Raziskujte
Iskanje raziskuj
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Je Božiček res tak, kot ga vidimo na reklamnih plakatih? Zakaj bi kdo na božični večer skrival metle? In kdo je tisti božični lik, ki v jaslicah počne nekaj, česar običajno ne obesimo na smrečico? Pripravili smo božični kviz, poln čudnih tradicij in nepričakovanih dejstev. Ni sladek kot piškoti, je pa ravno prav pekoč za možgane. Prisluhnite, kako je do zmage priplezala poslušalka Jelka. Usoda je že vedela, da lahko božični kviz osvoji samo poslušalka s pravim imenom za ta čas.
Je Božiček res tak, kot ga vidimo na reklamnih plakatih? Zakaj bi kdo na božični večer skrival metle? In kdo je tisti božični lik, ki v jaslicah počne nekaj, česar običajno ne obesimo na smrečico? Pripravili smo božični kviz, poln čudnih tradicij in nepričakovanih dejstev. Ni sladek kot piškoti, je pa ravno prav pekoč za možgane. Prisluhnite, kako je do zmage priplezala poslušalka Jelka. Usoda je že vedela, da lahko božični kviz osvoji samo poslušalka s pravim imenom za ta čas.
Pred visoko sezono sicer dovoljene uporabe pirotehnike nikakor ne grozimo, pač pa le ponujamo vpogled v to kakšne so posledice, če gre kaj narobe. Kako se zdravniki sploh lotijo reševanja popolnoma razcefranih okončin, od kod jemljejo dele žil, mišic in kože, zakaj teh delov ali pač kar celih rok in nog ni mogoče presaditi iz drugega človeka, zakaj bi bilo darovanje kože iz drugega človeka najtežja oblika presaditve človeškega organa, za koliko časa lahko ostanke roke začasno prišijejo na kak drug del telesa, kdaj palec iz noge prišijejo na mesto palca na roki, kako je šivati žilice, debele desetinko milimetra, pa tudi o opeklinah, vlogi starih dobrih medicinskih pijavk, ki v vedru čakajo, da smejo pripomoči k uspešnim operacijam, bo v tej epizodi RešeValne postaje precej plastično Darijo Pogorelec, specialist plastične, rekonstrukcijske in estetske kirurgije z Oddelka za plastično rekonstruktivno kirurgijo in opekline ljubljanskega UKC.
Pred visoko sezono sicer dovoljene uporabe pirotehnike nikakor ne grozimo, pač pa le ponujamo vpogled v to kakšne so posledice, če gre kaj narobe. Kako se zdravniki sploh lotijo reševanja popolnoma razcefranih okončin, od kod jemljejo dele žil, mišic in kože, zakaj teh delov ali pač kar celih rok in nog ni mogoče presaditi iz drugega človeka, zakaj bi bilo darovanje kože iz drugega človeka najtežja oblika presaditve človeškega organa, za koliko časa lahko ostanke roke začasno prišijejo na kak drug del telesa, kdaj palec iz noge prišijejo na mesto palca na roki, kako je šivati žilice, debele desetinko milimetra, pa tudi o opeklinah, vlogi starih dobrih medicinskih pijavk, ki v vedru čakajo, da smejo pripomoči k uspešnim operacijam, bo v tej epizodi RešeValne postaje precej plastično Darijo Pogorelec, specialist plastične, rekonstrukcijske in estetske kirurgije z Oddelka za plastično rekonstruktivno kirurgijo in opekline ljubljanskega UKC.
Že skoraj leto in pol je od tega, ko so se pokazale poškodbe nosilcev ostrešja bovške telovadnice. Občinski svetniki so potrdili, da se v proračunu za novo dvorano doda še pol milijona evrov, tako da bi bila lahko dvorana dokončana do septembra v prihodnjem letu. - V državnem zboru interpelirajo ministra za delo Luko Mesca - Nekdanjo upravno stavbo Droge v Portorožu kupilo podjetje Rastoder - Obalne galerije Piran z razstavo 50 let sodobne umetnosti zaokrožile letošnji polstoletni jubilej delovanja - Danes premiera zadnje predstave iz cikla Dodekalogija
Že skoraj leto in pol je od tega, ko so se pokazale poškodbe nosilcev ostrešja bovške telovadnice. Občinski svetniki so potrdili, da se v proračunu za novo dvorano doda še pol milijona evrov, tako da bi bila lahko dvorana dokončana do septembra v prihodnjem letu. - V državnem zboru interpelirajo ministra za delo Luko Mesca - Nekdanjo upravno stavbo Droge v Portorožu kupilo podjetje Rastoder - Obalne galerije Piran z razstavo 50 let sodobne umetnosti zaokrožile letošnji polstoletni jubilej delovanja - Danes premiera zadnje predstave iz cikla Dodekalogija
Morda veste, kateri grad iz 11. stoletja je najbližji Novi Gorici? Skrit za Kostanjevico ali Kapelo, kot 143 metrov visokemu griču pravijo domačini, ostaja skorajda neviden in kdo ve, koliko Novogoričanov ga je sploh obiskalo. A prav po griču, na katerem je zrastel, je Gorica, ki ima pomembno vlogo tudi za Slovence, dobila ime. Tokrat je goriški grad, ki je v času Evropske prestolnice kulture ena najbolj obiskanih turističnih točk, prvič obiskala tudi Eva Furlan.
Morda veste, kateri grad iz 11. stoletja je najbližji Novi Gorici? Skrit za Kostanjevico ali Kapelo, kot 143 metrov visokemu griču pravijo domačini, ostaja skorajda neviden in kdo ve, koliko Novogoričanov ga je sploh obiskalo. A prav po griču, na katerem je zrastel, je Gorica, ki ima pomembno vlogo tudi za Slovence, dobila ime. Tokrat je goriški grad, ki je v času Evropske prestolnice kulture ena najbolj obiskanih turističnih točk, prvič obiskala tudi Eva Furlan.
50 ponedeljkov v letu 2025, 150 kandidatov za Ime tedna, 50 kandidatov za Ime meseca in 12 finalistov za Ime leta. Dvanajst posebnih posameznikov, ki so zaznamovali 12 mesecev iztekajočega se leta. Izjemni gostje, ki v svojih prizadevanjih na različnih področjih našo družbo delajo boljšo vedno znova odslikavajo tudi osrednje dogodke iztekajočega se leta. Skupaj so se odločili, kdo naj postane Ime leta 2025 na Valu 202.
50 ponedeljkov v letu 2025, 150 kandidatov za Ime tedna, 50 kandidatov za Ime meseca in 12 finalistov za Ime leta. Dvanajst posebnih posameznikov, ki so zaznamovali 12 mesecev iztekajočega se leta. Izjemni gostje, ki v svojih prizadevanjih na različnih področjih našo družbo delajo boljšo vedno znova odslikavajo tudi osrednje dogodke iztekajočega se leta. Skupaj so se odločili, kdo naj postane Ime leta 2025 na Valu 202.
V delu Leglo zla spregovori novinarka, mama, predvsem pa Sara, ki dejanja, zaradi katerih so ugasnila premnoga življenja, sooča z lastno ranljivostjo. Med spomini na hladnokrvne morilce Sara Volčič razmišlja tudi o svoji preteklosti. Pove, da njena hči knjige ni zmogla prebrati do konca – ni lahko sprejeti podobe mame, ki ni (bila) vsakokrat popolna, vedra, preudarna, močna. O marsičem je spregovorila prvič; pisanje, pravi, ima zanjo terapevtski učinek. Prvenec, v katerem si vzajemno sledita njeno intimno in poklicno življenje, te dni praznuje prvo leto med bralci. »Najtežje je poslušati svoje misli, ker so kritične, ker so realne in ker so edine,« ji je dejal eden od zapornikov. Kdo ve, morda naju je poslušal – v nekaterih celicah so dovoljeni radijski sprejemniki. In tam, pove Sara, lahko prebiva tudi ljubezen.
V delu Leglo zla spregovori novinarka, mama, predvsem pa Sara, ki dejanja, zaradi katerih so ugasnila premnoga življenja, sooča z lastno ranljivostjo. Med spomini na hladnokrvne morilce Sara Volčič razmišlja tudi o svoji preteklosti. Pove, da njena hči knjige ni zmogla prebrati do konca – ni lahko sprejeti podobe mame, ki ni (bila) vsakokrat popolna, vedra, preudarna, močna. O marsičem je spregovorila prvič; pisanje, pravi, ima zanjo terapevtski učinek. Prvenec, v katerem si vzajemno sledita njeno intimno in poklicno življenje, te dni praznuje prvo leto med bralci. »Najtežje je poslušati svoje misli, ker so kritične, ker so realne in ker so edine,« ji je dejal eden od zapornikov. Kdo ve, morda naju je poslušal – v nekaterih celicah so dovoljeni radijski sprejemniki. In tam, pove Sara, lahko prebiva tudi ljubezen.
Potem ko je v ponedeljek sneg na Gorenjskem in severnem Primorskem dosegel nižine, so se temperature nekoliko spustile in posledično tudi meja sneženja na Dolenjskem. Po nevihtnem vstopu v tretji novembrski teden smo tako dočakali prve snežinke, nato pa je sledilo jesensko deževje. Nestanovitno dogajanje v naši atmosferi kar kliče po razlagi, zato v Jutranji vremenski fronti tokrat kličemo na Agencijo Republike Slovenije. V oddaji nas Brane Gregorčič opomni na zimo leta 1980, ko smo prvo obilno sneženje dočakali že v prvih dneh novembra, v tem tisočletju pa 26. november 2005, ko smo izmerili 37 cm snega po nižinah.
Potem ko je v ponedeljek sneg na Gorenjskem in severnem Primorskem dosegel nižine, so se temperature nekoliko spustile in posledično tudi meja sneženja na Dolenjskem. Po nevihtnem vstopu v tretji novembrski teden smo tako dočakali prve snežinke, nato pa je sledilo jesensko deževje. Nestanovitno dogajanje v naši atmosferi kar kliče po razlagi, zato v Jutranji vremenski fronti tokrat kličemo na Agencijo Republike Slovenije. V oddaji nas Brane Gregorčič opomni na zimo leta 1980, ko smo prvo obilno sneženje dočakali že v prvih dneh novembra, v tem tisočletju pa 26. november 2005, ko smo izmerili 37 cm snega po nižinah.
Prisluhnite utrinkom s praznovanja desetletnice oddaje. Hana Hawlina, Breda Jelen Sobočan, doc. dr. Blaž Koritnik in prof. dr. Zvezdan Pirtošek so zadnje desetletje postavili v perspektivo (ne)vedenje o možganih, zazrli pa so se tudi v prihodnost- tudi to zmorejo možgani, le da je znanost pri tem manj dolgovidna kot umetnost, so povedali sogovorniki Mojce Delač. Si sploh želimo do konca dognati vse o naših možganih in za kaj bi to lahko služilo? Zakaj "stojimo na igli"? In ali lahko tudi v poeziji Ketteja in Murna najdemo - nevroznanost?
Prisluhnite utrinkom s praznovanja desetletnice oddaje. Hana Hawlina, Breda Jelen Sobočan, doc. dr. Blaž Koritnik in prof. dr. Zvezdan Pirtošek so zadnje desetletje postavili v perspektivo (ne)vedenje o možganih, zazrli pa so se tudi v prihodnost- tudi to zmorejo možgani, le da je znanost pri tem manj dolgovidna kot umetnost, so povedali sogovorniki Mojce Delač. Si sploh želimo do konca dognati vse o naših možganih in za kaj bi to lahko služilo? Zakaj "stojimo na igli"? In ali lahko tudi v poeziji Ketteja in Murna najdemo - nevroznanost?
Globoki ponaredki, v angleščini “deep fake” videi, so z vsakim dnem videti bolj realistični. Tehnologija, ki izjemno napreduje, v osnovi nima slabega namena, ima pomembno vlogo, na družabnih omrežjih je celo namenjena zabavi, a ostaja tudi predmet številnih manipulacij in prevar.
Globoki ponaredki, v angleščini “deep fake” videi, so z vsakim dnem videti bolj realistični. Tehnologija, ki izjemno napreduje, v osnovi nima slabega namena, ima pomembno vlogo, na družabnih omrežjih je celo namenjena zabavi, a ostaja tudi predmet številnih manipulacij in prevar.
Prvi del trilogije, v kateri bomo predstavili cikel Dvanajst preludijev grško-ciprskega skladatelja Constantinosa Stylianouja, nas vodi od antične Krilate zmagovalke Samotraške do Turnerjevega Snežnega viharja. V teh klavirskih skladbah se kamnita forma raztaplja v svetlobo, slika postane zvok, umetnost pa dih časa.
Prvi del trilogije, v kateri bomo predstavili cikel Dvanajst preludijev grško-ciprskega skladatelja Constantinosa Stylianouja, nas vodi od antične Krilate zmagovalke Samotraške do Turnerjevega Snežnega viharja. V teh klavirskih skladbah se kamnita forma raztaplja v svetlobo, slika postane zvok, umetnost pa dih časa.
Spominčice so nekakšna »rojstnodnevna« rubrika, v spomin oseb, dogodkov in pojavov v širšem slovenskem okolju, še posebej pa v njenem severovzhodnem koncu. Geslo rubrike je: »Česar ni v Spominčicah, to se zelo verjetno nikoli ni zgodilo.«
Spominčice so nekakšna »rojstnodnevna« rubrika, v spomin oseb, dogodkov in pojavov v širšem slovenskem okolju, še posebej pa v njenem severovzhodnem koncu. Geslo rubrike je: »Česar ni v Spominčicah, to se zelo verjetno nikoli ni zgodilo.«
Letos je naša smaragdna reka gostila že 40. Soško regato. Praznovanje jubileja ste resda že zamudili, vas bomo pa zdaj zapeljali skozi utrip tistega sončnega dne. Štirideseti čezmejni spust po Soči od sedeža solkanskega kluba pod elektrarno do priveza v Pevmskem parku so organizirali Kajak klub Soške elektrarne, Združenje slovenskih športnih društev v Italiji in Kajak klub Šilec. Regata je potekala 6. septembra, vse navdušence kajakov, supov, raftov je, sicer na kopnem, spremljala tudi Eva Furlan.
Letos je naša smaragdna reka gostila že 40. Soško regato. Praznovanje jubileja ste resda že zamudili, vas bomo pa zdaj zapeljali skozi utrip tistega sončnega dne. Štirideseti čezmejni spust po Soči od sedeža solkanskega kluba pod elektrarno do priveza v Pevmskem parku so organizirali Kajak klub Soške elektrarne, Združenje slovenskih športnih društev v Italiji in Kajak klub Šilec. Regata je potekala 6. septembra, vse navdušence kajakov, supov, raftov je, sicer na kopnem, spremljala tudi Eva Furlan.
Še nekateri vsebinski poudarki oddaje: - Na Istrskem turističnem forumu poudarili pomen čezmejnega povezovanja. - Informacijski center TNP Bohinjka je v desetih letih delovanja prerastel osnovno poslanstvo. - Celjski poklicni gasilci ob 70-letnici s premiero dokumentarca "Golovec 75" o povezanosti treh generacij članov. - Skupine OrgleKids si prizadeva, da bi orgle, kraljico med inštrumenti, predstavili vsem šolarjem v Sloveniji.
Še nekateri vsebinski poudarki oddaje: - Na Istrskem turističnem forumu poudarili pomen čezmejnega povezovanja. - Informacijski center TNP Bohinjka je v desetih letih delovanja prerastel osnovno poslanstvo. - Celjski poklicni gasilci ob 70-letnici s premiero dokumentarca "Golovec 75" o povezanosti treh generacij članov. - Skupine OrgleKids si prizadeva, da bi orgle, kraljico med inštrumenti, predstavili vsem šolarjem v Sloveniji.
Tudi tam, kjer se zdi, da si napake preprosto ne smeš privoščiti, se ta zgodi. V podjetju Marmor Hotavlje se srečujejo z zahtevami najbogatejših naročnikov na svetu, kjer je še vsaka najmanjša podrobnost zelo pomembna. A kljub temu se kdaj zalomi. Kako popraviti napako, ki jo opazi stranka, in zakaj so prav te tiste, ki podjetje povežejo in ga naredijo boljšega?
Tudi tam, kjer se zdi, da si napake preprosto ne smeš privoščiti, se ta zgodi. V podjetju Marmor Hotavlje se srečujejo z zahtevami najbogatejših naročnikov na svetu, kjer je še vsaka najmanjša podrobnost zelo pomembna. A kljub temu se kdaj zalomi. Kako popraviti napako, ki jo opazi stranka, in zakaj so prav te tiste, ki podjetje povežejo in ga naredijo boljšega?
Dragi prijatelji! Čas v katerem živimo je poln besed, člankov, prispevkov o človeku, njegovih pravicah in vse kar spada zraven. Nagnjeni smo k temu, da moramo vse določiti s predpisi in zakoni. In seveda vsako stvar razčlenimo, obdelamo z znanstvenimi metodami, naredimo določene zaključke in to naj bi bilo, kot radi pravimo, realno življenje. Po drugi strani pa doživljamo kako svet postaja vedno bolj nečloveški, svet brez čuta za človeka, lahko bi rekli tudi, človeštvo brez duše. Veliko odločitev v življenju človeka je povezanih z različnimi interesi, ki podzavestno usmerjajo naše življenje. Tudi dogodki po svetu nas nenehno opozarjajo na uničujoče posledice raznih interesov. Postaviti bi si morali vprašanje kdo usmerja moje življenje, kdo usmerja moje življenjske navade, moje obnašanje v vsakdanjem življenju. Zdi se, da izgubljamo neke temeljene lastnosti, ki naj bi si jih pridobil človek v času svojega življenja. Pravzaprav niso to samo značajske lastnosti, to je temelj vsakega življenja. Lahko bi temu rekli tudi (Recimo temu) kreposti. Kdo danes še razmišlja o tem? Prepričani smo ali pa so nas prepričali, da je vse prav in dobro kar delamo. Ob srečanju z ljudmi na Madagaskarju kjer v hiši na manj kot desetih kvadratnih metrih živijo oče, mama in štirje ali več otrok, se mi nehote postavi vprašanje: kaj se zanje spremeni ob novo sprejetem zakonu, ki veliko govori o pravicah vsakega človeka do dostojnega prostora za bivanje. Zagotavljam vam, da čisto nič. Njihovo življenje ostaja utesnjeno v to skromno bivališče. Zato je pomembno, da najdejo v našem življenju pravo mesto osnovne kreposti: RAZUMNOST, PRAVIČNOST, SRČNOST, ZMERNOST. O tem ni mogoče pisati razprave, to je mogoče samo živeti. Ta spoznanja prenašati na druge ljudi pa je pot, da tudi drugi z razumnostjo in pravičnostjo usmerjajo svet k večji srčnosti in zmernosti. Tako postaja človek in z njim človeštvo bolj občutljivo za vse krivice in nepravičnosti, ki se dogajajo po svetu. Želimo si, da bi se nekaj spremenilo. Želja po spremembi je del človeškega življenja. Dokler v človeku tli ta želja je to znamenje življenja. Nihče ne bo naredil tega namesto nas, mi lahko stopimo korak naprej in dovolimo, da bo v nas več razumnosti, pravičnosti, srčnosti in zmernosti. In zavedajmo se, da o tem ne moremo govoriti sami, drugi morajo opaziti, da hočemo nekaj novega, lepšega in boljšega zase in zlasti za ljudi okoli nas.
Dragi prijatelji! Čas v katerem živimo je poln besed, člankov, prispevkov o človeku, njegovih pravicah in vse kar spada zraven. Nagnjeni smo k temu, da moramo vse določiti s predpisi in zakoni. In seveda vsako stvar razčlenimo, obdelamo z znanstvenimi metodami, naredimo določene zaključke in to naj bi bilo, kot radi pravimo, realno življenje. Po drugi strani pa doživljamo kako svet postaja vedno bolj nečloveški, svet brez čuta za človeka, lahko bi rekli tudi, človeštvo brez duše. Veliko odločitev v življenju človeka je povezanih z različnimi interesi, ki podzavestno usmerjajo naše življenje. Tudi dogodki po svetu nas nenehno opozarjajo na uničujoče posledice raznih interesov. Postaviti bi si morali vprašanje kdo usmerja moje življenje, kdo usmerja moje življenjske navade, moje obnašanje v vsakdanjem življenju. Zdi se, da izgubljamo neke temeljene lastnosti, ki naj bi si jih pridobil človek v času svojega življenja. Pravzaprav niso to samo značajske lastnosti, to je temelj vsakega življenja. Lahko bi temu rekli tudi (Recimo temu) kreposti. Kdo danes še razmišlja o tem? Prepričani smo ali pa so nas prepričali, da je vse prav in dobro kar delamo. Ob srečanju z ljudmi na Madagaskarju kjer v hiši na manj kot desetih kvadratnih metrih živijo oče, mama in štirje ali več otrok, se mi nehote postavi vprašanje: kaj se zanje spremeni ob novo sprejetem zakonu, ki veliko govori o pravicah vsakega človeka do dostojnega prostora za bivanje. Zagotavljam vam, da čisto nič. Njihovo življenje ostaja utesnjeno v to skromno bivališče. Zato je pomembno, da najdejo v našem življenju pravo mesto osnovne kreposti: RAZUMNOST, PRAVIČNOST, SRČNOST, ZMERNOST. O tem ni mogoče pisati razprave, to je mogoče samo živeti. Ta spoznanja prenašati na druge ljudi pa je pot, da tudi drugi z razumnostjo in pravičnostjo usmerjajo svet k večji srčnosti in zmernosti. Tako postaja človek in z njim človeštvo bolj občutljivo za vse krivice in nepravičnosti, ki se dogajajo po svetu. Želimo si, da bi se nekaj spremenilo. Želja po spremembi je del človeškega življenja. Dokler v človeku tli ta želja je to znamenje življenja. Nihče ne bo naredil tega namesto nas, mi lahko stopimo korak naprej in dovolimo, da bo v nas več razumnosti, pravičnosti, srčnosti in zmernosti. In zavedajmo se, da o tem ne moremo govoriti sami, drugi morajo opaziti, da hočemo nekaj novega, lepšega in boljšega zase in zlasti za ljudi okoli nas.
TV klinika z Davidom Zupančičem, avdio
Kakovosten spanec je temelj zdravja. Toda ko ga moti spalna apneja, so posledice lahko resne: od utrujenosti in zmanjšane zbranosti do večjega tveganja za srčno-žilne bolezni, možgansko kap in sladkorno bolezen tipa 2. V oddaji razkrivamo, kako spalno apnejo prepoznati in učinkovito zdraviti.
Kakovosten spanec je temelj zdravja. Toda ko ga moti spalna apneja, so posledice lahko resne: od utrujenosti in zmanjšane zbranosti do večjega tveganja za srčno-žilne bolezni, možgansko kap in sladkorno bolezen tipa 2. V oddaji razkrivamo, kako spalno apnejo prepoznati in učinkovito zdraviti.
Večni derbi se je razpletel brez zmagovalca, potem ko je Maribor kraljeval v prvem polčasu, Olimpija pa je bila boljša po odmoru. Bolj kot večna rivala so bili s točko zadovoljni v Celju. Celjani imajo zdaj 11 točk prednosti pred zasledovalci, potem ko so znova zmagali, v Domžalah so bili boljši z 2 : 0. Gost je Mustafa Nukić. Dolgoletni član več ljubljanskih klubov je igral tudi za polovico slovenskih prvoligašev, konec tedna pa je v dresu Slovana končal svojo kariero. Nukić, nekoč tudi kapetan Olimpije, pravi, da je vodstvo ljubljanskega kluba v zadnjih letih storilo preveč napak, kar se pozna v tej sezoni. Olimpija za Celjem zaostaja za 17 točk. Nukić pove, da je Albert Riera odličen trener, čeprav nista bila na isti valovni dolžini, ko je bil Španec njegov trener pri Olimpiji, želi pa si, da bi Olimpija igrala takšen nogomet kot Celje, ki ni v ospredju le na lestvici, ampak tudi na igrišču. Mustafa Nukić o nogometu debatira z Boštjanom Janežičem, Markom Cirmanom, Jožetom Pepevnikom in voditeljem Luko Petričem.
Večni derbi se je razpletel brez zmagovalca, potem ko je Maribor kraljeval v prvem polčasu, Olimpija pa je bila boljša po odmoru. Bolj kot večna rivala so bili s točko zadovoljni v Celju. Celjani imajo zdaj 11 točk prednosti pred zasledovalci, potem ko so znova zmagali, v Domžalah so bili boljši z 2 : 0. Gost je Mustafa Nukić. Dolgoletni član več ljubljanskih klubov je igral tudi za polovico slovenskih prvoligašev, konec tedna pa je v dresu Slovana končal svojo kariero. Nukić, nekoč tudi kapetan Olimpije, pravi, da je vodstvo ljubljanskega kluba v zadnjih letih storilo preveč napak, kar se pozna v tej sezoni. Olimpija za Celjem zaostaja za 17 točk. Nukić pove, da je Albert Riera odličen trener, čeprav nista bila na isti valovni dolžini, ko je bil Španec njegov trener pri Olimpiji, želi pa si, da bi Olimpija igrala takšen nogomet kot Celje, ki ni v ospredju le na lestvici, ampak tudi na igrišču. Mustafa Nukić o nogometu debatira z Boštjanom Janežičem, Markom Cirmanom, Jožetom Pepevnikom in voditeljem Luko Petričem.
Pod drobnogled smo vzeli Bugonijo, znanstvenofantastični film, poln zanimivih obratov, v katerem režiser Yorgos Lanthimos igralko Emmo Stone postavi v središče teorije zarote. Ida, ki je pela tako grdo, da so še mrtvi vstali od mrtvih in zapeli z njo pa je tankočutni celovečerni prvenec slovenske režiserke Ester Ivakič. Poleg tega je pred vrati 22. izdaja festivala Animateka, na kateri bomo med drugimi videli kratkometražno delo Dekle, ki se ni balo medvedov – režirala ga je Lea Vučko, ki v oddaji govori o ustvarjanju filma.
Pod drobnogled smo vzeli Bugonijo, znanstvenofantastični film, poln zanimivih obratov, v katerem režiser Yorgos Lanthimos igralko Emmo Stone postavi v središče teorije zarote. Ida, ki je pela tako grdo, da so še mrtvi vstali od mrtvih in zapeli z njo pa je tankočutni celovečerni prvenec slovenske režiserke Ester Ivakič. Poleg tega je pred vrati 22. izdaja festivala Animateka, na kateri bomo med drugimi videli kratkometražno delo Dekle, ki se ni balo medvedov – režirala ga je Lea Vučko, ki v oddaji govori o ustvarjanju filma.
Piše Anja Radaljac, bere Eva Longyka Marušič. Pesniška prvenka Helene Zemljič Bazen, ki ga odnašajo robovi prinaša poezijo, ki tako vizualno kot tudi vsebinsko prinaša izrazit občutek zlivanja ali odnašanja; odnašanje robov v naslovu tako postaja ena ključnih oblik obstajanja avtoričine poezije. Verze, očiščene ločil, zaznamujejo velike začetnice, ki jih avtorica najpogosteje postavlja na sredo verzov, tako da vsak verz nujno tvori vsaj dve mikropomenski enoti – ločeno od celote, ki nastaja pri branju cele pesmi – in tako postaja pomensko mozaičen, posebej v odnosu do celote pesmi – ali celo pesniške zbirke – saj lahko pesem beremo skozi veliko število permutacij. Onkraj tega postopka je jezik zbirke izčiščen, odvečnega ni dosti, pesmi so jezikovno in slogovno pretežno lepo umerjene celote, ki pa razen zgoraj opisanega postopka – ki ga je mogoče razumeti tudi kot svojevrsten napotek k branju na ključ – ne prinaša presežnosti v izvirnosti. Helena Zemljič slogovno izkazuje dobro razumevanje organizma pesmi in tkiva, ki nastaja skozi jezikovno in slogovno plast, a redko preči pravilnost tega organizma. Odnašanje robov se nakazuje tudi po vsebinski plati, kjer sovpadajo različni nivoji bivanja. Bivanjska izkušnja se zdi izrazito utelešena, povezana s sočlovekom, umeščena v širšo krajino sveta – subjektka obstaja skozi odnosnost, ki ni vezana samo na medčloveške stike, ampak tudi na njeno umeščanje v širšo celoto materialnosti. Pozornost pri tem velja obojemu – notranjemu svetu subjektk in subjektov in tudi zunanjemu svetu. Ravno vnašanje velikih začetnic na sredo verzov pogosto omogoča, da posamične verze beremo bodisi bolj zasukane navznoter, bodisi bolj zasukan navzven; nakazuje tudi, kdo je tista ali tisti, ki se mu ali se ji v pesmi nekaj dogaja, kam so torej umeščene akcija, občutenje ali situacija. Zbirka Bazen, ki ga odnašajo robovi s tem ne le na ravni pesmi ali svoje knjižne celote, temveč v vsakem verzu ustvarja več različnih subjektov in subjektk ter nakazuje na kompleksnost sveta, v katerem je nemogoče bivati, ne da nenehno prihajamo v stik z drugimi organskimi in bivanjskimi celotami, najsi bo to drevo, žabe ali sočlovek. Pesmi s svojo strukturo nenehno odpirajo prostor in nakazujejo, da ko se nekaj dogaja meni ali tebi, se obenem dogaja tudi plejadi drugih bitij ali – celo širše – pojavnosti. Ta postopek za seboj potegne tudi dejstvo, da k vsakemu notranjemu dogajanju v nekem bitju sodijo tudi zgodba, dejanje ali proces; verzi in pesmi se tako ne odpirajo samo na nivoju pripoznavanja tujih eksistenc, kadar se z vpeljavo velike začetnice menja fokalizator ali fokalizatorka, temveč tudi na ravni pripoznavanja zgodb, ki jih ta nosijo bitja ali pojavnosti. S tem zbirka na zelo specifičen način vzpostavlja bivanjsko mreženost – nič se ne more zgoditi samo na en način, samo enemu bitju, v izolaciji; vsak dogodek je že postavljen v soobstajanje z drugimi bitnostmi in čutiti je val, ki se širi naprej, saj vsaka bitnost vpliva na druge bitnosti, vsako bitje vpliva na druga bitja. Na idejno-vsebinski ravni je to gotovo najbolj izrazita moč pesniškega prvenca Helene Zemljič. Postopek, ki ga pesnica uporablja, je zelo minimalističen, ima pa zelo velik učinek in odpira zelo veliko prostora za svojevrstnost »metuljevega učinka«. Na drugi strani so tematike, ki jih zbirka obravnava, manj izvirne; tukaj pesnica ne seže prav daleč. Ukvarja se z medosebnimi odnosi, pričakovano največ z romantičnimi in družinskimi, z osebno zgodovino, nostalgijami, simbolnimi interpretacijami osebnega. Tu se zgodi določen odmik od prej dobro zastavljene mrežnosti – svet in bitnosti v njem postanejo človeku (pre)pogosto na razpolago vsaj tudi kot metafora za človekovo notranje stanje, notranje dogajanje, s čimer pa se seveda prej orisani zemljevid bistveno spremeni – od prelivajoče, prehajajoče zunanje-notranjega, vsepriznavajočega, lahko z določenimi načini branja postane bolj klasično določen in zamejen (in manj odnašajoč). Postane zrcalo notranjemu dogajanju v človeških bitjih. Zbirko rešuje, da je to le eno od možnih branj, saj je bolj dobesedno, bolj odprto in prelivajoče se branje vsekakor mogoče. Zbirka Helene Zemljič Bazen, ki ga odnašajo robovi je izrazito usmerjena k subtilnemu opazovanju vsakodnevnosti – morda bi lahko pripomnili le to, da bi bilo takšno subtilnost zanimivo videti pri opazovanju redkeje opaženih vsakodnevnosti, da se torej ne bi tolikokrat pojavljale ustaljene teme in motivi. Ne le postopek opazovanja, morda bi taisto izvirnost terjalo tudi to, kaj je opaženo in zakaj.
Piše Anja Radaljac, bere Eva Longyka Marušič. Pesniška prvenka Helene Zemljič Bazen, ki ga odnašajo robovi prinaša poezijo, ki tako vizualno kot tudi vsebinsko prinaša izrazit občutek zlivanja ali odnašanja; odnašanje robov v naslovu tako postaja ena ključnih oblik obstajanja avtoričine poezije. Verze, očiščene ločil, zaznamujejo velike začetnice, ki jih avtorica najpogosteje postavlja na sredo verzov, tako da vsak verz nujno tvori vsaj dve mikropomenski enoti – ločeno od celote, ki nastaja pri branju cele pesmi – in tako postaja pomensko mozaičen, posebej v odnosu do celote pesmi – ali celo pesniške zbirke – saj lahko pesem beremo skozi veliko število permutacij. Onkraj tega postopka je jezik zbirke izčiščen, odvečnega ni dosti, pesmi so jezikovno in slogovno pretežno lepo umerjene celote, ki pa razen zgoraj opisanega postopka – ki ga je mogoče razumeti tudi kot svojevrsten napotek k branju na ključ – ne prinaša presežnosti v izvirnosti. Helena Zemljič slogovno izkazuje dobro razumevanje organizma pesmi in tkiva, ki nastaja skozi jezikovno in slogovno plast, a redko preči pravilnost tega organizma. Odnašanje robov se nakazuje tudi po vsebinski plati, kjer sovpadajo različni nivoji bivanja. Bivanjska izkušnja se zdi izrazito utelešena, povezana s sočlovekom, umeščena v širšo krajino sveta – subjektka obstaja skozi odnosnost, ki ni vezana samo na medčloveške stike, ampak tudi na njeno umeščanje v širšo celoto materialnosti. Pozornost pri tem velja obojemu – notranjemu svetu subjektk in subjektov in tudi zunanjemu svetu. Ravno vnašanje velikih začetnic na sredo verzov pogosto omogoča, da posamične verze beremo bodisi bolj zasukane navznoter, bodisi bolj zasukan navzven; nakazuje tudi, kdo je tista ali tisti, ki se mu ali se ji v pesmi nekaj dogaja, kam so torej umeščene akcija, občutenje ali situacija. Zbirka Bazen, ki ga odnašajo robovi s tem ne le na ravni pesmi ali svoje knjižne celote, temveč v vsakem verzu ustvarja več različnih subjektov in subjektk ter nakazuje na kompleksnost sveta, v katerem je nemogoče bivati, ne da nenehno prihajamo v stik z drugimi organskimi in bivanjskimi celotami, najsi bo to drevo, žabe ali sočlovek. Pesmi s svojo strukturo nenehno odpirajo prostor in nakazujejo, da ko se nekaj dogaja meni ali tebi, se obenem dogaja tudi plejadi drugih bitij ali – celo širše – pojavnosti. Ta postopek za seboj potegne tudi dejstvo, da k vsakemu notranjemu dogajanju v nekem bitju sodijo tudi zgodba, dejanje ali proces; verzi in pesmi se tako ne odpirajo samo na nivoju pripoznavanja tujih eksistenc, kadar se z vpeljavo velike začetnice menja fokalizator ali fokalizatorka, temveč tudi na ravni pripoznavanja zgodb, ki jih ta nosijo bitja ali pojavnosti. S tem zbirka na zelo specifičen način vzpostavlja bivanjsko mreženost – nič se ne more zgoditi samo na en način, samo enemu bitju, v izolaciji; vsak dogodek je že postavljen v soobstajanje z drugimi bitnostmi in čutiti je val, ki se širi naprej, saj vsaka bitnost vpliva na druge bitnosti, vsako bitje vpliva na druga bitja. Na idejno-vsebinski ravni je to gotovo najbolj izrazita moč pesniškega prvenca Helene Zemljič. Postopek, ki ga pesnica uporablja, je zelo minimalističen, ima pa zelo velik učinek in odpira zelo veliko prostora za svojevrstnost »metuljevega učinka«. Na drugi strani so tematike, ki jih zbirka obravnava, manj izvirne; tukaj pesnica ne seže prav daleč. Ukvarja se z medosebnimi odnosi, pričakovano največ z romantičnimi in družinskimi, z osebno zgodovino, nostalgijami, simbolnimi interpretacijami osebnega. Tu se zgodi določen odmik od prej dobro zastavljene mrežnosti – svet in bitnosti v njem postanejo človeku (pre)pogosto na razpolago vsaj tudi kot metafora za človekovo notranje stanje, notranje dogajanje, s čimer pa se seveda prej orisani zemljevid bistveno spremeni – od prelivajoče, prehajajoče zunanje-notranjega, vsepriznavajočega, lahko z določenimi načini branja postane bolj klasično določen in zamejen (in manj odnašajoč). Postane zrcalo notranjemu dogajanju v človeških bitjih. Zbirko rešuje, da je to le eno od možnih branj, saj je bolj dobesedno, bolj odprto in prelivajoče se branje vsekakor mogoče. Zbirka Helene Zemljič Bazen, ki ga odnašajo robovi je izrazito usmerjena k subtilnemu opazovanju vsakodnevnosti – morda bi lahko pripomnili le to, da bi bilo takšno subtilnost zanimivo videti pri opazovanju redkeje opaženih vsakodnevnosti, da se torej ne bi tolikokrat pojavljale ustaljene teme in motivi. Ne le postopek opazovanja, morda bi taisto izvirnost terjalo tudi to, kaj je opaženo in zakaj.
Novinarka in urednica na slovenskem programu RAIa v Trstu Lucija Tavčar sodi v mlajšo generacijo Slovencev v Italiji, v svojih genih pa nosi tudi koroške Slovence. Poklicno je šla po očetovih stopinjah in se zaposlila na slovenskem programu RAI-a. Službeno jo pot pogosto vodi v Benečijo in Rezijo in tam živeči Slovenci jo spominjajo na rojake na avstrijskem Koroškem, pravi. Ponosna je na oddaje v narečjih, ki jih Radio Trsta A neguje že desetletja. Kako pa se sooča z vprašanji lastne identitete, jo je kdaj zamikalo, da bi ostala v Sloveniji, kjer je študirala? Kakšne perspektive imajo mladi Slovenci v Furlaniji - Julijski krajini in kakšen je njihov odnos do uveljavljenih manjšinskih struktur? Prisluhnite!
Novinarka in urednica na slovenskem programu RAIa v Trstu Lucija Tavčar sodi v mlajšo generacijo Slovencev v Italiji, v svojih genih pa nosi tudi koroške Slovence. Poklicno je šla po očetovih stopinjah in se zaposlila na slovenskem programu RAI-a. Službeno jo pot pogosto vodi v Benečijo in Rezijo in tam živeči Slovenci jo spominjajo na rojake na avstrijskem Koroškem, pravi. Ponosna je na oddaje v narečjih, ki jih Radio Trsta A neguje že desetletja. Kako pa se sooča z vprašanji lastne identitete, jo je kdaj zamikalo, da bi ostala v Sloveniji, kjer je študirala? Kakšne perspektive imajo mladi Slovenci v Furlaniji - Julijski krajini in kakšen je njihov odnos do uveljavljenih manjšinskih struktur? Prisluhnite!
Zgodi se, da se v svet novinarstva in fotografije spustijo tudi tisti, ki tega dela sprva niso opravljali. Na Slovenski univerzi za tretje življenjsko obdobje si je znanje s teh področij nabral tudi Janez Platiše. Po upokojitvi si je ustvaril novo kariero kot multimedijski novinar in odprl blog Seniorske novice. Od kod odločitev, da postane družabni kronist, in kaj vse je doživel ob poročanju s številnih dogodkov, nam je zaupal v oddaji Storž.
Zgodi se, da se v svet novinarstva in fotografije spustijo tudi tisti, ki tega dela sprva niso opravljali. Na Slovenski univerzi za tretje življenjsko obdobje si je znanje s teh področij nabral tudi Janez Platiše. Po upokojitvi si je ustvaril novo kariero kot multimedijski novinar in odprl blog Seniorske novice. Od kod odločitev, da postane družabni kronist, in kaj vse je doživel ob poročanju s številnih dogodkov, nam je zaupal v oddaji Storž.
Celovečerni prvenec Ester Ivakič, Ida, ki je pela tako grdo, da so še mrtvi vstali od mrtvih in zapeli z njo, delno nadaljuje izrazito domišljijsko, igrivo in hkrati surovo estetiko, ki jo je režiserka začrtala v svojih kratkih, sicer veliko bolj eksperimentalnih filmih, s katerimi je pokazala, da jo že lahko uvrščamo med najbolj samosvoje in prepoznavne ustvarjalce pri nas. Priredba zbirke kratkih zgodb Noben glas Suzane Tratnik, ki sta jo Ester Ivakič in scenaristka Nika Jurman za film nekoliko preoblikovali, ohranja geografski in delno časovni okvir prekmurskega podeželja konec 20. stoletja, vendar ga ne uporablja povsem kot realistično kuliso, temveč tudi kot polje za senzorično in asociativno pripoved. Ida odrašča v tesnem družinskem krogu: s staro mamo slabega zdravja, očetom, ki – kot je pregovorno značilno za slovensko podeželje – v nedogled gradi novo hišo, in mamo, katere preteklost je prežeta s temnejšimi toni. Ido – kot je morda pri otrocih njene starosti pogosto – nedoumljivost smrti hkrati privlači in plaši, vse močnejša je tudi slutnja, da bo prav stara mama prva, ki jo bo izgubila. Osrednji motiv izgube je prisoten na več ravneh, vendar film v tem smislu ne stremi k enotnemu emocionalnemu vrhuncu. Izguba se namesto tega pojavlja kot niz razpok v otroškem svetu domišljije in hkrati kot neizgovorjena konstanta sveta. Ta razpršenost postane logičen del poetike, ki raje vzpostavlja občutke kot dramske poudarke. Filmu se občasno pozna epizodičnost literarne predloge: posamezni motivi so izjemno močni, toda med njimi ni vedno popolne kohezije. Subtilni kvirovski podtoni iz kratkih zgodb o deklici, ki se začne zavedati svoje drugačnosti od okolja, v katerem odrašča, v filmu izginejo, to pa bi morda zlahka speljali na samocenzuro ali heteronormativizacijo pripovedi, vendar se zdi, da je odločitev delno tudi simptomatična za polje režiserkinega zanimanja: osredinjenje na fantastični, delno nadrealistični register ter zasledovanje čustvene in senzorične logike prizorov, ne pa psihološke ali identitetne strukture likov. Najizrazitejši intervencijski moment filma je v tem smislu uvedba magičnorealističnega motiva, utelešenega v žalobni, neopredeljivi navzočnosti sester Idine mame Ívane, ki delujeta kot odmev velike izgube. Ta ni izpeljan kot šok ali žanrski zasuk, temveč kot preprost, notranje konsistenten del sveta, v katerem smrt še nima trdnih kontur. Na tej točki film najjasneje razgrne svojo logiko: ne gre za vzpostavljanje dramatičnih poudarkov, temveč za ustvarjanje prostora, kjer se težko razumljive izkušnje preoblikujejo v magično-realistične elemente, ki skupaj z otroško predstavo o resničnosti določajo ton pripovedi. V tem kontekstu je pomembno sanjsko, megličasto vzdušje filma, ki ga Ester Ivakič gradi s kombinacijo zvoka, glasbe, fotografije in scenografije. Počasni delci svetlobe, ravnice in pokrajina, ki je hkrati odprta in utesnjujoča, ustvarjajo svet, ki ni povsem realističen niti povsem fantastičen, temveč liminalen prostor, kjer čarobno in vsakdanje sobivata brez potrebe po razmejitvi. Ta senzorična plast je eden najbolj izraznih in svojevrstnih elementov filma, ki z estetiko nepretencioznosti ključno soustvarja pomen. Podobno so igralske interpretacije minimalistične, zadržane in pogosto nedramatične. Lik stare mame je nekoliko prepoenostavljen na simbol starosti in minevanja, mladi igralki (Liza Muršič v vlogi Terezke in predvsem Lana Marić v vlogi naslovne Ide) pa ohranjata izrazito opazovalno držo, ki psihološko poglobitev nadomešča z občutkom otroške prisotnosti in zavedanja. Minimalizem čustveno izraznost zmanjša, vendar se to po drugi strani ujema z estetiko pripovedi, v kateri liki tu in tam niso toliko osebnosti kot bolj funkcije vzdušja. Motiv petja in religiozna motivika delujeta podobno. V naslovu film petje povzdigne v mitsko prvino, v pripovedi pa se pojavlja v nerafinirani, domačni, otroški obliki. Ida nima posluha; njeno petje nima zdravilne moči, kot si domišlja sprva, temveč je zaradi njega le tarča posmeha. Glasba in besedila, napisani za film, delujejo zavestno odmaknjeni od klasične glasbene produkcije. Gre za dosledno avtoričino strategijo, pri kateri film ne želi zveneti »filmsko«, temveč ohraniti vtis, da bi lahko te pesmi nastale v otroški sobi, med igro, brez ambicije po estetizaciji. Devica Marija ni prikazana toliko kot sakralna figura, ampak bolj kot objekt domišljije, nekakšen vsakdanji artefakt magičnega mišljenja dveh deklic. Kontrast med tem igrivim, neinstitucionalnim odnosom do religije in represivnimi pedagoškimi prijemi šole v času pozne Jugoslavije se ne razvije v kritiko sistema, temveč v še en primer preproste strategije Ester Ivakič, v kateri svet odraslih obstaja kot okvir, ne kot tema. Tem motivom se pridruži tudi nadrealistična prisotnost psičke, to je motiv, ki ga režiserka razvija že od kratkega filma Assunta naprej. Tudi tam ima žival – pes – simbolno in skoraj arhetipsko vlogo: kot prinašalec nečesa, kar presega razum odraslih in seže v otroško doživljanje sveta, kjer se naravno, čudežno in grozljivo ves čas prepletajo. Zdi se, da to, kar bi lahko poimenovali naivizem ali estetika nepretencioznosti, stopa v ospredje kot osrednji del avtorskega izraza Ester Ivakič; ker pa je igrani celovečerni film vendarle drugačna forma od poudarjeno avtorskih kratkih eksperimentalnih filmov, je bilo upravičeno pričakovati, da bo ta okvir vsaj delno avtorsko svobodo tudi omejil. Ida, ki je pela tako grdo, da so še mrtvi vstali od mrtvih in zapeli z njo kot polnokrvni celovečerni prvenec ni film, pri katerem bi bila v ospredju izoblikovanost, temveč film z dušo, ki izraža in napoveduje eno najizrazitejših avtorskih prezenc pri nas. Recenzijo je napisala Tina Poglajen. Tekst je del kulturnega projekta kritike in refleksije umetnosti z naslovom »Med enoglasjem in raznolikostjo: slovenski film v letu 2025«, ki ga je Ministrstvo za kulturo podprlo v okviru Spodbude kulturnim ustvarjalcem za izvedbo projektov kritike in refleksije umetnosti v letu 2025.
Celovečerni prvenec Ester Ivakič, Ida, ki je pela tako grdo, da so še mrtvi vstali od mrtvih in zapeli z njo, delno nadaljuje izrazito domišljijsko, igrivo in hkrati surovo estetiko, ki jo je režiserka začrtala v svojih kratkih, sicer veliko bolj eksperimentalnih filmih, s katerimi je pokazala, da jo že lahko uvrščamo med najbolj samosvoje in prepoznavne ustvarjalce pri nas. Priredba zbirke kratkih zgodb Noben glas Suzane Tratnik, ki sta jo Ester Ivakič in scenaristka Nika Jurman za film nekoliko preoblikovali, ohranja geografski in delno časovni okvir prekmurskega podeželja konec 20. stoletja, vendar ga ne uporablja povsem kot realistično kuliso, temveč tudi kot polje za senzorično in asociativno pripoved. Ida odrašča v tesnem družinskem krogu: s staro mamo slabega zdravja, očetom, ki – kot je pregovorno značilno za slovensko podeželje – v nedogled gradi novo hišo, in mamo, katere preteklost je prežeta s temnejšimi toni. Ido – kot je morda pri otrocih njene starosti pogosto – nedoumljivost smrti hkrati privlači in plaši, vse močnejša je tudi slutnja, da bo prav stara mama prva, ki jo bo izgubila. Osrednji motiv izgube je prisoten na več ravneh, vendar film v tem smislu ne stremi k enotnemu emocionalnemu vrhuncu. Izguba se namesto tega pojavlja kot niz razpok v otroškem svetu domišljije in hkrati kot neizgovorjena konstanta sveta. Ta razpršenost postane logičen del poetike, ki raje vzpostavlja občutke kot dramske poudarke. Filmu se občasno pozna epizodičnost literarne predloge: posamezni motivi so izjemno močni, toda med njimi ni vedno popolne kohezije. Subtilni kvirovski podtoni iz kratkih zgodb o deklici, ki se začne zavedati svoje drugačnosti od okolja, v katerem odrašča, v filmu izginejo, to pa bi morda zlahka speljali na samocenzuro ali heteronormativizacijo pripovedi, vendar se zdi, da je odločitev delno tudi simptomatična za polje režiserkinega zanimanja: osredinjenje na fantastični, delno nadrealistični register ter zasledovanje čustvene in senzorične logike prizorov, ne pa psihološke ali identitetne strukture likov. Najizrazitejši intervencijski moment filma je v tem smislu uvedba magičnorealističnega motiva, utelešenega v žalobni, neopredeljivi navzočnosti sester Idine mame Ívane, ki delujeta kot odmev velike izgube. Ta ni izpeljan kot šok ali žanrski zasuk, temveč kot preprost, notranje konsistenten del sveta, v katerem smrt še nima trdnih kontur. Na tej točki film najjasneje razgrne svojo logiko: ne gre za vzpostavljanje dramatičnih poudarkov, temveč za ustvarjanje prostora, kjer se težko razumljive izkušnje preoblikujejo v magično-realistične elemente, ki skupaj z otroško predstavo o resničnosti določajo ton pripovedi. V tem kontekstu je pomembno sanjsko, megličasto vzdušje filma, ki ga Ester Ivakič gradi s kombinacijo zvoka, glasbe, fotografije in scenografije. Počasni delci svetlobe, ravnice in pokrajina, ki je hkrati odprta in utesnjujoča, ustvarjajo svet, ki ni povsem realističen niti povsem fantastičen, temveč liminalen prostor, kjer čarobno in vsakdanje sobivata brez potrebe po razmejitvi. Ta senzorična plast je eden najbolj izraznih in svojevrstnih elementov filma, ki z estetiko nepretencioznosti ključno soustvarja pomen. Podobno so igralske interpretacije minimalistične, zadržane in pogosto nedramatične. Lik stare mame je nekoliko prepoenostavljen na simbol starosti in minevanja, mladi igralki (Liza Muršič v vlogi Terezke in predvsem Lana Marić v vlogi naslovne Ide) pa ohranjata izrazito opazovalno držo, ki psihološko poglobitev nadomešča z občutkom otroške prisotnosti in zavedanja. Minimalizem čustveno izraznost zmanjša, vendar se to po drugi strani ujema z estetiko pripovedi, v kateri liki tu in tam niso toliko osebnosti kot bolj funkcije vzdušja. Motiv petja in religiozna motivika delujeta podobno. V naslovu film petje povzdigne v mitsko prvino, v pripovedi pa se pojavlja v nerafinirani, domačni, otroški obliki. Ida nima posluha; njeno petje nima zdravilne moči, kot si domišlja sprva, temveč je zaradi njega le tarča posmeha. Glasba in besedila, napisani za film, delujejo zavestno odmaknjeni od klasične glasbene produkcije. Gre za dosledno avtoričino strategijo, pri kateri film ne želi zveneti »filmsko«, temveč ohraniti vtis, da bi lahko te pesmi nastale v otroški sobi, med igro, brez ambicije po estetizaciji. Devica Marija ni prikazana toliko kot sakralna figura, ampak bolj kot objekt domišljije, nekakšen vsakdanji artefakt magičnega mišljenja dveh deklic. Kontrast med tem igrivim, neinstitucionalnim odnosom do religije in represivnimi pedagoškimi prijemi šole v času pozne Jugoslavije se ne razvije v kritiko sistema, temveč v še en primer preproste strategije Ester Ivakič, v kateri svet odraslih obstaja kot okvir, ne kot tema. Tem motivom se pridruži tudi nadrealistična prisotnost psičke, to je motiv, ki ga režiserka razvija že od kratkega filma Assunta naprej. Tudi tam ima žival – pes – simbolno in skoraj arhetipsko vlogo: kot prinašalec nečesa, kar presega razum odraslih in seže v otroško doživljanje sveta, kjer se naravno, čudežno in grozljivo ves čas prepletajo. Zdi se, da to, kar bi lahko poimenovali naivizem ali estetika nepretencioznosti, stopa v ospredje kot osrednji del avtorskega izraza Ester Ivakič; ker pa je igrani celovečerni film vendarle drugačna forma od poudarjeno avtorskih kratkih eksperimentalnih filmov, je bilo upravičeno pričakovati, da bo ta okvir vsaj delno avtorsko svobodo tudi omejil. Ida, ki je pela tako grdo, da so še mrtvi vstali od mrtvih in zapeli z njo kot polnokrvni celovečerni prvenec ni film, pri katerem bi bila v ospredju izoblikovanost, temveč film z dušo, ki izraža in napoveduje eno najizrazitejših avtorskih prezenc pri nas. Recenzijo je napisala Tina Poglajen. Tekst je del kulturnega projekta kritike in refleksije umetnosti z naslovom »Med enoglasjem in raznolikostjo: slovenski film v letu 2025«, ki ga je Ministrstvo za kulturo podprlo v okviru Spodbude kulturnim ustvarjalcem za izvedbo projektov kritike in refleksije umetnosti v letu 2025.
Sveti Miklavž je bil resnična zgodovinska osebnost; škof, ki je postal svetnik in legenda obdarovanja, zlasti otrok. Običaj je doma v alpskih deželah, zelo je cenjen tudi na naših tleh, na katerih ima skoraj toliko pojavnih oblik, kolikor je pokrajin in krajev. Povsod pa je v ospredju dejanje obdarovanja, ki ima veliko večjo vrednost kot vsebina daru (ponovitev).
Sveti Miklavž je bil resnična zgodovinska osebnost; škof, ki je postal svetnik in legenda obdarovanja, zlasti otrok. Običaj je doma v alpskih deželah, zelo je cenjen tudi na naših tleh, na katerih ima skoraj toliko pojavnih oblik, kolikor je pokrajin in krajev. Povsod pa je v ospredju dejanje obdarovanja, ki ima veliko večjo vrednost kot vsebina daru (ponovitev).
Urednica in režiserka na slovenskem programu RAI v Trstu Lucija Tavčar pripada mlajši generaciji. Po mami koroška in po očetu tržaška Slovenka je zelo ukoreninjena v obeh prostorih. Z vprašanjem identitete se slej kot prej sooči vsak zamejec, pravi. Kakšne perspektive pa imajo mladi? Celovška Posojilnica Bank se vnovič prodaja. Kaj bi to lahko pomenilo za dvojezične poslovalnice na avstrijskem Koroškem in kaj za sponzoriranje dejavnosti koroških Slovencev? Gostimo doktorico Anito Peti Stantić, predstojnico katedre za slovenski jezik in književnost na zagrebški Filozofski fakulteti, prevajalko in letošnjo dobitnico Lavrinove diplome. Naša sogovornica pa je tudi Jelka Pšajd, raziskovalka, tesno povezana s Porabjem. Za svoje delo je dobila Murkovo nagrado, najvišje strokovno priznanje na področju etnologije
Urednica in režiserka na slovenskem programu RAI v Trstu Lucija Tavčar pripada mlajši generaciji. Po mami koroška in po očetu tržaška Slovenka je zelo ukoreninjena v obeh prostorih. Z vprašanjem identitete se slej kot prej sooči vsak zamejec, pravi. Kakšne perspektive pa imajo mladi? Celovška Posojilnica Bank se vnovič prodaja. Kaj bi to lahko pomenilo za dvojezične poslovalnice na avstrijskem Koroškem in kaj za sponzoriranje dejavnosti koroških Slovencev? Gostimo doktorico Anito Peti Stantić, predstojnico katedre za slovenski jezik in književnost na zagrebški Filozofski fakulteti, prevajalko in letošnjo dobitnico Lavrinove diplome. Naša sogovornica pa je tudi Jelka Pšajd, raziskovalka, tesno povezana s Porabjem. Za svoje delo je dobila Murkovo nagrado, najvišje strokovno priznanje na področju etnologije
Društvo onkoloških bolnikov Slovenije je ob začetku rožnatega oktobra, ki je namenjen ozaveščanju o raku dojk, v Kopru organiziralo srečanje, na katerem so izpostavili vlogo in načine podpore ob soočenju z diagnozo raka, v času zdravljenja in paliativne oskrbe, pa tudi ob slovesu. V državi v okviru društva deluje 29 skupin za samopomoč. Med drugim tudi v Ilirski Bistrici, Izoli, Kopru, Novi Gorici, Postojni in Sežani. Bolnikom in svojcem psihološko pomoč nudi tudi Onkološki inštitut. Na voljo je Onkofon. V osmih občinah obalno-kraške regije v okviru Splošne bonišnice Izola deluje paliativni mobilni tim. Bolnikom, svojcem in žalujočim s prostovoljci pomaga tudi društvo Hospic.
Društvo onkoloških bolnikov Slovenije je ob začetku rožnatega oktobra, ki je namenjen ozaveščanju o raku dojk, v Kopru organiziralo srečanje, na katerem so izpostavili vlogo in načine podpore ob soočenju z diagnozo raka, v času zdravljenja in paliativne oskrbe, pa tudi ob slovesu. V državi v okviru društva deluje 29 skupin za samopomoč. Med drugim tudi v Ilirski Bistrici, Izoli, Kopru, Novi Gorici, Postojni in Sežani. Bolnikom in svojcem psihološko pomoč nudi tudi Onkološki inštitut. Na voljo je Onkofon. V osmih občinah obalno-kraške regije v okviru Splošne bonišnice Izola deluje paliativni mobilni tim. Bolnikom, svojcem in žalujočim s prostovoljci pomaga tudi društvo Hospic.
Oskrbniki planinskih in visokogorskih koč imajo vedno več obiskovalcev, saj se tudi število teh v hribih povečuje. Letos so že enajstič izbirali najbolj priljubljene koče in največ glasov sta prejeli Lavričeva koča na Gradišču in Krekova koča na Ratitovcu. Dušan Prašnikar iz PZS je bil naš gost v Izluščeno.
Oskrbniki planinskih in visokogorskih koč imajo vedno več obiskovalcev, saj se tudi število teh v hribih povečuje. Letos so že enajstič izbirali najbolj priljubljene koče in največ glasov sta prejeli Lavričeva koča na Gradišču in Krekova koča na Ratitovcu. Dušan Prašnikar iz PZS je bil naš gost v Izluščeno.
Ta zgodba o paru, ki je izgubil sina. Pripoveduje o minljivosti, ki je velikokrat tema tibetanskih zgodb, tudi tistih, ki se nanašajo na pretekla življenja Bude Šakjamunija. Nekoč je živela družina, ki so jo sestavljali starejši par, odrasli sin in njegova žena ter njun vnuk. V družini so se dobro razumeli, imeli so se radi in so spoštovali drug drugega, tako da so postali zgled vsej svoji vasi. Nekega dne pa je sin nenadoma umrl. Sosedje so bili vznemirjeni in med seboj so se pogovarjali, kako je to grozno in da morajo biti njegovi starši in žena popolnoma pretreseni. Odpravili so se družini izreč sožalje. Ko so prišli k njim, so presenečeno opazili, da so se preostali družinski člani vedli, kot da se ne bi nič zgodilo. Ne njegovi starši ne njegova žena niso žalovali, vse je bilo videti kot po navadi. Nihče ni mogel verjeti svojim očem, zato so vprašali očeta: »Kaj naj to pomeni? Ali niste pravkar izgubili sina?« »Res je, moj sin je umrl,« je odvrnil oče. Nato ga je sosed vprašal: »Kako je mogoče, da niste žalostni in da ne žalujete? Mislili smo, da ste imeli čudovito družino in da ste se imeli radi, vendar kaže, da smo živeli v zmoti.« Oče mu je odgovoril: »Imeli smo se radi in nikoli nismo rekli ali storili ničesar, kar bi druge prizadelo, ker smo se vedno zavedali, da ne bomo za vedno skupaj. Vedeli smo, da lahko kdor koli izmed nas kateri koli trenutek umre. Ker smo razumeli, da imamo le malo časa, ko smo lahko skupaj, smo si bili blizu in smo bili vedno dobri drug do drugega. Mojega sina ni več, vendar nisem pretresen, ker sem vedno vedel, da se to lahko kadar koli zgodi. Seveda se tega ne veselim. Toda ko smo bili skupaj, smo vedno pomagali drug drugemu in živeli v dobrih odnosih. Zdaj je moj sin umrl, vendar ničesar ne obžalujem. Hvaležen sem za čas, ki smo ga preživeli skupaj.« Seveda je to dejal sam Buda v enem izmed svojih prejšnjih življenj in razmišljati tako ni preprosto. Vendar ko se v svojem srcu zavedamo, da bomo vsi, ki smo skupaj, prej ali slej ločeni, ni nobenega razloga in nobene potrebe po tem, da bi se prepirali. Priložnost, da smo skupaj, moramo čim bolje izkoristiti. Če res razumemo minljivost, bomo imeli veliko boljše odnose z drugimi.
Ta zgodba o paru, ki je izgubil sina. Pripoveduje o minljivosti, ki je velikokrat tema tibetanskih zgodb, tudi tistih, ki se nanašajo na pretekla življenja Bude Šakjamunija. Nekoč je živela družina, ki so jo sestavljali starejši par, odrasli sin in njegova žena ter njun vnuk. V družini so se dobro razumeli, imeli so se radi in so spoštovali drug drugega, tako da so postali zgled vsej svoji vasi. Nekega dne pa je sin nenadoma umrl. Sosedje so bili vznemirjeni in med seboj so se pogovarjali, kako je to grozno in da morajo biti njegovi starši in žena popolnoma pretreseni. Odpravili so se družini izreč sožalje. Ko so prišli k njim, so presenečeno opazili, da so se preostali družinski člani vedli, kot da se ne bi nič zgodilo. Ne njegovi starši ne njegova žena niso žalovali, vse je bilo videti kot po navadi. Nihče ni mogel verjeti svojim očem, zato so vprašali očeta: »Kaj naj to pomeni? Ali niste pravkar izgubili sina?« »Res je, moj sin je umrl,« je odvrnil oče. Nato ga je sosed vprašal: »Kako je mogoče, da niste žalostni in da ne žalujete? Mislili smo, da ste imeli čudovito družino in da ste se imeli radi, vendar kaže, da smo živeli v zmoti.« Oče mu je odgovoril: »Imeli smo se radi in nikoli nismo rekli ali storili ničesar, kar bi druge prizadelo, ker smo se vedno zavedali, da ne bomo za vedno skupaj. Vedeli smo, da lahko kdor koli izmed nas kateri koli trenutek umre. Ker smo razumeli, da imamo le malo časa, ko smo lahko skupaj, smo si bili blizu in smo bili vedno dobri drug do drugega. Mojega sina ni več, vendar nisem pretresen, ker sem vedno vedel, da se to lahko kadar koli zgodi. Seveda se tega ne veselim. Toda ko smo bili skupaj, smo vedno pomagali drug drugemu in živeli v dobrih odnosih. Zdaj je moj sin umrl, vendar ničesar ne obžalujem. Hvaležen sem za čas, ki smo ga preživeli skupaj.« Seveda je to dejal sam Buda v enem izmed svojih prejšnjih življenj in razmišljati tako ni preprosto. Vendar ko se v svojem srcu zavedamo, da bomo vsi, ki smo skupaj, prej ali slej ločeni, ni nobenega razloga in nobene potrebe po tem, da bi se prepirali. Priložnost, da smo skupaj, moramo čim bolje izkoristiti. Če res razumemo minljivost, bomo imeli veliko boljše odnose z drugimi.
Tokrat smo predstavili knjigo založbe Primus Oh, ta menopavza, v kateri priljubljena igralka Naomi Watts, ena vodilnih zagovornic ozaveščanja o menopavzi deli svojo zgodbo in razbija tabu okoli tega naravnega prehoda. To je knjiga, ki bi si jo Naomi želela imeti takrat. Kot pogovor s prijateljico ob kavi – iskrena, smešna, ganljiva. Zgodbe avtorice in prijateljic prepleta s strokovnimi nasveti zdravnikov, hormonskih strokovnjakov in nutricionistov. Odgovarja na vprašanja: »Kaj je hormonska terapija in ali naj jo jemljem? Bom sploh kdaj spala? Bom spet kdaj stara jaz? Kaj se je zgodilo z mojim libidom? Ali res potrebujem osemnajst serumov za starajočo se kožo? Čigavo telo sploh je to? Kdo sem zdaj?«
Tokrat smo predstavili knjigo založbe Primus Oh, ta menopavza, v kateri priljubljena igralka Naomi Watts, ena vodilnih zagovornic ozaveščanja o menopavzi deli svojo zgodbo in razbija tabu okoli tega naravnega prehoda. To je knjiga, ki bi si jo Naomi želela imeti takrat. Kot pogovor s prijateljico ob kavi – iskrena, smešna, ganljiva. Zgodbe avtorice in prijateljic prepleta s strokovnimi nasveti zdravnikov, hormonskih strokovnjakov in nutricionistov. Odgovarja na vprašanja: »Kaj je hormonska terapija in ali naj jo jemljem? Bom sploh kdaj spala? Bom spet kdaj stara jaz? Kaj se je zgodilo z mojim libidom? Ali res potrebujem osemnajst serumov za starajočo se kožo? Čigavo telo sploh je to? Kdo sem zdaj?«
Vlada je danes potrdila predlog sprememb zakona o orožju, ki bodo omogočile predajo nezakonitega orožja ali streliva brez pravnih posledic do 31-tega januarja. Podpredsednik vlade Matej Arčon je pojasnil, da bo za ta namen na voljo posebna telefonska številka, prek katere se bodo lahko dogovorili o predaji orožja. Vlada je potrdila tudi predlog novele zakona o zdravniški službi, ki bo specialistom omogočil lažje prehajanje med urgentno in družinsko medicino. Druge teme: - Ljubljanski klinični center je 50 let po odprtju glavne stavbe pred novimi izzivi. Ob medicinskih uspehih se hkrati spoprijemajo s pomanjkanjem kadra, predvsem negovalnega. Kot pravi glavna medicinska sestra Zdenka Mrak, skušajo izboljšati razmere, s sofinanciranjem šolnin, štipendiranjem in izplačevanjem nadur. - V Franciji potekajo spominske slovesnosti ob 10-ti obletnici terorističnih napadov v Parizu, v katerih je bilo ubitih 130 ljudi. Medtem se del javnosti sprašuje, ali država dovolj pozornosti namenja varnosti. Eden od preživelih je prepričan, da se oblasti doslej niso dovolj posvečale razlogom za radikalizacijo in težavam, predvsem mladih. - Demokratski člani odbora za nadzor in vladne reforme v predstavniškem domu ameriškega kongresa so objavili tri sporočila pokojnega spolnega prestopnika Jeffreyja Epsteina, ki bi lahko bila dokaz, da je Donald Trump vedel za njegovo trgovino z ljudmi.
Vlada je danes potrdila predlog sprememb zakona o orožju, ki bodo omogočile predajo nezakonitega orožja ali streliva brez pravnih posledic do 31-tega januarja. Podpredsednik vlade Matej Arčon je pojasnil, da bo za ta namen na voljo posebna telefonska številka, prek katere se bodo lahko dogovorili o predaji orožja. Vlada je potrdila tudi predlog novele zakona o zdravniški službi, ki bo specialistom omogočil lažje prehajanje med urgentno in družinsko medicino. Druge teme: - Ljubljanski klinični center je 50 let po odprtju glavne stavbe pred novimi izzivi. Ob medicinskih uspehih se hkrati spoprijemajo s pomanjkanjem kadra, predvsem negovalnega. Kot pravi glavna medicinska sestra Zdenka Mrak, skušajo izboljšati razmere, s sofinanciranjem šolnin, štipendiranjem in izplačevanjem nadur. - V Franciji potekajo spominske slovesnosti ob 10-ti obletnici terorističnih napadov v Parizu, v katerih je bilo ubitih 130 ljudi. Medtem se del javnosti sprašuje, ali država dovolj pozornosti namenja varnosti. Eden od preživelih je prepričan, da se oblasti doslej niso dovolj posvečale razlogom za radikalizacijo in težavam, predvsem mladih. - Demokratski člani odbora za nadzor in vladne reforme v predstavniškem domu ameriškega kongresa so objavili tri sporočila pokojnega spolnega prestopnika Jeffreyja Epsteina, ki bi lahko bila dokaz, da je Donald Trump vedel za njegovo trgovino z ljudmi.
Kljub temi in hladu je sobotno jutro nekaj posebnega. Vsaj za tiste, ki so prosti in jim ni treba v službo. Zato vsem, ki ste kljub soboti že pokonci, želim dobro jutro. Ob misli, da bi lahko še spali, lahko hitro pomilujemo sami sebe. Človek je bitje, ki se zna in zmore pomilovati. Pogosto pa se sprašujem, če nam je to res v korist. Naj vsak le pomisli, kaj ga v teh zadnjih dneh pesti, kakšne težave ima, kaj težkega ga še čaka, in ne bo treba dolgo čakati, da se bomo zasmilili sami sebi. Ob tem smo hitro sami najbolj ubogi in nič nas ne more več utolažiti. Ko sem pred leti odhajal za dalj časa v Afriko, da bi pomagal ubogim, vsaj tako sem si mislil, sem kmalu opustil to namero. Res da nimajo služb, nimajo denarja, niti zdravstvene oskrbe, šole so slabe, še slabše ceste in promet. Država ne deluje in vsak se poskuša znajti, kakor zmore in zna, saj denarja nikoli ni dovolj, če ga sploh kaj imajo. Za nas Evropejce so to tipični ubogi ljudje, ki potrebujejo našo pomoč. Saj se res nič ne branijo našega denarja, a ob tem ne delujejo nesrečno. Njihovo življenje je kljub lakoti, bolezni in negotovosti veliko bolj polno veselja kot življenje povprečnega Slovenca. Tam s peščico riža prikličeš veliko več nasmeha kot pri nas z najboljšo pojedino. Afričani res nimajo veliko, še manj imajo upanja na boljšo prihodnost, imajo pa sedanjost, ki jo znajo živeti. Vsaj znali so, vedno bolj pa to izgubljajo. Dobili so pametne telefone, medmrežje in s tem tudi naše, severnjaške sanje. Do sedaj je bilo dovolj malo hrane in dobra družba, sedaj so to naše, potrošniške sanje, ki jih vedno bolj onesrečujejo. Čudil sem se, da jih ni bilo strah bolezni, niso se bali niti smrti, no mrtvih se še vedno bojijo, a sedaj vedno bolj hrepenijo po denarju in blagu, ki ga to prinaša. Njihov mir je šel po gobe in iz njih, ki so bili prej ubogi le za nas, vedno bolj postajajo ubožni, ki se z velikimi pričakovanji podajajo na pot proti bogatemu severu. Ko na jutrišnjo nedeljo razmišljamo o ubogih, ne pozabimo, da ni dovolj naš dar. Prav bi bilo, da bi ne gledali na revne s pomilovanjem, ampak v želji, da v njih odkrivamo veselje do življenja. Želim vsem nam, da bi z veseljem darovali iz svojega obilja in s tem po zgledu sv. Frančiška, ko postajamo ubogi pri lastništvu, bili vedno bolj bogati v radosti življenja.
Kljub temi in hladu je sobotno jutro nekaj posebnega. Vsaj za tiste, ki so prosti in jim ni treba v službo. Zato vsem, ki ste kljub soboti že pokonci, želim dobro jutro. Ob misli, da bi lahko še spali, lahko hitro pomilujemo sami sebe. Človek je bitje, ki se zna in zmore pomilovati. Pogosto pa se sprašujem, če nam je to res v korist. Naj vsak le pomisli, kaj ga v teh zadnjih dneh pesti, kakšne težave ima, kaj težkega ga še čaka, in ne bo treba dolgo čakati, da se bomo zasmilili sami sebi. Ob tem smo hitro sami najbolj ubogi in nič nas ne more več utolažiti. Ko sem pred leti odhajal za dalj časa v Afriko, da bi pomagal ubogim, vsaj tako sem si mislil, sem kmalu opustil to namero. Res da nimajo služb, nimajo denarja, niti zdravstvene oskrbe, šole so slabe, še slabše ceste in promet. Država ne deluje in vsak se poskuša znajti, kakor zmore in zna, saj denarja nikoli ni dovolj, če ga sploh kaj imajo. Za nas Evropejce so to tipični ubogi ljudje, ki potrebujejo našo pomoč. Saj se res nič ne branijo našega denarja, a ob tem ne delujejo nesrečno. Njihovo življenje je kljub lakoti, bolezni in negotovosti veliko bolj polno veselja kot življenje povprečnega Slovenca. Tam s peščico riža prikličeš veliko več nasmeha kot pri nas z najboljšo pojedino. Afričani res nimajo veliko, še manj imajo upanja na boljšo prihodnost, imajo pa sedanjost, ki jo znajo živeti. Vsaj znali so, vedno bolj pa to izgubljajo. Dobili so pametne telefone, medmrežje in s tem tudi naše, severnjaške sanje. Do sedaj je bilo dovolj malo hrane in dobra družba, sedaj so to naše, potrošniške sanje, ki jih vedno bolj onesrečujejo. Čudil sem se, da jih ni bilo strah bolezni, niso se bali niti smrti, no mrtvih se še vedno bojijo, a sedaj vedno bolj hrepenijo po denarju in blagu, ki ga to prinaša. Njihov mir je šel po gobe in iz njih, ki so bili prej ubogi le za nas, vedno bolj postajajo ubožni, ki se z velikimi pričakovanji podajajo na pot proti bogatemu severu. Ko na jutrišnjo nedeljo razmišljamo o ubogih, ne pozabimo, da ni dovolj naš dar. Prav bi bilo, da bi ne gledali na revne s pomilovanjem, ampak v želji, da v njih odkrivamo veselje do življenja. Želim vsem nam, da bi z veseljem darovali iz svojega obilja in s tem po zgledu sv. Frančiška, ko postajamo ubogi pri lastništvu, bili vedno bolj bogati v radosti življenja.
Eppur si muove - In vendar se vrti
Konflikt v Gazi in neodzivnost mednarodne skupnosti je bila ena od glavnih tem letošnjega Strateškega foruma Bled. Generalni sekretar Agencije Združenih narodov za pomoč palestinskim beguncem, svetovalka savdskega zunanjega ministrstva, palestinska novinarka in drugi poznavalci Bližnjega vzhoda so predstavili svoje poglede na humanitarno katastrofo, ki se pred očmi svetovne javnosti dogaja v Gazi. Zakaj nihče ne ustavi Izraela?
Konflikt v Gazi in neodzivnost mednarodne skupnosti je bila ena od glavnih tem letošnjega Strateškega foruma Bled. Generalni sekretar Agencije Združenih narodov za pomoč palestinskim beguncem, svetovalka savdskega zunanjega ministrstva, palestinska novinarka in drugi poznavalci Bližnjega vzhoda so predstavili svoje poglede na humanitarno katastrofo, ki se pred očmi svetovne javnosti dogaja v Gazi. Zakaj nihče ne ustavi Izraela?
Vse se spreminja, čas, prostor in ljudje v njem. Ponavadi sprememb ne zaznavamo, ker so drobne in vsakodnevne. Le ko so burne in prekucniške, si jih zapomnimo. Zaman je pričakovati, da bo vse tako, kot je bilo v naši mladosti. Toda je že vse prav, kot je, čeprav nam ni prav, da tako je. Morda. Vlade padajo, države minevajo, le človek – tak ali drugačen – je večen. Kako je na Tolminskem, smo preverili med T'minci.
Vse se spreminja, čas, prostor in ljudje v njem. Ponavadi sprememb ne zaznavamo, ker so drobne in vsakodnevne. Le ko so burne in prekucniške, si jih zapomnimo. Zaman je pričakovati, da bo vse tako, kot je bilo v naši mladosti. Toda je že vse prav, kot je, čeprav nam ni prav, da tako je. Morda. Vlade padajo, države minevajo, le človek – tak ali drugačen – je večen. Kako je na Tolminskem, smo preverili med T'minci.
Nasilje je kruta resnica, ki vsak dan zaznamuje življenja preveč žensk. Pretresljivi podatki so glasen opomin, da je nujen vsak korak k ničelni toleranci. Ob današnjem mednarodnem dnevu boja proti nasilju nad ženskami se zato vrstijo opozorila, da mora biti družba za ženske varna - doma, na ulici in na spletu. Druge teme: - Nadaljevanje ključnih pogajanj o okleščenem ameriškem mirovnem načrtu za Ukrajino. - Ljubljanski župan Jankovič prvoosumljen v postopku po lanskih preiskavah. - Vse več incidentov na železniških tirih: celjski mladoletnik v priporu; motiv dejanj še ni znan.
Nasilje je kruta resnica, ki vsak dan zaznamuje življenja preveč žensk. Pretresljivi podatki so glasen opomin, da je nujen vsak korak k ničelni toleranci. Ob današnjem mednarodnem dnevu boja proti nasilju nad ženskami se zato vrstijo opozorila, da mora biti družba za ženske varna - doma, na ulici in na spletu. Druge teme: - Nadaljevanje ključnih pogajanj o okleščenem ameriškem mirovnem načrtu za Ukrajino. - Ljubljanski župan Jankovič prvoosumljen v postopku po lanskih preiskavah. - Vse več incidentov na železniških tirih: celjski mladoletnik v priporu; motiv dejanj še ni znan.
Teden je zaznamoval Ta veseli dan kulture, ko je minilo dve sto petindvajset let od rojstva pesnika Franceta Prešerna in smo izvedeli, kdo so letošnji Prešernovi nagrajenci in nagrajenci Prešernovega sklada. Slavnostno se je zaključilo leto Nove Gorice - Gorice 2025, evropske prestolnice kulture. Kako živijo in delajo slovenski kulturni ustvarjalci je pokazala raziskava Poligon, na Vodnikovi domačiji v Šiški pa je mogoče obiskati sejem ilustracije. Grad Črnomelj je prenovljen in so ga ta teden odprli za javnost, Mestno gledališče Ptuj praznuje tri desetletja delovanja. Če bi si ogledali več kot šestdeset del od Picassovih pa v času nazaj vse do Van Gogha, jih boste našli v muzeju svete Katarine v Trevizu.
Teden je zaznamoval Ta veseli dan kulture, ko je minilo dve sto petindvajset let od rojstva pesnika Franceta Prešerna in smo izvedeli, kdo so letošnji Prešernovi nagrajenci in nagrajenci Prešernovega sklada. Slavnostno se je zaključilo leto Nove Gorice - Gorice 2025, evropske prestolnice kulture. Kako živijo in delajo slovenski kulturni ustvarjalci je pokazala raziskava Poligon, na Vodnikovi domačiji v Šiški pa je mogoče obiskati sejem ilustracije. Grad Črnomelj je prenovljen in so ga ta teden odprli za javnost, Mestno gledališče Ptuj praznuje tri desetletja delovanja. Če bi si ogledali več kot šestdeset del od Picassovih pa v času nazaj vse do Van Gogha, jih boste našli v muzeju svete Katarine v Trevizu.
Kdo so 'forešti'? S tem narečnim izrazom se tokrat ukvarja rubrika Kotiček za jeziček, ki nas bo popeljela ne le po primorskem dialektu, kjer domuje 'forešt', temveč tudi po drugih slovenskih narečjih, ki namesto knjižne besede 'tujec' uporabljajo drugačne izraze.
Kdo so 'forešti'? S tem narečnim izrazom se tokrat ukvarja rubrika Kotiček za jeziček, ki nas bo popeljela ne le po primorskem dialektu, kjer domuje 'forešt', temveč tudi po drugih slovenskih narečjih, ki namesto knjižne besede 'tujec' uporabljajo drugačne izraze.
Zdaj je tudi uradno potrjeno, da je bila policijska racija pri muzeju Peršman nezakonita in nesorazmerna. Kaj to pomeni? Bo kdo odgovarjal? V Šentjakobu v Rožu si ogledamo farso Čudežna dežela, novo predstavo teatra Trotamora, ki opozarja na nevarnosti ideologij o večvrednosti. Gostimo tržaško rojakinjo Petro Grassi, eno najuspešnejših dirigentk v evropskem zborovskem prostoru, ponosno, da jo je Slovenija prepoznala za svojo dirigentko, čeprav ne živi v matici. S porabskim Slovencem Martinom Ropošom, ki je vrsto let vodil Državno slovensko samoupravo, pa obujamo spomine na začetke njegovega političnega delovanja in doseženo.
Zdaj je tudi uradno potrjeno, da je bila policijska racija pri muzeju Peršman nezakonita in nesorazmerna. Kaj to pomeni? Bo kdo odgovarjal? V Šentjakobu v Rožu si ogledamo farso Čudežna dežela, novo predstavo teatra Trotamora, ki opozarja na nevarnosti ideologij o večvrednosti. Gostimo tržaško rojakinjo Petro Grassi, eno najuspešnejših dirigentk v evropskem zborovskem prostoru, ponosno, da jo je Slovenija prepoznala za svojo dirigentko, čeprav ne živi v matici. S porabskim Slovencem Martinom Ropošom, ki je vrsto let vodil Državno slovensko samoupravo, pa obujamo spomine na začetke njegovega političnega delovanja in doseženo.
Uporaba nedoločnika in namenilnika povzroča trdovratne težave, ki se krepijo. Če smo še pred leti, ko smo v KiKs-u prvič govorili o namenilniku, ugotavljali, da se te težave pojavljajo predvsem pri govoru, smo v drugem KiKs-u, posvečenemu tej temi, ugotovili, da se težave iz govorjene že selijo v zapisano slovenščino. Danes, ko ta »kiks« pod drobnogled vzamemo že tretjič, pa o tem, da je zmeda še vedno prisotna in da celo povzroča izginjanje namenilnika. Darja Pograjc se je pogovarjala s prof. dr. Andrejo Žele s Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani in Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU.
Uporaba nedoločnika in namenilnika povzroča trdovratne težave, ki se krepijo. Če smo še pred leti, ko smo v KiKs-u prvič govorili o namenilniku, ugotavljali, da se te težave pojavljajo predvsem pri govoru, smo v drugem KiKs-u, posvečenemu tej temi, ugotovili, da se težave iz govorjene že selijo v zapisano slovenščino. Danes, ko ta »kiks« pod drobnogled vzamemo že tretjič, pa o tem, da je zmeda še vedno prisotna in da celo povzroča izginjanje namenilnika. Darja Pograjc se je pogovarjala s prof. dr. Andrejo Žele s Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani in Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU.
Vse življenje, odkar pomni, družina naše sogovornice živi v najeti garsonjeri. Sestra je invalidka zaradi posledic možganskega tumorja in kapi, mama je na vozičku zaradi multiple skleroze, oče, ki je letos tudi sam hudo zbolel, nenehno skrbi za obe, sogovornica pa je briljantna študentka, ki si kljub nemogočim razmeram in hudi finančni stiski ni pustila vzeti sanj o študiju. In ga končala kot prva in najboljša v letniku. Vse to je dosegla v 18 m2 veliki garsonjeri. Bilo je težko in odrekali so se vsi, a pravi, da povezanosti in odnosa, ki ga imajo, ne bi zamenjala niti za hišo. Po magisteriju si izjemno želi vpisati še doktorat, a je šolnina zanj žal nedosegljivo visoka.
Vse življenje, odkar pomni, družina naše sogovornice živi v najeti garsonjeri. Sestra je invalidka zaradi posledic možganskega tumorja in kapi, mama je na vozičku zaradi multiple skleroze, oče, ki je letos tudi sam hudo zbolel, nenehno skrbi za obe, sogovornica pa je briljantna študentka, ki si kljub nemogočim razmeram in hudi finančni stiski ni pustila vzeti sanj o študiju. In ga končala kot prva in najboljša v letniku. Vse to je dosegla v 18 m2 veliki garsonjeri. Bilo je težko in odrekali so se vsi, a pravi, da povezanosti in odnosa, ki ga imajo, ne bi zamenjala niti za hišo. Po magisteriju si izjemno želi vpisati še doktorat, a je šolnina zanj žal nedosegljivo visoka.
Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vam bom dal počitek« (Mt 11,28) je stavek, ki ga lahko preberemo v enem izmed počitniških evangelijev. Naši pogovori, misli in načrtovanje se bolj ali manj vrtijo okoli počitnic, dopusta. Lahkotna oblačila, modni klobučki, sončna očala, poletna obuvala z jermenčki, kocke ledu v osvežilni pijači in ležalni stol pod dateljnovo palmo so značilni pojavi vročih poletnih dni. Nepogrešljivi spremljajoči pojavi reklamnih letakov in turističnih katalogov, ki nas vabijo, naj vsaj nekaj dni na leto preživimo lagodno, po možnosti v kakšni eksotični deželi. Jezusove besede nam ne obljubljajo dateljnov in osvežujoče gazirane pijače, temveč nas že v drugem stavku evangelija tudi vabijo: »Vzemite nase moj jarem in učite se od mene, ker sem krotak in v srcu ponižen, in našli boste počitek svojim dušam; kajti moj jarem je prijeten in moje breme je lahko.« Te besede so celo več kot vabilo, lahko jih razumemo tudi kot zapoved. Koga, mislite, cenjene poslušalke in poslušalci, je imel Jezus pred očmi, ko je izrekel svoje vabilo? Pred očmi je imel tiste, ki jih je srečeval na poteh Galileje: preproste ljudi, revne, grešnike, bolne, ljudi z roba. Vsi ti ljudje so prihajali k njemu, da bi mu prisluhnili, ne zato, da bi jim nalil kozarec hladne vode. Prihajali so zato, da bi poslušali njegovo besedo; besedo, ki vliva upanje. Če bi se Jezus v današnjem dnevu sprehodil po peščenih plažah, velikem ladijskem pristanišču ali nepreglednem letališču in pogledal na obrobje najbogatejših dežel, bi našel utrujene in obnemogle zaradi neznosnega bremena zapuščenosti in ravnodušnosti. Ravnodušnost je največje zlo današnje družbe. Še toliko bolj nas kristjanov! Že res, da se na rob družbe sem pa tja kdo tudi sam pripelje, vendar je število tistih, ki vsak dan prenašajo težo ekonomskega sistema, ki izkorišča človeka in mu nalaga neznosen jarem, veliko večje. Le redko kdo izmed nas si bo z bratsko ljubeznijo naložil breme drugih. A nekaj vendar lahko storimo. Lahko postanemo počitek in okrepčilo drug drugemu s svojo ponižno in krotko držo. Namesto besed sodbe, kritiziranja in ravnodušnosti naj postanejo naše besede – besede upanja. Ko boste, dragi poslušalke in poslušalci, med letošnjimi počitnicami hodili po turističnih mestih in vaseh, se spomnite na Jezusa. Tudi on je rad hodil, učil in oznanjal evangelij kraljestva. Če nič drugega, ko boste koga videli tavati kot izmučeno in zablodelo ovco brez pastirja, se spomnite, da tudi on potrebuje počitek in vaše sočutje (prim. Mt 9,35–36).
Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vam bom dal počitek« (Mt 11,28) je stavek, ki ga lahko preberemo v enem izmed počitniških evangelijev. Naši pogovori, misli in načrtovanje se bolj ali manj vrtijo okoli počitnic, dopusta. Lahkotna oblačila, modni klobučki, sončna očala, poletna obuvala z jermenčki, kocke ledu v osvežilni pijači in ležalni stol pod dateljnovo palmo so značilni pojavi vročih poletnih dni. Nepogrešljivi spremljajoči pojavi reklamnih letakov in turističnih katalogov, ki nas vabijo, naj vsaj nekaj dni na leto preživimo lagodno, po možnosti v kakšni eksotični deželi. Jezusove besede nam ne obljubljajo dateljnov in osvežujoče gazirane pijače, temveč nas že v drugem stavku evangelija tudi vabijo: »Vzemite nase moj jarem in učite se od mene, ker sem krotak in v srcu ponižen, in našli boste počitek svojim dušam; kajti moj jarem je prijeten in moje breme je lahko.« Te besede so celo več kot vabilo, lahko jih razumemo tudi kot zapoved. Koga, mislite, cenjene poslušalke in poslušalci, je imel Jezus pred očmi, ko je izrekel svoje vabilo? Pred očmi je imel tiste, ki jih je srečeval na poteh Galileje: preproste ljudi, revne, grešnike, bolne, ljudi z roba. Vsi ti ljudje so prihajali k njemu, da bi mu prisluhnili, ne zato, da bi jim nalil kozarec hladne vode. Prihajali so zato, da bi poslušali njegovo besedo; besedo, ki vliva upanje. Če bi se Jezus v današnjem dnevu sprehodil po peščenih plažah, velikem ladijskem pristanišču ali nepreglednem letališču in pogledal na obrobje najbogatejših dežel, bi našel utrujene in obnemogle zaradi neznosnega bremena zapuščenosti in ravnodušnosti. Ravnodušnost je največje zlo današnje družbe. Še toliko bolj nas kristjanov! Že res, da se na rob družbe sem pa tja kdo tudi sam pripelje, vendar je število tistih, ki vsak dan prenašajo težo ekonomskega sistema, ki izkorišča človeka in mu nalaga neznosen jarem, veliko večje. Le redko kdo izmed nas si bo z bratsko ljubeznijo naložil breme drugih. A nekaj vendar lahko storimo. Lahko postanemo počitek in okrepčilo drug drugemu s svojo ponižno in krotko držo. Namesto besed sodbe, kritiziranja in ravnodušnosti naj postanejo naše besede – besede upanja. Ko boste, dragi poslušalke in poslušalci, med letošnjimi počitnicami hodili po turističnih mestih in vaseh, se spomnite na Jezusa. Tudi on je rad hodil, učil in oznanjal evangelij kraljestva. Če nič drugega, ko boste koga videli tavati kot izmučeno in zablodelo ovco brez pastirja, se spomnite, da tudi on potrebuje počitek in vaše sočutje (prim. Mt 9,35–36).
Delodajalske organizacije zaradi domnevnih vladnih kršitev Pravil o delovanju Ekonomsko-socialnega sveta prekinjajo sodelovanje v tem organu. Največji kamen spotike je t. i. božičnica oziroma zimski regres, saj je vlada predlog zakona o njegovem izplačilu sprejela mimo ustrezne obravnave na Ekonomsko-socialnem svetu. Do obveznega zimskega regresa, ki bo znašal polovico minimalne plače oziroma 639 evrov, sta kritični tudi podravski delodajalski zbornici.
Delodajalske organizacije zaradi domnevnih vladnih kršitev Pravil o delovanju Ekonomsko-socialnega sveta prekinjajo sodelovanje v tem organu. Največji kamen spotike je t. i. božičnica oziroma zimski regres, saj je vlada predlog zakona o njegovem izplačilu sprejela mimo ustrezne obravnave na Ekonomsko-socialnem svetu. Do obveznega zimskega regresa, ki bo znašal polovico minimalne plače oziroma 639 evrov, sta kritični tudi podravski delodajalski zbornici.
Enajstega avgusta smo se pogovarjali z Borutom Radoličem. Morda se vam to zdi povsem navaden datum, ime pa neznano. Za sogovornika pa je bil dotični dan 2.738-ti brez alkohola in zdaj boste spoznali odločnost in treznost človeka, ki stoji za imenom. Njegova nenadna odločitev, da prekine samouničevalno pitje in tak način življenja, izhaja iz dogodka neke februarske noči pred sedmimi leti in pol, ko so ga obravnavali na mariborski urgenci. Tudi letos je ob obletnici obudil spomin na tisto noč in na svojo odločitev, kot je zapisal na družbenih omrežjih - da se je odločil, da bo ŽIVEL, ŽIVEL, ŽIVEL«.
Enajstega avgusta smo se pogovarjali z Borutom Radoličem. Morda se vam to zdi povsem navaden datum, ime pa neznano. Za sogovornika pa je bil dotični dan 2.738-ti brez alkohola in zdaj boste spoznali odločnost in treznost človeka, ki stoji za imenom. Njegova nenadna odločitev, da prekine samouničevalno pitje in tak način življenja, izhaja iz dogodka neke februarske noči pred sedmimi leti in pol, ko so ga obravnavali na mariborski urgenci. Tudi letos je ob obletnici obudil spomin na tisto noč in na svojo odločitev, kot je zapisal na družbenih omrežjih - da se je odločil, da bo ŽIVEL, ŽIVEL, ŽIVEL«.
Spominčice so nekakšna »rojstnodnevna« rubrika, v spomin oseb, dogodkov in pojavov v širšem slovenskem okolju, še posebej pa v njenem severovzhodnem koncu. Geslo rubrike je: »Česar ni v Spominčicah, to se zelo verjetno nikoli ni zgodilo.«
Spominčice so nekakšna »rojstnodnevna« rubrika, v spomin oseb, dogodkov in pojavov v širšem slovenskem okolju, še posebej pa v njenem severovzhodnem koncu. Geslo rubrike je: »Česar ni v Spominčicah, to se zelo verjetno nikoli ni zgodilo.«
Danes ponavljamo oddajo o prvem slovenskem nemem celovečernem filmu, posnetem in premierno predvajanem leta 1931 v Ljubljani. Za snemanje so se nadušili in zbrali denar navdušeni alpinisti, člani Turistovskega kluba Skala, ki so si pred vojno prizadevali popularizirati gorništvo na Slovenskem. Ker je bil nem, je med projekcijo za glasbeno spremljavo poskrbel orkester, kot je bilo tedaj v navadi. Na 35- milimetrski filmski trak ga je posnel, montiral in režiral vsestranski Janko Ravnik, glasbenik in izkušen fotograf.
Danes ponavljamo oddajo o prvem slovenskem nemem celovečernem filmu, posnetem in premierno predvajanem leta 1931 v Ljubljani. Za snemanje so se nadušili in zbrali denar navdušeni alpinisti, člani Turistovskega kluba Skala, ki so si pred vojno prizadevali popularizirati gorništvo na Slovenskem. Ker je bil nem, je med projekcijo za glasbeno spremljavo poskrbel orkester, kot je bilo tedaj v navadi. Na 35- milimetrski filmski trak ga je posnel, montiral in režiral vsestranski Janko Ravnik, glasbenik in izkušen fotograf.
Irena Colja in Katica Del Bon sta sestri dvojčici, pa tudi avtorici razstave o partizanskem borcu in narodnem heroju Antonu Šibelji - Stjenki ter knjige Kdo so bili ti ljudje. V njej nadaljujeta delo očeta Franca Šibelje, ki je bil soborec Stjenke in je dogajanje med drugo svetovno vojno opisal v knjigah "Kraški junak Stjenka" in "Med prvimi partizani na Krasu", ob tem pa vedno govoril, da ima gradiva še za eno knjigo. In prav to gradivo, fotografije, dokumente, rokopise iz vojnega in povojnega obdobja sta 23 let po očetovi smrti v njegovih kovčkih našli sestri Šibelja, ki zdaj nadaljujeta njegovo literarno poslanstvo, ohranjata očetove vrednote in spomin nanj ter na dogodke, ki so se med vojno in po njej dogajali na Primorskem.
Irena Colja in Katica Del Bon sta sestri dvojčici, pa tudi avtorici razstave o partizanskem borcu in narodnem heroju Antonu Šibelji - Stjenki ter knjige Kdo so bili ti ljudje. V njej nadaljujeta delo očeta Franca Šibelje, ki je bil soborec Stjenke in je dogajanje med drugo svetovno vojno opisal v knjigah "Kraški junak Stjenka" in "Med prvimi partizani na Krasu", ob tem pa vedno govoril, da ima gradiva še za eno knjigo. In prav to gradivo, fotografije, dokumente, rokopise iz vojnega in povojnega obdobja sta 23 let po očetovi smrti v njegovih kovčkih našli sestri Šibelja, ki zdaj nadaljujeta njegovo literarno poslanstvo, ohranjata očetove vrednote in spomin nanj ter na dogodke, ki so se med vojno in po njej dogajali na Primorskem.
Po tragičnem dogodku v Novem mestu se je sprožil val političnih odzivov in kadrovskih sprememb. Odstopila sta tudi pravosodna ministrica in notranji minister. Za takšna dejanja ni in ne sme biti opravičila, ne glede na to, kdo je storilec. Nasilje nima narodnosti in nima mesta v naši družbi, je v sporočilu za javnost zapisal predsednik foruma romskih svetnikov Slovenije, Darko Rudaš. Prva krovne romske organizacije pri nas, Sveta romske skupnosti, Jožek Horvat Sandreli poudarja, da kaznivega dejanja ni storila romska skupnost, ampak posameznik iz romske skupnosti, in to dvoje je potrebno ločiti in to je potrebno razumeti. V oddaji še o seji Delovne skupine za obravnavo romske problematike, kjer so se člani skupine seznanili z enajstim in dvanajstim poročilom Vlade Republike Slovenije o položaju romske skupnosti. Na Pušči pa se je končala prva faza komunalnega urejanja novega stanovanjskega območja, ki bo omogočila gradnjo novih stanovanjskih hiš, predvsem za mlade družine. V rubriki romskega jezika se bomo poglobili v nekaj zanimivih besed, ki opisujejo čarobno obdobje jeseni. Jesen je čas sprememb, barv in naravnega cikla življenja, romski jezik pa ima za ta čas čudovite izraze, ki jih je vredno spoznati.
Po tragičnem dogodku v Novem mestu se je sprožil val političnih odzivov in kadrovskih sprememb. Odstopila sta tudi pravosodna ministrica in notranji minister. Za takšna dejanja ni in ne sme biti opravičila, ne glede na to, kdo je storilec. Nasilje nima narodnosti in nima mesta v naši družbi, je v sporočilu za javnost zapisal predsednik foruma romskih svetnikov Slovenije, Darko Rudaš. Prva krovne romske organizacije pri nas, Sveta romske skupnosti, Jožek Horvat Sandreli poudarja, da kaznivega dejanja ni storila romska skupnost, ampak posameznik iz romske skupnosti, in to dvoje je potrebno ločiti in to je potrebno razumeti. V oddaji še o seji Delovne skupine za obravnavo romske problematike, kjer so se člani skupine seznanili z enajstim in dvanajstim poročilom Vlade Republike Slovenije o položaju romske skupnosti. Na Pušči pa se je končala prva faza komunalnega urejanja novega stanovanjskega območja, ki bo omogočila gradnjo novih stanovanjskih hiš, predvsem za mlade družine. V rubriki romskega jezika se bomo poglobili v nekaj zanimivih besed, ki opisujejo čarobno obdobje jeseni. Jesen je čas sprememb, barv in naravnega cikla življenja, romski jezik pa ima za ta čas čudovite izraze, ki jih je vredno spoznati.
Kako lahko oblikovanje obvladuje, moti ali preoblikuje meje, ki nas ločujejo, in kako trenja spreminja v potencialne rešitve? Kakšne ustvarjalne možnosti se pojavijo, ko se srečajo omejitve in nasprotujoče si silnice? V Centru Rog v Ljubljani se odvijajo drugi Rog dizajn dnevi. V Avditoriju v Portorožu pa so v nedeljo premierno uprizorili mlademu občinstvu namenjeno operno detektivko Zločin v Blatnem dolu. Njeno temeljno sporočilo je, da človek ni ločen od narave in da s škodovanjem naravi škodi tudi sebi. Za konec pa še o festivalu Forum nove glasbe, v središču katerega bosta opus ameriškega skladatelja Johna Cagea ter njegov vpliv na umetnost.
Kako lahko oblikovanje obvladuje, moti ali preoblikuje meje, ki nas ločujejo, in kako trenja spreminja v potencialne rešitve? Kakšne ustvarjalne možnosti se pojavijo, ko se srečajo omejitve in nasprotujoče si silnice? V Centru Rog v Ljubljani se odvijajo drugi Rog dizajn dnevi. V Avditoriju v Portorožu pa so v nedeljo premierno uprizorili mlademu občinstvu namenjeno operno detektivko Zločin v Blatnem dolu. Njeno temeljno sporočilo je, da človek ni ločen od narave in da s škodovanjem naravi škodi tudi sebi. Za konec pa še o festivalu Forum nove glasbe, v središču katerega bosta opus ameriškega skladatelja Johna Cagea ter njegov vpliv na umetnost.
Tri leta in pol od začetka napada Rusije na Ukrajino. Včeraj bi morala biti parada ob dnevu ruske vojne mornarice. Zakaj je odpadla? Poslanci Dume so odšli na poletne počitnice, navadni Rusi so si bržčas oddahnili. Mnogi Rusi si kljub sankcijam in vojni še vedno lahko privoščijo počitnice v tujini.
Tri leta in pol od začetka napada Rusije na Ukrajino. Včeraj bi morala biti parada ob dnevu ruske vojne mornarice. Zakaj je odpadla? Poslanci Dume so odšli na poletne počitnice, navadni Rusi so si bržčas oddahnili. Mnogi Rusi si kljub sankcijam in vojni še vedno lahko privoščijo počitnice v tujini.
Pri ZKP RTV Slovenija v sodelovanju z Založbo Goga in Radiem Slovenija - Programom Ars izdajamo zvočno knjigo kratkega romana Težka voda pisateljice, prevajalke in časopisne novinarke Pie Prezelj. Avtorica je zanj dobila nagrado za najboljši prvenec knjižnega sejma 2023, delo pa je bilo nominirano tudi za nagrado kresnik, Cankarjevo nagrado in kritiško sito. Roman, ki nas odpelje na sodobno in vendar tradicionalno slovensko podeželje, interpretira igralka Nataša Barbara Gračner, za režijo je poskrbela Špela Kravogel, za glasbeno opremo Darja Hlavka Godina, za zvok Sonja Strenar, za fonetiko Mateja Juričan, za mastering pa Smiljan Greif z Radia Maribor
Pri ZKP RTV Slovenija v sodelovanju z Založbo Goga in Radiem Slovenija - Programom Ars izdajamo zvočno knjigo kratkega romana Težka voda pisateljice, prevajalke in časopisne novinarke Pie Prezelj. Avtorica je zanj dobila nagrado za najboljši prvenec knjižnega sejma 2023, delo pa je bilo nominirano tudi za nagrado kresnik, Cankarjevo nagrado in kritiško sito. Roman, ki nas odpelje na sodobno in vendar tradicionalno slovensko podeželje, interpretira igralka Nataša Barbara Gračner, za režijo je poskrbela Špela Kravogel, za glasbeno opremo Darja Hlavka Godina, za zvok Sonja Strenar, za fonetiko Mateja Juričan, za mastering pa Smiljan Greif z Radia Maribor
Učitelj smučanja živi v mestu Bariloche nedaleč od Čila. Zime so zadnjih nekaj let še vedno radodarne s snegom, zato se v tem času že pripravlja na sprejem prvih gostov na smučišču Cerro Catedral. Po večini so to premožnejši občasni smučarji iz Buenos Airesa, Sao Paula in Ria de Janeira. V Argentini sicer dva od petih prebivalcev živita pod pragom revščine. Razlike so opazne in se v času predsednika Javierja Mileia ne zmanjšujejo. Se je pa nekoliko umirila inflacija na letni ravni.
Učitelj smučanja živi v mestu Bariloche nedaleč od Čila. Zime so zadnjih nekaj let še vedno radodarne s snegom, zato se v tem času že pripravlja na sprejem prvih gostov na smučišču Cerro Catedral. Po večini so to premožnejši občasni smučarji iz Buenos Airesa, Sao Paula in Ria de Janeira. V Argentini sicer dva od petih prebivalcev živita pod pragom revščine. Razlike so opazne in se v času predsednika Javierja Mileia ne zmanjšujejo. Se je pa nekoliko umirila inflacija na letni ravni.
Drugi poudarki oddaje: Mariborskim mestnim svetnikom ni uspelo prepovedati nekaterih uličnih glasbenikov V Ilirski Bistrici v starem mestnem jedru občina načrtuje več prostora za pešce in kolesarje 21 občin združenih v partnerstvu za Dravsko kolesarsko pot želi okrepiti kolesarski aktivni turizem Pravljična dežela, ki je Celju prinesla naziv Evropsko božično mesto, odpira svoja vrata
Drugi poudarki oddaje: Mariborskim mestnim svetnikom ni uspelo prepovedati nekaterih uličnih glasbenikov V Ilirski Bistrici v starem mestnem jedru občina načrtuje več prostora za pešce in kolesarje 21 občin združenih v partnerstvu za Dravsko kolesarsko pot želi okrepiti kolesarski aktivni turizem Pravljična dežela, ki je Celju prinesla naziv Evropsko božično mesto, odpira svoja vrata