Iskanje oddaja
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Piše Tonja Jelen, bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko. Pesnik Pino Pograjc v novih pesniških zbirkah Megalomast in Izbruhijada nadaljuje občutje svojih prejšnjih zbirk Trgetanje in Trepete. Slednja je v izraznosti in ekspresiji najbolj dovršena – gre za mešanje intimnih doživljajev in spominov na otroštvo, podaja pa tudi faktografske opise resničnih dogodkov, npr. ubitega geja. Prehajanje iz intime pesniškega jaza v kolektiv in nasprotno ter s tem ozaveščanje gejevske problematike se nadaljuje v Megalomastu in Izbruhijadi. Brati ju je mogoče posamezno, lahko pa tudi skupaj kot skupno poemo. Že vizualno knjiga deluje kot jeza, prelivata se črna in rdeča. Poleg belih listov vsebujeta rdeče liste, ki so kot krik groze in prikaz abotnega stanja. Črni listi so kot negativ potiskani z belim tiskom. Megalomast ima dodano zvočno podobo s QR-kodami, s katerimi se povežemo do posnetkov prebrane poezije. Bere jo avtor sam. Glasbeno dopolnitev je ustvaril Jaka Berger – Brgs, na različne dogodke pa se nanašajo ilustracije Maje Poljanc. Podoba obeh del in ovitka je estetsko dovršena, celostno gledano zbirka ponuja različne stike in možnosti doživljanja te poezije. Zbirka Megalomast izhaja iz problemskega vidika homoerotike. Omenjeni so aktivisti, umetnice in umetniki, pred nami se prikaže zgodovina skupnosti LGBTQAI+. Prepletanje teoretičnih dejstev in uvidov deluje faktografsko, ironično in mestoma trpko zabavno. Avtor razgalja in nikogar ne olepšuje, niti same ranljive skupnosti. V pesmi 21 celo pravi: »ko si dovolim trenutek / introspekcije, spekuliram / in ugotovim, / da pretiravam, / a lahke so sodbe, / kadar nisem kozel«. Seveda namigovanje na Kozlovsko sodbo v Višnji Gori ni edino. Ta zbirka je tudi bolj pretočna, saj se avtor fizično premika po krajih in miselno prehaja k različnim zgodovinskim osebnostim. Je kot opazovalec, ki pa si prizna svoje slabosti. Druga zbirka Izbruhijada je s svojim neposrednim izražanjem izjemno ekspresivna. Izbruh, ogorčenje nad celotnim sistemom, slabe izkušnje se prelivajo skozi celotno zbirko. Zdi se, kot da je prava zaveza samo še poezija, zlasti Tomaža Šalamuna, Karla Hmeljaka in Andreje Štepec. Od slednje si je izposodil naslov pesmi »fnt moj«, ki se v oštevilčenih pesmih zlasti kot začetni verz pogosto pojavlja. To deluje kot nagovor in obrazec, v katerem je najti nagovor in izpoved subjekta. Ta ni le ranljiv, temveč v svojem namenu in aktivizmu postaja odločen. Zbirka smelo opozarja na ranljivost posameznika z več vidikov. Težavnost položaja homoseksualcev Pograjc razplasti v jezikovne kode in ljudske slabšalnice. Nežnost se umakne brutalnosti, v pesmih skorajda ni več prostora niti za bolečino. Pomembna okova sta še položaj ustvarjalca in psihičnega bolnika. V 54-ih pesmih se pesnik jasno postavi v bran predvsem sebi – saj ne nazadnje skorajda nima nikogar. Ta nihče niti ne preraste v željo po kom. In to je dodatna vrednost te poezije. Odsekan pogovorni jezik deluje natrgano, tako kot tudi pesnik zahaja v destruktivnost misli. Pesniški zbirki Pina Pograjca Megalomast in Izbruhijada sta kažeta na to, česar družba noče ne videti ne razumeti. Dajeta vidnost spregledanemu in prikazujeta tudi temno plat. Sta izbruh zatajevanosti ali kot pravi pesnik v enem najbolj bolečih verzih 45. pesmi Megalomasta: »vedno imam tri kože, / ker sem se počutil kot monstrum / že v otroštvu, / iščoč vezi, / kjerkoli je dišalo po njih, / kjerkoli je vbod pustil, / da se kdo okuži z mano // in še vedno ne vem, / ali sem samo tujec / v telesu človeka«.
Piše Tonja Jelen, bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko. Pesnik Pino Pograjc v novih pesniških zbirkah Megalomast in Izbruhijada nadaljuje občutje svojih prejšnjih zbirk Trgetanje in Trepete. Slednja je v izraznosti in ekspresiji najbolj dovršena – gre za mešanje intimnih doživljajev in spominov na otroštvo, podaja pa tudi faktografske opise resničnih dogodkov, npr. ubitega geja. Prehajanje iz intime pesniškega jaza v kolektiv in nasprotno ter s tem ozaveščanje gejevske problematike se nadaljuje v Megalomastu in Izbruhijadi. Brati ju je mogoče posamezno, lahko pa tudi skupaj kot skupno poemo. Že vizualno knjiga deluje kot jeza, prelivata se črna in rdeča. Poleg belih listov vsebujeta rdeče liste, ki so kot krik groze in prikaz abotnega stanja. Črni listi so kot negativ potiskani z belim tiskom. Megalomast ima dodano zvočno podobo s QR-kodami, s katerimi se povežemo do posnetkov prebrane poezije. Bere jo avtor sam. Glasbeno dopolnitev je ustvaril Jaka Berger – Brgs, na različne dogodke pa se nanašajo ilustracije Maje Poljanc. Podoba obeh del in ovitka je estetsko dovršena, celostno gledano zbirka ponuja različne stike in možnosti doživljanja te poezije. Zbirka Megalomast izhaja iz problemskega vidika homoerotike. Omenjeni so aktivisti, umetnice in umetniki, pred nami se prikaže zgodovina skupnosti LGBTQAI+. Prepletanje teoretičnih dejstev in uvidov deluje faktografsko, ironično in mestoma trpko zabavno. Avtor razgalja in nikogar ne olepšuje, niti same ranljive skupnosti. V pesmi 21 celo pravi: »ko si dovolim trenutek / introspekcije, spekuliram / in ugotovim, / da pretiravam, / a lahke so sodbe, / kadar nisem kozel«. Seveda namigovanje na Kozlovsko sodbo v Višnji Gori ni edino. Ta zbirka je tudi bolj pretočna, saj se avtor fizično premika po krajih in miselno prehaja k različnim zgodovinskim osebnostim. Je kot opazovalec, ki pa si prizna svoje slabosti. Druga zbirka Izbruhijada je s svojim neposrednim izražanjem izjemno ekspresivna. Izbruh, ogorčenje nad celotnim sistemom, slabe izkušnje se prelivajo skozi celotno zbirko. Zdi se, kot da je prava zaveza samo še poezija, zlasti Tomaža Šalamuna, Karla Hmeljaka in Andreje Štepec. Od slednje si je izposodil naslov pesmi »fnt moj«, ki se v oštevilčenih pesmih zlasti kot začetni verz pogosto pojavlja. To deluje kot nagovor in obrazec, v katerem je najti nagovor in izpoved subjekta. Ta ni le ranljiv, temveč v svojem namenu in aktivizmu postaja odločen. Zbirka smelo opozarja na ranljivost posameznika z več vidikov. Težavnost položaja homoseksualcev Pograjc razplasti v jezikovne kode in ljudske slabšalnice. Nežnost se umakne brutalnosti, v pesmih skorajda ni več prostora niti za bolečino. Pomembna okova sta še položaj ustvarjalca in psihičnega bolnika. V 54-ih pesmih se pesnik jasno postavi v bran predvsem sebi – saj ne nazadnje skorajda nima nikogar. Ta nihče niti ne preraste v željo po kom. In to je dodatna vrednost te poezije. Odsekan pogovorni jezik deluje natrgano, tako kot tudi pesnik zahaja v destruktivnost misli. Pesniški zbirki Pina Pograjca Megalomast in Izbruhijada sta kažeta na to, česar družba noče ne videti ne razumeti. Dajeta vidnost spregledanemu in prikazujeta tudi temno plat. Sta izbruh zatajevanosti ali kot pravi pesnik v enem najbolj bolečih verzih 45. pesmi Megalomasta: »vedno imam tri kože, / ker sem se počutil kot monstrum / že v otroštvu, / iščoč vezi, / kjerkoli je dišalo po njih, / kjerkoli je vbod pustil, / da se kdo okuži z mano // in še vedno ne vem, / ali sem samo tujec / v telesu človeka«.
Piše Iztok Ilich, bere Jure Franko. Nova knjiga Jerneja Ščeka, vsestransko dejavnega tržaškega Slovenca, filozofa, esejista, prevajalca in publicista, bralca, bralko pozdravi s kar šestimi nagovori. Na uvodnih straneh se oglašata urednica knjige Martina Kafol in Ali Žerdin, urednik Sobotne priloge Dela, kjer so bili Ščekovi intervjuji, nekateri zaradi prostorskih omejitev časnika nekoliko skrajšani, najprej objavljeni. Na zavihkih platnic nagovarjata Marko Kravos in Nataša Konc Lorenzutti na hrbtu knjige pa z nekaj besedami še Zdravko Duša in Igor Škamperle! Še več iz fotografij in pogovorov sestavljenih portretov šteje galerija uglednih sodobnih italijanskih književnikov, filozofov, zgodovinarjev, psihologov in družboslovcev ter ob njih tudi uspešnežev na povsem drugih področjih. Po izidu prve, medtem že ponatisnjene knjige Kavarna Italija Ščekovi vljudni, sproščeni, poznavalski in suvereni premišljeni dialogi z izbranimi sogovorniki in sogovornicami niso več presenečenje. Osupljivo je morda le to, da je mlademu avtorju v letih 2022–24 uspelo zaokrožiti pogovore ali dopisovanja s še petintrideseterico uglednih raziskovalcev, premišljevalcev in ocenjevalcev kulturnega in političnega dogajanja v današnji Italiji in po svetu. Prva v knjigo Kavarna odprta vstopita zagovornika alpinizma kot umetnosti bistvenega in nasprotnika komercializacije. Ona, Nives Meroi iz Lombardije, on, Roman Benet iz okolice Trbiža – prva zakonca z osvojenimi vsemi štirinajstimi osemtisočaki. Zgodba, močna kot dvojina, kot skupnost dveh, ki se kot eno prebijata naprej, strne Šček. S psihiatrinjo Chiaro Caprì se je Šček pogovarjal o pripadnikih mafijskih združb, ki imajo, kot je razkrila ob preučevanju zapornikov, izrazite sociopatske poteze. Mafija obstaja, a je obenem nikjer ni, najbolj zastrašujoče pa je, da lahko pradavni modeli nadzorovanja ozemlja, strukture in oblikovanja oblasti preživijo v dobi socialnih omrežij. Igiaba Scego, Rimljanka somalskega rodu, pravi, da pisanje v dveh jezikih, ki sta se do včeraj sovražila, doživlja kot dejanje literarne dekolonizacije. In pripominja, da je vsaka vojna bratomorna, saj človek kolje sočloveka. Enako meni tudi svoj čas bojevit zagovornik nadstrankarskega komunizma, teoretični fizik in prevajalec izvirnih biblijskih knjig Carlo Rovelli, ki je med jugoslovansko vojno s tovornjakom vozil pomoč vsem vpletenim etničnim skupnostim. »To je bilo hudičevo delo,« se spominja. »Brat je moril brata, da bi dokazal, da je drugačen.« Pedagog Christiano Raimo je postal učitelj zato, ker verjame, da sta vzgoja in izobraževanje vrhunec slehernega kulturništva in da je od tega vprašanja odvisno vse življenje. Capinski kapitalizem, povzema, si z omejevanjem sredstev javnemu šolstvu sam koplje grob. S pisateljem in novinarjem Antoniom Scuratijem se je Šček pogovarjal o njegovih dokumentarnih romanih, v katerih analizira pojav Mussolinija in fašizma, ter neizprosno razbija mit o Italijanih, dobrih ljudeh. Fašizem se v zborniku pojavi še dvakrat. Najprej v pogovoru z zgodovinarjem Emiliom Gentilejem, ki fašizem že petdeset let preučuje z iskanjem in kritično analizo zgodovinskih virov, torej z uporabo golih dejstev, kot jih je ob upoštevanju kategorij zgodovinskega razuma mogoče dokumentirano rekonstruirati. Pri tem se posebej ukvarja z organizacijsko, kulturno in institucionalno razsežnostjo, ki odsevajo bistvo tega totalitarizma. Zgodovino fašizma in z njim odpora, osvobodilnega gibanja in Jugoslavije 20. stoletja raziskuje tudi precej mlajši Eric Gobetti. Ugotavlja, da se v Italiji vedno znova srečuje s protipartizansko ali protijugoslovansko interpretacijo dejstev, pri čemer so problem tudi sama dejstva. O njih se brezsramno laže. »Največji problem so tisti,« je prepričan Gobetti, »ki zavestno lažejo v brk zgodovinskim dognanjem. To ni politizacija, temveč ideologizacija zgodovine!« Filozof evolucije Telmo Pievani v nemara najbolj vznemirljivem dialogu zavrača idejo človeške zgodovine kot linearno napredujoče puščice od sključene opice do pokončnega prvaka intelektualnega in telesnega razvoja. Po novih odkritjih so Zemljo naseljevale in ena ob drugi sobivale različne človeške vrste, tudi neandertalci, za prevlado najbolj selivskega sapiensa pa je bil odločilen jezik. Pievani prisega na znanost in srečna naključja, ki vodijo do velikih odkritij in svari pred priganjanjem k takojšnjim rezultatom. Zanj je najstrašnejši sovražnik tega časa algoritem, orodje spletnega tržišča, ki uporabnika ne sooča z novimi odkritji, temveč vzgaja generacijo konformistov. »Če pogledate, kaj se dogaja z vidika človeških možganov,« pojasnjuje Ščeku, »boste spoznali, da nazadujemo v starodavne plemenske skupnosti.« Šele predvčerajšnjim smo vstopili v ta potencialno vsevedni krasni novi svet, poln priložnosti in informacij, »v dveh desetletjih pa se s socialnimi omrežji znajdemo z otroki, ki se zapirajo v mehurčke enako mislečih in čutečih, enakih okusov in vrednot,« med katerimi je drugačnež avtomatično čudak, odpadnik. Tej perverzni logiki digitalnega pobarbarjenja se moramo upreti, sklene Pievani. Med zanimivejšimi sogovorniki velja vsaj opozoriti še na enega posebneža. Na Michaeleja Recha, bolj znanega po psevdonimu Zerocalcare, ki ga Jernej Šček predstavi kot prvo ime italijanskega stripa nove generacije in označi za fenomen kulture, ki mežika popu, da bi poganjala alternativo. Pri tem ne podira le rekordov v nakladah, temveč tudi idejne in politične pregrade. Vsi Ščekovi sogovorniki v knjigi Kavarna odprta so zanimive osebnosti, omenili smo morda le za odtenek zanimivejše ali tiste, ki so ob prvem branju korak bližje od preostalih.
Piše Iztok Ilich, bere Jure Franko. Nova knjiga Jerneja Ščeka, vsestransko dejavnega tržaškega Slovenca, filozofa, esejista, prevajalca in publicista, bralca, bralko pozdravi s kar šestimi nagovori. Na uvodnih straneh se oglašata urednica knjige Martina Kafol in Ali Žerdin, urednik Sobotne priloge Dela, kjer so bili Ščekovi intervjuji, nekateri zaradi prostorskih omejitev časnika nekoliko skrajšani, najprej objavljeni. Na zavihkih platnic nagovarjata Marko Kravos in Nataša Konc Lorenzutti na hrbtu knjige pa z nekaj besedami še Zdravko Duša in Igor Škamperle! Še več iz fotografij in pogovorov sestavljenih portretov šteje galerija uglednih sodobnih italijanskih književnikov, filozofov, zgodovinarjev, psihologov in družboslovcev ter ob njih tudi uspešnežev na povsem drugih področjih. Po izidu prve, medtem že ponatisnjene knjige Kavarna Italija Ščekovi vljudni, sproščeni, poznavalski in suvereni premišljeni dialogi z izbranimi sogovorniki in sogovornicami niso več presenečenje. Osupljivo je morda le to, da je mlademu avtorju v letih 2022–24 uspelo zaokrožiti pogovore ali dopisovanja s še petintrideseterico uglednih raziskovalcev, premišljevalcev in ocenjevalcev kulturnega in političnega dogajanja v današnji Italiji in po svetu. Prva v knjigo Kavarna odprta vstopita zagovornika alpinizma kot umetnosti bistvenega in nasprotnika komercializacije. Ona, Nives Meroi iz Lombardije, on, Roman Benet iz okolice Trbiža – prva zakonca z osvojenimi vsemi štirinajstimi osemtisočaki. Zgodba, močna kot dvojina, kot skupnost dveh, ki se kot eno prebijata naprej, strne Šček. S psihiatrinjo Chiaro Caprì se je Šček pogovarjal o pripadnikih mafijskih združb, ki imajo, kot je razkrila ob preučevanju zapornikov, izrazite sociopatske poteze. Mafija obstaja, a je obenem nikjer ni, najbolj zastrašujoče pa je, da lahko pradavni modeli nadzorovanja ozemlja, strukture in oblikovanja oblasti preživijo v dobi socialnih omrežij. Igiaba Scego, Rimljanka somalskega rodu, pravi, da pisanje v dveh jezikih, ki sta se do včeraj sovražila, doživlja kot dejanje literarne dekolonizacije. In pripominja, da je vsaka vojna bratomorna, saj človek kolje sočloveka. Enako meni tudi svoj čas bojevit zagovornik nadstrankarskega komunizma, teoretični fizik in prevajalec izvirnih biblijskih knjig Carlo Rovelli, ki je med jugoslovansko vojno s tovornjakom vozil pomoč vsem vpletenim etničnim skupnostim. »To je bilo hudičevo delo,« se spominja. »Brat je moril brata, da bi dokazal, da je drugačen.« Pedagog Christiano Raimo je postal učitelj zato, ker verjame, da sta vzgoja in izobraževanje vrhunec slehernega kulturništva in da je od tega vprašanja odvisno vse življenje. Capinski kapitalizem, povzema, si z omejevanjem sredstev javnemu šolstvu sam koplje grob. S pisateljem in novinarjem Antoniom Scuratijem se je Šček pogovarjal o njegovih dokumentarnih romanih, v katerih analizira pojav Mussolinija in fašizma, ter neizprosno razbija mit o Italijanih, dobrih ljudeh. Fašizem se v zborniku pojavi še dvakrat. Najprej v pogovoru z zgodovinarjem Emiliom Gentilejem, ki fašizem že petdeset let preučuje z iskanjem in kritično analizo zgodovinskih virov, torej z uporabo golih dejstev, kot jih je ob upoštevanju kategorij zgodovinskega razuma mogoče dokumentirano rekonstruirati. Pri tem se posebej ukvarja z organizacijsko, kulturno in institucionalno razsežnostjo, ki odsevajo bistvo tega totalitarizma. Zgodovino fašizma in z njim odpora, osvobodilnega gibanja in Jugoslavije 20. stoletja raziskuje tudi precej mlajši Eric Gobetti. Ugotavlja, da se v Italiji vedno znova srečuje s protipartizansko ali protijugoslovansko interpretacijo dejstev, pri čemer so problem tudi sama dejstva. O njih se brezsramno laže. »Največji problem so tisti,« je prepričan Gobetti, »ki zavestno lažejo v brk zgodovinskim dognanjem. To ni politizacija, temveč ideologizacija zgodovine!« Filozof evolucije Telmo Pievani v nemara najbolj vznemirljivem dialogu zavrača idejo človeške zgodovine kot linearno napredujoče puščice od sključene opice do pokončnega prvaka intelektualnega in telesnega razvoja. Po novih odkritjih so Zemljo naseljevale in ena ob drugi sobivale različne človeške vrste, tudi neandertalci, za prevlado najbolj selivskega sapiensa pa je bil odločilen jezik. Pievani prisega na znanost in srečna naključja, ki vodijo do velikih odkritij in svari pred priganjanjem k takojšnjim rezultatom. Zanj je najstrašnejši sovražnik tega časa algoritem, orodje spletnega tržišča, ki uporabnika ne sooča z novimi odkritji, temveč vzgaja generacijo konformistov. »Če pogledate, kaj se dogaja z vidika človeških možganov,« pojasnjuje Ščeku, »boste spoznali, da nazadujemo v starodavne plemenske skupnosti.« Šele predvčerajšnjim smo vstopili v ta potencialno vsevedni krasni novi svet, poln priložnosti in informacij, »v dveh desetletjih pa se s socialnimi omrežji znajdemo z otroki, ki se zapirajo v mehurčke enako mislečih in čutečih, enakih okusov in vrednot,« med katerimi je drugačnež avtomatično čudak, odpadnik. Tej perverzni logiki digitalnega pobarbarjenja se moramo upreti, sklene Pievani. Med zanimivejšimi sogovorniki velja vsaj opozoriti še na enega posebneža. Na Michaeleja Recha, bolj znanega po psevdonimu Zerocalcare, ki ga Jernej Šček predstavi kot prvo ime italijanskega stripa nove generacije in označi za fenomen kulture, ki mežika popu, da bi poganjala alternativo. Pri tem ne podira le rekordov v nakladah, temveč tudi idejne in politične pregrade. Vsi Ščekovi sogovorniki v knjigi Kavarna odprta so zanimive osebnosti, omenili smo morda le za odtenek zanimivejše ali tiste, ki so ob prvem branju korak bližje od preostalih.
Piše Jelka Kernev Štrajn, bere Eva Longyka Marušič. Roman Anje Radaljac Prst v prekatu je po svoji zunanji in notranji zgradbi zanimiv, izviren spoj »knjige podgobja« in »knjige korenine«. Ob branju lahko opazujemo vsestransko razraščanje pripovednih zastranitev, ki se slejkoprej ujamejo v mrežo pomenskih vozlišč. Ta skrbijo, da se rdeča nit ne izgubi, čeprav se rada nekoliko natrga; in da lahko sledimo pripovedi, sestavljeni iz treh poglavij: Prst, Znotranjščina, Prekat. Besedilo, uvedeno s pesmijo o devetkrat umorjeni in desetkrat rojeni mitski Matildi, se žanrsko umešča v tradicijo poetičnih romanov; saj nas že na prvih straneh sooči s svojevrstnim prepletom proze in poezije. V oči padejo grafično zaznamovani razmiki med vezano in nevezano besedo, ki jih je mogoče opazovati od začetka do konca obsežnega besedila. Odlomki, ki se na zunaj kažejo kot poezija, pogosto govorijo o stvareh in dogodkih iz oprijemljive realnosti. Vpeti so v kronologijo pripovednega toka; tisti, v obliki nevezane besede, pa bralstvo pogosto potegnejo bodisi v protagonistkine sanje bodisi v njene dialoško razgibane notranje monologe. Toda temu pravilu nikakor ne kaže dosledno slediti. Romaneskno pisavo Prsta v prekatu namreč odlikuje ravno to, da sproti spodbija pravila, ki jih sama implicitno postavlja, zato od bralstva pričakuje nenehno budnost. Gre za zahtevno branje, ki ga kljub pogosti in ne vselej dosledni rabi substandarda vseskozi lajša ritmično valovanje povedi. Hkrati ta pisava ravno v pravi meri posega v skladnjo in nam s tem že vnaprej prepreči, da bi se predali anestetičnemu učinkovanju prebranega ter pozabili na žgoče aktualno problematiko romana. K temu po svoje prispevajo tudi pogosti neologizmi; na primer: pokoljevalnica, fragmentiranka, znotranjščina, zaporuna itn. Ob njih se nehote ustavljamo, saj gre za izraze, ki kar kličejo po politično angažirani interpretaciji. Poleg tega bi v knjigi zaman iskali zapise z veliko začetnico. Lastna imena in stavčni začetki – povsod same male črke! Ta odločitev je v popolnem skladju z osnovno etično naravnanostjo besedila kot celote, ki zagovarja odsotnost sleherne hierarhije med bitnostmi, vključno z vsemi »bitji iz tujih svetov«. V tem pogledu je roman pozornosti vredno nadaljevanje tiste tradicije, ki jo je v slovenskem prostoru vzpostavilo pesniško in aktivistično mišljenje Jureta Detele. Glede na to ne more biti nikakršnega dvoma, da je v osnovno temo romana vtkan aktivizem, skrb za skupnost, v tesnem prepletu z živalskim vprašanjem, nič manj pa tudi s feministično, LGBT in kvirovsko tematiko. Na pravopisni ravni na to dosledno opozarjajo specifični zapisi glagolskih obrazil, na podlagi katerih lahko sklepamo, da se ima Višnja kot prvoosebna pripovedovalka in hkrati protagonistka romana za nebinarno osebo. Romaneskno dogajanje se začne na točki, ko se odloči prekiniti svoje triletno sobivanje z Erjonom, zaposlenim v klavnici. Njegova ilegalna naloga je snemanje spornega dogajanja za klavniškimi zidovi in tudi drugod, saj je tajni preiskovalec. Višnja mu pri tem pomaga. To počneta zato, da bi gradivo objavila in tako nekaj prispevala k »osvoboditvi živali«. Toda Erjon sčasoma postane žrtev svoje naloge. Njegove duševne motnje, podložene z alkoholom, se kažejo v čedalje pogostejših izbruhih nasilja, zato Višnja sama nadaljuje »misijo«. S seboj vzame ključek, kjer je shranjeno njuno posneto gradivo, in Frido, svojo najboljšo prijateljico, za katero se kmalu izkaže, da je kokoška, ena izmed nekoč rešenih in osvobojenih »pernatih fragmentirank«. Po spletu naključij, ki implicirajo tudi mistično razsežnost, si Višja najde novo zaposlitev, obe pa celo nov dom pri Fe in Emi, ki sta predana proživalska aktivista oz. aktivistki in hkrati nebinarni osebi. V tej simpatični skupnosti biva tudi maček Sarival. Pozneje se jima začasno pridruži še Višnjina sestra, prav tako aktivistka. Skupaj izpeljejo načrtovano akcijo osveščanja o javnosti skrbno prikritem dogajanju z nečloveškimi živalmi. Svoj »karneval« v obliki razstrelitve neke klavnice in objave posnetega gradiva udejanjijo na način, da tvegajo resne obtožbe tako s strani medijev kot tudi oblasti. Na tem mestu se v romanu odpre idealen prostor za povečanje suspenza, vendar ostane premalo izkoriščen. Akciji namesto zadoščenja sledi razočaranje, zato akterji in akterke doživijo krizo. Premaguje jo vsak po svoje, Višnja tako, da resno zboli. Iz njenega pripovedovanja, kjer se intenzivno oglašajo spomini na otroštvo, je mogoče sklepati, da kompleksna obolelost njenega telesa ni naključje. Sledimo dolgotrajni in zapleteni diagnostiki v sedanjosti in zastranitvam v obliki reminiscenc. V njeno »znotranjščino« skupaj z njo vstopamo skozi »zrcalo« in potem sestopamo v globino »kristalnega jajca« do liminalnih stanj. Tu se ob preigravanju različnih motivov in mnogoterih identitet, vselej skozi prizmo pretanjenih relacij z drugim, zgodi obrat, ko začne »gnoj«, ki se je nabral, teči »nazaj ven in v mesnato žrelo črnega vorteksa«. Tako se zgodi, da se »še en krog steče v svoj začetek«, pripovedovalkina zaskrbljenost za lastno telo se transformira nazaj v skrb za druge, skrb za vse tisto, kar je večje od nje. Toda idejna razsežnost romana daleč presega to poanto. Premišljeno tkanje raznolikih prvin, utopičnih, distopičnih, realnih in mitskih, namreč ne ponuja samo izvirne kritike sodobne družbe, temveč »šiv v tapiseriji civilizacije, ki se skuša iztakniti in izvesti neko drugo, novo podobo«.
Piše Jelka Kernev Štrajn, bere Eva Longyka Marušič. Roman Anje Radaljac Prst v prekatu je po svoji zunanji in notranji zgradbi zanimiv, izviren spoj »knjige podgobja« in »knjige korenine«. Ob branju lahko opazujemo vsestransko razraščanje pripovednih zastranitev, ki se slejkoprej ujamejo v mrežo pomenskih vozlišč. Ta skrbijo, da se rdeča nit ne izgubi, čeprav se rada nekoliko natrga; in da lahko sledimo pripovedi, sestavljeni iz treh poglavij: Prst, Znotranjščina, Prekat. Besedilo, uvedeno s pesmijo o devetkrat umorjeni in desetkrat rojeni mitski Matildi, se žanrsko umešča v tradicijo poetičnih romanov; saj nas že na prvih straneh sooči s svojevrstnim prepletom proze in poezije. V oči padejo grafično zaznamovani razmiki med vezano in nevezano besedo, ki jih je mogoče opazovati od začetka do konca obsežnega besedila. Odlomki, ki se na zunaj kažejo kot poezija, pogosto govorijo o stvareh in dogodkih iz oprijemljive realnosti. Vpeti so v kronologijo pripovednega toka; tisti, v obliki nevezane besede, pa bralstvo pogosto potegnejo bodisi v protagonistkine sanje bodisi v njene dialoško razgibane notranje monologe. Toda temu pravilu nikakor ne kaže dosledno slediti. Romaneskno pisavo Prsta v prekatu namreč odlikuje ravno to, da sproti spodbija pravila, ki jih sama implicitno postavlja, zato od bralstva pričakuje nenehno budnost. Gre za zahtevno branje, ki ga kljub pogosti in ne vselej dosledni rabi substandarda vseskozi lajša ritmično valovanje povedi. Hkrati ta pisava ravno v pravi meri posega v skladnjo in nam s tem že vnaprej prepreči, da bi se predali anestetičnemu učinkovanju prebranega ter pozabili na žgoče aktualno problematiko romana. K temu po svoje prispevajo tudi pogosti neologizmi; na primer: pokoljevalnica, fragmentiranka, znotranjščina, zaporuna itn. Ob njih se nehote ustavljamo, saj gre za izraze, ki kar kličejo po politično angažirani interpretaciji. Poleg tega bi v knjigi zaman iskali zapise z veliko začetnico. Lastna imena in stavčni začetki – povsod same male črke! Ta odločitev je v popolnem skladju z osnovno etično naravnanostjo besedila kot celote, ki zagovarja odsotnost sleherne hierarhije med bitnostmi, vključno z vsemi »bitji iz tujih svetov«. V tem pogledu je roman pozornosti vredno nadaljevanje tiste tradicije, ki jo je v slovenskem prostoru vzpostavilo pesniško in aktivistično mišljenje Jureta Detele. Glede na to ne more biti nikakršnega dvoma, da je v osnovno temo romana vtkan aktivizem, skrb za skupnost, v tesnem prepletu z živalskim vprašanjem, nič manj pa tudi s feministično, LGBT in kvirovsko tematiko. Na pravopisni ravni na to dosledno opozarjajo specifični zapisi glagolskih obrazil, na podlagi katerih lahko sklepamo, da se ima Višnja kot prvoosebna pripovedovalka in hkrati protagonistka romana za nebinarno osebo. Romaneskno dogajanje se začne na točki, ko se odloči prekiniti svoje triletno sobivanje z Erjonom, zaposlenim v klavnici. Njegova ilegalna naloga je snemanje spornega dogajanja za klavniškimi zidovi in tudi drugod, saj je tajni preiskovalec. Višnja mu pri tem pomaga. To počneta zato, da bi gradivo objavila in tako nekaj prispevala k »osvoboditvi živali«. Toda Erjon sčasoma postane žrtev svoje naloge. Njegove duševne motnje, podložene z alkoholom, se kažejo v čedalje pogostejših izbruhih nasilja, zato Višnja sama nadaljuje »misijo«. S seboj vzame ključek, kjer je shranjeno njuno posneto gradivo, in Frido, svojo najboljšo prijateljico, za katero se kmalu izkaže, da je kokoška, ena izmed nekoč rešenih in osvobojenih »pernatih fragmentirank«. Po spletu naključij, ki implicirajo tudi mistično razsežnost, si Višja najde novo zaposlitev, obe pa celo nov dom pri Fe in Emi, ki sta predana proživalska aktivista oz. aktivistki in hkrati nebinarni osebi. V tej simpatični skupnosti biva tudi maček Sarival. Pozneje se jima začasno pridruži še Višnjina sestra, prav tako aktivistka. Skupaj izpeljejo načrtovano akcijo osveščanja o javnosti skrbno prikritem dogajanju z nečloveškimi živalmi. Svoj »karneval« v obliki razstrelitve neke klavnice in objave posnetega gradiva udejanjijo na način, da tvegajo resne obtožbe tako s strani medijev kot tudi oblasti. Na tem mestu se v romanu odpre idealen prostor za povečanje suspenza, vendar ostane premalo izkoriščen. Akciji namesto zadoščenja sledi razočaranje, zato akterji in akterke doživijo krizo. Premaguje jo vsak po svoje, Višnja tako, da resno zboli. Iz njenega pripovedovanja, kjer se intenzivno oglašajo spomini na otroštvo, je mogoče sklepati, da kompleksna obolelost njenega telesa ni naključje. Sledimo dolgotrajni in zapleteni diagnostiki v sedanjosti in zastranitvam v obliki reminiscenc. V njeno »znotranjščino« skupaj z njo vstopamo skozi »zrcalo« in potem sestopamo v globino »kristalnega jajca« do liminalnih stanj. Tu se ob preigravanju različnih motivov in mnogoterih identitet, vselej skozi prizmo pretanjenih relacij z drugim, zgodi obrat, ko začne »gnoj«, ki se je nabral, teči »nazaj ven in v mesnato žrelo črnega vorteksa«. Tako se zgodi, da se »še en krog steče v svoj začetek«, pripovedovalkina zaskrbljenost za lastno telo se transformira nazaj v skrb za druge, skrb za vse tisto, kar je večje od nje. Toda idejna razsežnost romana daleč presega to poanto. Premišljeno tkanje raznolikih prvin, utopičnih, distopičnih, realnih in mitskih, namreč ne ponuja samo izvirne kritike sodobne družbe, temveč »šiv v tapiseriji civilizacije, ki se skuša iztakniti in izvesti neko drugo, novo podobo«.
Liane je stara devetnajst let in ima za sabo težko otroštvo, ki ga je vsaj delno preživela v reji. To jo je močno zaznamovalo. Občutek, da je mama, ki zelo očitno ni kos svojim materinskim obveznostim in si raje kot redno službo išče tako imenovane priložnostne sponzorje, noče, je tako globoko ukoreninjen v Lianini podzavesti, da potrditev išče drugje, predvsem na svetovnem spletu. Ko nekega dne dobi povabilo na avdicijo za resničnostni šov, se zanjo vse spremeni. »Vodja kastinga je rekla, da me hoče. Hoče me,« zabrusi Liane svetovalki za poklicno integracijo, ki si drzne podvomiti, da je resničnostni šov lahko prava karierna priložnost. Tudi dvomi prijateljic in edinega fanta, do katerega ni ravnodušna, ne omajejo njenega prepričanja, da so bile besede vodje kastinga pristne in da jo prvič v življenju nekdo hoče. Njo, prav njo. Liane seveda ne vidi širše slike, ne vidi pasti, ki se skrivajo za kirurškimi lepotnimi posegi, previsokimi petkami in prekratkimi krili ter zapeljivim poplesovanjem v neposrednih prenosih na družbenih omrežjih. Vidi le odskočno desko v boljše življenje, priložnost, da končno postane nekdo, da uide neperspektivnemu vsakdanjiku nenehnih groženj z deložacijo zaradi neplačanih računov in maminih ponavljajočih se vzorcev, ki se počasi prenašajo tudi na mlajšo sestro. Liane hoče izstopiti iz začaranega kroga in edini kapital, ki ga lahko vnovči – tako se ji zdi – je njeno telo. Film Nebrušeni diamant, celovečerni prvenec francoske režiserke in scenaristke Agathe Riedinger, je težko gledati, ne da bi glavno osebo vsaj malo obsojali. Če bi le opustila uničevanje svojega lepega telesa. Če bi le pozabila na tono ličil. Če bi se le izpisala iz družbenih omrežij in vpisala v šolo ali si poiskala službo. Če bi … Pa ima Liane – realno gledano – sploh to možnost? Si lahko brez izobrazbe preprosto najde službo in izplava iz začaranega kroga? Zelo verjetno je, da bo šla po maminih stopinjah in se zadovoljila s tako imenovanimi občasnimi sponzorji. Njena potreba po občudovanju izvira iz otroške travme, ki se je sama le delno zaveda, zato vsak všeček, ki ga dobi za svoje žgečkljive fotografije, ne poboža le njenega ega, temveč v njem vidi predvsem priložnost za korak k samouresničitvi. Socialnih omrežij ne uporablja tako kot bogate vplivnice z zlato žlico v ustih – kot le še eno poslovno priložnost – temveč kot edino priložnost. Nebrušeni diamant je film, ki nas spodbudi, da na dekleta, kot je Liane, pogledamo iz drugega zornega kota. Je film, ki nas opozori na naš privilegirani položaj, s katerega pogosto tako zlahka obsojamo tovrstno početje, in nam ponudi vpogled v kompleksnost boja junakinje za preživetje in občutkov, ki ga spremljajo. Piše: Gaja Pöschl Bere: Maja Moll
Liane je stara devetnajst let in ima za sabo težko otroštvo, ki ga je vsaj delno preživela v reji. To jo je močno zaznamovalo. Občutek, da je mama, ki zelo očitno ni kos svojim materinskim obveznostim in si raje kot redno službo išče tako imenovane priložnostne sponzorje, noče, je tako globoko ukoreninjen v Lianini podzavesti, da potrditev išče drugje, predvsem na svetovnem spletu. Ko nekega dne dobi povabilo na avdicijo za resničnostni šov, se zanjo vse spremeni. »Vodja kastinga je rekla, da me hoče. Hoče me,« zabrusi Liane svetovalki za poklicno integracijo, ki si drzne podvomiti, da je resničnostni šov lahko prava karierna priložnost. Tudi dvomi prijateljic in edinega fanta, do katerega ni ravnodušna, ne omajejo njenega prepričanja, da so bile besede vodje kastinga pristne in da jo prvič v življenju nekdo hoče. Njo, prav njo. Liane seveda ne vidi širše slike, ne vidi pasti, ki se skrivajo za kirurškimi lepotnimi posegi, previsokimi petkami in prekratkimi krili ter zapeljivim poplesovanjem v neposrednih prenosih na družbenih omrežjih. Vidi le odskočno desko v boljše življenje, priložnost, da končno postane nekdo, da uide neperspektivnemu vsakdanjiku nenehnih groženj z deložacijo zaradi neplačanih računov in maminih ponavljajočih se vzorcev, ki se počasi prenašajo tudi na mlajšo sestro. Liane hoče izstopiti iz začaranega kroga in edini kapital, ki ga lahko vnovči – tako se ji zdi – je njeno telo. Film Nebrušeni diamant, celovečerni prvenec francoske režiserke in scenaristke Agathe Riedinger, je težko gledati, ne da bi glavno osebo vsaj malo obsojali. Če bi le opustila uničevanje svojega lepega telesa. Če bi le pozabila na tono ličil. Če bi se le izpisala iz družbenih omrežij in vpisala v šolo ali si poiskala službo. Če bi … Pa ima Liane – realno gledano – sploh to možnost? Si lahko brez izobrazbe preprosto najde službo in izplava iz začaranega kroga? Zelo verjetno je, da bo šla po maminih stopinjah in se zadovoljila s tako imenovanimi občasnimi sponzorji. Njena potreba po občudovanju izvira iz otroške travme, ki se je sama le delno zaveda, zato vsak všeček, ki ga dobi za svoje žgečkljive fotografije, ne poboža le njenega ega, temveč v njem vidi predvsem priložnost za korak k samouresničitvi. Socialnih omrežij ne uporablja tako kot bogate vplivnice z zlato žlico v ustih – kot le še eno poslovno priložnost – temveč kot edino priložnost. Nebrušeni diamant je film, ki nas spodbudi, da na dekleta, kot je Liane, pogledamo iz drugega zornega kota. Je film, ki nas opozori na naš privilegirani položaj, s katerega pogosto tako zlahka obsojamo tovrstno početje, in nam ponudi vpogled v kompleksnost boja junakinje za preživetje in občutkov, ki ga spremljajo. Piše: Gaja Pöschl Bere: Maja Moll
PIše Miša Gams, bereta Sanja Rejc in Igor Velše. Pesnik, pisatelj, glasbeni pedagog ter literarni in glasbeni kritik, ki letos praznuje okroglih sedemdeset let – zadnjih štirideset let je posvetil intenzivnemu literarnemu ustvarjanju – je nekatere zbirke izdal pod psevdonimom Regina Kralj, pod druge pa se podpisuje kot Jožek oz. Jože Štucin. Po lanskem izidu pesniške zbirke Mrak in zarja je pred nami knjiga Bela čaplja, ki nadaljuje eksistencialistično linijo osebnoizpovednih pesmi o bežni lepoti, presunljivi igri besed, pomenov in zvena, o “ovohavanju” bližine smrti in zavedanju lastne minljivosti skozi prizmo branja svetih knjig in aktualnega dogajanja v svetu. Naslovnico krasi fotografija bele čaplje, ki jo je Štucin sam “ujel” v nizkem letu nad jezerom. Posvečena ji je tudi zadnja pesem v knjigi, ki bolj kot ptico opisuje avtorjevo naveličanost nad lastnim družbenim bitjem, ki kolesari ob presihajočem jezeru in nonšalantno motri okolico. A že v pesmi licentia poetica, nekje na sredini zbirke, pojasni “kar piše Jože Štucin, / ni vedno stališče Jožeta Štucina” Nadobudni bralec ob tem radovedno zastriže z ušesi – podobno kot to stori opazovalec ob sliki belgijskega slikarja Reneja Magritta ob napisu To ni pipa. Skozi 85 pesmi v zbirki, avtor odstira večno iskanje samega sebe, svoje identitete in vsakdanje družbene realnosti. Prav vse pesmi v zbirki Bela čaplja so naslovljene in taktično izbrušene v svoji jasni in pronicljivi ostrini, čeprav lirski subjekt kot v pesem postavljeni avtor deluje precej negotovo pri iskanju ustreznih besed. V pesmi misli in besede spregovori o vzporednem vesolju razmišljanja in ubesedovanja: “rabil sem oseminšestdeset let, / no, to bo 14. oktobra letos, / da si upam izreči vse, / kar mislim. // problem so misli, / ne vem, / če sploh imam misli. // nekaj že obračam / sem ter tja, / nekaj si tudi mislim o tem, / a resnica je, / da sem brez pravih misli. / besede padajo same na svet, / misli pa se vozijo po nebesih / z zlatimi kolesi. // misli so eno, / besede pa tudi.” V pesmi metamorfoze, v kateri svojo identiteto orisuje z besedami odveč, preveč in moteč, se iz gorečega biblijskega grma preobrazi v Belolasega bika iz Arizone, nato v staroverca brez vere, mamino cisto in nazadnje v Štucina iz Tolmina. V pesmi odmet telesa se sprašuje o tu in tam pa tudi o tem, kako je, ko ničesar ni: “en odgovor se vsiljuje: / bodi nič, / kot prej.” Poleg retoričnega in filozofskega preigravanja s posameznimi citati in prispodobami iz Biblije je pred nami pesnik ateist, ki se ob zavedanju veličine krščanskega Boga počuti še bolj izgubljenega in samega. V pesmi kako si me naredil presunljivo zapiše: “ko jem mrtve živali, / sem sit. // ko pijem vodo iz vira, / sem odžejan. // ko ljubim ženo, / sem srečen. // ko gledam luno, / ji kradem sij. // ko mislim Nate, / sem izgubljen in sam.” Bolj kot z abstraktnimi in neoprijemljivi idejami se pesnik pozabava z ritmom, zvenom in dvoumnimi pomeni; ne nazadnje gre za povsem specifičen preplet glasbenika in filozofa, ki mu jezik pomeni “muziko iz vesolja”, črke ''delno iztirjene planete'', svet pa “krhko opno”, na katero se “lovi čas, ulomljen s trenutkom”. V pesmi gaza na rani, ki jo je treba brati kot alegorijo na dogajanje v Gazi in hkrati kot čaščenje svetosti življenja skozi igro besed in ritma, zapiše: “svet je krhka opna: / vse se čuti, / vse se sliši, / vse se meri: / ritem, metrum, / čas ulomljen s trenutkom, / zlati rez cele slike, / muzika, ki definira muziko, / opoj biti, ovoj smrti. // nekdo tanca, / nekje tank gazi čez gazo, / ki je na rani kot obliž. // nekje orjejo zemljo, / pravi begunec iz Egipta, / da bo krvavega vetra za vse dovolj. // veselje je biti živ.” Tudi v pesmi z naslovom kripta, v kateri valuto novodobnih bogatašev poveže s podzemnim kapitalom, pa s premišljeno igro besed obsodi kolonizacijo svete dežele, ne da bi pri tem izrecno omenil Palestino: “vaša valuta je kripta, / antisemantična kolobocija, / brezbesedje in regulacija tišine. // palestrino so že verni / nataknili na kol. / na smrtni val papeževanja, / a je preživel. // oh, / daljne zvezde škripljejo / z zobmi, / vesolje opazuje / uzije, ki pihajo smrt. // strah jih je vaše / kolonizacije svetle dežele.” Pesnik Jože Štucin je v obsežnem pesniškem opusu, ki od leta 1986 do danes vključuje štirinajst zbirk, razvil specifičen jezik, ki mu predstavlja edino orodje za transkripcijo in transformacijo svojih misli ter obenem orožje, s katerim se bori proti nesmislom sodobnega sveta. Pri tem pa pred bralcem vsakič znova razgrne iskreno otroško dušo, ki se v isti sapi čudi čezmejnemu vesolju in nepokopanim mrtvecem. Bolj kot na potrebo po reciklaži in očiščenju planeta, “polnega plastike, vrečk, smeti, starih cunj in spominov” se zdi, da opozarja na notranjo potrebo po igri v vrtu, na katerem se “duša rada namaka” ter po tišini, “tišji od svojih misli”. Iz igre besed in z obrobno omembo Wittgensteina, Nietzscheja, Lorce in Rumija lahko v zbirki Bela čaplja zatipamo pesnikov literarni portret, ki nam z vsako zbirko bolj iskreno in podrobno razkriva globokega in vsestranskega misleca.
PIše Miša Gams, bereta Sanja Rejc in Igor Velše. Pesnik, pisatelj, glasbeni pedagog ter literarni in glasbeni kritik, ki letos praznuje okroglih sedemdeset let – zadnjih štirideset let je posvetil intenzivnemu literarnemu ustvarjanju – je nekatere zbirke izdal pod psevdonimom Regina Kralj, pod druge pa se podpisuje kot Jožek oz. Jože Štucin. Po lanskem izidu pesniške zbirke Mrak in zarja je pred nami knjiga Bela čaplja, ki nadaljuje eksistencialistično linijo osebnoizpovednih pesmi o bežni lepoti, presunljivi igri besed, pomenov in zvena, o “ovohavanju” bližine smrti in zavedanju lastne minljivosti skozi prizmo branja svetih knjig in aktualnega dogajanja v svetu. Naslovnico krasi fotografija bele čaplje, ki jo je Štucin sam “ujel” v nizkem letu nad jezerom. Posvečena ji je tudi zadnja pesem v knjigi, ki bolj kot ptico opisuje avtorjevo naveličanost nad lastnim družbenim bitjem, ki kolesari ob presihajočem jezeru in nonšalantno motri okolico. A že v pesmi licentia poetica, nekje na sredini zbirke, pojasni “kar piše Jože Štucin, / ni vedno stališče Jožeta Štucina” Nadobudni bralec ob tem radovedno zastriže z ušesi – podobno kot to stori opazovalec ob sliki belgijskega slikarja Reneja Magritta ob napisu To ni pipa. Skozi 85 pesmi v zbirki, avtor odstira večno iskanje samega sebe, svoje identitete in vsakdanje družbene realnosti. Prav vse pesmi v zbirki Bela čaplja so naslovljene in taktično izbrušene v svoji jasni in pronicljivi ostrini, čeprav lirski subjekt kot v pesem postavljeni avtor deluje precej negotovo pri iskanju ustreznih besed. V pesmi misli in besede spregovori o vzporednem vesolju razmišljanja in ubesedovanja: “rabil sem oseminšestdeset let, / no, to bo 14. oktobra letos, / da si upam izreči vse, / kar mislim. // problem so misli, / ne vem, / če sploh imam misli. // nekaj že obračam / sem ter tja, / nekaj si tudi mislim o tem, / a resnica je, / da sem brez pravih misli. / besede padajo same na svet, / misli pa se vozijo po nebesih / z zlatimi kolesi. // misli so eno, / besede pa tudi.” V pesmi metamorfoze, v kateri svojo identiteto orisuje z besedami odveč, preveč in moteč, se iz gorečega biblijskega grma preobrazi v Belolasega bika iz Arizone, nato v staroverca brez vere, mamino cisto in nazadnje v Štucina iz Tolmina. V pesmi odmet telesa se sprašuje o tu in tam pa tudi o tem, kako je, ko ničesar ni: “en odgovor se vsiljuje: / bodi nič, / kot prej.” Poleg retoričnega in filozofskega preigravanja s posameznimi citati in prispodobami iz Biblije je pred nami pesnik ateist, ki se ob zavedanju veličine krščanskega Boga počuti še bolj izgubljenega in samega. V pesmi kako si me naredil presunljivo zapiše: “ko jem mrtve živali, / sem sit. // ko pijem vodo iz vira, / sem odžejan. // ko ljubim ženo, / sem srečen. // ko gledam luno, / ji kradem sij. // ko mislim Nate, / sem izgubljen in sam.” Bolj kot z abstraktnimi in neoprijemljivi idejami se pesnik pozabava z ritmom, zvenom in dvoumnimi pomeni; ne nazadnje gre za povsem specifičen preplet glasbenika in filozofa, ki mu jezik pomeni “muziko iz vesolja”, črke ''delno iztirjene planete'', svet pa “krhko opno”, na katero se “lovi čas, ulomljen s trenutkom”. V pesmi gaza na rani, ki jo je treba brati kot alegorijo na dogajanje v Gazi in hkrati kot čaščenje svetosti življenja skozi igro besed in ritma, zapiše: “svet je krhka opna: / vse se čuti, / vse se sliši, / vse se meri: / ritem, metrum, / čas ulomljen s trenutkom, / zlati rez cele slike, / muzika, ki definira muziko, / opoj biti, ovoj smrti. // nekdo tanca, / nekje tank gazi čez gazo, / ki je na rani kot obliž. // nekje orjejo zemljo, / pravi begunec iz Egipta, / da bo krvavega vetra za vse dovolj. // veselje je biti živ.” Tudi v pesmi z naslovom kripta, v kateri valuto novodobnih bogatašev poveže s podzemnim kapitalom, pa s premišljeno igro besed obsodi kolonizacijo svete dežele, ne da bi pri tem izrecno omenil Palestino: “vaša valuta je kripta, / antisemantična kolobocija, / brezbesedje in regulacija tišine. // palestrino so že verni / nataknili na kol. / na smrtni val papeževanja, / a je preživel. // oh, / daljne zvezde škripljejo / z zobmi, / vesolje opazuje / uzije, ki pihajo smrt. // strah jih je vaše / kolonizacije svetle dežele.” Pesnik Jože Štucin je v obsežnem pesniškem opusu, ki od leta 1986 do danes vključuje štirinajst zbirk, razvil specifičen jezik, ki mu predstavlja edino orodje za transkripcijo in transformacijo svojih misli ter obenem orožje, s katerim se bori proti nesmislom sodobnega sveta. Pri tem pa pred bralcem vsakič znova razgrne iskreno otroško dušo, ki se v isti sapi čudi čezmejnemu vesolju in nepokopanim mrtvecem. Bolj kot na potrebo po reciklaži in očiščenju planeta, “polnega plastike, vrečk, smeti, starih cunj in spominov” se zdi, da opozarja na notranjo potrebo po igri v vrtu, na katerem se “duša rada namaka” ter po tišini, “tišji od svojih misli”. Iz igre besed in z obrobno omembo Wittgensteina, Nietzscheja, Lorce in Rumija lahko v zbirki Bela čaplja zatipamo pesnikov literarni portret, ki nam z vsako zbirko bolj iskreno in podrobno razkriva globokega in vsestranskega misleca.
Piše Marica Škorjanec Kosterca, bereta Anja Rejc in Igor Velše. Tudi v novem romanu Pesniški Dvor se pisatelj Tone Partljič vrača v dolino Pesnice, v kraje, ki v njem živijo od rane mladosti in jih spoznavamo iz mnogih njegovih del. Prisotni so v komediji Moj ata, socialistični kulak, poseben pomnik pa je roman Pesnica. Vedrino, smeh in tudi posmeh sta nadomestili resnoba ob zavedanju minevanja in želja kronista, ki hoče v propadajočem blišču preteklosti svoje notranje Pesnice obuditi zgodbe nekdanjih bogatih gospodarjev, skromnih obrtnikov in revnih viničarjev, ki so obdelovali vinograde lastnikov, za plačilo pa so dobili skromno kočo in krpico zemlje. Zazrtost v lepote pokrajine nas že na začetku pripovedi prevzame s posebnim občutjem, vonjem po zemlji: »Tu vseeno še diši po podeželskih travah in živalskih sapah in iztrebkih iz hlevov ali njiv. In tudi sanjava in pesniška čustva niso čisto izginila.« Propadli dvorec nekdanjih vitezov Pesniških, celotno naselje z imenom Pesniški Dvor in tudi druge zapuščene vile in dvorci pričajo, da so doživeli nekoč boljše čase. Partljič oživlja življenjsko zgodbo uglednega vinogradnika in vinarja Štefana Gornika, ki se je izobraževal na najboljših šolah za vinarstvo in je svoje znanje nenehno izpopolnjeval, bil je uspešen trgovec, njegova vina so prišla tudi na cesarski dvor. Med prvo svetovno vojno je bil vojak na vzhodni fronti, po ujetništvu v Rusiji se je vrnil domov prek novih državnih meja. O grozotah, ki jih je doživel med vojno in v ujetništvu, ni govoril. Gornik je bil dober poslovnež, v vsakem režimu si je znal utirati nove prodajne poti, dokler ga ni ustavila agrarna reforma po drugi svetovni vojni. Včasih je rekel: »Ne le vino, ampak tudi denar nima narodnosti, samo profit ali zgubo.« Življenje in delo je posvetil vinski trti. Boli ga, ker sina Slavka vinogradništvo ne zanima, ampak se vpiše na učiteljišče, po maturi pa na univerzo v Ljubljani. Pritegnejo ga ideje Komunističnega manifesta, geslo Proletarci vseh dežel, združite se pa poraja v njem tudi pomisleke. Med mestnimi teoretiki – gosposkimi komunisti – in člani, ki so prišli iz kmečkih družin, je prihajalo do nasprotij, zato je bil Slavko izključen iz partije. Odloči se, da se bo vrnil domov, pisal o kmečkem življenju in pomagal očetu. Zgodba se tako prevesi v Slavkovo iskanje identitete. Srečuje se s ptujskimi komunisti, razmišlja o sodobnem načinu pisateljevanja, o realizmu in novi stvarnosti. Zaposli se v radgonski meščanski šoli in se druži z narodno zavednimi izobraženci, člani veteranskega društva Rudolf Maister, med njimi so znane zgodovinske osebnosti slovenskih rodoljubov. Hitlerjeva priključitev Avstrije je nakazala, da bo tudi Jugoslavija postala plen nemške politike. Onstran Pesnice so sicer gradili obrambno linijo na čelu z generalom Rupnikom, a veliki podvig Rupnikove linije, pisatelj jo imenuje Sizifova linija, ni bil končan. Po kapitulaciji Jugoslavije sta nemška okupacija in druga svetovna vojna pretresli tudi življenje v Pesniškem Dvoru. Slavka aretirajo in pošljejo v koncentracijsko taborišče Dachau, od koder se po štirih letih vrne telesno in duševno zlomljen. Rešuje ga dolgotrajna ljubezenska zveza z nekdanjo sošolko, učiteljico, ki mu pomaga in stoji ob strani še trideset let. Skozi pisateljevo pripoved se pretikata življenjski zgodbi očeta in sina, kažejo se njuna nasprotujoča si politična stališča, medsebojna navezanost in tragična usoda očeta Štefana, pa tudi sina Slavka, ki nikoli ni našel moči, da bi postal pravi pisatelj. Večkrat se oglasi domača govorica, pogostitve in pojedine pričajo o gostoljubnosti in radoživosti nekdanje mogočne domačije, ko na primer zadiši pojedina ob trgatvi: »Lepi kosi kokoši so se pekli v pekačih. Gibanice so se tresle, da je smetana tekla prek roba, župe, obare in zosi so bili vsak dan različni … In včasih se je slišalo Sladko vince piti, to me veseli … Pretresljiva je tragična stranska zgodba o mladi dekli Dondi, ki je pri Gornikovih pasla krave in je bila kratke pameti, kot so takrat rekli preprosti ljudje. Pisatelj je kritičen v opisovanju medsebojnih odnosov, družbenih razmer in krivic. Z bridkim sarkazmom opisuje razmere na podeželju po drugi svetovni vojni in politične napake: zaslišanja, iskanje notranjih sovražnikov, proces proti generalu Rupniku, dachavske procese, agrarno reformo z geslom Zemljo tistemu, ki jo obdeluje. Tudi dogodki po svetu so v romanu natančno dokumentirani. Partljič je že v prejšnjih romanih dokazal, da je dober poznavalec zgodovine dvajsetega stoletja. Kronist se na svojih dolgih literarnih sprehodih predaja nostalgičnim občutjem o preteklosti, spominu na čase, ko so vaški fantje lovili ribe na travniku, ki ga je nekoč preplavljala neukročena reka Pesnica. V romanu Pesniški Dvor je Partljič predstavil razgibano in zanimivo panoramo življenja v dolini Pesnice v prejšnjem stoletju. Ob branju se bo marsikomu odstrlo poglavje, ki ga je zgodovina zamolčala.
Piše Marica Škorjanec Kosterca, bereta Anja Rejc in Igor Velše. Tudi v novem romanu Pesniški Dvor se pisatelj Tone Partljič vrača v dolino Pesnice, v kraje, ki v njem živijo od rane mladosti in jih spoznavamo iz mnogih njegovih del. Prisotni so v komediji Moj ata, socialistični kulak, poseben pomnik pa je roman Pesnica. Vedrino, smeh in tudi posmeh sta nadomestili resnoba ob zavedanju minevanja in želja kronista, ki hoče v propadajočem blišču preteklosti svoje notranje Pesnice obuditi zgodbe nekdanjih bogatih gospodarjev, skromnih obrtnikov in revnih viničarjev, ki so obdelovali vinograde lastnikov, za plačilo pa so dobili skromno kočo in krpico zemlje. Zazrtost v lepote pokrajine nas že na začetku pripovedi prevzame s posebnim občutjem, vonjem po zemlji: »Tu vseeno še diši po podeželskih travah in živalskih sapah in iztrebkih iz hlevov ali njiv. In tudi sanjava in pesniška čustva niso čisto izginila.« Propadli dvorec nekdanjih vitezov Pesniških, celotno naselje z imenom Pesniški Dvor in tudi druge zapuščene vile in dvorci pričajo, da so doživeli nekoč boljše čase. Partljič oživlja življenjsko zgodbo uglednega vinogradnika in vinarja Štefana Gornika, ki se je izobraževal na najboljših šolah za vinarstvo in je svoje znanje nenehno izpopolnjeval, bil je uspešen trgovec, njegova vina so prišla tudi na cesarski dvor. Med prvo svetovno vojno je bil vojak na vzhodni fronti, po ujetništvu v Rusiji se je vrnil domov prek novih državnih meja. O grozotah, ki jih je doživel med vojno in v ujetništvu, ni govoril. Gornik je bil dober poslovnež, v vsakem režimu si je znal utirati nove prodajne poti, dokler ga ni ustavila agrarna reforma po drugi svetovni vojni. Včasih je rekel: »Ne le vino, ampak tudi denar nima narodnosti, samo profit ali zgubo.« Življenje in delo je posvetil vinski trti. Boli ga, ker sina Slavka vinogradništvo ne zanima, ampak se vpiše na učiteljišče, po maturi pa na univerzo v Ljubljani. Pritegnejo ga ideje Komunističnega manifesta, geslo Proletarci vseh dežel, združite se pa poraja v njem tudi pomisleke. Med mestnimi teoretiki – gosposkimi komunisti – in člani, ki so prišli iz kmečkih družin, je prihajalo do nasprotij, zato je bil Slavko izključen iz partije. Odloči se, da se bo vrnil domov, pisal o kmečkem življenju in pomagal očetu. Zgodba se tako prevesi v Slavkovo iskanje identitete. Srečuje se s ptujskimi komunisti, razmišlja o sodobnem načinu pisateljevanja, o realizmu in novi stvarnosti. Zaposli se v radgonski meščanski šoli in se druži z narodno zavednimi izobraženci, člani veteranskega društva Rudolf Maister, med njimi so znane zgodovinske osebnosti slovenskih rodoljubov. Hitlerjeva priključitev Avstrije je nakazala, da bo tudi Jugoslavija postala plen nemške politike. Onstran Pesnice so sicer gradili obrambno linijo na čelu z generalom Rupnikom, a veliki podvig Rupnikove linije, pisatelj jo imenuje Sizifova linija, ni bil končan. Po kapitulaciji Jugoslavije sta nemška okupacija in druga svetovna vojna pretresli tudi življenje v Pesniškem Dvoru. Slavka aretirajo in pošljejo v koncentracijsko taborišče Dachau, od koder se po štirih letih vrne telesno in duševno zlomljen. Rešuje ga dolgotrajna ljubezenska zveza z nekdanjo sošolko, učiteljico, ki mu pomaga in stoji ob strani še trideset let. Skozi pisateljevo pripoved se pretikata življenjski zgodbi očeta in sina, kažejo se njuna nasprotujoča si politična stališča, medsebojna navezanost in tragična usoda očeta Štefana, pa tudi sina Slavka, ki nikoli ni našel moči, da bi postal pravi pisatelj. Večkrat se oglasi domača govorica, pogostitve in pojedine pričajo o gostoljubnosti in radoživosti nekdanje mogočne domačije, ko na primer zadiši pojedina ob trgatvi: »Lepi kosi kokoši so se pekli v pekačih. Gibanice so se tresle, da je smetana tekla prek roba, župe, obare in zosi so bili vsak dan različni … In včasih se je slišalo Sladko vince piti, to me veseli … Pretresljiva je tragična stranska zgodba o mladi dekli Dondi, ki je pri Gornikovih pasla krave in je bila kratke pameti, kot so takrat rekli preprosti ljudje. Pisatelj je kritičen v opisovanju medsebojnih odnosov, družbenih razmer in krivic. Z bridkim sarkazmom opisuje razmere na podeželju po drugi svetovni vojni in politične napake: zaslišanja, iskanje notranjih sovražnikov, proces proti generalu Rupniku, dachavske procese, agrarno reformo z geslom Zemljo tistemu, ki jo obdeluje. Tudi dogodki po svetu so v romanu natančno dokumentirani. Partljič je že v prejšnjih romanih dokazal, da je dober poznavalec zgodovine dvajsetega stoletja. Kronist se na svojih dolgih literarnih sprehodih predaja nostalgičnim občutjem o preteklosti, spominu na čase, ko so vaški fantje lovili ribe na travniku, ki ga je nekoč preplavljala neukročena reka Pesnica. V romanu Pesniški Dvor je Partljič predstavil razgibano in zanimivo panoramo življenja v dolini Pesnice v prejšnjem stoletju. Ob branju se bo marsikomu odstrlo poglavje, ki ga je zgodovina zamolčala.
Piše Andrej Lutman, bere Igor Velše. Ekonomist Vito Komac je precejšen del življenja preživel kot poslovnež, kot samostojni delavec v kulturi, pa fotograf, svetovalec v podjetjih in raziskovalec poslovnih navad. Leta 2022 je objavil svoj prvi kriminalni roman z naslovom Umor v domu ostarelih, sledili so še Odvetnikova avantura, Ugrabljena in Odvetnikovi grehi. Lotil pa se je tudi zgodovinskega romana s preprostim, a povednim naslovom Železničar in ga v podnaslovu opisal kot zgodovinski roman o življenju železničarja – kurjača in ubitega borca za delavske pravice Franceta Perdana. Obsežna stvaritev je bila najprej napisana kot predloga za filmski scenarij ob šestdeseti obletnici železničarske stavke na Zaloški cesti. Nastala je na podlagi pričevanj Perdanovih sorodnikov, njegovih stanovskih tovarišev in zgodovinskih virov. Leta 1920 je namreč po manifestaciji delavskega boja za svoje pravice na Zaloški cesti v Ljubljani v spopadu z orožniki obležalo sedem mrtvih štrajkačev, na begu pa še šest. Glavni junak, France Perdan, ni bil voden kot ena od žrtev, kot tudi ne še nekaj drugih. Pripoved Komačevega romana Železničar je postavljena na začetek dvajsetega stoletja, v čas Avstro-Ogrske, prve svetovne vojne in nekaj let po njej. Dogajanje je osredotočeno na tri prizorišča: na vožnje z vlakom, na železničarjev dom in na gostilne, v katerih se delavci seznanjajo z idejami upora in revolucije. Našteta prizorišča so tudi trije nivoji, s katerimi pisatelj niza svoje sporočanje in jih spretno prepleta. Franc Perdan, ki si služi dokaj boren zaslužek na potovanjih z vlakom, nikoli ne ve, kdaj se bo vrnil in za koliko se mu bodo vožnje in nadomeščanja tovarišev podaljšale. V hrupu stroja se pogovarja s strojevodjem in oblikuje svojo osebnost, ko se seznanja z idejami o boljšem življenju. Poročen je s Francko in imata dva sinova. Življenje doma je prepleteno sprva s pogovori o zaslužku, kasneje pa tudi s prevratniškimi idejami in bojaznijo, da oblast poseže in edinega, ki preživlja družino, zapre. Na tem nivoju pisatelj opisuje življenje, v katerem ni prav dosti nežnosti in radosti, saj gre zgolj za preživetje. S tem v zvezi je nemara pomenljiv stavek, ki morda edinkrat poseže v intimo: „Slekla sta se do spodnjega perila in legla na posteljo in si bila prijazna.“ Najobsežnejši nivo pripovedi pa je seveda tisti, s katerim Vito Komac pričara prebujajočo se delavsko zavest, ki narekuje, da je vendarle treba nekaj spremeniti in si izboljšati življenje. Dogajanje je postavljeno v gostilno, kjer se proletarci in tudi kmetje pod krinko kartanja in zmernega pitja seznanjajo z dogajanjem po svetu, še posebej z revolucijo v Rusiji. Skrivoma si predajajo zapise z revolucionarno tematiko in se bodrijo s priložnostnimi govori določenih posameznikov, ki netijo skupno zavest tovarištva in boja za lepši jutri. Franc Perdan počasi prevzema vodilno vlogo, kar kasneje tudi predrago plača z življenjem. Pisatelj svojo stvaritev konča s podatkom, da za njim ostajata sinova, ki sta dovolj seznanjena s svojimi pravicami do vsaj dostojnega življenja. Knjigi sta dodani spremni besedi Dore Vodopivec in Minke Jerebič. Obe izpostavljata vzorno podane napetosti, ki so se pojavile s prebujanjem delavskega razreda, in dodajata, da takšen boj še traja. Roman Vita Komaca postavlja v ospredje zgodovino predvsem skozi govore in zapiske o revoluciji, česar je morda za tekoče branje kar preveč. Pisatelj piše o zgodovini na osnovi idej in nekoliko manj na podlagi dogajanja. Vsekakor pa je roman Železničar smelo pisanje v slogu žlahtnega socialnega realizma.
Piše Andrej Lutman, bere Igor Velše. Ekonomist Vito Komac je precejšen del življenja preživel kot poslovnež, kot samostojni delavec v kulturi, pa fotograf, svetovalec v podjetjih in raziskovalec poslovnih navad. Leta 2022 je objavil svoj prvi kriminalni roman z naslovom Umor v domu ostarelih, sledili so še Odvetnikova avantura, Ugrabljena in Odvetnikovi grehi. Lotil pa se je tudi zgodovinskega romana s preprostim, a povednim naslovom Železničar in ga v podnaslovu opisal kot zgodovinski roman o življenju železničarja – kurjača in ubitega borca za delavske pravice Franceta Perdana. Obsežna stvaritev je bila najprej napisana kot predloga za filmski scenarij ob šestdeseti obletnici železničarske stavke na Zaloški cesti. Nastala je na podlagi pričevanj Perdanovih sorodnikov, njegovih stanovskih tovarišev in zgodovinskih virov. Leta 1920 je namreč po manifestaciji delavskega boja za svoje pravice na Zaloški cesti v Ljubljani v spopadu z orožniki obležalo sedem mrtvih štrajkačev, na begu pa še šest. Glavni junak, France Perdan, ni bil voden kot ena od žrtev, kot tudi ne še nekaj drugih. Pripoved Komačevega romana Železničar je postavljena na začetek dvajsetega stoletja, v čas Avstro-Ogrske, prve svetovne vojne in nekaj let po njej. Dogajanje je osredotočeno na tri prizorišča: na vožnje z vlakom, na železničarjev dom in na gostilne, v katerih se delavci seznanjajo z idejami upora in revolucije. Našteta prizorišča so tudi trije nivoji, s katerimi pisatelj niza svoje sporočanje in jih spretno prepleta. Franc Perdan, ki si služi dokaj boren zaslužek na potovanjih z vlakom, nikoli ne ve, kdaj se bo vrnil in za koliko se mu bodo vožnje in nadomeščanja tovarišev podaljšale. V hrupu stroja se pogovarja s strojevodjem in oblikuje svojo osebnost, ko se seznanja z idejami o boljšem življenju. Poročen je s Francko in imata dva sinova. Življenje doma je prepleteno sprva s pogovori o zaslužku, kasneje pa tudi s prevratniškimi idejami in bojaznijo, da oblast poseže in edinega, ki preživlja družino, zapre. Na tem nivoju pisatelj opisuje življenje, v katerem ni prav dosti nežnosti in radosti, saj gre zgolj za preživetje. S tem v zvezi je nemara pomenljiv stavek, ki morda edinkrat poseže v intimo: „Slekla sta se do spodnjega perila in legla na posteljo in si bila prijazna.“ Najobsežnejši nivo pripovedi pa je seveda tisti, s katerim Vito Komac pričara prebujajočo se delavsko zavest, ki narekuje, da je vendarle treba nekaj spremeniti in si izboljšati življenje. Dogajanje je postavljeno v gostilno, kjer se proletarci in tudi kmetje pod krinko kartanja in zmernega pitja seznanjajo z dogajanjem po svetu, še posebej z revolucijo v Rusiji. Skrivoma si predajajo zapise z revolucionarno tematiko in se bodrijo s priložnostnimi govori določenih posameznikov, ki netijo skupno zavest tovarištva in boja za lepši jutri. Franc Perdan počasi prevzema vodilno vlogo, kar kasneje tudi predrago plača z življenjem. Pisatelj svojo stvaritev konča s podatkom, da za njim ostajata sinova, ki sta dovolj seznanjena s svojimi pravicami do vsaj dostojnega življenja. Knjigi sta dodani spremni besedi Dore Vodopivec in Minke Jerebič. Obe izpostavljata vzorno podane napetosti, ki so se pojavile s prebujanjem delavskega razreda, in dodajata, da takšen boj še traja. Roman Vita Komaca postavlja v ospredje zgodovino predvsem skozi govore in zapiske o revoluciji, česar je morda za tekoče branje kar preveč. Pisatelj piše o zgodovini na osnovi idej in nekoliko manj na podlagi dogajanja. Vsekakor pa je roman Železničar smelo pisanje v slogu žlahtnega socialnega realizma.
Piše Kristina Jurkovič, bereta Igor Velše in Sanja Rejc.. Pri knjižnih recenzijah se običajno posvečamo le besedilu, toda če knjigo za odrasle krasijo ilustracije, kar je precej neobičajno, je treba narediti izjemo; še toliko bolj, ko gre za skladen tandem slike in besede, kot je to v avtobiografski pripovedi Moj kraški pristan avtorice Elizabeth Griffin, kjer čarobne črno-bele jedkanice Alfreda Furlanija čudovito prevajajo avtoričina občutja v podobo. To ponazarja že naslovnica, natančno izrisan igličast gozd, skozi katerega se pretika svetloba in v katerega vodi široka pot, ki ni le prispodoba avtoričinih pohajanj po kraški gmajni, marveč tudi raziskovanja svoje življenjske poti. Ta jo je, kot beremo, pred tridesetimi leti prek mnogih stranpoti pripeljala iz Amerike v zgodovinsko in družbeno občutljivo okolje tržaškega zaledja, kjer si je z možem Italijanom ustvarila družino in kjer še danes poučuje angleščino. Kot se za pristno popotnico spodobi, je Griffinova vedoželjno in občutljivo odprta proti drugemu in drugačnosti. V ospredju knjige stoji njeno odkrivanje še vedno krhkega sobivanja Italijanov in zamejskih Slovencev, še vedno razmejene bližine, kar avtorica zelo dobro ponazori na primeru tamkajšnje nižje srednje šole, kamor hodijo tako italijanski kot slovenski dijaki, a je pouk organiziran tako, da se nikoli ne srečajo. Svoja opažanja in občutenja tujosti, tudi izločenosti, vedno skuša razumeti, prav slednje doživi ob spodletelem poskusu, da bi sinova izšolala v slovenskih šolah. Neprijetni izkušnji navkljub ne neha spoštovati in občudovati slovenske skupnosti, njeno močno voljo po samoohranitvi celo povezuje z lastnim bivanjem: ''Kdove,'' si rečem med vožnjo z dela, ''ali moji slušatelji slutijo, da me spominjajo na Kras, ko pa so tako neustrašni, vztrajni in odločni?'' Sama pri sebi se nasmehnem: ''Kjer sem sprva videla zadržanost, zdaj uziram veliko ljubeznivost in lepoto. Nič drugače ni z mojim bivanjem na Krasu.'' Avtorica Elizabeth Griffin se pred nobeno perspektivo ne zapira, nasprotno, odpira ji nove horizonte in zdi se, da jo ravno zavedanje in sprejemanje raznolikosti vedno bolj ukoreninjata v poprej tujem okolju. Njena zgodba pa je tudi lep preplet makro- in mikrosvetov. Prek svojega vrta se poveže s kraško zemljo, na sprehodih s psom Benom odkriva kraški svet in naleti na marsikatero človeško zgodbo, prek ljubečih portretov posameznih prebivalcev prikaže dinamično mikroklimo svojega kraja. Tako v poglavju Trgovec, trgovina, leta eden od temeljev kraja po lastnikovi smrti postane le še ena v vrsti brezdušnih prodajaln, kamor zahaja vedno manj kupcev. Pripoved tkejo zunanje izkušnje in notranji uvidi oziroma refleksije, ki se najtesneje povežejo ob smrti avtoričinega očeta. Na daljših sprehodih intenzivno začuti očetovo prisotnost in tudi sam Kras, ki kot nekakšen čuteč sopotnik vpija njeno razpoloženje. Zave se, da sta oba, vsak na svoj način, njeni zavetni luki pred življenjem in njegovimi pretresi. V jasnosti tega spoznanja zasije tudi kraška pokrajina na zadnji ilustraciji. Moj kraški pristan je lepa, blaga pripoved o sidranju v tuji deželi, ki postane fizični dom, po dušni plati pa umirjeno bivanje v čisti prisotnosti. Doživljanje sveta skozi prizmo Elizabeth Griffin je pravi bralski balzam in želeli bi si, da bi nas v prihodnje popeljala še na kakšno plovbo.
Piše Kristina Jurkovič, bereta Igor Velše in Sanja Rejc.. Pri knjižnih recenzijah se običajno posvečamo le besedilu, toda če knjigo za odrasle krasijo ilustracije, kar je precej neobičajno, je treba narediti izjemo; še toliko bolj, ko gre za skladen tandem slike in besede, kot je to v avtobiografski pripovedi Moj kraški pristan avtorice Elizabeth Griffin, kjer čarobne črno-bele jedkanice Alfreda Furlanija čudovito prevajajo avtoričina občutja v podobo. To ponazarja že naslovnica, natančno izrisan igličast gozd, skozi katerega se pretika svetloba in v katerega vodi široka pot, ki ni le prispodoba avtoričinih pohajanj po kraški gmajni, marveč tudi raziskovanja svoje življenjske poti. Ta jo je, kot beremo, pred tridesetimi leti prek mnogih stranpoti pripeljala iz Amerike v zgodovinsko in družbeno občutljivo okolje tržaškega zaledja, kjer si je z možem Italijanom ustvarila družino in kjer še danes poučuje angleščino. Kot se za pristno popotnico spodobi, je Griffinova vedoželjno in občutljivo odprta proti drugemu in drugačnosti. V ospredju knjige stoji njeno odkrivanje še vedno krhkega sobivanja Italijanov in zamejskih Slovencev, še vedno razmejene bližine, kar avtorica zelo dobro ponazori na primeru tamkajšnje nižje srednje šole, kamor hodijo tako italijanski kot slovenski dijaki, a je pouk organiziran tako, da se nikoli ne srečajo. Svoja opažanja in občutenja tujosti, tudi izločenosti, vedno skuša razumeti, prav slednje doživi ob spodletelem poskusu, da bi sinova izšolala v slovenskih šolah. Neprijetni izkušnji navkljub ne neha spoštovati in občudovati slovenske skupnosti, njeno močno voljo po samoohranitvi celo povezuje z lastnim bivanjem: ''Kdove,'' si rečem med vožnjo z dela, ''ali moji slušatelji slutijo, da me spominjajo na Kras, ko pa so tako neustrašni, vztrajni in odločni?'' Sama pri sebi se nasmehnem: ''Kjer sem sprva videla zadržanost, zdaj uziram veliko ljubeznivost in lepoto. Nič drugače ni z mojim bivanjem na Krasu.'' Avtorica Elizabeth Griffin se pred nobeno perspektivo ne zapira, nasprotno, odpira ji nove horizonte in zdi se, da jo ravno zavedanje in sprejemanje raznolikosti vedno bolj ukoreninjata v poprej tujem okolju. Njena zgodba pa je tudi lep preplet makro- in mikrosvetov. Prek svojega vrta se poveže s kraško zemljo, na sprehodih s psom Benom odkriva kraški svet in naleti na marsikatero človeško zgodbo, prek ljubečih portretov posameznih prebivalcev prikaže dinamično mikroklimo svojega kraja. Tako v poglavju Trgovec, trgovina, leta eden od temeljev kraja po lastnikovi smrti postane le še ena v vrsti brezdušnih prodajaln, kamor zahaja vedno manj kupcev. Pripoved tkejo zunanje izkušnje in notranji uvidi oziroma refleksije, ki se najtesneje povežejo ob smrti avtoričinega očeta. Na daljših sprehodih intenzivno začuti očetovo prisotnost in tudi sam Kras, ki kot nekakšen čuteč sopotnik vpija njeno razpoloženje. Zave se, da sta oba, vsak na svoj način, njeni zavetni luki pred življenjem in njegovimi pretresi. V jasnosti tega spoznanja zasije tudi kraška pokrajina na zadnji ilustraciji. Moj kraški pristan je lepa, blaga pripoved o sidranju v tuji deželi, ki postane fizični dom, po dušni plati pa umirjeno bivanje v čisti prisotnosti. Doživljanje sveta skozi prizmo Elizabeth Griffin je pravi bralski balzam in želeli bi si, da bi nas v prihodnje popeljala še na kakšno plovbo.
Barabra Zemljič: Alarm telesa premiera v MGL: 24. april 2025 Radio Slovenija - informativne oddaje: 25. april 2025 Na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega si je bilo sinoči mogoče ogledati krstno uprizoritev drame režiserke Barbara Zemljič: Alarm telesa, ki problematizira vprašljive mehanizme in pristope v skupinskih psiho - terapevtskih procesih. Magda Tušar o dogajanju v predstavi, katere dramaturginja je bila Ira Ratej:
Barabra Zemljič: Alarm telesa premiera v MGL: 24. april 2025 Radio Slovenija - informativne oddaje: 25. april 2025 Na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega si je bilo sinoči mogoče ogledati krstno uprizoritev drame režiserke Barbara Zemljič: Alarm telesa, ki problematizira vprašljive mehanizme in pristope v skupinskih psiho - terapevtskih procesih. Magda Tušar o dogajanju v predstavi, katere dramaturginja je bila Ira Ratej:
Mladostnika Hilde in Hans, ki živita v Berlinu, v zgodnjih 40. letih uživata sončna poletja s prijatelji. Oba pa sta tudi aktivna v odporniškem gibanju, povezanem s Sovjetsko zvezo, ki se bori proti nacističnemu režimu in vojni. Njihove akcije ju povežejo, zaljubita se in pričakujeta otroka, ko pride skupini na sled gestapo. Visoko noseča Hilde se znajde v zaporu ... Po resnični zgodbi posnet nemški celovečerec Z ljubeznijo, Hilde je režiral izkušen avtor Andreas Dresen, film pa je bil premierno prikazan v glavnem tekmovalnem programu lanskega Berlinala. Pripoved spretno kombinira več časovnih ravni; realistični prikaz »sivega« zaporniškega obdobja Hilde, ki v celici tudi rodi otroka, teče linearno, znotraj tega toka pa se znajdejo »barviti« retrospektivni odlomki, ki skačejo v bližnjo preteklost. Ti pasusi naslikajo nežen in negotov razvoj ljubezenske zveze med Hilde in Hansom, pa tudi notranjo dinamiko odporniške skupine, ki jo sestavljajo značajsko zelo različni pripadniki. Vzporedno z njuno zgodbo se pred nami spretno izriše freska nekega natančno določenega časa in prostora. Glavno igralsko težo filma suvereno nosi Liv Lisa Fries, znana iz serije Babylon Berlin, v vlogi Hilde, pri kateri razberemo cel spekter čustev v strahotnih psiholoških situacijah; odličen je tudi njen filmski partner, nekoliko neroden in zadržan Johannes Hegemann. Gotovo je ena od odlik dela portret njune silovite čustvene in telesno čutne zveze, ki sega prek kalvarije, ki sta ji oba izpostavljena. S tem v zvezi bi veljalo izpostaviti še eno markantno posebnost, ki kaže na scenaristično in režijsko globoko premišljeno odločitev: v filmu tako rekoč ne vidimo nasilja. Tudi zasliševalci in pazniki v obdobju, ko Hilde v zaporu rodi otroka in se sooča s kazenskim procesom zaradi izdaje, skušajo biti razumevajoči, človeški. Skušajo celo po svojih močeh pomagati ... In to je tisto grozljivo. Nacistični režim – ali pa katerikoli drug totalitarni režim – ni bil karikirana parada pošasti, ampak so ga sestavljali in omogočali najbolj navadni ljudje, s takimi in drugačnimi prepričanji, ki so tudi na vrhuncu vojne živeli svoja vsakdanja življenja, samo opravljali svoje službe in tudi v tem času so se ljudje zaljubljali in rojevali ... Menim, da je to močno podcenjena plat filma in da je njegovo skrito mojstrstvo prav v načinu, kako drsi pripoved v mirnem, počasnem ritmu kronike neke ljubezenske zgodbe proti tragediji, ki jo je možno slutiti že vnaprej. Celovečerec Z ljubeznijo, Hilde tako s svojo navidezno preprostostjo predstavlja resnično pretresljiv, brezčasen humanistični opomin.
Mladostnika Hilde in Hans, ki živita v Berlinu, v zgodnjih 40. letih uživata sončna poletja s prijatelji. Oba pa sta tudi aktivna v odporniškem gibanju, povezanem s Sovjetsko zvezo, ki se bori proti nacističnemu režimu in vojni. Njihove akcije ju povežejo, zaljubita se in pričakujeta otroka, ko pride skupini na sled gestapo. Visoko noseča Hilde se znajde v zaporu ... Po resnični zgodbi posnet nemški celovečerec Z ljubeznijo, Hilde je režiral izkušen avtor Andreas Dresen, film pa je bil premierno prikazan v glavnem tekmovalnem programu lanskega Berlinala. Pripoved spretno kombinira več časovnih ravni; realistični prikaz »sivega« zaporniškega obdobja Hilde, ki v celici tudi rodi otroka, teče linearno, znotraj tega toka pa se znajdejo »barviti« retrospektivni odlomki, ki skačejo v bližnjo preteklost. Ti pasusi naslikajo nežen in negotov razvoj ljubezenske zveze med Hilde in Hansom, pa tudi notranjo dinamiko odporniške skupine, ki jo sestavljajo značajsko zelo različni pripadniki. Vzporedno z njuno zgodbo se pred nami spretno izriše freska nekega natančno določenega časa in prostora. Glavno igralsko težo filma suvereno nosi Liv Lisa Fries, znana iz serije Babylon Berlin, v vlogi Hilde, pri kateri razberemo cel spekter čustev v strahotnih psiholoških situacijah; odličen je tudi njen filmski partner, nekoliko neroden in zadržan Johannes Hegemann. Gotovo je ena od odlik dela portret njune silovite čustvene in telesno čutne zveze, ki sega prek kalvarije, ki sta ji oba izpostavljena. S tem v zvezi bi veljalo izpostaviti še eno markantno posebnost, ki kaže na scenaristično in režijsko globoko premišljeno odločitev: v filmu tako rekoč ne vidimo nasilja. Tudi zasliševalci in pazniki v obdobju, ko Hilde v zaporu rodi otroka in se sooča s kazenskim procesom zaradi izdaje, skušajo biti razumevajoči, človeški. Skušajo celo po svojih močeh pomagati ... In to je tisto grozljivo. Nacistični režim – ali pa katerikoli drug totalitarni režim – ni bil karikirana parada pošasti, ampak so ga sestavljali in omogočali najbolj navadni ljudje, s takimi in drugačnimi prepričanji, ki so tudi na vrhuncu vojne živeli svoja vsakdanja življenja, samo opravljali svoje službe in tudi v tem času so se ljudje zaljubljali in rojevali ... Menim, da je to močno podcenjena plat filma in da je njegovo skrito mojstrstvo prav v načinu, kako drsi pripoved v mirnem, počasnem ritmu kronike neke ljubezenske zgodbe proti tragediji, ki jo je možno slutiti že vnaprej. Celovečerec Z ljubeznijo, Hilde tako s svojo navidezno preprostostjo predstavlja resnično pretresljiv, brezčasen humanistični opomin.
Filma Požgana zemlja se je prijela oznaka »čisti žanr«, to pa je drug način, kako povedati, da se v filmu vsaj na prvi pogled ne zgodi prav veliko. Zgodba spremlja kriminalca Trojana, ki se pridruži organizirani skupini pri kraji dragocene slike iz muzejskega depoja. O protagonistu, njegovih pajdaših in drugih ljudeh iz berlinskega podzemlja ne izvemo skoraj nič, njihov načrt je rudimentaren, vendar učinkovit, vseeno pa so posledice nasilne in krvave. Režiser se osredini na vzpostavljanje temačnega razpoloženja, polnega neizrečenih nevarnosti in pozabljenih ambicij. Izmed četverice roparjev gledalci samo za enega izvemo, kaj ga žene k zločinu, preostali trije, s Trojanom vred, ostanejo enigme. Film nakaže, da je zločinsko življenje zanje nekaj normalnega, da tako pač delujejo, ne glede na to, kako pogosto naletijo na mine, in ne glede na nekdanje kolege, ki so videti veliko srečnejši v družinskem življenju in s treningi nogometa. Režiser Thomas Arslan je med utemeljitelji tako imenovane nove berlinske šole in Požgana zemlja je krasen primer te prakse z osredinjenostjo na golo dogajanje in zgodbo, brez neposrednega vsiljevanja globljih pomenov in simbolike prek montaže, glasbe in drugih filmskih prijemov. Sam film je sicer nadaljevanje pred petnajstimi leti na Liffu prikazanega V senci, kjer smo prvič srečali Trojana, takrat med načrtovanjem ropa blindiranega vozila. Ogled prejšnjega filma ni nujen za razumevanje Požgane zemlje, saj je ena ključnih lastnosti glavnega junaka, da se ne razvija in ne raste, temveč daje vtis, da je v življenju dosegel nekakšno ravnovesje. Povsem zadovoljen je obstajati na robu družbe, opazovati ljudi in občasno izvesti kako kriminalno dejanje, pri tem pa ne gre za potrebo po adrenalinu, saj se trudi vsak posel izvesti umirjeno in metodično. Tudi ko se med izvedbo ropa zbližata z voznico Diano, ki mu je v marsičem enaka, ne zmoreta storiti naslednjega koraka. Lahko bi postalo nevarno, ji reče. In ona ga, kakopak, razume. S stilizirano podobo, ki si temne noči, moker asfalt in brezizrazne obraze izposodi iz filmov noir in francoskega novega vala, režiser vzpostavi razpoloženje, ki kliče po napetih scenah, adrenalinski akciji in nasilju, vendar nam te stvari skoraj do konca odreka. Kriminalci so profesionalni in se prav temu uspešno izogibajo. Čeprav film predstavi samo kriminalno podzemlje in ne vključuje policistov ali detektivov, pa moralni vidik vseeno pride na dan. Protagonistom je življenje kriminala sicer pisano na kožo, toda v tem poslu se zmeraj najde kdo, ki je še brezobzirnejši, brutalnejši in še bolj neusmiljen. Pri tem je najbrž najzanimivejše, kako film vzpostavi tega ultimativnega zlobneža in njegovo moralnost. Ne gre samo za to, da je nima, da se odloči napetnajstiti prav vsakogar in jih ob tem večino eliminirati, saj v osnovi želi igrati po pravilih, vendar se odpravi na morilski pohod, ko mu to naloži mizantropni bogatunski naročnik. Za film, ki se ne ubada z moralo svojih protagonistov, je ta odločitev izrazito ideološka. In realistična.
Filma Požgana zemlja se je prijela oznaka »čisti žanr«, to pa je drug način, kako povedati, da se v filmu vsaj na prvi pogled ne zgodi prav veliko. Zgodba spremlja kriminalca Trojana, ki se pridruži organizirani skupini pri kraji dragocene slike iz muzejskega depoja. O protagonistu, njegovih pajdaših in drugih ljudeh iz berlinskega podzemlja ne izvemo skoraj nič, njihov načrt je rudimentaren, vendar učinkovit, vseeno pa so posledice nasilne in krvave. Režiser se osredini na vzpostavljanje temačnega razpoloženja, polnega neizrečenih nevarnosti in pozabljenih ambicij. Izmed četverice roparjev gledalci samo za enega izvemo, kaj ga žene k zločinu, preostali trije, s Trojanom vred, ostanejo enigme. Film nakaže, da je zločinsko življenje zanje nekaj normalnega, da tako pač delujejo, ne glede na to, kako pogosto naletijo na mine, in ne glede na nekdanje kolege, ki so videti veliko srečnejši v družinskem življenju in s treningi nogometa. Režiser Thomas Arslan je med utemeljitelji tako imenovane nove berlinske šole in Požgana zemlja je krasen primer te prakse z osredinjenostjo na golo dogajanje in zgodbo, brez neposrednega vsiljevanja globljih pomenov in simbolike prek montaže, glasbe in drugih filmskih prijemov. Sam film je sicer nadaljevanje pred petnajstimi leti na Liffu prikazanega V senci, kjer smo prvič srečali Trojana, takrat med načrtovanjem ropa blindiranega vozila. Ogled prejšnjega filma ni nujen za razumevanje Požgane zemlje, saj je ena ključnih lastnosti glavnega junaka, da se ne razvija in ne raste, temveč daje vtis, da je v življenju dosegel nekakšno ravnovesje. Povsem zadovoljen je obstajati na robu družbe, opazovati ljudi in občasno izvesti kako kriminalno dejanje, pri tem pa ne gre za potrebo po adrenalinu, saj se trudi vsak posel izvesti umirjeno in metodično. Tudi ko se med izvedbo ropa zbližata z voznico Diano, ki mu je v marsičem enaka, ne zmoreta storiti naslednjega koraka. Lahko bi postalo nevarno, ji reče. In ona ga, kakopak, razume. S stilizirano podobo, ki si temne noči, moker asfalt in brezizrazne obraze izposodi iz filmov noir in francoskega novega vala, režiser vzpostavi razpoloženje, ki kliče po napetih scenah, adrenalinski akciji in nasilju, vendar nam te stvari skoraj do konca odreka. Kriminalci so profesionalni in se prav temu uspešno izogibajo. Čeprav film predstavi samo kriminalno podzemlje in ne vključuje policistov ali detektivov, pa moralni vidik vseeno pride na dan. Protagonistom je življenje kriminala sicer pisano na kožo, toda v tem poslu se zmeraj najde kdo, ki je še brezobzirnejši, brutalnejši in še bolj neusmiljen. Pri tem je najbrž najzanimivejše, kako film vzpostavi tega ultimativnega zlobneža in njegovo moralnost. Ne gre samo za to, da je nima, da se odloči napetnajstiti prav vsakogar in jih ob tem večino eliminirati, saj v osnovi želi igrati po pravilih, vendar se odpravi na morilski pohod, ko mu to naloži mizantropni bogatunski naročnik. Za film, ki se ne ubada z moralo svojih protagonistov, je ta odločitev izrazito ideološka. In realistična.
Drama Zdravnica britanskega avtorja Roberta Ickea – za prvo slovensko uprizoritev je tekst prevedla Tina Mahkota – nas brez milosti potisne v vrtinec etičnih dilem, institucionalne hipokrizije in razpadanja družbene odgovornosti. Postavitev podpisuje režiser Martin Kušej z mednarodno ekipo. V naslovni vlogi blesti prvakinja Nataša Barbara Gračner. Predstavo si je ogledal Dušan Rogelj, ki je zapisal, da je bila premiera predstave Zdravnica eden najmočnejših gledaliških večerov letošnje sezone ljubljanske Drame.
Drama Zdravnica britanskega avtorja Roberta Ickea – za prvo slovensko uprizoritev je tekst prevedla Tina Mahkota – nas brez milosti potisne v vrtinec etičnih dilem, institucionalne hipokrizije in razpadanja družbene odgovornosti. Postavitev podpisuje režiser Martin Kušej z mednarodno ekipo. V naslovni vlogi blesti prvakinja Nataša Barbara Gračner. Predstavo si je ogledal Dušan Rogelj, ki je zapisal, da je bila premiera predstave Zdravnica eden najmočnejših gledaliških večerov letošnje sezone ljubljanske Drame.
Nekdaj Kulturno središče evropskih vesoljskih tehnologij, danes Center Noordung, je 20. aprila gostil tretjo ponovitev gledališkega projektila Noordung 1995 – 2045, podnaslovljeno Tretja iteracija. Gledališki režiser in atraktor Dragan Živadinov je uprizoritev ekstrakta besedila Vladimirja Stojsavljevića Ljubezen in država že v osnovi miselno naselil v prostor abstraktnega. Poleg digitalnih orodij in okolij nosilci sporočilnosti ostajajo izvrstni interpreti poetskega besedila in tako so se v sodelovanju z vizualnim, zvočnim in gibalnim gradivom v tokratni tretji ponovitvi, po treh desetletjih od premiere, izvirni Živadinovovi zamisli najbolj približali. Predstavo si je ogledala Petra Tanko. foto: P B., vir: mmc rtvslo
Nekdaj Kulturno središče evropskih vesoljskih tehnologij, danes Center Noordung, je 20. aprila gostil tretjo ponovitev gledališkega projektila Noordung 1995 – 2045, podnaslovljeno Tretja iteracija. Gledališki režiser in atraktor Dragan Živadinov je uprizoritev ekstrakta besedila Vladimirja Stojsavljevića Ljubezen in država že v osnovi miselno naselil v prostor abstraktnega. Poleg digitalnih orodij in okolij nosilci sporočilnosti ostajajo izvrstni interpreti poetskega besedila in tako so se v sodelovanju z vizualnim, zvočnim in gibalnim gradivom v tokratni tretji ponovitvi, po treh desetletjih od premiere, izvirni Živadinovovi zamisli najbolj približali. Predstavo si je ogledala Petra Tanko. foto: P B., vir: mmc rtvslo
Piše Muanis Sinanović, bere Aleksander Golja. Kratkoprozni prvenec Lene Kregelj Zato sem torej prišla je osvežujoče nepretenciozna knjiga. Zgodbe so trdno zasidrane v vsakdan običajnih Slovencev in niso obremenjene z modnimi temami in dihotomijami, zato lažje posegajo po celovitosti človeške izkušnje v danem prostoru in času. Kljub psihološki lucidnosti in čustvenem naboju ter z občutkom za podrobnosti so pisane v dostopnem slogu. Dogajalni prostor zgodb je prepričljivo razpet med uradniška in poslovna mestna okolja ter hribe in gozdove, med obema pa bi bilo nesmiselno delati razlike, saj se v izkušnji bivanja v Sloveniji ta prelivajo in tvorijo organsko celoto. Pisanje zaznamuje avtentičen lirski občutek za skrivnostno in mogočno v naravnih okoljih. Številne zgodbe se ukvarjajo z zapletenimi sodobnimi odnosi med moškimi in ženskami. Pisane so iz izrazito ženske perspektive, ki je do moških pogosto ironična, vendar pa ne zajedljiva in skuša razumeti tudi moško krhkost. V njih ni ne enostavne dihotomije med spoloma ne enostavnega preseganja domnevnih spolnih vlog. Napetost med moškimi in ženskami sproža stalno preizkušanje meja med enimi in drugimi ter v vsej svoji dvoumnosti sproža široko paleto čustev od tesnobe do ganjenosti. V tej napetosti je tudi erotičnost, kakor jo v svojem delu Grenko-sladki eros opisuje Anne Carson. Ta erotičnost je najbolj neposredno izražena v uvodni, naslovni zgodbi, nikoli pa ni vulgarna. Pri tem je zanimivo, da so moški v zgodbah, kjer nastopajo kot glavni liki, večinoma v izgubljenem, podrejenem položaju. Ne z namenom nekakšnega posiljenega, subverzivnega obračanja vlog, gre namreč za senzibilno obravnavo osamljenosti in krhkosti sodobnega človeka, ki je lahko tudi moškega spola. Pogosta tema so učinki neoliberalizacije gospodarstva na posameznike. Mladi so vpeti med nemogoče zahteve trga, visoke najemnine, študijske zahteve in vsiljeno ambicioznost. Vse to so sicer pogoste teme v javni razpravi in tudi književnosti zadnjega obdobja, vendar jim zgodbe Lene Kregelj dodajajo eksistencialno dimenzijo, ki presega aktivistične dimenzije in se subtilno potaplja v dejanska stanja atomiziranosti. Ta zajemajo razne duševne stiske in motnje, celo samomorilnost. Posamezniki so stisnjeni v majhna stanovanja in izolirani od preostanka sveta. Potisnjeni so v svoje notranje svetove in hrepenijo po povezovanju. Partnerski odnosi med moškimi in ženskami v tem oziru ne delujejo kot področja tekmovalnosti, temveč kot zavetja pred osamljenostjo. S tem nam razkrivajo zanimivo sociološko perspektivo. Osamljenost v sodobni družbi je lahko večja pri posameznikih iz heteroseksualne populacije, ki ne pripadajo etničnim ali drugim manjšinam in ne sledijo tako imenovanemu girlboss feminizmu. Neoliberalna družbena ureditev namreč ustvarja velike pripovedi o boju manjšin in navidezne manjšinske in feministične skupnosti, ki preusmerjajo pozornost od dejanskih razmerij moči. Iz teh pripovedi pa so izpuščeni povsem običajni ljudje, o katerih piše Lena Kregelj. Na drugi strani neoliberalnega trga dela se nahajajo tako imenovani bulšihti v javnem sektorju, ki so v času popolne zbirokratiziranosti na lokalni in mednarodni ravni bolj ali manj sami sebi namen. Antropolog David Graeber v delu Bulšihti obravnava občutke, ki jih povzroča ujetost v take službe, Lena Kregelj pa to ujetost prikazuje skozi literarno prizmo. Tudi družinski odnosi niso obravnavani enostransko, temveč v vsej svoji ambivalentnosti, ki zaznamuje tudi partnerske odnose. Ena od zgodb se dogaja na praznični družinski večerji in vključuje široko in raznovrstno paleto občutkov o sorodnikih, ki jih lahko posameznica goji na ozadju ljubeče povezanosti. Kljub težkim temam pa je pripovedovalski pristop mehak, tudi krhko odprt, čeprav je obenem suveren in pogumen. Prav zaradi teh odprtih protislovij je branje zgodb Lene Kregelj v knjigi Zato sem torej prišla zanimivo, saj srkajo najrazličnejše odtenke in čustva ter omogočajo različne uvide.
Piše Muanis Sinanović, bere Aleksander Golja. Kratkoprozni prvenec Lene Kregelj Zato sem torej prišla je osvežujoče nepretenciozna knjiga. Zgodbe so trdno zasidrane v vsakdan običajnih Slovencev in niso obremenjene z modnimi temami in dihotomijami, zato lažje posegajo po celovitosti človeške izkušnje v danem prostoru in času. Kljub psihološki lucidnosti in čustvenem naboju ter z občutkom za podrobnosti so pisane v dostopnem slogu. Dogajalni prostor zgodb je prepričljivo razpet med uradniška in poslovna mestna okolja ter hribe in gozdove, med obema pa bi bilo nesmiselno delati razlike, saj se v izkušnji bivanja v Sloveniji ta prelivajo in tvorijo organsko celoto. Pisanje zaznamuje avtentičen lirski občutek za skrivnostno in mogočno v naravnih okoljih. Številne zgodbe se ukvarjajo z zapletenimi sodobnimi odnosi med moškimi in ženskami. Pisane so iz izrazito ženske perspektive, ki je do moških pogosto ironična, vendar pa ne zajedljiva in skuša razumeti tudi moško krhkost. V njih ni ne enostavne dihotomije med spoloma ne enostavnega preseganja domnevnih spolnih vlog. Napetost med moškimi in ženskami sproža stalno preizkušanje meja med enimi in drugimi ter v vsej svoji dvoumnosti sproža široko paleto čustev od tesnobe do ganjenosti. V tej napetosti je tudi erotičnost, kakor jo v svojem delu Grenko-sladki eros opisuje Anne Carson. Ta erotičnost je najbolj neposredno izražena v uvodni, naslovni zgodbi, nikoli pa ni vulgarna. Pri tem je zanimivo, da so moški v zgodbah, kjer nastopajo kot glavni liki, večinoma v izgubljenem, podrejenem položaju. Ne z namenom nekakšnega posiljenega, subverzivnega obračanja vlog, gre namreč za senzibilno obravnavo osamljenosti in krhkosti sodobnega človeka, ki je lahko tudi moškega spola. Pogosta tema so učinki neoliberalizacije gospodarstva na posameznike. Mladi so vpeti med nemogoče zahteve trga, visoke najemnine, študijske zahteve in vsiljeno ambicioznost. Vse to so sicer pogoste teme v javni razpravi in tudi književnosti zadnjega obdobja, vendar jim zgodbe Lene Kregelj dodajajo eksistencialno dimenzijo, ki presega aktivistične dimenzije in se subtilno potaplja v dejanska stanja atomiziranosti. Ta zajemajo razne duševne stiske in motnje, celo samomorilnost. Posamezniki so stisnjeni v majhna stanovanja in izolirani od preostanka sveta. Potisnjeni so v svoje notranje svetove in hrepenijo po povezovanju. Partnerski odnosi med moškimi in ženskami v tem oziru ne delujejo kot področja tekmovalnosti, temveč kot zavetja pred osamljenostjo. S tem nam razkrivajo zanimivo sociološko perspektivo. Osamljenost v sodobni družbi je lahko večja pri posameznikih iz heteroseksualne populacije, ki ne pripadajo etničnim ali drugim manjšinam in ne sledijo tako imenovanemu girlboss feminizmu. Neoliberalna družbena ureditev namreč ustvarja velike pripovedi o boju manjšin in navidezne manjšinske in feministične skupnosti, ki preusmerjajo pozornost od dejanskih razmerij moči. Iz teh pripovedi pa so izpuščeni povsem običajni ljudje, o katerih piše Lena Kregelj. Na drugi strani neoliberalnega trga dela se nahajajo tako imenovani bulšihti v javnem sektorju, ki so v času popolne zbirokratiziranosti na lokalni in mednarodni ravni bolj ali manj sami sebi namen. Antropolog David Graeber v delu Bulšihti obravnava občutke, ki jih povzroča ujetost v take službe, Lena Kregelj pa to ujetost prikazuje skozi literarno prizmo. Tudi družinski odnosi niso obravnavani enostransko, temveč v vsej svoji ambivalentnosti, ki zaznamuje tudi partnerske odnose. Ena od zgodb se dogaja na praznični družinski večerji in vključuje široko in raznovrstno paleto občutkov o sorodnikih, ki jih lahko posameznica goji na ozadju ljubeče povezanosti. Kljub težkim temam pa je pripovedovalski pristop mehak, tudi krhko odprt, čeprav je obenem suveren in pogumen. Prav zaradi teh odprtih protislovij je branje zgodb Lene Kregelj v knjigi Zato sem torej prišla zanimivo, saj srkajo najrazličnejše odtenke in čustva ter omogočajo različne uvide.
Piše Jože Štucin, bereta Eva Longyka Marušič in Igor Velše. Marko Pišljar je poezijo začel pisati dokaj pozno. Glede na njegov poklic – več mandatov je bil predstojnik Psihiatrične bolnišnice Idrija, predava pa tudi na Univerzi na Primorskem – je to razumljivo, saj psihiatrija zagotovo terja od človeka popolno predanost drugim, seveda pa tak poklic prej ali slej zahteva tudi pogled vase, v svoja stremljenja, upanja in razmisleke. Knjiga Šepet križpotij ima sedem tematskih enot: Na poti, Več podob je v tebi, Izgubljeni v kaosu križpotja, V tišini praznine, Kjer tišina in veter se bratijo, Gora in Beseda. Naslovi so pomensko premišljeni in dokaj jasno opredeljujejo vsebinski fokus posameznih sklopov. Najbližje liriki in osebni izpovednosti, kjer sta literarni subjekt in avtor tesno povezana, je cikel Več podob je v tebi. V teh pesmih je razkrita intimna vez med pesnikom in njegovo drago, vez med bitjema, ki sta se nekoč davno srečala v študentskem domu. Takole pravi v pesmi Na stopnišču: "Presenetila si me tisti večer / na stopnišču študentskega doma. / Srce s pogledom si razkrila, / odstrla meglico spoznanja z mojega obraza. // Slišal sem tvoje besede, / ki so naselile se v meni. / Tvoje misli so spregovorile mojim / v novi harmoniji najinih globin." Rojstvo ljubezni je rojstvo sveta in življenja. Vse drugo je megla, sivina in nič. Samo ljubezen, v kakrši koli podobi že, je agens hrepenenja, je gibalo biti in razodetje upanja. Le z ljubeznijo izstopimo iz sebe in se zbližamo z drugim, postanemo več kot zgolj numerična enota človeštva, postanemo subjekt, ki ima neskončno zaledje smisla. Ali kot v nadaljevanju pesnik neposredno pove v pesmi Sestop k tebi: "Prekinil sem hitenje, / preveč sem bil zadihan. / Umíril sem misli / in srce. // Začutil sem žar sonca, / zagledal odsev gozda, / pobožal z nogo preprogo v sobi, / zaslišal dih tvoje pripovedi." Kirurško natančno, bi lahko komentirali, je tu ponazorjena vsa silna moč ljubezni, ki človeka vrne k sebi, ga obdari z možnostjo, da potem "iz sebe" uzre vse lepote "zunanjega sveta" in drugega, začuti sonce, občuduje odsev gozda, predvsem pa "zasliši dih njene pripovedi"; jaz se splete v dva jaza. Jaz ni več sam, ampak je sam z njo v novi celoti, v novi podobi razširjene biti. V drugih ciklih, ki so pomensko raznorodni – večinoma se dotikajo eksistencialnih tem – izstopa sklop Izgubljeni v kaosu križpotja. Nehote se mi je v to stavčno strukturo vrinila beseda "brezpotje"; torej nekaj takega kot človek v puščavi, kjer ni nobene poti, hkrati pa so vse smeri na široko odprte. Iskanje smisla v tej "vrženosti v svet", ki si ga nismo izbrali sami – kar je edino, ko o subjektu odločajo samo in izključno drugi – porodi vprašanja kam, zakaj, kdo in kako ... Kako narediti svojo podobo resnično, kako ji dati pomen in smisel, (za)vest o sebi, kako uzreti resnico in se okopati v spoznanju odrešitve. Poti, kot rečeno, je neskončno, križpotje pri Pišlarju pa sugerira iskanje Boga, iskanje ljubezni do drugega, odprtost za čudež stvarstva, ki ti je dan v upravljanje. V pesmi Prepletajoča se pota takole strne: "Nebo se mi je odmikalo. / Za trenutek sem včasih začutil svoj čas, / prepoznal najina prepletajoča pota, / ki so se razdvajala in zopet približevala. // Tiho polzi čas v preteklost, / razdiralna odsotnost uničuje skupna pota. / Zastrte v kopreno otožnosti se budijo želje, / da v kaosu našla bi pot in se srečala." In spet smo pri temelju. Če smo malo provokativni, je ljubezen kar pesnikova draga in Bog je njeno utelešenje. Vstajenje dveh bitij iz kaosa križpotja v objemu Duha, ki ju vodi v enost, pravo romanje dveh samot do ene duše, ki je radostno spoznanje. Življenje kot potovanje k Njej in Njemu. Podobno kot popotnik na 56. strani, kjer se cikel bivanja spet vrne v stanje nemoči, v odhod, ki ga človek sicer lahko nadzira in celo realizira, ne more pa mu pobegniti. Fatalnost rojstva in smrti je najpopolnejša kategorija biti: "Prišel je na konec. // Potovanje je zadišalo po jeseni (...) Zagledal se je v reko, / ki je odtekala, / reko, brez obzorja." V zbirki Marka Pišljarja Šepet križpotij je tudi nekaj angažiranih pesmi, ki govorijo o trpljenju in nesmiselnih smrtih nedolžnih; tak je pač svet, včasih krut, včasih krasen, pogosto gluh, velikokrat kot pesem blag ... Najbolj strašne rane pa beremo v pesmi V viharju nasilja: "Združila jih je smrt, / obnemogle in sestradane v koncentracijskih taboriščih, / postavljene pred strelski vod." Kje je tu Bog, človeka spreleti dvom, kje je tu rešilna ljubezen, kje sta pravica in sočutje? Tema je tudi luč brez fotonov, se tolažimo, pesnik pa svojo tolažbo odkrije v meditaciji: "Sedim pred hišo / in gledam / v mogočen Kanin. / Spremljam potovanje oblakov iznad Soče, / poslušam prve deževne kaplje / in ptice zgodnjega pomladanskega gozda. / Prepuščam se objemu okolja. / Dotikam se zemlje. / Bivam. / Sem doma."
Piše Jože Štucin, bereta Eva Longyka Marušič in Igor Velše. Marko Pišljar je poezijo začel pisati dokaj pozno. Glede na njegov poklic – več mandatov je bil predstojnik Psihiatrične bolnišnice Idrija, predava pa tudi na Univerzi na Primorskem – je to razumljivo, saj psihiatrija zagotovo terja od človeka popolno predanost drugim, seveda pa tak poklic prej ali slej zahteva tudi pogled vase, v svoja stremljenja, upanja in razmisleke. Knjiga Šepet križpotij ima sedem tematskih enot: Na poti, Več podob je v tebi, Izgubljeni v kaosu križpotja, V tišini praznine, Kjer tišina in veter se bratijo, Gora in Beseda. Naslovi so pomensko premišljeni in dokaj jasno opredeljujejo vsebinski fokus posameznih sklopov. Najbližje liriki in osebni izpovednosti, kjer sta literarni subjekt in avtor tesno povezana, je cikel Več podob je v tebi. V teh pesmih je razkrita intimna vez med pesnikom in njegovo drago, vez med bitjema, ki sta se nekoč davno srečala v študentskem domu. Takole pravi v pesmi Na stopnišču: "Presenetila si me tisti večer / na stopnišču študentskega doma. / Srce s pogledom si razkrila, / odstrla meglico spoznanja z mojega obraza. // Slišal sem tvoje besede, / ki so naselile se v meni. / Tvoje misli so spregovorile mojim / v novi harmoniji najinih globin." Rojstvo ljubezni je rojstvo sveta in življenja. Vse drugo je megla, sivina in nič. Samo ljubezen, v kakrši koli podobi že, je agens hrepenenja, je gibalo biti in razodetje upanja. Le z ljubeznijo izstopimo iz sebe in se zbližamo z drugim, postanemo več kot zgolj numerična enota človeštva, postanemo subjekt, ki ima neskončno zaledje smisla. Ali kot v nadaljevanju pesnik neposredno pove v pesmi Sestop k tebi: "Prekinil sem hitenje, / preveč sem bil zadihan. / Umíril sem misli / in srce. // Začutil sem žar sonca, / zagledal odsev gozda, / pobožal z nogo preprogo v sobi, / zaslišal dih tvoje pripovedi." Kirurško natančno, bi lahko komentirali, je tu ponazorjena vsa silna moč ljubezni, ki človeka vrne k sebi, ga obdari z možnostjo, da potem "iz sebe" uzre vse lepote "zunanjega sveta" in drugega, začuti sonce, občuduje odsev gozda, predvsem pa "zasliši dih njene pripovedi"; jaz se splete v dva jaza. Jaz ni več sam, ampak je sam z njo v novi celoti, v novi podobi razširjene biti. V drugih ciklih, ki so pomensko raznorodni – večinoma se dotikajo eksistencialnih tem – izstopa sklop Izgubljeni v kaosu križpotja. Nehote se mi je v to stavčno strukturo vrinila beseda "brezpotje"; torej nekaj takega kot človek v puščavi, kjer ni nobene poti, hkrati pa so vse smeri na široko odprte. Iskanje smisla v tej "vrženosti v svet", ki si ga nismo izbrali sami – kar je edino, ko o subjektu odločajo samo in izključno drugi – porodi vprašanja kam, zakaj, kdo in kako ... Kako narediti svojo podobo resnično, kako ji dati pomen in smisel, (za)vest o sebi, kako uzreti resnico in se okopati v spoznanju odrešitve. Poti, kot rečeno, je neskončno, križpotje pri Pišlarju pa sugerira iskanje Boga, iskanje ljubezni do drugega, odprtost za čudež stvarstva, ki ti je dan v upravljanje. V pesmi Prepletajoča se pota takole strne: "Nebo se mi je odmikalo. / Za trenutek sem včasih začutil svoj čas, / prepoznal najina prepletajoča pota, / ki so se razdvajala in zopet približevala. // Tiho polzi čas v preteklost, / razdiralna odsotnost uničuje skupna pota. / Zastrte v kopreno otožnosti se budijo želje, / da v kaosu našla bi pot in se srečala." In spet smo pri temelju. Če smo malo provokativni, je ljubezen kar pesnikova draga in Bog je njeno utelešenje. Vstajenje dveh bitij iz kaosa križpotja v objemu Duha, ki ju vodi v enost, pravo romanje dveh samot do ene duše, ki je radostno spoznanje. Življenje kot potovanje k Njej in Njemu. Podobno kot popotnik na 56. strani, kjer se cikel bivanja spet vrne v stanje nemoči, v odhod, ki ga človek sicer lahko nadzira in celo realizira, ne more pa mu pobegniti. Fatalnost rojstva in smrti je najpopolnejša kategorija biti: "Prišel je na konec. // Potovanje je zadišalo po jeseni (...) Zagledal se je v reko, / ki je odtekala, / reko, brez obzorja." V zbirki Marka Pišljarja Šepet križpotij je tudi nekaj angažiranih pesmi, ki govorijo o trpljenju in nesmiselnih smrtih nedolžnih; tak je pač svet, včasih krut, včasih krasen, pogosto gluh, velikokrat kot pesem blag ... Najbolj strašne rane pa beremo v pesmi V viharju nasilja: "Združila jih je smrt, / obnemogle in sestradane v koncentracijskih taboriščih, / postavljene pred strelski vod." Kje je tu Bog, človeka spreleti dvom, kje je tu rešilna ljubezen, kje sta pravica in sočutje? Tema je tudi luč brez fotonov, se tolažimo, pesnik pa svojo tolažbo odkrije v meditaciji: "Sedim pred hišo / in gledam / v mogočen Kanin. / Spremljam potovanje oblakov iznad Soče, / poslušam prve deževne kaplje / in ptice zgodnjega pomladanskega gozda. / Prepuščam se objemu okolja. / Dotikam se zemlje. / Bivam. / Sem doma."
Piše Marija Švajncer, bereta Eva Longyka Marušič in Igor Velše. Odlika esejev Borisa Šinigoja v knjigi Novemu Orfeju naproti je avtorjevo veliko poznavanje filozofije in teologije, občudovanja vredna sta poliglotstvo in bogastvo virov. Poglavitna naravnanost knjige, ki jo avtor sam predstavlja kot esejistično potovanje, pa so iskrena vernost, predanost Bogu in spodbujanje bralk in bralcev, da bi s srcem začutili moč duhovnosti in prihod Novega Orfeja – Kristusa. Avtor pravi: »V tem duhu želijo pričujoči eseji pričevati zanj, ki se ne razodeva le na skrivnem v utišanju srca kot odločilna Beseda človeškega življenja, temveč tudi sredi sveta v na novo prebujenem duhovnem posluhu kot Novi Orfej, rečeno s Klementom Aleksandrijskim, ki z novo pesmijo spodbudi odrešilna spreobrnjenja številnih duš ter na novo preobrazi in medsebojno uglasi prvine celotnega kozmosa.« Šinigoj v treh esejističnih sklopih po poteh filozofije, filokalije in filharmonije, se pravi dejavne ljubezni do Modrosti, Lepote in Ubranosti, kaže pot k poslednji Resnici in odrešilni Ljubezni v padlem svetu, ki po njegovem mnenju čedalje bolj tone v zlo. »Ljubezen, ki nas z blagim spevom Novega Orfeja nepreslišno kliče k spreobrnjenju, da iz pobeljenih grobov vstanemo v novo Življenje onkraj smrti.« Sleherno avtorjevo miselno iskanje, pa naj se vrača v antiko ali se srečuje s sodobno filozofijo, poezijo in glasbo, se izteče v bližino Božjega obličja; ali bolje, Šinigoj ni iskalec, temveč je svoj smisel že našel, saj je Bog tako ob njem kot v njem. Bog kot Ljubezen, tako občuti, ničesar ne vsiljuje, ampak zgolj neizmerno potrpežljivo ljubi človeka in stvarstvo. Šinigoj samega sebe uvršča med današnje filozofe, čeprav v njegovem prizadevanju prevladuje teološka misel. Najtežji vprašanji zanj sta skrivno sobivanje in medsebojni odnos Božje Previdnosti ter človekove svobodne presoje in izbire. V svojo duhovno držo vključuje molitev in slavljenje. Prihod Novega Orfeja bi se moral uresničiti kot novo rojstvo krščanskega humanizma. Današnji svet Šinigoj vidi kot kibernetsko združevanje organskih in biomehatroničnih prvin, v tem dogajanju pa pogreša vzgojo duha. Čas je po njegovem mnenju duhovno izpodjeden, pri pojmovanju pravičnosti in morale prevladuje zgolj juridično pojmovanje. Vpraša se, kako sredi zapeljivih napevov koristoljubja in uspavajočega ponavljanja sloganov pridobitništva prebuditi usnuli um sodobnega človeka, in ponudi odgovor, da bi morali obnoviti duhovno vzgojo in oblikovati novega človeka z zgledovanjem po rešilnem in nesmrtnem Kristusovem evangeljskem liku. Boris Šinigoj piše tudi o odgovornosti do drugih ljudi, sočutju, smrti, grehu, odrešitvi in vstajenju. Pri tem se navezuje na Boetija, Platona, Aristotela, Kierkegaarda, Lévinasa, Wittgensteina in številne druge filozofe, pozornost namenja slovenskim avtorjem, med njimi prezgodaj umrlemu Miklavžu Ocepku, izhaja pa tudi iz prevajalskih, miselnih in uredniških opusov Primoža Reparja in Gorazda Kocijančiča. Kot mnogim drugim se tudi njemu zdijo zavezujoča duhovna spoznanja Dostojevskega iz romana Bratje Karamazovi. Ozre se po Bibliji, saj so v njej, kot je zapisal Lévinas, zbrane vse temeljne stvari, ki so morale biti izrečene, zato da bi človeško življenje imelo smisel. Biblijske osebnosti odstirajo transcendenco. Religioznim vidikom je podrejena tudi glasba. Slišati jo je kot premagovanje časa in oglašanje večnosti. Šinigoj omeni zaprtje družbe in onemogočanje javne glasbene dejavnosti v koronskem času. Slovenska filharmonija je tedaj pripravila nastop manjše glasbene zasedbe. Izvajalci, tako instrumentalisti kot pevci, so si morali nadeti črne maske in biti primerno oddaljeni drug od drugega. »Petje z udušljivimi maskami na ustih je nedvomno podvig brez primere v vsej zgodovini glasbe.« In še: »Kako naj polni duševne bolesti z masko na ustih še pojemo psalme, ne da bi udušili glasbeno Muzo, ki nas osvobaja predsmrtnega strahu?« Šinigojevi eseji v knjigi Novemu Orfeju naproti so napisani v privzdignjenem slogu, izbranih in poetičnih besedah, mnogo pojmov pisec zapisuje z veliko začetnico in tako poudarja njihov pomen. Kljub osebnemu odnosu do verskih vprašanj je večina esejev napisana na visoki teoretični ravni, poznavalsko in poglobljeno, ter opremljena tudi z znanstvenim aparatom, zato bi jih bilo mogoče v marsičem imeti za znanstvene razprave. Zlasti srečavanje z afganistansko glasbo, proučevanje njenega razvoja in vplivov nanjo je vsebinsko pomembno, inovativno in objektivno. V teh zvokih se razodeva posebna lepota. Pisec spremne besede Alen Širca ima besedila Borisa Šinigoja za nekakšen anarhokrščanski manifest za avtentično krščansko premišljevanje filozofije, duhovnosti, poezije in predvsem glasbe. Šinigoj je tudi izvrsten glasbenik in odličen izvajalec na historičnih strunskih glasbilih.
Piše Marija Švajncer, bereta Eva Longyka Marušič in Igor Velše. Odlika esejev Borisa Šinigoja v knjigi Novemu Orfeju naproti je avtorjevo veliko poznavanje filozofije in teologije, občudovanja vredna sta poliglotstvo in bogastvo virov. Poglavitna naravnanost knjige, ki jo avtor sam predstavlja kot esejistično potovanje, pa so iskrena vernost, predanost Bogu in spodbujanje bralk in bralcev, da bi s srcem začutili moč duhovnosti in prihod Novega Orfeja – Kristusa. Avtor pravi: »V tem duhu želijo pričujoči eseji pričevati zanj, ki se ne razodeva le na skrivnem v utišanju srca kot odločilna Beseda človeškega življenja, temveč tudi sredi sveta v na novo prebujenem duhovnem posluhu kot Novi Orfej, rečeno s Klementom Aleksandrijskim, ki z novo pesmijo spodbudi odrešilna spreobrnjenja številnih duš ter na novo preobrazi in medsebojno uglasi prvine celotnega kozmosa.« Šinigoj v treh esejističnih sklopih po poteh filozofije, filokalije in filharmonije, se pravi dejavne ljubezni do Modrosti, Lepote in Ubranosti, kaže pot k poslednji Resnici in odrešilni Ljubezni v padlem svetu, ki po njegovem mnenju čedalje bolj tone v zlo. »Ljubezen, ki nas z blagim spevom Novega Orfeja nepreslišno kliče k spreobrnjenju, da iz pobeljenih grobov vstanemo v novo Življenje onkraj smrti.« Sleherno avtorjevo miselno iskanje, pa naj se vrača v antiko ali se srečuje s sodobno filozofijo, poezijo in glasbo, se izteče v bližino Božjega obličja; ali bolje, Šinigoj ni iskalec, temveč je svoj smisel že našel, saj je Bog tako ob njem kot v njem. Bog kot Ljubezen, tako občuti, ničesar ne vsiljuje, ampak zgolj neizmerno potrpežljivo ljubi človeka in stvarstvo. Šinigoj samega sebe uvršča med današnje filozofe, čeprav v njegovem prizadevanju prevladuje teološka misel. Najtežji vprašanji zanj sta skrivno sobivanje in medsebojni odnos Božje Previdnosti ter človekove svobodne presoje in izbire. V svojo duhovno držo vključuje molitev in slavljenje. Prihod Novega Orfeja bi se moral uresničiti kot novo rojstvo krščanskega humanizma. Današnji svet Šinigoj vidi kot kibernetsko združevanje organskih in biomehatroničnih prvin, v tem dogajanju pa pogreša vzgojo duha. Čas je po njegovem mnenju duhovno izpodjeden, pri pojmovanju pravičnosti in morale prevladuje zgolj juridično pojmovanje. Vpraša se, kako sredi zapeljivih napevov koristoljubja in uspavajočega ponavljanja sloganov pridobitništva prebuditi usnuli um sodobnega človeka, in ponudi odgovor, da bi morali obnoviti duhovno vzgojo in oblikovati novega človeka z zgledovanjem po rešilnem in nesmrtnem Kristusovem evangeljskem liku. Boris Šinigoj piše tudi o odgovornosti do drugih ljudi, sočutju, smrti, grehu, odrešitvi in vstajenju. Pri tem se navezuje na Boetija, Platona, Aristotela, Kierkegaarda, Lévinasa, Wittgensteina in številne druge filozofe, pozornost namenja slovenskim avtorjem, med njimi prezgodaj umrlemu Miklavžu Ocepku, izhaja pa tudi iz prevajalskih, miselnih in uredniških opusov Primoža Reparja in Gorazda Kocijančiča. Kot mnogim drugim se tudi njemu zdijo zavezujoča duhovna spoznanja Dostojevskega iz romana Bratje Karamazovi. Ozre se po Bibliji, saj so v njej, kot je zapisal Lévinas, zbrane vse temeljne stvari, ki so morale biti izrečene, zato da bi človeško življenje imelo smisel. Biblijske osebnosti odstirajo transcendenco. Religioznim vidikom je podrejena tudi glasba. Slišati jo je kot premagovanje časa in oglašanje večnosti. Šinigoj omeni zaprtje družbe in onemogočanje javne glasbene dejavnosti v koronskem času. Slovenska filharmonija je tedaj pripravila nastop manjše glasbene zasedbe. Izvajalci, tako instrumentalisti kot pevci, so si morali nadeti črne maske in biti primerno oddaljeni drug od drugega. »Petje z udušljivimi maskami na ustih je nedvomno podvig brez primere v vsej zgodovini glasbe.« In še: »Kako naj polni duševne bolesti z masko na ustih še pojemo psalme, ne da bi udušili glasbeno Muzo, ki nas osvobaja predsmrtnega strahu?« Šinigojevi eseji v knjigi Novemu Orfeju naproti so napisani v privzdignjenem slogu, izbranih in poetičnih besedah, mnogo pojmov pisec zapisuje z veliko začetnico in tako poudarja njihov pomen. Kljub osebnemu odnosu do verskih vprašanj je večina esejev napisana na visoki teoretični ravni, poznavalsko in poglobljeno, ter opremljena tudi z znanstvenim aparatom, zato bi jih bilo mogoče v marsičem imeti za znanstvene razprave. Zlasti srečavanje z afganistansko glasbo, proučevanje njenega razvoja in vplivov nanjo je vsebinsko pomembno, inovativno in objektivno. V teh zvokih se razodeva posebna lepota. Pisec spremne besede Alen Širca ima besedila Borisa Šinigoja za nekakšen anarhokrščanski manifest za avtentično krščansko premišljevanje filozofije, duhovnosti, poezije in predvsem glasbe. Šinigoj je tudi izvrsten glasbenik in odličen izvajalec na historičnih strunskih glasbilih.
Ko so leta 1933 v filmskem studiu Metro-Goldwyn-Mayer odkupili pravice za filmsko adaptacijo zelo priljubljenega romana avstrijskega pisatelja Felixa Saltna Bambi, so nameravali posneti igrani film, a se je to kmalu izkazalo za prevelik zalogaj, zato so pravice prepustili Waltu Disneyju in vse preostalo je zgodovina … Zgodba o malem jelenčku, ki se je pod Disneyjevo taktirko precej zmehčala in se iz nekoliko temačnejšega romana za starejše bralce spremenila v živo pisano risanko za najmlajše gledalce, je dobila čisto nove razsežnosti. Le malokdo vsaj ohlapno ne pozna njene vsebine, izraz »bambi«, ki sicer izvira iz italijanske besede za otroka, pa je postal celo pogovorni sinonim za majhnega srnjačka. Bambi je dobrih sto let po nastanku romana verjetno najbolj znani jelenček na svetu poleg Božičkovega Rudolfa in končno je napočil čas ali bolje rečeno dovoljšen tehnološki napredek, da ga na filmskem platnu zaigra pravi jelen. Te zahtevne ideje se je z veliko potrpežljivosti lotil francoski scenarist in režiser Michel Fessler in se z ekipo odpravil v Orleanski gozd, da bi ob pomoči podjetja Animal Contact, ki usposablja živali za avdiovizualni svet, v naravnem okolju posnel igrani film s samimi živalskimi junaki. Rezultat je osupljiv in gledalec zlahka pozabi, da ne gleda dokumentarnega filma, ampak kosmate, pernate ali luskaste igralce, ki so prizore pred snemanjem večkrat vadili in nato tudi večkrat posneli. Seveda od njih ni moč pričakovati disneyjevske obrazne mimike ali kakšnih res zapletenih, le v risankah možnih akcij, vendar so svojo nalogo izvrstno opravile, neokrnjena narava pa seveda še bolj pripomore k pravljičnemu ozračju. Prav zato, ker je vse na meji dokumentarnosti, Bambijeva življenjska pot ni tako zelo melodramatična, kot se morda spomnimo iz risanke; v gozdu namreč ne obstajata dobro in zlo, le boj za preživetje, in tako na primer sicer neuspešni lov orla na Bambijevega zajčjega prijatelja izzveni le kot popolnoma naraven gozdni pojav – dramatičen, a brez nepotrebne drame. Edini pravi sovražnik je seveda človek. Človek, ki v gozd vdre od zunaj in s svojim nerazumevanjem in nespoštovanjem njegovih prebivalcev prepletenemu gozdnemu ekosistemu povzroča nepopravljivo škodo. Prav zaradi tega skoraj vizionarskega uvida – Salten, sicer tudi sam zagrizen lovec, ki pa je menda po puški segel le v res nujnih primerih, je delo napisal že daljnega leta 1923 – roman Bambi sodi tudi med začetnike okoljevarstvene literature. In težko bi si zamislili boljši format za osvetlitev tega danes tako žgočega problema, kot ga je v svoji vizualno čudoviti igrani filmski različici predstavil Michel Fessler in Bambija končno osvobodil disneyjevskega počlovečenja.
Ko so leta 1933 v filmskem studiu Metro-Goldwyn-Mayer odkupili pravice za filmsko adaptacijo zelo priljubljenega romana avstrijskega pisatelja Felixa Saltna Bambi, so nameravali posneti igrani film, a se je to kmalu izkazalo za prevelik zalogaj, zato so pravice prepustili Waltu Disneyju in vse preostalo je zgodovina … Zgodba o malem jelenčku, ki se je pod Disneyjevo taktirko precej zmehčala in se iz nekoliko temačnejšega romana za starejše bralce spremenila v živo pisano risanko za najmlajše gledalce, je dobila čisto nove razsežnosti. Le malokdo vsaj ohlapno ne pozna njene vsebine, izraz »bambi«, ki sicer izvira iz italijanske besede za otroka, pa je postal celo pogovorni sinonim za majhnega srnjačka. Bambi je dobrih sto let po nastanku romana verjetno najbolj znani jelenček na svetu poleg Božičkovega Rudolfa in končno je napočil čas ali bolje rečeno dovoljšen tehnološki napredek, da ga na filmskem platnu zaigra pravi jelen. Te zahtevne ideje se je z veliko potrpežljivosti lotil francoski scenarist in režiser Michel Fessler in se z ekipo odpravil v Orleanski gozd, da bi ob pomoči podjetja Animal Contact, ki usposablja živali za avdiovizualni svet, v naravnem okolju posnel igrani film s samimi živalskimi junaki. Rezultat je osupljiv in gledalec zlahka pozabi, da ne gleda dokumentarnega filma, ampak kosmate, pernate ali luskaste igralce, ki so prizore pred snemanjem večkrat vadili in nato tudi večkrat posneli. Seveda od njih ni moč pričakovati disneyjevske obrazne mimike ali kakšnih res zapletenih, le v risankah možnih akcij, vendar so svojo nalogo izvrstno opravile, neokrnjena narava pa seveda še bolj pripomore k pravljičnemu ozračju. Prav zato, ker je vse na meji dokumentarnosti, Bambijeva življenjska pot ni tako zelo melodramatična, kot se morda spomnimo iz risanke; v gozdu namreč ne obstajata dobro in zlo, le boj za preživetje, in tako na primer sicer neuspešni lov orla na Bambijevega zajčjega prijatelja izzveni le kot popolnoma naraven gozdni pojav – dramatičen, a brez nepotrebne drame. Edini pravi sovražnik je seveda človek. Človek, ki v gozd vdre od zunaj in s svojim nerazumevanjem in nespoštovanjem njegovih prebivalcev prepletenemu gozdnemu ekosistemu povzroča nepopravljivo škodo. Prav zaradi tega skoraj vizionarskega uvida – Salten, sicer tudi sam zagrizen lovec, ki pa je menda po puški segel le v res nujnih primerih, je delo napisal že daljnega leta 1923 – roman Bambi sodi tudi med začetnike okoljevarstvene literature. In težko bi si zamislili boljši format za osvetlitev tega danes tako žgočega problema, kot ga je v svoji vizualno čudoviti igrani filmski različici predstavil Michel Fessler in Bambija končno osvobodil disneyjevskega počlovečenja.
Kadar naši kinematografi gostijo film, ki ga oglašujejo kot eno največjih azijskih uspešnic, je to po navadi žanrski izdelek, recimo epski film z borilnimi veščinami, kriminalka ali grozljivka. Seveda v Aziji snemajo tudi filme drugih žanrov, a zaradi kulturnih specifičnosti se komedije in drame v Evropi pogosto ne obnesejo ali pa veljajo za umetniške filme, ki pritegnejo le majhen krog občinstva. Ob omejeni distribuciji in brez večje promocije bo to sicer veljalo tudi za film Babičin sin, čeprav gre za mednarodno najuspešnejši tajski film vseh časov, ki je prebil kulturne meje po vsem svetu in sprožil tako viralne meme TikToka kot tudi resnične družbene spremembe. Babičin vnuk ima preprosto in univerzalno premiso. 78-letna Mengju si želi, da bi se njeni potomci bolje razumeli, in prepričana je, da bi bil velik grob na lepem pokopališču dober prostor za njihovo druženje po njeni smrti, pa si ga žal ne more privoščiti. Ko družina ugotovi, da ima Mengju raka v zadnjem stadiju, se njen leni vnuk M nekoliko oportunistično odloči, da bo, medtem ko pri šolanju pavzira, skrbel zanjo v upanju, da mu bo zapustila hišo. Ob pristnem druženju se sčasoma zbližata in M ugotovi, da sta nega babice in njena bližina vredni več kot kakršen koli denar. A zgodba še zdaleč ni tako naivna in preprosta, kot bi bilo mogoče sklepati po tej premisi. Režiser in scenarist sta jo razvijala več let in jo delno utemeljila na svojih izkušnjah in družinskih vezeh. Ob pomoči naturščkov v vlogi babice in vnuka sta ustvarila izredno univerzalno družinsko zgodbo, s katero se lahko marsikdo poistoveti. To se je tudi zgodilo. Potem ko je film postal uspešnica v domovini, je pritegnil množice tudi na Kitajskem, Filipinih in v Singapurju, nato pa še v Evropi in ZDA. Skupno naj bi si ga ogledalo več kot 10 milijonov ljudi. Pogosto so filmi iz oddaljenih kultur zanimivi zaradi drugačnosti v estetiki, zgodbi in načinu pripovedništva. Marsikateri film tako gledalcem ponudi prvi vpogled v drugo kulturo, nato pa je odvisno od posameznika, ali bo s to izkušnjo gradil močnejšo empatijo do nje ali pa le fetišiziral drugačnost. Vendar to ne velja za film Babičin sin, saj med prikazom družinskih odnosov, ki so hkrati ravno tako toksični in ljubeči kot pri nas, številne kulturne razlike popolnoma zbledijo. Vsi imamo v razširjenih družinah sorodnike, ki ne obiskujejo svojih ostarelih staršev, odkar so obogateli, pa take, ki so zakockali ves denar in pridejo samo po posojilo, in seveda tudi take, kot je M-jeva mati, ki so pripravljeni pomagati, a ob nočnih izmenah in pogostih nadomeščanjih v nizko plačanih službah tega preprosto ne zmorejo. Z demografskimi spremembami v večini sveta nastajajo vse starejše družbe z vse manjšimi razširjenimi družinami in to prinaša epidemijo osamljenosti, ki jo številni že občutijo. A medtem ko svet počasi drsi v to smer, nas lahko umetnost prebudi in pokaže drugo pot. In točno to se zgodi s filmom Babičin vnuk. Čeprav tu in tam prikupno humorna, nas usoda te družine gane prav zaradi svoje vsakdanjosti, ki je niti eksotika Bangkoka ne more narediti tuje. Po ogledu razumemo, zakaj so v Singapurju ob vstopnici delili robce, zakaj je film v Aziji sprožil debate o skrbi za ostarele in zakaj naslednjič na obisku pri sorodnikih ne bomo pogledovali proti uri in čakali, kdaj lahko odidemo.
Kadar naši kinematografi gostijo film, ki ga oglašujejo kot eno največjih azijskih uspešnic, je to po navadi žanrski izdelek, recimo epski film z borilnimi veščinami, kriminalka ali grozljivka. Seveda v Aziji snemajo tudi filme drugih žanrov, a zaradi kulturnih specifičnosti se komedije in drame v Evropi pogosto ne obnesejo ali pa veljajo za umetniške filme, ki pritegnejo le majhen krog občinstva. Ob omejeni distribuciji in brez večje promocije bo to sicer veljalo tudi za film Babičin sin, čeprav gre za mednarodno najuspešnejši tajski film vseh časov, ki je prebil kulturne meje po vsem svetu in sprožil tako viralne meme TikToka kot tudi resnične družbene spremembe. Babičin vnuk ima preprosto in univerzalno premiso. 78-letna Mengju si želi, da bi se njeni potomci bolje razumeli, in prepričana je, da bi bil velik grob na lepem pokopališču dober prostor za njihovo druženje po njeni smrti, pa si ga žal ne more privoščiti. Ko družina ugotovi, da ima Mengju raka v zadnjem stadiju, se njen leni vnuk M nekoliko oportunistično odloči, da bo, medtem ko pri šolanju pavzira, skrbel zanjo v upanju, da mu bo zapustila hišo. Ob pristnem druženju se sčasoma zbližata in M ugotovi, da sta nega babice in njena bližina vredni več kot kakršen koli denar. A zgodba še zdaleč ni tako naivna in preprosta, kot bi bilo mogoče sklepati po tej premisi. Režiser in scenarist sta jo razvijala več let in jo delno utemeljila na svojih izkušnjah in družinskih vezeh. Ob pomoči naturščkov v vlogi babice in vnuka sta ustvarila izredno univerzalno družinsko zgodbo, s katero se lahko marsikdo poistoveti. To se je tudi zgodilo. Potem ko je film postal uspešnica v domovini, je pritegnil množice tudi na Kitajskem, Filipinih in v Singapurju, nato pa še v Evropi in ZDA. Skupno naj bi si ga ogledalo več kot 10 milijonov ljudi. Pogosto so filmi iz oddaljenih kultur zanimivi zaradi drugačnosti v estetiki, zgodbi in načinu pripovedništva. Marsikateri film tako gledalcem ponudi prvi vpogled v drugo kulturo, nato pa je odvisno od posameznika, ali bo s to izkušnjo gradil močnejšo empatijo do nje ali pa le fetišiziral drugačnost. Vendar to ne velja za film Babičin sin, saj med prikazom družinskih odnosov, ki so hkrati ravno tako toksični in ljubeči kot pri nas, številne kulturne razlike popolnoma zbledijo. Vsi imamo v razširjenih družinah sorodnike, ki ne obiskujejo svojih ostarelih staršev, odkar so obogateli, pa take, ki so zakockali ves denar in pridejo samo po posojilo, in seveda tudi take, kot je M-jeva mati, ki so pripravljeni pomagati, a ob nočnih izmenah in pogostih nadomeščanjih v nizko plačanih službah tega preprosto ne zmorejo. Z demografskimi spremembami v večini sveta nastajajo vse starejše družbe z vse manjšimi razširjenimi družinami in to prinaša epidemijo osamljenosti, ki jo številni že občutijo. A medtem ko svet počasi drsi v to smer, nas lahko umetnost prebudi in pokaže drugo pot. In točno to se zgodi s filmom Babičin vnuk. Čeprav tu in tam prikupno humorna, nas usoda te družine gane prav zaradi svoje vsakdanjosti, ki je niti eksotika Bangkoka ne more narediti tuje. Po ogledu razumemo, zakaj so v Singapurju ob vstopnici delili robce, zakaj je film v Aziji sprožil debate o skrbi za ostarele in zakaj naslednjič na obisku pri sorodnikih ne bomo pogledovali proti uri in čakali, kdaj lahko odidemo.
Piše Ifigenija Simonović, bere Eva Longyka Marušič. Govori, naslov nove knjige Boruta Gombača je zavajajoč, česar pa ni mogoče zameriti, saj je za knjigo, kot je ta, res težko najti naslov, ki bi jo enopotezno označil. Ob prvem listanju je jasno, da ne gre za poezijo, za dramatiko, za esej ali za pesmi, namenjene glasbenemu svetu, po čemer je Borut Gombač znan že več desetletij. Gre za govorjenje o vseh zvrsteh pisanja na pesniški, žurnalističen, priložnosten ali memoarski način. V uvodu skuša avtor pojasniti, kakšne vrste je pravzaprav knjiga, ki jo je pripravil. Pravi, da to ni "zbirka priložnostnih govorov", temveč da gre "za posamezne pasaže, pa ne le iz govorov, ampak iz revijalnih in monografskih prispevkov, intervjujev, dnevnikov, scenarijev, javnih in zasebnih dopisovanj, knjižnih razstav, klepetanj ob kavici in kozarčku". Torej mešanica, ki pa vendarle mora imeti skupno nit. Kljub razkropljenosti se izkaže, da zapise povezuje razmislek o celotni avtorjevi karieri z različnih zornih kotov in spod peres različnih piscev. Zbirko torej sestavljajo izbrani izpiski iz najrazličnejših objav. Posebej zanimive so interpretacije posameznih verzov ali pesmi ali pa opisi okoliščin, ki so pripeljale do določenih zapisov. Zbirka je razdeljena na štiri sklope, ki se nanašajo na predmete avtorjevega pisateljskega in knjižničarskega udejstvovanja, torej poezije, radijskih iger, literature za otroke, pesnjenje za glasbo in delo v knjižnici. Sklope povezujejo zapisi, ki so nastali v zadnjih dvajsetih letih. Borut Gombač velja za enega pomembnejših pesnikov svoje generacije, saj je avtor petih pesniških zbirk in dobitnik prestižne Veronikine nagrade. Njegove pesmi za uglasbitev so popularne, predstavljajo poseben in pristen mariborski song. Kot žirant za nagrado Viteškega turnirja se Gombač v intervjujih in drugih zapisih predstavlja kot obziren, neumoren in nepristranski bralec poezije drugih avtorjev. Slikovito opisuje tudi delo knjižničarja. Zaposlen je namreč v Univerzitetni knjižnici Maribor in zato postaja še posebej prepoznavna osebnost obdravskega področja. Hkrati posveča pozornost tudi literaturi za otroke, tako pravljicam kot radijskim igram. V knjigi Govori Borut Gombač govori o tem, kaj misli o svojem delu oziroma kaj o njegovem delu mislijo in sprašujejo drugi. Ta zbirka zapisov je temelj avtobiografije in avtorefleksije, ki jo dopolnjujejo izjave ali zapisi novinarjev, pisateljskih kolegov, obiskovalcev knjižnice in bralcev. Vse kaže, da Boruta Gombača najbolj poznajo Petra Vidali, ki je napisala tudi spremno besedo, Bojan Tomažič, Peter Semolič, Miroslav Slana, Zoran Pevec, Maja Šučur, Nino Flisar, Melita Forstnerič Hajnšek, Muanis Sinanović ter Milan Vincetič, znameniti pesnik in mentor številnim slovenskim literatom, še posebej štajerskim in prekmurskim. Gombač se v svojih razmislekih naslanja na široko paleto piscev, pevcev in govorcev od Aristotela do Andreja Brvarja in Tomaža Šalamuna. Zato je knjiga Govori tudi zgoščen prikaz misli intelektualcev prvega četrtletja 21. stoletja, pa ne le misli glede na predmet ali vsebino, temveč tudi načina izražanja, teoretiziranja, modrovanja. Med Jurčičem in Gombačem je pač prišlo do silovitih premikov v literarnoteoretskem načinu pisanja! S to knjigo Borut Gombač tako rekoč samozavestno zaseda prostor, ki mu pripada in ki bi bil brez izpostave zapisov o svojem delu ali pogovorov z njim manj izrazit. Če se s pesniškimi zbirkami predstavlja kot pesnik, ni hkrati prepoznan tudi kot dramatik ali kolumnist, če pa se predstavi z vsemi svojimi poklici in interesi hkrati, pa je prepoznan kot vplivna osebnost v določenem kulturnem okolju. Pesmi, igre, pravljice, kolumne dandanes niso dovolj. Knjige so mrtve, če niso odprte. To Gombač spoznava kot knjižničar in kot avtor. Avtor mora stopiti na oder, spregovoriti o sebi, se odpreti, dopustiti listanje, dokazati vseprisotnost in se celo angažirati na drugih področij, sicer je neopažen in prej ali slej pozabljen. Knjiga Govori je pravzaprav album samodokazovanja. Med branjem pride do občutka, da avtor stoji pred reflektorjem, ki se neenakomerno ugaša in prižiga, bodisi le za hip, za osvetlitev kratkega zapisa, ali za daljši čas, ki je potreben za branje daljšega odstavka. Mediji so po naravi nekaj bežnega, zato postajajo tudi zbirke kolumn nov žanr knjižnih izdaj, same kolumne pa krajše in krajše, saj mediji kulturi dodeljujejo manj in manj prostora. Gombač je najbolj neposreden prav v odlomkih iz kolumn, ki jih že vrsto let piše za časopis Večer. Sproščenost nakazuje ciklus "ob kavi in kozarčku", še bolj pa drobci iz dnevniških zapisov. V intervjujih pa je soočen z vprašanji, ki zahtevajo razmislek o temah, ki jih sam od sebe morda ne bi načenjal. Borut Gombač je s knjigo Govori odkril nov način predstavitve samega sebe. Razmah literarne teorije, poglobitev literarne kritike in samorefleksije lahko preglasi poezijo in jo celo premakne na spodnje police. To je edino, kar avtor kot pesnik tvega. Na srečo je s poezijo, radijskimi igrami in kolumnami že toliko uveljavljen, da mu nikakršna kritika ali teorija ne moreta sesuti statusa pomembnega sodobnega literarnega ustvarjalca, lahko pa ga podkrepita.
Piše Ifigenija Simonović, bere Eva Longyka Marušič. Govori, naslov nove knjige Boruta Gombača je zavajajoč, česar pa ni mogoče zameriti, saj je za knjigo, kot je ta, res težko najti naslov, ki bi jo enopotezno označil. Ob prvem listanju je jasno, da ne gre za poezijo, za dramatiko, za esej ali za pesmi, namenjene glasbenemu svetu, po čemer je Borut Gombač znan že več desetletij. Gre za govorjenje o vseh zvrsteh pisanja na pesniški, žurnalističen, priložnosten ali memoarski način. V uvodu skuša avtor pojasniti, kakšne vrste je pravzaprav knjiga, ki jo je pripravil. Pravi, da to ni "zbirka priložnostnih govorov", temveč da gre "za posamezne pasaže, pa ne le iz govorov, ampak iz revijalnih in monografskih prispevkov, intervjujev, dnevnikov, scenarijev, javnih in zasebnih dopisovanj, knjižnih razstav, klepetanj ob kavici in kozarčku". Torej mešanica, ki pa vendarle mora imeti skupno nit. Kljub razkropljenosti se izkaže, da zapise povezuje razmislek o celotni avtorjevi karieri z različnih zornih kotov in spod peres različnih piscev. Zbirko torej sestavljajo izbrani izpiski iz najrazličnejših objav. Posebej zanimive so interpretacije posameznih verzov ali pesmi ali pa opisi okoliščin, ki so pripeljale do določenih zapisov. Zbirka je razdeljena na štiri sklope, ki se nanašajo na predmete avtorjevega pisateljskega in knjižničarskega udejstvovanja, torej poezije, radijskih iger, literature za otroke, pesnjenje za glasbo in delo v knjižnici. Sklope povezujejo zapisi, ki so nastali v zadnjih dvajsetih letih. Borut Gombač velja za enega pomembnejših pesnikov svoje generacije, saj je avtor petih pesniških zbirk in dobitnik prestižne Veronikine nagrade. Njegove pesmi za uglasbitev so popularne, predstavljajo poseben in pristen mariborski song. Kot žirant za nagrado Viteškega turnirja se Gombač v intervjujih in drugih zapisih predstavlja kot obziren, neumoren in nepristranski bralec poezije drugih avtorjev. Slikovito opisuje tudi delo knjižničarja. Zaposlen je namreč v Univerzitetni knjižnici Maribor in zato postaja še posebej prepoznavna osebnost obdravskega področja. Hkrati posveča pozornost tudi literaturi za otroke, tako pravljicam kot radijskim igram. V knjigi Govori Borut Gombač govori o tem, kaj misli o svojem delu oziroma kaj o njegovem delu mislijo in sprašujejo drugi. Ta zbirka zapisov je temelj avtobiografije in avtorefleksije, ki jo dopolnjujejo izjave ali zapisi novinarjev, pisateljskih kolegov, obiskovalcev knjižnice in bralcev. Vse kaže, da Boruta Gombača najbolj poznajo Petra Vidali, ki je napisala tudi spremno besedo, Bojan Tomažič, Peter Semolič, Miroslav Slana, Zoran Pevec, Maja Šučur, Nino Flisar, Melita Forstnerič Hajnšek, Muanis Sinanović ter Milan Vincetič, znameniti pesnik in mentor številnim slovenskim literatom, še posebej štajerskim in prekmurskim. Gombač se v svojih razmislekih naslanja na široko paleto piscev, pevcev in govorcev od Aristotela do Andreja Brvarja in Tomaža Šalamuna. Zato je knjiga Govori tudi zgoščen prikaz misli intelektualcev prvega četrtletja 21. stoletja, pa ne le misli glede na predmet ali vsebino, temveč tudi načina izražanja, teoretiziranja, modrovanja. Med Jurčičem in Gombačem je pač prišlo do silovitih premikov v literarnoteoretskem načinu pisanja! S to knjigo Borut Gombač tako rekoč samozavestno zaseda prostor, ki mu pripada in ki bi bil brez izpostave zapisov o svojem delu ali pogovorov z njim manj izrazit. Če se s pesniškimi zbirkami predstavlja kot pesnik, ni hkrati prepoznan tudi kot dramatik ali kolumnist, če pa se predstavi z vsemi svojimi poklici in interesi hkrati, pa je prepoznan kot vplivna osebnost v določenem kulturnem okolju. Pesmi, igre, pravljice, kolumne dandanes niso dovolj. Knjige so mrtve, če niso odprte. To Gombač spoznava kot knjižničar in kot avtor. Avtor mora stopiti na oder, spregovoriti o sebi, se odpreti, dopustiti listanje, dokazati vseprisotnost in se celo angažirati na drugih področij, sicer je neopažen in prej ali slej pozabljen. Knjiga Govori je pravzaprav album samodokazovanja. Med branjem pride do občutka, da avtor stoji pred reflektorjem, ki se neenakomerno ugaša in prižiga, bodisi le za hip, za osvetlitev kratkega zapisa, ali za daljši čas, ki je potreben za branje daljšega odstavka. Mediji so po naravi nekaj bežnega, zato postajajo tudi zbirke kolumn nov žanr knjižnih izdaj, same kolumne pa krajše in krajše, saj mediji kulturi dodeljujejo manj in manj prostora. Gombač je najbolj neposreden prav v odlomkih iz kolumn, ki jih že vrsto let piše za časopis Večer. Sproščenost nakazuje ciklus "ob kavi in kozarčku", še bolj pa drobci iz dnevniških zapisov. V intervjujih pa je soočen z vprašanji, ki zahtevajo razmislek o temah, ki jih sam od sebe morda ne bi načenjal. Borut Gombač je s knjigo Govori odkril nov način predstavitve samega sebe. Razmah literarne teorije, poglobitev literarne kritike in samorefleksije lahko preglasi poezijo in jo celo premakne na spodnje police. To je edino, kar avtor kot pesnik tvega. Na srečo je s poezijo, radijskimi igrami in kolumnami že toliko uveljavljen, da mu nikakršna kritika ali teorija ne moreta sesuti statusa pomembnega sodobnega literarnega ustvarjalca, lahko pa ga podkrepita.
Piše Nada Breznik, bere Eva Longyka Marušič. Prvi roman Selme Skenderović In če vsi pozabijo tako kot njena zbirka kratkih zgodb Zakaj molčiš Hava, nagrajena na Festivalu mlade literature Urška 2020, tematizira tujstvo in iskanje svoje identitete v obdobju odraščanja in v okolju, ki ne razume, ne sprejema in celo prikrito zaničuje in ponižuje poreklo, jezik in vero glavne protagonistke. Kot da to še ne bi bilo dovolj, jo bremeni še nasilje v lastni družini. Občutek tujstva, ki je ob preselitvi s Kosova v Slovenijo vsaj v začetku nekako samoumeven, se v glavni junakinji podvoji, kajti tudi v primarnem okolju, kamor se občasno vrača, se ne počuti več doma. Tradicionalne vrednote in običaji, preprosta filozofija vsakdanjega življenja pa tudi zaigrana idealnost družinskih odnosov še posebej v njeni družini, jo potiskajo v samoto. Zato vidi priložnost v učenju in spopadanju z novim okoljem, slovenskim jezikom in kulturo, v dokazovanju in premagovanju predsodkov in stereotipov, predvsem pa v pobegu iz domačega okolja od nasilnega očeta in manipulativne matere. Zineta, kakor je ime glavni protagonistki, je dovolj razumna, da skozi različne faze odraščanja od zgodnjega otroštva naprej spoznava, kako nesmiselno se je doma truditi za nežnost, objeme in dotike staršev, za njuno ljubezen in razumevanje, ki ju nista sposobna dati ali pokazati. Tako se samorastnica prebija v zrelost in tiho premaguje izključevanje in poniževanje. Družinske razmere so jo prikrajšale za mnoge socialne spretnosti in tako ne more navezati iskrenih prijateljskih stikov v novem okolju. Z nikomer se ne more odkrito pomeniti, niti z vrstnicami in vrstniki ne, saj je globoko v sebi skrila družinsko sramoto, ki jo omejuje. Trudi se biti kar se da nevidna in nemoteča, nikomur ne zaupa, zato pa toliko bolje opazuje in analizira družbo, ki jo obdaja, življenje v študentskem naselju in odnose med študentkami in študenti. Samovzgoja in samodisciplina se tako kot doma nadaljujeta tudi v času študija, toda njena psihična kondicija jo včasih pusti na cedilu. Naloge, ki si jih je zadala, so včasih pretežke za mlado dekle, občasno pade v apatijo in pasivnost. Tedaj potrebuje oprimke, ki si jih sama izmišljuje. Vestno dela urnike in sezname ne le študijskih obveznosti, temveč tudi opomnike za povsem vsakdanja opravila. V kriznem obdobju zapiše: Danes se mi je uspelo stuširati in iti v trgovino. Razumna kot je, se zaveda, da si je zaradi zatajevanja najbolj boleče izkušnje mnoge spone nadela kar sama. V zadnji tretjini knjige avtorica zaide v preveč podrobne opise družinskih srečanj pa tudi opravil in nalog kuhinjske pomočnice, ki jih je Zineta opravljala kot dijakinja v hotelu, kar bi utegnilo bralce dolgočasiti in odvrniti od iskanja jedra in bistva literarnega dela – to je zahtevno, samotno, toda junaško prizadevanje glavne junakinje za asimilacijo v družbo, ki bi ji pomagala preseči njen pokroviteljski odnos do nje kot pripadnice druge naroda, jezika in vere, ne da bi ji bilo treba zatajiti svoje poreklo, vero in običaje. Roman In če vsi pozabijo zaznamujejo avtentičnost pripovedi, močno obarvane z grenkobo, presenetljiva zrelost mlade avtorice in dober uvid v kompleksnost položaja tujcev v novem okolju, teme, ki je v današnjem svetu tako aktualna, toda zavestno odrinjena na rob. Dopuščeno je izkoriščanje do skrajnih meja, po drugi strani pa so odkrito in prikrito kratene temeljne pravice in dostojanstvo zlasti starejšim, neukim fizičnim delavcem. Selma Skenderović s svojimi literarnimi deli dokazuje, kako pomembno je stopiti iz sence in odkrito spregovoriti o problemih, pred katerimi si večinski narod zatiska oči.
Piše Nada Breznik, bere Eva Longyka Marušič. Prvi roman Selme Skenderović In če vsi pozabijo tako kot njena zbirka kratkih zgodb Zakaj molčiš Hava, nagrajena na Festivalu mlade literature Urška 2020, tematizira tujstvo in iskanje svoje identitete v obdobju odraščanja in v okolju, ki ne razume, ne sprejema in celo prikrito zaničuje in ponižuje poreklo, jezik in vero glavne protagonistke. Kot da to še ne bi bilo dovolj, jo bremeni še nasilje v lastni družini. Občutek tujstva, ki je ob preselitvi s Kosova v Slovenijo vsaj v začetku nekako samoumeven, se v glavni junakinji podvoji, kajti tudi v primarnem okolju, kamor se občasno vrača, se ne počuti več doma. Tradicionalne vrednote in običaji, preprosta filozofija vsakdanjega življenja pa tudi zaigrana idealnost družinskih odnosov še posebej v njeni družini, jo potiskajo v samoto. Zato vidi priložnost v učenju in spopadanju z novim okoljem, slovenskim jezikom in kulturo, v dokazovanju in premagovanju predsodkov in stereotipov, predvsem pa v pobegu iz domačega okolja od nasilnega očeta in manipulativne matere. Zineta, kakor je ime glavni protagonistki, je dovolj razumna, da skozi različne faze odraščanja od zgodnjega otroštva naprej spoznava, kako nesmiselno se je doma truditi za nežnost, objeme in dotike staršev, za njuno ljubezen in razumevanje, ki ju nista sposobna dati ali pokazati. Tako se samorastnica prebija v zrelost in tiho premaguje izključevanje in poniževanje. Družinske razmere so jo prikrajšale za mnoge socialne spretnosti in tako ne more navezati iskrenih prijateljskih stikov v novem okolju. Z nikomer se ne more odkrito pomeniti, niti z vrstnicami in vrstniki ne, saj je globoko v sebi skrila družinsko sramoto, ki jo omejuje. Trudi se biti kar se da nevidna in nemoteča, nikomur ne zaupa, zato pa toliko bolje opazuje in analizira družbo, ki jo obdaja, življenje v študentskem naselju in odnose med študentkami in študenti. Samovzgoja in samodisciplina se tako kot doma nadaljujeta tudi v času študija, toda njena psihična kondicija jo včasih pusti na cedilu. Naloge, ki si jih je zadala, so včasih pretežke za mlado dekle, občasno pade v apatijo in pasivnost. Tedaj potrebuje oprimke, ki si jih sama izmišljuje. Vestno dela urnike in sezname ne le študijskih obveznosti, temveč tudi opomnike za povsem vsakdanja opravila. V kriznem obdobju zapiše: Danes se mi je uspelo stuširati in iti v trgovino. Razumna kot je, se zaveda, da si je zaradi zatajevanja najbolj boleče izkušnje mnoge spone nadela kar sama. V zadnji tretjini knjige avtorica zaide v preveč podrobne opise družinskih srečanj pa tudi opravil in nalog kuhinjske pomočnice, ki jih je Zineta opravljala kot dijakinja v hotelu, kar bi utegnilo bralce dolgočasiti in odvrniti od iskanja jedra in bistva literarnega dela – to je zahtevno, samotno, toda junaško prizadevanje glavne junakinje za asimilacijo v družbo, ki bi ji pomagala preseči njen pokroviteljski odnos do nje kot pripadnice druge naroda, jezika in vere, ne da bi ji bilo treba zatajiti svoje poreklo, vero in običaje. Roman In če vsi pozabijo zaznamujejo avtentičnost pripovedi, močno obarvane z grenkobo, presenetljiva zrelost mlade avtorice in dober uvid v kompleksnost položaja tujcev v novem okolju, teme, ki je v današnjem svetu tako aktualna, toda zavestno odrinjena na rob. Dopuščeno je izkoriščanje do skrajnih meja, po drugi strani pa so odkrito in prikrito kratene temeljne pravice in dostojanstvo zlasti starejšim, neukim fizičnim delavcem. Selma Skenderović s svojimi literarnimi deli dokazuje, kako pomembno je stopiti iz sence in odkrito spregovoriti o problemih, pred katerimi si večinski narod zatiska oči.
Piše Lev Detela, bere Igor Velše. Zgodovinski roman Več kot stoletje in pol je Tine Golež spletel okrog resnične rodbine, ki ima korenine na stičišču Kranjske in Koroške. V ospredju so trije rodovi družine Mubi iz Tupalič pri Preddvoru, ki je bila prvotno podložna velesovskemu dominikanskemu samostanu. Iz življenjskih zgodb protagonistov, predstavljenih v okvirih lokalne in tudi svetovne zgodovine, izvemo marsikaj kulturno zanimivega o postopnem zorenju slovenskega prebivalstva v ozaveščen narod. Dogajanje se začenja leta 1753 v župnišču v Preddvoru, kjer se župnik Franc Rabič s svojima kaplanom in vikarjem ukvarja s prvim štetjem prebivalstva v habsburškem Svetem Rimskem cesarstvu. Vladarica Marija Terezija je namreč posvetni gosposki in vzporedno tudi duhovščini ukazala, naj popiše vse prebivalce velike države. Zares se razvejena zgodba začne leta 1777 s poroko Franca Mubija in Mete Celar. Oba sta nepismena, tako kot večina tedanjega prebivalstva. V zakonu se jima rodi deset otrok, od katerih trije zgodaj umrejo. Pisatelj posveča največ pozornosti njunemu sinu Francetu, ki odrašča v razburljivem času Napoleonovih vojn. Iz take snovi so veliki pisatelji, na primer Lev Tolstoj, oblikovali pomembna literarna dela. Tudi Tine Golež je svoje resnične osebe sicer spretno povezal s široko predstavljenim lokalnim in tudi evropskim zgodovinskim dogajanjem, vendar je njegov roman ostal predvsem marljivo literarizirana rodbinska dokumentacija o skoraj dveh stoletjih na mejnem prostoru med Kranjsko in Koroško. Pri tkanju svojega poročila se spretno opira na rodovnike svojih bližnjih in daljnih sorodnikov. Prav na zadnji strani z resničnimi dejstvi izredno bogato pretkane knjige pa še zapiše, da je vnuk Ivana Milača in Jerice Mubi in da je njegov praded Anton Mubi že daljnega leta 1866 bral knjige Mohorjeve družbe. Eden glavnih protagonistov večsmernega dogajanja je France, ki je moral že s šestim letom poprijeti za delo na domači kmetiji. Čeprav je bila v Preddvoru šola enorazrednica, kmetje iz Tupalič niso pošiljali otrok v šolo, saj so menili, da je dovolj, če se naučijo kmečkih opravil. Posebno doživetje za mladega Franceta je bil obisk „velikega“ Kranja, kjer je deček občudoval imenitnost gosposkih hiš in ljudi. Ko Napoleon zasede večje dele slovenskega ozemlja in ustanovi Ilirske province, mladi France noče izgubiti glave za francoskega cesarja, temveč pobegne na avstrijsko stran, na Jezersko. Tu si ustvari družino in v hriboviti Beli na pol poti med Jezerskim in Železno Kaplo sezida gostilniško hišo v bližini zdravilišča Mihe Pesjaka, kamor goste privablja zdravilna slatina. V to tkivo, včasih kar preveč nabito s številnimi obrobnimi osebami in dogodki, postavi Golež tudi marsikaj kulturnozgodovinsko zelo zanimivega. Gost v že omenjenem zdravilišču je bil na primer baron Jožef Kamilo Schmidburg, guverner Ilirskega kraljestva, ki ni bil zaslužen le zaradi osuševanja Ljubljanskega barja, temveč tudi kot podpornik Slovencev. Leta 1830 je kot podpornik počaščen tudi v prvem zvezku Krajnske čbelice, ki je kljub Metternichovi cenzuri lahko izšla prav z njegovo pomočjo. Tretji rod je predstavljen z leta 1850 rojenim Antonom, prvim v družini, ki je bil vešč branja in pisanja in ki je postal celo župan občine Bela. V avstrijski monarhiji je v tem času prišlo do velikih političnih in družbenih sprememb. Arhaično kmečko slovenstvo je s pomočjo izobraženstva postopoma zorelo in se prebujalo v ozaveščen narod, hkrati pa so naraščala nasprotja med narodi v državi. Tine Golež veliko strani posveča političnim dogodkom in mladoslovenskim narodnim taborom, še posebej koroškemu taboru julija 1870 na Bistrici pri Pliberku z osem tisoč udeleženci. Med slavnostnimi govorniki sta bila dr. Valentin Zarnik in Matija Majar Ziljski, ki sta spodbujala prisotne, da se mora v šolah dosledno uvesti slovenski jezik, ki bo združil vse Kranjce, Korošce in Štajerce v „eno Slovenijo“. Precej strani je pisatelj namenil tudi botaničarki dr. Angeli Piskernik, saj se je hči Franceta Mubija Katarina poročila v to družino. V knjigi so objavljena pisma Angele Piskernik in njene sestrične Jerice. Goležev zgodovinski roman Več kot stoletje in pol se konča s prvo svetovno vojno, propadom avstroogrske monarhije, vedno bolj očitnim narodnostnim razkolom in za Slovence neuspelim koroškim plebiscitom leta 1920. Pisatelj je svoje like spretno vgradil v gospodarski in politični razvoj v njihovem lokalnem okolju. Prvi protagonisti se v 18. stoletju gibljejo še v izrazito patriarhalnem okviru, vendar je že kmalu zatem, po francoski revoluciji, v Evropi in v svetu, a tudi na slovenskem prostoru, prišlo do velikih družbenih sprememb. Ta razvoj Golež ponazori tudi z načinom izražanja, na primer sprva s spoštljivim onikanjem. Ne zanemarja niti državnih reform na upravnem področju, v šolstvu in sodstvu, bralec izve celo marsikaj o uvedbi novih mer leta 1876. Namesto dunajskega sežnja ali klaftre, ki je merila šest čevljev, en čevelj pa dvanajst palcev, medtem ko je ena milja obsegala štiri tisoč sežnjev, so uvedli metre in kilometre. Prav tako so odpravili komolce, vatle, bokale, maseljce in še marsikaj. Končno pa je avstro-ogrska monarhija namesto goldinarja, ki se je sprva delil na 60 krajcarjev, uvedla krono in vinar kot novo plačilno sredstvo. Obširno literarno delo Tineta Goleža Več kot stoletje in pol ni le neke vrste kolektivni roman na podlagi družinske kronike več rodov, temveč tudi spreten pregled lokalne zgodovine na obmejnem koroško-gorenjskem prostoru z ozadjem velikega sveta. Dediči te predstavljene preteklosti pa smo seveda mi, „zanamci“.
Piše Lev Detela, bere Igor Velše. Zgodovinski roman Več kot stoletje in pol je Tine Golež spletel okrog resnične rodbine, ki ima korenine na stičišču Kranjske in Koroške. V ospredju so trije rodovi družine Mubi iz Tupalič pri Preddvoru, ki je bila prvotno podložna velesovskemu dominikanskemu samostanu. Iz življenjskih zgodb protagonistov, predstavljenih v okvirih lokalne in tudi svetovne zgodovine, izvemo marsikaj kulturno zanimivega o postopnem zorenju slovenskega prebivalstva v ozaveščen narod. Dogajanje se začenja leta 1753 v župnišču v Preddvoru, kjer se župnik Franc Rabič s svojima kaplanom in vikarjem ukvarja s prvim štetjem prebivalstva v habsburškem Svetem Rimskem cesarstvu. Vladarica Marija Terezija je namreč posvetni gosposki in vzporedno tudi duhovščini ukazala, naj popiše vse prebivalce velike države. Zares se razvejena zgodba začne leta 1777 s poroko Franca Mubija in Mete Celar. Oba sta nepismena, tako kot večina tedanjega prebivalstva. V zakonu se jima rodi deset otrok, od katerih trije zgodaj umrejo. Pisatelj posveča največ pozornosti njunemu sinu Francetu, ki odrašča v razburljivem času Napoleonovih vojn. Iz take snovi so veliki pisatelji, na primer Lev Tolstoj, oblikovali pomembna literarna dela. Tudi Tine Golež je svoje resnične osebe sicer spretno povezal s široko predstavljenim lokalnim in tudi evropskim zgodovinskim dogajanjem, vendar je njegov roman ostal predvsem marljivo literarizirana rodbinska dokumentacija o skoraj dveh stoletjih na mejnem prostoru med Kranjsko in Koroško. Pri tkanju svojega poročila se spretno opira na rodovnike svojih bližnjih in daljnih sorodnikov. Prav na zadnji strani z resničnimi dejstvi izredno bogato pretkane knjige pa še zapiše, da je vnuk Ivana Milača in Jerice Mubi in da je njegov praded Anton Mubi že daljnega leta 1866 bral knjige Mohorjeve družbe. Eden glavnih protagonistov večsmernega dogajanja je France, ki je moral že s šestim letom poprijeti za delo na domači kmetiji. Čeprav je bila v Preddvoru šola enorazrednica, kmetje iz Tupalič niso pošiljali otrok v šolo, saj so menili, da je dovolj, če se naučijo kmečkih opravil. Posebno doživetje za mladega Franceta je bil obisk „velikega“ Kranja, kjer je deček občudoval imenitnost gosposkih hiš in ljudi. Ko Napoleon zasede večje dele slovenskega ozemlja in ustanovi Ilirske province, mladi France noče izgubiti glave za francoskega cesarja, temveč pobegne na avstrijsko stran, na Jezersko. Tu si ustvari družino in v hriboviti Beli na pol poti med Jezerskim in Železno Kaplo sezida gostilniško hišo v bližini zdravilišča Mihe Pesjaka, kamor goste privablja zdravilna slatina. V to tkivo, včasih kar preveč nabito s številnimi obrobnimi osebami in dogodki, postavi Golež tudi marsikaj kulturnozgodovinsko zelo zanimivega. Gost v že omenjenem zdravilišču je bil na primer baron Jožef Kamilo Schmidburg, guverner Ilirskega kraljestva, ki ni bil zaslužen le zaradi osuševanja Ljubljanskega barja, temveč tudi kot podpornik Slovencev. Leta 1830 je kot podpornik počaščen tudi v prvem zvezku Krajnske čbelice, ki je kljub Metternichovi cenzuri lahko izšla prav z njegovo pomočjo. Tretji rod je predstavljen z leta 1850 rojenim Antonom, prvim v družini, ki je bil vešč branja in pisanja in ki je postal celo župan občine Bela. V avstrijski monarhiji je v tem času prišlo do velikih političnih in družbenih sprememb. Arhaično kmečko slovenstvo je s pomočjo izobraženstva postopoma zorelo in se prebujalo v ozaveščen narod, hkrati pa so naraščala nasprotja med narodi v državi. Tine Golež veliko strani posveča političnim dogodkom in mladoslovenskim narodnim taborom, še posebej koroškemu taboru julija 1870 na Bistrici pri Pliberku z osem tisoč udeleženci. Med slavnostnimi govorniki sta bila dr. Valentin Zarnik in Matija Majar Ziljski, ki sta spodbujala prisotne, da se mora v šolah dosledno uvesti slovenski jezik, ki bo združil vse Kranjce, Korošce in Štajerce v „eno Slovenijo“. Precej strani je pisatelj namenil tudi botaničarki dr. Angeli Piskernik, saj se je hči Franceta Mubija Katarina poročila v to družino. V knjigi so objavljena pisma Angele Piskernik in njene sestrične Jerice. Goležev zgodovinski roman Več kot stoletje in pol se konča s prvo svetovno vojno, propadom avstroogrske monarhije, vedno bolj očitnim narodnostnim razkolom in za Slovence neuspelim koroškim plebiscitom leta 1920. Pisatelj je svoje like spretno vgradil v gospodarski in politični razvoj v njihovem lokalnem okolju. Prvi protagonisti se v 18. stoletju gibljejo še v izrazito patriarhalnem okviru, vendar je že kmalu zatem, po francoski revoluciji, v Evropi in v svetu, a tudi na slovenskem prostoru, prišlo do velikih družbenih sprememb. Ta razvoj Golež ponazori tudi z načinom izražanja, na primer sprva s spoštljivim onikanjem. Ne zanemarja niti državnih reform na upravnem področju, v šolstvu in sodstvu, bralec izve celo marsikaj o uvedbi novih mer leta 1876. Namesto dunajskega sežnja ali klaftre, ki je merila šest čevljev, en čevelj pa dvanajst palcev, medtem ko je ena milja obsegala štiri tisoč sežnjev, so uvedli metre in kilometre. Prav tako so odpravili komolce, vatle, bokale, maseljce in še marsikaj. Končno pa je avstro-ogrska monarhija namesto goldinarja, ki se je sprva delil na 60 krajcarjev, uvedla krono in vinar kot novo plačilno sredstvo. Obširno literarno delo Tineta Goleža Več kot stoletje in pol ni le neke vrste kolektivni roman na podlagi družinske kronike več rodov, temveč tudi spreten pregled lokalne zgodovine na obmejnem koroško-gorenjskem prostoru z ozadjem velikega sveta. Dediči te predstavljene preteklosti pa smo seveda mi, „zanamci“.
Četrti del projekta Dodekalogija 1972-1983 kot rdečo nit izrisuje vojno stanje, ki ni le element transgeneracijske dokumentarne fikcije, temveč tudi vsakdanje stanje ukrajinskih ustvarjalcev. Obenem pa 1975 utrjuje protokol celoletnega projekta, ki ga sestavljajo zdaj že ustaljeni dodekaloški prizori, speti z drobci vsakdanjih zgodb likov. Režiser: Tomi Janežič Scenograf: Branko Hojnik Kostumografinja: Marina Sremac Avtor glasbe: Samo Kutin Avtor videa: Carlo Zoratti Asistentka režiserja: Iva Olujić Oblikovalca svetlobe: Tomi Janežič, Branko Hojnik Oblikovalca zvoka: Ruslan Begun, Tomi Janežič Snemalec videa: Stefano Giacomuzzi Snemalec zvoka za video: Renato Rinaldi Fotograf: Guido Mencari Igrajo: Liubomyr Valivots, Viktor Abramiuk, Ivan Blindar, Vladyslav Demydiuk, Olha Komanovska, Nadiia Levchenko, Oleksii Leibiuk, Andrii Melnyk, Oleh Panas, Ivanna Sirko, Mykola Slyvchuk
Četrti del projekta Dodekalogija 1972-1983 kot rdečo nit izrisuje vojno stanje, ki ni le element transgeneracijske dokumentarne fikcije, temveč tudi vsakdanje stanje ukrajinskih ustvarjalcev. Obenem pa 1975 utrjuje protokol celoletnega projekta, ki ga sestavljajo zdaj že ustaljeni dodekaloški prizori, speti z drobci vsakdanjih zgodb likov. Režiser: Tomi Janežič Scenograf: Branko Hojnik Kostumografinja: Marina Sremac Avtor glasbe: Samo Kutin Avtor videa: Carlo Zoratti Asistentka režiserja: Iva Olujić Oblikovalca svetlobe: Tomi Janežič, Branko Hojnik Oblikovalca zvoka: Ruslan Begun, Tomi Janežič Snemalec videa: Stefano Giacomuzzi Snemalec zvoka za video: Renato Rinaldi Fotograf: Guido Mencari Igrajo: Liubomyr Valivots, Viktor Abramiuk, Ivan Blindar, Vladyslav Demydiuk, Olha Komanovska, Nadiia Levchenko, Oleksii Leibiuk, Andrii Melnyk, Oleh Panas, Ivanna Sirko, Mykola Slyvchuk
NAPOVED: Sinoči je bila v Mali drami na Litostrojski v Ljubljani zadnja premiera v tej dvorani. Sedem igralcev Drame SNG je pod vodstvom režiserke Nine Šorak in dramaturga Roka Andresa uprizorilo besedilo Tramvaj Poželenje z letnico 1947 ameriškega dramatika Tenneseeja Williamsa v prevodu Zdravka Duše. Sinočnja premiera je bila prva uprizoritev te kultne drame na odrih ljubljanske Drame sploh, ogledala si jo je Tadeja Krečič. premiera 11. 4. 2025 Igrajo Polona Juh, Iva Babić, Jure Henigman, Boris Mihalj, Gorazd Logar, Vanja Plut, Matija Rozman. Lektorica Tatjana Stanič, scenografinja Urša Vidic, kostumografinja Tina Pavlović, avtor glasbe Blaž Gracar, oblikovalec svetlobe Dani Žorž, oblikovalka maske Merima Ćehić, asistentka dramaturga (študijsko) Nika Šoštarič,
NAPOVED: Sinoči je bila v Mali drami na Litostrojski v Ljubljani zadnja premiera v tej dvorani. Sedem igralcev Drame SNG je pod vodstvom režiserke Nine Šorak in dramaturga Roka Andresa uprizorilo besedilo Tramvaj Poželenje z letnico 1947 ameriškega dramatika Tenneseeja Williamsa v prevodu Zdravka Duše. Sinočnja premiera je bila prva uprizoritev te kultne drame na odrih ljubljanske Drame sploh, ogledala si jo je Tadeja Krečič. premiera 11. 4. 2025 Igrajo Polona Juh, Iva Babić, Jure Henigman, Boris Mihalj, Gorazd Logar, Vanja Plut, Matija Rozman. Lektorica Tatjana Stanič, scenografinja Urša Vidic, kostumografinja Tina Pavlović, avtor glasbe Blaž Gracar, oblikovalec svetlobe Dani Žorž, oblikovalka maske Merima Ćehić, asistentka dramaturga (študijsko) Nika Šoštarič,
NAPOVED: Sinoči je bila v Mali drami na Litostrojski v Ljubljani zadnja premiera v tej dvorani. Sedem igralcev Drame SNG je pod vodstvom režiserke Nine Šorak in dramaturga Roka Ándresa uprizorilo besedilo Tramvaj Poželenje z letnico 1947 ameriškega dramatika Tenneseeja Williamsa (ténesija víljamsa) v prevodu Zdravka Duše. Sinočnja premiera je bila prva uprizoritev te kultne drame na odrih ljubljanske Drame sploh, ogledala si jo je Tadeja Krečič: Igrajo Polona Juh, Iva Babić, Jure Henigman, Boris Mihalj, Gorazd Logar, Vanja Plut, Matija Rozman. Lektorica Tatjana Stanič, scenografinja Urša Vidic, kostumografinja Tina Pavlović, avtor glasbe Blaž Gracar, oblikovalec svetlobe Dani Žorž, oblikovalka maske Merima Ćehić, asistentka dramaturga (študijsko) Nika Šoštarič
NAPOVED: Sinoči je bila v Mali drami na Litostrojski v Ljubljani zadnja premiera v tej dvorani. Sedem igralcev Drame SNG je pod vodstvom režiserke Nine Šorak in dramaturga Roka Ándresa uprizorilo besedilo Tramvaj Poželenje z letnico 1947 ameriškega dramatika Tenneseeja Williamsa (ténesija víljamsa) v prevodu Zdravka Duše. Sinočnja premiera je bila prva uprizoritev te kultne drame na odrih ljubljanske Drame sploh, ogledala si jo je Tadeja Krečič: Igrajo Polona Juh, Iva Babić, Jure Henigman, Boris Mihalj, Gorazd Logar, Vanja Plut, Matija Rozman. Lektorica Tatjana Stanič, scenografinja Urša Vidic, kostumografinja Tina Pavlović, avtor glasbe Blaž Gracar, oblikovalec svetlobe Dani Žorž, oblikovalka maske Merima Ćehić, asistentka dramaturga (študijsko) Nika Šoštarič
Simfonični orkester RTV je z gostujočim solistom Ivanom Krpanom nastopil pod taktirko Ivana Huta. Na sporedu so bila dela The Card Players slovenskega skladatelja Matica Romiha, Beethovnov Koncert za klavir in orkester št. 1 v C-duru in Rahmaninova Druga simfonija.
Simfonični orkester RTV je z gostujočim solistom Ivanom Krpanom nastopil pod taktirko Ivana Huta. Na sporedu so bila dela The Card Players slovenskega skladatelja Matica Romiha, Beethovnov Koncert za klavir in orkester št. 1 v C-duru in Rahmaninova Druga simfonija.
Režijski prvenec 31-letne Francozinje Louise Courvoisier, ki je skupaj s Theom Abadiejem in Marcio Romano ustvarila tudi večplasten scenarij, je lani na filmskem festivalu v Cannesu požel nagrado mladih v sekciji Posebni pogled. Film Sveta krava! bi težko umestili le v en žanr, saj je daleč od lahkotne komedije o prigodah mladostnikov na francoskem podeželju, pa tudi od resne drame o njihovem odraščanju – ponuja tako preplet kompleksnih okoliščin, v katerih se znajdejo najstniki, ki nenadoma zaživijo na kmetiji brez pomoči odraslih, njihov boj za obstanek v zahtevni industriji pridelave sira pa tudi hudomušen vstop v svet spolne dozorelosti in pridobivanja socialnih statusov. Osrednji lik filma je najstnik Totone, ki ga bolj kot delo na kmetiji zanimajo dirke s predelanimi starimi avtomobili ter zabave v lokalnem disku, dokler mu neke noči v nesreči ne umre oče, ki je bil znan mlekar, ki se je ukvarjal tudi s pridelavo sira. Totone se nenadoma s 7-letno sestro znajde pred največjim izzivom svojega življenja. Zgodnje raztovarjanje mleka po bližnjih kmetijah mu nadvse omeji ponočevanje, obenem pa ga zbliža s kako leto starejšo Marie-Liso, ki sama skrbi za krave in veliko posestvo. Medtem ko z njo vstopa v svet spolnosti, obenem ob pomoči dveh prijateljev zakoraka v svet podjetništva, saj mu v najbolj intimnih trenutkih pomagata krasti mleko njenih krav, ki je zaradi pašne reje še posebej visoke kakovosti. Čeprav ima pred seboj izjemno težko dosegljiv cilj zmage v izdelavi sira comté, ki slovi po vrhunskih standardih in kakovosti, ne obupa zlahka, temveč obiskuje praktične delavnice, spletne tečaje in stare mojstrice, ki mu še najbolj dajejo življenjske nasvete. Film ob pomoči fotografa Elia Balezeauxa in montažerke Sarah Grosset predstavlja preplet dokaj dolgih kadrov kotitve telička in prikaza specifične pridelave sira, ki znotraj zgodbe o odraščanju prijateljev pridobi poseben patos – lahko bi rekli, da se mlada življenja kalijo v robustnih pogojih in s svojim staranjem pridobivajo posebno patino – prav tako kot jo pridobivajo siri. Kletvica “sveta krava!” je v bistvu nadvse priročna metafora, ki deluje kot neke vrste mašilo za najstniško sramežljivost kot tudi sinonim za čudaške dogodke, ki se dogajajo na vasi. Tako je gledalec priča vožnji krave v avtu in njeni samomasaži na ščetinastih aparaturah ter že prej omenjeni skotitvi telička, ki ga glavna junaka – igrata ju Dimitri Baudry in Maïwene Barthelemy – obesita na strop z nogami navzdol. Pohvaliti velja spontano igro nekoliko plahega rdečeličneža in suverene rdečelaske, ki poskrbita tudi za zabaven konec filma. Ta nam da vedeti, da bolj kot tekmovalnost štejejo duhovitost, pomoč v težavah in iskreno prijateljstvo. Recenzijo je napisala Miša Gams, bere Lidija Hartman
Režijski prvenec 31-letne Francozinje Louise Courvoisier, ki je skupaj s Theom Abadiejem in Marcio Romano ustvarila tudi večplasten scenarij, je lani na filmskem festivalu v Cannesu požel nagrado mladih v sekciji Posebni pogled. Film Sveta krava! bi težko umestili le v en žanr, saj je daleč od lahkotne komedije o prigodah mladostnikov na francoskem podeželju, pa tudi od resne drame o njihovem odraščanju – ponuja tako preplet kompleksnih okoliščin, v katerih se znajdejo najstniki, ki nenadoma zaživijo na kmetiji brez pomoči odraslih, njihov boj za obstanek v zahtevni industriji pridelave sira pa tudi hudomušen vstop v svet spolne dozorelosti in pridobivanja socialnih statusov. Osrednji lik filma je najstnik Totone, ki ga bolj kot delo na kmetiji zanimajo dirke s predelanimi starimi avtomobili ter zabave v lokalnem disku, dokler mu neke noči v nesreči ne umre oče, ki je bil znan mlekar, ki se je ukvarjal tudi s pridelavo sira. Totone se nenadoma s 7-letno sestro znajde pred največjim izzivom svojega življenja. Zgodnje raztovarjanje mleka po bližnjih kmetijah mu nadvse omeji ponočevanje, obenem pa ga zbliža s kako leto starejšo Marie-Liso, ki sama skrbi za krave in veliko posestvo. Medtem ko z njo vstopa v svet spolnosti, obenem ob pomoči dveh prijateljev zakoraka v svet podjetništva, saj mu v najbolj intimnih trenutkih pomagata krasti mleko njenih krav, ki je zaradi pašne reje še posebej visoke kakovosti. Čeprav ima pred seboj izjemno težko dosegljiv cilj zmage v izdelavi sira comté, ki slovi po vrhunskih standardih in kakovosti, ne obupa zlahka, temveč obiskuje praktične delavnice, spletne tečaje in stare mojstrice, ki mu še najbolj dajejo življenjske nasvete. Film ob pomoči fotografa Elia Balezeauxa in montažerke Sarah Grosset predstavlja preplet dokaj dolgih kadrov kotitve telička in prikaza specifične pridelave sira, ki znotraj zgodbe o odraščanju prijateljev pridobi poseben patos – lahko bi rekli, da se mlada življenja kalijo v robustnih pogojih in s svojim staranjem pridobivajo posebno patino – prav tako kot jo pridobivajo siri. Kletvica “sveta krava!” je v bistvu nadvse priročna metafora, ki deluje kot neke vrste mašilo za najstniško sramežljivost kot tudi sinonim za čudaške dogodke, ki se dogajajo na vasi. Tako je gledalec priča vožnji krave v avtu in njeni samomasaži na ščetinastih aparaturah ter že prej omenjeni skotitvi telička, ki ga glavna junaka – igrata ju Dimitri Baudry in Maïwene Barthelemy – obesita na strop z nogami navzdol. Pohvaliti velja spontano igro nekoliko plahega rdečeličneža in suverene rdečelaske, ki poskrbita tudi za zabaven konec filma. Ta nam da vedeti, da bolj kot tekmovalnost štejejo duhovitost, pomoč v težavah in iskreno prijateljstvo. Recenzijo je napisala Miša Gams, bere Lidija Hartman
Nina je nadarjena zdravnica, ginekologinja in porodničarka. Ko med težavnim porodom v bolnišnici umre novorojenček, njegov oče zahteva preiskavo zaradi domnevno nestrokovnega posega. Pri tem ne pomagajo govorice, da naj bi Nina po oddaljenih podeželskih krajih opravljala ilegalne splave ženskam v stiski. April je drugi celovečerec, ki ga kot scenaristka in režiserka podpisuje gruzijska avtorica mlajše generacije Dea Kulumbegashvili. Na beneškem festivalu je prejel posebno nagrado žirije, in tudi sicer gre za odmevno delo. Pri njegovi uspešni mednarodni poti ni nepomembno, da je bil podpornik avtorice in koproducent Luca Guadagnino. Gre sicer za zanimiv filmski organizem, ki v mnogočem temelji na prezenci glavne igralke Ie Sukhitashvili. April predstavlja dvojno potovanje; na prvi ravni spoznamo globoko konservativno, blatno in siromašno podeželsko okolje na vzhodu Gruzije, polno prikritega in odkritega nasilja nad ženskami. Vzporedno pa se spuščamo tudi v Ninino psiho, ki mora na tem svojem potovanju od primera do primera sprejemati strokovne odločitve kot zdravnica in moralne odločitve kot človek. Kot inteligentna oseba, ki za skrajno zadržano zunanjostjo skriva veliko mero razumevanja in sočutja, mora Nina v želji, da bi spremenila stvari na bolje, hoditi po robu zakona ali stopiti onkraj njega. Transgresivno obnašanje ji sicer ni povsem tuje: v zasebnem življenju se za spolno zadovoljstvo ponoči prepušča neznanim, tudi nasilnim moškim. Poudariti je treba, da je telo v filmu April v vseh situacijah povsem deerotizirano in pri ženskah vir številnih stisk, s čimer avtorica uspešno posreduje občutek skrajnega nelagodja; k temu pripomore še občasna nadrealistična pojava grozljive brezoblične kreature, ki Nino in gledalce opominja na smrtnost. Memento mori. Avtorsko delo je sicer zasnovano skoraj kot naturalistična pripoved, ki jo mizanscensko sestavljajo številni dolgi, večinoma nepremični kadri; ti poudarjajo težo eksistence na vzhodu Gruzije, daleč stran od večjih mest, hkrati pa s prizori iz narave – še posebej impresiven je prizor rojstva divje nevihte – transcendira to nemilo vsakdanjost. Dea Kulumbegashvili se je z Aprilom izkazala za dobro »arthouse« učenko. V njenem pristopu lahko prepoznamo številne reference iz polpretekle zgodovine; nenazadnje je romunski novi val pljusknil na svetovno sceno s prelomnim celovečercem 4 meseci, 3 tedni in 2 dneva o nezakonitem splavu. Tu je tudi dolga tradicija »počasnega filma«, oziroma tistega, čemur je Paul Schrader v svoji znameniti študiji rekel transcendentalni film ... Seveda pa to v ničemer ne zmanjšuje teže in vrednosti filma, ki je prišel na platna v času, ko so reproduktivne pravice žensk mnogokje znova pod udarom, z njimi pa tudi možnost neke bolj humane prihodnosti za vse … Recenzijo je napisal Gorazd Trušnovec, bere Dejan Kaloper
Nina je nadarjena zdravnica, ginekologinja in porodničarka. Ko med težavnim porodom v bolnišnici umre novorojenček, njegov oče zahteva preiskavo zaradi domnevno nestrokovnega posega. Pri tem ne pomagajo govorice, da naj bi Nina po oddaljenih podeželskih krajih opravljala ilegalne splave ženskam v stiski. April je drugi celovečerec, ki ga kot scenaristka in režiserka podpisuje gruzijska avtorica mlajše generacije Dea Kulumbegashvili. Na beneškem festivalu je prejel posebno nagrado žirije, in tudi sicer gre za odmevno delo. Pri njegovi uspešni mednarodni poti ni nepomembno, da je bil podpornik avtorice in koproducent Luca Guadagnino. Gre sicer za zanimiv filmski organizem, ki v mnogočem temelji na prezenci glavne igralke Ie Sukhitashvili. April predstavlja dvojno potovanje; na prvi ravni spoznamo globoko konservativno, blatno in siromašno podeželsko okolje na vzhodu Gruzije, polno prikritega in odkritega nasilja nad ženskami. Vzporedno pa se spuščamo tudi v Ninino psiho, ki mora na tem svojem potovanju od primera do primera sprejemati strokovne odločitve kot zdravnica in moralne odločitve kot človek. Kot inteligentna oseba, ki za skrajno zadržano zunanjostjo skriva veliko mero razumevanja in sočutja, mora Nina v želji, da bi spremenila stvari na bolje, hoditi po robu zakona ali stopiti onkraj njega. Transgresivno obnašanje ji sicer ni povsem tuje: v zasebnem življenju se za spolno zadovoljstvo ponoči prepušča neznanim, tudi nasilnim moškim. Poudariti je treba, da je telo v filmu April v vseh situacijah povsem deerotizirano in pri ženskah vir številnih stisk, s čimer avtorica uspešno posreduje občutek skrajnega nelagodja; k temu pripomore še občasna nadrealistična pojava grozljive brezoblične kreature, ki Nino in gledalce opominja na smrtnost. Memento mori. Avtorsko delo je sicer zasnovano skoraj kot naturalistična pripoved, ki jo mizanscensko sestavljajo številni dolgi, večinoma nepremični kadri; ti poudarjajo težo eksistence na vzhodu Gruzije, daleč stran od večjih mest, hkrati pa s prizori iz narave – še posebej impresiven je prizor rojstva divje nevihte – transcendira to nemilo vsakdanjost. Dea Kulumbegashvili se je z Aprilom izkazala za dobro »arthouse« učenko. V njenem pristopu lahko prepoznamo številne reference iz polpretekle zgodovine; nenazadnje je romunski novi val pljusknil na svetovno sceno s prelomnim celovečercem 4 meseci, 3 tedni in 2 dneva o nezakonitem splavu. Tu je tudi dolga tradicija »počasnega filma«, oziroma tistega, čemur je Paul Schrader v svoji znameniti študiji rekel transcendentalni film ... Seveda pa to v ničemer ne zmanjšuje teže in vrednosti filma, ki je prišel na platna v času, ko so reproduktivne pravice žensk mnogokje znova pod udarom, z njimi pa tudi možnost neke bolj humane prihodnosti za vse … Recenzijo je napisal Gorazd Trušnovec, bere Dejan Kaloper
Adolescenca se začne kot tipični britanski – BBC-jev krimič: na severu Anglije, v okolici Liverpoola, z dvema policistoma, ki se poleg dela ukvarjata tudi z lastnimi družinskimi težavami. Kriminalistični inšpektor Luke Bascombe (igra ga Ashley Walters) in narednica Misha Frank (to igra Faye Marsay) čakata na ukaz za začetek racije. Takrat Bascomba pokliče sin Adam, ki se kot že večkrat dotlej pretvarja, da je bolan, da mu ne bi bilo treba v šolo. Adamovo izogibanje pouku in družbi sošolcev prikrito nakazuje eno izmed tem miniserije: psihično nasilje, ki so mu izpostavljeni številni mladi ljudje med svojimi vrstniki. Medvrstniško nasilje, bodisi fizično ali psihično, najbrž ni nič novega, tako kot ni nič novega niti prepad med različnimi generacijami. Med starejšimi in mlajšimi generacijami so vedno obstajala določena trenja zaradi spreminjajočih se vrednot, prepričanj, načina življenja; tako, kot so starejše generacije nad mlajšimi pogosto zaprepadene, si mlajše želijo več svobode in sprememb. Vseeno pa je iz generacije v generacijo nekaj »res drugače«; znanost in tehnologija se razvijata eksponentno, ne linearno, kar pomeni, da je med tehnologijo, ki oblikuje življenje naših otrok, in tehnologijo, ki je oblikovala naše življenje, večja razlika, kot če bi primerjali generacijo nas in naših staršev; in še veliko večja, če bi z njo primerjali generaciji naših staršev in starih staršev. In čeprav so imeli mladi vedno svoj sleng, svoje izraze, ki so se njihovim staršem zdeli trapasti, so razlike v komunikaciji med generacijo alfa – otroki, rojenimi po letu 2010 – in njihovimi starši najbrž še veliko večje kot med prejšnjimi generacijami. Ob eksponentnem tehnološkem razvoju in hitri digitalizaciji sveta v zelo kratkem času namreč nastajajo povsem nove oblike jezika in pomenov. Pomeni memov, internetnih šal in referenc, emotikonov se spreminjajo s takšno hitrostjo, da med generacijami nastajajo skoraj nepredirne razlike. Jezika in izrazov mladih, ki jih ti uporabljajo med seboj, starši pogosto ne razumejo več, in Adolescenca je navdihnila številne članke v spletnih medijih s »slovarčki« izrazov in emotikonov, ki pomenijo vse kaj drugega, kakor bi sklepali po njihovem dobesednem pomenu. A ostali smo pri dveh policistih, ki v avtu čakata na navodila za začetek racije. Namen racije je aretacija osumljenca za umor, kar ne bi bilo nič nenavadnega, če ne bi do zob oboroženi policisti nekaj minut pozneje merili v 13-letnega dečka, ki se od strahu polula v posteljo. Jamieja Millerja, trinajstletnika, osumljenca umora sošolke (igra ga odlični Owen Cooper), privedejo na policijsko postajo in ga priprejo; sledi prihod medicinske sestre, odvetnika in socialnega delavca, pregled, telesna preiskava in zaslišanje. Resnost dogajanja je še bolj očitna prav zaradi neprekinjene kader-sekvence, ki v BBC-jevi seriji najbrž ne bi bila mogoča, medtem, ko si Netflixova produkcija to lahko privošči. Vsak izmed štirih delov miniserije Adolescenca na podoben način prikaže enega izmed vidikov dogajanja, ki bega in spravlja v nemočno stisko vse vpletene odrasle – od staršev do pedagogov, psihologov, socialnih delavcev in policistov. Da se nikomur od njih niti sanja ne, kaj se dogaja, postane jasno na primeru otroških objav na družbenih omrežjih. Odrasli že razumejo besede in slike, a to še ne pomeni, da razumejo tudi, kaj te pomenijo, ko jih uporabljajo otroci; inšpektorja Bascomba se končno usmili njegov sin, ki mu pove, kaj zapisi dejansko pomenijo. V komunikacijski izoliranosti, zaprtosti generacije same vase, se ti otroci torej na nek način znajdejo prepuščeni sami sebi – kot v različici Gospodarja muh, ki se odvija na družbenih omrežjih, na zaslonih njihovih računalnikov in predvsem pametnih telefonov, v katere so zazrti, medtem ko so »na varnem« v svojih sobah. Stanje v šolskih ustanovah ni dosti boljše; učiteljice in učitelji na spletu množično pišejo o tem, kako jih je upodobitev kaotičnega stanja v šoli v Adolescenci ob gledanju spravljala v stisko s svojo realističnostjo; kako stare avtoritarne disciplinske metode (upravičeno) niso več sprejemljive, medtem, ko razpadajočemu (javnemu) šolskemu sistemu s prevečkrat podplačanimi, obupanimi in apatičnimi pedagogi, ki nimajo pravega stika z realnostjo mladih, še ni uspelo vzpostaviti drugačnega načina delovanja. Elon Musk je pred nekaj dnevi izjavil, da je temeljna šibka točka zahodne civilizacije empatija; ker naj bi je imeli preveč, naj bi delovala samodestruktivno. Dogajanje, prikazano v Adolescenci, nasprotno nakazuje na kronično, privzgojeno pomanjkanje empatije. Kdo naše otroke vzgaja v brezčutne ljudi, se ob tem sprašujejo starši, pri katerih miniserija vzbuja tesnobo ob tem, kako zelo gredo lahko stvari narobe, tudi če sami ne naredijo nobene »velike napake«. Je kriva epidemija, ki je te otroke v njihovih najzgodnejših letih oropala socialnih stikov in s tem veščin, uravnavanja čustev, nadzora impulzov, kot ugotavljajo nekateri terapevti in pedagogi? So krivi mizogini vplivneži, ki reklamirajo spolno nasilje kot sredstvo opolnomočenja moških? So krivi algoritmi, ki za vsakega uporabnika naslikajo svojo resnico, vse bolj oddaljeno od resnic drugih; in ki iz nas do onemoglosti izvabljajo čustvene odzive, dokler ne ostane niti za kapljo empatije več? Ali digitalizacija sveta nasploh, ki ljudi pomanjša na skupek pikslov? Adolescenca prinaša srhljivo odslikavo dejanskega stanja – odgovore pa bomo v položaju, ki v marsikaterem pogledu nima zgodovinskih vzporednic, kot družba morali poiskati sami. Recenzijo je napisala Tina Poglajen, bere Lidija Hartman
Adolescenca se začne kot tipični britanski – BBC-jev krimič: na severu Anglije, v okolici Liverpoola, z dvema policistoma, ki se poleg dela ukvarjata tudi z lastnimi družinskimi težavami. Kriminalistični inšpektor Luke Bascombe (igra ga Ashley Walters) in narednica Misha Frank (to igra Faye Marsay) čakata na ukaz za začetek racije. Takrat Bascomba pokliče sin Adam, ki se kot že večkrat dotlej pretvarja, da je bolan, da mu ne bi bilo treba v šolo. Adamovo izogibanje pouku in družbi sošolcev prikrito nakazuje eno izmed tem miniserije: psihično nasilje, ki so mu izpostavljeni številni mladi ljudje med svojimi vrstniki. Medvrstniško nasilje, bodisi fizično ali psihično, najbrž ni nič novega, tako kot ni nič novega niti prepad med različnimi generacijami. Med starejšimi in mlajšimi generacijami so vedno obstajala določena trenja zaradi spreminjajočih se vrednot, prepričanj, načina življenja; tako, kot so starejše generacije nad mlajšimi pogosto zaprepadene, si mlajše želijo več svobode in sprememb. Vseeno pa je iz generacije v generacijo nekaj »res drugače«; znanost in tehnologija se razvijata eksponentno, ne linearno, kar pomeni, da je med tehnologijo, ki oblikuje življenje naših otrok, in tehnologijo, ki je oblikovala naše življenje, večja razlika, kot če bi primerjali generacijo nas in naših staršev; in še veliko večja, če bi z njo primerjali generaciji naših staršev in starih staršev. In čeprav so imeli mladi vedno svoj sleng, svoje izraze, ki so se njihovim staršem zdeli trapasti, so razlike v komunikaciji med generacijo alfa – otroki, rojenimi po letu 2010 – in njihovimi starši najbrž še veliko večje kot med prejšnjimi generacijami. Ob eksponentnem tehnološkem razvoju in hitri digitalizaciji sveta v zelo kratkem času namreč nastajajo povsem nove oblike jezika in pomenov. Pomeni memov, internetnih šal in referenc, emotikonov se spreminjajo s takšno hitrostjo, da med generacijami nastajajo skoraj nepredirne razlike. Jezika in izrazov mladih, ki jih ti uporabljajo med seboj, starši pogosto ne razumejo več, in Adolescenca je navdihnila številne članke v spletnih medijih s »slovarčki« izrazov in emotikonov, ki pomenijo vse kaj drugega, kakor bi sklepali po njihovem dobesednem pomenu. A ostali smo pri dveh policistih, ki v avtu čakata na navodila za začetek racije. Namen racije je aretacija osumljenca za umor, kar ne bi bilo nič nenavadnega, če ne bi do zob oboroženi policisti nekaj minut pozneje merili v 13-letnega dečka, ki se od strahu polula v posteljo. Jamieja Millerja, trinajstletnika, osumljenca umora sošolke (igra ga odlični Owen Cooper), privedejo na policijsko postajo in ga priprejo; sledi prihod medicinske sestre, odvetnika in socialnega delavca, pregled, telesna preiskava in zaslišanje. Resnost dogajanja je še bolj očitna prav zaradi neprekinjene kader-sekvence, ki v BBC-jevi seriji najbrž ne bi bila mogoča, medtem, ko si Netflixova produkcija to lahko privošči. Vsak izmed štirih delov miniserije Adolescenca na podoben način prikaže enega izmed vidikov dogajanja, ki bega in spravlja v nemočno stisko vse vpletene odrasle – od staršev do pedagogov, psihologov, socialnih delavcev in policistov. Da se nikomur od njih niti sanja ne, kaj se dogaja, postane jasno na primeru otroških objav na družbenih omrežjih. Odrasli že razumejo besede in slike, a to še ne pomeni, da razumejo tudi, kaj te pomenijo, ko jih uporabljajo otroci; inšpektorja Bascomba se končno usmili njegov sin, ki mu pove, kaj zapisi dejansko pomenijo. V komunikacijski izoliranosti, zaprtosti generacije same vase, se ti otroci torej na nek način znajdejo prepuščeni sami sebi – kot v različici Gospodarja muh, ki se odvija na družbenih omrežjih, na zaslonih njihovih računalnikov in predvsem pametnih telefonov, v katere so zazrti, medtem ko so »na varnem« v svojih sobah. Stanje v šolskih ustanovah ni dosti boljše; učiteljice in učitelji na spletu množično pišejo o tem, kako jih je upodobitev kaotičnega stanja v šoli v Adolescenci ob gledanju spravljala v stisko s svojo realističnostjo; kako stare avtoritarne disciplinske metode (upravičeno) niso več sprejemljive, medtem, ko razpadajočemu (javnemu) šolskemu sistemu s prevečkrat podplačanimi, obupanimi in apatičnimi pedagogi, ki nimajo pravega stika z realnostjo mladih, še ni uspelo vzpostaviti drugačnega načina delovanja. Elon Musk je pred nekaj dnevi izjavil, da je temeljna šibka točka zahodne civilizacije empatija; ker naj bi je imeli preveč, naj bi delovala samodestruktivno. Dogajanje, prikazano v Adolescenci, nasprotno nakazuje na kronično, privzgojeno pomanjkanje empatije. Kdo naše otroke vzgaja v brezčutne ljudi, se ob tem sprašujejo starši, pri katerih miniserija vzbuja tesnobo ob tem, kako zelo gredo lahko stvari narobe, tudi če sami ne naredijo nobene »velike napake«. Je kriva epidemija, ki je te otroke v njihovih najzgodnejših letih oropala socialnih stikov in s tem veščin, uravnavanja čustev, nadzora impulzov, kot ugotavljajo nekateri terapevti in pedagogi? So krivi mizogini vplivneži, ki reklamirajo spolno nasilje kot sredstvo opolnomočenja moških? So krivi algoritmi, ki za vsakega uporabnika naslikajo svojo resnico, vse bolj oddaljeno od resnic drugih; in ki iz nas do onemoglosti izvabljajo čustvene odzive, dokler ne ostane niti za kapljo empatije več? Ali digitalizacija sveta nasploh, ki ljudi pomanjša na skupek pikslov? Adolescenca prinaša srhljivo odslikavo dejanskega stanja – odgovore pa bomo v položaju, ki v marsikaterem pogledu nima zgodovinskih vzporednic, kot družba morali poiskati sami. Recenzijo je napisala Tina Poglajen, bere Lidija Hartman
Piše Leonora Flis, bereta Igor Velše in Eva Longyka Marušič. Manca G. Renko je vešča pisanja. Vešča je tudi analitičnega in kritičnega razmisleka. Slednje ji najbrž pride zelo prav tudi pri njenem znanstvenem delu. Po izobrazbi je zgodovinarka, uveljavljena je tudi kot esejistka in urednica. Vse te veščine in talenti so združeni v njeni knjigi Živalsko mesto. Podnaslov Eseji o popularni kulturi, zgodovini in čustvih povzame kar nekaj njenih nivojev, ne pa vseh. Eseji so ponavadi žanr, ki zahteva počasno branje. Seveda moramo biti tudi pri pričujoči knjigi zbrani, vendar je slog Mance G. Renko gibek, dihajoč, vsebina pa privlačna, neodložljiva v svoji, (zagotovo vsaj literarni) iskrenosti. Ne želim reči, da avtorica ni iskrena kot individuum, ki ubeseduje svoje življenje, vendar se moramo zavedati, da ne glede na ostrino, prodornost in tudi čustvenost njene misli, beremo samocenzuriran zapis: »(...) prav toliko kot se s pisanjem razkrivamo, se tudi zakrivamo in pisanje ni nič bolj pot k dekonstrukciji kot konstrukciji lastne (literarne) osebe.« Pisanje imenuje tudi trening in mu ne pripisuje terapevtskih lastnosti, ki se pogosto izpostavljajo pri avtobiografskih zapisih. Knjiga je sestavljena iz desetih esejev, od teh ima eden funkcijo prologa, v katerem nas avtorica seznani s sestavo knjige in svojih izhodišč pri pisanju: “V živalskem mestu se mešajo napol artikulirane misli drugih ljudi, velikokrat preveč premišljene ideje, surova čustva, ključna življenjska spoznanja, popularne kulture, politični nazori, zgodovina, visoka umetnost, nizke strasti.” In ta napoved ne razočara. V eseju Are We Having Fun Yet Manca G. Renko tematizira med drugim tudi vprašanje vrednosti umetnosti, tiste bolj izbrane in tiste druge, namenjene množicam. Kratek prerez skozi zgodovino pokaže, da imata visoka umetnost in množična, popularna kultura pogosto enak izvor oziroma motivacijo: razvedrilo. V primeru klasičnih izdelkov je šlo bolj za zabavo elit, za pozicijo zrenja, ki so si jo lahko privoščili bogati. Množična kultura pa je kultura potrošništva, ki ima v jedru prav tako razvedrilo, odmik od resničnosti. Manca G. Renko skozi reference iz filmov, filozofije in literature, niza vrsto zanimivih primerov, ki dajo vedeti, da trende v umetnosti postavljajo elite in kapital. V več esejih, tudi v pričujočem, razmišlja o ženski kot o objektu, o predmetu opazovanja (kot primere navaja kip Afrodite Knidske, Botticellijevo Venero ter njeno odslikavo v Ursuli Andress v prvem filmu o Jamesu Bondu Dr. No). »Naš civilizacijski odnos do ženskih teles izhaja iz pogleda zlorabe, vdora v zasebnost, erotizacije brez privolitve.« V Osebni zgodovini popa vnovič, iz drugega zornega kota, izpostavlja položaj ženske in njenega dojemanja sveta, od zaljubljenosti do ženskega prijateljstva (vse to tudi skozi glasbene in knjižne reference, ki jih navaja). Esej kljub pisateljičini izjavi v prologu, da se v pisanju toliko odkriva, kot se tudi zakriva, deluje iskreno, lahko bi rekli boleče iskreno in ranjivo. Ko govori o prijateljstvih, pravi, da so bila nekatera »velika projekcija, ki je nastala iz želje po pripadanju, sprejetosti, varnosti in ljubezni.« »Želela sem dati vse, verjeti v vse, samo zato, da bi lahko pozabila nase.« Gre seveda tudi za običajne vzorce odraščanja in za generacijske specifike, ki jih Manca G. Renko prikaže na nazoren in domišljen način. Podobno tematsko linijo lahko razberemo tudi v eseju Or at least a voice. Of a generation. Odlično je polemiziranje o delu, o vrednoti in vrednosti dela v eseju Mnogo dela za nič. Tudi tu Manca G. Renko vpleta v zapis vprašanje spolov, obenem pa diskusijo vpne v kontekst družbenih slojev. »Nihče na svetu ne more zaslužiti niti enega samega milijona izključno z delom. To je mogoče z delom in špekulacijami, delom in dediščino, delom in izkoriščanjem, delom in srečo – ne pa s samim delom.« Prav tako izpostavlja, da je razkorak med tem, kar nam prinaša denar (vsaj tisti za preživetje, zlasti če delamo na področju kulture), ter tem, kar nas resnično zanima, včasih velik, prav tako tudi izguba naše energije. Esej Življenje onkraj tradicije je zanimiva razprava o pomenu tradicij in tega, kdo se nanje najbolj veže. Avtorici se zdi, da so (malo)meščani tisti, ki se tradicije najbolj držijo (na primer skupna kosila ob družinskih praznikih), v to analizo vnaša tudi uživanje mesa, ki naj bi bilo prav tako prevladujoča 'tradicija' (malo)meščanov (in žensk, ki se preveč predajo družinskemu življenju in zavoljo družine odvržejo recimo vegetarijanstvo). Meni, da so neprivilegirani, tisti na margini, bolj osveščeni. Zanimiva je avtoričina precej ultimativna izjava: »Nobena želja po dobrem starem ne more prinesti tudi dobrega novega. Dobro staro prinaša slabo novo.« Obujanje tradicij, ki se v tem eseju vežejo zlasti na družinski krog, je prikazano v dokaj negativni luči, zdi se, da jih avtorica skoraj apriori povezuje z nezdravimi družinskimi dinamikami. Te vsekakor so navzoče, vendar menim, da je avtoričino opažanje v tem zapisu vendarle preveč črno-belo. Tradicije ne nazadnje prinašajo povezovanje, občutek pripadnosti, bližine (kar sicer izpostavi tudi M. Renko, vendar v obujanju »dobrega starega« vidi problem) in v sebi ne nosijo nujno patologij in preživetih vzorcev. O vlogi in položaju ženske v družbi vnovič lahko beremo v eseju A tako pač je: Geniji in pridne punce, ki ga uvaja korespondenca med Jeanom Paulom Sartrom in Simone de Beauvoir. Sartre pričakuje od mlade Simone, ki je Sartra komajda dobro spoznala, da perici odnese njegovo umazano perilo. Esej nato zvede delo in ženski potencial na nekaj primerov, ki nazorno pokažejo na to, kako ženski intelekt ni pojmovan kot »eruditski, pač pa intuitiven, njihova vrednost ni prepoznana v izvirnih intelektualnih presežkih, pač pa se jih ceni predvsem kot sistematizatorke, promotorke ali popularizatorke (tujih) idej.« S pozicije ženske, ki velikokrat ni zadostno videna in slišana, žal tudi s strani same sebe in celo (ali pa še najbolj) takrat, ko je v jedru huda travma, se zbirka zaključi. Lahko kot nagovor vsem tistim, ki želijo osmisliti sebe, si dati prostor za izraz, za razmislek, za odgovorjena in odprta vprašanja. Tako kot pestrost in kompleksnost tematik besedilom v Živalskem mestu prinašata vrednost tudi multirefenčnost in intertekstualnost, ki bralkam in bralcem lahko odpreta mnoge nove miselne poti.
Piše Leonora Flis, bereta Igor Velše in Eva Longyka Marušič. Manca G. Renko je vešča pisanja. Vešča je tudi analitičnega in kritičnega razmisleka. Slednje ji najbrž pride zelo prav tudi pri njenem znanstvenem delu. Po izobrazbi je zgodovinarka, uveljavljena je tudi kot esejistka in urednica. Vse te veščine in talenti so združeni v njeni knjigi Živalsko mesto. Podnaslov Eseji o popularni kulturi, zgodovini in čustvih povzame kar nekaj njenih nivojev, ne pa vseh. Eseji so ponavadi žanr, ki zahteva počasno branje. Seveda moramo biti tudi pri pričujoči knjigi zbrani, vendar je slog Mance G. Renko gibek, dihajoč, vsebina pa privlačna, neodložljiva v svoji, (zagotovo vsaj literarni) iskrenosti. Ne želim reči, da avtorica ni iskrena kot individuum, ki ubeseduje svoje življenje, vendar se moramo zavedati, da ne glede na ostrino, prodornost in tudi čustvenost njene misli, beremo samocenzuriran zapis: »(...) prav toliko kot se s pisanjem razkrivamo, se tudi zakrivamo in pisanje ni nič bolj pot k dekonstrukciji kot konstrukciji lastne (literarne) osebe.« Pisanje imenuje tudi trening in mu ne pripisuje terapevtskih lastnosti, ki se pogosto izpostavljajo pri avtobiografskih zapisih. Knjiga je sestavljena iz desetih esejev, od teh ima eden funkcijo prologa, v katerem nas avtorica seznani s sestavo knjige in svojih izhodišč pri pisanju: “V živalskem mestu se mešajo napol artikulirane misli drugih ljudi, velikokrat preveč premišljene ideje, surova čustva, ključna življenjska spoznanja, popularne kulture, politični nazori, zgodovina, visoka umetnost, nizke strasti.” In ta napoved ne razočara. V eseju Are We Having Fun Yet Manca G. Renko tematizira med drugim tudi vprašanje vrednosti umetnosti, tiste bolj izbrane in tiste druge, namenjene množicam. Kratek prerez skozi zgodovino pokaže, da imata visoka umetnost in množična, popularna kultura pogosto enak izvor oziroma motivacijo: razvedrilo. V primeru klasičnih izdelkov je šlo bolj za zabavo elit, za pozicijo zrenja, ki so si jo lahko privoščili bogati. Množična kultura pa je kultura potrošništva, ki ima v jedru prav tako razvedrilo, odmik od resničnosti. Manca G. Renko skozi reference iz filmov, filozofije in literature, niza vrsto zanimivih primerov, ki dajo vedeti, da trende v umetnosti postavljajo elite in kapital. V več esejih, tudi v pričujočem, razmišlja o ženski kot o objektu, o predmetu opazovanja (kot primere navaja kip Afrodite Knidske, Botticellijevo Venero ter njeno odslikavo v Ursuli Andress v prvem filmu o Jamesu Bondu Dr. No). »Naš civilizacijski odnos do ženskih teles izhaja iz pogleda zlorabe, vdora v zasebnost, erotizacije brez privolitve.« V Osebni zgodovini popa vnovič, iz drugega zornega kota, izpostavlja položaj ženske in njenega dojemanja sveta, od zaljubljenosti do ženskega prijateljstva (vse to tudi skozi glasbene in knjižne reference, ki jih navaja). Esej kljub pisateljičini izjavi v prologu, da se v pisanju toliko odkriva, kot se tudi zakriva, deluje iskreno, lahko bi rekli boleče iskreno in ranjivo. Ko govori o prijateljstvih, pravi, da so bila nekatera »velika projekcija, ki je nastala iz želje po pripadanju, sprejetosti, varnosti in ljubezni.« »Želela sem dati vse, verjeti v vse, samo zato, da bi lahko pozabila nase.« Gre seveda tudi za običajne vzorce odraščanja in za generacijske specifike, ki jih Manca G. Renko prikaže na nazoren in domišljen način. Podobno tematsko linijo lahko razberemo tudi v eseju Or at least a voice. Of a generation. Odlično je polemiziranje o delu, o vrednoti in vrednosti dela v eseju Mnogo dela za nič. Tudi tu Manca G. Renko vpleta v zapis vprašanje spolov, obenem pa diskusijo vpne v kontekst družbenih slojev. »Nihče na svetu ne more zaslužiti niti enega samega milijona izključno z delom. To je mogoče z delom in špekulacijami, delom in dediščino, delom in izkoriščanjem, delom in srečo – ne pa s samim delom.« Prav tako izpostavlja, da je razkorak med tem, kar nam prinaša denar (vsaj tisti za preživetje, zlasti če delamo na področju kulture), ter tem, kar nas resnično zanima, včasih velik, prav tako tudi izguba naše energije. Esej Življenje onkraj tradicije je zanimiva razprava o pomenu tradicij in tega, kdo se nanje najbolj veže. Avtorici se zdi, da so (malo)meščani tisti, ki se tradicije najbolj držijo (na primer skupna kosila ob družinskih praznikih), v to analizo vnaša tudi uživanje mesa, ki naj bi bilo prav tako prevladujoča 'tradicija' (malo)meščanov (in žensk, ki se preveč predajo družinskemu življenju in zavoljo družine odvržejo recimo vegetarijanstvo). Meni, da so neprivilegirani, tisti na margini, bolj osveščeni. Zanimiva je avtoričina precej ultimativna izjava: »Nobena želja po dobrem starem ne more prinesti tudi dobrega novega. Dobro staro prinaša slabo novo.« Obujanje tradicij, ki se v tem eseju vežejo zlasti na družinski krog, je prikazano v dokaj negativni luči, zdi se, da jih avtorica skoraj apriori povezuje z nezdravimi družinskimi dinamikami. Te vsekakor so navzoče, vendar menim, da je avtoričino opažanje v tem zapisu vendarle preveč črno-belo. Tradicije ne nazadnje prinašajo povezovanje, občutek pripadnosti, bližine (kar sicer izpostavi tudi M. Renko, vendar v obujanju »dobrega starega« vidi problem) in v sebi ne nosijo nujno patologij in preživetih vzorcev. O vlogi in položaju ženske v družbi vnovič lahko beremo v eseju A tako pač je: Geniji in pridne punce, ki ga uvaja korespondenca med Jeanom Paulom Sartrom in Simone de Beauvoir. Sartre pričakuje od mlade Simone, ki je Sartra komajda dobro spoznala, da perici odnese njegovo umazano perilo. Esej nato zvede delo in ženski potencial na nekaj primerov, ki nazorno pokažejo na to, kako ženski intelekt ni pojmovan kot »eruditski, pač pa intuitiven, njihova vrednost ni prepoznana v izvirnih intelektualnih presežkih, pač pa se jih ceni predvsem kot sistematizatorke, promotorke ali popularizatorke (tujih) idej.« S pozicije ženske, ki velikokrat ni zadostno videna in slišana, žal tudi s strani same sebe in celo (ali pa še najbolj) takrat, ko je v jedru huda travma, se zbirka zaključi. Lahko kot nagovor vsem tistim, ki želijo osmisliti sebe, si dati prostor za izraz, za razmislek, za odgovorjena in odprta vprašanja. Tako kot pestrost in kompleksnost tematik besedilom v Živalskem mestu prinašata vrednost tudi multirefenčnost in intertekstualnost, ki bralkam in bralcem lahko odpreta mnoge nove miselne poti.
Piše Majda Travnik Vode, bereta Igor Velše in Eva Longyka Marušič. Zavladati vetru ni lahko; še iz pravljic vemo, da je človek nasproti vetru v prepišnih dvoranah svojega hrepenenja kot prah. Veter je v drugi kratkoprozni zbirki Mateje Gomboc – prvo zbirko z naslovom Pozneje se pomeniva je avtorica izdala leta 2014 – prispodoba za marsikaj: za srečanje z radikalno tujim in podzavestnim, za občutja manjvrednosti in neizpolnjenosti, za žalovanje, grobo deziluzijo, ljubosumje, predvsem pa za prelomne trenutke obračuna s seboj. Veter je torej – tako kot v pravljicah – trenutek soočenja z mogočnim nasprotnikom, trenutek resnice, ko se neka zavesa raztrga, a je treba kljub temu kreniti naprej in urediti življenje. zavladati vetru. Zgodbe Mateje Gomboc so namreč – poleg tega, da v njih nastopajo izključno protagonistke – izvirne tudi v tem, da junakinje ne potonejo, ampak v veliki večini najdejo nekakšen izhod iz labirinta, čeprav je ta zvečine zelo ozek, včasih zgolj beckettovski: Poskusi znova. Naj spodleti bolje. Že iz teh prvih vtisov je razvidno, da pri novi zbirki kratke proze Mateje Gomboc ne gre toliko za velike prelomnice, velike poraze ali, na drugi strani, za velika zmagoslavja, kot za široko vmesno območje, kjer je treba izumiti novo preživetveno taktiko. O svojevrstni odpornosti in borbenosti, iz katere izraščajo zgodbe, zgovorno pričajo že nekateri naslovi: Zavladati vetru, Samo dihati, Live Aid, Nekaj novega, Topniški položaj, Nekdo od drugod. V svoji temeljni trdoživosti je ta proza življenjska in praktična, zaradi svojega »sleherništva« pa ponuja tudi široko identifikacijsko in bralsko katarzično polje. Večino žensk, ki naseljujejo zgodbe, namreč zlahka identificiramo v najbližji soseščini, še več, morebiti smo nekatere izmed njih celo same bralke, saj zbirka tematizira življenjske situacije žensk različnih starosti. Približno dve tretjini od skupno enaindvajsetih zgodb na takšen ali drugačen način, pogosto v obliki monologa, pripovedujejo ženske srednjih let, upokojenke ali starejše. Tudi v tem je zbirka precej izvirna, saj se zdi, da omenjena starostna skupina predstavlja svojevrstno vrzel v slovenski književnosti, čeprav gre pravzaprav za populacijo z izrednim literarnim potencialom, ki se ponaša z bogatimi pahljačami življenjskih izkušenj in je obenem pogosto sposobna izjemne (samo)refleksije. (Ob tem je dovolj pomisliti na vdovo Ido iz romana Težka voda Pie Prezelj.) Tretjina zgodb v zbirki Zavladati vetru pa pripade nasprotnemu polu: mlajšim dekletom, večinoma na pragu odraslosti, vendar je tudi avtoričin stik z mladostniškimi tematikami živ in pristen, morda zaradi učiteljskega poklica, ki ga lahko tudi brez poznavanja avtoričine biografije zaslutimo v ozadju. Tudi otipljivo najboljša in hkrati najdaljša zgodba z naslovom Učitelj, posvečena avtoričini mami, tematizira učiteljski poklic, vendar v nasprotju z drugimi zgodbami, ki se skoraj vse dogajajo v sedanjosti, sega v obdobje italijanske okupacije in zatiranja Primorske, ko se je v hišo avtoričinih prednikov naselil zadrt fašistični šolmošter in je bilo celo za zaprtimi vrati prepovedano govoriti slovensko. (Mimogrede: italijanski jezikovni pritisk v dvajsetih in tridesetih letih prejšnjega stoletja na Primorskem je bil tako velik, da je odstopil celo takratni koprsko-tržaški škof, sicer Italijan, češ da tolikšnega jezikovnega nasilja ni v nobeni drugi italijanski provinci, niti v Etiopiji.) Sprva sumničavi in vzvišeni učitelj, »laška glista«, kot mu pravi avtoričin ded, se čez nekaj časa nepričakovano omehča in vključi v družino, in nazadnje zastavi celo svojo besedo, da reši domačega sina iz tržaških zaporov. (Morda tudi zato sin Pepi po koncu vojne postane učitelj.) Italijanski učitelj, prišlek iz notranjosti Italije, se na subtilen način zbliža tudi z domačimi hčerami; pripovedovalki na primer na mizi diskretno pusti vabljiv kupček knjig – italijanske romane in poezijo. Pripovedovalka, ki je zaradi vojne v zadnjem letniku prekinila šolanje, se knjigam seveda ne more upreti in jih vzame v roke, in čeprav se želi pred Italijanom prikriti, je vse takoj jasno: »Ko se je vrnil iz šole, sem bila spet v kuhinji, pomagala sem mami. Postregla sem mu in ujel me je s pogledom. Zdaj sem bila zasačena jaz. Če človek bere pesmi, se mu to pozna v očeh, na ustnicah, v žaru obraza.« Učitelj pripovedovalko spodbuja, naj nadaljuje šolanje v Padovi, Trstu ali Gorici in postane učiteljica ali zdravnica. Dekle si tega goreče želi, mati jo podpre, oče in brat pa sta zgrožena: »In ti bi seveda šla, še na Laško bi šla in postala njihova!« Ta zgodba, že skorajda novela, ki v nizu polnokrvnih prizorov zajame medvojni utrip v narodnozavedni družini, je prežeta s pristnim primorskim koloritom, mimogrede in nevsiljivo pa razpre tudi protislovja medčloveških in političnih odnosov ter hrepenenje mladega dekleta, razpetega med domoljubjem in željo po izobrazbi. Žgoča žeja po izobrazbi in učenju se tesno navezuje na drugo pomembno temo zgodb: ljubezen do pisanja. Avtorica Mateja Gomboc hvalospev pisanju in literaturi večkrat spontano vtke v pripovedni kontekst, najbolj premočrtno, v domala biblični razsežnosti v prvi zgodbi Ristanc nazaj: »Nov stavek, ki ga še nikoli ni videla niti slišala in se je izpisal z njeno roko, je bil kot novoustvarjeni dan, in bilo je prav dobro. Odslej je vedela za veličastje te možnosti in je nanjo čakala s slastjo, kdaj bo spet sedla k praznemu listu in zapisala prvo črko, besedo, stavek.« Kot piše avtorica spremne besede Ignacija Fridl Jarc zbirka Mateje Gomboc Zavladati vetru prinaša skorajda učbeniško raznolik in posamičnim tematikam izjemno tenkočutno prilegajoč se nabor kratkoproznih formalnih okvirov: pismo, dramatiziran prizor, prvoosebno pripoved, poročilo neznanega opazovalca itd. Pisateljičin slog in tempo sta odločna, jasna in osredotočena, vsekakor pa so se avtorici najbolj posrečile zgodbe, ki so izšle iz domačega, dobro znanega stvarnega in psihološkega konteksta (Ristanc nazaj, Jazbina, Nekdo od drugod, Zamuda, Učitelj, Suhi zid), nekoliko manj pa tiste, ki tematsko tako ali drugače segajo na primer v Ameriko, Nemčijo ali še kam drugam. Zavladati vetru ni lahko, kratki zgodbi tudi ne.
Piše Majda Travnik Vode, bereta Igor Velše in Eva Longyka Marušič. Zavladati vetru ni lahko; še iz pravljic vemo, da je človek nasproti vetru v prepišnih dvoranah svojega hrepenenja kot prah. Veter je v drugi kratkoprozni zbirki Mateje Gomboc – prvo zbirko z naslovom Pozneje se pomeniva je avtorica izdala leta 2014 – prispodoba za marsikaj: za srečanje z radikalno tujim in podzavestnim, za občutja manjvrednosti in neizpolnjenosti, za žalovanje, grobo deziluzijo, ljubosumje, predvsem pa za prelomne trenutke obračuna s seboj. Veter je torej – tako kot v pravljicah – trenutek soočenja z mogočnim nasprotnikom, trenutek resnice, ko se neka zavesa raztrga, a je treba kljub temu kreniti naprej in urediti življenje. zavladati vetru. Zgodbe Mateje Gomboc so namreč – poleg tega, da v njih nastopajo izključno protagonistke – izvirne tudi v tem, da junakinje ne potonejo, ampak v veliki večini najdejo nekakšen izhod iz labirinta, čeprav je ta zvečine zelo ozek, včasih zgolj beckettovski: Poskusi znova. Naj spodleti bolje. Že iz teh prvih vtisov je razvidno, da pri novi zbirki kratke proze Mateje Gomboc ne gre toliko za velike prelomnice, velike poraze ali, na drugi strani, za velika zmagoslavja, kot za široko vmesno območje, kjer je treba izumiti novo preživetveno taktiko. O svojevrstni odpornosti in borbenosti, iz katere izraščajo zgodbe, zgovorno pričajo že nekateri naslovi: Zavladati vetru, Samo dihati, Live Aid, Nekaj novega, Topniški položaj, Nekdo od drugod. V svoji temeljni trdoživosti je ta proza življenjska in praktična, zaradi svojega »sleherništva« pa ponuja tudi široko identifikacijsko in bralsko katarzično polje. Večino žensk, ki naseljujejo zgodbe, namreč zlahka identificiramo v najbližji soseščini, še več, morebiti smo nekatere izmed njih celo same bralke, saj zbirka tematizira življenjske situacije žensk različnih starosti. Približno dve tretjini od skupno enaindvajsetih zgodb na takšen ali drugačen način, pogosto v obliki monologa, pripovedujejo ženske srednjih let, upokojenke ali starejše. Tudi v tem je zbirka precej izvirna, saj se zdi, da omenjena starostna skupina predstavlja svojevrstno vrzel v slovenski književnosti, čeprav gre pravzaprav za populacijo z izrednim literarnim potencialom, ki se ponaša z bogatimi pahljačami življenjskih izkušenj in je obenem pogosto sposobna izjemne (samo)refleksije. (Ob tem je dovolj pomisliti na vdovo Ido iz romana Težka voda Pie Prezelj.) Tretjina zgodb v zbirki Zavladati vetru pa pripade nasprotnemu polu: mlajšim dekletom, večinoma na pragu odraslosti, vendar je tudi avtoričin stik z mladostniškimi tematikami živ in pristen, morda zaradi učiteljskega poklica, ki ga lahko tudi brez poznavanja avtoričine biografije zaslutimo v ozadju. Tudi otipljivo najboljša in hkrati najdaljša zgodba z naslovom Učitelj, posvečena avtoričini mami, tematizira učiteljski poklic, vendar v nasprotju z drugimi zgodbami, ki se skoraj vse dogajajo v sedanjosti, sega v obdobje italijanske okupacije in zatiranja Primorske, ko se je v hišo avtoričinih prednikov naselil zadrt fašistični šolmošter in je bilo celo za zaprtimi vrati prepovedano govoriti slovensko. (Mimogrede: italijanski jezikovni pritisk v dvajsetih in tridesetih letih prejšnjega stoletja na Primorskem je bil tako velik, da je odstopil celo takratni koprsko-tržaški škof, sicer Italijan, češ da tolikšnega jezikovnega nasilja ni v nobeni drugi italijanski provinci, niti v Etiopiji.) Sprva sumničavi in vzvišeni učitelj, »laška glista«, kot mu pravi avtoričin ded, se čez nekaj časa nepričakovano omehča in vključi v družino, in nazadnje zastavi celo svojo besedo, da reši domačega sina iz tržaških zaporov. (Morda tudi zato sin Pepi po koncu vojne postane učitelj.) Italijanski učitelj, prišlek iz notranjosti Italije, se na subtilen način zbliža tudi z domačimi hčerami; pripovedovalki na primer na mizi diskretno pusti vabljiv kupček knjig – italijanske romane in poezijo. Pripovedovalka, ki je zaradi vojne v zadnjem letniku prekinila šolanje, se knjigam seveda ne more upreti in jih vzame v roke, in čeprav se želi pred Italijanom prikriti, je vse takoj jasno: »Ko se je vrnil iz šole, sem bila spet v kuhinji, pomagala sem mami. Postregla sem mu in ujel me je s pogledom. Zdaj sem bila zasačena jaz. Če človek bere pesmi, se mu to pozna v očeh, na ustnicah, v žaru obraza.« Učitelj pripovedovalko spodbuja, naj nadaljuje šolanje v Padovi, Trstu ali Gorici in postane učiteljica ali zdravnica. Dekle si tega goreče želi, mati jo podpre, oče in brat pa sta zgrožena: »In ti bi seveda šla, še na Laško bi šla in postala njihova!« Ta zgodba, že skorajda novela, ki v nizu polnokrvnih prizorov zajame medvojni utrip v narodnozavedni družini, je prežeta s pristnim primorskim koloritom, mimogrede in nevsiljivo pa razpre tudi protislovja medčloveških in političnih odnosov ter hrepenenje mladega dekleta, razpetega med domoljubjem in željo po izobrazbi. Žgoča žeja po izobrazbi in učenju se tesno navezuje na drugo pomembno temo zgodb: ljubezen do pisanja. Avtorica Mateja Gomboc hvalospev pisanju in literaturi večkrat spontano vtke v pripovedni kontekst, najbolj premočrtno, v domala biblični razsežnosti v prvi zgodbi Ristanc nazaj: »Nov stavek, ki ga še nikoli ni videla niti slišala in se je izpisal z njeno roko, je bil kot novoustvarjeni dan, in bilo je prav dobro. Odslej je vedela za veličastje te možnosti in je nanjo čakala s slastjo, kdaj bo spet sedla k praznemu listu in zapisala prvo črko, besedo, stavek.« Kot piše avtorica spremne besede Ignacija Fridl Jarc zbirka Mateje Gomboc Zavladati vetru prinaša skorajda učbeniško raznolik in posamičnim tematikam izjemno tenkočutno prilegajoč se nabor kratkoproznih formalnih okvirov: pismo, dramatiziran prizor, prvoosebno pripoved, poročilo neznanega opazovalca itd. Pisateljičin slog in tempo sta odločna, jasna in osredotočena, vsekakor pa so se avtorici najbolj posrečile zgodbe, ki so izšle iz domačega, dobro znanega stvarnega in psihološkega konteksta (Ristanc nazaj, Jazbina, Nekdo od drugod, Zamuda, Učitelj, Suhi zid), nekoliko manj pa tiste, ki tematsko tako ali drugače segajo na primer v Ameriko, Nemčijo ali še kam drugam. Zavladati vetru ni lahko, kratki zgodbi tudi ne.
Piše Miša Gams, bereta Eva Longyka Marušič in Igor Velše. Po pesniškemu prvencu Dve zimi je Primož Čučnik, ki ga poznamo tudi kot kritika, esejista, urednika in kolumnista, izdal še dvanajst pesniških zbirk, zbirko kolumen Promet s knjigo, knjigo kritik in esejev z naslovom Delo in Dom – za katero je leta 2008 prejel nagrado Prešernovega sklada, roman Otročjost, napisanim iz vidika otroka, pred kratkim pa esejistično obarvan literarni “kolaž” Osel in senca, ki poleg razmišljanja o urbanem in ruralnem, preteklem in sedanjem, svetlobi in sencah spretno umešča avtorjev poetični pečat in ga preplete v dinamičen konglomerat s filozofskimi fragmenti in kratko prozo. Glavni junak, ki s prijateljem na dolenjskem podeželju obnavlja star družinski skedenj, s katerim ga vežejo spomini na otroštvo, v nekem trenutku prepusti vajeti lastnemu nezavednemu, da vanj prodrejo mitemi iz življenja staršev in starih staršev, ter tako starinskim pojmom in predmetom, ki jih najde v nastajajoči hiši, omogoči, da povejo svojo zgodbo. Hišo v hiši primerja s starogrškim panteonom, v katerem ugleda slepega očeta Ojdipa, jokavo Jokasto in antifašistično Antigono. Ti predstavljajo eksistencialne temelje za groteskno evropsko podrtijo, ki je bila v zgodovini že večkrat porušena. Obenem pa ob delu v skednju občuti in dojame številna življenjska, fenomenološka in ontološka protislovja: “Skedenj je stal in nikomur pisal. // Skedenj je protislovje. / S smrtjo ni nikomur lahko, / niti živim / niti živim. // Stranske vloge brez besedila. / Viže brez teksta. // Tomažek. // Ni pomembno, kako počasi greš, / dokler se ne ustaviš. // Konfucij.” Sebe in svojega delovnega sotrpina imenuje Pi Ču in Li Baj ter vzpostavi podobnost med Don Kihotom in Sančom Panso, le da ju vidi kot aktivna udeleženca, ki z združevanjem idealizma in realizma, pragmatičnosti in poezije, uspešno vzdržujeta ravnotežje pri vsakdanjih delovnih izzivih. S to razliko, da jima v tej mitološko-zenovski strukturi najbolj umanjka prav osel, ki velja za najbolj trpežno, neustrašno, pridno, zvesto, a hkrati neupogljivo in trmasto žival: “Kdor je sam svoj gospodar in svobodnega duha, v hišo pripelje osla, ne psa. Ko je pri hiši osel, ni nikogar blizu, tatovi pa se na daleč izognejo tej hiši. Vsak se boji prerekati z oslom, ko ga ta zabodeno pogleda, še največji pogumnež stisne rep med noge.” V neki drugi zgodbi nadaljuje razvijanje te misli: “Predstavljajte si trmastega osla, ki vas vztrajno ignorira in se niti za noht ne premakne, tudi če ga žgečkate in mu pripovedujete o korenčkovem raju, ki ga čaka zunaj – kaj vse zamuja s poležavanjem po hiši. Predstavljajte si osla brez čuta za domišljijo, ki bi ga nemudoma osrečila. Mislim, da noben osel ne pade daleč od svojega gospodarja. Če drži, da se osel ne cmeri in ne pokaže čustev, pa se zmotno verjame, da je brezčutna žival. Osli so zadržana in molčeča bitja, ki svojih tegob ne razlagajo vsemu svetu. Ampak kako naj vemo, kako se počuti osel, ko je sam?” Pri branju knjige Osel in senca bralec dobi občutek, kot da Čučnik skupaj s skednjem gradi tudi knjigo. Po kompaktnem in uravnoteženem prologu, v katerem se z obujanjem obredov, za katere se zdi, da so v večji meri že izumrli, poglobi v svoje otroštvo, nanaša plast za plastjo odtenke svoje subtilne poezije ter jo utrdi z opombami in ciklom Dom se premika. Sledi mu izviren Seznam stvari, ki so bodisi nujno potrebni bodisi jih v življenju ne bo pogrešal. Osrednji del knjige predstavlja pesniški cikel z naslovom Skedenj (obrnjen na glavo), posvečen predlani umrlemu Tomažu Skulju. V njem prodira v osnove poezije in filozofije ter jih bogati z refleksijami in dvogovorom o življenju, smrti in ponovni gradnji. Prosti pesniški verzi odstopajo prostor poeziji v prozi, dokler v sklopu Hiša v hiši s serijo kratkih zgodb – ki si sledijo po abecedi – dokončno ne opusti vseh oblik poezije. Z epilogom postavi streho na svojo umetniško gradnjo – analizira vzroke, dileme, filozofska vprašanja in paradokse, ki se mu porajajo med obnovo skednja. Med drugim se pomudi tudi pri podobnostih in razlikah med umetniškim delom in hišo: “Umetniško delo hoče ljudi iztrgati iz udobja. Hiša mora služiti udobju. Umetniško delo je revolucionarno, hiša konzervativna. Umetniško delo kaže človeštvu nove poti in misli na prihodnost. Hiša misli na sedanjost. Človek ljubi vse, kar služi njegovemu udobju. Sovraži vse, kar ga hoče iztrgati iz pridobljenega in zavarovanega položaja in kar ga obremenjuje. In tako ljubi hišo in sovraži umetnost.” Kljub preprostim in razumljivim razlagam pa je Čučnikov jezik v knjigi Osel in senca rahlo zbadljiv, ironičen in duhovit, prežet na eni strani s postmodernistično dialektiko in podeželskim pragmatizmom, na drugi pa s kitajskim taoizmom in zen budizmom. Pesmi, za katere se zdi, da iz avtorjevega nezavednega spontano kapljajo po načelu bežnih asociacij, vzpostavljajo bližnjice do vzporednih zgodb in krepijo fantazijski svet, ki se nam ob osvetljevanju različnih plasti skednja vsakič razpira na nov način. Skedenj je tako prispodoba za temačno kolektivno nezavedno, kamor redkokdaj zaide sončni žarek, majhna tradicionalna okna pa nudijo le omejen pogled v svet – pa vendar predmeti, ki se znajdejo v njem, nastopajo kot neke vrste šamanistični obredni totemi in obenem kot simbolne metafore. Tudi na glavo postavljena risba skednja na naslovnici, nas opozarja, da stvari niso takšne, kot so videti na prvi pogled. Brati jih moramo namreč kot rebus, pesniški koan ali nelogični paradoks, da se prebijemo do njihove biti. In Primožu Čučniku tovrstni poizkusi kar dobro uspevajo, saj v celotni knjigi Osel in senca ostaja na križišču med realnim, imaginarnim in simbolnim, s pomembnim sporočilom o vrednosti solidarnega dela, družinskega izročila in prijateljstva.
Piše Miša Gams, bereta Eva Longyka Marušič in Igor Velše. Po pesniškemu prvencu Dve zimi je Primož Čučnik, ki ga poznamo tudi kot kritika, esejista, urednika in kolumnista, izdal še dvanajst pesniških zbirk, zbirko kolumen Promet s knjigo, knjigo kritik in esejev z naslovom Delo in Dom – za katero je leta 2008 prejel nagrado Prešernovega sklada, roman Otročjost, napisanim iz vidika otroka, pred kratkim pa esejistično obarvan literarni “kolaž” Osel in senca, ki poleg razmišljanja o urbanem in ruralnem, preteklem in sedanjem, svetlobi in sencah spretno umešča avtorjev poetični pečat in ga preplete v dinamičen konglomerat s filozofskimi fragmenti in kratko prozo. Glavni junak, ki s prijateljem na dolenjskem podeželju obnavlja star družinski skedenj, s katerim ga vežejo spomini na otroštvo, v nekem trenutku prepusti vajeti lastnemu nezavednemu, da vanj prodrejo mitemi iz življenja staršev in starih staršev, ter tako starinskim pojmom in predmetom, ki jih najde v nastajajoči hiši, omogoči, da povejo svojo zgodbo. Hišo v hiši primerja s starogrškim panteonom, v katerem ugleda slepega očeta Ojdipa, jokavo Jokasto in antifašistično Antigono. Ti predstavljajo eksistencialne temelje za groteskno evropsko podrtijo, ki je bila v zgodovini že večkrat porušena. Obenem pa ob delu v skednju občuti in dojame številna življenjska, fenomenološka in ontološka protislovja: “Skedenj je stal in nikomur pisal. // Skedenj je protislovje. / S smrtjo ni nikomur lahko, / niti živim / niti živim. // Stranske vloge brez besedila. / Viže brez teksta. // Tomažek. // Ni pomembno, kako počasi greš, / dokler se ne ustaviš. // Konfucij.” Sebe in svojega delovnega sotrpina imenuje Pi Ču in Li Baj ter vzpostavi podobnost med Don Kihotom in Sančom Panso, le da ju vidi kot aktivna udeleženca, ki z združevanjem idealizma in realizma, pragmatičnosti in poezije, uspešno vzdržujeta ravnotežje pri vsakdanjih delovnih izzivih. S to razliko, da jima v tej mitološko-zenovski strukturi najbolj umanjka prav osel, ki velja za najbolj trpežno, neustrašno, pridno, zvesto, a hkrati neupogljivo in trmasto žival: “Kdor je sam svoj gospodar in svobodnega duha, v hišo pripelje osla, ne psa. Ko je pri hiši osel, ni nikogar blizu, tatovi pa se na daleč izognejo tej hiši. Vsak se boji prerekati z oslom, ko ga ta zabodeno pogleda, še največji pogumnež stisne rep med noge.” V neki drugi zgodbi nadaljuje razvijanje te misli: “Predstavljajte si trmastega osla, ki vas vztrajno ignorira in se niti za noht ne premakne, tudi če ga žgečkate in mu pripovedujete o korenčkovem raju, ki ga čaka zunaj – kaj vse zamuja s poležavanjem po hiši. Predstavljajte si osla brez čuta za domišljijo, ki bi ga nemudoma osrečila. Mislim, da noben osel ne pade daleč od svojega gospodarja. Če drži, da se osel ne cmeri in ne pokaže čustev, pa se zmotno verjame, da je brezčutna žival. Osli so zadržana in molčeča bitja, ki svojih tegob ne razlagajo vsemu svetu. Ampak kako naj vemo, kako se počuti osel, ko je sam?” Pri branju knjige Osel in senca bralec dobi občutek, kot da Čučnik skupaj s skednjem gradi tudi knjigo. Po kompaktnem in uravnoteženem prologu, v katerem se z obujanjem obredov, za katere se zdi, da so v večji meri že izumrli, poglobi v svoje otroštvo, nanaša plast za plastjo odtenke svoje subtilne poezije ter jo utrdi z opombami in ciklom Dom se premika. Sledi mu izviren Seznam stvari, ki so bodisi nujno potrebni bodisi jih v življenju ne bo pogrešal. Osrednji del knjige predstavlja pesniški cikel z naslovom Skedenj (obrnjen na glavo), posvečen predlani umrlemu Tomažu Skulju. V njem prodira v osnove poezije in filozofije ter jih bogati z refleksijami in dvogovorom o življenju, smrti in ponovni gradnji. Prosti pesniški verzi odstopajo prostor poeziji v prozi, dokler v sklopu Hiša v hiši s serijo kratkih zgodb – ki si sledijo po abecedi – dokončno ne opusti vseh oblik poezije. Z epilogom postavi streho na svojo umetniško gradnjo – analizira vzroke, dileme, filozofska vprašanja in paradokse, ki se mu porajajo med obnovo skednja. Med drugim se pomudi tudi pri podobnostih in razlikah med umetniškim delom in hišo: “Umetniško delo hoče ljudi iztrgati iz udobja. Hiša mora služiti udobju. Umetniško delo je revolucionarno, hiša konzervativna. Umetniško delo kaže človeštvu nove poti in misli na prihodnost. Hiša misli na sedanjost. Človek ljubi vse, kar služi njegovemu udobju. Sovraži vse, kar ga hoče iztrgati iz pridobljenega in zavarovanega položaja in kar ga obremenjuje. In tako ljubi hišo in sovraži umetnost.” Kljub preprostim in razumljivim razlagam pa je Čučnikov jezik v knjigi Osel in senca rahlo zbadljiv, ironičen in duhovit, prežet na eni strani s postmodernistično dialektiko in podeželskim pragmatizmom, na drugi pa s kitajskim taoizmom in zen budizmom. Pesmi, za katere se zdi, da iz avtorjevega nezavednega spontano kapljajo po načelu bežnih asociacij, vzpostavljajo bližnjice do vzporednih zgodb in krepijo fantazijski svet, ki se nam ob osvetljevanju različnih plasti skednja vsakič razpira na nov način. Skedenj je tako prispodoba za temačno kolektivno nezavedno, kamor redkokdaj zaide sončni žarek, majhna tradicionalna okna pa nudijo le omejen pogled v svet – pa vendar predmeti, ki se znajdejo v njem, nastopajo kot neke vrste šamanistični obredni totemi in obenem kot simbolne metafore. Tudi na glavo postavljena risba skednja na naslovnici, nas opozarja, da stvari niso takšne, kot so videti na prvi pogled. Brati jih moramo namreč kot rebus, pesniški koan ali nelogični paradoks, da se prebijemo do njihove biti. In Primožu Čučniku tovrstni poizkusi kar dobro uspevajo, saj v celotni knjigi Osel in senca ostaja na križišču med realnim, imaginarnim in simbolnim, s pomembnim sporočilom o vrednosti solidarnega dela, družinskega izročila in prijateljstva.
Nevarni gradbinec je ponosen predstavnik novega trenda akcijskih filmov, ki akcijske prizore začinijo z reakcionarno politično agendo. Pravzaprav gre za revitalizacijo klasičnega žanra osemdesetih, tako niti ni presenetljivo, da scenarij prihaja izpod peresa samega Sylvestra Stallona. On je namreč predelal akcijsko kriminalko Chucka Dixona o nekdanjem specialcu Levonu, ki se trudi živeti pošteno kot gradbinec, a se nato zaplete v reševanje ugrabljenega dekleta. Film je sprva nameraval posneti sam, a je njegovo izvedbo predal prijatelju Jasonu Stathamu in režiserju Davidu Ayerju, ki sta se lani ujela pri snemanju akcijskega filma Čebelar. Med filmoma je veliko vzporednic, pa tudi nekaj ključnih razlik na področju akcije in zgodbe. Prva je v precejšnje razočaranje zaradi preredkih akcijskih scen v Nevarnem gradbincu, te pa so posnete s številnimi rezi, zaradi česar trpita ritem in dinamika. Koreografije so v primerjavi s Čebelarjem preprostejše in se po večini zanašajo na orožje, ne na pesti. Statham je sicer še vedno prepričljiv, čeprav je že večkrat dokazal, da zmore bistveno več, medtem ko je poplava zlikovcev, ki mu stojijo nasproti, bledo dolgočasna v svoji pisani pestrosti. In potem je tukaj zgodba. Že pri prebiranju opisa izvirnega romana lahko ugotovimo, da ta ni posebej izviren, saj gre za preplet konceptov iz filma Ugrabljena z Liamom Neesonom in romanov o Jacku Reacherju. Ideja samotnega junaka, ki z brutalno silo in izdatnimi mišicami preseka nemoč zakona in civiliziranosti, da odstrani zlikovce, je bila tudi zlati standard akcijskih filmov osemdesetih, ki so jih poosebljali Arnold Schwarzenegger, Jean-Claude Van Damme in prej omenjeni Sylvester Stallone. Zgodovina tega žanra je odlično popisana tudi v lani prevedeni knjigi Zadnji pravi moški avtorja Nicka de Semlyena, ki se osredotoča na zabavne in pogosto absurdne vidike nastajanja teh filmov in njihovega vpliva. Bolj problematična je njihova politična podstat, ki je v duhu reaganizma zanikala vpliv družbe in potencirala ideal individualizma. Podoben koncept so z dodatno mero moralnega izpraševanja obdelali superjunaški filmi in njihov upokojenski podžanr ostarelih maščevalcev, v katerih je Liam Neeson obudil svojo kariero. A filmi, kot sta Nevarni gradbinec in Čebelar, so znanilci sprememb in glasniki trumpovske podobe sveta. Ta je izpostavljena predvsem v odnosu med protagonistom, žrtvami in zločinci in njihovimi podobami. Tako je junak, ki ga igra Jason Statham, kakopak beli moški, medtem ko sta žrtvi v obeh filmih pripadnici ameriških etničnih manjšin. Zločinci v Nevarnem gradbincu so ruski mafijci, med katerimi se starejši držijo nekih kvazičastnih tradicij, mlajši pa so degeneriranci, praktično vsi njihovi podporniki pa karikature etničnih stereotipov. Medtem ko je Čebelar temeljil na absurdnih konceptih b-filmov, skozi katere je z nekaj komike prikazal tako politično skorumpirane zlikovce kot tudi skrivno državno organizacijo, ki ji pripada junak, se zdi, da se Nevarni gradbinec jemlje resno. Ugrabitev dekleta in prikaz zlobnežev sta v sozvočju z mantrami iz črne kronike tabloidov, in čeprav bi tudi Čebelarju lahko očitali navezave na Q-anonovske teorije o Hillary Clinton, ni bilo mogoče zgrešiti humorja. Politično sporočilo umetnosti je odziv na družbeno realnost, v kateri ta nastane, pri čemer popkulturni izdelki običajno delujejo v sozvočju s politično realnostjo. A ne glede na naš odnos do družbene paranoje, ki je v Združenih državah pripomogla k Trumpovemu drugemu mandatu, je glavni problem, ki ga bo v filmu prepoznal vsak oboževalec žanra, šibka akcija. Oceno je napisal Igor Harb. Bere Igor Velše.
Nevarni gradbinec je ponosen predstavnik novega trenda akcijskih filmov, ki akcijske prizore začinijo z reakcionarno politično agendo. Pravzaprav gre za revitalizacijo klasičnega žanra osemdesetih, tako niti ni presenetljivo, da scenarij prihaja izpod peresa samega Sylvestra Stallona. On je namreč predelal akcijsko kriminalko Chucka Dixona o nekdanjem specialcu Levonu, ki se trudi živeti pošteno kot gradbinec, a se nato zaplete v reševanje ugrabljenega dekleta. Film je sprva nameraval posneti sam, a je njegovo izvedbo predal prijatelju Jasonu Stathamu in režiserju Davidu Ayerju, ki sta se lani ujela pri snemanju akcijskega filma Čebelar. Med filmoma je veliko vzporednic, pa tudi nekaj ključnih razlik na področju akcije in zgodbe. Prva je v precejšnje razočaranje zaradi preredkih akcijskih scen v Nevarnem gradbincu, te pa so posnete s številnimi rezi, zaradi česar trpita ritem in dinamika. Koreografije so v primerjavi s Čebelarjem preprostejše in se po večini zanašajo na orožje, ne na pesti. Statham je sicer še vedno prepričljiv, čeprav je že večkrat dokazal, da zmore bistveno več, medtem ko je poplava zlikovcev, ki mu stojijo nasproti, bledo dolgočasna v svoji pisani pestrosti. In potem je tukaj zgodba. Že pri prebiranju opisa izvirnega romana lahko ugotovimo, da ta ni posebej izviren, saj gre za preplet konceptov iz filma Ugrabljena z Liamom Neesonom in romanov o Jacku Reacherju. Ideja samotnega junaka, ki z brutalno silo in izdatnimi mišicami preseka nemoč zakona in civiliziranosti, da odstrani zlikovce, je bila tudi zlati standard akcijskih filmov osemdesetih, ki so jih poosebljali Arnold Schwarzenegger, Jean-Claude Van Damme in prej omenjeni Sylvester Stallone. Zgodovina tega žanra je odlično popisana tudi v lani prevedeni knjigi Zadnji pravi moški avtorja Nicka de Semlyena, ki se osredotoča na zabavne in pogosto absurdne vidike nastajanja teh filmov in njihovega vpliva. Bolj problematična je njihova politična podstat, ki je v duhu reaganizma zanikala vpliv družbe in potencirala ideal individualizma. Podoben koncept so z dodatno mero moralnega izpraševanja obdelali superjunaški filmi in njihov upokojenski podžanr ostarelih maščevalcev, v katerih je Liam Neeson obudil svojo kariero. A filmi, kot sta Nevarni gradbinec in Čebelar, so znanilci sprememb in glasniki trumpovske podobe sveta. Ta je izpostavljena predvsem v odnosu med protagonistom, žrtvami in zločinci in njihovimi podobami. Tako je junak, ki ga igra Jason Statham, kakopak beli moški, medtem ko sta žrtvi v obeh filmih pripadnici ameriških etničnih manjšin. Zločinci v Nevarnem gradbincu so ruski mafijci, med katerimi se starejši držijo nekih kvazičastnih tradicij, mlajši pa so degeneriranci, praktično vsi njihovi podporniki pa karikature etničnih stereotipov. Medtem ko je Čebelar temeljil na absurdnih konceptih b-filmov, skozi katere je z nekaj komike prikazal tako politično skorumpirane zlikovce kot tudi skrivno državno organizacijo, ki ji pripada junak, se zdi, da se Nevarni gradbinec jemlje resno. Ugrabitev dekleta in prikaz zlobnežev sta v sozvočju z mantrami iz črne kronike tabloidov, in čeprav bi tudi Čebelarju lahko očitali navezave na Q-anonovske teorije o Hillary Clinton, ni bilo mogoče zgrešiti humorja. Politično sporočilo umetnosti je odziv na družbeno realnost, v kateri ta nastane, pri čemer popkulturni izdelki običajno delujejo v sozvočju s politično realnostjo. A ne glede na naš odnos do družbene paranoje, ki je v Združenih državah pripomogla k Trumpovemu drugemu mandatu, je glavni problem, ki ga bo v filmu prepoznal vsak oboževalec žanra, šibka akcija. Oceno je napisal Igor Harb. Bere Igor Velše.
Španski igralec Alex in režiserka Ale sta v Madridu živeč par srednjih let in srednjega razreda, ki sodelujeta pred kamero in za njo. Njun vsakdanjik poteka brez posebnih pretresov, a tudi brez posebnega zadovoljstva – dnevi strasti so se že dolgo tega izpeli. Sporazumno sprejmeta odločitev, da bi se lahko razšla in med dogovarjanjem o logistiki te poteze Alex predlaga, da bi za skupne prijatelje organizirala ločitveno zabavo – skratka, ravno nekaj nasprotnega od poroke. Celovečerec Ravno obratno španskega režiserja Jonása Truebe, ki je imel premiero lani v Cannesu, je na osnovni ravni film te oziroma ene ideje, ki pa jo nadgrajuje z metafilmskimi vložki. Ale namreč končuje montažo svojega novega filma, v katerem nastopa Alex in ki se v mnogočem navezuje na njuno razmerje, prehodi med temi ravnmi pa niso vedno očitni. Očitno je tudi, da oba nista v enaki meri odločena o smiselnosti razhoda in tudi prijatelji njuno idejo, da je lahko ločitev tudi proslava novega začetka, sprejmejo z mešanimi občutki. O predlogu, da bi ljudje morali proslaviti razhod kot civiliziran konec skupne poti, za katerega ni nujno, da je sovražen, je namreč pred leti razpravljal režiserkin oče, ki ga v filmu igra oče dejanskega režiserja, znan španski filmski avtor Fernando Trueba. Film »prizorov iz zakonskega življenja« v mnogočem izhaja iz intelektualne tradicije Ingmarja Bergmana ter njegovega stalnega samoanaliziranja, vendar premore tudi šarmantno lahkotnost in celo duhovitost Woodyja Allena. Skratka, prežet je s številnimi literarnimi in kinematografskimi referencami, ki jih resnici na ljubo niti ne skriva. Še preden bi mu jih lahko očitali, nam jih namreč prikaže kar avtor sam, vključno s Sørenom Kierkegaardom in njegovimi tezami o pomenu ponovitev in vztrajanja v povezavi z vsakdanjo eksistenco. Ker je tudi tega, namreč ponovitev, v filmu kar precej, ampak to se spet navezuje tudi na sam akt filmskega snemanja, ki je sestavljeno iz številnih ponovitev kadrov in prizorov … Skratka, film Ravno obratno je nekakšna vaja v intelektualiziranju. A obenem uspe kljub skoraj popolni odsotnosti prave »akcije« ali vsaj ključnih preobratov v teku pripovedi ustvariti lika Alexa in Ale kot celovitih osebnosti. Poleg tega prek njunega vsakdana spoznamo madridski kulturniški miljé, v katerem delujeta, ter različno intimno dinamiko parov, s katerimi se srečujeta in z njimi debatirata o svoji odločitvi. Odlika dveurnega filma je tudi nekakšna šarmantna lahkotnost, ki ga preveva, in glede na temo nikakor ni samoumevna. Recenzijo filma je pripravil Gorazd Trušnovec, besedilo bere Igor Velše.
Španski igralec Alex in režiserka Ale sta v Madridu živeč par srednjih let in srednjega razreda, ki sodelujeta pred kamero in za njo. Njun vsakdanjik poteka brez posebnih pretresov, a tudi brez posebnega zadovoljstva – dnevi strasti so se že dolgo tega izpeli. Sporazumno sprejmeta odločitev, da bi se lahko razšla in med dogovarjanjem o logistiki te poteze Alex predlaga, da bi za skupne prijatelje organizirala ločitveno zabavo – skratka, ravno nekaj nasprotnega od poroke. Celovečerec Ravno obratno španskega režiserja Jonása Truebe, ki je imel premiero lani v Cannesu, je na osnovni ravni film te oziroma ene ideje, ki pa jo nadgrajuje z metafilmskimi vložki. Ale namreč končuje montažo svojega novega filma, v katerem nastopa Alex in ki se v mnogočem navezuje na njuno razmerje, prehodi med temi ravnmi pa niso vedno očitni. Očitno je tudi, da oba nista v enaki meri odločena o smiselnosti razhoda in tudi prijatelji njuno idejo, da je lahko ločitev tudi proslava novega začetka, sprejmejo z mešanimi občutki. O predlogu, da bi ljudje morali proslaviti razhod kot civiliziran konec skupne poti, za katerega ni nujno, da je sovražen, je namreč pred leti razpravljal režiserkin oče, ki ga v filmu igra oče dejanskega režiserja, znan španski filmski avtor Fernando Trueba. Film »prizorov iz zakonskega življenja« v mnogočem izhaja iz intelektualne tradicije Ingmarja Bergmana ter njegovega stalnega samoanaliziranja, vendar premore tudi šarmantno lahkotnost in celo duhovitost Woodyja Allena. Skratka, prežet je s številnimi literarnimi in kinematografskimi referencami, ki jih resnici na ljubo niti ne skriva. Še preden bi mu jih lahko očitali, nam jih namreč prikaže kar avtor sam, vključno s Sørenom Kierkegaardom in njegovimi tezami o pomenu ponovitev in vztrajanja v povezavi z vsakdanjo eksistenco. Ker je tudi tega, namreč ponovitev, v filmu kar precej, ampak to se spet navezuje tudi na sam akt filmskega snemanja, ki je sestavljeno iz številnih ponovitev kadrov in prizorov … Skratka, film Ravno obratno je nekakšna vaja v intelektualiziranju. A obenem uspe kljub skoraj popolni odsotnosti prave »akcije« ali vsaj ključnih preobratov v teku pripovedi ustvariti lika Alexa in Ale kot celovitih osebnosti. Poleg tega prek njunega vsakdana spoznamo madridski kulturniški miljé, v katerem delujeta, ter različno intimno dinamiko parov, s katerimi se srečujeta in z njimi debatirata o svoji odločitvi. Odlika dveurnega filma je tudi nekakšna šarmantna lahkotnost, ki ga preveva, in glede na temo nikakor ni samoumevna. Recenzijo filma je pripravil Gorazd Trušnovec, besedilo bere Igor Velše.
V Mestnem gledališču ljubljanskem so pripravili zadnjo premiero sezone na velikem odru. Barbara Hieng Samobor je prevedla, priredila in režirala leta 2012 napisano besedilo nemškega avtorja Lutza Hübnerja Vila blok Evropa. Nekaj vtisov po premieri je zbrala Staša Grahek. Richtfest, 2012 Komična drama Prva slovenska uprizoritev Premiera: 1. april 2025 Prevajalka, avtorica priredbe in režiserka Barbara Hieng Samobor Dramaturginja Eva Mahkovic Scenograf Darjan Mihajlović Cerar Kostumografka Bjanka Adžić Ursulov Avtor glasbe Val Fürst Lektorica Maja Cerar Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Nastopajo Ajda Smrekar, Gregor Gruden, Tina Potočnik Vrhovnik, Joseph Nzobandora – Jose, Bernarda Oman, Boris Ostan, Karin Komljanec, Tomo Tomšič, Klara Kuk, Matevž Sluga, Matic Lukšič, Lara Wolf k. g. Foto: Peter Giodani, https://www.mgl.si/sl/predstave/vila-blok-evropa/ Od leve: Matic Lukšič, Tina Potočnik Vrhovnik, Joseph Nzobandora – Jose, Boris Ostan, Matevž Sluga, Klara Kuk, Ajda Smrekar, Gregor Gruden, Karin Komljanec, Tomo Tomšič, Bernarda Oman
V Mestnem gledališču ljubljanskem so pripravili zadnjo premiero sezone na velikem odru. Barbara Hieng Samobor je prevedla, priredila in režirala leta 2012 napisano besedilo nemškega avtorja Lutza Hübnerja Vila blok Evropa. Nekaj vtisov po premieri je zbrala Staša Grahek. Richtfest, 2012 Komična drama Prva slovenska uprizoritev Premiera: 1. april 2025 Prevajalka, avtorica priredbe in režiserka Barbara Hieng Samobor Dramaturginja Eva Mahkovic Scenograf Darjan Mihajlović Cerar Kostumografka Bjanka Adžić Ursulov Avtor glasbe Val Fürst Lektorica Maja Cerar Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Nastopajo Ajda Smrekar, Gregor Gruden, Tina Potočnik Vrhovnik, Joseph Nzobandora – Jose, Bernarda Oman, Boris Ostan, Karin Komljanec, Tomo Tomšič, Klara Kuk, Matevž Sluga, Matic Lukšič, Lara Wolf k. g. Foto: Peter Giodani, https://www.mgl.si/sl/predstave/vila-blok-evropa/ Od leve: Matic Lukšič, Tina Potočnik Vrhovnik, Joseph Nzobandora – Jose, Boris Ostan, Matevž Sluga, Klara Kuk, Ajda Smrekar, Gregor Gruden, Karin Komljanec, Tomo Tomšič, Bernarda Oman
Piše Meta Kušar, bereta Višnja Fičor in Aleksander Golja. Esej je tista sočna in krepčilna literarna zvrst, ki je potrebna tako pisatelju in dramatiku kot tudi pesniku. Nič manj oseben ni kot lirika, samo besede so drugače stkane. Niti, na katere se tke, niso zgodba, ampak misli, ideje, prepričanja, ki se razgalijo in s tem osvojijo bralca. Leta 2014 je Drago Jančar izdal eseje Pisanja in znamenja. V desetih letih je globalizacija pokazala nove trike, vendar prav nič ne moti, da so v knjigi Zakaj pisati tudi esej iz leta 1989 in še nekaj starejših od deset let, saj tako doživljamo tudi lucidnost in kvaliteto našega opazovanja pred desetletjem in več. Vem, da se literarni ustvarjalec pogosteje sprašuje, kakšno vlogo ima literatura, kot pa bralec. Kritiki in založniki imajo spet svoje razloge, grobe do literature in umetnika. Nekateri kritiki bi želeli agitacijo, drugi, da bi umetnik zarjovel kot lev. O vseh različnih zahtevah časa razmišlja Jančar v uvodnem eseju, tudi o informacijski džungli in o nenadomestljivosti evropske kulture, literaturo postavi v njen center, in upa na ljudi, tudi mlade, ki naj bi vse manj brali, da začutijo smisel in bogastvo in neštete velike in filigranske vrednote v knjigi iz papirja, ki daje zgodbo, poezijo in esej. Jančarjevi eseji o pisanju so močna izpoved o stoletnem divjanju v Evropi, v katerem je umrlo milijone ljudi; premnogim je bilo vzeto življenje, ki so ga ljubili, in jim je bilo vsiljeno nekaj neživljenjskega, mrtvega. Povsem razločno je bilo videti, da smo umrli Boga, Hudiča pa smo pustili pri življenju. Še dobro, ker zdaj vsakega človeka posebej sili ugotavljati, koliko zla je sposoben bližjemu storiti. Hudič nam kaže, kaj nas bo učilo sočutja, dejansko prav to, da zagledamo lastno neusmiljenost. Jančar v svojem pisanju stoji ob Brodskem, ki pravi: Estetika je mati etike. Ko gre človek resno skozi Jančarjeve eseje v knjigi Zakaj pisati, ga je sram, da ni bral, kar omenja, da ni slišal za pomembna srečanja pisateljev in za nagrade, ki so bile avtorju podeljene. Precej nonšalantno so mnogi, celo politiki, metali na Evropsko zvezo svoj cinizem, kot prej na samostojno Slovenijo. Nekaj jih je, več kot se nam zdi, ki jih pekli slaba vest, ko čezatlantskega prijateljstva ni več in smo postali zajedavci Amerike. Za vse, ki se o zgodovini Evrope in o Srednji Evropi niso v šoli dovolj naučili, velja, naj berejo Jančarjeve eseje. Poučili se bodo, da je Milan Kundera v The New York Review of Books leta 1984 objavil esej Tragedija Srednje Evrope. Bralci so ga brali z navdušenjem, ker so spoznali njeno kulturno identiteto in odprtost. Osem let pred tem, leta 1976, je Tomaž Šalamun v knjigi Praznik objavil pesem Naša vera: Srednja Evropa! / Grozni sentimentalni kraji, totalna katastrofa! / Z ljudstvi, / natrpanimi v živinske vagone, peljanimi na izlet / v koncentracijska taborišča pod plin, ali podobne / neokusnosti med hlipanjem in krpanjem nogavic!... Takrat je zagrabil drugačen fenomen Srednje Evrope, ki se nam kaže zdaj, leta 2025. Ta fenomen je v Jančarjevih esejih nenehno prisoten. Seveda pa ne pozabi niti na opazovanje Habsburškega mita v moderni avstrijski književnosti iz leta 1963. Pisatelj, ki skozi vso knjigo slavi demokracijo, hkrati pa priznava, da je bil v »kulturnem pomenu« tudi jugonostalgik. A vedno zgrožen nad diktaturo v Jugoslaviji, sicer blažjo kot na Madžarskem in Češkem, a še vedno diktaturo, ki je državo pognala v prepad. Drago Jančar je človek, ki je nenehno hrepenel po politični svobodi in zanjo marsikaj storil, a je spoznal, kot pravi »narodni značaj vseh malih narodov, kjer se ljudje raje ukvarjajo drug z drugim, kakor pa z velikim svetom okoli sebe«. Eseji v knjigi Zakaj pisati veliko povedo o slovenski vodilni družbi, »ki najraje jaha politično demagogijo in nezaceljene rane naroda izrablja za surova obračunavanja«. Vsi se še spomnimo, koliko energije in lucidnega pisanja je Drago Jančar v devetdesetih letih namenil svoji publicistiki, kolumnam v Delu – in nekega dne, brez pojasnila uredništva, ni objavil nobene več. To kar je napisal leta 2021: »Torej sem na robu, opazujem življenje, pišem o njem, naj bo to v zgodovinskem ali današnjem času,« bo veljalo še za sleherne prihodnje eseje. Kdor natančno ne gleda zgodovine, si ni mislil, da bo najnovejši udarec gibanju 'woke', prebujenstvo, prišel prav iz države z močno demokracijo. Puritanstvo v Ameriki je prastaro, od časa do časa se zbudi kot neprecepljena otroška bolezen, in zdaj je udarilo v literaturo. Ne samo v moderno, ampak tudi v klasiko, ki je generacijam dajala smisel in ohranjala lepoto. Jančarjevi eseji nagovarjajo k življenju. Kdo je krivec za vse te norosti, ki so seveda tudi nezaslišane grozote? Oba akterja hladne vojne in vsi mi opazovalci, ki razločno vidimo, kot tudi pisatelj, ki jih je napisal, da je vajeti prevzel diktat ega nad vso raznovrstnostjo nezavednega. Potem sta tu še pragmatizem, ki ga pisatelj prepoznava vsepovsod, in elementarna nehvaležnost brez sočutja, ki para dušo tako ustvarjalcem umetnosti kot občinstvu. In še nekaj nam povedo eseji v knjigi Zakaj pisati: Naše razcapanosti ne more nihče več popraviti, če je ne bo začel popravljati vsak sam. Ali bi si lahko želeli več, kot je razmišljanje pisatelja o preteklih časih v Jugoslaviji, o tranziciji in o težkih rečeh, ki se (spet) dogajajo zdaj.
Piše Meta Kušar, bereta Višnja Fičor in Aleksander Golja. Esej je tista sočna in krepčilna literarna zvrst, ki je potrebna tako pisatelju in dramatiku kot tudi pesniku. Nič manj oseben ni kot lirika, samo besede so drugače stkane. Niti, na katere se tke, niso zgodba, ampak misli, ideje, prepričanja, ki se razgalijo in s tem osvojijo bralca. Leta 2014 je Drago Jančar izdal eseje Pisanja in znamenja. V desetih letih je globalizacija pokazala nove trike, vendar prav nič ne moti, da so v knjigi Zakaj pisati tudi esej iz leta 1989 in še nekaj starejših od deset let, saj tako doživljamo tudi lucidnost in kvaliteto našega opazovanja pred desetletjem in več. Vem, da se literarni ustvarjalec pogosteje sprašuje, kakšno vlogo ima literatura, kot pa bralec. Kritiki in založniki imajo spet svoje razloge, grobe do literature in umetnika. Nekateri kritiki bi želeli agitacijo, drugi, da bi umetnik zarjovel kot lev. O vseh različnih zahtevah časa razmišlja Jančar v uvodnem eseju, tudi o informacijski džungli in o nenadomestljivosti evropske kulture, literaturo postavi v njen center, in upa na ljudi, tudi mlade, ki naj bi vse manj brali, da začutijo smisel in bogastvo in neštete velike in filigranske vrednote v knjigi iz papirja, ki daje zgodbo, poezijo in esej. Jančarjevi eseji o pisanju so močna izpoved o stoletnem divjanju v Evropi, v katerem je umrlo milijone ljudi; premnogim je bilo vzeto življenje, ki so ga ljubili, in jim je bilo vsiljeno nekaj neživljenjskega, mrtvega. Povsem razločno je bilo videti, da smo umrli Boga, Hudiča pa smo pustili pri življenju. Še dobro, ker zdaj vsakega človeka posebej sili ugotavljati, koliko zla je sposoben bližjemu storiti. Hudič nam kaže, kaj nas bo učilo sočutja, dejansko prav to, da zagledamo lastno neusmiljenost. Jančar v svojem pisanju stoji ob Brodskem, ki pravi: Estetika je mati etike. Ko gre človek resno skozi Jančarjeve eseje v knjigi Zakaj pisati, ga je sram, da ni bral, kar omenja, da ni slišal za pomembna srečanja pisateljev in za nagrade, ki so bile avtorju podeljene. Precej nonšalantno so mnogi, celo politiki, metali na Evropsko zvezo svoj cinizem, kot prej na samostojno Slovenijo. Nekaj jih je, več kot se nam zdi, ki jih pekli slaba vest, ko čezatlantskega prijateljstva ni več in smo postali zajedavci Amerike. Za vse, ki se o zgodovini Evrope in o Srednji Evropi niso v šoli dovolj naučili, velja, naj berejo Jančarjeve eseje. Poučili se bodo, da je Milan Kundera v The New York Review of Books leta 1984 objavil esej Tragedija Srednje Evrope. Bralci so ga brali z navdušenjem, ker so spoznali njeno kulturno identiteto in odprtost. Osem let pred tem, leta 1976, je Tomaž Šalamun v knjigi Praznik objavil pesem Naša vera: Srednja Evropa! / Grozni sentimentalni kraji, totalna katastrofa! / Z ljudstvi, / natrpanimi v živinske vagone, peljanimi na izlet / v koncentracijska taborišča pod plin, ali podobne / neokusnosti med hlipanjem in krpanjem nogavic!... Takrat je zagrabil drugačen fenomen Srednje Evrope, ki se nam kaže zdaj, leta 2025. Ta fenomen je v Jančarjevih esejih nenehno prisoten. Seveda pa ne pozabi niti na opazovanje Habsburškega mita v moderni avstrijski književnosti iz leta 1963. Pisatelj, ki skozi vso knjigo slavi demokracijo, hkrati pa priznava, da je bil v »kulturnem pomenu« tudi jugonostalgik. A vedno zgrožen nad diktaturo v Jugoslaviji, sicer blažjo kot na Madžarskem in Češkem, a še vedno diktaturo, ki je državo pognala v prepad. Drago Jančar je človek, ki je nenehno hrepenel po politični svobodi in zanjo marsikaj storil, a je spoznal, kot pravi »narodni značaj vseh malih narodov, kjer se ljudje raje ukvarjajo drug z drugim, kakor pa z velikim svetom okoli sebe«. Eseji v knjigi Zakaj pisati veliko povedo o slovenski vodilni družbi, »ki najraje jaha politično demagogijo in nezaceljene rane naroda izrablja za surova obračunavanja«. Vsi se še spomnimo, koliko energije in lucidnega pisanja je Drago Jančar v devetdesetih letih namenil svoji publicistiki, kolumnam v Delu – in nekega dne, brez pojasnila uredništva, ni objavil nobene več. To kar je napisal leta 2021: »Torej sem na robu, opazujem življenje, pišem o njem, naj bo to v zgodovinskem ali današnjem času,« bo veljalo še za sleherne prihodnje eseje. Kdor natančno ne gleda zgodovine, si ni mislil, da bo najnovejši udarec gibanju 'woke', prebujenstvo, prišel prav iz države z močno demokracijo. Puritanstvo v Ameriki je prastaro, od časa do časa se zbudi kot neprecepljena otroška bolezen, in zdaj je udarilo v literaturo. Ne samo v moderno, ampak tudi v klasiko, ki je generacijam dajala smisel in ohranjala lepoto. Jančarjevi eseji nagovarjajo k življenju. Kdo je krivec za vse te norosti, ki so seveda tudi nezaslišane grozote? Oba akterja hladne vojne in vsi mi opazovalci, ki razločno vidimo, kot tudi pisatelj, ki jih je napisal, da je vajeti prevzel diktat ega nad vso raznovrstnostjo nezavednega. Potem sta tu še pragmatizem, ki ga pisatelj prepoznava vsepovsod, in elementarna nehvaležnost brez sočutja, ki para dušo tako ustvarjalcem umetnosti kot občinstvu. In še nekaj nam povedo eseji v knjigi Zakaj pisati: Naše razcapanosti ne more nihče več popraviti, če je ne bo začel popravljati vsak sam. Ali bi si lahko želeli več, kot je razmišljanje pisatelja o preteklih časih v Jugoslaviji, o tranziciji in o težkih rečeh, ki se (spet) dogajajo zdaj.
Piše Veronika Šoster, bereta Višnja Fičor in Aleksander Golja. Knjižna zbirka Sončnice že vrsto let prinaša sveže pesniške pristope, zelo različne glasove, poetike in občutja. Na videz drobna knjižica Favnovo popoldne izjemno plodovitega ustvarjalca Andreja Medveda, sicer pesnika, esejista, filozofa, urednika, prevajalca in umetniškega vodje Obalnih galerij Piran, si zasluži vso pozornost, saj je presunljiva in zgoščena v najmanjši atom izdihanega zraka. Kot vedno se je pri branju Medvedove poezije dobro čim bolj seznaniti z aluzijami, navezavami, pokloni in navdihi. Že naslov zbirke Favnovo popoldne prinaša pravo zakladnico zgodovine in kulture. Favn je bil v rimski mitologiji bog polj in gozdov, upodobljen kot človek s kozjimi nogami, lahko bi rekli, da je rimska različica grškega satira. Navdihnil je mnoge, med drugim francoskega simbolista Stéphana Mallarméja, ki je leta 1876 napisal pesem z naslovom Favnovo popoldne. Tu se zgodba vplivov ne konča, saj je osemnajst let pozneje skladatelj Claude Debussy na podlagi pesnitve napisal skladbo z istim naslovom. Mallarmé je bil do poskusa najprej zadržan, saj naj bi že poezija dovolj zazvenela, ko pa je Debussyjevo desetminutno stvaritev slišal v živo, mu je poslal precej občudujočo zahvalo. Medvedova knjiga tako, že preden jo odpremo, nagovarja in vabi v posebno vzdušje, ki naj bi bilo popoldne nekega mitološkega bitja. Vendar ne ostane le pri tem. Knjiga se takoj razprši na razne pomenske konce in kraje in nas že s prvim verzom povabi v prazne, zapuščene prostore. Posvečena je deklici Danki Ilić, katere tragična zgodba še vedno ni dobila zaključka. Medved tako hipoma ustvari močan kontrast med nežno sanjavo glasbo in tragičnimi usodami, kar je pravzaprav tudi srž vsake mitologije. Vsebinskemu kontrastu sledi tudi vizualni, saj se pesmi razdrobijo v zelo nenavadno obliko – skoraj vsaka stran v knjigi prinaša tri verze zgoraj in tri verze spodaj, na sredi pa med njimi zeva velikanska praznina. So to prostori, ki smo jih zapustili, ki so zapustili nas? Se med njimi giba favnova senca? Tudi Medvedovo Favnovo popoldne lahko beremo kot enotno stvaritev, ki pa se napaja iz raznih virov. Gre za poezijo, ki jo je neizmerno težko ujeti v opise, saj se dogaja na obrobju zavesti, med stikom neba in zemlje, ki sta ves čas povezana v svoji usodnosti. Podobe so po eni strani neverjetno trpke, stroge, hladne, krute, po drugi pa mehkobno svetle, nežne, čutne. Medved izumlja svoj jezik, jezik iz zemlje, če si sposodim Zajčevo sintagmo (a ne kar naključno, že na začetku knjige naletimo na podobo kepe iz pepela). To je jezik, ki rožlja in se krotoviči, ki nas ne izpusti iz svojega primeža od prve do zadnje vrstice: »[…] in kot svetlobni prti, ki skrijejo obrazne maske … Kot majhni krti iz telesne plazme se skrijejo neznansko majhni škrati v krvi, kot pivnik v laske in kot tipalke v žrdi … Kot mokra ptica v dlani, stopljena klica v izprani raztopini, v nebesni kani … Kam so izginile listnate role? V sladke, presladke šamrole? So se razblinile v znitkane pole? V kepi iz ust in žrela? V pust občutek po piku kraljevskega žela? V tekoči, lepljivi vodik, v plinaste cisterne?« Andrej Medved se poigrava tako s pomeni in navezavami kot s samimi besedami, pa naj gre na ravni zvočnosti besed, kot tudi na ravni skrite notranje rime, ki ni stalna, zato je ne moremo pričakovati in se ne izpoje, ko pa se pojavi, se zdi kot osji pik, kot trska, kot sončni žarek med listjem. Tako je zbirka tesno zvezana tudi na besedni in zvočni ravni. Iz vsakega verza bi lahko izluščili mnogo skritih pomenov, a včasih je bolje, da se prepustimo toku Favnovega popoldneva, da nas ponese skozi tisočletja in spet nazaj, v današnje prazne prostore, ki še kako odmevajo. Po tonu se zdi, da gre za nagovor oziroma dialog z bralcem, pesniški subjekt se ves čas obrača na nekoga, pri tem pa uporablja primerjave, da bi opisal, kar doživlja in opazi okrog sebe. Vpraša nas, če lebdimo v popoldnevu favna, in res se zdi, da se v trenutku odlepimo od tal in se še bolj prepustimo toku poezije, ki je polna mitoloških podob, zgodovine, umetnosti, pa tudi čisto vsakdanjih podob sveta. Vsako novo vprašanje nas postavlja pred dilemo, pred željo po odgovoru in obenem hlepenju po nadaljevanju v ritmu, ki ne jenja: »Si kdaj pomislil na vzhajajočo / luno, ki v ožarčenem sfumatu skriva / plašč grenkobe, ki se zajeda v tvoje čelo in ramena, / brez polti in črnih turov?« Kot se pred favnom razprostre popoldne, se pred pesniškim govorcem razprostre vsemirje, ki ga lovi v verze, kjer bi se vsaj malo ustalilo, ustavilo, umirilo. Hoče videti, kako zraste vrt, kako se zaspi na dlaki jazbeca, kako brizgne kri, kako se zbudi jutro, kako se žrejo oblaki in se podirajo stolpi. Pri tem spraševanju niti malo ne prosi za pozornost, saj je naslovnik vprašanj lahko kar on sam, ali pa so namenjena le tihemu odzvanjanju v zavesti, med sanjami. Proti koncu knjige se večkrat vrine njegov bežni medklic na vsa ta vprašanja, 'ne vedel bi, a vendar vem', ki še bolj priča o vseobsegajočih možnostih, ki jih odpira. Gre za poezijo, ki se ji moramo prepustiti, s katero moramo odplavati v neskončno dolgo popoldne. In postati, kot pravi zadnji verz knjige: »Kot nebo brez konca.«
Piše Veronika Šoster, bereta Višnja Fičor in Aleksander Golja. Knjižna zbirka Sončnice že vrsto let prinaša sveže pesniške pristope, zelo različne glasove, poetike in občutja. Na videz drobna knjižica Favnovo popoldne izjemno plodovitega ustvarjalca Andreja Medveda, sicer pesnika, esejista, filozofa, urednika, prevajalca in umetniškega vodje Obalnih galerij Piran, si zasluži vso pozornost, saj je presunljiva in zgoščena v najmanjši atom izdihanega zraka. Kot vedno se je pri branju Medvedove poezije dobro čim bolj seznaniti z aluzijami, navezavami, pokloni in navdihi. Že naslov zbirke Favnovo popoldne prinaša pravo zakladnico zgodovine in kulture. Favn je bil v rimski mitologiji bog polj in gozdov, upodobljen kot človek s kozjimi nogami, lahko bi rekli, da je rimska različica grškega satira. Navdihnil je mnoge, med drugim francoskega simbolista Stéphana Mallarméja, ki je leta 1876 napisal pesem z naslovom Favnovo popoldne. Tu se zgodba vplivov ne konča, saj je osemnajst let pozneje skladatelj Claude Debussy na podlagi pesnitve napisal skladbo z istim naslovom. Mallarmé je bil do poskusa najprej zadržan, saj naj bi že poezija dovolj zazvenela, ko pa je Debussyjevo desetminutno stvaritev slišal v živo, mu je poslal precej občudujočo zahvalo. Medvedova knjiga tako, že preden jo odpremo, nagovarja in vabi v posebno vzdušje, ki naj bi bilo popoldne nekega mitološkega bitja. Vendar ne ostane le pri tem. Knjiga se takoj razprši na razne pomenske konce in kraje in nas že s prvim verzom povabi v prazne, zapuščene prostore. Posvečena je deklici Danki Ilić, katere tragična zgodba še vedno ni dobila zaključka. Medved tako hipoma ustvari močan kontrast med nežno sanjavo glasbo in tragičnimi usodami, kar je pravzaprav tudi srž vsake mitologije. Vsebinskemu kontrastu sledi tudi vizualni, saj se pesmi razdrobijo v zelo nenavadno obliko – skoraj vsaka stran v knjigi prinaša tri verze zgoraj in tri verze spodaj, na sredi pa med njimi zeva velikanska praznina. So to prostori, ki smo jih zapustili, ki so zapustili nas? Se med njimi giba favnova senca? Tudi Medvedovo Favnovo popoldne lahko beremo kot enotno stvaritev, ki pa se napaja iz raznih virov. Gre za poezijo, ki jo je neizmerno težko ujeti v opise, saj se dogaja na obrobju zavesti, med stikom neba in zemlje, ki sta ves čas povezana v svoji usodnosti. Podobe so po eni strani neverjetno trpke, stroge, hladne, krute, po drugi pa mehkobno svetle, nežne, čutne. Medved izumlja svoj jezik, jezik iz zemlje, če si sposodim Zajčevo sintagmo (a ne kar naključno, že na začetku knjige naletimo na podobo kepe iz pepela). To je jezik, ki rožlja in se krotoviči, ki nas ne izpusti iz svojega primeža od prve do zadnje vrstice: »[…] in kot svetlobni prti, ki skrijejo obrazne maske … Kot majhni krti iz telesne plazme se skrijejo neznansko majhni škrati v krvi, kot pivnik v laske in kot tipalke v žrdi … Kot mokra ptica v dlani, stopljena klica v izprani raztopini, v nebesni kani … Kam so izginile listnate role? V sladke, presladke šamrole? So se razblinile v znitkane pole? V kepi iz ust in žrela? V pust občutek po piku kraljevskega žela? V tekoči, lepljivi vodik, v plinaste cisterne?« Andrej Medved se poigrava tako s pomeni in navezavami kot s samimi besedami, pa naj gre na ravni zvočnosti besed, kot tudi na ravni skrite notranje rime, ki ni stalna, zato je ne moremo pričakovati in se ne izpoje, ko pa se pojavi, se zdi kot osji pik, kot trska, kot sončni žarek med listjem. Tako je zbirka tesno zvezana tudi na besedni in zvočni ravni. Iz vsakega verza bi lahko izluščili mnogo skritih pomenov, a včasih je bolje, da se prepustimo toku Favnovega popoldneva, da nas ponese skozi tisočletja in spet nazaj, v današnje prazne prostore, ki še kako odmevajo. Po tonu se zdi, da gre za nagovor oziroma dialog z bralcem, pesniški subjekt se ves čas obrača na nekoga, pri tem pa uporablja primerjave, da bi opisal, kar doživlja in opazi okrog sebe. Vpraša nas, če lebdimo v popoldnevu favna, in res se zdi, da se v trenutku odlepimo od tal in se še bolj prepustimo toku poezije, ki je polna mitoloških podob, zgodovine, umetnosti, pa tudi čisto vsakdanjih podob sveta. Vsako novo vprašanje nas postavlja pred dilemo, pred željo po odgovoru in obenem hlepenju po nadaljevanju v ritmu, ki ne jenja: »Si kdaj pomislil na vzhajajočo / luno, ki v ožarčenem sfumatu skriva / plašč grenkobe, ki se zajeda v tvoje čelo in ramena, / brez polti in črnih turov?« Kot se pred favnom razprostre popoldne, se pred pesniškim govorcem razprostre vsemirje, ki ga lovi v verze, kjer bi se vsaj malo ustalilo, ustavilo, umirilo. Hoče videti, kako zraste vrt, kako se zaspi na dlaki jazbeca, kako brizgne kri, kako se zbudi jutro, kako se žrejo oblaki in se podirajo stolpi. Pri tem spraševanju niti malo ne prosi za pozornost, saj je naslovnik vprašanj lahko kar on sam, ali pa so namenjena le tihemu odzvanjanju v zavesti, med sanjami. Proti koncu knjige se večkrat vrine njegov bežni medklic na vsa ta vprašanja, 'ne vedel bi, a vendar vem', ki še bolj priča o vseobsegajočih možnostih, ki jih odpira. Gre za poezijo, ki se ji moramo prepustiti, s katero moramo odplavati v neskončno dolgo popoldne. In postati, kot pravi zadnji verz knjige: »Kot nebo brez konca.«
Piše Anja Radaljac, bere Aleksander Golja. Nekadilci brez otrok, knjižni prvenec Nike Nikolič, so prvenstveno roman o najemništvu. Tekst ga koncipira kot sodobni fenomen, tesno povezan s prekarništvom in, širše, kapitalistično ureditvijo. Pisateljica v delu vzporeja zgodbe oseb, ki pomagajo osvetliti konstelacijo razmerij med temi deležniki. Sanja, osrednja protagonistka, je pripadnica propadajočega srednjega razreda, ženska v poznih tridesetih ali v začetku štiridesetih, visoko izobražena, zaposlena v oglaševalskem podjetju, kjer ji delo etiško ne ustreza, ji pa ponuja varnost, da lahko preživi. Dunja je njena nekdanja najboljša prijateljica, Til pa moški, ki se po spletu okoliščin znajde v središču njunega spora. Preživetje se v okolju Nekadilcev brez otrok kaže kot tista temeljna človekova potreba, ki jo je vedno težje ali skorajda nemogoče zadovoljiti. S tega vidika morda niti ni nenavadno, da Sanja drugih življenjskih področij nima urejenih; nikakor ne more najti partnerskega razmerja, kakršnega si želi, najbližje nekako pride v odnosu z Dunjo, s katero pa »nista par«, temveč »samo« cimri in najboljši prijateljici. Roman lepo pokaže, kako se Sanja in Dunja znajdeta v tem položaju: kot odrasli osebi, ki že dolgo ne študirata več, v obstoječi ekonomiji ne moreta sami najemati ali celo kupiti stanovanja in tako se povežeta v cimrstvu, novi obliki sobivanja, romantični partnerski odnos pa je nadomeščen s prijateljskim. Tukaj se roman poigrava z normativnimi funkcijami in okviri odnosov; Sanja in Dunja se sicer v začetku romana res spreta in Dunja odide in Sanjo pusti samo, ampak po drugi strani je za njima dolgotrajen odnos, ki ne le njima, ampak tudi njunim prijateljicam in prijateljem deluje kot eden bolj funkcionalnih in bolj povezanih odnosov. Sanja in Dunja se veliko pogovarjata in imata veliko skupnih točk, stojita si ob strani in ena na drugo lahko računata. Sanja poudarja, da se ji je vedno zdelo, da sta oni dve proti svetu. Zalomi se jima, ko v njun odnos poseže zunanji svet. Sanja in Dunja se zaradi značajskih značilnosti različno odzivata na zahteve zunanjega sveta, morda bi bilo točneje reči, da zavzameta različna principa delovanja: Sanja pasivnega, Dunja pa aktivnega. V svojem jedru pa so tako oni dve, kot tudi drugi liki v romanu predvsem oportunistične. Sanja se do nezavesti prilagaja nemogočim zahtevam oseb, ki jima oddajajo stanovanja, nadrejenim v službi in prijateljicam, vedno postane preprosto tisto, kar misli, da druga oseba želi ali potrebuje od nje. Dunja deluje bolj robustno, spontano, ostro, izrabi vsako priložnost … V tem smislu Sanja in Dunja odpovesta ravno na mestu, kjer v konflikt pridejo njune nasprotujoče si značilnosti iz moškega in ženskega družbenega spola. Naposled tako ravnata tudi v odnosu do Tila, nekaj let mlajšega moškega, ki je v še slabšem položaju od njiju, saj je namesto oportunizma izbral drugo taktiko, ki jo kapitalizem pozna: vse je dal od sebe, a mu je spodletelo. V ekonomskem sistemu, kakršnega imamo, tako po spletu okoliščin ni imel druge izbire, kot da si poišče slabo plačano fizično delo. Sanja in Dunja ga v času svojega spora skušata pridobiti vsaka na svojo stran in vsaka skuša pri tem zase nekaj pridobiti: Sanja dom, Dunja pa višjo plačo; Sanja skuša biti enkrat za spremembo aktivna, a je pri tem nerodna in ji ne uspe, Dunja pa nima podobnih težav. Brez problemov se prerine naprej v oglaševalskem podjetju, izpodrine Sanjo in celo pridobi službo Tilu, ki mu preboj uspe točno takrat, ko mu uspe posvojiti oportunizem. Pri vsem skupaj seveda profitirajo premožnejši sloji, ki že tako ali tako razpolagajo z velikim ekonomskim – in deloma kulturnim – kapitalom. Til ostane brez stanovanja, Sanja pa za krajši čas brez službe in stanovanja. Nato se krog ponovi, najde novo nezadovoljivo službo, v kateri nadaljuje svoj poprejšnji modus, in novo najemniško stanovanje, z novo cimro in novo najboljšo prijateljico. Vedno znova le sanjari, da bi lahko kaj spremenila, če bi le bila drugačna, bolj aktivna, bolj drzna … Nekadilci brez otrok sicer prav fino funkcionirajo v slikanju dinamik, ki se vzpostavljajo med liki in likinjami, ter oriše pomenljive povezave med kapitalistično družbeno ureditvijo, prekarstvom in najemništvom, ki postaja vse težje dosegljiva edina rešitev za velik del populacije. Pri tem je romanu mogoče očitati, da likov ne gradi kot plastične individuume, ampak bolj kot nespecifične figure, ki zasedajo določeno mesto v sistemu. Enako velja tudi za odnose med njimi, ki so izrisani le toliko, kot zahteva premislek o orisanih idejnih izhodiščih. Marsikje marsikaj zaide v karikaturo – od hudobnega finančnega mogotca do nepredstavljivo zlobnih najemodajalcev – čeprav ton romana tega ne podpira. Dogajanje je slabo motivirano z zgodbo in bolje z idejnimi zastavki. Nekadilci brez otrok Nike Nikolič tako odpirajo relevantno družbeno vprašanje, so pa pri tem nekoliko shematski in predvidljivi.
Piše Anja Radaljac, bere Aleksander Golja. Nekadilci brez otrok, knjižni prvenec Nike Nikolič, so prvenstveno roman o najemništvu. Tekst ga koncipira kot sodobni fenomen, tesno povezan s prekarništvom in, širše, kapitalistično ureditvijo. Pisateljica v delu vzporeja zgodbe oseb, ki pomagajo osvetliti konstelacijo razmerij med temi deležniki. Sanja, osrednja protagonistka, je pripadnica propadajočega srednjega razreda, ženska v poznih tridesetih ali v začetku štiridesetih, visoko izobražena, zaposlena v oglaševalskem podjetju, kjer ji delo etiško ne ustreza, ji pa ponuja varnost, da lahko preživi. Dunja je njena nekdanja najboljša prijateljica, Til pa moški, ki se po spletu okoliščin znajde v središču njunega spora. Preživetje se v okolju Nekadilcev brez otrok kaže kot tista temeljna človekova potreba, ki jo je vedno težje ali skorajda nemogoče zadovoljiti. S tega vidika morda niti ni nenavadno, da Sanja drugih življenjskih področij nima urejenih; nikakor ne more najti partnerskega razmerja, kakršnega si želi, najbližje nekako pride v odnosu z Dunjo, s katero pa »nista par«, temveč »samo« cimri in najboljši prijateljici. Roman lepo pokaže, kako se Sanja in Dunja znajdeta v tem položaju: kot odrasli osebi, ki že dolgo ne študirata več, v obstoječi ekonomiji ne moreta sami najemati ali celo kupiti stanovanja in tako se povežeta v cimrstvu, novi obliki sobivanja, romantični partnerski odnos pa je nadomeščen s prijateljskim. Tukaj se roman poigrava z normativnimi funkcijami in okviri odnosov; Sanja in Dunja se sicer v začetku romana res spreta in Dunja odide in Sanjo pusti samo, ampak po drugi strani je za njima dolgotrajen odnos, ki ne le njima, ampak tudi njunim prijateljicam in prijateljem deluje kot eden bolj funkcionalnih in bolj povezanih odnosov. Sanja in Dunja se veliko pogovarjata in imata veliko skupnih točk, stojita si ob strani in ena na drugo lahko računata. Sanja poudarja, da se ji je vedno zdelo, da sta oni dve proti svetu. Zalomi se jima, ko v njun odnos poseže zunanji svet. Sanja in Dunja se zaradi značajskih značilnosti različno odzivata na zahteve zunanjega sveta, morda bi bilo točneje reči, da zavzameta različna principa delovanja: Sanja pasivnega, Dunja pa aktivnega. V svojem jedru pa so tako oni dve, kot tudi drugi liki v romanu predvsem oportunistične. Sanja se do nezavesti prilagaja nemogočim zahtevam oseb, ki jima oddajajo stanovanja, nadrejenim v službi in prijateljicam, vedno postane preprosto tisto, kar misli, da druga oseba želi ali potrebuje od nje. Dunja deluje bolj robustno, spontano, ostro, izrabi vsako priložnost … V tem smislu Sanja in Dunja odpovesta ravno na mestu, kjer v konflikt pridejo njune nasprotujoče si značilnosti iz moškega in ženskega družbenega spola. Naposled tako ravnata tudi v odnosu do Tila, nekaj let mlajšega moškega, ki je v še slabšem položaju od njiju, saj je namesto oportunizma izbral drugo taktiko, ki jo kapitalizem pozna: vse je dal od sebe, a mu je spodletelo. V ekonomskem sistemu, kakršnega imamo, tako po spletu okoliščin ni imel druge izbire, kot da si poišče slabo plačano fizično delo. Sanja in Dunja ga v času svojega spora skušata pridobiti vsaka na svojo stran in vsaka skuša pri tem zase nekaj pridobiti: Sanja dom, Dunja pa višjo plačo; Sanja skuša biti enkrat za spremembo aktivna, a je pri tem nerodna in ji ne uspe, Dunja pa nima podobnih težav. Brez problemov se prerine naprej v oglaševalskem podjetju, izpodrine Sanjo in celo pridobi službo Tilu, ki mu preboj uspe točno takrat, ko mu uspe posvojiti oportunizem. Pri vsem skupaj seveda profitirajo premožnejši sloji, ki že tako ali tako razpolagajo z velikim ekonomskim – in deloma kulturnim – kapitalom. Til ostane brez stanovanja, Sanja pa za krajši čas brez službe in stanovanja. Nato se krog ponovi, najde novo nezadovoljivo službo, v kateri nadaljuje svoj poprejšnji modus, in novo najemniško stanovanje, z novo cimro in novo najboljšo prijateljico. Vedno znova le sanjari, da bi lahko kaj spremenila, če bi le bila drugačna, bolj aktivna, bolj drzna … Nekadilci brez otrok sicer prav fino funkcionirajo v slikanju dinamik, ki se vzpostavljajo med liki in likinjami, ter oriše pomenljive povezave med kapitalistično družbeno ureditvijo, prekarstvom in najemništvom, ki postaja vse težje dosegljiva edina rešitev za velik del populacije. Pri tem je romanu mogoče očitati, da likov ne gradi kot plastične individuume, ampak bolj kot nespecifične figure, ki zasedajo določeno mesto v sistemu. Enako velja tudi za odnose med njimi, ki so izrisani le toliko, kot zahteva premislek o orisanih idejnih izhodiščih. Marsikje marsikaj zaide v karikaturo – od hudobnega finančnega mogotca do nepredstavljivo zlobnih najemodajalcev – čeprav ton romana tega ne podpira. Dogajanje je slabo motivirano z zgodbo in bolje z idejnimi zastavki. Nekadilci brez otrok Nike Nikolič tako odpirajo relevantno družbeno vprašanje, so pa pri tem nekoliko shematski in predvidljivi.
Na slovenskih platnih se je v tem tednu začel predvajati filmski portret Zorana Predina, Praslovan. Pester dokumentarni film, ki popisuje Predinovo bogato glasbeno pot in razgibano življenje, dopolnjujejo hudomušni igrani vložki. Filmi o glasbenikih in glasbenicah so v zadnjih letih znova postali priljubljen prodajni izdelek. Velikokrat s pretiranimi hvalospevi in pavšalnimi zgodovinskimi uvrstitvami obujajo kariere in poganjajo brezidejno popkulturno mašinerijo. Zdi se, da so vedno bolj narejeni po vnaprej pripravljenih vzorcih, ki so že poželi uspeh z nagovarjanjem glasbene nostalgije občinstev. Odhod v kino na »nov« portret ostarelega ali preminulega zvezdnika je zato vedno pospremljen s tovrstnim zadržkom. Tudi tokrat ni bilo nič drugače. Toda mogoče je ravno zato že od samega začetka Praslovan presenetil s svežino in sproščenostjo, ki gre portretirancu. Začne se namreč z najbolj izpeto figuro govorečih glav, ki pa jo z izborom sogovornikov in njihovim medsebojnim dialogom na daljavo preobrača na glavo – v svoj prid. Predinovi sodobniki iz vseh sfer ustvarjalnosti duhovito špekulirajo o njegovi identiteti. Če ga niso morda celo zamenjali v porodnišnici, kot se s stereotipom o hladnih Slovencih in vročeglavih Balkancih poigra na primer Boris Dežulović. Čeprav film traja skoraj dve uri, to pa je za glasbeni dokumentarec nevarno dolgo, na nobeni točki ne postane dolgočasen. Vešče namreč prepleta že omenjeno figuro govorečih glav s posnetki iz Predinove kariere, tu in tam presenetljivo iskrenimi intervjuji s Predinom samim in člani njegovih družin ter igranimi vložki tujih turistov na turi po njegovem življenju. Ti sprva delujejo nekoliko vsiljeno. A se iztečejo v veliki finale, ki deluje kot posrečen most od zgodbe o Zoranu Predinu kot največjem mogočem približku glasbenega zvezdnika v slovenskem in jugoslovanskem prostoru do Zorana Predina kot človeka. Partnerja, očeta, sina, športnega navdušenca, ki mu kdaj tudi poči film. Njegova neslavna epizoda z napadom na košarkarskega sodnika je sprva obravnavana preveč lahkotno, toda ko gledalec že misli, da film opravičuje njegov nasilni izgred, ga Predin sam in njegova žena najjasneje in najbolj nedvoumno obsodita. Subtilno je obravnavan tudi njegov sloves ženskarja, ki je uravnotežen s toplim prikazom njegove očetovske in gospodinjske vloge. Ob vsem tem pa je še vedno največji dosežek filma, da mu uspe kritično prikazati izredno bogato kariero glasbenika, ki je vedno znova iskal nov izraz in se včasih bolj, včasih manj uspešno skušal tudi prilagajati okusu svojega občinstva. Velikokrat res ne znamo ceniti, koga imamo, to pa morda še posebej velja za Predinov »tak fejst nori Maribor«. Toda ko se plejada najznamenitejših glasbenih poetov in mojstrov besed, na čelu z Đorđem Balaševićem, odkrito pokloni Predinu in še posebej njegovemu Praslovanu, o njegovem mojstrstvu ne bi smelo biti več dvoma. Neverjeten podatek, da je v štirih desetletjih kariere posnel kar štirideset albumov, to le še podčrta. Piše Žiga Brdnik Bere Dejan Kaloper
Na slovenskih platnih se je v tem tednu začel predvajati filmski portret Zorana Predina, Praslovan. Pester dokumentarni film, ki popisuje Predinovo bogato glasbeno pot in razgibano življenje, dopolnjujejo hudomušni igrani vložki. Filmi o glasbenikih in glasbenicah so v zadnjih letih znova postali priljubljen prodajni izdelek. Velikokrat s pretiranimi hvalospevi in pavšalnimi zgodovinskimi uvrstitvami obujajo kariere in poganjajo brezidejno popkulturno mašinerijo. Zdi se, da so vedno bolj narejeni po vnaprej pripravljenih vzorcih, ki so že poželi uspeh z nagovarjanjem glasbene nostalgije občinstev. Odhod v kino na »nov« portret ostarelega ali preminulega zvezdnika je zato vedno pospremljen s tovrstnim zadržkom. Tudi tokrat ni bilo nič drugače. Toda mogoče je ravno zato že od samega začetka Praslovan presenetil s svežino in sproščenostjo, ki gre portretirancu. Začne se namreč z najbolj izpeto figuro govorečih glav, ki pa jo z izborom sogovornikov in njihovim medsebojnim dialogom na daljavo preobrača na glavo – v svoj prid. Predinovi sodobniki iz vseh sfer ustvarjalnosti duhovito špekulirajo o njegovi identiteti. Če ga niso morda celo zamenjali v porodnišnici, kot se s stereotipom o hladnih Slovencih in vročeglavih Balkancih poigra na primer Boris Dežulović. Čeprav film traja skoraj dve uri, to pa je za glasbeni dokumentarec nevarno dolgo, na nobeni točki ne postane dolgočasen. Vešče namreč prepleta že omenjeno figuro govorečih glav s posnetki iz Predinove kariere, tu in tam presenetljivo iskrenimi intervjuji s Predinom samim in člani njegovih družin ter igranimi vložki tujih turistov na turi po njegovem življenju. Ti sprva delujejo nekoliko vsiljeno. A se iztečejo v veliki finale, ki deluje kot posrečen most od zgodbe o Zoranu Predinu kot največjem mogočem približku glasbenega zvezdnika v slovenskem in jugoslovanskem prostoru do Zorana Predina kot človeka. Partnerja, očeta, sina, športnega navdušenca, ki mu kdaj tudi poči film. Njegova neslavna epizoda z napadom na košarkarskega sodnika je sprva obravnavana preveč lahkotno, toda ko gledalec že misli, da film opravičuje njegov nasilni izgred, ga Predin sam in njegova žena najjasneje in najbolj nedvoumno obsodita. Subtilno je obravnavan tudi njegov sloves ženskarja, ki je uravnotežen s toplim prikazom njegove očetovske in gospodinjske vloge. Ob vsem tem pa je še vedno največji dosežek filma, da mu uspe kritično prikazati izredno bogato kariero glasbenika, ki je vedno znova iskal nov izraz in se včasih bolj, včasih manj uspešno skušal tudi prilagajati okusu svojega občinstva. Velikokrat res ne znamo ceniti, koga imamo, to pa morda še posebej velja za Predinov »tak fejst nori Maribor«. Toda ko se plejada najznamenitejših glasbenih poetov in mojstrov besed, na čelu z Đorđem Balaševićem, odkrito pokloni Predinu in še posebej njegovemu Praslovanu, o njegovem mojstrstvu ne bi smelo biti več dvoma. Neverjeten podatek, da je v štirih desetletjih kariere posnel kar štirideset albumov, to le še podčrta. Piše Žiga Brdnik Bere Dejan Kaloper
V časih, ko so vsakodnevne dobrine vsaj v naših krajih dostopne tako rekoč takoj, s preprostim klikom na računalniku ali kvečjemu s sprehodom do najbližje trgovine, si kar težko predstavljamo, kako zelo pomembna je za nas narava in kako močno soodvisni so vsi njeni elementi. Čezmerno izkoriščanje naravnih virov lahko trajno poškoduje rastlinstvo, izumrtje neke rastline prej ali slej privede do izumrtja neke živali, posledice pa potem sčasoma občutimo vsi prebivalci našega planeta. Le da se takrat komajda še zavedamo, kaj je bil prvotni vzrok in kdo je bil pravzaprav njihov povzročitelj. Povsem drugače naravo seveda dojemajo različna staroselska plemena, za katera na primer gozd ni le lepa zelena oaza, ampak naravna banka dobrin, ki jim omogoča preživetje. Deforestacija tropskega gozda – še sploh, kadar gre za nezakonit, nepremišljen in nenačrtovan poseg – tako pogosto pomeni neposredno grožnjo ne le številnim živalskim vrstam, ampak tudi ljudem. Ključno v boju proti tovrstnim praksam je predvsem opozarjanje nanje in dobra, zanimiva, napeta animirana filmska pustolovščina, ki mlade gledalce pritegne tako z zgodbo kot s pomenljivim ekološkim sporočilom, je verjetno eden najboljših načinov za to. Švicarski režiser in scenarist Claude Barras /klod baras/ je navdih za svoj najnovejši animirani celovečerni film Divjaki našel delno pri svojih starih starših, ki so kot kmetje živeli v močni povezanosti z naravo, delno pa pri rojaku Brunu Manserju, enem prvih okoljskih aktivistov. Manser, ki mu je lik očeta tudi vizualno precej podoben, je več let preživel med staroselci v Borneu in prav tja, točno na mejo med vsaj navidezno civilizirani mestni svet in divjino tropskega gozda, je Barras postavil vznemirljivo dogajanje svoje zgodbe. Glavna junakinja deklica Kéria, ki živi sama z očetom, nekega dne na plantaži oljnih palm reši mladega orangutana Ošija, skorajda hkrati pa se pred vrati pojavi še njen staroselski bratranec Selai, za katerega sploh ni vedela, da obstaja. Staroselci v Kérijini okolici veljajo za navadne divjake in deklica bi se zaradi sorodstva z njimi seveda najraje ugreznila v tla, toda ko se po številnih napetih pripetljajih z Ošijem in Selaijem sredi tropskega gozda znajde tako rekoč iz oči v oči z bagrom, ki ogroža dom njenih sorodnikov, svojih staroselskih korenin nikakor noče več zanikati. Glavni odliki filma Divjaki – naslov je seveda namerno moč razumeti večpomensko – sta očarljiva stop-motion animacija, ki mu dodaja prav posebno mehkobo in rahlo nostalgičen pridih, ter režiserjev izjemni občutek za podajanje zahtevne vsebine mladim pa tudi nekoliko starejšim gledalcem. Nepokroviteljsko in poglobljeno poudarjanje pomena prijateljstva, sodelovanja in sožitja pa je le še pika na i. Piše: Gaja Pöschl Bere: Lidija Hartman
V časih, ko so vsakodnevne dobrine vsaj v naših krajih dostopne tako rekoč takoj, s preprostim klikom na računalniku ali kvečjemu s sprehodom do najbližje trgovine, si kar težko predstavljamo, kako zelo pomembna je za nas narava in kako močno soodvisni so vsi njeni elementi. Čezmerno izkoriščanje naravnih virov lahko trajno poškoduje rastlinstvo, izumrtje neke rastline prej ali slej privede do izumrtja neke živali, posledice pa potem sčasoma občutimo vsi prebivalci našega planeta. Le da se takrat komajda še zavedamo, kaj je bil prvotni vzrok in kdo je bil pravzaprav njihov povzročitelj. Povsem drugače naravo seveda dojemajo različna staroselska plemena, za katera na primer gozd ni le lepa zelena oaza, ampak naravna banka dobrin, ki jim omogoča preživetje. Deforestacija tropskega gozda – še sploh, kadar gre za nezakonit, nepremišljen in nenačrtovan poseg – tako pogosto pomeni neposredno grožnjo ne le številnim živalskim vrstam, ampak tudi ljudem. Ključno v boju proti tovrstnim praksam je predvsem opozarjanje nanje in dobra, zanimiva, napeta animirana filmska pustolovščina, ki mlade gledalce pritegne tako z zgodbo kot s pomenljivim ekološkim sporočilom, je verjetno eden najboljših načinov za to. Švicarski režiser in scenarist Claude Barras /klod baras/ je navdih za svoj najnovejši animirani celovečerni film Divjaki našel delno pri svojih starih starših, ki so kot kmetje živeli v močni povezanosti z naravo, delno pa pri rojaku Brunu Manserju, enem prvih okoljskih aktivistov. Manser, ki mu je lik očeta tudi vizualno precej podoben, je več let preživel med staroselci v Borneu in prav tja, točno na mejo med vsaj navidezno civilizirani mestni svet in divjino tropskega gozda, je Barras postavil vznemirljivo dogajanje svoje zgodbe. Glavna junakinja deklica Kéria, ki živi sama z očetom, nekega dne na plantaži oljnih palm reši mladega orangutana Ošija, skorajda hkrati pa se pred vrati pojavi še njen staroselski bratranec Selai, za katerega sploh ni vedela, da obstaja. Staroselci v Kérijini okolici veljajo za navadne divjake in deklica bi se zaradi sorodstva z njimi seveda najraje ugreznila v tla, toda ko se po številnih napetih pripetljajih z Ošijem in Selaijem sredi tropskega gozda znajde tako rekoč iz oči v oči z bagrom, ki ogroža dom njenih sorodnikov, svojih staroselskih korenin nikakor noče več zanikati. Glavni odliki filma Divjaki – naslov je seveda namerno moč razumeti večpomensko – sta očarljiva stop-motion animacija, ki mu dodaja prav posebno mehkobo in rahlo nostalgičen pridih, ter režiserjev izjemni občutek za podajanje zahtevne vsebine mladim pa tudi nekoliko starejšim gledalcem. Nepokroviteljsko in poglobljeno poudarjanje pomena prijateljstva, sodelovanja in sožitja pa je le še pika na i. Piše: Gaja Pöschl Bere: Lidija Hartman
Na odru Prešernovega gledališča Kranj je bila po začetni slavnosti ob svetovnem dnevu gledališča in podelitvi nagrad Združenja dramskih umetnikov Slovenije premiera igre Gospodarji neumnosti Jureta Karasa, ki je bil tudi dramaturg predstave, režiserka je bila Tijana Zinajić. To je bila tudi uvodna predstava 55. Tedna slovenske drame, ki je občinstvo nasmejala, kot že dolgo katera ne. Tadeja Krečič: Režiserka Tijana Zinajić Dramaturg Jure Karas Scenograf Darjan Mihajlović Cerar Kostumograf Matic Hrovat Avtor glasbe, korepetitor in pianist Anže Vrabec Koreografka Lada Petrovski Ternovšek Lektorica Maja Cerar Oblikovalec svetlobe Igor Remeta Oblikovalec maske Matej Pajntar Igrajo Vesna Pernarčič, Miha Rodman, Borut Veselko, Suzana Krevh k. g.
Na odru Prešernovega gledališča Kranj je bila po začetni slavnosti ob svetovnem dnevu gledališča in podelitvi nagrad Združenja dramskih umetnikov Slovenije premiera igre Gospodarji neumnosti Jureta Karasa, ki je bil tudi dramaturg predstave, režiserka je bila Tijana Zinajić. To je bila tudi uvodna predstava 55. Tedna slovenske drame, ki je občinstvo nasmejala, kot že dolgo katera ne. Tadeja Krečič: Režiserka Tijana Zinajić Dramaturg Jure Karas Scenograf Darjan Mihajlović Cerar Kostumograf Matic Hrovat Avtor glasbe, korepetitor in pianist Anže Vrabec Koreografka Lada Petrovski Ternovšek Lektorica Maja Cerar Oblikovalec svetlobe Igor Remeta Oblikovalec maske Matej Pajntar Igrajo Vesna Pernarčič, Miha Rodman, Borut Veselko, Suzana Krevh k. g.
Piše Katarina Mahnič, bereta Eva Longyka Marušič in Igor Velše. Pretežna oblika pisateljevanja filozofa, profesorja, glasbenika, pisca Boštjana Narata je bila do zdaj esej, tako da je z romanom Bend stopil na novo ozemlje, pravzaprav je zelo suvereno zakorakal vanj. Kako tudi ne bi, roman govori o glasbenikih in glasbi, Narat pa ima za seboj trideset let igranja v bendih in dobro pozna njihovo dinamiko. Zgodba je dokaj preprosta. Študentka Zoja gre na avdicijo za pevko v bendu, ki je pred časom nepojasnjeno izgubil svojega pevca, Gorana. Kar izginil je. Zoja s svojim glasom in besedili navduši člane skupine Hektorja, Domna in TJ-ja in takoj jo sprejmejo medse. Vendar pa to ni edini bend v romanu; skoraj enakovredno vlogo ima Zojin družinski bend. Foter Damjan, nekoč znani muzičar s super po krivici pozabljeno glasbeno skupino, se je potegnil vase, hodi po hiši kot duh in izdeluje ptičje hišice; mama Ksenija je izstopila iz literarne scene in zdaj piše uspešne priročnike za življenje, vodi delavnice, predavanja, terapije … in s tem odlično služi; starejši brat, nakladaški Tejo, pa zagrenjenost zaradi vrnitve pod domači krov, ker je tako pač najbolj udobno, kompenzira s filozofiranjem. Prav Tejo izpostavi to, kar je poleg glasbe rdeča nit pripovedi: ali je vredno delati tisto, kar res ljubiš in v kar res verjameš, in zaradi tega životariti, ali pa je bolj praktično in razumno privoliti v kompromise ne tako zadovoljujoče službe, ki ti prinaša dober denar? In ker seveda tudi na tem področju ni vse črno-belo – ali si se z odločitvijo za udobnejše preživetje tudi prodal, izdal svoje ideale? Ali pa je ravno tako prav, kot vzkipi Domen, da hočeš od tistega, kar rad delaš, tudi dostojno živeti in zato ni nespodobno sprejeti kakšnega kompromisa. Da je muzika tvoja služba, tvoj poklic: “Zoja, kaj pa je narobe s kariero? Malo serješ s polno ritjo. Lahko je bit pameten v maminem fensi hotelu.” Ali ko skuša Ksenija prenapetima sinu in hčeri pojasniti, kako je že zdavnaj spoznala, da so uniforme povsod: “Seveda so različnih barv in pomenijo različne stvari, ampak vse to govorjenje o samosvojosti in neukalupljenosti … vse to je rahlo precenjeno. Pa malo brez veze.” Poleg razpravljanja o preživetju in seveda o glasbi Narat tankočutno in v gledališki maniri dialogov in monologov v Zojini glavi vpleta tudi spomine, navezanost, strahove, upanje, razočaranje, ljubezen …, stvari, ki so vsem pomembne in domače. Več je zamolčanosti kot odprtega, neposrednega uvida; takšne so povezave z Goranovim izginotjem, Zojino osuplo spregledanje tesnega, še vedno “zacopanega” odnosa njenih staršev, pa njen impulzivni vzgib za edino ljubezensko srečanje v romanu, ki bi ga nepozoren bralec mimogrede spregledal. Taki občutljivi, dragoceni detajli. Kratki, preprosti stavki, ki imajo svojo težo. Veliko je naštevanja, seznamov, sploh zajtrkov. Z enim se roman tudi začne in nevsiljivo razkrije družbeni status Zojine družine. Zelo dobro delujejo tudi naslovi pesmi in imena izvajalcev, ki se vrtijo v kafiču, kjer se pred vajo ali po njej dobivajo člani benda, in se pojavljajo skozi ves roman. Pravzaprav tako super, da sem si ob branju včasih nataknila slušalke in se potopila v omenjene komade, čeprav nisem kakšna glasbofilka in so mi zakulisne strukture in delovanje bendov španska vas. Vendar je ta sicer kratkočasni roman zbudil v meni nostalgijo in hrepenje; ne po glasbenem bendu kot takem, ampak po popolni pripadnosti določenim ljudem, določeni zadevi. Po popolni predanosti, da bi prišel stvari do dna. Jezik, ki ga med seboj govorijo člani benda, se zdi glasbenemu nepoznavalcu na trenutke zelo specifičen in prav zato posrečeno vznemiri, kot na primer naštevanje glasbenih rekvizitov na odru – zame zares kos čudovite poezije (z znanstvenofantastičnim pridihom). Prostor je majhen, no, ne tako majhen, bolj zabasan. Dva marshalla ob desni steni, dvakrat po štiri desetke, dve glavi, ena JCM 900, druga neka zgonjena reč neznanega izvora. Dve stojali za kitaro, stol, zraven štirje kitarski kovčki, nasproti bobni – “A to so ludwigi?” – dva prehodna, kotel, sner, vse po jusu, standard, ob kotlu zložene torbe. Levo in desno dva visokotonca, miza je v desnem kotu, šestnajst kanalov, kabli v glavnem povezani in natančno razpredeni po prostoru, neuporabljeni so lepo zviti in obešeni nad mešalko. Ob steni nasproti vhoda vufer, klaviature na štenderju in rhodesi v kovčku, zraven en vox in dva fenderja, manjši nič posebnega, ampak ima vintage šminko – tista rumena varianta – večji je bolj resen, hot red deville, ni še klasika, ampak enkrat bo, zraven dva bas feršta, ampeg in mesa boogie. V kotu štiri stojala za mikrofone, eno notno in bobnarska žirafa, ki je očitno zašla. Nekje v romanu Narat zapiše, da je “improvizacija velika beseda za preprosto stvar, kot je preprosta muzika – samo pravo noto moraš zaigrat ob pravem času.” Mojster je tudi v pisanju, zato je škoda, da je v tem igrivem in dinamičnem romančku za nekaj not, pravzaprav za kar nekaj glasbenih sklopov, izgubil skladateljski “filing” in dovolil, da iz njega spregovorita esejist in filozof. Dolgi filozofski traktati, ki jih besediči Tejo, zame najšibkejši člen romana, in razne literarne razprave, ki jih na avtobusu prebira ali v slušalkah posluša Zoja, so popolnoma odveč. Sicer gladko tekoče, jedrnato besedilo pretirano zavrejo, mu odvzamejo nekaj “žmohta” in poskočnosti. Nekaj dialoških momentov je tudi predolgih, saj so – glede na ostale izbrušene, žive dialoge – malo za lase privlečeni. Vse to bi bilo mogoče izpustiti, ali v manjših dozah in verodostojneje položiti v usta glavnih junakov; potem bi bil roman res izčiščen, skorajda idealno pripravljen za odrsko ali filmsko upodobitev, po katerih glasno kliče. Ampak tudi pomanjkljivostim navkljub je Bend domišljena, duhovita in pretanjena pripoved za vse bralce, ne le za glasbeno navdahnjene. Ko ga prebereš, se ti zgodi, kot se je zgodilo Zoji, ko sta šla s Hektorjem prvič skupaj na kavo – nekaj lepega.
Piše Katarina Mahnič, bereta Eva Longyka Marušič in Igor Velše. Pretežna oblika pisateljevanja filozofa, profesorja, glasbenika, pisca Boštjana Narata je bila do zdaj esej, tako da je z romanom Bend stopil na novo ozemlje, pravzaprav je zelo suvereno zakorakal vanj. Kako tudi ne bi, roman govori o glasbenikih in glasbi, Narat pa ima za seboj trideset let igranja v bendih in dobro pozna njihovo dinamiko. Zgodba je dokaj preprosta. Študentka Zoja gre na avdicijo za pevko v bendu, ki je pred časom nepojasnjeno izgubil svojega pevca, Gorana. Kar izginil je. Zoja s svojim glasom in besedili navduši člane skupine Hektorja, Domna in TJ-ja in takoj jo sprejmejo medse. Vendar pa to ni edini bend v romanu; skoraj enakovredno vlogo ima Zojin družinski bend. Foter Damjan, nekoč znani muzičar s super po krivici pozabljeno glasbeno skupino, se je potegnil vase, hodi po hiši kot duh in izdeluje ptičje hišice; mama Ksenija je izstopila iz literarne scene in zdaj piše uspešne priročnike za življenje, vodi delavnice, predavanja, terapije … in s tem odlično služi; starejši brat, nakladaški Tejo, pa zagrenjenost zaradi vrnitve pod domači krov, ker je tako pač najbolj udobno, kompenzira s filozofiranjem. Prav Tejo izpostavi to, kar je poleg glasbe rdeča nit pripovedi: ali je vredno delati tisto, kar res ljubiš in v kar res verjameš, in zaradi tega životariti, ali pa je bolj praktično in razumno privoliti v kompromise ne tako zadovoljujoče službe, ki ti prinaša dober denar? In ker seveda tudi na tem področju ni vse črno-belo – ali si se z odločitvijo za udobnejše preživetje tudi prodal, izdal svoje ideale? Ali pa je ravno tako prav, kot vzkipi Domen, da hočeš od tistega, kar rad delaš, tudi dostojno živeti in zato ni nespodobno sprejeti kakšnega kompromisa. Da je muzika tvoja služba, tvoj poklic: “Zoja, kaj pa je narobe s kariero? Malo serješ s polno ritjo. Lahko je bit pameten v maminem fensi hotelu.” Ali ko skuša Ksenija prenapetima sinu in hčeri pojasniti, kako je že zdavnaj spoznala, da so uniforme povsod: “Seveda so različnih barv in pomenijo različne stvari, ampak vse to govorjenje o samosvojosti in neukalupljenosti … vse to je rahlo precenjeno. Pa malo brez veze.” Poleg razpravljanja o preživetju in seveda o glasbi Narat tankočutno in v gledališki maniri dialogov in monologov v Zojini glavi vpleta tudi spomine, navezanost, strahove, upanje, razočaranje, ljubezen …, stvari, ki so vsem pomembne in domače. Več je zamolčanosti kot odprtega, neposrednega uvida; takšne so povezave z Goranovim izginotjem, Zojino osuplo spregledanje tesnega, še vedno “zacopanega” odnosa njenih staršev, pa njen impulzivni vzgib za edino ljubezensko srečanje v romanu, ki bi ga nepozoren bralec mimogrede spregledal. Taki občutljivi, dragoceni detajli. Kratki, preprosti stavki, ki imajo svojo težo. Veliko je naštevanja, seznamov, sploh zajtrkov. Z enim se roman tudi začne in nevsiljivo razkrije družbeni status Zojine družine. Zelo dobro delujejo tudi naslovi pesmi in imena izvajalcev, ki se vrtijo v kafiču, kjer se pred vajo ali po njej dobivajo člani benda, in se pojavljajo skozi ves roman. Pravzaprav tako super, da sem si ob branju včasih nataknila slušalke in se potopila v omenjene komade, čeprav nisem kakšna glasbofilka in so mi zakulisne strukture in delovanje bendov španska vas. Vendar je ta sicer kratkočasni roman zbudil v meni nostalgijo in hrepenje; ne po glasbenem bendu kot takem, ampak po popolni pripadnosti določenim ljudem, določeni zadevi. Po popolni predanosti, da bi prišel stvari do dna. Jezik, ki ga med seboj govorijo člani benda, se zdi glasbenemu nepoznavalcu na trenutke zelo specifičen in prav zato posrečeno vznemiri, kot na primer naštevanje glasbenih rekvizitov na odru – zame zares kos čudovite poezije (z znanstvenofantastičnim pridihom). Prostor je majhen, no, ne tako majhen, bolj zabasan. Dva marshalla ob desni steni, dvakrat po štiri desetke, dve glavi, ena JCM 900, druga neka zgonjena reč neznanega izvora. Dve stojali za kitaro, stol, zraven štirje kitarski kovčki, nasproti bobni – “A to so ludwigi?” – dva prehodna, kotel, sner, vse po jusu, standard, ob kotlu zložene torbe. Levo in desno dva visokotonca, miza je v desnem kotu, šestnajst kanalov, kabli v glavnem povezani in natančno razpredeni po prostoru, neuporabljeni so lepo zviti in obešeni nad mešalko. Ob steni nasproti vhoda vufer, klaviature na štenderju in rhodesi v kovčku, zraven en vox in dva fenderja, manjši nič posebnega, ampak ima vintage šminko – tista rumena varianta – večji je bolj resen, hot red deville, ni še klasika, ampak enkrat bo, zraven dva bas feršta, ampeg in mesa boogie. V kotu štiri stojala za mikrofone, eno notno in bobnarska žirafa, ki je očitno zašla. Nekje v romanu Narat zapiše, da je “improvizacija velika beseda za preprosto stvar, kot je preprosta muzika – samo pravo noto moraš zaigrat ob pravem času.” Mojster je tudi v pisanju, zato je škoda, da je v tem igrivem in dinamičnem romančku za nekaj not, pravzaprav za kar nekaj glasbenih sklopov, izgubil skladateljski “filing” in dovolil, da iz njega spregovorita esejist in filozof. Dolgi filozofski traktati, ki jih besediči Tejo, zame najšibkejši člen romana, in razne literarne razprave, ki jih na avtobusu prebira ali v slušalkah posluša Zoja, so popolnoma odveč. Sicer gladko tekoče, jedrnato besedilo pretirano zavrejo, mu odvzamejo nekaj “žmohta” in poskočnosti. Nekaj dialoških momentov je tudi predolgih, saj so – glede na ostale izbrušene, žive dialoge – malo za lase privlečeni. Vse to bi bilo mogoče izpustiti, ali v manjših dozah in verodostojneje položiti v usta glavnih junakov; potem bi bil roman res izčiščen, skorajda idealno pripravljen za odrsko ali filmsko upodobitev, po katerih glasno kliče. Ampak tudi pomanjkljivostim navkljub je Bend domišljena, duhovita in pretanjena pripoved za vse bralce, ne le za glasbeno navdahnjene. Ko ga prebereš, se ti zgodi, kot se je zgodilo Zoji, ko sta šla s Hektorjem prvič skupaj na kavo – nekaj lepega.
Piše Tonja Jelen, bereta Igor Velše in Eva Longyka Marušič. Poezija pesnice in urednice portala Pesem.si Ane Porenta je v zbirki zaTišje blizu prav tistemu, s čimer je poimenovala knjigo: zatišju in tišini. Skozi pesmi se lahko sprehajamo po drobnih spominskih motivih, reminiscencah na otroštvo in pretekle trenutke. Vse manj so otipljivi, a vedno bolj živi v spominu. Ena ključnih tem je vračanje v različne lege otroštva, v zidove doma oziroma domačije. A to ni seganje v tradicionalne okove, temveč preseganje dopuščene svobode. Kako ne lomiti in si preprosto vzeti, lahko preprosto, verz za verzom, najdemo med branjem. A hkrati obstaja zanka – subjektka oziroma kaj okoli nje na trenutke mirno razpada in se spet vrača in sestavi nazaj. Fizičnimi premiki vedno najdejo kaj novega in prav aktivnosti – na primer pospravljanje ali hoja – pesmim dajejo živost. Ta večna telesna prisotnost in čuječnost pa ves čas silita k premisleku o tu in zdaj. Kako zelo pomembno je najti vsak detajl in ga vtkati v pesem, najsi bodo to spomini na otroštvo subjektke ali njenih otrok, družine ali psa. Slednji je pomembno gonilo in je eden izmed presežkov v zbirki. Motivika psa je povezana z njegovim življenjem, radostjo in umiranjem, a tudi slednje ne izniči njegovega mesta v prostoru; še vedno ga je treba prestopiti. Subtilnost teh pesmi je močna, prav tako izraznost. Sobivanje s človekovim najboljšim prijateljem je zavezniško in kaže, kako pomemben člen je v skupnosti. Zanimivo mesto imajo še motivi drugih živali, najbolj presenetljivo je sobivanje z muho: »Postajam nevretenčar z drgetajočim / zvokom, ki dviguje prah s tal. / Muha pa je vse tišja, / kot sprijaznjena z nočjo.« Vse pa se veže na minljivost, kakor koli in o čemer koli spregovorijo pesmi. V presunljivi zbirki Deklice je Ana Porenta pomembno mesto dajala ženskam, v zbirki zaTišje pa se večkrat postavi nazaj in se umika svetu. Kot da bi se kot ustvarjalka na podeželju, kot mama v sindromu praznega gnezda in kot človek na samotnem pohajkovanju čutila nepomembno. Ta tihi upor proti vrvežu življenja in antropocentrizmu veje iz večine pesmi. Verz »Ni dovolj biti človek« s tem preseže idejo pesniškega jaza. Čeprav je ta vpet v odnose, odhode, opazovanje in pomoč, je tukaj in zdaj še veliko drugega. To je obče gledano narava, ki jo opazovalka v njej opazuje in občuduje. Najbolj skozi prizmo razvijanja podobe, v njej pa je najti še več pesniških tropov. Domiselnih, dobro izpeljanih in dodelanih. Posebnost je v rabi velikih črk sredi besede, posebej če so ob njih predpone. Tak je že naslov, torej zaTišje, pa praBit, dvoGovor. To lahko povežem z verzoma: »Orjaške črke so se mi zarile / v čelni reženj.« Jezik Ane Porenta je gibek in izbran. Humorja je manj kot v njenih prejšnjih pesniških delih in prvič pesmim ni namenila naslova. Opaziti pa je veliko grenkobe, zlasti v zaključkih. Ti včasih odgovarjajo celotni pesmi, kot na primer »Moja mama ima hribček na dlani«. Pesmi Ane Porenta v zbirki ZaTišje se zanimivo ukvarjajo s stapljanjem sveta in z negacijo subjektke same. Veliko je zrelih premišljevanj o medgeneracijskem prenašanju bolečine, sprejemanju drugačnih pogledov in kritičnosti o tempu sodobnega življenja. A glavni umik ostaja pisanje, ki je nenehen proces: »Ošiliti moram pisavo, / vrstice zarobiti, / jih izostriti, obtrgati.« Zbirke ponuja veliko možnosti za poglobljeno razmišljanje o vsakem delčku. Ničesar ni dobro prezreti, saj ima vse lahko svoj smisel.
Piše Tonja Jelen, bereta Igor Velše in Eva Longyka Marušič. Poezija pesnice in urednice portala Pesem.si Ane Porenta je v zbirki zaTišje blizu prav tistemu, s čimer je poimenovala knjigo: zatišju in tišini. Skozi pesmi se lahko sprehajamo po drobnih spominskih motivih, reminiscencah na otroštvo in pretekle trenutke. Vse manj so otipljivi, a vedno bolj živi v spominu. Ena ključnih tem je vračanje v različne lege otroštva, v zidove doma oziroma domačije. A to ni seganje v tradicionalne okove, temveč preseganje dopuščene svobode. Kako ne lomiti in si preprosto vzeti, lahko preprosto, verz za verzom, najdemo med branjem. A hkrati obstaja zanka – subjektka oziroma kaj okoli nje na trenutke mirno razpada in se spet vrača in sestavi nazaj. Fizičnimi premiki vedno najdejo kaj novega in prav aktivnosti – na primer pospravljanje ali hoja – pesmim dajejo živost. Ta večna telesna prisotnost in čuječnost pa ves čas silita k premisleku o tu in zdaj. Kako zelo pomembno je najti vsak detajl in ga vtkati v pesem, najsi bodo to spomini na otroštvo subjektke ali njenih otrok, družine ali psa. Slednji je pomembno gonilo in je eden izmed presežkov v zbirki. Motivika psa je povezana z njegovim življenjem, radostjo in umiranjem, a tudi slednje ne izniči njegovega mesta v prostoru; še vedno ga je treba prestopiti. Subtilnost teh pesmi je močna, prav tako izraznost. Sobivanje s človekovim najboljšim prijateljem je zavezniško in kaže, kako pomemben člen je v skupnosti. Zanimivo mesto imajo še motivi drugih živali, najbolj presenetljivo je sobivanje z muho: »Postajam nevretenčar z drgetajočim / zvokom, ki dviguje prah s tal. / Muha pa je vse tišja, / kot sprijaznjena z nočjo.« Vse pa se veže na minljivost, kakor koli in o čemer koli spregovorijo pesmi. V presunljivi zbirki Deklice je Ana Porenta pomembno mesto dajala ženskam, v zbirki zaTišje pa se večkrat postavi nazaj in se umika svetu. Kot da bi se kot ustvarjalka na podeželju, kot mama v sindromu praznega gnezda in kot človek na samotnem pohajkovanju čutila nepomembno. Ta tihi upor proti vrvežu življenja in antropocentrizmu veje iz večine pesmi. Verz »Ni dovolj biti človek« s tem preseže idejo pesniškega jaza. Čeprav je ta vpet v odnose, odhode, opazovanje in pomoč, je tukaj in zdaj še veliko drugega. To je obče gledano narava, ki jo opazovalka v njej opazuje in občuduje. Najbolj skozi prizmo razvijanja podobe, v njej pa je najti še več pesniških tropov. Domiselnih, dobro izpeljanih in dodelanih. Posebnost je v rabi velikih črk sredi besede, posebej če so ob njih predpone. Tak je že naslov, torej zaTišje, pa praBit, dvoGovor. To lahko povežem z verzoma: »Orjaške črke so se mi zarile / v čelni reženj.« Jezik Ane Porenta je gibek in izbran. Humorja je manj kot v njenih prejšnjih pesniških delih in prvič pesmim ni namenila naslova. Opaziti pa je veliko grenkobe, zlasti v zaključkih. Ti včasih odgovarjajo celotni pesmi, kot na primer »Moja mama ima hribček na dlani«. Pesmi Ane Porenta v zbirki ZaTišje se zanimivo ukvarjajo s stapljanjem sveta in z negacijo subjektke same. Veliko je zrelih premišljevanj o medgeneracijskem prenašanju bolečine, sprejemanju drugačnih pogledov in kritičnosti o tempu sodobnega življenja. A glavni umik ostaja pisanje, ki je nenehen proces: »Ošiliti moram pisavo, / vrstice zarobiti, / jih izostriti, obtrgati.« Zbirke ponuja veliko možnosti za poglobljeno razmišljanje o vsakem delčku. Ničesar ni dobro prezreti, saj ima vse lahko svoj smisel.
Predstavo z naslovom 1974, tretjo v ciklu Gledališka dodekalogija 1972 – 1983, ki ga avtorsko vodi režiser Tomi Janežič, je režiser pripravil z igralskim ansamblom Slovenskega mladinskega gledališča. Cikel nastaja v sklopu Evropske prestolnice kulture Nova Gorica-Gorica 2025 in vključuje 12 predstav, ki nastajajo s posameznimi partnerji. V spodnji dvorani Slovenskega mladinskega gledališča si jo je ogledala Petra Tanko.
Predstavo z naslovom 1974, tretjo v ciklu Gledališka dodekalogija 1972 – 1983, ki ga avtorsko vodi režiser Tomi Janežič, je režiser pripravil z igralskim ansamblom Slovenskega mladinskega gledališča. Cikel nastaja v sklopu Evropske prestolnice kulture Nova Gorica-Gorica 2025 in vključuje 12 predstav, ki nastajajo s posameznimi partnerji. V spodnji dvorani Slovenskega mladinskega gledališča si jo je ogledala Petra Tanko.
Že več filmov je bilo posvečenih pralnicam, ki so jih na Irskem vodile sestre magdalenke med 18. in poznim 20. stoletjem. Tja so družine poslale nespodobne ženske, dekleta – ocenjujejo, da je bilo teh okrog 30 tisoč – ki so bile pravzaprav zastonj delovna sila. Marsikatero dekle je tam rodilo nezakonskega otroka, ki ga ni smelo obdržati. Šele leta 2014 se je država uradno opravičila za početje teh samostanov. Spomnimo se filma Sestre magdalenke režiserja Petra Mullana ali Philomene v režiji Stephena Frearsa, zdaj pa je o tej temi po noveli Claire Keegan nastal film Take majhne stvari v režiji Tima Mielantsa. Recenzijo je pripravil Gorazd Trušnovec, bere Dejan Kaloper. Družinski oče Bill Furlong se preživlja kot trgovec s premogom na irskem podeželju. Ko okrog božiča 1985 dostavi premog v lokalni samostan, v kleti najde premraženo nosečo mladostnico. Medtem ko se začne poglabljati v zlorabe, ki se skrivajo za zidovi samostana, se sooča tudi z lastnimi travmami iz otroštva, ko je moral v konservativnem okolju odraščati kot potomec matere samohranilke. Irski koprodukcijski film Take majhne stvari pod taktirko belgijskega režiserja Tima Mielantsa je bil premierno prikazan na lanskem Berlinalu in temelji na noveli irske pisateljice Claire Keegan. Filmski fabuli se sicer rahlo pozna, da temelji na kratki zgodbi, vendar je delo v sebi zaključena celota. Na filmskem platnu igralsko dominira Cillian Murphy; pravzaprav se celovečerec osredotoča predvsem na notranji svet njegovega molčečega Billa Furlonga. Je v tem uspešen? Da in ne. Skozi njegovo pretežno pasivno ravnanje spoznamo zelo natančno izrisan mikrokozmos, tako zasebni kot družbeni, toda avtorskim postopkom bi lahko očitali, da gledalca vse preveč neposredno vodijo za roko, da bi delo zraslo v nekaj zares presežnega. Kljub nekaj zanimivim elipsam in režijskim odločitvam kot gledalci vsa spoznanja dejansko dobimo postrežena na pladnju; še večinoma monokromatska paleta krompirjastih, sepija tonov vsaj enako kot k morečemu vzdušju prispeva k občutku instantne stiliziranosti. Pa še za božič se dogaja, razumete? Seveda vse te jasne poante v ničemer ne zmanjšujejo teže grozljive dediščine katoliških zlorab tekom 20. stoletja na Irskem, ki jih je leta 2002 odmevno izpostavil že celovečerec Sestre Magdalenke škotskega avtorja Petra Mullana. V tem pogledu je tudi ogrodje filma Take majhne stvari večna zgodba borbe posameznika proti sistemu. Če smo rekli, da je v igralskem smislu to v celoti film Cilliana Murphyja, pa gre v pozitivnem smislu izpostaviti, da je to vendarle delo o ženskah in skozi pripoved spretno preigra številne vloge, ki so jih morale igrati ali jih še vedno igrajo na življenjski poti Billa Furlonga: od njegovih petih hčera in ljubeče soproge, preko njegove mame in njene delodajalke ter poznejše skrbnice, do »padlih deklet« in sistema represije žensk nad ženskami v samostanu, ki jo pooseblja mati prednica v odlični igralski interpretaciji Emily Watson. Film Take majhne stvari je v celoti soliden in zapusti razumski in čustven odmev. Pred gledalca spretno postavi tudi vprašanje, kako bi ravnal, če bi se znašel v čevljih Billa Furlonga. Bi ostal nemi opazovalec z varne razdalje ali bi bil tisti »drugi« – gre torej za isto vprašanje, ki nam ga zastavi mojstrski, z zlato palmo nagrajeni hrvaški kratki film Mož, ki ni mogel molčati …
Že več filmov je bilo posvečenih pralnicam, ki so jih na Irskem vodile sestre magdalenke med 18. in poznim 20. stoletjem. Tja so družine poslale nespodobne ženske, dekleta – ocenjujejo, da je bilo teh okrog 30 tisoč – ki so bile pravzaprav zastonj delovna sila. Marsikatero dekle je tam rodilo nezakonskega otroka, ki ga ni smelo obdržati. Šele leta 2014 se je država uradno opravičila za početje teh samostanov. Spomnimo se filma Sestre magdalenke režiserja Petra Mullana ali Philomene v režiji Stephena Frearsa, zdaj pa je o tej temi po noveli Claire Keegan nastal film Take majhne stvari v režiji Tima Mielantsa. Recenzijo je pripravil Gorazd Trušnovec, bere Dejan Kaloper. Družinski oče Bill Furlong se preživlja kot trgovec s premogom na irskem podeželju. Ko okrog božiča 1985 dostavi premog v lokalni samostan, v kleti najde premraženo nosečo mladostnico. Medtem ko se začne poglabljati v zlorabe, ki se skrivajo za zidovi samostana, se sooča tudi z lastnimi travmami iz otroštva, ko je moral v konservativnem okolju odraščati kot potomec matere samohranilke. Irski koprodukcijski film Take majhne stvari pod taktirko belgijskega režiserja Tima Mielantsa je bil premierno prikazan na lanskem Berlinalu in temelji na noveli irske pisateljice Claire Keegan. Filmski fabuli se sicer rahlo pozna, da temelji na kratki zgodbi, vendar je delo v sebi zaključena celota. Na filmskem platnu igralsko dominira Cillian Murphy; pravzaprav se celovečerec osredotoča predvsem na notranji svet njegovega molčečega Billa Furlonga. Je v tem uspešen? Da in ne. Skozi njegovo pretežno pasivno ravnanje spoznamo zelo natančno izrisan mikrokozmos, tako zasebni kot družbeni, toda avtorskim postopkom bi lahko očitali, da gledalca vse preveč neposredno vodijo za roko, da bi delo zraslo v nekaj zares presežnega. Kljub nekaj zanimivim elipsam in režijskim odločitvam kot gledalci vsa spoznanja dejansko dobimo postrežena na pladnju; še večinoma monokromatska paleta krompirjastih, sepija tonov vsaj enako kot k morečemu vzdušju prispeva k občutku instantne stiliziranosti. Pa še za božič se dogaja, razumete? Seveda vse te jasne poante v ničemer ne zmanjšujejo teže grozljive dediščine katoliških zlorab tekom 20. stoletja na Irskem, ki jih je leta 2002 odmevno izpostavil že celovečerec Sestre Magdalenke škotskega avtorja Petra Mullana. V tem pogledu je tudi ogrodje filma Take majhne stvari večna zgodba borbe posameznika proti sistemu. Če smo rekli, da je v igralskem smislu to v celoti film Cilliana Murphyja, pa gre v pozitivnem smislu izpostaviti, da je to vendarle delo o ženskah in skozi pripoved spretno preigra številne vloge, ki so jih morale igrati ali jih še vedno igrajo na življenjski poti Billa Furlonga: od njegovih petih hčera in ljubeče soproge, preko njegove mame in njene delodajalke ter poznejše skrbnice, do »padlih deklet« in sistema represije žensk nad ženskami v samostanu, ki jo pooseblja mati prednica v odlični igralski interpretaciji Emily Watson. Film Take majhne stvari je v celoti soliden in zapusti razumski in čustven odmev. Pred gledalca spretno postavi tudi vprašanje, kako bi ravnal, če bi se znašel v čevljih Billa Furlonga. Bi ostal nemi opazovalec z varne razdalje ali bi bil tisti »drugi« – gre torej za isto vprašanje, ki nam ga zastavi mojstrski, z zlato palmo nagrajeni hrvaški kratki film Mož, ki ni mogel molčati …
Na petem koncertu Kromatike so sinoči RTV simfoniki zaigrali pod taktirko Oscarja Jockela. Poslušali smo Bachov šestglasni Ricercar iz Glasbene daritve, ki ga je za orkester priredil Anton Webern, Poulencov Koncert za orgle, godala in timpane s solistom Olivierjem Latryjem ter Mozartovo Simfonijo št. 41.
Na petem koncertu Kromatike so sinoči RTV simfoniki zaigrali pod taktirko Oscarja Jockela. Poslušali smo Bachov šestglasni Ricercar iz Glasbene daritve, ki ga je za orkester priredil Anton Webern, Poulencov Koncert za orgle, godala in timpane s solistom Olivierjem Latryjem ter Mozartovo Simfonijo št. 41.
Piše Tonja Jelen, bere Eva Longyka Marušič. Pesnica, pisateljica, kolumnistka in raziskovalka s področja etnologije in kulturne antropologije Ana Svetel je v delu Steklene stene ustvarila kompleksne novele. Precizno izpeljani detajli se osredotočajo na ključna vprašanja, ki jih avtorica zastavlja tudi v svojih kolumnah ter revijalno in knjižno objavljenih kratkih zgodbah. Skupne so jim življenjskost, človečnost in tudi moralna vprašanja. Njene pesmi so sicer polne mehkobe, tu pa se najdejo ostrine, ki zarežejo v spoznanje, kaj se skriva za stenami. Kakršnimi koli, najsi bodo (malo)meščanske, ohole ali zaslonske. Knjigo Steklene stene sestavlja pet zgodb. Vsaka ima večplastno tematiko, in sicer od pretirane ambicioznosti do podtikanja krivde in lažnega obsojanja, izsiljevanja, odločitve za otroka, pomena prekarnosti in umetnosti, občutkov krivde in zasvojenosti z virtualnim svetom in premalo poglobitve v pristen, resničen svet. Ana Svetel se teh kolektivnih in hkrati individualnih vprašanj loteva resno, jasno izraža tudi svoj vidik, kar pa se ne spremeni v žuganje, ampak v pronicljive podpomenske tone. Še posebej se to izrazi v primerih, ki izpostavljajo ogrožanje zdravja in zlorabo otrok, vprašanje evgenike, narcizem, lažno obsojanje in vplivanje na nesreče. Že zbirka kratkih zgodb Dobra družba je na kratkih razdaljah ponujala nastavke za razmislek ali kratke ugotovitve in streznitve, v knjigi Steklene stene pa smo priča še večji poglobljenosti, ki jo omogoča vrsta in forma novele. Pisateljica ne prizanaša – realnost je tu in steklene stene metaforično ponujajo marsikaj. Po večini nič dobrega. Izpiljeno izrisani liki in likinje so bolj ali manj ujeti v mreže želja po uspehu in lastnem prav. Če želijo odstopiti in delovati v skladu z dobrim, jih to lahko kaznuje. Moralna vprašanja in zagate se vedno vračajo in konci zgodb se odvrtijo v neslutene razsežnosti. Kratki naslovi Marelice, Alzacija, Hobotnica, Ključi in Elza se po klasični teoriji sokola spretno vijejo skozi posamične novele. Ana Svetel z jezikovnim preigravanjem in gnete zgodbe z več pomeni, pri čemer upošteva različne interpretacije besed in s tem uvide likov in likinj. Pri tem pa daje vedeti, da je prav vsak ujetnik steklenih sten. Najbolje gre verjetno otrokom in tistim odraslim, ki verjamejo v pravičnost in ne odstopajo od nje. A še ti se znajdejo na trhlih tleh. Zgodbe v knjigi Steklene stene se nas dotaknejo in nam ponujajo bogata izhodišča za premišljevanje. Nastavijo nam ogledalo družbe, ki se v prikazanem evropskem svetu kljub razkošju odmika in nas oddaljuje drug od drugega. Posameznik ali posameznica še vedno čuti ranljivost in žalost kljub vsemu ugodju in lahkotnosti sveta, ki sta samo navidezna in zahtevata veliko žrtev. Avtorica celostno zajema like in okoliščine, nič ni brez pomena. Vse se tako ali drugače plača, zdi se, da je prav to bistvo vsake zgodbe. Vsaka odseva jedro težav zaradi površinskosti in navideznega uspeha, v notranjščini pa se kažejo grozljiva ozadja. Jezikovno so rahlo omiljena, vendar pomensko neprizanesljiva in družbeno kritična. Zadnja zgodba Elza tako združuje elemente bolnega in slabo usmerjenega ravnanja matere, ki ne zna ali ne zmore ravnati v dobro otrok. A ju zlorablja v svojo korist. Zgodbe Ane Svetel prikazujejo zanke, ki jih ponujajo svet in egocentrična prepričanja. Vse to obstaja že od nekdaj. Vse, kar ostane, pa je zaupanje v dobro. Steklene stene še vedno zasledujejo dobro in želijo pobegniti pred slabim in nepravičnim. Razumejo svet, čeprav se zdi, da bo potonil. A če pogledamo v globino tega dela, še ne bo.
Piše Tonja Jelen, bere Eva Longyka Marušič. Pesnica, pisateljica, kolumnistka in raziskovalka s področja etnologije in kulturne antropologije Ana Svetel je v delu Steklene stene ustvarila kompleksne novele. Precizno izpeljani detajli se osredotočajo na ključna vprašanja, ki jih avtorica zastavlja tudi v svojih kolumnah ter revijalno in knjižno objavljenih kratkih zgodbah. Skupne so jim življenjskost, človečnost in tudi moralna vprašanja. Njene pesmi so sicer polne mehkobe, tu pa se najdejo ostrine, ki zarežejo v spoznanje, kaj se skriva za stenami. Kakršnimi koli, najsi bodo (malo)meščanske, ohole ali zaslonske. Knjigo Steklene stene sestavlja pet zgodb. Vsaka ima večplastno tematiko, in sicer od pretirane ambicioznosti do podtikanja krivde in lažnega obsojanja, izsiljevanja, odločitve za otroka, pomena prekarnosti in umetnosti, občutkov krivde in zasvojenosti z virtualnim svetom in premalo poglobitve v pristen, resničen svet. Ana Svetel se teh kolektivnih in hkrati individualnih vprašanj loteva resno, jasno izraža tudi svoj vidik, kar pa se ne spremeni v žuganje, ampak v pronicljive podpomenske tone. Še posebej se to izrazi v primerih, ki izpostavljajo ogrožanje zdravja in zlorabo otrok, vprašanje evgenike, narcizem, lažno obsojanje in vplivanje na nesreče. Že zbirka kratkih zgodb Dobra družba je na kratkih razdaljah ponujala nastavke za razmislek ali kratke ugotovitve in streznitve, v knjigi Steklene stene pa smo priča še večji poglobljenosti, ki jo omogoča vrsta in forma novele. Pisateljica ne prizanaša – realnost je tu in steklene stene metaforično ponujajo marsikaj. Po večini nič dobrega. Izpiljeno izrisani liki in likinje so bolj ali manj ujeti v mreže želja po uspehu in lastnem prav. Če želijo odstopiti in delovati v skladu z dobrim, jih to lahko kaznuje. Moralna vprašanja in zagate se vedno vračajo in konci zgodb se odvrtijo v neslutene razsežnosti. Kratki naslovi Marelice, Alzacija, Hobotnica, Ključi in Elza se po klasični teoriji sokola spretno vijejo skozi posamične novele. Ana Svetel z jezikovnim preigravanjem in gnete zgodbe z več pomeni, pri čemer upošteva različne interpretacije besed in s tem uvide likov in likinj. Pri tem pa daje vedeti, da je prav vsak ujetnik steklenih sten. Najbolje gre verjetno otrokom in tistim odraslim, ki verjamejo v pravičnost in ne odstopajo od nje. A še ti se znajdejo na trhlih tleh. Zgodbe v knjigi Steklene stene se nas dotaknejo in nam ponujajo bogata izhodišča za premišljevanje. Nastavijo nam ogledalo družbe, ki se v prikazanem evropskem svetu kljub razkošju odmika in nas oddaljuje drug od drugega. Posameznik ali posameznica še vedno čuti ranljivost in žalost kljub vsemu ugodju in lahkotnosti sveta, ki sta samo navidezna in zahtevata veliko žrtev. Avtorica celostno zajema like in okoliščine, nič ni brez pomena. Vse se tako ali drugače plača, zdi se, da je prav to bistvo vsake zgodbe. Vsaka odseva jedro težav zaradi površinskosti in navideznega uspeha, v notranjščini pa se kažejo grozljiva ozadja. Jezikovno so rahlo omiljena, vendar pomensko neprizanesljiva in družbeno kritična. Zadnja zgodba Elza tako združuje elemente bolnega in slabo usmerjenega ravnanja matere, ki ne zna ali ne zmore ravnati v dobro otrok. A ju zlorablja v svojo korist. Zgodbe Ane Svetel prikazujejo zanke, ki jih ponujajo svet in egocentrična prepričanja. Vse to obstaja že od nekdaj. Vse, kar ostane, pa je zaupanje v dobro. Steklene stene še vedno zasledujejo dobro in želijo pobegniti pred slabim in nepravičnim. Razumejo svet, čeprav se zdi, da bo potonil. A če pogledamo v globino tega dela, še ne bo.
Piše Ifigenija Simonović, bereta Igor Velše in Eva Longyka Marušič. Dan poezije bi lahko podarili pesnici Meti Kušar, saj se srčno posveča poeziji in poetičnemu. Od leta 2015 je nosilka Veronikine nagrade za poezijo, je avtorica šestih pesniških zbirk, ki so pred dvema letoma izšle tudi v antologijskem izboru z naslovom Vse od prej. Zbirke Azur, Madeira in Ljubljana so izšle tudi v dvojezičnih izdajah, njene posamezne pesmi pa so vključene v številne antologije doma in v tujini. V revijalnem prostoru je s poezijo navzoča že od leta 1968. V tretji tretjini prejšnjega stoletja se je oglašala z umetniškimi in kulturno-zgodovinskimi oddajami na vseh takratnih radijskih postajah. Je ustanoviteljica Prestola poezije, unikatnega glasbeno-literarnega performansa, prek katerega je od Ljubljane do Washingtona in Londona širila naklonjenost slovenski poeziji. Za posvečenost kulturnemu utripu v Plečnikovi knjigarni v Ljubljani, kjer je bila vrsto let zaposlena, je leta 1993 prejela Schwentnerjevo nagrado. Mnogim bralcem je znana tudi po poglobljenih intervjujih z izjemnimi sogovorniki iz sveta umetnosti in znanosti. Izbor z naslovom Intervju je izšel pri založbi Slovenske matice leta 2009. Njena dolgoletna predanost Slovenskem centru PEN jo označuje za demokraciji in svobodi govora predano intelektualko. Za prvo knjigo esejev z naslovom Kaj je poetično ali ura ilegale je Meta Kušar leta 2012 prejela Rožančevo nagrado. Zdaj prihaja med bralce njena druga zbirka esejev Abonma za poezijo. Z naslovom avtorica znova poudarja pomen poezije in poetičnosti, saj vstopa v jedro njenega življenja bodisi zaradi pisanja in branja ali pa druženja s pišočimi intelektualci. V uvodnem eseju Recepti iz moje garaže avtorica prostodušno razloži okoliščine, ki so povzročile globlji razmislek o stanju duha na Slovenskem, čemur je ta knjiga esejev pravzaprav posvečena. "Moja garaža dokazuje, da vsak človek uteleša neko bistvo, brez katerega bi bilo življenje zapravljeno. Dobre dokaze tega najdemo v vsakem bivališču: v arheoloških izkopaninah ali v stari kmečki hiši starih staršev. Tu v garaži dokazujejo, da sta vidno in nevidno prepletena." Pride čas, ko se človek začne ozirati okrog sebe in opaža, da je zavit v vsakdanjost, ki je prepletena s preteklostjo in s stvarmi in spomini, ki so ga zaznamovali. Sproti ni mogoče vsega porazporediti, a razporeja se samo od sebe, nenehno. Čas teče, z njim odtekajo kosmi našega bitja. Zavedamo se, da prej ali slej pride čas, ko ne bo več mogoče ničesar pospraviti, ko bo vse sprhnelo, z nami vred. Ko nas bo pač pobralo, kot je napovedal Tone Pavček. "Ko umremo, nekje obleži še ostanek ustvarjanja. Pokaže se neumrljivost pesnika. Ali pisatelja. Ali slikarja. Tudi pečarja. Računovodkinje. Ali njene izšolane kuharice! Neiztrohnjeno srce ima vse mogoče lastnike." Ta trditev vliva upanje, da vsak človek zapusti sled za sabo, nekaj, kar ne strohni, nekaj, česar se je vredno spominjati. Ko avtorica čisti garažo, ji pod roke prihajajo zavitki revij, škatle knjig, kuhinjski recepti, pisma. Prav vsi imamo kote, podstrešja, predale založenega vsakdana. Odlagamo, pometamo pod preproge, ovijamo v molk, tiščimo v pozabo, celo zanikamo ali napihujemo, razglašamo na ves glas in pošiljamo slike v vesolje, a vse ostaja pod našo skupno streho, da se ozremo, vsak sam ali vsi kot pripadniki neke družbe, in skušamo razumeti, od kod smo, kdo smo, morda celo, zakaj smo. Vsi neprestano odlagamo in nalagamo dragocenosti in tudi sramoto. V knjigi esejev Abonma za poezijo avtorica pravzaprav izsiljuje odgovore, ki so neizogibni – priznati moramo, da nam ne gre dobro. Spomni nas, na primer, na spregledanega pesnika Janeza Ovsca, na Ludvika Mrzela, na Jožeta Udoviča, tudi na preračunljivo narobe razumljenega Tomaža Šalamuna. Opozarja na spodrsljaje literarnih kritikov in pedagogov. "Biti svoboden kritik na Slovenskem je težko. Še vedno je! Kritika pri nas v glavnem hodi kot karavana, redki si upajo ali so si upali usekati po svoje." To je res. Kritika je tudi vedno strah, kdaj ga bo kdo po glavi, če bo govoril po svoje. A Meta Kušar upa zapisati po svoje, svoje mnenje in prepričanje. To dokazuje z obema zbirkama esejev. To dokazuje tudi s svojo poezijo, v kateri ni naključij in ki je ni mogoče posnemati. V esejistični obravnavi literatov, tudi urednikov revij ali profesorjev literature, ki so po sili razmer hodili po robu, se izkaže kot dobro podkovana poznavalka literarne srenje. Filozofsko držo naslanja na filozofa Deana Komela in Iztoka Simonitija, poznavanje Jungovih dognanj pa ji omogoča globlje razumevanje človekove duše, torej bistva poezije, ki je noben brezdušnež ne more ustvariti ali začutiti. Svoj pogled nazaj, na vse, kar se ji je nabralo v garaži, če to nabirališče dokazov bivanja jemljemo kot prispodobo, torej pogled na življenjska spoznanja in doživetja, Meta Kušar opisuje sproščeno, sprijaznjeno. Ne žuga, ne poučuje, niti ne piše grenko ali sarkastično, temveč sporoča in vabi k branju, k iskanju lepote in globljih pomenov, k čaščenju poezije. "Poezija je vrhunec človeškega duha," piše. Bralce vabi, naj si vzamejo abonma za tavanje po labirintih poezije. Tam nekje, v srčiki poetičnega labirinta, ki ima en sam vhod in nešteto izhodov, vsak lahko najde nekaj, kar bo hranilo in ohranjalo njegovo dušo.
Piše Ifigenija Simonović, bereta Igor Velše in Eva Longyka Marušič. Dan poezije bi lahko podarili pesnici Meti Kušar, saj se srčno posveča poeziji in poetičnemu. Od leta 2015 je nosilka Veronikine nagrade za poezijo, je avtorica šestih pesniških zbirk, ki so pred dvema letoma izšle tudi v antologijskem izboru z naslovom Vse od prej. Zbirke Azur, Madeira in Ljubljana so izšle tudi v dvojezičnih izdajah, njene posamezne pesmi pa so vključene v številne antologije doma in v tujini. V revijalnem prostoru je s poezijo navzoča že od leta 1968. V tretji tretjini prejšnjega stoletja se je oglašala z umetniškimi in kulturno-zgodovinskimi oddajami na vseh takratnih radijskih postajah. Je ustanoviteljica Prestola poezije, unikatnega glasbeno-literarnega performansa, prek katerega je od Ljubljane do Washingtona in Londona širila naklonjenost slovenski poeziji. Za posvečenost kulturnemu utripu v Plečnikovi knjigarni v Ljubljani, kjer je bila vrsto let zaposlena, je leta 1993 prejela Schwentnerjevo nagrado. Mnogim bralcem je znana tudi po poglobljenih intervjujih z izjemnimi sogovorniki iz sveta umetnosti in znanosti. Izbor z naslovom Intervju je izšel pri založbi Slovenske matice leta 2009. Njena dolgoletna predanost Slovenskem centru PEN jo označuje za demokraciji in svobodi govora predano intelektualko. Za prvo knjigo esejev z naslovom Kaj je poetično ali ura ilegale je Meta Kušar leta 2012 prejela Rožančevo nagrado. Zdaj prihaja med bralce njena druga zbirka esejev Abonma za poezijo. Z naslovom avtorica znova poudarja pomen poezije in poetičnosti, saj vstopa v jedro njenega življenja bodisi zaradi pisanja in branja ali pa druženja s pišočimi intelektualci. V uvodnem eseju Recepti iz moje garaže avtorica prostodušno razloži okoliščine, ki so povzročile globlji razmislek o stanju duha na Slovenskem, čemur je ta knjiga esejev pravzaprav posvečena. "Moja garaža dokazuje, da vsak človek uteleša neko bistvo, brez katerega bi bilo življenje zapravljeno. Dobre dokaze tega najdemo v vsakem bivališču: v arheoloških izkopaninah ali v stari kmečki hiši starih staršev. Tu v garaži dokazujejo, da sta vidno in nevidno prepletena." Pride čas, ko se človek začne ozirati okrog sebe in opaža, da je zavit v vsakdanjost, ki je prepletena s preteklostjo in s stvarmi in spomini, ki so ga zaznamovali. Sproti ni mogoče vsega porazporediti, a razporeja se samo od sebe, nenehno. Čas teče, z njim odtekajo kosmi našega bitja. Zavedamo se, da prej ali slej pride čas, ko ne bo več mogoče ničesar pospraviti, ko bo vse sprhnelo, z nami vred. Ko nas bo pač pobralo, kot je napovedal Tone Pavček. "Ko umremo, nekje obleži še ostanek ustvarjanja. Pokaže se neumrljivost pesnika. Ali pisatelja. Ali slikarja. Tudi pečarja. Računovodkinje. Ali njene izšolane kuharice! Neiztrohnjeno srce ima vse mogoče lastnike." Ta trditev vliva upanje, da vsak človek zapusti sled za sabo, nekaj, kar ne strohni, nekaj, česar se je vredno spominjati. Ko avtorica čisti garažo, ji pod roke prihajajo zavitki revij, škatle knjig, kuhinjski recepti, pisma. Prav vsi imamo kote, podstrešja, predale založenega vsakdana. Odlagamo, pometamo pod preproge, ovijamo v molk, tiščimo v pozabo, celo zanikamo ali napihujemo, razglašamo na ves glas in pošiljamo slike v vesolje, a vse ostaja pod našo skupno streho, da se ozremo, vsak sam ali vsi kot pripadniki neke družbe, in skušamo razumeti, od kod smo, kdo smo, morda celo, zakaj smo. Vsi neprestano odlagamo in nalagamo dragocenosti in tudi sramoto. V knjigi esejev Abonma za poezijo avtorica pravzaprav izsiljuje odgovore, ki so neizogibni – priznati moramo, da nam ne gre dobro. Spomni nas, na primer, na spregledanega pesnika Janeza Ovsca, na Ludvika Mrzela, na Jožeta Udoviča, tudi na preračunljivo narobe razumljenega Tomaža Šalamuna. Opozarja na spodrsljaje literarnih kritikov in pedagogov. "Biti svoboden kritik na Slovenskem je težko. Še vedno je! Kritika pri nas v glavnem hodi kot karavana, redki si upajo ali so si upali usekati po svoje." To je res. Kritika je tudi vedno strah, kdaj ga bo kdo po glavi, če bo govoril po svoje. A Meta Kušar upa zapisati po svoje, svoje mnenje in prepričanje. To dokazuje z obema zbirkama esejev. To dokazuje tudi s svojo poezijo, v kateri ni naključij in ki je ni mogoče posnemati. V esejistični obravnavi literatov, tudi urednikov revij ali profesorjev literature, ki so po sili razmer hodili po robu, se izkaže kot dobro podkovana poznavalka literarne srenje. Filozofsko držo naslanja na filozofa Deana Komela in Iztoka Simonitija, poznavanje Jungovih dognanj pa ji omogoča globlje razumevanje človekove duše, torej bistva poezije, ki je noben brezdušnež ne more ustvariti ali začutiti. Svoj pogled nazaj, na vse, kar se ji je nabralo v garaži, če to nabirališče dokazov bivanja jemljemo kot prispodobo, torej pogled na življenjska spoznanja in doživetja, Meta Kušar opisuje sproščeno, sprijaznjeno. Ne žuga, ne poučuje, niti ne piše grenko ali sarkastično, temveč sporoča in vabi k branju, k iskanju lepote in globljih pomenov, k čaščenju poezije. "Poezija je vrhunec človeškega duha," piše. Bralce vabi, naj si vzamejo abonma za tavanje po labirintih poezije. Tam nekje, v srčiki poetičnega labirinta, ki ima en sam vhod in nešteto izhodov, vsak lahko najde nekaj, kar bo hranilo in ohranjalo njegovo dušo.
Piše Miša Gams, bereta Igor Velše in Eva Longyka Marušič. Ana Štular, mlada pesnica, ki je že v času osnovne šole pri Stripburgerju izdala mini strip o muhi enodnevnici, je bralce in bralke pesniškega prvenca Jaz in jaz in jaz in jaz … presenetila s suvereno pesniško pisavo, doslednim opisom svojih zanimanj in hrepenenj ter distanciranjem do vkalupljenih družbenih vlog, pričakovanj in celo umetniških poklicev. Ob koncu zbirke namreč zapiše: “Pesniki so lažnivci. / In poleg vsega držijo skupaj, / tvorijo razne trope, / kjer se v lažeh med seboj celo podpirajo, / spodbujajo in laži drugih hvalijo. / Večji lažnivec ko je pesnik, / bolj je cenjen.” A pesnica skozi verze vendarle razkrije, da jo bolj kot lažnivi pesniki, ki razmišljajo v metaforah oz. prispodobah, moti dogmatična družba, ki je vajena le logičnega sklepanja in neizvirnih zaključkov, ne da bi kdaj v celoti razpela krila domišljije. V eni najkrajših pesmi izpostavi na prvo mesto resnico: “Jaz ne lažem / Jaz vam mečem resnico v obraz / in vi mislite, da se zajebavam”, … v naslednji pesmi pa se posveti želji po misterioznosti in tišini: “Zavidajo mi glas, / včasih mi zavidajo jezik. / Predvsem način, kako ga uporabljam. / Predrzno. Spontano. // Pišem lepe pesmi o slabih stvareh. / O njih. / In če bi lahko, bi mi verjetno odrezali roke. / Prepovedali pisanje. / Ker povem preveč in / govorim o tistem, kar naj bi ostalo / zamolčano. / Ker pišem iz svoje perspektive. / Tako vse postane grše. // Zdaj stremim k misterioznosti. / Ne bom več delila / sebe. / Roke si lahko odrežem sama.” Grafična podoba zbirke Jaz in jaz in jaz in jaz … je zasnovana minimalistično – bele strani dopolnjujejo črno obarvani listi in posamezne preproste ilustracije Andreja Štularja, medtem ko se je pod oblikovanje “podpisal” pesnik Gal Grobovšek. V oči bodejo velike številke strani, ki tokrat, namesto da bi bile pomanjšane na spodnjem delu lista, kraljujejo na mestu, kjer smo vajeni naslovov pesmi. V spremni besedi je urednica Hana Bujanović Kokot tematsko povzela posamezne dele zbirke in jo označila kot “ostro in podrobno anatomijo pesnice”, ki zareže “do vsake kosti in živca” ter na ta način “razgali in zareže skozi kožo”. Že med branjem uvodnih pesmi, dobimo vtis, da so drobni vsakdanji rituali, med katere je vpet svet Ane Štular, postavljeni na glavo – maslo si lirska subjektka nareže na kose in jih postavi kar na marmelado, kavo z mlekom si pripravi na specifičen način, čeprav je sploh ne mara, predaja se agresivnemu kašlju, za katerega pravi, da “kvari njeno ženstvenost”, in še bi lahko naštevali. V eni izmed pesmi izpostavi svojo bolečo vretenčarsko strukturo, spet v drugi zažiga “vse pretekle verzije sebe” in ogorke kronološko razvršča po predalih. Medtem ko zre v svet skozi okno petega nadstropja službe za otroško psihiatrijo, ji uslužbenci skrivajo ostre predmete in ponujajo pobarvanke: “Mi ti omogočamo varnost. / Kožo si razcefraj z lastnimi nohti. / Za zaklenjenimi vrati hranimo obliže.” / Dali so mi pobarvanke, / in ko sem pobarvala vse, kar so mi ponudili, so rekli: / “Zdaj pleti zapestnice.” In sem pletla zapestnice, / ker drugega ni bilo početi.” V osrednjem delu zbirke se Ana Štular z veliko ironije in kritike posveča družbenim tabujem in normam, pri katerih normalen človek ne utegne niti dihati normalno: “Diham ob ponedeljkih in petkih. / Diham, ko imam čas,” medtem ko v neki drugi pesmi priznava, da se uči “rasti malo bolj po svoje”: “Jaz sem opravičevanje neznanja / z izgorelostjo. / Jaz sem znormaliziran zjeban kolk pri šestnajstih. / Jaz sem znormalizirano kajenje / prezgodaj. // S časom se učim / vsako leto rasti / malo bolj / po svoje.” Poseben sklop predstavljajo pesmi, v katerih pesnica kritizira patriarhalno ureditev sveta, ki jemlje v zakup žensko servilnost, vseživljenjsko rojevanje in neskončno požrtvovalnost: “Jaz sem cipa, svinja, gospodinja, / preveč govorim in moram utihniti, / se navaditi biti domača žival. / Jaz sem cipa in znam jih ignorirati. / Jaz sem svinja in ubogam na besedo. / Jaz sem gospodinja, znam biti slepa in gluha. / Jaz sem cipa, svinja, gospodinja, / jaz sem plodna proizvodnja novih generacij ...” S ponavljanjem vedno istih ali podobnih besednih struktur se Ana Štular vrti v primežu čustev, ki vabijo na površino nerazjasnjene nezavedne vsebine, ki jih ozavešča na vsakič drugačen način. Že z naslovom zbirke pesnica ne nazadnje pokaže, da je ukvarjanje s sabo dvorezen meč, ki nas lahko pahne v vrtinec samopomilovanja in narcisizma ali pa nas postavi na pot zrelega obračunavanja z lastnimi frustracijami, ki jih prinašajo življenjski izzivi. Pesniška zbirka Jaz in jaz in jaz in jaz ... nas tako prepriča, da odmetavanje lažnih mask in obrambnih mehanizmov ne pripelje do razpada zdravega uma, temveč kvečjemu do uvida v pristnost izraženih občutij, ne glede na to kako nora ali nesmiselna se na prvi pogled zdijo. V tej mladostniški neizumetničenosti in spontani pristnosti se ne nazadnje razkriva pravi čar poezije.
Piše Miša Gams, bereta Igor Velše in Eva Longyka Marušič. Ana Štular, mlada pesnica, ki je že v času osnovne šole pri Stripburgerju izdala mini strip o muhi enodnevnici, je bralce in bralke pesniškega prvenca Jaz in jaz in jaz in jaz … presenetila s suvereno pesniško pisavo, doslednim opisom svojih zanimanj in hrepenenj ter distanciranjem do vkalupljenih družbenih vlog, pričakovanj in celo umetniških poklicev. Ob koncu zbirke namreč zapiše: “Pesniki so lažnivci. / In poleg vsega držijo skupaj, / tvorijo razne trope, / kjer se v lažeh med seboj celo podpirajo, / spodbujajo in laži drugih hvalijo. / Večji lažnivec ko je pesnik, / bolj je cenjen.” A pesnica skozi verze vendarle razkrije, da jo bolj kot lažnivi pesniki, ki razmišljajo v metaforah oz. prispodobah, moti dogmatična družba, ki je vajena le logičnega sklepanja in neizvirnih zaključkov, ne da bi kdaj v celoti razpela krila domišljije. V eni najkrajših pesmi izpostavi na prvo mesto resnico: “Jaz ne lažem / Jaz vam mečem resnico v obraz / in vi mislite, da se zajebavam”, … v naslednji pesmi pa se posveti želji po misterioznosti in tišini: “Zavidajo mi glas, / včasih mi zavidajo jezik. / Predvsem način, kako ga uporabljam. / Predrzno. Spontano. // Pišem lepe pesmi o slabih stvareh. / O njih. / In če bi lahko, bi mi verjetno odrezali roke. / Prepovedali pisanje. / Ker povem preveč in / govorim o tistem, kar naj bi ostalo / zamolčano. / Ker pišem iz svoje perspektive. / Tako vse postane grše. // Zdaj stremim k misterioznosti. / Ne bom več delila / sebe. / Roke si lahko odrežem sama.” Grafična podoba zbirke Jaz in jaz in jaz in jaz … je zasnovana minimalistično – bele strani dopolnjujejo črno obarvani listi in posamezne preproste ilustracije Andreja Štularja, medtem ko se je pod oblikovanje “podpisal” pesnik Gal Grobovšek. V oči bodejo velike številke strani, ki tokrat, namesto da bi bile pomanjšane na spodnjem delu lista, kraljujejo na mestu, kjer smo vajeni naslovov pesmi. V spremni besedi je urednica Hana Bujanović Kokot tematsko povzela posamezne dele zbirke in jo označila kot “ostro in podrobno anatomijo pesnice”, ki zareže “do vsake kosti in živca” ter na ta način “razgali in zareže skozi kožo”. Že med branjem uvodnih pesmi, dobimo vtis, da so drobni vsakdanji rituali, med katere je vpet svet Ane Štular, postavljeni na glavo – maslo si lirska subjektka nareže na kose in jih postavi kar na marmelado, kavo z mlekom si pripravi na specifičen način, čeprav je sploh ne mara, predaja se agresivnemu kašlju, za katerega pravi, da “kvari njeno ženstvenost”, in še bi lahko naštevali. V eni izmed pesmi izpostavi svojo bolečo vretenčarsko strukturo, spet v drugi zažiga “vse pretekle verzije sebe” in ogorke kronološko razvršča po predalih. Medtem ko zre v svet skozi okno petega nadstropja službe za otroško psihiatrijo, ji uslužbenci skrivajo ostre predmete in ponujajo pobarvanke: “Mi ti omogočamo varnost. / Kožo si razcefraj z lastnimi nohti. / Za zaklenjenimi vrati hranimo obliže.” / Dali so mi pobarvanke, / in ko sem pobarvala vse, kar so mi ponudili, so rekli: / “Zdaj pleti zapestnice.” In sem pletla zapestnice, / ker drugega ni bilo početi.” V osrednjem delu zbirke se Ana Štular z veliko ironije in kritike posveča družbenim tabujem in normam, pri katerih normalen človek ne utegne niti dihati normalno: “Diham ob ponedeljkih in petkih. / Diham, ko imam čas,” medtem ko v neki drugi pesmi priznava, da se uči “rasti malo bolj po svoje”: “Jaz sem opravičevanje neznanja / z izgorelostjo. / Jaz sem znormaliziran zjeban kolk pri šestnajstih. / Jaz sem znormalizirano kajenje / prezgodaj. // S časom se učim / vsako leto rasti / malo bolj / po svoje.” Poseben sklop predstavljajo pesmi, v katerih pesnica kritizira patriarhalno ureditev sveta, ki jemlje v zakup žensko servilnost, vseživljenjsko rojevanje in neskončno požrtvovalnost: “Jaz sem cipa, svinja, gospodinja, / preveč govorim in moram utihniti, / se navaditi biti domača žival. / Jaz sem cipa in znam jih ignorirati. / Jaz sem svinja in ubogam na besedo. / Jaz sem gospodinja, znam biti slepa in gluha. / Jaz sem cipa, svinja, gospodinja, / jaz sem plodna proizvodnja novih generacij ...” S ponavljanjem vedno istih ali podobnih besednih struktur se Ana Štular vrti v primežu čustev, ki vabijo na površino nerazjasnjene nezavedne vsebine, ki jih ozavešča na vsakič drugačen način. Že z naslovom zbirke pesnica ne nazadnje pokaže, da je ukvarjanje s sabo dvorezen meč, ki nas lahko pahne v vrtinec samopomilovanja in narcisizma ali pa nas postavi na pot zrelega obračunavanja z lastnimi frustracijami, ki jih prinašajo življenjski izzivi. Pesniška zbirka Jaz in jaz in jaz in jaz ... nas tako prepriča, da odmetavanje lažnih mask in obrambnih mehanizmov ne pripelje do razpada zdravega uma, temveč kvečjemu do uvida v pristnost izraženih občutij, ne glede na to kako nora ali nesmiselna se na prvi pogled zdijo. V tej mladostniški neizumetničenosti in spontani pristnosti se ne nazadnje razkriva pravi čar poezije.
Mickey Barnes in njegov prijatelj Timo, ki sta se zadolžila v propadli nepremičninski špekulaciji, se krutemu izterjevalcu v bližnji prihodnosti izmuzneta s prijavo na kolonizatorsko medplanetarno odpravo. Mickey pristane med tako imenovanimi »nadomestljivimi« – vesoljskimi težaškimi delavci, ki med opravljanjem nevarnih opravil pogosto umrejo in jih nadomestijo s kloniranim lastnim telesom z vsajenimi starimi spomini. Vendar se pri 17. različici Mickeyja zadeve nekoliko zapletejo … Pričakovanja po filmu Parazit, s katerim je južnokorejski režiser Bong Joon-ho leta 2019 in 2020 doživel svetovno prepoznavnost, so bila visoka; s filmom Mickey 17, ki je premiero doživel na nedavnem Berlinalu, pa je obenem naredil korak naprej in se vrnil h koreninam. Film uporablja jezik futurizma, da bi spregovoril o današnjem času, in je mešanica črne komedije, distopije, znanstvene fantastike, vesoljske pustolovščine in družbene satire. Na potovanju, ki ga spremljamo in doživljamo skupaj s protagonisti filma, avtorji spretno prehajajo med žanri in med temami, ki so bile podrobneje razdelane že v številnih drugih znanstvenofantastičnih celovečercih. Vendar filmu tega ne kaže zameriti, saj se niti sam – kljub svojemu visokoproračunskemu zaledju – ne jemlje preveč resno; seveda če ne razumemo prav satire za kraljevsko pot k resnim dilemam in h kritiki vsakdanjosti. Mark Ruffalo v vlogi propadlega politika, ki vodi in financira vesoljsko kolonizatorsko odpravo, tako izredno spominja na Donalda Trumpa in s tem opozarja, v kako nelagodno resničnost smo se nenadoma zbudili. Skratka, za navidezno lahkotnostjo, s katero Bong Joon-ho žonglira med žanri, in bohotnostjo, s katero niza filmske reference, se skrivajo številna filozofska in religiozna vprašanja ter koncepti, ki se dotikajo človeškega bistva. Od osnov ljubezni, ponovnega rojstva, identitete, samožrtvovanja, do zavržnih civilizacijskih praks, pomanjkanja empatije, zasužnjevalnih impulzov ter potrošniškega odnosa do ljudi in okolja nasploh. Pri tem je avtorjem v precejšnjo pomoč podvojeno karikiran pristop Roberta Pattinsona, ki igralsko dominira v filmu in nas nazadnje opozori, da je prav minljivost eden od temeljev človečnosti. Ali bo film Mickey 17 pustil kakšno globljo dolgoročno sled? Zdi se, da se avtorska ekipa sploh ne ukvarja s tem vprašanjem. Če upoštevamo, kako dolgo traja produkcija tako zahtevnega filma, se zdi, da je premiero doživel v najbolj primernem trenutku. Z vizualno dinamičnim jezikom, tehnično izpiljenostjo in številnimi posrečenimi prizori, s celostnim oblikovanjem novega planeta in njegovih avtohtonih prebivalcev, pa tudi z vnosom komičnih elementov v pripoved so avtorji poskrbeli predvsem za prijetno gledalsko izkušnjo, vse nadaljnje interpretacije pa prepuščajo nam. Včasih je že to čisto dovolj.
Mickey Barnes in njegov prijatelj Timo, ki sta se zadolžila v propadli nepremičninski špekulaciji, se krutemu izterjevalcu v bližnji prihodnosti izmuzneta s prijavo na kolonizatorsko medplanetarno odpravo. Mickey pristane med tako imenovanimi »nadomestljivimi« – vesoljskimi težaškimi delavci, ki med opravljanjem nevarnih opravil pogosto umrejo in jih nadomestijo s kloniranim lastnim telesom z vsajenimi starimi spomini. Vendar se pri 17. različici Mickeyja zadeve nekoliko zapletejo … Pričakovanja po filmu Parazit, s katerim je južnokorejski režiser Bong Joon-ho leta 2019 in 2020 doživel svetovno prepoznavnost, so bila visoka; s filmom Mickey 17, ki je premiero doživel na nedavnem Berlinalu, pa je obenem naredil korak naprej in se vrnil h koreninam. Film uporablja jezik futurizma, da bi spregovoril o današnjem času, in je mešanica črne komedije, distopije, znanstvene fantastike, vesoljske pustolovščine in družbene satire. Na potovanju, ki ga spremljamo in doživljamo skupaj s protagonisti filma, avtorji spretno prehajajo med žanri in med temami, ki so bile podrobneje razdelane že v številnih drugih znanstvenofantastičnih celovečercih. Vendar filmu tega ne kaže zameriti, saj se niti sam – kljub svojemu visokoproračunskemu zaledju – ne jemlje preveč resno; seveda če ne razumemo prav satire za kraljevsko pot k resnim dilemam in h kritiki vsakdanjosti. Mark Ruffalo v vlogi propadlega politika, ki vodi in financira vesoljsko kolonizatorsko odpravo, tako izredno spominja na Donalda Trumpa in s tem opozarja, v kako nelagodno resničnost smo se nenadoma zbudili. Skratka, za navidezno lahkotnostjo, s katero Bong Joon-ho žonglira med žanri, in bohotnostjo, s katero niza filmske reference, se skrivajo številna filozofska in religiozna vprašanja ter koncepti, ki se dotikajo človeškega bistva. Od osnov ljubezni, ponovnega rojstva, identitete, samožrtvovanja, do zavržnih civilizacijskih praks, pomanjkanja empatije, zasužnjevalnih impulzov ter potrošniškega odnosa do ljudi in okolja nasploh. Pri tem je avtorjem v precejšnjo pomoč podvojeno karikiran pristop Roberta Pattinsona, ki igralsko dominira v filmu in nas nazadnje opozori, da je prav minljivost eden od temeljev človečnosti. Ali bo film Mickey 17 pustil kakšno globljo dolgoročno sled? Zdi se, da se avtorska ekipa sploh ne ukvarja s tem vprašanjem. Če upoštevamo, kako dolgo traja produkcija tako zahtevnega filma, se zdi, da je premiero doživel v najbolj primernem trenutku. Z vizualno dinamičnim jezikom, tehnično izpiljenostjo in številnimi posrečenimi prizori, s celostnim oblikovanjem novega planeta in njegovih avtohtonih prebivalcev, pa tudi z vnosom komičnih elementov v pripoved so avtorji poskrbeli predvsem za prijetno gledalsko izkušnjo, vse nadaljnje interpretacije pa prepuščajo nam. Včasih je že to čisto dovolj.
Piše Muanis Sinanović, bere Igor Velše. Rok Vilčnik je eden najpomembnejših mariborskih besednih ustvarjalcev z raznolikim opusom. Prav posebno mesto v sodobni literarni produkciji na slovenskem ima njegov najnovejši roman Mehanizem. Gre za romaneskno pravljico, ki je primerna tako za otroke kot za odrasle. Vsebuje namreč zelo bogato alegorično vsebino, podano prek razvejanega domišljijskega sveta. Zgodba govori o dveh igračah, Titini in Titinu, ki se prebudita v škatli. Titinin ključ za navijanje je zlomljen, zato morata čimprej poiskati nekoga, ki ga bo popravil. Znajdeta se v svetu teme, ki ga upravlja Mož brez sence, pomaga pa mu vojska rogačev. Pripoved ima klasično strukturo pustolovščine. Kratka poglavja gradijo intenzivne dogodivščine s tipičnimi nenadnimi obrati. Na formalni ravni Vilčnikovo delo sledi preizkušenim obrtniškim prijemom. Jezik je jasen in discipliniran. V tem pogledu pripoved spominja na najuspešnejše ameriške animirane filme. Naslednja asociacija so umetniške videoigre neodvisnih razvijalcev, ki svojim umetninam vdahnejo unikaten domišljijski pečat. Zdi se, da je vsako poglavje kot misija, ki nas vodi do končnega soočenja z nepredvidljivim obratom. Razvijalci gotovo ne bi zgrešili, če bi roman Mehanizem prevedli v obliko videoigre. Na notranji, vsebinski ravni, pa se Vilčnik, ki v delo gotovo vnaša tudi občutje lutkarskega sveta in lutkovnih iger, s katerimi ima prav tako izkušnje, dotika pravprašanj o izvoru pomena in sreče, razmerij med egoizmom in tovarištvom, ljubeznijo in sovraštvom ter tudi kozmologije. V sodobnem svetu ima akademsko etablirana književnost, predvsem romani, vlogo umeščanja individualiziranega subjekta v izgubljeno celoto in celostnost. Nasprotno pa skuša fantazijska književnost, ki sta jo etablirala univerzitetna kolega John Ronald Reuel Tolkien in Clive Staples Lewis, ustvarjati oziroma domišljijsko poustvarjati svetove, ki so celostni in zaceljeni, od katerih posameznik ni ločen, temveč je njihov organski del. Prav v tak svet sta umeščena in ga odkrivata Titina in Titin, pri tema pa segata tudi po metafiziki. Vendar ne gre za zapleteno filozofsko govorico, temveč za »filozofijo«, kakršno poznajo otroci, preden povsem ponotranjijo postulate sodobnega sveta. Ta svet je tudi umetno zarezal črto med odraslimi in otroki, ki implicira, da otroci živijo v fantazijah, odrasli pa dojemajo svet takšen, kakršen je. To je filozofsko gledano seveda naivna predpostavka, knjige, kot je Vilčnikova, ki nas znova postavijo v otroško perspektivo in jo povežejo z našim odraslim jazom, pa omogočajo, da to občutimo na najgloblji ravni. Dogodivščine in dileme Titnia in Titine so namreč podane iz neke, recimo, nepokvarjene perspektive, ki pa se še vedno nahaja v nas, le da smo jo prekrili s plastmi cinizma in obrambnih mehanizmov. S tega vidika nam lahko pravljice včasih dajo več kot romani, Vilčnikovo delo pa je skoraj idealen spoj obojega. Zgodba je zelo privlačna in bralca zlahka posrka. Obenem je polna zdravilne toplote in nežnosti, pri čemer se, kar je pomembno za kvaliteto dela, ne izogiba eksistencialni tesnobi ob soočanju s končnostjo in zlom. Pri tem pa ne gre v nasprotno skrajnost, kot je značilno za nekatere sodobne pristope k fantazijskemu pisanju, in se ne spušča v nikakršno eksploatacijo groze, seksualnosti, nasilja in podobno. Kot rečeno, roman je v celoti primeren za otroke. Vilčnik načeloma uspešno, vendar ne nujno povsem, vzpostavlja različne ravni resničnosti, ki spominjajo na predmoderne religiozne metafizike in neoplatonistično filozofijo. Mešajo se tudi časi, sanje in resničnost, praspomini in trenutni doživljaji. To prinaša delu dodatno, mestoma osupljivo dimenzijo, vendar so prehodi občasno morda preveč zapleteni ali prehitri, zgoščeni pa so v zaključku zgodbe, kar nekoliko otežuje dojemanje. Kljub temu pa je zaključek izjemno pomenljiv in to ne kvari končnega vtisa o tej skrivnostni knjigi, ki nas strese iz banalnega vsakdana, nas angažira in popelje v bujne nadrazumske svetove, ki jih ne bomo zlahka pozabili.
Piše Muanis Sinanović, bere Igor Velše. Rok Vilčnik je eden najpomembnejših mariborskih besednih ustvarjalcev z raznolikim opusom. Prav posebno mesto v sodobni literarni produkciji na slovenskem ima njegov najnovejši roman Mehanizem. Gre za romaneskno pravljico, ki je primerna tako za otroke kot za odrasle. Vsebuje namreč zelo bogato alegorično vsebino, podano prek razvejanega domišljijskega sveta. Zgodba govori o dveh igračah, Titini in Titinu, ki se prebudita v škatli. Titinin ključ za navijanje je zlomljen, zato morata čimprej poiskati nekoga, ki ga bo popravil. Znajdeta se v svetu teme, ki ga upravlja Mož brez sence, pomaga pa mu vojska rogačev. Pripoved ima klasično strukturo pustolovščine. Kratka poglavja gradijo intenzivne dogodivščine s tipičnimi nenadnimi obrati. Na formalni ravni Vilčnikovo delo sledi preizkušenim obrtniškim prijemom. Jezik je jasen in discipliniran. V tem pogledu pripoved spominja na najuspešnejše ameriške animirane filme. Naslednja asociacija so umetniške videoigre neodvisnih razvijalcev, ki svojim umetninam vdahnejo unikaten domišljijski pečat. Zdi se, da je vsako poglavje kot misija, ki nas vodi do končnega soočenja z nepredvidljivim obratom. Razvijalci gotovo ne bi zgrešili, če bi roman Mehanizem prevedli v obliko videoigre. Na notranji, vsebinski ravni, pa se Vilčnik, ki v delo gotovo vnaša tudi občutje lutkarskega sveta in lutkovnih iger, s katerimi ima prav tako izkušnje, dotika pravprašanj o izvoru pomena in sreče, razmerij med egoizmom in tovarištvom, ljubeznijo in sovraštvom ter tudi kozmologije. V sodobnem svetu ima akademsko etablirana književnost, predvsem romani, vlogo umeščanja individualiziranega subjekta v izgubljeno celoto in celostnost. Nasprotno pa skuša fantazijska književnost, ki sta jo etablirala univerzitetna kolega John Ronald Reuel Tolkien in Clive Staples Lewis, ustvarjati oziroma domišljijsko poustvarjati svetove, ki so celostni in zaceljeni, od katerih posameznik ni ločen, temveč je njihov organski del. Prav v tak svet sta umeščena in ga odkrivata Titina in Titin, pri tema pa segata tudi po metafiziki. Vendar ne gre za zapleteno filozofsko govorico, temveč za »filozofijo«, kakršno poznajo otroci, preden povsem ponotranjijo postulate sodobnega sveta. Ta svet je tudi umetno zarezal črto med odraslimi in otroki, ki implicira, da otroci živijo v fantazijah, odrasli pa dojemajo svet takšen, kakršen je. To je filozofsko gledano seveda naivna predpostavka, knjige, kot je Vilčnikova, ki nas znova postavijo v otroško perspektivo in jo povežejo z našim odraslim jazom, pa omogočajo, da to občutimo na najgloblji ravni. Dogodivščine in dileme Titnia in Titine so namreč podane iz neke, recimo, nepokvarjene perspektive, ki pa se še vedno nahaja v nas, le da smo jo prekrili s plastmi cinizma in obrambnih mehanizmov. S tega vidika nam lahko pravljice včasih dajo več kot romani, Vilčnikovo delo pa je skoraj idealen spoj obojega. Zgodba je zelo privlačna in bralca zlahka posrka. Obenem je polna zdravilne toplote in nežnosti, pri čemer se, kar je pomembno za kvaliteto dela, ne izogiba eksistencialni tesnobi ob soočanju s končnostjo in zlom. Pri tem pa ne gre v nasprotno skrajnost, kot je značilno za nekatere sodobne pristope k fantazijskemu pisanju, in se ne spušča v nikakršno eksploatacijo groze, seksualnosti, nasilja in podobno. Kot rečeno, roman je v celoti primeren za otroke. Vilčnik načeloma uspešno, vendar ne nujno povsem, vzpostavlja različne ravni resničnosti, ki spominjajo na predmoderne religiozne metafizike in neoplatonistično filozofijo. Mešajo se tudi časi, sanje in resničnost, praspomini in trenutni doživljaji. To prinaša delu dodatno, mestoma osupljivo dimenzijo, vendar so prehodi občasno morda preveč zapleteni ali prehitri, zgoščeni pa so v zaključku zgodbe, kar nekoliko otežuje dojemanje. Kljub temu pa je zaključek izjemno pomenljiv in to ne kvari končnega vtisa o tej skrivnostni knjigi, ki nas strese iz banalnega vsakdana, nas angažira in popelje v bujne nadrazumske svetove, ki jih ne bomo zlahka pozabili.