Raziskujte
Iskanje raziskuj
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Združene države Amerike in Iran naj bi dosegli napredek v pogovorih o podaljšanju prekinitve ognja. Kmalu naj bi se začel tudi nov krog pogajanj o trajni rešitvi, mediatorji pripravljajo kompromisni predlog za tri občutljiva področja: Hormuško ožino, jedrski program in povračila vojne škode. Ameriški predsednik Donald Trump meni, da se bo vojna kmalu končala. Ostali poudarki: Cene energije se kljub bližnjevzhodnemu konfliktu ne bodo zvišale toliko kot leta 2022, meni direktor Elesa Birokracija in protekcija domačih podjetij težavi slovenskih gospodarstvenikov v Avstriji V Borovnici ljudje od noči čakali za vpis k novi družinski zdravnici
Združene države Amerike in Iran naj bi dosegli napredek v pogovorih o podaljšanju prekinitve ognja. Kmalu naj bi se začel tudi nov krog pogajanj o trajni rešitvi, mediatorji pripravljajo kompromisni predlog za tri občutljiva področja: Hormuško ožino, jedrski program in povračila vojne škode. Ameriški predsednik Donald Trump meni, da se bo vojna kmalu končala. Ostali poudarki: Cene energije se kljub bližnjevzhodnemu konfliktu ne bodo zvišale toliko kot leta 2022, meni direktor Elesa Birokracija in protekcija domačih podjetij težavi slovenskih gospodarstvenikov v Avstriji V Borovnici ljudje od noči čakali za vpis k novi družinski zdravnici
Dramaturginja in dramatičarka Lučka Neža Peterlin je za dramsko besedilo Jagnje lani prejela nagrado za mladega dramatika na Tednu slovenske drame. Letos je besedilo zaživelo v obliki radijske igre, ki je z živo izvedbo v Stolpu Škrlovec v Kranju dopolnila program 56. Tedna slovenske drame. Radijska igra s terenskimi posnetki in v živo izvajano glasbo mojstrsko nadgradi vzdušje, ki ga je v besedilu razvila avtorica. Po premieri smo se pogovarjali z ustvarjalkami: režiserko Ano Krauthaker, igralkama Diano Kolenc in Tjašo Železnik, avtorico in izvajalko glasbe Ido Hiršenfelder ter avtorico besedila Lučko Nežo Peterlin.
Dramaturginja in dramatičarka Lučka Neža Peterlin je za dramsko besedilo Jagnje lani prejela nagrado za mladega dramatika na Tednu slovenske drame. Letos je besedilo zaživelo v obliki radijske igre, ki je z živo izvedbo v Stolpu Škrlovec v Kranju dopolnila program 56. Tedna slovenske drame. Radijska igra s terenskimi posnetki in v živo izvajano glasbo mojstrsko nadgradi vzdušje, ki ga je v besedilu razvila avtorica. Po premieri smo se pogovarjali z ustvarjalkami: režiserko Ano Krauthaker, igralkama Diano Kolenc in Tjašo Železnik, avtorico in izvajalko glasbe Ido Hiršenfelder ter avtorico besedila Lučko Nežo Peterlin.
Spoštovane poslušalke, cenjeni poslušalci! Danes v Cerkvi obhajamo belo nedeljo, prvo nedeljo po veliki noči. Ime ima zanimiv izvor. V prvih stoletjih so kristjane krščevali predvsem na velikonočno vigilijo. Novokrščeni so nato oblekli bela oblačila – znamenje novega življenja – in jih nosili ves teden, do te nedelje. Zato bela nedelja. Nedelja novih začetkov. Nedelja življenja. Velika noč pa je največji krščanski praznik. V središču naše vere ni ideja, ampak dogodek: Kristus je vstal in živi. A vera ni matematika. Vera ni nekaj, kar bi lahko dokazali kot enačbo. Vera je odločitev. Vera je odnos. In prav zato se nam včasih zatakne. Nimamo vseh odgovorov. Imamo vprašanja, dvome, včasih tudi razočaranja. Podobno kot apostol Tomaž iz današnjega evangelija, ki pravi: »Če ne vidim, ne bom veroval.« Pa vendar – kljub vprašanjem – ostajamo. Vztrajamo. Zaupamo. In zanimivo je: tudi danes Bog daje znamenja. Morda ne vedno spektakularna, ampak zelo konkretna. Če pogledamo letošnje velikonočne vigilije v Franciji, se je zgodilo nekaj izjemnega. Krščenih je bilo več kot 21.000 ljudi – največ v zadnjih desetletjih. Med njimi več kot 13.000 odraslih in več kot 8.000 mladih. V zadnjih desetih letih se je število krstov odraslih več kot potrojilo. Še bolj presenetljivo pa je, kdo so ti ljudje. Več kot 80 % jih je starih med 18 in 40 let – torej generacija, za katero pogosto pravimo, da je oddaljena od vere. Skoraj polovica jih prihaja iz nevernih ali nereligioznih družin. To pomeni: ti ljudje niso preprosto podedovali vere, ampak so jo odkrili. Mnogi med njimi pričujejo, da se je njihova pot začela v osebni krizi – v bolezni, izgubi, iskanju smisla. Drugi govorijo o tihem notranjem dotiku, o vprašanju, ki jih ni pustilo pri miru. Večina jih je začela pot sama – preprosto so odprli Sveto pismo in začeli iskati. To so ljudje, ki so šli skozi dvom in našli vero. Tudi pri nas, v Sloveniji, število katehumenov počasi narašča. Samo na ljubljanskih Žalah je letos zakramente prejelo okoli 30 odraslih. Kaj to pomeni? Da Bog ni odsoten. Da vera ni stvar preteklosti. Da tudi danes – v svetu, ki se nam včasih zdi hladen in oddaljen – nekaj raste. Tiho, a resnično. Današnji papež pogosto poudarja, da vstali Kristus ni oddaljena zgodovina, ampak živa navzočnost, ki tudi danes spreminja človeka in odpira nove začetke. Jezus pride tudi k apostolu Tomažu – ne zato, da bi ga obsodil, ampak da bi mu dal razlog za zaupanje. In reče: »Ne bodi neveren, ampak veren.« Ne pravi: imej vse odgovore. Pravi: zaupaj. In morda je to spodbuda tudi za nas: ni treba, da razumemo vse. Ni treba, da smo popolni. Dovolj je, da naredimo majhen korak – da danes ne zapremo srca in ne obupamo. Kajti vera se začne tam, kjer človek reče: »Ne vem vsega – a želim verovati.« Naj bo ta bela nedelja za vse nas priložnost za nov začetek. Za malo več zaupanja. Za malo več življenja.
Spoštovane poslušalke, cenjeni poslušalci! Danes v Cerkvi obhajamo belo nedeljo, prvo nedeljo po veliki noči. Ime ima zanimiv izvor. V prvih stoletjih so kristjane krščevali predvsem na velikonočno vigilijo. Novokrščeni so nato oblekli bela oblačila – znamenje novega življenja – in jih nosili ves teden, do te nedelje. Zato bela nedelja. Nedelja novih začetkov. Nedelja življenja. Velika noč pa je največji krščanski praznik. V središču naše vere ni ideja, ampak dogodek: Kristus je vstal in živi. A vera ni matematika. Vera ni nekaj, kar bi lahko dokazali kot enačbo. Vera je odločitev. Vera je odnos. In prav zato se nam včasih zatakne. Nimamo vseh odgovorov. Imamo vprašanja, dvome, včasih tudi razočaranja. Podobno kot apostol Tomaž iz današnjega evangelija, ki pravi: »Če ne vidim, ne bom veroval.« Pa vendar – kljub vprašanjem – ostajamo. Vztrajamo. Zaupamo. In zanimivo je: tudi danes Bog daje znamenja. Morda ne vedno spektakularna, ampak zelo konkretna. Če pogledamo letošnje velikonočne vigilije v Franciji, se je zgodilo nekaj izjemnega. Krščenih je bilo več kot 21.000 ljudi – največ v zadnjih desetletjih. Med njimi več kot 13.000 odraslih in več kot 8.000 mladih. V zadnjih desetih letih se je število krstov odraslih več kot potrojilo. Še bolj presenetljivo pa je, kdo so ti ljudje. Več kot 80 % jih je starih med 18 in 40 let – torej generacija, za katero pogosto pravimo, da je oddaljena od vere. Skoraj polovica jih prihaja iz nevernih ali nereligioznih družin. To pomeni: ti ljudje niso preprosto podedovali vere, ampak so jo odkrili. Mnogi med njimi pričujejo, da se je njihova pot začela v osebni krizi – v bolezni, izgubi, iskanju smisla. Drugi govorijo o tihem notranjem dotiku, o vprašanju, ki jih ni pustilo pri miru. Večina jih je začela pot sama – preprosto so odprli Sveto pismo in začeli iskati. To so ljudje, ki so šli skozi dvom in našli vero. Tudi pri nas, v Sloveniji, število katehumenov počasi narašča. Samo na ljubljanskih Žalah je letos zakramente prejelo okoli 30 odraslih. Kaj to pomeni? Da Bog ni odsoten. Da vera ni stvar preteklosti. Da tudi danes – v svetu, ki se nam včasih zdi hladen in oddaljen – nekaj raste. Tiho, a resnično. Današnji papež pogosto poudarja, da vstali Kristus ni oddaljena zgodovina, ampak živa navzočnost, ki tudi danes spreminja človeka in odpira nove začetke. Jezus pride tudi k apostolu Tomažu – ne zato, da bi ga obsodil, ampak da bi mu dal razlog za zaupanje. In reče: »Ne bodi neveren, ampak veren.« Ne pravi: imej vse odgovore. Pravi: zaupaj. In morda je to spodbuda tudi za nas: ni treba, da razumemo vse. Ni treba, da smo popolni. Dovolj je, da naredimo majhen korak – da danes ne zapremo srca in ne obupamo. Kajti vera se začne tam, kjer človek reče: »Ne vem vsega – a želim verovati.« Naj bo ta bela nedelja za vse nas priložnost za nov začetek. Za malo več zaupanja. Za malo več življenja.
Eppur si muove - In vendar se vrti
Pravica do umetne prekinitve nosečnosti je v Italiji paradoks: na eni strani zgledna zakonodaja, na drugi resničnost, v kateri je zakon zgolj papir. Sprejeli so ga leta 1978, a je splav kljub temu v praksi težko dostopen, saj se več kot polovica zdravnikov in zdravstvenega osebja zaradi moralnih ali verskih razlogov sklicuje na ugovor vesti. V nekaterih italijanskih deželah, kot je na primer Molise na jugu države, je delež tega skoraj 90-odstoten.
Pravica do umetne prekinitve nosečnosti je v Italiji paradoks: na eni strani zgledna zakonodaja, na drugi resničnost, v kateri je zakon zgolj papir. Sprejeli so ga leta 1978, a je splav kljub temu v praksi težko dostopen, saj se več kot polovica zdravnikov in zdravstvenega osebja zaradi moralnih ali verskih razlogov sklicuje na ugovor vesti. V nekaterih italijanskih deželah, kot je na primer Molise na jugu države, je delež tega skoraj 90-odstoten.
Na drugem koncertu, ki ga program Ars pripravlja v sodelovanju z Glasbeno matico Ljubljana, sta nastopila urugvajski kontratenorist Agustín Pennino, član londonske Kraljeve operne akademije, ter japonski pianist Satoshi Kubo, diplomant Konservatorija za glasbo v Parizu. Spored: FELIX MENDELSSOHN BARTHOLDY: Na krilih pesmi, op. 34, št. 2 ( Heinrich Heine) Mesec, op. 86, št. 6 (Emanuel von Geibel) Pomladna pesem, op. 71, št. 2 (Karl Klingemann) Nova ljubezen, op. 19, št. 4 (Heinrich Heine) Fantova pesem (Joseph von Eichendorff) Ločen, op. 9, št. 6 (Johann G. Droysen) Pesem čarovnic, op. 8, št. 8 (Ludwig H. C. Hölty) Nočna pesem, op. 71, št. 6 (Joseph von Eichendorff) YASUJI KIYOSE: Mladenič morja (Haruo Sato) MARIA ESTHER ROOSEN DE REGALIA: Zdrava Marija CARMEN BARRADAS: Srečanje LUIS CLUZEAU MORTET: Pesem drobne ptice (Fernan Silva Valdes) MARITA PERDOMO: Kdo joka z luno na grobovih (Juan Zorrilla de San Martín) CELIA CORREA LUNA: Naša zastava (Blanca Sosa Mende) PAULINA SASTRE DE PONS: Moj Montevideo (Paulina Sastre de Pons)
Na drugem koncertu, ki ga program Ars pripravlja v sodelovanju z Glasbeno matico Ljubljana, sta nastopila urugvajski kontratenorist Agustín Pennino, član londonske Kraljeve operne akademije, ter japonski pianist Satoshi Kubo, diplomant Konservatorija za glasbo v Parizu. Spored: FELIX MENDELSSOHN BARTHOLDY: Na krilih pesmi, op. 34, št. 2 ( Heinrich Heine) Mesec, op. 86, št. 6 (Emanuel von Geibel) Pomladna pesem, op. 71, št. 2 (Karl Klingemann) Nova ljubezen, op. 19, št. 4 (Heinrich Heine) Fantova pesem (Joseph von Eichendorff) Ločen, op. 9, št. 6 (Johann G. Droysen) Pesem čarovnic, op. 8, št. 8 (Ludwig H. C. Hölty) Nočna pesem, op. 71, št. 6 (Joseph von Eichendorff) YASUJI KIYOSE: Mladenič morja (Haruo Sato) MARIA ESTHER ROOSEN DE REGALIA: Zdrava Marija CARMEN BARRADAS: Srečanje LUIS CLUZEAU MORTET: Pesem drobne ptice (Fernan Silva Valdes) MARITA PERDOMO: Kdo joka z luno na grobovih (Juan Zorrilla de San Martín) CELIA CORREA LUNA: Naša zastava (Blanca Sosa Mende) PAULINA SASTRE DE PONS: Moj Montevideo (Paulina Sastre de Pons)
Medtem ko se na obmejnem območju nadaljujejo spopadi med izraelsko vojsko in libanonskim islamističnim gibanjem Hezbolah, naj bi se prvič po več desetletjih po telefonu pogovarjala voditelja Libanona in Izraela. To so napovedali v Tel Avivu in Washingtonu, Bejrut pa navaja, da ni uradno obveščen o tem. Državi morata najti pot do premirja, ki ga kot enega od pogojev za sklenitev dogovora z Združenimi državami Amerike zahteva Iran. Druge teme: - Kijev po obsežnem ruskem napadu poziva k dodatnemu pritisku na Moskvo. - Država z več subvencijami za toplotne črpalke in energetske sanacije stavb. - Nesoglasja med župani vzbujajo zaskrbljenost glede oskrbe Spodnjega Podravja z vodo v prihodnje.
Medtem ko se na obmejnem območju nadaljujejo spopadi med izraelsko vojsko in libanonskim islamističnim gibanjem Hezbolah, naj bi se prvič po več desetletjih po telefonu pogovarjala voditelja Libanona in Izraela. To so napovedali v Tel Avivu in Washingtonu, Bejrut pa navaja, da ni uradno obveščen o tem. Državi morata najti pot do premirja, ki ga kot enega od pogojev za sklenitev dogovora z Združenimi državami Amerike zahteva Iran. Druge teme: - Kijev po obsežnem ruskem napadu poziva k dodatnemu pritisku na Moskvo. - Država z več subvencijami za toplotne črpalke in energetske sanacije stavb. - Nesoglasja med župani vzbujajo zaskrbljenost glede oskrbe Spodnjega Podravja z vodo v prihodnje.
Na vrh slemena nad reko Reko v Brkinih že stoletja meri čas idilična vasica Suhorje. Od tu sega pogled na vse štiri strani neba, prepišnost burje in vseh drugih vetrov pa ne ovira ponosnih domačinov, ki si predano prizadevajo ohranjati bogato kulturno dediščino. Med kamnitimi zidovi ozkih ulic deluje Vaško društvo Suhorje, ki že desetletje pripravlja prireditve z naslovom Jožefovo in Velika noč na Suhorju. Letošnjo deseto prireditev smo obiskali tudi z našim mikrofonom.
Na vrh slemena nad reko Reko v Brkinih že stoletja meri čas idilična vasica Suhorje. Od tu sega pogled na vse štiri strani neba, prepišnost burje in vseh drugih vetrov pa ne ovira ponosnih domačinov, ki si predano prizadevajo ohranjati bogato kulturno dediščino. Med kamnitimi zidovi ozkih ulic deluje Vaško društvo Suhorje, ki že desetletje pripravlja prireditve z naslovom Jožefovo in Velika noč na Suhorju. Letošnjo deseto prireditev smo obiskali tudi z našim mikrofonom.
Metod Pevec je večkrat nagrajen režiser igranih in dokumentarnih filmov, poznamo ga po filmih, kot so Pod njenim oknom, Lahko noč, gospodična, Aleksandrinke, Dom, Jaz sem Frenk in drugi. Metod Pevec se je tokrat s kamero namenil za zidove slovenskega zapora na Dobu in je ob pomoči psihiatra Vladimirja Miloševića s skupino tamkajšnjih obsojencev leto in pol snemal terapevtski proces psihodrame. Iz posnetega je nastal film Ko pridem ven, ki gledalcem ponuja redek vpogled v notranje življenje obsojencev in premišljuje o izvorih kriminalnih dejanj, pa tudi o ustrezni rehabilitaciji, ki bi morala spremljati kazni. Z režiserjem se je ob ljubljanski premieri filma, ki je jeseni na Festivalu slovenskega filma v Portorožu prejel nagrado občinstva, pogovarjala Petra Meterc.
Metod Pevec je večkrat nagrajen režiser igranih in dokumentarnih filmov, poznamo ga po filmih, kot so Pod njenim oknom, Lahko noč, gospodična, Aleksandrinke, Dom, Jaz sem Frenk in drugi. Metod Pevec se je tokrat s kamero namenil za zidove slovenskega zapora na Dobu in je ob pomoči psihiatra Vladimirja Miloševića s skupino tamkajšnjih obsojencev leto in pol snemal terapevtski proces psihodrame. Iz posnetega je nastal film Ko pridem ven, ki gledalcem ponuja redek vpogled v notranje življenje obsojencev in premišljuje o izvorih kriminalnih dejanj, pa tudi o ustrezni rehabilitaciji, ki bi morala spremljati kazni. Z režiserjem se je ob ljubljanski premieri filma, ki je jeseni na Festivalu slovenskega filma v Portorožu prejel nagrado občinstva, pogovarjala Petra Meterc.
Gost teoretskega dela programa Festivala literature sveta – Fabula je bil tudi britanski psihoanalitik Darian Leader. Pri založbi Analecta je v prevodu Boštjana Nedoha izšla ena izmed knjig Leaderjevega bogatega opusa Kraja Mone Lize: Kaj nam umetnost preprečuje videti?. To je za zdaj tudi Leaderjevo edino prevedeno delo v slovenščino. V njem se avtor posveča resničnemu zgodovinskemu dogodku. Leta 1911 je iz Louvra, največjega muzeja v Franciji, izginila slavna slika Leonarda da Vincija – Mona Liza. Leaderja je bolj kot sama kraja pritegnil odziv množice – prazno mesto izginule Mone Lize je nenadoma obiskalo več tisoč obiskovalcev več kot prej, ko je slika tam še visela. Ko so Mono Lizo navsezadnje našli in vrnili v muzej, pa so številni začeli dvomiti o njeni avtentičnosti. Čeprav je avtor knjigo prvič izdal že leta 2002, so teme, ki jih odpira, še vedno zanimive za današnji čas, avtor pa jih tudi nadaljuje in razvija v svojih novejših delih. Dariana Leaderja je pred mikrofon povabila Urška Savič. Bere Aleksander Golja, ton in montaža Maks Pust.
Gost teoretskega dela programa Festivala literature sveta – Fabula je bil tudi britanski psihoanalitik Darian Leader. Pri založbi Analecta je v prevodu Boštjana Nedoha izšla ena izmed knjig Leaderjevega bogatega opusa Kraja Mone Lize: Kaj nam umetnost preprečuje videti?. To je za zdaj tudi Leaderjevo edino prevedeno delo v slovenščino. V njem se avtor posveča resničnemu zgodovinskemu dogodku. Leta 1911 je iz Louvra, največjega muzeja v Franciji, izginila slavna slika Leonarda da Vincija – Mona Liza. Leaderja je bolj kot sama kraja pritegnil odziv množice – prazno mesto izginule Mone Lize je nenadoma obiskalo več tisoč obiskovalcev več kot prej, ko je slika tam še visela. Ko so Mono Lizo navsezadnje našli in vrnili v muzej, pa so številni začeli dvomiti o njeni avtentičnosti. Čeprav je avtor knjigo prvič izdal že leta 2002, so teme, ki jih odpira, še vedno zanimive za današnji čas, avtor pa jih tudi nadaljuje in razvija v svojih novejših delih. Dariana Leaderja je pred mikrofon povabila Urška Savič. Bere Aleksander Golja, ton in montaža Maks Pust.
V zadnjih tednih in dneh se zaradi izjav o izbrisu iranske civilizacije in napadih na papeža množijo vprašanja o duševnem stanju ameriškega predsednika Donalda Trumpa. O njegovi prištevnosti dvomijo celo nekateri Trumpovi dozdajšnji privrženci, demokrati pa pozivajo k njegovi odstavitvi. Razprava ni abstraktna, pač pa je povezana z vojno v Iranu in Trumpovimi skoraj neomejenimi vojaškimi pooblastili. Pa je kljub temu realna? Lahko kdor koli v praksi prepreči impulzivne ali nevarne Trumpove odločitve? Ob osmih o tem s profesorjem Matjažem Nahtigalom z Univerze na Primorskem.
V zadnjih tednih in dneh se zaradi izjav o izbrisu iranske civilizacije in napadih na papeža množijo vprašanja o duševnem stanju ameriškega predsednika Donalda Trumpa. O njegovi prištevnosti dvomijo celo nekateri Trumpovi dozdajšnji privrženci, demokrati pa pozivajo k njegovi odstavitvi. Razprava ni abstraktna, pač pa je povezana z vojno v Iranu in Trumpovimi skoraj neomejenimi vojaškimi pooblastili. Pa je kljub temu realna? Lahko kdor koli v praksi prepreči impulzivne ali nevarne Trumpove odločitve? Ob osmih o tem s profesorjem Matjažem Nahtigalom z Univerze na Primorskem.
Ime tedna sta postala Arne Hodalič in Katja Bidovec, fotografski tandem in prva slovenska fotografa, ki sta uspela priti na naslovnico ikonične ameriške revije National Geographic. Fotografijo zlate pasne zaponke sta posnela med petletnim dokumentiranjem potopljene ladje iz 7. stoletja ob otoku Mljet. Ob tem njune fotografije ne le dokumentirajo odkritja, temveč tudi soustvarjajo njegovo zgodbo, predstavljeno na več kot dvajsetih straneh aprilske številke revije.
Ime tedna sta postala Arne Hodalič in Katja Bidovec, fotografski tandem in prva slovenska fotografa, ki sta uspela priti na naslovnico ikonične ameriške revije National Geographic. Fotografijo zlate pasne zaponke sta posnela med petletnim dokumentiranjem potopljene ladje iz 7. stoletja ob otoku Mljet. Ob tem njune fotografije ne le dokumentirajo odkritja, temveč tudi soustvarjajo njegovo zgodbo, predstavljeno na več kot dvajsetih straneh aprilske številke revije.
Še nekateri vsebinski poudarki oddaje: - V občini Škocjan začetek gradnje krožišča, vrednega 1,2 milijona evrov. - Primorski tehnološki park znova vabi na GoStartUp akademijo. - V Radovljici ob svetovnem dnevu Downovega sindroma pripravili dobrodelno kavarno. - V celjski galeriji Božena na ogled neretuširani fotografski utrinki iz predvolilne kampanje.
Še nekateri vsebinski poudarki oddaje: - V občini Škocjan začetek gradnje krožišča, vrednega 1,2 milijona evrov. - Primorski tehnološki park znova vabi na GoStartUp akademijo. - V Radovljici ob svetovnem dnevu Downovega sindroma pripravili dobrodelno kavarno. - V celjski galeriji Božena na ogled neretuširani fotografski utrinki iz predvolilne kampanje.
V oddaji Sami naši bomo prisluhnili Dijani Matković, ki skozi osebno in literarno izkušnjo razmišlja o priseljenski identiteti, razrednih razlikah, feminizmu in položaju ljudi iz nekdanje Jugoslavije v Sloveniji. Pogovorili smo se tudi s pisateljico Mirjano Bobić Mojsilović, ki razmišlja o pisanju, ustvarjalni krizi in moči literature, da spreminja življenja. Za konec pa se bomo ustavili v Sarajevu, kjer Slovensko društvo Cankar že skoraj stoletje povezuje slovenski in bosanski kulturni prostor ter ohranja občutek pripadnosti med dvema domovoma.
V oddaji Sami naši bomo prisluhnili Dijani Matković, ki skozi osebno in literarno izkušnjo razmišlja o priseljenski identiteti, razrednih razlikah, feminizmu in položaju ljudi iz nekdanje Jugoslavije v Sloveniji. Pogovorili smo se tudi s pisateljico Mirjano Bobić Mojsilović, ki razmišlja o pisanju, ustvarjalni krizi in moči literature, da spreminja življenja. Za konec pa se bomo ustavili v Sarajevu, kjer Slovensko društvo Cankar že skoraj stoletje povezuje slovenski in bosanski kulturni prostor ter ohranja občutek pripadnosti med dvema domovoma.
Kaj lahko stori starš, ko preživnina za otroka ni plačana? Kdo je upravičen do nadomestila preživnine iz sklada in kako deluje izterjava neplačanih obveznosti? O pravicah otrok, odgovornosti staršev in mehanizmih, s katerimi sklad terja neplačnike, pa tudi o tem, zakaj je redno plačevanje preživnine vedno najboljša (in najcenejša) odločitev, je povedala direktorica Javnega štipendijskega, razvojnega, invalidskega in preživninskega sklada, Barbara Leder.
Kaj lahko stori starš, ko preživnina za otroka ni plačana? Kdo je upravičen do nadomestila preživnine iz sklada in kako deluje izterjava neplačanih obveznosti? O pravicah otrok, odgovornosti staršev in mehanizmih, s katerimi sklad terja neplačnike, pa tudi o tem, zakaj je redno plačevanje preživnine vedno najboljša (in najcenejša) odločitev, je povedala direktorica Javnega štipendijskega, razvojnega, invalidskega in preživninskega sklada, Barbara Leder.
Kaj ostane, ko svet razpada? Odgovor iščejo v ptujski mestni galeriji, kjer fotografi Tereza Kozinc, Simon Chang, Stojan Kerbler in Niko Erik Neubauer na skupinski razstavi odpirajo razmislek o pripadnosti, identiteti, skupnosti in spominu. Pri Založbi Beletrina so predstavili novo esejistično delo Borisa A. Novaka Proslavljanja in poslavljanja. V Kosovelovi knjižnici Sežana pa so odprli fotografsko razstavo Ženska toponomastika v Sloveniji, ki z zborom fotografij uličnih tabel z ženskimi imeni osvetljuje premalo poznano vlogo žensk v slovenski zgodovini in kulturi.
Kaj ostane, ko svet razpada? Odgovor iščejo v ptujski mestni galeriji, kjer fotografi Tereza Kozinc, Simon Chang, Stojan Kerbler in Niko Erik Neubauer na skupinski razstavi odpirajo razmislek o pripadnosti, identiteti, skupnosti in spominu. Pri Založbi Beletrina so predstavili novo esejistično delo Borisa A. Novaka Proslavljanja in poslavljanja. V Kosovelovi knjižnici Sežana pa so odprli fotografsko razstavo Ženska toponomastika v Sloveniji, ki z zborom fotografij uličnih tabel z ženskimi imeni osvetljuje premalo poznano vlogo žensk v slovenski zgodovini in kulturi.
Stranka Gibanje Svoboda je, po neuradnih podatkih, relativna zmagovalka volitev v državni zbor. S pol odstotka zaostanka je na drugem mestu stranka SDS. V drugi volilni enoti bitka med Svobodo in SDS ni bila tako tesna kot na ravni države. Na Primorskem je Svoboda prejela skoraj 35 odstotkov volivcev, SDS pa skoraj 23. Največji razkorak med njima je v okraju Koper 1, kjer je Svoboda prejela kar 26 odstotkov več kot SDS. Le v tolminskem in ajdovskem okraju je bilo volivcev SDS več kot volivcev Svobode. V oddaji tudi o tem: - V Goriških Brdih zjutraj večjih kolon na bencinskih servisih ni bilo, težave pa povzroča predvsem občasno pomanjkanje goriva. - Italijani na referendumu odločajo o reformi pravosodja. - Selektor Boštjan Cesar bo prvič zbral rokometne reprezentante.
Stranka Gibanje Svoboda je, po neuradnih podatkih, relativna zmagovalka volitev v državni zbor. S pol odstotka zaostanka je na drugem mestu stranka SDS. V drugi volilni enoti bitka med Svobodo in SDS ni bila tako tesna kot na ravni države. Na Primorskem je Svoboda prejela skoraj 35 odstotkov volivcev, SDS pa skoraj 23. Največji razkorak med njima je v okraju Koper 1, kjer je Svoboda prejela kar 26 odstotkov več kot SDS. Le v tolminskem in ajdovskem okraju je bilo volivcev SDS več kot volivcev Svobode. V oddaji tudi o tem: - V Goriških Brdih zjutraj večjih kolon na bencinskih servisih ni bilo, težave pa povzroča predvsem občasno pomanjkanje goriva. - Italijani na referendumu odločajo o reformi pravosodja. - Selektor Boštjan Cesar bo prvič zbral rokometne reprezentante.
Velikonočne jedi so v prejšnjih stoletjih s svojim simbolnim pomenom tudi same postale del obredja. Hkrati druženje ob skupnem uživanju teh jedi utrjuje družinske vezi. Kruh, šunka, hren in pirhi so obvezni sestavni del košare jedi, ki jih nosijo k velikonočnem žegnu oziroma blagoslovu, v košarah pa je veliko tudi lokalnih posebnosti (ponovitev).
Velikonočne jedi so v prejšnjih stoletjih s svojim simbolnim pomenom tudi same postale del obredja. Hkrati druženje ob skupnem uživanju teh jedi utrjuje družinske vezi. Kruh, šunka, hren in pirhi so obvezni sestavni del košare jedi, ki jih nosijo k velikonočnem žegnu oziroma blagoslovu, v košarah pa je veliko tudi lokalnih posebnosti (ponovitev).
V preteklem letu so mladi med 15 in 29 letom predstavljali dobrih 15 % prebivalstva v Sloveniji. To je za 7,3 % manj kot ob osamosvojitvi države. Mladih je torej čedalje manj, a zato njihovo mnenje ni nič manj pomembno. Pred državnozborskimi volitvami v Vročem mikrofonu gostimo šest mladih, ki razmišljajo o zanje perečih problematikah. Kako brez pomoči staršev sploh priti do stanovanja, kako v prvih letih kariere živeti z občutkom začasnosti - brez stabilnega dohodka, brez dolgoročnega načrtovanja, pogosto tudi brez možnosti kredita? Kaj se mora spremeniti, da bi bila Slovenija čez 20 let boljša država za mlade?
V preteklem letu so mladi med 15 in 29 letom predstavljali dobrih 15 % prebivalstva v Sloveniji. To je za 7,3 % manj kot ob osamosvojitvi države. Mladih je torej čedalje manj, a zato njihovo mnenje ni nič manj pomembno. Pred državnozborskimi volitvami v Vročem mikrofonu gostimo šest mladih, ki razmišljajo o zanje perečih problematikah. Kako brez pomoči staršev sploh priti do stanovanja, kako v prvih letih kariere živeti z občutkom začasnosti - brez stabilnega dohodka, brez dolgoročnega načrtovanja, pogosto tudi brez možnosti kredita? Kaj se mora spremeniti, da bi bila Slovenija čez 20 let boljša država za mlade?
Godbe nas spremljajo vse življenje in popestrijo praznik. Že od druge polovice 19.stoletja imajo tudi narodnobuditeljski značaj. Toda ali veste, da imamo Slovenci najstarejšo uradno godbo v Evropi in bržkone tudi v svetu (ponovitev)?
Godbe nas spremljajo vse življenje in popestrijo praznik. Že od druge polovice 19.stoletja imajo tudi narodnobuditeljski značaj. Toda ali veste, da imamo Slovenci najstarejšo uradno godbo v Evropi in bržkone tudi v svetu (ponovitev)?
Domača spletna serija Renato, ki pripoveduje zgodbe iz zakulisja delovanja lokalne televizije, je postala spletna uspešnica.
Domača spletna serija Renato, ki pripoveduje zgodbe iz zakulisja delovanja lokalne televizije, je postala spletna uspešnica.
V strogo nadzorovanih prostorih, kamor brez dovoljenja ne sme skoraj nihče, poteka proizvodnja zdravil, ki iz stekleničke potujejo neposredno v žilo pacienta. Aseptična proizvodnja v Leku ne pozna kompromisov – niti podnevi niti ponoči. Vsak gib, vsak dotik in vsak poseg v stroj je natančno predpisan, za napake pa tukaj ni prostora. Kaj pomeni delati v nočni izmeni tam, kjer so delavci največja nevarnost za izdelek, ter kako ohraniti zbranost tudi takrat, ko ura kaže tri zjutraj?
V strogo nadzorovanih prostorih, kamor brez dovoljenja ne sme skoraj nihče, poteka proizvodnja zdravil, ki iz stekleničke potujejo neposredno v žilo pacienta. Aseptična proizvodnja v Leku ne pozna kompromisov – niti podnevi niti ponoči. Vsak gib, vsak dotik in vsak poseg v stroj je natančno predpisan, za napake pa tukaj ni prostora. Kaj pomeni delati v nočni izmeni tam, kjer so delavci največja nevarnost za izdelek, ter kako ohraniti zbranost tudi takrat, ko ura kaže tri zjutraj?
Slovenski državni holding bo v tem letu projektne aktivnosti pri upravljanju kapitalskih naložb usmeril v več ključnih projektov. Na pobudo Ministrstva za infrastrukturo bo pripravil študijo izvedljivosti ustanovitve ladjarske družbe. O predlogu, da bi naša država dobila slovenskega ladjarja, smo poročali jeseni, ko je nemška družba Doehle predlagala likvidacijo Splošne plovbe.
Slovenski državni holding bo v tem letu projektne aktivnosti pri upravljanju kapitalskih naložb usmeril v več ključnih projektov. Na pobudo Ministrstva za infrastrukturo bo pripravil študijo izvedljivosti ustanovitve ladjarske družbe. O predlogu, da bi naša država dobila slovenskega ladjarja, smo poročali jeseni, ko je nemška družba Doehle predlagala likvidacijo Splošne plovbe.
Zakaj nam je tako pomembno, da v mnogi situacijah iščemo krivca? Kdo je kriv za to? Še posebej, ko govorimo o konfliktu med možem in ženo, med bratom in sestro, med prijatelji ali sorodniki in se potem vedno sprašujemo kdo je kriv. Pa je res to bistveno vprašanje? Bomo s tem, ko bomo našli krivca resnično rešili situacijo, oziroma konflikt? Ali pa bom postal samo superiorno zmagoslaven, ker bom ugotovil in dokazal, da jaz nisem kriv, ampak drugi. Samo s tem ničesar ne rešimo, ampak kvečjemu drug drugega obmetavamo s krivdo. V evangeliju za današnjo nedeljo, v katerem beremo, kako je Jezus ozdravil sleporojenega, je na začetku zastavljeno prav to vprašanje o krivdi, ko učenci sprašujejo Jezusa: »Učitelj, kdo je grešil, on ali njegovi starši, da se je rodil slep?« Po judovskem prepričanju je bila namreč bolezen posledica nekega storjenega greha. Vprašanje je torej samo, kdo je kriv za to posledico – starši ali otrok. Toda Jezus učencem obrne pogled, ko reče: »Ni grešil ne on ne njegovi starši, ampak na njem naj se razodénejo Božja dela.« V tem, ko Jezus pljune na tla in s slino naredi blato, ki ga namaže slepemu na oči, ni nobenega magičnega dejanja, ampak prej izzivanje judovskih pravovernih farizejev. Jezus na šabat, torej na sobotni dan, ko je bilo po judovski postavi delo strogo prepovedano, izvrši dve deli – ozdravlja in mesi blato. Gnesti ali mesiti kruh ali karkoli drugega je bilo namreč strogo prepovedano na šabat. Zato Jezus s tem vznemiri farizeje, ki se nato spravijo na ozdravljenega človeka, ki je spregledal. Toda njegovo spregledanje ni le fizično, ampak tudi duhovno, saj postopoma odkrije, kdo je ta, ki ga je ozdravil. Najprej pove, da je to bil človek, ki se imenuje Jezus. Nato reče, da je ta človek prerok in slednjič pred samim Jezusom izjavi, da je on Gospod in se pred njim priklone do tal, kar pomeni, da ga počasti kot Boga. Farizeji, ki se imajo za najbolj pravoverne izpolnjevalce Mojzesove postave, pa ostanejo zaslepljeni s svojim prav in ravno zaradi tega ostanejo v grehu. Zato je jasen odgovor na vprašanje: Kdo je grešil? Farizeji vidijo, da je ozdravljenje Božje dejanje, pa vendar tega nočejo videti. Greh je v tem, ko ob očitnem Božjem delovanju ostanem zakrknjen in trmasto zaverovan v svoj prav. Tudi mi lahko neprestano zapadamo tej skušnjavi in iščemo, kdo je grešil, kdo je kriv. Ampak to je samo naša obramba, da nam v življenju ni treba prevzeti odgovornosti ali narediti koraka naprej. Ni bistveno, kdo je grešil, kdo je kriv, ampak to, da znamo prepoznati »Božja dela« v svojem življenju. Tudi v čisto majhnih in običajnih stvareh. Zato slednjič ostaja vprašanje: Ali zmorem videti in prepoznati, kaj Bog dobrega počne po moji ženi, možu, starših, bratu, sestri, sorodniku, prijatelju, po drugih?
Zakaj nam je tako pomembno, da v mnogi situacijah iščemo krivca? Kdo je kriv za to? Še posebej, ko govorimo o konfliktu med možem in ženo, med bratom in sestro, med prijatelji ali sorodniki in se potem vedno sprašujemo kdo je kriv. Pa je res to bistveno vprašanje? Bomo s tem, ko bomo našli krivca resnično rešili situacijo, oziroma konflikt? Ali pa bom postal samo superiorno zmagoslaven, ker bom ugotovil in dokazal, da jaz nisem kriv, ampak drugi. Samo s tem ničesar ne rešimo, ampak kvečjemu drug drugega obmetavamo s krivdo. V evangeliju za današnjo nedeljo, v katerem beremo, kako je Jezus ozdravil sleporojenega, je na začetku zastavljeno prav to vprašanje o krivdi, ko učenci sprašujejo Jezusa: »Učitelj, kdo je grešil, on ali njegovi starši, da se je rodil slep?« Po judovskem prepričanju je bila namreč bolezen posledica nekega storjenega greha. Vprašanje je torej samo, kdo je kriv za to posledico – starši ali otrok. Toda Jezus učencem obrne pogled, ko reče: »Ni grešil ne on ne njegovi starši, ampak na njem naj se razodénejo Božja dela.« V tem, ko Jezus pljune na tla in s slino naredi blato, ki ga namaže slepemu na oči, ni nobenega magičnega dejanja, ampak prej izzivanje judovskih pravovernih farizejev. Jezus na šabat, torej na sobotni dan, ko je bilo po judovski postavi delo strogo prepovedano, izvrši dve deli – ozdravlja in mesi blato. Gnesti ali mesiti kruh ali karkoli drugega je bilo namreč strogo prepovedano na šabat. Zato Jezus s tem vznemiri farizeje, ki se nato spravijo na ozdravljenega človeka, ki je spregledal. Toda njegovo spregledanje ni le fizično, ampak tudi duhovno, saj postopoma odkrije, kdo je ta, ki ga je ozdravil. Najprej pove, da je to bil človek, ki se imenuje Jezus. Nato reče, da je ta človek prerok in slednjič pred samim Jezusom izjavi, da je on Gospod in se pred njim priklone do tal, kar pomeni, da ga počasti kot Boga. Farizeji, ki se imajo za najbolj pravoverne izpolnjevalce Mojzesove postave, pa ostanejo zaslepljeni s svojim prav in ravno zaradi tega ostanejo v grehu. Zato je jasen odgovor na vprašanje: Kdo je grešil? Farizeji vidijo, da je ozdravljenje Božje dejanje, pa vendar tega nočejo videti. Greh je v tem, ko ob očitnem Božjem delovanju ostanem zakrknjen in trmasto zaverovan v svoj prav. Tudi mi lahko neprestano zapadamo tej skušnjavi in iščemo, kdo je grešil, kdo je kriv. Ampak to je samo naša obramba, da nam v življenju ni treba prevzeti odgovornosti ali narediti koraka naprej. Ni bistveno, kdo je grešil, kdo je kriv, ampak to, da znamo prepoznati »Božja dela« v svojem življenju. Tudi v čisto majhnih in običajnih stvareh. Zato slednjič ostaja vprašanje: Ali zmorem videti in prepoznati, kaj Bog dobrega počne po moji ženi, možu, starših, bratu, sestri, sorodniku, prijatelju, po drugih?
O prvi svetovni vojni je bilo že veliko napisanega in povedanega, tudi o sami fronti, a skoraj nič o dagajanju v zaledju. V tej luči je zgovoren primer Črnega Vrha nad Idrijo, kraja in tedanje občine, ki jo je vojna iz razmeroma bogatega življenja pod Avstro-Ogrsko na prelomu stoletja pahnila v hudo pomanjkanje ter na koncu še v naročje fašistične Italije in ločila od matičnega naroda (ponovitev).
O prvi svetovni vojni je bilo že veliko napisanega in povedanega, tudi o sami fronti, a skoraj nič o dagajanju v zaledju. V tej luči je zgovoren primer Črnega Vrha nad Idrijo, kraja in tedanje občine, ki jo je vojna iz razmeroma bogatega življenja pod Avstro-Ogrsko na prelomu stoletja pahnila v hudo pomanjkanje ter na koncu še v naročje fašistične Italije in ločila od matičnega naroda (ponovitev).
Primorski rožánc ni rožni venec niti stojalo za rože. V slovenskih narečjih mu pravijo tudi štok, talarón, telár ... v knjižnem jeziku pa je podboj - leseni ali kamniti okvir pri vratih. Zakaj poznamo toliko različnih narečnih izrazov zanj in od kod ti raznoliki leksemi izvirajo, vam v naslednjih minutah razložijo naši mladi jezikoslovci.
Primorski rožánc ni rožni venec niti stojalo za rože. V slovenskih narečjih mu pravijo tudi štok, talarón, telár ... v knjižnem jeziku pa je podboj - leseni ali kamniti okvir pri vratih. Zakaj poznamo toliko različnih narečnih izrazov zanj in od kod ti raznoliki leksemi izvirajo, vam v naslednjih minutah razložijo naši mladi jezikoslovci.
V oddaji Obrazi sosednje ulice gostimo Iva Mojzerja – legendo slovenske popevke in glasbenega ustvarjalca. V pogovoru se z njim vrnemo čisto na začetek, k prvi harmoniki in prvim glasbenim korakom, ter se sprehodimo po poti pesmi, spominov in ustvarjalnosti. Dotaknemo se tudi slikarstva in ljubezni – do glasbe, do umetnosti in do življenja..
V oddaji Obrazi sosednje ulice gostimo Iva Mojzerja – legendo slovenske popevke in glasbenega ustvarjalca. V pogovoru se z njim vrnemo čisto na začetek, k prvi harmoniki in prvim glasbenim korakom, ter se sprehodimo po poti pesmi, spominov in ustvarjalnosti. Dotaknemo se tudi slikarstva in ljubezni – do glasbe, do umetnosti in do življenja..
Vojna, ki jo Izrael in Združene države vodijo proti Iranu, naj bi zahtevala že 787 smrtnih žrtev in nič ne kaže, da bi se lahko kmalu končala. Po izbruhu spopadov, ko so številni potniki zaradi zaprtja zračnega prostora ostali ujeti na letališčih, se razmere postopno umirjajo. Zračni prostor se delno odpira, prvi letala so že poletela, slovenske oblasti pa nadaljujejo pripravo evakuacijskih postopkov. Predvidoma danes naj bi sicer iz Omana proti Sloveniji poletelo prvo posebno letalo, za jutri pa sta načrtovana še dva poleta. Prednost pri vračanju bodo imele družine z otroki. V oddaji tudi o tem: - Slovenija ni odgovorna za prenesene devizne vloge varčevalcev Ljubljanske banke v Bosni in Hercegovini - Bolnišnica Valdoltra lani izvedla rekordno število posegov, presežek prihodkov namenja razvojnim projektom - V Bovcu drevi predstavitev projekta za oživitev smučišča Kanin
Vojna, ki jo Izrael in Združene države vodijo proti Iranu, naj bi zahtevala že 787 smrtnih žrtev in nič ne kaže, da bi se lahko kmalu končala. Po izbruhu spopadov, ko so številni potniki zaradi zaprtja zračnega prostora ostali ujeti na letališčih, se razmere postopno umirjajo. Zračni prostor se delno odpira, prvi letala so že poletela, slovenske oblasti pa nadaljujejo pripravo evakuacijskih postopkov. Predvidoma danes naj bi sicer iz Omana proti Sloveniji poletelo prvo posebno letalo, za jutri pa sta načrtovana še dva poleta. Prednost pri vračanju bodo imele družine z otroki. V oddaji tudi o tem: - Slovenija ni odgovorna za prenesene devizne vloge varčevalcev Ljubljanske banke v Bosni in Hercegovini - Bolnišnica Valdoltra lani izvedla rekordno število posegov, presežek prihodkov namenja razvojnim projektom - V Bovcu drevi predstavitev projekta za oživitev smučišča Kanin
Z razlogom mu rečemo AI-slop. Pomije. Kdo je pomije? Kravice in prašički na farmi. In če kravica pridno je svoje pomije, ki jo odebelijo, polenijo, naredijo pasivno, se gotovo ne spomni brcniti gospodarja in zbežati iz ujetništva na široke travnike konzumirati nekaj resničnega, polnovrednega, z vsebino, ki okrepi, ne pa poleni.
Z razlogom mu rečemo AI-slop. Pomije. Kdo je pomije? Kravice in prašički na farmi. In če kravica pridno je svoje pomije, ki jo odebelijo, polenijo, naredijo pasivno, se gotovo ne spomni brcniti gospodarja in zbežati iz ujetništva na široke travnike konzumirati nekaj resničnega, polnovrednega, z vsebino, ki okrepi, ne pa poleni.
Slovenci kot del zahodnega sveta in krščanske kulture že od 9. stoletja slavimo cvetno nedeljo kot uvod v velikonočno praznovanje. To je spomin na svetopisemski dogodek zmagoslavnega Kristusovega prihoda v Jeruzalem in hkrati začetek velikega tedna, ko se ves krščanski svet spominja zadnjih dni Kristusovega zemeljskega življenja, ki ga zaznamujeta njegovo trpljenje in smrt na križu (ponovitev).
Slovenci kot del zahodnega sveta in krščanske kulture že od 9. stoletja slavimo cvetno nedeljo kot uvod v velikonočno praznovanje. To je spomin na svetopisemski dogodek zmagoslavnega Kristusovega prihoda v Jeruzalem in hkrati začetek velikega tedna, ko se ves krščanski svet spominja zadnjih dni Kristusovega zemeljskega življenja, ki ga zaznamujeta njegovo trpljenje in smrt na križu (ponovitev).
Kdor ni bil v vojski, ni pravi moški. Vsak pravi moški mora odslužiti svojo vojaško dolžnost. V vojski si se naučil discipline. To so pretežno spomini starejše generacije, ki smo jih pogosto slišali v povezavi z vojsko. Vprašanje, ali bi morali v Sloveniji ponovno uvesti obvezno služenje vojaškega roka, se v zadnjih letih znova pojavlja v javnih razpravah, predvsem zaradi spremenjenih varnostnih razmer v Evropi in vse pogostejših razprav o obrambni sposobnosti posameznih držav. V Sloveniji je bil obvezni vojaški rok ukinjen leta 2003, od takrat pa obrambni sistem temelji na profesionalni vojski. Zagovorniki ponovne uvedbe obveznega služenja menijo, da bi osnovno vojaško usposabljanje okrepilo obrambno pripravljenost države in mladim zagotovilo znanja, ki so koristna tudi v civilnem življenju, kot so disciplina, timsko delo in ravnanje v kriznih razmerah. Nasprotniki pa opozarjajo, da sodobne varnostne razmere zahtevajo dobro usposobljeno in motivirano profesionalno vojsko, ne pa množičnega naborništva. Mnenja o tem je v tokratni anketi posnela Larisa Dugar.
Kdor ni bil v vojski, ni pravi moški. Vsak pravi moški mora odslužiti svojo vojaško dolžnost. V vojski si se naučil discipline. To so pretežno spomini starejše generacije, ki smo jih pogosto slišali v povezavi z vojsko. Vprašanje, ali bi morali v Sloveniji ponovno uvesti obvezno služenje vojaškega roka, se v zadnjih letih znova pojavlja v javnih razpravah, predvsem zaradi spremenjenih varnostnih razmer v Evropi in vse pogostejših razprav o obrambni sposobnosti posameznih držav. V Sloveniji je bil obvezni vojaški rok ukinjen leta 2003, od takrat pa obrambni sistem temelji na profesionalni vojski. Zagovorniki ponovne uvedbe obveznega služenja menijo, da bi osnovno vojaško usposabljanje okrepilo obrambno pripravljenost države in mladim zagotovilo znanja, ki so koristna tudi v civilnem življenju, kot so disciplina, timsko delo in ravnanje v kriznih razmerah. Nasprotniki pa opozarjajo, da sodobne varnostne razmere zahtevajo dobro usposobljeno in motivirano profesionalno vojsko, ne pa množičnega naborništva. Mnenja o tem je v tokratni anketi posnela Larisa Dugar.
Ob nadaljevanju spopadov na Bližnjem vzhodu, je iranski zunanji minister Aragči sporočil, da bi se moral ameriški predsednik Trump opravičiti ljudem v regiji in iranskemu ljudstvu za uboje in uničenje, ki ga je povzročil. Dodal je, da se Islamska republika zgolj brani. Jasno je, da naše rakete ne morejo doseči ozemlja ZDA, kar lahko storimo je napad na ameriške baze in ameriške objekte v naši bližini, ki pa se žal nahajajo na ozemlju naših sosednjih držav, je dodal Aragči. V oddaji tudi: - Slovenija iz Teherana umaknila diplomatsko osebje - Predsednica republike ob dnevu žensk opozorila, da enakost med spoloma še ni dosežena - Anže Lanišek in Domen Prevc druga na superekipni tekmi v Lahtiju
Ob nadaljevanju spopadov na Bližnjem vzhodu, je iranski zunanji minister Aragči sporočil, da bi se moral ameriški predsednik Trump opravičiti ljudem v regiji in iranskemu ljudstvu za uboje in uničenje, ki ga je povzročil. Dodal je, da se Islamska republika zgolj brani. Jasno je, da naše rakete ne morejo doseči ozemlja ZDA, kar lahko storimo je napad na ameriške baze in ameriške objekte v naši bližini, ki pa se žal nahajajo na ozemlju naših sosednjih držav, je dodal Aragči. V oddaji tudi: - Slovenija iz Teherana umaknila diplomatsko osebje - Predsednica republike ob dnevu žensk opozorila, da enakost med spoloma še ni dosežena - Anže Lanišek in Domen Prevc druga na superekipni tekmi v Lahtiju
Te dni se v Škofji Loki spet pripravljajo na uprizoritev Škofjeloškega pasijona, ki je najstarejše ohranjeno dramsko besedilo v slovenščini. Danes ponavljamo oddajo, ki smo jo o Škofjeloškem pasijonu posneli pred nekaj leti, ko so ga obnovili po daljšem obdobju. Škofjeloški pasijon je napisal pater Romuald oziroma Lovrenc Marušič iz Štandreža pri Gorici in je hkrati najstarejša ohranjena evropska režijska knjiga iz baročnega obdobja. Od leta 2016 je Škofjeloški pasijon, Processio locopolitana, vpisan na Unescov seznam nesnovne kulturne dediščine.
Te dni se v Škofji Loki spet pripravljajo na uprizoritev Škofjeloškega pasijona, ki je najstarejše ohranjeno dramsko besedilo v slovenščini. Danes ponavljamo oddajo, ki smo jo o Škofjeloškem pasijonu posneli pred nekaj leti, ko so ga obnovili po daljšem obdobju. Škofjeloški pasijon je napisal pater Romuald oziroma Lovrenc Marušič iz Štandreža pri Gorici in je hkrati najstarejša ohranjena evropska režijska knjiga iz baročnega obdobja. Od leta 2016 je Škofjeloški pasijon, Processio locopolitana, vpisan na Unescov seznam nesnovne kulturne dediščine.
Že nekaj let poslušamo, da javni ali nasploh mainstream mediji lažejo, da so izgubili kredibilnost, da so v službi neke svetovne zarote in da jim ne gre več zaupati. Narativ gre naprej v smeri, da imamo k sreči dostop do orodij množične komunikacije, ki se jim reče družbeni mediji, prek katerih lahko vsak nagovarja ves svet tako rekoč brez omejitev in cenzure. A hitro pridemo do paradoksa, da ne verjamemo več nekomu, ki se poklicno ukvarja s poročanjem o dogodkih, hkrati pa svoje mnenje oblikujemo po predlogah, ki nam jih ponujajo na družabnih omrežjih nekdanji kriminalci, nekdanji prodajalci krem za gube ipd. Ljudje, ki so si ustvarili doseg, zdaj pa ga poskušajo vnovčiti še na političnem polju. Ali so spletni akviziterji res bolj zaupanja vredni kot nekdaj edini vir informacij – množični mediji?
Že nekaj let poslušamo, da javni ali nasploh mainstream mediji lažejo, da so izgubili kredibilnost, da so v službi neke svetovne zarote in da jim ne gre več zaupati. Narativ gre naprej v smeri, da imamo k sreči dostop do orodij množične komunikacije, ki se jim reče družbeni mediji, prek katerih lahko vsak nagovarja ves svet tako rekoč brez omejitev in cenzure. A hitro pridemo do paradoksa, da ne verjamemo več nekomu, ki se poklicno ukvarja s poročanjem o dogodkih, hkrati pa svoje mnenje oblikujemo po predlogah, ki nam jih ponujajo na družabnih omrežjih nekdanji kriminalci, nekdanji prodajalci krem za gube ipd. Ljudje, ki so si ustvarili doseg, zdaj pa ga poskušajo vnovčiti še na političnem polju. Ali so spletni akviziterji res bolj zaupanja vredni kot nekdaj edini vir informacij – množični mediji?
Po volilni nedelji se v politiki začenja novo štetje za sedem strank, ki so se uvrstile v državni zbor. Tesna zmaga Roberta Goloba, pospremljena z izrazito polarizacijo, bo otežila sestavljanje koalicije. Kdo bi lahko sodeloval s kom, za kakšno ceno in kaj so politikom sporočili volivci? Odgovore bomo iskali v tokratnem Studiu ob 17.00. Gostje: dr. Miro Haček, politolog FDV Univerze v Ljubljani; dr. Dejan Verčič, strokovnjak za strateško komuniciranje FDV Univerze v Ljubljani; dr. Miro Cerar, dekan Pravne fakultete Univerze v Ljubljani; Tomaž Celestina, komentator na Radiu Slovenija. Avtorica oddaje Nataša Mulec.
Po volilni nedelji se v politiki začenja novo štetje za sedem strank, ki so se uvrstile v državni zbor. Tesna zmaga Roberta Goloba, pospremljena z izrazito polarizacijo, bo otežila sestavljanje koalicije. Kdo bi lahko sodeloval s kom, za kakšno ceno in kaj so politikom sporočili volivci? Odgovore bomo iskali v tokratnem Studiu ob 17.00. Gostje: dr. Miro Haček, politolog FDV Univerze v Ljubljani; dr. Dejan Verčič, strokovnjak za strateško komuniciranje FDV Univerze v Ljubljani; dr. Miro Cerar, dekan Pravne fakultete Univerze v Ljubljani; Tomaž Celestina, komentator na Radiu Slovenija. Avtorica oddaje Nataša Mulec.
Tik pred volitvami javnost vsak dan šokirajo novi posnetki pogovorov, na katerih z oblastmi povezani posamezniki, ne vedoč, da jih snemajo, domnevno razlagajo korupcijske poti in povezave. Če so zvočni posnetki, na katerih denimo slišimo nekdanjo generalno sekretarko Svobode Vesno Vuković. lahko nastali tudi s pomočjo preproste na trgu dostopne opreme, so videoposnetki Dominike Švarc Pipan, Nine Zidar Klemenčič in zdaj še Roka Hodeja očitno delo profesionalcev. Poleg vprašanj, ki jih odpira vsebina, je pomembno tudi, kdo stoji za vsem tem in kakšnemu interesu služijo te objave. V današnji epizodi Ob osmih smo se o tem pogovarjali z nekdanjim direktorjem obveščevalno-varnostne službe obrambnega ministrstva Marjanom Miklavčičem.
Tik pred volitvami javnost vsak dan šokirajo novi posnetki pogovorov, na katerih z oblastmi povezani posamezniki, ne vedoč, da jih snemajo, domnevno razlagajo korupcijske poti in povezave. Če so zvočni posnetki, na katerih denimo slišimo nekdanjo generalno sekretarko Svobode Vesno Vuković. lahko nastali tudi s pomočjo preproste na trgu dostopne opreme, so videoposnetki Dominike Švarc Pipan, Nine Zidar Klemenčič in zdaj še Roka Hodeja očitno delo profesionalcev. Poleg vprašanj, ki jih odpira vsebina, je pomembno tudi, kdo stoji za vsem tem in kakšnemu interesu služijo te objave. V današnji epizodi Ob osmih smo se o tem pogovarjali z nekdanjim direktorjem obveščevalno-varnostne službe obrambnega ministrstva Marjanom Miklavčičem.
Rodoslovje oziroma genealogija je veda, ki proučuje družinske korenine. Raziskovanje družinske zgodovine pa ni le zbiranje imen in datumov, temveč odkrivanje zgodb, selitev, poklicev in usod, ki so oblikovali posameznike in skupnosti. Že v starih civilizacijah so pomembne družinske linije ohranjali v ustnem izročilu. Stara zaveza vsebuje številne genealogije, katerih namen je pokazati Adamove, Noetove in Abrahamove potomce. Pravi razmah pisnega rodoslovja pa se je začel v srednjem veku, ko so menihi začeli zapisovati rodovnike plemiških družin.
Rodoslovje oziroma genealogija je veda, ki proučuje družinske korenine. Raziskovanje družinske zgodovine pa ni le zbiranje imen in datumov, temveč odkrivanje zgodb, selitev, poklicev in usod, ki so oblikovali posameznike in skupnosti. Že v starih civilizacijah so pomembne družinske linije ohranjali v ustnem izročilu. Stara zaveza vsebuje številne genealogije, katerih namen je pokazati Adamove, Noetove in Abrahamove potomce. Pravi razmah pisnega rodoslovja pa se je začel v srednjem veku, ko so menihi začeli zapisovati rodovnike plemiških družin.
Piše Katarina Mahnič, bereta Eva Longyka Marušič in Aleksander Golja. Čeprav je Alen Steržaj že leta 2015 izdal zbirko kratkih zgodb Pa ste vi normalni?! in je diplomirani novinar, pisec glasbenih besedil, nekdanji glasbeni urednik revije Stop in med drugim sestavljavec križank, je najbolj znan kot basist priljubljene rokovske skupine Big Foot Mama. In tako strastno, kot nastopa na odru, tudi potuje. Gora ni zadeta (zadet je, kdor gre gor) ni le še eno delo o pri Slovencih tako priljubljeni “plezariji”, ampak, kot o knjigi zapiše založnik, pustolovščina iskanja poti na “konec sveta”. Kot v enem od intervjujev pove avtor sam, je knjiga kompilacija petih potovanj po Aziji, ki jo je obiskoval po etapah, od leta 1996 naprej. Med prvo in zadnjo potjo so minila skoraj tri desetletja. Vendar je sestavljena tako domišljeno in posrečeno, da je videti, kot da si je ta megalomanski popotniški zalogaj privoščil v enem kosu. Pa še nekaj je zelo osvežujoče: Alena Steržaja je zanimalo, kako se do konca sveta pride “po tleh”. Na to iskanje je prvič odrinil s prijateljem še kot študent z ljubljanske železniške postaje, iz Budimpešte potem s turškim avtobusom skozi neskončna polja sončnic, pa skozi Romunijo, Bolgarijo do Turčije, s še enim avtobusom do Irana in od tam naprej z vsakršnim prevozom – s kombiji, tovornjaki, ladjami, vlaki, čolni, tuktuki, rikšami, vpregami, motorji, peš – in prek različno zapletenih državnih mej skozi Pakistan, Indijo, Nepal, Kitajsko, Mjanmar, Tajsko, Kambodžo, Vietnam, Borneo vse do Pacifika v zalivu Jayapure na Papui Novi Gvineji, kjer je, kot je evforično zapisal, prispel na skrajno točko našega sveta. Steržajevo popotovanje je vse kaj drugega kot današnji množični “instantni izleti” s turističnimi agencijami, kjer ljudje, varno spravljeni pod vodičevim steklenim zvonom, mislijo, da raziskujejo svet. Brez lastnega truda in napenjanja možganov, brez vsakodnevnega ubadanja s prevozi in prenočišči, brez želje po samostojnem sporazumevanju v različnih jezikih. Brez resničnega stika z deželo in njenim vsakodnevnim življenjem, brez pristajanja na čim bolj pristno doživljanje njenih razmer. Vsi bi bili danes popotniki, le da brez nepredvidenih zapletov in težav. Vsi bi se družili z domačini, ampak takšnimi, h katerim jih (za denar) pripelje nekdo drug, in preizkušeno niso nevarni. In vsi bi poskušali njihovo hrano – le da po njej po možnosti ne bi imeli želodčnih težav. Vsi bi si privoščili adrenalinske avanture – ampak brez tveganja. Tudi tisti, ki se na pot še odpravijo sami, si jo v današnjih časih natančno zrežirajo in že od doma olajšajo s spletnimi rezervacijami prenočišč, avtomobilskih najemov in ogledov največjih znamenitosti. Pravzaprav jim, omejenim z dnevi dopusta, kaj drugega niti ne preostane, da sploh pridejo zraven. Knjiga Gora ni zadeta je dragocena tudi in prav zato, ker ujame duha nekdanjega popotništva, ko je bil svet še odprt in prvinski in se vanj ni odpravil vsak, ker si je bilo treba za to vzeti čas. In zbrati pogum. Potovanje je bilo nekaj, kar te je v očeh sorodnikov, prijateljev in znancev naredilo posebnega, rahlo prismuknjenega in lahkomiselnega. Zabušanta. Takrat, ko še ni bilo tehnoloških pomagal, ko se je na pot odšlo z nahrbtnikom, papirnatim zemljevidom in kakšnim knjižnim vodnikom – po navadi je bil to Lonely Planet – v žepu. Seveda tudi z beležko in pisalom. Vsakemu, ki je kdaj samostojno potoval, je ob branju jasno, da je Steržajev odlični, napeti literarno-dnevniški potopis nastal iz pridnega sprotnega zapisovanja na krajih samih, saj kako bi drugače lahko tako oprijemljivo poustvaril kraje in dogodke, natančno ujel trenutke, koščke pogovorov, misli, vonje in okuse izpred toliko let, oživil vzdušje, ki je včasih tudi prav zagatno in grozeče. Kot na primer na poti iz Irana v Pakistan, ko je bil še popotniški zelenec: “Čez eno uro res pride nekdo mimo z napol razpadlim pajkanom. Samo da bo zdržal do meje! Končno šibnemo iz Zahedana. A ni tako preprosto: po zgolj treh kilometrih nas na cesti ustavi skupina bradatih Irancev s turbani! Videti je kot zaseda! Oba ven! Kaj se dogaja? Napad? Ugrabitev? Rop? Možje se med sabo prerekajo, ničesar ne razumeva. ... Vse se odvija tako hitro in nejasno. Doslej je bilo še zabavno, ker si imel občutek, da se lahko kadarkoli vrneš domov, če bi bila frka. Onkraj puščave, pet tisoč kilometrov od doma, kjer ni rednega transporta, pa ni več hec. Treba bo narediti premik v glavi! A vzdušje zna biti tudi prijazno, sproščeno in povezovalno, kot ko v Katmanduju najde prijatelje med Nepalci. Pravzaprav na verandi prenočišča skupina mladih fantov z akustično kitaro najde njega. “Povabijo me, da prisedem, ker 'smo prepričani, da si glasbenik'. Takoj najdemo skupen jezik. Nepalski rokerji v skajastih jaknah so face, ne delujejo kot pokvarjena banda, čeprav je prvo, kar me vprašajo, ali uživam hašiš.” Potopisni žanr je nehvaležna zadeva, saj je veliko ljudi prepričanih, da je svoje popotne doživljaje preprosto preliti na papir. Da zna vsak napisati “reportažo”. Samo malo na Wikipedijo skočiš, prepišeš zgodovino in opise krajev in tamkajšnje znamenitosti, to začiniš še z nasveti, kje najceneje spati in se prehranjevati, kako se je obnesel rent-a-car, kakšno kartico vstaviti v mobilnik, in navržeš še nekaj cenenih anekdot. “Profesionalni” potovalci si na veliko pomagajo s sponzorji in ko je knjiga zunaj še z javnimi nastopi in nasveti (kot da je potovanje nekaj, česar se lahko priučiš); televizijo in splet kar razganja od popotniških izkušencev. V resnici pa so dobri, predani in nesamovšečni potopisci, tisti, ki imajo res kaj povedati in jim je potovanje v krvi ter se z njim tudi notranje razvijajo, redka vrsta. Kot ljubiteljica potopisnega pisanja ne dobim pogosto v roke kaj vsaj približno podobnega odličnim popotnim zapisom Alme Karlin (morda sta me v zadnjih desetletjih na tem področju presenetili Sonja Porle in Agata Tomažič) in, če grem še malo na tuje, Potovanju s Charliejem Johna Steinbecka ali Velikemu železniškemu bazarju Paula Therouxa. Pa na polno, kot strela z jasnega, “uleti” Alen Steržaj. Ne da bi se mi sploh sanjalo, da fant ni le odličen glasbenik, ampak tudi zaprisežen popotnik, ki se ne hvali s tem, ki zna pisati in razume, da je “smisel potopisa osebna izkušnja, osebno doživetje”. Potovanje, če ga hočeš zapisati in urediti tako, kot je večdesetletno izkušnjo ubesedil Steržaj, je tudi garanje. In disciplina. In dobršna mera drznosti, da pričakovanju bralcev navkljub razbiješ določene stereotipe, v katere si bil pred obiskom neke dežele tudi sam trdno prepričan, kot se mu je zgodilo v “poduhovljeni” Indiji: “Zdaj vem, da je tudi duhovnost dobrina, tako kot čapati ali sari, ki pač ni zastonj. Kako lahko duhovnost, ki naj bi bila negacija materializma, razprodajajo na tako podle in grobe načine? In se pri tem še sklicujejo na karmo! Tega indijskega paradoksa ne razumem!” Gora ni zadeta zadene bralca z divjim ritmom, kot dober rock. Potegne ga v sam vrtinec potovanja, še posebej v prvi tretjini, obarvani z mladostniško vnemo, nerodnostmi, predsodki, strahovi in humorjem. Pravzaprav je vse, kar bi lahko knjigi očitali, dolžina 350 strani (in še 16 strani fotografij za povrh); saj ne, da bi opešal avtor, ampak od neznosnega tempa, neznanske odkritosrčnosti, nenavadnih avantur in neverjetnih čudes omaga bralec, čeprav očaran. Bo že držalo, da je v njej ujetih “nekaj zadnjih trenutkov kamene dobe, preden jo bo požrla globalizacija”. Slovenski potopis svetovnega formata.
Piše Katarina Mahnič, bereta Eva Longyka Marušič in Aleksander Golja. Čeprav je Alen Steržaj že leta 2015 izdal zbirko kratkih zgodb Pa ste vi normalni?! in je diplomirani novinar, pisec glasbenih besedil, nekdanji glasbeni urednik revije Stop in med drugim sestavljavec križank, je najbolj znan kot basist priljubljene rokovske skupine Big Foot Mama. In tako strastno, kot nastopa na odru, tudi potuje. Gora ni zadeta (zadet je, kdor gre gor) ni le še eno delo o pri Slovencih tako priljubljeni “plezariji”, ampak, kot o knjigi zapiše založnik, pustolovščina iskanja poti na “konec sveta”. Kot v enem od intervjujev pove avtor sam, je knjiga kompilacija petih potovanj po Aziji, ki jo je obiskoval po etapah, od leta 1996 naprej. Med prvo in zadnjo potjo so minila skoraj tri desetletja. Vendar je sestavljena tako domišljeno in posrečeno, da je videti, kot da si je ta megalomanski popotniški zalogaj privoščil v enem kosu. Pa še nekaj je zelo osvežujoče: Alena Steržaja je zanimalo, kako se do konca sveta pride “po tleh”. Na to iskanje je prvič odrinil s prijateljem še kot študent z ljubljanske železniške postaje, iz Budimpešte potem s turškim avtobusom skozi neskončna polja sončnic, pa skozi Romunijo, Bolgarijo do Turčije, s še enim avtobusom do Irana in od tam naprej z vsakršnim prevozom – s kombiji, tovornjaki, ladjami, vlaki, čolni, tuktuki, rikšami, vpregami, motorji, peš – in prek različno zapletenih državnih mej skozi Pakistan, Indijo, Nepal, Kitajsko, Mjanmar, Tajsko, Kambodžo, Vietnam, Borneo vse do Pacifika v zalivu Jayapure na Papui Novi Gvineji, kjer je, kot je evforično zapisal, prispel na skrajno točko našega sveta. Steržajevo popotovanje je vse kaj drugega kot današnji množični “instantni izleti” s turističnimi agencijami, kjer ljudje, varno spravljeni pod vodičevim steklenim zvonom, mislijo, da raziskujejo svet. Brez lastnega truda in napenjanja možganov, brez vsakodnevnega ubadanja s prevozi in prenočišči, brez želje po samostojnem sporazumevanju v različnih jezikih. Brez resničnega stika z deželo in njenim vsakodnevnim življenjem, brez pristajanja na čim bolj pristno doživljanje njenih razmer. Vsi bi bili danes popotniki, le da brez nepredvidenih zapletov in težav. Vsi bi se družili z domačini, ampak takšnimi, h katerim jih (za denar) pripelje nekdo drug, in preizkušeno niso nevarni. In vsi bi poskušali njihovo hrano – le da po njej po možnosti ne bi imeli želodčnih težav. Vsi bi si privoščili adrenalinske avanture – ampak brez tveganja. Tudi tisti, ki se na pot še odpravijo sami, si jo v današnjih časih natančno zrežirajo in že od doma olajšajo s spletnimi rezervacijami prenočišč, avtomobilskih najemov in ogledov največjih znamenitosti. Pravzaprav jim, omejenim z dnevi dopusta, kaj drugega niti ne preostane, da sploh pridejo zraven. Knjiga Gora ni zadeta je dragocena tudi in prav zato, ker ujame duha nekdanjega popotništva, ko je bil svet še odprt in prvinski in se vanj ni odpravil vsak, ker si je bilo treba za to vzeti čas. In zbrati pogum. Potovanje je bilo nekaj, kar te je v očeh sorodnikov, prijateljev in znancev naredilo posebnega, rahlo prismuknjenega in lahkomiselnega. Zabušanta. Takrat, ko še ni bilo tehnoloških pomagal, ko se je na pot odšlo z nahrbtnikom, papirnatim zemljevidom in kakšnim knjižnim vodnikom – po navadi je bil to Lonely Planet – v žepu. Seveda tudi z beležko in pisalom. Vsakemu, ki je kdaj samostojno potoval, je ob branju jasno, da je Steržajev odlični, napeti literarno-dnevniški potopis nastal iz pridnega sprotnega zapisovanja na krajih samih, saj kako bi drugače lahko tako oprijemljivo poustvaril kraje in dogodke, natančno ujel trenutke, koščke pogovorov, misli, vonje in okuse izpred toliko let, oživil vzdušje, ki je včasih tudi prav zagatno in grozeče. Kot na primer na poti iz Irana v Pakistan, ko je bil še popotniški zelenec: “Čez eno uro res pride nekdo mimo z napol razpadlim pajkanom. Samo da bo zdržal do meje! Končno šibnemo iz Zahedana. A ni tako preprosto: po zgolj treh kilometrih nas na cesti ustavi skupina bradatih Irancev s turbani! Videti je kot zaseda! Oba ven! Kaj se dogaja? Napad? Ugrabitev? Rop? Možje se med sabo prerekajo, ničesar ne razumeva. ... Vse se odvija tako hitro in nejasno. Doslej je bilo še zabavno, ker si imel občutek, da se lahko kadarkoli vrneš domov, če bi bila frka. Onkraj puščave, pet tisoč kilometrov od doma, kjer ni rednega transporta, pa ni več hec. Treba bo narediti premik v glavi! A vzdušje zna biti tudi prijazno, sproščeno in povezovalno, kot ko v Katmanduju najde prijatelje med Nepalci. Pravzaprav na verandi prenočišča skupina mladih fantov z akustično kitaro najde njega. “Povabijo me, da prisedem, ker 'smo prepričani, da si glasbenik'. Takoj najdemo skupen jezik. Nepalski rokerji v skajastih jaknah so face, ne delujejo kot pokvarjena banda, čeprav je prvo, kar me vprašajo, ali uživam hašiš.” Potopisni žanr je nehvaležna zadeva, saj je veliko ljudi prepričanih, da je svoje popotne doživljaje preprosto preliti na papir. Da zna vsak napisati “reportažo”. Samo malo na Wikipedijo skočiš, prepišeš zgodovino in opise krajev in tamkajšnje znamenitosti, to začiniš še z nasveti, kje najceneje spati in se prehranjevati, kako se je obnesel rent-a-car, kakšno kartico vstaviti v mobilnik, in navržeš še nekaj cenenih anekdot. “Profesionalni” potovalci si na veliko pomagajo s sponzorji in ko je knjiga zunaj še z javnimi nastopi in nasveti (kot da je potovanje nekaj, česar se lahko priučiš); televizijo in splet kar razganja od popotniških izkušencev. V resnici pa so dobri, predani in nesamovšečni potopisci, tisti, ki imajo res kaj povedati in jim je potovanje v krvi ter se z njim tudi notranje razvijajo, redka vrsta. Kot ljubiteljica potopisnega pisanja ne dobim pogosto v roke kaj vsaj približno podobnega odličnim popotnim zapisom Alme Karlin (morda sta me v zadnjih desetletjih na tem področju presenetili Sonja Porle in Agata Tomažič) in, če grem še malo na tuje, Potovanju s Charliejem Johna Steinbecka ali Velikemu železniškemu bazarju Paula Therouxa. Pa na polno, kot strela z jasnega, “uleti” Alen Steržaj. Ne da bi se mi sploh sanjalo, da fant ni le odličen glasbenik, ampak tudi zaprisežen popotnik, ki se ne hvali s tem, ki zna pisati in razume, da je “smisel potopisa osebna izkušnja, osebno doživetje”. Potovanje, če ga hočeš zapisati in urediti tako, kot je večdesetletno izkušnjo ubesedil Steržaj, je tudi garanje. In disciplina. In dobršna mera drznosti, da pričakovanju bralcev navkljub razbiješ določene stereotipe, v katere si bil pred obiskom neke dežele tudi sam trdno prepričan, kot se mu je zgodilo v “poduhovljeni” Indiji: “Zdaj vem, da je tudi duhovnost dobrina, tako kot čapati ali sari, ki pač ni zastonj. Kako lahko duhovnost, ki naj bi bila negacija materializma, razprodajajo na tako podle in grobe načine? In se pri tem še sklicujejo na karmo! Tega indijskega paradoksa ne razumem!” Gora ni zadeta zadene bralca z divjim ritmom, kot dober rock. Potegne ga v sam vrtinec potovanja, še posebej v prvi tretjini, obarvani z mladostniško vnemo, nerodnostmi, predsodki, strahovi in humorjem. Pravzaprav je vse, kar bi lahko knjigi očitali, dolžina 350 strani (in še 16 strani fotografij za povrh); saj ne, da bi opešal avtor, ampak od neznosnega tempa, neznanske odkritosrčnosti, nenavadnih avantur in neverjetnih čudes omaga bralec, čeprav očaran. Bo že držalo, da je v njej ujetih “nekaj zadnjih trenutkov kamene dobe, preden jo bo požrla globalizacija”. Slovenski potopis svetovnega formata.
Kakšen pomen ima Prešernov dan na skrajnem zahodu slovenskega kulturnega prostora, kako so ga proslavili? Tudi Slovenci v Italiji ob Prešernovem dnevu podeljujejo nagrade za posebne dosežke na področju kulture. Kdo so letošnji nagrajenci? Sicer pa je Italija v središču svetovnega športnega dogajanja. Olimpijske igre bodo vsaj za kratek čas zasenčile domače politično dogajanje in v ospredje postavile junake zimskih športov, nosilce pozitivnega duha, vrednot prijateljstva in sožitja. Kako ta svetovni dogodek odmeva v sosednji Furlaniji Julijski krajini? Prihodnji dnevi pa ne bodo razgibani le zaradi športnih izzivov, pred nami je pustni konec tedna. Vihravo odganjanje zime je med Slovenci v Italiji še posebej priljubljeno in ima dolgo tradicijo.
Kakšen pomen ima Prešernov dan na skrajnem zahodu slovenskega kulturnega prostora, kako so ga proslavili? Tudi Slovenci v Italiji ob Prešernovem dnevu podeljujejo nagrade za posebne dosežke na področju kulture. Kdo so letošnji nagrajenci? Sicer pa je Italija v središču svetovnega športnega dogajanja. Olimpijske igre bodo vsaj za kratek čas zasenčile domače politično dogajanje in v ospredje postavile junake zimskih športov, nosilce pozitivnega duha, vrednot prijateljstva in sožitja. Kako ta svetovni dogodek odmeva v sosednji Furlaniji Julijski krajini? Prihodnji dnevi pa ne bodo razgibani le zaradi športnih izzivov, pred nami je pustni konec tedna. Vihravo odganjanje zime je med Slovenci v Italiji še posebej priljubljeno in ima dolgo tradicijo.
Razvojno-informacijski center Slovenska Bistrica je s projektom Od mlina do mlina, ki je sofinanciran iz programa Interreg Slovenija–Madžarska, povezal več partnerjev, nastal pa je v želji ohraniti arhitekturno in kulturno dediščino mlinov v severovzhodni Sloveniji in delu Madžarske. S projektom so povezali trinajst mlinov, enajst na slovenski in dva na madžarski strani meje. Vključeni so tako delujoči kot tudi nedelujoči mlini različnih vrst in ohranjenosti, med slovenskimi so tudi tisti na Pohorju in Babičev mlin na Muri.
Razvojno-informacijski center Slovenska Bistrica je s projektom Od mlina do mlina, ki je sofinanciran iz programa Interreg Slovenija–Madžarska, povezal več partnerjev, nastal pa je v želji ohraniti arhitekturno in kulturno dediščino mlinov v severovzhodni Sloveniji in delu Madžarske. S projektom so povezali trinajst mlinov, enajst na slovenski in dva na madžarski strani meje. Vključeni so tako delujoči kot tudi nedelujoči mlini različnih vrst in ohranjenosti, med slovenskimi so tudi tisti na Pohorju in Babičev mlin na Muri.
V delu Leglo zla spregovori novinarka, mama, predvsem pa Sara, ki dejanja, zaradi katerih so ugasnila premnoga življenja, sooča z lastno ranljivostjo. Med spomini na hladnokrvne morilce Sara Volčič razmišlja tudi o svoji preteklosti. Pove, da njena hči knjige ni zmogla prebrati do konca – ni lahko sprejeti podobe mame, ki ni (bila) vsakokrat popolna, vedra, preudarna, močna. O marsičem je spregovorila prvič; pisanje, pravi, ima zanjo terapevtski učinek. Prvenec, v katerem si vzajemno sledita njeno intimno in poklicno življenje, te dni praznuje prvo leto med bralci. »Najtežje je poslušati svoje misli, ker so kritične, ker so realne in ker so edine,« ji je dejal eden od zapornikov. Kdo ve, morda naju je poslušal – v nekaterih celicah so dovoljeni radijski sprejemniki. In tam, pove Sara, lahko prebiva tudi ljubezen.
V delu Leglo zla spregovori novinarka, mama, predvsem pa Sara, ki dejanja, zaradi katerih so ugasnila premnoga življenja, sooča z lastno ranljivostjo. Med spomini na hladnokrvne morilce Sara Volčič razmišlja tudi o svoji preteklosti. Pove, da njena hči knjige ni zmogla prebrati do konca – ni lahko sprejeti podobe mame, ki ni (bila) vsakokrat popolna, vedra, preudarna, močna. O marsičem je spregovorila prvič; pisanje, pravi, ima zanjo terapevtski učinek. Prvenec, v katerem si vzajemno sledita njeno intimno in poklicno življenje, te dni praznuje prvo leto med bralci. »Najtežje je poslušati svoje misli, ker so kritične, ker so realne in ker so edine,« ji je dejal eden od zapornikov. Kdo ve, morda naju je poslušal – v nekaterih celicah so dovoljeni radijski sprejemniki. In tam, pove Sara, lahko prebiva tudi ljubezen.
V izteku zime bomo v oddaji Kiks v roke še enkrat vzeli Slovenski smučarski slovar. Tokrat bo v ospredju sneg. Na njem ste v tem tednu uživali nekateri, ki ste imeli zimske šolske počitnice; nekatere pa to čaka prihodnji teden. Morda vas bo po povratku domov kdo vprašal, kakšen je bil sneg. Obljubljamo, da ga boste znali po poslušanju oddaje, ki sledi, opisati veliko bolje kot prej.
V izteku zime bomo v oddaji Kiks v roke še enkrat vzeli Slovenski smučarski slovar. Tokrat bo v ospredju sneg. Na njem ste v tem tednu uživali nekateri, ki ste imeli zimske šolske počitnice; nekatere pa to čaka prihodnji teden. Morda vas bo po povratku domov kdo vprašal, kakšen je bil sneg. Obljubljamo, da ga boste znali po poslušanju oddaje, ki sledi, opisati veliko bolje kot prej.
Pred visoko sezono sicer dovoljene uporabe pirotehnike nikakor ne grozimo, pač pa le ponujamo vpogled v to kakšne so posledice, če gre kaj narobe. Kako se zdravniki sploh lotijo reševanja popolnoma razcefranih okončin, od kod jemljejo dele žil, mišic in kože, zakaj teh delov ali pač kar celih rok in nog ni mogoče presaditi iz drugega človeka, zakaj bi bilo darovanje kože iz drugega človeka najtežja oblika presaditve človeškega organa, za koliko časa lahko ostanke roke začasno prišijejo na kak drug del telesa, kdaj palec iz noge prišijejo na mesto palca na roki, kako je šivati žilice, debele desetinko milimetra, pa tudi o opeklinah, vlogi starih dobrih medicinskih pijavk, ki v vedru čakajo, da smejo pripomoči k uspešnim operacijam, bo v tej epizodi RešeValne postaje precej plastično Darijo Pogorelec, specialist plastične, rekonstrukcijske in estetske kirurgije z Oddelka za plastično rekonstruktivno kirurgijo in opekline ljubljanskega UKC.
Pred visoko sezono sicer dovoljene uporabe pirotehnike nikakor ne grozimo, pač pa le ponujamo vpogled v to kakšne so posledice, če gre kaj narobe. Kako se zdravniki sploh lotijo reševanja popolnoma razcefranih okončin, od kod jemljejo dele žil, mišic in kože, zakaj teh delov ali pač kar celih rok in nog ni mogoče presaditi iz drugega človeka, zakaj bi bilo darovanje kože iz drugega človeka najtežja oblika presaditve človeškega organa, za koliko časa lahko ostanke roke začasno prišijejo na kak drug del telesa, kdaj palec iz noge prišijejo na mesto palca na roki, kako je šivati žilice, debele desetinko milimetra, pa tudi o opeklinah, vlogi starih dobrih medicinskih pijavk, ki v vedru čakajo, da smejo pripomoči k uspešnim operacijam, bo v tej epizodi RešeValne postaje precej plastično Darijo Pogorelec, specialist plastične, rekonstrukcijske in estetske kirurgije z Oddelka za plastično rekonstruktivno kirurgijo in opekline ljubljanskega UKC.
Letos je naša smaragdna reka gostila že 40. Soško regato. Praznovanje jubileja ste resda že zamudili, vas bomo pa zdaj zapeljali skozi utrip tistega sončnega dne. Štirideseti čezmejni spust po Soči od sedeža solkanskega kluba pod elektrarno do priveza v Pevmskem parku so organizirali Kajak klub Soške elektrarne, Združenje slovenskih športnih društev v Italiji in Kajak klub Šilec. Regata je potekala 6. septembra, vse navdušence kajakov, supov, raftov je, sicer na kopnem, spremljala tudi Eva Furlan.
Letos je naša smaragdna reka gostila že 40. Soško regato. Praznovanje jubileja ste resda že zamudili, vas bomo pa zdaj zapeljali skozi utrip tistega sončnega dne. Štirideseti čezmejni spust po Soči od sedeža solkanskega kluba pod elektrarno do priveza v Pevmskem parku so organizirali Kajak klub Soške elektrarne, Združenje slovenskih športnih društev v Italiji in Kajak klub Šilec. Regata je potekala 6. septembra, vse navdušence kajakov, supov, raftov je, sicer na kopnem, spremljala tudi Eva Furlan.
Prisluhnite utrinkom s praznovanja desetletnice oddaje. Hana Hawlina, Breda Jelen Sobočan, doc. dr. Blaž Koritnik in prof. dr. Zvezdan Pirtošek so zadnje desetletje postavili v perspektivo (ne)vedenje o možganih, zazrli pa so se tudi v prihodnost- tudi to zmorejo možgani, le da je znanost pri tem manj dolgovidna kot umetnost, so povedali sogovorniki Mojce Delač. Si sploh želimo do konca dognati vse o naših možganih in za kaj bi to lahko služilo? Zakaj "stojimo na igli"? In ali lahko tudi v poeziji Ketteja in Murna najdemo - nevroznanost?
Prisluhnite utrinkom s praznovanja desetletnice oddaje. Hana Hawlina, Breda Jelen Sobočan, doc. dr. Blaž Koritnik in prof. dr. Zvezdan Pirtošek so zadnje desetletje postavili v perspektivo (ne)vedenje o možganih, zazrli pa so se tudi v prihodnost- tudi to zmorejo možgani, le da je znanost pri tem manj dolgovidna kot umetnost, so povedali sogovorniki Mojce Delač. Si sploh želimo do konca dognati vse o naših možganih in za kaj bi to lahko služilo? Zakaj "stojimo na igli"? In ali lahko tudi v poeziji Ketteja in Murna najdemo - nevroznanost?
Verjamem, da ni lahko dobro vzgojiti otroke. Sama teh izkušenj nimam in se včasih pošalim, da so »moji otroci zelo dobri, nikoli problematični in mi nikoli niso delali težav«. Zelo lahko je drugim deliti nasvete, če se sam nisi nikoli spoprijel z vzgojo. Zato si nikoli ne upam reči, kako bi kdo moral vzgajati svoje otroke. Se pa veliko pogovarjam in pogosto premišljujem o tem, kar mi kdo pove. Neka znanka, ki ima štiri že odrasle otroke, pri katerih na zunaj ni bilo nikoli opaziti, da so problematični, mi je v pogovoru rekla približno takole: »Nič ne pričakujte od otrok. Spremljajte jih v njihovem razvoju, toda ne pričakujte, da morajo biti takšni, kot ste si vi vtepli v glavo. Drugačni so, vedno so drugačni. Sprejmite jih, kot so. Potem boste imeli čisto drugačen odnos z njimi. Potem boste marsičesa veseli in se ne boste neprestano jezili, da ni tako, kot bi si vi želeli. Tudi ne pričakujte, da vas bodo vaši otroci negovali, ko boste stari in obnemogli. Morda bodo skrbeli za vas, morda pa tudi ne. Prihranite si razočaranje, ki vam lahko hudo greni življenje.« Tako je pripovedovala. V dobrem odnosu z otroki je, tudi s snahami, zeti in vnuki, ima pa do njih neko razdaljo, ki se ji zdi potrebna. Tudi mož, oče otrok, se z njo strinja. Pustita jih, da živijo tako, kot so si sami uredili življenje, pa tudi onadva živita svoje življenje, ki ni povsem podrejeno potrebam otrok. Pravita, da spoštujejo drug drugega in to se jima za njihove odnose zdi zelo pomembno. Ne gredo si na živce, ne pričakujejo nemogočega drug od drugega. Kadar pa nastopi kakšna velika stiska ali potreba, lahko računajo na medsebojno pomoč. Rada sem poslušala to gospo. Govorila je sicer o vzgoji otrok, lahko pa je takšen odnos dragocen tudi povsod drugod. Morda nam prav pričakovanja, velika in nerealna, od drugih ljudi, s katerimi živimo, otežujejo to naše skupno bivanje. Če se otresemo takšnih pričakovanj, doživimo veliko več lepega v naših odnosih.
Verjamem, da ni lahko dobro vzgojiti otroke. Sama teh izkušenj nimam in se včasih pošalim, da so »moji otroci zelo dobri, nikoli problematični in mi nikoli niso delali težav«. Zelo lahko je drugim deliti nasvete, če se sam nisi nikoli spoprijel z vzgojo. Zato si nikoli ne upam reči, kako bi kdo moral vzgajati svoje otroke. Se pa veliko pogovarjam in pogosto premišljujem o tem, kar mi kdo pove. Neka znanka, ki ima štiri že odrasle otroke, pri katerih na zunaj ni bilo nikoli opaziti, da so problematični, mi je v pogovoru rekla približno takole: »Nič ne pričakujte od otrok. Spremljajte jih v njihovem razvoju, toda ne pričakujte, da morajo biti takšni, kot ste si vi vtepli v glavo. Drugačni so, vedno so drugačni. Sprejmite jih, kot so. Potem boste imeli čisto drugačen odnos z njimi. Potem boste marsičesa veseli in se ne boste neprestano jezili, da ni tako, kot bi si vi želeli. Tudi ne pričakujte, da vas bodo vaši otroci negovali, ko boste stari in obnemogli. Morda bodo skrbeli za vas, morda pa tudi ne. Prihranite si razočaranje, ki vam lahko hudo greni življenje.« Tako je pripovedovala. V dobrem odnosu z otroki je, tudi s snahami, zeti in vnuki, ima pa do njih neko razdaljo, ki se ji zdi potrebna. Tudi mož, oče otrok, se z njo strinja. Pustita jih, da živijo tako, kot so si sami uredili življenje, pa tudi onadva živita svoje življenje, ki ni povsem podrejeno potrebam otrok. Pravita, da spoštujejo drug drugega in to se jima za njihove odnose zdi zelo pomembno. Ne gredo si na živce, ne pričakujejo nemogočega drug od drugega. Kadar pa nastopi kakšna velika stiska ali potreba, lahko računajo na medsebojno pomoč. Rada sem poslušala to gospo. Govorila je sicer o vzgoji otrok, lahko pa je takšen odnos dragocen tudi povsod drugod. Morda nam prav pričakovanja, velika in nerealna, od drugih ljudi, s katerimi živimo, otežujejo to naše skupno bivanje. Če se otresemo takšnih pričakovanj, doživimo veliko več lepega v naših odnosih.
Nenehna opozorila lokalnih skupnosti o nevzdržni praksi krajšanja delovnega časa pošt, zapiranja bančnih poslovalnic in o umikanju bankomatov – predvsem v manjših krajih in na podeželju – so očitna naletela na odziv države. Rešitev, ki je za zdaj sicer še na papirju, naj bi bile posebne točke, kjer bi občani lahko opravili nekatere poštne, bančne in tudi upravne storitve. Podrobnosti o izvedbi bo pripravila posebna akcijska skupina; kdaj pa bodo zaživele pa še ni povsem jasno.
Nenehna opozorila lokalnih skupnosti o nevzdržni praksi krajšanja delovnega časa pošt, zapiranja bančnih poslovalnic in o umikanju bankomatov – predvsem v manjših krajih in na podeželju – so očitna naletela na odziv države. Rešitev, ki je za zdaj sicer še na papirju, naj bi bile posebne točke, kjer bi občani lahko opravili nekatere poštne, bančne in tudi upravne storitve. Podrobnosti o izvedbi bo pripravila posebna akcijska skupina; kdaj pa bodo zaživele pa še ni povsem jasno.
»Vsak dan, tudi danes, bomo najverjetneje operirali tri zlomljene kolke, vsako leto samo na našem oddelku več kot tisoč. In tu ne gre le za tisoč bolnikov, življenje se popolnoma spremeni tudi njihovim družinam. Približno tretjina bo umrla v prvem letu po takem zlomu, približno polovica ne bo mogla več živeti brez pomoči drugih,« opozarja kirurg Aleš Fischinger, specialist travmatologije s Kliničnega oddelka za travmatologijo Kirurške klinike UKC Ljubljana, kjer letno operirajo vsaj tisoč bolnikov s tovrstnim zlomom. In številka bo le še rastla. Na epidemijo starejših, ki po takem padcu pogosto ne morejo več živeti sami, nismo pripravljeni ne v zdravstvu ne v drugih vrstah oskrbe, prav tako je zahtevno za bolnika skrbeti doma. In zgodi se tudi, da svojci tega ne le ne zmorejo, pač pa tudi ne želijo. Zakaj je okrevanje po zlomu kolka za starejše tako zahtevno, kaj je najodločilneje, kako je take padce mogoče preprečiti, pa tudi o vplivu, ki ga ima na okrevanje pomanjkanje kadra, in o nasilju, ki vse večkrat izbruhne, a zdravstveni delavci s tem problemom ostanejo sami.
»Vsak dan, tudi danes, bomo najverjetneje operirali tri zlomljene kolke, vsako leto samo na našem oddelku več kot tisoč. In tu ne gre le za tisoč bolnikov, življenje se popolnoma spremeni tudi njihovim družinam. Približno tretjina bo umrla v prvem letu po takem zlomu, približno polovica ne bo mogla več živeti brez pomoči drugih,« opozarja kirurg Aleš Fischinger, specialist travmatologije s Kliničnega oddelka za travmatologijo Kirurške klinike UKC Ljubljana, kjer letno operirajo vsaj tisoč bolnikov s tovrstnim zlomom. In številka bo le še rastla. Na epidemijo starejših, ki po takem padcu pogosto ne morejo več živeti sami, nismo pripravljeni ne v zdravstvu ne v drugih vrstah oskrbe, prav tako je zahtevno za bolnika skrbeti doma. In zgodi se tudi, da svojci tega ne le ne zmorejo, pač pa tudi ne želijo. Zakaj je okrevanje po zlomu kolka za starejše tako zahtevno, kaj je najodločilneje, kako je take padce mogoče preprečiti, pa tudi o vplivu, ki ga ima na okrevanje pomanjkanje kadra, in o nasilju, ki vse večkrat izbruhne, a zdravstveni delavci s tem problemom ostanejo sami.
Cilj projekta Od Alje do Žana je zgraditi čuječa, empatična in povezana šolska okolja, kjer so čustva, odnosi in dobrobit otrok enako pomembni kot učni uspeh. V Zvedavčkih tudi nanajska pravljica Zakaj ima medved majhne oči.
Cilj projekta Od Alje do Žana je zgraditi čuječa, empatična in povezana šolska okolja, kjer so čustva, odnosi in dobrobit otrok enako pomembni kot učni uspeh. V Zvedavčkih tudi nanajska pravljica Zakaj ima medved majhne oči.
Slovenci nismo veliki rejci drobnice v svetovnem pogledu, a imamo kar nekaj avtohtonih pasem ovc, ki so prilagojene na življenje v zelo raznovrstni slovenski pokrajini. Predniki so gojili ovce za meso, mleko in tudi zaradi runa, iz katerega so pridobivali volno za oblačila. Veščina priprave in uporabe volne je pomemben del naše dediščine. Oddaja Kdo smo pod drobnogled jemlje tradicijo volne na Idrijskem in Cerkljanskem. (ponovitev)
Slovenci nismo veliki rejci drobnice v svetovnem pogledu, a imamo kar nekaj avtohtonih pasem ovc, ki so prilagojene na življenje v zelo raznovrstni slovenski pokrajini. Predniki so gojili ovce za meso, mleko in tudi zaradi runa, iz katerega so pridobivali volno za oblačila. Veščina priprave in uporabe volne je pomemben del naše dediščine. Oddaja Kdo smo pod drobnogled jemlje tradicijo volne na Idrijskem in Cerkljanskem. (ponovitev)
Na sporedu Polovski plesi iz opere Knez Igor Aleksandra Borodina, 'Pastir' iz niza šestih Liričnih skladb, op. 54 Edvarda Griega, simfonična pesnitev Pomladna pesem, op. 16 Jeana Sibeliusa, Fantazija za harfo solo, op. 95 Camilla Saint-Saënsa, Koncert za violino in orkester št. 1 Philipa Glassa, Suite floral za klavir solo Heitorja Ville - Lobosa, Kubanska uvertura Georgea Gershwina, skladba 4 pianos Milka Lazarja in Mi za mir, za godalni orkester Janija Goloba.
Na sporedu Polovski plesi iz opere Knez Igor Aleksandra Borodina, 'Pastir' iz niza šestih Liričnih skladb, op. 54 Edvarda Griega, simfonična pesnitev Pomladna pesem, op. 16 Jeana Sibeliusa, Fantazija za harfo solo, op. 95 Camilla Saint-Saënsa, Koncert za violino in orkester št. 1 Philipa Glassa, Suite floral za klavir solo Heitorja Ville - Lobosa, Kubanska uvertura Georgea Gershwina, skladba 4 pianos Milka Lazarja in Mi za mir, za godalni orkester Janija Goloba.