Iskanje oddaja
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Spoštovani, nobelovec Hermann Hesse (1872–1962) je v Stepnem volku napisal, da moramo gáziti po tolikem blatu in nespametnosti, da bi dospeli domov, a nimamo nikogar, ki bi nas vodil; naš edini vodja je hrepenenje po domu, a tudi tega več ni. Francoski pisatelj Albert Camus (1913–1960) je zadel v tarčo groze brezupa nesmiselnosti življenja: »Obstaja samo en zares resen filozofski problem – trpljenje.« Zato je francoski racionalist, filozof Pierre Bayle (1647–1706), neštetokrat ponavljal: »Zakaj Bog ne prepreči zla?« Nemški dramatik Georg Büchner (1813–1837) pa v Dantonovi smrti zatrjuje, da je trpljenje skala ateizma, saj se neverujoči in verujoči sprašujemo: »Zakaj trpim prav jaz?« Povzemam, kaj pravi o tem danski filozof in teolog, briljantni Søren Kierkegaard (1813–1855). Trdil je, da v trpljenju ne smemo videti samo slabega. In da bi morali glede trpljenja dvomiti o sebi, ne o Bogu, kajti Boga boli in žali naša nizka etičnost, a če Boga ne bi bilo, bi bilo še neprimerljivo slabše. Za Kierkegaarda je trpljenje zdravilo in je največji blagoslov, saj nam daje možnost, da vzgojeni in oplemeniteni dosežemo večnost, brez katere se ne moremo potešiti. Človek nujno potrebuje izkušnjo slabega in dobrega, da se lahko odloči za dobro. Človekova ljubezen do Boga pa je veljavna le, če je svobodna. Kierkegaard verjame, da s trpljenjem najbolj vstopamo v medsebojni odnos, saj prebuja potrebo po bližini in pomóči bližnjega. Varuje nas pred samozadostnostjo in nas dopolnjuje ter povezuje z drugimi v ljubezni. Če bi bili ustvarjeni kot popolna bitja, bi bili prikrajšani za bistveno, za ljubezen (M. J. Osredkar). Kako torej nadaljevati pot, stremeč v pošastni obraz zla? Ameriški teolog Timothy J. Keller (r. 1950) pravi, da se glede zla vprašujemo na dva načina. Prvi je intelektualni: ali je logično, da dobri Bog dopušča zlo? Drugi je emocionalni: ali smo upravičeno jezni na Boga, ker mu zamerimo, da dopušča zlo? Kellerja vodi permisa, da je trpljenje za nas nesmiselno zato, ker ne poznamo razloga za njegov obstoj, ampak le ugibamo, in tudi če nimamo zadovoljivega odgovora, ne pomeni, da zato odgovora ni. Keller je razvil novo ugóvorno paradigmo, da je obstoj trpljenja dejanski argument Božjega obstoja, saj sterilni Bog na svetu nesmiselnega zla ne bi mogel obstajati. Pove tudi, da je evolucijski mehanizem naravne selekcije odvisen prav od trpljenja, smrti in nasilja močnejših nad šibkejšimi, a se kljub temu izkazuje kot dober in koristen za razvoj. Božji Sin je prišel na Zemljo namenoma zato, da se obesi na kavelj človeškega trpljenja kot sotrpin, in ne kot daljni opazovalec, da nam je blizu. Če se vam zdi Bog predaleč, premislite, kdo se je oddaljil.
Spoštovani, nobelovec Hermann Hesse (1872–1962) je v Stepnem volku napisal, da moramo gáziti po tolikem blatu in nespametnosti, da bi dospeli domov, a nimamo nikogar, ki bi nas vodil; naš edini vodja je hrepenenje po domu, a tudi tega več ni. Francoski pisatelj Albert Camus (1913–1960) je zadel v tarčo groze brezupa nesmiselnosti življenja: »Obstaja samo en zares resen filozofski problem – trpljenje.« Zato je francoski racionalist, filozof Pierre Bayle (1647–1706), neštetokrat ponavljal: »Zakaj Bog ne prepreči zla?« Nemški dramatik Georg Büchner (1813–1837) pa v Dantonovi smrti zatrjuje, da je trpljenje skala ateizma, saj se neverujoči in verujoči sprašujemo: »Zakaj trpim prav jaz?« Povzemam, kaj pravi o tem danski filozof in teolog, briljantni Søren Kierkegaard (1813–1855). Trdil je, da v trpljenju ne smemo videti samo slabega. In da bi morali glede trpljenja dvomiti o sebi, ne o Bogu, kajti Boga boli in žali naša nizka etičnost, a če Boga ne bi bilo, bi bilo še neprimerljivo slabše. Za Kierkegaarda je trpljenje zdravilo in je največji blagoslov, saj nam daje možnost, da vzgojeni in oplemeniteni dosežemo večnost, brez katere se ne moremo potešiti. Človek nujno potrebuje izkušnjo slabega in dobrega, da se lahko odloči za dobro. Človekova ljubezen do Boga pa je veljavna le, če je svobodna. Kierkegaard verjame, da s trpljenjem najbolj vstopamo v medsebojni odnos, saj prebuja potrebo po bližini in pomóči bližnjega. Varuje nas pred samozadostnostjo in nas dopolnjuje ter povezuje z drugimi v ljubezni. Če bi bili ustvarjeni kot popolna bitja, bi bili prikrajšani za bistveno, za ljubezen (M. J. Osredkar). Kako torej nadaljevati pot, stremeč v pošastni obraz zla? Ameriški teolog Timothy J. Keller (r. 1950) pravi, da se glede zla vprašujemo na dva načina. Prvi je intelektualni: ali je logično, da dobri Bog dopušča zlo? Drugi je emocionalni: ali smo upravičeno jezni na Boga, ker mu zamerimo, da dopušča zlo? Kellerja vodi permisa, da je trpljenje za nas nesmiselno zato, ker ne poznamo razloga za njegov obstoj, ampak le ugibamo, in tudi če nimamo zadovoljivega odgovora, ne pomeni, da zato odgovora ni. Keller je razvil novo ugóvorno paradigmo, da je obstoj trpljenja dejanski argument Božjega obstoja, saj sterilni Bog na svetu nesmiselnega zla ne bi mogel obstajati. Pove tudi, da je evolucijski mehanizem naravne selekcije odvisen prav od trpljenja, smrti in nasilja močnejših nad šibkejšimi, a se kljub temu izkazuje kot dober in koristen za razvoj. Božji Sin je prišel na Zemljo namenoma zato, da se obesi na kavelj človeškega trpljenja kot sotrpin, in ne kot daljni opazovalec, da nam je blizu. Če se vam zdi Bog predaleč, premislite, kdo se je oddaljil.
Ko Kristus vpraša rimskega stotnika: »Ali veruješ?«, mu ta odgovori: »Verujem, pomagaj moji neveri!« Popolnoma normalno je, da smo v veri podobno kot v ljubezni vsi šibki in da nikoli ne moremo reči, da imamo vero v posesti, da smo njeni lastniki, ali da razpolagamo z ljubečim odnosom do Boga. Toda danes nam Kristus pravi: »Ko bi imeli vero! Tudi kot gorčično zrno!« Se pravi, da sploh ni pomembno, koliko vere imamo, veliko ali malo. Tudi ko bi jo imeli čisto malo, kot eno izmed najmanjših semen, kot gorčično zrno, bi bilo velikansko in bi lahko počeli neverjetne reči. Toda bodimo pozorni – kaj bi se lahko zgodilo? Murvo bi iztrgali s koreninami vred in jo vrgli v morje, gori bi lahko rekli, naj se tudi ona vrže v morje, in zgodilo bi se! To bi bil pravi kaos! Ob dejstvu, kaj vse bi se lahko zgodilo, če bi imeli vero, nas postane strah. Popade nas občutek, da je nevarno imeti vero. To je velik paradoks vere in ljubezni. Imeti ali posedovati vero ali ljubezen je isto, kot če bi rekli, da smo tudi mi bogovi, ali da se celo postavljamo na mesto Boga, saj ga posedujemo, ga IMAMO. Ljubezen in vero ima v popolnosti le Bog edini. Stopiti na njegovo mesto in razpolagati z njegovo močjo je zelo nevarno. In prav to se dogaja danes, ko se človek postavlja na mesto stvarnika in ne samo skrbi za naravo, ampak jo tudi uničuje. Res lahko pomaga sočloveku, ampak ga hkrati tudi uničuje, saj ga je sposoben celo usmrtiti. Razpolagati z življenjem in smrtjo, imeti v lasti nekaj, kar je absolutno, je zelo nevarno. Teh ljudi, ki jih danes imenujemo skrajneže ali radikalce, nas je strah, saj se vedejo, kakor da bi imeli Boga v pesti in da oni odločajo, kako mora Bog, ki je sicer dobrota in usmiljenje, ravnati. Tako lahko pridemo do nenavadnega sklepa, da je dobro, da nimamo vere, da je nimamo v posesti, da nismo njeni lastniki, saj bi se lahko dogajale grozne reči. Res je, v veri samo hodimo. Vera je isto kot Bog sam, nikoli ga nimamo v pesti, nikoli ga nimamo v lasti. Boga vedno samo iščemo. Podobno kot pravi sveti Avguštin: Boga iščemo, da ga najdemo, in ga najdemo, da ga znova iščemo. Vera ne pomeni moči in še manj nasilja, je le upanje, ki pravi, da se bo Bog v svoji dobroti in usmiljenju razodel. Podobno kot danes pri svetem bogoslužju zatrjuje prerok Habakuk: »Če odlaša, ga le čakaj, kajti zagotovo pride, ne bo zamudil.«
Ko Kristus vpraša rimskega stotnika: »Ali veruješ?«, mu ta odgovori: »Verujem, pomagaj moji neveri!« Popolnoma normalno je, da smo v veri podobno kot v ljubezni vsi šibki in da nikoli ne moremo reči, da imamo vero v posesti, da smo njeni lastniki, ali da razpolagamo z ljubečim odnosom do Boga. Toda danes nam Kristus pravi: »Ko bi imeli vero! Tudi kot gorčično zrno!« Se pravi, da sploh ni pomembno, koliko vere imamo, veliko ali malo. Tudi ko bi jo imeli čisto malo, kot eno izmed najmanjših semen, kot gorčično zrno, bi bilo velikansko in bi lahko počeli neverjetne reči. Toda bodimo pozorni – kaj bi se lahko zgodilo? Murvo bi iztrgali s koreninami vred in jo vrgli v morje, gori bi lahko rekli, naj se tudi ona vrže v morje, in zgodilo bi se! To bi bil pravi kaos! Ob dejstvu, kaj vse bi se lahko zgodilo, če bi imeli vero, nas postane strah. Popade nas občutek, da je nevarno imeti vero. To je velik paradoks vere in ljubezni. Imeti ali posedovati vero ali ljubezen je isto, kot če bi rekli, da smo tudi mi bogovi, ali da se celo postavljamo na mesto Boga, saj ga posedujemo, ga IMAMO. Ljubezen in vero ima v popolnosti le Bog edini. Stopiti na njegovo mesto in razpolagati z njegovo močjo je zelo nevarno. In prav to se dogaja danes, ko se človek postavlja na mesto stvarnika in ne samo skrbi za naravo, ampak jo tudi uničuje. Res lahko pomaga sočloveku, ampak ga hkrati tudi uničuje, saj ga je sposoben celo usmrtiti. Razpolagati z življenjem in smrtjo, imeti v lasti nekaj, kar je absolutno, je zelo nevarno. Teh ljudi, ki jih danes imenujemo skrajneže ali radikalce, nas je strah, saj se vedejo, kakor da bi imeli Boga v pesti in da oni odločajo, kako mora Bog, ki je sicer dobrota in usmiljenje, ravnati. Tako lahko pridemo do nenavadnega sklepa, da je dobro, da nimamo vere, da je nimamo v posesti, da nismo njeni lastniki, saj bi se lahko dogajale grozne reči. Res je, v veri samo hodimo. Vera je isto kot Bog sam, nikoli ga nimamo v pesti, nikoli ga nimamo v lasti. Boga vedno samo iščemo. Podobno kot pravi sveti Avguštin: Boga iščemo, da ga najdemo, in ga najdemo, da ga znova iščemo. Vera ne pomeni moči in še manj nasilja, je le upanje, ki pravi, da se bo Bog v svoji dobroti in usmiljenju razodel. Podobno kot danes pri svetem bogoslužju zatrjuje prerok Habakuk: »Če odlaša, ga le čakaj, kajti zagotovo pride, ne bo zamudil.«
Ljubezen je tematika, ki že od nekdaj zanima človeštvo. Pesniki jo poskušajo opisati v svojih pesmih, glasbeniki uglasbiti, umetniki naslikati, filozofi definirati. Toda kljub temu ljubezen še vedno ostaja nekaj prijetno skrivnostnega, nedojemljivega, edinstvenega, nekaj kar je potrebno predvsem doživeti in ne toliko opisati in razumeti. V klasični grški misli, ki je močno vplivala tudi na naš način razmišljanja in dojemanja, se najpogosteje opisujejo štiri oblike ljubezni. Eros je ljubezen, ki se vrti okrog privlačnosti, hrepenenja ter toplih in težko opredeljivih čustev. Je pozitivna, vendar ne zadošča za dolgoročno ohranitev odnosa. Težava s to vrsto ljubezni je namreč v tem, da ne prenaša dobro pritiska in da je odvisna od okoliščin. Če so okoliščine prave, eros lahko obstaja. Ko pa se pojavijo neprijetne besede in boleča dejanja, eros izgine. Philos je ljubezen med prijatelji ali sorodnimi dušami; vidik ljubezni, ki obstaja med ljudmi, ki delijo skupne vrednote, interese in dejavnosti. Je ljubezen, ki opisuje ljudi s katerimi se želite družiti in kateri se želijo družiti z vami. Toda philos je lahko pogojna ali celo sebična ljubezen. Če nekoga prizadenete, lahko philos izzveni; tudi čas in oddaljenost lahko uničita to vrsto ljubezni. Vsi smo že izgubili prijatelje zaradi ene od teh dveh okoliščin. Storge je tretja vrsta ljubezni, naravna naklonjenost, ki jo čutimo med družinskimi člani. Od tod prihaja izraz “kri ni voda”. Naklonjenost matere do njenih otrok, se ne da primerjati z ničemer drugim. Ta vrsta ljubezni je hkrati izključujoča - rezervirana samo za določene ljudi - in sprejemajoča - najmanj pozornosti posveča tistim lastnostim, ki jih opisujemo kot “vredne” ljubezni kar pomeni, da lahko preseže tudi vse najbolj diskriminatorne dejavnike. A tudi storge je nezadostna vrsta ljubezni na kateri bi lahko gradili vse svoje odnose. Četrta oblika ljubezni, agape, je brezpogojna. Je temelj najboljših in najplemenitejših odnosov, ki smo jih ljudje zmožni. Agape je zavestna in brezpogojna ljubezen, ki je rezultat odločitev in vedenj ne pa občutkov in čustev. Gre za vrednote, ki jih sprejmemo za svoje življenjsko vodilo in odločitev, da se bomo vedli na način, ki temelji na našem spoštovanju drugega človeka, neodvisno od tega, kaj čutimo do njega. Pri agape ljubezni so v središču dejanja, ne čustva. Agape nam omogoča, da tudi z ljudmi, ki jih ne maramo, ravnamo ljubeznivo. In prav to je ključna razlika zaradi katere je agape ljubezen lahko motivirajoča moč vsakega uspešnega odnosa. Opis te vrste ljubezni najdemo v 13. poglavju prvega pisma Korinčanom: “Ljubezen je potrpežljiva, dobrotljiva je ljubezen, ni nevoščljiva, ljubezen se ne ponaša, se ne napihuje, ni brezobzirna, ne išče svojega, ne da se razdražiti, ne misli hudega. Ne veseli se krivice, veseli pa se resnice. Vse prenaša, vse veruje, vse upa, vse prestane.” (1 Kor 13,4-7). To je agape. In udejanjanje sedmin načel opisanih v omenjenem besedilu - potrpežljivosti, prijaznosti, zaupanja, nesebičnosti, resnicoljubnosti, odpuščanja in predanosti - lahko preobrazi vsak vaš odnos in ga naredi uspešnega. Zakaj torej ne bi poskusili?
Ljubezen je tematika, ki že od nekdaj zanima človeštvo. Pesniki jo poskušajo opisati v svojih pesmih, glasbeniki uglasbiti, umetniki naslikati, filozofi definirati. Toda kljub temu ljubezen še vedno ostaja nekaj prijetno skrivnostnega, nedojemljivega, edinstvenega, nekaj kar je potrebno predvsem doživeti in ne toliko opisati in razumeti. V klasični grški misli, ki je močno vplivala tudi na naš način razmišljanja in dojemanja, se najpogosteje opisujejo štiri oblike ljubezni. Eros je ljubezen, ki se vrti okrog privlačnosti, hrepenenja ter toplih in težko opredeljivih čustev. Je pozitivna, vendar ne zadošča za dolgoročno ohranitev odnosa. Težava s to vrsto ljubezni je namreč v tem, da ne prenaša dobro pritiska in da je odvisna od okoliščin. Če so okoliščine prave, eros lahko obstaja. Ko pa se pojavijo neprijetne besede in boleča dejanja, eros izgine. Philos je ljubezen med prijatelji ali sorodnimi dušami; vidik ljubezni, ki obstaja med ljudmi, ki delijo skupne vrednote, interese in dejavnosti. Je ljubezen, ki opisuje ljudi s katerimi se želite družiti in kateri se želijo družiti z vami. Toda philos je lahko pogojna ali celo sebična ljubezen. Če nekoga prizadenete, lahko philos izzveni; tudi čas in oddaljenost lahko uničita to vrsto ljubezni. Vsi smo že izgubili prijatelje zaradi ene od teh dveh okoliščin. Storge je tretja vrsta ljubezni, naravna naklonjenost, ki jo čutimo med družinskimi člani. Od tod prihaja izraz “kri ni voda”. Naklonjenost matere do njenih otrok, se ne da primerjati z ničemer drugim. Ta vrsta ljubezni je hkrati izključujoča - rezervirana samo za določene ljudi - in sprejemajoča - najmanj pozornosti posveča tistim lastnostim, ki jih opisujemo kot “vredne” ljubezni kar pomeni, da lahko preseže tudi vse najbolj diskriminatorne dejavnike. A tudi storge je nezadostna vrsta ljubezni na kateri bi lahko gradili vse svoje odnose. Četrta oblika ljubezni, agape, je brezpogojna. Je temelj najboljših in najplemenitejših odnosov, ki smo jih ljudje zmožni. Agape je zavestna in brezpogojna ljubezen, ki je rezultat odločitev in vedenj ne pa občutkov in čustev. Gre za vrednote, ki jih sprejmemo za svoje življenjsko vodilo in odločitev, da se bomo vedli na način, ki temelji na našem spoštovanju drugega človeka, neodvisno od tega, kaj čutimo do njega. Pri agape ljubezni so v središču dejanja, ne čustva. Agape nam omogoča, da tudi z ljudmi, ki jih ne maramo, ravnamo ljubeznivo. In prav to je ključna razlika zaradi katere je agape ljubezen lahko motivirajoča moč vsakega uspešnega odnosa. Opis te vrste ljubezni najdemo v 13. poglavju prvega pisma Korinčanom: “Ljubezen je potrpežljiva, dobrotljiva je ljubezen, ni nevoščljiva, ljubezen se ne ponaša, se ne napihuje, ni brezobzirna, ne išče svojega, ne da se razdražiti, ne misli hudega. Ne veseli se krivice, veseli pa se resnice. Vse prenaša, vse veruje, vse upa, vse prestane.” (1 Kor 13,4-7). To je agape. In udejanjanje sedmin načel opisanih v omenjenem besedilu - potrpežljivosti, prijaznosti, zaupanja, nesebičnosti, resnicoljubnosti, odpuščanja in predanosti - lahko preobrazi vsak vaš odnos in ga naredi uspešnega. Zakaj torej ne bi poskusili?
Danes bomo govorili o »umivanju rok«. In najbrž bo ob tem vaša prva asociacija vprašanje, kakšno zvezo naj bi imela fizična higiena z duhovnostjo radijske rubrike. V tako sklepanje smo zavedeni, ker besede vedno najprej razumemo dobesedno, moč našega duha pa je prav v tem, da lahko besedne zveze in izraze presojamo na podlagi tega, kaj nam sporočajo in kakšne dodatne pomene imajo. Stari Grki so imeli ta občutek že močno razvit. Tako je komediograf Epiharm že uporabljal izraz o umivanju rok v pomenu: »Roka roko umiva, nekaj daj, pa utegneš kaj dobiti.« S to sintagmo je torej mislil na družbene deviacije, kot so podkupovanje, pokvarjenost in materialno okoriščanje. Roke si torej najprej umažemo, potem pa očistimo tako, da oba, ki sta vpletena v umazani posel, drug drugega javno zaščitita in prikažeta za nedolžna in čista. Ta prispodoba je postala pozneje v antiki zelo priljubljena, saj jo navaja rimski filozof Seneka, najdemo pa jo tudi v najznamenitejšem romanu antične latinske književnosti, Petronijevem Satirikonu. V njem je zapisano: »Ena roka umije drugo. Korist za korist.« Veliko stoletij pozneje je nemški pesnik Goethe v eni izmed svojih pesmi zapisal: »Kakor ti meni, tako jaz tebi.« Goethejeva misel že prinaša izrazitejše etične pomene, saj pripoveduje o tem, da kolikor dobrote boš delil drugim, toliko je boš deležen tudi sam. Toda kljub tisočletnemu sporočilu o človeški pokvarjenosti je razlika med antiko in našim časom morda le v tem, da je, odkar so bile krščanske vrednote v sodobni družbi in diktaturi neizprosnega kapitalističnega pehanja za materialnimi dobrinami zavržene, še več takih, ki drug drugemu umivajo roke. V obdobju vedno bolj izpopolnjene zdravstvene in fizične higiene smo, žal, duhovno vedno bolj umazani.
Danes bomo govorili o »umivanju rok«. In najbrž bo ob tem vaša prva asociacija vprašanje, kakšno zvezo naj bi imela fizična higiena z duhovnostjo radijske rubrike. V tako sklepanje smo zavedeni, ker besede vedno najprej razumemo dobesedno, moč našega duha pa je prav v tem, da lahko besedne zveze in izraze presojamo na podlagi tega, kaj nam sporočajo in kakšne dodatne pomene imajo. Stari Grki so imeli ta občutek že močno razvit. Tako je komediograf Epiharm že uporabljal izraz o umivanju rok v pomenu: »Roka roko umiva, nekaj daj, pa utegneš kaj dobiti.« S to sintagmo je torej mislil na družbene deviacije, kot so podkupovanje, pokvarjenost in materialno okoriščanje. Roke si torej najprej umažemo, potem pa očistimo tako, da oba, ki sta vpletena v umazani posel, drug drugega javno zaščitita in prikažeta za nedolžna in čista. Ta prispodoba je postala pozneje v antiki zelo priljubljena, saj jo navaja rimski filozof Seneka, najdemo pa jo tudi v najznamenitejšem romanu antične latinske književnosti, Petronijevem Satirikonu. V njem je zapisano: »Ena roka umije drugo. Korist za korist.« Veliko stoletij pozneje je nemški pesnik Goethe v eni izmed svojih pesmi zapisal: »Kakor ti meni, tako jaz tebi.« Goethejeva misel že prinaša izrazitejše etične pomene, saj pripoveduje o tem, da kolikor dobrote boš delil drugim, toliko je boš deležen tudi sam. Toda kljub tisočletnemu sporočilu o človeški pokvarjenosti je razlika med antiko in našim časom morda le v tem, da je, odkar so bile krščanske vrednote v sodobni družbi in diktaturi neizprosnega kapitalističnega pehanja za materialnimi dobrinami zavržene, še več takih, ki drug drugemu umivajo roke. V obdobju vedno bolj izpopolnjene zdravstvene in fizične higiene smo, žal, duhovno vedno bolj umazani.
Končno smo le ugotovili, da sta permisivna vzgoja in sodobno vsesplošno razvajanje naših otrok, ko so jih starši pod pretvezo spoštovanja njihovih pravic obvarovali vsakega napora in jim postregli z vsem, kar so potrebovali, ustvarila nezadovoljne, pogosto brezciljne in nesrečne mladostnike. Naša družba je želela napraviti vse za otroke in namesto njih, predvsem pa jih obvarovati položaja, da bi bili za kar koli odgovorni. Hoteli smo jih zaščititi pred vsem. Zgodilo pa se je, da smo tako – med drugim tudi na odgovorna mesta naše države – dobili ljudi, ki jim je na svetu mar samo zase – in za nikogar drugega. Ob tem smo se individualizma – iz strahu, da ne bi drugi izkoriščali naše dobrote – nalezli tudi sami. In živimo v svetu, v katerem odgovornost za javno dobro prelagamo drug na drugega, v katerem zato radi živimo na račun drug drugega. In postajamo človek človeku volk. Kajti dobrega, nestrupenega sveta ne naredijo dobri posamezniki, temveč dobra skupnost. Dobra skupnost pa je tista, v kateri vsak posameznik razume, da je njegova dolžnost poskrbeti za skupnost, ne samo zase, in zato prispeva čim več svojega za skupno dobro. Zato recimo plačujemo davke, da imamo dobro zdravstvo, dobro šolstvo in dobre ceste. Zato dajemo miloščino, da nam je v cerkvi toplo, zato čistimo svojo cerkev, da nam je v njej lepo. Zato doma vsak opravi nekaj družinskih opravil, ne samo mama in oče. Naša ljubezen do skupnosti, pravzaprav čut naše soodgovornosti za skupno dobro, ni nekaj samoumevnega, za to je treba veliko vzgoje in samovzgoje. Da drugi ne postane samoumeven. Zgled uboge vdove iz evangelija, ki je pri darovanju v zakladnico vrgla samo dva novčiča, tako malo, toda vendarle nekaj, je tako zelo zgovoren: vsak je dolžan dati vse, kar zmore, za skupno dobro. Ne več, kot lahko, a tudi ne manj. Torej tudi če si uboga vdova in imaš nič več kot le dva novčiča. Da bi otroci to razumeli kot temelj svojega življenja, morajo že od majhnega pomagati pri hišnih opravilih, tudi če naredijo zelo malo, slabo in nepopolno. Tudi če odrasli naredimo bolje in hitreje, je pomembna soudeleženost vseh. Ta namreč krepi zavest, da smo vsi v družini, vsi v skupnosti soodgovorni za to, kako se nam godi naši skupnosti. In da se vse da, če razumemo, da je skupnost dragocenejša od posameznika.
Končno smo le ugotovili, da sta permisivna vzgoja in sodobno vsesplošno razvajanje naših otrok, ko so jih starši pod pretvezo spoštovanja njihovih pravic obvarovali vsakega napora in jim postregli z vsem, kar so potrebovali, ustvarila nezadovoljne, pogosto brezciljne in nesrečne mladostnike. Naša družba je želela napraviti vse za otroke in namesto njih, predvsem pa jih obvarovati položaja, da bi bili za kar koli odgovorni. Hoteli smo jih zaščititi pred vsem. Zgodilo pa se je, da smo tako – med drugim tudi na odgovorna mesta naše države – dobili ljudi, ki jim je na svetu mar samo zase – in za nikogar drugega. Ob tem smo se individualizma – iz strahu, da ne bi drugi izkoriščali naše dobrote – nalezli tudi sami. In živimo v svetu, v katerem odgovornost za javno dobro prelagamo drug na drugega, v katerem zato radi živimo na račun drug drugega. In postajamo človek človeku volk. Kajti dobrega, nestrupenega sveta ne naredijo dobri posamezniki, temveč dobra skupnost. Dobra skupnost pa je tista, v kateri vsak posameznik razume, da je njegova dolžnost poskrbeti za skupnost, ne samo zase, in zato prispeva čim več svojega za skupno dobro. Zato recimo plačujemo davke, da imamo dobro zdravstvo, dobro šolstvo in dobre ceste. Zato dajemo miloščino, da nam je v cerkvi toplo, zato čistimo svojo cerkev, da nam je v njej lepo. Zato doma vsak opravi nekaj družinskih opravil, ne samo mama in oče. Naša ljubezen do skupnosti, pravzaprav čut naše soodgovornosti za skupno dobro, ni nekaj samoumevnega, za to je treba veliko vzgoje in samovzgoje. Da drugi ne postane samoumeven. Zgled uboge vdove iz evangelija, ki je pri darovanju v zakladnico vrgla samo dva novčiča, tako malo, toda vendarle nekaj, je tako zelo zgovoren: vsak je dolžan dati vse, kar zmore, za skupno dobro. Ne več, kot lahko, a tudi ne manj. Torej tudi če si uboga vdova in imaš nič več kot le dva novčiča. Da bi otroci to razumeli kot temelj svojega življenja, morajo že od majhnega pomagati pri hišnih opravilih, tudi če naredijo zelo malo, slabo in nepopolno. Tudi če odrasli naredimo bolje in hitreje, je pomembna soudeleženost vseh. Ta namreč krepi zavest, da smo vsi v družini, vsi v skupnosti soodgovorni za to, kako se nam godi naši skupnosti. In da se vse da, če razumemo, da je skupnost dragocenejša od posameznika.
Vse pogosteje slišim strah o vse manjšem številu duhovnikov. No, nekaterim jih je še preveč … in ne rečem: tudi jaz bi mirne duše kakšnega od njih pogrešil. A bodimo pošteni in demokratični: nekateri jih za svojo versko prakso – joj, kakšen grd izraz – vendarle potrebujemo. Ali si predstavljate, da bi v naši prelepi deželici kar na lepem ostali brez duhovnikov?! No, ne čisto brez … Recimo, da bi jih ostalo dvanajst. Vključno s škofi, profesorji teologije in prelati. Kako bi bilo? Bi šlo? Zdi se skoraj nemogoče ali pa vsaj precej hudo, ampak Slovenija je navsezadnje majhna, velika toliko kot kakšno večje mesto. In dvanajst duhovnikov v enem mestu že ne zveni več tako grozno, kajne?! Kaj pa če bi vsa Evropa ostala brez duhovnikov?! No, ne čisto brez … Recimo, da bi jih ostalo dvanajst. Vključno s škofi, profesorji teologije in prelati. Bi šlo? Pastoralno delovanje bi zahtevalo malo več načrtovanja, precej vožnje in veliko mero potrpežljivosti. Tudi in predvsem božjega ljudstva. A Evropa sploh ni velika – v primerjavi s svetom! Kaj če bi na vsem svetu ostalo le dvanajst duhovnikov?! Vključno s škofi, profesorji … Na vsakega od njih bi padlo veliko podružnic, lepo število nedeljnikov, kako bi bilo s pogrebi in krsti, pa raje ne pomislim. Da bi zmogli postoriti vse, bi si verjetno (čeprav so duhovniki) morali poiskati in ustvariti sodelavce, prijatelje, pomagače in to ob vsej obilici dela. Si lahko to predstavljate? Zdi se tako rekoč nemogoče, a pred dva tisoč leti se je tako začelo. Brez negodovanja, brez jamranja, morda ne brez strahu, a s Svetim duhom in v Svetem duhu! V Božjem imenu!
Vse pogosteje slišim strah o vse manjšem številu duhovnikov. No, nekaterim jih je še preveč … in ne rečem: tudi jaz bi mirne duše kakšnega od njih pogrešil. A bodimo pošteni in demokratični: nekateri jih za svojo versko prakso – joj, kakšen grd izraz – vendarle potrebujemo. Ali si predstavljate, da bi v naši prelepi deželici kar na lepem ostali brez duhovnikov?! No, ne čisto brez … Recimo, da bi jih ostalo dvanajst. Vključno s škofi, profesorji teologije in prelati. Kako bi bilo? Bi šlo? Zdi se skoraj nemogoče ali pa vsaj precej hudo, ampak Slovenija je navsezadnje majhna, velika toliko kot kakšno večje mesto. In dvanajst duhovnikov v enem mestu že ne zveni več tako grozno, kajne?! Kaj pa če bi vsa Evropa ostala brez duhovnikov?! No, ne čisto brez … Recimo, da bi jih ostalo dvanajst. Vključno s škofi, profesorji teologije in prelati. Bi šlo? Pastoralno delovanje bi zahtevalo malo več načrtovanja, precej vožnje in veliko mero potrpežljivosti. Tudi in predvsem božjega ljudstva. A Evropa sploh ni velika – v primerjavi s svetom! Kaj če bi na vsem svetu ostalo le dvanajst duhovnikov?! Vključno s škofi, profesorji … Na vsakega od njih bi padlo veliko podružnic, lepo število nedeljnikov, kako bi bilo s pogrebi in krsti, pa raje ne pomislim. Da bi zmogli postoriti vse, bi si verjetno (čeprav so duhovniki) morali poiskati in ustvariti sodelavce, prijatelje, pomagače in to ob vsej obilici dela. Si lahko to predstavljate? Zdi se tako rekoč nemogoče, a pred dva tisoč leti se je tako začelo. Brez negodovanja, brez jamranja, morda ne brez strahu, a s Svetim duhom in v Svetem duhu! V Božjem imenu!
Ena izmed zoprnih reči v življenju, ki jih moramo opraviti prav vsi, so testi: v mislih nimam samo osnovnošolskega ali srednješolskega preverjanja znanja. Mogoče so testi na tej ravni še najnedolžnejši. Nekateri učitelji in profesorji so nedovoljen način pri pisanju in reševanju nalog celo dopuščali, toda plonkanje je moralo biti res izvirno. Verjetno bo kar držalo, da smo se tudi pri pisanju plonklistka veliko naučili. In nato smo ugotovili, da listka pravzaprav sploh ne potrebujemo. Med študijem na fakulteti časa za pisanje plonklistkov nisem več imela. Priznam pa, da sem kdaj skrivoma pogledala h kolegu ali kolegici. Pritajene poglede levo ali desno in prek rame so naši profesorji različno dopuščali. Nekateri so celo zapustili učilnico. S tem dejanjem so nam povedali največ: da sta goljufiva tehtnica in dvojna utež gnusoba. Tovrstne gnusobe pa se merijo z drugačnimi testi. Opravljajo jih različni strokovnjaki in izvedenci. Sem pa tja se lahko tudi zgodi, da se zaradi različnih mnenj oziroma rezultatov krešejo iskre. Ali pa nas rezultati zavedejo in odpeljejo na napačno pot. S testi se ne meri samo naša gnusoba, meri se lahko tudi naša čustvena inteligenca – naša sposobnost vživljanja v sočloveka. Seveda je visok inteligenčni kvocient pomemben, toda če ne razumemo in obvladujemo svojih čustev in čustev drugih ljudi, lahko s svojo pametjo precej hitro ostanemo sami in osamljeni, da ne omenjam kakšne večje škode. Kot na vseh področjih je tudi na umskem in čustvenem potrebna prava mera. Toda zdi se, da se skozi zgodovino niso spreminjale samo časovne, dolžinske in utežne mere, spreminjajo se tudi človeške. Tako kot se spreminjajo testi, s katerimi strokovnjaki želijo ugotoviti, kaj pravzaprav smo ljudje, kaj je človek, koliko zmore in podobno. Eden izmed bolj smiselnih testov se mi zdi test hoje na dva kilometra, ki je enostaven, natančen, varen in ponovljiv; na njem ob pomoči tako hitre hoje, kot jo zmoremo, ne da bi pri tem ogrožali svoje zdravje, izmerijo našo telesno zmogljivost. O takih in drugačnih testih ter selekcijskih procesih, ki iščejo idealen nabor sposobnosti in osebnostnih lastnosti, na tem mestu dalje ne bom razpredala. Raje se bom zatekla k modremu Sirahu. Tudi on se je že okoli leta 180–175 pred Kristusovim rojstvom vpraševal, kaj je človek. Le da je bila dolžina njegovega testa izjemno kratka. Po Sirahovi modrosti so »[č]lovekova obleka, smeh njegovih zob in njegov korak razodeli, kaj je« (prim. Sir 19,30). Poleg že omenjenega testa hitre hoje se mi zdi ta Sirahov eden izmed pravičnejših. Zato si, cenjene poslušalke in poslušalci, oblecite obleko, primerno vašemu stanu, naj vaš nasmeh ne bo narejen in prisiljen ter odločno korakajte skozi današnji dan.
Ena izmed zoprnih reči v življenju, ki jih moramo opraviti prav vsi, so testi: v mislih nimam samo osnovnošolskega ali srednješolskega preverjanja znanja. Mogoče so testi na tej ravni še najnedolžnejši. Nekateri učitelji in profesorji so nedovoljen način pri pisanju in reševanju nalog celo dopuščali, toda plonkanje je moralo biti res izvirno. Verjetno bo kar držalo, da smo se tudi pri pisanju plonklistka veliko naučili. In nato smo ugotovili, da listka pravzaprav sploh ne potrebujemo. Med študijem na fakulteti časa za pisanje plonklistkov nisem več imela. Priznam pa, da sem kdaj skrivoma pogledala h kolegu ali kolegici. Pritajene poglede levo ali desno in prek rame so naši profesorji različno dopuščali. Nekateri so celo zapustili učilnico. S tem dejanjem so nam povedali največ: da sta goljufiva tehtnica in dvojna utež gnusoba. Tovrstne gnusobe pa se merijo z drugačnimi testi. Opravljajo jih različni strokovnjaki in izvedenci. Sem pa tja se lahko tudi zgodi, da se zaradi različnih mnenj oziroma rezultatov krešejo iskre. Ali pa nas rezultati zavedejo in odpeljejo na napačno pot. S testi se ne meri samo naša gnusoba, meri se lahko tudi naša čustvena inteligenca – naša sposobnost vživljanja v sočloveka. Seveda je visok inteligenčni kvocient pomemben, toda če ne razumemo in obvladujemo svojih čustev in čustev drugih ljudi, lahko s svojo pametjo precej hitro ostanemo sami in osamljeni, da ne omenjam kakšne večje škode. Kot na vseh področjih je tudi na umskem in čustvenem potrebna prava mera. Toda zdi se, da se skozi zgodovino niso spreminjale samo časovne, dolžinske in utežne mere, spreminjajo se tudi človeške. Tako kot se spreminjajo testi, s katerimi strokovnjaki želijo ugotoviti, kaj pravzaprav smo ljudje, kaj je človek, koliko zmore in podobno. Eden izmed bolj smiselnih testov se mi zdi test hoje na dva kilometra, ki je enostaven, natančen, varen in ponovljiv; na njem ob pomoči tako hitre hoje, kot jo zmoremo, ne da bi pri tem ogrožali svoje zdravje, izmerijo našo telesno zmogljivost. O takih in drugačnih testih ter selekcijskih procesih, ki iščejo idealen nabor sposobnosti in osebnostnih lastnosti, na tem mestu dalje ne bom razpredala. Raje se bom zatekla k modremu Sirahu. Tudi on se je že okoli leta 180–175 pred Kristusovim rojstvom vpraševal, kaj je človek. Le da je bila dolžina njegovega testa izjemno kratka. Po Sirahovi modrosti so »[č]lovekova obleka, smeh njegovih zob in njegov korak razodeli, kaj je« (prim. Sir 19,30). Poleg že omenjenega testa hitre hoje se mi zdi ta Sirahov eden izmed pravičnejših. Zato si, cenjene poslušalke in poslušalci, oblecite obleko, primerno vašemu stanu, naj vaš nasmeh ne bo narejen in prisiljen ter odločno korakajte skozi današnji dan.
Nekega jutra sem se vozil na sestanek. Pred mano se je znašel rumen avto. Vozil je počasi in okorno. Postajal sem rahlo nejevoljen nad voznikom pred sabo, saj se mi je že precej mudilo. Pri tem pa najprej sploh nisem opazil, da je na počasi vozečem avtomobilu napis Avtošola. Ko sem zagledal napis, sem postal precej bolj potrpežljiv ob počasnem zavijanju in previdnem zaviranju. Pomislil sem, da mladi voznici pravzaprav ne gre tako slabo. Spomnil sem se tudi svojih okornih začetkov za volanom in se malo nasmehnil. Potem pa sem se zamislil: 'Kako bi se odzval na voznico pred sabo, če njen avto ne bi imel napisa Avtošola?' Bi bil še tako potrpežljiv in dobrodušen? 'Precej verjetno ne,' sem si tedaj odgovoril. Drug za drugega ne vemo, kaj trenutno preživljamo. Ljudje ne nosimo na sebi napisov, ki bi opisali naše notranje boje in konflikte. Ne nosimo opozorilnih znakov, ob katerih bi ljudje obrzdali svoj jezik, da se ne bi prehitro razjezili ali povedali, kaj vse si mislijo. Ne vidimo, da bi imeli ljudje na svojih majicah napise kot npr. »Sem v ločitvenem postopku« ali »Žalujem za umrlim možem« ali »V depresiji« ali pa »Diagnosticiran rak«. Če bi videli take napise na ljudeh okoli sebe, bi bili do njih gotovo bolj prizanesljivi in prijaznejši. Ampak pravzaprav ne potrebujemo napisov, da bi bili prijazni do neznancev. Taki smo lahko ne glede na to, ali vemo, kaj se v njih dogaja, ali ne. Ne glede na to, ali si zaslužijo ali ne. Če bomo danes kdaj videli napis Avtošola na mimo vozečem avtu, se lahko spomnimo na vse manjkajoče napise pri soljudeh, ki lahko prav danes doživljajo hude osebne preizkušnje in bolečine. To nam lahko da več potrpežljivosti, prijaznosti in naklonjenosti. Morda bodo prav naš prijazni pozdrav, pridržana vrata, pristno vprašanje 'Kako si?' tista majhna spodbuda, ki jo je bližnji potreboval, da bi laže šel skozi dan. Bodimo prizanesljivejši drug do drugega, saj smo ne nazadnje vsi v isti 'avtošoli' življenja.
Nekega jutra sem se vozil na sestanek. Pred mano se je znašel rumen avto. Vozil je počasi in okorno. Postajal sem rahlo nejevoljen nad voznikom pred sabo, saj se mi je že precej mudilo. Pri tem pa najprej sploh nisem opazil, da je na počasi vozečem avtomobilu napis Avtošola. Ko sem zagledal napis, sem postal precej bolj potrpežljiv ob počasnem zavijanju in previdnem zaviranju. Pomislil sem, da mladi voznici pravzaprav ne gre tako slabo. Spomnil sem se tudi svojih okornih začetkov za volanom in se malo nasmehnil. Potem pa sem se zamislil: 'Kako bi se odzval na voznico pred sabo, če njen avto ne bi imel napisa Avtošola?' Bi bil še tako potrpežljiv in dobrodušen? 'Precej verjetno ne,' sem si tedaj odgovoril. Drug za drugega ne vemo, kaj trenutno preživljamo. Ljudje ne nosimo na sebi napisov, ki bi opisali naše notranje boje in konflikte. Ne nosimo opozorilnih znakov, ob katerih bi ljudje obrzdali svoj jezik, da se ne bi prehitro razjezili ali povedali, kaj vse si mislijo. Ne vidimo, da bi imeli ljudje na svojih majicah napise kot npr. »Sem v ločitvenem postopku« ali »Žalujem za umrlim možem« ali »V depresiji« ali pa »Diagnosticiran rak«. Če bi videli take napise na ljudeh okoli sebe, bi bili do njih gotovo bolj prizanesljivi in prijaznejši. Ampak pravzaprav ne potrebujemo napisov, da bi bili prijazni do neznancev. Taki smo lahko ne glede na to, ali vemo, kaj se v njih dogaja, ali ne. Ne glede na to, ali si zaslužijo ali ne. Če bomo danes kdaj videli napis Avtošola na mimo vozečem avtu, se lahko spomnimo na vse manjkajoče napise pri soljudeh, ki lahko prav danes doživljajo hude osebne preizkušnje in bolečine. To nam lahko da več potrpežljivosti, prijaznosti in naklonjenosti. Morda bodo prav naš prijazni pozdrav, pridržana vrata, pristno vprašanje 'Kako si?' tista majhna spodbuda, ki jo je bližnji potreboval, da bi laže šel skozi dan. Bodimo prizanesljivejši drug do drugega, saj smo ne nazadnje vsi v isti 'avtošoli' življenja.
Skoraj nikoli nisem podvomil o iskrenem namenu tistih, ki so organizirali kakšno dobrodelno prireditev ‒ predstavo, koncert ali nastop glasbene skupine oziroma izvajalca. Organizatorje motivirajo plemeniti in humanitarni nameni. Enako je z izvajalci in seveda tudi z udeleženci, ki jih pridejo poslušat. Toda kdo je na takem koncertu zares dobrodelen? Izvajalec, ki se odpove honorarju, zagotovo. Brez dvoma tudi organizator, ki zastonj priskrbi prostor in sodelavce ter poskrbi za promocijo. Kar zadeva udeležence, pa pridemo na tanek led. Res je, da brez njih ne bi zbrali sredstev, vendar pa bi bil na drugi strani nekdo, ki se želi udeležiti koncerta določenega izvajalca, že sicer pripravljen plačati določen znesek za vstopnico, naj bo koncert dobrodelen ali ne. Če smo zelo natančni, so na takem koncertu dobrodelniki izvajalci in organizator, udeleženci pa ne vedno; ko se udeležimo dobrodelnega koncerta, ki bi se ga tudi sicer, sta prepričanje in občutek, da smo s tem dobrodelni, lahko nekoliko zavajajoča. Tudi Jezus s priliko v evangeliju za današnjo nedeljo meri na našo dobrodelnost. Ne le v finančnem pomenu besede, ampak na splošno – ali imamo odprto srce za človeka, ki nekaj potrebuje, človeka, ki je lačen, premražen, ki potrebuje toplo besedo, sočutje, pozornost? Revež Lazar je računal vsaj na drobtine, ki bi padle z bogataševe mize, pa ni dobil niti teh. Seveda je nevarnost, da bi to Jezusovo priliko preveč poenostavljeno in zoženo razlagali, češ da bo tisti, ki trpi na zemlji, nato poplačan v nebesih, medtem ko bo bogataš kaznovan. Toda bistvo problema ni premoženje, ampak predvsem brezbrižnost, ignoranca, sebičnost in trdosrčnost. Bogataš je poskrbel le zase, se prepuščal uživaštvu, ob tem pa je bil popolnoma brezbrižen do reveža Lazarja, ki je ležal pred njegovim pragom. Blaženi Anton Martin Slomšek, ki se ga tudi spominjamo na to nedeljo, je izviral iz bogate kmetije in postal škof, vendar je ostal blizu malemu človeku. Ustanovil je društvo gospa za pomoč mladini, še posebno zapostavljenim dekletom. Njegovo srce, odprto za človeka. je zgled solidarnosti. Toda dobrodelnost ni nekaj, s čimer bi si »zaslužili« nebesa. Jezus je farizejem, ki ljubijo denar, jasno povedal: če ni sočutja, vera ostane prazna. Trdosrčnost je največji greh, ker nas loči od Boga in bližnjega. Zato prosímo Svetega duha, naj nam da mehko srce, polno ljubezni, da bomo odprti za potrebe bližnjih, sočutni, usmiljeni, in da bomo znali izkazati ljubezen.
Skoraj nikoli nisem podvomil o iskrenem namenu tistih, ki so organizirali kakšno dobrodelno prireditev ‒ predstavo, koncert ali nastop glasbene skupine oziroma izvajalca. Organizatorje motivirajo plemeniti in humanitarni nameni. Enako je z izvajalci in seveda tudi z udeleženci, ki jih pridejo poslušat. Toda kdo je na takem koncertu zares dobrodelen? Izvajalec, ki se odpove honorarju, zagotovo. Brez dvoma tudi organizator, ki zastonj priskrbi prostor in sodelavce ter poskrbi za promocijo. Kar zadeva udeležence, pa pridemo na tanek led. Res je, da brez njih ne bi zbrali sredstev, vendar pa bi bil na drugi strani nekdo, ki se želi udeležiti koncerta določenega izvajalca, že sicer pripravljen plačati določen znesek za vstopnico, naj bo koncert dobrodelen ali ne. Če smo zelo natančni, so na takem koncertu dobrodelniki izvajalci in organizator, udeleženci pa ne vedno; ko se udeležimo dobrodelnega koncerta, ki bi se ga tudi sicer, sta prepričanje in občutek, da smo s tem dobrodelni, lahko nekoliko zavajajoča. Tudi Jezus s priliko v evangeliju za današnjo nedeljo meri na našo dobrodelnost. Ne le v finančnem pomenu besede, ampak na splošno – ali imamo odprto srce za človeka, ki nekaj potrebuje, človeka, ki je lačen, premražen, ki potrebuje toplo besedo, sočutje, pozornost? Revež Lazar je računal vsaj na drobtine, ki bi padle z bogataševe mize, pa ni dobil niti teh. Seveda je nevarnost, da bi to Jezusovo priliko preveč poenostavljeno in zoženo razlagali, češ da bo tisti, ki trpi na zemlji, nato poplačan v nebesih, medtem ko bo bogataš kaznovan. Toda bistvo problema ni premoženje, ampak predvsem brezbrižnost, ignoranca, sebičnost in trdosrčnost. Bogataš je poskrbel le zase, se prepuščal uživaštvu, ob tem pa je bil popolnoma brezbrižen do reveža Lazarja, ki je ležal pred njegovim pragom. Blaženi Anton Martin Slomšek, ki se ga tudi spominjamo na to nedeljo, je izviral iz bogate kmetije in postal škof, vendar je ostal blizu malemu človeku. Ustanovil je društvo gospa za pomoč mladini, še posebno zapostavljenim dekletom. Njegovo srce, odprto za človeka. je zgled solidarnosti. Toda dobrodelnost ni nekaj, s čimer bi si »zaslužili« nebesa. Jezus je farizejem, ki ljubijo denar, jasno povedal: če ni sočutja, vera ostane prazna. Trdosrčnost je največji greh, ker nas loči od Boga in bližnjega. Zato prosímo Svetega duha, naj nam da mehko srce, polno ljubezni, da bomo odprti za potrebe bližnjih, sočutni, usmiljeni, in da bomo znali izkazati ljubezen.
Njegova svetost Dalajlama pogosto pripoveduje zgodbo o menihu, ki ga je poznal še pred letom 1959, ko je zbežal iz Tibeta. Ko se je to zgodilo, so Kitajci meniha vrgli v zapor. V njem je ostal osemnajst let. Ko so ga končno izpustili, je tudi on prišel v Indijo in se znova srečal z Dalajlamo. Dvajset let se nista videla, vendar se je menih Dalailami zdel enak kot nekoč. Seveda se je postaral, vendar je bil še vedno dobrega zdravja, njegov um pa je bil po dolgih letih zapora še vedno enako oster. Še zmeraj je bil isti prijazni menih. Povedal je Dalajlami, da so ga Kitajci silili, naj se odpove svoji veri. V zaporu so ga pogosto mučili, trpel je tudi zelo težavne življenjske razmere, pomanjkanje hrane in oblačil. Dalajlama ga je vprašal, ali se je kdaj bal, ali je bil v nevarnosti, in menih mu je odgovoril: »Da, enkrat sem čutil, da sem v resnični nevarnosti. Zelo hudo so me mučili in na neki točki sem se zbal, da bom izgubil sočutje do Kitajcev.« Dalailamo je menihov odgovor močno ganil in navdihnil. Ko ga je vprašal, ali je bil kdaj v nevarnosti, je s tem mislil na življenjsko ogroženost ali kakšno telesno nevarnost, vendar je v svoje presenečenje slišal, da je bila edina nevarnost, ki jo je menih občutil, nevarnost izgube sočutja do tistih, ki so mu povzročali toliko trpljenja. V zaporu sta menihu najbolj pomagala odpuščanje in sočutje. Zaradi odpuščanja njegova strašna izkušnja ni postala še hujša. Njegovo trpljenje je bilo le telesno, duševno in čustveno pa ni preveč trpel. Ker je vedel, da ne more pobegniti, je presodil, da je bolje sprejeti resničnost, kot da bi ga ta travmatizirala. Morda mu je prav ta odnos pomagal preživeti dolga leta v zelo hudih razmerah. Menih je dočakal več kot devetdeset let in užival zdravo in srečno življenje. Intervjuji in študije so pokazali, da so Tibetanci, ki so bili zaprti in mučeni, nenavadno mirni in sočutni, brez sledi psiholoških travm, zamere in jeze. To je nekaj, kar lahko pomaga tudi vsakemu izmed nas, ko se v življenju srečamo s težavami in izzivi – namesto v brezupu in jezi se poskušajmo spoprijeti z njimi s sočutjem, jasnostjo in zavedanjem.
Njegova svetost Dalajlama pogosto pripoveduje zgodbo o menihu, ki ga je poznal še pred letom 1959, ko je zbežal iz Tibeta. Ko se je to zgodilo, so Kitajci meniha vrgli v zapor. V njem je ostal osemnajst let. Ko so ga končno izpustili, je tudi on prišel v Indijo in se znova srečal z Dalajlamo. Dvajset let se nista videla, vendar se je menih Dalailami zdel enak kot nekoč. Seveda se je postaral, vendar je bil še vedno dobrega zdravja, njegov um pa je bil po dolgih letih zapora še vedno enako oster. Še zmeraj je bil isti prijazni menih. Povedal je Dalajlami, da so ga Kitajci silili, naj se odpove svoji veri. V zaporu so ga pogosto mučili, trpel je tudi zelo težavne življenjske razmere, pomanjkanje hrane in oblačil. Dalajlama ga je vprašal, ali se je kdaj bal, ali je bil v nevarnosti, in menih mu je odgovoril: »Da, enkrat sem čutil, da sem v resnični nevarnosti. Zelo hudo so me mučili in na neki točki sem se zbal, da bom izgubil sočutje do Kitajcev.« Dalailamo je menihov odgovor močno ganil in navdihnil. Ko ga je vprašal, ali je bil kdaj v nevarnosti, je s tem mislil na življenjsko ogroženost ali kakšno telesno nevarnost, vendar je v svoje presenečenje slišal, da je bila edina nevarnost, ki jo je menih občutil, nevarnost izgube sočutja do tistih, ki so mu povzročali toliko trpljenja. V zaporu sta menihu najbolj pomagala odpuščanje in sočutje. Zaradi odpuščanja njegova strašna izkušnja ni postala še hujša. Njegovo trpljenje je bilo le telesno, duševno in čustveno pa ni preveč trpel. Ker je vedel, da ne more pobegniti, je presodil, da je bolje sprejeti resničnost, kot da bi ga ta travmatizirala. Morda mu je prav ta odnos pomagal preživeti dolga leta v zelo hudih razmerah. Menih je dočakal več kot devetdeset let in užival zdravo in srečno življenje. Intervjuji in študije so pokazali, da so Tibetanci, ki so bili zaprti in mučeni, nenavadno mirni in sočutni, brez sledi psiholoških travm, zamere in jeze. To je nekaj, kar lahko pomaga tudi vsakemu izmed nas, ko se v življenju srečamo s težavami in izzivi – namesto v brezupu in jezi se poskušajmo spoprijeti z njimi s sočutjem, jasnostjo in zavedanjem.
Sv. Pavel nas vzpodbuja v pismu Galačanom: »Nosíte bremena drug drugemu in tako boste izpolnili Kristusovo postavo« (Gal 6,2). Komu naj nosim breme? Saj imam že svoje tako veliko in težko, da včasih ne vem več kako naprej… Kaj pa, če bom, dokler bom nosil breme drugemu, omagal? Kdo bo potem nosil moje breme? Kako naj nosim drugemu breme? Da ga popolnoma rešim vseh obvez, a da sam komaj, komaj lezem naprej?!! Koliko časa naj nosim drugemu breme? Pa je ne cel dan!!! Saj ne bom zmogel!! Komu naj nosim breme? Mojemu bližnjemu, tistemu, ki je poleg mene. Zakaj? Ker je v njem Jezus, ki govori, da bo ljudi sodil po tem, kar bodo naredili za drugega: »kajti lačen sem bil in ste mi dali jesti, žejen sem bil in ste mi dali piti, tujec sem bil in ste me sprejeli, nag sem bil in ste me oblekli, bolan sem bil in ste me obiskali, v ječi sem bil in ste prišli k meni… Resnično, resnično, povem vam: kar koli ste storili enemu teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili!« (Mt 25,35-36;40). On, ki nosi naša bremena, bremena naših grehov, najbolje ve, kako nositi breme drugega, da ne omagamo. Svoj pogled odvrnimo od svojega bremena in ga usmerimo na brata, sestro, ki hodi ob nas. Včasih bo dovolj, da si kljub temu, da ga nikoli nimamo, vzamemo čas in zares poslušamo, kaj nam drugi govori. Včasih bo dovolj, da se igramo z otrokom, ki bi rad prijatelja za igro! Ali pa bo dovolj, da se nasmehnemo v sivem dnevu nekemu beraču ali uslužbencu za steklenim okencem! Včasih pa… včasih pa, bomo morali krepko zavihati rokave, upogniti svojo ponosno hrbtenico in vzeti težko breme, ki ga drugi nosi mogoče že leta in leta, a da nismo niti slutili, da je tako težko… Olajšanje na njegovem obrazu bo najlepše plačilo! Znani teolog Hans Urs von Balthasar je zapisal: »Samo ljubezen zasluži, da ji verujemo.« Pomladni čas, ki letos malo kasni, nam pokaže kaj se lahko zgodi, če vzamemo v roke breme našega brata. Kot bi cepili divjo češnjo z novo vejico žlahtne domače češnje, in bi skupaj ustvarili neskončno lepi cvet, ki bo pa kmalu postal sladek sad v veselje vsem, ki ga bodo okušali. Največji čudež, ki nam se lahko zgodi je pa ta, da v času počitka, ko bomo želeli malo pretehtati svoje lastno breme, opazimo, da se nenavadno zmanjšalo, ali celo izginilo!
Sv. Pavel nas vzpodbuja v pismu Galačanom: »Nosíte bremena drug drugemu in tako boste izpolnili Kristusovo postavo« (Gal 6,2). Komu naj nosim breme? Saj imam že svoje tako veliko in težko, da včasih ne vem več kako naprej… Kaj pa, če bom, dokler bom nosil breme drugemu, omagal? Kdo bo potem nosil moje breme? Kako naj nosim drugemu breme? Da ga popolnoma rešim vseh obvez, a da sam komaj, komaj lezem naprej?!! Koliko časa naj nosim drugemu breme? Pa je ne cel dan!!! Saj ne bom zmogel!! Komu naj nosim breme? Mojemu bližnjemu, tistemu, ki je poleg mene. Zakaj? Ker je v njem Jezus, ki govori, da bo ljudi sodil po tem, kar bodo naredili za drugega: »kajti lačen sem bil in ste mi dali jesti, žejen sem bil in ste mi dali piti, tujec sem bil in ste me sprejeli, nag sem bil in ste me oblekli, bolan sem bil in ste me obiskali, v ječi sem bil in ste prišli k meni… Resnično, resnično, povem vam: kar koli ste storili enemu teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili!« (Mt 25,35-36;40). On, ki nosi naša bremena, bremena naših grehov, najbolje ve, kako nositi breme drugega, da ne omagamo. Svoj pogled odvrnimo od svojega bremena in ga usmerimo na brata, sestro, ki hodi ob nas. Včasih bo dovolj, da si kljub temu, da ga nikoli nimamo, vzamemo čas in zares poslušamo, kaj nam drugi govori. Včasih bo dovolj, da se igramo z otrokom, ki bi rad prijatelja za igro! Ali pa bo dovolj, da se nasmehnemo v sivem dnevu nekemu beraču ali uslužbencu za steklenim okencem! Včasih pa… včasih pa, bomo morali krepko zavihati rokave, upogniti svojo ponosno hrbtenico in vzeti težko breme, ki ga drugi nosi mogoče že leta in leta, a da nismo niti slutili, da je tako težko… Olajšanje na njegovem obrazu bo najlepše plačilo! Znani teolog Hans Urs von Balthasar je zapisal: »Samo ljubezen zasluži, da ji verujemo.« Pomladni čas, ki letos malo kasni, nam pokaže kaj se lahko zgodi, če vzamemo v roke breme našega brata. Kot bi cepili divjo češnjo z novo vejico žlahtne domače češnje, in bi skupaj ustvarili neskončno lepi cvet, ki bo pa kmalu postal sladek sad v veselje vsem, ki ga bodo okušali. Največji čudež, ki nam se lahko zgodi je pa ta, da v času počitka, ko bomo želeli malo pretehtati svoje lastno breme, opazimo, da se nenavadno zmanjšalo, ali celo izginilo!
Smo v svetem jubilejnem letu, ki nas vabi, naj skozi vsak dan potujemo kot romarji upanja, kot tisti, ki imamo trdno upanje v Bogu Očetu in njegovi ljubezni. Obenem pa nas vabi, da to upanje vcepljamo v naš vsakdan, da z njim vsak dan »posolimo« ta svet, naše odnose v družinah, ožjih skupnostih in pri delu. Živimo v dobi, v kateri je naglica postala stalnica in skorajda edini sprejemljivi način življenja. Ta pa v nas prebuja strastnost, da hočemo vse imeti tukaj in zdaj. Pogosto nimamo časa in ne prave volje za resnično srečanje z drugim, posebno odkar so se razni ekrani s hitrim ponujanjem informacij, podob in impulzov vseh vrst vrinili v naše odnose in omamili srca z navideznim zadovoljstvom. Toda osamljenost, nezadovoljstvo, živčnost in nasilje tako v ožji kot v širši družbi se nevarno povečujejo. Lepota človeka, naša bogopodobnost se na ta način razkraja, kot se razkroji meso, ki ni bilo dovolj osoljeno ali shranjeno na hladnem. In tako v nas ugaša tudi upanje. Pokojni papež Frančišek, ki je zarisal temeljne smernice letošnjega jubileja, je v uvodnem dokumentu spregovoril o »kreposti, ki je globoko sorodna upanju«, in to je potrpežljivost. Upanje in potrpežljivost hodita z roko v roki in drug drugega podpirata, drug drugega osmišljata in ohranjata pri življenju: če ima kmet upanje, da mu bo polje dobro obrodilo, to pričakuje s potrpežljivostjo; če športnik potrpežljivo vadi svojo disciplino, lahko upa, da bo njegov nastop uspešen. Čeprav si naglica nasilno utira pot, so med nami ljudje, ki izstopajo s svojo potrpežljivostjo: bodisi zato, ker jih je življenje izklesalo in na nek način prisililo, da so postali potrpežljivi s seboj in z drugimi, bodisi ker so si izbrali tak poklic. Mar niso oni neke vrste sol današnje družbe? Kakor sol zaščiti hrano pred kvarjenjem in ji daje pravi okus in okrepi vonj, tako potrpežljivost ščiti bistvo naše identitete, to, da smo bitja odnosov. Le s spoštljivo potrpežljivostjo lahko pride do srečanja, ki nas nahrani v globini naših hrepenenj. V naši vsakdanji govorici pa ima sol še en pomen: sol je modrost! Če nekdo nima modrosti, rečemo, da nima kaj dosti soli v glavi. Prav tako velja, da človek, ki ni potrpežljiv, ne more pridobiti življenjske modrosti. V naglici delamo napake in zlahka zgrešimo pravo smer. Pa ne le to: puščavski očetje trdijo, da je greh prav naglica. Stopimo pogumno v ta dan s soljo potrpežljivosti, ki se pretaka nekje v naših žilah, saj je Bog neizmerno potrpežljiv z nami in nas stalno krepi za rast v tej kreposti.
Smo v svetem jubilejnem letu, ki nas vabi, naj skozi vsak dan potujemo kot romarji upanja, kot tisti, ki imamo trdno upanje v Bogu Očetu in njegovi ljubezni. Obenem pa nas vabi, da to upanje vcepljamo v naš vsakdan, da z njim vsak dan »posolimo« ta svet, naše odnose v družinah, ožjih skupnostih in pri delu. Živimo v dobi, v kateri je naglica postala stalnica in skorajda edini sprejemljivi način življenja. Ta pa v nas prebuja strastnost, da hočemo vse imeti tukaj in zdaj. Pogosto nimamo časa in ne prave volje za resnično srečanje z drugim, posebno odkar so se razni ekrani s hitrim ponujanjem informacij, podob in impulzov vseh vrst vrinili v naše odnose in omamili srca z navideznim zadovoljstvom. Toda osamljenost, nezadovoljstvo, živčnost in nasilje tako v ožji kot v širši družbi se nevarno povečujejo. Lepota človeka, naša bogopodobnost se na ta način razkraja, kot se razkroji meso, ki ni bilo dovolj osoljeno ali shranjeno na hladnem. In tako v nas ugaša tudi upanje. Pokojni papež Frančišek, ki je zarisal temeljne smernice letošnjega jubileja, je v uvodnem dokumentu spregovoril o »kreposti, ki je globoko sorodna upanju«, in to je potrpežljivost. Upanje in potrpežljivost hodita z roko v roki in drug drugega podpirata, drug drugega osmišljata in ohranjata pri življenju: če ima kmet upanje, da mu bo polje dobro obrodilo, to pričakuje s potrpežljivostjo; če športnik potrpežljivo vadi svojo disciplino, lahko upa, da bo njegov nastop uspešen. Čeprav si naglica nasilno utira pot, so med nami ljudje, ki izstopajo s svojo potrpežljivostjo: bodisi zato, ker jih je življenje izklesalo in na nek način prisililo, da so postali potrpežljivi s seboj in z drugimi, bodisi ker so si izbrali tak poklic. Mar niso oni neke vrste sol današnje družbe? Kakor sol zaščiti hrano pred kvarjenjem in ji daje pravi okus in okrepi vonj, tako potrpežljivost ščiti bistvo naše identitete, to, da smo bitja odnosov. Le s spoštljivo potrpežljivostjo lahko pride do srečanja, ki nas nahrani v globini naših hrepenenj. V naši vsakdanji govorici pa ima sol še en pomen: sol je modrost! Če nekdo nima modrosti, rečemo, da nima kaj dosti soli v glavi. Prav tako velja, da človek, ki ni potrpežljiv, ne more pridobiti življenjske modrosti. V naglici delamo napake in zlahka zgrešimo pravo smer. Pa ne le to: puščavski očetje trdijo, da je greh prav naglica. Stopimo pogumno v ta dan s soljo potrpežljivosti, ki se pretaka nekje v naših žilah, saj je Bog neizmerno potrpežljiv z nami in nas stalno krepi za rast v tej kreposti.
Od nekdaj ima dober nasvet svojo vrednost. Kdo mu je bil svetovalec, je rečeno v Svetem pismu v zvezi z veličino Ustvarjalca. Tudi svetovanjske literature z raznih področij je vedno več. Pravniška svetovanja, družinska, zakonska, zdravstvena, pedagoška, najemninska, trgovinska, kmetovalska, finančna. Temu se obnesejo, drugemu se ne. Tretji komaj čaka, katero področje bo obravnavano v radiu ali na teve. Kdo mu je bil svetovalec? Nihče. Saj se v podobnem položaju znajdemo sami, četudi ne ustvarjamo sveta; kakšno malenkost na njem pa vendarle. Ali se pri tem bolj zanesemo na nasvete ali na izkušnje? Velikokrat je bolje začenjati znova iz nič kot vleči za sabo slabo staro navlako. Preteklost. To je tisto, česar ne doživljamo več v živo. Na hudo in spodletelo da je najbolje čim prej pozabiti, ohranjati pa vedrino in upanje. Slovo sem upu in strahu dal, pravi Prešeren, pa si vseeno oboje želi nazaj. Skoraj ne gre drugače, kot da to ali ono od preteklega tovorimo s seboj. Strokovnjaki svetujejo staro odvreči in gledati naprej. Pred tri tisoč leti je prerok Izaija trdil enako; ne spominjajte se prejšnjih reči, ne mislite na nekdanje reči /…/, nekaj novega klije, mar ne opazite (Iz 43,18). Toda – to, kar doživimo, nas oblikuje. Vpijemo vase in vsesa se v nas. Kolikor dolgo živimo, toliko dolgo se hranimo z doživetji in drug z drugim. Ta vsrkanost smo resnični mi. Za našo notranjo dinamiko se nabira iz doživetih in tudi iz le izsanjanih dogajanj ustrezno hranilo, tako kot telo za preživetje posrka iz živil le tisto, kar dejansko potrebuje; vse drugo je zelo nepoetičen izloček. Zakaj bi v nedogled grebli po preteklem, kakršno koli je že bilo. Tako in tako je del nas. Postalo je naša usedlina in izkušnja. Iz te je vedno možen korak naprej; v zarje Vidove bi rekel Župančič. Tja, kjer se svita. S tem ni rečeno, da je svetovanje brez vrednosti. Če temelji na zaupanju v svetovalca, ker nam je ta poznan po dobrohotnosti, je toliko več možnosti, da se med človekoma razvije odkrit pomenek. Pomaga že razumna in blaga beseda z nebesedno spremljavo; preprosto: iskrenost. Takoj se nam zjasni nebo.
Od nekdaj ima dober nasvet svojo vrednost. Kdo mu je bil svetovalec, je rečeno v Svetem pismu v zvezi z veličino Ustvarjalca. Tudi svetovanjske literature z raznih področij je vedno več. Pravniška svetovanja, družinska, zakonska, zdravstvena, pedagoška, najemninska, trgovinska, kmetovalska, finančna. Temu se obnesejo, drugemu se ne. Tretji komaj čaka, katero področje bo obravnavano v radiu ali na teve. Kdo mu je bil svetovalec? Nihče. Saj se v podobnem položaju znajdemo sami, četudi ne ustvarjamo sveta; kakšno malenkost na njem pa vendarle. Ali se pri tem bolj zanesemo na nasvete ali na izkušnje? Velikokrat je bolje začenjati znova iz nič kot vleči za sabo slabo staro navlako. Preteklost. To je tisto, česar ne doživljamo več v živo. Na hudo in spodletelo da je najbolje čim prej pozabiti, ohranjati pa vedrino in upanje. Slovo sem upu in strahu dal, pravi Prešeren, pa si vseeno oboje želi nazaj. Skoraj ne gre drugače, kot da to ali ono od preteklega tovorimo s seboj. Strokovnjaki svetujejo staro odvreči in gledati naprej. Pred tri tisoč leti je prerok Izaija trdil enako; ne spominjajte se prejšnjih reči, ne mislite na nekdanje reči /…/, nekaj novega klije, mar ne opazite (Iz 43,18). Toda – to, kar doživimo, nas oblikuje. Vpijemo vase in vsesa se v nas. Kolikor dolgo živimo, toliko dolgo se hranimo z doživetji in drug z drugim. Ta vsrkanost smo resnični mi. Za našo notranjo dinamiko se nabira iz doživetih in tudi iz le izsanjanih dogajanj ustrezno hranilo, tako kot telo za preživetje posrka iz živil le tisto, kar dejansko potrebuje; vse drugo je zelo nepoetičen izloček. Zakaj bi v nedogled grebli po preteklem, kakršno koli je že bilo. Tako in tako je del nas. Postalo je naša usedlina in izkušnja. Iz te je vedno možen korak naprej; v zarje Vidove bi rekel Župančič. Tja, kjer se svita. S tem ni rečeno, da je svetovanje brez vrednosti. Če temelji na zaupanju v svetovalca, ker nam je ta poznan po dobrohotnosti, je toliko več možnosti, da se med človekoma razvije odkrit pomenek. Pomaga že razumna in blaga beseda z nebesedno spremljavo; preprosto: iskrenost. Takoj se nam zjasni nebo.
Za dobro jutro vam želim dober zajtrk in prijeten okus, ki bo po njem ostal v naših ustih. Še posebno, če ste namenjeni na kakšno pot, se je treba dobro okrepiti. Tisti pa, ki prihajate s potovanj, si boste verjetno privoščili kaj takega, kar vas bo tudi po okusu vrnilo v domače kraje. Hrana ni le pot do preživetja, je tudi pot dobrega počutja in način skupnega življenja. Na potovanjih se hitro ujamemo, da gledamo okrog sebe, in to še pri tako poznani hrani, kako naj se vsega skupaj lotimo. Starši poznate občutek, ko se otroci pri mizi ne znajo vesti in kako neprijetno nam je zato, da bi se najraje udrli v tla od sramu. Globoko v nas tiči spoznanje, da je prehranjevanje veliko več kot le zbiranje zadostne količine kalorij. Duša kulture, vsemogoča obredja, taka in drugačna srečanja so povezana s prehranjevanjem. Prve oblike učenja smo bili deležni prav prek vedenja pri mizi. Zato se od vsakega civiliziranega človeka pričakuje, da se potrudi prilagoditi prehrambnim navadam tuje dežele. Tudi če niste tega nikoli sami izkusili, si lahko živo predstavljate, kako je zagristi v kos hrane, ki je ne poznate. Še bolj živo lahko to podoživimo, če si predstavljamo, da nas je prvi okus popolnoma presenetil; je čisto nekaj drugega kot to, na kar smo navajeni. Predvsem je pa tak, da bi raje stradali kot to pogoltnili. Napol solznih oči se oziramo po gostiteljih. Ti jedo z vso slastjo. Ista hrana, ki se nam zatika v ustih, je zanje vrh užitka in vrh gostoljubja. Kaj bomo storili v takem trenutku? Se izneverili svojemu lastnemu okusu ali razočarali gostitelje? Izbira ni enostavna. Še posebno, če se zavedamo, da nas okus varuje pred zdravstvenimi težavami. Po drugi strani vemo, da če drugim ne škodi, verjetno tudi nam ne bo. Najmanj kar si bi želeli, je užaliti gostitelje, poniževati dosežke drugih kultur. Če se spomnim mladih, s katerimi sem hodil na razna potovanja, vem, kaj bi oni storili: našli bi prvo možnost hitre prehrane, ki je po vsem svetu enaka, in se ne bi niti potrudili pokusiti kaj novega. Ne le da podpirajo monopole in kažejo prezir do drugačne kulture, še velik bolj zanemarjajo sebe in možnost, da bi širili svoje okuse. Ostajajo ujeti v nekaj preprostih možnosti okušanja. To pa ne ostaja le pri hrani, ampak se širi na vsa druga področja kulture. Zanima jih le ozek svet lastnega okusa. Ni nujno, da so do drugega sovražni, gotovo pa niso učljivi. Zato si privoščimo že navsezgodaj kakšen vsaj malo drugačen okus. Naj bo ves dan iskanje novih pogledov, da ne pozabimo biti učljivi, saj se le tako duhovno krepimo.
Za dobro jutro vam želim dober zajtrk in prijeten okus, ki bo po njem ostal v naših ustih. Še posebno, če ste namenjeni na kakšno pot, se je treba dobro okrepiti. Tisti pa, ki prihajate s potovanj, si boste verjetno privoščili kaj takega, kar vas bo tudi po okusu vrnilo v domače kraje. Hrana ni le pot do preživetja, je tudi pot dobrega počutja in način skupnega življenja. Na potovanjih se hitro ujamemo, da gledamo okrog sebe, in to še pri tako poznani hrani, kako naj se vsega skupaj lotimo. Starši poznate občutek, ko se otroci pri mizi ne znajo vesti in kako neprijetno nam je zato, da bi se najraje udrli v tla od sramu. Globoko v nas tiči spoznanje, da je prehranjevanje veliko več kot le zbiranje zadostne količine kalorij. Duša kulture, vsemogoča obredja, taka in drugačna srečanja so povezana s prehranjevanjem. Prve oblike učenja smo bili deležni prav prek vedenja pri mizi. Zato se od vsakega civiliziranega človeka pričakuje, da se potrudi prilagoditi prehrambnim navadam tuje dežele. Tudi če niste tega nikoli sami izkusili, si lahko živo predstavljate, kako je zagristi v kos hrane, ki je ne poznate. Še bolj živo lahko to podoživimo, če si predstavljamo, da nas je prvi okus popolnoma presenetil; je čisto nekaj drugega kot to, na kar smo navajeni. Predvsem je pa tak, da bi raje stradali kot to pogoltnili. Napol solznih oči se oziramo po gostiteljih. Ti jedo z vso slastjo. Ista hrana, ki se nam zatika v ustih, je zanje vrh užitka in vrh gostoljubja. Kaj bomo storili v takem trenutku? Se izneverili svojemu lastnemu okusu ali razočarali gostitelje? Izbira ni enostavna. Še posebno, če se zavedamo, da nas okus varuje pred zdravstvenimi težavami. Po drugi strani vemo, da če drugim ne škodi, verjetno tudi nam ne bo. Najmanj kar si bi želeli, je užaliti gostitelje, poniževati dosežke drugih kultur. Če se spomnim mladih, s katerimi sem hodil na razna potovanja, vem, kaj bi oni storili: našli bi prvo možnost hitre prehrane, ki je po vsem svetu enaka, in se ne bi niti potrudili pokusiti kaj novega. Ne le da podpirajo monopole in kažejo prezir do drugačne kulture, še velik bolj zanemarjajo sebe in možnost, da bi širili svoje okuse. Ostajajo ujeti v nekaj preprostih možnosti okušanja. To pa ne ostaja le pri hrani, ampak se širi na vsa druga področja kulture. Zanima jih le ozek svet lastnega okusa. Ni nujno, da so do drugega sovražni, gotovo pa niso učljivi. Zato si privoščimo že navsezgodaj kakšen vsaj malo drugačen okus. Naj bo ves dan iskanje novih pogledov, da ne pozabimo biti učljivi, saj se le tako duhovno krepimo.
Čeprav imamo vsi prijatelje in radi preživljamo svoj čas v njihovi družbi, verjetno le redko razmišljamo o bistvu prijateljstva. V antiki pa je bila to tema, ki se je v filozofskih spisih pojavljala razmeroma pogosto in nič nenavadnega ni, da jo najdemo tudi pri Aristotelu, starogrškem filozofu iz 4. st. pr. Kr., ki je prijateljstvo povezoval z vrlino in srečo. O prijateljstvu tako razpravlja kar v dveh knjigah svoje Nikomahove etike in pravi, da je »za življenje neogibno potrebno. Nihče si ne bi želel živeti brez prijateljev, tudi če bi mu bile na voljo vse druge dobrine tega sveta.« Aristotel torej vidi v prijateljstvu neko posebno vrednost oziroma vrlino, po kateri hrepeni vsakdo in brez katere si sploh ne bi mogel predstavljati svojega življenja. V nadaljevanju ugotavlja, da obstajajo tri oblike prijateljstva. Prvo je prijateljstvo iz koristoljubja, vendar taki ljudje »ne ljubijo svojih prijateljev zaradi njih samih, ampak po tem, kolikor lahko z njihovo pomočjo dosežejo neko dobrino« – nekoga imajo radi zaradi svoje lastne koristi oziroma blaginje. Podobno je v primeru, ko smo naklonjeni zaradi nekega prijetnega občutja in zabave: »Ljudje, ki si laskajo in dobrikajo, ne ljubijo drug drugega takega, kakor je v resnici, ampak le kolikor je kdo komu zabaven in prijeten,« zapiše Aristotel. Obe vrsti prijateljstev sta tako po njegovem mnenju nujno plod naključja in ne moreta trajati, saj osebe ne cenimo take, kakršna je v resnici, ampak je njena vrednost merjena po koristnosti oziroma prijetnosti, ki nam jo daje. Ko pa jih enkrat nimamo več za prijetne ali koristne, se hitro razdre tudi naše prijateljstvo z njimi. Kakšno pa je potemtakem pravo in trajno prijateljstvo? Aristotel trdi, da nastopi med »dobrimi, to je med tistimi, ki so si podobni v vrlini«. Podobnost je torej ključni temelj za trajne odnose, »kajti vsakemu človeku so prijetna tista dejanja, ki so njemu lastna ali vsaj podobna«, je prepričan Aristotel. Najpopolnejše in najžlahtnejše prijateljstvo pa se zanj razvije med dobrimi ljudmi – dober človek je namreč »dober na splošno in dober do svojega prijatelja«, pravi Aristotel. Dalje taki ljudje drug drugemu pristno »želijo dobro, ker so sami dobri«, prijatelja imajo »radi zavoljo njega samega, ne pa zaradi neki slučajnih okoliščin«, to vez vzdržujejo trajno, saj je tudi njihova vrlina nekaj trajnega, poleg tega pa imajo v sebi željo po skupnem življenju. Aristotel meni, da je prav to temeljni kriterij pravega prijateljstva, saj verjame, da »skupno življenje ni mogoče med ljudmi, ki si niso prijetni in drug drugega ne razveseljujejo«.
Čeprav imamo vsi prijatelje in radi preživljamo svoj čas v njihovi družbi, verjetno le redko razmišljamo o bistvu prijateljstva. V antiki pa je bila to tema, ki se je v filozofskih spisih pojavljala razmeroma pogosto in nič nenavadnega ni, da jo najdemo tudi pri Aristotelu, starogrškem filozofu iz 4. st. pr. Kr., ki je prijateljstvo povezoval z vrlino in srečo. O prijateljstvu tako razpravlja kar v dveh knjigah svoje Nikomahove etike in pravi, da je »za življenje neogibno potrebno. Nihče si ne bi želel živeti brez prijateljev, tudi če bi mu bile na voljo vse druge dobrine tega sveta.« Aristotel torej vidi v prijateljstvu neko posebno vrednost oziroma vrlino, po kateri hrepeni vsakdo in brez katere si sploh ne bi mogel predstavljati svojega življenja. V nadaljevanju ugotavlja, da obstajajo tri oblike prijateljstva. Prvo je prijateljstvo iz koristoljubja, vendar taki ljudje »ne ljubijo svojih prijateljev zaradi njih samih, ampak po tem, kolikor lahko z njihovo pomočjo dosežejo neko dobrino« – nekoga imajo radi zaradi svoje lastne koristi oziroma blaginje. Podobno je v primeru, ko smo naklonjeni zaradi nekega prijetnega občutja in zabave: »Ljudje, ki si laskajo in dobrikajo, ne ljubijo drug drugega takega, kakor je v resnici, ampak le kolikor je kdo komu zabaven in prijeten,« zapiše Aristotel. Obe vrsti prijateljstev sta tako po njegovem mnenju nujno plod naključja in ne moreta trajati, saj osebe ne cenimo take, kakršna je v resnici, ampak je njena vrednost merjena po koristnosti oziroma prijetnosti, ki nam jo daje. Ko pa jih enkrat nimamo več za prijetne ali koristne, se hitro razdre tudi naše prijateljstvo z njimi. Kakšno pa je potemtakem pravo in trajno prijateljstvo? Aristotel trdi, da nastopi med »dobrimi, to je med tistimi, ki so si podobni v vrlini«. Podobnost je torej ključni temelj za trajne odnose, »kajti vsakemu človeku so prijetna tista dejanja, ki so njemu lastna ali vsaj podobna«, je prepričan Aristotel. Najpopolnejše in najžlahtnejše prijateljstvo pa se zanj razvije med dobrimi ljudmi – dober človek je namreč »dober na splošno in dober do svojega prijatelja«, pravi Aristotel. Dalje taki ljudje drug drugemu pristno »želijo dobro, ker so sami dobri«, prijatelja imajo »radi zavoljo njega samega, ne pa zaradi neki slučajnih okoliščin«, to vez vzdržujejo trajno, saj je tudi njihova vrlina nekaj trajnega, poleg tega pa imajo v sebi željo po skupnem življenju. Aristotel meni, da je prav to temeljni kriterij pravega prijateljstva, saj verjame, da »skupno življenje ni mogoče med ljudmi, ki si niso prijetni in drug drugega ne razveseljujejo«.
Iskriva vera Prerok Amos je najstarejši med preroki, ki mu Sveto pismo posveča posebno knjigo. Svojemu ljudstvu spregovori v 8. stoletju pred Kristusom in z ostrino svojih besed zelo vpliva tudi na velikega preroka Izaijo. Toda Amos ostaja skromen in rad poudarja, da je samo pastir, ki sicer uporablja zelo neposredne in cvetoče besede, toda kljub temu ve, kaj je temeljno za Božje ljudstvo. Zelo jasno pove vsakomur, da nima pravice zatirati ubožca, tudi ne razmišljati, kako bi zlorabil neukega in nebogljenega, skratka poštenje je odločilna poteza vsake uspešne družbe, ki ima prihodnost. Z ostrino svojih besed je seveda vznemiril strastne trgovce, ki so s svojo pretkanostjo bogateli na račun revežev. Tudi Jezus, učitelj iz Nazareta, nadaljuje to tradicijo in zelo odločno stopa na stran zatiranih. Zato toliko bolj začudi odlomek iz današnjega Lukovega Evangelija, ki postavlja za vzgled oskrbnika, ki je presneto prebrisan, saj si s podkupovanjem pridobi prijatelje, ki ga bodo rešili revščine. Toda Kristus, ki je bil tudi sijajen govornik, saj je z globino svojih besed znal osvojiti množice, tokrat uporabi ironijo ali posmeh, kot so to storili pred njim že drugi preroki, posebno pa še znameniti Pridigar, Ekleziast po imenu. Mesija jasno pove, da so »otroci teme« pogosto pametnejši od »otrok luči«, to pomeni, da si njegovi učenci ne upajo biti razumni in domiselni, ko gre za pravično stvar. Med tem pa dobička željni in premeteni ljudje pokažejo neverjetno iskrivost, ko jim gre za materialne koristi. Jezus, kot modri Rabi, želi, da bi nas postalo sram, ali pa vsaj da bi nam bilo nerodno ob zavesti, kako malo je naša ljubezen do dobrega iznajdljiva. Tudi slovenski pregovor pravi, da iznajdljiva ljubezen vedno najde rešitev. V tem duhu sveti apostol Pavel v svojem znamenitem slavospevu ljubezni v Pismu Korinčanom pravi, da je ljubezen »potrpežljiva« in »dobrotljiva«, »se ne napihuje«, »ne išče svojega«, »se ne da razdražiti«, »se veseli resnice«, »vse prenaša«, »vse upa«, »vse prestane« (Kor 13). Tudi življenje nas uči, kako so naše matere v težki časih, ko so bile shrambe prazne, znale »iz nič« napraviti čudovito kosilo, ali kako so očetje z drobnimi gestami znali razveselite otroke in biti pozorni do svojih žena. Ko je ljubezen v naših srcih, se ničesar ne bojimo, saj venomer z iskrivostjo in domiselnostjo najdemo pravo rešitev.
Iskriva vera Prerok Amos je najstarejši med preroki, ki mu Sveto pismo posveča posebno knjigo. Svojemu ljudstvu spregovori v 8. stoletju pred Kristusom in z ostrino svojih besed zelo vpliva tudi na velikega preroka Izaijo. Toda Amos ostaja skromen in rad poudarja, da je samo pastir, ki sicer uporablja zelo neposredne in cvetoče besede, toda kljub temu ve, kaj je temeljno za Božje ljudstvo. Zelo jasno pove vsakomur, da nima pravice zatirati ubožca, tudi ne razmišljati, kako bi zlorabil neukega in nebogljenega, skratka poštenje je odločilna poteza vsake uspešne družbe, ki ima prihodnost. Z ostrino svojih besed je seveda vznemiril strastne trgovce, ki so s svojo pretkanostjo bogateli na račun revežev. Tudi Jezus, učitelj iz Nazareta, nadaljuje to tradicijo in zelo odločno stopa na stran zatiranih. Zato toliko bolj začudi odlomek iz današnjega Lukovega Evangelija, ki postavlja za vzgled oskrbnika, ki je presneto prebrisan, saj si s podkupovanjem pridobi prijatelje, ki ga bodo rešili revščine. Toda Kristus, ki je bil tudi sijajen govornik, saj je z globino svojih besed znal osvojiti množice, tokrat uporabi ironijo ali posmeh, kot so to storili pred njim že drugi preroki, posebno pa še znameniti Pridigar, Ekleziast po imenu. Mesija jasno pove, da so »otroci teme« pogosto pametnejši od »otrok luči«, to pomeni, da si njegovi učenci ne upajo biti razumni in domiselni, ko gre za pravično stvar. Med tem pa dobička željni in premeteni ljudje pokažejo neverjetno iskrivost, ko jim gre za materialne koristi. Jezus, kot modri Rabi, želi, da bi nas postalo sram, ali pa vsaj da bi nam bilo nerodno ob zavesti, kako malo je naša ljubezen do dobrega iznajdljiva. Tudi slovenski pregovor pravi, da iznajdljiva ljubezen vedno najde rešitev. V tem duhu sveti apostol Pavel v svojem znamenitem slavospevu ljubezni v Pismu Korinčanom pravi, da je ljubezen »potrpežljiva« in »dobrotljiva«, »se ne napihuje«, »ne išče svojega«, »se ne da razdražiti«, »se veseli resnice«, »vse prenaša«, »vse upa«, »vse prestane« (Kor 13). Tudi življenje nas uči, kako so naše matere v težki časih, ko so bile shrambe prazne, znale »iz nič« napraviti čudovito kosilo, ali kako so očetje z drobnimi gestami znali razveselite otroke in biti pozorni do svojih žena. Ko je ljubezen v naših srcih, se ničesar ne bojimo, saj venomer z iskrivostjo in domiselnostjo najdemo pravo rešitev.
Gospa, ki se približuje osemdesetim letom, se je v zadnjih letih v marsičem spremenila. Tako pravi njena hčerka, ki je tega zelo vesela. Včasih se je čisto drugače odzivala na različna povabila. Bila je veliko bolj odklonilna. Nikoli povabila ni takoj sprejela, ampak je vedno pustila čakati tiste, ki so jo povabili. Potem je vse natančno premislila. Ali so bili vedno dovolj prijazni do nje, ali so jo kdaj užalili, ali so oni delali prve korake ali so čakali nanjo, da bo ona vzpostavila prvi stik, in še in še. Vsako stvar je tako natančno analizirala, prerešetala vsako malenkost, da je bila sad tega skoraj vedno odločitev: ne. In tako ni hodila skoraj nikamor. Postajala je vedno starejša in tudi ljudje so jo počasi nehali vabiti, da bi prišla k njim. Hčerka je to opazovala in ji je bilo za mamo žal. Tako lepo bi lahko živela, pa si je sama oteževala življenje. Potem se je z mamo zelo odkrito pogovorila. Njeno glavno naročilo je bilo: »Mama, sprejmi vsako povabilo!« In glej, zgodil se je pravi čudež. Besede niso bile zaman, padle so na plodna tla in obrodile sadove. Mama je vse to premislila, potem pa začela delati korake. Začela se je drugače odzivati na povabila. Ni več premišljevala, ali so bili nekoč dovolj prijazni do nje in podobne stvari. Povabilo je sprejela in šla k ljudem. Naenkrat je videla, kako prijazni so ljudje. Postala je navdušena in tudi ona je postajala vsak dan prijaznejša. To se je začelo kazati tudi na potezah njenega obraza, ki so postajale vedno milejše. Lepa se mi zdi zgodba te stare gospe. Zna se učiti vse življenje, zna se spreminjati kljub starosti, zna se vedno bolj veseliti življenja. Postaja vedno modrejša. Ob tem mislim na toliko starih in še ne tako starih ljudi, ki vse življenje, in z leti vedno bolj, vztrajajo v drži, kakršno je imela ta gospa v začetku. Vedno bolj so sami, vedno bolj nesrečni, nesrečne pa delajo tudi ljudi, ki prihajajo v stik z njimi. In vendar jim nihče ni kriv te nesreče, sami morajo delati korake.
Gospa, ki se približuje osemdesetim letom, se je v zadnjih letih v marsičem spremenila. Tako pravi njena hčerka, ki je tega zelo vesela. Včasih se je čisto drugače odzivala na različna povabila. Bila je veliko bolj odklonilna. Nikoli povabila ni takoj sprejela, ampak je vedno pustila čakati tiste, ki so jo povabili. Potem je vse natančno premislila. Ali so bili vedno dovolj prijazni do nje, ali so jo kdaj užalili, ali so oni delali prve korake ali so čakali nanjo, da bo ona vzpostavila prvi stik, in še in še. Vsako stvar je tako natančno analizirala, prerešetala vsako malenkost, da je bila sad tega skoraj vedno odločitev: ne. In tako ni hodila skoraj nikamor. Postajala je vedno starejša in tudi ljudje so jo počasi nehali vabiti, da bi prišla k njim. Hčerka je to opazovala in ji je bilo za mamo žal. Tako lepo bi lahko živela, pa si je sama oteževala življenje. Potem se je z mamo zelo odkrito pogovorila. Njeno glavno naročilo je bilo: »Mama, sprejmi vsako povabilo!« In glej, zgodil se je pravi čudež. Besede niso bile zaman, padle so na plodna tla in obrodile sadove. Mama je vse to premislila, potem pa začela delati korake. Začela se je drugače odzivati na povabila. Ni več premišljevala, ali so bili nekoč dovolj prijazni do nje in podobne stvari. Povabilo je sprejela in šla k ljudem. Naenkrat je videla, kako prijazni so ljudje. Postala je navdušena in tudi ona je postajala vsak dan prijaznejša. To se je začelo kazati tudi na potezah njenega obraza, ki so postajale vedno milejše. Lepa se mi zdi zgodba te stare gospe. Zna se učiti vse življenje, zna se spreminjati kljub starosti, zna se vedno bolj veseliti življenja. Postaja vedno modrejša. Ob tem mislim na toliko starih in še ne tako starih ljudi, ki vse življenje, in z leti vedno bolj, vztrajajo v drži, kakršno je imela ta gospa v začetku. Vedno bolj so sami, vedno bolj nesrečni, nesrečne pa delajo tudi ljudi, ki prihajajo v stik z njimi. In vendar jim nihče ni kriv te nesreče, sami morajo delati korake.
Prisluhnimo Božji besedi Iz Markovega evangelija: Prišli so v Kafarnáum. Takoj v soboto je šel v shodnico in učil. Strmeli so nad njegovim naukom, kajti učil jih je kakor nekdo, ki ima oblast, in ne kakor pismouki. V njihovi shodnici pa je bil prav tedaj človek z nečistim duhom in je zavpil: »Kaj imamo s teboj, Jezus Nazarečan? Si nas prišel pokončat? Vem, kdo si: Sveti, Božji.« Jezus pa mu je zapovedal: »Umolkni in pojdi iz njega!« Nečisti duh ga je stresel, zavpil z močnim glasom in šel iz njega. Vsi so se tako začudili, da so razpravljali med seboj: »Kaj je to? Nov nauk z oblastjo! Celo nečistim duhovom ukazuje in so mu pokorni.« In glas o njem se je takoj razširil po vsej okolici Galileje. Vsi radi poslušamo ljudi, ki govorijo prepričljivo, posebej še, ko se to sklada z našimi pogledi in željami. Predstavljam si, da je Jezus moral narediti na ljudi, ki so ga poslušali, zelo močan vtis. Kajti to, kar je govoril, je tudi delal. Njegovo govorjenje je bilo skladno z njegovim življenjem. In to je pritegnilo mnoge, da so mu sledili. V današnji Božji besedi smo slišali, da so bili Jezusovi poslušalci prevzeti, saj njegovo učenje ni bilo podobno učenju razlagalcem Svetega pisma. Njegove besede jih niso prevzele zaradi znanstvenega pristopa ali retorične nadarjenosti. Jezus je govoril z oblastjo. Kako to razumeti? To, kar Jezus govori, se zgodi. Njegova beseda se udejanja tukaj in zdaj, sredi mojega vsakdanjega življenja. Njegova beseda daje življenje, me ozdravlja, osvobaja. Zato je tako pomembno, da v svojem srcu preverjam, pod čigavo oblastjo sem – pod božjo ali hudičevo? Kajti v svoji omejeni človeški naravi nisem sposoben sam od sebe vedno jasno spoznati kaj je prav. Poglej, kdo so osebe ali stvari, ki imajo močan vpliv na tvoje življenje. Pogovori se z Jezusom, kaj ti pomaga in kaj te ovira, da se ne čutiš povsem svobodnega.
Prisluhnimo Božji besedi Iz Markovega evangelija: Prišli so v Kafarnáum. Takoj v soboto je šel v shodnico in učil. Strmeli so nad njegovim naukom, kajti učil jih je kakor nekdo, ki ima oblast, in ne kakor pismouki. V njihovi shodnici pa je bil prav tedaj človek z nečistim duhom in je zavpil: »Kaj imamo s teboj, Jezus Nazarečan? Si nas prišel pokončat? Vem, kdo si: Sveti, Božji.« Jezus pa mu je zapovedal: »Umolkni in pojdi iz njega!« Nečisti duh ga je stresel, zavpil z močnim glasom in šel iz njega. Vsi so se tako začudili, da so razpravljali med seboj: »Kaj je to? Nov nauk z oblastjo! Celo nečistim duhovom ukazuje in so mu pokorni.« In glas o njem se je takoj razširil po vsej okolici Galileje. Vsi radi poslušamo ljudi, ki govorijo prepričljivo, posebej še, ko se to sklada z našimi pogledi in željami. Predstavljam si, da je Jezus moral narediti na ljudi, ki so ga poslušali, zelo močan vtis. Kajti to, kar je govoril, je tudi delal. Njegovo govorjenje je bilo skladno z njegovim življenjem. In to je pritegnilo mnoge, da so mu sledili. V današnji Božji besedi smo slišali, da so bili Jezusovi poslušalci prevzeti, saj njegovo učenje ni bilo podobno učenju razlagalcem Svetega pisma. Njegove besede jih niso prevzele zaradi znanstvenega pristopa ali retorične nadarjenosti. Jezus je govoril z oblastjo. Kako to razumeti? To, kar Jezus govori, se zgodi. Njegova beseda se udejanja tukaj in zdaj, sredi mojega vsakdanjega življenja. Njegova beseda daje življenje, me ozdravlja, osvobaja. Zato je tako pomembno, da v svojem srcu preverjam, pod čigavo oblastjo sem – pod božjo ali hudičevo? Kajti v svoji omejeni človeški naravi nisem sposoben sam od sebe vedno jasno spoznati kaj je prav. Poglej, kdo so osebe ali stvari, ki imajo močan vpliv na tvoje življenje. Pogovori se z Jezusom, kaj ti pomaga in kaj te ovira, da se ne čutiš povsem svobodnega.
V ponovljeni Duhovni misli filozofinja in urednica dr. Ignacija Fridl Jarc govori o kmetih, o kmečkem delu, ki danes velikokrat ni cenjeno.
V ponovljeni Duhovni misli filozofinja in urednica dr. Ignacija Fridl Jarc govori o kmetih, o kmečkem delu, ki danes velikokrat ni cenjeno.
Iz sredstev obveščanja k nam ves čas vdirajo vojne grozote. V Gazi, Ukrajini … Pravnik in ekonomist dr. Peter Millonig v ponovljeni Duhovni misli razmišlja o nesmiselnosti vojn.
Iz sredstev obveščanja k nam ves čas vdirajo vojne grozote. V Gazi, Ukrajini … Pravnik in ekonomist dr. Peter Millonig v ponovljeni Duhovni misli razmišlja o nesmiselnosti vojn.
Eden od mojih najlepših spominov na rajnega očeta je povezan z dogodkom, ki smo ga verjetno doživeli prav vsi otroci, vsak na svoj način. Učil me je voziti kolo. Ker me je bilo strah, da bom padel, me je od zadaj držal za sedlo in me bodril, jaz pa sem gonil pedala. Vedno hitreje in vedno bolje je šlo. In ko sem se ozrl nazaj, da bi to veselje delil s svojim očetom, sem šele takrat opazil, da ga ni ob meni, da je že daleč zadaj – in da se peljem čisto sam, on pa se vesel smeje, ko me gleda, kako mi je uspelo. Tako velikokrat se nam Bog v življenju skrije. To je zato pogosto trenutek, ki mu ga očitamo, ker nas je nesramnež pustil same, da se mučimo s svojim življenjem. Lahko pa bi ta trenutek razumeli kot priložnost, tisti hip, ko se zavemo, da nas Bog pusti, da se na kolesu naprej vozimo sami. Da spusti naše sedlo in se skrije za vogal, da bi s ponosom škilil, kako dobro se vozimo tudi brez njegove pomoči, da bi se kot najbolj srečni starš čudil, kako nekaj velikega in lepega je ustvaril v nas. Zato so trenutki naše samote in zapuščenosti s strani Boga lahko tudi trenutki, v katerih moramo občutiti globoko zaupanje z njegove strani. Trenutki, ko vidimo, kako močno računa na našo odraslost in našo odgovornost. Ne, On ne želi biti Bog, ki do potankosti predpisuje, kaj in kako moramo narediti. Ne želi si imeti sužnjev, niti posnemovalcev. Želi si svobodnih in ustvarjalnih ljudi, ki vejo, kaj je prav in kaj narobe, in znotraj možnosti uberejo svojo pot – tisto, za katero menijo, da je prava. Ne želi, da ga kot zatlačeni v vato sprašujemo za vsako malenkost, ne želi si čudakov, ki se držijo besed kakor pijanec plota. On nam je povedal, kar nam je želel povedati, in pokazal, kar nam je želel pokazati, potem pa gre. Skrije se, da se bomo odločali in da bomo živeli ne kot sami, ampak kot samostojni in za svoja dejanja odgovorni ljudje. In nam s tem daje največje možno dostojanstvo, kar ga premore: dostojanstvo sina.
Eden od mojih najlepših spominov na rajnega očeta je povezan z dogodkom, ki smo ga verjetno doživeli prav vsi otroci, vsak na svoj način. Učil me je voziti kolo. Ker me je bilo strah, da bom padel, me je od zadaj držal za sedlo in me bodril, jaz pa sem gonil pedala. Vedno hitreje in vedno bolje je šlo. In ko sem se ozrl nazaj, da bi to veselje delil s svojim očetom, sem šele takrat opazil, da ga ni ob meni, da je že daleč zadaj – in da se peljem čisto sam, on pa se vesel smeje, ko me gleda, kako mi je uspelo. Tako velikokrat se nam Bog v življenju skrije. To je zato pogosto trenutek, ki mu ga očitamo, ker nas je nesramnež pustil same, da se mučimo s svojim življenjem. Lahko pa bi ta trenutek razumeli kot priložnost, tisti hip, ko se zavemo, da nas Bog pusti, da se na kolesu naprej vozimo sami. Da spusti naše sedlo in se skrije za vogal, da bi s ponosom škilil, kako dobro se vozimo tudi brez njegove pomoči, da bi se kot najbolj srečni starš čudil, kako nekaj velikega in lepega je ustvaril v nas. Zato so trenutki naše samote in zapuščenosti s strani Boga lahko tudi trenutki, v katerih moramo občutiti globoko zaupanje z njegove strani. Trenutki, ko vidimo, kako močno računa na našo odraslost in našo odgovornost. Ne, On ne želi biti Bog, ki do potankosti predpisuje, kaj in kako moramo narediti. Ne želi si imeti sužnjev, niti posnemovalcev. Želi si svobodnih in ustvarjalnih ljudi, ki vejo, kaj je prav in kaj narobe, in znotraj možnosti uberejo svojo pot – tisto, za katero menijo, da je prava. Ne želi, da ga kot zatlačeni v vato sprašujemo za vsako malenkost, ne želi si čudakov, ki se držijo besed kakor pijanec plota. On nam je povedal, kar nam je želel povedati, in pokazal, kar nam je želel pokazati, potem pa gre. Skrije se, da se bomo odločali in da bomo živeli ne kot sami, ampak kot samostojni in za svoja dejanja odgovorni ljudje. In nam s tem daje največje možno dostojanstvo, kar ga premore: dostojanstvo sina.
Katoličani obhajamo dan žalujočih na god Žalostne Matere Božje 15. septembra. Na ta dan Katoliška cerkev v Sloveniji s posebno pozornostjo misli na vse, ki žalujejo. Ta dan ni le spomin na Marijino bolečino, temveč tudi na bolečino vseh žalujočih. Hkrati pa jim sporoča, da niso sami na svoji poti žalovanja. Marija, ki je stala pod križem svojega Sina in držala v rokah svojega mrtvega Sina, pozna neizmerno bolečino ločitve. Ni bežala. Ni iskala bližnjic. Ni bežala pred žalostjo, bolečino izgube. V njej najdejo žalujoči kristjani materinsko bližino, razumevanje in tolažbo. Zato je Cerkev prav njej zaupala ta dan: da bi vse, ki so izgubili ljubljeno osebo, spremljala na njihovi poti žalovanja v njenem duhu in v Duhu njenega Sina Jezusa Kristusa. Vera nam pomaga, da v veri gledamo naše pokojne v objemu večne ljubezni Boga Očeta in Sina in Svetega Duha in verujemo, da so zdaj deležni večne sreče v njem. Toda hkrati nas boli praznina, ki se je zgodila z njihovo smrtjo. Žalovanje ni znamenje naše šibke vere, ampak ljubezni. Naše žalovanje pomeni, da smo pokojne ljubili in da nas boli fizična ločitev. Kristjani ne bežimo pred bolečino izgube, ampak jo prinašamo Bogu. Verujemo, da je po Jezusu Kristusu, ki je krvavi pot potil, trpel in umrl na križu, z nami v njej. Da skupaj z nami joka in trpi ter s svojo vstajenjsko zmago preobraža našo bolečino. Ob dnevu žalujočih je prav, da si priznamo, kako težka je pot žalovanja. Pogrešamo, boli, včasih ne vemo, kako naprej. A v veri vemo, da je ta pot sveta in da je ne hodimo sami. Cerkev je poklicana biti ob nas – s sočutjem, tišino, molitvijo, poslušanjem in sprejemanjem. V tej skupnosti bratov in sester v Kristusu doživljamo resničnost blagra »Blagor žalostnim, kajti potolaženi bodo.« (Mt 5,4) Danes se ustavimo. Prižgimo svečo. Izgovorimo ime svojega pokojnega. Dovolimo si čutiti – in obenem povabimo Kristusa, da stopi v to rano. Vera v vstalega Kristusa nas ne oropa žalosti, ampak jo napolni z upanjem. Ljubljeni niso izgubljeni. So v Bogu. In po njem z nami. Naj nas, ki smo ob žalujočih, ta dan spodbudi, da bi si vzeli čas zanje. Da bi z njimi obujali spomine na njihovo ljubljeno osebo. Da bi jim sočutno in spoštljivo prisluhnili in jih sprejeli v njihovi bolečini. Tako jim bomo pomagali preobražati bolečino. Naj jim bo po nas dano vedeti, da niso sami. Da skupaj žalujemo. Skupaj verujemo. In skupaj upamo.
Katoličani obhajamo dan žalujočih na god Žalostne Matere Božje 15. septembra. Na ta dan Katoliška cerkev v Sloveniji s posebno pozornostjo misli na vse, ki žalujejo. Ta dan ni le spomin na Marijino bolečino, temveč tudi na bolečino vseh žalujočih. Hkrati pa jim sporoča, da niso sami na svoji poti žalovanja. Marija, ki je stala pod križem svojega Sina in držala v rokah svojega mrtvega Sina, pozna neizmerno bolečino ločitve. Ni bežala. Ni iskala bližnjic. Ni bežala pred žalostjo, bolečino izgube. V njej najdejo žalujoči kristjani materinsko bližino, razumevanje in tolažbo. Zato je Cerkev prav njej zaupala ta dan: da bi vse, ki so izgubili ljubljeno osebo, spremljala na njihovi poti žalovanja v njenem duhu in v Duhu njenega Sina Jezusa Kristusa. Vera nam pomaga, da v veri gledamo naše pokojne v objemu večne ljubezni Boga Očeta in Sina in Svetega Duha in verujemo, da so zdaj deležni večne sreče v njem. Toda hkrati nas boli praznina, ki se je zgodila z njihovo smrtjo. Žalovanje ni znamenje naše šibke vere, ampak ljubezni. Naše žalovanje pomeni, da smo pokojne ljubili in da nas boli fizična ločitev. Kristjani ne bežimo pred bolečino izgube, ampak jo prinašamo Bogu. Verujemo, da je po Jezusu Kristusu, ki je krvavi pot potil, trpel in umrl na križu, z nami v njej. Da skupaj z nami joka in trpi ter s svojo vstajenjsko zmago preobraža našo bolečino. Ob dnevu žalujočih je prav, da si priznamo, kako težka je pot žalovanja. Pogrešamo, boli, včasih ne vemo, kako naprej. A v veri vemo, da je ta pot sveta in da je ne hodimo sami. Cerkev je poklicana biti ob nas – s sočutjem, tišino, molitvijo, poslušanjem in sprejemanjem. V tej skupnosti bratov in sester v Kristusu doživljamo resničnost blagra »Blagor žalostnim, kajti potolaženi bodo.« (Mt 5,4) Danes se ustavimo. Prižgimo svečo. Izgovorimo ime svojega pokojnega. Dovolimo si čutiti – in obenem povabimo Kristusa, da stopi v to rano. Vera v vstalega Kristusa nas ne oropa žalosti, ampak jo napolni z upanjem. Ljubljeni niso izgubljeni. So v Bogu. In po njem z nami. Naj nas, ki smo ob žalujočih, ta dan spodbudi, da bi si vzeli čas zanje. Da bi z njimi obujali spomine na njihovo ljubljeno osebo. Da bi jim sočutno in spoštljivo prisluhnili in jih sprejeli v njihovi bolečini. Tako jim bomo pomagali preobražati bolečino. Naj jim bo po nas dano vedeti, da niso sami. Da skupaj žalujemo. Skupaj verujemo. In skupaj upamo.
Nisem še srečal človeka, ki ne bi rad dobil darila. Značilnost daru je, da ga ne plačamo, ampak dobimo. Ko dobimo dar, nas ta ne stane ničesar. Pravi darovalec ne pogojuje. Vse, kar moramo narediti, je, da dar sprejmemo. Kaj bi odgovorili na vprašanje, kateri je bil največji dar, ki smo ga prejeli? Najbrž bi našteli različne darove, ki so bili za nas pomembni. Na današnji praznik povišanja sv. križa pa se spominjamo daru, ki je za vse nas najdragocenejši. In kaj je ta dar? To je dar večnega življenja. Je Božji dar, ki ga lahko prejme vsak, ki ga je želel prejeti. Današnji evangelij pravi: »Bog je namreč svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil« (Jn 3,16). Ko dobimo dar, ni olikano, da vprašamo, koliko je stal. Toda v tem primeru Sveto pismo pove, koliko je stal ta Božji dar. Njegova cena je bila nadvse visoka: stala je edinorojenega Božjega Sina. Si lahko predstavljamo, kako nas je Bog ljubil, da je poslal svojega edinega Sina na svet, da je umrl na križu, da bi mi prejeli večno življenje? Si lahko predstavljamo, kako zelo nas je Kristus ljubil, da je bil pripravljen umreti za nas na križu, da bi imeli večno življenje? Večno življenje, kako velik dar! In kako neizmerno velika Božja ljubezen stoji za njim! In te ljubezni se danes spominjamo. Martin Luther je prevedel Sveto pismo v nemščino in ga dal tiskati. V tiskarni so padli na tla koščki natisnjenega prevoda. Neka deklica je pobrala enega in na njem prebrala besedilo: »Bog je svet tako ljubil, da je dal …« nadaljevanja ni bilo. To ji je dalo misliti: Bog me ljubi! Vedno so ji govorili, da je Bog strog sodnik, ki se ga moramo bati! Vsa iz sebe je pohitela domov. Mami je pokazala papir in ji hitela pripovedovati, kaj je odkrila. Mama je prebrala, kar je bilo napisano, in vprašala: »Toda kaj je dal?« Deklica ni vedela, kaj bi odgovorila. Kmalu pa je vsa srečna dejala: »Ne vem, kaj je dal, toda če nas Bog res ljubi, nam bo dal kar koli in se nam ga ni treba bati.« Ena velikih skrivnosti tega stavka ni samo v tem, da je Božja ljubezen tako neizmerna, da je dal svojega edinorojenega Sina, ampak tudi skrivnost, da se je Jezus bil pripravljen darovati. Naj sklenem z besedami, ki povedo, kaj je prava ljubezen in kaj ni. Bila sta mlada zaljubljenca. On ji je napisal sporočilo, ki bo bolj izvirno in pesniško: »Zate bi prehodil najbolj vročo in najbolj suho puščavo. Preplaval bi najgloblji ocean in vztrajal v najbolj divji nevihti. Povzpel bi se na najvišjo goro, tako globoka je moja ljubezen do tebe. Pripis: Če bo v soboto snežilo, ne pridem k tebi.« (V preizkušnji mi bodi blizu, Gospod, 91.)
Nisem še srečal človeka, ki ne bi rad dobil darila. Značilnost daru je, da ga ne plačamo, ampak dobimo. Ko dobimo dar, nas ta ne stane ničesar. Pravi darovalec ne pogojuje. Vse, kar moramo narediti, je, da dar sprejmemo. Kaj bi odgovorili na vprašanje, kateri je bil največji dar, ki smo ga prejeli? Najbrž bi našteli različne darove, ki so bili za nas pomembni. Na današnji praznik povišanja sv. križa pa se spominjamo daru, ki je za vse nas najdragocenejši. In kaj je ta dar? To je dar večnega življenja. Je Božji dar, ki ga lahko prejme vsak, ki ga je želel prejeti. Današnji evangelij pravi: »Bog je namreč svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil« (Jn 3,16). Ko dobimo dar, ni olikano, da vprašamo, koliko je stal. Toda v tem primeru Sveto pismo pove, koliko je stal ta Božji dar. Njegova cena je bila nadvse visoka: stala je edinorojenega Božjega Sina. Si lahko predstavljamo, kako nas je Bog ljubil, da je poslal svojega edinega Sina na svet, da je umrl na križu, da bi mi prejeli večno življenje? Si lahko predstavljamo, kako zelo nas je Kristus ljubil, da je bil pripravljen umreti za nas na križu, da bi imeli večno življenje? Večno življenje, kako velik dar! In kako neizmerno velika Božja ljubezen stoji za njim! In te ljubezni se danes spominjamo. Martin Luther je prevedel Sveto pismo v nemščino in ga dal tiskati. V tiskarni so padli na tla koščki natisnjenega prevoda. Neka deklica je pobrala enega in na njem prebrala besedilo: »Bog je svet tako ljubil, da je dal …« nadaljevanja ni bilo. To ji je dalo misliti: Bog me ljubi! Vedno so ji govorili, da je Bog strog sodnik, ki se ga moramo bati! Vsa iz sebe je pohitela domov. Mami je pokazala papir in ji hitela pripovedovati, kaj je odkrila. Mama je prebrala, kar je bilo napisano, in vprašala: »Toda kaj je dal?« Deklica ni vedela, kaj bi odgovorila. Kmalu pa je vsa srečna dejala: »Ne vem, kaj je dal, toda če nas Bog res ljubi, nam bo dal kar koli in se nam ga ni treba bati.« Ena velikih skrivnosti tega stavka ni samo v tem, da je Božja ljubezen tako neizmerna, da je dal svojega edinorojenega Sina, ampak tudi skrivnost, da se je Jezus bil pripravljen darovati. Naj sklenem z besedami, ki povedo, kaj je prava ljubezen in kaj ni. Bila sta mlada zaljubljenca. On ji je napisal sporočilo, ki bo bolj izvirno in pesniško: »Zate bi prehodil najbolj vročo in najbolj suho puščavo. Preplaval bi najgloblji ocean in vztrajal v najbolj divji nevihti. Povzpel bi se na najvišjo goro, tako globoka je moja ljubezen do tebe. Pripis: Če bo v soboto snežilo, ne pridem k tebi.« (V preizkušnji mi bodi blizu, Gospod, 91.)
Zgodovina človeštva je prepletena z lepimi in tudi težkimi dogodki. Vedno se je tako dogajalo. Ob vsem, kar se zgodi, se človek lahko uči. Včasih morda malo pozabimo na to. In v najtežjih trenutkih življenja se pokaže, kakšni smo v resnici ljudje. Včasih imamo občutek, da se je obrnilo proti nam. Vse vidimo temno, nikjer ne vidimo izhoda. Veličina človeka pa se pokaže ravno v takih temnih, težkih trenutkih. Tako kot se menjavata dan in noč, tako je tudi v našem življenju. Ko je tema, ohranjamo v sebi upanje, da bo spet luč, da bo spet svetlo. Ni enostavno ohranjati upanja. Jasen nam mora biti cilj, h kateremu gremo. Če je cilj moja sreča, potem se vrtim sam okoli sebe in ne vidim nobenega izhoda. Vse se nam zdi temno, ker nisem nikoli zadovoljen. Viktor Frankl, ki je preživel nacistično taborišče smrti Auschwitz, je zapisal, da se VRATA SREČE ODPIRAJO NAVZVEN. Iz vrtinca osamljenosti je edina pot rešitve pot k drugemu človeku. Nevarno je razmišljanje, da je v današnjih družbah in državah poskrbljeno za solidarnost. Če smo iskreni, moramo priznati, da se danes veliko govori o solidarnosti, število revežev, osamljenih, odrinjenih po svetu pa se povečuje. Zgodi se tudi, da si določena skupina prilasti solidarnost. Nekateri bi si celo želeli, da se solidarnost zapiše v zakon. To je najlažje storiti. Težja pot je spodbujati ne samo k solidarnosti, ampak poglabljati v vsakem človeku čut za sočloveka. Ko v sebi začutimo željo, da bi morali nekaj narediti za drugega, nas to ne pusti pri miru. V nas je nemir, nemir, ki gradi drugačno družbo. Ta nemir pa nas vseeno pomirja. Vemo, da lahko nekaj naredimo. Ne čakamo na druge, ne čakamo na državo ali razne organizacije. V sebi imamo cilj. In če je cilj jasen, bomo vse svoje življenje usmerjali k temu. V zgodovini človeštva se je pokazalo, da so dobrota, čut za drugega človeka, razumnost, pravičnost, srčnost in zmernost nekaj, kar ohranja naš svet pri življenju. Potrebni sta vztrajnost in zvestoba. V vsakdanjem življenju je treba vztrajati v prizadevanju za pravico in dostojanstvo več tisoč družin. Kot pravi Peter Opeka, je treba vztrajati, čeprav še ne vidimo svetlobe na koncu predora. Vemo, da je to prava pot, čeprav včasih težka, naporna, morda celo čudna v očeh nekaterih ljudi. Zdi se, da je vse brezizhodno v Evropi, pa tudi na Madagaskarju, zaradi bolezni, ki razsaja vsepovsod. In v takih trenutkih je še posebej treba ohranjati človečnost, dobroto. Tudi v današnji dan, v današnji čas, ki se nam zdi temen, lahko prinašamo luč upanja. Imam v sebi pogum prinašati mir v nemirni čas?
Zgodovina človeštva je prepletena z lepimi in tudi težkimi dogodki. Vedno se je tako dogajalo. Ob vsem, kar se zgodi, se človek lahko uči. Včasih morda malo pozabimo na to. In v najtežjih trenutkih življenja se pokaže, kakšni smo v resnici ljudje. Včasih imamo občutek, da se je obrnilo proti nam. Vse vidimo temno, nikjer ne vidimo izhoda. Veličina človeka pa se pokaže ravno v takih temnih, težkih trenutkih. Tako kot se menjavata dan in noč, tako je tudi v našem življenju. Ko je tema, ohranjamo v sebi upanje, da bo spet luč, da bo spet svetlo. Ni enostavno ohranjati upanja. Jasen nam mora biti cilj, h kateremu gremo. Če je cilj moja sreča, potem se vrtim sam okoli sebe in ne vidim nobenega izhoda. Vse se nam zdi temno, ker nisem nikoli zadovoljen. Viktor Frankl, ki je preživel nacistično taborišče smrti Auschwitz, je zapisal, da se VRATA SREČE ODPIRAJO NAVZVEN. Iz vrtinca osamljenosti je edina pot rešitve pot k drugemu človeku. Nevarno je razmišljanje, da je v današnjih družbah in državah poskrbljeno za solidarnost. Če smo iskreni, moramo priznati, da se danes veliko govori o solidarnosti, število revežev, osamljenih, odrinjenih po svetu pa se povečuje. Zgodi se tudi, da si določena skupina prilasti solidarnost. Nekateri bi si celo želeli, da se solidarnost zapiše v zakon. To je najlažje storiti. Težja pot je spodbujati ne samo k solidarnosti, ampak poglabljati v vsakem človeku čut za sočloveka. Ko v sebi začutimo željo, da bi morali nekaj narediti za drugega, nas to ne pusti pri miru. V nas je nemir, nemir, ki gradi drugačno družbo. Ta nemir pa nas vseeno pomirja. Vemo, da lahko nekaj naredimo. Ne čakamo na druge, ne čakamo na državo ali razne organizacije. V sebi imamo cilj. In če je cilj jasen, bomo vse svoje življenje usmerjali k temu. V zgodovini človeštva se je pokazalo, da so dobrota, čut za drugega človeka, razumnost, pravičnost, srčnost in zmernost nekaj, kar ohranja naš svet pri življenju. Potrebni sta vztrajnost in zvestoba. V vsakdanjem življenju je treba vztrajati v prizadevanju za pravico in dostojanstvo več tisoč družin. Kot pravi Peter Opeka, je treba vztrajati, čeprav še ne vidimo svetlobe na koncu predora. Vemo, da je to prava pot, čeprav včasih težka, naporna, morda celo čudna v očeh nekaterih ljudi. Zdi se, da je vse brezizhodno v Evropi, pa tudi na Madagaskarju, zaradi bolezni, ki razsaja vsepovsod. In v takih trenutkih je še posebej treba ohranjati človečnost, dobroto. Tudi v današnji dan, v današnji čas, ki se nam zdi temen, lahko prinašamo luč upanja. Imam v sebi pogum prinašati mir v nemirni čas?
Sufizem ni le pot duhovnega prečiščevanja, temveč tudi in predvsem pot spoznanja. Na tej točki sufiji razlikujejo med več vrst spoznanji: čutnim, razumskim in mističnim. Slednje se nadalje deli na »metafizično razkritje«, »duhovno zrenje« in – celovito »okušanje« poslednje Resničnosti. Duhovno okušanje (ali v arabščini »dauq«) stoji v samem središču mistične epistemologije. Gre za neposredno, celostno, metaracionalno, nadčutno in bitnostno spoznanje, ki ga je navsezadnje mogoče doseči le z Božjo milostjo. Znameniti teolog in mistik iz 12. stoletja, Abu Hamid al-Ghazali, ugotavlja, da se do bistva sufizma ni mogoče dokopati drugače kot pa ravno preko mističnega okušanja (Rešitelj, str. 55). Kajti resnične duhovne preobrazbe ni mogoče doseči zgolj preko učenja in intelektualnega napora, temveč zgolj z duhovno prakso in neposrednim notranjim izkustvom. Duhovno okušanje za Al-Ghazalija predstavlja jedro religioznega življenja. Tako tisti, ki razodetvene resnice navsezadnje ne »okusi« (t.j. doživi, izkusi) na duhovni način, ostane na ravni pojma oziroma – mrtve črke. Sufizem, ki ravno temelji na neposrednem notranjem izkustvu posameznika, zato pomeni eksistencialno revitalizacijo religioznega življenja v islamu. Če je razumsko spoznanje »vrednejše« od preprostega verovanja, pa je neposredno okušanje »vrednejše« od razumskega spoznanja. Znanje je prepričanje na podlagi dokazov in argumentov, medtem ko je mistično okušanje bitnostno doživetje duhovne resničnosti. Prvo je intelektualno-racionalno, slednje eksistencialno-intuitivno. Direktno mistično okušanje je, sledeč Al-Ghazaliju, podobno duhovnemu zrenju, »ki predmet [spoznanja] naredi tako otipljiv, kakor da bi ga vzel v roke« (Rešitelj, str. 72). »Dauq« kot terminus technicus sufijske gnoze tako ni le poseben in privilegiran način spoznanja, temveč omogoča tudi dostop do ravni in dimenzij resničnosti, do katerih čuti in razum nimajo dostopa. Tistemu, ki duhovno-mističnega okušanja ni deležen, Al-Ghazali svetuje, da se o njem vsaj pouči iz izkušenj in izpovedi drugih. Kajti kdor svoj čas preživlja z mistiki in ljudmi kontemplacije, okrepi svojo vero in svoj značaj.
Sufizem ni le pot duhovnega prečiščevanja, temveč tudi in predvsem pot spoznanja. Na tej točki sufiji razlikujejo med več vrst spoznanji: čutnim, razumskim in mističnim. Slednje se nadalje deli na »metafizično razkritje«, »duhovno zrenje« in – celovito »okušanje« poslednje Resničnosti. Duhovno okušanje (ali v arabščini »dauq«) stoji v samem središču mistične epistemologije. Gre za neposredno, celostno, metaracionalno, nadčutno in bitnostno spoznanje, ki ga je navsezadnje mogoče doseči le z Božjo milostjo. Znameniti teolog in mistik iz 12. stoletja, Abu Hamid al-Ghazali, ugotavlja, da se do bistva sufizma ni mogoče dokopati drugače kot pa ravno preko mističnega okušanja (Rešitelj, str. 55). Kajti resnične duhovne preobrazbe ni mogoče doseči zgolj preko učenja in intelektualnega napora, temveč zgolj z duhovno prakso in neposrednim notranjim izkustvom. Duhovno okušanje za Al-Ghazalija predstavlja jedro religioznega življenja. Tako tisti, ki razodetvene resnice navsezadnje ne »okusi« (t.j. doživi, izkusi) na duhovni način, ostane na ravni pojma oziroma – mrtve črke. Sufizem, ki ravno temelji na neposrednem notranjem izkustvu posameznika, zato pomeni eksistencialno revitalizacijo religioznega življenja v islamu. Če je razumsko spoznanje »vrednejše« od preprostega verovanja, pa je neposredno okušanje »vrednejše« od razumskega spoznanja. Znanje je prepričanje na podlagi dokazov in argumentov, medtem ko je mistično okušanje bitnostno doživetje duhovne resničnosti. Prvo je intelektualno-racionalno, slednje eksistencialno-intuitivno. Direktno mistično okušanje je, sledeč Al-Ghazaliju, podobno duhovnemu zrenju, »ki predmet [spoznanja] naredi tako otipljiv, kakor da bi ga vzel v roke« (Rešitelj, str. 72). »Dauq« kot terminus technicus sufijske gnoze tako ni le poseben in privilegiran način spoznanja, temveč omogoča tudi dostop do ravni in dimenzij resničnosti, do katerih čuti in razum nimajo dostopa. Tistemu, ki duhovno-mističnega okušanja ni deležen, Al-Ghazali svetuje, da se o njem vsaj pouči iz izkušenj in izpovedi drugih. Kajti kdor svoj čas preživlja z mistiki in ljudmi kontemplacije, okrepi svojo vero in svoj značaj.
Naš Bog vsakomur od nas govori: »Drag si v mojih očeh, spoštovan in te ljubim.« In to troje – polnost vrednosti, spoštovanja in ljubezni – potrebuje vsak človek, da lahko daje vse to tudi naprej. Bog nas želi krepčati s svojo Besedo, z dejanji in vizijo, da se bomo zmogli upirati nečistim silam v ozračju in bomo sledili svetemu Duhu. Za nas ima načrte blaginje in ne nesreče, toda človek lahko prejme samo toliko, kolikor sam dopusti, da mu Bog dá. Vzemimo zase v obilju, pustimo se krepčati z Božjo besedo, ki ima neizmerno moč, da nas opogumi, ozdravi bolezni, strahov, dvomov … Božja beseda, sprejeta v neomajni veri, je človeku najmočnejša infuzija dobrega. Kot si pridobivamo telesno imunost z ustrezno hrano in gibanjem, tako postajamo krepki v Duhu s poslušanjem, branjem, premišljevanjem in izpolnjevanjem Božje besede. Še posebno tedaj, ko smo utrujeni in zaskrbljeni, ko nam nič ne gre prav in bi najraje ždeli na kavču in se smilili sami sebi, tedaj pojdimo v Božjo besedo, da nas ta okrepi. Z njo pritečejo iz Božjega osrčja v nas reke žive vode, ki odplaknejo naše duhovne, duševne in telesne nečistoče in nas poživijo. Božji ljudje se nikdar ne upokojimo. Nismo ujetniki čustev in telesa, ne bojimo se hudiča in demonskih sil, saj vendar vemo: v duhu je življenje! Iz dokončanih Kristusovih del na mrtvem lesu križa smo vcepljeni v drevo življenja in z zaupanjem tečemo iz slave v slavo k Njemu, ki je Pot, Resnica in Življenje. To pa ni enostaven tek po parku – potrebujemo večji zagon in napor kot za obstajanje v že doseženem. Toda če trdno zaupamo v Božje obljube, vse to zmoremo, saj vemo, da je vedno in povsod z nami On, ki je Luč, Življenje in Ljubezen. In luč vselej prežene temo, večno življenje premaga smrt, v pravi ljubezni ni strahu. In vsak zase vemo v trdni veri: Gospod je sredi mene, zato sem uspešen človek. Zmagovit in nepoškodovan zmorem teči iz slave v slavo tudi skozi ogenj hudega. Vse zmorem v Njem, ki mi daje moč.
Naš Bog vsakomur od nas govori: »Drag si v mojih očeh, spoštovan in te ljubim.« In to troje – polnost vrednosti, spoštovanja in ljubezni – potrebuje vsak človek, da lahko daje vse to tudi naprej. Bog nas želi krepčati s svojo Besedo, z dejanji in vizijo, da se bomo zmogli upirati nečistim silam v ozračju in bomo sledili svetemu Duhu. Za nas ima načrte blaginje in ne nesreče, toda človek lahko prejme samo toliko, kolikor sam dopusti, da mu Bog dá. Vzemimo zase v obilju, pustimo se krepčati z Božjo besedo, ki ima neizmerno moč, da nas opogumi, ozdravi bolezni, strahov, dvomov … Božja beseda, sprejeta v neomajni veri, je človeku najmočnejša infuzija dobrega. Kot si pridobivamo telesno imunost z ustrezno hrano in gibanjem, tako postajamo krepki v Duhu s poslušanjem, branjem, premišljevanjem in izpolnjevanjem Božje besede. Še posebno tedaj, ko smo utrujeni in zaskrbljeni, ko nam nič ne gre prav in bi najraje ždeli na kavču in se smilili sami sebi, tedaj pojdimo v Božjo besedo, da nas ta okrepi. Z njo pritečejo iz Božjega osrčja v nas reke žive vode, ki odplaknejo naše duhovne, duševne in telesne nečistoče in nas poživijo. Božji ljudje se nikdar ne upokojimo. Nismo ujetniki čustev in telesa, ne bojimo se hudiča in demonskih sil, saj vendar vemo: v duhu je življenje! Iz dokončanih Kristusovih del na mrtvem lesu križa smo vcepljeni v drevo življenja in z zaupanjem tečemo iz slave v slavo k Njemu, ki je Pot, Resnica in Življenje. To pa ni enostaven tek po parku – potrebujemo večji zagon in napor kot za obstajanje v že doseženem. Toda če trdno zaupamo v Božje obljube, vse to zmoremo, saj vemo, da je vedno in povsod z nami On, ki je Luč, Življenje in Ljubezen. In luč vselej prežene temo, večno življenje premaga smrt, v pravi ljubezni ni strahu. In vsak zase vemo v trdni veri: Gospod je sredi mene, zato sem uspešen človek. Zmagovit in nepoškodovan zmorem teči iz slave v slavo tudi skozi ogenj hudega. Vse zmorem v Njem, ki mi daje moč.
Da bi lahko denimo pospravili sobo, torej jasno videli stanje ali nered v njej, moramo najprej poskrbeti za dovolj svetlobe - odgrniti okna ali prižgati luč. Podobno je z iskanjem notranjega miru, sreče, zadovoljstva, občutka svobode, skratka iskanjem nekakšne pomiritve s seboj in z življenjem, ki ga živimo. V tem primeru osnovo ''teme'' predstavlja notranji nemir, najpogosteje izražen skozi zadovoljevanje najrazličnejših želja, kar pa je povezano z načini, kako te želje uresničevati. Ker seveda ne gre vedno tako, kakor bi si želeli, so zraven tudi strahovi pred morebitnimi ovirami, ki bi lahko preprečevale uresničitev teh ciljev, teh želja. Če tu nadaljujemo in smo pri tem dovolj odprti ter pripravljeni raziskovati, lahko vidimo, da so vsa naša ravnanja, vsa naša čustvovanja, vsi naši odzivi na okolico, pravzaprav tisto, čemur rečemo osebnost, naš jaz, naša predstava o nas samih, o tem, kakšen človek sem. Zatorej lahko rečemo, da so tako naše želje, z njimi povezani cilji in načini, kako jih uresničiti, kakor tudi strahovi, da se ti cilji ne bodo uresničili, odvisni od naše osebnostne strukture, od naših mnenj, prepričanj, miselnih vzorcev, skratka naše osebnosti, našega jaza. Najpogostejša ovira, ki preprečuje, da bi našli iskano, smo torej mi sami, naš način življenja, to, čemur pravimo ‘’moj način’’, skratka naša osebnost, naša zaverovanost v svoj prav, naša trdna prepričanja o tem ali onem. Nemalokrat ugotavljamo, da navkljub številnim prebranim knjigam o osebni rasti, navkljub številnim tečajem in izobraževanjem, ki smo jih opravili, v srcu še vedno nimamo spokojnosti in miru. Zakaj ne? Morebiti zato, ker se nismo dovolj ali na ustrezen način posvetili svoji osebnosti, svojemu jazu, načinu življenja, ki je pravi razlog notranjega nemira. Ker iščemo tam, kjer ne moremo najti, nam tudi najrazličnejše duhovne prakse, molitve, meditacije, askeze in podobno zagotavljajo le občasne, kratkotrajne potešitve nemira. Dovolite, da za primerjavo uporabim prigodo Nasrudina, ki v sufijski različici islama predstavlja tako človeško nespamet, kakor tudi pamet: Nasrudin je v svetlobi svetilke pred hišo lazil po vseh štirih, ko je prišel mimo prijatelj in ga vprašal, kaj počne. Ključ iščem, izgubil sem ga. Prijatelj se je spustil na kolena in skupaj sta skoraj do zore iskala ključ. Naposled je prijatelj vstal ter dejal: vse sva preiskala, ključa pa ni nikjer, ali sploh veš, kje si ga izgubil? Da, je odvrnil Nasrudin, dobro vem, da sem ga izgubil v hiši, ampak tu je veliko svetleje…
Da bi lahko denimo pospravili sobo, torej jasno videli stanje ali nered v njej, moramo najprej poskrbeti za dovolj svetlobe - odgrniti okna ali prižgati luč. Podobno je z iskanjem notranjega miru, sreče, zadovoljstva, občutka svobode, skratka iskanjem nekakšne pomiritve s seboj in z življenjem, ki ga živimo. V tem primeru osnovo ''teme'' predstavlja notranji nemir, najpogosteje izražen skozi zadovoljevanje najrazličnejših želja, kar pa je povezano z načini, kako te želje uresničevati. Ker seveda ne gre vedno tako, kakor bi si želeli, so zraven tudi strahovi pred morebitnimi ovirami, ki bi lahko preprečevale uresničitev teh ciljev, teh želja. Če tu nadaljujemo in smo pri tem dovolj odprti ter pripravljeni raziskovati, lahko vidimo, da so vsa naša ravnanja, vsa naša čustvovanja, vsi naši odzivi na okolico, pravzaprav tisto, čemur rečemo osebnost, naš jaz, naša predstava o nas samih, o tem, kakšen človek sem. Zatorej lahko rečemo, da so tako naše želje, z njimi povezani cilji in načini, kako jih uresničiti, kakor tudi strahovi, da se ti cilji ne bodo uresničili, odvisni od naše osebnostne strukture, od naših mnenj, prepričanj, miselnih vzorcev, skratka naše osebnosti, našega jaza. Najpogostejša ovira, ki preprečuje, da bi našli iskano, smo torej mi sami, naš način življenja, to, čemur pravimo ‘’moj način’’, skratka naša osebnost, naša zaverovanost v svoj prav, naša trdna prepričanja o tem ali onem. Nemalokrat ugotavljamo, da navkljub številnim prebranim knjigam o osebni rasti, navkljub številnim tečajem in izobraževanjem, ki smo jih opravili, v srcu še vedno nimamo spokojnosti in miru. Zakaj ne? Morebiti zato, ker se nismo dovolj ali na ustrezen način posvetili svoji osebnosti, svojemu jazu, načinu življenja, ki je pravi razlog notranjega nemira. Ker iščemo tam, kjer ne moremo najti, nam tudi najrazličnejše duhovne prakse, molitve, meditacije, askeze in podobno zagotavljajo le občasne, kratkotrajne potešitve nemira. Dovolite, da za primerjavo uporabim prigodo Nasrudina, ki v sufijski različici islama predstavlja tako človeško nespamet, kakor tudi pamet: Nasrudin je v svetlobi svetilke pred hišo lazil po vseh štirih, ko je prišel mimo prijatelj in ga vprašal, kaj počne. Ključ iščem, izgubil sem ga. Prijatelj se je spustil na kolena in skupaj sta skoraj do zore iskala ključ. Naposled je prijatelj vstal ter dejal: vse sva preiskala, ključa pa ni nikjer, ali sploh veš, kje si ga izgubil? Da, je odvrnil Nasrudin, dobro vem, da sem ga izgubil v hiši, ampak tu je veliko svetleje…
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
»Ἡ γέννησίς σου Θεοτόκε, χαρὰν ἐμήνυσε πάσῃ τῇ οικουμένῃ,« vzklika praznični apolitíkion, »tvoje je rojstvo, o Bogorodica, prineslo radost vsemu svetu, zakaj iz tebe je izšlo Sonce pravičnosti, Kristus, naš Bog. Otel nas je prekletstva, podaril nam svoj blagoslov, odpravil smrt in nam podaril večno življenje.« Danes obhajamo rojstvo nje iz katere je bilo rojeno naše Zveličanje, danes praznujemo rojstvo Brezmadežne, vsesvete Device, ki je bila edina vredna in zato vnaprej določena, da kot Zgodnja Danica svetu naznani Sonce pravičnosti, Kristusa Gospoda. Z njenim rojstvom je tema sveta začela bledeti, zlo je začelo izgubljati, satan je zaslutil svoj bližnji konec. Po sveti Bogorodici se je namreč začelo odrešenje, z njenim rojstvom so se začele uresničevati pradavne prerokbe o Mesiju, ki bo prišel rešit človeški rod. Od prvega greha je vse stvarstvo kričalo po odrešenju in vse ga je pričakovalo. In, glejte, dva stara, a sveta starša, Joahim in Ana, po milosti Božji končno dobita otroka, deklico. Sveto Ano, zaradi neplodnosti sprva ponižano in zaradi tega pred Bogom ponižno, pa Gospod uporabi, da v njej udejani enega največjih čudežev vse zgodovine, brezmadežno spočetje Device Marije. Bilo je seveda naravno spočetje iz zakonske ljubezni, ampak brezmadežno. Dobri Bog je, ker je je hotel po Devici Mariji priti na svet, posegel v njeno spočetje, tako da ob svojem spočetju ni dedovala izvirnega greha. Kako bi namreč nekaj grešnega moglo sodelovati pri utelešenju samega Boga. Spoštovane poslušalke, cenjeni poslušalci, vsačista Devica Marija je bila vredna sodelovati pri sestopu Boga med nas. Tudi mi danes sklenimo, kar najbolj sveto živeti, da bi lahko tako kar najzvesteje v svojem življenju in svoji okolici razširjali in postajali prinašalci Boga, prinašalci resničnega upanja in prinašalci pravega miru. 1 Ἡ γέννησίς σου Θεοτόκε, χαρὰν ἐμήνυσε πάσῃ τῇ οικουμένῃ, ἐκ σοῦ γὰρ ἀνέτειλεν ὁ Ἥλιος τῆς δικαιοσύνης, Χριστὸς ὁ Θεὸς ἡμῶν, καὶ λύσας τὴν κατάραν, ἔδωκε τὴν εὐλογίαν, καὶ καταργήσας τὸν θάνατον, ἐδωρήσατο ἡμῖν ζωὴν τὴν αἰώνιον. (Apolytikion IV)
»Ἡ γέννησίς σου Θεοτόκε, χαρὰν ἐμήνυσε πάσῃ τῇ οικουμένῃ,« vzklika praznični apolitíkion, »tvoje je rojstvo, o Bogorodica, prineslo radost vsemu svetu, zakaj iz tebe je izšlo Sonce pravičnosti, Kristus, naš Bog. Otel nas je prekletstva, podaril nam svoj blagoslov, odpravil smrt in nam podaril večno življenje.« Danes obhajamo rojstvo nje iz katere je bilo rojeno naše Zveličanje, danes praznujemo rojstvo Brezmadežne, vsesvete Device, ki je bila edina vredna in zato vnaprej določena, da kot Zgodnja Danica svetu naznani Sonce pravičnosti, Kristusa Gospoda. Z njenim rojstvom je tema sveta začela bledeti, zlo je začelo izgubljati, satan je zaslutil svoj bližnji konec. Po sveti Bogorodici se je namreč začelo odrešenje, z njenim rojstvom so se začele uresničevati pradavne prerokbe o Mesiju, ki bo prišel rešit človeški rod. Od prvega greha je vse stvarstvo kričalo po odrešenju in vse ga je pričakovalo. In, glejte, dva stara, a sveta starša, Joahim in Ana, po milosti Božji končno dobita otroka, deklico. Sveto Ano, zaradi neplodnosti sprva ponižano in zaradi tega pred Bogom ponižno, pa Gospod uporabi, da v njej udejani enega največjih čudežev vse zgodovine, brezmadežno spočetje Device Marije. Bilo je seveda naravno spočetje iz zakonske ljubezni, ampak brezmadežno. Dobri Bog je, ker je je hotel po Devici Mariji priti na svet, posegel v njeno spočetje, tako da ob svojem spočetju ni dedovala izvirnega greha. Kako bi namreč nekaj grešnega moglo sodelovati pri utelešenju samega Boga. Spoštovane poslušalke, cenjeni poslušalci, vsačista Devica Marija je bila vredna sodelovati pri sestopu Boga med nas. Tudi mi danes sklenimo, kar najbolj sveto živeti, da bi lahko tako kar najzvesteje v svojem življenju in svoji okolici razširjali in postajali prinašalci Boga, prinašalci resničnega upanja in prinašalci pravega miru. 1 Ἡ γέννησίς σου Θεοτόκε, χαρὰν ἐμήνυσε πάσῃ τῇ οικουμένῃ, ἐκ σοῦ γὰρ ἀνέτειλεν ὁ Ἥλιος τῆς δικαιοσύνης, Χριστὸς ὁ Θεὸς ἡμῶν, καὶ λύσας τὴν κατάραν, ἔδωκε τὴν εὐλογίαν, καὶ καταργήσας τὸν θάνατον, ἐδωρήσατο ἡμῖν ζωὴν τὴν αἰώνιον. (Apolytikion IV)
Naše življenje je kot sestavljanka. Dogodki so kot delčki celote: eni so svetli, drugi temni; eni zaobljeni, spet drugi ostri. Vsi si želimo toplih barv. Toda brez temine in ostrine ne gre. Tako je tudi v življenju. Vsi bi radi bili srečni, vsi si želimo udobja, vsi hrepenimo, da bi nas ljudje sprejemali in imeli radi. Pa poznate koga, ki mu je v življenju res tako postlano? Jaz ga ne. Na prvi pogled se morda zdi tako – mogoče pri bogatih, športnikih, filmskih igralcih, podjetnikih. Toda ko pogledamo v zakulisje, vidimo, da ni vse zlato, kar se sveti. Vsak izmed nas nosi kakšen križ, rano ali vsaj brazgotino. In prej ko si priznamo, da življenje ni samo avtocesta, lažje ga živimo. Morda nam pri razumevanju teh dveh polov življenja pomaga današnji evangelij. Ko slišimo Jezusove besede o križu, jih pogosto doživljamo kot nekaj težkega, neprijetnega, celo krutega. Morda jih težko razumemo, ko Jezus pravi: »Če kdo pride k meni in ne zavrača svojega očeta, matere /…/ ne more biti moj učenec. Kdor ne nosi svojega križa in ne hodi za menoj, ne more biti moj učenec« (Lk 14,26-27). Papež Benedikt XVI. lepo pokaže, da Jezus ne razveljavlja vrednosti družine, ljubezni ali skrbi za zemeljske dobrine. Prav nasprotno: vse to je potrebno in sveto. Toda Gospod razkriva nekaj globljega: če se navežemo nase in na stvari tako, da jih hočemo posedovati, jih izgubimo. V našem svetu križ pomeni trpljenje, bolečino in izgubo. Jezus pa ga postavi v drugo luč: križ je pogoj za pristno svobodo. Brez križa ostajamo v iluziji, da lahko živimo brez odpovedi in brez meja. A resnica je drugačna: ljubezen vedno nekaj stane. Ljubiti pomeni podarjati se – in to nas vodi skozi odpoved, skozi ranjenost, skozi križ. Prav tam, na križu, se razodene moč Boga. Ne v zmagi brez boja, ampak v zvestobi do konca. Ne v triumfu brez ran, ampak v ljubezni, ki ostane. Zato je križ kraj, kjer se srečata naša nemoč in Božja moč. Prav tu se rodi svoboda: ko se ne oklepam več sebe in varnosti, ampak zaupam Njemu. Jezus nas vabi, da križa ne vidimo kot konca, ampak kot most: most iz sebičnosti v darovanost, iz zaprtosti v odprtost, iz smrti v življenje. Križ nas uči paradoksa ljubezni: samo kdor se izgubi zaradi Kristusa, v resnici najde življenje. To pomeni: kdor zna ljubiti – ne za lastno korist, ampak kot dar. Benedikt XVI. pravi: »Samo kdor ljubi, najde življenje.« In to je smisel križa: znamenje nesebične ljubezni, ki edina rešuje. Zato križ ne ostane znak trpljenja, ampak postane znamenje svobode in polnosti. Danes, v svetu, kjer prevladujeta moč in denar, Jezus ustvarja oaze nesebične ljubezni – ljudi, ki so pripravljeni darovati sebe.
Naše življenje je kot sestavljanka. Dogodki so kot delčki celote: eni so svetli, drugi temni; eni zaobljeni, spet drugi ostri. Vsi si želimo toplih barv. Toda brez temine in ostrine ne gre. Tako je tudi v življenju. Vsi bi radi bili srečni, vsi si želimo udobja, vsi hrepenimo, da bi nas ljudje sprejemali in imeli radi. Pa poznate koga, ki mu je v življenju res tako postlano? Jaz ga ne. Na prvi pogled se morda zdi tako – mogoče pri bogatih, športnikih, filmskih igralcih, podjetnikih. Toda ko pogledamo v zakulisje, vidimo, da ni vse zlato, kar se sveti. Vsak izmed nas nosi kakšen križ, rano ali vsaj brazgotino. In prej ko si priznamo, da življenje ni samo avtocesta, lažje ga živimo. Morda nam pri razumevanju teh dveh polov življenja pomaga današnji evangelij. Ko slišimo Jezusove besede o križu, jih pogosto doživljamo kot nekaj težkega, neprijetnega, celo krutega. Morda jih težko razumemo, ko Jezus pravi: »Če kdo pride k meni in ne zavrača svojega očeta, matere /…/ ne more biti moj učenec. Kdor ne nosi svojega križa in ne hodi za menoj, ne more biti moj učenec« (Lk 14,26-27). Papež Benedikt XVI. lepo pokaže, da Jezus ne razveljavlja vrednosti družine, ljubezni ali skrbi za zemeljske dobrine. Prav nasprotno: vse to je potrebno in sveto. Toda Gospod razkriva nekaj globljega: če se navežemo nase in na stvari tako, da jih hočemo posedovati, jih izgubimo. V našem svetu križ pomeni trpljenje, bolečino in izgubo. Jezus pa ga postavi v drugo luč: križ je pogoj za pristno svobodo. Brez križa ostajamo v iluziji, da lahko živimo brez odpovedi in brez meja. A resnica je drugačna: ljubezen vedno nekaj stane. Ljubiti pomeni podarjati se – in to nas vodi skozi odpoved, skozi ranjenost, skozi križ. Prav tam, na križu, se razodene moč Boga. Ne v zmagi brez boja, ampak v zvestobi do konca. Ne v triumfu brez ran, ampak v ljubezni, ki ostane. Zato je križ kraj, kjer se srečata naša nemoč in Božja moč. Prav tu se rodi svoboda: ko se ne oklepam več sebe in varnosti, ampak zaupam Njemu. Jezus nas vabi, da križa ne vidimo kot konca, ampak kot most: most iz sebičnosti v darovanost, iz zaprtosti v odprtost, iz smrti v življenje. Križ nas uči paradoksa ljubezni: samo kdor se izgubi zaradi Kristusa, v resnici najde življenje. To pomeni: kdor zna ljubiti – ne za lastno korist, ampak kot dar. Benedikt XVI. pravi: »Samo kdor ljubi, najde življenje.« In to je smisel križa: znamenje nesebične ljubezni, ki edina rešuje. Zato križ ne ostane znak trpljenja, ampak postane znamenje svobode in polnosti. Danes, v svetu, kjer prevladujeta moč in denar, Jezus ustvarja oaze nesebične ljubezni – ljudi, ki so pripravljeni darovati sebe.
Prepričan sem, da vsak človek v sebi nosi semena uspeha. Vse, kar je potrebno, je, da skrbimo za njih, jih zalivamo in hranimo, da bi ta lahko začela rasti in obrodila sad. Zakaj potem toliko ljudi nikoli ne uresniči svojega potenciala in nikoli ne postane to, kar bi lahko? Menim, da je eden od glavni razlogov za to nizko samospoštovanje. Veliko ljudi preprosto ne verjame vase. Ker se ne zavedajo svoje vrednosti, ne vlagajo časa in prizadevanj v to, da bi rastli in uresničili svoje možnosti. Na žalost večina ljudi živi svoje življenje skladno s tem, kar drugi mislijo o njih in sprejema njihovo vrednotenje. Pričakovanja pomembnih ljudi v svojem življenju prevzamejo za svoja. To je sicer lahko dobro, če so obdani z ljudmi, ki verjamejo vanje. Toda kaj, če niso? Kaj lahko naredite, če je nizko samospoštovanje vaša težava? Kako lahko izgradite svojo samopodobo? Dober temelj za izgradnjo pozitivne samopodobe je, da sprejmete to, kako vas ceni Bog. V Izaijevi knjigi so zapisane naslednje besede: “Ker si drag v mojih očeh, spoštovan in te ljubim.” (43,4) Ne dovolite, da bi vašo vrednost določali vaši starši ali sorojenci, niti vaši delodajalci, politični ali verski voditelji, niti neuspehi ali neprijetne izkušnje iz vaše preteklosti. Bog je vašo vrednost vzpostavil s tem, da vas je ustvaril po svoji podobi, in to vrednost tako neizpodbitno potrdil na Kristusovem križu. Za vašo odrešitev je bila plačana neskončna cena. Zakaj? Ker ste za Boga neskončno dragoceni. Če želite spremeniti svoje življenje, morate spremeniti tudi svoje razmišljanje in to, kako govorite o sebi. Vsakič, ko naredimo kaj dobrega, se pohvalite, prepoznajte, kako koristno je za vas vaše dejanje. Ko boste naslednjič naredili napako, ne začnite naštevati vsega, kar je narobe z vami; raje si povejte, da plačujete ceno za rast in da se boste iz te napake naučili kaj je potrebno narediti drugače. Zelo pomembno je tudi, da se prenehate primerjati z drugimi. Edini, s komer naj bi se primerjali, ste vi. Vaša naloga je danes biti boljši, kot ste bili včeraj. In to lahko dosežete le, če se osredotočite na tisto, kar vam bo pomagalo napredovati. Če boste to počeli redno in se primerjali sami s sabo kakršni ste bili pred tedni, meseci ali leti, vas bo vaš napredek ohrabril. In nenazadnje: ker ljudje z nizkim samospoštovanjem pogosto vidijo sebe kot nezadostne ali se počutijo kot žrtve, se pretirano osredotočajo nase. Zato postanejo samozaščitniški in sebični. Če je to tudi vaša težava se temu lahko uprete tako, da dodajate vrednost drugim ljudem. Biti razlika — pa čeprav majhna — v življenju nekoga drugega izgrajuje vaše samospoštovanje. Težko je namreč misliti o sebi slabo, ko delate nekaj dobrega za nekoga drugega. Želim si, da bi lahko sédel z vami, poslušal vašo zgodbo in vas spodbudil na vaši poti. Če ste šli skozi težko obdobje in menite, da nikomur ni mar, vam želim povedati, da ste dragoceni. Da štejete. Vaše življenje se lahko spremeni — ne glede na vašo preteklost. Ne glede na to, kakšne travme ste preživeli, ali napake, ki ste jih naredili, se lahko učite in rastete. Lahko postanete oseba, za kakršno imate potencial. Začnite s tem, da se boste začeli ceniti tako, kakor vas ceni Bog.
Prepričan sem, da vsak človek v sebi nosi semena uspeha. Vse, kar je potrebno, je, da skrbimo za njih, jih zalivamo in hranimo, da bi ta lahko začela rasti in obrodila sad. Zakaj potem toliko ljudi nikoli ne uresniči svojega potenciala in nikoli ne postane to, kar bi lahko? Menim, da je eden od glavni razlogov za to nizko samospoštovanje. Veliko ljudi preprosto ne verjame vase. Ker se ne zavedajo svoje vrednosti, ne vlagajo časa in prizadevanj v to, da bi rastli in uresničili svoje možnosti. Na žalost večina ljudi živi svoje življenje skladno s tem, kar drugi mislijo o njih in sprejema njihovo vrednotenje. Pričakovanja pomembnih ljudi v svojem življenju prevzamejo za svoja. To je sicer lahko dobro, če so obdani z ljudmi, ki verjamejo vanje. Toda kaj, če niso? Kaj lahko naredite, če je nizko samospoštovanje vaša težava? Kako lahko izgradite svojo samopodobo? Dober temelj za izgradnjo pozitivne samopodobe je, da sprejmete to, kako vas ceni Bog. V Izaijevi knjigi so zapisane naslednje besede: “Ker si drag v mojih očeh, spoštovan in te ljubim.” (43,4) Ne dovolite, da bi vašo vrednost določali vaši starši ali sorojenci, niti vaši delodajalci, politični ali verski voditelji, niti neuspehi ali neprijetne izkušnje iz vaše preteklosti. Bog je vašo vrednost vzpostavil s tem, da vas je ustvaril po svoji podobi, in to vrednost tako neizpodbitno potrdil na Kristusovem križu. Za vašo odrešitev je bila plačana neskončna cena. Zakaj? Ker ste za Boga neskončno dragoceni. Če želite spremeniti svoje življenje, morate spremeniti tudi svoje razmišljanje in to, kako govorite o sebi. Vsakič, ko naredimo kaj dobrega, se pohvalite, prepoznajte, kako koristno je za vas vaše dejanje. Ko boste naslednjič naredili napako, ne začnite naštevati vsega, kar je narobe z vami; raje si povejte, da plačujete ceno za rast in da se boste iz te napake naučili kaj je potrebno narediti drugače. Zelo pomembno je tudi, da se prenehate primerjati z drugimi. Edini, s komer naj bi se primerjali, ste vi. Vaša naloga je danes biti boljši, kot ste bili včeraj. In to lahko dosežete le, če se osredotočite na tisto, kar vam bo pomagalo napredovati. Če boste to počeli redno in se primerjali sami s sabo kakršni ste bili pred tedni, meseci ali leti, vas bo vaš napredek ohrabril. In nenazadnje: ker ljudje z nizkim samospoštovanjem pogosto vidijo sebe kot nezadostne ali se počutijo kot žrtve, se pretirano osredotočajo nase. Zato postanejo samozaščitniški in sebični. Če je to tudi vaša težava se temu lahko uprete tako, da dodajate vrednost drugim ljudem. Biti razlika — pa čeprav majhna — v življenju nekoga drugega izgrajuje vaše samospoštovanje. Težko je namreč misliti o sebi slabo, ko delate nekaj dobrega za nekoga drugega. Želim si, da bi lahko sédel z vami, poslušal vašo zgodbo in vas spodbudil na vaši poti. Če ste šli skozi težko obdobje in menite, da nikomur ni mar, vam želim povedati, da ste dragoceni. Da štejete. Vaše življenje se lahko spremeni — ne glede na vašo preteklost. Ne glede na to, kakšne travme ste preživeli, ali napake, ki ste jih naredili, se lahko učite in rastete. Lahko postanete oseba, za kakršno imate potencial. Začnite s tem, da se boste začeli ceniti tako, kakor vas ceni Bog.
Vse pogosteje slišim strah zaradi vedno manjšega števila duhovnikov. No, za nekatere jih je še preveč … in ne rečem: tudi jaz bi mirne duše pogrešil katerega izmed njih. Ampak bodimo pošteni in demokratični: nekateri jih za svojo versko prakso – joj, kakšen grd izraz – vendarle potrebujejo. No, in … si predstavljate, da bi v naši prelepi deželici kar na lepem ostali brez duhovnikov?! Ne čisto brez… Recimo, da bi jih ostalo dvanajst. S škofi, profesorji teologije in prelati vred. Kako bi bilo? Bi šlo? Zdi se skoraj nemogoče ali pa vsaj precej hudo, ampak Slovenija je konec koncev majhna, velika toliko kot kakšno večje mesto. In dvanajst duhovnikov v enem mestu že ne zveni več tako grozno, kajne?! Kaj pa če bi vsa Evropa ostala brez duhovnikov?! No, ne čisto brez… Recimo, da bi jih ostalo dvanajst. S škofi, profesorji teologije in prelati vred. Bi šlo? Za pastoralno delovanje bi bilo potrebno malo več načrtovanja, precej vožnje in veliko potrpežljivosti. Tudi oz. predvsem božjega ljudstva. Toda Evropa sploh ni velika – v primeri s svetom! Kaj če bi na vsem svetu ostalo le dvanajst duhovnikov?! S škofi, profesorji itn. vred … Vsak izmed njih bi moral prevzeti velikansko število podružnic, kar nekaj nedeljnikov … kako bi bilo s pogrebi in krsti, pa raje ne pomislim. Da bi zmogli postoriti vse, bi si verjetno (čeprav so duhovniki) morali poiskati in ustvariti sodelavce, prijatelje, pomagače, in to ob vsem delu. Si lahko to predstavljate? Zdi se tako rekoč nemogoče, ampak pred dva tisoč leti se je tako začelo. Brez negodovanja, brez tarnanja, morda ne brez strahu, a s Svetim duhom in v Svetem duhu! V Božjem imenu!
Vse pogosteje slišim strah zaradi vedno manjšega števila duhovnikov. No, za nekatere jih je še preveč … in ne rečem: tudi jaz bi mirne duše pogrešil katerega izmed njih. Ampak bodimo pošteni in demokratični: nekateri jih za svojo versko prakso – joj, kakšen grd izraz – vendarle potrebujejo. No, in … si predstavljate, da bi v naši prelepi deželici kar na lepem ostali brez duhovnikov?! Ne čisto brez… Recimo, da bi jih ostalo dvanajst. S škofi, profesorji teologije in prelati vred. Kako bi bilo? Bi šlo? Zdi se skoraj nemogoče ali pa vsaj precej hudo, ampak Slovenija je konec koncev majhna, velika toliko kot kakšno večje mesto. In dvanajst duhovnikov v enem mestu že ne zveni več tako grozno, kajne?! Kaj pa če bi vsa Evropa ostala brez duhovnikov?! No, ne čisto brez… Recimo, da bi jih ostalo dvanajst. S škofi, profesorji teologije in prelati vred. Bi šlo? Za pastoralno delovanje bi bilo potrebno malo več načrtovanja, precej vožnje in veliko potrpežljivosti. Tudi oz. predvsem božjega ljudstva. Toda Evropa sploh ni velika – v primeri s svetom! Kaj če bi na vsem svetu ostalo le dvanajst duhovnikov?! S škofi, profesorji itn. vred … Vsak izmed njih bi moral prevzeti velikansko število podružnic, kar nekaj nedeljnikov … kako bi bilo s pogrebi in krsti, pa raje ne pomislim. Da bi zmogli postoriti vse, bi si verjetno (čeprav so duhovniki) morali poiskati in ustvariti sodelavce, prijatelje, pomagače, in to ob vsem delu. Si lahko to predstavljate? Zdi se tako rekoč nemogoče, ampak pred dva tisoč leti se je tako začelo. Brez negodovanja, brez tarnanja, morda ne brez strahu, a s Svetim duhom in v Svetem duhu! V Božjem imenu!
Velikokrat mi pride na misel, kako hitro sem pri svojem prijatelju, pozneje je postal moj mož, odkrila radovednost. Na začetku me je privlačila odprtost, širina in veselo zanimanje zame. A odkrila sem več. V njem je bila radovednost, želja po novem, po dobrem, po drugačnem, vsem, kar daje več, kar vodi v rast. Vse kar pripelje tudi v bližino človeka, globlje do njegovega bistva. Tudi Bog vidi v človeku svojo unikatno, enkratno stvaritev, ki je po njegovi podobi. Ko prideš do te stopnje svoje vere, deluje kot neka pomiritev. Bog me vidi, sem njegova umetnina. Večna potrditev, da sem del njega. In ko iščem, se podam v globino. Takrat moj notranji svet zaznava Boga. Temu skrivnostnemu hrepenenju po Bogu ni konca. Kje je kraj, kje je dno te globine? Globlje je spoznanje, globlja je ljubezen. Tudi med nami. Spuščam se v notranji svet sebe in bližnjega. Poznati takšnega, kakršen je, pomeni ljubiti ga, pravi p. Vital Vider. Človek se dobro počuti, ko hodi po znanih poteh, ko je vse obvladljivo, prijetno, neboleče. Nič ga ne ogroža. Tudi otroci potrebujejo za svojo rast varen dom, kjer jih nekdo pričaka z objemom, podporno besedo, razumevanjem. Potrebujejo zatočišče s trdno držo, da poznajo svoje meje. Ni treba, da otrokom odrasli ustvarjamo nevarne, težke okoliščine, ki jih hudo ogrožajo. To bi jim jemalo zaupanje in se boleče zarežejo v njihov pristen, iskriv otroški svet. Dobro pa je, da jim damo seme, zasejemo radovednost. Ne pustimo, da bi jim strah preprečil iskanje, odkrivanje novega. Spodbudimo jih, da prodirajo tudi v neznano, začudeno doživljajo nov, skrivnosten svet odnosov. Tudi sami se soočajmo z resnico, ko se spuščamo v svet drug drugega, v resnico o sebi, v resnico in podobo drugega. Ne zadovoljimo se s površinsko silhueto, ampak s spoštovanjem in sočutjem sprejemajmo poživljajoče iskrice enkratnosti sočloveka. Poživljajoča presenečenja odpirajo okna, preženejo mračnost, prezračijo zatohlost sivih dni. Več luči zasveti tudi v srca drugih ljudi, ko doživijo dobroto, hvaležnost, sočutje, odpuščanje, ki je dar nad vsemi darovi. Pogumno pogledati resnici v oči, očisti Pot, po kateri hodiš. Je velika naloga; ni lahko, a saj nismo sami.
Velikokrat mi pride na misel, kako hitro sem pri svojem prijatelju, pozneje je postal moj mož, odkrila radovednost. Na začetku me je privlačila odprtost, širina in veselo zanimanje zame. A odkrila sem več. V njem je bila radovednost, želja po novem, po dobrem, po drugačnem, vsem, kar daje več, kar vodi v rast. Vse kar pripelje tudi v bližino človeka, globlje do njegovega bistva. Tudi Bog vidi v človeku svojo unikatno, enkratno stvaritev, ki je po njegovi podobi. Ko prideš do te stopnje svoje vere, deluje kot neka pomiritev. Bog me vidi, sem njegova umetnina. Večna potrditev, da sem del njega. In ko iščem, se podam v globino. Takrat moj notranji svet zaznava Boga. Temu skrivnostnemu hrepenenju po Bogu ni konca. Kje je kraj, kje je dno te globine? Globlje je spoznanje, globlja je ljubezen. Tudi med nami. Spuščam se v notranji svet sebe in bližnjega. Poznati takšnega, kakršen je, pomeni ljubiti ga, pravi p. Vital Vider. Človek se dobro počuti, ko hodi po znanih poteh, ko je vse obvladljivo, prijetno, neboleče. Nič ga ne ogroža. Tudi otroci potrebujejo za svojo rast varen dom, kjer jih nekdo pričaka z objemom, podporno besedo, razumevanjem. Potrebujejo zatočišče s trdno držo, da poznajo svoje meje. Ni treba, da otrokom odrasli ustvarjamo nevarne, težke okoliščine, ki jih hudo ogrožajo. To bi jim jemalo zaupanje in se boleče zarežejo v njihov pristen, iskriv otroški svet. Dobro pa je, da jim damo seme, zasejemo radovednost. Ne pustimo, da bi jim strah preprečil iskanje, odkrivanje novega. Spodbudimo jih, da prodirajo tudi v neznano, začudeno doživljajo nov, skrivnosten svet odnosov. Tudi sami se soočajmo z resnico, ko se spuščamo v svet drug drugega, v resnico o sebi, v resnico in podobo drugega. Ne zadovoljimo se s površinsko silhueto, ampak s spoštovanjem in sočutjem sprejemajmo poživljajoče iskrice enkratnosti sočloveka. Poživljajoča presenečenja odpirajo okna, preženejo mračnost, prezračijo zatohlost sivih dni. Več luči zasveti tudi v srca drugih ljudi, ko doživijo dobroto, hvaležnost, sočutje, odpuščanje, ki je dar nad vsemi darovi. Pogumno pogledati resnici v oči, očisti Pot, po kateri hodiš. Je velika naloga; ni lahko, a saj nismo sami.
Človek potrebuje mizo. Potrebuje jo zato, da se lahko kje ustavi in odpočije. Se nasloni. Se napije in naje. A ne hrane in pijače, za to ne potrebuje mize. Mizo potrebuje zato, da se ob njej z nekom sreča, da se naje njegove bližine. In da ne pozabi, da je nekje prostor, ki je samo njegov, njegov stol, njegov krožnik, njegov pribor. Zato je večerja eden najpomembnejših dogodkov našega življenja. Pri njej smo namreč dobili dvoje za življenje ključnih stvari: dobili smo dom, dobili smo svoj prostor pri mizi in dobili smo nekoga, ki nam umiva noge, nekoga, ki nas sprejema take, kakršni smo. In dobili smo jih, da bi mogli živeti, ker se brez teh dveh stvari tega preprosto ne da. Človek ne umre, če nima hrane, tudi ne umre, če dela hudo, umre pa, ko nima nikogar, ki bi ga pogrešal, ko ga ni ob mizi. Od tega pogrešanja živimo. Pri mizi smo postali družina. Pri mizi smo začeli nekomu pripadati. Zato je večerja tudi v središču krščanstva. Da bi si zapomnili, da imamo ob mizi svoje mesto in da smo ob njej vedno dobrodošli, ne glede na to, kaj smo naredili. To si človek mora zapomniti. To si mora zapomniti, da bi začel bolj verjeti ljubezni kot zlu, bolj dobroti kot izkoriščevanju, bolj odpuščanju kot maščevalnosti. Da bi lahko preživel od teže življenja, mora imeti to izkušnjo sprejetosti in ljubljenosti, ki sta večji od vsakega njegovega zla, večji od prav vsake njegove hudobije. Potem človek vedno znova, ne glede na to, v katerem viharju svojega življenja se znajde, zmore pot nazaj, v smeri življenja. Ta spomin je temelj njegove rešitve, je zvezda, ki se ne gane. Zato Jezus umiva noge ljudem, ki jih ima za prijatelje, istim ljudem, ki ga bodo izdali, zatajili in ga pustili samega. Zato dela dobro ljudem, ki mu delajo slabo. Da bi si zapomnili in da ne bi pozabili, da je njegova ljubezen večja in močnejša od vsakega našega zla. In da bi se zato vrnili za mizo. In si spet pustili umiti noge. Vsakič znova. Ker je tam naše mesto. Tako bomo ostali skupnost. Tako bomo drug drugega odreševali. Ko bomo sedeli za mizo, ko bomo samo tam, kjer je naše mesto, takrat bomo tudi drugim za isto mizo začeli umivati noge. Temu rečemo evharistija. Tej naši družini.
Človek potrebuje mizo. Potrebuje jo zato, da se lahko kje ustavi in odpočije. Se nasloni. Se napije in naje. A ne hrane in pijače, za to ne potrebuje mize. Mizo potrebuje zato, da se ob njej z nekom sreča, da se naje njegove bližine. In da ne pozabi, da je nekje prostor, ki je samo njegov, njegov stol, njegov krožnik, njegov pribor. Zato je večerja eden najpomembnejših dogodkov našega življenja. Pri njej smo namreč dobili dvoje za življenje ključnih stvari: dobili smo dom, dobili smo svoj prostor pri mizi in dobili smo nekoga, ki nam umiva noge, nekoga, ki nas sprejema take, kakršni smo. In dobili smo jih, da bi mogli živeti, ker se brez teh dveh stvari tega preprosto ne da. Človek ne umre, če nima hrane, tudi ne umre, če dela hudo, umre pa, ko nima nikogar, ki bi ga pogrešal, ko ga ni ob mizi. Od tega pogrešanja živimo. Pri mizi smo postali družina. Pri mizi smo začeli nekomu pripadati. Zato je večerja tudi v središču krščanstva. Da bi si zapomnili, da imamo ob mizi svoje mesto in da smo ob njej vedno dobrodošli, ne glede na to, kaj smo naredili. To si človek mora zapomniti. To si mora zapomniti, da bi začel bolj verjeti ljubezni kot zlu, bolj dobroti kot izkoriščevanju, bolj odpuščanju kot maščevalnosti. Da bi lahko preživel od teže življenja, mora imeti to izkušnjo sprejetosti in ljubljenosti, ki sta večji od vsakega njegovega zla, večji od prav vsake njegove hudobije. Potem človek vedno znova, ne glede na to, v katerem viharju svojega življenja se znajde, zmore pot nazaj, v smeri življenja. Ta spomin je temelj njegove rešitve, je zvezda, ki se ne gane. Zato Jezus umiva noge ljudem, ki jih ima za prijatelje, istim ljudem, ki ga bodo izdali, zatajili in ga pustili samega. Zato dela dobro ljudem, ki mu delajo slabo. Da bi si zapomnili in da ne bi pozabili, da je njegova ljubezen večja in močnejša od vsakega našega zla. In da bi se zato vrnili za mizo. In si spet pustili umiti noge. Vsakič znova. Ker je tam naše mesto. Tako bomo ostali skupnost. Tako bomo drug drugega odreševali. Ko bomo sedeli za mizo, ko bomo samo tam, kjer je naše mesto, takrat bomo tudi drugim za isto mizo začeli umivati noge. Temu rečemo evharistija. Tej naši družini.
Slavni ameriški pisatelj Stephan Covey je v eni izmed svojih knjig zapisal stavek: »Nabrusi žago!« Stavek je del zgodbe o gozdnem delavcu, ki si je v potu svojega obraza prizadeval obžagati drevje z žago, ki je bila že zdavnaj čisto topa. Ko ga je nekdo opozoril, naj si žago nabrusi, je odvrnil: »Nimam časa, da bi jo nabrusil, podreti moram še toliko dreves …« Zgodbo o žagi lahko prenesemo na naše telo in našo duševnost. Telo in duševnost sta orodji, ki nam pomagata, da lahko izpeljemo svoje načrte, zato ju moramo kdaj pa kdaj tudi nabrusiti. V današnji družbi, ko se moderni človek srečuje s skrhanim telesom in dušo, govorimo o izgorevanju in praznih baterijah. Zato moramo baterije napolniti z novo energijo oziroma si opomoči. Toda ne pozabimo: žago lahko nabrusimo samo toliko časa, dokler ima zobe. Skrhani se namreč hitreje polomijo kot nabrušeni. Res pa je, da pri žagi lahko zamenjamo celoten list. Tako kot žaga lahko preneha peti, nam tudi telo in duševnost – skupek človekovih čustvenih, miselnih in voljnih značilnosti, ti dve čudoviti orodji – odklonita poslušnost in nas pri izpolnjevanju naših načrtov pustita na cedilu. Če želimo, da nam žaga dolgo služi, moramo z njo ravnati gospodarno in preudarno. Tako kot s svojim telesom in duševnostjo. Za polnjenje človeških baterij žal ne obstaja polnilnik za hitro polnjenje. Ko enkrat naša duševnost preneha zvoniti, jo bomo težko napolnili. Kako to, da je toliko izgorelih ljudi, ki še komaj premikajo svoje telo? Da o prazni duševnosti niti ne govorim. Saj so tudi naši starši delali od jutra do večera, pa vendar večina ni vedela, kaj je napad panike ali sindrom izgorelosti. Kako to? V času mojih staršev ni bilo pohlepne vsemogočne reklame, ki bi jih potegnila za seboj in jih slepila z utvaro, da morajo vsako prosto minuto do vrha napolniti s plačljivo zabavo. Kmet se je pod večer, ob koncu trdega dela usedel na klop pred domačijo in gledal na svoja žitna polja. Seveda so tudi moji starši poznali svoje stiske, trpeli pomanjkanje, vendar drugačno kot danes. Če v tem jutru, cenjene poslušalke in poslušalci, pričakujete, da vam bom na vaše domove poslala akumulatorje za polnjenje življenjskih baterij na daljinsko upravljanje, ste se zmotili. Sami boste morali zamenjati baterijo ali jo priklopiti na akumulator. Jaz vam lahko samo prenesem priporočilo znane logoterapevtke Elisabeth Lukas, ki vsakomur, kdor teče v hrčkovem kolesu, priporoča, naj takoj izstopi in se poda v tišino. V tišini boste spoznali, kako vam lahko uspe, da bi se v prihodnje hrčkovemu kolesu v velikem loku izognili ter ostali telesno in duševno pripravljeni na izzive našega časa.
Slavni ameriški pisatelj Stephan Covey je v eni izmed svojih knjig zapisal stavek: »Nabrusi žago!« Stavek je del zgodbe o gozdnem delavcu, ki si je v potu svojega obraza prizadeval obžagati drevje z žago, ki je bila že zdavnaj čisto topa. Ko ga je nekdo opozoril, naj si žago nabrusi, je odvrnil: »Nimam časa, da bi jo nabrusil, podreti moram še toliko dreves …« Zgodbo o žagi lahko prenesemo na naše telo in našo duševnost. Telo in duševnost sta orodji, ki nam pomagata, da lahko izpeljemo svoje načrte, zato ju moramo kdaj pa kdaj tudi nabrusiti. V današnji družbi, ko se moderni človek srečuje s skrhanim telesom in dušo, govorimo o izgorevanju in praznih baterijah. Zato moramo baterije napolniti z novo energijo oziroma si opomoči. Toda ne pozabimo: žago lahko nabrusimo samo toliko časa, dokler ima zobe. Skrhani se namreč hitreje polomijo kot nabrušeni. Res pa je, da pri žagi lahko zamenjamo celoten list. Tako kot žaga lahko preneha peti, nam tudi telo in duševnost – skupek človekovih čustvenih, miselnih in voljnih značilnosti, ti dve čudoviti orodji – odklonita poslušnost in nas pri izpolnjevanju naših načrtov pustita na cedilu. Če želimo, da nam žaga dolgo služi, moramo z njo ravnati gospodarno in preudarno. Tako kot s svojim telesom in duševnostjo. Za polnjenje človeških baterij žal ne obstaja polnilnik za hitro polnjenje. Ko enkrat naša duševnost preneha zvoniti, jo bomo težko napolnili. Kako to, da je toliko izgorelih ljudi, ki še komaj premikajo svoje telo? Da o prazni duševnosti niti ne govorim. Saj so tudi naši starši delali od jutra do večera, pa vendar večina ni vedela, kaj je napad panike ali sindrom izgorelosti. Kako to? V času mojih staršev ni bilo pohlepne vsemogočne reklame, ki bi jih potegnila za seboj in jih slepila z utvaro, da morajo vsako prosto minuto do vrha napolniti s plačljivo zabavo. Kmet se je pod večer, ob koncu trdega dela usedel na klop pred domačijo in gledal na svoja žitna polja. Seveda so tudi moji starši poznali svoje stiske, trpeli pomanjkanje, vendar drugačno kot danes. Če v tem jutru, cenjene poslušalke in poslušalci, pričakujete, da vam bom na vaše domove poslala akumulatorje za polnjenje življenjskih baterij na daljinsko upravljanje, ste se zmotili. Sami boste morali zamenjati baterijo ali jo priklopiti na akumulator. Jaz vam lahko samo prenesem priporočilo znane logoterapevtke Elisabeth Lukas, ki vsakomur, kdor teče v hrčkovem kolesu, priporoča, naj takoj izstopi in se poda v tišino. V tišini boste spoznali, kako vam lahko uspe, da bi se v prihodnje hrčkovemu kolesu v velikem loku izognili ter ostali telesno in duševno pripravljeni na izzive našega časa.
Nekega zgodnjega jutra gre mama zbudit svojega sina: »Sin, zbudi se! Čas je da greš v šolo!« »Ampak, mama, zakaj? Jaz nočem iti.« »Povej mi dva razloga, zakaj nočeš iti?« je bila mama vztrajna. »Ja, zato ker me otroci sovražijo. To je prvi razlog, drugi pa je, da me tudi učitelji ne marajo!« »Ah, to še ni noben razlog, da ne bi šel v šolo. Daj, vstani in se pripravi.« »Mi pa ti povej dva razloga, zakaj naj bi šel v šolo?« se sin ni dal. »No, zato vendar, ker si star dvainpetdeset let. In zato, ker si ravnatelj!« Dobra stara humorna zgodba je morda primerna za te jutranje ure. Morda bi komu še posebno prav prišla na ponedeljkovo jutro. Marsikdo pa bi se tudi prepoznal v stiski, ki jo je ravnatelj čutil tisto jutro. Morda zato, ker so se službene obveznosti preprosto preveč nagrmadile in je stresno že samo pomisliti nanje. Morda so se, tako kot v ravnateljevem primeru, službeni odnosi tako zavozlali, da se zdi, da jih ni mogoče več rešiti. Ali pa se komu zdi, da preprosto ni na pravem mestu ali v pravi vlogi. Vse to se lahko mota po jutranji glavi. Ampak kar bi pri otroku še razumeli, se nam zdi pri dvainpetdesetletnemu ravnatelju precej smešno. Čeprav gre za stisko, se nasmejemo podobnosti z otroškim načinom soočanja s težavami. Odrasli smo odrasli predvsem v tem, da se znamo oz. se učimo spoprijeti z vsakodnevnimi izzivi. Seveda ni vsak izziv takoj premagljiv, ampak izkušnje so pokazale, da vztrajanje v topli jutranji postelji problemov skoraj nikoli ne reši. Da otrpnemo ali pobegnemo, sta popolnoma instinktivna odgovora na nevarnost, v kateri se znajdemo. Odraslost pa pokažemo, ko se problema lotimo, počasi, a zanesljivo. Z »ne morem, ne znam ...« se pogosto začenjajo naši stavki, kadar se nam zdi, da smo nemočni ali pa, ko se odločimo, da česa ne zmoremo. Ampak če smo iskreni do sebe, bi bil primernejši začetek stavka »zdaj nočem«. Je že tako, da na vse okoliščine v svojem življenju nikakor ne moremo vplivati, vendar lahko naredimo čim več iz gline, ki nam je dana, da jo oblikujemo. Kako že pravijo? »Pomagaj si sam in Bog ti bo pomagal.«
Nekega zgodnjega jutra gre mama zbudit svojega sina: »Sin, zbudi se! Čas je da greš v šolo!« »Ampak, mama, zakaj? Jaz nočem iti.« »Povej mi dva razloga, zakaj nočeš iti?« je bila mama vztrajna. »Ja, zato ker me otroci sovražijo. To je prvi razlog, drugi pa je, da me tudi učitelji ne marajo!« »Ah, to še ni noben razlog, da ne bi šel v šolo. Daj, vstani in se pripravi.« »Mi pa ti povej dva razloga, zakaj naj bi šel v šolo?« se sin ni dal. »No, zato vendar, ker si star dvainpetdeset let. In zato, ker si ravnatelj!« Dobra stara humorna zgodba je morda primerna za te jutranje ure. Morda bi komu še posebno prav prišla na ponedeljkovo jutro. Marsikdo pa bi se tudi prepoznal v stiski, ki jo je ravnatelj čutil tisto jutro. Morda zato, ker so se službene obveznosti preprosto preveč nagrmadile in je stresno že samo pomisliti nanje. Morda so se, tako kot v ravnateljevem primeru, službeni odnosi tako zavozlali, da se zdi, da jih ni mogoče več rešiti. Ali pa se komu zdi, da preprosto ni na pravem mestu ali v pravi vlogi. Vse to se lahko mota po jutranji glavi. Ampak kar bi pri otroku še razumeli, se nam zdi pri dvainpetdesetletnemu ravnatelju precej smešno. Čeprav gre za stisko, se nasmejemo podobnosti z otroškim načinom soočanja s težavami. Odrasli smo odrasli predvsem v tem, da se znamo oz. se učimo spoprijeti z vsakodnevnimi izzivi. Seveda ni vsak izziv takoj premagljiv, ampak izkušnje so pokazale, da vztrajanje v topli jutranji postelji problemov skoraj nikoli ne reši. Da otrpnemo ali pobegnemo, sta popolnoma instinktivna odgovora na nevarnost, v kateri se znajdemo. Odraslost pa pokažemo, ko se problema lotimo, počasi, a zanesljivo. Z »ne morem, ne znam ...« se pogosto začenjajo naši stavki, kadar se nam zdi, da smo nemočni ali pa, ko se odločimo, da česa ne zmoremo. Ampak če smo iskreni do sebe, bi bil primernejši začetek stavka »zdaj nočem«. Je že tako, da na vse okoliščine v svojem življenju nikakor ne moremo vplivati, vendar lahko naredimo čim več iz gline, ki nam je dana, da jo oblikujemo. Kako že pravijo? »Pomagaj si sam in Bog ti bo pomagal.«
Potem ko modri Sirah judovski mladini, ki živi v egiptovski kulturno cvetoči prestolnici Aleksandriji starega Egipta, utrdi njihovo samozavest, se zave, da lahko zanje nastopi nova nevarnost. Velika skušnjava mladih ljudi, ki se zavedo, kako so obdarjeni z čudovitimi talenti, je, da bi se prevzeli. Ob njegovih besedah: »Otrok, zavzemi se za očeta na njegova stara leta... Čeprav mu pamet peša, bodi prizanesljiv, ne zaničuj ga, čeprav si na višku svoje moči,« (Sir 3) opazimo, da spori me generacijami niso od danes in zato je od nekdaj bila pri mladih potrebna vzgoja k skromnosti, tudi k ponižnosti. Judovski modrec daje dober nasvet: »Čim večji si, tem bolj bodi ponižen». Poznamo velike duhove v družbenem, znanstvenem in kulturnem življenju, ki kljub izrednim dosežkom ohranjajo skromnost. V sebi nosijo sposobnost postaviti se pred Neskončnega, pred tistega, ki jih presega, zato se jim zdi vsako postavljanje smešno in neumestno. Pa tudi v naši osebni veri je tako, da smo pred Bogom, pred neskončno dobroto in modrostjo, pravzaprav vsi nebogljeni. Tisto malo kar znamo, vemo, ali zmoremo ni dovolj, da bi druge dajali v nič, ali se ponašali. Zato daje Sirah kot vzgojitelj mladih izredno dober nasvet: kar si prejel, so res lahko izredni darovi, vendar niso dovolj, da bi se z njimi postavljal nad druge in jim dal vedeti, da si ti veliko več kot oni. Tvoje vrline in sposobnosti bodo drugi sami odkrili in te spoštovali, ti pa bodi vesel talentov in darov, ki si jih prejeli. To je pogoj, da bo sožitje med vami, kajti že o začetka človeške družbe, kot pravi Knjiga stvarjenja, je najbolj nevarna zavist. Zavist najlažje preženemo, če se znamo razveseliti tudi uspehov drugih. Od 19. stoletja najprej je v razlagi razvoja rastlinskih in živalskih vrst zmagovala hipoteza, da so preživile tiste, ki so v boju za obstanek izpodrinile druge. Danes pa se uveljavlja razlaga, da je preživetje najbolj omogočila zaveza med različnimi živimi bitji. Obstale so živalske in rastlinske vrste, ki so vzpostavile simbiozo z drugimi bitji. Podobno je tudi za preživetje nekega naroda, kulture ali civilizacije pomembno, da zna v drugih skupinah in posameznikih prepoznati vrednost, se nad njimi navdušiti in jim izraziti hvaležnost ter jih vključiti v družbo. Zato tudi Kristusovega nasveta o izbiri prvih sedežev ne smemo razumeti zgolj kot poduk o vljudnosti, ampak kot povabilo, da damo drugim prednost in počakamo, da drugi prepoznajo našo vrednost in darove, potem pa jih z radostjo in ponosom delimo z drugimi.
Potem ko modri Sirah judovski mladini, ki živi v egiptovski kulturno cvetoči prestolnici Aleksandriji starega Egipta, utrdi njihovo samozavest, se zave, da lahko zanje nastopi nova nevarnost. Velika skušnjava mladih ljudi, ki se zavedo, kako so obdarjeni z čudovitimi talenti, je, da bi se prevzeli. Ob njegovih besedah: »Otrok, zavzemi se za očeta na njegova stara leta... Čeprav mu pamet peša, bodi prizanesljiv, ne zaničuj ga, čeprav si na višku svoje moči,« (Sir 3) opazimo, da spori me generacijami niso od danes in zato je od nekdaj bila pri mladih potrebna vzgoja k skromnosti, tudi k ponižnosti. Judovski modrec daje dober nasvet: »Čim večji si, tem bolj bodi ponižen». Poznamo velike duhove v družbenem, znanstvenem in kulturnem življenju, ki kljub izrednim dosežkom ohranjajo skromnost. V sebi nosijo sposobnost postaviti se pred Neskončnega, pred tistega, ki jih presega, zato se jim zdi vsako postavljanje smešno in neumestno. Pa tudi v naši osebni veri je tako, da smo pred Bogom, pred neskončno dobroto in modrostjo, pravzaprav vsi nebogljeni. Tisto malo kar znamo, vemo, ali zmoremo ni dovolj, da bi druge dajali v nič, ali se ponašali. Zato daje Sirah kot vzgojitelj mladih izredno dober nasvet: kar si prejel, so res lahko izredni darovi, vendar niso dovolj, da bi se z njimi postavljal nad druge in jim dal vedeti, da si ti veliko več kot oni. Tvoje vrline in sposobnosti bodo drugi sami odkrili in te spoštovali, ti pa bodi vesel talentov in darov, ki si jih prejeli. To je pogoj, da bo sožitje med vami, kajti že o začetka človeške družbe, kot pravi Knjiga stvarjenja, je najbolj nevarna zavist. Zavist najlažje preženemo, če se znamo razveseliti tudi uspehov drugih. Od 19. stoletja najprej je v razlagi razvoja rastlinskih in živalskih vrst zmagovala hipoteza, da so preživile tiste, ki so v boju za obstanek izpodrinile druge. Danes pa se uveljavlja razlaga, da je preživetje najbolj omogočila zaveza med različnimi živimi bitji. Obstale so živalske in rastlinske vrste, ki so vzpostavile simbiozo z drugimi bitji. Podobno je tudi za preživetje nekega naroda, kulture ali civilizacije pomembno, da zna v drugih skupinah in posameznikih prepoznati vrednost, se nad njimi navdušiti in jim izraziti hvaležnost ter jih vključiti v družbo. Zato tudi Kristusovega nasveta o izbiri prvih sedežev ne smemo razumeti zgolj kot poduk o vljudnosti, ampak kot povabilo, da damo drugim prednost in počakamo, da drugi prepoznajo našo vrednost in darove, potem pa jih z radostjo in ponosom delimo z drugimi.
Naneslo je, da sem bila prisotna pri kar zanimivem pogovoru. Po dolgih letih sta se srečali dve daljni sorodnici, obe že precej v letih. Ena izmed njiju je bila bolj gluha in je zato govorila precej glasno. »Sem slišala, da si precej bolna,« je rekla drugi. »Nič ne vem o tem,« je odgovorila druga. V tem slogu se je pogovor nadaljeval še nekaj časa. »Sem slišala, da ti hodi ta in ta pomagat, … sem slišala, da …« Ves čas je prva govorila drugi, kaj vse je slišala o njej. Niti enkrat samkrat ni vprašala: »Kako pa pravzaprav živiš? Kako ti gre? Kaj delaš? Kako si kos vsemu?« Seveda, saj ji ni bilo treba spraševati, ker je o vsem že slišala od drugih. Verjetno taki pogovori sploh niso tako redki. Kaj vse govorimo o drugih. Kaj delajo, kaj mislijo, kako se počutijo in še in še. Ljudje o drugih vse natančno vedo. Vsaj mislijo tako. Ni pomembno, ali je vse res ali ne. Pomembno je le, da imajo dovolj snovi za pogovor. Če ne gre drugače, pa še malo svojega dodajo. Veliko laže je govoriti o drugih kot o sebi. Kako drugače bi bilo, če bi se bolj znali pogovarjati o sebi. Ne tako, da bi se hvalili, da bi tekmovali, kaj vse znamo, kaj vse zmoremo, kako smo boljši od drugih. Preprosto tako, da bi znali govoriti o sebi, o svojih skrbeh, o svojih radostih, o svojih upanjih in strahovih, o tem, kar nas vznemirja in pomirja. Drugemu bi odprli vrata v svoj svet in verjetno bi v takem pogovoru tudi on odprl vrata v svoj svet. Samo to lahko damo drug drugemu: košček sebe, košček svojega sveta. Seveda taki pogovori lahko nastajajo le v ozračju, ko začutimo dobrohotnost drugega, ko se nam ni treba bati, da bo drugi zlorabil besede, ki mu jih izrečemo, in jih širil naokrog, včasih tudi popolnoma spremenjene. V takem pogovoru ne bi smelo biti prostora za besede: »Slišala sem …« Če bi bolj prisluhnili konkretnemu človeku in se manj menili za to, kaj vse ljudje pravijo o njem, bi bilo naše življenje verjetno veliko lepše. Prihranjeno bi nam bilo tudi nekaj trpljenja.
Naneslo je, da sem bila prisotna pri kar zanimivem pogovoru. Po dolgih letih sta se srečali dve daljni sorodnici, obe že precej v letih. Ena izmed njiju je bila bolj gluha in je zato govorila precej glasno. »Sem slišala, da si precej bolna,« je rekla drugi. »Nič ne vem o tem,« je odgovorila druga. V tem slogu se je pogovor nadaljeval še nekaj časa. »Sem slišala, da ti hodi ta in ta pomagat, … sem slišala, da …« Ves čas je prva govorila drugi, kaj vse je slišala o njej. Niti enkrat samkrat ni vprašala: »Kako pa pravzaprav živiš? Kako ti gre? Kaj delaš? Kako si kos vsemu?« Seveda, saj ji ni bilo treba spraševati, ker je o vsem že slišala od drugih. Verjetno taki pogovori sploh niso tako redki. Kaj vse govorimo o drugih. Kaj delajo, kaj mislijo, kako se počutijo in še in še. Ljudje o drugih vse natančno vedo. Vsaj mislijo tako. Ni pomembno, ali je vse res ali ne. Pomembno je le, da imajo dovolj snovi za pogovor. Če ne gre drugače, pa še malo svojega dodajo. Veliko laže je govoriti o drugih kot o sebi. Kako drugače bi bilo, če bi se bolj znali pogovarjati o sebi. Ne tako, da bi se hvalili, da bi tekmovali, kaj vse znamo, kaj vse zmoremo, kako smo boljši od drugih. Preprosto tako, da bi znali govoriti o sebi, o svojih skrbeh, o svojih radostih, o svojih upanjih in strahovih, o tem, kar nas vznemirja in pomirja. Drugemu bi odprli vrata v svoj svet in verjetno bi v takem pogovoru tudi on odprl vrata v svoj svet. Samo to lahko damo drug drugemu: košček sebe, košček svojega sveta. Seveda taki pogovori lahko nastajajo le v ozračju, ko začutimo dobrohotnost drugega, ko se nam ni treba bati, da bo drugi zlorabil besede, ki mu jih izrečemo, in jih širil naokrog, včasih tudi popolnoma spremenjene. V takem pogovoru ne bi smelo biti prostora za besede: »Slišala sem …« Če bi bolj prisluhnili konkretnemu človeku in se manj menili za to, kaj vse ljudje pravijo o njem, bi bilo naše življenje verjetno veliko lepše. Prihranjeno bi nam bilo tudi nekaj trpljenja.
Odkar imamo splet ali internet v naši domači sobi, k nam v goste prihajajo ljudje iz celega sveta. Velikani, politični voditelji, umetniki in zvezde iz popularnih umetnosti glasbe in filma, se lahko tako rekoč usedejo k nam na kavč in mi zvemo o njih vse, kar nas zanima – celo to, kaj so zajtrkovali, kakšno obleko so oblekli, kaj dela njihov slavni maček… A verniki sredi te prepletenosti in domačnosti oseb iz javnega življenja, zmeraj znova iščemo ime JEZUS. Ta Jezus, v katerega verujemo, da je prišel kot Bog k nam na zemljo in nas odrešil od dveh najtežjih stvari v našem življenju: od greha – hudobije in od smrti in dokončnega odhoda v nič. Ta Jezus je umrl in vstal od mrtvih in odšel v nebesa, a na zemlji pustil neizbrisne sledi, ki se jih ne da nikoli več uničiti. Po teh sledovih hodijo verniki kristjani že dva tisoč let. Tudi v novo 21.stoletje so stopili z vero v Njega, ki bi naj bil Bog in človek, Rešitelj in Kralj. Da človek hrepeni po odrešeniku, nam govorijo številni filmi o super-junakih in herojih,k i imajo nadnaravne moči, a v vsakdanjem življenju se skoraj po ničemer ne razlikujejo od vseh ostalih ljudi. So kot Jezus – človek in Bog obenem. Tu so potem tudi filmi o čarovnikih in čudnih bitjih, vsi z nekimi izrednimi močmi, ki jih porabljajo za reševanje in delanje dobrega, ali za zasužnjevanje in oblast nad drugimi. In kaj je razlika med njimi in Jezusom? In kje je sploh mesto Jezusu med modernimi heroji in junaki? Kako sploh lahko še nekdo veruje v njega? O Jezusu ni filma, ki bi ga v celoti predstavil, ali ki bi tako navdušil, da lahko verujete v njega. Niti Gibsonov film o njegovem trpljenju ni prepričal množice, da bi naenkrat začeli verjeti v njega. Niti ne najdete številne popularne romane, ki bi od koraka do koraka spremljali njegovo življenje, opisovali njegove čudeže in poveličevali njegovo božansko moč. Razlika je v tem, da se do vere v Jezusa pride na drugačen način. Da se vera v Jezusa dobi kot neprecenljivi dar. Da ne moraš narediti neke čudežne preobrazbe, da bi ti se objavil, ampak samo skleneš roke v molitvi in prosiš v dnu srca za njegovo prisotnost, za njegovo usmiljenje in ljubezen. Od knjig lahko kadarkoli odpreš Evangelij in prosiš, da se te po preprostih besedah, ki so jih napisali njegovi učenci, dotakne sam Jezus, ker so te besede polne Svetega Duha in so pot, resnica in življenje. Številni svetniki iz vseh dežel sveta in vseh narodnosti dokazujejo, da je to mogoče. Kdor more razumeti, naj razume.
Odkar imamo splet ali internet v naši domači sobi, k nam v goste prihajajo ljudje iz celega sveta. Velikani, politični voditelji, umetniki in zvezde iz popularnih umetnosti glasbe in filma, se lahko tako rekoč usedejo k nam na kavč in mi zvemo o njih vse, kar nas zanima – celo to, kaj so zajtrkovali, kakšno obleko so oblekli, kaj dela njihov slavni maček… A verniki sredi te prepletenosti in domačnosti oseb iz javnega življenja, zmeraj znova iščemo ime JEZUS. Ta Jezus, v katerega verujemo, da je prišel kot Bog k nam na zemljo in nas odrešil od dveh najtežjih stvari v našem življenju: od greha – hudobije in od smrti in dokončnega odhoda v nič. Ta Jezus je umrl in vstal od mrtvih in odšel v nebesa, a na zemlji pustil neizbrisne sledi, ki se jih ne da nikoli več uničiti. Po teh sledovih hodijo verniki kristjani že dva tisoč let. Tudi v novo 21.stoletje so stopili z vero v Njega, ki bi naj bil Bog in človek, Rešitelj in Kralj. Da človek hrepeni po odrešeniku, nam govorijo številni filmi o super-junakih in herojih,k i imajo nadnaravne moči, a v vsakdanjem življenju se skoraj po ničemer ne razlikujejo od vseh ostalih ljudi. So kot Jezus – človek in Bog obenem. Tu so potem tudi filmi o čarovnikih in čudnih bitjih, vsi z nekimi izrednimi močmi, ki jih porabljajo za reševanje in delanje dobrega, ali za zasužnjevanje in oblast nad drugimi. In kaj je razlika med njimi in Jezusom? In kje je sploh mesto Jezusu med modernimi heroji in junaki? Kako sploh lahko še nekdo veruje v njega? O Jezusu ni filma, ki bi ga v celoti predstavil, ali ki bi tako navdušil, da lahko verujete v njega. Niti Gibsonov film o njegovem trpljenju ni prepričal množice, da bi naenkrat začeli verjeti v njega. Niti ne najdete številne popularne romane, ki bi od koraka do koraka spremljali njegovo življenje, opisovali njegove čudeže in poveličevali njegovo božansko moč. Razlika je v tem, da se do vere v Jezusa pride na drugačen način. Da se vera v Jezusa dobi kot neprecenljivi dar. Da ne moraš narediti neke čudežne preobrazbe, da bi ti se objavil, ampak samo skleneš roke v molitvi in prosiš v dnu srca za njegovo prisotnost, za njegovo usmiljenje in ljubezen. Od knjig lahko kadarkoli odpreš Evangelij in prosiš, da se te po preprostih besedah, ki so jih napisali njegovi učenci, dotakne sam Jezus, ker so te besede polne Svetega Duha in so pot, resnica in življenje. Številni svetniki iz vseh dežel sveta in vseh narodnosti dokazujejo, da je to mogoče. Kdor more razumeti, naj razume.
Ob vzdihu: »Kako hitro je noč mimo!« je težko voščiti dobro jutro. Vendarle je prav tek časa tisti, ki nam spet prinaša ta nov dan. Ne bi rad vas, ki ste že navsezgodaj pred radijskimi sprejemniki, strašil s tem, kako hitro bo vzelo ta dan, saj ga komaj začenjamo. Resnica je, da bo, kakor je minila noč, minil tudi dan, naj si to želimo ali ne. Nič naj nas ne tolaži dejstvo, da je vsak dan daljši. Še tako dolg dan mine. Ste kdaj že opazovali otroka pri igri? Ne pri igri, ki mu jo pripravijo, včasih celo vsilijo odrasli, ampak pri tisti preprosti, ki si jo ustvari sam. Iz majhnih in poceni pripomočkov nastajajo ladje, letala, avtomobili, žoge, bog si ga vedi, kaj vse lahko otroška domišljija ustvari iz čisto vsakdanjih stvari. Prav to je igra, tista prava, za katero ni treba veliko sredstev, le pravo razpoloženje mora biti. Dovolj je, da se otrok v njej zaposli, na nek način bi lahko rekli celo izgubi. Pozabi na vse, ne moti ga, da je čisto navaden papir postal najhitrejše letalo, ki ga ponese v najbolj sanjske dežele. Ob tem čisto pozabi na čas. Otrok je lahko hkrati na vseh koncih sveta in v vseh časih, kljub temu da je to le trenutek vsakdanje preproste igre. Prav je, da nas odrasle skrbi za današnji dan in se ne zapletemo kakor otroci v kakšno igračkanje. Moramo načrtovati za jutri. Odpraviti se je treba že navsezgodaj k delu, ki ga je treba opraviti. Ob tem izgubljamo sproščenost otroka, ki v trenutku igre doživi polnost veselja. Ker ne znamo živeti več le enega trenutka in smo stalno v načrtovanju, sploh več ne živimo, ampak se skozi življenje prebijamo. Že veliki renesančni umetnik in znanstvenik Leonardo da Vinci je rekel, da je ta trenutek edina večnost, ki jo imamo. Moramo si ga le privoščiti, kot si ga to privošči otrok. Saj poznate tisto, da če ne bomo postali kakor otroci … Jezus nas ne vabi k zanemarjanju naših obveznosti. Pravi le, da s svojo skrbjo ne moremo ničesar dodati. Lahko pa s svojo sproščenostjo polepšamo sebi in drugim današnji dan. Karkoli že bomo v tem dnevu delali, živeli, drage poslušalke, dragi poslušalci, počnimo to z zavzetostjo otroka pri igri. Bodimo pozorni na trenutke, ki so nam dani. Samo iz teh drobnih trenutkov lahko odkrijemo večnost. Če so Da Vincijeve umetniške stvaritve le bežen trenutek, segajo preko časa vse do nas. Tak je lahko tudi moj dan, preseže naj še tako hitro bežečo minljivost in naj postane večnost pravega otroštva.
Ob vzdihu: »Kako hitro je noč mimo!« je težko voščiti dobro jutro. Vendarle je prav tek časa tisti, ki nam spet prinaša ta nov dan. Ne bi rad vas, ki ste že navsezgodaj pred radijskimi sprejemniki, strašil s tem, kako hitro bo vzelo ta dan, saj ga komaj začenjamo. Resnica je, da bo, kakor je minila noč, minil tudi dan, naj si to želimo ali ne. Nič naj nas ne tolaži dejstvo, da je vsak dan daljši. Še tako dolg dan mine. Ste kdaj že opazovali otroka pri igri? Ne pri igri, ki mu jo pripravijo, včasih celo vsilijo odrasli, ampak pri tisti preprosti, ki si jo ustvari sam. Iz majhnih in poceni pripomočkov nastajajo ladje, letala, avtomobili, žoge, bog si ga vedi, kaj vse lahko otroška domišljija ustvari iz čisto vsakdanjih stvari. Prav to je igra, tista prava, za katero ni treba veliko sredstev, le pravo razpoloženje mora biti. Dovolj je, da se otrok v njej zaposli, na nek način bi lahko rekli celo izgubi. Pozabi na vse, ne moti ga, da je čisto navaden papir postal najhitrejše letalo, ki ga ponese v najbolj sanjske dežele. Ob tem čisto pozabi na čas. Otrok je lahko hkrati na vseh koncih sveta in v vseh časih, kljub temu da je to le trenutek vsakdanje preproste igre. Prav je, da nas odrasle skrbi za današnji dan in se ne zapletemo kakor otroci v kakšno igračkanje. Moramo načrtovati za jutri. Odpraviti se je treba že navsezgodaj k delu, ki ga je treba opraviti. Ob tem izgubljamo sproščenost otroka, ki v trenutku igre doživi polnost veselja. Ker ne znamo živeti več le enega trenutka in smo stalno v načrtovanju, sploh več ne živimo, ampak se skozi življenje prebijamo. Že veliki renesančni umetnik in znanstvenik Leonardo da Vinci je rekel, da je ta trenutek edina večnost, ki jo imamo. Moramo si ga le privoščiti, kot si ga to privošči otrok. Saj poznate tisto, da če ne bomo postali kakor otroci … Jezus nas ne vabi k zanemarjanju naših obveznosti. Pravi le, da s svojo skrbjo ne moremo ničesar dodati. Lahko pa s svojo sproščenostjo polepšamo sebi in drugim današnji dan. Karkoli že bomo v tem dnevu delali, živeli, drage poslušalke, dragi poslušalci, počnimo to z zavzetostjo otroka pri igri. Bodimo pozorni na trenutke, ki so nam dani. Samo iz teh drobnih trenutkov lahko odkrijemo večnost. Če so Da Vincijeve umetniške stvaritve le bežen trenutek, segajo preko časa vse do nas. Tak je lahko tudi moj dan, preseže naj še tako hitro bežečo minljivost in naj postane večnost pravega otroštva.
Dovolj znani so primeri, da težave, pomanjkanje in stiske laže premaguje, kdor je zadovoljen z malim oziroma ni nikoli imel česar koli prav veliko. Ne hrane ne česa drugega. Nekoč nekdaj: eni sami čevlji za tri otroke. Za pod zob jabolko in kruh. In kosila toliko, da bi še jedel. Vendar je moralo biti dovolj. Pa je marsikje še danes tako. Ne tam, kjer je polna soba igrač in sploh vse po trenutni modi. Bilo mi je dano videti, da so šolarji pri malici skrbno pobrali tudi drobtinice in koga, ki je kruh frcnil po tleh. Toda pri meni samo enkrat. Spominjam se deklice, opremljene z opazno lepimi 24-imi barvnimi svinčniki 24-ih odtenkov, a sošolki ni posodila niti enega. Ker da ji je tako naročila mamica. Vzgoja za samoljubje. Ciganka Helena, za katero se je vedelo, da nikjer ničesar ne izmakne, nam je nekoč prinesla kladivce z rdečim ročajem. Rekla je: Tole sem dobila, tole vam dajem. Ostalo je pri hiši kot dragocen spomin. Otroku so mi izstopile oči ob pogledu na električni vlakec v mestni izložbi, a meni ga Miklavž ni prinesel. Brez težav se prevažam z dvajset let starim avtomobilom. Blagajniški pult vleče k sebi goro dobrin, blagajna pokaže zajetno ceno, kupec odtipkava v aparat svojo bančno številko, zunaj trgovine prelaga iz vozička nakupljeno robo v prtljažnik, a dva zavitka čipsa vrže v smetnjak. Prostovoljka Karitas pozna gospo, ki živi skoraj samo ob kruhu in vodi, zato ji kdaj v mraku kaj malega prinese. Pravzaprav z nemirnim srcem, ker gospa od hvaležnosti zmeraj zajoka. Kadar slišim udrihati, kakó slabo da nam gre, mi zavre kri. Vem, da ni vse prav in dobro. Toda dokler bo pred gostišči komaj najti parkirni prostor, je še zelo dobro. Če bi bile pa v izložbi v piramidico zložene le tri konzerve, to sem nekoč videla v neki deželi, trgovina pa tako rekoč prazna, kako bi se takrat izkazal naš značaj? Mogoče je pa kdo v filmu videl krvavi boj za skorjo kruha. Preveč niti z maslom ni dobro. Zadnje čase pogosto slišim geslo: manj je več. Kaže razmisliti, kaj to pomeni, in biti zadovoljen.
Dovolj znani so primeri, da težave, pomanjkanje in stiske laže premaguje, kdor je zadovoljen z malim oziroma ni nikoli imel česar koli prav veliko. Ne hrane ne česa drugega. Nekoč nekdaj: eni sami čevlji za tri otroke. Za pod zob jabolko in kruh. In kosila toliko, da bi še jedel. Vendar je moralo biti dovolj. Pa je marsikje še danes tako. Ne tam, kjer je polna soba igrač in sploh vse po trenutni modi. Bilo mi je dano videti, da so šolarji pri malici skrbno pobrali tudi drobtinice in koga, ki je kruh frcnil po tleh. Toda pri meni samo enkrat. Spominjam se deklice, opremljene z opazno lepimi 24-imi barvnimi svinčniki 24-ih odtenkov, a sošolki ni posodila niti enega. Ker da ji je tako naročila mamica. Vzgoja za samoljubje. Ciganka Helena, za katero se je vedelo, da nikjer ničesar ne izmakne, nam je nekoč prinesla kladivce z rdečim ročajem. Rekla je: Tole sem dobila, tole vam dajem. Ostalo je pri hiši kot dragocen spomin. Otroku so mi izstopile oči ob pogledu na električni vlakec v mestni izložbi, a meni ga Miklavž ni prinesel. Brez težav se prevažam z dvajset let starim avtomobilom. Blagajniški pult vleče k sebi goro dobrin, blagajna pokaže zajetno ceno, kupec odtipkava v aparat svojo bančno številko, zunaj trgovine prelaga iz vozička nakupljeno robo v prtljažnik, a dva zavitka čipsa vrže v smetnjak. Prostovoljka Karitas pozna gospo, ki živi skoraj samo ob kruhu in vodi, zato ji kdaj v mraku kaj malega prinese. Pravzaprav z nemirnim srcem, ker gospa od hvaležnosti zmeraj zajoka. Kadar slišim udrihati, kakó slabo da nam gre, mi zavre kri. Vem, da ni vse prav in dobro. Toda dokler bo pred gostišči komaj najti parkirni prostor, je še zelo dobro. Če bi bile pa v izložbi v piramidico zložene le tri konzerve, to sem nekoč videla v neki deželi, trgovina pa tako rekoč prazna, kako bi se takrat izkazal naš značaj? Mogoče je pa kdo v filmu videl krvavi boj za skorjo kruha. Preveč niti z maslom ni dobro. Zadnje čase pogosto slišim geslo: manj je več. Kaže razmisliti, kaj to pomeni, in biti zadovoljen.
Najznamenitejši rimski govornik Cicero v svojem spisu O govorniku poveličuje zgodovino in ji izreče kar nekaj hvalnic. Imenuje jo pričevalka časa, luč resnice, življenje spomina in glasnik preteklosti. Med vsemi temi oznakami pa navede ugotovitev, ki je v teku let in stoletij postala najznamenitejša izmed vseh - da nas namreč zgodovina največ nauči. Cicero meni, da le iz poznavanja preteklosti lahko tehtno in premišljeno sooblikujemo prihodnost, pretekle izkušnje človeštva naj bi pomagale prihodnjim rodovom, da bi znali bolj preudarno presojati svoja dejanja. Toda mar ta Cicerova misel resnično drži? Ali ni po prvi svetovni vojni prišla še hujša, še bolj brutalna in morilska druga svetovna vojna? Mar smo danes kot ljudje dejansko kaj manj zasužnjeni, kot je bila družba v antiki? Ustavnopravno se zdimo vsi svobodni – nismo vpeti v okove in ne v prisilno delo. Zdi se, da sami odločamo o sebi. Konec je dobe individualnega zasužnjevanja, značilnega za antiko, konec nacionalnega zasužnjevanja v času kolonializma. A dejansko smo ljudje danes tudi v Evropi ovrednoteni le toliko, kolikor se znamo in zmoremo prodati na trgu, kolikor v mesarskem klanju na trgu uspemo v javnosti ohraniti in prodajati imidž strokovnosti in kakor dolgo nam nekdo, ki mu prekrižamo njegove osebne interese, javno ne degradira naše osebnosti in avtoritete. Sužnji svojih značajev, navad in potreb, ki jih je v nas vzdramila potrošniška kapitalistična ideologija, smo. In iz zgodovine se človeštvo, čeprav bi se iz nje moralo učiti, doslej ni naučilo skoraj ničesar. Morda je edini spoznanje ob Ciceronovi misli, da je zgodovina učiteljica življenja, zaenkrat to, da se iz zgodovine, žal, ničesar nočemo naučiti.
Najznamenitejši rimski govornik Cicero v svojem spisu O govorniku poveličuje zgodovino in ji izreče kar nekaj hvalnic. Imenuje jo pričevalka časa, luč resnice, življenje spomina in glasnik preteklosti. Med vsemi temi oznakami pa navede ugotovitev, ki je v teku let in stoletij postala najznamenitejša izmed vseh - da nas namreč zgodovina največ nauči. Cicero meni, da le iz poznavanja preteklosti lahko tehtno in premišljeno sooblikujemo prihodnost, pretekle izkušnje človeštva naj bi pomagale prihodnjim rodovom, da bi znali bolj preudarno presojati svoja dejanja. Toda mar ta Cicerova misel resnično drži? Ali ni po prvi svetovni vojni prišla še hujša, še bolj brutalna in morilska druga svetovna vojna? Mar smo danes kot ljudje dejansko kaj manj zasužnjeni, kot je bila družba v antiki? Ustavnopravno se zdimo vsi svobodni – nismo vpeti v okove in ne v prisilno delo. Zdi se, da sami odločamo o sebi. Konec je dobe individualnega zasužnjevanja, značilnega za antiko, konec nacionalnega zasužnjevanja v času kolonializma. A dejansko smo ljudje danes tudi v Evropi ovrednoteni le toliko, kolikor se znamo in zmoremo prodati na trgu, kolikor v mesarskem klanju na trgu uspemo v javnosti ohraniti in prodajati imidž strokovnosti in kakor dolgo nam nekdo, ki mu prekrižamo njegove osebne interese, javno ne degradira naše osebnosti in avtoritete. Sužnji svojih značajev, navad in potreb, ki jih je v nas vzdramila potrošniška kapitalistična ideologija, smo. In iz zgodovine se človeštvo, čeprav bi se iz nje moralo učiti, doslej ni naučilo skoraj ničesar. Morda je edini spoznanje ob Ciceronovi misli, da je zgodovina učiteljica življenja, zaenkrat to, da se iz zgodovine, žal, ničesar nočemo naučiti.
Grški filozof Aristotel se v drugem razdelku svoje Nikomahove etike ukvarja zlasti z vprašanjem vrline in pravilnega delovanja – vprašuje se torej, kako postati kreposten in dober človek. Na začetku tako najprej razloči med naravnimi sposobnostmi in nravnimi krepostmi: med prve spadajo na primer naše zmožnosti čutnega zaznavanja, s katerimi smo se že rodili, so torej nekaj vrojenega, danega po naravi in jih zato ni mogoče prevzgojiti, vrline pa si »nasprotno, pridobimo ravno s tem, da se v nečem udejstvujemo«. To pomeni, da nam moralne kreposti niso že vrojene, ampak nam jih narava ponuja kot možnost, na nas pa je, da jih izpopolnjujemo ali ne. Zato so po Aristotelovem mnenju precej podobne obrtem, saj se jih moramo najprej šele izučiti, da se potem lahko v njih udejstvujemo, izučimo pa se prav s tem, ko se v njih urimo in jih nenehno obnavljamo. »Zidar postaneš s tem, da zidaš,« pravi Aristotel, »kitarist postaneš s tem, da igraš na kitaro. In tako postanemo tudi pravični, če ravnamo pravično, umerjeni, če umerjeno delamo, hrabri, če se hrabro zadržimo.« S tem hoče reči, da se človek ne rodi že kot dober in pravičen, ampak se mora takega šele narediti, to pa mu bo uspelo samo tako, da bo neprenehoma ponavljal dobra oziroma pravična dejanja. Naša dejanja in odločitve so torej tiste, od katerih bo odvisno, kakšni ljudje bomo postali. Zato tudi sam v nadaljevanju opozori, da njegovo »razpravljanje ne sme biti samo teoretično kot druge razprave.« Kajti njegov cilj ni golo razpredanje z namenom, da bi ugotovili, kaj je vrlina, ampak bi moral biti naš končni cilj, da se je dejansko priučimo in jo izvajamo, saj sicer od tega premišljevanja ne bi imeli nobene koristi. Prav v tem vidi največjo napako večine ljudi, saj se navadno »zatekajo k besedam, misleč, da bodo že z golim filozofiranjem postali pravični«. Aristotel jih zato primerja z bolniki, ki sicer »skrbno poslušajo zdravnikove besede, a ne izpolnjujejo njegovih navodil.« In kakor bolniki na tak način seveda ne bodo mogli ozdraveti, tako tudi ljudje, ki samo teoretizirajo in premišljujejo o pravičnem ravnanju, ne bodo mogli postati pravični in dobri. Smisel vrline je namreč prav v delovanju v skladu z njo in stalnem udejstvovanju, ne pa v premišljevanju o njej.
Grški filozof Aristotel se v drugem razdelku svoje Nikomahove etike ukvarja zlasti z vprašanjem vrline in pravilnega delovanja – vprašuje se torej, kako postati kreposten in dober človek. Na začetku tako najprej razloči med naravnimi sposobnostmi in nravnimi krepostmi: med prve spadajo na primer naše zmožnosti čutnega zaznavanja, s katerimi smo se že rodili, so torej nekaj vrojenega, danega po naravi in jih zato ni mogoče prevzgojiti, vrline pa si »nasprotno, pridobimo ravno s tem, da se v nečem udejstvujemo«. To pomeni, da nam moralne kreposti niso že vrojene, ampak nam jih narava ponuja kot možnost, na nas pa je, da jih izpopolnjujemo ali ne. Zato so po Aristotelovem mnenju precej podobne obrtem, saj se jih moramo najprej šele izučiti, da se potem lahko v njih udejstvujemo, izučimo pa se prav s tem, ko se v njih urimo in jih nenehno obnavljamo. »Zidar postaneš s tem, da zidaš,« pravi Aristotel, »kitarist postaneš s tem, da igraš na kitaro. In tako postanemo tudi pravični, če ravnamo pravično, umerjeni, če umerjeno delamo, hrabri, če se hrabro zadržimo.« S tem hoče reči, da se človek ne rodi že kot dober in pravičen, ampak se mora takega šele narediti, to pa mu bo uspelo samo tako, da bo neprenehoma ponavljal dobra oziroma pravična dejanja. Naša dejanja in odločitve so torej tiste, od katerih bo odvisno, kakšni ljudje bomo postali. Zato tudi sam v nadaljevanju opozori, da njegovo »razpravljanje ne sme biti samo teoretično kot druge razprave.« Kajti njegov cilj ni golo razpredanje z namenom, da bi ugotovili, kaj je vrlina, ampak bi moral biti naš končni cilj, da se je dejansko priučimo in jo izvajamo, saj sicer od tega premišljevanja ne bi imeli nobene koristi. Prav v tem vidi največjo napako večine ljudi, saj se navadno »zatekajo k besedam, misleč, da bodo že z golim filozofiranjem postali pravični«. Aristotel jih zato primerja z bolniki, ki sicer »skrbno poslušajo zdravnikove besede, a ne izpolnjujejo njegovih navodil.« In kakor bolniki na tak način seveda ne bodo mogli ozdraveti, tako tudi ljudje, ki samo teoretizirajo in premišljujejo o pravičnem ravnanju, ne bodo mogli postati pravični in dobri. Smisel vrline je namreč prav v delovanju v skladu z njo in stalnem udejstvovanju, ne pa v premišljevanju o njej.
Znašli smo se v obdobju, ko nas naslovi novic vse bolj in bolj soočajo z dejstvom, da je globalni mir resnično ogrožen. Vse več je lokalnih vojn, za katerimi se sluti globalni odmev. Nekateri celo očitno govorijo, da smo na pragu nove svetovne vojne. V luči vsega tega še kako težko padejo Jezusove besed v evangeliju, ko pravi: »Mislite, da sem prišel na zemljo prinašat mir? Ne, vam rečem, ampak razdeljenost.« Pomeni torej, da je Jezus kriv za vse vojne? Je torej Bogu prav malo mar za človeštvo, da se lahko dogajajo vojne, nasilja in okrutnosti? Kdo bo celo rekel: »Če bi Bog res bil Bog, potem ne bi dopustil, da bi sploh prišlo do vojn ali pa bi jih vsaj končal.« Ob vsem tem res zaseka Jezusovo vznemirjajoče vprašanje: »Mislite, da sem prišel na zemljo prinašat mir?« Če si nekdo predstavlja Boga v nekakšnem magičnem ali pravljičnem smislu, potem ne preseneča, da od njega pričakuje, da bo kot nekakšen čarodej s čudežno paličico pričaral mir. Toda Bog, ki je kot Stvarnik dal človeku svobodno voljo, ne bo čarodejsko, še manj pa diktatorsko posegal vanjo. Svobodno voljo imamo zato, da se lahko zares odločamo za dobro ali slabo, za Boga ali proti njemu. Samo na podlagi svobodne volje se lahko zares odzovem na držo Boga, ki mi pravi: »Rad te imam.« Ker sem pri tem svoboden, lahko odgovorim: »Tudi jaz te imam rad,« ali pa ga zavrnem. V tej svobodi pa se lahko tudi odločamo za dobro ali slabo. In prav odločitev za slabo, za sebičnost, za egoizem, za prevlado nad drugim, za izkoriščanje vodi v dejanski razkol, izživljanje in uničevanje. Toda za to ni kriv Bog, temveč mi sami, ker smo se odločili za slabo. In če že kdo zares razdvaja, to ni Jezus, ampak hudič - »diábolos«, torej »razdvajalec«, to ta grška beseda dobesedno pomeni. Diábolos je torej tisti, ki razdvaja, ki ločuje človeka od človeka in človeka od Boga. Ne nazadnje je to temeljno duhovno sporočilo v pripovedi o stvarjenju Adama in Eve: ker sta imela svobodno voljo, sta imela možnost, da se odločita za Boga ali proti njemu. Ko sta nasedla zapeljivemu diábolosu – razdvajalcu, je nastala razdeljenost v odnosu do Boga in med njima samima. Kako torej, da Jezus sam pravi, da je prinesel razdeljenost, in to celo znotraj družine? Ni stvar v tem, da bi Jezus bil tisti, ki razdvaja, ampak ko se človek svobodno odloči za Jezusa, lahko pri tem pride do delitev, ko morda domači ali drugi tega niso pripravljeni sprejeti. Ko se namreč človek zares oklene Jezusa, lahko to v njegovi okolici povzroči kontrareakcijo, odpor ali celo ostro nasprotovanje. Ampak če so Jezusu nasprotovali celo njegovi rojaki, in to do te mere, da so ga križali, potem nas ne sme potreti, ko doživimo nasprotovanje tudi mi, ki smo njegovi učenci. Pri tem pa ne smemo pozabiti, da je Jezusovo temeljno velikonočno oznanilo: »Mir vam bodi.« Mir, ki je onkraj razdeljenosti. Mir, ki je celo onkraj smrti.
Znašli smo se v obdobju, ko nas naslovi novic vse bolj in bolj soočajo z dejstvom, da je globalni mir resnično ogrožen. Vse več je lokalnih vojn, za katerimi se sluti globalni odmev. Nekateri celo očitno govorijo, da smo na pragu nove svetovne vojne. V luči vsega tega še kako težko padejo Jezusove besed v evangeliju, ko pravi: »Mislite, da sem prišel na zemljo prinašat mir? Ne, vam rečem, ampak razdeljenost.« Pomeni torej, da je Jezus kriv za vse vojne? Je torej Bogu prav malo mar za človeštvo, da se lahko dogajajo vojne, nasilja in okrutnosti? Kdo bo celo rekel: »Če bi Bog res bil Bog, potem ne bi dopustil, da bi sploh prišlo do vojn ali pa bi jih vsaj končal.« Ob vsem tem res zaseka Jezusovo vznemirjajoče vprašanje: »Mislite, da sem prišel na zemljo prinašat mir?« Če si nekdo predstavlja Boga v nekakšnem magičnem ali pravljičnem smislu, potem ne preseneča, da od njega pričakuje, da bo kot nekakšen čarodej s čudežno paličico pričaral mir. Toda Bog, ki je kot Stvarnik dal človeku svobodno voljo, ne bo čarodejsko, še manj pa diktatorsko posegal vanjo. Svobodno voljo imamo zato, da se lahko zares odločamo za dobro ali slabo, za Boga ali proti njemu. Samo na podlagi svobodne volje se lahko zares odzovem na držo Boga, ki mi pravi: »Rad te imam.« Ker sem pri tem svoboden, lahko odgovorim: »Tudi jaz te imam rad,« ali pa ga zavrnem. V tej svobodi pa se lahko tudi odločamo za dobro ali slabo. In prav odločitev za slabo, za sebičnost, za egoizem, za prevlado nad drugim, za izkoriščanje vodi v dejanski razkol, izživljanje in uničevanje. Toda za to ni kriv Bog, temveč mi sami, ker smo se odločili za slabo. In če že kdo zares razdvaja, to ni Jezus, ampak hudič - »diábolos«, torej »razdvajalec«, to ta grška beseda dobesedno pomeni. Diábolos je torej tisti, ki razdvaja, ki ločuje človeka od človeka in človeka od Boga. Ne nazadnje je to temeljno duhovno sporočilo v pripovedi o stvarjenju Adama in Eve: ker sta imela svobodno voljo, sta imela možnost, da se odločita za Boga ali proti njemu. Ko sta nasedla zapeljivemu diábolosu – razdvajalcu, je nastala razdeljenost v odnosu do Boga in med njima samima. Kako torej, da Jezus sam pravi, da je prinesel razdeljenost, in to celo znotraj družine? Ni stvar v tem, da bi Jezus bil tisti, ki razdvaja, ampak ko se človek svobodno odloči za Jezusa, lahko pri tem pride do delitev, ko morda domači ali drugi tega niso pripravljeni sprejeti. Ko se namreč človek zares oklene Jezusa, lahko to v njegovi okolici povzroči kontrareakcijo, odpor ali celo ostro nasprotovanje. Ampak če so Jezusu nasprotovali celo njegovi rojaki, in to do te mere, da so ga križali, potem nas ne sme potreti, ko doživimo nasprotovanje tudi mi, ki smo njegovi učenci. Pri tem pa ne smemo pozabiti, da je Jezusovo temeljno velikonočno oznanilo: »Mir vam bodi.« Mir, ki je onkraj razdeljenosti. Mir, ki je celo onkraj smrti.
Informacije o dogodkih po svetu redko pridejo do vseh ljudi. Vseeno smo izvedeli, kaj se je zgodilo v Parizu, kaj se dogaja po svetu. So tudi dogodki, ki jih ne moremo zaslediti v medijih. Vedno znova je treba pomagati človeku, da bi svoje hrepenenje po sreči prav uresničil v svojem življenju. Dogodki zadnjih let kažejo, koliko ljudem je to ukradeno ali celo uničeno. Ob beguncih smo postali prestrašeni, skušali smo se temu izogniti. Pri sprejemanje beguncev na obalah otoka Lampedusa v Sredozemlju je zdravnik Petro Bartolo naredil vse, kar je lahko. Vsak je prinesel s seboj svojo zgodbo. Najbolj pretresljive so bile zgodbe otrok. Tihotapili so jih za prodajanja njihovih organov. Potem so jih odvrgli na smetišče. Veliko dogodkov niti ne pride v medije. Teh dogodkov ne vidimo in o njih ne slišimo. Vse to je življenje danes. Odprte človeške oči opazijo propadanje civilizacije, ki je storila veliko dobrega za vse človeštvo. Kaj se dogaja? Mislim, da nas pritegne govorjenje o pravici do sreče. Do nje skušamo priti prek raznih oglaševalcev, ki nam s svojimi izdelki zagotavljajo pravo pot k sreči. In mi temu verjamemo! TODA! Sreča sama po sebi ne obstaja. Vedno je povezana z ljudmi okoli nas. Zaprti v svoje lastne želje in trenutne občutke sreče, začnemo propadati. Nikakor ne moremo priti do obljubljene sreče in veselja. Zakaj nihče o tem ne govori? Zakaj nihče ne usmerja ljudi v pravo smer. NAPAKA! Veliko ljudi govori o svoji poti, o svojem zgrešenem pojmovanju življenja in o pravih vrednotah. Med njimi je uspešni mladi poslovnež Jean Marc Potdevin, ki sam o sebi pravi, da je pri 40 letih imel vse, kar si človek želi: imel je dobro službo, imel je dovolj denarja, imel ugled v družbi, privoščil si je lahko vse, kar si je zaželel. Ob tem je prišel do spoznanja, da mu zavidanja vreden uspeh ni potešil globlje želje, želje po sreči. Spremenil je svoje življenje. Postal je svoboden, ker je imel pogum zapustiti lažno svobodo iz oseminšestdesetih let – pravzaprav suženjstva razpuščenih nagonov (tako sam pravi). Vedno znova potrebujemo spodbude, zglede, ki bi nas usmerjali v pravo smer. Vprašanje je, ali vidimo te zglede. Polnosti sreče ne najdemo v trenutkih veselja, polnost sreče najdemo v prizadevanju za druge, za srečo in veselje drugih. Potrebno je veliko odpovedovanja, premagovanja samega sebe. Na tej poti hitro omagamo, zato so potrebni ljudje, ki nas spodbujajo in nam stojijo ob strani. Vsak izmed nas lahko postane opora in zgled za druge. To je odločitev za življenje, za kulturo življenja, to je odločitev za srečo. Odločitev je naša!
Informacije o dogodkih po svetu redko pridejo do vseh ljudi. Vseeno smo izvedeli, kaj se je zgodilo v Parizu, kaj se dogaja po svetu. So tudi dogodki, ki jih ne moremo zaslediti v medijih. Vedno znova je treba pomagati človeku, da bi svoje hrepenenje po sreči prav uresničil v svojem življenju. Dogodki zadnjih let kažejo, koliko ljudem je to ukradeno ali celo uničeno. Ob beguncih smo postali prestrašeni, skušali smo se temu izogniti. Pri sprejemanje beguncev na obalah otoka Lampedusa v Sredozemlju je zdravnik Petro Bartolo naredil vse, kar je lahko. Vsak je prinesel s seboj svojo zgodbo. Najbolj pretresljive so bile zgodbe otrok. Tihotapili so jih za prodajanja njihovih organov. Potem so jih odvrgli na smetišče. Veliko dogodkov niti ne pride v medije. Teh dogodkov ne vidimo in o njih ne slišimo. Vse to je življenje danes. Odprte človeške oči opazijo propadanje civilizacije, ki je storila veliko dobrega za vse človeštvo. Kaj se dogaja? Mislim, da nas pritegne govorjenje o pravici do sreče. Do nje skušamo priti prek raznih oglaševalcev, ki nam s svojimi izdelki zagotavljajo pravo pot k sreči. In mi temu verjamemo! TODA! Sreča sama po sebi ne obstaja. Vedno je povezana z ljudmi okoli nas. Zaprti v svoje lastne želje in trenutne občutke sreče, začnemo propadati. Nikakor ne moremo priti do obljubljene sreče in veselja. Zakaj nihče o tem ne govori? Zakaj nihče ne usmerja ljudi v pravo smer. NAPAKA! Veliko ljudi govori o svoji poti, o svojem zgrešenem pojmovanju življenja in o pravih vrednotah. Med njimi je uspešni mladi poslovnež Jean Marc Potdevin, ki sam o sebi pravi, da je pri 40 letih imel vse, kar si človek želi: imel je dobro službo, imel je dovolj denarja, imel ugled v družbi, privoščil si je lahko vse, kar si je zaželel. Ob tem je prišel do spoznanja, da mu zavidanja vreden uspeh ni potešil globlje želje, želje po sreči. Spremenil je svoje življenje. Postal je svoboden, ker je imel pogum zapustiti lažno svobodo iz oseminšestdesetih let – pravzaprav suženjstva razpuščenih nagonov (tako sam pravi). Vedno znova potrebujemo spodbude, zglede, ki bi nas usmerjali v pravo smer. Vprašanje je, ali vidimo te zglede. Polnosti sreče ne najdemo v trenutkih veselja, polnost sreče najdemo v prizadevanju za druge, za srečo in veselje drugih. Potrebno je veliko odpovedovanja, premagovanja samega sebe. Na tej poti hitro omagamo, zato so potrebni ljudje, ki nas spodbujajo in nam stojijo ob strani. Vsak izmed nas lahko postane opora in zgled za druge. To je odločitev za življenje, za kulturo življenja, to je odločitev za srečo. Odločitev je naša!
Spoštovani, soočil sem s terminalno boleznijo otroka v zadnji fazi paliativne oskrbe. Že dosti pred fizično smrtjo je preživljal morečo psihološko in socialno smrt. Spopasti sem se moral z obupanimi starši ter z mladim zdravnikom, ki je videl v otrokovi smrti poraz medicine in svoj neuspeh. Omislil sem si podobo nemočnega, ponižanega in obubožanega Boga, ki se mi je zasmilil, ker ga nisem mogel opravičiti niti z enim samim argumentom. Kako enostavno bi bilo iti na splet, vtipkati stik na klepetalnici in dobiti kup brezplačnih čvekarij glede svojih pomislekov. A kaj ko Bog ne sedi za računalnikom, da bi se šel z njim zmenkarije. Da bi ga izzval k obstreljevanju ali pa z njim sklenil premirje, čeprav s figo v žepu. Teologija Heglove filozofije me je poučila, da trpljenje ni zunaj Boga Očeta, ampak v njem samem, a obupanih staršev ne bi bilo primerno tolažiti z besedami nemškega genija teologije, Karla Rahnerja (1904–1984), ki je zapisal: »Zakaj bi nam šlo bolje, če gre Bogu samemu slabo?« Vedel sem, da jih moram poslušati, ne pa jim razlagati. Ali naj bi raje posegel po drugem nemškem mislecu teologije, Nikolaju Kuzanskem (1401–1464), ki je razumel, da nam Bog s svojim trpljenjem razgrinja svoje srce. Sliši se prijetno, a kakšno korist imamo trpeči od tega? Nemški teolog Hans Küng zabavno pove, da je mikavnejši smehljajoči se Buda, sedeč na lotosovem cvetu, kot krvaveči Božji Sin na križu, zapuščen od Boga Očeta, ki je videti tog in krut. V takšni tovarni smrti ne pomaga niti trditev nemškega filozofa Wilhelma Leibnitza (1646–1716), da sedanje stvarstvo še ni popolno, a je najboljše od vseh možnih svetov. Zavedam se, da mi znanost pove, kako se nekaj dogaja, religija pa, zakaj se nekaj dogaja. Razumem, da mi znanost pove, kaj za nečim stoji, religija pa, kdo za nečim stoji, zato je skušnjava glede zla še toliko večja, saj ne gre za slepo usodo ali mrtvo silo. Šele ko se skušnjavi uprem, izkusim, kako močna je. Čeprav sem kot razumnik nadležen spraševalec Boga, ne vem celotnega odgovora, a vem vsaj to, kaj vsak odgovor ni. Vem pa, kdo odgovor je: trpeči Bog, ki ni ravnodušen, saj me razume in mi pomaga, zato mu lahko neomajno zaupam. Ta novum je skoval v holokavstu usmrčeni nemški teolog Dietrich Bonhoeffer (1906–1945). Potrebovali smo kirurga; prišel je in s krvavimi rokami dosegel naše rane. Tudi če proti njemu protestiram, ker ne dojamem razlogov, to ne pomeni, da odgovor ne obstaja. O vprašanju trpljenja ni v nobeni drugi religiji več resnice in upanja kot ravno v krščanstvu. Čeprav velja za razumno vero, ostajajo reči, ki jih je treba sprejeti kot skrivnost, teologijo molka, kar je zagovarjal ameriški filozof Mortimer Adler (1902–2001). Judovska modrost uči: »Če bi Boga poznal, bi bil jaz on.«
Spoštovani, soočil sem s terminalno boleznijo otroka v zadnji fazi paliativne oskrbe. Že dosti pred fizično smrtjo je preživljal morečo psihološko in socialno smrt. Spopasti sem se moral z obupanimi starši ter z mladim zdravnikom, ki je videl v otrokovi smrti poraz medicine in svoj neuspeh. Omislil sem si podobo nemočnega, ponižanega in obubožanega Boga, ki se mi je zasmilil, ker ga nisem mogel opravičiti niti z enim samim argumentom. Kako enostavno bi bilo iti na splet, vtipkati stik na klepetalnici in dobiti kup brezplačnih čvekarij glede svojih pomislekov. A kaj ko Bog ne sedi za računalnikom, da bi se šel z njim zmenkarije. Da bi ga izzval k obstreljevanju ali pa z njim sklenil premirje, čeprav s figo v žepu. Teologija Heglove filozofije me je poučila, da trpljenje ni zunaj Boga Očeta, ampak v njem samem, a obupanih staršev ne bi bilo primerno tolažiti z besedami nemškega genija teologije, Karla Rahnerja (1904–1984), ki je zapisal: »Zakaj bi nam šlo bolje, če gre Bogu samemu slabo?« Vedel sem, da jih moram poslušati, ne pa jim razlagati. Ali naj bi raje posegel po drugem nemškem mislecu teologije, Nikolaju Kuzanskem (1401–1464), ki je razumel, da nam Bog s svojim trpljenjem razgrinja svoje srce. Sliši se prijetno, a kakšno korist imamo trpeči od tega? Nemški teolog Hans Küng zabavno pove, da je mikavnejši smehljajoči se Buda, sedeč na lotosovem cvetu, kot krvaveči Božji Sin na križu, zapuščen od Boga Očeta, ki je videti tog in krut. V takšni tovarni smrti ne pomaga niti trditev nemškega filozofa Wilhelma Leibnitza (1646–1716), da sedanje stvarstvo še ni popolno, a je najboljše od vseh možnih svetov. Zavedam se, da mi znanost pove, kako se nekaj dogaja, religija pa, zakaj se nekaj dogaja. Razumem, da mi znanost pove, kaj za nečim stoji, religija pa, kdo za nečim stoji, zato je skušnjava glede zla še toliko večja, saj ne gre za slepo usodo ali mrtvo silo. Šele ko se skušnjavi uprem, izkusim, kako močna je. Čeprav sem kot razumnik nadležen spraševalec Boga, ne vem celotnega odgovora, a vem vsaj to, kaj vsak odgovor ni. Vem pa, kdo odgovor je: trpeči Bog, ki ni ravnodušen, saj me razume in mi pomaga, zato mu lahko neomajno zaupam. Ta novum je skoval v holokavstu usmrčeni nemški teolog Dietrich Bonhoeffer (1906–1945). Potrebovali smo kirurga; prišel je in s krvavimi rokami dosegel naše rane. Tudi če proti njemu protestiram, ker ne dojamem razlogov, to ne pomeni, da odgovor ne obstaja. O vprašanju trpljenja ni v nobeni drugi religiji več resnice in upanja kot ravno v krščanstvu. Čeprav velja za razumno vero, ostajajo reči, ki jih je treba sprejeti kot skrivnost, teologijo molka, kar je zagovarjal ameriški filozof Mortimer Adler (1902–2001). Judovska modrost uči: »Če bi Boga poznal, bi bil jaz on.«
»Najdi si čas za počitek, preden ti bodo rekli: ›Počivaj v miru.‹« Te rahlo hudomušne, a resnične besede nas izzovejo, da premislimo: ali znamo resnično počivati? Utrujenost je postala tiha spremljevalka sodobnega človeka. Zdi se, da vedno nekam hitimo, nekaj lovimo, skušamo nekaj dokazati. Vzorec, ki pravi: »Vse je odvisno od mene,« nas pelje v iluzijo nadzora in občutek, da smo nenadomestljivi, dokler nas telo, psiha ali odnosi ne ustavijo. A Jezus nas vabi: »Pojdite sami zase v samoten kraj in se malo odpočijte.« (Mr 6,31). Počitek ni lenoba. Je sveta ustavitev, v kateri se znova bolj osebno srečamo z Bogom Očetom po Jezusu Kristusu v Svetem Duhu. In ko smo z njim, zmoremo videti tudi sebe in bližnje na njegov način, tako kot nas vse vidi in dojema on sam. Je sveti čas, ko odložimo skrbi in pustimo, da Bog skrbi nas (Ps 127,1). Počivati pomeni zaupati: Bog je Bog, jaz pa sem človek. Ni vse odvisno od mene. Sem samo njegovo sodelavec. Čas za sprehod, kontemplacija lepote in dobrote, spanje, obedi brez naglice, molitev, branje, poslušanje, molk – vse to so načini, kako ponovno zadihamo življenje. Počitek ne pomeni le odklopa, ampak vrnitev k bistvenemu: kdo sem in komu pripadam. Je prostor in čas, kjer vera postane konkretna, saj je izraz zaupanja v Boga. Ko si vzamemo počitek v Bogu, se v nas zgodi svoboda. Ni nas več strah stvari spustiti iz rok, zaupati, sprejeti svoje meje, prositi za pomoč. Počitek je tih upor proti pritiskom družbe, ki nas meri po učinkovitosti. Je način, kako se spet spomnimo, da smo najprej bitja odnosa in daru, ne pa proizvodnje. V Kristusu tudi počitek postane dejanje ljubezni. Ko počivamo, postajamo bolj človeški, bolj čuteči, spoštljivi in Božji do sebe in drugih. Tisti, ki zna počivati, je tudi bolj odprt za druge: spoštljiv, ljubeč, iskreno navzoč. Počitek zdravi ranjeno bližino in znova prebuja čudenje nad lepoto preprostih trenutkov. Prosimo Svetega Duha, naj nas v tem poletnem času nauči počivati v Bogu in z njim. Naj nam pomaga odgovoriti na Jezusovo vabilo: »Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni … in jaz vam bom dal počitek.« (Mt 11,28 Naj nam pomaga dojeti, da počitek ni beg, ampak blagoslovljen prostor srečanja, ki nas preobraža in nas napravlja bolj človeške in Božje.
»Najdi si čas za počitek, preden ti bodo rekli: ›Počivaj v miru.‹« Te rahlo hudomušne, a resnične besede nas izzovejo, da premislimo: ali znamo resnično počivati? Utrujenost je postala tiha spremljevalka sodobnega človeka. Zdi se, da vedno nekam hitimo, nekaj lovimo, skušamo nekaj dokazati. Vzorec, ki pravi: »Vse je odvisno od mene,« nas pelje v iluzijo nadzora in občutek, da smo nenadomestljivi, dokler nas telo, psiha ali odnosi ne ustavijo. A Jezus nas vabi: »Pojdite sami zase v samoten kraj in se malo odpočijte.« (Mr 6,31). Počitek ni lenoba. Je sveta ustavitev, v kateri se znova bolj osebno srečamo z Bogom Očetom po Jezusu Kristusu v Svetem Duhu. In ko smo z njim, zmoremo videti tudi sebe in bližnje na njegov način, tako kot nas vse vidi in dojema on sam. Je sveti čas, ko odložimo skrbi in pustimo, da Bog skrbi nas (Ps 127,1). Počivati pomeni zaupati: Bog je Bog, jaz pa sem človek. Ni vse odvisno od mene. Sem samo njegovo sodelavec. Čas za sprehod, kontemplacija lepote in dobrote, spanje, obedi brez naglice, molitev, branje, poslušanje, molk – vse to so načini, kako ponovno zadihamo življenje. Počitek ne pomeni le odklopa, ampak vrnitev k bistvenemu: kdo sem in komu pripadam. Je prostor in čas, kjer vera postane konkretna, saj je izraz zaupanja v Boga. Ko si vzamemo počitek v Bogu, se v nas zgodi svoboda. Ni nas več strah stvari spustiti iz rok, zaupati, sprejeti svoje meje, prositi za pomoč. Počitek je tih upor proti pritiskom družbe, ki nas meri po učinkovitosti. Je način, kako se spet spomnimo, da smo najprej bitja odnosa in daru, ne pa proizvodnje. V Kristusu tudi počitek postane dejanje ljubezni. Ko počivamo, postajamo bolj človeški, bolj čuteči, spoštljivi in Božji do sebe in drugih. Tisti, ki zna počivati, je tudi bolj odprt za druge: spoštljiv, ljubeč, iskreno navzoč. Počitek zdravi ranjeno bližino in znova prebuja čudenje nad lepoto preprostih trenutkov. Prosimo Svetega Duha, naj nas v tem poletnem času nauči počivati v Bogu in z njim. Naj nam pomaga odgovoriti na Jezusovo vabilo: »Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni … in jaz vam bom dal počitek.« (Mt 11,28 Naj nam pomaga dojeti, da počitek ni beg, ampak blagoslovljen prostor srečanja, ki nas preobraža in nas napravlja bolj človeške in Božje.
Dejstvo je, da je življenje pogojno. Če … potem … Če boš pojedel zelenjavo, boš dobil sladico. Če boš pospravila svojo sobo, bosta mami in oči vesela. Če boš ti zame naredila to, bom jaz zate tisto. Zahtev nikoli ne zmanjka. Živimo z dolgim seznamom stvari, ki jih je treba opraviti, in ljudi, ki jim moramo ugoditi. In to miselnost zlahka prenesemo tudi na Boga. Težave seveda nastanejo takrat, ko stvari ne delujejo, kot bi morale. Ko ne moremo izpolniti svojega dela dogovora. Ker za vsak “če boš” obstaja tudi “če ne boš”. Za vsako obljubo nagrade obstaja grožnja kazni in prav zato so jeza, žalost in negotovost tako močni. Kje je torej rešitev za našo utrujenost in izčrpanost, ki jo povzroča breme pogojnosti? Rešitev je v evangeliju, čudežni dobri novici o neizčrpni božji milosti za izčrpani svet. V pismu Efežanom, drugem poglavju, osmi in deveti vrstici beremo: “Z milostjo ste namreč odrešeni po veri, vendar ne iz svoje moči, ampak je to božji dar. Tudi zaradi del niste odrešeni, da se ne bi kdo hvalil.” Kaj je milost? Milost je ljubezen, ki nas išče, ko nimamo česa ponuditi. Ljubezen, ki si je ne zaslužimo. Milost je iracionalna v tem, da nima nič skupnega z merili. Nič skupnega nima z notranjimi kakovostmi nas samih ali našimi sposobnostmi. Milost odseva odločitev darovalca, tistega, ki ljubi, v odnosu do prejemnika, ki je ljubljen, in ta odločitev zanika kakršne koli zasluge, ki bi si jih prejemnik lahko lastil. Milost je enosmerna ljubezen. Brezpogojno sprejemanje darovalca, ki k temu ni prisiljen, ponujeno osebi, ki si tega ne zasluži. Ko pretrgamo verigo quid pro quo (nekaj za nekaj), se začnejo dogajati vse mogoče čudovite stvari. Milost enkratno navdihne velikodušnost, prijaznost, zvestobo in še več ljubezni, in vse to prav zato, ker odstranja vse zahteve po tem, da nekaj damo, se spremenimo ali storimo. Ta enosmerna ljubezen je razlika med radostjo in žalostjo, hvaležnostjo in upravičenostjo. Misel, da obstaja brezpogojna ljubezen, ki nas osvobaja pritiska, odpušča naše napake in naš strah zamenja z vero, je videti predobra, da bi bila resnična. Toda v našem svetu, ki tako obupno potrebuje upanje, je sporočilo o Božji milosti novica, ki jo čakamo vse življenje: Bog ljubi resnične ljudi, kot ste vi in jaz, in to je pokazal s tem, da je Kristus prišel, da bi nas osvobodil. Prišel nas je osvobodit bremena lastnih dosežkov, bremena zahtev, da dosegamo. Bremena, da moramo vse narediti prav, obveznosti, da se spravimo v red. Kristus nas je prišel osvobodit sužnjevanja temu, da imamo prav, da smo nagrajeni, upoštevani in spoštovani. Zato ni treba, da je življenje utrujajoče prizadevanje, da si izborimo položaj, da se dokažemo. Dobra novica o božji milosti ni predobra, da bi bila resnična. Je resnična! Je najbolj resnična resnica v vsem vesolju. Bog nas ima rad neodvisno od tega, kar prinašamo ali ne prinašamo na mizo. Nobenega drobnega tiska! Nobenega “če” in “ampak”. Nobenih pogojev. Milost je najbolj zahteve uničujoča in nasmeh ustvarjajoča resničnost, kar jih je. Je vir neizčrpnega upanja in veselja za izčrpani svet. Milost je to, kar vsi potrebujemo!
Dejstvo je, da je življenje pogojno. Če … potem … Če boš pojedel zelenjavo, boš dobil sladico. Če boš pospravila svojo sobo, bosta mami in oči vesela. Če boš ti zame naredila to, bom jaz zate tisto. Zahtev nikoli ne zmanjka. Živimo z dolgim seznamom stvari, ki jih je treba opraviti, in ljudi, ki jim moramo ugoditi. In to miselnost zlahka prenesemo tudi na Boga. Težave seveda nastanejo takrat, ko stvari ne delujejo, kot bi morale. Ko ne moremo izpolniti svojega dela dogovora. Ker za vsak “če boš” obstaja tudi “če ne boš”. Za vsako obljubo nagrade obstaja grožnja kazni in prav zato so jeza, žalost in negotovost tako močni. Kje je torej rešitev za našo utrujenost in izčrpanost, ki jo povzroča breme pogojnosti? Rešitev je v evangeliju, čudežni dobri novici o neizčrpni božji milosti za izčrpani svet. V pismu Efežanom, drugem poglavju, osmi in deveti vrstici beremo: “Z milostjo ste namreč odrešeni po veri, vendar ne iz svoje moči, ampak je to božji dar. Tudi zaradi del niste odrešeni, da se ne bi kdo hvalil.” Kaj je milost? Milost je ljubezen, ki nas išče, ko nimamo česa ponuditi. Ljubezen, ki si je ne zaslužimo. Milost je iracionalna v tem, da nima nič skupnega z merili. Nič skupnega nima z notranjimi kakovostmi nas samih ali našimi sposobnostmi. Milost odseva odločitev darovalca, tistega, ki ljubi, v odnosu do prejemnika, ki je ljubljen, in ta odločitev zanika kakršne koli zasluge, ki bi si jih prejemnik lahko lastil. Milost je enosmerna ljubezen. Brezpogojno sprejemanje darovalca, ki k temu ni prisiljen, ponujeno osebi, ki si tega ne zasluži. Ko pretrgamo verigo quid pro quo (nekaj za nekaj), se začnejo dogajati vse mogoče čudovite stvari. Milost enkratno navdihne velikodušnost, prijaznost, zvestobo in še več ljubezni, in vse to prav zato, ker odstranja vse zahteve po tem, da nekaj damo, se spremenimo ali storimo. Ta enosmerna ljubezen je razlika med radostjo in žalostjo, hvaležnostjo in upravičenostjo. Misel, da obstaja brezpogojna ljubezen, ki nas osvobaja pritiska, odpušča naše napake in naš strah zamenja z vero, je videti predobra, da bi bila resnična. Toda v našem svetu, ki tako obupno potrebuje upanje, je sporočilo o Božji milosti novica, ki jo čakamo vse življenje: Bog ljubi resnične ljudi, kot ste vi in jaz, in to je pokazal s tem, da je Kristus prišel, da bi nas osvobodil. Prišel nas je osvobodit bremena lastnih dosežkov, bremena zahtev, da dosegamo. Bremena, da moramo vse narediti prav, obveznosti, da se spravimo v red. Kristus nas je prišel osvobodit sužnjevanja temu, da imamo prav, da smo nagrajeni, upoštevani in spoštovani. Zato ni treba, da je življenje utrujajoče prizadevanje, da si izborimo položaj, da se dokažemo. Dobra novica o božji milosti ni predobra, da bi bila resnična. Je resnična! Je najbolj resnična resnica v vsem vesolju. Bog nas ima rad neodvisno od tega, kar prinašamo ali ne prinašamo na mizo. Nobenega drobnega tiska! Nobenega “če” in “ampak”. Nobenih pogojev. Milost je najbolj zahteve uničujoča in nasmeh ustvarjajoča resničnost, kar jih je. Je vir neizčrpnega upanja in veselja za izčrpani svet. Milost je to, kar vsi potrebujemo!
Smo v fazi družinskih iger in sam z največjim veseljem prinesem domov kaj novega. In se družinica zbere okrog mize in odpre škatlo in z vriskom sprejme figurice in igralno ploščo ali kakršenkoli drug igralni pripomoček, ki je pač potreben, nato pa sledi: branje in spoznavanje pravil. In na podlagi osebnih izkušenj ( in naj tu poudarim, da je bilo nekaj teh izkušenj kar precej dragih ) vam lahko povem, da priljubljene otroške igre niso nujno tiste, ki imajo sodoben design in bleščečo embalažo, temveč tiste, ki imajo preprosta in jasna pravila in pri katerih je zmagovalec nedvoumen. Kar vidim vas kako že vzdigujete obrvi in se morda celo sprašujete, če ni to oglas za »komplet družinskih iger, nerabljen, skoraj nov. Ugodno.«, a le brez skrbi. Prepričan pa sem, da ste že slišali koga, ali pa celo sami rekli: »Življenje ni pošteno. Trudim se in trudim, pa sam križ. Ne le, da garam, se odpovedujem celemu kupu stvari, tudi molim, se posvetujem s Svetim Duhom, hodim k maši – pa nič. Moj bližnji pa, grešnik seveda, uspeva, zmaguje. A goljufa! Ni fer, res ne. Uživaško in lahkomiselno se sprehaja skozi življenje, jaz pa kot, da bi ( počel, kar se pač počne ) proti vetru in je hlačnica mokra. Življenje ni pošteno!« A ko je Bog ustvaril svet, ko je razprostrl svojo igralno ploščo in razpostavil figurice in igro poimenoval ŽIVLJENJE, je ustvaril tudi pravila: preprosta in jasna ( zato je Življenje tako priljubljeno ). Prav lahko se da goljufati pri kartanju, pri Monopolyu si lahko prikalkuliraš zmago, tudi kak nogometaš včasih doseže gol z roko, nenazadnje so igre, ki celo spodbujajo goljufanje (Goljufivec ali Lažnivec ali nekaj takega ), a poskusite goljufati pri ČLOVEK NE JEZI SE! Ne gre. Igrica je enostavno preenostavna, da bi jo lahko zakompliciral z goljufanjem. In je v vsakem kompletu družinskih iger ( kar težko trdimo za Monopoly ali kako drugo novodobno navlako). A priznam: ko moram na varno spraviti le še eno figurico, Lucija ali Peter pa še dve ali tri, se mi v roko naseli nenavadna tresavica in kocka zlepa ne pade prav. Se vam ne zdi, da včasih Bog z nami igra ČLOVEK NE JEZI SE ?
Smo v fazi družinskih iger in sam z največjim veseljem prinesem domov kaj novega. In se družinica zbere okrog mize in odpre škatlo in z vriskom sprejme figurice in igralno ploščo ali kakršenkoli drug igralni pripomoček, ki je pač potreben, nato pa sledi: branje in spoznavanje pravil. In na podlagi osebnih izkušenj ( in naj tu poudarim, da je bilo nekaj teh izkušenj kar precej dragih ) vam lahko povem, da priljubljene otroške igre niso nujno tiste, ki imajo sodoben design in bleščečo embalažo, temveč tiste, ki imajo preprosta in jasna pravila in pri katerih je zmagovalec nedvoumen. Kar vidim vas kako že vzdigujete obrvi in se morda celo sprašujete, če ni to oglas za »komplet družinskih iger, nerabljen, skoraj nov. Ugodno.«, a le brez skrbi. Prepričan pa sem, da ste že slišali koga, ali pa celo sami rekli: »Življenje ni pošteno. Trudim se in trudim, pa sam križ. Ne le, da garam, se odpovedujem celemu kupu stvari, tudi molim, se posvetujem s Svetim Duhom, hodim k maši – pa nič. Moj bližnji pa, grešnik seveda, uspeva, zmaguje. A goljufa! Ni fer, res ne. Uživaško in lahkomiselno se sprehaja skozi življenje, jaz pa kot, da bi ( počel, kar se pač počne ) proti vetru in je hlačnica mokra. Življenje ni pošteno!« A ko je Bog ustvaril svet, ko je razprostrl svojo igralno ploščo in razpostavil figurice in igro poimenoval ŽIVLJENJE, je ustvaril tudi pravila: preprosta in jasna ( zato je Življenje tako priljubljeno ). Prav lahko se da goljufati pri kartanju, pri Monopolyu si lahko prikalkuliraš zmago, tudi kak nogometaš včasih doseže gol z roko, nenazadnje so igre, ki celo spodbujajo goljufanje (Goljufivec ali Lažnivec ali nekaj takega ), a poskusite goljufati pri ČLOVEK NE JEZI SE! Ne gre. Igrica je enostavno preenostavna, da bi jo lahko zakompliciral z goljufanjem. In je v vsakem kompletu družinskih iger ( kar težko trdimo za Monopoly ali kako drugo novodobno navlako). A priznam: ko moram na varno spraviti le še eno figurico, Lucija ali Peter pa še dve ali tri, se mi v roko naseli nenavadna tresavica in kocka zlepa ne pade prav. Se vam ne zdi, da včasih Bog z nami igra ČLOVEK NE JEZI SE ?
Milarepa je bil eden največjih mojstrov tibetanskega budizma, ki je živel v 11. stoletju. Znan je po svojih pesmih spoznanja, s katerimi je učil svoje učence meditirati, in po tem, da je bil tudi sam velik mojster meditacije. Veliko je meditiral v samotnih jamah po vsej Himalaji in na koncu dosegel razsvetljenje. Ta zgodba uči o bistvu meditacije: kako najti duševni mir v množici misli in čustev, ki se porajajo v nas. Milarepa je svoji učenki, ki ji je bilo ime Paldarbum, podal ta navodila za meditacijo: »Meditiraj kot nebo, brez sredine ali konca. Meditiraj kot ocean, brez površine ali dna. Ta dva primera predstavljata tvoj um. Meditiraj brez pričakovanja ali strahu.« Paldarbum je nekaj časa meditirala na podlagi teh navodil, potem se je vrnila k Milarepi in ga vprašala: »Meditirati na nebo je lahko, vendar kaj naj storim, ko se pojavijo oblaki? Meditirati na ocean je lahko, vendar kaj naj naredim z valovi? Meditirati na svoj um je lahko, vendar kako naj meditiram, ko se pojavijo misli in čustva?« Milarepa ji je odvrnil: »Oblaki so le izraz neba, zato počivaj v naravi neba. Valovi so samo izraz oceana, zato počivaj v naravi oceana. Misli so le izraz uma, zato počivaj v naravi svojega uma.« Paldarbum je potem nadaljevala meditacijo in spoznala naravo svojega uma. Ta zgodba uči, da nam v meditaciji ne bo uspelo doseči umirjenega stanja uma, dokler mir iščemo v stanju brez misli in v primerih, ko nas nič ne vznemirja. Resnični mir bomo našli le, ko bomo spoznali, da so vse naše misli in čustva naravni pojavi v našem umu. Če znamo to sprejeti in počivati v naravi svojega uma, potem nam nič ne more vzeti duševnega miru. Naš um je kot nebo: če vidimo vse negativne misli in čustva, kot so jeza, žalost, strah ali skrbi, le kot oblake, ki se pojavijo na nebu in potem spet izginejo, ne da bi nam bilo treba kar koli storiti, potem bomo resnično umirjeni. Naš um bo jasen in vsak položaj bomo lahko sprejeli pozitivno, v dobro nas samih, vseh drugih živih bitij in vsega sveta.
Milarepa je bil eden največjih mojstrov tibetanskega budizma, ki je živel v 11. stoletju. Znan je po svojih pesmih spoznanja, s katerimi je učil svoje učence meditirati, in po tem, da je bil tudi sam velik mojster meditacije. Veliko je meditiral v samotnih jamah po vsej Himalaji in na koncu dosegel razsvetljenje. Ta zgodba uči o bistvu meditacije: kako najti duševni mir v množici misli in čustev, ki se porajajo v nas. Milarepa je svoji učenki, ki ji je bilo ime Paldarbum, podal ta navodila za meditacijo: »Meditiraj kot nebo, brez sredine ali konca. Meditiraj kot ocean, brez površine ali dna. Ta dva primera predstavljata tvoj um. Meditiraj brez pričakovanja ali strahu.« Paldarbum je nekaj časa meditirala na podlagi teh navodil, potem se je vrnila k Milarepi in ga vprašala: »Meditirati na nebo je lahko, vendar kaj naj storim, ko se pojavijo oblaki? Meditirati na ocean je lahko, vendar kaj naj naredim z valovi? Meditirati na svoj um je lahko, vendar kako naj meditiram, ko se pojavijo misli in čustva?« Milarepa ji je odvrnil: »Oblaki so le izraz neba, zato počivaj v naravi neba. Valovi so samo izraz oceana, zato počivaj v naravi oceana. Misli so le izraz uma, zato počivaj v naravi svojega uma.« Paldarbum je potem nadaljevala meditacijo in spoznala naravo svojega uma. Ta zgodba uči, da nam v meditaciji ne bo uspelo doseči umirjenega stanja uma, dokler mir iščemo v stanju brez misli in v primerih, ko nas nič ne vznemirja. Resnični mir bomo našli le, ko bomo spoznali, da so vse naše misli in čustva naravni pojavi v našem umu. Če znamo to sprejeti in počivati v naravi svojega uma, potem nam nič ne more vzeti duševnega miru. Naš um je kot nebo: če vidimo vse negativne misli in čustva, kot so jeza, žalost, strah ali skrbi, le kot oblake, ki se pojavijo na nebu in potem spet izginejo, ne da bi nam bilo treba kar koli storiti, potem bomo resnično umirjeni. Naš um bo jasen in vsak položaj bomo lahko sprejeli pozitivno, v dobro nas samih, vseh drugih živih bitij in vsega sveta.