Iskanje oddaja
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Z nekaj drznosti bi lahko rekli, da je Quentin Dupieux eden najpomembnejših sodobnih filmskih režiserjev. S svojim metafilmskim pristopom namreč ves čas zastavlja na prvi pogled neopazna, a pomembna filozofska vprašanja o naravi resničnosti in filma samega. To pa počne na dostopen način, z domiselnim absurdnim humorjem, ki se odraža tako na ravni vsebine kot dialoga. V filmih imajo ljudje kot psihološka bitja postransko vlogo. Pogosto so samo ozadje na življenju predmetov. Recimo avtomobilske gume, ki se odpravi na morilski pohod, usnjene jakne, ki nagovarja lastnike k zločinom, elektronskega penisa … Pri njem najdemo časovne zanke, akcijske junake, ki potrebujejo dopust in druga vsakovrstna čudaštva. Večinoma kratki celovečerni filmi vsebujejo vse od nujno potrebne globinske kritike družbe do ontologije. Predvsem pa nov način pogleda na film in to, kaj film v današnjem svetu pomeni in kaj bi lahko pomenil. Postvaritev človeka nas prisili, da na družbene odnose pogledamo bolj odmaknjeno. Tudi tokrat ni nič drugače. Čeprav se sprva zdi, da je film Drugo dejanje v svojih zastavkih bolj konvencionalen. Uporablja namreč v svetu uprizoritvenih umetnosti že uveljavljeno podiranje četrte stene, oziroma prestopanje iz uprizorjenega sveta v resničnega. Igralci prenehajo igrati svojo vlogo in se začnejo pogovarjati o samem snemanju, ki poteka. Vendar se stvar zaplete, saj se izkaže, da snemanje usmerja umetna inteligenca. In se nato še dodatno zaplete, ko film vpelje novo metaraven. Dupieux na glavo postavi tipično moralizatorsko razumevanje umetne inteligence. Ta s svojim algoritemskim načinom analiziranja človekovega ravnanja temu zleze pod kožo in sestavi film, v katerem pridemo v zakulisje industrije, ki je polna hinavščine. Poniževanje statistov, narcisistična tekmovalnost, spolna agresivnost in tudi lažne, koristoljubne obtožbe, hinavska samokritika, ki ponikne v trenutku, ko prispe boljša ponudba, svetohlinsko zagovarjanje visokih idealov, ki je samo fasada, politična korektnost, za katero se skriva privilegij, in nekorektnost, za katero se skriva nizkotnost. Vendar gre film v svoji analizi še dlje, ko pokaže, da ima celo sama satira v resnici kratek domet, saj se s svojim karikiranjem človeškega značaja ne dotakne globinsko, kar omogoča ohranjanje moči in obupnih medčloveških odnosov, le na bolj subtilen način. Nastavljeno ogledalo je mogoče, kljub temu da ga opazimo, zlahka spregledati, saj smo preveč vpeti v družbene odnose, ki z navideznim udobjem ovirajo globljo samorefleksijo. Laž skratka ni samo v videzu, temveč tudi v kritiki videza. Sama kritika je še en videz, ki je namenjen temu, da se ne bi dotaknili samih ciničnih temeljev civilizacije. Večpomenski naslov Drugo dejanje med drugim nakazuje na to sekundarno, kritično dojemanje sveta. Končni prizor vzvratnega pogleda ob vožnji po zapuščenih železniških tirih tako simbolizira tudi zapuščenost naših povezav s svetom in drugimi ljudmi. Dupieux je še vedno svež in prepričljiv.
Z nekaj drznosti bi lahko rekli, da je Quentin Dupieux eden najpomembnejših sodobnih filmskih režiserjev. S svojim metafilmskim pristopom namreč ves čas zastavlja na prvi pogled neopazna, a pomembna filozofska vprašanja o naravi resničnosti in filma samega. To pa počne na dostopen način, z domiselnim absurdnim humorjem, ki se odraža tako na ravni vsebine kot dialoga. V filmih imajo ljudje kot psihološka bitja postransko vlogo. Pogosto so samo ozadje na življenju predmetov. Recimo avtomobilske gume, ki se odpravi na morilski pohod, usnjene jakne, ki nagovarja lastnike k zločinom, elektronskega penisa … Pri njem najdemo časovne zanke, akcijske junake, ki potrebujejo dopust in druga vsakovrstna čudaštva. Večinoma kratki celovečerni filmi vsebujejo vse od nujno potrebne globinske kritike družbe do ontologije. Predvsem pa nov način pogleda na film in to, kaj film v današnjem svetu pomeni in kaj bi lahko pomenil. Postvaritev človeka nas prisili, da na družbene odnose pogledamo bolj odmaknjeno. Tudi tokrat ni nič drugače. Čeprav se sprva zdi, da je film Drugo dejanje v svojih zastavkih bolj konvencionalen. Uporablja namreč v svetu uprizoritvenih umetnosti že uveljavljeno podiranje četrte stene, oziroma prestopanje iz uprizorjenega sveta v resničnega. Igralci prenehajo igrati svojo vlogo in se začnejo pogovarjati o samem snemanju, ki poteka. Vendar se stvar zaplete, saj se izkaže, da snemanje usmerja umetna inteligenca. In se nato še dodatno zaplete, ko film vpelje novo metaraven. Dupieux na glavo postavi tipično moralizatorsko razumevanje umetne inteligence. Ta s svojim algoritemskim načinom analiziranja človekovega ravnanja temu zleze pod kožo in sestavi film, v katerem pridemo v zakulisje industrije, ki je polna hinavščine. Poniževanje statistov, narcisistična tekmovalnost, spolna agresivnost in tudi lažne, koristoljubne obtožbe, hinavska samokritika, ki ponikne v trenutku, ko prispe boljša ponudba, svetohlinsko zagovarjanje visokih idealov, ki je samo fasada, politična korektnost, za katero se skriva privilegij, in nekorektnost, za katero se skriva nizkotnost. Vendar gre film v svoji analizi še dlje, ko pokaže, da ima celo sama satira v resnici kratek domet, saj se s svojim karikiranjem človeškega značaja ne dotakne globinsko, kar omogoča ohranjanje moči in obupnih medčloveških odnosov, le na bolj subtilen način. Nastavljeno ogledalo je mogoče, kljub temu da ga opazimo, zlahka spregledati, saj smo preveč vpeti v družbene odnose, ki z navideznim udobjem ovirajo globljo samorefleksijo. Laž skratka ni samo v videzu, temveč tudi v kritiki videza. Sama kritika je še en videz, ki je namenjen temu, da se ne bi dotaknili samih ciničnih temeljev civilizacije. Večpomenski naslov Drugo dejanje med drugim nakazuje na to sekundarno, kritično dojemanje sveta. Končni prizor vzvratnega pogleda ob vožnji po zapuščenih železniških tirih tako simbolizira tudi zapuščenost naših povezav s svetom in drugimi ljudmi. Dupieux je še vedno svež in prepričljiv.
Madeleine in Pauline sta sostanovalki v pariški garsonjeri, ki se le s težavo prebijata iz meseca v mesec. Pauline je mlada odvetnica, ki si še prizadeva dobiti stranke, Madeleine pa neuveljavljena igralka, ki dobiva ponudbe za delo samo skupaj z nespodobnimi namigi. Ima sicer premožnega snubca, a njegova družina zvezi močno nasprotuje. Ko nekega pohotnega gledališkega producenta najdejo ustreljenega malo potem, ko ga je obiskala Madeleine, dekle prostodušno prizna krivdo, Pauline pa prevzame obrambo. V sojenju, ki vzbudi veliko pozornost javnosti, jo oprostijo in obe zaslovita, a pojavi se resnična morilka, igralka v zatonu, ki hoče del njunega uspeha zase. Francoska komična kriminalka Moj zločin temelji na gledališki farsi iz leta 1934 in je tudi postavljena v tedanje obdobje; ne preseneča, da je drama že kmalu po premieri doživela hollywoodsko filmsko priredbo v obliki komedije screwball s Carole Lombard v glavni vlogi. Za sedanjo različico je zaslužen režiser François Ozon, ki ga tako po produktivnosti kot po idejno-tematskih izhodiščih z nekaj interpretativne svobode lahko primerjamo s Fassbinderjem. Osrednji vlogi je posrečeno podelil vzpenjajočima se igralkama Nadii Tereszkiewicz in Rebecci Marder, pomembno vlogo pa ima tudi Isabelle Huppert. Moj zločin zelo dobro izkorišča teatralično naravo predloge, tako da tudi karikirane prizore in izumetničeno igro dojemamo kot organski del celote. Film se posrečeno poigrava z dogajalnim prostorom ter naravo igralskega poklica; to je tudi ena izmed sestavin, ki kriminalno komedijo kljub njeni kostumski podobi naredijo zelo aktualno. Vse je pravzaprav nastop, igra za všečke, predstava za javnost – slava je tista, ki prinaša delo in zaslužek, resnica je sekundarnega pomena. Ta na površju lahkotno zabavni film, ki teče v prijetnem tempu in v vešči Ozonovi režiji nikoli ne klecne, ima v resnici močno cinične podtone. Pravica ni nekaj objektivnega, ampak stvar dogovora in vedno znova žrtev različnih interesov. Sodni sistem je enak teater kot gledališče samo, človeški značaji pa gnetljivi in prilagodljivi. Ob pripovednem loku sicer lahko razmišljamo tudi o podobnosti z današnjim gibanjem #JazTudi, ki se je začelo prav v filmsko-gledaliških krogih. Še izrazitejša pa je morda izrazito emancipatorna narava komedij iz tridesetih let, ki so pod plazom rafalnih dialogov in smešnih zapletov skrivale družbeno kritiko, tako da bi bilo prav, če se spomnimo na njihov nezanemarljivi prispevek k opolnomočenju žensk v družbi. Morda pa je film Moj zločin predvsem opomin, da se je treba za nekatere pravice boriti vedno znova – in tudi, da človeška narava ostaja vedno enaka …
Madeleine in Pauline sta sostanovalki v pariški garsonjeri, ki se le s težavo prebijata iz meseca v mesec. Pauline je mlada odvetnica, ki si še prizadeva dobiti stranke, Madeleine pa neuveljavljena igralka, ki dobiva ponudbe za delo samo skupaj z nespodobnimi namigi. Ima sicer premožnega snubca, a njegova družina zvezi močno nasprotuje. Ko nekega pohotnega gledališkega producenta najdejo ustreljenega malo potem, ko ga je obiskala Madeleine, dekle prostodušno prizna krivdo, Pauline pa prevzame obrambo. V sojenju, ki vzbudi veliko pozornost javnosti, jo oprostijo in obe zaslovita, a pojavi se resnična morilka, igralka v zatonu, ki hoče del njunega uspeha zase. Francoska komična kriminalka Moj zločin temelji na gledališki farsi iz leta 1934 in je tudi postavljena v tedanje obdobje; ne preseneča, da je drama že kmalu po premieri doživela hollywoodsko filmsko priredbo v obliki komedije screwball s Carole Lombard v glavni vlogi. Za sedanjo različico je zaslužen režiser François Ozon, ki ga tako po produktivnosti kot po idejno-tematskih izhodiščih z nekaj interpretativne svobode lahko primerjamo s Fassbinderjem. Osrednji vlogi je posrečeno podelil vzpenjajočima se igralkama Nadii Tereszkiewicz in Rebecci Marder, pomembno vlogo pa ima tudi Isabelle Huppert. Moj zločin zelo dobro izkorišča teatralično naravo predloge, tako da tudi karikirane prizore in izumetničeno igro dojemamo kot organski del celote. Film se posrečeno poigrava z dogajalnim prostorom ter naravo igralskega poklica; to je tudi ena izmed sestavin, ki kriminalno komedijo kljub njeni kostumski podobi naredijo zelo aktualno. Vse je pravzaprav nastop, igra za všečke, predstava za javnost – slava je tista, ki prinaša delo in zaslužek, resnica je sekundarnega pomena. Ta na površju lahkotno zabavni film, ki teče v prijetnem tempu in v vešči Ozonovi režiji nikoli ne klecne, ima v resnici močno cinične podtone. Pravica ni nekaj objektivnega, ampak stvar dogovora in vedno znova žrtev različnih interesov. Sodni sistem je enak teater kot gledališče samo, človeški značaji pa gnetljivi in prilagodljivi. Ob pripovednem loku sicer lahko razmišljamo tudi o podobnosti z današnjim gibanjem #JazTudi, ki se je začelo prav v filmsko-gledaliških krogih. Še izrazitejša pa je morda izrazito emancipatorna narava komedij iz tridesetih let, ki so pod plazom rafalnih dialogov in smešnih zapletov skrivale družbeno kritiko, tako da bi bilo prav, če se spomnimo na njihov nezanemarljivi prispevek k opolnomočenju žensk v družbi. Morda pa je film Moj zločin predvsem opomin, da se je treba za nekatere pravice boriti vedno znova – in tudi, da človeška narava ostaja vedno enaka …
Piše Veronika Šoster, bere Igor Velše. Pred nami je že šesta knjiga v seriji Primeri inšpektorja Tarasa Birse, s katero med domačimi avtorji in avtoricami kriminalk že od leta 2016, ko je izšlo Jezero, kraljuje Tadej Golob. Ponovno se izkaže za odličnega izbiralca prizorišč za umore in dogajanje samo, saj se tokrat po jezerskem biseru in razgreti poletni prestolnici podajamo prav na vrh – na Triglav. Prav zato tudi tako nadahnjen naslov romana, Oj, Triglav, moj dom. Avtor je sicer izkušen plezalec in alpinist, ki pozna mnoge poti in smeri pa tudi nevarnosti, ki na nas prežijo v gorah, zato so bila pričakovanja velika, in s tega vidika se zagotovo uresničijo. Golob nas skupaj s Tarasom in preiskovalno ekipo že čisto na začetku prestavi v dogajanje, med pohodnike, ki prestrašeno in brezglavo bežijo pred razbesnelo nevihto, ki ne skopari s smrtonosnimi strelami. Med spontano reševalno akcijo, pri kateri Tarasu pomaga njegov nekdanji soplezalec, naletita na truplo. Pozneje se izkaže, da je umrli pred udarom strele prejel še usodni strel v glavo – iz pištole. Kar bi moral biti izlet, se tako sprevrže v iskanje morilca. Preiskavo otežuje predvsem kaos, ki se je razvil med nevihto, saj se nobena od prič zares ne spomni, kje je kdo bil in kaj je počel, prav tako pa ni mogoče zanesljivo ugotoviti, kdo vse je bil ob pravem trenutku na kraju zločina. Zagonetka se skozi roman počasi razpleta, ekipo pa moti predvsem dejstvo, da ne najdejo pravega motiva za umor. Umorjenega gorskega tekača, ki se je sicer poklicno ukvarjal z razvojem elektrificiranja prevoznih sredstev, namreč nihče od prisotnih naj ne bi poznal. Golob tako sestavi privlačno morilsko uganko, ob tem pa spretno omenja razne gorske podatke in dejstva, Taras kot iz rokava stresa različne razdalje med posameznimi točkami in se nasploh izkaže za pravega poznavalca. Udaren začetek se kmalu prevesi v bolj umirjen osrednji del romana, v katerem spremljamo pogovore s pričami, raziskovanje umorjenčeve preteklosti in zasebnega življenja ter na žalost tudi ogromno prostočasnih dejavnosti in drugih manj pomembnih reči, ki jih počne ekipa s Tarasom na čelu. Nikoli ne zmanjka časa za kakšno kavo, sprehod, odhod do plezališča, tek na Rožnik, malico, postanek na črpalki in podobno. Neverjetno je, da se avtor od prve knjige dalje glede nepotrebnega balasta, ki zaustavlja akcijo in ruši napetost, ni niti malo izboljšal, temveč še kar vztraja pri natančnih opisih stvari, ki se izkažejo za popolnoma nepomembne za rešitev primera. Nič čudnega, da potrebujemo skoraj dvesto strani, da pridemo do prve približne osumljenke. Na trenutke res ne bi škodilo več proceduralnosti, da bi dobili pravi občutek, da ekipa preiskuje, zaslišuje, raziskuje. Golob poskuša biti aktualen z izbiro poklica umorjenega, ki je razvijal nekakšne zmogljivejše sončne celice, a ne gre nikamor dlje od tega, prav tako ne zaslišuje zares njegovih sodelavcev, konkurence, družinskih članov, vse ostaja v ozadju. Zaslišanja se absurdno dogajajo kar pri ljudeh doma ali na njihovih delovnih mestih, eno izmed prič pa kar malo pozabijo oziroma njegovi mami naročijo, naj jih pokliče, ko se bo pojavil, kar deluje že rahlo komično. Seveda poskuša Golob ustvariti pristno občutje, kar pomeni čim manj pretiravanja z akcijo in šokantnimi dogodki, ki bi v tem okolju delovali pretirano, a kljub temu bi lahko spletel gosto mrežo osumljenih in nam žrtev bolj živo narisal pred oči– tako pa se z umorjenim sploh ne moremo zares povezati, zanj nam je skoraj vseeno, kot je vseeno preiskovalcem, ki si raje vzamejo čas za še eno kavico iz avtomata kot za brskanje po njegovem življenju. Triglav je seveda atraktivna izbira, tudi simbolno zelo močna, a to ni dovolj. Lahko pa je tudi preveč, sploh vseh teh poti in razdalj in mogočih smeri, ki jih kar naprej naštevajo in premlevajo. Še Brajc v nekem trenutku pripomni, da mu od vsega tega že brenči v glavi, kako ne bi bralcu. Se pa v samo zgodbo romana spretno vpisujejo pretekli primeri, ki Tarasa še vedno mučijo, mu visijo za vratom in ga nasploh spravljajo iz tira. To sta predvsem dve osebi, zaenkrat oproščeni zločina, najprej Jure Krep iz Kome, za katerega se bojijo, da bo Taras z njim obračunal, potem pa še Klara Zupet, njegova zaresna antagonistka, ki mu povzroča kar nekaj preglavic. Tudi sicer se avtor z liki trudi bolj kot s potekom zgodbe, sploh Taras in Tina sta zrasla in se razvila, veliko več je zaupnosti, iskrenih pogovorov, pa tudi ljubosumja. Čeprav je Taras v Komi deloval precej zdelano, se predvsem v drugi polovici Triglava zdi, da je že bolj podoben sebi, je tudi bolj razigran, celo nespameten in ironičen, kar je krasno opazovati. Njegove pikre opazke pripoved popestrijo, pa tudi zapletejo. Osterca in Brajca poskuša Golob čim bolj ločiti med sabo, kar mu uspeva z vpeljavo nekaj zgodbenih okljukov, ju pa še vedno zaznamujejo preveč podobna govorica in odzivi. Tadej Golob je očitno končno prepoznal potencial lika Tine, ki je prvič samostojno zaživela šele v televizijski upodobitvi Nike Rozman, in ji poskuša dajati več odgovornosti, več časa na papirju, pa tudi več poudarka. Še vedno pa roman trpi za šovinističnimi opazkami in slabo karakterizacijo ženskih likov. To se najbolj subtilno pokaže pri odzivu na odkritje, da je v del primera vpletena tudi droga GHB oziroma t. i. droga za posilstvo. Tina se na odkritje odzove precej naivno, po informacije se zateče celo k svojim starim zapiskom, da bi si osvežila spomin, in kot da ne bi bila mlada ženska, ki je na zabavah in v klubih ves čas soočena z možnostjo, da ji bo nekaj podtaknjeno v pijačo, kot da se kot kriminalistka z nekaj izkušnjami še ne bi srečala z žrtvami te droge … Namesto da bi avtor temo obravnaval kot še kako resnično grožnjo in pokazal na ta družbeni problem, ki ironično korenini globoko v sovraštvu do žensk, priložnost zamudi. To ni kurioziteta, tega ne gledamo le v filmih ali serijah, ampak to dejansko živimo. Primer zagotovo ni dovolj zapleten za tako debel roman, začetna napetost pa se v balastu izgubi. Roman Tadeja Goloba Oj, Triglav, moj dom pač ni kriminalka, ob kateri bi si grizli nohte od nestrpnosti in divje obračali strani, temveč bolj takšna, ob kateri je vedno čas za še eno kavo iz avtomata. Zanimivo torej, da se tempo v zadnjih nekaj poglavjih tako pospeši, da je sledenje vsem novim informacijam in razrešitvam že težko, in sprašujem se, zakaj ni mogoče tega bolje razporediti skozi ves roman, namesto da avtor na koncu rokohitrsko vse poveže in razreši. Dobimo pa odgovore na kar nekaj odprtih vprašanj, zato se zdi, kot da bi to lahko bil sklepni roman v seriji, ki je kljub pomanjkljivostim brez dvoma dala pravi zagon sodobni slovenski kriminalki.
Piše Veronika Šoster, bere Igor Velše. Pred nami je že šesta knjiga v seriji Primeri inšpektorja Tarasa Birse, s katero med domačimi avtorji in avtoricami kriminalk že od leta 2016, ko je izšlo Jezero, kraljuje Tadej Golob. Ponovno se izkaže za odličnega izbiralca prizorišč za umore in dogajanje samo, saj se tokrat po jezerskem biseru in razgreti poletni prestolnici podajamo prav na vrh – na Triglav. Prav zato tudi tako nadahnjen naslov romana, Oj, Triglav, moj dom. Avtor je sicer izkušen plezalec in alpinist, ki pozna mnoge poti in smeri pa tudi nevarnosti, ki na nas prežijo v gorah, zato so bila pričakovanja velika, in s tega vidika se zagotovo uresničijo. Golob nas skupaj s Tarasom in preiskovalno ekipo že čisto na začetku prestavi v dogajanje, med pohodnike, ki prestrašeno in brezglavo bežijo pred razbesnelo nevihto, ki ne skopari s smrtonosnimi strelami. Med spontano reševalno akcijo, pri kateri Tarasu pomaga njegov nekdanji soplezalec, naletita na truplo. Pozneje se izkaže, da je umrli pred udarom strele prejel še usodni strel v glavo – iz pištole. Kar bi moral biti izlet, se tako sprevrže v iskanje morilca. Preiskavo otežuje predvsem kaos, ki se je razvil med nevihto, saj se nobena od prič zares ne spomni, kje je kdo bil in kaj je počel, prav tako pa ni mogoče zanesljivo ugotoviti, kdo vse je bil ob pravem trenutku na kraju zločina. Zagonetka se skozi roman počasi razpleta, ekipo pa moti predvsem dejstvo, da ne najdejo pravega motiva za umor. Umorjenega gorskega tekača, ki se je sicer poklicno ukvarjal z razvojem elektrificiranja prevoznih sredstev, namreč nihče od prisotnih naj ne bi poznal. Golob tako sestavi privlačno morilsko uganko, ob tem pa spretno omenja razne gorske podatke in dejstva, Taras kot iz rokava stresa različne razdalje med posameznimi točkami in se nasploh izkaže za pravega poznavalca. Udaren začetek se kmalu prevesi v bolj umirjen osrednji del romana, v katerem spremljamo pogovore s pričami, raziskovanje umorjenčeve preteklosti in zasebnega življenja ter na žalost tudi ogromno prostočasnih dejavnosti in drugih manj pomembnih reči, ki jih počne ekipa s Tarasom na čelu. Nikoli ne zmanjka časa za kakšno kavo, sprehod, odhod do plezališča, tek na Rožnik, malico, postanek na črpalki in podobno. Neverjetno je, da se avtor od prve knjige dalje glede nepotrebnega balasta, ki zaustavlja akcijo in ruši napetost, ni niti malo izboljšal, temveč še kar vztraja pri natančnih opisih stvari, ki se izkažejo za popolnoma nepomembne za rešitev primera. Nič čudnega, da potrebujemo skoraj dvesto strani, da pridemo do prve približne osumljenke. Na trenutke res ne bi škodilo več proceduralnosti, da bi dobili pravi občutek, da ekipa preiskuje, zaslišuje, raziskuje. Golob poskuša biti aktualen z izbiro poklica umorjenega, ki je razvijal nekakšne zmogljivejše sončne celice, a ne gre nikamor dlje od tega, prav tako ne zaslišuje zares njegovih sodelavcev, konkurence, družinskih članov, vse ostaja v ozadju. Zaslišanja se absurdno dogajajo kar pri ljudeh doma ali na njihovih delovnih mestih, eno izmed prič pa kar malo pozabijo oziroma njegovi mami naročijo, naj jih pokliče, ko se bo pojavil, kar deluje že rahlo komično. Seveda poskuša Golob ustvariti pristno občutje, kar pomeni čim manj pretiravanja z akcijo in šokantnimi dogodki, ki bi v tem okolju delovali pretirano, a kljub temu bi lahko spletel gosto mrežo osumljenih in nam žrtev bolj živo narisal pred oči– tako pa se z umorjenim sploh ne moremo zares povezati, zanj nam je skoraj vseeno, kot je vseeno preiskovalcem, ki si raje vzamejo čas za še eno kavico iz avtomata kot za brskanje po njegovem življenju. Triglav je seveda atraktivna izbira, tudi simbolno zelo močna, a to ni dovolj. Lahko pa je tudi preveč, sploh vseh teh poti in razdalj in mogočih smeri, ki jih kar naprej naštevajo in premlevajo. Še Brajc v nekem trenutku pripomni, da mu od vsega tega že brenči v glavi, kako ne bi bralcu. Se pa v samo zgodbo romana spretno vpisujejo pretekli primeri, ki Tarasa še vedno mučijo, mu visijo za vratom in ga nasploh spravljajo iz tira. To sta predvsem dve osebi, zaenkrat oproščeni zločina, najprej Jure Krep iz Kome, za katerega se bojijo, da bo Taras z njim obračunal, potem pa še Klara Zupet, njegova zaresna antagonistka, ki mu povzroča kar nekaj preglavic. Tudi sicer se avtor z liki trudi bolj kot s potekom zgodbe, sploh Taras in Tina sta zrasla in se razvila, veliko več je zaupnosti, iskrenih pogovorov, pa tudi ljubosumja. Čeprav je Taras v Komi deloval precej zdelano, se predvsem v drugi polovici Triglava zdi, da je že bolj podoben sebi, je tudi bolj razigran, celo nespameten in ironičen, kar je krasno opazovati. Njegove pikre opazke pripoved popestrijo, pa tudi zapletejo. Osterca in Brajca poskuša Golob čim bolj ločiti med sabo, kar mu uspeva z vpeljavo nekaj zgodbenih okljukov, ju pa še vedno zaznamujejo preveč podobna govorica in odzivi. Tadej Golob je očitno končno prepoznal potencial lika Tine, ki je prvič samostojno zaživela šele v televizijski upodobitvi Nike Rozman, in ji poskuša dajati več odgovornosti, več časa na papirju, pa tudi več poudarka. Še vedno pa roman trpi za šovinističnimi opazkami in slabo karakterizacijo ženskih likov. To se najbolj subtilno pokaže pri odzivu na odkritje, da je v del primera vpletena tudi droga GHB oziroma t. i. droga za posilstvo. Tina se na odkritje odzove precej naivno, po informacije se zateče celo k svojim starim zapiskom, da bi si osvežila spomin, in kot da ne bi bila mlada ženska, ki je na zabavah in v klubih ves čas soočena z možnostjo, da ji bo nekaj podtaknjeno v pijačo, kot da se kot kriminalistka z nekaj izkušnjami še ne bi srečala z žrtvami te droge … Namesto da bi avtor temo obravnaval kot še kako resnično grožnjo in pokazal na ta družbeni problem, ki ironično korenini globoko v sovraštvu do žensk, priložnost zamudi. To ni kurioziteta, tega ne gledamo le v filmih ali serijah, ampak to dejansko živimo. Primer zagotovo ni dovolj zapleten za tako debel roman, začetna napetost pa se v balastu izgubi. Roman Tadeja Goloba Oj, Triglav, moj dom pač ni kriminalka, ob kateri bi si grizli nohte od nestrpnosti in divje obračali strani, temveč bolj takšna, ob kateri je vedno čas za še eno kavo iz avtomata. Zanimivo torej, da se tempo v zadnjih nekaj poglavjih tako pospeši, da je sledenje vsem novim informacijam in razrešitvam že težko, in sprašujem se, zakaj ni mogoče tega bolje razporediti skozi ves roman, namesto da avtor na koncu rokohitrsko vse poveže in razreši. Dobimo pa odgovore na kar nekaj odprtih vprašanj, zato se zdi, kot da bi to lahko bil sklepni roman v seriji, ki je kljub pomanjkljivostim brez dvoma dala pravi zagon sodobni slovenski kriminalki.
Piše Milan Vogel, bere Bernard Stramič. Zgodovinarka dr. Mateja Ratej, sodelavka Inštituta za kulturno zgodovino ZRC SAZU, preučuje predvsem družbene razmere med svetovnima vojnama in najvplivnejše nosilce takratnega dogajanja. Ob pisanju monografije o dr. Antonu Korošcu, predsedniku Slovenske ljudske stranke in tako najvplivnejšem človeku v katoliški cerkvi, ki je držala roko nad večino slovenskega prebivalstva, jo je posebej pritegnilo žensko nasilje v štajerskih kočarskih družinah med svetovnima vojna, kakor je tudi podnaslovila svojo monografijo Rožengrunt. Delo ima tako po vsebini kot po naslovu veliko skupnega s pesniško zbirko Daneta Zajca Rožengruntar iz leta 1975. Menda naj bi bila to žival s človeškimi lastnostmi. Lahko pa bi bil tudi človek z živalskimi lastnostmi. Na podlagi sodnih spisov, hranjenih v arhivu mariborskega in delno murskosoboškega okrajnega sodišča, in nekaterih drugih virov je rekonstruirala okrog trideset umorov, ki so se na območju Slovenskih goric, Haloz in okolice Maribora zgodili med kmečkim delavstvom, znanim pod imeni kočarji, viničarji in bajtarji, v Slovenskih goricah želarji, v Halozah gormani in Prlekiji kajžarji. Glavni vzrok za umore so bile večinoma življenjske razmere. Kmečki delavci brez lastne zemlje, po agrarni reformi pa so je dobili največ 1,5 ha, kar nikakor ni bilo dovolj za preživetje zelo številnih družin, so bili ekonomsko odvisni od bogatih lastnikov v mestih. Veliko kočarskih deklet se je zato poročilo s precej starejšimi moškimi, ki so imeli zemljo, nato pa so se jih na različne načine poskušale čimprej rešiti. Ena že leto dni po poroki. Načini so bili kruti – od gnojnih vil, motik, železnih palic in drugega orodja do zastrupljanja z arzenikom, ki so ga uporabljali kot strup proti mišim in podganam in so ga zato imenovali mišnica. Znani so primeri, ko so materi pri umoru pomagali tudi otroci. Teh pa je bilo v kakšni družini tudi tri vrste. Poleg zelo težkih življenjskih razmer je bil vzrok za takšne ženske reakcije največkrat nasilje, kot so posilstvo, pretepanje ali verbalno nasilje. Bil je primer, ko je ženska prenašala pretepanje, moža pa je pokončala, ko je začel pretepati še otroke. Veliko manj nasilja bi seveda bilo, če ne bi bilo zelo prekomernega pitja, zlasti domorodne šmarnice, ki so si jo lahko privoščili, kajti sortno vino je bilo le za ”gospodo”. Pri vsakem nasilju je bil umorjeni moški prikazan v lepši luči kot ženska, čeprav je bil lahko hud pijanec, samo da je pridno delal, kar je bilo med ljudmi edino merilo. Temu ustrezna je bila tudi zakonodaja, ki je za enake zločine moškim dosojala neprimerno nižje kazni. Dr. Vesna Leskošek piše, da ženske ”niso bile kaznovane le za kaznivo dejanje, ki so ga storile, temveč tudi zato, da so to storile kot ženske, ki bi morale ohranjati podrejenost in odvisnost od moških”. Dejanje zoper moža pomeni ”osnovno kršitev 'naravnega reda', za katero ni opravičila. Vzeti življenje gospodarju lahko kaže le na njeno sprijenost in 'bestialnost'”. Zato ne preseneča, da je bilo ženskega nasilja največ po prvi svetovni vojni, ko so vračajoči se moški spet hoteli vzpostaviti partriarhat, kot ga je propagirala Cerkev ne glede na to, da so se ženske s prevzemom moških del v času vojne emancipirale. Bistvo knjige pa je zadela recenzentka Maja Širovnik: ”Mateja Ratej ne piše kronologije, ona piše zgodbe, ki si prizadevajo v sicer brezciljno kronologijo vnesti občutek perspektive in smisla. Rožengrunt je zgodovinska (in faktično preverljiva) pripoved o tem, zakaj so ženske odhajale z agrarnih območij in zakaj se jim tam, kamor so se priselile, ni godilo bolje. Pripoved o tem, kako so živele, zakaj so umirale in kako sta bila z življenji in konci povezana spolno nasilje in moški odnos do abortusa. In nazadnje najpomembnejše: zakaj so nasilje trpele, zakaj so ga izvajale, zakaj so v skrajni sili ubijale in kako v našteto umestiti njihov socialni (ter z geografijo zvezani) položaj. Pomembna sta ta zakaj in kako.” Monografija Mateje Ratej Rožengrunt tako prek nasilja govori o patriarhalnosti, prekarnosti in klerikalnosti v tedanji družbi, iz katere je mogoče potegniti marsikatero podobnost v današnji čas.
Piše Milan Vogel, bere Bernard Stramič. Zgodovinarka dr. Mateja Ratej, sodelavka Inštituta za kulturno zgodovino ZRC SAZU, preučuje predvsem družbene razmere med svetovnima vojnama in najvplivnejše nosilce takratnega dogajanja. Ob pisanju monografije o dr. Antonu Korošcu, predsedniku Slovenske ljudske stranke in tako najvplivnejšem človeku v katoliški cerkvi, ki je držala roko nad večino slovenskega prebivalstva, jo je posebej pritegnilo žensko nasilje v štajerskih kočarskih družinah med svetovnima vojna, kakor je tudi podnaslovila svojo monografijo Rožengrunt. Delo ima tako po vsebini kot po naslovu veliko skupnega s pesniško zbirko Daneta Zajca Rožengruntar iz leta 1975. Menda naj bi bila to žival s človeškimi lastnostmi. Lahko pa bi bil tudi človek z živalskimi lastnostmi. Na podlagi sodnih spisov, hranjenih v arhivu mariborskega in delno murskosoboškega okrajnega sodišča, in nekaterih drugih virov je rekonstruirala okrog trideset umorov, ki so se na območju Slovenskih goric, Haloz in okolice Maribora zgodili med kmečkim delavstvom, znanim pod imeni kočarji, viničarji in bajtarji, v Slovenskih goricah želarji, v Halozah gormani in Prlekiji kajžarji. Glavni vzrok za umore so bile večinoma življenjske razmere. Kmečki delavci brez lastne zemlje, po agrarni reformi pa so je dobili največ 1,5 ha, kar nikakor ni bilo dovolj za preživetje zelo številnih družin, so bili ekonomsko odvisni od bogatih lastnikov v mestih. Veliko kočarskih deklet se je zato poročilo s precej starejšimi moškimi, ki so imeli zemljo, nato pa so se jih na različne načine poskušale čimprej rešiti. Ena že leto dni po poroki. Načini so bili kruti – od gnojnih vil, motik, železnih palic in drugega orodja do zastrupljanja z arzenikom, ki so ga uporabljali kot strup proti mišim in podganam in so ga zato imenovali mišnica. Znani so primeri, ko so materi pri umoru pomagali tudi otroci. Teh pa je bilo v kakšni družini tudi tri vrste. Poleg zelo težkih življenjskih razmer je bil vzrok za takšne ženske reakcije največkrat nasilje, kot so posilstvo, pretepanje ali verbalno nasilje. Bil je primer, ko je ženska prenašala pretepanje, moža pa je pokončala, ko je začel pretepati še otroke. Veliko manj nasilja bi seveda bilo, če ne bi bilo zelo prekomernega pitja, zlasti domorodne šmarnice, ki so si jo lahko privoščili, kajti sortno vino je bilo le za ”gospodo”. Pri vsakem nasilju je bil umorjeni moški prikazan v lepši luči kot ženska, čeprav je bil lahko hud pijanec, samo da je pridno delal, kar je bilo med ljudmi edino merilo. Temu ustrezna je bila tudi zakonodaja, ki je za enake zločine moškim dosojala neprimerno nižje kazni. Dr. Vesna Leskošek piše, da ženske ”niso bile kaznovane le za kaznivo dejanje, ki so ga storile, temveč tudi zato, da so to storile kot ženske, ki bi morale ohranjati podrejenost in odvisnost od moških”. Dejanje zoper moža pomeni ”osnovno kršitev 'naravnega reda', za katero ni opravičila. Vzeti življenje gospodarju lahko kaže le na njeno sprijenost in 'bestialnost'”. Zato ne preseneča, da je bilo ženskega nasilja največ po prvi svetovni vojni, ko so vračajoči se moški spet hoteli vzpostaviti partriarhat, kot ga je propagirala Cerkev ne glede na to, da so se ženske s prevzemom moških del v času vojne emancipirale. Bistvo knjige pa je zadela recenzentka Maja Širovnik: ”Mateja Ratej ne piše kronologije, ona piše zgodbe, ki si prizadevajo v sicer brezciljno kronologijo vnesti občutek perspektive in smisla. Rožengrunt je zgodovinska (in faktično preverljiva) pripoved o tem, zakaj so ženske odhajale z agrarnih območij in zakaj se jim tam, kamor so se priselile, ni godilo bolje. Pripoved o tem, kako so živele, zakaj so umirale in kako sta bila z življenji in konci povezana spolno nasilje in moški odnos do abortusa. In nazadnje najpomembnejše: zakaj so nasilje trpele, zakaj so ga izvajale, zakaj so v skrajni sili ubijale in kako v našteto umestiti njihov socialni (ter z geografijo zvezani) položaj. Pomembna sta ta zakaj in kako.” Monografija Mateje Ratej Rožengrunt tako prek nasilja govori o patriarhalnosti, prekarnosti in klerikalnosti v tedanji družbi, iz katere je mogoče potegniti marsikatero podobnost v današnji čas.
Nizu filmov, v katerih strašijo morski psi, se je pridružil še eden z naslovom Nekaj je v vodi. Film je režirala Britanka Hayley Easton Street. Oceno je pripravil Gorazd Trušnovec, bere Igor Velše.
Nizu filmov, v katerih strašijo morski psi, se je pridružil še eden z naslovom Nekaj je v vodi. Film je režirala Britanka Hayley Easton Street. Oceno je pripravil Gorazd Trušnovec, bere Igor Velše.
Piše Muanis Sinanović, bere Igor Velše. Peter Rezman je med slovenskim bralstvom znan predvsem kot pisec proze o rudarskem življenju, čeprav je pesnil že na začetku svojega ustvarjanja. Leta 2022 je objavil zbirko kratke proze z naslovom Velunja, v kateri se je spustil v zelo sproščeno, ludistično, občasno že pretirano nonšalantno govorico, v kateri sta odsevala eksistencialna navezanost na rodne kraje in svojevrstna melanholija. Melanholičnost in igrivost sta tesna družabnika tudi v zbirki Stare pesmi pišem. Zmotno bi bilo reči, da gre za avantgardno govorico, takšna izjava bi namreč zamenjevala zgodovinske avantgardne postopke s pišmevuharskim pristopom Rezmana in njegovi govorici pripisovala namene, ki jih ni. Na srečo se Rezman ne pretvarja, da so in lahko se prepusti čisti igrivosti pri sestavljanju besed, razstavljanju verzov in drugih načinih igranja s formo. Pesmi v zbirki težijo k popolni demistifikaciji sodobnega pesnjenja, tudi tako, da ohranjajo oziroma neposredno aludirajo na znake tipkanja, ostajajo nedokončane in podobno. Prosti verz je pretiran do skrajnosti, včasih satirično razlomljen. To je lahko dvojni rez, ki bi se obrnil v napačno smer, če v pesmih ne bi bilo nobene alternative. Vendar pa nas s svojo hudomušnostjo, včasih precej subtilno, prepričajo in tudi v na videz povsem nepoetičnem se razkrivajo poetične prvine besed. Obenem nas presenetijo s tem, ko včasih povsem spremenijo ton in zaidejo v neposredno, na videz prozaično nežnost, katere globina vznika iz majhnih stvari. Čeprav tudi te pesmi težijo k nekakšni antipoetičnosti, je vendarle opazen Rezmanov čut za majhne podrobnosti v razporeditvi besed, ki pesniške trenutke tudi porodijo. Tudi satirični elementi so bolje osmišljeni kot v Velunji, saj pogosto vstopajo skozi stranska vrata in so dvoumni, tako da sploh ni nujno, da jih kot take prepoznamo. Tako je denimo nanašanje na pesnike, za katere bi poznavalci literarnega polja lahko sklepali, da Rezmanu niso najljubši, na primer Tone Kuntner ali Uroš Zupan, vendar skozi blag satirični podton hkrati nastopajo v svojstvenem dialogu, ki prepoznava občečloveške sorodnosti. Prepričljivi so eksistencialni elementi s čimer Rezman spaja banalnost provincialnega potrošniškega vsakdana z globljimi problemi medosebnih odnosov. Tako ima pesem, ki obravnava bolečino odnosov med očeti in sinovi, naslov Old Spice. Ime deodoranta dobi v tem kontekstu povsem nov pomen, ne da bi izgubilo osnovnega, pri čemer lahko aludira na senčno stran možatosti, ki jo izpostavljajo reklame za omenjeni produkt. V isti pesmi lahko prepoznamo duhovito poigravanje s formo. Kar bi lahko bilo kitica, če bi bil med povedma medvrstični razmik, je lahko zdaj, ko ga ni, tudi poglavje. Na ta način lahko droben zapis o medgeneracijskih odnosih hkrati deluje kot pesem ali pa droben roman v nekaj mikropoglavjih in povedih. Obenem pa je prevprašano danes pogosto razmeroma arbitrarno razmerje med poezijo in prozo. Podobno kot pri omenjeni knjigi tudi zbirka Stare pesmi pišem dobi volumen na podlagi številnih skic, drobnih zapisov. Če so v Velunji po več strani zasedale poševnice in drugi znaki, ki jih najdemo na standardiziranih tipkovnicah, tokratna knjiga bolj organsko deluje kot daljša zbirka zapisov in skic. Knjiga Stare pesmi pišem je zakladnica aluzij na banalne detajle življenja v zadnjih desetletjih, ki spominjajo na drobne najdene predmete, kakršne najdemo na zapuščenih krajih na obrobjih mest. Ti predmeti – aluzije pa nas skozi zgodovino lastnega vsakdana spominjajo na izgubljene trenutke in nerazrešene odnose običajnih ljudi onkraj navideznega blišča kulturniškega življenja in mistificiranih in estetiziranih življenj tako imenovanih velikih pesnikov.
Piše Muanis Sinanović, bere Igor Velše. Peter Rezman je med slovenskim bralstvom znan predvsem kot pisec proze o rudarskem življenju, čeprav je pesnil že na začetku svojega ustvarjanja. Leta 2022 je objavil zbirko kratke proze z naslovom Velunja, v kateri se je spustil v zelo sproščeno, ludistično, občasno že pretirano nonšalantno govorico, v kateri sta odsevala eksistencialna navezanost na rodne kraje in svojevrstna melanholija. Melanholičnost in igrivost sta tesna družabnika tudi v zbirki Stare pesmi pišem. Zmotno bi bilo reči, da gre za avantgardno govorico, takšna izjava bi namreč zamenjevala zgodovinske avantgardne postopke s pišmevuharskim pristopom Rezmana in njegovi govorici pripisovala namene, ki jih ni. Na srečo se Rezman ne pretvarja, da so in lahko se prepusti čisti igrivosti pri sestavljanju besed, razstavljanju verzov in drugih načinih igranja s formo. Pesmi v zbirki težijo k popolni demistifikaciji sodobnega pesnjenja, tudi tako, da ohranjajo oziroma neposredno aludirajo na znake tipkanja, ostajajo nedokončane in podobno. Prosti verz je pretiran do skrajnosti, včasih satirično razlomljen. To je lahko dvojni rez, ki bi se obrnil v napačno smer, če v pesmih ne bi bilo nobene alternative. Vendar pa nas s svojo hudomušnostjo, včasih precej subtilno, prepričajo in tudi v na videz povsem nepoetičnem se razkrivajo poetične prvine besed. Obenem nas presenetijo s tem, ko včasih povsem spremenijo ton in zaidejo v neposredno, na videz prozaično nežnost, katere globina vznika iz majhnih stvari. Čeprav tudi te pesmi težijo k nekakšni antipoetičnosti, je vendarle opazen Rezmanov čut za majhne podrobnosti v razporeditvi besed, ki pesniške trenutke tudi porodijo. Tudi satirični elementi so bolje osmišljeni kot v Velunji, saj pogosto vstopajo skozi stranska vrata in so dvoumni, tako da sploh ni nujno, da jih kot take prepoznamo. Tako je denimo nanašanje na pesnike, za katere bi poznavalci literarnega polja lahko sklepali, da Rezmanu niso najljubši, na primer Tone Kuntner ali Uroš Zupan, vendar skozi blag satirični podton hkrati nastopajo v svojstvenem dialogu, ki prepoznava občečloveške sorodnosti. Prepričljivi so eksistencialni elementi s čimer Rezman spaja banalnost provincialnega potrošniškega vsakdana z globljimi problemi medosebnih odnosov. Tako ima pesem, ki obravnava bolečino odnosov med očeti in sinovi, naslov Old Spice. Ime deodoranta dobi v tem kontekstu povsem nov pomen, ne da bi izgubilo osnovnega, pri čemer lahko aludira na senčno stran možatosti, ki jo izpostavljajo reklame za omenjeni produkt. V isti pesmi lahko prepoznamo duhovito poigravanje s formo. Kar bi lahko bilo kitica, če bi bil med povedma medvrstični razmik, je lahko zdaj, ko ga ni, tudi poglavje. Na ta način lahko droben zapis o medgeneracijskih odnosih hkrati deluje kot pesem ali pa droben roman v nekaj mikropoglavjih in povedih. Obenem pa je prevprašano danes pogosto razmeroma arbitrarno razmerje med poezijo in prozo. Podobno kot pri omenjeni knjigi tudi zbirka Stare pesmi pišem dobi volumen na podlagi številnih skic, drobnih zapisov. Če so v Velunji po več strani zasedale poševnice in drugi znaki, ki jih najdemo na standardiziranih tipkovnicah, tokratna knjiga bolj organsko deluje kot daljša zbirka zapisov in skic. Knjiga Stare pesmi pišem je zakladnica aluzij na banalne detajle življenja v zadnjih desetletjih, ki spominjajo na drobne najdene predmete, kakršne najdemo na zapuščenih krajih na obrobjih mest. Ti predmeti – aluzije pa nas skozi zgodovino lastnega vsakdana spominjajo na izgubljene trenutke in nerazrešene odnose običajnih ljudi onkraj navideznega blišča kulturniškega življenja in mistificiranih in estetiziranih življenj tako imenovanih velikih pesnikov.
Piše Simon Popek. bere Igor Velše. Če bodo po najnovejšem delu Salmana Rushdieja kdaj posneli film, ga bodo verjetno naslovili 27 sekund. Toliko je namreč trajalo intimno srečanje med slovitim piscem in njegovim napadalcem, ki je 12. avgusta 2022 v mestecu Chautauqua v zvezni državi New York žrtev petnajstkrat zabodel in mu skoraj vzel življenje. Napadalec, ki ga Rushdie v knjigi Nož dosledno imenuje s kratico A, mu je vzel desno oko in poškodoval dobršen del telesa, ni mu pa mogel vzeti volje do življenja in pisanja. Literarnih dosežkov v tem primeru objektivno ne moremo kritizirati, pisec je bil v obdobju okrevanja. Pa vendar – Nož ne premore običajne avtorjeve elegance in emotivne prepričljivosti, lahko pa smo zadovoljni, da je – nepolni dve leti po incidentu – sploh nastal in prišel v javnost. Rushdie, hvala bogu (sic!), ni izgubil smisla za humor, čeprav pri zapriseženem ateistu ni vedno jasno, ali gre v posamičnih instancah za demonstracijo njegove nečimrnosti in narcisoidnosti ali za hudomušno opazko, npr. ko mu morajo, močno krvavečemu, med nudenjem prve pomoči na mestu zločina razrezati obleko. Bi še kdo drug v trenutkih, ko mu življenje visi na nitki, tožil nad uničeno obleko prestižne znamke!? Z memoarsko literaturo, kamor lahko uvrstimo Nož, ima Rushdie že nekaj izkušenj; desetletje pred napadom je objavil knjigo Joseph Anton (to je bil njegov psevdonim v letih skrivanja), v kateri je popisal svoja leta na begu pred morebitnimi napadalci po Homeinijevi fatvi. Obenem je bila to knjiga o ločevanju od žensk v njegovem življenju, med nastajanjem se je ločil od dveh življenjskih sopotnic. V tem smislu je Nož, malce paradoksalno, bolj optimistično delo, morda tudi zato, ker je po dobrih desetih letih skrivanja v New Yorku začel živeti razmeroma normalno življenje. V knjigi seveda popisuje grozljivi napad in težavno okrevanje, toda hkrati govori o ljubezni, življenju, ponujeni drugi priložnosti. V prvi polovica knjige (Angel smrti) ponudi detajlno kroniko napada, srečanje z bodočo ženo Elizo in mukotrpno okrevanje. Druga polovica (Angel življenja) govori o vrnitvi domov, novi normalnosti, morebitni pomiritvi in predvsem o srečanju z atentatorjem, ki pa se v resnici nikoli ne zgodi. Prav poglavje z naslovom A, imaginarno Rushdiejevo srečanje z napadalcem, ki je med nastajanjem knjige v zaporu na severu zvezne države čakal na sodni proces, je najbolj intriganten del Noža; Rushdie v njem snov novelizira, iz svojega napadalca ustvari literarni lik. Reference se iskrijo in množijo; napadalca intelektualno poniža, ga pomiluje, racionalno mu skuša razložiti njegove fanatične verske zablode. Toda kako verskemu blaznežu, za katerega obstaja samo ena knjiga in ena beseda (in Netflix!), razložiti smisel sveta, smisel umetnosti? Rushdie vztraja pri pomembnosti in neuničljivosti umetnosti, ki da mora izzivati pravovernost ter hkrati sprejemati argumentacijo, kritiko, celo zavrnitev, ne sme pa sprejemati nasilja. Nasilje je bilo za Rushdieja tako nedojemljivo in neuresničljivo, da je ob bliskovitem napadu v Chautauqui, kjer naj bi s kolegi pisci, ironično, debatiral o varnosti in zaščiti preganjanih pisateljev, preprosto stal, opazoval napadalca in ni ponujal skoraj nobenega odpora. »Ti si torej to. Tu si,« si misli ob približevanju napadalca. In trenutek zatem, »zakaj zdaj, po vseh teh letih?« Drži, od Homeinijeve fatve do napada na Rushdieja so minila več kot tri desetletja, ko se po številnih travmatičnih dogodkih temeljito ni spremenil le svet, temveč tudi odnos do islama in verskega fanatizma. Rushdiejev forte je bil od nekdaj mešanje zelo osebnega in zelo političnega, tega pa Nož, žal, ne ponuja v zadostni meri; vsebuje sijajna poglavja in tista, ki bi se jim lahko izognil. Kar pa ne more biti kritika, Nož je knjiga, ki jo je treba prebrati.
Piše Simon Popek. bere Igor Velše. Če bodo po najnovejšem delu Salmana Rushdieja kdaj posneli film, ga bodo verjetno naslovili 27 sekund. Toliko je namreč trajalo intimno srečanje med slovitim piscem in njegovim napadalcem, ki je 12. avgusta 2022 v mestecu Chautauqua v zvezni državi New York žrtev petnajstkrat zabodel in mu skoraj vzel življenje. Napadalec, ki ga Rushdie v knjigi Nož dosledno imenuje s kratico A, mu je vzel desno oko in poškodoval dobršen del telesa, ni mu pa mogel vzeti volje do življenja in pisanja. Literarnih dosežkov v tem primeru objektivno ne moremo kritizirati, pisec je bil v obdobju okrevanja. Pa vendar – Nož ne premore običajne avtorjeve elegance in emotivne prepričljivosti, lahko pa smo zadovoljni, da je – nepolni dve leti po incidentu – sploh nastal in prišel v javnost. Rushdie, hvala bogu (sic!), ni izgubil smisla za humor, čeprav pri zapriseženem ateistu ni vedno jasno, ali gre v posamičnih instancah za demonstracijo njegove nečimrnosti in narcisoidnosti ali za hudomušno opazko, npr. ko mu morajo, močno krvavečemu, med nudenjem prve pomoči na mestu zločina razrezati obleko. Bi še kdo drug v trenutkih, ko mu življenje visi na nitki, tožil nad uničeno obleko prestižne znamke!? Z memoarsko literaturo, kamor lahko uvrstimo Nož, ima Rushdie že nekaj izkušenj; desetletje pred napadom je objavil knjigo Joseph Anton (to je bil njegov psevdonim v letih skrivanja), v kateri je popisal svoja leta na begu pred morebitnimi napadalci po Homeinijevi fatvi. Obenem je bila to knjiga o ločevanju od žensk v njegovem življenju, med nastajanjem se je ločil od dveh življenjskih sopotnic. V tem smislu je Nož, malce paradoksalno, bolj optimistično delo, morda tudi zato, ker je po dobrih desetih letih skrivanja v New Yorku začel živeti razmeroma normalno življenje. V knjigi seveda popisuje grozljivi napad in težavno okrevanje, toda hkrati govori o ljubezni, življenju, ponujeni drugi priložnosti. V prvi polovica knjige (Angel smrti) ponudi detajlno kroniko napada, srečanje z bodočo ženo Elizo in mukotrpno okrevanje. Druga polovica (Angel življenja) govori o vrnitvi domov, novi normalnosti, morebitni pomiritvi in predvsem o srečanju z atentatorjem, ki pa se v resnici nikoli ne zgodi. Prav poglavje z naslovom A, imaginarno Rushdiejevo srečanje z napadalcem, ki je med nastajanjem knjige v zaporu na severu zvezne države čakal na sodni proces, je najbolj intriganten del Noža; Rushdie v njem snov novelizira, iz svojega napadalca ustvari literarni lik. Reference se iskrijo in množijo; napadalca intelektualno poniža, ga pomiluje, racionalno mu skuša razložiti njegove fanatične verske zablode. Toda kako verskemu blaznežu, za katerega obstaja samo ena knjiga in ena beseda (in Netflix!), razložiti smisel sveta, smisel umetnosti? Rushdie vztraja pri pomembnosti in neuničljivosti umetnosti, ki da mora izzivati pravovernost ter hkrati sprejemati argumentacijo, kritiko, celo zavrnitev, ne sme pa sprejemati nasilja. Nasilje je bilo za Rushdieja tako nedojemljivo in neuresničljivo, da je ob bliskovitem napadu v Chautauqui, kjer naj bi s kolegi pisci, ironično, debatiral o varnosti in zaščiti preganjanih pisateljev, preprosto stal, opazoval napadalca in ni ponujal skoraj nobenega odpora. »Ti si torej to. Tu si,« si misli ob približevanju napadalca. In trenutek zatem, »zakaj zdaj, po vseh teh letih?« Drži, od Homeinijeve fatve do napada na Rushdieja so minila več kot tri desetletja, ko se po številnih travmatičnih dogodkih temeljito ni spremenil le svet, temveč tudi odnos do islama in verskega fanatizma. Rushdiejev forte je bil od nekdaj mešanje zelo osebnega in zelo političnega, tega pa Nož, žal, ne ponuja v zadostni meri; vsebuje sijajna poglavja in tista, ki bi se jim lahko izognil. Kar pa ne more biti kritika, Nož je knjiga, ki jo je treba prebrati.
Piše Tonja Jelen, bere Lidija Hartman. Pesnica, scenaristka, glasbenica in pisateljica Cvetka Bevc se posveča raznovrstnim temam – tabujem, prezrtim in zgodovinskim osebam in ranljivosti. V romanu Sara, ples in roža se ukvarja s številnimi kompleksnimi vprašanji in jih osvetljuje iz več vidikov. Delo se posveča najrazličnejšim teminam človeka in krutim zgodovinskim dejstvom, pa vendar iz njega vejeta tiho upanje in nenehna sla po življenju. Kljub poetičnemu naslovu in občasno tudi jeziku to ni roman, ki bi nas pustil sanjariti. Že na začetku avtorica začrta kar nekaj travmatičnih zgodovinskih dejstev. Sintetično-analitična pripoved izhaja iz dogajanja med drugo svetovno vojno in letalske nesreče na Korziki. Pri tem se zgodbe vseh likinj in likov premišljeno prepletajo, prekrivajo in sestavljajo. Osrednje mesto imajo ženske – avtorica jih psihološko in sociološko dodobra predstavi, pozorna je na njihov razvoj in izbire poti ter na okolje, iz katerega izhajajo in v katerem živijo, ter opozarja na njihovo šibkost v primeru nasilja, o čemer je na primer pisala že v romanu Ptiči. Kljub temu pa jih Cvetka Bevc prikazuje kot polnomočne ženske, ki v življenju morajo ostati trdne. Justina, Magdalena in Bruna se spretno upirajo stereotipom o moški nadvladi in postopoma se izrisujejo podobe žensk, ki so bile med vojno sposobne skrbeti za druge, jih negovati in delati. Pa tudi ljubiti. Kajti ljubezen je med vojno drugačna. Lahko je tudi kaznovana. Vmes se ves čas pojavljajo preizkušnje. Brusijo predvsem Justino in jo skorajda spravljajo v norost, saj se nenehno sooča z izgubami, a jo tudi vedno znova vračajo v življenje – roman je polnokrvno postavljen v različna obdobja. Zanimivo mesto imajo Justinina hči in vnukinji, ki pa so v primerjavi s prej omenjenimi ženskami manj uresničene, izpopolnjene in svobodne. Pri tem je prefinjeno predstavljen in premišljen tudi vidik feminizma. Premišljena je tudi izbira imen potomk, torej Zarje, Marte in Sare. Prav slednja je tista, ki bi lahko prinašala novo sporočilo in upanje. Tudi zaradi rož in njene preproste vere v življenje. Kaj pa nas drugega vodi v življenje, če ne strast in drobec naivnosti? Jezikovno zelo dodelan roman Sara, ples in roža teče na več ravninah, pri čemer ne zanika niti zaklinjanja, urokov, modrosti različnih ljudstev in (slovenskih) pregovorov. Tudi zaupanja v slaba občutenja ne. Kar nekaj misli v romanu si je vredno izpisati, saj so lahko bogato vodilo ali napotek za življenje. Z romanom Cvetka Bevc tudi ponazarja, da ni vse v znanosti, pač pa tudi v občutjih in (temnih) silah. Te so nenehno na preži in nas begajo ali usmerjajo po najrazličnejših poteh. Osnova vsemu pa je življenjski krog, tako ljudi kot tudi rož. Pisateljica je lepoto narave, plesa in jezika spretno prepletla z manj prijetnimi dogodki, a prav lepota bivanja se pogosto pojavlja v finih detajlih in v nekaterih likih vzbuja eros in upanje. Med pripovedjo o dogajanju se občasno pojavljajo monologi pisateljice. Pojasnjuje, kje piše in kdo ji pripoveduje. To deluje kot delovni proces in tudi sam roman bi lahko razumeli kot študijo ljudi, ki se po nekem ključu razdružijo in na koncu spet srečajo. Upoštevanje zgodovine in povezanih vprašanj ter natančni opisi krajev so kot stvarnost oziroma tekstura, na kateri teče zgodba. Pri tem je s posebno simboliko srečevanj in globokim pomenom izrisana podoba Ljubljane, zlasti glavne železniške postaje. Sara, ples in roža je obširen roman, ki se študiozno loteva tudi motiva Lepe Vide, trgovanja s človeškimi organi, izkoriščanja, razmerja med podeželjem in mestom, genskih bolezni in drugega. Cvetka Bevc je napisala odlično delo, ki se ne nazadnje ukvarja z življenjem. Pomislimo, kaj vse se lahko skriva za podobo likinje, ki jo naključno srečamo v manjšem mestu? Niz odločitev, dogodkov, trpka usoda …, torej življenje.
Piše Tonja Jelen, bere Lidija Hartman. Pesnica, scenaristka, glasbenica in pisateljica Cvetka Bevc se posveča raznovrstnim temam – tabujem, prezrtim in zgodovinskim osebam in ranljivosti. V romanu Sara, ples in roža se ukvarja s številnimi kompleksnimi vprašanji in jih osvetljuje iz več vidikov. Delo se posveča najrazličnejšim teminam človeka in krutim zgodovinskim dejstvom, pa vendar iz njega vejeta tiho upanje in nenehna sla po življenju. Kljub poetičnemu naslovu in občasno tudi jeziku to ni roman, ki bi nas pustil sanjariti. Že na začetku avtorica začrta kar nekaj travmatičnih zgodovinskih dejstev. Sintetično-analitična pripoved izhaja iz dogajanja med drugo svetovno vojno in letalske nesreče na Korziki. Pri tem se zgodbe vseh likinj in likov premišljeno prepletajo, prekrivajo in sestavljajo. Osrednje mesto imajo ženske – avtorica jih psihološko in sociološko dodobra predstavi, pozorna je na njihov razvoj in izbire poti ter na okolje, iz katerega izhajajo in v katerem živijo, ter opozarja na njihovo šibkost v primeru nasilja, o čemer je na primer pisala že v romanu Ptiči. Kljub temu pa jih Cvetka Bevc prikazuje kot polnomočne ženske, ki v življenju morajo ostati trdne. Justina, Magdalena in Bruna se spretno upirajo stereotipom o moški nadvladi in postopoma se izrisujejo podobe žensk, ki so bile med vojno sposobne skrbeti za druge, jih negovati in delati. Pa tudi ljubiti. Kajti ljubezen je med vojno drugačna. Lahko je tudi kaznovana. Vmes se ves čas pojavljajo preizkušnje. Brusijo predvsem Justino in jo skorajda spravljajo v norost, saj se nenehno sooča z izgubami, a jo tudi vedno znova vračajo v življenje – roman je polnokrvno postavljen v različna obdobja. Zanimivo mesto imajo Justinina hči in vnukinji, ki pa so v primerjavi s prej omenjenimi ženskami manj uresničene, izpopolnjene in svobodne. Pri tem je prefinjeno predstavljen in premišljen tudi vidik feminizma. Premišljena je tudi izbira imen potomk, torej Zarje, Marte in Sare. Prav slednja je tista, ki bi lahko prinašala novo sporočilo in upanje. Tudi zaradi rož in njene preproste vere v življenje. Kaj pa nas drugega vodi v življenje, če ne strast in drobec naivnosti? Jezikovno zelo dodelan roman Sara, ples in roža teče na več ravninah, pri čemer ne zanika niti zaklinjanja, urokov, modrosti različnih ljudstev in (slovenskih) pregovorov. Tudi zaupanja v slaba občutenja ne. Kar nekaj misli v romanu si je vredno izpisati, saj so lahko bogato vodilo ali napotek za življenje. Z romanom Cvetka Bevc tudi ponazarja, da ni vse v znanosti, pač pa tudi v občutjih in (temnih) silah. Te so nenehno na preži in nas begajo ali usmerjajo po najrazličnejših poteh. Osnova vsemu pa je življenjski krog, tako ljudi kot tudi rož. Pisateljica je lepoto narave, plesa in jezika spretno prepletla z manj prijetnimi dogodki, a prav lepota bivanja se pogosto pojavlja v finih detajlih in v nekaterih likih vzbuja eros in upanje. Med pripovedjo o dogajanju se občasno pojavljajo monologi pisateljice. Pojasnjuje, kje piše in kdo ji pripoveduje. To deluje kot delovni proces in tudi sam roman bi lahko razumeli kot študijo ljudi, ki se po nekem ključu razdružijo in na koncu spet srečajo. Upoštevanje zgodovine in povezanih vprašanj ter natančni opisi krajev so kot stvarnost oziroma tekstura, na kateri teče zgodba. Pri tem je s posebno simboliko srečevanj in globokim pomenom izrisana podoba Ljubljane, zlasti glavne železniške postaje. Sara, ples in roža je obširen roman, ki se študiozno loteva tudi motiva Lepe Vide, trgovanja s človeškimi organi, izkoriščanja, razmerja med podeželjem in mestom, genskih bolezni in drugega. Cvetka Bevc je napisala odlično delo, ki se ne nazadnje ukvarja z življenjem. Pomislimo, kaj vse se lahko skriva za podobo likinje, ki jo naključno srečamo v manjšem mestu? Niz odločitev, dogodkov, trpka usoda …, torej življenje.
20. julija 1969 je ameriška vesoljska odprava Apollo 11 pristala na Luni, Neil Armstrong in Buzz Aldrin pa sta obveljal za prva človeka, ki sta po razbrazdani lunini pokrajini naredila nekaj korakov. O tem ali se je to dejansko zgodilo ali so morda prve korake po Luni posneli kar v studiu, obstajajo deljena mnenja. Tudi film Pelji me na luno se posveča temu vprašanju – sicer v preobleki romantične drame. Več o njej v besedilu Gorazda Trušnovca. Bere Matjaž Romih.
20. julija 1969 je ameriška vesoljska odprava Apollo 11 pristala na Luni, Neil Armstrong in Buzz Aldrin pa sta obveljal za prva človeka, ki sta po razbrazdani lunini pokrajini naredila nekaj korakov. O tem ali se je to dejansko zgodilo ali so morda prve korake po Luni posneli kar v studiu, obstajajo deljena mnenja. Tudi film Pelji me na luno se posveča temu vprašanju – sicer v preobleki romantične drame. Več o njej v besedilu Gorazda Trušnovca. Bere Matjaž Romih.
V francoski drami Otroci drugih Rebecce Zlatowski blesti igralka Virginie Efira v vlogi ženske, ki se v poznih štiridesetih začne spraševati o materinstvu. Oceno je pripravila Tesa Drev Juh.
V francoski drami Otroci drugih Rebecce Zlatowski blesti igralka Virginie Efira v vlogi ženske, ki se v poznih štiridesetih začne spraševati o materinstvu. Oceno je pripravila Tesa Drev Juh.
Piše:Jera Krečič, bereta Amrož Kvartič in Eva Longyka Marušič. Pesnica in pisateljica Katarina Gomboc Čeh je po dveh pesniških zbirkah izdala še roman Nihče nikogar ne spozna – naslov je izbran po enem od verzov Svetlane Makarovič v pesmi Grm. Uglasbena pesem, ki jo glavna protagonistka Maša, 21-letna študentka etnologije in kulturne antropologije prepeva v ženskem zboru Filoméla, povezuje dva svetova njenega življenja, o katerih premišljuje v celotnem romanu: pevski zbor na čelu s perfekcionistično in karizmatično zborovodkinjo Agato, h kateremu hodi skupaj s sestro Urško, in fakulteta z Maksom, družinskim prijateljem iz otroštva, v katerega je skrivaj zaljubljena, a sta se njuni poti zaradi ideoloških razprtij med njunima družinama, ponovno prekrižali šele pred kratkim. Moto iz romana Sally Rooney Kje si, prelepi svet? v marsikaterem pogledu postavlja roman Nihče nikogar ne spozna ob bok eni najslavnejših irskih milenijskih pisateljic, vendar dogajalna čas in prostor odpirata mnoga neposredna vprašanja, za katera se zdi, da so, čeprav slovenska kulturno-politična razklanost ni novost, skozi oči junakov romana postavljena prvič. Iskreno iskanje nečrno-bele poti mladih slovenskih intelektualcev, prihajajočih iz različnih socialnih in ideoloških okolij, je glavna odlika romana. Dogajalni čas romana o mladih odraslih, kot ga je avtorica Katarina Gomboc Čeh označila v nekem intervjuju, je eno leto – od poletja 2015 do poletja 2016. Gre za čas begunske krize in referenduma o družinskem zakoniku, ki glavna protagonista, antropologa Mašo in Maksa, dodatno vznemirja in vodi njune karierne odločitve, vendar pa so srž romana medosebni vrstniški in družinski odnosi, ki tako in drugače zaposlujejo in oblikujejo Mašin notranji svet. Prek njih avtorica odpira mnogotere tematike, s katerimi roman dosega primerno kompleksnos – sestrsko prijateljstvo in rivalstvo, žensko iskanje razmerja med materinskostjo in kariero, perfekcionizem, socialna privilegiranost in neprivilegiranost, vloga duhovnosti v človeškem življenju, smisel študija humanistike in družboslovja, strah pred prihodnostjo itn. Nekatere literarne osebe, prek katerih avtorica vzpostavlja omenjene tematike, na trenutke delujejo izpraznjeno in shematično, in nam zato dajejo občutek, da so tam zato, da roman polnijo s potrebnim balastom. Estetsko polnejši pa so Mašini opisi doživljanja glasbe – tako zborovske, verske in popularne kot tudi uglasbene poezije –, ki neposredno romaneskno dogajanje izpolnjujoče ustavljajo in hkrati uokvirjajo. '»Še enkrat zapojva,« je odredila. Spet je zaigrala disonanco akordov. Z nežnim, čistim mrmranjem je uprizorila glasove, ki bi se na teh tonih morali slišati: zvenelo je nadvse neusklajeno, nekoliko nemirno, a vseeno popolnoma spevno in boleče lepo. Prav ima, me je prešinilo, če skladbo izvaja ona, je to vrhunska partitura, vrhunsko delo. Njeni prsti so zaigrali zadnji akord, ki je bil v nasprotju s prejšnjim čist, skladen in preprost. Sredi tega svetlega akorda sem vstopila jaz: »Ko trnje veje zabrste, si te privijam na srce,« sem zapela in tokrat je bil moj glas močnejši, čeprav ga še vedno nisem mogla povsem izkoristiti, »ko bi me ranil do krvi, bi šele vedela« – zvenelo je dobro, a sem se ustavila, še preden sem zapela »kdo si«, zmotilo me je namreč trkanje na vrata.' Živost pripovedi bralca vleče od poglavja do poglavja, čeprav je dogajanje v veliki meri postavljeno v Mašino notranjost. Zaposlujejo jo trki različnih mnenj in svetov, ki pa nikoli ne povzročijo ničesar silovitega. Morda je to razlog za občutek izpraznjenosti, ki nam ga roman pušča ob koncu. Drži namreč, da nihče nikogar resnično ne spozna in da je življenje tudi sicer vedno le neulovljivo valovanje, ki ga znova in znova poskušamo vsaj v drobcih razumeti.
Piše:Jera Krečič, bereta Amrož Kvartič in Eva Longyka Marušič. Pesnica in pisateljica Katarina Gomboc Čeh je po dveh pesniških zbirkah izdala še roman Nihče nikogar ne spozna – naslov je izbran po enem od verzov Svetlane Makarovič v pesmi Grm. Uglasbena pesem, ki jo glavna protagonistka Maša, 21-letna študentka etnologije in kulturne antropologije prepeva v ženskem zboru Filoméla, povezuje dva svetova njenega življenja, o katerih premišljuje v celotnem romanu: pevski zbor na čelu s perfekcionistično in karizmatično zborovodkinjo Agato, h kateremu hodi skupaj s sestro Urško, in fakulteta z Maksom, družinskim prijateljem iz otroštva, v katerega je skrivaj zaljubljena, a sta se njuni poti zaradi ideoloških razprtij med njunima družinama, ponovno prekrižali šele pred kratkim. Moto iz romana Sally Rooney Kje si, prelepi svet? v marsikaterem pogledu postavlja roman Nihče nikogar ne spozna ob bok eni najslavnejših irskih milenijskih pisateljic, vendar dogajalna čas in prostor odpirata mnoga neposredna vprašanja, za katera se zdi, da so, čeprav slovenska kulturno-politična razklanost ni novost, skozi oči junakov romana postavljena prvič. Iskreno iskanje nečrno-bele poti mladih slovenskih intelektualcev, prihajajočih iz različnih socialnih in ideoloških okolij, je glavna odlika romana. Dogajalni čas romana o mladih odraslih, kot ga je avtorica Katarina Gomboc Čeh označila v nekem intervjuju, je eno leto – od poletja 2015 do poletja 2016. Gre za čas begunske krize in referenduma o družinskem zakoniku, ki glavna protagonista, antropologa Mašo in Maksa, dodatno vznemirja in vodi njune karierne odločitve, vendar pa so srž romana medosebni vrstniški in družinski odnosi, ki tako in drugače zaposlujejo in oblikujejo Mašin notranji svet. Prek njih avtorica odpira mnogotere tematike, s katerimi roman dosega primerno kompleksnos – sestrsko prijateljstvo in rivalstvo, žensko iskanje razmerja med materinskostjo in kariero, perfekcionizem, socialna privilegiranost in neprivilegiranost, vloga duhovnosti v človeškem življenju, smisel študija humanistike in družboslovja, strah pred prihodnostjo itn. Nekatere literarne osebe, prek katerih avtorica vzpostavlja omenjene tematike, na trenutke delujejo izpraznjeno in shematično, in nam zato dajejo občutek, da so tam zato, da roman polnijo s potrebnim balastom. Estetsko polnejši pa so Mašini opisi doživljanja glasbe – tako zborovske, verske in popularne kot tudi uglasbene poezije –, ki neposredno romaneskno dogajanje izpolnjujoče ustavljajo in hkrati uokvirjajo. '»Še enkrat zapojva,« je odredila. Spet je zaigrala disonanco akordov. Z nežnim, čistim mrmranjem je uprizorila glasove, ki bi se na teh tonih morali slišati: zvenelo je nadvse neusklajeno, nekoliko nemirno, a vseeno popolnoma spevno in boleče lepo. Prav ima, me je prešinilo, če skladbo izvaja ona, je to vrhunska partitura, vrhunsko delo. Njeni prsti so zaigrali zadnji akord, ki je bil v nasprotju s prejšnjim čist, skladen in preprost. Sredi tega svetlega akorda sem vstopila jaz: »Ko trnje veje zabrste, si te privijam na srce,« sem zapela in tokrat je bil moj glas močnejši, čeprav ga še vedno nisem mogla povsem izkoristiti, »ko bi me ranil do krvi, bi šele vedela« – zvenelo je dobro, a sem se ustavila, še preden sem zapela »kdo si«, zmotilo me je namreč trkanje na vrata.' Živost pripovedi bralca vleče od poglavja do poglavja, čeprav je dogajanje v veliki meri postavljeno v Mašino notranjost. Zaposlujejo jo trki različnih mnenj in svetov, ki pa nikoli ne povzročijo ničesar silovitega. Morda je to razlog za občutek izpraznjenosti, ki nam ga roman pušča ob koncu. Drži namreč, da nihče nikogar resnično ne spozna in da je življenje tudi sicer vedno le neulovljivo valovanje, ki ga znova in znova poskušamo vsaj v drobcih razumeti.
Piše Tonja Jelen, bereta Eva Longyka Marušič in Ambrož Kvartič. Pesnik in pisatelj Samo Kreutz je v zbirki Nekaj kot strah pretanjeno in s pravo mero distance upesnil svet samote in strahu. Pesmi ne silijo v malodušje, ampak pokažejo možnost samosti, v kateri je dopuščena najprej svoboda. Ta dovoljuje razmišljanje, poglobitev in svet brez slabih omejitev. Po večini kratke pesmi so povezane v tri sklope: Granitni čas, Rasti (preko poletja) in Tiktakanja. V vsakem sklopu se vzpostavlja poanta časa in vse do zadnjih pesmi dosega zavedanje minljivosti. A glavni preganjalec in zasledovalec je strah. Zdi se, kot da je pesniški jaz zašel v davno preteklost, ki pa je nujna, da se subjekt prečisti. Osnovni imenovalec je samoiskanje. Kdo je pravzaprav drugi ali druga? Je to ujemanje in iskanje drugega subjekt sam ali je to množina. Ki pa je lahko tudi ozvezdje – kot vidimo v pesmi Bratstvo. Pesnik dodobra izpelje zraščanje z vsem – drevesom, hišo, človekom – ob tem pa domiselno prepleta svet zunaj in svet znotraj. Celostno dojemanje sveta in prepoznavanje najmanjšega detajla se dopolnjujeta: »Navidezno se skriva / v plamenečih gmajnah tvojih pljuč / in kolibah jezika.« Soočanju s strahom je namenjen dobršen del pesniške zbirke. Strah razreže, ga najde in ga ne zmore spustiti. A pri tem ne gre za romantično svetobolje. Pesnik in drugi so jeseni resda bolj ponižni, a obstaja vnovični krog, nov preporod: »A zdaj je jesen, mi pa smo majhni. / In ogromna / je edino naša usoda. // Tako vsaj vemo, / nič drugega ni potrebno, / kakor le čim bolj sveže utripati čez to zimo«. Poezija v zbirki Nekaj kot strah obravnava bivanjsko problematiko, ki pa jo pesnik v jedru izpiše brez teže in z lahkotnim nizanjem prispodob. Kreutz je subtilen opazovalec narave, kar se kaže tudi v njegovih haikujih, v tej knjigi pa s pesniško govorico že skorajda doseže starodavno sožitje človeka in narave. Ne glede na vse so posamezniki in posameznice v pesmih vedno dobrotljivi, njihov konec je zato miren in breztežen. Bežno so vključene tudi ljudske modrosti, a brez posebne citatnosti. Človek naj bo modrec zase, da je lahko dober za druge. Kreutzeva zbirka nekoliko odstopa od večine zdajšnjih pesniških zbirk. To se ne šteje v slabo, saj se zdi, da pesnik piše, raziskuje in pesni na novo, obenem pa je ob uvajanju lastnega pesniškega jezika občutiti in prepoznati tudi pesniško tradicijo, njuno dosledno stapljanje je smiselno in doseže svoj namen. V zbirki je vidno jezikovno preigravanje, ki pa bi ga pesnik lahko še bolj svobodno izkoristil, na primer ko gre za ambiciozno začrtano trenutnost, brezmejnost, spolzkost … Nekaj kot strah je pesniška zbirka, ki ima tri močne točke: spoprijemanje s strahom, razraščanje v naravo in jezik. Mogoče umanjka nekaj več premisleka pri izpeljavi univerzalnih pojmov, kot je na primer usoda. Skratka to so pesmi, ki slikajo svetlobo sredi praznine in strahu.
Piše Tonja Jelen, bereta Eva Longyka Marušič in Ambrož Kvartič. Pesnik in pisatelj Samo Kreutz je v zbirki Nekaj kot strah pretanjeno in s pravo mero distance upesnil svet samote in strahu. Pesmi ne silijo v malodušje, ampak pokažejo možnost samosti, v kateri je dopuščena najprej svoboda. Ta dovoljuje razmišljanje, poglobitev in svet brez slabih omejitev. Po večini kratke pesmi so povezane v tri sklope: Granitni čas, Rasti (preko poletja) in Tiktakanja. V vsakem sklopu se vzpostavlja poanta časa in vse do zadnjih pesmi dosega zavedanje minljivosti. A glavni preganjalec in zasledovalec je strah. Zdi se, kot da je pesniški jaz zašel v davno preteklost, ki pa je nujna, da se subjekt prečisti. Osnovni imenovalec je samoiskanje. Kdo je pravzaprav drugi ali druga? Je to ujemanje in iskanje drugega subjekt sam ali je to množina. Ki pa je lahko tudi ozvezdje – kot vidimo v pesmi Bratstvo. Pesnik dodobra izpelje zraščanje z vsem – drevesom, hišo, človekom – ob tem pa domiselno prepleta svet zunaj in svet znotraj. Celostno dojemanje sveta in prepoznavanje najmanjšega detajla se dopolnjujeta: »Navidezno se skriva / v plamenečih gmajnah tvojih pljuč / in kolibah jezika.« Soočanju s strahom je namenjen dobršen del pesniške zbirke. Strah razreže, ga najde in ga ne zmore spustiti. A pri tem ne gre za romantično svetobolje. Pesnik in drugi so jeseni resda bolj ponižni, a obstaja vnovični krog, nov preporod: »A zdaj je jesen, mi pa smo majhni. / In ogromna / je edino naša usoda. // Tako vsaj vemo, / nič drugega ni potrebno, / kakor le čim bolj sveže utripati čez to zimo«. Poezija v zbirki Nekaj kot strah obravnava bivanjsko problematiko, ki pa jo pesnik v jedru izpiše brez teže in z lahkotnim nizanjem prispodob. Kreutz je subtilen opazovalec narave, kar se kaže tudi v njegovih haikujih, v tej knjigi pa s pesniško govorico že skorajda doseže starodavno sožitje človeka in narave. Ne glede na vse so posamezniki in posameznice v pesmih vedno dobrotljivi, njihov konec je zato miren in breztežen. Bežno so vključene tudi ljudske modrosti, a brez posebne citatnosti. Človek naj bo modrec zase, da je lahko dober za druge. Kreutzeva zbirka nekoliko odstopa od večine zdajšnjih pesniških zbirk. To se ne šteje v slabo, saj se zdi, da pesnik piše, raziskuje in pesni na novo, obenem pa je ob uvajanju lastnega pesniškega jezika občutiti in prepoznati tudi pesniško tradicijo, njuno dosledno stapljanje je smiselno in doseže svoj namen. V zbirki je vidno jezikovno preigravanje, ki pa bi ga pesnik lahko še bolj svobodno izkoristil, na primer ko gre za ambiciozno začrtano trenutnost, brezmejnost, spolzkost … Nekaj kot strah je pesniška zbirka, ki ima tri močne točke: spoprijemanje s strahom, razraščanje v naravo in jezik. Mogoče umanjka nekaj več premisleka pri izpeljavi univerzalnih pojmov, kot je na primer usoda. Skratka to so pesmi, ki slikajo svetlobo sredi praznine in strahu.
Piše Nada Breznik, bere Ambrož Kvartič. Knjižica, ki na štiriinosemdesetih straneh beleži bolečino, obup, brezup, trpljenje, strašne spomine, samoto, podobe nasilja, strahu; ko celo svetloba ostro reže, ko je postelja ponoči bojišče za more; je knjižica, v kateri je avtorju skozi ponavljajoče se plasti besed in stavkov, ki si sledijo v stolpcih nepovezano, odrezano drug od drugega, ali samo za silo speto, vendarle uspelo oblikovati zgodbo. Skozi na videz naključno izbrane stavke o žalosti, se pojavlja in spet izginja zgodba o otroku, ki je nehal rasti, ki je iskal svoj znani košček neba, ki je pogrešal objeme, dotike, ljubkovanje in šepetanje, o otroku, ki so ga zgrabili za noge in ga silovito vrteli v krogu, da se je glava nevarno približevala steni, ob kateri bi se lahko raztreščila, otroku, ki je videl in doživel preveč zla in nasilja, da ni znal in ne mogel pobegniti na drugo stran življenja, tja, kjer v temo svetijo okna, za njimi pa, tako je menil, živijo ljudje svoje življenje v miru, razumevanju in ljubezni. Pod temi okni je še odrasel sanjal o nedosegljivem, o sreči, za katero ga življenje ni opremilo, mu ni dalo priložnosti. Njegove podobe v spominih so žarišča pekla. Ženske, morda mati, sestre, tuje ženske, nesrečne ženske, ena ali več njih s podobnimi usodami. Ženska v bolniški postelji, ki se manjša in manjša, ženska, katere glava pada proti tlom, jih zadene in od udarca odskoči, preden ponovno ne trešči na tla, ženska, ki obleži v krvi, otrok pa čaka, da bo vstala in mu pripravila zajtrk, pa mlada ženska, ki v naročju ziblje mrtvega otroka, in nežna plavolaska, ki si je s pudrom za silo prekrila modrice pod očmi. Z zibanjem, ki ga Franjo Frančič opisuje in ponavlja v različnih prizorih, skuša protagonist nezavedno ublažiti stisko. To samodejno ponavljajoče se in ritmično zibanje naprej in nazaj, naprej in nazaj, ali vstran na levo pa nazaj na desno, omogoča duši, da odplava iz neznosne situacije in je prva samopomoč, ki jo izvajajo otroci pa tudi zelo osamljeni ljudje in duševni bolniki. To je odsotno, pogrešano zibanje matere, ljubkovanje in objem samega sebe, ko ni nikogar, h kateremu bi se stisnil. Nesrečam in tragedijam se pridruži še neozdravljiva bolezen, ki zahteva disciplino in strog režim, a njena žrtev ne premore toliko odločenosti, da bi upoštevala protokole zdravljenja. Spotoma je skozi vse nesrečne okoliščine namreč izgubila tudi to primarno ljubezen, ljubezen do same sebe. Nekaj svetlega se skozi besede žalosti le posveti. Kratkotrajna, opojna bližina ženske, ljubljenje, prepojeno s strahom pred zapustitvijo. Zgodba, ki je v nastavkih, kot bi ne hotela biti zgodba, saj se takoj, ko jo zaslutimo, tudi razblinja, kot je iz razmerja nenadoma in brez pojasnil odšla ljubica, ki je za kratek čas ponudila občutek normalnosti, občutek sreče. In brezup je postal brezno, bolezen se stopnjuje, strah pred izgubo samostojnosti se krepi in do odločitve o prostovoljnem končanju nesmiselnega življenja je samo še korak. Avtor že na začetku besedila razmišlja o opredeljevanju ljudi za evtanazijo in se zaveda obeh struj, ki se pri tem kažeta: humanistično znanstvene in duhovno religijske ali cerkvene. Knjižica, ki na literaren način govori o možnem razlogu za evtanazijo in je bila natisnjena aprila letos, je aktualen prispevek k tej dilemi, v času, ko je na referendumu kljub številnim pomislekom in neodobravanju prevladala odločitev za sprejetje zakona o prostovoljnem končanju življenja,. Je Franjo Frančič v delu Evtanazija v imenu neozdravljivo bolnih in povsem obupanih oseb iskal opravičilo za odločitev za smrt? Ali je skrajna intimna tragika dandanes, v površnem svetu, sploh lahko razumljena? Ali je avtor našel dovolj mračnih besed in stavkov, da bi razsvetlil bralce, tudi tiste, ki niso nikoli izkusili velikega pomanjkanja in trpljenja?
Piše Nada Breznik, bere Ambrož Kvartič. Knjižica, ki na štiriinosemdesetih straneh beleži bolečino, obup, brezup, trpljenje, strašne spomine, samoto, podobe nasilja, strahu; ko celo svetloba ostro reže, ko je postelja ponoči bojišče za more; je knjižica, v kateri je avtorju skozi ponavljajoče se plasti besed in stavkov, ki si sledijo v stolpcih nepovezano, odrezano drug od drugega, ali samo za silo speto, vendarle uspelo oblikovati zgodbo. Skozi na videz naključno izbrane stavke o žalosti, se pojavlja in spet izginja zgodba o otroku, ki je nehal rasti, ki je iskal svoj znani košček neba, ki je pogrešal objeme, dotike, ljubkovanje in šepetanje, o otroku, ki so ga zgrabili za noge in ga silovito vrteli v krogu, da se je glava nevarno približevala steni, ob kateri bi se lahko raztreščila, otroku, ki je videl in doživel preveč zla in nasilja, da ni znal in ne mogel pobegniti na drugo stran življenja, tja, kjer v temo svetijo okna, za njimi pa, tako je menil, živijo ljudje svoje življenje v miru, razumevanju in ljubezni. Pod temi okni je še odrasel sanjal o nedosegljivem, o sreči, za katero ga življenje ni opremilo, mu ni dalo priložnosti. Njegove podobe v spominih so žarišča pekla. Ženske, morda mati, sestre, tuje ženske, nesrečne ženske, ena ali več njih s podobnimi usodami. Ženska v bolniški postelji, ki se manjša in manjša, ženska, katere glava pada proti tlom, jih zadene in od udarca odskoči, preden ponovno ne trešči na tla, ženska, ki obleži v krvi, otrok pa čaka, da bo vstala in mu pripravila zajtrk, pa mlada ženska, ki v naročju ziblje mrtvega otroka, in nežna plavolaska, ki si je s pudrom za silo prekrila modrice pod očmi. Z zibanjem, ki ga Franjo Frančič opisuje in ponavlja v različnih prizorih, skuša protagonist nezavedno ublažiti stisko. To samodejno ponavljajoče se in ritmično zibanje naprej in nazaj, naprej in nazaj, ali vstran na levo pa nazaj na desno, omogoča duši, da odplava iz neznosne situacije in je prva samopomoč, ki jo izvajajo otroci pa tudi zelo osamljeni ljudje in duševni bolniki. To je odsotno, pogrešano zibanje matere, ljubkovanje in objem samega sebe, ko ni nikogar, h kateremu bi se stisnil. Nesrečam in tragedijam se pridruži še neozdravljiva bolezen, ki zahteva disciplino in strog režim, a njena žrtev ne premore toliko odločenosti, da bi upoštevala protokole zdravljenja. Spotoma je skozi vse nesrečne okoliščine namreč izgubila tudi to primarno ljubezen, ljubezen do same sebe. Nekaj svetlega se skozi besede žalosti le posveti. Kratkotrajna, opojna bližina ženske, ljubljenje, prepojeno s strahom pred zapustitvijo. Zgodba, ki je v nastavkih, kot bi ne hotela biti zgodba, saj se takoj, ko jo zaslutimo, tudi razblinja, kot je iz razmerja nenadoma in brez pojasnil odšla ljubica, ki je za kratek čas ponudila občutek normalnosti, občutek sreče. In brezup je postal brezno, bolezen se stopnjuje, strah pred izgubo samostojnosti se krepi in do odločitve o prostovoljnem končanju nesmiselnega življenja je samo še korak. Avtor že na začetku besedila razmišlja o opredeljevanju ljudi za evtanazijo in se zaveda obeh struj, ki se pri tem kažeta: humanistično znanstvene in duhovno religijske ali cerkvene. Knjižica, ki na literaren način govori o možnem razlogu za evtanazijo in je bila natisnjena aprila letos, je aktualen prispevek k tej dilemi, v času, ko je na referendumu kljub številnim pomislekom in neodobravanju prevladala odločitev za sprejetje zakona o prostovoljnem končanju življenja,. Je Franjo Frančič v delu Evtanazija v imenu neozdravljivo bolnih in povsem obupanih oseb iskal opravičilo za odločitev za smrt? Ali je skrajna intimna tragika dandanes, v površnem svetu, sploh lahko razumljena? Ali je avtor našel dovolj mračnih besed in stavkov, da bi razsvetlil bralce, tudi tiste, ki niso nikoli izkusili velikega pomanjkanja in trpljenja?
Mladi in vihravi slikar Michelangelo Merisi, znan kot Caravaggio, je bil v začetku 17. stoletja osrednja osebnost italijanske umetniške scene – predvsem zaradi svojih izstopajočih mojstrovin, pa tudi vse prej kot konvencionalnega življenjskega sloga, zaradi katerega si je nakopal vrsto sovražnikov. Poleg zavisti seveda, ki jo je zbujal njegov talent. Režiser in koscenarist Michele Placido, avtor razkošne, biografske zgodovinske drame iz leta 2022 v filmu tudi nastopi kot kardinal del Monte, eden od redkih Caravaggievih zaveznikov v visokih cerkvenih krogih. Sicer pa je celovečerec strukturiran kot detektivska drama. Vatikanski odposlanec raziskuje njegovo življenje, zaslišuje sodobnike oziroma priče in poskuša ugotoviti, ali bi lahko upravičili pomilostitev smrtne obsodbe zaradi umora, ki ga je med enim od svojih številnih pijanskih pretepov zagrešil Caravaggio. Italijanski igralec Riccardo Scamarcio predstavi Caravaggia kot zvezdnika svoje dobe, ki je brodil po dnu družbe in iskal sakralno v posvetnem − najbolj zemeljsko ga je navdihovalo za presežna slikarska dela, za katera so že sodobniki dobro vedeli, da se z njimi vpisuje v večnost. Med nastopajočimi v sicer ansambelskem delu pa velja omeniti vsaj še Isabelle Huppert. Avtorji so filmsko tkivo organizirali kot potopitveno izkušnjo; številni prizori so zasnovani tako, kot da smo sredi Caravaggievih del, pri čemer za razumevanje posameznih pomenov ne škodi poznavanje umetnostne zgodovine. Vsekakor jim uspe poustvariti vonj in okus tedanje dobe, vsem prikazanim strastem in notranjim viharjem navkljub pa ostane končni vtis nekako odmaknjen, čeprav spoznamo Caravaggia kot kompleksno in konfliktno osebnost. Film bo nedvomno deležen primerjav z znamenito intimno-biografsko različico Dereka Jarmana iz leta 1986, sicer pa je slikar pogosta in hvaležna filmska referenca, od Angleškega pacienta v 90. letih do sveže Netflixove serije Ripley, kjer imajo srečevanja s Caravaggiem poleg vsebinskega tudi vizualni pomen, njegova tehnika chiaroscuro je nenazadnje ključno vplivala tudi na film noir, če prelomne vloge v razvoju evropskega slikarstva posebej ne omenjamo. Kljub zgodovinskemu odmiku filma Caravaggieva senca gre v prikazanem tudi za junaka našega časa. Najprej so tu njegova fluidna seksualnost, ki so jo težko sprejemali že njegovi podporniki, transgresivnost njegovega splošnega življenjskega sloga in nenazadnje izzivalnost, s katero je v imenu umetniške resnice upodabljal kriminalce, blazneže, berače in pocestnice v evangelijskih prizorih. Film nas nenazadnje sprašuje, ali lahko umetnika zares ocenjujemo ločeno od njegovega življenja, in odgovarja: današnja »kultura kenslanja«, ali črtanja, katere žrtve so bili v zgodovini velikani od Sokrata do Caravaggia, je le sodobna oblika inkvizicije.
Mladi in vihravi slikar Michelangelo Merisi, znan kot Caravaggio, je bil v začetku 17. stoletja osrednja osebnost italijanske umetniške scene – predvsem zaradi svojih izstopajočih mojstrovin, pa tudi vse prej kot konvencionalnega življenjskega sloga, zaradi katerega si je nakopal vrsto sovražnikov. Poleg zavisti seveda, ki jo je zbujal njegov talent. Režiser in koscenarist Michele Placido, avtor razkošne, biografske zgodovinske drame iz leta 2022 v filmu tudi nastopi kot kardinal del Monte, eden od redkih Caravaggievih zaveznikov v visokih cerkvenih krogih. Sicer pa je celovečerec strukturiran kot detektivska drama. Vatikanski odposlanec raziskuje njegovo življenje, zaslišuje sodobnike oziroma priče in poskuša ugotoviti, ali bi lahko upravičili pomilostitev smrtne obsodbe zaradi umora, ki ga je med enim od svojih številnih pijanskih pretepov zagrešil Caravaggio. Italijanski igralec Riccardo Scamarcio predstavi Caravaggia kot zvezdnika svoje dobe, ki je brodil po dnu družbe in iskal sakralno v posvetnem − najbolj zemeljsko ga je navdihovalo za presežna slikarska dela, za katera so že sodobniki dobro vedeli, da se z njimi vpisuje v večnost. Med nastopajočimi v sicer ansambelskem delu pa velja omeniti vsaj še Isabelle Huppert. Avtorji so filmsko tkivo organizirali kot potopitveno izkušnjo; številni prizori so zasnovani tako, kot da smo sredi Caravaggievih del, pri čemer za razumevanje posameznih pomenov ne škodi poznavanje umetnostne zgodovine. Vsekakor jim uspe poustvariti vonj in okus tedanje dobe, vsem prikazanim strastem in notranjim viharjem navkljub pa ostane končni vtis nekako odmaknjen, čeprav spoznamo Caravaggia kot kompleksno in konfliktno osebnost. Film bo nedvomno deležen primerjav z znamenito intimno-biografsko različico Dereka Jarmana iz leta 1986, sicer pa je slikar pogosta in hvaležna filmska referenca, od Angleškega pacienta v 90. letih do sveže Netflixove serije Ripley, kjer imajo srečevanja s Caravaggiem poleg vsebinskega tudi vizualni pomen, njegova tehnika chiaroscuro je nenazadnje ključno vplivala tudi na film noir, če prelomne vloge v razvoju evropskega slikarstva posebej ne omenjamo. Kljub zgodovinskemu odmiku filma Caravaggieva senca gre v prikazanem tudi za junaka našega časa. Najprej so tu njegova fluidna seksualnost, ki so jo težko sprejemali že njegovi podporniki, transgresivnost njegovega splošnega življenjskega sloga in nenazadnje izzivalnost, s katero je v imenu umetniške resnice upodabljal kriminalce, blazneže, berače in pocestnice v evangelijskih prizorih. Film nas nenazadnje sprašuje, ali lahko umetnika zares ocenjujemo ločeno od njegovega življenja, in odgovarja: današnja »kultura kenslanja«, ali črtanja, katere žrtve so bili v zgodovini velikani od Sokrata do Caravaggia, je le sodobna oblika inkvizicije.
Med filmi, namenjeni otrokom, sta v kinu trenutno Starodavna mišologija in Vrvež v moji glavi 2. Glavne teme obeh animiranih pustolovščin so pogum, prijateljstvo, sodelovanje, prepoznavanje svojih slabosti in odlik ter sprejemanje odgovornosti za svoja dejanja – kakor bi od otroških in mladinskih filmov nemara tudi pričakovali. Vsak od njiju pa jih raziskuje na popolnoma drugačen način. Starodavna mišologija francoskega režiserja in animatorja Davida Alauxa je precej klasičen pustolovski film, v kateri še najbolj izstopa milje, v katerega je zgodba postavljena. Mala miška Pika, ki si bolj kot vse želi oditi na veliko junaško dogodivščino, namreč živi v stari Grčiji le nekaj desetletij po znamenitem popotovanju Jazona in argonavtov, torej v času, ko so velika junaštva še zelo živa in se grški bogovi še igrajo igrice z ljudmi pod sabo. Pike seveda nihče ne jemlje resno, še celo njen mačji oče ne, a ko se med Zevsom in Pozejdonom vname značilen starogrški spor, zaradi katerega nasrkajo prebivalci Yolcosa, je pogumna in odločna mala miš njihova edina rešitev. Precej drugače od sicer napete, a v resnici nič kaj preveč izvirne mišje pustolovščine, ki je namenjena bolj ko ne samo mlajšim gledalcem, se raziskovanja prijateljstva in sodelovanja loteva Pixarjev film Vrvež v moj glavi 2. Ta se osem let po prvem filmu vrača v misli deklice Riley, ki je ravno na robu pubertete, to pa v njenem samozavedanju seveda povzroči pravo razsulo. Vse, kar je dekle mislilo o sebi, vse, kar je bila, se tako rekoč čez noč spremeni, ko v nadzorno sobo njenih misli prispejo nova čustva. Največ težav ji povzroča Tesnoba, ki s svojo intenzivnostjo kmalu izpodrine staro dobro Srečo in Riley na hokejskem taboru povzroči nemalo težav. Vrvež v moji glavi 2 je moč gledati na več načinov in je zato namenjen tudi nekoliko širšemu občinstvu. Mlajši ga bodo verjetno gledali predvsem kot napeto pustolovščino petih prijateljev, ki se morajo nepričakovano bojevati za svoje še pred kratkim samoumevno mesto pod soncem, najstniki kot slikovit in nazoren prikaz, kako naše misli vplivajo na naša dejanja in kako lahko sami na to vplivamo, starši pa kot nekakšen simpatičen animiran priročnik, kaj se dogaja v glavah njihovih pubertetniških otrok. Sporočilo pa ostaja enako za vse – pomembno je sodelovati, tudi sam s seboj.
Med filmi, namenjeni otrokom, sta v kinu trenutno Starodavna mišologija in Vrvež v moji glavi 2. Glavne teme obeh animiranih pustolovščin so pogum, prijateljstvo, sodelovanje, prepoznavanje svojih slabosti in odlik ter sprejemanje odgovornosti za svoja dejanja – kakor bi od otroških in mladinskih filmov nemara tudi pričakovali. Vsak od njiju pa jih raziskuje na popolnoma drugačen način. Starodavna mišologija francoskega režiserja in animatorja Davida Alauxa je precej klasičen pustolovski film, v kateri še najbolj izstopa milje, v katerega je zgodba postavljena. Mala miška Pika, ki si bolj kot vse želi oditi na veliko junaško dogodivščino, namreč živi v stari Grčiji le nekaj desetletij po znamenitem popotovanju Jazona in argonavtov, torej v času, ko so velika junaštva še zelo živa in se grški bogovi še igrajo igrice z ljudmi pod sabo. Pike seveda nihče ne jemlje resno, še celo njen mačji oče ne, a ko se med Zevsom in Pozejdonom vname značilen starogrški spor, zaradi katerega nasrkajo prebivalci Yolcosa, je pogumna in odločna mala miš njihova edina rešitev. Precej drugače od sicer napete, a v resnici nič kaj preveč izvirne mišje pustolovščine, ki je namenjena bolj ko ne samo mlajšim gledalcem, se raziskovanja prijateljstva in sodelovanja loteva Pixarjev film Vrvež v moj glavi 2. Ta se osem let po prvem filmu vrača v misli deklice Riley, ki je ravno na robu pubertete, to pa v njenem samozavedanju seveda povzroči pravo razsulo. Vse, kar je dekle mislilo o sebi, vse, kar je bila, se tako rekoč čez noč spremeni, ko v nadzorno sobo njenih misli prispejo nova čustva. Največ težav ji povzroča Tesnoba, ki s svojo intenzivnostjo kmalu izpodrine staro dobro Srečo in Riley na hokejskem taboru povzroči nemalo težav. Vrvež v moji glavi 2 je moč gledati na več načinov in je zato namenjen tudi nekoliko širšemu občinstvu. Mlajši ga bodo verjetno gledali predvsem kot napeto pustolovščino petih prijateljev, ki se morajo nepričakovano bojevati za svoje še pred kratkim samoumevno mesto pod soncem, najstniki kot slikovit in nazoren prikaz, kako naše misli vplivajo na naša dejanja in kako lahko sami na to vplivamo, starši pa kot nekakšen simpatičen animiran priročnik, kaj se dogaja v glavah njihovih pubertetniških otrok. Sporočilo pa ostaja enako za vse – pomembno je sodelovati, tudi sam s seboj.
V kinu lahko v prihodnjih tednih ujamemo tudi Goldmanov proces, ki je filmska rekonstrukcija dejanskega sodnega procesa iz sedemdesetih. Na njem je bil radikalni francoski levičar, gverilec in intelektualec judovskega rodu Pierre Goldman poleg oboroženih ropov, ki jih je priznal, obtožen tudi umora dveh žensk. Film režiserja Cédrica Kahna je na letošnjem festivalu v Cannesu odprl programski sklop Štirinajst dni režiserjev, igralec Arieh Worthalter pa je osvojil cezarja za najboljšo moško vlogo. Z izjemo nekaj minut se celoten film razplete znotraj sodne dvorane. Pristop je torej zelo minimalističen, vendar mu uspe na ozadju dogajanja sodne dvorane povedati veliko več. Zaradi same statične narave je v njem veliko gledaliških potez, s tem pa se nam tudi sodni proces prikaže kot nekakšna gledališka predstava, s čimer izstopi iz ideološkega pojmovanja sodišč kot instanc gole objektivnosti in jih prikaže kot bojišče zgodovinskih, intelektualnih in političnih silnic. Poleg besed so najbolj izrazni obrazi in igralci v tem pogledu dobro opravijo svojo nalogo. Zelo se izkaže tudi Ariel Wolthalter, ki utelesi notranje nasprotje razrvanega, izjemno strastnega, fanatičnega in načelnega, a tudi nedoslednega, zelo ranljivega in negotovega lika. Skozi pripoved nam režiser veliko pove s pogledi udeležencev procesa in njegovih gledalcev, med njimi številnih radikalnih študentov, ki so v Goldmanu videli zaveznika in žrtveno jagnje vladajoče ideologije. Besedo za besedo, pogled za pogledom in skozi telesno govorico se nam razkrivajo družbena protislovja sedemdesetih let v Franciji, ki pravzaprav spominjajo tudi na današnja. Policijski rasizem, antisemitizem, skriti in manj skriti predsodki ter agende, ki se soočajo v pravni areni in preizkušajo pravno državo. V tem primeru manj kot trideset let po vichyjskem režimu, ki je bil soodgovoren za holokavst. Dobimo pa tudi dober psihološki portret radikalne osebnosti, ki jo oblikujejo zgodovinske in socialne razmere. Morebitna psihološka diagnoza se ne loči od zgodovinske diagnoze in navidezna notranja nestabilnost ne zmanjšuje pomena posameznikovih besed ali njihove resničnosti: nasprotno, je kvečjemu izraz teže resnice, ki jo tak posameznik nosi v sebi in jo tudi izpričuje. V obeh pogledih gre za še kako relevanten film v času, ko smo se v Evropi znašli sredi kaotičnih političnih razmer in kulturnih bojev, ki spominjajo na krizna, radikalna in »nora« sedemdeseta. Ponujajo nam zgodovinsko perspektivo, ki je ogledalo sedanjemu trenutku. Režiser Cédric Kahn s svojim minimalističnim pristopom, ki ga izpelje dosledno in brez prestopov začrtanih smernic, skozi osredotočenost na ključne podrobnosti pusti govoriti sami zgodovini, ne da bi jo moral fikcionalizirati in ne da bi imeli občutek, da smo prikrajšani za filmsko izrazno moč. Čeprav Goldmanov proces spominja na gledališče, se nahaja na nasprotnem bregu filmov, ki temeljijo na dramatičnih, liričnih ali epskih prvinah. Prepričljiv je v svojem suhem realizmu.
V kinu lahko v prihodnjih tednih ujamemo tudi Goldmanov proces, ki je filmska rekonstrukcija dejanskega sodnega procesa iz sedemdesetih. Na njem je bil radikalni francoski levičar, gverilec in intelektualec judovskega rodu Pierre Goldman poleg oboroženih ropov, ki jih je priznal, obtožen tudi umora dveh žensk. Film režiserja Cédrica Kahna je na letošnjem festivalu v Cannesu odprl programski sklop Štirinajst dni režiserjev, igralec Arieh Worthalter pa je osvojil cezarja za najboljšo moško vlogo. Z izjemo nekaj minut se celoten film razplete znotraj sodne dvorane. Pristop je torej zelo minimalističen, vendar mu uspe na ozadju dogajanja sodne dvorane povedati veliko več. Zaradi same statične narave je v njem veliko gledaliških potez, s tem pa se nam tudi sodni proces prikaže kot nekakšna gledališka predstava, s čimer izstopi iz ideološkega pojmovanja sodišč kot instanc gole objektivnosti in jih prikaže kot bojišče zgodovinskih, intelektualnih in političnih silnic. Poleg besed so najbolj izrazni obrazi in igralci v tem pogledu dobro opravijo svojo nalogo. Zelo se izkaže tudi Ariel Wolthalter, ki utelesi notranje nasprotje razrvanega, izjemno strastnega, fanatičnega in načelnega, a tudi nedoslednega, zelo ranljivega in negotovega lika. Skozi pripoved nam režiser veliko pove s pogledi udeležencev procesa in njegovih gledalcev, med njimi številnih radikalnih študentov, ki so v Goldmanu videli zaveznika in žrtveno jagnje vladajoče ideologije. Besedo za besedo, pogled za pogledom in skozi telesno govorico se nam razkrivajo družbena protislovja sedemdesetih let v Franciji, ki pravzaprav spominjajo tudi na današnja. Policijski rasizem, antisemitizem, skriti in manj skriti predsodki ter agende, ki se soočajo v pravni areni in preizkušajo pravno državo. V tem primeru manj kot trideset let po vichyjskem režimu, ki je bil soodgovoren za holokavst. Dobimo pa tudi dober psihološki portret radikalne osebnosti, ki jo oblikujejo zgodovinske in socialne razmere. Morebitna psihološka diagnoza se ne loči od zgodovinske diagnoze in navidezna notranja nestabilnost ne zmanjšuje pomena posameznikovih besed ali njihove resničnosti: nasprotno, je kvečjemu izraz teže resnice, ki jo tak posameznik nosi v sebi in jo tudi izpričuje. V obeh pogledih gre za še kako relevanten film v času, ko smo se v Evropi znašli sredi kaotičnih političnih razmer in kulturnih bojev, ki spominjajo na krizna, radikalna in »nora« sedemdeseta. Ponujajo nam zgodovinsko perspektivo, ki je ogledalo sedanjemu trenutku. Režiser Cédric Kahn s svojim minimalističnim pristopom, ki ga izpelje dosledno in brez prestopov začrtanih smernic, skozi osredotočenost na ključne podrobnosti pusti govoriti sami zgodovini, ne da bi jo moral fikcionalizirati in ne da bi imeli občutek, da smo prikrajšani za filmsko izrazno moč. Čeprav Goldmanov proces spominja na gledališče, se nahaja na nasprotnem bregu filmov, ki temeljijo na dramatičnih, liričnih ali epskih prvinah. Prepričljiv je v svojem suhem realizmu.
Piše Peter Semolič, bereta Igor Velše in Eva Longyka Marušič. Pesniška zbirka Jureta Jakoba Drobne opazke se izpisuje na pragu pomladi, ko je narava že prebujena, a vanjo še vedno znajo seči mrzli jeziki zime. Nasproti podobam trobentic, zvončkov, prvih listov bukev in gabrov, med katerimi se brenčeče spreletavajo čmrlji in čebele, pesnik postavi podobe dežnih kapelj, ki se spremenijo v ledene kroglice in te v sneg, ki prinese uničenje. Podobe začetka in konca Jure Jakob včasih sopostavi v isti pesmi, včasih pa kontrast med njimi seže prek več pesmi in ustvari med njimi svojevrsten dialog – ta ob siceršnji motivno tematski sorodnosti dodatno prispeva k celovitosti zbirke, hkrati pa tudi že k njeni razgibanosti. Zbirka namreč kljub omenjeni sorodnosti ni niti za hip monotona. Drobne opazke so tako najprej pesmi o naravi. Podobe iz narave nam Jure Jakob prikaže na izjemno plastičen, čutno nazoren način, ne da bi pri tem zašel v preobloženost: še tako čudežne dokaze transformativne moči narave nam podaja s skrbno izbranimi izrazi in določeno čustveno distanco, kar te pesmi pelje v bližino predmetne pesmi. Spomnimo se, za predmetno pesem je med drugim značilno tudi to, da nam lahko ponudi nov pogled na nekaj običajnega. In prav to pesnik in njegovi novi verzi počnejo z nami; v pesmi Kdo? mlada lipa, ki »med smreko in borom bode kvišku« ni več zgolj neka lipa, ampak postane tista lipa, četudi ali kljub temu, da pesnik proti koncu pesmi relativizira njeno enkratnost in s tem tudi svoj in naš pomen v svetu: »... leta pridejo, odidejo, / lipa pa samo narahlo raste. /.../ Če je ne polomi ujma /.../, bo rasla še stoletja. / Kdo ve, kdo vse / bo to opazil? //« Jure Jakob ob zaključkih pesmi rad uporabi tovrsten paradoks, ki ob prej omenjenem kontrastu še dodatno prispeva k napetosti v pesmih in s tem k njihovi presenetljivosti. K slednji pa prispeva tudi mešanje jezikovnih zvrsti. Govorica pričujočih verzov se res spogleduje s hladnim poročevalskim izrazjem, vendar je tudi čustveno zaznamovana, pri tem pa je pesnik neredko igriv, hudomušen, blago ironičen. V pesmi Sonček za hribčkom se znajdemo sredi pomanjševalnic, sredi odmevanja ljudske ali celo otroške poezije z vso njuno poskočnostjo in lesketavostjo vred. Spet drugje pesnik vpelje temačnejša čustva in občutenje samote. Samota je pomemben moment teh pesmi in tako kot Jure Jakob plastí podobe narave, je večplastna pri njem tudi samota. Najprej je to samota pesnika, ki v pesmi Drobne opazke posluša ptičje gostolenje in se ozira k primerjavam, da bi čim bolj prepričljivo povedal, da je dobro. Pri tem pa ne ve, ali pesem ptic opazi še kdo drug. Potem je to samota človeka pred naravo; to le občasno preseka občutek enosti z vsem in vendar jo preseka: religioznost nekaterih pesmi v zbirki izvira sicer iz krščanskega izročila, toda nemara tudi iz teh in takšnih položajev. Pesmi, ki so pred nami, torej niso le pesmi čudenja nad pomladjo kot fizičnim pojavom, temveč tudi kot simbolnim, duhovnim pojavom: ko pomlad odpre vrata, pesnik res stopi vanjo, kot da bi stopil prvič, a hkrati se zaveda, da gre pri tem za ponoven vstop. Drobne opazke zato niso romantično naivna hvalnica narave, ampak raje eksistencialno naravnana lirika; pesnik za vrati pomladi sluti neka druga vrata, katera zagledamo le redko, na primer takrat, kot zapiše v sklepni pesmi Vse je res, »ko pravkar prebujen ničesar še ne veš, / ampak vidiš, / cel zazrt, zazrt.« Samota je tako tudi temeljna samota, samota človeka kot umrljivega in neskončnega bitja. Drobne opazke so zbirka o naravi, tako zunaj nas kot tudi o naravi v nas – fizični in metafizični. In so zbirka o kulturno preoblikovani naravi: subjekt teh pesmi je prebivalec predmestja, torej kraja na robu mesta kot poudarjeno človeške krajine, ki pa se prav tu začenja izgubljati v travah, grmičevju, gozdu ... Pesnik se v pesmi Iz nič znajde na črnuškem mostu, prek katerega »se valijo avtomobili, tovornjaki, avtobusi«; lahko bi se jim priključil in se odpravil v mesto, toda raje izkoristi »čas, ko most ne podrhteva od vozil«, prečka za hip prazno cestišče in odide v gozd. Da bi ga spet enkrat prvič doživel, da bi nam ga pokazal takšnega, kot ga še nismo nikoli videli. In tudi zato so Drobne opazke velike pesmi.
Piše Peter Semolič, bereta Igor Velše in Eva Longyka Marušič. Pesniška zbirka Jureta Jakoba Drobne opazke se izpisuje na pragu pomladi, ko je narava že prebujena, a vanjo še vedno znajo seči mrzli jeziki zime. Nasproti podobam trobentic, zvončkov, prvih listov bukev in gabrov, med katerimi se brenčeče spreletavajo čmrlji in čebele, pesnik postavi podobe dežnih kapelj, ki se spremenijo v ledene kroglice in te v sneg, ki prinese uničenje. Podobe začetka in konca Jure Jakob včasih sopostavi v isti pesmi, včasih pa kontrast med njimi seže prek več pesmi in ustvari med njimi svojevrsten dialog – ta ob siceršnji motivno tematski sorodnosti dodatno prispeva k celovitosti zbirke, hkrati pa tudi že k njeni razgibanosti. Zbirka namreč kljub omenjeni sorodnosti ni niti za hip monotona. Drobne opazke so tako najprej pesmi o naravi. Podobe iz narave nam Jure Jakob prikaže na izjemno plastičen, čutno nazoren način, ne da bi pri tem zašel v preobloženost: še tako čudežne dokaze transformativne moči narave nam podaja s skrbno izbranimi izrazi in določeno čustveno distanco, kar te pesmi pelje v bližino predmetne pesmi. Spomnimo se, za predmetno pesem je med drugim značilno tudi to, da nam lahko ponudi nov pogled na nekaj običajnega. In prav to pesnik in njegovi novi verzi počnejo z nami; v pesmi Kdo? mlada lipa, ki »med smreko in borom bode kvišku« ni več zgolj neka lipa, ampak postane tista lipa, četudi ali kljub temu, da pesnik proti koncu pesmi relativizira njeno enkratnost in s tem tudi svoj in naš pomen v svetu: »... leta pridejo, odidejo, / lipa pa samo narahlo raste. /.../ Če je ne polomi ujma /.../, bo rasla še stoletja. / Kdo ve, kdo vse / bo to opazil? //« Jure Jakob ob zaključkih pesmi rad uporabi tovrsten paradoks, ki ob prej omenjenem kontrastu še dodatno prispeva k napetosti v pesmih in s tem k njihovi presenetljivosti. K slednji pa prispeva tudi mešanje jezikovnih zvrsti. Govorica pričujočih verzov se res spogleduje s hladnim poročevalskim izrazjem, vendar je tudi čustveno zaznamovana, pri tem pa je pesnik neredko igriv, hudomušen, blago ironičen. V pesmi Sonček za hribčkom se znajdemo sredi pomanjševalnic, sredi odmevanja ljudske ali celo otroške poezije z vso njuno poskočnostjo in lesketavostjo vred. Spet drugje pesnik vpelje temačnejša čustva in občutenje samote. Samota je pomemben moment teh pesmi in tako kot Jure Jakob plastí podobe narave, je večplastna pri njem tudi samota. Najprej je to samota pesnika, ki v pesmi Drobne opazke posluša ptičje gostolenje in se ozira k primerjavam, da bi čim bolj prepričljivo povedal, da je dobro. Pri tem pa ne ve, ali pesem ptic opazi še kdo drug. Potem je to samota človeka pred naravo; to le občasno preseka občutek enosti z vsem in vendar jo preseka: religioznost nekaterih pesmi v zbirki izvira sicer iz krščanskega izročila, toda nemara tudi iz teh in takšnih položajev. Pesmi, ki so pred nami, torej niso le pesmi čudenja nad pomladjo kot fizičnim pojavom, temveč tudi kot simbolnim, duhovnim pojavom: ko pomlad odpre vrata, pesnik res stopi vanjo, kot da bi stopil prvič, a hkrati se zaveda, da gre pri tem za ponoven vstop. Drobne opazke zato niso romantično naivna hvalnica narave, ampak raje eksistencialno naravnana lirika; pesnik za vrati pomladi sluti neka druga vrata, katera zagledamo le redko, na primer takrat, kot zapiše v sklepni pesmi Vse je res, »ko pravkar prebujen ničesar še ne veš, / ampak vidiš, / cel zazrt, zazrt.« Samota je tako tudi temeljna samota, samota človeka kot umrljivega in neskončnega bitja. Drobne opazke so zbirka o naravi, tako zunaj nas kot tudi o naravi v nas – fizični in metafizični. In so zbirka o kulturno preoblikovani naravi: subjekt teh pesmi je prebivalec predmestja, torej kraja na robu mesta kot poudarjeno človeške krajine, ki pa se prav tu začenja izgubljati v travah, grmičevju, gozdu ... Pesnik se v pesmi Iz nič znajde na črnuškem mostu, prek katerega »se valijo avtomobili, tovornjaki, avtobusi«; lahko bi se jim priključil in se odpravil v mesto, toda raje izkoristi »čas, ko most ne podrhteva od vozil«, prečka za hip prazno cestišče in odide v gozd. Da bi ga spet enkrat prvič doživel, da bi nam ga pokazal takšnega, kot ga še nismo nikoli videli. In tudi zato so Drobne opazke velike pesmi.
Piše Ana Geršak, bereta Eva Longyka Marušič in Igor Velše. Leon, centralna figura Frelihovega romana Ledeni možje, se zdi kot duh iz polpozabljene preteklosti. Piše se leto 2009 in še vedno uporablja Nokio 3310, živi v razmerah, ki spominjajo na življenje v času Dickensa ali Zolaja, pa tudi njegovi življenjski nazori so bliže 19. stoletju kot sodobnosti. Namesto da bi študiral primerjalno književnost, po spletu okoliščin svoj čas raje posveča celoletnemu temeljitemu preučevanju francoske kulture: manično bere in gleda filme, okrepi znanje francoščine, za nekaj mesecev celo odpotuje v Francijo in domov pošilja pisma, ki bi jih brez težav napisal kak rousseaujevski epigon ali vsaj skrajni navdušenec epistolarnih romanov in ki kar prekipevajo od praznega leporečja. Kot bi Leona zadel sindrom Madame Bovary, kot bi se z aktom maničnega branja dejansko prelevil v stereotip klasičnega literarnega junaka romanov iz obdobja realizma. Že sam o sebi razmišlja tako, zaverovan je v lastno večvrednost, v svoj sicer neobstoječi talent, ki mu služi kot zaslomba, da se do drugih, sploh do žensk, obnaša povsem neodgovorno. Njegova pot, njegova vera v lastno večvrednost in literarno izjemnost dejansko spominjajo na zaplet kakšnih Izgubljenih iluzij, skladno z Balzacom pa tudi pri Frelihu junakov zalet privede do številnih razočaranj. Vse te navezave se v romanu kažejo tudi v prevzemanju razrednih razlik: Leon, otrok globoko verne matere, ki dela v župnišču in ki ni nikdar izdala, kdo je njegov oče, v modernizirani reprizi škofjeloškega pasijona pati hudo revščino, medtem ko so njegovi evropsko navdahnjeni kolegi vsi iz boljših družin in se lahko brez težav posvečajo luksuzu humanističnih študij, natančneje – komparativistike. V nasprotju z njimi Leona vsaj v začetku drži pokonci neomajna vera v literaturo, in po tej plati so Ledeni možje nekakšna rekonstrukcija začetniškega navdušenja nad izbranim študijem in možnostmi, ki jih prinaša. V razponu štirih let, kolikor jih zajema roman, se perspektiva seveda precej spremeni. Po drugi strani pa je Leon lik, ki živi življenje popolnoma brez posledic, oziroma natančneje: tudi ko ga doletijo, ga ne predrugačijo; nasprotno, Leon je od začetka do konca zasnovan kot monolit. Četudi se svet okrog njega spreminja, ostaja sam na spremembe precej imun, čeprav mu romaneskne okoliščine nudijo dovolj gradiva za avtorefleksijo. V nekem trenutku v pripovedi trčita dve narativi, dve podobi avtofiktivnosti: na eni strani Leon, na drugi Čarman, zlovešči duh, sodobni Mefisto iz izobražene družbe in boljše družine, nekdo, ki je svoje življenje še uspešneje kot Leon pretvoril – ali nemara kar potvoril – v literaturo. Leon in Čarman, »resnični« in »zgodovinski« človek, kakor sta se poimenovala, si izmenjujeta bralne nasvete in drug drugemu prodajata zgodbe o sebi in preteklih dogodkih. Čarman samega sebe doživlja kot fikcijo, v katero želi verjeti, Leon, dedič realizma, se predstavlja kot resničnost, ker hoče verjeti vase. »Moja ugibanja so moj poskus, da bi razumel svoj trenutek kot pripoved, kot nekaj človeškega in večjega od naključnega premetavanja zraka in mesa,« reče Čarman in pozneje doda: »Ob vsaki krizi prideta resničnost in pripoved v bolj ostro nasprotje.« Čarman naj bi bil Leonova temna plat in Leon, tako se zdi, na neki točki vendarle spregleda, opusti avtofikcijo ali literariziranje samega sebe, vendar še vedno deluje na enak način kot prej: kot bi se ne zgodilo nič. Ledeni možje pa so tudi vračanje v obdobje, ko se je zdelo, da lahko vzcveti nekaj novega, da bo marsikaj mogoče, sploh na področju kulture – dokler ni v visokoleteče sanje slovenske študentarije letnikov 2009 do 2012 zarezala napovedana in pričakovana gospodarska kriza, Leonovo življenje pa pretrese družinska tragedija, tako da se javno preplete z osebnim. S tega vidika so Ledeni možje, ki se ves čas spogledujejo z Bildungsromanom, tudi poskus orisa neke generacije v neki dobi, ki se je v nasprotju s tisto, ki so se ji v devetdesetih na široko odprla vrata boljše prihodnosti, morala soočiti s tem, da je ideja o diplomi, ki odpira vrata v varnost rednih plač, dokončno odpravljena s prekarnostjo in socialno nestabilnostjo. Trije ledeni možje ustrezajo trem poglavjem romana. Po ljudski tradiciji prinašajo zadnjo pozebo pred pomladno otoplitvijo, ki pa, nekoliko pričakovano, ne pride zares oziroma ni niti zares nakazana. Dogaja se veliko, a ne zgodi se nič, kar bi bilo lahko zelo močno sporočilo, če bi bil pripovedni glas bolje izkoriščen in če bi avtor do svojih likov – konkretno do Leona – privzel več distance. Glede na to, da je Leon tako v prepričanjih kot v dejanjih lik preživelega časa, morda predstavnik konstant družbenega nezavednega, bi bili Ledeni možje lahko kritika ali vsaj komentar neke zaprašene, samovšečne perspektive; lahko bi bili tudi parodija nekaterih še vedno trdoživih literarnih praks. Vendar pripovedovalec, ki si mestoma privošči ne povsem utemeljene vsevedne preskoke, svojega junaka bolj kot ne ujčka v njegovi objestnosti, v zadnjem poglavju pa nad njim in celotnim dogajanjem kakor da izgubi vsakršen nadzor. Roman preplavi kopica novih likov, ki jim ni dano, da bi se zares razvili, vsaj ne tako, kot so se njihovi predhodniki, v pripoved pa vpade tudi deus ex objekt, ki kot po kakšnem čudežu razjasni nekaj vrzeli. Četudi si predstavljam, da je marsikatera izbira v romanu plod premišljene avtorske odločitve, imam pri izvedbi še vedno nekaj pomislekov.
Piše Ana Geršak, bereta Eva Longyka Marušič in Igor Velše. Leon, centralna figura Frelihovega romana Ledeni možje, se zdi kot duh iz polpozabljene preteklosti. Piše se leto 2009 in še vedno uporablja Nokio 3310, živi v razmerah, ki spominjajo na življenje v času Dickensa ali Zolaja, pa tudi njegovi življenjski nazori so bliže 19. stoletju kot sodobnosti. Namesto da bi študiral primerjalno književnost, po spletu okoliščin svoj čas raje posveča celoletnemu temeljitemu preučevanju francoske kulture: manično bere in gleda filme, okrepi znanje francoščine, za nekaj mesecev celo odpotuje v Francijo in domov pošilja pisma, ki bi jih brez težav napisal kak rousseaujevski epigon ali vsaj skrajni navdušenec epistolarnih romanov in ki kar prekipevajo od praznega leporečja. Kot bi Leona zadel sindrom Madame Bovary, kot bi se z aktom maničnega branja dejansko prelevil v stereotip klasičnega literarnega junaka romanov iz obdobja realizma. Že sam o sebi razmišlja tako, zaverovan je v lastno večvrednost, v svoj sicer neobstoječi talent, ki mu služi kot zaslomba, da se do drugih, sploh do žensk, obnaša povsem neodgovorno. Njegova pot, njegova vera v lastno večvrednost in literarno izjemnost dejansko spominjajo na zaplet kakšnih Izgubljenih iluzij, skladno z Balzacom pa tudi pri Frelihu junakov zalet privede do številnih razočaranj. Vse te navezave se v romanu kažejo tudi v prevzemanju razrednih razlik: Leon, otrok globoko verne matere, ki dela v župnišču in ki ni nikdar izdala, kdo je njegov oče, v modernizirani reprizi škofjeloškega pasijona pati hudo revščino, medtem ko so njegovi evropsko navdahnjeni kolegi vsi iz boljših družin in se lahko brez težav posvečajo luksuzu humanističnih študij, natančneje – komparativistike. V nasprotju z njimi Leona vsaj v začetku drži pokonci neomajna vera v literaturo, in po tej plati so Ledeni možje nekakšna rekonstrukcija začetniškega navdušenja nad izbranim študijem in možnostmi, ki jih prinaša. V razponu štirih let, kolikor jih zajema roman, se perspektiva seveda precej spremeni. Po drugi strani pa je Leon lik, ki živi življenje popolnoma brez posledic, oziroma natančneje: tudi ko ga doletijo, ga ne predrugačijo; nasprotno, Leon je od začetka do konca zasnovan kot monolit. Četudi se svet okrog njega spreminja, ostaja sam na spremembe precej imun, čeprav mu romaneskne okoliščine nudijo dovolj gradiva za avtorefleksijo. V nekem trenutku v pripovedi trčita dve narativi, dve podobi avtofiktivnosti: na eni strani Leon, na drugi Čarman, zlovešči duh, sodobni Mefisto iz izobražene družbe in boljše družine, nekdo, ki je svoje življenje še uspešneje kot Leon pretvoril – ali nemara kar potvoril – v literaturo. Leon in Čarman, »resnični« in »zgodovinski« človek, kakor sta se poimenovala, si izmenjujeta bralne nasvete in drug drugemu prodajata zgodbe o sebi in preteklih dogodkih. Čarman samega sebe doživlja kot fikcijo, v katero želi verjeti, Leon, dedič realizma, se predstavlja kot resničnost, ker hoče verjeti vase. »Moja ugibanja so moj poskus, da bi razumel svoj trenutek kot pripoved, kot nekaj človeškega in večjega od naključnega premetavanja zraka in mesa,« reče Čarman in pozneje doda: »Ob vsaki krizi prideta resničnost in pripoved v bolj ostro nasprotje.« Čarman naj bi bil Leonova temna plat in Leon, tako se zdi, na neki točki vendarle spregleda, opusti avtofikcijo ali literariziranje samega sebe, vendar še vedno deluje na enak način kot prej: kot bi se ne zgodilo nič. Ledeni možje pa so tudi vračanje v obdobje, ko se je zdelo, da lahko vzcveti nekaj novega, da bo marsikaj mogoče, sploh na področju kulture – dokler ni v visokoleteče sanje slovenske študentarije letnikov 2009 do 2012 zarezala napovedana in pričakovana gospodarska kriza, Leonovo življenje pa pretrese družinska tragedija, tako da se javno preplete z osebnim. S tega vidika so Ledeni možje, ki se ves čas spogledujejo z Bildungsromanom, tudi poskus orisa neke generacije v neki dobi, ki se je v nasprotju s tisto, ki so se ji v devetdesetih na široko odprla vrata boljše prihodnosti, morala soočiti s tem, da je ideja o diplomi, ki odpira vrata v varnost rednih plač, dokončno odpravljena s prekarnostjo in socialno nestabilnostjo. Trije ledeni možje ustrezajo trem poglavjem romana. Po ljudski tradiciji prinašajo zadnjo pozebo pred pomladno otoplitvijo, ki pa, nekoliko pričakovano, ne pride zares oziroma ni niti zares nakazana. Dogaja se veliko, a ne zgodi se nič, kar bi bilo lahko zelo močno sporočilo, če bi bil pripovedni glas bolje izkoriščen in če bi avtor do svojih likov – konkretno do Leona – privzel več distance. Glede na to, da je Leon tako v prepričanjih kot v dejanjih lik preživelega časa, morda predstavnik konstant družbenega nezavednega, bi bili Ledeni možje lahko kritika ali vsaj komentar neke zaprašene, samovšečne perspektive; lahko bi bili tudi parodija nekaterih še vedno trdoživih literarnih praks. Vendar pripovedovalec, ki si mestoma privošči ne povsem utemeljene vsevedne preskoke, svojega junaka bolj kot ne ujčka v njegovi objestnosti, v zadnjem poglavju pa nad njim in celotnim dogajanjem kakor da izgubi vsakršen nadzor. Roman preplavi kopica novih likov, ki jim ni dano, da bi se zares razvili, vsaj ne tako, kot so se njihovi predhodniki, v pripoved pa vpade tudi deus ex objekt, ki kot po kakšnem čudežu razjasni nekaj vrzeli. Četudi si predstavljam, da je marsikatera izbira v romanu plod premišljene avtorske odločitve, imam pri izvedbi še vedno nekaj pomislekov.
Piše Jera Krečič, bereta Eva Longyka Marušič in Igor Velše. Zbirka Jaz in moj svet: Skice za avtoportret dr. Jožefa Muhoviča, slovenskega slikarja, grafika, likovnega teoretika in doktorja filozofije, je konglomerat zapisov oziroma večdelni esej, kot ga je označil avtor. »Težava takih esejev je,« piše na začetku, »da si človek o sebi zlahka misli preveč. Ali pa premalo.« Avtor v njem odgovarja na osnovno vprašanje, ki si ga zastavi v uvodu, in sicer »Kakšen sem?« Vprašanje, ki o človeku, kakršen je Jožef Muhovič, seveda odpira mnoga nadaljnja vprašanja, ki pa se jih sogovornik – forma in pripoved bralcu namreč venomer dajeta občutek pogovora, dialoga s pripovedujočim teoretikom in umetnikom – nikoli ne ustraši. V šestih poglavjih prebiramo avtorjeve raznolike avtorefleksivne zapise, nastale v letih 2015 do 2023. Prvo poglavje z naslovom Mojega pol stoletja v vzvratnem ogledalu je zapis Muhovičevega zadnjega predavanja na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje Univerze v Ljubljani, ko je po skoraj pol stoletja ob upokojitvi zapustil institucijo. Zaradi velikega zanimanja javnosti je predavanje ponovil dvakrat, drugič v nabito polnem klubu Cankarjevega doma 16. marca 2023. V njem pretresa glavna področja svoje profesionalne poti: študij, službovanje, likovno teorijo, svoje slikarske prakse in pedagoški poklic. Drugo poglavje, Prepadi navzgor, je svež in iskriv intervju, ki ga je za revijo Zvon leta 2021 z Jožefom Muhovičem napravil slavist Jože Kurinčič. V njem se dotakneta razmerja med umetnikom praktikom in umetnikom teoretikom, predvsem pa razmišljata o povezavah sodobne likovne umetnosti s krščanstvom in Cerkvijo. O svoji umetnosti in mestu sodobne umetnosti na splošno Muhovič poglobljeno razmišlja v tretjem poglavju knjige z naslovom Slikar v postmoderni – na primer jaz, ki je (aktualiziran) zapis nastopnega predavanja ob izvolitvi za izrednega člana Slovenske akademije znanosti in umetnosti leta 2017. V četrtem poglavju – Leksikon – beremo del Muhovičevega intervjuja z umetnostno zgodovinarko Vesno Krmelj, v katerem spoznamo ozadje njegovega več kot dvajsetetnega pisanja Leksikona likovne teorije, skoraj 900-strani obsežnega monumentalnega dela, ki mu na svetovni ravni težko najdemo vzporednico. Peto poglavje z naslovom Pogovori s sodobniki je zapis Muhovičevega intervjuja s publicistko in novinarko Kristino Jurkovič, ki je nastal junija 2023 za revijo Sodobnost. Ponekod odgovori obnavljajo že artikulirane misli iz prejšnjih poglavij, a je intervju dopolnjen s premisleki, ki se tičejo najsodobnejših vprašanj slovenske kulturne politike in Muhovičevih govorov v vlogi predsednika Upravnega odbora Prešernovega sklada ob podelitvi Prešernovih nagrad in nagrad Prešernovega sklada. Zadnje, šesto poglavje z naslovom Zapisi iz skicirk so notice, ki jih je avtor zapisoval ob slikarskem ustvarjanju in so nekakšen povzetek (in občasno ponovljena ubeseditev) razmišljanj, ki nam jih avtor pripoveduje. Knjiga Jaz in moj svet je svojevrsten spomenik ne zgolj slikarju in teoretiku Jožefu Muhoviču in njegovemu dolgoletnemu in izjemno plodovitemu delu, ampak predvsem spomenik likovni umetnosti na splošno. Muhovič pravzaprav skozi celotne Skice za avtoportret, kot jih imenuje v podnaslovu, vabi sodobnega bralca k razmišljanju o resničnem pomenu likovnega dela v današnjem vizualno nasičenem svetu, za katerega se zdi, da je v njem svobodo ustvarjanja umetniških del prehitela prisila socialnega odmeva in komercialne uspešnosti. Poplava vizualnega nadomešča realnost, ki jo ustvarja z množico podatkov, pravi Muhovič, in je tudi venomer popolnoma ponovljiva. V svetu likovne umetnosti (npr. v slikarstvu, ki ga imenuje kar »arhaični medij«) pa je razlika med originalom in kopijo nepremostljiva. Umetnikova osebnost, duhovna in telesna, je v likovnem delu tista, ki lahko v človeku proizvede psihosomatske, torej resnično celostne estetske izkušnje, in hkrati s svojo komunikacijo, v kateri ne veljajo navadna pravila, ves čas vabi k pogledu prek predsodkov, navad in šablon, k pogledu onkraj. Ne nadomešča realnosti, ampak s svojo realno prisotnostjo vabi k drugačni, globlji potopitvi. Slikar je tista oseba, ki je poklicana za to, da očem pokaže tisto, kar jim je skrito. Muhovič kot gledalec, konzument umetnosti in kot umetnik sam je večni iskalec. Iskalec pretiravanja v tistem, kar svet zanemarja, iskalec nepomembne, nestabilne, bežne in zato za človeka »nevidne« stvarnosti, ki jo umetnik uspe vtisniti v slikarsko snov in na tak način počaka na našo popolno pozornost. Modrost prihodnosti avtor zato razume kot: upreti se skušnjavi prevlade pomena nad prezenco, zdržati pritisk neposrednega in arhetipskega v naših življenjih in ne izgubiti glave v plejadi nihilističnih prerokovanj prihodnosti – čeprav je skušnjav veliko, kót za pokončno držo pa je en sam. Knjiga je iskreno vabilo prav k temu.
Piše Jera Krečič, bereta Eva Longyka Marušič in Igor Velše. Zbirka Jaz in moj svet: Skice za avtoportret dr. Jožefa Muhoviča, slovenskega slikarja, grafika, likovnega teoretika in doktorja filozofije, je konglomerat zapisov oziroma večdelni esej, kot ga je označil avtor. »Težava takih esejev je,« piše na začetku, »da si človek o sebi zlahka misli preveč. Ali pa premalo.« Avtor v njem odgovarja na osnovno vprašanje, ki si ga zastavi v uvodu, in sicer »Kakšen sem?« Vprašanje, ki o človeku, kakršen je Jožef Muhovič, seveda odpira mnoga nadaljnja vprašanja, ki pa se jih sogovornik – forma in pripoved bralcu namreč venomer dajeta občutek pogovora, dialoga s pripovedujočim teoretikom in umetnikom – nikoli ne ustraši. V šestih poglavjih prebiramo avtorjeve raznolike avtorefleksivne zapise, nastale v letih 2015 do 2023. Prvo poglavje z naslovom Mojega pol stoletja v vzvratnem ogledalu je zapis Muhovičevega zadnjega predavanja na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje Univerze v Ljubljani, ko je po skoraj pol stoletja ob upokojitvi zapustil institucijo. Zaradi velikega zanimanja javnosti je predavanje ponovil dvakrat, drugič v nabito polnem klubu Cankarjevega doma 16. marca 2023. V njem pretresa glavna področja svoje profesionalne poti: študij, službovanje, likovno teorijo, svoje slikarske prakse in pedagoški poklic. Drugo poglavje, Prepadi navzgor, je svež in iskriv intervju, ki ga je za revijo Zvon leta 2021 z Jožefom Muhovičem napravil slavist Jože Kurinčič. V njem se dotakneta razmerja med umetnikom praktikom in umetnikom teoretikom, predvsem pa razmišljata o povezavah sodobne likovne umetnosti s krščanstvom in Cerkvijo. O svoji umetnosti in mestu sodobne umetnosti na splošno Muhovič poglobljeno razmišlja v tretjem poglavju knjige z naslovom Slikar v postmoderni – na primer jaz, ki je (aktualiziran) zapis nastopnega predavanja ob izvolitvi za izrednega člana Slovenske akademije znanosti in umetnosti leta 2017. V četrtem poglavju – Leksikon – beremo del Muhovičevega intervjuja z umetnostno zgodovinarko Vesno Krmelj, v katerem spoznamo ozadje njegovega več kot dvajsetetnega pisanja Leksikona likovne teorije, skoraj 900-strani obsežnega monumentalnega dela, ki mu na svetovni ravni težko najdemo vzporednico. Peto poglavje z naslovom Pogovori s sodobniki je zapis Muhovičevega intervjuja s publicistko in novinarko Kristino Jurkovič, ki je nastal junija 2023 za revijo Sodobnost. Ponekod odgovori obnavljajo že artikulirane misli iz prejšnjih poglavij, a je intervju dopolnjen s premisleki, ki se tičejo najsodobnejših vprašanj slovenske kulturne politike in Muhovičevih govorov v vlogi predsednika Upravnega odbora Prešernovega sklada ob podelitvi Prešernovih nagrad in nagrad Prešernovega sklada. Zadnje, šesto poglavje z naslovom Zapisi iz skicirk so notice, ki jih je avtor zapisoval ob slikarskem ustvarjanju in so nekakšen povzetek (in občasno ponovljena ubeseditev) razmišljanj, ki nam jih avtor pripoveduje. Knjiga Jaz in moj svet je svojevrsten spomenik ne zgolj slikarju in teoretiku Jožefu Muhoviču in njegovemu dolgoletnemu in izjemno plodovitemu delu, ampak predvsem spomenik likovni umetnosti na splošno. Muhovič pravzaprav skozi celotne Skice za avtoportret, kot jih imenuje v podnaslovu, vabi sodobnega bralca k razmišljanju o resničnem pomenu likovnega dela v današnjem vizualno nasičenem svetu, za katerega se zdi, da je v njem svobodo ustvarjanja umetniških del prehitela prisila socialnega odmeva in komercialne uspešnosti. Poplava vizualnega nadomešča realnost, ki jo ustvarja z množico podatkov, pravi Muhovič, in je tudi venomer popolnoma ponovljiva. V svetu likovne umetnosti (npr. v slikarstvu, ki ga imenuje kar »arhaični medij«) pa je razlika med originalom in kopijo nepremostljiva. Umetnikova osebnost, duhovna in telesna, je v likovnem delu tista, ki lahko v človeku proizvede psihosomatske, torej resnično celostne estetske izkušnje, in hkrati s svojo komunikacijo, v kateri ne veljajo navadna pravila, ves čas vabi k pogledu prek predsodkov, navad in šablon, k pogledu onkraj. Ne nadomešča realnosti, ampak s svojo realno prisotnostjo vabi k drugačni, globlji potopitvi. Slikar je tista oseba, ki je poklicana za to, da očem pokaže tisto, kar jim je skrito. Muhovič kot gledalec, konzument umetnosti in kot umetnik sam je večni iskalec. Iskalec pretiravanja v tistem, kar svet zanemarja, iskalec nepomembne, nestabilne, bežne in zato za človeka »nevidne« stvarnosti, ki jo umetnik uspe vtisniti v slikarsko snov in na tak način počaka na našo popolno pozornost. Modrost prihodnosti avtor zato razume kot: upreti se skušnjavi prevlade pomena nad prezenco, zdržati pritisk neposrednega in arhetipskega v naših življenjih in ne izgubiti glave v plejadi nihilističnih prerokovanj prihodnosti – čeprav je skušnjav veliko, kót za pokončno držo pa je en sam. Knjiga je iskreno vabilo prav k temu.
Francoski cineast Bertrand Bonello je zaslovel z neobičajnimi filmi, ki se osrednjih tematik zgodbe ne lotevajo neposredno. To velja tudi za Zver, ki je priredba novele Henryja Jamesa, vendar z umestitvijo v različna časovna obdobja film meri na obsežnejšo in kompleksnejšo pripovedno strukturo. V glavni vlogi je vedno izjemna francoska zvezdnica Lea Seydoux, ki je z Bonellom sodelovala že pri njegovi največji uspešnici, biografski drami Saint Laurent. V Zveri igra Gabrielle, mlado žensko leta 2044, ki je nezadovoljna s svojim položajem v družbi. To namreč povsem nadzira umetna inteligenca, ki ljudem dodeljuje službe, za katere naj bi bili primerni. Gabrielle je odčitovalka temperature računalniškega procesorja, kar je sicer videti popolnoma futuristično, vendar je precej monotono, saj samo sedi na stolu in občasno vstane. Sistem ji razloži, da je čustveno neprimerna za druga opravila, kar lahko odpravi s posebnim postopkom. Ta vključuje podoživljanja dogodkov prejšnjih življenj, zato se del filma dogaja v letu 1910 in del v letu 2014. Ti odseki niso strogo ločeni, temveč se občasno prepletajo, dodatno raven abstrakcije pa doda dejstvo, da je Gabrielle iz leta 2014 igralka, ki jo potem vidimo še na snemalnem prizorišču pred zelenim zaslonom, kjer igra podobne zaplete, kot jih pozneje doživi. Novela Henryja Jamesa je pred desetletjem izšla tudi v slovenskem prevodu v zbirki Zver v džungli in druge zgodbe. Novela se osredinja na dva človeka – moškega, ki je obseden s prerokbo o hudi nesreči, ki naj bi ga doletela v prihodnosti, in žensko, ki se vanj zaljubi in ga začne preučevati. Bistvo zgodbe je izpostavljanje nesmisla in pasti determinizma, ki ju v filmu pooseblja umetna inteligenca, pri čemer režiser metaforiko dopolni z vključitvijo vedeževalke in psihopatskega neprostovoljnega devičnika oziroma incela, ki hoče Gabrielle umoriti, čeprav ga ta skuša zapeljati. Odigra ga George MacKay in je Gabriellina duša dvojčica, saj se srečata in zaljubita v vseh treh zgodbah. Tragedija njune ljubezni je, da se vsakič ločita, ne glede na ves Gabriellin trud. Tako se na prvi pogled zdi, da v nasprotju s Henryjem Jamesom film Zver pritrjuje temu, da usodi ne moremo ubežati. A pri tem vseeno ne gre spregledati vidika umetne inteligence. Ne nazadnje je prek postopka, ki ga izvaja na Gabrielli, prav umetna inteligenca tista, ki prepričuje o konceptu preteklih življenj in preseganju njihovih travm, Gabriella ji le sledi. Tako bi si lahko film razlagali tudi, kot da si umetna inteligenca v duhu tiste iz Matrice izmišlja resničnost za ljudi, da bi jih potlačila in jih spremenila v svoje sužnje. Skratka, da je ona tisti determinizem in da ji ljudje ne bomo zmogli ubežati, če ji enkrat prepustimo svojo usodo. Zver odlikujejo tudi odlična igra celotne zasedbe, na čelu z Leo Seydoux in Georgeem MacKayem, bohotna scenografija in pikri družbeni komentarji vseh treh obdobij. A Bertrand Bonello bi lahko to sporočilo s prav toliko estetike in kompleksnosti podal tudi v filmu, ki bi bil krajši od dveh ur – kar sicer velja za večino njegovega opusa.
Francoski cineast Bertrand Bonello je zaslovel z neobičajnimi filmi, ki se osrednjih tematik zgodbe ne lotevajo neposredno. To velja tudi za Zver, ki je priredba novele Henryja Jamesa, vendar z umestitvijo v različna časovna obdobja film meri na obsežnejšo in kompleksnejšo pripovedno strukturo. V glavni vlogi je vedno izjemna francoska zvezdnica Lea Seydoux, ki je z Bonellom sodelovala že pri njegovi največji uspešnici, biografski drami Saint Laurent. V Zveri igra Gabrielle, mlado žensko leta 2044, ki je nezadovoljna s svojim položajem v družbi. To namreč povsem nadzira umetna inteligenca, ki ljudem dodeljuje službe, za katere naj bi bili primerni. Gabrielle je odčitovalka temperature računalniškega procesorja, kar je sicer videti popolnoma futuristično, vendar je precej monotono, saj samo sedi na stolu in občasno vstane. Sistem ji razloži, da je čustveno neprimerna za druga opravila, kar lahko odpravi s posebnim postopkom. Ta vključuje podoživljanja dogodkov prejšnjih življenj, zato se del filma dogaja v letu 1910 in del v letu 2014. Ti odseki niso strogo ločeni, temveč se občasno prepletajo, dodatno raven abstrakcije pa doda dejstvo, da je Gabrielle iz leta 2014 igralka, ki jo potem vidimo še na snemalnem prizorišču pred zelenim zaslonom, kjer igra podobne zaplete, kot jih pozneje doživi. Novela Henryja Jamesa je pred desetletjem izšla tudi v slovenskem prevodu v zbirki Zver v džungli in druge zgodbe. Novela se osredinja na dva človeka – moškega, ki je obseden s prerokbo o hudi nesreči, ki naj bi ga doletela v prihodnosti, in žensko, ki se vanj zaljubi in ga začne preučevati. Bistvo zgodbe je izpostavljanje nesmisla in pasti determinizma, ki ju v filmu pooseblja umetna inteligenca, pri čemer režiser metaforiko dopolni z vključitvijo vedeževalke in psihopatskega neprostovoljnega devičnika oziroma incela, ki hoče Gabrielle umoriti, čeprav ga ta skuša zapeljati. Odigra ga George MacKay in je Gabriellina duša dvojčica, saj se srečata in zaljubita v vseh treh zgodbah. Tragedija njune ljubezni je, da se vsakič ločita, ne glede na ves Gabriellin trud. Tako se na prvi pogled zdi, da v nasprotju s Henryjem Jamesom film Zver pritrjuje temu, da usodi ne moremo ubežati. A pri tem vseeno ne gre spregledati vidika umetne inteligence. Ne nazadnje je prek postopka, ki ga izvaja na Gabrielli, prav umetna inteligenca tista, ki prepričuje o konceptu preteklih življenj in preseganju njihovih travm, Gabriella ji le sledi. Tako bi si lahko film razlagali tudi, kot da si umetna inteligenca v duhu tiste iz Matrice izmišlja resničnost za ljudi, da bi jih potlačila in jih spremenila v svoje sužnje. Skratka, da je ona tisti determinizem in da ji ljudje ne bomo zmogli ubežati, če ji enkrat prepustimo svojo usodo. Zver odlikujejo tudi odlična igra celotne zasedbe, na čelu z Leo Seydoux in Georgeem MacKayem, bohotna scenografija in pikri družbeni komentarji vseh treh obdobij. A Bertrand Bonello bi lahko to sporočilo s prav toliko estetike in kompleksnosti podal tudi v filmu, ki bi bil krajši od dveh ur – kar sicer velja za večino njegovega opusa.
Prvi del filmske epike Obzorje: Ameriška saga, ki jo je posnel Kevin Kostner, je na filmskem festivalu v Cannesu prejel skoraj dvanajstminutne ovacije. Zagotovo gre za film, ki ima svoj čar. Gledalce nagovarja z nostalgičnim pristopom. Zdi se, kot da gre za film iz nekih drugih časov, iz zlate dobe vesternovskih in televizijskih filmskih epov. Prežema ga tipična filmska glasba, pomešana z zanimivo amerikano. V najboljših trenutkih nas triurni film spomni na pripovedništvo klasičnih ruskih romanov. Liki se znajdejo sredi usodnega zgodovinskega časa in na njegovem ozadju se odvijajo njihove osebne drame in biografije. Obdobje je oživljeno skozi privlačno rekonstrukcijo naselbin v odprtih in gorskih pokrajinah. Paleta likov je dovolj raznolika in njihovi posamični notranji konflikti ter osebne tragedije spletajo mrežo odnosov, ki nas iztrgajo iz individualistične zavesti ter nas čustveno vpletejo v občečloveško. Istočasno do neke mere prestopa kolonialni pogled. Hollywood je bilo večino svoje zgodovine promotor ameriške nacionalne mitologije, ki je upravičevala iztrebljenje in zasužnjenje nebelih ljudi. V obdobju, ko mnogi mlajši Američani to mitologijo močno prevprašujejo, se film, ki želi doseči odobravanje, mora zavedati tega vidika. Staroselci niso prikazani kot amorfna grozeča prikazen na obrobju misije belega človeka, temveč kot subjekti ljudstev, ki imajo tudi različne interese, medsebojne konflikte in legitimne ozemeljske interese. Vendarle pa bi lahko rekli, da je ta korak storjen prepozno in je premalo odločen. Resnično prelomen vestern bo tisti, ki bo uspel izstopiti iz belskega pogleda in nam zgodbo povedal na način, da ne bo zgolj politično korektna opomba k ameriškemu osvajanju, skozi staroselsko zgodovino in koncepcijo sveta samega. Cele tri ure filma so premalo, da bi se film zdel povsem konsistenten v svojih namenih. Povedati želi ogromno, za to pa mu včasih zmanjkuje fokusa. Na koncu prvega dela kot uvoda to kompenzira z zelo pospešenim prikazom dogajanja, v katerem se prizori z vsemi liki hitro menjajo v konfuzni časovni perspektivi. Niti nekaterih likov so skozi film prekinjene, drugi se pojavijo ne da bi se najavili in bi o njih karkoli vedeli ter pomembno vplivajo na dogajanje. Da bi podali celovito oceno filma, bomo torej morali videti nadaljevanje, v katerem se nam bo razkrila mreža, ki jo prvi del plete. Vseeno pa mu lahko očitamo, da se ne zna čisto odločiti ali želi biti samo uvod ali pa na koncu že stojimo sredi dogajanja. Prvi del ameriške sage je prepričljiv v svojem epskem zanosu, humanističnem pogledu in človeški tragiki. V svojem starokopitnem pristopu bo nekatere nostalgično prepričal, druge pa odvrnil. Vendar pa se mestoma zdi, da si je zastavil preveliko nalogo, da bi jo lahko povsem obvladal. Na ta očitek bo, kot rečeno, odgovorilo šele nadaljevanje. Obenem pa se, ob upoštevanju pomembnosti vsakega posameznika, ne moremo izogniti vtisu, da Hollywood kljub liberalnim kompromisom se vedno težko izstopa iz samozagledane kolonialne pripovedi, znotraj katere imajo nebelci le postransko vlogo, čeprav je država utemeljena na njihovi krvi.
Prvi del filmske epike Obzorje: Ameriška saga, ki jo je posnel Kevin Kostner, je na filmskem festivalu v Cannesu prejel skoraj dvanajstminutne ovacije. Zagotovo gre za film, ki ima svoj čar. Gledalce nagovarja z nostalgičnim pristopom. Zdi se, kot da gre za film iz nekih drugih časov, iz zlate dobe vesternovskih in televizijskih filmskih epov. Prežema ga tipična filmska glasba, pomešana z zanimivo amerikano. V najboljših trenutkih nas triurni film spomni na pripovedništvo klasičnih ruskih romanov. Liki se znajdejo sredi usodnega zgodovinskega časa in na njegovem ozadju se odvijajo njihove osebne drame in biografije. Obdobje je oživljeno skozi privlačno rekonstrukcijo naselbin v odprtih in gorskih pokrajinah. Paleta likov je dovolj raznolika in njihovi posamični notranji konflikti ter osebne tragedije spletajo mrežo odnosov, ki nas iztrgajo iz individualistične zavesti ter nas čustveno vpletejo v občečloveško. Istočasno do neke mere prestopa kolonialni pogled. Hollywood je bilo večino svoje zgodovine promotor ameriške nacionalne mitologije, ki je upravičevala iztrebljenje in zasužnjenje nebelih ljudi. V obdobju, ko mnogi mlajši Američani to mitologijo močno prevprašujejo, se film, ki želi doseči odobravanje, mora zavedati tega vidika. Staroselci niso prikazani kot amorfna grozeča prikazen na obrobju misije belega človeka, temveč kot subjekti ljudstev, ki imajo tudi različne interese, medsebojne konflikte in legitimne ozemeljske interese. Vendarle pa bi lahko rekli, da je ta korak storjen prepozno in je premalo odločen. Resnično prelomen vestern bo tisti, ki bo uspel izstopiti iz belskega pogleda in nam zgodbo povedal na način, da ne bo zgolj politično korektna opomba k ameriškemu osvajanju, skozi staroselsko zgodovino in koncepcijo sveta samega. Cele tri ure filma so premalo, da bi se film zdel povsem konsistenten v svojih namenih. Povedati želi ogromno, za to pa mu včasih zmanjkuje fokusa. Na koncu prvega dela kot uvoda to kompenzira z zelo pospešenim prikazom dogajanja, v katerem se prizori z vsemi liki hitro menjajo v konfuzni časovni perspektivi. Niti nekaterih likov so skozi film prekinjene, drugi se pojavijo ne da bi se najavili in bi o njih karkoli vedeli ter pomembno vplivajo na dogajanje. Da bi podali celovito oceno filma, bomo torej morali videti nadaljevanje, v katerem se nam bo razkrila mreža, ki jo prvi del plete. Vseeno pa mu lahko očitamo, da se ne zna čisto odločiti ali želi biti samo uvod ali pa na koncu že stojimo sredi dogajanja. Prvi del ameriške sage je prepričljiv v svojem epskem zanosu, humanističnem pogledu in človeški tragiki. V svojem starokopitnem pristopu bo nekatere nostalgično prepričal, druge pa odvrnil. Vendar pa se mestoma zdi, da si je zastavil preveliko nalogo, da bi jo lahko povsem obvladal. Na ta očitek bo, kot rečeno, odgovorilo šele nadaljevanje. Obenem pa se, ob upoštevanju pomembnosti vsakega posameznika, ne moremo izogniti vtisu, da Hollywood kljub liberalnim kompromisom se vedno težko izstopa iz samozagledane kolonialne pripovedi, znotraj katere imajo nebelci le postransko vlogo, čeprav je država utemeljena na njihovi krvi.
Piše Miša Gams, bereta Eva Longyka Marušič in Igor Velše. Roman Onečejevalec je drugi roman Kazimira Kolarja, pisatelja, ki je pred osmimi leti izdal prvenec Glas noči in nato zbirko žanrsko raznolike kratke proze, ki “preskakuje” med realizmom in znanstveno fantastiko, z naslovom Zgodbe nekega slabiča. Posebnost romana Onečejevalec je v tem, da je po eni strani napisan zelo dokumentaristično oziroma novinarsko, po drugi strani pa gre za precej nadrealističen prikaz iskanja izginule osebe, osumljene oskrunjanja javnih prostorov in kulturnih spomenikov ter napeljevanja mladih žensk k samomoru. Za nameček nimamo vpogleda v življenje prvoosebne protagonistke, ki raziskuje fenomen nenadne “epidemije” samomorov v Sloveniji – o njej izvemo le to, da je nekakšna novinarka ali detektivka, ki jo je najela mama ene od deklet, ki je naredila samomor. Že na začetku romana dobimo vtis, da raziskovalka ni toliko predana odkrivanju resnice o samomorih mladih po državi, kot je fascinirana z življenjem in delom Theodorja Baumanna, literarnega kritika, velikega nihilista in nadebudnega umetnika, ki z vulgarnimi posegi v javni prostor vzburja duhove kulturniške srenje in tudi mimoidočih sprehajalcev. Ti ga dostikrat opišejo kot čudaka, ki naj bi že na daleč deloval kot nekdo, ki ima težave s hrbtenico oziroma kronične bolečine, ki vplivajo na gibanje: “Njegov videz ni ustrezal videzu brezdomca, a je vseeno dajal občutek, kot da je brezdomec. In to je bilo tisto najbolj čudno: vsem se je zdel nenavaden, vsem je takoj padel v oči, vendar nihče ni znal točno povedati, zakaj.” Vse skupaj se začne velikimi lužami urina, ki se na videz naključno pojavljajo sredi knjigarn, nakupovalnih središč, šol, cerkva, železniških podhodov in tik ob kulturnih spomenikih, ne da bi jim kdorkoli posvečal pozornost. Šele ko kamere v bližini zaznajo vsakič isto skrivenčeno postavo, postane javnost bolj pozorna na sumljivega gospoda, za katerega se zdi, da ima “mehur velik kot pljuča” in sposobnost izginjanja v nič, saj ga varnostniki ene izmed najvišjih stolpnic v središču Ljubljane na podlagi posnetkov iz kamer, ki posnamejo njegov vstop, več dni zapored iščejo po zgradbi, v kateri se kmalu zvrsti niz skrivnostnih samomorov. Čeprav ni dokazov, da bi bila dejanja obešenk, utopljenk in skakalk iz najvišjih nadstropij zgradbe v povezavi z neznanim moškim, se pojavijo govorice, da za njimi stoji sekta Črna vrtnica, katere filozofsko-kulturološka paradigma temelji na nihilističnem pogledu na svet. Čeprav nikjer v romanu ni vzpostavljena neposredna povezava med omenjeno sekto in “onečejevalskim” protagonistom Baumannom, si bralec ob mozaiku izpovedi umetnostnih zgodovinarjev, urednikov, filozofov, raziskovalnih novinarjev in kritikov ustvari mnenje, da je prav on idejni pobudnik tovrstnih samodestruktivno naravnanih sekt in umetniških gibanj po Evropi, ki v njegovih urinsko-fekalnih odisejadah vidijo navdih za ultimativni performativni izraz zavračanja vsega profanega, klišejskega in tradicionalnega. Baumann, ki je pravzaprav pripadnik politične desnice, saj piše čustveno nabite eseje o svojem občudovanju madžarskega predsednika Orbána in sovraštvu do presednice Evropske komisije Ursule von der Leyen, več sogovornikom izrazi stališče, da na svetu “ni nobene ideje več – nobene politične ideje, nobene umetniške ideje in tudi nobene znanstvene ideje, saj je vse zapisano niču in smrti”. Do slovenskih umetnikov čuti prezir in zaničevanje, saj naj bi znali zgolj “rigati, prdeti, scati in srati”. To pa v bistvu na nič kaj izviren način počne tudi sam. Ker je sam v sebi iracionalen in protisloven, lahko v njem vidimo prototip sodobnega mladostnika, ki se vedno bolj obrača h konzervativnim strankam, a si obenem želi neomajne svobode in pravice do sesuvanja vsega, kar so predniki do zdaj zgradili, saj je tradicionalna kultura zanj preveč počasna in dolgočasna: “V tem je pogubnost naše kulture: da je počasna. Ampak kaj mislim s počasnostjo? Počasnost kulture ni v tem, da je počasna in negibna, temveč v tem, da se obotavlja uničiti tisto, kar je staro in noče propasti samo od sebe.” Onečejevalec je tako sinonim za sodobnega človeka, ki v sistematičnem onečaščanju “svetih mest” doživlja destrukcijo kot potrebo po dekonstrukciji eksistencialističnih norm in krščanskih vrednot ter po rekonstrukciji postmodernističnih umetniških gibanj ne glede na to, ali ob tem doživlja olajšanje libidinalnega vzburjenja ali pa neko notranjo prisilo. Roman je razdeljen na dva dela – v prvem sledimo kronološkem prikazu onečejevalskih izpadov, izpovedim prič ter seznamu oskrunjenih krajev in objektov v Sloveniji, v drugem delu pa se zgodba prenese v zahodno Evropo, kjer potekajo intervjuji med raziskovalko samomorov in uveljavljenimi novinarji, uredniki, fotografi in kritiki, ki podajajo povzetke pogovorov z Baumannom in svoje sodbe o tem, koliko bi lahko vplival na razširjenost samomorov po Evropi. Medtem ko eni v njem vidijo neuravnovešenega sociopata, ga drugi obravnavajo kot karizmatičnega govorca in svojeglavega kritika. Zdi se, kot da Kolar skozi ves roman napeljuje bralca k temu, da si na podlagi danih podatkov ustvari svoje mnenje, saj je raziskovalka samomorov lik, ki v osnovi deluje negotovo, čeprav sogovornikom nenehno polaga v usta svoje besede. Ko jo hrvaška novinarka vpraša, kaj si misli o Baumannovi vpletenosti v samomore deklet, še v isti sekundi diplomatsko odgovori, da so to zgolj ugibanja in da misli, da vanje ni vpleten. In to kljub temu, da iz zanesljivih virov izve, da naj bi mnoga mlada dekleta prepričeval, da “je individualizem nekaj strašno lepega, samomor pa najmogočnejša umetniška stvaritev”. Najbolj zanimiv del sledi na koncu, ko v poglavju Seznam nekaterih najdenih objav Theodorja Baumanna poleg številnih esejev, uličnih poslikav in zvočnih zapisov prebiramo njegov kritiški manifest, sestavljen iz stotih poučnih navodil kritikom. V njem med drugim zapiše, da je naloga kritika “predreti led v zamrznjenih srcih bralcev”, vsakič znova pa naj bi “ustvaril nov bazen doživljajev, iz katerega se bo napajala njegova inovativnost.” Roman Kazimirja Kolarja Onečejevalec bi prav gotovo privabil več bralcev, če bi se razvil v dinamično detektivko noir, ki bi nam na koncu postregla z jasnim odgovorom, kdo je kriv za samomore mladostnic – namesto tega nas na rahlo ironičen, a duhovit način vodi v žurnalistično obarvane vode biografije kritika, ki poraja le še nove nepojasnjene skrivnosti. A prav zaradi nevsakdanje stilistične zasnove in bizarnega psihološkega orisa protagonista nas s svojo eklektičnostjo drži v nenehni napetosti.
Piše Miša Gams, bereta Eva Longyka Marušič in Igor Velše. Roman Onečejevalec je drugi roman Kazimira Kolarja, pisatelja, ki je pred osmimi leti izdal prvenec Glas noči in nato zbirko žanrsko raznolike kratke proze, ki “preskakuje” med realizmom in znanstveno fantastiko, z naslovom Zgodbe nekega slabiča. Posebnost romana Onečejevalec je v tem, da je po eni strani napisan zelo dokumentaristično oziroma novinarsko, po drugi strani pa gre za precej nadrealističen prikaz iskanja izginule osebe, osumljene oskrunjanja javnih prostorov in kulturnih spomenikov ter napeljevanja mladih žensk k samomoru. Za nameček nimamo vpogleda v življenje prvoosebne protagonistke, ki raziskuje fenomen nenadne “epidemije” samomorov v Sloveniji – o njej izvemo le to, da je nekakšna novinarka ali detektivka, ki jo je najela mama ene od deklet, ki je naredila samomor. Že na začetku romana dobimo vtis, da raziskovalka ni toliko predana odkrivanju resnice o samomorih mladih po državi, kot je fascinirana z življenjem in delom Theodorja Baumanna, literarnega kritika, velikega nihilista in nadebudnega umetnika, ki z vulgarnimi posegi v javni prostor vzburja duhove kulturniške srenje in tudi mimoidočih sprehajalcev. Ti ga dostikrat opišejo kot čudaka, ki naj bi že na daleč deloval kot nekdo, ki ima težave s hrbtenico oziroma kronične bolečine, ki vplivajo na gibanje: “Njegov videz ni ustrezal videzu brezdomca, a je vseeno dajal občutek, kot da je brezdomec. In to je bilo tisto najbolj čudno: vsem se je zdel nenavaden, vsem je takoj padel v oči, vendar nihče ni znal točno povedati, zakaj.” Vse skupaj se začne velikimi lužami urina, ki se na videz naključno pojavljajo sredi knjigarn, nakupovalnih središč, šol, cerkva, železniških podhodov in tik ob kulturnih spomenikih, ne da bi jim kdorkoli posvečal pozornost. Šele ko kamere v bližini zaznajo vsakič isto skrivenčeno postavo, postane javnost bolj pozorna na sumljivega gospoda, za katerega se zdi, da ima “mehur velik kot pljuča” in sposobnost izginjanja v nič, saj ga varnostniki ene izmed najvišjih stolpnic v središču Ljubljane na podlagi posnetkov iz kamer, ki posnamejo njegov vstop, več dni zapored iščejo po zgradbi, v kateri se kmalu zvrsti niz skrivnostnih samomorov. Čeprav ni dokazov, da bi bila dejanja obešenk, utopljenk in skakalk iz najvišjih nadstropij zgradbe v povezavi z neznanim moškim, se pojavijo govorice, da za njimi stoji sekta Črna vrtnica, katere filozofsko-kulturološka paradigma temelji na nihilističnem pogledu na svet. Čeprav nikjer v romanu ni vzpostavljena neposredna povezava med omenjeno sekto in “onečejevalskim” protagonistom Baumannom, si bralec ob mozaiku izpovedi umetnostnih zgodovinarjev, urednikov, filozofov, raziskovalnih novinarjev in kritikov ustvari mnenje, da je prav on idejni pobudnik tovrstnih samodestruktivno naravnanih sekt in umetniških gibanj po Evropi, ki v njegovih urinsko-fekalnih odisejadah vidijo navdih za ultimativni performativni izraz zavračanja vsega profanega, klišejskega in tradicionalnega. Baumann, ki je pravzaprav pripadnik politične desnice, saj piše čustveno nabite eseje o svojem občudovanju madžarskega predsednika Orbána in sovraštvu do presednice Evropske komisije Ursule von der Leyen, več sogovornikom izrazi stališče, da na svetu “ni nobene ideje več – nobene politične ideje, nobene umetniške ideje in tudi nobene znanstvene ideje, saj je vse zapisano niču in smrti”. Do slovenskih umetnikov čuti prezir in zaničevanje, saj naj bi znali zgolj “rigati, prdeti, scati in srati”. To pa v bistvu na nič kaj izviren način počne tudi sam. Ker je sam v sebi iracionalen in protisloven, lahko v njem vidimo prototip sodobnega mladostnika, ki se vedno bolj obrača h konzervativnim strankam, a si obenem želi neomajne svobode in pravice do sesuvanja vsega, kar so predniki do zdaj zgradili, saj je tradicionalna kultura zanj preveč počasna in dolgočasna: “V tem je pogubnost naše kulture: da je počasna. Ampak kaj mislim s počasnostjo? Počasnost kulture ni v tem, da je počasna in negibna, temveč v tem, da se obotavlja uničiti tisto, kar je staro in noče propasti samo od sebe.” Onečejevalec je tako sinonim za sodobnega človeka, ki v sistematičnem onečaščanju “svetih mest” doživlja destrukcijo kot potrebo po dekonstrukciji eksistencialističnih norm in krščanskih vrednot ter po rekonstrukciji postmodernističnih umetniških gibanj ne glede na to, ali ob tem doživlja olajšanje libidinalnega vzburjenja ali pa neko notranjo prisilo. Roman je razdeljen na dva dela – v prvem sledimo kronološkem prikazu onečejevalskih izpadov, izpovedim prič ter seznamu oskrunjenih krajev in objektov v Sloveniji, v drugem delu pa se zgodba prenese v zahodno Evropo, kjer potekajo intervjuji med raziskovalko samomorov in uveljavljenimi novinarji, uredniki, fotografi in kritiki, ki podajajo povzetke pogovorov z Baumannom in svoje sodbe o tem, koliko bi lahko vplival na razširjenost samomorov po Evropi. Medtem ko eni v njem vidijo neuravnovešenega sociopata, ga drugi obravnavajo kot karizmatičnega govorca in svojeglavega kritika. Zdi se, kot da Kolar skozi ves roman napeljuje bralca k temu, da si na podlagi danih podatkov ustvari svoje mnenje, saj je raziskovalka samomorov lik, ki v osnovi deluje negotovo, čeprav sogovornikom nenehno polaga v usta svoje besede. Ko jo hrvaška novinarka vpraša, kaj si misli o Baumannovi vpletenosti v samomore deklet, še v isti sekundi diplomatsko odgovori, da so to zgolj ugibanja in da misli, da vanje ni vpleten. In to kljub temu, da iz zanesljivih virov izve, da naj bi mnoga mlada dekleta prepričeval, da “je individualizem nekaj strašno lepega, samomor pa najmogočnejša umetniška stvaritev”. Najbolj zanimiv del sledi na koncu, ko v poglavju Seznam nekaterih najdenih objav Theodorja Baumanna poleg številnih esejev, uličnih poslikav in zvočnih zapisov prebiramo njegov kritiški manifest, sestavljen iz stotih poučnih navodil kritikom. V njem med drugim zapiše, da je naloga kritika “predreti led v zamrznjenih srcih bralcev”, vsakič znova pa naj bi “ustvaril nov bazen doživljajev, iz katerega se bo napajala njegova inovativnost.” Roman Kazimirja Kolarja Onečejevalec bi prav gotovo privabil več bralcev, če bi se razvil v dinamično detektivko noir, ki bi nam na koncu postregla z jasnim odgovorom, kdo je kriv za samomore mladostnic – namesto tega nas na rahlo ironičen, a duhovit način vodi v žurnalistično obarvane vode biografije kritika, ki poraja le še nove nepojasnjene skrivnosti. A prav zaradi nevsakdanje stilistične zasnove in bizarnega psihološkega orisa protagonista nas s svojo eklektičnostjo drži v nenehni napetosti.
Piše Tadeja Krečič, bereta Eva Longyka Marušič in Igor Velše. Letošnji izid knjige Gabriela Garcíe Márqueza Avgusta se vidiva je bil mednarodni dogodek. 6. marca, na dan, ko se je pisatelj rodil, je v tridesetih državah izšla njegova še neobjavljena novela ali kratek roman, zadnje besedilo, ki ga je kolumbijski pisatelj pisal in ne povsem dokončal. Pisal ga je namreč s težavo zaradi starosti in demence, popravljal in variiral v petih različicah, pri čemer je tesno sodeloval z urednikom Cristóbalom Pero. Na koncu je prepovedal objavo. V nasprotju s pisateljevo željo sta se Márquezova sinova novelo Avgusta se vidiva kljub vsemu odločila izdati. Medijska pozornost je bila velikanska, hkrati pa je objava sprožila mešane občutke kritikov in bralcev ter večne debate o tem, ali bi morala potomca spoštovati očetovo zadnjo voljo ali ne in ali je vrednota želje pokojnega pisatelja nad vrednoto literature, zaokroženega opusa in užitka bralcev. Kajti branje besedila Avgusta se vidiva je užitek. Ne enak kot ga ponujajo vsa prejšnja njegova besedila, saj je čutiti nekatere nekonsistentnosti in morda praznine, ki bi jih Márquez verjetno še zapolnil, vendar je besedilo napisano z njegovo nezgrešljivo značilno potezo, tipičnim izborom besed, karakterizacijo oseb, vživljanjem vanje, opisi krajev in ozračij, primerjavami in metaforami, načinom pristopa k dogajanju v zgodbi, ki je v obrisih takale: Ana Magdalena Bach pride 16. avgusta po osmih letih na otok, na katerem je pokopana njena mama. »Bil je samoten kraj, kjer se ni mogla čutiti osamljeno,« zapiše Marquez. Samoto obiskovalke groba zvečer poživi moški v beli laneni obleki in z njo podeli tudi posteljo, zjutraj, ko ga ni več, pa Ana Magdalena v knjigi na nočni omarici najde bankovec za dvajset dolarjev. »Po tistem nikoli več ni bila enaka … Ni se spremenil svet, temveč ona sama, ki je prej vedno hodila skozi življenje, ne da bi ga pogledala in ga je začela gledati šele tega leta, po vrnitvi z otoka, z nemilo streznjenimi očmi.« Drugače je doživljala moža, hčer, ki je hotela postati nuna, znova je začela kaditi, nekdanji red ni veljal. Vsakoletni obisk otoka in maminega groba postane vsakič nova eskapada z naključnim moškim: »Nimava kaj,« je rekel eden izmed njih, »usojeno nama je.« Kadar se je zgodilo, da je noč preživela sama, je bila to izključno in samo zamujena priložnost. Odnosi doma so se slabšali, dojela je, da je mož ves čas zakona ljubimkal z drugimi ženskami. Svoje varanje je skrbno skrivala, le mami v grobu je pripovedovala o »nočeh svobodne ljubezni«. »Tako prepričana je bila, da ji bo mama z znamenjem nakazala svoje odobravanje, da ga je pričakovala kar takoj.« Sčasoma Ana Magdalena ugotovi, da je bil otok kraj skritih ljubezni že za mamo in da je mama s tem, da je izbrala otok za svoje zadnje počivališče, pripravila enake možnosti za avanture tudi hčeri. »To je bila lahko le materina posmrtna zvijača.« Petinosemdeset strani novele ali kratkega romana Avgusta se vidiva spremlja pripis urednika Cristóbala Pere, ki opisuje kronologijo nastajanja Márquezovih zadnjih besedil od leta 1999 naprej. Takrat je namreč pisatelj napovedal knjigo petih novel (Avgusta se vidiva bi bila ena izmed njih), katerih skupni imenovalec bi bile ljubezenske zgodbe starejših ljudi. Nekaj let pozneje sta se Marquez in Pera srečala in začela tesno sodelovati. Marquez je napisal več različic novele in Pera se je besedila za knjigo, kot jo beremo danes, »lotil, kot se restavrator loti platna velikega mojstra.« Upa, je zapisal, da bodo bralci novele Avgusta se vidiva občutili enako spoštovanje in začudenje, kot ju je ob branju tega besedila začutil sam. Ne glede na to, da morda naivno verjamemo Perovemu občudujočemu pripisu, ki se zaključi z zahvalo Márquezu za njegovo »človečnost, preprostost in prisrčnost, s katerimi je vedno sprejel vsakega, ki je pristopil k njemu, kot da je bog, in mu s svojim nasmehom dal vedeti, da je človek,« v sami noveli beremo in razbiramo vse, kar smo ob Márquezovih besedilih že doživeli in bi še. In to se zdi navdušeni bralki dovolj relevanten argument za to, da knjiga je.
Piše Tadeja Krečič, bereta Eva Longyka Marušič in Igor Velše. Letošnji izid knjige Gabriela Garcíe Márqueza Avgusta se vidiva je bil mednarodni dogodek. 6. marca, na dan, ko se je pisatelj rodil, je v tridesetih državah izšla njegova še neobjavljena novela ali kratek roman, zadnje besedilo, ki ga je kolumbijski pisatelj pisal in ne povsem dokončal. Pisal ga je namreč s težavo zaradi starosti in demence, popravljal in variiral v petih različicah, pri čemer je tesno sodeloval z urednikom Cristóbalom Pero. Na koncu je prepovedal objavo. V nasprotju s pisateljevo željo sta se Márquezova sinova novelo Avgusta se vidiva kljub vsemu odločila izdati. Medijska pozornost je bila velikanska, hkrati pa je objava sprožila mešane občutke kritikov in bralcev ter večne debate o tem, ali bi morala potomca spoštovati očetovo zadnjo voljo ali ne in ali je vrednota želje pokojnega pisatelja nad vrednoto literature, zaokroženega opusa in užitka bralcev. Kajti branje besedila Avgusta se vidiva je užitek. Ne enak kot ga ponujajo vsa prejšnja njegova besedila, saj je čutiti nekatere nekonsistentnosti in morda praznine, ki bi jih Márquez verjetno še zapolnil, vendar je besedilo napisano z njegovo nezgrešljivo značilno potezo, tipičnim izborom besed, karakterizacijo oseb, vživljanjem vanje, opisi krajev in ozračij, primerjavami in metaforami, načinom pristopa k dogajanju v zgodbi, ki je v obrisih takale: Ana Magdalena Bach pride 16. avgusta po osmih letih na otok, na katerem je pokopana njena mama. »Bil je samoten kraj, kjer se ni mogla čutiti osamljeno,« zapiše Marquez. Samoto obiskovalke groba zvečer poživi moški v beli laneni obleki in z njo podeli tudi posteljo, zjutraj, ko ga ni več, pa Ana Magdalena v knjigi na nočni omarici najde bankovec za dvajset dolarjev. »Po tistem nikoli več ni bila enaka … Ni se spremenil svet, temveč ona sama, ki je prej vedno hodila skozi življenje, ne da bi ga pogledala in ga je začela gledati šele tega leta, po vrnitvi z otoka, z nemilo streznjenimi očmi.« Drugače je doživljala moža, hčer, ki je hotela postati nuna, znova je začela kaditi, nekdanji red ni veljal. Vsakoletni obisk otoka in maminega groba postane vsakič nova eskapada z naključnim moškim: »Nimava kaj,« je rekel eden izmed njih, »usojeno nama je.« Kadar se je zgodilo, da je noč preživela sama, je bila to izključno in samo zamujena priložnost. Odnosi doma so se slabšali, dojela je, da je mož ves čas zakona ljubimkal z drugimi ženskami. Svoje varanje je skrbno skrivala, le mami v grobu je pripovedovala o »nočeh svobodne ljubezni«. »Tako prepričana je bila, da ji bo mama z znamenjem nakazala svoje odobravanje, da ga je pričakovala kar takoj.« Sčasoma Ana Magdalena ugotovi, da je bil otok kraj skritih ljubezni že za mamo in da je mama s tem, da je izbrala otok za svoje zadnje počivališče, pripravila enake možnosti za avanture tudi hčeri. »To je bila lahko le materina posmrtna zvijača.« Petinosemdeset strani novele ali kratkega romana Avgusta se vidiva spremlja pripis urednika Cristóbala Pere, ki opisuje kronologijo nastajanja Márquezovih zadnjih besedil od leta 1999 naprej. Takrat je namreč pisatelj napovedal knjigo petih novel (Avgusta se vidiva bi bila ena izmed njih), katerih skupni imenovalec bi bile ljubezenske zgodbe starejših ljudi. Nekaj let pozneje sta se Marquez in Pera srečala in začela tesno sodelovati. Marquez je napisal več različic novele in Pera se je besedila za knjigo, kot jo beremo danes, »lotil, kot se restavrator loti platna velikega mojstra.« Upa, je zapisal, da bodo bralci novele Avgusta se vidiva občutili enako spoštovanje in začudenje, kot ju je ob branju tega besedila začutil sam. Ne glede na to, da morda naivno verjamemo Perovemu občudujočemu pripisu, ki se zaključi z zahvalo Márquezu za njegovo »človečnost, preprostost in prisrčnost, s katerimi je vedno sprejel vsakega, ki je pristopil k njemu, kot da je bog, in mu s svojim nasmehom dal vedeti, da je človek,« v sami noveli beremo in razbiramo vse, kar smo ob Márquezovih besedilih že doživeli in bi še. In to se zdi navdušeni bralki dovolj relevanten argument za to, da knjiga je.
Piše: Sanja Podržaj, bereta Igor Velše in Eva Longyka Marušič. Tretja pesniška zbirka pesnice in literarne kritičarke Tonje Jelen je zbirka začenjanja znova, Od točke nič, kot pove naslov. Beremo jo lahko kot nekakšno nadaljevanje prejšnje zbirke Greva, ostajava, saj sva, saj prav tako tematizira materinstvo in zaključek razmerja, hkrati pa to nadgrajuje z novim, svežim pogledom, ki dopušča, da se znova pokaže tudi tista pobalinka iz pesniškega prvenca. Začetek zbirke Od točke nič se rojeva iz bolečine in strahu, a vendar obstaja prostor za tišino, dihanje in rast. Kot po dolgi zimi, »ko zaživijo prve bukve breze / in poganja/jo/ kali/ za vse kar /še/ je«. Nov začetek je hkrati rojstvo otroka, ki s svojim prihodom vse spremeni, in ponovno rojstvo lirske subjektke, za katero imamo občutek, da se je izvila iz neke temne situacije na svetlobo, kjer bo lahko znova začela rasti. Zdi se, da je prav otrok tisti, ki jo je potegnil ven: »to je bitje / ne stvar / to je korak /naprej/ to je nekaj neznatnega / ki te pribije v /ponovno/ zorenje«. Lirska subjektka je hkrati mati, ki varuje otroka, da ga ne ožgejo koprive, ko smukata maline, in otrok, saj iz pesmi veje čudenje nad vsakdanjimi vtisi, neka posebna pozornost do drobnih stvari, kot so šelestenje listja, mehka svetloba jutra in razpiranje drobnih rok proti njej. Otrok pa ne prebudi le ponovne rasti, temveč tudi spomine na brezskrbno igro v peskovniku, plezanje po drevesih in ves tisti prosti čas, ki se razprostira do večerov. Za trenutek spet uzremo deklico s potolčenimi koleni, ki smo jo spoznali v pesničinem prvencu Pobalinka iz leta 2016. V tem je nekaj nostalgije in otožnosti, na primer ko se spominja piknikov sredi trav in se sprašuje, ali bodo še kdaj. Nekakšno slovo od mladosti, ko padci niso bili tako hudi in so pustili le nekaj prask. Čeprav se drugi del zbirke konča z občutkom miru, je prisotna slutnja nečesa temnejšega, ki nas uvede v naslednji sklop. Tu se pesnica sooča s poslavljanjem in izgubo. Nenadoma se začne rušiti ustaljeni red, prepričanje o mogočnosti in neuničljivosti ljubljenega človeka, ki se začne krušiti in postane tako šibak, da ga lahko odnese že najbolj droben in neviden piš. Hkrati pa je opaziti tudi aluzije na obdobje, ko je bilo vse obrnjeno na glavo: na pandemijo covida-19, čas nevidne kuge, kot ga poimenuje pesnica. S tem v zbirko subtilno vnese tudi nekaj družbene kritike. Poslavljanje je bilo takrat posebej boleče in težko, saj je bila bližina prepovedana, v pesmi je to opisano kot »zadnje leto odvzetih trenutkov / kup prepovedi / strahu«. Kljub temu pa lirsko subjektko bodri spomin na besede tistega, ki je odšel, da je treba nadaljevati, se sestaviti in gledati naprej, ustvarjati naprej. Zbirka tu znova preide k novi tematiki, ki se ukvarja s samim pesnjenjem. Od minevanja se vrne k porajanju, k jeziku, ki odpira poti in gradi mostove k drugemu. Pesnica premišljuje o lastnem procesu oblikovanja jezika v pesem in znova se pojavi motiv rasti, kali, poganjkov iz katerih pesem nastaja, hkrati pa jih vedno tudi vsebuje v samem jedru, do katerega se skuša pesnica dokopati z vztrajnim luščenjem in čiščenjem. Prisotna je težnja po ekonomičnosti v jeziku, saj se v poeziji vsaka beseda tehta. Grajenje pesmi je dolgotrajno in natančno delo zasledovanja in izčiščevanja neke misli, notranjega glasu. In pesnica se sprašuje, kako to predati drugemu tako, da se z jezikom približujemo in ne vsiljujemo svoje tujosti. Poezija Tonje Jelen je izrazito osebna, pesnica skoznjo govori o svojih izkušnjah in občutkih, a prek tega vpeljuje obče teme, ki se dotikajo tudi bralke in bralca. Lahko torej rečemo, da je uspešna v svoji želji po tem, da ne vsiljuje. Pesmi so bolj kot semena, ki lahko padejo na plodna tla in poženejo kal v mislih in občutenjih drugega, lahko pa tudi ne. Zbirka ima v mislih drugega, zato je dostopna in odprta večjemu krogu bralstva. Tako tudi zadnji del zbirke, ki se odmakne od konkretnih izkušenj k bivanjskih premišljevanjem, ostaja komunikativen in kljub večji meri abstrakcije dovolj poveden, da se sporočilnost ne izgubi. Ves čas je poudarjena pomembnost trenutka, prisotnosti tu in zdaj, ki se s hitrim življenjskim tempom in željo po ovekovečenju vsega z objavami na družbenih omrežjih pogosto izgubi. Pri tem ponovno lahko zaznamo noto družbene kritike, čeprav ta ni v ospredju. Spet je začutiti nekaj nostalgije po otroštvu, ko je čas tekel drugače in je bilo vse igra. Narava, ki je močno prisotna v celotni zbirki, v zadnjem delu še posebej izstopa, saj lirska subjekta črpa iz opazovanja listja, srnjadi, rakuna, kresnice, veverice in na sploh se zdi, da trenutke sreče in miru vedno najde v naravi. Poleg tega je močna tudi metaforika kali in poganjkov, ki se vedno vzpenjajo, rastejo od točke nič naprej. Zbirka Tonje Jelen je naravnana izjemno pozitivno. To ne pomeni, da je lahkotna, ampak da pesnici tudi iz najtežjih tematik uspe izluščiti žarek svetlobe. Sestavljena je iz več tematskih sklopov, ki lepo tečejo, a bi lahko bili bolj jasno razmejeni; med njimi je namreč samo prazna stran, v kazalu pa sploh niso razvidni. Pesmi so zelo jasne, neposredne in nedvoumne, zaradi česar je zbirka zelo komunikativna, ne ponuja pa dosti možnosti za različne interpretacije. Na ravni forme večinoma ostaja v ustaljenih okvirih, le v nekaterih pesmih se poigrava z zamiki posameznih verzov ali kitic v desno. Ločila so skoraj povsem izvzeta, prav tako velike začetnice, s čimer je branje še bolj odprto. Pač pa pesnica uporablja pomišljaje in med njimi zapiše posamezne besede ali cele verze, kar včasih deluje kot vrinjena misel, ki razpira pomen, včasih pomišljaji označujejo samo poudarke, ponekod pa se njihova uporaba zdi nepotrebna. Od točke nič je topla in nežna zbirka, v kateri je Tonja Jelen pokazala tudi rast v svoji poetiki. Ta je intimistična, a odprta proti drugemu, za drugega, njeno sporočilo pa je svetlo in optimistično zre v prihodnost s »čim manj strahu / za več dvigov / jasnine«.
Piše: Sanja Podržaj, bereta Igor Velše in Eva Longyka Marušič. Tretja pesniška zbirka pesnice in literarne kritičarke Tonje Jelen je zbirka začenjanja znova, Od točke nič, kot pove naslov. Beremo jo lahko kot nekakšno nadaljevanje prejšnje zbirke Greva, ostajava, saj sva, saj prav tako tematizira materinstvo in zaključek razmerja, hkrati pa to nadgrajuje z novim, svežim pogledom, ki dopušča, da se znova pokaže tudi tista pobalinka iz pesniškega prvenca. Začetek zbirke Od točke nič se rojeva iz bolečine in strahu, a vendar obstaja prostor za tišino, dihanje in rast. Kot po dolgi zimi, »ko zaživijo prve bukve breze / in poganja/jo/ kali/ za vse kar /še/ je«. Nov začetek je hkrati rojstvo otroka, ki s svojim prihodom vse spremeni, in ponovno rojstvo lirske subjektke, za katero imamo občutek, da se je izvila iz neke temne situacije na svetlobo, kjer bo lahko znova začela rasti. Zdi se, da je prav otrok tisti, ki jo je potegnil ven: »to je bitje / ne stvar / to je korak /naprej/ to je nekaj neznatnega / ki te pribije v /ponovno/ zorenje«. Lirska subjektka je hkrati mati, ki varuje otroka, da ga ne ožgejo koprive, ko smukata maline, in otrok, saj iz pesmi veje čudenje nad vsakdanjimi vtisi, neka posebna pozornost do drobnih stvari, kot so šelestenje listja, mehka svetloba jutra in razpiranje drobnih rok proti njej. Otrok pa ne prebudi le ponovne rasti, temveč tudi spomine na brezskrbno igro v peskovniku, plezanje po drevesih in ves tisti prosti čas, ki se razprostira do večerov. Za trenutek spet uzremo deklico s potolčenimi koleni, ki smo jo spoznali v pesničinem prvencu Pobalinka iz leta 2016. V tem je nekaj nostalgije in otožnosti, na primer ko se spominja piknikov sredi trav in se sprašuje, ali bodo še kdaj. Nekakšno slovo od mladosti, ko padci niso bili tako hudi in so pustili le nekaj prask. Čeprav se drugi del zbirke konča z občutkom miru, je prisotna slutnja nečesa temnejšega, ki nas uvede v naslednji sklop. Tu se pesnica sooča s poslavljanjem in izgubo. Nenadoma se začne rušiti ustaljeni red, prepričanje o mogočnosti in neuničljivosti ljubljenega človeka, ki se začne krušiti in postane tako šibak, da ga lahko odnese že najbolj droben in neviden piš. Hkrati pa je opaziti tudi aluzije na obdobje, ko je bilo vse obrnjeno na glavo: na pandemijo covida-19, čas nevidne kuge, kot ga poimenuje pesnica. S tem v zbirko subtilno vnese tudi nekaj družbene kritike. Poslavljanje je bilo takrat posebej boleče in težko, saj je bila bližina prepovedana, v pesmi je to opisano kot »zadnje leto odvzetih trenutkov / kup prepovedi / strahu«. Kljub temu pa lirsko subjektko bodri spomin na besede tistega, ki je odšel, da je treba nadaljevati, se sestaviti in gledati naprej, ustvarjati naprej. Zbirka tu znova preide k novi tematiki, ki se ukvarja s samim pesnjenjem. Od minevanja se vrne k porajanju, k jeziku, ki odpira poti in gradi mostove k drugemu. Pesnica premišljuje o lastnem procesu oblikovanja jezika v pesem in znova se pojavi motiv rasti, kali, poganjkov iz katerih pesem nastaja, hkrati pa jih vedno tudi vsebuje v samem jedru, do katerega se skuša pesnica dokopati z vztrajnim luščenjem in čiščenjem. Prisotna je težnja po ekonomičnosti v jeziku, saj se v poeziji vsaka beseda tehta. Grajenje pesmi je dolgotrajno in natančno delo zasledovanja in izčiščevanja neke misli, notranjega glasu. In pesnica se sprašuje, kako to predati drugemu tako, da se z jezikom približujemo in ne vsiljujemo svoje tujosti. Poezija Tonje Jelen je izrazito osebna, pesnica skoznjo govori o svojih izkušnjah in občutkih, a prek tega vpeljuje obče teme, ki se dotikajo tudi bralke in bralca. Lahko torej rečemo, da je uspešna v svoji želji po tem, da ne vsiljuje. Pesmi so bolj kot semena, ki lahko padejo na plodna tla in poženejo kal v mislih in občutenjih drugega, lahko pa tudi ne. Zbirka ima v mislih drugega, zato je dostopna in odprta večjemu krogu bralstva. Tako tudi zadnji del zbirke, ki se odmakne od konkretnih izkušenj k bivanjskih premišljevanjem, ostaja komunikativen in kljub večji meri abstrakcije dovolj poveden, da se sporočilnost ne izgubi. Ves čas je poudarjena pomembnost trenutka, prisotnosti tu in zdaj, ki se s hitrim življenjskim tempom in željo po ovekovečenju vsega z objavami na družbenih omrežjih pogosto izgubi. Pri tem ponovno lahko zaznamo noto družbene kritike, čeprav ta ni v ospredju. Spet je začutiti nekaj nostalgije po otroštvu, ko je čas tekel drugače in je bilo vse igra. Narava, ki je močno prisotna v celotni zbirki, v zadnjem delu še posebej izstopa, saj lirska subjekta črpa iz opazovanja listja, srnjadi, rakuna, kresnice, veverice in na sploh se zdi, da trenutke sreče in miru vedno najde v naravi. Poleg tega je močna tudi metaforika kali in poganjkov, ki se vedno vzpenjajo, rastejo od točke nič naprej. Zbirka Tonje Jelen je naravnana izjemno pozitivno. To ne pomeni, da je lahkotna, ampak da pesnici tudi iz najtežjih tematik uspe izluščiti žarek svetlobe. Sestavljena je iz več tematskih sklopov, ki lepo tečejo, a bi lahko bili bolj jasno razmejeni; med njimi je namreč samo prazna stran, v kazalu pa sploh niso razvidni. Pesmi so zelo jasne, neposredne in nedvoumne, zaradi česar je zbirka zelo komunikativna, ne ponuja pa dosti možnosti za različne interpretacije. Na ravni forme večinoma ostaja v ustaljenih okvirih, le v nekaterih pesmih se poigrava z zamiki posameznih verzov ali kitic v desno. Ločila so skoraj povsem izvzeta, prav tako velike začetnice, s čimer je branje še bolj odprto. Pač pa pesnica uporablja pomišljaje in med njimi zapiše posamezne besede ali cele verze, kar včasih deluje kot vrinjena misel, ki razpira pomen, včasih pomišljaji označujejo samo poudarke, ponekod pa se njihova uporaba zdi nepotrebna. Od točke nič je topla in nežna zbirka, v kateri je Tonja Jelen pokazala tudi rast v svoji poetiki. Ta je intimistična, a odprta proti drugemu, za drugega, njeno sporočilo pa je svetlo in optimistično zre v prihodnost s »čim manj strahu / za več dvigov / jasnine«.
Joan Baez: Jaz sem hrušč je dokumentarec, ki se ne poglobi tako zelo v glasbo Joan Baez, ampak se osredotoča na njeno življenjsko zgodbo in išče tisto v njej, kar je spodbudilo nujo po ustvarjanju. O filmu razmišlja Peter Žargi. Bere Aleksander Golja.
Joan Baez: Jaz sem hrušč je dokumentarec, ki se ne poglobi tako zelo v glasbo Joan Baez, ampak se osredotoča na njeno življenjsko zgodbo in išče tisto v njej, kar je spodbudilo nujo po ustvarjanju. O filmu razmišlja Peter Žargi. Bere Aleksander Golja.
Ameriški režiser Jeff Nichols je zaslovel leta 2011 s filmom Zaklonišče – zanj je prejel tudi glavno nagrado na LIFFu. Michael Shannon je v njem odigral moškega, ki je prepričan, da se bo zgodilo nekaj groznega in si začne graditi zaklonišče. Ta teden pa je v kine prišel novi film Jeffa Nicholsa. Motoristi so, kot pravi Gorazd Trušnovec, nekakšna etnološka študija posebne subkulture. Njegovo recenzijo bere Aleksander Golja.
Ameriški režiser Jeff Nichols je zaslovel leta 2011 s filmom Zaklonišče – zanj je prejel tudi glavno nagrado na LIFFu. Michael Shannon je v njem odigral moškega, ki je prepričan, da se bo zgodilo nekaj groznega in si začne graditi zaklonišče. Ta teden pa je v kine prišel novi film Jeffa Nicholsa. Motoristi so, kot pravi Gorazd Trušnovec, nekakšna etnološka študija posebne subkulture. Njegovo recenzijo bere Aleksander Golja.
Piše Iztok Ilich, bereta Eva Longyka Marušič in Igor Velše. Boris Pangerc, učitelj, lokalni politik, pevec, kronist, biograf in, sploh ne nazadnje, pesnik in pisatelj iz Doline pri Trstu, ne živi v ožjem območju Mesta v zalivu in je, nekaj tudi zato, manj na očeh kulturne javnosti, kot so bili Boris Pahor, Alojz Rebula in Marko Sosič ali so še Marko Kravos, Ace Mermolja, Marij Čuk in Dušan Jelinčič. V marsičem je drugačen tudi njegov pesniški svet, vpet v nasilno degradirano, a v osnovi še vedno ruralno okolje Brega pod Kraškim robom. To je prostor, kjer dajejo oljke vrhunsko, z najuglednejšimi priznanji ovenčano deviško olje. Kjer so blago vzvalovljeni griči ravno toliko dvignjeni nad prometni trušč in podjetniško prerivanje spodaj, da nezdravi nemir ne more seči do žlahtnih oljčnikov. Lahko pa pravšnji veter do njih prinese vonj po morju in soli. Med realnim svetom spopadanja ranjene narave in človeka, oboroženega s tehnološkimi dosežki vseh vrst in oprtega na vladajočo politiko, ter Pangerčevo pesniško govorico ni enačaja. So pa številni vplivi in vzporednice. Najprej dejstvo, da lahko v letih po upokojitvi tudi sam preživlja več časa v svojem oljčniku. Tam ni le pozoren opazovalec brstenja, zorenja, obiranja in stiskanja zelenega zlata, temveč z delom scela vpet v ta od davnine komaj kaj spremenjen naravni red. Je eden najuspešnejših pridelovalcev olja s severozahodnega roba Istre pa tudi častilec in varuh oljk, skrivenčenih stark in na novo posajenih drevesc na začetku življenja. Veseli se, kadar jim gre dobro, kadar je ravno prav dežja in sonca za bogato letino, in nemočno trpi, kadar si zmrzal, požrešni insekti in druge nadloge jemljejo prevelik davek. Preprosto ne more biti drugače, kot da se oljka vedno znova pojavlja tudi v Pangerčevi poeziji. V pesmi Veriga na primer zapiše: »Morje / sklanjam z oljčnikom / oljko spregam z oljem / olje stopnjujem s presežnikom / najboljše / najžlahtnejše / najistrjanejše". Najbolj istrsko torej. V pesmi Moje zeleno zlato pravi: »moje zeleno zlato / prekrvavlja v zeleno / moje telo …«, ko v naslednji pesmi obrezuje oljke, pa na koncu zmoli: »rasti belica / – v imenu očeta in sina in svetega duha – / da ti ustvarim nebo / pod katerim boš samo ti kraljica.« Nato se ji še enkrat pokloni v verzih: »belica žlahtna / dobrotljiva kraljica stvarstva /… / svečenica našega oljkarstva …« dokler ne pade na kolena in se do konca zapriseže srebrnemu božanstvu v pesmi V začetku je bila oljka: »oljka je bila pri Bogu / in najvišji je klonil / da se je Bog zaljubil vanjo / ko je ločil nebo od zemlje / kopno od morja / in sol od vode / jo je položil človeku v naročje …«. Oljčnik nad morjem je Boris Pangerc upodobil tudi v pesmi, posvečeni prijatelju slikarju Dezideriju Švari: »Oljčnik nad morjem / je moj vsakdan / zlata skrinja zelenih sanj …« Ko se ozira na oljkarja, ribiča in solinarja, jih v nemara ključni pesmi v zbirki vsakega posebej upesni kot čudovite krajinarje. Vsak po svoje je čez hrbet in obličje ožgan, »vsak po svoje se na svojem spoprijema / dan na dan / oljkar v veje se zapreda / ribiču se morje odpira kot zaseda / solinar strže solno polje / vsak obrača / kakor mu je Bog naklonil vse po svoje / tako je sto in sto že let / vsak svoj biser brusi / oljke morje in soline / zadrgnjeni v nakit ki te prežari / začara te urok / ki ne pregori nikoli « Je pa skrb za oljke – s pesnikovimi besedami »čarobna zgodba / ki se že tisoč let / spleta in razpleta v svet«, v nekaterih pesmih tudi metafora za druge nadloge, ki jih prinaša in odnaša življenje. Pesnik ne more biti ravnodušen do stisk in bolečin, ki jih naravi in človeku prizadeva v hitro kopičenje lastnine in moči zaverovan današnji človek. V pesmih v zadnjem delu zbirke pogleda tudi v preteklost in spomni, da je bil vojni čas, ko je v zubljih izginil Plehnik v Valah, težak, srhljiv: » ... takrat so Švabi tolkli vas / zdaj tolče nas moderni čas …« In še, da je zdaj drugače: »… naselje spreminja se v skelet / sinic v gnezdu je pomalem vedno manj / duše so otrple / in oglašanja letnih časov je le za ščebet.« A čeprav je življenje prek Doline spolzelo kot sanje, v sklepni pesmi vendarle zapiše, »… ljubezen bo plamtela dalje / vžgana v kamen / kot oporoka za zanamce« Jezikoslovka Vesna Mikolič v uvodu k zbirki Oljke in morje in sol opozarja na še eno značilnost Pangerčevega pisanja. Vidi jo v pesnikovem odzivanju na hitre spremembe v družbi in lastni notranjosti, katerim »sledi z raznolikim besediščem, z rabo novotvorjenk, visoko knjižnih besed na eni in dialektizmov na drugi strani, obenem pa mu 'istrjanjenje' pomeni tudi korak nazaj k sebi.« V novi zbirki Borisa Pangerca lahko vidimo še en prispevek k vse preskromni zavesti, ki jo posebno vztrajno širi pomorščak in etnolog Bruno Volpi Lisjak – da smo Slovenci tudi pomorski narod. Da so Koper, Izola in Piran šele pred nekaj desetletji postali slovenski, medtem ko je obala med Miljami in Devinom, stoletja ribolovno območje slovenskih ribičev, to obeležje že skoraj povsem izgubila. Hkrati je pomembno, da se je pesnik znova odločil spregovoriti tudi italijansko govorečim sosedom; vse pesmi in spremna besedila so vzporedno natisnjeni tudi v italijanskem prevodu Mihe Obita, urednika dvojezičnega Novega Matajurja.
Piše Iztok Ilich, bereta Eva Longyka Marušič in Igor Velše. Boris Pangerc, učitelj, lokalni politik, pevec, kronist, biograf in, sploh ne nazadnje, pesnik in pisatelj iz Doline pri Trstu, ne živi v ožjem območju Mesta v zalivu in je, nekaj tudi zato, manj na očeh kulturne javnosti, kot so bili Boris Pahor, Alojz Rebula in Marko Sosič ali so še Marko Kravos, Ace Mermolja, Marij Čuk in Dušan Jelinčič. V marsičem je drugačen tudi njegov pesniški svet, vpet v nasilno degradirano, a v osnovi še vedno ruralno okolje Brega pod Kraškim robom. To je prostor, kjer dajejo oljke vrhunsko, z najuglednejšimi priznanji ovenčano deviško olje. Kjer so blago vzvalovljeni griči ravno toliko dvignjeni nad prometni trušč in podjetniško prerivanje spodaj, da nezdravi nemir ne more seči do žlahtnih oljčnikov. Lahko pa pravšnji veter do njih prinese vonj po morju in soli. Med realnim svetom spopadanja ranjene narave in človeka, oboroženega s tehnološkimi dosežki vseh vrst in oprtega na vladajočo politiko, ter Pangerčevo pesniško govorico ni enačaja. So pa številni vplivi in vzporednice. Najprej dejstvo, da lahko v letih po upokojitvi tudi sam preživlja več časa v svojem oljčniku. Tam ni le pozoren opazovalec brstenja, zorenja, obiranja in stiskanja zelenega zlata, temveč z delom scela vpet v ta od davnine komaj kaj spremenjen naravni red. Je eden najuspešnejših pridelovalcev olja s severozahodnega roba Istre pa tudi častilec in varuh oljk, skrivenčenih stark in na novo posajenih drevesc na začetku življenja. Veseli se, kadar jim gre dobro, kadar je ravno prav dežja in sonca za bogato letino, in nemočno trpi, kadar si zmrzal, požrešni insekti in druge nadloge jemljejo prevelik davek. Preprosto ne more biti drugače, kot da se oljka vedno znova pojavlja tudi v Pangerčevi poeziji. V pesmi Veriga na primer zapiše: »Morje / sklanjam z oljčnikom / oljko spregam z oljem / olje stopnjujem s presežnikom / najboljše / najžlahtnejše / najistrjanejše". Najbolj istrsko torej. V pesmi Moje zeleno zlato pravi: »moje zeleno zlato / prekrvavlja v zeleno / moje telo …«, ko v naslednji pesmi obrezuje oljke, pa na koncu zmoli: »rasti belica / – v imenu očeta in sina in svetega duha – / da ti ustvarim nebo / pod katerim boš samo ti kraljica.« Nato se ji še enkrat pokloni v verzih: »belica žlahtna / dobrotljiva kraljica stvarstva /… / svečenica našega oljkarstva …« dokler ne pade na kolena in se do konca zapriseže srebrnemu božanstvu v pesmi V začetku je bila oljka: »oljka je bila pri Bogu / in najvišji je klonil / da se je Bog zaljubil vanjo / ko je ločil nebo od zemlje / kopno od morja / in sol od vode / jo je položil človeku v naročje …«. Oljčnik nad morjem je Boris Pangerc upodobil tudi v pesmi, posvečeni prijatelju slikarju Dezideriju Švari: »Oljčnik nad morjem / je moj vsakdan / zlata skrinja zelenih sanj …« Ko se ozira na oljkarja, ribiča in solinarja, jih v nemara ključni pesmi v zbirki vsakega posebej upesni kot čudovite krajinarje. Vsak po svoje je čez hrbet in obličje ožgan, »vsak po svoje se na svojem spoprijema / dan na dan / oljkar v veje se zapreda / ribiču se morje odpira kot zaseda / solinar strže solno polje / vsak obrača / kakor mu je Bog naklonil vse po svoje / tako je sto in sto že let / vsak svoj biser brusi / oljke morje in soline / zadrgnjeni v nakit ki te prežari / začara te urok / ki ne pregori nikoli « Je pa skrb za oljke – s pesnikovimi besedami »čarobna zgodba / ki se že tisoč let / spleta in razpleta v svet«, v nekaterih pesmih tudi metafora za druge nadloge, ki jih prinaša in odnaša življenje. Pesnik ne more biti ravnodušen do stisk in bolečin, ki jih naravi in človeku prizadeva v hitro kopičenje lastnine in moči zaverovan današnji človek. V pesmih v zadnjem delu zbirke pogleda tudi v preteklost in spomni, da je bil vojni čas, ko je v zubljih izginil Plehnik v Valah, težak, srhljiv: » ... takrat so Švabi tolkli vas / zdaj tolče nas moderni čas …« In še, da je zdaj drugače: »… naselje spreminja se v skelet / sinic v gnezdu je pomalem vedno manj / duše so otrple / in oglašanja letnih časov je le za ščebet.« A čeprav je življenje prek Doline spolzelo kot sanje, v sklepni pesmi vendarle zapiše, »… ljubezen bo plamtela dalje / vžgana v kamen / kot oporoka za zanamce« Jezikoslovka Vesna Mikolič v uvodu k zbirki Oljke in morje in sol opozarja na še eno značilnost Pangerčevega pisanja. Vidi jo v pesnikovem odzivanju na hitre spremembe v družbi in lastni notranjosti, katerim »sledi z raznolikim besediščem, z rabo novotvorjenk, visoko knjižnih besed na eni in dialektizmov na drugi strani, obenem pa mu 'istrjanjenje' pomeni tudi korak nazaj k sebi.« V novi zbirki Borisa Pangerca lahko vidimo še en prispevek k vse preskromni zavesti, ki jo posebno vztrajno širi pomorščak in etnolog Bruno Volpi Lisjak – da smo Slovenci tudi pomorski narod. Da so Koper, Izola in Piran šele pred nekaj desetletji postali slovenski, medtem ko je obala med Miljami in Devinom, stoletja ribolovno območje slovenskih ribičev, to obeležje že skoraj povsem izgubila. Hkrati je pomembno, da se je pesnik znova odločil spregovoriti tudi italijansko govorečim sosedom; vse pesmi in spremna besedila so vzporedno natisnjeni tudi v italijanskem prevodu Mihe Obita, urednika dvojezičnega Novega Matajurja.
Piše Tonja Jelen, bereta Eva Longyka Marušič in Igor Velše. Pesniška zbirka umetnika Miklavža Komelja Da in ne je obsežno delo, ki vsebuje avtorske pesmi in dve prevedeni: svetega Janeza od Križa Temna noč in Arthurja Rimbauda Pijani čoln. Gre za jezikovno prefinjeno pesniško delo, pri čemer avtor v pesmih razmišlja tudi o jeziku samem: »Preseženje jezika / ni isto / kot uničenje jezika.« Kaj vse je lahko jezik, pesem, kaj je lahko 'da' in kaj 'ne', so ena izmed krovnih vprašanj zbirke. Da in ne se tako gosti in hkrati prši v vseh idejah, občutjih in razmislekih ter se razrašča v številne možnosti, kaj vse nam lahko ponuja in daje Komeljeva poezija. Sprejemanje absoluta, različnega kulturnega izročila in leposlovja se prepleta in dopolnjuje. Možnost združevanja »nezdružljivega« postane ne le možnost, ampak tudi odlika. Tudi v primerjavi s prejšnjimi zbirkami Miklavža Komelja je zbirka Da in ne polna intertekstualnosti, vendar se je v tej zgodil nekakšen lom v posebni izreki čustev, občutja in odnosa sveta do lirskega subjekta. Glas pesnika je bolj svež, prečiščen in zračen. Subjekt je vseprisoten opazovalec, kritik in tudi glasnik – slavilec življenja, najsi bo v sonetih ali v kratkih, predvsem trivrstičnih pesmi. Zadnje se čudijo in slavijo naravo, natančneje cvetočo češnjo. Prav cikel teh kratkih pesmi premišljeno odmerja izrečeno. Pesnik je natančen, precizen. Drobne radosti sredi narave poveličujejo življenje, ki je vse. Tako Komelj sledi naravnemu ciklu, tudi psu, kot se neposredno izrazi. V ospredje prihaja sredica življenja oz. lepota: »Ta češnja tiho / stoji celo leto in / potem zacveti.« Pri tem ne gre spregledati, da zacveti tudi sredi vojne in se pesnik s tem naveže na Karla Destovnika Kajuha. Vračanje novega in večnega – ki ni več nujno – je v Komeljevi zbirki dosledno. A zdaj ni več vmesnosti, je samo dvojnost. Že sam naslov med zanikanjem in pritrditvijo podaja tezo, ki se v zbirki večkrat potrdi. Tudi zelo dosledno že na samem začetku zbirke: »Nesmrtnost in smrtnost / se ne izključujeta nič bolj kot to, / da lahko rečem Da / in tudi Ne.« Dvojnost med popolnostjo in uničenjem, med lastnim mišljenjem in vsiljenim, med posameznikom in svetom se v zbirki pojavlja kot možnost izbire ali prisile. A pesnik zatrjuje, da sta lastni veličina mnenja in ranljivosti več vredni kot sistematično uničevanje sveta. Prav to jasnost izraza po verjetju v človekov dobri prav, je treba poudariti kot eno ključnih izpeljav teh pesmi. V zbirki zmotijo nekateri motivi in namigi na vojno, bojevanje, čeprav se subjekt nagiba tudi k dezerterstvu. Pri tem se bralec lahko znajde v zagati, kaj pomeni popolno zanikanje določenih trditev. Ta (ne)logičnost ali ne nazadnje njena dvojnost ponujata dobro iztočnico za razmišljanje in preigravanje izraza. Pri tem pesnik ne razočara s slikovitostjo, jezikovno prefinjenostjo in tudi neposrednostjo izraza. Ta neposrednost je ob prvem branju lahko neprijetna, vendar se na poseben način zasidra v premišljevanje v nadaljevanju branja. Pravzaprav v prav poseben mir: "In tudi če mi glas vseh ljudi / reče: »Povsod je kaos, reda ni, / nikjer ga več ni,« rečem: »V meni jè.«" Pesniška zbirka Miklavža Komelja Da in ne je poezija, ki jo je vredno brati. Ni treba stati za vsako mislijo, vendar so pesmi dodelane, polne medbesedilnosti, razmislekov in veličine življenja. Četudi samo stoji in se zbudi enkrat na leto. Vse je vredno in je, kot je naslovljena zbirka.
Piše Tonja Jelen, bereta Eva Longyka Marušič in Igor Velše. Pesniška zbirka umetnika Miklavža Komelja Da in ne je obsežno delo, ki vsebuje avtorske pesmi in dve prevedeni: svetega Janeza od Križa Temna noč in Arthurja Rimbauda Pijani čoln. Gre za jezikovno prefinjeno pesniško delo, pri čemer avtor v pesmih razmišlja tudi o jeziku samem: »Preseženje jezika / ni isto / kot uničenje jezika.« Kaj vse je lahko jezik, pesem, kaj je lahko 'da' in kaj 'ne', so ena izmed krovnih vprašanj zbirke. Da in ne se tako gosti in hkrati prši v vseh idejah, občutjih in razmislekih ter se razrašča v številne možnosti, kaj vse nam lahko ponuja in daje Komeljeva poezija. Sprejemanje absoluta, različnega kulturnega izročila in leposlovja se prepleta in dopolnjuje. Možnost združevanja »nezdružljivega« postane ne le možnost, ampak tudi odlika. Tudi v primerjavi s prejšnjimi zbirkami Miklavža Komelja je zbirka Da in ne polna intertekstualnosti, vendar se je v tej zgodil nekakšen lom v posebni izreki čustev, občutja in odnosa sveta do lirskega subjekta. Glas pesnika je bolj svež, prečiščen in zračen. Subjekt je vseprisoten opazovalec, kritik in tudi glasnik – slavilec življenja, najsi bo v sonetih ali v kratkih, predvsem trivrstičnih pesmi. Zadnje se čudijo in slavijo naravo, natančneje cvetočo češnjo. Prav cikel teh kratkih pesmi premišljeno odmerja izrečeno. Pesnik je natančen, precizen. Drobne radosti sredi narave poveličujejo življenje, ki je vse. Tako Komelj sledi naravnemu ciklu, tudi psu, kot se neposredno izrazi. V ospredje prihaja sredica življenja oz. lepota: »Ta češnja tiho / stoji celo leto in / potem zacveti.« Pri tem ne gre spregledati, da zacveti tudi sredi vojne in se pesnik s tem naveže na Karla Destovnika Kajuha. Vračanje novega in večnega – ki ni več nujno – je v Komeljevi zbirki dosledno. A zdaj ni več vmesnosti, je samo dvojnost. Že sam naslov med zanikanjem in pritrditvijo podaja tezo, ki se v zbirki večkrat potrdi. Tudi zelo dosledno že na samem začetku zbirke: »Nesmrtnost in smrtnost / se ne izključujeta nič bolj kot to, / da lahko rečem Da / in tudi Ne.« Dvojnost med popolnostjo in uničenjem, med lastnim mišljenjem in vsiljenim, med posameznikom in svetom se v zbirki pojavlja kot možnost izbire ali prisile. A pesnik zatrjuje, da sta lastni veličina mnenja in ranljivosti več vredni kot sistematično uničevanje sveta. Prav to jasnost izraza po verjetju v človekov dobri prav, je treba poudariti kot eno ključnih izpeljav teh pesmi. V zbirki zmotijo nekateri motivi in namigi na vojno, bojevanje, čeprav se subjekt nagiba tudi k dezerterstvu. Pri tem se bralec lahko znajde v zagati, kaj pomeni popolno zanikanje določenih trditev. Ta (ne)logičnost ali ne nazadnje njena dvojnost ponujata dobro iztočnico za razmišljanje in preigravanje izraza. Pri tem pesnik ne razočara s slikovitostjo, jezikovno prefinjenostjo in tudi neposrednostjo izraza. Ta neposrednost je ob prvem branju lahko neprijetna, vendar se na poseben način zasidra v premišljevanje v nadaljevanju branja. Pravzaprav v prav poseben mir: "In tudi če mi glas vseh ljudi / reče: »Povsod je kaos, reda ni, / nikjer ga več ni,« rečem: »V meni jè.«" Pesniška zbirka Miklavža Komelja Da in ne je poezija, ki jo je vredno brati. Ni treba stati za vsako mislijo, vendar so pesmi dodelane, polne medbesedilnosti, razmislekov in veličine življenja. Četudi samo stoji in se zbudi enkrat na leto. Vse je vredno in je, kot je naslovljena zbirka.
Piše: Aljaž Krivec, bereta Igor Velše in Eva Longyka Marušič. Prvenec Lare Božak Z luknjami v prepihu bralstvu posreduje prve informacije že po fizični plati, ko nas pred jedrnim delom knjige in po njem pričaka vsakič po osem listov opremljenih z osemnajstimi luknjicami v standardni velikosti luknjača. Poteza, ki morda komu v spomin prikliče knjigo reista in ohojevca Marka Pogačnika iz leta 1966 s preprostim naslovom Knjiga, ob tem paradoksalno izolira in izpostavi vsebino pesniške zbirke pred nami. Izolira jo, ker med njo in svet tam zunaj postavi nekakšno nepričakovano mejo, ki jo je treba prečiti da pridemo do besedila knjige oziroma da se iz tega ponovno vrnemo v svet, po drugi strani pa jo izdatno izpostavi, saj je ta meja luknjasta, pretočna in zares imitira luknje v prepihu. Toda koliko ta poteza zaznamuje knjigo kot celoto? Dopuščam sicer možnost, da je iz vzorca luknjic mogoče razbrati kaj, česar mi ni uspelo izluščiti, poleg tega pa se zdi, da se vizualna poteza ustavi nekoliko prehitro, mogoče se je namreč obregniti ob dejstvo, da s to izjemo knjiga v okviru zbirke Črna skrinjica v resnici vizualno ne izstopa – še vedno sta tu denimo standardna tipografija in prepoznavni črni ovitek. Kljub temu pa ne gre reči, da bi šlo za potezo, ki je zanemarljiva v odnosu do besedilnega dela knjige. Luknjičasto sito si je mogoče predstavljati kot fizični prikaz vstopnih točk v osrednji del knjige in tudi tega je mogoče razumeti kot nasledek bogate modernistične tradicije, če naj le-to razumemo v najširšem možnem pomenu besede. Z luknjami v prepihu namreč ne pretendira po enostavnem razumevanju – literarno snov obdela, ne da bi ob tem pristajala na samoumevnosti ali klišeje. V resnici se v vsako temo zažene z bogatim naborom besed, nepričakovanimi podobami in neobičajnimi povezavami med njimi. Slednje počne do te mere, da se jezik začne praktično osamosvajati, odlepljati od vsega drugega, dokler ne ostane nekako sam, sam sebi pomen in sam sebi vsebina. In to je v resnici pred vsem drugim visoka stopnja poetičnega izraza. Osamosvojen jezik v neutrudnem preučevanju pesniške situacije namreč začne naposled tvoriti neko lastno vsebino. Je v luči povedanega mogoče trditi, da luknjičaste strani na koncu knjige služijo kot sito vsebine, ki tako ostane z nami tudi po manj pozornem branju? Tovrstna razlaga je za knjigo Z luknjami v prepihu možna, vendar je po drugi strani težko spregledati najbolj temeljno vsebinsko plat knjige – skratka, tiste elemente, ki pesmi, ali kar celotno zbirko, sploh poženejo v tek in ki naposled vendarle presevajo tudi skozi mojstrsko rabo jezika. Gre za delo, ki na tej ravni vzame neka bolj ali manj predstavljiva, osnovna, včasih že skoraj banalna izhodišča. Ta so pretežno usmerjena k vsakdanu in medosebnim odnosom, občasno pa še k družbenim komentarjem, ki so pogosto izpisani v deklarativni maniri in tu se zdi, da bi si bilo mogoče zastaviti več. A takoj ko zapustimo ta nivo pesmi, te prenehajo slediti kakršnikoli morebitni prozaičnosti – nemudoma nas uvedejo v tisti prostor pesmi, ki ga z vso silo narekuje opisana jezikovna plat. Knjiga Z luknjami v prepihu se tozadevno stke z vizualno potezo z začetka in konca – zdi se namreč, kakor da bi lirska subjektka ob predstavitvi neke osnovne situacije to vsebino preluknjala, se spustila pod njeno površje in tam izpisala poglavitni delež besedila, ki ga imamo zdaj na voljo za branje. Iz navedenega je bržkone jasno, da gre za delo, ki živi nek vsebinski paradoks, a naposled vendarle terja predvsem pozornost. Že prva pesem z naslovom Razpokljaji in otvoritvenimi verzi »nisem prikrila / begajočih lis // najraje pijejo / moje roke // in tako rade šepetajo / olivnatim venam // naj ostanejo tam / kjer so« postavlja pred nas osnovne jezikovne in strateške koordinate zbirke, ki v neumornem ritmu vztrajajo skozi vso zbirko do samega konca. Ni dvoma, da imamo opravka z besedilom, ki ponuja zgoščenost, premišljen jezik in presunljive podobe – že zato zbirka izstopa v okviru sočasne domače poezije. Ampak ali se v tem skriva tudi kakšen kavelj? Če kje pod zbirko tli namen, da bi se nam naj točno določene poante in podobe vtisnile v spomin in ob tem predstavile kontinuiteto nekega dogajanja, potem od nas nemara pričakuje preveč. Zato pa toliko bolj omogoča, da se k njej vračamo zavoljo golega užitka v tekstu, če se naj navežem na v zbirki omenjenega Rolanda Barthesa, in zaradi večkratnega odkrivanja njenih poti.
Piše: Aljaž Krivec, bereta Igor Velše in Eva Longyka Marušič. Prvenec Lare Božak Z luknjami v prepihu bralstvu posreduje prve informacije že po fizični plati, ko nas pred jedrnim delom knjige in po njem pričaka vsakič po osem listov opremljenih z osemnajstimi luknjicami v standardni velikosti luknjača. Poteza, ki morda komu v spomin prikliče knjigo reista in ohojevca Marka Pogačnika iz leta 1966 s preprostim naslovom Knjiga, ob tem paradoksalno izolira in izpostavi vsebino pesniške zbirke pred nami. Izolira jo, ker med njo in svet tam zunaj postavi nekakšno nepričakovano mejo, ki jo je treba prečiti da pridemo do besedila knjige oziroma da se iz tega ponovno vrnemo v svet, po drugi strani pa jo izdatno izpostavi, saj je ta meja luknjasta, pretočna in zares imitira luknje v prepihu. Toda koliko ta poteza zaznamuje knjigo kot celoto? Dopuščam sicer možnost, da je iz vzorca luknjic mogoče razbrati kaj, česar mi ni uspelo izluščiti, poleg tega pa se zdi, da se vizualna poteza ustavi nekoliko prehitro, mogoče se je namreč obregniti ob dejstvo, da s to izjemo knjiga v okviru zbirke Črna skrinjica v resnici vizualno ne izstopa – še vedno sta tu denimo standardna tipografija in prepoznavni črni ovitek. Kljub temu pa ne gre reči, da bi šlo za potezo, ki je zanemarljiva v odnosu do besedilnega dela knjige. Luknjičasto sito si je mogoče predstavljati kot fizični prikaz vstopnih točk v osrednji del knjige in tudi tega je mogoče razumeti kot nasledek bogate modernistične tradicije, če naj le-to razumemo v najširšem možnem pomenu besede. Z luknjami v prepihu namreč ne pretendira po enostavnem razumevanju – literarno snov obdela, ne da bi ob tem pristajala na samoumevnosti ali klišeje. V resnici se v vsako temo zažene z bogatim naborom besed, nepričakovanimi podobami in neobičajnimi povezavami med njimi. Slednje počne do te mere, da se jezik začne praktično osamosvajati, odlepljati od vsega drugega, dokler ne ostane nekako sam, sam sebi pomen in sam sebi vsebina. In to je v resnici pred vsem drugim visoka stopnja poetičnega izraza. Osamosvojen jezik v neutrudnem preučevanju pesniške situacije namreč začne naposled tvoriti neko lastno vsebino. Je v luči povedanega mogoče trditi, da luknjičaste strani na koncu knjige služijo kot sito vsebine, ki tako ostane z nami tudi po manj pozornem branju? Tovrstna razlaga je za knjigo Z luknjami v prepihu možna, vendar je po drugi strani težko spregledati najbolj temeljno vsebinsko plat knjige – skratka, tiste elemente, ki pesmi, ali kar celotno zbirko, sploh poženejo v tek in ki naposled vendarle presevajo tudi skozi mojstrsko rabo jezika. Gre za delo, ki na tej ravni vzame neka bolj ali manj predstavljiva, osnovna, včasih že skoraj banalna izhodišča. Ta so pretežno usmerjena k vsakdanu in medosebnim odnosom, občasno pa še k družbenim komentarjem, ki so pogosto izpisani v deklarativni maniri in tu se zdi, da bi si bilo mogoče zastaviti več. A takoj ko zapustimo ta nivo pesmi, te prenehajo slediti kakršnikoli morebitni prozaičnosti – nemudoma nas uvedejo v tisti prostor pesmi, ki ga z vso silo narekuje opisana jezikovna plat. Knjiga Z luknjami v prepihu se tozadevno stke z vizualno potezo z začetka in konca – zdi se namreč, kakor da bi lirska subjektka ob predstavitvi neke osnovne situacije to vsebino preluknjala, se spustila pod njeno površje in tam izpisala poglavitni delež besedila, ki ga imamo zdaj na voljo za branje. Iz navedenega je bržkone jasno, da gre za delo, ki živi nek vsebinski paradoks, a naposled vendarle terja predvsem pozornost. Že prva pesem z naslovom Razpokljaji in otvoritvenimi verzi »nisem prikrila / begajočih lis // najraje pijejo / moje roke // in tako rade šepetajo / olivnatim venam // naj ostanejo tam / kjer so« postavlja pred nas osnovne jezikovne in strateške koordinate zbirke, ki v neumornem ritmu vztrajajo skozi vso zbirko do samega konca. Ni dvoma, da imamo opravka z besedilom, ki ponuja zgoščenost, premišljen jezik in presunljive podobe – že zato zbirka izstopa v okviru sočasne domače poezije. Ampak ali se v tem skriva tudi kakšen kavelj? Če kje pod zbirko tli namen, da bi se nam naj točno določene poante in podobe vtisnile v spomin in ob tem predstavile kontinuiteto nekega dogajanja, potem od nas nemara pričakuje preveč. Zato pa toliko bolj omogoča, da se k njej vračamo zavoljo golega užitka v tekstu, če se naj navežem na v zbirki omenjenega Rolanda Barthesa, in zaradi večkratnega odkrivanja njenih poti.
Monogamija, poliamorija, to sta temi, s katerimi se ukvarja film Štirje mali odrasli. Uspešna poslanka Juulia je na videz srečno poročena s pastorjem Matiasom. Ko odkrije, da jo mož že nekaj časa vara z Enni, se ji najprej podre svet, nato pa jima predlaga, da zaživijo v poliamornem razmerju. In med raziskovanjem novih pravil se Juulia zaljubi v mladega Misko … "Film Štirje mali odrasli," pravi režiserka … tako "pripoveduje o romantični ljubezni, raziskuje pa tudi, kaj pomeni biti človek med drugimi ljudmi".
Monogamija, poliamorija, to sta temi, s katerimi se ukvarja film Štirje mali odrasli. Uspešna poslanka Juulia je na videz srečno poročena s pastorjem Matiasom. Ko odkrije, da jo mož že nekaj časa vara z Enni, se ji najprej podre svet, nato pa jima predlaga, da zaživijo v poliamornem razmerju. In med raziskovanjem novih pravil se Juulia zaljubi v mladega Misko … "Film Štirje mali odrasli," pravi režiserka … tako "pripoveduje o romantični ljubezni, raziskuje pa tudi, kaj pomeni biti človek med drugimi ljudmi".
Film, ki je odprl Kinodvorovo Kinodvorišče v atriju Slovenskih železnic, prikazan pa je bil v sodelovanju s festivalom Kinootok, je pripoved o melanholični romanci v afriški četrti tretjega največjega kitajskega mesta. Režiserja, ki ga poznamo vsaj po filmih Bamako in Timbuktu, v svojih delih sledi dvema rdečima nitma: to sta izgnanstvo in nerazrešeno razmerje med Afriko in Evropo. Naslov Črni čaj namiguje na prvo temo, kot je povedal režiser sam, pa je film v nasprotju z uveljavljenimi predstavami o izgnanstvu, nastal na podlagi "želje upodobiti svet, ki je morda na poti k sožitju".
Film, ki je odprl Kinodvorovo Kinodvorišče v atriju Slovenskih železnic, prikazan pa je bil v sodelovanju s festivalom Kinootok, je pripoved o melanholični romanci v afriški četrti tretjega največjega kitajskega mesta. Režiserja, ki ga poznamo vsaj po filmih Bamako in Timbuktu, v svojih delih sledi dvema rdečima nitma: to sta izgnanstvo in nerazrešeno razmerje med Afriko in Evropo. Naslov Črni čaj namiguje na prvo temo, kot je povedal režiser sam, pa je film v nasprotju z uveljavljenimi predstavami o izgnanstvu, nastal na podlagi "želje upodobiti svet, ki je morda na poti k sožitju".
Grossmanov festival fantastičnega filma in vina praznuje 20. jubilej. Tudi letos v svoj program vključuje sekcijo Hrupnih mačkov, izbor glasbene dokumentaristike, ki je z leti postal ne le nepogrešljiv del festivala, ampak tudi ena redkih priložnosti za ogled manj izpostavljenih, a po navadi nadpovprečno pomembnih filmov te vrste. Letošnji izbor vsebuje tri glasbene biografije ter avdiovizualni esej, ki povečini presegajo običajne okvirje glasbenih dokumentarcev.
Grossmanov festival fantastičnega filma in vina praznuje 20. jubilej. Tudi letos v svoj program vključuje sekcijo Hrupnih mačkov, izbor glasbene dokumentaristike, ki je z leti postal ne le nepogrešljiv del festivala, ampak tudi ena redkih priložnosti za ogled manj izpostavljenih, a po navadi nadpovprečno pomembnih filmov te vrste. Letošnji izbor vsebuje tri glasbene biografije ter avdiovizualni esej, ki povečini presegajo običajne okvirje glasbenih dokumentarcev.
Piše Tatjana Pregl Kobe, bereta Ana Bohte in Igor Velše. Ali lahko poezija prinaša aluzijo na likovnost? Se ta njena posebnost nanaša na mimezis, torej na oponašanje, posnemanje, predstavljanje narave kot najvišji princip poezije, tako razumljen od Platona dalje? In nasprotno: je lahko likovno delo poezija? Če knjiga ponuja literarno in likovno vsebino ali prinaša prehajanje enega k drugemu, ob njej nehote pomislimo na besede starogrškega lirika Simonida, da je »slikarstvo nema poezija in poezija govoreče slikarstvo«. Tak je, recimo, izbor pesmi Tomaža Šalamuna v knjigi Šepetanja (2017), ki jih je po njegovi smrti zdaj tudi že pokojna soproga Metka Krašovec oplemenitila s svojimi risbami, s čimer je nastala enovita umetnina. Je interakcija med Jesihovo poezijo in Bratuševo likovnostjo v knjigi Tudi enako močna, le na drug način? Če prisluhnemo še renesančnemu Leonardu, da je »slikarstvo poezija, ki se vidi in ne sliši, ter poezija slikarstvo, ki se sliši in ne vidi«, je to morda res. Poezija Milana Jesiha v knjigi Tudi je dovolj nazorna in slikovita, raznolika in dramatična, da ob njej ni pričakovati ilustrativne spremljave. Pri soavtorstvu Mirka Bratuše v knjigi ne gre za ilustracije pesmi, čeprav se pri nekaterih to enostavno 'posreči', temveč za – ponekod bolj, drugje komajda – sozvenenje s pesnikovo poezijo, večinoma pa za kiparjevo lastno poetiko. Za njegov samostojni prispevek, kar v kolofonu enakovredno zapisani imeni ob naslovu Tudi tudi oznanjata. Čeprav, če smo natančni, priznajmo, da pesnikovo ime na naslovni strani pričakovano izstopa – in tako prvenstveno napoveduje branje poezije. Pesnikovih 82 osemvrstičnic se giblje od humornih, satiričnih do refleksivnih pesmi na njegov že preverjeni način: dve kitici po štiri verze s samosvojo različico jambske strukture. Fluidnost poezije se sreča s plastično snovnostjo kiparja Mirka Bratuše: med pesmi so razvrščeni barvni kolaži fotografij detajlov kipov, ki zaživijo in na novo upravičujejo svoj obstoj na štirih dvostranskih slikovnih postajah. Sprva so drobne figure umeščene na zemeljsko rdečerjavih tonih, dodana modra spremlja stilizirane podobe čebel, medene barve na koncu se prilegajo satovju. Eksistencialno sporočilo dominantnih, ritmično smiselno razporejenih kiparskih detajlov je nedvoumno, kar pa ne velja za 39 risb različnih barv, ki živijo vsaka zase. A vse skupaj se le kaže kot celovita vizualna pripoved. Milan Jesih je eden najpomembnejših sodobnih slovenskih ustvarjalcev kot pesnik, dramatik, avtor radijskih iger, pisec za otroke, prevajalec. V njegovi poeziji se ves čas prepletajo jezikovna igra, zvočnost, ironija, satira in parodija. Razvojni lok njegove poezije se je začel že s prvo zbirko Uran v urinu, gospodar! v času ustvarjanja avantgardistične modernistične generacije s konca šestdesetih in začetka sedemdesetih let, in predstavlja eno temeljnih zbirk slovenskega pesniškega modernizma. Kot tudi njegov aktivni odnos do sočasnega dogajanja v svetu, kar zanj še vedno velja. Prelomna je zbirka Soneti, ki je bila deležna največ kritik in razprav, kar le potrjuje njeno pomembnost. Soneti drugi in Jambi nadaljujejo okvir te Jesihove značilnosti pesnjenja. Domišljijski svet skozi podobe iz sanj preseva metaforično bogati zbirki Tako rekoč in Mesto sanj (2007), še globlje je ta zaznava med doživetim in izsanjanim pričujoča v zbirki Lahkoda (2013). Pesniška zbirka Maršal (2017) vsebuje 88 pesmi v jambskem enajstercu, osredotočenih na eno osebo – maršala, a zgodba kljub asociaciji na starost maršala Tita ob njegovi smrti nima realne podlage. Kot je razložil sam pesnik: »Nič več ne vem kot bralci. Kar je napisano, drži, kar si pa zraven mislim, si mislim tako, kot si lahko še kakšen drug bralec.« Kajpak ta izjava ne velja le za to pesniško zbirko! Zbirka Namreč (2021) z osemvrstičnicami – v maniri dveh rimanih jambskih četverostišij – prinaša grozljive, zabavne in frivolne pesmi. Prav tako svež in uživaško presenetljiv je v zadnji zbirki Tudi, kjer nastopajo različni ljudje, časi in nameni v vsakdanjih, smešnih, absurdnih, bizarnih in najrazličnejših liričnih prigodah, kamor se nesramežljivo tihotapijo tudi kletvice in Jesihove značilne nenavadne besedne skovanke. Zahtevna zgradba verzov vodi bralca od kraljične v stopničastem gradu, od koder se sliši državna himna, mimo ležernih sprehodov po Kranju, Celju, Bovcu in Kinšasi, prek zvonjenja, s katerim se še poglablja tišina, ali mu sporoča, da »Ponoči v duhu se po vaših špajzah / lahkoda klati kakšen komunajzar«, ali opozarja, da tujka vleče »na kolescih kovček / v neizprosno smer železniške postaje« in tako naprej do zadnje osemvrstičnice: »Lepo je, kadar konj debelo prdne, … – da padajo za nama bukve trdne … pa jutro utemni se od božje volje / pa po obritem svetu piš zdivja se / pa s hkratnim gromom blisk se skolje / pa se naliv utrga za vse čase«. Kako bohoten svet besed, v katerem skrit je zvit pomen, ki ga likovna spremljava dela še bolj radoživega, skrivnostnega in pomenljivega! Mirko Bratuša se uvršča med prepoznavne slovenske sodobne kiparje, pri čemer izstopa z raznolikim izborom kiparskih tehnik in materialov. Je avtor več javnih plastik in spomenikov, s katerimi spreminja ustaljene predstave o spomeniškem kiparstvu do te mere, da nekatera njegova dela označujejo kar za protispomenike. Večinoma je njegovo izzivalno ustvarjanje sprejeto navdušeno ali odklonilno, nikoli ravnodušno: kot tak se 'v branje' ponuja tudi njegov zelo oseben in odkrit prispevek v knjigi Tudi kot samostojna celota ali – kljub vsemu – sozveneča spremljava poezije. Že od Bratuževih prvih kiparskih del je zanj značilno, da hoče komunicirati s pogledi, njihovim zakrivanjem, lovljenjem, spogledovanjem in celo dotikanjem, redkeje pa postavi na ogled svoje najintimnejše stvaritve, krhke zapise, risbe, skice in trenutne vtise iz beležnice, prenekatere opremljene z intimnimi opazkami in datumi. Izhajajoča iz postmodernistične tradicije se nekatera njegova dela asociativno dotikajo predmetne realnosti, vsebinsko pa se nanašajo na metaforične pomene, pri čemer kipar sporočilo večkrat nadgradi s satiričnostjo in duhovitostjo, mestoma celo hedonizmom. Prav v teh značilnostih gre iskati vodilno interakcijo med avtorjema knjige, ki na ta način vsak po svoje nenavadno, s presenetljivi preobrati in dvoumni pomeni hedonistično plemenitita skupno poetično-vizualno knjigo Tudi.
Piše Tatjana Pregl Kobe, bereta Ana Bohte in Igor Velše. Ali lahko poezija prinaša aluzijo na likovnost? Se ta njena posebnost nanaša na mimezis, torej na oponašanje, posnemanje, predstavljanje narave kot najvišji princip poezije, tako razumljen od Platona dalje? In nasprotno: je lahko likovno delo poezija? Če knjiga ponuja literarno in likovno vsebino ali prinaša prehajanje enega k drugemu, ob njej nehote pomislimo na besede starogrškega lirika Simonida, da je »slikarstvo nema poezija in poezija govoreče slikarstvo«. Tak je, recimo, izbor pesmi Tomaža Šalamuna v knjigi Šepetanja (2017), ki jih je po njegovi smrti zdaj tudi že pokojna soproga Metka Krašovec oplemenitila s svojimi risbami, s čimer je nastala enovita umetnina. Je interakcija med Jesihovo poezijo in Bratuševo likovnostjo v knjigi Tudi enako močna, le na drug način? Če prisluhnemo še renesančnemu Leonardu, da je »slikarstvo poezija, ki se vidi in ne sliši, ter poezija slikarstvo, ki se sliši in ne vidi«, je to morda res. Poezija Milana Jesiha v knjigi Tudi je dovolj nazorna in slikovita, raznolika in dramatična, da ob njej ni pričakovati ilustrativne spremljave. Pri soavtorstvu Mirka Bratuše v knjigi ne gre za ilustracije pesmi, čeprav se pri nekaterih to enostavno 'posreči', temveč za – ponekod bolj, drugje komajda – sozvenenje s pesnikovo poezijo, večinoma pa za kiparjevo lastno poetiko. Za njegov samostojni prispevek, kar v kolofonu enakovredno zapisani imeni ob naslovu Tudi tudi oznanjata. Čeprav, če smo natančni, priznajmo, da pesnikovo ime na naslovni strani pričakovano izstopa – in tako prvenstveno napoveduje branje poezije. Pesnikovih 82 osemvrstičnic se giblje od humornih, satiričnih do refleksivnih pesmi na njegov že preverjeni način: dve kitici po štiri verze s samosvojo različico jambske strukture. Fluidnost poezije se sreča s plastično snovnostjo kiparja Mirka Bratuše: med pesmi so razvrščeni barvni kolaži fotografij detajlov kipov, ki zaživijo in na novo upravičujejo svoj obstoj na štirih dvostranskih slikovnih postajah. Sprva so drobne figure umeščene na zemeljsko rdečerjavih tonih, dodana modra spremlja stilizirane podobe čebel, medene barve na koncu se prilegajo satovju. Eksistencialno sporočilo dominantnih, ritmično smiselno razporejenih kiparskih detajlov je nedvoumno, kar pa ne velja za 39 risb različnih barv, ki živijo vsaka zase. A vse skupaj se le kaže kot celovita vizualna pripoved. Milan Jesih je eden najpomembnejših sodobnih slovenskih ustvarjalcev kot pesnik, dramatik, avtor radijskih iger, pisec za otroke, prevajalec. V njegovi poeziji se ves čas prepletajo jezikovna igra, zvočnost, ironija, satira in parodija. Razvojni lok njegove poezije se je začel že s prvo zbirko Uran v urinu, gospodar! v času ustvarjanja avantgardistične modernistične generacije s konca šestdesetih in začetka sedemdesetih let, in predstavlja eno temeljnih zbirk slovenskega pesniškega modernizma. Kot tudi njegov aktivni odnos do sočasnega dogajanja v svetu, kar zanj še vedno velja. Prelomna je zbirka Soneti, ki je bila deležna največ kritik in razprav, kar le potrjuje njeno pomembnost. Soneti drugi in Jambi nadaljujejo okvir te Jesihove značilnosti pesnjenja. Domišljijski svet skozi podobe iz sanj preseva metaforično bogati zbirki Tako rekoč in Mesto sanj (2007), še globlje je ta zaznava med doživetim in izsanjanim pričujoča v zbirki Lahkoda (2013). Pesniška zbirka Maršal (2017) vsebuje 88 pesmi v jambskem enajstercu, osredotočenih na eno osebo – maršala, a zgodba kljub asociaciji na starost maršala Tita ob njegovi smrti nima realne podlage. Kot je razložil sam pesnik: »Nič več ne vem kot bralci. Kar je napisano, drži, kar si pa zraven mislim, si mislim tako, kot si lahko še kakšen drug bralec.« Kajpak ta izjava ne velja le za to pesniško zbirko! Zbirka Namreč (2021) z osemvrstičnicami – v maniri dveh rimanih jambskih četverostišij – prinaša grozljive, zabavne in frivolne pesmi. Prav tako svež in uživaško presenetljiv je v zadnji zbirki Tudi, kjer nastopajo različni ljudje, časi in nameni v vsakdanjih, smešnih, absurdnih, bizarnih in najrazličnejših liričnih prigodah, kamor se nesramežljivo tihotapijo tudi kletvice in Jesihove značilne nenavadne besedne skovanke. Zahtevna zgradba verzov vodi bralca od kraljične v stopničastem gradu, od koder se sliši državna himna, mimo ležernih sprehodov po Kranju, Celju, Bovcu in Kinšasi, prek zvonjenja, s katerim se še poglablja tišina, ali mu sporoča, da »Ponoči v duhu se po vaših špajzah / lahkoda klati kakšen komunajzar«, ali opozarja, da tujka vleče »na kolescih kovček / v neizprosno smer železniške postaje« in tako naprej do zadnje osemvrstičnice: »Lepo je, kadar konj debelo prdne, … – da padajo za nama bukve trdne … pa jutro utemni se od božje volje / pa po obritem svetu piš zdivja se / pa s hkratnim gromom blisk se skolje / pa se naliv utrga za vse čase«. Kako bohoten svet besed, v katerem skrit je zvit pomen, ki ga likovna spremljava dela še bolj radoživega, skrivnostnega in pomenljivega! Mirko Bratuša se uvršča med prepoznavne slovenske sodobne kiparje, pri čemer izstopa z raznolikim izborom kiparskih tehnik in materialov. Je avtor več javnih plastik in spomenikov, s katerimi spreminja ustaljene predstave o spomeniškem kiparstvu do te mere, da nekatera njegova dela označujejo kar za protispomenike. Večinoma je njegovo izzivalno ustvarjanje sprejeto navdušeno ali odklonilno, nikoli ravnodušno: kot tak se 'v branje' ponuja tudi njegov zelo oseben in odkrit prispevek v knjigi Tudi kot samostojna celota ali – kljub vsemu – sozveneča spremljava poezije. Že od Bratuževih prvih kiparskih del je zanj značilno, da hoče komunicirati s pogledi, njihovim zakrivanjem, lovljenjem, spogledovanjem in celo dotikanjem, redkeje pa postavi na ogled svoje najintimnejše stvaritve, krhke zapise, risbe, skice in trenutne vtise iz beležnice, prenekatere opremljene z intimnimi opazkami in datumi. Izhajajoča iz postmodernistične tradicije se nekatera njegova dela asociativno dotikajo predmetne realnosti, vsebinsko pa se nanašajo na metaforične pomene, pri čemer kipar sporočilo večkrat nadgradi s satiričnostjo in duhovitostjo, mestoma celo hedonizmom. Prav v teh značilnostih gre iskati vodilno interakcijo med avtorjema knjige, ki na ta način vsak po svoje nenavadno, s presenetljivi preobrati in dvoumni pomeni hedonistično plemenitita skupno poetično-vizualno knjigo Tudi.
Piše Nada Breznik, bere Ana Bohte. Naslov zbirke petnajstih zgodb Matica Slapšaka Mračni labirinti ne bi mogel bolje, tako zgoščeno in ilustrativno, napovedati značaja te avtorjeve prve knjige za odrasle, katere značilnosti so temačnost, zavitost in izgubljanje v prepletanju resničnosti in domišljije. To niso zgodbe v pravem pomenu besede, saj v večini nimajo izrazitih protagonistov, nosilcev dogajanja. Razvejano razmišljanje je pogosto podkrepljeno z moralnimi poduki, ki imajo značaj bibličnih in apokaliptičnih prerokb in sodb, v njih se prepletajo prividi, fantazme, prizori iz sanj in omam, ki jih predstavljajo simbolni liki in pojavi, kot so Snežna kraljica, Angel usode, skrivnostna silhueta z ognjem in mečem in podobni. Svoboda je v svoji večpomenskosti pojem hrepenenja; stopnišča, ki se brez zaključka vzpenjajo nekam v višave, so poti do nedosegljivih ciljev. Pridigarski, nekoliko privzdignjeni ton nekaterih zgodb daje besedilom značaj parabol ali alegorij. Pogubljenje je pogostejše od razsvetljenja, in kljub sicer redkim podobam raja je zadnje dejanje zadnje zgodbe pričakovan konec vsega. Vsekakor pa se avtor na svojstven način kritično loteva aktualnih tem, kot je položaj umetnosti, dotika se filozofskih in verskih vprašanj, etičnih norm, potrošništva, uničevanja naravnih virov, moralnega propada, ki se kaže v izpraznjenosti, izprijenosti, pohlepu, pomanjkanju empatije, odvisnostih in še marsičem. Med zgodbami izrazito izstopa realistična pripoved z naslovom V ritmu, ki ima vse značilnosti kratke zgodbe in govori o fantu, ki ga dekle zapusti zaradi njegovega igranja v bendu, hkrati pa mu tudi člani tega benda pokažejo vrata, ker je drugačen, ker je njegova glasba drugačna in zanje nesprejemljiva. V nekaterih zgodbah se vrstijo opisi najbolj pokvarjenih in nagnusnih dejanj, ki se porodijo v vijugah človekovega uma in ga tako pomanjšanega na gole nagone spremenijo v pošast. Prav opis skrajno krutih kriminalnih dejanj je tema zgodbe Dobri in zli, ki govori o okorelih zločincih, ki ne poznajo sočutja in še manj usmiljenja in imajo izgovore za še tako brutalna zločinska dejanja. Razkrivajo jih obsojenci sami v odkritih pogovorih. Če iščemo ali kot bralci želimo imeti neko poanto, se prav ob zgodbi, ki ima realističen okvir, zanimivo dogajalno prizorišče in privlačno notranjo dinamiko morda vprašamo, v čem je njena poanta? Je to strah pred tujci, so to predsodki in če so, zakaj ravno v mestu priseljencev z vseh vetrov, v New Orleansu, mestu neštetih kultur in tradicij, kjer popotnik Willem Blackwood, ki prihaja iz rodnega New Yorka, doživi pravo invazijo grozljivih zgodb o skrivnostnih mučenjih, umorih in izginotjih ljudi, zlasti tujcev. Zgodbe mu z užitkom natrosijo gostje lokala Old Bucket, ko še ni niti utegnil dobro odložiti kovčka. Nekateri, čeprav redki slikoviti in živahni prizori kaj hitro obledijo, posivijo in se spremenijo v permanentno depresijo. Kot na primer v Kalejdoskopu, v katerem kot sramežljiv optimističen obet na koncu zgodbe poblisnejo le pisana stekelca te naprave. Posebna zanimivost knjige Matica Slapšaka Mračni labirinti so ilustracije, ki odlično ponazarjajo besedila. Na njih so stopnišča, geometrijsko razsekani obrazi, sive silhuete, mehansko bitje po podobi človeka in druge stilizirane in prekrivajoče se podobe. Kot piše v pojasnilih, so nastale s pomočjo programa za likovno umetno inteligenco. Navodila v zvezi s slogom pa izhajajo iz konstruktivizma in suprematisma brez omembe imen konkretnih ustvarjalcev. Če v primeru ilustracij sprejmemo umetno inteligenco kot zanimivost, pa nam je lahko v tolažbo, da so Mračni labirinti vendarle kreacija živega avtorja in njegove domišljije, kakorkoli jih že sprejemamo.
Piše Nada Breznik, bere Ana Bohte. Naslov zbirke petnajstih zgodb Matica Slapšaka Mračni labirinti ne bi mogel bolje, tako zgoščeno in ilustrativno, napovedati značaja te avtorjeve prve knjige za odrasle, katere značilnosti so temačnost, zavitost in izgubljanje v prepletanju resničnosti in domišljije. To niso zgodbe v pravem pomenu besede, saj v večini nimajo izrazitih protagonistov, nosilcev dogajanja. Razvejano razmišljanje je pogosto podkrepljeno z moralnimi poduki, ki imajo značaj bibličnih in apokaliptičnih prerokb in sodb, v njih se prepletajo prividi, fantazme, prizori iz sanj in omam, ki jih predstavljajo simbolni liki in pojavi, kot so Snežna kraljica, Angel usode, skrivnostna silhueta z ognjem in mečem in podobni. Svoboda je v svoji večpomenskosti pojem hrepenenja; stopnišča, ki se brez zaključka vzpenjajo nekam v višave, so poti do nedosegljivih ciljev. Pridigarski, nekoliko privzdignjeni ton nekaterih zgodb daje besedilom značaj parabol ali alegorij. Pogubljenje je pogostejše od razsvetljenja, in kljub sicer redkim podobam raja je zadnje dejanje zadnje zgodbe pričakovan konec vsega. Vsekakor pa se avtor na svojstven način kritično loteva aktualnih tem, kot je položaj umetnosti, dotika se filozofskih in verskih vprašanj, etičnih norm, potrošništva, uničevanja naravnih virov, moralnega propada, ki se kaže v izpraznjenosti, izprijenosti, pohlepu, pomanjkanju empatije, odvisnostih in še marsičem. Med zgodbami izrazito izstopa realistična pripoved z naslovom V ritmu, ki ima vse značilnosti kratke zgodbe in govori o fantu, ki ga dekle zapusti zaradi njegovega igranja v bendu, hkrati pa mu tudi člani tega benda pokažejo vrata, ker je drugačen, ker je njegova glasba drugačna in zanje nesprejemljiva. V nekaterih zgodbah se vrstijo opisi najbolj pokvarjenih in nagnusnih dejanj, ki se porodijo v vijugah človekovega uma in ga tako pomanjšanega na gole nagone spremenijo v pošast. Prav opis skrajno krutih kriminalnih dejanj je tema zgodbe Dobri in zli, ki govori o okorelih zločincih, ki ne poznajo sočutja in še manj usmiljenja in imajo izgovore za še tako brutalna zločinska dejanja. Razkrivajo jih obsojenci sami v odkritih pogovorih. Če iščemo ali kot bralci želimo imeti neko poanto, se prav ob zgodbi, ki ima realističen okvir, zanimivo dogajalno prizorišče in privlačno notranjo dinamiko morda vprašamo, v čem je njena poanta? Je to strah pred tujci, so to predsodki in če so, zakaj ravno v mestu priseljencev z vseh vetrov, v New Orleansu, mestu neštetih kultur in tradicij, kjer popotnik Willem Blackwood, ki prihaja iz rodnega New Yorka, doživi pravo invazijo grozljivih zgodb o skrivnostnih mučenjih, umorih in izginotjih ljudi, zlasti tujcev. Zgodbe mu z užitkom natrosijo gostje lokala Old Bucket, ko še ni niti utegnil dobro odložiti kovčka. Nekateri, čeprav redki slikoviti in živahni prizori kaj hitro obledijo, posivijo in se spremenijo v permanentno depresijo. Kot na primer v Kalejdoskopu, v katerem kot sramežljiv optimističen obet na koncu zgodbe poblisnejo le pisana stekelca te naprave. Posebna zanimivost knjige Matica Slapšaka Mračni labirinti so ilustracije, ki odlično ponazarjajo besedila. Na njih so stopnišča, geometrijsko razsekani obrazi, sive silhuete, mehansko bitje po podobi človeka in druge stilizirane in prekrivajoče se podobe. Kot piše v pojasnilih, so nastale s pomočjo programa za likovno umetno inteligenco. Navodila v zvezi s slogom pa izhajajo iz konstruktivizma in suprematisma brez omembe imen konkretnih ustvarjalcev. Če v primeru ilustracij sprejmemo umetno inteligenco kot zanimivost, pa nam je lahko v tolažbo, da so Mračni labirinti vendarle kreacija živega avtorja in njegove domišljije, kakorkoli jih že sprejemamo.
Piše Katarina Mahnič, bereta Igor Velše in Ana Bohte. Adriana Kuči, novinarka in pisateljica iz Sarajeva, ki zadnja leta živi in ustvarja v Sloveniji, se v romanu Noč, ko je preplavala reko enako neizprosno, kot je v romanu Ime mi je Sarajevo opisovala vojno, loteva problematike intimnopartnerskega nasilja. Sara, priseljenka iz Bosne, in Gašper živita v slovenski provinci. Sara ni kaka mlada, neizkušena smrklja, ampak zrela, močna ženska sredi štiridesetih, s pisateljsko kariero, prijatelji in hčerko, ki je ves čas na njeni strani. Pa vendar se tudi po več letih in celo, ko spozna Alena, v katerega se zaljubi in ki ji ljubezen vrača, ne zna izvleči iz zastrupljenega odnosa. Vsakič znova je v njenih očeh ona tista, ki je kriva in bi lahko naredila drugače, ona je tista, ki bi Gašperju, se pravi nasilniku, lahko nekako pomagala, možgane ima sprane kot žrtve stockholmskega sindroma. Navezana je nanj zaradi lepe zgodovine – saj ni preprosto prekiniti stikov z nekom, s katerim si živel toliko let in ga povrhu vsega še ljubil –, pa še finančnih sredstev za osamosvojitev nima. V začaranem krogu se vrti praktično sama, saj je navzven vse videti v najlepšem redu. Prijateljice ji z nagovarjanjem, naj preprosto odide, niso v podporo, prav tako ne zgodbe zlorabljenih žensk iz skupine, ki se ji priključi, socialne delavke pa z naučenimi frazami samo še stopnjujejo njen v usodo vdani obup. Živimo pač v sistemu, ki ne zaščiti žrtve, in tudi najbližji podležejo igri nasilneža. Čeprav Sara ve, da ne živi ves čas življenja ustrahovane ženske, ki se nikakor ne more rešiti, ve tudi, da nobeno nasilje ni in ne sme biti sprejemljivo. “Tokrat je zadnjič,” sem mu rekla tiho, ko je nehal stresati mojo glavo in sem prišla do sape. Le zarežal se je. Tega seveda nisem rekla prvič. V zadnjih desetih letih sem bila neštetokrat v podobnem položaju. A razlika je bila, da sem tokrat verjela lastnim besedam. Prvič. “Tokrat je zadnjič. Naslednjič me boš lahko samo še ubil,” sem rekla in si obrisala njegovo slino z obraza. Smejal se je, kakopak. Arogantno. Zmagovalno. Saj je smešno, mar ne? Na te Sarine besede naletimo precej na začetku romana Noč, ko je preplavala reko, v prvi tako imenovani Osmrtnici, datirani z marcem 2017. Kar šest let in sedem takšnih osmrtnic potrebuje Sara, da resnično obrne hrbet intimnopartnerskemu nasilju, da se zares odtrga od uničujočega Gašperja. Vsaka vrnitev je neke vrste osmrtnica, ker je "vsakič umrla, samo da navzven ni bilo ničesar videti," sedem pa jih je zato, ker naj bi se žrtev povprečno sedemkrat vrnila k nasilnežu, preden dokončno odide. Knjiga ima zanimivo strukturo, je nekakšna krpanka različnih ženskih zgodb, prijateljskih pogovorov, pisem, spraševanj o narodnostni in družinski pripadnosti … skoznje pa se kot rdeča nit nizajo opisi psihičnega in fizičnega mučenja, ki mu je bila Sara toliko časa izpostavljena. Osmrtnice nimajo časovnega sosledja, med sabo so pomešane, kot tudi drugi dogodki v romanu, kar je najprej moteče, a ob drugem branju zasije kot izvirna in inteligentna rešitev za krvavo resno tematiko. Čisto vseeno je, katero leto je, saj se glavna protagonistka kot začarana vedno znova, naprej in nazaj, vrača v past, ki je je vajena in je, kakor se grozno sliši, njen edini varni pristan. Celo ko se hoče moški, ki ga končno ljubi, pogovoriti z njo, molči. “Če se ne kaj spoznam, so to prepiri. To ni prepir. Zato ne vem, kaj naj.” Posrečeno umeščen je tudi lik umrle matere, ki se v ključnih trenutkih znajde ob Sari in jo spodbuja, naj že enkrat preplava to reko; njun dialog je pravzaprav Sarin monolog s sabo, s svojo podzavestjo. S kratkimi, jasnimi, udarnimi stavki Noč, ko je preplavala reko ni le dobro napisan roman, ampak gre bralec v njem skozi nekakšen ognjeni krst vsaj približnega razumevanja intimnopartnerskega nasilja. Podkrepljen z odlično spremno besedo doc. dr. Jasne Podreka, zakaj je tako težko preplavati to reko, odpre oči tudi tistim, ki ne segajo po priročnikih in strokovni literaturi in do zdaj o teh stvareh niso vedeli in prebrali kaj več, kot da “vsaka peta ženska pade po stopnicah”. Tudi to družbeno ozaveščanje je ena izmed odlik te knjige, saj smo mogoče tudi mi pozabili (ali pa se o tem nikoli nismo spraševali), kar je pozabila Sara. In bomo morda kaj naredili v to smer, zdaj, ko smo bili opomnjeni. Pozabila sem, ne vem, kako je to mogoče, morda je ena od mojih vrlin, da se spomnim popolnoma nepomembnih zadev, pozabila sem, kako streha, pod katero te je strah, ni streha. Streha, pod katero te je strah, ni streha. Pozabila sem, ne vem, kako se je to zgodilo, da, če imaš streho, pod katero se bojiš živeti, je bolje, da ti je nebo streha.
Piše Katarina Mahnič, bereta Igor Velše in Ana Bohte. Adriana Kuči, novinarka in pisateljica iz Sarajeva, ki zadnja leta živi in ustvarja v Sloveniji, se v romanu Noč, ko je preplavala reko enako neizprosno, kot je v romanu Ime mi je Sarajevo opisovala vojno, loteva problematike intimnopartnerskega nasilja. Sara, priseljenka iz Bosne, in Gašper živita v slovenski provinci. Sara ni kaka mlada, neizkušena smrklja, ampak zrela, močna ženska sredi štiridesetih, s pisateljsko kariero, prijatelji in hčerko, ki je ves čas na njeni strani. Pa vendar se tudi po več letih in celo, ko spozna Alena, v katerega se zaljubi in ki ji ljubezen vrača, ne zna izvleči iz zastrupljenega odnosa. Vsakič znova je v njenih očeh ona tista, ki je kriva in bi lahko naredila drugače, ona je tista, ki bi Gašperju, se pravi nasilniku, lahko nekako pomagala, možgane ima sprane kot žrtve stockholmskega sindroma. Navezana je nanj zaradi lepe zgodovine – saj ni preprosto prekiniti stikov z nekom, s katerim si živel toliko let in ga povrhu vsega še ljubil –, pa še finančnih sredstev za osamosvojitev nima. V začaranem krogu se vrti praktično sama, saj je navzven vse videti v najlepšem redu. Prijateljice ji z nagovarjanjem, naj preprosto odide, niso v podporo, prav tako ne zgodbe zlorabljenih žensk iz skupine, ki se ji priključi, socialne delavke pa z naučenimi frazami samo še stopnjujejo njen v usodo vdani obup. Živimo pač v sistemu, ki ne zaščiti žrtve, in tudi najbližji podležejo igri nasilneža. Čeprav Sara ve, da ne živi ves čas življenja ustrahovane ženske, ki se nikakor ne more rešiti, ve tudi, da nobeno nasilje ni in ne sme biti sprejemljivo. “Tokrat je zadnjič,” sem mu rekla tiho, ko je nehal stresati mojo glavo in sem prišla do sape. Le zarežal se je. Tega seveda nisem rekla prvič. V zadnjih desetih letih sem bila neštetokrat v podobnem položaju. A razlika je bila, da sem tokrat verjela lastnim besedam. Prvič. “Tokrat je zadnjič. Naslednjič me boš lahko samo še ubil,” sem rekla in si obrisala njegovo slino z obraza. Smejal se je, kakopak. Arogantno. Zmagovalno. Saj je smešno, mar ne? Na te Sarine besede naletimo precej na začetku romana Noč, ko je preplavala reko, v prvi tako imenovani Osmrtnici, datirani z marcem 2017. Kar šest let in sedem takšnih osmrtnic potrebuje Sara, da resnično obrne hrbet intimnopartnerskemu nasilju, da se zares odtrga od uničujočega Gašperja. Vsaka vrnitev je neke vrste osmrtnica, ker je "vsakič umrla, samo da navzven ni bilo ničesar videti," sedem pa jih je zato, ker naj bi se žrtev povprečno sedemkrat vrnila k nasilnežu, preden dokončno odide. Knjiga ima zanimivo strukturo, je nekakšna krpanka različnih ženskih zgodb, prijateljskih pogovorov, pisem, spraševanj o narodnostni in družinski pripadnosti … skoznje pa se kot rdeča nit nizajo opisi psihičnega in fizičnega mučenja, ki mu je bila Sara toliko časa izpostavljena. Osmrtnice nimajo časovnega sosledja, med sabo so pomešane, kot tudi drugi dogodki v romanu, kar je najprej moteče, a ob drugem branju zasije kot izvirna in inteligentna rešitev za krvavo resno tematiko. Čisto vseeno je, katero leto je, saj se glavna protagonistka kot začarana vedno znova, naprej in nazaj, vrača v past, ki je je vajena in je, kakor se grozno sliši, njen edini varni pristan. Celo ko se hoče moški, ki ga končno ljubi, pogovoriti z njo, molči. “Če se ne kaj spoznam, so to prepiri. To ni prepir. Zato ne vem, kaj naj.” Posrečeno umeščen je tudi lik umrle matere, ki se v ključnih trenutkih znajde ob Sari in jo spodbuja, naj že enkrat preplava to reko; njun dialog je pravzaprav Sarin monolog s sabo, s svojo podzavestjo. S kratkimi, jasnimi, udarnimi stavki Noč, ko je preplavala reko ni le dobro napisan roman, ampak gre bralec v njem skozi nekakšen ognjeni krst vsaj približnega razumevanja intimnopartnerskega nasilja. Podkrepljen z odlično spremno besedo doc. dr. Jasne Podreka, zakaj je tako težko preplavati to reko, odpre oči tudi tistim, ki ne segajo po priročnikih in strokovni literaturi in do zdaj o teh stvareh niso vedeli in prebrali kaj več, kot da “vsaka peta ženska pade po stopnicah”. Tudi to družbeno ozaveščanje je ena izmed odlik te knjige, saj smo mogoče tudi mi pozabili (ali pa se o tem nikoli nismo spraševali), kar je pozabila Sara. In bomo morda kaj naredili v to smer, zdaj, ko smo bili opomnjeni. Pozabila sem, ne vem, kako je to mogoče, morda je ena od mojih vrlin, da se spomnim popolnoma nepomembnih zadev, pozabila sem, kako streha, pod katero te je strah, ni streha. Streha, pod katero te je strah, ni streha. Pozabila sem, ne vem, kako se je to zgodilo, da, če imaš streho, pod katero se bojiš živeti, je bolje, da ti je nebo streha.
20000 vrst čebel, prvenec baskovske režiserke Estibaliz Urresola Solaguren, je bil letos eden od petih kandidatov za nagrado LUX, ki jo podeljuje Evropski parlament, mlada igralka Sofia Otero pa je za svojo pretanjeno igro v filmu prejela srebrnega medveda za glavno vlogo na lanskem Berlinalu. Gre za subtilen film o odraščanju in iskanju lastne identitete, Gorazd Trušnovec pa v svojem besedilu vendarle opozarja na vzporejanje čebelje in človeške družbe. Bere Igor Velše.
20000 vrst čebel, prvenec baskovske režiserke Estibaliz Urresola Solaguren, je bil letos eden od petih kandidatov za nagrado LUX, ki jo podeljuje Evropski parlament, mlada igralka Sofia Otero pa je za svojo pretanjeno igro v filmu prejela srebrnega medveda za glavno vlogo na lanskem Berlinalu. Gre za subtilen film o odraščanju in iskanju lastne identitete, Gorazd Trušnovec pa v svojem besedilu vendarle opozarja na vzporejanje čebelje in človeške družbe. Bere Igor Velše.
Ishana Night Shyamalan se je s svojim režijskim prvencem Opazovalci podala na področje svojega slovitega očeta M. Night Shyamalana. Igor Harb v svojem besedilu razmišlja o tem, ali ji je s filmom uspel presežek na zemljevidu grozljivk. Bere Lucija Grm.
Ishana Night Shyamalan se je s svojim režijskim prvencem Opazovalci podala na področje svojega slovitega očeta M. Night Shyamalana. Igor Harb v svojem besedilu razmišlja o tem, ali ji je s filmom uspel presežek na zemljevidu grozljivk. Bere Lucija Grm.
Po motivih Othella Williama Shakespeara Skini mi se s kursa premiera: 8.maj 2024 Radio Slovenija, informativne oddaje: 9. maj 2024 Skini mi se s kursa je naslov predstave, ki je v Mini teatru nastala po motivih Othella Williama Shakespeara, vendar gre za samosvojo, aktualizirano interptretacijo znane tragedije, drugi del zamišljene trilogije dramaturga in režiserja Matjaža Pograjca. Ogledala si jo je Magda Tušar. Slovenski prevod: Milan Jesih Srbski prevod: Rada Kovačević Hrvaški prevod: Jurica Marčec Režija, koncept in dramaturgija: Matjaž Pograjc Igrajo: Klara Kastelec Rada Kovačević Jurica Marčec Kristina Tini Rozman Izbor glasbe: Matjaž Pograjc Koreograf: Branko Potočan Scenograf: Sandi Mikluž Kostumografinja: Nataša Recer Lutkovna delavnica in animacija: Sulc Likovna podoba: Polona Pačnik Oblikovanje svetlobe: Matjaž Pograjc Izvršni producent: Branislav Cerović
Po motivih Othella Williama Shakespeara Skini mi se s kursa premiera: 8.maj 2024 Radio Slovenija, informativne oddaje: 9. maj 2024 Skini mi se s kursa je naslov predstave, ki je v Mini teatru nastala po motivih Othella Williama Shakespeara, vendar gre za samosvojo, aktualizirano interptretacijo znane tragedije, drugi del zamišljene trilogije dramaturga in režiserja Matjaža Pograjca. Ogledala si jo je Magda Tušar. Slovenski prevod: Milan Jesih Srbski prevod: Rada Kovačević Hrvaški prevod: Jurica Marčec Režija, koncept in dramaturgija: Matjaž Pograjc Igrajo: Klara Kastelec Rada Kovačević Jurica Marčec Kristina Tini Rozman Izbor glasbe: Matjaž Pograjc Koreograf: Branko Potočan Scenograf: Sandi Mikluž Kostumografinja: Nataša Recer Lutkovna delavnica in animacija: Sulc Likovna podoba: Polona Pačnik Oblikovanje svetlobe: Matjaž Pograjc Izvršni producent: Branislav Cerović
Piše Miša Gams, bereta Eva Longyka Marušič in Igor Velše. Pograjčeva druga zbirka Trepete se tako po simbolni kot po stilistični plati navezuje na njegovo prvo zbirko Trgetanje. Prvenec je bil odet v črnino, druga zbirka pa je bela knjižica, ki po videzu precej spominja na White album skupine The Beatles. In res lahko na koncu zbirke kot zanimivost zasledimo seznam instrumentalne spremljave k posameznim sklopom pesmi, ki z naborom raznolikih glasbenikov prispeva k ustvarjanju ozračja med branjem in poezijo še dodatno nadgrajuje z zvočno komponento. Naslov zbirke po eni strani sugerira na repeticijo oz. ponovitev pesniških izbruhkov, kot avtor rad imenuje svoje impulzivne in hkrati premišljene stvaritve, po drugi strani pa nakazuje trepetanje, drhtenje, trzanje in drgetanje, ki izvirajo iz zavedanja lastne minljivosti in strahu pred bivanjem kot tudi iz reflektiranja sebe kot erotičnega bitja. Če se v prvem sklopu zbirke, ki ima naslov Živeli, posveča razmišljanju o svojih prednikih in družini, ki je vpeta v tradicionalne obrede in ki pesniku pomeni nekakšno zavetje pred poblaznelo družbo, se v drugem sklopu z naslovom Kurbulenca odpravi na svojevrstno odisejado po svetu in beleži vtise srečanj z znanci, neznanci in ljubimci, s katerimi odkriva svetle in temne plati erosa. Najsi gre za nežno tresenje avtobusa in šoferjeve roke, ki ga v soboto zjutraj poskuša spraviti domov, ali za trepetanje pred učiteljico geografije, ki mu z omembo očeta vzbuja slabo vest, ali pa zgolj za trzanje ljubimca v spanju, se pesnik globoko v sebi zaveda, da sta strah in hrepenenje le dve plati enega in istega kovanca. Prav iskrenost do samega sebe in do bralca se nas dotakne že po nekaj prebranih straneh, saj smo brez moraliziranja vrženi v zgodbe, v katerih se liričnost kaže skozi izjemno kratke, a čustvene dialoge in večplastne refleksije, ki se porajajo tako na zavestni kot na nezavedni ravni. Potopisni utrinki razkrivajo ameriške študentske zabave, na katerih se debatira o vojaški industriji in migrantih, in pohajkovanja po berlinskih simpozijih, grških barih, hrvaških urah pilatesa, srbskih literarnih delavnicah in po slovenskih klubih, o katerih na nekem mestu zapiše: “ … nobenega dotika ne čutim več, / naj se nohti še tako zarinejo / v mojo kožo // gnijem od sterilnosti stikov, / od potlačenih obrazov, / zato vedno znova / poskušam zadnjič / seči do, / čez / zraven enosmernega ogledala / strmim vanj / v upanju, da je nalezljiv ...”. V pesmi z naslovom palestina, napisani 25. junija 2022, opisuje življenje znanca v Palestini, ki se nenehno sooča z izgubo: “ ob posnetkih dekleta v solzah / pred razstreljenim domom / mi pove, / da nikoli ne bomo / ne jaz / ne moji sosedje / čutili ognja, / tako kot ga on ... // ko se vrne domov, / ga zopet sprejmejo / zvoki eksplozij / preglasijo spore // zvoki strelov / opomnijo na trganje / krvi od telesa”. Izpoved palestinskega dopisnika pomenljivo zaključi s preprostimi verzi: “… v moji vasi / nekaj let nazaj / še vedeli niso, / kaj je to gej // že od nekdaj pa vedo, / kaj je to izguba.” Tudi v pesmi pančevo, srbija vzame pod drobnogled družinsko in politično situacijo v Srbiji, ko ob umoru gejevskega aktivista Dejana Nebrigića razčlenjuje motive, ki so pripeljali do tega dogodka, ter se spopada z nemočjo in jezo, ko srbska organizatorka literarnega dogodka naroči slovenski urednici, naj pesnika posvari, da naj na literarnem večeru pred občinstvom “raje ne govori o teh vsebinah”. Tretji, zadnji sklop z naslovom Bljubezen vsebuje vrsto izbruhkov, ki se nadaljujejo iz prve knjige in ki vključujejo kolaž odlomkov iz del slovenskih in tujih literatov, pa tudi citatov bolj ali manj znanih osebnosti, izluščenih iz najrazličnejših družbenih omrežij, člankov in javnih nastopov. Najpogostejša motiva pesmi na koncu zbirke sta obisk pri psihiatrinji in obujanje otroških spominov, med katerimi se poleg šolskih travm pogosto znajde tudi spomin na materino bolezen in soočanje z lastno smrtjo: “… v neki svoji temi / nisem razumel, / zakaj tudi drugi / ne želijo umreti // zakaj mi niso pustili umreti // mama je z očetom kot v transu / klicala psihiatre, terapevtke, / šamane, zdravilke, / kuhala kamilice, / pripravljala oblačila, / razvozlavala vozel, / me pokrivala z odejo, / vozila na morje, / vozila v hribe, / vozila, cel dan vozila, / da bi me naučila // … kako se pogoltne smrt.” Pesniška zbirka Trepete zdaj že podiplomskega študenta primerjalne književnosti Pina Pograjca, pa tudi priložnostnega literarnega kritika, selektorja Festivala LGBT filma in “slam” poeta, kliče na plan grobo potlačene plasti kolektivnega nezavednega ter jih v neolepšani različici daje na vpogled javnosti. Tako kot se zdi, da brez dlake na jeziku piše o svoji spolni usmerjenosti, materinem umiranju, poskusu samomora in psihiatričnih diagnozah, se z enako lahkotnostjo in navidezno neobremenjenostjo posveča žgočim družbenim temam. Odlika njegovega pesniškega izraza se ne skriva v metaforiki, zvočnosti ali v pretanjenem občutku za dramaturgijo oz. arhitekturo pesmi. Ne, “udarnost” njegove poezije se skriva v tem, da z iskrenim in minimalističnim pesniškim izrazom vzbuja v bralcu trepetanje in nelagodje na mestih, ko to najmanj pričakuje.
Piše Miša Gams, bereta Eva Longyka Marušič in Igor Velše. Pograjčeva druga zbirka Trepete se tako po simbolni kot po stilistični plati navezuje na njegovo prvo zbirko Trgetanje. Prvenec je bil odet v črnino, druga zbirka pa je bela knjižica, ki po videzu precej spominja na White album skupine The Beatles. In res lahko na koncu zbirke kot zanimivost zasledimo seznam instrumentalne spremljave k posameznim sklopom pesmi, ki z naborom raznolikih glasbenikov prispeva k ustvarjanju ozračja med branjem in poezijo še dodatno nadgrajuje z zvočno komponento. Naslov zbirke po eni strani sugerira na repeticijo oz. ponovitev pesniških izbruhkov, kot avtor rad imenuje svoje impulzivne in hkrati premišljene stvaritve, po drugi strani pa nakazuje trepetanje, drhtenje, trzanje in drgetanje, ki izvirajo iz zavedanja lastne minljivosti in strahu pred bivanjem kot tudi iz reflektiranja sebe kot erotičnega bitja. Če se v prvem sklopu zbirke, ki ima naslov Živeli, posveča razmišljanju o svojih prednikih in družini, ki je vpeta v tradicionalne obrede in ki pesniku pomeni nekakšno zavetje pred poblaznelo družbo, se v drugem sklopu z naslovom Kurbulenca odpravi na svojevrstno odisejado po svetu in beleži vtise srečanj z znanci, neznanci in ljubimci, s katerimi odkriva svetle in temne plati erosa. Najsi gre za nežno tresenje avtobusa in šoferjeve roke, ki ga v soboto zjutraj poskuša spraviti domov, ali za trepetanje pred učiteljico geografije, ki mu z omembo očeta vzbuja slabo vest, ali pa zgolj za trzanje ljubimca v spanju, se pesnik globoko v sebi zaveda, da sta strah in hrepenenje le dve plati enega in istega kovanca. Prav iskrenost do samega sebe in do bralca se nas dotakne že po nekaj prebranih straneh, saj smo brez moraliziranja vrženi v zgodbe, v katerih se liričnost kaže skozi izjemno kratke, a čustvene dialoge in večplastne refleksije, ki se porajajo tako na zavestni kot na nezavedni ravni. Potopisni utrinki razkrivajo ameriške študentske zabave, na katerih se debatira o vojaški industriji in migrantih, in pohajkovanja po berlinskih simpozijih, grških barih, hrvaških urah pilatesa, srbskih literarnih delavnicah in po slovenskih klubih, o katerih na nekem mestu zapiše: “ … nobenega dotika ne čutim več, / naj se nohti še tako zarinejo / v mojo kožo // gnijem od sterilnosti stikov, / od potlačenih obrazov, / zato vedno znova / poskušam zadnjič / seči do, / čez / zraven enosmernega ogledala / strmim vanj / v upanju, da je nalezljiv ...”. V pesmi z naslovom palestina, napisani 25. junija 2022, opisuje življenje znanca v Palestini, ki se nenehno sooča z izgubo: “ ob posnetkih dekleta v solzah / pred razstreljenim domom / mi pove, / da nikoli ne bomo / ne jaz / ne moji sosedje / čutili ognja, / tako kot ga on ... // ko se vrne domov, / ga zopet sprejmejo / zvoki eksplozij / preglasijo spore // zvoki strelov / opomnijo na trganje / krvi od telesa”. Izpoved palestinskega dopisnika pomenljivo zaključi s preprostimi verzi: “… v moji vasi / nekaj let nazaj / še vedeli niso, / kaj je to gej // že od nekdaj pa vedo, / kaj je to izguba.” Tudi v pesmi pančevo, srbija vzame pod drobnogled družinsko in politično situacijo v Srbiji, ko ob umoru gejevskega aktivista Dejana Nebrigića razčlenjuje motive, ki so pripeljali do tega dogodka, ter se spopada z nemočjo in jezo, ko srbska organizatorka literarnega dogodka naroči slovenski urednici, naj pesnika posvari, da naj na literarnem večeru pred občinstvom “raje ne govori o teh vsebinah”. Tretji, zadnji sklop z naslovom Bljubezen vsebuje vrsto izbruhkov, ki se nadaljujejo iz prve knjige in ki vključujejo kolaž odlomkov iz del slovenskih in tujih literatov, pa tudi citatov bolj ali manj znanih osebnosti, izluščenih iz najrazličnejših družbenih omrežij, člankov in javnih nastopov. Najpogostejša motiva pesmi na koncu zbirke sta obisk pri psihiatrinji in obujanje otroških spominov, med katerimi se poleg šolskih travm pogosto znajde tudi spomin na materino bolezen in soočanje z lastno smrtjo: “… v neki svoji temi / nisem razumel, / zakaj tudi drugi / ne želijo umreti // zakaj mi niso pustili umreti // mama je z očetom kot v transu / klicala psihiatre, terapevtke, / šamane, zdravilke, / kuhala kamilice, / pripravljala oblačila, / razvozlavala vozel, / me pokrivala z odejo, / vozila na morje, / vozila v hribe, / vozila, cel dan vozila, / da bi me naučila // … kako se pogoltne smrt.” Pesniška zbirka Trepete zdaj že podiplomskega študenta primerjalne književnosti Pina Pograjca, pa tudi priložnostnega literarnega kritika, selektorja Festivala LGBT filma in “slam” poeta, kliče na plan grobo potlačene plasti kolektivnega nezavednega ter jih v neolepšani različici daje na vpogled javnosti. Tako kot se zdi, da brez dlake na jeziku piše o svoji spolni usmerjenosti, materinem umiranju, poskusu samomora in psihiatričnih diagnozah, se z enako lahkotnostjo in navidezno neobremenjenostjo posveča žgočim družbenim temam. Odlika njegovega pesniškega izraza se ne skriva v metaforiki, zvočnosti ali v pretanjenem občutku za dramaturgijo oz. arhitekturo pesmi. Ne, “udarnost” njegove poezije se skriva v tem, da z iskrenim in minimalističnim pesniškim izrazom vzbuja v bralcu trepetanje in nelagodje na mestih, ko to najmanj pričakuje.
Piše Bojan Sedmak, bere Igor Velše. Po knjigah kratke proze Bojne barve in Težkomentalci, izšlih leta 2016, se pisateljica in prevajalka Jedrt Maležič z dvema ducatoma zgodb v knjigi Dvoliki približuje lastnemu Dekameronu, v prihodnosti najbrž dopolnjenemu še z novo zbirko novelet. In če se Težkomentalci motivno ukvarjajo s pripovedovalko v miljeju psihiatrije ter so Bojne barve vpeljane v tematiko že s prvim stavkom »Nisem del njihove scene in nikoli ne bi hotela postati lezba …«, dogajanje v zadnji pisateljičini knjigi širi polje boja z novimi idejami. V službi promocij se celovite stvaritve po navadi povzemajo okrnjeno in pred tem niso varni niti veliki teksti, ko se jih obnavlja z nekaj stavki. Potemtakem naj bi bilo o njih dovolj vedeti, na primer, da junak pluje iz vojne domov in se na otokih srečuje s pravljičnimi izzivi. Ali da se z umrlim prijateljem sprehaja po peklu, kjer se v devetih krogih seznanja z usodami grešnikov. Pa da se romantično potepa po celini in svoje početje imenuje romanje. In da v parodiji starega epa v enem dnevu prehodi rodno mesto, pri čemer se v modernističnem stilu sooča z lastno izgubljenostjo … Podobno bi bilo mogoče na ogled postaviti tudi podobe iz novitete Jedrt Maležič, se s tem prikrajšati za njeno jezikovno bogastvo, a dobiti pregled nad dogajanjem v njenih štiriindvajsetih enotah. Te zgodbe vsebujejo življenjske situacije, ki so lahko predstavljene z nominalnimi zapisi kot nekakšnimi provizoričnimi podnaslovi. Torej: Klepet vnukinje in babice o moških v njunih življenjih s poudarkom na domišljavem patriarhalnem gospodovanju in s tem povezanim klavrnim seksom. Pomilovalna sentimentalnost sveže ločenega razvpitega policaja na sošolski obletnici. Manipulacija z menstrualnim madežem na krilu v poskusni kabini modne trgovine. Napeto čustveno razmerje med sestrama v jezerskem blatu. Spoznanje ženske o predvideni usodi na prvem srečanju z otrokom novega partnerja. Prizadetost moškega ob predstavitvi svojega dekleta družbi na sedmini. Počitniški pripetljaj mornarjeve žene za mizo s pijanim neznancem. Prekinitev verbalnega nasilja preciozne malomeščanke z odločno gesto socialne delavke. Darilo revne protagonistke sinu, priskrbljeno s krajo starejše gospe. Terapevtkina novica uporabnici storitve o svoji nosečnosti in njen vpliv na pacientkino depresijo. Nerodno uničenje varnostnikovega mobitela na nočnem pregonu grafitarjev. Delitev dela mladega para med uličnimi protesti in pričakovanjem otroka. Podkupovanje zdravnika za potrdilo o sposobnosti za vožnjo. Človekoljubno povabljena begunka v stanovanje para na kavo in vonj njenih nog v copatih. Tečno pokroviteljstvo voznika prevoza nad svobodno umetnico. Obsedenost z novim avtomobilom, opraskanim s takojšnjo nezgodo v garaži. Običajni delovni primer nasilnega izterjevalca dolgov. Dogovarjanje med pesnico in urednico o izdaji knjige. Neprijeten osji pik na morski obali med pogovorom ljubimcev o njunih bivših. Razkritje žene, poročene le na papirju, gejevskemu partnerju svojega moža. Osamljenkino psihotično predimenzioniranje predmetov v hotelski sobi, nemih prič minulega ljubezenskega razmerja. Maserjev problem s koncentracijo pri delu v salonu z oboževano žensko. Monolog razburjene kupovalke o poskusu ropa prodajalne, nerodnem izpadu nebogljenega duševnega bolnika. Uslužbenčevo servilno prenašanje napornega direktorja zaradi obetanega napredovanja. Kaj je v tem pestrem naboru pripetljajev njihova narativna dominanta? Jo označuje naslov knjige; jo usmerjajo pripovedovalci; sta to prostor in čas; je to vrsta perspektive ali morda t. i. ključno prepoznanje, pogosto v poantah kratkih zgodb? Čeprav se pojem dvoliki asociativno navezuje na dvojno moralo in hinavščino, je tovrstnih razlik med videzi in resnicami, običajno povezanih s spolnim pretvarjanjem, v pripovedih pravzaprav malo. Dvoličnost se v besedilih pojavlja v bolj pretanjenih klišejih; je model, v katerega se hkrati stekata nuja kulturne tolerance in egoističnega preživetja ob banalnih dogodkih. Ti so sredi sodobnega urbanega prostora in časa v polovici pripovedi podani z glagolskimi sedanjiki. Tudi približno polovica pripovedovalk je prvoosebnih žensk, v preostalih delih pa se pojavljajo personalni moški in tretjeosebni vsevedni pripovedovalci. Presunljivih iztekov dogajanja ni dosti in tudi ne epifanij, prebliskov jasnih prepoznanj, ki običajno prešinjajo knjižne like za nazaj (kakršno je na primer spoznanje tragičnega junaka, da je ves čas delal otroke lastni materi. Ali nenadno ovedenje bralca, da ne bere svoji ljubljeni, ker bi ji bil všeč njegov glas, ampak zato ker ona ne zna brati). Delno se tovrstna poanta pojavi le v zadnji zgodbi, pa še tam ni povsem gotovo, ali gre za premišljeno računico ali le za posrečeno naključje. Večina zgodb je razvezana v nedramatično vsakdanjost, odprta v naslednjo slogovno raznoliko obdelano peripetijo. Od literarnovednih pripomočkov za analizo teksta se posebnosti pisave Jedrt Maležič morda še najbolj približa pripovedna perspektiva. Pisateljičino vrednotenje dogajanja je pogosto podano iz gledišča knjižnih oseb z notranjimi monologi, razvidnimi iz poševnega tiska. In v teh odsekih je večkrat prisoten neprizanesljiv zapik v predsodke, s katerimi se obdaja šentflorjanstvo za svojimi fasadami. Tam pred prefinjenim sarkazmom ni varno nobeno prenarejanje, še posebej moško v spregi z vseprisotno oholo voljo do moči. Za nameček pa jezikovna suverenost, pridobljena tudi s teorijo in prakso avtoričinega prevajalstva, obsega številne registre slovenščine in ponuja na pladnju izborno bralno ugodje. Med diskurzi, ki si prizadevajo zakoličiti neugnanost literature, je zanimiva simpatična feministična teorija, ki primerja značilnosti ženske naracije z ženskimi orgazmičnimi sposobnostmi. Obe naj bi se po počasnem zagrevanju in vzponu na multiple vrhove tam zadrževali mnogo dlje in s tem omogočali poglede v globlja antropološka bistva, kot to zmore naglo impulzivno moško izlivanje od radosti. Zaradi tega naj bi bila položna ženska pisava moškim mestoma dolgočasna, ženskam pa strma moška prekratke sape. Kratke zgodbe Jedrt Maležič v zbirki Dvoliki na takšne zabavne poenostavitve nanašajo močan kontrastni pečat, ker hitro vzpostavijo vzdušje, se usmerijo k realnemu v realnosti ter zaokrožijo svoje sporočilo v unikate – v umetničinem delu že po naslovu pričujoče zbirke v nobenem primeru ne enolike, v slovarskem pomenu pa vsekakor enojnike. In z njimi dodajajo mavrici čez vrhove dobre literature lep odtenek užitka v branju in pisanju.
Piše Bojan Sedmak, bere Igor Velše. Po knjigah kratke proze Bojne barve in Težkomentalci, izšlih leta 2016, se pisateljica in prevajalka Jedrt Maležič z dvema ducatoma zgodb v knjigi Dvoliki približuje lastnemu Dekameronu, v prihodnosti najbrž dopolnjenemu še z novo zbirko novelet. In če se Težkomentalci motivno ukvarjajo s pripovedovalko v miljeju psihiatrije ter so Bojne barve vpeljane v tematiko že s prvim stavkom »Nisem del njihove scene in nikoli ne bi hotela postati lezba …«, dogajanje v zadnji pisateljičini knjigi širi polje boja z novimi idejami. V službi promocij se celovite stvaritve po navadi povzemajo okrnjeno in pred tem niso varni niti veliki teksti, ko se jih obnavlja z nekaj stavki. Potemtakem naj bi bilo o njih dovolj vedeti, na primer, da junak pluje iz vojne domov in se na otokih srečuje s pravljičnimi izzivi. Ali da se z umrlim prijateljem sprehaja po peklu, kjer se v devetih krogih seznanja z usodami grešnikov. Pa da se romantično potepa po celini in svoje početje imenuje romanje. In da v parodiji starega epa v enem dnevu prehodi rodno mesto, pri čemer se v modernističnem stilu sooča z lastno izgubljenostjo … Podobno bi bilo mogoče na ogled postaviti tudi podobe iz novitete Jedrt Maležič, se s tem prikrajšati za njeno jezikovno bogastvo, a dobiti pregled nad dogajanjem v njenih štiriindvajsetih enotah. Te zgodbe vsebujejo življenjske situacije, ki so lahko predstavljene z nominalnimi zapisi kot nekakšnimi provizoričnimi podnaslovi. Torej: Klepet vnukinje in babice o moških v njunih življenjih s poudarkom na domišljavem patriarhalnem gospodovanju in s tem povezanim klavrnim seksom. Pomilovalna sentimentalnost sveže ločenega razvpitega policaja na sošolski obletnici. Manipulacija z menstrualnim madežem na krilu v poskusni kabini modne trgovine. Napeto čustveno razmerje med sestrama v jezerskem blatu. Spoznanje ženske o predvideni usodi na prvem srečanju z otrokom novega partnerja. Prizadetost moškega ob predstavitvi svojega dekleta družbi na sedmini. Počitniški pripetljaj mornarjeve žene za mizo s pijanim neznancem. Prekinitev verbalnega nasilja preciozne malomeščanke z odločno gesto socialne delavke. Darilo revne protagonistke sinu, priskrbljeno s krajo starejše gospe. Terapevtkina novica uporabnici storitve o svoji nosečnosti in njen vpliv na pacientkino depresijo. Nerodno uničenje varnostnikovega mobitela na nočnem pregonu grafitarjev. Delitev dela mladega para med uličnimi protesti in pričakovanjem otroka. Podkupovanje zdravnika za potrdilo o sposobnosti za vožnjo. Človekoljubno povabljena begunka v stanovanje para na kavo in vonj njenih nog v copatih. Tečno pokroviteljstvo voznika prevoza nad svobodno umetnico. Obsedenost z novim avtomobilom, opraskanim s takojšnjo nezgodo v garaži. Običajni delovni primer nasilnega izterjevalca dolgov. Dogovarjanje med pesnico in urednico o izdaji knjige. Neprijeten osji pik na morski obali med pogovorom ljubimcev o njunih bivših. Razkritje žene, poročene le na papirju, gejevskemu partnerju svojega moža. Osamljenkino psihotično predimenzioniranje predmetov v hotelski sobi, nemih prič minulega ljubezenskega razmerja. Maserjev problem s koncentracijo pri delu v salonu z oboževano žensko. Monolog razburjene kupovalke o poskusu ropa prodajalne, nerodnem izpadu nebogljenega duševnega bolnika. Uslužbenčevo servilno prenašanje napornega direktorja zaradi obetanega napredovanja. Kaj je v tem pestrem naboru pripetljajev njihova narativna dominanta? Jo označuje naslov knjige; jo usmerjajo pripovedovalci; sta to prostor in čas; je to vrsta perspektive ali morda t. i. ključno prepoznanje, pogosto v poantah kratkih zgodb? Čeprav se pojem dvoliki asociativno navezuje na dvojno moralo in hinavščino, je tovrstnih razlik med videzi in resnicami, običajno povezanih s spolnim pretvarjanjem, v pripovedih pravzaprav malo. Dvoličnost se v besedilih pojavlja v bolj pretanjenih klišejih; je model, v katerega se hkrati stekata nuja kulturne tolerance in egoističnega preživetja ob banalnih dogodkih. Ti so sredi sodobnega urbanega prostora in časa v polovici pripovedi podani z glagolskimi sedanjiki. Tudi približno polovica pripovedovalk je prvoosebnih žensk, v preostalih delih pa se pojavljajo personalni moški in tretjeosebni vsevedni pripovedovalci. Presunljivih iztekov dogajanja ni dosti in tudi ne epifanij, prebliskov jasnih prepoznanj, ki običajno prešinjajo knjižne like za nazaj (kakršno je na primer spoznanje tragičnega junaka, da je ves čas delal otroke lastni materi. Ali nenadno ovedenje bralca, da ne bere svoji ljubljeni, ker bi ji bil všeč njegov glas, ampak zato ker ona ne zna brati). Delno se tovrstna poanta pojavi le v zadnji zgodbi, pa še tam ni povsem gotovo, ali gre za premišljeno računico ali le za posrečeno naključje. Večina zgodb je razvezana v nedramatično vsakdanjost, odprta v naslednjo slogovno raznoliko obdelano peripetijo. Od literarnovednih pripomočkov za analizo teksta se posebnosti pisave Jedrt Maležič morda še najbolj približa pripovedna perspektiva. Pisateljičino vrednotenje dogajanja je pogosto podano iz gledišča knjižnih oseb z notranjimi monologi, razvidnimi iz poševnega tiska. In v teh odsekih je večkrat prisoten neprizanesljiv zapik v predsodke, s katerimi se obdaja šentflorjanstvo za svojimi fasadami. Tam pred prefinjenim sarkazmom ni varno nobeno prenarejanje, še posebej moško v spregi z vseprisotno oholo voljo do moči. Za nameček pa jezikovna suverenost, pridobljena tudi s teorijo in prakso avtoričinega prevajalstva, obsega številne registre slovenščine in ponuja na pladnju izborno bralno ugodje. Med diskurzi, ki si prizadevajo zakoličiti neugnanost literature, je zanimiva simpatična feministična teorija, ki primerja značilnosti ženske naracije z ženskimi orgazmičnimi sposobnostmi. Obe naj bi se po počasnem zagrevanju in vzponu na multiple vrhove tam zadrževali mnogo dlje in s tem omogočali poglede v globlja antropološka bistva, kot to zmore naglo impulzivno moško izlivanje od radosti. Zaradi tega naj bi bila položna ženska pisava moškim mestoma dolgočasna, ženskam pa strma moška prekratke sape. Kratke zgodbe Jedrt Maležič v zbirki Dvoliki na takšne zabavne poenostavitve nanašajo močan kontrastni pečat, ker hitro vzpostavijo vzdušje, se usmerijo k realnemu v realnosti ter zaokrožijo svoje sporočilo v unikate – v umetničinem delu že po naslovu pričujoče zbirke v nobenem primeru ne enolike, v slovarskem pomenu pa vsekakor enojnike. In z njimi dodajajo mavrici čez vrhove dobre literature lep odtenek užitka v branju in pisanju.
Piše Iztok Ilich, bereta Eva Longyka Marušič in Igor Velše. Nabor ključnih besed ob predstavitvi zbirke esejev Andreja Blatnika Knjige na poti in drugi eseji bi med drugim navrgel pojme: knjiga, založba, avtor, urednik, branje, prevajanje, honorar, recenzija, knjigarna, nagrada itn. Torej predmete, dejavnosti in premišljevanja, s katerimi ima avtor že 40 let opraviti tako rekoč iz dneva v dan. So najpomembnejši gradniki njegovega življenja in delovanja ter del intelektualnega prostora in produkcije posebnega kulturnega pomena, ki ju vztrajno soustvarja kot književnik in bralec, ustvarjalec in usmerjevalec, spodbujevalec in organizator. V zbirki Knjige na poti, kot pravi v Prvih besedah, povezuje »svoje strokovno znanje z osebnimi izkušnjami štiridesetih let dejavnosti na slovenskem in mednarodnem prizorišču, od česar se zdaj, hočeš nočeš, najbrž poslavlja«. Tudi z mislijo, da se začetna zaskrbljenost nad katastrofičnim izginevanjem vsega zapisanega po vnovičnem razmisleku na srečo ni iztekla v kapitulantski fatalizem. Tukaj zbrani eseji namreč portretirajo tudi obstoječe ali na novo nastajajoče oaze literarnega življenja (od subkulture književnih festivalov in strastnih izmenjevalcev knjig do ponovnega vznika zanimanja za knjižno kulturo v času koronskih zaprtij) »in nenehno premišljajo možnosti za obstoj avtonomnega bralskega doživetja, s tem pa tudi avtonomnega duha in misli.« V prvem med 21 besedili se Andrej Blatnik dotakne v zadnjem času pogosto izpostavljenega stanja v založništvu in tudi na drugih področjih ustvarjanja, ki ga definira kot pretvarjanje vsebin v denar, , da avtor – ob vzponu novega proizvajalca vsebin Chat GTP – kot se zdi postaja odvečen, celo moteč element kulturne industrije. Na moralno paniko, ki jo povzroča ta pojav, odgovarja: »Avtorski individualni glas je lahko glas proti vnaprej postavljeni strukturi. Morda je prav to težava. A glas proti je prvi korak k iskanju rešitve. Avtorski glas je prvi glas, ki se mu lahko pridružijo odmevi.« Esej Drobiž v klobuku opozarja, da plačevanje velike večine ljudi, ki pri nas pišejo ali se drugače ukvarjajo s knjigami, ni le vprašanje preživetja, ampak tudi spoštovanja, ne samo pisateljskega obstanka v večnosti, ampak obstanka na tem svetu! V spisu Kvantiteta to potrjuje ugotovitev, da bi moral avtor v svoji delovni dobi objaviti kakšnih osemdeset javno podprtih romanov, da bi dobil minimalno plačo. Nič novega, a vedno znova srhljivo. V Elegiji za tiskovko Blatnik iz vidika urednika pa tudi pisatelja, predvsem mojstra kratke zgodbe z več objavami na tujem kot doma, žaluje za predstavitvami knjižnih novitet, za mnoge edine poti do javnosti, včasih tudi način praznovanja, vsaj s kavo, če ne s kozarcem penine. Avtor se v nadaljevanju še večkrat ozre na zelo različne prakse založnikov doma in na tujem in na usode posameznih knjig – spregledanih in uspešnic. Ter z njimi – ne vedno – povezanimi nagradami. Potem ko ovrže pomisleke, da literarne nagrade, pri katerih je bil udeležen kot član komisij za podeljevanje ali tudi sam nominiranec za priznanja, niso tema, o kateri bi se spodobilo molčati, se Blatnik najprej ustavi ob mnenjskem stampedu po Prešernovi nagradi Marku Rupniku in Svetlani Makarovič, o kateri se je leta 2023 spet veliko govorilo. Strinja se s tistimi, ki menijo, da o nagradah ne moremo odločati za nazaj in jih jemati nekdanjim dobitnikom. »Prvo tako dejanje bi sprožilo plaz in vsako novo oblast bi mikalo prečistiti seznam preteklih nagrajencev po svoji volji in nazoru.« Sodeloval je pri predlogih nekaterih sprememb Zakona o Prešernovi nagradi, ki so bile jeseni 2017 sicer sprejete, vendar so bile, kot opozarja, »dodane tudi druge spremembe, ki jih naš odbor ni predlagal in s katerimi se ni strinjal. Za končno besedilo sta bili odločilni politična želja in volja.« Posledice te odločitve so pozneje znova dvigale prah, nemalo dilem pa spremlja tudi nagrado kresnik, vilenico in druga nagrajevanja, zaradi katerih, meni Blatnik, ostajajo v ozadju tako besedila kot sestava žirije in kriterij izbora. Opozarja tudi na nedorečenost odgovorov na pogosto ponavljajoča se vprašanja, kaj v resnici obsega slovenski literarni prostor in kdo je lahko slovenski pisatelj, pri čemer jezik ni neoporečno ločevalno merilo. Sploh ne v razmerah, ko se slovenščina v znanosti umika angleščini, vedno bolj malomarna in pomanjkljiva pa je tudi uporaba uradnega jezika v medijih, javnih nastopih, poslovnem svetu, oglaševanju itn. Pri tem Blatnik spodkopavanje osrednjega nacionalnega medija, osrednje skupne hiše, ki jo Slovenija še ima, primerja s požigom narodnega doma. V esejih Skupni krožnik, Knjige na poti in Stranska ulica stopijo v ospredje Blatnikove izkušnje s potovanj križem po svetu. Od službenih, leto za letom na frankfurtski knjižni sejem, tudi v vlogi gostujočega pisatelja, do povsem zasebnih, največ v Indijo. Srečuje se z zanimivimi sogovorniki in zna skoraj povsod poleg kulturnih znamenitosti najti tudi središča za izmenjavo knjig, ki ga, kot priznava, usodno privlačijo. Ta in ona, delo dotlej neznanega avtorja, je čez nekaj let izšla v slovenščini! Bolj osebna je pisateljeva odločitev, da s pomočjo Facebooka najde nove bralce za več sto knjig, ob katerih je spoznal, da je življenje prekratko, da bi jih vse prebral vsaj še enkrat, kakor je nameraval, ko jih je leta in desetletja zlagal na police …
Piše Iztok Ilich, bereta Eva Longyka Marušič in Igor Velše. Nabor ključnih besed ob predstavitvi zbirke esejev Andreja Blatnika Knjige na poti in drugi eseji bi med drugim navrgel pojme: knjiga, založba, avtor, urednik, branje, prevajanje, honorar, recenzija, knjigarna, nagrada itn. Torej predmete, dejavnosti in premišljevanja, s katerimi ima avtor že 40 let opraviti tako rekoč iz dneva v dan. So najpomembnejši gradniki njegovega življenja in delovanja ter del intelektualnega prostora in produkcije posebnega kulturnega pomena, ki ju vztrajno soustvarja kot književnik in bralec, ustvarjalec in usmerjevalec, spodbujevalec in organizator. V zbirki Knjige na poti, kot pravi v Prvih besedah, povezuje »svoje strokovno znanje z osebnimi izkušnjami štiridesetih let dejavnosti na slovenskem in mednarodnem prizorišču, od česar se zdaj, hočeš nočeš, najbrž poslavlja«. Tudi z mislijo, da se začetna zaskrbljenost nad katastrofičnim izginevanjem vsega zapisanega po vnovičnem razmisleku na srečo ni iztekla v kapitulantski fatalizem. Tukaj zbrani eseji namreč portretirajo tudi obstoječe ali na novo nastajajoče oaze literarnega življenja (od subkulture književnih festivalov in strastnih izmenjevalcev knjig do ponovnega vznika zanimanja za knjižno kulturo v času koronskih zaprtij) »in nenehno premišljajo možnosti za obstoj avtonomnega bralskega doživetja, s tem pa tudi avtonomnega duha in misli.« V prvem med 21 besedili se Andrej Blatnik dotakne v zadnjem času pogosto izpostavljenega stanja v založništvu in tudi na drugih področjih ustvarjanja, ki ga definira kot pretvarjanje vsebin v denar, , da avtor – ob vzponu novega proizvajalca vsebin Chat GTP – kot se zdi postaja odvečen, celo moteč element kulturne industrije. Na moralno paniko, ki jo povzroča ta pojav, odgovarja: »Avtorski individualni glas je lahko glas proti vnaprej postavljeni strukturi. Morda je prav to težava. A glas proti je prvi korak k iskanju rešitve. Avtorski glas je prvi glas, ki se mu lahko pridružijo odmevi.« Esej Drobiž v klobuku opozarja, da plačevanje velike večine ljudi, ki pri nas pišejo ali se drugače ukvarjajo s knjigami, ni le vprašanje preživetja, ampak tudi spoštovanja, ne samo pisateljskega obstanka v večnosti, ampak obstanka na tem svetu! V spisu Kvantiteta to potrjuje ugotovitev, da bi moral avtor v svoji delovni dobi objaviti kakšnih osemdeset javno podprtih romanov, da bi dobil minimalno plačo. Nič novega, a vedno znova srhljivo. V Elegiji za tiskovko Blatnik iz vidika urednika pa tudi pisatelja, predvsem mojstra kratke zgodbe z več objavami na tujem kot doma, žaluje za predstavitvami knjižnih novitet, za mnoge edine poti do javnosti, včasih tudi način praznovanja, vsaj s kavo, če ne s kozarcem penine. Avtor se v nadaljevanju še večkrat ozre na zelo različne prakse založnikov doma in na tujem in na usode posameznih knjig – spregledanih in uspešnic. Ter z njimi – ne vedno – povezanimi nagradami. Potem ko ovrže pomisleke, da literarne nagrade, pri katerih je bil udeležen kot član komisij za podeljevanje ali tudi sam nominiranec za priznanja, niso tema, o kateri bi se spodobilo molčati, se Blatnik najprej ustavi ob mnenjskem stampedu po Prešernovi nagradi Marku Rupniku in Svetlani Makarovič, o kateri se je leta 2023 spet veliko govorilo. Strinja se s tistimi, ki menijo, da o nagradah ne moremo odločati za nazaj in jih jemati nekdanjim dobitnikom. »Prvo tako dejanje bi sprožilo plaz in vsako novo oblast bi mikalo prečistiti seznam preteklih nagrajencev po svoji volji in nazoru.« Sodeloval je pri predlogih nekaterih sprememb Zakona o Prešernovi nagradi, ki so bile jeseni 2017 sicer sprejete, vendar so bile, kot opozarja, »dodane tudi druge spremembe, ki jih naš odbor ni predlagal in s katerimi se ni strinjal. Za končno besedilo sta bili odločilni politična želja in volja.« Posledice te odločitve so pozneje znova dvigale prah, nemalo dilem pa spremlja tudi nagrado kresnik, vilenico in druga nagrajevanja, zaradi katerih, meni Blatnik, ostajajo v ozadju tako besedila kot sestava žirije in kriterij izbora. Opozarja tudi na nedorečenost odgovorov na pogosto ponavljajoča se vprašanja, kaj v resnici obsega slovenski literarni prostor in kdo je lahko slovenski pisatelj, pri čemer jezik ni neoporečno ločevalno merilo. Sploh ne v razmerah, ko se slovenščina v znanosti umika angleščini, vedno bolj malomarna in pomanjkljiva pa je tudi uporaba uradnega jezika v medijih, javnih nastopih, poslovnem svetu, oglaševanju itn. Pri tem Blatnik spodkopavanje osrednjega nacionalnega medija, osrednje skupne hiše, ki jo Slovenija še ima, primerja s požigom narodnega doma. V esejih Skupni krožnik, Knjige na poti in Stranska ulica stopijo v ospredje Blatnikove izkušnje s potovanj križem po svetu. Od službenih, leto za letom na frankfurtski knjižni sejem, tudi v vlogi gostujočega pisatelja, do povsem zasebnih, največ v Indijo. Srečuje se z zanimivimi sogovorniki in zna skoraj povsod poleg kulturnih znamenitosti najti tudi središča za izmenjavo knjig, ki ga, kot priznava, usodno privlačijo. Ta in ona, delo dotlej neznanega avtorja, je čez nekaj let izšla v slovenščini! Bolj osebna je pisateljeva odločitev, da s pomočjo Facebooka najde nove bralce za več sto knjig, ob katerih je spoznal, da je življenje prekratko, da bi jih vse prebral vsaj še enkrat, kakor je nameraval, ko jih je leta in desetletja zlagal na police …
Približno tako, kot znani slovenski kantavtor poje, da je »čist' slučajno padu not v šovbiznis«, tako je Gary Johnson, protagonist nove ameriške akcijske komedije Naključni morilec, »čist slučajno padu not«, ampak ne v zabavljaštvo, temveč v policijsko terensko delo. Ampak ne kakršno koli delo! V rutino ujeti univerzitetni predavatelj filozofije, ki se v neformalnem tekmovanju za najbolj privlačnega filmskega profesorja zlahka postavi ob bok legendarnemu Indiani Jonesu, si je za popoldansko obrt izbral nič manj kot lažno vlogo plačanega morilca. Postopek gre približno takole: naveličani mož/poslovni partner, naveličana žena se odloči za zmeraj odstraniti svojo ženo, svojega moža/partnerja, zato se sestane s plačanim morilcem, Gary, seveda pod drugim imenom in opremljen z policijskimi prisluškovalnimi napravami, se odzove ter naročnika pripravi do tega, da se nespametno izda. Sledi aretacija, Gary pa čaka na naslednji klic. A njegova največja posebnost je, da za vsako stranko natančno prilagodi svojo osebnost ter ponudi točno takega plačanega morilca, kot naročniku najbolj ustreza … Zasnova najnovejše uspešnice režiserja in soscenarista Richarda Linklaterja, verjetno najbolj poznanega po trilogiji Pred … , zveni tako zelo za lase privlečena, da enostavno ne more biti drugače, kot da je resnična. Ali pa vsaj skorajda resnična. Za lepši dramaturški lok in boljši komični učinek je zgodba vendarle nekoliko predelana in z rahlim retro-pridihom umeščena v sedanjost, a osnova ni izmišljena: v osemdesetih letih je bil resnični Gary Johnson skorajda naključno rekrutiran kot lažni plačani morilec in je v svoji karieri preprečil več kot šestdeset morebitnih umorov. Njegova življenjska zgodba obsega vse od trilerja, psihološke drame pa do komedije, ustvarjalci filma pa so za povrh dodali še dobršno mero romance in nastal je izredno posrečen žanrski konglomerat, ki ga kot rdeča nit povezuje raziskovanje nespremenljivosti posameznikove identitete. V glavni vlogi ali bolje rečeno vlogah blesti Glen Powell, ki s kameleonsko spretnostjo prehaja med svojo zadržano, resnobno, neizrazito 'osnovno' osebnostjo ter ognjevito, spretno, strastno in pretkano identiteto plačanega morilca. Fantazija, ki so jo po Powellovih besedah poskusili prenesti na filmsko platno, se najbolj izrazi prav skozi navidezno lahkotnost njegovega preigravanja. Naključni morilec ni film, ki bi iskal kakšen globlji pomen, ampak eden tistih, ki je že tako neverjetno resnično zgodbo na duhovit, živahen in vznemirljiv način nadgradil v še bolj neverjetno filmsko zgodbo, mimogrede pa gledalca še opomnil, da se nikakor ne gre jemati prav preveč resno.
Približno tako, kot znani slovenski kantavtor poje, da je »čist' slučajno padu not v šovbiznis«, tako je Gary Johnson, protagonist nove ameriške akcijske komedije Naključni morilec, »čist slučajno padu not«, ampak ne v zabavljaštvo, temveč v policijsko terensko delo. Ampak ne kakršno koli delo! V rutino ujeti univerzitetni predavatelj filozofije, ki se v neformalnem tekmovanju za najbolj privlačnega filmskega profesorja zlahka postavi ob bok legendarnemu Indiani Jonesu, si je za popoldansko obrt izbral nič manj kot lažno vlogo plačanega morilca. Postopek gre približno takole: naveličani mož/poslovni partner, naveličana žena se odloči za zmeraj odstraniti svojo ženo, svojega moža/partnerja, zato se sestane s plačanim morilcem, Gary, seveda pod drugim imenom in opremljen z policijskimi prisluškovalnimi napravami, se odzove ter naročnika pripravi do tega, da se nespametno izda. Sledi aretacija, Gary pa čaka na naslednji klic. A njegova največja posebnost je, da za vsako stranko natančno prilagodi svojo osebnost ter ponudi točno takega plačanega morilca, kot naročniku najbolj ustreza … Zasnova najnovejše uspešnice režiserja in soscenarista Richarda Linklaterja, verjetno najbolj poznanega po trilogiji Pred … , zveni tako zelo za lase privlečena, da enostavno ne more biti drugače, kot da je resnična. Ali pa vsaj skorajda resnična. Za lepši dramaturški lok in boljši komični učinek je zgodba vendarle nekoliko predelana in z rahlim retro-pridihom umeščena v sedanjost, a osnova ni izmišljena: v osemdesetih letih je bil resnični Gary Johnson skorajda naključno rekrutiran kot lažni plačani morilec in je v svoji karieri preprečil več kot šestdeset morebitnih umorov. Njegova življenjska zgodba obsega vse od trilerja, psihološke drame pa do komedije, ustvarjalci filma pa so za povrh dodali še dobršno mero romance in nastal je izredno posrečen žanrski konglomerat, ki ga kot rdeča nit povezuje raziskovanje nespremenljivosti posameznikove identitete. V glavni vlogi ali bolje rečeno vlogah blesti Glen Powell, ki s kameleonsko spretnostjo prehaja med svojo zadržano, resnobno, neizrazito 'osnovno' osebnostjo ter ognjevito, spretno, strastno in pretkano identiteto plačanega morilca. Fantazija, ki so jo po Powellovih besedah poskusili prenesti na filmsko platno, se najbolj izrazi prav skozi navidezno lahkotnost njegovega preigravanja. Naključni morilec ni film, ki bi iskal kakšen globlji pomen, ampak eden tistih, ki je že tako neverjetno resnično zgodbo na duhovit, živahen in vznemirljiv način nadgradil v še bolj neverjetno filmsko zgodbo, mimogrede pa gledalca še opomnil, da se nikakor ne gre jemati prav preveč resno.
Piše: Sanja Podržaj, bereta Eva Longyka Marušič in Bernard Stramič. Nina Kremžar se je leta 2019 s pesmimi predstavila v prvencu Dostop na odprto morje, zdaj pa je izšla še njena prva zbirka kratke proze Opazovalnica. V njej nas vabi, da se skupaj z njo povzpnemo na razgledišče in si z daljnogledom približamo štiriindvajset izsekov iz življenja njenih junakov in junakinj. običajnih posameznikov in posameznic. Vsi so nekako ujeti – nekateri v odnosih in vlogah, ki jih igrajo, drugi v preteklosti in spominih, spet tretji v vedenjskih vzorcih. Beremo na primer o neizpolnjenih partnerskih in družinskih razmerjih, v katerih ostaja veliko neizrečenega, ter o ljudeh, ki se tako zelo oklepajo preteklosti, da v sedanjosti praktično ne živijo več; pa o takšnih, ki se zavedajo zgrešenosti svojih dejanj, a se kljub temu ne morejo ustaviti. Pripovedi preigravajo eksistencialne teme o bivanju in minevanju, smrti in izgubi, žalovanju, spominu in preteklosti, hrepenenju in prihodnosti. Najpogostejši motiv je soočenje z izgubo, zaradi katere se liki in likinje zataknejo nekje v preteklosti in se ne zmorejo premakniti naprej. S tem odpre že prva zgodba Bela gradnja, v kateri protagonistki umre partner, s katerim je začela graditi življenje. V njej je polno obžalovanja, da se zaradi strahu pred izgubo hiše ni mogla zares udomačiti v njej, nazadnje pa je izgubila tistega, ki je bil njen pravi dom. Vendar pa ima izguba poleg smrti še druge obraze. V zgodbi April oče z leti vse bolj izgublja hčer in ko se nazadnje zopet zbližata, spozna, da je izgubil priložnost za spremembo. Kakor je bežal njegov oče, je bežal sam in sedaj lahko samo nemo opazuje, kako beži tudi njegova hči: »V tem trenutku ni nobenih idealov, nobenih zamer. Samo ona in jaz, dva človeka, ki sva si preveč podobna. In prvič se mi zazdi, da je prav, da oba molčiva.« Simona v zgodbi Agorafobija je izgubila nekaj, česar pravzaprav nikdar ni imela, s tem pa tudi možnost polnokrvnega življenja, saj se je omejila na varno notranjost doma. Tam čaka in skozi zastrto okno opazuje, kdaj se bo vrnila njena mladostna prijateljica, prva in edina ljubezen. Le ona bi jo namreč lahko spravila iz te pasivnosti. Boleča je tudi izguba bližnjega zaradi odvisnosti, ki kot črn oblak visi nad družino v dveh povezanih zgodbah Bi kdo še? in Dediščina. Potem pa je tu še zgodba Zajtrk, v kateri je predstavljena izguba duševnega zdravja, saj se v protagonistu vedno znova pojavljajo glasovi, ki mu jemljejo avtonomijo, dokler ne postane ujetnik svojih misli. Odraslost je še ena stvar, ki teži junake in junakinje zbirke Opazovalnica. Oče v zgodbi April se v novi vlogi in odgovornosti, ki ji pripada, ne znajde: »Odrasli? Komu lažem? Še nikoli v življenju se nisem počutil odraslega. /…/ Kako se je to zgodilo? Enkrat se obrneš in skrbeti moraš za nekoga, čeprav do zdaj nisi znal niti zase.« Tudi pripovedovalec zgodbe Midva v enem samem dolgem izdihu brez končnih ločil razmišlja o trenutku, ko odrasteš in se postaraš. Ugotovi, da »tak trenutek ne obstaja, ker te noben dogodek, ne prvo stanovanje, ne poroka, ne rojstvo otroka, zares ne potisne v odraslost, postopek je dolgotrajen in neopazen« Nenadoma, še sam ne veš kdaj, se znajdeš v novi preobleki – nekaterim v njej uspe nadaljevati življenje, drugim pa pomeni zgolj ječo. Omenimo še zgodbe, ki motivno-tematsko izstopajo: Lovišče, Prebujanje in O teži človeka. V prvi lovec razmišlja o ubijanju iz oddaljenosti in z višine opazovalnice: »Ne igram se boga, le z nogami rad bingljam nad breznom. Edino tako, ko življenje čaka za mojim hrbtom, ko strmim nekam navzdol, se zavedam, da obstaja in da sem del njega.« Zgodba Prebujanje meji na pravljično pripoved, saj ustvari mistično atmosfero otroštva v idiličnem okolju pri skrivnostni Mari, ki se konča s prisilnim odhodom pripovedovalca v mesto, v svet odraslih. V fantastični zgodbi O teži človeka pa spregovori Iustitia, Pravica, ki nagovori obtoženca in tehta njegovo krivdo. Te zgodbe so bolj razmišljujoče, v njih je nekaj skrivnostnega in intrigantnega, saj njihovo sporočilo ostaja zastrto in se ne predstavlja tako neposredno kot pri ostalih. Slednje zgodbe v zbirko vnašajo nekaj pestrosti, saj preostale bolj ali manj zajemajo iz klasičnega nabora bivanjskih tematik, ki so v književnosti pogosto obravnavane. Poleg tega avtorica v zgodbe vpleta tudi aktualne socialne problematike, kot so partnersko in družinsko nasilje, ekonomske razlike, priseljenstvo, alkoholizem in odvisnost, vendar večinoma ostajajo v ozadju kot kulisa za intimne stiske protagonistov. Čeprav se v štiriindvajsetih zgodbah Opazovalnice soočamo s podobnimi vsebinami, je zbirki uspelo uiti enoličnosti na formalni ravni, kjer je opaziti več igrivosti in eksperimentiranja. Le redkokatera zgodba v zbirki je napisana v klasični obliki. Avtorica Nina Kremžar je našla inovativne načine, kako podati konvencionalne teme s suspenzom, ki vzbudi in ohrani bralkino pozornost. Zgodba Jutranja kava, ki je leta 2017 prejela AirBeletrinino nagrado za najboljšo zgodbo, odpira pomembno temo nasilja v partnerskem odnosu. S tem ko je avtorica prečrtala dele besedila, nam je pokazala vse tisto, kar zaradi previdnosti ali strahu ostane neizrečeno. Zgodbo lahko beremo na več načinov in če preberemo samo prečrtane dele, se nam odkrije precej drugačna podoba razmerja, kot če beremo samo neprečrtano besedilo. Izstopa tudi najdaljša zgodba zbirke, Nazaj. V njej se skozi dnevniške zapiske pomikamo nazaj v času, kot namiguje že naslov, od boleče ločitve para, ki jo povzroči smrt, do bolj veselega in brezskrbnega časa v njuni mladosti, ko sta se spoznala. V zgodbi Fuego pa besede začnejo razpadati v črke, kot kosmi pepela, ki jih med požarom odnese visoko v zrak. Zbirka kratkih zgodb Nine Kremžar se loteva tematike ujetosti, ki je sicer že nekoliko izpeta, vendar ji je o tem uspelo nekaj povedati na svojstven in inovativen način. Največja odlika zbirke so prav igre z oblikami pripovedi, ki bralko presenetijo z vsako novo zgodbo. Opazovalnica je prepričljiv in obetaven kratkoprozni prvenec avtorice, ki jo bomo gotovo še brali.
Piše: Sanja Podržaj, bereta Eva Longyka Marušič in Bernard Stramič. Nina Kremžar se je leta 2019 s pesmimi predstavila v prvencu Dostop na odprto morje, zdaj pa je izšla še njena prva zbirka kratke proze Opazovalnica. V njej nas vabi, da se skupaj z njo povzpnemo na razgledišče in si z daljnogledom približamo štiriindvajset izsekov iz življenja njenih junakov in junakinj. običajnih posameznikov in posameznic. Vsi so nekako ujeti – nekateri v odnosih in vlogah, ki jih igrajo, drugi v preteklosti in spominih, spet tretji v vedenjskih vzorcih. Beremo na primer o neizpolnjenih partnerskih in družinskih razmerjih, v katerih ostaja veliko neizrečenega, ter o ljudeh, ki se tako zelo oklepajo preteklosti, da v sedanjosti praktično ne živijo več; pa o takšnih, ki se zavedajo zgrešenosti svojih dejanj, a se kljub temu ne morejo ustaviti. Pripovedi preigravajo eksistencialne teme o bivanju in minevanju, smrti in izgubi, žalovanju, spominu in preteklosti, hrepenenju in prihodnosti. Najpogostejši motiv je soočenje z izgubo, zaradi katere se liki in likinje zataknejo nekje v preteklosti in se ne zmorejo premakniti naprej. S tem odpre že prva zgodba Bela gradnja, v kateri protagonistki umre partner, s katerim je začela graditi življenje. V njej je polno obžalovanja, da se zaradi strahu pred izgubo hiše ni mogla zares udomačiti v njej, nazadnje pa je izgubila tistega, ki je bil njen pravi dom. Vendar pa ima izguba poleg smrti še druge obraze. V zgodbi April oče z leti vse bolj izgublja hčer in ko se nazadnje zopet zbližata, spozna, da je izgubil priložnost za spremembo. Kakor je bežal njegov oče, je bežal sam in sedaj lahko samo nemo opazuje, kako beži tudi njegova hči: »V tem trenutku ni nobenih idealov, nobenih zamer. Samo ona in jaz, dva človeka, ki sva si preveč podobna. In prvič se mi zazdi, da je prav, da oba molčiva.« Simona v zgodbi Agorafobija je izgubila nekaj, česar pravzaprav nikdar ni imela, s tem pa tudi možnost polnokrvnega življenja, saj se je omejila na varno notranjost doma. Tam čaka in skozi zastrto okno opazuje, kdaj se bo vrnila njena mladostna prijateljica, prva in edina ljubezen. Le ona bi jo namreč lahko spravila iz te pasivnosti. Boleča je tudi izguba bližnjega zaradi odvisnosti, ki kot črn oblak visi nad družino v dveh povezanih zgodbah Bi kdo še? in Dediščina. Potem pa je tu še zgodba Zajtrk, v kateri je predstavljena izguba duševnega zdravja, saj se v protagonistu vedno znova pojavljajo glasovi, ki mu jemljejo avtonomijo, dokler ne postane ujetnik svojih misli. Odraslost je še ena stvar, ki teži junake in junakinje zbirke Opazovalnica. Oče v zgodbi April se v novi vlogi in odgovornosti, ki ji pripada, ne znajde: »Odrasli? Komu lažem? Še nikoli v življenju se nisem počutil odraslega. /…/ Kako se je to zgodilo? Enkrat se obrneš in skrbeti moraš za nekoga, čeprav do zdaj nisi znal niti zase.« Tudi pripovedovalec zgodbe Midva v enem samem dolgem izdihu brez končnih ločil razmišlja o trenutku, ko odrasteš in se postaraš. Ugotovi, da »tak trenutek ne obstaja, ker te noben dogodek, ne prvo stanovanje, ne poroka, ne rojstvo otroka, zares ne potisne v odraslost, postopek je dolgotrajen in neopazen« Nenadoma, še sam ne veš kdaj, se znajdeš v novi preobleki – nekaterim v njej uspe nadaljevati življenje, drugim pa pomeni zgolj ječo. Omenimo še zgodbe, ki motivno-tematsko izstopajo: Lovišče, Prebujanje in O teži človeka. V prvi lovec razmišlja o ubijanju iz oddaljenosti in z višine opazovalnice: »Ne igram se boga, le z nogami rad bingljam nad breznom. Edino tako, ko življenje čaka za mojim hrbtom, ko strmim nekam navzdol, se zavedam, da obstaja in da sem del njega.« Zgodba Prebujanje meji na pravljično pripoved, saj ustvari mistično atmosfero otroštva v idiličnem okolju pri skrivnostni Mari, ki se konča s prisilnim odhodom pripovedovalca v mesto, v svet odraslih. V fantastični zgodbi O teži človeka pa spregovori Iustitia, Pravica, ki nagovori obtoženca in tehta njegovo krivdo. Te zgodbe so bolj razmišljujoče, v njih je nekaj skrivnostnega in intrigantnega, saj njihovo sporočilo ostaja zastrto in se ne predstavlja tako neposredno kot pri ostalih. Slednje zgodbe v zbirko vnašajo nekaj pestrosti, saj preostale bolj ali manj zajemajo iz klasičnega nabora bivanjskih tematik, ki so v književnosti pogosto obravnavane. Poleg tega avtorica v zgodbe vpleta tudi aktualne socialne problematike, kot so partnersko in družinsko nasilje, ekonomske razlike, priseljenstvo, alkoholizem in odvisnost, vendar večinoma ostajajo v ozadju kot kulisa za intimne stiske protagonistov. Čeprav se v štiriindvajsetih zgodbah Opazovalnice soočamo s podobnimi vsebinami, je zbirki uspelo uiti enoličnosti na formalni ravni, kjer je opaziti več igrivosti in eksperimentiranja. Le redkokatera zgodba v zbirki je napisana v klasični obliki. Avtorica Nina Kremžar je našla inovativne načine, kako podati konvencionalne teme s suspenzom, ki vzbudi in ohrani bralkino pozornost. Zgodba Jutranja kava, ki je leta 2017 prejela AirBeletrinino nagrado za najboljšo zgodbo, odpira pomembno temo nasilja v partnerskem odnosu. S tem ko je avtorica prečrtala dele besedila, nam je pokazala vse tisto, kar zaradi previdnosti ali strahu ostane neizrečeno. Zgodbo lahko beremo na več načinov in če preberemo samo prečrtane dele, se nam odkrije precej drugačna podoba razmerja, kot če beremo samo neprečrtano besedilo. Izstopa tudi najdaljša zgodba zbirke, Nazaj. V njej se skozi dnevniške zapiske pomikamo nazaj v času, kot namiguje že naslov, od boleče ločitve para, ki jo povzroči smrt, do bolj veselega in brezskrbnega časa v njuni mladosti, ko sta se spoznala. V zgodbi Fuego pa besede začnejo razpadati v črke, kot kosmi pepela, ki jih med požarom odnese visoko v zrak. Zbirka kratkih zgodb Nine Kremžar se loteva tematike ujetosti, ki je sicer že nekoliko izpeta, vendar ji je o tem uspelo nekaj povedati na svojstven in inovativen način. Največja odlika zbirke so prav igre z oblikami pripovedi, ki bralko presenetijo z vsako novo zgodbo. Opazovalnica je prepričljiv in obetaven kratkoprozni prvenec avtorice, ki jo bomo gotovo še brali.
Piše Žiga Valetič, bere Igor Velše. Tako kot film se tudi slovenski strip bolj pogosto kot v drugih deželah napaja v literaturi. Kar ni nujno slabo – zakaj bi si namreč risarke in risarji morali vsakič sami izmišljati zgodbe, če pa so za razvijanje idej in pripovedništvo poklicani tudi pisateljice in pisatelji? Prenosov zgodb, romanov in poezije v stripovsko formo je bilo v zadnjih dvajsetih letih veliko. Ustripljeni so bili na primer Butalci in več Cankarjevih zgodb, po en roman Ivana Tavčarja in Frana Saleškega Finžgarja, potopisni utrinki Evalda Flisarja, drama Simone Semenič, za polna albuma zgodb Mihe Mazzinija in Vinka Möderndorferja, iz svetovne književnosti pa so nekateri striparji predelali Orwella, Dostojevskega, Shakespeara in Novo zavezo Svetega pisma. Najbolj aktualen projekt te vrste je Strip preobrazbe. Posamezne zgodbe so vsak mesec izhajale v reviji, nato pa se je pot zaokrožila z izdajo obsežne knjige, v kateri je zbranih enajst stripov. Format lično oblikovane šivane brošure z zavihki je priročen – bliže manjšim kot pa velikim albumskim formatom. Vsak prispevek ima svoj likovni slog, kadriranje, črke, žanr in sporočilo. Blaž Kutin in Martin Ramoveš nas v zgodbi Nedeljsko kosilo zapeljeta z nadrealizmom. Starša silita sina edinca, da bi končno začel malo več jesti, a korak za korakom se kosilo sprevrača v orgijo žretja vsega živega in neživega. Sprva se zdi, da je ta ludizem namenjen le sebi, ampak zgodba se zaključi s prepričljivo metaforo o odraščanju in družinskih odnosih. Tudi pisateljica Zarja Vršič in likovnik Andrej Štular, ki ga poznamo po intuitivno-eksperimentalnem kolažiranju, sta v zaključku zgodbe Kozjeglavka nadrealistična. Zgodba se vrti okoli šolskega telovadnega orodja, kjer skrčke in raznožke ob skokih čez kozo dobijo nenavadno spodbudo nepriljubljene učiteljice. Ampak Štular k delu pristopa interpretativno in si jemlje svobodo, ki vsakič pripelje do česa novega. Tomo Podstenšek in Jakob Klemenčič sta v Hiši na hribu naredila korak od ljudskih vraž k nadnaravnemu. Mož in žena v zrelih letih se iz bloka preselita v podeželsko hišo, nepremičninska agentka pa jima zaupa, da je cena hiše nizka tudi zato, ker je v njej živela ženska, ki so jo imeli za čarovnico in je umrla nasilne smrti. Klemenčič vzpostavi klasičen način stripovskega pripovedovanja z elementi, ki nas takoj posrkajo v zgodbo in nas ne izpustijo več. Nejc Gazvoda in Matej Kocjan vzpostavljata distopičen svet v zgodbi z naslovom Birokracija. Že smo v žanru znanstvene-fantastike, ki se meša s socialnim eksistencializmom in kiber-pankovsko estetiko. Nekoliko daljšo pripoved je treba brati večkrat, da bi izluščili vse njene plasti. Dogodke v sedanjosti pojasnjuje vračanje v preteklost, na koncu pa gre tudi za ljubezensko in medgeneracijsko tragedijo. Tanja Komadina in Igor Šinkovec sta v zgodbi Vesne Lemaić Stik poskrbela za udarec realizma. Kljub številnim jezikom, ki jih govorijo turisti na idilični peščeni plaži, vse skupaj deluje kot brezbesedni pripetljaj. Ključno, kar se zgodi na živahni obali, je namreč pristanek nenavadnega čolna, iz katerega se nemo izkrcajo potnice in potniki, stečejo na celino, za seboj pa pustijo le stopinje. Brez dodatnih komentarjev, na začudenje vseh prisotnih. Primož Krašna je pripoved Mihe Mazzinija Revolucionar upodobil tako, da jo je ilustriral. Strani so še vedno razdeljene na okvirčke, ni pa govornih oblačkov in običajne dinamike, ki jo prinesejo dialogi. Vodi nas naracija ostarelega gospoda, ki je po ponesrečenem sinu podedoval ogromno bogastvo, zdaj pa se mu zdi, da je našel način, kako s tem denarjem spremeniti družbo. Morda najbolj abstraktno zgodbo sta zasnovala Andrej Tomažin in Matej Stupica. Govorita o Drugem letu popolne fragmentacije, o totalitarni Novi Ljubljani, ki se vzpostavlja in ponovno razpada po veliki vojni. Srhljivi futurizem na ravni podob ostaja podoben današnjemu mestu, trepetava risba, razpršene postavitve in prvoosebno pripovedovanje pa vzbujajo nemir in nelagodje. Eden bolj posrečenih žanrskih poskusov je uspel pisateljici Mojci Kumerdej in risarju Gašperju Rusu z zgodbo Božič s Hirošijem. Serviserja hišnih robotov obiščeta žensko, ki živi z zastarelim modelom, in ji ponudita naprednejše in bolj sposobne modele. Ponovno znanstvena fantastika, a tokrat z brezhibno dramaturško strukturo. Ana, ki jo je Iztok Sitar priredil po kratki zgodbi Ane Schnabl, se zelo lepo vklaplja v avtorjev opus, v katerem se adolescentne, socialne in družinsko-psihološke zgodbe mešajo z erotizmom. Pravzaprav je nedavno izšla knjiga Dekliške oči, za katero je Sitar narisal deset takšnih zgodb petih slovenskih avtoric, med njimi pa je tudi ta o sestri dvojčici. Marko Kociper se je kot prvi lotil katere od kratkih kratkih zgodb Andreja Blatnika, ki je tako kratka, da so v stripu lahko uporabljene prav vse njene besede. Pri psihoterapevtu žena razlaga, kako je mož na nekem potovanju vozil za motoristoma, in ženski, ki je sedela na zadnjem sedežu, se je nenadoma razvezala vrvica zgornjega dela kopalk. O tem še vedno rad pripoveduje prijateljem, njo pa ta prizor še vedno obiskuje v sanjah. Polteni zaplet v značilnem Kociprovem slogu. Povsem zadnja je konstruktivistična upodobitev socialnega zapleta Zorana Kneževića Trenutek ali betoniranje v zimskem času, ki sta jo predelala ponovno angažirana Štular in Stupica. Uspešno zbližanje stripa in literature, kot smo mu priča v celotnem projektu Strip preobrazbe, je mogoče tudi zato, ker se je nekdanji sloves stripa kot nečesa pogrošnega dvignil na nivo butične umetnosti, kot v spremni besedi ugotavlja Žiga Rus. Literatura pa je v zadnjega četrt stoletja zdrsnila s piedestala umetnosti do tega, da je samo še ena od mnogih zvrsti. Kljub razlikam se bosta risba in beseda tudi v prihodnje našli v točkah nevsakdanjosti, ludizma in psihofizičnih skrajnosti.
Piše Žiga Valetič, bere Igor Velše. Tako kot film se tudi slovenski strip bolj pogosto kot v drugih deželah napaja v literaturi. Kar ni nujno slabo – zakaj bi si namreč risarke in risarji morali vsakič sami izmišljati zgodbe, če pa so za razvijanje idej in pripovedništvo poklicani tudi pisateljice in pisatelji? Prenosov zgodb, romanov in poezije v stripovsko formo je bilo v zadnjih dvajsetih letih veliko. Ustripljeni so bili na primer Butalci in več Cankarjevih zgodb, po en roman Ivana Tavčarja in Frana Saleškega Finžgarja, potopisni utrinki Evalda Flisarja, drama Simone Semenič, za polna albuma zgodb Mihe Mazzinija in Vinka Möderndorferja, iz svetovne književnosti pa so nekateri striparji predelali Orwella, Dostojevskega, Shakespeara in Novo zavezo Svetega pisma. Najbolj aktualen projekt te vrste je Strip preobrazbe. Posamezne zgodbe so vsak mesec izhajale v reviji, nato pa se je pot zaokrožila z izdajo obsežne knjige, v kateri je zbranih enajst stripov. Format lično oblikovane šivane brošure z zavihki je priročen – bliže manjšim kot pa velikim albumskim formatom. Vsak prispevek ima svoj likovni slog, kadriranje, črke, žanr in sporočilo. Blaž Kutin in Martin Ramoveš nas v zgodbi Nedeljsko kosilo zapeljeta z nadrealizmom. Starša silita sina edinca, da bi končno začel malo več jesti, a korak za korakom se kosilo sprevrača v orgijo žretja vsega živega in neživega. Sprva se zdi, da je ta ludizem namenjen le sebi, ampak zgodba se zaključi s prepričljivo metaforo o odraščanju in družinskih odnosih. Tudi pisateljica Zarja Vršič in likovnik Andrej Štular, ki ga poznamo po intuitivno-eksperimentalnem kolažiranju, sta v zaključku zgodbe Kozjeglavka nadrealistična. Zgodba se vrti okoli šolskega telovadnega orodja, kjer skrčke in raznožke ob skokih čez kozo dobijo nenavadno spodbudo nepriljubljene učiteljice. Ampak Štular k delu pristopa interpretativno in si jemlje svobodo, ki vsakič pripelje do česa novega. Tomo Podstenšek in Jakob Klemenčič sta v Hiši na hribu naredila korak od ljudskih vraž k nadnaravnemu. Mož in žena v zrelih letih se iz bloka preselita v podeželsko hišo, nepremičninska agentka pa jima zaupa, da je cena hiše nizka tudi zato, ker je v njej živela ženska, ki so jo imeli za čarovnico in je umrla nasilne smrti. Klemenčič vzpostavi klasičen način stripovskega pripovedovanja z elementi, ki nas takoj posrkajo v zgodbo in nas ne izpustijo več. Nejc Gazvoda in Matej Kocjan vzpostavljata distopičen svet v zgodbi z naslovom Birokracija. Že smo v žanru znanstvene-fantastike, ki se meša s socialnim eksistencializmom in kiber-pankovsko estetiko. Nekoliko daljšo pripoved je treba brati večkrat, da bi izluščili vse njene plasti. Dogodke v sedanjosti pojasnjuje vračanje v preteklost, na koncu pa gre tudi za ljubezensko in medgeneracijsko tragedijo. Tanja Komadina in Igor Šinkovec sta v zgodbi Vesne Lemaić Stik poskrbela za udarec realizma. Kljub številnim jezikom, ki jih govorijo turisti na idilični peščeni plaži, vse skupaj deluje kot brezbesedni pripetljaj. Ključno, kar se zgodi na živahni obali, je namreč pristanek nenavadnega čolna, iz katerega se nemo izkrcajo potnice in potniki, stečejo na celino, za seboj pa pustijo le stopinje. Brez dodatnih komentarjev, na začudenje vseh prisotnih. Primož Krašna je pripoved Mihe Mazzinija Revolucionar upodobil tako, da jo je ilustriral. Strani so še vedno razdeljene na okvirčke, ni pa govornih oblačkov in običajne dinamike, ki jo prinesejo dialogi. Vodi nas naracija ostarelega gospoda, ki je po ponesrečenem sinu podedoval ogromno bogastvo, zdaj pa se mu zdi, da je našel način, kako s tem denarjem spremeniti družbo. Morda najbolj abstraktno zgodbo sta zasnovala Andrej Tomažin in Matej Stupica. Govorita o Drugem letu popolne fragmentacije, o totalitarni Novi Ljubljani, ki se vzpostavlja in ponovno razpada po veliki vojni. Srhljivi futurizem na ravni podob ostaja podoben današnjemu mestu, trepetava risba, razpršene postavitve in prvoosebno pripovedovanje pa vzbujajo nemir in nelagodje. Eden bolj posrečenih žanrskih poskusov je uspel pisateljici Mojci Kumerdej in risarju Gašperju Rusu z zgodbo Božič s Hirošijem. Serviserja hišnih robotov obiščeta žensko, ki živi z zastarelim modelom, in ji ponudita naprednejše in bolj sposobne modele. Ponovno znanstvena fantastika, a tokrat z brezhibno dramaturško strukturo. Ana, ki jo je Iztok Sitar priredil po kratki zgodbi Ane Schnabl, se zelo lepo vklaplja v avtorjev opus, v katerem se adolescentne, socialne in družinsko-psihološke zgodbe mešajo z erotizmom. Pravzaprav je nedavno izšla knjiga Dekliške oči, za katero je Sitar narisal deset takšnih zgodb petih slovenskih avtoric, med njimi pa je tudi ta o sestri dvojčici. Marko Kociper se je kot prvi lotil katere od kratkih kratkih zgodb Andreja Blatnika, ki je tako kratka, da so v stripu lahko uporabljene prav vse njene besede. Pri psihoterapevtu žena razlaga, kako je mož na nekem potovanju vozil za motoristoma, in ženski, ki je sedela na zadnjem sedežu, se je nenadoma razvezala vrvica zgornjega dela kopalk. O tem še vedno rad pripoveduje prijateljem, njo pa ta prizor še vedno obiskuje v sanjah. Polteni zaplet v značilnem Kociprovem slogu. Povsem zadnja je konstruktivistična upodobitev socialnega zapleta Zorana Kneževića Trenutek ali betoniranje v zimskem času, ki sta jo predelala ponovno angažirana Štular in Stupica. Uspešno zbližanje stripa in literature, kot smo mu priča v celotnem projektu Strip preobrazbe, je mogoče tudi zato, ker se je nekdanji sloves stripa kot nečesa pogrošnega dvignil na nivo butične umetnosti, kot v spremni besedi ugotavlja Žiga Rus. Literatura pa je v zadnjega četrt stoletja zdrsnila s piedestala umetnosti do tega, da je samo še ena od mnogih zvrsti. Kljub razlikam se bosta risba in beseda tudi v prihodnje našli v točkah nevsakdanjosti, ludizma in psihofizičnih skrajnosti.
Piše Ifigenija Simonović, bereta Bernard Stramič in Eva Longyka Marušič. Moj jezik v tvojih besedah ali La mia lingua nelle tue parole je naslov dvojezične pesniške zbirke, pesniškega prvenca Marianna Deganutti, ki je izšel pri založbi Mladika v Trstu. Marianna Deganutti je doktorica literarnih znanosti, ki je študirala v Italiji in Angliji, zadnje čase pa živi v Nemčiji. Napisala je dva romana v italijanščini. V esejistično znanstvenih knjigah in razpravah preučuje pisatelje z obmejnih področij, na primer Fulvia Tomizzo, Itala Sveva, Borisa Pahorja, Claudia Magrisa, tudi Jamesa Joycea, ki je bival v Trstu. O "zamejskosti" ali "zamejenosti" ali "tujosti" lahko piše tako rekoč iz prve roke, saj je "brezdomnost" v zgodovinskem, jezikovnem in geografskem pomenu izkusila sama, ko se je že kot študentka podala s podeželja v Trst, od tam pa na študij v tujino. Slovenščino je študirala kot drugi jezik v Ljubljani. S pesniško zbirko Moj jezik v tvojih besedah je vstopila v okruške izginjajočega jezika svojih prednikov, ki so živeli nedaleč od Čedada in Kanala ob Soči. Jezik ji je domač zaradi babice, usodo beneških Slovencev pa pozna iz izpričanih ran, ki jih je njenim prednikom prizadejal italijanski fašizem. Prebivalce beneške pokrajine so, podobno kot Slovence na Primorskem, v Istri in Reziji, zaznamovali prisilno izseljevanje, italijanizacija, ošabno, brezčutno začrtane meje, pa tudi hudourniki, reke, gore, ki so jih na naraven način omejevale. V pesmi z naslovom Domov pesnica slikovito opiše, kaj ji je ostalo od družinske zapuščine: "vrnila si se domov / štirje kamni v gozdu / kolovoz / blizu potoka / ki se spušča po pobočju / med hrasti in leskami / ki se rojevajo, rastejo in umirajo / tudi oni / brez premora." S to podobo štirih mejnikov zapuščenega doma pesnica sprejme minevanje kot del naravnega procesa. Čas ni zacelil ran, sledi niso izginile, a minil je čas za obtoževanje. Iz ene same nepozabljene besede je mogoče znova prebuditi jezik, ki že stoletje izumira. Čustva in spomini so neuničljivi. Babičina beseda, kot seme položena v spomin vnukinje, nenadoma vznikne in na novo zaživi v povezavah z besedami iz drugih jezikov, drugih krajev, drugih časov. Odkrivanje pozabljenih besed ni melanholično, zato so pesmi mehke, nežne in svetle, celo radostne. Tako so na primer špageti v mrzli Ljubljani ob spominu na babičino besedo pašta nenadoma sladki: "tvojo sladko pašto / ponovno odkrijem / po tridesetih letih / v hladni ljubljanski noči / medtem ko leden dež / zunaj trka na okno." Zbirka pesmi Marianne Deganutti Moj jezik v tvojih besedah je razdeljena na pet sklopov: Meja, Odhod, Medve, Izgubljene besede in Zopet najdene besede. Vsebinsko so nanizani kot postaje na poti h koreninam. Govoriti prepozno je bolje kakor opustiti besede. Jezik beneških Slovencev ni iz jezikovnih posebnosti kakega drugega jezika, temveč je vanj vgneteno v vse, iz česar beneški Slovenci so. Babičine besede niso le v pesničinem vkopanem spominu, nima jih le v krvi in kosteh, temveč ždijo v zvokih, barvi in vonju Benečije. Marianna Deganutti bi lahko pesnila v italijanščini, nemščini ali angleščini, v jezikih dežel, kjer je živela, študirala, delala, a se je odločila za slovenski jezik, ki ga zaradi babičine ljubezni najgloblje občuti. Samo ta jezik ji ne more pobegniti, samo ta jezik je zares v sami srži njene biti, kot na primer v pesmi Etimologije: "iskala sem te naše besede / in našla sem jih, ko je / roka šla čez jesensko listje / in sem vonjala zorano zemljo / našla sem jih / v šelestenju rahlo valovite trave / v dežju / ki se vrtinči v mlakuži / v brenčanju čebele / ki se potaplja v sivko." Vse pesmi v zbirki Marianne Deganutti Moj jezik v tvojih besedah so natisnjene v slovenskem in italijanskem jeziku. Pesnica v izbornem jeziku neposredno in brez privzdignjenega prsta sporoča, da materin jezik ni nekaj samoumevnega, nakazuje smisel in lepoto iskanja pozabljenih besed in na spraven način briše meje med tukaj in tam, med zdaj in nekoč.
Piše Ifigenija Simonović, bereta Bernard Stramič in Eva Longyka Marušič. Moj jezik v tvojih besedah ali La mia lingua nelle tue parole je naslov dvojezične pesniške zbirke, pesniškega prvenca Marianna Deganutti, ki je izšel pri založbi Mladika v Trstu. Marianna Deganutti je doktorica literarnih znanosti, ki je študirala v Italiji in Angliji, zadnje čase pa živi v Nemčiji. Napisala je dva romana v italijanščini. V esejistično znanstvenih knjigah in razpravah preučuje pisatelje z obmejnih področij, na primer Fulvia Tomizzo, Itala Sveva, Borisa Pahorja, Claudia Magrisa, tudi Jamesa Joycea, ki je bival v Trstu. O "zamejskosti" ali "zamejenosti" ali "tujosti" lahko piše tako rekoč iz prve roke, saj je "brezdomnost" v zgodovinskem, jezikovnem in geografskem pomenu izkusila sama, ko se je že kot študentka podala s podeželja v Trst, od tam pa na študij v tujino. Slovenščino je študirala kot drugi jezik v Ljubljani. S pesniško zbirko Moj jezik v tvojih besedah je vstopila v okruške izginjajočega jezika svojih prednikov, ki so živeli nedaleč od Čedada in Kanala ob Soči. Jezik ji je domač zaradi babice, usodo beneških Slovencev pa pozna iz izpričanih ran, ki jih je njenim prednikom prizadejal italijanski fašizem. Prebivalce beneške pokrajine so, podobno kot Slovence na Primorskem, v Istri in Reziji, zaznamovali prisilno izseljevanje, italijanizacija, ošabno, brezčutno začrtane meje, pa tudi hudourniki, reke, gore, ki so jih na naraven način omejevale. V pesmi z naslovom Domov pesnica slikovito opiše, kaj ji je ostalo od družinske zapuščine: "vrnila si se domov / štirje kamni v gozdu / kolovoz / blizu potoka / ki se spušča po pobočju / med hrasti in leskami / ki se rojevajo, rastejo in umirajo / tudi oni / brez premora." S to podobo štirih mejnikov zapuščenega doma pesnica sprejme minevanje kot del naravnega procesa. Čas ni zacelil ran, sledi niso izginile, a minil je čas za obtoževanje. Iz ene same nepozabljene besede je mogoče znova prebuditi jezik, ki že stoletje izumira. Čustva in spomini so neuničljivi. Babičina beseda, kot seme položena v spomin vnukinje, nenadoma vznikne in na novo zaživi v povezavah z besedami iz drugih jezikov, drugih krajev, drugih časov. Odkrivanje pozabljenih besed ni melanholično, zato so pesmi mehke, nežne in svetle, celo radostne. Tako so na primer špageti v mrzli Ljubljani ob spominu na babičino besedo pašta nenadoma sladki: "tvojo sladko pašto / ponovno odkrijem / po tridesetih letih / v hladni ljubljanski noči / medtem ko leden dež / zunaj trka na okno." Zbirka pesmi Marianne Deganutti Moj jezik v tvojih besedah je razdeljena na pet sklopov: Meja, Odhod, Medve, Izgubljene besede in Zopet najdene besede. Vsebinsko so nanizani kot postaje na poti h koreninam. Govoriti prepozno je bolje kakor opustiti besede. Jezik beneških Slovencev ni iz jezikovnih posebnosti kakega drugega jezika, temveč je vanj vgneteno v vse, iz česar beneški Slovenci so. Babičine besede niso le v pesničinem vkopanem spominu, nima jih le v krvi in kosteh, temveč ždijo v zvokih, barvi in vonju Benečije. Marianna Deganutti bi lahko pesnila v italijanščini, nemščini ali angleščini, v jezikih dežel, kjer je živela, študirala, delala, a se je odločila za slovenski jezik, ki ga zaradi babičine ljubezni najgloblje občuti. Samo ta jezik ji ne more pobegniti, samo ta jezik je zares v sami srži njene biti, kot na primer v pesmi Etimologije: "iskala sem te naše besede / in našla sem jih, ko je / roka šla čez jesensko listje / in sem vonjala zorano zemljo / našla sem jih / v šelestenju rahlo valovite trave / v dežju / ki se vrtinči v mlakuži / v brenčanju čebele / ki se potaplja v sivko." Vse pesmi v zbirki Marianne Deganutti Moj jezik v tvojih besedah so natisnjene v slovenskem in italijanskem jeziku. Pesnica v izbornem jeziku neposredno in brez privzdignjenega prsta sporoča, da materin jezik ni nekaj samoumevnega, nakazuje smisel in lepoto iskanja pozabljenih besed in na spraven način briše meje med tukaj in tam, med zdaj in nekoč.
V postapokaliptičnem puščavskem svetu se preživela plemena borijo za obstoj. Ko skupina motoristov odkrije zeleno Deželo obilja, kjer skrito in kot je videti zelo trajnostno živi miroljubna skupnost, jim hočeta spretna deklica Furiosa in njena mati preprečiti, da bi razširili dragocene podatke o njihovi lokaciji. Toda obe zajamejo – mamo ubijejo, Furioso pa ugrabi nasilni poglavar Dementus, ki si želi prevlado nad sosednjimi skupnostmi. Furiosa je udeležena v različnih spopadih med plemeni, obenem pa odrašča v odlično cestno bojevnico, ki išče načine za pot nazaj domov. Furiosa: del sage Pobesneli Max je nadaljevanje in hkrati predzgodba filma Pobesneli Max: Cesta besa izpred desetih let oziroma peti del franšize, za krmilom katere je še vedno avstralski režiser, veteran George Miller. Film, ki je bil premierno predstavljen na letošnjem festivalu v Cannesu, bo neizogibno deležen primerjav s predhodniki. Naletel je sicer na večinoma navdušujoče odzive, a sam ga ocenjujem z mešanimi občutki. Anya Taylor-Joy je v prvem filmu iz sage, v katerem se sam Pobesneli Max sploh ne pojavi, prevzela žezlo od svoje starejše različice Charlize Theron, ki je s svojim izjemnim nastopom prinesla novo energijo v franšizo. Z nosilno vlogo, kjer v dveinpolurnem filmu ne izgovori več kot 30 stavkov, je naredila, kar je lahko. Seveda ni prav nič narobe z redkobesednimi, lakoničnimi liki – zgodovina akcijskega filma jih je polna in nenazadnje je tak tudi sam Max Rockatansky. Težava je v tem, da so drugi liki precej čvekavi – še posebej osrednji negativec Dementus, ki ga karikirano odigra Chris Hemsworth – in pojasnjujejo tisto, kar bi lahko pokazali. Zaradi tega je v filmu kar nekaj prostega teka, hkrati pa se zdi nekako preveč polikan; zaradi ukvarjanja s podrobnostmi na posameznih drevesih so ustvarjalci izgubili pregled na gozdom, in s tem se je razblinila precejšnja mera tiste surove, nizkoproračunske energije, zaradi katere je bil Pobesneli Max leta 1979 tako prelomno delo. Čeprav je film še vedno poln osupljivih akcijskih pregonov, vratolomnih kaskaderskih prizorov in za oko zanimivih scenografskih in kostumografskih rešitev, ne bi škodilo, če bi bil scenarij nekoliko bolj – recimo temu – zgoščen. Nam je pa fantazijski postapokaliptični svet, ki ga prikazuje Furiosa, bližje, kot se zdi na prvi pogled. Odvija se tiha bitka za dobrine, kot so voda, nafta, hrana, zanimivo je tudi prikazano razmerje med gospodarstvom in vojno. A kaj, ko vse te teme lahko spremljamo že v večernih televizijskih poročilih, tako rekoč v živo in nič manj brutalno kot na velikem platnu ...
V postapokaliptičnem puščavskem svetu se preživela plemena borijo za obstoj. Ko skupina motoristov odkrije zeleno Deželo obilja, kjer skrito in kot je videti zelo trajnostno živi miroljubna skupnost, jim hočeta spretna deklica Furiosa in njena mati preprečiti, da bi razširili dragocene podatke o njihovi lokaciji. Toda obe zajamejo – mamo ubijejo, Furioso pa ugrabi nasilni poglavar Dementus, ki si želi prevlado nad sosednjimi skupnostmi. Furiosa je udeležena v različnih spopadih med plemeni, obenem pa odrašča v odlično cestno bojevnico, ki išče načine za pot nazaj domov. Furiosa: del sage Pobesneli Max je nadaljevanje in hkrati predzgodba filma Pobesneli Max: Cesta besa izpred desetih let oziroma peti del franšize, za krmilom katere je še vedno avstralski režiser, veteran George Miller. Film, ki je bil premierno predstavljen na letošnjem festivalu v Cannesu, bo neizogibno deležen primerjav s predhodniki. Naletel je sicer na večinoma navdušujoče odzive, a sam ga ocenjujem z mešanimi občutki. Anya Taylor-Joy je v prvem filmu iz sage, v katerem se sam Pobesneli Max sploh ne pojavi, prevzela žezlo od svoje starejše različice Charlize Theron, ki je s svojim izjemnim nastopom prinesla novo energijo v franšizo. Z nosilno vlogo, kjer v dveinpolurnem filmu ne izgovori več kot 30 stavkov, je naredila, kar je lahko. Seveda ni prav nič narobe z redkobesednimi, lakoničnimi liki – zgodovina akcijskega filma jih je polna in nenazadnje je tak tudi sam Max Rockatansky. Težava je v tem, da so drugi liki precej čvekavi – še posebej osrednji negativec Dementus, ki ga karikirano odigra Chris Hemsworth – in pojasnjujejo tisto, kar bi lahko pokazali. Zaradi tega je v filmu kar nekaj prostega teka, hkrati pa se zdi nekako preveč polikan; zaradi ukvarjanja s podrobnostmi na posameznih drevesih so ustvarjalci izgubili pregled na gozdom, in s tem se je razblinila precejšnja mera tiste surove, nizkoproračunske energije, zaradi katere je bil Pobesneli Max leta 1979 tako prelomno delo. Čeprav je film še vedno poln osupljivih akcijskih pregonov, vratolomnih kaskaderskih prizorov in za oko zanimivih scenografskih in kostumografskih rešitev, ne bi škodilo, če bi bil scenarij nekoliko bolj – recimo temu – zgoščen. Nam je pa fantazijski postapokaliptični svet, ki ga prikazuje Furiosa, bližje, kot se zdi na prvi pogled. Odvija se tiha bitka za dobrine, kot so voda, nafta, hrana, zanimivo je tudi prikazano razmerje med gospodarstvom in vojno. A kaj, ko vse te teme lahko spremljamo že v večernih televizijskih poročilih, tako rekoč v živo in nič manj brutalno kot na velikem platnu ...
Piše Marija Švajncer. bereta Eva Longyka Marušič in Igor Velše. Andrej Ule, eden najvidnejših sodobnih slovenskih filozofov, je velik erudit, saj je diplomiral iz tehnične matematike, doktoriral pa s temo iz sodobne logike. Na ljubljanski Filozofski fakulteti je vrsto let predaval logiko, analitično filozofijo in teorijo znanosti ter pomembno vplival na vednost in miselno širino bodočih slovenskih filozofinj in filozofov. Ukvarja se z modalno in epistemološko logiko, analitično filozofijo jezika in logično kritiko argumentov, hkrati pa je velik poznavalec vzhodne filozofske tradicije, zlasti indijske in kitajske. V delu O naravi duha se vsebinsko in problemsko loteva vprašanj o naravi duha in se dokoplje tako do filozofskih kot do znanstveno utemeljenih ugotovitev. Čeprav v knjigi prevladujejo filozofski odgovori, bi jo bilo mogoče imeti za interdisciplinarno študijo, saj se teoretik ukvarja tudi z dognanji kvantne fizike, zanj temelja vsega naravoslovja. Pri tem je inovativen, saj na novo razmišlja o treh ravneh kvantnomehanske potencialnosti – latenci, potenci in aktualizaciji. Njegova metoda je takšna, da pri zastavljanju vprašanj in iskanju odgovorov opozarja na spoznanja pomembnih filozofov in drugih mislecev iz preteklosti in sedanjih proučevalcev problematike. Knjiga je vsebinsko in informativno tako bogata, da bi jo bilo mogoče uporabljati tudi kot študijsko gradivo. Avtor navaja, kako se posamezni pisci odzivajo drug na drugega, pri tem izraža lastno mnenje, strinjanje ali zavračanje, in spodbuja zanimanje za odprta in nerešena vprašanja. Je kritičen, vendar strpen in dobronameren. Na življenjska in družbena vprašanja aplicira bogato epistemološko in logično besedišče. Branje tega v lepem jeziku in izbranem slogu napisanega tehtnega dela zaradi zgoščenosti in nakopičenega védenja zahteva zbranost, primerno pozornost in najbrž tudi kar nekaj filozofske izobrazbe. Andrej Ule na začetku knjige O naravi duha sporoča, da v svoji želi ponuditi vpogled v nekatere zagate glede pojmovanja duha v sodobni zahodni kulturi in svojo osnovno zamisel o mogočem izhodu iz te zagate. Prepričan je, da je temeljna kvaliteta človeške bitnosti človeški duh, pojmovan kot nenehno razvijajoč se sklop potencialov za bivanje človeka kot zavestno in družbeno odgovornega bitja ter kot sklop pomenljivih udejanjanj teh potencialov. Filozof pravi: "Kakorkoli že, razmišljanje o naravi duha zame ni le teoretsko, pojmovno, jezikovnoanalitično početje, ampak me tudi osebno in eksistencialno prizadeva. Že odkar se dejavneje ukvarjam s filozofijo, to je dobrih petdeset let, me namreč spremlja posebna oblika zavedanja samega sebe in življenjskih okoliščin, ki me obenem usmerja v svet in samega sebe." Knjiga je nastala, priznava, kot neke vrste zapis s potovanja v globino in širino duha. Odgovori so vedno zelo prijazni, občuti jih celo kot ljubeče nežne. Čeprav so kdaj pa kdaj rahlo ironični, pripomni, se nikoli ne zgodi, da bi bili odrezavi. Avtor je terminološko nadvse natančen, njegove definicije pojmov so povedno zgovorne in koherentne. Pozornost namenja tudi etimološkim vidikom in pojasnitvam konceptov v različnih jezikih. Naslove in sintagme prevaja v slovenski jezik ter uporablja ženski in moški spol. Pozornost namenja tudi prispevkom nekaterih filozofinj, med njimi Susan Blackmore, Hilde D. Oakeley in Barbare Vetter. Ule se vedno znova vrača k Heglovi filozofiji, saj jo ima za teoretsko najbolj izdelano metafiziko duha, takšno, v kateri je duh razumljen kot nadosebni absolut, enotnost forme in vsebine ter enotnost možnosti in dejanskosti. A do Heglove filozofije seveda ohranja primerno kritičnost. Filozof opravi poglobljen historiat pojma duha – od antičnih časov in vzhodnih, se pravi indijskih in kitajskih filozofskih tradicij pa vse do današnjega premisleka o tem pojmu. Poglablja se v najnovejša dela v svetovni filozofski produkciji. Vznemirja ga Wittgensteinova filozofija, opozarja pa tudi na neustrezno razumevanje in interpretiranje tega filozofa. Preučuje stališča predstavnikov filozofije življenja, hermenevtike, novokantovstva, eksistencializma, pragmatizma, semiotike in fenomenologije ter izpeljave iz teh filozofskih smeri. Očiten je njegov humanizem. "Naš človeški »telos« vidim v tem, da skrbimo za to, da v naših življenjih, ravnanjih in odnosih prevladujejo pozitivni duhovni potenciali nad negativnimi, pa čeprav vem, da popolna zmaga ni mogoča, žal pa so mogoče razne oblike popolnega poraza." Po dolgem in filozofsko pronicljivem potovanju se avtor dokoplje do spoznanj, da vsakršna oblika duha, če le-ta omogoča in uokvirja določene oblike življenja, zavedanja in umevanja, predpostavlja preplet raznih ravni in oblik potencialnosti in aktualnosti Ta oblika duha pomeni življenjske prakse, v katerih živa bitja preplet potencialnosti in aktualnosti vztrajno in nenehno udejanjajo v svojem občutenju, vedênju in medsebojnih odnosih. Zavedamo se, poudarja avtor, ki na potovanju od nasprotja samemu sebi prihaja k polnemu zavedanju o samem sebi, "da smo ljudje, ki delimo življenje z drugimi ljudmi in smo soodgovorni za svoje in skupnostno udejanjenje duha v tekočem življenju." Ključni primeri dogajanj, ki nam dajejo ali jemljejo dih in duha, so rojstvo, ljubezen in smrt, se pravi prvi vdih, skupni dih in duh ter poslednji izdih. Ule je prepričan, da prvo vprašanje glede življenja in smrti ni to, ali lahko premagamo smrt, ampak ali in kako lahko premagamo nečloveške oblike in okoliščine v tostranskem življenju, ki mu mnogi odvzemajo smisel in duh. "Če uspemo v svojih odnosih z drugimi ljudmi poustvarjati ozračje žive človečnosti in sobitnosti, morda spoznamo, da je vsa človečnost prisotna že tu-in-zdaj in da je tudi smrt ne izbriše." Marsikaj je čisto preprosto. Andrej Ule pravi, da se življenje ogleduje le v življenju, človeško življenje je v odnosih, najvišji odnos pa je – ljubezen.
Piše Marija Švajncer. bereta Eva Longyka Marušič in Igor Velše. Andrej Ule, eden najvidnejših sodobnih slovenskih filozofov, je velik erudit, saj je diplomiral iz tehnične matematike, doktoriral pa s temo iz sodobne logike. Na ljubljanski Filozofski fakulteti je vrsto let predaval logiko, analitično filozofijo in teorijo znanosti ter pomembno vplival na vednost in miselno širino bodočih slovenskih filozofinj in filozofov. Ukvarja se z modalno in epistemološko logiko, analitično filozofijo jezika in logično kritiko argumentov, hkrati pa je velik poznavalec vzhodne filozofske tradicije, zlasti indijske in kitajske. V delu O naravi duha se vsebinsko in problemsko loteva vprašanj o naravi duha in se dokoplje tako do filozofskih kot do znanstveno utemeljenih ugotovitev. Čeprav v knjigi prevladujejo filozofski odgovori, bi jo bilo mogoče imeti za interdisciplinarno študijo, saj se teoretik ukvarja tudi z dognanji kvantne fizike, zanj temelja vsega naravoslovja. Pri tem je inovativen, saj na novo razmišlja o treh ravneh kvantnomehanske potencialnosti – latenci, potenci in aktualizaciji. Njegova metoda je takšna, da pri zastavljanju vprašanj in iskanju odgovorov opozarja na spoznanja pomembnih filozofov in drugih mislecev iz preteklosti in sedanjih proučevalcev problematike. Knjiga je vsebinsko in informativno tako bogata, da bi jo bilo mogoče uporabljati tudi kot študijsko gradivo. Avtor navaja, kako se posamezni pisci odzivajo drug na drugega, pri tem izraža lastno mnenje, strinjanje ali zavračanje, in spodbuja zanimanje za odprta in nerešena vprašanja. Je kritičen, vendar strpen in dobronameren. Na življenjska in družbena vprašanja aplicira bogato epistemološko in logično besedišče. Branje tega v lepem jeziku in izbranem slogu napisanega tehtnega dela zaradi zgoščenosti in nakopičenega védenja zahteva zbranost, primerno pozornost in najbrž tudi kar nekaj filozofske izobrazbe. Andrej Ule na začetku knjige O naravi duha sporoča, da v svoji želi ponuditi vpogled v nekatere zagate glede pojmovanja duha v sodobni zahodni kulturi in svojo osnovno zamisel o mogočem izhodu iz te zagate. Prepričan je, da je temeljna kvaliteta človeške bitnosti človeški duh, pojmovan kot nenehno razvijajoč se sklop potencialov za bivanje človeka kot zavestno in družbeno odgovornega bitja ter kot sklop pomenljivih udejanjanj teh potencialov. Filozof pravi: "Kakorkoli že, razmišljanje o naravi duha zame ni le teoretsko, pojmovno, jezikovnoanalitično početje, ampak me tudi osebno in eksistencialno prizadeva. Že odkar se dejavneje ukvarjam s filozofijo, to je dobrih petdeset let, me namreč spremlja posebna oblika zavedanja samega sebe in življenjskih okoliščin, ki me obenem usmerja v svet in samega sebe." Knjiga je nastala, priznava, kot neke vrste zapis s potovanja v globino in širino duha. Odgovori so vedno zelo prijazni, občuti jih celo kot ljubeče nežne. Čeprav so kdaj pa kdaj rahlo ironični, pripomni, se nikoli ne zgodi, da bi bili odrezavi. Avtor je terminološko nadvse natančen, njegove definicije pojmov so povedno zgovorne in koherentne. Pozornost namenja tudi etimološkim vidikom in pojasnitvam konceptov v različnih jezikih. Naslove in sintagme prevaja v slovenski jezik ter uporablja ženski in moški spol. Pozornost namenja tudi prispevkom nekaterih filozofinj, med njimi Susan Blackmore, Hilde D. Oakeley in Barbare Vetter. Ule se vedno znova vrača k Heglovi filozofiji, saj jo ima za teoretsko najbolj izdelano metafiziko duha, takšno, v kateri je duh razumljen kot nadosebni absolut, enotnost forme in vsebine ter enotnost možnosti in dejanskosti. A do Heglove filozofije seveda ohranja primerno kritičnost. Filozof opravi poglobljen historiat pojma duha – od antičnih časov in vzhodnih, se pravi indijskih in kitajskih filozofskih tradicij pa vse do današnjega premisleka o tem pojmu. Poglablja se v najnovejša dela v svetovni filozofski produkciji. Vznemirja ga Wittgensteinova filozofija, opozarja pa tudi na neustrezno razumevanje in interpretiranje tega filozofa. Preučuje stališča predstavnikov filozofije življenja, hermenevtike, novokantovstva, eksistencializma, pragmatizma, semiotike in fenomenologije ter izpeljave iz teh filozofskih smeri. Očiten je njegov humanizem. "Naš človeški »telos« vidim v tem, da skrbimo za to, da v naših življenjih, ravnanjih in odnosih prevladujejo pozitivni duhovni potenciali nad negativnimi, pa čeprav vem, da popolna zmaga ni mogoča, žal pa so mogoče razne oblike popolnega poraza." Po dolgem in filozofsko pronicljivem potovanju se avtor dokoplje do spoznanj, da vsakršna oblika duha, če le-ta omogoča in uokvirja določene oblike življenja, zavedanja in umevanja, predpostavlja preplet raznih ravni in oblik potencialnosti in aktualnosti Ta oblika duha pomeni življenjske prakse, v katerih živa bitja preplet potencialnosti in aktualnosti vztrajno in nenehno udejanjajo v svojem občutenju, vedênju in medsebojnih odnosih. Zavedamo se, poudarja avtor, ki na potovanju od nasprotja samemu sebi prihaja k polnemu zavedanju o samem sebi, "da smo ljudje, ki delimo življenje z drugimi ljudmi in smo soodgovorni za svoje in skupnostno udejanjenje duha v tekočem življenju." Ključni primeri dogajanj, ki nam dajejo ali jemljejo dih in duha, so rojstvo, ljubezen in smrt, se pravi prvi vdih, skupni dih in duh ter poslednji izdih. Ule je prepričan, da prvo vprašanje glede življenja in smrti ni to, ali lahko premagamo smrt, ampak ali in kako lahko premagamo nečloveške oblike in okoliščine v tostranskem življenju, ki mu mnogi odvzemajo smisel in duh. "Če uspemo v svojih odnosih z drugimi ljudmi poustvarjati ozračje žive človečnosti in sobitnosti, morda spoznamo, da je vsa človečnost prisotna že tu-in-zdaj in da je tudi smrt ne izbriše." Marsikaj je čisto preprosto. Andrej Ule pravi, da se življenje ogleduje le v življenju, človeško življenje je v odnosih, najvišji odnos pa je – ljubezen.
Piše Miša Gams, bereta Igor Velše in Eva Longyka Marušič. Laura Buzeti prihaja iz Bakovcev in je študentka podiplomskega študija psihologije v Mariboru. Roman Posuj se s pepelom vaših očetov je napisala v obdobju karantene ter ga popravljala in dograjevala v letu po epidemiji. Zgodba zajema tridnevno dogajanje decembra 1970, ko je zahodnonemški kancler Willy Brandt obiskal Varšavo z namenom sprave med narodoma. “Nemški Kennedy”, kot so ga zaradi demokratičnih in mirovnih teženj, s katerimi se je bližal zlasti vzhodni Evropi, imenovali svetovni mediji, je množico pred spomenikom junakom varšavskega geta presenetil s pomenljivim nenapovedanim padcem na kolena. Ta simbolna gesta, s katero je izpovedal obžalovanje zaradi zločinov, ki jih je na Poljskem zagrešila nacistična Nemčija, je iz zgodovinskega vidika eden največjih nemih dokazov iskanja sprave v povojnem času, v političnem smislu pa pomeni prelomnico za nastanek nove Evrope. Vendar pa je Laura Buzeti Brandtov prihod v Varšavo in priklon pred spomenikom zlasti judovskih žrtev postavila v drugi plan – bolj kot politična gesta jo zanimajo usode ljudi, ki se ob tem dogodku znajdejo na tem strateškem mestu. Med njimi je Otto Gottlieb, mlad nemški fotoreporter, ki dogajanje opazuje z mešanimi občutki, med katerimi prevladuje misel, da je kanclerjev padec na kolena premajhno in prepozno dejanje za odtehtanje vseh krivic, ki jih je nacistična Nemčija zagrešila Poljakom med drugo svetovno vojno. Med kupovanjem vodiča po Varšavi si zato ne upa pogledati prodajalcu v oči, ko ga ta užaljeno navda s občutki kolektivne krivde: “Vidim, kako je, na izlet ste prišli. Fotografirat mesto, ki ste ga požgali. /…/ Se slikat pred spomeniki, ki smo jih postavili za žrtve vaših zločinov? /…/ Kupovat spominke, da boste lahko doma pokazali, kako pogumno ste se podali med podljudi? /…/ No, Niemiec, vzemi. Vzemi in pokaži vsem ta narod, ki ste ga skoraj iztrebili. /…/ Pojdi že enkrat. Raus!” Zdi se, da Otto na nek način požre svoj sram ob srečanju s poljsko novinarko Doroto, s katero se po pristanku kanclerjevega letala znajdeta v lokalu, in jo vpraša, ali bo po vsem hudem, kar so med vojno storili Nemci, politično dejanje dovolj za premostitev sovraštva. Dorota, ki je bila kot malčica ugrabljena družini Janowski in podarjena v rejništvo nemški materi v Bonnu, od koder so jo pa koncu vojne z vlakom poslali nazaj k materi in bratu v Varšavo, na to vprašanje ne more odgovoriti. Ne more delno zato, ker se ne čuti pristojno govoriti v imenu naroda, pa tudi zato, ker so njeni spomini še po 25 letih preveč boleči. Tako zelo travmatični, da jih lahko opiše le z metaforo mačke in miši v pesmih, ki jih želi izdati v zbirki, za katero pa že vnaprej ve, da bo z metaforiko ali brez nje velik trn v peti poljske kulturne politike. V eni izmed pesmi, ki jih lahko spremljamo skozi ves roman, namreč o svojem narodu in odnosu do Nemcev, zapiše: “V naši deželi ni prostora za mačke,” tako pravijo. // In razumem jih. // Mačke so jih opraskale, / ogrizle in se z njimi igrale, / kakor se le plenilec igra s plenom. / Tudi z mano, tudi z mano. // In tako postanem težavna. / Preveč mijavkam in premalo cvilim. / Z repom maham kakor mačka, / ne kot miš. // Sovražijo jih. Le čas zaceli rane, / le nekateri pozabijo. Le nekateri opravičijo. // Nisem ena izmed njih. / Sem venomer tujka. / Miška, ki ne pozabi. / Miška, ki oprosti. // Sovražijo jih in razumem. Nekatere rane so pregloboke, da bi jih zacelili. / Iz vsakega pepela se ne rodi feniks.” Da bi Laura Buzeti poudarila težo, ki jo nosi kolektivna žrtev z vsemi individualnimi travmami premnogih družin, je izbrala naslov, ki na nek način asociira na možnost feniksovega vzleta iz pepela, in hkrati na kesanje, ki ga starejše generacije niso bile zmožne storiti. Posuj se s pepelom vaših očetov je zgodba o tem, kako najti odpustek za umor očeta, za odtegnitev otroka v najbolj ranljivem obdobju življenja ter za fizično in psihično razkosanje družine na več delov, ki se v romanu le počasi in s težavo sestavljajo skupaj. Eden izmed njihovih veznih členov je pismo, v katerem oče izpričuje svojo brezpogojno ljubezen do žene in otrok, drug vezni člen pa je Dorotina neobjavljena pesniška zbirka. Njen brat Florian najprej meni, da bi bil izid preveč nevaren, saj spominja na Orwellovo Živalsko farmo, pozneje pa se prepriča, da je izid zbirke prav zaradi velikega simbolnega potenciala nujen tako iz družinskega kot iz nacionalnega vidika. Čeprav se protagonisti, ki se 7. decembra 1970 znajdejo ob nevralgičnih točkah poljske zgodovine, dan po kontroverznem kanclerjevem pokleku čutijo opeharjene, saj v večini poljskih časopisov ni objavljena ključna fotografija Brandtovega performativnega dejanja, pa vendarle ozavestijo svoja čustva ljubezni, jeze, bolečine, strahu in nemoči ob zavedanju, da bi kot majhni igralci težko karkoli spremenili. Medtem ko se Otto vrne k svojemu partnerju v Hamburg s spoznanjem, da si je dolžan zapomniti to, kar so njegovi predniki storili, se Florian sooča z neustavljivim vulkanom jeze zaradi lastne nemoči, njegova sestra Dorota pa se zave boleče točke zaradi občutka tujosti, ki je nastal ob selitvi: “Vse, kar je bilo njenega, mama, brat, jezik, ime, se ji je zdelo tuje. Vse, kar je bila nekoč, hčerka, Nemka, je bilo tuje. Morda je bil njen obstoj, med takrat in sedaj, med Nemčijo in Poljsko, nepremična, boleča točka.” Poljska vlada še dandanes trdi, da je bilo v okviru nacističnega programa Lebensborn ugrabljenih kar 10.000 otrok in da se jih je po vojni vrnilo le 15 odstotkov. Vendar pa Poljska ni osamljen primer – tudi iz Slovenije je bilo v času 2. svetovne vojne ugrabljenih precejšnje število otrok, ki še dandanes trpijo posledice te selitve. Čeprav je Laura Buzeti dregnila v sredico nikoli zaceljene rane, ki sta jo povzročili obe svetovni vojni in ki ob prizorih iz Ukrajine in Gaze odpira nova vprašanja kolektivne krivde in travmatičnega spomina, nam njen romaneskni prvenec Posuj se s pepelom vaših očetov podaja pomembno sporočilo – da se mora vsaka sprava začeti in končati pri t. i. malem človeku. Dokler ne bo spokoja in odpuščanja v njegovi duši, je mir na globalni ravni v praksi neizvedljiva iluzija.
Piše Miša Gams, bereta Igor Velše in Eva Longyka Marušič. Laura Buzeti prihaja iz Bakovcev in je študentka podiplomskega študija psihologije v Mariboru. Roman Posuj se s pepelom vaših očetov je napisala v obdobju karantene ter ga popravljala in dograjevala v letu po epidemiji. Zgodba zajema tridnevno dogajanje decembra 1970, ko je zahodnonemški kancler Willy Brandt obiskal Varšavo z namenom sprave med narodoma. “Nemški Kennedy”, kot so ga zaradi demokratičnih in mirovnih teženj, s katerimi se je bližal zlasti vzhodni Evropi, imenovali svetovni mediji, je množico pred spomenikom junakom varšavskega geta presenetil s pomenljivim nenapovedanim padcem na kolena. Ta simbolna gesta, s katero je izpovedal obžalovanje zaradi zločinov, ki jih je na Poljskem zagrešila nacistična Nemčija, je iz zgodovinskega vidika eden največjih nemih dokazov iskanja sprave v povojnem času, v političnem smislu pa pomeni prelomnico za nastanek nove Evrope. Vendar pa je Laura Buzeti Brandtov prihod v Varšavo in priklon pred spomenikom zlasti judovskih žrtev postavila v drugi plan – bolj kot politična gesta jo zanimajo usode ljudi, ki se ob tem dogodku znajdejo na tem strateškem mestu. Med njimi je Otto Gottlieb, mlad nemški fotoreporter, ki dogajanje opazuje z mešanimi občutki, med katerimi prevladuje misel, da je kanclerjev padec na kolena premajhno in prepozno dejanje za odtehtanje vseh krivic, ki jih je nacistična Nemčija zagrešila Poljakom med drugo svetovno vojno. Med kupovanjem vodiča po Varšavi si zato ne upa pogledati prodajalcu v oči, ko ga ta užaljeno navda s občutki kolektivne krivde: “Vidim, kako je, na izlet ste prišli. Fotografirat mesto, ki ste ga požgali. /…/ Se slikat pred spomeniki, ki smo jih postavili za žrtve vaših zločinov? /…/ Kupovat spominke, da boste lahko doma pokazali, kako pogumno ste se podali med podljudi? /…/ No, Niemiec, vzemi. Vzemi in pokaži vsem ta narod, ki ste ga skoraj iztrebili. /…/ Pojdi že enkrat. Raus!” Zdi se, da Otto na nek način požre svoj sram ob srečanju s poljsko novinarko Doroto, s katero se po pristanku kanclerjevega letala znajdeta v lokalu, in jo vpraša, ali bo po vsem hudem, kar so med vojno storili Nemci, politično dejanje dovolj za premostitev sovraštva. Dorota, ki je bila kot malčica ugrabljena družini Janowski in podarjena v rejništvo nemški materi v Bonnu, od koder so jo pa koncu vojne z vlakom poslali nazaj k materi in bratu v Varšavo, na to vprašanje ne more odgovoriti. Ne more delno zato, ker se ne čuti pristojno govoriti v imenu naroda, pa tudi zato, ker so njeni spomini še po 25 letih preveč boleči. Tako zelo travmatični, da jih lahko opiše le z metaforo mačke in miši v pesmih, ki jih želi izdati v zbirki, za katero pa že vnaprej ve, da bo z metaforiko ali brez nje velik trn v peti poljske kulturne politike. V eni izmed pesmi, ki jih lahko spremljamo skozi ves roman, namreč o svojem narodu in odnosu do Nemcev, zapiše: “V naši deželi ni prostora za mačke,” tako pravijo. // In razumem jih. // Mačke so jih opraskale, / ogrizle in se z njimi igrale, / kakor se le plenilec igra s plenom. / Tudi z mano, tudi z mano. // In tako postanem težavna. / Preveč mijavkam in premalo cvilim. / Z repom maham kakor mačka, / ne kot miš. // Sovražijo jih. Le čas zaceli rane, / le nekateri pozabijo. Le nekateri opravičijo. // Nisem ena izmed njih. / Sem venomer tujka. / Miška, ki ne pozabi. / Miška, ki oprosti. // Sovražijo jih in razumem. Nekatere rane so pregloboke, da bi jih zacelili. / Iz vsakega pepela se ne rodi feniks.” Da bi Laura Buzeti poudarila težo, ki jo nosi kolektivna žrtev z vsemi individualnimi travmami premnogih družin, je izbrala naslov, ki na nek način asociira na možnost feniksovega vzleta iz pepela, in hkrati na kesanje, ki ga starejše generacije niso bile zmožne storiti. Posuj se s pepelom vaših očetov je zgodba o tem, kako najti odpustek za umor očeta, za odtegnitev otroka v najbolj ranljivem obdobju življenja ter za fizično in psihično razkosanje družine na več delov, ki se v romanu le počasi in s težavo sestavljajo skupaj. Eden izmed njihovih veznih členov je pismo, v katerem oče izpričuje svojo brezpogojno ljubezen do žene in otrok, drug vezni člen pa je Dorotina neobjavljena pesniška zbirka. Njen brat Florian najprej meni, da bi bil izid preveč nevaren, saj spominja na Orwellovo Živalsko farmo, pozneje pa se prepriča, da je izid zbirke prav zaradi velikega simbolnega potenciala nujen tako iz družinskega kot iz nacionalnega vidika. Čeprav se protagonisti, ki se 7. decembra 1970 znajdejo ob nevralgičnih točkah poljske zgodovine, dan po kontroverznem kanclerjevem pokleku čutijo opeharjene, saj v večini poljskih časopisov ni objavljena ključna fotografija Brandtovega performativnega dejanja, pa vendarle ozavestijo svoja čustva ljubezni, jeze, bolečine, strahu in nemoči ob zavedanju, da bi kot majhni igralci težko karkoli spremenili. Medtem ko se Otto vrne k svojemu partnerju v Hamburg s spoznanjem, da si je dolžan zapomniti to, kar so njegovi predniki storili, se Florian sooča z neustavljivim vulkanom jeze zaradi lastne nemoči, njegova sestra Dorota pa se zave boleče točke zaradi občutka tujosti, ki je nastal ob selitvi: “Vse, kar je bilo njenega, mama, brat, jezik, ime, se ji je zdelo tuje. Vse, kar je bila nekoč, hčerka, Nemka, je bilo tuje. Morda je bil njen obstoj, med takrat in sedaj, med Nemčijo in Poljsko, nepremična, boleča točka.” Poljska vlada še dandanes trdi, da je bilo v okviru nacističnega programa Lebensborn ugrabljenih kar 10.000 otrok in da se jih je po vojni vrnilo le 15 odstotkov. Vendar pa Poljska ni osamljen primer – tudi iz Slovenije je bilo v času 2. svetovne vojne ugrabljenih precejšnje število otrok, ki še dandanes trpijo posledice te selitve. Čeprav je Laura Buzeti dregnila v sredico nikoli zaceljene rane, ki sta jo povzročili obe svetovni vojni in ki ob prizorih iz Ukrajine in Gaze odpira nova vprašanja kolektivne krivde in travmatičnega spomina, nam njen romaneskni prvenec Posuj se s pepelom vaših očetov podaja pomembno sporočilo – da se mora vsaka sprava začeti in končati pri t. i. malem človeku. Dokler ne bo spokoja in odpuščanja v njegovi duši, je mir na globalni ravni v praksi neizvedljiva iluzija.
Piše Lev Detela, bereta Eva Longyka Marušič in Igor Velše. Večsmerna pesnitev Toneta Rodeta Nablus se naslanja na eno ključnih del modernega pesništva, pred dobrimi stotimi leti objavljeno Eliotovo pesnitev Pusta dežela. Tudi Nablus je, podobno kot Pusta dežela, razdeljen na pet neenakih delov, ki pa so tematsko in simbolično povezani med seboj. Tone Rode, ki se je rodil leta 1969 v slovenski skupnosti v Argentini, se je s prvima pesniškima zbirkama Zenice in Mesto pristan, objavljenima pri Slovenski kulturni akciji v Buenos Airesu, vključil v tretji rod tamkajšnjih slovenskih pesnikov in z njima nakazal odmik od nekaterih standardnih značilnosti dotedanjega zdomskega literarnega ustvarjanja, pozneje pa sta v Sloveniji izšli še zbirki Biti in Prareka. Rodetova poezija temelji predvsem na osebnih bivanjskih izkušnjah in se ne omejuje na travmatične dogodke iz druge svetovne vojne. Tu in tam je izrazito abstraktna in intelektualistična. Te značilnosti vplivajo tudi na naravnanost pesnitve Nablus. Ta se sicer nanaša na Eliotovo Pusto deželo, a ni njena slovenska parafraza, temveč na sodoben način oblikovana samostojna pesnitev, v kateri tri osebe – Bralec, Moški in Ženska – kot v nekakšni poetični drami, nakazujejo in komentirajo večsmerno dogajanje. V pesnitvi je Rode ohranil petdelno strukturo in tudi vse prvotne naslove petih oddelkov Eliotove mojstrovine: Pokop mrličev, Partija šaha, Pridiga o ognju, Smrt v vodi in Kaj je rekel grom. Kljub temu je sto let za Eliotovim časom, ko se je svet še bolj izpraznil in oddaljil od duhovnih Izvirov, skušal oblikovati besedilo na nov način. Že naslov Nablus takoj opozori na svetopisemsko utemeljeno eshatološko nadstavbo pesnitve, ki ni lokalno omejena, temveč večsmerno kompleksna in občečloveško univerzalna. Nablus ni le mesto na avtonomnem palestinskem območju, ki je tudi dandanes v središču mednarodnega dogajanja, temveč predvsem biblijski kraj z Jakobovim vodnjakom, ob katerem se Jezus sreča s samarijansko grešnico in jo proti vsem pravilom tedanjega časa zaprosi za požirek vode. Pogovor hitro dobi povsem nove razsežnosti. Jezus se Samarijanki razodene kot studenec žive vode in ji, skesani, odpusti vse grehe. Živa voda je odločilna metafora pesnitve, ki vodi na težavni poti, prepolni pasti in udarcev, od svetopisemskega Ognja do Izvira k pomirjenju, očiščenju in odrešitvi. Rode že takoj na začetku v oddelku Pokop mrličev nakaže, da je od gorečega grma, v katerem se je Bog prikazal Mojzesu sredi Sinaja, do vodnjaka pri Nablusu z Jezusovo živo vodo, ki očisti in prenovi, pet dni hoda. Avtor se približuje današnji heterogeni in kompleksni stvarnosti iz različnih zornih kotov. Pesnitev nima pravega pripovednega toka, vendar posamezni deli obkrožajo osnovno komponento – (bogo)iskateljstvo, ki premaga človekov nemir „na stičišču minljivosti in večnosti“, kot je pesnik zapisal ob zaključku svojega iskanja žive vode iz skrivnostnega Izvira, v katerem je vse, kar je bilo in je in bo. Pesnitev je prepletena z najrazličnejšimi sestavnimi deli, v katerih sedanji čigumiguji demonstrirajo banalno sekularizacijo človeške skupnosti. Iz sodobnih nedonošenosti se kljub vsemu in vedno bolj lušči pogled v drugačno možnost bivanja. Zdi se, da ob tem ženski in moški glas iščeta pogled v kanaansko nebo: "… daj nam naš kruh / besedo s svojih ust // daj odpuščanje / kakor ga tudi mi // odvrni past in hudo / in bodi vedno z nami // amen". Simbolično dogajanje se skozi ujme časa, ko se meseni sodobnik „s polnim želodcem …, z razdraženim živčevjem in nenasitno slo po užitku“ ob malikovanju „prhljaja planeta, ki terja kri, še kri, oko za oko“, prevesi v prošnjo in kes z željo, da „odmreš zemskemu prahu“: " Ne živiš samo od kruha, / ampak od besed, ki izhajajo iz ust, / ki dajejo vse in vse v bivanje izrekajo.“ Že takoj na začetku je razvidno, kako težko se je iz negativnih zasvojenosti modernega časa prebiti v osmišljajoče duhovno življenje. V drugem oddelku z naslovom Partija šaha se na odru kot na modni reviji banalne sodobnosti razkazuje, kot je zapisano: „vi ste krivi / neverna farja banda, / brezvestna lakomna politika, / naduta kulturna elita, / razvajeni tranzicijski spodjetniki, / in vi, krščanski mazohisti, / vi, uglajeni liberalci, / vi, potuhnjeni fašisti, / zintelektualizirani marksisti, / krvi, oblásti željni stalinisti…“ … in tako v dolgem naštevanju še naprej in naprej. Ženski lik Samarijanke se kot rdeča nit pojavlja v različnih delih pesnitve in dobiva najrazličnejše oblike in razsežnosti, ki vodijo od kumanske Sibile do Heglove matere, ruske Sofije in Srbkinje iz Beograda. Vse bi potrebovale vodo, ki teče v življenje, vendar jim resnica prevečkrat ostane zakrita. V tretjem oddelku z naslovom Pridiga o ognju se srečamo s sterilnimi ovirami, ki onemogočajo duhovno razrast, z zasvojenostjo v snov in telesnost, s sebično narcisoidno zagledanostjo v lastni um, z duhom, s katerim si želiš podrediti ljudi. Četrti del Smrt v vodi vsebuje samo kratko pesem o štirinajst dni mrtvem Feničanu in je, kot se zdi, odskočna deska v zadnji del Kaj je rekel grom, v katerem se pesnitev vzpne proti odrešujočemu Izviru in duhovni Odrešitvi „iz bulvarja prežvečenih sanj“ in političnih prisil, ko so firerji, dučeji in maršali, želeč voditi svet v boljšo prihodnost, sejali smrt in sovraštvo med ljudmi. Pesnitev ima posebno notranjo melodijo. Kratke, rezke, v eno ali dve besedi odsekane izpovedi moškega in ženskega glasu se prepletajo z daljšimi povednimi ugotovitvami tako imenovanega Bralca kot tretje osebe. Priznati pa je treba, da s številnimi namigi, asociacijami in religioznimi rebusi prepleteno besedilo zahteva počasno in pozorno branje. Bralec se lahko kaj hitro znajde v zamreženem labirintu misli, spoznanj, razpoloženj, odnosov in čustev, vendar mu je lahko v pomoč nenadna samosvoja beseda sredi stiha, ki deluje kot razpoznavni signal. Kako naj beremo pesnitev Toneta Rodeta Nablus? Najbolje na glas, po odlomkih, v miru in tišini.
Piše Lev Detela, bereta Eva Longyka Marušič in Igor Velše. Večsmerna pesnitev Toneta Rodeta Nablus se naslanja na eno ključnih del modernega pesništva, pred dobrimi stotimi leti objavljeno Eliotovo pesnitev Pusta dežela. Tudi Nablus je, podobno kot Pusta dežela, razdeljen na pet neenakih delov, ki pa so tematsko in simbolično povezani med seboj. Tone Rode, ki se je rodil leta 1969 v slovenski skupnosti v Argentini, se je s prvima pesniškima zbirkama Zenice in Mesto pristan, objavljenima pri Slovenski kulturni akciji v Buenos Airesu, vključil v tretji rod tamkajšnjih slovenskih pesnikov in z njima nakazal odmik od nekaterih standardnih značilnosti dotedanjega zdomskega literarnega ustvarjanja, pozneje pa sta v Sloveniji izšli še zbirki Biti in Prareka. Rodetova poezija temelji predvsem na osebnih bivanjskih izkušnjah in se ne omejuje na travmatične dogodke iz druge svetovne vojne. Tu in tam je izrazito abstraktna in intelektualistična. Te značilnosti vplivajo tudi na naravnanost pesnitve Nablus. Ta se sicer nanaša na Eliotovo Pusto deželo, a ni njena slovenska parafraza, temveč na sodoben način oblikovana samostojna pesnitev, v kateri tri osebe – Bralec, Moški in Ženska – kot v nekakšni poetični drami, nakazujejo in komentirajo večsmerno dogajanje. V pesnitvi je Rode ohranil petdelno strukturo in tudi vse prvotne naslove petih oddelkov Eliotove mojstrovine: Pokop mrličev, Partija šaha, Pridiga o ognju, Smrt v vodi in Kaj je rekel grom. Kljub temu je sto let za Eliotovim časom, ko se je svet še bolj izpraznil in oddaljil od duhovnih Izvirov, skušal oblikovati besedilo na nov način. Že naslov Nablus takoj opozori na svetopisemsko utemeljeno eshatološko nadstavbo pesnitve, ki ni lokalno omejena, temveč večsmerno kompleksna in občečloveško univerzalna. Nablus ni le mesto na avtonomnem palestinskem območju, ki je tudi dandanes v središču mednarodnega dogajanja, temveč predvsem biblijski kraj z Jakobovim vodnjakom, ob katerem se Jezus sreča s samarijansko grešnico in jo proti vsem pravilom tedanjega časa zaprosi za požirek vode. Pogovor hitro dobi povsem nove razsežnosti. Jezus se Samarijanki razodene kot studenec žive vode in ji, skesani, odpusti vse grehe. Živa voda je odločilna metafora pesnitve, ki vodi na težavni poti, prepolni pasti in udarcev, od svetopisemskega Ognja do Izvira k pomirjenju, očiščenju in odrešitvi. Rode že takoj na začetku v oddelku Pokop mrličev nakaže, da je od gorečega grma, v katerem se je Bog prikazal Mojzesu sredi Sinaja, do vodnjaka pri Nablusu z Jezusovo živo vodo, ki očisti in prenovi, pet dni hoda. Avtor se približuje današnji heterogeni in kompleksni stvarnosti iz različnih zornih kotov. Pesnitev nima pravega pripovednega toka, vendar posamezni deli obkrožajo osnovno komponento – (bogo)iskateljstvo, ki premaga človekov nemir „na stičišču minljivosti in večnosti“, kot je pesnik zapisal ob zaključku svojega iskanja žive vode iz skrivnostnega Izvira, v katerem je vse, kar je bilo in je in bo. Pesnitev je prepletena z najrazličnejšimi sestavnimi deli, v katerih sedanji čigumiguji demonstrirajo banalno sekularizacijo človeške skupnosti. Iz sodobnih nedonošenosti se kljub vsemu in vedno bolj lušči pogled v drugačno možnost bivanja. Zdi se, da ob tem ženski in moški glas iščeta pogled v kanaansko nebo: "… daj nam naš kruh / besedo s svojih ust // daj odpuščanje / kakor ga tudi mi // odvrni past in hudo / in bodi vedno z nami // amen". Simbolično dogajanje se skozi ujme časa, ko se meseni sodobnik „s polnim želodcem …, z razdraženim živčevjem in nenasitno slo po užitku“ ob malikovanju „prhljaja planeta, ki terja kri, še kri, oko za oko“, prevesi v prošnjo in kes z željo, da „odmreš zemskemu prahu“: " Ne živiš samo od kruha, / ampak od besed, ki izhajajo iz ust, / ki dajejo vse in vse v bivanje izrekajo.“ Že takoj na začetku je razvidno, kako težko se je iz negativnih zasvojenosti modernega časa prebiti v osmišljajoče duhovno življenje. V drugem oddelku z naslovom Partija šaha se na odru kot na modni reviji banalne sodobnosti razkazuje, kot je zapisano: „vi ste krivi / neverna farja banda, / brezvestna lakomna politika, / naduta kulturna elita, / razvajeni tranzicijski spodjetniki, / in vi, krščanski mazohisti, / vi, uglajeni liberalci, / vi, potuhnjeni fašisti, / zintelektualizirani marksisti, / krvi, oblásti željni stalinisti…“ … in tako v dolgem naštevanju še naprej in naprej. Ženski lik Samarijanke se kot rdeča nit pojavlja v različnih delih pesnitve in dobiva najrazličnejše oblike in razsežnosti, ki vodijo od kumanske Sibile do Heglove matere, ruske Sofije in Srbkinje iz Beograda. Vse bi potrebovale vodo, ki teče v življenje, vendar jim resnica prevečkrat ostane zakrita. V tretjem oddelku z naslovom Pridiga o ognju se srečamo s sterilnimi ovirami, ki onemogočajo duhovno razrast, z zasvojenostjo v snov in telesnost, s sebično narcisoidno zagledanostjo v lastni um, z duhom, s katerim si želiš podrediti ljudi. Četrti del Smrt v vodi vsebuje samo kratko pesem o štirinajst dni mrtvem Feničanu in je, kot se zdi, odskočna deska v zadnji del Kaj je rekel grom, v katerem se pesnitev vzpne proti odrešujočemu Izviru in duhovni Odrešitvi „iz bulvarja prežvečenih sanj“ in političnih prisil, ko so firerji, dučeji in maršali, želeč voditi svet v boljšo prihodnost, sejali smrt in sovraštvo med ljudmi. Pesnitev ima posebno notranjo melodijo. Kratke, rezke, v eno ali dve besedi odsekane izpovedi moškega in ženskega glasu se prepletajo z daljšimi povednimi ugotovitvami tako imenovanega Bralca kot tretje osebe. Priznati pa je treba, da s številnimi namigi, asociacijami in religioznimi rebusi prepleteno besedilo zahteva počasno in pozorno branje. Bralec se lahko kaj hitro znajde v zamreženem labirintu misli, spoznanj, razpoloženj, odnosov in čustev, vendar mu je lahko v pomoč nenadna samosvoja beseda sredi stiha, ki deluje kot razpoznavni signal. Kako naj beremo pesnitev Toneta Rodeta Nablus? Najbolje na glas, po odlomkih, v miru in tišini.
Film Samsara španskega režiserja mlajše generacije Loisa Patiña, poskuša v gledalcu prebuditi meditativno izkušnjo. O tem, do katere mere je to z medijem filma mogoče doseči, se sprašuje Muanis Sinanović. Besedilo bere Igor Velše.
Film Samsara španskega režiserja mlajše generacije Loisa Patiña, poskuša v gledalcu prebuditi meditativno izkušnjo. O tem, do katere mere je to z medijem filma mogoče doseči, se sprašuje Muanis Sinanović. Besedilo bere Igor Velše.