Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Ni najdenih zadetkov.

Rezultati iskanja

Ni najdenih zadetkov.

Rezultati iskanja

Ni najdenih zadetkov.

Rezultati iskanja

Ni najdenih zadetkov.

Filmoteka V živo RTV 365 Raziskujte Več
Domov
Raziskujte
V živo
Oddaje
Podkasti
Glasba
Za otroke
Filmoteka
Zgodovina
Seznami
Naročnine
Več
Domov Raziskujte V živo Oddaje Podkasti Glasba Za otroke Filmoteka Zgodovina
Seznami
Zaključi urejanje
Moje
Moj 365
Zaključi urejanje
Vse naročnine

Ocene

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Zadnji posnetki

Vesna Vuk Godina: Zablode feminizma

8. 8. 2022

Avtorica recenzije: Anja Radaljac Bere: Maja Moll Teoretske zagate knjige Vesne Vuk Godina Zablode feminizma se začno že pri naslovu. Edninski zapis v sodobnem kontekstu že implicira manko razumevanja študij spola in feminizmov kot heterogenega polja. Za posebej problematično se taka oznaka izkaže v kontekstu knjige, ki skuša podajati antikolonialistično in antievropocentrično kritiko na primeru »sodobnega zahodnega belega feminizma«. Za relevantnost vsake kritike je pomembno najprej opredeliti sam predmet kritike, česar pa delo Zablode feminizma ne stori. Da bi lahko bilo jasno, kaj natanko je mišljeno s sintagmo »sodobni beli zahodni feminizem«, bi bilo namreč potrebno pojasniti vsakega od terminov sintagme. »Zahod«, »belskost« in »feminizem« so namreč termini, ki bi spričo raznolikih in neredko tudi izključujočih se teoretskih razumevanj potrebovali natančno opredelitev; pojasniti bi bilo smiselno tudi razmerja med njimi; zanimivo bi bilo recimo razumeti, na kakšen način Godina bere npr. »historični nebelski feminizem« v primerjavi s »sodobnim nezahodnim« feminizmom. Seveda to otežuje tudi kritiško branje Zablod feminizma; namesto avtorice moramo za potrebe analize vsaj za silo opredeliti lastno razumevanje temeljnih terminov knjige, kar pa je seveda zdrsljivo početje. Sintagmo »zahodni beli feminizem« tako spričo konteksta knjige, ki zelo splošno govori o »zahodnih družbah«, razumem kot vse feminizme zlasti v Evropi (največ se Godina navezuje prav na evropski kontekst) in Severni Ameriki, ki jih prakticirajo ali razvijajo belke, pri čimer se navezujem na prevladujoč koncept belskosti, saj Godina ne podaja indicev, da bi bilo bolj smiselno kako drugačno branje. Ko Godina sodobnemu zahodnemu belemu feminizmu očita, da je zmoten in »kolonizatorski« v svoji »univerzalistični« predpostavki, da je zatiranje žensk nekaj čezkulturno prevladujočega, s čimer skuša demantirati feminizme kot nujni del osvobodilnih gibanj na globalni ravni, češ da imajo temeljne predpostavke feminizma smisel le v okviru zahodnih idejnih sistemov, ne pripoznava, da velik del nezahodnih in nebelskih kultur dejansko pozna lastne feminizme in da ti feminizmi že vse od svojih vznikov v poznem devetnajstem in v začetku dvajsetega stoletja, kar sovpada z razvojem gibanja za pravice žensk v Evropi, podajajo tudi kritike nekaterih idej in mankov belskega feminizma, ki pa nikakor nimajo namena ukinjati feminizmov ali minimalizirati pomena feminizmov; terjajo večjo vključujočnost, lasten glas ter pripoznavanje kulturnih razlik. Sama temeljna zahteva po izboljševanju položaja žensk v družbi ni tisto, kar bi bilo v teh kritikah postavljeno pod vprašaj. Kritika tako pretežno ne leti na feminizem sam, temveč zlasti na rasizem in kolonializem nekaterih feminizmov. Godina tudi nikjer ne obravnava afriških ali azijskih feminizmov kot sistemov vednosti, ki tako kritiko že desetletja izvajajo sistemsko. S tem »nebelskim nezahodnim« feministkam odvzame njihov politično-teoretski kredo in gradi prav iz kolonialistične, evropocentrične drže kulturnega evolucionizma, ki naj bi jo Zablode feminizma postavljale pod vprašaj. Enako Godina nikjer ne omenja notranjih kritik in razhajanj že znotraj samih zahodnih belskih feminizmov; ta se pojavljajo tako v trenjih med prvim, drugim in tretjim valom in njihovimi poudarki, kot tudi na ravni širših idejnih polj, v katere se umeščajo. Razhajanja med feminizmi obstajajo tako v razumevanju prepletov sistemov represije, vključno z rasizmom in kolonializmom, kot v odnosu do kapitalizma kot ekonomskega sistema in v (ne)vključujočnosti feminizmov ter različnih razumevanj spola. Eden ključnih razkolov je tako razkol v odnosu do razumevanja mesta transoseb v feminizmih. Prav tako Godina v svoji kritiki »univerzalizma« nikjer ne pripozna vrednosti feminističnega političnega boja v zahodnem kontekstu samem. Toda težave knjige Zablode feminizma se ne končajo pri nezmožnosti definiranja osnovne terminologije, površnosti obravnave ali pri zamolčanju neevropskih in nebelskih feminističnih tradicij; nadaljujejo se še zlasti z metodologijo. Godina v knjigi poda nešteto sodb, ki pa jih na nič ne opre; seznam feminističnih branj, ki jih omenja, zajema zgolj dve deli: Drugi spol Simone de Beauvoir in delo Zakaj nisem feministka: feministični manifest Jesse Crispin, pri katerem pa nikoli ne navede niti celotnega naslova in zamolči, da gre za feministični manifest. Da bi bilo Zablode feminizma mogoče jemati količkaj resno, bi bilo za začetek nujno, da bi Godina operirala z dejanskim korpusom feminističnih teoretskih tekstov ali vsaj kritik teh tekstov. Na tej točki je knjiga Zablode feminizma zgolj tristo strani bolj ali manj ponavljajočih se osebnih mnenj.

Lela B. Njatin: Samski blok

8. 8. 2022

Avtorica recenzije: Ana Hancock Bereta Jure Franko in Barbara Zupan Roman Lele B. Njatin Samski blok uokvirjata poglavji v kurzivi. Prvo in zadnje poglavje sta umeščeni v pandemsko sedanjost, dogajalni čas poglavij med njima pa vseskozi prehaja med sedanjostjo in avtoričinim otroštvom v stanovanjski stavbi v središču Kočevja, v tako imenovanem Samskem domu. Samski dom in Kočevje imata namreč osrednjo vlogo v njenem identitetnem zemljevidu. Še toliko bolj, ker je v stanovanju, ki ga avtorica preureja v atelje, pred smrtjo živela njena mati. Materialni ostanki nečesa, kar je nepreklicno minilo, relikvije zlate dobe, so prazni označevalci, votla lupina, ki s svojo navzočnostjo bolj kot pomirjajo nenehno opominjajo na v oči bodečo odsotnost: »Puhtelo je, polno vonja po Angeli. In vendar je bil to vonj praznine.« Iz opisov prostora, v katerem je pisateljica preživela večino otroštva, veje pristna ljubezen. Krajevno umeščena identiteta je nespregledljiva, iz zemlje pa izrašča tudi avtoričin navdih. Ali z njenimi besedami: »Tkivo mojih konceptov ni bilo abstraktno«. Opisi Kočevja in stanovanjskega bloka so tudi med najbolj poetičnimi: »Poleti se je svetloba, ki je vstala izza Samskega bloka na vzhodu usločila čezenj na osrednji trg mesta kot velikanski žgoči jezik sonca«. Pisateljičina navezanost na kraj njenega otroštva in mater je skorajda otroška: »Angela je obljuba celote.« Roman Samski blok lahko vidimo tudi kot intimen in skorajda terapevtski poskus čustvenega odraščanja in iskanja svoje identitete po materini smrti. Kljub trdni krajevni umeščenosti je dom najprej simbol varnosti, ki ga nudi mati, in mitične simbioze, ki je nikoli več ne bo mogoče doseči. Kot poskus avtorice, ki prek spominov na otroštvo išče težišče v sami sebi, je nadvse intimen. »Moj spomin na Kočevje je brez nostalgije in brez domotožja, ker se v njem kot spojišču časov odsotnost spreminja v prisotnost v Angelinem naročju kot domu brez imenovane lokacije.« To intimnost, ob kateri imamo bralci skorajda slabo vest, ker smo ji priča, pa pogosto nasilno prekine avtoričina samohvala, ki včasih meji na samopromocijo, in ob tej postane očitna nekonsistenca dela. Iz intimnega notranjega monologa se avtorica nenadoma agresivno obrne k bralstvu. Ob pozornem branju imamo občutek, da ponekod nasprotuje sama sebi, kar še dodatno zmanjša konsistenco literarnega dela. Jezik je pogosto izumetničen in nenaraven, strukture prezapletene, zaradi česar se pripoved zatika. Zdi se, kot da bi se avtorica trudila navreči čim več strokovnega izrazja. Zaradi pretiranega intelektualiziranja, ki se mu občasno pridruži še moraliziranje, se pogosto izgubi ne le občutek pristnosti in naravnosti, temveč tudi pozornost bralstva. Na primer v odlomku: »Za to, da ne bi usode človeštva določali izračuni algoritmov, da človeštvo ne bi tako radikalno objektiviziralo kvalificiranje ljudi.« Najbolj lucidni uvidi so napisani v povsem nepretencioznem jeziku, na primer opisi življenja in navad prebivalcev Samskega bloka, ki kot da zrcalijo vsakokratno širše družbeno dogajanje časa: »O taboriščih se takrat ni govorilo; Samski blok naj bi fantazmagorično pričal o tem, da obstajajo«. Roman Lele B. Njatin Samski blok je najbolj gibek in živ tam, kjer je najmanj obremenjen: v spominih na vsakdanje življenje nekdanjih prebivalcev bloka in v priznanju bridke praznine, ki puhti iz stanovanja pokojne matere v vse bolj samotnem bloku v vedno bolj praznem mestu.

Ivan Burnik Legiša: Ta jezik naš

8. 8. 2022

Avtor recenzije: Andrej Lutman Bereta: Barbara Zupan in Jure Franko Ivan Burnik Legiša je bil rojen leta 1934 v Štivanu. Leta 1956 se je pridružil bratu v Avstraliji in tam opravljal različne poklice. Izučil se je za strojevodjo, delal v železarni, se ukvarjal z opali in steklom. Kot otrok je doživel fašistični požig vasi in šole, o čemer piše v pesmi z naslovom Za pravdo: „Še vidim vas do tal požgano, / še vidim dim se dvigovati za nami, / še vidim ustne trepetati mami. // Še vedno nosim v srcu / mrzeč spomin nad črno tiranijo, / ki nejenljivo kolovrati z mano.“ Prve pesmi je objavljal v izseljeniškem glasilu Misli. Je avtor številnih pesniških zbirk in knjig krajše proze, ki so večinoma izhajale v Adelajdi. To sporoča tudi naslovnica zbirke Ta jezik naš, na kateri je obris Avstralije, prelepljen s slovensko zastavo. Oblikoval jo je Marjan Pungartnik, ki je pesmi tudi uredil ter dodal spremno besedo, v kateri – med drugim – ugotavlja, da je poezija Ivana Burnika Legiše vračanje k slovenščini, ki ni le sredstvo sporazumevanja in določanja skupnosti, ampak izraža duha pripadnosti. Pesnik svoj odnos do izražanja naravnost izpove v drugi pesmi: „Pišem, pišem, pišem! / Ker mi misli / neverjetno hitro grejo, / pišem, kar zapišem.“ Bolj preprosto verjetno ni mogoče povedati. V zbirko Ta jezik naš je uvrščenih krepko prek sto pesmi, ki praviloma niso daljše od osemnajstih vrstic. Nekatere so rimane, druge v prostem verzu, a vse vsebujejo notranji ritem, kar jim zagotavlja spevnost. Tematsko segajo na številna področja pesnikovega dojemanja sveta in presojanja svoje vloge v njem. Pesni tudi o morda povsem banalnih stvareh, kot je na primer požrešnost, kar izraža pesem Preobjeden: „Moj napon trebuha / prenapokan kruha / poln je špeha. // V kisli drži / cmoka z usti, / preobjeden ne odneha.“ V tej in še nekaterih pesmi se kaže pesnikov nagib k smešenju stremuštva, pridobitništva in obsedenosti s predmetnim. Posebej velja omeniti pesmi, ki izražajo pesnikov odnos do matere, ki mu predstavlja tudi domovino. Obe sta mu dali vrednote, ki jim še vedno sledi. Ob listanju knjige in prebiranju pesmi se utrne misel, da pesnik ne jadikuje nad usodo in ne opeva sovraštva, prežetega z maščevanjem, temveč vse to presega in išče lepoto in skladnost v prav vseh stvareh. Morda je še najbolj zajedljiv v pesmi z naslovom Kritik X: „Prevzet, namišljeni gigant duha / pohabljeno napuhnjene zavisti, / mečkač, objet v osebnostni koristi, / žaljivo psuje, česar ne pozna.“ Ivan Burnik Legiša izpostavlja tudi nemir, ki mu je gibalo k pisanju. Ta nemir je določen z razdaljami med ljudmi in med obema domovinama, takšno razdaljo pa lahko zapolni le oplemeniteni jezik, poezija. V zvezi s tem naj izpostavimo, da je pesem, ki je dala zbirki naslov, prevedena tudi v angleščino, kar predstavlja hkrati pesnikov stik in njegovo razpetost. V tem smislu so pesmi v zbirki Ta jezik naš spodbuden primer slovenščine, ki poje svetu in sebi.

Yasmina Reza: Blagor srečnim

8. 8. 2022

Avtorica recenzije: Nina Gostiša Bere: Jure Franko Francosko avtorico Yasmino Reza poznamo predvsem po dramskih besedilih, saj so bila številna uprizorjena tudi pri nas; večinoma v ljubljanski Drami: Art, Bog masakra, Bella figura, En španski komad, Kako poveš, kar si odigral, Naključni človek. Po Bogu masakra je Roman Polanski posnel film; scenarij zanj sta napisala skupaj. Yasmina Reza je tudi igralka in pisateljica, prejemnica več nagrad, prevedena v več kot trideset jezikov. Za njeno delo je značilno satirično prikazovanje življenja srednjega razreda in z njim povezanih težav. Delo Blagor srečnim je sicer roman, vendar kratkost poglavij in množica pripovednih glasov dajejo vtis, da gre prej za zbirko kratkih zgodb. Hkrati pa drži, da bi jim, če bi jih brali ločeno, posamično in vsepovprek, umanjkali kontekst, zaokroženost, trdna pozicija, nauk, preobrat. Vsako poglavje pripoveduje druga oseba in vsaka, razen zakoncev Toscano, ki se pojavita dvakrat, se oglasi le enkrat. Se pa iste osebe v različnih kontekstih, ko jih omenjajo drugi, v knjigi pojavijo večkrat. Gre predvsem za (dobro situirane) posameznike, pare in družine. Povezani so neposredno – prijateljsko, družinsko, partnersko, kot znanci, ljubimci – ali zgolj posredno, v bežnih srečanjih. Prav zaradi množice pripovedovalcev in s tem perspektiv si je odnose med njimi težko zapomniti, pripetljajem je težko slediti, pripovedi pa umanjka rdeča nit. Nenehno se jim nekaj dogaja, a se jim nič zares posebnega ne zgodi. Podajajo pa svoje videnje, doživljanje situacij v odnosu do sebe, do drugih; nestrinjanje, sodbe, dileme, negotovost, skrbi, na primer o tem, kaj si bo o nečem mislil kdo drug. Njihove izpovedi si zlahka predstavljamo kot odrske monologe – od izkušnje prepira in pasivne agresije med zakoncema sredi trgovine do izmenjave informacij o (potencialnih) ljubicah med prijatelji ter pripovedi o raztrosu pepela pokojnega očeta nekje na severozahodu Francije. Običajne, življenjske stvari torej, s katerimi se morda lahko poistovetimo, ob njih nekoliko razmislimo ali pa se jim tudi nasmejimo. Humor nemara rešuje ne le nastopajoče, ko si z njim lajšajo tegobe, temveč tudi bralca, saj je svetla točka v poplavi glasov in informacij. Med najbolj zabavnimi – pa čeprav je po svoje tragična –, je zgodba o najstniku Jacobu, ki konča v psihiatrični bolnišnici. Ima se za Céline Dion, se predstavlja kot ona, govori s kanadskim naglasom, glasno prepeva, razglaša, da mora paziti na svoj glas, deli avtograme ter še bolnišničnemu osebju razdeli vloge sodelavcev in bližnjih Céline Dion. Njegova starša skrivnost ohranjata zase, da se ne bi osmešila in osramotila pred prijatelji. Mama ima s tem precej težav, medtem ko je očetu zadeva tudi smešna. Pri časniku Le Monde so zapisali, da je roman Blagor srečnim najboljši, kar jih je Yasmina Reza napisala doslej. Če na nas branje ni naredilo enakega vtisa, pa se lahko strinjamo vsaj s Tolstojem, ki je v Ani Karenini zapisal: »Vse srečne družine so si podobne, vsaka nesrečna družina pa je nesrečna po svoje.«

Hiter kot strel

5. 8. 2022

Brad Pitt je Pikapolonica. No, Brad Pitt je izurjeni plačani morilec na (dokaj klišejsko za ta filmski žanr) prelomni točki svojega predvsem poklicnega življenja, trdno prepričan, da ga ves čas spremlja nesreča, zato mu njegova šefica za spodbudo da srečni vzdevek: Pikapolonica. Pozneje se sicer izkaže, da v japonski tradiciji pikapolonice ne prinašajo sreče, ampak nase vežejo nesrečo vseh bližnjih, toda takrat je Pitt-Pikapolnica že tako globoko v težavah, da bistvene razlike pravzaprav ni. V težavah pa se je morilec mehkega srca in prikupnega pogleda, kakšnega mu najbrž lahko zavida vsak pasji mladiček, znašel povsem nepričakovano, saj je bila njegova osnovna naloga – namreč na brzečem japonskem hitrem vlaku suniti neko ne preveč vpadljivo aktovko in čim prej izstopiti –, na videz povsem rutinska. A seveda, in tu spet trčimo ob tipično scenarističen kliše komičnih akcijad: kar je videti lahko, se praviloma vedno izkaže za najbolj zafrknjeno. Pikapolonica tako kmalu ugotovi, da nikakor ni edini (in vsaj na prvi pogled niti ne najbolj prikupen) morilec na vlaku in akcija, v še kar posrečeni mešanici Tarantina, Ritchija in filmov iz sredine 90. let, začinjena z nekoliko premalo sofisticiranim humorjem in ravno prav sofisticiranimi japonskimi borilnimi veščinami, se lahko začne. Hiter kot strel – naslov Bullet Train je žal enako neposrečeno preveden, kot je bil naslov filma Money Train iz leta 1995 – je film, o katerem ni dobro preveč razmišljati, in zdi se, da se režiser David Leitch, med drugim tudi nekdanji Pittov osebni kaskader, tega odlično zaveda. Kakor pri obeh Deadpoolih tudi tokrat, ko je na veliko platno prenesel roman japonskega pisatelja Kotara Isake, stavi predvsem na veliko hitre akcije ter veliko bolj ali manj posrečenih besednih dovtipov, na številne dobro preverjene klišeje ter na bogato zgodovino tovrstnih filmov, ki skorajda vedno najdejo svoje občinstvo. Na pretirano logičnost ali kakšno poglobljeno psihologizacijo svojih junakov in anijunakov različnih spolov in narodnosti se Leitch ne ozira in ob odlični igralski zasedbi se mu pravzaprav niti ni treba. Gledalca preprosto zvabi na drveči vlak in ga po dveh urah divje in objestne vožnje izpljune rahlo potolčenega, a nasmejanega in zadovoljnega, ker je dobil točno tisto, po kar je prišel. In včasih, sploh v hudi poletni vročini, je to popolnoma dovolj.

Orkester

5. 8. 2022

Orkester je zgodba o gostovanju zasavske pihalne godbe na festivalu v majhnem avstrijskem mestu. Film je sestavljen iz petih vinjet, ki se delno prepletajo in druga drugi predstavljajo ozadje dogajanja. Tako spoznamo posamezne člane orkestra, njihove družine, ki so ostale doma, avstrijske gostitelje in oba voznika. Skozi orkester postavi režiser fokus zgodbe na tisto, kar združuje raznovrstne ljudi v majhnem mestu, prek gostovanja pa tudi širše. Za njegove člane orkester ni samo način umetniškega izražanja, temveč tudi prostor druženja in možnosti, da se pozabi na družinske in službene vloge, ki jih ljudje prevzemamo v življenju. Pri zadnji je prvi korak seveda skorajda tradicionalno slovensko čezmerno popivanje, ki je včasih razlog, pogosto pa samo izgovor za nepremišljena ali pa celo sebična ravnanja. Režiser doda še kopico drugih, bolj vsakdanjih vzvodov za zmanjšano prištevnost, denimo neprespanost enega od mladih staršev, strah pred izgubo finančne varnosti bodočega dedka, bes nad razkritjem očetove nezvestobe in pa demenco. Zanimivo je, da te stvari junake veliko pogosteje privedejo v težavne položaje kot pa sam alkohol, a to je tudi ena od poant filma. Orkester je napisal in režiral Matevž Luzar, avtor nagrajene uspešnice Srečen za umret ter soavtor Jezera, ene najbolj gledanih serij na Televiziji Slovenija. Z novim filmom pokaže rast, tako v izgradnji zgodbe kot tudi v vizualnem jeziku, ki ga uporabi. Posebej izstopa denimo vodilni motiv zrcaljenih podob iz retrovizorjev avtobusa in drugih ogledal v scenah, ki premišljeno in estetsko dovršeno izpopolnijo kadre in njihova sporočila. Podobno kot koncept na videz bežno povezanih zgodb lahko tudi ta pristop v rokah neukega ali nepremišljenega avtorja deluje umetelno, plehko ali pretenciozno, vendar se Luzar izogne tem pastem ter gledalcu ponudi kompleksno, a hkrati zabavno umetniško delo. Orkester je zgodba o ljudeh, a tudi o kraju, o Zasavju. Zaradi zaprtja rudnikov in propada industrije ta regija velja za socialno ogroženo in to posledično velja tudi za številne protagoniste filma. Strah pred izgubo pogosto prenaporne in v nekaterih primerih prekarne službe režiser vtke v dogajanje in s tem svoje junake približa številnim gledalcem ter jih naredi realistične. Ni pa izguba službe edina tovrstna skrb, ki jo predstavi Orkester. Tukaj so tudi družinske drame, navidezni kulturni prepadi in zgodba o ženski neodvisnosti, ki v zadnjih kadrih vinjete pokaže jasno pot iz brezupa v morebitno boljšo prihodnost. To pa Orkester kaže tudi celotnemu slovenskemu filmu. Ne le, da gre za presežek, ki ga poleg zgoraj naštetih kakovosti odlikujejo tudi kamera, igra, zvok in glasba, velik uspeh je že dejstvo, da je film prišel do gledalcev. Posnet je bil namreč tik pred pandemijo, nato pa je bil žrtev samovoljnih blokad filmskega financiranja prejšnje vlade, tako da so bili ustvarjalci leto dni brez plačila. A so ga vseeno dokončali in zdaj je tukaj kot dokaz, da slovenski film čakajo lepši časi.

Villy Sörensen: Tiger v kuhinji

1. 8. 2022

Piše: Marko Golja Bere: Jure Franko Marko Golja Villy Sorensen: Tiger v kuhinji in druge nenevarne zgodbe\t Prevedla Tina Štrancar; Ljubljana: LUD Literatura, 2021 Danski pisatelj Villy Sorensen (1929-2001) je debitiral leta 1953 z zbirko Čudne zgodbe, dve leti pozneje pa je objavil še eno, nič manj uspešno pripovedno zbirko Nenevarne zgodbe. Knjiga Tiger v kuhinji in druge nenevarne zgodbe je tako izbor prevajalke Tine Štrancar iz pisateljevih prvih dveh zbirk. Ob tem sem pomislil, mar si avtorjeva prvenka ne zasluži samostojnega prevoda? Izbor iz dveh knjig namreč zelo verjetno preprečuje, da bosta kdaj v slovenskem prevodu izšli obe knjigi. Kot da nista dovolj dobri ali kot zmagoslavje principa resničnosti. Toda potem sem prebral slovenski izbor in dal prevajalki prav. Villy Sorensen namreč piše zelo intenzivne zgodbe, robne, ekstremne zgodbe. Prebereš eno, nekaj zgodb, in dobiš občutek, kako pisatelj piše. Piše dobro, toda ekstremno. In kaj pomeni pisati ekstremno, do roba, na robu, čez rob, še več časa onkraj roba? To pomeni, da pisatelj ne sklepa kompromisov, nasprotno. Na začetku postavi horizont zgodbe, neke vrste premiso, Arhimedovo točko, nato pa nadaljuje pripoved samo še naprej in naprej, premisi A sledi seveda premisa B, nov in nov obrat vijaka, pripovedovalec pa stiska protagoniste in bralke, bralce. Tu ni milosti. V uvodni, delno tudi naslovni zgodbi Tiger v kuhinji v prvem odstavku tako piše: »Kmalu za tem, ko sta se brata odselila od doma, sta od svoje zapuščene matere dobila telegram: takoj domov tiger v kuhinji.« Ob citatu ste seveda pomislili, da gre za manipulacijo manipulativne mame, da je zgodba čustvena flajšmašina, toda pisatelj ne pade na tako preproste razlage. Njegova dekonstrukcija, hipernaturalizacija sveta je dosledna. Ob tej doslednosti bi kdo pomislil na Hansa Christiana Andersena. In seveda se zgodba konča nenavadno. Kaj so tigri, kdo so, simbol česa so, simbol česa niso? Predvsem pa pisateljevi stvarni opisi udomačijo neudomačljivo. Ali pa tudi ne, kot v zgodbi Pot domov. Prijatelja tekmujeta, toda (skriti) kontekst postavi njuno tekmovanje, njuno življenje v radikalno sovražno okolje. Nič več ni, kot je bilo. To je učinek vojne, ki jo pisatelj na prvi pogled minimalizira, njen učinek pa je neizbrisljiv. V zgodbi Trgovec je Villy Sorensen za izhodišče postavil prodajalca, ki ve, kaj kupci potrebujejo in česa ne. Taka sposobnost bi bila seveda smrt za posel – si predstavljate, da vam trgovec proda samo tisto, kar res potrebujete, in ne vsega klumpa, ki ga tako veselo kupujemo? Pisatelj se ne ustavi ob moralki, ampak premiso zgodbe še nekajkrat zasuka, kot kak zel bog, ki se igra z Rubikovo kocko. Premise zgodb so tako lahko razumarske, razvidne, premočrtne, toda pisatelju ¬ – na primer v zgodbi Neznano drevo – uspe še nekaj več. Razvija premiso (kraljev vrtnar ima sina, ki izgine v krošnji drevesa neznane vrste), hkrati pa stopnjuje čustveno napetost. V teh trenutkih je Sorensen najmočnejši. Nenadoma ni več pisatelj, ki razvija model pripovedi, ampak je pisatelj, ki – čeprav v fantastičnem kontekstu – ustvarja literarne in hkrati žive ljudi. Seveda je dober tudi v zgodbah, ki tega čustvenega naboja nimajo, kot je na primer Izginula pisma. Toda naj je njena premisa (preiskava o umoru poštarja) razvita do skrajnega roba, pisatelj takole spotoma lepo naslika psihologijo množice. Najsi je izhodišče še tako skregano z verjetnostjo, vsebuje notranjo logiko. In to notranjo logiko pisatelj razvija z nepopustljivo voljo do pripovedovanja, do ustvarjanja, do tekmovanja z Bogom, do moči. Se morda spomnite Cronenbergove mojstrovine Smrtonosna dvojčka (Dead Ringers) o istojajčnih dvojčkih, ginekologih, ki ju je virtuozno upodobil (kdo drug kot) Jeremy Irons. Cronenberg ju je naslikal, kot da sta enaka, kot da sta eno, toda njegova portreta pokata. Biti dvojček, je usoda. Seveda pa je Sorensen – to že slutite – radikalnejši kot sloviti režiser. Morda mu je stanje medicinske znanosti sredi dvajsetega stoletja dopustilo, da je zapisal, da sta imela njegova dvojčka Otto in Otto enake možgane, toda takoj ko je na literarnem terenu, na področju ustvarjanja človeških usod, teme in teme, je dosleden, da bolj dosleden ne bi mogel biti. Izbor se konča s Kafkovsko idilo (podnaslov) z naslovom Umor. Sorensen, ki je med drugim prevedel Proces in Grad, je zvotlil žanr kriminalke do prafaktorjev. Saj veste: v kriminalki imate truplo in detektiva, ki preiskuje umor, pisatelj pa z lakoničnim slogom sprevrača vse postulate žanrskega besedila in napiše samosvoj poklon avtorju Preobrazbe. Na nevarni poti si že, ko rečeš A, ko zapišeš samosvojo premiso, nato pa … korak za korakom v zgolj literarnem svetu. Villy Sorensen se je na teh nevarnih, nenavadnih, nelahkih poteh odlično znašel, zbirka Tiger v kuhinji in druge nenevarne zgodbe pa vsekakor zadošča za nekaj časa. Kar je bilo videti kot napaka, varčevanje, je bila prijazna gesta do bralk in bralcev.

Avgust Demšar: Tajkun

1. 8. 2022

Piše: Katarina Mahnič Bere: Jasna Rodošek Knjiga Avgusta Demšarja Tajkun je drugi del trilogije Vodnjaki – prvi del, Cerkev, je izšel leta 2020, tretji, z naslovom Estonia, naj bi prihodnje leto. Vodnjaki so izmišljena pohorska vasica, ki je rdeča nit vseh treh pripovedi; že v prvem delu pa v nepomembnih stranskih vlogah nastopijo osebe, ki v drugem in tretjem stopijo v ospredje. To je prvič, da Demšar kriminalne zaplete oblikuje na tak način, v nadaljevanjih. Čeprav je roman Tajkun mogoče brati brez poznavanja prejšnje knjige, je to priporočljivo, saj je zelo elegantno in domišljeno povezan z njo. Druge Demšarjeve knjige stojijo same zase; a tudi v njih vzdržuje kontinuiranost z isto ekipo kriminalistov pod vodstvom višjega kriminalističnega inšpektorja Martina Vrenka. Zasnovane so kot nanizanka, v kateri se usode stalnih likov razvijajo, medtem ko so detektivske zgodbe samostojne, v vsaki knjigi zaključene celote. V Tajkunu je Vrenko sveže upokojen, a še vedno pomembno navzoč. Vodnjaki, zaselek pol ducata hiš na obronkih Pohorja, ki jih je pred letom dni pretresel niz tragičnih dogodkov, v Tajkunu doživljajo preobrazbo. Podjetnik Štefan Matjašič, ki ima tam počitniško hišo, jih namreč namerava s projektom Well water glamping and spa resort Vodnjaki spremeniti v mondeno destinacijo za petičneže. Že takoj na začetku se izkaže njegova manipulativna in nasilna narava, ko se z izsiljevanjem, z grožnjami in psovkami spravi nad učiteljico, ki hčerko Saro poučuje slovenščino. Kmalu zatem Sara izgine in starša dobita njeno sliko s počeno ustnico in pobrito glavo; gre za ugrabitev z zahtevo po odkupnini – 150.000 evrov. Pretresena žena Vida meni, da se z življenjem njunega otroka ne smeta igrati, Matjašič pa se odzove na svoj način in tudi ukrepa po svoje. Celo ko po pošti dobita šop Sarinih las, ne pokliče policije, ampak v zadevo brez ženine vednosti vplete suspendiranega kriminalista Denisa. Stvari uidejo izpod nadzora in sprožijo nenadzorovan plaz nepričakovanih tragičnih dogodkov, speljanih v najboljši maniri klasičnega kriminalnega zapleta. Ali kakor pravi Demšar: “Bistvo kriminalk vidim v zavajanju, lažnih ključih in preusmeritvah pozornosti, zato bralec ne sme verjeti vsega, kar se mu ponuja.” Pri Tajkunu vse to še kako drži. Priznam, Avgusta Demšarja sem zares ‘odkrila’ šele pred kratkim. Očitno je začel objavljati v letih, ko sem z branjem kriminalk nekoliko pavzirala; ko pa sem naslednjič segla po njih, je na slovenski kriminalni sceni ravno zasijal Tadej Golob in za nekaj časa zasenčil vse okrog sebe. Sem pa potem Demšarjeva dela prebrala v enem dihu in si ga postavila za nespornega domačega kralja tega žanra. Še posebej občudovanja vredno je, da njegovi romani niso samo napeti, verodostojni in natančno izpeljani krimiči, ampak so tudi jezikovno in slogovno prava bralna poslastica (ne nazadnje je bil Demšar kar štirikrat nominiran za nagrado kresnik). Poleg tega nikoli niso predolgi; nikoli nimaš občutka, da pisatelj nateguje z odvečnimi vložki ali po nepotrebnem zavlačuje z odlaganjem kakšnega odkritja. Zavaja pa, seveda, in to odlično. Tudi zasebno življenje kriminalistov – Ivane, Nike, Miloša, Draga, Marka in seveda Martina – teče nevpadljivo povezano z njihovim delom in primerom, s katerim se trenutno ukvarjajo. Pisatelj zna ohranjati ravno pravo ravnovesje med kriminalno zgodbo in tistim, kar se z njenimi stalnimi junaki dogaja zunaj službenih obveznosti, pa si bralec vendarle trdno oblikuje njihovo podobo in značaj in komaj čaka, da izve, kako se jim bodo stvari zasukale. Demšar v vse svoje romane vpleta aktualne družbene razmere in vsakovrstne anomalije, ki nastajajo v času njihovega dogajanja – tukaj in zdaj. V Tajkunu je še posebej družbeno kritičen in obilno postreže z njimi. V njem se gnetejo vsakovrstna korupcija, izmaličenje propadajočih krajev in pokrajine okrog njih z megalomanskimi gradbenimi projekti, problem prekarnega dela in uveljavljanja mladih umetnikov, izsiljevalska taktika uspešnih podjetnikov, laži, grožnje in molk vseh vpletenih, pa tudi nezdravi odnosi v družinski celici. Pisatelj prav otipljivo stopnjuje občutje, ki neizogibno vodi v katastrofo. Štefan Matjašič kot buldožer uničuje vse, česar se dotakne. Tak je tudi njegov partnerski in očetovski odnos, pravzaprav neodnos: njegova žena Vida, “otrok ene od štirinajstnadstropnih stolpnic ob Betnavskem gozdu na južnem obrobju Maribora” si nikoli ni mislila, da bo kdaj živela v meščanski vili sredi mesta, sploh pa ne, da bo ob tem nesrečna. Mlada režiserka Hanna, njegova hči iz prvega zakona, se zaradi očetove nenavzočnosti, pa tudi pomanjkanja sredstev za izpeljavo filmskega projekta, vrti v začaranem krogu zmotnega pričakovanja, da je “življenje kot film, ki se ga da načrtovati in urejati”. Ugrabljena petnajstletna Sara pa svoj upor in odpor do očeta izraža s popuščanjem in slabimi ocenami v šoli. Kot v vseh Demšarjevih romanih, ima pomembno vlogo tudi prizorišče – njegov rodni Maribor, po katerem se sprehaja tako samozavestno, pristno in slikovito, da se tudi bralec v njem – zaradi vseh krvavo resnih zapletov bo zvenelo pretirano, pa vendar drži – počuti udobno in domače. Tajkun se konča z nepredvidljivim zasukom, odličnim predvsem zato, ker bralec dojame, da so bila znamenja pravega razpleta posejana že nekje od prve tretjine knjige, a se kljub pusti speljati pisateljevi iluziji. Medtem ko celo skandinavska velikana med pisci kriminalnih romanov, Norvežan Jo Nesbo in Švedinja Camilla Lackberg, na račun velike produkcije opazno izgubljata kvaliteto pri vsebini in slogu svojih novejših del (Lackbergova zdaj kriminalke piše celo v duetu), je Avgust Demšar z vsakim romanom boljši in bolj suveren, jezikovno natančen, z izbrušenim slogom in izvirnimi domislicami. Roman Tajkun presega Cerkev, pravzaprav se mi zdi, da je presežek vseh njegovih del. Res težko čakam na Estonio.

Nina Majer: Roža za konfliktno osebo

1. 8. 2022

Piše: Marica Škorjanec Kosterca Bereta Maja Moll in Jure Franko Knjižni prvenec Nine Majer, z izzivalnim naslovom Roža za konfliktno osebo vsebuje devet kratkih zgodb. V na videz utečenem družinskem ali službenem okolju, kjer si dnevi sledijo po urniku in pričakovanjih, se nenadoma, s skoraj neopaznim dogodkom ali besedami v človeku zgodijo usodne spremembe. Literarne osebe, večinoma neprilagojene posameznice, živijo pod nadzorom elitne večine, ki si prilašča glavno besedo in edino sodbo o normalnem vedenju. Oder, na katerem nastopajo samooklicane pričevalke, je zbornica osnovne šole. Tu nastajajo tudi razne čenče, ki se širijo kot v Andersenovi pravljici o kokoši, ki je izgubila peresce; ta novica pa se razraste v tragično zgodbo. Pred prvomajskimi počitnicami doživlja slab dan brezhibno urejena učiteljica Dominika v zgodbi Jutri greva v Madrid. Nekega jutra ji dan pokvari zloben namig, češ da je gotovo ona kriva za kraje v zbornici, saj je sama kolegici priznala, da je že v vrtcu ukradla barbiko. Dokončno jo vrže s tira pripetljaj v trgovini, ko jo osumijo kraje kozmetike in jo pregleda varnostnik; dogodek pa opazujejo tudi njeni učenci. Žlička sadne kaše je notranji monolog vase zagledanega mlajšega moškega, ki je prepričan, da ima vedno prav. Zgodba je satirična psihološka podoba zelo samozadostnega moža, očeta, ki je prepričan, da je najboljši vzgojitelj žene in dojenčka. Ko ga hrani, nosi grižljaje tudi v svoja usta, da bi dojenčka naučil skromnosti. Celo zgražanje okolice jemlje za priznanje svojim vzgojnim ukrepom. In obsoja vse nesposobne starše, ki ne znajo vzgajati svojih otrok: »Vsa ta silna ljubezen do ljubih otročičkov, njihovih zlatih sončkov, ki jim bodo že čez nekaj let srali po glavi, potem pa bodo jokali in stokali ter iskali dežurnega krivca … Indigo pa zvezdni pa ne vem kakšni še otroci.« Mati odraslega sina se po težkem prebujenju v noči s ponedeljka na torek ne more sprijazniti, da je njen sin gej. A najbolj se boji, da ne bi za to izvedel njen odtujeni mož. Zelo razgibano besedilo Ste videli Ivana pripoveduje življenjsko zgodbo osamljene prodajalke čevljev, ki zaman čaka, da bi po desetih letih videla vnukinjo. Zaradi veliko vsebinsko raznorodnih prvin bi bilo bolje, če bi besedilo preraslo v daljšo pripoved o bolezenskih posledicah očetovih zlorab v otroštvu in morebitnem kriminalnem dejanju, umoru osovražene matere. V osrednji zgodbi Roža za konfliktno osebo je prikazana čudaška postarana učiteljica glasbe, ki je nihče ne mara, ona pa obožuje glasbo in cvetje. Kolegice jo prezirajo, učenci se norčujejo iz nje, jo žalijo z najhujšimi psovkami in izsiljujejo. Ko se ne more več obvladati, izgubi razsodnost in najhujšemu razgrajaču v razredu prisoli klofuto. Na ugledni šoli to povzroči obsedno stanje, ravnateljica skliče izredni roditeljski sestanek, ki poteka kot zasedanje porote po kaznivem dejanju. Razredničarka predvaja občinstvu telefonski posnetek šolske ure: »Ti tam ob oknu!« Glas učenke: Še imen si ne zapomni.« Druga učenka: »Mater je fuknjena.« Učiteljica povzdigne glas: »Zadnjič smo se pogovarjali …« Smeh, vpitje. Učiteljica:»…o enem največjih mojstrov. Kam pa greš? Usedi se, sem rekla! A kaj slišiš?« Učenec: »Kva sm pa naredu! A zdaj me boste kar zapisovala? Pol pa kr grem.« Učiteljica. »Usedi se! Nikamor ne greš!« Učenec: »Mrš, stara!« Učiteljica: »Kaj si rekel? Ponovi, če si upaš!« Učenec: »Pa nč nism reku, pizda ti materna …« V fiktivni sodni razpravi Ključ do greha spremljamo prenos zaslišanja obtožene poročene ženske, ki si je drznila sanjati o drugem moškem. Bizarnost razprave spominja na Kafkov Proces. Ironija, sarkazem, razbolelost, želja po človečnosti zvenijo iz zgodbe Želite še kaj, pravega eseja o »starizmu«. Malomaren odnos mlade prodajalke do starejše ženske, ki kupuje kopalke in je nekoliko preveč vsiljiva, ker si želi pogovora, spodbudi prvoosebno pripovedovalko, da zasnuje groteskni projekt poslovanja z BOO – biološko oviranimi osebami, največ dvajset sekund na stranko, s konstruktom določanja biološke starosti in nadzora z najsodobnejšimi prijemi marketinga. Zgodba Vdih-izdih metaforično govori o pandemiji, karanteni in drugih ukrepih proti covidu ter njihovih posledicah, osamljenosti in stiskah. Človek izgublja identiteto, ostaja brez imena: tako deluje, misli in čuti Ena. GLAS pa je avtoriteta, ki ukazuje. Izbrišeta se peti in šesti sklon: pri človeku, s človekom. Izgublja se dvojina, briše se tudi množina: pri ljudeh, z ljudmi. Karantena ne pozna izjem. Zoper nečlovečnost ni cepiva. Kratke zgodbe Nine Majer v knjigi Roža za konfliktno osebo odlikuje prepričljivost dogajanja in duševnih stisk posameznic; le v prvi nastopa prvoosebni »premišljevalec«, edini moški protagonist v knjigi. Liki čudaških, osamljenih žensk so pretresljivi, tragični, kot »smeh skozi solze« v Gogoljevih delih, kjer se satira povezuje s tragiko. Le da pri »konfliktnih osebah« Nina Majer izhaja iz naše, večkrat okrutne stvarnosti in prevlade razosebljenih pravil, po katerih je treba živeti.

Za vedno skupaj

29. 7. 2022

Dva politika, prvi ekološko zaveden levičar, drugi izrazit desničar (to v javnosti seveda poskuša zamaskirati v desno sredino) se znajdeta na napačnem kraju ob napačnem času in v kočljivi, predvsem pa izrazito infantilni pozi ostaneta združena za vedno. Zlepljena, pravzaprav, in sicer s prav posebnim superlepilom, ki ga še bolj kot domnevna vesoljska tehnologija krepi sovraštvo radikalnih feministk, ki so ju speljale v past. Politika – levega igra večno otožno zmedeni Vincent Macaigne, desnega pa posrečeno oportunistični Jonathan Cohen – sprva obupana predvsem nad tem, »kaj bodo rekli ljudje«, seveda preizkusita vse mogoče načine, kako bi se ločila, a že kmalu ugotovita, da je samo usklajeno sodelovanje, tako v fizičnem kot političnem smislu, edini način za blaženje njunega trpljenja … Prva zamisel za film Za vedno skupaj, ki v izvirniku En meme temps sicer citira priljubljeno retorično frazo francoskega predsednika Emmanuela Macrona, se je ustvarjalcem – poleg Macaigna in Cohena sta to še scenarista in režiserja Benoît Delépine in Gustave Kervern – porodila, ko so po naključju skupaj čakali na taksi po lanski podelitvi nagrad cezar. Ob koncu leta 2021 so ga precej hitro posneli in še hitreje zmontirali, tako da je premiero ugledal tik pred francoskimi aprilskimi predsedniškimi volitvami. Ta naglica se žal filmu precej pozna. Ne le, da ne najde poti iz infantilnih in površinskih šal, ki sicer žgoče in aktualne politične probleme le ošvrknejo, čeprav bi bil ta burleskni tip komedije idealen za resno družbenopolitično kritiko; vsebinsko je zgodba tudi vse preveč vezana na krajevno, torej francosko politično ozračje in v »tujem« okolju ne zaživi popolnoma. Dobri poznavalci nedavnih predsedniških volitev v tej tretji največji evropski državi bodo tako verjetno lahko užili nekaj več francoske ironije in humorja, povprečnemu gledalcu pa preostane le precej razvlečeno spremljanje precej neduhovitih dogodivščin dveh na pol posrečenih likov, zlepljenih skupaj na intimnih predelih, in srednje histerično divjanje skupinice feministk, ki z neodstranljivim lepilom lepi družbenokritična gesla na spomeniške znamenitosti.

Dobri šef

29. 7. 2022

Španski režiser Fernando León de Aranoa je v filmu Dobri šef, nekoliko presenetljivem dobitniku kar šestih španskih nacionalnih filmskih nagrad goya, znova združil moči z odličnim Javierjem Bardemom in svojo zgodbo osrediščil okrog lika gospoda Blanca, ki že dolga leta kraljuje na čelu uspešne tovarne tehtnic. Zdaj se mu nasmiha nova nagrada za poslovno uspešnost. Priprave na prihod komisije potekajo gladko, potem pa se pojavi napaka v sistemu: kot vulgaren grafit na sveže prepleskano steno se pred tovarno nariše pravkar odpuščeni delavec. Vkoplje se pred vhod in Blanca s svojo vztrajnostjo tako vrže s tira, da skozi njegovo prefinjeno fasado naposled udarijo prave barve. Gospod Blanco je tiste vrste človek, iz katerega kar buhtita šarm in karizma. Njegovi zaposleni mu zobajo z dlani, medtem ko se lahkotno suče po svoji proizvodni hali ter spretno in domačno kramlja z delavci, ne glede na njihov položaj na hierarhični vertikali. Na prvi pogled je videti, kot da je tovarna tehtnic Blanco redek zgled vsesplošnega dobrega počutja zaposlenih ter že kar malo sladkobnega sožitja med vodstvenim kadrom in delavci, a kaj hitro se izkaže, da Blancov empatičen pristop ni nič drugega kot nonšalantna manipulacija. Zdi se, da ima dobri šef popoln nadzor ne le nad delovnim procesom, ampak tudi nad zasebnimi življenji svojih delavcev. Ponuja se jim kot orakelj življenjske modrosti, ad hoc terapevt in deus ex machina, ki jih potegne iz prav vsake zagate. Svojim podrejenim prodaja privid velike, povezane družine, kjer vsi skrbijo za dobrobit drug drugega, v resnici pa je ves njegov napor usmerjen le v uspeh in ugled podjetja. Film sam po sebi ni kakšna nepozabna mojstrovina, je pa duhovita in pod plastjo lahkotnega humorja precej mračna slika krize odnosov v poznem kapitalizmu, kjer se izkoriščanje ne dogaja več vsem na očeh, ampak je skrito, zavito v celofan in prodano kot zgled dobrega poslovanja. Vse je zlagano, vse je videz, predstava, za sijočo kuliso pa kup gnoja, na katerem se petelini veliki vodja Blanco. Kar vam bo iz tega filma gotovo najbolj ostalo v spominu, je brezmadežna igra Javierja Bardema v zanj netipični vlogi uglajenega in prebrisanega poslovneža. Njegova precizna in večplastna interpretacija da filmu krila in poskrbi, da se gledalec niti za trenutek ne dolgočasi, pa čeprav se zgodba odvija v precej predvidljivem scenosledu. Bardemov lik ves čas niha med brezbrižnim psihopatom in sočutno dobričino. Uspe mu biti glavni filmski zlobec, a tak, ki mu gledalec kar ne more zameriti. Pravzaprav imajo v tem filmu vsi nekaj masla na glavi in vsi delajo le v svojo korist. Vsi so do kraja sebični, a niti ne tako zelo antipatični – morda zato, ker se nam zdijo tako znani, tako domači.

Za vedno skupaj

29. 7. 2022

Dva politika, prvi ekološko zaveden levičar, drugi izrazit desničar (to v javnosti seveda poskuša zamaskirati v desno sredino) se znajdeta na napačnem kraju ob napačnem času in v kočljivi, predvsem pa izrazito infantilni pozi ostaneta združena za vedno. Zlepljena, pravzaprav, in sicer s prav posebnim superlepilom, ki ga še bolj kot domnevna vesoljska tehnologija krepi sovraštvo radikalnih feministk, ki so ju speljale v past. Politika – levega igra večno otožno zmedeni Vincent Macaigne, desnega pa posrečeno oportunistični Jonathan Cohen – sprva obupana predvsem nad tem, »kaj bodo rekli ljudje«, seveda preizkusita vse mogoče načine, kako bi se ločila, a že kmalu ugotovita, da je samo usklajeno sodelovanje, tako v fizičnem kot političnem smislu, edini način za blaženje njunega trpljenja … Prva zamisel za film Za vedno skupaj, ki v izvirniku En meme temps sicer citira priljubljeno retorično frazo francoskega predsednika Emmanuela Macrona, se je ustvarjalcem – poleg Macaigna in Cohena sta to še scenarista in režiserja Benoît Delépine in Gustave Kervern – porodila, ko so po naključju skupaj čakali na taksi po lanski podelitvi nagrad cezar. Ob koncu leta 2021 so ga precej hitro posneli in še hitreje zmontirali, tako da je premiero ugledal tik pred francoskimi aprilskimi predsedniškimi volitvami. Ta naglica se žal filmu precej pozna. Ne le, da ne najde poti iz infantilnih in površinskih šal, ki sicer žgoče in aktualne politične probleme le ošvrknejo, čeprav bi bil ta burleskni tip komedije idealen za resno družbenopolitično kritiko; vsebinsko je zgodba tudi vse preveč vezana na krajevno, torej francosko politično ozračje in v »tujem« okolju ne zaživi popolnoma. Dobri poznavalci nedavnih predsedniških volitev v tej tretji največji evropski državi bodo tako verjetno lahko užili nekaj več francoske ironije in humorja, povprečnemu gledalcu pa preostane le precej razvlečeno spremljanje precej neduhovitih dogodivščin dveh na pol posrečenih likov, zlepljenih skupaj na intimnih predelih, in srednje histerično divjanje skupinice feministk, ki z neodstranljivim lepilom lepi družbenokritična gesla na spomeniške znamenitosti.

Tajni agent 117: Iz Afrike z ljubeznijo

29. 7. 2022

Britanski agent James Bond 007 je ponarodel že po vsem svetu, nekoliko manj ljudi pa pozna francosko vzporednico OSS 117, ki temelji na istoimenskem romanesknem izvirniku Jeana Brucea. Prvi roman je pravzaprav izšel že nekaj let pred prvim delom serije Iana Flemminga. Vendar pa francoska filmska različica temelji na parodiranju angleške. Če ji pridružimo še Le Magnifique iz 1973 z lani umrlim legendarnim Belmondojem v glavni vlogi, filmom, ki vsaj v prvi polovici ure sproža neponovljive salve smeha, bi lahko rekli, da gre skoraj za nekakšen žanr v francoski filmski zgodovini. Tudi tokrat je Tajni agent 117, ki ga igra Jean Dujardin, karikatura angleškega bratranca, ob pomoči te karikature pa se dokopljemo do uvida v vse, kar je s njim narobe. Je šovinist, navzven uglajen, a komaj prikrit rasist, ignorantski izvrševalec imperialistične in postkolonialne politike svoje dežele. Ravno sproščenost francoskega pristopa filmu omogoči brutalno kritiko francoskega odnosa do nekdanjih kolonij, ne da bi bilo vse skupaj pretirano moralistično, kot pogosto deluje pri debatah v anglosaškem svetu, katerih problem je, da jim manjka ravno ščepec humorja. Ob popolnoma dostopni, preprosti kinematografiji, ob zgodbi, v kateri je zabava v ospredju, najnovejšemu nadaljevanju uspe postaviti nekakšno malo šolo postkolonialnega položaja. Pokvarjeni in nastavljeni predsedniki, ideal izvožene demokracije, temelječe na režiranih volitvah in zahodnih tajnih službah, ki sabotirajo opozicijo, površni antikomunizem, vljudni rasizem, ki počiva na stoletjih orientalizma, za pročeljem pa skriva brutalne predsodke, vse to je predmet smešenja in hkrati izobraževanja gledalcev. Pri tem je film uspešen tudi zato, ker je dosleden in recimo Rusov ne prikazuje kot rešitelje, temveč kot alternativne imperialiste, ki Afriko izkoriščajo za boj proti Zahodu. Čeprav se zgodba dogaja leta 1981, pa je aktualizirana tudi z vpeljavo lika mlajšega agenta. Med mladim in starim lahko opazimo odnos, značilen za današnje mlajše generacije ter njihove očete in dede. Na eni strani konservativizem, ideal mačista, pokroviteljsko vsevedništvo, predsodki, a tudi impotentnost; na drugi spolna androginost, globalizem, boj proti predsodkom, vendar tudi histeričnost. Za hip se zdi, da smo priče pristranskosti, da je smešenje vendarle nekoliko neuravnoteženo, vendar se z razvojem zgodbe vse skupaj uravnoteži. Tajni agent 117 je tako eden redkih primerov današnje kulturne produkcije, ki mu uspe biti neobremenjen ter hkrati neusmiljeno kritičen. Je več kot primeren ogled za poletni večer, ponuja pa tudi dobro izhodišče za debato na pijači po ogledu.

Neverjeno, a resnično

22. 7. 2022

Quentin Dupieux je eno najbolj zanimivih imen sodobne evropske popularne kulture. Sprva se je uveljavil kot ustvarjalec elektronske glasbe in prodornih videospotov z nadrealističnimi prvinami. Te je nato prenesel tudi v svojo filmsko kariero, v okviru katere je razvil povsem unikatno poetiko. Zdaj že kultni film Guma iz leta 2010 pripoveduje zgodbo o avtomobilski gumi, ki se odpravi na morilski pohod proti ljudem. V Semiš jakni se prav tako soočimo z naslovno junakinjo, resničnim kosom oblačila, ki svojega lastnika nagovarja k pobijanju. Mandibule nam predstavi pustolovščino dveh idiotov, ki nekega dne odkrijeta orjaško muho in z njo želita napraviti posel. V zadnjem filmu gre režiser v absurdnosti zgodbe še dlje. Imamo par, ki kupi hišo z lestvijo. Ko se po njej spustiš, te popelje dvanajst ur v času naprej, istočasno pa te naredi tri dni mlajšega. Njun prijatelj je šef z elektronskim penisom, nagnjenim k okvaram. Gledalec, kot smo tega sicer že navajeni, se znajde v popolnoma odtujenem svetu, kjer z liki ne more vzpostaviti nobenega čustvenega odnosa. Podvržen je nekakšni filmski psihološki torturi, ki ga popelje v blago psihedelična stanja zavesti. Režijski pristopi so tokrat radikalnejši, lotevajo se trasherskih prijemov, pri katerih včasih ne vemo, ali so plod tehnične napake v kinodvorani ali so že vgrajeni v film. Njegovo osnovno sporočilo je pri Neverjetno, a resnično dodatno izostreno in pripeljano do posebne jasnosti, ki se razjasni v zadnjem delu. Dupieux ves čas govori o popredmetenosti sveta, o stanju tako imenovanega poznega kapitalizma, kjer so vse vrednote že vključene v trg in kjer predmeti že v celoti določajo identiteto in obzorje smisla posameznikov. Brutalnost kritike je toliko večja, ker poetiko navzven zaznamuje popolna nezainteresiranost za človeške tegobe; liki so večinoma izrazito neumni, prazni in nevredni kakršnegakoli žalovanja. Dosledno vztrajanje pri komediji nam postavlja ogledalo in doseže vtis, da smo tudi ljudje sami navsezadnje postali samo predmeti. Vendar pri tem filmu vidimo tudi, kako sodobno stanje izkorišča najnižje, večne plasti človeka, ki jih danes ne zaščitijo več kakšne oprijemljive alternative. Film lucidno prikaže paradoksalnost želje bogatega dela sveta, da bi dosegel vedno višje meje dostavljenega ugodja, avtomatizacije, da bi navsezadnje premagal tudi minevanje. To prometejsko dojemanje življenja pa nazadnje vedno trči ob svoje meje, kar vodi v boleč padec in stanje množične norosti, ki lahko vodi tako v simbolno kot biološko smrt. Filma je samo štiriinsedemdeset minut, kar lahko razumemo, saj je tako estetsko kot psihološko toliko intenziven, da bi bilo več pravzaprav težko zdržati. Lahko bi rekli, da gre za vrhunec režiserjeve dozdajšnje produkcije in njegovo najbolj brezkompromisno kritiko vladajoče ideologije, ki nikoli ne izgubi svoje temne humorne ostrine. Ob vsej njegovi bizarnosti pa je eno njegovih ključnih sporočil tudi – dolgočasna normalnost je v norem svetu uporniška drža.

Zgodba moje žene

22. 7. 2022

Osrednji lik romaneskne zgodbe najnovejšega celovečernega filma madžarske režiserke in scenaristke Ildikó Enyedi Zgodba moje žene je kapitan Jakob Störr, zagrizen morski volk, ki se v trenutku frivolnosti odloči za poroko s prvo žensko, ki bo takrat vstopila v kavarno. Ima srečo – Lizzy je mlada, lepa in željna dogodivščin, zato v poroko tudi privoli in slab teden pozneje se njuna poročna pravljica že lahko začne … Z njo pa seveda tudi šele pravo spoznavanje, navajanje na skupno življenje, oteženo tudi zaradi Jakobovih dolgih morskih odsotnosti in, morda še bolj, Lizzyjine skrivnostne osebnosti, zaradi katere je možu hkrati zanimiva in ga spravlja ob pamet. Ko Jakob zasluti, da mu misteriozna žena ob njegovih odsotnostih najverjetneje ni povsem zvesta, iz ljubosumja povsem spremeni svoje življenje in pravljični začetek epske pripovedi vodi v nenehno preizpraševanje, nihanje med strastjo in obupom, v brezpogojno predanost, ki se že v naslednjem hipu spreobrne v popolno zavračanje. Vse to gledalec spremlja zgolj prek Jakobovega zornega kota, zato Lizzy s svojimi resnični občutki, željami in nameni ostane skrivnostna vse do konca, kar je bolj kot ne zgolj z obrazno mimiko in svojimi vedno rahlo priprtimi očmi odlično ujela francoska igralka Léa Seydoux. Nerazrešena uganka pa po svoje ostane tudi Jakob sam, saj mu že njegova stereotipna redkobesednost, ki naj bi bila značilna za prekaljenega morskega kapitana, nevajenega pravil družabnega življenja, preprečuje, da bi svojo živahno mlado ženo lahko boljše spoznal. Posebna odlika filma je njegova večjezičnost, značilna za prostor in čas, v katerem se odvija zgodba, posneta po istoimenskem romanu madžarskega pisatelja Milána Füsta, prevedenem tudi v slovenščino. Lizzy je Francozinja, Jakob, ki ga prav tako odlično igra Gijs Naber, je Nizozemec, njun skupni jezik pa angleščina, zato marsikaj ostane izgubljeno s prevodom, kar le še poveča prepad med njima in nerazumevanje. Zgodba moje žene je počasen in dramaturško predvsem v srednjem delu, polnem sicer fotografsko čudovitih, a predolgih in prepočasnih sekvenc, precej neposrečeno zasnovan film o ljubezni, ki ji kljub trudu in prizadevanju ni uspelo premagati vseh ovir in pravljičnega začetka preliti v pravljično srečen konec. Njegova glavna odlika je poleg čudovite igre obeh glavnih protagonistov predvsem vzdušje dvajsetih let prejšnjega stoletja, ki sta ga režiserka in direktor fotografije Marcell Rév resnično dobro ujela – vključno z izključno moškim pripovednim lokom in številnimi prižganimi cigaretami, ki jih danes tako težko še opazimo na velikem platnu. Film, skratka, ki očara, čeprav bi bil lahko tudi nekoliko krajši.

Andraž Polič: Kirka na Jadranu

18. 7. 2022

Avtorica recenzije: Cvetka Bevc Bralca: Maja Moll in Jure Franko

Mojca Kumerdej: Gluha soba

18. 7. 2022

Avtor recenzije: Aljaž Krivec Bralec: Jure Franko

Tomo Virk: Zakaj je literatura pomembna

18. 7. 2022

Avtorica recenzije: Miša Gams Bralca: Maja Moll in Jure Franko

Moški

15. 7. 2022

Težko pričakovani tretji film britanskega režiserja in scenarista Alexa Garlanda je resda razočaranje, a ga postavlja ob bok kontroverznim kiksom, kot sta Antikrist Larsa von Trierja in Mati! Darrena Aronofskega. Tudi Moški je, tako kot omenjeni deli, vizualno dih jemajoč in tematsko bogat film z izvrstnimi igralskimi predstavami, ki mojstrsko gradi vzdušje groze in klavstrofobije. Žal je podobno zmeden in nedoločen na ravni metaforike, ki je ponekod banalna, ponekod nedosegljivo kompleksna in pogosto pretirana prek vsake meje in namenjena sama sebi. Moški je zgodba o ženski po imenu Harper, ki po tragičnem dogodku za dva tedna najame hišo na podeželju, da bi našla energijo za nov zagon. Kot postopoma izvemo iz hipnih prebliskov preteklosti, jo je mož čustveno izsiljeval in zlorabljal, nato pa tragično umrl, Harper pa grize krivda. Hišo najame od Geoffreyja, ki ga upodobi Rory Kinnear, njegov obraz pa nosijo tudi vsi ostali prebivalci te mirne vasice. Harper ne zazna te podobnosti, so pa prav vsi moški na tak ali drugačen način pokroviteljski, agresivno spogledljivi in vsak na svoj način sovražni do Harper, kar ji povzroča vse večjo preganjavico. Irska igralka in pevka Jesse Buckley je v glavni vlogi prepričljiva in gledalec zlahka začuti njeno nelagodje, tesnobo in paniko, ko ugotavlja, da nikjer ni več varna. A med zaključnimi nadrealističnimi scenami vseeno izgubi povezavo z junakinjo, saj njena zaprepadenost ob razrezanih rokah in serijskemu rojevanju daleč zaostaja za šokom, ki ga ob teh podobah doživi gledalec. Z Moškimi Garland komentira različne vrste agresij, ki so jih ženske deležne v vsakdanjem življenju in odkritega opravičevanja teh vedenj med moškimi. Čeprav je tema že sama po sebi kompleksna in si zasluži vso pozornost, jo Garland nadgradi s pogansko mitologijo Zelenega moža in keltskega simbola plodnosti, nato pa uvede še kloniranje in elemente telesne groze, ki na vse to izzvenijo v prazno. Tudi režiserjev prejšnji film, znanstvenofantastični triler Uničenje, je zgodbo končal z abstraktno sceno sodobnega plesa, a je v okviru bogatega simbolizma scena delovala, medtem ko Moški ne ponudi smiselnega zaključka. Ko so kritiki raztrgali film Mati!, je režiserju Aronofskemu v bran stopil Martin Scorsese, ki je izpostavil izpiljene in estetizirane elemente groze in izolacije. Te najdemo tudi v Moških in skupaj s fenomenalno igro se odlično vklopijo v dovršeno vizualno podobo, a kot celovito umetniško delo film žal ne prepriča.

Koroški plebiscit - sto let kasneje

11. 7. 2022

Avtorica recenzije: Alenka Juvan Bralka: Jure Franko

Miklavž Komelj: Prva kresnica

11. 7. 2022

Avtorica recenzije: Ana Hancock Bralca: Eva Longyka Marušič, Bernard Stramič

Iván Repila: Deček, ki je Atili ukradel konja

11. 7. 2022

Avtorica recenzije: Katja Šifkovič Bralka: Eva Longyka Marušič

Glorjana Veber: Razkošje

11. 7. 2022

Avtorica recenzije: Miša Gams Bralca: Bernard Stramič in Eva Longyka Marušič

Lux eterna

8. 7. 2022

Gaspar Noé je eden pomembnejših sodobnih filmskih avtorjev, a njegov opus ni za vsak okus. Režiser namreč v večini filmov aktivno poskuša vzbuditi v gledalcu občutek nelagodja in ga nato stopnjevati prek vsake razumne meje. V njegovih filmih srečamo zanikrne, zle, nizkotne in ozkosrčne like, ki jih po navadi ne doleti katarzična kazen, ob tem pa premišljena raba vizualnih elementov le še potencira gledalčevo občutje ob prikazu te pokvarjenosti. Lux Aterna ni nobena izjema, a je z 51 minutami med bolj dostopnimi avtorjevimi deli. To pa vseeno pomeni, da bo gledalec iz kinodvorane izstopil pretresen in mežikajoč, saj bo po stroboskopskem finalu potreboval nekaj časa, da se privadi na umirjeno osvetlitev preddverja. Film je premišljeno dodelan, pa čeprav je kakšna tretjina dogajanja na videz popolni kaos. Ta izpiljenost je še posebej presenetljiva, saj je bil film posnet v zgolj petih dneh in to kot oglasni spot za modno znamko Yves Saint Laurent, česar ob ogledu pravzaprav ni mogoče zaznati, razen najbrž po oblačilih in modnih dodatkih na igralcih. A vsebina je vsekakor na prvem mestu. Film se začne s citatom Dostojevskega, pozneje dogajanje prekinejo napisi s citati slovitih filmskih režiserjev. Vsi se osredotočajo na to, da izvedba umetniške vizije in njen učinek presegata počutje in celo dobrobit vključenih v umetniško delo. To je tudi fokus same zgodbe, ki se sicer začne na povsem drugem bregu. Najprej spremljamo igralki Béatrice Dalle in Charlotte Gainsbourg v pripravah na snemanje scene sežiganja čarovnic. Ženski sta prijateljici in izmenjujeta izkušnje ter komentirata pogosto nelagodnost, ki sta jo v svojih karierah začutili na snemanjih, predvsem zaradi neželene pozornosti soigralcev in članov ekipe. Béatrice, ki bo tokrat prevzela režijo, sicer zaključi, da je umetniški izdelek pomembnejši od tega, a obljubi Charlotte, da bo poskrbela za varnost in dobro počutje. Kar sledi je popolno nasprotje tega, s postopnim stopnjevanjem neljubih dogodkov, ki vodijo produkcijo v vse večji kaos, Gainsbourg pa se ob tem spopada še z zasebno krizo, ki je ne zmore rešiti na daljavo. Pri tem je dogajanje posneto z dvema kamerama, predstavljeno na deljenem zaslonu, kar v prvih kadrih poudarja skupnost obeh žensk, nato pa dodatno spodbuja kakofonijo podob in zvokov, dokler na koncu ne dobimo stroboskopije in kričanja ter pristno panično kričečega izraza pogube na čarovnicah. Režiser s tem doseže svoj cilj travmatiziranja gledalca in hkrati nepričakovano poda komentar zgodovinske nepripravljenosti francoske kinematografije, da bi sledila smernicam gibanja Jaz tudi.

Thor: Ljubezen in grom

8. 7. 2022

Dobrih enajst let je, kar je Thor prvikrat treščil iz marvelovega vesolja na svetovna filmska platna in takoj postal eden od treh najbolj priljubljenih superjunakov iz skupine Maščevalcev, tesno ob Iron Manu in Stotniku Amerika, seveda. Živahen, gobčen, duhovit, premeten, močan, tudi prevzeten, a hkrati pravičen in v vseh pogledih preprosto božanski nordijski bog, je v režiji Kennetha Branagha in fizični podobi Chrisa Hemswortha osvojil vse, kar se je osvojiti dalo, in svojega položaja v številnih filmih, ki so sledili prvencu, kljub različnim režijskim taktirkam nikoli ni izgubil. Thor je tako že več kot desetletje na samem vrhu superjunaške priljubljenosti in bo tam najbrž ostal še nekaj časa – čeprav je najnovejši spektakel, ki je prav te dni prišel v naše kinematografe, kljub preverjeni ustvarjalni ekipi precejšnje razočaranje. Če so kritiki in gledalci pri prejšnjem celovečernem filmu, posvečenem bogu groma Thor: Ragnarok iz leta 2017 hvalili izjemen humor, živopisnost in predvsem občutek spontanosti, ki jih je v akcijski film vnesel novozelandski režiser, igralec in komik Taika Waititi, je prav to tisto, česar tokratno nadaljevanje ne premore. Namesto duhovite in nenarejene spontanosti, je zgodba filma Thor: Ljubezen in grom ves čas nekako v krču, dogajanje ne steče, dovtipi pa le redko izvabijo nekaj pridušenega smeha gledalcev v dvorani. Tudi tako imenovane kemije, energije, ki je pred dobrim desetletjem kar bliskala med Hemsworthom in Natalie Portman, je ostalo le še za par šibkih strel in le res dobra upodobitev Christiana Balea, kot tokratnega negativca Gorra, klavca bogov, ponuja nekaj gledalskih užitkov. Še številni stranski liki, ki jim je režiser – s svojim vred – očitno naklonil veliko, pravzaprav kar preveč pozornosti, zbujajo občutek prisilnega duhovičenja in nepotrebne izumetničenosti. O navihani živahnosti, s katero so v Ragnaroku razbijali tako akcijske kot čustvene prizore ter tako preprečili zdrs v dolgočasje ali patetičnost, tokrat ni ne duha ne sluha in film, ki sicer traja le slabi dve uri, se žal zdi veliko daljši. Thor je s filmom Ljubezen in grom postal prvi Maščevalec, ki ima štiri samostojne celovečerne filme, a zdi se, da bi bilo boljše, če v bodoče ostane tesneje v družbi s svojimi superujnaškimi prijatelji, saj njegov grom v solističnih akcijah očitno izgublja svojo moč.

Vid Kmetič: Blues

4. 7. 2022

Avtor recenzije: Andrej Lutman Bralca: Jasna Rodošek in Matjaž Romih

Jurij Meden: Kaj je kinoteka

4. 7. 2022

Avtor recenzije: Urban Tarman Bralec: Matjaž Romih

Anja Radaljac: Punčica

4. 7. 2022

Avtorica recenzije: Ana Lorger Bralka: Eva Longyka Marušič

Kostas Hatziandoniu: Agrigento

4. 7. 2022

Avtorica recenzije: Kristina Jurkovič Bralka: Jasna Rodošek

Elvis

28. 6. 2022

Kaj nam izjava, da je Elvis Presley osrednja popkulturna ikona 20. stoletja, danes sploh pove? Oziroma, nam lahko pove kaj novega? Avstralski režiser Baz Luhrmann, ki je s svojim razkošno dinamičnim vizualnim pristopom prinesel novo življenje v zaprašen žanr mjuzikla, se je s skoraj triurnim biografskim filmom, naslovljenim preprosto Elvis, lotil zahtevne naloge. Elvis Aaron Presley namreč ni bil samo preprost fant z revnega juga ZDA, ki mu je uspelo v glasbenem svetu, postal je tudi največji zvezdnik v smislu svoje lastne, tržno zelo natančno in zelo uspešno dirigirane blagovne znamke ter »influencer« par excellence, za kar je skrbel njegov vampirski impresarij oziroma zlovešč menedžer »Polkovnik« Tom Parker, jungovska Elvisova senca. Biografski film uokvirja Parkerjeva retrospektivna pripoved, in njun zapleten, vseživljenjski odnos je tudi jedro filma, ki je sestavljen iz različnih dvojnosti oziroma sopostavitev nasprotij. Po eni strani ohranja precej spoštljiv odnos do Elvisa in njegovih bližnjih, po drugi nas skozi žanr glasbenega filma in prijetnih rokenrol nastopov sooča s številnimi patologijami, od skrajnega nelagodja, ki ga zbuja že sam lik Toma Parkerja v sijajnem utelešenju Toma Hanksa, do vrste nerazrešenih odnosov znotraj Elvisove osnovne družine. Verjetno najboljši pa je film v tem, da zariše skozi oseben prikaz vzponov in padcev širšo sliko kulturnega in družbenega miljeja Amerike v drugi polovici 20. stoletja ter njenih številnih nevralgičnih točk, od problema rasne segregacije do prikaza kapitala kot neusmiljenega gonila glasbenega razvoja ter industrije zabavljaštva. Režiser Baz Luhrmann vzame zelo resno imperativ, da je treba pripovedovati vizualno in si da duška z uporabo vseh mogočih slikovnih in montažnih trikov, tako da se gledalčeva retina ne spočije niti v pripovedno upočasnjenih pasusih filma. Vse skupaj je pravzaprav nabuhel eksces, kakršno je bilo tudi Elvisovo pozno obdobje nastopanja v Las Vegasu, pri čemer za ustrezno igralsko prezenco vendarle poskrbi Austin Butler v naslovni vlogi. Film ni pretirano subtilen v podajanju informacij ali pravzaprav v čemerkoli, je pa zanimiv kot prikaz zgodovine rokenrola in njegovih dvojnih korenin v cerkvenem gospelu revnih temnopoltih z ameriškega juga ter v bolj posvetnih melodijah ritma & bluesa, kar je preko country glasbe sčasoma prišlo v glavni popkulturni tok, ki je spodbudil tudi socialno revolucijo. V te prizore je Luhrmann spretno uvedel potujitveni učinek, saj na ulice glasbenega vrveža Memphisa v zgodnjih 50. letih vdira sodoben, družbenokritičen hiphop. Skratka, izredno ambiciozen film, ki pa mu ob vsej bombastičnosti uspe najti neko notranje ravnovesje. Morda tudi na račun tega, da je v celoti zaznati grško tragedijo: značaji vseh vpletenih jih vodijo v propad, in protagonist, ki je milijonom prinašal občutek ali pa vsaj iluzijo sreče, sam te nikakor ni našel …

Ace Mermolja: Lukov greh

27. 6. 2022

Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bralca: Maja Moll in Jure Franko

Ur. Kristina Kočan: Po toku navzgor

27. 6. 2022

Avtorica recenzije: Katja Šifkovič Bralec: Bernard Stramič

Tone Peršak: Praznovanje

27. 6. 2022

Avtorica recenzije: Marica Škorjanec Kosterca Bralka: Eva Longyka Marušič

John Muir: Dolg sprehod do zaliva

27. 6. 2022

Avtor recenzije: Blaž Mazi Bralec: Bernard Stramič

Ana Schnabl: Plima

20. 6. 2022

Avtorica recenzije: Nada Breznik Bralca: Matjaž Romih in Eva Longyka Marušič

Peter Mlakar: Drugačni svet

20. 6. 2022

Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bralca: Eva Longyka Marušič in Bernard Stramič

Vinko Möderndorfer: Pes je lajal vse noč

20. 6. 2022

Avtorica recenzije: Miša Gams Bralca: Eva Longyka Marušič in Bernard Stramič

Max Brod: Franz Kafka, biografija

20. 6. 2022

Avtor recenzije: Simon Popek Bralec: Jure Franko

Milan Dekleva: Nevidnosti

14. 6. 2022

Bralca: Lidija Hartman in Ambrož Kvartič »Pomenek s tišino omogočajo nevidnosti,« preberemo v knjigi Nevidnosti, Milana Dekleve. »Pogovor z nevidnostmi poteka s pomočjo tolmačev. /…/ Lahko se pretrga /pogovor/, obvisi na strelovodu molka, / a takrat priprhutajo nevidni tolmači brez jezikov, / ki znajo povedati veliko, / čeprav jih sprva ne razumemo,« preberemo na 27. strani. Knjiga bralca povabi že z naslovom, s tem, da nevidnostim, ki jih pesnik postavi v naslov, pritrdi in jim priznava obstoj. Kar ni vidno, je običajno najmočnejše gonilo vitalnosti, živega, življenja. V vsaki od 51 pesmi se pesnik Dekleva prek lirskega subjekta dotakne nevidnosti in jim da enega od mnogih, enainpetdesetih obrazov in podob. Kljub temu pa bralcu pušča občutek svobode, neujetosti, neutesnjenosti, nekalupljenosti, da bi morali to nevidnost, te nevidnosti imenovati, jim dati ime, telo, definicijo ...

Karmina Šilec: Baba

13. 6. 2022

Avtorica recenzije: Cvetka Bevc Bralca: Lidija Hartman in Ambrož Kvartič

Marjan Žiberna: Dedič

13. 6. 2022

Avtorica recenzije: Anja Radaljac Bralka: Lidija Hartman

Snežni leopard

6. 6. 2022

Snežni leopard se tako zelo približa filmski popolnosti, da pokaže, da popolnega filma ni

Janko Messner - Solidarnost ob meji

6. 6. 2022

Avtor recenzije: Milan Vogel Bralec: Jure Franko

Jure Jakob: Učitelj gluhih, učenec nemih

6. 6. 2022

Avtor recenzije: Marko Elsner Grošelj Bralca: Barbara Zupan in Jure Franko

Nataša Skušek: Pasja sreča

6. 6. 2022

Avtorica recenzije: Miša Gams Bralca: Barbara Zupan in Jure Franko

Drago Jančar: Ob nastanku sveta

6. 6. 2022

Avtorica recenzije: Ana Geršak Bralka: Barbara Zupan

Vse povsod naenkrat

6. 6. 2022

Koncept in elementi izvedbe zapleta se močno opirajo na kultno uspešnico Matrica, vendar Vse povsod naenkrat zapelje zgodbo v bistveno bolj bizarne smeri

Lutkovno gledališče Ljubljana: Slišati morje

4. 6. 2022

Predstava, ki izvablja čustva, nagovarja čutnost in blago zvoči v prostoru.

Goran Vojnović: Zbiralec strahov

30. 5. 2022

Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bralca: Eva Longyka Marušič in Matjaž Romih

Victor Hugo: Triindevetdeset

30. 5. 2022

Avtorica recenzije: Ana Geršak Bralca: Jasna Rodošek in Aleksander Golja

Ana Svetel: Marmor

30. 5. 2022

Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bralca: Eva Longyka Marušič in Matjaž Romih

Leon Marc: Katedrale, male in velike

30. 5. 2022

Avtor recenzije: Robert Šabec Bralec: Aleksander Golja

Margaret Atwood: Penelopiada

31. 5. 2022

SNG Drama Ljubljana in Festival Ljubljana / premiera: 29. maj 2022 Režija: Livija Pandur Prevajalec in avtor priredbe: Tibor Hrs Pandur Dramaturg: Tibor Hrs Pandur Scenograf: Sven Jonke Kostumograf: Leo Kulaš Svetovalka za gib: Sanja Nešković Peršin Glasba: Silence Oblikovanje svetlobe: Vesna Kolarec Glasbena vodja: Špela Ploj Peršuh Lektorica: Tatjana Stanič Asistentka dramaturga (študijsko): Brina Jenček Asistent kostumografa: Matic Veler Igrajo: Polona Juh, Sabina Kogovšek, Saša Pavlin Stošić, Gaja Filač, Ivana Percan Kodarin, Zala Hodnik, Urška Kastelic, Ana Plahutnik, Maria Shilkina Sinoči so na Peklenskem dvorišču ljubljanskih Križank premierno izvedli predstavo Penelopiada, uprizoritev drame ene najbolj uveljavljenih sodobnih pisateljic Margaret Atwood. Dramatizacija temelji na njenem istoimenskem romanu, kjer so v ospredje postavljeni lik Penelope in njenih dvanajst dekel, ki so v Homerjevem epu le bežno omenjene, v uprizoritvi Livije Pandur pa dobijo svoj polni subjektivni glas. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Aljoša Rebolj

Margaret Atwood : Penelopiada

30. 5. 2022

Sinoči so na Peklenskem dvorišču ljubljanskih Križank premierno izvedli predstavo Penelopiada, uprizoritev drame ene najbolj uveljavljenih sodobnih pisateljic Margaret Atwood. Dramatizacija temelji na njenem istoimenskem romanu, kjer so v ospredje postavljeni lik Penelope in njenih dvanajst dekel, ki so v Homerjevem epu le bežno omenjene, v uprizoritvi Livije Pandur pa dobijo svoj polni subjektivni glas.

Premiera na Mali sceni MGL - Arthur Schnitzler: Samotna pot

28. 5. 2022

Arthur Schnitzler: Samotna pot Der einsame Wag, 1904 Prva slovenska uprizoritev Ustvarjalci Prevajalka Amalija Maček Režiser in scenograf Dorian Šilec Petek Dramaturginja Eva Mahkovec Kostumografka Tina Bonča Avtor glasbe Laren Polič Zdravič Lektorica Maja Cerar Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Oblikovalec zvoka Matija Zajc Nastopajo Jaka Lah, Tjaša Železnik, Matej Puc, Uroš Smolej, Nina Rakovec, Klara Kuk k. g., Domen Novak k. g. S prvo slovensko uprizoritvijo drame Samotna pot avstrijskega avtorja Arthurja Schnitzlerja so na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega sklenili sezono. Besedilo iz leta 1904 je prevedla Amalija Maček. Režiral je Dorian Šilec Petek. Nekaj vtisov je strnila Staša Grahek. Foto: Peter Giodani

Top Gun: Maverick

27. 5. 2022

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Antigona – Kako si upamo!

27. 5. 2022

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Kabaret Kaspar

27. 5. 2022

Na velikem odru SNG Drame Ljubljana je bila premierno izvedena predstava Kabaret Kaspar hrvaške dramatičarke Tene Štivičić. Navdihnila jo je znana zgodba dečka Kasparja Hauserja, ki so ga v začetku 19. stoletja v Nemčiji našli v popolni izolaciji. Dramaturginja in prevajalka je Darja Dominkuš, pod režijo pa se podpisuje Marjan Nečak, ki Kasparja vidi predvsem kot metaforo današnje družbe.

Jan Wagner: Avtoportret z rojem čebel

23. 5. 2022

Avtorica recenzije: Petra Koršič Bralka: Maja Moll

Irena Štaudohar: Fižolozofija

23. 5. 2022

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bralca: Maja Moll in Jure Franko

Burhan Sönmez: Istanbul, Istanbul .

23. 5. 2022

Avtorica recenzije: Miša Gams Bralca: Maja Moll in Jure Franko

Dušan Šarotar: Zvezdna karta

23. 5. 2022

Avtor recenzije: Matej Bogataj Bralec: Jure Franko

Gaja Pöschl: Futura

20. 5. 2022

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Cannes 2022

20. 5. 2022

Canski filmski festival je spet v polnem zamahu in v starem terminu. Brez mask, PCT pogojev, razkuževanja in z dolgimi vrstami obiskovalcev, ki se jim je pridružila naša poročevalka Ingrid Kovač Brus.

Alexandra Wood: Dolg

21. 5. 2022

SLG Celje / premiera: 19. maj 2022 Režija: Juš Zidar Prevajalka: Tina Mahkota Dramaturginja: Tatjana Doma Scenografka: Sara Slivnik Kostumografka: Tina Bonča Lektorica: Živa Čebulj Igrata: Maša Grošelj, Lučka Počkaj Sinoči so v Slovenskem ljudskem gledališču Celje kot zadnjo v sezoni premiero izvedli predstavo Dolg. Drama britanske dramatičarke Alexandre Wood se osredotoča na družinske odnose v kontekstu finančne in socialne krize, uprizoritev v režiji Juša Zidarja pa pozornost usmeri v razpiranje praznin, v prvi vrsti odrske. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: SLG Celje/Uroš Hočevar

Dijana Matković: Zakaj ne pišem

16. 5. 2022

Avtorica recenzije: Anja Radaljac Bralka: Višnja Fičor

Simon Rutar in Beneška Slovenija

16. 5. 2022

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bralec: Aleksander Golja

Tomaž Šalamun: Povsod je bil sneg

16. 5. 2022

Avtorica recenzije: Veronika Šoster Bralca: Višnja Fičor in Jure Franko

Marina Bahovec - Življenje je mačka, ki stoji na glavi

16. 5. 2022

Avtor recenzije: Andrej Lutman Bralec: Jure Franko

Tomo Postenšek: Površinska napetost

16. 5. 2022

Avtorica recenzije: Miša Gams Bralca: Jure Franko in Eva Longyka Marušič

Walace Stevens: Običajen večer v Nev Havnu

16. 5. 2022

Avtorica recenzije: Silvija Žnidar Bralca: Eva Longyka Marušič in Jure Franko

Nona Fernández: Neznana dimenzija

16. 5. 2022

Avtor recenzije: Aljaž Krivec Bralec: Jure Franko

Dragan Petrovec: Stopinje upora

16. 5. 2022

Avtorica recenzije: Nives Kovač Bralca: Eva Longyka Marušič in Jure Franko

Dej no

13. 5. 2022

avtor: Muanis Sinanović

Neznosno breme ogromnega talenta

13. 5. 2022

avtor: Igor Harb

Junakinje na odru MGL

13. 5. 2022

Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so uprizorili zadnjo premiero sezone – Junakinje v režiji Aleksandra Popovskega. Nastanek besedila je povezan s pandemijo – v londonskem gledališču Jermyn Street so leta 2020 povabili 15 britanskih avtoric, naj za spletne nastope petnajstih igralk napišejo monološka besedila po motivih Ovidovih Heroid. V Mestnem gledališču so jih izbrali 9, prevedla jih je Alenka Klabus Vesel. Dodatno besedilo moškega lika je napisal Nejc Gazvoda. Lettie Precious, Sabrina Mahfouz, Hannah Khalil, Stella Duffy, Isley Lynn, Chinonyerem Odimba, Timberlake Wertenbaker, Samantha Ellis, Juliet Gilkes Romero, Nejc Gazvoda 15 Heroines, 2021 Prva slovenska uprizoritev Premiera: 12. maj 2022 Prevajalka Alenka Klabus Vesel Režiser in scenograf Aleksandar Popovski Dramaturginja Eva Mahkovic Kostumografka Mia Popovska Avtor glasbe Kiril Džajkovski Lektorica Barbara Rogelj Svetovalka za gib Anja Möderndorfer Asistent scenografa Janez Koleša Asistentka dramaturginje in režiserja Urša Majcen Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Nastopajo Viktorija Bencik Emeršič, Ajda Smrekar, Judita Zidar, Tanja Ribič, Tina Potočnik Vrhovnik, Julita Kropec k.g., Mirjam Korbar, Tjaša Železnik, Veronika Železnik k.g., Jernej Gašperin Foto: Veronika Železnik, Tjaša Železnik, Mirjam Korbar, Julita Kropec, Tina Potočnik Vrhovnik, Tanja Ribič, Judita Zidar, Ajda Smrekar, Viktorija Bencik Emeršič Avtor fotografije je Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/junakinje/#gallery-1321-1

Veliki diktator

12. 5. 2022

Kultni film Veliki diktator, ki ga je Charlie Chaplin v Ameriki posnel tik pred izbruhom druge svetovne vojne, zrcalo nastavlja nemškemu führerju in njegovemu odnosu do Judov. Charlie Chaplin odsev v zrcalu lomi z zanj značilnim humorjem, ki razgalja vso absurdnost vojne, vojske, njenega vodstva, nacionalizma in volje do moči. Uprizoritev Velikega diktatorja je zdaj na oder ljubljanske Drame z igralci postavil režiser Diego de Brea, v glavni vlogi pa nastopa Jurij Zrnec, inventiven v domislicah in izpopolnjen v njihovih izpeljavah. Premiero si je ogledala Petra Tanko.

Veliki diktator

12. 5. 2022

Kultni film Veliki diktator, ki ga je Charlie Chaplin v Ameriki posnel tik pred izbruhom druge svetovne vojne, zrcalo nastavlja nemškemu führerju in njegovemu odnosu do Judov. Charlie Chaplin odsev v zrcalu lomi z zanj značilnim humorjem, ki razgalja vso absurdnost vojne, vojske, njenega vodstva, nacionalizma in volje do moči. Uprizoritev Velikega diktatorja je zdaj na oder ljubljanske Drame z igralci postavil režiser Diego de Brea, v glavni vlogi pa nastopa Jurij Zrnec, inventiven v domislicah in izpopolnjen v njihovih izpeljavah. Premiero si je ogledala Petra Tanko. foto: Peter Uhan

Ena sekunda - Eden letošnjih močnejših filmov v slovenskih kinematografih

10. 5. 2022

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Doktor Strange in multivesolje norosti

10. 5. 2022

Tokrat v režiji Sama Raimija, mojstra grozljivk

Inventura - S humorjem podšita žanrska zmes

10. 5. 2022

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Mandićcirkus razgalja dejstvo igralčevega telesa kot konstante, ki je ni moč reinterpretirati

9. 5. 2022

Na velikem odru Slovenskega narodnega gledališča Drama Ljubljana, smo sinoči doživeli premierno uprizoritev predstave Mandićcirkus, novega dela igralsko režiserskega tandema, ki ga sestavljata igralec, prvak ljubljanske Drame Marko Mandić in režiser Bojan Jablanovec. 91 gledaliških vlog, ki jih je Marko Mandić ustvaril med letoma 1996 in 2021, se je, pregnetenih z osebno zgodovino, izjemno veščino in inovativnost igralca ter v sodelovanju z režiserjem, združilo v silovit postdramski, fizični, performativni odrski izdelek umetniškega velikana.

Mandićcirkus

7. 5. 2022

Na velikem odru Slovenskega narodnega gledališča Drama Ljubljana smo doživeli premierno uprizoritev predstave Mandićcirkus, novega dela igralsko-režiserskega tandema, ki ga sestavljata igralec, prvak ljubljanske Drame Marko Mandić in režiser Bojan Jablanovec. 91 gledaliških vlog, ki jih je Marko Mandić ustvaril med letoma 1996 in 2021, se je, pregnetenih z osebno zgodovino, izjemno veščino in inovativnost igralca ter v sodelovanju z režiserjem, združilo v silovit postdramski, fizični, performativni odrski izdelek umetniškega velikana. Predstavo si je ogledala Petra Tanko. foto: Peter Uhan, www.drama.si

Philip Ridley: Razparač

7. 5. 2022

Po drami Philipa Ridleya Disney Razparač (SNG Nova Gorica, Gledališče Koper / premiera: 5. maj 2022) Režija: Nataša Barbara Gračner Prevajalec: Zdravko Duša Dramaturg: Rok Andres Lektorica: Barbara Rogelj Scenograf: Branko Hojnik Kostumografinja: Nina Čehovin Koreografinja: Jana Menger Skladatelj: Martin Vogrin Oblikovalec svetlobe: Jaka Varmuž Asistent režiserke: Dimitrij Gračner Nastopajo: Blaž Popovski, Arna Hadžialjević, Jure Rajšp k.g. Predstava Razparač, ki je premierno na malem odru Slovenskega narodnega gledališča Nova Gorica v koprodukciji z Gledališčem Koper zaživela sinoči, odrsko interpretira dramo Philipa Ridleya Disney Razparač. Besedilo velja za začetek vala prepoznavnih dramskih pisav devetdesetih v Britaniji, ki se ga je zaradi njegove neposrednosti in pogoste šokantnosti prijela oznaka »u fris«, tokratna uprizoritev pa upošteva spremenjeni kontekst in gledališke premene. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: SNG Nova Gorica/Jaka Varmuž

Peter Verč: Za vse, ne zase

5. 5. 2022

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bralec: Aleksander Golja

Jasna Blažič: Izvir

5. 5. 2022

Avtorica recenzije: Marica Škorjanec Kosterca Bralec: Aleksander Golja

Didier Eribon: Vrnitev v Reims

5. 5. 2022

Avtorica recenzije: Silvija Žnidar Bralka: Eva Longyka Marušič

Matjaž Pikalo: Ameriški sprehajalec

19. 5. 2022

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Tekmeca

29. 4. 2022

Ob ogledu filma Tekmeca se težko ognemo vzporednicam s švedskim Kvadratom, ki je pred leti požel navdušenje s svojo kritiko elitističnega sveta umetnosti. Tekmeca je še bolj samonanašalen, saj se loti same filmske industrije.

Tekmeca

29. 4. 2022

Ob ogledu filma Tekmeca se težko ognemo vzporednicam s švedskim Kvadratom, ki je pred leti požel navdušenje s svojo kritiko elitističnega sveta umetnosti. Tekmeca je še bolj samonanašalen, saj se loti same filmske industrije.

Bergmanov otok: otok za cinefile

29. 4. 2022

Par filmskih ustvarjalcev na prehodu v srednja leta se odpravi na majhen švedski otok Farö, malo na počitnice in malo po navdih. Oba pripravljata svoje nove projekte in pišeta scenarije, njemu gre pri tem kar dobro, njej malo manj, v ustvarjalni krizi pa se začnejo skoraj nevidno brisati meje med njunimi vsakdanjimi pohajkovanji in srečevanji, željami in spomini.

Kazimir Kolar: Zgodbe nekega slabiča

25. 4. 2022

Avtorica recenzije: Miša Gams Bralca: Eva Longyka Marušič in Jure Franko

Barbara Jurša: Milje do Trsta

25. 4. 2022

Avtor recenzije: Peter Semolič Bralca: Eva Longyka Marušič in Jure Franko

Chimamanda Ngozi Adichie: Zapiski o žalovanju

25. 4. 2022

Avtorica recenzije: Petra Meterc Bralka: Eva Longyka Marušič

Alenka Kepic Mohar: Nevidna moč knjig

25. 4. 2022

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bralec: Jure Franko

En Knap Group: Hidra

25. 4. 2022

Na odru ljubljanskih Španskih borcev je luč sveta ugledala plesna predstava Hidra, ki sta jo za plesno skupino En Knap Group zasnovala režiser Sebastijan Horvat in dramaturg Milan Ramšak Markovič. Gre za sklepni del trilogije Cement, ki navdih črpa iz istoimenskega besedila Heinerja Müllerja, središče pa – po besedah Sebastijana Horvata – tvori več med seboj povezanih tem, kot so: odnos med intimnimi in družbenimi razmerji, ljubeznijo in revolucijo, nedokončan proces emancipacije, politika spomina.

Igor Harb: Severnjak

22. 4. 2022

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Gaja Pöschl: Vesolje med nami

22. 4. 2022

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

TV-mreža

21. 4. 2022

Napoved: Sinoči je bila premiera v Slovenskem mladinskem gledališču. V spodnji dvorani je ansambel z gosti uprizoril igro TV-mreža v režiji Matjaža Pograjca. Po filmskem scenariju Paddyja Chayefskega je TV-mrežo za oder priredil Lee Hall. Prevedel jo je Arko. Dramaturginja predstave je bila Urška Brodar. V predstavi se gledališka igra dopolnjuje s posnetki, projiciranimi v živo, in videi na ekranih. Na predstavi je bila Tadeja Krečič: TV-mreža Za oder priredil Lee Hall. Po filmu Paddyja Chayefskega. Režija: Matjaž Pograjc Prevod: Arko Premiera: 20. 4. 2022 ZASEDBA: Matija Vastl: Howard Beale, televizijski voditelj Ivan Peternelj: Harry Hunter, producent Matej Recer: Max Schumacher, vodja informativnega programa Robert Prebil: Frank Hackett, član upravnega odbora Janja Majzelj: Louise, Maxova žena Željko Hrs: Ed Ruddy, predsednik upravnega odbora Katarina Stegnar: Diana Christiensen, vodja produkcije programa Klara Kastelec: Tajnica režije Uroš Maček: Nelson Chaney, član upravnega odbora Maruša Oblak: Gospod Jensen, direktor UBS Mitja Lovše: režiser Liam Hlede: asistent studia Liam Hlede, Klara Kastelec, Mitja Lovše, Ivan Peternelj: animatorji Nathalie Horvat: maskerka Žana Štruc: garderoberka Sven Horvat (kamera 2), Vid Uršič/Tadej Čaušević (kamera 1), Jaka Žilavec (kamera 3): snemalci Dare Kragelj: prodajalec hot doga USTVARJALCI: Vodenje kamer v živo: Matjaž Pograjc/Tomo Brejc Režija videa: Tomo Brejc Oblikovanje in programiranje videa: Luka Dekleva Dramaturgija: Urška Brodar Lektorica: Mateja Dermelj Kostumografija: Neli Štrukelj Oblikovanje prostora: Greta Godnič Glasba: Tibor Mihelič Syed Koreografija: Branko Potočan Oblikovanje svetlobe: Andrej Petrovčič Oblikovanje zvoka: Jure Vlahovič Oblikovanje maske: Tina Prpar Asistent režije: Mitja Lovše Asistentka kostumografije: Estera Lovrec Asistent oblikovanja prostora: Sandi Mikluž Asistentka oblikovanja maske: Marta Šporin Vodja predstave: Liam Hlede Na posnetkih: Jack Snowden, poročevalec – Boris Kos Pripadnik Vojske ekumenske osvoboditve – Vito Weis Predsednik Ford – Dario Varga Ljudje na oknih – Mlado Mladinsko (Matic Eržen, Mira Giovanna Gabriel, Leon Kokošar, Nace Korošec, Mija Kramar, Tia Krhlanko, Hana Kunšič, Voranc Mandić, Aja Markovič, Jan Martinčič, Iza Napotnik, Jon Napotnik, Kaja Petrovič, Rosa Romih, Katka Slosar, Indija Stropnik, Jure Šimonka, Ronja Martina Usenik, Aiko Zakrajšek, Luka Žerdin)

Valentin Brun: Pogozdovanje

18. 4. 2022

Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bralca: Jasna Rodošek in Renato Horvat

Paul Tyson: Vrnitev k resničnosti

18. 4. 2022

Avtorica recenzije: Marjan Kovačevič Beltram Bralec: Renato Horvat

Charles Dickens: Naš skupni prijatelj

18. 4. 2022

Avtorica recenzije: Marica Škorjanec Kosterca Bralca: Jasna Rodošek in Renato Horvat

Fernando Pessoa: Sporočilo

18. 4. 2022

Avtor recenzije: Peter Semolič Bralec: Renato Horvat

Tijana Grumić: 52 Hertzov

15. 4. 2022

SNG Nova Gorica / premiera: 13. april 2022 Režija: Mojca Madon Prevajalka: Dijana Matković Avtor priredbe in dramaturg: Jaka Smerkolj Simoneti Lektorica: Anja Pišot Scenografinja: Urša Vidic Kostumograf: Andrej Vrhovnik Oblikovalca klovnovskih prizorov: Ravil Sultanov, Natalia Sultanova Avtor glasbe: Luka Ipavec Oblikovalec svetlobe: Andrej Hajdinjak Nastopajo: Ivana Percan Kodarin k. g., Žiga Udir, Marjuta Slamič, Peter Harl, Matija Rupel, Ana Facchini Na malem odru Slovenskega narodnega gledališča Nova Gorica so sinoči premierno izvedli predstavo 52 hertzov. Gre za uprizoritev dramskega besedila Najbolj osamljeni kit na svetu srbske dramatičarke Tijane Grumić v režiji Mojce Madone, ki odpira široko tematsko polje od tragične izgube, osamljenosti in ljubezni. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: SNG Nova Gorica/Peter Uhan

Tijana Grumić: 52 hertzov

14. 4. 2022

Na malem odru Slovenskega narodnega gledališča Nova Gorica so sinoči premierno izvedli predstavo 52 hertzov. Gre za uprizoritev dramskega besedila Najbolj osamljeni kit na svetu srbske dramatičarke Tijane Grumić v režiji Mojce Madon, ki odpira široko tematsko polje od tragične izgube, osamljenosti in ljubezni. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar.

Pomlad bo rodovitna - Mariborski umetniki z baletoma Svatba in Posvetitev pomladi znova navdušili

14. 4. 2022

Pretekli petek je SNG Maribor s predstavo Svatba in Posvetitev pomladi navdušil domače občinstvo, ki je umetnike nagradilo s stoječimi ovacijami. Po tridesetih letih uspešnega delovanja na slovenski baletni sceni in številnih mednarodnih uspehih koreograf in umetniški vodja mariborskega baleta Edward Clug znova dokazuje, da je v vrhunski ustvarjalni kondiciji. S svojo značilno, zelo zgovorno gibalno govorico in izbiro močnih, simbolnih vsebin, ki izvirajo iz ruske folklore, je občinstvu ponudil čustveno prepričljivo in vsebinsko pomenljivo baletno predstavo. V izvedbo je vključil tudi zbor s solisti orkestra SNG Maribor, ki je baletno suito Pomladno obredje pod vodstvom Simona Krečiča izvedel premierno.

Mateja Rebolj, Magdalena Reiter: Preludiji in fuge

13. 4. 2022

Stara mestna elektrarna / premiera: 11. april 2022 Koreografija in ples: Mateja Rebolj, Magdalena Reiter Glasba: Johann Sebastian Bach Dramaturgija: Pia Brezavšček Glasbena analiza: Sašo Vollmaier Lučno oblikovanje: Mojca Sarjaš Produkcija: Zavod Mirabelka Partner: Zavod Bunker, Zavod Maska V Stari mestni elektrarni so sinoči premierno izvedli predstavo Preludiji in fuge. Koreografinji in plesalki Mateja Rebolj in Magdalena Reiter sta pred polno dvorano nastopili s performativno in plesno izraznostjo, ki so jo čustveno in ambientalno dialoško podprle tudi kompozicije preludijev in fug Johanna Sebastiana Bacha. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Darja Štravs Tisu

Mateja Rebolj, Magdalena Reiter: Preludiji in fuge

12. 4. 2022

V Stari mestni elektrarni so sinoči premierno izvedli predstavo Preludiji in fuge. Koreografinji in plesalki Mateja Rebolj in Magdalena Reiter sta pred polno dvorano nastopili s performativno in plesno izraznostjo, ki so jo čustveno in ambientalno dialoško podprle tudi kompozicije preludijev in fug Johanna Sebastiana Bacha. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar.

Davorin Lenko: Triger

11. 4. 2022

Avtorica recenzije: Ana Hancock Bere Barbara Zupan.

Dmitrij Gluhovski: Tekst

11. 4. 2022

Avtor recenzije: Matej Bogataj Bere Jure Franko.

Mieko Kawakami: Vsa moja poletja

11. 4. 2022

Avtorica recenzije: Ana Lorger Bere Barbara Zupan.

Nitram

8. 4. 2022

Pred skoraj natanko šestindvajsetimi leti, točneje 28. aprila leta 1996, se je na skrajnem robu Tasmanije, v zgodovinskem mestu nekdanjih kazenskih kolonij Port Arthur, osemindvajsetletni Martin Bryant z avtom odpeljal do živahnega letovišča, spil kavo – in začel svoj strelski pohod. Ubil je petintrideset in ranil triindvajset ljudi ter se s krvavimi črkami za vedno zapisal v avstralsko zgodovino in zavest. Film Nitram – kar je Martin brano nazaj –, s pretresljivo hladnokrvnostjo ter skorajda dokumentarno, čeprav gre za igrani film, ki le temelji na resničnih dogodkih, raziskuje družbene in življenjske okoliščine, ki so osamljenega, nesrečnega, jeznega ter nekoliko podpovprečno inteligentnega fanta oblikovale v smrtonosnega strelca. »Kaj naredi množičnega morilca?«, se sprašuje režiser Justin Kurzel, znan po svojem neizprosnem, pogosto temačnem avtorskem izrazu, s katerim želi gledalca premakniti iz cone udobja, ter sebi in svetu odgovarja: nič ali pa vse. S tem, ko je storilca prikazal kot konkretno in kompleksno osebo, ki sicer ne premore empatije in je kljub požrtvovalnemu trudu ljubečih staršev potisnjen na sam družbeni rob, a je še vseeno dokaj običajen mlad moški, njegovi zločini namreč postanejo le še bolj grozljivi, bolj otipljivi, še hujši in še težje razložljivi. Če bi bil Nitram, ki ga izvrstno odigra s cannsko nagrado ovenčani Caleb Landry Jones, prikazan zgolj kot enoplasten negativni lik, ne pa kot sicer nekoliko pogojno rečeno 'eden izmed nas', bi strahote, ki jih je nazadnje povzročil, zasekale mnogo manj boleče. Čeprav film Nitram v Avstraliji nikakor ni bil dobro sprejet, saj neposredno in neizprosno drega v še zmeraj odprte rane kolektivne zavesti, o njegovi nujnosti pričajo ne le nagrade in vabila na številne festivale – ogledali smo si ga lahko tudi na zadnjem Liffu –, ampak predvsem odzivi gledalcev. Skorajda vsi film označujejo kot izrazito mučen, zahteven in težek, a mu hkrati priznavajo izredno očiščevalno, lahko bi rekli kar katarzično moč in to tako v boju za strožji nadzor nad posedovanjem strelnega orožja, kakor tudi na povsem intimni, globoko človeški ravni.

Atlas ptic

8. 4. 2022

Ostareli patriarh Ivo, direktor in lastnik družinskega podjetja Rona, v katerem sta zaposlena tudi sinova, ugotovi, da so z računov skrivnostno odtekala sredstva. Vse sledi vodijo do poslovne tajnice Marie, ki je odšla na dopust za nedoločen čas in s katero je imel Ivo skrivno razmerje, kot očitno še s številnimi drugimi ženskami, ki jih sinova po očetovem blagem infarktu najdeta v njegovem telefonu. A kot kaže, je bila zavedena tudi Marie: denar je pošiljala svojemu virtualnemu ljubimcu v upanju na skupno prihodnost. Kdo pa v resnici vleče niti? Atlas ptic, novi celovečerni film na Češkem živečega in delujočega slovenskega režiserja Olma Omerzuja, je bolj intimna družinska drama, po kakršnih avtor v mednarodni filmski srenji že slovi, kot poslovna kriminalka. Scenarij prepleta vrsto aktualnih in prepoznavnih motivov, od vojne v Afganistanu, razpok v poslovni uspešnosti, krhki meji med uspehom in propadom do spletnih prevar. Precej spominja na katero izmed epizod briljantne serije Nasledstvo, ki je pravzaprav sodobna, kapitalistična različica Kralja Leara. Skratka, nekaj precej arhetipskega, hkrati pa se celovečernega filma drži tudi »televizijska avra«. Drami ne manjka duhovitosti in ironije, z nenehnimi preobrati pa ji uspeva fino vzdrževati gledalsko pozornost. Osredinjamo se na premožno meščansko družino s tremi potomci, ob sinovih je tu še nadarjena hčerka, ki je podjetje domnevno ne zanima, pri tem se iz prizora v prizor razkrivajo morebitni motivi vseh v krizo vpletenih posameznikov. Soscenarist Atlasa ptic je bil Petr Pýcha, s katerim sta z Omerzujem sodelovala že pri simpatičnem filmu ceste Zimske muhe; v novem celovečernem filmu pa avtorja ves čas spretno hodita po meji med resnico in zablodami, samoprevarami in iluzijami. Realistično vodena osnovna pripovedna nit je prepletena s prispodobami. Ptice so biološki ostanki dinozavrov; je morda tak dinozaver Ivo, čvrsti pater familias, ki se nenadoma več ne znajde? Simpatičen družbeni komentar je zbor ptic, ki ob v resnici tragičnem dogajanju čivka fraze iz katalogov in novinarskih člankov – to je nekako to, kulturna dediščina naše generacije. Ptice so tudi simbol svobode, »Svoboden kot ptica«, »S pticami si delimo nebo«, če naj še sam uporabim znamenita reklamna gesla. A kako svobodni so v resnici prikazani liki, in koliko smo mi sami? Celovečerni film pomeni jedek, odmaknjen komentar te zablode, pa tudi  ustvarjanja spomenika iz svoje lastne kariere ter običajne hipokrizije osebnosti, ki prisegajo na družino in tradicijo. Zanimivo je tudi to, da glasu številnih zaposlenih v podjetju, ki hitro tone, tukaj sploh ni. Ali pa ga predstavlja izkoriščena Marie, ki se je tudi sama namensko in naklepno okoristila, ko se ji je ponudila priložnost? Kakor koli, Omerzu opazuje svoje like kot ptice v kletki. Prispodoba, ki jo je vizualno najznameniteje uporabil Melville na začetku svojega Bledoličnega ubijalca, samurajskega ujetnika usode.

France

6. 4. 2022

Osrednja junakinja Dumontove zadnje filmske stvaritve je televizijska voditeljica in poročevalka France, superzvezdniška ikona francoske medijske krajine. France je tista, ki jo predsednik Macron v enem od prvih, pa tudi najbolj domiselnih prizorov filma, na novinarski konferenci pokliče prvo, pa čeprav to pomeni, da ga bo s svojim vprašanjem malodane strla. Poleg vodenja svoje lastne informativne oddaje, v kateri je bolj kot aktualno dogajanje pomembna ona sama, se pogosto odpravi tudi na krizna žarišča, koder je prav njena pojavnost vedno znova tista, ki je v ospredju. Ko z do potankosti urejeno pričesko in živo rdečo šminko fatalke resnične ljudi okoli sebe inscenira kot predmete – pa naj si gre za tuareške borce proti islamističnim milicam ali pa begunce v gumijastih čolnih sredi sredozemskega morja – deluje kot nekakšna poosebitev lažne neokolonialne zavesti, ki domnevno skrb izraža izključno zaradi potrjevanja svoje večvrednosti. Tovrsten, do skrajnosti napihnjen prikaz medijev, ki jih zanima le gledanost in vsakodnevno ustvarjanje senzacij, predstavlja še najbolj duhovit in jasen del filma, vendar pa se pripoved kmalu preusmeri v nizanje osebnih kriz, od povzročitve nesreče, psihičnega zloma, škandala v tabloidih pa vse do družinske tragedije, ki France kot lik v filmu sem in tja slikajo satirično, spet drugič melodramatično. Prav zaradi slednjega težko razberemo, kdaj nenehna približevanja junakinjinega trpečega obraza z občasno solzico pomenijo kaj več in kdaj režiser zgolj smeši v filmih pogosto izrabljen prijem bližnjega plana. Če se v prvem delu filma še zdi, da se je Dumont namenil s cinizmom zarezati v bistvo problematike medijev, se pozneje zanaša le še na medlo tragikomičnost, ki zaradi režiserjeve prevelike distance do prikazanega deluje vedno bolj izpraznjeno. Ko producentka Lou, ki je s svojimi klišejskimi motivacijskimi izrekanji sicer ena od bolj humornih pojav filma, France po enem od škandalov reče, da bo tisto, kar se ji zdi najslabši trenutek v karieri, kmalu postal njen najboljši trenutek, filmska pripoved zastavi zanimivo premiso, vendar film vse do konca ne naredi koraka naprej od zataknjenosti lika France v nenehne zaplete, na katere se izmenično odziva kot eden od stereotipov, pa naj si bo to egoistična zvezdnica, ubogo bogato dekle ali čustveno strta javna oseba. Gledalci smo tako prepuščeni odločitvi ali nas je film želel zgolj zabavati ali pa je Dumont imel v mislih kaj več, a nam je zato ponudil premalo oprijemljivih indicev.

Izgubljeno mesto

6. 4. 2022

Romantične komedije so bile včasih najbolj priljubljeni žanr, sploh v Sloveniji, vendar je v zadnjem desetletju prav ta filmska stalnica največ izgubila. Pa ne samo na področju kakovosti, temveč predvsem pri količini, saj ameriški filmski studii tovrstnih filmov praktično ne snemajo več, če pa jih že posnamejo, so redko deležni podobne pozornosti kot filmi o superjunakih. A zdaj smo dobili Izgubljeno mesto, izjemo, ki potrjuje pravilo. Filmska uspešnica je hit tudi pri filmskih kritikih, ki izpostavljajo vzporednice novega filma s klasiko iz osemdesetih Lov za zelenim diamantom, v katerem sta navduševala Katherine Turner in Michael Douglas. Tudi v sedanjem filmu je glavna junakinja pisateljica romantičnih pustolovščin, ki se znajde v pasti zlobneža v džungli, vendar pa je ne rešuje izkušeni pustolovec, temveč nekoliko nerodni maneken, ki je zaslovel s poziranjem za naslovnice njenih knjig. Kot se za žanr spodobi, je zaplet tako baročno kompleksen, kot je razplet predvidljiv, a glavni čar teh filmov je seveda v komediji in romanci, kjer pa Izgubljeno mesto pokaže dobro mero inovativnosti. K temu veliko prispevata Sandra Bullock in Chaning Tatum [čening tejtm] v glavnih vlogah, saj imata dober občutek za komedijo in izžarevata dovolj medsebojne privlačnosti, da je prepričljiva tudi njuna romanca. Žal se film prepogosto zagozdi v predvidljivih klišejih, kjer izgubi tempo, kar nekje na polovici filma načne gledalčevo zatopljenost v neverjetni dogodek. Posledično so prenekatere scene videti kot napol izpiljeni gagi ali štosi, ki jih scenaristom in režiserjema ni uspelo docela integrirati v zgodbo, s tem pa je omejen oziroma uničen tudi njihov komični učinek. To še posebej velja za celotni zgodbeni lok pisateljičine agentke, ki se prav tako odpravi na reševalno akcijo, povsem nedodelan pa je tudi antagonist, ki ga igra Daniel Radcliffe. Grandiozne načrte in zakompleksanost le mimobežno razkrije v dialogih, v zgodbi ali z igro pa ne uspe prikazati napovedane megalomanskosti. Ta vtis je še toliko bolj očiten ob boku nedavne uspešnice Uncharted, kjer zlikovca podobnega kalibra bistveno bolje odigra Antonio Banderas. A kot omenjeno, film držita pokonci romantična zvezdnika. Bullock je odlična v vlogi pisateljice, ki je prepričana, da ima zmeraj prav, Tatum pa prav tako v vlogi negovanega mišičnjaka brez uporabnih spretnosti za preživetje v džungli, a z neustavljivo kavalirsko predanostjo ženski, ki ga je naredila slavnega. Dobro se obnese tudi Brad Pitt v vlogi specialca, ki pomaga Tatumovemu liku, vendar je to žal tudi edina stranska zgodba, ki navduši. Barvit film je poln živahne džungle, kjer sicer mrgoli nevarnosti, kot so pijavke in vulkani, a je ta zmeraj prikazana v vizualno navdušujočih podobah. Končni rezultat je lahkoten film, ki bo ostal v spominu zaradi ene ali dveh scen, a morda bosta navdušenje gledalcev in število prodanih kart poskrbela za vrnitev žanra.

Odpuščanje

6. 4. 2022

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Blaž Lukan: Pes v meni

4. 4. 2022

Avtorica recenzije: Silvija Žnidar Bere Lidija Hartman.

Ivana Šojat: Ezan

4. 4. 2022

Avtorica recenzije:Anja Radaljac Bere Aleksander Golja

Marieke Lukas Rijneveld: Nelagodje večera

4. 4. 2022

Avtorica recenzije: Ana Geršak Bere Lidija Hartman.

Tone Hočevar: Kosmata druščina

4. 4. 2022

Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja.

Srce v temi

1. 4. 2022

Na odru Lutkovnega gledališča Maribor so premierno uprizorili predstavo Srce v temi nastalo po motivih življenja aktivistke in znanstvenice dr. Mary Temple Grandin. Že v otroštvu so ji diagnosticirali avtizem, a se je ob podpori in lastni vztrajnosti izobrazila in postala raziskovalka ter izumiteljica na področju vedenja o obnašanju živali, obenem pa ambasadorka ozaveščanja o avtizmu. Predstavo je režirala in scenografsko zasnovala Tanja Lužar, avtorica videoprojekcij je Lena Kocutar. V kostumih Mojce Bernjak sta nastopila Barbara Jamšek in Minca Lorenci. Režiserka in scenografka Tanja Lužar Avtorica videoprojekcij Lena Kocutar Avtor glasbe Marjan Nečak Lektorica Metka Damjan Kostumografka in izdelovalka kostumov Mojca Bernjak Igrata Barbara Jamšek in Minca Lorenci k. g. Mojster videa Grega Tanacek Oblikovalec lutk Aleksander Andželović Snemalec zvočnih posnetkov Marko Jakopanec

Sanja Nešković Peršin: Skrito

1. 4. 2022

V Anton Podbevšek teatru v Novem Mestu so v koprodukciji s Plesnim teatrom Ljubljana premierno uprizorili plesnogledališki avtorski projekt Sanje Nešković Peršin Skrito. Predstavo izhajajoč iz baletnega giba, ki išče občeloveško so poleg Nešković Peršin, ki je prispevala koncept, režijo in koreografijo soustvarili Polett Kasza, Mateja Železnik in Luka Bokšan, s posebnim gostom Manuelom Rodríguezom. Avtorska glasba je delo Saša Kalana in Davorja Hercega, predstava pa se je odvila na scenskem ozadju Eme Kobal in Mile Peršin. Koncept, režija in koreografija: Sanja Nešković Peršin Nastopajoči in soustvarjalci predstave: Polett Kasza, Mateja Železnik, Luka Bokšan Gost: Manuel Rodríguez Glasbenik: Davor Herceg Avtorska glasba: Sašo Kalan, Davor Herceg Kostumografija: Uroš Belantič Scenografija: Ema Kobal, Mila Peršin Fotografija: Barbara Čeferin Koprodukcija:ANTON PODBEVŠEK TEATER & PLESNI TEATER LJUBLJANA V sodelovanju: Društvo NOT in Muzej in galerije mesta Ljubljane

Samo Kreutz: Da te imenujem morje

28. 3. 2022

Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta Eva Longyka Marušič in Aleksander Golja.

Tomaž Kosmač: Ko jebe

28. 3. 2022

Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta Eva Longyka Marušič in Aleksander Golja.

Markus Werner: Kmalu nasvidenje

28. 3. 2022

Avtor recenzije: Mare Cestnik Bere Aleksander Golja.

Lidija Mathews Zwitter: Pisma iz Londona (1939-1946)

28. 3. 2022

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bereta Jure Franko in Maja Moll.

Razcufane zgodbe

27. 3. 2022

Karavana, ki išče, lovi, preži za materialom zgodb, jih pripoveduje in uprizarja.

Odpuščanje

25. 3. 2022

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Tudi miši grejo v nebesa

25. 3. 2022

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Prasica, slabšalni izraz za žensko

25. 3. 2022

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

V senci zarote

25. 3. 2022

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Josip Osti: Panova piščal

21. 3. 2022

Avtorica recenzije: Nada Breznik Bereta Barbara Zupan in Jure Franko.

Meta Hočevar: Drobnarije

21. 3. 2022

Avtorica recenzije: Tadeja Krečič Bereta Barbara Zupan in Jure Franko.

Rok Komel: Na Mirojevi razstavi

21. 3. 2022

Avtor recenzije: Marko Elsner Grošelj Bereta Barbara Zupan in Jure Franko.

Janez Ramoveš: Skupinska slika

21. 3. 2022

Avtorica recenzije: Diana Pungeršič Bereta Barbara Zupan in Jure Franko.

Jera Ivanc: #punceinpolpunce

20. 3. 2022

NAPOVED: Besedilo punceinpolpunce Jere Ivanc, pisateljice, dramaturginje in prevajalke je nastalo po naročilu ljubljanske Drame na pobudo režiserke Ivane Djilas, ki je tekst priredila. Sinoči je dobilo premierno uresničitev na odru Male drame. Uprizoritev je bila v rokah samih žensk – z izjemo avtorja glasbe Boštjana Gombača – kar ni naključje, saj se loteva teme feminizma. Na premieri in krstni izvedbi je bila Tadeja Krečič: Mala drama SNG Drama Ljubljana, premiera 19. 3. 2022 Jera Ivanc: #punceinpolpunce (logocentrična komedija o delcih, revoluciji in gledališču) REŽISERKA IN AVTORICA PRIREDBE: Ivana Djilas DRAMATURGINJA: Jera Ivanc SCENOGRAFINJA: Sara Slivnik KOSTUMOGRAFINJA: Jelena Proković AVTOR GLASBE: Boštjan Gombač LEKTORICA: Tatjana Stanič ASISTENTKA REŽISERKE IN SVETOVALKA ZA GIB: Maša Kagao Knez OBLIKOVALKA SVETLOBE: Mojca Sarjaš ASISTENTKA KOSTUMOGRAFINJE: Saša Dragaš IGRAJO: Silva Čušin: Vera, astronomka Nataša Živković: Stana, svetovna prvakinja v šprintu na sto Maša Derganc: Helena, eksotična kraljica Mia Skrbinac: Vida, domača perica Iva Babić: Ivana, papež Nina Valič: Marijana, podoba svobode Saša Pavček: Dolores, kip matere božje

Vojvoda

17. 3. 2022

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Dogodek

17. 3. 2022

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

ur. Milček Komelj: Emilijan Cevc, umetnostni zgdoovinar in pisatelj

14. 3. 2022

Avtorica recenzije: Alenka Juvan Bere Lidija Hartman

Zora del Buono: Maršalinja

14. 3. 2022

Avtor recenzije: Robert Šabec Bere: Jure Franko

Ivo Svetina: Hvalnica vzgoji

14. 3. 2022

Avtorica recenzije: Nada Breznik Bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko.

Miha Mazzini: Kraj, kjer se izpolnijo vse vaše želje

14. 3. 2022

Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta: Jure Franko, Lidija Hartman

Miriam Drev: Od dneva so in od noči

7. 3. 2022

Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bere: Maja Moll

Dino Pešut: Očetov sinko

7. 3. 2022

Avtor recenzije: Rok Bozovičar Bere: Jure Franko

Katja Mihurko Poniž: Od lastnega glasu do lastne sobe

7. 3. 2022

Avtorica recenzije: Ana Lorger Bere Lidija Hartman.

Tom Veber: Do tu sega gozd

7. 3. 2022

Avtor recenzije: Andrej Lutman Bereta Barbara Zupan in Dejan Kaloper.

Batman

4. 3. 2022

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

O naključju in domišljiji

4. 3. 2022

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Prvi sneg

2. 3. 2022

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Cyrano

2. 3. 2022

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Uncharted

2. 3. 2022

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Iskre v času: Svetovni računalniški podvig

2. 3. 2022

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Evald Flisar: Nevidni otrok

28. 2. 2022

Avtorica recenzije: Nada Breznik Bere Barbara Zupan.

ur. Alenka Veler in Andrej Ilc: Draga Kristina

28. 2. 2022

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Jure Franko.

Sergej Lebedjev: Dežela pozabe

28. 2. 2022

Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.

Aleš Mustar: K(o)ronika

28. 2. 2022

Avtor recenzije: Peter Semolič Bere: Jure Franko

Lutkovno gledališče Ljubljana: Temnica

27. 2. 2022

Predmetno-glasbeni kabaret, narejen po motivih Stanovitnega kositrnega vojaka Hansa Christiana Andersena in v režiji Matije Solceta.

Niklas Radström: Smrtno resno

25. 2. 2022

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Niklas Radström: Smrtno resno

25. 2. 2022

V Mestnem gledališču ljubljanskem so koronsko obdobje poskušali prebroditi tudi s solističnimi, avtorskimi projekti igralcev tamkajšnjega ansambla. Tako je nastala tudi predstava Smrtno resno, ki jo je po besedilu švedskega pesnika, pisatelja, scenarista in dramatika Niklasa Radströma uprizoril igralec Boris Ostan. Ogled predstave je gledalcem ponudil uro in pol slavljenja življenja s perspektive minljivosti oziroma končnosti. Predstavo si je ogledala Petra Tanko. na fotografiji: Boris Ostan v predstavi Smrtno resno, foto: Anka Simončič

Skrivno društvo KRVZ

24. 2. 2022

Po mladinskem romanu Skrivno društvo KRVZ Simone Semenič in v njeni odrski priredbi, so v Lutkovnem gledališču Ljubljana uprizorili predstavo z enakim naslovom, ki jo je režiral Mare Bulc. Napeta detektivka je z izvirnimi uprizoritvenimi poudarki navdušila občinstvo vseh generacij. Predstavo si je ogledala tudi Petra Tanko. foto: Jaka Varmuž, www.lgl.si

Skrivno društvo KRVZ

23. 2. 2022

Po mladinskem romanu Skrivno društvo KRVZ Simone Semenič in v njeni odrski priredbi, so v Lutkovnem gledališču Ljubljana uprizorili predstavo z enakim naslovom, ki jo je režiral Mare Bulc. Napeta detektivka je z izvirnimi uprizoritvenimi poudarki navdušila občinstvo vseh generacij. Predstavo si je ogledala tudi Petra Tanko. vir foto: LGL

Zgodba o ljubezni in ženskah v svetu, ki ga vodijo moški

22. 2. 2022

Pretekli četrtek je na odru SNG Opera in balet Ljubljana v sveži preobleki zaživela zgodba slavnih ljubimcev iz Verone. Balet Romeo in Julija je koreograf in umetniški vodja ljubljanskega baleta Renato Zanella publiki predstavil v različici, ki je plod njegovega večletnega srečevanja in ukvarjanja s to priljubljeno klasiko baletnega repertoarja. Z ljubljanskimi baletniki je zgodbo o izgubljenem boju nežne in iskrene ljubezni z rivalstvom, močjo in smrtjo želel povedati na novo. Več v prispevku Katje Ogrin.

ur. Andrej Koritnik: Ahac - Knjiga o Dušanu Pirjevcu

21. 2. 2022

Avtor recenzije: Marjan Kovačević Beltram Bere Igor Velše

Jedrt Lapuh Maležič: Napol morilke

21. 2. 2022

Avtorica recenzije: Anja Radaljac Bere Barbara Zupan

Franci Novak: Obvoz

21. 2. 2022

Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bere Jure Franko.

Renato Quaglia: Zelene krošnje

21. 2. 2022

Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta: Maja Moll in Jure Franko.

Mark Ravenhill: Shopping and fucking

19. 2. 2022

Civilizacija ekonomskega determinizma, denarne transakcije v jedru odnosov med ljudmi, odrekanje človeškosti v procesih dehumanizacije, figura odvečnega človeka ...

Vrnitev v Reims

18. 2. 2022

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Smrt na Nilu

18. 2. 2022

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Kupe št. 6

18. 2. 2022

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Izgubljen boj nežne in iskrene ljubezni z rivalstvom, močjo in smrtjo

18. 2. 2022

Izvrstna Nina Noč kot Julija v novi preobleki baletne klasike Romeo in Julija

Avtorski projekt: Bolezen duše

18. 2. 2022

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Simona Hamer: Vse OK

17. 2. 2022

NAPOVED: Na velikem odru ljubljanske Drame je bila sinoči premiera in krstna izvedba novega slovenskega besedila z naslovom Vse OK. Napisala ga je Simona Hamer, dramaturginja in dramatičarka, ki je bila za to dramo leta 2020 nominirana za Grumovo nagrado. Vse OK je režiral in koreografiral Matjaž Farič, dramaturginja je bila Staša Prah, scenograf Marko Japelj in kostumograf Alan Hranitelj, nastopa deset igralcev ljubljanske Drame. Na premieri je bila Tadeja Krečič: Simona Hamer: Vse OK Premiera krstna izvedba: 16. 2. 2022 REŽISER Matjaž Farič DRAMATURGINJA Staša Prah SCENOGRAF Marko Japelj KOSTUMOGRAF Alan Hranitelj SKLADATELJ Damir Urban KOREOGRAF Matjaž Farič OBLIKOVALEC SVETLOBE Borut Bučinel LEKTOR Arko ASISTENTKA KOSTUMOGRAFA Ana Janc ASISTENTKA REŽISERJA (ŠTUDIJSKO) Lara Ekar Grlj Igralska zasedba Klemen Janežič Gregor Benjamin Krnetić Aljaž Tina Resman Rebeka Nejc Cijan Garlatti Leon Barbara Cerar Tanja Tina Vrbnjak Mihaela Saša Mihelčič Maja Saša Tabaković Časomerec Maša Derganc Lili Valter Dragan Franci

Andrej Blatnik: Trg osvoboditve

14. 2. 2022

Avtor recenzije: Matej Bogataj Bralec: Jure Franko

Kaja Teržan: Nekoč bom imela čas

14. 2. 2022

Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta: Eva Longyka Marušič in Igor Velše

Ta-Nehisi Coates: Med svetom in mano

14. 2. 2022

Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta: Eva Longyka Marušič in Igor Velše

Tomo Podstenšek: Zgodbe za lažji konec sveta

14. 2. 2022

Avtorica recenzije: Veronika Šoster Bereta: Eva Longyka Marušič in Igor Velše

Velika svoboda

11. 2. 2022

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Padec Lune

11. 2. 2022

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Zadnji naj ugasne luč

11. 2. 2022

Prešernovo gledališče Kranj Avtorski projekt: Zadnji naj ugasne luč, premiera 10. 2. 2022 Režiser: Dorian Šilec Petek Likovna podoba: FrešTreš Scenografinja: Nika Curk Skladatelj: Laren Polič Zdravič Kostumografinja: Tina Bonča Igrajo: Vesna Jevnikar Doroteja Nadrah Vesna Pernarčič Miha Rodman Vesna Slapar Aljoša Ternovšek Umetniška sodelavka: Maja Cerar Dramaturška svetovalka: Staša Prah Oblikovalec svetlobe: Andrej Hajdinjak Oblikovalec maske: Matej Pajntar Napoved: Kot tretjo premiero sezone so v Prešernovem gledališču Kranj sinoči uprizorili avtorski projekt Zadnji naj ugasne luč, ki ga je režiral Dorian Šilec Petek, nastal pa je v skupni produkciji s Kinom Šiška. Umetniška sodelavka je bila Maja Cerar, dramaturška svetovalka Staša Prah. Na premieri je bila Tadeja Krečič

Premiera v MGL - Katarina Morano: Usedline

10. 2. 2022

Katarina Morano: Usedline 2021 Drama Krstna uprizoritev Premiera: 9. februar 2022 Režiser Žiga Divjak Dramaturginja Katarina Morano Scenograf Igor Vasiljev Kostumografka Tina Pavlović Avtor glasbe Blaž Gracar Lektorica Barbara Rogelj Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Gašper Zidanič Nastopajo Mirjam Korbar, Jana Zupančič, Iztok Drabik Jug, Mojca Funkl, Matej Puc, Lotos Vincenc Šparovec, Lara Wolf S krstno izvedbo igre Usedline se je v Mestnem gledališču ljubljanskem začel Mednarodni / regionalni festival RUTA grupa Triglav. Dramatičarka Katarina Morano in režiser Žiga Divjak sta uveljavljen gledališki tandem; o ustvarjanju nove predstave režiser Žiga Divjak med drugim pove, da so skušali iskati "kaj je tisto, kar je izrečeno, in kaj je tisto, kar je neizrečeno, pa vendar na neki način povedano, kaj pa dejansko še ne more biti ubesedeno, ampak je tam nekje prisotno, in ravno ko bi moralo biti izgovorjeno, je neizgovorjeno". Na fotografiji: Iztok Drabik Jug, Lara Wolf, Matej Puc, Jana Zupančič, Mojca Funkl, Lotos Vincenc Šparovec. Foto: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/usedline/#gallery-1154-1

Aleksander Gadžijev in RTV simfoniki na Zimskem festivalu

9. 2. 2022

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Milan Jesih: Namreč

7. 2. 2022

Avtor recenzije: Goran Dekleva Bereta Bernard Stramič in Lidija Hartman.

Florjan Lipuš: Zgode in nezgode

7. 2. 2022

Avtor recenzije: Matej Bogataj Bereta Bernard Stramič in Lidija Hartman.

Kajetan Gantar: Penelopin prt

7. 2. 2022

Avtorica recenzije: Staša Grahek Bereta Lidija Hartman in Bernard Stramič.

Titan

4. 2. 2022

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Ulica nočnih mor

4. 2. 2022

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Aleksander Gadžijev navdušil publiko 2. koncerta 5. Zimskega festivala

2. 2. 2022

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Dževad Karahasan: Vonj po strahu

31. 1. 2022

Avtor recenzije: Simon Popek Bere: Jure Franko.

Andrzej Stasiuk: Fado

31. 1. 2022

Avtor recenzije: Mare Cestnik Bere: Jure Franko.

Nataša Velikonja: Prostor sred križišč

31. 1. 2022

Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta: Aleksander Golja in Lidija Hartman.

Željko Kozinc: Ledina neba

31. 1. 2022

Avtorica recenzije: Marica Škorjanec Kosterca Bereta Barbara Zupan in Jure Franko.

Vzporedni materi

28. 1. 2022

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Električno življenje Louisa Waina

28. 1. 2022

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Junak

28. 1. 2022

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Sally Potter: Party

26. 1. 2022

Sally Potter: Party, premiera na velikem odru SNG Drama Ljubljana, 26. 1. 2022 Prevajalka: Tina Mahkota Režiser: Ivica Buljan Umetniški sodelavec: Robert Waltl Dramaturginja: Mojca Kranjc Scenograf: Mark Požlep Kostumografinja: Ana Savić Gecan Skladatelj: Mitja Vrhovnik Smrekar Oblikovalec svetlobe in videa son:DA, Toni Soprano Meneglejte Lektor: Arko Asistentka dramaturgije: Manca Sevšek Majeršič Asistentka kostumografinje: Nina Gorišek Igrajo: Nataša Barbara Gračner Marko Mandić Polona Juh Igor Samobot Zvezdana Mlakar Saša Pavlin Stošić Timon Šturbej NAPOVED: Party. Tako je naslov filma scenaristke in režiserke Sally Potter iz leta 2017, po katerem je režiser Ivica Buljan ob sodelovanju Roberta Valtla na veliki oder ljubljanske Drame postavil prvo slovensko uprizoritev tega besedila v prevodu Tine Mahkota in ob dramaturgiji Mojce Krajnc. Drama Party se dotika več tem sodobnih družb, med drugim tudi položaja zdravstva in umetne oploditve v istospolnih zvezah. Premiera je bila sinoči na velikem odru, ogledala si jo je Tadeja Krečič:

Boris Kolar: Potopimo Islandijo

24. 1. 2022

Avtorira recenzije: Katarina Mahnič Bere Barbara Zupan

Kristina Kočan: Selišča

24. 1. 2022

Avtorica recenzije: Petra Koršič Bere Barbara Zupan.

Spomenka in Tine Hribar: Slovenski razkoli in slovenska sprava

24. 1. 2022

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Bernard Stramič

Zastoj

21. 1. 2022

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Tragedija Macbetha

21. 1. 2022

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

V Slovenski kinoteki predvajajo filme Chrisa Markerja

21. 1. 2022

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Katarina Šrimpf Vendramin: Zgodbe in prostori

17. 1. 2022

Avtor recenzije: Milan Vogel Bere Dejan Kaloper.

Veronika Razpotnik: Krekspot na požarnih štengah

17. 1. 2022

Avtorica recenzije: Silvija Žnidar Bereta Barbara Zupan in Dejan Kaloper.

Svetlana Velmar Janković: Lagum

17. 1. 2022

Avtorica recenzije: Ana Hancock Bereta Barbara Zupan in Dejan Kaloper.

Goran Gluvić: Požri se, Robi

17. 1. 2022

Avtor recenzije: Andrej Lutman Bere Aleksander Golja

Premiera na Mali sceni MGL - Eva Jagodic, Matic Lukšič: Vse to sem videla, ko sem letela mimo

14. 1. 2022

Eva Jagodic, Matic Lukšič: Vse to sem videla, ko sem letela mimo Kozmomjuzikel po motivih iz življenja psičke Lajke Krstna uprizoritev Premiera: 13. januar 2022 Avtorja scenarija in uprizoritvene zamisli Eva Jagodic in Matic Lukšič Dramaturginja Eva Jagodic Avtor songov in glasbe Matic Lukšič Avtor likovne zasnove Matic Lukšič Svetovalka za gib Anja Möderndorfer Lektor Martin Vrtačnik Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Oblikovalec zvoka Tomaž Božič Nastopa Matic Lukšič Na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno uprizorili Kozmomjuzikel po motivih iz življenja psičke Lajke z naslovom Vse to sem videla, ko sem letela mimo: gre za avtorski projekt igralca Matica Lukšiča, ki je z Evo Jagodic avtor scenarija in uprizoritvene zamisli, poleg tega pa tudi avtor songov, glasbe in likovne zasnove ter edini nastopajoči: "Lajkina zgodba govori o Lajki, ampak v bistvu na neki način govori o vsakem človeku: iskanje potrditve, iskanje pripadnosti, želja po pripadnosti in bližini, hkrati strah pred samoto in želja po samoti." Vtise po predpremieri, ki je bila 12. januarja, je strnila Staša Grahek. Foto: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/vse-to-sem-videla-ko-sem-letela-mimo/#gallery-1100-8

Vinko Möderndorfer in film Zastoj

14. 1. 2022

V filmu Zastoj spremljamo srečanje dveh zakonskih parov iz različnih slojev družbe, ki na prvi pogled nimata ničesar skupnega, vendar ju tragični dogodek na nenavaden način poveže. Več o tem, kako je nastajal scenarij za film in še čem Petra Meterc in režiser Vinko Möderndorfer.

Moč psa

14. 1. 2022

Podelitev zlatih globusov po poročanju našega dopisnika Andreja Stoparja ne le izgublja sijaj, ampak tudi odmevnost in kredibilnost. Vendar zaradi tega nikakor ne smemo nehati govoriti o dobrih filmih – z nagradami za najboljšo dramo, najboljši scenarij, najboljšo režiserko, najboljšo filmsko glasbo in kar tremi nagrajenimi igralci je nedvomno slavil film Jane Campion Moč psa, ki je bil sicer premierno prikazan v Benetkah. Ocenjuje ga Petra Meterc.

Pogovor s Hilmirjem Snaerom Gudnasonom ob filmu Jagnje

14. 1. 2022

Film Jagnje je letos v Cannesu osvojil nagrado za izvirnost v sklopu Posebni pogled, nato pa na festivalu fantastičnega filma v Sitgesu še nagrado za najboljši celovečerec. Film družinsko dramo uprizori s prvinami islandske ljudske pripovedke: par brez otrok, ki živi na odmaknjenem islandskem podeželju, v ovčjem hlevu nekega dne odkrije nenavadno darilo matere narave. Pa je res darilo – ali si ga zakonca kot tako samovoljno vzameta? Vsak čudež ima svojo ceno, so zapisali pri ljubljanskem Kinodvoru, kjer so imeli v gosteh glavnega igralca v filmu, Hilmirja Snarja Gu?nasona. Z njim se je pogovarjala Tina Poglajen.

Krik

14. 1. 2022

Petindvajset let po nizu brutalnih umorov v tihem mestecu si je novi morilec nadel masko in začel napadati skupino najstnikov, da bi obudil skrivnosti iz smrtonosne preteklosti mesta. Zgodba novega dela spremlja mlado žensko, ki se vrača v svoj rodni kraj, tam pa ugotovi, da so grozljivi umori povezani z razvpitim zamaskiranim serijskim morilcem. O filmu in franšizi kot taki razmišlja Muanis Sinanović.

Tone Peršak: Avtoštop

10. 1. 2022

Avtorica recenzije: Miša Gams Bere Matjaž Romih

Breda Jelen Sobočan: Skicirka

10. 1. 2022

Avtor recenzije: Andrej Lutman Bereta Bernard Stramič in Barbara Zupan.

Miklavž Komelj: Goreča knjiga

10. 1. 2022

Avtorica recenzije: Cvetka Bevc Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja

Giorgio Agamben: Moč misli

10. 1. 2022

Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere Maja Moll

Francoska depeša

7. 1. 2022

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Sladičeva pica

7. 1. 2022

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Ne glejte gor

7. 1. 2022

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Primož Premzl: Zbirka Primoža Premzla

3. 1. 2022

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Jure Franko.

Barbara Korun: Idioritmija

3. 1. 2022

Avtorica recenzije: Petra Koršič Bereta Maja Moll in Jure Franko.

Klemen Pisk: Mamutova oporoka

3. 1. 2022

Avtor recenzije: Matej Bogataj Bere Matjaž Romih.

Spider Man: Ni poti domov

3. 1. 2022

»Pravi razlog za uspeh bo najbrž ta, da je film zares zabaven.« - Igor Harb

Muanis Sinanović: Najbolj grozen človek na svetu

3. 1. 2022

»Film tarčo doseže, ne da bi pok strela sploh slišali in ravno zaradi svoje navidezne lahkotnosti ter preprostosti uspe gledalca mučno pretresti« - Muanis Sinanović

Nebesa

3. 1. 2022

»Pravega odgovora nam Dragojevićeva bližnja prihodnost ne more in niti noče ponuditi. Kaj so za koga nebesa, mora pač ugotoviti vsak sam.« - Gaja Poeschl

Gremo v kino: Erotikon

2. 1. 2022

»Skladatelj je temo filma izrazil s tangom in z njo uspešno zaobjel vso njeno kompleksnost – strast, poželenje, ljubezen, hrepenenje in brezup.« - Katja Ogrin

Pojedina pri Trimalhionu - Slovensko mladinsko gledališče

28. 12. 2021

Po motivih Petronijevega Satirikona Premiera 27.12.2021 Igralska zasedba Daša Doberšek, Ivan Godnič, Klemen Kovačič, Janja Majzelj, Anja Novak, Ivan Peternelj, Robert Prebil, Matej Recer, Romana Šalehar, Vito Weis Režiserka Bojana Lazić Dramaturgija Slobodan Obradović Scenografija Zorana Petrov Kostumografija Maja Mirković Glasba Vladimir Pejković Koreografija Damjan Kecojević Svetovalka za jezik Mateja Dermelj Po srbskem prevodu Radmile Šalabalić prevedla Sonja Dolžan Oblikovanje svetlobe Bojana Lazić, Zorana Petrov Oblikovanje zvoka Silvo Zupančič Oblikovanje maske Nathalie Horvat Vodja predstave Liam Hlede Predstava Pojedina pri Trimalhionu, ki je premiero doživela na velikem odru Slovenskega mladinskega gledališča, na začetku sledi izvirnemu Petronijevemu besedilu, ki je nastalo v prvem stoletju našega štetja, a se kaj hitro prelomi v postdramsko komedijo. Predstavo je postavila na oder srbska režiserka Bojana Lazić, ogledala si jo je Ana Lorger – njeno besedilo bere Staša Grahek.

Milan Kundera: Jacques in njegov gospodar

27. 12. 2021

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Mathias Göritz: V nebesih dežuje

20. 12. 2021

Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bere Maja Moll

Jure Godler: Vohun, ki me je okužil

20. 12. 2021

Avtorica recenzije: Ana Hancock Bere Maja Moll

Tadeja Krečič Scholten: Nikoli ni prepozno

20. 12. 2021

Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Aleksander Golja in Lidija Hartman.

Zagrebško gledališče mladih (ZKM): Eichmann v Jeruzalemu

20. 12. 2021

Cankarjev dom / gostovanje 18. 12. 2021 Režija: Jernej Lorenci Dramaturgija: Matic Starina Scenografija: Branko Hojnik Kostumografija: Belinda Radulović Koreografija: Gregor Luštek Skladatelj: Branko Rožman Asistenti režiserja: Aleksandar Švabić, Rajna Racz in Tim Hrvaćanin Asistentki kostumografinje: Bernarda Popelar Lesjak in Marta Žegura Prevod: Nives Košir Igrajo: Katarina Bistrović Darvaš, Dado Ćosić, Frano Mašković, Mia Melcher, Pjer Meničanin, Rakan Rushaidat, Lucija Šerbedžija, Vedran Živolić Sinoči je v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma s predstavo Eichmann v Jeruzalemu gostovalo Zagrebško gledališče mladih. Izhodišče predstave v režiji Jerneja Lorencija je poročilo Hannah Arendt o sojenju organizatorju holokavsta Adolfu Eichmannu, ki ga uprizoritev širi s številnimi viri pričevanj in igralskimi osebnim zgodbami. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: ZKM

Mala scena MGL - Barbara Zemljič: Olje črne kumine

17. 12. 2021

Na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno uprizorili dramo sodobne slovenske avtorice Barbare Zemljič Olje črne kumine. Gre za povsem sveže delo, ki ga je Zemljičeva sama tudi režirala. O usklajevanju vlog avtorice in režiserke Barbara Zemljič med drugim pove, da vedno poskuša zaključiti pisanje, preden gre v fazo režije, ker ji preprosto deluje drug del možganov: ko enkrat razmišlja o slikah, ne more več razmišljati o besedah, pravi. premiera: 16. december 2021 Režiserka Barbara Zemljič Dramaturginja Ira Ratej Scenografka Urša Vidic Kostumografka Tina Bonča Avtor glasbe Miha Petric Lektorica Maja Cerar Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Matija Zajc Nastopajo Jure Henigman, Bernarda Oman, Karin Komljanec, Gaber K. Trseglav, Matej Zemljič k. g. Foto: Peter Giodani

Mike Bartlett: Klinc

17. 12. 2021

Mike Bartlett: Klinc Prevajalka Tina Mahkota Režiser Peter Petkovšek Dramaturg Urban Zorko Scenografka Sara Slivnik Kostumografka Tina Bonča Avtor glasbe Peter Žargi Lektorica Živa Čebulj Oblikovalec svetlobe Andrej Hajdinjak Igrajo: John Urban Kuntarič M Aljoša Koltak Ž Maša Grošelj O Branko Završan Premiera 3. decembra 2021 NAPOVED: Tretjega decembra je bila v celjskem gledališču premiera drame sodobnega angleškega dramatika Mikea Bartletta z naslovom KLINC v gibkem prevodu Tine Mahkota. Debut na slovenskih odrih pa je doživel tudi mladi gledališki režiser Peter Petkovšek, doslej delujoč le v tujini.Ponovitev si je te dni ogledala Vilma Štritof. Foto: Jaka Babnik

Simona Semenič: Tri igre za punce

13. 12. 2021

Avtorica recenzije: Ana Lorger Bere: Eva Longyka Marušič

Andrej Medved: Guba v očesu

13. 12. 2021

Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta: Eva Longyka Marušič in Matjaž Romih.

Milan Dekleva: Eseji in zgodbe

13. 12. 2021

Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta: Eva Longyka Marušič in Matjaž Romih.

Jorge Alfonso: Travograd

13. 12. 2021

Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta: Eva Longyka Marušič in Matjaž Romih.

Mesno gledališče ljubljansko - Falk Richter: Izredne razmere

12. 12. 2021

Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno in prvič na Slovenskem uprizorili leta 2007 napisano igro nemškega dramatika Falka Richterja Izredne razmere, ki jo v gledališču napovedujejo kot distopijski triler. Delo je prevedla Anja Naglič, režiser je bil Jan Krmelj, ki je pred premiero povedal: "Ko zgodba teče, je na neki način klasična, vendar gre za klasičnost s pastjo, ki te vedno znova preseneti; besedilo je pisano na način klasičnega dialoga, vendar ni nikoli zares jasno, kaj od tega, o čemer govorimo, se je res zgodilo ali pa se res dogaja." Vtise po premieri je strnila Staša Grahek. Im Ausnahmezustand, 2007 Psihološki triler Prva slovenska uprizoritev Premiera: 11. december 2021 Prevajalka Anja Naglič Režiser in scenograf Jan Krmelj Dramaturginja Petra Pogorevc Kostumografka Špela Ema Veble Lektor Martin Vrtačnik Avtor glasbe Luka Ipavec Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Asistent dramaturginje Tilen Oblak (študijsko) Nastopajo Iva Krajnc Bagola, Branko Jordan, Gašper Lovrec k. g. Foto: Peter Giodani

Maja Končar: Zrcalce, zrcalce, požrla te bom

11. 12. 2021

SNG Drama Ljubljana / Mala drama Maja Končar: Zrcalce, zrcalce, požrla te bom, krstna izvedba: 10. 12. 2021 Režiser: Luka Marcen Dramaturginja: Eva Kraševec Igrata: Zvone Hribar in Maja Končar Scenograf Branko Hojnik Kostumografinja Ana Janc Avtor glasbe Martin Vogrin Lektorica Tatjana Stanič Oblikovalka svetlobe Mojca Sarjaš Asistentka scenografa Maruša Mali Gledališka pedagoginja Špela Šinigoj Svetovalka za gib Tinkara Končar Na odru Male drame SNG Drama Ljubljana je bila premiera in krstna uprizoritev igre za otroke z naslovom Zrcalce, zrcalce, požrla te bom. Avtorica besedila je Maja Končar, ki skupaj z Zvonetom Hribarjem tudi nastopa, dramaturginja je bila Eva Kraševec, režiser pa Luka Marcén, ki je poudaril, da je režija igre z otroke enaka tisti za odrasle, da pa se je ob tem mogoče prepustiti drugačnemu tipu domišljije.Na premieri je bila Tadeja Krečič:

Kristina Hočevar: Rujenje

6. 12. 2021

Avtorica recenzije: Petra Koršič Bere: Lidija Hartman

Manka Kremenšek Križman: Tujci,

6. 12. 2021

Avtor recenzije: Aljaž Krivec Bere: Jure Franko

Katja Hrobat Virloget: V tišini spomina

6. 12. 2021

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere: Bernard Stramič

Spencer

3. 12. 2021

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Hiša Gucci

3. 12. 2021

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Moja najljubša vojna & Josep

3. 12. 2021

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Jernej Mlekuž: ABCČĆ migracij

29. 11. 2021

Avtor recenzije: Milan Vogel Bere Jure Franko.

Lajos Bence: Furijasta generacija

29. 11. 2021

Avtor recenzije: Andrej Lutman Bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko.

Natalija Milovanović: Samoumevno

29. 11. 2021

Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta Jure Franko in Eva Longyka Marušič.

Franjo H. Naji: Ringlšpil

29. 11. 2021

Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere: Aleksander Golja

Goran Vojnović: Figa

29. 11. 2021

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.