Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Ni najdenih zadetkov.

Rezultati iskanja

Ni najdenih zadetkov.

Rezultati iskanja

Ni najdenih zadetkov.

Rezultati iskanja

Ni najdenih zadetkov.

Moj 365 V živo RTV 365 Raziskuj Podkasti Več
Domov
Raziskujte
V živo
Oddaje
Podkasti
Za otroke
Filmoteka
Zgodovina
Shranjeno
Naročnine
Več
Domov Raziskujte V živo Oddaje Podkasti Za otroke Filmoteka
Moj 365
Zgodovina
Naročnine
Shranjeno

Ocene

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Zadnje oddaje in prispevki

Do zmage in naprej

25. 3. 2023

Ocena filma Izvirni naslov: Hækkum rána Režiser: Guðjón Ragnarsson Piše: Gaja Poeschl Bere: Eva Longyka Ob koncu tedna, ko so smučarske skakalke prvič uradno tekmovale v smučarskih poletih – disciplini, v kateri imajo moški predstavniki že skoraj stoletno tradicijo – je bil v ljubljanskem Kinodvoru premierno prikazan islandski dokumentarni film o skupini deklic, ki se iz preproste želje po kar čim boljšem igranju košarke znajdejo sredi boja za ženske pravice. Pravzaprav so zaradi povsem nesmiselnih pravil, ki jih seveda krojijo odrasli, na nek način dobesedno porinjene vanj. Dekleta, stara od osem pa tja do trinajst let, pod vodstvom Brynjarja Karla Sigurðssona, znanega islandskega košarkarskega trenerja nekonvencionalnih, lahko bi celo rekli nekoliko provokativnih metod, v svojem športu blestijo in zato si seveda želijo vedno novih in novih izzivov. Klub, v katerem igrajo, tako zaprosi Islandsko košarkarsko zvezo, da bi lahko tekmovale proti enako starim fantovskim ekipam, saj naj bi se človeško telo do pubertete pri obeh spolih razvijalo približno enako in torej za takšno pomerjanje ni bioloških ovir. Prošnja naleti ne le na zavrnitev brez vsake utemeljitve, ampak tudi na izjemen odpor, skorajda linč, ki postopoma preraste v pravo feministično akcijo, v žal neuspešen boj mladih deklet z mlini na veter. Želja po enaki obravnavi v športu, kjer imajo tradicionalno še vedno glavno ali pa kar edino moč odločanja moški predstavniki – pa čeprav največkrat le z argumentom, da je tako pač od nekdaj bilo – je najvidnejši vidik filma Do zmage in naprej režiserja Guðjóna Ragnarssona, vendar pa je enako pomembno obravnavana tudi osebnostna rast mladih športnic. Skoraj vse so se košarki zapisale iz želje, da se otresejo svojih karakternih šibkosti, da se jih s fizičnimi in psihološkimi treningi naučijo obvladovati in premagovati. Ena od deklica je bila tako na primer premalo odločna, druga bi se rada počutila bolj sprejeto, tretja se je v družbi počutila nevidna in tako dalje. Trenerjeve metode, ki predvsem starše deklet sprva pogosto potisnejo močno izven cone udobja, so pri tem brezkompromisne – vsako izpostavi točno temu, zaradi česar je sčasoma lahko boljša. Ne le boljša pri košarki, ampak kot človek. Dokumentarni film Do zmage in najprej v Kinodvoru vrtijo skupaj s kratkim slovenskim predfilmom Za vogalom režiserja Martina Turka, ki obravnava prav tako perečo temo medvrstniškega nasilja. Oba filma skupaj tako pokrivata izredno široko paleto kar najbolj aktualnih vprašanj, s katerimi se vsakodnevno srečujejo mladostniki – filma sta primerna za otroke, starejše od 10. let –, hkrati pa k razmisleku o njih vabita tudi starejše, ki se marsikaterega problema morda niti ne zavedamo, dokler nam ga nekdo ne postavi tik pred nos.

3 min

Ocena filma Izvirni naslov: Hækkum rána Režiser: Guðjón Ragnarsson Piše: Gaja Poeschl Bere: Eva Longyka Ob koncu tedna, ko so smučarske skakalke prvič uradno tekmovale v smučarskih poletih – disciplini, v kateri imajo moški predstavniki že skoraj stoletno tradicijo – je bil v ljubljanskem Kinodvoru premierno prikazan islandski dokumentarni film o skupini deklic, ki se iz preproste želje po kar čim boljšem igranju košarke znajdejo sredi boja za ženske pravice. Pravzaprav so zaradi povsem nesmiselnih pravil, ki jih seveda krojijo odrasli, na nek način dobesedno porinjene vanj. Dekleta, stara od osem pa tja do trinajst let, pod vodstvom Brynjarja Karla Sigurðssona, znanega islandskega košarkarskega trenerja nekonvencionalnih, lahko bi celo rekli nekoliko provokativnih metod, v svojem športu blestijo in zato si seveda želijo vedno novih in novih izzivov. Klub, v katerem igrajo, tako zaprosi Islandsko košarkarsko zvezo, da bi lahko tekmovale proti enako starim fantovskim ekipam, saj naj bi se človeško telo do pubertete pri obeh spolih razvijalo približno enako in torej za takšno pomerjanje ni bioloških ovir. Prošnja naleti ne le na zavrnitev brez vsake utemeljitve, ampak tudi na izjemen odpor, skorajda linč, ki postopoma preraste v pravo feministično akcijo, v žal neuspešen boj mladih deklet z mlini na veter. Želja po enaki obravnavi v športu, kjer imajo tradicionalno še vedno glavno ali pa kar edino moč odločanja moški predstavniki – pa čeprav največkrat le z argumentom, da je tako pač od nekdaj bilo – je najvidnejši vidik filma Do zmage in naprej režiserja Guðjóna Ragnarssona, vendar pa je enako pomembno obravnavana tudi osebnostna rast mladih športnic. Skoraj vse so se košarki zapisale iz želje, da se otresejo svojih karakternih šibkosti, da se jih s fizičnimi in psihološkimi treningi naučijo obvladovati in premagovati. Ena od deklica je bila tako na primer premalo odločna, druga bi se rada počutila bolj sprejeto, tretja se je v družbi počutila nevidna in tako dalje. Trenerjeve metode, ki predvsem starše deklet sprva pogosto potisnejo močno izven cone udobja, so pri tem brezkompromisne – vsako izpostavi točno temu, zaradi česar je sčasoma lahko boljša. Ne le boljša pri košarki, ampak kot človek. Dokumentarni film Do zmage in najprej v Kinodvoru vrtijo skupaj s kratkim slovenskim predfilmom Za vogalom režiserja Martina Turka, ki obravnava prav tako perečo temo medvrstniškega nasilja. Oba filma skupaj tako pokrivata izredno široko paleto kar najbolj aktualnih vprašanj, s katerimi se vsakodnevno srečujejo mladostniki – filma sta primerna za otroke, starejše od 10. let –, hkrati pa k razmisleku o njih vabita tudi starejše, ki se marsikaterega problema morda niti ne zavedamo, dokler nam ga nekdo ne postavi tik pred nos.

Nedolžen

25. 3. 2023

Ocena filma Izvirni naslov: Režiser: Louis Garrel Nastopajo: Louis Garrel, Roschdy Zem, Anouk Grinberg, Noémie Merlant, Jean-Claude Pautot, Yanisse Kebbab Piše: Muanis Sinanović Bere: Jure Franko Uvodni prizori Nedolžnega nas spomnijo na drug francoski film – Triumf, ki smo si ga lahko v kinu ogledali lani junija. V obeh primerih gre za komedijo z na videz lahkotnim pristopom, ki prikazuje zapornike med rehabilitacijo z igro. Vendar vprašanje terapevtske razsežnosti igranja tukaj ni v prvem planu, zato pa smo prav tako soočeni z vprašanjem rehabilitacije kot take. Ta pa vključuje zapleten čustveni peterokotnik. Učiteljica igre v neumornem iskanju ljubezni se poroči z enim svojih zaporniških učencev. Njen sin, ki ne more preboleti žene in krivde zaradi njene smrti v prometni nesreči, se zaveda, da bo znova moral prevzeti zaščitniško vlogo in biti vsaj malo njen starš. Tu pa je še skupna prijateljica, ki sta si jo delila s pokojno, zapletena v številne površne zveze, medtem ko so med njima prisotna neizpovedana in morda ne popolnoma osveščena čustva. Skoraj preveč teže za komedijo, ki velik del svojega razvoja gradi na različnih domislicah, vložkih, včasih tudi akcijskih, za film, ki se opira na preizkušene formule všečnosti, istočasno pa želi povedati globoko travmatično zgodbo. Vendarle pa se zdi, da mu na čuden način uspe ujeti ravnovesje. Zaradi večinoma močnih igralskih izvedb nam med sledenjem zabavnih scen uspe začutiti težo dogajanja. Obenem pa se težko znebimo nekolikšne otrplosti pri zabavi. Ravnovesje je morda prav v tem, da eno in drugo plat filma težko zajamemo skupaj, da smo prepuščeni grenko-sladkemu vrtiljaku. Gre torej za tip komedije, ki na prvi pogled nekoliko spominja na hollywoodsko, vendar ne želi naših čustev speljati v smer ugodja, temveč nas pusti na robu klifa. Celo srečen konec je trpek, in čeprav ni ironičen, ga lahko istočasno beremo kot nesrečnega. Vsi junaki so žrtve ljubezni, lastnih čustev, ki pa jih istočasno osmišljajo. Njihovi notranji vzgibi se z njimi igrajo in jih vodijo v položaje, ki jih ne obvladujejo, skozi nepredvidene spremembe v odnosih, sami niso nikoli gospodarji svojega življenja. Vsak propad istočasno prinaša nov začetek, kot bi se življenje vrtelo v krogih. Gre za mollierovski, izrazito francoski tip komedije. Pri tem so zanimivo uporabljene panorame tipične francoske urbane krajine, ki nas vsakič znova za hip postavijo na distanco od omenjene grenko-sladke podobe. V filmu pa je ob vsem skupaj nekaj nenavadno nedolžnega. Kljub prisotnosti orožja, kriminala, seksualnosti v njem ne srečamo pravega nasilja ali perverznosti. Morda ravno v tem demistificira čare filmske industrije in nam življenjska dejstva prikazuje v človeški luči, čeprav jih pri tem nekoliko olepša. Znotraj omenjenega peterokotnika pa je v središču seveda klasični ojdipovski trikotnik, ki ga je treba razrešiti. Kljub temu da sam motiv ni nujno najbolj izviren, kljub temu da se kdaj srečamo tudi s klišeji žanra, pa je v Nedolžnem vendarle nekaj naivno pogumnega in nenavadnega, da se nam zlahka prikupi.

3 min

Ocena filma Izvirni naslov: Režiser: Louis Garrel Nastopajo: Louis Garrel, Roschdy Zem, Anouk Grinberg, Noémie Merlant, Jean-Claude Pautot, Yanisse Kebbab Piše: Muanis Sinanović Bere: Jure Franko Uvodni prizori Nedolžnega nas spomnijo na drug francoski film – Triumf, ki smo si ga lahko v kinu ogledali lani junija. V obeh primerih gre za komedijo z na videz lahkotnim pristopom, ki prikazuje zapornike med rehabilitacijo z igro. Vendar vprašanje terapevtske razsežnosti igranja tukaj ni v prvem planu, zato pa smo prav tako soočeni z vprašanjem rehabilitacije kot take. Ta pa vključuje zapleten čustveni peterokotnik. Učiteljica igre v neumornem iskanju ljubezni se poroči z enim svojih zaporniških učencev. Njen sin, ki ne more preboleti žene in krivde zaradi njene smrti v prometni nesreči, se zaveda, da bo znova moral prevzeti zaščitniško vlogo in biti vsaj malo njen starš. Tu pa je še skupna prijateljica, ki sta si jo delila s pokojno, zapletena v številne površne zveze, medtem ko so med njima prisotna neizpovedana in morda ne popolnoma osveščena čustva. Skoraj preveč teže za komedijo, ki velik del svojega razvoja gradi na različnih domislicah, vložkih, včasih tudi akcijskih, za film, ki se opira na preizkušene formule všečnosti, istočasno pa želi povedati globoko travmatično zgodbo. Vendarle pa se zdi, da mu na čuden način uspe ujeti ravnovesje. Zaradi večinoma močnih igralskih izvedb nam med sledenjem zabavnih scen uspe začutiti težo dogajanja. Obenem pa se težko znebimo nekolikšne otrplosti pri zabavi. Ravnovesje je morda prav v tem, da eno in drugo plat filma težko zajamemo skupaj, da smo prepuščeni grenko-sladkemu vrtiljaku. Gre torej za tip komedije, ki na prvi pogled nekoliko spominja na hollywoodsko, vendar ne želi naših čustev speljati v smer ugodja, temveč nas pusti na robu klifa. Celo srečen konec je trpek, in čeprav ni ironičen, ga lahko istočasno beremo kot nesrečnega. Vsi junaki so žrtve ljubezni, lastnih čustev, ki pa jih istočasno osmišljajo. Njihovi notranji vzgibi se z njimi igrajo in jih vodijo v položaje, ki jih ne obvladujejo, skozi nepredvidene spremembe v odnosih, sami niso nikoli gospodarji svojega življenja. Vsak propad istočasno prinaša nov začetek, kot bi se življenje vrtelo v krogih. Gre za mollierovski, izrazito francoski tip komedije. Pri tem so zanimivo uporabljene panorame tipične francoske urbane krajine, ki nas vsakič znova za hip postavijo na distanco od omenjene grenko-sladke podobe. V filmu pa je ob vsem skupaj nekaj nenavadno nedolžnega. Kljub prisotnosti orožja, kriminala, seksualnosti v njem ne srečamo pravega nasilja ali perverznosti. Morda ravno v tem demistificira čare filmske industrije in nam življenjska dejstva prikazuje v človeški luči, čeprav jih pri tem nekoliko olepša. Znotraj omenjenega peterokotnika pa je v središču seveda klasični ojdipovski trikotnik, ki ga je treba razrešiti. Kljub temu da sam motiv ni nujno najbolj izviren, kljub temu da se kdaj srečamo tudi s klišeji žanra, pa je v Nedolžnem vendarle nekaj naivno pogumnega in nenavadnega, da se nam zlahka prikupi.

Anne Carson: Grenko-sladki eros

20. 3. 2023

Piše: Muanis Sinanović Bere: Igor Velše Pogosto je mogoče opaziti, da se pesnice in pesniki lotevajo pisanja esejev in so pri tem tudi ustrezno prodorni. Bržčas lahko to pripišemo značaju poezije same, ki pomen toliko zgosti in s tem povzema celoto, da se dotika neizrekljivega in se giblje na meji nerazumljivega. Esej nastopi kot tisti žanr, v katerem pesnica iz svoje samote komunicira s svetom, v katerem se izraža želja biti v nekem neposrednem dialogu. Grenko-sladki eros je klasična zbirka esejev, v kateri Anne Carson, tudi ugledna klasicistka, obravnava idejo erosa skozi poznavalsko interpretacijo starogrških tekstov. Rezultat njene interpretacije je pravzaprav kontrapunkt sodobni civilizaciji. Friedrich Nietzsche je napovedoval prihod zadnjih ljudi, ki izumijo recept za srečo. Ljudi, ki so pomirjeni z vsem, ki težijo k čimvečjemu udobju in so ga tudi sposobni zagotavljati. Danes udobje razumemo kot svojo osnovno pravico, ki presega vse druge dimenzije življenja, tudi za ceno funkcionalne družbe. Obsedeni smo z zdravim življenjem in ustrezanjem biopolitičnim predalčkom, ob tem pa se zdi, da smo že onkraj medlega miru, in – ob nemiru, ki ga spremlja shizofrenija sodobnega gospodarstva – besnimo, ker nas niti to izginjajoče udobje ne more zadovoljiti, še več, onesrečuje nas. Ne znamo se spoprijeti z razmerjem med hrepenenjem duha po vznemirjenju in privajenostjo na ugodje in varnost. Eros, kakor so ga razumeli Grki, pa ravno nasprotno. Je nekaj, kar nas sili iz varnih prostorov, stran od cone udobja, in prevprašuje meje našega jaza. Je nekaj, kar nas zajame, nam ne da miru, nas peha v pretrese, pa tudi v spoznanja in prej nedosegljiva stanja zavesti. Eros hkrati prevpraša Jaz in ga postavi. Podobno je s pisavo, ki izstopi iz časa, posega v navidezno večnost, razdeli glasove v črke in znotraj zavesti postavlja nove meje med zunanjim in notranjim. Postavi se vzporednica med vednostjo in ljubeznijo, obe združuje Eros, ki je dojet kot nekaj strašnega. To je v neposrednem nasprotju z današnjim dojemanjem erotike, ki temelji na bežni varnosti, nezavezanosti, pornografski estetizaciji, vsemu, kar se želi ogniti nevarnosti. Vendar je Sokrat, ta najmodrejši Grk, utemeljeval, da je prav v tem tudi smisel Erosa, ki nas skozi tegobe dviga v višave. Na tem mestu pa se moramo izogniti enačenju erosa z neoliberalno kulturo zasledovanja uspeha, s katero se hvalijo različni vplivneži, čeprav se od nje tudi ne smemo moralistično ločiti. Motivacija ima namreč velik vpliv na človekovo dojemanje svojega položaja, ameriški reveži so nemalokrat bolj optimistični od evropskih prav zaradi večinoma lažnih sanj o dosegljivem uspehu. Ločitev lahko izvedemo, če se spomnimo Sokratovega oziroma Platonovega spoznanja, da je ljubezen med ljubimcema samo zgodnja stopnička na poti do Enega. Skratka, prizadevati si je treba, da nas eros vodi k sublimnemu. Način pisanja Anne Carson ustreza vsebini. Daljši esej je sestavljen iz serije mikroesejev, ki so polni erosa, pogosto hlastajoči, včasih se nam zdi, da kaj preinterpretirajo. Vseskozi so pisani izjemno lucidno, avtorica spretno ravna z orodji jezikoslovja, klasicistike, literarnih ved in filozofije. Jasno nas vodijo k določenemu cilju, skoraj so zgodba, vendar nam ne prinesejo vsega na pladnju. Istočasno so težko in prijetno branje. So sladko-grenki. V času, ko nas ves čas bombardirajo popreproščena besedila o “toksičnih odnosih”, o individualni sreči, ko nas z vseh strani napada kult jaza, ki se pretvarja, da je kult dobrote in milosti, gre pravzaprav za času neprimerno branje, namenjeno vsem, ki čutijo, da življenje ni zgolj serija kratkotrajnih epizod omrtvičenega udobja.

4 min

Piše: Muanis Sinanović Bere: Igor Velše Pogosto je mogoče opaziti, da se pesnice in pesniki lotevajo pisanja esejev in so pri tem tudi ustrezno prodorni. Bržčas lahko to pripišemo značaju poezije same, ki pomen toliko zgosti in s tem povzema celoto, da se dotika neizrekljivega in se giblje na meji nerazumljivega. Esej nastopi kot tisti žanr, v katerem pesnica iz svoje samote komunicira s svetom, v katerem se izraža želja biti v nekem neposrednem dialogu. Grenko-sladki eros je klasična zbirka esejev, v kateri Anne Carson, tudi ugledna klasicistka, obravnava idejo erosa skozi poznavalsko interpretacijo starogrških tekstov. Rezultat njene interpretacije je pravzaprav kontrapunkt sodobni civilizaciji. Friedrich Nietzsche je napovedoval prihod zadnjih ljudi, ki izumijo recept za srečo. Ljudi, ki so pomirjeni z vsem, ki težijo k čimvečjemu udobju in so ga tudi sposobni zagotavljati. Danes udobje razumemo kot svojo osnovno pravico, ki presega vse druge dimenzije življenja, tudi za ceno funkcionalne družbe. Obsedeni smo z zdravim življenjem in ustrezanjem biopolitičnim predalčkom, ob tem pa se zdi, da smo že onkraj medlega miru, in – ob nemiru, ki ga spremlja shizofrenija sodobnega gospodarstva – besnimo, ker nas niti to izginjajoče udobje ne more zadovoljiti, še več, onesrečuje nas. Ne znamo se spoprijeti z razmerjem med hrepenenjem duha po vznemirjenju in privajenostjo na ugodje in varnost. Eros, kakor so ga razumeli Grki, pa ravno nasprotno. Je nekaj, kar nas sili iz varnih prostorov, stran od cone udobja, in prevprašuje meje našega jaza. Je nekaj, kar nas zajame, nam ne da miru, nas peha v pretrese, pa tudi v spoznanja in prej nedosegljiva stanja zavesti. Eros hkrati prevpraša Jaz in ga postavi. Podobno je s pisavo, ki izstopi iz časa, posega v navidezno večnost, razdeli glasove v črke in znotraj zavesti postavlja nove meje med zunanjim in notranjim. Postavi se vzporednica med vednostjo in ljubeznijo, obe združuje Eros, ki je dojet kot nekaj strašnega. To je v neposrednem nasprotju z današnjim dojemanjem erotike, ki temelji na bežni varnosti, nezavezanosti, pornografski estetizaciji, vsemu, kar se želi ogniti nevarnosti. Vendar je Sokrat, ta najmodrejši Grk, utemeljeval, da je prav v tem tudi smisel Erosa, ki nas skozi tegobe dviga v višave. Na tem mestu pa se moramo izogniti enačenju erosa z neoliberalno kulturo zasledovanja uspeha, s katero se hvalijo različni vplivneži, čeprav se od nje tudi ne smemo moralistično ločiti. Motivacija ima namreč velik vpliv na človekovo dojemanje svojega položaja, ameriški reveži so nemalokrat bolj optimistični od evropskih prav zaradi večinoma lažnih sanj o dosegljivem uspehu. Ločitev lahko izvedemo, če se spomnimo Sokratovega oziroma Platonovega spoznanja, da je ljubezen med ljubimcema samo zgodnja stopnička na poti do Enega. Skratka, prizadevati si je treba, da nas eros vodi k sublimnemu. Način pisanja Anne Carson ustreza vsebini. Daljši esej je sestavljen iz serije mikroesejev, ki so polni erosa, pogosto hlastajoči, včasih se nam zdi, da kaj preinterpretirajo. Vseskozi so pisani izjemno lucidno, avtorica spretno ravna z orodji jezikoslovja, klasicistike, literarnih ved in filozofije. Jasno nas vodijo k določenemu cilju, skoraj so zgodba, vendar nam ne prinesejo vsega na pladnju. Istočasno so težko in prijetno branje. So sladko-grenki. V času, ko nas ves čas bombardirajo popreproščena besedila o “toksičnih odnosih”, o individualni sreči, ko nas z vseh strani napada kult jaza, ki se pretvarja, da je kult dobrote in milosti, gre pravzaprav za času neprimerno branje, namenjeno vsem, ki čutijo, da življenje ni zgolj serija kratkotrajnih epizod omrtvičenega udobja.

Srečko Kosovel: Burja

20. 3. 2023

Piše: Miša Gams Bereta: Eva Longyka Marušič in Igor Velše Srečka Kosovela poznamo kot pesnika, ki je do svoje prezgodnje smrti napisal več sto pesmi, ki jih uvrščamo v impresionistično, ekspresionistično, futuristično in konstruktivistično poezijo. Kratkoprozna zbirka Burja pa prinaša izbor njegove lirične proze iz Zbranih del slovenskih pesnikov in pisateljev, kjer je pod uredništvom Antona Ocvirka izhajala v letih 1964 do 1974. V knjigi je objavljenih 82 kratkih zgodb, v katerih prevladujejo motivi Krasa in razmišljanja o osamljenosti, resnici, življenju in smrti. Kraška pokrajina z bori, brinjem in skalami predstavlja utelešenje Kosovelove težnje po molčanju in samoti, saj v zgodbi z naslovom Poet v mrazu zapiše: “To sem dobil od Krasa. Molčanje. Jaz živim lahko sam. Saj živijo skale in bori in brinje in tiste rdeče poti, ki se ne premaknejo nikoli. Saj živijo lahko. Lahko živijo, ker vedo: tam daleč v tujini je nekdo, nekdo, ki nas ima rad. Nekdo, ki mu je Kras dražji od vsega. Kadar se zbudi, stopi vanj, kadar zaspi, sanja o njem.” V prvem delu knjige prebiramo zgodbe, v katerih prevladuje motiv narave, zato nas ne čudi, da v zgodbi Troje barv izpostavlja belo, zeleno in modro kot svoje najljubše barve. Najsi gre za Samotni oblak, Skrivnostni cvet, Sanjajoči potoček, Skalo, Osat ali refleksijo o Burji, se v zgodbah poetično spogleduje z naravo, ki jo zaznava okoli sebe in beleži v številnih metaforah in metonimijah. Tako kot v poeziji tudi v prozi ustvarja suspenz s ponovitvami in ekstatičnimi vzkliki navdušenja nad vseobsegajočo lepoto, za katero pa se pogosto skriva slutnja bolezni, bolečine in smrti. Tako na začetku knjige v zgodbi Rad bi povedal izpove presunljivo ugotovitev: “… moja beseda je težka in molčeča, grenka kakor je brinova jagoda s Krasa. V njej je trpljenje, za katero ne boste nikoli zvedeli, v njej je bolest, katere ne morete spoznati. Moja bolečina je ponosna in molčeča in bolj nego ljudje jo razumevajo bori na gmajni in brinjevi grmi za skalami.” V zbirki Burja pa je tudi kar nekaj zgodb, ki opisujejo enodnevni obisk Ljubljane in Trsta – zlasti slednjega je Kosovel spoznal že med otroštvom, ko je z družino obiskoval gledališke prireditve. V zgodbi Iz albuma simbolično piše: “Mesto ne pozna ne življenja ne smrti. Življenje in smrt sta obenem.” Protagonisti Kosovelovih kratkih zgodb so povečini neimenovani študentje, berači, starci, popotniki, boemi in tudi mlada dekleta, ki jim Kosovel obelodanja življenjske uvide, do katerih je prišel v času svojega kratkega življenja. Nekatere anonimneže naziva kar “filozof”, “literat”, “poet” in “kritik” – kot na primer v zgodbi Kako se ljudje pozdravljajo, v kateri opiše njihove kratke, a prodorne dialoge o dolgočasnih nedeljah, morali ali marionetnem gledališču. V zgodbi z naslovom Mož za hribom pa sodobniku, ki tarna, da je gnusno in poniževalno biti človek in da bi bil raje drevo, odkritosrčno odgovarja: “Mnogo lepše je biti človek nego drevo. Drevo je del neskončnosti, človek je zrcalo neskončnosti, zato je lep! Ah, misliti, čutiti in vse to lahko izražati. Povej mi, kaj je vzvišenejše od tega?” Če so dialogi z brezimnim slehernikom polni spodbudnega optimizma, pa so po drugi strani monologi, v katerih razvija filozofske resnice in uvide, večinoma precej črnogledi z ostro bodico srda, nemoči, prezira, ironije in jedke bolečine. V zgodbi Pismo odgovarja osebi, ki ga obtožuje, da je kaotičen, obupan in v nasprotju s samim sabo, ker ne veruje v smisel kulture in življenja: “Kako naj verujem v smisel kulture in njeno pramoč? Narodi, ki so kulturni, morijo, zatirajo, ubijajo. To naj bo etični smisel kulture? Kako naj verujem v smisel življenja? Smisel življenja je krasti, zatirati, ubijati in veseliti se?” V nekaterih zgodbah Kosovel izraža iskreno čudenje nad tem, da je sam v nasprotju z drugimi brez idealov, takšnega človeka pa v zgodbi Človek brez idealov tudi opiše: “Nedosežen se mu zdi, in ta nedosežnost ga trpinči, muči, ubija. A še strašneje je takrat, kadar spozna resničnost, vedno dosegljivo, povsod dosegljivo, strašno resničnost. Človek gleda in vidi: vse je enako in nič ni različnega, vse je lepo ali grdo in nič ni svetega. In padejo mu v oči tiste tihe, lepe misli, ki so se bleščale nekoč in zatonile. In takrat postane dolgčas temu človeku brez idealov, kajti on nima nič več iskati in nič več najti.” Najbolj domiselne so zgodbe, v katerih Kosovel združuje prvine ekspresionizma, futurizma oz. konstruktivizma in groteske ter podaja filozofski uvid skozi navidezno bitko med dobrim in zlom. Takšni sta zgodbi Aja Baja Himalaja in Poet Akiba Sulej ter Bog in Antikrist, v kateri protagonista v enaki meri obupujeta nad ambivalentno človeško naravo in zlaganimi vrednotami družbe. Lahko bi rekli, da se proza Srečka Kosovela po tematiki bistveno ne razlikuje od njegove poezije – tudi v njej lahko najdemo tako impresionistične utrinke iz narave kot konstruktivistično zasnovane dialoge s primesmi družbene kritike in ironije. Kratki in odsekani stavki mu služijo za stopnjevanje dramatičnega suspenza, ki ga dostikrat izpelje že v prvem delu zgodbe, barvite metafore pa za odslikavo občutij do narave in dekleta. Barvito jesensko listje je na primer prispodoba za ljubezensko hrepenenje in minljivost, vlak pa za življenje, ki brez postanka drvi mimo. Nekatere zgodbe iz kratkoprozne zbirke Burja so razdeljene na več krajših delov v obliki posamičnih prigod in refleksij, ki se berejo kot pesmi v prozi. V pesmi Finale zaključi serijo razmišljanj o ljubezni in samoti s stavki, ki se berejo kot lirični verzi: “Nocoj sem sam. Umrl bi, pa ne bi zaplakal. / Pa nisem žalosten. / Samo tih sem. / In lepo je. / Pred okni so črni kostanji.” Burja Srečka Kosovela nas v turbulentnih časih navdaja z upanjem, da bomo svoje misli, čustva in dejanja lahko prevetrili in jih ugledali v novi luči – skozi vidik očesa orkana, ki kljub splošnemu kaosu prinaša trenutek miru in počitka.

7 min

Piše: Miša Gams Bereta: Eva Longyka Marušič in Igor Velše Srečka Kosovela poznamo kot pesnika, ki je do svoje prezgodnje smrti napisal več sto pesmi, ki jih uvrščamo v impresionistično, ekspresionistično, futuristično in konstruktivistično poezijo. Kratkoprozna zbirka Burja pa prinaša izbor njegove lirične proze iz Zbranih del slovenskih pesnikov in pisateljev, kjer je pod uredništvom Antona Ocvirka izhajala v letih 1964 do 1974. V knjigi je objavljenih 82 kratkih zgodb, v katerih prevladujejo motivi Krasa in razmišljanja o osamljenosti, resnici, življenju in smrti. Kraška pokrajina z bori, brinjem in skalami predstavlja utelešenje Kosovelove težnje po molčanju in samoti, saj v zgodbi z naslovom Poet v mrazu zapiše: “To sem dobil od Krasa. Molčanje. Jaz živim lahko sam. Saj živijo skale in bori in brinje in tiste rdeče poti, ki se ne premaknejo nikoli. Saj živijo lahko. Lahko živijo, ker vedo: tam daleč v tujini je nekdo, nekdo, ki nas ima rad. Nekdo, ki mu je Kras dražji od vsega. Kadar se zbudi, stopi vanj, kadar zaspi, sanja o njem.” V prvem delu knjige prebiramo zgodbe, v katerih prevladuje motiv narave, zato nas ne čudi, da v zgodbi Troje barv izpostavlja belo, zeleno in modro kot svoje najljubše barve. Najsi gre za Samotni oblak, Skrivnostni cvet, Sanjajoči potoček, Skalo, Osat ali refleksijo o Burji, se v zgodbah poetično spogleduje z naravo, ki jo zaznava okoli sebe in beleži v številnih metaforah in metonimijah. Tako kot v poeziji tudi v prozi ustvarja suspenz s ponovitvami in ekstatičnimi vzkliki navdušenja nad vseobsegajočo lepoto, za katero pa se pogosto skriva slutnja bolezni, bolečine in smrti. Tako na začetku knjige v zgodbi Rad bi povedal izpove presunljivo ugotovitev: “… moja beseda je težka in molčeča, grenka kakor je brinova jagoda s Krasa. V njej je trpljenje, za katero ne boste nikoli zvedeli, v njej je bolest, katere ne morete spoznati. Moja bolečina je ponosna in molčeča in bolj nego ljudje jo razumevajo bori na gmajni in brinjevi grmi za skalami.” V zbirki Burja pa je tudi kar nekaj zgodb, ki opisujejo enodnevni obisk Ljubljane in Trsta – zlasti slednjega je Kosovel spoznal že med otroštvom, ko je z družino obiskoval gledališke prireditve. V zgodbi Iz albuma simbolično piše: “Mesto ne pozna ne življenja ne smrti. Življenje in smrt sta obenem.” Protagonisti Kosovelovih kratkih zgodb so povečini neimenovani študentje, berači, starci, popotniki, boemi in tudi mlada dekleta, ki jim Kosovel obelodanja življenjske uvide, do katerih je prišel v času svojega kratkega življenja. Nekatere anonimneže naziva kar “filozof”, “literat”, “poet” in “kritik” – kot na primer v zgodbi Kako se ljudje pozdravljajo, v kateri opiše njihove kratke, a prodorne dialoge o dolgočasnih nedeljah, morali ali marionetnem gledališču. V zgodbi z naslovom Mož za hribom pa sodobniku, ki tarna, da je gnusno in poniževalno biti človek in da bi bil raje drevo, odkritosrčno odgovarja: “Mnogo lepše je biti človek nego drevo. Drevo je del neskončnosti, človek je zrcalo neskončnosti, zato je lep! Ah, misliti, čutiti in vse to lahko izražati. Povej mi, kaj je vzvišenejše od tega?” Če so dialogi z brezimnim slehernikom polni spodbudnega optimizma, pa so po drugi strani monologi, v katerih razvija filozofske resnice in uvide, večinoma precej črnogledi z ostro bodico srda, nemoči, prezira, ironije in jedke bolečine. V zgodbi Pismo odgovarja osebi, ki ga obtožuje, da je kaotičen, obupan in v nasprotju s samim sabo, ker ne veruje v smisel kulture in življenja: “Kako naj verujem v smisel kulture in njeno pramoč? Narodi, ki so kulturni, morijo, zatirajo, ubijajo. To naj bo etični smisel kulture? Kako naj verujem v smisel življenja? Smisel življenja je krasti, zatirati, ubijati in veseliti se?” V nekaterih zgodbah Kosovel izraža iskreno čudenje nad tem, da je sam v nasprotju z drugimi brez idealov, takšnega človeka pa v zgodbi Človek brez idealov tudi opiše: “Nedosežen se mu zdi, in ta nedosežnost ga trpinči, muči, ubija. A še strašneje je takrat, kadar spozna resničnost, vedno dosegljivo, povsod dosegljivo, strašno resničnost. Človek gleda in vidi: vse je enako in nič ni različnega, vse je lepo ali grdo in nič ni svetega. In padejo mu v oči tiste tihe, lepe misli, ki so se bleščale nekoč in zatonile. In takrat postane dolgčas temu človeku brez idealov, kajti on nima nič več iskati in nič več najti.” Najbolj domiselne so zgodbe, v katerih Kosovel združuje prvine ekspresionizma, futurizma oz. konstruktivizma in groteske ter podaja filozofski uvid skozi navidezno bitko med dobrim in zlom. Takšni sta zgodbi Aja Baja Himalaja in Poet Akiba Sulej ter Bog in Antikrist, v kateri protagonista v enaki meri obupujeta nad ambivalentno človeško naravo in zlaganimi vrednotami družbe. Lahko bi rekli, da se proza Srečka Kosovela po tematiki bistveno ne razlikuje od njegove poezije – tudi v njej lahko najdemo tako impresionistične utrinke iz narave kot konstruktivistično zasnovane dialoge s primesmi družbene kritike in ironije. Kratki in odsekani stavki mu služijo za stopnjevanje dramatičnega suspenza, ki ga dostikrat izpelje že v prvem delu zgodbe, barvite metafore pa za odslikavo občutij do narave in dekleta. Barvito jesensko listje je na primer prispodoba za ljubezensko hrepenenje in minljivost, vlak pa za življenje, ki brez postanka drvi mimo. Nekatere zgodbe iz kratkoprozne zbirke Burja so razdeljene na več krajših delov v obliki posamičnih prigod in refleksij, ki se berejo kot pesmi v prozi. V pesmi Finale zaključi serijo razmišljanj o ljubezni in samoti s stavki, ki se berejo kot lirični verzi: “Nocoj sem sam. Umrl bi, pa ne bi zaplakal. / Pa nisem žalosten. / Samo tih sem. / In lepo je. / Pred okni so črni kostanji.” Burja Srečka Kosovela nas v turbulentnih časih navdaja z upanjem, da bomo svoje misli, čustva in dejanja lahko prevetrili in jih ugledali v novi luči – skozi vidik očesa orkana, ki kljub splošnemu kaosu prinaša trenutek miru in počitka.

Gregor Podlogar: Atlas

20. 3. 2023

Piše: Tonja Jelen Bereta: Eva Longyka Marušič in Igor Velše Izredno uspela pesniška zbirka Gregorja Podlogarja s pomenljivim naslovom Atlas nosi vso težo in lepoto obstoja, pa tudi raznovrstne kritike različnih vidikov. A poezija ostaja pri vsem tem zadržana. Tudi ko ubeseduje krutost ali lepoto vsakdanjosti. Pri tem ne gre spregledati prejšnjih Podlogarjevih zbirk, ki po eni strani odpirajo in po drugi zapirajo svet, pri tem pa puščajo bralstvo v varni kapsuli premišljevanja. V njih se namreč čuti željo po mirnem čudenju in zretju v prostranost in v svetovno leposlovje. S tem je Podlogar suvereno naselil, če parafraziram prvenec Naselitve iz leta 1997, slovenski literarni prostor. V nadaljevanju zahaja tudi v polemiziranje med starejšo in novo poezijo. Prav tako je zaznati materialne novosti, vseskozi je čutiti svet in njegove vplive. Pesnik se z njimi staplja, a vedno stoji trdno zasidran v naravi in umetnosti. Nič drugače ni v novi zbirki Atlas. Začne se s pesmijo Stavek, ki postavlja tudi moto zbirke. »Ne kot človek, / kot bitje med bitji, / kot en sam trenutek / brez smrti, / kot sunek vesolja, / brneč z vesoljem – /z vsem v vsem.« Vse je prepleteno, vse je del vesolja ali kot se konča pesem: »z vsem v vsem«. Podlogar izniči subjekt oziroma človeka, saj postane del ostalih bitij, ta pa so pomemben del kakršnega koli trenutka. Prav to je tudi poanta zbirke. Vse pesmi sestavljajo trenutek, hip, na katerega je treba biti pozoren. Pravzaprav na vse njih. Pesmi zato uspelo govorijo o naravi in vseh njenih mikrokozmosih ali, kot pravi avtor, mikrobih. Še posebej uspelo je to zaradi motivnih drobcev, ki jih subjekt sprehajalec opaža na poti, fizični ali mentalni. Ne gre prezreti, da Podlogarjeve pesmi postajajo vse boljši premisleki in pogledi v svet in v njem. »Vsa notranjost prekriva vso zunanjost.« pravi v pesmi Povej, mesto. Prav ta pesem bi se lahko kdaj znašla v kateri od antologij, saj po estetskih kriterijih in po denimo splošnem vtisu deluje subtilno in tehnično dovršeno. Podobno se dogaja s pesmijo Zlate rože, v kateri je avtor pretanjeno in prefinjeno ubesedil razkošje vsakdanjosti in sprejetosti: »Namesto tal / nebo z oblaki. Ves čas obkroženi / z valovi glasov. / Svetloba je večna / samo v spominu. / Sedimo za mizo / modrega poldneva. / Dotikamo se / z besedami. / Čas, porazdeljen / po belih skodelicah, / pripada vsakomur.« Pesmi Gregorja Podlogarja v zbirki Atlas so različno dolge, pri tem pa avtor skoraj vedno ohranja enako intenziteto. Ne smemo spregledati, da so zlasti daljše pesmi namenjene pomembnim umetnikom, kot so Georg Trakl, Gustav Mahler in Joseph Haydn. Prav tu se pesnik znova preigrava s potovanji, a jim pridaja različne razsežnosti in oblike. Jasno je, da pri tem ostaja pozoren tudi na zgodovinske okoliščine in na polje mogoče ali nemogoče svobode. Pri tem pa ne gre spregledati ideje o ustvarjanju dežel. Avtor ironično pravi, da je to povezano s poimenovanjem nečesa, z delom z besedami. Videti pa je, da ne gre za provociranje, ampak za premišljeno strukturo, kaj vse pomeni poimenovanje in verjetno tudi prilaščanje. Skorajda ponižno zaznavanje sveta, opazovanje sredi središča sobe, misli, vesolja in po drugi strani obrežja v zbirki Gregorja Podlogarja Atlas s pravo mero odpira vesolje vsakogar. Verjetno prav zato subjekt postaja vse bolj razblinjen, a hkrati nosi jasno in globoko sporočilnost. Vse je torej prepleteno in sobivajoče, največjo težo vsega pa nosi beseda.

4 min

Piše: Tonja Jelen Bereta: Eva Longyka Marušič in Igor Velše Izredno uspela pesniška zbirka Gregorja Podlogarja s pomenljivim naslovom Atlas nosi vso težo in lepoto obstoja, pa tudi raznovrstne kritike različnih vidikov. A poezija ostaja pri vsem tem zadržana. Tudi ko ubeseduje krutost ali lepoto vsakdanjosti. Pri tem ne gre spregledati prejšnjih Podlogarjevih zbirk, ki po eni strani odpirajo in po drugi zapirajo svet, pri tem pa puščajo bralstvo v varni kapsuli premišljevanja. V njih se namreč čuti željo po mirnem čudenju in zretju v prostranost in v svetovno leposlovje. S tem je Podlogar suvereno naselil, če parafraziram prvenec Naselitve iz leta 1997, slovenski literarni prostor. V nadaljevanju zahaja tudi v polemiziranje med starejšo in novo poezijo. Prav tako je zaznati materialne novosti, vseskozi je čutiti svet in njegove vplive. Pesnik se z njimi staplja, a vedno stoji trdno zasidran v naravi in umetnosti. Nič drugače ni v novi zbirki Atlas. Začne se s pesmijo Stavek, ki postavlja tudi moto zbirke. »Ne kot človek, / kot bitje med bitji, / kot en sam trenutek / brez smrti, / kot sunek vesolja, / brneč z vesoljem – /z vsem v vsem.« Vse je prepleteno, vse je del vesolja ali kot se konča pesem: »z vsem v vsem«. Podlogar izniči subjekt oziroma človeka, saj postane del ostalih bitij, ta pa so pomemben del kakršnega koli trenutka. Prav to je tudi poanta zbirke. Vse pesmi sestavljajo trenutek, hip, na katerega je treba biti pozoren. Pravzaprav na vse njih. Pesmi zato uspelo govorijo o naravi in vseh njenih mikrokozmosih ali, kot pravi avtor, mikrobih. Še posebej uspelo je to zaradi motivnih drobcev, ki jih subjekt sprehajalec opaža na poti, fizični ali mentalni. Ne gre prezreti, da Podlogarjeve pesmi postajajo vse boljši premisleki in pogledi v svet in v njem. »Vsa notranjost prekriva vso zunanjost.« pravi v pesmi Povej, mesto. Prav ta pesem bi se lahko kdaj znašla v kateri od antologij, saj po estetskih kriterijih in po denimo splošnem vtisu deluje subtilno in tehnično dovršeno. Podobno se dogaja s pesmijo Zlate rože, v kateri je avtor pretanjeno in prefinjeno ubesedil razkošje vsakdanjosti in sprejetosti: »Namesto tal / nebo z oblaki. Ves čas obkroženi / z valovi glasov. / Svetloba je večna / samo v spominu. / Sedimo za mizo / modrega poldneva. / Dotikamo se / z besedami. / Čas, porazdeljen / po belih skodelicah, / pripada vsakomur.« Pesmi Gregorja Podlogarja v zbirki Atlas so različno dolge, pri tem pa avtor skoraj vedno ohranja enako intenziteto. Ne smemo spregledati, da so zlasti daljše pesmi namenjene pomembnim umetnikom, kot so Georg Trakl, Gustav Mahler in Joseph Haydn. Prav tu se pesnik znova preigrava s potovanji, a jim pridaja različne razsežnosti in oblike. Jasno je, da pri tem ostaja pozoren tudi na zgodovinske okoliščine in na polje mogoče ali nemogoče svobode. Pri tem pa ne gre spregledati ideje o ustvarjanju dežel. Avtor ironično pravi, da je to povezano s poimenovanjem nečesa, z delom z besedami. Videti pa je, da ne gre za provociranje, ampak za premišljeno strukturo, kaj vse pomeni poimenovanje in verjetno tudi prilaščanje. Skorajda ponižno zaznavanje sveta, opazovanje sredi središča sobe, misli, vesolja in po drugi strani obrežja v zbirki Gregorja Podlogarja Atlas s pravo mero odpira vesolje vsakogar. Verjetno prav zato subjekt postaja vse bolj razblinjen, a hkrati nosi jasno in globoko sporočilnost. Vse je torej prepleteno in sobivajoče, največjo težo vsega pa nosi beseda.

Laszlo Krasznahrkai: Satanov tango

20. 3. 2023

Piše: Matej Bogataj Bere: Igor Velše Madžarskega pripovednika Laszla Krasznahorkaija poznamo po dveh v slovenščino že prevedenih delih; eno je zbirka govorov, fragmentov in fingiranih izjav in zametkov zgodb Svet gre naprej, v katerem se pripovedovalci različnih poklicev na različnih koncih sveta ukvarjajo z redom, smislom in sploh razmislekom o svetu, ti okruški pa so polni čudnih in čudežnih preobratov. Eden od likov recimo razmišlja o tem, da mora obiskati nekaj v svetu najbolj znamenitih slapov, potem se mu v šumenje teh pretvori glas budističnega pridigarja na televiziji, ki deluje kot pomirjevalno ozadje in osmišljen beli šum. Ali pa liki govorijo o Gagarinovem poletu v vesolje, ko je astronavt menda ob pogledu navzdol spoznal, da je to že raj in da svet ne dopušča nobenega popravka, da je vsakršen angažma nepotreben in samo izguba pozornosti, moči in časa. Drugo prevedeno Krasznahorkaiejevo delo je roman Vojna in vojna, o popotniku Kolimu, ki gre z rokopisom, nekakšnim pesimistično mračnim in absurdnim evangelijem, v New York, saj ga hoče spraviti na splet, ki se mu zdi približek večnosti. Vse je napisano, kot da gre za legendo, pričevanje o prenašalcu odrešenjskega besedila tja, kjer bo lahko delovalo s svojo mesijansko razsežnostjo. Kot se za pričevanje o temeljnem besedilu morebitne bodoče religije spodobi, ima Kolim na poti veliko pomočnikov, pravzaprav vsa naključja delujejo njemu v prid. Krasznahorkai se tako kaže kot dosleden pričevalec o nesmislu sveta in človekove akcije, in to potrjuje tudi njegov prvenec iz srede osemdesetih let Satanov tango. Dogaja se med oktobrskim deževjem na panonski ravnici v druščini bolj ali manj pokvarjenih, zapitih, brezbrižnih ali zgolj v svoje drobne preživetvene obrede ujetih pripadnikov skupnosti. Celoten prvi del je posvečen prihodu dveh nekdanjih kolegov, celo neformalnih vodij skupnosti, ki so ju spoštovali, vendar ju je njuna očitno kriminalna ali politična dejavnost začasno odstranila in se zdaj po dobrem letu vračata, potem ko sta zaigrala svojo smrt. V vasi je medtem vse narobe in gre še na slabše, nekakšna strojnica propada in z njo celotno posestvo, glavno socialno življenje poteka v krčmi in tam se dogajajo opolzkosti in drobni prepiri, tudi spogledovanje in zarote. Pri tem se pripovedni glas v maniri moderne pisave seli iz ene imanence v drugo, včasih tudi kaj citira in je potem to v narekovajih, ves čas se izgublja in zatika po notranjih labirintih protagonistov in počasi sestavlja zgodbo. Ta govori predvsem o tem, da so pokvarjeni in brezbrižni prebivalci obupali, da počasi propadajo in se pogrezajo v blato, tudi lastnih dejanj, otroci pijejo strup za podgane, saj jih nihče ne upošteva. Doktor je usodno zapit, ravnatelj je že zdavnaj ob šolo, babnice se razgrejejo ob vinu in takrat libido uhaja nadzoru. To je prav žabotovska morbidna močvirska atmosfera, podkrepljena z dežjem in blatom ter vsakovrstno podlostjo in nečednostjo. Nakar prideta Irimias in Petruša, očitno sta bila na skrivnostni misiji, in pobereta denar, celoletni dobiček, zaslužen z govedorejo, in vaščane prodata in predata oblasti, tako da jih vključita v mrežo ovaduhov, ne da bi sami to vedeli. Krasznahorkai je tudi v drugih delih izrabljal mesijanstvo, recimo v knjigi Svet gre naprej, kjer je kar nekaj simuliranih govorov in pridig. V Satanovem tangu ima Irimias recimo sugestivno in manipulantsko predavanje, po katerem mu vaščani kljub opozarjanju, vnaprejšnjemu svarjenju, da morda ne bo nič iz tega, izročijo svoje imetje. Slepar jih vnaprej opozarja, da bodo morda izgubili vse, in vsi privolijo v tveganje, tako velika je njihova notranja in bivalna beda. Vendar pa bolj kot vijugava zgodba, ki jo sestavljajo številni stranski rokavi, pritegnejo stil, način kopičenja stavkov in skrivnostnost, ki jo ovijajo. Krasznahorkaiejeva poved je dolga, plazi se kot počasna nižinska rečica in liže pomene, pridobiva na balastu. To je poved, ki se ne ustavi, čeprav steče počasi. Krasznahorkai ves čas razbija pripoved, dela na njenem razvejanju, gre za pot, ki se cepi. Vsako poglavje kaže bedno in porazno stanje skupnosti, ima drugo optiko, enkrat je to malce umsko topa punca, drugič prešuštniki, ki se parijo skoraj pred vsemi. Pripoved je pregnetena z gostilniško pijansko poltenostjo, kjer vsak hoče in poskuša prelisičiti vse druge. Na koncu, ko se zgodba ciklično zvrne v začetek, nam razkrije pripovedovalca, ki med pisanjem veselo naliva palinko in se izgublja v lastnih mentalnih meandrih, s tem pa Satanov tango dobi podobno pripovedno strukturo, kot jo ima Marquezov Sto let samote. Tudi napisan ni prav nič manj spretno, le da so karibske metulje in cvetje z neba nadomestili panonsko blato, pajki in razmočene poti.

6 min

Piše: Matej Bogataj Bere: Igor Velše Madžarskega pripovednika Laszla Krasznahorkaija poznamo po dveh v slovenščino že prevedenih delih; eno je zbirka govorov, fragmentov in fingiranih izjav in zametkov zgodb Svet gre naprej, v katerem se pripovedovalci različnih poklicev na različnih koncih sveta ukvarjajo z redom, smislom in sploh razmislekom o svetu, ti okruški pa so polni čudnih in čudežnih preobratov. Eden od likov recimo razmišlja o tem, da mora obiskati nekaj v svetu najbolj znamenitih slapov, potem se mu v šumenje teh pretvori glas budističnega pridigarja na televiziji, ki deluje kot pomirjevalno ozadje in osmišljen beli šum. Ali pa liki govorijo o Gagarinovem poletu v vesolje, ko je astronavt menda ob pogledu navzdol spoznal, da je to že raj in da svet ne dopušča nobenega popravka, da je vsakršen angažma nepotreben in samo izguba pozornosti, moči in časa. Drugo prevedeno Krasznahorkaiejevo delo je roman Vojna in vojna, o popotniku Kolimu, ki gre z rokopisom, nekakšnim pesimistično mračnim in absurdnim evangelijem, v New York, saj ga hoče spraviti na splet, ki se mu zdi približek večnosti. Vse je napisano, kot da gre za legendo, pričevanje o prenašalcu odrešenjskega besedila tja, kjer bo lahko delovalo s svojo mesijansko razsežnostjo. Kot se za pričevanje o temeljnem besedilu morebitne bodoče religije spodobi, ima Kolim na poti veliko pomočnikov, pravzaprav vsa naključja delujejo njemu v prid. Krasznahorkai se tako kaže kot dosleden pričevalec o nesmislu sveta in človekove akcije, in to potrjuje tudi njegov prvenec iz srede osemdesetih let Satanov tango. Dogaja se med oktobrskim deževjem na panonski ravnici v druščini bolj ali manj pokvarjenih, zapitih, brezbrižnih ali zgolj v svoje drobne preživetvene obrede ujetih pripadnikov skupnosti. Celoten prvi del je posvečen prihodu dveh nekdanjih kolegov, celo neformalnih vodij skupnosti, ki so ju spoštovali, vendar ju je njuna očitno kriminalna ali politična dejavnost začasno odstranila in se zdaj po dobrem letu vračata, potem ko sta zaigrala svojo smrt. V vasi je medtem vse narobe in gre še na slabše, nekakšna strojnica propada in z njo celotno posestvo, glavno socialno življenje poteka v krčmi in tam se dogajajo opolzkosti in drobni prepiri, tudi spogledovanje in zarote. Pri tem se pripovedni glas v maniri moderne pisave seli iz ene imanence v drugo, včasih tudi kaj citira in je potem to v narekovajih, ves čas se izgublja in zatika po notranjih labirintih protagonistov in počasi sestavlja zgodbo. Ta govori predvsem o tem, da so pokvarjeni in brezbrižni prebivalci obupali, da počasi propadajo in se pogrezajo v blato, tudi lastnih dejanj, otroci pijejo strup za podgane, saj jih nihče ne upošteva. Doktor je usodno zapit, ravnatelj je že zdavnaj ob šolo, babnice se razgrejejo ob vinu in takrat libido uhaja nadzoru. To je prav žabotovska morbidna močvirska atmosfera, podkrepljena z dežjem in blatom ter vsakovrstno podlostjo in nečednostjo. Nakar prideta Irimias in Petruša, očitno sta bila na skrivnostni misiji, in pobereta denar, celoletni dobiček, zaslužen z govedorejo, in vaščane prodata in predata oblasti, tako da jih vključita v mrežo ovaduhov, ne da bi sami to vedeli. Krasznahorkai je tudi v drugih delih izrabljal mesijanstvo, recimo v knjigi Svet gre naprej, kjer je kar nekaj simuliranih govorov in pridig. V Satanovem tangu ima Irimias recimo sugestivno in manipulantsko predavanje, po katerem mu vaščani kljub opozarjanju, vnaprejšnjemu svarjenju, da morda ne bo nič iz tega, izročijo svoje imetje. Slepar jih vnaprej opozarja, da bodo morda izgubili vse, in vsi privolijo v tveganje, tako velika je njihova notranja in bivalna beda. Vendar pa bolj kot vijugava zgodba, ki jo sestavljajo številni stranski rokavi, pritegnejo stil, način kopičenja stavkov in skrivnostnost, ki jo ovijajo. Krasznahorkaiejeva poved je dolga, plazi se kot počasna nižinska rečica in liže pomene, pridobiva na balastu. To je poved, ki se ne ustavi, čeprav steče počasi. Krasznahorkai ves čas razbija pripoved, dela na njenem razvejanju, gre za pot, ki se cepi. Vsako poglavje kaže bedno in porazno stanje skupnosti, ima drugo optiko, enkrat je to malce umsko topa punca, drugič prešuštniki, ki se parijo skoraj pred vsemi. Pripoved je pregnetena z gostilniško pijansko poltenostjo, kjer vsak hoče in poskuša prelisičiti vse druge. Na koncu, ko se zgodba ciklično zvrne v začetek, nam razkrije pripovedovalca, ki med pisanjem veselo naliva palinko in se izgublja v lastnih mentalnih meandrih, s tem pa Satanov tango dobi podobno pripovedno strukturo, kot jo ima Marquezov Sto let samote. Tudi napisan ni prav nič manj spretno, le da so karibske metulje in cvetje z neba nadomestili panonsko blato, pajki in razmočene poti.

Lutkovno gledališče Ljubljana: Macbeth: Rjaveča predstava

17. 3. 2023

William Shakespeare: Macbeth Matteo Spiazzi: Macbeth: Rjaveča predstava Tunel, 9. marec 2023 Radio Slovenija, informatovne oddaje, 10. marec 2023 V tunelu Lutkovnega gledališča Ljubljana so sinoči za občinstvo, starejše od 15.let, uprizorili vizualno, predmetno - lutkovno predstavo, ki je nastala po Shakespearjevi tragediji Macbeth, s podnaslovom Rjaveča predstava. Režiral jo je Matteo Spiazzi, tudi avtor likovne podobe. Več Magda Tušar:

1 min

William Shakespeare: Macbeth Matteo Spiazzi: Macbeth: Rjaveča predstava Tunel, 9. marec 2023 Radio Slovenija, informatovne oddaje, 10. marec 2023 V tunelu Lutkovnega gledališča Ljubljana so sinoči za občinstvo, starejše od 15.let, uprizorili vizualno, predmetno - lutkovno predstavo, ki je nastala po Shakespearjevi tragediji Macbeth, s podnaslovom Rjaveča predstava. Režiral jo je Matteo Spiazzi, tudi avtor likovne podobe. Več Magda Tušar:

Lutkovno gledališče Ljubljana: Palčica

17. 3. 2023

Hans Christian Andersen: Palčica Maja Kunšič in Tajda Lipicer Kulturnica, 16. marec 2023 Radio Slovenija, informativni program, 17. marec 2023 V Kulturnici Lutkovnega gledališča Ljubljana so sinoči uprizorili Palčico, lutkovno priredbo pravljice Hansa Christiana Andersena, za katero sta poskrbeli avtorica in igralka Maja Kunšič in dramaturginja Tajda Lipicer. Zgodbo o preizkušnjah nenavadnega drobnega bitja, nepričakovano nastalega iz igrive in kultivirane narave, si je ogledala Magda Tušar:

1 min

Hans Christian Andersen: Palčica Maja Kunšič in Tajda Lipicer Kulturnica, 16. marec 2023 Radio Slovenija, informativni program, 17. marec 2023 V Kulturnici Lutkovnega gledališča Ljubljana so sinoči uprizorili Palčico, lutkovno priredbo pravljice Hansa Christiana Andersena, za katero sta poskrbeli avtorica in igralka Maja Kunšič in dramaturginja Tajda Lipicer. Zgodbo o preizkušnjah nenavadnega drobnega bitja, nepričakovano nastalega iz igrive in kultivirane narave, si je ogledala Magda Tušar:

Mestno gledališče ljubljansko - Mala scena; Jelena Kajgo: Lunapark

17. 3. 2023

Na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega so prvič na Slovenskem premierno uprizorili igro sodobne srbske avtorice Jelene Kajgo z naslovom Lunapark. Leta 2020 napisano delo je prevedel Sašo Puljarević, režirala je Tijana Zijanić, ki je pred premiero med drugim povedala, da "so resne vse teme, iz katerih se dela komedijo ali dramo; samo pogled oziroma perspektiva je tisto, kar določa, kam se nagibamo. In ko pogledamo od zgoraj in se sami sebi smejimo, vsaj ta trenutek, ko gledamo predstavo, lažje sprejmemo, kar nas duši." Vtise po premieri Lunaparka je strnila Staša Grahek. Na fotografiji Bernarda Oman, Lena Hribar Škrlec Foto Peter Giodani Jelena Kajgo: Lunapark Rolerkoster, 2020 premiera 16. marec 2023 Prevajalec Sašo Puljarević Režiserka Tijana Zinajić Dramaturginja Alenka Klabus Vesel Scenograf Darjan Mihajlović Cerar Kostumograf Matic Hrovat Avtorica glasbe Manca Trampuš Lektor Martin Vrtačnik Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Oblikovalec zvoka Tomaž Božič Avtorji priredbe so ustvarjalci uprizoritve. Nastopajo Lena Hribar Škrlec, Bernarda Oman Diana Kolenc k. g., Gregor Podričnik k. g., Jure Rajšp k. g., Tanja Dimitrievska, Karin Komljanec

1 min

Na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega so prvič na Slovenskem premierno uprizorili igro sodobne srbske avtorice Jelene Kajgo z naslovom Lunapark. Leta 2020 napisano delo je prevedel Sašo Puljarević, režirala je Tijana Zijanić, ki je pred premiero med drugim povedala, da "so resne vse teme, iz katerih se dela komedijo ali dramo; samo pogled oziroma perspektiva je tisto, kar določa, kam se nagibamo. In ko pogledamo od zgoraj in se sami sebi smejimo, vsaj ta trenutek, ko gledamo predstavo, lažje sprejmemo, kar nas duši." Vtise po premieri Lunaparka je strnila Staša Grahek. Na fotografiji Bernarda Oman, Lena Hribar Škrlec Foto Peter Giodani Jelena Kajgo: Lunapark Rolerkoster, 2020 premiera 16. marec 2023 Prevajalec Sašo Puljarević Režiserka Tijana Zinajić Dramaturginja Alenka Klabus Vesel Scenograf Darjan Mihajlović Cerar Kostumograf Matic Hrovat Avtorica glasbe Manca Trampuš Lektor Martin Vrtačnik Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Oblikovalec zvoka Tomaž Božič Avtorji priredbe so ustvarjalci uprizoritve. Nastopajo Lena Hribar Škrlec, Bernarda Oman Diana Kolenc k. g., Gregor Podričnik k. g., Jure Rajšp k. g., Tanja Dimitrievska, Karin Komljanec

Blizu

17. 3. 2023

Med letošnjimi nominiranci za tujejezičnega oskarja je bila tudi belgijska drama Blizu režiserja Lukasa Dhonta. Film je sicer prejel prestižno veliko nagrado žirije v Cannesu, na lanskem Liffu pa so mu namenili nagrado Art kino mreže Slovenije in nagrado mladinske žirije Kinotrip. V središču filma je tesno prijateljstvo med najstnikoma, ki ga sošolci interpretirajo tako, da pride med njima do razdora in nazadnje do tragedije. Oceno filma je pripravil Igor Harb, bere Igor Velše.

2 min

Med letošnjimi nominiranci za tujejezičnega oskarja je bila tudi belgijska drama Blizu režiserja Lukasa Dhonta. Film je sicer prejel prestižno veliko nagrado žirije v Cannesu, na lanskem Liffu pa so mu namenili nagrado Art kino mreže Slovenije in nagrado mladinske žirije Kinotrip. V središču filma je tesno prijateljstvo med najstnikoma, ki ga sošolci interpretirajo tako, da pride med njima do razdora in nazadnje do tragedije. Oceno filma je pripravil Igor Harb, bere Igor Velše.

Krik 6

17. 3. 2023

Dočakali smo že 6. del srhljivke Krik, v kateri grozo pooseblja morilec, oblečen v masko, ki oponaša lik na znameniti sliki Krik Edvarda Muncha. Film ocenjuje Gorazd Trušnovec, njegovo besedilo bere Eva Longyka Marušič.

3 min

Dočakali smo že 6. del srhljivke Krik, v kateri grozo pooseblja morilec, oblečen v masko, ki oponaša lik na znameniti sliki Krik Edvarda Muncha. Film ocenjuje Gorazd Trušnovec, njegovo besedilo bere Eva Longyka Marušič.

Boris Vian: Pena dni

15. 3. 2023

Po kratkem romanu Pena dni, francoskega nadrealističnega pisatelja Borisa Viana, so sinoči v Anton Podbevšek teatru v Novem Mestu uprizorili istoimensko predstavo. Režirala jo je Jana Menger, naslovno vlogo Colina pa je odigral Primož Pirnat. Predstavo Pena dni si je na premieri ogledala Petra Tanko. fotografija: Barbara Čeferin, APT Dramatizacija: Eva Mahkovic Režija: Jana Menger Igrajo: Primož Pirnat, Nika Rozman, Timotej Novaković, Miranda Trnjanin, Mario Dragojević Produkcija: Anton Podbevšek teater, 2023

1 min

Po kratkem romanu Pena dni, francoskega nadrealističnega pisatelja Borisa Viana, so sinoči v Anton Podbevšek teatru v Novem Mestu uprizorili istoimensko predstavo. Režirala jo je Jana Menger, naslovno vlogo Colina pa je odigral Primož Pirnat. Predstavo Pena dni si je na premieri ogledala Petra Tanko. fotografija: Barbara Čeferin, APT Dramatizacija: Eva Mahkovic Režija: Jana Menger Igrajo: Primož Pirnat, Nika Rozman, Timotej Novaković, Miranda Trnjanin, Mario Dragojević Produkcija: Anton Podbevšek teater, 2023

Bojan Brezigar: Srečanja

13. 3. 2023

Piše: Iztok Ilich Bere: Jure Franko Začetek zbirke raznovrstnih krajših spisov Bojana Brezigarja, novinarja, publicista in politika, rojenega v Nabrežini pri Trstu, sega v čas pred nekaj leti, ko so mu iz uredništva Primorskega dnevnika predlagali, naj za božično ali novoletno številko časnika napiše nekaj na temo Srečanja. Glede na avtorjevo izjemno razgibano poklicno pot, službovanje v različnih mednarodnih organizacijah in novinarstvu ter s tem povezanimi pogostimi potovanji, občasnimi bivanji v drugih državah in na vseh koncih stkane prijateljske mreže, je bila bržkone najtežja odločitev: kje začeti? Izbral je izlet s prijateljem v Prago in naključno srečanje z zvedavim češkim študentom na Karlovem mostu, ki ju je med pogovorom napotil v dotlej neznano gostilno. Zjutraj, 21. avgusta 1968, ju je v šotoru, kjer sta prenočila, zbudil trušč letal z bližnjega letališča. Bila so vojaška, sovjetska. Naznanila so nasilni konec praške pomladi ... Naslednje srečanje je bilo poldrugo desetletje pozneje v Rimu na večerji pri Andreju Novaku, dopisniku osrednjih slovenskih medijev iz Italije. Tam je spoznal Guelfa Zaccaria, skromnega moža z znanstvi in zvezami v vrhovih tedanje italijanske politike. Spoprijateljila sta se in nekaj let pozneje je Brezigarja povezal z ljudmi iz komisije za človekove pravice pri predsedstvu vlade, ki je takrat začela pisati zakon o zaščiti slovenske manjšine. To področje, razširjeno tudi na druge manjšine in redkeje uporabljane jezike, je v nadaljevanju rdeča nit večine poglavij v knjigi Srečanja. Bojan Brezigar v njih razkriva svoje poznejše vloge od opazovalca in raziskovalca do dejavnega udeleženca rahljanja političnih vozlov, povezanih z uveljavljanjem pravic zatiranih manjšinskih skupnosti – najprej na ravni dežele Furlanije-Julijske krajine in nato na konferencah in tudi drugod po Evropi in v svetu. Čeprav smo na splošno dobro seznanjeni s stoletnimi prizadevanji Slovencev na Koroškem in v Italiji za jezikovne in narodne pravice, Bojan Brezigar, tudi sam pripadnik slovenske manjšine, razkriva še številne bolj ali manj znane podrobnosti. Med drugim razlike v spreminjanju razpoloženja avstrijske in italijanske večine do Slovencev ob osamosvojitvi in vstopu v Evropsko unijo. Po drugi strani potomci slovenskih izseljencev v ZDA, kar je avtor odkril med svojimi obiski območij, kjer so najgosteje naseljeni, spoštujejo svoje prednike in navdušeno častijo »staro domovino«, a jih večina niti v medsebojnih stikih ne uporablja slovenščine. Brezigar v nekaj poglavjih piše tudi o posledicah stoletnega kratenja manjšinskih pravic narodom in narodnim skupnostim, kot so Baski ali Irci. Oboji imajo svoj jezik za ključno identifikacijsko sredstvo, vendar ga dandanes, kljub ugodnejšim razmeram v okviru Evropske unije, skoraj ne uporabljajo. Že prej je avtor naletel na povsem drugačno prakso Valižanov. Angleščina je tudi pri njih dominantni jezik, vendar se svojega vneto učijo na vseh ravneh. »Valižanščina,« je sklenil, »je po zadnjih podatkih edini manjšinski jezik v Evropi, ki številčno narašča.« Spet drugačen vtis je Brezigar dobil v Friziji. Tam so v času kongresa, ki se ga je udeležil v poznih 80-ih letih, največ pozornosti namenjali otrokom; poleg celodnevnega radijskega programa so sprva edino uro televizijskega programa pripravljali samo zanje. Takrat Slovenci v Italiji, dodaja, še niso imeli televizijskih sporedov v slovenščini! Razen s slovensko se Brezigar, kot piše, z nobeno drugo manjšino ni toliko ukvarjal kot s katalonsko. V Barceloni je bil že v času, ko je bila katalonščina še prepovedana, in na dan referenduma za osamosvojitev je bil priča nasilju španske policije. Ves čas je ohranjal stike z vidnimi zagovorniki neodvisnosti Katalonije in ostal kritičen do večjega dela slovenske politike, ki njihovih načrtov ni podprla. Seveda je Bojan Brezigar dobro spoznal tudi razmere v baltskih državah. V Litvi se je srečeval predvsem s predstavniki poljske manjšine, medtem ko je v Estoniji ugotovil, da po več desetletjih življenja v Sovjetski zvezi vsi prebivalci Estonije obvladajo ruščino, mnogi pa ob tem ne govorijo estonščine. Podobno je opažal v Latviji. Povsod so njegovo stališče, da bi ruščino morali priznali za manjšinski jezik, ostro zavrnili. Desetletja nasilne rusifikacije so breme, ki ga ni mogoče preseči čez noč.

5 min

Piše: Iztok Ilich Bere: Jure Franko Začetek zbirke raznovrstnih krajših spisov Bojana Brezigarja, novinarja, publicista in politika, rojenega v Nabrežini pri Trstu, sega v čas pred nekaj leti, ko so mu iz uredništva Primorskega dnevnika predlagali, naj za božično ali novoletno številko časnika napiše nekaj na temo Srečanja. Glede na avtorjevo izjemno razgibano poklicno pot, službovanje v različnih mednarodnih organizacijah in novinarstvu ter s tem povezanimi pogostimi potovanji, občasnimi bivanji v drugih državah in na vseh koncih stkane prijateljske mreže, je bila bržkone najtežja odločitev: kje začeti? Izbral je izlet s prijateljem v Prago in naključno srečanje z zvedavim češkim študentom na Karlovem mostu, ki ju je med pogovorom napotil v dotlej neznano gostilno. Zjutraj, 21. avgusta 1968, ju je v šotoru, kjer sta prenočila, zbudil trušč letal z bližnjega letališča. Bila so vojaška, sovjetska. Naznanila so nasilni konec praške pomladi ... Naslednje srečanje je bilo poldrugo desetletje pozneje v Rimu na večerji pri Andreju Novaku, dopisniku osrednjih slovenskih medijev iz Italije. Tam je spoznal Guelfa Zaccaria, skromnega moža z znanstvi in zvezami v vrhovih tedanje italijanske politike. Spoprijateljila sta se in nekaj let pozneje je Brezigarja povezal z ljudmi iz komisije za človekove pravice pri predsedstvu vlade, ki je takrat začela pisati zakon o zaščiti slovenske manjšine. To področje, razširjeno tudi na druge manjšine in redkeje uporabljane jezike, je v nadaljevanju rdeča nit večine poglavij v knjigi Srečanja. Bojan Brezigar v njih razkriva svoje poznejše vloge od opazovalca in raziskovalca do dejavnega udeleženca rahljanja političnih vozlov, povezanih z uveljavljanjem pravic zatiranih manjšinskih skupnosti – najprej na ravni dežele Furlanije-Julijske krajine in nato na konferencah in tudi drugod po Evropi in v svetu. Čeprav smo na splošno dobro seznanjeni s stoletnimi prizadevanji Slovencev na Koroškem in v Italiji za jezikovne in narodne pravice, Bojan Brezigar, tudi sam pripadnik slovenske manjšine, razkriva še številne bolj ali manj znane podrobnosti. Med drugim razlike v spreminjanju razpoloženja avstrijske in italijanske večine do Slovencev ob osamosvojitvi in vstopu v Evropsko unijo. Po drugi strani potomci slovenskih izseljencev v ZDA, kar je avtor odkril med svojimi obiski območij, kjer so najgosteje naseljeni, spoštujejo svoje prednike in navdušeno častijo »staro domovino«, a jih večina niti v medsebojnih stikih ne uporablja slovenščine. Brezigar v nekaj poglavjih piše tudi o posledicah stoletnega kratenja manjšinskih pravic narodom in narodnim skupnostim, kot so Baski ali Irci. Oboji imajo svoj jezik za ključno identifikacijsko sredstvo, vendar ga dandanes, kljub ugodnejšim razmeram v okviru Evropske unije, skoraj ne uporabljajo. Že prej je avtor naletel na povsem drugačno prakso Valižanov. Angleščina je tudi pri njih dominantni jezik, vendar se svojega vneto učijo na vseh ravneh. »Valižanščina,« je sklenil, »je po zadnjih podatkih edini manjšinski jezik v Evropi, ki številčno narašča.« Spet drugačen vtis je Brezigar dobil v Friziji. Tam so v času kongresa, ki se ga je udeležil v poznih 80-ih letih, največ pozornosti namenjali otrokom; poleg celodnevnega radijskega programa so sprva edino uro televizijskega programa pripravljali samo zanje. Takrat Slovenci v Italiji, dodaja, še niso imeli televizijskih sporedov v slovenščini! Razen s slovensko se Brezigar, kot piše, z nobeno drugo manjšino ni toliko ukvarjal kot s katalonsko. V Barceloni je bil že v času, ko je bila katalonščina še prepovedana, in na dan referenduma za osamosvojitev je bil priča nasilju španske policije. Ves čas je ohranjal stike z vidnimi zagovorniki neodvisnosti Katalonije in ostal kritičen do večjega dela slovenske politike, ki njihovih načrtov ni podprla. Seveda je Bojan Brezigar dobro spoznal tudi razmere v baltskih državah. V Litvi se je srečeval predvsem s predstavniki poljske manjšine, medtem ko je v Estoniji ugotovil, da po več desetletjih življenja v Sovjetski zvezi vsi prebivalci Estonije obvladajo ruščino, mnogi pa ob tem ne govorijo estonščine. Podobno je opažal v Latviji. Povsod so njegovo stališče, da bi ruščino morali priznali za manjšinski jezik, ostro zavrnili. Desetletja nasilne rusifikacije so breme, ki ga ni mogoče preseči čez noč.

Matjaž Lunaček: Zgodba o neki drugi hiši

13. 3. 2023

Piše: Jera Krečič Bereta: Eva Longyka Marušič in Igor Velše Zgodba iz neke druge hiše je prvi roman psihoanalitika in psihiatra Matjaža Lunačka, avtorja precej raznolikih knjig. Poleg številnih strokovnih besedil je literarni javnosti najbolj znan po psihoanalitični obravnavi Krsta pri Savici v eseju Za drugačno usodo, zbirkah kratkih zgodb Glasovi in podobe in Beatus ille qui ... ter razmišljanj o francoskem pesniku Rimbaudu v delu z naslovom Rimbaud, za vedno. Roman Zgodba iz neke druge hiše je avtor postavil v 19. stoletje. Specifični literarni komponenti – zgodovinska čas in prostor – postavljata roman v zanimiv dialog s sodobnostjo. Glavnemu protagonistu Martinu sledimo od rodne vasi Boskovice na južnem Moravskem prek Prage, kjer je obiskoval Karlovo univerzo, do neznane vasi na Slovenskem, kjer najde svoj novi dom. Žanrsko bi bilo roman v 34 poglavjih mogoče označiti za razvojni roman, nemško Entwicklungs- oziroma Bildungsroman, kot je znan iz obdobja nemških klasičnih romantikov. Prek zgodbe glavnega junaka, katerega življenje spremljamo od rojstva do smrti, se prepletajo pedagoški in vzgojni elementi, Matjaž Lunaček pa v duhu svojega primarnega poklica prek zgodbe predvsem ponazarja zakonitosti človekove nravi in psihe. Zlasti pa ugotavlja, kako je življenje zapleteno prav za vse – tudi za tiste, ki so, kot njegov junak Martin, obdarjeni z vsemi zemeljskimi darovi. Po uvodnem orisu okoliščin Martinovega otroštva in najstništva, za katero se zdi, da si ga je kljub težkim odnosom s sorojenci neverjetno samostojno krojil in gradil, nas tretjeosebni vsevedni pripovedovalec hitro postavi v na novo zgrajeni dom na Slovenskem. Kljub zaprtosti in ruralnosti okolja sredi gozdov in ljudi, ki ga obdajajo, Martin najde prostor zase in si ustvari družino. V vzgojo vzame dva fanta z vasi, ki izhajata iz skoraj enake tragične družinske situacije, zaznamovane z revščino in alkoholizmom, ter postane njun učitelj in oče. Pozneje se jim pridruži še deklica Eli in Martinove učne ure postanejo sredstvo za prikaz svetovnonazorskih in vzgojnih prepričanj, pa tudi različnih literarnih, umetniških in filozofskih sklicevanj. Pripoved ni klasična zgodba 19. stoletja nekega junaka ali družine oz. hiše, kot jo avtor imenuje v naslovu. Protagonist Martin je izjemen posameznik, ki živi v skladu s svojimi prepričanji in s tem v okoliščinah, ki so tudi v današnjem času nepredstavljive. Ideja o univerzalnem starševstvu oziroma očetovstvu ter pomenu izobraževanja je prav zaradi edinstvenosti v tistem (in tem) času in prostoru pravzaprav glavno vodilo romana. Hrvaški intelektualec Stjepan, ki se v romanu pridruži Martinovi družini, o svojem prijatelju tako premišljuje: »Ta človek pred njim radikalno posega v njegov način razmišljanja in življenja. Naj to sprejme zaradi prijateljstva, ki ga mogoče sploh ni? V njegovi notranjosti se je vse uprlo. Pomislil je na očeta, mater in sestre, ki so bili vsi zakopani v tradicionalni način življenja, kjer ni bilo nikakršnega prehajanja med sloji, na kar je namigoval Martin. A ne samo namigoval, on je tak svet že živel, kot je užival vse blagodati svojih izumov, o katerih se je še izobraženim ljudem komajda sanjalo. V njem je nastala silna miselna in čustvena turbulenca, kot ogromen vrtinec, maelstrom, ki kani pogoltniti vse, kar se mu približa.« Glas psihoanalitika je v romanu Zgodba iz neke druge hiše zelo močen, za leposlovno delo morda premočen. Pripoved je sicer kronološka, a z občasnimi retrospektivami, je tekoča, za večjo učinkovitost pa ji manjka žlahtnost karakterizacije in z njo prepričljivost zapletov, ki se v zadnjem delu knjige pospešeno in usodno stopnjujejo do epiloga. Ta prinaša odrešenje in upanje v naslovno hišo, tisto, ki kot življenje, s smrtjo in rojstvom, vedno znova postaja druga.

4 min

Piše: Jera Krečič Bereta: Eva Longyka Marušič in Igor Velše Zgodba iz neke druge hiše je prvi roman psihoanalitika in psihiatra Matjaža Lunačka, avtorja precej raznolikih knjig. Poleg številnih strokovnih besedil je literarni javnosti najbolj znan po psihoanalitični obravnavi Krsta pri Savici v eseju Za drugačno usodo, zbirkah kratkih zgodb Glasovi in podobe in Beatus ille qui ... ter razmišljanj o francoskem pesniku Rimbaudu v delu z naslovom Rimbaud, za vedno. Roman Zgodba iz neke druge hiše je avtor postavil v 19. stoletje. Specifični literarni komponenti – zgodovinska čas in prostor – postavljata roman v zanimiv dialog s sodobnostjo. Glavnemu protagonistu Martinu sledimo od rodne vasi Boskovice na južnem Moravskem prek Prage, kjer je obiskoval Karlovo univerzo, do neznane vasi na Slovenskem, kjer najde svoj novi dom. Žanrsko bi bilo roman v 34 poglavjih mogoče označiti za razvojni roman, nemško Entwicklungs- oziroma Bildungsroman, kot je znan iz obdobja nemških klasičnih romantikov. Prek zgodbe glavnega junaka, katerega življenje spremljamo od rojstva do smrti, se prepletajo pedagoški in vzgojni elementi, Matjaž Lunaček pa v duhu svojega primarnega poklica prek zgodbe predvsem ponazarja zakonitosti človekove nravi in psihe. Zlasti pa ugotavlja, kako je življenje zapleteno prav za vse – tudi za tiste, ki so, kot njegov junak Martin, obdarjeni z vsemi zemeljskimi darovi. Po uvodnem orisu okoliščin Martinovega otroštva in najstništva, za katero se zdi, da si ga je kljub težkim odnosom s sorojenci neverjetno samostojno krojil in gradil, nas tretjeosebni vsevedni pripovedovalec hitro postavi v na novo zgrajeni dom na Slovenskem. Kljub zaprtosti in ruralnosti okolja sredi gozdov in ljudi, ki ga obdajajo, Martin najde prostor zase in si ustvari družino. V vzgojo vzame dva fanta z vasi, ki izhajata iz skoraj enake tragične družinske situacije, zaznamovane z revščino in alkoholizmom, ter postane njun učitelj in oče. Pozneje se jim pridruži še deklica Eli in Martinove učne ure postanejo sredstvo za prikaz svetovnonazorskih in vzgojnih prepričanj, pa tudi različnih literarnih, umetniških in filozofskih sklicevanj. Pripoved ni klasična zgodba 19. stoletja nekega junaka ali družine oz. hiše, kot jo avtor imenuje v naslovu. Protagonist Martin je izjemen posameznik, ki živi v skladu s svojimi prepričanji in s tem v okoliščinah, ki so tudi v današnjem času nepredstavljive. Ideja o univerzalnem starševstvu oziroma očetovstvu ter pomenu izobraževanja je prav zaradi edinstvenosti v tistem (in tem) času in prostoru pravzaprav glavno vodilo romana. Hrvaški intelektualec Stjepan, ki se v romanu pridruži Martinovi družini, o svojem prijatelju tako premišljuje: »Ta človek pred njim radikalno posega v njegov način razmišljanja in življenja. Naj to sprejme zaradi prijateljstva, ki ga mogoče sploh ni? V njegovi notranjosti se je vse uprlo. Pomislil je na očeta, mater in sestre, ki so bili vsi zakopani v tradicionalni način življenja, kjer ni bilo nikakršnega prehajanja med sloji, na kar je namigoval Martin. A ne samo namigoval, on je tak svet že živel, kot je užival vse blagodati svojih izumov, o katerih se je še izobraženim ljudem komajda sanjalo. V njem je nastala silna miselna in čustvena turbulenca, kot ogromen vrtinec, maelstrom, ki kani pogoltniti vse, kar se mu približa.« Glas psihoanalitika je v romanu Zgodba iz neke druge hiše zelo močen, za leposlovno delo morda premočen. Pripoved je sicer kronološka, a z občasnimi retrospektivami, je tekoča, za večjo učinkovitost pa ji manjka žlahtnost karakterizacije in z njo prepričljivost zapletov, ki se v zadnjem delu knjige pospešeno in usodno stopnjujejo do epiloga. Ta prinaša odrešenje in upanje v naslovno hišo, tisto, ki kot življenje, s smrtjo in rojstvom, vedno znova postaja druga.

Iztok Osojnik: Berenikin moped

13. 3. 2023

Piše: Andrej Lutman Bereta: Eva Longyka Marušič in Igor Velše V pradavnini je faraonova žena, na nebu ovekovečena z ozvezdjem, ki se po njej imenuje Berenikini kodri, darovala pramen las, da bi se soprog živ in zdrav vrnil iz bitke, Osojnikova Berenika pa se z mopedom vozi prek križpotij poezije. Zgodovinska Berenika je ostala brez darovanega pramena, saj naj bi lasje iz svetišča izginili, pesnikova pa vozi stoletja, celo tisočletja, da prepelje pesnika prek njegovih tegob. In kakšne so pesnikove tegobe? V 3. pesmi pesnik potarna: „trenutno ne vem kaj naj bi počel / zato pišem poezijo / ali vsaj mislim // da je to, kar bo napisano / poezija.“ Tudi 4. pesem se začne s tarnanjem: „včasih prevlada nemoč / verze spraskaš s kože / kot bi z dna ponve strgal / sežgane makarone.“ Prav tako so pomenljivi verzi iz naslednje pesmi z naslovom Dan, ko je Goethe stopil na bananin olupek: „nisem preveč zadovoljen s svojim izdelkom / upravičeno / nič pretresljivega se ni odprlo.“ Navedki so lahko iztočnice v pesnikov svet, v katerem prevladuje osnovno občutje, ki je nenehno preverjanje samega sebe in pozorno bdenje nad lastnim izrazom. Pesnik, ki ima za seboj zgledno število zbirk in ostalih knjig, pa vrsto nagrad, nastopov, gostovanj in pobud za mednarodna srečanja ustvarjalcev, se znajde v zagati, ko mu niti avtokritičnost ne pomaga. Docela evidenten glede svoje zagate je v 2. pesmi, ki jo uvajajo vrstice: „že dolgo nisem nataknil / belih gat / bolj kultivirano rečeno // spodnjic.“ Glede na pesnikovo strukturiranje s pripovedjo obremenjenih pesmi, v katerih se prispodobe zlahka nadomeščajo s podobami, prapodobami in podobnim, je treba opozoriti na tako imenovano nadrealistično vezavo. Kaj to pomeni? Pomeni zgolj to, da je vsak samostalnik vezljiv z vsakim pridevnikom in tudi nasprotno. V tovrstnem sklepalnem nizu Berenika pripelje do parkirišča, na katerem se Tomaž Šalamun posipa s pepelom, ko jadikuje nad usodo dreves, ki so morala biti posekana, da je nastal papir, na katerem so natisnjene njegove pesmi, ki jih tako ali drugače nihče ne razume ali jemlje resno ali sploh povoha. Ustvarjalnost je pač postopek, v katerem so izdelki povsem odveč, nezaželeni, celo žaljivi do ustvarjanja samega, do izumljanja vedno nečesa novega, še ne upesnjenega. Ko pesnik, ki je ustvarjalec že po opredelitvi, trči do tovrstnih znamenj, ki vodijo na parkirišče zgodovine, obstane, zastane, nemara obmolkne. A pesnik je vztrajen, vajen izpovedovanja, obseden od pesnjenja in sporočanja svojih spevnosti na papirju, v zbirkah, v antologijah, učbenikih. Proti koncu zbirke je pesem, ki ima naslov P.S.: Mavrica breztežnosti, v njej pa verzi: „Preveč je povednosti in premalo drobtinic / Premalo zlomljenih besed / premalo krvavega mesa v razpočenih / Dimljah.“ Pesnik sporoča, da je za pesem, ki je vredna tega imena, potrebno piljenje, dopesnjevanje, a hkrati mora dopuščati zlome smisla, puščati razlome sporočanja. Iztok Osojnik skozi celotno zbirko Berenikin moped dopoveduje, da sta ustvarjanje in igra oziroma igrarije par, dvojica z zavezo, ki zagotavlja kar najmanj polizdelkov, izdelkov in produktov z dodano vrednostjo. Ne, ustvarjanje se potrjuje zgolj in samo z izvirnostjo, unikatnostjo. Le tako se namreč razpira široka cesta ustvarjalnosti, po kateri Berenika goni svoj moped in lovi ravnovesje, da ne zleti s ceste. Če pa že, jo počaka pesnik z vsaj drugorazrednim presenečenjem, ki je deloma zasedeno parkirišče. In če še to ni dovolj, jo popelje do naslednje črpalke za gorivo, kjer se zmočnita za nadaljnje vožnje ...

4 min

Piše: Andrej Lutman Bereta: Eva Longyka Marušič in Igor Velše V pradavnini je faraonova žena, na nebu ovekovečena z ozvezdjem, ki se po njej imenuje Berenikini kodri, darovala pramen las, da bi se soprog živ in zdrav vrnil iz bitke, Osojnikova Berenika pa se z mopedom vozi prek križpotij poezije. Zgodovinska Berenika je ostala brez darovanega pramena, saj naj bi lasje iz svetišča izginili, pesnikova pa vozi stoletja, celo tisočletja, da prepelje pesnika prek njegovih tegob. In kakšne so pesnikove tegobe? V 3. pesmi pesnik potarna: „trenutno ne vem kaj naj bi počel / zato pišem poezijo / ali vsaj mislim // da je to, kar bo napisano / poezija.“ Tudi 4. pesem se začne s tarnanjem: „včasih prevlada nemoč / verze spraskaš s kože / kot bi z dna ponve strgal / sežgane makarone.“ Prav tako so pomenljivi verzi iz naslednje pesmi z naslovom Dan, ko je Goethe stopil na bananin olupek: „nisem preveč zadovoljen s svojim izdelkom / upravičeno / nič pretresljivega se ni odprlo.“ Navedki so lahko iztočnice v pesnikov svet, v katerem prevladuje osnovno občutje, ki je nenehno preverjanje samega sebe in pozorno bdenje nad lastnim izrazom. Pesnik, ki ima za seboj zgledno število zbirk in ostalih knjig, pa vrsto nagrad, nastopov, gostovanj in pobud za mednarodna srečanja ustvarjalcev, se znajde v zagati, ko mu niti avtokritičnost ne pomaga. Docela evidenten glede svoje zagate je v 2. pesmi, ki jo uvajajo vrstice: „že dolgo nisem nataknil / belih gat / bolj kultivirano rečeno // spodnjic.“ Glede na pesnikovo strukturiranje s pripovedjo obremenjenih pesmi, v katerih se prispodobe zlahka nadomeščajo s podobami, prapodobami in podobnim, je treba opozoriti na tako imenovano nadrealistično vezavo. Kaj to pomeni? Pomeni zgolj to, da je vsak samostalnik vezljiv z vsakim pridevnikom in tudi nasprotno. V tovrstnem sklepalnem nizu Berenika pripelje do parkirišča, na katerem se Tomaž Šalamun posipa s pepelom, ko jadikuje nad usodo dreves, ki so morala biti posekana, da je nastal papir, na katerem so natisnjene njegove pesmi, ki jih tako ali drugače nihče ne razume ali jemlje resno ali sploh povoha. Ustvarjalnost je pač postopek, v katerem so izdelki povsem odveč, nezaželeni, celo žaljivi do ustvarjanja samega, do izumljanja vedno nečesa novega, še ne upesnjenega. Ko pesnik, ki je ustvarjalec že po opredelitvi, trči do tovrstnih znamenj, ki vodijo na parkirišče zgodovine, obstane, zastane, nemara obmolkne. A pesnik je vztrajen, vajen izpovedovanja, obseden od pesnjenja in sporočanja svojih spevnosti na papirju, v zbirkah, v antologijah, učbenikih. Proti koncu zbirke je pesem, ki ima naslov P.S.: Mavrica breztežnosti, v njej pa verzi: „Preveč je povednosti in premalo drobtinic / Premalo zlomljenih besed / premalo krvavega mesa v razpočenih / Dimljah.“ Pesnik sporoča, da je za pesem, ki je vredna tega imena, potrebno piljenje, dopesnjevanje, a hkrati mora dopuščati zlome smisla, puščati razlome sporočanja. Iztok Osojnik skozi celotno zbirko Berenikin moped dopoveduje, da sta ustvarjanje in igra oziroma igrarije par, dvojica z zavezo, ki zagotavlja kar najmanj polizdelkov, izdelkov in produktov z dodano vrednostjo. Ne, ustvarjanje se potrjuje zgolj in samo z izvirnostjo, unikatnostjo. Le tako se namreč razpira široka cesta ustvarjalnosti, po kateri Berenika goni svoj moped in lovi ravnovesje, da ne zleti s ceste. Če pa že, jo počaka pesnik z vsaj drugorazrednim presenečenjem, ki je deloma zasedeno parkirišče. In če še to ni dovolj, jo popelje do naslednje črpalke za gorivo, kjer se zmočnita za nadaljnje vožnje ...

José Luís Peixoto: Mestece Galveias

13. 3. 2023

Piše: Sašo Puljarević Bere: Igor Velše José Luís Peixoto se je že s prvencem Ne glej leta 2001 trdno zasidral na portugalskem literarnem prizorišču, a je roman Mestece Galveias šele prvo njegovo delo za odrasle, ki ga lahko beremo v slovenščini – poleg slikanice Mama, ki je deževala. V romanu, kot napoveduje naslov, stopa v ospredje Galveias, a čeprav topografija nima zanemarljive vloge, mesto pred nami zraste predvsem skozi zgodbe njegovih prebivalcev. Je pomembno dodati, da je Galveias Peixotovo rojstni kraj? Morda, a delo vendarle presega nekakšno (pol)avtobiografsko vrnitev v rojstni kraj. Prej namreč zadira v patologijo podeželskosti, marginalnosti, odtujenosti, osamljenosti in razmeščenosti. Če zaradi tega deluje univerzalno, pa še vedno ne gre spregledati portugalskega konteksta, vseh družbeno-kulturnih okoliščin, ki vplivajo na prebivalce Galveiasa. Povedano drugače, avtor pred nami plast za plastjo odstira zgodbe in s tem slika identitetno podobo ruralne Portugalske, a jih sočasno razgradi tako, da se pred nami razprostrejo kot primarno človeške. Zgodba se začne nekega ledenega januarskega večera leta 1984, ko na mestece Galveias pade skrivnostno nebesno telo, ozračje pa prepoji jedek vonj po žveplu, ki vztraja vse do konca. Že uvodni prizor zbeza na plan vse protagoniste, katerih zgodbe v nadaljevanju spoznavamo v posameznih poglavjih. S takšno ekspozicijo se roman odpira na stežaj, prepletanje različnih perspektiv, množice likov pa ustvarja izrazito polifonost. Zgodbe se prepletajo, kot se prepletajo življenja prebivalcev Galveiasa, in ni nujno, da se končajo, kjer so se začele. Velikokrat je prepuščeno bralcu, če želi, seveda, da okruške sestavi v nekakšno smiselno celoto. Prevladujoče tretjeosebno pripovedovanje, ki ga komaj kdaj zrahlja kakšna replika, deluje precej zgoščeno, a zaradi izvirnega opisovanja, nekakšne poetičnosti, ki srka ostro resničnost prebivalcev Galveiasa, ni neprodušno, še manj zatohlo. Še več, princip, po katerem je grajen roman, lahko opazimo tudi na slogovni ravni, saj podoba pogosto raste prav iz drobnega motiva, šele nato pa nastopi nekakšen zoom-out, ki vpelje določen lik. Dogajanja je, razen začetnega dogodka, precej malo, večinoma se je že zgodilo ali pa je podano posredno. Like namreč spremljamo v precej zamejenem časovnem obdobju. Prvi del se odvija januarja 1984, drugi pa devet mesecev pozneje. A na to lahko zlahka pozabimo; tisto, kar Galveias umešča v čas, so hipne, drobne reference na tehnološki napredek ali popularno kulturo. Ena učinkovitejših je zagotovo nadaljevanka Dallas, kamor se Tina Palmada vsaj s pogledom in mislimi zateče med posilstvom. In prav takšne, morda malo manj radikalne, so usode likov, o katerih beremo. V prvem delu spoznavamo predvsem prebivalce, ki so trdno vezani oziroma zamejeni na mestece, na primer številno družino Glavač ali starega Justina in njegov petdesetletni spor z bratom, v drugem delu pa beremo o prebivalcih, v katere je že prodrl tuji svet ali pa oni vanj – Janeirova pot v Gvinejo Bissau, Raquel, ki študira v Lizboni, in drugi. Pri tem gre seveda za že znano dvojnost vas – mesto, a Peixotu je uspelo vzpostaviti tudi kalejdoskop vrednot in značajev, ki slikajo večplastnost družbenega okolja. Od navezanosti na zemljo, odvisnosti, ki se je na podeželju morda bolj plastično zavedajo (»Zemlja je vse, kar je kdaj obstajalo in kar je zdaj razkrojeno ter pomešano,« pravi Justino), prek učiteljičinih poskusov opismenjevanja, ki naletijo milo rečeno na odpor, pa vse do kolonialne dediščine Portugalske (Janeiro ima v Gvineji Bissau družino) in povezav z Brazilijo (Brazilka Isabella, ki v Galveiasu peče kruh in vodi nočni bar). Vsi ti pogledi, verovanja, dediščina zgodovine, pričakovanja, nestrinjanja in želje hkrati brbotajo v Galveiasu, nebesno telo pa deluje kot nekakšen končni katalizator, ki na novo osmisli kontekst in mesto požene iz stagnacije. Proti koncu se pripovedna struktura začne gostiti, roman pospeši in nas skorajda v bibličnem paralelizmu členov pripelje do zaključka. Citat iz Evangelija po Luku z začetka romana neposredno, meteor in žveplen vonj pa posredno odpirajo navezavo na biblijsko zgodbo o Sodomi; rojstvo otroka, ki naposled nima vonja po žveplu, pa na prebivalce Galveiasa deluje nekako katarzično. Odrešeniško? Morda prinaša tudi novo upanje. A kakšno? Vonj novorojenčka naj bi jih spomnil na njihov lastni vonj, torej ponovno osmišlja nekakšno identiteto, skozi vonj pa proseva ideja skupnosti, ki se bo vendarle ohranila. Kljub vsem permutacijam? Ja, sprememba pač ne pomeni smrti.

5 min

Piše: Sašo Puljarević Bere: Igor Velše José Luís Peixoto se je že s prvencem Ne glej leta 2001 trdno zasidral na portugalskem literarnem prizorišču, a je roman Mestece Galveias šele prvo njegovo delo za odrasle, ki ga lahko beremo v slovenščini – poleg slikanice Mama, ki je deževala. V romanu, kot napoveduje naslov, stopa v ospredje Galveias, a čeprav topografija nima zanemarljive vloge, mesto pred nami zraste predvsem skozi zgodbe njegovih prebivalcev. Je pomembno dodati, da je Galveias Peixotovo rojstni kraj? Morda, a delo vendarle presega nekakšno (pol)avtobiografsko vrnitev v rojstni kraj. Prej namreč zadira v patologijo podeželskosti, marginalnosti, odtujenosti, osamljenosti in razmeščenosti. Če zaradi tega deluje univerzalno, pa še vedno ne gre spregledati portugalskega konteksta, vseh družbeno-kulturnih okoliščin, ki vplivajo na prebivalce Galveiasa. Povedano drugače, avtor pred nami plast za plastjo odstira zgodbe in s tem slika identitetno podobo ruralne Portugalske, a jih sočasno razgradi tako, da se pred nami razprostrejo kot primarno človeške. Zgodba se začne nekega ledenega januarskega večera leta 1984, ko na mestece Galveias pade skrivnostno nebesno telo, ozračje pa prepoji jedek vonj po žveplu, ki vztraja vse do konca. Že uvodni prizor zbeza na plan vse protagoniste, katerih zgodbe v nadaljevanju spoznavamo v posameznih poglavjih. S takšno ekspozicijo se roman odpira na stežaj, prepletanje različnih perspektiv, množice likov pa ustvarja izrazito polifonost. Zgodbe se prepletajo, kot se prepletajo življenja prebivalcev Galveiasa, in ni nujno, da se končajo, kjer so se začele. Velikokrat je prepuščeno bralcu, če želi, seveda, da okruške sestavi v nekakšno smiselno celoto. Prevladujoče tretjeosebno pripovedovanje, ki ga komaj kdaj zrahlja kakšna replika, deluje precej zgoščeno, a zaradi izvirnega opisovanja, nekakšne poetičnosti, ki srka ostro resničnost prebivalcev Galveiasa, ni neprodušno, še manj zatohlo. Še več, princip, po katerem je grajen roman, lahko opazimo tudi na slogovni ravni, saj podoba pogosto raste prav iz drobnega motiva, šele nato pa nastopi nekakšen zoom-out, ki vpelje določen lik. Dogajanja je, razen začetnega dogodka, precej malo, večinoma se je že zgodilo ali pa je podano posredno. Like namreč spremljamo v precej zamejenem časovnem obdobju. Prvi del se odvija januarja 1984, drugi pa devet mesecev pozneje. A na to lahko zlahka pozabimo; tisto, kar Galveias umešča v čas, so hipne, drobne reference na tehnološki napredek ali popularno kulturo. Ena učinkovitejših je zagotovo nadaljevanka Dallas, kamor se Tina Palmada vsaj s pogledom in mislimi zateče med posilstvom. In prav takšne, morda malo manj radikalne, so usode likov, o katerih beremo. V prvem delu spoznavamo predvsem prebivalce, ki so trdno vezani oziroma zamejeni na mestece, na primer številno družino Glavač ali starega Justina in njegov petdesetletni spor z bratom, v drugem delu pa beremo o prebivalcih, v katere je že prodrl tuji svet ali pa oni vanj – Janeirova pot v Gvinejo Bissau, Raquel, ki študira v Lizboni, in drugi. Pri tem gre seveda za že znano dvojnost vas – mesto, a Peixotu je uspelo vzpostaviti tudi kalejdoskop vrednot in značajev, ki slikajo večplastnost družbenega okolja. Od navezanosti na zemljo, odvisnosti, ki se je na podeželju morda bolj plastično zavedajo (»Zemlja je vse, kar je kdaj obstajalo in kar je zdaj razkrojeno ter pomešano,« pravi Justino), prek učiteljičinih poskusov opismenjevanja, ki naletijo milo rečeno na odpor, pa vse do kolonialne dediščine Portugalske (Janeiro ima v Gvineji Bissau družino) in povezav z Brazilijo (Brazilka Isabella, ki v Galveiasu peče kruh in vodi nočni bar). Vsi ti pogledi, verovanja, dediščina zgodovine, pričakovanja, nestrinjanja in želje hkrati brbotajo v Galveiasu, nebesno telo pa deluje kot nekakšen končni katalizator, ki na novo osmisli kontekst in mesto požene iz stagnacije. Proti koncu se pripovedna struktura začne gostiti, roman pospeši in nas skorajda v bibličnem paralelizmu členov pripelje do zaključka. Citat iz Evangelija po Luku z začetka romana neposredno, meteor in žveplen vonj pa posredno odpirajo navezavo na biblijsko zgodbo o Sodomi; rojstvo otroka, ki naposled nima vonja po žveplu, pa na prebivalce Galveiasa deluje nekako katarzično. Odrešeniško? Morda prinaša tudi novo upanje. A kakšno? Vonj novorojenčka naj bi jih spomnil na njihov lastni vonj, torej ponovno osmišlja nekakšno identiteto, skozi vonj pa proseva ideja skupnosti, ki se bo vendarle ohranila. Kljub vsem permutacijam? Ja, sprememba pač ne pomeni smrti.

Tomislav Zajec: Gospa Dalloway

11. 3. 2023

V ljubljanski Mali drami SNG je bila sinoči premiera drame Gospa Dalloway hrvaškega dramatika Tomislava Zajca, ki ga poznamo po izjemno uspešni radijski igri, nastali na Radiu Slovenija z naslovom Treba bi bilo peljati psa na sprehod. Gospo Dalloway, napisano po motivih znamenitega modernega romana Virginie Woolf je režiral Peter Petkovšek, dramaturginja je bila Eva Kraševec, v njej pa je Maša Derganc z naslovno vlogo gospe Dalloway ustvarila veliko igralsko stvaritev. Na sinočnji premieri je bila tudi Tadeja Krečič. TOMISLAV ZAJEC (1972): GOSPA DALLOWAY po motivih romana Virginie Woolf krstna uprizoritev PREVAJALKA SETA KNOP REŽISER PETER PETKOVŠEK DRAMATURGINJA EVA KRAŠEVEC AVTOR VIDEA IN ASISTENT REŽISERJA URBAN ZORKO SCENOGRAFINJA SARA SLIVNIK KOSTUMOGRAFINJA GORDANA BOBOJEVIĆ AVTOR GLASBE PETER ŽARGI SVETOVALEC ZA ODRSKI GIB KLEMEN JANEŽIČ OBLIKOVALEC SVETLOBE ANDREJ HAJDINJAK LEKTOR ARKO VIRGINIA WOOLF/CLARISSA DALLOWAY MAŠA DERGANC GLAS 1/SEPTIMUS WARREN SMITH SAŠA TABAKOVIĆ GLAS 2/RICHARD DALLOWAY UROŠ FÜRST GLAS 3/REZIA SMITH SAŠA MIHELČIČ GLAS 4/DR. BRADSHAW VOJKO ZIDAR GLAS 5/PETER WALSH GORAZD LOGAR GLAS 6/SALLY SETON ROSSETER IVA BABIĆ GLAS 7/EVANS SAŠA PAVLIN STOŠIĆ

1 min

V ljubljanski Mali drami SNG je bila sinoči premiera drame Gospa Dalloway hrvaškega dramatika Tomislava Zajca, ki ga poznamo po izjemno uspešni radijski igri, nastali na Radiu Slovenija z naslovom Treba bi bilo peljati psa na sprehod. Gospo Dalloway, napisano po motivih znamenitega modernega romana Virginie Woolf je režiral Peter Petkovšek, dramaturginja je bila Eva Kraševec, v njej pa je Maša Derganc z naslovno vlogo gospe Dalloway ustvarila veliko igralsko stvaritev. Na sinočnji premieri je bila tudi Tadeja Krečič. TOMISLAV ZAJEC (1972): GOSPA DALLOWAY po motivih romana Virginie Woolf krstna uprizoritev PREVAJALKA SETA KNOP REŽISER PETER PETKOVŠEK DRAMATURGINJA EVA KRAŠEVEC AVTOR VIDEA IN ASISTENT REŽISERJA URBAN ZORKO SCENOGRAFINJA SARA SLIVNIK KOSTUMOGRAFINJA GORDANA BOBOJEVIĆ AVTOR GLASBE PETER ŽARGI SVETOVALEC ZA ODRSKI GIB KLEMEN JANEŽIČ OBLIKOVALEC SVETLOBE ANDREJ HAJDINJAK LEKTOR ARKO VIRGINIA WOOLF/CLARISSA DALLOWAY MAŠA DERGANC GLAS 1/SEPTIMUS WARREN SMITH SAŠA TABAKOVIĆ GLAS 2/RICHARD DALLOWAY UROŠ FÜRST GLAS 3/REZIA SMITH SAŠA MIHELČIČ GLAS 4/DR. BRADSHAW VOJKO ZIDAR GLAS 5/PETER WALSH GORAZD LOGAR GLAS 6/SALLY SETON ROSSETER IVA BABIĆ GLAS 7/EVANS SAŠA PAVLIN STOŠIĆ

Carolin Emcke: Ja pomeni ja in ...

6. 3. 2023

Piše: Petra Meterc Bere: Maja Moll Naslov knjige Carolin Emcke Ja pomeni ja in … asociira zakonski model »samo ja pomeni ja«, ki je bil prek pobude za redefinicijo kaznivega dejanja posilstva v Sloveniji sprejet leta 2021, hkrati pa naslovni »in« s tremi pikami nakazuje, da avtorica meri na veliko tistega, česar zakoni ne morejo zajeti. Izhajajoč iz razkritij spolnih zlorab in gibanja #jaztudi v esejskih, izrazito osebnih premislekih piše o temah, ki so se začele odpirati ob gibanju, in poskuša segati na področja, ki še vedno manjkajo v javni razpravi. V fragmentiranih zapisih, med drugim tudi o avtoričinih izkušnjah, premišljuje o užitku in spolnosti, pa o moči in hierarhizaciji zatiranj, pri čemer jasno piše tudi o svojih dvomih in nevednosti. Knjigo začenja z mislijo, da je spolno nasilje še vedno tabuizirana tema, ne le v dejanju, temveč tudi v besedi, kjer neposredno izražanje še danes prepogosto nadomeščajo evfemizmi. Nadaljuje z razmisleki o sivem področju prestopanja mej, ko gre za nadlegovanje in ambivalentnost razmerij moči in nemoči pri partnerskem nasilju, ki so velikokrat tesno povezana z naklonjenostjo. Pričevanja žrtev, ki prihajajo na površje pod geslom #jaztudi, avtorica razume kot pomembna orodja za spremembo načinov gledanja in razumevanja drugačnih perspektiv. Omenja tudi očitke gibanju #jaztudi, ki da naj bi želel ukiniti užitek in seksualnost, ter poudarja, da se šele z jasnim začrtanjem mej, torej z naslovnim soglasjem »ja« kot izhodiščem odnosa, lahko začne raziskovanje užitka, začenši z odprto komunikacijo o njem. Carolin Emcke piše tudi o prepoznavanju, opravičevanju nasilja in odzivih neposredne okolice nanj. Prek lastne izkušnje, ko se je v nasilnem odnosu znašla njena prijateljica, razmišlja, zakaj okolica molči in ne ukrepa, še posebej če gre za intimnopartnersko nasilje, ki je še vedno eno od najpogostejših nasilnih dejanj nad ženskami in se največkrat dogaja v zasebnosti doma. V drugi polovici esejskega monologa avtorica poudarja, da feministične razprave o nadlegovanju in nasilju ter izkoriščevalskih strukturah ne smejo biti drugorazredne. Logika poglavitnih skrbi, ki jih je treba jemati resno, in postranskih skrbi, ki jih je mogoče odložiti, po njenih besedah sprevrženo hierarhizira bolečino. Vzporedno razmišljanje o raznovrstnih zatiranjih je tako po njenem nujno potrebno. Méni tudi, da je prepričanje, da se o zatiranju lahko izrekajo le žrtve same, zmotno, saj da jim je včasih naloženo celo preveliko breme izrekanja o lastni bolečini. »Zakaj se ne bi smeli belci kritično izreči o strukturnem rasizmu, heteroseksualci o homofobiji, ateisti o verski svobodi, moški o seksizmu? Sama to celo pričakujem od njih,« piše in dodaja, da žrtev ne gre omejevati s tem, da govorimo v njihovem imenu, temveč jim je treba omogočiti prostor, da to, če želijo, storijo same. Carolin Emcke v knjigi Ja pomeni ja in … išče načine, ki bi nam kot družbi omogočili postopne korake naprej na omenjenih področjih. »Tipaje moramo napredovati in iskati orodja, s katerimi lahko prevprašujemo svoje prakse in prepričanja,« piše. Prav takšna pa je tudi knjiga, ki premišlja, poizkuša in se pri tem, kar je izredno pomembno, ne boji lastnih dvomov in morebitnih napak.

4 min

Piše: Petra Meterc Bere: Maja Moll Naslov knjige Carolin Emcke Ja pomeni ja in … asociira zakonski model »samo ja pomeni ja«, ki je bil prek pobude za redefinicijo kaznivega dejanja posilstva v Sloveniji sprejet leta 2021, hkrati pa naslovni »in« s tremi pikami nakazuje, da avtorica meri na veliko tistega, česar zakoni ne morejo zajeti. Izhajajoč iz razkritij spolnih zlorab in gibanja #jaztudi v esejskih, izrazito osebnih premislekih piše o temah, ki so se začele odpirati ob gibanju, in poskuša segati na področja, ki še vedno manjkajo v javni razpravi. V fragmentiranih zapisih, med drugim tudi o avtoričinih izkušnjah, premišljuje o užitku in spolnosti, pa o moči in hierarhizaciji zatiranj, pri čemer jasno piše tudi o svojih dvomih in nevednosti. Knjigo začenja z mislijo, da je spolno nasilje še vedno tabuizirana tema, ne le v dejanju, temveč tudi v besedi, kjer neposredno izražanje še danes prepogosto nadomeščajo evfemizmi. Nadaljuje z razmisleki o sivem področju prestopanja mej, ko gre za nadlegovanje in ambivalentnost razmerij moči in nemoči pri partnerskem nasilju, ki so velikokrat tesno povezana z naklonjenostjo. Pričevanja žrtev, ki prihajajo na površje pod geslom #jaztudi, avtorica razume kot pomembna orodja za spremembo načinov gledanja in razumevanja drugačnih perspektiv. Omenja tudi očitke gibanju #jaztudi, ki da naj bi želel ukiniti užitek in seksualnost, ter poudarja, da se šele z jasnim začrtanjem mej, torej z naslovnim soglasjem »ja« kot izhodiščem odnosa, lahko začne raziskovanje užitka, začenši z odprto komunikacijo o njem. Carolin Emcke piše tudi o prepoznavanju, opravičevanju nasilja in odzivih neposredne okolice nanj. Prek lastne izkušnje, ko se je v nasilnem odnosu znašla njena prijateljica, razmišlja, zakaj okolica molči in ne ukrepa, še posebej če gre za intimnopartnersko nasilje, ki je še vedno eno od najpogostejših nasilnih dejanj nad ženskami in se največkrat dogaja v zasebnosti doma. V drugi polovici esejskega monologa avtorica poudarja, da feministične razprave o nadlegovanju in nasilju ter izkoriščevalskih strukturah ne smejo biti drugorazredne. Logika poglavitnih skrbi, ki jih je treba jemati resno, in postranskih skrbi, ki jih je mogoče odložiti, po njenih besedah sprevrženo hierarhizira bolečino. Vzporedno razmišljanje o raznovrstnih zatiranjih je tako po njenem nujno potrebno. Méni tudi, da je prepričanje, da se o zatiranju lahko izrekajo le žrtve same, zmotno, saj da jim je včasih naloženo celo preveliko breme izrekanja o lastni bolečini. »Zakaj se ne bi smeli belci kritično izreči o strukturnem rasizmu, heteroseksualci o homofobiji, ateisti o verski svobodi, moški o seksizmu? Sama to celo pričakujem od njih,« piše in dodaja, da žrtev ne gre omejevati s tem, da govorimo v njihovem imenu, temveč jim je treba omogočiti prostor, da to, če želijo, storijo same. Carolin Emcke v knjigi Ja pomeni ja in … išče načine, ki bi nam kot družbi omogočili postopne korake naprej na omenjenih področjih. »Tipaje moramo napredovati in iskati orodja, s katerimi lahko prevprašujemo svoje prakse in prepričanja,« piše. Prav takšna pa je tudi knjiga, ki premišlja, poizkuša in se pri tem, kar je izredno pomembno, ne boji lastnih dvomov in morebitnih napak.

Oksana Zabužko: Terenske raziskave ukrajinskega seksa

6. 3. 2023

Piše: Anja Radaljac Bere: Maja Moll Roman Oksane Zabužko Terenske raziskave ukrajinskega seksa skozi osebno pripoved pisateljice in akademičarke, ki predeluje razhod s svojim partnerjem, ukrajinskim slikarjem, preučuje žensko na presečišču spolnosti in politike, zasebnega in javnega. Na nenehno sovpadanje in prepletanje teh vidikov navsezadnje napotuje že struktura pripovedi, ki v zelo dolgih, gostih povedih v obsežnih, pogosto več strani dolgih odstavkih manevrira po zelo raznolikih vsebinah; prizori iz (nekdanjega) partnerskega odnosa se tako prepletajo s podatki o protagonistkinem ustvarjanju, odlomki njenih pesmi, refleksijami stanja umetnosti, slikami nekih drugih odnosov, srečevanj, dogodkov ter tedanjo politično sliko v Ukrajini. Pripoved pri tem nenehno prehaja med prvoosebno, drugoosebno in tretjeosebno pripovedovalko, s čimer v odnosu do protagonistke in njenih vsebin v romanu neposredno nastaja svojevrstna večstopenjska, oziroma »večbližinjska« obravnava; protagonistka v romanu s tem nekako razpada na več delov, na več drobcev – tistih, ki se pripovedovalki čutijo bližje, ki so z njo prekrivni, ki jih je mogoče izreči prvoosebno, ter na drugem koncu spektra tistih, ki jih ni mogoče zapisati drugače kot s potujitvijo, kot da so se prizori, ki jih tekst opisuje, dogajali nekomu drugemu, torej »njej« in ne več »meni«. Ta literarni postopek izkazuje posebno subtilnost pisateljice v odnosu do upovedovanega materiala; propadli odnos so zaznamovale različne oblike nasilja; spolno, čustveno in tudi fizično, na drugi strani pa je vztrajal občutek bližine in sorodnosti; protagonistka nekdanjega partnerja tako nekje opisuje kot prvega moškega, ki je resnično razumel njen položaj ukrajinske umetnice, torej umetnice manjšinskega umetniškega prostora, ki se zaradi ustvarjanja v manjšem jeziku, torej ukrajinščini, v državi, ki je »država tepenih«, česar ljudje iz mednarodnega umetniškega okolja ne razumejo, ne more povsem odvezati od tematik nacionalnosti, ukrajinskega izročila in tradicije ter zgodovine političnih odvisnosti, zatiranj in trenj, ki krojijo usodo ukrajinskega naroda, kar je znova – ali raje še vedno – aktualno tudi v današnji politični sliki. V tem kontekstu lahko govorimo po eni strani o prekrivnosti med položajem ženske v tedanji (ukrajinski) družbi ter političnim položajem Ukrajine. Gre za dve entiteti, ki se znajdeta v položaju zatiranega, ukrajinska ženska, zlasti ukrajinska umetnica, pa je tako seveda obremenjena (vsaj) trojno – s spolom in etničnostjo, pa tudi s poklicem. V tem smislu lahko poskusimo razumeti tudi ljubezen, kakor se kaže v svetu Terenskih raziskav ukrajinskega seksa; tanka je meja med ljubeznijo, tako do sebe kot tudi do drugega, ter zatiranjem in rušilnostjo. V končni konsekvenci tako v političnem kot intimnem obstaja odprtost za zlo, ki jo protagonistka romana zazna v svojem (nekdanjem) partnerju, enako kot jo lahko zaznamo v izpeljavah domoljubja, ki se sprevrže v nacionalizem, iz katerega se rojeva – enako kot v intimnem odnosu – zatiranje in uničevanje Druge(ga). Kljub zelo jasnim političnim izpeljavam pa so Terenske raziskave ukrajinskega seksa zelo subtilno leposlovno delo, ki tako rekoč brez zdrsov obstaja v mojstrski poetičnosti zelo kompleksnega miselnega toka, ki ne potuje le po celotnem spektru bližine do same sebe – od prvoosebne do tretjeosebne pripovedi – temveč tudi nenehno, z osupljivo hitrimi in tekočimi premenami v vsebinah, motivih in temah zelo celostno in kompleksno odslikava neko individualno živo zavest, ki se nikoli ne ustali pri eni sami tematiki, enem samem toku, temveč se nenehno preliva in s tem na izrazito poetičen način ustvari odslikavo nekega notranjega življenja, ki je prav s to svojo živostjo in plastičnostjo nenehno tudi trdno vpet v zunanji, širši družbeni prostor.

4 min

Piše: Anja Radaljac Bere: Maja Moll Roman Oksane Zabužko Terenske raziskave ukrajinskega seksa skozi osebno pripoved pisateljice in akademičarke, ki predeluje razhod s svojim partnerjem, ukrajinskim slikarjem, preučuje žensko na presečišču spolnosti in politike, zasebnega in javnega. Na nenehno sovpadanje in prepletanje teh vidikov navsezadnje napotuje že struktura pripovedi, ki v zelo dolgih, gostih povedih v obsežnih, pogosto več strani dolgih odstavkih manevrira po zelo raznolikih vsebinah; prizori iz (nekdanjega) partnerskega odnosa se tako prepletajo s podatki o protagonistkinem ustvarjanju, odlomki njenih pesmi, refleksijami stanja umetnosti, slikami nekih drugih odnosov, srečevanj, dogodkov ter tedanjo politično sliko v Ukrajini. Pripoved pri tem nenehno prehaja med prvoosebno, drugoosebno in tretjeosebno pripovedovalko, s čimer v odnosu do protagonistke in njenih vsebin v romanu neposredno nastaja svojevrstna večstopenjska, oziroma »večbližinjska« obravnava; protagonistka v romanu s tem nekako razpada na več delov, na več drobcev – tistih, ki se pripovedovalki čutijo bližje, ki so z njo prekrivni, ki jih je mogoče izreči prvoosebno, ter na drugem koncu spektra tistih, ki jih ni mogoče zapisati drugače kot s potujitvijo, kot da so se prizori, ki jih tekst opisuje, dogajali nekomu drugemu, torej »njej« in ne več »meni«. Ta literarni postopek izkazuje posebno subtilnost pisateljice v odnosu do upovedovanega materiala; propadli odnos so zaznamovale različne oblike nasilja; spolno, čustveno in tudi fizično, na drugi strani pa je vztrajal občutek bližine in sorodnosti; protagonistka nekdanjega partnerja tako nekje opisuje kot prvega moškega, ki je resnično razumel njen položaj ukrajinske umetnice, torej umetnice manjšinskega umetniškega prostora, ki se zaradi ustvarjanja v manjšem jeziku, torej ukrajinščini, v državi, ki je »država tepenih«, česar ljudje iz mednarodnega umetniškega okolja ne razumejo, ne more povsem odvezati od tematik nacionalnosti, ukrajinskega izročila in tradicije ter zgodovine političnih odvisnosti, zatiranj in trenj, ki krojijo usodo ukrajinskega naroda, kar je znova – ali raje še vedno – aktualno tudi v današnji politični sliki. V tem kontekstu lahko govorimo po eni strani o prekrivnosti med položajem ženske v tedanji (ukrajinski) družbi ter političnim položajem Ukrajine. Gre za dve entiteti, ki se znajdeta v položaju zatiranega, ukrajinska ženska, zlasti ukrajinska umetnica, pa je tako seveda obremenjena (vsaj) trojno – s spolom in etničnostjo, pa tudi s poklicem. V tem smislu lahko poskusimo razumeti tudi ljubezen, kakor se kaže v svetu Terenskih raziskav ukrajinskega seksa; tanka je meja med ljubeznijo, tako do sebe kot tudi do drugega, ter zatiranjem in rušilnostjo. V končni konsekvenci tako v političnem kot intimnem obstaja odprtost za zlo, ki jo protagonistka romana zazna v svojem (nekdanjem) partnerju, enako kot jo lahko zaznamo v izpeljavah domoljubja, ki se sprevrže v nacionalizem, iz katerega se rojeva – enako kot v intimnem odnosu – zatiranje in uničevanje Druge(ga). Kljub zelo jasnim političnim izpeljavam pa so Terenske raziskave ukrajinskega seksa zelo subtilno leposlovno delo, ki tako rekoč brez zdrsov obstaja v mojstrski poetičnosti zelo kompleksnega miselnega toka, ki ne potuje le po celotnem spektru bližine do same sebe – od prvoosebne do tretjeosebne pripovedi – temveč tudi nenehno, z osupljivo hitrimi in tekočimi premenami v vsebinah, motivih in temah zelo celostno in kompleksno odslikava neko individualno živo zavest, ki se nikoli ne ustali pri eni sami tematiki, enem samem toku, temveč se nenehno preliva in s tem na izrazito poetičen način ustvari odslikavo nekega notranjega življenja, ki je prav s to svojo živostjo in plastičnostjo nenehno tudi trdno vpet v zunanji, širši družbeni prostor.

Slavenka Drakulić: Nevidna ženska in druge zgodbe

6. 3. 2023

Piše: Marija Švajncer Bereta: Jure Franko in Maja Moll Uveljavljena hrvaška pisateljica, publicistka in esejistka Slavenka Drakulić v knjigi Nevidna ženska in druge zgodbe namenja poglavitno pozornost dvema temama – starosti in odtujenim medčloveškim odnosom. Zadnje življenjsko obdobje prinaša številne spremembe, postarane protagonistke pa se vznemirjajo predvsem zaradi spremenjene zunanjosti. Počutijo se nevidne in jih pri tem preveva občutek, da je prav postaranost tisto, zaradi česar jih drugi ljudje ne opazijo več. Nekatere od njih so namenjale veliko pozornosti oblačenju, ličenju in svojemu videzu nasploh, v starosti pa je seveda marsikaj drugače. V nejevoljo jih spravlja pogled na spremenjeno telo, strah jih je nemoči in bližajočega se dokončnega odhoda. Tako odcvetele se neprijetno počutijo pred tujim pogledom in nekatere od njih začnejo gledati nase tako, kot jih domnevno vidijo drugi. Starost je zanje samota in celo sramota posebne vrste. V zgodbah se ponavlja odnos med materjo in hčerjo, pogosto zapleten in težko rešljiv. Hči deluje grobo, odmaknjeno in neusmiljeno, mati je nebogljena, polna očitkov in željna pozornosti. Sčasoma se razkrijejo razlogi za tako razrušen odnos: mati je v preteklosti pretirano skrbela za svojo zunanjo podobo, hči pa je bila v vsem nekoliko bolj svobodna in brezbrižna glede tega, kaj da nase. Poslušati je morala materine očitke o zanikrnem oblačenju in tudi sicer veliko kritičnih opazk na svoj račun. Hčerka matere ni nikoli videla gole, zdaj pa je pred njo ubogo, razgaljeno in pohabljeno telo z močno vidno brazgotino, ki je ostala po odstranitvi rakaste dojke. Mlado žensko je kratko malo strah, da bo prišel čas, ko se bo tudi sama postarala. Ne mara morebitne podobnosti z materjo, o marsičem si prizna, da ne ravna prav, vendar ne zmore biti drugačna. V zgodbah se ponavlja strašni dogodek – bratova smrt. Ko je umrl, družina ni bila več taka kot prej, odtujenost med žalujočimi materjo, očetom in pokojnikovo sestro se je še povečala in poglobila. Literarne osebe se veliko sprašujejo, ali so v določenih okoliščinah ravnale primerno in z razumevanjem. Oče je na primer pretirano nadzoroval hčerko in se na nepomembne prekrške odzival silovito in ihtavo. Ko se zvečer ni vrnila ob dogovorjeni uri, ji je primazal klofuto, na mizi pa jo je naslednje jutro čakal listek z izbiro – podreditev družinskim pravilom ali odhod od doma. Dekle se odloči za samostojno življenje, pristnega odnosa s starši pa ni nikoli več. V zrelih letih skuša očeta opravičevati, češ da sta si bila značajsko pač podobna, oba trmasta in brezkompromisna, mater pa obsoja, da se pred očetom ni postavila zanjo. Besede ostajajo neizgovorjene, le v notranjosti žge bolečina. Sorodniki, ki se za časa življenja niso zmogli zbližati in sporazumeti, pa se vračajo v sanje. Prevladujeta žalost in mračno ozračje. Za kakršno koli spremembo je že zdavnaj prepozno. Zgodbe so napisane v prvi in tretji osebi. Pripovedovalke so po večini ženske. Po doživljanju so si precej podobne, le da so nekatere samske, druge pa živijo z družino in imajo torej tudi otroke. Najbolj pretresljiva je zgodba, v kateri se protagonistka spominja življenja s pokojnim možem, bližine in čustvene ubranosti ter zadnjega obdobja, v katerem je soprog, poklicni prevajalec, začel pozabljati in izgubljati besede in se sčasoma pomikati v poslednji molk. Druga ženska pa molči, ko pri postaranem možu najde modre tablete. Spominja se, da se je že prej spozabil in položil roko tja, kamor ne bi smel, celo na koleno njene študentke. Čeprav ji je neprijetno, ga skuša opravičiti s porajajočo se boleznijo. Stalnica v doživljanju staranja in nepristnih odnosov je človekovo telo. Pisateljica piše o njegovi posebni in osamosvojeni vlogi, nekakšni telesni logiki, na katero zavest ne more vplivati. Ne gre samo za to, da se telo stara in postaja drugačno, tudi strast do mlajšega moškega, ki se v ženski porodi na stara leta, je nekako samovoljna in neodvisna od njene volje: »Po prvi noči, ki sta jo preživela skupaj, je dolgo jokala. Zavedala se je, da je njeno telo, ki ga vodi hrepenenje, hkrati izdajalec in da je to razlog, zaradi katerega se bo hrepenenje med njima razblinilo, tako kot se je pojavilo.« Neka druga ženska, ko ne more več zadržati vode, svoje telo občuti kot ječo. »Ko je stala pred izložbo in je topla tekočina tekla iz nje, ji je bilo popolnoma jasno, da njena volja nima več nobenega pomena. Od zdaj bo živela v negotovosti. Kateri del telesa je naslednji na vrsti?« Predmeti in fotografije, o katerih piše avtorica, se kopičijo v človekovem življenju in igrajo simbolno vlogo. Nagrmadijo se in govorijo svoje zgodbe, a za nove ljudi, ki naletijo nanje, seveda nimajo nikakršnega pomena, zato jih odnašajo na smetišče. Videti je, kot da bi osebe iz preteklosti smrt zato doletela kar dvakrat. Knjigo Slavenke Drakulić Nevidna ženska in druge zgodbe je skrbno in pravopisno brezhibno prevedla Mateja Komel Snoj. Zaradi jezikovne natančnosti je treba omeniti tudi lektorja Janža Snoja. Morda bo kdo rekel, da sta jezikovna prečiščenost in lektorska skrb nekaj samoumevnega, nujnega ali obveznega, o čemer ne bi bilo treba izgubljati besed. Ker pa v marsikaterem prevodu in izvirnih delih, žal, ni tako in je opaziti kar precej površnosti in brezbrižnosti do jezika, je omemba prevajalkinega in lektorjevega dosežka vsekakor umestna.

7 min

Piše: Marija Švajncer Bereta: Jure Franko in Maja Moll Uveljavljena hrvaška pisateljica, publicistka in esejistka Slavenka Drakulić v knjigi Nevidna ženska in druge zgodbe namenja poglavitno pozornost dvema temama – starosti in odtujenim medčloveškim odnosom. Zadnje življenjsko obdobje prinaša številne spremembe, postarane protagonistke pa se vznemirjajo predvsem zaradi spremenjene zunanjosti. Počutijo se nevidne in jih pri tem preveva občutek, da je prav postaranost tisto, zaradi česar jih drugi ljudje ne opazijo več. Nekatere od njih so namenjale veliko pozornosti oblačenju, ličenju in svojemu videzu nasploh, v starosti pa je seveda marsikaj drugače. V nejevoljo jih spravlja pogled na spremenjeno telo, strah jih je nemoči in bližajočega se dokončnega odhoda. Tako odcvetele se neprijetno počutijo pred tujim pogledom in nekatere od njih začnejo gledati nase tako, kot jih domnevno vidijo drugi. Starost je zanje samota in celo sramota posebne vrste. V zgodbah se ponavlja odnos med materjo in hčerjo, pogosto zapleten in težko rešljiv. Hči deluje grobo, odmaknjeno in neusmiljeno, mati je nebogljena, polna očitkov in željna pozornosti. Sčasoma se razkrijejo razlogi za tako razrušen odnos: mati je v preteklosti pretirano skrbela za svojo zunanjo podobo, hči pa je bila v vsem nekoliko bolj svobodna in brezbrižna glede tega, kaj da nase. Poslušati je morala materine očitke o zanikrnem oblačenju in tudi sicer veliko kritičnih opazk na svoj račun. Hčerka matere ni nikoli videla gole, zdaj pa je pred njo ubogo, razgaljeno in pohabljeno telo z močno vidno brazgotino, ki je ostala po odstranitvi rakaste dojke. Mlado žensko je kratko malo strah, da bo prišel čas, ko se bo tudi sama postarala. Ne mara morebitne podobnosti z materjo, o marsičem si prizna, da ne ravna prav, vendar ne zmore biti drugačna. V zgodbah se ponavlja strašni dogodek – bratova smrt. Ko je umrl, družina ni bila več taka kot prej, odtujenost med žalujočimi materjo, očetom in pokojnikovo sestro se je še povečala in poglobila. Literarne osebe se veliko sprašujejo, ali so v določenih okoliščinah ravnale primerno in z razumevanjem. Oče je na primer pretirano nadzoroval hčerko in se na nepomembne prekrške odzival silovito in ihtavo. Ko se zvečer ni vrnila ob dogovorjeni uri, ji je primazal klofuto, na mizi pa jo je naslednje jutro čakal listek z izbiro – podreditev družinskim pravilom ali odhod od doma. Dekle se odloči za samostojno življenje, pristnega odnosa s starši pa ni nikoli več. V zrelih letih skuša očeta opravičevati, češ da sta si bila značajsko pač podobna, oba trmasta in brezkompromisna, mater pa obsoja, da se pred očetom ni postavila zanjo. Besede ostajajo neizgovorjene, le v notranjosti žge bolečina. Sorodniki, ki se za časa življenja niso zmogli zbližati in sporazumeti, pa se vračajo v sanje. Prevladujeta žalost in mračno ozračje. Za kakršno koli spremembo je že zdavnaj prepozno. Zgodbe so napisane v prvi in tretji osebi. Pripovedovalke so po večini ženske. Po doživljanju so si precej podobne, le da so nekatere samske, druge pa živijo z družino in imajo torej tudi otroke. Najbolj pretresljiva je zgodba, v kateri se protagonistka spominja življenja s pokojnim možem, bližine in čustvene ubranosti ter zadnjega obdobja, v katerem je soprog, poklicni prevajalec, začel pozabljati in izgubljati besede in se sčasoma pomikati v poslednji molk. Druga ženska pa molči, ko pri postaranem možu najde modre tablete. Spominja se, da se je že prej spozabil in položil roko tja, kamor ne bi smel, celo na koleno njene študentke. Čeprav ji je neprijetno, ga skuša opravičiti s porajajočo se boleznijo. Stalnica v doživljanju staranja in nepristnih odnosov je človekovo telo. Pisateljica piše o njegovi posebni in osamosvojeni vlogi, nekakšni telesni logiki, na katero zavest ne more vplivati. Ne gre samo za to, da se telo stara in postaja drugačno, tudi strast do mlajšega moškega, ki se v ženski porodi na stara leta, je nekako samovoljna in neodvisna od njene volje: »Po prvi noči, ki sta jo preživela skupaj, je dolgo jokala. Zavedala se je, da je njeno telo, ki ga vodi hrepenenje, hkrati izdajalec in da je to razlog, zaradi katerega se bo hrepenenje med njima razblinilo, tako kot se je pojavilo.« Neka druga ženska, ko ne more več zadržati vode, svoje telo občuti kot ječo. »Ko je stala pred izložbo in je topla tekočina tekla iz nje, ji je bilo popolnoma jasno, da njena volja nima več nobenega pomena. Od zdaj bo živela v negotovosti. Kateri del telesa je naslednji na vrsti?« Predmeti in fotografije, o katerih piše avtorica, se kopičijo v človekovem življenju in igrajo simbolno vlogo. Nagrmadijo se in govorijo svoje zgodbe, a za nove ljudi, ki naletijo nanje, seveda nimajo nikakršnega pomena, zato jih odnašajo na smetišče. Videti je, kot da bi osebe iz preteklosti smrt zato doletela kar dvakrat. Knjigo Slavenke Drakulić Nevidna ženska in druge zgodbe je skrbno in pravopisno brezhibno prevedla Mateja Komel Snoj. Zaradi jezikovne natančnosti je treba omeniti tudi lektorja Janža Snoja. Morda bo kdo rekel, da sta jezikovna prečiščenost in lektorska skrb nekaj samoumevnega, nujnega ali obveznega, o čemer ne bi bilo treba izgubljati besed. Ker pa v marsikaterem prevodu in izvirnih delih, žal, ni tako in je opaziti kar precej površnosti in brezbrižnosti do jezika, je omemba prevajalkinega in lektorjevega dosežka vsekakor umestna.

Miriam Drev: Zdravljenje prednikov

6. 3. 2023

Piše: Cvetka Bevc Bereta: Jure Franko in Maja Moll »Na poti v odraslo življenje sem tekla. Trdno odločena, da so strašne družinske zgodbe in tiste od sosedov porabili oni ...« Tako je v eni izmed pesmi v zbirki z zgovornim naslovom Zdravljenje prednikov zapisala pesnica, pisateljica in prevajalka Miriam Drev. Toda – ali je ta odločenost dovolj, da ljudje pozabimo na preteklost? Pesnica se še kako zaveda, da smo nosilci nekdanjih zgodb. In da so za besedami spomini. Zato nas opozarja, da smo »shranjeni drug v drugem« in da temu ni mogoče ubežati. Kajti »breme se nevidno, a ne manj težko, nalaga na ramena. Kako sploh shoditi, se vzravnati, ko se pod njim upogibaš do tal.« Ali je poezija tista, ki omogoča zdravljenje? Ali je bolezen pravzaprav naša bolečina, ki se vedno znova zdrami z nevidnim pritiskom na nevralgične točke? Ali se je sploh treba rešiti spominov? Ali gre nemara za to, da kadar v spominih zdravimo prednamce, rešujemo sami sebe? Vrsta takih in podobnih razmišljanj se bralcu lahko utrne ob branju pesmi Miriam Drev, pravzaprav drobnih zgodb, po eni strani poetičnih, po drugi brutalno iskrenih, saj ne nazadnje govorijo tudi o času vojne, pobitih, padlih, o tistih ranah, ki jih generacija vselej preda naslednji. Pesnica rahločutno slika utrinke iz življenja starih staršev, staršev, sorodnikov, ljubljenih, ki jih še vedno nosi v sebi. Dotika se jih skozi doživljanje otroka, prevetri jih s spoznanji odraslega. Detajl, ki ga opiše, se v nadaljevanju pesmi razraste v pretehtano razmišljanje, išče stik z višjim in vstopa v svet magije. Ivan Dobnik v spremni besedi opozarja na magično moč poezije, saj je nosilka tistih univerzalnih elementov, ki »s sintezo spomina v brezčasje z zapisano besedo na pesniški način izpostavijo območje čustev in dejstev, ki bi drugače bila samo suhoparni zgodovinski podatki«. Miriam Drev nenehno prepleta motive iz realnosti, ki prav zaradi načina predstavitve, delujejo kot sprožilec za spust v globlje plasti, pa naj gre za razgrajevanje samega spomina, tako zgodovinskega kot osebnega, ali za vzporednost dogajanj v notranjem in zunanjem svetu. »Kjer stopam zdaj, je zemlja okrog mene pusta. Otrplost v naravi je mimikrija skorje, ki te obda. Tolčem skoznjo, drobim sprijete minerale. Kot da tukaj nisem več doma. Ulice nimajo svojih nekdanjih imen. Ampak ostati v svoji obliki veselja in bolečine, nekaj tega je vseeno na dosegu. Potok na hribu od razvodja naprej teče čez bele kamne. Vodni tok, ki mi pljuska ob noge, odnaša hlad. Brinov grm zadiši. Misel, ki vznikne na površje, zajame zrak.« Pesmi v zbirki so razdeljene v štiri sklope. Zdravljenju prednikov sledijo Dvojni obroč, Miza iz melamina in Divjina. Sklopi prinašajo nove tematike, čeprav jih motivični drobci povezujejo med sabo. Še vedno so tu odnosi, zareze v času, približevanja in oddaljevanja. Sklop Dvojni obroč najizraziteje pretresa rojstvo, novo življenje in minevanje, Miza iz melamina govori o ljubezenskih sledovih, Divjina v pesnici oživlja bitje, drugačno kot v dnevnem svetu, z obzorji, motnimi v megli ali odprtimi v daljavo. V noči »zahuka snežna sova« med njenimi rebri. V nadaljevanju pesmi pa prinese še eno spoznanje: »Del divjine, moje lastne, se hoče spreleteti nad črno jaso in nad reko, zgrabiti plen. Kremplji so naostreni v britev, oči pronicajo v pritajene oblike, krila so razprta kot nebo. V resnici nikdar nismo zgolj naš dnevni jaz. Tisti, ki je viden in poznan.« Že samo misel na prednike bi lahko zamejila asociativni prostor, skrčila čas, če pesnica ne bi nenehno prehajala med tistim, kar je bilo, kar je in kar nemara bo. Kajti preteklost nas ne določa v celoti. Naša izbira in odgovornost je, kako bomo ravnali z njo. Miriam Drev pretresljivo upesnjuje podobo matere, ki je v vojni izgubila sinove: »V njenem slušnem dometu nihče ne omenja sreče.« Kako pretanjeno opozorilo za bralca, ki želi razumeti, zakaj so bila nekatera življenja naših prednikov tako polna žalosti, prečutih noči in nezaceljenih ran. Ne nazadnje jih zdravimo prav s sočutjem, ki ga predramijo zapisane besede. In to je poleg izbornega jezika in izpovedne moči zagotovo še ena izmed vrednosti pesniške zbirke Miriam Drev Zdravljenje prednikov.

5 min

Piše: Cvetka Bevc Bereta: Jure Franko in Maja Moll »Na poti v odraslo življenje sem tekla. Trdno odločena, da so strašne družinske zgodbe in tiste od sosedov porabili oni ...« Tako je v eni izmed pesmi v zbirki z zgovornim naslovom Zdravljenje prednikov zapisala pesnica, pisateljica in prevajalka Miriam Drev. Toda – ali je ta odločenost dovolj, da ljudje pozabimo na preteklost? Pesnica se še kako zaveda, da smo nosilci nekdanjih zgodb. In da so za besedami spomini. Zato nas opozarja, da smo »shranjeni drug v drugem« in da temu ni mogoče ubežati. Kajti »breme se nevidno, a ne manj težko, nalaga na ramena. Kako sploh shoditi, se vzravnati, ko se pod njim upogibaš do tal.« Ali je poezija tista, ki omogoča zdravljenje? Ali je bolezen pravzaprav naša bolečina, ki se vedno znova zdrami z nevidnim pritiskom na nevralgične točke? Ali se je sploh treba rešiti spominov? Ali gre nemara za to, da kadar v spominih zdravimo prednamce, rešujemo sami sebe? Vrsta takih in podobnih razmišljanj se bralcu lahko utrne ob branju pesmi Miriam Drev, pravzaprav drobnih zgodb, po eni strani poetičnih, po drugi brutalno iskrenih, saj ne nazadnje govorijo tudi o času vojne, pobitih, padlih, o tistih ranah, ki jih generacija vselej preda naslednji. Pesnica rahločutno slika utrinke iz življenja starih staršev, staršev, sorodnikov, ljubljenih, ki jih še vedno nosi v sebi. Dotika se jih skozi doživljanje otroka, prevetri jih s spoznanji odraslega. Detajl, ki ga opiše, se v nadaljevanju pesmi razraste v pretehtano razmišljanje, išče stik z višjim in vstopa v svet magije. Ivan Dobnik v spremni besedi opozarja na magično moč poezije, saj je nosilka tistih univerzalnih elementov, ki »s sintezo spomina v brezčasje z zapisano besedo na pesniški način izpostavijo območje čustev in dejstev, ki bi drugače bila samo suhoparni zgodovinski podatki«. Miriam Drev nenehno prepleta motive iz realnosti, ki prav zaradi načina predstavitve, delujejo kot sprožilec za spust v globlje plasti, pa naj gre za razgrajevanje samega spomina, tako zgodovinskega kot osebnega, ali za vzporednost dogajanj v notranjem in zunanjem svetu. »Kjer stopam zdaj, je zemlja okrog mene pusta. Otrplost v naravi je mimikrija skorje, ki te obda. Tolčem skoznjo, drobim sprijete minerale. Kot da tukaj nisem več doma. Ulice nimajo svojih nekdanjih imen. Ampak ostati v svoji obliki veselja in bolečine, nekaj tega je vseeno na dosegu. Potok na hribu od razvodja naprej teče čez bele kamne. Vodni tok, ki mi pljuska ob noge, odnaša hlad. Brinov grm zadiši. Misel, ki vznikne na površje, zajame zrak.« Pesmi v zbirki so razdeljene v štiri sklope. Zdravljenju prednikov sledijo Dvojni obroč, Miza iz melamina in Divjina. Sklopi prinašajo nove tematike, čeprav jih motivični drobci povezujejo med sabo. Še vedno so tu odnosi, zareze v času, približevanja in oddaljevanja. Sklop Dvojni obroč najizraziteje pretresa rojstvo, novo življenje in minevanje, Miza iz melamina govori o ljubezenskih sledovih, Divjina v pesnici oživlja bitje, drugačno kot v dnevnem svetu, z obzorji, motnimi v megli ali odprtimi v daljavo. V noči »zahuka snežna sova« med njenimi rebri. V nadaljevanju pesmi pa prinese še eno spoznanje: »Del divjine, moje lastne, se hoče spreleteti nad črno jaso in nad reko, zgrabiti plen. Kremplji so naostreni v britev, oči pronicajo v pritajene oblike, krila so razprta kot nebo. V resnici nikdar nismo zgolj naš dnevni jaz. Tisti, ki je viden in poznan.« Že samo misel na prednike bi lahko zamejila asociativni prostor, skrčila čas, če pesnica ne bi nenehno prehajala med tistim, kar je bilo, kar je in kar nemara bo. Kajti preteklost nas ne določa v celoti. Naša izbira in odgovornost je, kako bomo ravnali z njo. Miriam Drev pretresljivo upesnjuje podobo matere, ki je v vojni izgubila sinove: »V njenem slušnem dometu nihče ne omenja sreče.« Kako pretanjeno opozorilo za bralca, ki želi razumeti, zakaj so bila nekatera življenja naših prednikov tako polna žalosti, prečutih noči in nezaceljenih ran. Ne nazadnje jih zdravimo prav s sočutjem, ki ga predramijo zapisane besede. In to je poleg izbornega jezika in izpovedne moči zagotovo še ena izmed vrednosti pesniške zbirke Miriam Drev Zdravljenje prednikov.

Henrik Ibsen: Nora

4. 3. 2023

Na velikem odru ljubljanskega Mestnega gledališča je bila premiera drame Nora ali Hiša lutk norveškega dramatika Henrika Ibsena v režiji in priredbi Nele Vitošević, pri čemer je sodelovala dramaturginja Petra Pogorevc. Besedilo je prevedel Darko Čuden, režiserka je izbrala glasbo, scenografka je bila Urša Vidic. Naslovni lik Nore je bleščeče odigrala Ajda Smrekar. Nastopajo še Matej Puc, Jernej Gašperin, Nina Rakovec in Jutrij Drevenšek. Na predstavi je bila Tadeja Krečič: PREVAJALEC Darko Čuden REŽISERKA TER AVTORICA PRIREDBE IN GLASBENE OPREME Nela Vitošević DRAMATURGINJA Petra Pogorevc SCENOGRAFKA Urša Vidic KOSTUMOGRAFKA Tina Bonča LEKTOR Martin Vrtačnik OBLIKOVALEC SVETLOBE Boštjan Kos OBLIKOVALEC ZVOKA Gašper Zidanič ASISTENTKA DRAMATURGINJE Manca Lipoglavšek Igrajo Ajda Smrekar Matej Puc Jernej Gašperin Nina Rakovec Jurij Drevenšek

1 min

Na velikem odru ljubljanskega Mestnega gledališča je bila premiera drame Nora ali Hiša lutk norveškega dramatika Henrika Ibsena v režiji in priredbi Nele Vitošević, pri čemer je sodelovala dramaturginja Petra Pogorevc. Besedilo je prevedel Darko Čuden, režiserka je izbrala glasbo, scenografka je bila Urša Vidic. Naslovni lik Nore je bleščeče odigrala Ajda Smrekar. Nastopajo še Matej Puc, Jernej Gašperin, Nina Rakovec in Jutrij Drevenšek. Na predstavi je bila Tadeja Krečič: PREVAJALEC Darko Čuden REŽISERKA TER AVTORICA PRIREDBE IN GLASBENE OPREME Nela Vitošević DRAMATURGINJA Petra Pogorevc SCENOGRAFKA Urša Vidic KOSTUMOGRAFKA Tina Bonča LEKTOR Martin Vrtačnik OBLIKOVALEC SVETLOBE Boštjan Kos OBLIKOVALEC ZVOKA Gašper Zidanič ASISTENTKA DRAMATURGINJE Manca Lipoglavšek Igrajo Ajda Smrekar Matej Puc Jernej Gašperin Nina Rakovec Jurij Drevenšek

Rimini

3. 3. 2023

Ocena filma Izvirni naslov: Rimini Režiser: Ulrich Seidl Nastopajo: Michael Thomas, Tessa Göttlicher, Hans-Michael Rehberg, Inge Maux, Claudia Martini, Georg Friedrich Piše: Muanis Sinanović Bere: Jure Franko Rimini, mediteransko počitniško mesto, je v morbidni ekranizaciji Ulricha Seidla klinično hladna operacijska dvorana in na njeni mizi se znajdeta celoten zahodni način življenja na splošno ter specifično pregovorna avstrijska morbidnost. Rimini je eden najbolj mučnih in grozljivih filmov zadnjih let, čeprav v njem ni niti sledu žanrske grozljivke. Iz njega vejeta popoln hlad in brezinteresnost. Prizadeva si za kar največjo možno objektivacijo življenja ovenelega zvezdnika šlagerjev Richieja Brava, ki po hotelih popeva starcem in se za majhen denar prostituira z damami v poznih letih. Njegovo pijansko, nizkotno življenje iz rok v usta zmoti le prihod hčerke, ki se pojavi s skupino molčečih migrantov in od njega zahteva izplačilo preživnine, ki je osemnajst let ni plačeval. Vendar ne smemo pričakovati čustvene drame. Ostanemo priče popolnemu cinizmu, čisti volji do moči. Hčerka je tam zato, ker je tudi sama parazitka, oče pa si na najbolj nizkoten način prizadeva denar dobiti zato, da … Pravzaprav ne vemo, zakaj, gotovo pa ga ne vodijo kakšna globoka čustva. Morda gre predvsem za poskus pridobiti si možnost, da še naprej neodvisno živi, kot je navajen. Posnetki pustih plaž, zapuščenih hotelskih objektov, kleti, kičastih soban, vedno isto ponavljanje enakih kadrov zavrženosti, ki jih posiljujejo molčeči brezdomni migranti, popolnoma demistificirajo naše predstave o počitnicah. Jug, kamor gre na počitnice, je za srednjeevropskega človeka pogosto kraj, kjer skuša izživeti svoje nezavedno, da bi ga to popeljalo iz temačnih globin na svetlo. Seidlov film mu to možnost odvzame in kaže, da pred potlačenim ni mogoče pobegniti. Pred potlačenimi vojnami na Bližnjem vzhodu, nacistično preteklostjo, morbidno obsedenostjo z materami ter praznino obljub hedonizma in vladajočega dojemanja mladosti. Vse se niči. Da bi nas film še bolj namučil, nas obremenjuje s skoraj pornografskimi podobami izpraznjenega seksa ostarelih ljudi kot kontrapunkta idealiziranih popkulturnih teles in promiskuitetnih avantur. Potujitveni učinek se porodi iz dejstva, da mladih v enakem početju od njih ne ločuje nič bistvenega, le projicirani blišč – enak blišč namreč drug v drugega projicirajo tudi liki na zaslonu. Alegorija vsega, kar je šlo zadnja leta v družbi spektakla in v svetu, ki mu vlada Imperij, narobe. V dve uri je stlačen ves razkroj Evrope po drugi svetovni vojni. Skrajno mučen film, kakršnega si tudi zaslužimo, in vrhunec dosedanjega kinematografskega leta.

3 min

Ocena filma Izvirni naslov: Rimini Režiser: Ulrich Seidl Nastopajo: Michael Thomas, Tessa Göttlicher, Hans-Michael Rehberg, Inge Maux, Claudia Martini, Georg Friedrich Piše: Muanis Sinanović Bere: Jure Franko Rimini, mediteransko počitniško mesto, je v morbidni ekranizaciji Ulricha Seidla klinično hladna operacijska dvorana in na njeni mizi se znajdeta celoten zahodni način življenja na splošno ter specifično pregovorna avstrijska morbidnost. Rimini je eden najbolj mučnih in grozljivih filmov zadnjih let, čeprav v njem ni niti sledu žanrske grozljivke. Iz njega vejeta popoln hlad in brezinteresnost. Prizadeva si za kar največjo možno objektivacijo življenja ovenelega zvezdnika šlagerjev Richieja Brava, ki po hotelih popeva starcem in se za majhen denar prostituira z damami v poznih letih. Njegovo pijansko, nizkotno življenje iz rok v usta zmoti le prihod hčerke, ki se pojavi s skupino molčečih migrantov in od njega zahteva izplačilo preživnine, ki je osemnajst let ni plačeval. Vendar ne smemo pričakovati čustvene drame. Ostanemo priče popolnemu cinizmu, čisti volji do moči. Hčerka je tam zato, ker je tudi sama parazitka, oče pa si na najbolj nizkoten način prizadeva denar dobiti zato, da … Pravzaprav ne vemo, zakaj, gotovo pa ga ne vodijo kakšna globoka čustva. Morda gre predvsem za poskus pridobiti si možnost, da še naprej neodvisno živi, kot je navajen. Posnetki pustih plaž, zapuščenih hotelskih objektov, kleti, kičastih soban, vedno isto ponavljanje enakih kadrov zavrženosti, ki jih posiljujejo molčeči brezdomni migranti, popolnoma demistificirajo naše predstave o počitnicah. Jug, kamor gre na počitnice, je za srednjeevropskega človeka pogosto kraj, kjer skuša izživeti svoje nezavedno, da bi ga to popeljalo iz temačnih globin na svetlo. Seidlov film mu to možnost odvzame in kaže, da pred potlačenim ni mogoče pobegniti. Pred potlačenimi vojnami na Bližnjem vzhodu, nacistično preteklostjo, morbidno obsedenostjo z materami ter praznino obljub hedonizma in vladajočega dojemanja mladosti. Vse se niči. Da bi nas film še bolj namučil, nas obremenjuje s skoraj pornografskimi podobami izpraznjenega seksa ostarelih ljudi kot kontrapunkta idealiziranih popkulturnih teles in promiskuitetnih avantur. Potujitveni učinek se porodi iz dejstva, da mladih v enakem početju od njih ne ločuje nič bistvenega, le projicirani blišč – enak blišč namreč drug v drugega projicirajo tudi liki na zaslonu. Alegorija vsega, kar je šlo zadnja leta v družbi spektakla in v svetu, ki mu vlada Imperij, narobe. V dve uri je stlačen ves razkroj Evrope po drugi svetovni vojni. Skrajno mučen film, kakršnega si tudi zaslužimo, in vrhunec dosedanjega kinematografskega leta.

Illyricvm

3. 3. 2023

Ocena filma Izvirni naslov: Illyricvm Režiser: Simon Bogojević Narath Nastopajo: Filip Križan, Ylber Bardhi, Robert Prebil, Adrian Pezdirc, Ilir Prapashtica, Ana Takač, Franjo Dijak, Alan Katić, Jasmin Telalović, Siniša Labrović, Labeat Bytyçi, Edi Čelić, Elvis Bošnjak, Piše: Igor Harb Bere: Lidija Hartman Življenje v času Rimskega cesarstva je arheološko precej dobro raziskano, saj obstajajo številni pisni viri, spomeniki, izkopanine in celo še zmeraj stoječe zgradbe, tudi na območju Slovenije. A to pokriva predvsem življenje v mestih, medtem ko so na širnih planjavah in v gozdovih onkraj njih živeli staroselci, o katerih se ni ohranilo veliko podatkov. Na območju Slovenije in širšega Balkana so takrat živeli Iliri in ker za njimi niso ostali obsežni zapisi ali druga stvarna dediščina, je bil scenarist in režiser Simon Bogojević Narath pri ustvarjanju filma prisiljen iz drobcev izluščiti številne podrobnosti, vključno z jezikom. Pri tem je bil deležen široke podpore hrvaške akademske sfere, da bi lahko ustvaril film s karseda verno podobo življenja na območju Balkana pred dvema tisočletjema. Illyricvm je zgodba o pastirju Volsusu, ki mu poglavar nekega barbarskega plemena posili in umori ženo, in tako se odpravi na pot maščevanja. Na tej poti naleti na rimsko legijo in se ji pridruži kot nosač. Večina filma prikazuje vsakdan v rimski utrjeni postojanki, ki stoji sredi planjave, daleč od kakršnekoli civilizacije. Vodi jo Mark Plautij, mlad pobiralec davkov oziroma publikan, ki dneve preživlja v popivanju in objemu svojega ljubimca, saj na to preprosto nalogo gleda kot na stopničko v karieri. Med vojaki je najbolj zanimiv centurion Decimus Fabius, ki ga slovenski igralec Robert Prebil odigra z očitno karizmo in kančkom humorja. Film bo brez dvoma pritegnil tiste, ki jih zanima zgodovina, saj ponudi edinstveni vpogled. Ljubitelji bolj pustolovskih filmov, kot je denimo Gladiator, pa bodo žal razočarani, saj akcije ni veliko in še tista je omejena na skrajno surovo nasilje. To film deloma postavlja ob bok lanskemu Severnjaku, ki je prikazal vikinško življenje in maščevanje, ali pa Apokaliptu, kjer smo dobili vpogled v izgubljeno majevsko civilizacijo, vendar je kakopak na vsakem koraku očitna več desetkratna razlika v proračunu. Scenografija in kostumi so dobro narejeni, čeprav niso dovolj ponošeni, medtem ko se izkaže, da je uporaba mrtvih oziroma izmišljenih jezikov za nekatere igralce prezahtevna, kar se kaže na neprepričljivosti njihovih likov. Ključna razlika je odsotnost akcije, ki zaznamuje prej omenjene filme, medtem ko v Illyricvmu spremljamo relativno nesposobne slehernike v dokaj dolgočasnem vsakdanu. A, kot je razložil režiser v intervjuju za našo MMC, si »predstavlja, da je bilo življenje na provinci dejansko tako«. In bržkone ima prav.

3 min

Ocena filma Izvirni naslov: Illyricvm Režiser: Simon Bogojević Narath Nastopajo: Filip Križan, Ylber Bardhi, Robert Prebil, Adrian Pezdirc, Ilir Prapashtica, Ana Takač, Franjo Dijak, Alan Katić, Jasmin Telalović, Siniša Labrović, Labeat Bytyçi, Edi Čelić, Elvis Bošnjak, Piše: Igor Harb Bere: Lidija Hartman Življenje v času Rimskega cesarstva je arheološko precej dobro raziskano, saj obstajajo številni pisni viri, spomeniki, izkopanine in celo še zmeraj stoječe zgradbe, tudi na območju Slovenije. A to pokriva predvsem življenje v mestih, medtem ko so na širnih planjavah in v gozdovih onkraj njih živeli staroselci, o katerih se ni ohranilo veliko podatkov. Na območju Slovenije in širšega Balkana so takrat živeli Iliri in ker za njimi niso ostali obsežni zapisi ali druga stvarna dediščina, je bil scenarist in režiser Simon Bogojević Narath pri ustvarjanju filma prisiljen iz drobcev izluščiti številne podrobnosti, vključno z jezikom. Pri tem je bil deležen široke podpore hrvaške akademske sfere, da bi lahko ustvaril film s karseda verno podobo življenja na območju Balkana pred dvema tisočletjema. Illyricvm je zgodba o pastirju Volsusu, ki mu poglavar nekega barbarskega plemena posili in umori ženo, in tako se odpravi na pot maščevanja. Na tej poti naleti na rimsko legijo in se ji pridruži kot nosač. Večina filma prikazuje vsakdan v rimski utrjeni postojanki, ki stoji sredi planjave, daleč od kakršnekoli civilizacije. Vodi jo Mark Plautij, mlad pobiralec davkov oziroma publikan, ki dneve preživlja v popivanju in objemu svojega ljubimca, saj na to preprosto nalogo gleda kot na stopničko v karieri. Med vojaki je najbolj zanimiv centurion Decimus Fabius, ki ga slovenski igralec Robert Prebil odigra z očitno karizmo in kančkom humorja. Film bo brez dvoma pritegnil tiste, ki jih zanima zgodovina, saj ponudi edinstveni vpogled. Ljubitelji bolj pustolovskih filmov, kot je denimo Gladiator, pa bodo žal razočarani, saj akcije ni veliko in še tista je omejena na skrajno surovo nasilje. To film deloma postavlja ob bok lanskemu Severnjaku, ki je prikazal vikinško življenje in maščevanje, ali pa Apokaliptu, kjer smo dobili vpogled v izgubljeno majevsko civilizacijo, vendar je kakopak na vsakem koraku očitna več desetkratna razlika v proračunu. Scenografija in kostumi so dobro narejeni, čeprav niso dovolj ponošeni, medtem ko se izkaže, da je uporaba mrtvih oziroma izmišljenih jezikov za nekatere igralce prezahtevna, kar se kaže na neprepričljivosti njihovih likov. Ključna razlika je odsotnost akcije, ki zaznamuje prej omenjene filme, medtem ko v Illyricvmu spremljamo relativno nesposobne slehernike v dokaj dolgočasnem vsakdanu. A, kot je razložil režiser v intervjuju za našo MMC, si »predstavlja, da je bilo življenje na provinci dejansko tako«. In bržkone ima prav.

Janja Vidmar: V koraku z volkom

27. 2. 2023

Piše:Katja Šifkovič Bereta: Jure Franko in Eva Longyka Marušič »Napisati ta roman je bilo bistveno težje in bolj zahtevno, kot pisanje prvega dela trilogije«, je povedala avtorica romana V koraku z volkom Janja Vidmar. Gre za nadaljevanje potopisnega, delno avtofikcijskega romana Niti koraka več, ki nas je dodobra seznanil s protagonistko Alenko, ki pa jo v drugem delu začutimo bistveno globlje. Avtorica nadaljuje potovalno, romantično in pohodniško rdečo nit tudi v romanu V koraku z volkom, le da smo v drugem delu priča več res odlično napisanim notranjim monologom oziroma razmislekom o ljubezni, žalovanju, pogrešanju, odnosih in družinskih vezeh. Zgodbo še vedno močno prepreda izguba ljubljene sestre, težo pa ji dodaja nadaljevanje ljubezenske zgodbe oziroma povedano bolje, iskanje poguma, kako se ljudem ponovno odpreti in jim zaupati. Zgodba se tokrat seli v Toskano, prepredeno s trnastim grmičevjem, skalnimi špranjami in strmimi vzponi. Protagonistka šepeta pokojni sestri: »Poglej me, poglej, hodim, samo hodim, kot si si želela. Pot je pogum. Način, kako vase naseliš širni svet in ga vzljubiš. Šele potem ga znaš resnično deliti z drugimi.« Tu se skriva tudi moč knjige, saj smo prek avtoričine empatije do svoje protagonistke z njo neposredno povezani tudi mi. Bralci smo v trenutku na Alenkini strani, branimo njene odločitve in njeno željo, da se znova odpravi v daljne kraje. »Človek pod sabo ne potrebuje drugega kot zemljo. Vse drugo se rojeva in neizprosno propada, nepomembno kot človeštvo samo. Svet nam, medtem ko se obnašamo kot bogovi, dan za dnem odslikava našo neznatnost.« Roman osvetljuje človekovo raziskovanje samega sebe zunaj konvencionalnih družbenih okvirov. Med branjem se nam zastavlja vprašanje, zakaj nekateri tvegamo več kot drugi? Zakaj se nekateri nenehno odpravljamo v gore, hodimo po slabo označenih in nevarnih poteh? Menim, da se avtorica Janja Vidmar zgleduje po velikih avtorjih ameriškega transcendentalizma, kot so bili Krakauer, Emerson in Thoreau, ki so verjeli, da se ljudje lahko dokončno izoblikujemo le, ko smo dolgo v situaciji in okolju, kjer se lahko zanesemo samo nase. V koraku z volkom je zelo iskrena pripoved, ki ne olepšuje ne iskanja ljubezni, niti pohodništva. Avtorica Janja Vidmar ne poskuša poveličevati Alenkinega potovanja ali poenostavljati in olepševati njenih težav. Večkrat bi lahko trdili, da protagonistka pred svojimi težavami beži, namesto da bi se z njimi soočila, a se kljub temu med potovanjem veliko nauči o sebi. Gre za čudovito pripoved o zapleteni življenjski zgodbi zanimive in srčne ženske. Njenih uvidov ne moremo strniti v nekaj povedi, vsekakor pa je roman poln odličnih notranjih monologov in zanimivih krajev žgoče Toskane, ki bo redkokaterega bralca pustil ravnodušnega.

3 min

Piše:Katja Šifkovič Bereta: Jure Franko in Eva Longyka Marušič »Napisati ta roman je bilo bistveno težje in bolj zahtevno, kot pisanje prvega dela trilogije«, je povedala avtorica romana V koraku z volkom Janja Vidmar. Gre za nadaljevanje potopisnega, delno avtofikcijskega romana Niti koraka več, ki nas je dodobra seznanil s protagonistko Alenko, ki pa jo v drugem delu začutimo bistveno globlje. Avtorica nadaljuje potovalno, romantično in pohodniško rdečo nit tudi v romanu V koraku z volkom, le da smo v drugem delu priča več res odlično napisanim notranjim monologom oziroma razmislekom o ljubezni, žalovanju, pogrešanju, odnosih in družinskih vezeh. Zgodbo še vedno močno prepreda izguba ljubljene sestre, težo pa ji dodaja nadaljevanje ljubezenske zgodbe oziroma povedano bolje, iskanje poguma, kako se ljudem ponovno odpreti in jim zaupati. Zgodba se tokrat seli v Toskano, prepredeno s trnastim grmičevjem, skalnimi špranjami in strmimi vzponi. Protagonistka šepeta pokojni sestri: »Poglej me, poglej, hodim, samo hodim, kot si si želela. Pot je pogum. Način, kako vase naseliš širni svet in ga vzljubiš. Šele potem ga znaš resnično deliti z drugimi.« Tu se skriva tudi moč knjige, saj smo prek avtoričine empatije do svoje protagonistke z njo neposredno povezani tudi mi. Bralci smo v trenutku na Alenkini strani, branimo njene odločitve in njeno željo, da se znova odpravi v daljne kraje. »Človek pod sabo ne potrebuje drugega kot zemljo. Vse drugo se rojeva in neizprosno propada, nepomembno kot človeštvo samo. Svet nam, medtem ko se obnašamo kot bogovi, dan za dnem odslikava našo neznatnost.« Roman osvetljuje človekovo raziskovanje samega sebe zunaj konvencionalnih družbenih okvirov. Med branjem se nam zastavlja vprašanje, zakaj nekateri tvegamo več kot drugi? Zakaj se nekateri nenehno odpravljamo v gore, hodimo po slabo označenih in nevarnih poteh? Menim, da se avtorica Janja Vidmar zgleduje po velikih avtorjih ameriškega transcendentalizma, kot so bili Krakauer, Emerson in Thoreau, ki so verjeli, da se ljudje lahko dokončno izoblikujemo le, ko smo dolgo v situaciji in okolju, kjer se lahko zanesemo samo nase. V koraku z volkom je zelo iskrena pripoved, ki ne olepšuje ne iskanja ljubezni, niti pohodništva. Avtorica Janja Vidmar ne poskuša poveličevati Alenkinega potovanja ali poenostavljati in olepševati njenih težav. Večkrat bi lahko trdili, da protagonistka pred svojimi težavami beži, namesto da bi se z njimi soočila, a se kljub temu med potovanjem veliko nauči o sebi. Gre za čudovito pripoved o zapleteni življenjski zgodbi zanimive in srčne ženske. Njenih uvidov ne moremo strniti v nekaj povedi, vsekakor pa je roman poln odličnih notranjih monologov in zanimivih krajev žgoče Toskane, ki bo redkokaterega bralca pustil ravnodušnega.

Paolo Rumiz: Kutina iz Carigrada

27. 2. 2023

Prevedel Matej Venier Piše: Muanis Sinanović Bere: Igor Velše Kutina iz Carigrada je pripovedna pesnitev italijanskega avtorja Paola Rumiza v šest tisoč verzih, pisanih v laškem enajstercu. Na prvi notranji strani se srečamo s podnaslovom Balada za tri moške in žensko, pod črto pa je dodan napol šaljiv napotek: samo za glasno branje. Knjiga postavlja sodobnega kritika pred zagato: kaj storiti s stopico in epiko v današnjem času? Poleg tega ljubezenska zgodba med Dunajčanom Maxom Altenbergom in Sarajevčanko Mašo Dizdarević ponavlja številne orientalistične stereotipe. Pravzaprav bi lahko rekli, da gre za srednjeevropski orientalizem, ki v Balkanu vidi predvsem divje, svobodno, neukročeno področje, ki je v čistem kontrastu z domnevno zaprtostjo in hinavskostjo obalpskih dežel. Balkan je, skratka, območje nekakšnih plemenitih divjakov. Protagonistka Maša DIzdarević pooseblja ta Balkan, vanjo so projicirane moške fantazije, kot lik je stkana iz njih. Skratka, zasnova pesnitve je sama po sebi precej nereflektirana in v spregi z arhaičnostjo oblike lahko vzbudi nekaj nelagodja in začudenja. Vendarle pa se je treba odreči tudi sodobnim progresivističnim inkvizicijam, ki onemogočajo pošteno sodbo ter pravzaprav ovirajo odnos z besedilom. Kutini iz Carigrada nikakor ne moremo odreči slikovitosti, atmosferičnosti in močnega čustvenega naboja, ritem, ki ga je v slovenščino prelil Matej Venier, pa nudi dobrodošlo poživitev današnjih bralskih izkušenj. Pripovedni lok je napet, osmišljen in poln tragičnega naboja. Hrepenenje po neulovljivem Balkanu kot istočasno fantazmi in realnem prostoru proizvaja posebno strastnost. Epika je na ravni dogajanja ustrezno posodobljena in kaže svoj smisel v zgoščevanju in intenziviranju pripovedi, ki ju v razčaranem svetu današnjega romana pogosto pogrešamo. Skratka, nelagodje, s katerim se soočimo ob branju dela, nikakor ni samo posledica njega samega, temveč tudi naših lastnih nepredelanih pričakovanj. Modernost in književnost, ki ji pripada, težita k nenehnemu razločevanju, h kateremu sili prepričanje, da zgodovina nekam napreduje ter da je staro slabo, novo pa dobro. Stvari, ki jih ne more jasno umestiti, povzročajo krče. Resničnost pa se vedno znova izkaže za bolj zapleteno in neulovljivo ter dane kategorije vedno znova postavlja na laž. Pesnitev nas vodi skozi mračnost temeljnih vprašanj o smislu življenja in smrti, o vlogi ljubezni in usode v posameznih eksistencah. To enkrat počne z lucidno jasnostjo, ki ne ponuja hitrih, odrešilnih odgovorov, drugič pa zapada v mistifikacije. Erotika se denimo kaže kot skrivnostna, uničevalna in usodna sila, ki deluje predvsem prek ženskega telesa. Kutina iz Carigrada ostane ujeta v fatalizem romantične ljubezni, iz katerega se ji ne uspe iztrgati. Na ta način pa vsebina niti ne more odrešiti forme, jo zares osvežiti v novi perspektivi, čeprav sta dogajanje in dogajalni prostor sodobna. Vendar pa, po drugi strani, nudi nekatera zanimiva izhodišča, ki so neupravičeno zapostavljena. Tema odnosa med tekstom in telesom, med pomenom in ritmom, glasom in pisavo, je v okvirih sodobnih spoznanj kognitivne znanosti pa tudi položaja literature v družbi izrazito pomembna. Kar se kaže kot zastarelo – denimo govorjena umetniška beseda v nasprotju s tihim branjem – v novih družbenih razmerah in v času novih tehnologij, na razpotju pesniških praks, zopet dobiva velik pomen. Kutina iz Carigrada Paola Rumiza je zanimivo, v dobrem in slabem pomenu izzivalno branje, ki je primerno za današnji čas morda ravno zato, ker deluje na prvi pogled zanj povsem neprimerno.

4 min

Prevedel Matej Venier Piše: Muanis Sinanović Bere: Igor Velše Kutina iz Carigrada je pripovedna pesnitev italijanskega avtorja Paola Rumiza v šest tisoč verzih, pisanih v laškem enajstercu. Na prvi notranji strani se srečamo s podnaslovom Balada za tri moške in žensko, pod črto pa je dodan napol šaljiv napotek: samo za glasno branje. Knjiga postavlja sodobnega kritika pred zagato: kaj storiti s stopico in epiko v današnjem času? Poleg tega ljubezenska zgodba med Dunajčanom Maxom Altenbergom in Sarajevčanko Mašo Dizdarević ponavlja številne orientalistične stereotipe. Pravzaprav bi lahko rekli, da gre za srednjeevropski orientalizem, ki v Balkanu vidi predvsem divje, svobodno, neukročeno področje, ki je v čistem kontrastu z domnevno zaprtostjo in hinavskostjo obalpskih dežel. Balkan je, skratka, območje nekakšnih plemenitih divjakov. Protagonistka Maša DIzdarević pooseblja ta Balkan, vanjo so projicirane moške fantazije, kot lik je stkana iz njih. Skratka, zasnova pesnitve je sama po sebi precej nereflektirana in v spregi z arhaičnostjo oblike lahko vzbudi nekaj nelagodja in začudenja. Vendarle pa se je treba odreči tudi sodobnim progresivističnim inkvizicijam, ki onemogočajo pošteno sodbo ter pravzaprav ovirajo odnos z besedilom. Kutini iz Carigrada nikakor ne moremo odreči slikovitosti, atmosferičnosti in močnega čustvenega naboja, ritem, ki ga je v slovenščino prelil Matej Venier, pa nudi dobrodošlo poživitev današnjih bralskih izkušenj. Pripovedni lok je napet, osmišljen in poln tragičnega naboja. Hrepenenje po neulovljivem Balkanu kot istočasno fantazmi in realnem prostoru proizvaja posebno strastnost. Epika je na ravni dogajanja ustrezno posodobljena in kaže svoj smisel v zgoščevanju in intenziviranju pripovedi, ki ju v razčaranem svetu današnjega romana pogosto pogrešamo. Skratka, nelagodje, s katerim se soočimo ob branju dela, nikakor ni samo posledica njega samega, temveč tudi naših lastnih nepredelanih pričakovanj. Modernost in književnost, ki ji pripada, težita k nenehnemu razločevanju, h kateremu sili prepričanje, da zgodovina nekam napreduje ter da je staro slabo, novo pa dobro. Stvari, ki jih ne more jasno umestiti, povzročajo krče. Resničnost pa se vedno znova izkaže za bolj zapleteno in neulovljivo ter dane kategorije vedno znova postavlja na laž. Pesnitev nas vodi skozi mračnost temeljnih vprašanj o smislu življenja in smrti, o vlogi ljubezni in usode v posameznih eksistencah. To enkrat počne z lucidno jasnostjo, ki ne ponuja hitrih, odrešilnih odgovorov, drugič pa zapada v mistifikacije. Erotika se denimo kaže kot skrivnostna, uničevalna in usodna sila, ki deluje predvsem prek ženskega telesa. Kutina iz Carigrada ostane ujeta v fatalizem romantične ljubezni, iz katerega se ji ne uspe iztrgati. Na ta način pa vsebina niti ne more odrešiti forme, jo zares osvežiti v novi perspektivi, čeprav sta dogajanje in dogajalni prostor sodobna. Vendar pa, po drugi strani, nudi nekatera zanimiva izhodišča, ki so neupravičeno zapostavljena. Tema odnosa med tekstom in telesom, med pomenom in ritmom, glasom in pisavo, je v okvirih sodobnih spoznanj kognitivne znanosti pa tudi položaja literature v družbi izrazito pomembna. Kar se kaže kot zastarelo – denimo govorjena umetniška beseda v nasprotju s tihim branjem – v novih družbenih razmerah in v času novih tehnologij, na razpotju pesniških praks, zopet dobiva velik pomen. Kutina iz Carigrada Paola Rumiza je zanimivo, v dobrem in slabem pomenu izzivalno branje, ki je primerno za današnji čas morda ravno zato, ker deluje na prvi pogled zanj povsem neprimerno.

Mirt Komel: Akiles

27. 2. 2023

Piše: Ana Hancock Bere: Eva Longyka Marušič Četrti roman filozofa, pisatelja, dramatika, raziskovalca in prevajalca Mirta Komela Akiles se zgodi v enem dnevu. Leo, nadobudni in neutrudni borec proti kapitalizmu in sistemu, faliran študent filozofije, špiker na študentskem radiu, je samooklicani Ahil. Njegova Ahilova peta je ljubezen do Dee, študentke primerjalne književnosti, ki pa mu ljubezni ne vrača, niti z njim ne deli nazorov. Tretji akter ljubezenskega trikotnika je njen introvertirani profesor. Poglavja izmenično, v prvi osebi, pripoveduje eden izmed trojice, s čimer se izmenjuje pripovedna perspektiva, zgodba pa se počasi izkristalizira. Jezik je eksperimentalen, kar ima potujitveni učinek, z njim pa Komel gradi tudi alternativen svet in nas vseskozi opominja, da bi povsem lahko bilo vse čisto drugače. Marsikaj je preimenovano (Slovenija postane »Zlovenija«) ali izmišljeno. Pogoste so skovanke in besedne igre: »malokdo malokdaj malotukaj malotam«, aliteracije: »reklame, računi, reklamacije, rakuni«, naštevanja, ki se nadaljujejo v nepričakovano smer, in rime. Rimani so celotni odstavki: »eden na prenosniku, drugi s prstom v nosniku; ena na mobilniku, druga z mislimi pri štedilniku;« V nepričakovano smer vodijo tudi ustaljene besedne zveze, ki se ne končajo, kot pričakujemo, npr. »meni-nič-njemu-vso«. Jezik tako zaživi samosvoje življenje, neodvisno od literarnih konvencij. Humor in sarkazem sta po vidljivosti enakovredna eksperimentalni rabi jezika in prav tako prežemata ves roman. To je v skladu z avtorjevim credom, »da bi se moral pesnik, ki zna tragiško pesniti, znati tudi komiško šaliti«. Po eni strani gre za alternativno verzijo sveta, vendar pa najdemo tudi namig, da se delo godi v prihodnosti, »gospodovega leta XX50«. Vendar pa svet, ki ga pričujoči roman izrisuje, večinoma ni bistveno drugačen od znanega sveta. Od realnosti se razlikuje predvsem zaradi občasno nepotrebne pretiranosti, ki preveva zlasti vstajo pred parlamentom. Ta ne deluje več nadrealistično, temveč burkaško. Ker pripoved spremlja vse, kar pripovedujoči subjekt sliši ali prebere, v delu Akiles mrgoli različnih vrst besedil – od sporočil upravnika stanovanjskega bloka, grafitov in časopisnih novic do zapisnikov sestankov, raznoraznih obvestil in vsakovrstne službene e-pošte. Pri tem so na kupu zbrane absurdnosti birokracije, medmrežja in akademskega sveta. Tiste že danes obstoječe so lucidno prikazane, druge pa so le nadaljevanje že obstoječih tendenc. Mirt Komel je tako ustvaril in osvetlil tisto, kar še ni vidno, npr. »socinženiring dvopredmetni študij, ki kombinira sociologijo in inženirstvo«. Razpoke, ki so dandanes nakazane, so prignane do absurda. Komelu v tem oblikovno zaznamovanem delu nič ni sveto. Marsikaj je preimenovano, pravzaprav ustrezneje poimenovano, npr. »skoraj samostojni podjetnik« ali »pogodbe za podaljšan delovni čas«. Preimenovana pa je tudi zgodovina. Hegel postane »Kegelj«, sile osi pa »osi dobrega«. Slednje nas opominja, kaj se zgodi pri vztrajnem ponavljanju izkrivljanja. Akiles je tako ne le ogledalo sodobni družbi, temveč tudi opomin, kaj se utegne zgoditi v bližnji prihodnosti.

4 min

Piše: Ana Hancock Bere: Eva Longyka Marušič Četrti roman filozofa, pisatelja, dramatika, raziskovalca in prevajalca Mirta Komela Akiles se zgodi v enem dnevu. Leo, nadobudni in neutrudni borec proti kapitalizmu in sistemu, faliran študent filozofije, špiker na študentskem radiu, je samooklicani Ahil. Njegova Ahilova peta je ljubezen do Dee, študentke primerjalne književnosti, ki pa mu ljubezni ne vrača, niti z njim ne deli nazorov. Tretji akter ljubezenskega trikotnika je njen introvertirani profesor. Poglavja izmenično, v prvi osebi, pripoveduje eden izmed trojice, s čimer se izmenjuje pripovedna perspektiva, zgodba pa se počasi izkristalizira. Jezik je eksperimentalen, kar ima potujitveni učinek, z njim pa Komel gradi tudi alternativen svet in nas vseskozi opominja, da bi povsem lahko bilo vse čisto drugače. Marsikaj je preimenovano (Slovenija postane »Zlovenija«) ali izmišljeno. Pogoste so skovanke in besedne igre: »malokdo malokdaj malotukaj malotam«, aliteracije: »reklame, računi, reklamacije, rakuni«, naštevanja, ki se nadaljujejo v nepričakovano smer, in rime. Rimani so celotni odstavki: »eden na prenosniku, drugi s prstom v nosniku; ena na mobilniku, druga z mislimi pri štedilniku;« V nepričakovano smer vodijo tudi ustaljene besedne zveze, ki se ne končajo, kot pričakujemo, npr. »meni-nič-njemu-vso«. Jezik tako zaživi samosvoje življenje, neodvisno od literarnih konvencij. Humor in sarkazem sta po vidljivosti enakovredna eksperimentalni rabi jezika in prav tako prežemata ves roman. To je v skladu z avtorjevim credom, »da bi se moral pesnik, ki zna tragiško pesniti, znati tudi komiško šaliti«. Po eni strani gre za alternativno verzijo sveta, vendar pa najdemo tudi namig, da se delo godi v prihodnosti, »gospodovega leta XX50«. Vendar pa svet, ki ga pričujoči roman izrisuje, večinoma ni bistveno drugačen od znanega sveta. Od realnosti se razlikuje predvsem zaradi občasno nepotrebne pretiranosti, ki preveva zlasti vstajo pred parlamentom. Ta ne deluje več nadrealistično, temveč burkaško. Ker pripoved spremlja vse, kar pripovedujoči subjekt sliši ali prebere, v delu Akiles mrgoli različnih vrst besedil – od sporočil upravnika stanovanjskega bloka, grafitov in časopisnih novic do zapisnikov sestankov, raznoraznih obvestil in vsakovrstne službene e-pošte. Pri tem so na kupu zbrane absurdnosti birokracije, medmrežja in akademskega sveta. Tiste že danes obstoječe so lucidno prikazane, druge pa so le nadaljevanje že obstoječih tendenc. Mirt Komel je tako ustvaril in osvetlil tisto, kar še ni vidno, npr. »socinženiring dvopredmetni študij, ki kombinira sociologijo in inženirstvo«. Razpoke, ki so dandanes nakazane, so prignane do absurda. Komelu v tem oblikovno zaznamovanem delu nič ni sveto. Marsikaj je preimenovano, pravzaprav ustrezneje poimenovano, npr. »skoraj samostojni podjetnik« ali »pogodbe za podaljšan delovni čas«. Preimenovana pa je tudi zgodovina. Hegel postane »Kegelj«, sile osi pa »osi dobrega«. Slednje nas opominja, kaj se zgodi pri vztrajnem ponavljanju izkrivljanja. Akiles je tako ne le ogledalo sodobni družbi, temveč tudi opomin, kaj se utegne zgoditi v bližnji prihodnosti.

Petra Pogorevc: Joži

27. 2. 2023

Piše: Ana Lorger Bere: Eva Longyka Marušič Da je umetnost včasih nemogoče ločiti od umetnika, dokazuje življenje igralke Jožice Avbelj. V biografskem romanu Joži se pred nami razpira življenje, ki je popolnoma prepleteno z dramskimi liki, dramami in gledališčem. Roman, ki je rezultat štiriletnih pogovorov med dramaturginjo in urednico zbirke Knjižnica MGL Petro Pogorevc in igralko Jožico Avbelj, je tudi popis slovenske gledališke zgodovine od sedemdesetih let naprej. Roman, napisan v izjemno preprostem, kratkostavčnem slogu, v katerega na trenutke vdirajo tudi pogovorni izrazi, je pospremljen s črno-belimi fotografijami in spremlja življenje Jožice Avbelj vse od malih nog do danes. Igralka, ki se je rodila v Postojni in se nato preselila v Savsko naselje, v prvoosebni pripovedi opisuje takratno mladost v Ljubljani, svoj odnos do sestre in staršev, do sošolk in sošolcev, predvsem pa do svoje prve ljubezni: gledališča. Prvi del romana je tudi zanimiva razglednica takratnega urbanega okolja skozi igralkine oči, tedanje ljubljansko nabrežje, kavarne in bare lahko primerjamo z današnjim, veliko bolj gentrificiranim mestnim okoljem. Jožica Avbelj je že pred vstopom na Akademijo za gledališče, radio, film in televizijo nastopala v razvpiti predstavi Pupilija, papa Pupilo pa Pupilčki. Prav ta predstava in Dušan Jovanović sta zaslužna, da se je odločila za ta poklic. Igralka, ki nikoli ni hotela, da bi njen priimek nagovarjali z žensko svojilno obliko, Avbljeva, je svojo pot nadaljevala tako v neinstitucionalnem kot institucionalnem gledališču. Kmalu se je namreč pridružila še Gledališču Pekarna in dobila vlogo tudi v slavnem Spomeniku G. V tem obdobju je spoznala Lada Kralja in si z njim do njegove smrti pred nekaj meseci delila zasebno življenje. Mlajši generaciji pa je Jožica Avbelj znana predvsem z institucionalnih odrskih desk Mestnega gledališča ljubljanskega. Roman Petre Pogorevc Joži zagotovo ponuja dober pregled pomembnih gledaliških predstav, hkrati pa navdihuje bralstvo z igralkino strastjo do gledališča in ustvarjanja. Jožica Avbelj se namreč nikoli ni ustavila, za vsako vlogo je, kot pravi, študij začela znova in tako njeni liki niso postali rutinski in statični. Naprej sta jo gnali vztrajnost in trma, ves čas je skorajda asketsko ohranila močan stik s svojim telesom. A igralka kljub naporom in disciplini, ki ga zahteva njen poklic, nikoli ni izgubila svoje otroškosti in tako lahko v njenih premislekih o materinstvu preberemo: »Vedela sem, da sem glede na svoj značaj, poklic in način življenja sama en tak velik otrok, da ne bo pametno, če se bom šla mamo.« Precej obsežen roman prinaša dober pregled njenih vlog, na zabaven način ponuja pogled v gledališko zaodrje, gledališko umetnost pa vsekakor idealizira. Vendar se knjiga po prvi polovici prevesi v nenehno popisovanje in naštevanje vlog in predstav, umanjka pa bolj poglobljen, morda celo bolj oseben in reflektiran premislek o slovenskem gledališču. Na dogodke, kot sta spolno nadlegovanje in zloraba moči na Akademiji in v umetniških institucijah, se odzove zgolj s presenečenjem in razočaranjem ter se ne dotakne problema ženskih vlog v gledališču, čeprav se njihovih stereotipizacij in pomanjkljivosti še kako zaveda. Prav tako se ne sprašuje o političnih dimenzijah gledališča in razmerja med institucionalno in neinstitucionalno produkcijo. Morda razlog za to tiči tudi v tem, da se avtoričin pogovor z igralko nikoli ni dotaknil tovrstnih tematik. Vsekakor je biografski roman Joži lahko navdih za marsikatero igralko, najsi je šele na začetku igralske poti ali pa že globoko v njej. Prav njena svobodomiselnost, trma in vztrajnost jo upodabljajo kot borko, ki je iz vsakega ženskega lika skušala izvleči večplastnost in globino. Predvsem pa roman izriše pogled na igralko, ki se nikoli ni vkalupila v eno samo tehniko ali metodo, temveč se je predala svoji igrivosti, intuiciji in spontanosti.

4 min

Piše: Ana Lorger Bere: Eva Longyka Marušič Da je umetnost včasih nemogoče ločiti od umetnika, dokazuje življenje igralke Jožice Avbelj. V biografskem romanu Joži se pred nami razpira življenje, ki je popolnoma prepleteno z dramskimi liki, dramami in gledališčem. Roman, ki je rezultat štiriletnih pogovorov med dramaturginjo in urednico zbirke Knjižnica MGL Petro Pogorevc in igralko Jožico Avbelj, je tudi popis slovenske gledališke zgodovine od sedemdesetih let naprej. Roman, napisan v izjemno preprostem, kratkostavčnem slogu, v katerega na trenutke vdirajo tudi pogovorni izrazi, je pospremljen s črno-belimi fotografijami in spremlja življenje Jožice Avbelj vse od malih nog do danes. Igralka, ki se je rodila v Postojni in se nato preselila v Savsko naselje, v prvoosebni pripovedi opisuje takratno mladost v Ljubljani, svoj odnos do sestre in staršev, do sošolk in sošolcev, predvsem pa do svoje prve ljubezni: gledališča. Prvi del romana je tudi zanimiva razglednica takratnega urbanega okolja skozi igralkine oči, tedanje ljubljansko nabrežje, kavarne in bare lahko primerjamo z današnjim, veliko bolj gentrificiranim mestnim okoljem. Jožica Avbelj je že pred vstopom na Akademijo za gledališče, radio, film in televizijo nastopala v razvpiti predstavi Pupilija, papa Pupilo pa Pupilčki. Prav ta predstava in Dušan Jovanović sta zaslužna, da se je odločila za ta poklic. Igralka, ki nikoli ni hotela, da bi njen priimek nagovarjali z žensko svojilno obliko, Avbljeva, je svojo pot nadaljevala tako v neinstitucionalnem kot institucionalnem gledališču. Kmalu se je namreč pridružila še Gledališču Pekarna in dobila vlogo tudi v slavnem Spomeniku G. V tem obdobju je spoznala Lada Kralja in si z njim do njegove smrti pred nekaj meseci delila zasebno življenje. Mlajši generaciji pa je Jožica Avbelj znana predvsem z institucionalnih odrskih desk Mestnega gledališča ljubljanskega. Roman Petre Pogorevc Joži zagotovo ponuja dober pregled pomembnih gledaliških predstav, hkrati pa navdihuje bralstvo z igralkino strastjo do gledališča in ustvarjanja. Jožica Avbelj se namreč nikoli ni ustavila, za vsako vlogo je, kot pravi, študij začela znova in tako njeni liki niso postali rutinski in statični. Naprej sta jo gnali vztrajnost in trma, ves čas je skorajda asketsko ohranila močan stik s svojim telesom. A igralka kljub naporom in disciplini, ki ga zahteva njen poklic, nikoli ni izgubila svoje otroškosti in tako lahko v njenih premislekih o materinstvu preberemo: »Vedela sem, da sem glede na svoj značaj, poklic in način življenja sama en tak velik otrok, da ne bo pametno, če se bom šla mamo.« Precej obsežen roman prinaša dober pregled njenih vlog, na zabaven način ponuja pogled v gledališko zaodrje, gledališko umetnost pa vsekakor idealizira. Vendar se knjiga po prvi polovici prevesi v nenehno popisovanje in naštevanje vlog in predstav, umanjka pa bolj poglobljen, morda celo bolj oseben in reflektiran premislek o slovenskem gledališču. Na dogodke, kot sta spolno nadlegovanje in zloraba moči na Akademiji in v umetniških institucijah, se odzove zgolj s presenečenjem in razočaranjem ter se ne dotakne problema ženskih vlog v gledališču, čeprav se njihovih stereotipizacij in pomanjkljivosti še kako zaveda. Prav tako se ne sprašuje o političnih dimenzijah gledališča in razmerja med institucionalno in neinstitucionalno produkcijo. Morda razlog za to tiči tudi v tem, da se avtoričin pogovor z igralko nikoli ni dotaknil tovrstnih tematik. Vsekakor je biografski roman Joži lahko navdih za marsikatero igralko, najsi je šele na začetku igralske poti ali pa že globoko v njej. Prav njena svobodomiselnost, trma in vztrajnost jo upodabljajo kot borko, ki je iz vsakega ženskega lika skušala izvleči večplastnost in globino. Predvsem pa roman izriše pogled na igralko, ki se nikoli ni vkalupila v eno samo tehniko ali metodo, temveč se je predala svoji igrivosti, intuiciji in spontanosti.

Ocena filma IA

24. 2. 2023

Redki so igrani filmi, ki zgodbo pripovedujejo iz perspektive neke živali. Gre za velik izziv, ki se ga je lotil Poljak Jerzy Skolimowsky v filmu IA. S svojim tankočutnim pristopom je prepričal gledalce, pa tudi žirijo v Cannesu, ki mu je podelila svojo nagrado. Film ocenjuje Muanis Sinanović, bere Bernard Stramič.

3 min

Redki so igrani filmi, ki zgodbo pripovedujejo iz perspektive neke živali. Gre za velik izziv, ki se ga je lotil Poljak Jerzy Skolimowsky v filmu IA. S svojim tankočutnim pristopom je prepričal gledalce, pa tudi žirijo v Cannesu, ki mu je podelila svojo nagrado. Film ocenjuje Muanis Sinanović, bere Bernard Stramič.

Ocena filma Na Zahodu nič novega

24. 2. 2023

V nedeljo je svoje nagrade podelila Britanska filmska akademija. Netflixovi produkciji Na Zahodu nič novega so namenili kar sedem BAFT – za najboljši film, najboljši tujejezični film (gre namreč za nemško produkcijo), za režijo, za scenarij po predlogi, za filmsko fotografijo, filmsko glasbo in zvok. Film, ki si ga lahko ogledate na Netflixu, v nekaterih državah je na ogled sicer tudi v kinih, ima tudi devet nominacij za oskarje. Film ocenjuje Igor Harb, bere Bernard Stramič.

2 min

V nedeljo je svoje nagrade podelila Britanska filmska akademija. Netflixovi produkciji Na Zahodu nič novega so namenili kar sedem BAFT – za najboljši film, najboljši tujejezični film (gre namreč za nemško produkcijo), za režijo, za scenarij po predlogi, za filmsko fotografijo, filmsko glasbo in zvok. Film, ki si ga lahko ogledate na Netflixu, v nekaterih državah je na ogled sicer tudi v kinih, ima tudi devet nominacij za oskarje. Film ocenjuje Igor Harb, bere Bernard Stramič.

Marcel Proust: Petinsedemdeset listov

20. 2. 2023

Piše: Tadeja Krečič Bereta: Maja Moll in Igor Velše Ob nedavnem ponatisu celotnega opusa sedmih romanov Marcela Prousta s skupnim naslovom V iskanju izgubljenega časa, ki jih je prevedla zdaj že legendarna Radojka Vrančič, je izšla tudi veliko drobnejša knjiga z enako zasnovano opremo kot romani. Naslov: Marcel Proust: Petinsedemdeset listov. Prevedla jih je Katarina Marinčič in dodala izčrpno spremno besedo na več kot štiridesetih straneh, ki pomaga razumeti Prousta samega, njegovo pisanje, predvsem pa pomen nove knjige, ki prihaja med slovenske bralce štiri leta po tem, ko je petinsedemdeset Proustovih rokopisnih listov prišlo v arhiv Francoske narodne knjižnice. To se je moglo zgoditi šele po smrti Bernarda Falloisa, ki jih je hranil in je bil zaslužen za objavo Proustovega nedokončanega romana Jean Santeuil in njegovih dognanj o književnosti z naslovom Proti Saint-Beuvu, za objavo petinsedemdesetih listov, mladostnih fragmentov, pa se ni odločil. Verjetno zato, razlaga Katarina Marinčič, ker leta 1908, ko so nastajali, Proust še ni bil pravi pisatelj. V zapisanem je sicer mogoče že zelo dobro prepoznati snov in motive, ki ga zanimajo, zaslutiti je mogoče njegov slog, vendar je to pisanje še daleč od strukturiranosti naracije v mogočni zgradbi romanov, ki jih je pisal štirinajst let, od leta 1913 do 1927. Avtorica spremne besede zato ugotavlja, da je Petinsedemdeset listov bolj biografski dokument kot kar koli drugega. Takrat se je namreč šele rojevala odločitev za obdelavo za Prousta edine mogoče snovi, se pravi, njegove notranje predelave sveta, ki ga je poznal, in jo postavil za temelj svojega celotnega ciklusa: »Mož poznih tridesetih let, postaran otrok, diletantski pisec, snobovski častilec kneginj, ljubitelj gloga in špargljev, je skrivaj postal velik pisatelj,« beremo v spremni besedi. In vendar je Proustovo besedilo vznemirljivo branje tako za poznavalce njegove literature kot za nove bralce. Petinsedemdeset listov je morda mogoče brati celo bolj kot zložno in tipajoče uvodno vstopanje v Proustov romaneskni svet in slog, kot če bi začeli pri prvem romanu V Swannovem svetu. V Petinsedemdesetih listih se namreč avtor še ne prepušča toliko dolgim povedim z neštetimi prirednimi in podrednimi stavki, oklepaji in podpičji, ko izraža vso vijugavost spominov, opažanj in razmišljanj, iz katerih zida svoj univerzum. V prvem sklopu besedil Večer na deželi tako stopimo v svet Proustove družine, premožnih meščanov in njihovih navad, pa tudi že travmatičnih doživljanj dečka, prvoosebnega pripovedovalca, ki se oklepa misli na materin poljub, preden gre v posteljo: »dovolili so mi samo enega samega, zdelo se jim je smešno, da bi jo poljubljal več kot enkrat – ali še drugače, da bi si ga v mislih podaljšal, tako da bi v trenutku, ko bi se v svoji sobi zavedel, da sem sam in ločen od mamice, in bi začel sopsti, lahko segel po skrbno shranjenem spominu kakor po hostiji, ki bi predstavljala njeno telo in kri – …« Tipično proustovsko razpredanje o materinem poljubu se že tu razrašča čez nekaj strani, dokler ne preide v razpravo strica in babice po odhodu gosta, nato pa se spet nadaljuje z obsedenostjo z mamico in sanjarijami o njej, z doživetji in najrazličnejšimi detajli. Besedilo V villebonsko smer in proti Méseglisu najbolj razkriva, kako se je Proust loteval opisovanja krajev z različnimi prijemi in poskusi; kako je prestavljal, dopolnjeval in napisano razporejal, vendar tudi že neizogibno jasno oblikoval način pisanja, predvsem pa ustvarjanja značilnega, nespregledljivo proustovskega univerzuma. Tákšno je tudi besedilo z naslovom Dekleta o deklicah, ki jih je opazoval na morski plaži in bi se z njimi rad družil, vendar je pri tem videl nešteto ovir. Sledijo še listi, na katerih je Proust zapisal razpredanje o plemenitih imenih, pa o Benetkah – na to mesto je imel najradostnejše spomine. Posebna dodana vrednost knjige Petinsedemdeset listov je spremna beseda Katarine Marinčič: poznavalsko poglobljena, hkrati pa sproščena in nič po nepotrebnem zapletena, predvsem pa tudi rahlo humorna, da je branje poseben užitek, saj se zdi, kot bi bralec Proustov svet romanov in njega samega gledal skozi izložbeno okno in si zaželel, da bi potisnili starinska vrata, na katerih bi zacingljal zvonček, v izgubljeni čas. Sam pa bi postal akter v menažeriji visokega meščanstva na začetku prejšnjega stoletja, v katero je nezadržno vdirala sodobnost in z njo način doživljanja in zapisovanja. Tisto, čemur so literarni zgodovinarji pozneje prilepili nalepko: »modernost v književnosti«.

5 min

Piše: Tadeja Krečič Bereta: Maja Moll in Igor Velše Ob nedavnem ponatisu celotnega opusa sedmih romanov Marcela Prousta s skupnim naslovom V iskanju izgubljenega časa, ki jih je prevedla zdaj že legendarna Radojka Vrančič, je izšla tudi veliko drobnejša knjiga z enako zasnovano opremo kot romani. Naslov: Marcel Proust: Petinsedemdeset listov. Prevedla jih je Katarina Marinčič in dodala izčrpno spremno besedo na več kot štiridesetih straneh, ki pomaga razumeti Prousta samega, njegovo pisanje, predvsem pa pomen nove knjige, ki prihaja med slovenske bralce štiri leta po tem, ko je petinsedemdeset Proustovih rokopisnih listov prišlo v arhiv Francoske narodne knjižnice. To se je moglo zgoditi šele po smrti Bernarda Falloisa, ki jih je hranil in je bil zaslužen za objavo Proustovega nedokončanega romana Jean Santeuil in njegovih dognanj o književnosti z naslovom Proti Saint-Beuvu, za objavo petinsedemdesetih listov, mladostnih fragmentov, pa se ni odločil. Verjetno zato, razlaga Katarina Marinčič, ker leta 1908, ko so nastajali, Proust še ni bil pravi pisatelj. V zapisanem je sicer mogoče že zelo dobro prepoznati snov in motive, ki ga zanimajo, zaslutiti je mogoče njegov slog, vendar je to pisanje še daleč od strukturiranosti naracije v mogočni zgradbi romanov, ki jih je pisal štirinajst let, od leta 1913 do 1927. Avtorica spremne besede zato ugotavlja, da je Petinsedemdeset listov bolj biografski dokument kot kar koli drugega. Takrat se je namreč šele rojevala odločitev za obdelavo za Prousta edine mogoče snovi, se pravi, njegove notranje predelave sveta, ki ga je poznal, in jo postavil za temelj svojega celotnega ciklusa: »Mož poznih tridesetih let, postaran otrok, diletantski pisec, snobovski častilec kneginj, ljubitelj gloga in špargljev, je skrivaj postal velik pisatelj,« beremo v spremni besedi. In vendar je Proustovo besedilo vznemirljivo branje tako za poznavalce njegove literature kot za nove bralce. Petinsedemdeset listov je morda mogoče brati celo bolj kot zložno in tipajoče uvodno vstopanje v Proustov romaneskni svet in slog, kot če bi začeli pri prvem romanu V Swannovem svetu. V Petinsedemdesetih listih se namreč avtor še ne prepušča toliko dolgim povedim z neštetimi prirednimi in podrednimi stavki, oklepaji in podpičji, ko izraža vso vijugavost spominov, opažanj in razmišljanj, iz katerih zida svoj univerzum. V prvem sklopu besedil Večer na deželi tako stopimo v svet Proustove družine, premožnih meščanov in njihovih navad, pa tudi že travmatičnih doživljanj dečka, prvoosebnega pripovedovalca, ki se oklepa misli na materin poljub, preden gre v posteljo: »dovolili so mi samo enega samega, zdelo se jim je smešno, da bi jo poljubljal več kot enkrat – ali še drugače, da bi si ga v mislih podaljšal, tako da bi v trenutku, ko bi se v svoji sobi zavedel, da sem sam in ločen od mamice, in bi začel sopsti, lahko segel po skrbno shranjenem spominu kakor po hostiji, ki bi predstavljala njeno telo in kri – …« Tipično proustovsko razpredanje o materinem poljubu se že tu razrašča čez nekaj strani, dokler ne preide v razpravo strica in babice po odhodu gosta, nato pa se spet nadaljuje z obsedenostjo z mamico in sanjarijami o njej, z doživetji in najrazličnejšimi detajli. Besedilo V villebonsko smer in proti Méseglisu najbolj razkriva, kako se je Proust loteval opisovanja krajev z različnimi prijemi in poskusi; kako je prestavljal, dopolnjeval in napisano razporejal, vendar tudi že neizogibno jasno oblikoval način pisanja, predvsem pa ustvarjanja značilnega, nespregledljivo proustovskega univerzuma. Tákšno je tudi besedilo z naslovom Dekleta o deklicah, ki jih je opazoval na morski plaži in bi se z njimi rad družil, vendar je pri tem videl nešteto ovir. Sledijo še listi, na katerih je Proust zapisal razpredanje o plemenitih imenih, pa o Benetkah – na to mesto je imel najradostnejše spomine. Posebna dodana vrednost knjige Petinsedemdeset listov je spremna beseda Katarine Marinčič: poznavalsko poglobljena, hkrati pa sproščena in nič po nepotrebnem zapletena, predvsem pa tudi rahlo humorna, da je branje poseben užitek, saj se zdi, kot bi bralec Proustov svet romanov in njega samega gledal skozi izložbeno okno in si zaželel, da bi potisnili starinska vrata, na katerih bi zacingljal zvonček, v izgubljeni čas. Sam pa bi postal akter v menažeriji visokega meščanstva na začetku prejšnjega stoletja, v katero je nezadržno vdirala sodobnost in z njo način doživljanja in zapisovanja. Tisto, čemur so literarni zgodovinarji pozneje prilepili nalepko: »modernost v književnosti«.

Tanja Badalič Volk: Razraščanja

20. 2. 2023

Piše: Avtorica recenzije: Katja Šifkovič Bereta: Igor Velše in Maja Moll »Večni nauk narave je, da ni posameznikov, ni resnično ločenih vrst in vsekakor ni stvari, ki bi bila ločena od človeštva in bi se imenovala narava. Obstaja en sam neskončno razvijajoč se in soodvisen eksperiment o možnostih življenja na nenehno spreminjajočem se planetu,« je povedal Richard Powers. Podobno je zapisala tudi Anja Radaljac v spremni besedi k pesniški zbirki Tanje Badalič Volk Razraščanja. Označila jo je za ekofeministično antispecistično zbirko, ki z zelo preciznim jezikom kritično in premišljeno zaobrača temeljna določila sodobnih družb ter hkrati že ponuja nadomestek zanje. Tanja Badalič z umetniškim imenom Tanja Badalič Volk, doktorica primerjalnih študijev idej in kultur, je zbirko Razraščanja izdala pri novoustanovljeni založbi Animot, ki bo, kot kaže, suvereno zavzela slovenski literarni in založniški prostor. Izdana pesniška zbirka je namreč oblikovno, vsebinsko in uredniško zelo suverena, pravzaprav res odlična. V zbirko vstopimo s samostoječo pesmijo brez naslova, ki najbrž nosi naslov same zbirke: »Razrasla se bom s sanjami tuzemskih bitij, s tisto krhko lepoto, ki mi zre v oči, dan za dnem, medtem ko jo poskušam dojeti.« Za tem nas zbirka vodi nazaj k naravi in k razmišljanju o momentu ločitve od nje. Kje je meja med človekom, živaljo in naravo? Med celico in organizmom, med življenjem in smrtjo, med obstojem in neobstojem? Pesmi govori en sam glas in prek njega avtorica pristopa k obravnavanim temam. Poglavitna je zagotovo zanikanje antropocentričnega pogleda na svet, odmik od hierarhije sodobnega bivanja, v kateri se je človek postavil za vladarja. Avtoričino opazovanje je neustrašno in bojevito. Zbirka odkrito govori o smrti, koncu, potovanju, odhajanju in nasilju. Pesmi preveva ekstatična svoboda, ki govori, da sprememba je mogoča, če si jo le drznemo zamisliti si. Pesniški jezik je nadrealistično sanjski, prestopa mejo med življenjem in neživljenjem in Tanja Badalič Volk ta občutek svobode skozi vso zbirko krepi z elementi refleksivnosti, resignacije, razočaranosti, pa tudi muhavosti in humorja. Razraščanja so pesniška zbirka, ki bo bralcem dala misliti. Avtorica ima neznansko močan arsenal podob, bralca z njimi zasuje, da se med branjem v trenutku znajde na gozdni jasi ali morda celo na gori. Občutek imamo, da si avtorica pesmi sploh ne lasti, ampak se je le znašla med njimi in je skupaj z nami v tej pesniški zbirki le gostja.

3 min

Piše: Avtorica recenzije: Katja Šifkovič Bereta: Igor Velše in Maja Moll »Večni nauk narave je, da ni posameznikov, ni resnično ločenih vrst in vsekakor ni stvari, ki bi bila ločena od človeštva in bi se imenovala narava. Obstaja en sam neskončno razvijajoč se in soodvisen eksperiment o možnostih življenja na nenehno spreminjajočem se planetu,« je povedal Richard Powers. Podobno je zapisala tudi Anja Radaljac v spremni besedi k pesniški zbirki Tanje Badalič Volk Razraščanja. Označila jo je za ekofeministično antispecistično zbirko, ki z zelo preciznim jezikom kritično in premišljeno zaobrača temeljna določila sodobnih družb ter hkrati že ponuja nadomestek zanje. Tanja Badalič z umetniškim imenom Tanja Badalič Volk, doktorica primerjalnih študijev idej in kultur, je zbirko Razraščanja izdala pri novoustanovljeni založbi Animot, ki bo, kot kaže, suvereno zavzela slovenski literarni in založniški prostor. Izdana pesniška zbirka je namreč oblikovno, vsebinsko in uredniško zelo suverena, pravzaprav res odlična. V zbirko vstopimo s samostoječo pesmijo brez naslova, ki najbrž nosi naslov same zbirke: »Razrasla se bom s sanjami tuzemskih bitij, s tisto krhko lepoto, ki mi zre v oči, dan za dnem, medtem ko jo poskušam dojeti.« Za tem nas zbirka vodi nazaj k naravi in k razmišljanju o momentu ločitve od nje. Kje je meja med človekom, živaljo in naravo? Med celico in organizmom, med življenjem in smrtjo, med obstojem in neobstojem? Pesmi govori en sam glas in prek njega avtorica pristopa k obravnavanim temam. Poglavitna je zagotovo zanikanje antropocentričnega pogleda na svet, odmik od hierarhije sodobnega bivanja, v kateri se je človek postavil za vladarja. Avtoričino opazovanje je neustrašno in bojevito. Zbirka odkrito govori o smrti, koncu, potovanju, odhajanju in nasilju. Pesmi preveva ekstatična svoboda, ki govori, da sprememba je mogoča, če si jo le drznemo zamisliti si. Pesniški jezik je nadrealistično sanjski, prestopa mejo med življenjem in neživljenjem in Tanja Badalič Volk ta občutek svobode skozi vso zbirko krepi z elementi refleksivnosti, resignacije, razočaranosti, pa tudi muhavosti in humorja. Razraščanja so pesniška zbirka, ki bo bralcem dala misliti. Avtorica ima neznansko močan arsenal podob, bralca z njimi zasuje, da se med branjem v trenutku znajde na gozdni jasi ali morda celo na gori. Občutek imamo, da si avtorica pesmi sploh ne lasti, ampak se je le znašla med njimi in je skupaj z nami v tej pesniški zbirki le gostja.

Agata Tomažič: Čmrljev žleb

20. 2. 2023

Piše: Katarina Mahnič Bereta: Maja Moll in Igor Velše Kriminalni roman Agate Tomažič Čmrljev žleb s spremno besedo Maje Novak je kombinacija, ki sem se je zares razveselila, saj sta mi obe avtorici neznansko pri srcu. Novakova je v devetdesetih letih prejšnjega stoletja izdala kar tri vsebinsko in slogovno izredno drzne novodobne kriminalne romane (zame še vedno najboljše slovensko kriminalno čtivo). Tomažičeva se je kriminalke lotila prvič, ji pa drznosti, zagonetnosti in inovativnosti ni manjkalo niti v njenih zbirkah kratkih zgodb Česar ne moreš povedati frizerki in Nož v ustih. S še dvema prijateljicama je besedno žonglirala v perfektno zblojenem Blodniku po Istri, humorni hvalnici ženskemu vandranju in svojevrstni socialistični estetiki, njene otipljive reportaže v potopisni knjigi Zakaj potujete v take dežele pa so sploh poglavje zase. Skratka, Agata Tomažič je pisateljica, ki se odlično znajde v zelo različnih žanrih, zakaj se ne bi tudi v kriminalnem. Seveda po svoje. Čmrljev žleb je ena izmed smučarskih prog v gorski vasici Strmčnik, ki ji kraljuje neuklonljiva in preračunljiva ter še vedno nad smučanjem navdušena devetdesetletnica Vera Flajs. Po denacionalizaciji je podedovala in obnovila družinski hotel, ki ga zdaj vodi s pomočjo pokorne hčere Vlaste. Njenega z alkoholom in igrami na srečo zasvojenega moža Romana, torej Verinega zeta, nekje proti pomladi najdejo ustreljenega globoko pod snegom v novem avtomobilu (ki ga je tja jeseni – ironično, kot igro na srečo – nastavil krajevni podjetnik Miran). Čez zimo Romana nihče ni pogrešal, saj naj bi, kot že toliko zim prej, odpotoval na Tajsko. Nihče ga tudi pretirano ne objokuje, še več, zaradi prikladnosti smrti – saj ne bo več mogel sramotiti družine in ogrožati proračuna družinskega podjetja – je dvom o njegovem samomoru več kot upravičen. To je pravzaprav edini očitni kriminalni zaplet v vsej knjigi, pa še ta se zgodi čisto na začetku. Tako da se po prvem branju Čmrljevega žleba vprašaš, ali je to sploh kriminalni roman? Ni šokov, ni krvi, ni brutalnosti, ni očitne akcije. Maja Novak v spremni besedi piše, da je po današnjih merilih kriminalka lahko katerakoli knjiga, v kateri sta navzoča kaznivo dejanje in negotov razplet zgodbe, celo Zločin in kazen Fjodorja M. Dostojevskega. In da so pravila zato, da jih kršimo. Agata Tomažič obvlada ‘drugačnost’, obvlada kršenje pravil, zato njena knjiga kar kliče po tem, da jo prebereš drugič. Kot smučanje. Ko se prvič spustiš po beli strmini, si osredotočen na progo, na tisto, kar se ti dogaja pod nogami in tik pred nosom, vsenaokrog je belina – čista, nedolžna, osvobajajoča. Šele pri drugem spustu začneš zaznavati okolico, barve, nevarnosti in pasti na videz še tako nedolžnega smučišča. Ali kot razmišlja Alma, ko začne snežiti: “Na začetku je bilo vedno vse videti ljubko, vasica s poprhom snežnih zrnc, ki kot čarobni prah posedejo po strehah in krošnjah dreves ter ponujajo idilično podobo. … Izkušnje so jo naučile, da se bodo lahne snežinke ponoči skoraj zagotovo okrepile v mokre, težke krpe, ki ne bodo več samo nedolžno čepele po strehah in žlebovih hiš v vasi in smrekah ob smučarskih progah, temveč bo njihova teža postala nevarna in uničevalna, one pa bodo povzročile kakšen udor ali celo plaz. Snega se ni dalo zaustaviti, kot ogenj je bil. Poguben in zloben.” Podobno se v Čmrljevem žlebu, najprej počasi in potem vedno hitreje, množijo, grmadijo in postopoma odstirajo zamolčane skrivnosti. Kot pri dobri stari Agathi Christie postanejo sumljivi vsi: Alma, mlada pomočnica v hotelu, ki si ne želi le preživeti, ampak hoče živeti dobro, bolje, tako da njena prizadevnost in ustrežljivost ne poznata meja. Bi po naročilu gospodarice lahko tudi ubijala? Miran, lokalni podjetnež, Almin ljubimec in Verin poslovni partner – bi ga ena ali druga ženska lahko pregovorila za umor? Ali pa bi bilo to lahko maščevanje Vlaste, ki se je z Romanom poročila bolj zaradi materinih zahtev kot iz ljubezni; ali Stojana, Vlastinega prvega, a nesojenega ljubimca, sina partijskega veljaka, ki se je raje, kot da bi živel v očetovi senci, odločil za gojenje konj v Strmčniku? Bi lahko ubijala Vera sama? Skupaj s sumi na levo in desno, med katere se mešajo spomini iz preteklosti, izpod površja vznika nova zgodba, povezana z našo polpreteklo zgodovino, razkrivajo se spori in nasprotja prejšnjih generacij, izrisujeta se dva bregova, na katerih so stali in stojijo protagonisti, na plan prihajajo družinske zamere in skrivnosti. Precej pogosto temo v slovenski literaturi zadnjih let je Agata Tomažič vključila v roman lahkotno, pa vendar ne poenostavljeno ali površno. Z dobršno mero ironije je iz že tolikokrat ubesedene tragične nespravljivosti med brati sestavila svežo, čeprav srhljivo povest. Prav tako je zanimivo, da je bralcu razkrito veliko več, kot lahko odkrije kriminalistični inšpektor, ki se suka po Strmčniku, saj so se v malih vaških skupnostih “domačini večinoma vedli kot čreda bivolov, ki v snežnem metežu strne svoje vrste”. Mu pa, Robertu Obrhu (ki je pravzaprav detektivski antijunak, saj ga bolj kot preiskava zanima brezplačno parkirno mesto in nekaj ur brezskrbne smuke), večje zanimanje kot truplo v avtomobilu zbudi davno pogrešana oseba, tesno povezana z Vero Flajs. Vzvišena in maščevalna Vera, ki kroji usodo vsem okoli sebe, je namreč pred nekaj več kot petdesetimi leti prikrojila tudi svojo. Kako in zakaj boste morali poiskati v knjigi, tako kot Vera s prispodobo gradnje egitovskih piramid pokroviteljsko poduči inšpektorja: “Enigme, dragi moj inšpektor, so del življenja.” In prav enigmatičnost, zamolčanje, odprt konec … ki bralcu prepuščajo različne interpretacije, so bistvo in mikavnost za kriminalko kratkega, zato pa toliko bolj zgoščenega in dinamičnega Čmrljevega žleba. Seveda poleg stilske briljance, kratkih cinično-humornih uvidov, pikrih dovtipov in bistrega namigovanja ter posrečeno umeščenih umetnostnozgodovinskih vložkov. In tudi živih in zapomnljivih oseb z izdelanimi karakterji, za katere ti je mar – pa naj jih pomiluješ ali sovražiš – kar v kriminalkah pogosto pogrešam. V Strmčniku so glavne ženske, moški so bolj marionete; tako kot so pri čmrljih, ki se spomladi in poleti pasejo na pobočju Čmrljevega žleba, samo samice dovolj močne in trpežne, da ne podležejo nizkim temperaturam in preživijo zimo. Knjiga je ravno toliko napeta, kot je zabavna, ravno toliko visoko literarna, kot sproščeno ‘plažna’. Pisateljica bralcu z opisovanjem idiličnega okolja in zasnežene vasice ves čas mojstrsko zbuja zlovešč občutek in ga skupaj s protagonisti zapira v “snežno kroglo brez možnosti pobega”. Ponavadi kriminalko preberemo na dušek in zelo hitro pozabimo nanjo. Čmrljev žleb, kjer se ti že pri izgovarjanju naslova zdi, da so ti jezik popikali čmrlji, pa ti roji po glavi še dolgo po tem, ko obrneš zadnji list.

8 min

Piše: Katarina Mahnič Bereta: Maja Moll in Igor Velše Kriminalni roman Agate Tomažič Čmrljev žleb s spremno besedo Maje Novak je kombinacija, ki sem se je zares razveselila, saj sta mi obe avtorici neznansko pri srcu. Novakova je v devetdesetih letih prejšnjega stoletja izdala kar tri vsebinsko in slogovno izredno drzne novodobne kriminalne romane (zame še vedno najboljše slovensko kriminalno čtivo). Tomažičeva se je kriminalke lotila prvič, ji pa drznosti, zagonetnosti in inovativnosti ni manjkalo niti v njenih zbirkah kratkih zgodb Česar ne moreš povedati frizerki in Nož v ustih. S še dvema prijateljicama je besedno žonglirala v perfektno zblojenem Blodniku po Istri, humorni hvalnici ženskemu vandranju in svojevrstni socialistični estetiki, njene otipljive reportaže v potopisni knjigi Zakaj potujete v take dežele pa so sploh poglavje zase. Skratka, Agata Tomažič je pisateljica, ki se odlično znajde v zelo različnih žanrih, zakaj se ne bi tudi v kriminalnem. Seveda po svoje. Čmrljev žleb je ena izmed smučarskih prog v gorski vasici Strmčnik, ki ji kraljuje neuklonljiva in preračunljiva ter še vedno nad smučanjem navdušena devetdesetletnica Vera Flajs. Po denacionalizaciji je podedovala in obnovila družinski hotel, ki ga zdaj vodi s pomočjo pokorne hčere Vlaste. Njenega z alkoholom in igrami na srečo zasvojenega moža Romana, torej Verinega zeta, nekje proti pomladi najdejo ustreljenega globoko pod snegom v novem avtomobilu (ki ga je tja jeseni – ironično, kot igro na srečo – nastavil krajevni podjetnik Miran). Čez zimo Romana nihče ni pogrešal, saj naj bi, kot že toliko zim prej, odpotoval na Tajsko. Nihče ga tudi pretirano ne objokuje, še več, zaradi prikladnosti smrti – saj ne bo več mogel sramotiti družine in ogrožati proračuna družinskega podjetja – je dvom o njegovem samomoru več kot upravičen. To je pravzaprav edini očitni kriminalni zaplet v vsej knjigi, pa še ta se zgodi čisto na začetku. Tako da se po prvem branju Čmrljevega žleba vprašaš, ali je to sploh kriminalni roman? Ni šokov, ni krvi, ni brutalnosti, ni očitne akcije. Maja Novak v spremni besedi piše, da je po današnjih merilih kriminalka lahko katerakoli knjiga, v kateri sta navzoča kaznivo dejanje in negotov razplet zgodbe, celo Zločin in kazen Fjodorja M. Dostojevskega. In da so pravila zato, da jih kršimo. Agata Tomažič obvlada ‘drugačnost’, obvlada kršenje pravil, zato njena knjiga kar kliče po tem, da jo prebereš drugič. Kot smučanje. Ko se prvič spustiš po beli strmini, si osredotočen na progo, na tisto, kar se ti dogaja pod nogami in tik pred nosom, vsenaokrog je belina – čista, nedolžna, osvobajajoča. Šele pri drugem spustu začneš zaznavati okolico, barve, nevarnosti in pasti na videz še tako nedolžnega smučišča. Ali kot razmišlja Alma, ko začne snežiti: “Na začetku je bilo vedno vse videti ljubko, vasica s poprhom snežnih zrnc, ki kot čarobni prah posedejo po strehah in krošnjah dreves ter ponujajo idilično podobo. … Izkušnje so jo naučile, da se bodo lahne snežinke ponoči skoraj zagotovo okrepile v mokre, težke krpe, ki ne bodo več samo nedolžno čepele po strehah in žlebovih hiš v vasi in smrekah ob smučarskih progah, temveč bo njihova teža postala nevarna in uničevalna, one pa bodo povzročile kakšen udor ali celo plaz. Snega se ni dalo zaustaviti, kot ogenj je bil. Poguben in zloben.” Podobno se v Čmrljevem žlebu, najprej počasi in potem vedno hitreje, množijo, grmadijo in postopoma odstirajo zamolčane skrivnosti. Kot pri dobri stari Agathi Christie postanejo sumljivi vsi: Alma, mlada pomočnica v hotelu, ki si ne želi le preživeti, ampak hoče živeti dobro, bolje, tako da njena prizadevnost in ustrežljivost ne poznata meja. Bi po naročilu gospodarice lahko tudi ubijala? Miran, lokalni podjetnež, Almin ljubimec in Verin poslovni partner – bi ga ena ali druga ženska lahko pregovorila za umor? Ali pa bi bilo to lahko maščevanje Vlaste, ki se je z Romanom poročila bolj zaradi materinih zahtev kot iz ljubezni; ali Stojana, Vlastinega prvega, a nesojenega ljubimca, sina partijskega veljaka, ki se je raje, kot da bi živel v očetovi senci, odločil za gojenje konj v Strmčniku? Bi lahko ubijala Vera sama? Skupaj s sumi na levo in desno, med katere se mešajo spomini iz preteklosti, izpod površja vznika nova zgodba, povezana z našo polpreteklo zgodovino, razkrivajo se spori in nasprotja prejšnjih generacij, izrisujeta se dva bregova, na katerih so stali in stojijo protagonisti, na plan prihajajo družinske zamere in skrivnosti. Precej pogosto temo v slovenski literaturi zadnjih let je Agata Tomažič vključila v roman lahkotno, pa vendar ne poenostavljeno ali površno. Z dobršno mero ironije je iz že tolikokrat ubesedene tragične nespravljivosti med brati sestavila svežo, čeprav srhljivo povest. Prav tako je zanimivo, da je bralcu razkrito veliko več, kot lahko odkrije kriminalistični inšpektor, ki se suka po Strmčniku, saj so se v malih vaških skupnostih “domačini večinoma vedli kot čreda bivolov, ki v snežnem metežu strne svoje vrste”. Mu pa, Robertu Obrhu (ki je pravzaprav detektivski antijunak, saj ga bolj kot preiskava zanima brezplačno parkirno mesto in nekaj ur brezskrbne smuke), večje zanimanje kot truplo v avtomobilu zbudi davno pogrešana oseba, tesno povezana z Vero Flajs. Vzvišena in maščevalna Vera, ki kroji usodo vsem okoli sebe, je namreč pred nekaj več kot petdesetimi leti prikrojila tudi svojo. Kako in zakaj boste morali poiskati v knjigi, tako kot Vera s prispodobo gradnje egitovskih piramid pokroviteljsko poduči inšpektorja: “Enigme, dragi moj inšpektor, so del življenja.” In prav enigmatičnost, zamolčanje, odprt konec … ki bralcu prepuščajo različne interpretacije, so bistvo in mikavnost za kriminalko kratkega, zato pa toliko bolj zgoščenega in dinamičnega Čmrljevega žleba. Seveda poleg stilske briljance, kratkih cinično-humornih uvidov, pikrih dovtipov in bistrega namigovanja ter posrečeno umeščenih umetnostnozgodovinskih vložkov. In tudi živih in zapomnljivih oseb z izdelanimi karakterji, za katere ti je mar – pa naj jih pomiluješ ali sovražiš – kar v kriminalkah pogosto pogrešam. V Strmčniku so glavne ženske, moški so bolj marionete; tako kot so pri čmrljih, ki se spomladi in poleti pasejo na pobočju Čmrljevega žleba, samo samice dovolj močne in trpežne, da ne podležejo nizkim temperaturam in preživijo zimo. Knjiga je ravno toliko napeta, kot je zabavna, ravno toliko visoko literarna, kot sproščeno ‘plažna’. Pisateljica bralcu z opisovanjem idiličnega okolja in zasnežene vasice ves čas mojstrsko zbuja zlovešč občutek in ga skupaj s protagonisti zapira v “snežno kroglo brez možnosti pobega”. Ponavadi kriminalko preberemo na dušek in zelo hitro pozabimo nanjo. Čmrljev žleb, kjer se ti že pri izgovarjanju naslova zdi, da so ti jezik popikali čmrlji, pa ti roji po glavi še dolgo po tem, ko obrneš zadnji list.

Gorjanci, predstava po motivih Janeza Trdine

19. 2. 2023

Radio Slovenija, informativne oddaje Cankarjevem domu v Ljubljani je bila sinoči po motivih Bajk in povesti o Gorjancih pisatelja Janeza Trdine, uprizorjena predstava z naslovom Gorjanci, ki jo je režirala Maruša Kink, avtorska ekipa pa je priredila vsebino. Predstavo, v kateri so igrale Nataša Keser, Urša Kavčič in Zvezdana Novaković, si je ogledala Magda Tušar. Cankarjev dom, 18. 2. 2023 Gorjanci Po motivih Bajk in povesti o Gorjancih Janeza Trdine Besedilo: Janez Trdina in avtorska ekipa Režija: Maruša Kink Igrajo: Nataša Keser, Urša Kavčič, Zvezdana Novaković Scenografija in kostumografija: Vasilija Fišer Koreografija: Ana Pandur Glasba: Zvezdana Novaković Maska: Tinka Pobalinka Oblikovanje svetlobe: Jaka Varmuž Lektura: Simon Šerbinek Izvršna producentka: Mija Špiler Produkcija: Zavod Margareta Schwarzwald, Cankarjev dom, Mestno gledališče Ptuj in SSG Trst

1 min

Radio Slovenija, informativne oddaje Cankarjevem domu v Ljubljani je bila sinoči po motivih Bajk in povesti o Gorjancih pisatelja Janeza Trdine, uprizorjena predstava z naslovom Gorjanci, ki jo je režirala Maruša Kink, avtorska ekipa pa je priredila vsebino. Predstavo, v kateri so igrale Nataša Keser, Urša Kavčič in Zvezdana Novaković, si je ogledala Magda Tušar. Cankarjev dom, 18. 2. 2023 Gorjanci Po motivih Bajk in povesti o Gorjancih Janeza Trdine Besedilo: Janez Trdina in avtorska ekipa Režija: Maruša Kink Igrajo: Nataša Keser, Urša Kavčič, Zvezdana Novaković Scenografija in kostumografija: Vasilija Fišer Koreografija: Ana Pandur Glasba: Zvezdana Novaković Maska: Tinka Pobalinka Oblikovanje svetlobe: Jaka Varmuž Lektura: Simon Šerbinek Izvršna producentka: Mija Špiler Produkcija: Zavod Margareta Schwarzwald, Cankarjev dom, Mestno gledališče Ptuj in SSG Trst

Lunana: jak v razredu

17. 2. 2023

Ocena filma Izvirni naslov: Lunana: A Yak in the Classroom Režiser: Pawo Choyning Dorji Nastopajo: Sherab Dorji, Ugyen Norbu Lhendup, Kelden Lhamo Gurung, Pema Zam Piše: Gaja Poeschl Bere: Barbara Zupan Prvi butanski oskarjevski nominiranec – za zlati kipec se je potegoval v kategoriji najboljši mednarodni film – Lunana: jak v razredu spremlja mladega učitelja Ugyena med poučevanjem v najbolj odročni šoli na svetu v majhni himalajski vasici Lunana. Do najbližje civilizacije je osem dni hoda po hribovitih gorskih poteh, v vasi pa seveda ni ne elektrike ne tekoče vode, še uporaba toaletnega papirja se domačinom zdi smešno nepotrebna razvada. Ugyen, človek sodobnih navad in materialnih dobrin, napotitev na skrajni rob sveta dojema kot najhujšo možno kazen, kot tlako, ki jo pač mora opraviti, da bo nato končno lahko sledil svojim pevskim sanjam v tri tisoč tristo višinskih metrov nižji Avstraliji. Po poti navkreber svoje nejevolje nikakor ne skriva, prav nasprotno, na vsakem koraku strmega vzpona je nestrpen, odljuden, vase zaprt in nezainteresiran. Skratka, nikakor ni moč spregledati, kako zelo bi si želel biti kjerkoli drugje. A ko se s spremljevalcema končno prebije še čez zadnji prelaz, naleti na osupljiv sprejem in tako iskreno hvaležnost domačinov, za katere je učiteljski poklic skoraj nekaj božjega, za njihove otroke pa edina vez s prihodnostjo, da ga položaj povsem presune. Navdihnjen z drugačnim tempom življenja, z novim vrednostnim sistemom in predvsem z lepoto, ki Lunano prežema znotraj in zunaj, na svoje življenje pogleda s povsem novega zornega kota in meseci poučevanja kar švignejo mimo. Pred zimo pa je treba nazaj v dolino … Lunana: jak v razredu je film, ki ne komplicira, čeprav ga je bilo precej komplicirano posneti. Filmsko opremo so v vasico, v kateri prebivalci še nikoli niso videli kamere, avta, filma ali celo zobne pase, prinesli s 65 mulami. V treh mesecih, kolikor časa je trajalo snemanje, pa se ekipa ni niti enkrat okopala, zato so bili ob vrnitvi videti kot jaki. Tudi vonjali so menda tako. Domačine so igrali kar prebivalci vasi sami in čeprav je zgodba izmišljena, film podaja širši, skoraj dokumentarni vpogled, ki življenje v tako imenovani temni dolini približa iz različnih vidikov in se imenitno sklada z njegovo nežno, a globoko vsebino. Glavno sporočilo filma Lunana: jak v razredu je po besedah režiserja Pawa Choyning Dorjia, »da so upi in sanje, ki povezujejo človeštvo, celo v tako edinstvenem svetu enaki«, in prav ta edinstvena povezanost nečesa univerzalnega, kot je sreča, z nečim tako zelo specifičnim, kot je Lunana, film spremeni v vizualno in vsebinsko čudovito potovanje.

2 min

Ocena filma Izvirni naslov: Lunana: A Yak in the Classroom Režiser: Pawo Choyning Dorji Nastopajo: Sherab Dorji, Ugyen Norbu Lhendup, Kelden Lhamo Gurung, Pema Zam Piše: Gaja Poeschl Bere: Barbara Zupan Prvi butanski oskarjevski nominiranec – za zlati kipec se je potegoval v kategoriji najboljši mednarodni film – Lunana: jak v razredu spremlja mladega učitelja Ugyena med poučevanjem v najbolj odročni šoli na svetu v majhni himalajski vasici Lunana. Do najbližje civilizacije je osem dni hoda po hribovitih gorskih poteh, v vasi pa seveda ni ne elektrike ne tekoče vode, še uporaba toaletnega papirja se domačinom zdi smešno nepotrebna razvada. Ugyen, človek sodobnih navad in materialnih dobrin, napotitev na skrajni rob sveta dojema kot najhujšo možno kazen, kot tlako, ki jo pač mora opraviti, da bo nato končno lahko sledil svojim pevskim sanjam v tri tisoč tristo višinskih metrov nižji Avstraliji. Po poti navkreber svoje nejevolje nikakor ne skriva, prav nasprotno, na vsakem koraku strmega vzpona je nestrpen, odljuden, vase zaprt in nezainteresiran. Skratka, nikakor ni moč spregledati, kako zelo bi si želel biti kjerkoli drugje. A ko se s spremljevalcema končno prebije še čez zadnji prelaz, naleti na osupljiv sprejem in tako iskreno hvaležnost domačinov, za katere je učiteljski poklic skoraj nekaj božjega, za njihove otroke pa edina vez s prihodnostjo, da ga položaj povsem presune. Navdihnjen z drugačnim tempom življenja, z novim vrednostnim sistemom in predvsem z lepoto, ki Lunano prežema znotraj in zunaj, na svoje življenje pogleda s povsem novega zornega kota in meseci poučevanja kar švignejo mimo. Pred zimo pa je treba nazaj v dolino … Lunana: jak v razredu je film, ki ne komplicira, čeprav ga je bilo precej komplicirano posneti. Filmsko opremo so v vasico, v kateri prebivalci še nikoli niso videli kamere, avta, filma ali celo zobne pase, prinesli s 65 mulami. V treh mesecih, kolikor časa je trajalo snemanje, pa se ekipa ni niti enkrat okopala, zato so bili ob vrnitvi videti kot jaki. Tudi vonjali so menda tako. Domačine so igrali kar prebivalci vasi sami in čeprav je zgodba izmišljena, film podaja širši, skoraj dokumentarni vpogled, ki življenje v tako imenovani temni dolini približa iz različnih vidikov in se imenitno sklada z njegovo nežno, a globoko vsebino. Glavno sporočilo filma Lunana: jak v razredu je po besedah režiserja Pawa Choyning Dorjia, »da so upi in sanje, ki povezujejo človeštvo, celo v tako edinstvenem svetu enaki«, in prav ta edinstvena povezanost nečesa univerzalnega, kot je sreča, z nečim tako zelo specifičnim, kot je Lunana, film spremeni v vizualno in vsebinsko čudovito potovanje.

Nekaj sladkega

17. 2. 2023

Ocena filma Izvirni naslov: Nekaj sladkega Režiser: Tin Vodopivec Nastopajo: Saško Kocev, Jelena Jovanova, Ula Furlan, Tina Gorenjak, Nik Škrlec, Luka Korenčič, Oriana Girotto, Zinaida Dedakin, Nikola Silić, Aleksandar Mikić, Pedja Bajović, Ana Ribič, Ranko Babić, Sašo Đukić, Urška Majdič, Tin Vodopivec, skupina Joker OUT, Karim Merdjadi, Boris Kobal, Gašper Bergant, Aleš Novak, Alen Podlesnik, Jure Rajšp, Vid Sodnik Piše: Igor Harb Bere: Igor Velše Nekaj sladkega je nov neodvisni slovenski film, posnet povsem brez javnega sofinanciranja. Gre za romantično komedijo zmešnjav, žanr, ki je blizu soscenaristu, soproducentu in režiserju Tinu Vodopivcu, sicer znanemu stand-up komiku. Komedija je med gledalci bržkone najbolj priljubljen žanr, saj med najbolj gledanimi slovenskimi filmi prevladujejo komedije, pa čeprav predstavljajo majhen del domače produkcije. Glavna junakinja zgodbe je organizatorka dogodkov Kaja, ki jo upodobi odlična hrvaško-makedonska igralka Jelena Jovanova. Njena kariera je na dnu, a jo lahko reši udeležba svetovno znanega marketinškega guruja na konferenci v Ljubljani, ki pa žal obtiči v Skopju. Medtem ko se ga na vse kriplje trudi spraviti prek Balkana, prepriča hotelskega slaščičarja, ki mu je precej podoben, da ga oponaša. Oba lika odigra makedonski igralec Saško Kocev. Vse to seveda zakuha vse večjo godljo med organizatorji konference in hotelskim osebjem, vzporedno pa spremljamo dogodivščine guruja na poti v Ljubljano, ki so kot film ceste. Ta dvojna lokacija uravnoteži akcijo in ustvarja tempo zgodbe, poskrbi pa tudi za obilico dodatnega humorja. In humor je pri komediji vsekakor najpomembnejši element. Vodopivec gradi na bogatih izkušnjah in izpopolnjenjem poznavanju ključnih elementov komedije, tako da izgradnjo vzdušja in napetosti razbija z obilico šal in dovtipov, ki praviloma padejo na plodna tla. Pri tem si zasluži pohvalo za strpnost, saj se ob multikulturni zasedbi uspešno izogiba plehki stereotipizaciji posameznih narodov nekdanje skupne države, kar pa ne pomeni, da humor ni sočen, žmohten in zabeljen s kletvicami. Dobro izkoristi tudi parado znanih Slovencev, ki poživijo sicer povsem epizodne vloge in tako ustvarijo pomenljivejše like. Kljub neodvisni produkciji je tudi podoba filma povsem profesionalna, za kar gre zasluga tako nagrajenemu direktorju fotografije Darku Heriču kot tudi režiserju, ki kljub neizkušenosti očitno ve, kaj počne. Ustvarjanje filma je kompleksen in dolgotrajen proces, ki ga je brez sredstev skoraj nemogoče izpeljati, kar se je – z izjemo fenomena Pr’Hostar – poznalo pri vseh domačih neodvisnih filmih doslej. Morda Nekaj sladkega odpira novo poglavje.

2 min

Ocena filma Izvirni naslov: Nekaj sladkega Režiser: Tin Vodopivec Nastopajo: Saško Kocev, Jelena Jovanova, Ula Furlan, Tina Gorenjak, Nik Škrlec, Luka Korenčič, Oriana Girotto, Zinaida Dedakin, Nikola Silić, Aleksandar Mikić, Pedja Bajović, Ana Ribič, Ranko Babić, Sašo Đukić, Urška Majdič, Tin Vodopivec, skupina Joker OUT, Karim Merdjadi, Boris Kobal, Gašper Bergant, Aleš Novak, Alen Podlesnik, Jure Rajšp, Vid Sodnik Piše: Igor Harb Bere: Igor Velše Nekaj sladkega je nov neodvisni slovenski film, posnet povsem brez javnega sofinanciranja. Gre za romantično komedijo zmešnjav, žanr, ki je blizu soscenaristu, soproducentu in režiserju Tinu Vodopivcu, sicer znanemu stand-up komiku. Komedija je med gledalci bržkone najbolj priljubljen žanr, saj med najbolj gledanimi slovenskimi filmi prevladujejo komedije, pa čeprav predstavljajo majhen del domače produkcije. Glavna junakinja zgodbe je organizatorka dogodkov Kaja, ki jo upodobi odlična hrvaško-makedonska igralka Jelena Jovanova. Njena kariera je na dnu, a jo lahko reši udeležba svetovno znanega marketinškega guruja na konferenci v Ljubljani, ki pa žal obtiči v Skopju. Medtem ko se ga na vse kriplje trudi spraviti prek Balkana, prepriča hotelskega slaščičarja, ki mu je precej podoben, da ga oponaša. Oba lika odigra makedonski igralec Saško Kocev. Vse to seveda zakuha vse večjo godljo med organizatorji konference in hotelskim osebjem, vzporedno pa spremljamo dogodivščine guruja na poti v Ljubljano, ki so kot film ceste. Ta dvojna lokacija uravnoteži akcijo in ustvarja tempo zgodbe, poskrbi pa tudi za obilico dodatnega humorja. In humor je pri komediji vsekakor najpomembnejši element. Vodopivec gradi na bogatih izkušnjah in izpopolnjenjem poznavanju ključnih elementov komedije, tako da izgradnjo vzdušja in napetosti razbija z obilico šal in dovtipov, ki praviloma padejo na plodna tla. Pri tem si zasluži pohvalo za strpnost, saj se ob multikulturni zasedbi uspešno izogiba plehki stereotipizaciji posameznih narodov nekdanje skupne države, kar pa ne pomeni, da humor ni sočen, žmohten in zabeljen s kletvicami. Dobro izkoristi tudi parado znanih Slovencev, ki poživijo sicer povsem epizodne vloge in tako ustvarijo pomenljivejše like. Kljub neodvisni produkciji je tudi podoba filma povsem profesionalna, za kar gre zasluga tako nagrajenemu direktorju fotografije Darku Heriču kot tudi režiserju, ki kljub neizkušenosti očitno ve, kaj počne. Ustvarjanje filma je kompleksen in dolgotrajen proces, ki ga je brez sredstev skoraj nemogoče izpeljati, kar se je – z izjemo fenomena Pr’Hostar – poznalo pri vseh domačih neodvisnih filmih doslej. Morda Nekaj sladkega odpira novo poglavje.

Aleksij Kobal: Topologija Zlatoroga

13. 2. 2023

Piše: Matej Bogataj Bere: Aleksander Golja Topologija Zlatoroga Aleksija Kobala je sestrski roman njegovega Glasu; tam se je protagonist, raziskovalec zapuščenih teritorijev, s tovornim dvigalom spuščal v šišensko podzemlje, v vinske in podobne kleti, bil izoliran in tako postavljen pred različna psihična stanja, hkrati igrača in igralec lastnih notranjih vsebin, ki so bile tudi premislek o prostoru, predvsem pa resničnosti tistega zunaj nasproti tistemu znotraj. Ob tem je pomembna tudi pomenljivost najdenih predmetov, kar je bila priporočena eksperimentalna in umetniška metoda francoskih nadrealistov, pa še bi se našlo iz zakladnice zgodovine in teorije umetnosti. Če je bil v Glasu spust, potopitev v podzemlje, je Topologija Zlatoroga dvig proti nebu, med divje in težko prehodne vršace, kjer bivajo mitološka bitja, kot sta Zeleni lovec in Zlatorog, med skalne previse in nevarne balvane, ves tisti imaginarij, ki ga razvija recimo tudi Dane Zajc v igri Grmače: seveda so nevarnosti samo cena za lepoto in globino spoznanja in Kobalov roman je poln epifanij in mejnih, tudi ožarjenih stanj – eden manifestativnih stavkov romana govori o tem, da je provociranje norosti tudi izvabljanje in soočanje s svobodo. Zgodba se odvija v retrospektivi, inšpektor in primarij komentirata pripovedovalčevo izpoved in spominjanje na srečanje s skrivnostjo Enio, ki naj bi jo fotograf ob obisku idiličnega gorskega sveta omrežil in pridobil. Kot se izkaže kasneje, je namreč vodilna in najbolj aktivna v ekološki nevladni organizaciji, ki nasprotuje gradnji in pozidavi na območju Alpskega narodnega parka, kjer naj bi ravno agencija, ki je fotografa poslala na teren, z obnovo starih staj pridobila turistične zmogljivosti – in to ob koruptni podpori župana, ki si od tega veliko obeta, čeprav z bolj plemenitimi in bolj religioznimi cilji, kot jih ima mednarodni kapital, ki stoji zadaj. Gradnja objektov na planini se mu namreč zdi odveza in dejanje spomina na njegovo ljubezen Vero, Enjino mater, ki je skrivnostno izginila, za seboj pa kot geodetinja in amaterska raziskovalka gorskih zakotij pustila zapiske o gibanju na terenu, torej o tem, kako se pride na skrivno jaso. Ta v pripovedovalčevih mejnih psihičnih stanjih, ko se njegov odnos z Enio slabša, dobiva skoraj mitsko razsežnost, je torej hkrati gorniški sveti gral, Zlatorog, cilj, na katerega se mora prebiti in povzpeti za vsako ceno, če naj si v potu lastnega obraza prisluži polnost in zadovoljstvo. Kobal je ljubezensko zgodbo, ki se presenetljivo, skoraj čudežno začne in po nekaj nerodnostih hitro preide v krizo, podložil z mitologijo, gorska jasa je skoraj pravljičen in mitološki predmet, ki naj fotografu, podrejenemu kapitalu in naklonjenemu lagodju, zmakne tla pod nogami in mu da novo, jasnejšo podobo o svetu in njegovi pravi naravi. Pripoved je zagatna, spominjanje na dogodke opotekavo in skrivnostno, dolgo ne vemo, zakaj sta ob njegovi bolniški postelji psihiater in kriminalist, ki vse skupaj komentirata skladno s poslanstvom – eden deluje v smeri psihoanalize in ves čas vidi manke in čustvene pomanjkljivosti v fotografovem poročanju, drugi je sumničav in očitno nekaj ve, česar mi še ne. Pripovedovalec se zadržuje z informacijami, na obe strani, proti zasliševalcu in proti bralcu. Tudi ljubezenska zgodba je skrivnostna, Enia je bolj darilo z neba, eterična in praktična, zasanjana, idealistična in dejavna obenem. Fotograf, ki je kar nekaj svojih modelov uspešno zvabil v posteljo, kot se reče, je ob njej precej negotov, njegova dejanja naletijo na zanj nedoumljive, tudi skrajne reakcije. Enia je očitno fatalka, njen vedenjski vzorec mora fotograf šele spoznati, pred tem se preveč zanaša na moško moč in predsodkovno žensko pasivnost, kar pa je tokrat povsem drugače – Enia je bolj aktivna, bolj prisotna in bolj ve, kaj hoče in česa ne. Seveda se Kobalu pozna, da je predvsem slikar in da izhaja iz poznavanja upodabljajočih umetnosti in njihovih praks. Krajine in ljudi opisuje skozi oči nekoga, ki dvomi o svoji umetnosti, ki dvomi, da je fotografija, kakršno ustvarja, sploh umetnost. Občutljiv je za prostorske in barvne razsežnosti realnosti, veliko je opisov, ne le iz gorskega sveta, včasih je Kobal prav natančen, ko gre za svetlobne prelive, odtenke ali razpoke v prostoru, enkrat v visokogorju, pa tudi na gladini jezera, na nebu in sploh. Več je navezav na Anselma Adamsa in njegove fotografije, tudi na njegovo izpostavljenost med fotografiranjem, pa tudi premisleka, kaj zaustavitev trenutka pomeni – ga ubije ali vrže v slab približek večnosti? Ob tem je Topologija Zlatoroga še en prispevek h gorskemu potopisju, prepoznavna je nedvomna očaranost z Julijci, tamkajšnjimi ljudmi in raziskovalci, tudi zaljubljenci v vršace, skrivne poti in skrivnostne globeli.

6 min

Piše: Matej Bogataj Bere: Aleksander Golja Topologija Zlatoroga Aleksija Kobala je sestrski roman njegovega Glasu; tam se je protagonist, raziskovalec zapuščenih teritorijev, s tovornim dvigalom spuščal v šišensko podzemlje, v vinske in podobne kleti, bil izoliran in tako postavljen pred različna psihična stanja, hkrati igrača in igralec lastnih notranjih vsebin, ki so bile tudi premislek o prostoru, predvsem pa resničnosti tistega zunaj nasproti tistemu znotraj. Ob tem je pomembna tudi pomenljivost najdenih predmetov, kar je bila priporočena eksperimentalna in umetniška metoda francoskih nadrealistov, pa še bi se našlo iz zakladnice zgodovine in teorije umetnosti. Če je bil v Glasu spust, potopitev v podzemlje, je Topologija Zlatoroga dvig proti nebu, med divje in težko prehodne vršace, kjer bivajo mitološka bitja, kot sta Zeleni lovec in Zlatorog, med skalne previse in nevarne balvane, ves tisti imaginarij, ki ga razvija recimo tudi Dane Zajc v igri Grmače: seveda so nevarnosti samo cena za lepoto in globino spoznanja in Kobalov roman je poln epifanij in mejnih, tudi ožarjenih stanj – eden manifestativnih stavkov romana govori o tem, da je provociranje norosti tudi izvabljanje in soočanje s svobodo. Zgodba se odvija v retrospektivi, inšpektor in primarij komentirata pripovedovalčevo izpoved in spominjanje na srečanje s skrivnostjo Enio, ki naj bi jo fotograf ob obisku idiličnega gorskega sveta omrežil in pridobil. Kot se izkaže kasneje, je namreč vodilna in najbolj aktivna v ekološki nevladni organizaciji, ki nasprotuje gradnji in pozidavi na območju Alpskega narodnega parka, kjer naj bi ravno agencija, ki je fotografa poslala na teren, z obnovo starih staj pridobila turistične zmogljivosti – in to ob koruptni podpori župana, ki si od tega veliko obeta, čeprav z bolj plemenitimi in bolj religioznimi cilji, kot jih ima mednarodni kapital, ki stoji zadaj. Gradnja objektov na planini se mu namreč zdi odveza in dejanje spomina na njegovo ljubezen Vero, Enjino mater, ki je skrivnostno izginila, za seboj pa kot geodetinja in amaterska raziskovalka gorskih zakotij pustila zapiske o gibanju na terenu, torej o tem, kako se pride na skrivno jaso. Ta v pripovedovalčevih mejnih psihičnih stanjih, ko se njegov odnos z Enio slabša, dobiva skoraj mitsko razsežnost, je torej hkrati gorniški sveti gral, Zlatorog, cilj, na katerega se mora prebiti in povzpeti za vsako ceno, če naj si v potu lastnega obraza prisluži polnost in zadovoljstvo. Kobal je ljubezensko zgodbo, ki se presenetljivo, skoraj čudežno začne in po nekaj nerodnostih hitro preide v krizo, podložil z mitologijo, gorska jasa je skoraj pravljičen in mitološki predmet, ki naj fotografu, podrejenemu kapitalu in naklonjenemu lagodju, zmakne tla pod nogami in mu da novo, jasnejšo podobo o svetu in njegovi pravi naravi. Pripoved je zagatna, spominjanje na dogodke opotekavo in skrivnostno, dolgo ne vemo, zakaj sta ob njegovi bolniški postelji psihiater in kriminalist, ki vse skupaj komentirata skladno s poslanstvom – eden deluje v smeri psihoanalize in ves čas vidi manke in čustvene pomanjkljivosti v fotografovem poročanju, drugi je sumničav in očitno nekaj ve, česar mi še ne. Pripovedovalec se zadržuje z informacijami, na obe strani, proti zasliševalcu in proti bralcu. Tudi ljubezenska zgodba je skrivnostna, Enia je bolj darilo z neba, eterična in praktična, zasanjana, idealistična in dejavna obenem. Fotograf, ki je kar nekaj svojih modelov uspešno zvabil v posteljo, kot se reče, je ob njej precej negotov, njegova dejanja naletijo na zanj nedoumljive, tudi skrajne reakcije. Enia je očitno fatalka, njen vedenjski vzorec mora fotograf šele spoznati, pred tem se preveč zanaša na moško moč in predsodkovno žensko pasivnost, kar pa je tokrat povsem drugače – Enia je bolj aktivna, bolj prisotna in bolj ve, kaj hoče in česa ne. Seveda se Kobalu pozna, da je predvsem slikar in da izhaja iz poznavanja upodabljajočih umetnosti in njihovih praks. Krajine in ljudi opisuje skozi oči nekoga, ki dvomi o svoji umetnosti, ki dvomi, da je fotografija, kakršno ustvarja, sploh umetnost. Občutljiv je za prostorske in barvne razsežnosti realnosti, veliko je opisov, ne le iz gorskega sveta, včasih je Kobal prav natančen, ko gre za svetlobne prelive, odtenke ali razpoke v prostoru, enkrat v visokogorju, pa tudi na gladini jezera, na nebu in sploh. Več je navezav na Anselma Adamsa in njegove fotografije, tudi na njegovo izpostavljenost med fotografiranjem, pa tudi premisleka, kaj zaustavitev trenutka pomeni – ga ubije ali vrže v slab približek večnosti? Ob tem je Topologija Zlatoroga še en prispevek h gorskemu potopisju, prepoznavna je nedvomna očaranost z Julijci, tamkajšnjimi ljudmi in raziskovalci, tudi zaljubljenci v vršace, skrivne poti in skrivnostne globeli.

ur. Marija Stanonik: Ljubezen na daljavo

13. 2. 2023

Piše: Milan Vogel Bere: Matjaž Romih Tema aleksandrink, deklet in tudi poročenih žensk, ki so hodile služit v Egipt kot dojilje, hišne pomočnice, sobarice, negovalke in opravljati še mnoga druga dela, je bilo dolgo zapostavljena ali namerno spregledana kot neprijetna in celo obsojanja vredna. Marsikatera mati je namreč doma pustila dojenčka, da je lahko dojila tujega otroka za denar, s katerim je reševala dom. Med prvimi se je aleksandrinstva lotila Dorica Makuc, ki je leta 1993 pri goriški Mohorjevi izdala delo Aleksandrinke. V zadnjih letih je izšlo več študij, posneti so bili filmi in postavljene muzejske zbirke, pisma aleksandrink pa so vključena tudi v projekt spletne zbirke Pisma, ki jo pripravljajo v Raziskovalnem centru za humanistiko novogoriške univerze. Največ žensk je odšlo v različne kraje Egipta iz Vipavske doline in z Goriškega, še posebno med gradnjo in po odprtju Sueškega prekopa, saj so bile plače tudi dvakrat višje. Poleg gospodarskih razmer sta bila pomembna razloga za odhajanje tudi upostošenje med prvo svetovno vojno in vse močnejši pritisk fašističnega režima. Posebnost obsežne monografije Ljubezen na daljavo, ki jo je zasnovala in uredila ddr. Marija Stanonik, je v tem, da gre za nekaj čez sedemdeset pisem moža ženi in ne nasprotno. Iz njih je mogoče razbrati položaj moža, ki se je znašel v povsem novih vlogah. Njenih pisem se je ohranilo le nekaj, nekaj pa je tudi pisem drugih. Pisma so skenirana in prepisana v sodobnejši jezik. Ko je žena Angela leta 1931 odšla za štiri leta, je možu Ivanu Vetrihu prepustila leto dni staro hčerko, svojo bolno mater in močno zadolženo posestvo, ki pa so ga še med njeno odsotnostjo prodali na dražbi. Mož se je znašel v za takrat za moškega nenavadni vlogi varuha hčerke, kuharja in gospodarja. Veliko mož aleksandrink se je zapilo ali zbolelo, Ivan pa se je zatekal v izredno vernost in občasno tudiv pisanje pesmi. Marija Stanonik v svoji študiji poudarja večplastnost uporabe takšnih osebnih pisem, saj so odlično gradivo za dialektologe (za to monografijo je razpravo o narečju v teh pismih pripravila Danila Zuljan Kumar). Iz njih je mogoče potegniti tudi pomembne podatke o času njihovega nastanka, o materialni in duhovni kulturi, dogajanju v soseski, praznikih in še marsičem. Nekaj teh in še drugih tem so v samostojnih prispevkih obravnavali še potomci in drugi avtorji.

3 min

Piše: Milan Vogel Bere: Matjaž Romih Tema aleksandrink, deklet in tudi poročenih žensk, ki so hodile služit v Egipt kot dojilje, hišne pomočnice, sobarice, negovalke in opravljati še mnoga druga dela, je bilo dolgo zapostavljena ali namerno spregledana kot neprijetna in celo obsojanja vredna. Marsikatera mati je namreč doma pustila dojenčka, da je lahko dojila tujega otroka za denar, s katerim je reševala dom. Med prvimi se je aleksandrinstva lotila Dorica Makuc, ki je leta 1993 pri goriški Mohorjevi izdala delo Aleksandrinke. V zadnjih letih je izšlo več študij, posneti so bili filmi in postavljene muzejske zbirke, pisma aleksandrink pa so vključena tudi v projekt spletne zbirke Pisma, ki jo pripravljajo v Raziskovalnem centru za humanistiko novogoriške univerze. Največ žensk je odšlo v različne kraje Egipta iz Vipavske doline in z Goriškega, še posebno med gradnjo in po odprtju Sueškega prekopa, saj so bile plače tudi dvakrat višje. Poleg gospodarskih razmer sta bila pomembna razloga za odhajanje tudi upostošenje med prvo svetovno vojno in vse močnejši pritisk fašističnega režima. Posebnost obsežne monografije Ljubezen na daljavo, ki jo je zasnovala in uredila ddr. Marija Stanonik, je v tem, da gre za nekaj čez sedemdeset pisem moža ženi in ne nasprotno. Iz njih je mogoče razbrati položaj moža, ki se je znašel v povsem novih vlogah. Njenih pisem se je ohranilo le nekaj, nekaj pa je tudi pisem drugih. Pisma so skenirana in prepisana v sodobnejši jezik. Ko je žena Angela leta 1931 odšla za štiri leta, je možu Ivanu Vetrihu prepustila leto dni staro hčerko, svojo bolno mater in močno zadolženo posestvo, ki pa so ga še med njeno odsotnostjo prodali na dražbi. Mož se je znašel v za takrat za moškega nenavadni vlogi varuha hčerke, kuharja in gospodarja. Veliko mož aleksandrink se je zapilo ali zbolelo, Ivan pa se je zatekal v izredno vernost in občasno tudiv pisanje pesmi. Marija Stanonik v svoji študiji poudarja večplastnost uporabe takšnih osebnih pisem, saj so odlično gradivo za dialektologe (za to monografijo je razpravo o narečju v teh pismih pripravila Danila Zuljan Kumar). Iz njih je mogoče potegniti tudi pomembne podatke o času njihovega nastanka, o materialni in duhovni kulturi, dogajanju v soseski, praznikih in še marsičem. Nekaj teh in še drugih tem so v samostojnih prispevkih obravnavali še potomci in drugi avtorji.

Metod Pevec: Greh

13. 2. 2023

Piše: Marija Švajncer Bereta: Eva Longyka Marušič in Matjaž Romih Kriminalni roman Metoda Pevca s pomenljivim naslovom Greh je veliko več kot kriminalka in bi ga bilo mogoče ovrednotiti za mojstrovino in véliki roman. In kaj je tisto, kar govori o umetniški vrednosti novega Pevčevega dela? Zgoščeno intelektualno pisanje, premišljevanje o različnih vidikih življenja, od najbolj vzvišenih do tistih na dnu, iskanje odgovorov na vprašanja o smislu človekovega bivanja ter o skrivnostih tako ljudi v različnih položajih kot tudi narave in njene prvinskosti in živosti. Pa pojdimo lepo po vrsti. Kot je v kriminalnih romanih običajno, se na začetku zgodi umor. Kriminalista Kajetan Perko in Rudi Vavpotič se lotita dolgotrajnega postopka, s katerim skušata ugotoviti, kdo je umorjeni in kdo naj bi bil storilec. V pogovorih z osumljenci in ljudmi, ki so bili kakorkoli povezani s pokojnikom, kmalu izvesta, da je bil umorjenec dober človek, plemenit, razumevajoč in pogumen. Ves čas je skrbel za druge, bil je skromen, srčen in spodbuden. Toda to še ni bilo vse. Bil je tudi nekdanji duhovnik, ki se je od Cerkve odvrnil zaradi zlorab za njenimi zidovi, človek, ki je za storilce zahteval pravično kazen in je bil zanjo pripravljen tudi pričati na sodišču. Kriminalistična preiskava z vso forenzično strokovnostjo vred ni tisto, kar bi bilo v romanu poglavitno. Pomembne so drugačne metode inšpektorja Perka; preiskovalec se namreč ne drži ustaljenih pravil pri delu, temveč se človeško zbliža s preiskovanci, pričevalci in osumljenci in je z njimi oseben. Pozorno in z razumevanjem prisluhne njihovim življenjskim zgodbam, pripovedovanju o nesrečnem otroštvu, okoliščinah in dogodkih, ki so jih potisnili na rob družbe, med zasvojence z drogami, klošarje ter neprilagojene in izgubljene osebe. Vse te nesrečnike in obstrance prav dobro razume in se zna vživeti v njihovo stisko, saj je tudi sam preživel otroštvo v zavodu. Očeta ni poznal, njegovo precej redko ime, Kajetan, je zanj izbrala socialna delavka. Perkov sodelavec inšpektor Rudi je nekoliko nestrpen moški. Ne mara drugačnosti, velja pa za dobrega družinskega človeka, tako moža kot očeta. Nekako se pač prilagaja Kajetanu Perku. Ta neobičajni inšpektor je ljubitelj poezije in se k njej zateka kot k neke vrste pomoči pri policijskem delu. »Pesem ne nazadnje ni nič drugega kot zelo oseben in zelo poseben način govora; zastrt, enigmatičen, prirejen, olepšan, ritmiziran, včasih izgine celo sleherno sporočilo in ostane samo jezik, ostanejo besede, ki se trudijo spomniti pomenov in potrebujejo bralčevo pomoč.« Umorjeni duhovnik se je poglobil v Prešernovo pisavo in jo prevzel pri svojem kritičnem pisanju o veri in Bogu. Bil je poosebljena dobrota. Vsi prijatelji in znanci so o njem govorili samo naklonjeno in pohvalno, saj jim je znal podarjati občutek veljave in pomembnosti, čeprav jim je v življenju spodletelo in so se znašli v nezavidljivem položaju. In potem se zgodi, da mora tisti, ki opozarja na razloge za človekovo izgubljenost in dreza v osir, plačati z življenjem. Ustanova, ki jo je zapustil, strogo določa, kje so meje individualnega ravnanja in do kod sme posameznik s svojo moralno obsodbo. Umorjeni je bil svobodnega duha in nekakšen odpadnik. Med drugim se je zavzemal za to, da bi bilo treba obuditi zgodnje, predcerkveno in neetatizirano krščanstvo, staroversko religijo bogomilov. Čeprav zveni kot paradoks, je bil pokojnik teološki znanstvenik, pravi pisatelj. Bog je bil zanj zavezanost humanosti, humanost pa je vse prevečkrat ogrožena. »Ja, in ker v naši družbi dober človek postaja neopazen luzer. Dober človek se razdaja, dober je ravno zato, ker je dober za druge, ampak žal v tem solidarnostnem razdajanju izgublja moč. Če pa bi akumuliral moč – magari v imenu nečesa dobrega –, bi se ta moč prej ali slej sprevrgla v zlo.« Greh je nekdanji duhovnik razumel kot odstopanje od zapovedi, ki so načeloma sprejete v splošno korist. Institucionaliziranje greha namreč lahko slej ko prej postane zloraba. Dobrotnik se je zavzemal za svetost osebnega prostora. Tak ali drugačen dotik se lahko izrodi. »Zato se na koži lahko zgodijo najlepše stvari, vendar tudi največja grozodejstva. Z dotikom lahko ponižaš človeka bolj kot z besedo, bolj kot z udarcem.« Nekdanji duhovnik je občutil sočutje s ponižanimi in tako ali drugače poteptanimi ljudmi. Po svojih močeh je skušal ukrepati in jih rešiti iz obupa. Pisatelj Metod Pevec je roman Greh napisal na več jezikovnih ravneh. Nekateri protagonisti in protagonistke govorijo v zbornem jeziku, drugi uporabljajo pogovorni jezik ali sleng, prepleten z vulgarizmi in hrvatizmi, duhovnikovo pisanje, ki ga po naključju odkrijejo, je filozofsko poglobljeno in duhovno privzdignjeno. V knjigi je kar nekaj odlomkov, ki imajo poseben pomen in so zato napisani v ležečem tisku. Inšpektorja celo odigrata dialog, kakršen naj bi potekal na sodišču kot spopad med tožilcem in zagovornikom. Nekateri ljudje skušajo z grobo govorico prikrivati svojo ranjenost in občutke odrinjenosti. S posebno nežnostjo je opisana zrela ljubezen med inšpektorjem Kajetanom in novinarko Viardo, žensko, ki izgubi službo, kmalu pa se ji na portalu ponudi nova življenjska priložnost. Njuna ljubezen je preprosta, topla in spoštljiva. Dvojica v avtodomu odpotuje v kraje, kjer so bogomili nekoč verjeli v božjo ljubezen in človekovo dobroto. Umor je razrešen, toda po vsej verjetnosti se bo zgodila nova zgodba, pravzaprav dolg proces, v katerem bodo zagovorniki našli sto in en razlog, da ne bo nihče kaznovan. Naročniki umora bodo ostali lepo v ozadju. Metod Pevec je napisal veliko besed tudi o siceršnjem dogajanju v naši družbi, ostro in utemeljeno kritiko vsega, kar greni naše dneve.

7 min

Piše: Marija Švajncer Bereta: Eva Longyka Marušič in Matjaž Romih Kriminalni roman Metoda Pevca s pomenljivim naslovom Greh je veliko več kot kriminalka in bi ga bilo mogoče ovrednotiti za mojstrovino in véliki roman. In kaj je tisto, kar govori o umetniški vrednosti novega Pevčevega dela? Zgoščeno intelektualno pisanje, premišljevanje o različnih vidikih življenja, od najbolj vzvišenih do tistih na dnu, iskanje odgovorov na vprašanja o smislu človekovega bivanja ter o skrivnostih tako ljudi v različnih položajih kot tudi narave in njene prvinskosti in živosti. Pa pojdimo lepo po vrsti. Kot je v kriminalnih romanih običajno, se na začetku zgodi umor. Kriminalista Kajetan Perko in Rudi Vavpotič se lotita dolgotrajnega postopka, s katerim skušata ugotoviti, kdo je umorjeni in kdo naj bi bil storilec. V pogovorih z osumljenci in ljudmi, ki so bili kakorkoli povezani s pokojnikom, kmalu izvesta, da je bil umorjenec dober človek, plemenit, razumevajoč in pogumen. Ves čas je skrbel za druge, bil je skromen, srčen in spodbuden. Toda to še ni bilo vse. Bil je tudi nekdanji duhovnik, ki se je od Cerkve odvrnil zaradi zlorab za njenimi zidovi, človek, ki je za storilce zahteval pravično kazen in je bil zanjo pripravljen tudi pričati na sodišču. Kriminalistična preiskava z vso forenzično strokovnostjo vred ni tisto, kar bi bilo v romanu poglavitno. Pomembne so drugačne metode inšpektorja Perka; preiskovalec se namreč ne drži ustaljenih pravil pri delu, temveč se človeško zbliža s preiskovanci, pričevalci in osumljenci in je z njimi oseben. Pozorno in z razumevanjem prisluhne njihovim življenjskim zgodbam, pripovedovanju o nesrečnem otroštvu, okoliščinah in dogodkih, ki so jih potisnili na rob družbe, med zasvojence z drogami, klošarje ter neprilagojene in izgubljene osebe. Vse te nesrečnike in obstrance prav dobro razume in se zna vživeti v njihovo stisko, saj je tudi sam preživel otroštvo v zavodu. Očeta ni poznal, njegovo precej redko ime, Kajetan, je zanj izbrala socialna delavka. Perkov sodelavec inšpektor Rudi je nekoliko nestrpen moški. Ne mara drugačnosti, velja pa za dobrega družinskega človeka, tako moža kot očeta. Nekako se pač prilagaja Kajetanu Perku. Ta neobičajni inšpektor je ljubitelj poezije in se k njej zateka kot k neke vrste pomoči pri policijskem delu. »Pesem ne nazadnje ni nič drugega kot zelo oseben in zelo poseben način govora; zastrt, enigmatičen, prirejen, olepšan, ritmiziran, včasih izgine celo sleherno sporočilo in ostane samo jezik, ostanejo besede, ki se trudijo spomniti pomenov in potrebujejo bralčevo pomoč.« Umorjeni duhovnik se je poglobil v Prešernovo pisavo in jo prevzel pri svojem kritičnem pisanju o veri in Bogu. Bil je poosebljena dobrota. Vsi prijatelji in znanci so o njem govorili samo naklonjeno in pohvalno, saj jim je znal podarjati občutek veljave in pomembnosti, čeprav jim je v življenju spodletelo in so se znašli v nezavidljivem položaju. In potem se zgodi, da mora tisti, ki opozarja na razloge za človekovo izgubljenost in dreza v osir, plačati z življenjem. Ustanova, ki jo je zapustil, strogo določa, kje so meje individualnega ravnanja in do kod sme posameznik s svojo moralno obsodbo. Umorjeni je bil svobodnega duha in nekakšen odpadnik. Med drugim se je zavzemal za to, da bi bilo treba obuditi zgodnje, predcerkveno in neetatizirano krščanstvo, staroversko religijo bogomilov. Čeprav zveni kot paradoks, je bil pokojnik teološki znanstvenik, pravi pisatelj. Bog je bil zanj zavezanost humanosti, humanost pa je vse prevečkrat ogrožena. »Ja, in ker v naši družbi dober človek postaja neopazen luzer. Dober človek se razdaja, dober je ravno zato, ker je dober za druge, ampak žal v tem solidarnostnem razdajanju izgublja moč. Če pa bi akumuliral moč – magari v imenu nečesa dobrega –, bi se ta moč prej ali slej sprevrgla v zlo.« Greh je nekdanji duhovnik razumel kot odstopanje od zapovedi, ki so načeloma sprejete v splošno korist. Institucionaliziranje greha namreč lahko slej ko prej postane zloraba. Dobrotnik se je zavzemal za svetost osebnega prostora. Tak ali drugačen dotik se lahko izrodi. »Zato se na koži lahko zgodijo najlepše stvari, vendar tudi največja grozodejstva. Z dotikom lahko ponižaš človeka bolj kot z besedo, bolj kot z udarcem.« Nekdanji duhovnik je občutil sočutje s ponižanimi in tako ali drugače poteptanimi ljudmi. Po svojih močeh je skušal ukrepati in jih rešiti iz obupa. Pisatelj Metod Pevec je roman Greh napisal na več jezikovnih ravneh. Nekateri protagonisti in protagonistke govorijo v zbornem jeziku, drugi uporabljajo pogovorni jezik ali sleng, prepleten z vulgarizmi in hrvatizmi, duhovnikovo pisanje, ki ga po naključju odkrijejo, je filozofsko poglobljeno in duhovno privzdignjeno. V knjigi je kar nekaj odlomkov, ki imajo poseben pomen in so zato napisani v ležečem tisku. Inšpektorja celo odigrata dialog, kakršen naj bi potekal na sodišču kot spopad med tožilcem in zagovornikom. Nekateri ljudje skušajo z grobo govorico prikrivati svojo ranjenost in občutke odrinjenosti. S posebno nežnostjo je opisana zrela ljubezen med inšpektorjem Kajetanom in novinarko Viardo, žensko, ki izgubi službo, kmalu pa se ji na portalu ponudi nova življenjska priložnost. Njuna ljubezen je preprosta, topla in spoštljiva. Dvojica v avtodomu odpotuje v kraje, kjer so bogomili nekoč verjeli v božjo ljubezen in človekovo dobroto. Umor je razrešen, toda po vsej verjetnosti se bo zgodila nova zgodba, pravzaprav dolg proces, v katerem bodo zagovorniki našli sto in en razlog, da ne bo nihče kaznovan. Naročniki umora bodo ostali lepo v ozadju. Metod Pevec je napisal veliko besed tudi o siceršnjem dogajanju v naši družbi, ostro in utemeljeno kritiko vsega, kar greni naše dneve.

Vuk Ćosić: Nacija-Kultura

13. 2. 2023

Piše: Miša Gams Bereta: Eva Longyka Marušič in Matjaž Romih Vuk Čosić je mednarodno priznan klasik internetne umetnosti in soustanovitelj ljubljanskega laboratorija za digitalne medije (Ljudmila). Pesniška zbirka Nacija – Kultura je izdana kot nadaljevanje razstave Nacija-Kultura, ki je od 13. oktobra 2022 do 15. januarja 2023 potekala v Muzeju sodobne umetnosti Metelkova. Na koncu zbirke je avtor pojasnil nastanek projekta, ki sega v leto 2000, ko je v Narodnem muzeju potekala razstava ob dvestoti obletnici rojstva Franceta Prešerna. Takrat se je dva meseca v živo izpisovalo vse, kar so uporabniki vpisovali v spletni brskalnik Mat’Kurja. Na podoben način se je Čosić po 22 letih lotil razstave v Muzeju sodobne umetnosti na Metelkovi, le da je namesto nedelujočega portala Mat’Kurje uporabil Twitter, novodobni poligon za prikazovanje stališč, mnenj in vrednostnih sodb tako političnih veljakov kot tudi internetnih vplivnežev in drugih predstavnikov ljudstva. Pesniška zbirka Nacija - kultura je tako razstava v malem. Ponuja pregled sonetov, ki jih generira umetna inteligenca na podlagi promocijskih sloganov, političnih fraz in objav ljudi na družbenem omrežju Twitter, ki naj bi prav v tednih po Muskovem prevzemu bolj sproščeno podpiral svobodo govora. Zbirka je razdeljena na štiri tematske sklope – vsak izmed njih pa vključuje tri ali štiri poglavja. Prvi sklop je politične narave in vključuje naslove Panteon, Novice, Ustava in Programi. V prvih treh verzih se v njih seznanimo s političnim komentarjem, manifestom, sloganom ali členom iz ustave, nato pa sledi besedilo, ki ga je generirala umetna inteligenca. Ta deluje na način prebiranja tvitov trenutno dejavnega politika in v primeru, da objava ustreza vnaprej določenim tehničnim parametrom, iz njega generira pesem in jo umesti v obliko soneta. Tako npr. iz tvita politika Branka Grimsa, ki se glasi: “Evropa si zatiska oči pred spopadom civilizacije in barbarstva, / ki na njenih tleh vse bolj plamti. / Plameni, v katerih izginja Notre Dame, Naša Gospa, / so zato simbolni konec veličastne evropske civilizacije” … generira nadaljevanje soneta, ki poteka takole: “Ko pa se razvneti Rim nad nami, / se svet razodeva kot bipolarna motnjica; / na njih je samo nebogljena ženska moč: neskončna, / in nežnost konca sveta. /.../ V njih se razvneti duh časa; / očistijo jih le želje po moči, ki jim je sveta: a) nemirnih sil osiromašeni so narodi Evropejcem jasni…« Poleg Grimsovega najdemo v zbirki tudi tvite Aleša Hojsa, Žige Turka, Janeza Janše, Vinka Vasleta, Žana Mahniča, Aleša Primca, Vlade Republike Slovenije in drugih. Čeprav se je Čosić trudil, da bi izluščil tiste tvite, ki imajo v javnosti najbolj negativen predznak in predstavljajo primer sovražnega govora, dobimo vtis, da jim generator umetne inteligence zelo pogosto “pomaga” priti do bolj filozofskega ali celo romantičnega zaključka. Pri tem se njegova metoda dela le v manjših odtenkih razlikuje od metode dadaistov in nadrealistov, ki so na začetku prejšnjega stoletja metali v zrak fragmente svojih pesmi, da bi pretresli razmerje utečenih stavčnih členov in na naključen način prišli do dekonstrukcije starih vsebin. Kot zanimivost pesniške zbirke Nacija-Kultura lahko izpostavimo tudi starinsko pisavo, v kateri so napisani naslovi posameznih pesmi, saj njihova grafična podoba spominja na prvo izdajo Prešernovega Sonetnega venca. Pri tem pa se podobnost z delom Franceta Prešerna tudi konča, saj soneti nimajo rime, metruma niti akrostiha – sicer naj bi bili po Čosićevem mnenju preveč omejeni na ponavljajoče se vzorce oz. rešitve. Tudi Prešeren ni bil izbran naključno, saj je, tako pravi Čosić: “osebna zgodba žalostnega Prešerna dovolj žalostna (patriarhalna, pedofilska, alkoholna), da pri vsakokratni novi generaciji razmišljujočih zbuja tisto zdravo aromo nelagodja do pripadanja (kateremu koli) plemenu.” Svoje ugotovitve, do katerih je prišel v času dela na projektu Nacija-Kultura, je Vuk Ćosić na začetku zbirke strnil v stavek »Slovenija je mala in lepa, kakor duše njenih ljudi,« na koncu knjige pa poudarja, da ne gre za degenerirano, temveč generirano umetnost. Čeprav je umetna inteligenca glavni generator ustvarjanja sonetov, predstavlja zgolj algoritemski posrednik pri filtriranju bolj ali manj sovražnih tvitov, nepremičninskih, zaposlitvenih in erotičnih oglasov, navijaških sloganov in trgovskih reklam. Bolj ko se sprašujemo, kje in kako (po)iskati pesnika, bolj ugotavljamo, da vprašanje ni utemeljeno, saj je v dobi, ko bralčeva pozornost po nekaj sekundah pozornosti drastično upade, bolj pomembno vprašanje: kdo je bralec in kako filtrira oz. selekcionira podatke iz vsakdanjega življenja. Soneti v zbirki Vuka Čosića Nacija-Kultura niso le odslikava vrednot neoliberalne družbe in reciklirani “povzetki” prikaza delovanja demokracije, so tudi nazoren prikaz tega, na kakšen način delujejo naši možgani. Le-ti ob prebranem sloganu, katerega namen je v človeku prebuditi potrošnika, vernika, privrženca oziroma sledilca, odreagirajo s serijo nezavednih ali polzavestnih asociacij, ki se nanašajo na pretekla doživetja in t. i. dnevne usedline. Pri tem dostikrat odreagirajo čustveno in impulzivno, tako rekoč “na prvo žogo”, kar na družbenih omrežjih med drugim odseva tudi v podobi sovražnega govora. Vprašanje je, kako bi odreagirali, če bi si vzeli čas za razmislek in analizo širšega ozadja informacije, ki je ponavadi vzeta iz konteksta. Zato bi morda vseeno morali brati sonete iz zbirke Nacija-Kultura kot odslikavo iracionalne, degenerirane “instantne” kulture, ne zgolj kot v neskončnost generirane loopinge vedno istih patoloških vzorcev. Čeprav je umetniški trg že precej nasičen z glasbo, slikami in literarnimi poskusi umetne inteligence, je njihova umetniška vrednost na tako nizki ravni, da (vsaj zaenkrat) ne seže do kolen človeku iz mesa in krvi, ne glede na to, kako primitiven ta ostaja v svojih “tvitih”.

7 min

Piše: Miša Gams Bereta: Eva Longyka Marušič in Matjaž Romih Vuk Čosić je mednarodno priznan klasik internetne umetnosti in soustanovitelj ljubljanskega laboratorija za digitalne medije (Ljudmila). Pesniška zbirka Nacija – Kultura je izdana kot nadaljevanje razstave Nacija-Kultura, ki je od 13. oktobra 2022 do 15. januarja 2023 potekala v Muzeju sodobne umetnosti Metelkova. Na koncu zbirke je avtor pojasnil nastanek projekta, ki sega v leto 2000, ko je v Narodnem muzeju potekala razstava ob dvestoti obletnici rojstva Franceta Prešerna. Takrat se je dva meseca v živo izpisovalo vse, kar so uporabniki vpisovali v spletni brskalnik Mat’Kurja. Na podoben način se je Čosić po 22 letih lotil razstave v Muzeju sodobne umetnosti na Metelkovi, le da je namesto nedelujočega portala Mat’Kurje uporabil Twitter, novodobni poligon za prikazovanje stališč, mnenj in vrednostnih sodb tako političnih veljakov kot tudi internetnih vplivnežev in drugih predstavnikov ljudstva. Pesniška zbirka Nacija - kultura je tako razstava v malem. Ponuja pregled sonetov, ki jih generira umetna inteligenca na podlagi promocijskih sloganov, političnih fraz in objav ljudi na družbenem omrežju Twitter, ki naj bi prav v tednih po Muskovem prevzemu bolj sproščeno podpiral svobodo govora. Zbirka je razdeljena na štiri tematske sklope – vsak izmed njih pa vključuje tri ali štiri poglavja. Prvi sklop je politične narave in vključuje naslove Panteon, Novice, Ustava in Programi. V prvih treh verzih se v njih seznanimo s političnim komentarjem, manifestom, sloganom ali členom iz ustave, nato pa sledi besedilo, ki ga je generirala umetna inteligenca. Ta deluje na način prebiranja tvitov trenutno dejavnega politika in v primeru, da objava ustreza vnaprej določenim tehničnim parametrom, iz njega generira pesem in jo umesti v obliko soneta. Tako npr. iz tvita politika Branka Grimsa, ki se glasi: “Evropa si zatiska oči pred spopadom civilizacije in barbarstva, / ki na njenih tleh vse bolj plamti. / Plameni, v katerih izginja Notre Dame, Naša Gospa, / so zato simbolni konec veličastne evropske civilizacije” … generira nadaljevanje soneta, ki poteka takole: “Ko pa se razvneti Rim nad nami, / se svet razodeva kot bipolarna motnjica; / na njih je samo nebogljena ženska moč: neskončna, / in nežnost konca sveta. /.../ V njih se razvneti duh časa; / očistijo jih le želje po moči, ki jim je sveta: a) nemirnih sil osiromašeni so narodi Evropejcem jasni…« Poleg Grimsovega najdemo v zbirki tudi tvite Aleša Hojsa, Žige Turka, Janeza Janše, Vinka Vasleta, Žana Mahniča, Aleša Primca, Vlade Republike Slovenije in drugih. Čeprav se je Čosić trudil, da bi izluščil tiste tvite, ki imajo v javnosti najbolj negativen predznak in predstavljajo primer sovražnega govora, dobimo vtis, da jim generator umetne inteligence zelo pogosto “pomaga” priti do bolj filozofskega ali celo romantičnega zaključka. Pri tem se njegova metoda dela le v manjših odtenkih razlikuje od metode dadaistov in nadrealistov, ki so na začetku prejšnjega stoletja metali v zrak fragmente svojih pesmi, da bi pretresli razmerje utečenih stavčnih členov in na naključen način prišli do dekonstrukcije starih vsebin. Kot zanimivost pesniške zbirke Nacija-Kultura lahko izpostavimo tudi starinsko pisavo, v kateri so napisani naslovi posameznih pesmi, saj njihova grafična podoba spominja na prvo izdajo Prešernovega Sonetnega venca. Pri tem pa se podobnost z delom Franceta Prešerna tudi konča, saj soneti nimajo rime, metruma niti akrostiha – sicer naj bi bili po Čosićevem mnenju preveč omejeni na ponavljajoče se vzorce oz. rešitve. Tudi Prešeren ni bil izbran naključno, saj je, tako pravi Čosić: “osebna zgodba žalostnega Prešerna dovolj žalostna (patriarhalna, pedofilska, alkoholna), da pri vsakokratni novi generaciji razmišljujočih zbuja tisto zdravo aromo nelagodja do pripadanja (kateremu koli) plemenu.” Svoje ugotovitve, do katerih je prišel v času dela na projektu Nacija-Kultura, je Vuk Ćosić na začetku zbirke strnil v stavek »Slovenija je mala in lepa, kakor duše njenih ljudi,« na koncu knjige pa poudarja, da ne gre za degenerirano, temveč generirano umetnost. Čeprav je umetna inteligenca glavni generator ustvarjanja sonetov, predstavlja zgolj algoritemski posrednik pri filtriranju bolj ali manj sovražnih tvitov, nepremičninskih, zaposlitvenih in erotičnih oglasov, navijaških sloganov in trgovskih reklam. Bolj ko se sprašujemo, kje in kako (po)iskati pesnika, bolj ugotavljamo, da vprašanje ni utemeljeno, saj je v dobi, ko bralčeva pozornost po nekaj sekundah pozornosti drastično upade, bolj pomembno vprašanje: kdo je bralec in kako filtrira oz. selekcionira podatke iz vsakdanjega življenja. Soneti v zbirki Vuka Čosića Nacija-Kultura niso le odslikava vrednot neoliberalne družbe in reciklirani “povzetki” prikaza delovanja demokracije, so tudi nazoren prikaz tega, na kakšen način delujejo naši možgani. Le-ti ob prebranem sloganu, katerega namen je v človeku prebuditi potrošnika, vernika, privrženca oziroma sledilca, odreagirajo s serijo nezavednih ali polzavestnih asociacij, ki se nanašajo na pretekla doživetja in t. i. dnevne usedline. Pri tem dostikrat odreagirajo čustveno in impulzivno, tako rekoč “na prvo žogo”, kar na družbenih omrežjih med drugim odseva tudi v podobi sovražnega govora. Vprašanje je, kako bi odreagirali, če bi si vzeli čas za razmislek in analizo širšega ozadja informacije, ki je ponavadi vzeta iz konteksta. Zato bi morda vseeno morali brati sonete iz zbirke Nacija-Kultura kot odslikavo iracionalne, degenerirane “instantne” kulture, ne zgolj kot v neskončnost generirane loopinge vedno istih patoloških vzorcev. Čeprav je umetniški trg že precej nasičen z glasbo, slikami in literarnimi poskusi umetne inteligence, je njihova umetniška vrednost na tako nizki ravni, da (vsaj zaenkrat) ne seže do kolen človeku iz mesa in krvi, ne glede na to, kako primitiven ta ostaja v svojih “tvitih”.

Slovensko mladinsko gledališče: Ljubimki

12. 2. 2023

Slovensko mladinsko gledališče je na odrske deske sinoči premierno postavilo predstavo Ljubimki. Ta se v režiji Nine Ramšak Marković naslanja na istoimenski roman avstrijske nobelovke Elfriede Jelinek, ki se prek analize ljubezni in nasilja osredotoča na odnose med spoloma in obračunava z družbenimi normami. Na premieri je bil Matic Ferlan. PREMIERA: 11. 2. 2023, Slovensko mladinsko gledališče, Spodnja dvorana ZASEDBA: Režija: Nina Ramšak Marković Dramaturgija: Milan Ramšak Marković Scenografija: Igor Vasiljev Kostumografija: Maja Mirković Glasba: Drago Ivanuša Lektorica: Mateja Dermelj Asistentka dramaturgije (študijsko): Ula Talija Pollak Oblikovanje svetlobe: Andrej Hajdinjak Oblikovanje maske: Nathalie Horvat Vodji predstave: Jera Topolovec / Urša Červ NASTOPAJO: Primož Bezjak, Daša Doberšek, Boris Kos, Anja Novak, Ivan Peternelj, Romana Šalehar, Stane Tomazin, Miranda Trnjanin, Lara Vouk

1 min

Slovensko mladinsko gledališče je na odrske deske sinoči premierno postavilo predstavo Ljubimki. Ta se v režiji Nine Ramšak Marković naslanja na istoimenski roman avstrijske nobelovke Elfriede Jelinek, ki se prek analize ljubezni in nasilja osredotoča na odnose med spoloma in obračunava z družbenimi normami. Na premieri je bil Matic Ferlan. PREMIERA: 11. 2. 2023, Slovensko mladinsko gledališče, Spodnja dvorana ZASEDBA: Režija: Nina Ramšak Marković Dramaturgija: Milan Ramšak Marković Scenografija: Igor Vasiljev Kostumografija: Maja Mirković Glasba: Drago Ivanuša Lektorica: Mateja Dermelj Asistentka dramaturgije (študijsko): Ula Talija Pollak Oblikovanje svetlobe: Andrej Hajdinjak Oblikovanje maske: Nathalie Horvat Vodji predstave: Jera Topolovec / Urša Červ NASTOPAJO: Primož Bezjak, Daša Doberšek, Boris Kos, Anja Novak, Ivan Peternelj, Romana Šalehar, Stane Tomazin, Miranda Trnjanin, Lara Vouk

Rajko Grlić: Še ne povedane zgodbe

6. 2. 2023

Piše: Simon Popek Bere: Igor Velše Hrvaški režiser Rajko Grlić, predstavnik tako imenovane praške šole jugoslovanskih režiserjev, ki so se na sloviti češki akademiji FAMU šolali konec šestdesetih let in po zatrtju črnega filma v sedemdesetih odločilno zaznamovali kinematografijo nekdanje skupne države, je več kot filmski režiser. Je predvsem izvrsten pripovedovalec zgodb, ki je sopodpisal številne scenarije za druge avtorje, ustanavljal filmske festivale in imaginarne filmske šole, ustvaril cenjen multimedijski priročnik za snemanje filmov, vseskozi pa se je prepiral z oblastjo, cenzorji in ideološkimi antagonisti. Grlićevo življenje se bere kot napet roman. Ali film. Ali atraktivno napisana biografija. Ker je tako poseben, tudi knjige njegovih spominov Še ne povedane zgodbe ne moremo brati kot klasično avtobiografijo, kvečjemu kot avtobiografsko prozo, ki jo lahko konzumiramo v poljubnem vrstnem redu, saj se ne omejuje ne na kronološki vrstni red ne na strog formalni okvir. Še najbolj spominja na njegov znameniti multimedijski CD-rom s konca devetdesetih let, kjer je bil uporabnik povabljen, da prosto brska in odpira okna filmskih pojmov. V knjigi ti abecedno razvrščeni filmski pojmi – od antiklimaksa do westerna - občasno eksaktno, še večkrat pa metaforično povzemajo vsebino posamičnih zabeležk, ki bi jih lahko označili za vinjete, spomine, prebliske, z domišljijo prepletene dogodke ali anekdote. Kdor pričakuje detajlne opise prigod s snemalnih lokacij in razmišljanja o Grlićevem lastnem ustvarjalnem opusu, bo nemara razočaran, Še ne povedane zgodbe govorijo predvsem o dogodivščinah in življenjskih prelomnicah hedonista in gurmana, čigar umetniški status, prijateljstva in mednarodna veljava so mu odpirali vrata in ga povezovali s pomembnimi akterji umetniškega in političnega življenja. S politiko je bil zaradi svojih provokativnih projektov nemalokrat v sporu, še posebej po hrvaški osamosvojitvi; ni se je mogel otresti, čeprav je že med študijem v Pragi, v času sovjetske okupacije, ugotovil, da je politika zanj za vedno izgubila utopično razsežnost. Kot je Grlić skop v razmišljanju o svojem opusu, pa je precej bolj velikodušen do nekaterih svojih sodelavcev in mentorjev, v prvi vrsti Srdjana Karanovića, s katerim je sodeloval pri številnih scenarijih, ali Lordana Zafranovića, še enega praškega kolega, ki pa ju je sredi osemdesetih let na nasprotna bregova spravila znamenita Bela knjiga, seznam sovražnih elementov v hrvaški kulturi, ki je med drugim denunciral Grlića in ki ga je sopodpisal njegov prijatelj. Branku Bauerju, nemara največjemu hrvaškemu režiserju iz časa skupne države, pa je podelil naziv maverick, ki v filmskem svetu označuje velikega in zares osamljenega mojstra obrti. Mimogrede Grlić pojasni še njemu zoprno tezo črnovalovcev – še posebej Makavejeva in Pavlovića –, po kateri je politika, ki je leta 1972 uničila sijajno filmsko generacijo, z režiserji praške šole krpala svojo vest ter ji dovolila več svobode pri ustvarjanju, ker da je bil njihov odnos do režima blažji. Grlićeva knjiga Še ne povedane zgodbe je predvsem prvovrstna kronika nekega časa v nekem političnem prostoru in malce manj prvovrstna samorefleksija lastne ustvarjalne poti. V tem kontekstu je naravnost šokantna amnezija v odnosu do klasike Na vrat, na nos (kot so pri nas prevajali Grlom u jagode), najznamenitejše in najpopularnejše televizijske serije z območja nekdanje Jugoslavije, ki sta jo ustvarila Grlić in Karanović in ki še danes pomeni vrhunec ustvarjalnega opusa obeh velikanov. Če drži napoved, da namerava Grlić nadaljevati pisanje in dodajati nova poglavja, se lahko nadejamo popolnitve filmskih pojmov oziroma spregledanih poglavij. Še ne povedanih zgodb je zagotovo dovolj.

4 min

Piše: Simon Popek Bere: Igor Velše Hrvaški režiser Rajko Grlić, predstavnik tako imenovane praške šole jugoslovanskih režiserjev, ki so se na sloviti češki akademiji FAMU šolali konec šestdesetih let in po zatrtju črnega filma v sedemdesetih odločilno zaznamovali kinematografijo nekdanje skupne države, je več kot filmski režiser. Je predvsem izvrsten pripovedovalec zgodb, ki je sopodpisal številne scenarije za druge avtorje, ustanavljal filmske festivale in imaginarne filmske šole, ustvaril cenjen multimedijski priročnik za snemanje filmov, vseskozi pa se je prepiral z oblastjo, cenzorji in ideološkimi antagonisti. Grlićevo življenje se bere kot napet roman. Ali film. Ali atraktivno napisana biografija. Ker je tako poseben, tudi knjige njegovih spominov Še ne povedane zgodbe ne moremo brati kot klasično avtobiografijo, kvečjemu kot avtobiografsko prozo, ki jo lahko konzumiramo v poljubnem vrstnem redu, saj se ne omejuje ne na kronološki vrstni red ne na strog formalni okvir. Še najbolj spominja na njegov znameniti multimedijski CD-rom s konca devetdesetih let, kjer je bil uporabnik povabljen, da prosto brska in odpira okna filmskih pojmov. V knjigi ti abecedno razvrščeni filmski pojmi – od antiklimaksa do westerna - občasno eksaktno, še večkrat pa metaforično povzemajo vsebino posamičnih zabeležk, ki bi jih lahko označili za vinjete, spomine, prebliske, z domišljijo prepletene dogodke ali anekdote. Kdor pričakuje detajlne opise prigod s snemalnih lokacij in razmišljanja o Grlićevem lastnem ustvarjalnem opusu, bo nemara razočaran, Še ne povedane zgodbe govorijo predvsem o dogodivščinah in življenjskih prelomnicah hedonista in gurmana, čigar umetniški status, prijateljstva in mednarodna veljava so mu odpirali vrata in ga povezovali s pomembnimi akterji umetniškega in političnega življenja. S politiko je bil zaradi svojih provokativnih projektov nemalokrat v sporu, še posebej po hrvaški osamosvojitvi; ni se je mogel otresti, čeprav je že med študijem v Pragi, v času sovjetske okupacije, ugotovil, da je politika zanj za vedno izgubila utopično razsežnost. Kot je Grlić skop v razmišljanju o svojem opusu, pa je precej bolj velikodušen do nekaterih svojih sodelavcev in mentorjev, v prvi vrsti Srdjana Karanovića, s katerim je sodeloval pri številnih scenarijih, ali Lordana Zafranovića, še enega praškega kolega, ki pa ju je sredi osemdesetih let na nasprotna bregova spravila znamenita Bela knjiga, seznam sovražnih elementov v hrvaški kulturi, ki je med drugim denunciral Grlića in ki ga je sopodpisal njegov prijatelj. Branku Bauerju, nemara največjemu hrvaškemu režiserju iz časa skupne države, pa je podelil naziv maverick, ki v filmskem svetu označuje velikega in zares osamljenega mojstra obrti. Mimogrede Grlić pojasni še njemu zoprno tezo črnovalovcev – še posebej Makavejeva in Pavlovića –, po kateri je politika, ki je leta 1972 uničila sijajno filmsko generacijo, z režiserji praške šole krpala svojo vest ter ji dovolila več svobode pri ustvarjanju, ker da je bil njihov odnos do režima blažji. Grlićeva knjiga Še ne povedane zgodbe je predvsem prvovrstna kronika nekega časa v nekem političnem prostoru in malce manj prvovrstna samorefleksija lastne ustvarjalne poti. V tem kontekstu je naravnost šokantna amnezija v odnosu do klasike Na vrat, na nos (kot so pri nas prevajali Grlom u jagode), najznamenitejše in najpopularnejše televizijske serije z območja nekdanje Jugoslavije, ki sta jo ustvarila Grlić in Karanović in ki še danes pomeni vrhunec ustvarjalnega opusa obeh velikanov. Če drži napoved, da namerava Grlić nadaljevati pisanje in dodajati nova poglavja, se lahko nadejamo popolnitve filmskih pojmov oziroma spregledanih poglavij. Še ne povedanih zgodb je zagotovo dovolj.

Katarina Marinčič: Ženska s srebrnim očesom

6. 2. 2023

Piše: Ana Hancock Bereta: Lidija Hartman in Igor Velše Ženska s srebrnim očesom Katarine Marinčič je krajši roman, uokvirjen z začetkom in koncem kolesarskega izleta pripovedovalca Emila, dobro situiranega pisatelja pri petdesetih. Poletni izlet na prelaz nepričakovano postane pretresljiva izkušnja, ob kateri se pripovedovalec sprašuje, kaj se je zgodilo. Ker mu med prebivalci gorske vasice nihče ne verjame, posumi, da mu prikrivajo nekaj strašnega. Kmalu o njegovi presoji podvomi njegova žena, naposled pa tudi sam. Nepojasnjen dogodek zamaje njegovo zaupanje v svet in v samega sebe, kar privede do premisleka o resničnosti ter o tem, kaj lahko vemo. Avtorica bralca vseskozi mojstrsko drži v podobno shizofreni napetosti, saj vemo le toliko kot pripovedovalec sam. Sprva pričakujemo, da se bo razkrilo kriminalno dogajanje, nato pa psihične težave pripovedovalca. Na ozadju pričakovanja tako enega kot drugega naposled nenadejano vznikne še grozljivo, ki izhaja iz zloveščega pričakovanja nečesa pogubnega in nerazložljivega, npr. ob opisih zapuščene hiše: »Piš leze po dimniku kot revma po kosteh, bajta vzdihuje kot od privajene, ne prehude bolečine, lesna goba se napihuje kot kura pred spanjem: lahko bi tudi tako, v prispodobah, opisal, kar je slišal skozi priprta vrata. V resnici ni slišal ničesar, kar bi ga spominjalo na človeške glasove niti na glasove udomačenih živali«. Pripovedovalec je do prelomnega dogodka na prelazu bolj kot ne zgolj opazovalec, a tudi po tem pripoved večinoma izhaja iz njegove refleksije. Večina dogajanja se tako zgodi v pripovedovalčevi notranjosti, najsi gre za introspekcijo, za opažanje ali premišljevanje o tem, kako bi lahko bilo. Njegovo razmišljanje je razvejano, z mnogimi asociacijami, domnevami in predstavljanjem možnega. Od tod tudi za avtoričin stil značilni oklepaji. Pogoste medbesedilne navezave še poudarjajo pripovedovalčev intelektualizem, pri čemer so citati nemških in francoskih literatov v izvirnem jeziku. V odnosu do ljudi je poudarek na psihološki karakterizaciji likov, kot si jih predstavlja pripovedovalec, pri čemer na podlagi trenutnih opažanj sklepa na njihovo preteklo in tudi prihodnjo življenjsko pot: »Ogledal si jo je s spokojnim zanimanjem. Vse je videl, vse razumel. Z obraza ji je prebral, kako malo se ji je v življenju zgodilo.« Razlika med intelektualističnim diskurzom na eni strani in diskurzom kmečkega oziroma delavskega prebivalstva je očitna. Pripovedovalec je nad ljudmi s prelaza, ki jih imenuje »kmetavzi, kojoti«, vzvišen ne le intelektualno, temveč tudi moralno, zaradi česar ima končni preobrat lahko skorajda vzgojno, če že ne vsaj streznitveno funkcijo. Jezik je slikovit in filmsko nazoren ter gladko tekoč, ponekod se približa poeziji, prispodobe pa so zaradi pripovedovalčevega bogatega notranjega življenja pogosto pričakovano obširne: »… ubogo kot izložbena lutka, ki z izpahnjenimi rokami čaka, da jo bodo oblekli in ji nadeli lase; ganljivo kot okostje velike ribe, obeljeno od soli, na plaži iz vulkanskega peska, nastlani z nečednimi naplavinami.« Roman Katarine Marinčič Ženska s srebrnim očesom kljub relativni kratkosti odlikuje množica registrov in diskurzov, od knjižnega in celo poetičnega, pogovornega, intelektualističnega do gostilniškega, pri čemer so vsi enako prepričljivi. Struktura je jasno premišljena, slog pa učinkovit in izčiščen. Na stopetdesetih straneh se srečamo s kriminalko, satiro, grozljivim in psihološkim romanom.

4 min

Piše: Ana Hancock Bereta: Lidija Hartman in Igor Velše Ženska s srebrnim očesom Katarine Marinčič je krajši roman, uokvirjen z začetkom in koncem kolesarskega izleta pripovedovalca Emila, dobro situiranega pisatelja pri petdesetih. Poletni izlet na prelaz nepričakovano postane pretresljiva izkušnja, ob kateri se pripovedovalec sprašuje, kaj se je zgodilo. Ker mu med prebivalci gorske vasice nihče ne verjame, posumi, da mu prikrivajo nekaj strašnega. Kmalu o njegovi presoji podvomi njegova žena, naposled pa tudi sam. Nepojasnjen dogodek zamaje njegovo zaupanje v svet in v samega sebe, kar privede do premisleka o resničnosti ter o tem, kaj lahko vemo. Avtorica bralca vseskozi mojstrsko drži v podobno shizofreni napetosti, saj vemo le toliko kot pripovedovalec sam. Sprva pričakujemo, da se bo razkrilo kriminalno dogajanje, nato pa psihične težave pripovedovalca. Na ozadju pričakovanja tako enega kot drugega naposled nenadejano vznikne še grozljivo, ki izhaja iz zloveščega pričakovanja nečesa pogubnega in nerazložljivega, npr. ob opisih zapuščene hiše: »Piš leze po dimniku kot revma po kosteh, bajta vzdihuje kot od privajene, ne prehude bolečine, lesna goba se napihuje kot kura pred spanjem: lahko bi tudi tako, v prispodobah, opisal, kar je slišal skozi priprta vrata. V resnici ni slišal ničesar, kar bi ga spominjalo na človeške glasove niti na glasove udomačenih živali«. Pripovedovalec je do prelomnega dogodka na prelazu bolj kot ne zgolj opazovalec, a tudi po tem pripoved večinoma izhaja iz njegove refleksije. Večina dogajanja se tako zgodi v pripovedovalčevi notranjosti, najsi gre za introspekcijo, za opažanje ali premišljevanje o tem, kako bi lahko bilo. Njegovo razmišljanje je razvejano, z mnogimi asociacijami, domnevami in predstavljanjem možnega. Od tod tudi za avtoričin stil značilni oklepaji. Pogoste medbesedilne navezave še poudarjajo pripovedovalčev intelektualizem, pri čemer so citati nemških in francoskih literatov v izvirnem jeziku. V odnosu do ljudi je poudarek na psihološki karakterizaciji likov, kot si jih predstavlja pripovedovalec, pri čemer na podlagi trenutnih opažanj sklepa na njihovo preteklo in tudi prihodnjo življenjsko pot: »Ogledal si jo je s spokojnim zanimanjem. Vse je videl, vse razumel. Z obraza ji je prebral, kako malo se ji je v življenju zgodilo.« Razlika med intelektualističnim diskurzom na eni strani in diskurzom kmečkega oziroma delavskega prebivalstva je očitna. Pripovedovalec je nad ljudmi s prelaza, ki jih imenuje »kmetavzi, kojoti«, vzvišen ne le intelektualno, temveč tudi moralno, zaradi česar ima končni preobrat lahko skorajda vzgojno, če že ne vsaj streznitveno funkcijo. Jezik je slikovit in filmsko nazoren ter gladko tekoč, ponekod se približa poeziji, prispodobe pa so zaradi pripovedovalčevega bogatega notranjega življenja pogosto pričakovano obširne: »… ubogo kot izložbena lutka, ki z izpahnjenimi rokami čaka, da jo bodo oblekli in ji nadeli lase; ganljivo kot okostje velike ribe, obeljeno od soli, na plaži iz vulkanskega peska, nastlani z nečednimi naplavinami.« Roman Katarine Marinčič Ženska s srebrnim očesom kljub relativni kratkosti odlikuje množica registrov in diskurzov, od knjižnega in celo poetičnega, pogovornega, intelektualističnega do gostilniškega, pri čemer so vsi enako prepričljivi. Struktura je jasno premišljena, slog pa učinkovit in izčiščen. Na stopetdesetih straneh se srečamo s kriminalko, satiro, grozljivim in psihološkim romanom.

Aleš Jelenko: Terra incognita

6. 2. 2023

Piše: Miša Gams Bereta: Lidija Hartman in Igor Velše Aleš Jelenko se je v slovenskem literarnem prostoru utrdil s kratkoprozno zbirko Zgodbe iz podtalja, zbirko dramskih tekstov z naslovom Praznina in s številnimi pesniškimi zbirkami, ki jih je izdal bodisi v samozaložbi bodisi pri založbah Volosov hram, Kulturni center Maribor in Mariborska literarna družba. Pesniška zbirka Terra incognita, ki je v nasprotju s prejšnjimi izšla pri ljubljanski založbi KUD Apokalipsa, je že sedma po vrsti, v njej pa Jelenko raziskuje kognitivne pokrajine svojega uma v brezmejnem času in neopredeljivem prostoru. Zbirka je razdeljena na tri dele s pomenljivimi naslovi Prihod, Tavanje po goloti in Večerna sodba, v katerih se pesnik tu in tam obregne ob egipčansko mitologijo in filozofske ugotovitve ter jih spretno “zapakira” v kratke in domiselne koane, ki predstavljajo najbolj avtentičen izkaz avtorjevih občutij, o katerih sicer ne izvemo kaj dosti. Pesniški koani, ki v obliki vprašanj tu in tam skočijo iz pesmi, pa skozi združevanje navideznih nasprotij bralca napeljejo na pot raziskovanja sveta onkraj dualnosti. V pesmi z naslovom Dvojajčna dvojčka zapiše: “Je lopato mogoče zasaditi / v oster sneg / in izvleči roso? / In iztisniti limono / v kozarec / ter popiti čokolado? / Dvoplastnost, dvoplastnost, / še vedno / nas povsem / razorožiš.” O sebi pravi, da ni preobčutljiv, le mehak, čeprav se v pesmi Razmerje moči sprijazni z ugotovitvijo “Naša mehkoba / je naša / smrt!”, v pesmi Grob pa se na koncu pomenljivo vpraša: “Tudi sam se / izlivam vase. / Le kdo bo prste / pomolil vame?” V pesmi Stapljanje se pomudi ob stapljanju bitja s prstjo, ki mu predstavlja mater, in se skozi igro besed sprašuje, kakšno bi šele bilo stapljanje prsta s prstom in bitja z bitjem, v pesmi Dotik pa ugotavlja, da je najbolj resničen prav dotik, ki ga ni mogoče občutiti, saj prav njegov neobstoj vzpostavlja njegovo resničnost. Vendar pa Jelenko v svojih pesmih ne zahaja v dolgo filozofsko polemiziranje, temveč le navrže misel in jo skozi pesem precizno vodi do konca, v katerem zastavi vprašanje ali pa ga na kratko zaokroži v obliki lucidne sugestije. Občutja mehkobe se skozi pesniško zbirko Terra incognita prenašajo iz pesmi v pesem, dokler se občasno ne “utekočinijo” v drobcih vizualne poezije, ki mu služi kot igra besednih asociacij in zvočnih pomenov. V pesmi Crawling in my skin, posvečeni prezgodaj umrlemu ameriškemu glasbeniku Chesterju Benningtonu, na primer zapiše: “Demoni vstopajo / vate in vata/ v tvojem telesu / je premehka / za prihodnje / spomine, / ki u/d/a/r/j/a/j/o/, //dokler povsem / ne izgine / vata in vate / ni več mogoče / vstopiti.” Pesnik doživlja svet kot družbeni konstrukt, poln ostrih robov, znotraj katerega smo kot slabi opazovalci “vpeti v kartonaste škatle” in utesnjujoče kletke, medtem ko mu molk po drugi strani predstavlja “krik najiskrenejših besed”. Morda so zato njegove pesmi kratke, precizne in lucidne, saj je iznašel način, da, podobno kot to počno mojstri haikuja, z manj pove več in se bolj posveti izpeljavi misli kot kvantiteti samega zapisa. Najkrajše pesniške utrinke imenuje Okruški, v njih pa najpomembnejše ugotovitve preseje še skozi zadnje kritično sito, dokler jih ne strne v nekakšne zenovske parabole, kot sta: “Je groza prisotna / zaradi praznine?” in “Ne išči odgovora / v soseski, / ki ne vsebuje / tvojega imena.” V prvem delu zbirke Terra incognita se Aleš Jelenko ukvarja z očesom in pogledom ter ga spremlja vse do konca knjige, v drugem delu se spopada z dualnostjo življenja in smrti, v tretjem pa se dotakne razmerij moči in politične nekorektnosti. V pesmi z naslovom Politična (ne)korektnost zapiše: “Izdolbel / sem si / oko // in ga /postavil / na mizo, // da bi / tudi jaz / razumel // (s)lepoto.” Zdi se, kot da se pesnik zaveda etimologije in morfologije besed ter želi pojmom vrniti primarni pomen. Tako kot egipčanska boginja Izis sestavlja dele razdrobljenega Ozirisovega trupla v veri, da bo lahko spočela Horusa, tako Jelenko sestavlja drobce pojmov v veri, da bo vrnil starodavna občutja in pomene v obliki dekonstruirane pesmi. V seriji pesmi z naslovom Panteon, ki se nahaja v osrednjem delu zbirke, nagovarja egipčanske bogove, kot so Oziris, Tot, Ra, Set in Horus, da mu pomagajo priti do odgovorov in spoznanj o samem sebi. Tako v nekem trenutku pozove staroegipčanskega boga modrosti in zavetnika pisarjev Totha: “K tebi kličem, Tot: / “Je umetnost / norost? Odgovori mi,” / pogosto me namreč zanese / do skrajnega roba. // In če je rob / že del skrajnosti?” Po drugi strani pa se Jelenko sklicuje tudi na sodobnike. Med njimi prevladuje Miklavž Komelj, ki ga povzema na več mestih – najbolj nazorno v pesmi Duality of life and death, v kateri primerja življenje s filmsko dvorano in slikarskim platnom, medtem ko mu smrt predstavlja “prgišče besed, iz katerih raste življenje.” V pesmi Utopija ugotavlja, da nikjer ne najde takšne dojemljivosti kot v poeziji, zaključek pesmi pa bralca kljub predvidljivosti kar malo pretrese: “In ko bom umrl, / bom umrl // zato, / da me bodo / brali.” Kaj za konec reči drugega kot to, da upamo, da bodo Aleša Jelenka brali še za časa njegovega življenja in da bo pesniška zbirka Terra incognita dobila mesto v literarnem panteonu sodobnikov, kot si ga zasluži.

6 min

Piše: Miša Gams Bereta: Lidija Hartman in Igor Velše Aleš Jelenko se je v slovenskem literarnem prostoru utrdil s kratkoprozno zbirko Zgodbe iz podtalja, zbirko dramskih tekstov z naslovom Praznina in s številnimi pesniškimi zbirkami, ki jih je izdal bodisi v samozaložbi bodisi pri založbah Volosov hram, Kulturni center Maribor in Mariborska literarna družba. Pesniška zbirka Terra incognita, ki je v nasprotju s prejšnjimi izšla pri ljubljanski založbi KUD Apokalipsa, je že sedma po vrsti, v njej pa Jelenko raziskuje kognitivne pokrajine svojega uma v brezmejnem času in neopredeljivem prostoru. Zbirka je razdeljena na tri dele s pomenljivimi naslovi Prihod, Tavanje po goloti in Večerna sodba, v katerih se pesnik tu in tam obregne ob egipčansko mitologijo in filozofske ugotovitve ter jih spretno “zapakira” v kratke in domiselne koane, ki predstavljajo najbolj avtentičen izkaz avtorjevih občutij, o katerih sicer ne izvemo kaj dosti. Pesniški koani, ki v obliki vprašanj tu in tam skočijo iz pesmi, pa skozi združevanje navideznih nasprotij bralca napeljejo na pot raziskovanja sveta onkraj dualnosti. V pesmi z naslovom Dvojajčna dvojčka zapiše: “Je lopato mogoče zasaditi / v oster sneg / in izvleči roso? / In iztisniti limono / v kozarec / ter popiti čokolado? / Dvoplastnost, dvoplastnost, / še vedno / nas povsem / razorožiš.” O sebi pravi, da ni preobčutljiv, le mehak, čeprav se v pesmi Razmerje moči sprijazni z ugotovitvijo “Naša mehkoba / je naša / smrt!”, v pesmi Grob pa se na koncu pomenljivo vpraša: “Tudi sam se / izlivam vase. / Le kdo bo prste / pomolil vame?” V pesmi Stapljanje se pomudi ob stapljanju bitja s prstjo, ki mu predstavlja mater, in se skozi igro besed sprašuje, kakšno bi šele bilo stapljanje prsta s prstom in bitja z bitjem, v pesmi Dotik pa ugotavlja, da je najbolj resničen prav dotik, ki ga ni mogoče občutiti, saj prav njegov neobstoj vzpostavlja njegovo resničnost. Vendar pa Jelenko v svojih pesmih ne zahaja v dolgo filozofsko polemiziranje, temveč le navrže misel in jo skozi pesem precizno vodi do konca, v katerem zastavi vprašanje ali pa ga na kratko zaokroži v obliki lucidne sugestije. Občutja mehkobe se skozi pesniško zbirko Terra incognita prenašajo iz pesmi v pesem, dokler se občasno ne “utekočinijo” v drobcih vizualne poezije, ki mu služi kot igra besednih asociacij in zvočnih pomenov. V pesmi Crawling in my skin, posvečeni prezgodaj umrlemu ameriškemu glasbeniku Chesterju Benningtonu, na primer zapiše: “Demoni vstopajo / vate in vata/ v tvojem telesu / je premehka / za prihodnje / spomine, / ki u/d/a/r/j/a/j/o/, //dokler povsem / ne izgine / vata in vate / ni več mogoče / vstopiti.” Pesnik doživlja svet kot družbeni konstrukt, poln ostrih robov, znotraj katerega smo kot slabi opazovalci “vpeti v kartonaste škatle” in utesnjujoče kletke, medtem ko mu molk po drugi strani predstavlja “krik najiskrenejših besed”. Morda so zato njegove pesmi kratke, precizne in lucidne, saj je iznašel način, da, podobno kot to počno mojstri haikuja, z manj pove več in se bolj posveti izpeljavi misli kot kvantiteti samega zapisa. Najkrajše pesniške utrinke imenuje Okruški, v njih pa najpomembnejše ugotovitve preseje še skozi zadnje kritično sito, dokler jih ne strne v nekakšne zenovske parabole, kot sta: “Je groza prisotna / zaradi praznine?” in “Ne išči odgovora / v soseski, / ki ne vsebuje / tvojega imena.” V prvem delu zbirke Terra incognita se Aleš Jelenko ukvarja z očesom in pogledom ter ga spremlja vse do konca knjige, v drugem delu se spopada z dualnostjo življenja in smrti, v tretjem pa se dotakne razmerij moči in politične nekorektnosti. V pesmi z naslovom Politična (ne)korektnost zapiše: “Izdolbel / sem si / oko // in ga /postavil / na mizo, // da bi / tudi jaz / razumel // (s)lepoto.” Zdi se, kot da se pesnik zaveda etimologije in morfologije besed ter želi pojmom vrniti primarni pomen. Tako kot egipčanska boginja Izis sestavlja dele razdrobljenega Ozirisovega trupla v veri, da bo lahko spočela Horusa, tako Jelenko sestavlja drobce pojmov v veri, da bo vrnil starodavna občutja in pomene v obliki dekonstruirane pesmi. V seriji pesmi z naslovom Panteon, ki se nahaja v osrednjem delu zbirke, nagovarja egipčanske bogove, kot so Oziris, Tot, Ra, Set in Horus, da mu pomagajo priti do odgovorov in spoznanj o samem sebi. Tako v nekem trenutku pozove staroegipčanskega boga modrosti in zavetnika pisarjev Totha: “K tebi kličem, Tot: / “Je umetnost / norost? Odgovori mi,” / pogosto me namreč zanese / do skrajnega roba. // In če je rob / že del skrajnosti?” Po drugi strani pa se Jelenko sklicuje tudi na sodobnike. Med njimi prevladuje Miklavž Komelj, ki ga povzema na več mestih – najbolj nazorno v pesmi Duality of life and death, v kateri primerja življenje s filmsko dvorano in slikarskim platnom, medtem ko mu smrt predstavlja “prgišče besed, iz katerih raste življenje.” V pesmi Utopija ugotavlja, da nikjer ne najde takšne dojemljivosti kot v poeziji, zaključek pesmi pa bralca kljub predvidljivosti kar malo pretrese: “In ko bom umrl, / bom umrl // zato, / da me bodo / brali.” Kaj za konec reči drugega kot to, da upamo, da bodo Aleša Jelenka brali še za časa njegovega življenja in da bo pesniška zbirka Terra incognita dobila mesto v literarnem panteonu sodobnikov, kot si ga zasluži.

Leonora Flis: Enakozvočja

6. 2. 2023

Piše: Veronika Šoster Bereta Igor Velše in Lidija Hartman Druga zbirka kratke proze Leonore Flis Enakozvočja je izšla pri založbi Miš v zbirki, posvečeni prav kratki prozi. Avtorica je leta 2015 že navdušila z zbirko Upogib časa, v kateri se je spogledovala z dnevniško formo in lovila okruške newyorškega prostora in časa. V njeni drugi zbirki so zgodbe veliko bolj klasične, enak pa ostaja njihov rahlo nostalgični in rahlo trpki nadih, ki se obrača v preteklost. Liki v zgodbah pogosto gledajo stare fotografije, lastne ali družinske, na njih iščejo kaj znanega, kaj odkritega, kaj še skritega, kaj toplega ali preprosto domačnega. Naslovna enakozvočja tako niso čisto zavezana glasbi, temveč bolj ljudem, ki doživljajo zelo različne usode, pa vendar ostajajo podobno zveneči v svoji občutljivosti, nežnosti, pogosto tudi bolečini in razočaranju. Največ zgodb je družinskih, pri čemer nekatere ostajajo čisto prijetne, druge pa pokažejo svojo temno stran. Sploh v drugi polovici zbirke naletimo na kar tri težke zgodbe, na primer o fantu, ki ga zlorablja očim, a nima moči, da bi se komu zaupal, pa o sestri, ki obišče brata na psihiatričnem oddelku, saj se je zaradi travme iz otroštva popolnoma zaprl vase, pa tudi tista o deklici, ki jo babica za kazen zapira v temno vlažno klet, medtem ko se iz kuhinje širi sladek vonj po biskvitu. Zagotovo te zgodbe najbolj izstopajo po intenzivnosti, vendar še bolj delujejo tiste bolj sanjave, ki se samo s konicami prstov lahno dotikajo bolečin tipk klavirja. Ravno klavir je tisti simbol, ki se v zbirki največkrat pojavi v povezavi z izgubo, zato ne preseneča, da je pristal tudi na naslovnici knjige. Najprej naletimo na veličasten, več kot sto let star očetov klavir iz rdečerjavega mahagonija, ki je v hišo prišel z Dunaja. Hči pa se ob pogledu nanj ne ukvarja z zvočnostjo ali čim romantičnim, kot je pogosto pri glasbenih motivih, temveč razmišlja, katero drevo je moralo umreti za izdelavo tega imenitnega glasbila, ki ji toliko pomeni. Obnemeli klavir je namreč njena vez z očetom, ki ga ni več. Tudi kasneje sreča neuglašeni in tihi klavir, na katerega nihče ne igra – gre za simbolni prikaz zamujene priložnosti, odteklega časa, ko naše želje in sanje prekine usoda. Obenem gre za spoznanje, da življenja ne moremo ujeti v stekleno kroglo ali na fotografijo, pa če si še tako želimo. V zvezi s tem se pojavi izraz, ki se zrcali v naslovu, brezzvočje. Ta odsotnost zvoka v prisotnosti glasbila je nekaj še posebej glasnega in tragičnega. Med družinskimi zgodbami izstopajo tudi tiste, ki pokažejo večplastne like, kompleksne situacije ali spreminjanje odnosov skozi čas. Takšna je na primer zgodba o družini z majhno deklico, ki jih v domači trgovini med vojno obiskuje italijanski vojak. Deklica se z njim poveže, saj čuti, da je tudi njemu vojna nekaj tujega in neznosnega, ob njegovi smrti pa žaluje. Z njim jo povezuje tudi glasba, njegove orglice, ki ostanejo neme, a se sčasoma nauči, kako jih pripraviti do pesmi in s tem pozdraviti svojo otroško bolečino. Tudi zgodba o deklici in njenem dedku, ki je vedno nosil klobuk, zdaj pa je priklenjen na posteljo, je grenko-sladka, saj se protagonistka ne more odtrgati od srečnih in živahnih podob, ki se rišejo pred njo in so tako v kontrastu z nepremičnim človekom, ki počasi odhaja. Avtorica zna iz najbolj banalnih predmetov ustvariti močne simbole, tako je tudi tukaj, saj klobuk ni le pokrivalo, ki spremlja vse njene lepe trenutke z dedkom, temveč skriva tudi vojne brazgotine. Poleg predmetov so pomembne tudi čutne zaznave, saj lahko spomin prebudi vonj očetovega najljubšega puloverja, toplina dotika, vonj po morju ali občutek vetra na obrazu. Priklic spominov tako deluje skozi različne kanale, obenem pa je tu še vedno vprašanje točnosti in natančnosti spomina. Spomini so lahko bledi, izmišljeni, prikrojeni, včasih si naslikajo kaj, kar lažje prenesemo, včasih kaj, kar bi si želeli, da se je zgodilo: »Vsako pomlad Zana sedi v velikem zaprašenem fotelju v sicer skoraj prazni dnevni sobi stare očetove hiše in posluša. Da ujame šepet tistega, kar je nekoč bilo. Ugnezditi se želi v spomine. Pozorno sledi vsakemu občutku in vsaki misli, ki jo vodita skozi preteklo. Čeprav obnavlja večkrat obnovljeno, se ji vedno znova izrišejo novi odtenki doživetega. Lahko pa tudi izmišljenega. Ve namreč, da si dele zgodb zdaj piše sama, da ustvarja svetove, ki jih morda nikoli ni bilo.« Poleg družinskih so tu tudi partnerske zgodbe, recimo o prvem srečanju in skupnem življenju, o odtujitvi, pa tudi zgodbe o odraščanju in iskanju svojega poslanstva. Nekatere se dogajajo v preteklosti, zaznamuje jih rahlo starinski jezik, ki ni pretiran, spet druge se dogajajo nekje v približni sedanjosti. Tudi krajevno so različne, največkrat pa se pojavita Slovenija in ZDA, kar je avtorici Leonori Flis tudi iz lastnih izkušenj najbližje. Kljub temu pa Amerika, čeprav je izpisana avtentično, pogosto deluje le kot kulisa, saj ni zares izkoriščena kot dogajalni prostor. Še vedno je odlika avtorice, da zgodb ne gradi proti nekemu šokantnemu vrhuncu ali preobratu, ampak ji uspevajo izseki in impresije, ki se pogosto končajo lirično in pobožajo s svojo predanostjo in skrbnostjo do likov, škoda pa je, da knjiga ne izraža bolj prepoznavnega avtorskega sloga, ki se je nakazoval že v Upogibu časa, ki je močno izstopal. Ves čas se nam namreč zdi, da smo te zgodbe nekje že brali. Morda pa je to le spomin, ki se prebuja. Ob tišini ali zvoku črnih in belih tipk.

6 min

Piše: Veronika Šoster Bereta Igor Velše in Lidija Hartman Druga zbirka kratke proze Leonore Flis Enakozvočja je izšla pri založbi Miš v zbirki, posvečeni prav kratki prozi. Avtorica je leta 2015 že navdušila z zbirko Upogib časa, v kateri se je spogledovala z dnevniško formo in lovila okruške newyorškega prostora in časa. V njeni drugi zbirki so zgodbe veliko bolj klasične, enak pa ostaja njihov rahlo nostalgični in rahlo trpki nadih, ki se obrača v preteklost. Liki v zgodbah pogosto gledajo stare fotografije, lastne ali družinske, na njih iščejo kaj znanega, kaj odkritega, kaj še skritega, kaj toplega ali preprosto domačnega. Naslovna enakozvočja tako niso čisto zavezana glasbi, temveč bolj ljudem, ki doživljajo zelo različne usode, pa vendar ostajajo podobno zveneči v svoji občutljivosti, nežnosti, pogosto tudi bolečini in razočaranju. Največ zgodb je družinskih, pri čemer nekatere ostajajo čisto prijetne, druge pa pokažejo svojo temno stran. Sploh v drugi polovici zbirke naletimo na kar tri težke zgodbe, na primer o fantu, ki ga zlorablja očim, a nima moči, da bi se komu zaupal, pa o sestri, ki obišče brata na psihiatričnem oddelku, saj se je zaradi travme iz otroštva popolnoma zaprl vase, pa tudi tista o deklici, ki jo babica za kazen zapira v temno vlažno klet, medtem ko se iz kuhinje širi sladek vonj po biskvitu. Zagotovo te zgodbe najbolj izstopajo po intenzivnosti, vendar še bolj delujejo tiste bolj sanjave, ki se samo s konicami prstov lahno dotikajo bolečin tipk klavirja. Ravno klavir je tisti simbol, ki se v zbirki največkrat pojavi v povezavi z izgubo, zato ne preseneča, da je pristal tudi na naslovnici knjige. Najprej naletimo na veličasten, več kot sto let star očetov klavir iz rdečerjavega mahagonija, ki je v hišo prišel z Dunaja. Hči pa se ob pogledu nanj ne ukvarja z zvočnostjo ali čim romantičnim, kot je pogosto pri glasbenih motivih, temveč razmišlja, katero drevo je moralo umreti za izdelavo tega imenitnega glasbila, ki ji toliko pomeni. Obnemeli klavir je namreč njena vez z očetom, ki ga ni več. Tudi kasneje sreča neuglašeni in tihi klavir, na katerega nihče ne igra – gre za simbolni prikaz zamujene priložnosti, odteklega časa, ko naše želje in sanje prekine usoda. Obenem gre za spoznanje, da življenja ne moremo ujeti v stekleno kroglo ali na fotografijo, pa če si še tako želimo. V zvezi s tem se pojavi izraz, ki se zrcali v naslovu, brezzvočje. Ta odsotnost zvoka v prisotnosti glasbila je nekaj še posebej glasnega in tragičnega. Med družinskimi zgodbami izstopajo tudi tiste, ki pokažejo večplastne like, kompleksne situacije ali spreminjanje odnosov skozi čas. Takšna je na primer zgodba o družini z majhno deklico, ki jih v domači trgovini med vojno obiskuje italijanski vojak. Deklica se z njim poveže, saj čuti, da je tudi njemu vojna nekaj tujega in neznosnega, ob njegovi smrti pa žaluje. Z njim jo povezuje tudi glasba, njegove orglice, ki ostanejo neme, a se sčasoma nauči, kako jih pripraviti do pesmi in s tem pozdraviti svojo otroško bolečino. Tudi zgodba o deklici in njenem dedku, ki je vedno nosil klobuk, zdaj pa je priklenjen na posteljo, je grenko-sladka, saj se protagonistka ne more odtrgati od srečnih in živahnih podob, ki se rišejo pred njo in so tako v kontrastu z nepremičnim človekom, ki počasi odhaja. Avtorica zna iz najbolj banalnih predmetov ustvariti močne simbole, tako je tudi tukaj, saj klobuk ni le pokrivalo, ki spremlja vse njene lepe trenutke z dedkom, temveč skriva tudi vojne brazgotine. Poleg predmetov so pomembne tudi čutne zaznave, saj lahko spomin prebudi vonj očetovega najljubšega puloverja, toplina dotika, vonj po morju ali občutek vetra na obrazu. Priklic spominov tako deluje skozi različne kanale, obenem pa je tu še vedno vprašanje točnosti in natančnosti spomina. Spomini so lahko bledi, izmišljeni, prikrojeni, včasih si naslikajo kaj, kar lažje prenesemo, včasih kaj, kar bi si želeli, da se je zgodilo: »Vsako pomlad Zana sedi v velikem zaprašenem fotelju v sicer skoraj prazni dnevni sobi stare očetove hiše in posluša. Da ujame šepet tistega, kar je nekoč bilo. Ugnezditi se želi v spomine. Pozorno sledi vsakemu občutku in vsaki misli, ki jo vodita skozi preteklo. Čeprav obnavlja večkrat obnovljeno, se ji vedno znova izrišejo novi odtenki doživetega. Lahko pa tudi izmišljenega. Ve namreč, da si dele zgodb zdaj piše sama, da ustvarja svetove, ki jih morda nikoli ni bilo.« Poleg družinskih so tu tudi partnerske zgodbe, recimo o prvem srečanju in skupnem življenju, o odtujitvi, pa tudi zgodbe o odraščanju in iskanju svojega poslanstva. Nekatere se dogajajo v preteklosti, zaznamuje jih rahlo starinski jezik, ki ni pretiran, spet druge se dogajajo nekje v približni sedanjosti. Tudi krajevno so različne, največkrat pa se pojavita Slovenija in ZDA, kar je avtorici Leonori Flis tudi iz lastnih izkušenj najbližje. Kljub temu pa Amerika, čeprav je izpisana avtentično, pogosto deluje le kot kulisa, saj ni zares izkoriščena kot dogajalni prostor. Še vedno je odlika avtorice, da zgodb ne gradi proti nekemu šokantnemu vrhuncu ali preobratu, ampak ji uspevajo izseki in impresije, ki se pogosto končajo lirično in pobožajo s svojo predanostjo in skrbnostjo do likov, škoda pa je, da knjiga ne izraža bolj prepoznavnega avtorskega sloga, ki se je nakazoval že v Upogibu časa, ki je močno izstopal. Ves čas se nam namreč zdi, da smo te zgodbe nekje že brali. Morda pa je to le spomin, ki se prebuja. Ob tišini ali zvoku črnih in belih tipk.

Tár

3. 2. 2023

Ocena filma Izvirni naslov: Tár Režiser: Todd Field Nastopajo: Cate Blanchett, Noémie Merlant, Nina Hoss, Sophie Kauer, Julian Glover, Allan Corduner, Mark Strong Piše: Muanis Sinanović Bere: Renato Horvat Francoska filozofa Michel Foucault in Gilles Deleuze sta pred nekaj desetletji imela debato o naravi družbenih sprememb, ki sta jim pričala. Ob vzponu neoliberalizma sta razvijala tezo, da prehajamo iz disciplinske družbe v družbo nadzora. Prva je utemeljena na organiziranju ljudi v zaprtih, totalnih ustanovah, kot so zapori, šole in tovarne. Gibanje ljudi je koordinirano, usmerjeno, časovno racionalizirano. Z vzponom informacijske družbe pa prehajamo v čas fluidnosti, na videz prostega prehajanja, kreativnega kaosa, ki ga zaznamuje učinkovitejši nadzor s tehnologijo, kodami za dostop in podobno. Oblast se razprši. Če v času Stasija prebivalci niso vedeli, kdo je vohun, danes vemo, da je vohun lahko vsakdo od nas. Skoraj vsakdo ima dostop do družbenih omrežij in kamere na telefonu, pa tudi do širokih možnosti manipuliranja z informacijami. Tár je film, ki se v svojem bistvu ukvarja prav s tem prehodom. Lydia Tár je uspešna dirigentka, lezbijka, karizmatična profesorica, popolnoma posvečena svojemu delu. Čeprav je ženska v moškem svetu in pripadnica manjšine, v nasprotju s pričakovanji verjame v tradicijo visoke umetnosti, ne verjame v cancel kulturo in spodbuja študente, da ne bi bili roboti, da se ne bi avtomatično podrejali novim ideologijam. Gre za subverzijo pričakovanj, za katero bi lahko rekli, da je že nekoliko predvidljiva. Protagonistka, ki jo – zopet pričakovano – dobro upodobi Cate Blanchet, ni popolna oseba, vendar tega niti ne zanika. Filmu, ki se precej opira na hanekejevsko tradicijo psihološkega suspenza, neočitne grozljivke, uspe tudi povedati relevantno zgodbo. Ta suspenz se ustvarja tudi z mešanjem skoraj dokumentarnega realizma in skrajno subjektivnih, intimnih zarez v objektivno podobo. Glavna junakinja je nekoliko avtoritarna, istočasno pa je obkrožena z generacijo občutljivih milenijcev in mlajših, ki ure posvetijo opravljanju in dokumentiranju njenega življenja. Ko se proti Tár začne kampanja obtožb, nikoli ne izvemo, koliko je res in kaj je bolj demonsko … Gorečnost novega pravičništva, ki samo preži na priložnost, da pokoplje osebo ter s tem praznino svojega nihilizma … Usmeri zakriti izvor svoje tesnobne depresije v določen cilj ... Ali na drugi strani: samozaverovanost, hladnost, nečlovečnost visoke kulture. Film, ki učinkovito manipulira z gledalcem, sam prikaže neštete možnosti manipulacije z dejstvi v času novih tehnologij. Kljub vsej prepričljivosti pa Tár vseeno izkazuje določeno izčrpanost zahodnega filma. Ta se v zadnjih letih ukvarja predvsem še z lastno izčrpanostjo, kritiko kulturnega pogona in identitetnimi politikami, nekoliko pa zanemarja probleme slehernika, tako eksistenčne kot eksistencialne. Povprečnemu gledalcu tako v glavnem ostajajo žanrski filmi, filmi o superjunakih. Kljub temu je zanimivo, da takšna taktika deluje: Tár je, morda prav zaradi cancel kulture, ne glede na navdušene kritiške odzive, s prodajo vstopnic za zdaj v blagajne prinesel precej manj od pričakovanega.

4 min

Ocena filma Izvirni naslov: Tár Režiser: Todd Field Nastopajo: Cate Blanchett, Noémie Merlant, Nina Hoss, Sophie Kauer, Julian Glover, Allan Corduner, Mark Strong Piše: Muanis Sinanović Bere: Renato Horvat Francoska filozofa Michel Foucault in Gilles Deleuze sta pred nekaj desetletji imela debato o naravi družbenih sprememb, ki sta jim pričala. Ob vzponu neoliberalizma sta razvijala tezo, da prehajamo iz disciplinske družbe v družbo nadzora. Prva je utemeljena na organiziranju ljudi v zaprtih, totalnih ustanovah, kot so zapori, šole in tovarne. Gibanje ljudi je koordinirano, usmerjeno, časovno racionalizirano. Z vzponom informacijske družbe pa prehajamo v čas fluidnosti, na videz prostega prehajanja, kreativnega kaosa, ki ga zaznamuje učinkovitejši nadzor s tehnologijo, kodami za dostop in podobno. Oblast se razprši. Če v času Stasija prebivalci niso vedeli, kdo je vohun, danes vemo, da je vohun lahko vsakdo od nas. Skoraj vsakdo ima dostop do družbenih omrežij in kamere na telefonu, pa tudi do širokih možnosti manipuliranja z informacijami. Tár je film, ki se v svojem bistvu ukvarja prav s tem prehodom. Lydia Tár je uspešna dirigentka, lezbijka, karizmatična profesorica, popolnoma posvečena svojemu delu. Čeprav je ženska v moškem svetu in pripadnica manjšine, v nasprotju s pričakovanji verjame v tradicijo visoke umetnosti, ne verjame v cancel kulturo in spodbuja študente, da ne bi bili roboti, da se ne bi avtomatično podrejali novim ideologijam. Gre za subverzijo pričakovanj, za katero bi lahko rekli, da je že nekoliko predvidljiva. Protagonistka, ki jo – zopet pričakovano – dobro upodobi Cate Blanchet, ni popolna oseba, vendar tega niti ne zanika. Filmu, ki se precej opira na hanekejevsko tradicijo psihološkega suspenza, neočitne grozljivke, uspe tudi povedati relevantno zgodbo. Ta suspenz se ustvarja tudi z mešanjem skoraj dokumentarnega realizma in skrajno subjektivnih, intimnih zarez v objektivno podobo. Glavna junakinja je nekoliko avtoritarna, istočasno pa je obkrožena z generacijo občutljivih milenijcev in mlajših, ki ure posvetijo opravljanju in dokumentiranju njenega življenja. Ko se proti Tár začne kampanja obtožb, nikoli ne izvemo, koliko je res in kaj je bolj demonsko … Gorečnost novega pravičništva, ki samo preži na priložnost, da pokoplje osebo ter s tem praznino svojega nihilizma … Usmeri zakriti izvor svoje tesnobne depresije v določen cilj ... Ali na drugi strani: samozaverovanost, hladnost, nečlovečnost visoke kulture. Film, ki učinkovito manipulira z gledalcem, sam prikaže neštete možnosti manipulacije z dejstvi v času novih tehnologij. Kljub vsej prepričljivosti pa Tár vseeno izkazuje določeno izčrpanost zahodnega filma. Ta se v zadnjih letih ukvarja predvsem še z lastno izčrpanostjo, kritiko kulturnega pogona in identitetnimi politikami, nekoliko pa zanemarja probleme slehernika, tako eksistenčne kot eksistencialne. Povprečnemu gledalcu tako v glavnem ostajajo žanrski filmi, filmi o superjunakih. Kljub temu je zanimivo, da takšna taktika deluje: Tár je, morda prav zaradi cancel kulture, ne glede na navdušene kritiške odzive, s prodajo vstopnic za zdaj v blagajne prinesel precej manj od pričakovanega.

Branko Gradišnik: V raj in nazaj

2. 2. 2023

Piše: Miša Gams Bereta Eva Longyka Marušič in Aleksander Golja Nadžanrski pisec, popotnik, prevajalec, ljubitelj psov in vsestranski mislec Branko Gradišnik je avtor številnih potopisov o potovanjih po Irski, Korziki, Portugalski in Zakavkazju. Njegova zadnja knjiga nas vodi na potovanje po Provansi in Languedocu v času covida. Avtor, ki o sebi pravi, da je “laik, ki mu je uspelo 70+ let živeti v bolj ali manj prijetni koeksistenci z virusi, bakterijami, paraziti in plesnimi, ki ga poseljujejo,” se v pričujočem potopisu na zabaven način sooča z izzivi, ki ga prinaša potovanje z družino in tremi psi, in tudi s številnimi epidemiološkimi in birokratskimi omejitvami, ki so septembra 2021 zaznamovale življenje na jugozahodu Evrope. Poleg nenehnega preračunavanja časa veljavnosti PCR testov in iskanja zdravnikov, ki bi izdali potrdila mimo čakalne vrste, se namreč tričlanska družina sooča še z začasnim izginotjem pasjih sočlanov družine in njihovimi poškodbami na poti. Za nameček Gradišnik, ki je na Filozofski fakulteti diplomiral iz umetnostne zgodovine in sociologije, na svoj hudomušni način skicira sociološko-zgodovinski okvir tako “mačjeljubne” Francije, o kateri pravi, da ni nič drugega kot“zgodovina širjenja Toxoplasme gondii v nove kraje, v nove gostitelje, na tuje obale neznanih morja” … in tudi domovine, ki se prav v času njegovega potovanja sooča z največjimi omejitvami svobode gibanja in delovanja. Pri tem ironično pripominja, da se bo slovenski narod prisiljen zatekati k metodam partizanske osvobodilne fronte pa tudi mafije, da bi si povrnil človekove pravice in dostojanstvo: “konspirativnost, sporazumevanje na štiri oči, nesledljivi telefoni (na odmet), falsifikacije dokumentov in potrdil, ilegalni nakupi, trojke, podkupovanje uradnih oseb in novačenje simpatizerjev, neprijavljeno orožje” Knjiga V raj in nazaj je veliko več kot klasičen potopis – je osebnoizpovedni filozofski priročnik, v katerem Branko Gradišnik bralcem podaja svoj pogled na svet v času koronske krize. Predstavlja pa tudi načine za preživetje in intelektualno samoobrambo v družbi, ki le navidezno podpira gesla in načela francoske revolucije. V poglavju z naslovom Preživetvena filozofija tako bralcu po imenu Petruška podaja konkretne nasvete za dolgoživost, ki vključujejo telesno dejavnost, zbirateljstvo, aktivno udejstvovanje v glasbi in drugih vejah umetnosti, redno spanje ter sprehode in vrtičkanje. Pri tem mu polaga na srce, da si lahko pridobi obilo časa že s tem, da neha “trapiti glavo z lažmi, grožnjami, ščuvanjem in zapeljevanjem”, ki jih je “vsak dan ure in ure deležen od medijev.” V sklopu Deset spletnih zapovedi, podaja sugestije o uporabi politično in ideološko neodvisnih spletnih brskalnikov, dostopih do znanstvenih člankov in iskanju spletnih vsebin. Med najbolj zanimiva sodi poglavje Navodila za uporabo človeka, v katerem se Gradišnik pogovarja z dvojnim doktorjem – psihiatrom in epidemiologom – ter mu predstavi slutnjo, da mu je neznani virus ali parazit okupiral center za humor v možganih. Pri tem se sklicuje na naravo plazmodijev in drugih mikroorganizmov, ki kljub poskusom zajezitve z obsesivnim razkuževanjem, samoizolacijo in cepivi vsakič znova najdejo obvoze, da pridejo do cilja, ki so si ga zadali. V poglavju Cikcak korak pa se obregne ob zgodovino evropskega (neo)kolonializma in ga primerja s protikoronskimi ukrepi posameznih evropskih držav v zadnjih letih. Knjiga Branka Gradišnika V raj in nazaj je vse prej kot romantičen opis potovanja po južni Franciji, čeprav tu in tam preberemo kakšen Petrarcov sonet ali pesem Williama Wordswortha. V knjigi več izvemo o pasteh ideološkega “pranja” možganov in zgodovinsko-antropoloških smernicah, ki so pripeljale do vznika “korona histerije”, ter veščinah prilagajanja psov na družinskih potovanjih, kot bi izvedeli o sami Provansi. Pa vendarle jo bo bralec, po možnosti prav Petruška, z veseljem vzel v roke in si postregel z uporabnimi spletnimi povezavami in družbenokritičnimi refleksijami oziroma nasveti.

5 min

Piše: Miša Gams Bereta Eva Longyka Marušič in Aleksander Golja Nadžanrski pisec, popotnik, prevajalec, ljubitelj psov in vsestranski mislec Branko Gradišnik je avtor številnih potopisov o potovanjih po Irski, Korziki, Portugalski in Zakavkazju. Njegova zadnja knjiga nas vodi na potovanje po Provansi in Languedocu v času covida. Avtor, ki o sebi pravi, da je “laik, ki mu je uspelo 70+ let živeti v bolj ali manj prijetni koeksistenci z virusi, bakterijami, paraziti in plesnimi, ki ga poseljujejo,” se v pričujočem potopisu na zabaven način sooča z izzivi, ki ga prinaša potovanje z družino in tremi psi, in tudi s številnimi epidemiološkimi in birokratskimi omejitvami, ki so septembra 2021 zaznamovale življenje na jugozahodu Evrope. Poleg nenehnega preračunavanja časa veljavnosti PCR testov in iskanja zdravnikov, ki bi izdali potrdila mimo čakalne vrste, se namreč tričlanska družina sooča še z začasnim izginotjem pasjih sočlanov družine in njihovimi poškodbami na poti. Za nameček Gradišnik, ki je na Filozofski fakulteti diplomiral iz umetnostne zgodovine in sociologije, na svoj hudomušni način skicira sociološko-zgodovinski okvir tako “mačjeljubne” Francije, o kateri pravi, da ni nič drugega kot“zgodovina širjenja Toxoplasme gondii v nove kraje, v nove gostitelje, na tuje obale neznanih morja” … in tudi domovine, ki se prav v času njegovega potovanja sooča z največjimi omejitvami svobode gibanja in delovanja. Pri tem ironično pripominja, da se bo slovenski narod prisiljen zatekati k metodam partizanske osvobodilne fronte pa tudi mafije, da bi si povrnil človekove pravice in dostojanstvo: “konspirativnost, sporazumevanje na štiri oči, nesledljivi telefoni (na odmet), falsifikacije dokumentov in potrdil, ilegalni nakupi, trojke, podkupovanje uradnih oseb in novačenje simpatizerjev, neprijavljeno orožje” Knjiga V raj in nazaj je veliko več kot klasičen potopis – je osebnoizpovedni filozofski priročnik, v katerem Branko Gradišnik bralcem podaja svoj pogled na svet v času koronske krize. Predstavlja pa tudi načine za preživetje in intelektualno samoobrambo v družbi, ki le navidezno podpira gesla in načela francoske revolucije. V poglavju z naslovom Preživetvena filozofija tako bralcu po imenu Petruška podaja konkretne nasvete za dolgoživost, ki vključujejo telesno dejavnost, zbirateljstvo, aktivno udejstvovanje v glasbi in drugih vejah umetnosti, redno spanje ter sprehode in vrtičkanje. Pri tem mu polaga na srce, da si lahko pridobi obilo časa že s tem, da neha “trapiti glavo z lažmi, grožnjami, ščuvanjem in zapeljevanjem”, ki jih je “vsak dan ure in ure deležen od medijev.” V sklopu Deset spletnih zapovedi, podaja sugestije o uporabi politično in ideološko neodvisnih spletnih brskalnikov, dostopih do znanstvenih člankov in iskanju spletnih vsebin. Med najbolj zanimiva sodi poglavje Navodila za uporabo človeka, v katerem se Gradišnik pogovarja z dvojnim doktorjem – psihiatrom in epidemiologom – ter mu predstavi slutnjo, da mu je neznani virus ali parazit okupiral center za humor v možganih. Pri tem se sklicuje na naravo plazmodijev in drugih mikroorganizmov, ki kljub poskusom zajezitve z obsesivnim razkuževanjem, samoizolacijo in cepivi vsakič znova najdejo obvoze, da pridejo do cilja, ki so si ga zadali. V poglavju Cikcak korak pa se obregne ob zgodovino evropskega (neo)kolonializma in ga primerja s protikoronskimi ukrepi posameznih evropskih držav v zadnjih letih. Knjiga Branka Gradišnika V raj in nazaj je vse prej kot romantičen opis potovanja po južni Franciji, čeprav tu in tam preberemo kakšen Petrarcov sonet ali pesem Williama Wordswortha. V knjigi več izvemo o pasteh ideološkega “pranja” možganov in zgodovinsko-antropoloških smernicah, ki so pripeljale do vznika “korona histerije”, ter veščinah prilagajanja psov na družinskih potovanjih, kot bi izvedeli o sami Provansi. Pa vendarle jo bo bralec, po možnosti prav Petruška, z veseljem vzel v roke in si postregel z uporabnimi spletnimi povezavami in družbenokritičnimi refleksijami oziroma nasveti.

Mestno gledališče ljubljansko - Thomas Vinterberg, Mogens Rukov, Bo Hr. Hansen: Praznovanje

31. 1. 2023

Praznovanje, ki so ga v režiji Janusza Kice premierno uprizorili na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega, je odrska priredba filmskega scenarija, ki so ga napisali Thomas Vinterberg, Mogens Rukov in Bo Hr. Hansen; prevedla jo je Alenka Klabus Vesel. Režiser Kica je, kot je povedal, "poskušal opisati paradoks, ki se dogaja v tem večeru, ko se odvija drama. Nekdo ljudem odkrito v obraz pove resnico, kaj se je zgodilo, pa nihče tega ne vzame zares, kot dramatično resno izjavo." Festen, 1998 Drama Premiera: 30. januar 2023 Prevajalka Alenka Klabus Vesel Režiser Janusz Kica Dramaturginja Eva Mahkovic Scenografka Karin Fritz Kostumografka Bjanka Adžić Ursulov Avtorica glasbene opreme Darja Hlavka Godina Lektorica Maja Cerar Korepetitorka Višnja Kajgana Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Nastopajo Boris Ostan, Judita Zidar, Branko Jordan, Iva Krajnc Bagola, Filip Samobor, Viktorija Bencik Emeršič, Joseph Nzobandora – Jose, Jožef Ropoša, Meta Mačak k. g., Jaka Lah, Alojz Svete k. g., Boris Kerč, Tomo Tomšič, Gašper Jarni, Voranc Boh k. g., Klara Kuk k. g., Julita Kropec k. g., Gal Oblak, Tjaša Železnik Foto: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/praznovanje/

1 min

Praznovanje, ki so ga v režiji Janusza Kice premierno uprizorili na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega, je odrska priredba filmskega scenarija, ki so ga napisali Thomas Vinterberg, Mogens Rukov in Bo Hr. Hansen; prevedla jo je Alenka Klabus Vesel. Režiser Kica je, kot je povedal, "poskušal opisati paradoks, ki se dogaja v tem večeru, ko se odvija drama. Nekdo ljudem odkrito v obraz pove resnico, kaj se je zgodilo, pa nihče tega ne vzame zares, kot dramatično resno izjavo." Festen, 1998 Drama Premiera: 30. januar 2023 Prevajalka Alenka Klabus Vesel Režiser Janusz Kica Dramaturginja Eva Mahkovic Scenografka Karin Fritz Kostumografka Bjanka Adžić Ursulov Avtorica glasbene opreme Darja Hlavka Godina Lektorica Maja Cerar Korepetitorka Višnja Kajgana Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Nastopajo Boris Ostan, Judita Zidar, Branko Jordan, Iva Krajnc Bagola, Filip Samobor, Viktorija Bencik Emeršič, Joseph Nzobandora – Jose, Jožef Ropoša, Meta Mačak k. g., Jaka Lah, Alojz Svete k. g., Boris Kerč, Tomo Tomšič, Gašper Jarni, Voranc Boh k. g., Klara Kuk k. g., Julita Kropec k. g., Gal Oblak, Tjaša Železnik Foto: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/praznovanje/

Bina Štampe Žmavc: Ljubeznitve

31. 1. 2023

Piše: Katja Šifkovič Bere: Eva Longyka Marušič Pisateljica, režiserka, dramatičkarka in seveda pesnica Bina Štampe Žmavc se je vrnila k poeziji. V zbirki Ljubeznitve, ki obsega 40 pesmi, se je sprehodila po posameznikovi intimi, še več, prevprašuje čustvovanje, ki se pojavi v ljubezni, v ljubosumju in samoti, ki jo avtorica najbolj izpostavi prav na začetku zbirke, ko zapiše: »Šla sem po ulici, da nazdravim samoti, dober dan, samost! Tu sem, ob tvoji poti.« V zanimivi spremni besedi Jerneja Kunsterleta lahko preberemo, da se Bina Štampe Žmavc tokrat spogleduje s poetiko intimizma. Pred bralcem je razgrnjeno še utripajoče srce s poudarjenim reliefom, ki življenje predstavlja kot zgodbo intimnih prehodov med jaz in midva. Zato se že med prvimi pesmimi soočimo z vprašanjem, kako ustvarimo pomen, ko jezik pomeni vrzel med občutenjem, branjem in razumevanjem? Subtilni znak avtoričine suverenosti pesniškega jezika se kaže v tem, kako je vsako pesem zmožna pripeljati do mesta, kjer se srečata lirski subjekt in ona sama. Pesmi sicer morda na nek način tavajo, raziskujejo refleksivno naravno našega človeškega, živalskega, moralnega uma, vendar se vsaka pesem, do zadnje vrstice, popolnoma vživi vase. Avtorica sliši in začuti, zadrži srčne trenutke v tem hitrem času in jih razpre, naelektri in naredi tunel za njihovo razumevanje. V pesmi zapiše: »Ne odhajaj z rdečimi češnjami zdoma, ker me tako neznansko boli. Ko počasi izginjaš z zaslona, češnje zorijo v kaplje krvi.« Pristnost v pesmih izhaja iz iskrenosti in resničnosti avtoričine izkušnje, jezik je bogat, natančen, globok in hkrati berljiv. Zbirka se bere, kot da bi prebirali naše lastne misli – zapisane, polne čustev in uglašene z našo lastno domišljijo. Avtorica pa se ne izraža izrecno v posameznih pesmih, ampak je prisotna v vseh, kot nekakšen ključ in razlaga nje same. Pesmi Bine Štampe Žmavc v zbirki Ljubeznitve z neustavljivim intimnim načinom izražanja govorijo o privlačnosti, ljubezni, osamljenosti, razočaranju in intimnih zvezah, kar pa je samo po sebi, če pogledamo sodobno slovensko poezijo, kontroverzno. V zbirki se pojavlja nujnost, da človekovo izkustvo, ljubezen pravzaprav, sprejmemo takšno, kot je. Sporoča nam, da je razočaranje včasih lahko tudi začetek upanja in ne pomeni vedno le konca.

3 min

Piše: Katja Šifkovič Bere: Eva Longyka Marušič Pisateljica, režiserka, dramatičkarka in seveda pesnica Bina Štampe Žmavc se je vrnila k poeziji. V zbirki Ljubeznitve, ki obsega 40 pesmi, se je sprehodila po posameznikovi intimi, še več, prevprašuje čustvovanje, ki se pojavi v ljubezni, v ljubosumju in samoti, ki jo avtorica najbolj izpostavi prav na začetku zbirke, ko zapiše: »Šla sem po ulici, da nazdravim samoti, dober dan, samost! Tu sem, ob tvoji poti.« V zanimivi spremni besedi Jerneja Kunsterleta lahko preberemo, da se Bina Štampe Žmavc tokrat spogleduje s poetiko intimizma. Pred bralcem je razgrnjeno še utripajoče srce s poudarjenim reliefom, ki življenje predstavlja kot zgodbo intimnih prehodov med jaz in midva. Zato se že med prvimi pesmimi soočimo z vprašanjem, kako ustvarimo pomen, ko jezik pomeni vrzel med občutenjem, branjem in razumevanjem? Subtilni znak avtoričine suverenosti pesniškega jezika se kaže v tem, kako je vsako pesem zmožna pripeljati do mesta, kjer se srečata lirski subjekt in ona sama. Pesmi sicer morda na nek način tavajo, raziskujejo refleksivno naravno našega človeškega, živalskega, moralnega uma, vendar se vsaka pesem, do zadnje vrstice, popolnoma vživi vase. Avtorica sliši in začuti, zadrži srčne trenutke v tem hitrem času in jih razpre, naelektri in naredi tunel za njihovo razumevanje. V pesmi zapiše: »Ne odhajaj z rdečimi češnjami zdoma, ker me tako neznansko boli. Ko počasi izginjaš z zaslona, češnje zorijo v kaplje krvi.« Pristnost v pesmih izhaja iz iskrenosti in resničnosti avtoričine izkušnje, jezik je bogat, natančen, globok in hkrati berljiv. Zbirka se bere, kot da bi prebirali naše lastne misli – zapisane, polne čustev in uglašene z našo lastno domišljijo. Avtorica pa se ne izraža izrecno v posameznih pesmih, ampak je prisotna v vseh, kot nekakšen ključ in razlaga nje same. Pesmi Bine Štampe Žmavc v zbirki Ljubeznitve z neustavljivim intimnim načinom izražanja govorijo o privlačnosti, ljubezni, osamljenosti, razočaranju in intimnih zvezah, kar pa je samo po sebi, če pogledamo sodobno slovensko poezijo, kontroverzno. V zbirki se pojavlja nujnost, da človekovo izkustvo, ljubezen pravzaprav, sprejmemo takšno, kot je. Sporoča nam, da je razočaranje včasih lahko tudi začetek upanja in ne pomeni vedno le konca.

Alojz Ihan: Karantena

30. 1. 2023

Piše: Sašo Puljarević Bere: Aleksander Golja Lani smo dobili kar nekaj bolj ali manj literarnih del, ki jih predpisujejo, pardon, podpisujejo domači zdravniki. David Zupančič z Življenjem v sivi coni je podrl vse prodajne rekorde in še vedno kraljuje na vrhu lestvice najbolj prodajanih knjig, relativno za petami mu sledi Marko Pokorn z zbirko zapisov, kolumn Smešno, ma non troppo, Alojz Ihan pa je izdal kar dve, zbirko kolumn Skupinska slika z epidemijo in roman Karantena. Omeniti gre še poklicno biografijo Eldarja Gadžijeva Škarje, prosim, pozornejši bralci pa bi verjetno našli še kak naslov. A za začetni oris bodi dovolj, leto je bilo za može v belem očitno precej navdihujoče. Glede na dogajanje na družbenem in zdravstvenem področju to seveda ne preseneča, literarni odziv pa je bil pri fenomenu razsežnosti, kot je epidemija, povsem pričakovan. V romanu Karantena beremo o druščini, ki se znajde na jadrnici, ravno ko v Evropo prodre novi koronavirus. Rentgenolog Andrej, njegov brat Peter in kolega epidemiolog Egon poskušajo jadrnico spraviti iz Barcelone v Pulj, kar pa se zaradi lastne nepazljivosti in zaradi zaostrovanja epidemioloških razmer izkaže za precej težaven podvig. A začetni prizor, kljub intrigantnemu izhodišču, zgolj postavi protagoniste na prizorišče, kaj dlje se ne razvije. Dogajanje se hitro preseli v Slovenijo, kjer z gledišča Andreja spoznavamo njegovo in Petrovo družino, starše, soprogi, otroke ter prepletanje in razpletanje njihovih medsebojnih odnosov. Roman je pisan v velikem zamahu, a čeprav naj bi mnogi odvodi, rokavi, razmisleki in pobliski v preteklost pripomogli k bogatejšemu ozadju likov, bolj dodelani psihologizaciji ali vsaj motivaciji, po nepotrebnem razgaljajo osnovne idejne mehanizme romana. Če se namreč na neki točki vprašate, zakaj, bo odgovor zelo verjetno sledil na eni od naslednjih strani. Pri tem se roman na vse pretege trudi zakoličiti gabarite, po katerih se giblje, a prav zato podleže pretiranemu ponavljanju. Včasih gre celo tako daleč, da se zazdi, da se je določen stavek, če že ne v identični, pa vsaj v zelo podobni obliki ponovil (npr. tarnanje o ceni priveza, Petrovi poskusi samomora, očetova jokavost, Petrova žena kot duša družinskih kosil in še bi lahko naštevali). Pri tem pa tudi jezikovno ne variira, slog ima bolj kot estetsko predvsem informativno težo, ki mora štiristostransko pripoved zapakirati in pripeljati do konca. Če bi ob naslovu in avtorju pričakovali prodorno študijo družbenih in predvsem intimnih odnosov v času epidemije, roman pusti nekoliko grenak priokus. Epidemija in epidemiološki ukrepi delujejo predvsem kot prikladna kulisa, ki poganja dogajanje, medtem ko se osamljenosti, strahu in naraščanja nestrpnosti loti le bežno ali pa sploh ne. Dogodki in ukrepi so predstavljeni le kot dejstva (npr. Diamond Princess, Kitajska, Bergamo) in delujejo precej publicistično. Eden od prizorov, ki v tem smislu odpira smiselne refleksije, je mednarodni sestanek epidemiologov s proizvajalci cepiv, ki se ga udeleži Egon. Na sestanku se namreč lov za cepivi izkaže le kot še eden v vrsti dobičkonosnih podvigov, ki deluje po načelih prostega trga in marketinga. Podobno prepričljivo deluje tudi pričevanje Andrejeve žene, pulmologinje, ko opisuje naporno delo v skafandrih in splošno stanje v bolnišnicah. A ravno na tej točki roman tudi nekoliko pokroviteljsko zdrsne. Za zapiranje bolnišničnih oddelkov okrivi sestre in strežnice, ki se nočejo odpovedati druženju med malico. Podobne nenavadne komentarje najdemo tudi na drugih mestih. Andrej na primer natakarja označi za geja, ker samo geji lahko tako dolgo govorijo o pečenem jajcu. Če se vrnemo k epidemiji, je bežna kritika usmerjena v koruptivno dogajanje na ministrstvu, roman pa kritično ne pretrese položaja Andreja, ki kot zasebnik prav lepo služi na račun epidemije, sicer pa se pritožuje, kakšno izgubo mu povzroča zaprta ambulanta, in s pridom izrablja zveze, znanstva in prepustnice, ki mu jih ponuja zdravniški stan. Tudi ko kar hudo zboli in se odreče dodatnemu zaslužku, to stori bolj zaradi prevelikih finančnih tokov in potencialnih sitnosti, in ne toliko zaradi bolezni ali celo družine, kot si to poskuša utemeljiti sam. Vse poti torej vodijo na konec, ki pa zazveni nekoliko solzavo in enostavno poantirano. Naslovno karanteno gre namreč prej kot v epidemiološkem razumeti v čustvenem, človeškem smislu. Sklepno dogajanje naj bi nas prepričalo, da se je treba izkalupiti iz lastnih karanten in srečo poiskati v bližnjih; zaradi krščanske motivike – družina dementni materi postavi improvizirano cerkev – pa se zdi, da sporočilnost odmeva v duhu izvirne karitas. A vendar bi tovrstna teza prej prišla do izraza, če bi se lahko oprla na kompleksnost družbeno-zgodovinskega trenutka, v katerega je roman postavljen. Če bi bil naslov drugačen, to morda ne bi bilo tako zelo moteče, tako pa roman Karantena, če kaj, ponovno kaže, da med epidemijo ali pa kakšno drugo družbeno oziroma naravno katastrofo pač nismo vsi v istem čolnu.

6 min

Piše: Sašo Puljarević Bere: Aleksander Golja Lani smo dobili kar nekaj bolj ali manj literarnih del, ki jih predpisujejo, pardon, podpisujejo domači zdravniki. David Zupančič z Življenjem v sivi coni je podrl vse prodajne rekorde in še vedno kraljuje na vrhu lestvice najbolj prodajanih knjig, relativno za petami mu sledi Marko Pokorn z zbirko zapisov, kolumn Smešno, ma non troppo, Alojz Ihan pa je izdal kar dve, zbirko kolumn Skupinska slika z epidemijo in roman Karantena. Omeniti gre še poklicno biografijo Eldarja Gadžijeva Škarje, prosim, pozornejši bralci pa bi verjetno našli še kak naslov. A za začetni oris bodi dovolj, leto je bilo za može v belem očitno precej navdihujoče. Glede na dogajanje na družbenem in zdravstvenem področju to seveda ne preseneča, literarni odziv pa je bil pri fenomenu razsežnosti, kot je epidemija, povsem pričakovan. V romanu Karantena beremo o druščini, ki se znajde na jadrnici, ravno ko v Evropo prodre novi koronavirus. Rentgenolog Andrej, njegov brat Peter in kolega epidemiolog Egon poskušajo jadrnico spraviti iz Barcelone v Pulj, kar pa se zaradi lastne nepazljivosti in zaradi zaostrovanja epidemioloških razmer izkaže za precej težaven podvig. A začetni prizor, kljub intrigantnemu izhodišču, zgolj postavi protagoniste na prizorišče, kaj dlje se ne razvije. Dogajanje se hitro preseli v Slovenijo, kjer z gledišča Andreja spoznavamo njegovo in Petrovo družino, starše, soprogi, otroke ter prepletanje in razpletanje njihovih medsebojnih odnosov. Roman je pisan v velikem zamahu, a čeprav naj bi mnogi odvodi, rokavi, razmisleki in pobliski v preteklost pripomogli k bogatejšemu ozadju likov, bolj dodelani psihologizaciji ali vsaj motivaciji, po nepotrebnem razgaljajo osnovne idejne mehanizme romana. Če se namreč na neki točki vprašate, zakaj, bo odgovor zelo verjetno sledil na eni od naslednjih strani. Pri tem se roman na vse pretege trudi zakoličiti gabarite, po katerih se giblje, a prav zato podleže pretiranemu ponavljanju. Včasih gre celo tako daleč, da se zazdi, da se je določen stavek, če že ne v identični, pa vsaj v zelo podobni obliki ponovil (npr. tarnanje o ceni priveza, Petrovi poskusi samomora, očetova jokavost, Petrova žena kot duša družinskih kosil in še bi lahko naštevali). Pri tem pa tudi jezikovno ne variira, slog ima bolj kot estetsko predvsem informativno težo, ki mora štiristostransko pripoved zapakirati in pripeljati do konca. Če bi ob naslovu in avtorju pričakovali prodorno študijo družbenih in predvsem intimnih odnosov v času epidemije, roman pusti nekoliko grenak priokus. Epidemija in epidemiološki ukrepi delujejo predvsem kot prikladna kulisa, ki poganja dogajanje, medtem ko se osamljenosti, strahu in naraščanja nestrpnosti loti le bežno ali pa sploh ne. Dogodki in ukrepi so predstavljeni le kot dejstva (npr. Diamond Princess, Kitajska, Bergamo) in delujejo precej publicistično. Eden od prizorov, ki v tem smislu odpira smiselne refleksije, je mednarodni sestanek epidemiologov s proizvajalci cepiv, ki se ga udeleži Egon. Na sestanku se namreč lov za cepivi izkaže le kot še eden v vrsti dobičkonosnih podvigov, ki deluje po načelih prostega trga in marketinga. Podobno prepričljivo deluje tudi pričevanje Andrejeve žene, pulmologinje, ko opisuje naporno delo v skafandrih in splošno stanje v bolnišnicah. A ravno na tej točki roman tudi nekoliko pokroviteljsko zdrsne. Za zapiranje bolnišničnih oddelkov okrivi sestre in strežnice, ki se nočejo odpovedati druženju med malico. Podobne nenavadne komentarje najdemo tudi na drugih mestih. Andrej na primer natakarja označi za geja, ker samo geji lahko tako dolgo govorijo o pečenem jajcu. Če se vrnemo k epidemiji, je bežna kritika usmerjena v koruptivno dogajanje na ministrstvu, roman pa kritično ne pretrese položaja Andreja, ki kot zasebnik prav lepo služi na račun epidemije, sicer pa se pritožuje, kakšno izgubo mu povzroča zaprta ambulanta, in s pridom izrablja zveze, znanstva in prepustnice, ki mu jih ponuja zdravniški stan. Tudi ko kar hudo zboli in se odreče dodatnemu zaslužku, to stori bolj zaradi prevelikih finančnih tokov in potencialnih sitnosti, in ne toliko zaradi bolezni ali celo družine, kot si to poskuša utemeljiti sam. Vse poti torej vodijo na konec, ki pa zazveni nekoliko solzavo in enostavno poantirano. Naslovno karanteno gre namreč prej kot v epidemiološkem razumeti v čustvenem, človeškem smislu. Sklepno dogajanje naj bi nas prepričalo, da se je treba izkalupiti iz lastnih karanten in srečo poiskati v bližnjih; zaradi krščanske motivike – družina dementni materi postavi improvizirano cerkev – pa se zdi, da sporočilnost odmeva v duhu izvirne karitas. A vendar bi tovrstna teza prej prišla do izraza, če bi se lahko oprla na kompleksnost družbeno-zgodovinskega trenutka, v katerega je roman postavljen. Če bi bil naslov drugačen, to morda ne bi bilo tako zelo moteče, tako pa roman Karantena, če kaj, ponovno kaže, da med epidemijo ali pa kakšno drugo družbeno oziroma naravno katastrofo pač nismo vsi v istem čolnu.

David Zupančič: Življenje v sivi coni

30. 1. 2023

Piše: Iztok Ilich Bere: Aleksander Golja Pripadniki zdravniškega ceha so v marsičem posebna poklicna skupina. Mnogi se iz dneva v dan soočajo s tanko ločnico med življenjem in smrtjo. Od njihove prisebnosti, znanja in izkušenj je pogosto odvisno, na katero stran se bo prevesila tehtnica. Najbrž prav breme usodne odgovornosti pri njih budi potrebo po ustvarjalnem sproščanju v prostem času. V nobenem drugem poklicu namreč ni najti toliko predanosti glasbi, slikanju ali pisanju. Spomnimo na Lojza Kraigherja, Josipa Vošnjaka, Danila Lokarja, Slavka Gruma in Bogomirja Magajno, med sodobniki vsaj še na Jožeta Felca in Alojza Ihana. V zadnjem času sta se jim pridružila še dva, pediater Marko Pokorn in infektolog David Zupančič, prvi srednjih let, drugi precej mlajši, a tudi že z izkušnjami v pisanju. Oba bolj kot približevanje literarnim presežkom spodbuja svojevrstna nuja, da iz osebnih izkušenj z ljudmi, potrebnimi zdravstvene pomoči, pišeta o vprašanjih in pojavih, ki na tem področju pretresajo naš čas in ki so s kovidno pandemijo dobili strašljivo planetarno razsežnost, ki je, ne le pri nas, neusmiljeno razgalila ožine in plitvine preobremenjenega zdravstvenega sistema. Oba zagovornika znanosti zoper zarotniške teorije vseh vrst sta tudi mojstra v mehčanju ostrine najtežjih trenutkov z dobrohotno, tudi na lastni račun uperjeno humornostjo. David Zupančič se je z bralci povezal z blogom na instagramu in se kmalu uvrstil med tako imenovane vplivneže z več deset tisoč sledilci. Tako so njegovi Prizori iz življenja mladega zdravnika že pred natisom v knjigi Življenje v sivi coni lažje postali uspešnica. Založba je z dotisi knjige komaj sledila povpraševanju, pika na i pa je bila razglasitev za knjigo leta. Avtor si je naklonjenost bralcev pridobil z iskreno skromnostjo in obenem stvarnostjo zdravnika začetnika, vpetega v tradicionalno hierarhijo, v tednih in mesecih, ko hitro širjenje za mnoge usodne virusne pljučnice ni dopuščalo postopnega prilagajanja. Po naključju je prav on obravnaval prvi primer okužbe s covidom pri nas. Po tem se je vse odvijalo z bliskoviti naglico. Sprva je bilo nevednosti več kot znanja, odrešilno cepivo še v laboratorijih, načrtovanje prihodnosti povsem negotovo. Mladi zdravnik je bil ves čas zraven. Ure in ure v dušečem skafandru, ponoči in podnevi, kadar je prišel na vrsto na kliniki ali v intenzivni rdeči coni, ki se je širila do roba zmogljivosti. Sredi prizadevanj preobremenjenega, a čudežno vztrajnega zdravstvenega osebja, da bi z že pojemajočimi močmi obvladalo širjenje okužbe, preden bi se sistem usodno zlomil. Ko se pričevalec domá nepopisno razveseli novega življenja, v bolnišnici vedno znova spoznava, da niso vse smrti enake. V knjigi Življenje v sivi coni pripoveduje tudi o sebi, svoji družini in svojevrstni življenjski filozofiji, ki temelji na nujnosti lenarjenja, odklopa, ko ne gre več. Predvsem pa sijajno opisuje takratno razpoloženje v Kliničnem centru z dramatičnimi zasuki s srečnimi in tragičnimi izidi daleč od oči javnosti. Pravi, da s knjigo dobro leto po vrhuncu krize ne želi z obsojanjem in teoretiziranjem prilivati olja na požar strasti, ki ga je zanetila epidemija, a se tudi ne umika v medlo relativiziranje. Nič mu ni tuje, za vse najde pravo, če je treba, tudi robato besedo. David Zupančič si rad pomaga s slikovitimi prispodobami in dovtipi, ko sproti pojasnjuje strokovne in žargonske izraze. Na primer, da so covidna urgenca in siva cona infekcijske klinike »nekakšne vice, kjer obravnavaš bolnike s sumom na covid, nimaš pa še izvida brisa«. Neizprosen pa je v sodbi, da je človeški dejavnik s stopnjevanjem nestrpnosti, gorečim nasprotovanjem stroki in neustavljivim širjenjem dezinformacij prispeval ogromen delež k problemu. »Javni napadi na zdravstveno osebje in epidemiologe so se stopnjevali sorazmerno s količino primerov covida. Kot da bi epidemija virusne pljučnice sprožila sočasno epidemijo jeze in sovraštva,« piše. In za to najde tudi kanček razumevanja, češ »človek, ki je dovolj prepričljivo potisnjen v kot, lahko sčasoma izgubi svojo človeškost«. Da je vse najtežje ostalo za zaprtimi vrati, je po besedah avtorja »absolutno zmagoslavje z vidika medicine in epidemiologije. Je pa žal navzven dalo ljudem občutek lažne varnosti.« Zupančičev sklep, da bo po impresivnem srečanju s prihodnostjo v medicinskem centru v teksaškem Houstonu, bolj podobnemu nakupovalnemu središču kot bolnišnici, raje ostal doma in se v službo še naprej vozil s kolesom, nazadnje tudi bralcu, ki je še pod vtisom ubesedenih srhljivih podob, prinese nekaj olajšanja.

6 min

Piše: Iztok Ilich Bere: Aleksander Golja Pripadniki zdravniškega ceha so v marsičem posebna poklicna skupina. Mnogi se iz dneva v dan soočajo s tanko ločnico med življenjem in smrtjo. Od njihove prisebnosti, znanja in izkušenj je pogosto odvisno, na katero stran se bo prevesila tehtnica. Najbrž prav breme usodne odgovornosti pri njih budi potrebo po ustvarjalnem sproščanju v prostem času. V nobenem drugem poklicu namreč ni najti toliko predanosti glasbi, slikanju ali pisanju. Spomnimo na Lojza Kraigherja, Josipa Vošnjaka, Danila Lokarja, Slavka Gruma in Bogomirja Magajno, med sodobniki vsaj še na Jožeta Felca in Alojza Ihana. V zadnjem času sta se jim pridružila še dva, pediater Marko Pokorn in infektolog David Zupančič, prvi srednjih let, drugi precej mlajši, a tudi že z izkušnjami v pisanju. Oba bolj kot približevanje literarnim presežkom spodbuja svojevrstna nuja, da iz osebnih izkušenj z ljudmi, potrebnimi zdravstvene pomoči, pišeta o vprašanjih in pojavih, ki na tem področju pretresajo naš čas in ki so s kovidno pandemijo dobili strašljivo planetarno razsežnost, ki je, ne le pri nas, neusmiljeno razgalila ožine in plitvine preobremenjenega zdravstvenega sistema. Oba zagovornika znanosti zoper zarotniške teorije vseh vrst sta tudi mojstra v mehčanju ostrine najtežjih trenutkov z dobrohotno, tudi na lastni račun uperjeno humornostjo. David Zupančič se je z bralci povezal z blogom na instagramu in se kmalu uvrstil med tako imenovane vplivneže z več deset tisoč sledilci. Tako so njegovi Prizori iz življenja mladega zdravnika že pred natisom v knjigi Življenje v sivi coni lažje postali uspešnica. Založba je z dotisi knjige komaj sledila povpraševanju, pika na i pa je bila razglasitev za knjigo leta. Avtor si je naklonjenost bralcev pridobil z iskreno skromnostjo in obenem stvarnostjo zdravnika začetnika, vpetega v tradicionalno hierarhijo, v tednih in mesecih, ko hitro širjenje za mnoge usodne virusne pljučnice ni dopuščalo postopnega prilagajanja. Po naključju je prav on obravnaval prvi primer okužbe s covidom pri nas. Po tem se je vse odvijalo z bliskoviti naglico. Sprva je bilo nevednosti več kot znanja, odrešilno cepivo še v laboratorijih, načrtovanje prihodnosti povsem negotovo. Mladi zdravnik je bil ves čas zraven. Ure in ure v dušečem skafandru, ponoči in podnevi, kadar je prišel na vrsto na kliniki ali v intenzivni rdeči coni, ki se je širila do roba zmogljivosti. Sredi prizadevanj preobremenjenega, a čudežno vztrajnega zdravstvenega osebja, da bi z že pojemajočimi močmi obvladalo širjenje okužbe, preden bi se sistem usodno zlomil. Ko se pričevalec domá nepopisno razveseli novega življenja, v bolnišnici vedno znova spoznava, da niso vse smrti enake. V knjigi Življenje v sivi coni pripoveduje tudi o sebi, svoji družini in svojevrstni življenjski filozofiji, ki temelji na nujnosti lenarjenja, odklopa, ko ne gre več. Predvsem pa sijajno opisuje takratno razpoloženje v Kliničnem centru z dramatičnimi zasuki s srečnimi in tragičnimi izidi daleč od oči javnosti. Pravi, da s knjigo dobro leto po vrhuncu krize ne želi z obsojanjem in teoretiziranjem prilivati olja na požar strasti, ki ga je zanetila epidemija, a se tudi ne umika v medlo relativiziranje. Nič mu ni tuje, za vse najde pravo, če je treba, tudi robato besedo. David Zupančič si rad pomaga s slikovitimi prispodobami in dovtipi, ko sproti pojasnjuje strokovne in žargonske izraze. Na primer, da so covidna urgenca in siva cona infekcijske klinike »nekakšne vice, kjer obravnavaš bolnike s sumom na covid, nimaš pa še izvida brisa«. Neizprosen pa je v sodbi, da je človeški dejavnik s stopnjevanjem nestrpnosti, gorečim nasprotovanjem stroki in neustavljivim širjenjem dezinformacij prispeval ogromen delež k problemu. »Javni napadi na zdravstveno osebje in epidemiologe so se stopnjevali sorazmerno s količino primerov covida. Kot da bi epidemija virusne pljučnice sprožila sočasno epidemijo jeze in sovraštva,« piše. In za to najde tudi kanček razumevanja, češ »človek, ki je dovolj prepričljivo potisnjen v kot, lahko sčasoma izgubi svojo človeškost«. Da je vse najtežje ostalo za zaprtimi vrati, je po besedah avtorja »absolutno zmagoslavje z vidika medicine in epidemiologije. Je pa žal navzven dalo ljudem občutek lažne varnosti.« Zupančičev sklep, da bo po impresivnem srečanju s prihodnostjo v medicinskem centru v teksaškem Houstonu, bolj podobnemu nakupovalnemu središču kot bolnišnici, raje ostal doma in se v službo še naprej vozil s kolesom, nazadnje tudi bralcu, ki je še pod vtisom ubesedenih srhljivih podob, prinese nekaj olajšanja.

Duše otoka

27. 1. 2023

V majhni in skromni vaški skupnosti na Irskem, katere osišče sta pivnica in cerkev, se nenadoma prekine dolgoletno prijateljstvo. Colm, violinist in ljubiteljski skladatelj, sporoči preprostemu Pádraicu, da ga ne želi več videti, ob vsakem njegovem poskusu nadlegovanja pa si bo odrezal po en prst. To, kar sprva deluje kot bežen izbruh moške trme v okolju, v katerem ravno ne primanjkuje robustnežev, se začne stopnjevati v spiralo absurda. Kot je položaj na trenutke že smešen, je obenem tudi smrtno resen; priče smo globoki eksistencialni drami, v kateri si ljudje ne morejo kaj, da ne bi bili žrtve svojih lastnih značajev, pri čemer ni preproste zamejitve na krivce in žrtve. V novi celovečerni mojstrovini dramatika, scenarista in režiserja Martina McDonagha Duše otoka se srečamo s potujitvenim učinkom že v prvem prizoru, ki združi tipično bolgarsko ljudsko pesem in tipično zahodnoirsko priobalno pokrajino. Glasbo za film je prispeval Carter Burwell, ki sicer ni edina vez McDonagha z bratoma Coen; film namreč prežema podobno črnohumorno razpoloženje. Delo, v katerem posmeh ne prevlada nad sočutjem in razumevanjem vseh vpletenih, zelo posrečeno preigrava kar nekaj človeških grehov in zapovedi. V stranski vlogi se na nekonvencionalen način znajde tudi katoliški duhovnik, ob strani pa vse skupaj opazujeta macbetovska vešča in vaški idiot. Vse je nekako na robu karikature, a McDonagh lovi po tem robu kot avtorski virtuoz ravnotežje med komičnim in tragičnim, med nečimrnostjo in melanholijo, da pridejo na plan različne plasti človeških značajev. Celovečerec bi bil po vseh svojih sestavnih delih težko bolj irski, kot je, pri čemer smo priča prečudoviti, skoraj slikarski upodobitvi podeželja izpred natanko stoletja, naseljenega z ne tako idilično človeško skupnostjo. Hkrati pa je film s svojim minimalizmom težko bolj univerzalen. Dogaja se na podlagi državljanske vojne; med prijateljema, skoraj bratoma, ki stopnjujeta kljubovalnost in tih, samouničevalen, neracionalen spor do neslutenih razsežnosti. Dogaja se v brezperspektivnem okolju, iz katerega je težko izstopiti. V tem duhu je mogoče razumeti tudi konec filma, ki je glede na graditev napetosti izrazito frustrirajoč in nekatarzičen. A popolnoma smiseln in v resnici dobro poznan − v tem svetu sprava ni zares mogoča, v najboljšem primeru lahko privede do nekega stanja strpnosti, pa še ta pojem ima v svojem korenu trpljenje. Letos boste težko našli bolj Sloveniji na kožo pisan film, kot so to Duše otoka.

3 min

V majhni in skromni vaški skupnosti na Irskem, katere osišče sta pivnica in cerkev, se nenadoma prekine dolgoletno prijateljstvo. Colm, violinist in ljubiteljski skladatelj, sporoči preprostemu Pádraicu, da ga ne želi več videti, ob vsakem njegovem poskusu nadlegovanja pa si bo odrezal po en prst. To, kar sprva deluje kot bežen izbruh moške trme v okolju, v katerem ravno ne primanjkuje robustnežev, se začne stopnjevati v spiralo absurda. Kot je položaj na trenutke že smešen, je obenem tudi smrtno resen; priče smo globoki eksistencialni drami, v kateri si ljudje ne morejo kaj, da ne bi bili žrtve svojih lastnih značajev, pri čemer ni preproste zamejitve na krivce in žrtve. V novi celovečerni mojstrovini dramatika, scenarista in režiserja Martina McDonagha Duše otoka se srečamo s potujitvenim učinkom že v prvem prizoru, ki združi tipično bolgarsko ljudsko pesem in tipično zahodnoirsko priobalno pokrajino. Glasbo za film je prispeval Carter Burwell, ki sicer ni edina vez McDonagha z bratoma Coen; film namreč prežema podobno črnohumorno razpoloženje. Delo, v katerem posmeh ne prevlada nad sočutjem in razumevanjem vseh vpletenih, zelo posrečeno preigrava kar nekaj človeških grehov in zapovedi. V stranski vlogi se na nekonvencionalen način znajde tudi katoliški duhovnik, ob strani pa vse skupaj opazujeta macbetovska vešča in vaški idiot. Vse je nekako na robu karikature, a McDonagh lovi po tem robu kot avtorski virtuoz ravnotežje med komičnim in tragičnim, med nečimrnostjo in melanholijo, da pridejo na plan različne plasti človeških značajev. Celovečerec bi bil po vseh svojih sestavnih delih težko bolj irski, kot je, pri čemer smo priča prečudoviti, skoraj slikarski upodobitvi podeželja izpred natanko stoletja, naseljenega z ne tako idilično človeško skupnostjo. Hkrati pa je film s svojim minimalizmom težko bolj univerzalen. Dogaja se na podlagi državljanske vojne; med prijateljema, skoraj bratoma, ki stopnjujeta kljubovalnost in tih, samouničevalen, neracionalen spor do neslutenih razsežnosti. Dogaja se v brezperspektivnem okolju, iz katerega je težko izstopiti. V tem duhu je mogoče razumeti tudi konec filma, ki je glede na graditev napetosti izrazito frustrirajoč in nekatarzičen. A popolnoma smiseln in v resnici dobro poznan − v tem svetu sprava ni zares mogoča, v najboljšem primeru lahko privede do nekega stanja strpnosti, pa še ta pojem ima v svojem korenu trpljenje. Letos boste težko našli bolj Sloveniji na kožo pisan film, kot so to Duše otoka.

Ne misli, da bo kdaj mimo

27. 1. 2023

Vsestranski glasbenik in skladatelj Tomaž Grom je po Komaj čakam, da prideš postregel še z drugim eksperimentalnim filmom. Ob njegovi zvočni spremljavi smo si ga lahko ogledali v dvorani Slovenske kinoteke. Tudi drugi naslov nakazuje na določen manko, hrepenenje predpostavlja odsotnost. Podobnosti pa se ne končajo pri poimenovanju, temveč gre za sledenje obliki in poetiki, ki ju je avtor zastavil že v prvencu. Tudi tokrat se srečamo s kolažem videoposnetkov iz vsakdanjega okolja, ki si sledijo v hitrem ritmu, pri čemer je bistvo njihovega učinka v intuitivni montaži. Posnetki, nastali s kamero, pritrjeno na dron, prikazujejo nekaj mesecev avtorjevega življenja. Gibljemo se po Berlinu, Ljubljani, morskih in podeželskih krajih, vmes zaidemo v Zagreb. Znotraj teh krajev pa vstopamo v javne in intimne prostore. Podobe se menjajo z veliko hitrostjo. Kamera privzema vlogo spomina. Kar vidimo na platnu, je dejansko strukturirano kot človeški spomin, le da manj pozabljivo in zato bolj neusmiljeno. S tem, ko tehnologija vstopi v proces pomnjenja, se ta potuji. Minevanje kot skrajno intimna izkušnja se spoji z zunanjim pogledom, v katerem je upravljavec drona izenačen z vsemi preostalimi gledalci. Osebnost spomina je iztrgana. To prinaša bolečino, istočasno pa zareza pomeni tudi določeno osvoboditev. Šele brezosebna tehnologija nas loči od strasti, strahov, upov in pričakovanj. Vsa ta teža je zdaj prenesena v digitalni svet in v splošno javnost. Grom skozi filmski medij še enkrat izvaja nekakšno samooperacijo. Istočasno pridobimo še nekaj. S tem, ko je spomin povnanjen, ko je subjektivna izkušnja objektivirana, se nam odpre čudež vsakdanjosti. Veličastna predstava naključij, pisanost sveta, njegova velika mašinerija, v katero je vpet minljivi človek, nas prav v sprejemanju s to minljivostjo spravi v stanje čuječnosti. Svet obstaja z nami in brez nas. Ko torej naslov pravi “ne misli, da bo minilo”, je v tem nekaj bolečega in čudovitega hkrati.  Prav takšno videnje vsakdanjosti, ustvarjanje potujitev, je značilno tudi za Gromovo glasbeno ustvarjanje, ki v veliki meri temelji na improvizaciji. Ko igra s svojim obrabljenim kontrabasom, ustvarja prostor za igro naključij, ki odpira pomembne uvide. Gromova spremljava filma je temeljila na ponavljajočem se sprožanju klavirskega šuma in nostalgičnem, pritajenem šumu vrtenja vinilne plošče. Avtor, ki se ukvarja tudi z glasbo za gledališče, je dobro izkoristil tudi sam prostor dvorane ter nam z različnimi zvoki na izjemno izostren in komaj zaznaven način sugeriral tudi iz drugih kotov. Če smo posvetili pozornost glasbi, smo opazili tudi določen ritem znotraj podob, ponavljajoči se vzorec montaže, ki se zarezuje v posneti čas.  S tem pa je film še na novi ravni postavil vprašanje razmerja med avtorstvom in doživetim časom. Kdo zmaga v igri življenja, film, njegov režiser ali gledalci? Morda pa sploh ne gre za zmagati, temveč za to, da skozi film razpremo nove možnosti izkušanja samih sebe. Drugi film Tomaža Groma, tako kot prvi, skozi umetniško igrivost razpre vedro in otožno filozofsko globino.

3 min

Vsestranski glasbenik in skladatelj Tomaž Grom je po Komaj čakam, da prideš postregel še z drugim eksperimentalnim filmom. Ob njegovi zvočni spremljavi smo si ga lahko ogledali v dvorani Slovenske kinoteke. Tudi drugi naslov nakazuje na določen manko, hrepenenje predpostavlja odsotnost. Podobnosti pa se ne končajo pri poimenovanju, temveč gre za sledenje obliki in poetiki, ki ju je avtor zastavil že v prvencu. Tudi tokrat se srečamo s kolažem videoposnetkov iz vsakdanjega okolja, ki si sledijo v hitrem ritmu, pri čemer je bistvo njihovega učinka v intuitivni montaži. Posnetki, nastali s kamero, pritrjeno na dron, prikazujejo nekaj mesecev avtorjevega življenja. Gibljemo se po Berlinu, Ljubljani, morskih in podeželskih krajih, vmes zaidemo v Zagreb. Znotraj teh krajev pa vstopamo v javne in intimne prostore. Podobe se menjajo z veliko hitrostjo. Kamera privzema vlogo spomina. Kar vidimo na platnu, je dejansko strukturirano kot človeški spomin, le da manj pozabljivo in zato bolj neusmiljeno. S tem, ko tehnologija vstopi v proces pomnjenja, se ta potuji. Minevanje kot skrajno intimna izkušnja se spoji z zunanjim pogledom, v katerem je upravljavec drona izenačen z vsemi preostalimi gledalci. Osebnost spomina je iztrgana. To prinaša bolečino, istočasno pa zareza pomeni tudi določeno osvoboditev. Šele brezosebna tehnologija nas loči od strasti, strahov, upov in pričakovanj. Vsa ta teža je zdaj prenesena v digitalni svet in v splošno javnost. Grom skozi filmski medij še enkrat izvaja nekakšno samooperacijo. Istočasno pridobimo še nekaj. S tem, ko je spomin povnanjen, ko je subjektivna izkušnja objektivirana, se nam odpre čudež vsakdanjosti. Veličastna predstava naključij, pisanost sveta, njegova velika mašinerija, v katero je vpet minljivi človek, nas prav v sprejemanju s to minljivostjo spravi v stanje čuječnosti. Svet obstaja z nami in brez nas. Ko torej naslov pravi “ne misli, da bo minilo”, je v tem nekaj bolečega in čudovitega hkrati.  Prav takšno videnje vsakdanjosti, ustvarjanje potujitev, je značilno tudi za Gromovo glasbeno ustvarjanje, ki v veliki meri temelji na improvizaciji. Ko igra s svojim obrabljenim kontrabasom, ustvarja prostor za igro naključij, ki odpira pomembne uvide. Gromova spremljava filma je temeljila na ponavljajočem se sprožanju klavirskega šuma in nostalgičnem, pritajenem šumu vrtenja vinilne plošče. Avtor, ki se ukvarja tudi z glasbo za gledališče, je dobro izkoristil tudi sam prostor dvorane ter nam z različnimi zvoki na izjemno izostren in komaj zaznaven način sugeriral tudi iz drugih kotov. Če smo posvetili pozornost glasbi, smo opazili tudi določen ritem znotraj podob, ponavljajoči se vzorec montaže, ki se zarezuje v posneti čas.  S tem pa je film še na novi ravni postavil vprašanje razmerja med avtorstvom in doživetim časom. Kdo zmaga v igri življenja, film, njegov režiser ali gledalci? Morda pa sploh ne gre za zmagati, temveč za to, da skozi film razpremo nove možnosti izkušanja samih sebe. Drugi film Tomaža Groma, tako kot prvi, skozi umetniško igrivost razpre vedro in otožno filozofsko globino.

Tadej Golob: Koma

23. 1. 2023

Piše: Marija Švajncer Bereta: Eva Longyka Marušič in Jure Franko Novo delo pisatelja Tadeja Goloba z naslovom Koma bi zvrstno lahko označili za kriminalni roman, vendar je vsebinsko in formalno še veliko več, lahko bi ga imeli tudi za družbenokritični roman in celo neke vrste mestni roman. Pisatelj opisuje koronski čas, piše o slovenski politični razklanosti in vlogi tedanje vodilne stranke ter navaja ulice, ceste in poslopja, kjer se vse skupaj dogaja. Prestolnica je opisana natančno in slikovito, tudi o njeni okolici in zdraviliškem kraju je mogoče izvedeti marsikaj zanimivega. Golobovo literarno delo je tudi literarizirana psihološka študija človeških nravi, poglabljanje v protagonistovo doživljanje in počutje po planinski nesreči, iskanje odrešilne bilke ter reševanje iz stiske in telesne ogroženosti po usodnem padcu. Izkušen alpinist Taras Birsa, antijunak zgrmi v prepad in komaj ostane živ. Ko se zbudi iz kome, se mu zazdi, da se je znašel v čisto novem in drugačnem svetu. To je čas epidemije, zapiranja in vsakršnega omejevanja. Ljudje so sprti, dogaja se marsikaj, česar prej ni bilo, policija med protesti uporabi vodni top in solzivec. Ozračje v času kužne bolezni je tesnobno in zadušljivo. Glavni lik višji inšpektor Taras Birsa delno ohranja svojo človeško podobo, znano iz prejšnjih Golobovih romanov in televizijske ekranizacije. Še vedno je temačen, vase zaprt, redkobeseden in trmast človek, zvest samemu sebi. »Tarasu so šli doslej debeluhi na živce. Pravzaprav so bili del širše množice, ki mu je šla na živce. Na slab dan so se ob debeluhih v njej znašli še kadilci, pijanci, razvajenci, verski blazneži, proticepilci, desničarji, levičarji in sredinski, pa vegani, homeopati, ljubitelji narodnozabavne glasbe, rapa, tehna, hiphopa, in kar je še tega, vsi nastopajoči v resničnostnih šovih oziroma vsi, ki so imeli kar koli opraviti z njimi, hipiji, starci, njegova generacija in mlajši, tisti, ki so ga vikali, in tisti, ki ga niso, cestni divjaki in mečkači …« Huda nesreča, zaradi katere ga je dalo zdravniško osebje za štirinajst dni v komo, povzroči nekatere spremembe njegove osebnosti in počutja. Sodelavci namigujejo, da je šele zdaj postal človek ali skoraj človek. Birsa se marsičesa ne spomni, hkrati pa marsikaj vidi bolj jasno in se čudi spremembam v družbi. Dogajanje je vse kaj drugega kot demokracija. Taras Birsa telesno zelo trpi in le počasi okreva, najbolj ogrožajoče pa je to, da je padec povzročil izbris tistega, kar se je dogajalo v preteklosti, tudi raziskovanja zločina. Sodelavka Tina Lanc, nekdanja Tarasova skrivna ljubica, ves čas išče stik z njim in skuša njegov spomin obuditi tako, da v tretji osebi napiše poseben dosje, literariziran zapisnik ali že skoraj roman o inšpektorjevi vlogi pri razkrinkavanju zapletenega kriminalističnega primera. Tinina pripoved je natisnjena v ležečem tisku in je neke vrste roman v romanu. Višji inšpektor lahko bere o sebi, marsikaj je še dodano in popestreno. V nesreči je izgubil veliko telesnih zmožnosti, okrepil in zbistril pa se je občutek za podrobnosti in medčloveške odnose. Telo je izdajalsko, Birsa se kar nekaj časa premika s hojico in pri tem občuti bolečine, težave mu povzroča tudi srbenje, a nemoč se postopoma spreminja v novo moč in vztrajnost. Morda je roman tudi neke vrste hvalnica življenja, vsekakor pa je obsežno, več kot štiristo strani dolgo delo velika umetnina, na videz realistično pisanje, napisano z veščo pisateljsko roko in v marsičem inovativno. Pisatelj seveda ohranja vse zahteve dobrega kriminalnega romana – od napetosti, nepredvidljivosti, iskanja materialnih dokazov in argumentov do sklepanja, pričakovanj in razkritja zločina. Kriminalistični in forenzični postopki ter spoznanja nevroznanosti o človekovem spominu so opisani poznavalsko in strokovno neoporečno. Tadej Golob je napisal moderni roman v najboljšem pomenu te besede, večplasten, zanimiv, vsebinsko vznemirljiv, jezikovno izbrušen in slogovno izbran. Marsikaj v njem je najbrž prepis realnosti in prikaz avtorjevih osebnih doživetij, toda to sploh ni poglavitno, kajti za velike umetnine velja, da so napisane tako, kot da se je vse, kar je v njih, v resnici zgodilo. Sodelavka Tina ohranja spomin na ljubezensko avanturo, življenjska sopotnica Alenka je sumničava, sodelavca sta svojeglava, vendar dobronamerna. Taras nekdanji mladi ljubici naravnost pove, da se je v partnerico Alenko znova zaljubil. Med njima že več kot dvajset let, ki sta jih preživela skupaj, vladata zavezništvo in prijateljstvo, po nesreči mu Alenka, s katero ni uradno zvezan, vsak trenutek stoji ob strani. Birsovi nadrejeni so samopašni in podrejeni vladajoči politiki ter pripravljeni prikriti dejstva o zločinu, ki govori sam zase in se je v resnici zgodil. Kritične besede so izrečene tudi na račun slovenskega sodstva. V romanu je mogoče prepoznati nekatere politike, osumljence in njihove žrtve. Za oprostitev obtoženca si na uličnem protestu glasno prizadevajo celo starši umorjenega moškega. Pisatelj Tadej Golob je zapisal, da se je Taras Birsa zbudil v nov svet in se znašel v kolektivni blaznosti. Veliko stvari mu jemlje vero v človeštvo, toda zaveda se, kako je kljub vsemu dragoceno, da je sploh še živ ter da lahko ostane in vztraja v tem kaotičnem svetu, kakršen koli pač je.

6 min

Piše: Marija Švajncer Bereta: Eva Longyka Marušič in Jure Franko Novo delo pisatelja Tadeja Goloba z naslovom Koma bi zvrstno lahko označili za kriminalni roman, vendar je vsebinsko in formalno še veliko več, lahko bi ga imeli tudi za družbenokritični roman in celo neke vrste mestni roman. Pisatelj opisuje koronski čas, piše o slovenski politični razklanosti in vlogi tedanje vodilne stranke ter navaja ulice, ceste in poslopja, kjer se vse skupaj dogaja. Prestolnica je opisana natančno in slikovito, tudi o njeni okolici in zdraviliškem kraju je mogoče izvedeti marsikaj zanimivega. Golobovo literarno delo je tudi literarizirana psihološka študija človeških nravi, poglabljanje v protagonistovo doživljanje in počutje po planinski nesreči, iskanje odrešilne bilke ter reševanje iz stiske in telesne ogroženosti po usodnem padcu. Izkušen alpinist Taras Birsa, antijunak zgrmi v prepad in komaj ostane živ. Ko se zbudi iz kome, se mu zazdi, da se je znašel v čisto novem in drugačnem svetu. To je čas epidemije, zapiranja in vsakršnega omejevanja. Ljudje so sprti, dogaja se marsikaj, česar prej ni bilo, policija med protesti uporabi vodni top in solzivec. Ozračje v času kužne bolezni je tesnobno in zadušljivo. Glavni lik višji inšpektor Taras Birsa delno ohranja svojo človeško podobo, znano iz prejšnjih Golobovih romanov in televizijske ekranizacije. Še vedno je temačen, vase zaprt, redkobeseden in trmast človek, zvest samemu sebi. »Tarasu so šli doslej debeluhi na živce. Pravzaprav so bili del širše množice, ki mu je šla na živce. Na slab dan so se ob debeluhih v njej znašli še kadilci, pijanci, razvajenci, verski blazneži, proticepilci, desničarji, levičarji in sredinski, pa vegani, homeopati, ljubitelji narodnozabavne glasbe, rapa, tehna, hiphopa, in kar je še tega, vsi nastopajoči v resničnostnih šovih oziroma vsi, ki so imeli kar koli opraviti z njimi, hipiji, starci, njegova generacija in mlajši, tisti, ki so ga vikali, in tisti, ki ga niso, cestni divjaki in mečkači …« Huda nesreča, zaradi katere ga je dalo zdravniško osebje za štirinajst dni v komo, povzroči nekatere spremembe njegove osebnosti in počutja. Sodelavci namigujejo, da je šele zdaj postal človek ali skoraj človek. Birsa se marsičesa ne spomni, hkrati pa marsikaj vidi bolj jasno in se čudi spremembam v družbi. Dogajanje je vse kaj drugega kot demokracija. Taras Birsa telesno zelo trpi in le počasi okreva, najbolj ogrožajoče pa je to, da je padec povzročil izbris tistega, kar se je dogajalo v preteklosti, tudi raziskovanja zločina. Sodelavka Tina Lanc, nekdanja Tarasova skrivna ljubica, ves čas išče stik z njim in skuša njegov spomin obuditi tako, da v tretji osebi napiše poseben dosje, literariziran zapisnik ali že skoraj roman o inšpektorjevi vlogi pri razkrinkavanju zapletenega kriminalističnega primera. Tinina pripoved je natisnjena v ležečem tisku in je neke vrste roman v romanu. Višji inšpektor lahko bere o sebi, marsikaj je še dodano in popestreno. V nesreči je izgubil veliko telesnih zmožnosti, okrepil in zbistril pa se je občutek za podrobnosti in medčloveške odnose. Telo je izdajalsko, Birsa se kar nekaj časa premika s hojico in pri tem občuti bolečine, težave mu povzroča tudi srbenje, a nemoč se postopoma spreminja v novo moč in vztrajnost. Morda je roman tudi neke vrste hvalnica življenja, vsekakor pa je obsežno, več kot štiristo strani dolgo delo velika umetnina, na videz realistično pisanje, napisano z veščo pisateljsko roko in v marsičem inovativno. Pisatelj seveda ohranja vse zahteve dobrega kriminalnega romana – od napetosti, nepredvidljivosti, iskanja materialnih dokazov in argumentov do sklepanja, pričakovanj in razkritja zločina. Kriminalistični in forenzični postopki ter spoznanja nevroznanosti o človekovem spominu so opisani poznavalsko in strokovno neoporečno. Tadej Golob je napisal moderni roman v najboljšem pomenu te besede, večplasten, zanimiv, vsebinsko vznemirljiv, jezikovno izbrušen in slogovno izbran. Marsikaj v njem je najbrž prepis realnosti in prikaz avtorjevih osebnih doživetij, toda to sploh ni poglavitno, kajti za velike umetnine velja, da so napisane tako, kot da se je vse, kar je v njih, v resnici zgodilo. Sodelavka Tina ohranja spomin na ljubezensko avanturo, življenjska sopotnica Alenka je sumničava, sodelavca sta svojeglava, vendar dobronamerna. Taras nekdanji mladi ljubici naravnost pove, da se je v partnerico Alenko znova zaljubil. Med njima že več kot dvajset let, ki sta jih preživela skupaj, vladata zavezništvo in prijateljstvo, po nesreči mu Alenka, s katero ni uradno zvezan, vsak trenutek stoji ob strani. Birsovi nadrejeni so samopašni in podrejeni vladajoči politiki ter pripravljeni prikriti dejstva o zločinu, ki govori sam zase in se je v resnici zgodil. Kritične besede so izrečene tudi na račun slovenskega sodstva. V romanu je mogoče prepoznati nekatere politike, osumljence in njihove žrtve. Za oprostitev obtoženca si na uličnem protestu glasno prizadevajo celo starši umorjenega moškega. Pisatelj Tadej Golob je zapisal, da se je Taras Birsa zbudil v nov svet in se znašel v kolektivni blaznosti. Veliko stvari mu jemlje vero v človeštvo, toda zaveda se, kako je kljub vsemu dragoceno, da je sploh še živ ter da lahko ostane in vztraja v tem kaotičnem svetu, kakršen koli pač je.

Cvetka Bevc: Sled ognjenega svinčnika

23. 1. 2023

Piše: Tatjana Pregl Kobe Bereta: Jure Franko in Eva Longyka Marušič Pesnica, pisateljica, muzikologinja in scenaristka Cvetka Bevc je v pesniški zbirki Sled ognjenega svinčnika premišljeno oblikovala svojevrsten žanr lirične biografije pisateljice, publicistke in feministke Zofke Kveder. Pesmi omogočajo pogled v psiho ženske s preloma iz 19. v 20. stoletje, ko je bil feminizem pri nas še v začetkih. Zofka Kveder je bila ena izmed literarnih ustvarjalk, ki je bila zaradi svojega dela v življenju pogosto napadana in omalovaževana, v zadnjem času pa ji – tudi kot prvi pisateljici, uvrščeni v nacionalno zbirko Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev – vrsta znanstvenih in filmskih obravnav, monografskih publikacij in izdaj prinaša zasluženo vrednost in odmevnost. Poezija je osebno pisanje, najintimnejša pripoved iz sebe, le redko se pesnice ali pesniki odločajo za portrete drugih osebnosti. Le včasih si nadenejo maske, ki govorijo iz ust mitoloških, literarnih ali drugih bitij, ki niso pesnice ali pesniki sami. V tem kontekstu si je Cvetka Bevc izposodila masko druge govorke, s katero priča o svojem pogledu na svet, saj se, resnici na ljubo, izkušnje žensk v obeh časih v marsičem prekrivajo. Tako je lahko ¬– ne le dokumentarno kot v scenariju – temveč kot lirska govorka vstopila v protagonistkino bitko, ob kateri se je ta razvila v polnokrvno žensko in ustvarjalko. In se vtihotapila tudi v Zgodbo takoj na začetku zbirke: »Svet pod gladino zadrgeta v nejasnosti, / da ji pokaže privid neskončnega. // Potem splava na obrežje. Njeno drgetanje razpara jutro. / Vse to je nekoč že videla.« V zbirki Sled ognjenega svinčnika je pesniški jezik Cvetke Bevc trd, resničen, neobložen z melanholičnimi metaforami ali dramatičnimi prispodobami; zazrt v preteklost projicira na ekran današnjosti lastna spoznanja. In zato v enem izmed sedmih citatov izpostavi tudi portretirankine besede: »Šele me, sodobne žene, smo odkrile ono, čemur pravimo duša, odkrile smo v sebi lastno voljo, lastno presojo, samozavest osebnosti.« Tako kot je bilo za Kvedrovo najbolj zanimivo pisati o tem, kar človek doživlja, je pogled v njen pogumni, čeprav večinoma tragični svet tudi v Cvetki Bevc obudil neko drugo noto. Osvestil jo je in kot slap je nastala lirična izpoved, ki pred ogledalo postavlja tudi današnji čas, sodobno doživljanje in mišljenje mnogih žensk. Pesnica v zbirki Sled ognjenega svinčnika preigrava najrazličnejše motive stvarnosti, a jih prikazuje simbolno metaforično, s čimer v svoji težnji po zvestobi izvirni ideji izrabi dostop do širokega kroga bralcev. Zakaj mi ni bilo dovolj eno, čeprav pozorno branje te pesniške zbirke? Najbrž zato, ker se v zbirki prepletata dve lirski govorici in je težko izluščiti tisto osebno pesničino od objektivne, ki se navezuje na zgodbo pisateljice Zofke Kveder. Kako ločiti eno od druge? In zakaj? Če sploh. Ali se sodobna poezija z angažiranim pristopom lahko implementira v zavest današnjega bralca, mu lahko vcepi hierarhijo vrednot, temelječo na preteklih vrednotah? Pisateljica Zofka Kveder je v svojih delih govorila o odnosu žensk do lastnega telesa, do spolnosti, prostitucije, posilstev, zakona brez ljubezni, prezgodnje poroke in zakona iz materialne koristi. »Utišam gibanje bokov, / moji koraki se mešajo s kletvicami / pristaniških delavcev in mornarjev. / Oplazi me vinjena sapa mimoidočega. / Varna sem, nisem ona, si šepetam. // … Stečem do najbližje krčme. / Že posojam svoj glas tistim, / ki ne morejo govoriti. / Napišem prvo besedo. / Začetek zgodb.« Vse to se trpko in kruto niza tudi v pesmih Cvetke Bevc, ki sledi pisateljičini življenjski zgodbi med letoma 1888 in 1920. V nekronološko upesnjeni zbirki sledi pisateljici, ki se je zavzemala za emancipirano žensko, ustvarjalko in izobraženko ter želela dokazati, da je samostojna ženska lahko tudi soproga in mati. Sledi avtorici, ki je tudi v leposlovnih delih prikazovala ovire, ki ženskam preprečujejo pot do neodvisnosti. In ki o tem ni le pisala, temveč je tako tudi živela. Tako se pesnici med priklonom Zofki Kveder in feminizmu pridruži še iskanje vzporednic. Zaradi vseh stisk ženski liki v delih Zofke Kveder trpijo, v nekaterih besedilih izgubijo razum ali se odločijo za prostovoljno smrt. Tudi dvakrat poročeni materi treh deklic ni bilo prizaneseno z ločitvami in prevarami, kot tudi nikoli ni prebolela bolečine ob smrti prvorojenke v času študija v Pragi. »Ne spomni se, kolikokrat / je ustvarjala nov dom, / med vsako selitvijo ugibala, / če bo ta mogoče zadnji, / ker bo tokrat vanj / naselila zmaje, da bodo požrli / pomanjkanje. In bo zmagovalka / vsaj nad lakoto. Neplačanimi računi. / Nesrečno ljubeznijo. Praznim listom. / Delom v razpadanju noči.« Pesmi Cvetke Bevc imajo osnovo v pisateljičinem življenjepisu in v večinoma feminističnih stališčih iz njene literarne dediščine. Opazno je, da se pesmi med seboj podpirajo, si pripadajo, se spogledujejo s preteklostjo in hkrati povsem pripadajo sedanjosti. Kajti svet ni nič bolj prizanesljiv, nič manj mračen, nič bolj prisrčen. Pesmi so sistematično urejene v sedem razdelkov s sedmimi različno dolgimi pesmimi, pred vsako je predpesem, pisana v prvi osebi in poudarjena z drugačno tipografijo. V vsakem razdelki je ena pesem enovrstična, ki – poleg povednega naslova – kot akcent sodeluje pri pripovednemu nizu. Prav ta deluje kot metulj, ki s svojim pretresljivim dotikom nagovarja bralca, z njim ustvari posebno presežno komunikacijo, ga vznemiri in s tem spodbudi, da sam sebe odkriva in spreminja v skladu z lastnimi nagibi in občutki o tem, kdo je in kdo lahko je. Pesniška komunikacija z bralcem pri tej zbirki ustreza sestopu z zgodovinskega odra, pri čemer gre za intimno osebni in ne vzvišeni nagovor. Ne didaktičen, ne ideološki. Da ne bo pomote, čustveno doživljajske pesmi o portretiranki Zofki Kveder niso alter ego pesnice Cvetke Bevc! Čeprav se skozi protagonistkino podobo svetlika kot blag odsev tudi njena senca, je to vendarle lirski projekt – upesnjena podoba izjemne pisateljice in feministke. Ki ji, ko postaja senca svoje sence in tema v telesu teme, besede znova pripadajo. Tako dragocene v današnjem času, ki dosežke ženske emancipacije žal na mnogih koncih sveta potiska v stoletje oddaljeni čas.

8 min

Piše: Tatjana Pregl Kobe Bereta: Jure Franko in Eva Longyka Marušič Pesnica, pisateljica, muzikologinja in scenaristka Cvetka Bevc je v pesniški zbirki Sled ognjenega svinčnika premišljeno oblikovala svojevrsten žanr lirične biografije pisateljice, publicistke in feministke Zofke Kveder. Pesmi omogočajo pogled v psiho ženske s preloma iz 19. v 20. stoletje, ko je bil feminizem pri nas še v začetkih. Zofka Kveder je bila ena izmed literarnih ustvarjalk, ki je bila zaradi svojega dela v življenju pogosto napadana in omalovaževana, v zadnjem času pa ji – tudi kot prvi pisateljici, uvrščeni v nacionalno zbirko Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev – vrsta znanstvenih in filmskih obravnav, monografskih publikacij in izdaj prinaša zasluženo vrednost in odmevnost. Poezija je osebno pisanje, najintimnejša pripoved iz sebe, le redko se pesnice ali pesniki odločajo za portrete drugih osebnosti. Le včasih si nadenejo maske, ki govorijo iz ust mitoloških, literarnih ali drugih bitij, ki niso pesnice ali pesniki sami. V tem kontekstu si je Cvetka Bevc izposodila masko druge govorke, s katero priča o svojem pogledu na svet, saj se, resnici na ljubo, izkušnje žensk v obeh časih v marsičem prekrivajo. Tako je lahko ¬– ne le dokumentarno kot v scenariju – temveč kot lirska govorka vstopila v protagonistkino bitko, ob kateri se je ta razvila v polnokrvno žensko in ustvarjalko. In se vtihotapila tudi v Zgodbo takoj na začetku zbirke: »Svet pod gladino zadrgeta v nejasnosti, / da ji pokaže privid neskončnega. // Potem splava na obrežje. Njeno drgetanje razpara jutro. / Vse to je nekoč že videla.« V zbirki Sled ognjenega svinčnika je pesniški jezik Cvetke Bevc trd, resničen, neobložen z melanholičnimi metaforami ali dramatičnimi prispodobami; zazrt v preteklost projicira na ekran današnjosti lastna spoznanja. In zato v enem izmed sedmih citatov izpostavi tudi portretirankine besede: »Šele me, sodobne žene, smo odkrile ono, čemur pravimo duša, odkrile smo v sebi lastno voljo, lastno presojo, samozavest osebnosti.« Tako kot je bilo za Kvedrovo najbolj zanimivo pisati o tem, kar človek doživlja, je pogled v njen pogumni, čeprav večinoma tragični svet tudi v Cvetki Bevc obudil neko drugo noto. Osvestil jo je in kot slap je nastala lirična izpoved, ki pred ogledalo postavlja tudi današnji čas, sodobno doživljanje in mišljenje mnogih žensk. Pesnica v zbirki Sled ognjenega svinčnika preigrava najrazličnejše motive stvarnosti, a jih prikazuje simbolno metaforično, s čimer v svoji težnji po zvestobi izvirni ideji izrabi dostop do širokega kroga bralcev. Zakaj mi ni bilo dovolj eno, čeprav pozorno branje te pesniške zbirke? Najbrž zato, ker se v zbirki prepletata dve lirski govorici in je težko izluščiti tisto osebno pesničino od objektivne, ki se navezuje na zgodbo pisateljice Zofke Kveder. Kako ločiti eno od druge? In zakaj? Če sploh. Ali se sodobna poezija z angažiranim pristopom lahko implementira v zavest današnjega bralca, mu lahko vcepi hierarhijo vrednot, temelječo na preteklih vrednotah? Pisateljica Zofka Kveder je v svojih delih govorila o odnosu žensk do lastnega telesa, do spolnosti, prostitucije, posilstev, zakona brez ljubezni, prezgodnje poroke in zakona iz materialne koristi. »Utišam gibanje bokov, / moji koraki se mešajo s kletvicami / pristaniških delavcev in mornarjev. / Oplazi me vinjena sapa mimoidočega. / Varna sem, nisem ona, si šepetam. // … Stečem do najbližje krčme. / Že posojam svoj glas tistim, / ki ne morejo govoriti. / Napišem prvo besedo. / Začetek zgodb.« Vse to se trpko in kruto niza tudi v pesmih Cvetke Bevc, ki sledi pisateljičini življenjski zgodbi med letoma 1888 in 1920. V nekronološko upesnjeni zbirki sledi pisateljici, ki se je zavzemala za emancipirano žensko, ustvarjalko in izobraženko ter želela dokazati, da je samostojna ženska lahko tudi soproga in mati. Sledi avtorici, ki je tudi v leposlovnih delih prikazovala ovire, ki ženskam preprečujejo pot do neodvisnosti. In ki o tem ni le pisala, temveč je tako tudi živela. Tako se pesnici med priklonom Zofki Kveder in feminizmu pridruži še iskanje vzporednic. Zaradi vseh stisk ženski liki v delih Zofke Kveder trpijo, v nekaterih besedilih izgubijo razum ali se odločijo za prostovoljno smrt. Tudi dvakrat poročeni materi treh deklic ni bilo prizaneseno z ločitvami in prevarami, kot tudi nikoli ni prebolela bolečine ob smrti prvorojenke v času študija v Pragi. »Ne spomni se, kolikokrat / je ustvarjala nov dom, / med vsako selitvijo ugibala, / če bo ta mogoče zadnji, / ker bo tokrat vanj / naselila zmaje, da bodo požrli / pomanjkanje. In bo zmagovalka / vsaj nad lakoto. Neplačanimi računi. / Nesrečno ljubeznijo. Praznim listom. / Delom v razpadanju noči.« Pesmi Cvetke Bevc imajo osnovo v pisateljičinem življenjepisu in v večinoma feminističnih stališčih iz njene literarne dediščine. Opazno je, da se pesmi med seboj podpirajo, si pripadajo, se spogledujejo s preteklostjo in hkrati povsem pripadajo sedanjosti. Kajti svet ni nič bolj prizanesljiv, nič manj mračen, nič bolj prisrčen. Pesmi so sistematično urejene v sedem razdelkov s sedmimi različno dolgimi pesmimi, pred vsako je predpesem, pisana v prvi osebi in poudarjena z drugačno tipografijo. V vsakem razdelki je ena pesem enovrstična, ki – poleg povednega naslova – kot akcent sodeluje pri pripovednemu nizu. Prav ta deluje kot metulj, ki s svojim pretresljivim dotikom nagovarja bralca, z njim ustvari posebno presežno komunikacijo, ga vznemiri in s tem spodbudi, da sam sebe odkriva in spreminja v skladu z lastnimi nagibi in občutki o tem, kdo je in kdo lahko je. Pesniška komunikacija z bralcem pri tej zbirki ustreza sestopu z zgodovinskega odra, pri čemer gre za intimno osebni in ne vzvišeni nagovor. Ne didaktičen, ne ideološki. Da ne bo pomote, čustveno doživljajske pesmi o portretiranki Zofki Kveder niso alter ego pesnice Cvetke Bevc! Čeprav se skozi protagonistkino podobo svetlika kot blag odsev tudi njena senca, je to vendarle lirski projekt – upesnjena podoba izjemne pisateljice in feministke. Ki ji, ko postaja senca svoje sence in tema v telesu teme, besede znova pripadajo. Tako dragocene v današnjem času, ki dosežke ženske emancipacije žal na mnogih koncih sveta potiska v stoletje oddaljeni čas.

Po soncu

20. 1. 2023

Ocena filma Izvirni naslov: Aftersun Režiser: Charlotte Wells Nastopajo: Paul Mescal, Frankie Corio, Celia Rowlson-Hall Piše: Petra Meterc Bere: Eva Longyka Marušič Charlotte Wells postavi dogajanje svojega prvenca Po soncu v letoviško mestece v Turčiji konec devetdesetih. Calum in Sophie, oče in hči, na počitnicah preživljata dragocen skupni čas, saj Calum ne živi z njo in mamo. Večinoma gre za običajno počitniško početje – enaintridesetletnik in enajstletnica preživljata čas na plaži, bazenu, pa hotelu in turističnih ladjicah, ob večerih pa v počitniških restavracijah in lokalih. V zeitgeistovski mikrosvet turističnega letovišča, podkrepljenim z glasbo devetdesetih, pogosto zremo prek VHS posnetkov amaterske kamere, s katero par beleži počitnice. Velikokrat Sophie od blizu snema svojega očeta in mu v namišljenem intervjuju zastavlja vprašanja. Njun odnos je ljubeč, čeprav si gresta tu in tam na živce. Topel odnos se zarisuje subtilno, z izostrenim režiserskim čutom za drobne premike v razpoloženju in prizore, ki ne pojasnjujejo preveč. Po soncu je tako film očetovskih šal, ob katerih Sophie že kar po najstniško zavija z očmi, pa nasmehov, pogledov in zamolčanj. Med drugim se, nekoliko pod površino videnega, postopoma zasidrajo tudi indici žalosti, ki se polašča Caluma. Čeprav ta nikoli ni eksplicitno opredeljena, je jasno, da gre za občutke izgubljenosti, tudi depresije. Medtem ko se Calum trudi, da bi vzdrževal počitniško vzdušje, se Sophie pogosto zazira vanj in s pogledom išče tisto, kar bi ji pojasnilo spremembo, ki jo pri očetu do neke mere zaznava, a ne zna ubesediti. Filmska pripoved zato vzpostavi še sodobno raven, ki zdaj odraslo Sophie pokaže ob gledanju prej omenjenih VHS posnetkov s počitnic, zatopljeno v zabeležene spomine, iščoč tisto, kar kot otrok o svojem staršu ni mogla razumeti. Čeprav tega film eksplicitno ne opredeli, dobimo vtis, da Caluma ni več, zaradi česar so počitniški posnetki še toliko bolj dragoceni. Režiserka s sodobnejšo perspektivo v filmu nevsiljivo naslika tudi enega od vedno nekoliko nenavadnih miselnih preskokov odraslosti; to, da se, ko dosežemo določeno odraslo starost, začnemo spraševati, kaj vse so morda doživljali naši starši, ko so bili sami naših let, ob čemer o njih začnemo razmišljati kot o kompleksnih posameznikih, in ne samo kot o naših starših. Film Po soncu uspe gledalca pretentati z na videz lahkotno pripovedjo, v katero se, še preden se tega zavemo, naseli velika žalost, ta pa je sorazmerna lepoti intime, ki jo tako nežno prikazuje. To pa je, ne le za prvenec, ampak za filmsko umetnost nasploh, brez dvoma mojstrsko.

3 min

Ocena filma Izvirni naslov: Aftersun Režiser: Charlotte Wells Nastopajo: Paul Mescal, Frankie Corio, Celia Rowlson-Hall Piše: Petra Meterc Bere: Eva Longyka Marušič Charlotte Wells postavi dogajanje svojega prvenca Po soncu v letoviško mestece v Turčiji konec devetdesetih. Calum in Sophie, oče in hči, na počitnicah preživljata dragocen skupni čas, saj Calum ne živi z njo in mamo. Večinoma gre za običajno počitniško početje – enaintridesetletnik in enajstletnica preživljata čas na plaži, bazenu, pa hotelu in turističnih ladjicah, ob večerih pa v počitniških restavracijah in lokalih. V zeitgeistovski mikrosvet turističnega letovišča, podkrepljenim z glasbo devetdesetih, pogosto zremo prek VHS posnetkov amaterske kamere, s katero par beleži počitnice. Velikokrat Sophie od blizu snema svojega očeta in mu v namišljenem intervjuju zastavlja vprašanja. Njun odnos je ljubeč, čeprav si gresta tu in tam na živce. Topel odnos se zarisuje subtilno, z izostrenim režiserskim čutom za drobne premike v razpoloženju in prizore, ki ne pojasnjujejo preveč. Po soncu je tako film očetovskih šal, ob katerih Sophie že kar po najstniško zavija z očmi, pa nasmehov, pogledov in zamolčanj. Med drugim se, nekoliko pod površino videnega, postopoma zasidrajo tudi indici žalosti, ki se polašča Caluma. Čeprav ta nikoli ni eksplicitno opredeljena, je jasno, da gre za občutke izgubljenosti, tudi depresije. Medtem ko se Calum trudi, da bi vzdrževal počitniško vzdušje, se Sophie pogosto zazira vanj in s pogledom išče tisto, kar bi ji pojasnilo spremembo, ki jo pri očetu do neke mere zaznava, a ne zna ubesediti. Filmska pripoved zato vzpostavi še sodobno raven, ki zdaj odraslo Sophie pokaže ob gledanju prej omenjenih VHS posnetkov s počitnic, zatopljeno v zabeležene spomine, iščoč tisto, kar kot otrok o svojem staršu ni mogla razumeti. Čeprav tega film eksplicitno ne opredeli, dobimo vtis, da Caluma ni več, zaradi česar so počitniški posnetki še toliko bolj dragoceni. Režiserka s sodobnejšo perspektivo v filmu nevsiljivo naslika tudi enega od vedno nekoliko nenavadnih miselnih preskokov odraslosti; to, da se, ko dosežemo določeno odraslo starost, začnemo spraševati, kaj vse so morda doživljali naši starši, ko so bili sami naših let, ob čemer o njih začnemo razmišljati kot o kompleksnih posameznikih, in ne samo kot o naših starših. Film Po soncu uspe gledalca pretentati z na videz lahkotno pripovedjo, v katero se, še preden se tega zavemo, naseli velika žalost, ta pa je sorazmerna lepoti intime, ki jo tako nežno prikazuje. To pa je, ne le za prvenec, ampak za filmsko umetnost nasploh, brez dvoma mojstrsko.

Kapitanka Nova

20. 1. 2023

Ocena filma Izvirni naslov: Captain Nova Režiser: Maurice Trouwborst Nastopajo: Kika van de Vijver (Nova), Marouane Meftah (Nas), Anniek Pheifer (Kapitanka Nova iz 2050), Hannah van Lunteren (Claire), Harry van Rijthoven (Simon Valk Junior iz 2050), Robbert Bleij (Simon Valk Junior), Sander van de Pavert (ADD – glas), Ergun Simsek (Altan) Piše: Gaja Poeschl Bere: Eva Longyka Marušič Piše se leto 2050 – to je, mimogrede, veliko bliže, kot se zdi – in Zemlja je uničena. Dobesedno in nepopravljivo, življenje na njej tako rekoč ni več mogoče oziroma samo še v posebnih, umetno ustvarjenih in vzdrževanih okoljih. Vzrok? Podnebne spremembe. A upanje, da vse le ni še popolnoma izgubljeno, v tej distopični mladinski znanstveno-fantastični drami vendarle obstaja: če bi se kapitanki Novi uspelo vrniti v čas, tik preden je bil Zemlji zadan zadnji usodni udarec, in ga preprečiti, bi se prihodnost razvijala popolnoma drugače. In tako se Nova v spremstvu gobčnega drončka ADD odpravi na nevarno pot skozi črvino in uspešno pristane na Zemlji leta 2025, toda z nezanemarljivim stranskim učinkom – ne le planet, tudi ona je petindvajset let mlajša! Na nevarni misiji se tako znajde dvanajstletno dekletce, ki ga seveda nihče ne jemlje resno, še najmanj seveda moški, ki je odgovoren za bodočo katastrofo. A Nova se ne vda kar tako in ob pomoči novih zaveznikov odločno stopa svojemu cilju naproti … Kapitanka Nova je film, ki z zgodbo, posvečeno vedno bolj žgočim okoljskim problemom, presega običajne znanstveno-fantastične okvire, hkrati pa v svoji dikciji ni pridigarski. Že res, da brez aluzij na trenutno najbolj znano švedsko okoljevarstvenico ne bo šlo, a film niti za trenutek ni aktivističen ali celo črnogled. Prav nasprotno, režiser in soscenarist Maurice Trouwborst je želel ustvariti »napet film, poln upanja«, ki mladim sicer približa tematiko podnebnih sprememb, a s poudarkom na drzni pustolovščini, v kateri so v ospredju še druge vrednote – prijateljstvo, zaupanje in seveda nepopustljiv pogum v boju za boljšo skupno prihodnost. Sama zgodba je precej fantastična, malce zlobno bi lahko rekli »za lase privlečena«, in že na prvi pogled marsikaj ni ravno v skladu s konceptom časovnega potovanja, toda gledalca, ki ne bo preveč pikolovski, to vendarle ne bi smelo preveč motiti. Znanstvena fantastika, še posebno v mladinskih filmih, ima pač lahko nekaj nelogičnih izpeljav, kakor je na izredno simpatičnem pogovoru po premieri v Kinodvoru poudarila tudi doktorica fizike Lara Ulčakar. Film Kapitanka Nova, ki je bil tudi del Kinobalonovega programa prejšnjega Liffa, je namenjen mladini, starejši od 9 let, nič pa ne bi škodilo, če bi si ga – predvsem zaradi neagresivnega in pozitivnega pristopa k temi, ki bolj kot ozavešča, spodbuja kritično mišljenje – ogledali tudi nekoliko starejši gledalci, ki res lahko tudi kaj ukrenejo z. ukrenemo, preden bo taka znanstvena fantastika postala naša resničnost.

3 min

Ocena filma Izvirni naslov: Captain Nova Režiser: Maurice Trouwborst Nastopajo: Kika van de Vijver (Nova), Marouane Meftah (Nas), Anniek Pheifer (Kapitanka Nova iz 2050), Hannah van Lunteren (Claire), Harry van Rijthoven (Simon Valk Junior iz 2050), Robbert Bleij (Simon Valk Junior), Sander van de Pavert (ADD – glas), Ergun Simsek (Altan) Piše: Gaja Poeschl Bere: Eva Longyka Marušič Piše se leto 2050 – to je, mimogrede, veliko bliže, kot se zdi – in Zemlja je uničena. Dobesedno in nepopravljivo, življenje na njej tako rekoč ni več mogoče oziroma samo še v posebnih, umetno ustvarjenih in vzdrževanih okoljih. Vzrok? Podnebne spremembe. A upanje, da vse le ni še popolnoma izgubljeno, v tej distopični mladinski znanstveno-fantastični drami vendarle obstaja: če bi se kapitanki Novi uspelo vrniti v čas, tik preden je bil Zemlji zadan zadnji usodni udarec, in ga preprečiti, bi se prihodnost razvijala popolnoma drugače. In tako se Nova v spremstvu gobčnega drončka ADD odpravi na nevarno pot skozi črvino in uspešno pristane na Zemlji leta 2025, toda z nezanemarljivim stranskim učinkom – ne le planet, tudi ona je petindvajset let mlajša! Na nevarni misiji se tako znajde dvanajstletno dekletce, ki ga seveda nihče ne jemlje resno, še najmanj seveda moški, ki je odgovoren za bodočo katastrofo. A Nova se ne vda kar tako in ob pomoči novih zaveznikov odločno stopa svojemu cilju naproti … Kapitanka Nova je film, ki z zgodbo, posvečeno vedno bolj žgočim okoljskim problemom, presega običajne znanstveno-fantastične okvire, hkrati pa v svoji dikciji ni pridigarski. Že res, da brez aluzij na trenutno najbolj znano švedsko okoljevarstvenico ne bo šlo, a film niti za trenutek ni aktivističen ali celo črnogled. Prav nasprotno, režiser in soscenarist Maurice Trouwborst je želel ustvariti »napet film, poln upanja«, ki mladim sicer približa tematiko podnebnih sprememb, a s poudarkom na drzni pustolovščini, v kateri so v ospredju še druge vrednote – prijateljstvo, zaupanje in seveda nepopustljiv pogum v boju za boljšo skupno prihodnost. Sama zgodba je precej fantastična, malce zlobno bi lahko rekli »za lase privlečena«, in že na prvi pogled marsikaj ni ravno v skladu s konceptom časovnega potovanja, toda gledalca, ki ne bo preveč pikolovski, to vendarle ne bi smelo preveč motiti. Znanstvena fantastika, še posebno v mladinskih filmih, ima pač lahko nekaj nelogičnih izpeljav, kakor je na izredno simpatičnem pogovoru po premieri v Kinodvoru poudarila tudi doktorica fizike Lara Ulčakar. Film Kapitanka Nova, ki je bil tudi del Kinobalonovega programa prejšnjega Liffa, je namenjen mladini, starejši od 9 let, nič pa ne bi škodilo, če bi si ga – predvsem zaradi neagresivnega in pozitivnega pristopa k temi, ki bolj kot ozavešča, spodbuja kritično mišljenje – ogledali tudi nekoliko starejši gledalci, ki res lahko tudi kaj ukrenejo z. ukrenemo, preden bo taka znanstvena fantastika postala naša resničnost.

Argentina, 1985

20. 1. 2023

Ocena filma Izvirni naslov: Argentina, 1985 Režiser: Santiago Mitre Nastopajo: Ricardo Darín, Peter Lanzani, Norman Briski Piše: Živa Emeršič Bere: Eva Longyka Marušič Leta 1983 je iz krvavega pepela diktature vstala novorojena argentinska demokracija. Svet se je nasilja vojaške vlade zavedel šele po izidu znamenitega poročila o zločinih z naslovom Nunca mas, Nikoli več, pod katerega se je kot prvi podpisal pisatelj Ernesto Sabato. Igrani film s pomenljivim naslovom Argentina, 1985 slika državo dve leti pozneje. Gledalci in kritiki po svetu ga sprejemajo kot še eno filmsko zgodbo, nastalo po resničnih dogodkih, kot recimo nekoč Sojenje v Nurnbergu ali kasneje Schindlerjev seznam. Da je film narejen odlično, naravnost perfekcionistično – v vizualni podobi, govorici in skoraj dokumentarnem poustvarjanju vzdušja v Argentini v letih po koncu vojaške diktature, da so igralci odlični in zgodba univerzalno pretresljiva – pričajo nagrade in kritiški odzivi, ki jih je prejel takoj po odmevni svetovni premieri na beneški Mostri. V Argentini pa so se vzporedno z rekordnim obiskom v kinodvoranah množile medijske objave na vseh mogočih platformah, od kritik do zgodovinskih razprav, strokovnih in laičnih odmevov in spolitiziranih mnenj pro et kontra z vseh polov argentinske družbe in politike. Zgodovina za sodobno uporabo, je na kratko in cinično povzel eden od novinarjev. Dejstvo je, da doslej noben od filmov na temo diktature ni tako razvnel domače javnosti kot Argentina, 1985. Leto 1985 je bilo res prelomno za argentinsko družbo, utrujeno, ranjeno in – kot se je pokazalo – globoko razdvojeno po sedmih letih vojaških diktatur, ki naj bi po nekaterih virih vzele 12 tisoč, po drugih pa kar 30 tisoč življenj. Prve demokratične volitve leta 1983 so vzpostavile oblast Raula Alfonsina, ki je samo tri dni po inavguraciji podpisal predsedniški dekret o začetku pravnih postopkov za sojenje članom vojaške vlade, med njimi tudi zloglasnemu generalu Videli. Dve leti pozneje se je v državi šibke demokratične tradicije in razdvojenega javnega mnenja proces, po pomenu primerljiv z nurnberškim proti nacistom, tudi v resnici začel. Argentinska diktatura ni bila edina v južni Ameriki, enako je bilo v Čilu, Paragvaju in drugod, toda Argentina je bila prva in do danes edina država, ki je sodila in obsodila svoje lastne generale. Mnogi Argentinci resnično niso vedeli za koncentracijska taborišča, mučenja in »polete smrti«, drugi preprosto niso želeli vedeti. Ta pol družbe v filmu predstavlja lik matere tožilca Morena Ocampa, članice argentinske visoke družbe, zemljoposestniške aristokracije, ki je verjela, da je samo diktatura lahko branik pred komunizmom. Film Santiaga Mitre prepričljivo, z namensko starano sliko poustvarja podobo tega časa, argentinsko družbo, nepopravljivo razklano na bogate in revne, na leve in desne, na potomce Evropejcev in potomce Indijancev. V tem prikritem vzdušju veselja in strahu samo dve leti po koncu diktature ni bilo javnega konsenza o storilcih in žrtvah, v ozadju pa je na svoj trenutek vstajenja spet čakala vojska. Civilni in človeški pogum Afonsina, njegovih tožilcev in sodnikov ter preživelih pričevalcev, sorodnikov umrlih in izginulih, so osrednja os filma. Nekatere scene, dialogi in dogodki so povzeti po resničnih zapisnikih in gradivih s sojenja, zato delujejo v okviru igranega filma kot »reprodukcije«. Ostalo je fikcija, ki sloni na zgodovini. Prav ta dvojnost je sprožila javne polemike o resnici in »resnici«, o prikrajanju zgodovine za sodobno politično uporabo, o razliki med igranim filmom po resničnih dogodkih in dokumentarnim filmom. Čustveni odzivi – za ali proti tega razlikovanja niso zaznali. Argentina, 1985 je subjektivna refleksija takratne resničnosti ekipe ustvarjalcev, ki so bili premladi, da bi ta čas lahko racionalno ponotranjili iz lastne izkušnje. Kot se je izkazalo, pa je vsaka poteza za kamero v takem primeru ne samo estetska, ampak tudi politična. Leto 1985 je simbolno močno leto. Posneli so igrani film na temo diktature Uradna verzija, ki je osvojil oskarja. Sledili sta gospodarska in politična kriza, zavest o zločinih in spoštovanju človekovih pravic pa se je zasidrala globoko v ljudeh. Toda časi se spreminjajo, zgodovinski spomin bledi, mladih ljudi preteklost ne zanima. Medijske razprave o filmu so obsojale šolski sistem in splošno družbeno vzdušje, zaradi katerega mlada generacija Argentincev ne ve nič ali pa občutno premalo o tistih časih, če pa kaj vedo, se jih ne dotakne. Legendarne Matere z Majskega trga so opešale, ostarele in umirajo, prav tako žive priče tistih časov. Zato ne preseneča, da je mlada politologinja na televizijskem omizju brez vsake zadrege izjavila, da je bil film Argentina, 1985 za njeno generacijo »pravo odkritje«. Če je res tako, kaj študirajo mladi politologi na državni univerzi, je bilo vprašanje presenečenega voditelja. Politična nasprotja, dolgotrajna gospodarska kriza, rekordna zadolženost države in skoraj 100 odstotna inflacija so zameglili zgodovinska sporočila o pomembnosti vzdrževanja temeljnih postulatov demokracije. Zlati globus je spodbudil upanje argentinske filmske industrije, da bi si po zmagovalnih filmih Uradna verzija leta 1986 in Skrivnost njihovih oči leta 2009 lahko priborila šesto nominacijo ali celo tretjega oskarja za najboljši mednarodni film.

6 min

Ocena filma Izvirni naslov: Argentina, 1985 Režiser: Santiago Mitre Nastopajo: Ricardo Darín, Peter Lanzani, Norman Briski Piše: Živa Emeršič Bere: Eva Longyka Marušič Leta 1983 je iz krvavega pepela diktature vstala novorojena argentinska demokracija. Svet se je nasilja vojaške vlade zavedel šele po izidu znamenitega poročila o zločinih z naslovom Nunca mas, Nikoli več, pod katerega se je kot prvi podpisal pisatelj Ernesto Sabato. Igrani film s pomenljivim naslovom Argentina, 1985 slika državo dve leti pozneje. Gledalci in kritiki po svetu ga sprejemajo kot še eno filmsko zgodbo, nastalo po resničnih dogodkih, kot recimo nekoč Sojenje v Nurnbergu ali kasneje Schindlerjev seznam. Da je film narejen odlično, naravnost perfekcionistično – v vizualni podobi, govorici in skoraj dokumentarnem poustvarjanju vzdušja v Argentini v letih po koncu vojaške diktature, da so igralci odlični in zgodba univerzalno pretresljiva – pričajo nagrade in kritiški odzivi, ki jih je prejel takoj po odmevni svetovni premieri na beneški Mostri. V Argentini pa so se vzporedno z rekordnim obiskom v kinodvoranah množile medijske objave na vseh mogočih platformah, od kritik do zgodovinskih razprav, strokovnih in laičnih odmevov in spolitiziranih mnenj pro et kontra z vseh polov argentinske družbe in politike. Zgodovina za sodobno uporabo, je na kratko in cinično povzel eden od novinarjev. Dejstvo je, da doslej noben od filmov na temo diktature ni tako razvnel domače javnosti kot Argentina, 1985. Leto 1985 je bilo res prelomno za argentinsko družbo, utrujeno, ranjeno in – kot se je pokazalo – globoko razdvojeno po sedmih letih vojaških diktatur, ki naj bi po nekaterih virih vzele 12 tisoč, po drugih pa kar 30 tisoč življenj. Prve demokratične volitve leta 1983 so vzpostavile oblast Raula Alfonsina, ki je samo tri dni po inavguraciji podpisal predsedniški dekret o začetku pravnih postopkov za sojenje članom vojaške vlade, med njimi tudi zloglasnemu generalu Videli. Dve leti pozneje se je v državi šibke demokratične tradicije in razdvojenega javnega mnenja proces, po pomenu primerljiv z nurnberškim proti nacistom, tudi v resnici začel. Argentinska diktatura ni bila edina v južni Ameriki, enako je bilo v Čilu, Paragvaju in drugod, toda Argentina je bila prva in do danes edina država, ki je sodila in obsodila svoje lastne generale. Mnogi Argentinci resnično niso vedeli za koncentracijska taborišča, mučenja in »polete smrti«, drugi preprosto niso želeli vedeti. Ta pol družbe v filmu predstavlja lik matere tožilca Morena Ocampa, članice argentinske visoke družbe, zemljoposestniške aristokracije, ki je verjela, da je samo diktatura lahko branik pred komunizmom. Film Santiaga Mitre prepričljivo, z namensko starano sliko poustvarja podobo tega časa, argentinsko družbo, nepopravljivo razklano na bogate in revne, na leve in desne, na potomce Evropejcev in potomce Indijancev. V tem prikritem vzdušju veselja in strahu samo dve leti po koncu diktature ni bilo javnega konsenza o storilcih in žrtvah, v ozadju pa je na svoj trenutek vstajenja spet čakala vojska. Civilni in človeški pogum Afonsina, njegovih tožilcev in sodnikov ter preživelih pričevalcev, sorodnikov umrlih in izginulih, so osrednja os filma. Nekatere scene, dialogi in dogodki so povzeti po resničnih zapisnikih in gradivih s sojenja, zato delujejo v okviru igranega filma kot »reprodukcije«. Ostalo je fikcija, ki sloni na zgodovini. Prav ta dvojnost je sprožila javne polemike o resnici in »resnici«, o prikrajanju zgodovine za sodobno politično uporabo, o razliki med igranim filmom po resničnih dogodkih in dokumentarnim filmom. Čustveni odzivi – za ali proti tega razlikovanja niso zaznali. Argentina, 1985 je subjektivna refleksija takratne resničnosti ekipe ustvarjalcev, ki so bili premladi, da bi ta čas lahko racionalno ponotranjili iz lastne izkušnje. Kot se je izkazalo, pa je vsaka poteza za kamero v takem primeru ne samo estetska, ampak tudi politična. Leto 1985 je simbolno močno leto. Posneli so igrani film na temo diktature Uradna verzija, ki je osvojil oskarja. Sledili sta gospodarska in politična kriza, zavest o zločinih in spoštovanju človekovih pravic pa se je zasidrala globoko v ljudeh. Toda časi se spreminjajo, zgodovinski spomin bledi, mladih ljudi preteklost ne zanima. Medijske razprave o filmu so obsojale šolski sistem in splošno družbeno vzdušje, zaradi katerega mlada generacija Argentincev ne ve nič ali pa občutno premalo o tistih časih, če pa kaj vedo, se jih ne dotakne. Legendarne Matere z Majskega trga so opešale, ostarele in umirajo, prav tako žive priče tistih časov. Zato ne preseneča, da je mlada politologinja na televizijskem omizju brez vsake zadrege izjavila, da je bil film Argentina, 1985 za njeno generacijo »pravo odkritje«. Če je res tako, kaj študirajo mladi politologi na državni univerzi, je bilo vprašanje presenečenega voditelja. Politična nasprotja, dolgotrajna gospodarska kriza, rekordna zadolženost države in skoraj 100 odstotna inflacija so zameglili zgodovinska sporočila o pomembnosti vzdrževanja temeljnih postulatov demokracije. Zlati globus je spodbudil upanje argentinske filmske industrije, da bi si po zmagovalnih filmih Uradna verzija leta 1986 in Skrivnost njihovih oči leta 2009 lahko priborila šesto nominacijo ali celo tretjega oskarja za najboljši mednarodni film.

Babilon

20. 1. 2023

Ocena filma Izvirni naslov: Babylon Režiser: Damien Chazelle Nastopajo: Brad Pitt, Margot Robbie, Jean Smart, Diego Calva, Li Jun Li Piše: Igor Harb Bere: Renato Horvat Babilon je eden najbolj pretiranih filmov, kar jih je mogoče videti v kinu. Dogajanje je postavljeno v nora dvajseta, v Hollywood na prehodu iz obdobja nemega v zvočni film. Tega predstavlja tudi kot prehod iz obdobja ekscesa in zabavljaške umetnosti v profesionalno in vse bolj tehnologiji podvrženo obrtništvo, ki pa še zmeraj pomeni ustvarjanje magije za na veliko platno. Film je poklon divjim zabavam, bleščečim zvezdnikom, naključnim smrtim na snemanju ter povsod navzočemu rasizmu in zlorabam, a mu uspe poosebiti vse, kar poskuša kritizirati. Babilon je namreč tako prenatrpan s prikazi ekscesa, da do njega ne vzpostavlja distance. Junake resda dočaka usoda, skoraj skladna z zloglasno moralističnim Haysovim produkcijskim kodeksom, ki je utišala rjovenje dvajsetih. Hkrati tako zaslepljeno prikazuje svoboščino in sproščenost obdobja nemega filma, da spregleda in zgladi številne zares problematične stvari, ki so se takrat dogajale. Smrti in nesreče na snemanjih so videti prej komične kot tragične, bakanalije in orgije na zabavah zmeraj konsezualne, spolnost z mladoletnicami pa je le omenjena. Še bolj vzbuja pozornost bržkone nenamerni, a brez dvoma ponotranjeni rasizem filma, ki poskuša kritizirati dvajseta. Film ima namreč pet osrednjih likov, a zgodbi temnopoltega trobentača, ki je predmet rasističnega ponižanja, in azijske kabaretske pevke, ki jo studio odpusti, ker je lezbijka, sta postranski. Žarometi se namreč ustavijo na tragičnih usodah neobvladljive plavolase starlete Nellie, ki jo upodablja Margot Robbie, in elegantno postaranega zvezdnika na vrhuncu slave, ki ga igra Brad Pitt. Tako film ne pokaže le v zgodbi, kako je Hollywood marginaliziral manjšine, temveč poudari, da to počne še danes. Z dobrimi tremi urami je Babilon zagotovo predolg. Nekateri prizori in liki so nepotrebni, saj ne prispevajo k razvoju zgodbe ali doživetju, zaključna sintetizacija junakovega doživetja, ki je prikazana skoraj kot eksperimentalni filmski kolaž zgodovine sedme umetnosti od bratov Lumière do Avatarja, pa je le še en odvečen eksces. A Babilon vendarle ni slab film. Režiser Damien Chazelle se z njim po veličastno umirjenem Prvem človeku vrača k podivjanemu tempu in neposredni metaforiki, ki sta navduševala v Deželi La La in Ritmu norosti. Scenografija je spektakularna, kamera mojstrska, glasba navdušujoča, igra brezhibna. In ko glavni lik v zadnji tretjini sledi srhljivemu gangsterju v dobesedno podtalno zabavišče sredi puščave, film pridobi skoraj lynchevsko raven groze. Babilon je zaradi teh elementov v marsikaterem pogledu presežek, poln osupljivih scen in ljubečega vpogleda v organizirani kaos zgodnje dobe filmske umetnosti ter zabavljaškega življenjskega sloga, ki jo je obdajal.

3 min

Ocena filma Izvirni naslov: Babylon Režiser: Damien Chazelle Nastopajo: Brad Pitt, Margot Robbie, Jean Smart, Diego Calva, Li Jun Li Piše: Igor Harb Bere: Renato Horvat Babilon je eden najbolj pretiranih filmov, kar jih je mogoče videti v kinu. Dogajanje je postavljeno v nora dvajseta, v Hollywood na prehodu iz obdobja nemega v zvočni film. Tega predstavlja tudi kot prehod iz obdobja ekscesa in zabavljaške umetnosti v profesionalno in vse bolj tehnologiji podvrženo obrtništvo, ki pa še zmeraj pomeni ustvarjanje magije za na veliko platno. Film je poklon divjim zabavam, bleščečim zvezdnikom, naključnim smrtim na snemanju ter povsod navzočemu rasizmu in zlorabam, a mu uspe poosebiti vse, kar poskuša kritizirati. Babilon je namreč tako prenatrpan s prikazi ekscesa, da do njega ne vzpostavlja distance. Junake resda dočaka usoda, skoraj skladna z zloglasno moralističnim Haysovim produkcijskim kodeksom, ki je utišala rjovenje dvajsetih. Hkrati tako zaslepljeno prikazuje svoboščino in sproščenost obdobja nemega filma, da spregleda in zgladi številne zares problematične stvari, ki so se takrat dogajale. Smrti in nesreče na snemanjih so videti prej komične kot tragične, bakanalije in orgije na zabavah zmeraj konsezualne, spolnost z mladoletnicami pa je le omenjena. Še bolj vzbuja pozornost bržkone nenamerni, a brez dvoma ponotranjeni rasizem filma, ki poskuša kritizirati dvajseta. Film ima namreč pet osrednjih likov, a zgodbi temnopoltega trobentača, ki je predmet rasističnega ponižanja, in azijske kabaretske pevke, ki jo studio odpusti, ker je lezbijka, sta postranski. Žarometi se namreč ustavijo na tragičnih usodah neobvladljive plavolase starlete Nellie, ki jo upodablja Margot Robbie, in elegantno postaranega zvezdnika na vrhuncu slave, ki ga igra Brad Pitt. Tako film ne pokaže le v zgodbi, kako je Hollywood marginaliziral manjšine, temveč poudari, da to počne še danes. Z dobrimi tremi urami je Babilon zagotovo predolg. Nekateri prizori in liki so nepotrebni, saj ne prispevajo k razvoju zgodbe ali doživetju, zaključna sintetizacija junakovega doživetja, ki je prikazana skoraj kot eksperimentalni filmski kolaž zgodovine sedme umetnosti od bratov Lumière do Avatarja, pa je le še en odvečen eksces. A Babilon vendarle ni slab film. Režiser Damien Chazelle se z njim po veličastno umirjenem Prvem človeku vrača k podivjanemu tempu in neposredni metaforiki, ki sta navduševala v Deželi La La in Ritmu norosti. Scenografija je spektakularna, kamera mojstrska, glasba navdušujoča, igra brezhibna. In ko glavni lik v zadnji tretjini sledi srhljivemu gangsterju v dobesedno podtalno zabavišče sredi puščave, film pridobi skoraj lynchevsko raven groze. Babilon je zaradi teh elementov v marsikaterem pogledu presežek, poln osupljivih scen in ljubečega vpogleda v organizirani kaos zgodnje dobe filmske umetnosti ter zabavljaškega življenjskega sloga, ki jo je obdajal.

Avgust Strindberg: Mrtvaški ples

20. 1. 2023

// Premiera drame Augusta Strindberga Mrtvaški ples v SNG Drama Ljubljana 18. jan. 23// NAPOVED: V ljubljanski Drami so sinoči uprizorili Mrtvaški ples, igro iz poznega obdobja švedskega dramatika in pisatelja Augusta Strindberga v režiji Eduarda Milerja. Besedilo iz začetka prejšnjega stoletja v poznejšem prevodu Janka Morda je pred postavitvijo doživelo domala restavracijo – korenito jezikovno in stilistično predelavo ter priredbo; pedantno delo sta opravili lektorica Tatjana Stanič in dramaturginja Žanina Mirčevska. Nekaj vtisov po premieri je strnil Dušan Rogelj: August Strindberg MRTVAŠKI PLES (1901) – po prevodu Janka Modra Avtorska ekipa: AVTORICA PRIREDBE in DRAMATURGINJA Žanina Mirčevska AVTORICA JEZIKOVNE PREDELAVE in LEKTORICA Tatjana Stanič REŽISER in AVTOR GLASBENEGA IZBORA Eduard Miler SCENOGRAF Branko Hojnik KOSTUMOGRAFKA Jelena Proković AVTOR VIDEA Atej Tutta OBLIKOVALKA SVETLOBE Mojca Sarjaš Igralska zasedba EDGAR Igor Samobor ALICE Nataša Barbara Gračner KURT Bojan Emeršič ALAN Domen Novak JUDIT Eva Jesenovec KRISTINA Petra Govc

1 min

// Premiera drame Augusta Strindberga Mrtvaški ples v SNG Drama Ljubljana 18. jan. 23// NAPOVED: V ljubljanski Drami so sinoči uprizorili Mrtvaški ples, igro iz poznega obdobja švedskega dramatika in pisatelja Augusta Strindberga v režiji Eduarda Milerja. Besedilo iz začetka prejšnjega stoletja v poznejšem prevodu Janka Morda je pred postavitvijo doživelo domala restavracijo – korenito jezikovno in stilistično predelavo ter priredbo; pedantno delo sta opravili lektorica Tatjana Stanič in dramaturginja Žanina Mirčevska. Nekaj vtisov po premieri je strnil Dušan Rogelj: August Strindberg MRTVAŠKI PLES (1901) – po prevodu Janka Modra Avtorska ekipa: AVTORICA PRIREDBE in DRAMATURGINJA Žanina Mirčevska AVTORICA JEZIKOVNE PREDELAVE in LEKTORICA Tatjana Stanič REŽISER in AVTOR GLASBENEGA IZBORA Eduard Miler SCENOGRAF Branko Hojnik KOSTUMOGRAFKA Jelena Proković AVTOR VIDEA Atej Tutta OBLIKOVALKA SVETLOBE Mojca Sarjaš Igralska zasedba EDGAR Igor Samobor ALICE Nataša Barbara Gračner KURT Bojan Emeršič ALAN Domen Novak JUDIT Eva Jesenovec KRISTINA Petra Govc

Strah in beda Tretjega rajha

18. 1. 2023

Slovensko mladinsko gledališče je na odrske deske ljubljanskega Kina Šiška premierno postavilo predstavo "Strah in beda Tretjega rajha", ki je nastala po motivih istoimenske Brechtove drame. Predstavo, ki na tnalo postavlja novodobne oblike fašizma, si je ogledal Matic Ferlan. PREMIERA 17. 1. 2023, Kino Šiška - Center urbane kulture, Katedrala ZASEDBA Režija: Sebastijan Horvat Koreografija: Ana Dubljević Prevod: Urška Brodar Priredba besedila in dramaturgija: Milan Ramšak Marković Scenografija: Igor Vasiljev Kostumografija: Belinda Radulović Glasba: Drago Ivanuša Oblikovanje svetlobe: Aleksander Čavlek Lektorica: Mateja Dermelj Vodja predstave: Liam Hlede Nastopajo: Lina Akif Damjana Černe Janja Majzelj Jerko Marčić Ivana Percan Kodarin Matej Recer Blaž Šef Stane Tomazin Matija Vastl

1 min

Slovensko mladinsko gledališče je na odrske deske ljubljanskega Kina Šiška premierno postavilo predstavo "Strah in beda Tretjega rajha", ki je nastala po motivih istoimenske Brechtove drame. Predstavo, ki na tnalo postavlja novodobne oblike fašizma, si je ogledal Matic Ferlan. PREMIERA 17. 1. 2023, Kino Šiška - Center urbane kulture, Katedrala ZASEDBA Režija: Sebastijan Horvat Koreografija: Ana Dubljević Prevod: Urška Brodar Priredba besedila in dramaturgija: Milan Ramšak Marković Scenografija: Igor Vasiljev Kostumografija: Belinda Radulović Glasba: Drago Ivanuša Oblikovanje svetlobe: Aleksander Čavlek Lektorica: Mateja Dermelj Vodja predstave: Liam Hlede Nastopajo: Lina Akif Damjana Černe Janja Majzelj Jerko Marčić Ivana Percan Kodarin Matej Recer Blaž Šef Stane Tomazin Matija Vastl

Lev Nikolajevič Tolstoj: Oblast teme

18. 1. 2023

Režija: Maša Pelko Dramaturga: Tatjana Doma, Rok Andres Scenograf: Dorian Šilec Petek Kostumografka: Tina Bonča Skladateljica: Mateja Starič Svetovalec za odrski gib: Klemen Janežič Oblikovalec svetlobe: Andrej Hajdinjak Lektorica: Živa Čebulj Svetovalka za govor in kontekst: Tatjana Stanič Nastopajo: Pjotr, bogat kmet – Andrej Murenc Anisja, njegova žena – Lučka Počkaj Akulina, Pjotrova hči iz prvega zakona – Eva Stražar Anjutka, hči iz drugega zakona – Nika Vidic, k. g. Nikita, njihov delavec – Lovro Zafred Akim, Nikitov oče – Aljoša Koltak Matrjona, njegova žena – Barbara Medvešček Marina, dekle sirota – Maša Grošelj Mitrič, delavec – Urban Kuntarič Premiera: 13. 1. 2023

2 min

Režija: Maša Pelko Dramaturga: Tatjana Doma, Rok Andres Scenograf: Dorian Šilec Petek Kostumografka: Tina Bonča Skladateljica: Mateja Starič Svetovalec za odrski gib: Klemen Janežič Oblikovalec svetlobe: Andrej Hajdinjak Lektorica: Živa Čebulj Svetovalka za govor in kontekst: Tatjana Stanič Nastopajo: Pjotr, bogat kmet – Andrej Murenc Anisja, njegova žena – Lučka Počkaj Akulina, Pjotrova hči iz prvega zakona – Eva Stražar Anjutka, hči iz drugega zakona – Nika Vidic, k. g. Nikita, njihov delavec – Lovro Zafred Akim, Nikitov oče – Aljoša Koltak Matrjona, njegova žena – Barbara Medvešček Marina, dekle sirota – Maša Grošelj Mitrič, delavec – Urban Kuntarič Premiera: 13. 1. 2023

Fabelmanovi

17. 1. 2023

Ocena filma Izvirni naslov: Fabelmans Režiser: Steven Spielberg Nastopajo: Michelle Williams, Gabriel La Belle, Paul Dano, Seth Rogen, Judd Hirsch Piše: Muanis Sinanović Bere: Renato Horvat Polavtobiografski film Stevena Spielberga Fabelmanovi se uvršča v skupino nostalgičnih pripovedi o odraščanju, ki so jih uveljavljeni režiserji posneli v zadnjih letih. Lani smo si denimo lahko ogledali Sladičevo pico Paula Thomasa Andersona in Božjo roko Paola Sorrentina, ki je avtobiografski na podoben način kot Fabelmanovi. Na drugi strani lahko vzporednico iščemo v Tarantinovi samonanašalnosti, ki vrhunec doseže s filmom Bilo je nekoč v Hollywoodu iz leta 2019. Gre, skratka, za razmah nekega žanra, ki postaja nekoliko utrujajoč. Uveljavljeni umetniki se v zrelih letih skozi nostalgično patino in z večjimi ali manjšimi ščepci mitologizacije ozirajo nazaj v svojo mladost, za kar potrošijo več milijonov dolarjev. A vendarle nas kljub ponavljajočim se vzorcem ti filmi vendarle pritegnejo. Fabelmanovi so poleg tega tipična zgodba o ameriški srednjerazredni družini, o ameriški judovski družini, ameriškem geniju in ameriških sanjah, o ameriških petdesetih in šestdesetih letih. Po svoje je ta žanr do velike priljubljenosti že pred desetletji pripeljal pisatelj Philip Roth. Na ravni same zgodbe od Fabelmanovih ne moremo pričakovati nič posebne izvirnosti. Njihov čar se skriva v treh stvareh: v izjemni kinematografski čutnosti, v izjemnem občutku za zgodovinske podrobnosti in v skromnosti. Barve, kostumografija in kadri nas ob pomoči spontano vzniklih detajlov popeljejo naravnost v petdeseta. Spielbergu se uspe ogniti nostalgiji in prav s tem, da nam tisti čas prikaže kot običajnega, pri tem pa poudarja drobne namige, vzpostavi igro podobnosti in razlik, ki pritegnejo pozornost in povedo nekaj pomenljivega o ameriški civilizaciji. S tem ko se ogne samomitologizaciji in tudi svojo mlajšo različico prikaže kot dokaj običajno, prepusti prostor zgodbi družinskih članov, sošolcev, deklet in široki paleti drugih likov, ki uspešno zapolnjujejo pisano fresko. Spielberg, skratka, dopusti, da prek njega film pravzaprav govori zgodbe o drugih, pri tem pa vpelje še zgodbo o filmu samem. Kaj lahko o drugih in o času pove film kot medij? Medij, ki pripoveduje, dokumentira, razkriva, arhivira, se spominja in manipulira? Umetnost, ki ni toliko plod posameznikove veličastne ekscentričnosti, kot je posameznik sam njen plod. Čeprav Fabelmanovi, kot rečeno, niso najizvirnejši film, lahko očarajo s tem, da nikoli ne obljubljajo več, kot lahko dajo, in nas ravno zato presenečajo s svojimi malimi preboji.

3 min

Ocena filma Izvirni naslov: Fabelmans Režiser: Steven Spielberg Nastopajo: Michelle Williams, Gabriel La Belle, Paul Dano, Seth Rogen, Judd Hirsch Piše: Muanis Sinanović Bere: Renato Horvat Polavtobiografski film Stevena Spielberga Fabelmanovi se uvršča v skupino nostalgičnih pripovedi o odraščanju, ki so jih uveljavljeni režiserji posneli v zadnjih letih. Lani smo si denimo lahko ogledali Sladičevo pico Paula Thomasa Andersona in Božjo roko Paola Sorrentina, ki je avtobiografski na podoben način kot Fabelmanovi. Na drugi strani lahko vzporednico iščemo v Tarantinovi samonanašalnosti, ki vrhunec doseže s filmom Bilo je nekoč v Hollywoodu iz leta 2019. Gre, skratka, za razmah nekega žanra, ki postaja nekoliko utrujajoč. Uveljavljeni umetniki se v zrelih letih skozi nostalgično patino in z večjimi ali manjšimi ščepci mitologizacije ozirajo nazaj v svojo mladost, za kar potrošijo več milijonov dolarjev. A vendarle nas kljub ponavljajočim se vzorcem ti filmi vendarle pritegnejo. Fabelmanovi so poleg tega tipična zgodba o ameriški srednjerazredni družini, o ameriški judovski družini, ameriškem geniju in ameriških sanjah, o ameriških petdesetih in šestdesetih letih. Po svoje je ta žanr do velike priljubljenosti že pred desetletji pripeljal pisatelj Philip Roth. Na ravni same zgodbe od Fabelmanovih ne moremo pričakovati nič posebne izvirnosti. Njihov čar se skriva v treh stvareh: v izjemni kinematografski čutnosti, v izjemnem občutku za zgodovinske podrobnosti in v skromnosti. Barve, kostumografija in kadri nas ob pomoči spontano vzniklih detajlov popeljejo naravnost v petdeseta. Spielbergu se uspe ogniti nostalgiji in prav s tem, da nam tisti čas prikaže kot običajnega, pri tem pa poudarja drobne namige, vzpostavi igro podobnosti in razlik, ki pritegnejo pozornost in povedo nekaj pomenljivega o ameriški civilizaciji. S tem ko se ogne samomitologizaciji in tudi svojo mlajšo različico prikaže kot dokaj običajno, prepusti prostor zgodbi družinskih članov, sošolcev, deklet in široki paleti drugih likov, ki uspešno zapolnjujejo pisano fresko. Spielberg, skratka, dopusti, da prek njega film pravzaprav govori zgodbe o drugih, pri tem pa vpelje še zgodbo o filmu samem. Kaj lahko o drugih in o času pove film kot medij? Medij, ki pripoveduje, dokumentira, razkriva, arhivira, se spominja in manipulira? Umetnost, ki ni toliko plod posameznikove veličastne ekscentričnosti, kot je posameznik sam njen plod. Čeprav Fabelmanovi, kot rečeno, niso najizvirnejši film, lahko očarajo s tem, da nikoli ne obljubljajo več, kot lahko dajo, in nas ravno zato presenečajo s svojimi malimi preboji.

Vsa ta lepota in prelivanje krvi

17. 1. 2023

Ocena filma Izvirni naslov: All the Beauty and the Bloodshed Režiserka: Laura Poitras Nastopajo: Nan Goldin Piše: Petra Meterc Bere: Eva Longyka Marušič Politična drža umetnice Nan Goldin njeno ustvarjalnost prežema že od samega začetka, ko je v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja začela s fotoaparatom v rokah dokumentirati življenje sebe in svoje urbane skupnosti. Laura Poitras si je v dvournem dokumentarnem filmu zadala zahtevno nalogo, saj ta vzporedno poteka na več ravneh, vendar pa premišljeno plastenje pripovednih niti, ki predstavljajo osebno življenje Nan Goldin, njeno umetniško delo in boj proti farmacevtski industriji, nikoli ne deluje prenasičeno ali nedosledno. Odraščanje Nan Goldin sta močno zaznamovali tradicionalna vzgoja ameriških predmestij in prezgodnja tragična smrt starejše sestre. Pozneje je svojo novo družino našla v takrat še močno marginalizirani newyorški skupnosti LGBT, ki je postala tudi njen osrednji navdih za dokumentiranje tem ljubezni, spolnosti, spoprijemanja s HIV-om, intimnopartnerskega nasilja in drugih. Njena umetnost je bila zato vedno neposredna. Zanima jo intima, prav iz nje pa izhajajo tako vizualni premisleki o političnem kot njen aktivizem. Ko spoznavamo umetničino življenje, avtoričino pripoved spremljajo fotografije, v tovrstno kronološko popisovanje pa se v premišljenem ritmu vrivajo posnetki delovanja gibanja P.A.I.N., s katerim je Nan Goldin v zadnjih letih, potem ko je tudi sama premagala odvisnost od protibolečinskih zdravil, bila bitko z družino Sackler. Sacklerji, eni od glavnih lastnikov podjetja Purdue Pharma, so s prodajo močno zasvajajočega protibolečinskega zdravila Oxycontin zaslužili več milijonov, obenem pa z reklamiranjem zdravila kot nezasvajajočega več milijonov Američanov pahnili v odvisnosti, od katerih si ne bodo opomogle še generacije. Družina si odpustke v družbi že leta kupuje s filantropskim udejstvovanjem, denimo z donacijami svetovnim umetniškim ustanovam. V teh pa so razstavljena tudi dela Nan Goldin, zaradi česar se je ta namenila, da bo institucije prepričala, naj ime te družine umaknejo s svojih sten. V filmu tako spremljamo protestne akcije skupine P.A.I.N., njene sestanke in razprave o tem, kako se lotevati boja, ki se vse prevečkrat zdi kot tisti med Davidom in Goljatom. Dokumentarni film Vsa ta lepota in prelivanje krvi je še eden v nizu pomembnih filmskih dokumentov sodobnega časa, ki jih je zasnovala Laura Poitras. Če gre pri avtorici za precej tradicionalen pristop k dokumentarnemu žanru, pa je predvsem lotevanje kompleksnih družbenih tem tisto, kar odlikuje njene filme, in to je, predvidevamo, vodilo tudi žirijo v Benetkah. Ta je jeseni filmu dodelila glavno nagrado, ki je tako šele drugič v zgodovini festivala šla v roke dokumentarnemu filmu.

3 min

Ocena filma Izvirni naslov: All the Beauty and the Bloodshed Režiserka: Laura Poitras Nastopajo: Nan Goldin Piše: Petra Meterc Bere: Eva Longyka Marušič Politična drža umetnice Nan Goldin njeno ustvarjalnost prežema že od samega začetka, ko je v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja začela s fotoaparatom v rokah dokumentirati življenje sebe in svoje urbane skupnosti. Laura Poitras si je v dvournem dokumentarnem filmu zadala zahtevno nalogo, saj ta vzporedno poteka na več ravneh, vendar pa premišljeno plastenje pripovednih niti, ki predstavljajo osebno življenje Nan Goldin, njeno umetniško delo in boj proti farmacevtski industriji, nikoli ne deluje prenasičeno ali nedosledno. Odraščanje Nan Goldin sta močno zaznamovali tradicionalna vzgoja ameriških predmestij in prezgodnja tragična smrt starejše sestre. Pozneje je svojo novo družino našla v takrat še močno marginalizirani newyorški skupnosti LGBT, ki je postala tudi njen osrednji navdih za dokumentiranje tem ljubezni, spolnosti, spoprijemanja s HIV-om, intimnopartnerskega nasilja in drugih. Njena umetnost je bila zato vedno neposredna. Zanima jo intima, prav iz nje pa izhajajo tako vizualni premisleki o političnem kot njen aktivizem. Ko spoznavamo umetničino življenje, avtoričino pripoved spremljajo fotografije, v tovrstno kronološko popisovanje pa se v premišljenem ritmu vrivajo posnetki delovanja gibanja P.A.I.N., s katerim je Nan Goldin v zadnjih letih, potem ko je tudi sama premagala odvisnost od protibolečinskih zdravil, bila bitko z družino Sackler. Sacklerji, eni od glavnih lastnikov podjetja Purdue Pharma, so s prodajo močno zasvajajočega protibolečinskega zdravila Oxycontin zaslužili več milijonov, obenem pa z reklamiranjem zdravila kot nezasvajajočega več milijonov Američanov pahnili v odvisnosti, od katerih si ne bodo opomogle še generacije. Družina si odpustke v družbi že leta kupuje s filantropskim udejstvovanjem, denimo z donacijami svetovnim umetniškim ustanovam. V teh pa so razstavljena tudi dela Nan Goldin, zaradi česar se je ta namenila, da bo institucije prepričala, naj ime te družine umaknejo s svojih sten. V filmu tako spremljamo protestne akcije skupine P.A.I.N., njene sestanke in razprave o tem, kako se lotevati boja, ki se vse prevečkrat zdi kot tisti med Davidom in Goljatom. Dokumentarni film Vsa ta lepota in prelivanje krvi je še eden v nizu pomembnih filmskih dokumentov sodobnega časa, ki jih je zasnovala Laura Poitras. Če gre pri avtorici za precej tradicionalen pristop k dokumentarnemu žanru, pa je predvsem lotevanje kompleksnih družbenih tem tisto, kar odlikuje njene filme, in to je, predvidevamo, vodilo tudi žirijo v Benetkah. Ta je jeseni filmu dodelila glavno nagrado, ki je tako šele drugič v zgodovini festivala šla v roke dokumentarnemu filmu.

Dedek gre na jug

17. 1. 2023

Ocena filma Režiser: Vinci Vogue Anžlovar Nastopajo: Boris Cavazza, Vlado Novak, Zala Đurić, Goran Navojec, Senko Velinov, Jasna Diklić, Maruša Majer, Nenad Tokalić, Ksenija Mišič, Jonas Žnidaršič, Dario Varga, Primož Pirnat, Timon Šturbej Piše: Igor Harb Bere: Renato Horvat Dedek gre na jug je film ceste, ki ga žanrsko lahko uvrstimo med kriminalke in komedije, pri tem pa ima močan element tudi glasba. Zgodba je osredotočena na ostarela glasbenika Borisa in Vlada, ki se s starim avtodomom odpravita iskat Borisovo izgubljeno ljubezen, ko jima pot prekriža mlada Esma, ki je kot priča umora na begu pred gangsterji. Čeprav se film začne izrazito akcijsko, kmalu prevladata dramski in komični del zgodbe, skupaj s parado skorajda absurdnih likov, ki jih trojica sreča na poti v Makedonijo. Ja, dedek gre bistveno dlje proti jugu, kot je šla babica. Film je v konceptu in razpoloženju vreden naslednik kultne uspešnice Babica gre na jug iz leta 1991, ki jo je posnel takrat še študent Vinci Vouge Anžlovar. Ta se v novem filmu vrača kot režiser, scenarist, montažer in soavtor glasbe. Babica gre na jug je bil prvi slovenski film, ki je prišel v kinematografe v novi državi in se je takrat zdel kot dober znanilec sprememb usmeritev domače produkcije. Stavil je na komedijo in glasbo in predvsem želel gledalca spraviti v dobro voljo. Žal so v treh desetletjih le redki filmi sledili temu vzoru, a Dedek gre na jug je med njimi. K temu pripomore tudi odlična zasedba, z Borisom Cavazzo, Vladom Novakom in Zalo Đurić v glavnih vlogah. Film že od samega začetka vzpostavi trden odnos med Borisom in Vladom, skozi skorajda nenehno pričkanje pa predstavi tudi dovolj osebne zgodovine in tega, kar ju žene, da nosita film. Resda njuni dialogi občasno dobijo nekoliko gledališki patos, predvsem pri daljših izmenjavah, kar režiser sicer skuša odpraviti z izdatno uporabo montaže in kamere, ki pa se vedno ne obnese. Z igro in občutkom za komedijo se izkaže tudi Zala Djurić, ki je poleg obeh dedkov v vlogi Esme tudi edini celosten lik. Drugi zasedejo precej manj časa pred kamero in zapolnjujejo stereotipe, da se zgodba čim bolj dinamično premakne naprej. A prav pri njih se izkaže kakovost scenarija in igralcev, saj liki, na primer morilca v podobi Maruše Majer in Nenada Tokalića ter romska tihotapca, ki ju odigrata Hrvat Goran Navojec in Makedonec Senko Velinov, filmu dodajo humor, patos in karizmo. Hkrati to ne velja za vse stranpoti, ki jih ubere zgodba, a pri dobri uri in pol ne izgubi tempa, tudi ko se prepusti glasbi. No, morda bi morali reči predvsem, ko se prepusti glasbi, saj je ta ravno tako odlična, kot je bila pri predhodniku, in ostane z gledalcem tudi po odhodu iz kina.

3 min

Ocena filma Režiser: Vinci Vogue Anžlovar Nastopajo: Boris Cavazza, Vlado Novak, Zala Đurić, Goran Navojec, Senko Velinov, Jasna Diklić, Maruša Majer, Nenad Tokalić, Ksenija Mišič, Jonas Žnidaršič, Dario Varga, Primož Pirnat, Timon Šturbej Piše: Igor Harb Bere: Renato Horvat Dedek gre na jug je film ceste, ki ga žanrsko lahko uvrstimo med kriminalke in komedije, pri tem pa ima močan element tudi glasba. Zgodba je osredotočena na ostarela glasbenika Borisa in Vlada, ki se s starim avtodomom odpravita iskat Borisovo izgubljeno ljubezen, ko jima pot prekriža mlada Esma, ki je kot priča umora na begu pred gangsterji. Čeprav se film začne izrazito akcijsko, kmalu prevladata dramski in komični del zgodbe, skupaj s parado skorajda absurdnih likov, ki jih trojica sreča na poti v Makedonijo. Ja, dedek gre bistveno dlje proti jugu, kot je šla babica. Film je v konceptu in razpoloženju vreden naslednik kultne uspešnice Babica gre na jug iz leta 1991, ki jo je posnel takrat še študent Vinci Vouge Anžlovar. Ta se v novem filmu vrača kot režiser, scenarist, montažer in soavtor glasbe. Babica gre na jug je bil prvi slovenski film, ki je prišel v kinematografe v novi državi in se je takrat zdel kot dober znanilec sprememb usmeritev domače produkcije. Stavil je na komedijo in glasbo in predvsem želel gledalca spraviti v dobro voljo. Žal so v treh desetletjih le redki filmi sledili temu vzoru, a Dedek gre na jug je med njimi. K temu pripomore tudi odlična zasedba, z Borisom Cavazzo, Vladom Novakom in Zalo Đurić v glavnih vlogah. Film že od samega začetka vzpostavi trden odnos med Borisom in Vladom, skozi skorajda nenehno pričkanje pa predstavi tudi dovolj osebne zgodovine in tega, kar ju žene, da nosita film. Resda njuni dialogi občasno dobijo nekoliko gledališki patos, predvsem pri daljših izmenjavah, kar režiser sicer skuša odpraviti z izdatno uporabo montaže in kamere, ki pa se vedno ne obnese. Z igro in občutkom za komedijo se izkaže tudi Zala Djurić, ki je poleg obeh dedkov v vlogi Esme tudi edini celosten lik. Drugi zasedejo precej manj časa pred kamero in zapolnjujejo stereotipe, da se zgodba čim bolj dinamično premakne naprej. A prav pri njih se izkaže kakovost scenarija in igralcev, saj liki, na primer morilca v podobi Maruše Majer in Nenada Tokalića ter romska tihotapca, ki ju odigrata Hrvat Goran Navojec in Makedonec Senko Velinov, filmu dodajo humor, patos in karizmo. Hkrati to ne velja za vse stranpoti, ki jih ubere zgodba, a pri dobri uri in pol ne izgubi tempa, tudi ko se prepusti glasbi. No, morda bi morali reči predvsem, ko se prepusti glasbi, saj je ta ravno tako odlična, kot je bila pri predhodniku, in ostane z gledalcem tudi po odhodu iz kina.

Mirana Likar: Ženska hiša

16. 1. 2023

Piše: Miša Gams Bereta: Eva Longyka Marušič in Igor Velše Podobno kot v romanu Pripovedovalec izpred dveh let Mirana Likar, nominirana za kresnik in Cankarjevo nagrado, tudi v kratkoprozni zbirki Ženska hiša izpostavlja sugestivno moč pripovedovanja zgodb junakov, ki se po svojih zmožnostih bojujejo z razmerami, v katerih so se znašli. Nekateri se iz tujine vračajo na povojna območja, ki so jih v želji po mirnem življenju zapustili, drugi iščejo družinske korenine, tretji se v lastni državi počutijo kot tujci brez možnosti za zaslužek. Tako mlad črnogorski par v zgodbi z naslovom Samostan ugotavlja, da bi že za popravilo enega zoba morala delati vsaj 50 ur, vendar na vasi, kjer živita, frizerske storitve od vekomaj plačujejo le z blagovno menjavo, v mestih pa ni ne stanovanj ne redne zaposlitve, saj se na ta način vzpostavlja trg podplačane delovne sile, ki je za delodajalce najugodnejša: “Ne moremo živeti, ker nimamo kje živeti. Za nas ni služb, in ker ni služb, ni stanovanj. Da služb ni, je sistematično. Vgrajeno v sistem. Če ljudem ne daš pravih služb, dobiš kolikor hočeš delavcev za tisto delo, ki ga sicer ne bi hoteli opravljati. In lahko jim ga tudi plačaš po lastni presoji. V najinem primeru po en evro na uro.” Protagonist zgodbe Ženska hiša je ostareli in gluhi Kenan, ki v Mostarju skrbi za 500 let staro hišo, v kateri so nekoč živele ženske iz muslimanske družine. Ker je med vojno s srbsko ženo in hčerko pobegnil na Švedsko, ga someščani gledajo s prezirom, sam pa v tišini goji vrtnice za ratluk in čaka na obisk odraščajoče hčerke, s katero sta v otroštvu skupaj prebirala zgodbe. Zdi se, kot da je ženska hiša prispodoba za tiho oazo sredi urbane džungle, v katero se na stara leta zatekajo ženske in moški, ki vse življenje iščejo mir, občutek pripadnosti in kulturne identitete. Užaloščeni Bošnjak tako v nekem trenutku izjavi: “Jaz nisem imel nobenih svojih. Do mene so prišli glasovi, da me imajo naši, če so bili Muslimani naši, na piki zaradi srbske žene. Srbi me niso marali, ker sem bil zanje Musliman, Hrvati so bili proti meni zaradi obojega. Drugi so mi določili, kaj sem, jaz do takrat sploh nisem imel pojma o ničemer. Zdaj sem najbrž določen, da sem Musliman, a spet ne čisto pravi.” In v nadaljevanju: “Kaj je zdaj ta moja hči? Srbkinja? Muslimanka? Švedinja? Ne vem, ker je ne morem vprašati, pa bi jo rad.” Protagonist zgodbe Osem brontozavrovih kosti je sirota, ki so si ga vse otroštvo podajali številni rejniki, ki so v njem iskali priložnost za zaslužek. Medtem ko drugi spijo, on obuja spomine in sestavlja osem brontozavrskih kosti, ki jih v mislih meče po vedeževalski plošči: “Twain je napisal, da je življenjepis Williama iz Stratforda podoben sohi brontozavra iz pariškega muzeja. Vzameš osem pravih kosti oziroma preverljivih podatkov in jih zaliješ s šeststotimi vedri mavca – miti in legendami, blablaji, špekulacijami in nakladanji in dobiš … nekaj, v kar hočejo verjeti vsi.” Protagonistka zgodbe Kri ni voda pa, ravno nasprotno, obuja spomine na posvojitev partnerjevih otrok in se po tihem sprašuje, kako to, da je dopustila možu, da jo je prepričal, da svojih otrok ne potrebuje. V zgodbi z naslovom Parada se mama in njen triletni sin odpravljata s podzemno železnico na parado ponosa, ves čas pa se mama trudi na sinka obesiti transparent in nevrotično ponavlja frazo o spoštovanju pravic vseh ljudi. Govor mimoidočega brezdomca, ki po telefonu jezno zaukaže, naj ga pokličejo šele takrat, ko bo mama mrtva, lahko razberemo tudi kot avtoričin “podpis” k zavedanju, da nas starši vse prevečkrat obremenijo z ideološko navlako, s katero nas vse življenje držijo v stanju čustvene odvisnosti in infantilizma. Ali se je kaj podobnega zgodilo tudi stranskemu liku, ki v zgodbi Dionizovi prašički stori samomor, lahko bralec le zasluti skozi pripoved o dveh študentkah, ki se odpravita na pustni karneval v Maastrichtu, ne da bi se zavedali, da vsako njuno najmanjše dejanje za seboj povleče drastične posledice. V zgodbi Pretrgane niti, ki se odvija na področju nekdanje Jugoslavije, pa se bralec skupaj s tretjeosebnim opazovalcem sprašuje, kako neki bi se odvrtela zgodba o generalu JLA in njegovem sinu, če bi mu slednji ob prvi priložnosti vrnil udarec. Čeprav glavni junaki v zbirki Ženska hiša niso načelni, suvereni in prepričani v svoj prav in se včasih celo zdi, da bežijo pred zdravim razumom in odgovornostjo, pa bralcu vendarle dajo veliko misliti o tem, kako vsaka drobna poteza povleče za sabo preobrate, ki spremenijo življenje njim, njihovim najbližjim in celo neznancem, za katere se zdi, da z njimi nimajo povezave. Zaradi številnih detajlov, ki jih Mirana Likar sproti tke v dramaturško “okostje” svojih zgodb, mora bralec vložiti precej napora, da sledi rdeči niti pripovedi. Dodatna težava je lahko tudi kompleksen stil pripovedi – zgodba Pretrgane niti je na primer sestavljena iz pisma in fragmentarnega opisa posameznih protagonistov in njihovih doživetij, zgodba Kri ni voda je napisana v drugi osebi ednine in vključuje vipavsko in zágorsko narečje, medtem ko je zgodba Parada napisana v prvi osebi množine. Likarjeva se rada poigrava z različnimi tehnikami pripovedi in stilističnimi izzivi, čeprav najbolj zvesto sledi asociativnemu toku zavesti. Ta se kaže v kratkih in odsekanih stavkih, s katerimi na inovativen način vpelje protagoniste v zgodbo, ki nam šele nekje na sredini razkrije kraj, čas in ostale okoliščine nastanka. Po kratkoproznih zbirkah Mirane Likar Sobotne zgodbe, Sedem besed in Glasovi je Ženska hiša brez dvoma knjiga, ki bo pritegnila še tako zahtevnega bralca.

7 min

Piše: Miša Gams Bereta: Eva Longyka Marušič in Igor Velše Podobno kot v romanu Pripovedovalec izpred dveh let Mirana Likar, nominirana za kresnik in Cankarjevo nagrado, tudi v kratkoprozni zbirki Ženska hiša izpostavlja sugestivno moč pripovedovanja zgodb junakov, ki se po svojih zmožnostih bojujejo z razmerami, v katerih so se znašli. Nekateri se iz tujine vračajo na povojna območja, ki so jih v želji po mirnem življenju zapustili, drugi iščejo družinske korenine, tretji se v lastni državi počutijo kot tujci brez možnosti za zaslužek. Tako mlad črnogorski par v zgodbi z naslovom Samostan ugotavlja, da bi že za popravilo enega zoba morala delati vsaj 50 ur, vendar na vasi, kjer živita, frizerske storitve od vekomaj plačujejo le z blagovno menjavo, v mestih pa ni ne stanovanj ne redne zaposlitve, saj se na ta način vzpostavlja trg podplačane delovne sile, ki je za delodajalce najugodnejša: “Ne moremo živeti, ker nimamo kje živeti. Za nas ni služb, in ker ni služb, ni stanovanj. Da služb ni, je sistematično. Vgrajeno v sistem. Če ljudem ne daš pravih služb, dobiš kolikor hočeš delavcev za tisto delo, ki ga sicer ne bi hoteli opravljati. In lahko jim ga tudi plačaš po lastni presoji. V najinem primeru po en evro na uro.” Protagonist zgodbe Ženska hiša je ostareli in gluhi Kenan, ki v Mostarju skrbi za 500 let staro hišo, v kateri so nekoč živele ženske iz muslimanske družine. Ker je med vojno s srbsko ženo in hčerko pobegnil na Švedsko, ga someščani gledajo s prezirom, sam pa v tišini goji vrtnice za ratluk in čaka na obisk odraščajoče hčerke, s katero sta v otroštvu skupaj prebirala zgodbe. Zdi se, kot da je ženska hiša prispodoba za tiho oazo sredi urbane džungle, v katero se na stara leta zatekajo ženske in moški, ki vse življenje iščejo mir, občutek pripadnosti in kulturne identitete. Užaloščeni Bošnjak tako v nekem trenutku izjavi: “Jaz nisem imel nobenih svojih. Do mene so prišli glasovi, da me imajo naši, če so bili Muslimani naši, na piki zaradi srbske žene. Srbi me niso marali, ker sem bil zanje Musliman, Hrvati so bili proti meni zaradi obojega. Drugi so mi določili, kaj sem, jaz do takrat sploh nisem imel pojma o ničemer. Zdaj sem najbrž določen, da sem Musliman, a spet ne čisto pravi.” In v nadaljevanju: “Kaj je zdaj ta moja hči? Srbkinja? Muslimanka? Švedinja? Ne vem, ker je ne morem vprašati, pa bi jo rad.” Protagonist zgodbe Osem brontozavrovih kosti je sirota, ki so si ga vse otroštvo podajali številni rejniki, ki so v njem iskali priložnost za zaslužek. Medtem ko drugi spijo, on obuja spomine in sestavlja osem brontozavrskih kosti, ki jih v mislih meče po vedeževalski plošči: “Twain je napisal, da je življenjepis Williama iz Stratforda podoben sohi brontozavra iz pariškega muzeja. Vzameš osem pravih kosti oziroma preverljivih podatkov in jih zaliješ s šeststotimi vedri mavca – miti in legendami, blablaji, špekulacijami in nakladanji in dobiš … nekaj, v kar hočejo verjeti vsi.” Protagonistka zgodbe Kri ni voda pa, ravno nasprotno, obuja spomine na posvojitev partnerjevih otrok in se po tihem sprašuje, kako to, da je dopustila možu, da jo je prepričal, da svojih otrok ne potrebuje. V zgodbi z naslovom Parada se mama in njen triletni sin odpravljata s podzemno železnico na parado ponosa, ves čas pa se mama trudi na sinka obesiti transparent in nevrotično ponavlja frazo o spoštovanju pravic vseh ljudi. Govor mimoidočega brezdomca, ki po telefonu jezno zaukaže, naj ga pokličejo šele takrat, ko bo mama mrtva, lahko razberemo tudi kot avtoričin “podpis” k zavedanju, da nas starši vse prevečkrat obremenijo z ideološko navlako, s katero nas vse življenje držijo v stanju čustvene odvisnosti in infantilizma. Ali se je kaj podobnega zgodilo tudi stranskemu liku, ki v zgodbi Dionizovi prašički stori samomor, lahko bralec le zasluti skozi pripoved o dveh študentkah, ki se odpravita na pustni karneval v Maastrichtu, ne da bi se zavedali, da vsako njuno najmanjše dejanje za seboj povleče drastične posledice. V zgodbi Pretrgane niti, ki se odvija na področju nekdanje Jugoslavije, pa se bralec skupaj s tretjeosebnim opazovalcem sprašuje, kako neki bi se odvrtela zgodba o generalu JLA in njegovem sinu, če bi mu slednji ob prvi priložnosti vrnil udarec. Čeprav glavni junaki v zbirki Ženska hiša niso načelni, suvereni in prepričani v svoj prav in se včasih celo zdi, da bežijo pred zdravim razumom in odgovornostjo, pa bralcu vendarle dajo veliko misliti o tem, kako vsaka drobna poteza povleče za sabo preobrate, ki spremenijo življenje njim, njihovim najbližjim in celo neznancem, za katere se zdi, da z njimi nimajo povezave. Zaradi številnih detajlov, ki jih Mirana Likar sproti tke v dramaturško “okostje” svojih zgodb, mora bralec vložiti precej napora, da sledi rdeči niti pripovedi. Dodatna težava je lahko tudi kompleksen stil pripovedi – zgodba Pretrgane niti je na primer sestavljena iz pisma in fragmentarnega opisa posameznih protagonistov in njihovih doživetij, zgodba Kri ni voda je napisana v drugi osebi ednine in vključuje vipavsko in zágorsko narečje, medtem ko je zgodba Parada napisana v prvi osebi množine. Likarjeva se rada poigrava z različnimi tehnikami pripovedi in stilističnimi izzivi, čeprav najbolj zvesto sledi asociativnemu toku zavesti. Ta se kaže v kratkih in odsekanih stavkih, s katerimi na inovativen način vpelje protagoniste v zgodbo, ki nam šele nekje na sredini razkrije kraj, čas in ostale okoliščine nastanka. Po kratkoproznih zbirkah Mirane Likar Sobotne zgodbe, Sedem besed in Glasovi je Ženska hiša brez dvoma knjiga, ki bo pritegnila še tako zahtevnega bralca.

Matjaž Pikalo: Riba z zlatimi brazgotinami

16. 1. 2023

Piše: Marija Švajncer Bereta: Igor Velše in Eva Longyka Marušič Pesniško zbirko Matjaža Pikala Riba z zlatimi brazgotinami bi bilo mogoče uvrstiti med pisanje, ki v verzih govori o osebni rasti in duhovnosti. Pesnik navaja, da so bili navdih za cikel pesmi Ljubezen je življenje raznovrstna besedila in misli Zhuang Zija, Dao de Jinga, Vivekanande, Zalokarja, Muntheja, don Miguela Ruiza, Zorane Baković, Shane Flogie in Clarisse Pinkole Estés. Navdihnjen z njihovo modrostjo sporoča, da čuti, kako se mu odpirajo vrata v nov svet. Vesolje vidi kot svoj dom in ve, da so ljudje veliko več kot življenje samo. Vse, kar je, je ustvarjeno iz Ljubezni: »Ljubezen je življenje samo. / Ko se izmojstrimo v ljubezni, / se uskladimo z duhom Življenja, ki veje skozi nas. / Tedaj nismo več telo, um in duša. / Tedaj smo samo še ljubezen.« In tako si je mogoče znova pridobiti božanstvo in postati eno z Bogom. Poet o sebi pravi, da je le kolesce v stroju, ki se mu reče Eno, samo tako se lahko vrti svet, z njim ali brez njega. Ukaže si, da ne sme biti trmast in se upirati, kajti močni in nasilni ljudje, tako predvideva, umirajo prezgodnje smrti. Želi si, da bi se zabadanje v njegovo vudujsko lutko nehalo, in priseže, da bo tedaj postal boljši človek. Gospod naj ga očisti vsega zla in postal bo Resnica, toda Resnica je zanj tudi morje. »Resničnost valov pripada trenutku / in se z njim vred izgublja, kot jaz, / ki se vedno znova izgubljam, da bi se našel v trenutku.« S kančkom humorja priznava, da ima v sebi razbrzdano opico. Rad bi jo obvladal, toda to ne bo lahko, saj je opica v njem vsa podivjana. Brez prestanka razgraja, kot bi jo napadel sam hudič. Pesnika z opico v sebi pomiri šele Mojster, ki mu pravi, da lahko postane merilo sveta, če pozna svetlobo in ohrani temino. Domisli se, da je sreča doma v opazovanju zvezdnega neba. In kaj je tisto, s čimer nas pesnik očara kot umetnik? Predvsem posebna ženska energija, igrivost in humor. V ciklu Riba z zlatimi brazgotinami, ki je na začetku pesniške zbirke, večkrat govori skozi ženska usta. Veliko je nagovorov, spodbud, napotkov in nasvetov, pa tudi očitkov. Izražanje občutkov je nazorno in iskreno. Ženska pravi, da je moški prišel zato, da bi ji pomagal nositi njen križ, ne da bi ga za to prosila. Ne dovoli si, da bi se vanj zaljubila. »Nočem, da se ti smilim. / Spravi me v žep poleg svojega srca / in me kdaj pa kdaj pobožaj. / Naj bom tvoja prisrčnica!« V igrivost vdira nekaj hudega: ženska se zdravi na onkološkem inštitutu. Pravi, da se bo pobrila na balin, naredili ji bodo nove prsi, čefurka je in izbrisana, otroka ji je vzel Bog. Vseeno je zanjo še veliko možnosti. Z moškim lahko napišeta knjigo pesmi, kar nekaj scenarijev in najlepšo ljubezensko zgodbo. Matjaž Pikalo je zbirko Riba z zlatimi brazgotinami, kot je zapisano na začetku, posvetil K. K. Iz stihov je osebo mogoče prepoznati: to je znana novinarka in pisateljica prvenca, avtorica, ki objavlja kolumne in druga besedila v revialnem tisku ter se kot komentatorka pojavlja v televizijskih oddajah. Na spletu so tudi intervjuji, v katerih razgrinja svojo življenjsko zgodbo in spopadanje z boleznijo. A naj ostane pri K. K. Moški je prazen, utrujen in hladen, igra svoj bluz in si ženske ne poželi. Ta ga spodbuja, naj odpre oči, potem bo vsepovsod videl ljubezen. Ostaja sama svoja in ne mara dežele, ki jo je izbrisala, iznenada pa si prizna, da je pravzaprav izbrisala samo sebe. Njeno telo še vedno govori s svojim jezikom in se v strasti združi z moškim. To srečanje bo pripomoglo, da bo le-ta spoznal svojo duhovnost. Šegavo mu navrže: »Ženske nismo komplicirane, / smo samo muhaste.« Primerja se z reko, moški pa je v njenih očeh ponikalnica – prikaže se, ponikne in se izlije v morje, je in ga hkrati ni. Ženska se odpravi v samostan in izve za zgodbo o sveti Katarini in njeni izgubi otroka. Moški je kot deček, ki ni nikoli odrastel. Neprizanesljivo mu navrže: »Rad bi bil kot kak guru, / puščaš si brado, zgledaš kot kozel. / Meketaš, ne govoriš. / Šibko moralo imaš, / kruh režeš samo zase.« Na koncu zbirke Riba z zlatimi brazgotinami se pesnik na kratko predstavi, da je pesniška duša, ukvarja pa se še z drugimi umetniškimi panogami. Delal je v cirkusu, vrtcu in zaporu, ne nazadnje tudi na radiu. Igra na harmoniko in poje. V pesmi, po kateri je zbirka dobila naslov, Matjaž Pikalo pravi, da se lepota skriva v nepopolnostih, v tistem, kar je krhko, minljivo in poškodovano. Zbirka bo pritegnila bralke in bralce, ki hočejo prodreti v globino življenja, se ozirati proti vesolju in hkrati občutiti čisto preprosto radoživost in predanost trenutkom.

5 min

Piše: Marija Švajncer Bereta: Igor Velše in Eva Longyka Marušič Pesniško zbirko Matjaža Pikala Riba z zlatimi brazgotinami bi bilo mogoče uvrstiti med pisanje, ki v verzih govori o osebni rasti in duhovnosti. Pesnik navaja, da so bili navdih za cikel pesmi Ljubezen je življenje raznovrstna besedila in misli Zhuang Zija, Dao de Jinga, Vivekanande, Zalokarja, Muntheja, don Miguela Ruiza, Zorane Baković, Shane Flogie in Clarisse Pinkole Estés. Navdihnjen z njihovo modrostjo sporoča, da čuti, kako se mu odpirajo vrata v nov svet. Vesolje vidi kot svoj dom in ve, da so ljudje veliko več kot življenje samo. Vse, kar je, je ustvarjeno iz Ljubezni: »Ljubezen je življenje samo. / Ko se izmojstrimo v ljubezni, / se uskladimo z duhom Življenja, ki veje skozi nas. / Tedaj nismo več telo, um in duša. / Tedaj smo samo še ljubezen.« In tako si je mogoče znova pridobiti božanstvo in postati eno z Bogom. Poet o sebi pravi, da je le kolesce v stroju, ki se mu reče Eno, samo tako se lahko vrti svet, z njim ali brez njega. Ukaže si, da ne sme biti trmast in se upirati, kajti močni in nasilni ljudje, tako predvideva, umirajo prezgodnje smrti. Želi si, da bi se zabadanje v njegovo vudujsko lutko nehalo, in priseže, da bo tedaj postal boljši človek. Gospod naj ga očisti vsega zla in postal bo Resnica, toda Resnica je zanj tudi morje. »Resničnost valov pripada trenutku / in se z njim vred izgublja, kot jaz, / ki se vedno znova izgubljam, da bi se našel v trenutku.« S kančkom humorja priznava, da ima v sebi razbrzdano opico. Rad bi jo obvladal, toda to ne bo lahko, saj je opica v njem vsa podivjana. Brez prestanka razgraja, kot bi jo napadel sam hudič. Pesnika z opico v sebi pomiri šele Mojster, ki mu pravi, da lahko postane merilo sveta, če pozna svetlobo in ohrani temino. Domisli se, da je sreča doma v opazovanju zvezdnega neba. In kaj je tisto, s čimer nas pesnik očara kot umetnik? Predvsem posebna ženska energija, igrivost in humor. V ciklu Riba z zlatimi brazgotinami, ki je na začetku pesniške zbirke, večkrat govori skozi ženska usta. Veliko je nagovorov, spodbud, napotkov in nasvetov, pa tudi očitkov. Izražanje občutkov je nazorno in iskreno. Ženska pravi, da je moški prišel zato, da bi ji pomagal nositi njen križ, ne da bi ga za to prosila. Ne dovoli si, da bi se vanj zaljubila. »Nočem, da se ti smilim. / Spravi me v žep poleg svojega srca / in me kdaj pa kdaj pobožaj. / Naj bom tvoja prisrčnica!« V igrivost vdira nekaj hudega: ženska se zdravi na onkološkem inštitutu. Pravi, da se bo pobrila na balin, naredili ji bodo nove prsi, čefurka je in izbrisana, otroka ji je vzel Bog. Vseeno je zanjo še veliko možnosti. Z moškim lahko napišeta knjigo pesmi, kar nekaj scenarijev in najlepšo ljubezensko zgodbo. Matjaž Pikalo je zbirko Riba z zlatimi brazgotinami, kot je zapisano na začetku, posvetil K. K. Iz stihov je osebo mogoče prepoznati: to je znana novinarka in pisateljica prvenca, avtorica, ki objavlja kolumne in druga besedila v revialnem tisku ter se kot komentatorka pojavlja v televizijskih oddajah. Na spletu so tudi intervjuji, v katerih razgrinja svojo življenjsko zgodbo in spopadanje z boleznijo. A naj ostane pri K. K. Moški je prazen, utrujen in hladen, igra svoj bluz in si ženske ne poželi. Ta ga spodbuja, naj odpre oči, potem bo vsepovsod videl ljubezen. Ostaja sama svoja in ne mara dežele, ki jo je izbrisala, iznenada pa si prizna, da je pravzaprav izbrisala samo sebe. Njeno telo še vedno govori s svojim jezikom in se v strasti združi z moškim. To srečanje bo pripomoglo, da bo le-ta spoznal svojo duhovnost. Šegavo mu navrže: »Ženske nismo komplicirane, / smo samo muhaste.« Primerja se z reko, moški pa je v njenih očeh ponikalnica – prikaže se, ponikne in se izlije v morje, je in ga hkrati ni. Ženska se odpravi v samostan in izve za zgodbo o sveti Katarini in njeni izgubi otroka. Moški je kot deček, ki ni nikoli odrastel. Neprizanesljivo mu navrže: »Rad bi bil kot kak guru, / puščaš si brado, zgledaš kot kozel. / Meketaš, ne govoriš. / Šibko moralo imaš, / kruh režeš samo zase.« Na koncu zbirke Riba z zlatimi brazgotinami se pesnik na kratko predstavi, da je pesniška duša, ukvarja pa se še z drugimi umetniškimi panogami. Delal je v cirkusu, vrtcu in zaporu, ne nazadnje tudi na radiu. Igra na harmoniko in poje. V pesmi, po kateri je zbirka dobila naslov, Matjaž Pikalo pravi, da se lepota skriva v nepopolnostih, v tistem, kar je krhko, minljivo in poškodovano. Zbirka bo pritegnila bralke in bralce, ki hočejo prodreti v globino življenja, se ozirati proti vesolju in hkrati občutiti čisto preprosto radoživost in predanost trenutkom.

Primož Sturman: Enajst mesecev žitne kave

16. 1. 2023

Piše: Matej Bogataj Bere: Aleksander Golja Primož Sturman je premišljevalec meje, tudi v literaturi, na kar kaže že naslov prvenca, zbirke sedmih kratkih zgodb Gorica je naša. Naslov je seveda parafraza tistega borbenega in mobilizacijskega gesla z množičnih dogodkov, s katerim so osvoboditelji Trsta v obdobju povojne razdelitve Slovenskega tržaškega ozemlja v imenu te osvoboditve, pa tudi etnične sestave, zahtevali, naj pripade Jugoslaviji oziroma Sloveniji. Vendar pa je borbeno geslo pri Sturmanu, tako kot že v slovenskem filmu Trst je naš!, osmešeno, vzklikanje o lastništvu in projekcija zla na tiste čez mejo, ne glede na to, s katere strani, tudi tokrat pripelje do konflikta, ki pa je bolj komične narave. Podobno je narodno brambovstvo osmešeno tudi v prozi Dušana Jelinčiča, tam se v Tržaških zgodbah spomin na preganjanje sproži pri starem veteranu in domoljubu, ki ima spomina že zelo malo. V obeh dosedanjih Sturmanovih zbirkah, tudi v Sintezah, kjer so zgodbe bolj zgoščene in včasih v obliki dialogov brez kakšnih narativnih lupingov, nastopajo večinoma liki z obeh strani meje, tudi takšni, ki jim je meja nadvse pomembna, če ne drugače, zaradi njihovega poklica, najsi bo to ribištvo ali tihotapstvo. Sturman je sicer profesor na tržaškem liceju, poučuje slovenščino in zgodovino. Tudi v romanu Enajst mesecev žitne kave je meja ključna. Protagonist je profesor italijanske književnosti Lorenzo, ki ima po materini strani sorodnike v Istri, v okolici Buj, očetove žlahte pa skoraj ne pozna, »mama jih ni marala, očeta niso brigali«, pravi. Zvemo, da je Lorenzov materin jezik slovenščina, z očetom so govorili italijansko, saj se ženinega jezika ni imel kje naučiti. Lorenzo se ukvarja s stvarmi jezika in literature, poučuje, očitno v Trstu ali na njegovem obrobju, in se druži z ločeno kolegico Anno z dvema otrokoma, a ko kupi hišo v kraški vasi čez mejo, se obiskujeta precej poredko. Večinoma je bolj on kriv oziroma njegova zadržanost in vse večja pripadnost vasici, v katero se je preselil, in njenim prebivalcem, pa tudi konflikten odnos s kakšnim od sosedov, ki ga Lorenzo potem do konca dramatizira in ki kaže njegovo socialno izključenost, morda tudi neizkušenost. »Potem pa sem odšel gor, tja, kjer sem zdaj. Meje ni več in upam, da je nikoli več ne bo. Tu govorijo jezik moje mame in živijo kot pri njej doma v Istri,« je zapisal v enem od v poševnem tisku napisanih, bolj osebnih in spovednih delov besedila. Roman je sestavljen iz zadrgasto spletenih poglavij, v katerih se menjavajo različni pripovedovalci. Eden je vseveden, avtoritaren, dvignjen nad njegove in delno tudi njene monologe in opise, čez vse spregovori tudi skupnost kot nekakšen tragiški zbor, kot kolektiv, in zdi se, da je iskanje korenin tisto, kar Lorenza najbolj zaznamuje. Išče svojo identiteto in je pri tem tudi malo trzavičen in preganjavičen, iz majhnih sporov z domačini, ki ga seveda zafrkavajo in bi ga tudi, če ne bi bil tujec, furešt, ampak potem bi bil morda bolj suveren in bi se počutil manj ogroženega in obdanega z zlobnimi govoricami. Anna je ljubica in kolegica, zdi se, da bolj pogumna in manj obremenjena s tem, kaj si bo o njuni zvezi mislila okolica, predvsem seveda dijaki, ki težko brzdajo svojo radovednost, in je tudi manj občutljiva za vprašanja naroda in identitete. Vzrok za enajst mesecev na žitni ali podobnih ponaredkih kave ni v pomanjkanju kave kot v osemdesetih letih, ko se je ni dobilo, temveč ker Lorenza preveč vzburi in se potem prepira, počez in večkrat pretirano. Hkrati je enajst mesecev skoraj leto in podobno kot v Primerljivih hektarjih Nataše Kramberger je tudi Sturmanov roman urejen po nekakšnem setvenem koledarju; Lorenza spremljamo od sajenja trt do postavljanja mlaja, sajenja in zakopavanja krompirja, zaključi se s krčenjem zaraščene poti do bližnjega vinarja in zdi se, da se vse bolj vključuje v skupnost in njene rituale, saj posluša, kdaj so lunini cikli najbolj ugodni za posamezna opravila. Poskuša pripadati, najti hoče stik z ljudmi in z zemljo, se vklopiti v naravne cikle; na eni strani imamo tako malce dolgovezna poročila z redovalnih konferenc in popravnih izpitov, torej nekaj zborničnih banalnosti, na drugi strani skoraj ljudomrzen odhod na podeželje in poskus vključevanja v novo, slovensko skupnost. Poskus z zaenkrat negotovim izidom. Sturman se pogosto zagozdi v popisih del na podeželju in drobnih klepetov s kraškimi lokalci, poleg italijanščine iz šole je ob nekakšnem objektivnem govoru prisotna tudi klena, radikalno zapisana primorščina oziroma kraški dialekt. Zdi se, da je Lorenzo bolj nosilec razkola kot romaneskni junak, njegove epizode so precej vsakdanje. Razen občasnega razburjenja in očitno napadov panike, ko diha za zaprtimi vrati borjača, se mu največ dogaja ravno s premislekom o mejah in narodih. Čeprav na koncu vzame motorko in sekačo in se bo očitno prebil iz delne letargije in občutka tujosti, nepripadnosti.

6 min

Piše: Matej Bogataj Bere: Aleksander Golja Primož Sturman je premišljevalec meje, tudi v literaturi, na kar kaže že naslov prvenca, zbirke sedmih kratkih zgodb Gorica je naša. Naslov je seveda parafraza tistega borbenega in mobilizacijskega gesla z množičnih dogodkov, s katerim so osvoboditelji Trsta v obdobju povojne razdelitve Slovenskega tržaškega ozemlja v imenu te osvoboditve, pa tudi etnične sestave, zahtevali, naj pripade Jugoslaviji oziroma Sloveniji. Vendar pa je borbeno geslo pri Sturmanu, tako kot že v slovenskem filmu Trst je naš!, osmešeno, vzklikanje o lastništvu in projekcija zla na tiste čez mejo, ne glede na to, s katere strani, tudi tokrat pripelje do konflikta, ki pa je bolj komične narave. Podobno je narodno brambovstvo osmešeno tudi v prozi Dušana Jelinčiča, tam se v Tržaških zgodbah spomin na preganjanje sproži pri starem veteranu in domoljubu, ki ima spomina že zelo malo. V obeh dosedanjih Sturmanovih zbirkah, tudi v Sintezah, kjer so zgodbe bolj zgoščene in včasih v obliki dialogov brez kakšnih narativnih lupingov, nastopajo večinoma liki z obeh strani meje, tudi takšni, ki jim je meja nadvse pomembna, če ne drugače, zaradi njihovega poklica, najsi bo to ribištvo ali tihotapstvo. Sturman je sicer profesor na tržaškem liceju, poučuje slovenščino in zgodovino. Tudi v romanu Enajst mesecev žitne kave je meja ključna. Protagonist je profesor italijanske književnosti Lorenzo, ki ima po materini strani sorodnike v Istri, v okolici Buj, očetove žlahte pa skoraj ne pozna, »mama jih ni marala, očeta niso brigali«, pravi. Zvemo, da je Lorenzov materin jezik slovenščina, z očetom so govorili italijansko, saj se ženinega jezika ni imel kje naučiti. Lorenzo se ukvarja s stvarmi jezika in literature, poučuje, očitno v Trstu ali na njegovem obrobju, in se druži z ločeno kolegico Anno z dvema otrokoma, a ko kupi hišo v kraški vasi čez mejo, se obiskujeta precej poredko. Večinoma je bolj on kriv oziroma njegova zadržanost in vse večja pripadnost vasici, v katero se je preselil, in njenim prebivalcem, pa tudi konflikten odnos s kakšnim od sosedov, ki ga Lorenzo potem do konca dramatizira in ki kaže njegovo socialno izključenost, morda tudi neizkušenost. »Potem pa sem odšel gor, tja, kjer sem zdaj. Meje ni več in upam, da je nikoli več ne bo. Tu govorijo jezik moje mame in živijo kot pri njej doma v Istri,« je zapisal v enem od v poševnem tisku napisanih, bolj osebnih in spovednih delov besedila. Roman je sestavljen iz zadrgasto spletenih poglavij, v katerih se menjavajo različni pripovedovalci. Eden je vseveden, avtoritaren, dvignjen nad njegove in delno tudi njene monologe in opise, čez vse spregovori tudi skupnost kot nekakšen tragiški zbor, kot kolektiv, in zdi se, da je iskanje korenin tisto, kar Lorenza najbolj zaznamuje. Išče svojo identiteto in je pri tem tudi malo trzavičen in preganjavičen, iz majhnih sporov z domačini, ki ga seveda zafrkavajo in bi ga tudi, če ne bi bil tujec, furešt, ampak potem bi bil morda bolj suveren in bi se počutil manj ogroženega in obdanega z zlobnimi govoricami. Anna je ljubica in kolegica, zdi se, da bolj pogumna in manj obremenjena s tem, kaj si bo o njuni zvezi mislila okolica, predvsem seveda dijaki, ki težko brzdajo svojo radovednost, in je tudi manj občutljiva za vprašanja naroda in identitete. Vzrok za enajst mesecev na žitni ali podobnih ponaredkih kave ni v pomanjkanju kave kot v osemdesetih letih, ko se je ni dobilo, temveč ker Lorenza preveč vzburi in se potem prepira, počez in večkrat pretirano. Hkrati je enajst mesecev skoraj leto in podobno kot v Primerljivih hektarjih Nataše Kramberger je tudi Sturmanov roman urejen po nekakšnem setvenem koledarju; Lorenza spremljamo od sajenja trt do postavljanja mlaja, sajenja in zakopavanja krompirja, zaključi se s krčenjem zaraščene poti do bližnjega vinarja in zdi se, da se vse bolj vključuje v skupnost in njene rituale, saj posluša, kdaj so lunini cikli najbolj ugodni za posamezna opravila. Poskuša pripadati, najti hoče stik z ljudmi in z zemljo, se vklopiti v naravne cikle; na eni strani imamo tako malce dolgovezna poročila z redovalnih konferenc in popravnih izpitov, torej nekaj zborničnih banalnosti, na drugi strani skoraj ljudomrzen odhod na podeželje in poskus vključevanja v novo, slovensko skupnost. Poskus z zaenkrat negotovim izidom. Sturman se pogosto zagozdi v popisih del na podeželju in drobnih klepetov s kraškimi lokalci, poleg italijanščine iz šole je ob nekakšnem objektivnem govoru prisotna tudi klena, radikalno zapisana primorščina oziroma kraški dialekt. Zdi se, da je Lorenzo bolj nosilec razkola kot romaneskni junak, njegove epizode so precej vsakdanje. Razen občasnega razburjenja in očitno napadov panike, ko diha za zaprtimi vrati borjača, se mu največ dogaja ravno s premislekom o mejah in narodih. Čeprav na koncu vzame motorko in sekačo in se bo očitno prebil iz delne letargije in občutka tujosti, nepripadnosti.

Carlos Pascual: Nilski konji v puščavi

16. 2. 2023

Piše: Katarina Mahnič Bereta: Eva Longyka Marušič in Igor Velše V Nilskih konjih v puščavi je 24 besedil, ki so bila prvič objavljena v prilogi časopisa Dnevnik Objektiv med decembrom 2016 in avgustom 2021, vsaj tako je razbrati iz kazala na koncu knjige. Pogosto se mi zdijo knjige znanih in malo manj znanih ustvarjalcev, sestavljene iz njihovih zbranih kolumn ali raznoraznih člankov, nekakšno recikliranje. Kot da bi bilo treba zgrabiti trenutek, kovati železo, dokler je vroče, tako se mi zdijo. Ne zasluži si ravno vsak dnevni ali tedenski zapis, da je ohranjen v knjigi, včasih zaradi kakovosti mimogrede napisanega, včasih zaradi »potrošnosti« te aktualnosti. Carlos Pascual je ena od izjem, ki potrjujejo pravilo. Mehičan, ki že več kot desetletje živi v Sloveniji in ni, po njegovih besedah, nikjer na svetu tako težko vzpostavil novega življenja kot v Ljubljani, je prav na naših tleh resnično zasijal kot pisatelj. Za Nezakonito melanholijo, inovativno, prav nič tipično mešanko med spomini, kroniko in kratko zgodbo, od katerih bi bila vsaka lahko podlaga za novelo ali roman, je leta 2021 dobil nagrado novo mesto za najboljšo kratkoprozno zbirko. Prav zaradi ubrane raznorodnosti gradiva in vešče porazdelitve (besedila si ne sledijo po datumih, kot so izhajala v časopisu) tudi Nilski konji v puščavi delujejo kot celota, z rdečo nitjo, tako značilno za Pascuala: kolegialnost, prijateljstvo, odnos do okolja, sočloveka, življenja nasploh, seveda v luči tako slovenskega kot mehiškega uma in vsakdana. Pa še nekaj pisatelju pomaga pri doseganju učinka lahkotnosti, pa naj piše o še tako resnih temah. Za to se ima zahvaliti svoji rodni domovini in lepo izrazi v poglavju Potujoči vitez: »Virus poetične norosti nam je v latinskoameriško kulturo v precejšnji meri vbrizgnil dobri stari Miguel de Cervantes, ki se v svojem življenju prav gotovo ni posvečal dobro premišljeni in načrtovani literarni karieri. Toda njegov junak še vedno jaha po tem svetu in v rokah nosi prapor v imenu tistih, ki ne štejejo zgolj rezultatov, ki se ne pokorijo drugim in se ne ozirajo na to, čemur večina ljudi pravi 'zdrava pamet'.« Morda je poleg latinskoameriške »poetične norosti«, ki jo Carlos Pascual najlepše izrazi v skorajda magično-realističnem prizoru polnočnega avtobusnega postanka v samotni obcestni restavraciji v eseju Hvalnica nerazumnim odločitvam, njegova največja odlika, da piše angažirano in prijazno, kar na slovenskem književnem prizorišču ni prav pogosto. Angažirano pisanje pri nas zna biti jezno, agresivno, intelektualno vzvišeno, žaljivo, zafrkantsko; včasih pa preveč »pocukrano« in v zaključnih rešitvah popreproščeno. Tudi se glasno in oblastno loteva (samo navidezno) pomembnejših tem, kot je Pascualova skrb za »dva aksolotla v diaspori« iz naslovne zgodbe, ki se prav tako kot nilski konji, ki so včasih živeli na Arabskem polotoku, zaradi izgube habitata ne moreta vrniti tja, od koder prihajata. Odličen ekološki diskurz o uničevanju našega planeta z bežnim pomenljivim vprašanjem: Koliko mojih sosedov se, prav tako kot aksolotla v akvariju, vsak dan vedno znova zaletava ob steklene stene svojega bivanja? Carlos Pascual, ki se ima, mimogrede, za zmernega pesimista, zna iz vsake, tudi visokoadrenalinske avanture, narediti preprost, običajen dogodek s pomenljivim sporočilom. Nič ni podučevanja, nič »venmetanja«, češ, kaj jaz vse vem in kaj vse sem doživel. Pomaga mu seveda tudi izostren pogled tujca na slovenske družbene in gospodarske razmere, ki pa nikoli ni v ospredju. Še vedno so to zgodbe, resnični dogodki in resnični ljudje, ob katerih pisatelj premisli in zapiše marsikatero modro in s humorjem obarvano misel, ki pa zadene bolj kot ne vem kakšno žuganje s prstom. Kako je na primer prvič v Sloveniji slišal, da nečesa ni mogoče popraviti, saj »gre Mehičanu kaj takega z jezika tako težko kot Slovencu tisto, ko mora na glas priznati, da se ves čas ne utaplja v delu«. Kako je prijatelj Latinoameričan, poročen s Slovenko in živeč v Sloveniji, dejal, naj ga po smrti upepelijo in pepel stresejo v Savo, »da ne bo od mene ostalo nič v teh krajih. Nočem, da moji ostanki obtičijo nekje, kjer je prijateljstvo tako malo vredno«. Kako globoke razlike med ljudmi, ko je življenje mirno in varno, v drugačnih okoliščinah izginejo. »Zakaj se zdi, da v tragedijah postanemo boljši ljudje? In zakaj prizadevanja za skupno dobro uplahnejo takoj, ko so razmere za življenje stabilnejše, in se, tako se zdi, čez noč spet spremenimo v samozadostne pošasti?« Kako ga vsaka pomlad napolni z nekakšnim bratstvom in solidarnostjo; »do vseh, ki so skupaj z mano – čeprav ne poznam njihovih imen – preživeli še eno zimo, kakor človek preživi ponesrečeno potovanje na čolnu sredi grozovitega neurja«. Kako sta ljubezen in prijateljstvo zanj resnična samo takrat, ko izničimo željo po zgolj lastni dobrobiti: »Oblike, ki jih prevzema to 'izničenje' se razlikujejo glede na kulturne značilnosti, toda trgovanje z ljubeznijo in prijateljstvom je podobno na vseh koncih sveta«. In kako, kljub temu da tiskana beseda izginja, ne premore navdušenja, »da bi z enakim entuziazmom preklopil na družbene platforme, ki ohranjajo pozornost vseh; Twitter mi je enako tuj kot Lady Gaga«. Nilski konji v puščavi so še ena knjiga Carlosa Pascuala, katere všečnost, humornost in navidezna preprostost ne izničujejo njene globoke sporočilnosti in ponekod že kar preroškega uvida v psiho modernega človeka. So gladko in neobremenjeno branje v težkih in zmedenih časih, v katerih živimo, ker očitno še nismo razvili »zmožnosti brezsramnega izgubljanja časa«, kar je, kot se pošali pisatelj, »v Ljubljani enako zločinu zoper človeštvo«.

6 min

Piše: Katarina Mahnič Bereta: Eva Longyka Marušič in Igor Velše V Nilskih konjih v puščavi je 24 besedil, ki so bila prvič objavljena v prilogi časopisa Dnevnik Objektiv med decembrom 2016 in avgustom 2021, vsaj tako je razbrati iz kazala na koncu knjige. Pogosto se mi zdijo knjige znanih in malo manj znanih ustvarjalcev, sestavljene iz njihovih zbranih kolumn ali raznoraznih člankov, nekakšno recikliranje. Kot da bi bilo treba zgrabiti trenutek, kovati železo, dokler je vroče, tako se mi zdijo. Ne zasluži si ravno vsak dnevni ali tedenski zapis, da je ohranjen v knjigi, včasih zaradi kakovosti mimogrede napisanega, včasih zaradi »potrošnosti« te aktualnosti. Carlos Pascual je ena od izjem, ki potrjujejo pravilo. Mehičan, ki že več kot desetletje živi v Sloveniji in ni, po njegovih besedah, nikjer na svetu tako težko vzpostavil novega življenja kot v Ljubljani, je prav na naših tleh resnično zasijal kot pisatelj. Za Nezakonito melanholijo, inovativno, prav nič tipično mešanko med spomini, kroniko in kratko zgodbo, od katerih bi bila vsaka lahko podlaga za novelo ali roman, je leta 2021 dobil nagrado novo mesto za najboljšo kratkoprozno zbirko. Prav zaradi ubrane raznorodnosti gradiva in vešče porazdelitve (besedila si ne sledijo po datumih, kot so izhajala v časopisu) tudi Nilski konji v puščavi delujejo kot celota, z rdečo nitjo, tako značilno za Pascuala: kolegialnost, prijateljstvo, odnos do okolja, sočloveka, življenja nasploh, seveda v luči tako slovenskega kot mehiškega uma in vsakdana. Pa še nekaj pisatelju pomaga pri doseganju učinka lahkotnosti, pa naj piše o še tako resnih temah. Za to se ima zahvaliti svoji rodni domovini in lepo izrazi v poglavju Potujoči vitez: »Virus poetične norosti nam je v latinskoameriško kulturo v precejšnji meri vbrizgnil dobri stari Miguel de Cervantes, ki se v svojem življenju prav gotovo ni posvečal dobro premišljeni in načrtovani literarni karieri. Toda njegov junak še vedno jaha po tem svetu in v rokah nosi prapor v imenu tistih, ki ne štejejo zgolj rezultatov, ki se ne pokorijo drugim in se ne ozirajo na to, čemur večina ljudi pravi 'zdrava pamet'.« Morda je poleg latinskoameriške »poetične norosti«, ki jo Carlos Pascual najlepše izrazi v skorajda magično-realističnem prizoru polnočnega avtobusnega postanka v samotni obcestni restavraciji v eseju Hvalnica nerazumnim odločitvam, njegova največja odlika, da piše angažirano in prijazno, kar na slovenskem književnem prizorišču ni prav pogosto. Angažirano pisanje pri nas zna biti jezno, agresivno, intelektualno vzvišeno, žaljivo, zafrkantsko; včasih pa preveč »pocukrano« in v zaključnih rešitvah popreproščeno. Tudi se glasno in oblastno loteva (samo navidezno) pomembnejših tem, kot je Pascualova skrb za »dva aksolotla v diaspori« iz naslovne zgodbe, ki se prav tako kot nilski konji, ki so včasih živeli na Arabskem polotoku, zaradi izgube habitata ne moreta vrniti tja, od koder prihajata. Odličen ekološki diskurz o uničevanju našega planeta z bežnim pomenljivim vprašanjem: Koliko mojih sosedov se, prav tako kot aksolotla v akvariju, vsak dan vedno znova zaletava ob steklene stene svojega bivanja? Carlos Pascual, ki se ima, mimogrede, za zmernega pesimista, zna iz vsake, tudi visokoadrenalinske avanture, narediti preprost, običajen dogodek s pomenljivim sporočilom. Nič ni podučevanja, nič »venmetanja«, češ, kaj jaz vse vem in kaj vse sem doživel. Pomaga mu seveda tudi izostren pogled tujca na slovenske družbene in gospodarske razmere, ki pa nikoli ni v ospredju. Še vedno so to zgodbe, resnični dogodki in resnični ljudje, ob katerih pisatelj premisli in zapiše marsikatero modro in s humorjem obarvano misel, ki pa zadene bolj kot ne vem kakšno žuganje s prstom. Kako je na primer prvič v Sloveniji slišal, da nečesa ni mogoče popraviti, saj »gre Mehičanu kaj takega z jezika tako težko kot Slovencu tisto, ko mora na glas priznati, da se ves čas ne utaplja v delu«. Kako je prijatelj Latinoameričan, poročen s Slovenko in živeč v Sloveniji, dejal, naj ga po smrti upepelijo in pepel stresejo v Savo, »da ne bo od mene ostalo nič v teh krajih. Nočem, da moji ostanki obtičijo nekje, kjer je prijateljstvo tako malo vredno«. Kako globoke razlike med ljudmi, ko je življenje mirno in varno, v drugačnih okoliščinah izginejo. »Zakaj se zdi, da v tragedijah postanemo boljši ljudje? In zakaj prizadevanja za skupno dobro uplahnejo takoj, ko so razmere za življenje stabilnejše, in se, tako se zdi, čez noč spet spremenimo v samozadostne pošasti?« Kako ga vsaka pomlad napolni z nekakšnim bratstvom in solidarnostjo; »do vseh, ki so skupaj z mano – čeprav ne poznam njihovih imen – preživeli še eno zimo, kakor človek preživi ponesrečeno potovanje na čolnu sredi grozovitega neurja«. Kako sta ljubezen in prijateljstvo zanj resnična samo takrat, ko izničimo željo po zgolj lastni dobrobiti: »Oblike, ki jih prevzema to 'izničenje' se razlikujejo glede na kulturne značilnosti, toda trgovanje z ljubeznijo in prijateljstvom je podobno na vseh koncih sveta«. In kako, kljub temu da tiskana beseda izginja, ne premore navdušenja, »da bi z enakim entuziazmom preklopil na družbene platforme, ki ohranjajo pozornost vseh; Twitter mi je enako tuj kot Lady Gaga«. Nilski konji v puščavi so še ena knjiga Carlosa Pascuala, katere všečnost, humornost in navidezna preprostost ne izničujejo njene globoke sporočilnosti in ponekod že kar preroškega uvida v psiho modernega človeka. So gladko in neobremenjeno branje v težkih in zmedenih časih, v katerih živimo, ker očitno še nismo razvili »zmožnosti brezsramnega izgubljanja časa«, kar je, kot se pošali pisatelj, »v Ljubljani enako zločinu zoper človeštvo«.

Medtem, ko mi Spotify po meri ustvarja playlist z naslovom Moodymix

11. 1. 2023

V Plesnem teatru Ljubljana se je odvila premiera predstave "Medtem, ko mi Spotify po meri ustvarja playlist z naslovom Moodymix". V produkciji zavoda Pekinpah se pod njo podpisujeta Jernej Potočan in Filip Štepec, ki je delo tudi izvedel. Na premieri je bil Matic Ferlan. Avtorstvo, dramaturgija, režija, scenografija: Jernej Potočan, Filip Štepec Koreografija: Filip Štepec Izvedba: Filip Štepec Dramaturgija in luč: Petra Veber Izbor glasbe: Spotify Producent: Žiga Predan Produkcija: Pekinpah

1 min

V Plesnem teatru Ljubljana se je odvila premiera predstave "Medtem, ko mi Spotify po meri ustvarja playlist z naslovom Moodymix". V produkciji zavoda Pekinpah se pod njo podpisujeta Jernej Potočan in Filip Štepec, ki je delo tudi izvedel. Na premieri je bil Matic Ferlan. Avtorstvo, dramaturgija, režija, scenografija: Jernej Potočan, Filip Štepec Koreografija: Filip Štepec Izvedba: Filip Štepec Dramaturgija in luč: Petra Veber Izbor glasbe: Spotify Producent: Žiga Predan Produkcija: Pekinpah

Nicholas Chamfort: Maksime in misli

9. 1. 2023

Piše Marko Golja Bere: Aleksander Golja Chamfort je bil subverzivnež par excellence – načelen, dosleden, pogumen, radikalen, brezkompromisen, samozavesten, in to v svetu, ki je bil zaradi svojega neizmernega egoizma obsojen na pospešeno razpadanje na smetišču zgodovine. Ja, Chamfort (1741–1794) je poznal francosko aristokracijo, najvišje plemstvo s kraljem na čelu in cerkev do obisti, seciral jih je pri živem telesu, niti malo pa ni prizanašal niti sebi. Tak človek, dosleden, intelektualno prenicljiv in svoboden, se je seveda odločil, da sodeluje v francoski revoluciji na strani revolucionark in revolucionarjev. Brez najmanjšega dvoma: Chamfort je vedel, da najboljši vseh svetov ni najboljši vseh svetov, zato se je z osupljivo prostodušnostjo vprašal, kakšna je v splošnem korist od (vzgojnih) knjig, če si ne prizadevamo za spremembe v zvezi z zakonodajo, cerkvijo in javnim mnenjem. Je torej Chamfort napovedal 11. tezo o Feuerbachu? Ali pa je »zgolj« intelektualec, opazovalec sveta, ki kritično opazuje gospodarje družbe, pa tudi ovce in sebe? Seveda je tudi preudaren mislec: če bi zgolj obsodil knjige o vzgoji, da vzgajajo konformiste, bi bil v hipu nekdo, ki zagovarja radikalne ideje. Ne, Chamfort je bolj prefrigan: vzgojne knjige pripravljajo otroško pamet na to, da se bo navzela prezira do cerkvenega, družbenega in zakonodajnega.Skratka, vzgojni konformizem ne vzgaja zgolj konformistov, ampak tudi ljudi, ki zaradi svojih izkušenj (tako kot Chamfort) na koncu prezirajo vse troje (in še kaj). Se je drzni avtor motil, se je skril za miselnim obratom ali kaj tretjega, ta hip ni pomembno. Pomembno pa je, da je v enem samem zamahu sesul vzgojni sistem in povedal, kako lahko končajo, kako bodo končali stebri družbe. Toda kdo je bil Chamfort, da si je drznil take ugotovitve? Ob branju njegovih Maksim in misli je očitno, da je nekatere ugotovitve znal zgoščeno ubesediti, na primer: Najboljša filozofska drža, ki jo lahko zavzamemo do sveta, je mešanica vedre zbadljivosti in prizanesljivega prezira. Skratka, Chamfort ne jamra, ne ponavlja Groza, groza, ne umika se v slonokoščeni stolp, ampak zapisuje svoje vrstice, kot da izreka poslednjo resnico, na primer Prevarant in bedak se laže prilagodita tokovom v družbi, kjer v splošnem vladata nepoštenost in neumnost. Je francoski moralist racionaliziral svoj družbeni položaj ali je zgolj ugotavljal stanje, je seveda retorično vprašanje. V tovrstnih ugotovitvah ne pušča krušnih drobtinic, ne ponuja bergel in ne nepozabnih sladic. Ponuja jasne, razumne in nevarne nasvete tipa Namesto da nasilnežem brez haska očitamo zavržna dejanja, je treba iz otopelosti predramiti ljudi, ki ta dejanja prenašajo. In tako naprej, dosledno, trmasto, pogumno, brezkompromisno. Naslov knjige je Maksime in misli. In če maksime predstavljajo avtorja kot nekoga, ki je misel domislil, jo maksimiral oziroma zgostil v minimum obratov, zlogov, poudarkov, pa misli pokažejo Chamforta na delu, pri mišljenju. Takrat njegovega premisleka ne sklene pika, ampak tripičje. Omenil sem že, da je bil Chamfort drzen, pogumen v svojih maksimah o družbi, na primer Revni ljudje so črni sužnji sodobne Evrope ali pa Jaz ¬– vse; drugi – nič: to je despotizem, plemstvo in njuni privrženci. Zdaj sem tudi drugi; drugi so tudi jaz: to je ljudska oblast in njeni somišljeniki. Odločite se sami. Dvojni aristokrat Nicholas Chamfort, aristokrat po socialnem položaju in aristokrat duha, se je odločil. Odločite se še vi, sami. Chamfort je z vami.

4 min

Piše Marko Golja Bere: Aleksander Golja Chamfort je bil subverzivnež par excellence – načelen, dosleden, pogumen, radikalen, brezkompromisen, samozavesten, in to v svetu, ki je bil zaradi svojega neizmernega egoizma obsojen na pospešeno razpadanje na smetišču zgodovine. Ja, Chamfort (1741–1794) je poznal francosko aristokracijo, najvišje plemstvo s kraljem na čelu in cerkev do obisti, seciral jih je pri živem telesu, niti malo pa ni prizanašal niti sebi. Tak človek, dosleden, intelektualno prenicljiv in svoboden, se je seveda odločil, da sodeluje v francoski revoluciji na strani revolucionark in revolucionarjev. Brez najmanjšega dvoma: Chamfort je vedel, da najboljši vseh svetov ni najboljši vseh svetov, zato se je z osupljivo prostodušnostjo vprašal, kakšna je v splošnem korist od (vzgojnih) knjig, če si ne prizadevamo za spremembe v zvezi z zakonodajo, cerkvijo in javnim mnenjem. Je torej Chamfort napovedal 11. tezo o Feuerbachu? Ali pa je »zgolj« intelektualec, opazovalec sveta, ki kritično opazuje gospodarje družbe, pa tudi ovce in sebe? Seveda je tudi preudaren mislec: če bi zgolj obsodil knjige o vzgoji, da vzgajajo konformiste, bi bil v hipu nekdo, ki zagovarja radikalne ideje. Ne, Chamfort je bolj prefrigan: vzgojne knjige pripravljajo otroško pamet na to, da se bo navzela prezira do cerkvenega, družbenega in zakonodajnega.Skratka, vzgojni konformizem ne vzgaja zgolj konformistov, ampak tudi ljudi, ki zaradi svojih izkušenj (tako kot Chamfort) na koncu prezirajo vse troje (in še kaj). Se je drzni avtor motil, se je skril za miselnim obratom ali kaj tretjega, ta hip ni pomembno. Pomembno pa je, da je v enem samem zamahu sesul vzgojni sistem in povedal, kako lahko končajo, kako bodo končali stebri družbe. Toda kdo je bil Chamfort, da si je drznil take ugotovitve? Ob branju njegovih Maksim in misli je očitno, da je nekatere ugotovitve znal zgoščeno ubesediti, na primer: Najboljša filozofska drža, ki jo lahko zavzamemo do sveta, je mešanica vedre zbadljivosti in prizanesljivega prezira. Skratka, Chamfort ne jamra, ne ponavlja Groza, groza, ne umika se v slonokoščeni stolp, ampak zapisuje svoje vrstice, kot da izreka poslednjo resnico, na primer Prevarant in bedak se laže prilagodita tokovom v družbi, kjer v splošnem vladata nepoštenost in neumnost. Je francoski moralist racionaliziral svoj družbeni položaj ali je zgolj ugotavljal stanje, je seveda retorično vprašanje. V tovrstnih ugotovitvah ne pušča krušnih drobtinic, ne ponuja bergel in ne nepozabnih sladic. Ponuja jasne, razumne in nevarne nasvete tipa Namesto da nasilnežem brez haska očitamo zavržna dejanja, je treba iz otopelosti predramiti ljudi, ki ta dejanja prenašajo. In tako naprej, dosledno, trmasto, pogumno, brezkompromisno. Naslov knjige je Maksime in misli. In če maksime predstavljajo avtorja kot nekoga, ki je misel domislil, jo maksimiral oziroma zgostil v minimum obratov, zlogov, poudarkov, pa misli pokažejo Chamforta na delu, pri mišljenju. Takrat njegovega premisleka ne sklene pika, ampak tripičje. Omenil sem že, da je bil Chamfort drzen, pogumen v svojih maksimah o družbi, na primer Revni ljudje so črni sužnji sodobne Evrope ali pa Jaz ¬– vse; drugi – nič: to je despotizem, plemstvo in njuni privrženci. Zdaj sem tudi drugi; drugi so tudi jaz: to je ljudska oblast in njeni somišljeniki. Odločite se sami. Dvojni aristokrat Nicholas Chamfort, aristokrat po socialnem položaju in aristokrat duha, se je odločil. Odločite se še vi, sami. Chamfort je z vami.

Andreja Štepec: Jesenožki

9. 1. 2023

Piše: Katja Šifkovič Bere: Lidija Hartman Andreja Štepec, najprej pesnica in šele potem prevajalka, italijanistka, pedagoška delavka, učiteljica, je kot pesnica zelo zahtevna, nadarjena in nepredvidljiva in takšna je tudi njena druga pesniška zbirka Jesenožki (jst sm tok utrujena). Njen pristop k poeziji ni vzvišen in tudi sama se raje drži življenja v sivih industrijskih Jesenicah. Ni pesnica vejic in velikih začetnic, temveč pik. Kljub hitri ostrini njenega jezika, avtorica svojo poezijo nadzoruje. V Jesenožkih zato lahko beremo izražanje preko fluidnosti, preprostosti, prek univerzalnih resnic, ključnih stavkov in misli, ki nosijo rdečo nit zbirke. Lahko bi dejali, da se pojavlja kot inkubator nasilja sodobnega časa. »Spočeti v kripovaluti, položeni v kriptodepresijo, spali smo odprtih vek, v strahu za dušo,« je zapisala. Andreja Štepec na nek način piše o koncu, a se vrača v otroštvo, piše o ljubezni in boju za ljubezen, o nevarnosti in možnosti odrešitve. V svoj pesniški jezik je vpletla bolečino in utrujenost sodobne generacije. Ne ponuja poezije, v katero se je treba potapljati in dolgo iskati globlji pomen, ampak dovoli svobodo enkratnega branja. Avtorica zavrača tradicionalne pesniške strukture in izstopa iz akademskega in okornega pesniškega diskurza. Zbirko je odprla pogovorom s sabo in s svojim bralstvom. Ja, nas zanimata njena izkušnja in način, kako pesnica pove in zapiše bolečino in razočaranje. Zanima nas njen sfiltrirani in zdestilirani pogled na svet, nase, na žensko izkušnjo, na spominjanje. Andreja Štepec nam dovoli distrakcijo in potešitev obenem. Vsebina, tematike te zbirke so odmev vprašanj o smislu. In še pomembneje, se bomo kdaj zares spočili? Jesenožki so zbirka, ki se je bomo spominjali kot sodobne klasike. Nekaj dobrega je v tem, ko gledam skoraj prazno stran, na kateri s čisto majhnimi črkami piše: Izpraskati bolečino globoko kot neizrojenega otroka revolucija narašča v sentiment: Evtanazija za vse! Ta praznina je pogumna in pogumno je pustiti, da misel govori sama zase.

2 min

Piše: Katja Šifkovič Bere: Lidija Hartman Andreja Štepec, najprej pesnica in šele potem prevajalka, italijanistka, pedagoška delavka, učiteljica, je kot pesnica zelo zahtevna, nadarjena in nepredvidljiva in takšna je tudi njena druga pesniška zbirka Jesenožki (jst sm tok utrujena). Njen pristop k poeziji ni vzvišen in tudi sama se raje drži življenja v sivih industrijskih Jesenicah. Ni pesnica vejic in velikih začetnic, temveč pik. Kljub hitri ostrini njenega jezika, avtorica svojo poezijo nadzoruje. V Jesenožkih zato lahko beremo izražanje preko fluidnosti, preprostosti, prek univerzalnih resnic, ključnih stavkov in misli, ki nosijo rdečo nit zbirke. Lahko bi dejali, da se pojavlja kot inkubator nasilja sodobnega časa. »Spočeti v kripovaluti, položeni v kriptodepresijo, spali smo odprtih vek, v strahu za dušo,« je zapisala. Andreja Štepec na nek način piše o koncu, a se vrača v otroštvo, piše o ljubezni in boju za ljubezen, o nevarnosti in možnosti odrešitve. V svoj pesniški jezik je vpletla bolečino in utrujenost sodobne generacije. Ne ponuja poezije, v katero se je treba potapljati in dolgo iskati globlji pomen, ampak dovoli svobodo enkratnega branja. Avtorica zavrača tradicionalne pesniške strukture in izstopa iz akademskega in okornega pesniškega diskurza. Zbirko je odprla pogovorom s sabo in s svojim bralstvom. Ja, nas zanimata njena izkušnja in način, kako pesnica pove in zapiše bolečino in razočaranje. Zanima nas njen sfiltrirani in zdestilirani pogled na svet, nase, na žensko izkušnjo, na spominjanje. Andreja Štepec nam dovoli distrakcijo in potešitev obenem. Vsebina, tematike te zbirke so odmev vprašanj o smislu. In še pomembneje, se bomo kdaj zares spočili? Jesenožki so zbirka, ki se je bomo spominjali kot sodobne klasike. Nekaj dobrega je v tem, ko gledam skoraj prazno stran, na kateri s čisto majhnimi črkami piše: Izpraskati bolečino globoko kot neizrojenega otroka revolucija narašča v sentiment: Evtanazija za vse! Ta praznina je pogumna in pogumno je pustiti, da misel govori sama zase.

Iztok Osojnik: Nenavadne zgodbe dona Jesusa Falcaa

9. 1. 2023

Piše: Miša Gams Bereta: Lidija Hartman in Aleksander Golja Iztok Osojnik, vsestranski pisec, esejist, komparativist, filozof, antropolog, alpinist in prevajalec, je avgusta za pesniški opus – ta obsega več kot trideset pesniških zbirk – prejel Veronikin zlatnik poezije. Podeljevalci so v utemeljitvi zapisali, da gre za “učenega posameznika, ki načrtno motri sebe in druge, zato v njegovih pesmih najdemo opise in ironične komentarje lastnega početja, ocene družbenega dogajanja doma in v svetu, dialoge z drugimi avtorji in razmisleke o filozofskih vprašanjih". Tudi v proznem delu Nenavadne zgodbe Dona Jesusa Falcaa prepoznamo vse omenjene prvine. Ves čas jih podčrtava asociativni tok avtorjeve zavesti, ki nenehno niha med literarnim in filozofskim zapisom, zato dela ne moremo označiti ne za roman ne za zbirko kratkih zgodb ne za zbirko filozofskih esejev, saj se uspešno izogiba vsem literarnim klasifikacijam in žanrskim opredelitvam. Če bi sodili po naslovnici, ki je tudi produkt Osojnikove vsestranske umetniške nadarjenosti, bi zaslutili njeno avanturistično, pustolovsko, morebiti celo detektivsko in znanstvenofantastično podlago, a to je le kulisa za bogato introspekcijsko samoanalizo, ki v osmih zgodbah razodeva izredno lucidnega avtorja, svetovnega popotnika in ustvarjalca, ki doživlja pisanje kot celovit proces, neločljiv od branja, potovanja in vsakdanjega razmišljanja. Z enakim entuziazmom se loteva psihoanalitične obravnave nesrečne ljubezni, antropološkega seciranja zgodovinskih dogodkov, v katere so vpleteni domači in tuji umetniki, ter intuitivnih prebliskov na temo literature: “Literatura je politična, ker odpira brezna svobode, in etična, ker v teh breznih vznika etično nezavednega, ko mu pišoč [ali beroč] nastavim ušesa in hrbet, da me zabode vanj.” Ne glede na to, ali tone v trans med vožnjo po enolični avtocesti, ki vodi proti nekdanji jugoslovanski prestolnici, ali se prepušča podrhtavajočim refleksijam na vlaku sredi podeželja na Poljskem, ali pa sredi južne Amerike opreza za halucinogeno rastlino, ki bi ga navdala s temeljnim spoznanjem, ga prosti tok misli kot reko ponikalnico izmenično potiska v nezavedno iskanje povezav in v ostrenje lastne zavesti. Zato je po njegovem mnenju “treba biti pozoren, ko se v karkoli spustiš. Ker vsaka zgodba, ki se ne izide, zagrize v živo meso in ga strga. Ne gre za kakšne moralne zadeve, za pravila igre, postavljena od zunaj, temveč za notranjo pogojenost, ki je ni mogoče izigrati, prenesti okoli, se ji izmuzniti.” Na tak način pojmuje tudi pisanje, ki ga doživlja kot boj za pravico do samoizražanja in kot nekaj organskega, kar prihaja od znotraj: “Človek se sam odloči, kako bo pisal, ne da bi veliko govoril o tem. Izboriti si način, kako govoriti, ne navzven, v pričakovanju hvaležnih odzivov v javnosti, ampak znotraj, kjer stavki rastejo iz živega mesa. Iz njega in vanj.” V vsaki izmed osmih besedil v knjigi Nenavadne zgodbe Dona Jesusa Falcaa Osojnik postreže s strukturnim okvirjem oziroma specifično temo, ki sčasoma preraste začrtani okvir in bodisi pridobi nadrealistično ozadje bodisi se v popolnosti razbohoti v filozofsko razmišljanje, ki ima ontološke, fenomenološke in epistemološke prvine. V zgodbi z naslovom Empedokles predstavi fotoreporterja, ki se odloči, da bo postal svoja lastna umetnina, v zgodbi Pasja radost so v ospredju nenavadni krajani manjšega slovenskega mesta, ki se preizkušajo v tolmačenju latinščine. Zgodba Križanka je sestavljena iz pojmov, ki jih avtor nanaša vzporedno in navpično ter tako pokaže na prepletenost filozofskih tem, področij in doživetij, vseskozi pa spremljamo zgodbo menedžerja, ki v hrepenenju po svojem eksistencialnem nasprotju postane neke vrste zenovski pisatelj. V zgodbi mala lulu, ki predstavlja preplet psihoanalitičnih refleksij o ljubezni in nočnih sanjarij človeka, ki je prisiljen spati na klopci v parku, smo priča mozaiku zgodb, ki jih sestavlja govor neke nezavedne želje, podkrepljen z dolgimi stavki ter s popolno odsotnostjo velikih črk na začetku stavkov in imen: “... glede na to, da govori nezavedno, ki igra pomembno vlogo v registrih strasti, v pasivnem čakanju na umirajočo željo v nihanju užitka in bolesti, cela zadeva ne more biti nič sporadičnega, kot se reče, in je nekako skladna z željo.” V knjigi najbolj izstopa najdaljša in najbolj večplastna zgodba z naslovom Poskus, v katero so vključeni tudi življenjepisi in dela ustvarjalcev, kot so Jerzy Grotowski, Olga Tokarczuk, Doris Lessing, Simone Weil, Michel Houellebecq in Dejan Koban, v njej pa najdemo tudi zanimiva razmišljanja o ustroju ideološkega aparata krščanske cerkve in pisma državljanke Slonokoščene obale, ki zaradi smrtonosne bolezni prosi za denar. V Povsem preprosti zgodbi, ki se nahaja na koncu knjige, pa se Osojnik vrne k analizi nezavedne želje in gonov ter se osredotoči na postavljanje vzporednic med nesrečno ljubeznijo in pisanjem: “Pisateljica torej od sebe daje tisto, česar nima, žene jo tisto, kar v bolečini daje od sebe. V resnici pa sprejema, dobiva. Tako kot pri ljubezni, ki ni povrnjena, a je zaradi tega samo še bolj obupana, intenzivna. Šele kot taka (njen spis v nastajanju) žari s polno močjo. Se polno udejanja onkraj vsakih romantičnih oziroma sentimentalnih slik, brez smisla.” Ali je knjiga Iztoka Osojnika Nenavadne zgodbe Dona Jesusa Falcaa avtobiografski zapis ali izmišljena konstrukcija, je nenazadnje obrobnega pomena, prav tako spraševanje o tem, kdo je pravzaprav famozni Jesus Falcao, saj kot pove v zaključni besedi avtor sam, mita ne velja mešati s fabulo, čeprav je v pričujočih zgodbah zaradi prelivanja enega v drugo težko določiti, kje se eden konča in kje se začne druga ...

7 min

Piše: Miša Gams Bereta: Lidija Hartman in Aleksander Golja Iztok Osojnik, vsestranski pisec, esejist, komparativist, filozof, antropolog, alpinist in prevajalec, je avgusta za pesniški opus – ta obsega več kot trideset pesniških zbirk – prejel Veronikin zlatnik poezije. Podeljevalci so v utemeljitvi zapisali, da gre za “učenega posameznika, ki načrtno motri sebe in druge, zato v njegovih pesmih najdemo opise in ironične komentarje lastnega početja, ocene družbenega dogajanja doma in v svetu, dialoge z drugimi avtorji in razmisleke o filozofskih vprašanjih". Tudi v proznem delu Nenavadne zgodbe Dona Jesusa Falcaa prepoznamo vse omenjene prvine. Ves čas jih podčrtava asociativni tok avtorjeve zavesti, ki nenehno niha med literarnim in filozofskim zapisom, zato dela ne moremo označiti ne za roman ne za zbirko kratkih zgodb ne za zbirko filozofskih esejev, saj se uspešno izogiba vsem literarnim klasifikacijam in žanrskim opredelitvam. Če bi sodili po naslovnici, ki je tudi produkt Osojnikove vsestranske umetniške nadarjenosti, bi zaslutili njeno avanturistično, pustolovsko, morebiti celo detektivsko in znanstvenofantastično podlago, a to je le kulisa za bogato introspekcijsko samoanalizo, ki v osmih zgodbah razodeva izredno lucidnega avtorja, svetovnega popotnika in ustvarjalca, ki doživlja pisanje kot celovit proces, neločljiv od branja, potovanja in vsakdanjega razmišljanja. Z enakim entuziazmom se loteva psihoanalitične obravnave nesrečne ljubezni, antropološkega seciranja zgodovinskih dogodkov, v katere so vpleteni domači in tuji umetniki, ter intuitivnih prebliskov na temo literature: “Literatura je politična, ker odpira brezna svobode, in etična, ker v teh breznih vznika etično nezavednega, ko mu pišoč [ali beroč] nastavim ušesa in hrbet, da me zabode vanj.” Ne glede na to, ali tone v trans med vožnjo po enolični avtocesti, ki vodi proti nekdanji jugoslovanski prestolnici, ali se prepušča podrhtavajočim refleksijam na vlaku sredi podeželja na Poljskem, ali pa sredi južne Amerike opreza za halucinogeno rastlino, ki bi ga navdala s temeljnim spoznanjem, ga prosti tok misli kot reko ponikalnico izmenično potiska v nezavedno iskanje povezav in v ostrenje lastne zavesti. Zato je po njegovem mnenju “treba biti pozoren, ko se v karkoli spustiš. Ker vsaka zgodba, ki se ne izide, zagrize v živo meso in ga strga. Ne gre za kakšne moralne zadeve, za pravila igre, postavljena od zunaj, temveč za notranjo pogojenost, ki je ni mogoče izigrati, prenesti okoli, se ji izmuzniti.” Na tak način pojmuje tudi pisanje, ki ga doživlja kot boj za pravico do samoizražanja in kot nekaj organskega, kar prihaja od znotraj: “Človek se sam odloči, kako bo pisal, ne da bi veliko govoril o tem. Izboriti si način, kako govoriti, ne navzven, v pričakovanju hvaležnih odzivov v javnosti, ampak znotraj, kjer stavki rastejo iz živega mesa. Iz njega in vanj.” V vsaki izmed osmih besedil v knjigi Nenavadne zgodbe Dona Jesusa Falcaa Osojnik postreže s strukturnim okvirjem oziroma specifično temo, ki sčasoma preraste začrtani okvir in bodisi pridobi nadrealistično ozadje bodisi se v popolnosti razbohoti v filozofsko razmišljanje, ki ima ontološke, fenomenološke in epistemološke prvine. V zgodbi z naslovom Empedokles predstavi fotoreporterja, ki se odloči, da bo postal svoja lastna umetnina, v zgodbi Pasja radost so v ospredju nenavadni krajani manjšega slovenskega mesta, ki se preizkušajo v tolmačenju latinščine. Zgodba Križanka je sestavljena iz pojmov, ki jih avtor nanaša vzporedno in navpično ter tako pokaže na prepletenost filozofskih tem, področij in doživetij, vseskozi pa spremljamo zgodbo menedžerja, ki v hrepenenju po svojem eksistencialnem nasprotju postane neke vrste zenovski pisatelj. V zgodbi mala lulu, ki predstavlja preplet psihoanalitičnih refleksij o ljubezni in nočnih sanjarij človeka, ki je prisiljen spati na klopci v parku, smo priča mozaiku zgodb, ki jih sestavlja govor neke nezavedne želje, podkrepljen z dolgimi stavki ter s popolno odsotnostjo velikih črk na začetku stavkov in imen: “... glede na to, da govori nezavedno, ki igra pomembno vlogo v registrih strasti, v pasivnem čakanju na umirajočo željo v nihanju užitka in bolesti, cela zadeva ne more biti nič sporadičnega, kot se reče, in je nekako skladna z željo.” V knjigi najbolj izstopa najdaljša in najbolj večplastna zgodba z naslovom Poskus, v katero so vključeni tudi življenjepisi in dela ustvarjalcev, kot so Jerzy Grotowski, Olga Tokarczuk, Doris Lessing, Simone Weil, Michel Houellebecq in Dejan Koban, v njej pa najdemo tudi zanimiva razmišljanja o ustroju ideološkega aparata krščanske cerkve in pisma državljanke Slonokoščene obale, ki zaradi smrtonosne bolezni prosi za denar. V Povsem preprosti zgodbi, ki se nahaja na koncu knjige, pa se Osojnik vrne k analizi nezavedne želje in gonov ter se osredotoči na postavljanje vzporednic med nesrečno ljubeznijo in pisanjem: “Pisateljica torej od sebe daje tisto, česar nima, žene jo tisto, kar v bolečini daje od sebe. V resnici pa sprejema, dobiva. Tako kot pri ljubezni, ki ni povrnjena, a je zaradi tega samo še bolj obupana, intenzivna. Šele kot taka (njen spis v nastajanju) žari s polno močjo. Se polno udejanja onkraj vsakih romantičnih oziroma sentimentalnih slik, brez smisla.” Ali je knjiga Iztoka Osojnika Nenavadne zgodbe Dona Jesusa Falcaa avtobiografski zapis ali izmišljena konstrukcija, je nenazadnje obrobnega pomena, prav tako spraševanje o tem, kdo je pravzaprav famozni Jesus Falcao, saj kot pove v zaključni besedi avtor sam, mita ne velja mešati s fabulo, čeprav je v pričujočih zgodbah zaradi prelivanja enega v drugo težko določiti, kje se eden konča in kje se začne druga ...

Mestno gledališče ljubljansko - Steven Berkoff / Sebastian Cavazza: Shakespeare

8. 1. 2023

Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno in prvič na slovenskih odrih uprizorili monodramo Shakespeare – gre za avtorski projekt Sebastiana Cavazze, za priredbo besedila Shakespearovi zlobneži, ki si ga je britanski igralec Steven Berkoff zamislil leta 1998. Zakaj Berkoff? Avtor uprizoritvene zamisli in priredbe, prevajalec in igralec Sebastian Cavazza pove, da se je z njegovo dramatiko, z njegovim načinom "teatra u fris" srečal na začetku 90-ih in ga je že kar nekaj časa vznemirjal njegov žanr, njegov pristop, njegovo dojemanje gledališča, ki temelji na igralskem métieru. Igro so prvič uprizorili na silvestrovo, premiero pa si je ogledala Staša Grahek. Shakespeare's Villains, 1998 Prva slovenska uprizoritev Premiera: 7. januar 2023 Avtor uprizoritvene zamisli, prevajalec, avtor veznih besedil in igralec Sebastian Cavazza Dramaturginja Eva Mahkovic Lektorica Maja Cerar Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Marimbistka Aleksandra Šuklar Izdelovalec lobanj Žiga Lebar Foto: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/shakespeare/#gallery-1518-1

1 min

Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno in prvič na slovenskih odrih uprizorili monodramo Shakespeare – gre za avtorski projekt Sebastiana Cavazze, za priredbo besedila Shakespearovi zlobneži, ki si ga je britanski igralec Steven Berkoff zamislil leta 1998. Zakaj Berkoff? Avtor uprizoritvene zamisli in priredbe, prevajalec in igralec Sebastian Cavazza pove, da se je z njegovo dramatiko, z njegovim načinom "teatra u fris" srečal na začetku 90-ih in ga je že kar nekaj časa vznemirjal njegov žanr, njegov pristop, njegovo dojemanje gledališča, ki temelji na igralskem métieru. Igro so prvič uprizorili na silvestrovo, premiero pa si je ogledala Staša Grahek. Shakespeare's Villains, 1998 Prva slovenska uprizoritev Premiera: 7. januar 2023 Avtor uprizoritvene zamisli, prevajalec, avtor veznih besedil in igralec Sebastian Cavazza Dramaturginja Eva Mahkovic Lektorica Maja Cerar Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Marimbistka Aleksandra Šuklar Izdelovalec lobanj Žiga Lebar Foto: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/shakespeare/#gallery-1518-1

Dimitrije Kokanov: Gibanje

6. 1. 2023

NAPOVED: Dimitrije Kokanov je sedemintridesetletni srbski dramatik in dramaturg in prav zdaj si lahko kar dve njegovi igri ogledamo na slovenskih odrih: v SNG Nova Gorica dramo Nenadoma, reka, od sinoči naprej pa v ljubljanski Cukrarni uprizoritev Gibanje s sporeda ljubljanske Male Drame v prevodu Aleksandre Rekar in v režiji mladega režiserja Juša Zidarja. Dramaturginja je bila Eva Kraševec, koreografinja Bojana Robinson, scenograf Branko Hojnik. Na sinočnji predstavi je bila Tadeja Krečič Prva slovenska uprizoritev Premiera v Cukrarni: 5. 1. 2023 Prevajalka Aleksandra Rekar Režiser Juš Zidar Dramaturginja Eva Kraševec Koreografinja Bojana Robinson Scenograf Branko Hojnik Kostumograf Matjaž Plošinjak Avtor videa Atej Tutta Oblikovalec zvoka Jurij Alič Oblikovalec svetlobe Lev Predan Kowarski Lektor Arko V uprizoritvi je uporabljena glasba zasedbe SBO. Igrajo Polona Juh Nejc Cijan Garlatti Benjamin Krnetić

1 min

NAPOVED: Dimitrije Kokanov je sedemintridesetletni srbski dramatik in dramaturg in prav zdaj si lahko kar dve njegovi igri ogledamo na slovenskih odrih: v SNG Nova Gorica dramo Nenadoma, reka, od sinoči naprej pa v ljubljanski Cukrarni uprizoritev Gibanje s sporeda ljubljanske Male Drame v prevodu Aleksandre Rekar in v režiji mladega režiserja Juša Zidarja. Dramaturginja je bila Eva Kraševec, koreografinja Bojana Robinson, scenograf Branko Hojnik. Na sinočnji predstavi je bila Tadeja Krečič Prva slovenska uprizoritev Premiera v Cukrarni: 5. 1. 2023 Prevajalka Aleksandra Rekar Režiser Juš Zidar Dramaturginja Eva Kraševec Koreografinja Bojana Robinson Scenograf Branko Hojnik Kostumograf Matjaž Plošinjak Avtor videa Atej Tutta Oblikovalec zvoka Jurij Alič Oblikovalec svetlobe Lev Predan Kowarski Lektor Arko V uprizoritvi je uporabljena glasba zasedbe SBO. Igrajo Polona Juh Nejc Cijan Garlatti Benjamin Krnetić

Pošvedrani klavir

6. 1. 2023

Pošvedrani klavir je nenavaden dokumentarec o skrivnostnem koncertnem klavirju, ki je zdelan, zaprašen in v pozabo potopljen tičal v kotu Studia 1 Radia Slovenija, vse dokler ga med pripravami na uprizoritev neke radijske igre ni odkril skladatelj Gregor Strniša. Znamka Bösendorfer, model Grand Piano 225 s subkontra F, je pričala o njegovi ekskluzivnosti, saj gre za poseben model z razširjenim naborom tipk, zaradi katerih, kot v filmu pove eden od sogovornikov, zna ta klavir v določenih legah zazveneti bolj veličastno, »wagnerjansko«. O poreklu klavirja mu nihče na radiu ni znal povedati nič gotovega. Veličastna speča zver s črno-belimi tipkami je tako pritegnila Strniševo radovednost, da se je najprej zakopal v klavir, da bi našel njegovo serijsko številko, in potem še v arhive. Nazadnje je odkril, da je klavir leta 1937 kupil veliki predvojni industrialec Rado Hribar. Zgodbo o Radu Hribarju in njegovi ženi Kseniji poznamo iz Jančarjevega romana To noč sem jo videl, zdaj pa jo, po ovinku, dopolnjuje še Miha Vipotnik, ki je šel po Strniševih sledeh in pripoved o pozabljenem radijskem klavirju na zelo samosvoj, izviren način rekonstruiral še v filmu. Pošvedrani klavir ni klasičen dokumentarec, kjer bi v ospredje silila informativna funkcija, ampak je polnokrvno avtorsko delo enega najvidnejših domačih intermedijskih umetnikov, akademskega slikarja in videasta Mihe Vipotnika, ki se je filma lotil na precej eksperimentalen način. Pripoved je kompleksna in prepleta različne narativne niti, mešata se resničnost in fikcija, dokumentarni, igrani in animirani deli, v brezšivno celoto je zmontirano slikovno in video gradivo iz različnih vetrov in časovnih slojev, izmenjavajo se subjektivni in objektivni pogledi na obravnavano temo. Podobno kompleksna je tudi zvočna slika, dirigent, ki vse to raznoliko gradivo poveže v koherentno kompozicijo, pa je stripar Ciril Horjak alias dr. Horowitz, ki v kontaktni radijski oddaji v vlogi samega sebe s pomočjo svojih poslušalcev raziskuje, nadgrajuje in sproti izrisuje zamolčano zgodovino inštrumenta. Ciril Horjak se izkaže s tako naravno filmsko (pa tudi radijsko) prezenco, da bi bilo prav škoda, če ga ne bi še kdaj srečali na velikem platnu. Kljub svoji zapleteni, večplastni strukturi ima film, še zlasti v prvem delu, zelo lahkoten, igriv ton, ki postopoma dobiva temačnejši zven. Gledalec, ki ne pozna ozadja zgodbe, bo sicer težko ujel vse pomenske odtenke in povezal vse zgodbene niti, ki jih je avtor zavozlal okrog nesrečnega klavirja, saj je teh preprosto preveč, da bi jih v celoti doumeli že ob prvem ogledu. A to nima bistvenega vpliva na estetski užitek, ki ga film ponuja. Vipotnikov »vanta črn« klavir iz Studia 1 je črna luknja, ki zgosti čas, črvina, skozi katero zdrknemo po dramatični zgodovini 20. stoletja, njegov film pa sodobna, sveža in dinamična interpretacija dokumentarne forme.

3 min

Pošvedrani klavir je nenavaden dokumentarec o skrivnostnem koncertnem klavirju, ki je zdelan, zaprašen in v pozabo potopljen tičal v kotu Studia 1 Radia Slovenija, vse dokler ga med pripravami na uprizoritev neke radijske igre ni odkril skladatelj Gregor Strniša. Znamka Bösendorfer, model Grand Piano 225 s subkontra F, je pričala o njegovi ekskluzivnosti, saj gre za poseben model z razširjenim naborom tipk, zaradi katerih, kot v filmu pove eden od sogovornikov, zna ta klavir v določenih legah zazveneti bolj veličastno, »wagnerjansko«. O poreklu klavirja mu nihče na radiu ni znal povedati nič gotovega. Veličastna speča zver s črno-belimi tipkami je tako pritegnila Strniševo radovednost, da se je najprej zakopal v klavir, da bi našel njegovo serijsko številko, in potem še v arhive. Nazadnje je odkril, da je klavir leta 1937 kupil veliki predvojni industrialec Rado Hribar. Zgodbo o Radu Hribarju in njegovi ženi Kseniji poznamo iz Jančarjevega romana To noč sem jo videl, zdaj pa jo, po ovinku, dopolnjuje še Miha Vipotnik, ki je šel po Strniševih sledeh in pripoved o pozabljenem radijskem klavirju na zelo samosvoj, izviren način rekonstruiral še v filmu. Pošvedrani klavir ni klasičen dokumentarec, kjer bi v ospredje silila informativna funkcija, ampak je polnokrvno avtorsko delo enega najvidnejših domačih intermedijskih umetnikov, akademskega slikarja in videasta Mihe Vipotnika, ki se je filma lotil na precej eksperimentalen način. Pripoved je kompleksna in prepleta različne narativne niti, mešata se resničnost in fikcija, dokumentarni, igrani in animirani deli, v brezšivno celoto je zmontirano slikovno in video gradivo iz različnih vetrov in časovnih slojev, izmenjavajo se subjektivni in objektivni pogledi na obravnavano temo. Podobno kompleksna je tudi zvočna slika, dirigent, ki vse to raznoliko gradivo poveže v koherentno kompozicijo, pa je stripar Ciril Horjak alias dr. Horowitz, ki v kontaktni radijski oddaji v vlogi samega sebe s pomočjo svojih poslušalcev raziskuje, nadgrajuje in sproti izrisuje zamolčano zgodovino inštrumenta. Ciril Horjak se izkaže s tako naravno filmsko (pa tudi radijsko) prezenco, da bi bilo prav škoda, če ga ne bi še kdaj srečali na velikem platnu. Kljub svoji zapleteni, večplastni strukturi ima film, še zlasti v prvem delu, zelo lahkoten, igriv ton, ki postopoma dobiva temačnejši zven. Gledalec, ki ne pozna ozadja zgodbe, bo sicer težko ujel vse pomenske odtenke in povezal vse zgodbene niti, ki jih je avtor zavozlal okrog nesrečnega klavirja, saj je teh preprosto preveč, da bi jih v celoti doumeli že ob prvem ogledu. A to nima bistvenega vpliva na estetski užitek, ki ga film ponuja. Vipotnikov »vanta črn« klavir iz Studia 1 je črna luknja, ki zgosti čas, črvina, skozi katero zdrknemo po dramatični zgodovini 20. stoletja, njegov film pa sodobna, sveža in dinamična interpretacija dokumentarne forme.

Dvojna prevara

6. 1. 2023

Dva korejska detektiva preiskujeta smrt starejšega bogatega moškega, ki je pri plezanju padel s pečine. Vse kaže, da je šlo za nesrečo oziroma samomor, a njegova mlada vdova Seo-Rej, privlačna kitajska priseljenka, se zdi popolnoma neprizadeta. Poročeni detektiv Hae-džun, sicer obseden z nerešenimi primeri, postane tekom preiskave vedno bolj zainteresiran za mladenko, ki tudi ni povsem nedovzetna zanj – a nekje na sredi filma se izkaže, da padec s pečine verjetno ni bil naključje. Kako se bo njuno razmerje razvijalo ob tem dejstvu? Dvojna prevara je novi celovečerec šampiona korejskega žanrskega filma Čan-vuka Parka, ki je bil lani v Cannesu zanj nagrajen z zlato palmo za režijo. Za epsko dolžino in kriminalno zasnovo ima neobičajno počasen ritem, ki je prestreljen s pripovednimi preskoki in z opustitvami ter s precej zgoščenim podajanjem informacij. Pri tem je v ospredju vizualno pripovedovanje, z nenavadnimi koti kamere, kontrastno fotografijo in nasploh zelo obdelano sliko. Pravzaprav gre za monumentalen mozaik oziroma fresko, sestavljeno iz posameznih, natančno zasnovanih prizorov, znotraj katerih natančen ogled najde številne prispodobe. Skratka, odličen neo-noir, prežet z izpiljenim slogom in s posrečeno uporabo Mahlerjeve 5. simfonije, pa tudi prenosne telefonije in sodobnih pripomočkov za nadzorovanje. V vsebinskem smislu se Dvojna prevara, kot namiguje že slovenski prevod naslova, naslanja na nekatere strahovito prežvečene motive iz klasičnega film-noirja: malce ciničen detektivski par, femme fatale, ki je hkrati gangsterska priležnica, nespečnost, kajenje, manipuliranje, izsiljevanje, preganjavica, nezaupanje … Tudi precejšnje kompliciranje. Večkrat sem se med ogledom spomnil na znameniti noir Veliki sen iz leta 1946, pri katerem se v nekem trenutku niti scenarist Raymond Chandler ni mogel spomniti, kdo bi naj bil kriv za smrt enega od stranskih likov. A resnično težišče Parkovega filma je nekje drugje: Seo-Rej in Hae-džun sta dve žarišči v elipsi prepovedane ljubezenske zgodbe, okoli katerih se ne glede na vse nizajo bolj in manj pomembni zapleti in ljudje. V kriminalko zamaskirana zgodba o zatajeni, nevarni strasti tako mestoma spominja tudi na dela Kar Vaija Vonga, sploh zaradi nekoliko baročne nagnjenosti k slogu. Mimogrede, ta v klasičnem noirju ni bil sam sebi namen, ampak praviloma odsev izkrivljenega notranjega sveta bodisi junakov bodisi okolja. Dvojna prevara zahteva nekaj koncentracije in lastnega vložka, da se znajdemo v avtorskem labirintu, namenjenem zrelejši publiki.

3 min

Dva korejska detektiva preiskujeta smrt starejšega bogatega moškega, ki je pri plezanju padel s pečine. Vse kaže, da je šlo za nesrečo oziroma samomor, a njegova mlada vdova Seo-Rej, privlačna kitajska priseljenka, se zdi popolnoma neprizadeta. Poročeni detektiv Hae-džun, sicer obseden z nerešenimi primeri, postane tekom preiskave vedno bolj zainteresiran za mladenko, ki tudi ni povsem nedovzetna zanj – a nekje na sredi filma se izkaže, da padec s pečine verjetno ni bil naključje. Kako se bo njuno razmerje razvijalo ob tem dejstvu? Dvojna prevara je novi celovečerec šampiona korejskega žanrskega filma Čan-vuka Parka, ki je bil lani v Cannesu zanj nagrajen z zlato palmo za režijo. Za epsko dolžino in kriminalno zasnovo ima neobičajno počasen ritem, ki je prestreljen s pripovednimi preskoki in z opustitvami ter s precej zgoščenim podajanjem informacij. Pri tem je v ospredju vizualno pripovedovanje, z nenavadnimi koti kamere, kontrastno fotografijo in nasploh zelo obdelano sliko. Pravzaprav gre za monumentalen mozaik oziroma fresko, sestavljeno iz posameznih, natančno zasnovanih prizorov, znotraj katerih natančen ogled najde številne prispodobe. Skratka, odličen neo-noir, prežet z izpiljenim slogom in s posrečeno uporabo Mahlerjeve 5. simfonije, pa tudi prenosne telefonije in sodobnih pripomočkov za nadzorovanje. V vsebinskem smislu se Dvojna prevara, kot namiguje že slovenski prevod naslova, naslanja na nekatere strahovito prežvečene motive iz klasičnega film-noirja: malce ciničen detektivski par, femme fatale, ki je hkrati gangsterska priležnica, nespečnost, kajenje, manipuliranje, izsiljevanje, preganjavica, nezaupanje … Tudi precejšnje kompliciranje. Večkrat sem se med ogledom spomnil na znameniti noir Veliki sen iz leta 1946, pri katerem se v nekem trenutku niti scenarist Raymond Chandler ni mogel spomniti, kdo bi naj bil kriv za smrt enega od stranskih likov. A resnično težišče Parkovega filma je nekje drugje: Seo-Rej in Hae-džun sta dve žarišči v elipsi prepovedane ljubezenske zgodbe, okoli katerih se ne glede na vse nizajo bolj in manj pomembni zapleti in ljudje. V kriminalko zamaskirana zgodba o zatajeni, nevarni strasti tako mestoma spominja tudi na dela Kar Vaija Vonga, sploh zaradi nekoliko baročne nagnjenosti k slogu. Mimogrede, ta v klasičnem noirju ni bil sam sebi namen, ampak praviloma odsev izkrivljenega notranjega sveta bodisi junakov bodisi okolja. Dvojna prevara zahteva nekaj koncentracije in lastnega vložka, da se znajdemo v avtorskem labirintu, namenjenem zrelejši publiki.

Primož Čučnik: Niti v sanjah

2. 1. 2023

Piše: Muanis Sinanović Bere: Igor Velše Etablirani pesniki imajo, morda podobno kot glasbene skupine, nesrečo, da so njihove knjige po določenem času manj željno pričakovane, hitro se ustvari avra že branega, bralci pa se ozirajo po novih glasovih. Najbrž kult pesnika spremlja tudi kult mladosti. Takšno gledanje je seveda dokaj vraževerno, v nekaterih primerih pa se ljubitelji poezije s tem prikrajšajo za vrhunce. Na vrhunce naletimo tudi v novi zbirki Primoža Čučnika Niti v sanjah. Razdeljena je na tri dele, med katerimi je dolga pesnitev Tok, ki je nastajala med letoma 2017 in 2021, eden izmed vrhov slovenske poezije enaindvajsetega stoletja in maestralno zaokroženje avtorjevega dosedanjega opusa. Ko uporabimo pridevnik “maestralni”, zlahka vzbudimo napačne asociacije – blišč, udarnost in podobno. Vendar je Tok tih, razen dolžine je na prvi pogled nevpadljiv, bolj intenziven kot ekstenziven. Čučnikova jezik in kratki verz poznamo iz številnih drugih pesmi. Pesnitev Tok je njegovo duhovno, avtopoetsko, filozofsko, ljubezensko in avtobiografsko popotovanje, pri čemer podobe, simboli, reference tečejo v meandrih in skrivnostnih ponovitvah na muljnem in motnem dnu. Ko skozi motnost nezavednega v trudu sprevidimo, poetična zavest zasije v izjemni jasnini. Tok je skromen, ponižen, a v sebi izjemno pretanjen in kompleksen. Ne moremo se izogniti povezavam z enim od Čučnikovih pesniških vzorov, Ashberryjem in njegovim velikim pesnitvam, vendar je pomembna razlika prav v tem, da pri Čučnikovem delu ni tistega ameriškega zamaha, vetra, ki, četudi hermetičen, samozavestno veje prek prerije, temveč gladko in nežno opotekanje, ki srečno prispe na svoj cilj. Teme naključja, narave resničnosti in eksistence so tu razvite bolj kot kdajkoli prej v Čučnikovi poeziji in pravzaprav presežene v zaokroženem avtorskem mikrokozmosu, kot bi se zvezde, ki so sijale poprej, zdaj povezale v ozvezdje, celota pa bi bila večja od delov. Morda je spodbuda temu tudi odhod bližnjika, ki ga skoraj nezaznavno opazimo nekje med verzi. Pravzaprav se prvič pri Čučniku soočimo z vprašanjem smrtnosti, minljivosti in večnosti, pesem pa razvije svojstveno duhovno popotovanje, ki je hkrati boleče in osvobajajoče razprto. Očara nas svetla trpkost, dobrodušna ranjenost teh verzov, ki zavzemajo skoraj polovico knjige. V njej ima pomembno vlogo simbolna Amerika, vendar ne Amerika imperializma in potrošništva, temveč Amerika poezije, Whitmana, širine, svobode, pa tudi samote in odrinjenosti. Ta simbolna Amerika pa se prepleta tudi s spomini na resnično prebivanje v njej. Tudi ostale pesmi v knjigi Niti v sanjah dosegajo neko novo zrelost, v smislu, da se ukvarjajo s temelji. Kot da so zagrizle v vednost in se igrivosti pridruži še določena melanholija dokončnosti: nekaj je bilo spoznano in se je ustalilo. Vendar se te druge pesmi, ki so najbrž nastajale po letu 2017, blago razlikujejo tudi v jeziku, ki je mestoma bolj opisen, manj zvočen; pika lažje obstoji kot prej, ko se drnec zvoka ni želel ustaviti v zadnjem verzu. Kot bi bil Tok zaključek nekega obdobja, druge pesmi, ki so v zbirki pred njim, pa so začetek novega. To mislimo seveda povsem provizorično, posplošujoče in neobvezujoče. Lahko bi naredili določeno vzporednico z zbirko Mikado in njenim stilom, vendar se hitro soočimo s pomembno razliko: Mikado je, modeliran po igri, še vedno meril na pesemsko neizčrpnost, čeprav so bili posamezni deli bolj fiksirani, tudi v obliki same pesmi. Zdaj pa – kot da bi se pesem sprijaznila s svojo končnostjo in daje prednost neizčrpnosti zunaj sebe; tudi dolgi Tok lahko pravzaprav beremo kot priklon poezije neizčrpnosti zunanje resničnosti, iz katere se pesem napaja, kot poročno zavezo na koncu neke mladosti. Filozofija Čučniku nikoli ni bila tuja, tu pa je še bolj samozavestno izpostavljena v odkritem dialogu s poezijo; poezija kot način mišljenja, ki v razmerju s filozofijo prav tako samozavestno ohranja svojo avtonomijo. Morda lahko nekoliko obžalujemo le to, da Tok ni izšel kot samostojna pesniška knjiga, čeprav je res, da med vsemi deli zbirke Niti v sanjah opažamo neko sovisnost. Pa vendarle bi pesnitev lahko stala tudi samostojno in v času določene izrinjenosti poezije bi bilo to svojevrstno stališče.

5 min

Piše: Muanis Sinanović Bere: Igor Velše Etablirani pesniki imajo, morda podobno kot glasbene skupine, nesrečo, da so njihove knjige po določenem času manj željno pričakovane, hitro se ustvari avra že branega, bralci pa se ozirajo po novih glasovih. Najbrž kult pesnika spremlja tudi kult mladosti. Takšno gledanje je seveda dokaj vraževerno, v nekaterih primerih pa se ljubitelji poezije s tem prikrajšajo za vrhunce. Na vrhunce naletimo tudi v novi zbirki Primoža Čučnika Niti v sanjah. Razdeljena je na tri dele, med katerimi je dolga pesnitev Tok, ki je nastajala med letoma 2017 in 2021, eden izmed vrhov slovenske poezije enaindvajsetega stoletja in maestralno zaokroženje avtorjevega dosedanjega opusa. Ko uporabimo pridevnik “maestralni”, zlahka vzbudimo napačne asociacije – blišč, udarnost in podobno. Vendar je Tok tih, razen dolžine je na prvi pogled nevpadljiv, bolj intenziven kot ekstenziven. Čučnikova jezik in kratki verz poznamo iz številnih drugih pesmi. Pesnitev Tok je njegovo duhovno, avtopoetsko, filozofsko, ljubezensko in avtobiografsko popotovanje, pri čemer podobe, simboli, reference tečejo v meandrih in skrivnostnih ponovitvah na muljnem in motnem dnu. Ko skozi motnost nezavednega v trudu sprevidimo, poetična zavest zasije v izjemni jasnini. Tok je skromen, ponižen, a v sebi izjemno pretanjen in kompleksen. Ne moremo se izogniti povezavam z enim od Čučnikovih pesniških vzorov, Ashberryjem in njegovim velikim pesnitvam, vendar je pomembna razlika prav v tem, da pri Čučnikovem delu ni tistega ameriškega zamaha, vetra, ki, četudi hermetičen, samozavestno veje prek prerije, temveč gladko in nežno opotekanje, ki srečno prispe na svoj cilj. Teme naključja, narave resničnosti in eksistence so tu razvite bolj kot kdajkoli prej v Čučnikovi poeziji in pravzaprav presežene v zaokroženem avtorskem mikrokozmosu, kot bi se zvezde, ki so sijale poprej, zdaj povezale v ozvezdje, celota pa bi bila večja od delov. Morda je spodbuda temu tudi odhod bližnjika, ki ga skoraj nezaznavno opazimo nekje med verzi. Pravzaprav se prvič pri Čučniku soočimo z vprašanjem smrtnosti, minljivosti in večnosti, pesem pa razvije svojstveno duhovno popotovanje, ki je hkrati boleče in osvobajajoče razprto. Očara nas svetla trpkost, dobrodušna ranjenost teh verzov, ki zavzemajo skoraj polovico knjige. V njej ima pomembno vlogo simbolna Amerika, vendar ne Amerika imperializma in potrošništva, temveč Amerika poezije, Whitmana, širine, svobode, pa tudi samote in odrinjenosti. Ta simbolna Amerika pa se prepleta tudi s spomini na resnično prebivanje v njej. Tudi ostale pesmi v knjigi Niti v sanjah dosegajo neko novo zrelost, v smislu, da se ukvarjajo s temelji. Kot da so zagrizle v vednost in se igrivosti pridruži še določena melanholija dokončnosti: nekaj je bilo spoznano in se je ustalilo. Vendar se te druge pesmi, ki so najbrž nastajale po letu 2017, blago razlikujejo tudi v jeziku, ki je mestoma bolj opisen, manj zvočen; pika lažje obstoji kot prej, ko se drnec zvoka ni želel ustaviti v zadnjem verzu. Kot bi bil Tok zaključek nekega obdobja, druge pesmi, ki so v zbirki pred njim, pa so začetek novega. To mislimo seveda povsem provizorično, posplošujoče in neobvezujoče. Lahko bi naredili določeno vzporednico z zbirko Mikado in njenim stilom, vendar se hitro soočimo s pomembno razliko: Mikado je, modeliran po igri, še vedno meril na pesemsko neizčrpnost, čeprav so bili posamezni deli bolj fiksirani, tudi v obliki same pesmi. Zdaj pa – kot da bi se pesem sprijaznila s svojo končnostjo in daje prednost neizčrpnosti zunaj sebe; tudi dolgi Tok lahko pravzaprav beremo kot priklon poezije neizčrpnosti zunanje resničnosti, iz katere se pesem napaja, kot poročno zavezo na koncu neke mladosti. Filozofija Čučniku nikoli ni bila tuja, tu pa je še bolj samozavestno izpostavljena v odkritem dialogu s poezijo; poezija kot način mišljenja, ki v razmerju s filozofijo prav tako samozavestno ohranja svojo avtonomijo. Morda lahko nekoliko obžalujemo le to, da Tok ni izšel kot samostojna pesniška knjiga, čeprav je res, da med vsemi deli zbirke Niti v sanjah opažamo neko sovisnost. Pa vendarle bi pesnitev lahko stala tudi samostojno in v času določene izrinjenosti poezije bi bilo to svojevrstno stališče.

Ivo Svetina: Smisel rože

2. 1. 2023

Piše: Ana Hancock Bereta: Jasna Rodošek in Igor Velše Smisel rože je avtobiografija, ki pa se zaveda svoje literarne narave. To je še posebej očitno v poglavjih, imenovanih »komentar«, v katerih Ivo Svetina secira svoje preteklo literarno ustvarjanje, natančneje mladostno ljubezensko poezijo, s hvalevredno samokritičnostjo. Če povzamemo za avtorjem, ne gre za knjigo spominov, temveč za interpretacijo, ki je vedno tudi mistifikacija. Vendar pa se zdi, da med pripovedovalcem in avtorjem ni razkoraka. Naslovna roža predstavlja življenje, sicer polno lepote, a krhko in efemerno kot cvetlica, o kateri Svetina pravi, da je »kar najbolj ustrezna prispodoba negotovega, radostnega, čudovitega življenja, ki ga lahko upihne že nekoliko močnejši veter«. Smisel rože je tako, precej očitno, smisel življenja. Edino, za kar se sprva zdi, da kljubuje minljivosti, je literarno ustvarjanje, natančneje poezija. Poezija, ki bi ubesedila bistvo življenja, bi postala ne le neminljiv ekvivalent življenja, temveč zaradi svoje dolgoživosti temu tudi nadrejena. Glavni lik se tu znajde pred vsaj dvojno nezmožnostjo. Ne le pred nezmožnostjo ubesediti v meri, kot si je zamislil, pred razmikom med predstavljanim in uresničenim, temveč tudi, da s tem početjem zamuja tisto, kar je želel ovekovečiti. To pa so predvsem romantični odnosi, ali kakor Svetina povzema za Šalamunom: »da je pisanje pesmi, takrat, ko žena spi in bi moral biti ob njej, znamenje vrhunske sebičnosti«. A tudi odnosi z ljudmi so že vnaprej zapisani minljivosti. Ženske so, čeprav jim poleg poezije velja osrednje zanimanje, zreducirane na seksualni objekt in zunanjo lepoto. Jezik je slikovit in nazoren, poudarek je na občutenju trenutka, kakor se kaže subjektu. Besedišče je razkošno, s številnimi redkimi in arhaičnimi besedami. Avtor se večkrat sklicuje na eminence slovenske literarne misli in klasike svetovne literature. Odlomki iz njihovih del so posejani skozi ves roman. Povedi so razvejane, z mnogimi podredji. Slog je večinoma privzdignjen, vendar dosledna nazornost vodi tudi v skorajda naturalistične opise manj nežnih dogodkov, kar v delo vnaša nekoliko surovosti. Še zlasti poetični in doživeti pa so opisi narave, vedut, delov dneva in daljnih obmorskih mest, kraja, kjer se hrepenenje še najbolj približa potešitvi. Posebna pozornost je namenjena barvam in svetlobi ter občutkom, ki ga te zbujajo v subjektu. Potovanja so, poleg spolnosti, uživanje v snovnosti, tisto pravo življenje, ki ima smisel v samem sebi. Tesnoba, ki se poraja iz zavedanja, da minljivosti naposled ni mogoče ubežati, obseda glavni lik, verjetno Svetino samega, in predstavlja edino stalnico življenja. Neizčrpen vir nemira je tudi skorajda shizofrena zahteva po ustvarjanju, ko bistva ni mogoče izraziti z besedami, hkrati pa je pisanje edini dokaz, predvsem samemu sebi, da smo živeli. Ali kakor bi dejal pripovedovalec: »Kje je tu smisel življenja? ... Moje bistvo se ne izraža ne z besedami ne z mislijo … Mar ni bilo dovolj, da sem življenje živel, da sem srečal več ljudi, kot se je nabralo bralcev mojih knjig?! ... Pisati o sebi pomeni, da ne verjamem, da sem sploh živel, če ne pustim sledov …« Smisel rože je neke vrste razvojni roman, kjer je odnos do literature osrednjega pomena. Prek poskusa ubeseditve neubesedljivega, literature kot terapije, spomenika življenju, do sprijaznjenja, da je literatura sama sebi namen ali kakor proti koncu romana ugotavlja pripovedovalec: »To nikakor ni zdravilo, to so nabrekle, patetične besede«. A odpoved poeziji, tako kot odpoved alkoholu, nikakor ni lahka in nepovratna.

4 min

Piše: Ana Hancock Bereta: Jasna Rodošek in Igor Velše Smisel rože je avtobiografija, ki pa se zaveda svoje literarne narave. To je še posebej očitno v poglavjih, imenovanih »komentar«, v katerih Ivo Svetina secira svoje preteklo literarno ustvarjanje, natančneje mladostno ljubezensko poezijo, s hvalevredno samokritičnostjo. Če povzamemo za avtorjem, ne gre za knjigo spominov, temveč za interpretacijo, ki je vedno tudi mistifikacija. Vendar pa se zdi, da med pripovedovalcem in avtorjem ni razkoraka. Naslovna roža predstavlja življenje, sicer polno lepote, a krhko in efemerno kot cvetlica, o kateri Svetina pravi, da je »kar najbolj ustrezna prispodoba negotovega, radostnega, čudovitega življenja, ki ga lahko upihne že nekoliko močnejši veter«. Smisel rože je tako, precej očitno, smisel življenja. Edino, za kar se sprva zdi, da kljubuje minljivosti, je literarno ustvarjanje, natančneje poezija. Poezija, ki bi ubesedila bistvo življenja, bi postala ne le neminljiv ekvivalent življenja, temveč zaradi svoje dolgoživosti temu tudi nadrejena. Glavni lik se tu znajde pred vsaj dvojno nezmožnostjo. Ne le pred nezmožnostjo ubesediti v meri, kot si je zamislil, pred razmikom med predstavljanim in uresničenim, temveč tudi, da s tem početjem zamuja tisto, kar je želel ovekovečiti. To pa so predvsem romantični odnosi, ali kakor Svetina povzema za Šalamunom: »da je pisanje pesmi, takrat, ko žena spi in bi moral biti ob njej, znamenje vrhunske sebičnosti«. A tudi odnosi z ljudmi so že vnaprej zapisani minljivosti. Ženske so, čeprav jim poleg poezije velja osrednje zanimanje, zreducirane na seksualni objekt in zunanjo lepoto. Jezik je slikovit in nazoren, poudarek je na občutenju trenutka, kakor se kaže subjektu. Besedišče je razkošno, s številnimi redkimi in arhaičnimi besedami. Avtor se večkrat sklicuje na eminence slovenske literarne misli in klasike svetovne literature. Odlomki iz njihovih del so posejani skozi ves roman. Povedi so razvejane, z mnogimi podredji. Slog je večinoma privzdignjen, vendar dosledna nazornost vodi tudi v skorajda naturalistične opise manj nežnih dogodkov, kar v delo vnaša nekoliko surovosti. Še zlasti poetični in doživeti pa so opisi narave, vedut, delov dneva in daljnih obmorskih mest, kraja, kjer se hrepenenje še najbolj približa potešitvi. Posebna pozornost je namenjena barvam in svetlobi ter občutkom, ki ga te zbujajo v subjektu. Potovanja so, poleg spolnosti, uživanje v snovnosti, tisto pravo življenje, ki ima smisel v samem sebi. Tesnoba, ki se poraja iz zavedanja, da minljivosti naposled ni mogoče ubežati, obseda glavni lik, verjetno Svetino samega, in predstavlja edino stalnico življenja. Neizčrpen vir nemira je tudi skorajda shizofrena zahteva po ustvarjanju, ko bistva ni mogoče izraziti z besedami, hkrati pa je pisanje edini dokaz, predvsem samemu sebi, da smo živeli. Ali kakor bi dejal pripovedovalec: »Kje je tu smisel življenja? ... Moje bistvo se ne izraža ne z besedami ne z mislijo … Mar ni bilo dovolj, da sem življenje živel, da sem srečal več ljudi, kot se je nabralo bralcev mojih knjig?! ... Pisati o sebi pomeni, da ne verjamem, da sem sploh živel, če ne pustim sledov …« Smisel rože je neke vrste razvojni roman, kjer je odnos do literature osrednjega pomena. Prek poskusa ubeseditve neubesedljivega, literature kot terapije, spomenika življenju, do sprijaznjenja, da je literatura sama sebi namen ali kakor proti koncu romana ugotavlja pripovedovalec: »To nikakor ni zdravilo, to so nabrekle, patetične besede«. A odpoved poeziji, tako kot odpoved alkoholu, nikakor ni lahka in nepovratna.

Marija Švajncer: Iskanje ljubezni

2. 1. 2023

Piše: Tonja Jelen Bere: Jasna Rodošek Pesnica, pisateljica, pravljičarka, literarna kritičarka, esejistka in filozofinja Marija Švajncer je v romanu Iskanje ljubezni prikazala vse tisto, kar lahko spremljamo v njeni poeziji in esejih. To je predvsem poanta, da je vredno upati in verjeti v dobro. Analitično-sintetična pripoved z liričnimi vnosi mozaično prikazuje celostno sliko protagonistke. To sicer ni klasičen ljubezenski roman, ki bi žanrsko zapletal ljubezen s poraženci in zmagovalcema. Je mnogo več, je temeljit razmislek, filozofska razprava o ljubezni z veliko humorja in rahle ironije. Delo prikazuje ljubezen v različnih odtenkih. Postavlja vprašanja o ljubezni sami in kaže, da je ljubezen oziroma neljubezen lahko podstat vsemu. A Marija Švajncer svoje junakinje kljub vsem njenim drobnim zapletom in zmagam nikoli ne idealizira. Razkraja jo v njenih mislih in telesu, jo raztelesi zaradi bolezni in skorajda razblini zaradi destruktivnosti. A nenehno jo sestavlja na novo; prav ta spretnost je ena od največjih odlik romana. Junakinjina življenjska zgodba se ves čas prepleta z zgodovinskimi okoliščinami, vse to pa pisateljica odlično prepleta z značaji likov in likinj. Dogodke v zgodbi preiskuje vzročno-posledično in jih umešča na humorno tragičen način. Tudi posamezni komentarji, na primer o vedenju ljudi na kulturnih prireditvah in nenehnem pitju iz bidonov, delujejo kot spretni feljtonski drobci. Vse ima namreč svoje bistvo in vse je mogoče pojasniti. Vendar – kaj pa ljubezen? Avtorica spretno operira z znanjem s področja filozofije, vendar njena protagonistka same ljubezni in njenih vzrokov in nevzrokov ne zmore najti in si jih pojasniti. Kaj šele vedno uresničiti. Čeprav tematika ni lahkotna, potek zgodbe ne vodi v patos ali samopomilovanje. Niti takrat, ko se zazdi, da se protagonistka že skorajda nagiba v usodno odločitev, vendar le zasijejo novi smisli. To je roman, iz katerega vejejo predvsem upanje, milina in modrost. Predvsem pa – protagonistka je vedno na strani pogumnih, četudi se mora postavljati po robu močnejšim. Poleg tega avtorica daje vedeti, da ljubezen lahko podarijo tudi mačka, pozdrav neznanca ali neznanke in topli pogledi. Ljubezen ni samo erotika, ta je samo del ljubezni. In to romanu daje še več teže in modrosti, tako značilne za literarna dela Marije Švajncer. Roman Iskanje ljubezni nas sooča tudi s pomembnimi spoznanji o uveljavljanju ženske v službi in v svetu znanosti. Videti je, da je bil svet patriarhata z vseh vidikov vedno močan in nenaklonjen ženski. Posebej pretresljiva sta mačizem in nasilje. Poskus polaščanja tudi otroškega, dekličinega telesa je avtorica boleče upovedila v popolnoma neposrednem jeziku in naturalističnem prikazu. To je pomembno za premislek o tem, kakšne rane prinašajo taki odnosi, ki so še kako vplivni tudi v poznejšem, odraslem življenju. Kaj šele toksični in hladni odnosi znotraj družin! Ne nazadnje roman temelji na gradnikih o ljubezni oziroma neljubezni. Skratka Iskanje ljubezni Marije Švajncer je roman, ki kaže življenje na različnih ravneh in ponuja veliko snovi za razmislek in odgovorov. Te je mogoče najti, če življenje predvsem živiš in ne zanemariš čustev in razuma.

4 min

Piše: Tonja Jelen Bere: Jasna Rodošek Pesnica, pisateljica, pravljičarka, literarna kritičarka, esejistka in filozofinja Marija Švajncer je v romanu Iskanje ljubezni prikazala vse tisto, kar lahko spremljamo v njeni poeziji in esejih. To je predvsem poanta, da je vredno upati in verjeti v dobro. Analitično-sintetična pripoved z liričnimi vnosi mozaično prikazuje celostno sliko protagonistke. To sicer ni klasičen ljubezenski roman, ki bi žanrsko zapletal ljubezen s poraženci in zmagovalcema. Je mnogo več, je temeljit razmislek, filozofska razprava o ljubezni z veliko humorja in rahle ironije. Delo prikazuje ljubezen v različnih odtenkih. Postavlja vprašanja o ljubezni sami in kaže, da je ljubezen oziroma neljubezen lahko podstat vsemu. A Marija Švajncer svoje junakinje kljub vsem njenim drobnim zapletom in zmagam nikoli ne idealizira. Razkraja jo v njenih mislih in telesu, jo raztelesi zaradi bolezni in skorajda razblini zaradi destruktivnosti. A nenehno jo sestavlja na novo; prav ta spretnost je ena od največjih odlik romana. Junakinjina življenjska zgodba se ves čas prepleta z zgodovinskimi okoliščinami, vse to pa pisateljica odlično prepleta z značaji likov in likinj. Dogodke v zgodbi preiskuje vzročno-posledično in jih umešča na humorno tragičen način. Tudi posamezni komentarji, na primer o vedenju ljudi na kulturnih prireditvah in nenehnem pitju iz bidonov, delujejo kot spretni feljtonski drobci. Vse ima namreč svoje bistvo in vse je mogoče pojasniti. Vendar – kaj pa ljubezen? Avtorica spretno operira z znanjem s področja filozofije, vendar njena protagonistka same ljubezni in njenih vzrokov in nevzrokov ne zmore najti in si jih pojasniti. Kaj šele vedno uresničiti. Čeprav tematika ni lahkotna, potek zgodbe ne vodi v patos ali samopomilovanje. Niti takrat, ko se zazdi, da se protagonistka že skorajda nagiba v usodno odločitev, vendar le zasijejo novi smisli. To je roman, iz katerega vejejo predvsem upanje, milina in modrost. Predvsem pa – protagonistka je vedno na strani pogumnih, četudi se mora postavljati po robu močnejšim. Poleg tega avtorica daje vedeti, da ljubezen lahko podarijo tudi mačka, pozdrav neznanca ali neznanke in topli pogledi. Ljubezen ni samo erotika, ta je samo del ljubezni. In to romanu daje še več teže in modrosti, tako značilne za literarna dela Marije Švajncer. Roman Iskanje ljubezni nas sooča tudi s pomembnimi spoznanji o uveljavljanju ženske v službi in v svetu znanosti. Videti je, da je bil svet patriarhata z vseh vidikov vedno močan in nenaklonjen ženski. Posebej pretresljiva sta mačizem in nasilje. Poskus polaščanja tudi otroškega, dekličinega telesa je avtorica boleče upovedila v popolnoma neposrednem jeziku in naturalističnem prikazu. To je pomembno za premislek o tem, kakšne rane prinašajo taki odnosi, ki so še kako vplivni tudi v poznejšem, odraslem življenju. Kaj šele toksični in hladni odnosi znotraj družin! Ne nazadnje roman temelji na gradnikih o ljubezni oziroma neljubezni. Skratka Iskanje ljubezni Marije Švajncer je roman, ki kaže življenje na različnih ravneh in ponuja veliko snovi za razmislek in odgovorov. Te je mogoče najti, če življenje predvsem živiš in ne zanemariš čustev in razuma.

Miha Mazzini: Osebno

2. 1. 2023

Piše: Aljaž Krivec Bere: Igor Velše Kolumnist, pisatelj, računalnikar, scenarist in režiser Miha Mazzini je delo Osebno zastavil kot nekakšen hibrid aktualnega in zazrtega v preteklost. Zrcali se v obravnavi newagevskih pristopov na ozadju koronakrize ter obenem pogleda na lastno otroštvo. Izrazito avtobiografsko ozadje, ki ga naznanja že celostranska fotografija avtorja na naslovnici, pa za Mazzinija ni novost, saj se je tovrstnemu pisanju posvetil že leta 2001 v Kralju ropotajočih duhov ter leta 2015 v romanu Otroštvo. Osnovna zgodba Osebnega je razmeroma preprosta. Pripovedovalec se marca 2020 po šestem zaporednem razhodu z vsakič isto partnerko Lenko, znajde v krizi, ki se zrcali v ponavljajočih se sanjah in vizijah. Obupan se, tudi po priporočilu znank in znancev, zateče k osmim akcijam za samopomoč in si zada, da jih bo tudi izpolnil. Vzporedno s preizkušanjem alternativnih zdravljenj pripovedovalec reflektira svoje otroštvo, predvsem tako, da skuša priklicati izgubljene spomine na odraščanje v garsonjeri na Jesenicah z mamo in babico. Tako se hkrati vzpostavita dva tipa terapije oziroma samoterapije. Poskus osmih alternativnih zdravljenj je sprejet s dvomi in naposled so tudi rezultati bolj medle narave, medtem ko je drugi pristop, ki ga je še najlažje razumeti preprosto kot spominjanje, iskanje vzrokov za določene dogodke in vedenje ter naposled sestavljanje zaključene zgodbe o samem sebi, bližje nekaterim psihoanalitičnim osnovam, vsaj v razsežnosti raziskovanja lastne psihološke preteklosti. A kljub nekaterim pozitivnim premikom, se zdi, da tudi tovrstni pristop ni celovita rešitev, saj smo preprosto obsojeni in obsojene na vzorce, ki jih poznamo. Na ta način je tudi koncept časa, kot ga doživljamo, postavljen pod vprašaj, saj je težko ločevati med že preteklim in trenutno dejavnim. Iz povedanega je bržkone že razvidno, da delo Osebno v marsikaterem oziru preveva ciničen duh. Če ta po eni strani služi poudarjanju poante, da preproste, a na videz sijajne prakse pač ne delujejo, se po drugi strani zdi, da gre za pristop, ki nekako zaustavlja literarno raziskovanje določenih fenomenov. Seveda nam ni treba zagovarjati hoje po žerjavici, šamanstva ali poglabljanja v morebitna prejšnja življenja, da nas lahko zmoti, če poglabljanje vanja spremlja skepsa, ki je ni mogoče preseči, s čimer tudi kritični pretres predmeta preučevanja postane otežen, če ne kar nemogoč. Tudi sicer se zdi, da so šibkejše plati knjige skrite na mestih, ki jih narekuje prehitro sklepanje zaključkov. Omeniti velja že razdelitev na zelo kratka podpoglavja, ki včasih obsegajo po nekaj vrstic, zelo redko pa presežejo več kot nekaj strani. Za ta podpoglavja, ki so sicer ujeta v enajst krovnih poglavij, je značilno preskakovanje med različnimi pripovednimi linijami, ki se sčasoma zgradijo v kompleksnejše zgodbe, a majhni odmerki zgodbe, ki vendarle nastopajo delno tudi kot zaključena kratka besedila, pogosto nakazujejo nezaseden prostor, v katerem pogrešamo kakšen korak dlje, dodatno refleksijo in predvsem nekaj več globinskega vpogleda. V tem oziru je morda pomenljivo, da se pripovedovalec večkrat sklicuje na to ali ono znanstveno študijo, ki naj podpre kakšno poanto pripovedi, a nas na teh mestih praviloma zapelje le do končne sodbe, medtem ko kontekstov, nasprotnih primerov in okoliščin, v katerih so izjave nastale, ne razgrne, s tem pa uide še ena priložnost za nekaj več poglobljenosti in ne nazadnje specifičnosti opažanj. Tem zadržkom navkljub je Mazzini opravil pomembno nalogo refleksije in popisa človekovega duha, soočenega s travmo in pogojno rečeno odvisnega od lastne preteklosti, ki predstavlja jedro naše osebnosti in ki vedno znova tako ali drugače priplava na površje. Postopno obujanje spominov na zabrisano, bolečo preteklost in samorefleksija avtodestruktivnih dejanj, ki jih je bolj ali manj mogoče pripisati zatekanju v znano, pa najsibo to še tako škodljivo za nas in druge, sta popisani na jasen in reflektiran način, s čimer bralstvu omogočata poistovetenje in jasnost razumevanja nekaterih navadno težje dostopnih razsežnosti človeške psihologije. Tudi tokrat se Mazzini ne umika od morda najbolj stalnih značilnosti njegove kolumnistike: privlačnega, sproščenega izraza, ki se izogiba umetelnosti, in humorja. In prav narava kolumnistike se zdi nekoliko sorodna knjigi pred nami. Osebno je delo z izrazito avtobiografskim ozadjem, hkrati pa gre za skupek močno poantiranih krajših besedil, ki se sicer stkejo v daljšo zgodbo, vendar do konca ohranjajo tudi vtis rahle epizodičnosti. Pri tem bi morda veljalo odpreti vprašanje, ali imamo opravka z romanom ali morda s čim drugim.

5 min

Piše: Aljaž Krivec Bere: Igor Velše Kolumnist, pisatelj, računalnikar, scenarist in režiser Miha Mazzini je delo Osebno zastavil kot nekakšen hibrid aktualnega in zazrtega v preteklost. Zrcali se v obravnavi newagevskih pristopov na ozadju koronakrize ter obenem pogleda na lastno otroštvo. Izrazito avtobiografsko ozadje, ki ga naznanja že celostranska fotografija avtorja na naslovnici, pa za Mazzinija ni novost, saj se je tovrstnemu pisanju posvetil že leta 2001 v Kralju ropotajočih duhov ter leta 2015 v romanu Otroštvo. Osnovna zgodba Osebnega je razmeroma preprosta. Pripovedovalec se marca 2020 po šestem zaporednem razhodu z vsakič isto partnerko Lenko, znajde v krizi, ki se zrcali v ponavljajočih se sanjah in vizijah. Obupan se, tudi po priporočilu znank in znancev, zateče k osmim akcijam za samopomoč in si zada, da jih bo tudi izpolnil. Vzporedno s preizkušanjem alternativnih zdravljenj pripovedovalec reflektira svoje otroštvo, predvsem tako, da skuša priklicati izgubljene spomine na odraščanje v garsonjeri na Jesenicah z mamo in babico. Tako se hkrati vzpostavita dva tipa terapije oziroma samoterapije. Poskus osmih alternativnih zdravljenj je sprejet s dvomi in naposled so tudi rezultati bolj medle narave, medtem ko je drugi pristop, ki ga je še najlažje razumeti preprosto kot spominjanje, iskanje vzrokov za določene dogodke in vedenje ter naposled sestavljanje zaključene zgodbe o samem sebi, bližje nekaterim psihoanalitičnim osnovam, vsaj v razsežnosti raziskovanja lastne psihološke preteklosti. A kljub nekaterim pozitivnim premikom, se zdi, da tudi tovrstni pristop ni celovita rešitev, saj smo preprosto obsojeni in obsojene na vzorce, ki jih poznamo. Na ta način je tudi koncept časa, kot ga doživljamo, postavljen pod vprašaj, saj je težko ločevati med že preteklim in trenutno dejavnim. Iz povedanega je bržkone že razvidno, da delo Osebno v marsikaterem oziru preveva ciničen duh. Če ta po eni strani služi poudarjanju poante, da preproste, a na videz sijajne prakse pač ne delujejo, se po drugi strani zdi, da gre za pristop, ki nekako zaustavlja literarno raziskovanje določenih fenomenov. Seveda nam ni treba zagovarjati hoje po žerjavici, šamanstva ali poglabljanja v morebitna prejšnja življenja, da nas lahko zmoti, če poglabljanje vanja spremlja skepsa, ki je ni mogoče preseči, s čimer tudi kritični pretres predmeta preučevanja postane otežen, če ne kar nemogoč. Tudi sicer se zdi, da so šibkejše plati knjige skrite na mestih, ki jih narekuje prehitro sklepanje zaključkov. Omeniti velja že razdelitev na zelo kratka podpoglavja, ki včasih obsegajo po nekaj vrstic, zelo redko pa presežejo več kot nekaj strani. Za ta podpoglavja, ki so sicer ujeta v enajst krovnih poglavij, je značilno preskakovanje med različnimi pripovednimi linijami, ki se sčasoma zgradijo v kompleksnejše zgodbe, a majhni odmerki zgodbe, ki vendarle nastopajo delno tudi kot zaključena kratka besedila, pogosto nakazujejo nezaseden prostor, v katerem pogrešamo kakšen korak dlje, dodatno refleksijo in predvsem nekaj več globinskega vpogleda. V tem oziru je morda pomenljivo, da se pripovedovalec večkrat sklicuje na to ali ono znanstveno študijo, ki naj podpre kakšno poanto pripovedi, a nas na teh mestih praviloma zapelje le do končne sodbe, medtem ko kontekstov, nasprotnih primerov in okoliščin, v katerih so izjave nastale, ne razgrne, s tem pa uide še ena priložnost za nekaj več poglobljenosti in ne nazadnje specifičnosti opažanj. Tem zadržkom navkljub je Mazzini opravil pomembno nalogo refleksije in popisa človekovega duha, soočenega s travmo in pogojno rečeno odvisnega od lastne preteklosti, ki predstavlja jedro naše osebnosti in ki vedno znova tako ali drugače priplava na površje. Postopno obujanje spominov na zabrisano, bolečo preteklost in samorefleksija avtodestruktivnih dejanj, ki jih je bolj ali manj mogoče pripisati zatekanju v znano, pa najsibo to še tako škodljivo za nas in druge, sta popisani na jasen in reflektiran način, s čimer bralstvu omogočata poistovetenje in jasnost razumevanja nekaterih navadno težje dostopnih razsežnosti človeške psihologije. Tudi tokrat se Mazzini ne umika od morda najbolj stalnih značilnosti njegove kolumnistike: privlačnega, sproščenega izraza, ki se izogiba umetelnosti, in humorja. In prav narava kolumnistike se zdi nekoliko sorodna knjigi pred nami. Osebno je delo z izrazito avtobiografskim ozadjem, hkrati pa gre za skupek močno poantiranih krajših besedil, ki se sicer stkejo v daljšo zgodbo, vendar do konca ohranjajo tudi vtis rahle epizodičnosti. Pri tem bi morda veljalo odpreti vprašanje, ali imamo opravka z romanom ali morda s čim drugim.

Osem gora

27. 12. 2022

Belgijski režiserski par Felix van Goreningen in Charlotte Vandermeersch je skoraj dve uri in pol dolgo gorsko sago o dveh dolgoletnih prijateljih zasnoval po knjižni uspešnici italijanskega avtorja Paola Cognettija iz leta 2016. V središču pripovedi je tiste vrste prijateljstvo, ki se, ko se enkrat splete, ohrani ne glede na količino skupaj preživetega časa ali različne življenjske poti. Film Osem gora ocenjuje Petra Meterc.

3 min

Belgijski režiserski par Felix van Goreningen in Charlotte Vandermeersch je skoraj dve uri in pol dolgo gorsko sago o dveh dolgoletnih prijateljih zasnoval po knjižni uspešnici italijanskega avtorja Paola Cognettija iz leta 2016. V središču pripovedi je tiste vrste prijateljstvo, ki se, ko se enkrat splete, ohrani ne glede na količino skupaj preživetega časa ali različne življenjske poti. Film Osem gora ocenjuje Petra Meterc.

Neskončnost

27. 12. 2022

Italijanski režiser Emanuele Crialese v svojem filmu Neskončnost, ki si ga lahko ogledate v Cankarjevem domu v Ljubljani, razmišlja zunaj okvirov samoumevnega in z biologijo dodeljenega spola. Režiser je bil rojen kot deklica, pozneje je spremenil spol in postal moški. Oceno filma je pripravil Urban Tarman.

3 min

Italijanski režiser Emanuele Crialese v svojem filmu Neskončnost, ki si ga lahko ogledate v Cankarjevem domu v Ljubljani, razmišlja zunaj okvirov samoumevnega in z biologijo dodeljenega spola. Režiser je bil rojen kot deklica, pozneje je spremenil spol in postal moški. Oceno filma je pripravil Urban Tarman.

Faraon, divjak in princesa

27. 12. 2022

V Kinodvoru se je v okviru programa Kinobalon zavrtela animacija Faraon, divjak in princesa francoskega animatorja Michela Ocelota. Film, namenjen starejšim od 8 let, si je ogledala Gaja Pöschl.

3 min

V Kinodvoru se je v okviru programa Kinobalon zavrtela animacija Faraon, divjak in princesa francoskega animatorja Michela Ocelota. Film, namenjen starejšim od 8 let, si je ogledala Gaja Pöschl.

France Cukjati: Na poti iskanja

19. 12. 2022

Piše: Marjan Kovačevič Beltram Bere: Jure Franko Obsežno delo teologa, zdravnika, politika in nekdanjega jezuita Franceta Cukjatija Na poti iskanja vsebuje poljudne filozofske in teološke razmisleke o razumevanju sveta, sočloveka in samega sebe ter o iskanju smisla življenja. Razdeljeno je na šest poglavij, v njih pa so med drugim članki, ki jih je pisal že v sedemdesetih letih in jih je zdaj dopolnil. Po Cukjatijevem prepričanju je človek nenehno na poti iskanja. Prvo, kar išče, je drugi, je sočlovek, za to pa sta potrebna iskrena odprtost in dialog, ki omogoča pristen človeški stik, ki pa je ponavadi obremenjen s predsodki. Avtor se osredotoča na zakonsko ljubezen kot zakrament, v katerem se morata uveljaviti odmiranje sebičnosti in odpiranje srca, ki raste na skupnih temeljih oziroma interesih. Družina se izogne propadanju, le če se ne zapira, ampak komunicira z okoljem. Prava ljubezen je nesebičen dar, ki nosi v sebi zakonitost večnosti; s krepitvijo zaupanja ne zasužnjuje, marveč osvobaja. V poglavju Ko človek išče sebe Cukjati poudarja, da vsak človek v svojih globinah skriva svetlo in temno stran. Priznati svojo temno stran je za človeka najtežji korak v psihoterapevtskem procesu osebnega zorenja – pri tem avtor navaja Junga; v pastoralnem jeziku pa je srečanje z lastnim zlom klic k priznanju in spreobrnjenju. Kar se tiče spolnosti, se avtor slikovito izraža, češ da spolnost ne sodi v nebo in ne v pekel, ampak na zemljo. Spolnost je po njegovem moralno slabo dejanje le takrat, če nasprotuje načelu nesebične ljubezni. Cukjati ugotavlja, da je evropska misel razdelila človeka na dve počeli, na dušo in telo, zavrnila pa je duhovno počelo. Psihologija namreč spet odkriva, da človek ni le individualno in socialno bitje, ampak tudi religiozno, da človek ni le komunikacija s sočlovekom, ampak tudi s transcendenco. Človek je tridimenzionalno bitje: biološko, duševno in duhovno. Če zanemari eno od teh, degenerira. Sodobni človek je človek trpljenja in notranje stiske, ker ga bolj kot kdajkoli preganja občutek nesmisla. Ob tem pa Cukjati navaja Viktorja Frankla, ki trdi, da ima vsako človekovo trpljenje vendarle svoj smisel in pomen. Človek je zaradi preobilice informacij in številnih podob medijske industrije zbegan in nevrotično nemiren, ne prisluhne pa klicu svoje vesti. Po avtorjevem prepričanju najglobje stiske in konflikte razrešuje dialog z Bogom, ki pripomore k duševni uravnovešenosti. In kaj je človek, se sprašuje Cukjati? Človek je človek, kolikor sebe presega, transcendira in se ravna po treh zakonih življenja: živeti za druge, biti usmerjen v prihodnost in slediti zahtevam svoje vesti. Če je prvi del knjige posvečen vsakdanji izkušnji človeka in njegovi religiozni praksi, nam zadnji, manjši del nudi pogled v odnos znanosti do religije. Psihologija, pravi Cukjati, odkriva prepletenost vseh dimenzij človeka – biološke, psihološke in duhovne – in da človek ni le individualno, ampak tudi družbeno in religiozno bitje. Avtor ugotavlja, da je stari Freud svoje prvotne teze, da je religija otroška faza v evoluciji človeštva, kolektivna nevroza in sad Ojdipovega kompleksa, prerasel in da je v globinah svojega srca začutil nadprostorske in nadčasovne dimenzije svojega bitja. Cukjati poudarja, da je v središču novodobne eksistencialne filozofije in psihologije vprašanje o smislu bivanja. Frankl je v svoji logoterapiji izhajal iz Freuda, vendar v podzavesti ni videl le nagonskosti, ampak tudi duhovnost, in ni videl kolektivnih arhetipov kot Jung. Izhajal je iz analize eksistence in v logosu spoznal vključevanje smisla kot nekaj specifično človeškega. Naloga vseh eksistencialnih smeri psihologije je, po mnenju avtorja, pomagati najti smiselnost in polnost življenja in privesti človeka do odgovornega odnosa do življenja. Cukjati je ob tem kritičen do Cerkve in opozarja, da bo našla skupen jezik z novejšimi smermi psihoanalize in psihoterapije, le če bo pogosteje poudarjala vrednost in potrebo po zreli individualni vesti ter se izogibala slepemu vsiljevanju apriornega kataloga dobrih in grešnih dejanj, človeka pa postavila pred eksistencialno resnico in mu pomagala, da se odpre Bogu in ljudem, ter ga spodbudila, da se nauči svobodno in zrelo odločati med dobrim in zlom. Ob zaključku knjige pa je polemičen še do homoseksualnosti in teorij spolov ter se v dialogu različnih nazorov zavzema le za pogovor na podlagi znanstveno dokazljivih dejstev. Čeprav knjiga Franceta Cukjatija Na poti iskanja na prvi pogled ni konsistentna in je razpršenost člankov moteča, omogoča najširšemu krogu bralcev uvid in premislek o bivanjskih resnicah in medsebojnih odnosih.

6 min

Piše: Marjan Kovačevič Beltram Bere: Jure Franko Obsežno delo teologa, zdravnika, politika in nekdanjega jezuita Franceta Cukjatija Na poti iskanja vsebuje poljudne filozofske in teološke razmisleke o razumevanju sveta, sočloveka in samega sebe ter o iskanju smisla življenja. Razdeljeno je na šest poglavij, v njih pa so med drugim članki, ki jih je pisal že v sedemdesetih letih in jih je zdaj dopolnil. Po Cukjatijevem prepričanju je človek nenehno na poti iskanja. Prvo, kar išče, je drugi, je sočlovek, za to pa sta potrebna iskrena odprtost in dialog, ki omogoča pristen človeški stik, ki pa je ponavadi obremenjen s predsodki. Avtor se osredotoča na zakonsko ljubezen kot zakrament, v katerem se morata uveljaviti odmiranje sebičnosti in odpiranje srca, ki raste na skupnih temeljih oziroma interesih. Družina se izogne propadanju, le če se ne zapira, ampak komunicira z okoljem. Prava ljubezen je nesebičen dar, ki nosi v sebi zakonitost večnosti; s krepitvijo zaupanja ne zasužnjuje, marveč osvobaja. V poglavju Ko človek išče sebe Cukjati poudarja, da vsak človek v svojih globinah skriva svetlo in temno stran. Priznati svojo temno stran je za človeka najtežji korak v psihoterapevtskem procesu osebnega zorenja – pri tem avtor navaja Junga; v pastoralnem jeziku pa je srečanje z lastnim zlom klic k priznanju in spreobrnjenju. Kar se tiče spolnosti, se avtor slikovito izraža, češ da spolnost ne sodi v nebo in ne v pekel, ampak na zemljo. Spolnost je po njegovem moralno slabo dejanje le takrat, če nasprotuje načelu nesebične ljubezni. Cukjati ugotavlja, da je evropska misel razdelila človeka na dve počeli, na dušo in telo, zavrnila pa je duhovno počelo. Psihologija namreč spet odkriva, da človek ni le individualno in socialno bitje, ampak tudi religiozno, da človek ni le komunikacija s sočlovekom, ampak tudi s transcendenco. Človek je tridimenzionalno bitje: biološko, duševno in duhovno. Če zanemari eno od teh, degenerira. Sodobni človek je človek trpljenja in notranje stiske, ker ga bolj kot kdajkoli preganja občutek nesmisla. Ob tem pa Cukjati navaja Viktorja Frankla, ki trdi, da ima vsako človekovo trpljenje vendarle svoj smisel in pomen. Človek je zaradi preobilice informacij in številnih podob medijske industrije zbegan in nevrotično nemiren, ne prisluhne pa klicu svoje vesti. Po avtorjevem prepričanju najglobje stiske in konflikte razrešuje dialog z Bogom, ki pripomore k duševni uravnovešenosti. In kaj je človek, se sprašuje Cukjati? Človek je človek, kolikor sebe presega, transcendira in se ravna po treh zakonih življenja: živeti za druge, biti usmerjen v prihodnost in slediti zahtevam svoje vesti. Če je prvi del knjige posvečen vsakdanji izkušnji človeka in njegovi religiozni praksi, nam zadnji, manjši del nudi pogled v odnos znanosti do religije. Psihologija, pravi Cukjati, odkriva prepletenost vseh dimenzij človeka – biološke, psihološke in duhovne – in da človek ni le individualno, ampak tudi družbeno in religiozno bitje. Avtor ugotavlja, da je stari Freud svoje prvotne teze, da je religija otroška faza v evoluciji človeštva, kolektivna nevroza in sad Ojdipovega kompleksa, prerasel in da je v globinah svojega srca začutil nadprostorske in nadčasovne dimenzije svojega bitja. Cukjati poudarja, da je v središču novodobne eksistencialne filozofije in psihologije vprašanje o smislu bivanja. Frankl je v svoji logoterapiji izhajal iz Freuda, vendar v podzavesti ni videl le nagonskosti, ampak tudi duhovnost, in ni videl kolektivnih arhetipov kot Jung. Izhajal je iz analize eksistence in v logosu spoznal vključevanje smisla kot nekaj specifično človeškega. Naloga vseh eksistencialnih smeri psihologije je, po mnenju avtorja, pomagati najti smiselnost in polnost življenja in privesti človeka do odgovornega odnosa do življenja. Cukjati je ob tem kritičen do Cerkve in opozarja, da bo našla skupen jezik z novejšimi smermi psihoanalize in psihoterapije, le če bo pogosteje poudarjala vrednost in potrebo po zreli individualni vesti ter se izogibala slepemu vsiljevanju apriornega kataloga dobrih in grešnih dejanj, človeka pa postavila pred eksistencialno resnico in mu pomagala, da se odpre Bogu in ljudem, ter ga spodbudila, da se nauči svobodno in zrelo odločati med dobrim in zlom. Ob zaključku knjige pa je polemičen še do homoseksualnosti in teorij spolov ter se v dialogu različnih nazorov zavzema le za pogovor na podlagi znanstveno dokazljivih dejstev. Čeprav knjiga Franceta Cukjatija Na poti iskanja na prvi pogled ni konsistentna in je razpršenost člankov moteča, omogoča najširšemu krogu bralcev uvid in premislek o bivanjskih resnicah in medsebojnih odnosih.

Béla Szomi: Vrtavka z Nadiže

19. 12. 2022

Piše: Andrej Lutman Bere: Jure Franko V zbirki Vrtavka z Nadiže je pesem, ki se začne z izjavo: „Sama si prosila za tole pesem o pogumu.“ Napisal jo je Béla Szomi, godec, pesnik, učitelj, ki svoje življenje suče od rojstnega Osijeka prek šolanja v Čentibi, Lendavi, Murski Soboti in Ljubljani do Mengša, Domžal, Šalovcev in še povsod, kjer z glasbeno skupino Kontrabant žene svoje pesmi med ljudi. Poleg prve pesniške zbirke Babjeverni pisani pes, ki je izšla leta 2019, je napisal še številne učbenike s področja matematike in fizike ter uglasbil kar debel venček popevk v madžarščini, slovenščini, prekmurščini in romščini. Poleg sodelovanja s skupino Kontrabant nastopa tudi sam. Béla Szomi je torej godec v žlahtnem pomenu, ki je še najbliže oznakam kantavtor, bard. Pesmi piše glede na svojo glasbo, kar pomeni, da ne izhaja iz zapisa, ampak iz napeva. Naslov zbirke Vrtavka z Nadiže je torej logičen, saj glasba zahteva ples, ob katerem se lahko zapoje ali pa tudi ne. In pesmi v tej zbirki so posvečene njej, ljubezni. Več kot le poveden o vsebini teh ljubezenskih izpovedi je že naslov spremne besede Roberta Titana Felixa: Ena sama ljubezen in tisočero njenih obrazov. Zbirko je slikar László Herman likovno dodelal z odtenki sivine, ki izrisujejo najrazličnejše obraze in izraze dvojine. Uvodno besedilo v zbirko pa je spisal Tone Kregar in pesmim podarja naslednje mnenje: „Ljudje izražamo čustva na različne načine. Eni zanje ne potrebujejo besed, drugi bolj malo, za tretje jih nikoli ni dovolj in preveč.“ In prav gostobesednost najbolje označuje pesniška tkiva, v katera so oviti godčevi vrtljaji besed, s katerimi opeva svojo zaljubljenost, ljubljenje in igriv odnos z ljubljenko. Zbirka se deli nekako na šest delov, a pravzaprav brez potrebe, saj so vse besede namenjene ljubezni, pa četudi so besede in sporočila za tovrstno izražanje vzete od vsepovsod. Pesem z naslovom Luna sije že v prvem stihu vsebuje skoraj ponarodeli verz: „Luna sije, kladvo bije“ in se nadaljuje: „mi v mislih ves čas / odmevajo note melodije, / še včeraj v grehu z mano, / danes pa do gležnjev / oblečeno spalno srajco / greješ v mamini postelji.“ Vsaj primerljivih kitic je cela množica. Ljubezen je pač čustvo, ki je – statistično vzeto – največkrat pesniško in še kako drugače obdelano. Godec ne išče prav posebne izvirnosti, ko pa mu napevi sami od sebe vrejo k njej, opevanki. Dodaja besede, ki mu prve padejo na pamet, besede, s katerimi zadovolji svojo osebno harmonsko osnovo. Godec čaka, da se vrtavka zgane, da zapleše, ga naveže nase. Pesem z naslovom Nekaj haikujev samo zate se konča z naslednjim: „Ko zmanjkalo mi bo haiku misli, / bom v mehkobo tvojo posteljo / postlal in zaspal na tvoji mokri polici.“ V mnogih primerih je torej izpostavljena funkcijska vrednost pesmi: povabilo, dvorjenje in vse, kar dvorjenju sledi. Ena od zanimivosti in tudi odlik zbirke Vrtavka z Nadiže je godčeva distanca do sentimentalnosti v obliki osladnosti, pretirane ljubeznivosti, cmokutajočnosti. Te pesmi ne prinašajo namigov k ljubčkanju. So izraz zrelosti. So izraz godčeve samozavesti in težnje po še enem vrtljaju, še enem napevu, še vsaj eni hvaležnosti za vsakršno resonanco.

4 min

Piše: Andrej Lutman Bere: Jure Franko V zbirki Vrtavka z Nadiže je pesem, ki se začne z izjavo: „Sama si prosila za tole pesem o pogumu.“ Napisal jo je Béla Szomi, godec, pesnik, učitelj, ki svoje življenje suče od rojstnega Osijeka prek šolanja v Čentibi, Lendavi, Murski Soboti in Ljubljani do Mengša, Domžal, Šalovcev in še povsod, kjer z glasbeno skupino Kontrabant žene svoje pesmi med ljudi. Poleg prve pesniške zbirke Babjeverni pisani pes, ki je izšla leta 2019, je napisal še številne učbenike s področja matematike in fizike ter uglasbil kar debel venček popevk v madžarščini, slovenščini, prekmurščini in romščini. Poleg sodelovanja s skupino Kontrabant nastopa tudi sam. Béla Szomi je torej godec v žlahtnem pomenu, ki je še najbliže oznakam kantavtor, bard. Pesmi piše glede na svojo glasbo, kar pomeni, da ne izhaja iz zapisa, ampak iz napeva. Naslov zbirke Vrtavka z Nadiže je torej logičen, saj glasba zahteva ples, ob katerem se lahko zapoje ali pa tudi ne. In pesmi v tej zbirki so posvečene njej, ljubezni. Več kot le poveden o vsebini teh ljubezenskih izpovedi je že naslov spremne besede Roberta Titana Felixa: Ena sama ljubezen in tisočero njenih obrazov. Zbirko je slikar László Herman likovno dodelal z odtenki sivine, ki izrisujejo najrazličnejše obraze in izraze dvojine. Uvodno besedilo v zbirko pa je spisal Tone Kregar in pesmim podarja naslednje mnenje: „Ljudje izražamo čustva na različne načine. Eni zanje ne potrebujejo besed, drugi bolj malo, za tretje jih nikoli ni dovolj in preveč.“ In prav gostobesednost najbolje označuje pesniška tkiva, v katera so oviti godčevi vrtljaji besed, s katerimi opeva svojo zaljubljenost, ljubljenje in igriv odnos z ljubljenko. Zbirka se deli nekako na šest delov, a pravzaprav brez potrebe, saj so vse besede namenjene ljubezni, pa četudi so besede in sporočila za tovrstno izražanje vzete od vsepovsod. Pesem z naslovom Luna sije že v prvem stihu vsebuje skoraj ponarodeli verz: „Luna sije, kladvo bije“ in se nadaljuje: „mi v mislih ves čas / odmevajo note melodije, / še včeraj v grehu z mano, / danes pa do gležnjev / oblečeno spalno srajco / greješ v mamini postelji.“ Vsaj primerljivih kitic je cela množica. Ljubezen je pač čustvo, ki je – statistično vzeto – največkrat pesniško in še kako drugače obdelano. Godec ne išče prav posebne izvirnosti, ko pa mu napevi sami od sebe vrejo k njej, opevanki. Dodaja besede, ki mu prve padejo na pamet, besede, s katerimi zadovolji svojo osebno harmonsko osnovo. Godec čaka, da se vrtavka zgane, da zapleše, ga naveže nase. Pesem z naslovom Nekaj haikujev samo zate se konča z naslednjim: „Ko zmanjkalo mi bo haiku misli, / bom v mehkobo tvojo posteljo / postlal in zaspal na tvoji mokri polici.“ V mnogih primerih je torej izpostavljena funkcijska vrednost pesmi: povabilo, dvorjenje in vse, kar dvorjenju sledi. Ena od zanimivosti in tudi odlik zbirke Vrtavka z Nadiže je godčeva distanca do sentimentalnosti v obliki osladnosti, pretirane ljubeznivosti, cmokutajočnosti. Te pesmi ne prinašajo namigov k ljubčkanju. So izraz zrelosti. So izraz godčeve samozavesti in težnje po še enem vrtljaju, še enem napevu, še vsaj eni hvaležnosti za vsakršno resonanco.

Sigrid Undset: Katarina Sienska

19. 12. 2022

Piše: Tonja Jelen Bere: Lidija Hartman Nobelova nagrajenka Sigrid Undset je z biografskim romanom Katarina Sienska izrisala izjemen portret o krščanski svetnici, ki naj bi s svojo močjo in umom premikala meje tako v dobroti kot milosti. Čeprav v današnjem času govorimo o odpiranju meja in svobodi ženske, ob tem pozabljamo na nekoč vplivne zgodovinske posameznice. Kakšna je bila njihova pot, sicer prežeta s poniževanjem in zatiranjem, je seveda drugi vidik. Ena od teh je zagotovo sveta Katarina Sienska, ki je živela med letoma 1347 in 1380. Biografski roman Katarina Sienska sicer ne vsebuje resnega kritičnega ali dvomljivega pogleda v življenje vidne dominikanke tretjega reda, kar pa ne preseneča, saj se je temu redu kot laikinja pridružila tudi Sigrid Undset, še prej pa je stopila v Katoliško cerkev. Hagiografija je napisana natančno, v celoti jo je mogoče brati kot kratko zgodovino tistega časa in kot zasebno življenje predstavljene svetnice. Tudi prevajalka Marija Zlatnar Moe uporablja izbrano besedišče, skladenjska struktura je sestavljena premišljeno in s posebnim občutkom. Nekateri pasusi so popolni fakti, po drugi strani pa so citati Katarine Sienske tehtne poetične modrosti. Življenje v Italiji in tudi drugod Evropi je bilo v tistem času polno nemirov, obenem nam skorajda poetičen prevod kaže odnose v posameznih mestih in družinah. Zlasti gospodarske razmere so vplivale na družino barvarjev Benincasa, v kateri je bila rojena Katarina. Avtorica prav zato na začetku portretnega romana poudarja obravnavanje ženske in njenih vlog v krščanstvu. Gre za pomemben razmislek o pomenu ženske in device Marije, pri čemer ne gre spregledati slabšega razumevanja latinskega jezika cerkvenih dostojanstvenikov. Prav to je najverjetneje vplivalo na večje podrejanje in zatiranje žensk na splošno in tudi na različne dovtipe in opazke, ki so še danes resne grožnje ženskam. Lahko rečem, da zlasti začetek romana prikrito govori o problematiki feminizma in pomembni vlogi žensk v krščanski verski skupnosti. Avtorica slikovito opisuje baje nadnaravno lepoto Katarine iz Siene. Pozorna je tudi na odnos njenih staršev do nje, pri čemer ji ne umanjka kritičnosti in opravičil. Lepotica je bila namreč materina in očetova ljubljenka. Njene trdne odločitve o zavezanosti Bogu nista odobravala niti je nista razumela, čeprav sta veljala za dobra kristjana. Katarina se je s sestro dvojčico Giovanno, ki je kmalu po rojstvu umrla, rodila kot triindvajseti otrok. Vse predstavljeno poraja nekaj dvomov, zlasti o pisanju ali nepismenosti dominikanke Katarine in vseh njenih čudežev. Katarina Sienska naj bi namreč kar nenadoma postala pismena in od takrat naj ne bi več narekovala drugim. A ne glede na to, ali je pisala sama ali narekovala, je veljala za izjemno filozofinjo, njeni razmisleki in pričevanja so globoki in kažejo na izjemen um. V prispodobi o pomaranči, na primer, ob nasprotju med grenko lupino in sladko notranjostjo primerja tuzemskost in onstranstvo. Tu in tam se v biografiji pojavljajo krajše zastranitve, a so preveč neotipljive in nepojasnjene. Kljub temu pa Sigrid Undset pojasnjuje takratno dojemanje in nepoznavanje ved o človeku in ga opravičuje. Zdi se, da delo niha med zgodovinskimi dejstvi in označevanjem osrednje protagonistke. Zasnova virov za ta roman je njen učenec in spovednik Raimondo Capuanski, veliko iz njenega otroštva pa mu je povedala njena mati Lapa. Hagiografija Katarina Sienska prikazuje življenje posameznice in razmer v Evropi v 14. stoletju. Videti je, da je obravnavana svetnica pomembno vplivala na odločitve takratne politike, obenem pa je bila vidna teologinja in filozofinja. Delo predstavlja svetničino življenje na podlagi zgodovinskih dejstev ter z veliko globine in poetike. Hkrati pa Sigrid Undset spaja realno življenje z duhovnim videnjem ter ga preslikava v razmišljanje drugih svetnikov, ki jih izjemno ceni. Pri tem umanjkajo drobci kritičnosti, s katerimi bi bil portret lahko bolj otipljiv.

5 min

Piše: Tonja Jelen Bere: Lidija Hartman Nobelova nagrajenka Sigrid Undset je z biografskim romanom Katarina Sienska izrisala izjemen portret o krščanski svetnici, ki naj bi s svojo močjo in umom premikala meje tako v dobroti kot milosti. Čeprav v današnjem času govorimo o odpiranju meja in svobodi ženske, ob tem pozabljamo na nekoč vplivne zgodovinske posameznice. Kakšna je bila njihova pot, sicer prežeta s poniževanjem in zatiranjem, je seveda drugi vidik. Ena od teh je zagotovo sveta Katarina Sienska, ki je živela med letoma 1347 in 1380. Biografski roman Katarina Sienska sicer ne vsebuje resnega kritičnega ali dvomljivega pogleda v življenje vidne dominikanke tretjega reda, kar pa ne preseneča, saj se je temu redu kot laikinja pridružila tudi Sigrid Undset, še prej pa je stopila v Katoliško cerkev. Hagiografija je napisana natančno, v celoti jo je mogoče brati kot kratko zgodovino tistega časa in kot zasebno življenje predstavljene svetnice. Tudi prevajalka Marija Zlatnar Moe uporablja izbrano besedišče, skladenjska struktura je sestavljena premišljeno in s posebnim občutkom. Nekateri pasusi so popolni fakti, po drugi strani pa so citati Katarine Sienske tehtne poetične modrosti. Življenje v Italiji in tudi drugod Evropi je bilo v tistem času polno nemirov, obenem nam skorajda poetičen prevod kaže odnose v posameznih mestih in družinah. Zlasti gospodarske razmere so vplivale na družino barvarjev Benincasa, v kateri je bila rojena Katarina. Avtorica prav zato na začetku portretnega romana poudarja obravnavanje ženske in njenih vlog v krščanstvu. Gre za pomemben razmislek o pomenu ženske in device Marije, pri čemer ne gre spregledati slabšega razumevanja latinskega jezika cerkvenih dostojanstvenikov. Prav to je najverjetneje vplivalo na večje podrejanje in zatiranje žensk na splošno in tudi na različne dovtipe in opazke, ki so še danes resne grožnje ženskam. Lahko rečem, da zlasti začetek romana prikrito govori o problematiki feminizma in pomembni vlogi žensk v krščanski verski skupnosti. Avtorica slikovito opisuje baje nadnaravno lepoto Katarine iz Siene. Pozorna je tudi na odnos njenih staršev do nje, pri čemer ji ne umanjka kritičnosti in opravičil. Lepotica je bila namreč materina in očetova ljubljenka. Njene trdne odločitve o zavezanosti Bogu nista odobravala niti je nista razumela, čeprav sta veljala za dobra kristjana. Katarina se je s sestro dvojčico Giovanno, ki je kmalu po rojstvu umrla, rodila kot triindvajseti otrok. Vse predstavljeno poraja nekaj dvomov, zlasti o pisanju ali nepismenosti dominikanke Katarine in vseh njenih čudežev. Katarina Sienska naj bi namreč kar nenadoma postala pismena in od takrat naj ne bi več narekovala drugim. A ne glede na to, ali je pisala sama ali narekovala, je veljala za izjemno filozofinjo, njeni razmisleki in pričevanja so globoki in kažejo na izjemen um. V prispodobi o pomaranči, na primer, ob nasprotju med grenko lupino in sladko notranjostjo primerja tuzemskost in onstranstvo. Tu in tam se v biografiji pojavljajo krajše zastranitve, a so preveč neotipljive in nepojasnjene. Kljub temu pa Sigrid Undset pojasnjuje takratno dojemanje in nepoznavanje ved o človeku in ga opravičuje. Zdi se, da delo niha med zgodovinskimi dejstvi in označevanjem osrednje protagonistke. Zasnova virov za ta roman je njen učenec in spovednik Raimondo Capuanski, veliko iz njenega otroštva pa mu je povedala njena mati Lapa. Hagiografija Katarina Sienska prikazuje življenje posameznice in razmer v Evropi v 14. stoletju. Videti je, da je obravnavana svetnica pomembno vplivala na odločitve takratne politike, obenem pa je bila vidna teologinja in filozofinja. Delo predstavlja svetničino življenje na podlagi zgodovinskih dejstev ter z veliko globine in poetike. Hkrati pa Sigrid Undset spaja realno življenje z duhovnim videnjem ter ga preslikava v razmišljanje drugih svetnikov, ki jih izjemno ceni. Pri tem umanjkajo drobci kritičnosti, s katerimi bi bil portret lahko bolj otipljiv.

Lado Kralj: Ne bom se več drsal na bajerju

19. 12. 2022

Piše: Nada Breznik Bere: Lidija Hartman Romani, ki iz časovne distance govorijo o obdobju druge svetovne vojne in po njej, si zaslužijo vso pozornost. Takšen je tudi roman Lada Kralja Ne bom se več drsal na bajerju. To je pripoved o tem, kako je bilo živeti in preživeti v Ljubljani, ko so jo italijanski okupatorji obdali z bodečo žico; kako so skušali zatreti odkrit ali prikrit odpor Ljubljančanov in kako so na drugi strani delovali nosilci tega odpora. Avtor pri tem dokumentarno natančno in slikovito predstavlja osrednje prizorišče dogajanja: zgornjo in spodnjo Šiško z vsem, kar je tam bilo: tovorno železniško postajo, Centralno vinarno in kinom Šiška na Frankopanski, pivovarno Union, tovarno čevljev Kessler, hotelom Bellevue, gostilno Pri kamniti mizi in predvsem z gradom Jama s parkom, bajerjem in vrtnarijo, gradom z bogato zgodovino, o kateri je pisal tudi Valvasor, gradom, ki so ga obnovile in dozidale nune ter v njem ustanovile dekliško šolo z internatom. Tako je Lado Kralj zgodbo svojega romana vpel v trden okvir. Znotraj njega pa vre od dogajanja. Pravzaprav zgodba ni le ena, vzporedno ali prepletajoče se poteka več zgodb. Protagonisti prihajajo iz vseh slojev, njihovo življenje obvladujeta ali boj za golo preživetje ali boj za osvoboditev, medtem ko okupator na drugi strani izvaja genocid nad prebivalstvom in si poskuša kar najbolje postlati. V zgodbah romana se Lado Kralj prav virtuozno poigrava z ironijo in humornostjo, ki dajeta bralcu varljiv občutek brezbrižne lahkotnosti. Posmehljiva ost postane proti koncu romana trpka, usmerjena proti nerazumnim in škodljivim odločitvam povojnih oblastnikov, od katerih je Ivan pričakoval veliko, a so z nekaterimi stihijskimi ukrepi rušili in uničevali tudi tisto, kar je bilo vitalnega pomena za prebivalstvo. Grad Jama je skrivno prizorišče ljubezenske zgodbe vosovskega kurirja Ivana in lepe gojenke šole Eve Verdonik z Jezerskega. Glavni protagonist je iznajdljiv, radoveden, samostojen in samoiniciativen najstnik, ki kmalu dojame, da se mora strogo podrejati ukazom in načrtom poveljstva VOS in svojega zaščitnika, ki odrejata likvidacije pomembnih posameznikov, nasprotnikov odpora ali sodelavcev okupatorja. Grajski vrtovi in bajer, kjer so se poleti kopali, pozimi pa drsali, ter gostilna Pri kamniti mizi so bili zbirališča mladih, ki se tudi v vojnem času niso odrekli druženju in zabavam, vse dokler jih v to niso prisilile racije. Šele takrat je Ivan dojel, kako resna je bila prepoved zbiranja več kot desetih oseb, kako priročen izgovor je to bil, da so vse zajete, starejše od petnajstih let, ocenjeno kar na pamet, odpeljali v koncentracijsko taborišče Gonars ali Rab, kjer jih je pogosto čakala smrt. „Ne bom se več drsal na bajerju“ si je kasneje ponavljal Ivan, prepaden od spoznanja, kako močno je ogrozil sebe in Evo, ker sta se tam dobivala. Ivanovo poznejšo življenjsko pot je delno začrtala njegova vloga kurirja, saj je po kapitulaciji Italije odšel v partizane, postal eden od komandantov ljubljanske brigade in 9. maja 1945 skupaj s hercegovsko divizijo vkorakal v osvobojeno mesto. Toda tukaj se njegova vojaška kariera, kljub drugačnim pričakovanjem, konča, po vojni so mu bile dodeljene manj pomembne, birokratske naloge. Varnostno-obveščevalna služba je bila razpuščena in Ivan, nekdanji vosovec, ki je branil Osvobodilno fronto in Partijo, žalostno ugotavlja: „Partija je huda mama: lahko te kaznuje, ker je nisi ubogal, lahko pa te tudi odrine, ker te nima več rada.“ Sprašuje se, ali je najbolj srečen trenutek svojega življenja doživel na dan osvoboditve Ljubljane, ko so mu solze sreče lile po licih med korakanjem pod vihrajočimi zastavami skozi navdušeno množico meščanov. Ne, Ivan globoko v sebi ve, da bo najbolj srečen takrat, ko bo ljubljeno Evo spet stisnil v objem.

4 min

Piše: Nada Breznik Bere: Lidija Hartman Romani, ki iz časovne distance govorijo o obdobju druge svetovne vojne in po njej, si zaslužijo vso pozornost. Takšen je tudi roman Lada Kralja Ne bom se več drsal na bajerju. To je pripoved o tem, kako je bilo živeti in preživeti v Ljubljani, ko so jo italijanski okupatorji obdali z bodečo žico; kako so skušali zatreti odkrit ali prikrit odpor Ljubljančanov in kako so na drugi strani delovali nosilci tega odpora. Avtor pri tem dokumentarno natančno in slikovito predstavlja osrednje prizorišče dogajanja: zgornjo in spodnjo Šiško z vsem, kar je tam bilo: tovorno železniško postajo, Centralno vinarno in kinom Šiška na Frankopanski, pivovarno Union, tovarno čevljev Kessler, hotelom Bellevue, gostilno Pri kamniti mizi in predvsem z gradom Jama s parkom, bajerjem in vrtnarijo, gradom z bogato zgodovino, o kateri je pisal tudi Valvasor, gradom, ki so ga obnovile in dozidale nune ter v njem ustanovile dekliško šolo z internatom. Tako je Lado Kralj zgodbo svojega romana vpel v trden okvir. Znotraj njega pa vre od dogajanja. Pravzaprav zgodba ni le ena, vzporedno ali prepletajoče se poteka več zgodb. Protagonisti prihajajo iz vseh slojev, njihovo življenje obvladujeta ali boj za golo preživetje ali boj za osvoboditev, medtem ko okupator na drugi strani izvaja genocid nad prebivalstvom in si poskuša kar najbolje postlati. V zgodbah romana se Lado Kralj prav virtuozno poigrava z ironijo in humornostjo, ki dajeta bralcu varljiv občutek brezbrižne lahkotnosti. Posmehljiva ost postane proti koncu romana trpka, usmerjena proti nerazumnim in škodljivim odločitvam povojnih oblastnikov, od katerih je Ivan pričakoval veliko, a so z nekaterimi stihijskimi ukrepi rušili in uničevali tudi tisto, kar je bilo vitalnega pomena za prebivalstvo. Grad Jama je skrivno prizorišče ljubezenske zgodbe vosovskega kurirja Ivana in lepe gojenke šole Eve Verdonik z Jezerskega. Glavni protagonist je iznajdljiv, radoveden, samostojen in samoiniciativen najstnik, ki kmalu dojame, da se mora strogo podrejati ukazom in načrtom poveljstva VOS in svojega zaščitnika, ki odrejata likvidacije pomembnih posameznikov, nasprotnikov odpora ali sodelavcev okupatorja. Grajski vrtovi in bajer, kjer so se poleti kopali, pozimi pa drsali, ter gostilna Pri kamniti mizi so bili zbirališča mladih, ki se tudi v vojnem času niso odrekli druženju in zabavam, vse dokler jih v to niso prisilile racije. Šele takrat je Ivan dojel, kako resna je bila prepoved zbiranja več kot desetih oseb, kako priročen izgovor je to bil, da so vse zajete, starejše od petnajstih let, ocenjeno kar na pamet, odpeljali v koncentracijsko taborišče Gonars ali Rab, kjer jih je pogosto čakala smrt. „Ne bom se več drsal na bajerju“ si je kasneje ponavljal Ivan, prepaden od spoznanja, kako močno je ogrozil sebe in Evo, ker sta se tam dobivala. Ivanovo poznejšo življenjsko pot je delno začrtala njegova vloga kurirja, saj je po kapitulaciji Italije odšel v partizane, postal eden od komandantov ljubljanske brigade in 9. maja 1945 skupaj s hercegovsko divizijo vkorakal v osvobojeno mesto. Toda tukaj se njegova vojaška kariera, kljub drugačnim pričakovanjem, konča, po vojni so mu bile dodeljene manj pomembne, birokratske naloge. Varnostno-obveščevalna služba je bila razpuščena in Ivan, nekdanji vosovec, ki je branil Osvobodilno fronto in Partijo, žalostno ugotavlja: „Partija je huda mama: lahko te kaznuje, ker je nisi ubogal, lahko pa te tudi odrine, ker te nima več rada.“ Sprašuje se, ali je najbolj srečen trenutek svojega življenja doživel na dan osvoboditve Ljubljane, ko so mu solze sreče lile po licih med korakanjem pod vihrajočimi zastavami skozi navdušeno množico meščanov. Ne, Ivan globoko v sebi ve, da bo najbolj srečen takrat, ko bo ljubljeno Evo spet stisnil v objem.

žbam!

17. 12. 2022

V Slovenskem mladinskem gledališču so uprizorili najnovejše delo Simone Semenič: žbam!, nastalo prav za to uprizoritev, ki jo režijsko podpisuje Vito Taufer. V uspešnih igri v igri, premenah vlog in identitet ter spektakelskiih značilnostih uprizoritve je kot dramaturg sodeloval Emil Filipčič, vsi ti elementi pa so omogočili učinkovito posredovanje najbolj resnih tematik današnjega prostora in časa, razpetih med energetsko krizo in spolno nasilje. Predstavo si je ogledala Petra Tanko. foto: Ivian Kan Mujezinović, www.mladinsko.si, izsek

1 min

V Slovenskem mladinskem gledališču so uprizorili najnovejše delo Simone Semenič: žbam!, nastalo prav za to uprizoritev, ki jo režijsko podpisuje Vito Taufer. V uspešnih igri v igri, premenah vlog in identitet ter spektakelskiih značilnostih uprizoritve je kot dramaturg sodeloval Emil Filipčič, vsi ti elementi pa so omogočili učinkovito posredovanje najbolj resnih tematik današnjega prostora in časa, razpetih med energetsko krizo in spolno nasilje. Predstavo si je ogledala Petra Tanko. foto: Ivian Kan Mujezinović, www.mladinsko.si, izsek

Mestno gledališče ljubljansko - Ivan Viripajev: Neskončno dolgi objemi

17. 12. 2022

Ruski dramatik Ivan Viripajev sodi med najbolj zanimive sodobne ruske dramatike, ki ga veliko igrajo povsod po svetu. Tudi v Mestnem gledališču so že uprizorili več njegovih iger (Kisik, Iluzije, Pijani) – tokrat pa so na mali sceni premierno odigrali njegovo leta 2015 napisano igro Neznosno dolgi objemi. Prevedla jo je Tatjana Stanič, režiral pa Dorian Šilec Petek; ta o besedilu med drugim pove, da govori, "kako nemogoče oziroma na meji z nemogočim, radikalno in boleče je soočenje ravno s tem, za kar mislimo, da je res, in kako nezmožni in nepripravljeni smo sprejeti možnost tega, da obstaja drugačen način sobivanja, drugačen način bližine, drugačen način odnosa…" Premiero si je ogledala Staša Grahek. Unerträglich lange Umarmung, 2015 Drama Prva slovenska uprizoritev Premiera: 16. december 2022 Prevajalka Tatjana Stanič Režiser in scenograf Dorian Šilec Petek Dramaturginja Eva Mahkovic Kostumografka Tina Bonča Avtorja glasbe Laren Polič Zdravič In Luka Ipavec Lektor Martin Vrtačnik Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Asistentka lektorja Lara Jerkovič Nastopajo Jernej Gašperin, Nina Rakovec, Matic Lukšič, Klara Kuk k. g. Foto: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/neznosno-dolgi-objemi/

1 min

Ruski dramatik Ivan Viripajev sodi med najbolj zanimive sodobne ruske dramatike, ki ga veliko igrajo povsod po svetu. Tudi v Mestnem gledališču so že uprizorili več njegovih iger (Kisik, Iluzije, Pijani) – tokrat pa so na mali sceni premierno odigrali njegovo leta 2015 napisano igro Neznosno dolgi objemi. Prevedla jo je Tatjana Stanič, režiral pa Dorian Šilec Petek; ta o besedilu med drugim pove, da govori, "kako nemogoče oziroma na meji z nemogočim, radikalno in boleče je soočenje ravno s tem, za kar mislimo, da je res, in kako nezmožni in nepripravljeni smo sprejeti možnost tega, da obstaja drugačen način sobivanja, drugačen način bližine, drugačen način odnosa…" Premiero si je ogledala Staša Grahek. Unerträglich lange Umarmung, 2015 Drama Prva slovenska uprizoritev Premiera: 16. december 2022 Prevajalka Tatjana Stanič Režiser in scenograf Dorian Šilec Petek Dramaturginja Eva Mahkovic Kostumografka Tina Bonča Avtorja glasbe Laren Polič Zdravič In Luka Ipavec Lektor Martin Vrtačnik Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Asistentka lektorja Lara Jerkovič Nastopajo Jernej Gašperin, Nina Rakovec, Matic Lukšič, Klara Kuk k. g. Foto: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/neznosno-dolgi-objemi/

Krvava svatba

15. 12. 2022

Sinoči so v novomeškem Anton Podbevšek Teatru krstno uprizorili Krvavo svatbo po istoimenski tragediji znamenitega španskega dramatika in pesnika Federica Garcie Lorce. V režiji Yulie Roschina in dramaturgiji Ane Lasić so v ospredje predstave, ki prepleta špansko folkloro in resnično zgodbo o pobegli nevesti, postavili simboliko krvi. Premierno uprizoritev si je ogledal Matic Ferlan. Režija: Yulia Roschina Nastopajo: Lea Mihevc, Andraž Jug, Nebojša Rako, Alenka Kraigher, Petra Govc, Aleš Valič Prevod: Maja Brodschneider Kotnik Dramaturgija: Ana Lasić Adaptacija besedila: Ana Lasić in Yulia Roschina Koreografija: Ana Pandur Scenografija in kostumografija: Vasilija Fišer Glasba: Branko Rožman Oblikovanje svetlobe: Andrej Hajdinjak Asistenca dramaturgije: Petra Žumer Štrigl Lektura: Živa Čebulj Garderoba: Nataša Recer Produkcijska ekipa Anton Podbevšek Teatra Produkcija: Anton Podbevšek Teater, v sodelovanju s Cankarjevim domom Ljubljana V predstavi je uporabljena tudi Lorcova pesem Nezvesta žena v prevodu Aleša Bergerja.

1 min

Sinoči so v novomeškem Anton Podbevšek Teatru krstno uprizorili Krvavo svatbo po istoimenski tragediji znamenitega španskega dramatika in pesnika Federica Garcie Lorce. V režiji Yulie Roschina in dramaturgiji Ane Lasić so v ospredje predstave, ki prepleta špansko folkloro in resnično zgodbo o pobegli nevesti, postavili simboliko krvi. Premierno uprizoritev si je ogledal Matic Ferlan. Režija: Yulia Roschina Nastopajo: Lea Mihevc, Andraž Jug, Nebojša Rako, Alenka Kraigher, Petra Govc, Aleš Valič Prevod: Maja Brodschneider Kotnik Dramaturgija: Ana Lasić Adaptacija besedila: Ana Lasić in Yulia Roschina Koreografija: Ana Pandur Scenografija in kostumografija: Vasilija Fišer Glasba: Branko Rožman Oblikovanje svetlobe: Andrej Hajdinjak Asistenca dramaturgije: Petra Žumer Štrigl Lektura: Živa Čebulj Garderoba: Nataša Recer Produkcijska ekipa Anton Podbevšek Teatra Produkcija: Anton Podbevšek Teater, v sodelovanju s Cankarjevim domom Ljubljana V predstavi je uporabljena tudi Lorcova pesem Nezvesta žena v prevodu Aleša Bergerja.

Rdeči gozd

15. 12. 2022

Rdeči gozd predstavlja množico posameznikov, ki na potovanju – skozi gozd – odlagajo plasti ega. Posameznost tako omogoča sobivanje v skupnosti brez boja za prostor. Več o predstavi Rdeči gozd, v koreografiji Leje Jurišič in soavtorstvu petih plesalk in plesalcev, ki so jo sinoči premierno uprizorili v Stari mestni elektrarni – Elektro Ljubljana, pa v prispevku Petre Tanko. na fotografiji: Gašper Kunšek, foto: Matija Lukić

1 min

Rdeči gozd predstavlja množico posameznikov, ki na potovanju – skozi gozd – odlagajo plasti ega. Posameznost tako omogoča sobivanje v skupnosti brez boja za prostor. Več o predstavi Rdeči gozd, v koreografiji Leje Jurišič in soavtorstvu petih plesalk in plesalcev, ki so jo sinoči premierno uprizorili v Stari mestni elektrarni – Elektro Ljubljana, pa v prispevku Petre Tanko. na fotografiji: Gašper Kunšek, foto: Matija Lukić

Friderik Peeters

23. 1. 2023

Piše: Katja Štesl Bere: Maja Moll Na začetku stripa Oleg je začetek stripa: skica protagonista, ki ga pripovedovalec, tudi sam stripar, ustvari po svoji podobi. Avtor kot junak je vselej konstrukt, podvržen pripovedni učinkovitosti. Da ne gre za njega samega, temveč zgolj za njegovo upodobitev po logiki Magrittove pipe, je pomemben nastavek za subtilno kritiko nekaterih avtobiografskih stripov, ki so v zadnjih dvajsetih letih z obravnavanimi temami sicer širili občinstvo, a je fokus na prepričevalno moč zgodbe, označene kot resnične, pogosto postavil kakovost dela v celoti v ozadje. Frederik Peeters je v Olegu prikazal identiteto umetnika z vizualizacijo misli med ustvarjalnim procesom, sprotni prehodi med tretjeosebno pripovedjo na verbalni in vizualni ravni ter prvoosebnimi podobami pa niso komentirani. H kritičnosti pri interpretaciji različnih ravni pripovedne realnosti nas vabi že moto, citat fizika Bohra: »Vse, kar imenujemo »realno«, sestavljajo stvari, ki jih ne moremo imeti za realne,« s čimer poudarja, da na našo vsakokratno percepcijo realnosti vpliva mnogo dejavnikov. Stripovska umetnost je vešča adaptacij literarnih zgodb, v svojih zahtevnejših oblikah pa tudi prevzema in formi prilagaja tehnike iz klasične in sodobne literature. Modernistični pripovedni postopki temeljijo na predpostavki, da je za nas resnično, kar obstaja v naši zavesti, neposreden dostop do mišljenja in čustvovanja literarnih oseb pa nam omogoča tok zavesti z notranjim monologom. Ker je Oleg vizualni umetnik, Peeters uporablja vizualni tok zavesti v obliki niza podob, ki ne spadajo v okvirno zgodbo o življenju junaka, temveč so v funkciji neposrednega dostopa do njegovih misli preko vidne zaznave kot nekakšne sinestezije. Formalno je Oleg klasičen strip, črno-bele risbe so slogovno umerjene, razporeditve okvirčkov na straneh so pravilne mreže, ki jih avtor širi glede na informacijsko gostoto. Ko je dogajanje hitro in podano neposredno, mrežo sestavlja devet in več okvirčkov. Dva ali trije okvirčki na strani pa so uporabljeni za ambientalnejše totale, ki jih spremlja redkobesednost, pa tudi številne lirične zastranitve v obliki vizualnih metafor. Te pogosto zaključujejo sklope členjene pripovedi, ki sicer niso naslovljeni kot posamična poglavja in so različnih dolžin, so pa med seboj ločeni s prazno stranjo. Ko se sprememba pojavi sredi sklopa, prehoda iz upodabljanja zunanje realnosti v protagonistove misli pripovedovalec ne najavlja in ne verbalizira, da ohrani vtis spontanosti. Olegovo opazovanje prometa, katerega udeleženci namesto predse gledajo v telefone, se konča s podobo infantilneža na tekočem traku, ki robotiziranosti niti ne opazi, saj je pred njegovim obrazom lebdeči zaslon. Bralci najprej vidimo Olega od zunaj, nato pa njegovo interpretiranje situacije. Na nekem drugem mestu se vsi ljudje spremenijo v opice, ne da bi na to kdo reagiral, spet drugje pa se ob družinsko večerjo vsili prazgodovinska podoba, kjer člani jedo okrog ognja v jami. Stripovske podobe verbalni del potrjujejo, obračajo ali se zdijo z njim nepovezane, vsekakor pa bistveno soustvarjajo pomen in niso le ilustracije. Osrednja tema stripa je procesnost ustvarjanja. V jedru pričakovanj Olegovih bralcev in založnikov je nenehno vrhunsko ustvarjanje, neskladno z naravnim nihanjem produktivnosti kreativcev. Duhovit upor temu vidimo med Olegovim telefonskim pogovorom z založnikom, ki mu razočaran sporoča, da ni bil nominiran za angoulêmsko nagrado. Na treh straneh, kolikor traja izmenjava replik v govornih oblačkih, so ti prilepljeni na prizor Olega pri delu za risalno mizo, ki se z nekaj vmesnimi detajli ponovi devetnajstkrat. Na verbalne zahteve po novih stvaritvah likovno odgovarja z mirovanjem, hkrati pa tako avtor zgodaj v pripovedi karakterizira lik, ki ob pogovoru ostaja miren, saj se mu nagrade ne zdijo relevantna potrditev kvalitete del. Duh kronotopa določajo posledice kapitalizma: odtujenost posameznikov, odvisnost od tehnologije in družbene neenakosti. Okoljska problematika je vključena v idejo za scenarij postapokaliptičnega stripa, kjer je najpomembneje poznati rastline in jih znati gojiti, shramba semen pa velja za mitski kraj. Perečih aktualnih tem Peeters v zgodbo ne vključuje zato, da bi jih angažirano izpostavljal, temveč zato, ker jih ni mogoče izvzeti iz upodabljanja vsakdanjega življenja. Pomembni deli stripa se odvijajo v družinskem okolju, predvsem kadar začnejo zgodbo zapletati simptomi ženine bolezni, ta življenjska izkušnja naposled postane tudi navdih za Olegov naslednji strip. Žena pa Olegu tudi postavi najpomembnejše vprašanje: kaj želiš s tem pravzaprav povedati? Na mnogih mestih se v stripu pojavi motiv medgeneracijskega prepada, kakor ga čuti junak. Zaradi pogostosti pojavljanja izpade moralistično, čeprav to ni nikjer izrecno izraženo, vsakič je jasen le protagonistov gnev. Ko ga na neki šoli gostijo kot striparja, dijake zanima, ali mu poklic prinaša bogastvo. Jezen je, ko potniki na vlaku strmijo v napravice, ko sam skozi okno občuduje naravo, in na živce mu gre plehkost pogovora med najstnicami. Z ženo si deli posplošeno razočaranje nad nezanimanjem za umetnost in zaskrbljenost za interese mladine, ki da jo je treba ščititi in usmerjati h kontemplaciji in refleksiji, kot da ne bi šlo za posledico neke večje sistemske sprevrženosti, pred katero tudi sami bežijo, kakor pač vedo in znajo.

6 min

Piše: Katja Štesl Bere: Maja Moll Na začetku stripa Oleg je začetek stripa: skica protagonista, ki ga pripovedovalec, tudi sam stripar, ustvari po svoji podobi. Avtor kot junak je vselej konstrukt, podvržen pripovedni učinkovitosti. Da ne gre za njega samega, temveč zgolj za njegovo upodobitev po logiki Magrittove pipe, je pomemben nastavek za subtilno kritiko nekaterih avtobiografskih stripov, ki so v zadnjih dvajsetih letih z obravnavanimi temami sicer širili občinstvo, a je fokus na prepričevalno moč zgodbe, označene kot resnične, pogosto postavil kakovost dela v celoti v ozadje. Frederik Peeters je v Olegu prikazal identiteto umetnika z vizualizacijo misli med ustvarjalnim procesom, sprotni prehodi med tretjeosebno pripovedjo na verbalni in vizualni ravni ter prvoosebnimi podobami pa niso komentirani. H kritičnosti pri interpretaciji različnih ravni pripovedne realnosti nas vabi že moto, citat fizika Bohra: »Vse, kar imenujemo »realno«, sestavljajo stvari, ki jih ne moremo imeti za realne,« s čimer poudarja, da na našo vsakokratno percepcijo realnosti vpliva mnogo dejavnikov. Stripovska umetnost je vešča adaptacij literarnih zgodb, v svojih zahtevnejših oblikah pa tudi prevzema in formi prilagaja tehnike iz klasične in sodobne literature. Modernistični pripovedni postopki temeljijo na predpostavki, da je za nas resnično, kar obstaja v naši zavesti, neposreden dostop do mišljenja in čustvovanja literarnih oseb pa nam omogoča tok zavesti z notranjim monologom. Ker je Oleg vizualni umetnik, Peeters uporablja vizualni tok zavesti v obliki niza podob, ki ne spadajo v okvirno zgodbo o življenju junaka, temveč so v funkciji neposrednega dostopa do njegovih misli preko vidne zaznave kot nekakšne sinestezije. Formalno je Oleg klasičen strip, črno-bele risbe so slogovno umerjene, razporeditve okvirčkov na straneh so pravilne mreže, ki jih avtor širi glede na informacijsko gostoto. Ko je dogajanje hitro in podano neposredno, mrežo sestavlja devet in več okvirčkov. Dva ali trije okvirčki na strani pa so uporabljeni za ambientalnejše totale, ki jih spremlja redkobesednost, pa tudi številne lirične zastranitve v obliki vizualnih metafor. Te pogosto zaključujejo sklope členjene pripovedi, ki sicer niso naslovljeni kot posamična poglavja in so različnih dolžin, so pa med seboj ločeni s prazno stranjo. Ko se sprememba pojavi sredi sklopa, prehoda iz upodabljanja zunanje realnosti v protagonistove misli pripovedovalec ne najavlja in ne verbalizira, da ohrani vtis spontanosti. Olegovo opazovanje prometa, katerega udeleženci namesto predse gledajo v telefone, se konča s podobo infantilneža na tekočem traku, ki robotiziranosti niti ne opazi, saj je pred njegovim obrazom lebdeči zaslon. Bralci najprej vidimo Olega od zunaj, nato pa njegovo interpretiranje situacije. Na nekem drugem mestu se vsi ljudje spremenijo v opice, ne da bi na to kdo reagiral, spet drugje pa se ob družinsko večerjo vsili prazgodovinska podoba, kjer člani jedo okrog ognja v jami. Stripovske podobe verbalni del potrjujejo, obračajo ali se zdijo z njim nepovezane, vsekakor pa bistveno soustvarjajo pomen in niso le ilustracije. Osrednja tema stripa je procesnost ustvarjanja. V jedru pričakovanj Olegovih bralcev in založnikov je nenehno vrhunsko ustvarjanje, neskladno z naravnim nihanjem produktivnosti kreativcev. Duhovit upor temu vidimo med Olegovim telefonskim pogovorom z založnikom, ki mu razočaran sporoča, da ni bil nominiran za angoulêmsko nagrado. Na treh straneh, kolikor traja izmenjava replik v govornih oblačkih, so ti prilepljeni na prizor Olega pri delu za risalno mizo, ki se z nekaj vmesnimi detajli ponovi devetnajstkrat. Na verbalne zahteve po novih stvaritvah likovno odgovarja z mirovanjem, hkrati pa tako avtor zgodaj v pripovedi karakterizira lik, ki ob pogovoru ostaja miren, saj se mu nagrade ne zdijo relevantna potrditev kvalitete del. Duh kronotopa določajo posledice kapitalizma: odtujenost posameznikov, odvisnost od tehnologije in družbene neenakosti. Okoljska problematika je vključena v idejo za scenarij postapokaliptičnega stripa, kjer je najpomembneje poznati rastline in jih znati gojiti, shramba semen pa velja za mitski kraj. Perečih aktualnih tem Peeters v zgodbo ne vključuje zato, da bi jih angažirano izpostavljal, temveč zato, ker jih ni mogoče izvzeti iz upodabljanja vsakdanjega življenja. Pomembni deli stripa se odvijajo v družinskem okolju, predvsem kadar začnejo zgodbo zapletati simptomi ženine bolezni, ta življenjska izkušnja naposled postane tudi navdih za Olegov naslednji strip. Žena pa Olegu tudi postavi najpomembnejše vprašanje: kaj želiš s tem pravzaprav povedati? Na mnogih mestih se v stripu pojavi motiv medgeneracijskega prepada, kakor ga čuti junak. Zaradi pogostosti pojavljanja izpade moralistično, čeprav to ni nikjer izrecno izraženo, vsakič je jasen le protagonistov gnev. Ko ga na neki šoli gostijo kot striparja, dijake zanima, ali mu poklic prinaša bogastvo. Jezen je, ko potniki na vlaku strmijo v napravice, ko sam skozi okno občuduje naravo, in na živce mu gre plehkost pogovora med najstnicami. Z ženo si deli posplošeno razočaranje nad nezanimanjem za umetnost in zaskrbljenost za interese mladine, ki da jo je treba ščititi in usmerjati h kontemplaciji in refleksiji, kot da ne bi šlo za posledico neke večje sistemske sprevrženosti, pred katero tudi sami bežijo, kakor pač vedo in znajo.

Matija Krumpak: Za blagor sistema

12. 12. 2022

Piše: Andrej Lutman Bereta: Maja Moll in Aleksander Golja Za uvod do pesniške zbirke Za blagor sistema je treba navesti kar nekaj tehnikalij. Pesnik Matija Krumpak, študente primerjalne književnosti na Filozofski fakulteti v Ljubljani, je predstavljen tudi s povedjo: „Posebnih literarnih nagrad nima, ker je mnenja, da si jih ne zasluži.“ Dejan Koban v spremnem besedilcu k zbirki piše: „Poezija, ki sem ji priča, je težka, precej kompleksna.“ In dopolnjuje oziroma pojasnjuje: „Kot bralec moram poznati zgodovino naše dežele, malce politike, malce črne kronike, malce popkulture.“ Vse navedene tehnikalije so nujne, da vsaj do neke mere prodremo do prvih zapisov v zbirki, a sporočilnosti še ne predrejo. Pot do sporočilnosti ovira, če že ne ustavlja, nekakšno kazalo oziroma seznam besedil, kjer je kar nekaj besed prečrtanih, dopolnjenih s številkami, ki naj bi bile vezane na nekakšne cikle, zbirke v zametku, na že odposlane pesmi oziroma na tista besedila, ki so morda pesmi. Zadeva torej ni samo kompleksna, temveč tudi zakomplicirana. Toda, pozor: naslov zbirke je Za blagor sistema. V zadnjem delu knjižice, ki je naslovljen prav s tem tremi besedami, se skriva vrstica: „Ne najdem svojih besed.“ Pesnik oziroma izpisovalec je v zagati, sistem, ki mu je sledil, ga je pustil na cedilu. Ob vsem izpostavljenem obstaja splošno sprejet vzorec, da naj določenih sklopov besed ne bi jemali iz celotne pomenske zgradbe. A pesnik oziroma izgubljenec v sistemu počne prav to: v kompleksnosti in zakompliciranosti besedno-pomenskega sistema se ne znajde, nima smeri, pa poskuša z grmadenjem smislov določiti vsaj osnovne parametre pesmi. V predzadnjem knjižnem sklopu se pojavljajo vrstice: „In če utihnem, se spet zbudim. / Del strukture. / Nemarno neresen. / A živ.“ Vsi navedki služijo novemu, vzpostavljajočemu se sistemu. Na takšen način pesnik gradi svoj sistem, ki mu dopušča stalno podiranje, razdiranje in množico primerljivih permutacij pesniških vrstic in besed. Ob tem izraža pokornost, kar ponižnost do sistema, saj mu omogoča, da lahko vzpostavi ustaljeni kod, ustaljeno sintakso, ki mu da vsaj upanje, da bo razumljen. Izpisovalec ve, da mora pesmi razumeti urednik njegovih še neobjavljenih pesmi, da jih mora razumeti pisec spremnega besedila in – ne nazadnje – da naj bi jih razumelo tudi bralstvo. A tu se zalomi. Zalomi se namreč že pri izpisovalcu samem, saj vedno znova preverja pomene, vedno znova prebira in razbira smisle lastnih besedil, znova in znova razvršča in urednikuje sam sebi. Res, ni mu lahko. Nekako na sredi zbirke piše: „Umetnost škoduje. / Umetelnost dovoli. / Biti ustvarjen za škripanje.“ Poleg skrajno lingvističnih tavtologizmov se v zbirki najde tudi nekaj osrednjih pesniških tem. Ena od teh je ljubezen: „Sedela je na postaji. / Dol je slonela, dremala. / Kdo pa je še danes trezen?“ Ena od tem, s katerimi se spoprijema izgubljenec v sistemu, je zgodovina književnosti. Z njo opravi takole: „Kako naj primerjam Ime rože in Krst pri Savici? / Oboje je uporabno kot rizla. / Ostalo je postransko.“ Obstaja zamisel, da je popoln sistem tisti, ki ne izloča, ki ne dopušča izjem, sistem brez podsistemov, sistem sistema. Pred prebiranjem zapisov, ki so lahko tudi pesmi, je nujno naslednje napotilo: ne se ustrašiti vehementnih prijemov pesnika! Sistem je pripravljen.

4 min

Piše: Andrej Lutman Bereta: Maja Moll in Aleksander Golja Za uvod do pesniške zbirke Za blagor sistema je treba navesti kar nekaj tehnikalij. Pesnik Matija Krumpak, študente primerjalne književnosti na Filozofski fakulteti v Ljubljani, je predstavljen tudi s povedjo: „Posebnih literarnih nagrad nima, ker je mnenja, da si jih ne zasluži.“ Dejan Koban v spremnem besedilcu k zbirki piše: „Poezija, ki sem ji priča, je težka, precej kompleksna.“ In dopolnjuje oziroma pojasnjuje: „Kot bralec moram poznati zgodovino naše dežele, malce politike, malce črne kronike, malce popkulture.“ Vse navedene tehnikalije so nujne, da vsaj do neke mere prodremo do prvih zapisov v zbirki, a sporočilnosti še ne predrejo. Pot do sporočilnosti ovira, če že ne ustavlja, nekakšno kazalo oziroma seznam besedil, kjer je kar nekaj besed prečrtanih, dopolnjenih s številkami, ki naj bi bile vezane na nekakšne cikle, zbirke v zametku, na že odposlane pesmi oziroma na tista besedila, ki so morda pesmi. Zadeva torej ni samo kompleksna, temveč tudi zakomplicirana. Toda, pozor: naslov zbirke je Za blagor sistema. V zadnjem delu knjižice, ki je naslovljen prav s tem tremi besedami, se skriva vrstica: „Ne najdem svojih besed.“ Pesnik oziroma izpisovalec je v zagati, sistem, ki mu je sledil, ga je pustil na cedilu. Ob vsem izpostavljenem obstaja splošno sprejet vzorec, da naj določenih sklopov besed ne bi jemali iz celotne pomenske zgradbe. A pesnik oziroma izgubljenec v sistemu počne prav to: v kompleksnosti in zakompliciranosti besedno-pomenskega sistema se ne znajde, nima smeri, pa poskuša z grmadenjem smislov določiti vsaj osnovne parametre pesmi. V predzadnjem knjižnem sklopu se pojavljajo vrstice: „In če utihnem, se spet zbudim. / Del strukture. / Nemarno neresen. / A živ.“ Vsi navedki služijo novemu, vzpostavljajočemu se sistemu. Na takšen način pesnik gradi svoj sistem, ki mu dopušča stalno podiranje, razdiranje in množico primerljivih permutacij pesniških vrstic in besed. Ob tem izraža pokornost, kar ponižnost do sistema, saj mu omogoča, da lahko vzpostavi ustaljeni kod, ustaljeno sintakso, ki mu da vsaj upanje, da bo razumljen. Izpisovalec ve, da mora pesmi razumeti urednik njegovih še neobjavljenih pesmi, da jih mora razumeti pisec spremnega besedila in – ne nazadnje – da naj bi jih razumelo tudi bralstvo. A tu se zalomi. Zalomi se namreč že pri izpisovalcu samem, saj vedno znova preverja pomene, vedno znova prebira in razbira smisle lastnih besedil, znova in znova razvršča in urednikuje sam sebi. Res, ni mu lahko. Nekako na sredi zbirke piše: „Umetnost škoduje. / Umetelnost dovoli. / Biti ustvarjen za škripanje.“ Poleg skrajno lingvističnih tavtologizmov se v zbirki najde tudi nekaj osrednjih pesniških tem. Ena od teh je ljubezen: „Sedela je na postaji. / Dol je slonela, dremala. / Kdo pa je še danes trezen?“ Ena od tem, s katerimi se spoprijema izgubljenec v sistemu, je zgodovina književnosti. Z njo opravi takole: „Kako naj primerjam Ime rože in Krst pri Savici? / Oboje je uporabno kot rizla. / Ostalo je postransko.“ Obstaja zamisel, da je popoln sistem tisti, ki ne izloča, ki ne dopušča izjem, sistem brez podsistemov, sistem sistema. Pred prebiranjem zapisov, ki so lahko tudi pesmi, je nujno naslednje napotilo: ne se ustrašiti vehementnih prijemov pesnika! Sistem je pripravljen.

Gregor von Rezzori: Spomini antisemita

12. 12. 2022

Piše: Ana Lorger Bere: Lidija Hartman Roman s pomenljivim naslovom Spomini antisemita je v petih delih zgoščena pripoved nemško govorečega pisatelja Gregorja von Rezzorija, rojenega v nekdanji provinci evropskega jugovzhoda, Bukovini. S pridihom avtobiografskih elementov se romaneskno dogajanje, ki ga opazujemo skozi oči prvoosebnega junaka Arnulfa, zgošča prav na tem heterogenem in kulturno pluralnem območju. Bukovina je pred prvo svetovno vojno spadala pod Avstro-Ogrsko, z razpadom monarhije pa se je regija razdelila in je zdaj delno v Ukrajini in delno v Romuniji. Območje, kamor je bil kot avstro-ogrski uradnik premeščen protagonistov oče in kjer je prvoosebni pripovedovalec Arnulf preživljal svoje otroštvo, je sodilo v romunski del. Te geografsko historične opredelitve romanesknega kronotopa so izjemno pomembne za razumevanje notranjih prepričanj, predsodkov in delovanj protagonista, čigar identiteta je kljub avstrijskemu poreklu izjemno hibridna. Območje, kjer so se vse do prve svetovne vojne mešale judovska, romunska, ukrajinska, avstrijska, poljska in madžarska kultura, je vsekakor vplivalo tudi na identitetno pluralno in neulovljivo Arnulfovo osebnost. Sosledje petih poglavij, ki so razen zadnjega vsa pripovedovana iz prvoosebne perspektive, je v romanu namreč nemogoče opredeliti kot razvoj protagonistove osebnosti. Pripoved, ki se sicer odvija linearno kronološko, od otroštva prek mladosti vse do starosti, deluje kot sosledje kratkih zgodb ali nepovezanih dogodkov ter nas tako sooča s pripovedovalčevo notranjo razpršenostjo. Ta se kaže tudi v protagonistovih kontradikcijah, kjer so prepričanja, razmisleki in ideje le redkokdaj skladni z njegovimi dejanji. A v zgodbi smo priča tudi nasprotnemu procesu: praksa Arnulfovega vsakdana junaka ne sooča z njegovimi predsodki in prepričanji niti jih ne briše. Glavni junak daje vtis nezmožnosti refleksije lastnih dejanj in nezmožnosti kritike lastnih notranjih prepričanj. Arnulf se prav zaradi svojega nezanesljivega sebstva v romanu znajde kot kulturni posrednik, kot prevajalec raznoraznih identitet, ki prečijo njegovo življenje. Njegova drža do sveta zasije kot apolitična, saj vzpon nacizma in njegove posledice zgolj opazuje in vanje nikoli ne poseže. Nasprotni pol te radikalne Arnulfove politične nedejavnosti pomeni njegov intimni svet. Na subjektivni ravni namreč predsodke presega s čustvi, kot sta prijateljstvo in ljubezen. Apolitični protagonist paradoksalno v svoje življenje prepušča vse, kar je njemu razumljeno kot drugo, pa naj bo to judovski otroški prijatelj, Romkinja ali judovska vdova. Z zavestjo o tem, da je »preteklost vedno kot nekakšna pravljična, bajeslovna dežela«, Arnulf sicer ostaja skeptičen do nacističnega vračanja k nacionalnim mitom in koreninam, vendar pa lahko skozi protagonistovo inertnost razbiramo tudi avtorjevo kritiko tovrstnega nedelovanja v svetu. Poleg politično socialnega ozadja je namreč množica nedejavnih posameznikov omogočila, da je do holokavsta sploh prišlo. Gregor von Rezzori seveda v romanu ne moralizira, s slogovno izčiščenim jezikom svet predvsem opisuje in dogajanje popisuje. Prav opisnost mu omogoča tudi slikanje notranje in zunanje mnogoterosti. Ta je namreč povezana s protagonistovim nenehnim iskanjem resnice, za katero v zadnjem poglavju, napisanem v tretji osebi, ugotovi, da je njen smisel prav v njenem nenehnem iznajdevanju. S tem povezuje tudi lastno konstrukcijo jaza, kjer bi prav notranja kulturna hibridnost lahko delovala proti enomiselnosti nacističnega sistema. Roman tako na slogovni kot vsebinski ravni ostaja alegorija odpovedi moči, s katero bi bil človek zmožen delovati protisistemsko in poseči v krivice okoli sebe. V to bi Arnulf lahko posegel prav s svojo kulturno diverziteto. A ker je protagonist ne prepozna kot moč, v spominjanju na svojo preteklost in morda v spominu drugih ljudi ob koncu romana še vedno ostaja antisemit.

4 min

Piše: Ana Lorger Bere: Lidija Hartman Roman s pomenljivim naslovom Spomini antisemita je v petih delih zgoščena pripoved nemško govorečega pisatelja Gregorja von Rezzorija, rojenega v nekdanji provinci evropskega jugovzhoda, Bukovini. S pridihom avtobiografskih elementov se romaneskno dogajanje, ki ga opazujemo skozi oči prvoosebnega junaka Arnulfa, zgošča prav na tem heterogenem in kulturno pluralnem območju. Bukovina je pred prvo svetovno vojno spadala pod Avstro-Ogrsko, z razpadom monarhije pa se je regija razdelila in je zdaj delno v Ukrajini in delno v Romuniji. Območje, kamor je bil kot avstro-ogrski uradnik premeščen protagonistov oče in kjer je prvoosebni pripovedovalec Arnulf preživljal svoje otroštvo, je sodilo v romunski del. Te geografsko historične opredelitve romanesknega kronotopa so izjemno pomembne za razumevanje notranjih prepričanj, predsodkov in delovanj protagonista, čigar identiteta je kljub avstrijskemu poreklu izjemno hibridna. Območje, kjer so se vse do prve svetovne vojne mešale judovska, romunska, ukrajinska, avstrijska, poljska in madžarska kultura, je vsekakor vplivalo tudi na identitetno pluralno in neulovljivo Arnulfovo osebnost. Sosledje petih poglavij, ki so razen zadnjega vsa pripovedovana iz prvoosebne perspektive, je v romanu namreč nemogoče opredeliti kot razvoj protagonistove osebnosti. Pripoved, ki se sicer odvija linearno kronološko, od otroštva prek mladosti vse do starosti, deluje kot sosledje kratkih zgodb ali nepovezanih dogodkov ter nas tako sooča s pripovedovalčevo notranjo razpršenostjo. Ta se kaže tudi v protagonistovih kontradikcijah, kjer so prepričanja, razmisleki in ideje le redkokdaj skladni z njegovimi dejanji. A v zgodbi smo priča tudi nasprotnemu procesu: praksa Arnulfovega vsakdana junaka ne sooča z njegovimi predsodki in prepričanji niti jih ne briše. Glavni junak daje vtis nezmožnosti refleksije lastnih dejanj in nezmožnosti kritike lastnih notranjih prepričanj. Arnulf se prav zaradi svojega nezanesljivega sebstva v romanu znajde kot kulturni posrednik, kot prevajalec raznoraznih identitet, ki prečijo njegovo življenje. Njegova drža do sveta zasije kot apolitična, saj vzpon nacizma in njegove posledice zgolj opazuje in vanje nikoli ne poseže. Nasprotni pol te radikalne Arnulfove politične nedejavnosti pomeni njegov intimni svet. Na subjektivni ravni namreč predsodke presega s čustvi, kot sta prijateljstvo in ljubezen. Apolitični protagonist paradoksalno v svoje življenje prepušča vse, kar je njemu razumljeno kot drugo, pa naj bo to judovski otroški prijatelj, Romkinja ali judovska vdova. Z zavestjo o tem, da je »preteklost vedno kot nekakšna pravljična, bajeslovna dežela«, Arnulf sicer ostaja skeptičen do nacističnega vračanja k nacionalnim mitom in koreninam, vendar pa lahko skozi protagonistovo inertnost razbiramo tudi avtorjevo kritiko tovrstnega nedelovanja v svetu. Poleg politično socialnega ozadja je namreč množica nedejavnih posameznikov omogočila, da je do holokavsta sploh prišlo. Gregor von Rezzori seveda v romanu ne moralizira, s slogovno izčiščenim jezikom svet predvsem opisuje in dogajanje popisuje. Prav opisnost mu omogoča tudi slikanje notranje in zunanje mnogoterosti. Ta je namreč povezana s protagonistovim nenehnim iskanjem resnice, za katero v zadnjem poglavju, napisanem v tretji osebi, ugotovi, da je njen smisel prav v njenem nenehnem iznajdevanju. S tem povezuje tudi lastno konstrukcijo jaza, kjer bi prav notranja kulturna hibridnost lahko delovala proti enomiselnosti nacističnega sistema. Roman tako na slogovni kot vsebinski ravni ostaja alegorija odpovedi moči, s katero bi bil človek zmožen delovati protisistemsko in poseči v krivice okoli sebe. V to bi Arnulf lahko posegel prav s svojo kulturno diverziteto. A ker je protagonist ne prepozna kot moč, v spominjanju na svojo preteklost in morda v spominu drugih ljudi ob koncu romana še vedno ostaja antisemit.

Miklavž Komelj, Irene Mislej: Zagledal sem se sredi dveh ozvezdij

12. 12. 2022

Piše: Iztok Ilich Bere: Aleksander Golja Miklavž Komelj, z Irene Mislej soavtor monografije Zagledal sem se sredi dveh ozvezdij, je v prvem delu najprej ustvaril svojevrsten portret vsestranskega umetnika Vena Pilona. Opira se na drugo izdajo njegove avtobiografije Na robu, skoraj dvakrat obsežnejšo od prve, ki je cenzurirana izšla leta 1965. Z veščim povezovanjem drobcev iz izjav in člankov ter odlomkov iz zapisov njegovih sodobnikov, znancev in raziskovalcev njegovega dela ter svojih sodb je sestavil novo, še popolnejšo podobo mojstra različnih slikarskih tehnik in fotografije pa tudi pesnika in esejista. Takšna je že na začetku slikarjeva ocena lastnega dela v pismu Francetu Mesesnelu: »Zavedam se svojega skromnega formata in si ne domišljam, da klatim zvezde; sem le en izmed naštetih, ki so dvomili nad edino zveličavnostjo gotovih -izmov in se zato mučijo sami s seboj,« je zapisal. Sledi ugotovitev Jožeta Snoja v katalogu retrospektivne razstave pred dvajsetimi leti, da »Veno Pilon ni nikoli dolgo zdržal pri eni stvari. Ko se je v njej izživel, se je brž oprijel druge, in prav nič se ni žalostil ob prerani izgubi prve in druge in tretje in tako naprej, saj ga je še isti hip obvladala naslednja.« V nadaljevanju tudi Komelj opozarja na Pilonova razmišljanja o svojem slikarstvu in njegovih zelo različnih fazah, ki so v marsikom vzbudile dvom, ali je vsa ta dela ustvaril isti človek, in katera njegova podoba je prava. Ponuja umetnikov odgovor: »Vsaka je resnična v svoji dobi, vse se pa medsebojno vežejo in spopolnjujejo v kontrastno sliko.« In pripominja, da je »dualizem« imanentno navzoč tudi v temeljni stilni napetosti tistih Pilonovih del, ki jih umetnostni zgodovinarji umeščajo med ekspresionizem in novo stvarnost. Pilonov nemir je rasel tudi iz razpetosti med Parizom in rodno Ajdovščino pred drugo vojno in po njej, o čemer med drugim priča obsežna korespondenca s Cirilom Kosmačem, Borisom Pahorjem in drugimi sodobniki. Dramatičnost dogajanja slikovito ponazarja stanje po vrnitvi januarja 1949 k družini v Pariz, kjer so ga aretirali in mu grozili z izgonom, potem ko je, po Komeljevih besedah »iz Francije odšel italijanski državljan, vrnil se je jugoslovanski iz komunistične dežele, prav takrat vpletene v resno mednarodno krizo informbiroja.« Irene Mislej, dolgoletna ravnateljica po umetniku imenovane galerije v Ajdovščini in izvrstna poznavalka njegove snovne in duhovne zapuščine. v eseju Življenjska in umetniška pot Vena Pilona osvetljuje tudi manj znana dejstva o umetnikovemu rodu, predvsem o očetu Menigu, ter o vplivu soproge Anne Marie, »trdne opore zaletavemu soprogu,« kot jo je označila. Predvsem z njeno pomočjo se je Pilon izvil iz hudih finančnih težav in si uredil atelje in hkrati družinski dom sredi boemskega Montparnassa. Avtorica sledi umetniku do smrti in v posebnem poglavju predstavlja še njegovo publicistično delo. »Z zgovorno besedo obdarjeni Pilon,« piše, je v različnih časih objavil več krajših zapisov, »v glavnem nastalih iz lastnih opazovanj in izkušenj«. To sta po koncu prve vojne nastala zapisa o umetnosti in umetniški vzgoji pri boljševikih, nato pa poročila o dogajanju na področju likovne umetnosti v Italiji, kakor ga je doživljal kot primorski Slovenec. V Ljubljano se je oglašal tudi iz Pariza. V knjigi je Veno Pilon obširneje kot kdaj prej predstavljen tudi kot pesnik in prevajalec. Sam je leta 1953 zapisal, da »že dve leti boleha na hudi nalezljivi bolezni rimanja, ki jo je dobil v kontaktu s Pegazom«. Miklavž Komelj razkriva, da ni šlo za le občasno, obrobno izpovedovanje v verzih. Da je pomenilo več, po svoje opozarja tudi naslov knjige – prvi verz pesmi z enakim naslovom: Zagledal sem se sredi dveh ozvezdij. V tem poglavju so objavljene doslej večinoma le ožjemu krogu znane Pilonove pesmi v slovenščini iz let po drugi vojni kot tudi v rokopisu ohranjene, v francoščini nastale pesmi. Te so skupaj s komentarji natisnjene v izvirniku in slovenskem prevodu Miklavža Komelja. Besedila spremljajo celostranske reprodukcije Pilonovih pomembnejših olj ter številnih skic, risb, fotografij, ilustracij in drugih stvaritev v manjšem formatu. Pozornejši bralec bo našel obilico pomembnih informacij tudi v številnih opombah in napotilih na dodatne vire.

5 min

Piše: Iztok Ilich Bere: Aleksander Golja Miklavž Komelj, z Irene Mislej soavtor monografije Zagledal sem se sredi dveh ozvezdij, je v prvem delu najprej ustvaril svojevrsten portret vsestranskega umetnika Vena Pilona. Opira se na drugo izdajo njegove avtobiografije Na robu, skoraj dvakrat obsežnejšo od prve, ki je cenzurirana izšla leta 1965. Z veščim povezovanjem drobcev iz izjav in člankov ter odlomkov iz zapisov njegovih sodobnikov, znancev in raziskovalcev njegovega dela ter svojih sodb je sestavil novo, še popolnejšo podobo mojstra različnih slikarskih tehnik in fotografije pa tudi pesnika in esejista. Takšna je že na začetku slikarjeva ocena lastnega dela v pismu Francetu Mesesnelu: »Zavedam se svojega skromnega formata in si ne domišljam, da klatim zvezde; sem le en izmed naštetih, ki so dvomili nad edino zveličavnostjo gotovih -izmov in se zato mučijo sami s seboj,« je zapisal. Sledi ugotovitev Jožeta Snoja v katalogu retrospektivne razstave pred dvajsetimi leti, da »Veno Pilon ni nikoli dolgo zdržal pri eni stvari. Ko se je v njej izživel, se je brž oprijel druge, in prav nič se ni žalostil ob prerani izgubi prve in druge in tretje in tako naprej, saj ga je še isti hip obvladala naslednja.« V nadaljevanju tudi Komelj opozarja na Pilonova razmišljanja o svojem slikarstvu in njegovih zelo različnih fazah, ki so v marsikom vzbudile dvom, ali je vsa ta dela ustvaril isti človek, in katera njegova podoba je prava. Ponuja umetnikov odgovor: »Vsaka je resnična v svoji dobi, vse se pa medsebojno vežejo in spopolnjujejo v kontrastno sliko.« In pripominja, da je »dualizem« imanentno navzoč tudi v temeljni stilni napetosti tistih Pilonovih del, ki jih umetnostni zgodovinarji umeščajo med ekspresionizem in novo stvarnost. Pilonov nemir je rasel tudi iz razpetosti med Parizom in rodno Ajdovščino pred drugo vojno in po njej, o čemer med drugim priča obsežna korespondenca s Cirilom Kosmačem, Borisom Pahorjem in drugimi sodobniki. Dramatičnost dogajanja slikovito ponazarja stanje po vrnitvi januarja 1949 k družini v Pariz, kjer so ga aretirali in mu grozili z izgonom, potem ko je, po Komeljevih besedah »iz Francije odšel italijanski državljan, vrnil se je jugoslovanski iz komunistične dežele, prav takrat vpletene v resno mednarodno krizo informbiroja.« Irene Mislej, dolgoletna ravnateljica po umetniku imenovane galerije v Ajdovščini in izvrstna poznavalka njegove snovne in duhovne zapuščine. v eseju Življenjska in umetniška pot Vena Pilona osvetljuje tudi manj znana dejstva o umetnikovemu rodu, predvsem o očetu Menigu, ter o vplivu soproge Anne Marie, »trdne opore zaletavemu soprogu,« kot jo je označila. Predvsem z njeno pomočjo se je Pilon izvil iz hudih finančnih težav in si uredil atelje in hkrati družinski dom sredi boemskega Montparnassa. Avtorica sledi umetniku do smrti in v posebnem poglavju predstavlja še njegovo publicistično delo. »Z zgovorno besedo obdarjeni Pilon,« piše, je v različnih časih objavil več krajših zapisov, »v glavnem nastalih iz lastnih opazovanj in izkušenj«. To sta po koncu prve vojne nastala zapisa o umetnosti in umetniški vzgoji pri boljševikih, nato pa poročila o dogajanju na področju likovne umetnosti v Italiji, kakor ga je doživljal kot primorski Slovenec. V Ljubljano se je oglašal tudi iz Pariza. V knjigi je Veno Pilon obširneje kot kdaj prej predstavljen tudi kot pesnik in prevajalec. Sam je leta 1953 zapisal, da »že dve leti boleha na hudi nalezljivi bolezni rimanja, ki jo je dobil v kontaktu s Pegazom«. Miklavž Komelj razkriva, da ni šlo za le občasno, obrobno izpovedovanje v verzih. Da je pomenilo več, po svoje opozarja tudi naslov knjige – prvi verz pesmi z enakim naslovom: Zagledal sem se sredi dveh ozvezdij. V tem poglavju so objavljene doslej večinoma le ožjemu krogu znane Pilonove pesmi v slovenščini iz let po drugi vojni kot tudi v rokopisu ohranjene, v francoščini nastale pesmi. Te so skupaj s komentarji natisnjene v izvirniku in slovenskem prevodu Miklavža Komelja. Besedila spremljajo celostranske reprodukcije Pilonovih pomembnejših olj ter številnih skic, risb, fotografij, ilustracij in drugih stvaritev v manjšem formatu. Pozornejši bralec bo našel obilico pomembnih informacij tudi v številnih opombah in napotilih na dodatne vire.

Tone Partljič: Strnišča

12. 12. 2022

Piše: Marica Škorjanec Kosterca Bere: Aleksander Golja »Zelo pa so me vedno prizadele pripovedi in zgodbe o usodi otrok med vojnami,« je pisatelj Tone Partljič zapisal o svojih zgodbah v knjigi Strnišča. Tudi sam je najzgodnejše otroštvo preživel med drugo svetovno vojno. Ko se je končala, je imel komaj pet let. Zbirki devetih črtic iz življenja majhnih in večjih otrok med vojnami, bi najraje dodal podnaslov Da se ne pozabi. Prva zgodba Čudež pri Fradlovih 1917 je postavljena v slovensko Istro v zadnji zimi pred koncem vojne. Poleg burje, mraza in odmevov z bližnje soške fronte sta v skromni družini Matije Fradla vladali odtujenost in tesnoba, saj je hči pred očetom prikrivala nosečnost in na skrivaj rodila v seniku. V času svetovnega klanja se v družini vendarle uresniči čudež rojstva. Božič 1944 je osebni spomin na hudo zimo in skromno praznovanje božiča, ki ga je mati pripravila svojim trem otrokom v revni koči, kjer je družina živela odrezana od sveta, z mislimi na očeta. Nelagodje in mraz, toplota malega gašperčka in materina toplina vejejo iz pisateljevega spomina s prepričljivo, kot pravkar doživeto resničnostjo. A vojna se končuje, bližajo se Rdeča armada in drugi osvoboditelji, Nemci se umikajo. S slikovitim opisom močvirnatih krajev in velikega ribnika blizu Pesnice se začenja zgodba Brata in pilotova roka. Od otroškega lova na koreslje se dogajanje stopnjuje v tragičen dogodek: mladi ameriški pilot leta strmoglavi in umre. Njegovo odtrgano roko najdeta fanta in si prilastita pilotovi uri, roko pa odvržeta. Njuna nadaljnja življenjska zgodba je vsakdanja: vajeniška šola in nogomet, uri sta čez sedem let prodala in si kupila nogometno žogo. Oba odideta na delo v Nemčijo in kot usodna vzporednica pilotove smrti sledi tragičen konec. Deček Marjan in mama v Bački je zgodba o nasilju nad devetletnim otrokom, ki ga iz prekmurske vasi »rešijo« pred madžarskim taboriščem, kjer sta bila zaprta oče in mati, in ga s pomočjo Rdečega križa dodelijo v rejo zapitemu Miju in njegovi surovi ženi na veleposestvo v Bački. Gospodarica nalaga dečku pretežka dela, mu grozi, da ga bo ubila in ga pretepa za vsako malenkost. Več zgodb se dogaja v prelomnem času, ob koncu druge svetovne vojne, spomladi 1945. Ali ste videli Kolomana Giderja, sta ruske vojake, ki so vkorakali v Prekmurje, spraševala otroka pogrešanega očeta, papeka, Tudi njegova žena je še v domu za ostarele skoraj verjela, da se bo nekoč res vrnil. Črtica Koprenasti laski na nebu obuja zgodovinski spomin na zločin ob zlomu nemškega rajha in koncu blodenj o večvrednosti arijske rase, ki je skušala iztrebiti manjvredne Jude, Slovane, Cigane. Mnogim se je v spomin zasidralo dejanje Magde Goebbels, ki je svoje otroke, stare od štiri do trinajst let, najprej omamila, zatem pa zastrupila s cianidom. Starejša turistka iz Nemčije se v pogovoru s pisateljem ob pogledu na dolge zlate pramene oblakov spominja zlatolasih Magdinih hčera, ki ne morejo razumeti, kaj se je zgodilo z njimi, in zakaj so morale umreti. Doroteja je življenjska zgodba ene izmed »ukradenih« otrok, ki so jih med vojno posvojile nemške družine. Materni jezik je pozabila in po vrnitvi v tujo ji domovino je umolknila. Avtor nastopa delno kot vsevedni pripovedovalec in natančno, nekoliko ironično predstavi lik učitelja Fonzeka in njegovo vlogo pri repatriaciji. O dekličinih travmah pripoveduje tudi njena teta Katarina, pisatelj pa se spominja srečanja z njo, ko je kot osemnajstletni učiteljiščnik delal v bolnišnici na otroškem oddelku. Dorotejo je drugič videl v Nemčiji, bila je učiteljica za slovenske delavce na začasnem delu v tujini. Dvopomenski naslov Strnišče je pripoved babice, bice, ki se v starosti, ko se počuti kot požeto strnišče, spominja težke mladosti na Koroškem ob državni meji blizu Globasnice in svojega bivanja v taborišču Sterntal – Strnišče, kjer je bila po vojni po nedolžnem zaprta. Najhujši je bil mlad aktivist, rojen sadist, ki se je nad taboriščniki podlo izživljal. Tam je umrl njen enoletni sin Ožbej, a njegovega groba ni našla. Ob pretresljivi zgodbi se avtor zamisli, saj je spoznal, da so otroci najbolj tragične in nesmiselne žrtve vojne. Zgrožen je ob izjavi nekega novinarja, ki je rekel, da so otroci kolateralna škoda vojnih spopadov na Bližnjem vzhodu. Boško in Admira sta se ljubila kor Romeo in Julija, a njuni starši se niso sovražili kot Montegi in Capoleti. Boško je bil iz srbske družine, Admira pa iz muslimanske, a kljub različni veri jih to pred vojno v Sarajevu ni ločevalo. Bili so prijatelji, veseli njune ljubezni. O njuni ljubezni, smrti in pogrebu pripovedujejo Boškova in Admirina mati, prijateljica Asja in vojak, ki je ponoči pomagal nositi trupli čez Miljacko. Tone Partljič v knjigi Strnišča ob svojih spominih iz otroštva izpoveduje svoje življenjske nazore, odklanja vojno in vse vrste nasilja. Obsoja kopičenje denarja in kapitala v rokah manjšine, verbalno in fizično nasilje in manipuliranje z zgodovinskimi dejstvi. Med zgodbami izstopata Božič 1944 z orisom zimske narave, stiske in negotovosti s trudom skromne matere, da bi otrokom kljub vsemu pričarala božični praznik, in pripoved o bratih, ki sta maja 1945 lovila ribe na pesniškem ribniku in tam ujela svojo usodo. Čeprav so pripovedi realistične, se ponekod spremenijo v lirično izpovednost.

7 min

Piše: Marica Škorjanec Kosterca Bere: Aleksander Golja »Zelo pa so me vedno prizadele pripovedi in zgodbe o usodi otrok med vojnami,« je pisatelj Tone Partljič zapisal o svojih zgodbah v knjigi Strnišča. Tudi sam je najzgodnejše otroštvo preživel med drugo svetovno vojno. Ko se je končala, je imel komaj pet let. Zbirki devetih črtic iz življenja majhnih in večjih otrok med vojnami, bi najraje dodal podnaslov Da se ne pozabi. Prva zgodba Čudež pri Fradlovih 1917 je postavljena v slovensko Istro v zadnji zimi pred koncem vojne. Poleg burje, mraza in odmevov z bližnje soške fronte sta v skromni družini Matije Fradla vladali odtujenost in tesnoba, saj je hči pred očetom prikrivala nosečnost in na skrivaj rodila v seniku. V času svetovnega klanja se v družini vendarle uresniči čudež rojstva. Božič 1944 je osebni spomin na hudo zimo in skromno praznovanje božiča, ki ga je mati pripravila svojim trem otrokom v revni koči, kjer je družina živela odrezana od sveta, z mislimi na očeta. Nelagodje in mraz, toplota malega gašperčka in materina toplina vejejo iz pisateljevega spomina s prepričljivo, kot pravkar doživeto resničnostjo. A vojna se končuje, bližajo se Rdeča armada in drugi osvoboditelji, Nemci se umikajo. S slikovitim opisom močvirnatih krajev in velikega ribnika blizu Pesnice se začenja zgodba Brata in pilotova roka. Od otroškega lova na koreslje se dogajanje stopnjuje v tragičen dogodek: mladi ameriški pilot leta strmoglavi in umre. Njegovo odtrgano roko najdeta fanta in si prilastita pilotovi uri, roko pa odvržeta. Njuna nadaljnja življenjska zgodba je vsakdanja: vajeniška šola in nogomet, uri sta čez sedem let prodala in si kupila nogometno žogo. Oba odideta na delo v Nemčijo in kot usodna vzporednica pilotove smrti sledi tragičen konec. Deček Marjan in mama v Bački je zgodba o nasilju nad devetletnim otrokom, ki ga iz prekmurske vasi »rešijo« pred madžarskim taboriščem, kjer sta bila zaprta oče in mati, in ga s pomočjo Rdečega križa dodelijo v rejo zapitemu Miju in njegovi surovi ženi na veleposestvo v Bački. Gospodarica nalaga dečku pretežka dela, mu grozi, da ga bo ubila in ga pretepa za vsako malenkost. Več zgodb se dogaja v prelomnem času, ob koncu druge svetovne vojne, spomladi 1945. Ali ste videli Kolomana Giderja, sta ruske vojake, ki so vkorakali v Prekmurje, spraševala otroka pogrešanega očeta, papeka, Tudi njegova žena je še v domu za ostarele skoraj verjela, da se bo nekoč res vrnil. Črtica Koprenasti laski na nebu obuja zgodovinski spomin na zločin ob zlomu nemškega rajha in koncu blodenj o večvrednosti arijske rase, ki je skušala iztrebiti manjvredne Jude, Slovane, Cigane. Mnogim se je v spomin zasidralo dejanje Magde Goebbels, ki je svoje otroke, stare od štiri do trinajst let, najprej omamila, zatem pa zastrupila s cianidom. Starejša turistka iz Nemčije se v pogovoru s pisateljem ob pogledu na dolge zlate pramene oblakov spominja zlatolasih Magdinih hčera, ki ne morejo razumeti, kaj se je zgodilo z njimi, in zakaj so morale umreti. Doroteja je življenjska zgodba ene izmed »ukradenih« otrok, ki so jih med vojno posvojile nemške družine. Materni jezik je pozabila in po vrnitvi v tujo ji domovino je umolknila. Avtor nastopa delno kot vsevedni pripovedovalec in natančno, nekoliko ironično predstavi lik učitelja Fonzeka in njegovo vlogo pri repatriaciji. O dekličinih travmah pripoveduje tudi njena teta Katarina, pisatelj pa se spominja srečanja z njo, ko je kot osemnajstletni učiteljiščnik delal v bolnišnici na otroškem oddelku. Dorotejo je drugič videl v Nemčiji, bila je učiteljica za slovenske delavce na začasnem delu v tujini. Dvopomenski naslov Strnišče je pripoved babice, bice, ki se v starosti, ko se počuti kot požeto strnišče, spominja težke mladosti na Koroškem ob državni meji blizu Globasnice in svojega bivanja v taborišču Sterntal – Strnišče, kjer je bila po vojni po nedolžnem zaprta. Najhujši je bil mlad aktivist, rojen sadist, ki se je nad taboriščniki podlo izživljal. Tam je umrl njen enoletni sin Ožbej, a njegovega groba ni našla. Ob pretresljivi zgodbi se avtor zamisli, saj je spoznal, da so otroci najbolj tragične in nesmiselne žrtve vojne. Zgrožen je ob izjavi nekega novinarja, ki je rekel, da so otroci kolateralna škoda vojnih spopadov na Bližnjem vzhodu. Boško in Admira sta se ljubila kor Romeo in Julija, a njuni starši se niso sovražili kot Montegi in Capoleti. Boško je bil iz srbske družine, Admira pa iz muslimanske, a kljub različni veri jih to pred vojno v Sarajevu ni ločevalo. Bili so prijatelji, veseli njune ljubezni. O njuni ljubezni, smrti in pogrebu pripovedujejo Boškova in Admirina mati, prijateljica Asja in vojak, ki je ponoči pomagal nositi trupli čez Miljacko. Tone Partljič v knjigi Strnišča ob svojih spominih iz otroštva izpoveduje svoje življenjske nazore, odklanja vojno in vse vrste nasilja. Obsoja kopičenje denarja in kapitala v rokah manjšine, verbalno in fizično nasilje in manipuliranje z zgodovinskimi dejstvi. Med zgodbami izstopata Božič 1944 z orisom zimske narave, stiske in negotovosti s trudom skromne matere, da bi otrokom kljub vsemu pričarala božični praznik, in pripoved o bratih, ki sta maja 1945 lovila ribe na pesniškem ribniku in tam ujela svojo usodo. Čeprav so pripovedi realistične, se ponekod spremenijo v lirično izpovednost.

Mestno gledališče ljubljansko - John Boynton Priestley: Neznanec

11. 12. 2022

Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno uprizorili Neznanca. Gre za priredbo igre angleškega dramatika Johna Boyntona Priestleyja Inšpektor na obisku; leta 1945 so jo premierno uprizorili v Moskvi, na začetku petdesetih so jo že igrali na odru Mestnega gledališča ljubljanskega. Temeljita priredba in prevod sta delo Barbare Hieng Samobor, ki je tudi režiserka predstave; ta je o tem, zakaj časovna in prostorska sprememba nista bili ovira, povedala: "Osnovni motiv ljudi, ki zaradi privilegiranosti, ki jo po navadi prinaša denar, gazijo po drugih ljudeh – to je zadnja tri stoletja pravzaprav v vseh zgodovinskih legah zelo podobno." Priredba gledališke igre An Inspector Calls, 1945 Psihološki triler Krstna uprizoritev priredbe Premiera: 10. december 2022 Avtorica priredbe in režiserka Barbara Hieng Samobor Dramaturginja Eva Mahkovic Scenograf Darjan Mihajlović Cerar Kostumografka Bjanka Adžić Ursulov Lektorica Maja Cerar Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Nastopajo: Tjaša Železnik, Mojca Funkl, Ana Pavlin, Gal Oblak, Filip Štepec (Agrft), Boris Kerč Foto: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/neznanec/

1 min

Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno uprizorili Neznanca. Gre za priredbo igre angleškega dramatika Johna Boyntona Priestleyja Inšpektor na obisku; leta 1945 so jo premierno uprizorili v Moskvi, na začetku petdesetih so jo že igrali na odru Mestnega gledališča ljubljanskega. Temeljita priredba in prevod sta delo Barbare Hieng Samobor, ki je tudi režiserka predstave; ta je o tem, zakaj časovna in prostorska sprememba nista bili ovira, povedala: "Osnovni motiv ljudi, ki zaradi privilegiranosti, ki jo po navadi prinaša denar, gazijo po drugih ljudeh – to je zadnja tri stoletja pravzaprav v vseh zgodovinskih legah zelo podobno." Priredba gledališke igre An Inspector Calls, 1945 Psihološki triler Krstna uprizoritev priredbe Premiera: 10. december 2022 Avtorica priredbe in režiserka Barbara Hieng Samobor Dramaturginja Eva Mahkovic Scenograf Darjan Mihajlović Cerar Kostumografka Bjanka Adžić Ursulov Lektorica Maja Cerar Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Nastopajo: Tjaša Železnik, Mojca Funkl, Ana Pavlin, Gal Oblak, Filip Štepec (Agrft), Boris Kerč Foto: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/neznanec/

Pina in Pierpaolo

10. 12. 2022

Spomladi je minilo sto let od rojstva Piera Paola Pasolinija, kontroverznega italijanskega pesnika, pisatelja, filmskega režiserja in intelektualca. Manj znano je, da se je njegovo življenje za kratek čas prepletlo z življenjem slovenke violinistke Josipine Kalc, z Opčin pri Trstu, saj sta skupaj preživela čas druge svetovne vojne v mestecu Casarsa v Furlaniji. O njunem srečanju so v Slovenskem stalnem gledališču v Trstu pripravili monodramo z naslovom Pina in Pierpaolo. Premiero si je ogledala Petra Tanko. Ana Obreza, Jaka Andrej Vojevec: Pina in Pierpaolo Režija: Jaka Andrej Vojevec Igra: Tina Gunzek Scenografija in kostumografija: Katarina Zalar foto: Luca Quaia

1 min

Spomladi je minilo sto let od rojstva Piera Paola Pasolinija, kontroverznega italijanskega pesnika, pisatelja, filmskega režiserja in intelektualca. Manj znano je, da se je njegovo življenje za kratek čas prepletlo z življenjem slovenke violinistke Josipine Kalc, z Opčin pri Trstu, saj sta skupaj preživela čas druge svetovne vojne v mestecu Casarsa v Furlaniji. O njunem srečanju so v Slovenskem stalnem gledališču v Trstu pripravili monodramo z naslovom Pina in Pierpaolo. Premiero si je ogledala Petra Tanko. Ana Obreza, Jaka Andrej Vojevec: Pina in Pierpaolo Režija: Jaka Andrej Vojevec Igra: Tina Gunzek Scenografija in kostumografija: Katarina Zalar foto: Luca Quaia

Doba armagedona

9. 12. 2022

Doba armagedona, ki jo kot režiser in scenarist podpisuje James Gray, ni apokaliptični triler, kot bi morda pričakovali, temveč družinska drama, postavljena v leto 1980, ki ga je v ZDA zaznamoval vzpon Ronalda Reagana in njegova izvolitev za predsednika. Naslov Doba armagedona je večplasten. Najbolj očitna je navezava na istoimensko pesem britanske pank zasedbe The Clash, ki se večkrat predvaja v ozadju. Prav tako je povezan z Reaganovo opazko v intervjuju, ki ga mimogrede vidimo na televiziji, da bi sprejemanje homoseksualnosti pomenilo novo Sodomo in Gomoro ter prineslo konec sveta. Hkrati je bil to seveda tudi čas hladne vojne in nenehne grožnje jedrskega konflikta. Čeprav junaki filma tega ne izpostavijo, je iz ozadja dogajanja jasno razviden tudi ta pritisk ter stiska, ki jo prinaša. Glavni junak filma je 12-letni Paul, ki se prvi dan šole spoprijatelji z novim sošolcem Johnnyjem. Paul prihaja iz dobro situirane newyorške judovske družine, medtem ko je Johnny temnopolt, reven in živi s senilno babico. Fanta se zapletata v pobalinstva in pustolovščine, dokler starši Paula ne premestijo v zasebno šolo in mu prepovedo stike z Johnnyjem. Zgodba delno temelji na režiserjevih izkušnjah iz otroštva, kar ne preseneča, saj je prikaz družinske dinamike pristen in neizprosno surov, vključno z materino depresijo in očetovimi nasilnimi vzgojnimi ukrepi. Domače okolje je videti kaotično in je pogosto bolj podobno bitki kot pregovorni družinski harmoniji, pri čemer pa izstopa Paulovo prijateljstvo z dedkom. Tega mojstrsko upodobi Anthony Hopkins, ob njem pa tudi ostala zasedba odlično opravi svoje delo. Ob tem pa Doba armagedona ni samo zgodba o odraščanju bodočega umetnika, kot denimo prihajajoči Fablemanovi Stevena Spielberga, saj ga odlikuje tudi globoka moralna in čustvena tematika. Paulov konflikt s starši in nezmožnost komuniciranja z njima po dedkovi smrti ga privede do odločitve, da bo najbolje, če z Johnnyjem pobegneta od doma. Podvig nameravata financirati z računalnikom, ki ga ukradeta iz Paulove šole, a ju policija takoj ulovi. Ko je soočen z rasističnim kriminalistom, ki sklepa, da je vsega kriv temnopolti fant, Paul zbere pogum za priznanje, a se usoda obrne drugače. Skozi ta končni preobrat in očetov govor o tem, kako je treba ceniti podarjene možnosti rešitve, pa se film naveže na še en armagedon – na holokavst in na krivdo, ki so jo čutili mnogi preživeli. Z večerjami z razširjeno družino je jasno predstavljen razkorak med generacijo, ki je to izkušnjo doživela, odraslimi, ki jo manifestirajo s psihozami, in otroki, ki še ne vedo, kakšne grozote skriva svet. A se učijo. In nekega dne lahko posnamejo film, kot je ta.

3 min

Doba armagedona, ki jo kot režiser in scenarist podpisuje James Gray, ni apokaliptični triler, kot bi morda pričakovali, temveč družinska drama, postavljena v leto 1980, ki ga je v ZDA zaznamoval vzpon Ronalda Reagana in njegova izvolitev za predsednika. Naslov Doba armagedona je večplasten. Najbolj očitna je navezava na istoimensko pesem britanske pank zasedbe The Clash, ki se večkrat predvaja v ozadju. Prav tako je povezan z Reaganovo opazko v intervjuju, ki ga mimogrede vidimo na televiziji, da bi sprejemanje homoseksualnosti pomenilo novo Sodomo in Gomoro ter prineslo konec sveta. Hkrati je bil to seveda tudi čas hladne vojne in nenehne grožnje jedrskega konflikta. Čeprav junaki filma tega ne izpostavijo, je iz ozadja dogajanja jasno razviden tudi ta pritisk ter stiska, ki jo prinaša. Glavni junak filma je 12-letni Paul, ki se prvi dan šole spoprijatelji z novim sošolcem Johnnyjem. Paul prihaja iz dobro situirane newyorške judovske družine, medtem ko je Johnny temnopolt, reven in živi s senilno babico. Fanta se zapletata v pobalinstva in pustolovščine, dokler starši Paula ne premestijo v zasebno šolo in mu prepovedo stike z Johnnyjem. Zgodba delno temelji na režiserjevih izkušnjah iz otroštva, kar ne preseneča, saj je prikaz družinske dinamike pristen in neizprosno surov, vključno z materino depresijo in očetovimi nasilnimi vzgojnimi ukrepi. Domače okolje je videti kaotično in je pogosto bolj podobno bitki kot pregovorni družinski harmoniji, pri čemer pa izstopa Paulovo prijateljstvo z dedkom. Tega mojstrsko upodobi Anthony Hopkins, ob njem pa tudi ostala zasedba odlično opravi svoje delo. Ob tem pa Doba armagedona ni samo zgodba o odraščanju bodočega umetnika, kot denimo prihajajoči Fablemanovi Stevena Spielberga, saj ga odlikuje tudi globoka moralna in čustvena tematika. Paulov konflikt s starši in nezmožnost komuniciranja z njima po dedkovi smrti ga privede do odločitve, da bo najbolje, če z Johnnyjem pobegneta od doma. Podvig nameravata financirati z računalnikom, ki ga ukradeta iz Paulove šole, a ju policija takoj ulovi. Ko je soočen z rasističnim kriminalistom, ki sklepa, da je vsega kriv temnopolti fant, Paul zbere pogum za priznanje, a se usoda obrne drugače. Skozi ta končni preobrat in očetov govor o tem, kako je treba ceniti podarjene možnosti rešitve, pa se film naveže na še en armagedon – na holokavst in na krivdo, ki so jo čutili mnogi preživeli. Z večerjami z razširjeno družino je jasno predstavljen razkorak med generacijo, ki je to izkušnjo doživela, odraslimi, ki jo manifestirajo s psihozami, in otroki, ki še ne vedo, kakšne grozote skriva svet. A se učijo. In nekega dne lahko posnamejo film, kot je ta.

Meni

9. 12. 2022

Filmi, ki parodirajo kulturne in umetniške prakse tako imenovane visoke družbe, so postali stalnica. Performativne in novomedijske umetnosti se ponujajo kot hvaležen filmski material. Kako je šele z visoko kuhinjo in zvezdniškimi chefi, ki se povprečnemu človeku zdijo kot komičen vrhunec dekadence! Prav ta je tema Menija, kulinarične grozljivke Marka Myloda. Poznavalsko oko bo opazilo, da ima dogajanje na platnu strukturo sufijske ali zenovske zgodbe. V obeh praksah imamo duhovne mojstre, ki svoje učence izpostavijo številnim mučnim situacijam, da bi se soočili z lastnimi protislovji in se spopadli s svojim egom. Poleg tega je tu še znani tradicionalni simbol kaznujočega in očiščujočega ognja. Prav tega se loti zvezdniški filmski chef – torej tudi v prevodu Mojster – Slowak, ki na otok povabi različne predstavnike elit: filmske zvezdnike, priznane kuharske kritike, vzpenjajoče se in upokojene podjetnike, po naključju pa se tam znajde tudi poklicna spremljevalka. Slowak pripravlja veliko pojedino, najboljšo večerjo vseh časov. Elitne pogostitve so seveda tudi performansi, protagonist pa se odloči, da bo svojega pretiral do konca tako, da bodo vsi kaznovani za svoje grehe, vključno z njim. Kot je v duhovnih pripovedih v navadi, pa posebno, navidez paradoksalno pozitivno vlogo odigra prostitutka. Film se začne spogledovati z repertoarjem žanrov in njihovih trikov, z grozljivkami, trilerjem in akcijo, vendar gre za svojevrstno povzemanje, filmsko metafikcijo. Grozo vedno spremlja parodična grotesknost, kot bi bila tudi nanašalnost izraz samokritike, izčrpanosti filma kot umetnosti in njenega kulta. Vendar gre tu bolj za poigravanje in spogledovanje s takšno samokritiko kot za izrazito držo. Menu lahko gledamo kot alegorijo krize umetnosti in umetnika samega. Hlepenje po priznanju in slavi vodi v mizerijo; lastno delo je fetišizirano, želja pa je neskončna in se zato ne more uresničiti. Tako kot kuharstvo lahko iz hrane naredi kult, tudi kulturna produkcija iz umetnosti naredi kult, s čimer ji odvzame pomen. Namesto razsvetljevanja nastopi samonanašalni elitizem, želja po izražanju postane želja po sprejetosti. Istočasno pa je, kot nam film namigne, prav umetnost tista, ki lahko najde izhod iz lastne zagate. Navsezadnje je tudi Meni umetniško delo, ki to počne. Meni je zelo posrečen in pomenljiv komentar opisanega stanja. Morda je njegov edini problem to, da neprestano gradi suspenz, ki ga ne more docela uresničiti. Pri uporabi žanrskih tehnik in satiričnem spogledovanju z B-produkcijo naredi kakšen korak preveč in se zaplete, šala se vrne kot bumerang v počasnejšem letu. Kljub temu pa gre za enega najbolj relevantnih filmov leta.

22 min

Filmi, ki parodirajo kulturne in umetniške prakse tako imenovane visoke družbe, so postali stalnica. Performativne in novomedijske umetnosti se ponujajo kot hvaležen filmski material. Kako je šele z visoko kuhinjo in zvezdniškimi chefi, ki se povprečnemu človeku zdijo kot komičen vrhunec dekadence! Prav ta je tema Menija, kulinarične grozljivke Marka Myloda. Poznavalsko oko bo opazilo, da ima dogajanje na platnu strukturo sufijske ali zenovske zgodbe. V obeh praksah imamo duhovne mojstre, ki svoje učence izpostavijo številnim mučnim situacijam, da bi se soočili z lastnimi protislovji in se spopadli s svojim egom. Poleg tega je tu še znani tradicionalni simbol kaznujočega in očiščujočega ognja. Prav tega se loti zvezdniški filmski chef – torej tudi v prevodu Mojster – Slowak, ki na otok povabi različne predstavnike elit: filmske zvezdnike, priznane kuharske kritike, vzpenjajoče se in upokojene podjetnike, po naključju pa se tam znajde tudi poklicna spremljevalka. Slowak pripravlja veliko pojedino, najboljšo večerjo vseh časov. Elitne pogostitve so seveda tudi performansi, protagonist pa se odloči, da bo svojega pretiral do konca tako, da bodo vsi kaznovani za svoje grehe, vključno z njim. Kot je v duhovnih pripovedih v navadi, pa posebno, navidez paradoksalno pozitivno vlogo odigra prostitutka. Film se začne spogledovati z repertoarjem žanrov in njihovih trikov, z grozljivkami, trilerjem in akcijo, vendar gre za svojevrstno povzemanje, filmsko metafikcijo. Grozo vedno spremlja parodična grotesknost, kot bi bila tudi nanašalnost izraz samokritike, izčrpanosti filma kot umetnosti in njenega kulta. Vendar gre tu bolj za poigravanje in spogledovanje s takšno samokritiko kot za izrazito držo. Menu lahko gledamo kot alegorijo krize umetnosti in umetnika samega. Hlepenje po priznanju in slavi vodi v mizerijo; lastno delo je fetišizirano, želja pa je neskončna in se zato ne more uresničiti. Tako kot kuharstvo lahko iz hrane naredi kult, tudi kulturna produkcija iz umetnosti naredi kult, s čimer ji odvzame pomen. Namesto razsvetljevanja nastopi samonanašalni elitizem, želja po izražanju postane želja po sprejetosti. Istočasno pa je, kot nam film namigne, prav umetnost tista, ki lahko najde izhod iz lastne zagate. Navsezadnje je tudi Meni umetniško delo, ki to počne. Meni je zelo posrečen in pomenljiv komentar opisanega stanja. Morda je njegov edini problem to, da neprestano gradi suspenz, ki ga ne more docela uresničiti. Pri uporabi žanrskih tehnik in satiričnem spogledovanju z B-produkcijo naredi kakšen korak preveč in se zaplete, šala se vrne kot bumerang v počasnejšem letu. Kljub temu pa gre za enega najbolj relevantnih filmov leta.

Obe strani rezila

9. 12. 2022

Claire Denis se je po svojem prvem filmu, ki ga je posnela v angleškem jeziku in postavila v vesolje, Visoka družba izpred treh let, spet vrnila k francoščini in Parizu. Odraščala je v francoskih kolonijah v Afriki in je svoje izkušnje iz mladosti prelila v več svojih del. Režiserka ustvarja od druge polovice 80ih let naprej in je eden najbolj zanimivih filmskih glasov evropskega filma in svoje generacije. Claire Denis je za Obe strani rezila že tretjič angažirala zvezdo francoskega filma Juliette Binoche in jo postavila v sredino ljubezenskega trikotnika. Igra Saro, radijsko novinarko, ki živi v ustaljeni ljubeči zvezi, ko se v njenem življenju spet pojavi moški, ki ga je zapustila zaradi zdajšnjega partnerja. Vsekakor zanimiva postavitev, režiserka pa zgodbo o ženski, ki v poznih srednjih letih zaniha med dvema različnima moškima in različnima vrstama ljubezni, pelje mojstrsko, zaradi česar si je zanj tudi prislužila srebrnega medveda za režijo v Berlinu.  Saro prikaže v njeni čustveni intimi, v trenutkih odločanja, zaslutimo bolečine iz preteklosti, rane, ki se niso zacelile in zaradi katerih ravna, kot ravna. Vse skupaj bi lahko izzvenelo precej patetično, vendar režiserki uspe hoja po robu. Za filme Claire Denis so značilni nekonvencionalni nikakor ne črno-beli liki, ki se razkrijejo tudi v svojih temačnih trenutkih in delovanju. Odnosi, ljubezen, v njenih filmih niso prikazani kot nekaj preprostega, ne glede na starost likov. Film Obe strani rezila ostane z gledalcem, predvsem ker se osredotoči na razmerje, v katerem ne šepa predanost drug drugemu, ampak komunikacija. V središču je sicer ljubeč odnos in vendar je med partnerjema očitno veliko neizrečenega in zato obremenjujočega.  Claire Denis nikoli ni razlagalna, stvari pokaže s filmskimi sredstvi, ki puščajo določeno interpretativno odprtost. Z dobrimi dialogi, dobrimi igralci in umerjenim ritmom. Film Obe strani rezila pa bo gledalce v prihodnosti spominjal tudi na obdobje nošenja mask v javnih prostorih.

2 min

Claire Denis se je po svojem prvem filmu, ki ga je posnela v angleškem jeziku in postavila v vesolje, Visoka družba izpred treh let, spet vrnila k francoščini in Parizu. Odraščala je v francoskih kolonijah v Afriki in je svoje izkušnje iz mladosti prelila v več svojih del. Režiserka ustvarja od druge polovice 80ih let naprej in je eden najbolj zanimivih filmskih glasov evropskega filma in svoje generacije. Claire Denis je za Obe strani rezila že tretjič angažirala zvezdo francoskega filma Juliette Binoche in jo postavila v sredino ljubezenskega trikotnika. Igra Saro, radijsko novinarko, ki živi v ustaljeni ljubeči zvezi, ko se v njenem življenju spet pojavi moški, ki ga je zapustila zaradi zdajšnjega partnerja. Vsekakor zanimiva postavitev, režiserka pa zgodbo o ženski, ki v poznih srednjih letih zaniha med dvema različnima moškima in različnima vrstama ljubezni, pelje mojstrsko, zaradi česar si je zanj tudi prislužila srebrnega medveda za režijo v Berlinu.  Saro prikaže v njeni čustveni intimi, v trenutkih odločanja, zaslutimo bolečine iz preteklosti, rane, ki se niso zacelile in zaradi katerih ravna, kot ravna. Vse skupaj bi lahko izzvenelo precej patetično, vendar režiserki uspe hoja po robu. Za filme Claire Denis so značilni nekonvencionalni nikakor ne črno-beli liki, ki se razkrijejo tudi v svojih temačnih trenutkih in delovanju. Odnosi, ljubezen, v njenih filmih niso prikazani kot nekaj preprostega, ne glede na starost likov. Film Obe strani rezila ostane z gledalcem, predvsem ker se osredotoči na razmerje, v katerem ne šepa predanost drug drugemu, ampak komunikacija. V središču je sicer ljubeč odnos in vendar je med partnerjema očitno veliko neizrečenega in zato obremenjujočega.  Claire Denis nikoli ni razlagalna, stvari pokaže s filmskimi sredstvi, ki puščajo določeno interpretativno odprtost. Z dobrimi dialogi, dobrimi igralci in umerjenim ritmom. Film Obe strani rezila pa bo gledalce v prihodnosti spominjal tudi na obdobje nošenja mask v javnih prostorih.

Katarina Morano: Kako je padlo drevo

6. 12. 2022

NAPOVED: Novo dramsko delo Katarine Moráno KAKO JE PADLO DREVO, naročeno v ljubljanski Drami in sinoči tam krstno uprizorjeno, ki ga nevsiljivo podpira vešča režija Žige Divjáka, je nadroben mozaik urbanih tem s poudarjeno okoljsko poanto. Osredotočeno je na trenutke, ko nasprotovanja kot v loncu na pritisk eskalirajo v konflikt, ki ga opazuje z obeh plati, v nastajanju in njegovih neposrednih posledicah. Poleg tega je prvi dramski tekst te dolžine, v celoti napisan v ljubljanščini. Da se zgodba zaokroži, si vzame čas – in tega si je zanjo vredno vzeti, meni Dušan Rogelj in nadaljuje: SNG Drama Ljubljana, veliki oder: Katarina Murano KAKO JE PADLO DREVO Krstna uprizoritev / premiera 3. decembra 2022 PODATKI O USTVARJALCIH: Režiser Žiga Divjak Dramaturginja Katarina Morano Scenograf Igor Vasiljev Kostumografinja Tina Pavlović Avtor glasbe Blaž Grcar Inštruktor bobnanja, svetovalec za ritem Marjan Stanić Lektorica Tatjana Stanič Oblikovalec svetlobe Borut Bučinel ZASEDBA VLOG: Jani, oče Janez Škof Danica, mati Silva Čušin Anita, najstarejša hči Tina Vrbnjak Boštjan, Anitin partner Uroš Fürst Tamara, srednja hči Nina Ivanišin Matej, Tamarin partner Gregor Zorc k. g. Lila, najmlajša hči Maruša Majer Rok, sosed, Lilin najboljši prijatelj iz otroštva Iztok Drabik Jug k. g. Jaka, Rokov brat Timon Šturbej

1 min

NAPOVED: Novo dramsko delo Katarine Moráno KAKO JE PADLO DREVO, naročeno v ljubljanski Drami in sinoči tam krstno uprizorjeno, ki ga nevsiljivo podpira vešča režija Žige Divjáka, je nadroben mozaik urbanih tem s poudarjeno okoljsko poanto. Osredotočeno je na trenutke, ko nasprotovanja kot v loncu na pritisk eskalirajo v konflikt, ki ga opazuje z obeh plati, v nastajanju in njegovih neposrednih posledicah. Poleg tega je prvi dramski tekst te dolžine, v celoti napisan v ljubljanščini. Da se zgodba zaokroži, si vzame čas – in tega si je zanjo vredno vzeti, meni Dušan Rogelj in nadaljuje: SNG Drama Ljubljana, veliki oder: Katarina Murano KAKO JE PADLO DREVO Krstna uprizoritev / premiera 3. decembra 2022 PODATKI O USTVARJALCIH: Režiser Žiga Divjak Dramaturginja Katarina Morano Scenograf Igor Vasiljev Kostumografinja Tina Pavlović Avtor glasbe Blaž Grcar Inštruktor bobnanja, svetovalec za ritem Marjan Stanić Lektorica Tatjana Stanič Oblikovalec svetlobe Borut Bučinel ZASEDBA VLOG: Jani, oče Janez Škof Danica, mati Silva Čušin Anita, najstarejša hči Tina Vrbnjak Boštjan, Anitin partner Uroš Fürst Tamara, srednja hči Nina Ivanišin Matej, Tamarin partner Gregor Zorc k. g. Lila, najmlajša hči Maruša Majer Rok, sosed, Lilin najboljši prijatelj iz otroštva Iztok Drabik Jug k. g. Jaka, Rokov brat Timon Šturbej

Maruša Krese: Da me je strah?

6. 12. 2022

NAPOVED: Da me je strah? je naslov romana Maruše Krese, pisateljice, pesnice in novinarke, ki je leta 2012, ko je izšel, pritegnil veliko pozornost. Sinoči je bila na odru Prešernovega gledališča Kranj uprizorjena drama, nastala po tem romanu in ima isti naslov. Dramatizacijo sta naredili dramaturginja Simona Hamer in režiserka Anđelka Nikolić. Scenograf je bil Sven Štralleger, kostumografinja Tina Bonča, avtorica glasbe Polona Janežič. Na premieri je bila Tadeja Krečič: Maruša Krese Krstna uprizoritev Premiera 24. novembra 2022, 100 minut, brez odmora Dramatizacija Simona Hamer in Anđelka Nikolić Režiserka Anđelka Nikolić Dramaturginja Simona Hamer Scenograf Sven Štralleger KostumografinjaTina Bonča Avtorica glasbe Polona Janežič Lektorica Maja Cerar Oblikovalec svetlobe Nejc Plevnik Oblikovalec maske Matej Pajntar Svetovalka za gib Vita Osojnik Igrajo: Miha Rodman, Vesna Jevnikar, Borut Veselko, Tina Resman k.g.

1 min

NAPOVED: Da me je strah? je naslov romana Maruše Krese, pisateljice, pesnice in novinarke, ki je leta 2012, ko je izšel, pritegnil veliko pozornost. Sinoči je bila na odru Prešernovega gledališča Kranj uprizorjena drama, nastala po tem romanu in ima isti naslov. Dramatizacijo sta naredili dramaturginja Simona Hamer in režiserka Anđelka Nikolić. Scenograf je bil Sven Štralleger, kostumografinja Tina Bonča, avtorica glasbe Polona Janežič. Na premieri je bila Tadeja Krečič: Maruša Krese Krstna uprizoritev Premiera 24. novembra 2022, 100 minut, brez odmora Dramatizacija Simona Hamer in Anđelka Nikolić Režiserka Anđelka Nikolić Dramaturginja Simona Hamer Scenograf Sven Štralleger KostumografinjaTina Bonča Avtorica glasbe Polona Janežič Lektorica Maja Cerar Oblikovalec svetlobe Nejc Plevnik Oblikovalec maske Matej Pajntar Svetovalka za gib Vita Osojnik Igrajo: Miha Rodman, Vesna Jevnikar, Borut Veselko, Tina Resman k.g.

Johann Gottlieb Fichte - Osnova celotnega vedoslovja

5. 12. 2022

Piše: Marija Švajncer Bere: Mateja Perpar Johann Gottlieb Fichte spada v nemško klasično filozofijo, skupino štirih filozofov s konca 18. in začetka 19. stoletja, ki jo poleg Fichteja sestavljajo še Kant, Hegel in Schelling. Fichte naj bi izhajal iz Kanta, vendar je postoril še marsikaj drugega, morda celo izvirnega. V njegovem opusu je opaziti dvojnost: po eni strani je inovativen metafizik, utopistični načrtovalec dobro urejene družbe, teoretik na področju pedagogike in nekajletni izvajalec rektorske funkcije, po drugi stani pa ne gre prezreti, da je bil antisemit in antifeminist, torej nestrpnež in človek s predsodki. Nekateri zgodovinarji filozofije ga opisujejo kot težavno osebnost. V trenutkih obupa je skušal napraviti samomor. Filozofovo življenje se je zaradi tifusa, s katerim ga je okužila žena, ki je negovala ranjence, izteklo leta 1814. Delo Osnova celotnega vedoslovja je izšlo leta 1794 in je sestavljeno iz treh poglavij: Načela celotnega vedoslovja, Osnove teoretične vednosti in Osnove znanosti praktičnega. Fichte si prizadeva, da bi uveljavil filozofijo kot znanost, vedoslovje pa uredil v sistem. Vedoslovje pojasnjuje, katera določila so splošnejša in katera posebnejša, s tem pa tudi, kateri pojmi so višji in kateri nižji. Na spoznanja je treba gledati kot na celoto. Fichte svojo filozofijo imenuje transcendentalni idealizem, svoj nauk pa kriticizem. Ker se vse skupaj začne s simbolnima zapisoma A je A oziroma A je enako A in A ni A, bi predvidevali, da imamo opraviti z logiko, a ni tako. Takih in podobnih zapisov se zvrsti še več in jih sam imenuje tako logične kopule kot tudi funkcije. Jaz in nejaz sta sicer osrednja pojma, h katerima se filozof nenehno vrača, hkrati pa mu gre za široko razprostranjeno metafiziko, v kateri dodaja nove in nove pojme ter razmerja med njimi. Ko je vse skupaj videti kolikor toliko jasno in razumljivo, se spet vrne na začetek, k jazu in nejazu. Čeprav uporablja izraze, kot so jaz, subjekt, realnost, zrenje, gon in hrepenenje, pojmov ni primerno razumeti osebno in konkretno. Vse skupaj je nenehno abstrahiranje, deduciranje, apliciranje, reflektiranje, povezovanje, izključevanje in istovetenje, pri čemer ne manjka tudi tavtologij, samonanašanja in drugih podobnih zdrsov. Fichte svoj miselni postopek imenuje raziskava. V teoretičnem delu ga zanima predvsem spoznavanje, v praktičnem pa tisto, kar je spoznano. Njegova metoda poteka tako, da v vsaki naslednji povedi dodaja nove in nove termine; sam govori o pomikanju po krogu, ki ga želi obvladati. Afirmacijo privede do negacije in jo zatem pomakne nazaj, izraze definira ali jih samo opisuje, navaja tudi slikovite besede, na primer sunek, nemoč in prisila. Zgoščeno in pojmovno nenehno naraščajoče pisanje je pač treba sprejeti in si beliti glavo, kaj Fichte sploh hoče povedati, ali pa knjigo odložiti že na samem začetku. Kako je videti filozofovo zatrjevanje in sklepanje? Med drugim pravi, da je postavljanje jaza skozi samega sebe njegova čista dejavnost. Jaz samega sebe postavlja na podlagi golega postavljanja skozi sebe samega in obratno. Jaz je in postavlja svojo bit zgolj na podlagi svoje gole biti, deluje in je produkt delovanja, je dejaven in hkrati tisto, kar je z dejavnostjo proizvedeno. Jaz je zgolj toliko, kolikor se zaveda samega sebe, sočasno je identiteta subjekta in objekta. Čeprav naj bi bil jaz absoluten, obstaja tudi nejaz. Jaz in nejaz sta zamenljiva. Jaz in nejaz, kakor sta skozi pojem vzajemne omejljivosti izenačena in zoperstavljena, sta sama nekaj (akcidenci) v jazu kot deljivi substanci, postavljena skozi jaz kot absolutni nezamenljivi subjekt, ki mu nič ni enako in nič zoperstavljeno. Bistvo kritične filozofije je v tem, trdi filozof, da bi le-ta vzpostavila absolutni jaz brez vsakršnih pogojev in določil. Fichte vpeljuje številna protislovja in jih postopoma pa skuša tudi razreševati. Prizadeva si, da se ne bi kdo obregnil ob dozdevno ničnost in nezadostnost njegovih rešitev. Jaz je v enem samem delovanju hkrati dejaven in trpen. Pojem realnosti je enak pojmu dejavnosti, vsa realnost je postavljena v jaz. Če pa je jaz obravnavan kot nekaj, kar zajema celotni in sploh določeni obseg vseh realnosti, je substanca. Izvorno obstaja ena sama substanca, namreč jaz. Jure Simoniti v spremni besedi pravi, da se Fichtejev jaz kaže kot nenavadno žarišče masivnih potlačitev in skritih resnic. Fichtejevska megalomanija je le manifestna površina filozofove lastne konstrukcije jaza, ki morda še nikoli ni bila tako prekarna. Filozofova velika samozavest se kaže v hiperbolizmu jaza in pri tem se pozna, da je Fichte kot predavatelj obrnjen k občinstvu. Njegova eksistenca je po Simonitijevem mnenju bistveno institucionalna ali celo performativna in samooklicana ter odvisna od lastne volje in nagona. Jaz, naj je še tako absoluten, ni prepoved nekega ti, temveč celo njegovo omogočanje in spodbuda. Fichte je staro substancialno metafiziko nadomestil z nekakšno generativno, konstruktivno in produktivno ontologijo in naj bi bil prvi, ki je svoj sistem izpeljal iz točke, ki mora s tem sistemom šele nastati. Simoniti sklene svoje poglobljeno in kritično razmišljanje s predvidevanjem, da je nekakšna muka Fichtejevega sveta nemara v tem, da moramo v njem kot amulet ves čas skandirati besedo »jaz«, vrh tega pa moramo še vsak dan garati in niti za hip ne smemo biti sami.

6 min

Piše: Marija Švajncer Bere: Mateja Perpar Johann Gottlieb Fichte spada v nemško klasično filozofijo, skupino štirih filozofov s konca 18. in začetka 19. stoletja, ki jo poleg Fichteja sestavljajo še Kant, Hegel in Schelling. Fichte naj bi izhajal iz Kanta, vendar je postoril še marsikaj drugega, morda celo izvirnega. V njegovem opusu je opaziti dvojnost: po eni strani je inovativen metafizik, utopistični načrtovalec dobro urejene družbe, teoretik na področju pedagogike in nekajletni izvajalec rektorske funkcije, po drugi stani pa ne gre prezreti, da je bil antisemit in antifeminist, torej nestrpnež in človek s predsodki. Nekateri zgodovinarji filozofije ga opisujejo kot težavno osebnost. V trenutkih obupa je skušal napraviti samomor. Filozofovo življenje se je zaradi tifusa, s katerim ga je okužila žena, ki je negovala ranjence, izteklo leta 1814. Delo Osnova celotnega vedoslovja je izšlo leta 1794 in je sestavljeno iz treh poglavij: Načela celotnega vedoslovja, Osnove teoretične vednosti in Osnove znanosti praktičnega. Fichte si prizadeva, da bi uveljavil filozofijo kot znanost, vedoslovje pa uredil v sistem. Vedoslovje pojasnjuje, katera določila so splošnejša in katera posebnejša, s tem pa tudi, kateri pojmi so višji in kateri nižji. Na spoznanja je treba gledati kot na celoto. Fichte svojo filozofijo imenuje transcendentalni idealizem, svoj nauk pa kriticizem. Ker se vse skupaj začne s simbolnima zapisoma A je A oziroma A je enako A in A ni A, bi predvidevali, da imamo opraviti z logiko, a ni tako. Takih in podobnih zapisov se zvrsti še več in jih sam imenuje tako logične kopule kot tudi funkcije. Jaz in nejaz sta sicer osrednja pojma, h katerima se filozof nenehno vrača, hkrati pa mu gre za široko razprostranjeno metafiziko, v kateri dodaja nove in nove pojme ter razmerja med njimi. Ko je vse skupaj videti kolikor toliko jasno in razumljivo, se spet vrne na začetek, k jazu in nejazu. Čeprav uporablja izraze, kot so jaz, subjekt, realnost, zrenje, gon in hrepenenje, pojmov ni primerno razumeti osebno in konkretno. Vse skupaj je nenehno abstrahiranje, deduciranje, apliciranje, reflektiranje, povezovanje, izključevanje in istovetenje, pri čemer ne manjka tudi tavtologij, samonanašanja in drugih podobnih zdrsov. Fichte svoj miselni postopek imenuje raziskava. V teoretičnem delu ga zanima predvsem spoznavanje, v praktičnem pa tisto, kar je spoznano. Njegova metoda poteka tako, da v vsaki naslednji povedi dodaja nove in nove termine; sam govori o pomikanju po krogu, ki ga želi obvladati. Afirmacijo privede do negacije in jo zatem pomakne nazaj, izraze definira ali jih samo opisuje, navaja tudi slikovite besede, na primer sunek, nemoč in prisila. Zgoščeno in pojmovno nenehno naraščajoče pisanje je pač treba sprejeti in si beliti glavo, kaj Fichte sploh hoče povedati, ali pa knjigo odložiti že na samem začetku. Kako je videti filozofovo zatrjevanje in sklepanje? Med drugim pravi, da je postavljanje jaza skozi samega sebe njegova čista dejavnost. Jaz samega sebe postavlja na podlagi golega postavljanja skozi sebe samega in obratno. Jaz je in postavlja svojo bit zgolj na podlagi svoje gole biti, deluje in je produkt delovanja, je dejaven in hkrati tisto, kar je z dejavnostjo proizvedeno. Jaz je zgolj toliko, kolikor se zaveda samega sebe, sočasno je identiteta subjekta in objekta. Čeprav naj bi bil jaz absoluten, obstaja tudi nejaz. Jaz in nejaz sta zamenljiva. Jaz in nejaz, kakor sta skozi pojem vzajemne omejljivosti izenačena in zoperstavljena, sta sama nekaj (akcidenci) v jazu kot deljivi substanci, postavljena skozi jaz kot absolutni nezamenljivi subjekt, ki mu nič ni enako in nič zoperstavljeno. Bistvo kritične filozofije je v tem, trdi filozof, da bi le-ta vzpostavila absolutni jaz brez vsakršnih pogojev in določil. Fichte vpeljuje številna protislovja in jih postopoma pa skuša tudi razreševati. Prizadeva si, da se ne bi kdo obregnil ob dozdevno ničnost in nezadostnost njegovih rešitev. Jaz je v enem samem delovanju hkrati dejaven in trpen. Pojem realnosti je enak pojmu dejavnosti, vsa realnost je postavljena v jaz. Če pa je jaz obravnavan kot nekaj, kar zajema celotni in sploh določeni obseg vseh realnosti, je substanca. Izvorno obstaja ena sama substanca, namreč jaz. Jure Simoniti v spremni besedi pravi, da se Fichtejev jaz kaže kot nenavadno žarišče masivnih potlačitev in skritih resnic. Fichtejevska megalomanija je le manifestna površina filozofove lastne konstrukcije jaza, ki morda še nikoli ni bila tako prekarna. Filozofova velika samozavest se kaže v hiperbolizmu jaza in pri tem se pozna, da je Fichte kot predavatelj obrnjen k občinstvu. Njegova eksistenca je po Simonitijevem mnenju bistveno institucionalna ali celo performativna in samooklicana ter odvisna od lastne volje in nagona. Jaz, naj je še tako absoluten, ni prepoved nekega ti, temveč celo njegovo omogočanje in spodbuda. Fichte je staro substancialno metafiziko nadomestil z nekakšno generativno, konstruktivno in produktivno ontologijo in naj bi bil prvi, ki je svoj sistem izpeljal iz točke, ki mora s tem sistemom šele nastati. Simoniti sklene svoje poglobljeno in kritično razmišljanje s predvidevanjem, da je nekakšna muka Fichtejevega sveta nemara v tem, da moramo v njem kot amulet ves čas skandirati besedo »jaz«, vrh tega pa moramo še vsak dan garati in niti za hip ne smemo biti sami.

Ajda Bračič: Leteči ljudje

5. 12. 2022

Piše: Miša Gams Bere: Matjaž Romih Prozni prvenec Ajde Bračič Leteči ljudje vsebuje dvajset kratkih zgodb, v katerih se avtorica, po izobrazbi arhitektka, domiselno poigrava s formo in vsebino. Zgodbam jer skupen pogled na realnost, ki ni trdna, temveč se v skladu s počutjem in dejanji protagonistov nenehno spreminja – osrednji liki spreminjajo identiteto, “agregatno stanje”, bivanjski prostor ter celo prehajajo iz tostranstva v onstranstvo in nasprotno. Brezdomcema, ki se v zgodbi Skozi daljnogled izmenično selita izpod mostu v bližnji mestni park, si z daljnogledom na bolšjem sejmu lahko približata svet, ki je v vseh pogledih identičen z njunim, le da je, kot piše, “malce večji, malce bližji in malce boljši”. Snaha, ki skrbi za na pol dementno taščo v zgodbi Hiša spomina odpira številna vrata hiše, skozi katera vstopa v preteklost, zaznamovano s tragično nesrečo enega izmed otrok njene tašče, medtem ko protagonistka zgodbe Prisluškovanje ugotavlja, da je blok “telegrafska žica, speljana v vse smeri”, pri kateri ni nikoli jasno kdo komu prisluškuje in “se hrani z drobci tujih življenj”. Junakinja zgodbe Nikogar ni, ki bi ti bil podoben obsedenost s sosedi nadomešča z zagrizenim iskanjem dvojnikov, medtem ko po smrti enega od sicer značajsko povsem različnih dvojčkov v zgodbi Škrlatica drugega šele ponovni vzpon na goro obudi iz neme otopelosti. Protagonist zgodbe Efekt Kuleševa nerazločno mrmra besede ter ponavlja ene in iste kretnje, s katerimi se prestavlja iz ene časovno-prostorske dimenzije v drugo, čeprav se bralcu dozdeva, da se celotno življenje tega osamljenega možakarja odvije v enem samem trenutku, ki v nedogled traja v sedanjosti. Na prvi pogled se zdi, da želi Bračičeva z omenjenimi zgodbami pokazati na fluidno naravo realnosti, ki razgalja travme ljudi, ki ne znajo ali ne zmorejo obračunati s svojo preteklostjo, vendar nam kmalu postane jasno, da so prav protagonisti tisti, ki iz trenutka v trenutek spreminjajo koncept časovno-prostorske matrice, ki jo doživljamo kot fiksni model sestave družbe. Njihovi prisluhi, prividi, fantazije in obsesije potiskajo meje stvarnosti do neslutenih razsežnosti in neizpodbitno kažejo na to, da je ves naš univerzum narejen iz takšne snovi, kot so narejene naše sanje oz. fantazme. Vendar pa osrednji liki kratkoprozne zbirke Ajde Bračič Leteči ljudje tu in tam vendarle trčijo na povsem fizične ovire v prostoru, kjer se zataknejo zaradi povsem banalnih razlogov. V zgodbi Svetozarjeva smrt se duh umirajočega odcepi od telesa in si na vse pretege prizadeva, da bi se vrnil na kraj nesreče in pobral pločevinko fižola, ki jo je obljubil ženi. V zgodbi Izkopavanja spremljamo arheologinjo, ki odkopava stara grobišča in med okostji neznanih otrok zasluti zgodbo misteriozne deklice iz blata, medtem ko se njena hčerka Nasrin bojuje s posledicami katastrofalnega potresa v Izmirju in ne odgovarja na materine klice, saj ji zameri brezbrižnost ob očetovi smrti. Bračičeva nalaga segmente te kompleksne zgodbe enega na drugega in hkrati po odlomkih razgalja plasti družinske preteklosti, ki pripeljejo do tega, da se v nekem trenutku vprašamo, ali morda v resnici ne prepoznamo okostja starodavne deklice kot žrtve nedavnega potresa ali celo kot “fantoma” družinske tragedije. Tudi pri ostalih zgodbah avtorica piše, kot da bi odkopavala plasti nezavednega in nam po segmentih razkrivala osebne zgodbe ljudi, ki so se ujeli v določen prostor ali bivanjsko situacijo. V uvodu nas že s prvim stavkom vrže v osrčje dogajanja in šele ob temeljitem opisu prostora in tamkajšnjih predmetov nam predstavi protagoniste, vpete v precej neobičajne, celo bizarne izzive. Zdi se kot da bi pisateljica z njimi zastavljala bralcu psihološke rebuse in detektivske uganke, da bi ga izzvala in pozvala k temu, naj aktivira celotne možgane – najbolj pa tisti del, ki je zadolžen za vizualizacijo in intuicijo. V kratki zgodbi Trenutek nepazljivosti nam v nekaj dolgih povedih predstavi osebo z opisom raztresenih predmetov, ki jih protagonistka najde na tleh poleg izgubljene torbice, v katero nazadnje vstopi tudi sama. V zgodbi Dekle v modri jopici pa nam glavno junakinjo predstavi prek elektronskih sporočil, ki jih piše telefonskemu centru, saj želi dobiti odgovor na vprašanje, zakaj na razgovoru za službo ni bila izbrana. Sprva so njena pisma povsem uradna in formalna, sčasoma pa dobivajo vse bolj osebno noto – dotično osebo naslavlja kot dekle v modri jopici, kot sodelavko, ki jo poimenuje Ana in s katero se na neki točki povsem poistoveti, čeprav ob tem ne skriva zavisti, žalosti, jeze, nemoči in prezira – sluti namreč, da se ji zaposlitev, ki si je tako zelo želi, z vsakim njenim vprašanjem vedno bolj izmika. Na neki točki bralec pomisli, ali si ne dopisuje kar sama s sabo, saj se zdi, da postaja dvojnica, ki vprašanja zastavlja svoji “zaposleni” polovici, kot bi s tem želela priti do dna svoji brezposelnosti oz. prekarnosti. Leteči ljudje Ajde Bračič so izjemni posamezniki, ki se ne sramujejo svojih hib in življenjskih spodrsljajev, temveč se ob vsakem padcu poskušajo pobrati s tal. “Z vztrajnostjo lesketajoče se črne rane, ki se znova in znova odpira”, se poženejo v višave in globine ter potrjujejo misel, da je zgodovina na strani drznih, malce norih junakov, ki jih ni strah skočiti v brezno, v svet paralelnih realnosti, v katerem je smrt le prehodno stanje duha, ki nenehno išče načine in izzive za novo utelešenje. Čeprav je Ajda Bračič na začetku svojega literarnega ustvarjanja, je s prvencem Leteči ljudje brez dvoma pokazala stilistično raznovrstnost, eksperimentalno igrivost, intuitivno globokoumnost in nepretenciozno pisateljsko suverenost – vse to so vrline, ki jih pogosto ne zasledimo niti pri pisateljih, ki imajo za seboj že več kratkoproznih zbirk in romanov. Le pobožno si lahko zaželimo, da bi v tej smeri zasnovala tudi naslednje knjige.

7 min

Piše: Miša Gams Bere: Matjaž Romih Prozni prvenec Ajde Bračič Leteči ljudje vsebuje dvajset kratkih zgodb, v katerih se avtorica, po izobrazbi arhitektka, domiselno poigrava s formo in vsebino. Zgodbam jer skupen pogled na realnost, ki ni trdna, temveč se v skladu s počutjem in dejanji protagonistov nenehno spreminja – osrednji liki spreminjajo identiteto, “agregatno stanje”, bivanjski prostor ter celo prehajajo iz tostranstva v onstranstvo in nasprotno. Brezdomcema, ki se v zgodbi Skozi daljnogled izmenično selita izpod mostu v bližnji mestni park, si z daljnogledom na bolšjem sejmu lahko približata svet, ki je v vseh pogledih identičen z njunim, le da je, kot piše, “malce večji, malce bližji in malce boljši”. Snaha, ki skrbi za na pol dementno taščo v zgodbi Hiša spomina odpira številna vrata hiše, skozi katera vstopa v preteklost, zaznamovano s tragično nesrečo enega izmed otrok njene tašče, medtem ko protagonistka zgodbe Prisluškovanje ugotavlja, da je blok “telegrafska žica, speljana v vse smeri”, pri kateri ni nikoli jasno kdo komu prisluškuje in “se hrani z drobci tujih življenj”. Junakinja zgodbe Nikogar ni, ki bi ti bil podoben obsedenost s sosedi nadomešča z zagrizenim iskanjem dvojnikov, medtem ko po smrti enega od sicer značajsko povsem različnih dvojčkov v zgodbi Škrlatica drugega šele ponovni vzpon na goro obudi iz neme otopelosti. Protagonist zgodbe Efekt Kuleševa nerazločno mrmra besede ter ponavlja ene in iste kretnje, s katerimi se prestavlja iz ene časovno-prostorske dimenzije v drugo, čeprav se bralcu dozdeva, da se celotno življenje tega osamljenega možakarja odvije v enem samem trenutku, ki v nedogled traja v sedanjosti. Na prvi pogled se zdi, da želi Bračičeva z omenjenimi zgodbami pokazati na fluidno naravo realnosti, ki razgalja travme ljudi, ki ne znajo ali ne zmorejo obračunati s svojo preteklostjo, vendar nam kmalu postane jasno, da so prav protagonisti tisti, ki iz trenutka v trenutek spreminjajo koncept časovno-prostorske matrice, ki jo doživljamo kot fiksni model sestave družbe. Njihovi prisluhi, prividi, fantazije in obsesije potiskajo meje stvarnosti do neslutenih razsežnosti in neizpodbitno kažejo na to, da je ves naš univerzum narejen iz takšne snovi, kot so narejene naše sanje oz. fantazme. Vendar pa osrednji liki kratkoprozne zbirke Ajde Bračič Leteči ljudje tu in tam vendarle trčijo na povsem fizične ovire v prostoru, kjer se zataknejo zaradi povsem banalnih razlogov. V zgodbi Svetozarjeva smrt se duh umirajočega odcepi od telesa in si na vse pretege prizadeva, da bi se vrnil na kraj nesreče in pobral pločevinko fižola, ki jo je obljubil ženi. V zgodbi Izkopavanja spremljamo arheologinjo, ki odkopava stara grobišča in med okostji neznanih otrok zasluti zgodbo misteriozne deklice iz blata, medtem ko se njena hčerka Nasrin bojuje s posledicami katastrofalnega potresa v Izmirju in ne odgovarja na materine klice, saj ji zameri brezbrižnost ob očetovi smrti. Bračičeva nalaga segmente te kompleksne zgodbe enega na drugega in hkrati po odlomkih razgalja plasti družinske preteklosti, ki pripeljejo do tega, da se v nekem trenutku vprašamo, ali morda v resnici ne prepoznamo okostja starodavne deklice kot žrtve nedavnega potresa ali celo kot “fantoma” družinske tragedije. Tudi pri ostalih zgodbah avtorica piše, kot da bi odkopavala plasti nezavednega in nam po segmentih razkrivala osebne zgodbe ljudi, ki so se ujeli v določen prostor ali bivanjsko situacijo. V uvodu nas že s prvim stavkom vrže v osrčje dogajanja in šele ob temeljitem opisu prostora in tamkajšnjih predmetov nam predstavi protagoniste, vpete v precej neobičajne, celo bizarne izzive. Zdi se kot da bi pisateljica z njimi zastavljala bralcu psihološke rebuse in detektivske uganke, da bi ga izzvala in pozvala k temu, naj aktivira celotne možgane – najbolj pa tisti del, ki je zadolžen za vizualizacijo in intuicijo. V kratki zgodbi Trenutek nepazljivosti nam v nekaj dolgih povedih predstavi osebo z opisom raztresenih predmetov, ki jih protagonistka najde na tleh poleg izgubljene torbice, v katero nazadnje vstopi tudi sama. V zgodbi Dekle v modri jopici pa nam glavno junakinjo predstavi prek elektronskih sporočil, ki jih piše telefonskemu centru, saj želi dobiti odgovor na vprašanje, zakaj na razgovoru za službo ni bila izbrana. Sprva so njena pisma povsem uradna in formalna, sčasoma pa dobivajo vse bolj osebno noto – dotično osebo naslavlja kot dekle v modri jopici, kot sodelavko, ki jo poimenuje Ana in s katero se na neki točki povsem poistoveti, čeprav ob tem ne skriva zavisti, žalosti, jeze, nemoči in prezira – sluti namreč, da se ji zaposlitev, ki si je tako zelo želi, z vsakim njenim vprašanjem vedno bolj izmika. Na neki točki bralec pomisli, ali si ne dopisuje kar sama s sabo, saj se zdi, da postaja dvojnica, ki vprašanja zastavlja svoji “zaposleni” polovici, kot bi s tem želela priti do dna svoji brezposelnosti oz. prekarnosti. Leteči ljudje Ajde Bračič so izjemni posamezniki, ki se ne sramujejo svojih hib in življenjskih spodrsljajev, temveč se ob vsakem padcu poskušajo pobrati s tal. “Z vztrajnostjo lesketajoče se črne rane, ki se znova in znova odpira”, se poženejo v višave in globine ter potrjujejo misel, da je zgodovina na strani drznih, malce norih junakov, ki jih ni strah skočiti v brezno, v svet paralelnih realnosti, v katerem je smrt le prehodno stanje duha, ki nenehno išče načine in izzive za novo utelešenje. Čeprav je Ajda Bračič na začetku svojega literarnega ustvarjanja, je s prvencem Leteči ljudje brez dvoma pokazala stilistično raznovrstnost, eksperimentalno igrivost, intuitivno globokoumnost in nepretenciozno pisateljsko suverenost – vse to so vrline, ki jih pogosto ne zasledimo niti pri pisateljih, ki imajo za seboj že več kratkoproznih zbirk in romanov. Le pobožno si lahko zaželimo, da bi v tej smeri zasnovala tudi naslednje knjige.

Katja Gorečan: Materinska knjižica

5. 12. 2022

Piše: Anja Radaljac Bere: Lidija Hartman Splav je (tudi) v sodobni levi misli pogosto razumljen zlasti kot orodje osvobajanja, oblika zaščite ženske avtonomije in ženske izbire, da razpolaga s svojim telesom. A četudi ostaja dejstvo, da dostopnost splava pomeni večjo zdravstveno varnost žensk, na simbolni ravni pa večjo odprtost do ženskega samoodločanja, ostaja dejstvo, da imajo ženske z zgodovino umetne prekinitve nosečnosti višjo stopnjo mentalnih bolezni, vključno z občutki krivde, dvomom, anksioznostjo. S tem splav seveda ne more pomeniti samo orodja osvobajanja, temveč tudi potencial stiske, ki pa lahko ostaja spregledana. Narativ, po katerem se zarodka ne razumeva kot otroka ali bitja, je v konstelaciji boja za pravice žensk smiseln, obenem pa pomeni tudi obliko izkrivljanja in zakrivanja izkustev številnih žensk; tako tistih, ki so se za splav odločile, še bolj pa tistih, ki jim ta izbira ni bila dana. Pri tem se zdi pomembno opozoriti, da bi bilo smiselno uvesti širše oblike podpore ženskam, ki so naredile splav ali pa se jim je splav zgodil. Roman Materinska knjižica Katje Gorečan se ukvarja prav s posledicami te družbenopolitične situacije, kot jo izkuša ženska, katere nosečnost se je končala neželeno, s spontanim splavom. Materinska knjižica je izrazito intimnoizpovedno delo, ki z glasom nerojenega otroka, Tobije, govori o stiski, ki jo njegova mati doživlja po spontanem splavu, ko ugotavlja, da se o tem nihče ne želi pogovarjati z njo ter da, še več, družba pričakuje, da bo izgubo prebolela tako rekoč hitro in elegantno, saj »je bila samo malo noseča«. Nadrejeni v službi od nje pričakujejo, da bo delala tudi iz bolnišnice, po enem tednu bolniške pa ji naložijo, naj nosi težke škatle, čeprav jih opozori, da tega ne bi smela početi. Spontani splav družba v romanu dojema kot nekakšno nevšečnost; stiska je nevidna in nerazumljena, četudi je za Tobijevo mamo popolnoma uničujoča; sesujejo se ji svet, odnosi in zlasti odnos do lastnega telesa, odnos do lastnega jaza. Da si Tobijeva mati odmerja čas za žalovanje med vožnjo v službo in iz nje, je dober znak tega, kako tudi sama od sebe zahteva enako, kot od nje zahteva družba; pojdi naprej, zgodilo se ni nič takega – ona pa čuti, kako se je v njenem telesu zgodila smrt in jo za vedno zaznamovala. Četudi roman nikjer eksplicitno ne naslavlja družbenega vprašanja splava, temveč je popolnoma potopljen v osebno izkustvo, je družbenokritična ost jasna; narativ, v skladu s katerim je zarodek zgolj »skupek celic«, je pogosto, zlasti pri ženskah, ki so doživele spontan splav, ostro nasprotje z nekim visceralnejšim izkustvom, ki razvijajočega se organizma v maternici ne razume kot zgolj »tkivo«, ampak že kot osebo, na katero se vežejo pričakovanja, želje in s katerim se ustvari določena čustvena, ljubezenska vez. Tobijeva mati se tako ves roman sprašuje, kaj naj zdaj z vso to ljubeznijo, ki je »ostala nekje vmes«. Pomembno je, da je pri tem ekspliciran izraz »ljubezen«, pomeni namreč, da v narativu, ki zarodek popolnoma disociira od (potenciala) osebe, nastaja pomembna vrzel v odnosu do doživljanja vsaj nekega deleža žensk; Materinsko knjižico zanima, kje je to izkustvo lahko vidno in kje je lahko pripoznano, kje je zanj sploh prostor. Izbira pripovedovalca je s tega vidika literarno zelo pomenljiva; roman daje prostor in glas tistemu, ki mu je glas odvzet s smrtjo, a tudi z družbenopolitičnega vidika, ki pa za mater v romanu nikakor ni odsotni glas, temveč edini glas, h kateremu se v stiski obrača, kar pa znova nakazuje neko linijo odnosnosti s Tobijo. Drugi zelo pomemben element romana je spregledovanje čustvene in telesne stiske sočloveka obče; Tobijeva mati se ob splavu sooča tudi s smrtjo babice in izgubo sluha. Njena depresija je stanje skupka izgub, a okolica nima posluha v nobenem od teh primerov; pretežno je prepuščena sama sebi, njena naglušnost je ljudem v breme in tudi s to stisko ostaja sama. Rešitev se zdi preprosta: kupi si pač slušni aparat. V neki svoji podstati je Materinska knjižica Katje Gorečan roman, ki govori o neslišanosti in nekompleksnih rešitvah za kompleksne probleme, ki ustvarjajo številne zamolke in stiske. V tem smislu je ponavljajočnost v romanu, ki se stalno vrača k istim stavkom, istim mislim, istim občutkom … smiselna; odpira vprašanje, kaj, koliko izraza nemoči in stiske bi bilo potrebnih, da bi se prebile iz nevidnosti in osame.

5 min

Piše: Anja Radaljac Bere: Lidija Hartman Splav je (tudi) v sodobni levi misli pogosto razumljen zlasti kot orodje osvobajanja, oblika zaščite ženske avtonomije in ženske izbire, da razpolaga s svojim telesom. A četudi ostaja dejstvo, da dostopnost splava pomeni večjo zdravstveno varnost žensk, na simbolni ravni pa večjo odprtost do ženskega samoodločanja, ostaja dejstvo, da imajo ženske z zgodovino umetne prekinitve nosečnosti višjo stopnjo mentalnih bolezni, vključno z občutki krivde, dvomom, anksioznostjo. S tem splav seveda ne more pomeniti samo orodja osvobajanja, temveč tudi potencial stiske, ki pa lahko ostaja spregledana. Narativ, po katerem se zarodka ne razumeva kot otroka ali bitja, je v konstelaciji boja za pravice žensk smiseln, obenem pa pomeni tudi obliko izkrivljanja in zakrivanja izkustev številnih žensk; tako tistih, ki so se za splav odločile, še bolj pa tistih, ki jim ta izbira ni bila dana. Pri tem se zdi pomembno opozoriti, da bi bilo smiselno uvesti širše oblike podpore ženskam, ki so naredile splav ali pa se jim je splav zgodil. Roman Materinska knjižica Katje Gorečan se ukvarja prav s posledicami te družbenopolitične situacije, kot jo izkuša ženska, katere nosečnost se je končala neželeno, s spontanim splavom. Materinska knjižica je izrazito intimnoizpovedno delo, ki z glasom nerojenega otroka, Tobije, govori o stiski, ki jo njegova mati doživlja po spontanem splavu, ko ugotavlja, da se o tem nihče ne želi pogovarjati z njo ter da, še več, družba pričakuje, da bo izgubo prebolela tako rekoč hitro in elegantno, saj »je bila samo malo noseča«. Nadrejeni v službi od nje pričakujejo, da bo delala tudi iz bolnišnice, po enem tednu bolniške pa ji naložijo, naj nosi težke škatle, čeprav jih opozori, da tega ne bi smela početi. Spontani splav družba v romanu dojema kot nekakšno nevšečnost; stiska je nevidna in nerazumljena, četudi je za Tobijevo mamo popolnoma uničujoča; sesujejo se ji svet, odnosi in zlasti odnos do lastnega telesa, odnos do lastnega jaza. Da si Tobijeva mati odmerja čas za žalovanje med vožnjo v službo in iz nje, je dober znak tega, kako tudi sama od sebe zahteva enako, kot od nje zahteva družba; pojdi naprej, zgodilo se ni nič takega – ona pa čuti, kako se je v njenem telesu zgodila smrt in jo za vedno zaznamovala. Četudi roman nikjer eksplicitno ne naslavlja družbenega vprašanja splava, temveč je popolnoma potopljen v osebno izkustvo, je družbenokritična ost jasna; narativ, v skladu s katerim je zarodek zgolj »skupek celic«, je pogosto, zlasti pri ženskah, ki so doživele spontan splav, ostro nasprotje z nekim visceralnejšim izkustvom, ki razvijajočega se organizma v maternici ne razume kot zgolj »tkivo«, ampak že kot osebo, na katero se vežejo pričakovanja, želje in s katerim se ustvari določena čustvena, ljubezenska vez. Tobijeva mati se tako ves roman sprašuje, kaj naj zdaj z vso to ljubeznijo, ki je »ostala nekje vmes«. Pomembno je, da je pri tem ekspliciran izraz »ljubezen«, pomeni namreč, da v narativu, ki zarodek popolnoma disociira od (potenciala) osebe, nastaja pomembna vrzel v odnosu do doživljanja vsaj nekega deleža žensk; Materinsko knjižico zanima, kje je to izkustvo lahko vidno in kje je lahko pripoznano, kje je zanj sploh prostor. Izbira pripovedovalca je s tega vidika literarno zelo pomenljiva; roman daje prostor in glas tistemu, ki mu je glas odvzet s smrtjo, a tudi z družbenopolitičnega vidika, ki pa za mater v romanu nikakor ni odsotni glas, temveč edini glas, h kateremu se v stiski obrača, kar pa znova nakazuje neko linijo odnosnosti s Tobijo. Drugi zelo pomemben element romana je spregledovanje čustvene in telesne stiske sočloveka obče; Tobijeva mati se ob splavu sooča tudi s smrtjo babice in izgubo sluha. Njena depresija je stanje skupka izgub, a okolica nima posluha v nobenem od teh primerov; pretežno je prepuščena sama sebi, njena naglušnost je ljudem v breme in tudi s to stisko ostaja sama. Rešitev se zdi preprosta: kupi si pač slušni aparat. V neki svoji podstati je Materinska knjižica Katje Gorečan roman, ki govori o neslišanosti in nekompleksnih rešitvah za kompleksne probleme, ki ustvarjajo številne zamolke in stiske. V tem smislu je ponavljajočnost v romanu, ki se stalno vrača k istim stavkom, istim mislim, istim občutkom … smiselna; odpira vprašanje, kaj, koliko izraza nemoči in stiske bi bilo potrebnih, da bi se prebile iz nevidnosti in osame.

Mojca Seliškar: Sanjarije samotne sprehajalke

5. 12. 2022

Piše: Nives Kovač Bereta: Jure Franko in Lidija Hartman Pesniške zbirke Mojce Seliškar izhajajo v dolgih razmikih. Prvo z naslovom Kitara v žepih je izdala leta 1982, deset let pozneje je sledila Prah in jagode. Navdih za naslov tretje zbirke Sanjarije samotne sprehajalke je dobila pri nedokončani knjigi Jeana Jacquesa Rousseauja Les Rêveries du promeneur solitaire, posmrtno izdani leta 1782. V pesničinem samotnem preživljanju časa se zvrstijo štirje sprehodi. Dobesedni in metaforični. Pesem Jezero ima pet sklopov. Pesničin glas je čist in jasen kot jezero, žito, sneg, mirta, jasmin, morje … »O jezero! / Nocoj si ljubezenska postelja. / Tvoje vode spijo v votlinah, / stezica spremlja dišečo mejo, / šipkov grm se sveti iz nje, / ne samo grm, / svetloba, ki jo pošilja je nebo, / gleda iz rumenih in belih cvetov, / tudi nebo cveti belo. / Tvoj resnobni hrib je žameten / v poletnem večeru / … /« Na drugem pesniškem sprehodu se v jezik izpovedi zareže bolečina. Vprašanja o celosti, izgubi, bolečini in nervoznem srcu, ki brezumno divja. »Bi se rada zacelila, / postala cela, / prevzela svojo polovico? / Ne bo šlo. / Je biti cela lažje? / Res to hočeš? / Res to zmoreš? / Kaj bi imela od tega?« Pesmi, v katerih se prepletajo poezija, potovanja, valovi, narava, vsakdanjosti in domače intimnosti, se pred nami vrstijo kot živobarvna tapiserija. Kot da bi lovljenje živali zamenjalo lovljenje ljubezni. Ljubezni, ki je ni več, pa vendar ostala v svoji živosti in neminljivosti. Zadnja sprehoda sta nostalgična in polna spominov. Obračunavanja s seboj, z leti, ki so minila, z mladostjo, otroštvom – vračanjem v preteklost, sedanjost, mogoče malce manj v prihodnost. V Žalostnem pismu, v katerem se zdijo dnevi razvlečeni kot Dalijeve palačinkaste ure, se pesnica ob opazovanju mimoidočih znova vrača v preteklost pogrešane ljubljene osebe. »De la musique avant toute chose / … / Pred vsem drugim bodi glasba / … /, je v Art poétique zapisal Paul Verlaine. In glasba se pojavlja tudi v besedah, v katerih Mojca Seliškar morda najmočneje (kljub bolečini) razkrije svojo moč in neizmerni vitalizem. Pesničin eros – thanatos. Ubesedi se glasba sanjarij samotne sprehajalke. »Predanost življenju je predanost smrti, / zeleneča v plahutanju vej / s hitečimi poganjki obnavljanja. / Ali pomirjenost ob valovanju temnega morja. / Ali blaženost z vonji zemlje prepojenih teles, / ganjena nemost, sporazumno molčanje / ob nenadnem obdarovanju z vednostjo, / ki jo spet in spet prekrijeta noč / in moč novih juter. / … /

3 min

Piše: Nives Kovač Bereta: Jure Franko in Lidija Hartman Pesniške zbirke Mojce Seliškar izhajajo v dolgih razmikih. Prvo z naslovom Kitara v žepih je izdala leta 1982, deset let pozneje je sledila Prah in jagode. Navdih za naslov tretje zbirke Sanjarije samotne sprehajalke je dobila pri nedokončani knjigi Jeana Jacquesa Rousseauja Les Rêveries du promeneur solitaire, posmrtno izdani leta 1782. V pesničinem samotnem preživljanju časa se zvrstijo štirje sprehodi. Dobesedni in metaforični. Pesem Jezero ima pet sklopov. Pesničin glas je čist in jasen kot jezero, žito, sneg, mirta, jasmin, morje … »O jezero! / Nocoj si ljubezenska postelja. / Tvoje vode spijo v votlinah, / stezica spremlja dišečo mejo, / šipkov grm se sveti iz nje, / ne samo grm, / svetloba, ki jo pošilja je nebo, / gleda iz rumenih in belih cvetov, / tudi nebo cveti belo. / Tvoj resnobni hrib je žameten / v poletnem večeru / … /« Na drugem pesniškem sprehodu se v jezik izpovedi zareže bolečina. Vprašanja o celosti, izgubi, bolečini in nervoznem srcu, ki brezumno divja. »Bi se rada zacelila, / postala cela, / prevzela svojo polovico? / Ne bo šlo. / Je biti cela lažje? / Res to hočeš? / Res to zmoreš? / Kaj bi imela od tega?« Pesmi, v katerih se prepletajo poezija, potovanja, valovi, narava, vsakdanjosti in domače intimnosti, se pred nami vrstijo kot živobarvna tapiserija. Kot da bi lovljenje živali zamenjalo lovljenje ljubezni. Ljubezni, ki je ni več, pa vendar ostala v svoji živosti in neminljivosti. Zadnja sprehoda sta nostalgična in polna spominov. Obračunavanja s seboj, z leti, ki so minila, z mladostjo, otroštvom – vračanjem v preteklost, sedanjost, mogoče malce manj v prihodnost. V Žalostnem pismu, v katerem se zdijo dnevi razvlečeni kot Dalijeve palačinkaste ure, se pesnica ob opazovanju mimoidočih znova vrača v preteklost pogrešane ljubljene osebe. »De la musique avant toute chose / … / Pred vsem drugim bodi glasba / … /, je v Art poétique zapisal Paul Verlaine. In glasba se pojavlja tudi v besedah, v katerih Mojca Seliškar morda najmočneje (kljub bolečini) razkrije svojo moč in neizmerni vitalizem. Pesničin eros – thanatos. Ubesedi se glasba sanjarij samotne sprehajalke. »Predanost življenju je predanost smrti, / zeleneča v plahutanju vej / s hitečimi poganjki obnavljanja. / Ali pomirjenost ob valovanju temnega morja. / Ali blaženost z vonji zemlje prepojenih teles, / ganjena nemost, sporazumno molčanje / ob nenadnem obdarovanju z vednostjo, / ki jo spet in spet prekrijeta noč / in moč novih juter. / … /

Marko Sosič: Samotne ljubezni

9. 1. 2023

Piše: Sašo Puljarević Bere: Jure Franko Zbirka kratkih zgodb Marka Sosiča Samotne ljubezni je izšla leto dni po avtorjevi smrti in prinaša pet zgodb, ki so bile pred tem objavljene v Primorskem dnevniku, in tri, ki pred tem še niso bile natisnjene, zgodba Ob sosednji mizi je bila nagrajena na Arsovem natečaju za kratko zgodbo, zadnja zgodba v zbirki pa je ostala nedokončana. Marko Sosič tudi zgodbah, ki so izšle v zbirki Samotne ljubezni, postavlja v središče notranji svet protagonistov, njihova občutja in spomine. Z dosledno rabo sedanjika, ki trajanje skoncentrira na izbran trenutek, ustvarja vtis hipnosti, hkrati pa mu izhodišče večne sedanjosti omogoča, da se vešče premika po miselnem svetu junakov, brska po njihovih spominih, utvarah, predstavah, čustvih in občutkih. Že prva zgodba Julijan, Bahiri vpelje tonaliteto hrepenenja, ki ga zaznamuje trk med tistim, kar je minilo, in zavedanjem o nezmožnostih danega trenutka. Julijan si želi med topole, da bi tako kot nekoč morda tudi tokrat spet našel svojo ljubo. V zgodbi Ženska ob oknu Sonja, poročena mati, hrepeni po ljubimki, protagonistka zgodbe Anastazija, njeno jutro pa po očetu in morju … Tesno povezana s tovrstnim hrepenenjem je posledično tudi osamljenost, ki prav tako preveva vse zgodbe in njihove junake v zbirki. A Sosič osamljenosti ne razgalja, prej jo estetizira. Nekakšna vztrajnost, morda celo kljubujoča, ki pa se prav zaradi nemoči zateka v umetniški izraz. V prvih treh zgodbah Sosič to dosega s stapljanjem pripovedovalcev in glavnih likov oziroma s preigravanjem fokalizatorjev. Sprva se zdi, da pripovedovalec govori o nekom tretjem, na koncu zgodbe pa subtilno nastopi preobrat in pripovedovalec preide v tistega, o katerem pripoveduje. Morda se po treh zgodbah zdi, da se bo tovrstna fluidnost perspektiv, naratološki prijem zamenjave likov, ki namenoma zavaja bralca, začel predvidljivo ponavljati, a zbirka nato z zgodbo Samotna ljubezen, sinkopirano pretrga repetitivne pripovedne postopke. Prav v tej zgodbi, ki je idejno morda najbolj skoncentrirana, knjiga doživi nekakšen vrhunec. Če gre v prvih treh zgodbah za hrepenenje po partnerjih, ljubimcih, na tem mestu preide v idejo humanizma, ki pod različnimi plastmi temelji na sočloveku. Junakinja namreč v stanovanje sprejme skupino ljudi, v katerih je zlahka prepoznati begunce. Nahrani jih in jim odstopi prostor, da se odpočijejo, a naslednjega jutra izginejo. Ne izginejo pa samo oni, temveč tudi njen ljubimec, z zadnjo povedjo pa se zdi, da izgine tudi sama (»In mislim, da me ni.«). Zdi se torej, da se človek v Sosičevih zgodbah konstituira v odnosu do Drugega, iz česar pa veje izrazito socialna dimenzija njegovih del. Ni težko pritrditi Dušanu Šarotarju, ki v spremni besedi piše, da je Marko Sosič vse življenje pisal eno knjigo, pa naj bo to zaradi junakov, ki prehajajo iz enega dela v drugega, koordinat, ki so določale prostor in čas dogajanja njegovih del, ali pa ne nazadnje vrednot, ki jih je zagovarjal. Najsi bodo to begunci z Bližnjega vzhoda, starejši ljudje z demenco ali pa, kot v romanu Kruh, prah, ljudje, ki jih je zajela vojna ob razpadu Jugoslavije, Sosič ne odstopa od ideje humanosti ter slika paralelizme, ki razkrajajo ustaljene predstave (npr. že v prvi zgodbi Julijan, Bahiri). In v tem kontekstu gre razumeti tudi naslov zbirke. Kakšna je namreč samotna ljubezen? Neuslišana? Osamljena? Ljubezen ki jo omejujejo družbeni konteksti oziroma kar sama resničnost? Zdi se, da je poudarek drugje. Če človek potrebuje Drugega, to še ne pomeni, da ga ne more ljubiti v njegovi odsotnosti. Ali če po poti patetike stopimo še korak dlje, ljubezen se v Sosičevih zgodbah kaže kot nekaj inherentno človeškega. Pri zadnjih treh zgodbah je opazen rahel zasuk od prvega dela zbirke. Če v prvem delu še najdemo obrise fabul, jih avtor v drugem delu še močneje razkroji. Način upovedovanja postane kompleksnejši, prizori so še bolj fragmentarni, hipni, a še vedno niso lapidarni, temveč poetično zvezani v celote. Pri tem gre Sosiču v prid prepoznaven slog, ki mu ostaja zvest tudi tokrat. Gre za sila natančno odmerjanje besed, subtilno metaforiko z močnim učinkom, ki njegove junake spreminja v like iz Hopperjevih slik. Srečamo jih ujete v nekem trenutku banalne vsakdanjosti, a zaradi močne atmosferičnosti, igre senc, pomenov, metafor in notranje napetosti, zaradi katere brni ozračje, zgodbe slikajo obrise prikritega, skrivnosti. Te avtor zgolj nakaže, ne razpleta jih s podajanjem informacij, temveč z vtisom, ki ga naredi na nas. Zadnja zgodba v zbirki Samotne ljubezni z naslovom Preprosto življenje je ostala nedokončana. Zaključi se z avtorjevo opombo, kako bi jo želel nadaljevati, a mu je časa za to zmanjkalo. Prav v tem pripisu je mogoče opazovati sposobnosti Sosičeve pisave. Če bi mi namreč kdo rekel, da želi napisati zgodbo o krutosti kolaboracionizma, priznam, mi ne bi vzbudil pretiranega zanimanja, a zaradi pripovednih tehnik in slogovne natančnosti, bi Sosiču dal vsaj priložnost. Kajti njegove zgodbe niso nič drugega kot filigranske miniature, snežne krogle, obsojene na zamrznjenost v trenutku, v katerih pa snežni kosmi, vsakič ko jih potresemo, padejo malo drugače.

6 min

Piše: Sašo Puljarević Bere: Jure Franko Zbirka kratkih zgodb Marka Sosiča Samotne ljubezni je izšla leto dni po avtorjevi smrti in prinaša pet zgodb, ki so bile pred tem objavljene v Primorskem dnevniku, in tri, ki pred tem še niso bile natisnjene, zgodba Ob sosednji mizi je bila nagrajena na Arsovem natečaju za kratko zgodbo, zadnja zgodba v zbirki pa je ostala nedokončana. Marko Sosič tudi zgodbah, ki so izšle v zbirki Samotne ljubezni, postavlja v središče notranji svet protagonistov, njihova občutja in spomine. Z dosledno rabo sedanjika, ki trajanje skoncentrira na izbran trenutek, ustvarja vtis hipnosti, hkrati pa mu izhodišče večne sedanjosti omogoča, da se vešče premika po miselnem svetu junakov, brska po njihovih spominih, utvarah, predstavah, čustvih in občutkih. Že prva zgodba Julijan, Bahiri vpelje tonaliteto hrepenenja, ki ga zaznamuje trk med tistim, kar je minilo, in zavedanjem o nezmožnostih danega trenutka. Julijan si želi med topole, da bi tako kot nekoč morda tudi tokrat spet našel svojo ljubo. V zgodbi Ženska ob oknu Sonja, poročena mati, hrepeni po ljubimki, protagonistka zgodbe Anastazija, njeno jutro pa po očetu in morju … Tesno povezana s tovrstnim hrepenenjem je posledično tudi osamljenost, ki prav tako preveva vse zgodbe in njihove junake v zbirki. A Sosič osamljenosti ne razgalja, prej jo estetizira. Nekakšna vztrajnost, morda celo kljubujoča, ki pa se prav zaradi nemoči zateka v umetniški izraz. V prvih treh zgodbah Sosič to dosega s stapljanjem pripovedovalcev in glavnih likov oziroma s preigravanjem fokalizatorjev. Sprva se zdi, da pripovedovalec govori o nekom tretjem, na koncu zgodbe pa subtilno nastopi preobrat in pripovedovalec preide v tistega, o katerem pripoveduje. Morda se po treh zgodbah zdi, da se bo tovrstna fluidnost perspektiv, naratološki prijem zamenjave likov, ki namenoma zavaja bralca, začel predvidljivo ponavljati, a zbirka nato z zgodbo Samotna ljubezen, sinkopirano pretrga repetitivne pripovedne postopke. Prav v tej zgodbi, ki je idejno morda najbolj skoncentrirana, knjiga doživi nekakšen vrhunec. Če gre v prvih treh zgodbah za hrepenenje po partnerjih, ljubimcih, na tem mestu preide v idejo humanizma, ki pod različnimi plastmi temelji na sočloveku. Junakinja namreč v stanovanje sprejme skupino ljudi, v katerih je zlahka prepoznati begunce. Nahrani jih in jim odstopi prostor, da se odpočijejo, a naslednjega jutra izginejo. Ne izginejo pa samo oni, temveč tudi njen ljubimec, z zadnjo povedjo pa se zdi, da izgine tudi sama (»In mislim, da me ni.«). Zdi se torej, da se človek v Sosičevih zgodbah konstituira v odnosu do Drugega, iz česar pa veje izrazito socialna dimenzija njegovih del. Ni težko pritrditi Dušanu Šarotarju, ki v spremni besedi piše, da je Marko Sosič vse življenje pisal eno knjigo, pa naj bo to zaradi junakov, ki prehajajo iz enega dela v drugega, koordinat, ki so določale prostor in čas dogajanja njegovih del, ali pa ne nazadnje vrednot, ki jih je zagovarjal. Najsi bodo to begunci z Bližnjega vzhoda, starejši ljudje z demenco ali pa, kot v romanu Kruh, prah, ljudje, ki jih je zajela vojna ob razpadu Jugoslavije, Sosič ne odstopa od ideje humanosti ter slika paralelizme, ki razkrajajo ustaljene predstave (npr. že v prvi zgodbi Julijan, Bahiri). In v tem kontekstu gre razumeti tudi naslov zbirke. Kakšna je namreč samotna ljubezen? Neuslišana? Osamljena? Ljubezen ki jo omejujejo družbeni konteksti oziroma kar sama resničnost? Zdi se, da je poudarek drugje. Če človek potrebuje Drugega, to še ne pomeni, da ga ne more ljubiti v njegovi odsotnosti. Ali če po poti patetike stopimo še korak dlje, ljubezen se v Sosičevih zgodbah kaže kot nekaj inherentno človeškega. Pri zadnjih treh zgodbah je opazen rahel zasuk od prvega dela zbirke. Če v prvem delu še najdemo obrise fabul, jih avtor v drugem delu še močneje razkroji. Način upovedovanja postane kompleksnejši, prizori so še bolj fragmentarni, hipni, a še vedno niso lapidarni, temveč poetično zvezani v celote. Pri tem gre Sosiču v prid prepoznaven slog, ki mu ostaja zvest tudi tokrat. Gre za sila natančno odmerjanje besed, subtilno metaforiko z močnim učinkom, ki njegove junake spreminja v like iz Hopperjevih slik. Srečamo jih ujete v nekem trenutku banalne vsakdanjosti, a zaradi močne atmosferičnosti, igre senc, pomenov, metafor in notranje napetosti, zaradi katere brni ozračje, zgodbe slikajo obrise prikritega, skrivnosti. Te avtor zgolj nakaže, ne razpleta jih s podajanjem informacij, temveč z vtisom, ki ga naredi na nas. Zadnja zgodba v zbirki Samotne ljubezni z naslovom Preprosto življenje je ostala nedokončana. Zaključi se z avtorjevo opombo, kako bi jo želel nadaljevati, a mu je časa za to zmanjkalo. Prav v tem pripisu je mogoče opazovati sposobnosti Sosičeve pisave. Če bi mi namreč kdo rekel, da želi napisati zgodbo o krutosti kolaboracionizma, priznam, mi ne bi vzbudil pretiranega zanimanja, a zaradi pripovednih tehnik in slogovne natančnosti, bi Sosiču dal vsaj priložnost. Kajti njegove zgodbe niso nič drugega kot filigranske miniature, snežne krogle, obsojene na zamrznjenost v trenutku, v katerih pa snežni kosmi, vsakič ko jih potresemo, padejo malo drugače.

Dimitrije Kokanov: Nenadoma, reka

4. 12. 2022

NAPOVED: V koprodukciji Mestnega gledališča Ptuj in Slovenskega narodnega gledališča v Novi Gorici je nastala predstava z naslovom Nenadoma, reka. Besedilo je napisal srbski dramatik in dramaturg Dimitrije Kokanov, prevedla sta jo Nebojša Pop Tasić in Anja Pišot. Režiral jo je Kokan Mladenović, ki besedilo, tesno povezano z distopičnim romanom Georgea Orwella 1984, kritiko totalitarizma - v sedanjem svetu vidi, da »Prihaja novi totalitarizem, v katerem sami sebe nadzorujemo.« V predstavi nastopa šest igralcev, na malem odru novogoriškega gledališča si jo je ogledala Tadeja Krečič. KOPRODUKCIJA Mestno gledališče Ptuj Prevajalca Nebojša Pop-Tasić, Anja Pišot Režiser Kokan Mladenović Dramaturg Dimitrije Kokanov Asistentka režiserja in dramaturginja Tereza Gregorič Lektorica Anja Pišot Scenograf Branko Hojnik Kostumografinja Aleksandra Pecić Mladenović Avtor glasbe in korepetitorÁrpád Szerda Asistentka avtorja glasbe in korepetitorja Zsófi Szerda Koreograf in svetovalec za gib Ivan Mijačević Oblikovalec svetlobe Marko Vrkljan Oblikovalca videa Stojan Nemec, Valentin Pavlin Oblikovalca zvoka Stojan Nemec, Borut Čelik IGRAJO Tamara Avguštin k. g., Anuša Kodelja k. g., Jure Kopušar, Žiga Saksida, Urška Taufer, Žiga Udir PREMIERA 03. december 2022, SNG Nova Gorica, mali oder Druga premiera 08. december 2022, SNG Nova Gorica, mali oder

1 min

NAPOVED: V koprodukciji Mestnega gledališča Ptuj in Slovenskega narodnega gledališča v Novi Gorici je nastala predstava z naslovom Nenadoma, reka. Besedilo je napisal srbski dramatik in dramaturg Dimitrije Kokanov, prevedla sta jo Nebojša Pop Tasić in Anja Pišot. Režiral jo je Kokan Mladenović, ki besedilo, tesno povezano z distopičnim romanom Georgea Orwella 1984, kritiko totalitarizma - v sedanjem svetu vidi, da »Prihaja novi totalitarizem, v katerem sami sebe nadzorujemo.« V predstavi nastopa šest igralcev, na malem odru novogoriškega gledališča si jo je ogledala Tadeja Krečič. KOPRODUKCIJA Mestno gledališče Ptuj Prevajalca Nebojša Pop-Tasić, Anja Pišot Režiser Kokan Mladenović Dramaturg Dimitrije Kokanov Asistentka režiserja in dramaturginja Tereza Gregorič Lektorica Anja Pišot Scenograf Branko Hojnik Kostumografinja Aleksandra Pecić Mladenović Avtor glasbe in korepetitorÁrpád Szerda Asistentka avtorja glasbe in korepetitorja Zsófi Szerda Koreograf in svetovalec za gib Ivan Mijačević Oblikovalec svetlobe Marko Vrkljan Oblikovalca videa Stojan Nemec, Valentin Pavlin Oblikovalca zvoka Stojan Nemec, Borut Čelik IGRAJO Tamara Avguštin k. g., Anuša Kodelja k. g., Jure Kopušar, Žiga Saksida, Urška Taufer, Žiga Udir PREMIERA 03. december 2022, SNG Nova Gorica, mali oder Druga premiera 08. december 2022, SNG Nova Gorica, mali oder

Kapa

2. 12. 2022

Pa ga imamo! Prvi slovenski otroški božični film Kapa je po letu odloga in nekaj festivalih končno zasijal tudi na številnih filmskih platnih in takoj navdušil mlado in tudi nekoliko starejše občinstvo. Božiček, no, pravzaprav celo več njih, napeta pustolovščina, novo iskreno prijateljstvo in seveda tudi čisto pravi božični čudež s tremi tačkami so glavne sestavine te izredno simpatične dogodivščine, ki sta jo scenaristka Saša Eržen in režiser Slobodan Maksimović prefinjeno in z veliko občutka nadgradila tudi z bolj resnimi temami. Devetletni Erik bi moral praznike preživeti v mladinskem domu, dokler ni z žrebom poslan k bogataški družini, izhaja namreč iz problematičnega družinskega okolja, kjer sta prisotna alkohol in očitno pomanjkanje denarja, v internatu pa je tudi žrtev vrstniškega nasilja. Nič kaj božične teme torej, a ustvarjalni ekipi jih je uspelo tako spretno in pretanjeno vplesti v zgodbo, da praznično razpoloženje le še poudarijo, hkrati pa lahko služijo tudi kot odlično izhodišče za številne poglobljene pogovore z mladimi gledalci. K čarobnosti, ki s platna dobesedno sije skoraj v vsakem kadru, zelo veliko prispeva tudi zelo posrečen nabor igralcev, vse od nežne, a odločne vzgojiteljice Mojce Fatur pa do falange pokvarjenih Božičkov, ki so jim v skorajda antologijskem prizoru svoj glas in stas posodili Primož Pirnat, Lotos Vincenc Šparovec, Nina Valič, Klemen Klemen, René Štúr, Jaka Fon in Emil Cerar. Glavni zvezdi filma pa sta seveda najmlajša, Gaj Črnič kot tih, zadržan in vsega hudega vajen Erik z večno štrikano kapo na glavi ter sprva fenomenalno zoprna, nato pa prav presunljivo empatična Kaja Podreberšek kot mala Lučka. Prav njuni iskrenost in sproščenost pred kamero sta verjetno poglavitni kamenček v mozaiku te tople božične pustolovščine, v kateri se uresničijo želje, za katere otroka na začetku niti ne vesta, da jih sploh imata. Glede na vse težave slovenske filmske produkcije v preteklih letih je Kapa pravi božični čudež, več kot vreden ogleda v zatemnjeni in čarobni kinodvorani.

2 min

Pa ga imamo! Prvi slovenski otroški božični film Kapa je po letu odloga in nekaj festivalih končno zasijal tudi na številnih filmskih platnih in takoj navdušil mlado in tudi nekoliko starejše občinstvo. Božiček, no, pravzaprav celo več njih, napeta pustolovščina, novo iskreno prijateljstvo in seveda tudi čisto pravi božični čudež s tremi tačkami so glavne sestavine te izredno simpatične dogodivščine, ki sta jo scenaristka Saša Eržen in režiser Slobodan Maksimović prefinjeno in z veliko občutka nadgradila tudi z bolj resnimi temami. Devetletni Erik bi moral praznike preživeti v mladinskem domu, dokler ni z žrebom poslan k bogataški družini, izhaja namreč iz problematičnega družinskega okolja, kjer sta prisotna alkohol in očitno pomanjkanje denarja, v internatu pa je tudi žrtev vrstniškega nasilja. Nič kaj božične teme torej, a ustvarjalni ekipi jih je uspelo tako spretno in pretanjeno vplesti v zgodbo, da praznično razpoloženje le še poudarijo, hkrati pa lahko služijo tudi kot odlično izhodišče za številne poglobljene pogovore z mladimi gledalci. K čarobnosti, ki s platna dobesedno sije skoraj v vsakem kadru, zelo veliko prispeva tudi zelo posrečen nabor igralcev, vse od nežne, a odločne vzgojiteljice Mojce Fatur pa do falange pokvarjenih Božičkov, ki so jim v skorajda antologijskem prizoru svoj glas in stas posodili Primož Pirnat, Lotos Vincenc Šparovec, Nina Valič, Klemen Klemen, René Štúr, Jaka Fon in Emil Cerar. Glavni zvezdi filma pa sta seveda najmlajša, Gaj Črnič kot tih, zadržan in vsega hudega vajen Erik z večno štrikano kapo na glavi ter sprva fenomenalno zoprna, nato pa prav presunljivo empatična Kaja Podreberšek kot mala Lučka. Prav njuni iskrenost in sproščenost pred kamero sta verjetno poglavitni kamenček v mozaiku te tople božične pustolovščine, v kateri se uresničijo želje, za katere otroka na začetku niti ne vesta, da jih sploh imata. Glede na vse težave slovenske filmske produkcije v preteklih letih je Kapa pravi božični čudež, več kot vreden ogleda v zatemnjeni in čarobni kinodvorani.

Peter Rezman: Velunja

28. 11. 2022

Piše: Miša Gams Bereta: Lidija Hartman in Jure Franko Peter Rezman, pesnik in pisec kratkih zgodb, dramskih besedil in romanov, v katerih pogosto opisuje rudarsko življenje, je leta 2009 za zbirko kratkih zgodb Skok iz kože prejel nagrado fabula, z romanom Zahod jame pa se je leta 2013 uvrstil med peterico finalistov za nagrado kresnik. Pred šestimi leti je bil zanjo nominiran tudi roman Tekoči trak, Društvo slovenskih literarnih kritikov pa ga je uvrstilo med pet najboljših slovenskih knjig v letu 2016. V knjigi Velunja, ki bi jo lahko uvrstili na presečišče kratkoprozne in esejistične literature, Rezman v številnih refleksijah na več mestih izpove, da si je vedno želel postati uspešen slovenski pisatelj: “Vsak dan prinese kaj. Kratko zgodbo. Priliko. Dramolet. Včasih celo dramo. Včasih pa zgolj poved.” V osebnoizpovednem tonu opisuje odraščanje ob rečici Velunji, ki je bila ves čas zvesta spremljevalka ključnih življenjskih dogodkov, poleg tega pa mu je bila s svojim blagodejnim šumenjem vir naviha, meditacije in zrelosti: “Potok neprestano šumi in v tem večnem šumenju sem zrasel gor, iz fantiča v mladeniča, vojaka, ženina, knapa. Pesnika.” Rezman na številnih ključnih mestih z enim in istim stavkom, ki ga v nedogled ponavlja –“Velunja - / - je vodni - / - je - / - krog /- je- / - Velunja” – opozarja na rečni krogotok, ki mu služi kot presek med miselnimi prebliski, uvidi in spoznanji, ob tem pa predstavlja krožno strukturo različnih življenjskih obdobij, katerih skupna premisa je ženska energija. Najsi gre za spomine na mater in njeno skrb za moža in sina, za ljubico, ki ga med vožnjo z avtom vabi v svoj “mokri izvir”, ali za smrt, ki mu v bolnišnici diha za ovratnik, mu ženska energija s svojo krožno naravo in intuitivnostjo ves čas pomeni vir življenja, hrepenenja in navdiha. V prvem delu knjige Velunja Rezman s serijo kratkih prilik, zgodb in dramoletov duhovito analizira slovensko literarno prizorišče (z omembo nekaterih ključnih ustvarjalcev, ki so zbrani okrog literarnih revij) ter podaja svoje razumevanje razlike med literarno znanostjo in literarno umetnostjo. Pri tem se mu zdi pomembno, da mora pisatelj “v bistvo literarne umetnine vstopiti takoj, že po prvih nekaj straneh in iz tega črpati za naprej. To je test pisateljskega talenta in ne nazadnje tudi poštenosti. Predvsem do sebe.” V besedilu z naslovom Dramolet o objektivnosti subjektivne literarne kritike avtor pravi, da je vsaka literarna kritika, recenzija, ocena, refleksija ali študija sama po sebi neobjektivna, pri tem pa se dotakne tudi paradoksa literarnih nagrad in samopašnosti literarnih društev in urednikov, ki mu nočejo objaviti kratkih zgodb, ker naj bi bile predolge. Čeprav ne skriva prijateljskih vezi s temi ljudmi, jih v istem zamahu ljubeče kritizira: “Kako naj dobim to nesrečno Grumovo nagrado, če me stari znanci še nominirati nočejo?” V zgodbi oziroma eseju z naslovom Nadaljevanje predstavitve pisatelja z začetka te knjige odkriva podobnost med irskim pisateljem Jamesom Joyceom, ki na poti v Trst zmotno pristane v Ljubljani, in sabo, ki po literarnem dogodku rezervira prenočišče v gostišču Pri Mraku, a se zadnji trenutek premisli in s taksijem pobegne iz Ljubljane. Čeprav s trudom prebira Joyceov Umetnikov mladostni portret, se hkrati sprašuje “Kaj bi bilo, če bi ostal v Ljubljani?” Bi postal eden izmed meščanskih pisateljev, bi mesto morda celo požrlo njegovo mladostno zagnanost in ruralno identiteto? Današnje razmere v državi primerja s tistimi, ki so prevladovale v drugi svetovni vojni, ko je bila prestolnica obdana z bodečo žico: “Danes je situacija na las podobna. Znotraj žice je prava umetnost, ki zato ne more prebegniti iz prestolnice, zunaj pa je ljubiteljska kultura, ki se ne more pretihotapiti vanjo.” V drugem delu knjige Velunja se je Rezman bolj usmeril v spomine iz otroštva, v obdobje odraščanja v Mariboru in tudi zadnjih let pred smrtjo matere in očeta. Posebno pozornost pritegnejo dolge erotične zgodbe, v katerih opisuje strastne dogodivščine v avtu in na pokopališču, na katerem je pokopan Srečko Kosovel. Čeprav je Rezmanov pripovedni slog nezahteven in preprost, je hkrati metaforično dinamičen in slikovit, a dodati velja, da mu v zaključku včasih ne uspe zaokrožiti miselne poante ali pa ta ni duhovita. Vendar je vprašanje, ali to sploh želi doseči. Bolj se nam dozdeva, da gre za tolažbo samega sebe ob soočanju s smrtjo, ki je nenehno blizu. Krožna dinamika Velunje je pogled v njeno neskončno brezno in hkrati prijateljski pozdrav željam in strahovom, ki jih s svojim tokom odnaša …

5 min

Piše: Miša Gams Bereta: Lidija Hartman in Jure Franko Peter Rezman, pesnik in pisec kratkih zgodb, dramskih besedil in romanov, v katerih pogosto opisuje rudarsko življenje, je leta 2009 za zbirko kratkih zgodb Skok iz kože prejel nagrado fabula, z romanom Zahod jame pa se je leta 2013 uvrstil med peterico finalistov za nagrado kresnik. Pred šestimi leti je bil zanjo nominiran tudi roman Tekoči trak, Društvo slovenskih literarnih kritikov pa ga je uvrstilo med pet najboljših slovenskih knjig v letu 2016. V knjigi Velunja, ki bi jo lahko uvrstili na presečišče kratkoprozne in esejistične literature, Rezman v številnih refleksijah na več mestih izpove, da si je vedno želel postati uspešen slovenski pisatelj: “Vsak dan prinese kaj. Kratko zgodbo. Priliko. Dramolet. Včasih celo dramo. Včasih pa zgolj poved.” V osebnoizpovednem tonu opisuje odraščanje ob rečici Velunji, ki je bila ves čas zvesta spremljevalka ključnih življenjskih dogodkov, poleg tega pa mu je bila s svojim blagodejnim šumenjem vir naviha, meditacije in zrelosti: “Potok neprestano šumi in v tem večnem šumenju sem zrasel gor, iz fantiča v mladeniča, vojaka, ženina, knapa. Pesnika.” Rezman na številnih ključnih mestih z enim in istim stavkom, ki ga v nedogled ponavlja –“Velunja - / - je vodni - / - je - / - krog /- je- / - Velunja” – opozarja na rečni krogotok, ki mu služi kot presek med miselnimi prebliski, uvidi in spoznanji, ob tem pa predstavlja krožno strukturo različnih življenjskih obdobij, katerih skupna premisa je ženska energija. Najsi gre za spomine na mater in njeno skrb za moža in sina, za ljubico, ki ga med vožnjo z avtom vabi v svoj “mokri izvir”, ali za smrt, ki mu v bolnišnici diha za ovratnik, mu ženska energija s svojo krožno naravo in intuitivnostjo ves čas pomeni vir življenja, hrepenenja in navdiha. V prvem delu knjige Velunja Rezman s serijo kratkih prilik, zgodb in dramoletov duhovito analizira slovensko literarno prizorišče (z omembo nekaterih ključnih ustvarjalcev, ki so zbrani okrog literarnih revij) ter podaja svoje razumevanje razlike med literarno znanostjo in literarno umetnostjo. Pri tem se mu zdi pomembno, da mora pisatelj “v bistvo literarne umetnine vstopiti takoj, že po prvih nekaj straneh in iz tega črpati za naprej. To je test pisateljskega talenta in ne nazadnje tudi poštenosti. Predvsem do sebe.” V besedilu z naslovom Dramolet o objektivnosti subjektivne literarne kritike avtor pravi, da je vsaka literarna kritika, recenzija, ocena, refleksija ali študija sama po sebi neobjektivna, pri tem pa se dotakne tudi paradoksa literarnih nagrad in samopašnosti literarnih društev in urednikov, ki mu nočejo objaviti kratkih zgodb, ker naj bi bile predolge. Čeprav ne skriva prijateljskih vezi s temi ljudmi, jih v istem zamahu ljubeče kritizira: “Kako naj dobim to nesrečno Grumovo nagrado, če me stari znanci še nominirati nočejo?” V zgodbi oziroma eseju z naslovom Nadaljevanje predstavitve pisatelja z začetka te knjige odkriva podobnost med irskim pisateljem Jamesom Joyceom, ki na poti v Trst zmotno pristane v Ljubljani, in sabo, ki po literarnem dogodku rezervira prenočišče v gostišču Pri Mraku, a se zadnji trenutek premisli in s taksijem pobegne iz Ljubljane. Čeprav s trudom prebira Joyceov Umetnikov mladostni portret, se hkrati sprašuje “Kaj bi bilo, če bi ostal v Ljubljani?” Bi postal eden izmed meščanskih pisateljev, bi mesto morda celo požrlo njegovo mladostno zagnanost in ruralno identiteto? Današnje razmere v državi primerja s tistimi, ki so prevladovale v drugi svetovni vojni, ko je bila prestolnica obdana z bodečo žico: “Danes je situacija na las podobna. Znotraj žice je prava umetnost, ki zato ne more prebegniti iz prestolnice, zunaj pa je ljubiteljska kultura, ki se ne more pretihotapiti vanjo.” V drugem delu knjige Velunja se je Rezman bolj usmeril v spomine iz otroštva, v obdobje odraščanja v Mariboru in tudi zadnjih let pred smrtjo matere in očeta. Posebno pozornost pritegnejo dolge erotične zgodbe, v katerih opisuje strastne dogodivščine v avtu in na pokopališču, na katerem je pokopan Srečko Kosovel. Čeprav je Rezmanov pripovedni slog nezahteven in preprost, je hkrati metaforično dinamičen in slikovit, a dodati velja, da mu v zaključku včasih ne uspe zaokrožiti miselne poante ali pa ta ni duhovita. Vendar je vprašanje, ali to sploh želi doseči. Bolj se nam dozdeva, da gre za tolažbo samega sebe ob soočanju s smrtjo, ki je nenehno blizu. Krožna dinamika Velunje je pogled v njeno neskončno brezno in hkrati prijateljski pozdrav željam in strahovom, ki jih s svojim tokom odnaša …

Javier Marias: Napisana življenja

28. 11. 2022

Piše: Matej Bogataj Bere: Jure Franko Septembra umrlega španskega pripovednika Javierja Mariasa smo poznali predvsem po obširnih in stilistično izpiljenih romanih, v katerih so pretežno brezstrastni in jezikovno nadvse občutljivi prevajalci, filologi in podobni obvladovalci jezikavosti popisovali svoje življenje, v katerem se ni veliko dogajalo ali pa vsaj niso smeli o vsem spregovoriti, in so se potem ukvarjali z odvodi. Recimo s krivdo, ker so prešuštno spali z žensko, ki je medtem umrla in niso bili sposobni reagirati, se soočiti z morebitnimi obtožbami. Ali pa je šlo, kot v Berti Isli, za pripoved o tistih, ki svojo službo opravljajo tiho in čim bolj neopazno. Rutina zakonskega para, kjer ona nič ne ve o njegovem delu, ker ji zaradi priseg tajni službi ne more ničesar povedati, je spet tipičen primer pisanja, v katerem je več zamolčanega, kjer se resnica razkriva postopoma in še to delno, zakrivajoče, sprenevedajoče. Marias je napisal tudi drobno knjižico, potopis o Benetkah, ki jim grozi vse in to ves čas, industrija razjeda kamen, kanale poplavljajo visoke plime in otoki se ugrezajo v mulj, turizem je vse bolj invaziven, vendar je mesto na otokih za Mariasa mera stvari in po meri človeka. Tam je dva tedna celo služboval in v nasprotju z Josifom Brodskim in Predragom Matvejevićem, ki sta raziskovala predvsem skrite in večini nedostopne podrobnosti na ozadju pompozne in vsem poznane fasade, po kateri se pasejo turisti, je Marias v tem potopisu bolj skop, minimalističen. Mesta in njegovih prebivalcev, tudi kulturne zapuščine in družabljenja prebivalcev se loteva diskretno, v rokavicah tako rekoč, vse pa zato, da bi ohranil mesto čim bolj skrivnostno in skril ključe, s katerimi se mu je odprlo. Napisana življenja, ki so prvič izšla v začetku devetdesetih, so zbirka miniaturnih esejev, kolumn in zapisov o kolegih, o velikih pisateljih in pesnikih, ki so vsi tujci, vsi zelo slavni – in mrtvi. Marias je zbral obsežno gradivo, nekaj je dnevniške narave, nekaj je črpal iz biografskih in monografskih del, tudi izpisov iz kritik in včasih zajedljivih opazk kolegov. Vse je bogato opremljeno s fotografskim gradivom, večinoma izpred časov slave, in Marias priznava, da ga je zbiranje razglednic s portreti pisateljev včasih neizmerno zabavalo, zdaj pa gre z razgledničarsko kulturo očitno navzdol, in tako so zapisi o klasikih bogato opremljeni in podkrepljeni z raznovrstnimi faktičnimi podatki, ki so večinoma neznani, vsaj izven stroke, ki se ukvarja z življenjepisjem in usklajevanjem podobe kreativcev z njihovim delom. Dvajsetih pisateljev in šestih izrednih, pa vendar slovenskemu bralstvu manj znanih žensk, se loteva, kot bi bili literarni liki, kot bi bili njegov lastni izmislek. Marsikatere podrobnosti iz teh zapisov ne poznamo, tudi nekaj avtorjev je morda manj znanih in pričakovali bi katerega z vznemirljivo biografijo, kakršna je bila na primer Hemingwayeva, vendar je nabor kar reprezentativen: svoje mesto med napisanimi življenji so dobili Faulkner, Joyce, Henry James, Arthur Conan Doyle, Kipling in Robert Louis Stevenson, Nabokov in Thomas Mann, Rimbaud in Oscar Wilde. Gre torej za biografije, napisane na podlagi obsežno nabranega gradiva, pričevanj in izvlečkov. Tovrstno pisanje o slavnih je v tujini morda bolj pogosto, pri nas so ga nadomestili biografski romani, na primer Slodnjakova o Prešernu ali Levstiku, drugje pa se takšna stvarna literatura o uspešnih in včasih kontroverznih slavnih osebnostih očitno tudi prodaja. Marias v svojem pisanju upošteva vsa dejstva, vendar, kot nas opozarja tudi piska spremne besede Elide Pitarello, včasih tudi kaj dopiše, obrne kakšen podatek ali pa preprosto komentira značajske ali vidne poteze portretirancev na način, ki je izrazito oseben, torej pisateljski in subjektiven. Če nismo – in ker nismo – podrobni poznavalci pisateljskih življenj, so razlike včasih komaj opazne in Marias nas pred koncem, pred obširnim seznamom literature, iz katere je črpal, izziva, naj najdemo vsiljene ali po zakonih fikcije dopisane dele. Za tiste redke, recimo za Joycea, ki ga morda bolje poznamo zaradi bližine službovanja v mestih ob zalivu in zaradi nesrečnega izkrcanja in prečute noči na ljubljanski železniški postaji, kjer sta z ženo Noro izstopila prepričana, da sta že v Trstu, so Mariasovi posegi skoraj neopazni. Omenja Joyceovo ljubosumje in obsedenost z Norinimi spodnjicami, kar vse poznamo iz Pisem Nori, drastičnih premikov pa ni opaziti. Toliko bolj pa je opazna Mariasova pisateljska veščina, saj ob fotografijah podaja natančne in pogosto lucidne opazke o značajskih potezah, kakor so vidne navzven, v fiziognomiji, v držah, v drži rok ali oblačilih. Baudelairu recimo pripiše, da se mu ves čas mudi, da njegovo spogledovanje s kamero kaže prihajajočo hitrost življenja, ki jo je avtor Cvetja zla prerokoval in med prvimi tudi živel. Ob koncu Marias zapiše, da se je ob tem pisanju zabaval, in tako se konča tudi knjiga: s citatom iz korespondence med Flaubertom in Turgenjevom, da se sicer starata, vendar se kot starca poskušata vsaj zabavati. Napisana življenja so dobrohotno pisanje, napisano kot prenikava šala ob uradnih in slovesnih biografijah. Prepričuje nas o tistem, kar je v esejih z naslovom Nč bat o strahovih angleških in francoskih pisateljev zapisal tudi Julian Barnes: pisatelji niso bolj moralni, niso vedno in v vsem vidci, le pisati znajo bolje od drugih. Napisana življenja so imenitno branje za vse, ki jih zanimajo umetniki zasebno.

7 min

Piše: Matej Bogataj Bere: Jure Franko Septembra umrlega španskega pripovednika Javierja Mariasa smo poznali predvsem po obširnih in stilistično izpiljenih romanih, v katerih so pretežno brezstrastni in jezikovno nadvse občutljivi prevajalci, filologi in podobni obvladovalci jezikavosti popisovali svoje življenje, v katerem se ni veliko dogajalo ali pa vsaj niso smeli o vsem spregovoriti, in so se potem ukvarjali z odvodi. Recimo s krivdo, ker so prešuštno spali z žensko, ki je medtem umrla in niso bili sposobni reagirati, se soočiti z morebitnimi obtožbami. Ali pa je šlo, kot v Berti Isli, za pripoved o tistih, ki svojo službo opravljajo tiho in čim bolj neopazno. Rutina zakonskega para, kjer ona nič ne ve o njegovem delu, ker ji zaradi priseg tajni službi ne more ničesar povedati, je spet tipičen primer pisanja, v katerem je več zamolčanega, kjer se resnica razkriva postopoma in še to delno, zakrivajoče, sprenevedajoče. Marias je napisal tudi drobno knjižico, potopis o Benetkah, ki jim grozi vse in to ves čas, industrija razjeda kamen, kanale poplavljajo visoke plime in otoki se ugrezajo v mulj, turizem je vse bolj invaziven, vendar je mesto na otokih za Mariasa mera stvari in po meri človeka. Tam je dva tedna celo služboval in v nasprotju z Josifom Brodskim in Predragom Matvejevićem, ki sta raziskovala predvsem skrite in večini nedostopne podrobnosti na ozadju pompozne in vsem poznane fasade, po kateri se pasejo turisti, je Marias v tem potopisu bolj skop, minimalističen. Mesta in njegovih prebivalcev, tudi kulturne zapuščine in družabljenja prebivalcev se loteva diskretno, v rokavicah tako rekoč, vse pa zato, da bi ohranil mesto čim bolj skrivnostno in skril ključe, s katerimi se mu je odprlo. Napisana življenja, ki so prvič izšla v začetku devetdesetih, so zbirka miniaturnih esejev, kolumn in zapisov o kolegih, o velikih pisateljih in pesnikih, ki so vsi tujci, vsi zelo slavni – in mrtvi. Marias je zbral obsežno gradivo, nekaj je dnevniške narave, nekaj je črpal iz biografskih in monografskih del, tudi izpisov iz kritik in včasih zajedljivih opazk kolegov. Vse je bogato opremljeno s fotografskim gradivom, večinoma izpred časov slave, in Marias priznava, da ga je zbiranje razglednic s portreti pisateljev včasih neizmerno zabavalo, zdaj pa gre z razgledničarsko kulturo očitno navzdol, in tako so zapisi o klasikih bogato opremljeni in podkrepljeni z raznovrstnimi faktičnimi podatki, ki so večinoma neznani, vsaj izven stroke, ki se ukvarja z življenjepisjem in usklajevanjem podobe kreativcev z njihovim delom. Dvajsetih pisateljev in šestih izrednih, pa vendar slovenskemu bralstvu manj znanih žensk, se loteva, kot bi bili literarni liki, kot bi bili njegov lastni izmislek. Marsikatere podrobnosti iz teh zapisov ne poznamo, tudi nekaj avtorjev je morda manj znanih in pričakovali bi katerega z vznemirljivo biografijo, kakršna je bila na primer Hemingwayeva, vendar je nabor kar reprezentativen: svoje mesto med napisanimi življenji so dobili Faulkner, Joyce, Henry James, Arthur Conan Doyle, Kipling in Robert Louis Stevenson, Nabokov in Thomas Mann, Rimbaud in Oscar Wilde. Gre torej za biografije, napisane na podlagi obsežno nabranega gradiva, pričevanj in izvlečkov. Tovrstno pisanje o slavnih je v tujini morda bolj pogosto, pri nas so ga nadomestili biografski romani, na primer Slodnjakova o Prešernu ali Levstiku, drugje pa se takšna stvarna literatura o uspešnih in včasih kontroverznih slavnih osebnostih očitno tudi prodaja. Marias v svojem pisanju upošteva vsa dejstva, vendar, kot nas opozarja tudi piska spremne besede Elide Pitarello, včasih tudi kaj dopiše, obrne kakšen podatek ali pa preprosto komentira značajske ali vidne poteze portretirancev na način, ki je izrazito oseben, torej pisateljski in subjektiven. Če nismo – in ker nismo – podrobni poznavalci pisateljskih življenj, so razlike včasih komaj opazne in Marias nas pred koncem, pred obširnim seznamom literature, iz katere je črpal, izziva, naj najdemo vsiljene ali po zakonih fikcije dopisane dele. Za tiste redke, recimo za Joycea, ki ga morda bolje poznamo zaradi bližine službovanja v mestih ob zalivu in zaradi nesrečnega izkrcanja in prečute noči na ljubljanski železniški postaji, kjer sta z ženo Noro izstopila prepričana, da sta že v Trstu, so Mariasovi posegi skoraj neopazni. Omenja Joyceovo ljubosumje in obsedenost z Norinimi spodnjicami, kar vse poznamo iz Pisem Nori, drastičnih premikov pa ni opaziti. Toliko bolj pa je opazna Mariasova pisateljska veščina, saj ob fotografijah podaja natančne in pogosto lucidne opazke o značajskih potezah, kakor so vidne navzven, v fiziognomiji, v držah, v drži rok ali oblačilih. Baudelairu recimo pripiše, da se mu ves čas mudi, da njegovo spogledovanje s kamero kaže prihajajočo hitrost življenja, ki jo je avtor Cvetja zla prerokoval in med prvimi tudi živel. Ob koncu Marias zapiše, da se je ob tem pisanju zabaval, in tako se konča tudi knjiga: s citatom iz korespondence med Flaubertom in Turgenjevom, da se sicer starata, vendar se kot starca poskušata vsaj zabavati. Napisana življenja so dobrohotno pisanje, napisano kot prenikava šala ob uradnih in slovesnih biografijah. Prepričuje nas o tistem, kar je v esejih z naslovom Nč bat o strahovih angleških in francoskih pisateljev zapisal tudi Julian Barnes: pisatelji niso bolj moralni, niso vedno in v vsem vidci, le pisati znajo bolje od drugih. Napisana življenja so imenitno branje za vse, ki jih zanimajo umetniki zasebno.

Anton Pavlovič Čehov: Drama na lovu

28. 11. 2022

Piše: Ana Geršak Bere: Lidija Hartman Drama na lovu, predstavljena kot »resnična zgodba«, se uradno začne v pisarni neznanega urednika. Toda pravi začetek nastopi pozneje, s preroškim stavkom: »Mož je ubil ženo!« Besede, ki uvajajo roman Antona Pavloviča Čehova, priklicujejo v spomin neko drugo avtorjevo krilatico – tisto o puški, ki se, če se pojavi na začetku, na koncu mora tudi sprožiti. Misel, ki se na splošno nanaša predvsem na nujnost smiselnega, po možnosti linearnega vzročnega povezovanja pripovednih elementov, se v tem kontekstu preveže z logiko tedaj šele nastajajočih žanrov kriminalnega in detektivskega romana. Drama na lovu ne skriva medbesedilnih navezav, nasprotno, z njimi se veselo poigrava, ne nazadnje tako, da svoje like naziva z imeni junakov svojčas priljubljenih žanrskih pionirjev Émila Gaboriauja in Aleksandra Škljarevskega. Tako kot dramska (ali raje – dramatična) puška imata tudi omenjena avtorja svoje mesto in svoj smisel v čehovljanski pripovedi: sta indica, ki napeljujeta k interpretaciji in reševanju pripovedne uganke. Gaboriau je eden prvih pisateljev, ki je svojemu junaku – detektivu Lecoqu – pripisal natančno preučevanje kraja zločina z namenom iskanja sledi, Škljarevski pa je slovel po povestih, v katerih je glavno vlogo prevzemal sodni preiskovalec, poklic, ki ga opravlja tudi osrednji lik. Ta je hkrati avtor romana v romanu, njegov protagonist in prvoosebni pripovedovalec, podpisan kot Zinovjev oziroma Kamišev. Intertekstualnost je vpisana že v samo strukturo Čehovovega romana Drama na lovu. Zasnovan je kot pripovedni okvir urednika, ki – zelo nerad, to je že treba poudariti – privoli v branje daljšega rokopisa očitno pretresenega neznanca, ki se lepega dne pojavi v njegovi pisarni z željo, da bi kdo prebral in po možnosti tudi objavil njegov prvenec. Sledi torej branje rokopisa, ki je še najbolj podoben nekakšnim atmosferičnim zapisom epigona Dostojevskega, posebej v segmentih, kjer pripovedovalec, ne povsem brez užitka, razkriva svoj razklani, podtalni značaj. Pripovedovalec se vživlja v vlogo antagonista, občutljivega, inteligentnega opazovalca, predobrega, da bi stagniral v podeželskem povprečju, in nagnjenega k bolestnim izpadom iskrenosti, ki pa niso nič drugega kot poza. Čehov se s tem obregne ob resnobne, tragične karakterje, ki so takrat kraljevali po sočasnih vélikih ruskih romanih, za katere naj bi Anton Pavlovič nekoč dejal, da so preobsežni in dolgočasni. A kot je zapisano v Drami na lovu: »Poznavanje tuje literature za porotnike ni obvezno.« Ironijo je namreč zaznati tudi brez prepoznavanja referenc, predvsem v načinu strukturiranja lika pripovedovalca in v uredniških opombah, podpisanih zgolj s pomenljivima začetnicama A. Č. Opombe opozarjajo na zamolke in nedoslednosti v rokopisu, s čimer pravzaprav napovedujejo razplet oziroma razkritje morilca, poskrbijo pa tudi za komično distanco. Urednik samovoljno črta pripovedovalčeve neposrečene melodramatične pasaže in jih pospremi s komentarji tipa: »Temu sledi plastično in izumetničeno razmišljanje o avtorjevi duševni vzdržljivosti. /…/ Preseneča s svojo grobostjo, zato sem ga izpustil.« Na koncu pa prostodušno zapiše, da so iz romana izpuščeni odlomki, »ki presenečajo s svojim cinizmom, razvlečenostjo in malomarnostjo literarne obdelave«. Izpuščeni naj bi bili tudi dva opisa nočnih orgij in divje kvartanje z obilo kletvic, kar bi gotovo prizadelo občutljivejši del bralstva. Vrhunec pa seveda nastopi s soočenjem urednika, preobraženega v detektiva, in avtorja – morilca. Zaplet, ki ga bo leta pozneje navdušenemu bralstvu uspešneje, to je že treba reči, prikazala Agatha Christie s svojim nemara najboljšim romanom Umor Rogerja Ackroyda. Drama na lovu je edini roman Antona Pavloviča Čehova. Napisal ga je leta 1884, star štiriindvajset let, po tem, ko je imel za seboj že dramsko besedilo brez naslova, ki ga danes poznamo pod nazivom Platonov, tri povesti in dve zbirki novel; da o zgodbah, ki so neobjavljene obtičale v predalu, niti ne govorimo. Na prvi pogled se zdi, da je bil izlet v romaneskno formo prej ko ne eksperiment, preizkušanje terena, širjenje področja boja, morda tudi načrten premik v razvijanje daljših in ambicioznejših pripovednih struktur, ki se bodo sčasoma ustalile na mejnem obsegu med pripovedko in kratkim romanom. Ni izključeno, da je šlo tudi za hudomušno polemiziranje s takrat popularnimi žanri in priljubljenimi klasiki. Drama na lovu je nekakšen zločin brez kazni, kjer se raskolniški Kamišev za hipno, v afektu storjeno dejanje ne pokesa, temveč mirno živi naprej in o tem celo napiše sentimentalen romanček. Čehov si najverjetneje ni prizadeval napisati »prave« kriminalke; zdi se, da ga je ekskurz v romaneskne vode predvsem zabaval. Iskanje morilca, ki ga razkriva že v promociji izpostavljena navezava na roman Agathe Christie, tako ni zares bistveno. Dramo na lovu bi še najlažje označila za avtorjev guilty pleasure; pri čemer je prednost tistega, ki bere, v tem, da lahko v branju uživa nekaznovano.

6 min

Piše: Ana Geršak Bere: Lidija Hartman Drama na lovu, predstavljena kot »resnična zgodba«, se uradno začne v pisarni neznanega urednika. Toda pravi začetek nastopi pozneje, s preroškim stavkom: »Mož je ubil ženo!« Besede, ki uvajajo roman Antona Pavloviča Čehova, priklicujejo v spomin neko drugo avtorjevo krilatico – tisto o puški, ki se, če se pojavi na začetku, na koncu mora tudi sprožiti. Misel, ki se na splošno nanaša predvsem na nujnost smiselnega, po možnosti linearnega vzročnega povezovanja pripovednih elementov, se v tem kontekstu preveže z logiko tedaj šele nastajajočih žanrov kriminalnega in detektivskega romana. Drama na lovu ne skriva medbesedilnih navezav, nasprotno, z njimi se veselo poigrava, ne nazadnje tako, da svoje like naziva z imeni junakov svojčas priljubljenih žanrskih pionirjev Émila Gaboriauja in Aleksandra Škljarevskega. Tako kot dramska (ali raje – dramatična) puška imata tudi omenjena avtorja svoje mesto in svoj smisel v čehovljanski pripovedi: sta indica, ki napeljujeta k interpretaciji in reševanju pripovedne uganke. Gaboriau je eden prvih pisateljev, ki je svojemu junaku – detektivu Lecoqu – pripisal natančno preučevanje kraja zločina z namenom iskanja sledi, Škljarevski pa je slovel po povestih, v katerih je glavno vlogo prevzemal sodni preiskovalec, poklic, ki ga opravlja tudi osrednji lik. Ta je hkrati avtor romana v romanu, njegov protagonist in prvoosebni pripovedovalec, podpisan kot Zinovjev oziroma Kamišev. Intertekstualnost je vpisana že v samo strukturo Čehovovega romana Drama na lovu. Zasnovan je kot pripovedni okvir urednika, ki – zelo nerad, to je že treba poudariti – privoli v branje daljšega rokopisa očitno pretresenega neznanca, ki se lepega dne pojavi v njegovi pisarni z željo, da bi kdo prebral in po možnosti tudi objavil njegov prvenec. Sledi torej branje rokopisa, ki je še najbolj podoben nekakšnim atmosferičnim zapisom epigona Dostojevskega, posebej v segmentih, kjer pripovedovalec, ne povsem brez užitka, razkriva svoj razklani, podtalni značaj. Pripovedovalec se vživlja v vlogo antagonista, občutljivega, inteligentnega opazovalca, predobrega, da bi stagniral v podeželskem povprečju, in nagnjenega k bolestnim izpadom iskrenosti, ki pa niso nič drugega kot poza. Čehov se s tem obregne ob resnobne, tragične karakterje, ki so takrat kraljevali po sočasnih vélikih ruskih romanih, za katere naj bi Anton Pavlovič nekoč dejal, da so preobsežni in dolgočasni. A kot je zapisano v Drami na lovu: »Poznavanje tuje literature za porotnike ni obvezno.« Ironijo je namreč zaznati tudi brez prepoznavanja referenc, predvsem v načinu strukturiranja lika pripovedovalca in v uredniških opombah, podpisanih zgolj s pomenljivima začetnicama A. Č. Opombe opozarjajo na zamolke in nedoslednosti v rokopisu, s čimer pravzaprav napovedujejo razplet oziroma razkritje morilca, poskrbijo pa tudi za komično distanco. Urednik samovoljno črta pripovedovalčeve neposrečene melodramatične pasaže in jih pospremi s komentarji tipa: »Temu sledi plastično in izumetničeno razmišljanje o avtorjevi duševni vzdržljivosti. /…/ Preseneča s svojo grobostjo, zato sem ga izpustil.« Na koncu pa prostodušno zapiše, da so iz romana izpuščeni odlomki, »ki presenečajo s svojim cinizmom, razvlečenostjo in malomarnostjo literarne obdelave«. Izpuščeni naj bi bili tudi dva opisa nočnih orgij in divje kvartanje z obilo kletvic, kar bi gotovo prizadelo občutljivejši del bralstva. Vrhunec pa seveda nastopi s soočenjem urednika, preobraženega v detektiva, in avtorja – morilca. Zaplet, ki ga bo leta pozneje navdušenemu bralstvu uspešneje, to je že treba reči, prikazala Agatha Christie s svojim nemara najboljšim romanom Umor Rogerja Ackroyda. Drama na lovu je edini roman Antona Pavloviča Čehova. Napisal ga je leta 1884, star štiriindvajset let, po tem, ko je imel za seboj že dramsko besedilo brez naslova, ki ga danes poznamo pod nazivom Platonov, tri povesti in dve zbirki novel; da o zgodbah, ki so neobjavljene obtičale v predalu, niti ne govorimo. Na prvi pogled se zdi, da je bil izlet v romaneskno formo prej ko ne eksperiment, preizkušanje terena, širjenje področja boja, morda tudi načrten premik v razvijanje daljših in ambicioznejših pripovednih struktur, ki se bodo sčasoma ustalile na mejnem obsegu med pripovedko in kratkim romanom. Ni izključeno, da je šlo tudi za hudomušno polemiziranje s takrat popularnimi žanri in priljubljenimi klasiki. Drama na lovu je nekakšen zločin brez kazni, kjer se raskolniški Kamišev za hipno, v afektu storjeno dejanje ne pokesa, temveč mirno živi naprej in o tem celo napiše sentimentalen romanček. Čehov si najverjetneje ni prizadeval napisati »prave« kriminalke; zdi se, da ga je ekskurz v romaneskne vode predvsem zabaval. Iskanje morilca, ki ga razkriva že v promociji izpostavljena navezava na roman Agathe Christie, tako ni zares bistveno. Dramo na lovu bi še najlažje označila za avtorjev guilty pleasure; pri čemer je prednost tistega, ki bere, v tem, da lahko v branju uživa nekaznovano.

Pino Pograjc: Trgetanje

28. 11. 2022

Piše: Andrej Lutman Bere: Jure Franko Že podatek, da je pesniška knjižica Pina Pograjca Trgetanje izšla v zbirki Črna skrinjica, pove vsaj nekaj o glavnem vzdušju. Ob prebiranju verzov, kot sta „Če bi sledil instinktom, / bi si roko odgriznil do konca“, se docela vzpostavi polje ekspresionizma v najbolj brutalni različici. Kaj je torej tisto, kar povzroča stanje trgetanja? Je to drgetanje, podkrepljeno s trzaji, s sunkovitimi potezami pisala, ki izpisuje pesmi o izgorelosti? Vprašanji sta tudi odgovor na prastaro spraševanje o izvoru čačk, vijug ali črtic, ki naj bi bile nosilke pomena. Trzajoča roka namreč izpisuje ali vtipkava ali kar klofuta zaslon s sporočilci. V časih pesniških figur, metafor, ki prehajajo v molitvene obrazce izdelkov, in oglasov, je pesem zapostavljena. Prastara je tudi težnja umetniškega izražanja v obliki obilnega pretiravanja, da se doseže identifikacijski diskurz, ki naj bi mu sledila katarza. A pesmi v zbirki Trgetanje gredo v smer hipereksistencializma, morda kar v njegovo giga obliko. Potenciranje procesa izginevanja v izgorevanju, kar je odlika uspešnosti v vseh oblikah in presežkov kot že dolgo ne, ne doseže stopnje očiščenja, saj se pomenske zasnove pesmi sproti osipljejo. Radikalnost pesniškega izraza se vklopi takoj po branju pesmi, skrajnost trenutka odzveni v okolju in v duhu časa, in hkrati razpre zev, rano, vivisekcijo ega, ki ga je telo zapustilo. Ob tem pesmi v zbirki Trgetanje vsaj opozarjajo na premnoge oblike najrazličnejših verskih blaznosti, saj prav kompulzivna obsedenost z odsotnostjo mesa ali izmaličevanjem telesa naredi prostor in vzroke trzljajem, drgetu, izgorevanju, razčlovečenju. Nastane dilema: naj telo sprejme pesem ali kaj drugega. In naslednja dilema: naj se telo strže zanjo, za pesem, ali naj dopusti naselitve nečemu drugačnemu od pesmi, ali naj se upre lastni preobčutljivosti. A to so zgolj dileme. Kjer ni dileme, pa je osebek, pesniški jaz v izgorevanju, pesniški jaz v bolečini, pesniški jaz v sodrgetu s soljudmi. A vmes je raztrganina, medčloveški odnosi so porušeni kot mostovi, ki razpadajo. In vzpostavi se naslednja dilema: pesem v osami ali petje v zboru. Povedano drugače: kaj torej vsebuje črna skrinjica poezije? Zapisano še radikalneje: je pesnik trzalica? In spraševanje na giga potenco: je pesnik trgovec? Povsem vsakdanje odgovarjanje pove, da je vsaka pesem črna skrinjica, in da je vsak naprednejši ali tudi odklonski poseg v ustaljeno dojemanje kakršnekoliže pesmi povsem rutiniran proces odzivanja na umetniške izraze sodobnosti. A v preobilju takšnih iskanj se vzpostavi eksistenčna težnja po ne biti kot drugi in že najmanjši, nano marker posebnosti je vsaj dekagrama zlata, če že ne pesniške zbirke vreden. Ko pa se na trgu pojavi pesniški prvenec, je treba s takim izdelkom previdno ravnati. Pesniške zbirke pač niso opremljene s podatki o hranilni vrednosti posamezne sestavine, za tovrstno seznanitev je potrebno vsaj površno prelistavanje oziroma poseganje vanjo. Za nekatere izdelke pa je treba objaviti opozorilo, da niso za ves potrošniški svet. Nastopi klavzula o rafiniranem odnosu do izdelka, ki vsebuje dodano vrednost, to je ustvarjanje. Kljub okrutnostim, s katerimi se kiti zbirka Pina Pograjc Trgetanje, je to zbirka, s katero je olajšan obisk kirurga ali mesarja, olajšana je udeležba na družinskih elektrošokih in vsaj olajšano je izogibanje pomikom v svet za mrliškimi vežicami. Za petičnejše pa priporočilo: z zbirko Trgetanje na tržnico! Med ljudi!

4 min

Piše: Andrej Lutman Bere: Jure Franko Že podatek, da je pesniška knjižica Pina Pograjca Trgetanje izšla v zbirki Črna skrinjica, pove vsaj nekaj o glavnem vzdušju. Ob prebiranju verzov, kot sta „Če bi sledil instinktom, / bi si roko odgriznil do konca“, se docela vzpostavi polje ekspresionizma v najbolj brutalni različici. Kaj je torej tisto, kar povzroča stanje trgetanja? Je to drgetanje, podkrepljeno s trzaji, s sunkovitimi potezami pisala, ki izpisuje pesmi o izgorelosti? Vprašanji sta tudi odgovor na prastaro spraševanje o izvoru čačk, vijug ali črtic, ki naj bi bile nosilke pomena. Trzajoča roka namreč izpisuje ali vtipkava ali kar klofuta zaslon s sporočilci. V časih pesniških figur, metafor, ki prehajajo v molitvene obrazce izdelkov, in oglasov, je pesem zapostavljena. Prastara je tudi težnja umetniškega izražanja v obliki obilnega pretiravanja, da se doseže identifikacijski diskurz, ki naj bi mu sledila katarza. A pesmi v zbirki Trgetanje gredo v smer hipereksistencializma, morda kar v njegovo giga obliko. Potenciranje procesa izginevanja v izgorevanju, kar je odlika uspešnosti v vseh oblikah in presežkov kot že dolgo ne, ne doseže stopnje očiščenja, saj se pomenske zasnove pesmi sproti osipljejo. Radikalnost pesniškega izraza se vklopi takoj po branju pesmi, skrajnost trenutka odzveni v okolju in v duhu časa, in hkrati razpre zev, rano, vivisekcijo ega, ki ga je telo zapustilo. Ob tem pesmi v zbirki Trgetanje vsaj opozarjajo na premnoge oblike najrazličnejših verskih blaznosti, saj prav kompulzivna obsedenost z odsotnostjo mesa ali izmaličevanjem telesa naredi prostor in vzroke trzljajem, drgetu, izgorevanju, razčlovečenju. Nastane dilema: naj telo sprejme pesem ali kaj drugega. In naslednja dilema: naj se telo strže zanjo, za pesem, ali naj dopusti naselitve nečemu drugačnemu od pesmi, ali naj se upre lastni preobčutljivosti. A to so zgolj dileme. Kjer ni dileme, pa je osebek, pesniški jaz v izgorevanju, pesniški jaz v bolečini, pesniški jaz v sodrgetu s soljudmi. A vmes je raztrganina, medčloveški odnosi so porušeni kot mostovi, ki razpadajo. In vzpostavi se naslednja dilema: pesem v osami ali petje v zboru. Povedano drugače: kaj torej vsebuje črna skrinjica poezije? Zapisano še radikalneje: je pesnik trzalica? In spraševanje na giga potenco: je pesnik trgovec? Povsem vsakdanje odgovarjanje pove, da je vsaka pesem črna skrinjica, in da je vsak naprednejši ali tudi odklonski poseg v ustaljeno dojemanje kakršnekoliže pesmi povsem rutiniran proces odzivanja na umetniške izraze sodobnosti. A v preobilju takšnih iskanj se vzpostavi eksistenčna težnja po ne biti kot drugi in že najmanjši, nano marker posebnosti je vsaj dekagrama zlata, če že ne pesniške zbirke vreden. Ko pa se na trgu pojavi pesniški prvenec, je treba s takim izdelkom previdno ravnati. Pesniške zbirke pač niso opremljene s podatki o hranilni vrednosti posamezne sestavine, za tovrstno seznanitev je potrebno vsaj površno prelistavanje oziroma poseganje vanjo. Za nekatere izdelke pa je treba objaviti opozorilo, da niso za ves potrošniški svet. Nastopi klavzula o rafiniranem odnosu do izdelka, ki vsebuje dodano vrednost, to je ustvarjanje. Kljub okrutnostim, s katerimi se kiti zbirka Pina Pograjc Trgetanje, je to zbirka, s katero je olajšan obisk kirurga ali mesarja, olajšana je udeležba na družinskih elektrošokih in vsaj olajšano je izogibanje pomikom v svet za mrliškimi vežicami. Za petičnejše pa priporočilo: z zbirko Trgetanje na tržnico! Med ljudi!

Črni panter: Wakanda za vedno

25. 11. 2022

Črni panter je bil prelomen film v trenutno najbolj priljubljenem filmskem žanru superjunaških filmov, saj ni imel le prvega temnopoltega protagonista, temveč je predstavil tudi barviti znanstvenofantastični svet izmišljene, utopične afriške države Wakande. Poleg odlične zasedbe in organskega vključevanja številnih rasnih vprašanj v zgodbo je bila prav ta izgradnja sveta glavni adut filma, saj pri zapletu in akcijskih scenah ni izstopal iz množice med seboj vse preveč podobnih filmov studia Marvel. Med pripravami na nadaljevanje je za posledicami raka umrl glavni igralec Chadwick Boseman, tako da je režiser in soscenarist Ryan Coogler povsem spremenil zgodbo in film osredotočil na poklon umrlemu igralcu in njegovemu Črnemu panterju. No, to je najbrž bil njegov cilj, a je moral zaradi širše navezave na druge filme in serije studia Marvel očitno vključiti še toliko drugih delov zgodbe, da se je ta ideja nekoliko izgubila. Zgodba se začne s smrtjo Bosemanovega T’Challe in je sprva osredotočena na različne načine soočanja z izgubo njegovih bližnjih, predvsem sestre Shuri in matere Ramonde, ki zdaj vladata Wakandi. Ker je ta edina lastnica virov vibranija, dragocene kovine, na svetu, je sicer zaprta in varna država tarča različnih političnih pritiskov in celo vojaških vpadov svetovnih velesil, ki pa jih zlahka odbije. Težave se pojavijo, ko ameriški vojaški raziskovalci odkrijejo še eno nahajališče te kovine na dnu oceana, kjer pa živi skrivna podvodna rasa Talokanov, mutiranih potomcev Aztekov. Ti znanstvenofantastični elementi so dobro vpeti v zgodbo, zanimiva je tudi z metaforiko napolnjena vizualna podoba njihovega kraljestva. Dogajanje pa se zaradi zgodbe – in predvsem zaradi kopice filmov in serij, ki bodo sledili – prestavlja iz ene na drugo lokacijo po vsem svetu, junaki pogosto sprejemajo povsem nelogične odločitve, ki praviloma vodijo v razvlečene in same sebi namenjene akcijske prizore. Pri tem najbolj trpijo čustvena življenja likov in njihov učinek na občinstvo, medtem ko je politična metaforika zmeda neizpeljanih idej in nedodelanih konceptov. Skoraj triurni film je tako obenem prepoln dogajanja in likov, a hkrati sporočilno prazen. Čeprav so uvodni prizori pomenljivi in odlično izpeljani, bodo gledalci in gledalke dvorano bržkone zapustili brez pravega občutka filmskega zadoščenja.

2 min

Črni panter je bil prelomen film v trenutno najbolj priljubljenem filmskem žanru superjunaških filmov, saj ni imel le prvega temnopoltega protagonista, temveč je predstavil tudi barviti znanstvenofantastični svet izmišljene, utopične afriške države Wakande. Poleg odlične zasedbe in organskega vključevanja številnih rasnih vprašanj v zgodbo je bila prav ta izgradnja sveta glavni adut filma, saj pri zapletu in akcijskih scenah ni izstopal iz množice med seboj vse preveč podobnih filmov studia Marvel. Med pripravami na nadaljevanje je za posledicami raka umrl glavni igralec Chadwick Boseman, tako da je režiser in soscenarist Ryan Coogler povsem spremenil zgodbo in film osredotočil na poklon umrlemu igralcu in njegovemu Črnemu panterju. No, to je najbrž bil njegov cilj, a je moral zaradi širše navezave na druge filme in serije studia Marvel očitno vključiti še toliko drugih delov zgodbe, da se je ta ideja nekoliko izgubila. Zgodba se začne s smrtjo Bosemanovega T’Challe in je sprva osredotočena na različne načine soočanja z izgubo njegovih bližnjih, predvsem sestre Shuri in matere Ramonde, ki zdaj vladata Wakandi. Ker je ta edina lastnica virov vibranija, dragocene kovine, na svetu, je sicer zaprta in varna država tarča različnih političnih pritiskov in celo vojaških vpadov svetovnih velesil, ki pa jih zlahka odbije. Težave se pojavijo, ko ameriški vojaški raziskovalci odkrijejo še eno nahajališče te kovine na dnu oceana, kjer pa živi skrivna podvodna rasa Talokanov, mutiranih potomcev Aztekov. Ti znanstvenofantastični elementi so dobro vpeti v zgodbo, zanimiva je tudi z metaforiko napolnjena vizualna podoba njihovega kraljestva. Dogajanje pa se zaradi zgodbe – in predvsem zaradi kopice filmov in serij, ki bodo sledili – prestavlja iz ene na drugo lokacijo po vsem svetu, junaki pogosto sprejemajo povsem nelogične odločitve, ki praviloma vodijo v razvlečene in same sebi namenjene akcijske prizore. Pri tem najbolj trpijo čustvena življenja likov in njihov učinek na občinstvo, medtem ko je politična metaforika zmeda neizpeljanih idej in nedodelanih konceptov. Skoraj triurni film je tako obenem prepoln dogajanja in likov, a hkrati sporočilno prazen. Čeprav so uvodni prizori pomenljivi in odlično izpeljani, bodo gledalci in gledalke dvorano bržkone zapustili brez pravega občutka filmskega zadoščenja.

Trikotnik žalosti

25. 11. 2022

Carl in Yaya sta mlad manekenski par. Medtem ko je njena kariera vplivnice v vzponu, se mora on znova dokazovati na množičnih avdicijah, kar sproža napetosti v njunem odnosu. Na račun njene slave sta povabljena na luksuzno križarjenje na jahto, poseljeno z raznolikimi bogataši. In le kaj bi lahko šlo narobe, če potovanje usmerja kapitan, ki svoje dneve preživlja zaklenjen v kabini ob prebiranju Marxovega Kapitala in praznjenju steklenic viskija. Po vrsti peripetij in brodolomu se Carl, Yaya in še nekaj potnikov znajde na osamljenem otoku, kjer se njihove družbene vloge malce premešajo. Trikotnik žalosti je novi celovečerec Rubena Östlunda, jedka satira vznemirljivega švedskega avtorja srednjih let v dosledno vrhunski kondiciji. Delo razkošnega trajanja je razdeljeno na tretjine, znotraj katerih avtor preigrava številne zagate vsakdanjega življenja v poznem kapitalizmu. Ključna beseda je igra, kar je bil tudi že naslov enega od Östlundovih filmskih presežkov: z veliko preciznostjo in kot pod povečevalnim steklom namreč opazuje drobne igre, ki sestavljajo širšo mrežo človeške družbe. Zato je tudi najboljša prva tretjina, ko zareže najbolj v intimo in prikaže vsakdanjo dinamiko denarja in karier, kar naj bi bilo nespodobno izpostavljati, v resnici pa nas opredeljuje čisto vse, tako na zasebni kot javni ravni. Drugi dve tretjini delujeta pretežno v okviru prispodob, in bolj ko so življenjske situacije zaostrene, bolj se liki spreminjajo v karikature. Ob osrednjem paru, ki ju tolmačita Harris Dickinson in Charlbi Dean tu zablesti igralec hrvaških korenin Zlatko Burić kot vulgaren ruski tajkun, ki povsem zasenči Woodyja Harrelsona kot kapitana. Treba je priznati, da kot celota Trikotnik žalosti ne prikazuje nič posebno novega ali izvirnega, bolj malo je prefinjenosti in tudi težko je kdo tako poceni tarča kot so bogataši. Med ogledom se človeku milo stori ob Buñuelovem pristopu k buržoaziji in raziskavi vlog gospodarjev in podložnikov, a vse skupaj vendarle rešujeta Östlundov izjemen filmski talent in intuicija, s katero ostaja mojstrski slikar nelagodja vsakdanjega življenja. Sicer pa je eden od pokazateljev, kako zlahka v resnici vsi shajamo s paradoksi kapitalizma tudi to, da je film Trikotnik žalosti, ki kritizira ekscese visoke družbe, zmagal na enem od bolj snobovskih festivalov, v Cannesu. Pa za ta spoznanja v resnici ni treba prav daleč. Živimo v svetu, v katerem lahko dnevno spremljamo groteskne izpade multimilijarderjev preko tviterja in imamo predsednico, ki nam iz svojega Maseratija modruje o neenakosti. Oprostite, kako lahko fikcija tekmuje s tem? V najboljšem primeru se lahko malce nasmejimo in si mislimo svoje, to nekako je pa tudi resnični domet Trikotnika žalosti.

3 min

Carl in Yaya sta mlad manekenski par. Medtem ko je njena kariera vplivnice v vzponu, se mora on znova dokazovati na množičnih avdicijah, kar sproža napetosti v njunem odnosu. Na račun njene slave sta povabljena na luksuzno križarjenje na jahto, poseljeno z raznolikimi bogataši. In le kaj bi lahko šlo narobe, če potovanje usmerja kapitan, ki svoje dneve preživlja zaklenjen v kabini ob prebiranju Marxovega Kapitala in praznjenju steklenic viskija. Po vrsti peripetij in brodolomu se Carl, Yaya in še nekaj potnikov znajde na osamljenem otoku, kjer se njihove družbene vloge malce premešajo. Trikotnik žalosti je novi celovečerec Rubena Östlunda, jedka satira vznemirljivega švedskega avtorja srednjih let v dosledno vrhunski kondiciji. Delo razkošnega trajanja je razdeljeno na tretjine, znotraj katerih avtor preigrava številne zagate vsakdanjega življenja v poznem kapitalizmu. Ključna beseda je igra, kar je bil tudi že naslov enega od Östlundovih filmskih presežkov: z veliko preciznostjo in kot pod povečevalnim steklom namreč opazuje drobne igre, ki sestavljajo širšo mrežo človeške družbe. Zato je tudi najboljša prva tretjina, ko zareže najbolj v intimo in prikaže vsakdanjo dinamiko denarja in karier, kar naj bi bilo nespodobno izpostavljati, v resnici pa nas opredeljuje čisto vse, tako na zasebni kot javni ravni. Drugi dve tretjini delujeta pretežno v okviru prispodob, in bolj ko so življenjske situacije zaostrene, bolj se liki spreminjajo v karikature. Ob osrednjem paru, ki ju tolmačita Harris Dickinson in Charlbi Dean tu zablesti igralec hrvaških korenin Zlatko Burić kot vulgaren ruski tajkun, ki povsem zasenči Woodyja Harrelsona kot kapitana. Treba je priznati, da kot celota Trikotnik žalosti ne prikazuje nič posebno novega ali izvirnega, bolj malo je prefinjenosti in tudi težko je kdo tako poceni tarča kot so bogataši. Med ogledom se človeku milo stori ob Buñuelovem pristopu k buržoaziji in raziskavi vlog gospodarjev in podložnikov, a vse skupaj vendarle rešujeta Östlundov izjemen filmski talent in intuicija, s katero ostaja mojstrski slikar nelagodja vsakdanjega življenja. Sicer pa je eden od pokazateljev, kako zlahka v resnici vsi shajamo s paradoksi kapitalizma tudi to, da je film Trikotnik žalosti, ki kritizira ekscese visoke družbe, zmagal na enem od bolj snobovskih festivalov, v Cannesu. Pa za ta spoznanja v resnici ni treba prav daleč. Živimo v svetu, v katerem lahko dnevno spremljamo groteskne izpade multimilijarderjev preko tviterja in imamo predsednico, ki nam iz svojega Maseratija modruje o neenakosti. Oprostite, kako lahko fikcija tekmuje s tem? V najboljšem primeru se lahko malce nasmejimo in si mislimo svoje, to nekako je pa tudi resnični domet Trikotnika žalosti.

Moja Vesna

25. 11. 2022

Film Moja Vesna, celovečerni prvenec slovensko-avstralske režiserke Sare Kern, kljub zelo preprosti zasnovi odpira kar nekaj različnih tem. V prvi vrsti gre za film o žalovanju in doživljanju izgube, v ozadju pa se prepletajo tudi teme prezgodnjega odraščanja, izseljenske izkušnje, osamljenosti in še marsičesa. Zgodbe v tradicionalnem smislu ima film le za vzorec. Pred nami so člani strte družine, oče in dve hčerki, ki so, kot razberemo tekom zgodbe, pred kratkim izgubili mamo, zdaj pa se z izgubo soočajo vsak na svoj način. Mama je v filmu prisotna le v obliki travme, ki družino še toliko bolj pekli zato, ker njena smrt očitno ni bila naravna. Za seboj je pustila osnovnošolko Mojo, srednješolko Vesno in njunega očeta, ki se v novonastali situaciji ne znajde najbolje. Vsak od družinskih članov mamin odhod predeluje na svoj način. Vesna je najstniško vihrava, svoje bolečine ne izraža skozi žalost, ampak skozi jezo, uporništvo in brezglavo, na trenutke samouničevalno vedenje. Moja je njeno popolno nasprotje. Bolečino je pometla pod preprogo, prevzela vlogo družinske skrbnice, zaščitnice in tolažnice ter se osredotočila na sestrin zaobljeni trebušček. Njun oče je sicer prisoten, a ne zares. Komunikacija med družinskimi člani ne steče, vsak ostaja zaprt v svojem svetu in se po svoje sooča s travmo. Moja Vesna je eno tistih žlahtno filmičnih del, ki se ne zanašajo na obilno podporo zgodbe s klasično dramaturgijo, niti se za usmerjanje čustvenega doživljanje gledalca ne zatekajo h glasbi, ampak svojo tiho moč črpajo iz premišljene rabe tistih pripovednih sredstev, ki so filmu najbolj lastna: kamere in kadriranja, svetlobe, barvne palete, zvočnih detajlov, izbire formata slike. Z njimi režiserka gradi edinstveno atmosfero, ki z gledalcem komunicira predvsem na čustveni, intuitivni ravni in manj na intelektualni. Čeprav je igra celotnega igralskega ansambla zelo subtilna, je film prežet z močni občutji, obenem pa vseskozi ostaja zelo intimen, osredotočen na svoje ranjene like in njihove notranje boje.

2 min

Film Moja Vesna, celovečerni prvenec slovensko-avstralske režiserke Sare Kern, kljub zelo preprosti zasnovi odpira kar nekaj različnih tem. V prvi vrsti gre za film o žalovanju in doživljanju izgube, v ozadju pa se prepletajo tudi teme prezgodnjega odraščanja, izseljenske izkušnje, osamljenosti in še marsičesa. Zgodbe v tradicionalnem smislu ima film le za vzorec. Pred nami so člani strte družine, oče in dve hčerki, ki so, kot razberemo tekom zgodbe, pred kratkim izgubili mamo, zdaj pa se z izgubo soočajo vsak na svoj način. Mama je v filmu prisotna le v obliki travme, ki družino še toliko bolj pekli zato, ker njena smrt očitno ni bila naravna. Za seboj je pustila osnovnošolko Mojo, srednješolko Vesno in njunega očeta, ki se v novonastali situaciji ne znajde najbolje. Vsak od družinskih članov mamin odhod predeluje na svoj način. Vesna je najstniško vihrava, svoje bolečine ne izraža skozi žalost, ampak skozi jezo, uporništvo in brezglavo, na trenutke samouničevalno vedenje. Moja je njeno popolno nasprotje. Bolečino je pometla pod preprogo, prevzela vlogo družinske skrbnice, zaščitnice in tolažnice ter se osredotočila na sestrin zaobljeni trebušček. Njun oče je sicer prisoten, a ne zares. Komunikacija med družinskimi člani ne steče, vsak ostaja zaprt v svojem svetu in se po svoje sooča s travmo. Moja Vesna je eno tistih žlahtno filmičnih del, ki se ne zanašajo na obilno podporo zgodbe s klasično dramaturgijo, niti se za usmerjanje čustvenega doživljanje gledalca ne zatekajo h glasbi, ampak svojo tiho moč črpajo iz premišljene rabe tistih pripovednih sredstev, ki so filmu najbolj lastna: kamere in kadriranja, svetlobe, barvne palete, zvočnih detajlov, izbire formata slike. Z njimi režiserka gradi edinstveno atmosfero, ki z gledalcem komunicira predvsem na čustveni, intuitivni ravni in manj na intelektualni. Čeprav je igra celotnega igralskega ansambla zelo subtilna, je film prežet z močni občutji, obenem pa vseskozi ostaja zelo intimen, osredotočen na svoje ranjene like in njihove notranje boje.

Rudi Mlinar: Nemirni duh

22. 11. 2022

Piše: Tonja Jelen Bere: Maja Moll Nemirni duh s podnaslovom Roman o Lovru Kuharju - Prežihovem Vorancu natančno popisuje življenjsko pot znamenitega predstavnika slovenskega socialnega realizma. Rudi Mlinar je slikovito predstavil in upošteval številne prvine iz njegovega življenja. Pri tem so imeli veliko vlogo obdobje, v katerem je Prežih živel, vsekakor pa tudi značaj in nadarjenost za pisanje, da je uspel predvsem kot pisatelj in mogoče manj kot politik. V romanu Mlinar nazorno prikazuje družinske razmere, Koroško, še posebej Kotlje, in posebno vez med materjo in otroki. Prav to troje je napisano s posebnim občutenjem. Primarna družina je kljub najrazličnejšim težavam ves čas ostajala osrednje težišče Prežihovega življenja. Posebno zanimiv je očetov odpor do nemške ideologije in s tem zavest, ki jo je predajal sinovom. Prav to je verjetno vplivalo, da je Prežih vse jezikovne, politične in družbene krivice opazil že v otroških letih in kaj hitro začel delovati kot mlad politik. Kotlje in Koroško Mlinar zliva s kombinacijo prispodob iz Prežihovih romanov in črtic, nekoliko pa so spregledane modernizacija in opuščanje kmetij in s tem počasna urbanizacija na Koroškem. Poudarjena je velika pripadnost kmečkemu stanu, čemur naj se Prežih ne bi nikoli odrekel. Veliko moč in sidrišče mu je pomenila mati, ki naj bi mu bila tudi neizčrpen vir in informatorka za številne zgodbe. Pretresljivo pa je zlasti spoznanje, da do svoje žene in hčera ni premogel boljšega odnosa. Mlinar s tega vidika ne olepšuje Prežihove vere v politiko, ambicioznost in ideje, ki so povzročile marsikatere spopade v družinskih odnosih. Pri tem ne gre spregledati političnih spletk, ki so se pletle proti Prežihu, mu povzročale trpljenje in mu nalagale najrazličnejše kazni. Prežiha je vse skupaj vedno bolj izčrpavalo in mu jemalo voljo, s katero je sicer preživel prvo in drugo svetovno vojno. V romanu prepoznavamo zgodovinsko dogajanje, ki je vplivalo na državne ureditve, družbo, družine in posameznika. S tem je pred nami ne le Prežihova biografija, temveč tudi pomemben dokument o prvi polovici dvajsetega stoletja. Pisatelj Rudi Mlinar premišljeno predstavlja nesmiselnost obeh svetovnih vojn in psihološke predpostavke, kaj vse se v tako brutalnih okoliščinah dogaja z ljudmi. Da je človek človeku zver, Mlinar večkrat poudari. Vse to je Prežih izkusil večkrat, a je vztrajal in šel naprej. V romanu Nemirni duh prepoznavamo tudi politične osebnosti in s tem politično dogajanje v svetu in na Slovenskem. Ključne poteze, ki jim je bil priča Prežih, so nekoliko zavite, a vendarle prikazujejo resničnost in niso prikrojene. Prežih je že zelo hitro pokazal dar za pisanje. Njegova velika podpornica je bila Zofka Kveder, ki mu je podala tudi pomembno življenjsko lekcijo. V tem primeru lahko vidimo, da Prežih ni vedno mislil na druge. Razbrati je mogoče različne založniške dejavnosti in delovanje knjižnega sistema. Delo obravnavana tudi takratno literarno prizorišče, med drugim povezanost z Marjo Boršnik – ta ga je namreč natančno obravnavala. V romanu, ki se sicer začne in konča v Mariboru, spoznavamo celotno Prežihovo bibliografijo od prvih začetkov do konca, pa tudi njegovo upornost, ljubezen do matere in zavezanost jeziku in Kotljam, o čemer je pisal nenehno. V Mlinarjevem romanu sicer zmoti avtorjeva velika pristranskost do založbe, ki je delo založila, vsekakor pa so uspešno, neolepšano prikazana različna občutja, nenehen nemir in samosvojost zanimive osebnosti.

4 min

Piše: Tonja Jelen Bere: Maja Moll Nemirni duh s podnaslovom Roman o Lovru Kuharju - Prežihovem Vorancu natančno popisuje življenjsko pot znamenitega predstavnika slovenskega socialnega realizma. Rudi Mlinar je slikovito predstavil in upošteval številne prvine iz njegovega življenja. Pri tem so imeli veliko vlogo obdobje, v katerem je Prežih živel, vsekakor pa tudi značaj in nadarjenost za pisanje, da je uspel predvsem kot pisatelj in mogoče manj kot politik. V romanu Mlinar nazorno prikazuje družinske razmere, Koroško, še posebej Kotlje, in posebno vez med materjo in otroki. Prav to troje je napisano s posebnim občutenjem. Primarna družina je kljub najrazličnejšim težavam ves čas ostajala osrednje težišče Prežihovega življenja. Posebno zanimiv je očetov odpor do nemške ideologije in s tem zavest, ki jo je predajal sinovom. Prav to je verjetno vplivalo, da je Prežih vse jezikovne, politične in družbene krivice opazil že v otroških letih in kaj hitro začel delovati kot mlad politik. Kotlje in Koroško Mlinar zliva s kombinacijo prispodob iz Prežihovih romanov in črtic, nekoliko pa so spregledane modernizacija in opuščanje kmetij in s tem počasna urbanizacija na Koroškem. Poudarjena je velika pripadnost kmečkemu stanu, čemur naj se Prežih ne bi nikoli odrekel. Veliko moč in sidrišče mu je pomenila mati, ki naj bi mu bila tudi neizčrpen vir in informatorka za številne zgodbe. Pretresljivo pa je zlasti spoznanje, da do svoje žene in hčera ni premogel boljšega odnosa. Mlinar s tega vidika ne olepšuje Prežihove vere v politiko, ambicioznost in ideje, ki so povzročile marsikatere spopade v družinskih odnosih. Pri tem ne gre spregledati političnih spletk, ki so se pletle proti Prežihu, mu povzročale trpljenje in mu nalagale najrazličnejše kazni. Prežiha je vse skupaj vedno bolj izčrpavalo in mu jemalo voljo, s katero je sicer preživel prvo in drugo svetovno vojno. V romanu prepoznavamo zgodovinsko dogajanje, ki je vplivalo na državne ureditve, družbo, družine in posameznika. S tem je pred nami ne le Prežihova biografija, temveč tudi pomemben dokument o prvi polovici dvajsetega stoletja. Pisatelj Rudi Mlinar premišljeno predstavlja nesmiselnost obeh svetovnih vojn in psihološke predpostavke, kaj vse se v tako brutalnih okoliščinah dogaja z ljudmi. Da je človek človeku zver, Mlinar večkrat poudari. Vse to je Prežih izkusil večkrat, a je vztrajal in šel naprej. V romanu Nemirni duh prepoznavamo tudi politične osebnosti in s tem politično dogajanje v svetu in na Slovenskem. Ključne poteze, ki jim je bil priča Prežih, so nekoliko zavite, a vendarle prikazujejo resničnost in niso prikrojene. Prežih je že zelo hitro pokazal dar za pisanje. Njegova velika podpornica je bila Zofka Kveder, ki mu je podala tudi pomembno življenjsko lekcijo. V tem primeru lahko vidimo, da Prežih ni vedno mislil na druge. Razbrati je mogoče različne založniške dejavnosti in delovanje knjižnega sistema. Delo obravnavana tudi takratno literarno prizorišče, med drugim povezanost z Marjo Boršnik – ta ga je namreč natančno obravnavala. V romanu, ki se sicer začne in konča v Mariboru, spoznavamo celotno Prežihovo bibliografijo od prvih začetkov do konca, pa tudi njegovo upornost, ljubezen do matere in zavezanost jeziku in Kotljam, o čemer je pisal nenehno. V Mlinarjevem romanu sicer zmoti avtorjeva velika pristranskost do založbe, ki je delo založila, vsekakor pa so uspešno, neolepšano prikazana različna občutja, nenehen nemir in samosvojost zanimive osebnosti.

Gianbattista Basile: Zgodba zgodb

21. 11. 2022

Piše: Kristina Jurkovič Bere: Maja Moll Založbe, ne le pri nas, s svojim prevodnim programom običajno skušajo dohiteti sodobno knjižno produkcijo, zato je pravo veselje najti na policah novost, katere nastanek datira v 17. stoletje. Gre za klasiko italijanske književnosti in velik ponos Neapeljčanov, saj je bila Zgodba zgodb, prva evropska literarna pravljica, napisana prav v njihovem narečju, v jeziku preprostih ljudi, ki se že od nekdaj odlikujejo v iznajdljivosti in bujni domišljij, a so vse do danes, če se izrazimo v tonu knjige, vedno zadnja luknja na piščalki družbe. Okvirna zgodba in povod za nadaljnjih 49 zgodb pripoveduje o melanholični kraljevski hčeri Zozi, ki jo zmore nasmejati le neka starka – ta pred njenimi očmi dvornemu pažu v jezi dvigne krilo, da je, kot piše, ''vsem na očeh zasijala bujna gozdna scenografija pod njo.'' Starka Zozi napove poroko z zakletim princem, a jo pri tem prehiti sužnja, kateri kraljična maščevalno vsadi željo po poslušanju zgodb. Tako se na dvoru zvrsti deset jezičnih stark, ki kar tekmujejo v pripovedovanju o grdobcih, bolhah velikankah, kmeticah, ki rodijo vejo mirte, zmajih, nehvaležnicah, ki jim vile za kazen spremenijo obraz v kozjega, in še o marsičem, kar si je takrat umislil sredozemski barok in kar po zaslugi neapeljskega pisca Giambattiste Basileja ni utonilo v pozabo. Basile je imel sicer razgibano življenje: bil je plačanec, popotnik, služil je na mnogih dvorih po Kampanji, predvsem pa kritično motril svet, krivičen do malega človeka. Vsaj v zgodbah mu je Basile želel omogočiti izstop iz sicer zacementirane bede skozi edino možnost – čudež. In teh v zgodbah kar mrgoli. Marsikaj nakazuje da je zgodbe zapisal izobraženec. Knjiga se v zunanji strukturi naslanja na Boccacciev Dekameron, le da se zgodbe odvijejo v petih dneh in da deset zgodbark ni del višjih, temveč nižjih slojev. Starkina opolzka gesta v Uvodu je referenca na elevzinske misterije, kjer užaloščeno boginjo Demetro nasmeji starka Bavbo, ko ji pokaže svoje spolovilo, in tudi sicer se skozi vse zgodbe vijejo reference na literaturo, običaje in navade ter tehnične dosežke – kot da bi Basile hotel zadržati vednost tedanjega časa. V zgodbah naletimo na vse lege človekove narave: željo starih po pomladitvi in žensk po otroku, hrepenenje po svobodi in ljubezni, izgnanstvo, transformacije in iniciacije, ves repertoar čustev in kompleksnih odnosov, ki jih na začetku in koncu vsake zgodbe oklepajo nekakšni moralni poduki, npr. da se goljufija ne obrestuje, da je krepost največje bogastvo ali da je bolje imeti možgane kot kovance. V zgodbah oživijo tudi nebesna telesa. Sonce nastopi na nebu kot general ali admiral, Luna pa kot ''mati koklja, ki pokliče zvezde zobat roso''. Ponekod naravne sile ravnajo prav nečastno človeško, tako je na primer ''morje s tleskanjem valov klofutalo skale, ki so zabušavale pri uri latinščine'', ali pričajo o človeških stiskah kot je zadolženost. Tako nekje ''uradniki Noči zberejo vse živali, da Naravi plačajo najemnino za potrebni spanec'', Sonce je ''kot študent, ki zamuja s plačilom', pogosto mora kdo, s pripovedovalkami vred, poravnati svoj dolg. Pri tej gostoti izrazov in pomenov si ni težko predstavljati, da sta se prevajalki Ana Duša in Irena Duša Draž morali kar malo namučiti pri razvozlavanju zapletenih stavčnih struktur, a sta se tudi zabavali pri kovanju kosmatih dovtipov, zbadljivk in zmerljivk, ki jih glede na to, da zgodbe prihajajo neposredno z ulic in trgov, ne manjka. Uspelo jima je tudi poustvariti oziroma kar ustvariti grotesken humor, tega pa poudarjajo še ilustracije odličnega Damijana Stepančiča. Zakaj torej seči po knjigi iz davne preteklosti? Pametno v Uvodu reče princ Tadeo: ''Nič ni slajšega na svetu /…/ kot poslušati o življenju drugih, in znameniti filozof ni brez razloga rekel, da je prijetna zgodba največja sreča za človeka; kadar naravna uho na prijetne reči, se skrbi razblinijo, nadležne misli se poskrijejo in življenje začne teči počasneje.'' Morda prav zato: Da postavimo čas pred vrata in se pustimo zapeljati domišljiji.

5 min

Piše: Kristina Jurkovič Bere: Maja Moll Založbe, ne le pri nas, s svojim prevodnim programom običajno skušajo dohiteti sodobno knjižno produkcijo, zato je pravo veselje najti na policah novost, katere nastanek datira v 17. stoletje. Gre za klasiko italijanske književnosti in velik ponos Neapeljčanov, saj je bila Zgodba zgodb, prva evropska literarna pravljica, napisana prav v njihovem narečju, v jeziku preprostih ljudi, ki se že od nekdaj odlikujejo v iznajdljivosti in bujni domišljij, a so vse do danes, če se izrazimo v tonu knjige, vedno zadnja luknja na piščalki družbe. Okvirna zgodba in povod za nadaljnjih 49 zgodb pripoveduje o melanholični kraljevski hčeri Zozi, ki jo zmore nasmejati le neka starka – ta pred njenimi očmi dvornemu pažu v jezi dvigne krilo, da je, kot piše, ''vsem na očeh zasijala bujna gozdna scenografija pod njo.'' Starka Zozi napove poroko z zakletim princem, a jo pri tem prehiti sužnja, kateri kraljična maščevalno vsadi željo po poslušanju zgodb. Tako se na dvoru zvrsti deset jezičnih stark, ki kar tekmujejo v pripovedovanju o grdobcih, bolhah velikankah, kmeticah, ki rodijo vejo mirte, zmajih, nehvaležnicah, ki jim vile za kazen spremenijo obraz v kozjega, in še o marsičem, kar si je takrat umislil sredozemski barok in kar po zaslugi neapeljskega pisca Giambattiste Basileja ni utonilo v pozabo. Basile je imel sicer razgibano življenje: bil je plačanec, popotnik, služil je na mnogih dvorih po Kampanji, predvsem pa kritično motril svet, krivičen do malega človeka. Vsaj v zgodbah mu je Basile želel omogočiti izstop iz sicer zacementirane bede skozi edino možnost – čudež. In teh v zgodbah kar mrgoli. Marsikaj nakazuje da je zgodbe zapisal izobraženec. Knjiga se v zunanji strukturi naslanja na Boccacciev Dekameron, le da se zgodbe odvijejo v petih dneh in da deset zgodbark ni del višjih, temveč nižjih slojev. Starkina opolzka gesta v Uvodu je referenca na elevzinske misterije, kjer užaloščeno boginjo Demetro nasmeji starka Bavbo, ko ji pokaže svoje spolovilo, in tudi sicer se skozi vse zgodbe vijejo reference na literaturo, običaje in navade ter tehnične dosežke – kot da bi Basile hotel zadržati vednost tedanjega časa. V zgodbah naletimo na vse lege človekove narave: željo starih po pomladitvi in žensk po otroku, hrepenenje po svobodi in ljubezni, izgnanstvo, transformacije in iniciacije, ves repertoar čustev in kompleksnih odnosov, ki jih na začetku in koncu vsake zgodbe oklepajo nekakšni moralni poduki, npr. da se goljufija ne obrestuje, da je krepost največje bogastvo ali da je bolje imeti možgane kot kovance. V zgodbah oživijo tudi nebesna telesa. Sonce nastopi na nebu kot general ali admiral, Luna pa kot ''mati koklja, ki pokliče zvezde zobat roso''. Ponekod naravne sile ravnajo prav nečastno človeško, tako je na primer ''morje s tleskanjem valov klofutalo skale, ki so zabušavale pri uri latinščine'', ali pričajo o človeških stiskah kot je zadolženost. Tako nekje ''uradniki Noči zberejo vse živali, da Naravi plačajo najemnino za potrebni spanec'', Sonce je ''kot študent, ki zamuja s plačilom', pogosto mora kdo, s pripovedovalkami vred, poravnati svoj dolg. Pri tej gostoti izrazov in pomenov si ni težko predstavljati, da sta se prevajalki Ana Duša in Irena Duša Draž morali kar malo namučiti pri razvozlavanju zapletenih stavčnih struktur, a sta se tudi zabavali pri kovanju kosmatih dovtipov, zbadljivk in zmerljivk, ki jih glede na to, da zgodbe prihajajo neposredno z ulic in trgov, ne manjka. Uspelo jima je tudi poustvariti oziroma kar ustvariti grotesken humor, tega pa poudarjajo še ilustracije odličnega Damijana Stepančiča. Zakaj torej seči po knjigi iz davne preteklosti? Pametno v Uvodu reče princ Tadeo: ''Nič ni slajšega na svetu /…/ kot poslušati o življenju drugih, in znameniti filozof ni brez razloga rekel, da je prijetna zgodba največja sreča za človeka; kadar naravna uho na prijetne reči, se skrbi razblinijo, nadležne misli se poskrijejo in življenje začne teči počasneje.'' Morda prav zato: Da postavimo čas pred vrata in se pustimo zapeljati domišljiji.

Vesna Mikolič: Ali bereš Cankarja?

21. 11. 2022

Piše: Iztok Ilich Bere: Matjaž Romih Ivan Cankar, umetnik mnogih izjemnih razsežnosti, je tako kot France Prešeren eden temeljnih mejnikov naše nacionalne zgodbe. In kajpada ena ključnih stalnic v izobraževalnem sistemu. Kljub vsej neizogibnosti pa zlasti pri mlajših bralcih vzbuja bržkone več odpora kot navdušenja. Že v pisateljevem času so mnogi menili, da je »težak«, da ga je težko umeti. Vsaka generacija zato bolj potrebuje svojim času in sprejemanju dejstev prilagojene napotke in opozorila na ključne sestavine in poudarke v literarnih delih, kot zgolj vabljenje ali celo priganjanje k branju v okviru obveznosti, predpisanih v šolskem kurikulu. Tudi bibliografija strokovne literature o pisatelju je iz leta v leto bogatejša. Razprave Dušana Pirjevca, Franceta Bernika, Borisa Paternuja, Janka Kosa in drugih dopolnjujejo nove raziskave o Cankarjevem delu in življenju, ki jih podpisujejo Igor Grdina, Irena Avsenik Nabergoj, Marcel Štefančič in tudi Vesna Mikolič, avtorica knjige Ali bereš Cankarja?. Kljub odmevnosti v znanstvenih krogih pa večina teh besedil ni segla do širšega občinstva, posebno ne do mladine, da bi povečala priljubljenost klasika nacionalne literature, o katerem po besedah Ženje Leiler »vsi vse vemo, ali vsaj mislimo, da vemo, zares pa ga bere komajda kdo. V takšnih razmerah se je jezikoslovka, publicistka in esejistka Vesna Mikolič odločila za inovativen pristop in strategijo, ki naj zlasti učiteljem ter dijakom in študentom odpre bolj mikaven vpogled v Cankarjevo literarno zapuščino. Njegovemu jeziku oziroma besedišču in njegovi simboliki, ki sta Slovencem blizu, saj zajemata slovenskega duha in sooblikujeta slovenski nacionalni značaj, kot piše, se je s podrobno, numerično izraženo analizo približala v petih korakih. Najprej z vidika ključnih besed, nato moči ter idejne plasti in etosa besede, v nadaljevanju pa z osvetlitvijo pisateljevih kulturnih pogledov in nazadnje s preusmeritvijo bralske pozornost od ključnih besed na besedilo kot celoto – na razpoloženje besedila, ki je pri Cankarju vedno v ospredju. Eno od pomembnejših izhodišč knjige Vesne Mikolič: Ali bereš Cankarja? je misel, da je treba razumeti vsako umetniško govorico, »kot moramo razumeti vsak jezik, ki ga želimo uporabljati. In če želimo, da se nam ti svetovi začnejo razpirati,« dodaja, »moramo poznati vsaj temeljno besedišče nekega literarnega dela ali avtorja, da se nam bodo na tej osnovi začeli povezovati še vsi ostali pomeni.« Tak pristop je pripeljal do nabora ključnih besed, izluščenih s pomočjo funkcij orodja SkechEngine iz elektronske zbirke Cankarjevih besedil, ki je dostopna na Wikiviru in obsega dobrih 1.205.000 besed. Delovni korpus besedil, nastal po tej poti, sestavlja skoraj četrtina osnovnih oblik besed, lem, blizu 92.000 povedi, dobrih 30.000 odstavkov in 214 besedil. Vesna Mikolič je izmed 500 besed dodatno izpostavila desetino besed in na vrh seznama postavila oči. V korpusu se pojavijo kar 4843-krat in, kot pravi, izražajo najgloblja človekova čustva in občutja. Sledijo človek, roka, srce, obraz in lice, med človekovimi dejanji in stanji gledati, videti, vedeti in misliti, med čustvi pa ljubezen, strah, bridkost, žalost itn. Nedvomno osrednja ključna beseda Cankarjevega opusa pa je tako na nacionalni, kolektivni kot na individualni ravni hrepenenje – ne kot tragični, temveč predvsem kot aktivni, vitalni koncept. Avtorica na koncu povzema, da se je s knjigo Ali bereš Cankarja?, ilustrirano s številnimi izbranimi odlomki ter grafikoni in risbami, namenila bralcem pomagati k lažjemu vstopu v Cankarjev svet. »Tako da si ga najprej približamo z njegovim najpogostejšim besediščem in poznavanjem njegovih najpomembnejših idej ter slogovnih postopkov, nato pa želi knjiga bralce in bralke prepričati, da se na tej osnovi kar spustijo v branje in prepustijo zvoku in ritmu Cankarjeve besede. Novi pomeni se bodo slej ko prej odpirali sami …,« verjame Vesna Mikolič. Temu ali onemu se bo morda res kaj odprlo, saj digitalna anatomska preiskava pisateljevega jezika razkriva marsikaj zanimivega, odpira pa tudi nova vprašanja. Na primer: kako meriti njeno učinkovitost in kaj neki bi na vse to porekel Ivan Cankar?!

5 min

Piše: Iztok Ilich Bere: Matjaž Romih Ivan Cankar, umetnik mnogih izjemnih razsežnosti, je tako kot France Prešeren eden temeljnih mejnikov naše nacionalne zgodbe. In kajpada ena ključnih stalnic v izobraževalnem sistemu. Kljub vsej neizogibnosti pa zlasti pri mlajših bralcih vzbuja bržkone več odpora kot navdušenja. Že v pisateljevem času so mnogi menili, da je »težak«, da ga je težko umeti. Vsaka generacija zato bolj potrebuje svojim času in sprejemanju dejstev prilagojene napotke in opozorila na ključne sestavine in poudarke v literarnih delih, kot zgolj vabljenje ali celo priganjanje k branju v okviru obveznosti, predpisanih v šolskem kurikulu. Tudi bibliografija strokovne literature o pisatelju je iz leta v leto bogatejša. Razprave Dušana Pirjevca, Franceta Bernika, Borisa Paternuja, Janka Kosa in drugih dopolnjujejo nove raziskave o Cankarjevem delu in življenju, ki jih podpisujejo Igor Grdina, Irena Avsenik Nabergoj, Marcel Štefančič in tudi Vesna Mikolič, avtorica knjige Ali bereš Cankarja?. Kljub odmevnosti v znanstvenih krogih pa večina teh besedil ni segla do širšega občinstva, posebno ne do mladine, da bi povečala priljubljenost klasika nacionalne literature, o katerem po besedah Ženje Leiler »vsi vse vemo, ali vsaj mislimo, da vemo, zares pa ga bere komajda kdo. V takšnih razmerah se je jezikoslovka, publicistka in esejistka Vesna Mikolič odločila za inovativen pristop in strategijo, ki naj zlasti učiteljem ter dijakom in študentom odpre bolj mikaven vpogled v Cankarjevo literarno zapuščino. Njegovemu jeziku oziroma besedišču in njegovi simboliki, ki sta Slovencem blizu, saj zajemata slovenskega duha in sooblikujeta slovenski nacionalni značaj, kot piše, se je s podrobno, numerično izraženo analizo približala v petih korakih. Najprej z vidika ključnih besed, nato moči ter idejne plasti in etosa besede, v nadaljevanju pa z osvetlitvijo pisateljevih kulturnih pogledov in nazadnje s preusmeritvijo bralske pozornost od ključnih besed na besedilo kot celoto – na razpoloženje besedila, ki je pri Cankarju vedno v ospredju. Eno od pomembnejših izhodišč knjige Vesne Mikolič: Ali bereš Cankarja? je misel, da je treba razumeti vsako umetniško govorico, »kot moramo razumeti vsak jezik, ki ga želimo uporabljati. In če želimo, da se nam ti svetovi začnejo razpirati,« dodaja, »moramo poznati vsaj temeljno besedišče nekega literarnega dela ali avtorja, da se nam bodo na tej osnovi začeli povezovati še vsi ostali pomeni.« Tak pristop je pripeljal do nabora ključnih besed, izluščenih s pomočjo funkcij orodja SkechEngine iz elektronske zbirke Cankarjevih besedil, ki je dostopna na Wikiviru in obsega dobrih 1.205.000 besed. Delovni korpus besedil, nastal po tej poti, sestavlja skoraj četrtina osnovnih oblik besed, lem, blizu 92.000 povedi, dobrih 30.000 odstavkov in 214 besedil. Vesna Mikolič je izmed 500 besed dodatno izpostavila desetino besed in na vrh seznama postavila oči. V korpusu se pojavijo kar 4843-krat in, kot pravi, izražajo najgloblja človekova čustva in občutja. Sledijo človek, roka, srce, obraz in lice, med človekovimi dejanji in stanji gledati, videti, vedeti in misliti, med čustvi pa ljubezen, strah, bridkost, žalost itn. Nedvomno osrednja ključna beseda Cankarjevega opusa pa je tako na nacionalni, kolektivni kot na individualni ravni hrepenenje – ne kot tragični, temveč predvsem kot aktivni, vitalni koncept. Avtorica na koncu povzema, da se je s knjigo Ali bereš Cankarja?, ilustrirano s številnimi izbranimi odlomki ter grafikoni in risbami, namenila bralcem pomagati k lažjemu vstopu v Cankarjev svet. »Tako da si ga najprej približamo z njegovim najpogostejšim besediščem in poznavanjem njegovih najpomembnejših idej ter slogovnih postopkov, nato pa želi knjiga bralce in bralke prepričati, da se na tej osnovi kar spustijo v branje in prepustijo zvoku in ritmu Cankarjeve besede. Novi pomeni se bodo slej ko prej odpirali sami …,« verjame Vesna Mikolič. Temu ali onemu se bo morda res kaj odprlo, saj digitalna anatomska preiskava pisateljevega jezika razkriva marsikaj zanimivega, odpira pa tudi nova vprašanja. Na primer: kako meriti njeno učinkovitost in kaj neki bi na vse to porekel Ivan Cankar?!

Zdenko Kodrič: Slovenski Faust. Sinoči

21. 11. 2022

Piše: Muanis Sinanović Bere: Matjaž Romih Zdenko Kodrič, avtor opaznega in raznovrstnega literarnega opusa, se je s svojo pisavo uveljavil kot eden najmočnejših glasov Štajerske, njene kulture in zgodovine. Slednjo pogosto upodablja na grotesken folklorni način, na primer v že skoraj kanoniziranem romanu Opoldne zaplešejo škornji, ki obravnava zadnje dneve Pohorskega bataljona. Podobno je pri njegovi tretji pesniški zbirki Slovenski Faust. Sinoči. Grotesknost je nekakšen nevrotični filter, ki nakazuje na nekaj neizrekljivega v atmosferi krajev in dogodkov, na tabu, ki so ga pravzaprav že vsi pozabili in zgolj nevede tesnobno bivajo v njegovi senci. V pesmih se pogosto izraža skozi motive mesa, klanja živali, žrtja, pregovornega alkoholizma, pa tudi z udomačevanjem nebesnih in geografskih pojavov. V tej atmosferičnosti, zaznamovani tudi s karnevalskim pustom in pogansko zapuščino, je nekaj demoničnega, pritajenega, kar seveda spominja tudi na pisavo Draga Jančarja. To mitsko zgodovinsko ozadje sega tudi v sfero psihotičnega, če naj s tem dopolnimo nevrotično-psihotično osišče psihoanalize in simptomov, ki jih opredeljuje tudi na ravni kolektivnega. Javljajo se prikazni, utvare, grožnje. Jezik se pesniško giblje na tej osi v svoji asociativni zvočnosti, prekinjenosti in eliptičnosti, nevrotičnost pa se kaže v zaustavljenih stavkih in svojevrstnem redu. Besede so sicer razporejene pesniško, a njihov tok skozi pesmi deluje prozaistično. Ta mračnost je v zbirki zgolj danost, izhodišče, v kateri pesniški subjekt motri eksistenco. Pesmi razbirajo pojave sosedstva, zgodovine, človekovega mesta v vesolju in naravi ter regionalno umeščenost v verige prednikov in sosedov. Večkrat se prebijejo do stanja nekakšne vedrine, ki je včasih modro sprijaznjena. Prav s sprijaznjenjem pa se dviga čez okvire lastne vpetosti. Dosti je naključnih srečanj in vsakdanjih, a vendarle misterioznih, nepojasnjenih pojavov na mariborskih ulicah in v njihovi naravni okolici. Celotna zbirka poteka kot nekakšen karneval, ki je hkrati pomirjujoč in strašen. Presenetijo nas nekatere nenavadno jasne filozofično naravnane pesmi, ki iz lokalnega sežejo po celotni evropski kulturi in njeni dediščini. Kljub enakemu občutju pa se na koncu zdi, da zbirka Zdenka Kodriča Slovenski Faust. Sinoči kot celota opravi široko in raznoliko tematsko pot. Med kakofonijo se tu in tam izrišejo jasne sanjske ali nadrealistične slike, ki razprejo domišljijo v ravno pokrajino sredi polegajočega se snežnega vrtinca. Vse pesmi niso enako dobre. Zdi se, da manj uspele lahko uvrstimo v dve presekajoči se kategoriji. Za ene se zdi, da se ustavijo pri skici, avtor zajame nekaj pesniškega, vendar ga ne obdela dovolj literarno, da bi klico prenesel do bralca. Drugič v svoji grotesknosti nekoliko pretirava, tako da preseže tanko mejo med satiričnostjo in nekoliko objestno, običajnejšo zafrkancijo. Kakšna pesem ponekod klecne, izgubi nekaj zamaha, kar pa je pri poeziji kot kratki in zvočnopomenski obliki ključno za končni učinek; kot bi v pesnika za hip zakorakal romanopisec. Vendar zdrsi ne pokvarijo dosti učinka zbirke, saj ta s svojim rezoniranjem vstopa v bralčevo drobovje in vzbuja radovednost, v njih je nekakšna smela nenavadnost, od katere se je težko kar tako odvrniti. Zdi se, da ima kaj povedati tudi, ko jo odložimo, je kot predstavnica tuje vrste, ki vabi k dialogu. Kot da za svojo privlačnost ne rabi zglajenih robov. V okvirih sodobne slovenske poezije gre za unikum na jezikovni ravni in na ravni imaginarija, ki sta oba zelo pisana in kubistična. Nekaterim pesmim bi se lahko odpovedali, nekaj je potencialno antologijskih, na koncu pa pečat pusti prav kot celota v svoji nezmernosti kot zmes skrajnosti. Od te celote odstopa nekaj pesmi, ki so izrazito stvarne, neposredno emocionalne, nesarkastične, v kateri se na način dnevniškega zapiska, izraža človekova primarna prizadetost. Zbirko Zdenka Kodriča Slovenski Faust. Sinoči lahko ljubiteljem slovenske poezije priporočamo kot svojstveno kurioziteto, s čimer kakopak ne mislimo ničesar pokroviteljskega, temveč nakazujemo na eksplozivno eksotičnost, skoraj drugost.

5 min

Piše: Muanis Sinanović Bere: Matjaž Romih Zdenko Kodrič, avtor opaznega in raznovrstnega literarnega opusa, se je s svojo pisavo uveljavil kot eden najmočnejših glasov Štajerske, njene kulture in zgodovine. Slednjo pogosto upodablja na grotesken folklorni način, na primer v že skoraj kanoniziranem romanu Opoldne zaplešejo škornji, ki obravnava zadnje dneve Pohorskega bataljona. Podobno je pri njegovi tretji pesniški zbirki Slovenski Faust. Sinoči. Grotesknost je nekakšen nevrotični filter, ki nakazuje na nekaj neizrekljivega v atmosferi krajev in dogodkov, na tabu, ki so ga pravzaprav že vsi pozabili in zgolj nevede tesnobno bivajo v njegovi senci. V pesmih se pogosto izraža skozi motive mesa, klanja živali, žrtja, pregovornega alkoholizma, pa tudi z udomačevanjem nebesnih in geografskih pojavov. V tej atmosferičnosti, zaznamovani tudi s karnevalskim pustom in pogansko zapuščino, je nekaj demoničnega, pritajenega, kar seveda spominja tudi na pisavo Draga Jančarja. To mitsko zgodovinsko ozadje sega tudi v sfero psihotičnega, če naj s tem dopolnimo nevrotično-psihotično osišče psihoanalize in simptomov, ki jih opredeljuje tudi na ravni kolektivnega. Javljajo se prikazni, utvare, grožnje. Jezik se pesniško giblje na tej osi v svoji asociativni zvočnosti, prekinjenosti in eliptičnosti, nevrotičnost pa se kaže v zaustavljenih stavkih in svojevrstnem redu. Besede so sicer razporejene pesniško, a njihov tok skozi pesmi deluje prozaistično. Ta mračnost je v zbirki zgolj danost, izhodišče, v kateri pesniški subjekt motri eksistenco. Pesmi razbirajo pojave sosedstva, zgodovine, človekovega mesta v vesolju in naravi ter regionalno umeščenost v verige prednikov in sosedov. Večkrat se prebijejo do stanja nekakšne vedrine, ki je včasih modro sprijaznjena. Prav s sprijaznjenjem pa se dviga čez okvire lastne vpetosti. Dosti je naključnih srečanj in vsakdanjih, a vendarle misterioznih, nepojasnjenih pojavov na mariborskih ulicah in v njihovi naravni okolici. Celotna zbirka poteka kot nekakšen karneval, ki je hkrati pomirjujoč in strašen. Presenetijo nas nekatere nenavadno jasne filozofično naravnane pesmi, ki iz lokalnega sežejo po celotni evropski kulturi in njeni dediščini. Kljub enakemu občutju pa se na koncu zdi, da zbirka Zdenka Kodriča Slovenski Faust. Sinoči kot celota opravi široko in raznoliko tematsko pot. Med kakofonijo se tu in tam izrišejo jasne sanjske ali nadrealistične slike, ki razprejo domišljijo v ravno pokrajino sredi polegajočega se snežnega vrtinca. Vse pesmi niso enako dobre. Zdi se, da manj uspele lahko uvrstimo v dve presekajoči se kategoriji. Za ene se zdi, da se ustavijo pri skici, avtor zajame nekaj pesniškega, vendar ga ne obdela dovolj literarno, da bi klico prenesel do bralca. Drugič v svoji grotesknosti nekoliko pretirava, tako da preseže tanko mejo med satiričnostjo in nekoliko objestno, običajnejšo zafrkancijo. Kakšna pesem ponekod klecne, izgubi nekaj zamaha, kar pa je pri poeziji kot kratki in zvočnopomenski obliki ključno za končni učinek; kot bi v pesnika za hip zakorakal romanopisec. Vendar zdrsi ne pokvarijo dosti učinka zbirke, saj ta s svojim rezoniranjem vstopa v bralčevo drobovje in vzbuja radovednost, v njih je nekakšna smela nenavadnost, od katere se je težko kar tako odvrniti. Zdi se, da ima kaj povedati tudi, ko jo odložimo, je kot predstavnica tuje vrste, ki vabi k dialogu. Kot da za svojo privlačnost ne rabi zglajenih robov. V okvirih sodobne slovenske poezije gre za unikum na jezikovni ravni in na ravni imaginarija, ki sta oba zelo pisana in kubistična. Nekaterim pesmim bi se lahko odpovedali, nekaj je potencialno antologijskih, na koncu pa pečat pusti prav kot celota v svoji nezmernosti kot zmes skrajnosti. Od te celote odstopa nekaj pesmi, ki so izrazito stvarne, neposredno emocionalne, nesarkastične, v kateri se na način dnevniškega zapiska, izraža človekova primarna prizadetost. Zbirko Zdenka Kodriča Slovenski Faust. Sinoči lahko ljubiteljem slovenske poezije priporočamo kot svojstveno kurioziteto, s čimer kakopak ne mislimo ničesar pokroviteljskega, temveč nakazujemo na eksplozivno eksotičnost, skoraj drugost.

Tretji večer cikla Kromatika

18. 11. 2022

Simfonični orkester RTV Slovenija dirigent Ville Matvejeff Martina Filjak (klavir)

1 min

Simfonični orkester RTV Slovenija dirigent Ville Matvejeff Martina Filjak (klavir)

Lutkovno gledališče Ljubljana: Mala čarovnica

18. 11. 2022

Radio Slovenija, informativne oddaje, 18.11. 2022 V Lutkovnem gledališču Ljubljana so sinoči premierno uprizorili lutkotečno predstavo Mala čarovnica, ki je v dramatizaciji Jožeta Pengova slovensko praizvedbo doživela že leta 1967. Besedilo nemškega pravljičarja Otfrieda Preußlerja je tokrat priredila Jera Ivanc, posodobljeno različico predstave s kopijami lutk pa je režiral Brane Vižintin. Avtor:Otfried Preußler Režiser:Brane Vižintin Prevajalka:Katja Ogrin Dramaturginja in avtorica priredbe:Jera Ivanc Oblikovalec lutk:Slavko Hočevar Scenografka:Laura Krajnc po zasnovi Vladimirja Rijavca Lutkovni tehnolog:Iztok Bobić Avtor glasbe:Marijan Vodopivec Avtor glasbene priredbe in zaključnega songa:Joži Šalej Lektorica:Maja Cerar Oblikovalec svetlobe:Niko Štabuc Glasbeni producent:Nino de Gleria Izvajalci glasbe:Jelena Ždrale, Primož Fleishman, Aleš Rendla, Joži Šalej, Nino de Gleria Glas na posnetku:Primož Pirnat Igrajo: Mala čarovnica:Aja Kobe Abraksas, Drugi otrok (glas):Matevž Müller Ropotavza, Deklica s cvetjem, Rdeči Bill, Pastirica:Ana Hribar Vrhovna čarovnica, Krošnjar (glas), Snežak, Rina z mladički (animacija), Čajnik:Jure Lajovic Močvirka, Prodajalec, Prva ženica, Gospa, Drugi otrok (animacija), Črni Joe:Rok Kunaver Druga ženica, Krošnjar (animacija), Gospejin otrok, Prvi otrok, Rina:Boštjan Sever k. g. Vodja predstave in oblikovalec zvoka:Emil Koprivc Producentka:Alja Cerar Mihajlović Lučni vodja:Niko Štabuc Scenski tehniki:Darko Nedeljković, Klemen Sašek, Kliment Petkukjeski Izdelava replik lutk, scene in kostumov:Iztok Bobić, Sandra Birjukov, Monika Colja, Polona Černe, Zala Kalan, David Klemenčič, Olga Milić, Zlatko Djogić, Laura Krajnc, Žiga Lebar, Uroš Mehle, Zoran Srdić, Jože Lašič

1 min

Radio Slovenija, informativne oddaje, 18.11. 2022 V Lutkovnem gledališču Ljubljana so sinoči premierno uprizorili lutkotečno predstavo Mala čarovnica, ki je v dramatizaciji Jožeta Pengova slovensko praizvedbo doživela že leta 1967. Besedilo nemškega pravljičarja Otfrieda Preußlerja je tokrat priredila Jera Ivanc, posodobljeno različico predstave s kopijami lutk pa je režiral Brane Vižintin. Avtor:Otfried Preußler Režiser:Brane Vižintin Prevajalka:Katja Ogrin Dramaturginja in avtorica priredbe:Jera Ivanc Oblikovalec lutk:Slavko Hočevar Scenografka:Laura Krajnc po zasnovi Vladimirja Rijavca Lutkovni tehnolog:Iztok Bobić Avtor glasbe:Marijan Vodopivec Avtor glasbene priredbe in zaključnega songa:Joži Šalej Lektorica:Maja Cerar Oblikovalec svetlobe:Niko Štabuc Glasbeni producent:Nino de Gleria Izvajalci glasbe:Jelena Ždrale, Primož Fleishman, Aleš Rendla, Joži Šalej, Nino de Gleria Glas na posnetku:Primož Pirnat Igrajo: Mala čarovnica:Aja Kobe Abraksas, Drugi otrok (glas):Matevž Müller Ropotavza, Deklica s cvetjem, Rdeči Bill, Pastirica:Ana Hribar Vrhovna čarovnica, Krošnjar (glas), Snežak, Rina z mladički (animacija), Čajnik:Jure Lajovic Močvirka, Prodajalec, Prva ženica, Gospa, Drugi otrok (animacija), Črni Joe:Rok Kunaver Druga ženica, Krošnjar (animacija), Gospejin otrok, Prvi otrok, Rina:Boštjan Sever k. g. Vodja predstave in oblikovalec zvoka:Emil Koprivc Producentka:Alja Cerar Mihajlović Lučni vodja:Niko Štabuc Scenski tehniki:Darko Nedeljković, Klemen Sašek, Kliment Petkukjeski Izdelava replik lutk, scene in kostumov:Iztok Bobić, Sandra Birjukov, Monika Colja, Polona Černe, Zala Kalan, David Klemenčič, Olga Milić, Zlatko Djogić, Laura Krajnc, Žiga Lebar, Uroš Mehle, Zoran Srdić, Jože Lašič

Nevidna ženska

12. 11. 2022

Sinoči so v novomeškem Anton Podbevšek Teatru krstno uprizorili Nevidno žensko, ki jo je Ivana Djilas režirala po istoimenski zbirki kratkih zgodb ugledne hrvaške avtorice Slavenke Drakulić. Predstava, s Špelo Frlic v glavni vlogi, se sprašuje: zakaj še vedno ne govorimo o starosti in staranju, zakaj je to še vedno družbeni tabu? Premiero si je ogledal Matic Ferlan. Režija: Ivana Djilas Koreografija: Branko Potočan Prevod in priredba besedila: Špela Frlic in Ivana Djilas Oblikovanje in izdelava lutke: Gregor Lorenci Scenografija in oblikovanje luči: Sara Slivnik Oblikovanje videa: Vesna Krebs Kostumografija: Jelena Proković Glasba: