Iskanje oddaja
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Pablo Larrain je v svoji dosedanji karieri ustvaril že več odličnih del – med temi je meni najljubši satirični Klub, film o skupini nekdanjih duhovnikov, ki skupaj z redovnico, neke vrste oskrbnico, živijo v odročni hiši na čilski obali, kjer naj bi se kesali za svoje pretekle grehe. Larrain ima izjemen čut za prikaz človeške narave z vsemi posebnostmi in čudaštvi vred, kar je dokazal tudi v filmih, v katerih je obravnaval življenja slavnih žensk, na primer Jackie Kennedy in princese Diane. Na preteklem filmskem festivalu v Benetkah pa je prvič pokazal svoj film o eni izmed najbolj izjemnih umetnic opernega sveta, Marii Callas. Zdaj se film vrti tudi pri nas. Takole je Larrain razložil, zakaj se je lotil zgodbe o Marii Callas: »Zakaj pa ne? Že od malih nog sem bil oboževalec opere in Marie Callas. Vedno me je presenečalo, da je tako malo filmov o operi in opernih pevcih. Nekaj jih sicer je, ampak malo, če pomislimo, kako zanimiva je opera kot umetnostna zvrst. In tako sem dobil zamisel, da bi posnel film o verjetno najboljši pevki vseh časov, ki je imela zelo lepo in obenem zelo težko življenje.« Vlogo Marie je odigrala Angelina Jolie, ki se je za film morala naučiti petja. Potem so naredili preplet njenih pevskih vložkov in izvirnih arij operne dive. Kaj je zanjo merilo, da je zadovoljna s svojo vlogo? »Iskreno povedano, so merilo, ali sem vlogo izpeljala dovolj dobro, oboževalci Marie Callas in vsi tisti, ki ljubijo opero. Strah me je bilo, da bi jih razočarala. Lepo je tudi, če dobiš dober odziv ljudi v filmski industriji, ampak srčno sem si želela, da ne bi razočarala ljudi, ki to pevko obožujejo in jim veliko pomeni. Ko sem ustvarjala vlogo, mi je resnično prirasla k srcu, zato ji ne bi želela narediti slabe usluge.« Angelina Jolie pa v vlogi operne dive, čeprav je vanjo očitno vložila veliko truda in predanosti, nekako ne zaživi najbolje. Kot je nekoč povedal mehiški cineast Alejandro Gonzáles Iñárritu, je že v osnovi izziv v neko vlogo postaviti nekoga zelo slavnega, ne da bi gledalci v njem videli predvsem njega samega in ne osebe, ki jo naj bi upodobil. To je povedal v kontekstu komentarja, da je v svoj film Babel zasedel Brada Pitta, nekdanjega soproga Angeline Jolie. Žal v filmu Maria Angelino Jolie gledamo predvsem kot Angelino. Pri tem ne pomaga niti ugotovitev, da je scenarij pravzaprav zelo dober – napisal ga je Steven Knight, ki ga med drugim poznamo po filmu Locke. Zgodba Marie se osredinja na kratek izsek iz življenja dive, na njeno zadnje življenjsko obdobje. Umrla je leta 1977, stara komaj 53 let, in je živela ločeno od zunanjega sveta, samo s kuharico in osebnim pomočnikom, ki sta bila obenem (kar je tudi eden od poudarkov filma) pravzaprav njena družina proti koncu njenega življenja. Film Maria je vizualno razkošen. Poudarek je na prikazu psihičnega in fizičnega zloma velike umetnice. Prek fiktivnega intervjuja dobimo vtis o pevkinem doživljanju sveta. Zgodba nakaže nekaj ključnih trenutkov v njenem življenju, ki jih vzporeja z operami, v katerih je nastopala. Melodramatični, lahko bi rekli operni naboj, se filmu prilega prav zaradi teh vzporednic. Edina težava, ki pa jo težko prezremo, je na žalost izbor osrednje igralke.
Pablo Larrain je v svoji dosedanji karieri ustvaril že več odličnih del – med temi je meni najljubši satirični Klub, film o skupini nekdanjih duhovnikov, ki skupaj z redovnico, neke vrste oskrbnico, živijo v odročni hiši na čilski obali, kjer naj bi se kesali za svoje pretekle grehe. Larrain ima izjemen čut za prikaz človeške narave z vsemi posebnostmi in čudaštvi vred, kar je dokazal tudi v filmih, v katerih je obravnaval življenja slavnih žensk, na primer Jackie Kennedy in princese Diane. Na preteklem filmskem festivalu v Benetkah pa je prvič pokazal svoj film o eni izmed najbolj izjemnih umetnic opernega sveta, Marii Callas. Zdaj se film vrti tudi pri nas. Takole je Larrain razložil, zakaj se je lotil zgodbe o Marii Callas: »Zakaj pa ne? Že od malih nog sem bil oboževalec opere in Marie Callas. Vedno me je presenečalo, da je tako malo filmov o operi in opernih pevcih. Nekaj jih sicer je, ampak malo, če pomislimo, kako zanimiva je opera kot umetnostna zvrst. In tako sem dobil zamisel, da bi posnel film o verjetno najboljši pevki vseh časov, ki je imela zelo lepo in obenem zelo težko življenje.« Vlogo Marie je odigrala Angelina Jolie, ki se je za film morala naučiti petja. Potem so naredili preplet njenih pevskih vložkov in izvirnih arij operne dive. Kaj je zanjo merilo, da je zadovoljna s svojo vlogo? »Iskreno povedano, so merilo, ali sem vlogo izpeljala dovolj dobro, oboževalci Marie Callas in vsi tisti, ki ljubijo opero. Strah me je bilo, da bi jih razočarala. Lepo je tudi, če dobiš dober odziv ljudi v filmski industriji, ampak srčno sem si želela, da ne bi razočarala ljudi, ki to pevko obožujejo in jim veliko pomeni. Ko sem ustvarjala vlogo, mi je resnično prirasla k srcu, zato ji ne bi želela narediti slabe usluge.« Angelina Jolie pa v vlogi operne dive, čeprav je vanjo očitno vložila veliko truda in predanosti, nekako ne zaživi najbolje. Kot je nekoč povedal mehiški cineast Alejandro Gonzáles Iñárritu, je že v osnovi izziv v neko vlogo postaviti nekoga zelo slavnega, ne da bi gledalci v njem videli predvsem njega samega in ne osebe, ki jo naj bi upodobil. To je povedal v kontekstu komentarja, da je v svoj film Babel zasedel Brada Pitta, nekdanjega soproga Angeline Jolie. Žal v filmu Maria Angelino Jolie gledamo predvsem kot Angelino. Pri tem ne pomaga niti ugotovitev, da je scenarij pravzaprav zelo dober – napisal ga je Steven Knight, ki ga med drugim poznamo po filmu Locke. Zgodba Marie se osredinja na kratek izsek iz življenja dive, na njeno zadnje življenjsko obdobje. Umrla je leta 1977, stara komaj 53 let, in je živela ločeno od zunanjega sveta, samo s kuharico in osebnim pomočnikom, ki sta bila obenem (kar je tudi eden od poudarkov filma) pravzaprav njena družina proti koncu njenega življenja. Film Maria je vizualno razkošen. Poudarek je na prikazu psihičnega in fizičnega zloma velike umetnice. Prek fiktivnega intervjuja dobimo vtis o pevkinem doživljanju sveta. Zgodba nakaže nekaj ključnih trenutkov v njenem življenju, ki jih vzporeja z operami, v katerih je nastopala. Melodramatični, lahko bi rekli operni naboj, se filmu prilega prav zaradi teh vzporednic. Edina težava, ki pa jo težko prezremo, je na žalost izbor osrednje igralke.
Pri vsaki še tako uspešni in priljubljeni filmski franšizi se prej ko slej pojavi vprašanje – koliko časa še? Kako dolgo bodo ustvarjalci še lahko gledalcem ponudili nekaj novega ali pa vsaj starega na svež način oziroma kdaj bodo prešli tisto tanko mejo med še enim posrečenim nadaljevanjem in med pogrevanjem preteklih uspehov? Za franšizo Bridget Jones se zdi, da je bila ta meja tretji film iz leta 2016, ki je vsebinsko zelo koherentno – kolikor se to besedo sploh da uporabiti v povezavi z vedno rahlo raztreščeno, a izjemno simpatično Bridget – pripeljala zgodbo do srečnega konca. Zato niti ni težko razumeti čudenja, ko so ustvarjalci napovedali še četrti del Bridget Jones: Nora na fanta, ki je pred kratkim prišel tudi na platna naših kinematografov. V njem je Bridget (igra jo seveda edina možna Renée Zellweger) mati dvema majhnima otrokoma in predvsem vdova, ki je že prešla fazo najglobljega žalovanja in poskuša, kot že tolikokrat poprej, premagati ohromljenost in se vrniti v tako imenovano 'življenje'. Začne se v skladu z verjetno največkrat izrečeno angleško kletvico v legendarnem filmu Štiri poroke in pogreb in nadvse obetavno. Bridget je kot vedno v naglici, hiša je popolnoma razmetana, kot varuška pa k simpatično razigranima otrokoma pride nihče drug kot večni plejboj najvišje kategorije, stari dobri Daniel Cleaver v podobi Hugha Granta … Zdi se odlično. A že po prvih nekaj živahnih in tipičnih bridgetovskih minutah se zgodi preobrat in film se razpotegne v pretirano sentimentalno in nostalgično romantično komedijo, v kateri le nekaj (sicer resda zelo duhovitih) zapletov še spominja na zmedeno, nevrotično, a tako fantastično glavno junakinjo, ki je pred skoraj četrt stoletja dobesedno treščila v filmski svet in si ga povsem prisvojila. Seveda je razumljivo, da je Bridget Jones ob dveh otrocih in tragično umrli ljubezni svojega življenja vendarle morala nekoliko odrasti in da enostavno ne more biti več tako prostodušna, kot je bila v mlajših in bolj brezskrbnih letih, vendar se hkrati pojavlja neizbežno vprašanje – zakaj potem sploh posneti še en film s tem likom? Ves čar, žar in srž Bridget Jones, tako lika kot same filmske franšize, je v njenem odnosu do življenja, v njeni prikupni zmedenosti, naelektrenosti njenih ljubezni ter nekonvencionalnem reševanju problemov, v katere se vedno znova zapleta in se nato na najbolj fantastične načine in ob pomoči prijateljev iz njih tudi odplete. »Bridget na splošno kljubuje vsakemu razumevanju,« v enem od prejšnjih nadaljevanj vzdihne zaljubljeni Mark Darcy, čigar energijo v tem filmu gledalci pogrešajo vsaj tako močno kot Bridget moža, in če to kljubovanje razumu umanjka, ostane le še povprečna romantična komedija, s povprečno kemijo med glavnimi junaki in povprečnim srečnim koncem. In s tem ni v resnici čisto nič narobe, le z legendarno Bridget Jones ima žal bolj malo skupnega.
Pri vsaki še tako uspešni in priljubljeni filmski franšizi se prej ko slej pojavi vprašanje – koliko časa še? Kako dolgo bodo ustvarjalci še lahko gledalcem ponudili nekaj novega ali pa vsaj starega na svež način oziroma kdaj bodo prešli tisto tanko mejo med še enim posrečenim nadaljevanjem in med pogrevanjem preteklih uspehov? Za franšizo Bridget Jones se zdi, da je bila ta meja tretji film iz leta 2016, ki je vsebinsko zelo koherentno – kolikor se to besedo sploh da uporabiti v povezavi z vedno rahlo raztreščeno, a izjemno simpatično Bridget – pripeljala zgodbo do srečnega konca. Zato niti ni težko razumeti čudenja, ko so ustvarjalci napovedali še četrti del Bridget Jones: Nora na fanta, ki je pred kratkim prišel tudi na platna naših kinematografov. V njem je Bridget (igra jo seveda edina možna Renée Zellweger) mati dvema majhnima otrokoma in predvsem vdova, ki je že prešla fazo najglobljega žalovanja in poskuša, kot že tolikokrat poprej, premagati ohromljenost in se vrniti v tako imenovano 'življenje'. Začne se v skladu z verjetno največkrat izrečeno angleško kletvico v legendarnem filmu Štiri poroke in pogreb in nadvse obetavno. Bridget je kot vedno v naglici, hiša je popolnoma razmetana, kot varuška pa k simpatično razigranima otrokoma pride nihče drug kot večni plejboj najvišje kategorije, stari dobri Daniel Cleaver v podobi Hugha Granta … Zdi se odlično. A že po prvih nekaj živahnih in tipičnih bridgetovskih minutah se zgodi preobrat in film se razpotegne v pretirano sentimentalno in nostalgično romantično komedijo, v kateri le nekaj (sicer resda zelo duhovitih) zapletov še spominja na zmedeno, nevrotično, a tako fantastično glavno junakinjo, ki je pred skoraj četrt stoletja dobesedno treščila v filmski svet in si ga povsem prisvojila. Seveda je razumljivo, da je Bridget Jones ob dveh otrocih in tragično umrli ljubezni svojega življenja vendarle morala nekoliko odrasti in da enostavno ne more biti več tako prostodušna, kot je bila v mlajših in bolj brezskrbnih letih, vendar se hkrati pojavlja neizbežno vprašanje – zakaj potem sploh posneti še en film s tem likom? Ves čar, žar in srž Bridget Jones, tako lika kot same filmske franšize, je v njenem odnosu do življenja, v njeni prikupni zmedenosti, naelektrenosti njenih ljubezni ter nekonvencionalnem reševanju problemov, v katere se vedno znova zapleta in se nato na najbolj fantastične načine in ob pomoči prijateljev iz njih tudi odplete. »Bridget na splošno kljubuje vsakemu razumevanju,« v enem od prejšnjih nadaljevanj vzdihne zaljubljeni Mark Darcy, čigar energijo v tem filmu gledalci pogrešajo vsaj tako močno kot Bridget moža, in če to kljubovanje razumu umanjka, ostane le še povprečna romantična komedija, s povprečno kemijo med glavnimi junaki in povprečnim srečnim koncem. In s tem ni v resnici čisto nič narobe, le z legendarno Bridget Jones ima žal bolj malo skupnega.
Piše Miša Gams, bereta Sanja Rejc in Igor Velše. Pisatelj Branko Gradišnik se je po avanturističnih potovanjih, ki jih je opravil po Irski, Siciliji, Korziki, Portugalski, Zakavkazju, Poldivjem Zahodu, Lake Districtu in Provansi odpravil na Kubo, kjer je že decembra 2014 skupaj z družino obredel vsa večja mesta in tudi plaže od Havane do Guardalavace malo pred ameriškim vojaškim oporiščem Guantanamo. Gradišnik, ki je svojo pisateljsko pot začel kot pisec znanstvenofantastičnih besedil in kratke domišljijske proze, nato pa napisal kar nekaj humorističnih, kriminalnih in satiričnih romanov, se je zadnja leta “našel” v žanru domiselnih potopisov, v katerih na humoren način opisuje prigode, anekdote, filozofske refleksije in zabavne dogodivščine s potovanj po svetu, ki skozi optiko globalizma postaja čedalje manjši. Naslov Tisoč in nobena noč nas takoj spomni na zbirko arabskih pravljic, kar ni naključje, saj nas pisatelj želi popeljati v misteriozni svet Kube skozi serijo humoresk, prigod in alegorij, ki delno spontano vzniknejo že ob trku dveh različnih kulturnih paradigem, delno pa jih spodbudi pisatelj sam s svojo vznesenostjo in otroško željo po vzburljivem dogajanju. O svoji tehniki pisanja se je v pričujočem potopisu vsaj na enem mestu precej razpisal: »… zdaj sem že dolga leta zgolj zapisovalec – pišem pač o rečeh, ki so se po moji vednosti res zgodile, da pa bi jih kdo bral – kajti kdo bo bral vsakdanjosti? - jih malo obarvam, recimo s humorno optiko (ki se prilega moji vedri naravi), potem s prostodušno iskrenostjo, ki se ne boji niti neprijetne resnice, z nepričakovanostjo izrazja (ki je značilna za mene blekneža) pa seveda z metodo, ki jo je izpopolnil Dostojevski, da dogajanja ne podaja v zaporedju, ampak kake ključne dogodke začasno zamolči in nam jih servira pozneje kot prave kolporterske senzacije.« In res bralec kakšno prigodo, šalo oziroma humoresko v polnosti razume šele z zamikom, ko mu dodatni detajli odstrejo veliko večjo sliko dogodka in se mu “zidaki” v glavi sestavijo v povsem drug algoritem. Jezik pripovedi je preprost, ubran, jasen in realističen, občasno se približuje jeziku kriminalk, detektivk in satiričnih burlesk. Čeprav potuje na Kubo s svojo družino – soprogo in na pol odraslima dvojčkoma – večino časa preživi v družbi Slovenca Denija – ta ga poduči, kako si pridobiti zaupanje Kubancev in Kubank pa tudi o optimalnih načinih za pridobivanje njihovega bivalnega vizuma, nepremičnin, zakonskih zvez in odvez in še bi lahko naštevali. Z njim avtor razvije poseben odnos, ki nenehno niha med pokroviteljstvom in občudovanjem in ki med potovanjem postaja vedno bolj zaupljiv in konkurenčen. V popotniški skupini so namreč tudi lepa dekleta, na katerih preizkušata različne – bolj kot ne spodletele – tehnike flirtanja in ob tem z besedovanjem razkrivata svojo življenjsko filozofijo. Gradišnik primerja flirt z ekonom loncem, ki »preprečuje, da juhica ne bi prekipela. Če pa začne vseeno kipeti, je lonec mogoče odstaviti, se malo odmakniti, pa bo.« Ob neki drugi priložnosti opozori na pomembnost moškega poslušanja in vnašanja humorja v debato: »… humor dokazuje, da si na nevrološki ravni dobro skonstruiran, da znaš prenašati življenjske tegobe. No, ko si je ženska s tabo izmenjala dovolj psihičnih vsebin, se bo počutila tako zbližano, tako sprepleteno s tabo, da si bo upala izmenjati tudi notranjo telesno vsebino, sokove.« Roko na srce, o državi Kubi izvemo zelo malo. Tisti ki iščejo bodisi turistične opise bodisi popotniške nasvete, bodo zelo hitro razočarani. V knjigi so sicer tu in tam omenjene najlepše plaže, nočni klubi in gostilne z dobro hrano, vendar se je treba do njihovih lokacij prebiti s pomočjo detektivske žilice in obilo domišljije. Po drugi strani pa dobimo v knjigi namige o tem, na kakšen način razviti strategijo iskanja toaletnega papirja, ki ga na Kubi zelo primanjkuje, kako se učinkovito pogajati s (pre)prodajalci, kako s preprosto telesno kretnjo ubiti več muh na en mah … ali kako sredi podeželske dekoracije plastičnega sadja prepoznati v zeleno prebarvan dildo. Na prvi pogled morda Gradišnikove prigode in nasveti ne delujejo sila praktično, a so zelo življenjski in predvsem na moč duhoviti. Čeprav v zapise ne vpleta politike, pa ne more obiti razlik med Američani in Kubanci, o katerih na koncu knjige zapiše, da se porajajo iz etične podstati, saj se prvi lotevajo izzivov s tekmovalnostjo in individualizmom, drugi pa s solidarnostjo v. vzajemno korist: »zakaj so Američani mizerne, Kubanci pa očitno dobre volje: sreče ne prinaša denar, zabava ali moč, temveč priložnost, da je človek drugim koristen in da so drugi koristni njemu. To je vse, kar potrebujemo, ta občutek vzajemne koristnosti, ki vzdržuje skupnost neglede na zunanje pritiske in težave.« Potopis Tisoč in nobena noč krasijo zabavne ilustracije Romea Štrakla, avtorja treh striparskih albumov in Gradišnikovega sodelavca pri seriji Strogo zaupno, ki ga s svojimi ilustracijami spremlja od tretje knjige naprej. Poleg slik, ki delujejo kot povzetki fotografij posameznih dogodkov, je na začetku knjige priložen tudi ročno narisan zemljevid Kube z vsemi mesti, v katerih se ustavi skupina, kot uvod v posamezno poglavje oziroma izlet pa je priložen še opis zastavljenih ciljev. Čarobnost pa se ne poraja iz njihove realizacije, temveč prav iz trenutkov, ko ne gre nič po načrtu. Odlomki iz knjige Tisoč in nobena noč nam še dolgo odzvanjajo v glavi in nas vabijo na dogodivščino, ki nam bo postavila življenje na glavo in nas pretresla do temeljev – in čez.
Piše Miša Gams, bereta Sanja Rejc in Igor Velše. Pisatelj Branko Gradišnik se je po avanturističnih potovanjih, ki jih je opravil po Irski, Siciliji, Korziki, Portugalski, Zakavkazju, Poldivjem Zahodu, Lake Districtu in Provansi odpravil na Kubo, kjer je že decembra 2014 skupaj z družino obredel vsa večja mesta in tudi plaže od Havane do Guardalavace malo pred ameriškim vojaškim oporiščem Guantanamo. Gradišnik, ki je svojo pisateljsko pot začel kot pisec znanstvenofantastičnih besedil in kratke domišljijske proze, nato pa napisal kar nekaj humorističnih, kriminalnih in satiričnih romanov, se je zadnja leta “našel” v žanru domiselnih potopisov, v katerih na humoren način opisuje prigode, anekdote, filozofske refleksije in zabavne dogodivščine s potovanj po svetu, ki skozi optiko globalizma postaja čedalje manjši. Naslov Tisoč in nobena noč nas takoj spomni na zbirko arabskih pravljic, kar ni naključje, saj nas pisatelj želi popeljati v misteriozni svet Kube skozi serijo humoresk, prigod in alegorij, ki delno spontano vzniknejo že ob trku dveh različnih kulturnih paradigem, delno pa jih spodbudi pisatelj sam s svojo vznesenostjo in otroško željo po vzburljivem dogajanju. O svoji tehniki pisanja se je v pričujočem potopisu vsaj na enem mestu precej razpisal: »… zdaj sem že dolga leta zgolj zapisovalec – pišem pač o rečeh, ki so se po moji vednosti res zgodile, da pa bi jih kdo bral – kajti kdo bo bral vsakdanjosti? - jih malo obarvam, recimo s humorno optiko (ki se prilega moji vedri naravi), potem s prostodušno iskrenostjo, ki se ne boji niti neprijetne resnice, z nepričakovanostjo izrazja (ki je značilna za mene blekneža) pa seveda z metodo, ki jo je izpopolnil Dostojevski, da dogajanja ne podaja v zaporedju, ampak kake ključne dogodke začasno zamolči in nam jih servira pozneje kot prave kolporterske senzacije.« In res bralec kakšno prigodo, šalo oziroma humoresko v polnosti razume šele z zamikom, ko mu dodatni detajli odstrejo veliko večjo sliko dogodka in se mu “zidaki” v glavi sestavijo v povsem drug algoritem. Jezik pripovedi je preprost, ubran, jasen in realističen, občasno se približuje jeziku kriminalk, detektivk in satiričnih burlesk. Čeprav potuje na Kubo s svojo družino – soprogo in na pol odraslima dvojčkoma – večino časa preživi v družbi Slovenca Denija – ta ga poduči, kako si pridobiti zaupanje Kubancev in Kubank pa tudi o optimalnih načinih za pridobivanje njihovega bivalnega vizuma, nepremičnin, zakonskih zvez in odvez in še bi lahko naštevali. Z njim avtor razvije poseben odnos, ki nenehno niha med pokroviteljstvom in občudovanjem in ki med potovanjem postaja vedno bolj zaupljiv in konkurenčen. V popotniški skupini so namreč tudi lepa dekleta, na katerih preizkušata različne – bolj kot ne spodletele – tehnike flirtanja in ob tem z besedovanjem razkrivata svojo življenjsko filozofijo. Gradišnik primerja flirt z ekonom loncem, ki »preprečuje, da juhica ne bi prekipela. Če pa začne vseeno kipeti, je lonec mogoče odstaviti, se malo odmakniti, pa bo.« Ob neki drugi priložnosti opozori na pomembnost moškega poslušanja in vnašanja humorja v debato: »… humor dokazuje, da si na nevrološki ravni dobro skonstruiran, da znaš prenašati življenjske tegobe. No, ko si je ženska s tabo izmenjala dovolj psihičnih vsebin, se bo počutila tako zbližano, tako sprepleteno s tabo, da si bo upala izmenjati tudi notranjo telesno vsebino, sokove.« Roko na srce, o državi Kubi izvemo zelo malo. Tisti ki iščejo bodisi turistične opise bodisi popotniške nasvete, bodo zelo hitro razočarani. V knjigi so sicer tu in tam omenjene najlepše plaže, nočni klubi in gostilne z dobro hrano, vendar se je treba do njihovih lokacij prebiti s pomočjo detektivske žilice in obilo domišljije. Po drugi strani pa dobimo v knjigi namige o tem, na kakšen način razviti strategijo iskanja toaletnega papirja, ki ga na Kubi zelo primanjkuje, kako se učinkovito pogajati s (pre)prodajalci, kako s preprosto telesno kretnjo ubiti več muh na en mah … ali kako sredi podeželske dekoracije plastičnega sadja prepoznati v zeleno prebarvan dildo. Na prvi pogled morda Gradišnikove prigode in nasveti ne delujejo sila praktično, a so zelo življenjski in predvsem na moč duhoviti. Čeprav v zapise ne vpleta politike, pa ne more obiti razlik med Američani in Kubanci, o katerih na koncu knjige zapiše, da se porajajo iz etične podstati, saj se prvi lotevajo izzivov s tekmovalnostjo in individualizmom, drugi pa s solidarnostjo v. vzajemno korist: »zakaj so Američani mizerne, Kubanci pa očitno dobre volje: sreče ne prinaša denar, zabava ali moč, temveč priložnost, da je človek drugim koristen in da so drugi koristni njemu. To je vse, kar potrebujemo, ta občutek vzajemne koristnosti, ki vzdržuje skupnost neglede na zunanje pritiske in težave.« Potopis Tisoč in nobena noč krasijo zabavne ilustracije Romea Štrakla, avtorja treh striparskih albumov in Gradišnikovega sodelavca pri seriji Strogo zaupno, ki ga s svojimi ilustracijami spremlja od tretje knjige naprej. Poleg slik, ki delujejo kot povzetki fotografij posameznih dogodkov, je na začetku knjige priložen tudi ročno narisan zemljevid Kube z vsemi mesti, v katerih se ustavi skupina, kot uvod v posamezno poglavje oziroma izlet pa je priložen še opis zastavljenih ciljev. Čarobnost pa se ne poraja iz njihove realizacije, temveč prav iz trenutkov, ko ne gre nič po načrtu. Odlomki iz knjige Tisoč in nobena noč nam še dolgo odzvanjajo v glavi in nas vabijo na dogodivščino, ki nam bo postavila življenje na glavo in nas pretresla do temeljev – in čez.
Piše Jure Jakob, bere Igor Velše. Pesnice in pisateljice Lidije Dimkovske verjetno ni potrebno posebej predstavljati, saj že več kot dve desetletji živi in ustvarja v Sloveniji in je tvorni del slovenske literarno-kulturne srenje ne le kot izrazit avtorski glas, temveč tudi kot zavzeta slovensko-makedonska (med)kulturna posrednica in prevajalka. Mustarjev prevod njenega romana EMŠO je izšel le leto po izidu izvirnika, ki je bil leta 2023 ovenčan s prestižno makedonsko nacionalno nagrado roman leta. EMŠO je kompleksen, premišljeno strukturiran roman, ki učinkovito prepleta dva pripovedna pramena: motivno-tematsko in po obsegu dominantno prvoosebno pripoved v približnih okvirih literarne realistike ter vzporedno fragmentarno distopično pripoved, ki ključne tematike prve (osamljenost in medčloveško odtujenost) potencira v maniri poetizirane negativne utopije. V romanu EMŠO imamo tako opravka s polivalentnim, pomensko bogatim in sporočilno večpomenskim svetom, v katerem se literarna izmišljija spretno in boleče natančno stika z nekaterimi fenomeni družbe in časa, v katerih živimo. V prvem planu dogajalne resničnosti romana je zgodba o družini Avram, kot jo pripoveduje Katerina, najmlajša članica ožje družine. Živijo v Skopju, njen oče Nikos je ciprski Grk, ki ga je njena mati Milka spoznala poleti 1974, ko si je kot sezonska delavka služila denar v enem od hotelov na ciprski rivieri na severnem delu otoka. Tisto poletje je sever Cipra zasedla turška vojska, tam živeči Grki pa so v strahu za golo življenje prebegnili na jug otoka ali pa se kot politični begunci razkropili po svetu. Eden od njih je tudi Nikos, ki s takrat že nosečo Katerinino mamo v nikoli povsem pojasnjenih okoliščinah zapusti primarno družino in z Milko zbeži v Makedonijo, kjer se poročita in si ustvarita skupno življenje. Rodi se sin Stefan, sedem let zatem pa še Katerina, glavna protagonistka pripovedi. Nikos, ki že od mladih nog boleha za težko obliko astme, je ljubeč oče, ki pa čustev do otrok ne zna izražati. Svojo begunsko travmo in spodleteli zakon predeluje z zanikanjem in potlačitvijo – zapre se vase, je pasiven, apatičen in depresiven, z bližnjimi komunicira le na ravni funkcionalnega minimuma. Ob prepirih z ženo, ki so stalnica družinskega vsakdana, ali pa če mu preprosto kaj ni prav, se iz blokovskega stanovanja zateka v svojo garažo. Edino, kar ob tem zmore storiti, je, da se vsakič priduša z istim ljudskim reklom, ki kot ponavljajoča se mantra in simbolična ponazoritev dogajalnega ozračja odmeva od prve do zadnje strani romana: "Da bi se pobral v puščobo!" Pripovedovalkina mati Milka je skoraj obrnjena podoba svojega moža. Je histerično občutljiv hipohonder, vedno in o vsem ima svoje mnenje in ob vsaki priložnosti ga brezobzirno izraža, kar pa ne pomeni, da ji je za svet okoli sebe kaj mar. V resnici je čustveno hladen egocentrik, ki zna do drugih – bližnjih in manj bližnjih – vzpostaviti le zajedljivo sovražen odnos. Je patološko negativistična oseba, ki za fasado glasnega, pikolovskega in samopomilujočega pritoževanja nad vsemi, ki ji pridejo na pot, svoje življenje neskrupulozno krmari v smer zadovoljevanja lastnih, v osnovi plehko materialnih potreb in interesov. Izredno neizprosna kritika sentimentalnega klišeja "dobre mame", kot jo z likom sebične in ozkosrčne Milke Avram razvije Lidija Dimkovska, je sicer le eden, čeprav mogoče najbolj oster izmed kritičnih nožev, s katerimi pisateljica reže v družbeno patologijo sodobnosti. Zgodba o družini Avram namreč ni romantična družinska saga. Ni niti psihološka študija nravi in značajev, ki bi jo v prvi vrsti zanimalo subtilno in pronicljivo raziskovanje osebnih motivov protagonistov in odnosov med njimi. Zgodba o odtujeni, disfunkcionalni družini (eni od mnogih podobnih) je pravzaprav prilika, skoraj moraliteta o načelni nemožnosti pristnih medčloveških odnosov v sodobnem svetu, tako na mikro kot na makro ravni. Njena osnovna intenca je kritični prikaz, ne hladna razčlemba, eden glavnih stilističnih prijemov, pa je groteska. Ne le sebična mati, tudi drugi glavni liki so pretirani, občutje odtujenosti in emocionalne neizpolnjenosti, ki pripovedovalko preveva od začetka do konca, pa prignano skoraj do neznosnosti. Družinska zgodba je sicer že od vsega začetka vpeta v širše, zgodovinsko prepoznavno in v realno okolje umestljivo družbeno dogajanje. Nastanek družine Avram je neločljivo povezan z zgodovinskimi dogodki in geopolitiko – če Turki ne bi okupirali severnega Cipra, se Nikos in Milka verjetno ne bi na vrat na nos poročila in čez noč pristala v Makedoniji. Tako kot geneza družine, ki sovpada z enim od izbruhov političnega nasilja, je tudi njeno vsakodnevno življenje, kot ga korak za korakom spoznavamo ob pripovedovanju sprva odraščajoče deklice, kasneje pa mlade, izobražene, radovedne ženske Katerine, neločljivo prepleteno z akutnimi problemi zahodne (globalno ekspandirane) družbe. Gre za vprašanja, kot so razslojenost, družbena korupcija, agresivna neoliberalna ekonomska agenda, razčlovečujoče potrošništvo, dobri stari nacionalizem, šovinizem, okoljska problematika in spremljajoče ideologije hitrih in dokončnih rešitev ter še kaj. Družinska zgodba in družbena zgodba sta ena pripoved, katere glavno sporočilo je, preprosto rečeno, da nam gre slabo, da je nekaj zares in temeljito narobe. EMŠO je angažiran roman v dobrem, netendencioznem pomenu. Za bolezni, ki jih diagnosticira, ne pozna čudežne tabletke, ampak preprosto in umetniško suvereno izvaja eno od različic starega, aristotelovskega recepta: katarzično očiščevanje s pomočjo terapije prikazovanja trpljenja. Torej: minister nič ne opozarja, uporaba izdelka obvezna!
Piše Jure Jakob, bere Igor Velše. Pesnice in pisateljice Lidije Dimkovske verjetno ni potrebno posebej predstavljati, saj že več kot dve desetletji živi in ustvarja v Sloveniji in je tvorni del slovenske literarno-kulturne srenje ne le kot izrazit avtorski glas, temveč tudi kot zavzeta slovensko-makedonska (med)kulturna posrednica in prevajalka. Mustarjev prevod njenega romana EMŠO je izšel le leto po izidu izvirnika, ki je bil leta 2023 ovenčan s prestižno makedonsko nacionalno nagrado roman leta. EMŠO je kompleksen, premišljeno strukturiran roman, ki učinkovito prepleta dva pripovedna pramena: motivno-tematsko in po obsegu dominantno prvoosebno pripoved v približnih okvirih literarne realistike ter vzporedno fragmentarno distopično pripoved, ki ključne tematike prve (osamljenost in medčloveško odtujenost) potencira v maniri poetizirane negativne utopije. V romanu EMŠO imamo tako opravka s polivalentnim, pomensko bogatim in sporočilno večpomenskim svetom, v katerem se literarna izmišljija spretno in boleče natančno stika z nekaterimi fenomeni družbe in časa, v katerih živimo. V prvem planu dogajalne resničnosti romana je zgodba o družini Avram, kot jo pripoveduje Katerina, najmlajša članica ožje družine. Živijo v Skopju, njen oče Nikos je ciprski Grk, ki ga je njena mati Milka spoznala poleti 1974, ko si je kot sezonska delavka služila denar v enem od hotelov na ciprski rivieri na severnem delu otoka. Tisto poletje je sever Cipra zasedla turška vojska, tam živeči Grki pa so v strahu za golo življenje prebegnili na jug otoka ali pa se kot politični begunci razkropili po svetu. Eden od njih je tudi Nikos, ki s takrat že nosečo Katerinino mamo v nikoli povsem pojasnjenih okoliščinah zapusti primarno družino in z Milko zbeži v Makedonijo, kjer se poročita in si ustvarita skupno življenje. Rodi se sin Stefan, sedem let zatem pa še Katerina, glavna protagonistka pripovedi. Nikos, ki že od mladih nog boleha za težko obliko astme, je ljubeč oče, ki pa čustev do otrok ne zna izražati. Svojo begunsko travmo in spodleteli zakon predeluje z zanikanjem in potlačitvijo – zapre se vase, je pasiven, apatičen in depresiven, z bližnjimi komunicira le na ravni funkcionalnega minimuma. Ob prepirih z ženo, ki so stalnica družinskega vsakdana, ali pa če mu preprosto kaj ni prav, se iz blokovskega stanovanja zateka v svojo garažo. Edino, kar ob tem zmore storiti, je, da se vsakič priduša z istim ljudskim reklom, ki kot ponavljajoča se mantra in simbolična ponazoritev dogajalnega ozračja odmeva od prve do zadnje strani romana: "Da bi se pobral v puščobo!" Pripovedovalkina mati Milka je skoraj obrnjena podoba svojega moža. Je histerično občutljiv hipohonder, vedno in o vsem ima svoje mnenje in ob vsaki priložnosti ga brezobzirno izraža, kar pa ne pomeni, da ji je za svet okoli sebe kaj mar. V resnici je čustveno hladen egocentrik, ki zna do drugih – bližnjih in manj bližnjih – vzpostaviti le zajedljivo sovražen odnos. Je patološko negativistična oseba, ki za fasado glasnega, pikolovskega in samopomilujočega pritoževanja nad vsemi, ki ji pridejo na pot, svoje življenje neskrupulozno krmari v smer zadovoljevanja lastnih, v osnovi plehko materialnih potreb in interesov. Izredno neizprosna kritika sentimentalnega klišeja "dobre mame", kot jo z likom sebične in ozkosrčne Milke Avram razvije Lidija Dimkovska, je sicer le eden, čeprav mogoče najbolj oster izmed kritičnih nožev, s katerimi pisateljica reže v družbeno patologijo sodobnosti. Zgodba o družini Avram namreč ni romantična družinska saga. Ni niti psihološka študija nravi in značajev, ki bi jo v prvi vrsti zanimalo subtilno in pronicljivo raziskovanje osebnih motivov protagonistov in odnosov med njimi. Zgodba o odtujeni, disfunkcionalni družini (eni od mnogih podobnih) je pravzaprav prilika, skoraj moraliteta o načelni nemožnosti pristnih medčloveških odnosov v sodobnem svetu, tako na mikro kot na makro ravni. Njena osnovna intenca je kritični prikaz, ne hladna razčlemba, eden glavnih stilističnih prijemov, pa je groteska. Ne le sebična mati, tudi drugi glavni liki so pretirani, občutje odtujenosti in emocionalne neizpolnjenosti, ki pripovedovalko preveva od začetka do konca, pa prignano skoraj do neznosnosti. Družinska zgodba je sicer že od vsega začetka vpeta v širše, zgodovinsko prepoznavno in v realno okolje umestljivo družbeno dogajanje. Nastanek družine Avram je neločljivo povezan z zgodovinskimi dogodki in geopolitiko – če Turki ne bi okupirali severnega Cipra, se Nikos in Milka verjetno ne bi na vrat na nos poročila in čez noč pristala v Makedoniji. Tako kot geneza družine, ki sovpada z enim od izbruhov političnega nasilja, je tudi njeno vsakodnevno življenje, kot ga korak za korakom spoznavamo ob pripovedovanju sprva odraščajoče deklice, kasneje pa mlade, izobražene, radovedne ženske Katerine, neločljivo prepleteno z akutnimi problemi zahodne (globalno ekspandirane) družbe. Gre za vprašanja, kot so razslojenost, družbena korupcija, agresivna neoliberalna ekonomska agenda, razčlovečujoče potrošništvo, dobri stari nacionalizem, šovinizem, okoljska problematika in spremljajoče ideologije hitrih in dokončnih rešitev ter še kaj. Družinska zgodba in družbena zgodba sta ena pripoved, katere glavno sporočilo je, preprosto rečeno, da nam gre slabo, da je nekaj zares in temeljito narobe. EMŠO je angažiran roman v dobrem, netendencioznem pomenu. Za bolezni, ki jih diagnosticira, ne pozna čudežne tabletke, ampak preprosto in umetniško suvereno izvaja eno od različic starega, aristotelovskega recepta: katarzično očiščevanje s pomočjo terapije prikazovanja trpljenja. Torej: minister nič ne opozarja, uporaba izdelka obvezna!
Piše: Marija Švajncer, bereta Sanja Rejc in Igor Velše. Pesniška zbirka Milana Novaka Napišite mi glasbo je pravo pravcato presenečenje. Pesnik je z izbranim besediščem, čudovitimi metaforami in posebno globino ustvaril pesmi, v katerih se izpoveduje o svojem doživljanju glasbe. Pa ne samo to, pričara nam svet zvokov v prostoru, gibanje zraka, tiho vstopanje narave v glasbo, poosebljanje glasbil in melodij ter filozofsko obarvano refleksijo. Potaplja se predvsem v zvočno razkošje klasične glasbe, v nekaterih pesmih pa si prizadeva, da bi prodrl tudi v sporočilnost glasbe sodobnosti. Tako imenuje glasbeno eksperimentiranje, atonalnost in iskanje novih možnosti notnih zapisov in drugačnih partitur. Pomisli, da obdobje neobičajnih razmerij in izkrivljenih odnosov ustvarja izkrivljene zvoke. Dovzeten in odprt je za različnost in nove zvočne podobe. Sprašuje se o ustvarjalnih postopkih skladateljev, zaustavlja se pri posameznih tonih in se predaja zvokom, ki jih zmorejo različni instrumenti. Ker je sam rahločutna pesniška osebnost, sliši zelo veliko in izostreno – vsak odtenek, prehode od tihega h glasnemu, sleherni drs in naraščanje glasbenega motiva. Milan Novak je plesalec in izvajalec performansov, zato glasbo doživlja s celim telesom, zvočna pokrajina pa v njem spodbudi tudi kopičenje misli. Izroča se ji in se ji prepusti, da mu zastavlja vprašanja, in si dovoli, da včasih samo onemi in je eno z glasbo – visoko pesmijo življenja, smrti in večnosti. Pod lestenci drhtijo prvi mogočni takti Also sprach Zarathustra zvok se razlije po telesu čutim, kako polje v vratu neustavljivo drsi vzdolž hrbtenice razsuje se v prste kot val na peščeni obali Milan Novak piše pesmi brez ločil, ohranja le veliko začetnico prvih besed v verzih, tu in tam se mu prikrade vprašaj. V njem se porodi dvom, ali je glasbo sploh mogoče ubesediti, toda pesniku se to vsekakor posreči. Njegova ustvarjalna moč je neustavljiva, polet domišljije ob vsrkavanju zvokov in zanos sta neomejena. Čudež glasbe mu uspe ujeti v prelepe in pomensko večplastne besede, tako opise kot izbiranje in poimenovanje pojmov. Literarno prepričljivo se v njegovih pesmih prepletajo svoboda, žalost, smeh, osuplost nad ubranostjo tonov in začudenost, da ples zvokov nima robov in meja. Osrečuje ga spoznanje, da se v glasbi zgodi toliko različnih zvočnih uresničitev. Potopljen je vanjo in očaran nad njenim razkošjem. Prisluškuje skrivnostim, ki se oglašajo v glasbi, občuti jih na poseben način, morda tudi z bolečino, porojeno v mogočnosti tonov ter novih in novih melodijah. Lepota v njegove oči prikliče tudi solze. Bach ostaja ob njem, Satie je subtilno presenečenje, Šostakovič se oglaša, kakor da bi bila skupaj že od nekdaj, Chopin vstopa v neobstoj in zveni, kot da bi nekdo raztrosil bisere. Glasba je tisto kar navdihne da se loči se oblikuje v oblak deblo stopalo Ko izzveni potem umre preneha povrne se in se pomeša potopi se v veličastno bit Glasbi se pesnik predaja v koncertni dvorani in cerkvi, ob radiu in s pomočjo nosilcev zvoka, prikliče si jo tudi v dogajanju v gozdu, šumenju dreves in valovanju trav. Travnik je zanj vesolje, v bučanju vetra zasluti čistost resnice. Je glasba ki je opoj Ujet si v ledeno gmoto krhkosti brezizhodnosti v ostre robove zmrznjenega obupa Prepustiš se ujetosti potem ko si rečeš nimam več kam v umik Zahoče se mu umirjene, preproste in lahkotne glasbe, toda že v naslednjem hipu bi rad nedoločljivost v neskončni majhnosti, silovitost občutkov in nemir. Note so zlepljene v zaporedje smisla, pesnik se pomika skozi naelektreno nevidnost. Pritegnile so jo strune in vse je tako, kot mora biti. Glasba ga osvobaja, brezčasna je in hkrati zavezujoča, poet se osvobodi celo samega sebe. Zazdi se mu, da ga g-mol poziva k zadnji večerji. Avtor spremne besede, slovenski pesnik in pisatelj Marjan Pungartnik, pravi, da je »umetnost glasbe« zajemala tudi poezijo, kar govori o večnem in nepretrganem sestrstvu teh dveh umetnosti. Milana Novaka vidi kot umetnika, ki izraža željo, da vsako gesto muzike poveže z gibanjem sveta, in to od neposrednih zaznav instrumentov pa vse do primerjav, metafor, metabol in metonimij. V Novakovi poeziji se odpirajo prostori, v katerih je mogoče absolutno bivanje, podobno kot v pesmih. Pogled na glasbo postaja izvir pesniškega postopka. Pungartnik zapiše: »Vračanje v izgubljeno senzibilnost je povratek k čisti vodi izvira poezije.«
Piše: Marija Švajncer, bereta Sanja Rejc in Igor Velše. Pesniška zbirka Milana Novaka Napišite mi glasbo je pravo pravcato presenečenje. Pesnik je z izbranim besediščem, čudovitimi metaforami in posebno globino ustvaril pesmi, v katerih se izpoveduje o svojem doživljanju glasbe. Pa ne samo to, pričara nam svet zvokov v prostoru, gibanje zraka, tiho vstopanje narave v glasbo, poosebljanje glasbil in melodij ter filozofsko obarvano refleksijo. Potaplja se predvsem v zvočno razkošje klasične glasbe, v nekaterih pesmih pa si prizadeva, da bi prodrl tudi v sporočilnost glasbe sodobnosti. Tako imenuje glasbeno eksperimentiranje, atonalnost in iskanje novih možnosti notnih zapisov in drugačnih partitur. Pomisli, da obdobje neobičajnih razmerij in izkrivljenih odnosov ustvarja izkrivljene zvoke. Dovzeten in odprt je za različnost in nove zvočne podobe. Sprašuje se o ustvarjalnih postopkih skladateljev, zaustavlja se pri posameznih tonih in se predaja zvokom, ki jih zmorejo različni instrumenti. Ker je sam rahločutna pesniška osebnost, sliši zelo veliko in izostreno – vsak odtenek, prehode od tihega h glasnemu, sleherni drs in naraščanje glasbenega motiva. Milan Novak je plesalec in izvajalec performansov, zato glasbo doživlja s celim telesom, zvočna pokrajina pa v njem spodbudi tudi kopičenje misli. Izroča se ji in se ji prepusti, da mu zastavlja vprašanja, in si dovoli, da včasih samo onemi in je eno z glasbo – visoko pesmijo življenja, smrti in večnosti. Pod lestenci drhtijo prvi mogočni takti Also sprach Zarathustra zvok se razlije po telesu čutim, kako polje v vratu neustavljivo drsi vzdolž hrbtenice razsuje se v prste kot val na peščeni obali Milan Novak piše pesmi brez ločil, ohranja le veliko začetnico prvih besed v verzih, tu in tam se mu prikrade vprašaj. V njem se porodi dvom, ali je glasbo sploh mogoče ubesediti, toda pesniku se to vsekakor posreči. Njegova ustvarjalna moč je neustavljiva, polet domišljije ob vsrkavanju zvokov in zanos sta neomejena. Čudež glasbe mu uspe ujeti v prelepe in pomensko večplastne besede, tako opise kot izbiranje in poimenovanje pojmov. Literarno prepričljivo se v njegovih pesmih prepletajo svoboda, žalost, smeh, osuplost nad ubranostjo tonov in začudenost, da ples zvokov nima robov in meja. Osrečuje ga spoznanje, da se v glasbi zgodi toliko različnih zvočnih uresničitev. Potopljen je vanjo in očaran nad njenim razkošjem. Prisluškuje skrivnostim, ki se oglašajo v glasbi, občuti jih na poseben način, morda tudi z bolečino, porojeno v mogočnosti tonov ter novih in novih melodijah. Lepota v njegove oči prikliče tudi solze. Bach ostaja ob njem, Satie je subtilno presenečenje, Šostakovič se oglaša, kakor da bi bila skupaj že od nekdaj, Chopin vstopa v neobstoj in zveni, kot da bi nekdo raztrosil bisere. Glasba je tisto kar navdihne da se loči se oblikuje v oblak deblo stopalo Ko izzveni potem umre preneha povrne se in se pomeša potopi se v veličastno bit Glasbi se pesnik predaja v koncertni dvorani in cerkvi, ob radiu in s pomočjo nosilcev zvoka, prikliče si jo tudi v dogajanju v gozdu, šumenju dreves in valovanju trav. Travnik je zanj vesolje, v bučanju vetra zasluti čistost resnice. Je glasba ki je opoj Ujet si v ledeno gmoto krhkosti brezizhodnosti v ostre robove zmrznjenega obupa Prepustiš se ujetosti potem ko si rečeš nimam več kam v umik Zahoče se mu umirjene, preproste in lahkotne glasbe, toda že v naslednjem hipu bi rad nedoločljivost v neskončni majhnosti, silovitost občutkov in nemir. Note so zlepljene v zaporedje smisla, pesnik se pomika skozi naelektreno nevidnost. Pritegnile so jo strune in vse je tako, kot mora biti. Glasba ga osvobaja, brezčasna je in hkrati zavezujoča, poet se osvobodi celo samega sebe. Zazdi se mu, da ga g-mol poziva k zadnji večerji. Avtor spremne besede, slovenski pesnik in pisatelj Marjan Pungartnik, pravi, da je »umetnost glasbe« zajemala tudi poezijo, kar govori o večnem in nepretrganem sestrstvu teh dveh umetnosti. Milana Novaka vidi kot umetnika, ki izraža željo, da vsako gesto muzike poveže z gibanjem sveta, in to od neposrednih zaznav instrumentov pa vse do primerjav, metafor, metabol in metonimij. V Novakovi poeziji se odpirajo prostori, v katerih je mogoče absolutno bivanje, podobno kot v pesmih. Pogled na glasbo postaja izvir pesniškega postopka. Pungartnik zapiše: »Vračanje v izgubljeno senzibilnost je povratek k čisti vodi izvira poezije.«
Piše Tina Jurkovič, bereta Igor Velše in Eva Longyka Marušič. Pesnika, dramatika in pisatelja Iva Svetine ni treba predstavljati, morda pa je treba na kratko spregovoriti o Gaspari Stampa, največji pesnici italijanske renesanse, ki ji je Svetina posvetil poetično zasnovan roman Mal di mare. Za branje romana ni nujno poznati pesničine biografije ali literarno-družbenega konteksta – bralec se lahko preprosto prepusti gostemu liričnemu pisanju, intenzivni senzualnosti, nezadržnemu toku asociacij oziroma prvoosebnemu, torej Gasparinemu telesnemu doživljanju usodnega ljubezenskega razmerja in občutenju sebe kot ženske in pesnice. A nekaj kratkih besed o njenem življenju bi morda dodatno pripomoglo k bralskemu užitku. Rodila se je v Padovi v prvi polovici 16. stoletja, po očetovi smrti pa se je z materjo, sestro in bratom preselila v trgovsko in kulturno živahne Benetke in tam prejela dobro izobrazbo na področju glasbe in literature. Dom družine Stampa je bil kulturno-umetniško shajališče ljudi iz javnega življenja, ki so radi prisluhnili Gasparinemu igranju na lutnjo. V takšnem svobodoljubnem ozračju je Gaspara lahko razvijala svoje umetniške ambicije in odprto živela ljubezenska razmerja, za ženske takratnega časa najbrž redek privilegij. Prelomnica v njenem življenju je bila nenadna bratova smrt in s tem obdobjem se začne Svetinov roman. Iz žalovanja jo dvigne grof Collaltino di Collalto in v njej zaneti novo življenje. Gaspara vzplamti kot ženska in pesnica in ravno motiv sveče in plamena se v romanu pogosto pojavi, morda tudi zato, ker gre za preoblikovanje znamenitega verza, ki velja za nekakšno njeno vodilo – če prosto povzamem, v verzu izreče, da mora ljubiti, njena usoda da je živeti goreče, ne da bi občutila bolečino, in v romanu se verz zrcali na več mestih: ''Morda pa vrlina ni vrlina, morda le veščina, da se z golimi rokami dotikam plamena, v katerem izginjajo poslednji poljubi: z njimi si moje srce spremenil v plašno in pohotno žival.'' Roman v 125. kratkih poglavjih je več kot zrcaljenje Gasparinega življenja in njene čutne in eksistencialne poezije – zdi se, da je prav oboje avtorja navdihnilo, da ji v razkošnem jeziku zleze pod kožo in tako drzno preigra žensko erotično doživljanje, žensko erotično vitalnost, nekaj, kar tudi sicer odlikuje del Svetinove poezije. In odlikuje tudi pesmi Gaspare Stampa, ki so pomenile preobrat v dotlej petrarkistični maniri pesnjenja, ko je o odsotni oziroma nedostopni ženski pel moški. Zdaj pa o ženski poje ženska, v življenju polno prisotna, ki se izkušanja ljubezni ne boji ubesediti. Njena ljubezen do grofa je plemenita, a predvsem mesena, Gaspara se zaveda moči svoje plodovitosti in svoje želje v nobenem trenutku ne obžaluje: ''Ko te ljubim, sem plamen, nič religioznega ni v tej prispodobi, le moje neutolažljivo hlepenje, da se me dotakneš, da me slečeš, da mi slečeš še kožo, vsak njen centimeter poznaš, zato veš, kje se duša stika s poltjo, kje je znoj jok srca /…/'' Branje romana Iva Svetine je pravi sinestetični užitek, kjer zunanje dopolnjuje notranje, kjer se topi steklo, se ovlaži in ječi kamen, kjer se žalost meša med črepinje zvezd in je nežnost ljubljenega metuljasta – avtor z asociacijami širi prostor podob, a ne pozabi na pesničino samospraševanje: ''Zakaj opoldne tako težko rodim pesem? Ker ni nikjer nobenih senc? Ker svetloba požre vso milino, vse temne kotičke, kjer se lahko skrijem, da me ni in da tudi tebe ni.'' Razmerje z grofom je trajalo tri leta, plod pa je postumno objavljena pesniška zbirka 311 sonetov in madrigalov. Gaspara Stampa je pri komaj 31 letih umrla za koliko, za mal di mare, kot so rekli bolezni. Z njeno smrtjo se konča tudi Svetinov roman o ženski, pesnici, ki jo je vzpostavila ljubezen, četudi nesrečna. Ali kot je v njenem imenu zapisal avtor: ''Če bo kdo želel spoznati nemogočo ljubezen, bo morda našel knjigo mojih pesmi, tvojih otrok; kot biseri so, si dejal, ko si mi laskal. In temu se bo reklo posmrtna slava … častite jo, pesnico, ki ni znala ljubiti brez pesmi … pesniti brez ljubezni …''
Piše Tina Jurkovič, bereta Igor Velše in Eva Longyka Marušič. Pesnika, dramatika in pisatelja Iva Svetine ni treba predstavljati, morda pa je treba na kratko spregovoriti o Gaspari Stampa, največji pesnici italijanske renesanse, ki ji je Svetina posvetil poetično zasnovan roman Mal di mare. Za branje romana ni nujno poznati pesničine biografije ali literarno-družbenega konteksta – bralec se lahko preprosto prepusti gostemu liričnemu pisanju, intenzivni senzualnosti, nezadržnemu toku asociacij oziroma prvoosebnemu, torej Gasparinemu telesnemu doživljanju usodnega ljubezenskega razmerja in občutenju sebe kot ženske in pesnice. A nekaj kratkih besed o njenem življenju bi morda dodatno pripomoglo k bralskemu užitku. Rodila se je v Padovi v prvi polovici 16. stoletja, po očetovi smrti pa se je z materjo, sestro in bratom preselila v trgovsko in kulturno živahne Benetke in tam prejela dobro izobrazbo na področju glasbe in literature. Dom družine Stampa je bil kulturno-umetniško shajališče ljudi iz javnega življenja, ki so radi prisluhnili Gasparinemu igranju na lutnjo. V takšnem svobodoljubnem ozračju je Gaspara lahko razvijala svoje umetniške ambicije in odprto živela ljubezenska razmerja, za ženske takratnega časa najbrž redek privilegij. Prelomnica v njenem življenju je bila nenadna bratova smrt in s tem obdobjem se začne Svetinov roman. Iz žalovanja jo dvigne grof Collaltino di Collalto in v njej zaneti novo življenje. Gaspara vzplamti kot ženska in pesnica in ravno motiv sveče in plamena se v romanu pogosto pojavi, morda tudi zato, ker gre za preoblikovanje znamenitega verza, ki velja za nekakšno njeno vodilo – če prosto povzamem, v verzu izreče, da mora ljubiti, njena usoda da je živeti goreče, ne da bi občutila bolečino, in v romanu se verz zrcali na več mestih: ''Morda pa vrlina ni vrlina, morda le veščina, da se z golimi rokami dotikam plamena, v katerem izginjajo poslednji poljubi: z njimi si moje srce spremenil v plašno in pohotno žival.'' Roman v 125. kratkih poglavjih je več kot zrcaljenje Gasparinega življenja in njene čutne in eksistencialne poezije – zdi se, da je prav oboje avtorja navdihnilo, da ji v razkošnem jeziku zleze pod kožo in tako drzno preigra žensko erotično doživljanje, žensko erotično vitalnost, nekaj, kar tudi sicer odlikuje del Svetinove poezije. In odlikuje tudi pesmi Gaspare Stampa, ki so pomenile preobrat v dotlej petrarkistični maniri pesnjenja, ko je o odsotni oziroma nedostopni ženski pel moški. Zdaj pa o ženski poje ženska, v življenju polno prisotna, ki se izkušanja ljubezni ne boji ubesediti. Njena ljubezen do grofa je plemenita, a predvsem mesena, Gaspara se zaveda moči svoje plodovitosti in svoje želje v nobenem trenutku ne obžaluje: ''Ko te ljubim, sem plamen, nič religioznega ni v tej prispodobi, le moje neutolažljivo hlepenje, da se me dotakneš, da me slečeš, da mi slečeš še kožo, vsak njen centimeter poznaš, zato veš, kje se duša stika s poltjo, kje je znoj jok srca /…/'' Branje romana Iva Svetine je pravi sinestetični užitek, kjer zunanje dopolnjuje notranje, kjer se topi steklo, se ovlaži in ječi kamen, kjer se žalost meša med črepinje zvezd in je nežnost ljubljenega metuljasta – avtor z asociacijami širi prostor podob, a ne pozabi na pesničino samospraševanje: ''Zakaj opoldne tako težko rodim pesem? Ker ni nikjer nobenih senc? Ker svetloba požre vso milino, vse temne kotičke, kjer se lahko skrijem, da me ni in da tudi tebe ni.'' Razmerje z grofom je trajalo tri leta, plod pa je postumno objavljena pesniška zbirka 311 sonetov in madrigalov. Gaspara Stampa je pri komaj 31 letih umrla za koliko, za mal di mare, kot so rekli bolezni. Z njeno smrtjo se konča tudi Svetinov roman o ženski, pesnici, ki jo je vzpostavila ljubezen, četudi nesrečna. Ali kot je v njenem imenu zapisal avtor: ''Če bo kdo želel spoznati nemogočo ljubezen, bo morda našel knjigo mojih pesmi, tvojih otrok; kot biseri so, si dejal, ko si mi laskal. In temu se bo reklo posmrtna slava … častite jo, pesnico, ki ni znala ljubiti brez pesmi … pesniti brez ljubezni …''
Piše Ana Geršak, bere Eva Longyka Marušič. Prebiranje Filipčičevih tekstov je podobno obisku hiše strastnega popotnika in zbiratelja. Ni kotička brez spominka, stene so prevešene tako z amaterskimi risbami kot akademskimi umetnijami, kredence in omare se šibijo pod težo predmetov, po mizah so razmetane fotografije. Vse je zbrano z vseh vetrov, med elementi ni druge povezave kot lastništvo: vsi pripadajo istemu zbiratelju, vsak element je avtorski, v smislu, da je oseben in ne more pripadati nikomur drugemu. Filipčičeva besedila so hkrati muzej, kabinet kuriozitet in svet v malem. V vzdrževanju tega sebi lastnega, lahko bi rekli kar avtorskega žanra, je Filipčič nadvse konsistenten. Obenem se ne pretvarja, da bi bil pripovedovalec kdorkoli drug kot on sam; občasno privzemanje pripovednih mask je del igre, ki jo lepo povzema naslovnica Premiere: za masko ni ničesar, v prazno mesto pa se vpisujejo glasovi iz vselej istega vira. »Tak tip sem,« zapiše Filipčič v zaključku, »človek s tisoč obrazi, za katerimi se skriva en sam obraz.« Ločnica med prvo in tretjo osebo ni drugega kot igra, poskus samoopazovanja, ki se vedno znova ujame v zanko sebstva: iz svoje kože pač ni mogoče izstopiti. Premiero, gargantsko memoarsko kompilacijo, ki se spogleduje z romanom oziroma se pretvarja, da to je, kljub kaotičnosti preveva urgentnost, hlastnost zapisovanja, potreba po ponavljanju in utrjevanju še tako bežnih drobcev in vtisov. To trganje iz pozabe se na videz ne podreja nobeni hierarhiji, se pa naslanja na časovno linearnost sedanjosti pisanja. Oživljanje preteklosti se odvija z distance sedanjosti. Smer Premiere določajo zgodovinsko preverljivi dogodki, na primer koronska kriza, premiera predstave žbam! v Mladinskem gledališču in smrt Saša Hribarja. Pravzaprav se besedilo začne in zaključi z obiskom pokopališča. Prisotnost smrti postane predvsem v drugem delu vse očitnejša, njena pričakovano nepričakovana vrnitev pa razkriva načrtno odsotnost vsakršnega narativnega plana. Uvodni stavek napoveduje naključje: »Spoštovani, po dolgem času se vam oglašam brez namena.« Edini načrt teksta je, da ne sledi nobenemu načrtu, kljub temu pa vzpostavlja nevralgične točke, h katerim se obsesivno-kompulzivno vrača. Poleg smrti je to ljubljanska kulturna scena – sedanja, še bolj pa nekdanja, iz časov Butnskale. Ta in sorodne ponavljajoče se gledališke reference utrjujejo vtis o življenju kot odru. In nasprotno, pisanje je oder, ki pomeni življenje, ko luči ugasnejo, zazeva praznina. Brez pisanja ni Fileta, črpanje iz sebe slej ko prej privede v izčrpanje, a ni užitka brez ponavljanja. Sicer pa je največji kritik in komentator Filipčičevih del še vedno avtor sam. V tem in drugih pogledih je Premiera tipično Filipčičev tekst. V tem smislu izpolnjuje vsa pričakovanja, razen morda enega: da sta se domišljija in igrivost umaknili vdoru življenja. Poskusi, da bi samega sebe spremenil v literarnega junaka, v Jaguarja Petroviča, so res zgolj in samo poskusi. Petrovič, stranski lik ene od komičnih povesti Ilfa in Petrova, parodira pretirano zavzetost družbeno angažiranih sovjetov, pripombe, ki jih piše za lokalni časopis, so namreč napisane v ultrabirokratskem žargonu, ki razkriva absurdnost tovrstnih postopkov. S svojim vedenjem ponazarja nesmiselnost praks, pri katerih se namesto dejanskega dela izvaja zgolj videz dela oziroma goli formalizem. Lik oziroma alter ego Jaguarja Petroviča bi se brez težav vklopil v katerega od Filipčičevih prejšnjih romanov, na misel mi pride na primer Serafa s Šarhove 2. V romanu Premiera je absurdnega, ludističnega smeha, kakršen je obvladoval avtorjeva prejšnja dela, manj, več pa je ljubečih opazk o vsakdanjih drobnarijah ali popisov čistega veselja nad ustvarjanjem, nad možnostjo biti še naprej del ustvarjalnega procesa, sploh v gledališču, a tudi pri zapisovanju, beleženju, koncipiranju romanesknega besedila. Ne nazadnje pa je Premiera tudi hvalnica prijateljstvu, vsem živim in mrtvim pojavam, likom in personam Filetovega življenja. Saj ne, da je to za avtorja kakšna posebna novost, vendar vsako preigravanje istosti izpostavlja neko drugo tematsko linijo. Pričujoči tekst se je začel z obiskom; naj se tako tudi zaključi. Filipčičeva Premiera je podobna pogovoru s klepetavim prijateljem, ki rad obnavlja stare štorije in ga zaradi gostobesednosti ni mogoče ves čas zbrano poslušati. Je pa vseeno prijetna družba.
Piše Ana Geršak, bere Eva Longyka Marušič. Prebiranje Filipčičevih tekstov je podobno obisku hiše strastnega popotnika in zbiratelja. Ni kotička brez spominka, stene so prevešene tako z amaterskimi risbami kot akademskimi umetnijami, kredence in omare se šibijo pod težo predmetov, po mizah so razmetane fotografije. Vse je zbrano z vseh vetrov, med elementi ni druge povezave kot lastništvo: vsi pripadajo istemu zbiratelju, vsak element je avtorski, v smislu, da je oseben in ne more pripadati nikomur drugemu. Filipčičeva besedila so hkrati muzej, kabinet kuriozitet in svet v malem. V vzdrževanju tega sebi lastnega, lahko bi rekli kar avtorskega žanra, je Filipčič nadvse konsistenten. Obenem se ne pretvarja, da bi bil pripovedovalec kdorkoli drug kot on sam; občasno privzemanje pripovednih mask je del igre, ki jo lepo povzema naslovnica Premiere: za masko ni ničesar, v prazno mesto pa se vpisujejo glasovi iz vselej istega vira. »Tak tip sem,« zapiše Filipčič v zaključku, »človek s tisoč obrazi, za katerimi se skriva en sam obraz.« Ločnica med prvo in tretjo osebo ni drugega kot igra, poskus samoopazovanja, ki se vedno znova ujame v zanko sebstva: iz svoje kože pač ni mogoče izstopiti. Premiero, gargantsko memoarsko kompilacijo, ki se spogleduje z romanom oziroma se pretvarja, da to je, kljub kaotičnosti preveva urgentnost, hlastnost zapisovanja, potreba po ponavljanju in utrjevanju še tako bežnih drobcev in vtisov. To trganje iz pozabe se na videz ne podreja nobeni hierarhiji, se pa naslanja na časovno linearnost sedanjosti pisanja. Oživljanje preteklosti se odvija z distance sedanjosti. Smer Premiere določajo zgodovinsko preverljivi dogodki, na primer koronska kriza, premiera predstave žbam! v Mladinskem gledališču in smrt Saša Hribarja. Pravzaprav se besedilo začne in zaključi z obiskom pokopališča. Prisotnost smrti postane predvsem v drugem delu vse očitnejša, njena pričakovano nepričakovana vrnitev pa razkriva načrtno odsotnost vsakršnega narativnega plana. Uvodni stavek napoveduje naključje: »Spoštovani, po dolgem času se vam oglašam brez namena.« Edini načrt teksta je, da ne sledi nobenemu načrtu, kljub temu pa vzpostavlja nevralgične točke, h katerim se obsesivno-kompulzivno vrača. Poleg smrti je to ljubljanska kulturna scena – sedanja, še bolj pa nekdanja, iz časov Butnskale. Ta in sorodne ponavljajoče se gledališke reference utrjujejo vtis o življenju kot odru. In nasprotno, pisanje je oder, ki pomeni življenje, ko luči ugasnejo, zazeva praznina. Brez pisanja ni Fileta, črpanje iz sebe slej ko prej privede v izčrpanje, a ni užitka brez ponavljanja. Sicer pa je največji kritik in komentator Filipčičevih del še vedno avtor sam. V tem in drugih pogledih je Premiera tipično Filipčičev tekst. V tem smislu izpolnjuje vsa pričakovanja, razen morda enega: da sta se domišljija in igrivost umaknili vdoru življenja. Poskusi, da bi samega sebe spremenil v literarnega junaka, v Jaguarja Petroviča, so res zgolj in samo poskusi. Petrovič, stranski lik ene od komičnih povesti Ilfa in Petrova, parodira pretirano zavzetost družbeno angažiranih sovjetov, pripombe, ki jih piše za lokalni časopis, so namreč napisane v ultrabirokratskem žargonu, ki razkriva absurdnost tovrstnih postopkov. S svojim vedenjem ponazarja nesmiselnost praks, pri katerih se namesto dejanskega dela izvaja zgolj videz dela oziroma goli formalizem. Lik oziroma alter ego Jaguarja Petroviča bi se brez težav vklopil v katerega od Filipčičevih prejšnjih romanov, na misel mi pride na primer Serafa s Šarhove 2. V romanu Premiera je absurdnega, ludističnega smeha, kakršen je obvladoval avtorjeva prejšnja dela, manj, več pa je ljubečih opazk o vsakdanjih drobnarijah ali popisov čistega veselja nad ustvarjanjem, nad možnostjo biti še naprej del ustvarjalnega procesa, sploh v gledališču, a tudi pri zapisovanju, beleženju, koncipiranju romanesknega besedila. Ne nazadnje pa je Premiera tudi hvalnica prijateljstvu, vsem živim in mrtvim pojavam, likom in personam Filetovega življenja. Saj ne, da je to za avtorja kakšna posebna novost, vendar vsako preigravanje istosti izpostavlja neko drugo tematsko linijo. Pričujoči tekst se je začel z obiskom; naj se tako tudi zaključi. Filipčičeva Premiera je podobna pogovoru s klepetavim prijateljem, ki rad obnavlja stare štorije in ga zaradi gostobesednosti ni mogoče ves čas zbrano poslušati. Je pa vseeno prijetna družba.
Piše Tonja Jelen, bereta Eva Longyka Marušić in Igor Velše. Pesniška zbirka Braneta Senegačnika Prosojnosti se ob drobno nanizanih motivih spušča v globine razmislekov in spoznanj. Pesmi so v svoji izreki še bolj prefinjene kot doslej, ob tem pa so življenjske in otipljive. V zadnji kitici pesmi Prisotnost se subjekt tako vrne v središče razmišljanje in ustvarjanja. »Izčiščen do odsotnosti / se vračaš / kakor smisel / k besedam in stvarem.« Zbirko Prosojnosti sestavlja deset razdelkov. Pesnik se v njih tematsko navezuje na jezik, drevje oziroma rastlinstvo nasploh, predvsem pa na občutje in premišljevanje. Usmerjen je v drugost, ki je večinoma slovo in minljivost, vendar tega dvojega ne obžaluje. Pesmi lahko beremo tudi kot utrinke med molitvami. Med pesniške liste je vstavljen pavspapir, ki poudarja pomen in vtis prosojnosti. Omogoča premor, dih in vmesnost. Uspešen umetniški vtis daje naslovnica z detajlom slike Ivana Groharja Štemarski vrt. Ujema se s sprehodom po zbirki in je v diametralnosti z belino listov in pesniških podob. Filigransko odmerjeni verzi tako delujejo kot prosojnost misli, občutij in vpogledov skozi celotno poezijo. Minljivost je neizogibna, a jo Senegačnik omili, pri čemer pa ne gre za vdajo ali stremljenje k večnemu življenju. Za vedno je nebo, ne človek, piše: »V protoplazmo zgneteno nebo. / Ki diha v večerno meglo / brez konca.« Senegačnikove Prosojnosti se neposredno soočajo z minljivostjo življenja bližnjih, z minevanjem dneva in zavedanjem človekove smrti. Ta slovesa so tiha in spokojna, skorajda preveč sprijaznjena glede na zapisano. Poezijo o tematiki smrti stapljajo življenjski reki, nauki in misli. Pesnik ob tem ne išče izgubljenih, zamujenih trenutkov, vse je proces, začetek in konec. Senegačnikove podobe se razlivajo in prefinjeno zamrznejo v času, kot da je to poanta uzrtja v danem trenutku. Kajti sprejeti je treba danost in ji zreti v oči, dokler lahko. Kljub bolečini pesnik ne posega z ostrino, temveč s prav posebno mehkobo. Kot da pesmi izražajo streznitev o koncu, ki v osnovi pomeni samo prehod in nov sij. V nenaslovljeni pesmi iz cikla Reže lahko dobimo odgovor na marsikatero življenjsko vprašanje: »Kakšna ljubezen / je uročila / naše oči, / da strmijo, / do smrti strmijo / v ta zastor iz minule svetlobe?« Minevanje je druga stran in druga stran je bivanje. Nič skrivnostnega ni v tem. Senegačnikova prejšnja zbirka Pogovori z nikomer je dajala vtis o večnosti, na primer glasbe, v zbirki Prosojnosti pa smo v živem primežu razmisleka o zdaj in tukaj, ki ga ne bo več ali ga že ni. Pesmi so trenutki molka, sprehoda po naravi in njeni lepoti, sosledja bližine in izgube. Vmes pa sine čas, ki ga je avtor strnil v zrenja in dotike. V tej poeziji je veliko življenjske lepote, ki pa zna biti nedoumljiva: »Še dneve in tedne / v glinenih lončkih gnezdi otroštvo, / kot brezimni sij resničnejših svetov, / zaupno, zanesljivo znamenje / nerazrešljivega pomena.« Včasih je treba ujeti tudi tisto, kar je nedoumljivo.
Piše Tonja Jelen, bereta Eva Longyka Marušić in Igor Velše. Pesniška zbirka Braneta Senegačnika Prosojnosti se ob drobno nanizanih motivih spušča v globine razmislekov in spoznanj. Pesmi so v svoji izreki še bolj prefinjene kot doslej, ob tem pa so življenjske in otipljive. V zadnji kitici pesmi Prisotnost se subjekt tako vrne v središče razmišljanje in ustvarjanja. »Izčiščen do odsotnosti / se vračaš / kakor smisel / k besedam in stvarem.« Zbirko Prosojnosti sestavlja deset razdelkov. Pesnik se v njih tematsko navezuje na jezik, drevje oziroma rastlinstvo nasploh, predvsem pa na občutje in premišljevanje. Usmerjen je v drugost, ki je večinoma slovo in minljivost, vendar tega dvojega ne obžaluje. Pesmi lahko beremo tudi kot utrinke med molitvami. Med pesniške liste je vstavljen pavspapir, ki poudarja pomen in vtis prosojnosti. Omogoča premor, dih in vmesnost. Uspešen umetniški vtis daje naslovnica z detajlom slike Ivana Groharja Štemarski vrt. Ujema se s sprehodom po zbirki in je v diametralnosti z belino listov in pesniških podob. Filigransko odmerjeni verzi tako delujejo kot prosojnost misli, občutij in vpogledov skozi celotno poezijo. Minljivost je neizogibna, a jo Senegačnik omili, pri čemer pa ne gre za vdajo ali stremljenje k večnemu življenju. Za vedno je nebo, ne človek, piše: »V protoplazmo zgneteno nebo. / Ki diha v večerno meglo / brez konca.« Senegačnikove Prosojnosti se neposredno soočajo z minljivostjo življenja bližnjih, z minevanjem dneva in zavedanjem človekove smrti. Ta slovesa so tiha in spokojna, skorajda preveč sprijaznjena glede na zapisano. Poezijo o tematiki smrti stapljajo življenjski reki, nauki in misli. Pesnik ob tem ne išče izgubljenih, zamujenih trenutkov, vse je proces, začetek in konec. Senegačnikove podobe se razlivajo in prefinjeno zamrznejo v času, kot da je to poanta uzrtja v danem trenutku. Kajti sprejeti je treba danost in ji zreti v oči, dokler lahko. Kljub bolečini pesnik ne posega z ostrino, temveč s prav posebno mehkobo. Kot da pesmi izražajo streznitev o koncu, ki v osnovi pomeni samo prehod in nov sij. V nenaslovljeni pesmi iz cikla Reže lahko dobimo odgovor na marsikatero življenjsko vprašanje: »Kakšna ljubezen / je uročila / naše oči, / da strmijo, / do smrti strmijo / v ta zastor iz minule svetlobe?« Minevanje je druga stran in druga stran je bivanje. Nič skrivnostnega ni v tem. Senegačnikova prejšnja zbirka Pogovori z nikomer je dajala vtis o večnosti, na primer glasbe, v zbirki Prosojnosti pa smo v živem primežu razmisleka o zdaj in tukaj, ki ga ne bo več ali ga že ni. Pesmi so trenutki molka, sprehoda po naravi in njeni lepoti, sosledja bližine in izgube. Vmes pa sine čas, ki ga je avtor strnil v zrenja in dotike. V tej poeziji je veliko življenjske lepote, ki pa zna biti nedoumljiva: »Še dneve in tedne / v glinenih lončkih gnezdi otroštvo, / kot brezimni sij resničnejših svetov, / zaupno, zanesljivo znamenje / nerazrešljivega pomena.« Včasih je treba ujeti tudi tisto, kar je nedoumljivo.
Piše Andrej Lutman, bereta Igor Velše in Eva Longyka Marušič. Aleš Učakar je leta 1996 objavil zbirko kratke proze Veliki Mhrann in leta 1999 pesniško zbirko Mesta tihe sreče. Naslov nove zbirke Naposled vsaj implicira čas, ko je pesniško ustvarjanje doseglo tisto stopnjo, da se pesmi zvrstijo v zbirko in dobijo mesto v osebnem kozmosu izrekanja. Zbirka je razdeljena na dva dela. Oblikovno vzeto pravzaprav ni razlike: stihi so dosledno brez velikih začetnic, pesmi so razpotegnjene, vsebujejo dolge verze, krajši verzi pa jim dodelijo udarnost in spevnost, česar daljši ne vsebujejo, saj stremijo k naraciji, k ponavljajočim se izpisom in opisom pesnikovih zaznamb. Na dva dela zbirko ločita verza ali kar krilatici „iz normalizacije nenormalnega / v totalizacijo totalnega“. Prvi del zbirke je vsebinsko osmišljen s slikanjem sedanjosti, ki se razteza v prihodnost, in je katastrofično preroški. V pesmi Spektakel so verzi: „…zato nas čaka zamenjava udov s komponentami / algoritmi pridejo namesto uma / intima bo entropična / individualnost moteča“. Še bolj nazorna je pesem Drobci apokalipse, ki se konča s kitico: „gozd je utišan in ogoljen / ocean je omotično spokojen / seme je odplulo z oseko / iščoč potem pač kak drug južni otok / planet je zdaj togotno prazen“. Pesnik torej dopoveduje svetu in bralstvu, da je stanje preresno celo za ironijo. Drugi del zbirke ne poglablja mrakobe prvega dela, a pri njej vztraja in ji dodaja nekak narativni lok, da pa je morda vendarle mogoča manj mračna prihodnost. A tak namig je zgolj iluzija, saj je nakazano le nekakšno sprijaznjenje s stanjem, ki naj bi se kar ne nehalo. Kot nekakšno rešitev ali možnost odmika pesnik nakaže smer ustvarjanja, pesnjenja, prebiranja. V pesmi z naslovom Najino mesto usmeri z verzi: „najino mesto ne potrebuje ne hrupa ne slave / njegove ulice so večno hvaležne / za stopinje, ki jih čeznje sejeva / in čez trge, terase, promenade / ponosno je na predanost / vdihnjeno v toploto potne kože“. Verzi v pesmi Oda radosti so še bolj optimistični: „… ki bodo naslednji najemniki mojega doma / ki bodo ljubili in hrepeneli znova in znova / ki bojo brali moja pisma v steklenici / poslana prek valov, stoletij / na krilih delfina in metulja / ker življenje gre vedno naprej“. Izbrana navedka sta nekak skrajni doseg pesnikovih videnj, ki prav izstopata iz siceršnje kataklizmične agende zbirke. Posebnost in dragocenost zbirke Naposled je tudi spremno besedilo izpod peresa samega pesnika, v katerem nazorno pojasnjuje nekatere značilnosti pesmi. Da še ni vsega konec navsezadnje sporoča stavek: „Ena od možnosti izbojevanja boljšega sveta je v pričujoči poetični izvedbi previharjenje duhovnega in fizičnega gorja per aspera ad astra.“ Stanja človekove zavesti, kot so strah, napetost, bolezen, skrivanje, bežanje in podobno, pesniku dodajajo presežno vrednost, da brezkompromisno opozarja na zablode, išče vzroke, in hkrati nakazuje pot, ki si jo človeštvo zasluži, a si jo mora prislužiti. Nemara tudi z branjem pesmi iz zbirke Naposled.
Piše Andrej Lutman, bereta Igor Velše in Eva Longyka Marušič. Aleš Učakar je leta 1996 objavil zbirko kratke proze Veliki Mhrann in leta 1999 pesniško zbirko Mesta tihe sreče. Naslov nove zbirke Naposled vsaj implicira čas, ko je pesniško ustvarjanje doseglo tisto stopnjo, da se pesmi zvrstijo v zbirko in dobijo mesto v osebnem kozmosu izrekanja. Zbirka je razdeljena na dva dela. Oblikovno vzeto pravzaprav ni razlike: stihi so dosledno brez velikih začetnic, pesmi so razpotegnjene, vsebujejo dolge verze, krajši verzi pa jim dodelijo udarnost in spevnost, česar daljši ne vsebujejo, saj stremijo k naraciji, k ponavljajočim se izpisom in opisom pesnikovih zaznamb. Na dva dela zbirko ločita verza ali kar krilatici „iz normalizacije nenormalnega / v totalizacijo totalnega“. Prvi del zbirke je vsebinsko osmišljen s slikanjem sedanjosti, ki se razteza v prihodnost, in je katastrofično preroški. V pesmi Spektakel so verzi: „…zato nas čaka zamenjava udov s komponentami / algoritmi pridejo namesto uma / intima bo entropična / individualnost moteča“. Še bolj nazorna je pesem Drobci apokalipse, ki se konča s kitico: „gozd je utišan in ogoljen / ocean je omotično spokojen / seme je odplulo z oseko / iščoč potem pač kak drug južni otok / planet je zdaj togotno prazen“. Pesnik torej dopoveduje svetu in bralstvu, da je stanje preresno celo za ironijo. Drugi del zbirke ne poglablja mrakobe prvega dela, a pri njej vztraja in ji dodaja nekak narativni lok, da pa je morda vendarle mogoča manj mračna prihodnost. A tak namig je zgolj iluzija, saj je nakazano le nekakšno sprijaznjenje s stanjem, ki naj bi se kar ne nehalo. Kot nekakšno rešitev ali možnost odmika pesnik nakaže smer ustvarjanja, pesnjenja, prebiranja. V pesmi z naslovom Najino mesto usmeri z verzi: „najino mesto ne potrebuje ne hrupa ne slave / njegove ulice so večno hvaležne / za stopinje, ki jih čeznje sejeva / in čez trge, terase, promenade / ponosno je na predanost / vdihnjeno v toploto potne kože“. Verzi v pesmi Oda radosti so še bolj optimistični: „… ki bodo naslednji najemniki mojega doma / ki bodo ljubili in hrepeneli znova in znova / ki bojo brali moja pisma v steklenici / poslana prek valov, stoletij / na krilih delfina in metulja / ker življenje gre vedno naprej“. Izbrana navedka sta nekak skrajni doseg pesnikovih videnj, ki prav izstopata iz siceršnje kataklizmične agende zbirke. Posebnost in dragocenost zbirke Naposled je tudi spremno besedilo izpod peresa samega pesnika, v katerem nazorno pojasnjuje nekatere značilnosti pesmi. Da še ni vsega konec navsezadnje sporoča stavek: „Ena od možnosti izbojevanja boljšega sveta je v pričujoči poetični izvedbi previharjenje duhovnega in fizičnega gorja per aspera ad astra.“ Stanja človekove zavesti, kot so strah, napetost, bolezen, skrivanje, bežanje in podobno, pesniku dodajajo presežno vrednost, da brezkompromisno opozarja na zablode, išče vzroke, in hkrati nakazuje pot, ki si jo človeštvo zasluži, a si jo mora prislužiti. Nemara tudi z branjem pesmi iz zbirke Naposled.
premiera: LGL, 6. februar 2025 Radio Slovenija, 7. februar 2025, info oddaje V Lutkovnem gledališču Ljubljana so sinoči uprizorili senčno predstavo z naslovom Mali nauki o čudenju, ki temelji na sporočilih ameriške biologinje in okoljevarstvenice Rachel Carson. Iz njene dokumentarno pisne zapuščine sta lutkovnem predstavo za odraščajočo publiko zasnovala Enrica Carini in režiser Fabrizio Montecchi. Ogledala si jo je Magda Tušar:
premiera: LGL, 6. februar 2025 Radio Slovenija, 7. februar 2025, info oddaje V Lutkovnem gledališču Ljubljana so sinoči uprizorili senčno predstavo z naslovom Mali nauki o čudenju, ki temelji na sporočilih ameriške biologinje in okoljevarstvenice Rachel Carson. Iz njene dokumentarno pisne zapuščine sta lutkovnem predstavo za odraščajočo publiko zasnovala Enrica Carini in režiser Fabrizio Montecchi. Ogledala si jo je Magda Tušar:
Odrska inscenacija stripovske zgodbe, ki je izšla leta 1968, legendarne junake Zvitorepca, Trdonjo in Lakotnika popelje v temačni srednji vek. Slovensko mladinsko gledališče se s predstavo poklanja letošnji stoti obletnici rojstva Mikija Mustra. Režiser: Matjaž Pograjc Ideja in scenarij: Klara Kastelec, Matjaž Pograjc Glasba: Silence (Boris Benko, Primož Hladnik) Koreografija: Branko Potočan Scenografija: Estrihi in ometi (Sandi Mikluž, Tomaž Štrucl) Kostumografija: Neli Štrukelj, Jana Seliškar Oblikovanje mask: Jana Seliškar Svetovalec za igro z masko: Brane Vižintin Lektorica: Magda Lojk Oblikovanje videa: Luka Dekleva Oblikovanje svetlobe: Matjaž Brišar Oblikovanje zvoka: Marijan Sajovic Oblikovanje maske: Nathalie Horvat Asistent režije: Mitja Lovše Vodja predstave: Liam Hlede Igrajo: Jurica Marčec, Klara Kastelec, Ivan Peternelj, Janja Majzelj, Maruša Oblak, Robert Prebil, Romana Šalehar, Dario Varga, Liam Hlede, Boris Prevec
Odrska inscenacija stripovske zgodbe, ki je izšla leta 1968, legendarne junake Zvitorepca, Trdonjo in Lakotnika popelje v temačni srednji vek. Slovensko mladinsko gledališče se s predstavo poklanja letošnji stoti obletnici rojstva Mikija Mustra. Režiser: Matjaž Pograjc Ideja in scenarij: Klara Kastelec, Matjaž Pograjc Glasba: Silence (Boris Benko, Primož Hladnik) Koreografija: Branko Potočan Scenografija: Estrihi in ometi (Sandi Mikluž, Tomaž Štrucl) Kostumografija: Neli Štrukelj, Jana Seliškar Oblikovanje mask: Jana Seliškar Svetovalec za igro z masko: Brane Vižintin Lektorica: Magda Lojk Oblikovanje videa: Luka Dekleva Oblikovanje svetlobe: Matjaž Brišar Oblikovanje zvoka: Marijan Sajovic Oblikovanje maske: Nathalie Horvat Asistent režije: Mitja Lovše Vodja predstave: Liam Hlede Igrajo: Jurica Marčec, Klara Kastelec, Ivan Peternelj, Janja Majzelj, Maruša Oblak, Robert Prebil, Romana Šalehar, Dario Varga, Liam Hlede, Boris Prevec
Samota prihaja v različnih oblikah, včasih po tihem in neopazno, spet drugič pa glasno in pretresljivo. In prav ta izkušnja v filmu Samota islandske režiserke Ninne Pálmadóttir na čudežen način poveže dva skrajno neobičajna sotrpina. Na eni strani samotnega, ostarelega kmeta Gunnarja, ki je celotno življenje posvetil družinski kmetiji in zaradi državnega projekta ostal brez nje. S tem pa na prvi pogled tudi brez vsega. Na drugi strani pa vedrega in radovednega dečka Arija, ki se je znašel v težavni družinski situaciji ločenih staršev in odsotnega očeta. Gunnar, ki ga z ravno pravo mero zadržanosti vrhunsko odigra Þhröstur Leó Gunnarsson, se s svojo usodo navidez hitro sprijazni in brez pretiranih čustev zapusti svoj dom na podeželju – z nekoliko težjim srcem pa tudi svoje ljubljene konje. Prvi kadri filma dajejo slutiti, da bomo gledali že večkrat videno dramo zagrenjenega in vase zaprtega starca, ki samo čaka, da lahko izbruhne. A Gunnar se v nasprotju z razširjenim predsodkom o zadrtosti kmetov v filmu vedno bolj kaže kot topla in nežna duša, ki je, vržena v mestni živelj, kvečjemu zmedena in kakopak hrepeneča po podeželskem miru. Njegovo zaprtost vase in pretirano skromnost, skoraj puščobnost v odnosu do stvari in ljudi pa po selitvi v mesto postopoma odtaja sosednji deček Ari, ki ga prepričljivo upodobi Hermann Samúelsson. Dečkova srčnost in vztrajnost pri poskusih navezovanja stika ga sprva čudi in plaši, vse dokler ga ni prisiljen spustiti v svoj novi dom. V bistvu njegovo stanovanje šele s prihodom Arija postopoma postane pravi dom. Kar je tudi posrečena metafora Gunnarjeve preobrazbe v prijaznega dedka, ki se močno naveže na svojega novega prijatelja. Film z minimalnimi, a učinkovitimi sredstvi podkrepi odlično napisano zgodbo scenarista Rúnarja Rúnarssona. Z majhnimi detajli, senzibilno uporabo kamere in skrbno umeščeno glasbo nakazuje na Gunnarjeva in Arijeva potlačena čustva. Ko njuna medsebojna navezanost na vrhuncu doživi presenetljiv rez, pa se metafore v pravem trenutku umaknejo čustvovanju igralcev, ki se ganljivo odpreta drug drugemu in gledalcu. Scenarij se poleg tega ves čas subtilno poigrava z našimi predsodki in pričakovanji glede razpleta, kar preprosto zgodbo ves čas poživlja in jo do konca ohranja zanimivo. Ko se že zdi, da se bo film sklenil predvidljivo tragično ali osladno srečno – režiserka nam namreč nakaže obe možnosti – pa nas z odprtim koncem pusti ravno prav zaplavati v lastnih občutenjih. Ne v občutku nedorečenosti, ampak pristnega optimizma in upanja. Na soočenje s svojo lastno samoto je nenazadnje obsojen vsak človek sam. In če sta se z njo zmožna soočiti človeških stikov popolnoma nevajen starec Gunnar in v življenjskih preizkušnjah neizkušeni deček Ari, je tega morda sposoben vsakdo. Bere: Igor Velše Piše: Žiga Brdnik
Samota prihaja v različnih oblikah, včasih po tihem in neopazno, spet drugič pa glasno in pretresljivo. In prav ta izkušnja v filmu Samota islandske režiserke Ninne Pálmadóttir na čudežen način poveže dva skrajno neobičajna sotrpina. Na eni strani samotnega, ostarelega kmeta Gunnarja, ki je celotno življenje posvetil družinski kmetiji in zaradi državnega projekta ostal brez nje. S tem pa na prvi pogled tudi brez vsega. Na drugi strani pa vedrega in radovednega dečka Arija, ki se je znašel v težavni družinski situaciji ločenih staršev in odsotnega očeta. Gunnar, ki ga z ravno pravo mero zadržanosti vrhunsko odigra Þhröstur Leó Gunnarsson, se s svojo usodo navidez hitro sprijazni in brez pretiranih čustev zapusti svoj dom na podeželju – z nekoliko težjim srcem pa tudi svoje ljubljene konje. Prvi kadri filma dajejo slutiti, da bomo gledali že večkrat videno dramo zagrenjenega in vase zaprtega starca, ki samo čaka, da lahko izbruhne. A Gunnar se v nasprotju z razširjenim predsodkom o zadrtosti kmetov v filmu vedno bolj kaže kot topla in nežna duša, ki je, vržena v mestni živelj, kvečjemu zmedena in kakopak hrepeneča po podeželskem miru. Njegovo zaprtost vase in pretirano skromnost, skoraj puščobnost v odnosu do stvari in ljudi pa po selitvi v mesto postopoma odtaja sosednji deček Ari, ki ga prepričljivo upodobi Hermann Samúelsson. Dečkova srčnost in vztrajnost pri poskusih navezovanja stika ga sprva čudi in plaši, vse dokler ga ni prisiljen spustiti v svoj novi dom. V bistvu njegovo stanovanje šele s prihodom Arija postopoma postane pravi dom. Kar je tudi posrečena metafora Gunnarjeve preobrazbe v prijaznega dedka, ki se močno naveže na svojega novega prijatelja. Film z minimalnimi, a učinkovitimi sredstvi podkrepi odlično napisano zgodbo scenarista Rúnarja Rúnarssona. Z majhnimi detajli, senzibilno uporabo kamere in skrbno umeščeno glasbo nakazuje na Gunnarjeva in Arijeva potlačena čustva. Ko njuna medsebojna navezanost na vrhuncu doživi presenetljiv rez, pa se metafore v pravem trenutku umaknejo čustvovanju igralcev, ki se ganljivo odpreta drug drugemu in gledalcu. Scenarij se poleg tega ves čas subtilno poigrava z našimi predsodki in pričakovanji glede razpleta, kar preprosto zgodbo ves čas poživlja in jo do konca ohranja zanimivo. Ko se že zdi, da se bo film sklenil predvidljivo tragično ali osladno srečno – režiserka nam namreč nakaže obe možnosti – pa nas z odprtim koncem pusti ravno prav zaplavati v lastnih občutenjih. Ne v občutku nedorečenosti, ampak pristnega optimizma in upanja. Na soočenje s svojo lastno samoto je nenazadnje obsojen vsak človek sam. In če sta se z njo zmožna soočiti človeških stikov popolnoma nevajen starec Gunnar in v življenjskih preizkušnjah neizkušeni deček Ari, je tega morda sposoben vsakdo. Bere: Igor Velše Piše: Žiga Brdnik
Celovečerni slovenski film, ki je junija lani doživel premiero v Idriji, v torek pa še v ljubljanskem Kinodvoru, se pomudi na več različnih krajih Idrijskega, Tolminskega in Cerkljanskega konca, obišče mogočne vrhove Matajurja, Porezna in Banjške planote, se spusti v rečna korita, kanjone in jame ter ob pomoči igranih in animiranih vložkov prikaže številne obrede, ki so zaznamovali življenje starovercev od rojstva do smrti. Omenjena prizorišča so uporabljali kot naravna svetišča, v katerih so se staroverci poklonili boginji Nikrmani, povsod navzoči kozmični stvariteljici in prasili, ki so se jo prinašalci krščanstva od 14. stoletja naprej trudili za večno izgnati. Preprosto in skromno ljudstvo je staroverske običaje ohranilo vsaj do prve svetovne vojne. Gledalec ob pomoči filma osvoji pojme, kot so tročan, dahnar, črna vahta, zdahec, samoč in medežija ter se od blizu seznani z vodnimi in gozdnimi duhovi, ki so krojili vsakdanje življenje starovercev v Posočju. Eden izmed pomembnih obredov je bil npr. povezan z zlivanjem vode, v kateri se je novorojenček prvič okopal, pod bližnje drevo, da se je med njima vzpostavila vseživljenjska vez, spet drug obred z metanjem cvetličnih šopkov v reko in zatikanjem kamnov, prepojenih z menstrualno krvjo in moškim semenom, v debla dreves kot simbolno vzpodbudo plodnosti. Ob suši so vodnemu duhu Mahojcu v potoke zlivali kri žrtvovane živali in še bi lahko naštevali … Pri ogledu filma Nekoč v Posočju nam najprej padejo v oči izrazito poetični posnetki pokrajine, za katere sta zaslužna mojstra fotografije Lev Predan Kowarski in Dejan Ulaga, ter animirani vložki Mateja Lavrenčiča, ki duhovito povzamejo pripovedovanje oz. čantaranje dveh starovercev, zanimivi pa so tudi tridimenzionalni računalniški modeli prikaza naravnih znamenitosti v Posočju, kakršne so bile pred približno sto leti v nasprotju z današnjimi. Omeniti velja tudi igrane prizore, posnete v domačijah posoških starovercev, v katerih so Ivan Peternelj, Aino Aalto, Matija Vastl, Blaž Šef, Klemen Kovačič, Kristijan Guček, Zdravko Duša, Sebastjan Starič in Dušan Teropšič prepričljivo odigrali odlomke iz obredov, med katerimi vzbujajo največ pozornosti tisti z določanjem etično neoporečnega dehnarja in članov črne vahte, pitjem močeradovca ter “kaznovanjem” nasilnežev z intuitivno izbiro med zaužitjem ajdove moke in rdeče mušnice. Film Nekoč v Posočju je na Festivalu slovenskega filma prejel posebno omembo v kategoriji za najboljši dokumentarni film ter nagrado vesna najboljši zvok pod taktirko Boštjana Kačičnika. Največje delo pa je brez dvoma opravila režiserka in scenaristka Ema Kugler, ki je ob pomoči krajevnega poznavalca staroverskih svetišč več let zapored obiskovala in raziskovala obsežen teren ter z Medveščkovo knjigo v roki sestavljala čudovit mozaik sveta, ki je v vseh segmentih spojen s čudeži narave – pri ohranjanju te pa bi se, glede na videno v filmu, bolj kot na t. i. tehnologijo “zelenega” prehoda morali naslanjati na izročila tistih, ki so jo spoznali intimno oz. po doživljajski plati, z uvidom Nikrmanine večplastnosti in njene vpletenosti v vsakdanje izzive. Bere: Lidija Hartman Piše: Miša Gams
Celovečerni slovenski film, ki je junija lani doživel premiero v Idriji, v torek pa še v ljubljanskem Kinodvoru, se pomudi na več različnih krajih Idrijskega, Tolminskega in Cerkljanskega konca, obišče mogočne vrhove Matajurja, Porezna in Banjške planote, se spusti v rečna korita, kanjone in jame ter ob pomoči igranih in animiranih vložkov prikaže številne obrede, ki so zaznamovali življenje starovercev od rojstva do smrti. Omenjena prizorišča so uporabljali kot naravna svetišča, v katerih so se staroverci poklonili boginji Nikrmani, povsod navzoči kozmični stvariteljici in prasili, ki so se jo prinašalci krščanstva od 14. stoletja naprej trudili za večno izgnati. Preprosto in skromno ljudstvo je staroverske običaje ohranilo vsaj do prve svetovne vojne. Gledalec ob pomoči filma osvoji pojme, kot so tročan, dahnar, črna vahta, zdahec, samoč in medežija ter se od blizu seznani z vodnimi in gozdnimi duhovi, ki so krojili vsakdanje življenje starovercev v Posočju. Eden izmed pomembnih obredov je bil npr. povezan z zlivanjem vode, v kateri se je novorojenček prvič okopal, pod bližnje drevo, da se je med njima vzpostavila vseživljenjska vez, spet drug obred z metanjem cvetličnih šopkov v reko in zatikanjem kamnov, prepojenih z menstrualno krvjo in moškim semenom, v debla dreves kot simbolno vzpodbudo plodnosti. Ob suši so vodnemu duhu Mahojcu v potoke zlivali kri žrtvovane živali in še bi lahko naštevali … Pri ogledu filma Nekoč v Posočju nam najprej padejo v oči izrazito poetični posnetki pokrajine, za katere sta zaslužna mojstra fotografije Lev Predan Kowarski in Dejan Ulaga, ter animirani vložki Mateja Lavrenčiča, ki duhovito povzamejo pripovedovanje oz. čantaranje dveh starovercev, zanimivi pa so tudi tridimenzionalni računalniški modeli prikaza naravnih znamenitosti v Posočju, kakršne so bile pred približno sto leti v nasprotju z današnjimi. Omeniti velja tudi igrane prizore, posnete v domačijah posoških starovercev, v katerih so Ivan Peternelj, Aino Aalto, Matija Vastl, Blaž Šef, Klemen Kovačič, Kristijan Guček, Zdravko Duša, Sebastjan Starič in Dušan Teropšič prepričljivo odigrali odlomke iz obredov, med katerimi vzbujajo največ pozornosti tisti z določanjem etično neoporečnega dehnarja in članov črne vahte, pitjem močeradovca ter “kaznovanjem” nasilnežev z intuitivno izbiro med zaužitjem ajdove moke in rdeče mušnice. Film Nekoč v Posočju je na Festivalu slovenskega filma prejel posebno omembo v kategoriji za najboljši dokumentarni film ter nagrado vesna najboljši zvok pod taktirko Boštjana Kačičnika. Največje delo pa je brez dvoma opravila režiserka in scenaristka Ema Kugler, ki je ob pomoči krajevnega poznavalca staroverskih svetišč več let zapored obiskovala in raziskovala obsežen teren ter z Medveščkovo knjigo v roki sestavljala čudovit mozaik sveta, ki je v vseh segmentih spojen s čudeži narave – pri ohranjanju te pa bi se, glede na videno v filmu, bolj kot na t. i. tehnologijo “zelenega” prehoda morali naslanjati na izročila tistih, ki so jo spoznali intimno oz. po doživljajski plati, z uvidom Nikrmanine večplastnosti in njene vpletenosti v vsakdanje izzive. Bere: Lidija Hartman Piše: Miša Gams
Piše: Tonja Jelen, bere Igor Velše. Roman esejista in pisatelja Vinka Ošlaka Pismo Philemonu je preplet najrazličnejših razmislekov, presoj in razprav o življenju. Dogaja se v prvem stoletju v Rimu, vendar se zdi, da je zasnova brezčasna in bi se lahko dogajal tudi danes. Podlaga za roman je pismo apostola Pavla, ki pa ga nadgrajujejo avtorjevi vpogledi in domišljija. Vse to se kaže v pogovorih, ki odpirajo vprašanja o samem jedru obstoja – življenju – s tem pa tudi o zavedanju minljivosti in koncu. Čeprav okoliščine na smrt obsojenega Pavla kažejo na konec, se protagonist vseeno posveča še drugim razmislekom in ne le o obsodbi in koncu. Rdeča nit je predvsem poudarjanje modrosti, srčnosti in človeškosti. Tu se zastavlja pomembno vprašanje – kaj je človeško in ali je to dobro. Zdi se, da gre za nenehno nasprotje med moralo in slabim in praznim življenjem. Delo ponuja več vidikov, saj ga je mogoče brati s filozofskega, teološkega in literarnega vidika. Vse troje se namreč smiselno povezuje in prepleta. Dodatno težo Pavlovim razmislekom dajejo citati, v poševnem tisku, večinoma svetopisemski odlomki. Pisec pri tem ne zdrsne v moraliziranje in pretirano kazanje ene strani; bistvo je delati dobro, kar pa seveda velja za vse človeštvo. Dobra novica nas lahko zaposluje vse življenje«. Dogajanje je prikazano živo, s skoraj vsemi resničnimi zgodovinskimi liki, ki vstopajo v dialoge. Živahno razpravljanje uresničuje bravurozen jezik, kakršnega v sodobni književnosti večkrat pogrešamo. Osebna in zemljepisna imena pa niso poslovenjena, kar kaže že naslov romana, pa tudi imena, kot so Korinth, Roma, Christos, Paulos in druga. Učinek je večja pristnost dela, postavljenega prvo stoletje. Spopadanje med bliščem in pristnostjo, dobrim in slabim, tudi krščanskim in poganskim, brezbrižnostjo in poglobljenostjo spominja na Ošlakove eseje iz leta 2007 Obe kraljestvi. Tudi v njih se kažejo pomisleki ob popularnosti in naivnosti. Obstaja tudi dvom, bojazen, ki se jima ni mogoče izogniti. Prav ta kritičnost je dobro gonilo romana. Poudarila bi še vlogo Arethe, ki ni samo neopazna gospodinja. Večplastno predstavljanje žensk in njihovih vrlin kaže, kaj vse lahko prinesejo njena dobra dejanja. Čeprav danes obstaja veliko knjig za osebno rast, je Ošlakovo leposlovno delo za to veliko bolj primerno branje, ob njem lahko tehtno premislimo, koliko smo svobodni. Če smo. Pismo Philemonu je bilo nagrajeno z literarno nagrado svetlobnica leto 2023. Vinko Ošlak je v Pismu Philemonu natančno zastavil kar nekaj vprašanj in prodrl na marsikatero področje. Analiziral je večna vprašanja, na katera se v vse hitrejšem svetu prevečkrat pozablja, in z njimi dregnil v srž posameznika in skupnosti, ki je spregledala že marsikaj bistvenega in dobrega za človeštvo. Ne nazadnje je to pismo za marsikoga, ki se sooča s tako imenovanimi življenjskimi razmisleki. Roman Pismo Philemonu ni le delo, ki bi bilo odprto samo za vero, stremi namreč k dobremu in mirnemu. K temu, skratka, kar potrebujemo vsi.
Piše: Tonja Jelen, bere Igor Velše. Roman esejista in pisatelja Vinka Ošlaka Pismo Philemonu je preplet najrazličnejših razmislekov, presoj in razprav o življenju. Dogaja se v prvem stoletju v Rimu, vendar se zdi, da je zasnova brezčasna in bi se lahko dogajal tudi danes. Podlaga za roman je pismo apostola Pavla, ki pa ga nadgrajujejo avtorjevi vpogledi in domišljija. Vse to se kaže v pogovorih, ki odpirajo vprašanja o samem jedru obstoja – življenju – s tem pa tudi o zavedanju minljivosti in koncu. Čeprav okoliščine na smrt obsojenega Pavla kažejo na konec, se protagonist vseeno posveča še drugim razmislekom in ne le o obsodbi in koncu. Rdeča nit je predvsem poudarjanje modrosti, srčnosti in človeškosti. Tu se zastavlja pomembno vprašanje – kaj je človeško in ali je to dobro. Zdi se, da gre za nenehno nasprotje med moralo in slabim in praznim življenjem. Delo ponuja več vidikov, saj ga je mogoče brati s filozofskega, teološkega in literarnega vidika. Vse troje se namreč smiselno povezuje in prepleta. Dodatno težo Pavlovim razmislekom dajejo citati, v poševnem tisku, večinoma svetopisemski odlomki. Pisec pri tem ne zdrsne v moraliziranje in pretirano kazanje ene strani; bistvo je delati dobro, kar pa seveda velja za vse človeštvo. Dobra novica nas lahko zaposluje vse življenje«. Dogajanje je prikazano živo, s skoraj vsemi resničnimi zgodovinskimi liki, ki vstopajo v dialoge. Živahno razpravljanje uresničuje bravurozen jezik, kakršnega v sodobni književnosti večkrat pogrešamo. Osebna in zemljepisna imena pa niso poslovenjena, kar kaže že naslov romana, pa tudi imena, kot so Korinth, Roma, Christos, Paulos in druga. Učinek je večja pristnost dela, postavljenega prvo stoletje. Spopadanje med bliščem in pristnostjo, dobrim in slabim, tudi krščanskim in poganskim, brezbrižnostjo in poglobljenostjo spominja na Ošlakove eseje iz leta 2007 Obe kraljestvi. Tudi v njih se kažejo pomisleki ob popularnosti in naivnosti. Obstaja tudi dvom, bojazen, ki se jima ni mogoče izogniti. Prav ta kritičnost je dobro gonilo romana. Poudarila bi še vlogo Arethe, ki ni samo neopazna gospodinja. Večplastno predstavljanje žensk in njihovih vrlin kaže, kaj vse lahko prinesejo njena dobra dejanja. Čeprav danes obstaja veliko knjig za osebno rast, je Ošlakovo leposlovno delo za to veliko bolj primerno branje, ob njem lahko tehtno premislimo, koliko smo svobodni. Če smo. Pismo Philemonu je bilo nagrajeno z literarno nagrado svetlobnica leto 2023. Vinko Ošlak je v Pismu Philemonu natančno zastavil kar nekaj vprašanj in prodrl na marsikatero področje. Analiziral je večna vprašanja, na katera se v vse hitrejšem svetu prevečkrat pozablja, in z njimi dregnil v srž posameznika in skupnosti, ki je spregledala že marsikaj bistvenega in dobrega za človeštvo. Ne nazadnje je to pismo za marsikoga, ki se sooča s tako imenovanimi življenjskimi razmisleki. Roman Pismo Philemonu ni le delo, ki bi bilo odprto samo za vero, stremi namreč k dobremu in mirnemu. K temu, skratka, kar potrebujemo vsi.
Piše Miša Gams, bereta Eva Longyka Marušič in Igor Velše. Vpadljivo zeleno obarvano naslovnico zbirke pesnika, dramatika, prevajalca in kritika Petra Semoliča Žalostinke za okroglo Zemljo krasi polovična fotografija črne mačke, ki se tako ali drugače sprehaja skozi vso knjigo, Njen najudarnejši citat nemara lahko preberemo na zadnji platnici: “pri šestinpetdesetih / letih je nemara že čas / za kaj več kot nekaj besed / na papirju, morda vsaj za / majhno kartonsko škatlo / paradoks v obliki mačjega / telesa, prgišče sanj”. Mačko lahko razumemo kot pesnikovo ljubljenko in hkrati kot metaforo za preprosto in spontano življenjsko filozofijo o tem, da včasih besede nastopijo pred mislijo kot neke vrste stopinje iracionalnega, kateremu bi um moral slediti, če bi želel kdaj preseči omejujočo dihotomijo zahodnjaške miselnosti. Prav zato so “žalostinke” v zbirki zastavljene kot asociativen monolog, samorefleksija – in ne kot dialog – s književniki, slikarji, filozofi in psihologi, kot so Pirjevec, Jong, Rimbaud, Freud, Fromm, Bataille, Ginsberg, Pound, Peterson, Bauman, Žižek, Platon, Gramsci, Grimm, Carroll, Chomsky in še bi lahko naštevali. Semolič tudi sam priznava, da je za pesnika najtežje opravilo preseči svoj lastni solipsizem in stopiti v dialog z Drugim, saj v pesmi Slišal sem, da je moja poezija nema na koncu zapiše: “Vsaka pesem je pesem za gledanje / Tudi ta / A kako naj moja vasezagledanost / vznemiri tvojo / (vrti se v krogu, lovi lastni rep)”. Pesem z naslovom Pero bi lahko razumeli kot pesem o ptičjem peresu, ki v sebi hrani spomin na letenje in kožo, h kateri je bilo pripeto. A pero je lahko tudi Pero, Peter, ki prav tako išče svobodo in tudi njen osnovni pogoj – disciplino, ki je v določeni meri vendarle potrebna za pisanje pesmi: “Pero se spominja letenja / in kože / Pero odreže vzdih od diha / potegne črto / do tu sem jaz / od tu naprej je pesem.” Tudi v pesmi z naslovom Dva se protagonist razdeli na Petra Semoliča, ki misli na Prometeja, in Petra Semoliča, ki “poskuša izračunati razmerje med sveže zapadlim snegom in starostjo sprevodnika na nočnem vlaku”. Ko Prometej zapre oči, oba Semoliča zapreta računalnik in pustita, da se svet zamaje kot “beseda, ko vanjo trči rima”. Fascinacija s peresom, ki se v krožnem vrtenju vsakič znova znajde na istem mestu, se prelevi v fascinacijo z obliko planeta, na katerem se živa bitja – hočeš nočeš – slej ko prej znajdejo na istem mestu, na mestu svojega izhodišča – razmisleka o samem sebi in na točki, kjer se spočetje in smrt zlijeta. V pesmi Sever zapiše naslednjo misel: “… besedni / niz razlomim na poljubnem / mestu v upanju, da mi ne bo / treba spet enkrat pisati o / umiranju, se reševati v smrt / Pomisli, kamorkoli odideš / na okrogli Zemlji, vedno se / vrneš na svoje izhodišče, k / sebi, k premisleku o sebi in / svojih izhodiščih …” Žalostinke v pesniški zbirki Petra Semoliča ob vsakem branju postajajo polne upanja ob uzretju sveta kot fenomenološkega procesa, ki evolvira skozi navidezni kaos neizogibnega samoizničenja in nesmisla. Poleg raziskovanja mentalnega sveta in razmišljanja o svojih psihičnih mejah se pesnik nenehno zaveda, da je tudi njegovo telo minljivo, zavezano staranju in umiranju. Zbujanje sredi noči zaradi neznosnih bolečin, pri katerih noben analgetik ne pomaga, poraja domiselne halucinacije in vizije – v pesmi Bolečina npr. že v uvodu zapiše: “Sredi noči sedim v postelji / Bolečina plamti kot ogenj / in riše na stene reči / vsaj tako pomembne / za prihodnost poezije, kot so / kosti pod pariškimi temelji …” V fantazijah ugotavlja, da ni več sam in da se do zavesti vse bolj prebijajo otroški spomini (Zadnja fantazija), spomini na razpočeno srce (Stopnjevanje, Srčne zadeve) in nevrotično-psihotične zlome preživelih stoletij. V pesmi z naslovom Grimm, de Saussure in potem še Chomsky se na strukturalistično-postmodernističen način pozabava z razpadajočimi in na novo vzpostavljenimi sintagmami, kot je bilo značilno za dekonstruktivističen proces filozofov in umetnikov ob koncu prejšnjega stoletja: “Ali slišiš zvok lomljenja / Tako se prelamlja stoletje / Zobje, kako čudovit prikaz / sintagmatskega razmerja / Vrzel spodaj desno / odpira novo paradigmo / Ah, to kljuvanje / Ah, ta kri / Zelene ideje še dolgo ne bodo / besno zaspale / zato pa smo končali / z neskončno hojo navkreber / p / pf /f / Ali vidiš, kako plapolajo zastave / vihrajo prapori”. Težko bi v pesniški zbirki Žalostinke za okroglo Zemljo našli pesem, v kateri svojega odtisa ne pusti že v uvodu omenjena mačka. Skozi svojih devet življenj se nonšalantno sprehodi po devetih krogih pekla, ki “hoče neskončnost, ujeto v krožnici / ali v majhnem prostoru med ničlo in enko” (Učiteljca), ki s koraki riše po prostoru pomenljive vektorje in fraktale ter se zlekne v obliki Fibonaccijevega zaporedja (Neskončnosti). Tudi za Semoliča bi lahko rekli, da je utrjen in zverziran pesniški mačkon, ki kroži okrog eksistencialnih vprašanj kot mačka okrog vrele kaše, spretno žonglira z metaforami in metonimijami, se izogiba končnim ločilom in determinističnim zaključkom. Ko vleče vzporednice na različnih področjih umetnosti in filozofije, se podaja v neskončna brezna ekstaze, tesnobe in bolečine. V pesmi Rapsodija še zapiše: “Tesnoba vztraja, nespremenjena / kot gorsko jezero za čas človeškega / življenja, previs zastira sinjino …” Upamo, da se bomo bralci lahko kmalu spet podali za pesnikom po stopinjah jezer, previsov in globeli, ne da bi omahnili v lastno brezno ob-upa.
Piše Miša Gams, bereta Eva Longyka Marušič in Igor Velše. Vpadljivo zeleno obarvano naslovnico zbirke pesnika, dramatika, prevajalca in kritika Petra Semoliča Žalostinke za okroglo Zemljo krasi polovična fotografija črne mačke, ki se tako ali drugače sprehaja skozi vso knjigo, Njen najudarnejši citat nemara lahko preberemo na zadnji platnici: “pri šestinpetdesetih / letih je nemara že čas / za kaj več kot nekaj besed / na papirju, morda vsaj za / majhno kartonsko škatlo / paradoks v obliki mačjega / telesa, prgišče sanj”. Mačko lahko razumemo kot pesnikovo ljubljenko in hkrati kot metaforo za preprosto in spontano življenjsko filozofijo o tem, da včasih besede nastopijo pred mislijo kot neke vrste stopinje iracionalnega, kateremu bi um moral slediti, če bi želel kdaj preseči omejujočo dihotomijo zahodnjaške miselnosti. Prav zato so “žalostinke” v zbirki zastavljene kot asociativen monolog, samorefleksija – in ne kot dialog – s književniki, slikarji, filozofi in psihologi, kot so Pirjevec, Jong, Rimbaud, Freud, Fromm, Bataille, Ginsberg, Pound, Peterson, Bauman, Žižek, Platon, Gramsci, Grimm, Carroll, Chomsky in še bi lahko naštevali. Semolič tudi sam priznava, da je za pesnika najtežje opravilo preseči svoj lastni solipsizem in stopiti v dialog z Drugim, saj v pesmi Slišal sem, da je moja poezija nema na koncu zapiše: “Vsaka pesem je pesem za gledanje / Tudi ta / A kako naj moja vasezagledanost / vznemiri tvojo / (vrti se v krogu, lovi lastni rep)”. Pesem z naslovom Pero bi lahko razumeli kot pesem o ptičjem peresu, ki v sebi hrani spomin na letenje in kožo, h kateri je bilo pripeto. A pero je lahko tudi Pero, Peter, ki prav tako išče svobodo in tudi njen osnovni pogoj – disciplino, ki je v določeni meri vendarle potrebna za pisanje pesmi: “Pero se spominja letenja / in kože / Pero odreže vzdih od diha / potegne črto / do tu sem jaz / od tu naprej je pesem.” Tudi v pesmi z naslovom Dva se protagonist razdeli na Petra Semoliča, ki misli na Prometeja, in Petra Semoliča, ki “poskuša izračunati razmerje med sveže zapadlim snegom in starostjo sprevodnika na nočnem vlaku”. Ko Prometej zapre oči, oba Semoliča zapreta računalnik in pustita, da se svet zamaje kot “beseda, ko vanjo trči rima”. Fascinacija s peresom, ki se v krožnem vrtenju vsakič znova znajde na istem mestu, se prelevi v fascinacijo z obliko planeta, na katerem se živa bitja – hočeš nočeš – slej ko prej znajdejo na istem mestu, na mestu svojega izhodišča – razmisleka o samem sebi in na točki, kjer se spočetje in smrt zlijeta. V pesmi Sever zapiše naslednjo misel: “… besedni / niz razlomim na poljubnem / mestu v upanju, da mi ne bo / treba spet enkrat pisati o / umiranju, se reševati v smrt / Pomisli, kamorkoli odideš / na okrogli Zemlji, vedno se / vrneš na svoje izhodišče, k / sebi, k premisleku o sebi in / svojih izhodiščih …” Žalostinke v pesniški zbirki Petra Semoliča ob vsakem branju postajajo polne upanja ob uzretju sveta kot fenomenološkega procesa, ki evolvira skozi navidezni kaos neizogibnega samoizničenja in nesmisla. Poleg raziskovanja mentalnega sveta in razmišljanja o svojih psihičnih mejah se pesnik nenehno zaveda, da je tudi njegovo telo minljivo, zavezano staranju in umiranju. Zbujanje sredi noči zaradi neznosnih bolečin, pri katerih noben analgetik ne pomaga, poraja domiselne halucinacije in vizije – v pesmi Bolečina npr. že v uvodu zapiše: “Sredi noči sedim v postelji / Bolečina plamti kot ogenj / in riše na stene reči / vsaj tako pomembne / za prihodnost poezije, kot so / kosti pod pariškimi temelji …” V fantazijah ugotavlja, da ni več sam in da se do zavesti vse bolj prebijajo otroški spomini (Zadnja fantazija), spomini na razpočeno srce (Stopnjevanje, Srčne zadeve) in nevrotično-psihotične zlome preživelih stoletij. V pesmi z naslovom Grimm, de Saussure in potem še Chomsky se na strukturalistično-postmodernističen način pozabava z razpadajočimi in na novo vzpostavljenimi sintagmami, kot je bilo značilno za dekonstruktivističen proces filozofov in umetnikov ob koncu prejšnjega stoletja: “Ali slišiš zvok lomljenja / Tako se prelamlja stoletje / Zobje, kako čudovit prikaz / sintagmatskega razmerja / Vrzel spodaj desno / odpira novo paradigmo / Ah, to kljuvanje / Ah, ta kri / Zelene ideje še dolgo ne bodo / besno zaspale / zato pa smo končali / z neskončno hojo navkreber / p / pf /f / Ali vidiš, kako plapolajo zastave / vihrajo prapori”. Težko bi v pesniški zbirki Žalostinke za okroglo Zemljo našli pesem, v kateri svojega odtisa ne pusti že v uvodu omenjena mačka. Skozi svojih devet življenj se nonšalantno sprehodi po devetih krogih pekla, ki “hoče neskončnost, ujeto v krožnici / ali v majhnem prostoru med ničlo in enko” (Učiteljca), ki s koraki riše po prostoru pomenljive vektorje in fraktale ter se zlekne v obliki Fibonaccijevega zaporedja (Neskončnosti). Tudi za Semoliča bi lahko rekli, da je utrjen in zverziran pesniški mačkon, ki kroži okrog eksistencialnih vprašanj kot mačka okrog vrele kaše, spretno žonglira z metaforami in metonimijami, se izogiba končnim ločilom in determinističnim zaključkom. Ko vleče vzporednice na različnih področjih umetnosti in filozofije, se podaja v neskončna brezna ekstaze, tesnobe in bolečine. V pesmi Rapsodija še zapiše: “Tesnoba vztraja, nespremenjena / kot gorsko jezero za čas človeškega / življenja, previs zastira sinjino …” Upamo, da se bomo bralci lahko kmalu spet podali za pesnikom po stopinjah jezer, previsov in globeli, ne da bi omahnili v lastno brezno ob-upa.
Piše Anja Radaljac, bere Eva Longyka Marušič. Love me tender je kratko prozno delo, ki subvertira pogosto situacijo, v kateri se znajdejo partnerji, ki se ločujejo in v svojih stiskah izrabljajo otroka. V tem primeru je ženska, prvoosebna avtofikcijska pripovedovalka, pisateljica in lezbijka, tista, ki se znajde v položaju, ko ji bivši partner onemogoča stike z otrokom; obtožena je pedofilije, incesta in neprištevnosti. Partner, s katerim je preživela dvajset let, jo začne psihološko zlorabljati in manipulirati tako z njo, kot s sinom v hipu, ko se zave, da njena odločitev, da se z njim razide in zaživi življenje kot samska ženska, ki se dobiva druge ženske, ni samo prehodna »muha«, temveč zavestna in trajna odločitev za drugačen življenjski slog, ki njega ne zajema več – pripovedovalka pusti tudi odvetniško službo in se odloči živeti kot pisateljica. Pripovedovalka v je oseba, ki v veliki meri performira moški družbeni spol. V štiridesetih letih zapusti družino, nadaljnjih razmerij ne plete po odnosnosti, temveč zgolj na podlagi seksualnosti, v njih je pogosto neempatična, čustveno distancirana, hladna. Do čustvenih svetov drugih ljudi – partnerk, cimra, bivšega moža ali sina – ima zelo omejen dostop; zdi se, da si njihove notranjosti težko predstavlja in je v resnici niti ne zanimajo. S sinom Paulom išče predvsem trenutke lagodnosti, sproščenosti in zabave. Sama poudarja, da si v obdobju, ko je pisala svojo prvo knjigo, zanj ni vzela časa, da se mu ni zares posvečala in da je znala biti odsotna. Ključno za tekst je, da njen nekdanji partner ne problematizira ničesar od tega, kot pogosto ni problematizirano podobno vedenje in čustvovanje moških, za katere so opisani vedenjski vzorci statistično pogostejši. Vprašanje, ki se postavlja, je, zakaj ne. Bržkone ima s tem kaj opraviti naturalizacija političnih in medosebnih odvodov moškega družbenega spola; ti vzorci niso zaznani kot problematični – kar je zaznano kot problematično, odraža druge vidike problematičnih družbenih vzorcev. Bivši partner namreč pripovedovalko obtožuje incesta, pedofilije, isto pa očita še njenim prijateljem – dovolj je že fotografija, na kateri njun sin sedi na isti klopi kot njen gejevski kolega. Prav tako je tarča njegovega napada njena izbira ženskih spolnih partneric; bivši partner iz tega nemudoma ustvari moralno paniko, češ da ni primerno, da bi njun sin vedel, da se njegova mama sestaja z ženskami. Podobno napade tudi njeno odločitev za zamenjavo kariere, četudi je to manj v fokusu; tu padejo predvsem obtožbe o neurejenosti življenjske situacije, nestabilnosti ipd. Tisto, kar bi bilo dejansko mogoče postaviti pod vprašaj – in se v tekoči, sočni, izčiščeni pripovedi Love me tender lepo odraža – ni zares postavljeno pod vprašaj, ker je normalizirano. Aludirano je tudi, da je lahko to pri moških občasno razlog, da ženske partnerice po razhodu na sodišču nekdanjega partnerja prikažejo v luči, ki je slabša od objektivne; objektivna luč je preprosto premalo, da bi v obstoječem družbeno-političnem okolju kakorkoli postavljala pod vprašaj primernost osebe za starševstvo. Po drugi strani je pod vprašaj postavljeno tisto, kar nikakor ne bi smelo biti postavljeno pod vprašaj – odločitev za homoerotična razmerja, odločitev, da ženska ne bo več živela v skladu z družbenimi pričakovanji, menjava stabilne, ugledne službe – ki pa je, kot je na nekem mestu v knjigi povsem neposredno opisano, terjala, da je pripovedovalka branila morilce, pedofile in posiljevalce – za svobodnjaštvo, za umetniški poklic. Proza Love Me Tender v orisani konstelaciji pod vprašaj seveda postavlja samo funkcijo in družbeno-politično vlogo matere in materinske ljubezni. Pripovedovalka pri tem dolgo sicer žaluje za izgubo sina, a ko mora na tehtnico postaviti sebe ali njega, izbere sebe, izbere suverenost in možnost samoodločanja. Zdi se, da je to morda najbolj radikalna poteza v knjigi; pričakovanje, da bo ženska vedno izbrala nekoga drugega, ne sebe, ali vsaj ne samó sebe, je najbolj jasno zavrnjeno in tukaj je knjiga najmočnejša, saj je ravno v tem likinjina največja moč. Paradoksalno je to največ, kar bi v bistvu lahko ponudila tudi svojemu sinu – enostavno ne želi sprejeti pogojev, ki bi bili do nje destruktivni, ne želi izbrisati sebe, da bi lahko obstajala v življenju bližnjega – četudi je ta bližnji njen sin. Odloči se, da bo vztrajala v tem, kar čuti, da je, tudi če to stanje prinaša s seboj čustveno bolečino.
Piše Anja Radaljac, bere Eva Longyka Marušič. Love me tender je kratko prozno delo, ki subvertira pogosto situacijo, v kateri se znajdejo partnerji, ki se ločujejo in v svojih stiskah izrabljajo otroka. V tem primeru je ženska, prvoosebna avtofikcijska pripovedovalka, pisateljica in lezbijka, tista, ki se znajde v položaju, ko ji bivši partner onemogoča stike z otrokom; obtožena je pedofilije, incesta in neprištevnosti. Partner, s katerim je preživela dvajset let, jo začne psihološko zlorabljati in manipulirati tako z njo, kot s sinom v hipu, ko se zave, da njena odločitev, da se z njim razide in zaživi življenje kot samska ženska, ki se dobiva druge ženske, ni samo prehodna »muha«, temveč zavestna in trajna odločitev za drugačen življenjski slog, ki njega ne zajema več – pripovedovalka pusti tudi odvetniško službo in se odloči živeti kot pisateljica. Pripovedovalka v je oseba, ki v veliki meri performira moški družbeni spol. V štiridesetih letih zapusti družino, nadaljnjih razmerij ne plete po odnosnosti, temveč zgolj na podlagi seksualnosti, v njih je pogosto neempatična, čustveno distancirana, hladna. Do čustvenih svetov drugih ljudi – partnerk, cimra, bivšega moža ali sina – ima zelo omejen dostop; zdi se, da si njihove notranjosti težko predstavlja in je v resnici niti ne zanimajo. S sinom Paulom išče predvsem trenutke lagodnosti, sproščenosti in zabave. Sama poudarja, da si v obdobju, ko je pisala svojo prvo knjigo, zanj ni vzela časa, da se mu ni zares posvečala in da je znala biti odsotna. Ključno za tekst je, da njen nekdanji partner ne problematizira ničesar od tega, kot pogosto ni problematizirano podobno vedenje in čustvovanje moških, za katere so opisani vedenjski vzorci statistično pogostejši. Vprašanje, ki se postavlja, je, zakaj ne. Bržkone ima s tem kaj opraviti naturalizacija političnih in medosebnih odvodov moškega družbenega spola; ti vzorci niso zaznani kot problematični – kar je zaznano kot problematično, odraža druge vidike problematičnih družbenih vzorcev. Bivši partner namreč pripovedovalko obtožuje incesta, pedofilije, isto pa očita še njenim prijateljem – dovolj je že fotografija, na kateri njun sin sedi na isti klopi kot njen gejevski kolega. Prav tako je tarča njegovega napada njena izbira ženskih spolnih partneric; bivši partner iz tega nemudoma ustvari moralno paniko, češ da ni primerno, da bi njun sin vedel, da se njegova mama sestaja z ženskami. Podobno napade tudi njeno odločitev za zamenjavo kariere, četudi je to manj v fokusu; tu padejo predvsem obtožbe o neurejenosti življenjske situacije, nestabilnosti ipd. Tisto, kar bi bilo dejansko mogoče postaviti pod vprašaj – in se v tekoči, sočni, izčiščeni pripovedi Love me tender lepo odraža – ni zares postavljeno pod vprašaj, ker je normalizirano. Aludirano je tudi, da je lahko to pri moških občasno razlog, da ženske partnerice po razhodu na sodišču nekdanjega partnerja prikažejo v luči, ki je slabša od objektivne; objektivna luč je preprosto premalo, da bi v obstoječem družbeno-političnem okolju kakorkoli postavljala pod vprašaj primernost osebe za starševstvo. Po drugi strani je pod vprašaj postavljeno tisto, kar nikakor ne bi smelo biti postavljeno pod vprašaj – odločitev za homoerotična razmerja, odločitev, da ženska ne bo več živela v skladu z družbenimi pričakovanji, menjava stabilne, ugledne službe – ki pa je, kot je na nekem mestu v knjigi povsem neposredno opisano, terjala, da je pripovedovalka branila morilce, pedofile in posiljevalce – za svobodnjaštvo, za umetniški poklic. Proza Love Me Tender v orisani konstelaciji pod vprašaj seveda postavlja samo funkcijo in družbeno-politično vlogo matere in materinske ljubezni. Pripovedovalka pri tem dolgo sicer žaluje za izgubo sina, a ko mora na tehtnico postaviti sebe ali njega, izbere sebe, izbere suverenost in možnost samoodločanja. Zdi se, da je to morda najbolj radikalna poteza v knjigi; pričakovanje, da bo ženska vedno izbrala nekoga drugega, ne sebe, ali vsaj ne samó sebe, je najbolj jasno zavrnjeno in tukaj je knjiga najmočnejša, saj je ravno v tem likinjina največja moč. Paradoksalno je to največ, kar bi v bistvu lahko ponudila tudi svojemu sinu – enostavno ne želi sprejeti pogojev, ki bi bili do nje destruktivni, ne želi izbrisati sebe, da bi lahko obstajala v življenju bližnjega – četudi je ta bližnji njen sin. Odloči se, da bo vztrajala v tem, kar čuti, da je, tudi če to stanje prinaša s seboj čustveno bolečino.
Gledališka dodekalogija 1972-1983 se v Slovenskem narodnem gledališču Nova Gorica v februarju nadaljuje s predstavo 1973. Režiser Tomi Janežič z ekipo igralcev in drugih soustvarjalcev razvije družinsko sago, ki se razteza skozi vse preteklo stoletje. Pet generacij družine zaživi v odrskem dogodku, ki ga povezuje prostor Gorice in Nove Gorice ter raziskuje, kako njegove politične in družbene značilnosti vplivajo na življenja tamkajšnjih prebivalcev, na njihov družbeni in ekonomski položaj, na medsebojne odnose ter usode posameznikov. Predstavo si je ogledala Petra Tanko. vir foto: go2025.eu
Gledališka dodekalogija 1972-1983 se v Slovenskem narodnem gledališču Nova Gorica v februarju nadaljuje s predstavo 1973. Režiser Tomi Janežič z ekipo igralcev in drugih soustvarjalcev razvije družinsko sago, ki se razteza skozi vse preteklo stoletje. Pet generacij družine zaživi v odrskem dogodku, ki ga povezuje prostor Gorice in Nove Gorice ter raziskuje, kako njegove politične in družbene značilnosti vplivajo na življenja tamkajšnjih prebivalcev, na njihov družbeni in ekonomski položaj, na medsebojne odnose ter usode posameznikov. Predstavo si je ogledala Petra Tanko. vir foto: go2025.eu
premeira, petek, 31. januar 2025 Radio Slovenija, info oddaje, 1. februar 2025 V Slovenskem mladinskem gledališču so sinoči premierno uprizorili predstavo z naslovom Boško in Admira, izhodišče katere sta ničkolikokrat tematizirana in medijsko reprezentirana dogodek in fotografija podobe para, ujetega v objem smrti. Ameriški fotograf Mark H. Milstein in njegov novinarski kolega Kurt Schork sta ju poimenovala sarajevska Romeo in Julija, zato se tokratna upodobitev loteva tudi vse bolj razširjenega senzacionalizma, resnega novinarskega poročanja, našteva ter poimenuje tudi mnoge podobne, tragične žrtve vojn, za katere je javnost redko slišala. Svežo gledališko interpretacijo, v prepletu stvarnosti in fikcije, ki se opira tusdi na knjigo Susan Sontag Pogled na bolečino drugegega, je režirala Živa Bizovičar, dramaturg je bil Nik Žnidaršič, za scenografijo in video je poskrbel Dorian Šilec Petek, za kostumografijo Nina Čehovin, za glasbo in oblikovanje zvoka Gašper Lovrec ter Andrej Hajdinjak za oblikovanje svetlobe, zelo angažirani v svojih vlogah pa so bili Kaja Petrovič, Primož Bezjak, Nataša Keser, Boris Kos in Stane Tomazin.
premeira, petek, 31. januar 2025 Radio Slovenija, info oddaje, 1. februar 2025 V Slovenskem mladinskem gledališču so sinoči premierno uprizorili predstavo z naslovom Boško in Admira, izhodišče katere sta ničkolikokrat tematizirana in medijsko reprezentirana dogodek in fotografija podobe para, ujetega v objem smrti. Ameriški fotograf Mark H. Milstein in njegov novinarski kolega Kurt Schork sta ju poimenovala sarajevska Romeo in Julija, zato se tokratna upodobitev loteva tudi vse bolj razširjenega senzacionalizma, resnega novinarskega poročanja, našteva ter poimenuje tudi mnoge podobne, tragične žrtve vojn, za katere je javnost redko slišala. Svežo gledališko interpretacijo, v prepletu stvarnosti in fikcije, ki se opira tusdi na knjigo Susan Sontag Pogled na bolečino drugegega, je režirala Živa Bizovičar, dramaturg je bil Nik Žnidaršič, za scenografijo in video je poskrbel Dorian Šilec Petek, za kostumografijo Nina Čehovin, za glasbo in oblikovanje zvoka Gašper Lovrec ter Andrej Hajdinjak za oblikovanje svetlobe, zelo angažirani v svojih vlogah pa so bili Kaja Petrovič, Primož Bezjak, Nataša Keser, Boris Kos in Stane Tomazin.
Maratonskih 215 minut (s 15-minutnim odmorom), mrakobno ozračje ter zgodba o obskurnem arhitekturnem gibanju in priseljenski izkušnji, posneta na pozabljen format VistaVision – kdo bi si mislil, da lahko film s takimi vhodnimi parametri v kinematografe privabi toliko občinstva, kot trenutno uspeva Brutalistu. Nepopustljiva estetika filma v režiji Bradyja Corbeta odslikava etos arhitekturnega sloga, ki mu je podaril naslov: grob je, surov in prav nič se ne trudi, da bi občinstvu olajšal gledalsko izkušnjo, ob tem pa ni niti malo dolgočasen. Zgodba se spleta okoli izmišljenega madžarskega arhitekta Lászla Tótha (igra ga Adrien Brody); ta med vojno emigrira v ZDA in si poskuša ustvariti novo življenje. Sreča se mu nasmehne, ko spozna bogatega industrialca Harrisona Van Burna. Ta ga vzame pod svoje pokroviteljstvo in mu naroči načrt za megalomansko stavbo, posvečeno njegovi pokojni materi. Sprva je videti, da je Lázslu uspel veliki met, a se kmalu izkaže, da ne bo šlo tako gladko. Corbet nam to da slutiti že v uvodni sekvenci s simbolno vizualno gesto – na glavo obrnjenim kipom svobode – ki skriva ključ do osrednje teme filma: Brutalist prežveči in izpljune idejo Amerike kot obljubljene dežele, v kateri lahko vsakdo najde svoj kotiček pod soncem in razvije svoje potenciale, če je le dovolj sposoben in prizadeven. Brutalistični arhitekturni slog se je porodil na ruševinah evropskih mest po koncu druge svetovne vojne kot odgovor na povečane potrebe po poceni zgradbah. Še posebno dobro se je prijel v socialističnih in komunističnih okoljih, ki so v egalitarnosti betona prepoznale odklon od buržoazne arhitekture, zato ne preseneča, da je, obložen s takšno ideološko konotacijo, v Ameriki najpogosteje naletel na odpor in nerazumevanje. V Brutalistu monumentalen objekt, ki ga je načrtoval László Tóth, učinkuje kot metafora tujca ali, bolje rečeno, tujka, ki se ga je treba znebiti. Amerika, ki se navzven kaže kot napredna in odprta dežela priložnosti, se izkaže za zavrto, nazadnjaško in ksenofobno družbo, ki ji vlada elita, našemljena v oblačila starih aristokracij, navznoter pa puhla, brez kulture, vrednot in tradicije, ki bi pomagale obrzdati napuh in zajeziti psihopatološki potencial na hitro pridobljenega bogastva. Vse to pooseblja Lászlóv mecen Van Buren. Ta je sicer očaran nad ustvarjalno močjo svojega varovanca, a v njej ne zmore uživati, dokler se je ne polasti. Cena ni pomembna; ker se duša ne ukloni, se poloti telesa. V fascinantni, diabolično morasti sekvenci, postavljeni v drobovje kamnoloma carrarskega marmorja, ki kot velika rana zeva sredi idiličnega toskanskega hribovja, se razpre bolestna lakomnost zahodnega sveta. Če ne prej, nam na tej točki postane jasno, da Corbet v resnici ne pripoveduje le o Ameriki, ampak nam kaže svet, v katerem živimo. Brezkompromisno in brez olepšav. Piše: Špela Barlič Bere: Ajda Sokler
Maratonskih 215 minut (s 15-minutnim odmorom), mrakobno ozračje ter zgodba o obskurnem arhitekturnem gibanju in priseljenski izkušnji, posneta na pozabljen format VistaVision – kdo bi si mislil, da lahko film s takimi vhodnimi parametri v kinematografe privabi toliko občinstva, kot trenutno uspeva Brutalistu. Nepopustljiva estetika filma v režiji Bradyja Corbeta odslikava etos arhitekturnega sloga, ki mu je podaril naslov: grob je, surov in prav nič se ne trudi, da bi občinstvu olajšal gledalsko izkušnjo, ob tem pa ni niti malo dolgočasen. Zgodba se spleta okoli izmišljenega madžarskega arhitekta Lászla Tótha (igra ga Adrien Brody); ta med vojno emigrira v ZDA in si poskuša ustvariti novo življenje. Sreča se mu nasmehne, ko spozna bogatega industrialca Harrisona Van Burna. Ta ga vzame pod svoje pokroviteljstvo in mu naroči načrt za megalomansko stavbo, posvečeno njegovi pokojni materi. Sprva je videti, da je Lázslu uspel veliki met, a se kmalu izkaže, da ne bo šlo tako gladko. Corbet nam to da slutiti že v uvodni sekvenci s simbolno vizualno gesto – na glavo obrnjenim kipom svobode – ki skriva ključ do osrednje teme filma: Brutalist prežveči in izpljune idejo Amerike kot obljubljene dežele, v kateri lahko vsakdo najde svoj kotiček pod soncem in razvije svoje potenciale, če je le dovolj sposoben in prizadeven. Brutalistični arhitekturni slog se je porodil na ruševinah evropskih mest po koncu druge svetovne vojne kot odgovor na povečane potrebe po poceni zgradbah. Še posebno dobro se je prijel v socialističnih in komunističnih okoljih, ki so v egalitarnosti betona prepoznale odklon od buržoazne arhitekture, zato ne preseneča, da je, obložen s takšno ideološko konotacijo, v Ameriki najpogosteje naletel na odpor in nerazumevanje. V Brutalistu monumentalen objekt, ki ga je načrtoval László Tóth, učinkuje kot metafora tujca ali, bolje rečeno, tujka, ki se ga je treba znebiti. Amerika, ki se navzven kaže kot napredna in odprta dežela priložnosti, se izkaže za zavrto, nazadnjaško in ksenofobno družbo, ki ji vlada elita, našemljena v oblačila starih aristokracij, navznoter pa puhla, brez kulture, vrednot in tradicije, ki bi pomagale obrzdati napuh in zajeziti psihopatološki potencial na hitro pridobljenega bogastva. Vse to pooseblja Lászlóv mecen Van Buren. Ta je sicer očaran nad ustvarjalno močjo svojega varovanca, a v njej ne zmore uživati, dokler se je ne polasti. Cena ni pomembna; ker se duša ne ukloni, se poloti telesa. V fascinantni, diabolično morasti sekvenci, postavljeni v drobovje kamnoloma carrarskega marmorja, ki kot velika rana zeva sredi idiličnega toskanskega hribovja, se razpre bolestna lakomnost zahodnega sveta. Če ne prej, nam na tej točki postane jasno, da Corbet v resnici ne pripoveduje le o Ameriki, ampak nam kaže svet, v katerem živimo. Brezkompromisno in brez olepšav. Piše: Špela Barlič Bere: Ajda Sokler
Bi se kot družba morali bati morilskih robotov ali toksičnih moških? To vprašanje si zastavi film Sopotnica, a žal je rezultat samo parada predvidljivih klišejev in nedomišljenih preobratov, ki se pretvarjajo, da imajo globoko sporočilo. Film se začne s kontemplacijo glavne junakinje Iris o življenjskih tegobah in o tem, da je začutila srečo dvakrat. Prvič, ko je spoznala svojega fanta Josha, in drugič, ko ga je ubila. To naj bi vzpostavilo bizarno in nepredvidljivo vzdušje, a ga pravzaprav izniči, saj je nekako jasno, kako se bo vse skupaj končalo. Čeprav se zgodba nato trudi prikazati Iris in Josha kot povsem običajen par, je jasno, da nekaj ni v redu, in tako se kmalu izkaže, da je Iris robotka in da jo je Josh preprogramiral za morilko. Njen osnovni program je namreč sopotnica oziroma ljubimka, saj se zgodba odvija v bližnji prihodnosti, kjer so realistični roboti postali vsakdanji in marsikomu primarna izbira za pristno ljubezensko razmerje. Seveda takšno, v katerem ima človeški partner ves nadzor, robotski pa je z njim obseden. Sopotnica se ne pretvarja, da s svojo metaforiko izumlja toplo vodo, ko scenarij preigrava toksična razmerja, igre moči in vprašanje umetne inteligence, vendar pa nikakor ne bi mogli reči, da stoji na ramenih velikanov, kot sta bila filma Ex_machina in Ona ter serija Westworld. Zaplet Sopotnice namreč skoraj izključno temelji na naključjih in nelogičnih potezah junakov, ki se vedno znova izkažejo za preveč neumne in nesposobne, da bi jim lahko karkoli uspelo. Če odmislimo zgodbo in si Sopotnico ogledamo na ravni simbolnega sporočila, žal ne pusti nič kaj boljšega vtisa. Razmerje med Iris in Joshem bi lahko interpretirali kot metaforo za čustveno manipulacijo in mračenje oziroma gaslighting. A za razliko od noir klasike, ki je terminu dala ime, režiser ne zna zgraditi prave čustvene katarze junakinje, ker je ta robotka. Njeno razsvetljenje je namreč samo posledica premika drsnika na zaslonu. Podobno bi na Josha lahko gledali kot na incela, torej na moškega, ki je nezmožen tvoriti pristna romantična razmerja in je prepričan, da je za to kriv svet oziroma predvsem ženske. Ni dvoma, da bi bili tovrstni moški prvi kupci robotk za seks, vendar film k tej temi pristopi z dvojno, ne najbolj združljivo perspektivo. Ko se pozicije med junaki večkrat obrnejo, se zdi, da je to izgovor za prikaz čim več različnih načinov trpinčenja žensk, saj je vse čustveno in fizično nasilje nad ženskami namerno, medtem ko so moški povečini tarča naključnega nasilja, samoobrambe ali manipulacije. Za nameček film ponudi samo en odgovor na povsem resničen družbeni problem incelov, s katerim se naša družba že nekaj časa skuša soočiti. Kot je pravzaprav razvidno že iz prej omenjenega uvoda v film, je ta odgovor eliminacija. Na koncu je Sopotnica film, ki v premisi ponudi zanimive in aktualne teme, a jih je zmožen razdelati samo na takšni ravni, kot uspe tkati zgodbo – dolgočasno, že videno in z nepotrebnim nasiljem do žensk. Piše: Igor Harb Bere: Igor Velše
Bi se kot družba morali bati morilskih robotov ali toksičnih moških? To vprašanje si zastavi film Sopotnica, a žal je rezultat samo parada predvidljivih klišejev in nedomišljenih preobratov, ki se pretvarjajo, da imajo globoko sporočilo. Film se začne s kontemplacijo glavne junakinje Iris o življenjskih tegobah in o tem, da je začutila srečo dvakrat. Prvič, ko je spoznala svojega fanta Josha, in drugič, ko ga je ubila. To naj bi vzpostavilo bizarno in nepredvidljivo vzdušje, a ga pravzaprav izniči, saj je nekako jasno, kako se bo vse skupaj končalo. Čeprav se zgodba nato trudi prikazati Iris in Josha kot povsem običajen par, je jasno, da nekaj ni v redu, in tako se kmalu izkaže, da je Iris robotka in da jo je Josh preprogramiral za morilko. Njen osnovni program je namreč sopotnica oziroma ljubimka, saj se zgodba odvija v bližnji prihodnosti, kjer so realistični roboti postali vsakdanji in marsikomu primarna izbira za pristno ljubezensko razmerje. Seveda takšno, v katerem ima človeški partner ves nadzor, robotski pa je z njim obseden. Sopotnica se ne pretvarja, da s svojo metaforiko izumlja toplo vodo, ko scenarij preigrava toksična razmerja, igre moči in vprašanje umetne inteligence, vendar pa nikakor ne bi mogli reči, da stoji na ramenih velikanov, kot sta bila filma Ex_machina in Ona ter serija Westworld. Zaplet Sopotnice namreč skoraj izključno temelji na naključjih in nelogičnih potezah junakov, ki se vedno znova izkažejo za preveč neumne in nesposobne, da bi jim lahko karkoli uspelo. Če odmislimo zgodbo in si Sopotnico ogledamo na ravni simbolnega sporočila, žal ne pusti nič kaj boljšega vtisa. Razmerje med Iris in Joshem bi lahko interpretirali kot metaforo za čustveno manipulacijo in mračenje oziroma gaslighting. A za razliko od noir klasike, ki je terminu dala ime, režiser ne zna zgraditi prave čustvene katarze junakinje, ker je ta robotka. Njeno razsvetljenje je namreč samo posledica premika drsnika na zaslonu. Podobno bi na Josha lahko gledali kot na incela, torej na moškega, ki je nezmožen tvoriti pristna romantična razmerja in je prepričan, da je za to kriv svet oziroma predvsem ženske. Ni dvoma, da bi bili tovrstni moški prvi kupci robotk za seks, vendar film k tej temi pristopi z dvojno, ne najbolj združljivo perspektivo. Ko se pozicije med junaki večkrat obrnejo, se zdi, da je to izgovor za prikaz čim več različnih načinov trpinčenja žensk, saj je vse čustveno in fizično nasilje nad ženskami namerno, medtem ko so moški povečini tarča naključnega nasilja, samoobrambe ali manipulacije. Za nameček film ponudi samo en odgovor na povsem resničen družbeni problem incelov, s katerim se naša družba že nekaj časa skuša soočiti. Kot je pravzaprav razvidno že iz prej omenjenega uvoda v film, je ta odgovor eliminacija. Na koncu je Sopotnica film, ki v premisi ponudi zanimive in aktualne teme, a jih je zmožen razdelati samo na takšni ravni, kot uspe tkati zgodbo – dolgočasno, že videno in z nepotrebnim nasiljem do žensk. Piše: Igor Harb Bere: Igor Velše
Dobrih deset le je že minilo, kar je mali prikupni medvedek z modrim plaščkom in velikim rdečim klobukom prispel naravnost iz Peruja na londonsko železniško postajo Paddington ter po številnih zabavnih prigodah očaral tako britansko družinico, ki ga je posvojila, kakor tudi široko filmsko občinstvo. Pretanjen britanski humor, s katerim je neštete napete knjižne dogodivščine medvedka Paddingtona začinil že njegov avtor pisatelj Michael Bond, je režiser Paul King nato zelo uspešno prenesel tudi v enako simpatično filmsko nadaljevanje iz leta 2017, te dni pa je na spored naših kinematografov prišel še tretji del – Medvedek Paddington v džungli. Kakor pove že naslov, se sladkosnedi medo, ki se v Veliki Britaniji kot prava mala popikona lahko pohvali celo s svojo poštno znamko in obiskom pri nekdanji kraljici, v tokratni pustolovščini poda na dolgo pot v svojo domovino, malo da bi se spomnil svoje preteklosti in toliko bolj, da bi našel svojo drago teto Lucy, ki je nenadoma izginila iz doma za ostarele medvede. Kakor v prejšnjih dveh filmskih adaptacijah, se Paddingtonu tudi sredi neprehodne džungle pripetijo vse mogoče in nemogoče nadloge, po robu se mu postavljajo prevaranti, ob strani pa mu trdno stoji družina …, a nekaj poglavitnega filmu vendarle manjka. Pristni britanski humor. Zdi se, da je rahlo spremenjena ustvarjalna ekipa z režiserjem Dougalom Wilsonom, za katerega je Medvedek Paddington v džungli celovečerni prvenec, preveč stavila na glasen situacijski humor in pretirano karikiranje, pri tem pa kar nekoliko pozabila, da je medvedek Paddington kot lik najbolj prepričljiv prav zaradi svoje izjemne vljudnosti in mirnosti, ki ga krasita v prvih dveh filmih. Tudi zlobnež, ki ga tokrat igra Antonio Banderas, je vse preveč intenziven in skoraj histerično neodločen, zares odlična in edina tudi ravno prav samoironična pa je Olivia Colman kot mati prednica. Škoda le, da njene pevske in interpretacijske sposobnosti zaradi podpovprečne sinhronizacije v slovenščino izgubijo kar precej britanskega šarma. Če film Medvedek Paddington v džungli ne bi imel dveh zares posrečenih predhodnikov, v katerih so ustvarjalci s širšim družbenim kontekstom znali in zmogli preseči detektivsko vsebino medvedkovih dogodivščin, bi verjetno obveljal za čisto soliden družinski film, a tokratna letvica je bila očitno postavljena nekoliko previsoko. Sodeč po precej zdolgočasenih vzdihih mlajših gledalcev na sinočnji premieri v kranjskem kinematografu MojKino, razvlečeno bezljanje po džungli, preočitno namignjeni zapleti in samo srednje duhoviti gagi namreč niso navdušili niti ciljnega občinstva. Piše: Gaja Pöschl Bere: Ajda Sokler
Dobrih deset le je že minilo, kar je mali prikupni medvedek z modrim plaščkom in velikim rdečim klobukom prispel naravnost iz Peruja na londonsko železniško postajo Paddington ter po številnih zabavnih prigodah očaral tako britansko družinico, ki ga je posvojila, kakor tudi široko filmsko občinstvo. Pretanjen britanski humor, s katerim je neštete napete knjižne dogodivščine medvedka Paddingtona začinil že njegov avtor pisatelj Michael Bond, je režiser Paul King nato zelo uspešno prenesel tudi v enako simpatično filmsko nadaljevanje iz leta 2017, te dni pa je na spored naših kinematografov prišel še tretji del – Medvedek Paddington v džungli. Kakor pove že naslov, se sladkosnedi medo, ki se v Veliki Britaniji kot prava mala popikona lahko pohvali celo s svojo poštno znamko in obiskom pri nekdanji kraljici, v tokratni pustolovščini poda na dolgo pot v svojo domovino, malo da bi se spomnil svoje preteklosti in toliko bolj, da bi našel svojo drago teto Lucy, ki je nenadoma izginila iz doma za ostarele medvede. Kakor v prejšnjih dveh filmskih adaptacijah, se Paddingtonu tudi sredi neprehodne džungle pripetijo vse mogoče in nemogoče nadloge, po robu se mu postavljajo prevaranti, ob strani pa mu trdno stoji družina …, a nekaj poglavitnega filmu vendarle manjka. Pristni britanski humor. Zdi se, da je rahlo spremenjena ustvarjalna ekipa z režiserjem Dougalom Wilsonom, za katerega je Medvedek Paddington v džungli celovečerni prvenec, preveč stavila na glasen situacijski humor in pretirano karikiranje, pri tem pa kar nekoliko pozabila, da je medvedek Paddington kot lik najbolj prepričljiv prav zaradi svoje izjemne vljudnosti in mirnosti, ki ga krasita v prvih dveh filmih. Tudi zlobnež, ki ga tokrat igra Antonio Banderas, je vse preveč intenziven in skoraj histerično neodločen, zares odlična in edina tudi ravno prav samoironična pa je Olivia Colman kot mati prednica. Škoda le, da njene pevske in interpretacijske sposobnosti zaradi podpovprečne sinhronizacije v slovenščino izgubijo kar precej britanskega šarma. Če film Medvedek Paddington v džungli ne bi imel dveh zares posrečenih predhodnikov, v katerih so ustvarjalci s širšim družbenim kontekstom znali in zmogli preseči detektivsko vsebino medvedkovih dogodivščin, bi verjetno obveljal za čisto soliden družinski film, a tokratna letvica je bila očitno postavljena nekoliko previsoko. Sodeč po precej zdolgočasenih vzdihih mlajših gledalcev na sinočnji premieri v kranjskem kinematografu MojKino, razvlečeno bezljanje po džungli, preočitno namignjeni zapleti in samo srednje duhoviti gagi namreč niso navdušili niti ciljnega občinstva. Piše: Gaja Pöschl Bere: Ajda Sokler
Premiera: 16. januar 2025, Kulturnica LGL informativne oddaje, Radio Slovenija V Lutkovnem gledališču Ljubljana je v okviru raziskovalnega in eksperimentalnega sklopa BiTeater nastala predstava Hiša iz pločevine. Lutkovni vestern, kot je umetniško avanturo v puščavsko prostranost in utesnjeno urbanost označila ustvarjalna zasedba z režiserko Jano Nunčič, dramaturgom Domnom Šumanom, avtorico likovne podobe in scenografko Lariso Kazić, se izhodiščno opira na zgodbo Trije, ki si želijo h kralju angleškega pisatelja Magnusa Millsa, naslavlja pa generacijsko raznoliko publiko. Predstavo o upornem pomikanju k smislu in begajočem iskanju kraja svoje sreče, si je ogledala Magda Tušar
Premiera: 16. januar 2025, Kulturnica LGL informativne oddaje, Radio Slovenija V Lutkovnem gledališču Ljubljana je v okviru raziskovalnega in eksperimentalnega sklopa BiTeater nastala predstava Hiša iz pločevine. Lutkovni vestern, kot je umetniško avanturo v puščavsko prostranost in utesnjeno urbanost označila ustvarjalna zasedba z režiserko Jano Nunčič, dramaturgom Domnom Šumanom, avtorico likovne podobe in scenografko Lariso Kazić, se izhodiščno opira na zgodbo Trije, ki si želijo h kralju angleškega pisatelja Magnusa Millsa, naslavlja pa generacijsko raznoliko publiko. Predstavo o upornem pomikanju k smislu in begajočem iskanju kraja svoje sreče, si je ogledala Magda Tušar
Piše Marko Golja, bereta Igor Velše in Eva Longyka Marušič. Poljska pesnica Anna Świrszczyńska je bralke in bralce prevodne lirike nagovorila že leta 1963 v antologiji Poljska lirika dvajsetega stoletja v prevodu urednika Lojzeta Krakarja, leta 1999 pa tudi v antologiji poljske ljubezenske lirike Prošnja za srečne otroke. Urednica Rozka Štefanova je poslovenila tudi njeno pesem Morilski ples, pesem, ki razume kot eno ljubezen, trpljenje in spomin, pesem, ki lepo naslika pesničino brezkompromisnost. Leta 2018 je pri Literarnoumetniškem društvu Literatura v knjižni zbirki Mozaiki izšla njena zbirka Baba sem. Knjižna zbirka je bila kratkosapna, toda zbirka je ponovno potrdila, da je prevajalka in publicistka Jana Unuk literarna posrednica v najboljšem, najlepšem in najvišjem pomenu besede. Že naslov je manifestativen in manifesten par excellence, kajti take oznake ne more izreči kdor koli. Pesnica pa se ni ustavila samo pri naslovu, ampak je rezko upesnila niz trpkih, bolečih ženskih usod v patriarhalnem svetu. Toda naj njene ženske še tako trpijo, naj jih moški še tako maltretirajo, ženske zmorejo, vztrajajo, njihova samozavest in moč rasteta, tudi njihova lepota. Skratka, Baba sem je zbirka, ki bi morala vpisati Anno Świrszczyńsko v zemljevid slovenske prevodne poezije. Morda ji je to uspelo, morda ne. Toda zagotovo je oziroma bo to uspelo knjigi Džingiskan v kopalnici. Knjiga vsebuje izbrane pesmi iz pesničinih pesniških zbirk, objavljenih v letih med 1936 in 1984 z izjemo pesmi iz zbirke Baba sem. Na prvi pogled je to škoda, kot da knjigi nekaj manjka, nekaj pomembnega, toda morda bo knjiga Džingiskan v kopalnici napotila bralko in bralca, da bosta pobrskala po Cobissu, našla pesničino edino samostojno zbirko v slovenščini in segla po njej. Naj bo tako ali drugače, Džingiskan v kopalnici prinaša vznemirljivo liriko. Pesnica je namreč ustvarjala v letih močne kulturne tradicije in zgodovinskih cunamijev, poljskega katolicizma, druge svetovne vojne in nacističnega terorja, socializma in vladavine komunistov, pa tudi feminizma in antifeminizma … Toda naj je bil svet okrog nje še tako nor in nasilen, je pesnica ohranjala svoj glas, ga razvijala in krepila. Njena ljubezen do moškega ni niti za hip hipa tradicionalna, njena ženska ni vdana žena, podrejena patriarhalnemu moškemu, ampak razume ljubezen brezkompromisno, absolutno, strastno. Tako kot v zbirki Baba sem se v njenih drugih zbirkah prav tako pojavlja trpljenje. Trpljenje je osebna izkušnja, neprenosljivo, intimno, hkrati pa izkušnja, ki trpečo ali trpečega spreminja, spremeni. Tako v pesmi Moje trpljenje v treh kratkih distihih zapiše »Moje trpljenje / je zame koristno. // Daje mi pravico pisati / o trpljenju drugih. // Moje trpljenje je svinčnik, / s katerim pišem.« Anna Świrszczyńska pogosto piše o trpljenju, vendar ne zato, da bi s temi zapisi gradila ideologijo trpljenja, nasprotno. Ko piše o trpljenju, piše o stanju sveta, osebne izkušnje, izkušnje ženskega spola, vendar tega stanja ne sprejema kot nekaj nesprejemljivega, dokončnega. Ne pristaja niti na polaščevalni in polaščevalski diskurz. Njena poezija je zavezana slikanju stanja sveta, hkrati pa temu stanju kljubuje in ustvarja prostor svobode, samozavesti, poguma, človeško prepričljive drže. Pa naj bo ta cena še tako visoka, ko v pesmi Samota v zbirki Veter, objavljeni leta 1970 zapiše verz »Sama sem, močna sem«. S takimi verzi že kar deklarativno nasprotuje tako poljskemu katolicizmu kot poljskemu socializmu. Vendar Anna Świrszczyńska ni asocialno bitje; v knjigi je vrsta pesmi, ki pričajo o njenem socialnem čutu, posluhu za drugo, empatiji v polnem pomenu besede. V tovrstnih pesmih ni prostora za ideologijo, skrepenele formulacije o človeku kot družbenem bitju ali kaj podobnega, ne, njene besede, verzi in prizori so vedno zelo človeški, tudi presunljivi. Tudi v pesmih, ko piše o trenutkih pred smrtjo, pred težko preizkušnjo, pred operacijo, ne ponuja nobenih zarotitvenih obrazcev, bližnjic in obljub, ampak je pogumna in mirna kot Sokrat. Kot da bi želela sporočiti svetu: Živela sem pogumno in polno in zdaj sem mirna. Tako da, ja, Anna Świrszczyńska je v slovensko prevodno književnost vstopala počasi, skoraj neopazno, ampak po zaslugi Jane Unuk, prevajalke knjig Baba sem in Džingiskan v kopalnici je zdaj tukaj, vznemirljiva in stroga in nežna in samozavestna in mirna, vredna naše pozornosti in naklonjenosti.
Piše Marko Golja, bereta Igor Velše in Eva Longyka Marušič. Poljska pesnica Anna Świrszczyńska je bralke in bralce prevodne lirike nagovorila že leta 1963 v antologiji Poljska lirika dvajsetega stoletja v prevodu urednika Lojzeta Krakarja, leta 1999 pa tudi v antologiji poljske ljubezenske lirike Prošnja za srečne otroke. Urednica Rozka Štefanova je poslovenila tudi njeno pesem Morilski ples, pesem, ki razume kot eno ljubezen, trpljenje in spomin, pesem, ki lepo naslika pesničino brezkompromisnost. Leta 2018 je pri Literarnoumetniškem društvu Literatura v knjižni zbirki Mozaiki izšla njena zbirka Baba sem. Knjižna zbirka je bila kratkosapna, toda zbirka je ponovno potrdila, da je prevajalka in publicistka Jana Unuk literarna posrednica v najboljšem, najlepšem in najvišjem pomenu besede. Že naslov je manifestativen in manifesten par excellence, kajti take oznake ne more izreči kdor koli. Pesnica pa se ni ustavila samo pri naslovu, ampak je rezko upesnila niz trpkih, bolečih ženskih usod v patriarhalnem svetu. Toda naj njene ženske še tako trpijo, naj jih moški še tako maltretirajo, ženske zmorejo, vztrajajo, njihova samozavest in moč rasteta, tudi njihova lepota. Skratka, Baba sem je zbirka, ki bi morala vpisati Anno Świrszczyńsko v zemljevid slovenske prevodne poezije. Morda ji je to uspelo, morda ne. Toda zagotovo je oziroma bo to uspelo knjigi Džingiskan v kopalnici. Knjiga vsebuje izbrane pesmi iz pesničinih pesniških zbirk, objavljenih v letih med 1936 in 1984 z izjemo pesmi iz zbirke Baba sem. Na prvi pogled je to škoda, kot da knjigi nekaj manjka, nekaj pomembnega, toda morda bo knjiga Džingiskan v kopalnici napotila bralko in bralca, da bosta pobrskala po Cobissu, našla pesničino edino samostojno zbirko v slovenščini in segla po njej. Naj bo tako ali drugače, Džingiskan v kopalnici prinaša vznemirljivo liriko. Pesnica je namreč ustvarjala v letih močne kulturne tradicije in zgodovinskih cunamijev, poljskega katolicizma, druge svetovne vojne in nacističnega terorja, socializma in vladavine komunistov, pa tudi feminizma in antifeminizma … Toda naj je bil svet okrog nje še tako nor in nasilen, je pesnica ohranjala svoj glas, ga razvijala in krepila. Njena ljubezen do moškega ni niti za hip hipa tradicionalna, njena ženska ni vdana žena, podrejena patriarhalnemu moškemu, ampak razume ljubezen brezkompromisno, absolutno, strastno. Tako kot v zbirki Baba sem se v njenih drugih zbirkah prav tako pojavlja trpljenje. Trpljenje je osebna izkušnja, neprenosljivo, intimno, hkrati pa izkušnja, ki trpečo ali trpečega spreminja, spremeni. Tako v pesmi Moje trpljenje v treh kratkih distihih zapiše »Moje trpljenje / je zame koristno. // Daje mi pravico pisati / o trpljenju drugih. // Moje trpljenje je svinčnik, / s katerim pišem.« Anna Świrszczyńska pogosto piše o trpljenju, vendar ne zato, da bi s temi zapisi gradila ideologijo trpljenja, nasprotno. Ko piše o trpljenju, piše o stanju sveta, osebne izkušnje, izkušnje ženskega spola, vendar tega stanja ne sprejema kot nekaj nesprejemljivega, dokončnega. Ne pristaja niti na polaščevalni in polaščevalski diskurz. Njena poezija je zavezana slikanju stanja sveta, hkrati pa temu stanju kljubuje in ustvarja prostor svobode, samozavesti, poguma, človeško prepričljive drže. Pa naj bo ta cena še tako visoka, ko v pesmi Samota v zbirki Veter, objavljeni leta 1970 zapiše verz »Sama sem, močna sem«. S takimi verzi že kar deklarativno nasprotuje tako poljskemu katolicizmu kot poljskemu socializmu. Vendar Anna Świrszczyńska ni asocialno bitje; v knjigi je vrsta pesmi, ki pričajo o njenem socialnem čutu, posluhu za drugo, empatiji v polnem pomenu besede. V tovrstnih pesmih ni prostora za ideologijo, skrepenele formulacije o človeku kot družbenem bitju ali kaj podobnega, ne, njene besede, verzi in prizori so vedno zelo človeški, tudi presunljivi. Tudi v pesmih, ko piše o trenutkih pred smrtjo, pred težko preizkušnjo, pred operacijo, ne ponuja nobenih zarotitvenih obrazcev, bližnjic in obljub, ampak je pogumna in mirna kot Sokrat. Kot da bi želela sporočiti svetu: Živela sem pogumno in polno in zdaj sem mirna. Tako da, ja, Anna Świrszczyńska je v slovensko prevodno književnost vstopala počasi, skoraj neopazno, ampak po zaslugi Jane Unuk, prevajalke knjig Baba sem in Džingiskan v kopalnici je zdaj tukaj, vznemirljiva in stroga in nežna in samozavestna in mirna, vredna naše pozornosti in naklonjenosti.
Piše Simon Popek, bere Igor Velše. Naključje je hotelo, da sta se na slovenskih knjižnih policah skoraj hkrati pojavili knjigi, ki s sorodnim poglobljenim poznavanjem obravnavata številna področja in jih s sintezo povezujeta s številnimi na videz nepovezanimi zgodbami. Roman Siri Hustvedt Kar sem ljubil je klasična literarna fikcija, Matrica fikcije Zdenka Vrdlovca pa je primer žlahtne teoretske razprave. Impresivni deli druži avtorjeva zahteva po pozornem in razgledanem bralcu, v obe deli sta namreč avtorja zamešala nepregledno množico referenc – od filozofije, psihoanalize in umetnostne zgodovine do literature, arheologije, mitoloških zgodb in popularnih kulturnih fenomenov dvajsetega stoletja. Ampak posvetimo se Vrdlovčevi Matrici fikcije, referenčno široko zastavljeni zbirki esejev o podobi, njeni lažnosti, varljivosti, izmuzljivosti in manipulativnosti, pa tudi o zgodovini fikcije. Kot teoretik filma se je Vrdlovec vprašanj fikcijskega in dokumentarnega dispozitiva loteval že v znameniti študiji Lepota prevare, objavljeni leta 1987, v Matrici fikcije pa je zdaj zajel precej širši zamah, saj se v študiji podob med drugim posveča prazgodovinskim jamskim slikarijam, kultu mrtvih, mumificiranim truplom in obraznim maskam v antičnem Rimu, pa motivu dvojnika, optične iluzije oziroma trompe-l'oeila in nenazadnje vlogi ogledal (z motivom Narcisa), od koder potem ni daleč do slikarstva, dagerotipije, fotografije in filma. Filmu se Vrdlovec, dokaj presenetljivo, posveča predvsem v njegovi pionirski oziroma arhaični fazi z začetka dvajsetega stoletja, Matrico fikcije začenja s kratko razpravo o »dveh prvotnih scenah« iz primitivnega obdobja, ko so bile gibljive slike še sejemska zabava za amorfne množice; v dveh serijah iz prvega desetletja zgodovine filma, t.i. filmih z vlaki (s poudarkom na bratih Lumière in Prihodom vlaka na postajo La Ciotat) ter »Peeping Tom« filmčki, ki so demonstrirali izvirni kinematografski voajerizem, je Vrdlovec odkril zametek tega, kar danes poznamo kot igrani, fikcijski film. Kar takoj odpre vprašanje mimezisa, v zvezi s posnemanjem stvarnega sveta pa sta se v antičnih časih spopadla že Aristotel in Platon, čemur avtor v sklepnem delu posveti dobršno mero prostora. Pri tako zahtevnem branju, kot je teorija umetnosti, sta zelo pomembni tudi določena notranja logika in dramaturgija knjige. Pretirana suhoparnost je namreč imanentna številnim teoretskim razpravam, Vrdlovcu pa občasno uspe tekstovna »montažna podob«, značilna za sovjetske avantgardiste izpred stotih let in še posebej za znameniti »efekt Kulešova«, s katerim je zgodnji teoretik montaže dokazoval, da ni pomembno, kako so kadri posneti, temveč kako so montirani – o čemer Vrdlovec razpravlja tudi v Lepoti prevare. Še lepši primer prinaša parafraza oziroma inverzija slovitega montažnega reza v Kubrickovi Odiseji 2001, ki nas iz »sodobnosti«, obdobja dominacije filma, s preprostim preskokom ponese v prazgodovino, med jamske poslikave iz mlajšega paleolitika v Altamiri in Lascauxu, ki so Vrdlovcu dale idejo o »arheologiji podobe« in potovanju nazaj do samega »rojstnega kraja podobe«. Tezo o genezi podobe potrjuje tudi knjiga Georgesa Batailla o Lascauxu kot rojstnem kraju umetnosti. V njej je trdil, da se je homo sapiens ali anatomsko moderni človek rodil prav z umetnostjo upodabljanja, s figuracijo, še več, s figuracijo, ki ne pozna portreta paleolitskega človeka. Človek, homo sapiens, v nadaljevanju zgodovine nato prevzame vodilno vlogo in podobe predrugači po svoje; postane gospodar podob, inovator, kreator, njihov kritik in manipulator. Ker se digitalne podobe 21. stoletja Vrdlovcu zdijo neobvladljive, se jim v celoti odreče, saj meni, da ne sodijo v koncept genealogije podobe. Vrdlovec skratka ostaja v svetu analognih podob in ta svet Matrica fikcije artikulira z svojim značilnim eruditskim zamahom.
Piše Simon Popek, bere Igor Velše. Naključje je hotelo, da sta se na slovenskih knjižnih policah skoraj hkrati pojavili knjigi, ki s sorodnim poglobljenim poznavanjem obravnavata številna področja in jih s sintezo povezujeta s številnimi na videz nepovezanimi zgodbami. Roman Siri Hustvedt Kar sem ljubil je klasična literarna fikcija, Matrica fikcije Zdenka Vrdlovca pa je primer žlahtne teoretske razprave. Impresivni deli druži avtorjeva zahteva po pozornem in razgledanem bralcu, v obe deli sta namreč avtorja zamešala nepregledno množico referenc – od filozofije, psihoanalize in umetnostne zgodovine do literature, arheologije, mitoloških zgodb in popularnih kulturnih fenomenov dvajsetega stoletja. Ampak posvetimo se Vrdlovčevi Matrici fikcije, referenčno široko zastavljeni zbirki esejev o podobi, njeni lažnosti, varljivosti, izmuzljivosti in manipulativnosti, pa tudi o zgodovini fikcije. Kot teoretik filma se je Vrdlovec vprašanj fikcijskega in dokumentarnega dispozitiva loteval že v znameniti študiji Lepota prevare, objavljeni leta 1987, v Matrici fikcije pa je zdaj zajel precej širši zamah, saj se v študiji podob med drugim posveča prazgodovinskim jamskim slikarijam, kultu mrtvih, mumificiranim truplom in obraznim maskam v antičnem Rimu, pa motivu dvojnika, optične iluzije oziroma trompe-l'oeila in nenazadnje vlogi ogledal (z motivom Narcisa), od koder potem ni daleč do slikarstva, dagerotipije, fotografije in filma. Filmu se Vrdlovec, dokaj presenetljivo, posveča predvsem v njegovi pionirski oziroma arhaični fazi z začetka dvajsetega stoletja, Matrico fikcije začenja s kratko razpravo o »dveh prvotnih scenah« iz primitivnega obdobja, ko so bile gibljive slike še sejemska zabava za amorfne množice; v dveh serijah iz prvega desetletja zgodovine filma, t.i. filmih z vlaki (s poudarkom na bratih Lumière in Prihodom vlaka na postajo La Ciotat) ter »Peeping Tom« filmčki, ki so demonstrirali izvirni kinematografski voajerizem, je Vrdlovec odkril zametek tega, kar danes poznamo kot igrani, fikcijski film. Kar takoj odpre vprašanje mimezisa, v zvezi s posnemanjem stvarnega sveta pa sta se v antičnih časih spopadla že Aristotel in Platon, čemur avtor v sklepnem delu posveti dobršno mero prostora. Pri tako zahtevnem branju, kot je teorija umetnosti, sta zelo pomembni tudi določena notranja logika in dramaturgija knjige. Pretirana suhoparnost je namreč imanentna številnim teoretskim razpravam, Vrdlovcu pa občasno uspe tekstovna »montažna podob«, značilna za sovjetske avantgardiste izpred stotih let in še posebej za znameniti »efekt Kulešova«, s katerim je zgodnji teoretik montaže dokazoval, da ni pomembno, kako so kadri posneti, temveč kako so montirani – o čemer Vrdlovec razpravlja tudi v Lepoti prevare. Še lepši primer prinaša parafraza oziroma inverzija slovitega montažnega reza v Kubrickovi Odiseji 2001, ki nas iz »sodobnosti«, obdobja dominacije filma, s preprostim preskokom ponese v prazgodovino, med jamske poslikave iz mlajšega paleolitika v Altamiri in Lascauxu, ki so Vrdlovcu dale idejo o »arheologiji podobe« in potovanju nazaj do samega »rojstnega kraja podobe«. Tezo o genezi podobe potrjuje tudi knjiga Georgesa Batailla o Lascauxu kot rojstnem kraju umetnosti. V njej je trdil, da se je homo sapiens ali anatomsko moderni človek rodil prav z umetnostjo upodabljanja, s figuracijo, še več, s figuracijo, ki ne pozna portreta paleolitskega človeka. Človek, homo sapiens, v nadaljevanju zgodovine nato prevzame vodilno vlogo in podobe predrugači po svoje; postane gospodar podob, inovator, kreator, njihov kritik in manipulator. Ker se digitalne podobe 21. stoletja Vrdlovcu zdijo neobvladljive, se jim v celoti odreče, saj meni, da ne sodijo v koncept genealogije podobe. Vrdlovec skratka ostaja v svetu analognih podob in ta svet Matrica fikcije artikulira z svojim značilnim eruditskim zamahom.
Piše Marica Škorjanec Kosterca, bereta Eva Longyka Marušič in Igor Velše. Četrta knjiga kratkih zgodb Toma Podstenška Sprehod z neznanko prinaša najrazličnejše vsebine, dogajanje večkrat sprožijo strah, žalost, sočutje slaba vest, neutemeljena sovražnost. Prevladuje prvoosebni pripovedovalec oziroma pripovedovalka – zdravnica, soseda, prijatelj, prijateljica, hči, nečak, vnuk. Časovni okvir ni natančno označen. Pred nami se odpira vsakdanjost sedanjosti, ki ponekod prehaja v preteklost, kot spomin na dogodek, ki zaznamuje življenje. Pisatelj ostaja samo opazovalec in se izogiba etičnim sodbam. Literarne like opisuje s trpko humornostjo, spremlja jih kot snemalec s kamero, sledi njihovemu razmišljanju in odkriva skrito nezavedno. V zgodbi Sprehod z neznanko opisuje preganjavico ženske, ki ji na nočni poti po mestu sledi moški. Njena ogroženost se stopnjuje, saj je prepričana, da je zločinec, on pa ji sledi, ker ima po naključju isto pot, ko se vrača iz službe proti domu. Nehotni »zasledovalec« postane krivec za prometno nesrečo, ko neznanka steče čez cesto. Tudi v zgodbi Sreča revežev se zgodi nezgoda na cesti: moški iz mesta na podeželski cesti povozi kokoš revnega zakonskega para. Mrtvo kuro vrne lastnikoma in ponudi, da se dogovorijo o odškodnini, zakonca ga gostoljubno pogostita, nato pa … Rezka satira o novinarski etiki se oglaša v zgodbi O možu, ki ni dvignil roke. Novinar Igor išče snov za rubriko Na današnji dan ob obletnici Hitlerjevega obiska v Mariboru. Množica na fotografiji iz leta 1941 z dvignjenimi rokami pozdravlja Heil Hitler, razen moškega, ki ni dvignil roke. Fotoreporter v njem prepozna svojega starega strica, zato se oba z novinarjem odpeljeta na teren, da bi v pogovoru z junakom, ki ni dvignil roke, ustvarila prispevek. Sledi pa presenečenje: strica je takrat bolela zlomljena ključnica. A novinar Igor mora oddati članek. »Saj ne bom napisal, zakaj ni dvignil roke, Je pozdravil Hitlerja? Ni. To je važno, drugo so malenkosti. Bralci hočejo navdihujočo zgodbo, ljudje potrebujejo junake, ne pa resnice.« Ob branju zgodbe Vse najboljše se sprašujemo, zakaj si Klara tako brezmejno želi pozornosti, zakaj si ob rojstnem dnevu priredi slavnostno razstavo s torto, baloni in šampanjcem, da lahko potem na treh socialnih omrežjih pokaže posnetke in pripis: Moj dragi me je tudi letos presenetil za rojstni dan. A tega dragega ni nikjer. »Malo je počakala, da je telefon zabrnel in so začeli prihajati prvi všečki. Nato je enega za drugim izpraznila oba kozarca šampanjca in začela pospravljati. Prepičila je balone, pometla bleščice in vrgla torto v koš za smeti, da je beli labod elegantno zdrsnil z njenega vrha in si zlomil vrat.« Vzroke za to lažno predstavo nam razkrije naslednja (tragična) zgodba Besede in številke. O socialnih stiskah in trgovini s krvno plazmo pripoveduje ženska v zgodbi Schwer verdient, (Težko zasluženo). V zastavljalnici odkupijo pet sveže izdrtih še krvavih zlatih zob, zgodba Rezervni deli pa kaže, da se je mladenič kot dobrodošla žrtev znašel pred skupino, ki trguje s telesnimi organi. V nasprotju z drugimi vedno pretresljivimi nepričakovanimi obrati na koncu zgodbe je Uspavanka za Greto kot lirska pesem v prozi z iskrenim sočutjem do umirajoče povožene in obstreljene srne. »Iztegnil sem dlan in se narahlo dotaknil njenega kožuha. Bila je topla in mehka. Ne moreš umreti brez imena, sem pomislil. Greta, srna Greta. To se mi je zdelo lepo ime za srno. Počasi sem jo božal in ji nežno šepetal zloge brez pomena, kakor da bi poskušal uspavati otroka.« Tudi za zbirko Sprehod z neznanko velja misel, ki jo je Tomo Podstenšek zapisal ob izidu svoje zgodbe Izpit: »Kratka zgodba nastaja iz nelagodja in potrebe po soočanju z delčkom tistega, česar ne želimo videti ali vedeti.« V razkrivanju teh najglobljih resnic je pisatelj zelo prepričljiv.
Piše Marica Škorjanec Kosterca, bereta Eva Longyka Marušič in Igor Velše. Četrta knjiga kratkih zgodb Toma Podstenška Sprehod z neznanko prinaša najrazličnejše vsebine, dogajanje večkrat sprožijo strah, žalost, sočutje slaba vest, neutemeljena sovražnost. Prevladuje prvoosebni pripovedovalec oziroma pripovedovalka – zdravnica, soseda, prijatelj, prijateljica, hči, nečak, vnuk. Časovni okvir ni natančno označen. Pred nami se odpira vsakdanjost sedanjosti, ki ponekod prehaja v preteklost, kot spomin na dogodek, ki zaznamuje življenje. Pisatelj ostaja samo opazovalec in se izogiba etičnim sodbam. Literarne like opisuje s trpko humornostjo, spremlja jih kot snemalec s kamero, sledi njihovemu razmišljanju in odkriva skrito nezavedno. V zgodbi Sprehod z neznanko opisuje preganjavico ženske, ki ji na nočni poti po mestu sledi moški. Njena ogroženost se stopnjuje, saj je prepričana, da je zločinec, on pa ji sledi, ker ima po naključju isto pot, ko se vrača iz službe proti domu. Nehotni »zasledovalec« postane krivec za prometno nesrečo, ko neznanka steče čez cesto. Tudi v zgodbi Sreča revežev se zgodi nezgoda na cesti: moški iz mesta na podeželski cesti povozi kokoš revnega zakonskega para. Mrtvo kuro vrne lastnikoma in ponudi, da se dogovorijo o odškodnini, zakonca ga gostoljubno pogostita, nato pa … Rezka satira o novinarski etiki se oglaša v zgodbi O možu, ki ni dvignil roke. Novinar Igor išče snov za rubriko Na današnji dan ob obletnici Hitlerjevega obiska v Mariboru. Množica na fotografiji iz leta 1941 z dvignjenimi rokami pozdravlja Heil Hitler, razen moškega, ki ni dvignil roke. Fotoreporter v njem prepozna svojega starega strica, zato se oba z novinarjem odpeljeta na teren, da bi v pogovoru z junakom, ki ni dvignil roke, ustvarila prispevek. Sledi pa presenečenje: strica je takrat bolela zlomljena ključnica. A novinar Igor mora oddati članek. »Saj ne bom napisal, zakaj ni dvignil roke, Je pozdravil Hitlerja? Ni. To je važno, drugo so malenkosti. Bralci hočejo navdihujočo zgodbo, ljudje potrebujejo junake, ne pa resnice.« Ob branju zgodbe Vse najboljše se sprašujemo, zakaj si Klara tako brezmejno želi pozornosti, zakaj si ob rojstnem dnevu priredi slavnostno razstavo s torto, baloni in šampanjcem, da lahko potem na treh socialnih omrežjih pokaže posnetke in pripis: Moj dragi me je tudi letos presenetil za rojstni dan. A tega dragega ni nikjer. »Malo je počakala, da je telefon zabrnel in so začeli prihajati prvi všečki. Nato je enega za drugim izpraznila oba kozarca šampanjca in začela pospravljati. Prepičila je balone, pometla bleščice in vrgla torto v koš za smeti, da je beli labod elegantno zdrsnil z njenega vrha in si zlomil vrat.« Vzroke za to lažno predstavo nam razkrije naslednja (tragična) zgodba Besede in številke. O socialnih stiskah in trgovini s krvno plazmo pripoveduje ženska v zgodbi Schwer verdient, (Težko zasluženo). V zastavljalnici odkupijo pet sveže izdrtih še krvavih zlatih zob, zgodba Rezervni deli pa kaže, da se je mladenič kot dobrodošla žrtev znašel pred skupino, ki trguje s telesnimi organi. V nasprotju z drugimi vedno pretresljivimi nepričakovanimi obrati na koncu zgodbe je Uspavanka za Greto kot lirska pesem v prozi z iskrenim sočutjem do umirajoče povožene in obstreljene srne. »Iztegnil sem dlan in se narahlo dotaknil njenega kožuha. Bila je topla in mehka. Ne moreš umreti brez imena, sem pomislil. Greta, srna Greta. To se mi je zdelo lepo ime za srno. Počasi sem jo božal in ji nežno šepetal zloge brez pomena, kakor da bi poskušal uspavati otroka.« Tudi za zbirko Sprehod z neznanko velja misel, ki jo je Tomo Podstenšek zapisal ob izidu svoje zgodbe Izpit: »Kratka zgodba nastaja iz nelagodja in potrebe po soočanju z delčkom tistega, česar ne želimo videti ali vedeti.« V razkrivanju teh najglobljih resnic je pisatelj zelo prepričljiv.
Koreografski mit o prinašalcu ognja zanima odnos posameznika do množice, najsi bo ta božanska ali ljudska – uprizoritev pokaže, da sta to le dve plati istega obraza. Mistično odrsko delo pa vzpostavi tudi polemično vprašanje o prometejstvu danes. Plesna predstava je nastala v produkciji MN Dance Company in v koprodukciji SNG Nova Gorica, Cankarjevega doma Ljubljana in Evropske prestolnice kulture GO! 2025. Koreografa: Michal Rynia, Nastja Bremec Rynia Dramaturginja: Ana Kržišnik Blažica Avtorja glasbe: Sebastien Bal, Mateja Starič Scenograf: Michal Rynia Oblikovalec svetlobe: Matjaž Bajc Oblikovalec zvoka: Stojan Nemec Oblikovalec scenskih elementov in rekvizitov: Gorazd Prinčič Svetovalec za scenografijo: Aleksander Blažica Plesalci: Alexander Belin, Nastja Bremec Rynia, Nathan Dhugues, Rebecca Granzotto, Iva Ilievska, Eri Nishibara, Michal Rynia, Manon Veenstra, Luka Vodopivec, Lucy Woodhouse, Elia Zahnd, Stefania Pisapia Godalni kvartet Ensemble Dissonance: Klemen Bračko, Jelena Ždrale, Klemen Hvala, Deyan Muc, Jelena Pejić
Koreografski mit o prinašalcu ognja zanima odnos posameznika do množice, najsi bo ta božanska ali ljudska – uprizoritev pokaže, da sta to le dve plati istega obraza. Mistično odrsko delo pa vzpostavi tudi polemično vprašanje o prometejstvu danes. Plesna predstava je nastala v produkciji MN Dance Company in v koprodukciji SNG Nova Gorica, Cankarjevega doma Ljubljana in Evropske prestolnice kulture GO! 2025. Koreografa: Michal Rynia, Nastja Bremec Rynia Dramaturginja: Ana Kržišnik Blažica Avtorja glasbe: Sebastien Bal, Mateja Starič Scenograf: Michal Rynia Oblikovalec svetlobe: Matjaž Bajc Oblikovalec zvoka: Stojan Nemec Oblikovalec scenskih elementov in rekvizitov: Gorazd Prinčič Svetovalec za scenografijo: Aleksander Blažica Plesalci: Alexander Belin, Nastja Bremec Rynia, Nathan Dhugues, Rebecca Granzotto, Iva Ilievska, Eri Nishibara, Michal Rynia, Manon Veenstra, Luka Vodopivec, Lucy Woodhouse, Elia Zahnd, Stefania Pisapia Godalni kvartet Ensemble Dissonance: Klemen Bračko, Jelena Ždrale, Klemen Hvala, Deyan Muc, Jelena Pejić
Še pred uradnim odprtjem Evropske prestolnice kulture 2025 Nova Gorica – Gorica, ki bo na Slovenski kulturni praznik, 8. februarja, se je v Slovenskem narodnem gledališču v Novi Gorici začel projekt Gledališka Dodekalogija 1972 – 1983. To je celoletni gledališki omnibus v režiji Tomija Janežiča, sestavljen iz dvanajstih predstav, ki bodo premierno uprizarjane vsak mesec, vsebinsko pa so tesno povezane in prepletene. Prolog cikla dvanajstih predstav je gledališki dogodek 1972, ki si ga je ogledala Petra Tanko. vir foto: www.go2025.eu
Še pred uradnim odprtjem Evropske prestolnice kulture 2025 Nova Gorica – Gorica, ki bo na Slovenski kulturni praznik, 8. februarja, se je v Slovenskem narodnem gledališču v Novi Gorici začel projekt Gledališka Dodekalogija 1972 – 1983. To je celoletni gledališki omnibus v režiji Tomija Janežiča, sestavljen iz dvanajstih predstav, ki bodo premierno uprizarjane vsak mesec, vsebinsko pa so tesno povezane in prepletene. Prolog cikla dvanajstih predstav je gledališki dogodek 1972, ki si ga je ogledala Petra Tanko. vir foto: www.go2025.eu
Štiri leta po tem, ko je poljski cineast Pawel Pawlikowski odstopil od projekta snemanja biografije kontroverznega ruskega pisatelja in politika Eduarda Limonova, smo dobili nedvomno povsem drugačno različico, v kateri ruski režiser Kiril Serebrenikov skoraj nekritično malikuje nekdanjega disidenta, ki je postal neonacist. Oceno filma Balada o Limonovu je napisal Igor Harb. Bere igor Velše.
Štiri leta po tem, ko je poljski cineast Pawel Pawlikowski odstopil od projekta snemanja biografije kontroverznega ruskega pisatelja in politika Eduarda Limonova, smo dobili nedvomno povsem drugačno različico, v kateri ruski režiser Kiril Serebrenikov skoraj nekritično malikuje nekdanjega disidenta, ki je postal neonacist. Oceno filma Balada o Limonovu je napisal Igor Harb. Bere igor Velše.
Režiser James Mangold je pred 20 leti posnel film Hoja po robu o ljubezenski zgodbi med Johnnyjem Cashem in June Carter, tokrat pa se je lotil zgodnjega obdobja ustvarjanja Boba Dylana, pri čemer se ni izognil tudi ljubezenskim prigodam. Recenzijo filma Bob Dylan: Popolni neznanec je pripravil Muanis Sinanović. Bere Igor Velše.
Režiser James Mangold je pred 20 leti posnel film Hoja po robu o ljubezenski zgodbi med Johnnyjem Cashem in June Carter, tokrat pa se je lotil zgodnjega obdobja ustvarjanja Boba Dylana, pri čemer se ni izognil tudi ljubezenskim prigodam. Recenzijo filma Bob Dylan: Popolni neznanec je pripravil Muanis Sinanović. Bere Igor Velše.
Ena od pomenljivejših posebnosti tekmovalnega programa lanskega Festivala slovenskega filma so bili kar trije igrani celovečerni filmi, namenjeni otroškemu oziroma mladinskemu gledalstvu. Eden od njih, Čao Bela režiserja in scenarista Janija Severja, je ta teden prišel v redno distribucijo naših kinematografov. O filmu razmišlja Gaja Pöschl, besedilo bere Eva Longyka Marušič.
Ena od pomenljivejših posebnosti tekmovalnega programa lanskega Festivala slovenskega filma so bili kar trije igrani celovečerni filmi, namenjeni otroškemu oziroma mladinskemu gledalstvu. Eden od njih, Čao Bela režiserja in scenarista Janija Severja, je ta teden prišel v redno distribucijo naših kinematografov. O filmu razmišlja Gaja Pöschl, besedilo bere Eva Longyka Marušič.
Za odrsko adaptacijo romana Draga Jančarja In ljubezen tudi sta poskrbela Luka Marcen in Tatjana Doma. V predstavu v vlogi Sonje in Valentina zaigrata Gaja Filač in Žan Koprivnik.
Za odrsko adaptacijo romana Draga Jančarja In ljubezen tudi sta poskrbela Luka Marcen in Tatjana Doma. V predstavu v vlogi Sonje in Valentina zaigrata Gaja Filač in Žan Koprivnik.
Piše Miša Gams, bereta Igor Velše in Eva Longyka Marušič. Petra Bauman, mariborska pesnica, pisateljica, igralka, po izobrazbi pa diplomirana novinarka, je po pesniškem prvencu Januar iz leta 2008 in zbirki Paradiž izpred petih let v sklopu razpisa Sončnice 2024 izdala tretjo zbirko z naslovom Dan v zalivu. Lahko bi rekli, da ji je večletni premor v ustvarjalnem smislu koristil, saj pesmi, ki jih prebiramo v minimalistično zasnovani tanki knjižici, kipijo od intimnih doživetij, življenjskih refleksij in vsestranskih razodetij, opisanih na izjemno liričen in intuitiven način, pri čemer stoji z nogami trdno na tleh. Pesničina zmožnost, da v vsakem detajlu izsledi zgodbo in da v še tako banalnem koščku stvarnosti zasluti subtilen preplet mikro- in makrokozmosa, je vredna občudovanja. Zbirka je razdeljena na tri dele – prvi se nanaša na prednike in rodbino, drugi je zasnovan kot paleta ljubezenskih odnosov, tretji pa je posvečen pokojnim ali kako drugače izginulim ljudem, časom in prostorom. Ko prebiramo njene pesmi, se pred nami odpirajo svetovi mimo bežečega trenutka, ki s sabo prenaša celo vrsto čustev. Ta postajajo vse bolj otipljiva in telesna – v pesmi Tu zapiše: “Slišim solze / starejše kakor morje, glasne / kakor ploha.” Šele na koncu zvemo, da solze, ki se razlivajo “od oči do ust” in ki pridejo v podobi hudournika, ki “lomi nežno lesovino mize”, briše moški izpovedovalec: “Tvojo žalost sprimem v kepo / in jo shranim kot drva za zimo / in takrat, ko bo najhuje, / jo bom prižgal.” V pesmi Mravlje na duhovit način zaslutimo staranje z “drobci oglja”, ki se sprehajajo po mrežastih stezah in peščenih sipinah vse bolj zrele kože – ta s svojimi kraterji ustvarja ribnike za žejne živalce, ki v nekem trenutku ugriznejo v “belo poseko”. Motivu vode – sicer univerzalnemu simbolu za čustva – ki se bodisi kopiči v jezerih oz. ribnikih, bodisi ledení bodisi kaže svojo moč v rekah in potokih, lahko sledimo skozi celotno zbirko. V pesmi Slovo piše, da so skozi njo stekli “vsi srečni dnevi in vsi utopljenci tega mesta”, v pesmi Zlitje pa postane eno s starimi algami, ribjimi kostmi in praznimi školjkami, ki so prevzeli žensko, ki “vsak dan postaja / malo bolj / voda”. Moč vode zaslutimo tudi v pesmi Sekvoja, “kajti še tako močno drevo nekoč / nova voda izpodje,” v pesmi Vodovnik pa se pesnica dotakne starega ljudskega mita o povodnem možu, ki potrebuje človeško žrtev, a ga ljudje vse bolj obmetavajo le s starim železom in pljunki. Kdo je tisti, ki drobi led, ki lirsko subjektko uklešča nekje globoko pod kožo, pa se sprašujemo v pesmi z naslovom Stolčen led: “Že dvakrat si stolkel moj led / gladek si kot kamen pod gubasto kožo, / s svetom pod pazduho / in s kladivom pod drugo.” Šele ko ljubimec položi svet pod svojo glavo in odloži kladivo, se lahko spočneta mir in ljubezen, led pa se spremeni v neustavljiv potok, ki prinaša katarzo in poživitev. Odnos med ljubimcema je najbolj pronicljivo in metaforično opisan v pesmi Soba – na začetku, ko se še ne poznata, se zdi, kot da je razdalja med njima ogromna, nato pa se vse bolj manjša: “Prvi dan najine ljubezni / so med nama bila mesta. / Ko si me ljubil še bolj, / sva hodila po vaseh. / Z leti sva drug do drugega morala / prehoditi razdaljo hiše. / V visoki ljubezni je med nama bila soba, / potlej divan in stol in miza. / Predzadnji dan najine ljubezni / sva imela pod sabo le tla, / zadnji dan sva izobesila belo zastavo …” Motiv sobe, polne skrivnosti, in majhne hiše se pojavlja na več mestih v zbirki Dan v zalivu. V pesmi z naslovom V treh korakih pesnica osebi, ki jo imenuje “mlajša sestrica z drugače zažganimi koreninami”, v izpove svoje misli: “Bili sva hiša, ki jo je mogoče prehoditi v treh korakih. / Zdaj sva neprehodni hiši. / V vsaki ena soba. / Ena po apnu, po fotografijah rajnkih in po / božičnem drevesu dišeča soba, / ki jo bo spet mogoče prehoditi / v treh korakih.” Zdi se, kot da pesnica šteje čas v korakih, odnose pa primerja s toplim hišnim zavetjem: pristni se nahajajo v istem prostoru, bolj odtujeni pa se oddaljujejo skupaj z razdaljami med naselji in mesti. V pesmi Rodbina se lirska subjektka odpravi na nomadsko pot po stopinjah prednikov, ki postajajo njeni novi podplati. Medtem ko rodbinci gledajo le še v konice svojih čevljev, ona opazuje svoje roke: “… nekaj močnega je na njih, / da lahko gnetejo / kruh in pripovedi / dan za dnem” ter dodaja: “To je tvoja stranpot, / uhojena kot od divjih živali, / mehka od šap, / ki puščajo novo, svežo sled v snegu.” A včasih je treba skreniti spoti prednikov in na novo ustvariti stopinje. V pesmi Volkulja sledimo ženskemu telesu, ki stoji “kot popotna žival v temnozeleni noči” v nemem pričakovanju volka in mladičev, in v sebi prepoznava svetlobo in temo oziroma igro dveh diametralno nasprotnih principov. Pesniška zbirka Petre Bauman Dan v zalivu je polna barvite simbolike in večplastne metaforike. Pesnica jo lušči plast za plastjo, dokler ne pride do prvinskih elementov, do ljudskega izročila, univerzalnih arhetipov in vprašanj, ki vznikajo iz kolektivnega nezavednega. Namenja jih v enaki meri sebi in drugim, povezanim s koreninami in semeni, kot zapiše v pesmi Izginuli: “Bili smo izbrani v pleme, / v odprti krog, kamor pridejo tisti, / ki jim je okoli prekatov vzklilo / tudi nekaj srebotja in vrb žalujk.” Poleg tega da ima Baumanova izjemen občutek za poudarjanje sugestivnosti, lucidnosti in inovativne metaforike, ima precejšen občutek tudi za dramaturgijo pesmi. Tako kot že v prejšnjih zbirkah tudi v tej počasi stopnjuje napetost in se iz deročih voda nenehno vrača v mirne zalive, kjer umiri svoje misli in iskanja. S ponavljanjem besednih zvez ustvarja svojevrstne semiotične kanale, skozi katere posreduje svoja sporočila jasno in prodorno ter hkrati izjemno ritmično in sugestivno, da se bralcu na trenutke zazdi, kot bi v odmevu zaslišal Malo nočno muziko pesnika Tomaža Brenka, kateremu je posvečena ena izmed pesmi. Včasih pa kakšno izmed pesmi uzremo tudi kot barvito ekspresionistično sliko s plejado barv, ki se prelivajo kot kolaž najrazličnejših intimnih vtisov. Takšna je pesem Hči, v kateri se mogočen oranžni veter preplete z rdečim soncem in črno podobo jetnikov za rešetkami, medtem ko se lirska subjektka vsakič znova prepoznava kot neugledna hči vetra, sonca in pesmi. Če povzamemo zadnje verze iz pesmi Slovo, lahko le še dodamo, da se ne moremo znebiti avtoričinega petja v ušesih in da ne moremo nehati ležati pod plahtami pesmi, ki izginjajo v čas, dokler se – čez bogsigavedi koliko let – znova ne sklenejo v novi pesniški zbirki.
Piše Miša Gams, bereta Igor Velše in Eva Longyka Marušič. Petra Bauman, mariborska pesnica, pisateljica, igralka, po izobrazbi pa diplomirana novinarka, je po pesniškem prvencu Januar iz leta 2008 in zbirki Paradiž izpred petih let v sklopu razpisa Sončnice 2024 izdala tretjo zbirko z naslovom Dan v zalivu. Lahko bi rekli, da ji je večletni premor v ustvarjalnem smislu koristil, saj pesmi, ki jih prebiramo v minimalistično zasnovani tanki knjižici, kipijo od intimnih doživetij, življenjskih refleksij in vsestranskih razodetij, opisanih na izjemno liričen in intuitiven način, pri čemer stoji z nogami trdno na tleh. Pesničina zmožnost, da v vsakem detajlu izsledi zgodbo in da v še tako banalnem koščku stvarnosti zasluti subtilen preplet mikro- in makrokozmosa, je vredna občudovanja. Zbirka je razdeljena na tri dele – prvi se nanaša na prednike in rodbino, drugi je zasnovan kot paleta ljubezenskih odnosov, tretji pa je posvečen pokojnim ali kako drugače izginulim ljudem, časom in prostorom. Ko prebiramo njene pesmi, se pred nami odpirajo svetovi mimo bežečega trenutka, ki s sabo prenaša celo vrsto čustev. Ta postajajo vse bolj otipljiva in telesna – v pesmi Tu zapiše: “Slišim solze / starejše kakor morje, glasne / kakor ploha.” Šele na koncu zvemo, da solze, ki se razlivajo “od oči do ust” in ki pridejo v podobi hudournika, ki “lomi nežno lesovino mize”, briše moški izpovedovalec: “Tvojo žalost sprimem v kepo / in jo shranim kot drva za zimo / in takrat, ko bo najhuje, / jo bom prižgal.” V pesmi Mravlje na duhovit način zaslutimo staranje z “drobci oglja”, ki se sprehajajo po mrežastih stezah in peščenih sipinah vse bolj zrele kože – ta s svojimi kraterji ustvarja ribnike za žejne živalce, ki v nekem trenutku ugriznejo v “belo poseko”. Motivu vode – sicer univerzalnemu simbolu za čustva – ki se bodisi kopiči v jezerih oz. ribnikih, bodisi ledení bodisi kaže svojo moč v rekah in potokih, lahko sledimo skozi celotno zbirko. V pesmi Slovo piše, da so skozi njo stekli “vsi srečni dnevi in vsi utopljenci tega mesta”, v pesmi Zlitje pa postane eno s starimi algami, ribjimi kostmi in praznimi školjkami, ki so prevzeli žensko, ki “vsak dan postaja / malo bolj / voda”. Moč vode zaslutimo tudi v pesmi Sekvoja, “kajti še tako močno drevo nekoč / nova voda izpodje,” v pesmi Vodovnik pa se pesnica dotakne starega ljudskega mita o povodnem možu, ki potrebuje človeško žrtev, a ga ljudje vse bolj obmetavajo le s starim železom in pljunki. Kdo je tisti, ki drobi led, ki lirsko subjektko uklešča nekje globoko pod kožo, pa se sprašujemo v pesmi z naslovom Stolčen led: “Že dvakrat si stolkel moj led / gladek si kot kamen pod gubasto kožo, / s svetom pod pazduho / in s kladivom pod drugo.” Šele ko ljubimec položi svet pod svojo glavo in odloži kladivo, se lahko spočneta mir in ljubezen, led pa se spremeni v neustavljiv potok, ki prinaša katarzo in poživitev. Odnos med ljubimcema je najbolj pronicljivo in metaforično opisan v pesmi Soba – na začetku, ko se še ne poznata, se zdi, kot da je razdalja med njima ogromna, nato pa se vse bolj manjša: “Prvi dan najine ljubezni / so med nama bila mesta. / Ko si me ljubil še bolj, / sva hodila po vaseh. / Z leti sva drug do drugega morala / prehoditi razdaljo hiše. / V visoki ljubezni je med nama bila soba, / potlej divan in stol in miza. / Predzadnji dan najine ljubezni / sva imela pod sabo le tla, / zadnji dan sva izobesila belo zastavo …” Motiv sobe, polne skrivnosti, in majhne hiše se pojavlja na več mestih v zbirki Dan v zalivu. V pesmi z naslovom V treh korakih pesnica osebi, ki jo imenuje “mlajša sestrica z drugače zažganimi koreninami”, v izpove svoje misli: “Bili sva hiša, ki jo je mogoče prehoditi v treh korakih. / Zdaj sva neprehodni hiši. / V vsaki ena soba. / Ena po apnu, po fotografijah rajnkih in po / božičnem drevesu dišeča soba, / ki jo bo spet mogoče prehoditi / v treh korakih.” Zdi se, kot da pesnica šteje čas v korakih, odnose pa primerja s toplim hišnim zavetjem: pristni se nahajajo v istem prostoru, bolj odtujeni pa se oddaljujejo skupaj z razdaljami med naselji in mesti. V pesmi Rodbina se lirska subjektka odpravi na nomadsko pot po stopinjah prednikov, ki postajajo njeni novi podplati. Medtem ko rodbinci gledajo le še v konice svojih čevljev, ona opazuje svoje roke: “… nekaj močnega je na njih, / da lahko gnetejo / kruh in pripovedi / dan za dnem” ter dodaja: “To je tvoja stranpot, / uhojena kot od divjih živali, / mehka od šap, / ki puščajo novo, svežo sled v snegu.” A včasih je treba skreniti spoti prednikov in na novo ustvariti stopinje. V pesmi Volkulja sledimo ženskemu telesu, ki stoji “kot popotna žival v temnozeleni noči” v nemem pričakovanju volka in mladičev, in v sebi prepoznava svetlobo in temo oziroma igro dveh diametralno nasprotnih principov. Pesniška zbirka Petre Bauman Dan v zalivu je polna barvite simbolike in večplastne metaforike. Pesnica jo lušči plast za plastjo, dokler ne pride do prvinskih elementov, do ljudskega izročila, univerzalnih arhetipov in vprašanj, ki vznikajo iz kolektivnega nezavednega. Namenja jih v enaki meri sebi in drugim, povezanim s koreninami in semeni, kot zapiše v pesmi Izginuli: “Bili smo izbrani v pleme, / v odprti krog, kamor pridejo tisti, / ki jim je okoli prekatov vzklilo / tudi nekaj srebotja in vrb žalujk.” Poleg tega da ima Baumanova izjemen občutek za poudarjanje sugestivnosti, lucidnosti in inovativne metaforike, ima precejšen občutek tudi za dramaturgijo pesmi. Tako kot že v prejšnjih zbirkah tudi v tej počasi stopnjuje napetost in se iz deročih voda nenehno vrača v mirne zalive, kjer umiri svoje misli in iskanja. S ponavljanjem besednih zvez ustvarja svojevrstne semiotične kanale, skozi katere posreduje svoja sporočila jasno in prodorno ter hkrati izjemno ritmično in sugestivno, da se bralcu na trenutke zazdi, kot bi v odmevu zaslišal Malo nočno muziko pesnika Tomaža Brenka, kateremu je posvečena ena izmed pesmi. Včasih pa kakšno izmed pesmi uzremo tudi kot barvito ekspresionistično sliko s plejado barv, ki se prelivajo kot kolaž najrazličnejših intimnih vtisov. Takšna je pesem Hči, v kateri se mogočen oranžni veter preplete z rdečim soncem in črno podobo jetnikov za rešetkami, medtem ko se lirska subjektka vsakič znova prepoznava kot neugledna hči vetra, sonca in pesmi. Če povzamemo zadnje verze iz pesmi Slovo, lahko le še dodamo, da se ne moremo znebiti avtoričinega petja v ušesih in da ne moremo nehati ležati pod plahtami pesmi, ki izginjajo v čas, dokler se – čez bogsigavedi koliko let – znova ne sklenejo v novi pesniški zbirki.
Piše Marija Švajncer, bereta Eva Longyka Marušič in Igor Velše. Slovenski teolog in filozof Peter Kovačič Peršin v obsežnem in problemsko tehtnem delu Kako misliti Boga kaže velik polet ustvarjalne energije. Loteva se novih in novih vprašanj, razgrne veliko vednosti ter ohranja pošteno in pokončno držo. Premišljuje o neustreznosti ontoteološkega pojmovanja Boga in izhaja iz sodobne kritične misli o doslej veljavnem katoliškem nauku o Bogu. Odgovarja na vprašanje o neustreznosti takega pojmovanja Boga pri nekaterih slovenskih literatih, ki so o Bogu in krščanstvu razmišljali kritično. Ontoteologija, kot pravi, išče gotovost spoznanja in človeku daje varnost bivanja v vsakdanjem življenju, čeprav zgolj navidezno. »Ontoteologija je s stališča filozofije kot kritičnega mišljenja ideološka redukcija mišljenja. Filozofija kot iskateljica modrosti je odprto in kritično mišljenje, ki je kot tako vedno nujno in živo. Ideologije pa so zaprt mišljenjski sistem, ki so časovno pogojene. Vprašanje kako misliti Boga bi moralo biti le vprašanje vere in kot tako je vedno aktualno in odprto, ker človek pač biva neprenehoma v negotovosti zunanjega in notranjega življenja in želje po preseganju vseh omejitev.« Vera zahteva svobodo duha in je po Peršinovem mnenju pot bivanjske odprtosti, tako rekoč bivanjska avantura. Nekaj čisto drugega pa je religiozna struktura, ki postane dogmatičen oklep, torej ideologija kot utesnjevanje duha. Seveda pa ima vera tudi družbeno razsežnost in lastnosti kulture kot temelja človeške medsebojnosti. Še več, je prepričan avtor, religija je kot organizirano verstvo eden temeljnih izrazov določene civilizacije. Peršin pojasnjuje tudi svoje razumevanje drugih pojmov. Metafiziko ima za resnico o bivajočem v celoti. Veliko mu je do tega, da bi razčistil svoj odnos do slovenskega katolicizma. Krščanstvo je zanj duhovno-religiozno gibanje, strukturo Katoliške cerkve pa je že v mladosti občutil tudi kot institucijo prisile. Filozofsko analizira pisanje slovenskih literatov ter njihov odnosa do Boga in krščanske vere. Pri tem poudarja, da vrhunsko leposlovje dosega raven umetniške veljave in metafizične globine ne le z jezikovno, stilno in poetično besedo, temveč predvsem s svojim metafizičnim sporočilom, saj prav z njim človeku odpira duhovna obzorja. »Metafizična struktura leposlovnih stvaritev je namreč tista izpovedna razsežnost besedne umetnosti, ki odpira vpogled v pisateljevo duhovno zavest in njegov duševni ustroj.« V metafizični strukturi se zrcalita tako ustvarjalčeva osebnost kot tudi duhovna zavest v času in prostoru, v katerem je literarno delo nastalo. To je tudi avtorjevo vodilo poglabljanja v izbrana literarna dela. Prešernov Krst pri Savici analizira in interpretira s poglobljenim poznavanjem eksistencialij in sporočilnosti Kierkegaardove misli. Pri danskem mislecu in slovenskem pesniku odkriva sorodno občutenje bivanja ter s tem podobno idejno in duhovno usmeritev. Peršin preučuje zgodovinsko ozadje, spopadanje in krvavi boj ter razliko med naravno in religiozno ljubeznijo. Krst pri Savici je, tako ugotavlja, predvsem stvaritev, ki se s svojim metafizičnim sporočilom ravna po zgledu vodilne linije evropskega razsvetljenstva. Prav v zavračanju katolicizma kot ideologije je bistvo Prešernovega zgodovinskega vprašanja o Bogu zgodovine. Pesnik Dragotin Kette se je dokopal do spoznanja, da samo medčloveška ljubezen vodi do presežnega vzpona človekovega duha. Njegovo spoznanje Boga je trezno in razumno. Bog se mu razkriva v naravi, človekovem delovanju in zmožnosti ljubezni in je zanj vesoljna harmonija. Kette je v slovenski duhovni zgodovini prvi izpovedal novo umevanje Boga. Napravil je korenit obrat od sholastičnega, dogmatičnega in brezosebnega razumevanja k eksistencialnemu in osebnemu doživljanju Boga kot temelja človekove intimne eksistence. S tem je bil storjen radikalen premik k modernemu razumevanju človeka. Ivan Cankar je svojo religioznost vezal na osebni etični kodeks in vprašanje socialne pravičnosti. Njegova maksima se je glasila: »Srce je pravičen sodnik, ki ne pozna malenkosti.« Cankarjev odnos do krščanske vere in njene prakse, meni Peršin, je v primerjavi s Kettejevim idejno globlji in družbeno zrelejši in zato tudi radikalnejši pri kritiki institucionalnega krščanstva. V romanu Bogovec Jernej pisatelja Ivana Preglja je v ospredju vprašanje, ali je Bog kaka druga bitnost kot Bog vere. Pregelj je strukturo tradicionalnega romana razkrojil, saj njegov antijunak vstopa v prostor epohalnega nihilizma. Očiten je nov metafizični položaj, s katerim je izničen položaj človeka kot avtonomnega subjekta. Obsežno poglavje o dramatiku Ivanu Mraku je napisano v heideggerjanski maniri in pomeni subtilen prikaz vsebine njegovih himničnih tragedij. O Francetu Balantiču Peršin premišljuje v literarnem slogu in mu priznava pesniško genialnost, hkrati pa poet nanj deluje kot labodji spev tradicionalnega katolicizma. Tako ga je Peršin doživljal, ko ga je odkril v letih bogoslovnega študija. Že tedaj ga je spodbudil k miselnemu in življenjskemu preseganju obstoječe katoliške duhovne in ideološke strukture na Slovenskem. Oriše pesnikovo življenjsko pot in se poglobi v njegovo poezijo. Balantič se je pridružil domobranski vojski, aktivno deloval v boju proti partizanom in dobil čin narednika. Pristal je na kolaborantski strani. Ob napadu Tomšičeve brigade, ki ji je poveljeval španski borec in znani partizanski komandant Daki, je zgorel skupaj z dvaintridesetimi borci. Stane Semič – Daki je po vojni v pogovoru z učenci, med katerimi je bil kot otrok tudi Peršin, povedal, da je Balantiča osebno večkrat pozval, naj se preda in mu ne bodo sodili, a tega ni hotel storiti. Balantičevo poezijo Peršin občuti kot klic po smrti in napovedovanje konca neke dobe, njegova religiozna lirika pa izraža oseben in neposreden odnos do Boga. Peter Kovačič Peršin se je v delu Kako misliti Boga ustavil tudi pri razdvojenosti Marja Rožanca in njegovem priznanju, da sta vse življenje nad njim kraljevali dve obsedenosti – z Bogom in spolnostjo. Preučil je še razvojni lok Kocbekove vere ter poezijo Božjega molka, kakršno je ustvarjal pesnik in duhovnik Vili Stegu. Filozof Tine Hribar, pisec spremne študije, je nekatera avtorjeva stališča še razširil in svoje premišljevanje končal z besedami, da ima misel sposobnost misliti Boga ne glede na to, ali Bog biva ali ne biva, in ne glede na to, ali je svet bogov realen, imaginaren ali simbolen.
Piše Marija Švajncer, bereta Eva Longyka Marušič in Igor Velše. Slovenski teolog in filozof Peter Kovačič Peršin v obsežnem in problemsko tehtnem delu Kako misliti Boga kaže velik polet ustvarjalne energije. Loteva se novih in novih vprašanj, razgrne veliko vednosti ter ohranja pošteno in pokončno držo. Premišljuje o neustreznosti ontoteološkega pojmovanja Boga in izhaja iz sodobne kritične misli o doslej veljavnem katoliškem nauku o Bogu. Odgovarja na vprašanje o neustreznosti takega pojmovanja Boga pri nekaterih slovenskih literatih, ki so o Bogu in krščanstvu razmišljali kritično. Ontoteologija, kot pravi, išče gotovost spoznanja in človeku daje varnost bivanja v vsakdanjem življenju, čeprav zgolj navidezno. »Ontoteologija je s stališča filozofije kot kritičnega mišljenja ideološka redukcija mišljenja. Filozofija kot iskateljica modrosti je odprto in kritično mišljenje, ki je kot tako vedno nujno in živo. Ideologije pa so zaprt mišljenjski sistem, ki so časovno pogojene. Vprašanje kako misliti Boga bi moralo biti le vprašanje vere in kot tako je vedno aktualno in odprto, ker človek pač biva neprenehoma v negotovosti zunanjega in notranjega življenja in želje po preseganju vseh omejitev.« Vera zahteva svobodo duha in je po Peršinovem mnenju pot bivanjske odprtosti, tako rekoč bivanjska avantura. Nekaj čisto drugega pa je religiozna struktura, ki postane dogmatičen oklep, torej ideologija kot utesnjevanje duha. Seveda pa ima vera tudi družbeno razsežnost in lastnosti kulture kot temelja človeške medsebojnosti. Še več, je prepričan avtor, religija je kot organizirano verstvo eden temeljnih izrazov določene civilizacije. Peršin pojasnjuje tudi svoje razumevanje drugih pojmov. Metafiziko ima za resnico o bivajočem v celoti. Veliko mu je do tega, da bi razčistil svoj odnos do slovenskega katolicizma. Krščanstvo je zanj duhovno-religiozno gibanje, strukturo Katoliške cerkve pa je že v mladosti občutil tudi kot institucijo prisile. Filozofsko analizira pisanje slovenskih literatov ter njihov odnosa do Boga in krščanske vere. Pri tem poudarja, da vrhunsko leposlovje dosega raven umetniške veljave in metafizične globine ne le z jezikovno, stilno in poetično besedo, temveč predvsem s svojim metafizičnim sporočilom, saj prav z njim človeku odpira duhovna obzorja. »Metafizična struktura leposlovnih stvaritev je namreč tista izpovedna razsežnost besedne umetnosti, ki odpira vpogled v pisateljevo duhovno zavest in njegov duševni ustroj.« V metafizični strukturi se zrcalita tako ustvarjalčeva osebnost kot tudi duhovna zavest v času in prostoru, v katerem je literarno delo nastalo. To je tudi avtorjevo vodilo poglabljanja v izbrana literarna dela. Prešernov Krst pri Savici analizira in interpretira s poglobljenim poznavanjem eksistencialij in sporočilnosti Kierkegaardove misli. Pri danskem mislecu in slovenskem pesniku odkriva sorodno občutenje bivanja ter s tem podobno idejno in duhovno usmeritev. Peršin preučuje zgodovinsko ozadje, spopadanje in krvavi boj ter razliko med naravno in religiozno ljubeznijo. Krst pri Savici je, tako ugotavlja, predvsem stvaritev, ki se s svojim metafizičnim sporočilom ravna po zgledu vodilne linije evropskega razsvetljenstva. Prav v zavračanju katolicizma kot ideologije je bistvo Prešernovega zgodovinskega vprašanja o Bogu zgodovine. Pesnik Dragotin Kette se je dokopal do spoznanja, da samo medčloveška ljubezen vodi do presežnega vzpona človekovega duha. Njegovo spoznanje Boga je trezno in razumno. Bog se mu razkriva v naravi, človekovem delovanju in zmožnosti ljubezni in je zanj vesoljna harmonija. Kette je v slovenski duhovni zgodovini prvi izpovedal novo umevanje Boga. Napravil je korenit obrat od sholastičnega, dogmatičnega in brezosebnega razumevanja k eksistencialnemu in osebnemu doživljanju Boga kot temelja človekove intimne eksistence. S tem je bil storjen radikalen premik k modernemu razumevanju človeka. Ivan Cankar je svojo religioznost vezal na osebni etični kodeks in vprašanje socialne pravičnosti. Njegova maksima se je glasila: »Srce je pravičen sodnik, ki ne pozna malenkosti.« Cankarjev odnos do krščanske vere in njene prakse, meni Peršin, je v primerjavi s Kettejevim idejno globlji in družbeno zrelejši in zato tudi radikalnejši pri kritiki institucionalnega krščanstva. V romanu Bogovec Jernej pisatelja Ivana Preglja je v ospredju vprašanje, ali je Bog kaka druga bitnost kot Bog vere. Pregelj je strukturo tradicionalnega romana razkrojil, saj njegov antijunak vstopa v prostor epohalnega nihilizma. Očiten je nov metafizični položaj, s katerim je izničen položaj človeka kot avtonomnega subjekta. Obsežno poglavje o dramatiku Ivanu Mraku je napisano v heideggerjanski maniri in pomeni subtilen prikaz vsebine njegovih himničnih tragedij. O Francetu Balantiču Peršin premišljuje v literarnem slogu in mu priznava pesniško genialnost, hkrati pa poet nanj deluje kot labodji spev tradicionalnega katolicizma. Tako ga je Peršin doživljal, ko ga je odkril v letih bogoslovnega študija. Že tedaj ga je spodbudil k miselnemu in življenjskemu preseganju obstoječe katoliške duhovne in ideološke strukture na Slovenskem. Oriše pesnikovo življenjsko pot in se poglobi v njegovo poezijo. Balantič se je pridružil domobranski vojski, aktivno deloval v boju proti partizanom in dobil čin narednika. Pristal je na kolaborantski strani. Ob napadu Tomšičeve brigade, ki ji je poveljeval španski borec in znani partizanski komandant Daki, je zgorel skupaj z dvaintridesetimi borci. Stane Semič – Daki je po vojni v pogovoru z učenci, med katerimi je bil kot otrok tudi Peršin, povedal, da je Balantiča osebno večkrat pozval, naj se preda in mu ne bodo sodili, a tega ni hotel storiti. Balantičevo poezijo Peršin občuti kot klic po smrti in napovedovanje konca neke dobe, njegova religiozna lirika pa izraža oseben in neposreden odnos do Boga. Peter Kovačič Peršin se je v delu Kako misliti Boga ustavil tudi pri razdvojenosti Marja Rožanca in njegovem priznanju, da sta vse življenje nad njim kraljevali dve obsedenosti – z Bogom in spolnostjo. Preučil je še razvojni lok Kocbekove vere ter poezijo Božjega molka, kakršno je ustvarjal pesnik in duhovnik Vili Stegu. Filozof Tine Hribar, pisec spremne študije, je nekatera avtorjeva stališča še razširil in svoje premišljevanje končal z besedami, da ima misel sposobnost misliti Boga ne glede na to, ali Bog biva ali ne biva, in ne glede na to, ali je svet bogov realen, imaginaren ali simbolen.
Piše Sanja Podržaj, bereta Eva Longyka Marušič in Igor Velše. Davorin Lenko se je do sedaj predstavil predvsem kot romanopisec in avtor kratke proze, napisal pa je tudi pesniško zbirko in kot soavtor sodeloval pri nastanku dveh biografij. Njegova avtorska dela zlahka prepoznamo, saj gre pri pisanju, kot pravi, vedno na nož, do konca in še malo naprej, ko piše o nasilju, seksualnosti in najrazličnejših patologijah. Njegov jezik ne pozna olepšav, slog pa ne odvečnih okraskov in opisov, rajši se zadržuje v dialogih ali monologih, skozi katere bralko sooča z vprašanji o ustaljenih normah, ki jih njegovi liki in likinje ves čas sprevračajo. Te elemente najdemo tudi v njegovem najnovejšem delu Goli objem, ki pa kljub temu preseneča s svojo formalno in žanrsko hibridnostjo ter nenadejano nežnostjo. Ne le hibridnost, Goli objem zaznamuje tudi nekakšna neulovljivost. Lahko bi rekli, da gre za zbirko kratke proze, ampak s tem bi povedali premalo. Delo združuje avtofikcijo z esejističnimi elementi in fikcijo. Beremo daljše besedilo, ki bi ga lahko označili kot avtofikcijski esej z izpovednimi elementi, tega pa sečejo kratke zgodbe, ki se na trenutke zdijo nepovezane z okvirnim besedilom, spet drugič pa se z njim popolnoma zlijejo. Z branjem se pomikamo od zunanjega opazovanja generacije in družbe v notranjost, k opazovanju in izpovedovanju osebnega. Posebnost Golega objema je tudi to, da pripovedovalec nagovarja samega sebe in se naziva kot Pisatelj, po čemer lahko sklepamo na že omenjeno avtofikcijskost in izpovednost dela. Pisatelj se je znašel v krizi srednjih let in se zdaj zazira v svojo preteklost, v čas, ki je zaznamoval njegovo odraščanje, in v leta svojega ustvarjalnega življenja, ki se je, tako kot njegova identiteta, znašlo v negotovem položaju. Okvirno besedilo se bere kot brskanje po preteklosti, nekakšen obračun s predstavo, ki si jo je Pisatelj ustvaril o sebi, in zgodbo, ki jo je spletel o svoji pisateljski poti. Hkrati pa tudi kot iskanje novih načinov izražanja in pisanja, ki se nakažejo v globoki in brezkompromisni introspekciji. Lenko začne s premišljevanjem o generaciji, ki ji pripada, in odraščanju v devetdesetih letih. Svojo generacijo je poimenoval po strelskem napadu na ameriški šoli Columbine leta 1999: “Mi smo generacija znotraj generacije in Columbine je naša manifestacija [...] Samo tisti, ki so bili v času pokola v srednji šoli (ali tik pred njo) tudi sami, imajo potencial, da ji pripadajo. Odrasli smo z nasiljem in v nasilju, čeprav ni nujno, da smo nasilje zares poznali na lastni koži.” Ko to preberemo, se nam morda zdi nenavadno – kakšno zvezo ima pokol na srednji šoli v ZDA z otrokom na prehodu v najstništvo, ki je odraščal na slovenskem podeželju in ob nedeljah spremljal babico v cerkev? Po kratkem premisleku pa postane jasno, da so bila devetdeseta leta prejšnjega stoletja obdobje, ko je tudi naš del sveta zajela globalizacija, kar v večji meri pomeni amerikanizacija. Vse večji je namreč postal dotok medijev iz ZDA in tudi dostop do tehnologije, ki je omogočala konzumiranje le-teh. S tem svet ni postajal večji, nasprotno, začel se je krčiti in polniti z občutki strahu in nasilja: “Agresija je vstopala v nas in se kopičila. Čeprav smo jo deloma izrazili prek igre, športa, glasbe, videoiger, filmov, pornografije, drog in alkohola, je nikdar nismo zares sprostili, nikdar se nismo zares sprostili.” Columbine je torej manifestacija nakopičenih frustracij in jeze v generaciji najstnikov, ki je prva spoznala nasilje prek medijev, pa tudi t. i. bullyjing, nasilje zaradi nasilja. Je generacija, ki nikoli ni zapustila najstniških let, ki pa ne pozna zunanjega agresorja ali zarote. Agresija se kopiči in nazadnje obrne navznoter. Generacijska zaznamovanost je ključna, da je Pisatelj sploh začel pisateljevati in da je kot svoje glavno izrazno sredstvo izbral prav nasilje. Pripovedovalec nam predstavi otroka, tistega že omenjenega, ki živi na podeželju in hodi z babico v cerkev. Ta otrok ne spada nikamor, vrstniki ga zavračajo, zato je osamljen. Ima pa svojo sobo, mamin pisalni stroj, očetovo pištolo in viski, predvsem pa bujno domišljijo. Poletja preživlja v temi, ob mehaničnih zvokih pisalnega stroja, ki ga vznemirjajo. Piše zgodbe, se igra s pištolo, pije viski, se pretvarja, da je odrasel. Avtor na več mestih postavi Pisatelja v dialog s tem otrokom, sedanjega sebe v dialog s preteklim. Včasih se zdi, kot bi se pogovarjala starejši in mlajši brat in ni občutka, da bi starejši na mlajšega gledal s prezirom. Pisatelj je do otroka sočuten in z njim tudi pomirjen. Tako je bilo, zdaj pa bi rad drugače. Iz časovne distance vidi, da otrok ni potreboval pisalnega stroja, pištole in viskija, otrok je potreboval objem. Nasilje sicer kdaj tudi kaj reši, ampak le za kratek čas, poleg tega pa ustvarja nov krog nasilja. In kako se ta krog lahko prekine? Avtor odgovarja: “Z objemanjem. [...] Protiutež nasilju namreč ne more biti nekaj, kar bi posameznika izoliralo, ampak ga mora, ker je nasilje družabni pojav (in nenazadnje je dejavnost, aktivnost), privabiti nazaj k sočloveku.” Goli objem pa gre še dlje, za avtorja postane koncept, ki ga prenese tudi na svoje zgodbe:“Utrujajoče in ceneno je ves čas govoriti o drugih kot o nekakšnih zgledih ali lutkah, ki jih premikaš samo zato, da pokažeš neko poanto. Rad bi ... drugače.” Kljub temu da to narativo od nasilja do objema sekajo kratke zgodbe, fikcija, se vseskozi nakazuje obrat od nje: “Obstaja čas za oblečene zgodbe; za prilike in parabole ... In potem obstaja čas za goloto. Čas bližine. Zakaj bi pripovedovali zgodbe, če lahko govorimo resnico?” Tudi občutek nekaterih zgodb je takšen, da so precej bliže avtofikciji, vsaj delni resničnosti, kot pa popolni fikciji. Zanimivi primer je zgodba Edging, ki je izredno samonanašalna na pisateljski proces: v njej se kot seznam vrstijo začetki neke zgodbe, ki jih pripovedovalčev glas drugega za drugim zavrača z veliko ironije in humorja, razumemo pa jo lahko tudi kot nekakšen komentar k vprašanju izvirnosti, s katerim se avtor ukvarja v okvirnem besedilu. Hudomušno pripombo na to temo najdemo tudi v predhodni zgodbi Smrt pornografije, ki se bere kot scenarij za še nenapisan roman. V njej zapiše: “... toda porniči navsezadnje temeljijo na ponavljanju – eksistencialna vprašanja pa tudi niso več ravno vrhunec izvirnosti.” Avtor se torej zaveda, da tema pisatelja v eksistencialni in ustvarjalni krizi ni ravno nekaj novega in da eksistencialnih vprašanj v literaturi praktično ni mogoče v celoti obiti. Njegova izvirnost je v povezavah in tudi v novih konceptih, kot sta generacija Columbine in goli objem. Tudi če koncepta nista splošno uporabna in služita samo avtorju, da si osmisli svoj delček sveta, izkazujeta inovativnost, ki lahko razširi polje razmišljanja tudi bralki. Kratke zgodbe, ki prekinjajo tok okvirnega besedila, na nek način ustvarjajo suspenz, saj si zgodbo o Pisatelju in otroku, ki se v vsakem sklopu konča udarno in intrigantno, želimo brati naprej. Kljub povezavam, ki jih med zgodbami in besedilom lahko iščemo ali pa tudi ne, se kratke zgodbe ne zdijo enakovreden del besedila, temveč ostajajo v ozadju okvirne pripovedi. Nekatere jo bolj organsko dopolnjujejo kot druge, ki bi bile zlahka tudi izpuščene. Zanimiva je na primer zgodba V vrsti, v kateri blagajničarka v trgovini pripoveduje o tem, kako iz izdelkov, ki jih ljudje kupujejo, ustvarja zgodbe o njihovem življenju: “V resnici mi je vseeno za žanre, ki se odpirajo pred mano, ko sedim za blagajno. Stranke mi lahko dajo socialni realizem ali pa romantiko ali karkoli vmes. Pomembno mi je, da mi dajo nekaj.” S tem Lenko na svoj način pove vse o žanrski izmuzljivosti Golega objema – kategorizacija enostavno ni pomembna, če nam je branje nekaj dalo. Po drugi strai pa se zdi zgodba Bele ladje, v kateri smo priča spolnemu odnosu med turistko in grškim domačinom na plaži, nekako neumestna, kot da ne sodi v ta izbor. Kljub temu pa kombinacija okvirnega besedila in kratkih zgodb večinoma deluje premišljeno. Delo Goli objem je nekaj posebnega, a ne nazadnje smo pri Davorinu Lenku tega že vajeni. Njegova dela niso za vsak bralski okus. A vendar z njimi preseneča, saj se od samega začetka bralke sprašujemo, kam to pravzaprav vodi. Ko pa nas končno popelje do pojma golega objema, ta objem tudi začutimo.
Piše Sanja Podržaj, bereta Eva Longyka Marušič in Igor Velše. Davorin Lenko se je do sedaj predstavil predvsem kot romanopisec in avtor kratke proze, napisal pa je tudi pesniško zbirko in kot soavtor sodeloval pri nastanku dveh biografij. Njegova avtorska dela zlahka prepoznamo, saj gre pri pisanju, kot pravi, vedno na nož, do konca in še malo naprej, ko piše o nasilju, seksualnosti in najrazličnejših patologijah. Njegov jezik ne pozna olepšav, slog pa ne odvečnih okraskov in opisov, rajši se zadržuje v dialogih ali monologih, skozi katere bralko sooča z vprašanji o ustaljenih normah, ki jih njegovi liki in likinje ves čas sprevračajo. Te elemente najdemo tudi v njegovem najnovejšem delu Goli objem, ki pa kljub temu preseneča s svojo formalno in žanrsko hibridnostjo ter nenadejano nežnostjo. Ne le hibridnost, Goli objem zaznamuje tudi nekakšna neulovljivost. Lahko bi rekli, da gre za zbirko kratke proze, ampak s tem bi povedali premalo. Delo združuje avtofikcijo z esejističnimi elementi in fikcijo. Beremo daljše besedilo, ki bi ga lahko označili kot avtofikcijski esej z izpovednimi elementi, tega pa sečejo kratke zgodbe, ki se na trenutke zdijo nepovezane z okvirnim besedilom, spet drugič pa se z njim popolnoma zlijejo. Z branjem se pomikamo od zunanjega opazovanja generacije in družbe v notranjost, k opazovanju in izpovedovanju osebnega. Posebnost Golega objema je tudi to, da pripovedovalec nagovarja samega sebe in se naziva kot Pisatelj, po čemer lahko sklepamo na že omenjeno avtofikcijskost in izpovednost dela. Pisatelj se je znašel v krizi srednjih let in se zdaj zazira v svojo preteklost, v čas, ki je zaznamoval njegovo odraščanje, in v leta svojega ustvarjalnega življenja, ki se je, tako kot njegova identiteta, znašlo v negotovem položaju. Okvirno besedilo se bere kot brskanje po preteklosti, nekakšen obračun s predstavo, ki si jo je Pisatelj ustvaril o sebi, in zgodbo, ki jo je spletel o svoji pisateljski poti. Hkrati pa tudi kot iskanje novih načinov izražanja in pisanja, ki se nakažejo v globoki in brezkompromisni introspekciji. Lenko začne s premišljevanjem o generaciji, ki ji pripada, in odraščanju v devetdesetih letih. Svojo generacijo je poimenoval po strelskem napadu na ameriški šoli Columbine leta 1999: “Mi smo generacija znotraj generacije in Columbine je naša manifestacija [...] Samo tisti, ki so bili v času pokola v srednji šoli (ali tik pred njo) tudi sami, imajo potencial, da ji pripadajo. Odrasli smo z nasiljem in v nasilju, čeprav ni nujno, da smo nasilje zares poznali na lastni koži.” Ko to preberemo, se nam morda zdi nenavadno – kakšno zvezo ima pokol na srednji šoli v ZDA z otrokom na prehodu v najstništvo, ki je odraščal na slovenskem podeželju in ob nedeljah spremljal babico v cerkev? Po kratkem premisleku pa postane jasno, da so bila devetdeseta leta prejšnjega stoletja obdobje, ko je tudi naš del sveta zajela globalizacija, kar v večji meri pomeni amerikanizacija. Vse večji je namreč postal dotok medijev iz ZDA in tudi dostop do tehnologije, ki je omogočala konzumiranje le-teh. S tem svet ni postajal večji, nasprotno, začel se je krčiti in polniti z občutki strahu in nasilja: “Agresija je vstopala v nas in se kopičila. Čeprav smo jo deloma izrazili prek igre, športa, glasbe, videoiger, filmov, pornografije, drog in alkohola, je nikdar nismo zares sprostili, nikdar se nismo zares sprostili.” Columbine je torej manifestacija nakopičenih frustracij in jeze v generaciji najstnikov, ki je prva spoznala nasilje prek medijev, pa tudi t. i. bullyjing, nasilje zaradi nasilja. Je generacija, ki nikoli ni zapustila najstniških let, ki pa ne pozna zunanjega agresorja ali zarote. Agresija se kopiči in nazadnje obrne navznoter. Generacijska zaznamovanost je ključna, da je Pisatelj sploh začel pisateljevati in da je kot svoje glavno izrazno sredstvo izbral prav nasilje. Pripovedovalec nam predstavi otroka, tistega že omenjenega, ki živi na podeželju in hodi z babico v cerkev. Ta otrok ne spada nikamor, vrstniki ga zavračajo, zato je osamljen. Ima pa svojo sobo, mamin pisalni stroj, očetovo pištolo in viski, predvsem pa bujno domišljijo. Poletja preživlja v temi, ob mehaničnih zvokih pisalnega stroja, ki ga vznemirjajo. Piše zgodbe, se igra s pištolo, pije viski, se pretvarja, da je odrasel. Avtor na več mestih postavi Pisatelja v dialog s tem otrokom, sedanjega sebe v dialog s preteklim. Včasih se zdi, kot bi se pogovarjala starejši in mlajši brat in ni občutka, da bi starejši na mlajšega gledal s prezirom. Pisatelj je do otroka sočuten in z njim tudi pomirjen. Tako je bilo, zdaj pa bi rad drugače. Iz časovne distance vidi, da otrok ni potreboval pisalnega stroja, pištole in viskija, otrok je potreboval objem. Nasilje sicer kdaj tudi kaj reši, ampak le za kratek čas, poleg tega pa ustvarja nov krog nasilja. In kako se ta krog lahko prekine? Avtor odgovarja: “Z objemanjem. [...] Protiutež nasilju namreč ne more biti nekaj, kar bi posameznika izoliralo, ampak ga mora, ker je nasilje družabni pojav (in nenazadnje je dejavnost, aktivnost), privabiti nazaj k sočloveku.” Goli objem pa gre še dlje, za avtorja postane koncept, ki ga prenese tudi na svoje zgodbe:“Utrujajoče in ceneno je ves čas govoriti o drugih kot o nekakšnih zgledih ali lutkah, ki jih premikaš samo zato, da pokažeš neko poanto. Rad bi ... drugače.” Kljub temu da to narativo od nasilja do objema sekajo kratke zgodbe, fikcija, se vseskozi nakazuje obrat od nje: “Obstaja čas za oblečene zgodbe; za prilike in parabole ... In potem obstaja čas za goloto. Čas bližine. Zakaj bi pripovedovali zgodbe, če lahko govorimo resnico?” Tudi občutek nekaterih zgodb je takšen, da so precej bliže avtofikciji, vsaj delni resničnosti, kot pa popolni fikciji. Zanimivi primer je zgodba Edging, ki je izredno samonanašalna na pisateljski proces: v njej se kot seznam vrstijo začetki neke zgodbe, ki jih pripovedovalčev glas drugega za drugim zavrača z veliko ironije in humorja, razumemo pa jo lahko tudi kot nekakšen komentar k vprašanju izvirnosti, s katerim se avtor ukvarja v okvirnem besedilu. Hudomušno pripombo na to temo najdemo tudi v predhodni zgodbi Smrt pornografije, ki se bere kot scenarij za še nenapisan roman. V njej zapiše: “... toda porniči navsezadnje temeljijo na ponavljanju – eksistencialna vprašanja pa tudi niso več ravno vrhunec izvirnosti.” Avtor se torej zaveda, da tema pisatelja v eksistencialni in ustvarjalni krizi ni ravno nekaj novega in da eksistencialnih vprašanj v literaturi praktično ni mogoče v celoti obiti. Njegova izvirnost je v povezavah in tudi v novih konceptih, kot sta generacija Columbine in goli objem. Tudi če koncepta nista splošno uporabna in služita samo avtorju, da si osmisli svoj delček sveta, izkazujeta inovativnost, ki lahko razširi polje razmišljanja tudi bralki. Kratke zgodbe, ki prekinjajo tok okvirnega besedila, na nek način ustvarjajo suspenz, saj si zgodbo o Pisatelju in otroku, ki se v vsakem sklopu konča udarno in intrigantno, želimo brati naprej. Kljub povezavam, ki jih med zgodbami in besedilom lahko iščemo ali pa tudi ne, se kratke zgodbe ne zdijo enakovreden del besedila, temveč ostajajo v ozadju okvirne pripovedi. Nekatere jo bolj organsko dopolnjujejo kot druge, ki bi bile zlahka tudi izpuščene. Zanimiva je na primer zgodba V vrsti, v kateri blagajničarka v trgovini pripoveduje o tem, kako iz izdelkov, ki jih ljudje kupujejo, ustvarja zgodbe o njihovem življenju: “V resnici mi je vseeno za žanre, ki se odpirajo pred mano, ko sedim za blagajno. Stranke mi lahko dajo socialni realizem ali pa romantiko ali karkoli vmes. Pomembno mi je, da mi dajo nekaj.” S tem Lenko na svoj način pove vse o žanrski izmuzljivosti Golega objema – kategorizacija enostavno ni pomembna, če nam je branje nekaj dalo. Po drugi strai pa se zdi zgodba Bele ladje, v kateri smo priča spolnemu odnosu med turistko in grškim domačinom na plaži, nekako neumestna, kot da ne sodi v ta izbor. Kljub temu pa kombinacija okvirnega besedila in kratkih zgodb večinoma deluje premišljeno. Delo Goli objem je nekaj posebnega, a ne nazadnje smo pri Davorinu Lenku tega že vajeni. Njegova dela niso za vsak bralski okus. A vendar z njimi preseneča, saj se od samega začetka bralke sprašujemo, kam to pravzaprav vodi. Ko pa nas končno popelje do pojma golega objema, ta objem tudi začutimo.
Ne na odru, temveč v dvorani Male drame na Litostrojski je bila premierno - in v Sloveniji krstno - uprizorjena igra z naslovom Bog nemškega pisatelja in odvetnika Ferdinanda von Schiracha (izg.: fon šíraha). Besedilo je prevedla Mojca Kranjc, dramaturginja je bila Eva Kraševec, režiser pa Peter Petkovšek. Nastopa šest igralcev ljubljanske Drame in dva gosta: Ivo Ban v glavni vlogi in Primož Vrhovec kot medicinski izvedenec. Na premieri je bila Tadeja Krečič. Igrajo Maja Sever, Ivo Ban k. g., Barbara Žefran, Maša Derganc, Pia Zemljič, Veronika Drolc, Primož Vrhovec k. g. in Saša Tabaković. Dramo je iz nemščine prevedla Mojca Kranjc, avtorji priredbe prevoda so ustvarjalci uprizoritve. Avtorsko ekipo pod vodstvom režiserja Petra Petkovška sestavljajo dramaturginja Eva Kraševec, lektor Arko, avtor videa Urban Zorko, scenografinja Sara Slivnik, kostumografinja in oblikovalka maske Gordana Bobojević, skladatelj Peter Žargi, oblikovalec svetlobe Dani Žorž in asistentka režiserja (študijsko) Lucija Trobec. Igrajo Maja Sever, Ivo Ban k. g., Barbara Žefran, Maša Derganc, Pia Zemljič, Veronika Drolc, Primož Vrhovec k. g. in Saša Tabaković.
Ne na odru, temveč v dvorani Male drame na Litostrojski je bila premierno - in v Sloveniji krstno - uprizorjena igra z naslovom Bog nemškega pisatelja in odvetnika Ferdinanda von Schiracha (izg.: fon šíraha). Besedilo je prevedla Mojca Kranjc, dramaturginja je bila Eva Kraševec, režiser pa Peter Petkovšek. Nastopa šest igralcev ljubljanske Drame in dva gosta: Ivo Ban v glavni vlogi in Primož Vrhovec kot medicinski izvedenec. Na premieri je bila Tadeja Krečič. Igrajo Maja Sever, Ivo Ban k. g., Barbara Žefran, Maša Derganc, Pia Zemljič, Veronika Drolc, Primož Vrhovec k. g. in Saša Tabaković. Dramo je iz nemščine prevedla Mojca Kranjc, avtorji priredbe prevoda so ustvarjalci uprizoritve. Avtorsko ekipo pod vodstvom režiserja Petra Petkovška sestavljajo dramaturginja Eva Kraševec, lektor Arko, avtor videa Urban Zorko, scenografinja Sara Slivnik, kostumografinja in oblikovalka maske Gordana Bobojević, skladatelj Peter Žargi, oblikovalec svetlobe Dani Žorž in asistentka režiserja (študijsko) Lucija Trobec. Igrajo Maja Sever, Ivo Ban k. g., Barbara Žefran, Maša Derganc, Pia Zemljič, Veronika Drolc, Primož Vrhovec k. g. in Saša Tabaković.
Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno v režiji Žige Divjaka uprizorili novo besedilo Katarine Morano Zakaj sva se ločila. Preizkušeni ustvarjalni dvojec v tokratni uprizoritvi razvija znane in preizkušene teme medčloveških odnosov parov in družin v sodobnem svetu. Zakaj sva se ločila, 2024 Drama Krstna uprizoritev Premiera: 16. januar 2025 Režiser Žiga Divjak Dramaturginja Katarina Morano Scenograf Igor Vasiljev Kostumografka Tina Pavlović Avtor glasbe Blaž Gracar Lektorica Maja Cerar Oblikovalec svetlobe Borut Bučinel Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Asistentka dramaturginje (študijsko) Nejka Jevšek Nastopata Jana Zupančič in Matej Puc. Foto: Peter Giodani; https://www.mgl.si/sl/predstave/zakaj-sva-se-locila/
Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno v režiji Žige Divjaka uprizorili novo besedilo Katarine Morano Zakaj sva se ločila. Preizkušeni ustvarjalni dvojec v tokratni uprizoritvi razvija znane in preizkušene teme medčloveških odnosov parov in družin v sodobnem svetu. Zakaj sva se ločila, 2024 Drama Krstna uprizoritev Premiera: 16. januar 2025 Režiser Žiga Divjak Dramaturginja Katarina Morano Scenograf Igor Vasiljev Kostumografka Tina Pavlović Avtor glasbe Blaž Gracar Lektorica Maja Cerar Oblikovalec svetlobe Borut Bučinel Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Asistentka dramaturginje (študijsko) Nejka Jevšek Nastopata Jana Zupančič in Matej Puc. Foto: Peter Giodani; https://www.mgl.si/sl/predstave/zakaj-sva-se-locila/
Bosanski scenarist in režiser Danis Tanović je s svojimi filmi Nikogaršnja zemlja, Cirkus Columbia in Epizoda v življenju zbiralca železa požel veliko mednarodnih nagrad in vzbudil pozornost svetovne javnosti. Pozno poleti je filmska pripoved o ženski, ki mora obračunati s svojo preteklostjo, več o njej pa v besedilu Miše Gams. Bere Eva Longyka Marušič.
Bosanski scenarist in režiser Danis Tanović je s svojimi filmi Nikogaršnja zemlja, Cirkus Columbia in Epizoda v življenju zbiralca železa požel veliko mednarodnih nagrad in vzbudil pozornost svetovne javnosti. Pozno poleti je filmska pripoved o ženski, ki mora obračunati s svojo preteklostjo, več o njej pa v besedilu Miše Gams. Bere Eva Longyka Marušič.
Vsi odtenki svetlobe je prvi indijskim filmom po 30 letih, ki se je uvrstil v tekmovalni program Cannskega filmskega festivala. Igrani prvenec Payal Kapadia je na festivalu na koncu prejel veliko nagrado žirije. Osrednjo vlogo v njem ima 21 milijonsko mesto Mumbaj, Kapadia pa v središče postavi vprašanja o sodobnih ženskah v Indiji. Recenzijo filma je pripravil Muanis Sinanović, bere Igor Velše.
Vsi odtenki svetlobe je prvi indijskim filmom po 30 letih, ki se je uvrstil v tekmovalni program Cannskega filmskega festivala. Igrani prvenec Payal Kapadia je na festivalu na koncu prejel veliko nagrado žirije. Osrednjo vlogo v njem ima 21 milijonsko mesto Mumbaj, Kapadia pa v središče postavi vprašanja o sodobnih ženskah v Indiji. Recenzijo filma je pripravil Muanis Sinanović, bere Igor Velše.
Avtorska ekipa: REŽISER Vito Taufer DRAMATURGINJA Mojca Kranjc LEKTORICA Tatjana Stanič SCENOGRAFINJA Urša Vidic KOSTUMOGRAF Alan Hranitelj SKLADATELJ Schatzi OBLIKOVALKA SVETLOBE Mojca Sarjaš OBLIKOVALEC VIDEA Sandi Skok ASISTENTKA KOSTUMOGRAFA Ana Janc Igralska zasedba: BENJAMIN KRNETIĆ Aleksij pl. Gornik VALTER DRAGAN Dr. Anton Grozd, dež. poslanec, obč. svetnik itd. ZVEZDANA MLAKAR Katarina, njegova žena ANA PAVLIN Matilda, njegova nečakinja JURE HENIGMAN Dr. Pavel Gruden, drž. poslanec, obč. svetnik itd. TINA VRBNJAK Helena, njegova žena BOJAN EMERŠIČ Jožef Mermolja, obč. svetnik BORIS MIHALJ Klander, obč. svetnik SAŠA MIHELČIČ Mrmoljevka MARKO MANDIĆ Julijan Ščuka, žurnalist ROK VIHAR Siratka, literat NEJC CIJAN GARLATTI Fran Kadivec, jurist, sorodnik Grozdov GREGOR BAKOVIĆ Profesor Kremžar MATIJA ROZMAN Stebelce, poet NIKOLA DROLE Slabo oblečen mlad človek DOMEN NOVAK Sluga pri Gorniku Foto: SNG Drama Ljubljana
Avtorska ekipa: REŽISER Vito Taufer DRAMATURGINJA Mojca Kranjc LEKTORICA Tatjana Stanič SCENOGRAFINJA Urša Vidic KOSTUMOGRAF Alan Hranitelj SKLADATELJ Schatzi OBLIKOVALKA SVETLOBE Mojca Sarjaš OBLIKOVALEC VIDEA Sandi Skok ASISTENTKA KOSTUMOGRAFA Ana Janc Igralska zasedba: BENJAMIN KRNETIĆ Aleksij pl. Gornik VALTER DRAGAN Dr. Anton Grozd, dež. poslanec, obč. svetnik itd. ZVEZDANA MLAKAR Katarina, njegova žena ANA PAVLIN Matilda, njegova nečakinja JURE HENIGMAN Dr. Pavel Gruden, drž. poslanec, obč. svetnik itd. TINA VRBNJAK Helena, njegova žena BOJAN EMERŠIČ Jožef Mermolja, obč. svetnik BORIS MIHALJ Klander, obč. svetnik SAŠA MIHELČIČ Mrmoljevka MARKO MANDIĆ Julijan Ščuka, žurnalist ROK VIHAR Siratka, literat NEJC CIJAN GARLATTI Fran Kadivec, jurist, sorodnik Grozdov GREGOR BAKOVIĆ Profesor Kremžar MATIJA ROZMAN Stebelce, poet NIKOLA DROLE Slabo oblečen mlad človek DOMEN NOVAK Sluga pri Gorniku Foto: SNG Drama Ljubljana
Piše Muanis Sinanović bere Igor Velše. Uveljavljena slovenska publicistka in nagrajena literarna kritičarka Mojca Pišek v esejih v knjigi Globalni južnjaki na podlagi izkušenj s potovanj po tako imenovanem globalnem Jugu, še posebej Latinski Ameriki, razmišlja o razmerju med tem sveta in tako imenovanim globalnim Severom. Besedila, zbrana v knjigi, so izjemno lucidna in dragocena, ko premišljujejo neokolonialne odnose. Nasprotno pa so precej nelucidna, ko obravnavajo lastno izjavljalno pozicijo. V prvem primeru avtorica s pretanjenim in lucidnim pogledom secira mnogoplastnost (neo)kolonialnega pogleda, ki se v svojih povratnih zankah vedno znova vzpostavlja kot samoumeven. Na poteh se znajde v situacijah, ki te odnose jasno izpričujejo, in iz njih povleče spoznanja in potrditve prej obstoječih teoretskih ugotovitev. Gre za srečanja, denimo, s taksistom, ki se imenuje Stalin, ameriškimi turisti v latinskih državah, ameriškimi najemodajalci; v vseh teh se razkrivajo protislovja, ki jih udeleženci ne osvestijo, piska pa jih razkriva na prodoren način, ki mu ne manjka svojstvene angažirane in iskrive igrivosti, v kateri se mešajo jeza, dobrohotna želja po spremembah, solidarnost in intelektualna strast. V teh delih razkriva materialno, zgodovinsko ozadje in logično protislovnost posameznih prepričanj in izjav, ki so del splošnega repertoarja tako imenovanega Zahoda. Zanimiv je tudi prikaz osebne »spreobrnitve«. V prejšnjem življenju nagrajena literarna kritičarka je ameriški in evropski kanon dojemala kot samoumevnega. Navaja primer pisanja nobelovca Johna Steinbecka, ki ji je bilo zelo ljubo, v zadnjih letih pa je ob srečevanju z globalnim Jugom prišla do točke, ko se ji zdi neberljivo, saj je osvestila rasistične in imperialistične implikacije njegovega »velikega dela«. Podoben obrat se zgodi v predstavljanju svoje dežele tujcem. Od začetne posvojitve osamosvojitvene naracije o premagovanju socializma do današnjega sramu, predvsem sramu za druge, ki so ponosni na svoje slovensko poreklo. Vendar je tovrsten sram simptomatičen in pogost pri ljudeh, ki zamenjajo ideologijo. Kot rečeno, se avtorica v knjigi kaže kot odlična opazovalka in slabša samoopazovalka. Slovenijo in sploh prostor nekdanje Jugoslavije zmotno popisuje kot prostor enoznačnega pristajanja na kapitalistične in prozahodne poglede ter zavračanja socialistične preteklosti. Če ta pojav odlično analizira na primeru Vzhodne Evrope, pa se tukaj zatakne. Slovenija je namreč država, v kateri se elite kitijo z rdečimi zvezdami, zaničujejo religijske prakse – kot se mestoma zazdi, da tudi piska tekstov –, preprečujejo razpravo o povojnih pobojih, ministrica za kulturo se udeležuje obletnice ustanovitve komunistične partije, kjer je veliko antiameriškega sentimenta, kjer ljudje solidarizirajo s Palestino in so jugonostalgični. Jugonostalgije je veliko tudi v drugih državah na tem območju, razen morda na Hrvaškem, Srbija pa je še bolj protizahodna kot Slovenija. Ko lucidno opazuje, kako se je pri Čilencih, tudi na levici, vzpostavila vloga žrtve, ki levici preprečuje, da bi učinkovito delovala, tudi sama zapade v vlogo žrtve. Jugoslavijo stereotipno prikazuje kot državo, ki jo je zrušila napačna zavest državljanov, v sodelovanju z zunanjim dejavnikom. Ne upošteva pa problema pomanjkanja izvirnih ekonomskih rešitev, nizke produktivnosti in prevelike zakreditiranosti v zadnji fazi države, ki se je prikrivala s spektaklom kulta osebnosti in popkulturnim kičem. Ne vključi, denimo, možnosti, da obstajajo dobri razlogi, zakaj so Slovenci in drugi narodi želeli izstopiti iz Jugoslavije, razlogi, ki ne izhajajo iz gole zaslepljenosti. Pri tem povzema postjugoslovanski svetovnonazorski marksizem, ki ne problematizira evrocentrične perspektive pri samem Marxu. Ta je razglašal, denimo, da kolonializem prinaša napredek med barbare, in je potreben, da bi vzpostavil buržoazijo kot predpogoj za revolucijo. Industrializacija nastopa kot nedvoumno dobra in potrebna stvar, brez pomislekov o odtujitvi, ki jo prinaša, in neujemanju s svetovnimi nazori domorodcev – ki so pogosto religiozni, kar v knjigi ni ravno pogosto omenjeno. Tako prek zvijačnosti sodobnih evrocentričnih ideoloških binarizmov začne sama pokroviteljsko in polkolonialno obravnavati lastno ljudstvo, ki še zdaleč ni tako nestrpno in omejeno, kot ga predstavlja, obenem pa tudi vsa ljudstva, ki ne verjamejo v pri Marxu od Hegla podedovano idejo velikega Napredka.
Piše Muanis Sinanović bere Igor Velše. Uveljavljena slovenska publicistka in nagrajena literarna kritičarka Mojca Pišek v esejih v knjigi Globalni južnjaki na podlagi izkušenj s potovanj po tako imenovanem globalnem Jugu, še posebej Latinski Ameriki, razmišlja o razmerju med tem sveta in tako imenovanim globalnim Severom. Besedila, zbrana v knjigi, so izjemno lucidna in dragocena, ko premišljujejo neokolonialne odnose. Nasprotno pa so precej nelucidna, ko obravnavajo lastno izjavljalno pozicijo. V prvem primeru avtorica s pretanjenim in lucidnim pogledom secira mnogoplastnost (neo)kolonialnega pogleda, ki se v svojih povratnih zankah vedno znova vzpostavlja kot samoumeven. Na poteh se znajde v situacijah, ki te odnose jasno izpričujejo, in iz njih povleče spoznanja in potrditve prej obstoječih teoretskih ugotovitev. Gre za srečanja, denimo, s taksistom, ki se imenuje Stalin, ameriškimi turisti v latinskih državah, ameriškimi najemodajalci; v vseh teh se razkrivajo protislovja, ki jih udeleženci ne osvestijo, piska pa jih razkriva na prodoren način, ki mu ne manjka svojstvene angažirane in iskrive igrivosti, v kateri se mešajo jeza, dobrohotna želja po spremembah, solidarnost in intelektualna strast. V teh delih razkriva materialno, zgodovinsko ozadje in logično protislovnost posameznih prepričanj in izjav, ki so del splošnega repertoarja tako imenovanega Zahoda. Zanimiv je tudi prikaz osebne »spreobrnitve«. V prejšnjem življenju nagrajena literarna kritičarka je ameriški in evropski kanon dojemala kot samoumevnega. Navaja primer pisanja nobelovca Johna Steinbecka, ki ji je bilo zelo ljubo, v zadnjih letih pa je ob srečevanju z globalnim Jugom prišla do točke, ko se ji zdi neberljivo, saj je osvestila rasistične in imperialistične implikacije njegovega »velikega dela«. Podoben obrat se zgodi v predstavljanju svoje dežele tujcem. Od začetne posvojitve osamosvojitvene naracije o premagovanju socializma do današnjega sramu, predvsem sramu za druge, ki so ponosni na svoje slovensko poreklo. Vendar je tovrsten sram simptomatičen in pogost pri ljudeh, ki zamenjajo ideologijo. Kot rečeno, se avtorica v knjigi kaže kot odlična opazovalka in slabša samoopazovalka. Slovenijo in sploh prostor nekdanje Jugoslavije zmotno popisuje kot prostor enoznačnega pristajanja na kapitalistične in prozahodne poglede ter zavračanja socialistične preteklosti. Če ta pojav odlično analizira na primeru Vzhodne Evrope, pa se tukaj zatakne. Slovenija je namreč država, v kateri se elite kitijo z rdečimi zvezdami, zaničujejo religijske prakse – kot se mestoma zazdi, da tudi piska tekstov –, preprečujejo razpravo o povojnih pobojih, ministrica za kulturo se udeležuje obletnice ustanovitve komunistične partije, kjer je veliko antiameriškega sentimenta, kjer ljudje solidarizirajo s Palestino in so jugonostalgični. Jugonostalgije je veliko tudi v drugih državah na tem območju, razen morda na Hrvaškem, Srbija pa je še bolj protizahodna kot Slovenija. Ko lucidno opazuje, kako se je pri Čilencih, tudi na levici, vzpostavila vloga žrtve, ki levici preprečuje, da bi učinkovito delovala, tudi sama zapade v vlogo žrtve. Jugoslavijo stereotipno prikazuje kot državo, ki jo je zrušila napačna zavest državljanov, v sodelovanju z zunanjim dejavnikom. Ne upošteva pa problema pomanjkanja izvirnih ekonomskih rešitev, nizke produktivnosti in prevelike zakreditiranosti v zadnji fazi države, ki se je prikrivala s spektaklom kulta osebnosti in popkulturnim kičem. Ne vključi, denimo, možnosti, da obstajajo dobri razlogi, zakaj so Slovenci in drugi narodi želeli izstopiti iz Jugoslavije, razlogi, ki ne izhajajo iz gole zaslepljenosti. Pri tem povzema postjugoslovanski svetovnonazorski marksizem, ki ne problematizira evrocentrične perspektive pri samem Marxu. Ta je razglašal, denimo, da kolonializem prinaša napredek med barbare, in je potreben, da bi vzpostavil buržoazijo kot predpogoj za revolucijo. Industrializacija nastopa kot nedvoumno dobra in potrebna stvar, brez pomislekov o odtujitvi, ki jo prinaša, in neujemanju s svetovnimi nazori domorodcev – ki so pogosto religiozni, kar v knjigi ni ravno pogosto omenjeno. Tako prek zvijačnosti sodobnih evrocentričnih ideoloških binarizmov začne sama pokroviteljsko in polkolonialno obravnavati lastno ljudstvo, ki še zdaleč ni tako nestrpno in omejeno, kot ga predstavlja, obenem pa tudi vsa ljudstva, ki ne verjamejo v pri Marxu od Hegla podedovano idejo velikega Napredka.
Piše Marica Škorjanec Kosterca, bere Višnja Fičor. Filozofinja dr. Marija Švajncer, profesorica, je ustvarila bogat opus, ki obsega monografije, eseje in razprave s področja filozofije, pa tudi izvirno leposlovna dela: pesniške zbirke, mladinska dela in romane. V romanu Poteptana ljubezen slika razburkan današnji čas in spremembe z vsemi nasprotji v družbi in življenju posameznika, ki jih prinašajo odmevi vojne v Ukrajini in na Bližnjem vzhodu, politične razmere v državi, ekološke grožnje, pandemija in elementarne nesreče. Vse to občuti in doživlja neimenovana mlada psihoterapevtka, ki svoj poklic razume kot poslanstvo in pomoč ljudem v stiski. Življenje jemlje resno, občutljiva je na odnose med ljudmi, saj tudi nepremišljene besede lahko uničijo prijateljstva. Največ ji pomeni klasična glasba, zlasti Mahler, Chopin in Beethoven, obožuje pa tudi gledališče, posebno balet. Že v otroštvu se je odločila, da bo pomagala drugim, šibkejšim, spoznala je, da je veliko laže biti hudoben kakor pa dober človek. »V tej vnemi, da bi bila trpečim na voljo, … se je ljudem pogosto zdela neumna, če že ne neumna, pa vsaj smešna,« ugotavlja. Do slabosti trenutne politike v državi je strpna in razumevajoča. Nestrpnost do homoseksualcev, temnopoltih, beguncev in muslimanov ji je tuja, vendar o tem ne more govoriti, saj se zaveda, da nima pravice po svoje spreminjati drugih ljudi in jim vsiljevati svojih stališč V središču njenega razgibanega življenja je velika ljubezen, najdragocenejše čustvo, ki se mu brezpogojno predaja in jo povsem osrečuje. Njen moški, tako ga imenuje pisateljica, je postaven samozavesten lepotec, ki je ženskam zelo všeč. Zaljubljena mlada psihoterapevtka ga obožuje, a ob njegovi lepoti in razgledanosti se sama počuti manj vredna. Svojo ljubezen skuša obvarovati pred vsemi ujmami in nevarnostmi. Strogi ukrepi v času epidemije korona virusa so zaradi omejitev gibanja in uvedbe policijske ure vzbujali proteste in demonstracije, ki pa jih je oblast nasilno zatrla. Njen moški je imel do ukrepov drugačne nazore, preziral je slabiče, homoseksualce, nasprotoval je politiki sprejemanja množice migrantov in multikulturnosti. Z ljubezensko zgodbo se kot kratki eseji prepletajo protagonistkina razmišljanja o naravnih nesrečah, neutemeljenem sovraštvu, delitvah na »naše« in »vaše«, nesrečah in zločinih, evtanaziji, umetnosti in »grdem« v literaturi. Kresanja mnenj med ljubimcema se stopnjujejo. Moški zagovarja Nietzschejevo teorijo o nadčloveku, mlada ženska svoje življenje posveča dobremu in živi po etičnih načelih, prepričana, da je na svetu zato, da dela dobro. Ob pogostih žalitvah se iz ponižanja zateka h glasbi in baletnim uprizoritvam Edwarda Cluga in Valentine Turcu. Pripoved o ljubezni in željah po duhovni, ne le telesni ljubezni, ki jo sicer osrečuje, prehaja v tragično kriminalno zgodbo o moškem, ki ga je mlada ženska nadvse ljubila, vendar na njem odkriva vse več slabih lastnosti, zlasti egoizem, skopost in pohlep. Kljub razočaranju ne more zatreti ljubezni, moški jo je vklenil v obroč silnih čustev, potisnil jo je v kletko odvisnosti. Roman Marije Švajncer opisuje odtenke in globino čustev ljubeče ženske. Moški prevzema lastniški odnos, ki se stopnjuje od posmeha, prezira, žalitev do telesnega nasilja. Zgodbo o poteptani ljubezni spremlja dobrohoten humor, kot nasprotje naivnemu pogledu na svet v času, ki podira nekdanje etične vrednote.
Piše Marica Škorjanec Kosterca, bere Višnja Fičor. Filozofinja dr. Marija Švajncer, profesorica, je ustvarila bogat opus, ki obsega monografije, eseje in razprave s področja filozofije, pa tudi izvirno leposlovna dela: pesniške zbirke, mladinska dela in romane. V romanu Poteptana ljubezen slika razburkan današnji čas in spremembe z vsemi nasprotji v družbi in življenju posameznika, ki jih prinašajo odmevi vojne v Ukrajini in na Bližnjem vzhodu, politične razmere v državi, ekološke grožnje, pandemija in elementarne nesreče. Vse to občuti in doživlja neimenovana mlada psihoterapevtka, ki svoj poklic razume kot poslanstvo in pomoč ljudem v stiski. Življenje jemlje resno, občutljiva je na odnose med ljudmi, saj tudi nepremišljene besede lahko uničijo prijateljstva. Največ ji pomeni klasična glasba, zlasti Mahler, Chopin in Beethoven, obožuje pa tudi gledališče, posebno balet. Že v otroštvu se je odločila, da bo pomagala drugim, šibkejšim, spoznala je, da je veliko laže biti hudoben kakor pa dober človek. »V tej vnemi, da bi bila trpečim na voljo, … se je ljudem pogosto zdela neumna, če že ne neumna, pa vsaj smešna,« ugotavlja. Do slabosti trenutne politike v državi je strpna in razumevajoča. Nestrpnost do homoseksualcev, temnopoltih, beguncev in muslimanov ji je tuja, vendar o tem ne more govoriti, saj se zaveda, da nima pravice po svoje spreminjati drugih ljudi in jim vsiljevati svojih stališč V središču njenega razgibanega življenja je velika ljubezen, najdragocenejše čustvo, ki se mu brezpogojno predaja in jo povsem osrečuje. Njen moški, tako ga imenuje pisateljica, je postaven samozavesten lepotec, ki je ženskam zelo všeč. Zaljubljena mlada psihoterapevtka ga obožuje, a ob njegovi lepoti in razgledanosti se sama počuti manj vredna. Svojo ljubezen skuša obvarovati pred vsemi ujmami in nevarnostmi. Strogi ukrepi v času epidemije korona virusa so zaradi omejitev gibanja in uvedbe policijske ure vzbujali proteste in demonstracije, ki pa jih je oblast nasilno zatrla. Njen moški je imel do ukrepov drugačne nazore, preziral je slabiče, homoseksualce, nasprotoval je politiki sprejemanja množice migrantov in multikulturnosti. Z ljubezensko zgodbo se kot kratki eseji prepletajo protagonistkina razmišljanja o naravnih nesrečah, neutemeljenem sovraštvu, delitvah na »naše« in »vaše«, nesrečah in zločinih, evtanaziji, umetnosti in »grdem« v literaturi. Kresanja mnenj med ljubimcema se stopnjujejo. Moški zagovarja Nietzschejevo teorijo o nadčloveku, mlada ženska svoje življenje posveča dobremu in živi po etičnih načelih, prepričana, da je na svetu zato, da dela dobro. Ob pogostih žalitvah se iz ponižanja zateka h glasbi in baletnim uprizoritvam Edwarda Cluga in Valentine Turcu. Pripoved o ljubezni in željah po duhovni, ne le telesni ljubezni, ki jo sicer osrečuje, prehaja v tragično kriminalno zgodbo o moškem, ki ga je mlada ženska nadvse ljubila, vendar na njem odkriva vse več slabih lastnosti, zlasti egoizem, skopost in pohlep. Kljub razočaranju ne more zatreti ljubezni, moški jo je vklenil v obroč silnih čustev, potisnil jo je v kletko odvisnosti. Roman Marije Švajncer opisuje odtenke in globino čustev ljubeče ženske. Moški prevzema lastniški odnos, ki se stopnjuje od posmeha, prezira, žalitev do telesnega nasilja. Zgodbo o poteptani ljubezni spremlja dobrohoten humor, kot nasprotje naivnemu pogledu na svet v času, ki podira nekdanje etične vrednote.
Piše Tatjana Pregl Kobe, bereta Eva Longyka Marušič in Igor Velše. Za razvoj pesniškega jezika Zorana Pevca velja, da je njegova idejna struktura podobna. Nikoli se ni odrekel zavezanosti filozofiji in duhovnim razmislekom, prav tako kot je v njegovi poeziji vselej dosledno navzoče samoizpraševanje. Ocene vsake njegove nove pesniške zbirke navajajo, da gre za nadaljevanje in nadgraditev avtorjevega dosedanjega opusa, ki jemlje iz postmodernističnih in metafizičnih širjav. Vsekakor drži, da se pesnik Zoran Pevec, samohodec, ozira za vedno novimi interpretacijami, izpeljanimi kot enovita celota na podlagi ideje, ki ga vznemiri in ji nato sledi. Vsaka njegova knjiga poezije je enota zase, vse so konceptualno zgrajene na osnovi ene, vodilne ideje, kar razkrivajo že premišljeni naslovi zbirk. Če preskočimo prve knjige Orbis pictus (1986), Zapisi pozabljenih (1996), in Pod silikonskim nebom (2000) ter v zbirki Moški v sobi (2004), začinjeni z rahlo samoironijo, prisluhnemo pesnikovi vsakodnevnosti, preverjanju dvomov in lucidnemu samoizpraševanju, se presenečeni znajdemo v svojevrstnem monologu pesniške zbirke V neki točki (2006), v kateri se Pevec že počasi odreka realnemu. Tako je tudi v neki točki skoraj dve desetletji pozneje kot Edvard Kocbek pesem strnil v preobsežnosti jezika, / v kamen in v nočno hišo / brez oken, brez oči. Radikalna sprememba sledi v zbirki To ni Michel Foucault (2014) z jasno, bolj poetično kot filozofsko aluzijo na Magrittovo slavno sliko To ni pipa, pri čemer gre za razglabljajoč odnos med besedo in vizualnostjo kot prevaro. Pomenski okvir zbirke V sobi na osnovi naslova ni tako berljiv, a tudi te pesmi temeljijo na berljivih podobah in prispodobah, gradijo na odsevanju sodobnega sveta na odblesku preteklosti, se potapljajo v paradokse in praznino različnih časovnih obdobij ter pristajajo v sedanjosti. Še dlje nazaj, k izvoru zahodne misli, k Sokratu in k osvoboditvi od primarnega strahu pred fizično smrtjo je pozivala zbirka z naslovom Kako postati nihče (2018) in podnaslovom melete thanatou, ki je hkrati naslov sklepne pesmi v knjigi. Naslov napeljuje bralca na budistično nirvano, na popolno izpraznjenost. V najnovejši zbirki V sobi pa Pevec, kot pesnik Louis Zukofsky, zapiše: »Lahko se je ločil od sebe, / od poezije nikoli.« Zbirke z začetka dvajsetih let so Pevčevo premočrtno smer še utrdile. Zbirka Na objektivističnem stolu (2021) je zgoščeno razmišljanje, ki na različne načine zaznamuje položaje sodobne družbe, mitsko preteklost in poezijo iz različnih zornih kotov. Za pesniško zbirko Beckett – moj advokat (2022) pa je značilna izgubljenost posameznika v razčlovečenem svetu, v katerem išče lastno identiteto. V njej je Beckett kot advokat ves čas absurdno navzoč med pesnikovimi verzi kot predstavnik nekdanjega, ne tako kaotičnega sveta. Srhljivo ironična verza zadnje pesmi »problem smrti je le umrljivost / sicer pa bi menda kar šlo,« se ujemata tudi z zaključki posameznih družbenokritičnih pesmi, ki niso optimistični. A vendar! V zbirki V sobi Pevec kot Hegel v iskanju lastne neskončnosti ve, da je pisanje poezije ustvarjanje lastnega sveta z besedami, ki zavzeto čakajo – ne na Godota, temveč na lastno razsvetljenje. V tem kontekstu je kot logična nadgradnja dosedanjih zbirk poezije nastajala tudi zbirka pesmi V sobi. Iteracija besedne zveze v sobi je slogovna figura, ki določa ritem pripovedi. S ponavljanjem istih besed v prvi vrstici vsake pesmi Pevec razkriva podobe kot v filmu, kader za kadrom, pri čemer so pomembne njegove posamične poante in razmisleki ob njih, s katerimi posega v njihovo intimo, se z lucidnimi pomisleki tihotapi v njihova sporočila in jih vpenja v samosvojo celoto. Ni presenetljivo, da je za sogovornike izbral štiriindvajset pesnikov, petnajst pesnic, osem filozofov, Platona, ki ni sedel v sobi / temveč v skupnosti Akademije , / na prostem, tri glasbenike, dve pevki in enega pevca ter celo mističarko. Izbral je torej petinpetdeset avtorjev in avtoric različnih umetniških glasov ter jih bralcu v uvodnih verzih predstavil najprej kot poročevalec, v nadaljevanju pa vanje rafinirano vpleta svoja osebna, poetična in filozofska gledišča. Gre torej za premišljeno izbrana intimna vabila, objektiven odnos do izbranih 'gostov v sobi' in subjektiven pogled nanje. Bolje rečeno – za lastno razčiščevanje bivanja v svetu, ki je, kakršen je. V vsaki pesmi je pesnik hkrati biograf in avtobiograf in ravno ta dvojnost je dramaturško privlačna. Jasna in premočrtna je od trenutka, ko se je Zoran Pevec domislil, kako bi prek izbrancev ubesedil svoje stanje duha, svoj lirično-filozofski pogled na svet. Zbirka V sobi ni razdeljena na cikle ali posamezne dele. Pesmi, ki niso enako dolge, gradijo kratki verzi, prefinjeno izpiljeni v tekoči pripovedi brez kitic. Začetek je navadno pripovedno umirjen, nekako na sredini pa se skoraj vsaka pesem prelomi v dramatično poved, ki se navezuje na izbrančeve osebne in umetniške značilnosti, ter se navadno zaključi s pesnikovim povzetkom, razmislekom, komentarjem, poglobljeno poanto. Drzno preigravanje med komentiranjem in vključevanjem pesnikovega eksistencialnega in filozofskega razmišljanja bralca ves čas 'drži v šahu'. Kakšen je Pevčev na prvi pogled prepoznaven upesnjeni svet, se izriše že v vizualni podobi med plešočimi listi spominov, v nadrealistični fotografiji Mana Raya, na drevesu spoznanja, ki mu je zmanjkalo figovih listov, v zadetku tarče natančno v sredino črnega centra, med Kooningovimi in Pollockovimi slikami v newyorškem muzeju moderne umetnosti, na livadi marjetic, kjer vsakdo govori vsakomur, na vrtu, kjer angel hodi v krogu, prekrit z lučjo in temo, ter v temnih sanjah in besedah mraka na osamljenih ustih in v sanje zaviti pisani blazini na armaturi življenja. Prispodobe v zaključkih pesmi so paradoksalne, abstraktne, in celo slavospevne, pomensko se vedno navezujejo na izbranega obiskovalca sobe: »Iz antičnih spisov preberemo, / da je bil Platon njegov učenec / in tako je menil tudi naš največji pesnik, / ko je dejal, / da bi vsak Tomaž hotel biti Šalamun.« Poezija je najbolj izčiščena, izpiljena raba jezika, kjer je vsaka najmanjša beseda pomembna. Zoran Pevec se pri luščenju bistva in plastenju lastnega lirskega nagovora tega v celoti drži. Portreti z njegovimi komentarji so asketsko zgoščeni, iskrivi in poglobljeni. Nobena beseda ni odveč in nič ne manjka.
Piše Tatjana Pregl Kobe, bereta Eva Longyka Marušič in Igor Velše. Za razvoj pesniškega jezika Zorana Pevca velja, da je njegova idejna struktura podobna. Nikoli se ni odrekel zavezanosti filozofiji in duhovnim razmislekom, prav tako kot je v njegovi poeziji vselej dosledno navzoče samoizpraševanje. Ocene vsake njegove nove pesniške zbirke navajajo, da gre za nadaljevanje in nadgraditev avtorjevega dosedanjega opusa, ki jemlje iz postmodernističnih in metafizičnih širjav. Vsekakor drži, da se pesnik Zoran Pevec, samohodec, ozira za vedno novimi interpretacijami, izpeljanimi kot enovita celota na podlagi ideje, ki ga vznemiri in ji nato sledi. Vsaka njegova knjiga poezije je enota zase, vse so konceptualno zgrajene na osnovi ene, vodilne ideje, kar razkrivajo že premišljeni naslovi zbirk. Če preskočimo prve knjige Orbis pictus (1986), Zapisi pozabljenih (1996), in Pod silikonskim nebom (2000) ter v zbirki Moški v sobi (2004), začinjeni z rahlo samoironijo, prisluhnemo pesnikovi vsakodnevnosti, preverjanju dvomov in lucidnemu samoizpraševanju, se presenečeni znajdemo v svojevrstnem monologu pesniške zbirke V neki točki (2006), v kateri se Pevec že počasi odreka realnemu. Tako je tudi v neki točki skoraj dve desetletji pozneje kot Edvard Kocbek pesem strnil v preobsežnosti jezika, / v kamen in v nočno hišo / brez oken, brez oči. Radikalna sprememba sledi v zbirki To ni Michel Foucault (2014) z jasno, bolj poetično kot filozofsko aluzijo na Magrittovo slavno sliko To ni pipa, pri čemer gre za razglabljajoč odnos med besedo in vizualnostjo kot prevaro. Pomenski okvir zbirke V sobi na osnovi naslova ni tako berljiv, a tudi te pesmi temeljijo na berljivih podobah in prispodobah, gradijo na odsevanju sodobnega sveta na odblesku preteklosti, se potapljajo v paradokse in praznino različnih časovnih obdobij ter pristajajo v sedanjosti. Še dlje nazaj, k izvoru zahodne misli, k Sokratu in k osvoboditvi od primarnega strahu pred fizično smrtjo je pozivala zbirka z naslovom Kako postati nihče (2018) in podnaslovom melete thanatou, ki je hkrati naslov sklepne pesmi v knjigi. Naslov napeljuje bralca na budistično nirvano, na popolno izpraznjenost. V najnovejši zbirki V sobi pa Pevec, kot pesnik Louis Zukofsky, zapiše: »Lahko se je ločil od sebe, / od poezije nikoli.« Zbirke z začetka dvajsetih let so Pevčevo premočrtno smer še utrdile. Zbirka Na objektivističnem stolu (2021) je zgoščeno razmišljanje, ki na različne načine zaznamuje položaje sodobne družbe, mitsko preteklost in poezijo iz različnih zornih kotov. Za pesniško zbirko Beckett – moj advokat (2022) pa je značilna izgubljenost posameznika v razčlovečenem svetu, v katerem išče lastno identiteto. V njej je Beckett kot advokat ves čas absurdno navzoč med pesnikovimi verzi kot predstavnik nekdanjega, ne tako kaotičnega sveta. Srhljivo ironična verza zadnje pesmi »problem smrti je le umrljivost / sicer pa bi menda kar šlo,« se ujemata tudi z zaključki posameznih družbenokritičnih pesmi, ki niso optimistični. A vendar! V zbirki V sobi Pevec kot Hegel v iskanju lastne neskončnosti ve, da je pisanje poezije ustvarjanje lastnega sveta z besedami, ki zavzeto čakajo – ne na Godota, temveč na lastno razsvetljenje. V tem kontekstu je kot logična nadgradnja dosedanjih zbirk poezije nastajala tudi zbirka pesmi V sobi. Iteracija besedne zveze v sobi je slogovna figura, ki določa ritem pripovedi. S ponavljanjem istih besed v prvi vrstici vsake pesmi Pevec razkriva podobe kot v filmu, kader za kadrom, pri čemer so pomembne njegove posamične poante in razmisleki ob njih, s katerimi posega v njihovo intimo, se z lucidnimi pomisleki tihotapi v njihova sporočila in jih vpenja v samosvojo celoto. Ni presenetljivo, da je za sogovornike izbral štiriindvajset pesnikov, petnajst pesnic, osem filozofov, Platona, ki ni sedel v sobi / temveč v skupnosti Akademije , / na prostem, tri glasbenike, dve pevki in enega pevca ter celo mističarko. Izbral je torej petinpetdeset avtorjev in avtoric različnih umetniških glasov ter jih bralcu v uvodnih verzih predstavil najprej kot poročevalec, v nadaljevanju pa vanje rafinirano vpleta svoja osebna, poetična in filozofska gledišča. Gre torej za premišljeno izbrana intimna vabila, objektiven odnos do izbranih 'gostov v sobi' in subjektiven pogled nanje. Bolje rečeno – za lastno razčiščevanje bivanja v svetu, ki je, kakršen je. V vsaki pesmi je pesnik hkrati biograf in avtobiograf in ravno ta dvojnost je dramaturško privlačna. Jasna in premočrtna je od trenutka, ko se je Zoran Pevec domislil, kako bi prek izbrancev ubesedil svoje stanje duha, svoj lirično-filozofski pogled na svet. Zbirka V sobi ni razdeljena na cikle ali posamezne dele. Pesmi, ki niso enako dolge, gradijo kratki verzi, prefinjeno izpiljeni v tekoči pripovedi brez kitic. Začetek je navadno pripovedno umirjen, nekako na sredini pa se skoraj vsaka pesem prelomi v dramatično poved, ki se navezuje na izbrančeve osebne in umetniške značilnosti, ter se navadno zaključi s pesnikovim povzetkom, razmislekom, komentarjem, poglobljeno poanto. Drzno preigravanje med komentiranjem in vključevanjem pesnikovega eksistencialnega in filozofskega razmišljanja bralca ves čas 'drži v šahu'. Kakšen je Pevčev na prvi pogled prepoznaven upesnjeni svet, se izriše že v vizualni podobi med plešočimi listi spominov, v nadrealistični fotografiji Mana Raya, na drevesu spoznanja, ki mu je zmanjkalo figovih listov, v zadetku tarče natančno v sredino črnega centra, med Kooningovimi in Pollockovimi slikami v newyorškem muzeju moderne umetnosti, na livadi marjetic, kjer vsakdo govori vsakomur, na vrtu, kjer angel hodi v krogu, prekrit z lučjo in temo, ter v temnih sanjah in besedah mraka na osamljenih ustih in v sanje zaviti pisani blazini na armaturi življenja. Prispodobe v zaključkih pesmi so paradoksalne, abstraktne, in celo slavospevne, pomensko se vedno navezujejo na izbranega obiskovalca sobe: »Iz antičnih spisov preberemo, / da je bil Platon njegov učenec / in tako je menil tudi naš največji pesnik, / ko je dejal, / da bi vsak Tomaž hotel biti Šalamun.« Poezija je najbolj izčiščena, izpiljena raba jezika, kjer je vsaka najmanjša beseda pomembna. Zoran Pevec se pri luščenju bistva in plastenju lastnega lirskega nagovora tega v celoti drži. Portreti z njegovimi komentarji so asketsko zgoščeni, iskrivi in poglobljeni. Nobena beseda ni odveč in nič ne manjka.
Glavni lik filma Na polno! je 12-letni Ben, ki se ukvarja z glasbo, rad tudi kuha in je. In to se mu pozna. Na začetku s tem še ni obremenjen, že kmalu pa mu zunanji svet začne sporočati, da mora shujšati – predvsem zaradi zdravja. Ben dobi seznam hrane, ki jo sme jesti, in tudi sam se začne obremenjevati s svojo telesno podobo, še posebno zato, ker se zaljubi v sošolko Klaro. Kar naenkrat se mu zazdi, da to, da njegov videz odstopa od splošnih pričakovanj, tej zadevi ne bo v prid. Že na začetku filma Na polno! slišimo pesem, ki je nekakšen leitmotiv filma in Benovih preokupacij ter se v tem smislu v teku pripovedi spreminja… najprej je pesem posvečena hrani in kuhanju, potem ljubezni do dekleta, v katerega se zaljubi, na koncu pa prijateljstvu in sprejemanju samega sebe. Tak je tudi potek filmske pripovedi, v kateri najdemo teme, s katerimi se sooča veliko najstnikov – poleg že omenjenih tudi z ločitvijo staršev, mobingom in občutkom sramu, pa z depresivnostjo in raznimi pritiski od zunaj. Poanta filma, ki gradi na humorju in ironiji, pa je, da se moramo dobronamerno sprejeti, saj ni mišljeno, da bi bili enaki drugim oziroma jim čim bolj podobni. Obenem film ni moralističen, kar predvsem pri delih s tovrstnimi tematikami, ni samoumevno. Na polno!, ki posnet po kratkem romanu francoskega pisatelja Mikaëla Ollivierja, je zanimiv po vizualni plati. Režiserka se je odločila za preplet dveh tehnik animacije – stop motion in 2D animacije –, s tem prepletom pa je, kot je povedala, hotela pokazati kontrast med Benovim zunanjim in notranjim svetom. Tudi lutke same so zelo posrečene. Predvsem Ben je s svojo postavo, frizuro, prevelikimi očali in gibi telesa, precej karikiran, a obenem zelo prisrčen, simpatičen lik. Film Na polno! bo zelo zanimiv starejšim otrokom in najstnikom, ki so v obdobju odkrivanja lastne identitete, svojih posebnosti, pa tudi prvih ljubezenskih čustev.
Glavni lik filma Na polno! je 12-letni Ben, ki se ukvarja z glasbo, rad tudi kuha in je. In to se mu pozna. Na začetku s tem še ni obremenjen, že kmalu pa mu zunanji svet začne sporočati, da mora shujšati – predvsem zaradi zdravja. Ben dobi seznam hrane, ki jo sme jesti, in tudi sam se začne obremenjevati s svojo telesno podobo, še posebno zato, ker se zaljubi v sošolko Klaro. Kar naenkrat se mu zazdi, da to, da njegov videz odstopa od splošnih pričakovanj, tej zadevi ne bo v prid. Že na začetku filma Na polno! slišimo pesem, ki je nekakšen leitmotiv filma in Benovih preokupacij ter se v tem smislu v teku pripovedi spreminja… najprej je pesem posvečena hrani in kuhanju, potem ljubezni do dekleta, v katerega se zaljubi, na koncu pa prijateljstvu in sprejemanju samega sebe. Tak je tudi potek filmske pripovedi, v kateri najdemo teme, s katerimi se sooča veliko najstnikov – poleg že omenjenih tudi z ločitvijo staršev, mobingom in občutkom sramu, pa z depresivnostjo in raznimi pritiski od zunaj. Poanta filma, ki gradi na humorju in ironiji, pa je, da se moramo dobronamerno sprejeti, saj ni mišljeno, da bi bili enaki drugim oziroma jim čim bolj podobni. Obenem film ni moralističen, kar predvsem pri delih s tovrstnimi tematikami, ni samoumevno. Na polno!, ki posnet po kratkem romanu francoskega pisatelja Mikaëla Ollivierja, je zanimiv po vizualni plati. Režiserka se je odločila za preplet dveh tehnik animacije – stop motion in 2D animacije –, s tem prepletom pa je, kot je povedala, hotela pokazati kontrast med Benovim zunanjim in notranjim svetom. Tudi lutke same so zelo posrečene. Predvsem Ben je s svojo postavo, frizuro, prevelikimi očali in gibi telesa, precej karikiran, a obenem zelo prisrčen, simpatičen lik. Film Na polno! bo zelo zanimiv starejšim otrokom in najstnikom, ki so v obdobju odkrivanja lastne identitete, svojih posebnosti, pa tudi prvih ljubezenskih čustev.
Paznica Eva deluje kot vestna in skrbna delavka, ki ima z večino zapornikov kljub nadrejeni vlogi dober, včasih celo materinski odnos. Uči jih čuječnosti, pomaga jim pri šolskih nalogah, ko je treba, pa jih tudi odločno postavi na njihovo mesto. A ko v zapor pripeljejo nove zapornike, spoznamo njeno temno plat. Ko uzre surov obraz mladega Mikkela, se popolnoma spremeni, z njo pa tudi filmsko prizorišče. Eva ni več uvidevna, mirna avtoriteta, ampak postaja vedno bolj živčna, napeta in nasilna. Z njo se tudi zapor razblini v to, kar pod površjem dejansko je: prostor nasilja, zlorabe in hierarhije. Glavna igralka Sidse Babett Knudsen izjemno uprizori to preobrazbo, ki ji dovolj subtilno sledijo kamera, luč, kostumografija in scenografija. Odlično ji parira tudi soigralec Sebastian Bull v vlogi nepredvidljivega Mikkela. Režiser in soscenarist Gustav Möller se je očitno zavedal, kaj je dobil s takšnim igralskim parom, saj je dinamiko filma zgradil na odnosu med njima. Ta se med zgodbo večkrat obrne na glavo in s tem vzdržuje napetost vse do konca. Medtem ko lahko na več točkah sočustvujemo z Evo in njeno bolečino, pa nas njena maščevalnost in nasilnost do zapornika velikokrat odvračata. Po drugi strani čutimo nagonski odpor do Mikkela, ampak se nam v krempljih maščevalne paznice včasih preprosto zasmili. Ravno v trenutkih, ko se lahko poistovetimo z enim izmed njiju, film obrne perspektivo. In ko eden preveč ekscesno prevlada, mu potek dogodkov spodmakne položaj moči. Ta dvojna igra je ponekod neprepričljiva, saj pretirano relativizira v resničnosti jasno začrtano zaporniško hierarhijo. A poanta, ki jo film sporoča, je jasna. V zaporu ni zmagovalcev, vsi so poraženci. Mesto najbolj brutalnega izraza državnega monopola nad nasiljem terja svoj davek. In tudi paznica ga mora nositi. Medtem ko zaporniki vsaj vidijo svoje rešetke in vedo, kako dolgo bodo za zapahi, pa svojega lastnega zapora do pretresa Eva sploh ne opazi. Dodatno plast tragične usode Evinega sina in njunega odnosa film tako postavi na popolnoma novo raven. Iz zaporniškega filma maščevanja se pretvori v družinsko dramo o težavnem soočanju staršev s sinovi-prestopniki. In s tem v ospredje postavi krivdo, čustveni ekvivalent zaporu. Krivda, ki jo pooseblja Evin sin, še bolj kot zapor nerazločljivo povezuje Evo in Mikkela. Skozi to povezavo pa v temen zaporniški svet posije celo žarek upanja, da je rehabilitacija ene in drugega mogoča.
Paznica Eva deluje kot vestna in skrbna delavka, ki ima z večino zapornikov kljub nadrejeni vlogi dober, včasih celo materinski odnos. Uči jih čuječnosti, pomaga jim pri šolskih nalogah, ko je treba, pa jih tudi odločno postavi na njihovo mesto. A ko v zapor pripeljejo nove zapornike, spoznamo njeno temno plat. Ko uzre surov obraz mladega Mikkela, se popolnoma spremeni, z njo pa tudi filmsko prizorišče. Eva ni več uvidevna, mirna avtoriteta, ampak postaja vedno bolj živčna, napeta in nasilna. Z njo se tudi zapor razblini v to, kar pod površjem dejansko je: prostor nasilja, zlorabe in hierarhije. Glavna igralka Sidse Babett Knudsen izjemno uprizori to preobrazbo, ki ji dovolj subtilno sledijo kamera, luč, kostumografija in scenografija. Odlično ji parira tudi soigralec Sebastian Bull v vlogi nepredvidljivega Mikkela. Režiser in soscenarist Gustav Möller se je očitno zavedal, kaj je dobil s takšnim igralskim parom, saj je dinamiko filma zgradil na odnosu med njima. Ta se med zgodbo večkrat obrne na glavo in s tem vzdržuje napetost vse do konca. Medtem ko lahko na več točkah sočustvujemo z Evo in njeno bolečino, pa nas njena maščevalnost in nasilnost do zapornika velikokrat odvračata. Po drugi strani čutimo nagonski odpor do Mikkela, ampak se nam v krempljih maščevalne paznice včasih preprosto zasmili. Ravno v trenutkih, ko se lahko poistovetimo z enim izmed njiju, film obrne perspektivo. In ko eden preveč ekscesno prevlada, mu potek dogodkov spodmakne položaj moči. Ta dvojna igra je ponekod neprepričljiva, saj pretirano relativizira v resničnosti jasno začrtano zaporniško hierarhijo. A poanta, ki jo film sporoča, je jasna. V zaporu ni zmagovalcev, vsi so poraženci. Mesto najbolj brutalnega izraza državnega monopola nad nasiljem terja svoj davek. In tudi paznica ga mora nositi. Medtem ko zaporniki vsaj vidijo svoje rešetke in vedo, kako dolgo bodo za zapahi, pa svojega lastnega zapora do pretresa Eva sploh ne opazi. Dodatno plast tragične usode Evinega sina in njunega odnosa film tako postavi na popolnoma novo raven. Iz zaporniškega filma maščevanja se pretvori v družinsko dramo o težavnem soočanju staršev s sinovi-prestopniki. In s tem v ospredje postavi krivdo, čustveni ekvivalent zaporu. Krivda, ki jo pooseblja Evin sin, še bolj kot zapor nerazločljivo povezuje Evo in Mikkela. Skozi to povezavo pa v temen zaporniški svet posije celo žarek upanja, da je rehabilitacija ene in drugega mogoča.
Piše Jože Štucin, bereta Sanja Rejc in Renato Horvat. Milan Kleč je neumoren pisec, če lahko uporabimo tako minorno oznako, za nekoga, ki spada v sam vrh slovenske proze. Piše hitreje kot misli, seveda ne v slabšalnem pomenu, hitro piše, ker je vešč pisatelj in včasih bralec res ne ve, kaj je bilo prej, avtor ali njegova knjiga. Slogovno je na meji med osebnoizpovedno literaturo in fikcijo, ki prvoosebnega junaka izenačuje z resnično pisateljsko osebo. Še več, njegova literatura se bere kot ležeren popis življenja brez posebnih metaforičnih odmikov od samega sebe, od svoje resničnosti. Vse kar beremo, bi bilo lahko v popolnosti nekakšna avtobiografska »enciklika« za podložno bralstvo, toda glej ga vraga, že Aljoša Harlamov, pisec spremne besede v knjigi Sončni zahod je v pisateljevem priimku našel kleč: njegova literatura ima razsežnost občega, ne glede na to, ali je vse res, ali si je kaj tudi izmislil, zato pred bralcem kleči in se mu daje v razmislek na izviren, nekoliko bohemski način. Takole ga je označil: »Milan Kleč v grobem spada v generacijo avtorjev t. i. »nove proze«, ki so začeli v slovensko prozo v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja vnašati fantastiko, asociativnost, naključje, jezikovne igre in razne druge postmodernistične postopke«. In tu je neizmerna vaba, že kar voajeristična prilika, da bralec pokuka v njegov osebni svet. V romanu se zvrstijo mnogi znani umetniki, poimensko, pa računalniški igričarji, kjer je Kleč vedno dobrodošel, ne manjka naključnega osebja, ki se ga je kdajkoli dotaknilo, češnjica na tortici pa so vsekakor njegove deklice, na koncu tudi tiste, ki gledajo skozenj, ker pač starci niso več zanimivi in so temu primerno nevidni. A to je tudi salamenska prednost, ko motriš naokrog in opisuješ svet, ne da bi se kdo obregnil vate, nemara tako lahko vidiš globlje in širše. Kar se tiče bralskega standarda je Kleč tiste vrste pisatelj, ki ga ne moreš odložiti. Ko vstopiš v njegovo katedralo, ne opustiš upanja, ne, z vsako črko je upanja več. Vsekakor piše, kot bi v živo pripovedoval, s svojo literaturo nam govori v zelo enostavnem jeziku, ki se temu primerno zatika, ponavlja misli, potrjuje samega sebe s tavtologijami, s preskoki iz ene resničnosti v drugo, iz sedanjika, ki je prevladujoč, v brezčasje in občasje … Da ne naštevamo: čas ni njegov zaveznik, je pa aktivator dikcije, ki nima zavor. V tem je, preprosto rečeno, perfekten, in nemara je prav ta ekspresivno-lakonični stil pisanja njegova največja vrlina. To je tisti speed, ki bralcu ne nudi oddiha od začetka do bridkega konca – in potem v naslednjem romanu vse »jovo na novo«. Za pokušino prilika o kupovanju cvička Steklenica in črno: »Predstavil bom težavo, ki se mi je zgodila pred dnevi. Držijo ga na spodnji polici, kar se lahko izkaže za ponižujoče, še posebej, če ga zmanjkuje, in kar večkrat sem se moral že spraviti na kolena, da sem lahko posegel v notranjost police. Recimo, da je to še v redu, da pokleknem, dokler ni bilo pred dnevi nekaj zadnjih steklenic zloženih na sam rob police, ki je globoko v notranjosti. Dobro, pokleknil sem, požrl sem to sramoto, navadil sem se, toda prav uleči sem se moral, če sem hotel doseči steklence. Kot da se bi mi izmikale. Vedno globje so bile, da so mi po moje štrlele ven samo še noge. Nič drugega ni ostalo od mene, steklenice pa res kot da ne bi mirovale. Nisem se dal in se splazil še globlje noter, dokler nisem končno zatipal prve, ampak sedaj bom nekaj zaupal in povedal. Občutek sem imel, da sem segel v grob. V svoj grob seveda. Nemudoma sem splezal ven, se postavil na vse štiri in da ne bi šel praznih rok mimo blagajne, sem nabavil redkvice.« Klečeva jubilejna knjiga je že malo kasnila. Nekaj časa ni objavljal (bodimo prozaični, zadrževal je izliv), s Sončnim zahodom pa se je to pozlatilo. Pisatelj in junak sta nenadoma stara sedemdeset let. Častitljiva leta ali tako nekako. Okrogla obletnica, primerna za naročilo nove knjige in izdajo spisa pri častitiljivi založbi. In spis bi lahko bil kanoničen, dokončen, nekakšno kapitalno pismo zanamcem. In je. Tekst je izpisan tako, da nadaljevanja skoraj ni več mogoče pričakovati. Patetično. Seveda tudi zmotno, saj nadaljevanje bo. Če smo prav informirani, ga nekdanji urednik Cankarjeve založbe Zdravko Duša pripravlja na nov izziv, nekakšen žametni izbor ali kaj podobnega. Torej, okrog obletnic se dogaja. Kakšna potrata čustev in besed, če gledamo samo formalno plat sončnih zahodov, ki so verjetno ena najbolj potrošniških revij narave! Kakšna ambivalenca, na eni strani moreča obletnica, na drugi živ in do kresila nabrušen navdih, vmes pa človek, ki se vsak dan počuti bolj star, piše pa kot mladenič pri dvajstetih. V jubilejnem letu je bil Kleč primoran pristopiti k sebi na jubilejen način. To pa je, da je sedemdeset let že taka doba, ko pisatelj začne slaviti samega sebe in si domišlja, da je nesmrten. Seveda ne Kleč, njemu je bil jubiljeni izziv le povod, da je prostodušno povedal vsej slovenski javnosti, da mladenke na ulici gledajo skozenj, da izginja in hlapi, da ga je vedno manj v fokusu erotičnih nebes, saj se pač stara, četudi je vse še tu: mlade oboževalke, strastne deklice, ki hrepenijo po magiji njegovega peresa, vulkan računalniških igric, ki so njegova strast, da ne naštevamo. Z enako intenzivnostjo se po romanu sprehodijo vsi znanci in prijatelji, tisti, s katerimi je igral računalniške igrice, ter seveda umetniki od literature do slikarstva, ki jih v svojo fiktivno avtobiografijo vključuje dobesedno, poimensko. O vsakem pove kakšno štorijo, čustveni ali intelektualni zaplet, večinoma pa tudi vse sopotnike razplete z modro držo, češ, tu smo, da se včasih ljubimo, kmalu zatem tudi skregamo, na koncu pa pobotamo. Ja, literarni dobitek knjige Sončni zahod je iskriva in prostodušna pripoved o sebi, polna humorja, mehkobe, rahle čudaškosti in svojevrstne osamljenosti, ki, če kaj, prav samote ne prenese. Pripoved, ki govori tudi o tebi, ki ti bije jubilejna ura minevanja.
Piše Jože Štucin, bereta Sanja Rejc in Renato Horvat. Milan Kleč je neumoren pisec, če lahko uporabimo tako minorno oznako, za nekoga, ki spada v sam vrh slovenske proze. Piše hitreje kot misli, seveda ne v slabšalnem pomenu, hitro piše, ker je vešč pisatelj in včasih bralec res ne ve, kaj je bilo prej, avtor ali njegova knjiga. Slogovno je na meji med osebnoizpovedno literaturo in fikcijo, ki prvoosebnega junaka izenačuje z resnično pisateljsko osebo. Še več, njegova literatura se bere kot ležeren popis življenja brez posebnih metaforičnih odmikov od samega sebe, od svoje resničnosti. Vse kar beremo, bi bilo lahko v popolnosti nekakšna avtobiografska »enciklika« za podložno bralstvo, toda glej ga vraga, že Aljoša Harlamov, pisec spremne besede v knjigi Sončni zahod je v pisateljevem priimku našel kleč: njegova literatura ima razsežnost občega, ne glede na to, ali je vse res, ali si je kaj tudi izmislil, zato pred bralcem kleči in se mu daje v razmislek na izviren, nekoliko bohemski način. Takole ga je označil: »Milan Kleč v grobem spada v generacijo avtorjev t. i. »nove proze«, ki so začeli v slovensko prozo v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja vnašati fantastiko, asociativnost, naključje, jezikovne igre in razne druge postmodernistične postopke«. In tu je neizmerna vaba, že kar voajeristična prilika, da bralec pokuka v njegov osebni svet. V romanu se zvrstijo mnogi znani umetniki, poimensko, pa računalniški igričarji, kjer je Kleč vedno dobrodošel, ne manjka naključnega osebja, ki se ga je kdajkoli dotaknilo, češnjica na tortici pa so vsekakor njegove deklice, na koncu tudi tiste, ki gledajo skozenj, ker pač starci niso več zanimivi in so temu primerno nevidni. A to je tudi salamenska prednost, ko motriš naokrog in opisuješ svet, ne da bi se kdo obregnil vate, nemara tako lahko vidiš globlje in širše. Kar se tiče bralskega standarda je Kleč tiste vrste pisatelj, ki ga ne moreš odložiti. Ko vstopiš v njegovo katedralo, ne opustiš upanja, ne, z vsako črko je upanja več. Vsekakor piše, kot bi v živo pripovedoval, s svojo literaturo nam govori v zelo enostavnem jeziku, ki se temu primerno zatika, ponavlja misli, potrjuje samega sebe s tavtologijami, s preskoki iz ene resničnosti v drugo, iz sedanjika, ki je prevladujoč, v brezčasje in občasje … Da ne naštevamo: čas ni njegov zaveznik, je pa aktivator dikcije, ki nima zavor. V tem je, preprosto rečeno, perfekten, in nemara je prav ta ekspresivno-lakonični stil pisanja njegova največja vrlina. To je tisti speed, ki bralcu ne nudi oddiha od začetka do bridkega konca – in potem v naslednjem romanu vse »jovo na novo«. Za pokušino prilika o kupovanju cvička Steklenica in črno: »Predstavil bom težavo, ki se mi je zgodila pred dnevi. Držijo ga na spodnji polici, kar se lahko izkaže za ponižujoče, še posebej, če ga zmanjkuje, in kar večkrat sem se moral že spraviti na kolena, da sem lahko posegel v notranjost police. Recimo, da je to še v redu, da pokleknem, dokler ni bilo pred dnevi nekaj zadnjih steklenic zloženih na sam rob police, ki je globoko v notranjosti. Dobro, pokleknil sem, požrl sem to sramoto, navadil sem se, toda prav uleči sem se moral, če sem hotel doseči steklence. Kot da se bi mi izmikale. Vedno globje so bile, da so mi po moje štrlele ven samo še noge. Nič drugega ni ostalo od mene, steklenice pa res kot da ne bi mirovale. Nisem se dal in se splazil še globlje noter, dokler nisem končno zatipal prve, ampak sedaj bom nekaj zaupal in povedal. Občutek sem imel, da sem segel v grob. V svoj grob seveda. Nemudoma sem splezal ven, se postavil na vse štiri in da ne bi šel praznih rok mimo blagajne, sem nabavil redkvice.« Klečeva jubilejna knjiga je že malo kasnila. Nekaj časa ni objavljal (bodimo prozaični, zadrževal je izliv), s Sončnim zahodom pa se je to pozlatilo. Pisatelj in junak sta nenadoma stara sedemdeset let. Častitljiva leta ali tako nekako. Okrogla obletnica, primerna za naročilo nove knjige in izdajo spisa pri častitiljivi založbi. In spis bi lahko bil kanoničen, dokončen, nekakšno kapitalno pismo zanamcem. In je. Tekst je izpisan tako, da nadaljevanja skoraj ni več mogoče pričakovati. Patetično. Seveda tudi zmotno, saj nadaljevanje bo. Če smo prav informirani, ga nekdanji urednik Cankarjeve založbe Zdravko Duša pripravlja na nov izziv, nekakšen žametni izbor ali kaj podobnega. Torej, okrog obletnic se dogaja. Kakšna potrata čustev in besed, če gledamo samo formalno plat sončnih zahodov, ki so verjetno ena najbolj potrošniških revij narave! Kakšna ambivalenca, na eni strani moreča obletnica, na drugi živ in do kresila nabrušen navdih, vmes pa človek, ki se vsak dan počuti bolj star, piše pa kot mladenič pri dvajstetih. V jubilejnem letu je bil Kleč primoran pristopiti k sebi na jubilejen način. To pa je, da je sedemdeset let že taka doba, ko pisatelj začne slaviti samega sebe in si domišlja, da je nesmrten. Seveda ne Kleč, njemu je bil jubiljeni izziv le povod, da je prostodušno povedal vsej slovenski javnosti, da mladenke na ulici gledajo skozenj, da izginja in hlapi, da ga je vedno manj v fokusu erotičnih nebes, saj se pač stara, četudi je vse še tu: mlade oboževalke, strastne deklice, ki hrepenijo po magiji njegovega peresa, vulkan računalniških igric, ki so njegova strast, da ne naštevamo. Z enako intenzivnostjo se po romanu sprehodijo vsi znanci in prijatelji, tisti, s katerimi je igral računalniške igrice, ter seveda umetniki od literature do slikarstva, ki jih v svojo fiktivno avtobiografijo vključuje dobesedno, poimensko. O vsakem pove kakšno štorijo, čustveni ali intelektualni zaplet, večinoma pa tudi vse sopotnike razplete z modro držo, češ, tu smo, da se včasih ljubimo, kmalu zatem tudi skregamo, na koncu pa pobotamo. Ja, literarni dobitek knjige Sončni zahod je iskriva in prostodušna pripoved o sebi, polna humorja, mehkobe, rahle čudaškosti in svojevrstne osamljenosti, ki, če kaj, prav samote ne prenese. Pripoved, ki govori tudi o tebi, ki ti bije jubilejna ura minevanja.
Piše Marija Švajncer, bereta Sanja Rejc in Renato Horvat. Joseph Heath je, kot je navedeno na zadnji platnici, kanadski filozof in predavatelj na Univerzi v Torontu. V času študija sta bila njegova mentorja znana filozofa Charles Taylor in Jürgen Habermas. Raziskovalno se ukvarja s politično in moralno filozofijo, kritično družbeno teorijo in ekonomskimi vedami. Objavil je vrsto odmevnih knjig, za delo Razsvetljenstvo 2.0 je leta 2014 prejel kanadsko nagrado za politično pisanje Shaughnessy Cohen. Elizabeth Shaughnessy Cohen, po kateri se nagrada imenuje, je bila kanadska liberalna političarka. Joseph Heath je knjigo posvetil filozofu Andrewu Potterju. Pisanja sta se namreč lotila skupaj, kaj kmalu pa je sodelavec dobil drugo nalogo in postal odgovorni urednik časnika Ottawa Citizen. Heathu torej ni preostalo nič drugega, kot da je načrt uresničil sam. V knjigi predstavlja program za drugo razsvetljenstvo ali razsvetljenstvo 2.0. Oznaka 2.0 se nanaša na splet. Uvedli so jo leta 2003, opisuje pa številne pomembne spremembe v razvoju medmrežja. Heath jo v naslovu navaja zato, ker pomeni premik, ki bi ga rad priporočil pri razmišljanju o racionalnosti. Pri tem pojasnjuje, zakaj je razum nepogrešljiv, kako se je izoblikovalo okolje iracionalizma in kaj bi bilo treba še storiti. Vse skupaj se začne s kritiko ameriške politike, sčasoma pa pisec namenja čedalje več pozornosti delovanju, učinku in zmožnostim tako razuma kot tudi intuicije, se pravi racionalnim in iracionalnim postopkom. Že res, da je razsvetljenstvo zanj prizadevanje, ki pomeni velik izziv, toda dvomi tako o razumu kot tudi o intuitivnih in čustvenih vidikih. Naslanja se na spoznanja psihologije in v nasprotju s kakim Kantom enači izraza razum in um. Pojem razuma se, kot pravi, tradicionalno nanaša na posebno duševno sposobnost, ki je povezana s prepoznavnim načinom razmišljanja. Posebna lastnost razumskega mišljenja je, da ga je mogoče skoraj v celoti izraziti ter navajati argumentacijo in utemeljevanje. Intuitivne presoje pa povedo tisto, kar bi bilo mogoče imeti za rezultate kognitivnih procesov. Intuicija je koristna pri razmišljanju o resničnem svetu in odzivanju nanj, medtem ko razmišljanje o možnem svetu in tudi negaciji resničnega sveta zahteva uporabo racionalnega dela možganov. Razum sklepa tudi hipotetično. Morda bi si celo zastavili vprašanje, ali je Razsvetljenstvo 2.0 sploh knjiga s filozofsko vsebino. Pisec namenja veliko besed človekovemu ravnanju, njegovim zmotam, sprenevedanju in odzivanju na delovanje v skupini. Heath je sicer velik poznavalec filozofije, omenja kar nekaj filozofov, med njimi Aristotela, Nietzscheja, Heideggerja in Marxa ter tudi utemeljitelja psihoanalize Freuda, toda svoja poglavitna spoznanja podkrepi s številnimi slikovitimi primeri iz javnega življenja, politike, medijev in gospodarstva. Naslanja se na sodobno psihologijo in navaja njeno novejšo terminologijo, saj je prav psihologija pokazala, da je nekatere probleme mogoče rešiti samo z razumom. Čeprav razum ni popoln, nam ne preostane drugega, kot da delamo s tem, kar imamo. Od njega je odvisna civilizacija. Najbolj očitne slabosti razuma naj bi bile v tem, da je počasen in zato zahteva veliko napora, trpi pa tudi zaradi omejene pozornosti, ozkega delovnega spomina in nezanesljivega dolgoročnega spomina. Vse skupaj dobi tudi politične razsežnosti. Težava ni v tem, da je levica zamudila svojo priložnost in bila neartikulirana ali da so bili njeni voditelji strahopetni, temveč je razlog pravzaprav temeljna asimetrija med desnico in levico, torej nesomernost, ki se v takšnih časih izrazi. Heath poudarja, da je prav to osrednja trditev njegove knjige. Progresivne družbene spremembe so že po naravi zapletene, težko dosegljive in zahtevajo kompromis, zaupanje in kolektivno delovanje. Zato jih ni mogoče doseči samo s »srcem« – zanje potrebujemo tudi veliko »glave«. Avtor je ironičen in tudi duhovit. Priznava, da je racionalno razmišljanje težavno in se mu ljudje radi izognejo. Razum ni naraven, temveč je, prav nasprotno, globoko nenaraven. Hkrati je edina stvar, ki nam omogoča, da se izvijemo iz prisilnega jopiča animalističnih umov. Joseph Heath je kdaj pa kdaj tudi oseben. Predstavi se kot univerzitetni profesor na oddelku za filozofijo, pred tem je študiral in poučeval logiko, analizo argumentacije in teorijo verjetnosti. Po značaju je nekoliko racionalističen. Otroci so ga v tretjem razredu začeli klicati »gospod Spock«. Benjamin Spock je bil pediater, ki je spodbujal bolj strpno vzgojo otrok. Knjiga Razsvetljenstvo 2.0 je zakladnica idej in kopičenje domiselno izbranih primerov. Avtor sega na različna področja in je izvedenec v kognitivni znanosti. S številnimi opombami, v katerih navaja različne vire, od knjižnih do spletnih, širi vednost o predmetu svoje knjige. Pomembno je zavedanje, predlaga, da racionalnost ni niz pravil, ki bi bila vsiljena od zgoraj, temveč je temelj človekove svobode in avtonomije. Prav dobro ve, kako je »iracionalna desnica« doživela velik volilni uspeh, toda prijatelji in zavezniki razsvetljenstva, med katere se uvršča tudi sam, morajo spremeniti svojo taktiko in poskusiti znova. Racionalno politiko bo omogočilo kolektivno delovanje. Ideal je svet, v katerem si skupaj prizadevamo ustvariti okolja, ki nas delajo pametnejše, namesto okolij, ki nas delajo neumnejše, ne le s predmeti, ki jih upravljamo, temveč tudi z institucijami, s katerimi sodelujemo. Heath verjame, da se je k zdravemu svetu mogoče pomikati z majhnimi koraki, zato na koncu ponudi tako imenovani manifest počasne politike. Avtorica poglobljene spremne besede slovenska sociologinja Ksenija Vidmar Horvat Josepha Heatha uvršča na seznam avtorjev, ki obujajo idejo razsvetljenstva in pozivajo k razumu. Pogosto so na nasprotnih bregovih, za razum in proti njemu, Heath pa je tisti, je prepričana, ki o razsvetljenstvu nima vselej najboljšega mnenja in razsvetljenstvu očita predvsem njegovo individualističnost in ošaben odnos do tradicije. Ksenija Vidmar Horvat meni, da Heathovo delo kljub temu prinaša pomembno razsvetljenje glede razsvetljenstva samega. Poudarja, da je treba v načrt obnove razuma vključiti tudi politiko čustev, in med drugim zapiše: »Vsesplošna krepitev kulture zasmehovanja na eni strani in vzpon brezsramne politične kulture na drugi strani sta resno opozorilo o omejitvah, ki jih ima na razum oprt razsvetljenski projekt v našem stoletju.«
Piše Marija Švajncer, bereta Sanja Rejc in Renato Horvat. Joseph Heath je, kot je navedeno na zadnji platnici, kanadski filozof in predavatelj na Univerzi v Torontu. V času študija sta bila njegova mentorja znana filozofa Charles Taylor in Jürgen Habermas. Raziskovalno se ukvarja s politično in moralno filozofijo, kritično družbeno teorijo in ekonomskimi vedami. Objavil je vrsto odmevnih knjig, za delo Razsvetljenstvo 2.0 je leta 2014 prejel kanadsko nagrado za politično pisanje Shaughnessy Cohen. Elizabeth Shaughnessy Cohen, po kateri se nagrada imenuje, je bila kanadska liberalna političarka. Joseph Heath je knjigo posvetil filozofu Andrewu Potterju. Pisanja sta se namreč lotila skupaj, kaj kmalu pa je sodelavec dobil drugo nalogo in postal odgovorni urednik časnika Ottawa Citizen. Heathu torej ni preostalo nič drugega, kot da je načrt uresničil sam. V knjigi predstavlja program za drugo razsvetljenstvo ali razsvetljenstvo 2.0. Oznaka 2.0 se nanaša na splet. Uvedli so jo leta 2003, opisuje pa številne pomembne spremembe v razvoju medmrežja. Heath jo v naslovu navaja zato, ker pomeni premik, ki bi ga rad priporočil pri razmišljanju o racionalnosti. Pri tem pojasnjuje, zakaj je razum nepogrešljiv, kako se je izoblikovalo okolje iracionalizma in kaj bi bilo treba še storiti. Vse skupaj se začne s kritiko ameriške politike, sčasoma pa pisec namenja čedalje več pozornosti delovanju, učinku in zmožnostim tako razuma kot tudi intuicije, se pravi racionalnim in iracionalnim postopkom. Že res, da je razsvetljenstvo zanj prizadevanje, ki pomeni velik izziv, toda dvomi tako o razumu kot tudi o intuitivnih in čustvenih vidikih. Naslanja se na spoznanja psihologije in v nasprotju s kakim Kantom enači izraza razum in um. Pojem razuma se, kot pravi, tradicionalno nanaša na posebno duševno sposobnost, ki je povezana s prepoznavnim načinom razmišljanja. Posebna lastnost razumskega mišljenja je, da ga je mogoče skoraj v celoti izraziti ter navajati argumentacijo in utemeljevanje. Intuitivne presoje pa povedo tisto, kar bi bilo mogoče imeti za rezultate kognitivnih procesov. Intuicija je koristna pri razmišljanju o resničnem svetu in odzivanju nanj, medtem ko razmišljanje o možnem svetu in tudi negaciji resničnega sveta zahteva uporabo racionalnega dela možganov. Razum sklepa tudi hipotetično. Morda bi si celo zastavili vprašanje, ali je Razsvetljenstvo 2.0 sploh knjiga s filozofsko vsebino. Pisec namenja veliko besed človekovemu ravnanju, njegovim zmotam, sprenevedanju in odzivanju na delovanje v skupini. Heath je sicer velik poznavalec filozofije, omenja kar nekaj filozofov, med njimi Aristotela, Nietzscheja, Heideggerja in Marxa ter tudi utemeljitelja psihoanalize Freuda, toda svoja poglavitna spoznanja podkrepi s številnimi slikovitimi primeri iz javnega življenja, politike, medijev in gospodarstva. Naslanja se na sodobno psihologijo in navaja njeno novejšo terminologijo, saj je prav psihologija pokazala, da je nekatere probleme mogoče rešiti samo z razumom. Čeprav razum ni popoln, nam ne preostane drugega, kot da delamo s tem, kar imamo. Od njega je odvisna civilizacija. Najbolj očitne slabosti razuma naj bi bile v tem, da je počasen in zato zahteva veliko napora, trpi pa tudi zaradi omejene pozornosti, ozkega delovnega spomina in nezanesljivega dolgoročnega spomina. Vse skupaj dobi tudi politične razsežnosti. Težava ni v tem, da je levica zamudila svojo priložnost in bila neartikulirana ali da so bili njeni voditelji strahopetni, temveč je razlog pravzaprav temeljna asimetrija med desnico in levico, torej nesomernost, ki se v takšnih časih izrazi. Heath poudarja, da je prav to osrednja trditev njegove knjige. Progresivne družbene spremembe so že po naravi zapletene, težko dosegljive in zahtevajo kompromis, zaupanje in kolektivno delovanje. Zato jih ni mogoče doseči samo s »srcem« – zanje potrebujemo tudi veliko »glave«. Avtor je ironičen in tudi duhovit. Priznava, da je racionalno razmišljanje težavno in se mu ljudje radi izognejo. Razum ni naraven, temveč je, prav nasprotno, globoko nenaraven. Hkrati je edina stvar, ki nam omogoča, da se izvijemo iz prisilnega jopiča animalističnih umov. Joseph Heath je kdaj pa kdaj tudi oseben. Predstavi se kot univerzitetni profesor na oddelku za filozofijo, pred tem je študiral in poučeval logiko, analizo argumentacije in teorijo verjetnosti. Po značaju je nekoliko racionalističen. Otroci so ga v tretjem razredu začeli klicati »gospod Spock«. Benjamin Spock je bil pediater, ki je spodbujal bolj strpno vzgojo otrok. Knjiga Razsvetljenstvo 2.0 je zakladnica idej in kopičenje domiselno izbranih primerov. Avtor sega na različna področja in je izvedenec v kognitivni znanosti. S številnimi opombami, v katerih navaja različne vire, od knjižnih do spletnih, širi vednost o predmetu svoje knjige. Pomembno je zavedanje, predlaga, da racionalnost ni niz pravil, ki bi bila vsiljena od zgoraj, temveč je temelj človekove svobode in avtonomije. Prav dobro ve, kako je »iracionalna desnica« doživela velik volilni uspeh, toda prijatelji in zavezniki razsvetljenstva, med katere se uvršča tudi sam, morajo spremeniti svojo taktiko in poskusiti znova. Racionalno politiko bo omogočilo kolektivno delovanje. Ideal je svet, v katerem si skupaj prizadevamo ustvariti okolja, ki nas delajo pametnejše, namesto okolij, ki nas delajo neumnejše, ne le s predmeti, ki jih upravljamo, temveč tudi z institucijami, s katerimi sodelujemo. Heath verjame, da se je k zdravemu svetu mogoče pomikati z majhnimi koraki, zato na koncu ponudi tako imenovani manifest počasne politike. Avtorica poglobljene spremne besede slovenska sociologinja Ksenija Vidmar Horvat Josepha Heatha uvršča na seznam avtorjev, ki obujajo idejo razsvetljenstva in pozivajo k razumu. Pogosto so na nasprotnih bregovih, za razum in proti njemu, Heath pa je tisti, je prepričana, ki o razsvetljenstvu nima vselej najboljšega mnenja in razsvetljenstvu očita predvsem njegovo individualističnost in ošaben odnos do tradicije. Ksenija Vidmar Horvat meni, da Heathovo delo kljub temu prinaša pomembno razsvetljenje glede razsvetljenstva samega. Poudarja, da je treba v načrt obnove razuma vključiti tudi politiko čustev, in med drugim zapiše: »Vsesplošna krepitev kulture zasmehovanja na eni strani in vzpon brezsramne politične kulture na drugi strani sta resno opozorilo o omejitvah, ki jih ima na razum oprt razsvetljenski projekt v našem stoletju.«
Piše:Miša Gams, bereta Renato Horvat in Sanja Rejc. Pesniška zbirka Žilažili pesnice, performerke, igralke in pevke z umetniškim psevdonimom Anjuta, nadaljuje zastavljen rez, ki v podobi krvaveče rane kot posledice kirurške zareze sameva na naslovnici pesniškega prvenca Rane rane. Zbirka, sestavljena iz pesmi v obliki QR kod, ki vodijo do multimedijsko raznolikih pesniških – zvočnih, vizualnih in performativnih – utrinkov, predstavlja inovativen preplet različnih umetniških disciplin, pristopov, žanrov in sodelujočih umetnikov, ki so zaokrožili zgodbo okrog osebnih ran Anje Novak pa tudi ran, ki so se odprle v naši družbi in še vedno krvavijo. Njena druga pesniška zbirka nudi intimen pogled v takšne in drugačne rane iz vidika žile, ki preko srčnega utripa in pulziranja krvi sporoča drugi žili svojo zgodbo in to povsem intuitivno, v skladu s prepričanjem, da sta naša fizionomija in duševnost nerazdružljiv fenomen, ki vedno znova poraja nove eksplozije inspiracije in (znotraj)telesne ekstaze. Pri tem kot osrednji punctum motri nenehno spremembo in minljivost, saj tako kot po Heraklitu nihče ne stopi dvakrat v isto reko, tako tudi v skladu s pesničino filozofijo “nihče ne stopi dvakrat v isto žilo”, saj: “… tam ni več iste krvi / večnost je laž laži / koncept obljube ne zdrži / resnica je v tem / da vse beži / resnica je vsak / trenutek in / potem ga več ni / resnica je / da zdaj me srečaš / takšno in čez trenutek / zavržeš me drugačno”. In na koncu pesmi doda: “… kdo me bo ljubil tako spremenljivo / kdo me bo ljubil golo / … / Resnico.” Zdi se kot da je pisanje v zbirki Žilažili obupen poskus premagovanja groze, zevajoče skozi manko, ki ga razpira rana, ki se nikoli ne zaceli. Na tem mestu iskanja gole resnice in hkrati strahu, da bo napačno razumljena, se kot nadomestek neustrezne besede lahko znajde le še dotik. V pesmi Objemi me se sprašuje, kako streči smrti, če ne vemo nič o tem, kako streči življenju: “Še večja groza / od vseh groz / v človeku / je groza, / ko imaš čas se z grozo soočiti. //...// Dotik / je vpoklican / tam, / kjer besedi / spodleti.” Lahko bi rekli, da Anjuta v drugi zbirki še bolj razvija svojo subtilnost, ekspresivnost in telesnost, skupaj z mesenostjo pa se rana le še bolj razpira, bolečina postaja večja, oprijemljivejša pa tudi bolj ozaveščena in prizemljena v konkretnih metaforah oz. prispodobah. V pesmi s pomenljivim naslovom Baba zapiše, da je narejena iz “Ahilove kože”: “Narejena sem / iz kože na podplatu, / ki vse čuti. / Preživela sem / rod za rodom / in sem izpred / tega časa. / Moja globoka rana / so globalna vrata. / Členek sem, / na katerem se obračata / divjina in beton. / Članek sem / v National Geographicu.” Z namigovanjem na biblijski izgon ženske iz raja pripelje pesem do zanimivega preobrata, v katerem subjektka postane plen, ki ubije plenilca; Bog-inja, ki kot sumerska kača Uroboros nenehno lovi in žre samo sebe: “Nič božjega ni / na meni. / Razen njegove sence, / ko me hoče skrit / pred / svetom, / pred / teboj, / ki si svet. / Ti sam / si Bog, / ki si ga / lačna. / Jej.” Pesniška zbirka Anje Novak Anjute Žilažili je razdeljena na deset vsebinskih sklopov. Pesmi po dolžini segajo od najkrajših pesniških formulacij, imenovanih Mikrocirkulacije in se nahajajo v obširni paleti kapilar – pretočna, zadihana, cvetoča, brihtna, vročekrvna, frontna, prestreljena, sočutna, igriva, brezskrbna, radostna in počena kapilara, – pa do daljših eksperimentalnih pesmi, žalostink, molitvic in poslavljanj tako od ljubega kot od delov telesa, ki jih je zapustil pesničin alter ego. Bolezen ji pomeni le “zdrav odziv na bolan svet”, “oblika nemega političnega protesta”, ki zareže v bridko resnico o prepletenosti družbenega in individualnega telesa. V pesmi Anoreksija sprašuje “kako ravnati z rano, ki ne neha krvaveti”, v pesmi z naslovom Moja bolezen pa odsekano in malodane “robotsko” zapiše: “Moja bolezen / čas za začasno vrnitev telesa / njemu meni samemu. / Moje telo / biološki stroj, / ki ga želita služba / in družba na silno nazaj. / … / Moje telo / mašina.” Nekaj pesmi preveva izrazita družbena kritika zaradi neperspektivne stanovanjske in zaposlitvene politike, pri čemer lahko subjektka nastopa kot igralka ali kot čistilka zgolj z menjavo pravih natikačev. V pesmi Cene se razburja nad previsokimi cenami nepremičnin za mlade ter pomenljivo ugotavlja: “Kako naj tržim / svoje možgane, / da bom preživela. / Vem, da nič ne vem / in da vse znam.” V sklopu Krčne žile in krvni strdki se Anjuta poigrava z motivom starogrške Meduze ter secira moški pogled na strastno in pobesnelo žensko, pri čemer citira filozofinjo in pisateljico Hélène Cixous, ki na nekem mestu zapiše: “Moški so iz Meduze naredili pošast, / ker so se bali ženske sle in besa”, drugod pa opazimo vpliv romana Hladnokrvno Trumana Capoteja. Zdi se, da se kljub več kot stotim objavljenim pesmim, Anjuta ne more izpeti, saj se v zadnjem razdelku sprašuje “Katera pesem več obžaluje, zamolčana ali izpeta?” Pesničino krvaveče brezno kar še naprej bruha pesmi, ki druga drugo lovijo za rep, zato nas ne preseneča grafika francoskega slikarja Jeana-Léona Gérôma, objavljena na koncu zbirke, ki prikazuje golo Resnico v podobi mlade ženske, ki se z bičem v roki vzpenja iz vodnjaka z odprtimi usti v želji, da bi kaznovala človeštvo. Zbirka Žilažili Anje Novak Anjute je tako iz vsebinskega in stilističnega kot iz grafičnega vidika nekaj posebnega – je precej ožja od klasičnih knjig, poleg tega pa celotno zbirko preveva manjša luknja, skozi katero drsi gladka modra vezalka, ki jo lahko zavežemo na različne načine. V zbirki naletimo na številna drobna presenečenja, ki popestrijo tako vizualno podobo knjižice kot sámo branje. Naj namignemo, da nam kak del knjige spotoma lahko ostane v dlaneh, a ne zaradi tega, ker bi bil premalo zalepljen, temveč zato, ker se pesnica poigrava z naravo realnosti, namenskostjo posameznih stvari in dobesedno interpretacijo osebnega pečata. Ni naključje, da nas v uvodu pričaka citat pisatelja in filmskega režiserja Cliva Barkerja: “Vsak od nas je knjiga krvi; rdeči smo, kjerkoli nas odpreš.” In dejansko ima bralec oz. bralka pri prebiranju zbirke občutek, da se avtoričina zevajoča rana lahko zlepi z ranami vsakega izmed nas – tako kot se žila žili razkrije na mestu, kjer najbolj krvavi. In to je pravzaprav odlika prvinske poezije – da v nas priteka in iz nas izteka ista, a vsakič drugačna sila, ki jo lahko imenujemo tako Eros Thanatos kot tudi gola Resnica.
Piše:Miša Gams, bereta Renato Horvat in Sanja Rejc. Pesniška zbirka Žilažili pesnice, performerke, igralke in pevke z umetniškim psevdonimom Anjuta, nadaljuje zastavljen rez, ki v podobi krvaveče rane kot posledice kirurške zareze sameva na naslovnici pesniškega prvenca Rane rane. Zbirka, sestavljena iz pesmi v obliki QR kod, ki vodijo do multimedijsko raznolikih pesniških – zvočnih, vizualnih in performativnih – utrinkov, predstavlja inovativen preplet različnih umetniških disciplin, pristopov, žanrov in sodelujočih umetnikov, ki so zaokrožili zgodbo okrog osebnih ran Anje Novak pa tudi ran, ki so se odprle v naši družbi in še vedno krvavijo. Njena druga pesniška zbirka nudi intimen pogled v takšne in drugačne rane iz vidika žile, ki preko srčnega utripa in pulziranja krvi sporoča drugi žili svojo zgodbo in to povsem intuitivno, v skladu s prepričanjem, da sta naša fizionomija in duševnost nerazdružljiv fenomen, ki vedno znova poraja nove eksplozije inspiracije in (znotraj)telesne ekstaze. Pri tem kot osrednji punctum motri nenehno spremembo in minljivost, saj tako kot po Heraklitu nihče ne stopi dvakrat v isto reko, tako tudi v skladu s pesničino filozofijo “nihče ne stopi dvakrat v isto žilo”, saj: “… tam ni več iste krvi / večnost je laž laži / koncept obljube ne zdrži / resnica je v tem / da vse beži / resnica je vsak / trenutek in / potem ga več ni / resnica je / da zdaj me srečaš / takšno in čez trenutek / zavržeš me drugačno”. In na koncu pesmi doda: “… kdo me bo ljubil tako spremenljivo / kdo me bo ljubil golo / … / Resnico.” Zdi se kot da je pisanje v zbirki Žilažili obupen poskus premagovanja groze, zevajoče skozi manko, ki ga razpira rana, ki se nikoli ne zaceli. Na tem mestu iskanja gole resnice in hkrati strahu, da bo napačno razumljena, se kot nadomestek neustrezne besede lahko znajde le še dotik. V pesmi Objemi me se sprašuje, kako streči smrti, če ne vemo nič o tem, kako streči življenju: “Še večja groza / od vseh groz / v človeku / je groza, / ko imaš čas se z grozo soočiti. //...// Dotik / je vpoklican / tam, / kjer besedi / spodleti.” Lahko bi rekli, da Anjuta v drugi zbirki še bolj razvija svojo subtilnost, ekspresivnost in telesnost, skupaj z mesenostjo pa se rana le še bolj razpira, bolečina postaja večja, oprijemljivejša pa tudi bolj ozaveščena in prizemljena v konkretnih metaforah oz. prispodobah. V pesmi s pomenljivim naslovom Baba zapiše, da je narejena iz “Ahilove kože”: “Narejena sem / iz kože na podplatu, / ki vse čuti. / Preživela sem / rod za rodom / in sem izpred / tega časa. / Moja globoka rana / so globalna vrata. / Členek sem, / na katerem se obračata / divjina in beton. / Članek sem / v National Geographicu.” Z namigovanjem na biblijski izgon ženske iz raja pripelje pesem do zanimivega preobrata, v katerem subjektka postane plen, ki ubije plenilca; Bog-inja, ki kot sumerska kača Uroboros nenehno lovi in žre samo sebe: “Nič božjega ni / na meni. / Razen njegove sence, / ko me hoče skrit / pred / svetom, / pred / teboj, / ki si svet. / Ti sam / si Bog, / ki si ga / lačna. / Jej.” Pesniška zbirka Anje Novak Anjute Žilažili je razdeljena na deset vsebinskih sklopov. Pesmi po dolžini segajo od najkrajših pesniških formulacij, imenovanih Mikrocirkulacije in se nahajajo v obširni paleti kapilar – pretočna, zadihana, cvetoča, brihtna, vročekrvna, frontna, prestreljena, sočutna, igriva, brezskrbna, radostna in počena kapilara, – pa do daljših eksperimentalnih pesmi, žalostink, molitvic in poslavljanj tako od ljubega kot od delov telesa, ki jih je zapustil pesničin alter ego. Bolezen ji pomeni le “zdrav odziv na bolan svet”, “oblika nemega političnega protesta”, ki zareže v bridko resnico o prepletenosti družbenega in individualnega telesa. V pesmi Anoreksija sprašuje “kako ravnati z rano, ki ne neha krvaveti”, v pesmi z naslovom Moja bolezen pa odsekano in malodane “robotsko” zapiše: “Moja bolezen / čas za začasno vrnitev telesa / njemu meni samemu. / Moje telo / biološki stroj, / ki ga želita služba / in družba na silno nazaj. / … / Moje telo / mašina.” Nekaj pesmi preveva izrazita družbena kritika zaradi neperspektivne stanovanjske in zaposlitvene politike, pri čemer lahko subjektka nastopa kot igralka ali kot čistilka zgolj z menjavo pravih natikačev. V pesmi Cene se razburja nad previsokimi cenami nepremičnin za mlade ter pomenljivo ugotavlja: “Kako naj tržim / svoje možgane, / da bom preživela. / Vem, da nič ne vem / in da vse znam.” V sklopu Krčne žile in krvni strdki se Anjuta poigrava z motivom starogrške Meduze ter secira moški pogled na strastno in pobesnelo žensko, pri čemer citira filozofinjo in pisateljico Hélène Cixous, ki na nekem mestu zapiše: “Moški so iz Meduze naredili pošast, / ker so se bali ženske sle in besa”, drugod pa opazimo vpliv romana Hladnokrvno Trumana Capoteja. Zdi se, da se kljub več kot stotim objavljenim pesmim, Anjuta ne more izpeti, saj se v zadnjem razdelku sprašuje “Katera pesem več obžaluje, zamolčana ali izpeta?” Pesničino krvaveče brezno kar še naprej bruha pesmi, ki druga drugo lovijo za rep, zato nas ne preseneča grafika francoskega slikarja Jeana-Léona Gérôma, objavljena na koncu zbirke, ki prikazuje golo Resnico v podobi mlade ženske, ki se z bičem v roki vzpenja iz vodnjaka z odprtimi usti v želji, da bi kaznovala človeštvo. Zbirka Žilažili Anje Novak Anjute je tako iz vsebinskega in stilističnega kot iz grafičnega vidika nekaj posebnega – je precej ožja od klasičnih knjig, poleg tega pa celotno zbirko preveva manjša luknja, skozi katero drsi gladka modra vezalka, ki jo lahko zavežemo na različne načine. V zbirki naletimo na številna drobna presenečenja, ki popestrijo tako vizualno podobo knjižice kot sámo branje. Naj namignemo, da nam kak del knjige spotoma lahko ostane v dlaneh, a ne zaradi tega, ker bi bil premalo zalepljen, temveč zato, ker se pesnica poigrava z naravo realnosti, namenskostjo posameznih stvari in dobesedno interpretacijo osebnega pečata. Ni naključje, da nas v uvodu pričaka citat pisatelja in filmskega režiserja Cliva Barkerja: “Vsak od nas je knjiga krvi; rdeči smo, kjerkoli nas odpreš.” In dejansko ima bralec oz. bralka pri prebiranju zbirke občutek, da se avtoričina zevajoča rana lahko zlepi z ranami vsakega izmed nas – tako kot se žila žili razkrije na mestu, kjer najbolj krvavi. In to je pravzaprav odlika prvinske poezije – da v nas priteka in iz nas izteka ista, a vsakič drugačna sila, ki jo lahko imenujemo tako Eros Thanatos kot tudi gola Resnica.
Romy Mathis je direktorica uspešnega tehnološkega podjetja, ki se ukvarja z robotizacijo skladišč. Kljub uspešnemu zakonu z gledališkim režiserjem se zdi tudi njeno zasebno življenje nekoliko robotizirano. Njeno krizo srednjih let pretrese prihod mladega in samozavestnega vajenca Samuela v podjetje, ki začne izzivati njeno pozicijo moči in predpostavke o sami sebi. Film Ljubica je delo nizozemske igralke in režiserke Haline Reijn in se zdi že vnaprej programiran tako, da je postal vroč sprožilec intelektualno žgečkljivih debate sezone. Ne glede na všečnost ali nevšečnost – kinopredstavo, ki sem se je udeležil, je zapustilo kar nekaj gledalcev – je celovečerec zelo inteligentno narejen in namenoma zbuja zadrego ob spoznanju, da ne gre za korporativno priredbo Devetih tednov in pol. Prelahko bi ga bilo tudi odpraviti z domislico, da gre tu samo za 50 odtenkov sive za LinkedIn generacijo. Avtorica Halina Reijn je vsekakor zadela neko nevralgično točko sodobnosti; varnost, ki je v hierarhiji človeških potreb po Maslowu med temeljnimi, hkrati lahko prinaša tudi zdolgočasenost oziroma potrebo po pripadnosti in ljubezni v neki obliki, lahko tudi sadomazohistični, kot se razvije med Romy in Samuelom. Ljubica kot celota tako postane ilustracija slavne Lacanove maksime, da spolno razmerje ne obstaja, oziroma posodobljeno v duhu časa: da je vsako spolno razmerje po svoje toksično. Film Ljubica je pravzaprav esej o nadrejenosti in podrejenosti oziroma o igrah moči, ki se kažejo na zasebni, poklicni in družbeni ravni; zelo spretno, skoraj kot vzporedno zgodbo uporablja tudi razmerje med javnimi in zasebnimi prostori in njihov vpliv na naše vsakdanje vloge. V smislu vlog je izredno posrečena tudi zasedba – Antonio Banderas kot liberalno mlačen anti-macho soprog očitno frustrira Nicole Kidman, ki podobno kot v Kubrickovi mojstrovini Široko zaprte oči obrne na glavo Hitchcockovo pojavo »hladne blondinke«. Neizbrisno nelagoden pečat pa pusti tudi Harris Dickinson kot Samuel. Dominanten pogled je njen pogled in Romy ne razume nujno same sebe – v tem priznanju in iskanju je neka raven iskrenosti. Je za vsem tem – da prav nihče v filmu ni vesel, sproščen in zadovoljen – kot običajno dežurni krivec kapitalizem? Gre za stiske prebujenstva, ali pa je za zmedo odgovorno samo odraščanje v hipijevskem kultu, kot pravi sama Romy? Ljubica ponudi več vprašanj kot odgovorov. Kakorkoli, ta seksualni pesimizem, ki smo ga deležni v filmu Ljubica, se lepo ujema s trendom, ki nam ga v različnih patoloških oblikah prek (pop)kulture servira »dežela svobodnih in pogumnih«. Pač zapoznela posledica dejstva, da smo na drugo stran Atlantika v 17. stoletju deložirali večino pripadnikov fundamentalistične sekte puritancev ... Piše: Gorazd Trušnovec Bere: Igor Velše
Romy Mathis je direktorica uspešnega tehnološkega podjetja, ki se ukvarja z robotizacijo skladišč. Kljub uspešnemu zakonu z gledališkim režiserjem se zdi tudi njeno zasebno življenje nekoliko robotizirano. Njeno krizo srednjih let pretrese prihod mladega in samozavestnega vajenca Samuela v podjetje, ki začne izzivati njeno pozicijo moči in predpostavke o sami sebi. Film Ljubica je delo nizozemske igralke in režiserke Haline Reijn in se zdi že vnaprej programiran tako, da je postal vroč sprožilec intelektualno žgečkljivih debate sezone. Ne glede na všečnost ali nevšečnost – kinopredstavo, ki sem se je udeležil, je zapustilo kar nekaj gledalcev – je celovečerec zelo inteligentno narejen in namenoma zbuja zadrego ob spoznanju, da ne gre za korporativno priredbo Devetih tednov in pol. Prelahko bi ga bilo tudi odpraviti z domislico, da gre tu samo za 50 odtenkov sive za LinkedIn generacijo. Avtorica Halina Reijn je vsekakor zadela neko nevralgično točko sodobnosti; varnost, ki je v hierarhiji človeških potreb po Maslowu med temeljnimi, hkrati lahko prinaša tudi zdolgočasenost oziroma potrebo po pripadnosti in ljubezni v neki obliki, lahko tudi sadomazohistični, kot se razvije med Romy in Samuelom. Ljubica kot celota tako postane ilustracija slavne Lacanove maksime, da spolno razmerje ne obstaja, oziroma posodobljeno v duhu časa: da je vsako spolno razmerje po svoje toksično. Film Ljubica je pravzaprav esej o nadrejenosti in podrejenosti oziroma o igrah moči, ki se kažejo na zasebni, poklicni in družbeni ravni; zelo spretno, skoraj kot vzporedno zgodbo uporablja tudi razmerje med javnimi in zasebnimi prostori in njihov vpliv na naše vsakdanje vloge. V smislu vlog je izredno posrečena tudi zasedba – Antonio Banderas kot liberalno mlačen anti-macho soprog očitno frustrira Nicole Kidman, ki podobno kot v Kubrickovi mojstrovini Široko zaprte oči obrne na glavo Hitchcockovo pojavo »hladne blondinke«. Neizbrisno nelagoden pečat pa pusti tudi Harris Dickinson kot Samuel. Dominanten pogled je njen pogled in Romy ne razume nujno same sebe – v tem priznanju in iskanju je neka raven iskrenosti. Je za vsem tem – da prav nihče v filmu ni vesel, sproščen in zadovoljen – kot običajno dežurni krivec kapitalizem? Gre za stiske prebujenstva, ali pa je za zmedo odgovorno samo odraščanje v hipijevskem kultu, kot pravi sama Romy? Ljubica ponudi več vprašanj kot odgovorov. Kakorkoli, ta seksualni pesimizem, ki smo ga deležni v filmu Ljubica, se lepo ujema s trendom, ki nam ga v različnih patoloških oblikah prek (pop)kulture servira »dežela svobodnih in pogumnih«. Pač zapoznela posledica dejstva, da smo na drugo stran Atlantika v 17. stoletju deložirali večino pripadnikov fundamentalistične sekte puritancev ... Piše: Gorazd Trušnovec Bere: Igor Velše
Redki so filmi, ki več kot sto let po nastanku s skoraj nekakšnim magnetizmom tako močno privlačijo gledalce kakor Nosferatu – simfonija groze iz leta 1922. Ta nesmrtni ekspresionistični klasični film nemškega režiserja F. W. Murnaua je sicer iz predvsem praktičnih razlogov – Murnau se je poskušal izogniti tožbi zaradi kraje avtorskih pravic – predstavila lik vampirja drugače, kakor so bili vajeni tedanji bralci. Grof Orlok se namreč od romanesknega grofa Drakule Brama Stokerja, ki je bil več kot očitno glavni vir navdiha in pozneje spora glede filma Nosferatu, močno razlikuje. Medtem ko je Drakula ugleden, človeku podoben gentleman, ki svoje žrtve z ugrizom spremeni v vampirje in se lahko giba tudi podnevi, je Orlok zverinski nočni stvor, ki ubija za preživetje in pušča za sabo le trohneča brezkrvna trupla, sončni žarki pa so zanj smrtonosni. Ti popravki zgodbe skupaj s spremembo imen glavnih oseb seveda niso bili dovolj, da Stokerjevi potomci ne bi dobili tožbe proti Murnauu in zahtevali uničenja vseh kopij filma, so pa zadoščali, da se je v kinematografijo in pozneje v popkulturo hkrati z romantičnim Drakulo zasidral tudi veliko temačnejši Nosferatu, ki vsake toliko časa spet oživi v novih in novih filmskih različicah. Najnovejša izmed njih je prišla na filmska platna tik pred novim letom in zvesto upošteva osnovne Murnaujeve zamisli o brezkompromisnem in surovem vampirju iz še ne čisto pozabljenega ljudskega izročila, dodana pa ji je še ena popolnoma sveža razsežnost – ljubezenski trikotnik in ženska moč v njem. Že res, da je bila tako pri izvirniku kot tudi pri do zdaj najbolj priznani Herzogovi priredbi iz leta 1979 prav ženska tisti magnet, ki je grofa Orloka privlekel iz divjine v civilizacijo, a za to ni bila niti sama kriva niti odgovorna. Bila je samo njegova žrtev in hkrati sredstvo za njegovo uničenje. Režiser Robert Eggers, mojster sodobne filmske grozljivke, pa je lik svoje Ellen osvobodil spon žrtve, s tem pa ji seveda naložil tudi odgovornost za svoja dejanja. Prav ona je namreč tista, ki grofa Orloka obudi v življenje, ona ga prikliče in pozneje mora sama sprejeti posledice svojega mladostniškega ravnanja. Eggersov Nosferatu je dobesedno utelešenje Ellenine spolne sle, o kateri spodobne ženske sredi 19. stoletja seveda niso smele niti razmišljati, kaj šele, da bi o njej lahko govorile ali jo izražale, Ellen (še kar posrečeno jo igra Lily-Rose Depp) pa se tako znajde sredi otipljivega trikotnika, ki ga je ustvarila sama. Na eni strani je njen mož Thomas, ki simbolizira varno, družbeno sprejemljivo romantično ljubezen, ki naj bi si jo želelo vsako dekle, na drugi neustavljivo privlačna, a pogubna spolna sla, manifestirana v brezkompromisnem vampirju, ki ogroža vso okolico. Ellen se svoje odgovornosti seveda zaveda, sprejme jo in izkoristi za končni obračun, s tem pa Eggers po več kot stoletju končno preseže romantično podobo ženske žrtve, ne da bi s tem osnovno zgodbo kakor koli oškodoval. Najnovejši Nosferatu ni brez napak – čudovita vizualna gotska podoba filma je kar nekoliko preveč digitalno izčiščena, da bi zares delovala srhljivo, enako pa se zgodi z ozračjem, saj so s posnetki globokega dihanja in obraznih grimas, vrednih nemega filma, občutno pretiravali –, vendar je vsekakor ena boljših Nosferatujevih oživitev, ki ni namenjena le sami sebi. Prvinska upodobitev grofa Orloka Billa Skarskagårda pa je naravnost ikonična. Piše: Gaja Poeschl Bere: Sanja Rejc
Redki so filmi, ki več kot sto let po nastanku s skoraj nekakšnim magnetizmom tako močno privlačijo gledalce kakor Nosferatu – simfonija groze iz leta 1922. Ta nesmrtni ekspresionistični klasični film nemškega režiserja F. W. Murnaua je sicer iz predvsem praktičnih razlogov – Murnau se je poskušal izogniti tožbi zaradi kraje avtorskih pravic – predstavila lik vampirja drugače, kakor so bili vajeni tedanji bralci. Grof Orlok se namreč od romanesknega grofa Drakule Brama Stokerja, ki je bil več kot očitno glavni vir navdiha in pozneje spora glede filma Nosferatu, močno razlikuje. Medtem ko je Drakula ugleden, človeku podoben gentleman, ki svoje žrtve z ugrizom spremeni v vampirje in se lahko giba tudi podnevi, je Orlok zverinski nočni stvor, ki ubija za preživetje in pušča za sabo le trohneča brezkrvna trupla, sončni žarki pa so zanj smrtonosni. Ti popravki zgodbe skupaj s spremembo imen glavnih oseb seveda niso bili dovolj, da Stokerjevi potomci ne bi dobili tožbe proti Murnauu in zahtevali uničenja vseh kopij filma, so pa zadoščali, da se je v kinematografijo in pozneje v popkulturo hkrati z romantičnim Drakulo zasidral tudi veliko temačnejši Nosferatu, ki vsake toliko časa spet oživi v novih in novih filmskih različicah. Najnovejša izmed njih je prišla na filmska platna tik pred novim letom in zvesto upošteva osnovne Murnaujeve zamisli o brezkompromisnem in surovem vampirju iz še ne čisto pozabljenega ljudskega izročila, dodana pa ji je še ena popolnoma sveža razsežnost – ljubezenski trikotnik in ženska moč v njem. Že res, da je bila tako pri izvirniku kot tudi pri do zdaj najbolj priznani Herzogovi priredbi iz leta 1979 prav ženska tisti magnet, ki je grofa Orloka privlekel iz divjine v civilizacijo, a za to ni bila niti sama kriva niti odgovorna. Bila je samo njegova žrtev in hkrati sredstvo za njegovo uničenje. Režiser Robert Eggers, mojster sodobne filmske grozljivke, pa je lik svoje Ellen osvobodil spon žrtve, s tem pa ji seveda naložil tudi odgovornost za svoja dejanja. Prav ona je namreč tista, ki grofa Orloka obudi v življenje, ona ga prikliče in pozneje mora sama sprejeti posledice svojega mladostniškega ravnanja. Eggersov Nosferatu je dobesedno utelešenje Ellenine spolne sle, o kateri spodobne ženske sredi 19. stoletja seveda niso smele niti razmišljati, kaj šele, da bi o njej lahko govorile ali jo izražale, Ellen (še kar posrečeno jo igra Lily-Rose Depp) pa se tako znajde sredi otipljivega trikotnika, ki ga je ustvarila sama. Na eni strani je njen mož Thomas, ki simbolizira varno, družbeno sprejemljivo romantično ljubezen, ki naj bi si jo želelo vsako dekle, na drugi neustavljivo privlačna, a pogubna spolna sla, manifestirana v brezkompromisnem vampirju, ki ogroža vso okolico. Ellen se svoje odgovornosti seveda zaveda, sprejme jo in izkoristi za končni obračun, s tem pa Eggers po več kot stoletju končno preseže romantično podobo ženske žrtve, ne da bi s tem osnovno zgodbo kakor koli oškodoval. Najnovejši Nosferatu ni brez napak – čudovita vizualna gotska podoba filma je kar nekoliko preveč digitalno izčiščena, da bi zares delovala srhljivo, enako pa se zgodi z ozračjem, saj so s posnetki globokega dihanja in obraznih grimas, vrednih nemega filma, občutno pretiravali –, vendar je vsekakor ena boljših Nosferatujevih oživitev, ki ni namenjena le sami sebi. Prvinska upodobitev grofa Orloka Billa Skarskagårda pa je naravnost ikonična. Piše: Gaja Poeschl Bere: Sanja Rejc
Piše Jože Štucin, bereta Ana Bohte in Igor Velše. Željko Kozinc se v osmi pesniški zbirki Uspavanke pod klifom kaže kot pesnik z zanimivo in izrazito metaforično pisavo, ki pogosto prehaja v nekakšno poezijo v prozi. Ob zagonetnih besednih zvezah, kjer se je treba prepustiti asociativnemu občutku za razumevanje, ima veliko njegovih pesmi programske naslove in spominjajo na nekakšne vtise s potovanj. Kot kažejo pesmi, je Kozinc ogromno potoval po svetu, pri tem pa je v verze ujel intimne občutke in uvide na markantnih točkah Odisejevega obroča, kot je naslovil svoj »popotniški« cikel. Knjiga je razdeljena na posamezne enote, ki vsaj približno delijo Kozinčevo poetiko na vsebinske bloke. Poleg omenjenega »popotniškega« niza s petnajstimi pesmimi so tu še Lirika zelene sobe z osmimi pesniškimi enotami, Srobotina s sedmimi pesmimi, Prod lepe Vide s tremi, Vedomec s petimi pesmimi, Rdeči malar je s trinajstimi pesmimi podčrtan predvsem s slikarskim očesom, ki razkriva Kozinčevo likovno ustvarjalnost, sklepni cikel Bizarno dopolnjevanje pa je vsebinsko najširši in poudarjeno pripovedovalski ter blizu prozaičnemu načinu razmišljanja. Cikli so, to je bolj ali manj očitno, večplasten pesnikov prerez pisanja. V temelju ni inovativen, zdi se, da se zgolj prepušča besedi in ko ga ta prevzame, se mu izlije na papir. To seveda ne pomeni, da se prosto razlije po belini, ne, sploh ne, besedje in pomen privreta na plan kot vulkan na Islandiji, a pesnik lavo zna usmeriti v pravo smer. Piroklastični tok pesnjenja je v bistvu – piroklasičen: izliv ognjene sile je galantno ukročen v čistih metaforah, v izklesanih pomenih in zamejen s popolnim redom, ki ga od ustvarjalca terja poetična izkušnja. Ne moremo spregledati, da gre za pisca, ki ima vse pod nadzorom; razen navdiha, seveda, ki butne na plan, ko pač notranje sile dosežejo vrelišče. V tem oziru je Kozinc pesnik takega kova, da je kov absolutno stvar kladiva, vročega železa in ročne spretnosti; nič ni prepuščeno naključju in seveda vse. Pisati pomeni prevajati pretekli čas v prihodnost, se prepuščati občutkom in loviti oprimke na skalah. Takole v pesmi Živali brez zadržkov razkriva svoj »bestialni« interes: »Še eno duplo bom poiskal, / dlje od upanja in brez omotice, / brez suženjskih okovic okoli krempljev, // jaz, črni vran, ki še iščem / gnezdo svojega otroštva, / da bi razkavsal nekaj smeha.« Potem pa se hitro, v svojih vizualnih halucinacijah, pretoči v slike in realistično rezonira: »Vračam se po stari poti, / navkreber se vračam, / v smeri vetra / ki na poljih umira, // z jato arktičnih gosi, / ki mi leti v klinu skozi veke, / nežno, prav v zenico, / da bi se pogrela // v pazduhi mojih gor in morja.« Beg od gub časa. Poezija lahko odpre rano do te mere, da postane univerzalna in spregovori o bizarnem na blaziran način. V sklepnem ciklu je takih sidrišč veliko – pesnik na tej točki beleži, poveličuje vsakdanjost na pesniške prigrizke, ki znajo iz nič narediti testo: »V pritličju stanuje ljubica ministra brez listnice. / Nad njo se je vselila študentka, / ki je prijateljica glavnega urednika privatne televizijske postaje. / Še višje dve sestri blondinki ob torkih sprejemata / znanega poslanca...« Na tej točki se zbirka iz čiste poezije počasi pretoči v prozaičen popis blokovskih stanovalcev. Pomislimo, da bi bil tudi ta del zbirke lahko samostojna enota, podčrtana z drugačnim naslovom, a ko strnem vse misli, je pred nami pesnik Željko Kozinc, ki vsekakor nima ene same perspektive in ki mu blodnjavi pesniški um šviga na vse strani tako iskrivo, da se lahko kar na hitro sprijaznimo z raznorodnimi prikazi njegovega literarnega subjekta, ki je, to pa res skoči v ospredje, njegov goli jaz, razgaljen do obisti. V tretjem delu v pesmi Kužna slika pri sv. Primožu nad Kamnikom iskreno meditira o smislu svojega obstoja: »Koga naj še gledam ob koncu naše kuge, / kaj se iz tvojih oči pretaka v morje? / Od kod moja nemoč v tvojih solzah, dete Jezus? // Padam k tebi kakor ranjen ptič, / izpovej spet svojo stisko, te rotim, / zakaj me prosiš še za svojo kri? // Dve vodi sva, stopljena sva iz oči v oči. / Ti v mojem dnevu. Jaz v tvoji noči, ki še traja. / Izginil bom, ne boš me opazil.«
Piše Jože Štucin, bereta Ana Bohte in Igor Velše. Željko Kozinc se v osmi pesniški zbirki Uspavanke pod klifom kaže kot pesnik z zanimivo in izrazito metaforično pisavo, ki pogosto prehaja v nekakšno poezijo v prozi. Ob zagonetnih besednih zvezah, kjer se je treba prepustiti asociativnemu občutku za razumevanje, ima veliko njegovih pesmi programske naslove in spominjajo na nekakšne vtise s potovanj. Kot kažejo pesmi, je Kozinc ogromno potoval po svetu, pri tem pa je v verze ujel intimne občutke in uvide na markantnih točkah Odisejevega obroča, kot je naslovil svoj »popotniški« cikel. Knjiga je razdeljena na posamezne enote, ki vsaj približno delijo Kozinčevo poetiko na vsebinske bloke. Poleg omenjenega »popotniškega« niza s petnajstimi pesmimi so tu še Lirika zelene sobe z osmimi pesniškimi enotami, Srobotina s sedmimi pesmimi, Prod lepe Vide s tremi, Vedomec s petimi pesmimi, Rdeči malar je s trinajstimi pesmimi podčrtan predvsem s slikarskim očesom, ki razkriva Kozinčevo likovno ustvarjalnost, sklepni cikel Bizarno dopolnjevanje pa je vsebinsko najširši in poudarjeno pripovedovalski ter blizu prozaičnemu načinu razmišljanja. Cikli so, to je bolj ali manj očitno, večplasten pesnikov prerez pisanja. V temelju ni inovativen, zdi se, da se zgolj prepušča besedi in ko ga ta prevzame, se mu izlije na papir. To seveda ne pomeni, da se prosto razlije po belini, ne, sploh ne, besedje in pomen privreta na plan kot vulkan na Islandiji, a pesnik lavo zna usmeriti v pravo smer. Piroklastični tok pesnjenja je v bistvu – piroklasičen: izliv ognjene sile je galantno ukročen v čistih metaforah, v izklesanih pomenih in zamejen s popolnim redom, ki ga od ustvarjalca terja poetična izkušnja. Ne moremo spregledati, da gre za pisca, ki ima vse pod nadzorom; razen navdiha, seveda, ki butne na plan, ko pač notranje sile dosežejo vrelišče. V tem oziru je Kozinc pesnik takega kova, da je kov absolutno stvar kladiva, vročega železa in ročne spretnosti; nič ni prepuščeno naključju in seveda vse. Pisati pomeni prevajati pretekli čas v prihodnost, se prepuščati občutkom in loviti oprimke na skalah. Takole v pesmi Živali brez zadržkov razkriva svoj »bestialni« interes: »Še eno duplo bom poiskal, / dlje od upanja in brez omotice, / brez suženjskih okovic okoli krempljev, // jaz, črni vran, ki še iščem / gnezdo svojega otroštva, / da bi razkavsal nekaj smeha.« Potem pa se hitro, v svojih vizualnih halucinacijah, pretoči v slike in realistično rezonira: »Vračam se po stari poti, / navkreber se vračam, / v smeri vetra / ki na poljih umira, // z jato arktičnih gosi, / ki mi leti v klinu skozi veke, / nežno, prav v zenico, / da bi se pogrela // v pazduhi mojih gor in morja.« Beg od gub časa. Poezija lahko odpre rano do te mere, da postane univerzalna in spregovori o bizarnem na blaziran način. V sklepnem ciklu je takih sidrišč veliko – pesnik na tej točki beleži, poveličuje vsakdanjost na pesniške prigrizke, ki znajo iz nič narediti testo: »V pritličju stanuje ljubica ministra brez listnice. / Nad njo se je vselila študentka, / ki je prijateljica glavnega urednika privatne televizijske postaje. / Še višje dve sestri blondinki ob torkih sprejemata / znanega poslanca...« Na tej točki se zbirka iz čiste poezije počasi pretoči v prozaičen popis blokovskih stanovalcev. Pomislimo, da bi bil tudi ta del zbirke lahko samostojna enota, podčrtana z drugačnim naslovom, a ko strnem vse misli, je pred nami pesnik Željko Kozinc, ki vsekakor nima ene same perspektive in ki mu blodnjavi pesniški um šviga na vse strani tako iskrivo, da se lahko kar na hitro sprijaznimo z raznorodnimi prikazi njegovega literarnega subjekta, ki je, to pa res skoči v ospredje, njegov goli jaz, razgaljen do obisti. V tretjem delu v pesmi Kužna slika pri sv. Primožu nad Kamnikom iskreno meditira o smislu svojega obstoja: »Koga naj še gledam ob koncu naše kuge, / kaj se iz tvojih oči pretaka v morje? / Od kod moja nemoč v tvojih solzah, dete Jezus? // Padam k tebi kakor ranjen ptič, / izpovej spet svojo stisko, te rotim, / zakaj me prosiš še za svojo kri? // Dve vodi sva, stopljena sva iz oči v oči. / Ti v mojem dnevu. Jaz v tvoji noči, ki še traja. / Izginil bom, ne boš me opazil.«