Iskanje
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Hayao Miyazaki, soustanovitelj znamenitega studia Ghibli, je avtor številnih najbolj priljubljenih animiranih filmov vseh časov – pomislimo na njegove mojstrovine Princesa Mononoke, Čarovnik Howl in gibljivi grad, Moj sosed Totoro ali na Čudežno potovanje. Miyazaki je že v svoja zgodnja dela vnašal temo naravovarstva, pozival je k miru in strpnosti ter poudarjal pomen ljubezni in družine. Po filmu Veter se dviga izpred enajstih let je napovedal svojo upokojitev, k sreči pa se napovedi ni držal in je ustvaril še animacijo Fant in čaplja. Zanjo je spet prejel vrsto najprestižnejših priznanj, med temi zlati globus in oskarja za najboljši animirani film. Oceno je pripravil Gorazd Trušnovec, bere Igor Velše.
Hayao Miyazaki, soustanovitelj znamenitega studia Ghibli, je avtor številnih najbolj priljubljenih animiranih filmov vseh časov – pomislimo na njegove mojstrovine Princesa Mononoke, Čarovnik Howl in gibljivi grad, Moj sosed Totoro ali na Čudežno potovanje. Miyazaki je že v svoja zgodnja dela vnašal temo naravovarstva, pozival je k miru in strpnosti ter poudarjal pomen ljubezni in družine. Po filmu Veter se dviga izpred enajstih let je napovedal svojo upokojitev, k sreči pa se napovedi ni držal in je ustvaril še animacijo Fant in čaplja. Zanjo je spet prejel vrsto najprestižnejših priznanj, med temi zlati globus in oskarja za najboljši animirani film. Oceno je pripravil Gorazd Trušnovec, bere Igor Velše.
Piše Miša Gams, bereta Eva Longyka Marušič in Igor Velše Pesnik Denis Škofič se je v prvencu Sprehajalec ptic pred dobrim desetletjem poigraval z nadrealističnimi zasuki jezika, štiri leta zatem je v zbirki Seganje raziskoval različne pomene naslovnega izraza in obe zbirki sta bili nominirani za Jenkovo nagrado. V tretji zbirki Tuskulum se zateka v mirno in udobno zavetje, v katerem se vsako ustvarjanje in tudi branje šele lahko začne. Čim v tem zavetišču najdemo notranji mir, se pred nami odpre svet, v katerem nam pajek s svojo mrežo pokaže zemljevid do skritega zaklada, astronavt, obrnjen z glavo navzdol, pa nam pred noge strese Newtonova jabolka in nam tako da vedeti, da je treba resnico iskati v breztežnostnem prostoru, stran od naučenih dogem in privzetih norm. Takrat se pred nami pojavi podoba dveh razboritih jelenov, ki s kopiti divje topotata in se z rogovjem zaganjata drug v drugega, za njima ugledamo svinjsko glavo, nataknjeno na kol, okrog katere brenčijo muhe in čebele, ki se vračajo v odprte kravje in bikove gobce. Mimo nas se sprehodita ženin in nevesta, ki v eni čutari nosita proso, v drugi vino, v roki pa leseno sekiro ter nam ponudita snahino mleko, ki ga v zadnjem trenutku zmakne divja mačka – ta pa za sabo vleče lastovico, ki je pravkar padla iz gnezda. Pred nami se vrstijo kmetje in konjski mešetarji na dvorišču klavnice, kjer so pravkar pripravljali koline, zdaj pa iskrečih se oči in ognjenih jezikov oblizujejo kotel za kuhanje žganja. Dišeč vonj po alkoholu premami pustne maškare, našemljene v vojake, ki zrejo s slepimi naboji in streljajo z očmi, da zaplešejo vojaško koračnico, dokler nas drgnjenje rogovja mladega jelena ob naše telo ne zbudi iz pesniške hipnoze, za katero sploh ne vemo, da nas je ob branju Škofičevih pesmi povsem posrkala. Podobe najrazličnejših prekmurskih obredov se prepletajo s nadrealističnimi prizori iz zgodovine in naturalističnimi prikazi narave, v kateri iz dneva v dan poteka boj za obstanek. V pesmi Kostanji posebne sorte se pesnik dotika simbolnih stičišč med človekom, jelenom in kostanji: “Odrasli jeleni na tebi / markirajo svoj teritorij, / kartografirajo na novo / osvojena ozemlja ali / potrjujejo obrambo starega. / Ustreljeni jeleni / pod tabo umirajo / zviti v klobčiče, / iz katerih štrlijo njihova rogovja, / kakor da so veliki kostanji, / ki so pravkar pognali kal.” V pesmi z naslovom Zgodbe s panjskih končnic opazuje strica, ko na čebelnjak slika zgodovino svoje družine in vasi, med njimi se znajdejo tako vojaški prizori iz druge svetovne vojne kot prizori kurentovanja in miklavževanja. V pesmi In vendar se vrti se spominja desetdnevne vojne, ko se je s sorodniki tiščal v stričevi kleti in ko so “strica na njegovo / željo v čebelarjevi opravi privezali k stebru / in mu s čebeljim voskom zatisnili / ušesa, da ga ne bi premamile sirene”, medtem ko je teta v kotu šivala in parala Murine obleke. Ena najbolj grotesknih v knjigi je pesem Obred, v kateri se po klanju znajde pred nami moški, ki si nadeva najrazličnejše maske živali in vojščakov iz zgodovine: “Z levico si k prsim prižema / košaro, iz nje gledajo maske: orla, laboda, kozla, osla, parkeljna, Burcha, Buncha, Hightowerja, Agamemnona …, / medtem ko si z desnico poskuša masko belega bika / nadeti ali sneti ali zamenjati z drugo.” Zdi se, kot bi nam Denis Škofič želel sporočiti, da nam že jezik sam sugerira, da besede, kot so bit in bitka ter telo in teloh, nimajo naključno enake osnove in tudi skupne simbolne zgodbe, saj v pesmi Vojno območje piše: “Ko je človeška bit / primorana stopiti v bitko, / tako da se gozd / spopade z lastnim te-lesom, / se oboroži do zoba časa / in vztraja / in vztraja / in vztraja / in vztraja / v bojnih jarkih, / dokler vztraja / in vztraja / ne preide v / traja / in traja / in traja / in traja, / da se ji več ne vnoža, / in pusti, da telo / polagoma postane teloh. / Ko se življenje vda smrti, / je, kot bi razorožil cvetlično gredo.” V pesniški zbirki Tuskulum ni razmejitve med družbenim in naravnim, človeškim in živalskim, sedanjim in preteklim niti med metafizičnim, simbolnim in profanim – bralcu se na trenutke dozdeva, kot bi pesnik vozil slalom med različnimi vzporednimi svetovi in iz vsakega pobiral tisto, kar mu v danem trenutku predstavlja najboljši sinonim za občutje, otroške spomine ali za rešitev semantične ali astrofizikalne uganke, ki si jo je zastavil v glavi. Iz pesmi lahko razberemo kritiko antropocentrične in dogmatične ureditve sveta, ki mitološki in intuitivni uvid izvzema iz znanstvenega diskurza. Pesmi se pred nami bohotijo v najrazličnejših dolžinah in zelo različnih vizualnih oblikah – med zgoščenimi epopejskimi zgodbami trčimo tudi ob kratke aforizme, lirične refleksije in celo haikuje. Besede izmenično padajo z neba kot kocke, se zibljejo vzdolž strani kot padajoče jesensko listje ali pa samevajo na papirju kot naključno nametane naplavine povodnji, ki v nedogled razbija besedne zveze, dokler za njimi ne ostane praznina. Škofič je panonski pesnik z dušo in telesom, poleg izbire motivov iz narave in tamkajšnjega obredja se to pozna v njegovem jeziku, saj v nasprotju s prvima zbirkama precej uporablja prekmursko narečje in ga v pesmi Osebni slovarji s sprotnim prevodom naključno izbranih besed tudi izčrpno pojasni. V eni izmed pesmi v osrednjem delu zbirke nam zaupa, zakaj rad ohranja narečje in kako odgovarja tistim, ki se z vprašanjem “Muate muale muačke?” norčujejo iz njega: “Ko na drugih koncih govorim knjižno, ne traja dolgo, / da zaslišijo moje široke e-je, moje e-je s strešicami, / moje e-je, široke kot ptičja hišica, v kateri je divja mačka / skotila mladiče in jim zdaj s svojim jezikom odpira oči in ušesa. Tedaj mi vedno rečejo, daj, povej nam kaj po madžarsko. Nekoč me je to jezilo, zdaj ne več.” Tuskulum Denisa Škofiča je daleč od tega, da bi nam vzbujal občutke domačnosti in udobnega zavetja, temveč nas z vsako prebrano pesmijo izstreli v svet divjine, v kateri prevladujeta prvinski strah in bolečina. Čeprav pesnik pove, da bi želel biti nem za občutenje bolečine – tako nem, da bi se je “moral učiti kot tujega jezika” – se lahko z vsakim verzom bližamo tej razprti rani. V njej uzremo “domači” panonski svet na čisto drugačen način.
Piše Miša Gams, bereta Eva Longyka Marušič in Igor Velše Pesnik Denis Škofič se je v prvencu Sprehajalec ptic pred dobrim desetletjem poigraval z nadrealističnimi zasuki jezika, štiri leta zatem je v zbirki Seganje raziskoval različne pomene naslovnega izraza in obe zbirki sta bili nominirani za Jenkovo nagrado. V tretji zbirki Tuskulum se zateka v mirno in udobno zavetje, v katerem se vsako ustvarjanje in tudi branje šele lahko začne. Čim v tem zavetišču najdemo notranji mir, se pred nami odpre svet, v katerem nam pajek s svojo mrežo pokaže zemljevid do skritega zaklada, astronavt, obrnjen z glavo navzdol, pa nam pred noge strese Newtonova jabolka in nam tako da vedeti, da je treba resnico iskati v breztežnostnem prostoru, stran od naučenih dogem in privzetih norm. Takrat se pred nami pojavi podoba dveh razboritih jelenov, ki s kopiti divje topotata in se z rogovjem zaganjata drug v drugega, za njima ugledamo svinjsko glavo, nataknjeno na kol, okrog katere brenčijo muhe in čebele, ki se vračajo v odprte kravje in bikove gobce. Mimo nas se sprehodita ženin in nevesta, ki v eni čutari nosita proso, v drugi vino, v roki pa leseno sekiro ter nam ponudita snahino mleko, ki ga v zadnjem trenutku zmakne divja mačka – ta pa za sabo vleče lastovico, ki je pravkar padla iz gnezda. Pred nami se vrstijo kmetje in konjski mešetarji na dvorišču klavnice, kjer so pravkar pripravljali koline, zdaj pa iskrečih se oči in ognjenih jezikov oblizujejo kotel za kuhanje žganja. Dišeč vonj po alkoholu premami pustne maškare, našemljene v vojake, ki zrejo s slepimi naboji in streljajo z očmi, da zaplešejo vojaško koračnico, dokler nas drgnjenje rogovja mladega jelena ob naše telo ne zbudi iz pesniške hipnoze, za katero sploh ne vemo, da nas je ob branju Škofičevih pesmi povsem posrkala. Podobe najrazličnejših prekmurskih obredov se prepletajo s nadrealističnimi prizori iz zgodovine in naturalističnimi prikazi narave, v kateri iz dneva v dan poteka boj za obstanek. V pesmi Kostanji posebne sorte se pesnik dotika simbolnih stičišč med človekom, jelenom in kostanji: “Odrasli jeleni na tebi / markirajo svoj teritorij, / kartografirajo na novo / osvojena ozemlja ali / potrjujejo obrambo starega. / Ustreljeni jeleni / pod tabo umirajo / zviti v klobčiče, / iz katerih štrlijo njihova rogovja, / kakor da so veliki kostanji, / ki so pravkar pognali kal.” V pesmi z naslovom Zgodbe s panjskih končnic opazuje strica, ko na čebelnjak slika zgodovino svoje družine in vasi, med njimi se znajdejo tako vojaški prizori iz druge svetovne vojne kot prizori kurentovanja in miklavževanja. V pesmi In vendar se vrti se spominja desetdnevne vojne, ko se je s sorodniki tiščal v stričevi kleti in ko so “strica na njegovo / željo v čebelarjevi opravi privezali k stebru / in mu s čebeljim voskom zatisnili / ušesa, da ga ne bi premamile sirene”, medtem ko je teta v kotu šivala in parala Murine obleke. Ena najbolj grotesknih v knjigi je pesem Obred, v kateri se po klanju znajde pred nami moški, ki si nadeva najrazličnejše maske živali in vojščakov iz zgodovine: “Z levico si k prsim prižema / košaro, iz nje gledajo maske: orla, laboda, kozla, osla, parkeljna, Burcha, Buncha, Hightowerja, Agamemnona …, / medtem ko si z desnico poskuša masko belega bika / nadeti ali sneti ali zamenjati z drugo.” Zdi se, kot bi nam Denis Škofič želel sporočiti, da nam že jezik sam sugerira, da besede, kot so bit in bitka ter telo in teloh, nimajo naključno enake osnove in tudi skupne simbolne zgodbe, saj v pesmi Vojno območje piše: “Ko je človeška bit / primorana stopiti v bitko, / tako da se gozd / spopade z lastnim te-lesom, / se oboroži do zoba časa / in vztraja / in vztraja / in vztraja / in vztraja / v bojnih jarkih, / dokler vztraja / in vztraja / ne preide v / traja / in traja / in traja / in traja, / da se ji več ne vnoža, / in pusti, da telo / polagoma postane teloh. / Ko se življenje vda smrti, / je, kot bi razorožil cvetlično gredo.” V pesniški zbirki Tuskulum ni razmejitve med družbenim in naravnim, človeškim in živalskim, sedanjim in preteklim niti med metafizičnim, simbolnim in profanim – bralcu se na trenutke dozdeva, kot bi pesnik vozil slalom med različnimi vzporednimi svetovi in iz vsakega pobiral tisto, kar mu v danem trenutku predstavlja najboljši sinonim za občutje, otroške spomine ali za rešitev semantične ali astrofizikalne uganke, ki si jo je zastavil v glavi. Iz pesmi lahko razberemo kritiko antropocentrične in dogmatične ureditve sveta, ki mitološki in intuitivni uvid izvzema iz znanstvenega diskurza. Pesmi se pred nami bohotijo v najrazličnejših dolžinah in zelo različnih vizualnih oblikah – med zgoščenimi epopejskimi zgodbami trčimo tudi ob kratke aforizme, lirične refleksije in celo haikuje. Besede izmenično padajo z neba kot kocke, se zibljejo vzdolž strani kot padajoče jesensko listje ali pa samevajo na papirju kot naključno nametane naplavine povodnji, ki v nedogled razbija besedne zveze, dokler za njimi ne ostane praznina. Škofič je panonski pesnik z dušo in telesom, poleg izbire motivov iz narave in tamkajšnjega obredja se to pozna v njegovem jeziku, saj v nasprotju s prvima zbirkama precej uporablja prekmursko narečje in ga v pesmi Osebni slovarji s sprotnim prevodom naključno izbranih besed tudi izčrpno pojasni. V eni izmed pesmi v osrednjem delu zbirke nam zaupa, zakaj rad ohranja narečje in kako odgovarja tistim, ki se z vprašanjem “Muate muale muačke?” norčujejo iz njega: “Ko na drugih koncih govorim knjižno, ne traja dolgo, / da zaslišijo moje široke e-je, moje e-je s strešicami, / moje e-je, široke kot ptičja hišica, v kateri je divja mačka / skotila mladiče in jim zdaj s svojim jezikom odpira oči in ušesa. Tedaj mi vedno rečejo, daj, povej nam kaj po madžarsko. Nekoč me je to jezilo, zdaj ne več.” Tuskulum Denisa Škofiča je daleč od tega, da bi nam vzbujal občutke domačnosti in udobnega zavetja, temveč nas z vsako prebrano pesmijo izstreli v svet divjine, v kateri prevladujeta prvinski strah in bolečina. Čeprav pesnik pove, da bi želel biti nem za občutenje bolečine – tako nem, da bi se je “moral učiti kot tujega jezika” – se lahko z vsakim verzom bližamo tej razprti rani. V njej uzremo “domači” panonski svet na čisto drugačen način.
Piše Jože Štucin, bere Igor Velše. Solznice Alenke Koželj, zbirka sedmih kratkih zgodb, katerih dolžina je predvsem odvisna od »veličine« oziroma »minornosti« dogodka, kot je v lucidni spremni besedi podčrtal Samo Krušič, so toplo priporočljivo branje – analitično in vsebinsko poglobljeno, tudi pojasnjevalno, kajti knjiga ni preprosta. Nenavaden, skoraj intrigantski je že naslov zbirke – Solznice. Takoj nam je jasno, da gre za solze, da gre za nekakšno »solzno dolino«, kjer pač žalosti ne manjka, naslov pa je kljub temu enigmatičen, saj samostalnik v vsakdanji rabi ni ravno pogost. No, dokler se ne dokopljemo do podatka, da se solznica reče steklenički, v katero so žalujoči tankali svoje solze v rimskih katakombah. Žalost »in vitro«, torej, žalost umerjena na cevasto posodo, na menzuro, ki razkrije količino bolečine. Tako nekako. V naslovu skoraj ni mogoče spregledati rahlega sarkazma, ki spremlja vsako od opisanih trpljenj in muk v knjigi. Sedem dogodljajev, na prvi pogled poljubno iztrganih iz koncepta običajnih in splošnih človekovih kalvarij, ima nekaj skupnih točk. Ena teh so nedvomno »solznice«, stekleničke peklenskih muk, ki premostijo časovne, krajevne in vsebinske razgibanosti zgodb. Gre namreč za pripovedi v razponu od zgodnjega srednjega veka do današnjih dni, geografsko pa od nedoločljivosti, prek Poljske do Slovenije. Zgodbe so razmetane po svetu, kar se zdi na prvi pogled kot nekakšna nekonsistentnost, mogoče pisateljičina nuja, da pač v knjigo poveže cel fagot svojih fantazij, toda med branjem pridemo do zaključka, da imajo teksti arhetipsko podstat; se torej vežejo na brezčasnost in brezprostornost in črpajo izključno iz človečnosti, bolje človekovnosti. Gre torej za nekaj izsekov vsesplošnih tragedij, ki nam tlakujejo pot do – če smo zvesti knjigi – pekla in ne nebes, in sta tako čas ter prostor popolnoma irelevantni kategoriji. Kot nebesa in pekel za mrtve. Knjiga so vice, v katerih prosperiramo mi, ki smo (še) živi, naš pandemonij biti, srh dihanja in bolečina srčnega utripa. Trpljenje, obup, žalost osebna in obča, vse tisto, kar bi po katoliškem verovanju lahko umestili v predal »krivde po izvirnem grehu«, se tu nekako razredči na jaz in njegovo osebno noto. Človek je v načelu vedno sam, bog je le bergla, privid; v resnici sta v vsaki duši praznina in smrt edini realiteti. Bog, ki je načeloma brez spola (njegovo moško podobo so ustvarili predvsem paternalistični in samooklicani nosilci vere patriarhalne provenience, ki so pač vero uglasili po svoji podobi), je v tej konstelaciji skorajda brez funkcije. Njegove trpeče duše v tragičnem okolju se rešujejo po svoje, ne iščejo rešitev ali odgovorov zunaj sebe, nič takega, vedno so akterji po sebi, in celo nuna Julijana iz pripovedi Slovo se na koncu, svoji globoki pobožnosti navkljub, znajde sama samcata, spet na začetku, ko ugotovi, da je izgubila menstruacijo in s tem naraven stik s svetom, človeštvom, naravo in – Bogom. Vsakršne simbolike je tu v izobilju, tudi pestra paleta možnih razlag, skupno pa se vendarle zdi, da je človekova usoda v vitrini življenja tragična, polna slane vode v solznicah in predvsem vezana na lastno tragedijo; začne in konča se pri interakciji osebka s samim seboj, četudi na videz zunanji svet marsikaj od tega sam povzroča in provocira. Tako kar nekaj junakinj v zgodbah beži pred realnostjo v alkohol ali v druge oblike samokaznovanja. Na neki točki mati zapusti svojega otroka, ker vidi v njem "hudiča svoje tašče", če smo primitivno pojasnjevalni, ampak tako je, realnost ni svetniška, realnost je ena sama hudičevka, ki človeka ves čas speljuje na »kriva pota«. V življenjskem cirkusu je maščevalna žaga, cirkular za kosanje teles, nadvse priročen način, da se zgodbe končajo bodisi s posegom v življenje drugega bodisi s posegom vase, ki je v tem primeru sam-svoj-drugi. Trpljenje se začne in konča s trpljenjem. Alenka Koželj je imeniten nov glas slovenskega pripovedništva. Če pri zgodbah še vedno najdevamo značilen okvir tragičnega »šentflorjana«, vsebinsko sicer razpotegnjenega na univerzalnost, je treba poudariti, da avtorica v jezikovnem smislu in v naraciji visoko kotira, prebija običajnost in znane teme zna izpisati s sočnim, duhovito inteligentnim jezikom, ki sam po sebi vleče k branju v enem kosu.
Piše Jože Štucin, bere Igor Velše. Solznice Alenke Koželj, zbirka sedmih kratkih zgodb, katerih dolžina je predvsem odvisna od »veličine« oziroma »minornosti« dogodka, kot je v lucidni spremni besedi podčrtal Samo Krušič, so toplo priporočljivo branje – analitično in vsebinsko poglobljeno, tudi pojasnjevalno, kajti knjiga ni preprosta. Nenavaden, skoraj intrigantski je že naslov zbirke – Solznice. Takoj nam je jasno, da gre za solze, da gre za nekakšno »solzno dolino«, kjer pač žalosti ne manjka, naslov pa je kljub temu enigmatičen, saj samostalnik v vsakdanji rabi ni ravno pogost. No, dokler se ne dokopljemo do podatka, da se solznica reče steklenički, v katero so žalujoči tankali svoje solze v rimskih katakombah. Žalost »in vitro«, torej, žalost umerjena na cevasto posodo, na menzuro, ki razkrije količino bolečine. Tako nekako. V naslovu skoraj ni mogoče spregledati rahlega sarkazma, ki spremlja vsako od opisanih trpljenj in muk v knjigi. Sedem dogodljajev, na prvi pogled poljubno iztrganih iz koncepta običajnih in splošnih človekovih kalvarij, ima nekaj skupnih točk. Ena teh so nedvomno »solznice«, stekleničke peklenskih muk, ki premostijo časovne, krajevne in vsebinske razgibanosti zgodb. Gre namreč za pripovedi v razponu od zgodnjega srednjega veka do današnjih dni, geografsko pa od nedoločljivosti, prek Poljske do Slovenije. Zgodbe so razmetane po svetu, kar se zdi na prvi pogled kot nekakšna nekonsistentnost, mogoče pisateljičina nuja, da pač v knjigo poveže cel fagot svojih fantazij, toda med branjem pridemo do zaključka, da imajo teksti arhetipsko podstat; se torej vežejo na brezčasnost in brezprostornost in črpajo izključno iz človečnosti, bolje človekovnosti. Gre torej za nekaj izsekov vsesplošnih tragedij, ki nam tlakujejo pot do – če smo zvesti knjigi – pekla in ne nebes, in sta tako čas ter prostor popolnoma irelevantni kategoriji. Kot nebesa in pekel za mrtve. Knjiga so vice, v katerih prosperiramo mi, ki smo (še) živi, naš pandemonij biti, srh dihanja in bolečina srčnega utripa. Trpljenje, obup, žalost osebna in obča, vse tisto, kar bi po katoliškem verovanju lahko umestili v predal »krivde po izvirnem grehu«, se tu nekako razredči na jaz in njegovo osebno noto. Človek je v načelu vedno sam, bog je le bergla, privid; v resnici sta v vsaki duši praznina in smrt edini realiteti. Bog, ki je načeloma brez spola (njegovo moško podobo so ustvarili predvsem paternalistični in samooklicani nosilci vere patriarhalne provenience, ki so pač vero uglasili po svoji podobi), je v tej konstelaciji skorajda brez funkcije. Njegove trpeče duše v tragičnem okolju se rešujejo po svoje, ne iščejo rešitev ali odgovorov zunaj sebe, nič takega, vedno so akterji po sebi, in celo nuna Julijana iz pripovedi Slovo se na koncu, svoji globoki pobožnosti navkljub, znajde sama samcata, spet na začetku, ko ugotovi, da je izgubila menstruacijo in s tem naraven stik s svetom, človeštvom, naravo in – Bogom. Vsakršne simbolike je tu v izobilju, tudi pestra paleta možnih razlag, skupno pa se vendarle zdi, da je človekova usoda v vitrini življenja tragična, polna slane vode v solznicah in predvsem vezana na lastno tragedijo; začne in konča se pri interakciji osebka s samim seboj, četudi na videz zunanji svet marsikaj od tega sam povzroča in provocira. Tako kar nekaj junakinj v zgodbah beži pred realnostjo v alkohol ali v druge oblike samokaznovanja. Na neki točki mati zapusti svojega otroka, ker vidi v njem "hudiča svoje tašče", če smo primitivno pojasnjevalni, ampak tako je, realnost ni svetniška, realnost je ena sama hudičevka, ki človeka ves čas speljuje na »kriva pota«. V življenjskem cirkusu je maščevalna žaga, cirkular za kosanje teles, nadvse priročen način, da se zgodbe končajo bodisi s posegom v življenje drugega bodisi s posegom vase, ki je v tem primeru sam-svoj-drugi. Trpljenje se začne in konča s trpljenjem. Alenka Koželj je imeniten nov glas slovenskega pripovedništva. Če pri zgodbah še vedno najdevamo značilen okvir tragičnega »šentflorjana«, vsebinsko sicer razpotegnjenega na univerzalnost, je treba poudariti, da avtorica v jezikovnem smislu in v naraciji visoko kotira, prebija običajnost in znane teme zna izpisati s sočnim, duhovito inteligentnim jezikom, ki sam po sebi vleče k branju v enem kosu.
Piše Muanis Sinanović, bere Ivan Lotrič. Denis Poniž nas v desetih esejih zbirke Videnja in vedenja vodi po različnih temah, ki večinoma služijo kot splošna izhodišča za zavito popotovanje po spominih in sodbah subjekta slovenskega dvajsetega stoletja. Tako stanje je tudi v skladu z uvodnim esejem, ki predstavi sámo vizijo te literarne vrste, zaznamovano s subjektivnim značajem podajanja vednosti, zapečatenim s karizmo pišočega. V svoji razpršeni formi, ki se vedno znova vrača na izhodišče, je pisec bolj ali manj učinkovit. Ko piše o gledališču, poeziji, mačkah in drugem, se vsakič znova vrača k antikomunistični drži in razmišljanju, kako je na njegovo doživetje teh predmetov vplival prejšnji režim. Vendar pa večinoma precej lucidno premišljuje tudi o prenosu in spremembah oblasti iz prejšnje ureditve v današnjo. Pri tem je dragocen osebni pričevalec slovenskega kulturnega življenja skozi čas, s svojim neustrašnim podajanjem konkretnih primerov tako iz preteklosti kot iz sodobnosti pa prebija opno tihega dogovora o molku. A čeprav na koncu poudarja, da ga ne tare zagrenjenost, včasih zapade v digresije in obča mesta. V eseju Rodno mesto, ki je poskus nadgradnje spletnega besedila Rekviem za Ljubljano, se znova prepušča neokusnemu šovinizmu. Čeprav si v primerjavi z izvornim besedilom želi nekatere nastavke ponekod ublažiti, zaradi neodločnosti in ponosnega vztrajanja, zapada v protislovja. Stisko zaradi sprememb v mestu želi avtor kompenzirati z uvrščanjem Ljubljane med srednjeevropske metropole, medtem ko naj bi bila druga mesta nekdanje skupne države bolj divja, vajena otomanskih navad. Dejstvo pa je, da je bila otomanska civilizacija urbana in da imajo mnoga južnoslovanska mesta bogatejšo zgodovino urejenega urbanega življenja kot Ljubljana. Vendar pa ravno zaradi omenjenih protislovij tekst ni tako izenačen, avtor niha med idealiziranjem in resigniranim samopodcenjevanjem. Njegove kritike mestnih politik so same po sebi sicer utemeljene in doživete in jih kljub hipertrofiranim šovinističnim elementom nikakor ne gre ignorirati. Podobno obče mesto se mu prikrade denimo v eseju o živalih, ko zatrdi, da s hrano neživalskega izvora ne bi mogli nahraniti svetovnega prebivalstva. Hiter premislek nam razkrije, da prav s tako hrano nahranimo neprimerno več živali, kot je ljudi, samo zato, da bi pojedli živali, tako da klišejska ocena ne zdrži. Kljub takim občim mestom in prehitrim sodbam pa eseje preveva žlahten antimodernizem, ki ne zapada v fanatizem in predvsem na področju umetnosti lovi ravnotežje med tokovi preteklosti, modernosti in postmodernosti. Videti je, da sta iskrenost in pokončnost zaradi zgodovinskih in geografskih okoliščin še izdatno nezaželeni, to pa nosi tudi dodatno težo in pušča sledi na posamezniku, ki se kažejo v simptomatičnih zdrsih. Ravno nasprotniki teh lastnosti pa nanje prežijo, da bi povratno očrnili tistega, ki se trudi govoriti resnico, tako da v javni razpravi padamo v začaran krog digresije. Vse to je pri branju Poniževih esejev treba vzeti v zakup in za njimi videti avtorja, ki ni, kot je modno govoriti, mrtev, temveč na plečih nosi neko zgodovino. Kljub posameznim pomanjkljivostim je knjigo Denisa Poniža Videnja in vedenja vredno priporočati kot svojstven tekstovni kompendij vednosti in predvsem življenjskih izkušenj, nabranih v nezgrešljivo slovenskem kulturnem, pisateljskem, izobraževalnem in umetniškem okolju. Eseji pa kljub svoji večinoma prijetni zgovornosti včasih najglasneje govorijo skozi tisto, kar ni izrečeno, kar je v lovu za resnico hitro prestopljeno.
Piše Muanis Sinanović, bere Ivan Lotrič. Denis Poniž nas v desetih esejih zbirke Videnja in vedenja vodi po različnih temah, ki večinoma služijo kot splošna izhodišča za zavito popotovanje po spominih in sodbah subjekta slovenskega dvajsetega stoletja. Tako stanje je tudi v skladu z uvodnim esejem, ki predstavi sámo vizijo te literarne vrste, zaznamovano s subjektivnim značajem podajanja vednosti, zapečatenim s karizmo pišočega. V svoji razpršeni formi, ki se vedno znova vrača na izhodišče, je pisec bolj ali manj učinkovit. Ko piše o gledališču, poeziji, mačkah in drugem, se vsakič znova vrača k antikomunistični drži in razmišljanju, kako je na njegovo doživetje teh predmetov vplival prejšnji režim. Vendar pa večinoma precej lucidno premišljuje tudi o prenosu in spremembah oblasti iz prejšnje ureditve v današnjo. Pri tem je dragocen osebni pričevalec slovenskega kulturnega življenja skozi čas, s svojim neustrašnim podajanjem konkretnih primerov tako iz preteklosti kot iz sodobnosti pa prebija opno tihega dogovora o molku. A čeprav na koncu poudarja, da ga ne tare zagrenjenost, včasih zapade v digresije in obča mesta. V eseju Rodno mesto, ki je poskus nadgradnje spletnega besedila Rekviem za Ljubljano, se znova prepušča neokusnemu šovinizmu. Čeprav si v primerjavi z izvornim besedilom želi nekatere nastavke ponekod ublažiti, zaradi neodločnosti in ponosnega vztrajanja, zapada v protislovja. Stisko zaradi sprememb v mestu želi avtor kompenzirati z uvrščanjem Ljubljane med srednjeevropske metropole, medtem ko naj bi bila druga mesta nekdanje skupne države bolj divja, vajena otomanskih navad. Dejstvo pa je, da je bila otomanska civilizacija urbana in da imajo mnoga južnoslovanska mesta bogatejšo zgodovino urejenega urbanega življenja kot Ljubljana. Vendar pa ravno zaradi omenjenih protislovij tekst ni tako izenačen, avtor niha med idealiziranjem in resigniranim samopodcenjevanjem. Njegove kritike mestnih politik so same po sebi sicer utemeljene in doživete in jih kljub hipertrofiranim šovinističnim elementom nikakor ne gre ignorirati. Podobno obče mesto se mu prikrade denimo v eseju o živalih, ko zatrdi, da s hrano neživalskega izvora ne bi mogli nahraniti svetovnega prebivalstva. Hiter premislek nam razkrije, da prav s tako hrano nahranimo neprimerno več živali, kot je ljudi, samo zato, da bi pojedli živali, tako da klišejska ocena ne zdrži. Kljub takim občim mestom in prehitrim sodbam pa eseje preveva žlahten antimodernizem, ki ne zapada v fanatizem in predvsem na področju umetnosti lovi ravnotežje med tokovi preteklosti, modernosti in postmodernosti. Videti je, da sta iskrenost in pokončnost zaradi zgodovinskih in geografskih okoliščin še izdatno nezaželeni, to pa nosi tudi dodatno težo in pušča sledi na posamezniku, ki se kažejo v simptomatičnih zdrsih. Ravno nasprotniki teh lastnosti pa nanje prežijo, da bi povratno očrnili tistega, ki se trudi govoriti resnico, tako da v javni razpravi padamo v začaran krog digresije. Vse to je pri branju Poniževih esejev treba vzeti v zakup in za njimi videti avtorja, ki ni, kot je modno govoriti, mrtev, temveč na plečih nosi neko zgodovino. Kljub posameznim pomanjkljivostim je knjigo Denisa Poniža Videnja in vedenja vredno priporočati kot svojstven tekstovni kompendij vednosti in predvsem življenjskih izkušenj, nabranih v nezgrešljivo slovenskem kulturnem, pisateljskem, izobraževalnem in umetniškem okolju. Eseji pa kljub svoji večinoma prijetni zgovornosti včasih najglasneje govorijo skozi tisto, kar ni izrečeno, kar je v lovu za resnico hitro prestopljeno.
Na Velikem odru Slovenskega narodnega gledališča Nova Gorica premierno uprizorili komedijo Williama Shakespearja Mnogo hrupa za nič. Prevajalec: Srečko Fišer Režiserka: Ivana Djilas Dramaturg: Marko Bratuš Svetovalec za umetniško besedo: Aleš Valič Lektorica: Anja Pišot Avtor glasbe: Boštjan Gombač Scenografinja: Sara Slivnik Kostumografinja: Jelena Proković Oblikovalka giba in koreografinja: Lada Petrovski Ternovšek Oblikovalec scenskih elementov: Gorazd Prinčič Oblikovalec mask: Branko Drekonja Oblikovalec svetlobe: Igor Remeta Oblikovalec zvoka: Stojan Nemec Asistent režiserke: Kristijan Atanasov Asistentka scenografinje: Katarina Prislan Asistentka kostumografinje: Saša Dragaš IGRAJO: Don Pedro, knez Aragonski: Radoš Bolčina Don Juan, njegov nezakonski brat: Žiga Saksida Claudio, mlad plemič iz Florence: Matija Rupel Benedikt, mlad plemič iz Padove: Jure Kopušar Leonata, guvernerka Mesine: Ana Facchini Antonia, njena sestra: Urška Taufer Baltazar, pevec: Joži Šalej k. g. Boracho, Don Juanov spremljevalec: Andrej Zalesjak Sestra Frančiška: Maja Poljanec Drnulja, stražmojster: Iztok Mlakar Šibav, njegov pomočnik: Peter Harl Stražnik: Francesco Borchi k. g. / Žiga Udir Pisarka: Medea Novak Hero, Leonatina hči: Ivana Percan Kodarin Beatrice, Leonatina nečakinja: Patrizia Jurinčič Finžgar Margareta, Herina družabnica: Lara Fortuna Fotografije z vaje: SNG Nova Gorica/Peter Uhan
Na Velikem odru Slovenskega narodnega gledališča Nova Gorica premierno uprizorili komedijo Williama Shakespearja Mnogo hrupa za nič. Prevajalec: Srečko Fišer Režiserka: Ivana Djilas Dramaturg: Marko Bratuš Svetovalec za umetniško besedo: Aleš Valič Lektorica: Anja Pišot Avtor glasbe: Boštjan Gombač Scenografinja: Sara Slivnik Kostumografinja: Jelena Proković Oblikovalka giba in koreografinja: Lada Petrovski Ternovšek Oblikovalec scenskih elementov: Gorazd Prinčič Oblikovalec mask: Branko Drekonja Oblikovalec svetlobe: Igor Remeta Oblikovalec zvoka: Stojan Nemec Asistent režiserke: Kristijan Atanasov Asistentka scenografinje: Katarina Prislan Asistentka kostumografinje: Saša Dragaš IGRAJO: Don Pedro, knez Aragonski: Radoš Bolčina Don Juan, njegov nezakonski brat: Žiga Saksida Claudio, mlad plemič iz Florence: Matija Rupel Benedikt, mlad plemič iz Padove: Jure Kopušar Leonata, guvernerka Mesine: Ana Facchini Antonia, njena sestra: Urška Taufer Baltazar, pevec: Joži Šalej k. g. Boracho, Don Juanov spremljevalec: Andrej Zalesjak Sestra Frančiška: Maja Poljanec Drnulja, stražmojster: Iztok Mlakar Šibav, njegov pomočnik: Peter Harl Stražnik: Francesco Borchi k. g. / Žiga Udir Pisarka: Medea Novak Hero, Leonatina hči: Ivana Percan Kodarin Beatrice, Leonatina nečakinja: Patrizia Jurinčič Finžgar Margareta, Herina družabnica: Lara Fortuna Fotografije z vaje: SNG Nova Gorica/Peter Uhan
Režiser Tin Grabnar s sodelavci, ki je v ljubljanski Drami pred leti uprizoril Ibsna kot zvočno gledališče, je za "predstavo slovesa" od velikega odra, kakršnega poznamo, zrežiral dramo Edmonda Rostanda Cyrano de Bergerac na način glasbenega gledališča – po priredbi sodobnega angleškega dramatika Martina Crimpa v prevodu Boštjana Gorenca. V naslovni vlogi je Jure Henigman, nenavadni trikotnik dopolnjujeta še Tina Vrbnjak kot Roksana in Benjamin Krnetić kot Christian. Nekaj vtisov po premieri, pospremljeni z bučnim odobravanjem, je strnil Dušan Rogelj. Naslov izvirnika: Cyrano de Bergerac Avtor priredbe Martin Crimp Prva slovenska uprizoritev Premiera 13. april 2024 Veliki oder Režiser Tin Grabnar Prevajalec Boštjan Gorenc Dramaturg Rok Andres Dramaturška sodelavka Ana Duša Lektorica Tatjana Stanič Scenografinja Sara Slivnik Kostumografinja Tina Bonča Asistentka kostumografinje Nina Čehovin Skladatelj Leon Firšt Korepetitor Iztok Kocen Oblikovalec svetlobe Borut Bučinel Oblikovalka maske Julija Gongina Oblikovalec zvoka Jurij Alič Igrajo Tina Vrbnjak,Jure Henigman, Domen Novak, Benjamin Krnetić, Nina Valič, Uroš Fürst, Gašper Lovrec, Klemen Janežič, Saša Pavlin Stošić, Rok Vihar Foto: Peter Uhan https://www.drama.si/dogodek/cyrano-de-bergerac/
Režiser Tin Grabnar s sodelavci, ki je v ljubljanski Drami pred leti uprizoril Ibsna kot zvočno gledališče, je za "predstavo slovesa" od velikega odra, kakršnega poznamo, zrežiral dramo Edmonda Rostanda Cyrano de Bergerac na način glasbenega gledališča – po priredbi sodobnega angleškega dramatika Martina Crimpa v prevodu Boštjana Gorenca. V naslovni vlogi je Jure Henigman, nenavadni trikotnik dopolnjujeta še Tina Vrbnjak kot Roksana in Benjamin Krnetić kot Christian. Nekaj vtisov po premieri, pospremljeni z bučnim odobravanjem, je strnil Dušan Rogelj. Naslov izvirnika: Cyrano de Bergerac Avtor priredbe Martin Crimp Prva slovenska uprizoritev Premiera 13. april 2024 Veliki oder Režiser Tin Grabnar Prevajalec Boštjan Gorenc Dramaturg Rok Andres Dramaturška sodelavka Ana Duša Lektorica Tatjana Stanič Scenografinja Sara Slivnik Kostumografinja Tina Bonča Asistentka kostumografinje Nina Čehovin Skladatelj Leon Firšt Korepetitor Iztok Kocen Oblikovalec svetlobe Borut Bučinel Oblikovalka maske Julija Gongina Oblikovalec zvoka Jurij Alič Igrajo Tina Vrbnjak,Jure Henigman, Domen Novak, Benjamin Krnetić, Nina Valič, Uroš Fürst, Gašper Lovrec, Klemen Janežič, Saša Pavlin Stošić, Rok Vihar Foto: Peter Uhan https://www.drama.si/dogodek/cyrano-de-bergerac/
Na odru Male drame v Ljubljani je bila sinoči še zadnja premiera pred prenovo celotne Drame. In prav za na konec ere, povezane s staro gledališko hišo, je bil gledališki dogodek toliko bolj pomenljiv. Te igre bo konec je namreč naslov igre, ki jo je napisal in režiral Matjaž Zupančič, eden osrednjih slovenskih dramatikov, besedilo je bilo lani nominirano za Grumovo nagrado, sinoči krstno uprizorjeno. Dramaturginja je bila Darja Dominkuš, nastopilo je sedem igralcev ljubljanske Drame in gostja Marijana Brecelj. Na premieri je bila Tadeja Krečič. Režiser Matjaž Zupančič Dramaturginja Darja Dominkuš Lektor Arko Scenografinja Janja Korun Kostumografinja Bjanka Adžić Ursulov Oblikovalka giba Sinja Ožbolt Glasbeni opremljevalec in oblikovalec zvoka Vanja Novak Oblikovalec svetlobe Andrej Hajdinjak Oblikovalec videa Luka Kavčič Oblikovalka maske Andrea Schmidt IGRAJO Barbara Cerar Branko Šturbej Janez Škof Saša Mihelčič Valter Dragan Boris Mihalj Saša Tabaković Marijana Brecelj k. g.
Na odru Male drame v Ljubljani je bila sinoči še zadnja premiera pred prenovo celotne Drame. In prav za na konec ere, povezane s staro gledališko hišo, je bil gledališki dogodek toliko bolj pomenljiv. Te igre bo konec je namreč naslov igre, ki jo je napisal in režiral Matjaž Zupančič, eden osrednjih slovenskih dramatikov, besedilo je bilo lani nominirano za Grumovo nagrado, sinoči krstno uprizorjeno. Dramaturginja je bila Darja Dominkuš, nastopilo je sedem igralcev ljubljanske Drame in gostja Marijana Brecelj. Na premieri je bila Tadeja Krečič. Režiser Matjaž Zupančič Dramaturginja Darja Dominkuš Lektor Arko Scenografinja Janja Korun Kostumografinja Bjanka Adžić Ursulov Oblikovalka giba Sinja Ožbolt Glasbeni opremljevalec in oblikovalec zvoka Vanja Novak Oblikovalec svetlobe Andrej Hajdinjak Oblikovalec videa Luka Kavčič Oblikovalka maske Andrea Schmidt IGRAJO Barbara Cerar Branko Šturbej Janez Škof Saša Mihelčič Valter Dragan Boris Mihalj Saša Tabaković Marijana Brecelj k. g.
Ocena filma Režiser: Sam Taylor-Johnson Nastopajo: Marisa Abela, Jack O'Connel, Lesley Manville, Eddie Marsan Piše: Muanis Sinanović Bere: Bernard Stramič Back to Black je še eden v vrsti že skoraj nepreštevnih biografskih filmov o legendah popularne glasbe, s katerimi filmska industrija zabava gledalce po svetu v zadnjih letih. Kritiki jih večinoma ocenjujejo slabše kot občinstvo in zdi se, da bo tudi pri najnovejšem tako. Vsekakor ne gre za filmsko mojstrovino, a treba bi bilo prisluhniti tudi vtisom občinstva, ki včasih gotovo premore več uvida kot zbor poklicnih kritikov. Podobno kot pred kratkim videni Bob Marley: One Love je tudi Back to Black zgodba, ki nagovarja slehernika. Pri tem se ne trudi biti povsem izvirna in pretanjena, ravno zato pa, tako kot dobre pesmi, ki ne pripadajo visoki kulturi, občinstvu izvabi prvinska čustva s prepoznanjem v protagonistki. S psihološkega stališča karakterizacija zdrži preizkus in nam prikaže pot posameznice, ki čustvuje močneje, ki je nagnjena k impulzivnosti, obenem pa je ustvarjalna. In nas instinktivno pripelje do jedra protislovja med posameznikom in družbo, ki take posameznike vklepa v imenu svobode, romantične ljubezni in nadarjenosti, se hrani z njihovo dramatičnostjo in romantizira njihovo trpljenje, nazadnje pa jih prepusti propadu. Prikaže nam osebo, ki bi lahko v družbi, temelječi na drugačnih vrednotah, še več prispevala k skupnosti, obenem pa živela zadovoljivejše življenje. Fotografija je, kot smo pri tem vajeni, nekoliko kičasta. Poudarjeni so močni kontrasti in značilne barve danih okolij, ki so prikazana minimalistično, skoraj odrsko. Vendar prav ta izrazitost, ki meji na kič, omogoči, da nas film posrka v svet hedonizma, glasnih koncertov, tipičnih angleških sob in pubov. Da lahko z liki sočustvujemo, poskrbi tudi močna prezenca Marise Abela, ki utelesi nekoliko karikirano, a vendarle zadovoljivo prikazano Amy Winehouse v vsej njeni brezkompromisnosti in kaotičnosti. Film gotovo nekoliko pretirava z glasbo, ki je med drugim sestavljena iz pesmi, nad katerimi se je navduševala pokojna glasbenica, in drugih, značilnih za tisto obdobje angleške popularne kulture. Miks sam po sebi je vrhunski, vendar vseobsegajoč, včasih vsiljiv. Vendar je na drugih mestih uvrščen smiselno, ko kot prostorski zvok poudarja junakinjino obsedenost s poslušanjem. Kot pri drugih sorodnih filmih je tudi na tem nekaj gledališkega. Prizori spominjajo na oder, scenarij pa na klasično dramsko besedilo. Podobno je z igro, ki temelji na ekspresiji in ne toliko na posameznih detajlih. In kot rečeno, včasih družbeni komentar najdemo tam, kjer ga manj pričakujemo, drugače kot pri filmih, ki težijo k večji umetniški izoblikovanosti.
Ocena filma Režiser: Sam Taylor-Johnson Nastopajo: Marisa Abela, Jack O'Connel, Lesley Manville, Eddie Marsan Piše: Muanis Sinanović Bere: Bernard Stramič Back to Black je še eden v vrsti že skoraj nepreštevnih biografskih filmov o legendah popularne glasbe, s katerimi filmska industrija zabava gledalce po svetu v zadnjih letih. Kritiki jih večinoma ocenjujejo slabše kot občinstvo in zdi se, da bo tudi pri najnovejšem tako. Vsekakor ne gre za filmsko mojstrovino, a treba bi bilo prisluhniti tudi vtisom občinstva, ki včasih gotovo premore več uvida kot zbor poklicnih kritikov. Podobno kot pred kratkim videni Bob Marley: One Love je tudi Back to Black zgodba, ki nagovarja slehernika. Pri tem se ne trudi biti povsem izvirna in pretanjena, ravno zato pa, tako kot dobre pesmi, ki ne pripadajo visoki kulturi, občinstvu izvabi prvinska čustva s prepoznanjem v protagonistki. S psihološkega stališča karakterizacija zdrži preizkus in nam prikaže pot posameznice, ki čustvuje močneje, ki je nagnjena k impulzivnosti, obenem pa je ustvarjalna. In nas instinktivno pripelje do jedra protislovja med posameznikom in družbo, ki take posameznike vklepa v imenu svobode, romantične ljubezni in nadarjenosti, se hrani z njihovo dramatičnostjo in romantizira njihovo trpljenje, nazadnje pa jih prepusti propadu. Prikaže nam osebo, ki bi lahko v družbi, temelječi na drugačnih vrednotah, še več prispevala k skupnosti, obenem pa živela zadovoljivejše življenje. Fotografija je, kot smo pri tem vajeni, nekoliko kičasta. Poudarjeni so močni kontrasti in značilne barve danih okolij, ki so prikazana minimalistično, skoraj odrsko. Vendar prav ta izrazitost, ki meji na kič, omogoči, da nas film posrka v svet hedonizma, glasnih koncertov, tipičnih angleških sob in pubov. Da lahko z liki sočustvujemo, poskrbi tudi močna prezenca Marise Abela, ki utelesi nekoliko karikirano, a vendarle zadovoljivo prikazano Amy Winehouse v vsej njeni brezkompromisnosti in kaotičnosti. Film gotovo nekoliko pretirava z glasbo, ki je med drugim sestavljena iz pesmi, nad katerimi se je navduševala pokojna glasbenica, in drugih, značilnih za tisto obdobje angleške popularne kulture. Miks sam po sebi je vrhunski, vendar vseobsegajoč, včasih vsiljiv. Vendar je na drugih mestih uvrščen smiselno, ko kot prostorski zvok poudarja junakinjino obsedenost s poslušanjem. Kot pri drugih sorodnih filmih je tudi na tem nekaj gledališkega. Prizori spominjajo na oder, scenarij pa na klasično dramsko besedilo. Podobno je z igro, ki temelji na ekspresiji in ne toliko na posameznih detajlih. In kot rečeno, včasih družbeni komentar najdemo tam, kjer ga manj pričakujemo, drugače kot pri filmih, ki težijo k večji umetniški izoblikovanosti.
Ocena filma Režiser: Rose Glass Nastopajo: Kristen Stewart, Katy O’Brian, Ed Harris, Jena Malone, Anna Baryshnikov, Dave Franco Piše: Gaja Poeschl Bere: Maja Moll Najnovejši celovečerni film britanske režiserke in scenaristke Rose Glass Kri moje ljubezni je tako večplasten, da bi se verjetno brez težav uvrstil tako med Liffove ekstravagantneže in izbrance festivala žanrskih poslastic Kurja polt kot tudi na programa Festivala LGBT ali Mesto žensk. Intenzivna strastna romanca med zadržano in vase zaprto vodjo lokalne telovadnice Lou in mimo potujočo eksplozivno bodibilderko Jackie, ki okvirja celotno filmsko dogajanje, je namreč predstavljena tako naravno in stvarno, da pušča dovolj prostora tistim resnično perečim družbenim vprašanjem, predvsem družinskemu nasilju. Dogajanje je spretno postavljeno na konec osemdesetih let prejšnjega stoletja, ko po režiserkinih besedah svet še ni zapadel nihilizmu naslednjega desetletja in so bile sanje še vedno visokoleteče, zmaga na regionalnem bodibilderskem tekmovanju pa je v resnici še lahko pomenila odskok v novo, boljše življenje. Ali pa se je tako vsaj zdelo. Jackie in Lou, to je skrajšana oblika imena Louise, v tem je moč slutiti poklon filmu Thelma in Louise, sta si na prvi pogled povsem različni ženski, z nezdružljivima osebnostma in energijo, ki bi prej rušila kot gradila, a obe skrivata temno preteklost in nazadnje je to več kot dovolj trden temelj za njuno ljubezen. Ta pa je, v skladu z žanrom in vzdušjem brezkompromisnega ameriškega jugozahoda, že kmalu po vzcvetu postavljena na hudo preizkušnjo, ko Loujina sestra zaradi nasilnega moža spet konča v bolnišnici, Jackie pa rahlo nepremišljeno stvari vzame v svoje roke. Ko se v vso godljo vmeša še ekscentričen lokalni kralj orožja, je krvav vrhunec v črnohumornem tarantinovskem slogu seveda neizogiben. Dodatno razsežnost filmu Kri moje ljubezni dodaja izjemna kemija med protagonistkama. Tiha, obvladana Lou, polna temnih skrivnosti, se zdi kot na kožo napisana izvrstni Kristen Stewart, ki spretno prehaja med živčnostjo in odločnostjo, med potrebo po obvladovanju in željo po predaji, nepredvidljiva energijska bombica Jackie pa je našla svoje popolno utelešenje v Katy O'Brian, nekdanji poklicni bodibilderki. Trk njunih energij povzroči neverjetno eksplozijo, ki je resnična gonilna sila filma. Kri moje ljubezni je film, ki bo navdušil predvsem žanrske sladokusce, vendar ne gre spregledati, da je v njem tudi veliko pomembnih družbenokritičnih prvin in da skorajda z vsakim kadrom ambiciozno ruši stereotipe ter si drzne iti dlje, kot so šli tovrstni filmi pred njim.
Ocena filma Režiser: Rose Glass Nastopajo: Kristen Stewart, Katy O’Brian, Ed Harris, Jena Malone, Anna Baryshnikov, Dave Franco Piše: Gaja Poeschl Bere: Maja Moll Najnovejši celovečerni film britanske režiserke in scenaristke Rose Glass Kri moje ljubezni je tako večplasten, da bi se verjetno brez težav uvrstil tako med Liffove ekstravagantneže in izbrance festivala žanrskih poslastic Kurja polt kot tudi na programa Festivala LGBT ali Mesto žensk. Intenzivna strastna romanca med zadržano in vase zaprto vodjo lokalne telovadnice Lou in mimo potujočo eksplozivno bodibilderko Jackie, ki okvirja celotno filmsko dogajanje, je namreč predstavljena tako naravno in stvarno, da pušča dovolj prostora tistim resnično perečim družbenim vprašanjem, predvsem družinskemu nasilju. Dogajanje je spretno postavljeno na konec osemdesetih let prejšnjega stoletja, ko po režiserkinih besedah svet še ni zapadel nihilizmu naslednjega desetletja in so bile sanje še vedno visokoleteče, zmaga na regionalnem bodibilderskem tekmovanju pa je v resnici še lahko pomenila odskok v novo, boljše življenje. Ali pa se je tako vsaj zdelo. Jackie in Lou, to je skrajšana oblika imena Louise, v tem je moč slutiti poklon filmu Thelma in Louise, sta si na prvi pogled povsem različni ženski, z nezdružljivima osebnostma in energijo, ki bi prej rušila kot gradila, a obe skrivata temno preteklost in nazadnje je to več kot dovolj trden temelj za njuno ljubezen. Ta pa je, v skladu z žanrom in vzdušjem brezkompromisnega ameriškega jugozahoda, že kmalu po vzcvetu postavljena na hudo preizkušnjo, ko Loujina sestra zaradi nasilnega moža spet konča v bolnišnici, Jackie pa rahlo nepremišljeno stvari vzame v svoje roke. Ko se v vso godljo vmeša še ekscentričen lokalni kralj orožja, je krvav vrhunec v črnohumornem tarantinovskem slogu seveda neizogiben. Dodatno razsežnost filmu Kri moje ljubezni dodaja izjemna kemija med protagonistkama. Tiha, obvladana Lou, polna temnih skrivnosti, se zdi kot na kožo napisana izvrstni Kristen Stewart, ki spretno prehaja med živčnostjo in odločnostjo, med potrebo po obvladovanju in željo po predaji, nepredvidljiva energijska bombica Jackie pa je našla svoje popolno utelešenje v Katy O'Brian, nekdanji poklicni bodibilderki. Trk njunih energij povzroči neverjetno eksplozijo, ki je resnična gonilna sila filma. Kri moje ljubezni je film, ki bo navdušil predvsem žanrske sladokusce, vendar ne gre spregledati, da je v njem tudi veliko pomembnih družbenokritičnih prvin in da skorajda z vsakim kadrom ambiciozno ruši stereotipe ter si drzne iti dlje, kot so šli tovrstni filmi pred njim.
Piše Aljaž Krivec, bere Matjaž Romih. Po daljšem premoru od v letu 2015 izdanega pesniškega prvenca Troheji je Matjaž Zorec ponudil v branje novi knjigi: prozno Fukscene in nekoliko novejšo pesniško Večerna zora. Kljub časovni vrzeli in ne nazadnje naravi naslovov, ki bi lahko implicirali tudi večje estetske zareze, je mogoče reči, da pesnik ob tem ohranja svoj prepoznavni izraz. Jezikovnega registra ne zamejuje, demokratično uporablja vse, kar pesem potrebuje, da izrazi svojo moč, najsi gre za izposojanje iz strokovnega izrazja, mestoma kakšno skoraj arhaično žlahtnost ali ne nazadnje, če si naj dovolim ta malomeščanski izraz, vulgarnost. In ob tem se povrh vsega zdi, kot se je ob Zorčevi poeziji že ugotavljalo, da pravzaprav vse prinese na pladnju. Slednje v nekaterih ozirih neizpodbitno drži. Večerna zora, pa če se naslov še tako zdi primeren za knjigo izbrane poezije Otona Župančiča, komaj kaj skriva za metaforami in se niti ne trudi česarkoli povedati na tradicionalno polikan način. V resnici daje občutek, da se zaveda, da je izšla v trenutku zgodovine, v katerem za kaj takega sploh ni več časa. Toda v katerem trenutku zgodovine razen v očitnem, torej poznem kapitalizmu? Po zbirki Večerna zora v resnici lahko lovimo neke tematske momente; pojavljajo se birokracija, pogojno rečeno zafuranost civilizacije, rešiteljstvo, nezainteresiranost, psihopatskost, hinavstvo in tako naprej. Nabor nekih skoraj dramskih človekovih lastnosti, ki se v Zorčevi zbirki neposredno prevajajo v podobo družbe ali kar človeštva. Če se ta razlaga zdi nekoliko preveč splošna, je mogoče podobno reči tudi za zbirko. Seveda lahko tipamo za nekim duhom časa, se nemara spomnimo konkretnih dogodkov ali oseb, a bolj specifično tarčo, ki se sicer ves čas branja zdi implicirana, je težje razbrati, zato se polnejša podoba izrisuje predvsem ob posamičnih tarčah iz katerih pa je, roko na srce, na koncu vendarle mogoče sestaviti neko novo podobo, ki je še najbližje sprijaznjenosti. Uporabljena sta bila pojma trenutka in posamičnosti, kar sta povsem primerni besedi tako za refleksijo vsebine Zorčeve zbirke kot tudi za njeno oblikovno naravo. To ujemanje jasno kaže, da so v posredovanje neke vsebine uprte vse pesnikove sile. In tu je mogoče govoriti o izrazito hitrem toku. Verzi so, brez izjeme, dolgi po eno besedo in se množijo skoraj 170 strani. Če je mogoče reči, da se skozi knjige prebijamo z vsakim obrnjenim listom od zgoraj navzdol, potem skozi Zorčevo zbirko drvimo, v bistvu se zdi, kakor da ves čas padamo ali se morda spuščamo v nekakšen vodnjak, hkrati pa je vsaka beseda postavljena pred neizbiro: šteti in nositi mora veliko vrednost, sicer sploh ne moremo naprej. Tako kot sama izbira jezika in dosledno razumevanje verza kot enote z eno samo besedo, je demokratično razumljeno tudi vstopanje vsake posamezne besede in naposled še pesmi v knjigo. Večerna zora ne pozna ločil ali velikih začetnic, le zvezdice se pojavijo na mestih, ki naj označujejo zaključek pesmi, a se vendar ne zdijo zares to, temveč bolj nekakšno zaokrožanje misli, ki se naposled spenjajo v formo, ki bi jo bilo mogoče razumeti celo kot pesnitev. A to nikakor ne pomeni, da je vse napisano na isto vižo. Gre za nekakšno valovanje, ki ga je mogoče ugledati šele iz razdalje. Na mikroravni lahko vidimo, da se nek provizoričen stavek prelije v naslednjega, pri čemer nemalokrat ustvari svojstveno obliko anžambmaja, prav tako lahko vidimo tiste trenutke, kjer se pesemski tok zazre vase, kakor da bi moral do konca raziskati jezikovno situacijo, v kateri se je znašel, preden se lahko prestavi naprej. In potem je sama logika jezika oz. poezije tista, ki to omogoči, ne pa neka predpesemska vsebina, ki šele mora biti ubesedena. Takšni so recimo verzi 68. strani: »in / imamo / parjenje / izparevanje / snovi / dnovi / moji / modulacije / modalnosti / modrikanje«. Skratka, pomeni valujejo in se včasih obrnejo na pomenskih križiščih, ki so hkrati križišča jezika, medtem ko je na makroravni opaziti duhove lucidnega komentarja, pankerskega odpora, na nekaterih mestih, posebej proti koncu knjige, pa denimo še nekaj skoraj romantično obarvane lirike. Struktura zapisa, ki jo je pesnik Matjaž Zorec izbral, z vidika sile verza, posredovanja vsebine in splošnega estetska učinka skriva mnoge čeri, na katerih je mogoče nasesti, a se tozadevno na primeru Večerne zore izkaže za odlično potezo. Prej, kar je morda nenavadno, se pojavi pomislek o izkristaliziranosti širšega konteksta tarče kritike, saj slednjo predvsem sumimo.
Piše Aljaž Krivec, bere Matjaž Romih. Po daljšem premoru od v letu 2015 izdanega pesniškega prvenca Troheji je Matjaž Zorec ponudil v branje novi knjigi: prozno Fukscene in nekoliko novejšo pesniško Večerna zora. Kljub časovni vrzeli in ne nazadnje naravi naslovov, ki bi lahko implicirali tudi večje estetske zareze, je mogoče reči, da pesnik ob tem ohranja svoj prepoznavni izraz. Jezikovnega registra ne zamejuje, demokratično uporablja vse, kar pesem potrebuje, da izrazi svojo moč, najsi gre za izposojanje iz strokovnega izrazja, mestoma kakšno skoraj arhaično žlahtnost ali ne nazadnje, če si naj dovolim ta malomeščanski izraz, vulgarnost. In ob tem se povrh vsega zdi, kot se je ob Zorčevi poeziji že ugotavljalo, da pravzaprav vse prinese na pladnju. Slednje v nekaterih ozirih neizpodbitno drži. Večerna zora, pa če se naslov še tako zdi primeren za knjigo izbrane poezije Otona Župančiča, komaj kaj skriva za metaforami in se niti ne trudi česarkoli povedati na tradicionalno polikan način. V resnici daje občutek, da se zaveda, da je izšla v trenutku zgodovine, v katerem za kaj takega sploh ni več časa. Toda v katerem trenutku zgodovine razen v očitnem, torej poznem kapitalizmu? Po zbirki Večerna zora v resnici lahko lovimo neke tematske momente; pojavljajo se birokracija, pogojno rečeno zafuranost civilizacije, rešiteljstvo, nezainteresiranost, psihopatskost, hinavstvo in tako naprej. Nabor nekih skoraj dramskih človekovih lastnosti, ki se v Zorčevi zbirki neposredno prevajajo v podobo družbe ali kar človeštva. Če se ta razlaga zdi nekoliko preveč splošna, je mogoče podobno reči tudi za zbirko. Seveda lahko tipamo za nekim duhom časa, se nemara spomnimo konkretnih dogodkov ali oseb, a bolj specifično tarčo, ki se sicer ves čas branja zdi implicirana, je težje razbrati, zato se polnejša podoba izrisuje predvsem ob posamičnih tarčah iz katerih pa je, roko na srce, na koncu vendarle mogoče sestaviti neko novo podobo, ki je še najbližje sprijaznjenosti. Uporabljena sta bila pojma trenutka in posamičnosti, kar sta povsem primerni besedi tako za refleksijo vsebine Zorčeve zbirke kot tudi za njeno oblikovno naravo. To ujemanje jasno kaže, da so v posredovanje neke vsebine uprte vse pesnikove sile. In tu je mogoče govoriti o izrazito hitrem toku. Verzi so, brez izjeme, dolgi po eno besedo in se množijo skoraj 170 strani. Če je mogoče reči, da se skozi knjige prebijamo z vsakim obrnjenim listom od zgoraj navzdol, potem skozi Zorčevo zbirko drvimo, v bistvu se zdi, kakor da ves čas padamo ali se morda spuščamo v nekakšen vodnjak, hkrati pa je vsaka beseda postavljena pred neizbiro: šteti in nositi mora veliko vrednost, sicer sploh ne moremo naprej. Tako kot sama izbira jezika in dosledno razumevanje verza kot enote z eno samo besedo, je demokratično razumljeno tudi vstopanje vsake posamezne besede in naposled še pesmi v knjigo. Večerna zora ne pozna ločil ali velikih začetnic, le zvezdice se pojavijo na mestih, ki naj označujejo zaključek pesmi, a se vendar ne zdijo zares to, temveč bolj nekakšno zaokrožanje misli, ki se naposled spenjajo v formo, ki bi jo bilo mogoče razumeti celo kot pesnitev. A to nikakor ne pomeni, da je vse napisano na isto vižo. Gre za nekakšno valovanje, ki ga je mogoče ugledati šele iz razdalje. Na mikroravni lahko vidimo, da se nek provizoričen stavek prelije v naslednjega, pri čemer nemalokrat ustvari svojstveno obliko anžambmaja, prav tako lahko vidimo tiste trenutke, kjer se pesemski tok zazre vase, kakor da bi moral do konca raziskati jezikovno situacijo, v kateri se je znašel, preden se lahko prestavi naprej. In potem je sama logika jezika oz. poezije tista, ki to omogoči, ne pa neka predpesemska vsebina, ki šele mora biti ubesedena. Takšni so recimo verzi 68. strani: »in / imamo / parjenje / izparevanje / snovi / dnovi / moji / modulacije / modalnosti / modrikanje«. Skratka, pomeni valujejo in se včasih obrnejo na pomenskih križiščih, ki so hkrati križišča jezika, medtem ko je na makroravni opaziti duhove lucidnega komentarja, pankerskega odpora, na nekaterih mestih, posebej proti koncu knjige, pa denimo še nekaj skoraj romantično obarvane lirike. Struktura zapisa, ki jo je pesnik Matjaž Zorec izbral, z vidika sile verza, posredovanja vsebine in splošnega estetska učinka skriva mnoge čeri, na katerih je mogoče nasesti, a se tozadevno na primeru Večerne zore izkaže za odlično potezo. Prej, kar je morda nenavadno, se pojavi pomislek o izkristaliziranosti širšega konteksta tarče kritike, saj slednjo predvsem sumimo.
Piše Nada Breznik, bere Lidija Hartman. Roman Naš človek na nebu je Vladimir P. Štefanec napisal na podlagi resničnih biografskih podatkov o pilotu Josipu Križaju, doma iz vasi Kopriva na Krasu. Kot je zapisal v podnaslovu, je zgodba skoraj resnična. Avtor je namreč kronološko sledil Križajevemu odraščanju, izobraževanju in usposabljanju za sanjski poklic, ki ga je za vedno vpisal v zgodovino letalstva na Slovenskem. Dragocenost tega romana je tudi širši okvir, v katerega je Štefanec umestil delo. Skozi vso zgodbo natančno in dosledno povzema in dodatno osvetljuje zgodovinsko obdobje med letnicama rojstva in smrti pilota Križaja, torej med letoma 1911 in 1948, zlasti na območju sedanje Primorske, Italije, nekdanje Jugoslavije in celo Španije. To je čas velikih tranzicij, razkolov, vojn, menjav vladarjev, prave eksplozije sovražnosti in rasizma, vzniklih zaradi večvrednostnega dojemanja pripadnikov italijanske in nemške nacije ter njihovih ozemeljskih apetitov. Vse to je neizogibno vplivalo na oblikovanje značaja in na odločitve Josipa Križaja, saj se je kot vojaški pilot prostovoljno boril v španski državljanski vojni, da bi jo, z njo pa tudi širšo Evropo, tako kot so to želeli tudi mnogi prostovoljci iz drugih držav, ubranil pred naraščajočim fašizmom. Upanje, da ga bo mogoče zatreti že na območju Španije, se žal ni uresničilo in fašizem je dobil krila. Križaj se je že v domačem kraju vključil v organizacijo slovenskih in hrvaških domoljubov, protifašistov, imenovano TIGR. Toda v romanu ne gre le za gola dejstva in podatke. Roman sega globlje, saj želi pisatelj prodreti v intimni svet Josipa Križaja, v njegov značaj, razumeti njegove sanje in ambicije, ki so ga vodile k uresničitvi želje, porojene v zgodnji mladosti, želje, segajoče v samo nebo. Biti svoboden v najširšem pomenu te besede, poleteti in leteti. Želja, ki je presegala meje družinskega in krajevnega okolja, v katerem je bilo življenje začrtano vnaprej, vsako odstopanje pa le s težavo sprejeto. Štefanec poskuša ustvariti psihološki portret pilota Križaja, tudi njegove dvome, strahove in nelagodja, ki jih je samo zavoljo narodne pripadnosti in družbenega statusa doživljal v tujem okolju, v majhnem mestu blizu Neaplja, kjer je kraljevo italijansko vojno letalstvo urilo pilote različnih vojnih letal. Ko je z odliko zaključil tečaj ter opravil še izpite za civilnega in nato še lovskega pilota, ko se je izkazal še z akrobatskim letenjem na letalskih mitingih, na katerih je redno sodeloval, pa je bila njegova prošnja za poklicnega pilota brez obrazložitve in brez možnosti pritožbe zavrnjena. Postal je rezervist, ki se mu je obetal dan, mogoče dva dneva letenja na leto. Veliko razočaranje ga je pognalo v skrajno dejanje in z letalom italijanske letalske flote je prebegnil v Slovenijo. Njegovo dejanje je sprožalo tako občudovanje kot sumničenje in ga je spremljalo na njegovih številnih nalogah v Španiji in kasneje proti koncu vojne tudi v Jugoslaviji, kjer se je boril proti okupatorjem. Vedno na robu med nemilostjo in občudovanjem je večkrat buril duhove, v Španiji je bil dvakrat sestreljen, ranjen, zajet in odpeljan v ujetništvo, od koder ga je rešila odločitev o zamenjavi ujetnikov med vojskujočima se stranema. Že v uvodu romana Naš človek na nebu in potem še med posameznimi poglavji pisatelj Vladimir P. Štefanec uvaja glasove, ki si vsak na svoj način razlagajo Križajev značaj ali komentirajo njegove odločitve. Ti komentarji v ležečem tisku spominjajo na zbor v antični drami. To so glasovi pesnika, znanca, zgodovinarke in sorodnika. Je bil Josip Križaj sanjač, avanturist ali heroj? Zdi se, da avtor na ta način nenehno preverja lastna spoznanja in razrešuje dileme, ko poskuša prodreti čim globlje v legendo o junaku in ustvariti resnično človeško podobo. Vendar ne špekulira, ostaja na območju preverljivega. Josipu Križaju je s tem postavil neizbrisen spomenik, bralcem pa ponudil napeto zgodbo o kratkem, a intenzivnem in nevarnem življenju vojaškega pilota, inštruktorja letenja, očeta in moža, ki se je zapisal v zgodovino.
Piše Nada Breznik, bere Lidija Hartman. Roman Naš človek na nebu je Vladimir P. Štefanec napisal na podlagi resničnih biografskih podatkov o pilotu Josipu Križaju, doma iz vasi Kopriva na Krasu. Kot je zapisal v podnaslovu, je zgodba skoraj resnična. Avtor je namreč kronološko sledil Križajevemu odraščanju, izobraževanju in usposabljanju za sanjski poklic, ki ga je za vedno vpisal v zgodovino letalstva na Slovenskem. Dragocenost tega romana je tudi širši okvir, v katerega je Štefanec umestil delo. Skozi vso zgodbo natančno in dosledno povzema in dodatno osvetljuje zgodovinsko obdobje med letnicama rojstva in smrti pilota Križaja, torej med letoma 1911 in 1948, zlasti na območju sedanje Primorske, Italije, nekdanje Jugoslavije in celo Španije. To je čas velikih tranzicij, razkolov, vojn, menjav vladarjev, prave eksplozije sovražnosti in rasizma, vzniklih zaradi večvrednostnega dojemanja pripadnikov italijanske in nemške nacije ter njihovih ozemeljskih apetitov. Vse to je neizogibno vplivalo na oblikovanje značaja in na odločitve Josipa Križaja, saj se je kot vojaški pilot prostovoljno boril v španski državljanski vojni, da bi jo, z njo pa tudi širšo Evropo, tako kot so to želeli tudi mnogi prostovoljci iz drugih držav, ubranil pred naraščajočim fašizmom. Upanje, da ga bo mogoče zatreti že na območju Španije, se žal ni uresničilo in fašizem je dobil krila. Križaj se je že v domačem kraju vključil v organizacijo slovenskih in hrvaških domoljubov, protifašistov, imenovano TIGR. Toda v romanu ne gre le za gola dejstva in podatke. Roman sega globlje, saj želi pisatelj prodreti v intimni svet Josipa Križaja, v njegov značaj, razumeti njegove sanje in ambicije, ki so ga vodile k uresničitvi želje, porojene v zgodnji mladosti, želje, segajoče v samo nebo. Biti svoboden v najširšem pomenu te besede, poleteti in leteti. Želja, ki je presegala meje družinskega in krajevnega okolja, v katerem je bilo življenje začrtano vnaprej, vsako odstopanje pa le s težavo sprejeto. Štefanec poskuša ustvariti psihološki portret pilota Križaja, tudi njegove dvome, strahove in nelagodja, ki jih je samo zavoljo narodne pripadnosti in družbenega statusa doživljal v tujem okolju, v majhnem mestu blizu Neaplja, kjer je kraljevo italijansko vojno letalstvo urilo pilote različnih vojnih letal. Ko je z odliko zaključil tečaj ter opravil še izpite za civilnega in nato še lovskega pilota, ko se je izkazal še z akrobatskim letenjem na letalskih mitingih, na katerih je redno sodeloval, pa je bila njegova prošnja za poklicnega pilota brez obrazložitve in brez možnosti pritožbe zavrnjena. Postal je rezervist, ki se mu je obetal dan, mogoče dva dneva letenja na leto. Veliko razočaranje ga je pognalo v skrajno dejanje in z letalom italijanske letalske flote je prebegnil v Slovenijo. Njegovo dejanje je sprožalo tako občudovanje kot sumničenje in ga je spremljalo na njegovih številnih nalogah v Španiji in kasneje proti koncu vojne tudi v Jugoslaviji, kjer se je boril proti okupatorjem. Vedno na robu med nemilostjo in občudovanjem je večkrat buril duhove, v Španiji je bil dvakrat sestreljen, ranjen, zajet in odpeljan v ujetništvo, od koder ga je rešila odločitev o zamenjavi ujetnikov med vojskujočima se stranema. Že v uvodu romana Naš človek na nebu in potem še med posameznimi poglavji pisatelj Vladimir P. Štefanec uvaja glasove, ki si vsak na svoj način razlagajo Križajev značaj ali komentirajo njegove odločitve. Ti komentarji v ležečem tisku spominjajo na zbor v antični drami. To so glasovi pesnika, znanca, zgodovinarke in sorodnika. Je bil Josip Križaj sanjač, avanturist ali heroj? Zdi se, da avtor na ta način nenehno preverja lastna spoznanja in razrešuje dileme, ko poskuša prodreti čim globlje v legendo o junaku in ustvariti resnično človeško podobo. Vendar ne špekulira, ostaja na območju preverljivega. Josipu Križaju je s tem postavil neizbrisen spomenik, bralcem pa ponudil napeto zgodbo o kratkem, a intenzivnem in nevarnem življenju vojaškega pilota, inštruktorja letenja, očeta in moža, ki se je zapisal v zgodovino.
Piše Katarina Mahnič, bereta Lidija Hartman in Matjaž Romih. Barbara Cerar, odlična gledališka in filmska igralka, prvakinja ljubljanskega Slovenskega narodnega gledališča Drama, je v svojem prvem pisateljskem poskusu Pretežno jasno. tako suverena kot na odru – vsebinsko in jezikovno briljantna, sveža in inovativna, neznansko smešna, sočutno ganljiva in pišmeuhovsko razbrzdana, z velikim uvidom v vse, kar je človeško. Končno je nekdo na Slovenskem napisal kratkočasno knjigo o spopadanju z banalnostmi življenjskega vsakdana, ne da bi bili protagonisti zafilozofirani intelektualci, blodnjavi uživalci droge ali raznorazni socialni problemi z neozdravljivimi travmami iz otroštva. Čeprav se Cerarjeva ves čas sprehaja po tanki meji med lahkotnim plažnim branjem in posrečeno različico razvojnega romana, to teže njenega dela nikakor ne zmanjša. Glavno junakinjo, disleksično tridesetinnekajletno Olgo Vrabec Golob, je zapustil mož in tako je na vsem lepem spet svobodno prepuščena svoji neukrotljivi miselni akrobatiki in precej posebni domišljiji, ki v njen obup vnašata pretiravanje, samoironijo in sproščujoč humor. Brez pridiganja, zgražanja in zavor najbližjih – starši so ji tragično umrli že v gimnaziji, teta Zdenka, ki ji je bila določena za skrbnico, živi v Parizu, mož Tom jo je popihal z drugo – priplava na površje njen edinstveni samoohranitveni nagon, pa tudi zmožnost za sprejemanje vtikljivih sosedov, s katerimi se prej niti v sanjah ne bi družila, pravzaprav so ji bili celo zoprni. Tukaj so Karla, polna dobronamernih nasvetov, ki poleg vedeževanja obvlada vrtnarjenje, manikuro, pedikuro, mimogrede kakšnega “spoha” in je za povrh še teta Tomove ljubice Karoline, pa Rezka, starejša gospa, ki s svojimi pečenimi dobrotami hodi v bolnišnico tolažit čakajoče, in butasti blebetač Roki, na katerega Olga sploh ne gleda kot na moškega. Šopek posebnežev, ki ga dopolnjuje še kup drugih akterjev, bi lahko ob manj spretnem peresu hitro zapadel v karikaturo, vse kar se dogaja z njimi, pa v burkaško farso, namenjeno smehu in ničemur globljemu. Tako pa se ob branju sicer zavedaš, da takšni empatični, vedno na pomoč in akcijo pripravljeni sosedje ne obstajajo, a jim vendarle verjameš do zadnje pičice, tako kot otrok noče nehati verjeti v Božička. Pestijo jih vsem znane tegobe, le da so namesto tarnanja iz njih naredili “žur”. To je v bistvu glavni adut romana Pretežno jasno – da je kljub neverjetnosti čisto verjeten in kljub neresnosti še kako zaresen. Seveda poleg živahno nagnetenega jezika in unikatnih primer: “misel jo je napadla kot roj lačnih tigrastih komarjev v mraku, ko greš zalivat vrt” ali “ena sama sosedina govorna diareja je razblinila vse čudovite prizore” ali “črke so preskakovale ena drugo, kot da pri telovadbi skačejo čez kozo” … Posebno barvitost mu dajejo nenavadni in slikoviti, skoraj dramaturško naštudirani prizori – prispodobe, s katerimi si Olga v svoji disleksični maniri začini in lajša težke trenutke ali neprijetne misli. Kot na primer tista, ko se odloči zmetati stran stvari prešuštnega moža. “V tem filmu je bila ona glavna junakinja, ki pleše po stopnicah, imela je s kano poslikane roke in nakit v obliki trikotnika od leve nosnice do levega ušesa. Okoli nje so plesali stasiti mladci golih torzov in gladkih hrbtov, saj kosmatih res ni marala. Trzajoč z zadnjicami so priplesali na dvorišče, ona je v sredini – pojoč refren – zagrabila težko vrečo in jo odvlekla do smetnjaka. Mladci so kot v šamanskem obredju poskakujoč okoli nje dvignili vrečo in jo vrgli v smetnjak. Seveda v sosedovega, saj ni neumna.” Ob tem početju jo zagleda soseda Rezka, ki kar ne more nehati buljiti v prepoteno sosedo v spodnjih hlačah, zgornjem delu pižame s srčki in supergah, sploh ker je bila že pozna jesen. In ravno na tem mestu me je obšlo, da je Olga Vrabec Golob s svojo prostodušnostjo in nerodnostjo podobna Bridget Jones, ki jo je upodobila pisateljica Helen Fielding, prav tako pa sem se ob branju spomnila kultnega postmodernističnega romana Dubravke Ugrešić Štefica Cvek v krempljih življenja in romana Panika Dese Muck. Samih žlahtnih ženskih pripovedi torej. Pa vendar Barbara Cerar, ki je svojemu izjemnemu učitelju slovenščine obljubila, da bo nekoč napisala roman, in se obljube tudi držala, ostaja prepoznavno svoja. Dragocena knjiga o iskanju sebe, ljubezni in pristnih medčloveških odnosih skozi humorne zaplete predstavi tudi grenkejšo plat človekovega bivanja: drugačnost, osamljenost, bolezen, smrt … in tisto, česar se naučimo, ko že nekaj doživimo – zmožnost razumevanja in odpuščanja. Ob branju se počutiš, kot da gledaš skozi kalejdoskop, kjer barvna ogledalca nenehno spreminjajo podobe, na katerih se med svetle barve mešajo tudi temne. A skozi ene in druge vedno preseva svetloba. Pretežno jasno je, kljub pretežni vremenski napovedi v naslovu, sončna knjiga.
Piše Katarina Mahnič, bereta Lidija Hartman in Matjaž Romih. Barbara Cerar, odlična gledališka in filmska igralka, prvakinja ljubljanskega Slovenskega narodnega gledališča Drama, je v svojem prvem pisateljskem poskusu Pretežno jasno. tako suverena kot na odru – vsebinsko in jezikovno briljantna, sveža in inovativna, neznansko smešna, sočutno ganljiva in pišmeuhovsko razbrzdana, z velikim uvidom v vse, kar je človeško. Končno je nekdo na Slovenskem napisal kratkočasno knjigo o spopadanju z banalnostmi življenjskega vsakdana, ne da bi bili protagonisti zafilozofirani intelektualci, blodnjavi uživalci droge ali raznorazni socialni problemi z neozdravljivimi travmami iz otroštva. Čeprav se Cerarjeva ves čas sprehaja po tanki meji med lahkotnim plažnim branjem in posrečeno različico razvojnega romana, to teže njenega dela nikakor ne zmanjša. Glavno junakinjo, disleksično tridesetinnekajletno Olgo Vrabec Golob, je zapustil mož in tako je na vsem lepem spet svobodno prepuščena svoji neukrotljivi miselni akrobatiki in precej posebni domišljiji, ki v njen obup vnašata pretiravanje, samoironijo in sproščujoč humor. Brez pridiganja, zgražanja in zavor najbližjih – starši so ji tragično umrli že v gimnaziji, teta Zdenka, ki ji je bila določena za skrbnico, živi v Parizu, mož Tom jo je popihal z drugo – priplava na površje njen edinstveni samoohranitveni nagon, pa tudi zmožnost za sprejemanje vtikljivih sosedov, s katerimi se prej niti v sanjah ne bi družila, pravzaprav so ji bili celo zoprni. Tukaj so Karla, polna dobronamernih nasvetov, ki poleg vedeževanja obvlada vrtnarjenje, manikuro, pedikuro, mimogrede kakšnega “spoha” in je za povrh še teta Tomove ljubice Karoline, pa Rezka, starejša gospa, ki s svojimi pečenimi dobrotami hodi v bolnišnico tolažit čakajoče, in butasti blebetač Roki, na katerega Olga sploh ne gleda kot na moškega. Šopek posebnežev, ki ga dopolnjuje še kup drugih akterjev, bi lahko ob manj spretnem peresu hitro zapadel v karikaturo, vse kar se dogaja z njimi, pa v burkaško farso, namenjeno smehu in ničemur globljemu. Tako pa se ob branju sicer zavedaš, da takšni empatični, vedno na pomoč in akcijo pripravljeni sosedje ne obstajajo, a jim vendarle verjameš do zadnje pičice, tako kot otrok noče nehati verjeti v Božička. Pestijo jih vsem znane tegobe, le da so namesto tarnanja iz njih naredili “žur”. To je v bistvu glavni adut romana Pretežno jasno – da je kljub neverjetnosti čisto verjeten in kljub neresnosti še kako zaresen. Seveda poleg živahno nagnetenega jezika in unikatnih primer: “misel jo je napadla kot roj lačnih tigrastih komarjev v mraku, ko greš zalivat vrt” ali “ena sama sosedina govorna diareja je razblinila vse čudovite prizore” ali “črke so preskakovale ena drugo, kot da pri telovadbi skačejo čez kozo” … Posebno barvitost mu dajejo nenavadni in slikoviti, skoraj dramaturško naštudirani prizori – prispodobe, s katerimi si Olga v svoji disleksični maniri začini in lajša težke trenutke ali neprijetne misli. Kot na primer tista, ko se odloči zmetati stran stvari prešuštnega moža. “V tem filmu je bila ona glavna junakinja, ki pleše po stopnicah, imela je s kano poslikane roke in nakit v obliki trikotnika od leve nosnice do levega ušesa. Okoli nje so plesali stasiti mladci golih torzov in gladkih hrbtov, saj kosmatih res ni marala. Trzajoč z zadnjicami so priplesali na dvorišče, ona je v sredini – pojoč refren – zagrabila težko vrečo in jo odvlekla do smetnjaka. Mladci so kot v šamanskem obredju poskakujoč okoli nje dvignili vrečo in jo vrgli v smetnjak. Seveda v sosedovega, saj ni neumna.” Ob tem početju jo zagleda soseda Rezka, ki kar ne more nehati buljiti v prepoteno sosedo v spodnjih hlačah, zgornjem delu pižame s srčki in supergah, sploh ker je bila že pozna jesen. In ravno na tem mestu me je obšlo, da je Olga Vrabec Golob s svojo prostodušnostjo in nerodnostjo podobna Bridget Jones, ki jo je upodobila pisateljica Helen Fielding, prav tako pa sem se ob branju spomnila kultnega postmodernističnega romana Dubravke Ugrešić Štefica Cvek v krempljih življenja in romana Panika Dese Muck. Samih žlahtnih ženskih pripovedi torej. Pa vendar Barbara Cerar, ki je svojemu izjemnemu učitelju slovenščine obljubila, da bo nekoč napisala roman, in se obljube tudi držala, ostaja prepoznavno svoja. Dragocena knjiga o iskanju sebe, ljubezni in pristnih medčloveških odnosih skozi humorne zaplete predstavi tudi grenkejšo plat človekovega bivanja: drugačnost, osamljenost, bolezen, smrt … in tisto, česar se naučimo, ko že nekaj doživimo – zmožnost razumevanja in odpuščanja. Ob branju se počutiš, kot da gledaš skozi kalejdoskop, kjer barvna ogledalca nenehno spreminjajo podobe, na katerih se med svetle barve mešajo tudi temne. A skozi ene in druge vedno preseva svetloba. Pretežno jasno je, kljub pretežni vremenski napovedi v naslovu, sončna knjiga.
Na velikem odru Slovenskega mladinskega gledališča so uprizorili predstavo Slovenija šteje, ki jo zaznamuje neizogibna dvojnost: lahko gre za utrip srca ali ritem korakanja. V tej kontinuiteti ujeta igralska ekipa preigrava stereotipne podobe, statistične ugotovitve in mitske konstrukcije države, naše domovine, ki pa se ne razlikuje dosti od ostalega zahodnega sveta. Predstavo, ki jo je režiral nemški režiser Sebastian Nübling si je na premieri ogledala Petra Tanko. foto: Črt Piksi, mladinsko.com
Na velikem odru Slovenskega mladinskega gledališča so uprizorili predstavo Slovenija šteje, ki jo zaznamuje neizogibna dvojnost: lahko gre za utrip srca ali ritem korakanja. V tej kontinuiteti ujeta igralska ekipa preigrava stereotipne podobe, statistične ugotovitve in mitske konstrukcije države, naše domovine, ki pa se ne razlikuje dosti od ostalega zahodnega sveta. Predstavo, ki jo je režiral nemški režiser Sebastian Nübling si je na premieri ogledala Petra Tanko. foto: Črt Piksi, mladinsko.com
Na Velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega je zaživela Shakespearova komedija Kakor vam drago v posodobljeni priredbi dramaturginje Eve Mahkovic. Delo je režiral Juš Zidar, glavno vlogo Rozalinde je igrala Lena Hribar Škrlec. Režija: Juš Zidar Avtorica priredbe in dramaturginja: Eva Mahkovic Prevajalec: Oton Župančič Scenograf: Branko Hojnik Kostumografka: Jelena Proković Avtor glasbe: Laren Polič Zdravič Lektorica: Maja Cerar Oblikovalec svetlobe: Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka: Gašper Zidanič Oblikovalka maske: Anja Blagonja Asistentka kostumografke: Saša Dragaš Asistentka scenografa: Nika Curk Nastopajo: Rozalinda – Lena Hribar Škrlec Celija – Ajda Smrekar Brus – Jana Zupančič Lenka – Tina Potočnik Vrhovnik Jaques – Filip Samobor Orlando – Filip Štepec Oliver – Matevž Sluga Silvij – Jaka Lah Feba – Joseph Nzobandora – Jose Vojvoda – Primož Pirnat Foto: Peter Giodani
Na Velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega je zaživela Shakespearova komedija Kakor vam drago v posodobljeni priredbi dramaturginje Eve Mahkovic. Delo je režiral Juš Zidar, glavno vlogo Rozalinde je igrala Lena Hribar Škrlec. Režija: Juš Zidar Avtorica priredbe in dramaturginja: Eva Mahkovic Prevajalec: Oton Župančič Scenograf: Branko Hojnik Kostumografka: Jelena Proković Avtor glasbe: Laren Polič Zdravič Lektorica: Maja Cerar Oblikovalec svetlobe: Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka: Gašper Zidanič Oblikovalka maske: Anja Blagonja Asistentka kostumografke: Saša Dragaš Asistentka scenografa: Nika Curk Nastopajo: Rozalinda – Lena Hribar Škrlec Celija – Ajda Smrekar Brus – Jana Zupančič Lenka – Tina Potočnik Vrhovnik Jaques – Filip Samobor Orlando – Filip Štepec Oliver – Matevž Sluga Silvij – Jaka Lah Feba – Joseph Nzobandora – Jose Vojvoda – Primož Pirnat Foto: Peter Giodani
Ocena filma Režiser: Dev Patel Nastopajo: Dev Patel, Sharlto Copley, Pitobash, Sobhita Dhulipala, Brahim Chab, Sikandar Kher, Adithi Kalkunte, Vipin Sharma, Joseph J. U. Taylor, Jino A. Samuel Piše: Igor Harb Bere: Renato Horvat Monkey Man: Krvavo maščevanje je režijski prvenec dramskega igralca in oskarjevskega nominiranca Deva Patela, nominiranega za oskarja. V zadnjih dveh desetletjih je nanizal serijo proslavljenih vlog, med drugim v filmih Revni milijonar, Lev: Dolga pot domov in Osebna zgodovina Davida Copperfielda. A Patel je že od malih nog tudi mojster borilnih veščin in ljubitelj akcijskih filmov. Kot je povedal na premieri filma, ustvarjalci ta žanr pogosto zlorabljajo za hiter zaslužek, on pa je želel posneti film z dušo in mu dodati kulturno vrednost. To mu je delno tudi uspelo, saj sta podoba filma in njegova ostra družbeno-politična sporočilnost navdušujoči, čeprav film občasno izgubi fokus in tempo. Naslovni Monkey Man je neimenovan mlad fant, ki se v mumbajskih nelegalnih dvobojih bojuje z opičjo masko. Ko dobi službo v prestižnem nočnem klubu, ki je hkrati restavracija in bordel za mestno elito, se začne njegov maščevalni pohod proti policijskemu načelniku, ki zahaja tja. Kot pozneje izvemo, ga je kot otrok videl, kako je po ukazu vplivnega verskega vodje požgal njegovo vasico in pregnal ter pobil prebivalce, tudi njegovo mater. Take kraje ozemlja pod krinko razvoja v Indiji, pa tudi v številnih drugih državah, niso redke, a to je le ena izmed družbenokritičnih tem, ki jih film načne. V akcijske vloge pomenljivo vključuje tudi transspolne like, predstavlja grozo trgovine z belim blagom, brezkompromisno prikazuje razkorak med revnimi in ultrabogataši v velemestu in proti koncu navidezno mimogrede, a neposredno pokaže podobnost med fiktivno politično stranko v filmu in vladajočo hindujsko nacionalistično stranko ter njenim vodjem, populističnim premierjem Narendro Modijem. A glede na to, da je Monkey Man predvsem akcijski film, si oglejmo še, kako se obnese v tem pogledu. Prva, precej laskava podobnost ga veže z eno najuspešnejših akcijskih franšiz zadnjih let, Johnom Wickom; to še posebno velja za zaključni spopad, v katerem se glavni lik spoprime s številnimi zlikovci v črni obleki. Tudi v Monkey Manu je akcija kinetična in surova, vendar manj teatralna, hkrati pa s pogosto uporabo kamere iz roke spominja tudi na filme o Jasonu Bournu. Vseeno Patelov film po akcijski plati ne doseže teh filmov ne doseže, čeprav je zaključni spopad res veličasten. Občasno na plan prodre režiserjeva neizkušenost pri vzpostavljanju strukture zgodbe, saj se nekateri elementi ponavljajo oziroma so po nepotrebnem dodatno razloženi. To se pozna pri tempu, ki mora biti pri akcijskih filmih hitrejši, da popolnoma prevzame gledalčevo pozornost. Poleg tega je odločitev za pogosto uporabo ekspresionističnih snemalnih prijemov dvorezen meč, saj resda dodatno osvetli junakovo mentalno stanje, vendar gledalec lahko izgubi fokus. Konec filma se odkupi za te spodrsljaje in pokaže, da bi Patel ob dodatnih izkušnjah in spodobnem proračunu lahko posnel tudi mojstrovino.
Ocena filma Režiser: Dev Patel Nastopajo: Dev Patel, Sharlto Copley, Pitobash, Sobhita Dhulipala, Brahim Chab, Sikandar Kher, Adithi Kalkunte, Vipin Sharma, Joseph J. U. Taylor, Jino A. Samuel Piše: Igor Harb Bere: Renato Horvat Monkey Man: Krvavo maščevanje je režijski prvenec dramskega igralca in oskarjevskega nominiranca Deva Patela, nominiranega za oskarja. V zadnjih dveh desetletjih je nanizal serijo proslavljenih vlog, med drugim v filmih Revni milijonar, Lev: Dolga pot domov in Osebna zgodovina Davida Copperfielda. A Patel je že od malih nog tudi mojster borilnih veščin in ljubitelj akcijskih filmov. Kot je povedal na premieri filma, ustvarjalci ta žanr pogosto zlorabljajo za hiter zaslužek, on pa je želel posneti film z dušo in mu dodati kulturno vrednost. To mu je delno tudi uspelo, saj sta podoba filma in njegova ostra družbeno-politična sporočilnost navdušujoči, čeprav film občasno izgubi fokus in tempo. Naslovni Monkey Man je neimenovan mlad fant, ki se v mumbajskih nelegalnih dvobojih bojuje z opičjo masko. Ko dobi službo v prestižnem nočnem klubu, ki je hkrati restavracija in bordel za mestno elito, se začne njegov maščevalni pohod proti policijskemu načelniku, ki zahaja tja. Kot pozneje izvemo, ga je kot otrok videl, kako je po ukazu vplivnega verskega vodje požgal njegovo vasico in pregnal ter pobil prebivalce, tudi njegovo mater. Take kraje ozemlja pod krinko razvoja v Indiji, pa tudi v številnih drugih državah, niso redke, a to je le ena izmed družbenokritičnih tem, ki jih film načne. V akcijske vloge pomenljivo vključuje tudi transspolne like, predstavlja grozo trgovine z belim blagom, brezkompromisno prikazuje razkorak med revnimi in ultrabogataši v velemestu in proti koncu navidezno mimogrede, a neposredno pokaže podobnost med fiktivno politično stranko v filmu in vladajočo hindujsko nacionalistično stranko ter njenim vodjem, populističnim premierjem Narendro Modijem. A glede na to, da je Monkey Man predvsem akcijski film, si oglejmo še, kako se obnese v tem pogledu. Prva, precej laskava podobnost ga veže z eno najuspešnejših akcijskih franšiz zadnjih let, Johnom Wickom; to še posebno velja za zaključni spopad, v katerem se glavni lik spoprime s številnimi zlikovci v črni obleki. Tudi v Monkey Manu je akcija kinetična in surova, vendar manj teatralna, hkrati pa s pogosto uporabo kamere iz roke spominja tudi na filme o Jasonu Bournu. Vseeno Patelov film po akcijski plati ne doseže teh filmov ne doseže, čeprav je zaključni spopad res veličasten. Občasno na plan prodre režiserjeva neizkušenost pri vzpostavljanju strukture zgodbe, saj se nekateri elementi ponavljajo oziroma so po nepotrebnem dodatno razloženi. To se pozna pri tempu, ki mora biti pri akcijskih filmih hitrejši, da popolnoma prevzame gledalčevo pozornost. Poleg tega je odločitev za pogosto uporabo ekspresionističnih snemalnih prijemov dvorezen meč, saj resda dodatno osvetli junakovo mentalno stanje, vendar gledalec lahko izgubi fokus. Konec filma se odkupi za te spodrsljaje in pokaže, da bi Patel ob dodatnih izkušnjah in spodobnem proračunu lahko posnel tudi mojstrovino.
Ocena filma Režiserja: Mike Mitchell in Stephanie Stine Sinhonizacija: Klemen Slakonja, Sara Gorše, Karin Komljanec, Pavel Ravnohrib, Iztok Valič, Primož Pirnat, Valter Dragan Piše: Gaja Poeschl Bere: Maja Moll Šestnajst let je že, kar se je Po, okrogel, neroden, ješč, a izredno simpatičen panda podal iz gnezda svojega očeta gosaka gospoda Pinga in mojstrstvo priprave kitajskih rezancev zamenjal za mojstrstvo borilnih veščin. Prvemu izredno posrečenemu filmu sta v razmiku osmih let sledili še dve enako uspešni nadaljevanji, v katerih je Po na svoj prikupno neroden način nadgrajeval svoje borilne, umske in čustvene sposobnosti, spoznal svojo primarno družino in koncept čija, osrednjega pojma kitajskih borilnih veščin. Po tretjem delu te animirane družinske pustolovščine, ki je poleg akcijskih prizorov ohranila tudi visoko raven humorja, se je tako zdelo, da je Pojeva zgodba orisala ves krog in se v pravem trenutku tudi končala. A osem let pozneje je tu novo nadaljevanje in le mislimo si lahko, kaj je bila glavna motivacija za oživitev Pojeve že tako lepo in smiselno dokončane zgodbe. Sveža in izvirna vsebina vsekakor ne. Če je režiserka Jennifer Yuh Nelson v drugem in tretjem delu izvrstno sledila šarmu prvenca, se Miku Mitchellu s sorežiserko Stephanie Stine v filmu Kung fu Panda 4 to ni ravno najbolje posrečilo. Po se sicer poda na novo, napeto in akcije kar prepolno pustolovščino, v kateri se sooči z najmočnejšo nasprotnico doslej, s pretkano Kameleonko, a na tej poti v primerjavi s prejšnjimi deli v resnici ne spozna nič novega. Namesto pretanjeno in dramaturško dovršene kombinacije duhovne rasti in vedno boljšega obvladovanja borilnih veščin, ki je odlikovala prejšnje zgodbe, tokrat Po le nekako utrdi prejšnja spoznanja in nazadnje izbere svojega naslednika, novega zmajevega bojevnika, sam pa zavzame položaj duhovnega vodje. Simpatičen in duhovit humor zamenjajo že slišani in srednje posrečeni dovtipi, kompleksen odnos do nenadomestljivih Predrznih pet, ki so bili kot nekakšna prizemljena protiutež Pojevemu nalezljivemu optimizmu. Nova spremljevalka na pustolovščini, tatinska lisica Zhen, je sicer čisto simpatičen, a ne dovolj dovršen lik, da bi lahko nadgradil prej omenjenih Pet. Kung fu panda 4 je film, ki bi bil kot samostojna enota čisto zanimiva in gledljiva, čeprav dokaj povprečna družinska pustolovščina, kot četrti del dovršene, duhovite in zelo uspešne franšize pa žal izzveni samo kot slab poskus kovanja novega dobička na krilih preteklega uspeha.
Ocena filma Režiserja: Mike Mitchell in Stephanie Stine Sinhonizacija: Klemen Slakonja, Sara Gorše, Karin Komljanec, Pavel Ravnohrib, Iztok Valič, Primož Pirnat, Valter Dragan Piše: Gaja Poeschl Bere: Maja Moll Šestnajst let je že, kar se je Po, okrogel, neroden, ješč, a izredno simpatičen panda podal iz gnezda svojega očeta gosaka gospoda Pinga in mojstrstvo priprave kitajskih rezancev zamenjal za mojstrstvo borilnih veščin. Prvemu izredno posrečenemu filmu sta v razmiku osmih let sledili še dve enako uspešni nadaljevanji, v katerih je Po na svoj prikupno neroden način nadgrajeval svoje borilne, umske in čustvene sposobnosti, spoznal svojo primarno družino in koncept čija, osrednjega pojma kitajskih borilnih veščin. Po tretjem delu te animirane družinske pustolovščine, ki je poleg akcijskih prizorov ohranila tudi visoko raven humorja, se je tako zdelo, da je Pojeva zgodba orisala ves krog in se v pravem trenutku tudi končala. A osem let pozneje je tu novo nadaljevanje in le mislimo si lahko, kaj je bila glavna motivacija za oživitev Pojeve že tako lepo in smiselno dokončane zgodbe. Sveža in izvirna vsebina vsekakor ne. Če je režiserka Jennifer Yuh Nelson v drugem in tretjem delu izvrstno sledila šarmu prvenca, se Miku Mitchellu s sorežiserko Stephanie Stine v filmu Kung fu Panda 4 to ni ravno najbolje posrečilo. Po se sicer poda na novo, napeto in akcije kar prepolno pustolovščino, v kateri se sooči z najmočnejšo nasprotnico doslej, s pretkano Kameleonko, a na tej poti v primerjavi s prejšnjimi deli v resnici ne spozna nič novega. Namesto pretanjeno in dramaturško dovršene kombinacije duhovne rasti in vedno boljšega obvladovanja borilnih veščin, ki je odlikovala prejšnje zgodbe, tokrat Po le nekako utrdi prejšnja spoznanja in nazadnje izbere svojega naslednika, novega zmajevega bojevnika, sam pa zavzame položaj duhovnega vodje. Simpatičen in duhovit humor zamenjajo že slišani in srednje posrečeni dovtipi, kompleksen odnos do nenadomestljivih Predrznih pet, ki so bili kot nekakšna prizemljena protiutež Pojevemu nalezljivemu optimizmu. Nova spremljevalka na pustolovščini, tatinska lisica Zhen, je sicer čisto simpatičen, a ne dovolj dovršen lik, da bi lahko nadgradil prej omenjenih Pet. Kung fu panda 4 je film, ki bi bil kot samostojna enota čisto zanimiva in gledljiva, čeprav dokaj povprečna družinska pustolovščina, kot četrti del dovršene, duhovite in zelo uspešne franšize pa žal izzveni samo kot slab poskus kovanja novega dobička na krilih preteklega uspeha.
Ocena filma Režiser: Christopher Zalla Nastopajo: Eugenio Derbez, Daniel Haddad, Gilberto Barraza, Jennifer Trejo, Mia Fernanda Solis, Danilo Guardiola Piše: Muanis Sinanović Bere: Renato Horvat Film Radikal, ki je na festivalu Sundance dobil nagrado občinstva, pripoveduje resnično zgodbo o mehiškem učitelju, ki poskuša z nekonvencionalnimi metodami učence v revni, s kriminalom prežeti soseski motivirati, da se dvignejo nad standarde, za katere mislijo, da jih ne morejo preseči. To mu tudi uspe. Izvirni dogodki po svoje zvenijo kar preveč neverjetno za filmsko obdelavo. Na primer, ena izmed učenk, ki živi v brutalni revščini, se izkaže za genialno in na nacionalnem preverjanju znanja doseže celo najboljši rezultat. Film ima torej zelo težko nalogo prikazati veličasten obrat, vendar se je ne trudi zares izpolniti. Medtem ko pripoveduje o potrebi po drugačnem pristopu k učenju, ki presega pokroviteljske vzorce, sam ubira najbolj utrjene poti. Skoraj vsak prizor je, kakor da smo ga nekje že videli, vsak izraz na obrazu igralcev, vsak lik, vse je od nekod izposojeno, karikirano, včasih že neprijetno predvidljivo. Ne uspe mu zares prikazati učnega pristopa in procesa, ki sta pripeljala do radikalne spremembe. Učitelj uporabi nekaj klišejskih prijemov nekonvencionalnega poučevanja in že naslednji hip otroci razpravljajo o fizikalnih problemih in etičnih dilemah ter gradijo teleskope. Dovolj je bilo prevrniti nekaj miz in med poukom oditi na dvorišče, pa se zgodi velika sprememba. Nasprotja med poštenjem in korupcijo, izvirnostjo in okostenelostjo so prav tako karikirana, prikazana z absolutnimi nasprotji. S tem, ko je skoraj vse dobro na strani novega, razposajenega, nediscipliniranega, vse slabo pa na strani institucionaliziranega, se protisistemsko sporočilo razgubi. Mar niso prav nenehno preseganje povprečja, iskanje izvirnosti in tek za revolucioniranjem kulture, spreminjanjem ter odrekanjem disciplini značilnost postmoderne oblasti? Mar nas ta ne drži v primežu ravno s tem, da nam daje občutek, da smo drugačni, drznejši, posebni? Pri tem Radikal torej ni zares radikalen. Ne uspe mu prikazati, kako je učiteljev pristop zares presegel šolo, ki je po Foucaultu in številnih drugih kritikih modernih institucij ustanova, ki disciplinira, normalizira neenakost in podobno. Poleg neizvirne igre, ki je otrokom ne moremo zameriti, odraslim pa jo lahko, vzbujajo pozornost večkrat okorni dialogi ali monologi, ki se bolj kot z naravnim procesom pogovora usklajeni z določenim namenom in šablonami. Film ima tudi nekaj dobrih točk. Ne odvrača oči od brutalnega nasilja in konflikta med okolico ter javno ustanovo, ki ne more nadomestiti sistemskega problema revščine in kriminala. Srečnega konca mu ne bi zamerili, če revščina ne bi bila nekoliko estetizirana in številni prizori ne bi bili prežeti s sentimentalnim glasbenim ozadjem. Tema idealističnega učitelja v filmski industriji sama po sebi ni nič novega, proslavila so jo že Nevarna srca v devetdesetih, tako da bi za presežek, kot rečeno, potrebovali zelo izviren pristop. Žal Radikalu kot filmskemu izdelku ne uspe zadostiti pomembnosti izvirne zgodbe.
Ocena filma Režiser: Christopher Zalla Nastopajo: Eugenio Derbez, Daniel Haddad, Gilberto Barraza, Jennifer Trejo, Mia Fernanda Solis, Danilo Guardiola Piše: Muanis Sinanović Bere: Renato Horvat Film Radikal, ki je na festivalu Sundance dobil nagrado občinstva, pripoveduje resnično zgodbo o mehiškem učitelju, ki poskuša z nekonvencionalnimi metodami učence v revni, s kriminalom prežeti soseski motivirati, da se dvignejo nad standarde, za katere mislijo, da jih ne morejo preseči. To mu tudi uspe. Izvirni dogodki po svoje zvenijo kar preveč neverjetno za filmsko obdelavo. Na primer, ena izmed učenk, ki živi v brutalni revščini, se izkaže za genialno in na nacionalnem preverjanju znanja doseže celo najboljši rezultat. Film ima torej zelo težko nalogo prikazati veličasten obrat, vendar se je ne trudi zares izpolniti. Medtem ko pripoveduje o potrebi po drugačnem pristopu k učenju, ki presega pokroviteljske vzorce, sam ubira najbolj utrjene poti. Skoraj vsak prizor je, kakor da smo ga nekje že videli, vsak izraz na obrazu igralcev, vsak lik, vse je od nekod izposojeno, karikirano, včasih že neprijetno predvidljivo. Ne uspe mu zares prikazati učnega pristopa in procesa, ki sta pripeljala do radikalne spremembe. Učitelj uporabi nekaj klišejskih prijemov nekonvencionalnega poučevanja in že naslednji hip otroci razpravljajo o fizikalnih problemih in etičnih dilemah ter gradijo teleskope. Dovolj je bilo prevrniti nekaj miz in med poukom oditi na dvorišče, pa se zgodi velika sprememba. Nasprotja med poštenjem in korupcijo, izvirnostjo in okostenelostjo so prav tako karikirana, prikazana z absolutnimi nasprotji. S tem, ko je skoraj vse dobro na strani novega, razposajenega, nediscipliniranega, vse slabo pa na strani institucionaliziranega, se protisistemsko sporočilo razgubi. Mar niso prav nenehno preseganje povprečja, iskanje izvirnosti in tek za revolucioniranjem kulture, spreminjanjem ter odrekanjem disciplini značilnost postmoderne oblasti? Mar nas ta ne drži v primežu ravno s tem, da nam daje občutek, da smo drugačni, drznejši, posebni? Pri tem Radikal torej ni zares radikalen. Ne uspe mu prikazati, kako je učiteljev pristop zares presegel šolo, ki je po Foucaultu in številnih drugih kritikih modernih institucij ustanova, ki disciplinira, normalizira neenakost in podobno. Poleg neizvirne igre, ki je otrokom ne moremo zameriti, odraslim pa jo lahko, vzbujajo pozornost večkrat okorni dialogi ali monologi, ki se bolj kot z naravnim procesom pogovora usklajeni z določenim namenom in šablonami. Film ima tudi nekaj dobrih točk. Ne odvrača oči od brutalnega nasilja in konflikta med okolico ter javno ustanovo, ki ne more nadomestiti sistemskega problema revščine in kriminala. Srečnega konca mu ne bi zamerili, če revščina ne bi bila nekoliko estetizirana in številni prizori ne bi bili prežeti s sentimentalnim glasbenim ozadjem. Tema idealističnega učitelja v filmski industriji sama po sebi ni nič novega, proslavila so jo že Nevarna srca v devetdesetih, tako da bi za presežek, kot rečeno, potrebovali zelo izviren pristop. Žal Radikalu kot filmskemu izdelku ne uspe zadostiti pomembnosti izvirne zgodbe.
Piše Ifigenija Simonović, bereta Lidija Hartman in Igor Velše. Tone Rode je slovenski pesnik, ki se je rodil v Buenos Airesu leta 1969 staršem, ki so po drugi svetovni vojni prišli v Argentino iz Kamnika. Je inženir kemije, študiral pa je tudi jezike in filozofijo. Bil je odgovorni urednik revije Mladinska vez. Od leta 2009 živi v Sloveniji. Opravlja delo direktorja družbe Družina. Prvo pesniško zbirko Zenice je izdal leta 1991, drugo Mesto pristan leta 1997, tretjo z naslovom Biti pa leta 2006. Njegove pesmi so bili objavljene v številnih antologijah, o njih pa sta med drugim pisala tudi ugledna poznavalca izseljenske literature Helga Glušič in France Pibernik. Knjiga Akordi v mozgu poleg izbora iz teh treh zbirk vsebuje še nova cikla Besede na soncu in In privrela bo voda. Avtor je sodeloval tudi pri več scenarijih za gledališke nastope v spomin žrtev komunistične revolucije. V tokratni izbor del je vključeno besedilo Kličemo vas po imenu, ki je bilo uprizorjeno v Buenos Airesu leta 1995 ob 50. obletnici konca 2. svetovne vojne, temelji pa na poeziji več slovenskih pesnikov, živečih v Argentini Kraj pesnikovega rojstva in ime domovine naj pri obravnavi poezije ne bi bila pomembna, vendar so pesmi Toneta Rodeta tako zelo zaznamovane z zgodbo pregnanih, izseljenih ali po vojni pobitih Slovencev, da so korenine njegovega bivanja še vedno na površju, še ne vkopane v zemljo pribežališča. Tone Rode zapisuje bolečino svojega rodu. Pesem je prgišče prsti na še ne prekritem grobu. Poslanstva ohranjanja spomina ne opravlja z očitkom ali z željo po maščevanju. Njegovo vodilo je "ne dopustiti" pozabe. Spomin prenašajo črni ptiči. Vtisnjeni so v asfalt, v zidove tujega mesta, v žar neonskih luči, položene so na oltarje. V podzavestnem spominu se oglašajo kosti, votla očesa, kri in kriki. Globočina in tema. Pesem Globel se konča z verzi: "Globel, v katero še donim, / nima sten, nima dni, / nima tal, ne oči, // cedi se v stalaktit presihajočega življenja, / se cimi v zadnjo plast skorje spomina." V eni od novejših pesmih se pesnik sprašuje, če poezija nemara "ne nastaja v nočeh goste črnine?", od koder se dvigajo moreči spomini na ljudi, ki so bili pobiti po vojni, ki so potem umirali v Argentini, na najbolj južnem koncu sveta, kjer se nahaja druga domovina Slovencev. V pesmi z naslovom Vprašanje nagovarja samega sebe, naj "piše špansko" in naj uveljavi, kar je še slovenskega na njegovi strani oceana. Generacija Toneta Rodeta, rojena v prvih desetletjih po odselitvi iz domovine, zmore bivanjsko dilemo reševati samo z močno usidranim domoljubjem. Hrepenenje po vrnitvi v domovino pri Slovencih v Argentini še vedno plamti, se predaja iz roda v rod. Pesnik zbirko Biti konča takole: "Ta izziv, to dediščino / sem z zgaranih rok prejel, / zato v prihodnost vedro zrem. // In še to vem: / kar ljubim in kar sam častim, / bo tudi sin za svoje vzel." Tukaj in zdaj je to sporočilo izjemno pereče. Domoljubje ni zaželeno, velja za staromodno pozo. Slovenskost nasploh je omalovaževana. Nekateri sodobni pesniki izdajajo prvence dvojezično. Pa ne iz nuje! Umišljajo si, da so evropski, predajajo se pravljični globalizaciji, ne razumejo pa, da sodobne pravljice ne izhajajo iz tisočletnih resničnih človeških izkušenj, temveč iz sproti skovanih laži. Tone Rode se upira priložnosti, da bi uspel v neizmernem špansko govorečem svetu. Razume, da je treba ohraniti avtohtone vrste jablan, ki bojo edine kljubovale vetrovom z vseh strani neba. Vendar tudi v poeziji Toneta Rodeta ni vse črno. Ljubezenska pesem z naslovom Tako dokazuje, da je kolektivni spomin breme, ki ga pesnik nosi brez miru, osebna zgodba pa je brstenje upanja in lepote, ki dozoreva v življenje, ki se, konec koncev, zmore spominjati samo, če je živo in močno. Tako samoumevno me ljubiš. Tako zagotovo, nedvomno, naravno. Tako predano, zaupno me celiš, da nabiram jáspis iz krokarjevega žrela usode in prepoznavam ime na traku novega zavitka iz kumranske jame življenja in zajemam vso večnost iz vodnjaka smaragdnega pogleda samo, da rečem, Kristina.
Piše Ifigenija Simonović, bereta Lidija Hartman in Igor Velše. Tone Rode je slovenski pesnik, ki se je rodil v Buenos Airesu leta 1969 staršem, ki so po drugi svetovni vojni prišli v Argentino iz Kamnika. Je inženir kemije, študiral pa je tudi jezike in filozofijo. Bil je odgovorni urednik revije Mladinska vez. Od leta 2009 živi v Sloveniji. Opravlja delo direktorja družbe Družina. Prvo pesniško zbirko Zenice je izdal leta 1991, drugo Mesto pristan leta 1997, tretjo z naslovom Biti pa leta 2006. Njegove pesmi so bili objavljene v številnih antologijah, o njih pa sta med drugim pisala tudi ugledna poznavalca izseljenske literature Helga Glušič in France Pibernik. Knjiga Akordi v mozgu poleg izbora iz teh treh zbirk vsebuje še nova cikla Besede na soncu in In privrela bo voda. Avtor je sodeloval tudi pri več scenarijih za gledališke nastope v spomin žrtev komunistične revolucije. V tokratni izbor del je vključeno besedilo Kličemo vas po imenu, ki je bilo uprizorjeno v Buenos Airesu leta 1995 ob 50. obletnici konca 2. svetovne vojne, temelji pa na poeziji več slovenskih pesnikov, živečih v Argentini Kraj pesnikovega rojstva in ime domovine naj pri obravnavi poezije ne bi bila pomembna, vendar so pesmi Toneta Rodeta tako zelo zaznamovane z zgodbo pregnanih, izseljenih ali po vojni pobitih Slovencev, da so korenine njegovega bivanja še vedno na površju, še ne vkopane v zemljo pribežališča. Tone Rode zapisuje bolečino svojega rodu. Pesem je prgišče prsti na še ne prekritem grobu. Poslanstva ohranjanja spomina ne opravlja z očitkom ali z željo po maščevanju. Njegovo vodilo je "ne dopustiti" pozabe. Spomin prenašajo črni ptiči. Vtisnjeni so v asfalt, v zidove tujega mesta, v žar neonskih luči, položene so na oltarje. V podzavestnem spominu se oglašajo kosti, votla očesa, kri in kriki. Globočina in tema. Pesem Globel se konča z verzi: "Globel, v katero še donim, / nima sten, nima dni, / nima tal, ne oči, // cedi se v stalaktit presihajočega življenja, / se cimi v zadnjo plast skorje spomina." V eni od novejših pesmih se pesnik sprašuje, če poezija nemara "ne nastaja v nočeh goste črnine?", od koder se dvigajo moreči spomini na ljudi, ki so bili pobiti po vojni, ki so potem umirali v Argentini, na najbolj južnem koncu sveta, kjer se nahaja druga domovina Slovencev. V pesmi z naslovom Vprašanje nagovarja samega sebe, naj "piše špansko" in naj uveljavi, kar je še slovenskega na njegovi strani oceana. Generacija Toneta Rodeta, rojena v prvih desetletjih po odselitvi iz domovine, zmore bivanjsko dilemo reševati samo z močno usidranim domoljubjem. Hrepenenje po vrnitvi v domovino pri Slovencih v Argentini še vedno plamti, se predaja iz roda v rod. Pesnik zbirko Biti konča takole: "Ta izziv, to dediščino / sem z zgaranih rok prejel, / zato v prihodnost vedro zrem. // In še to vem: / kar ljubim in kar sam častim, / bo tudi sin za svoje vzel." Tukaj in zdaj je to sporočilo izjemno pereče. Domoljubje ni zaželeno, velja za staromodno pozo. Slovenskost nasploh je omalovaževana. Nekateri sodobni pesniki izdajajo prvence dvojezično. Pa ne iz nuje! Umišljajo si, da so evropski, predajajo se pravljični globalizaciji, ne razumejo pa, da sodobne pravljice ne izhajajo iz tisočletnih resničnih človeških izkušenj, temveč iz sproti skovanih laži. Tone Rode se upira priložnosti, da bi uspel v neizmernem špansko govorečem svetu. Razume, da je treba ohraniti avtohtone vrste jablan, ki bojo edine kljubovale vetrovom z vseh strani neba. Vendar tudi v poeziji Toneta Rodeta ni vse črno. Ljubezenska pesem z naslovom Tako dokazuje, da je kolektivni spomin breme, ki ga pesnik nosi brez miru, osebna zgodba pa je brstenje upanja in lepote, ki dozoreva v življenje, ki se, konec koncev, zmore spominjati samo, če je živo in močno. Tako samoumevno me ljubiš. Tako zagotovo, nedvomno, naravno. Tako predano, zaupno me celiš, da nabiram jáspis iz krokarjevega žrela usode in prepoznavam ime na traku novega zavitka iz kumranske jame življenja in zajemam vso večnost iz vodnjaka smaragdnega pogleda samo, da rečem, Kristina.
Piše Andrej Lutman, bere Igor Velše. Eklekticizem, smer v najnovejši književnostni usmeritvi Leva Detele, v fantastični kriminalni zgodbi, kot jo pojmuje pisatelj, dosega svoj nesporni vrhunec. Eklekticizem, pisateljski način združevanja kar najrazličnejših zvrsti, slogov, žanrov, stilov, vplivov, influenc in drugih sinonimov za razrast tako imenovane umetne inteligence, ta eklekticizem je od sile. Že naslovnica romana Inštitut za vzporedne vede, likovna stvaritev Petra Dobaja, izpostavlja težaven prehod v umetnost inteligence, saj nazorno kaže neopredeljivo črnino, ki jo oklepa in s tem izpostavi razprt vogal inštituta. Izpostavljeni inštitut ni kar tako en vsakdanji inštitut, kjer se igračkajo manj ali bolj nadarjeni umi in izumljajo stvari, ki mejijo na čudeže tehnike ali pripomočkov, ki naj bi človeštvu lajšali bivanje. Knjižni ovitek ponuja tudi rahel pogled v pisarijo, ki je – verjetno ali ne – misleči stroj. In to ne kar kak vsakdanji stroj, ki se mu reče tudi računalnik s pritiklinami, kot so zaslon, spletne povezave, tipkovnica, mikrofoni, kamere vseh vrst in namenov ... Ne. Stroj se osmisli in začne razmišljati. A ker je omejene pameti, si tudi domišlja. Domisli pa si, da je absoluten, inteligenten in s tem globalen v smislu globusne, celo kozmične prevlade. A tak stroj se megalomanskosti ne domisli kar sam od sebe, pač pa zanjo poskrbi Maksimiljan Rakovec, ki že s svojim imenom in priimkom sporoča, da ni prav najmanjši in da mu ni tuje zajedanje. Maksimiljan Rakovec je tudi profesor, zasebnik in tako zelo povezan z naravo, da tej povezanosti nadene avreolo absolutnosti in tudi samozadostnosti. Kaj pa je plemenitejšega od mašine, ki proizvaja samo sebe? Fantastična kriminalna zgodba je razdeljena na dele z naslovi Prihod, Zaplet, Odhod. Tako preprosto je to: pripovedni lok je ustaljen, že ničkolikokrat uporabljen, pri bralstvu domišljijskih umotvorov priljubljen in celo zaželen, saj prepoznavna struktura osnovnemu gradniku naracije omogoča priljubljenost in s tem zagotovi kar najširšo ciljno publiko. A fantastičnosti se pridružuje tudi kriminaliteta. Fantazmatskemu svetu sodobne prihodnosti je dodan skorajda ključen element, ki proizvaja deloma zgroženost, če ne tudi ogroženost, ko se spozna, da je prihodnosti namenjena skurjenost, segretost, nemara vulkanski izbruh kar Zemljine sredice, če že ne kaj hujšega. V področje kriminalitete je vključena teorija podnebnega segrevanja in posledično vseh mentalnih segregacij, ki pa jih tako imenovana umetna inteligenca spretno obide, ko sporoča, da je vse v najlepšem in tudi najboljšem redu. In ob tem nastopi še ena sestavina eklektičnega pristopa k izpisovanju: moralitetičnost, ki se pomensko rima tudi z besedo patetičnost. Pisatelj v ustvarjalni ihti in z obilno mero spekterskega vključevanja vseh možnih in še bolj komaj možnih situacij doseže preobilje v smislu razvoja breznadzornega početja zasebnega izumitelja. In tako sočasno doseže svojo kritično točko, obrat k naravi, ki ji ni mar za umetelnosti vseh vrst in porekel. Skrivnostna oseba, ki je napisala knjižno spremno besedo z naslovom Vzporedni svet v paradoksu mislečega stroja izpostavlja: „Lev Detela z novim literarnim delom dokazuje svojo vsestransko nadarjenost za različne literarne žanre.“ Da ponovimo: eklekticizem, smer v razvoju vsestranske nadarjenosti, je sestavljen iz fantazije, kriminalnosti, moralnosti, megalomanije, konformističnega konstrukta in – najpomembneje – paralelnosti. Predvsem ob tem zadnjem pa fantastična kriminalna zgodba postane stvaritev, ob kateri tudi umetna inteligenca pobegne v ustanovo, kjer ji niti servisiranje več ne pomaga. Povedano drugače: na smetišču prihodnosti je že gneča, toliko je že odvrženih sestavin zasebnih posebnosti, da se samosežigi kar vrstijo; in človek sam sebi ni več kos, ko drsi v kaos lastnih pokvarjenosti, meječih na tolažbo z idejo, da narava pač ni udobna.
Piše Andrej Lutman, bere Igor Velše. Eklekticizem, smer v najnovejši književnostni usmeritvi Leva Detele, v fantastični kriminalni zgodbi, kot jo pojmuje pisatelj, dosega svoj nesporni vrhunec. Eklekticizem, pisateljski način združevanja kar najrazličnejših zvrsti, slogov, žanrov, stilov, vplivov, influenc in drugih sinonimov za razrast tako imenovane umetne inteligence, ta eklekticizem je od sile. Že naslovnica romana Inštitut za vzporedne vede, likovna stvaritev Petra Dobaja, izpostavlja težaven prehod v umetnost inteligence, saj nazorno kaže neopredeljivo črnino, ki jo oklepa in s tem izpostavi razprt vogal inštituta. Izpostavljeni inštitut ni kar tako en vsakdanji inštitut, kjer se igračkajo manj ali bolj nadarjeni umi in izumljajo stvari, ki mejijo na čudeže tehnike ali pripomočkov, ki naj bi človeštvu lajšali bivanje. Knjižni ovitek ponuja tudi rahel pogled v pisarijo, ki je – verjetno ali ne – misleči stroj. In to ne kar kak vsakdanji stroj, ki se mu reče tudi računalnik s pritiklinami, kot so zaslon, spletne povezave, tipkovnica, mikrofoni, kamere vseh vrst in namenov ... Ne. Stroj se osmisli in začne razmišljati. A ker je omejene pameti, si tudi domišlja. Domisli pa si, da je absoluten, inteligenten in s tem globalen v smislu globusne, celo kozmične prevlade. A tak stroj se megalomanskosti ne domisli kar sam od sebe, pač pa zanjo poskrbi Maksimiljan Rakovec, ki že s svojim imenom in priimkom sporoča, da ni prav najmanjši in da mu ni tuje zajedanje. Maksimiljan Rakovec je tudi profesor, zasebnik in tako zelo povezan z naravo, da tej povezanosti nadene avreolo absolutnosti in tudi samozadostnosti. Kaj pa je plemenitejšega od mašine, ki proizvaja samo sebe? Fantastična kriminalna zgodba je razdeljena na dele z naslovi Prihod, Zaplet, Odhod. Tako preprosto je to: pripovedni lok je ustaljen, že ničkolikokrat uporabljen, pri bralstvu domišljijskih umotvorov priljubljen in celo zaželen, saj prepoznavna struktura osnovnemu gradniku naracije omogoča priljubljenost in s tem zagotovi kar najširšo ciljno publiko. A fantastičnosti se pridružuje tudi kriminaliteta. Fantazmatskemu svetu sodobne prihodnosti je dodan skorajda ključen element, ki proizvaja deloma zgroženost, če ne tudi ogroženost, ko se spozna, da je prihodnosti namenjena skurjenost, segretost, nemara vulkanski izbruh kar Zemljine sredice, če že ne kaj hujšega. V področje kriminalitete je vključena teorija podnebnega segrevanja in posledično vseh mentalnih segregacij, ki pa jih tako imenovana umetna inteligenca spretno obide, ko sporoča, da je vse v najlepšem in tudi najboljšem redu. In ob tem nastopi še ena sestavina eklektičnega pristopa k izpisovanju: moralitetičnost, ki se pomensko rima tudi z besedo patetičnost. Pisatelj v ustvarjalni ihti in z obilno mero spekterskega vključevanja vseh možnih in še bolj komaj možnih situacij doseže preobilje v smislu razvoja breznadzornega početja zasebnega izumitelja. In tako sočasno doseže svojo kritično točko, obrat k naravi, ki ji ni mar za umetelnosti vseh vrst in porekel. Skrivnostna oseba, ki je napisala knjižno spremno besedo z naslovom Vzporedni svet v paradoksu mislečega stroja izpostavlja: „Lev Detela z novim literarnim delom dokazuje svojo vsestransko nadarjenost za različne literarne žanre.“ Da ponovimo: eklekticizem, smer v razvoju vsestranske nadarjenosti, je sestavljen iz fantazije, kriminalnosti, moralnosti, megalomanije, konformističnega konstrukta in – najpomembneje – paralelnosti. Predvsem ob tem zadnjem pa fantastična kriminalna zgodba postane stvaritev, ob kateri tudi umetna inteligenca pobegne v ustanovo, kjer ji niti servisiranje več ne pomaga. Povedano drugače: na smetišču prihodnosti je že gneča, toliko je že odvrženih sestavin zasebnih posebnosti, da se samosežigi kar vrstijo; in človek sam sebi ni več kos, ko drsi v kaos lastnih pokvarjenosti, meječih na tolažbo z idejo, da narava pač ni udobna.
Piše Marica Škorjanec Kosterca, bere Lidija Hartman. Avstrijski pisatelj dr. Felix Kucher se je rodil leta 1965 v Celovcu. Študiral je filozofijo, teologijo in klasično filologijo. Poučeval je na več srednjih šolah v Celovcu, zdaj je ravnatelj gimnazije v Beljaku. Naučil se je tudi slovenščine, ki je drugi deželni jezik na Koroškem – njegovi predniki so imeli namreč še pred stotimi leti slovenske korenine. Roman Kamnik iz leta 2018 je posvetil v spomin Jozlu in Francu (Franciscusu) Petku, po pisateljevi izjavi naj bi bila to njegova prastrica – brata njegove babice. Felix Kucher zajema snov iz dveh zgodovinskih virov: družbenega in političnega dogajanja v Evropi, zlasti na Koroškem po zgodovinsko pomembnem plebiscitu leta 1920 in vzniku nemškega nacizma, Hitlerjevega vzpona in osvajalske politike med drugo svetovno vojno do nemškega poraza. Drugi sklop pa sestavljajo ekonomske migracije na Koroškem v obdobju med svetovnima vojnama z življenjsko zgodbo migranta Antona Lipica. Po številnih ovirah se mu končno le uspe umakniti v Argentino, kamor je v desetletjih po prvi svetovni vojni za kruhom odhajalo mnogo Slovencev. Dogajalni čas se vrača do prve svetovne vojne, epilog iz leta 2008 pa govori o nastajanju te knjige, ki poznim potomcem razkriva grozljive zamolčane zločine v nemških koncentracijskih taboriščih Dachau in Mauthausen. Kompozicija romana ni sintetična, pisatelj ne sledi časovnemu poteku življenjskih zgodb literarnih junakov, ampak preskakuje od začetka leta 1947 do 1925, prav tako se menjujejo dogajalni kraji: Roman se začne v Buenos Airesu, ki je osrednje prizorišče Antonove zgodbe, analitično pa si sledijo dogodki v Podgori, Celovcu. Hamburgu, taborišču Mauthausen, Genovi, Bolzanu. Naslov romana Kamnik je privzet po priimku antijunaka, ki se sramuje slovenskega porekla. Je navdušen privrženec nacizma in prevzame priimek Steiner. Ponižen je do trenutne oblasti, vedno skrbi za svoje koristi, hlepi po oblasti, povsod vidi predvsem sebe, tudi poroči se zaradi premoženja. Njegov značaj najbolj prikazujejo zločinska dejanja v taborišču, kjer z nazivom »podvodja skupine« dobi želeno popolno oblast nad brezpravnimi: »Rešpekt. Ponižanje. Podrejanje. To je štelo,« pravi. Ljudje so zanj le predmeti, ki mu lahko služijo. Prva žena je bila hči bogatega industrialca, nemškega Juda, vendar zakon ne izpolni njegovih pričakovanj. Nekdanjega znanca uporabi za pomoč, da se v Berlinu priplazi v SS. Protagonist romana je Anton Lipic, mlajši sin iz revne kmečke družine na Koroškem. Ves čas si prizadeva, da bi si z delom in vztrajnostjo ustvaril boljše življenje. Odloči se, da se bo tako kot mnogi drugi izselil v Argentino, in po številnih ovirah mu tudi uspe. Podrobno so opisane vse postaje njegovega dolgega potovanja, zdravniški pregledi in uradne formalnosti v Hamburgu, od koder je izplula sicer tovorna ladja s potniki iz različnih krajev in držav. Po naporni vožnji in pristanku v Buenos Airesu z drugimi iskalci zaposlitve dan za dnem zaman čaka na delo, zato zagrabi prvo možnost – na veliki kmetiji. A vse garanje je daleč od njegovih načrtov. Po propadu kmetije, ki ji smrtni udarec zada roj kobilic, se Anton s prijateljem postopoma osamosvoji s prodajo svojih izdelkov od vrat do vrat, po vztrajnem delu ustanovi svoje podjetje in v nekaj letih si ustvari tudi družino. Zanimivo je, da sprejema kulturo in jezik svoje nove domovine, pozabiti hoče nemščino, ki so mu jo v šoli vsilili namesto slovenščine. Antonov brat Jozl je ostal v Podgori, v revščini in nemoči se predaja pijači in se zadolžuje. Nekega jutra, ko na pozdrav dveh uniformiranih mladincev Heil Hitler odgovori: »Podelam se na vajinega Hitlerja!« Sledijo aretacija, zapor, delovno taborišče Dachau in končna postaja Mauthausen. Tu se križata življenji rablja Steinerja in njegove žrtve,¬ Jozlna. V tretjem poglavju postane nepomembni kmečki fant iz zakotja Avstrije, takrat že nemškega rajha, tragičen junak. Pisatelj pretresljivo predstavlja najhujše plasti zla v taborišču Mauthausen: Zaplinjevanje in sežiganje trupel. A Kamniku – Steinerju se posreči, da se izogne kazni. Po zvezah se nekdanji nacisti preselijo na varno v Argentino in se srečujejo z rojaki, ki živijo tam že več desetletij. Roman Felixa Kucherja Kamnik je realističen mozaik življenja v prvi polovici 20. stoletja. Pretresljiva in zelo razgibana pripoved zastavlja veliko vprašanj o skoraj pozabljenem času, grozljivih prizorih v koncentracijskem taborišču in življenju posameznikov v stoletju zločinskih ideologij in dveh svetovnih vojn.
Piše Marica Škorjanec Kosterca, bere Lidija Hartman. Avstrijski pisatelj dr. Felix Kucher se je rodil leta 1965 v Celovcu. Študiral je filozofijo, teologijo in klasično filologijo. Poučeval je na več srednjih šolah v Celovcu, zdaj je ravnatelj gimnazije v Beljaku. Naučil se je tudi slovenščine, ki je drugi deželni jezik na Koroškem – njegovi predniki so imeli namreč še pred stotimi leti slovenske korenine. Roman Kamnik iz leta 2018 je posvetil v spomin Jozlu in Francu (Franciscusu) Petku, po pisateljevi izjavi naj bi bila to njegova prastrica – brata njegove babice. Felix Kucher zajema snov iz dveh zgodovinskih virov: družbenega in političnega dogajanja v Evropi, zlasti na Koroškem po zgodovinsko pomembnem plebiscitu leta 1920 in vzniku nemškega nacizma, Hitlerjevega vzpona in osvajalske politike med drugo svetovno vojno do nemškega poraza. Drugi sklop pa sestavljajo ekonomske migracije na Koroškem v obdobju med svetovnima vojnama z življenjsko zgodbo migranta Antona Lipica. Po številnih ovirah se mu končno le uspe umakniti v Argentino, kamor je v desetletjih po prvi svetovni vojni za kruhom odhajalo mnogo Slovencev. Dogajalni čas se vrača do prve svetovne vojne, epilog iz leta 2008 pa govori o nastajanju te knjige, ki poznim potomcem razkriva grozljive zamolčane zločine v nemških koncentracijskih taboriščih Dachau in Mauthausen. Kompozicija romana ni sintetična, pisatelj ne sledi časovnemu poteku življenjskih zgodb literarnih junakov, ampak preskakuje od začetka leta 1947 do 1925, prav tako se menjujejo dogajalni kraji: Roman se začne v Buenos Airesu, ki je osrednje prizorišče Antonove zgodbe, analitično pa si sledijo dogodki v Podgori, Celovcu. Hamburgu, taborišču Mauthausen, Genovi, Bolzanu. Naslov romana Kamnik je privzet po priimku antijunaka, ki se sramuje slovenskega porekla. Je navdušen privrženec nacizma in prevzame priimek Steiner. Ponižen je do trenutne oblasti, vedno skrbi za svoje koristi, hlepi po oblasti, povsod vidi predvsem sebe, tudi poroči se zaradi premoženja. Njegov značaj najbolj prikazujejo zločinska dejanja v taborišču, kjer z nazivom »podvodja skupine« dobi želeno popolno oblast nad brezpravnimi: »Rešpekt. Ponižanje. Podrejanje. To je štelo,« pravi. Ljudje so zanj le predmeti, ki mu lahko služijo. Prva žena je bila hči bogatega industrialca, nemškega Juda, vendar zakon ne izpolni njegovih pričakovanj. Nekdanjega znanca uporabi za pomoč, da se v Berlinu priplazi v SS. Protagonist romana je Anton Lipic, mlajši sin iz revne kmečke družine na Koroškem. Ves čas si prizadeva, da bi si z delom in vztrajnostjo ustvaril boljše življenje. Odloči se, da se bo tako kot mnogi drugi izselil v Argentino, in po številnih ovirah mu tudi uspe. Podrobno so opisane vse postaje njegovega dolgega potovanja, zdravniški pregledi in uradne formalnosti v Hamburgu, od koder je izplula sicer tovorna ladja s potniki iz različnih krajev in držav. Po naporni vožnji in pristanku v Buenos Airesu z drugimi iskalci zaposlitve dan za dnem zaman čaka na delo, zato zagrabi prvo možnost – na veliki kmetiji. A vse garanje je daleč od njegovih načrtov. Po propadu kmetije, ki ji smrtni udarec zada roj kobilic, se Anton s prijateljem postopoma osamosvoji s prodajo svojih izdelkov od vrat do vrat, po vztrajnem delu ustanovi svoje podjetje in v nekaj letih si ustvari tudi družino. Zanimivo je, da sprejema kulturo in jezik svoje nove domovine, pozabiti hoče nemščino, ki so mu jo v šoli vsilili namesto slovenščine. Antonov brat Jozl je ostal v Podgori, v revščini in nemoči se predaja pijači in se zadolžuje. Nekega jutra, ko na pozdrav dveh uniformiranih mladincev Heil Hitler odgovori: »Podelam se na vajinega Hitlerja!« Sledijo aretacija, zapor, delovno taborišče Dachau in končna postaja Mauthausen. Tu se križata življenji rablja Steinerja in njegove žrtve,¬ Jozlna. V tretjem poglavju postane nepomembni kmečki fant iz zakotja Avstrije, takrat že nemškega rajha, tragičen junak. Pisatelj pretresljivo predstavlja najhujše plasti zla v taborišču Mauthausen: Zaplinjevanje in sežiganje trupel. A Kamniku – Steinerju se posreči, da se izogne kazni. Po zvezah se nekdanji nacisti preselijo na varno v Argentino in se srečujejo z rojaki, ki živijo tam že več desetletij. Roman Felixa Kucherja Kamnik je realističen mozaik življenja v prvi polovici 20. stoletja. Pretresljiva in zelo razgibana pripoved zastavlja veliko vprašanj o skoraj pozabljenem času, grozljivih prizorih v koncentracijskem taborišču in življenju posameznikov v stoletju zločinskih ideologij in dveh svetovnih vojn.
Na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno uprizorili Zločin na Kozjem otoku pomembnega italijanskega avtorja prve polovice 20. stoletja Uga Bettija. Dramo, ki je nastala leta 1948, je prevedel Jaša L. Zlobec, tokratno uprizoritev je režiral Alen Jelen. Delitto all’isola delle capre, 1948 Drama Premiera: 28. marec 2024 Prevajalec Jaša L. Zlobec Režiser Alen Jelen Dramaturginja in avtorica posodobitve prevoda Alenka Klabus Vesel Scenografka Urša Vidic Kostumografka Belinda Radulović Avtorica glasbene opreme Darja Hlavka Godina Lektorica Barbara Rogelj Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Oblikovalec zvoka Tomaž Božič Nastopajo Judita Zidar, Julita Kropec k. g., Nataša Tič Ralijan, Gregor Gruden Foto: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/zlocin-na-kozjem-otoku/#gallery-1886-1
Na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno uprizorili Zločin na Kozjem otoku pomembnega italijanskega avtorja prve polovice 20. stoletja Uga Bettija. Dramo, ki je nastala leta 1948, je prevedel Jaša L. Zlobec, tokratno uprizoritev je režiral Alen Jelen. Delitto all’isola delle capre, 1948 Drama Premiera: 28. marec 2024 Prevajalec Jaša L. Zlobec Režiser Alen Jelen Dramaturginja in avtorica posodobitve prevoda Alenka Klabus Vesel Scenografka Urša Vidic Kostumografka Belinda Radulović Avtorica glasbene opreme Darja Hlavka Godina Lektorica Barbara Rogelj Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Oblikovalec zvoka Tomaž Božič Nastopajo Judita Zidar, Julita Kropec k. g., Nataša Tič Ralijan, Gregor Gruden Foto: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/zlocin-na-kozjem-otoku/#gallery-1886-1
Quentin Dupieux se je v zavest občinstva, ki si želi bolj avtorskih, posebnih, drznih, absurdnih filmov, zapisal s filmom o ljubosumni semiš jakni z naslovom Semiš jakna, pa s komedijo Mandibule o velikanski muhi in nazadnje s poklonom starim serijam o superjunakih Kajenje povzroča kašelj. Njegov novi film je Daaaaalí! s šestimi a-ji v naslovu in s šestimi igralci, ki odigrajo mojstra nadrealizma. Oceno je pripravil Gorazd Trušnovec, bere Renato Horvat.
Quentin Dupieux se je v zavest občinstva, ki si želi bolj avtorskih, posebnih, drznih, absurdnih filmov, zapisal s filmom o ljubosumni semiš jakni z naslovom Semiš jakna, pa s komedijo Mandibule o velikanski muhi in nazadnje s poklonom starim serijam o superjunakih Kajenje povzroča kašelj. Njegov novi film je Daaaaalí! s šestimi a-ji v naslovu in s šestimi igralci, ki odigrajo mojstra nadrealizma. Oceno je pripravil Gorazd Trušnovec, bere Renato Horvat.
Film Zbudi me režiserja Marka Šantića je na zadnjem Festivalu slovenskega filma prejel kar pet vesen, med drugim za najboljši celovečerni igrani film. Večji del dogajanja je postavljeno v Jesenice, drugo pa na Bled, ki je, kot se izrazi eden od likov v filmu, kljub geografski bližini, »drug svet«. Glavna tema je ksenofobija, oceno je pripravil Urban Tarman.
Film Zbudi me režiserja Marka Šantića je na zadnjem Festivalu slovenskega filma prejel kar pet vesen, med drugim za najboljši celovečerni igrani film. Večji del dogajanja je postavljeno v Jesenice, drugo pa na Bled, ki je, kot se izrazi eden od likov v filmu, kljub geografski bližini, »drug svet«. Glavna tema je ksenofobija, oceno je pripravil Urban Tarman.
Premiera v PG Kranj 27. 3. 2024 NAPOVED: Boj na požiralniku je eno izmed osrednjih besedil Lovra Kuharja - Prežihovega Voranca. Sinoči je bilo uprizorjeno na odru Prešernovega gledališča v Kranju kot otvoritvena predstava 54. Tedna slovenske drame. Režiser Boja na požiralniku je Jernej Lorenci, dramaturginja je bila Marinka Poštrak, koreograf in asistent režiserja Gregor Luštek. Predstava je nastala v koprodukciji z Mestnim gledališčem Ptuj. Sinočnjo predstavo si je ogledala Tadeja Krečič. Režiser Jernej Lorenci Koreograf in asistent režiserja Gregor Luštek Dramaturginja Marinka Poštrak Scenograf Branko Hojnik Kostumografka Belinda Radulović Avtor glasbe in zvoka Branko Rožman Lektorica Maja Cerar Oblikovalec svetlobe Nejc Plevnik Oblikovalca zvoka Matija Zelič, Stefan Gladović Oblikovalec maske Matej Pajntar Asistent dramaturginje Tilen Oblak Asistent avtorja glasbe in zvoka Jure Žavbi Igrajo Darja Reichman Živa Selan Gregor Luštek/Blaž Setnikar Branko Jordan k. g. Pesem Zdaj smo delo dokončali na posnetku pojeta Varja Mihajlović Cerar in Daša Selan.
Premiera v PG Kranj 27. 3. 2024 NAPOVED: Boj na požiralniku je eno izmed osrednjih besedil Lovra Kuharja - Prežihovega Voranca. Sinoči je bilo uprizorjeno na odru Prešernovega gledališča v Kranju kot otvoritvena predstava 54. Tedna slovenske drame. Režiser Boja na požiralniku je Jernej Lorenci, dramaturginja je bila Marinka Poštrak, koreograf in asistent režiserja Gregor Luštek. Predstava je nastala v koprodukciji z Mestnim gledališčem Ptuj. Sinočnjo predstavo si je ogledala Tadeja Krečič. Režiser Jernej Lorenci Koreograf in asistent režiserja Gregor Luštek Dramaturginja Marinka Poštrak Scenograf Branko Hojnik Kostumografka Belinda Radulović Avtor glasbe in zvoka Branko Rožman Lektorica Maja Cerar Oblikovalec svetlobe Nejc Plevnik Oblikovalca zvoka Matija Zelič, Stefan Gladović Oblikovalec maske Matej Pajntar Asistent dramaturginje Tilen Oblak Asistent avtorja glasbe in zvoka Jure Žavbi Igrajo Darja Reichman Živa Selan Gregor Luštek/Blaž Setnikar Branko Jordan k. g. Pesem Zdaj smo delo dokončali na posnetku pojeta Varja Mihajlović Cerar in Daša Selan.
Piše Ana Geršak, bere Eva Longyka Marušič. Prepletanje zgodovine in fikcije je nekakšen temelj Kodričevega opusa, še posebej če gre za osebe in dogodke, ki jih je čas postavil na obrobje. V romanu Pet ljubezni so bile to izpovedi petih žensk, Judinj, ujetih v kolesje zgodovine. Ali pa se zdi, da je napočil čas za prevrednotenje preteklosti, včasih tudi zaradi spogledovanja z robovi zakonov, tistih državnih oziroma pravnih ali etično-humanističnih. Na tem mestu se Kodričeve pripovedi neredko staknejo z zasnovo kriminalnega žanra, tako kot v romanu Zadnja noč v Teheranu, v katerem pravkar izpuščeni zapornik znova sproži pravni postopek, da bi dokazal svojo nedolžnost. Roman Ladja Maribor je v marsičem nadaljevanje avtorjevih prejšnjih del. Tako kot v Petih ljubeznih zgodba temelji na predmetu, tam zlati menori, tu temelji na zlatih palicah, ki usodno zaznamujejo življenje treh pripovedovalcev. In podobno kot Maks Urbanec iz Zadnje noči morajo tudi Albert Zavadlav, Gorazd Mithans in Ljubo Belšak znova zagovarjati svojo resnico – le da se vse bolj zdi, da so zajadrali v napačne vode. Ladja Maribor pluje v preteklost, natančneje v čas Jugoslavije in neuvrščenih, še bolj točno pa v leto 1960, prvo leto Kennedyjeve predsedniške kampanje, ki bi brez podpore neuvrščenega zlata in jugoslovanskih hrastovih hlodov najverjetneje splavala v pozabo. Tako vsaj pravi Kodričeva obdelava zgodovinskih dogodkov, njena verodostojnost pa, skladno s pravili metatekstualne igre resničnosti in fikcije, ostaja nepreverljiva. Predstavniki oblasti so seveda trdili, da plovilo uradno ni nikoli obstajalo, čeprav je bilo težko prikriti nenavadne preobrate nekaterih zastopnikov zakona. In tako so nekateri skrivnostno obogateli, drugi manj skrivnostno propadli, tretji pa so se povsem nepričakovano prepustili duhovnim tokovom, ker jih je prebujena vest zanesla na obale otroštva in neporavnanih krivic. Simono Zavadlav, hčer enega od vpletenih, prigoda očitno tako pritegne, da se o ladji odloči posneti dokumentarec, a pravi razlogi za njeno zanimanja niso nikoli razkriti. Ostajajo v temnih vodah, bi se reklo, zato pa njena pobuda priskrbi okvirno pripoved, ki resnici omogoči, da končno priplava na plan, čeprav ne drži povsod vode. Pravzaprav v zadnjem, sklepnem dejanju začne precej puščati, saj se obrobnim likom pripisuje veliko večje vloge, kot bi bilo mogoče razbrati iz povedanih zgodb; zgodbe, ki se zdijo pomembne, recimo tista o preprečenem atentatu, so reducirane na anekdoto, včasih pa se pomešajo tudi besede, da ni vedno jasno, kdo govori. Konec, ki naj bi tri perspektive povezal v celoto in med udeležence vnesel spravo, zajadra v nekaj odvečnih podrobnosti in s tem odpira nova vprašanja, ki pa ostanejo dokončno brez odgovora. Pravzaprav je Ladja Maribor eden tistih romanov, kjer je idejna zasnova zanimivejša od izvedbe. Roman uprizarja klasično rašomonsko strukturo. Vsak lik predstavi svoje razumevanje dogodkov, pripovedi se ponekod dopolnjujejo, drugod spodbijajo, bolj kot ladji in dragocenemu tovoru, ki ga prenaša, pa je pripoved treh protagonistov namenjena osvetlitvi nekega zgodovinskega časa ter odnosu med oblastjo, močjo in zlorabo položaja. Zavadlav, Mithans in Belšak so pripadniki organa za javno in državno varnost, prav slednjo pa s svojimi dejanji nenehno spodkopavajo in z nasilnim ravnanjem po nepotrebnem ogrozijo življenje državljanov. Izneverijo pa se tudi svojemu poklicu, saj namesto da bi izpolnjevali dano nalogo priložnostno plovbo v Ameriko izkoristijo za polnjenje lastnih žepov na račun države. Ladja Maribor tako postane nekakšen ante factum razpada Jugoslavije, s pripisovanjem korupcije oblásti in njenim predstavnikom pa se kritika raztegne v sodobnost. Zavadlav, Mithans in Belšak so zanimivi kot simboli, kot tisto, kar predstavljajo, medtem ko so njihove osebne zgodbe mestoma krinka za umanjkanje karakterja, predvsem v primeru Belšaka. Najbolje je izpeljana razlika med Zavadlavom in Mithansom, predvsem na ravni sloga, ki vsaj delno odstira njuna značaja, čeprav se v zadnjem poglavju njuna podoba zamaje. Zavadlav, ki se je sprva zdel dolgovezen, pridigarski in morda tudi namerno pozabljiv, v zadnjem poglavju niha med dobrodušnostjo in napadalnostjo; Mithans, ki je z umirjeno, faktografsko pripovedjo ustvarjal občutek sicer bojevitega, a tudi metodičnega človeka, pa je reduciran na nasilneža. Sprememba je sicer pričakovana, ne nazadnje je napovedana že s pripovednim okvirom snemanja dokumentarnega filma, ki naj bi spreobrnil domnevno resnicoljubnost treh pripovedovalcev, a zadnje poglavje v zgodbo vnaša nove nekonsistentnosti. Ideja o tajnem podvigu, ki pod svoje okrilje zajame medčloveške, družbene in politične odnose, ima svoj čar in malo manj očarljivo podobo.
Piše Ana Geršak, bere Eva Longyka Marušič. Prepletanje zgodovine in fikcije je nekakšen temelj Kodričevega opusa, še posebej če gre za osebe in dogodke, ki jih je čas postavil na obrobje. V romanu Pet ljubezni so bile to izpovedi petih žensk, Judinj, ujetih v kolesje zgodovine. Ali pa se zdi, da je napočil čas za prevrednotenje preteklosti, včasih tudi zaradi spogledovanja z robovi zakonov, tistih državnih oziroma pravnih ali etično-humanističnih. Na tem mestu se Kodričeve pripovedi neredko staknejo z zasnovo kriminalnega žanra, tako kot v romanu Zadnja noč v Teheranu, v katerem pravkar izpuščeni zapornik znova sproži pravni postopek, da bi dokazal svojo nedolžnost. Roman Ladja Maribor je v marsičem nadaljevanje avtorjevih prejšnjih del. Tako kot v Petih ljubeznih zgodba temelji na predmetu, tam zlati menori, tu temelji na zlatih palicah, ki usodno zaznamujejo življenje treh pripovedovalcev. In podobno kot Maks Urbanec iz Zadnje noči morajo tudi Albert Zavadlav, Gorazd Mithans in Ljubo Belšak znova zagovarjati svojo resnico – le da se vse bolj zdi, da so zajadrali v napačne vode. Ladja Maribor pluje v preteklost, natančneje v čas Jugoslavije in neuvrščenih, še bolj točno pa v leto 1960, prvo leto Kennedyjeve predsedniške kampanje, ki bi brez podpore neuvrščenega zlata in jugoslovanskih hrastovih hlodov najverjetneje splavala v pozabo. Tako vsaj pravi Kodričeva obdelava zgodovinskih dogodkov, njena verodostojnost pa, skladno s pravili metatekstualne igre resničnosti in fikcije, ostaja nepreverljiva. Predstavniki oblasti so seveda trdili, da plovilo uradno ni nikoli obstajalo, čeprav je bilo težko prikriti nenavadne preobrate nekaterih zastopnikov zakona. In tako so nekateri skrivnostno obogateli, drugi manj skrivnostno propadli, tretji pa so se povsem nepričakovano prepustili duhovnim tokovom, ker jih je prebujena vest zanesla na obale otroštva in neporavnanih krivic. Simono Zavadlav, hčer enega od vpletenih, prigoda očitno tako pritegne, da se o ladji odloči posneti dokumentarec, a pravi razlogi za njeno zanimanja niso nikoli razkriti. Ostajajo v temnih vodah, bi se reklo, zato pa njena pobuda priskrbi okvirno pripoved, ki resnici omogoči, da končno priplava na plan, čeprav ne drži povsod vode. Pravzaprav v zadnjem, sklepnem dejanju začne precej puščati, saj se obrobnim likom pripisuje veliko večje vloge, kot bi bilo mogoče razbrati iz povedanih zgodb; zgodbe, ki se zdijo pomembne, recimo tista o preprečenem atentatu, so reducirane na anekdoto, včasih pa se pomešajo tudi besede, da ni vedno jasno, kdo govori. Konec, ki naj bi tri perspektive povezal v celoto in med udeležence vnesel spravo, zajadra v nekaj odvečnih podrobnosti in s tem odpira nova vprašanja, ki pa ostanejo dokončno brez odgovora. Pravzaprav je Ladja Maribor eden tistih romanov, kjer je idejna zasnova zanimivejša od izvedbe. Roman uprizarja klasično rašomonsko strukturo. Vsak lik predstavi svoje razumevanje dogodkov, pripovedi se ponekod dopolnjujejo, drugod spodbijajo, bolj kot ladji in dragocenemu tovoru, ki ga prenaša, pa je pripoved treh protagonistov namenjena osvetlitvi nekega zgodovinskega časa ter odnosu med oblastjo, močjo in zlorabo položaja. Zavadlav, Mithans in Belšak so pripadniki organa za javno in državno varnost, prav slednjo pa s svojimi dejanji nenehno spodkopavajo in z nasilnim ravnanjem po nepotrebnem ogrozijo življenje državljanov. Izneverijo pa se tudi svojemu poklicu, saj namesto da bi izpolnjevali dano nalogo priložnostno plovbo v Ameriko izkoristijo za polnjenje lastnih žepov na račun države. Ladja Maribor tako postane nekakšen ante factum razpada Jugoslavije, s pripisovanjem korupcije oblásti in njenim predstavnikom pa se kritika raztegne v sodobnost. Zavadlav, Mithans in Belšak so zanimivi kot simboli, kot tisto, kar predstavljajo, medtem ko so njihove osebne zgodbe mestoma krinka za umanjkanje karakterja, predvsem v primeru Belšaka. Najbolje je izpeljana razlika med Zavadlavom in Mithansom, predvsem na ravni sloga, ki vsaj delno odstira njuna značaja, čeprav se v zadnjem poglavju njuna podoba zamaje. Zavadlav, ki se je sprva zdel dolgovezen, pridigarski in morda tudi namerno pozabljiv, v zadnjem poglavju niha med dobrodušnostjo in napadalnostjo; Mithans, ki je z umirjeno, faktografsko pripovedjo ustvarjal občutek sicer bojevitega, a tudi metodičnega človeka, pa je reduciran na nasilneža. Sprememba je sicer pričakovana, ne nazadnje je napovedana že s pripovednim okvirom snemanja dokumentarnega filma, ki naj bi spreobrnil domnevno resnicoljubnost treh pripovedovalcev, a zadnje poglavje v zgodbo vnaša nove nekonsistentnosti. Ideja o tajnem podvigu, ki pod svoje okrilje zajame medčloveške, družbene in politične odnose, ima svoj čar in malo manj očarljivo podobo.
Piše Bojan Sedmak, bere Jure Franko. Uroš Zupan že desetletja poleg prevladujoče poezije pri različnih založbah objavlja tudi prozo, esejistiko in spominske zapise, pregnetene s premisleki o literaturi in popularni kulturi. Zbirka Strašen Kitajec pa se tokrat izkazuje z umetniškim pripovedništvom v triindvajsetih črticah in kratkih zgodbah. Za prve je značilna tematska in motivna osredotočenost na en sam pripetljaj, obdan z ustrezno meditacijo, za kratke zgodbe pa velja vsaj toliko določitev, kot je praks v delavnicah kreativnega pisanja. Kakšni so zastavki, rezultati in učinki novega Zupanovega pisnega podviga? Premalo je reči, da se skoraj polovica besedil začenja z besedo »nekoč«, da so vse zgodbe v pretekliku ali da se vijejo iz anekdot v fantastične vinjete. Elementov, ki izstopajo, je več: postopno sintetično pripovedovanje neverjetnih dogodivščin z realistično dikcijo; farsičen nadev v večini zaokroženih enot; humor, ki temelji na pretiravanju z nemogočim, vseprisotna dvoumna perspektiva ter mnogo imen z domače in svetovne literarne in glasbene scene … Prav slednje sicer ni najbolj značilno za črtice in kratke zgodbe, a Zupan se v njih ne odtegne od obilnega nanašanja na bližnje in daljne ustvarjalce, ki mu veliko pomenijo. Vrstijo se stanovski prijatelji in znanci, predstavljeni skozi hudomušno optiko avtorja, ki jih prosto uporablja za izvedbo svojih idej. Podobno so drug drugega v prejšnjem stoletju obdelovali nadrealisti, med slovenskimi pisci pa je tovrstni koncept enkrat uporabil Goran Gluvič. Najsi gre pri tem za tipološko analogijo z Daniilom Harmsom, s podobnimi zabavnostmi iz modernizma ali celo s kakšno avtorjevo lastno pesmijo, v kateri je na primer nekoč karikiral domačega pop estradnika, Zupanovi ironični posegi izbranim modelom ne bi smeli biti moteči, saj so prostodušno iskrivi. A zaradi plejade intelektualcev v teh besedilih knjige Strašen Kitajec ne bi bilo smiselno priporočiti komu, ki bi ga kot neukega bralca hoteli navdušiti za umetniško pripovedovanje. Ta bi v njej prepoznal Bruca Leeja, Sylvestra Stallona ali Diega Maradono, številnih domačih slovstvenih svetih duhov, vključno z očetom in s sinom Kos, pa najbrž ne. A nič hudega. Dobesedno, saj se v teh zgodah ne zgodi nič zares hudega. V avtorjevo areno življenja mirno vstopajo osebe iz hramov kulture, ne da bi se pri tem zgodilo karkoli usodnega; na primer kaj bolj pretresljivega v skladu z dobo vojn, ki trenutno potekajo po svetu; hvala naključjem, tukaj in zdaj za zdaj le za zasloni. Avtor si ne beli glave z aktualno politično in ekonomsko stvarnostjo, nenehno navaja tipe iz knjig, filmov, plošč in ploščkov. V najdaljšo, edino tretjeosebno, vojaško prigodo v zbirki poseže glas pevca White snakes. V pretresljivo zgodbo o nesreči na nekem kopališču Človek ptica je vstavljena neka Audnova pesem. V zaključni črtici z nadihom znanstvene fantastike Obljubljeni svet se pojavi hit iz osemdesetih Simply Irresistable; ko naj bi se prvoosebni junak izkrcal v neznano, raje obsedi v medgalaktičnem plovilu in začne koketirati s stevardesami, morebitno apokalipso čaka na zložljivem lovskem stolčku, s smrekovim mazilom in pletilkami v rokah. Pri tem se Zupan vztrajno nanaša na slavna imena v fantazijskih humoreskah; ko na primer v črtici Deja Vu v trboveljski gostilni pije s trojico Crosby, Stills, Nash in z Neilom Youngom. Temu v nekem trenutku začne govoriti v uho »helpless, helpless, helpless«, Young pa mu početje dobrodušno komentira, češ da »to ni slabo, pravzaprav je zelo dobro«. In ko v blagi srhljivki Polnočna maša avtor skrivaj spremlja seanso anonimnih spletnih komentatorjev, se mu ob opisu morbidnega dogajanja pojavijo Široko zaprte oči Stanleyja Kubricka. Če so ti teksti podobe iz sanj, očitno nimajo zveze z resničnostjo, kakršno so imele na primer Cankarjeve s prvo svetovno morijo; Zupanov Strašen Kitajec pač oživlja Šalamunovo ludizem. V tekstu Majhen razposajen psiček kot tak stopa po Ljubljani ob svojem idolu in vizualizira vse tiste pesnike, ki so mu pozneje po obrednem sprejemanju v pesniški Parnas oblikovali tesnobo vplivanja. V naslovni črtici si privošči kritiko kritikov literature in manijo pisanja romanov v liku univerzitetnega profesorja, ki se, naveličan teoretičnega dela, odloči napisati nekaj konkretno iskrenega o sebi, predvidoma o svojem alkoholizmu in perverzijah, kakopak v romanu. Tega protagonista uporablja tudi avtorica spremne besede Tina Kozin, ko v njej parafrazira slog, s katerim Uroš Zupan obdeluje slovenski slovstveni milje. In ko piska zaključi svojevrstno izvajanje z izstopajočim stavkom »na tej točki se pričnem dolgočasiti«, je čas za razmislek, ali se je mogoče z njo strinjati. Spremne besede naj bi se načeloma ločile od kritik, tako kot v recenzijah povzetki vsebin opravljajo bolj vlogo oglaševanja in pravzaprav niso ocene. Te namreč s subjektivnim vrednotenjem tvegajo, da z ostrino škodujejo avtorju ali povzročijo celo pretepe. Matej Bogataj, ki je nekoč objavil nekaj tehtnih odstavkov o kriterijih literarne kritike in pri tem ni pozabil omeniti fizičnih spopadov prizadetih kulturnikov, se v zgodbi Skrivnosti predmestnih gostiln družno z Janijem Virkom pojavi kot pretepač, ki se mlati z nekim Švedom. In potemtakem ni nenavadno, da se v pričujočih besedilih pojavijo tudi pisci à la Rebolj, Kleč, Filipčič kot odstopniki od povprečnega in normalnega vedênja. In še mnogi drugi z domače kulturne scene, ne nujno jasno imenovani, a poznavalcem znani. V črtici Mrtva riba tako nastopata bradača, dvakrat se lahko ugiba, kdo sta, ki skupaj napišeta kultno Peto nadstropje trinadstropne hiše, nakar gresta njuni življenjski poti vsaksebi, Zupan pa enemu njegovo smer politične kariere zameri tako, da rokovanje z njim na neki avdienci primerja z oprijemom mrtve ribe. To je popolnoma nasprotno »stisku roke kakšnega brkatega, strumnega, širokoplečega, vitalističnega štajerskega heideggerjanca«, ob čemer le popoln laik v slovenski književnosti ne bi prepoznal Andreja Brvarja. Anekdote iz literarnih okolij so nasploh v veliki meri podlaga za pripovedne poante, ki se v črticah raztezajo od prešerne zafrkljivosti do grotesknih nesmislov. V besedilu Skrivnosti knjižnic NUK obvladujejo brhke hostese, ki pivnajo »znoj s čel in obrazov ljudi, zatopljenih v debele knjige«, v Slovanski knjižnici pa po čitalnici namesto erotičnih hostes krožijo psi, med katerimi določene pasme znajo na pamet določene avtorje – Prešerna, na primer, gorenjski, Pavčka dolenjski, Kosovela kraški ovčar, B. A. Novaka pa rokokojsko sfriziran pudelj. V lahkotnih komičnih portretih brez večjih prask preživijo predstavitve Blatnik, Čar, Čučnik, Zajc, Živadinov, med redkimi ženskami Manca Košir in Barbara Pogačnik, seznam tujih ustvarjalcev bi bil na tem mestu predolg … Potreba uveljavljenega pesnika in esejista, da se loti pripovedovanja in ga pretežno napolni s komičnimi podobami iz intelektualne srenje, ima svoj smisel. Vprašanje je le, za koga bolj – za avtorja ali za bralce, med katerimi bodo morda najbolj bralno uživali tisti, ki so v tem pisanju omenjeni. Če se odmisli Zupanov izziv, da na pragu svojega sedmega desetletja preveri lastno duhovitost, kar mu prav dobro uspeva, je odgovor morda v želji, da svoj nepesniški opus preusmeri drugam od dosedanjega proznega iskanja izgubljenega časa med knjigami, ploščami, ploščki, potovanji, festivali, nagradami in duhovi, ki oplajajo njegovo delo. Ali pri tem kakšna besedila sodijo v boljši izbor tovrstnih epskih zvrsti ali pa nekatera morda ne delujejo podobno kot publicistika, ki v poglobljenih kolumnah prakticira blago satiro – to je dano v presojo vsakemu, še posebej zahtevnemu bralcu. V zbirki črtic in kratkih zgodb Uroša Zupana Strašen Kitajec je vsekakor velika mera jezikovnega mojstrstva, utrjenega z dolgoletnim avtorjevim pesnjenjem, posebej s tistim stilnim delom, ki se imenuje s tako imenovano narativno poezijo. Torej morda še bolj kot snov, tematika in ideje vabijo in usmerjajo tokratno bralno pozornost avtorjeve slogovne kvalitete, ki lirskim dušam omogočajo, da branijo svoj občutljivi teren pred plehko vsakdanjostjo. Uroš Zupan se te v svoji zadnji knjigi otepa na način, ki mu je zanimivo in zabavno slediti.
Piše Bojan Sedmak, bere Jure Franko. Uroš Zupan že desetletja poleg prevladujoče poezije pri različnih založbah objavlja tudi prozo, esejistiko in spominske zapise, pregnetene s premisleki o literaturi in popularni kulturi. Zbirka Strašen Kitajec pa se tokrat izkazuje z umetniškim pripovedništvom v triindvajsetih črticah in kratkih zgodbah. Za prve je značilna tematska in motivna osredotočenost na en sam pripetljaj, obdan z ustrezno meditacijo, za kratke zgodbe pa velja vsaj toliko določitev, kot je praks v delavnicah kreativnega pisanja. Kakšni so zastavki, rezultati in učinki novega Zupanovega pisnega podviga? Premalo je reči, da se skoraj polovica besedil začenja z besedo »nekoč«, da so vse zgodbe v pretekliku ali da se vijejo iz anekdot v fantastične vinjete. Elementov, ki izstopajo, je več: postopno sintetično pripovedovanje neverjetnih dogodivščin z realistično dikcijo; farsičen nadev v večini zaokroženih enot; humor, ki temelji na pretiravanju z nemogočim, vseprisotna dvoumna perspektiva ter mnogo imen z domače in svetovne literarne in glasbene scene … Prav slednje sicer ni najbolj značilno za črtice in kratke zgodbe, a Zupan se v njih ne odtegne od obilnega nanašanja na bližnje in daljne ustvarjalce, ki mu veliko pomenijo. Vrstijo se stanovski prijatelji in znanci, predstavljeni skozi hudomušno optiko avtorja, ki jih prosto uporablja za izvedbo svojih idej. Podobno so drug drugega v prejšnjem stoletju obdelovali nadrealisti, med slovenskimi pisci pa je tovrstni koncept enkrat uporabil Goran Gluvič. Najsi gre pri tem za tipološko analogijo z Daniilom Harmsom, s podobnimi zabavnostmi iz modernizma ali celo s kakšno avtorjevo lastno pesmijo, v kateri je na primer nekoč karikiral domačega pop estradnika, Zupanovi ironični posegi izbranim modelom ne bi smeli biti moteči, saj so prostodušno iskrivi. A zaradi plejade intelektualcev v teh besedilih knjige Strašen Kitajec ne bi bilo smiselno priporočiti komu, ki bi ga kot neukega bralca hoteli navdušiti za umetniško pripovedovanje. Ta bi v njej prepoznal Bruca Leeja, Sylvestra Stallona ali Diega Maradono, številnih domačih slovstvenih svetih duhov, vključno z očetom in s sinom Kos, pa najbrž ne. A nič hudega. Dobesedno, saj se v teh zgodah ne zgodi nič zares hudega. V avtorjevo areno življenja mirno vstopajo osebe iz hramov kulture, ne da bi se pri tem zgodilo karkoli usodnega; na primer kaj bolj pretresljivega v skladu z dobo vojn, ki trenutno potekajo po svetu; hvala naključjem, tukaj in zdaj za zdaj le za zasloni. Avtor si ne beli glave z aktualno politično in ekonomsko stvarnostjo, nenehno navaja tipe iz knjig, filmov, plošč in ploščkov. V najdaljšo, edino tretjeosebno, vojaško prigodo v zbirki poseže glas pevca White snakes. V pretresljivo zgodbo o nesreči na nekem kopališču Človek ptica je vstavljena neka Audnova pesem. V zaključni črtici z nadihom znanstvene fantastike Obljubljeni svet se pojavi hit iz osemdesetih Simply Irresistable; ko naj bi se prvoosebni junak izkrcal v neznano, raje obsedi v medgalaktičnem plovilu in začne koketirati s stevardesami, morebitno apokalipso čaka na zložljivem lovskem stolčku, s smrekovim mazilom in pletilkami v rokah. Pri tem se Zupan vztrajno nanaša na slavna imena v fantazijskih humoreskah; ko na primer v črtici Deja Vu v trboveljski gostilni pije s trojico Crosby, Stills, Nash in z Neilom Youngom. Temu v nekem trenutku začne govoriti v uho »helpless, helpless, helpless«, Young pa mu početje dobrodušno komentira, češ da »to ni slabo, pravzaprav je zelo dobro«. In ko v blagi srhljivki Polnočna maša avtor skrivaj spremlja seanso anonimnih spletnih komentatorjev, se mu ob opisu morbidnega dogajanja pojavijo Široko zaprte oči Stanleyja Kubricka. Če so ti teksti podobe iz sanj, očitno nimajo zveze z resničnostjo, kakršno so imele na primer Cankarjeve s prvo svetovno morijo; Zupanov Strašen Kitajec pač oživlja Šalamunovo ludizem. V tekstu Majhen razposajen psiček kot tak stopa po Ljubljani ob svojem idolu in vizualizira vse tiste pesnike, ki so mu pozneje po obrednem sprejemanju v pesniški Parnas oblikovali tesnobo vplivanja. V naslovni črtici si privošči kritiko kritikov literature in manijo pisanja romanov v liku univerzitetnega profesorja, ki se, naveličan teoretičnega dela, odloči napisati nekaj konkretno iskrenega o sebi, predvidoma o svojem alkoholizmu in perverzijah, kakopak v romanu. Tega protagonista uporablja tudi avtorica spremne besede Tina Kozin, ko v njej parafrazira slog, s katerim Uroš Zupan obdeluje slovenski slovstveni milje. In ko piska zaključi svojevrstno izvajanje z izstopajočim stavkom »na tej točki se pričnem dolgočasiti«, je čas za razmislek, ali se je mogoče z njo strinjati. Spremne besede naj bi se načeloma ločile od kritik, tako kot v recenzijah povzetki vsebin opravljajo bolj vlogo oglaševanja in pravzaprav niso ocene. Te namreč s subjektivnim vrednotenjem tvegajo, da z ostrino škodujejo avtorju ali povzročijo celo pretepe. Matej Bogataj, ki je nekoč objavil nekaj tehtnih odstavkov o kriterijih literarne kritike in pri tem ni pozabil omeniti fizičnih spopadov prizadetih kulturnikov, se v zgodbi Skrivnosti predmestnih gostiln družno z Janijem Virkom pojavi kot pretepač, ki se mlati z nekim Švedom. In potemtakem ni nenavadno, da se v pričujočih besedilih pojavijo tudi pisci à la Rebolj, Kleč, Filipčič kot odstopniki od povprečnega in normalnega vedênja. In še mnogi drugi z domače kulturne scene, ne nujno jasno imenovani, a poznavalcem znani. V črtici Mrtva riba tako nastopata bradača, dvakrat se lahko ugiba, kdo sta, ki skupaj napišeta kultno Peto nadstropje trinadstropne hiše, nakar gresta njuni življenjski poti vsaksebi, Zupan pa enemu njegovo smer politične kariere zameri tako, da rokovanje z njim na neki avdienci primerja z oprijemom mrtve ribe. To je popolnoma nasprotno »stisku roke kakšnega brkatega, strumnega, širokoplečega, vitalističnega štajerskega heideggerjanca«, ob čemer le popoln laik v slovenski književnosti ne bi prepoznal Andreja Brvarja. Anekdote iz literarnih okolij so nasploh v veliki meri podlaga za pripovedne poante, ki se v črticah raztezajo od prešerne zafrkljivosti do grotesknih nesmislov. V besedilu Skrivnosti knjižnic NUK obvladujejo brhke hostese, ki pivnajo »znoj s čel in obrazov ljudi, zatopljenih v debele knjige«, v Slovanski knjižnici pa po čitalnici namesto erotičnih hostes krožijo psi, med katerimi določene pasme znajo na pamet določene avtorje – Prešerna, na primer, gorenjski, Pavčka dolenjski, Kosovela kraški ovčar, B. A. Novaka pa rokokojsko sfriziran pudelj. V lahkotnih komičnih portretih brez večjih prask preživijo predstavitve Blatnik, Čar, Čučnik, Zajc, Živadinov, med redkimi ženskami Manca Košir in Barbara Pogačnik, seznam tujih ustvarjalcev bi bil na tem mestu predolg … Potreba uveljavljenega pesnika in esejista, da se loti pripovedovanja in ga pretežno napolni s komičnimi podobami iz intelektualne srenje, ima svoj smisel. Vprašanje je le, za koga bolj – za avtorja ali za bralce, med katerimi bodo morda najbolj bralno uživali tisti, ki so v tem pisanju omenjeni. Če se odmisli Zupanov izziv, da na pragu svojega sedmega desetletja preveri lastno duhovitost, kar mu prav dobro uspeva, je odgovor morda v želji, da svoj nepesniški opus preusmeri drugam od dosedanjega proznega iskanja izgubljenega časa med knjigami, ploščami, ploščki, potovanji, festivali, nagradami in duhovi, ki oplajajo njegovo delo. Ali pri tem kakšna besedila sodijo v boljši izbor tovrstnih epskih zvrsti ali pa nekatera morda ne delujejo podobno kot publicistika, ki v poglobljenih kolumnah prakticira blago satiro – to je dano v presojo vsakemu, še posebej zahtevnemu bralcu. V zbirki črtic in kratkih zgodb Uroša Zupana Strašen Kitajec je vsekakor velika mera jezikovnega mojstrstva, utrjenega z dolgoletnim avtorjevim pesnjenjem, posebej s tistim stilnim delom, ki se imenuje s tako imenovano narativno poezijo. Torej morda še bolj kot snov, tematika in ideje vabijo in usmerjajo tokratno bralno pozornost avtorjeve slogovne kvalitete, ki lirskim dušam omogočajo, da branijo svoj občutljivi teren pred plehko vsakdanjostjo. Uroš Zupan se te v svoji zadnji knjigi otepa na način, ki mu je zanimivo in zabavno slediti.
Piše Matjaž Zorec, bere Igor Velše. Spinoza v Etiki mimogrede izpostavi, da ne vemo, kaj zmore telo. Na široko razpravljamo o zmožnostih ali kar čudežu naših zavesti, neštetih duhovnih razsežnostih, protislovjih naših hotenj, dobrem, zlu, upu in strahu, ob vsem tem pa so nam skoraj povsem neznane, na videz banalne, marsikdo bi rekel tudi vulgarne razsežnosti naših teles. Znanstveni obrat v medicini in politični v nadzoru ter njun eksponentni razvoj, ki se razvija še danes, so odpravili marsikateri nesporazum in proizvedli nova polja vednosti, a zdi se, da nevednost o naših telesih ni nič manjša. Nešteta strokovna in kvazistrokovna napotila za zdrav način življenja od nutricistike do gibalnih vadb so, na primer, pogosto protislovni. Ne nazadnje marsikateri učbenik biologije navaja napačne fiziološke podatke o ženskih genitalijah … Poezija v novi pesniški zbirki Monike Vrečar Telo in sin (greh) je najbrž ena najboljših ubeseditev tega, česa je zmožno telo. Tega seveda ne izraža totalno, na enciklopedijski ali razlagalni način, temveč v specifičnem mediju sodobnega pesnjenja. Torej z bolj ali manj kontingentnim prerezom teh ali onih subjektovih posebnih načinov bivanja. Ti so številni in različni; sedanji odnosi, seksualnost, materinstvo, prevpraševanje preteklosti, filozofiranje o moralnih konceptih in tako naprej. V nasprotju z današnjo pretežno poetično umirjenostjo in pesniško zadržanostjo so verzi v knjigi Telo in sin (greh) šalamunovsko radikalni, polni prekipevanja, črkovnih in zlogovnih lomov, besnih poudarkov, odpiljenih, epileptičnih asociacij. Prav asociacije, ki so občasno videti, kot da butnejo od kar nekod, utelešajo horizont telesnosti. Absolutna nepričakovanost, izražena na povsem naključen, presenetljiv način, je kazalnik, simptom neslutenih telesnih zmožnosti. Oziroma – v poeziji Monike Vrečar – vsaj slutenih, če že ne védenih zmožnosti. Poleg verzov tvorijo knjigo še zapisi v pisemsko-dnevniški obliki in recimo temu, etični priročnik, navodila za boljše življenje. Slednja so že od nekdaj ena od glavnih filozofskih zvrsti, danes pa so zelo razširjeni kot literatura za samopomoč, najbrž najplitvejša zvrst literature. Morda prav zaradi tega avtoričina verzija deluje toliko globlje, saj zelo adekvatno pretresa nekatere temeljne koncepte krščanstva, današnjih toksičnih psihologij in političnih dogmatizmov. Takšni zapisi bi morda pri komu lahko vzbudili času primeren cinizem, a prav njihova resnost, nezamorjenost in lucidnost jim dajejo nenavadno kredibilnost. Vse to se morda zdi v protislovju z našo izhodiščno tezo, da gre namreč v knjigi za poezijo telesa. Protislovje pa je le navidezno. Je produkt neadekvatne zdrave pameti. Druga stvar, s katero nam lahko Spinoza pomaga razsvetliti zbirko Monike Vrečar, je ekvivalenca med telesom in duhom. Duh ni nesmrten, transcendenten medij, ki je kot kakšna kumarica vložen v naše bedno telo, temveč sta telo in duh neločljivo povezana. Duh si lahko le kot telo in telo si lahko le kot duh. Tako ne le, da ne vemo, kaj zmore telo; tudi zmožnosti duha so vse prej kot povsem jasne. In ta ekvivalenca kipi iz vse knjige. Ko avtorica pesni o telesu in njegovi pezi, neštetih gravžih in neslutenih lepotah, je prav v tem najduhovnejša. In nasprotno, ko secira koncepte nestrpnosti, jeze, sramu, strasti in tako naprej do morale, vzpostavlja najbolj telesne parametre. Njeno telo ima težo. Njen duh je teža njenega telesa. Slednjič pa bi izpostavili še širše obzorje pesmi. Pesnjenje Monike Vrečar vsebuje tudi redko videno oziroma brano totaliteto vseh stvari; vsak moment je sestavljen iz neštetih povezanih kontingenc preteklega in prihodnjega – subjekt je le, kolikor se na njem odtiskujejo drugi, drugi so subjekt, kolikor se na njih odtiskuje sam. To niso le drugi ljudje, temveč tudi živali, krave, drevesa, blato, vesolje. “(Verjamem v Boga, / Kolikor je Bog v drugih. / V moji svobodi pri proizvajanju odnosa / Z drugim, / Ki pri tem postane moj enaki.)” To nedogmatsko verovanje, skladno z vsem povedanim, ne vsebuje več nobene transcendence. Vse, kar je, je tu, med nami, z nami, v nas, poleg nas, brez nas; onstran tega ne obstaja nič. Za to imamo v zgodovini mišljenja tudi izraz – spinozizem. Ta je bil dolgo sinonim za ateizem, nevarno brezboštvo, ki so se ga bali tudi najradikalnejši razsvetljenci. Njegova današnja verzija, kot veje iz poezije Monike Vrečar – recimo mu spinozizem z njenimi karakteristikami –, pa je morda prav nasprotje zgodovinskega odpora: možnost za razsvetljenje sredi vse večjega, mračnjaškega praznoverja.
Piše Matjaž Zorec, bere Igor Velše. Spinoza v Etiki mimogrede izpostavi, da ne vemo, kaj zmore telo. Na široko razpravljamo o zmožnostih ali kar čudežu naših zavesti, neštetih duhovnih razsežnostih, protislovjih naših hotenj, dobrem, zlu, upu in strahu, ob vsem tem pa so nam skoraj povsem neznane, na videz banalne, marsikdo bi rekel tudi vulgarne razsežnosti naših teles. Znanstveni obrat v medicini in politični v nadzoru ter njun eksponentni razvoj, ki se razvija še danes, so odpravili marsikateri nesporazum in proizvedli nova polja vednosti, a zdi se, da nevednost o naših telesih ni nič manjša. Nešteta strokovna in kvazistrokovna napotila za zdrav način življenja od nutricistike do gibalnih vadb so, na primer, pogosto protislovni. Ne nazadnje marsikateri učbenik biologije navaja napačne fiziološke podatke o ženskih genitalijah … Poezija v novi pesniški zbirki Monike Vrečar Telo in sin (greh) je najbrž ena najboljših ubeseditev tega, česa je zmožno telo. Tega seveda ne izraža totalno, na enciklopedijski ali razlagalni način, temveč v specifičnem mediju sodobnega pesnjenja. Torej z bolj ali manj kontingentnim prerezom teh ali onih subjektovih posebnih načinov bivanja. Ti so številni in različni; sedanji odnosi, seksualnost, materinstvo, prevpraševanje preteklosti, filozofiranje o moralnih konceptih in tako naprej. V nasprotju z današnjo pretežno poetično umirjenostjo in pesniško zadržanostjo so verzi v knjigi Telo in sin (greh) šalamunovsko radikalni, polni prekipevanja, črkovnih in zlogovnih lomov, besnih poudarkov, odpiljenih, epileptičnih asociacij. Prav asociacije, ki so občasno videti, kot da butnejo od kar nekod, utelešajo horizont telesnosti. Absolutna nepričakovanost, izražena na povsem naključen, presenetljiv način, je kazalnik, simptom neslutenih telesnih zmožnosti. Oziroma – v poeziji Monike Vrečar – vsaj slutenih, če že ne védenih zmožnosti. Poleg verzov tvorijo knjigo še zapisi v pisemsko-dnevniški obliki in recimo temu, etični priročnik, navodila za boljše življenje. Slednja so že od nekdaj ena od glavnih filozofskih zvrsti, danes pa so zelo razširjeni kot literatura za samopomoč, najbrž najplitvejša zvrst literature. Morda prav zaradi tega avtoričina verzija deluje toliko globlje, saj zelo adekvatno pretresa nekatere temeljne koncepte krščanstva, današnjih toksičnih psihologij in političnih dogmatizmov. Takšni zapisi bi morda pri komu lahko vzbudili času primeren cinizem, a prav njihova resnost, nezamorjenost in lucidnost jim dajejo nenavadno kredibilnost. Vse to se morda zdi v protislovju z našo izhodiščno tezo, da gre namreč v knjigi za poezijo telesa. Protislovje pa je le navidezno. Je produkt neadekvatne zdrave pameti. Druga stvar, s katero nam lahko Spinoza pomaga razsvetliti zbirko Monike Vrečar, je ekvivalenca med telesom in duhom. Duh ni nesmrten, transcendenten medij, ki je kot kakšna kumarica vložen v naše bedno telo, temveč sta telo in duh neločljivo povezana. Duh si lahko le kot telo in telo si lahko le kot duh. Tako ne le, da ne vemo, kaj zmore telo; tudi zmožnosti duha so vse prej kot povsem jasne. In ta ekvivalenca kipi iz vse knjige. Ko avtorica pesni o telesu in njegovi pezi, neštetih gravžih in neslutenih lepotah, je prav v tem najduhovnejša. In nasprotno, ko secira koncepte nestrpnosti, jeze, sramu, strasti in tako naprej do morale, vzpostavlja najbolj telesne parametre. Njeno telo ima težo. Njen duh je teža njenega telesa. Slednjič pa bi izpostavili še širše obzorje pesmi. Pesnjenje Monike Vrečar vsebuje tudi redko videno oziroma brano totaliteto vseh stvari; vsak moment je sestavljen iz neštetih povezanih kontingenc preteklega in prihodnjega – subjekt je le, kolikor se na njem odtiskujejo drugi, drugi so subjekt, kolikor se na njih odtiskuje sam. To niso le drugi ljudje, temveč tudi živali, krave, drevesa, blato, vesolje. “(Verjamem v Boga, / Kolikor je Bog v drugih. / V moji svobodi pri proizvajanju odnosa / Z drugim, / Ki pri tem postane moj enaki.)” To nedogmatsko verovanje, skladno z vsem povedanim, ne vsebuje več nobene transcendence. Vse, kar je, je tu, med nami, z nami, v nas, poleg nas, brez nas; onstran tega ne obstaja nič. Za to imamo v zgodovini mišljenja tudi izraz – spinozizem. Ta je bil dolgo sinonim za ateizem, nevarno brezboštvo, ki so se ga bali tudi najradikalnejši razsvetljenci. Njegova današnja verzija, kot veje iz poezije Monike Vrečar – recimo mu spinozizem z njenimi karakteristikami –, pa je morda prav nasprotje zgodovinskega odpora: možnost za razsvetljenje sredi vse večjega, mračnjaškega praznoverja.
NAPOVED: V Slovenskem narodnem gledališču Drama v Ljubljani je bila ta teden druga premiera. Po četrtkovi v Mali drami, sinoči tudi na velikem odru. Nebesje je naslov drame Lucy Kirkwood, štiridesetletne angleške dramatičarke, ki jo pri nas poznamo po izjemno uspešni predstavi Otroci v Mali drami izpred dveh let. Nebesje je prevedla Tina Mahkota, režiral je Sebastijan Horvat, dramaturg je bil Milan Ramšak Marković, nastopilo je trinajst igralk in dva igralca. Premierno predstavo si je ogledala Tadeja Krečič. Prevod: Tina Mahkota Prva slovenska uprizoritev, premiera 23. 3. 2024 Avtorsko ekipo uprizoritve pod vodstvom režiserja Sebastijana Horvata sestavljajo dramaturg Milan Ramšak Marković, lektor Arko, scenograf Igor Vasiljev, kostumografka Belinda Radulović, skladatelj Drago Ivanuša, oblikovalec svetlobe Aleksandar Čavlek, oblikovalka maske Julija Gongina in asistentka scenografa Katarina Majcen. V uprizoritvi igrajo Maruša Majer, Nataša Barbara Gračner, Saša Pavček, Silva Čušin, Sabina Kogovšek, Iva Babić, Vanja Plut, Pia Zemljič, Nina Ivanišin, Eva Jesenovec, Maša Derganc, Zvezdana Mlakar, Mina Švajger (k. g.), Igor Samobor in Nejc Cijan Garlatti.
NAPOVED: V Slovenskem narodnem gledališču Drama v Ljubljani je bila ta teden druga premiera. Po četrtkovi v Mali drami, sinoči tudi na velikem odru. Nebesje je naslov drame Lucy Kirkwood, štiridesetletne angleške dramatičarke, ki jo pri nas poznamo po izjemno uspešni predstavi Otroci v Mali drami izpred dveh let. Nebesje je prevedla Tina Mahkota, režiral je Sebastijan Horvat, dramaturg je bil Milan Ramšak Marković, nastopilo je trinajst igralk in dva igralca. Premierno predstavo si je ogledala Tadeja Krečič. Prevod: Tina Mahkota Prva slovenska uprizoritev, premiera 23. 3. 2024 Avtorsko ekipo uprizoritve pod vodstvom režiserja Sebastijana Horvata sestavljajo dramaturg Milan Ramšak Marković, lektor Arko, scenograf Igor Vasiljev, kostumografka Belinda Radulović, skladatelj Drago Ivanuša, oblikovalec svetlobe Aleksandar Čavlek, oblikovalka maske Julija Gongina in asistentka scenografa Katarina Majcen. V uprizoritvi igrajo Maruša Majer, Nataša Barbara Gračner, Saša Pavček, Silva Čušin, Sabina Kogovšek, Iva Babić, Vanja Plut, Pia Zemljič, Nina Ivanišin, Eva Jesenovec, Maša Derganc, Zvezdana Mlakar, Mina Švajger (k. g.), Igor Samobor in Nejc Cijan Garlatti.
NAPOVED: V Mali drami je bila sinoči še predzadnja premiera pred celotno prenovo gledališke hiše. Pet igralcev je pod režijskim vodstvom Igorja Pisona in ob dramaturginji Diane Koloini uprizorilo igro Ameriški sen Edwarda Albeeja prvič uprizorjeno leta 1961 Besedilo je prevedel Zdravko Duša, lektorica je bila Tatjana Stanič. Na premieri v Mali drami je bila Tadeja Krečič Edward Albee: Ameriški sen, premiera: 21. marca, ob 20.00. Režija: Igor Pison V uprizoritvi, ki je nastala po prevodu Zdravka Duše, igrajo Polona Juh, Marko Mandić, Maja Sever, Petra Govc in Maks Dakskobler (k. g.). Ustvarjalno ekipo ob režiserju in avtorju izbora glasbe Igorju Pisonu sestavljajo še dramaturginja Diana Koloini, lektorica Tatjana Stanič, scenografinja in kostumografinja Anneliese Neudecker, oblikovalec svetlobe Dani Žorž, oblikovalec maske Tomaž Erjavec in asistentka kostumografinje Ana Janc.
NAPOVED: V Mali drami je bila sinoči še predzadnja premiera pred celotno prenovo gledališke hiše. Pet igralcev je pod režijskim vodstvom Igorja Pisona in ob dramaturginji Diane Koloini uprizorilo igro Ameriški sen Edwarda Albeeja prvič uprizorjeno leta 1961 Besedilo je prevedel Zdravko Duša, lektorica je bila Tatjana Stanič. Na premieri v Mali drami je bila Tadeja Krečič Edward Albee: Ameriški sen, premiera: 21. marca, ob 20.00. Režija: Igor Pison V uprizoritvi, ki je nastala po prevodu Zdravka Duše, igrajo Polona Juh, Marko Mandić, Maja Sever, Petra Govc in Maks Dakskobler (k. g.). Ustvarjalno ekipo ob režiserju in avtorju izbora glasbe Igorju Pisonu sestavljajo še dramaturginja Diana Koloini, lektorica Tatjana Stanič, scenografinja in kostumografinja Anneliese Neudecker, oblikovalec svetlobe Dani Žorž, oblikovalec maske Tomaž Erjavec in asistentka kostumografinje Ana Janc.
Film Kako seksati bi si morali ogledati predvsem najstniki, govori namreč o tem posebnem obdobju v življenju – obdobju, ko še posebej pomembna postanejo osamosvajanje, prijateljstva in spolnost. Prvenec Britanke Molly Manning Walker je na festivalu v Cannesu prejel glavno nagrado v sekciji Posebni pogled. Besedilo o filmu je pripravila Gaja Pöschl, bere Lidija Hartman.
Film Kako seksati bi si morali ogledati predvsem najstniki, govori namreč o tem posebnem obdobju v življenju – obdobju, ko še posebej pomembna postanejo osamosvajanje, prijateljstva in spolnost. Prvenec Britanke Molly Manning Walker je na festivalu v Cannesu prejel glavno nagrado v sekciji Posebni pogled. Besedilo o filmu je pripravila Gaja Pöschl, bere Lidija Hartman.
Orkester in zbor Slovenske filharmonije sta včeraj zvečer nastopila v filharmoničnem ciklu Sodobne orkestrske skladbe. Naslov »Za slavljenca« je v središče postavil glasbo Lojzeta Lebiča, ki v tem letu praznuje 90-letnico. Da je njegova glasba močno zaznamovala koncert, v oceni ugotavlja tudi Primož Trdan.
Orkester in zbor Slovenske filharmonije sta včeraj zvečer nastopila v filharmoničnem ciklu Sodobne orkestrske skladbe. Naslov »Za slavljenca« je v središče postavil glasbo Lojzeta Lebiča, ki v tem letu praznuje 90-letnico. Da je njegova glasba močno zaznamovala koncert, v oceni ugotavlja tudi Primož Trdan.
Piše Miša Gams, bereta Jure Franko in Maja Moll. Pisateljica Neli Filipić je po študiju na Akademiji za likovno umetnost našla svojo pravo ljubezen v pisanju otroških knjig in mladinskih romanov, kratkoprozna zbirka Srečni konci pa je njena prva knjiga za odrasle. V njej najdemo kar 49 kratkih zgodb, v katerih močno prevladujejo ženske, ki tako ali drugače izstopajo iz družbenih okvirjev, zato nas sivo-rdeča naslovnica, na kateri gola ženska na metli beži pred “božjim dotikom” – gre za ilustracijo Samire Kentrić, ki je motiv vzela iz Michelangelove freske Stvarjenje Adama – ne preseneti, ampak še hitreje spodbudi k branju. Čeprav je bil študijski naslov knjige sprva Pri sosedih koljejo otroka, je avtorica očitno izbrala bolj “diplomatski naslov” z namigom o srečnem koncu. Pisateljica, ki se zadnjih šest let preizkuša tudi v vlogi mentorice za pisanje kratke zgodbe na literarnih delavnicah, zgodbe pogosto zaključi čustveno neprizadeto, nepredvidljivo, dvoumno, zato za večino zgodb vendarle ne moremo trditi, da se zaključijo srečno. Če gledamo na celotno knjigo skozi prizmo zgodbe Močen stavek, v katerem protagonist išče zadnji stavek za svojo zgodbo, lahko naslov zbirke razumemo tudi kot ironično poigravanje. Življenje mu namreč prinese nasproti bel list papirja s partnerkinim sporočilom, ki namiguje na razhod: “Tak konec je srečen za oba.” Ironičen je tudi prikaz več junakinj, ki so na začetku prikazane kot nekonvencionalne, neiznajdljive, nore, obrekljive, čustveno posesivne in nemočne, a jih nepredvidljivi dogodki in odločitve postavijo položaj, ko dobijo vzvode moči nazaj v svoje roke. V nekem trenutku se mati odloči, da ne bo več kuhala za družino, zato se otroci, ki nastopajo kot prvoosebni protagonisti zgodbe Pojedli smo mamo, zaskrbljeno sprašujejo: “Trideset let in več je bila nežna in potrpežljiva z nami. Je to začetek demence – je pozabila, kdo smo? Njeni ljubi otročički, ki jih je včasih z mehkimi prsti ščipala v lička, da bi imeli zdravo rdečo barvo, mi pa smo se med upiranjem hihitali? Ja, pozabila je, druge razlage ni. Ima nas za zajedavce na svojem materinskem telesu. Lepo te prosim – katera mama bi tako gledala na svoje otroke? Razen, če se ji je močno poslabšalo v glavi. Ampak kdo ji bo plačal za pregled, ko pa ničesar več nimamo. Še za v želodec nimamo. Lačni smo. Od lakote izgubljamo pamet. Ona pa takole – nekako mirna in zadovoljna, kot da nam je dala fino lekcijo.” Protagonistka zgodbe Dilema – Dvom razmišlja, ali naj izbranca sploh povabi k sebi na obisk, saj ji stanovanje in zobovje razpadata in mora pretehtati, ali se ji “vse to garanje sploh splača”, glavna junakinja zgodbe Vročina pa že pozna odgovor, ko mesi cmoke z dodatkom strupa za voluharje. Junakinji zgodb Nočna mora in Samoumevnost se zavedata, da sta vpeti v družbene vzorce, ki jima narekujejo, kaj vse morata narediti, da ostaneta nemoteči in nevpadljivi. Prva ugotavlja, da bi morala “polno živeti, ne zgolj razmišljati o tem”, druga pa se na ulici zlepa ne umakne mimoidočim, temveč čaka, da se ji sami umaknejo ali celo trčijo vanjo. Tudi protagonistka zgodbe Ključ se odzove nekonvencionalno, ko pred blokom zagleda kradljivca svojega kolesa in ga prav prijazno povabi v stanovanje, da pokrade še nekaj njenega imetja, nato pa mu v kuverti izroči tisto, kar je pravzaprav iskala tudi sama. Ali gre za čustveno izsiljevanje matere, patološko laganje ali zgolj za radovednost o dometu govoric, se sprašujemo ob branju domiselne zgodbe z naslovom Govorice, v kateri protagonistka spretno manevrira s pričakovanji svojcev do nosečnic. Ko govorice o nosečnosti pridejo do njene homofobične matere, se med njima vzpostavi nenavaden dialog: “Ljubezen, ljubezen, kaj ti sploh veš o ljubezni!” je kriknila. “V zakonu je treba včasih potrpeti, se čemu odreči. To je življenje, ne pa to… to… ta. Take kot si ti, ne smejo imeti otrok. Pokvarile bi jih.” “Kaj res? Kdo je pa potem mene pokvaril?” se je ujezila Sandra. Čeprav zgodbe Neli Filipić delujejo kot bizarna znanstvenofantastična odisejada, ki nudi inovativne odgovore na feministična, družbeno-politična in eksistencialna vprašanja, pa gre v prvi vrsti za igriva, eksperimentalna besedila, v katerih se avtorica poigrava tako z družbenimi konstrukti kot z žanrsko in stilistično zasnovo zgodb. V knjigi Srečni konci najdemo enostavčne filozofske uvide, na glavo postavljene pravljične parodije in tudi kompleksno zasnovana besedila, v katerih avtorica gradi zgodbo z bogatimi metaforami in nenavadnimi besednimi izpeljankami ter jo spretno zasuče v skladu s svojo življenjsko filozofijo. Ker se zaveda, da so srečni konci tako v filmu kot v literaturi bolj kot ne dolgočasni, jih začini s plejado dramaturških obratov, ki bralca prizemljijo v zavedanju, da ni nič tako, kot se kaže. Rdeča kapica odraste šele, ko jo volk zavrne – in ko jo zavrne še mama, se po vzoru Gregorja Samse prelevi v dlakavo bitje. Od tu naprej je vse odvisno od bralčeve domišljije in smisla za humor.
Piše Miša Gams, bereta Jure Franko in Maja Moll. Pisateljica Neli Filipić je po študiju na Akademiji za likovno umetnost našla svojo pravo ljubezen v pisanju otroških knjig in mladinskih romanov, kratkoprozna zbirka Srečni konci pa je njena prva knjiga za odrasle. V njej najdemo kar 49 kratkih zgodb, v katerih močno prevladujejo ženske, ki tako ali drugače izstopajo iz družbenih okvirjev, zato nas sivo-rdeča naslovnica, na kateri gola ženska na metli beži pred “božjim dotikom” – gre za ilustracijo Samire Kentrić, ki je motiv vzela iz Michelangelove freske Stvarjenje Adama – ne preseneti, ampak še hitreje spodbudi k branju. Čeprav je bil študijski naslov knjige sprva Pri sosedih koljejo otroka, je avtorica očitno izbrala bolj “diplomatski naslov” z namigom o srečnem koncu. Pisateljica, ki se zadnjih šest let preizkuša tudi v vlogi mentorice za pisanje kratke zgodbe na literarnih delavnicah, zgodbe pogosto zaključi čustveno neprizadeto, nepredvidljivo, dvoumno, zato za večino zgodb vendarle ne moremo trditi, da se zaključijo srečno. Če gledamo na celotno knjigo skozi prizmo zgodbe Močen stavek, v katerem protagonist išče zadnji stavek za svojo zgodbo, lahko naslov zbirke razumemo tudi kot ironično poigravanje. Življenje mu namreč prinese nasproti bel list papirja s partnerkinim sporočilom, ki namiguje na razhod: “Tak konec je srečen za oba.” Ironičen je tudi prikaz več junakinj, ki so na začetku prikazane kot nekonvencionalne, neiznajdljive, nore, obrekljive, čustveno posesivne in nemočne, a jih nepredvidljivi dogodki in odločitve postavijo položaj, ko dobijo vzvode moči nazaj v svoje roke. V nekem trenutku se mati odloči, da ne bo več kuhala za družino, zato se otroci, ki nastopajo kot prvoosebni protagonisti zgodbe Pojedli smo mamo, zaskrbljeno sprašujejo: “Trideset let in več je bila nežna in potrpežljiva z nami. Je to začetek demence – je pozabila, kdo smo? Njeni ljubi otročički, ki jih je včasih z mehkimi prsti ščipala v lička, da bi imeli zdravo rdečo barvo, mi pa smo se med upiranjem hihitali? Ja, pozabila je, druge razlage ni. Ima nas za zajedavce na svojem materinskem telesu. Lepo te prosim – katera mama bi tako gledala na svoje otroke? Razen, če se ji je močno poslabšalo v glavi. Ampak kdo ji bo plačal za pregled, ko pa ničesar več nimamo. Še za v želodec nimamo. Lačni smo. Od lakote izgubljamo pamet. Ona pa takole – nekako mirna in zadovoljna, kot da nam je dala fino lekcijo.” Protagonistka zgodbe Dilema – Dvom razmišlja, ali naj izbranca sploh povabi k sebi na obisk, saj ji stanovanje in zobovje razpadata in mora pretehtati, ali se ji “vse to garanje sploh splača”, glavna junakinja zgodbe Vročina pa že pozna odgovor, ko mesi cmoke z dodatkom strupa za voluharje. Junakinji zgodb Nočna mora in Samoumevnost se zavedata, da sta vpeti v družbene vzorce, ki jima narekujejo, kaj vse morata narediti, da ostaneta nemoteči in nevpadljivi. Prva ugotavlja, da bi morala “polno živeti, ne zgolj razmišljati o tem”, druga pa se na ulici zlepa ne umakne mimoidočim, temveč čaka, da se ji sami umaknejo ali celo trčijo vanjo. Tudi protagonistka zgodbe Ključ se odzove nekonvencionalno, ko pred blokom zagleda kradljivca svojega kolesa in ga prav prijazno povabi v stanovanje, da pokrade še nekaj njenega imetja, nato pa mu v kuverti izroči tisto, kar je pravzaprav iskala tudi sama. Ali gre za čustveno izsiljevanje matere, patološko laganje ali zgolj za radovednost o dometu govoric, se sprašujemo ob branju domiselne zgodbe z naslovom Govorice, v kateri protagonistka spretno manevrira s pričakovanji svojcev do nosečnic. Ko govorice o nosečnosti pridejo do njene homofobične matere, se med njima vzpostavi nenavaden dialog: “Ljubezen, ljubezen, kaj ti sploh veš o ljubezni!” je kriknila. “V zakonu je treba včasih potrpeti, se čemu odreči. To je življenje, ne pa to… to… ta. Take kot si ti, ne smejo imeti otrok. Pokvarile bi jih.” “Kaj res? Kdo je pa potem mene pokvaril?” se je ujezila Sandra. Čeprav zgodbe Neli Filipić delujejo kot bizarna znanstvenofantastična odisejada, ki nudi inovativne odgovore na feministična, družbeno-politična in eksistencialna vprašanja, pa gre v prvi vrsti za igriva, eksperimentalna besedila, v katerih se avtorica poigrava tako z družbenimi konstrukti kot z žanrsko in stilistično zasnovo zgodb. V knjigi Srečni konci najdemo enostavčne filozofske uvide, na glavo postavljene pravljične parodije in tudi kompleksno zasnovana besedila, v katerih avtorica gradi zgodbo z bogatimi metaforami in nenavadnimi besednimi izpeljankami ter jo spretno zasuče v skladu s svojo življenjsko filozofijo. Ker se zaveda, da so srečni konci tako v filmu kot v literaturi bolj kot ne dolgočasni, jih začini s plejado dramaturških obratov, ki bralca prizemljijo v zavedanju, da ni nič tako, kot se kaže. Rdeča kapica odraste šele, ko jo volk zavrne – in ko jo zavrne še mama, se po vzoru Gregorja Samse prelevi v dlakavo bitje. Od tu naprej je vse odvisno od bralčeve domišljije in smisla za humor.
Piše Staša Grahek, bereta Jure Franko in Maja Moll. Helena Koder je svojo poklicno pot začela kot napovedovalka, voditeljica oddaj, nato se je uveljavila kot novinarka, scenaristka in režiserka dokumentarnih filmov. Bila je scenaristka skoraj petdesetih dokumentarcev, nekaj manj kot dvajset jih je tudi režirala. Večina jih je nastala v produkciji Televizije Slovenija. Snemala je z mnogimi režiserji, nazadnje z Miranom Zupaničem, s katerim sta leta 2001 posnela film o Edvardu Kocbeku: Pesnik v pogrezu zgodovine. Kot režiserka je leta 1997 posnela Magdalenice gospe Radojke Vrančič – v središče je postavila pomembno slovensko prevajalko Marcela Prousta Radojko Vrančič, film pa je poklon pisanju, prevajanju, prevajalki in njenemu pisatelju; nekaj let pozneje je režirala tudi film Obrazi iz Marijanišča; v njem so v pomembnem formativnem življenjskem obdobju bivali nekateri pomembni slovenski literati 20. stoletja: Menart, Zlobec, Zajc, Vuga in Kovačič. Čeprav je Helena Koder vešča pisanja, je Krošnja z neznanimi sadeži njen knjižni prvenec. V knjigi so na 250 straneh zbrani eseji, ki so nastajali v zadnjem desetletju in pol in ker so revijalne objave izmuzljive, je prav, da jih lahko prebiramo v knjigi. Enajst jih je, vsakega od njih vpelje fotografija, slika, naključna podoba, ki ni ilustracija, je vidni dražljaj, ki vabi k branju in premisleku. Vzgibi, ki so avtorico spodbudili k pisanju posameznega eseja, so zelo različni – Helena Koder svoj pisateljski postopek največkrat razkrije, opiše, reflektira in tudi komentira; bralca nepretenciozno seznanja s tem, kaj ji daje misliti, kaj ji zbuja dvome in tudi pri čem se morda čuti negotovo. Najbrž ni naključje, da se knjiga začenja z leta 2019 napisanim esejem Hvalnica pisanju. Začetek eseja je oseben, kot je osebna fotografija, ki ga napoveduje: z lično pisavo popisan zvezek. Avtorica nekje med morda pozabljenimi knjigami in papirji naleti na dnevniške zapise. Svoje lastne, ki so ji že zdavnaj ušli iz spomina. Spozna, da se ji je nekoč očitno zdelo pomembno, da jih napiše. Da piše o svojem življenju, svoji izkušnji. Kot se je to zdelo že mnogim. In že njena hvalnica pisanju postane hvalnica branju. Prav branje je za pisanje Helene Koder bistveno. Je nit, ki povezuje prav vse njene eseje. Helena Koder je neutrudna bralka, posebno mesto ima med knjigami poezija. V naslovnem eseju se ukvarja s poezijo Petra Kolška. Posebej se je je dotaknila pesem z verzom o Krošnji z neznanimi sadeži – pesnik tvega misel, kako otroci gledajo mrtve kot krošnjo z neznanimi sadeži. Avtorica se v Kolškovo poezijo poglablja, temeljito premisli posamezne verze, ki ji posebej zvenijo, toda njeno razmišljanje o pesništvu ni samo sebi namen, kot ni sama sebi namen poezija; zanima jo njena vez z življenjem, z njegovim minevanjem, tudi s smrtjo. S smrtjo pesnika, z bližino smrti nasploh. Ne beremo samo o poeziji, beremo o ljudeh, ki jo pišejo, berejo, beremo o ljudeh, ki so soočeni z življenjem in njegovim minevanjem. Ja, zelo pogosto in vedno znova z minevanjem. Tudi ko piše o umetnosti, Helena Koder piše o ljudeh. O umetnikih – tistih, ki jih pozna ali jih je poznala osebno, in tistih, ki jih pozna samo po ustvarjanju. Piše o ljudeh, ki so ji blizu, o tistih, ki so ji bili blizu, pa jih ni več. Njeni eseji so osebni, a ne za ceno intelektualne jasnosti in resnicoljubnosti. Značilen je morda esej Hoja z materinščino. Avtorica razmišlja o položaju slovenščine danes. Piše o slovenščini in kar piše, je spet nekakšna hvalnica jeziku, vendar pri tem ne pozabi povedati, da je naš odnos do tega jezika pogosto malomaren, če ne kar nemaren. Skrbi jo odnos mlajših, ki se z včasih neznosno lahkoto selijo v nekakšno angleščino. Svoje stališče podčrta z osebno izkušnjo – piše o materi, po rodu Čehinji, ki je svojo češčino sčasoma izgubila, in o očetu, koroškem Slovencu, ki je po plebiscitu Avstrijo zapustil in se preselil v Jugoslavijo. Avtorica osebne izkušnje ne vsiljuje, jo pa deli kot samoumeven del lastnega življenja; stvarno ugotovi – sami se bomo morali odločiti, kaj bomo s slovenščino, ki jo imamo in ki je zdaj in tukaj nihče ne ogroža. O avtoričini veri v smisel, pomen in moč umetnosti posebej razločno govori esej z naslovom Z nostalgijo o Nostalgiji, ki sega na področje filma, kjer je Helena Koder seveda doma. Imamo fotografijo ruskega režiserja Tarkovskega z igralcem Josephsonom, ki je nastala ob snemanju slavne Nostalgije. Takole avtorica zelo natančno opisuje svoje doživljanje umetnosti: »Sama ob nekaterih umetninah tako razpoloženje občutim čisto fizično. Visoko in globoko v prsnem košu nastane nedoločljiv pritisk, ki se čustveno izraža kot nekaj med vzhičenostjo in otožnostjo, v podstati pa je neizraženo zavedanje o vsem, kar ne bo moglo biti nikoli izpolnjeno. Zavedanje lastne nemoči. Vendar v tem ni nobene žalosti. Niti revolta. In sploh ne vdanosti.« Pisanje Helene Koder ni hladno in neprizadeto. Nikakor pa tudi ni čustveno obremenjeno in obremenjujoče. Ni je sram pisati o stvareh srca; na enem od redkih odkrito polemičnih mest v knjigi pove, da srce zanjo pač ni obče mesto. Sentiment ja, sentimentalnost ne. Njen odnos je čustven, a hkrati stvaren, kot je nekje zapisala o svojem odnosu do slovenščine. Eseji Helene Koder v knjigi Krošnja z neznanimi sadeži niso zaprta, stroga forma. Avtorica se ne ogiba zastranitvam, od teme se pogosto oddalji, razmišljanje jo odpelje drugam, naprej, a potem se spet vrne in nadaljuje, kjer se je oddaljila. Esejistično pohajanje z njo je zanimivo, pogosto presenetljivo, tudi duhovito. Bralec bo znal ceniti iskrenost in nevsiljivost njenega pisanja, ki nikoli ni ne pridigarsko in ne kategorično.
Piše Staša Grahek, bereta Jure Franko in Maja Moll. Helena Koder je svojo poklicno pot začela kot napovedovalka, voditeljica oddaj, nato se je uveljavila kot novinarka, scenaristka in režiserka dokumentarnih filmov. Bila je scenaristka skoraj petdesetih dokumentarcev, nekaj manj kot dvajset jih je tudi režirala. Večina jih je nastala v produkciji Televizije Slovenija. Snemala je z mnogimi režiserji, nazadnje z Miranom Zupaničem, s katerim sta leta 2001 posnela film o Edvardu Kocbeku: Pesnik v pogrezu zgodovine. Kot režiserka je leta 1997 posnela Magdalenice gospe Radojke Vrančič – v središče je postavila pomembno slovensko prevajalko Marcela Prousta Radojko Vrančič, film pa je poklon pisanju, prevajanju, prevajalki in njenemu pisatelju; nekaj let pozneje je režirala tudi film Obrazi iz Marijanišča; v njem so v pomembnem formativnem življenjskem obdobju bivali nekateri pomembni slovenski literati 20. stoletja: Menart, Zlobec, Zajc, Vuga in Kovačič. Čeprav je Helena Koder vešča pisanja, je Krošnja z neznanimi sadeži njen knjižni prvenec. V knjigi so na 250 straneh zbrani eseji, ki so nastajali v zadnjem desetletju in pol in ker so revijalne objave izmuzljive, je prav, da jih lahko prebiramo v knjigi. Enajst jih je, vsakega od njih vpelje fotografija, slika, naključna podoba, ki ni ilustracija, je vidni dražljaj, ki vabi k branju in premisleku. Vzgibi, ki so avtorico spodbudili k pisanju posameznega eseja, so zelo različni – Helena Koder svoj pisateljski postopek največkrat razkrije, opiše, reflektira in tudi komentira; bralca nepretenciozno seznanja s tem, kaj ji daje misliti, kaj ji zbuja dvome in tudi pri čem se morda čuti negotovo. Najbrž ni naključje, da se knjiga začenja z leta 2019 napisanim esejem Hvalnica pisanju. Začetek eseja je oseben, kot je osebna fotografija, ki ga napoveduje: z lično pisavo popisan zvezek. Avtorica nekje med morda pozabljenimi knjigami in papirji naleti na dnevniške zapise. Svoje lastne, ki so ji že zdavnaj ušli iz spomina. Spozna, da se ji je nekoč očitno zdelo pomembno, da jih napiše. Da piše o svojem življenju, svoji izkušnji. Kot se je to zdelo že mnogim. In že njena hvalnica pisanju postane hvalnica branju. Prav branje je za pisanje Helene Koder bistveno. Je nit, ki povezuje prav vse njene eseje. Helena Koder je neutrudna bralka, posebno mesto ima med knjigami poezija. V naslovnem eseju se ukvarja s poezijo Petra Kolška. Posebej se je je dotaknila pesem z verzom o Krošnji z neznanimi sadeži – pesnik tvega misel, kako otroci gledajo mrtve kot krošnjo z neznanimi sadeži. Avtorica se v Kolškovo poezijo poglablja, temeljito premisli posamezne verze, ki ji posebej zvenijo, toda njeno razmišljanje o pesništvu ni samo sebi namen, kot ni sama sebi namen poezija; zanima jo njena vez z življenjem, z njegovim minevanjem, tudi s smrtjo. S smrtjo pesnika, z bližino smrti nasploh. Ne beremo samo o poeziji, beremo o ljudeh, ki jo pišejo, berejo, beremo o ljudeh, ki so soočeni z življenjem in njegovim minevanjem. Ja, zelo pogosto in vedno znova z minevanjem. Tudi ko piše o umetnosti, Helena Koder piše o ljudeh. O umetnikih – tistih, ki jih pozna ali jih je poznala osebno, in tistih, ki jih pozna samo po ustvarjanju. Piše o ljudeh, ki so ji blizu, o tistih, ki so ji bili blizu, pa jih ni več. Njeni eseji so osebni, a ne za ceno intelektualne jasnosti in resnicoljubnosti. Značilen je morda esej Hoja z materinščino. Avtorica razmišlja o položaju slovenščine danes. Piše o slovenščini in kar piše, je spet nekakšna hvalnica jeziku, vendar pri tem ne pozabi povedati, da je naš odnos do tega jezika pogosto malomaren, če ne kar nemaren. Skrbi jo odnos mlajših, ki se z včasih neznosno lahkoto selijo v nekakšno angleščino. Svoje stališče podčrta z osebno izkušnjo – piše o materi, po rodu Čehinji, ki je svojo češčino sčasoma izgubila, in o očetu, koroškem Slovencu, ki je po plebiscitu Avstrijo zapustil in se preselil v Jugoslavijo. Avtorica osebne izkušnje ne vsiljuje, jo pa deli kot samoumeven del lastnega življenja; stvarno ugotovi – sami se bomo morali odločiti, kaj bomo s slovenščino, ki jo imamo in ki je zdaj in tukaj nihče ne ogroža. O avtoričini veri v smisel, pomen in moč umetnosti posebej razločno govori esej z naslovom Z nostalgijo o Nostalgiji, ki sega na področje filma, kjer je Helena Koder seveda doma. Imamo fotografijo ruskega režiserja Tarkovskega z igralcem Josephsonom, ki je nastala ob snemanju slavne Nostalgije. Takole avtorica zelo natančno opisuje svoje doživljanje umetnosti: »Sama ob nekaterih umetninah tako razpoloženje občutim čisto fizično. Visoko in globoko v prsnem košu nastane nedoločljiv pritisk, ki se čustveno izraža kot nekaj med vzhičenostjo in otožnostjo, v podstati pa je neizraženo zavedanje o vsem, kar ne bo moglo biti nikoli izpolnjeno. Zavedanje lastne nemoči. Vendar v tem ni nobene žalosti. Niti revolta. In sploh ne vdanosti.« Pisanje Helene Koder ni hladno in neprizadeto. Nikakor pa tudi ni čustveno obremenjeno in obremenjujoče. Ni je sram pisati o stvareh srca; na enem od redkih odkrito polemičnih mest v knjigi pove, da srce zanjo pač ni obče mesto. Sentiment ja, sentimentalnost ne. Njen odnos je čustven, a hkrati stvaren, kot je nekje zapisala o svojem odnosu do slovenščine. Eseji Helene Koder v knjigi Krošnja z neznanimi sadeži niso zaprta, stroga forma. Avtorica se ne ogiba zastranitvam, od teme se pogosto oddalji, razmišljanje jo odpelje drugam, naprej, a potem se spet vrne in nadaljuje, kjer se je oddaljila. Esejistično pohajanje z njo je zanimivo, pogosto presenetljivo, tudi duhovito. Bralec bo znal ceniti iskrenost in nevsiljivost njenega pisanja, ki nikoli ni ne pridigarsko in ne kategorično.
Piše Silvija Žnidar, bere Maja Moll. Antološka knjiga z zgovorno nenavadnim naslovom Pre_več je tako vizualno kot vsebinsko relevantna in intrigantna. Njen avtor je pesnik Dejan Koban, vendar je koncept avtorstva v tem delu precej bolj kompleksen in razvejan. Gre za delo, ki je odslikava večjega, še trajajočega projekta: v njem so zbrani verzi različnih slovenskih in nekaj hrvaških pesnikov in pesnic, tetoviranih na pesnikovo kožo, zapise pa spremljajo odlične črno-bele fotografije Nike Hölcl. O tem projektu, ki se je začel leta 2020. lahko beremo v uvodni besedi Nežke Struc: »Pesmi je do sedaj prispevalo 49 pesnic_kov, ki nas je sestavljavec antologije povabil k sodelovanju. Antologija ni samo kožna knjiga tatujev, ki jih je izdelala Lina Sabari, ampak je tudi večplastni avdiovizualni prostorski performans. Kot celota prikazuje odnose znotraj pesniške skupnosti in raziskuje povezave med besedami, telesi, objekti, subjekti, družbo in časom.« Seveda se kot literarna kritičarka tukaj znajdem pred »begajočo« nalogo: kako napisati recenzijo knjige, katere avtorstvo je tako razpršeno, kjer je telo knjiga (in nasprotno), kjer je delo še vedno v nastajanju, vključeno v proces nenehnega gibanja in performansa, in kjer je »krovni avtor« pripet na toliko drugih glasov? Kaj lahko povem, česar ni bilo zapisanega že v uvodu, ki pojasnjuje začetke in izpeljave tega »podviga«, in v s teorijo podkrepljeni spremni študiji Monike Vrečar? Nagovorim lahko predvsem celoten projekt kot svojstveno celostno, telesno-literarno umetnino, katere fiksni pomen se nenehno spodmika oziroma se dopolnjuje z vsakim novim verzom, vpisanim na kožo, z vsako pesnikovo interakcijo z drugimi, ki »berejo« njegovo kožo. Kot takega ga lahko razumemo kot živo, unikatno knjigo, ki je ne moremo posedovati in jo lahko v polnejši, intenzivnejši izkušnji doživljamo le v specifičnih, singularnih interakcijah. Natisnjeno verzijo Pre_več lahko v tem kontekstu razumemo kot prevod s telesne na papirno kožo, sekundarno, »trpnejšo« tekstualno delo, ki v knjižni formi dobi drugačno funkcijo oziroma namen: bralstvu približa, fiksira performativni pesniški akt, premošča razdaljo med živim, »utelešenim« udejanjanjem besede ter njenim branjem in interpretiranjem; beleži besede avtorjev, ki so zbrani v njem, dokumentira in omogoča vpogled v proces, ki bi nam sicer brez interakcije z njegovim nosilcem verjetno ostal neznan. Lahko bi rekli, da je telo samo po sebi nosilec pisave, da koža vpisuje sledi časa, govori o osebi, ki jo »nosi«. Foucault je celo zapisal: »Telo je vpisana površina dogodkov (ki jim jezik sledi in jih ideje razdirajo), mesto raztrganega Jaza (ki prevzame utvaro snovne enotnosti) in knjiga v nenehnem razpadanju«. Koban s poetičnimi tetovažami ozavešča in izostruje dogodkovnost, tekstualnost in fragmentarnost telesa, hkrati pa mu dodaja pesniško dimenzijo – telo ni zapisano le minevanju, zgodovini, psihofizičnemu stanju subjekta in tako dalje, ampak postane živ umetniški eksponat, postavlja se v linijo »body arta«, ki telo podreja umetniškemu izrazu, mu daje korporealnost, novo dimenzijo bivanja. Beseda dobesedno postane meso oziroma se z njim spoji. Pesnik seveda ob inskripciji tekstov doživlja bolečino, kar opomni na skorajda »trpljenjsko« dimenzijo nekaterih performativnih praks body arta, nekatere fotografije skorajda napeljujejo na religiozno-mučeniško ikonografijo, na žrtvovanje »višjemu cilju«. Lahko bi rekli, da se Koban na nek način posveča – sicer povsem sekularnemu – oznanjanju »evangelija« poezije. V intersubjektivnih menjavah in srečanjih pripomore k intervenciji poezije v vsakdanje življenje, svet, ki mu je vedno manj mar za liriko, opozarja nanjo, ga postavlja v relacijo z njo. Seveda iz vseh verzov, sopostavljenih ali prebranih skupaj oziroma zaporedoma, ne moremo izluščiti enotnega smisla, pomena. Gre za (vsaj v času nastanka) 49 različnih glasov, posejanih po površini kože, vsak se uglaša s svojo bolj ali manj udarno lirično sentenco, noemo. In to ima gotovo svoj čar. Razpršenost, heterogenost, večsmernost, kaotičnost vsebin, signifikacij prispeva k unikatnosti branja, zaznavanja zapisanega, Koban pa postane nosilec neštetih potencialov opomenjenja, liriziranja. Naš pogled lahko obstane na enem zapisu, nas zadene s svojim sporočilom, lahko pa se odločimo, da pademo v babilonski kaos prelivanja raznorodnih verzov – izkušnja je v vsakem primeru dinamična. Kot opažata avtorici spremnih zapisov, mestoma sicer prevladujejo misli, vezane na telesno, na površino – kot da so tisti, ki so pesniku (na njegovo željo in naročilo) pošiljali svoje verze, že anticipirali način njihove inskripcije. Znana umetnina umetnice Barbare Kruger pravi »Tvoje telo je bojno polje«. Nekaj takega sporoča tudi projekt Dejana Kobana, ki se zaveda, da je telo lahko subverziven medij, s katerim vstopamo v družbene diskurze. S poezijo različnih slovenskih ter hrvaških pesnikov in pesnic, ki večinoma ne pripadajo mainstreamovski liniji pisave, se zoperstavlja pozabljanju poezije, se upira rigidnim družbenim normam, zastopa drugačnost, vzpostavlja način dojemanja in so-ustvarjanja poezije, ki je v našem prostoru edinstven. Do določene mere razbija mit pesnika kot individuuma, ločenega od drugih, ter »vabi« k formiranju pesniške skupnosti, opozarja na skupnostno moč različnih glasov. Vsekakor se zaradi tega in še marsičesa splača vzeti v roke knjigo Pre_več. Prepriča že izpiljena oblikovna plat knjige, kaj šele verzi mnogih kvalitetnih avtorjev in avtoric, ki so v knjigi prevedeni tudi v angleščino, nemščino, italijanščino in hrvaščino.
Piše Silvija Žnidar, bere Maja Moll. Antološka knjiga z zgovorno nenavadnim naslovom Pre_več je tako vizualno kot vsebinsko relevantna in intrigantna. Njen avtor je pesnik Dejan Koban, vendar je koncept avtorstva v tem delu precej bolj kompleksen in razvejan. Gre za delo, ki je odslikava večjega, še trajajočega projekta: v njem so zbrani verzi različnih slovenskih in nekaj hrvaških pesnikov in pesnic, tetoviranih na pesnikovo kožo, zapise pa spremljajo odlične črno-bele fotografije Nike Hölcl. O tem projektu, ki se je začel leta 2020. lahko beremo v uvodni besedi Nežke Struc: »Pesmi je do sedaj prispevalo 49 pesnic_kov, ki nas je sestavljavec antologije povabil k sodelovanju. Antologija ni samo kožna knjiga tatujev, ki jih je izdelala Lina Sabari, ampak je tudi večplastni avdiovizualni prostorski performans. Kot celota prikazuje odnose znotraj pesniške skupnosti in raziskuje povezave med besedami, telesi, objekti, subjekti, družbo in časom.« Seveda se kot literarna kritičarka tukaj znajdem pred »begajočo« nalogo: kako napisati recenzijo knjige, katere avtorstvo je tako razpršeno, kjer je telo knjiga (in nasprotno), kjer je delo še vedno v nastajanju, vključeno v proces nenehnega gibanja in performansa, in kjer je »krovni avtor« pripet na toliko drugih glasov? Kaj lahko povem, česar ni bilo zapisanega že v uvodu, ki pojasnjuje začetke in izpeljave tega »podviga«, in v s teorijo podkrepljeni spremni študiji Monike Vrečar? Nagovorim lahko predvsem celoten projekt kot svojstveno celostno, telesno-literarno umetnino, katere fiksni pomen se nenehno spodmika oziroma se dopolnjuje z vsakim novim verzom, vpisanim na kožo, z vsako pesnikovo interakcijo z drugimi, ki »berejo« njegovo kožo. Kot takega ga lahko razumemo kot živo, unikatno knjigo, ki je ne moremo posedovati in jo lahko v polnejši, intenzivnejši izkušnji doživljamo le v specifičnih, singularnih interakcijah. Natisnjeno verzijo Pre_več lahko v tem kontekstu razumemo kot prevod s telesne na papirno kožo, sekundarno, »trpnejšo« tekstualno delo, ki v knjižni formi dobi drugačno funkcijo oziroma namen: bralstvu približa, fiksira performativni pesniški akt, premošča razdaljo med živim, »utelešenim« udejanjanjem besede ter njenim branjem in interpretiranjem; beleži besede avtorjev, ki so zbrani v njem, dokumentira in omogoča vpogled v proces, ki bi nam sicer brez interakcije z njegovim nosilcem verjetno ostal neznan. Lahko bi rekli, da je telo samo po sebi nosilec pisave, da koža vpisuje sledi časa, govori o osebi, ki jo »nosi«. Foucault je celo zapisal: »Telo je vpisana površina dogodkov (ki jim jezik sledi in jih ideje razdirajo), mesto raztrganega Jaza (ki prevzame utvaro snovne enotnosti) in knjiga v nenehnem razpadanju«. Koban s poetičnimi tetovažami ozavešča in izostruje dogodkovnost, tekstualnost in fragmentarnost telesa, hkrati pa mu dodaja pesniško dimenzijo – telo ni zapisano le minevanju, zgodovini, psihofizičnemu stanju subjekta in tako dalje, ampak postane živ umetniški eksponat, postavlja se v linijo »body arta«, ki telo podreja umetniškemu izrazu, mu daje korporealnost, novo dimenzijo bivanja. Beseda dobesedno postane meso oziroma se z njim spoji. Pesnik seveda ob inskripciji tekstov doživlja bolečino, kar opomni na skorajda »trpljenjsko« dimenzijo nekaterih performativnih praks body arta, nekatere fotografije skorajda napeljujejo na religiozno-mučeniško ikonografijo, na žrtvovanje »višjemu cilju«. Lahko bi rekli, da se Koban na nek način posveča – sicer povsem sekularnemu – oznanjanju »evangelija« poezije. V intersubjektivnih menjavah in srečanjih pripomore k intervenciji poezije v vsakdanje življenje, svet, ki mu je vedno manj mar za liriko, opozarja nanjo, ga postavlja v relacijo z njo. Seveda iz vseh verzov, sopostavljenih ali prebranih skupaj oziroma zaporedoma, ne moremo izluščiti enotnega smisla, pomena. Gre za (vsaj v času nastanka) 49 različnih glasov, posejanih po površini kože, vsak se uglaša s svojo bolj ali manj udarno lirično sentenco, noemo. In to ima gotovo svoj čar. Razpršenost, heterogenost, večsmernost, kaotičnost vsebin, signifikacij prispeva k unikatnosti branja, zaznavanja zapisanega, Koban pa postane nosilec neštetih potencialov opomenjenja, liriziranja. Naš pogled lahko obstane na enem zapisu, nas zadene s svojim sporočilom, lahko pa se odločimo, da pademo v babilonski kaos prelivanja raznorodnih verzov – izkušnja je v vsakem primeru dinamična. Kot opažata avtorici spremnih zapisov, mestoma sicer prevladujejo misli, vezane na telesno, na površino – kot da so tisti, ki so pesniku (na njegovo željo in naročilo) pošiljali svoje verze, že anticipirali način njihove inskripcije. Znana umetnina umetnice Barbare Kruger pravi »Tvoje telo je bojno polje«. Nekaj takega sporoča tudi projekt Dejana Kobana, ki se zaveda, da je telo lahko subverziven medij, s katerim vstopamo v družbene diskurze. S poezijo različnih slovenskih ter hrvaških pesnikov in pesnic, ki večinoma ne pripadajo mainstreamovski liniji pisave, se zoperstavlja pozabljanju poezije, se upira rigidnim družbenim normam, zastopa drugačnost, vzpostavlja način dojemanja in so-ustvarjanja poezije, ki je v našem prostoru edinstven. Do določene mere razbija mit pesnika kot individuuma, ločenega od drugih, ter »vabi« k formiranju pesniške skupnosti, opozarja na skupnostno moč različnih glasov. Vsekakor se zaradi tega in še marsičesa splača vzeti v roke knjigo Pre_več. Prepriča že izpiljena oblikovna plat knjige, kaj šele verzi mnogih kvalitetnih avtorjev in avtoric, ki so v knjigi prevedeni tudi v angleščino, nemščino, italijanščino in hrvaščino.
Premiera, 14. marec 2024 Radio Slovenija, informativne oddaje V Lutkovnem gledališču Ljubljana so sinoči uprizorili predstavo Mišek Julijan, ki jo je po motivih slikanice Joeja Todd-Stantona, režirala Asja Kahrimanović. O režijskem prvencu lutkovne umetnice, animatorke in igralke, dolgoletne članice te lutkovne ustanove, več Magda Tušar:
Premiera, 14. marec 2024 Radio Slovenija, informativne oddaje V Lutkovnem gledališču Ljubljana so sinoči uprizorili predstavo Mišek Julijan, ki jo je po motivih slikanice Joeja Todd-Stantona, režirala Asja Kahrimanović. O režijskem prvencu lutkovne umetnice, animatorke in igralke, dolgoletne članice te lutkovne ustanove, več Magda Tušar:
Piše Iztok Ilich, bere Jure Franko. Trst, edino večje severnojadransko pristaniško mesto, ki se mu je uspelo ubraniti pred nadvlado Benetk, je leta 1717 postal odprto pristanišče. V naslednjem stoletju je doživel izjemen gospodarski razcvet in postal drugo najpomembnejše mesto habsburške monarhije. Ne pa tudi univerzitetno središče, tako da se je kulturno in politično življenje v večnacionalni metropoli zrcalilo predvsem v delovanju društev. Ta so poleg trgovcev in ladjarjev ter industrialcev in pripadnikov drobne buržoazije povezovala tudi uradnike, učitelje in druge izobražence, kar je pisateljem in drugim umetnikom, ki so se za nekaj let ustavili v mestu, zagotavljalo prostor za razmah znanosti, umetnosti in kritične misli. Ta posebnost Trsta je pritegnila pozornost socialne in kulturne antropologinje Daše Ličen, da jo je s pomočjo historično-antropološkega razlagalnega aparata raziskala in predstavila v knjigi Meščanstvo v zalivu s podnaslovom Društveno življenje v habsburškem Trstu. Osvetlila je različne vidike tamkajšnje meščanske kulture v obdobju med revolucijo 1848 in začetkom prve svetovne vojne. Ponekod je med sledenjem virom segla tudi prek tega prostorskega in časovnega okvira, da je lahko s primerjavami celovito zajela poglavitne značilnosti narodno in kulturno raznolikega, naglo se razvijajočega meščanskega sloja v največjem jadranskem pristanišču. Članstvo v društvih je v drugi polovici 19. stoletja postajalo množično, v večini, kar je za avtorico zelo pomembno, pa je naraščal tudi delež in vpliv žensk. Med številnimi društvi se je posebej posvetila štirim: Minervi, Slavjanskemu društvu, Društvu ljubiteljev živali in Jadranskemu naravoslovnemu društvu. Minervi, nastali leta 1810, nekakšnemu parlamentu meščanov, kot jo imenuje, sledi na vijugasti poti nacionalizma – od posameznih namigov v poznem razsvetljenstvu do podreditve iredentizmu s čaščenjem mučeniškega mita svojega člana, neuspešnega atentatorja Oberdana. Minerva je združevala zbiralce mineralov in izkopanin, redkih rastlin in umetnin, imela je bogato knjižnico ter na začetku 19. stoletja brezplačno ambulanto za reveže in akvarij s človeško ribico. Izdajala je tudi svoje glasilo ter do danes ohranila intelektualni značaj in zanimanje za ukvarjanje z resnejšimi družbenimi vprašanji. Slavjansko društvo je bilo eno od mnogih, ki jih je po marčni revoluciji omogočil val liberalno-demokratičnih idej. Vanj so se včlanili številni tržaški Slovani, ne le Slovenci, ženske pa so smele sodelovati le pri društvenih zabavah in plesih. Prvi predsednik panslavizmu naklonjenega društva je bil pesnik Jovan Vesel Koseski, tajnik pa učitelj Ivan Macun. Oba, tako kot večino poznejših vidnih članov, so v Trst za nekaj let pripeljale službene dolžnosti. Ta čas, ugotavlja Daša Ličen, so gojili tesne stike s proslovanskimi intelektualci na Dunaju, v Celovcu, Ljubljani in drugod. Začetno izražanje zvestobe habsburški kroni je v glasilu Slavjanski rodoljub ter v društvenih razpravah po obdobju ilirizma nadomestilo širjenje ideje jugoslovanske vzajemnosti. K zamrtju društva je poleg odhajanja ključnih članov vplivalo tudi krnjenje svobode tiska v času Bachovega absolutizma. Leta 1865 ustanovljena Slavjanska čitalnica, opozarja avtorica, ni bila naslednica društva, »pač pa povsem novo poglavje v delovanju tržaških Slovanov, predvsem Slovencev«. Tretje obravnavano, leta 1852 ustanovljeno Društvo ljubiteljev živali je bilo eno zgodnejših in vplivnejših sorodnih združenj v Evropi. Vanj so se vključevali zlasti pripadniki višjih slojev tržaškega meščanstva pa tudi posamezniki iz drugih delov monarhije, na primer Ljubljančan Janez Bleiweis. Med ženskimi članicami je bila najvplivnejša Angležinja Isabel Burton, ki je z možem Richardom, diplomatom in raziskovalcem, devetnajst let preživela v Trstu. V društvu je vodila odbor za podeljevanje nagrad izvoščkom, kmetom in drugim, ki so »človeško in plemenito«, torej civilizirano ravnali s svojimi živalmi, ter hkrati odmevno skrbela za sramotenje in kaznovanje barbarskih surovežev zlasti med slovanskim okoliškim prebivalstvom. Borci za pravice živali v društvu so bili prepričani, osvetljuje avtorica tudi drugo plat, »da delajo dobro, ko ob zvokih petja kanarčkov in laježu počesanih psov iz zavetja svojih vil spodbujajo kmečko prebivalstvo k milosrčnosti do živali in splošnemu družbenemu napredku«. Daša Ličen svojo zanimivo primerjalno analizo delovanja tržaških društev v »dolgem 19. stoletju« sklepa z Jadranskim naravoslovnim društvom, ki je po ustanovitvi leta 1874 delovalo še 40 let. Trst kot vozlišče kopenskih in pomorskih poti je bil ugodno okolje tudi za pretok znanstvenih informacij, še posebno po odprtju zoološke raziskovalne postaje, kjer je opravljal poskuse tudi mladi Sigmund Freud. Avtorica dodaja, da v delovanju društva ni bilo opaznih nacionalnih in drugih političnih tendenc, saj so raziskovalci z vseh strani sodelovali predvsem kot »državljani« republike znanosti. Med njimi na koncu predstavlja še sodelavca društva Karla Deschmanna, ki so ga, kot pravi, slovenski nacionalisti po prestopu v nemški tabor izbrisali z zemljevida pomembnih naravoslovcev na Kranjskem.
Piše Iztok Ilich, bere Jure Franko. Trst, edino večje severnojadransko pristaniško mesto, ki se mu je uspelo ubraniti pred nadvlado Benetk, je leta 1717 postal odprto pristanišče. V naslednjem stoletju je doživel izjemen gospodarski razcvet in postal drugo najpomembnejše mesto habsburške monarhije. Ne pa tudi univerzitetno središče, tako da se je kulturno in politično življenje v večnacionalni metropoli zrcalilo predvsem v delovanju društev. Ta so poleg trgovcev in ladjarjev ter industrialcev in pripadnikov drobne buržoazije povezovala tudi uradnike, učitelje in druge izobražence, kar je pisateljem in drugim umetnikom, ki so se za nekaj let ustavili v mestu, zagotavljalo prostor za razmah znanosti, umetnosti in kritične misli. Ta posebnost Trsta je pritegnila pozornost socialne in kulturne antropologinje Daše Ličen, da jo je s pomočjo historično-antropološkega razlagalnega aparata raziskala in predstavila v knjigi Meščanstvo v zalivu s podnaslovom Društveno življenje v habsburškem Trstu. Osvetlila je različne vidike tamkajšnje meščanske kulture v obdobju med revolucijo 1848 in začetkom prve svetovne vojne. Ponekod je med sledenjem virom segla tudi prek tega prostorskega in časovnega okvira, da je lahko s primerjavami celovito zajela poglavitne značilnosti narodno in kulturno raznolikega, naglo se razvijajočega meščanskega sloja v največjem jadranskem pristanišču. Članstvo v društvih je v drugi polovici 19. stoletja postajalo množično, v večini, kar je za avtorico zelo pomembno, pa je naraščal tudi delež in vpliv žensk. Med številnimi društvi se je posebej posvetila štirim: Minervi, Slavjanskemu društvu, Društvu ljubiteljev živali in Jadranskemu naravoslovnemu društvu. Minervi, nastali leta 1810, nekakšnemu parlamentu meščanov, kot jo imenuje, sledi na vijugasti poti nacionalizma – od posameznih namigov v poznem razsvetljenstvu do podreditve iredentizmu s čaščenjem mučeniškega mita svojega člana, neuspešnega atentatorja Oberdana. Minerva je združevala zbiralce mineralov in izkopanin, redkih rastlin in umetnin, imela je bogato knjižnico ter na začetku 19. stoletja brezplačno ambulanto za reveže in akvarij s človeško ribico. Izdajala je tudi svoje glasilo ter do danes ohranila intelektualni značaj in zanimanje za ukvarjanje z resnejšimi družbenimi vprašanji. Slavjansko društvo je bilo eno od mnogih, ki jih je po marčni revoluciji omogočil val liberalno-demokratičnih idej. Vanj so se včlanili številni tržaški Slovani, ne le Slovenci, ženske pa so smele sodelovati le pri društvenih zabavah in plesih. Prvi predsednik panslavizmu naklonjenega društva je bil pesnik Jovan Vesel Koseski, tajnik pa učitelj Ivan Macun. Oba, tako kot večino poznejših vidnih članov, so v Trst za nekaj let pripeljale službene dolžnosti. Ta čas, ugotavlja Daša Ličen, so gojili tesne stike s proslovanskimi intelektualci na Dunaju, v Celovcu, Ljubljani in drugod. Začetno izražanje zvestobe habsburški kroni je v glasilu Slavjanski rodoljub ter v društvenih razpravah po obdobju ilirizma nadomestilo širjenje ideje jugoslovanske vzajemnosti. K zamrtju društva je poleg odhajanja ključnih članov vplivalo tudi krnjenje svobode tiska v času Bachovega absolutizma. Leta 1865 ustanovljena Slavjanska čitalnica, opozarja avtorica, ni bila naslednica društva, »pač pa povsem novo poglavje v delovanju tržaških Slovanov, predvsem Slovencev«. Tretje obravnavano, leta 1852 ustanovljeno Društvo ljubiteljev živali je bilo eno zgodnejših in vplivnejših sorodnih združenj v Evropi. Vanj so se vključevali zlasti pripadniki višjih slojev tržaškega meščanstva pa tudi posamezniki iz drugih delov monarhije, na primer Ljubljančan Janez Bleiweis. Med ženskimi članicami je bila najvplivnejša Angležinja Isabel Burton, ki je z možem Richardom, diplomatom in raziskovalcem, devetnajst let preživela v Trstu. V društvu je vodila odbor za podeljevanje nagrad izvoščkom, kmetom in drugim, ki so »človeško in plemenito«, torej civilizirano ravnali s svojimi živalmi, ter hkrati odmevno skrbela za sramotenje in kaznovanje barbarskih surovežev zlasti med slovanskim okoliškim prebivalstvom. Borci za pravice živali v društvu so bili prepričani, osvetljuje avtorica tudi drugo plat, »da delajo dobro, ko ob zvokih petja kanarčkov in laježu počesanih psov iz zavetja svojih vil spodbujajo kmečko prebivalstvo k milosrčnosti do živali in splošnemu družbenemu napredku«. Daša Ličen svojo zanimivo primerjalno analizo delovanja tržaških društev v »dolgem 19. stoletju« sklepa z Jadranskim naravoslovnim društvom, ki je po ustanovitvi leta 1874 delovalo še 40 let. Trst kot vozlišče kopenskih in pomorskih poti je bil ugodno okolje tudi za pretok znanstvenih informacij, še posebno po odprtju zoološke raziskovalne postaje, kjer je opravljal poskuse tudi mladi Sigmund Freud. Avtorica dodaja, da v delovanju društva ni bilo opaznih nacionalnih in drugih političnih tendenc, saj so raziskovalci z vseh strani sodelovali predvsem kot »državljani« republike znanosti. Med njimi na koncu predstavlja še sodelavca društva Karla Deschmanna, ki so ga, kot pravi, slovenski nacionalisti po prestopu v nemški tabor izbrisali z zemljevida pomembnih naravoslovcev na Kranjskem.
Piše Aljaž Krivec, bere Igor Velše. Po odlično sprejetih pesniških knjigah Ljubav reče greva in To telo, pokončno, se je pesnica, esejistka, skladateljica in lezbična aktivistka Nina Dragičević, odločila za nekoliko drugačen pristop. Če je bilo prvi knjigi mogoče označiti za pesnitvi, imamo v zbirki z naslovom Ampak, kdo? opraviti z naborom nenaslovljenih pesmi manjšega števila verzov, ki jih vsake toliko prekinejo pesmi izbrisovanja. Gre za varianto najdene poezije, v kateri pesnica za predlogo vzame neko ne nujno umetniško besedilo in v njem zatemni nekatere besede, tako da iz tistih, ki so ostale, nastane nova pesem. Nina Dragičević je uporabila publicistiko, pogosto iz medijev konservativne provenience, in tako, ki se tako ali drugače posveča LGBTQA+ vprašanjem, ter rokopise neznanega izvora, ki nudijo intimnejši vidik jedrne zgodbe pesniške zbirke. Zbirka Ampak, kdo? je umeščena v okolje nekakšne malomestne skupnosti. Skozi drobce spremljamo pripoved o gospodu Staniču, geju v klozetu, ki ljubimka s sinom sosede, gospe Jerman. Če sta gospod Stanič in gospa Jerman dve plati istega kovanca klišejskega malomeščanstva in temu primernih predsodkov, ki njega spravljajo v stisko zaradi spolnega odklona od družbenih pričakovanj, njej pa narekujejo bolj ali manj značilno obnašanje nadležne sosede, pa je Jerman odvisen od materinih puritanskih pogledov, katerih se ne more osvoboditi. Po smrti matere se tako Stanič kot Jerman lahko avtirata, saj, če citiram zadnje verze knjige: »skupnost sklene: pomembno je biti mati«. Zbirka tako prinaša nekatere redkejše vsebinske in oblikovne elemente. Najprej je tu osredotočenost na zgodbo, ki je bralstvu podana skozi mikroenote, ki le beležijo zgostitve dogodkov in doživljanja nastopajočih. Zdi se, da so prazni prostori med pesmimi mesta, kjer se odvija tisto, kar denimo Stanič skriva pred svetom in česar nemara niti sam ne razume. Ta plat, ki jo je mogoče razumeti kot intimno, je po drugi strani delno zajeta v drugem inovativnem elementu zbirke, pesmih izbrisovanja, sicer v našem prostoru zelo redkega pristopa. Te, v zanimivem kontrastu s, pogojno rečeno, klasičnimi pesmimi, neke vsebine skrivajo pod črnino. In kot narekuje že sama narava pristopa: tudi tu ostajajo vsebine neizrečene. Čeprav je Stanič žrtev heteronormativne okolice, je nemalo kritične osti naperjene tudi proti njemu samemu. Pristop, ki je v LGBT literaturi sicer večkrat rabljen, a se pri recepciji občasno še vedno izkazuje za kamen spotike, na eleganten način omogoča niansiranje homofobije oz. avtohomofobije, zvezane s strahom, avtodepolitizacijo in bolj ali manj nečimrnim kolebanjem med stremljenjem po normativnosti in dejanskim polnokrvnim izrazom samega sebe. Slednje omogoči šele smrt Jermanove matere s priimkom in značajem cankarjanske figure, s čimer je razkrita sila njenega matriarhalnega nadzora, ki pa ji hkrati podeljuje vlogo izključno matere. Na jezikovni ravni velja opozoriti še na naslovno vprašanje zbirke Nine Dragičević Ampak, kdo?, sintagmo, ki odpira številne možne interpretacije. Gre morda za vprašanje, kdo, z imenom in priimkom, je odgovoren za družbo, kakršno jo imamo, in za stiske posameznic in posameznikov? Ali nemara za razmislek nastopajočih o njihovih lastnih identitetah, ki zaradi togih moralnih pravil ostajajo potlačene? Morda pa gre za prestopanje med poljema knjige in sveta zunaj nje ter s tem za vprašanje, kdo so nastopajoče osebe v realnem življenju? Izrazito k naraciji usmerjena poezija zahteva pogon, ki zgodbo pripelje od začetka do konca. In tu nekatere med pesmimi zdrsijo med prsti, saj se zdi njihova vloga predvsem gradnja celote zbirke. To je pogosteje opaziti pri najkrajših pesmih, ki ne ustvarijo zadostne napetosti, v čemer je opazno tudi kompromitiranje ene najmočnejših razsežnosti pesničinega izraza v prejšnjih zbirkah. Drugi pomislek pa velja eni od razsežnosti vsebinske plati. Če je po eni strani Staničeva avtohomofobija nekoliko nepričakovana, je to težje reči za dogajalni prostor. Nekakšno malomestno okolje, kliše t. i. zaplankanosti, skratka palanka, kot v spremni besedi po teoriji Radomirja Konstantinovića trdi Nataša Velikonja, se zdi pretirano pričakovana izbira, ki ob tem podvaja nekatera jedrna sporočila zbirke. Vpeljava drugega okolja in relativizacija naših predstav o njem ali pa prevetritev prepričanj o že izbranem okolju bi zbirki dodala nekaj ambivalence. Če zbirki Nine Dragičević Ampak, kdo? v nekaterih pogledih manjka nekaj napetosti, pa gre še vedno za delo, ki na naraven in gladek način tke po eni strani družbeno in po drugi strani intimno tematiko ter prepleta radikalno različne pristope k poeziji, ki usklajeno zaživijo kot skupna celota.
Piše Aljaž Krivec, bere Igor Velše. Po odlično sprejetih pesniških knjigah Ljubav reče greva in To telo, pokončno, se je pesnica, esejistka, skladateljica in lezbična aktivistka Nina Dragičević, odločila za nekoliko drugačen pristop. Če je bilo prvi knjigi mogoče označiti za pesnitvi, imamo v zbirki z naslovom Ampak, kdo? opraviti z naborom nenaslovljenih pesmi manjšega števila verzov, ki jih vsake toliko prekinejo pesmi izbrisovanja. Gre za varianto najdene poezije, v kateri pesnica za predlogo vzame neko ne nujno umetniško besedilo in v njem zatemni nekatere besede, tako da iz tistih, ki so ostale, nastane nova pesem. Nina Dragičević je uporabila publicistiko, pogosto iz medijev konservativne provenience, in tako, ki se tako ali drugače posveča LGBTQA+ vprašanjem, ter rokopise neznanega izvora, ki nudijo intimnejši vidik jedrne zgodbe pesniške zbirke. Zbirka Ampak, kdo? je umeščena v okolje nekakšne malomestne skupnosti. Skozi drobce spremljamo pripoved o gospodu Staniču, geju v klozetu, ki ljubimka s sinom sosede, gospe Jerman. Če sta gospod Stanič in gospa Jerman dve plati istega kovanca klišejskega malomeščanstva in temu primernih predsodkov, ki njega spravljajo v stisko zaradi spolnega odklona od družbenih pričakovanj, njej pa narekujejo bolj ali manj značilno obnašanje nadležne sosede, pa je Jerman odvisen od materinih puritanskih pogledov, katerih se ne more osvoboditi. Po smrti matere se tako Stanič kot Jerman lahko avtirata, saj, če citiram zadnje verze knjige: »skupnost sklene: pomembno je biti mati«. Zbirka tako prinaša nekatere redkejše vsebinske in oblikovne elemente. Najprej je tu osredotočenost na zgodbo, ki je bralstvu podana skozi mikroenote, ki le beležijo zgostitve dogodkov in doživljanja nastopajočih. Zdi se, da so prazni prostori med pesmimi mesta, kjer se odvija tisto, kar denimo Stanič skriva pred svetom in česar nemara niti sam ne razume. Ta plat, ki jo je mogoče razumeti kot intimno, je po drugi strani delno zajeta v drugem inovativnem elementu zbirke, pesmih izbrisovanja, sicer v našem prostoru zelo redkega pristopa. Te, v zanimivem kontrastu s, pogojno rečeno, klasičnimi pesmimi, neke vsebine skrivajo pod črnino. In kot narekuje že sama narava pristopa: tudi tu ostajajo vsebine neizrečene. Čeprav je Stanič žrtev heteronormativne okolice, je nemalo kritične osti naperjene tudi proti njemu samemu. Pristop, ki je v LGBT literaturi sicer večkrat rabljen, a se pri recepciji občasno še vedno izkazuje za kamen spotike, na eleganten način omogoča niansiranje homofobije oz. avtohomofobije, zvezane s strahom, avtodepolitizacijo in bolj ali manj nečimrnim kolebanjem med stremljenjem po normativnosti in dejanskim polnokrvnim izrazom samega sebe. Slednje omogoči šele smrt Jermanove matere s priimkom in značajem cankarjanske figure, s čimer je razkrita sila njenega matriarhalnega nadzora, ki pa ji hkrati podeljuje vlogo izključno matere. Na jezikovni ravni velja opozoriti še na naslovno vprašanje zbirke Nine Dragičević Ampak, kdo?, sintagmo, ki odpira številne možne interpretacije. Gre morda za vprašanje, kdo, z imenom in priimkom, je odgovoren za družbo, kakršno jo imamo, in za stiske posameznic in posameznikov? Ali nemara za razmislek nastopajočih o njihovih lastnih identitetah, ki zaradi togih moralnih pravil ostajajo potlačene? Morda pa gre za prestopanje med poljema knjige in sveta zunaj nje ter s tem za vprašanje, kdo so nastopajoče osebe v realnem življenju? Izrazito k naraciji usmerjena poezija zahteva pogon, ki zgodbo pripelje od začetka do konca. In tu nekatere med pesmimi zdrsijo med prsti, saj se zdi njihova vloga predvsem gradnja celote zbirke. To je pogosteje opaziti pri najkrajših pesmih, ki ne ustvarijo zadostne napetosti, v čemer je opazno tudi kompromitiranje ene najmočnejših razsežnosti pesničinega izraza v prejšnjih zbirkah. Drugi pomislek pa velja eni od razsežnosti vsebinske plati. Če je po eni strani Staničeva avtohomofobija nekoliko nepričakovana, je to težje reči za dogajalni prostor. Nekakšno malomestno okolje, kliše t. i. zaplankanosti, skratka palanka, kot v spremni besedi po teoriji Radomirja Konstantinovića trdi Nataša Velikonja, se zdi pretirano pričakovana izbira, ki ob tem podvaja nekatera jedrna sporočila zbirke. Vpeljava drugega okolja in relativizacija naših predstav o njem ali pa prevetritev prepričanj o že izbranem okolju bi zbirki dodala nekaj ambivalence. Če zbirki Nine Dragičević Ampak, kdo? v nekaterih pogledih manjka nekaj napetosti, pa gre še vedno za delo, ki na naraven in gladek način tke po eni strani družbeno in po drugi strani intimno tematiko ter prepleta radikalno različne pristope k poeziji, ki usklajeno zaživijo kot skupna celota.
Piše Jera Krečič, bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko. Po romanu Me punčke iz leta 1990 in mladinski detektivki Nenavadni primer navadne muhe s slabo karmo iz leta 2019 je publicistka, scenaristka, predavateljica in pisateljica Mateja Mahnič lani izdala zbirko kratke proze Pišem. Življenje rišem. V uvodni besedi odgovarja na vprašanje, ki razkriva glavno temo: zakaj pisati o smrti. Uvod vzpostavlja osnovno sproščeno in optimistično razpoloženje zbirke ter razkriva ozadje avtoričinih premislekov o temi, ki jih vsaka zgodba v nadaljevanju po svoje podpira. Devetindvajsetih zgodb različnih dolžin – zelo kratkih in malo daljših – je razdeljenih v dvanajst razdelkov. Vsi junaki in junakinje zbirke pripadajo eni ali drugi generaciji: upokojenski, kjer življenje teče počasneje, a z otipljivejšim zavedanjem minljivosti, ali pa gre za mlade ljudi, večinoma ženske, ki so tako in drugače soočene s smrtjo bližnjih oseb ali odnosov z njimi. Zgodbe Mateje Mahnič o smrti so pravzaprav zgodbe o umrljivosti in živosti odnosov. Prva, z naslovom Harfa, se začne na zadnji dan starega leta in predstavlja simboličen začetek – začetek živeti drugače, polneje, živahneje, predvsem pa živeti z ljudmi, ki so del našega vsakdana in jih lahko jemljemo za (pre)samoumevne. Da k življenju kliče skrb za drugega, bližnjega, nagovarjajo vse zgodbe, nekatere pa v ospredje postavljajo odnos do živali in opazujejo človekovo povezanost z njimi. Posebej zanimiva je zgodba z naslovom Druga življenja, v kateri se pripovedovalec rak, v prejšnjem življenju brezbrižni kapitalist, ki je v to isto reko, v kateri danes prebiva kot rak, spustil ogromno količino pesticidov, spremeni v rakovico. Tudi druge podobno aktivistično naravnane pripovedi opozarjajo na človekovo močno vključenost v življenjski cikel vsega sveta. Z nadnaravnimi elementi in človekovim nagonom po krvnem maščevanju pa se zgodbe obračajo v na trenutke izpraznjene zaključke, ki svet shematično rišejo v igralno ploščo univerzalnih pravil dobrega in zla. Pisanje Mateje Mahnič odlikuje dobra karakterizacija junakov in junakinj ter slog, ki z raznolikostjo v vsaki zgodbi dovolj pritegne bralca, da se, čeprav za kratek čas, potopi v vedno drug (in tudi drugačen) svet. Obilica detajlov, zaradi katerih je pripoved živa, obvladovanje jezika ter različni registri in slogi pripovedovanja precej uspešno ohranjajo tempo sicer zelo obsežne zbirke. In čeprav knjigo lahko začnemo brati kjerkoli, filmsko dogajanje v kratki zgodbi Pica, pica pomeni vrhunec prve polovice kratkoprozne zbirke Pišem. Življenje rišem. Druga polovica obrne težišče pripovedovanja še bolj v notranjost. V sobivanju obeh generacij in različnih ljudi se smrt odkriva spet drugače – mitološko, presežno, duhovno in zgodovinsko. Tako so junak in žalujoči romski par, ki ga sreča na pokopališču, zaradi neupoštevanja obrednih zakonitosti kaznovani, v politično sodobnost in različno dojemanje polpretekle zgodovine nas popelje zgodba V imenu rdeče zvezde, med življenjem in smrtjo pluje upokojenec Polde v zgodbi Med šahom in matom. Zgodbo o Oranžni, umirajoči rakavi bolnici, pa pripoveduje Bog: "V predelu, kjer razsajajo maligne celice, je popoln mir. Kaj dogaja? Nič dogaja. Samo en ptič leti nad njo, s pegicami po trebuščku, drozg! Drozg??! Zanj je, petnajstletnica, nabirala črve in preživel je. Opazuje ptičje pero, ki se vrtinči dol in pristane v njeni dlani. Pomisli, kako bi bilo leteti z njim. In že leti. Usmerjam jo nad kamnitimi cvetovi ovčjih staj. Nad starodavnim prestolom na vrhu Hlama. Nad pobočji žajblja in materine dušice. Čez plažo, kjer se nasmehne golim jajcem tipa, ki si domišlja, da je Brad Pitt. »Drugič, ljubček, drugič.« Je že nad morjem. Leti v jati s ponirki, čez gliser s turisti, in ko ji najlepši ponirek vrže veliko ribo v dar, je ne ujame, škoda; leti naprej; nad prehodom med Prvič in Krkom je svetloba zahoda vse bolj oranžna, vse bolj oranžna …" Zbirko Pišem. Življenje rišem. zaključuje neposredna pripoved o življenju Martine K., rojene natanko sto let od dneva izida Levstikovega Martina Krpana, večne borke in iskalke, ki na koncu, po vseh težkih preizkušnjah in smrtih, preprosto gre – gre na pot, naprej, v pristno in lépo življenje, ki ga je znal živeti tudi njen soimenjak. Zbirka kratkih zgodb Mateje Mahnič Pišem. Življenje rišem. nas opozarja, da je smrt – tako kot ljudje in živali, s katerimi živimo, in kot družina, iz katere izhajamo in v katero se na vse mogoče načine vedno vračamo – sestavni del nas. In nas opogumlja k sprejemanju – sebe in drugega in s tem vsega, kar kliče v življenje.
Piše Jera Krečič, bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko. Po romanu Me punčke iz leta 1990 in mladinski detektivki Nenavadni primer navadne muhe s slabo karmo iz leta 2019 je publicistka, scenaristka, predavateljica in pisateljica Mateja Mahnič lani izdala zbirko kratke proze Pišem. Življenje rišem. V uvodni besedi odgovarja na vprašanje, ki razkriva glavno temo: zakaj pisati o smrti. Uvod vzpostavlja osnovno sproščeno in optimistično razpoloženje zbirke ter razkriva ozadje avtoričinih premislekov o temi, ki jih vsaka zgodba v nadaljevanju po svoje podpira. Devetindvajsetih zgodb različnih dolžin – zelo kratkih in malo daljših – je razdeljenih v dvanajst razdelkov. Vsi junaki in junakinje zbirke pripadajo eni ali drugi generaciji: upokojenski, kjer življenje teče počasneje, a z otipljivejšim zavedanjem minljivosti, ali pa gre za mlade ljudi, večinoma ženske, ki so tako in drugače soočene s smrtjo bližnjih oseb ali odnosov z njimi. Zgodbe Mateje Mahnič o smrti so pravzaprav zgodbe o umrljivosti in živosti odnosov. Prva, z naslovom Harfa, se začne na zadnji dan starega leta in predstavlja simboličen začetek – začetek živeti drugače, polneje, živahneje, predvsem pa živeti z ljudmi, ki so del našega vsakdana in jih lahko jemljemo za (pre)samoumevne. Da k življenju kliče skrb za drugega, bližnjega, nagovarjajo vse zgodbe, nekatere pa v ospredje postavljajo odnos do živali in opazujejo človekovo povezanost z njimi. Posebej zanimiva je zgodba z naslovom Druga življenja, v kateri se pripovedovalec rak, v prejšnjem življenju brezbrižni kapitalist, ki je v to isto reko, v kateri danes prebiva kot rak, spustil ogromno količino pesticidov, spremeni v rakovico. Tudi druge podobno aktivistično naravnane pripovedi opozarjajo na človekovo močno vključenost v življenjski cikel vsega sveta. Z nadnaravnimi elementi in človekovim nagonom po krvnem maščevanju pa se zgodbe obračajo v na trenutke izpraznjene zaključke, ki svet shematično rišejo v igralno ploščo univerzalnih pravil dobrega in zla. Pisanje Mateje Mahnič odlikuje dobra karakterizacija junakov in junakinj ter slog, ki z raznolikostjo v vsaki zgodbi dovolj pritegne bralca, da se, čeprav za kratek čas, potopi v vedno drug (in tudi drugačen) svet. Obilica detajlov, zaradi katerih je pripoved živa, obvladovanje jezika ter različni registri in slogi pripovedovanja precej uspešno ohranjajo tempo sicer zelo obsežne zbirke. In čeprav knjigo lahko začnemo brati kjerkoli, filmsko dogajanje v kratki zgodbi Pica, pica pomeni vrhunec prve polovice kratkoprozne zbirke Pišem. Življenje rišem. Druga polovica obrne težišče pripovedovanja še bolj v notranjost. V sobivanju obeh generacij in različnih ljudi se smrt odkriva spet drugače – mitološko, presežno, duhovno in zgodovinsko. Tako so junak in žalujoči romski par, ki ga sreča na pokopališču, zaradi neupoštevanja obrednih zakonitosti kaznovani, v politično sodobnost in različno dojemanje polpretekle zgodovine nas popelje zgodba V imenu rdeče zvezde, med življenjem in smrtjo pluje upokojenec Polde v zgodbi Med šahom in matom. Zgodbo o Oranžni, umirajoči rakavi bolnici, pa pripoveduje Bog: "V predelu, kjer razsajajo maligne celice, je popoln mir. Kaj dogaja? Nič dogaja. Samo en ptič leti nad njo, s pegicami po trebuščku, drozg! Drozg??! Zanj je, petnajstletnica, nabirala črve in preživel je. Opazuje ptičje pero, ki se vrtinči dol in pristane v njeni dlani. Pomisli, kako bi bilo leteti z njim. In že leti. Usmerjam jo nad kamnitimi cvetovi ovčjih staj. Nad starodavnim prestolom na vrhu Hlama. Nad pobočji žajblja in materine dušice. Čez plažo, kjer se nasmehne golim jajcem tipa, ki si domišlja, da je Brad Pitt. »Drugič, ljubček, drugič.« Je že nad morjem. Leti v jati s ponirki, čez gliser s turisti, in ko ji najlepši ponirek vrže veliko ribo v dar, je ne ujame, škoda; leti naprej; nad prehodom med Prvič in Krkom je svetloba zahoda vse bolj oranžna, vse bolj oranžna …" Zbirko Pišem. Življenje rišem. zaključuje neposredna pripoved o življenju Martine K., rojene natanko sto let od dneva izida Levstikovega Martina Krpana, večne borke in iskalke, ki na koncu, po vseh težkih preizkušnjah in smrtih, preprosto gre – gre na pot, naprej, v pristno in lépo življenje, ki ga je znal živeti tudi njen soimenjak. Zbirka kratkih zgodb Mateje Mahnič Pišem. Življenje rišem. nas opozarja, da je smrt – tako kot ljudje in živali, s katerimi živimo, in kot družina, iz katere izhajamo in v katero se na vse mogoče načine vedno vračamo – sestavni del nas. In nas opogumlja k sprejemanju – sebe in drugega in s tem vsega, kar kliče v življenje.
premiera: 7. marec 2024 Radio Slovenija, informativne oddaje: 8. marec Na Odru pod zvezdami Lutkovnega gledališča Ljubljana so včeraj premierno uprizorili lutkovno predstavo z naslovom V dobrih rokah, za katero je besedilo napisala Jera Ivanc, režiral pa jo je Jakub Maksymov. V dramsko - lutkovni, glasbeni in plesni pripovedi z ročnimi lutkami, je mednarodna zasedba z dogodivščinami majhne deklice, združila izkušnje časov treh generacij.
premiera: 7. marec 2024 Radio Slovenija, informativne oddaje: 8. marec Na Odru pod zvezdami Lutkovnega gledališča Ljubljana so včeraj premierno uprizorili lutkovno predstavo z naslovom V dobrih rokah, za katero je besedilo napisala Jera Ivanc, režiral pa jo je Jakub Maksymov. V dramsko - lutkovni, glasbeni in plesni pripovedi z ročnimi lutkami, je mednarodna zasedba z dogodivščinami majhne deklice, združila izkušnje časov treh generacij.
Pred nekaj leti smo si lahko v slovenskih kinih ogledali dokumentarni film Krt čilske režiserke Maite Alberti, v katerem prek nenavadne, na videz detektivske zgodbe v domu za starejše naslika portret starosti, ki jo v omenjenem domu zaznamuje osamljenost. Režiserka tudi v najnovejšem filmu z naslovom Neskončni spomin raziskuje enega izmed vidikov starosti – nehoteno, prezgodnjo izgubo spomina, ki je posledica Alzheimerjeve bolezni. Film si je ogledala Petra Meterc.
Pred nekaj leti smo si lahko v slovenskih kinih ogledali dokumentarni film Krt čilske režiserke Maite Alberti, v katerem prek nenavadne, na videz detektivske zgodbe v domu za starejše naslika portret starosti, ki jo v omenjenem domu zaznamuje osamljenost. Režiserka tudi v najnovejšem filmu z naslovom Neskončni spomin raziskuje enega izmed vidikov starosti – nehoteno, prezgodnjo izgubo spomina, ki je posledica Alzheimerjeve bolezni. Film si je ogledala Petra Meterc.
V biografskem filmu Ingeborg Bachmann: potovanje v puščavo slavno avstrijsko pisateljico igra luxemburška igralka Vicky Krieps, ki smo jo nazadnje gledali kot avstroogrsko cesarico Elizabeto v filmu Korzet. Scenaristka in režiserka Margarethe von Trotta, ena vodilnih feminističnih filmark, je pri svojem novem filmu, ki opisuje izsek življenja Ingeborg Bachmann, izhajala iz njenih avtobiografskih besedil. Von Trotta v ospredje tudi sicer rada postavlja močne, lahko bi rekli izjemne ženske, resnične zgodovinske osebnosti, predvsem take, ki pišejo – spomnimo se njenega filma o filozofinji in politični teoretičarki s preprostim naslovom Hannah Arendt. O novem filmu ustvarjalke, ki je pred dvema letoma prejela častno nagrado Evropske filmske akademije za življenjsko delo, razmišlja Gaja Pöschl. Bere Maja Moll.
V biografskem filmu Ingeborg Bachmann: potovanje v puščavo slavno avstrijsko pisateljico igra luxemburška igralka Vicky Krieps, ki smo jo nazadnje gledali kot avstroogrsko cesarico Elizabeto v filmu Korzet. Scenaristka in režiserka Margarethe von Trotta, ena vodilnih feminističnih filmark, je pri svojem novem filmu, ki opisuje izsek življenja Ingeborg Bachmann, izhajala iz njenih avtobiografskih besedil. Von Trotta v ospredje tudi sicer rada postavlja močne, lahko bi rekli izjemne ženske, resnične zgodovinske osebnosti, predvsem take, ki pišejo – spomnimo se njenega filma o filozofinji in politični teoretičarki s preprostim naslovom Hannah Arendt. O novem filmu ustvarjalke, ki je pred dvema letoma prejela častno nagrado Evropske filmske akademije za življenjsko delo, razmišlja Gaja Pöschl. Bere Maja Moll.
V Gledališču Koper smo si ogledali predstavo Sirote britanskega dramatika irskega porekla Dennisa Kellya. Režirala jo je Renata Vidič. Dogajanje Sirot traja eno noč. Zakonca Helen in Dannyja, ki sta ravno sedla k večerji, ki naj bi bila romantična in v dvoje, saj je njun 5-letni sin v varstvu pri babici, zmoti prihod Heleninega brata Liama, katerega oblačila so okrvavljena, on sam pa v temu primernem psihološkem stanju. Ali pa se vsaj zdi, da je popolnoma živčno iztirjen. V dobri uri in pol se nato v intenzivnih dialogih med protagonisti odkriva, zakriva in razkriva, kaj se je v resnici zgodilo. Besedilo je odlično in prevod Tine Mahkota mojstrski, kar sploh ni samo po sebi umevno, saj je pri Kellyu takoj opaziti dediščino gledališča absurda, kar se tiče odnosa do jezika in njegove uporabe. Ta ima pogosto komične ali tragikomične učinke, kar je prevajalka nadvse uspešno ohranila v slovenščini, igralci pa izvrstno prenesli na izvedbeno raven. Njihove hitre izmenjave v pogovoru trojice bistveno pripomorejo k temu, da besedilo učinkuje, kot mora: premorov skorajda ni, pomen ne izhaja iz pomensko praznih povedi, ampak šele iz celote izmenjav, kar od igralcev zahteva izjemno skoncentriranost in predhodno naštudiranost ne le lastnega besedila, ampak njegove vpetosti v besedilo soigralcev. Mak Tepšič in Tjaša Hrovat sta z realistično tresavico odlična v upodobitvi živčne razrvanosti, Tepšič tudi v psihopatskem manipuliranju, ki se ga zavemo šele postopno, Hrovatova v radikalnem boju z resničnostjo ob vsakem razkritju, da zgodba ni taka, kot se je zdelo še trenutek prej. A najbolj ganljiv je Blaž Popovski, ko se v tišini sooča s sesipanjem vsega svojega sveta in se spreminja iz mehkega, ljubečega, dobronamernega človeka v trdega, skoraj surovega razočaranca. Zares odlična predstava.
V Gledališču Koper smo si ogledali predstavo Sirote britanskega dramatika irskega porekla Dennisa Kellya. Režirala jo je Renata Vidič. Dogajanje Sirot traja eno noč. Zakonca Helen in Dannyja, ki sta ravno sedla k večerji, ki naj bi bila romantična in v dvoje, saj je njun 5-letni sin v varstvu pri babici, zmoti prihod Heleninega brata Liama, katerega oblačila so okrvavljena, on sam pa v temu primernem psihološkem stanju. Ali pa se vsaj zdi, da je popolnoma živčno iztirjen. V dobri uri in pol se nato v intenzivnih dialogih med protagonisti odkriva, zakriva in razkriva, kaj se je v resnici zgodilo. Besedilo je odlično in prevod Tine Mahkota mojstrski, kar sploh ni samo po sebi umevno, saj je pri Kellyu takoj opaziti dediščino gledališča absurda, kar se tiče odnosa do jezika in njegove uporabe. Ta ima pogosto komične ali tragikomične učinke, kar je prevajalka nadvse uspešno ohranila v slovenščini, igralci pa izvrstno prenesli na izvedbeno raven. Njihove hitre izmenjave v pogovoru trojice bistveno pripomorejo k temu, da besedilo učinkuje, kot mora: premorov skorajda ni, pomen ne izhaja iz pomensko praznih povedi, ampak šele iz celote izmenjav, kar od igralcev zahteva izjemno skoncentriranost in predhodno naštudiranost ne le lastnega besedila, ampak njegove vpetosti v besedilo soigralcev. Mak Tepšič in Tjaša Hrovat sta z realistično tresavico odlična v upodobitvi živčne razrvanosti, Tepšič tudi v psihopatskem manipuliranju, ki se ga zavemo šele postopno, Hrovatova v radikalnem boju z resničnostjo ob vsakem razkritju, da zgodba ni taka, kot se je zdelo še trenutek prej. A najbolj ganljiv je Blaž Popovski, ko se v tišini sooča s sesipanjem vsega svojega sveta in se spreminja iz mehkega, ljubečega, dobronamernega človeka v trdega, skoraj surovega razočaranca. Zares odlična predstava.
Piše: Miša Gams, bereta Ivan Lotrič in Eva Longyka Marušič. Pesnica Maja Miloševič Čustić, članica umetniške platforme Ignor, je bila s pesniškim prvencem Oder za gluhe leta 2018 nominirana za Jenkovo nagrado. V drugi zbirki Vidno polje, podobno kot že v prvencu, nadaljuje kritiko sodobne družbe in determinističnega pogleda na žensko telo ter jo poudarja z osebnoizpovednimi refleksijami iz otroštva. Zbirka obsega 36 pesmi, razdeljenih v tri sklope – Jezik, Maternica in Možgani. Omenjene dele telesa lahko tolmačimo v simbolnem smislu kot prostor za nastanek, artikulacijo in uresničitev idej, hkrati pa so ti trije strateški deli organizma zaznamovani z grožnjo kastracije in impotence – tako na individualni kot na družbeni ravni. Na začetku pesniške zbirke avtorica pod sklop Jezik nekoliko svareče zapiše: “Jezik ne zraste nazaj, če ga utrgaš”. Preplet med individualnim in družbenim ter med konkretnim in simbolnim lahko zaznamo na več mestih v zbirki. V prvem sklopu, ki se dotika predvsem spominov na najožje člane družine in zgodnje otroštvo, lahko v pesmi z naslovom Slepo oko preberemo primerjavo med kontinenti oziroma velikimi imperiji in telesom: “ … Evropa mi mežika. / Prst skrijem v žep / in ga mrcvarim. // Amerika odloča. / Odstranjujem kožo, ki visi. // Kitajska in Afrika / sta se zrastli v eno obliko. // Kožo shranim za kasneje, / rada se bašem / na svoj račun ...” Skozi drugi sklop Maternica se pesnica sprehaja kot odraščajoče dekle z zavedanjem, da ni “vsak otrok reklamni pano” in da je nehote postala “konflikt družinskega podnebja”. Ugotavlja, da je po burni puberteti nehala iskati “frnikole pozornosti”: “Tako sem postala / nasprotje ljudskih pesmi, / nehala plezati v naročja / izmišljenih mam / in iskati frnikole pozornosti.” V sedmih pesmih cikla z naslovom Ko hodim po brazgotinah, me zebe v noge, avtorica razčiščuje z materjo in opisuje mejna stanja zavesti. Panični napad opiše kot na pol budno stanje, “ko si razmakneš kosti” in “iz želodca potegneš otroštvo”, pri tem pa mami očita, da išče pozornost: “… Vsako turbulenco občutim / za očesnim ozadjem. // Nikoli nisva bili na eni poti. // Vlečem naju / po psihoterapevtskih kavčih, / si poskušam oprostiti // za popite revolucije, / ki se niso odvile po načrtu, // ne v našem stanovanju, ne v maternici. // Mama, / bo kdaj čas, / ko pozornost ne bo več padala / samo nate? // Ta vidljivost matere, / to vidno polje / je visoko / nad streho.” Najbolj zanimiv je tretji sklop z naslovom Možgani, v katerem Maja Miloševič Čustić še bolj podrobno locira nevralgične točke med hibami svojega in družbenega telesa. Poigrava se z družbenimi tabuji in stereotipi o ženski higieni, zdravju, poraščenosti, neješčosti oziroma preobjedenosti, ter o družinskem in družbenem nasilju in dilemah, ali naj bi, ko ga zaznamo, posredovali ali ne. V pesmi z naslovom Kaj me moti? ji ni po volji ležernost soseda, ki se ne odzove na nasilje v bloku: “Stečem na balkon, / sosed sprehaja psa, / glasovi z osmega nadstropja / postanejo nasilnejši. // vprašam ga: “Veste, kdo tam živi? / Treba bo poklicati policijo!” // “Jah, če vas moti,” odvrne, / pobere drek za svojim psom.” Pravo vprašanje, ki se pri tej pesmi poraja tako pesnici kot bralcu, ni: 'Ali me ta zadeva moti?', temveč: 'Ali je dovolj, da počistim pred lastnim pragom in se ne vmešavam, čeprav bi moje reakcije lahko preprečile najhujše?' Morda bi odgovor na to vprašanje našli v pesmi Spregledana, v kateri pesnica skozi zgodovinsko perspektivo odpre feministično obarvano polemiko: “To je naše vidno polje, / dame, občutek zradiranosti, // videti svet skozi bolno oko, / skozi špranje, / v katerih lomasti / strah zgodovine. // To vidno polje bo treba razširiti, / dopolniti smeri, / če ne gre, na silo odpreti / in včasih koga / kresniti po gobcu.” Naslednja nevralgična točka “možganskega” sklopa zbirke Vidno polje so načini, na katere ženske kritično in nesamozavestno motrijo svoje telo, ki je v njihovih očeh vedno preobilno, preveč poraščeno, premalo negovano, preveč utesnjeno z oprijetimi oblačili ali preveč zmrzljivo. V pesmi z naslovom Pesnic ne zebe? ugotavlja, da si s pesnjenjem ne more plačati ogrevanja, čeprav “delodajalci pravijo, da je kjut, da piše pesmi”, v pesmi Odgovorna pa se porogljivo vpraša: “Ali / je vljudno / iti / prvi dan / v službo / z drisko / in si peti / Pujso Pepo?” In namesto da bi si bile ženske zaveznice, hote ali nehote tekmujejo med sabo, čeprav bi bile složne lahko v družbi veliko močnejše. V pesmi z naslovom Telo o telesu piše: “Ženska proti / ženskemu telesu / je ženska sredi pragozda, / pobritega po zadnji modi. // Ta trup, / ta mesnata pregrada, / ta namen izuma fatalnosti, / ki mu je spodrsnilo.” Ne preseneča nas, da je osrednji prostor dogajanja v pesniški zbirki Vidno polje kuhinja kot prostor, ki ga družba primarno izroča v uporabo ženski, medtem ko pesnica v njem vidi prostor za neuspešen preizkus receptov in odlaganje “tovora” neznanih teles in družinskega priimka. Maja Miloševič Čustić v zbirki Vidno polje navaja citate Maruše Krese, Daneta Zajca, Johna Lennona in ameriške feministične pesnice Adrienne Rich, ki zapiše, da je “čas moškega spola”. Čeprav nam sproti polzi skozi prste, je treba prste stisniti v pest in požugati nazaj v svet, ki ceni optične prevare in spektakularne iluzije. Avtorica v knjigi ponuja številne variacije in permutacije bitk, ki se zrcalijo na naših telesih. Oziroma kot v spremni besedi piše Nataša Velikonja – gre za knjigo o “svetovnih geopolitikah in osebnih biopolitikah”, v osrčju te se nahaja slepa pega kot epicenter vidnega polja, ki omogoča počitek, kontemplacijo in samorefleksijo.
Piše: Miša Gams, bereta Ivan Lotrič in Eva Longyka Marušič. Pesnica Maja Miloševič Čustić, članica umetniške platforme Ignor, je bila s pesniškim prvencem Oder za gluhe leta 2018 nominirana za Jenkovo nagrado. V drugi zbirki Vidno polje, podobno kot že v prvencu, nadaljuje kritiko sodobne družbe in determinističnega pogleda na žensko telo ter jo poudarja z osebnoizpovednimi refleksijami iz otroštva. Zbirka obsega 36 pesmi, razdeljenih v tri sklope – Jezik, Maternica in Možgani. Omenjene dele telesa lahko tolmačimo v simbolnem smislu kot prostor za nastanek, artikulacijo in uresničitev idej, hkrati pa so ti trije strateški deli organizma zaznamovani z grožnjo kastracije in impotence – tako na individualni kot na družbeni ravni. Na začetku pesniške zbirke avtorica pod sklop Jezik nekoliko svareče zapiše: “Jezik ne zraste nazaj, če ga utrgaš”. Preplet med individualnim in družbenim ter med konkretnim in simbolnim lahko zaznamo na več mestih v zbirki. V prvem sklopu, ki se dotika predvsem spominov na najožje člane družine in zgodnje otroštvo, lahko v pesmi z naslovom Slepo oko preberemo primerjavo med kontinenti oziroma velikimi imperiji in telesom: “ … Evropa mi mežika. / Prst skrijem v žep / in ga mrcvarim. // Amerika odloča. / Odstranjujem kožo, ki visi. // Kitajska in Afrika / sta se zrastli v eno obliko. // Kožo shranim za kasneje, / rada se bašem / na svoj račun ...” Skozi drugi sklop Maternica se pesnica sprehaja kot odraščajoče dekle z zavedanjem, da ni “vsak otrok reklamni pano” in da je nehote postala “konflikt družinskega podnebja”. Ugotavlja, da je po burni puberteti nehala iskati “frnikole pozornosti”: “Tako sem postala / nasprotje ljudskih pesmi, / nehala plezati v naročja / izmišljenih mam / in iskati frnikole pozornosti.” V sedmih pesmih cikla z naslovom Ko hodim po brazgotinah, me zebe v noge, avtorica razčiščuje z materjo in opisuje mejna stanja zavesti. Panični napad opiše kot na pol budno stanje, “ko si razmakneš kosti” in “iz želodca potegneš otroštvo”, pri tem pa mami očita, da išče pozornost: “… Vsako turbulenco občutim / za očesnim ozadjem. // Nikoli nisva bili na eni poti. // Vlečem naju / po psihoterapevtskih kavčih, / si poskušam oprostiti // za popite revolucije, / ki se niso odvile po načrtu, // ne v našem stanovanju, ne v maternici. // Mama, / bo kdaj čas, / ko pozornost ne bo več padala / samo nate? // Ta vidljivost matere, / to vidno polje / je visoko / nad streho.” Najbolj zanimiv je tretji sklop z naslovom Možgani, v katerem Maja Miloševič Čustić še bolj podrobno locira nevralgične točke med hibami svojega in družbenega telesa. Poigrava se z družbenimi tabuji in stereotipi o ženski higieni, zdravju, poraščenosti, neješčosti oziroma preobjedenosti, ter o družinskem in družbenem nasilju in dilemah, ali naj bi, ko ga zaznamo, posredovali ali ne. V pesmi z naslovom Kaj me moti? ji ni po volji ležernost soseda, ki se ne odzove na nasilje v bloku: “Stečem na balkon, / sosed sprehaja psa, / glasovi z osmega nadstropja / postanejo nasilnejši. // vprašam ga: “Veste, kdo tam živi? / Treba bo poklicati policijo!” // “Jah, če vas moti,” odvrne, / pobere drek za svojim psom.” Pravo vprašanje, ki se pri tej pesmi poraja tako pesnici kot bralcu, ni: 'Ali me ta zadeva moti?', temveč: 'Ali je dovolj, da počistim pred lastnim pragom in se ne vmešavam, čeprav bi moje reakcije lahko preprečile najhujše?' Morda bi odgovor na to vprašanje našli v pesmi Spregledana, v kateri pesnica skozi zgodovinsko perspektivo odpre feministično obarvano polemiko: “To je naše vidno polje, / dame, občutek zradiranosti, // videti svet skozi bolno oko, / skozi špranje, / v katerih lomasti / strah zgodovine. // To vidno polje bo treba razširiti, / dopolniti smeri, / če ne gre, na silo odpreti / in včasih koga / kresniti po gobcu.” Naslednja nevralgična točka “možganskega” sklopa zbirke Vidno polje so načini, na katere ženske kritično in nesamozavestno motrijo svoje telo, ki je v njihovih očeh vedno preobilno, preveč poraščeno, premalo negovano, preveč utesnjeno z oprijetimi oblačili ali preveč zmrzljivo. V pesmi z naslovom Pesnic ne zebe? ugotavlja, da si s pesnjenjem ne more plačati ogrevanja, čeprav “delodajalci pravijo, da je kjut, da piše pesmi”, v pesmi Odgovorna pa se porogljivo vpraša: “Ali / je vljudno / iti / prvi dan / v službo / z drisko / in si peti / Pujso Pepo?” In namesto da bi si bile ženske zaveznice, hote ali nehote tekmujejo med sabo, čeprav bi bile složne lahko v družbi veliko močnejše. V pesmi z naslovom Telo o telesu piše: “Ženska proti / ženskemu telesu / je ženska sredi pragozda, / pobritega po zadnji modi. // Ta trup, / ta mesnata pregrada, / ta namen izuma fatalnosti, / ki mu je spodrsnilo.” Ne preseneča nas, da je osrednji prostor dogajanja v pesniški zbirki Vidno polje kuhinja kot prostor, ki ga družba primarno izroča v uporabo ženski, medtem ko pesnica v njem vidi prostor za neuspešen preizkus receptov in odlaganje “tovora” neznanih teles in družinskega priimka. Maja Miloševič Čustić v zbirki Vidno polje navaja citate Maruše Krese, Daneta Zajca, Johna Lennona in ameriške feministične pesnice Adrienne Rich, ki zapiše, da je “čas moškega spola”. Čeprav nam sproti polzi skozi prste, je treba prste stisniti v pest in požugati nazaj v svet, ki ceni optične prevare in spektakularne iluzije. Avtorica v knjigi ponuja številne variacije in permutacije bitk, ki se zrcalijo na naših telesih. Oziroma kot v spremni besedi piše Nataša Velikonja – gre za knjigo o “svetovnih geopolitikah in osebnih biopolitikah”, v osrčju te se nahaja slepa pega kot epicenter vidnega polja, ki omogoča počitek, kontemplacijo in samorefleksijo.
Piše: Sašo Puljarević, bere: Ivan Lotrič. »Nekoč pred davnimi časi, za devetimi gorami in devetimi vodami« je živel deček, ki je neko noč sam po Sarajevskih ulicah odtaval domov, deček, ki je počitnice preživljal na Jahorini, fant, ki je nekega dne leta 1992 odšel v ZDA in ostal dlje, kot si je predstavljal, fant, ki se je trmasto naučil angleščine in v tujem jeziku odrasel v pisatelja, ki se v delu Tole ni zate, vrača v preteklost in prevprašuje zgodbe, spomine, pripovedne sheme in mehanizme, ki so sestavili zgodbo o človeku Aleksandru Hemonu. Paberke Hemonovih spominov, vključno s tistimi najzgodnejšimi, ki so v izvirniku izšli skupaj z zgodbo o avtorjevih starših (My parents: An introduction), smo v slovenskem prevodu Irene Duše Draž dobili kot samostojno delo. Čeprav – kot tudi Hemon poudarja v različnih intervjujih – razgrinja globoko intimno, osebno izkušnjo Hemonovega otroštva in odraščanja, ostaja trdno vpeto v družbeno-zgodovinski kontekst in – kot nenazadnje vse pravljice, katerih diskurz mestoma pronica v besedilo – priča, da je narativizacija četudi še tako osebno manifestirane izkušnje, kot način organizacije resničnosti in posledično predvsem preteklosti lastna vsem. Prav dejstvo, da Hemon ne skriva, da gre za njegove spomine, verjetno prispeva k temu, da delo v različnih kontekstih nosi različno zvrstno oznako. V angloameriški tradiciji, kjer je ločnica med fikcijo in nefikcijo veliko bolj uveljavljena kot v drugih kulturno-jezikovnih okoljih, delo velja za nekašne memoare, medtem ko bi ga pri nas zlahka označili za spominsko prozo oziroma, kot beremo na zadnji platnici, celo za roman. Pa tudi o konceptualni zbirki kratkih zgodb, bi lahko razpravljali. Skratka, gre predvsem za odnos, ki ga bralstvo zavzame do dela, besedilo kot takšno pa je v tem smislu precej polivalentno ter zvrstno in žanrsko odprto. Oziroma če potenciram, se na tovrstne oznake požvižga. Hemonovo delo Tole ni zate pa je dialoško ne le na ravni zvrsti, temveč tudi na ravni sloga in vsebine. Pogosto neposredno nagovarja, pripoveduje z mislijo na sogovornika oziroma sogovornico, lapidarne povedi na meji zdaj z aforizmi, zdaj z meditacijami pa računajo na to, da je vsaj bralstvu z območja nekdanje skupne države kontekst znan in ga izziva, da ga z lastnim védenjem ves čas dograjuje. Prav s tem, ko evocira skupno izkušnjo, se delo odmika od intimnega izkustva sveta in – pa naj se avtor še tako zelo upira – apelira na univerzalnost pripovednih mehanizmov, s katerimi zaznavamo svet. Z vsem dolžnim spoštovanjem – za Hemonovo otroštvo mi je namreč prav malo mar, edino, kar me zanima, je tisto pripovedovalčevo. Pripovedovalec se torej vrača v »prejšnje življenje«, pripoveduje z jasnim zavedanjem, da je vse, o čemer lahko pripoveduje, le spomin na izkušnjo, ki je nepovratno minila, s tem pa v svoji pojavnosti ostaja nedosegljiva. Glavni poudarek dela ni v tem, česa se pripovedovalec spominja, temveč kako. Hemon korak za korakom in nepretenciozno razgalja mehanizem, ki je v osnovi vedno pripoveden, izkušnjo pa prek spomina shranjujemo kot pripovedno shemo. Kot pravi: »zaporedje vedno obstaja, nekakšna zgodba« oziroma na drugem mestu: »nobenih novoodkritih spominov ni«, »utapljam se v zgodbah«. In ne ustavlja se le pri ozaveščanju mehanizmov, temveč tudi te dekonstruira. To se morda še najjasneje kaže v odlomkih s spomini na vročične blodnje, v katerih ločila umanjkajo, pojavljajo se praznine, skratka tudi jezik razpade in ne služi več logično-posledični organizaciji izkušnje. Tovrstnega razpadanja na več ravneh, odlomkov, kjer se zdi, da se kar najbolj približamo izvirnemu izkustvu, Jaz-urejevalec pa je povsem onesposobljen, bi bilo v delu zlahka več. Kajti – kakšna je pravzaprav razlika med spominjanjem in blodnjami? Kot je iz povedanega, upam, očitno, se delo Aleksandra Hemona Tole ni zate na ta način elegantno izogiba pastem nostalgije, ki neizogibno vodijo v patetiko. Gradi namreč predvsem na algosu, bolečini, ki izvira iz zavedanja minljivosti, nedosegljivosti preteklosti in precej mazohistično koplje po razpoki, ki jo tovrstno zavedanje povzroča. In ne le nedosegljivost preteklosti, nelagodje povzroča tudi to, da se je pripovedovalec naselil v novem jeziku, s tem pa se je njegov svet, ki ga po njegovih besedah wittgensteinovsko omejuje jezik, razcepil na dvoje. A tu bi šlo delo lahko še korak naprej, namreč kaj če ne gre nujno za dva svetova, ki sta trčila in subjekt lahko le preskakuje iz enega v drugega, temveč lahko obstaja v obeh hkrati? Oziroma če gremo še dlje, kaj če obstaja le v enem, ki pa je toliko bolj kompleksen? Mar ni tudi enojezični svet velikokrat sklop različnih registrskih, kontekstualnih nians? Le da so te v primeru pripovedovalca toliko bolj kontrastirane? Gre torej le za še eno zgodbo? Zgodbo, ki si jo pripovedujemo o sebi. Z razkopavanjem in razgrajevanjem, razgaljanjem spominov kot pripovednih struktur pripovedovalec pride do sklepa, ki je v svoji totalnosti vsaj nelagoden. Kot pravi, »kaj, če je to, kar mislim, da sem – jaz –, le asemblaž delov, umov, jazov?« In dodaja: »lahko bi sestavil drugačno verzijo iz alternativne zbirke fragmentov; lahko bi se rodil iz drugačnih delov; lahko bi sestavil nekoga drugega«.
Piše: Sašo Puljarević, bere: Ivan Lotrič. »Nekoč pred davnimi časi, za devetimi gorami in devetimi vodami« je živel deček, ki je neko noč sam po Sarajevskih ulicah odtaval domov, deček, ki je počitnice preživljal na Jahorini, fant, ki je nekega dne leta 1992 odšel v ZDA in ostal dlje, kot si je predstavljal, fant, ki se je trmasto naučil angleščine in v tujem jeziku odrasel v pisatelja, ki se v delu Tole ni zate, vrača v preteklost in prevprašuje zgodbe, spomine, pripovedne sheme in mehanizme, ki so sestavili zgodbo o človeku Aleksandru Hemonu. Paberke Hemonovih spominov, vključno s tistimi najzgodnejšimi, ki so v izvirniku izšli skupaj z zgodbo o avtorjevih starših (My parents: An introduction), smo v slovenskem prevodu Irene Duše Draž dobili kot samostojno delo. Čeprav – kot tudi Hemon poudarja v različnih intervjujih – razgrinja globoko intimno, osebno izkušnjo Hemonovega otroštva in odraščanja, ostaja trdno vpeto v družbeno-zgodovinski kontekst in – kot nenazadnje vse pravljice, katerih diskurz mestoma pronica v besedilo – priča, da je narativizacija četudi še tako osebno manifestirane izkušnje, kot način organizacije resničnosti in posledično predvsem preteklosti lastna vsem. Prav dejstvo, da Hemon ne skriva, da gre za njegove spomine, verjetno prispeva k temu, da delo v različnih kontekstih nosi različno zvrstno oznako. V angloameriški tradiciji, kjer je ločnica med fikcijo in nefikcijo veliko bolj uveljavljena kot v drugih kulturno-jezikovnih okoljih, delo velja za nekašne memoare, medtem ko bi ga pri nas zlahka označili za spominsko prozo oziroma, kot beremo na zadnji platnici, celo za roman. Pa tudi o konceptualni zbirki kratkih zgodb, bi lahko razpravljali. Skratka, gre predvsem za odnos, ki ga bralstvo zavzame do dela, besedilo kot takšno pa je v tem smislu precej polivalentno ter zvrstno in žanrsko odprto. Oziroma če potenciram, se na tovrstne oznake požvižga. Hemonovo delo Tole ni zate pa je dialoško ne le na ravni zvrsti, temveč tudi na ravni sloga in vsebine. Pogosto neposredno nagovarja, pripoveduje z mislijo na sogovornika oziroma sogovornico, lapidarne povedi na meji zdaj z aforizmi, zdaj z meditacijami pa računajo na to, da je vsaj bralstvu z območja nekdanje skupne države kontekst znan in ga izziva, da ga z lastnim védenjem ves čas dograjuje. Prav s tem, ko evocira skupno izkušnjo, se delo odmika od intimnega izkustva sveta in – pa naj se avtor še tako zelo upira – apelira na univerzalnost pripovednih mehanizmov, s katerimi zaznavamo svet. Z vsem dolžnim spoštovanjem – za Hemonovo otroštvo mi je namreč prav malo mar, edino, kar me zanima, je tisto pripovedovalčevo. Pripovedovalec se torej vrača v »prejšnje življenje«, pripoveduje z jasnim zavedanjem, da je vse, o čemer lahko pripoveduje, le spomin na izkušnjo, ki je nepovratno minila, s tem pa v svoji pojavnosti ostaja nedosegljiva. Glavni poudarek dela ni v tem, česa se pripovedovalec spominja, temveč kako. Hemon korak za korakom in nepretenciozno razgalja mehanizem, ki je v osnovi vedno pripoveden, izkušnjo pa prek spomina shranjujemo kot pripovedno shemo. Kot pravi: »zaporedje vedno obstaja, nekakšna zgodba« oziroma na drugem mestu: »nobenih novoodkritih spominov ni«, »utapljam se v zgodbah«. In ne ustavlja se le pri ozaveščanju mehanizmov, temveč tudi te dekonstruira. To se morda še najjasneje kaže v odlomkih s spomini na vročične blodnje, v katerih ločila umanjkajo, pojavljajo se praznine, skratka tudi jezik razpade in ne služi več logično-posledični organizaciji izkušnje. Tovrstnega razpadanja na več ravneh, odlomkov, kjer se zdi, da se kar najbolj približamo izvirnemu izkustvu, Jaz-urejevalec pa je povsem onesposobljen, bi bilo v delu zlahka več. Kajti – kakšna je pravzaprav razlika med spominjanjem in blodnjami? Kot je iz povedanega, upam, očitno, se delo Aleksandra Hemona Tole ni zate na ta način elegantno izogiba pastem nostalgije, ki neizogibno vodijo v patetiko. Gradi namreč predvsem na algosu, bolečini, ki izvira iz zavedanja minljivosti, nedosegljivosti preteklosti in precej mazohistično koplje po razpoki, ki jo tovrstno zavedanje povzroča. In ne le nedosegljivost preteklosti, nelagodje povzroča tudi to, da se je pripovedovalec naselil v novem jeziku, s tem pa se je njegov svet, ki ga po njegovih besedah wittgensteinovsko omejuje jezik, razcepil na dvoje. A tu bi šlo delo lahko še korak naprej, namreč kaj če ne gre nujno za dva svetova, ki sta trčila in subjekt lahko le preskakuje iz enega v drugega, temveč lahko obstaja v obeh hkrati? Oziroma če gremo še dlje, kaj če obstaja le v enem, ki pa je toliko bolj kompleksen? Mar ni tudi enojezični svet velikokrat sklop različnih registrskih, kontekstualnih nians? Le da so te v primeru pripovedovalca toliko bolj kontrastirane? Gre torej le za še eno zgodbo? Zgodbo, ki si jo pripovedujemo o sebi. Z razkopavanjem in razgrajevanjem, razgaljanjem spominov kot pripovednih struktur pripovedovalec pride do sklepa, ki je v svoji totalnosti vsaj nelagoden. Kot pravi, »kaj, če je to, kar mislim, da sem – jaz –, le asemblaž delov, umov, jazov?« In dodaja: »lahko bi sestavil drugačno verzijo iz alternativne zbirke fragmentov; lahko bi se rodil iz drugačnih delov; lahko bi sestavil nekoga drugega«.
Piše: Tonja Jelen, bere: Eva Longyka Marušič Roman Vrnitev domov pisatelja, pesnika, prevajalca in urednika Janija Virka je konkretno soočanje s spraševanjem o življenju, njegovih skrivnostih, zakonitostih in času. V vse to je avtor spretno vpletel vse like in jih proti koncu dela sestavil v mozaik celotne zgodbe, ne nazadnje življenja samega. Prav to skladanje delčkov je odlično izpisano. Občasno se avtor ukvarja z motivi in temami, ki jih je v svojih romanih, na primer v Raheli, že obravnaval. Protagonist roman Vrnitev domov Blaž Rowenski se bliža tako imenovani prelomnici življenja, vstopu v zrela leta. Tok pripovedi nas tako na fizični kot na mentalni ravni spretno vrača domov. Povodi za to so različni, skupni sta jim neizogibnost in občutek za odgovornost. Virk spretno povezuje in niza vprašanja, dejstva in pomisleke, kot jih pač prinaša življenje. Vse pa je povezano, ključna točka je namreč dom oziroma sidro, ki bi ga protagonist rad ohranil. Izjemno subtilno in tehtno premišljevanje o življenju je v romanu prikazano iz različnih vidikov, pri čemer gre za like in likinje, ki se soočajo z boleznijo, sindromom praznega gnezda ali vprašanjem o očetovstvu. Roman bi morda lahko primerjala z delom Sama Ruglja Resnica ima tvoje oči, saj se obe deli soočata z nekaterimi notranjimi pomisleki in tudi struktura je podobna. Med mlajšimi odraslimi pa so v romanu jasni premisleki o podnebnih spremembah, aktivizem in razmišljanje o rusko-ukrajinski vojni. Virk vojne ne prikazuje črno-belo, postavlja tudi vprašanje o imenu in položaju ruskega jezika in slovanstva. Vmes pa ne manjka ironičnih pomislekov o ezoteriki ali podobnih novodobnostih, ki jih ponuja svet. Roman Vrnitev domov nas ne berljiv način vodi med Nemčijo in Slovenijo, z vmesnimi spomini v Jugoslavijo. Ključna točka je protagonistovo vračanje v Ljubljano, v kateri se je rodil in odraščal. Ob tem Virk spretno pelje dve Blaževi življenji, in sicer med nekoč in danes, v tujini in doma. Prav tu obstane in se ne preda pretiranemu sentimentalizmu, čeprav se vprašanju o domu ne izogne. Vračanje je bolj posledica neizpolnjenih sanj na poti v odraslost in spomina na nekoč ljubljeno osebo. Prav to zadnje je eno ključnih gonil zgodbe, ki protagonista potisne v spomine in mogoče skušnje. Avtor ga v takih podrobnostih celo prikaže nekoliko nespretnega, pri čemer je pomembno razrahljanje dominantne moške vloge. Tudi preostali moški liki v romanu so prikazani s hibami, ki travmatično posegajo v življenja likinj. Roman Vrnitev domov prikazuje umetniško in kulturno dogajanje, v katero sta vključena zakonca Rowenski in in na podlag tega lahko začutimo predvsem utrip in pogled v slovensko in nemško govorečem okolju. Prav ta del ima močno sporočilnost o dogajanju na »sceni« in vstopu nanjo, zlasti s prikazovanjem določenega pripetljaja. Avtor spretno ruši togosti in predvidljivosti, a jih vedno postavi na stran zasidranega in mirnega, tudi sam zaključek romana se izogne klišeju. Čeprav bi lahko rekli, da roman Janija Virka Vrnitev domov govori tudi o zaljubljenosti, analizira predvsem ljubezen in odločitve o njej, predvsem pa o njenem pomenu in vrednosti. A ne gre za moraliziranje. Roman je močan tudi na simbolni ravni, saj mu ne manjka pomenskih odtenkov. Vse je namreč lahko pot; spomin in točka vračanja morata ostati. Težko pa je nositi skrivnost in z njo živeti.
Piše: Tonja Jelen, bere: Eva Longyka Marušič Roman Vrnitev domov pisatelja, pesnika, prevajalca in urednika Janija Virka je konkretno soočanje s spraševanjem o življenju, njegovih skrivnostih, zakonitostih in času. V vse to je avtor spretno vpletel vse like in jih proti koncu dela sestavil v mozaik celotne zgodbe, ne nazadnje življenja samega. Prav to skladanje delčkov je odlično izpisano. Občasno se avtor ukvarja z motivi in temami, ki jih je v svojih romanih, na primer v Raheli, že obravnaval. Protagonist roman Vrnitev domov Blaž Rowenski se bliža tako imenovani prelomnici življenja, vstopu v zrela leta. Tok pripovedi nas tako na fizični kot na mentalni ravni spretno vrača domov. Povodi za to so različni, skupni sta jim neizogibnost in občutek za odgovornost. Virk spretno povezuje in niza vprašanja, dejstva in pomisleke, kot jih pač prinaša življenje. Vse pa je povezano, ključna točka je namreč dom oziroma sidro, ki bi ga protagonist rad ohranil. Izjemno subtilno in tehtno premišljevanje o življenju je v romanu prikazano iz različnih vidikov, pri čemer gre za like in likinje, ki se soočajo z boleznijo, sindromom praznega gnezda ali vprašanjem o očetovstvu. Roman bi morda lahko primerjala z delom Sama Ruglja Resnica ima tvoje oči, saj se obe deli soočata z nekaterimi notranjimi pomisleki in tudi struktura je podobna. Med mlajšimi odraslimi pa so v romanu jasni premisleki o podnebnih spremembah, aktivizem in razmišljanje o rusko-ukrajinski vojni. Virk vojne ne prikazuje črno-belo, postavlja tudi vprašanje o imenu in položaju ruskega jezika in slovanstva. Vmes pa ne manjka ironičnih pomislekov o ezoteriki ali podobnih novodobnostih, ki jih ponuja svet. Roman Vrnitev domov nas ne berljiv način vodi med Nemčijo in Slovenijo, z vmesnimi spomini v Jugoslavijo. Ključna točka je protagonistovo vračanje v Ljubljano, v kateri se je rodil in odraščal. Ob tem Virk spretno pelje dve Blaževi življenji, in sicer med nekoč in danes, v tujini in doma. Prav tu obstane in se ne preda pretiranemu sentimentalizmu, čeprav se vprašanju o domu ne izogne. Vračanje je bolj posledica neizpolnjenih sanj na poti v odraslost in spomina na nekoč ljubljeno osebo. Prav to zadnje je eno ključnih gonil zgodbe, ki protagonista potisne v spomine in mogoče skušnje. Avtor ga v takih podrobnostih celo prikaže nekoliko nespretnega, pri čemer je pomembno razrahljanje dominantne moške vloge. Tudi preostali moški liki v romanu so prikazani s hibami, ki travmatično posegajo v življenja likinj. Roman Vrnitev domov prikazuje umetniško in kulturno dogajanje, v katero sta vključena zakonca Rowenski in in na podlag tega lahko začutimo predvsem utrip in pogled v slovensko in nemško govorečem okolju. Prav ta del ima močno sporočilnost o dogajanju na »sceni« in vstopu nanjo, zlasti s prikazovanjem določenega pripetljaja. Avtor spretno ruši togosti in predvidljivosti, a jih vedno postavi na stran zasidranega in mirnega, tudi sam zaključek romana se izogne klišeju. Čeprav bi lahko rekli, da roman Janija Virka Vrnitev domov govori tudi o zaljubljenosti, analizira predvsem ljubezen in odločitve o njej, predvsem pa o njenem pomenu in vrednosti. A ne gre za moraliziranje. Roman je močan tudi na simbolni ravni, saj mu ne manjka pomenskih odtenkov. Vse je namreč lahko pot; spomin in točka vračanja morata ostati. Težko pa je nositi skrivnost in z njo živeti.
Drugi in nadvse pričakovani del spektakla Dune: peščeni planet je spet režiral Denis Villeneuve. Film je posnet po romanu Franka Herberta iz 60. let prejšnjega stoletja – kot vedo ljubitelji filma, je leta 1984 David Lynch posnel prvo filmsko priredbo romana, s katero je bil sam sicer tako nezadovoljen, da ni hotel, da bi ga pod film podpisali. Oceno drugega dela sage o planetu sipin je pripravil Gorazd Trušnovec, bere Ivan Lotrič.
Drugi in nadvse pričakovani del spektakla Dune: peščeni planet je spet režiral Denis Villeneuve. Film je posnet po romanu Franka Herberta iz 60. let prejšnjega stoletja – kot vedo ljubitelji filma, je leta 1984 David Lynch posnel prvo filmsko priredbo romana, s katero je bil sam sicer tako nezadovoljen, da ni hotel, da bi ga pod film podpisali. Oceno drugega dela sage o planetu sipin je pripravil Gorazd Trušnovec, bere Ivan Lotrič.
Za premiero tedna smo izbrali Pošast japonskega režiserja Hirokazuja Koreede, avtorja, ki je za Tatiče leta 2018 v Cannesu prejel zlato palmo. Koreeda se rad posveča družinskim zgodbam in predvsem perspektivam najranljivejših družinskih članov, otrok. Tako je tudi v Pošasti, ki spada med njegove vrhunske stvaritve. Yuji Sakamoto je za Pošast prejel nagrado za najboljši scenarij v Cannesu. Oceno je pripravil Urban Tarman.
Za premiero tedna smo izbrali Pošast japonskega režiserja Hirokazuja Koreede, avtorja, ki je za Tatiče leta 2018 v Cannesu prejel zlato palmo. Koreeda se rad posveča družinskim zgodbam in predvsem perspektivam najranljivejših družinskih članov, otrok. Tako je tudi v Pošasti, ki spada med njegove vrhunske stvaritve. Yuji Sakamoto je za Pošast prejel nagrado za najboljši scenarij v Cannesu. Oceno je pripravil Urban Tarman.
Piše: Miša Gams, bereta: Maja Moll in Ivan Lotrič. Pesniški prvenec Sama ljubezen je to prevajalke, lektorice in literarne kritičarke Žive Čebulj prinaša v slovenski literarni prostor svež veter mladostniške energije - inovativne pesniške zgodbe, podkrepljene z vtisi iz prebranih knjig in ključnih medijskih novic. Avtorica je začela pesniti v času, ko je prevajala dela v Franciji živeče pesnice sirsko-libanonskega rodu Andrée Chedid (za prevod prvega dela njene osebne antologije z naslovom Ubesediti pesem je predlanskim dobila nagrado Radojke Vrančič), zato se njen vpliv čuti tudi med branjem pričujoče pesniške zbirke. Sama ljubezen je to predstavlja literarni kolaž šestnajstih najrazličnejših pesmi, na koncu pa jim je Živa Čebulj priložila še rubriko Odzvanjanja in tako bralca opozorila na posamezne književnike, filozofe, znanstvenike in njihova dela, ki so botrovala nastanku posamezne pesmi. Med njimi zasledimo Fragmente ljubezenskega diskurza Rolanda Barthesa, Sartrovo dramo Zaprta vrata, pesmi Eros-thanatos Alojza Gradnika in Z vsako pesmijo me je manj Marka Pavčka, filozofijo Antonia Gramscija, Andreja Uleta in Cvetke Hedžet Toth pa še bi lahko naštevali. Vsaka pesem ima poleg naslova tudi podnaslov, v katerem avtorica Živa Čebulj duhovito povzema počutje in soodnosnost liričnega subjekta do sveta okoli sebe. Pesem z naslovom javorov list v zimskem solsticiju, ki je svojevrstna parodija gonje božičnega nakupovanja, nosi podnaslov plesna pesem za dve roki, ki ta dan nista nikogar objeli, v njej pa avtorica zapiše: “… toliko je bridkosti na svetu / toliko trpkosti in nepotešljivega hrepenenja / da moraš preprosto moraš / občudovati zadnji javorov list ki se še drži na veji”. Pesmi Žive Čebulj razkrivajo svojevrstno subtilnost, rahločutnost, prizadetost nad krivično ureditvijo sveta in pogosto odslikavajo vsaj dva pogleda na določeno situacijo. Tako na primer v naslovni pesmi sama ljubezen je to pesnica ob umirajoči ženski in moškem odstira pogled na evtanazijo in ga na nekaterih mestih podkrepi s zdravniškimi citati iz dnevnega časopisja, vendar primarno ohranja osredotočenost na ljubečem odnosu dveh, ki si želita smrti enako močno, kot si želita ljubezni. V pesmi lonček robidove marmelade ali plesna pesem za žlico in dva glasova pesnica ob problematiki paliativne oskrbe izpostavlja žalost ob smrti babice, v pesmi sinoči ko sem te s šminko pa kaže na hipokrizijo sveta, primerno oddaljenega od vojne v Ukrajini. V nadaljevanju se loteva tudi problematike patriarhata in medčloveške odtujenosti v družbi, ki jo vodi umetna inteligenca. Ta se ponaša s hitrim sestavljanjem vseh vrst besedil, vključno s poezijo. V pesmi z naslovom in pride pesem skozme ironično zapiše: “chatgpt napiše pesem namesto mene / v manj kot dveh sekundah haiku / gibanje teles / ustvarjalnost in moč / šport je umetnost / takole svinčnik/ odložim te / ničesar več ne potrebujem / introspekcijo namesto mene opravlja umetna inteligenca / to je res čudovito …” Pesmi Žive Čebulj predstavljajo čudovit preplet prefinjene družbene kritike, bežnih utrinkov iz vsakdanjega življenja in vseprisotne sublimnosti. Ponavadi že začetni verz sproži plaz asociacij na določeno temo, ki se vali v nedogled, dokler ne izrabi čustvenega naboja oz. ga nevtralizira, ko ob spoznanju doživi prizemljitev. Tako se spotoma zave, da je dandanes “govoriti resnico revolucionarno”, kot je “revolucionarno pesniško bivati v svetu”. Čeprav se pesnica nima za upornico, se zaveda, da poezija od pesnika terja borbenost, pogum in pravo mero senzibilnosti, predvsem pa iskrenosti in ljubezni do samega sebe, da se ustrezno materializira v svetu, kot ga poznamo danes. Besedna zveza “sama ljubezen je to” iz naslova zbirke se ponavlja na več mestih, med drugim tudi v zadnji, najkrajši pesmi v zbirki, ko zapiše: “iz drobcev te sestavljam, pesem / iz drobcev me sestavljaš, pesem / sama ljubezen je to / in jaz ne morem nič”. Prvenec Žive Čebulj Sama ljubezen je to je unikatna mojstrovina, saj se pesnica kljub številnim ponovitvam v posameznih pesmih ne ponavlja oziroma se z drobnimi obrati vsakič znova zasuče na nekem višjem hermenevtičnem nivoju, ki bralca navdahne z občutkom doživetja izvirnega, prvinskega vzgiba. Zdi se, kot bi bila vsaka pesem nem, a transparenten, luciden in nadvse pretočen medij, ki drži avtorico in bralca v ljubezenskem trikotniku. Naj zaključim z retoričnim vprašanjem iz spremne besede Ivana Dobnika: “Je potemtakem nemara poezija tista zadnja, še edina preostala oblika vzpostavljanja odnosov med nami in stvarmi v vesolju, ki nam pomaga in nam bo pomagala preživeti?”
Piše: Miša Gams, bereta: Maja Moll in Ivan Lotrič. Pesniški prvenec Sama ljubezen je to prevajalke, lektorice in literarne kritičarke Žive Čebulj prinaša v slovenski literarni prostor svež veter mladostniške energije - inovativne pesniške zgodbe, podkrepljene z vtisi iz prebranih knjig in ključnih medijskih novic. Avtorica je začela pesniti v času, ko je prevajala dela v Franciji živeče pesnice sirsko-libanonskega rodu Andrée Chedid (za prevod prvega dela njene osebne antologije z naslovom Ubesediti pesem je predlanskim dobila nagrado Radojke Vrančič), zato se njen vpliv čuti tudi med branjem pričujoče pesniške zbirke. Sama ljubezen je to predstavlja literarni kolaž šestnajstih najrazličnejših pesmi, na koncu pa jim je Živa Čebulj priložila še rubriko Odzvanjanja in tako bralca opozorila na posamezne književnike, filozofe, znanstvenike in njihova dela, ki so botrovala nastanku posamezne pesmi. Med njimi zasledimo Fragmente ljubezenskega diskurza Rolanda Barthesa, Sartrovo dramo Zaprta vrata, pesmi Eros-thanatos Alojza Gradnika in Z vsako pesmijo me je manj Marka Pavčka, filozofijo Antonia Gramscija, Andreja Uleta in Cvetke Hedžet Toth pa še bi lahko naštevali. Vsaka pesem ima poleg naslova tudi podnaslov, v katerem avtorica Živa Čebulj duhovito povzema počutje in soodnosnost liričnega subjekta do sveta okoli sebe. Pesem z naslovom javorov list v zimskem solsticiju, ki je svojevrstna parodija gonje božičnega nakupovanja, nosi podnaslov plesna pesem za dve roki, ki ta dan nista nikogar objeli, v njej pa avtorica zapiše: “… toliko je bridkosti na svetu / toliko trpkosti in nepotešljivega hrepenenja / da moraš preprosto moraš / občudovati zadnji javorov list ki se še drži na veji”. Pesmi Žive Čebulj razkrivajo svojevrstno subtilnost, rahločutnost, prizadetost nad krivično ureditvijo sveta in pogosto odslikavajo vsaj dva pogleda na določeno situacijo. Tako na primer v naslovni pesmi sama ljubezen je to pesnica ob umirajoči ženski in moškem odstira pogled na evtanazijo in ga na nekaterih mestih podkrepi s zdravniškimi citati iz dnevnega časopisja, vendar primarno ohranja osredotočenost na ljubečem odnosu dveh, ki si želita smrti enako močno, kot si želita ljubezni. V pesmi lonček robidove marmelade ali plesna pesem za žlico in dva glasova pesnica ob problematiki paliativne oskrbe izpostavlja žalost ob smrti babice, v pesmi sinoči ko sem te s šminko pa kaže na hipokrizijo sveta, primerno oddaljenega od vojne v Ukrajini. V nadaljevanju se loteva tudi problematike patriarhata in medčloveške odtujenosti v družbi, ki jo vodi umetna inteligenca. Ta se ponaša s hitrim sestavljanjem vseh vrst besedil, vključno s poezijo. V pesmi z naslovom in pride pesem skozme ironično zapiše: “chatgpt napiše pesem namesto mene / v manj kot dveh sekundah haiku / gibanje teles / ustvarjalnost in moč / šport je umetnost / takole svinčnik/ odložim te / ničesar več ne potrebujem / introspekcijo namesto mene opravlja umetna inteligenca / to je res čudovito …” Pesmi Žive Čebulj predstavljajo čudovit preplet prefinjene družbene kritike, bežnih utrinkov iz vsakdanjega življenja in vseprisotne sublimnosti. Ponavadi že začetni verz sproži plaz asociacij na določeno temo, ki se vali v nedogled, dokler ne izrabi čustvenega naboja oz. ga nevtralizira, ko ob spoznanju doživi prizemljitev. Tako se spotoma zave, da je dandanes “govoriti resnico revolucionarno”, kot je “revolucionarno pesniško bivati v svetu”. Čeprav se pesnica nima za upornico, se zaveda, da poezija od pesnika terja borbenost, pogum in pravo mero senzibilnosti, predvsem pa iskrenosti in ljubezni do samega sebe, da se ustrezno materializira v svetu, kot ga poznamo danes. Besedna zveza “sama ljubezen je to” iz naslova zbirke se ponavlja na več mestih, med drugim tudi v zadnji, najkrajši pesmi v zbirki, ko zapiše: “iz drobcev te sestavljam, pesem / iz drobcev me sestavljaš, pesem / sama ljubezen je to / in jaz ne morem nič”. Prvenec Žive Čebulj Sama ljubezen je to je unikatna mojstrovina, saj se pesnica kljub številnim ponovitvam v posameznih pesmih ne ponavlja oziroma se z drobnimi obrati vsakič znova zasuče na nekem višjem hermenevtičnem nivoju, ki bralca navdahne z občutkom doživetja izvirnega, prvinskega vzgiba. Zdi se, kot bi bila vsaka pesem nem, a transparenten, luciden in nadvse pretočen medij, ki drži avtorico in bralca v ljubezenskem trikotniku. Naj zaključim z retoričnim vprašanjem iz spremne besede Ivana Dobnika: “Je potemtakem nemara poezija tista zadnja, še edina preostala oblika vzpostavljanja odnosov med nami in stvarmi v vesolju, ki nam pomaga in nam bo pomagala preživeti?”
Piše: Iztok Ilich, bereta: Maja Moll in Ivan Lotrič. Po vstopu Slovenije v Evropsko unijo se je tako za Slovence v osamosvojeni državi kot za rojake, pripadnike manjšin v stikih z večinskimi narodi v sosednjih državah, marsikaj spremenilo. Odpirati so se začele možnosti za samozavestnejše nastopanje in enakopravnejše sodelovanje, za vzajemno približevanje, upoštevanje in preseganje stoletnih stereotipov in predsodkov. Bolj na ravni kulture kot politike, ki ne more čez noč zapustiti okopov delitev, od katerih živi. Prepih je najmočneje zavel na robu večinsko slovenskega in večinsko italijanskega sveta. Meja med državama je bila formalno odpravljena, ne pa tudi izbrisana z zemljevidov. In še manj iz glav ljudi, ki so jih na vsaki strani učili drugače gledati na tudi skupno preteklost. Jernej Šček, mladi tržaški Slovenec, učitelj filozofije, publicist in prevajalec, je v zbirki pogovorov z italijanskimi književniki, filozofi, zgodovinarji, psihologi in drugimi razumniki Kavarna Italija naravnost zapisal: »Ni več izgovorov, da se ne bi poskušali izkopati iz nikogaršnje zemlje, ki zija med slovenskim in italijanskim svetom, zakrpati vrzel, ki jo je v zahodno mejo vsekalo 20. stoletje, nadoknaditi zamujeno«. Sam je sklenil to vrzel krpati z dialogom. Dialogom kot obliko komuniciranja in dialogom kot metodo iskanja skupnih izhodišč in sodb s sobesedniki in sobesednicami. Od poletja 2020 do lanske pomladi se je v Sobotni prilogi Delo zvrstilo kar 26 pogovorov z njimi. Za objavo v knjigi so bila besedila strokovno in slogovno dopolnjena, tako da so prerasla, kot pravi avtor, »v široko razvejane in globoko dihajoče pogovore z imenitnimi predstavniki italijanske kulture, ki ne odstirajo le jedrnih živcev posameznih del in življenj, temveč nas spremljajo skozi ključne prehode in prelome novejše italijanske idejne in duhovne, družbene in politične kulture«. Ker smo si, čeprav sosedje, v kulturnem smislu tujci, še dodaja Šček, je Kavarna Italija celo pomembnejša za nas kot zanje. Piko na i ji je s spremno besedo dodal Miran Košuta. Po avtorjevih besedah več kot učitelj in prijatelj, s katerim se je mogoče pogovarjati kot s komaj kom v Trstu. Ni nepomembno, da je Ščekov prvenec izšel pri eni tamkajšnjih kljub majhnosti prodornih slovenskih založb. Z namenom, da nastavlja dvojno zrcalo »na relaciji slovenski in italijanski narod, Slovenci na tej in oni (bivši) strani meje, mi in oni, naši in vaši, preteklost in prihodnost«. In z željo, da bi spajal nasprotja: podrobno in splošno, narodno in svetovno, meje in središča, mesto in deželo, družbeno in duhovno, stvarno in abstraktno. Jernej Šček, ki v zvestobi slovenstvu vidi srčno vprašanje, je suveren sogovornik izbranim osebnostim današnjega italijanskega kulturnega, znanstvenega in javnega življenja. Od furlanskega književnika, kiparja in alpinista Maura Corone ter novinarja in pisatelja Paola Rumiza prek radikalne političarke, senatorke Emme Bonino, do pisatelja Maria Covacicha, ki se zaveda slovanskih korenin, medtem ko se je njegov polstric sam italijaniziral v Fabretta. In nato zgodovinarja filozofije Micheleja Ciliberta, poznavalca Machiavellija, Bruna in Croceja, pa psihoanalitika Massima Recalcatija in po priporočilu senatorke Tatjane Rojc umetnostnega kritika Vittoria Sgarbija, 'kosmatega sogovornika in dvoživko na kubik', kot pravi. Sledijo še pisateljica, omikana revolucionarka Dacia Maraini, v prevodih znana tudi slovenskim bralcem, Tatiana Bucci iz družine istrskega rodu, ki je s sestro preživela tovarno smrti Auschwitz Birkenau, in mlajši književni in filmski ustvarjalec Paolo Cognetti s kar štirimi slovenskimi prevodi, tremi s podpisom Jerneja Ščeka! Zgodovinar velike vojne Roberto Todero še ni preveden, a bi njegovi pogledi pomembno dopolnili znane analize dogajanja med Sočo in Piavo, saj tisočero zgodb, ki jih pripoveduje kot vodnik po bojiščih velike vojne, daleč presega »vojaško zgodovino, ki zna reči le ta enota sem, druga tja«. Osrednja osebnost zadnje četrtine zbornika je Susanna Tamaro, s katero se je Šček sestal v zgodovinski tržaški kavarni San Marco. V njej vidi čistokrvno pisateljico, a tudi priučeno kmetico s čebelarsko šolo in poznavalko slovenskega sveta. Ko si je zaželela brati Kosovela v izvirniku, ji je bilo v pomoč tesno prijateljevanje z Markom Sosičem. Jernej Šček se je na vsa srečanja temeljito pripravil z branjem knjig in spremljanjem nastopov izbranih sogovornikov in sogovornic. Stike, zastavljene med koronsko pandemijo, je prisilna izolacija večidel preselila na splet. Nevralgična tema italijansko-slovenskih odnosov – fojbe in istrsko-dalmatinski eksodus – je počakala skoraj do konca, do pogovora s člani umetniškega kolektiva Wu Ming. Med drugim o pogostih odkritjih »letečih fojb«, za katere preverjanje pokaže, da sploh ne obstajajo. Še vedno pa obstajajo primeri fašističnih veljakov, ki jim država kot domnevnim žrtvam slavokomunistov po smrti podeljuje visoka odlikovanja. Še globlje v preplet teh občutljivih vprašanj zareže pogovor z zgodovinarjem Raoulom Pupom; Šček, tudi sam prepričan, da ob politizaciji zgodovine nihče nima čistih rok, dobi potrditev, češ: »Obe narodni skupnosti se vidita v vlogi žrtve, kar za sabo neizogibno potegne valjenje krivde, obtoževanje, celo demonizacijo drugega«. Dnevi spomina in tematski filmi, kot je Srce v breznu, dodaja sogovornik, le …»podžigajo čustva, namesto da bi pojasnjevali razloge, če že, pa to počnejo porazno«. Zadnji Ščekov sogovornik, tržaški psihiater in psihoanalitik Pavel Paolo Fonda, živi razpet med družinsko slovensko in kulturno italijansko identiteto. Sodeloval je pri zapiranju umobolnice pri Sv. Ivanu in vključevanju duševnih bolnikov v odprto življenje, predvsem pa si prizadeva za odpravljanje travm, ki jih prinaša zaslepljeno sovraštvo. Obmetavanje s krivdo in očitki nikamor ne vodi. »Koristi le tistim, ki sprave nočejo, ki se istovetijo z nerealnimi ideali lastne nedolžnosti in skozi takšno čustveno manipuliranje ohranjajo vpliv na somišljenike.« Gradimo mostove, ne zidov! v štirih besedah povzema Fonda.
Piše: Iztok Ilich, bereta: Maja Moll in Ivan Lotrič. Po vstopu Slovenije v Evropsko unijo se je tako za Slovence v osamosvojeni državi kot za rojake, pripadnike manjšin v stikih z večinskimi narodi v sosednjih državah, marsikaj spremenilo. Odpirati so se začele možnosti za samozavestnejše nastopanje in enakopravnejše sodelovanje, za vzajemno približevanje, upoštevanje in preseganje stoletnih stereotipov in predsodkov. Bolj na ravni kulture kot politike, ki ne more čez noč zapustiti okopov delitev, od katerih živi. Prepih je najmočneje zavel na robu večinsko slovenskega in večinsko italijanskega sveta. Meja med državama je bila formalno odpravljena, ne pa tudi izbrisana z zemljevidov. In še manj iz glav ljudi, ki so jih na vsaki strani učili drugače gledati na tudi skupno preteklost. Jernej Šček, mladi tržaški Slovenec, učitelj filozofije, publicist in prevajalec, je v zbirki pogovorov z italijanskimi književniki, filozofi, zgodovinarji, psihologi in drugimi razumniki Kavarna Italija naravnost zapisal: »Ni več izgovorov, da se ne bi poskušali izkopati iz nikogaršnje zemlje, ki zija med slovenskim in italijanskim svetom, zakrpati vrzel, ki jo je v zahodno mejo vsekalo 20. stoletje, nadoknaditi zamujeno«. Sam je sklenil to vrzel krpati z dialogom. Dialogom kot obliko komuniciranja in dialogom kot metodo iskanja skupnih izhodišč in sodb s sobesedniki in sobesednicami. Od poletja 2020 do lanske pomladi se je v Sobotni prilogi Delo zvrstilo kar 26 pogovorov z njimi. Za objavo v knjigi so bila besedila strokovno in slogovno dopolnjena, tako da so prerasla, kot pravi avtor, »v široko razvejane in globoko dihajoče pogovore z imenitnimi predstavniki italijanske kulture, ki ne odstirajo le jedrnih živcev posameznih del in življenj, temveč nas spremljajo skozi ključne prehode in prelome novejše italijanske idejne in duhovne, družbene in politične kulture«. Ker smo si, čeprav sosedje, v kulturnem smislu tujci, še dodaja Šček, je Kavarna Italija celo pomembnejša za nas kot zanje. Piko na i ji je s spremno besedo dodal Miran Košuta. Po avtorjevih besedah več kot učitelj in prijatelj, s katerim se je mogoče pogovarjati kot s komaj kom v Trstu. Ni nepomembno, da je Ščekov prvenec izšel pri eni tamkajšnjih kljub majhnosti prodornih slovenskih založb. Z namenom, da nastavlja dvojno zrcalo »na relaciji slovenski in italijanski narod, Slovenci na tej in oni (bivši) strani meje, mi in oni, naši in vaši, preteklost in prihodnost«. In z željo, da bi spajal nasprotja: podrobno in splošno, narodno in svetovno, meje in središča, mesto in deželo, družbeno in duhovno, stvarno in abstraktno. Jernej Šček, ki v zvestobi slovenstvu vidi srčno vprašanje, je suveren sogovornik izbranim osebnostim današnjega italijanskega kulturnega, znanstvenega in javnega življenja. Od furlanskega književnika, kiparja in alpinista Maura Corone ter novinarja in pisatelja Paola Rumiza prek radikalne političarke, senatorke Emme Bonino, do pisatelja Maria Covacicha, ki se zaveda slovanskih korenin, medtem ko se je njegov polstric sam italijaniziral v Fabretta. In nato zgodovinarja filozofije Micheleja Ciliberta, poznavalca Machiavellija, Bruna in Croceja, pa psihoanalitika Massima Recalcatija in po priporočilu senatorke Tatjane Rojc umetnostnega kritika Vittoria Sgarbija, 'kosmatega sogovornika in dvoživko na kubik', kot pravi. Sledijo še pisateljica, omikana revolucionarka Dacia Maraini, v prevodih znana tudi slovenskim bralcem, Tatiana Bucci iz družine istrskega rodu, ki je s sestro preživela tovarno smrti Auschwitz Birkenau, in mlajši književni in filmski ustvarjalec Paolo Cognetti s kar štirimi slovenskimi prevodi, tremi s podpisom Jerneja Ščeka! Zgodovinar velike vojne Roberto Todero še ni preveden, a bi njegovi pogledi pomembno dopolnili znane analize dogajanja med Sočo in Piavo, saj tisočero zgodb, ki jih pripoveduje kot vodnik po bojiščih velike vojne, daleč presega »vojaško zgodovino, ki zna reči le ta enota sem, druga tja«. Osrednja osebnost zadnje četrtine zbornika je Susanna Tamaro, s katero se je Šček sestal v zgodovinski tržaški kavarni San Marco. V njej vidi čistokrvno pisateljico, a tudi priučeno kmetico s čebelarsko šolo in poznavalko slovenskega sveta. Ko si je zaželela brati Kosovela v izvirniku, ji je bilo v pomoč tesno prijateljevanje z Markom Sosičem. Jernej Šček se je na vsa srečanja temeljito pripravil z branjem knjig in spremljanjem nastopov izbranih sogovornikov in sogovornic. Stike, zastavljene med koronsko pandemijo, je prisilna izolacija večidel preselila na splet. Nevralgična tema italijansko-slovenskih odnosov – fojbe in istrsko-dalmatinski eksodus – je počakala skoraj do konca, do pogovora s člani umetniškega kolektiva Wu Ming. Med drugim o pogostih odkritjih »letečih fojb«, za katere preverjanje pokaže, da sploh ne obstajajo. Še vedno pa obstajajo primeri fašističnih veljakov, ki jim država kot domnevnim žrtvam slavokomunistov po smrti podeljuje visoka odlikovanja. Še globlje v preplet teh občutljivih vprašanj zareže pogovor z zgodovinarjem Raoulom Pupom; Šček, tudi sam prepričan, da ob politizaciji zgodovine nihče nima čistih rok, dobi potrditev, češ: »Obe narodni skupnosti se vidita v vlogi žrtve, kar za sabo neizogibno potegne valjenje krivde, obtoževanje, celo demonizacijo drugega«. Dnevi spomina in tematski filmi, kot je Srce v breznu, dodaja sogovornik, le …»podžigajo čustva, namesto da bi pojasnjevali razloge, če že, pa to počnejo porazno«. Zadnji Ščekov sogovornik, tržaški psihiater in psihoanalitik Pavel Paolo Fonda, živi razpet med družinsko slovensko in kulturno italijansko identiteto. Sodeloval je pri zapiranju umobolnice pri Sv. Ivanu in vključevanju duševnih bolnikov v odprto življenje, predvsem pa si prizadeva za odpravljanje travm, ki jih prinaša zaslepljeno sovraštvo. Obmetavanje s krivdo in očitki nikamor ne vodi. »Koristi le tistim, ki sprave nočejo, ki se istovetijo z nerealnimi ideali lastne nedolžnosti in skozi takšno čustveno manipuliranje ohranjajo vpliv na somišljenike.« Gradimo mostove, ne zidov! v štirih besedah povzema Fonda.
Piše: Bojan Sedmak, bere: Ivan Lotrič. Agregat Norme Bale nataka bralstvu osveženo stalnico nacionalne literature – politiko, tematiko, ki se je slovenska književnost loteva že stoletje in pol. V tovrstnih besedilih so akterji narodovih blagrov praviloma pokvarjeni v razponu od moralnih spačkov do odkritih zločincev, zavetje tega arhetipa pa bralstvu omogoča vznemirljive soočanje z vsakršnimi mahinacijami druge najstarejše obrti. Novost, ki jo roman Agregat domiselno prinaša v politične spektakle, je vloga tehnologije v tem očitno nujnem početju. Glede na naslov in tehnologijo bi bilo mogoče utemeljevati trditev, da sta v Agregatu pravzaprav dva romana v enem zajetnem, razdeljenem na dva dela, dobro zgrajenem s poglavji, v katerih se prvoosebni pripovedovalec izmenjuje z vsevedno pripovedovalko v kurzivi. Slednja dodatno poganja zgodbo s predstavitvami stranskih likov, ki obkrožajo junaka, godnega za levitev iz učitelja v poslanca, a osrednja pripovedna linija je prvenstveno speljana skozi iskanje identitete nekoga, ki se sooča s spoznanji, kako so vsakršni družbeni položaji podrejeni služenju. V prvem delu tako prevladujejo prizadevanja likov okoli volitev, v drugem delu pa se rezultati iztekajo v zmedeno očaranje osrednje osebe z manipulativno avtomatizacijo realnosti. Prav zaradi vse večje izpopolnjenosti robotov je finalna znanstvenofantastična razsežnost romana skorajda realistična, vsekakor pa žanrsko izstopa od številne avtobiografske, zgodovinske, kriminalne, mladinske, samopomočniške in podobne proze na današnjih knjižnih policah. Agregat namreč v besedilu ni nekaj, kar naj bi delovalo, ko zmanjka električnega toka, temveč vsakršno vezje, v avtoričinem zastavku predvsem združba, ki prakticira mreženje kot nujo za uspešno doseganje ciljev. In tematika podmazanega stroja v romanu ni le spretnost, kako se vodi volilna kampanja, ampak poučen način, kako delujejo trendi umetne inteligence. Seveda v danih mednarodnih, državnih in deželnih okoliščinah, v katerih se običajno uresničuje pregovorni homo homini lupus, v njem pa posamezniki težko kaj opravijo brez krdela, v katerem pa so razmerja izrazito hierarhična. V globinskem uvidu Norme Bale so tako razpostavljeni prevladujoči moški od centralnih vladnih do lokalnih krajevnih ravni. Pisateljica z bogatimi izkušnjami iz lastnega dela v javnem in realnem družbenem sektorju jim kaže kritično zrcalo, v njem pa so tipi groteskni, na videz nevredni pomilovanja, a v bistvu družbeno škodljivi. Usodo glavnega junaka Gumpeka je seveda treba prepustiti bralnemu suspenzu, prav tako posledice njegovega soočenja z zapeljivo virtualnostjo. Ga bo izkušnja vklenila, zmlela in uničila ali se ji bo prilagodil? Norma Bale ve, da se dandanes živi v vseobsegajoči navideznosti, kjer se moški radi predajajo nadomestkom polnokrvnih žensk; tako je pač vsaj že od znamenite uspešnice Philipa K. Dicka Ali androidi sanjajo električne ovce, kot je pozneje po tej predlogi Rachel omrežila Forda v Iztrebljevalcu. Predstavitve staromodnega spolnega občevanja s zato v literaturi privlačen izziv za marsikaj, vključno s psihoanalizo. No, tvorka Agregata ne potrebuje niti teoretične niti klinične podpore za prav dober prikaz tega obče potrebnega početja. Med dvema tovrstnima opraviloma v romanu – uvodno hitrim prešuštnim in celovito neposrečenim zakonskim, je tako posebej učinkovit opis slednjega, ki ga prizanesljivo podaja ženska avtorica z vložnico v prvoosebnem moškem toku zavesti. Nekako je krivično, da se besedila, ki so najverjetneje plod večmesečnega dela, použijejo čez vikend, a za roman Agregat je to lahko le pohvalno. Bralno hlastnost spodbujajo tudi nevsiljivo poučni deli; bodisi o delovanju služb za stike z javnostmi, o pomenu mode bum bum za napade na kapitalske položaje, o rastoči proizvodnji mandljev v južni Avstraliji, o vrstah viskijev ali s podatki o tem, da je v zemlejskem ozračju dnevno okoli sto tisoč letal. Razgledana piska dodatno krepi pozornost z recepti avokadovih namazov, ostrig in eksotičnih jedi ali z razlagami umamija, japonskega izraza za peti okus, okusu zahtevnejših bralcev pa streže še s citati od Seneke, Lincolna in Tarantina do Zupana in Predina … Na predstavitvah so pisci večkrat vprašani o morebitnih modelih za svoje književne osebe. Za tokratne vrhovne v piramidi – premierja Stelarja, strankarskega predsednika Sveteta, generala Sinka – ter njihove pribočne kadre, ravnatelja Majorja, medijca Boža, poverjenika Luka in snemalca Mufla, ni težko zbrati asociacij na stvarne domačijske politike, ne nazadnje so ti marsikaj ključnega sklepali v podeželskih gostilnah. Med ženskami je nekakšen ključ morda Zora, animatorka književnih prireditev in učiteljeva volilna konkurentka, a tako profiliranih je precej in mnoge niso najbolj zadovoljne kot odkrito častihlepne gospe ministrice ali toneče v kalupe varanih žrtev in nameščene za šanke kot tarče za strelice nasprotne usode. Ironija Norme Bale tako ne zadeva le moških, saj žensko cvrtje v patriarhalnih kotlih spada k nespremenljivosti slovenske patologije. Žal sredi te deluje tudi glavni junak kot po lastnih besedah »samo figura, nujno potrebna za vzdrževanje navidezne normalnosti«. Kakšne normalnosti? Takšne med nacionalnimi vizijami in provizijami, s katerimi se za korupcijske procente pretvarjajo rodovitna kmetijska zemljišča v asfaltne zaplate za proizvodnjo mednarodnih korporacij. Tovrstno uslužnost satirično ponazarja izjava enega izmed domorodnih glavarjev: »… mi s pestjo udarjamo samo po domači mizi, k sosedovim pa tečemo takoj, ko nas pokličejo, in se pred tem še lepo vljudno sezujemo.« Pri tem so za poslovni naskok na rodno grudo v romanu poleg anglosaksonskih dobičkarjev pripravljeni tudi germanski partnerji, katerih mentaliteto obmejno in čezmejno mnogostransko aktivna pisateljica dovolj dobro pozna. In na koncu koncev – le o kakšni normalnosti je mogoče govoriti v času, v katerem so tudi čustveno občutljivi haikuji rezultat umetne inteligence. //»Ta trenutek zdaj / ujet v večnosti časa / srce utripa//«, je v romanu Agregat predstavljen kot izvržek statistično napaberkovanih informacij, hladnega algoritma in ravnodušne usluge agresivnega programa, ki kot tak seveda ne vzbuja zaupanja. Norma Bale je z drugim samostojnim romanom napisala svoje najbolj obsežno delo, ki upravičeno dráži obete, da bo spod prstov zrele ustvarjalke prišlo še več aktualnega in odličnega pisanja.
Piše: Bojan Sedmak, bere: Ivan Lotrič. Agregat Norme Bale nataka bralstvu osveženo stalnico nacionalne literature – politiko, tematiko, ki se je slovenska književnost loteva že stoletje in pol. V tovrstnih besedilih so akterji narodovih blagrov praviloma pokvarjeni v razponu od moralnih spačkov do odkritih zločincev, zavetje tega arhetipa pa bralstvu omogoča vznemirljive soočanje z vsakršnimi mahinacijami druge najstarejše obrti. Novost, ki jo roman Agregat domiselno prinaša v politične spektakle, je vloga tehnologije v tem očitno nujnem početju. Glede na naslov in tehnologijo bi bilo mogoče utemeljevati trditev, da sta v Agregatu pravzaprav dva romana v enem zajetnem, razdeljenem na dva dela, dobro zgrajenem s poglavji, v katerih se prvoosebni pripovedovalec izmenjuje z vsevedno pripovedovalko v kurzivi. Slednja dodatno poganja zgodbo s predstavitvami stranskih likov, ki obkrožajo junaka, godnega za levitev iz učitelja v poslanca, a osrednja pripovedna linija je prvenstveno speljana skozi iskanje identitete nekoga, ki se sooča s spoznanji, kako so vsakršni družbeni položaji podrejeni služenju. V prvem delu tako prevladujejo prizadevanja likov okoli volitev, v drugem delu pa se rezultati iztekajo v zmedeno očaranje osrednje osebe z manipulativno avtomatizacijo realnosti. Prav zaradi vse večje izpopolnjenosti robotov je finalna znanstvenofantastična razsežnost romana skorajda realistična, vsekakor pa žanrsko izstopa od številne avtobiografske, zgodovinske, kriminalne, mladinske, samopomočniške in podobne proze na današnjih knjižnih policah. Agregat namreč v besedilu ni nekaj, kar naj bi delovalo, ko zmanjka električnega toka, temveč vsakršno vezje, v avtoričinem zastavku predvsem združba, ki prakticira mreženje kot nujo za uspešno doseganje ciljev. In tematika podmazanega stroja v romanu ni le spretnost, kako se vodi volilna kampanja, ampak poučen način, kako delujejo trendi umetne inteligence. Seveda v danih mednarodnih, državnih in deželnih okoliščinah, v katerih se običajno uresničuje pregovorni homo homini lupus, v njem pa posamezniki težko kaj opravijo brez krdela, v katerem pa so razmerja izrazito hierarhična. V globinskem uvidu Norme Bale so tako razpostavljeni prevladujoči moški od centralnih vladnih do lokalnih krajevnih ravni. Pisateljica z bogatimi izkušnjami iz lastnega dela v javnem in realnem družbenem sektorju jim kaže kritično zrcalo, v njem pa so tipi groteskni, na videz nevredni pomilovanja, a v bistvu družbeno škodljivi. Usodo glavnega junaka Gumpeka je seveda treba prepustiti bralnemu suspenzu, prav tako posledice njegovega soočenja z zapeljivo virtualnostjo. Ga bo izkušnja vklenila, zmlela in uničila ali se ji bo prilagodil? Norma Bale ve, da se dandanes živi v vseobsegajoči navideznosti, kjer se moški radi predajajo nadomestkom polnokrvnih žensk; tako je pač vsaj že od znamenite uspešnice Philipa K. Dicka Ali androidi sanjajo električne ovce, kot je pozneje po tej predlogi Rachel omrežila Forda v Iztrebljevalcu. Predstavitve staromodnega spolnega občevanja s zato v literaturi privlačen izziv za marsikaj, vključno s psihoanalizo. No, tvorka Agregata ne potrebuje niti teoretične niti klinične podpore za prav dober prikaz tega obče potrebnega početja. Med dvema tovrstnima opraviloma v romanu – uvodno hitrim prešuštnim in celovito neposrečenim zakonskim, je tako posebej učinkovit opis slednjega, ki ga prizanesljivo podaja ženska avtorica z vložnico v prvoosebnem moškem toku zavesti. Nekako je krivično, da se besedila, ki so najverjetneje plod večmesečnega dela, použijejo čez vikend, a za roman Agregat je to lahko le pohvalno. Bralno hlastnost spodbujajo tudi nevsiljivo poučni deli; bodisi o delovanju služb za stike z javnostmi, o pomenu mode bum bum za napade na kapitalske položaje, o rastoči proizvodnji mandljev v južni Avstraliji, o vrstah viskijev ali s podatki o tem, da je v zemlejskem ozračju dnevno okoli sto tisoč letal. Razgledana piska dodatno krepi pozornost z recepti avokadovih namazov, ostrig in eksotičnih jedi ali z razlagami umamija, japonskega izraza za peti okus, okusu zahtevnejših bralcev pa streže še s citati od Seneke, Lincolna in Tarantina do Zupana in Predina … Na predstavitvah so pisci večkrat vprašani o morebitnih modelih za svoje književne osebe. Za tokratne vrhovne v piramidi – premierja Stelarja, strankarskega predsednika Sveteta, generala Sinka – ter njihove pribočne kadre, ravnatelja Majorja, medijca Boža, poverjenika Luka in snemalca Mufla, ni težko zbrati asociacij na stvarne domačijske politike, ne nazadnje so ti marsikaj ključnega sklepali v podeželskih gostilnah. Med ženskami je nekakšen ključ morda Zora, animatorka književnih prireditev in učiteljeva volilna konkurentka, a tako profiliranih je precej in mnoge niso najbolj zadovoljne kot odkrito častihlepne gospe ministrice ali toneče v kalupe varanih žrtev in nameščene za šanke kot tarče za strelice nasprotne usode. Ironija Norme Bale tako ne zadeva le moških, saj žensko cvrtje v patriarhalnih kotlih spada k nespremenljivosti slovenske patologije. Žal sredi te deluje tudi glavni junak kot po lastnih besedah »samo figura, nujno potrebna za vzdrževanje navidezne normalnosti«. Kakšne normalnosti? Takšne med nacionalnimi vizijami in provizijami, s katerimi se za korupcijske procente pretvarjajo rodovitna kmetijska zemljišča v asfaltne zaplate za proizvodnjo mednarodnih korporacij. Tovrstno uslužnost satirično ponazarja izjava enega izmed domorodnih glavarjev: »… mi s pestjo udarjamo samo po domači mizi, k sosedovim pa tečemo takoj, ko nas pokličejo, in se pred tem še lepo vljudno sezujemo.« Pri tem so za poslovni naskok na rodno grudo v romanu poleg anglosaksonskih dobičkarjev pripravljeni tudi germanski partnerji, katerih mentaliteto obmejno in čezmejno mnogostransko aktivna pisateljica dovolj dobro pozna. In na koncu koncev – le o kakšni normalnosti je mogoče govoriti v času, v katerem so tudi čustveno občutljivi haikuji rezultat umetne inteligence. //»Ta trenutek zdaj / ujet v večnosti časa / srce utripa//«, je v romanu Agregat predstavljen kot izvržek statistično napaberkovanih informacij, hladnega algoritma in ravnodušne usluge agresivnega programa, ki kot tak seveda ne vzbuja zaupanja. Norma Bale je z drugim samostojnim romanom napisala svoje najbolj obsežno delo, ki upravičeno dráži obete, da bo spod prstov zrele ustvarjalke prišlo še več aktualnega in odličnega pisanja.
