Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Ni najdenih zadetkov.

Rezultati iskanja

Ni najdenih zadetkov.

Rezultati iskanja

Ni najdenih zadetkov.

Rezultati iskanja

Ni najdenih zadetkov.

Filmoteka V živo RTV 365 Raziskujte Več
Domov
Raziskujte
V živo
Podkasti
Glasba
Za otroke
Filmoteka
Zgodovina
Seznami
Naročnine
Več
Domov Raziskujte V živo Podkasti Glasba Za otroke Filmoteka Zgodovina
Seznami
Zaključi urejanje
Moje
Moj 365
Zaključi urejanje
Vse naročnine
Oddaje
Televizija Radio Podkasti

Duhovna misel

Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.

Zadnje

Raid Al Daghistani: Samopremagovanje in spoznanje

6. 7. 2022

Sufiji, muslimanski mistiki, nas med drugim učijo, da ima vsako človeško dejanje svojo zunanjo in svojo notranjo dimenzijo. Zunanja dimenzija je vidna, materializirana; notranja pa nevidna, skrita. Popolnost nekega dejanja je za sufije vselej odvisna od harmonije med zunanjo in notranjo razsežnostjo. Medtem ko merilo zunanjega vidika leži v njegovi estetsko-etični izvršitvi, je merilo pristnosti notranjega vidika določeno s stopnjo iskrenosti in čistostjo namena, s katerim je bilo dejanje storjeno. Iskrenost (arab. »sidq«) in čistost namena (arab. »nija«) sta torej iz vidika sufizma glavna principa vsake praktične izvrištve in uresničitve. Notranja dimenzija daje zunanji smisel in resnični pomen; zunanja pa daje notranji podobo in izraz. Vzemimo za primer post, ki predstavlja eno izmed temeljnih praks vseh velikih religijskih tradicij in duhovnih sistemov. Zunanja oblika posta je manifestirana v odpovedi hrane, pijače in na splošno vsakršnih čutnih užitkov. Toda njen resnični smisel in cilj sta: samopremagovanje in samospoznanje. Šele z ozaveščanjem notranje dimenzije (arab. »batin«) se post iz religijskega rituala spremeni v duhovno izkušnjo. Kajti fižično odrekanje hrani, pijači in spolnim užitkom samo po sebi ne vodi v spoznanje. Šele refleksija o človeški odvisnosti, intenzivno zaznavanje časovnosti, soočanje s svojimi temeljnimi potrebami, zavestno premagovanje svojih naravnih impulzov in kontemplacija o lastni končnosti so tisti elementi, ki post pretvorijo v eksistencialno-duhovno-spoznavni proces. . Če mislim na kaj drugega razen Boga, sem prekinil post.“ Že prerok Mohamed naj bi dejal: „Če postiš, potem naj postijo tudi tvoja ušesa in oči in tvoj jezik in tvoje roke.“ Šele celostni post razpre višjo raven zavesti za zaznavanje in motrenje resničnosti v njeni transcendentni zasnovi. Če je torej zunanja dimenzija posta vidna v odpovedi hrane in čutnih užtkov sploh, pa je njegova notranja dimenzija občutena v duševno-duhovnih stanjih kontemplacije, meditacije in notranjega boja. Resnični post je torej prehod iz čutnosti v duhovnost, tako da se duhovno oblikuje ravno v soočanju s skrajnimi potrebami in mejami čutnega. Misel o postu kot poti samopremagovanja in spoznanja bi rad zaključil z modrimi besedami Rešida Hafizovića: »Dar posta nam prinaša dar večplastnih vidikov spoznanja, a brez spoznanja ni mogoč vzpon.«

Alenka Veber: Veter

5. 7. 2022

Ko današnje razmišljanje ni in ni hotelo steči po tipkovnici na prazen list računalniškega ekrana, sem se zazrla skozi okno študijske čitalnice, ki je obrnjeno proti zahodu. Pogled na sosednjo stavbo zastira divji kostanj. Njegovo cvetenje sem zamudila, zaradi zaprtega okna pa nisem mogla prisluhniti šumenju listja, ki ga je prinesel veter. Skupaj z listi so poplesavale tudi zelene ježice. Bodičasta lupina okrog ploda se bo razprla, ko bo plod dovolj zrel. Takrat bodo največ dela imeli smetarji. Ko sem se približala oknu in ga odprla, sem opazila, da nekaj ježic leži pod krošnjo drevesa, a ne zato, ker bi bile že zrele. Odpihnil jih je veter, še preden sta se njihova rast in zorenje končali, meni pa je veter na obraz prinesel svežino novega dne. Ne samo kostanjeve ježice, tudi nas veter maje in obrača. Za razliko od kostanjevega drevesa se lahko z malo truda premaknemo z mesta, kjer stojimo, in ujamemo veter v naša jadra. In začnemo krmariti lastno življenje. Brez prave moči vetra ne bomo izpluli iz pristana, kakor tudi ne, če ne bomo jader napeli. Še prej pa moramo dvigniti življenjsko sidro in odvezati močno vrv, ki nas zadržuje v na videz varnem privezu. V primerjavi z vodnimi ladjami, ki jih po brodolomu največkrat odpeljejo v razrez, je lupina ladje življenja veliko bolj trpežna in odporna, a ne nezlomljiva. Nezlomljivi smo samo toliko časa, dokler v naša jadra piha prijeten in osvežujoč veter ter dokler usmerjamo krmilo v pravo smer. Na življenjski plovbi se ne bomo mogli izogniti ostrim skalam, verjetno bomo tudi nasedli in stopili na bodečo ježico. V naša življenjska jadra se ne ujame samo šumenje listja, ki ga nosi veter, niti veter z jader ne odpihne samo plev. Poleg vseh vetrov, ki pihajo z vseh štirih strani neba, poznamo še hinavski veter, le da tega povzročamo ljudje. Ta se mi zdi veliko bolj nevaren od severnega vetra ali močne burje. Zmesti zna življenjsko iglo, s katero uravnavamo plovbo našega življenja. In kaj storiti, ko bomo v jadra ujeli hinavski veter? Ker na magnetno iglo kompasa, nepogrešljivega pripomočka vseh krmarjev, vplivajo odkloni in vplivi zunanjih magnetnih polj, kompas potrebuje popravek. Tako kot ga potrebujemo ljudje. Ko bomo spoznali, da nam kompas življenja ne kaže več prave smeri, moramo popravek narediti sami: spremeniti moramo smer plovbe in položaj. Ne bojte se, spoštovani poslušalci in cenjene poslušalke, svoje plovbe. »Poglejte ladje, kako velike so in kako jih ženejo hudi vetrovi, pa jih usmerja majhno krmilo, kamor hoče krmarjeva volja.« (prim. Jak 3,4–5) Le nečesa ne smete pozabiti. Za čim varnejšo plovbo življenja morate vedeti, kam, kako, od kod in kdaj pihajo vetrovi na vaših poteh.

Berta Golob: Zastonj in zaman

4. 7. 2022

Večkrat mi je že kdo potožil, češ: zastonj sem se trudil. Vprašala sem, kakšno plačilo je pričakoval. Nobenega, se razume. Torej se ni trudil zastonj, ampak zaman. Nekdaj se je reklo: delati za božji lon, kar je pomenilo zastonj, brez plačila. Recimo, da pa ni bilo zaman; delo je bilo namreč opravljeno in je nekomu prineslo zadovoljstvo. Tudi to je neke vrste plačilo. Nima pa nominalne vrednosti. Kljub temu rečemo, da je kako dejanje vredno več kot milijon. Mati Terezija je dejala, da gnilih ljudi, umirajočih na cesti, ne bi pobirala za noben denar; to da dela iz ljubezni do svojega Boga. Z Bogom ne šarimo več prav radi. Pripraven postaja zgolj kot frazem. Hvalabogu, pravi celo kak razvpit ateist. In: potem pa bogpomagaj! Če je vzgojen oziroma kulturen, ne m. Tereziji ne komer koli ne oporeka zaradi njune vernosti. Ta je tako rekoč zastonj. Pri nas ni v veljavi kak cerkveni davek. Kar od institucije dobimo, ni povezano z nujnim denarjem. Zakramenti so zastonj; če želimo kaj »poplačati«, velja kot dar. Saj je že kar smešno: duhovnik ne dobiva državne plače, plačati mora pa vse položnice, ki prispejo od državnih ustanov na njegov naslov. Vernikom gre iz njihovega žepa neprimerljivo manj zanj kot za to, kar plačujemo državljani za zgrešene investicije in podobne mahinacije, razvpite v medijih ali pa povsem zamolčane. Zaman. Vso noč smo se trudili, pa nismo nič ujeli, so svojemu Učeniku potožili apostoli. Simbolično se v njihovem čolnu nahajamo tudi sami. Če bi si pisali seznam vseh zamanskih namer in dejanj, bi utegnil biti kar dolg. Ta »zaman« še najbolj diši po neuspehu. Ob njem se pogosto razblinjajo naše sanje, a je dosti huje, če nam neuspeh – ta kruti zaman – uniči upanje in polet. Odkar velja uspeh kot nepogrešljivi edini cilj in prestiž in življenjski vzgon, nas izgubljena bitka zmore tudi ugonobiti. Žal smo izgubili veliko odpornosti in trdoživosti, tako zelo značilne za naše prednike. Nam je na voljo veliko terapevtov pa še kemičnih učinkovin vse do antidepresivov in antipsihotikov. Kar ne more biti zastonj. Žal je večkrat zaman. Njim je pa olajšanje prinesel preprost zdihljaj: ah, bogpomagaj!

Edvard Kovač: Prinašati zdravje in veselje

3. 7. 2022

Po starem izročilu naj bi bil evangelist Luka po poklicu zdravnik. Zato je tudi zelo pozoren na ozdravljenja, ki jih izvršuje rabi iz Nazareta. S temi dejanji se Jezus ne razodene samo kot velik prerok, ampak prav tako kot Mesija. Takšnega so namreč napovedovali preroki, da bodo ob njem slepi znova videli, nemi spregovorili in pohabljeni poskakovali od veselja. Toda v tem trenutku Luka pripoveduje, kako so tudi Jezusovi učenci bili deležni podobnih darov in nam sporoča, da so mesijanski časi že tukaj. Vendar je nekaj zanimivo: Jezus pošilja širši krog svojih učencev naokrog, kar 72 jih je, z nekim pogojem. Zahteva, da nimajo pri sebi denarja, potovalnih torb, odlične obutve, skratka, naj ne bodo zanimivi za zlikovce in roparje. Tudi naj ne jemljejo svojega poslanstva kot prijeten izlet ali sprehod, ko bodo na poti srečevali ljudi in jih vabili k prijetnem druženju, »piknikovanju« in pripovedovanju zanimivih zgodb. Njihov cilj mora ostati jasen: stopiti morajo v hiše in na trge ter povedati, da njihov učitelj, ki je mesija, prihaja. Tega so lahko veselijo vsi ljudje na svetu. In še neki tehten razlog je, da gredo njegovi učeni brez vsega po svetu. Velika nevarnost je namreč bila, da bi svoj uspeh oznanjevanja pripisali temu, kar imajo in kar znajo. Če prinašajo radost in zdravje, to ne počnejo iz svojih lastnih moči in vedenja, ampak zaradi neizmerne Božje darežljivosti. Le malo zatem Luka v Apostolskih delih pripoveduje, kako je Peter pri tempeljskih vratih ozdravil hromega. Neki Jeruzalemčan je bi prepričan, da ima Peter magično moč in je bil pripravljen od njega odkupiti to veščino. Toda Petrova moč ne prihaja iz njega, ampak od zgoraj. Vsekakor so morali apostoli ob vrnitvi priznati, da jim kljub njihovi nemoči in uboštvu nič ni manjkalo. Kristus svojim učencem prizna pravico, da so navdušeni in veseli svojih uspehov, saj so ozdravili celo duševne in duhovne bolezni, kar je bilo za tisti čas velika redkost. Toda njihovo največje veselje je vendarle nekje drugje, namreč, da so sami stopili v Božje veselje in darežljivost. Odslej bo Bog prek njih navzoč na Zemlji. Ob tej priložnosti Jezus daje naročilo svojim učencem za vse časa. Prizadevanje, da bi naredili še kaj dobrega, ne bo dovolj. Vse to je hvalevredno, toda največ, kar lahko storijo, je, da pustijo Božji dobroti, usmiljenju in odpuščanju, da se naselijo med ljudmi. Veseli naj bodo, da so oni znanilci teh večnih radosti, zdravja in veselja.

Gregor Čušin: Vzgoja

2. 7. 2022

Kadar seješ in sadiš, nikoli ne veš kaj bo zraslo. No, dobro, veš že KAJ bo zraslo: vse sadike, ki jih kupiš so lično opremljene s sliko odrasle rastline, tako da se lažje odločiš, če izbranka po barvi, velikosti, oziroma »celostnem izgledu« sodi v tvoj vrt. A nobenega zagotovila nimaš, da bo to, kar sadiš, tudi dejansko izgledalo »kot na sliki«. Na rast vpliva veliko dejavnikov in na večino od njih ti sam nimaš prav nobenega povratnega vpliva. Kot pri otrocih! Vendar pa: ob vseh vrtnarskih prijemih, ki sem jih razbral iz knjig, nikjer nisem zasledil metode, da bi kdo, da bi pospešil rast, kričal na rastlino, ali jo žalil in poniževal zato, da se bo hitreje in lepše razcvetela. Niti se v vrtnarjenju ne prisega zgolj na lepo besedo, pohvalo, prošnjo in moledovanje. Torej obe metodi, ki sta v splošni rabi pri vzgoji otrok, tu ne prideta v poštev. O ne! In rožic je vseh sort (tako kot otrok): ene rabijo sonce, druge senco, ene prostor, druge spet družbo, ene zalivaš, druge pustiš pri miru…, da o zemlji niti ne govorim. Treba je vzeti v roke škarje, porezati stare veje, da imajo mlade dovolj moči, za želeno obliko porežeš včasih tudi zdrave veje, da bo raslo v pravo smer rastlino včasih privežeš, ji daš oporo… Pri zanemarjenih rastlinah včasih ni druge kot da jo porežeš do tal in začneš znova. Včasih presadiš; a ne presajaš kadarkoli in kamorkoli, oziroma kogarkoli… In ko že storiš vse, kar si lahko, je tu še zmeraj vreme, ki s sušo, nalivi, točo… uniči vse za kar si si prizadeval. In ne veš zakaj in čemu?! Hja, otroci so rožice in te potrebujejo veliko pozornosti, nege, časa in ljubezni, včasih malo obrezovanja, gnojenja, presajanja… in lepo vreme. Torej: pomoč od zgoraj, od Božjega vrtnarja!

Polonca Zupančič: Aristotel o sreči

1. 7. 2022

Aristotel, grški filozof iz 4. stoletja pr. Kr., se v svojem najbolj znanem delu z naslovom Nikomahova etika med drugim ukvarja s temeljnim vprašanjem filozofije, ki nas zaposluje še danes – doumeti hoče, kaj je tisto, kar nam bo prineslo srečo. Pri tem ugotavlja, da se ljudje načeloma strinjajo, da je srečnost najvišji cilj našega življenja, se pravi, da bi dobro živeli, da bi nam šlo dobro oziroma na kratko, da bi bili srečni. Mnenja pa se začnejo razhajati, ko je treba to srečnost nekoliko konkretneje opredeliti, saj se izkaže, da si »večina pod tem izrazom predstavlja nekaj vidnega in otipljivega: eni naslado, drugi bogastvo ali pa čast.« \tAristotel nadalje razmišlja takole: ker je bogastvo »le sredstvo za dosego nečesa drugega«, že ne more biti tisto najvišje dobro, ki ga hočemo doseči. Denarja si po njegovem mnenju želimo samo zato, da bi si z njim lahko kupili druge reči, sam na sebi pa bi bil povsem brez vrednosti in po njem sploh ne bi hrepeneli. Dalje nameni nekaj besed uživaškemu življenju, ki je ideal večini ljudi, a hitro sklene, da tudi to ne more voditi do resnične sreče. Takšno življenje iz nas namreč naredi sužnje telesnim užitkom, postavi nas v hlapčevsko vlogo, poleg tega pa smo v tem primeru bolj podobni živalim, ki sledijo svojim nagonom. Tudi čast nam ne bo prinesla sreče, ker je nekaj, kar pride od zunaj: čast se namreč nahaja »bolj v ljudeh, ki jo izkazujejo, kot pa v človeku, ki jo uživa,« je torej nekaj, kar izhaja iz drugih ljudi in zato pravzaprav ni v naši lasti. Časti, užitka in bogastva si torej po Aristotelu želimo zato, ker verjamemo, da bo to vodilo do sreče, a je takšno prepričanje zanj napačno. Pri tem se sicer zaveda, da človek v življenju ne more povsem brez zunanjih dobrin, in priznava, da je določena mera materialne preskrbljenosti pravzaprav nujna za preživetje, a je materialna blaginja le pogoj, ne pa tudi vzrok za srečno življenje. Pravi temelj za srečo po Aristotelovem mnenju namreč izvira iz nas samih in ni odvisen od drugih ljudi, še manj pa od telesnih in materialnih dobrin – je torej nekaj, »kar je v nas vsajeno in z nami neločljivo povezano«, to pa je lahko le naša duševnost. Stanje prave sreče bomo tako lahko dosegli le, če bomo skrbeli za svojo dušo in jo urili, če bomo torej ves čas sledili duševnim vrlinam in se stalno izpopolnjevali v njih.

Janez Meglen: Jezus ozdravi mrtvoudnega

30. 6. 2022

Spoštovane poslušalke in spoštovani poslušalci Radia Slovenija! V današnjem evangeliju beremo, kako je Jezus ozdravil mrtvoudnega človeka. Z vero so ljudje v stiski pristopili do potujočega učitelja Jezusa, ki je svoje besede potrjeval z dejanji čudežev. Jezusovo delovanje v deželah današnjega Bližnjega vzhoda je vzbudilo nemalo zanimanja pri ljudeh. Če nekoliko odmislimo dobro poznano zgodbo o Jezusovem rojstvu, je v svojem sicer kratkem javnem delovanju vzvalovil veliko zanimanja med preprostimi ljudmi, pa tudi med takratno vodstveno srenjo Judov. In kaj ne bi; s svojim naukom se je namreč razlikoval od tedaj uveljavljenih družbenih norm, s svojimi čudeži je presegal človeške zmožnosti in s svojim odnosom do svojega Očeta v nebesih je bil edinstven in neponovljiv. Oseba Jezusa je hkrati vzbujala zadržanost in pozneje odkrito sovraštvo in upanje ter vero pri ljudskih množicah. Takratnim verskim voditeljem v Jezusu ni uspelo prepoznati pravega Boga, saj so bili prepričani, da je Jezus zgolj človek. Lahko rečemo, da so bila njihova srca zakrknjena in oči zastrte. Tudi v današnjem času ne prepoznavamo Boga. Še več, kljub napredku ne prepoznavamo več človeka; kaj je njegovo dostojanstvo, ne kaj sta njegova odgovornost in krhkost. Množice se zadovoljijo s preprostimi parolami o Bogu, da tega ali ni ali pa je tako nedoločen, da ga niti poimenovati ne moremo. Mrtvoudni je potreboval Božjo pomoč in upal je, da jo bo našel v Kristusu. Vsi potrebujemo Božjo pomoč, a je ne iščemo vsi v Kristusu. Težko priznavamo, da ima Bog oblast tako na duhovnem področju kot v fizičnem svetu. Boli nas, ko naše življenje prizadene vsakovrstno trpljenje. To postane celo vir jeze, zamer in očitanja Bogu. Toda Kristus, Sin Boga, ni sveta po svoji smrti zapustil. Na izreden in neprecenljiv način je delo odrešenja tako na telesni kakor na duhovni ravni zaupal svojim apostolom. Ti so njegov nauk, delo in tesno povezavo z Bogom Očetom prenesli ljudem. Njihovo delo vse od začetka do današnjega dne nadaljujejo škofje, duhovniki in diakoni; na poseben način vse Božje ljudstvo. V tem tednu smo se v Cerkvi na Slovenskem duhovniškemu zboru pridružil štirje novi duhovniki – novomašniki in dva diakona. Velika dela na duhovnem področju: odvezovanje grehov, darovanje daritve svete maše, sprejemanje novih kristjanov po zakramentu krsta, bo odslej Kristus opravljal po naših življenjih. Naloge, ki jih opravljamo v Kristusovi osebi, so preobsežne celo za besede; so neizmeren dar, ki jih naša slabotna narava ne zmore. Zato prosimo verne za molitveno podporo, neverne pa za spoštljiv odnos, da bomo lahko opravljali poslanstvo duhovnikov in diakonov v korist vseh ljudi v naši domovini in bomo kakor mrtvoudni vsi vedno bolj polni življenja.

Rok Gregorčič: Dobro in slabo

29. 6. 2022

Vprašanje je, kaj je v življenju dobro in kaj slabo. Zelo pogosto trdimo, da poznamo odgovor na to vprašanje – da torej vemo, katero dejanje na tem svetu povzroča škodo in katero škodo zmanjšuje. Po navadi je odgovor približno tak: dobro je nekaj, kar koristi meni, kar koristi moji družini in kar koristi moji skupnosti. Zlo pa je tisto, kar to korist zmanjšuje. Kako radi se postavljamo v vlogo poznavalcev dobrega in zla! In vendar krivica še kar naprej divja, vojne še kar besnijo, zlo še kar naprej vztraja. Dve osebi, ki se ju danes posebej spominjamo, sta prav tako mislili, da vesta, kaj je dobro in kaj slabo. Ime jima je bilo Peter in Pavel. Vsak izmed njiju je dobro vedel, kako v življenju ravnati: Petru je bilo jasno, da bo njegov narod, Izrael, rešen samo z močno politično oblastjo, ki bo premagala Rimljane. Pavlu je bilo jasno, da se je za dobro treba zavzemati tako, da iztrebiš drugače misleče. Očitno je, da sta se njuna pogleda na dobro in zlo razlikovala. Naposled sta zaradi svojih prepričanj stala na sovražnih bregovih. Oba sta mislila, da vesta, oba sta delovala v skladu s svojimi mislimi, oba sta se motila. Njuna prepričanja in vse njuno življenje pa se je kmalu obrnilo na glavo. V njuno življenje je vkorakala oseba, ki v nasprotju z njima ni vsiljevala svojih prepričanj o tem, kaj je dobro in kaj zlo. Prav nasprotno: Ta človek, imenovan Jezus, je prišel zato, da bi se vsa prepričanja drugih o dobrem in slabem nagrmadila nanj, ga strla in uničila. Jezusovo križanje je pomenilo, da se Peter, Pavel, vsi preostali Izraelci in tudi mi danes – vsak v svojih trdnih prepričanjih – do konca znesemo nad tistim, ki je edini pravičen; nad tistim, ki edini res ve, kaj je dobro, ker ga je poslal Bog. Jezusov križ je tisti, ki je omogočil, da sem poleg Petra in Pavla tudi sam spoznal, da vsa naša prepričanja o dobrem in slabem niso zadostna, niso dobra. Ker tudi moj greh križa Boga, zdaj lahko vidim, da prav to modrovanje o dobrem in zlu, ki se od človeka do človeka razlikuje, ustvarja napetosti v svetu in pomnožuje zlo. Zdaj pa je tukaj Kristus, ki je Resnica in Dobro samo, zdaj mi ni treba več modrovati na lastno pest. Peter in Pavel sta zavrgla samovoljna prepričanja in postala sveta Peter in Pavel. Ker tudi sam želim ravnati po njunem zgledu in sprejeti Kristusa, bom danes posvečen v katoliškega duhovnika. Zapustimo modrovanje o dobrem in zlu in v veri sprejmimo Kristusa, ki edini ve, kaj je dobro.

Janez Pavel Šuštar: Iskanje miru

28. 6. 2022

Dragi poslušalci, smo v delu leta, ko se bodo vse pogosteje pojavljale različne vrste vremena. Vroči dnevi in vročinske nevihte bodo del našega vsakdanjega življenja. Tega si ne želimo, saj naredijo veliko škode na naših poljih in imetju; ob počitnicah si prav tako nihče ne želi, da bi jim mir in počitek zmotila kakšna nevihta. A prav te grozljive naravne pojave so velikokrat doživljali prvi Jezusovi učenci. Veliko se jih je preživljalo z ribištvom, zato so bili še kako odvisni od vremena. In prav danes lahko beremo v evangeliju, kako je učence presenetila nevihta sredi mirne plovbe po morju. Učenci se prestrašeni trudijo, da bi rešili čoln, svoje imetje, a ob tem zagledajo zanje zelo nerazumljiv prizor. Jezus mirno spi na krmi. Pa se za hip postavimo v njihovo kožo: okoli nas divja strašen vihar, čoln premetavajo valovi, po najboljših močeh se ga trudimo umiriti in varno pripluti na obalo. Potem zagledamo Jezusa, Božjega Sina, kako spi. Zagotovo bi hitro podvomili, da je res Božji sin. Nato ga končno zbudimo in mu rečemo: »Gospod, reši nas, potapljamo se!« On pa okara našo nevero, nato pa pokaže svojo božansko naravo in pomiri vihar. In nastane popolna tišina. Tišina, ki je ni nihče pričakoval in je govorila močneje kot vsaka druga beseda. Kolikokrat se sami znajdemo v podobnem položaju. Okoli nas divjajo viharji, v katerih se utapljamo, ne vidimo izhoda, iščemo tišino. Naj bo to v službi, družini ali osebnem življenju. Vsak dan smo v skrbeh, kako se bomo znašli v težkih situacijah, ki nas čakajo, kako se bomo odzvali ob nepričakovanih dogodkih. Poskušamo se bojevati z našimi viharji po svojih najboljših močeh, vendar so pogosto močnejši. To nas lahko pripelje do nezadovoljstva, jeze ali celo nasilja. A v takih primerih imamo vedno dodatno možnost: Jezusa, ki čaka na krmi, čaka, da se bomo obrnili nanj in mu prepustili krmilo našega čolna. Če se mu prepustimo in mu zaupamo, da nas bo vodil po najboljši poti, četudi skozi strašne viharje, bomo varno dospeli na cilj, na obalo, na kateri sije sonce in vlada tišina. Zato vabim vsakega izmed vas, da se danes poskuša zavedati viharjev, ki divjajo v njegovi bližini, in z majhnim konkretnim dejanjem prispeva k umiritvi in tišini. To lahko storimo z lepo in spodbudno besedo, pohvalo, nasmehom ali z majhno pozornostjo do drugega, ki potrebuje ramo, na katero bi se lahko naslonil. Ob vem skupaj pa se zavedajmo, da je vsak majhen korak nasproti drugemu odgovor na božji klic k medsebojnemu razumevanju in slogi.

Tadej Pagon: Nov začetek

27. 6. 2022

Spoštovane poslušalke in cenjeni poslušalci. Nov delovni teden začenjamo skupaj z evangelistom Matejem, ki nam v evangeliju današnjega dne predstavi pogled tega, ki se odloči slediti Jezusu. Odlomek namreč govori o pismouku, ki pride k Jezusu in mu izrazi željo, da bi hodil za njim. Jezus ga zavrne, ker njegova odločitev še ni bila svobodna in srčna – tudi ni bila izvedljiva takoj. Ta, ki prosi, se je obotavljal in bi, preden bi zares šel, še kaj postoril. Mi vsi radi razmišljamo in govorimo o spremembah: ob začetku novega leta, ko pridejo kakšni prazniki, ko se zamenja mesec, ali če ne drugega – s spremembo bomo začeli, ko pride nov teden. Pa pride teden, mesec, novi prazniki in novo leto mi pa še vedno z istimi cilji in pobožnimi načrti. Zapopasti namreč hojo za Kristusom vendarle zahteva občutek za Božje reči – mi bi prosili za čudež česarkoli, v Boga, ki nas želi imeti po smrti ob sebi pa ravno ne bi verjeli. Nadejali bi se uspehov, Gospodovega dne pa ne posvečevali. Naš Gospod vendarle ni naiven. Ne drži, če bi preprosto rekli, da deluje po sistemu daj¬–dam. Kar res želi, je, da si z nami živi in deli z nami veselje in težo vsakdana. To pa je odnos. Odnos vedno zahteva od vseh vsaj kanček truda, prizadevanja in naklonjenosti. Sedaj lažje razumemo, v kakšnem duhu in prepričanju naj bi bila odločitev slediti Jezusu tako pismouka, za katerega vemo, da je bil sam Matej, kakor vsakega izmed nas. To je odločitev, ki pri vsakem predvideva dobro obeh, ne pa sebičnega lagodja oz. koristi mene samega. Podobno tudi doživljam duhovniški poklic – duhovnik namreč ni poklican in usposobljen samemu sebi podeljevati zakramente, temveč drugim. In na ta način sledimo Jezusu – posvečuje nas služenje drugim, tistim, ki potrebujejo besedo spodbude in upanja ter nenazadnje iskanje kako se nam Bog razodeva v vsakdanjem življenju – po Božji besedi in Evharistiji. Kar lahko storiš danes, ne prelagaj na jutri. Začnimo torej ta nov dan in ta nov teden z razmislekom o tem, česa si želimo, od koga to pričakujemo in kaj smo v zameno za to pripravljeni storiti. S pomočjo Jezusovega zgleda oz. njegove zavrnitve sebičnih želja se lahko naučimo, da je za svojo lastno dobrobit velikokrat potrebno prej poskrbeti za dobrobit drugega. Seveda le z iskrenim namenom in ljubeznijo do drugega – ne da bi kaj pričakovali v zameno. To je Jezusova žeja in zagotovo tudi koristna za naš vsakdan – pa naj bo ponedeljek ali nedelja. Vsak dan smo vabljeni na to Jezusovo pot.

Božo Rustja: Cena hoje za Kristusom

26. 6. 2022

Viktor Frankl, svetovno znani logoterapevt, je preživel tri leta v koncentracijskih taboriščih. Kot zdravnik je veliko časa posvetil skrbi za bolne in umirajoče sotrpine. Proti koncu vojne sta s prijateljem naredila načrt, da pobegneta iz taborišča. Začel se je pripravljati na to. Frankl je šel še zadnjič pogledat bolnike, nemočne na lesenih pogradih v mrzli taboriščni baraki. Prišel je do umirajočega moža, svojega rojaka. Očitno je mož zaslutil zdravnikovo namero in mu s solzami v očeh dejal: »Torej odhajate.« Frankl je hotel to zanikati, toda besede moža so ga zadele in imel je občutek, da ga obtožujejo. Zdelo se mu je, da bi z odločitvijo izdal njega in vse druge bolnike. Jasno je začutil, kaj mora storiti. Poiskal je prijatelja in mu dejal, naj zbeži sam, on bo ostal s svojimi bolniki. V trenutku ga je zapustil moreči občutek izdajstva in navdal ga je notranji mir, ki ga doslej ni nikoli občutil. Frankl je taborišče preživel in pozneje je napisal veliko dragocenih del o pomembnosti smisla in predanosti za naše življenje. Taboriščne izkušnje so najlažje prenesli tisti, ki so bili globoko predani nekomu, ki so živeli za nekaj. To je dajalo smisel njihovemu življenju (Zgodbe za veselje do življenja, 113). Pomembno je vedeti, komu v življenju sledimo, za kom hodimo. Kristjani vemo, da hodimo za Kristusom. V današnjem evangeliju vidimo prelomnico v Jezusovem življenju. Lahko bi ostal, kjer je udobno živel, toda odločil se je, lahko bi rekli, da je svoje življenje posvetil nečemu – in se odpravil proti Jeruzalemu, kjer bo trpel in bo križan. Na poti v Jeruzalem je srečal več vrst ljudi, ki bi lahko hodili za njim, a so jih od tega odvračali druge skrbi in razlogi. Prvo srečanje je s samarijskimi vaščani. Vaščanu prepreči hojo za Jezusom njegov nacionalizem, pretirano poudarjanje svojega naroda. Ljubezen do naroda in domovine je lepa stvar, toda v trenutku, ko zato sovražimo pripadnike drugih narodov in podcenjujemo vse, kar ni »naše«, postane škodljivo. Drugo srečanje je srečanje s človekom, ki je rekel: »'Za teboj bom hodil, kamor koli pojdeš.' Jezus mu je odgovoril: 'Lisice imajo brloge in ptice neba gnezda, Sin človekov pa nima, kamor bi glavo naslonil'« (Lk 9,57-58). Najbrž je Jezus videl, da ima pred seboj človeka, ki mu izredno veliko pomeni materialna gotovost. Dobro je, če lahko gmotno poskrbimo sami zase in za tiste, za katere moramo skrbeti. Toda prevelika navezanost na udobje in materialno ugodnost nas ovira, da bi se popolnoma predali Bogu. Potem je tu še mož, ki se je želel posloviti od svojih domačih, preden bi šel za Jezusom. Ta mož je postavil visoko družinske vrednote ter prijateljske vezi. Samo želimo si lahko, da bi vsi ljudje tako visoko spoštovali družino. Toda tudi pred prijateljskimi in družinskimi vezmi ima prednost Gospodov klic (prim Lk 9.62). Ti primeri nam kažejo, da moramo hoditi za Kristusom brezpogojno. Vedimo pa tudi, da kdor se njemu popolnoma preda, najde velik smisel svojemu življenju.

Marko Rijavec: O spravi

25. 6. 2022

Vesel sem, da se v zadnjem času spet govori o spravi našega naroda, tako ali drugače, samo da se. Da se o njej pogovarjamo kot o neki nujno potrebni stvari, ker je naša tako zelo razdeljena resničnost res že pretežka, da bi se lahko sprijaznili z njo. Naj si to priznamo ali ne, smo vedno bolj prijatelji vojne, ne miru. Ne ker bi si želeli bojev in krvi, ampak ker si želimo, da bi bili vsi enaki, beri, takšni, kakršni smo sami. Samo zato se človek vojskuje z drugim, ga napada, psuje, samo zato se ga boji, ker je … različen. Problem različnosti, drugačnih pogledov in stališč – ki so seveda nekaj povsem naravnega – pa je samo v tem, da vedno postavlja vprašanja in dvome, da nas ne pusti pri miru. Proti temu se pravzaprav borimo, ko hočemo, da bi bili vsi enaki, proti naporu, ki mu rečemo ljubezen. Iz te lenobe izvirajo naše vojne in razdeljenosti. Vedno se najbolj borimo proti človeku, za katerega vemo, da ima prav – ker se nočemo spremeniti. Na to bojno polje razlik stopi Jezus in pove pomembno stvar: Božja volja je, da smo si »brat in sestra in mati« (Mr 3,35). To ne pomeni, da smo vsi enaki, ampak da sicer različni, neenaki, spadamo v isto družino. Bratje nimajo nič skupnega, razen skupnega Očeta, zato je On tisto, kar jih povezuje, zaradi njega bivajo skupaj. In samo to je pomembno: da so bratje skupaj. Da ne rinejo vsak po svoje, ampak da so skupaj, da skupaj sedijo, da sodelujejo. Levi in desni, rdeči in beli, črni in mavrični. To bo naredilo vse, kar je potrebno – če bodo skupaj, ob svojem Očetu. To so novi odnosi, ki jih oznanja evangelij. Odnosi, ki edini lahko premagujejo razdeljenost, to najimenitnejšo lastnost hudiča. Naša slovenska stvarnost je seveda drugačna, preveliko čustvenih in zgodovinskih ran še nosimo, da bi se lahko drugače misleči usedli za isto mizo ali se zjokali drug drugemu v naročju. Ne moremo še poslušati drug drugega, poskušati razumeti, si pritrditi, tudi če ima drugi prav. To je menda tako, ker vsakokrat, ko stopamo do drugače mislečega, pristopamo k njemu zato, da bi ga spremenili. Zato morda za zdaj niti še ne moremo doseči sprave, kajti sprave se človek ne nauči, dozoreti mora zanjo. In če verjamem nauku svojega Boga, človek za spravo ne dozori v miru, umaknjen nekam sam zase, v svoj prav, ampak na bojnem polju vsakega dneva, tam, kjer se med seboj različni srečujemo, kjer se pogovarjamo, kjer si delimo skupno mizo. Za spravo in sodelovanje se je tako treba boriti najprej s samim seboj, da bi drug ob drugem vztrajali. Samo zato, ker so tisti, ki volijo SDS, in tisti, ki volijo Levico, in tretji, ki sovražijo oboje, vsi moji bratje in sestre. Vsi imamo istega Očeta.

Marko Fink: Gospod France

24. 6. 2022

Poznal sem človeka, ki je med drugo svetovno vojno pri nas, tako kot večina Slovencev, doživel zelo travmatične dogodke, ki so ga zaznamovali za vse življenje. Ob koncu vojne je ženi s tremi otroki, s pomočjo dobrih ljudi, uspelo umakniti se preko Ljubelja na avstrijsko stran, in po treh letih begunskega taborišča oditi v Ameriko. Gospodu Francetu pa to ni uspelo, ker so ga pridržali nekateri vaščani in ga je oblast dolga leta mučila. Eden od njegovih sovaščanov je bil pri tem še posebej aktiven. Po devetih letih ga je takratna oblast izpustila in dala dovoljenje, da se izseli in odpotuje v Ameriko in se končno sreča s svojo družino, ki ga je že zelo težko pričakovala. Veselje ob snidenju je bilo nepopisno. Zaživel je novo življenje. Živeli so blizu nas, v predmestju velikega mesta. Spoznal sem ga, ko sem bil še otrok. Iz njegovih oči je sijala dobrota, pa tudi bolečina, ki se je nakopičila skozi leta vojnih grozot. Leta 1991, ko smo se Slovenci osamosvojili in se je družba demokratizirala, Slovenija pa je postala svetovno priznana država, kar je bil sen naših prednikov že stoletja, je gospod France v sebi začutil željo, da obišče rodni kraj, da bi šel do vsakega vaščana in mu segel v roke, tudi glavnemu mučitelju in se z njim spravil. Tako je tudi storil. Vaščani so doumeli, da ga vodijo le dobri nameni, zato so ga z veseljem sprejeli, se z njim pogovarjali in pojasnjevali medvojne dogodke. Le družina glavnega mučitelja je bila v strahu, da morda prihaja z maščevalnim namenom. Sosedje so pomagali, da je prišlo tudi do srečanja Franceta in njegovega mučitelja. Trenutek je bil napet. Segla sta si v roke in slišale so se besede Franceta: "Vse ti odpustim, nimam več sovraštva do tebe." Objela sta se in zjokala. Odleglo je obema. Duši sta se pomirili. Kako lep zgled za vse človeštvo, sem si mislil. Sosedje so potem vedeli povedat, da v hiši mučitelja ponoči ni več gorela luč, kakor vsa tista dolga desetletja po vojni. Ko odpremo srce drugim, takrat smo najmočnejši.

Robert Friškovec: Čas na banki

23. 6. 2022

Predstavljajte si, da obstaja banka, ki vam vsako jutro na vaš račun nakaže štiriinosemdeset tisoč evrov. Tudi to jutro! Vsako jutro banka izbriše celoten ostanek, ki vam ga ni uspelo porabiti prejšnji dan. Kaj bi storili vi? Seveda bi vsak dan porabili vsak stotin. Naj vam nekaj zaupam – vsi uporabljamo storitve te banke. Njeno ime je ČAS. Vsako juto na naš račun dobimo šestinosemdeset tisoč štiristo sekund. Vsako noč se število odpiše, kot izgubljeno, če nam ga ne uspe dobro investirati. Ne prinaša nobenega kritja in ne pusti nikakršne prekoračitve. Vsak dan se odpre povsem nov račun za vsakega posebej. Vsako noč izgine ostanek od prejšnjega dne. Če ti ne uspe porabiti dnevnega depozita, je izguba povsem tvoja. Ni nobene možnosti vrnitve nazaj. Živeti je treba tukaj in zdaj, ob pomoči današnjega depozita. Od tega, kako ga bomo investirali, je odvisna kakovost našega življenja. Da bi prepoznali resnično vrednost enega leta, vprašajte študenta, ki mu ni uspelo izdelati letnika. Da bi prepoznali resnično vrednost enega meseca, vprašajte mamo, ki je prezgodaj rodila. Da bi prepoznali resnično vrednost enega tedna, vprašajte urednika tedenske revije. Da bi prepoznali resnično vrednost ene ure, vprašajte zaljubljenca, ki čakata na zmenek. Da bi prepoznali resnično vrednost ene minute, vprašajte osebo, ki je zamudila vlak. Da bi prepoznali resnično vrednost ene sekunde, vprašajte osebo, ki se je za malo izognila avtomobilski nesreči. Čas ne čaka na nikogar. Včeraj je že preteklost, jutri je skrivnost, ostane nam le dar, ki se mu reče danes!

Silva Matos: Veselje in duhovno življenje

22. 6. 2022

Že od malega je humor moj način bivanja. Zelo mi je pomembno, da mojo »naravno« resnost, ki jo ljudje pri meni običajno doživljajo, lahko obogatim, oplemenitim z veseljem. Šale so mi všeč, če so kulturne, duhovite, spoštljive. Posebno so simpatične, če se človek zna pošaliti tudi na svoj račun. Pomembno se mi zdi, da so zgodbe, ki imajo dober humor, prisotne tudi v Svetem pismu. In da so tudi krščanski svetniki, učitelji pogosto govorili duhovito, posredovali nauke s humorjem. S humorjem naj bi predvsem spodbujali ljudi, pa tudi odkrivali hinavščino, sprenevedanje ipd. Nikoli pa naj humor ne bi uničeval, poniževal šibkih, žalil dostojanstva človeka. Dober humor lahko poglablja odnos z Bogom, slab humor pa ta odnos poslabšuje, rahlja. Veselje je eden od temeljnih darov Svetega duha. Kot pravi Tomaž Akvinski, je veselje povezano z ljubeznijo. Človek se veseli sreče drugega. Veselje je globoko zakoreninjena posledica človekove povezanosti z Bogom. Ob tem začutim pravo radost bivanja. Zdi se mi, da kristjana lahko hitro zanese in misli, da so resnost, molitve na samem najboljša drža, čeprav pa je resnica, da v samotnosti lahko hitro prileze potrtost, občutek kislosti življenja. Ni čudno, da pravimo, da se kristjani včasih držimo tako, kot da bi bili krščeni s kisom, ne z vodo. Na svoj smisel za humor gledam kot na duhovni dar, je tudi odgovornost, da ta dar delim, ga darujem drugim. Kakšna čistost veselja je v malem otroku, ko zagleda znan obraz, mamo, očeta. Smeh je naraven, globoko v nas. Z zdravim humorjem poživljamo sebe in druge. To je del zdravja, človekovega ravnotežja. Saj pravi pregovor, da dan, ko se nisi nasmejal, je izgubljen. Pavel VI. je opozoril na dejstvo, ki ga tudi danes sami lahko opazimo. V kulturi »obilja« je žal malo smeha, tu veselje ne prihaja pogosto iz duhovnih izvirov, ampak so v ospredju narejenost, plehka zunanjost, užitek, neka oblika sebičnosti. Verjamem, da pristno veselje pogosto izvira iz negovanja globokega stika z Bogom. To sem v otroštvu doživljala v svoji družini, ko smo ob praznikih prepevali, pa tudi ob našem veselem župniku. Ko se je s kolesom vozil po svoji župniji, je vsepovsod, kjer se je ustavil, donel smeh. Odmeval je v srcih tudi tistih, ki smo ga slišali od daleč. Njegov humor je odražal veselje do svojega poslanstva, vero v Boga, globoko povezanost z Njim in svojim občestvom. Rad je bil med ljudmi. Vzbujal je zaupanje in ljudje so z njim delili svoje življenjske zgodbe, ki so tako postajale manj obremenjujoče, tudi vesele. Naj ljubezen in smeh brstita v naših srcih. »Smeh je veličasten zvok duše, ki se prebuja!«

Metka Klevišar: To je bil angel

21. 6. 2022

Peljala sem se z avtobusom in nehote prisluhnila pogovoru dveh mladih ljudi za seboj. Dekle je pripovedovalo o nesreči, ki jo je doživelo, ko sta se s fantom peljala z motorjem. »Imela sta zares srečo, da se vama ni zgodilo kaj hujšega,« je rekel sogovornik. Dekle je odvrnilo: »Ne, to ni bila sreča. Imela sva angela.« Nekaj trenutkov je sledila tišina, potem pa je fant rekel: »Da, to ni bila samo sreča. To je bil angel.« \tPomislila sem: zares, kolikokrat v življenju imamo občutek, da nas je samo »sreča« obvarovala neke hujše nesreče. Ne vem, če se pri tem dovolj pogosto zavemo, da ta »sreča« ni nekaj nedoločenega, česar ne bi znali razlagati, ampak je preprosto otipljiv božji poseg v naše življenje. \tMož, ki je pred kratkim v prometni nesreči izgubil ženo in sam dobro ve, kaj pomeni doživljati stisko, mi je pripovedoval tole zgodbo. Peljal se je z mestnim avtobusom in neka ženska je spraševala, kje mora izstopiti. Povedal ji je, hkrati pa je tudi opazil, da je precej zmedena. Izstopil je na isti postaji kot ona in ji skušal pokazati ulico, ki jo je iskala. To je bil povod za pogovor, ki je trajal najmanj pol ure. Njemu, neznanemu človeku, je pripovedovala, da ji mož v bolnišnici umira, da je vsa zbegana, da ne ve, kako bo kos situaciji. Čeprav ga ni poznala, je v njem začutila človeka, ki jo zna poslušati in ki ga v tem trenutku potrebuje. Ko sta se poslovila, mu je rekla: »Hvala za ta pogovor. Pomagali ste mi.« V tem trenutku je bil zanjo ta neznani moški angel, ki ji ga je Bog poslal na pot, da je nekoliko omilil njeno stisko. \tTako se naša življenja na čudovit način prepletajo. Verjetno se sami niti ne zavedamo, kolikokrat nas Bog pošilja kot angele na pot, da bi pomagali nekomu, ki ga sploh ne poznamo.

Daniel Brkič: Trpeči in popolni Bog

20. 6. 2022

Spoštovani, živimo v obdobju, ko sprašujemo le: »Kako se počutiš?« Stalno sprašujemo po perifernem, nebistvenem, po občutkih, ker ne znamo več živeti objektivno. Naravnani smo afektivno, senzualno, namesto efektivno, realno. To je razlog, da iz vsakdanjika vztrajno izrivamo vprašanje trpljenja. Danes je težko zadovoljiti človeka, ker smo razvajeni in prenasičeni. Hitro se vsega naveličamo in iščemo novosti. Tudi Bog se nam zdi zastarel, zato pišemo njegovo ime na Božjo osmrtnico. Če bi bili modri, bi namesto rafala napadov proti njemu raje predvideli posledice takih odločitev. Težava je v tem, da je njegov obraz na križu popolnoma drugačen od klasične ideje popolnega Boga, ki ne more trpeti. A krščanski Bog Oče ni nem in oddaljen v svoji nedostopni presežnosti, ampak je v dometu človeškega trpljenja. Ko slišimo o njegovih bolečinah, moramo to razumeti kot trpljenje ljubezni. Bog je trpeči Bog, ker je ljubeči Bog. Križani Bog ni isto kot religijski, teološki, filozofski, psihološki ali sociološki Bog. Krščanski Bog je vedno križan in s tem resničen. Svetovno znani psihiater Carl Gustav Jung je nekoč pokazal podobo križa in rekel: »Pravkar prihajam iz Indije in tam se mi je to posvetilo. Na vzhodu se poskušajo znebiti trpljenja tako, da ga odmišljajo, na zahodu pa ga skušamo zatreti z mamili. Toda premagamo ga samo, če ga prenašamo. Tega se naučimo le pri Križanem Bogu.« Drži. Brez ljubezni je križ pretežek, brez križa pa je ljubezen votla. Šele od Kalvarije, znamenja božje ljubezni, lahko govorimo o pravi ljubezni. Vse do Kristusa je bil križ v poganstvu znamenje kazni za bogove, Božji Sin pa je na znamenju človeškega prekletstva umrl, da bi nas, prekletnike, odrešil. Do konca humanizirani Bog je prevzel nase vse človeško, tudi trpljenje, in vso odgovornost za stvarstvo. Stara Cerkev je učila, da tisto, kar ni prevzeto, ne more biti odkupljeno. Zato ne prečiščujmo podobe Boga, ker se mu taka spodobi, čeprav se nam zdi nedostojna in nora. Res je nemogoče pomisliti, da je umrl kot lopov, suženj, zmikavt in zločinec. A tudi to je dokaz njegove svobode. Prava ljubezen mora imeti možnost izbire, da v svoji svobodi tudi ne ljubi. In da je večja od obveze, dolžnosti. Svobodni Bog, ki je človeka ustvaril iz popolne ljubezni, ni imel izkušnje s tem, kako je biti človek. Zato se je učlovečil, to pa je najradikalnejši podvig. Zdaj Bog Oče v tem čudnem in hkrati čudežnem Jezusu ve, kaj pomeni trpeti in umreti. Njegova smrt je smrt smrti. Tako je krščanstvo zaradi svoje drugačnosti religija izhoda iz religije. Če odgovorim filozofsko, v trpečega Boga, ki z mano sočustvuje, verjamem zato, ker je to nesmiselno, absurdno – credo, quia absurdum. Kot je zapisal Tertulijan: »Božji Sin je bil križan; tega se ne sramujem zato, ker je to sramotno. Božji Sin je umrl; to je vredno verjetja zato, ker je noro. Bil je pokopan in je vstal od mrtvih; to je mogoče zato, ker je to nemogoče.«

Andraž Arko: Ukinjanje

19. 6. 2022

Včasih lahko neko besedilo, ko ga iztrgamo iz konteksta, zveni prav nenavadno. Tako bi se lahko poigrali in rekli, da v Svetem pismu piše: »Ni Boga.« Res je, tako je zapisano čisto na začetku štirinajstega psalma. In ob tem bi se lahko kdo zafrkaval in rekel: »Glej, celo v samem Svetem pismu piše, da ni Boga!« Res tako piše, ampak to je samo del verza, ki pa se v celoti glasi: »Bedak pravi v svojem srcu: 'Ni Boga.'« Na podoben način bi lahko kdo s tendencioznostjo skušal prikazati, da apostol Pavel zagovarja teorijo spola, ko v Pismu Galačanom zapiše: »Ni ne Juda ne Grka, ni ne sužnja ne svobodnjaka, ni ne moškega ne ženske.« Če bi torej nekdo želel napeti to besedilo na svoje kopito, bi ga lahko interpretiral v smislu, da Pavel ukinja vse – nacionalno pripadnost, družbene razrede in na koncu ukinja tudi sam spol – ni ne moškega ne ženske. Toda to v resnici ne drži. Pavel je pisal to kratko pismo prebivalcem rimske maloazijske pokrajine Galatije, ki se je raztezala zahodno od današnje turške prestolnice Ankare. Verjetno je pismo nastalo leta 55, torej na začetku vladavine cesarja Nerona. Prav zaradi družbenih okoliščin odstirajo te vrstice, če jih navedemo v celoti, revolucionarno moč krščanstva: »Vsi, ki ste bili krščeni v Kristusa, ste oblekli Kristusa. Ni ne Juda ne Grka, ni ne sužnja ne svobodnjaka, ni ne moškega ne ženske: kajti vsi ste eden v Kristusu Jezusu.« V prvi Cerkvi so bile napetosti med kristjani, ki so izvirali iz judovstva, in kristjani, ki so izvirali iz vrst poganov – torej v prvi vrsti Grkov, nato še ostalih. Toda za Pavla so s krstom pred Bogom vsi enaki. Predvsem pa Pavel useka po enem temeljnih elementov rimskega imperija – po sužnjelastništvu, ko namreč pravi, da »ni ne sužnja ne svobodnjaka«, saj je vsak, ki je krščen, z enakim dostojanstvom pred Bogom. Prav tako pa je tudi z moškim in žensko. Njuno razmerje je v rimskem imperiju je bilo izrazito patriarhalno in ženska je bila praktično lastnina moškega. Pavel pa to obrne na glavo, ko pravi, da sta po krstu moški in ženska enaka pred Bogom. S tem Pavel poudarja, da krst briše vse razlike in pregrade: nacionalne, družbene in celo spolne, ker je temelj vse edinosti Kristus, v katerega smo krščeni. Pri tem pa se človek kot oseba ne izgubi v neki brezoblični množici, ampak je vsak poklican, da s svojimi lastnostmi, danostmi in talenti živi svoje življenje Bogu v čast in slavo. Pri tem pa ne smemo pozabiti, da Bog ljubi raznovrstnost in pestrost, da Bog ljubi sorto.

Raid Al Daghistani: Spoznaj samega sebe

18. 6. 2022

Spoznaj samega sebe je filozofski imperativ, na katerega so misleci in modreci vedno znova opominjali človeka in ga tako spodbujali, naj odkrije svoje bistvo in svoj položaj v vesolju. Kajti pred spoznanjem Resnice o svetu pride spoznanje spoznavajočega subjekta – četudi je tako razmerje navsezadnje dialektično (kot »tubit« smo namreč vselej že tudi »bit-v-svetu«). Da je človek misleče bitje, je učil že Aristoteles; da k mišljenju sodi predvsem razmišljanje o samem sebi, so učili skoraj vsi filozofi, ki so mu sledili. Vprašanje o spoznanju samega sebe je tako postalo tudi eno osnovnih vprašanj muslimanskih učenjakov. Znameniti filozof, teolog in mistik iz 11. stoletja Abu Hamid al-Ghazali je tej temi posvetil celotno delo z naslovom »Eliksir srečnosti«. Kot nakazuje že naslov knjige, je za al-Ghazalija srečnost neločljivo povezana s spoznanjem, katerega poglavitni cilj je spoznanje samega sebe. S srečnostjo ni mišljen le nekakšen bežen občutek sreče, veselja ali čustvene vznesenosti. Mišljeno je duhovno-eksistencialno stanje osebne izpolnjenosti in samouresničtve, ki ju je po al-Ghazaliju mogoče doseči le s sintezo (resnične) vednosti in (pravilnega) delovanja. Samospoznavanje kot pojem je nikoli popolnoma dokončan proces, ki zahteva ne samo nenehno širjenje obzorja, temveč in predvsem delovanje in pravilno, tj. etično ravnanje. Za to pa je vselej potrebno samopremagovanje; kajti le tisti, ki si prizadeva, da bi ves čas presegal samega sebe, raste v vednosti, ki ni le intelektualna oz. teoretska, temveč izkustvena in zato prehaja v modrost. K spoznavanju samega sebe sodi predvsem spoznavanje svoje duše: svojih vidnih in skritih misli, svojih čustev, namenov, svoje zavesti in vesti ter svojih demonov. To spozanje je pogoj za samopremagovanje, ki je pogoj za samoizpopolnitev – tako v spoznavnem kot moralnem pomenu besede. K spoznanju samega sebe sodi spoznanje svojega Praizvora. V religijskem kontekstu to pomeni: spoznanje svoje lastne ustvarjenosti v temeljni odvisnosti od neskončne in večne Presežnosti. K samospoznavanju sodi tudi nujno razmišljanje o lastni končnosti, o smrti in tistem, kar naj bi prišlo po njej. Kot pravi an-Niffari: »Kdor je pripravljen na kontemplacijo o lastnem koncu, se ne bo vdal pritisku skušnjave.« Za muslimanske mistike spoznavanje samega sebe pomeni predvsem spoznanje lastnih duševno-duhovnih stanj in notranjih sil, spoznanje nevidnega sveta in »dejanj srca«. K resničnemu spoznavanju navsezadnje vedno sodi tudi spoznavanje svoje nevednosti. Tako imenovana »učena nevednost« krepi ponižnost, strah in spoštovanje, ki niso le vrline, temveč podlaga za spoznavno-duhovni vzpon, katerega cilj se odmika v Neskončno. Spoznanje samega sebe je eksistencialno spoznanje, saj bistveno zadeva spoznanje svojega obstoja. Tako bo samospoznanje še naprej ostalo eksistencialna naloga in neizogiben podvig človeka kot razmišljajočega, eksistirajočega in iskajočega bitja.

Peter Millonig: Dvigati duha

17. 6. 2022

Sodobni svet, vsem napredkom navkljub, zahteva veliko od človeka. Značilnost poindustrijske dobe je namreč, da stavi na znanje, informatizacijo, globalizacijo. Medmrežje je nova svetovna platforma, ki digitalno povezuje kraje, narode in posameznike v soodvisnost in soodgovornost pri oblikovanju novih družbenih odnosov. Še nikoli svet ni bil tako prepleten, kot je danes. A vendar se zdi, da so prepadi – kulturni, miselni, gospodarski – med regijami in celinami nespremenjeno globoki. Nekako trajni, ob sicer nenehnih prizadevanjih, da bi jih zasuli. Hkrati se pojavljajo nove razpoke v tektonski plošči, ki ji pravimo življenje človeštva. Vedno znova se rojevajo konflikti, pa še obstoječih nismo znali odpraviti. V svetu negotovosti, tudi zasebne, je zato posameznik na nenehni in zahtevni preizkušnji. Bo obstal? Ali se bo uveljavil kot bitje smisla, drznih načrtov, vidnih uspehov? Vse večji izzivi, da bi obvladovali svet, vlivajo strah in dajejo občutek nemoči. Ti vodijo, če nam jih ne uspe zatreti, v potrtost in apatijo. Človek današnjega veka je tako bitje kronične zaskrbljenosti, velikokrat tudi izmučenosti. Je izžet in oropan resnične življenjske sile. Dvigati duha, sredi vseh teh pojavov, sodi zato k našim glavnim dnevnim opravilom. Drug drugega, pa tudi sebe, nenehno notranje dvigati! To lahko počne vsak – tisti, ki veruje, in tisti, ki ne pozna Boga. A uspešnejši smo, če pri tem črpamo iz zakladnice nebeškega bogastva, iz Jezusove nepreklicne modrosti in trajne srčnosti.

Jokob Piletič: Novo pride, staro mine - praznik Sv. Rešnjega Telesa in Krvi

16. 6. 2022

Vetustatem novitas, umbram fugat veritas; noctem lux eliminat. – Novo pride, staro mine, pred resnico sen izgine, noč premaga dan svetal. »Vetustatem novitas ... Novo pride, staro mine, pred resnico sen izgine, noč premaga dan svetal.« Tako v eni izmed kitic poje slednica današnjega praznika presvetega Rešnjega Telesa, ki jo je ob priložnosti njegove ustanovitve l. 1264 zložil sveti Tomaž Akvinski. V svojih štiriindvasetih kiticah vzvišenega poetičnega izraza povzame in zaokroži vso resnico vere v Kristusovo resnično, realno in bistveno navzočnost v zakramentu presvete evharistije pod podobama kruha in vina. Gre torej za novo in staro skrivnost. Staro, ker je Kristus uporabil že znani prvini zemlje kruh in vino, s tem nadaljeval Melkizedekovo starozavezno daritev; vendar novo, ko ji je pridal nov, bistveno drugačen pomen in je kruh in vino posvetil ter ju tako bistveno spremenil v svoje Telo in Kri. Kristus večni novum, večna novost, tako dopolni in preseže staro(zavezno) daritev, ko jo spremeni v daritev samega sebe in jo naroči obhajati v svoj spomin do konca časov. Deleženje pri istem oltarju, istem kruhu in istem kelihu nas vceplja in zedinja s Kristusom samim, s tem pa se mu pridružujemo tudi v njegove darovanju. »Ko prisustvujemo Božanski daritvi,« tako sveti Gregor Veliki, » je nujno da darujemo skesanega srca tudi sami sebe.« (Dial. 54) Tako smo, ker se – v občestvu Cerkve – vcepljamo v Kristusa že v njegovem trpljenju in darovanju, vcepljeni vanj tudi v njegovem vstajenju in poveličanju. Kolikor smo udje Kristusa, toliko smo deležni njegove smrti, kjer odmrjemo sebi, da bi živeli v njem, ki je vstal. Communio – latinska polisemična beseda za obhajilo pa tudi za občestvo. Kako imenitno dvojen pomen v eni besedi! Ko uživamo isti kruh s tem postajamo eno samo občestvo v Kristusu, uživamo pa ga lahko le v občestvu Cerkve. Obhajilo je torej vez edinosti in njen temelj, obenem pa je prejem obhajila mogoč le v edinosti občestva Cerkve. Evharistije je torej temelj in vrhunec, »vir in višek krščanskega življenja.« (B 27) Spoštovane poslušalke, cenjeni poslušalci, danes proslavljamo in svetu predočujemo Kristusovo obljubo, da bo ostal med nami do konca sveta. (Cf. Mt 28,20) Zaključimo z besedami italijanske mistikinje, vdove in frančiškanske tretjerdnice svete Angele iz Foligna (1248 – 1309), ki je takole zapisala: »O dobrina vseh dobrin, mnogi se ne menijo zate, te ne poznajo in te ne ljubijo; a ko te najdejo ti, ki hrepenijo po tebi, te ne morejo povsem in docela dobiti v posest ... Daj, da ti pridem naproti, najvišja dobrina, in pristopim k tako vzvišeni mizi z velikim spoštovanjem, z veliko čistostjo, z velikim stahom in z neizmerno ljubeznijo. Naj se približam vsa vesela in ozaljšana, ker prihajam k tebi, ki si vse slave vredna dobrina; k tebi, ki si popolna blaženost in večno življenje, lepota, sladkost, vzvišenost, sama ljubezen in milina.« Vesel praznični dan želim in vse dobro.

Alenka Veber: Štiriperesna deteljica

15. 6. 2022

Nekdaj smo v mojem domačem kraju po njivskih strniščih sejali črno deteljo. Z njo smo zemljo obogatili z dušikom. Čebelam in čmrljem pa je rastlina s trojnatimi listi in rdečimi cvetovi ponujala zelo dobro medičinsko in pelodno pašo. O tem, da je črna detelja eno izmed najstarejših zdravilnih zelišč – uporabljali so jo že severnoameriški Indijanci –, sem se podučila šele zdaj. Kot tudi o tem, da poleg črne detelje poznamo še belo, medeno, navadno turško, plazečo se in turško deteljo. Sveti Patrik, najbolj priljubljen svetnik Irske, je ob pomoči triperesne deteljice mogočnemu kralju razložil troedinega Boga. Kralj je bil menda tako očaran, da je svetemu Patriku dovolil širiti krščanstvo po svojem kraljestvu. Triperesna deteljica je postala eden izmed irskih nacionalnih simbolov. Z njo je upodobljen tudi sveti Patrik, le obhajanje praznika, posvečenega svetniku, je danes podobnejše karnevalu. Poleg triperesne deteljice poznamo tudi štiriperesno. Le kdo se je ne bi razveselil, saj velja za najmočnejši simbol sreče. Vsak izmed njenih štirih lističev ima poseben pomen: prvi pomeni vero, drugi upanje, tretji je za ljubezen in četrti za srečo. Tistemu, ki jo najde, naj bi vsak izmed štirih lističev po ljudski modrosti prinašal bogastvo, slavo, ugodno doživetje in zdravje, in če jo komu podari, celo dvojno mero sreče. Štiriperesna deteljica je po mnenju znanstvenikov izjemno redka, saj je razmerje med običajno deteljico in njeno vrstnico, ki prinaša srečo, kar 1 : 10.000. Po ljudski vraži naj bi štiri lističe našli le ljudje, ki imajo razvit vid in duhovnost. Dragi poslušalci in cenjene poslušalke, brez dvoma je štiriperesna deteljica zaradi svoje redkosti nepogrešljiva rastlina v naših herbarijih, v spominskih knjigah ali pa zataknjena za klobuk. Če nič drugega, vsaj škodljiva ni, saj so jo ljudje nekoč uporabljali celo za svojo prehrano. Vero, upanje, ljubezen in srečo gre iskati vse prej kot na travnikih. Čeprav sem jo, štiriperesno deteljico, kot otrok tudi sama iskala. A takrat sem bila otrok, govorila sem kakor otrok, sklepala kakor otrok. Danes štiriperesne deteljice ne iščem več, še vedno pa skrbno negujem triperesno deteljico: vero, upanje in ljubezen. O veri, upanju in ljubezni v Prvem pismu Korinčanom v trinajstem poglavju piše mož majhne postave, plešaste glave in krivih nog, v dobrem telesnem stanju, z obrvmi, zraščenimi skupaj, in nekoliko ukrivljenega nosu, nadvse prijazni – sveti Pavel. Eno izmed najkrajših poglavij končuje: »Za zdaj pa ostanejo vera, upanje, ljubezen, to troje. In največja od teh je ljubezen.« (1 Kor 13,13) Ne trdim, da sreče ni, ali da je ne potrebujemo, ali da je sveti Pavel ni poznal, če jo v svojih pismih redko omenja. V današnjem jutru vam želim povedati le, da ne raste na travnikih.

Zmago Godina: Izberite

14. 6. 2022

Živimo v časovno izstradani družbi, ki nas neusmiljeno potiska do skrajnosti. Kupi več, naredi več, dosezi več. Hitro. Hitreje. Od nas se pričakuje večja učinkovitost, večja storilnost. Več. Več. Več. To, kar danes velja za običajno, je noro. Večina ljudi dela veliko dlje, kot je včasih. Kdo sploh še dela štirideset ur na teden? Naši popoldnevi in prosti čas so natrpani z dejavnostmi. Veliko družin le redkokdaj jé skupaj. Zdaj je tipičen družinski obrok meni hitre hrane, naročen iz avtomobila v tistih petnajstih minutah, ki so nam na voljo med uro kitare in treningom nogometa. V naši kulturi je vse to nekaj običajnega, celo pričakovanega. Vedno hitimo in nikoli nimamo dovolj časa. In najbolj tragično pri tem je to, da ima večina ljudi najmanj časa za stvari, za katere pravijo, da so jim najpomembnejše. Večina nas živi s hitrostjo, ki je nevzdržna. Običajni ljudje delajo običajne stvari z običajnim — vratolomnim — tempom in nikoli nimajo dovolj časa za najpomembnejše stvari v svojem življenju. Ena od temeljnih laži, ki smo jih sprejeli o pomenu zaposlenosti, je, da ta kaže našo vrednost. Imeti veliko dela pomeni, da smo uspešni in pomembni. Veliko “pomembnih” aktivnosti je znamenje naših sposobnosti in naše vrednosti. Vsakdo, ki karkoli velja, bo vedno kaj počel, ali ne? Toda zakaj mislimo, da javno mnenje ve, kaj je najbolje? Kaj daje večini pravico, da odloča o tem, kaj je prav? Zato vas danes želim povabiti, da naredite nekaj neobičajnega. Ste kdaj jedli v restavraciji, kjer lahko za določeno ceno jeste, kolikor želite? Vse je videti tako vabljivo — ocvrt piščanec s kokosovo moko, zavita telečja pečenka z drobljenim poprom v masleni omaki, gratinirani njoki, lisičkina rižota, sirovi štruklji z mandljevo omako, glazirano korenje, brokoli v smetanovi omaki, sadna solata, čokoladna kocka in grmada z višnjami in smetano. Toda če si boste na svoj krožnik naložili vse, kar je na voljo, bo nekdo moral vas naložiti v reševalno vozilo. Da bi lahko uživali v tem, kar jeste, in hkrati ohranili svoje zdravje, morate izbrati. Enako velja tudi sicer v življenju. Spomniti se morate, da samo zato, ker nekaj lahko naredite, to še ne pomeni, da tudi morate. Namesto besede “in” začnite uporabljati besedo “ali”. Namesto nogometa in učenja kitare lahko vi in vaš otrok izberete nogomet ali kitaro. Namesto da bi delali do poznega večera in odnesli delo s seboj domov, naj bo eno ali drugo. Medtem ko običajni ljudje še naprej dodajajo stvari na svoj seznam opravil, lahko vi sestavite svoj seznam stvari, ki jih ne boste naredili. Za začetek napišite nanj tri aktivnosti, ki jih boste prenehali opravljati. S tem boste v svojem življenju ustvarili prostor za to, kar je za vas resnično pomembno, in upočasnili hitrost, s katero živite. Če ste enako kakor ljudje okrog vas neprestano obremenjeni s težo številnih opravil, nalog, odgovornosti in obveznosti, potem je danes čas za spremembo. Upoštevajte poziv iz Svetega pisma: “Nikar se ne prilagajajte temu veku, ampak se preobražajte z obnovo svojega uma.” (Pismo Rimljanom 12,2) Z drugimi besedami: Prenehajte se prilagajati in početi to, kar počnejo običajni ljudje! Postavite si prioritete, dajte prednost pomembnemu pred nujnim in zaživite bolj polno življenje!

Berta Golob: Moč besedovanja

13. 6. 2022

Vzamem besedo nazaj. Tako se radi kdaj izmotamo iz neprijetnega položaja. Čutimo pač, da smo v pogovoru segli v napačno smer. Kaj pa pregovor: beseda izrečena, ne vrne se nobena? Podobno kot: kar je napisano, ne bo več zbrisano. Nepremišljeno izrečeno ne gre vedno le v eter, ampak lahko ostane pritrjeno na tehničnem pripomočku. Nobeno izmikanje ne pomaga, posnetek je tu! Pa tudi to drži, da kake nazaj vzete besede, ki nas je prizadela, ne pozabimo. Res da ne boli več, če smo odpustili, sled za njo pa kljub temu ostaja. V splošnem velja, da se ne zavedamo dovolj, kakšno moč ima beseda. Pomenkujemo se dan na dan. Kogar prizadene kaka oblika osame, kmalu občuti pomanjkanje živega stika s sočlovekom. To je pa povezano z besedovanjem. Tudi navaden klepet o nepomembnih stvareh je poživljajoč. Pogovor o resnih problemih lahko obremenilen, pa kljub temu kar nujen. Strokovna debata se kdaj tako razvname, da nam dvigne pritisk. Vse na račun pomena besed. Te podžigajo prepir ali pa nam prijazno potrepljajo dušo. Smešno: ves dan smo kot na perutih, če nas kdo ogovori: kako lepo vas je videti! In nam zatemni obzorje z izjavo: a ravno tebe moram zdajle srečati! Včasih smo se učili, da je slog »izbor jezikovnih sredstev«; kako, na kakšen način razsipavaš z besedami. Sleherno sporočilo, da je mogoče povedati na dva načina; kakor se pač odločiš. Diplomati to dobro vedo. Kako spretno zmorejo govoriti, da nič ne povedo! Hitro ocenijo sogovornika ali pa družbene okoliščine. Kdo drug pa zmeraj useka z besedo. Znan je tudi rek: z besedo na dan! Kar pomeni: ne skrivaj, ne ovinkari. A je tudi v takem primeru na voljo blažja ali pa trša oblika resnice. Onemeti pomeni ostati brez besed. Biti nem od rojstva je govorečim neznana izkušnja. Občutek, ko od presenečenja ali začudenja ne zmoremo najti besede, je lahko strašljiv. Ali sploh kdaj pomislimo, kakšna dobrina je govor, posledično pa izražanje misli, občutij, doživetij? V šoli so nam razlagali tvorjenje glasov in jezikovno strukturo s stavčnimi členi, mojstrili so nas v slovnici in pravopisu, do občudovanja jezikovnega sestava in tvorjenja besedilnih umetnin pa nismo segli. Škoda.

Edvard Kovač: Praznik svete Trojice ali praznik Ljubezni

12. 6. 2022

Praznik svete Trojice velja za najglobljo krščansko skrivnost. Pa vendar se tudi ta skrivnost svetlika in nas napolnjuje z izjemnimi mislimi in vodi naše življenje. Takoj na začetku naj povemo, da gre za praznik ljubezni. Tudi v naši človeški ljubezni je toliko reči nerazložljivih, pa vendar ljubezen vsi poznamo in se ob njej navdušujemo. Lahko bi rekli, da se ob sv. Trojici zavemo, kako krščanski Bog ni neko samotno bitje, ki v svoji popolnosti zre vase in se na zmeni ne za človeško tragičnost in ne za svet, ki ječi v svoji nepopolnosti. Prav nasprotno, v Bogu so že odnosi, v njem so tri osebe, ki se v Ljubezni podarjajo druga drugi. Toda ta Ljubezen je tako velika, da so te tri osebe en sam Bog. Tako tudi pri sveti maši ob nedeljah molimo nicejsko-carigrajsko veroizpoved, v kateri so grški cerkveni očetje posrečeno dejali, da so vse tri osebe enega samega bistva, bistva Boga. Tako Sin in Sveti Duh, oba izhajata iz Boga Očeta. Oče se v ljubezni daruje Sinu in Sin mu vrača ljubezen, ta njuna intimna osebna vez pa je nova oseba, se pravi Sveti Duh. Sveti Tomaž Akvinski je poudarjal, da gre za čistost odnosov, odnosov ene same Ljubezni. Ko so kristjani iskali podobo svete Trojice na zemlji, so prav tako segali po skupnosti ljubezni, ki je družina. V družini gre tudi za mnoštvo, za starše in otroke, ki pa so v ljubezni eno. Prav tako pa je vsaka skupnost, kjer vlada ljubezen, podoba svete Trojice, tudi redovna skupnost, tudi skupnost, ki jo imenujemo Cerkev. Zdaj razumemo, zakaj pri vsaki nedeljski sveti maši, ko gradimo občestvo med navzočimi, pa tudi s temi, ki so ostali doma, ali pa so daleč po svetu, zakaj je takšno občestveno doživljanje svete maše hkrati doživljanje svete Trojice. Kristus je večkrat dejal, da sta On in Oče eno. Vendar te intimnosti in največje ljubezni ni čuval le zase, ampak je v to ljubezensko skupnost povabil tudi nas. Zato nas je naučil svoje molitve »Oče naš«. Tudi nam je obljubil, da odslej ne bomo nikoli več sami, saj bosta z nami Njegov in Očetov Duh, Duh modrosti in Ljubezni. Zdaj prav tako razumemo, da za kristjana trenutek, ko se pokriža, ni samo najkrajša in tudi ne samo začetna molitev, ampak prav nasprotno. Pokrižati se pomeni izpoved najgloblje vere in ljubezni. To so vedeli naši starši, ko so nas pred odločilnimi trenutki življenja radi pokrižali.

Raid Al Daghistani: Duhovno okušanje

11. 6. 2022

Sufizem ni le pot duhovnega prečiščevanja, temveč tudi in predvsem pot spoznanja. Na tej točki sufiji razlikujejo med več vrst spoznanji: čutnim, razumskim in mističnim. To se nadalje deli na »metafizično razkritje«, »duhovno zrenje« in celovito »okušanje« poslednje Resničnosti. Duhovno okušanje (ali v arabščini »dauq«) stoji v samem središču mistične epistemologije. Gre za neposredno, celostno, metaracionalno, nadčutno in bitnostno spoznanje, ki ga je navsezadnje mogoče doseči le z Božjo milostjo. Znameniti teolog in mistik iz 12. stoletja Abu Hamid al-Ghazali ugotavlja, da se do bistva sufizma ni mogoče dokopati drugače kot ravno prek mističnega okušanja (Rešitelj, str. 55). Kajti resnične duhovne preobrazbe ni mogoče doseči zgolj prek učenja in intelektualnega napora, temveč zgolj z duhovno prakso in neposrednim notranjim izkustvom. Duhovno okušanje za Al-Ghazalija predstavlja jedro religioznega življenja. Tako tisti, ki razodetvene resnice navsezadnje ne »okusi« (doživi, izkusi) na duhovni način, ostane na ravni pojma oziroma mrtve črke. Sufizem, ki ravno temelji na neposrednem notranjem izkustvu posameznika, zato pomeni eksistencialno revitalizacijo religioznega življenja v islamu. Če je razumsko spoznanje »vrednejše« od preprostega verovanja, pa je neposredno okušanje »vrednejše« od razumskega spoznanja. Znanje je prepričanje na podlagi dokazov in argumentov, medtem ko je mistično okušanje bitnostno doživetje duhovne resničnosti. Prvo je intelektualno-racionalno, slednje eksistencialno-intuitivno. Direktno mistično okušanje je, sledeč Al-Ghazaliju, podobno duhovnemu zrenju, »ki predmet [spoznanja] naredi tako otipljiv, kakor da bi ga vzel v roke« (Rešitelj, str. 72). »Dauq« kot terminus technicus sufijske gnoze tako ni le poseben in privilegiran način spoznanja, temveč omogoča tudi dostop do ravni in dimenzij resničnosti, do katerih čuti in razum nimajo dostopa. Tistemu, ki duhovno-mističnega okušanja ni deležen, Al-Ghazali svetuje, naj se o njem vsaj pouči iz izkušenj in izpovedi drugih. Kajti kdor svoj čas preživlja z mistiki in ljudmi kontemplacije, okrepi svojo vero in svoj značaj.

Peter Millonig: O resnicoljubnosti

10. 6. 2022

Zavezanost resnici odlikuje človeka. Če ne bi bilo tako, ne bi poznali osme Božje zapovedi, ki nam naroča, naj pričamo po resnici. Pričevanje po krivem je namreč laž in prinaša bolečino. Če ne prej, v trenutku, ko je razgaljena. V naše življenje pa se narejenost lahko prikrade tudi neopazno, ko smo v stiski, osramočeni ali zaskrbljeni za svoj ugled. Takrat se zdi izmišljena razlaga priročna. Mnogokrat tudi ni jasne razmejitve med resnico in lažjo. Ko neko stvar zamolčimo, ni mogoče trditi, da sporočamo neresnico, čeprav bližnjega zavedemo. Laž zahteva torej zavestno odločitev, da se odpovemo resnici in da – predvsem iz koristoljubja – pričamo po krivem. Zato je na vidnem mestu človeških grehov. Kajti Bog ne želi, da bi drug drugemu podirali življenje z zaslepljevanjem, saj so v takšnem svetu vsi žrtve neresnice in se nihče ne more znajti. Najhuje je, ko začne lažnivec svojim sporočilom verjeti. Takrat smo vsi v pogubnem vrtincu padlih odnosov. Znajdemo se v podrtem prostoru in brez opore, do kod seže resnica in kje se začne njeno nasprotje. Vendar so trenutki, ko laž rešuje – človeka ali celo življenje. Kot sredstvo samoobrambe je razumljiva, opravičljiva. Človek je sicer vedno zavezan resnicoljubnosti, a je v določenih okoliščinah, žal, ne more izpeljati. V izjemnih primerih se lahko umakne v ozadje, da ne stre zbegane duše. Vedeti, kdaj je napočil čas za takšen umik, je njen pomemben del. Sicer pa je resnicoljubnost ljubezen do sporočila, ki ne trpi pretvarjanja. Utira pot odkritosrčnosti in nas notranje osvobaja.

Emanuela Žerdin: V mehurčku ljubezni

9. 6. 2022

Redovnica Emanuela Žerdin v današnji Duhovni misli govori o materinski ljubezni. Kako matere poskušajo zaščititi svoje otroke, še zlasti če so zaradi zdravstvenih težav ali stanj še posebno ranljivi.

Robert Friškovec: Nočem v šolo

8. 6. 2022

Nekega zgodnjega jutra gre mama zbudit svojega sina: »Sin, zbudi se! Čas je, da greš v šolo!« »Ampak, mama, zakaj? Nočem iti.« »Povej mi dva razloga, zakaj nočeš iti?« je bila mama vztrajna. »Ja, zato ker me otroci sovražijo. To je prvi razlog, drugi pa je, da me tudi učitelji ne marajo!« »Ah, to še ni noben razlog, da ne bi šel v šolo. Daj, vstani in se pripravi.« »Mi pa ti povej dva razloga, zakaj naj bi šel v šolo?« se sin ni dal. »No, zato vendar, ker si star dvainpetdeset let. In zato, ker si ravnatelj!« Dobra stara humorna zgodba je morda primerna za te jutranje ure. Morda bi komu še posebno prav prišla na ponedeljkovo jutro. Marsikdo pa bi se tudi prepoznal v stiski, ki jo je ravnatelj čutil tisto jutro. Morda zato, ker so se službene obveznosti preprosto preveč nagrmadile in je stresno že samo pomisliti nanje. Morda so se tako kot v ravnateljevem primeru službeni odnosi tako zavozlali, da se zdi, da jih ni mogoče več razvozlati. Ali pa se komu zdi, da pač ni na pravem mestu ali v pravi vlogi. Vse to se lahko mota po jutranji glavi. Ampak kar bi pri otroku še razumeli, se nam zdi pri dvainpetdesetletnem ravnatelju precej smešno. Čeprav gre za stisko, se nasmejemo podobnosti z otroškim načinom soočanja s težavami. Odrasli smo odrasli predvsem v tem, da se znamo oz. se učimo spoprijeti z vsakodnevnimi izzivi. Seveda ni vsak izziv takoj premagljiv, ampak izkušnje so pokazale, da vztrajanje v topli jutranji postelji problemov skoraj nikoli ne reši. Da otrpnemo ali pobegnemo sta instinktivni rešitvi oz. odziva na nevarnost, v kateri se znajdemo. Odraslost pa pokažemo, ko se problema lotimo, počasi, a zanesljivo. Z »ne morem, ne znam ...« se pogosto začenjajo naši stavki, kadar se nam zdi, da smo nemočni, ali pa ko se odločimo, da nečesa ne zmoremo. Ampak če smo iskreni do sebe, bi bil primernejši začetek stavka »zdaj nočem«. Je že tako, da na vse okoliščine v svojem življenju nikakor ne moremo vplivati, vendar lahko čim več naredimo iz gline, ki nam je dana, da jo oblikujemo. Kako že pravijo? »Pomagaj si sam in Bog ti bo pomagal.«

Metka Klevišar: Bil je naš najlepši čas

7. 6. 2022

Če bi morali v tem trenutku povedati, kdaj je bil za nas najlepši čas v življenju, bi bili morda v zadregi. Včasih je težko reči, kateri je bil najlepši. Življenjska obdobja so tudi zelo različna in pojem lepega v različnih obdobjih dobiva različno vsebino. So pa obdobja in dogodki v življenju, ki za vedno obdržijo svojo absolutno vrednost. \tTo mi je nekako prihajalo na misel, ko mi je dobra znanka pripovedovala, kako je pred petimi leti doživljala hudo bolezen svojega moža. Bolezen je trajala nekaj let in se je končala z moževo smrtjo. Imela sta majhnega sina, ki je bil ob očetovi smrti star šest let. Kot strela z jasnega jih je zadela njegova bolezen, ki je prišla nenadoma in ni obetala ozdravitve. Mož se je zares bojeval za vsak dan življenja. Imel je ženo in otroka in to, da so bili skupaj, je vsem veliko pomenilo. \tZdaj, po petih letih, se žena takole spominja tega obdobja: »Ne boš verjela, ampak za nas je bil to zares najlepši čas v življenju. Bili smo skupaj, bilo nam je težko, pa tudi neizmerno lepo. Osredotočili smo se samo na bistveno. Odpadlo je vse, kar ni pomembno. Spominjam se, da sem enkrat v tem času imela avtomobilsko nesrečo in prišla vsa žalostna domov s to novico. Mož je to sicer poslušal, se pa ni prav nič vznemiril in mi ni delal pridige. Rekel je samo: 'Pustimo zdaj to, pojdimo ven na kosilo.' Šli smo, bili smo skupaj in imeli smo se lepo. Kljub uničenemu avtu. V tem času sem se zelo veliko naučila, tudi za zdaj in za pozneje. Učila sem se razlikovati bistveno od nebistvenega. To mi pomaga živeti tudi zdaj, ko moža ni več. Seveda ga zelo zelo pogrešam, sem pa neizmerno hvaležna za čas, ki smo ga tako intenzivno preživeli skupaj.« \t Ko poslušam take zgodbe, bi si želela, da bi čim več ljudi tako zavestno preživljalo čas z nekom, ki ga imajo radi. Da ne bi izgubljali časa s povpolnoma obrobnimi stvarmi, da bi se osredotočili na graditev odnosa, ki je od vsega najpomembnejši. In da bi potem ostalo najbolj prevladujoče čustvo hvaležnost za čas, ki so ga preživeli skupaj.

Dvanajst

6. 6. 2022

Jutra na Prvem prinašajo tudi razmisleke o temeljnih življenjskih, religioznih in duhovnih vprašanjih. V tokratni ponovljeni igralec, dramatik in režiser Gregor Čušin premišljuje o pomanjkanju duhovnikov.

Milan Knep: Binkošti

5. 6. 2022

Z vero v Boga po navadi nimamo večjih težav, še zlasti ne z leti, ko vse bolj občutimo krhkost svojega telesa in nemoč, da bi uredili svet. Zato tudi večkrat na dan sebe in svoje najbližje izročamo Bogu. Na binkošti, ki nam želijo približati vlogo Svetega duha, pa smo morda v zadregi. Toda ta ne izvira iz nepopolne razlage, kdo je Sveti duh, temveč iz nerazumevanja, kaj je pravzaprav problem vere. Ali ne gre za to, da tisto, kar je v Bogu, predvsem absolutna Božja ljubezen, se zdi, ne pride do nas in da Bog ostaja oddaljen in neznan; celo takrat, ko mu v veri izročamo svoje življenje? Eden tistih, ki so to zadrego vere razumeli in jo v sebi po milosti presegli, je bil sv. Janez. Svoje prvo pismo začenja z besedami: »Kar je bilo od začetka, kar smo slišali, kar smo na svoje oči videli, to vam oznanjamo: Besedo življenja.« Janezu je bilo podarjeno izkustvo tega, kar je Bog v svoji biti, to pa je ljubezen. Kaj po navadi naredijo zakonci, ko med njimi zastane ljubezniva in zaupljiva komunikacija? Obrnejo se na terapevta, ta pa jim poda psihološki opis komunikacije, predstavi temeljne vzroke, zakaj pogovor ne steče, pove, kaj morata dva, ki sta poročena, storiti, da bosta zastoj v komunikaciji presegla. Iz ust terapevta slišita, da je osnova pogovora in komunikacije ozračje varnosti in medsebojnega zaupanja, za to pa so potrebne iskrenost, medsebojna pomoč, pozornost, zvestoba ipd. Pomena vsega tega se bolj ali manj zavedamo, in vendar tolikokrat odpovemo. Zato sv. Janez tega, kar že vemo, to pa je psihologija odnosov, sploh ne omenja, temveč nam oznanja nekaj drugega, veliko pomembnejšega, česar iz duhovnega izkustva največkrat ne poznamo: to je ljubezen, kakršna je v Bogu. Znana nam je namreč samo ljubezen, kakršna je v nas, to pa je za trajen in zares ljubeč odnos premalo. Sv. Janez poskuša svojim naslovljencem čim bolj nazorno oznaniti Božjo bit, ki je ljubezen in se nam je razodela v Jezusu Kristusu. Ne govori torej o čustvih in vsem drugem, kar je še povezano s človeško ljubeznijo. Ne daje nobenih naukov in navodil za skupno življenje, sploh ne omenja katere koli realnosti, v kateri smo, marveč svojim naslovljencem oznanja tisto, kar presega zemeljsko, kar je pred vsem tem, kar vidimo okoli sebe in občutimo v sebi. Želi nam odpreti notranji svet Boga, ki ga je v Svetem duhu sam občutil in spoznal, da bi bili tudi mi deležni komunikacije, kakršna je med Očetom in Sinom. Rad bi nas dvignil v ocean božjega, da bi občutili tisto, kar je v Bogu samem. Bog se v Svetem duhu, zlasti ko molimo, zedinja z našimi mislimi, čustvi in občutki, tako da vse to ni ločeno od Njega, marveč prežeto z Njim.

Marko Fik: Listroderes

4. 6. 2022

Moja prva profesionalna zaposlitev, po končanem študiju agronomije, je bilo mesto docenta na katedri za Agrarno zoologijo, kjer smo poučevali in tudi preučevali škodljive in koristne insekte, na poljedelskih rastlinah. Na katedro so prihajali na posvet poljedelci iz prostrane argentinske pampe z raznimi vprašanji povezanimi s škodo, ki jo povzroča ta ali ona žuželka. Večina le-teh nam je bila že znana. A včasih se je pojavila tudi kakšna neznana vrsta. Tako nas je enkrat obiskal lastnik velikega posestva, kjer so na 5.000 hektarjih pridelovali kamilico. S seboj je prinesel malega hroščka, rilčkarja, krivca za nastalo veliko škodo na njivi. Začeli smo s preučevanjem. Po posvetovanju z biologom, strokovnjakom za hrošče, smo izvedeli da se imenuje Listroderes costirostris. Nadaljevali smo z brskanjem po domači in tuji znanstveni literaturi, v iskanju bio-ekoloških podatkov. V laboratoriju smo, istočasno, poskusili vzgojiti hroščka in uspešno smo razvili prvo generacijo. Tako smo lahko popisali njegove morfološke posebnosti v vseh fazah razvoja, kakšna so jajčeca, ličinka in buba. Opazovali smo tudi na kakšen način se hrani, da bi kasneje na terenu ugotovili, kdaj v razvoju je najbolj učinkovito ukrepati in s kakšno metodo. V tistem letu smo večkrat potovali do njive, okoli 300 km oddaljene od Buenos Airesa in kmetu sproti poročali o rezultatih. Ko smo šli na pot zadnjič, z namenom, da mu svetujemo in pripravimo poročilo, smo z žalostjo opazili, da na zemlji leži ogromno mrtvih insektov, predvsem čebele, koristne pikapolonice in ose, in še druge vrste. Odgovor kmeta je bil: "jah, nismo mogli več čakati in smo z letalom poškropili vso njivo z neselektivnim insekticidom". Bili smo potrti. Biološko ravnotežje, ki vlada v naravi pod zelo strogimi zakoni, je bilo na tem koncu sveta v trenutku porušeno. Kakšen smisel ima tako ravnanje, se človek vpraša. Odgovor je sledeč: življenje nas sili k zaslužku in na kratki rok zmoremo marsikaj, kar pa se nam na dolgi rok maščuje. Ravno taka ne-premišljena praksa je pripeljala do tega, da se je ta hrošček sploh pojavil kot problem, ker so vsi njegovi naravni sovražniki, ki so živeli na terenu, bili neselektivno uničeni. Bodimo do narave spoštljivi in odgovorni. Živeli bomo bolje, ker bomo razumeli, da smo tudi mi neločljivi del te biološke zgradbe.

Lam Karma Wangmo: Pot vam lahko le pokažem, prehoditi pa jo morate sami

3. 6. 2022

Ta anekdota prikazuje vlogo duhovne vadbe na budistični poti. Pripoveduje o možu, ki je v večletnem obdobju pogosto poslušal Budove nauke v Benaresu. Nekega dne je prišel k Budi in dejal: »Nekaj bi vas rad vprašal.« »Seveda,« je odgovoril Buda, »kaj pa želite izvedeti?« »Že dolgo poslušam vaše nauke in zelo mi je všeč to, kar govorite. Opažam, da vas posluša veliko ljudi, a le pri enem ali dveh izmed njih lahko res opazim spremembo in vidim, da sta dosegla visoko stopnjo spoznanja. Večina ljudi pa ostaja nespremenjenih. Le zakaj je tako?« »Od kod prihajate?« ga je vprašal Buda. »Slišim, da niste iz Benaresa. Vaš naglas je drugačen.« »Iz Gaje,« je odgovoril mož. »Torej,« je dejal Buda, »zagotovo pogosto potujete v Gajo.« »Moja družina živi tam, zato res pogosto grem v Gajo.« »Potem gotovo dobro poznate pot od Benaresa do Gaje.« »Seveda. Pot do Gaje poznam tako dobro, kot da bi bila narisana na moji dlani!« »Sklepam, da veliko ljudi ve, da poznate pot do Gaje,« je predvideval Buda in mož mu je potrdil: »Tako je! Vsi moji znanci vedo, da jo poznam.« »Ali vas torej veliko ljudi sprašuje po napotkih, kako do Gaje?« ga je vprašal Buda. Mož mu je to potrdil in povedal, da jim razloži vse podrobnosti, saj niso nobena skrivnost. »Ali potem vsakdo, ki vas povpraša o poti do Gaje, tja tudi prispe?« mu je spet zastavil vprašanje Buda. »Ne. Samo tisti, ki potovanje res opravijo, pridejo do Gaje, drugi pa ne.« »V mojem primeru je prav tako,« je dejal Buda. »Dosegel sem razsvetljenje in poznam pot do tja. Ljudje vedo, da sem to dosegel, in vedo, da poznam pot, zato me sprašujejo za napotke. Povem jim vse, kar vem, le zakaj jim ne bi. To ni skrivnost. Vendar pridejo do cilja le tisti, ki potovanje tudi opravijo, drugi pa ne.« Budovi nauki ali darma predstavljajo pot. Darma je izkustvo Bude ali kogar koli, ki je našel pot do razsvetljenja. Ne obstaja samo ena pot, poti je veliko. Kar koli, kar nam pomaga pridobiti globlje razumevanje in odkriti svojo resnično naravo, je prava pot. Darma je kot zemljevid, ki nam podaja napotke, vendar je to, ali bomo prispeli do cilja, odvisno od tega, ali jo uresničimo, ali to pot sami prehodimo. Zato je Buda vedno poudarjal: »Pot vam lahko le pokažem, prehoditi pa jo morate sami!«

Silva Matos: Prebujanje lastne ustvarjalnosti

2. 6. 2022

Nenavadna situacija zaradi epidemije je marsikomu zelo spremenila življenje. Mnogi so se znašli zaprti med štirimi stenami. Začetni pritisk, stopnjevala se je negotovost, tudi tesnoba, nenavaden občutek ogroženosti, marsikje zmeda. Pa vendar so nekateri zelo hitro, kot mačka, padli na noge. Znali so izkoristiti čas za tisto ustvarjanje, ki v vsakdanjem tempu življenja prej ni bilo mogoče. Moj prijatelj, glasbeni pedagog, je dobil nov zagon, začel je intenzivno skladati. Človek je lahko izredno prilagodljiv ter odkriva čisto nove izraze ustvarjanja. Mnogi so prepoznavali druge potenciale. Učili smo se tudi od otrok, v naravi doživljali čudežno lepoto stvarstva, ki je prej nismo opazili. V karanteni se niso poslabšali samo medsebojni odnosi, ampak se je marsikje pokazal glavni vir ustvarjalne moči, in to v človekovi iskreni želji in zmožnosti prisluhniti drugemu. Vem, da človek težko izkoristi vse priložnosti, tudi vseh talentov ne more razviti. Je pa zelo dragoceno, da si za to prizadeva. V upočasnjenem tempu, odmiku od običajnega hitenja, se pokaže življenje z drugega vidika, in to je tudi priložnost za novo izkušnjo. Dobro je imeti čas za razmislek, za opazovanje, če se le pokaže priložnost za to. Niti ena izkušnja ni povsem brez vrednosti. Z razvojem sčasoma ozavestiš, kaj se ti je dogajalo v otroštvu, odraščanju, v poznejših obdobjih. Pridejo pred oči vzgojne spodbude, ki so krepile pogum, porajajo ideje, vztrajnost, prizadevanje, da kaj narediš, ustvarjaš. Seveda se človek lahko tudi zapre, ne samo v prostoru, ampak tudi zapre v svoj svet. V svoji pasivnosti ostaja slep za pestrost vsega, za vse tisto, kar mu je dano. Ostaja siv in mračen v svoji duši. Se vrti okrog svojih zavor. To se ne zgodi samo v izjemnih razmerah epidemije. Odmakneš se od sveta, se bojiš neuspehov. V človeka je položena globoka želja, da bi nekaj ustvarjal. Pogledati svoje realne okvire, možnosti v meni in okrog mene, pomeni odpirati pot za to. Premaknem se, naredim korak in v stiku s seboj uporabim svoje potenciale, tudi za reševanje zapletov. Zasveti se. Umetniška žilica je pravi blagoslov. Čudovito je, da človek v raznih, tudi težkih okoliščinah prepozna čarobno moč, ki nam ob vsakdanji teži življenja daje krila. Imam možnost izbire. Pomemben je občutek, da je smiselno, kar delam, da delam dobro. Tudi v preprostih oblikah, vsakdanjosti se lahko uresničuješ zelo pestro, slikovito. Napolnjuje nas igriva, spodbudna beseda. Okusno in živo, lepo in uporabno, ustvarjeno z ljubeznijo. To nas žene naprej, da verjamemo, da zmoremo, kljub vsemu. Nešteto ustvarjalnosti obstaja. In človek je kot izvir, ki nikoli ne usahne. Če poskrbiš, da si v stiku s svojimi izviri, se lahko vedno znova prebujaš za bisere ustvarjalnega navdiha. Sem ustvarjen Božji otrok, Ljubezen je z menoj.

Daniel Brkič: Bog in dežela Eldorado

1. 6. 2022

Vprašanje zla v svetu je za skrajne registre mojega razuma izziv, ker Boga jemljem tako zares, da se bojim, da bi me slepa vera zapeljala v zmoto. Kot jurišnik in upornik si privoščim majhna, a sladka zadovoljstva, misleč, da kalim večni mir v nebesih. Osrečuje me občutek evforije, da morda celo Bog nebogljeno zardeva pred mojim vprašanjem, zakaj trpljenje? Sprašujem ga, zastava katere barve naj plapola na strehi sveta? Rdeča s črnim kljukastim križem ali rdeča z rumenim srpom in kladivom? Zvezda katere partije naj hipnotizira psihologijo histerične množice in umiri divje strasti? Zelene, rumene, bele, črne, mavrične …? Včasih imam občutek, da je dobri stari Bog zaspal in se pridružujem besedam svetopisemskega pisca: »Zbudi se! Zakaj spiš, o Gospod? Zakaj skrivaš svoje obličje, pozabljaš našo nesrečo in našo stisko?« (Psalm 44,24-27) Moreče vprašanje zla je v velikih filozofijah in religijah, posebno v krščanstvu, pravzaprav vprašanje metafizike in etike. Nemški filozof Leibniz (1646–1716) je skoval metafizično domišljijo o najboljšem možnem svetu, ki lahko obstaja. A kaj, ko se je francoski filozof Voltaire (1694–1778) v satiričnem romanu z naslovom Kandid (1759) iz nje sarkastično norčeval in se ironično spopadel z realnim zlom, še posebej zaradi nedolžnih trpinov uničujočega potresa v Lizboni. S humorističnimi alegorijami je ošvrknil iluzijo naivnih o obljubljeni mitski deželi Eldorado. Bog nam je svobodo Eldorada podaril, a kaj, ko smo jo zlorabili. Tudi če bi bili ustvarjeni kot Božji sužnji, se avantura ne bi končala drugače; sprva bi bili srečni, ker smo se znebili odgovornosti, čez čas pa bi se duh sužnja v nas itak uprl. Tudi če se ne bi, bi se sužnja naveličal gospodar, ker mu suženj, avtomatizirani robot, nima ponuditi ničesar drugega razen čemerne poslušnosti. Kdo bi v nedogled živel s tem, da v poslušnosti ni svobode in ljubezni? Ker smo pravo svobodo zapravili, ustvarjamo politično in duhovno svobodo z nazadnjaškimi silami logike totalitarne svobode. Celo Bog ne more ničesar storiti za svet, ki mu ne dá prilike in prostora. Kaj storiti z našimi majhnimi razmišljani o velikem Bogu? Koliko časa bo še zaprt v naši črni železni škatli, medtem ko nemirno sedimo na njej kot na sodu smodnika. Zakaj ne moremo dvigniti rok od svojega nevidnega spremljevalca in utišati svoje slabe vesti? Ujeli smo se v past in smo prepričani, da imamo v svetu podivjane praznine in tesnobe nekaj, česar nimamo.

Raid Al Daghistani: O molku

31. 5. 2022

Molčimo lahko le, ker govorimo. Molk je hrbtna stran govora. Molčanje ni preprosto nasprotje govora, temveč njegov pogoj, njegovo pribežališče in njegovo zatočišče. Zato molk ni toliko nezmožnost govora, kolikor je zavestna, hotena in smiselna odpoved govora. Molčati pomeni: govoriti navznoter. Molčati pomeni: preiskovanje, potrpljenje, merjenje. In če je pojem po Heglu »demiurg resničnosti«, je molk »demiurg pojma«. In če je govorica preizkušnja resničnosti, je molk preizkušnja govorice. Brez molka ne bi bilo govora. »Molk je gospodar govora,« je dejal prerok Mohamed. Molk ni le počelo govora, temveč tudi njegova – transcendenca. V tem smislu se neizrekljivo numinoznega izteka v polnino molčanja. »Črka je zastor in zastor je črka,« pravi an-Niffari. Molk je tako tudi: spoznanje, meditacija, kontemplacija – preseganje. Molk je sestavni del duhovno-religioznih praks. V islamu molk predstavlja naslednje štiri lastnosti: načelo pobožnosti, pogoj čuječnosti, vrsto askeze in duhovno vajo. Molčanje tako ni le prekinitev govorjenja, temveč tudi dresura duha; urjenje v preseganju notranjega gibanja, zaustavitev toka misli. V tem smislu znameniti muslimanski mistik iz andaluzijske Španije, Ibn Arabi, razlikuje med »molkom jezika« in »molkom srca«. »Molk jezika« pomeni prenehanje govorjenja, »molk srca« pa pomeni transcendenco mišljenja. Molčanje tako pomeni osredinjanje duha; zbiranje razpršenosti misli; poenotenje notranjih glasov. Molk pa je navsezadnje tudi pogoj resničnega poslušanja: le kdor zna molčati, sliši in zna poslušati; poslušati drugega in poslušati svoj notranji glas, ki govori prek molčanja. Molčanje kot duhovno dejanje je treba kultivirati. Molčanja se je – tako kot govorjenja – treba naučiti. In mar obstaja primernejši čas za molk, kot je mesec ramazan – čas posta, duhovne osamitve, introspekcije in molitve?

Alenka Veber: Življenjski studenec

30. 5. 2022

Ne samo presušena zemlja, tudi ljudje se napajamo ob izvirih. Le da naše bivanje na zemlji napajajo številni izviri, ki se izlivajo v življenjski studenec. Ne, naši izviri, iz katerih želimo piti čisto in zdravo vodo, ne izvirajo samo iz majhnih in neznatnih skalnih razpok pod mogočnimi skalami, kjer ni človeške umazanije. Izviri, iz katerih se napajamo in črpamo moči za našo osebnostno rast in sobivanje, izvirajo iz medčloveških odnosov: doma, v šoli, v župnijskih občestvih, na delovnih mestih … Tako kot zemlja, ki se že dolgo ni napojila čiste vode, ne more roditi sadov, tako je tudi z nami. Če vodo zajemamo samo iz umazanih in zastrupljenih studencev, potem ne moremo roditi zdravih in močnih sadov. Ali ste se kdaj, cenjeni poslušalci in poslušalke, po dolgotrajni suši zazrli v zemljine razpoke? Ste opazili, kako različne so? Navpične, prečne, vzdolžne … vse do tistih najglobljih, prelomnih razpok. Če je suša dolgotrajna, potem seme, ki smo ga zasejali v zemljo, preneha kaliti in brsteti. Da si zemlja opomore, je potreben nov izvir čiste vode. Tako je tudi z nami. Ko med nami zaradi človeške suše zazijajo globoke razpoke in se naše brazde zaradi rušilne sile prelomijo, potrebujemo novih in čistih izvirov vode. A začeti moramo zajemati v globokem studencu. Veliko lažje je preorati zemljo in preobračati brazde, da jo pripravimo za novo rast, kot pa orati po razbrazdani in prelomljeni človeški duši. Razpoke, ki smo jih sposobni zadati drug drugemu, so trdovratnejše od razpok v zemlji. Ne poznajo se samo na obrazu. Te so vsaj vidne, in zaradi njih smo lahko kdaj pa kdaj deležni tudi usmiljenja. Najbolj bolijo tiste ostre, neopazne in pritlehne razpoke, ki prizadenejo našo notranjost. Ne, ljudje nismo drug drugemu samo studenec čiste in zdrave vode. Zastrupljeni smo z napuhom, samovšečnostjo, ljubosumjem, sebičnostjo … Ko se v naših studencih nabere preveč umazanije, sirkova krtača pomaga bolj malo. Čaka nas dolgo ribanje s krtačo iz žice ali celo iz jekla. Mogoče bo ta dovolj močna, da bo očistila in zgladila našo umazanijo. A v studencu bodo še vedno ostale razpoke, ki ne bodo držale vode. Kako spolzke so lahko stopnice, ki vodijo k našemu izviru. Po njih ne hodimo sami, in če stopnice nimajo postavljene ograje in zaklenjenih vrat, po vodi bredejo tudi drugi ter za seboj puščajo blato. Čeprav smo majhen izvir, lahko postanemo reka in drug drugemu izvir žive vode. Le zastrupiti ga ne smemo. Zato ne pozabite. »Studenec v istem izviru ne more biti hkrati sladek in grenek? Tako kot smokva ne more roditi olive ali trta smokve? Tako tudi slan izvir ne more dati sladke vode.« (Prim. Jak 3,11–12.)

Duhovna misel

29. 5. 2022

Jutra na Prvem prinašajo tudi razmisleke o temeljnih življenjskih, religioznih in duhovnih vprašanjih. V Duhovni misli avtorji, pogosto na podlagi svetopisemskega ali kakšnega drugega znanega besedila, govorijo o zmeraj aktualnih, eksistencialnih temah, s katerimi se človek srečuje od nekdaj. Množica pogledov pod uredniškim vodstvom Petra Franka ob glasbenem izboru Apolonije Gantar. Vsak dan ob 5.50, ob koncih tednov ob 6.50. Na Prvem.

Berta Golob: Izkušnje

28. 5. 2022

Žalost je že marsikoga ugonobila, od nje ni nobene koristi. Tako pravi svetopisemski modrec. Žalosti se znebi, preden dan ugasne, a spomin ohrani na trenutke jasne – to pa svetuje Simon Jenko. Najbrž sta oba imela dovolj izkušenj. Tudi sami jih imamo. Ne samo glede žalosti in tarnanja in njune druge plati; še o marsičem. Izkušnje, koliko in kaj je vredno komu zaupati. Teh smo si lahko nabrali že v otroških letih in bili tudi sami na preizkušnji, ali bomo izdali kakšno zapriseženo skrivnost, ko nas je jezik neizmerno srbel. Takrat se je hitro izkazalo, koliko je veljala »častna pionirska«. Izkušnje glede odlašanja in odlaganja. Bom jutri. Jutri pa zagotovo. Tistega jutri pa od nikoder. Izkušnje o bolezni in zdravljenju, o delavnosti in lenarjenju, resnicoljubnosti in pretvarjanju. O dobičku in izgubi. Navsezadnje še o teoriji in praksi. Zdaj spet prisegamo na izkušenjsko učenje tudi na šolskem področju. V mojem davnem šolanju je poskuse iz fizike in kemije opravljal samo učitelj. Še opazovali smo jih le iz klopi. Danes je že vsaka učilnica majhen laboratorij z dejavnimi učenci. Izkušnje v zvezi s povezovanjem in samozadostnostjo. Da sloga krepi in nesloga tlači in kar je še podobnih modrosti, vse to je usmerjeno k prijaznemu sobivanju. Odnosi imajo vedno posledice. Pomembno je, kakšne. Pravilo Kadar odrasli govore, otroci naj molče je veljalo dolga stoletja. Ko gre za oliko, je koristno še danes. Toda strogo zaprta otroška usta v družbi odraslih so zavirala otrokovo komunikativnost. Ko si v šoli moral kaj izdaviti iz sebe, se ti je tresel glas. Pridobivamo si izkušnje. Rek, da gre osel le enkrat na led, je star, a ga je Oton iz Vinice dopolnil s spoznanjem, da »drugič bo plesal po njem«. Na napakah se učimo je precej umesten nauk. Če nam porazi niso izziv, utegnejo biti v škodo, saj se nekam vmes ugnezdi otopelost. Ni pa z dna prav lahko vzleteti. Še ptič se lahkotneje požene z veje kot s tal. Ali pripomorejo izkušnje tudi do modrosti? Lahko, če si prizadevamo zanjo. Modrost in vzgojo zaničujejo bedaki, meni stari Pridigar. Najbrž ni bil brez izkušenj. Lastne so največ vredne, a tudi tuje je vredno slišati.

Marko Rijavec: Ljubezen v času všečkov

27. 5. 2022

Še vedno me vznemirja trenutek, ko sem se zaradi svoje obleke znašel pred posmehljivo kritiko. Čeprav je bila kritika upravičena, me je zabolela. Bil sem namreč prepričan, da so to ljudje, ki so moji prijatelji, ki me imajo radi, zato me je njihov odziv popolnoma šokiral. Navadil sem se namreč povezati to, da sem nekomu všeč, s tem, da me ima nekdo rad. In da me kritizira samo tisti, ki me ne mara. Nič čudnega, da je tako. Živim v svetu, ki všečnost zamenjuje z ljubeznijo, kritiko pa s sovraštvom. Svet lajkov je to, všečkov po slovensko. Binarni, črno-beli svet, brez odtenkov v pogledu, glasu ali dejanju, 1 ali 0, brez možnosti vmes. Tako pač delujejo splet in njegova družabna omrežja: objaviš posnetek, fotografijo, čivkneš, nakracaš nekaj dopadljivih črk, svetu nekako namigneš svojo prisotnost. Potem pa čakaš na odziv občinstva. In odziv je samo eden. Ali pa ga sploh ni. To je tisto najtežje pri vsej stvari. Všeček je izredno pomembna reč. Pod žarometom ti daje gotovost, da nisi sam. Da si opažen, da si sprejet. Kajti na odru si, v izložbi, v reklami, vedno, vsak dan, tako se živi po novem. Nikogar ne vidiš, vsi pa vidijo tebe. Zato pišeš, zato govoriš, zato počneš ne to, kar se ti zdi, da je prav, ampak to, kar bi znalo biti drugim všeč. Če namreč nikomur nisi všeč, potem je tako, kot da te ni. Kot da za druge sploh ne obstajaš. Zato se na sebku izzivalno slečeš. Zato posnameš potegavščino, ki je sicer ne bi. Zato sebi in drugim vse dovoliš. Ker moraš biti kul, da bi bil ljubljen. Ker je všečnost nenasitna pošast, ki hoče vedno več, ker se neznansko hitro zdolgočasi. Kako naj torej verjamem, da me nekdo ljubi, tudi če mu nisem všeč? In kako naj vem, da me ima nekdo res rad takega, kot sem, da se je res odločil zame in da ne bo enkrat kar na lepem odšel, da niso njegovi nasmehi samo maska, ki jo do večera, dokler ne odložim telefona in stopim do ogledala, do neobritega obraza z gubami, podočnjaki in štrenastimi lasmi, na sebi držim tudi sam? Edino, kar bi me lahko prepričalo, da ljubezen v svetu všečkov res obstaja, je trenutek, ko v svoje umazane roke dobim belo hostijo, golo, krhko telo, za katero se nisem trudil in ki si ga nisem zaslužil. In se malce umaže, jaz pa postanem nekoliko bolj siv.

Edvard Kovač: Nebesa med nami

26. 5. 2022

Ljudje smo pač tako ustvarjeni, da imamo radi predstave in slikovite prizore. Tudi resico radi u-vidimo, vidimo, prav tako se nam zdi večnost, ali kot pravimo nebesa, nekje daleč, onkraj, tam za nebom. Pa vendar nam Biblija o tej večnosti govori drugače. Kristus, ki se po vstajenju večkrat prikaže apostolom, se z njimi pogovarja, tudi je z njimi in jim pomaga pri ulovu rib, ne pravi, da gre v nebesa, ampak k ljubemu Očetu. Prav tako Magdaleni, ki ga išče na vrtu ob grobu, pove, da zaenkrat še ni šel k Očetu. To pomeni, da za Kristusa pomenijo nebesa intimnost z Očetom. Potem takem gre za najgloblji in najčistejši osebni odnos z dobrim Bogom in ne za nek določen kraj. Morda mi bo nekdo ugovarjal, da Apostolska dela vendar govorijo o tem, kako je Jezus šel v nebo in kako ga je zakril oblak. Res je, kadar tudi v Stari zavezi sveto pisemski pisatelj govori o tem, kako je prišel oblak nad Izraelski tabor, pomeni, da je bil Bog njimi. Kaj pa je znotraj sebe oblak, navadnim očem ni bilo mogoče razbrati, se pravi, da šlo je za skrivnost. Božjo navzočnost med nami ostaja misterij, Bog se ne da ujeti ali vklenit v naše pojme in predstave, tudi takrat ne, ko se nam razodeva in ko nam spregovori. Razlagalci Svetega pisma radi poudarjajo, da se je razodevanje Boga njegovemu ljudstvu odvijalo v času njihovega slovesnega bogoslužja. V tej liturgiji so uporabljali veliko dišečega kadila, ki se je dvigalo v nebo in ustvarjalo zagonetne oblake. Zato jim je bil oblak znamenje, da se je skrivnost spuščala nazaj k njim, toda najprej se je njihova daritev dvigala v nebo. V tem duhu beremo tudi konec Lukovega evangelija, ki pravi, da so se učenci vrnili v Jeruzalem in v templju slavili Boga. To pomeni, da se Bog človeku razkriva v molitvi in daritvi ljubezni. Tudi krščanski mistiki bodo kasneje govorilo »o oblaku nevednega«, se pravi o Bogu, ki še vedno ostaja skrivnost, čeprav biva meda nami. Zato naša intimnost z Bogom, ko imamo občutek, da se je k nam sklonilo Nebo, ne pomeni, da bi odslej živeli zasanjano. Apostolska dela jasno povedo: »Možje Jeruzalemski, kaj gledate v nebo!« Učencem je razkrito, da bo Kristus znova prišel in bo Bog navzoč med njimi, če bodo skrbeli za uboge in če bodo prinašali upanje vsem ljudem. Tako tudi za nas praznik Vnebohoda pomeni nebesa med nami, ko se Bog iz večnosti sklanjanja k nam, pomeni skrivnost molitve in v ljubezenske daritve drug za drugega.

Peter Millonig: Sodobni puščavnik

25. 5. 2022

Sodobni puščavnik je zemljan, ki živi v svetu, a ni od sveta. Duh ga dviga v višave odmaknjenosti, premišljevanja, molitve. Teža svetnega življenja vleče človeka k tlom, on pa želi biti svoboden za višja spoznanja in pripravljen, da zastavi svoje moči za graditev duhovnosti. Vrvež sveta mu je odveč. Ne želi se predajati skrbem, kaj bo jedel in pil, kje domoval in kako živel. Ker je puščavnik zazrt v lepoto misli in čustev, v večno obzorje, je po merilih sveta čudak; posebnež, ki živi svojo odgovornost in mu ni mogoče naložiti naloge, po kateri bi prinašal drugim zemeljske dobrine. Res sodobni puščavnik nima omembe vrednega zaslužka in se preživlja od drobtin, ki padajo z mize bogatašev. A temu navkljub lahko prinaša svetu duhovno bogastvo. Njegov poklic je poklicanost človeka, ki odkriva resnico. Je znanilec vedenja, ki raste iz ljubezni. S svojim življenjem pričuje za pomen Božjega. Odmika se pogledu sveta, da bi ohranil sposobnost za duhovne uvide in čut za premišljevanje o nadnaravnem. Da bi prejemal odgovore na temeljna življenjska vprašanja, ki jih šepet nebes podarja budnemu srcu. Poleg vsega prinaša svetu kopico drugih vrednih spoznanj. Kdor je učitelj resnice, ga Večni živi. Kdor se je sposoben odreči svetu in zase ne potrebuje ničesar, daje vedeti, da je duh nad materijo in da ljubezen ostaja, tudi ko materija mine. In kdor ne poveličuje sveta, ni propadel, ampak se postavlja, notranje prenovljen, nadenj.

Emanuela Žerdin: Moški s plastičnimi vrečkami

24. 5. 2022

Moje okno gleda na cesto. Po njej gre vsako jutro od pete do osme ure veliko delavcev, ki stanujejo v samskem domu. Govorijo številne jezike – srbsko, bosansko, albansko, makedonsko … celo moldavsko. Najbolj številčni in najglasnejši so v poletnem času, ko je moje okno odprto in ko je v naši domovini zanje največ dela. Se razume, pri gradbeništvu ali na kmetijah. Sezonci so mladi in tudi starejši, od 18 do 60 let. Govorijo glasno, saj takrat mi še spimo, pa si lahko dajo duška. Zvečer, ko se vračajo, vsi po vrsti nosijo v rokah plastične vrečke. Lahko bi jih imenovali »moški s plastičnimi vrečkami«. V vrečkah so kruh in košček salame ter pivo. To je njihova klasična večerja. Kar me vedno znova preseneča, je njihov smeh. Njihovo veselje, njihovo pozdravljanje, njihova skrb eden za drugega. Največ se pogovarjajo o svojih družinah, o ženah, otrocih, bratih, sestrah, sosedih, botrih … Zadnje čase je bilo precej govora tudi o delodajalcih, ki ali ne plačajo redno ali zahtevajo vedno več dela. In potem spet kakšna šala in smeh! Moški s plastičnimi vrečkami se zvečer s trudnim korakom vzpenjajo na naš hrib v svojo nepostlano posteljo v samskem domu. Zvečer je tudi njihov pogovor počasnejši, a zmeraj znova jim ostane smeh! Neko nedeljo smo jim ponudili kavo na našem vrtu in domače kekse. In jih povprašali, koga imajo doma. Eden ima šest otrok, drugi stare starše, svoje in ženine, tretji zaročenko in dela za poroko, četrtemu so vsi umrli v vojni pa skrbi za vnuke, a vsak, prav vsak je imel nekoga, ki ga je doma pričakoval in zaradi katerega je delal. Mladi fant je končal visoko šolo, dela ni, pa je prišel v gradbeništvo, da si zasluži denar za nadaljevanje študija. In smeh? Veste, kaj bi »kukali«, to bi nam samo otežilo delo, rajši se nasmejemo, malo se zafrkavamo in dan gre hitreje mimo! In enoglasno povedo, da imajo radi Slovenijo, da so Slovenci zelo dobri in pridni, samo uživati – tega ne vedo! Veselim se moških s plastičnimi vrečkami, ki zjutraj ob petih hitijo na delo. Njihov smeh prinaša upanje in razigranost. Mogoče nas bodo »okužili« in bomo z leti tudi Slovenci postali smejoč se narod, hvaležni, da imamo dom, delo in kruh.

Silvester Molan: Molitev za mir

23. 5. 2022

V današnji Duhovni misli evangelijski pridigar Silvester Molan iz Krškega razmišlja o miru kot zelo pomembni vrednoti za vse nas, še posebno zdaj, v času vojne v Ukrajini. Mir pa moramo najprej doseči v svojih lastnih srcih. Kristjanke in kristjani se pri tem opirajo na Boga.

Božo Rustja: Nauk osemletnega dečka. Starši ne morejo vedno biti s teboj. Bog pa je lahko.

22. 5. 2022

Neki osemleten deček je na preprost način razložil svojo »teologijo«: »Ena izmed najpomembnejših obveznosti Boga je, da ustvarja ljudi in jih postavlja tja, kjer je nekdo umrl. Tako je dovolj ljudi, da skrbijo za stvari na zemlji. Če veruješ v Boga, ne boš nikoli sam. Starši ne morejo iti vedno s teboj. Ne morejo, na primer v šolo v naravi, toda Bog lahko gre s tabo. Bog je s tabo, ko te je strah, ali ko si sam v temi, ali ko te starejši otroci potopijo globoko v vodo.« Temne ure so bile tudi v času, ko so Jezusa izdali, obsodili, mučili, zasmehovali in končno križali. Takrat se je zrušil svet dvanajstim apostolom. Jezus, zaradi katerega so vse zapustili, se je poslavljal. Ljubljeni učitelj jih je zapuščal. Njihovo sonce je zahajalo sredi dneva in njihove predstave o življenju so se jim podirale kakor hiša iz kart. Kdor je izkusil izgubo koga najdražjih, ve, kako težko je tako slovo. Predstavljamo si lahko, kako težko je slovo od nekoga, ki je bil tako dober, čigar prijateljstvo je bilo tako čisto in čigar ljubezen je bila tako popolna. Učence je morala navdajati neizmerna bolečina. Jezus je razumel žalost svojih učencev in jih zato tolažil: »Vaše srce naj se ne vznemirja in ne plaši,« (Jn 14,27). Te besede so postale temelj tolažbe ne samo za učence takratnega časa, ampak tudi za nas. Ko se nam zdi, da je naše življenje nemogoče, da nam je prehudo, da ne zmoremo več, da ni kraja, kjer bi našli počitek, bomo našli izredno mehko blazino v besedah: »Vaše srce naj se ne vznemirja.« Zakaj naj se naše srce ne vznemirja? Prvič, ker zaupamo v njegovo navzočnost. Živimo v prepirih, razočaranjih in bolečini. Izkušamo tragične trenutke in globoko tesnobo, čas velike preizkušnje, a Bog je z nami. Na neki način je bolje, da je neviden, saj tako ni podvržen zakonom narave in telesnim omejenostim. Zato je lahko povsod, kjer koli ga potrebujemo. Dokler je bil na zemlji, je bil lahko navzoč na samo enem kraju. Zdaj je povsod na voljo tistim, ki verujemo vanj. Drugič, upajmo v njegovo osebo. Kristus je vse, kar potrebuje človekova oseba. Jezus nas vabi, naj mu zaupamo. Lahko zaupamo v njegovo navzočnost, njegove obljube in njegovo besedo, ker je on pot, resnica in življenje. Ni vprašanje, ali Bog govori ali ne, vprašanje je, ali bomo mi imeli ušesa odprta, da ga bomo slišalo, kaj nam govori. »Zaupaj mi in skoči. Ne boj se!« govorijo starši otrokom na bazenu ali igrišču, ko z odprtimi rokami čakajo, da bodo ujeli otroka. Na podoben način tudi nas Bog opogumlja: »Vaše srce naj se ne vznemirja.«

Vasiljka Gamser: Nagovor birmanki

21. 5. 2022

Mesec maj je v Katoliški cerkvi posvečen Mariji. Hkrati pa je zaradi bližine binkošti tudi mesec, ko je po župnijah veliko slovesnosti prvih svetih obhajil in birm. Birma pomeni nekakšen prehod v odraslo življenje kristjank in kristjanov. Avtorica današnje Duhovne misli Vasiljka Gamser birmanko opozarja na pomembnost tega zakramenta.

Zmago Godina: Zaskrbljenost

20. 5. 2022

Zaskrbljenost ne pozna razlik. Siromašni so zaskrbljeni, ker nimajo denarja, bogati zato, ker ga imajo in ga ne želijo izgubiti. Prav tako tudi ni pomembno, ali ste mlajši ali v zrelih letih – zaskrbljenost je lahko vaša stalna spremljevalka, seveda če ji to dovolite. Kaj je pravzaprav zaskrbljenost? Zaskrbljenost je razmišljujoči del tesnobe – niz misli in podob, ki so prepolne negativnih čustev. Zaskrbljena oseba je popolnoma prepričana, da bo razplet dogodkov negativen. Zaskrbljenost je neprijeten, dušeč občutek, ki ga pogosto doživljamo, ko nas je strah ali ko smo v težavah. Ko smo zaskrbljeni, smo črnogledi glede prihodnosti in razmišljamo o najhujših možnih scenarijih ali posledicah. Kot pravi švedski pregovor, zaskrbljenost daje majhni stvari veliko senco. Učinki zaskrbljenosti so negativni in zelo obsežni. Zaskrbljenost povzroča nespečnost. Ko smo zaskrbljeni, se aktivnost v naših možganih tako poveča, da se ne moremo sprostiti. Ohromi nas in ovira pri tem, da bi glede težave storili kaj učinkovitega. Pogosto zaskrbljenost tudi deluje kot samoizpolnjujoča se prerokba – ne le da ne more preprečiti tega, česar se bojimo, ampak lahko pravzaprav pripomore k temu, da se to res zgodi. Kaj lahko storite, da ne bi bili zaskrbljeni? Sveto pismo ponuja nekaj praktičnih nasvetov, ki jih lahko uporabite. Živite samo en dan naenkrat. “Ne bodite torej v skrbeh za jutri; kajti jutrišnji dan bo imel skrb sam zase; zadosti je dnevu njegova lastna teža.” (Matej 6,34 EKU) Tako se glasijo Kristusove besede. Zakaj bi se obremenjevali z možnimi težavami jutrišnjega dne, ko pa danes glede njih ne morete storiti ničesar? Osredotočite se na rešitev, ne na težavo. Ko se je apostol Peter v svoji znameniti hoji po vodi začel osredotočati na težavo (veter in valove), namesto na vir svoje moči in rešitev težave (na Kristusa), se je začel potapljati (Matej 14,22-33). Zaskrbljenost deluje enako. S svojim osredotočanjem na težavo ustvarjamo še več novih težav, vse dokler se popolnoma ne utopimo v njih. In še zadnje, nikakor ne najmanj pomembno: izročite svojo skrb Bogu. Peter se je iz svoje izkušnje hoje po vodi zagotovo nekaj naučil, saj je pozneje napisal: “Vse svoje skrbi preložite nanj (tj. na Boga), kajti on skrbi za vas.” (1. Petrovo pismo 5,7) V Pismu Filipljanom pa beremo: “Nič ne skrbite, ampak ob vsaki priložnosti izražajte svoje želje Bogu z molitvijo in prošnjo, z zahvaljevanjem.” (Filipljanom 4,6) Kakšen pa bo učinek? “Božji mir, ki presega vsak um, bo varoval vaša srca in vaše misli.” (Filipljanom 4,7) In prav notranji mir je to, kar si takrat, ko smo zaskrbljeni, želimo in kar potrebujemo.

Robert Friškovec: Krišna bo poslušal prošnje

19. 5. 2022

Revna vdova iz vasi v Bengalu v vzhodni Indiji ni imela niti dovolj denarja, da bi sinu plačala avtobus do šole. Tako je mogel fantič ob začetku pouka povsem sam skoraj uro dolgo hoditi po gozdu do šolske zgradbe. Da bi ga opogumila, mu je mama dejala: "Ne boj se gozda, sin moj. Prosi boga Krišno, da gre s tabo. On bo uslišal tvoje molitve in prošnje." Fant je prisluhnil materinemu nasvetu, molil k hinduističnemu bogu in res se je Krišna prikazal in od tistega dne je fanta zvesto spremljal na njegovi poti v šolo. Ob učiteljevem rojstnem dnevu je bila navada, da mu učenci poklonijo majhno darilo. Ko se je ta dan približeval, je fant prosil mamo za nekaj denarja, da bi lahko kupil rojstnodnevno darilo. Mati mu je odgovorila: "Prav nobenega denarja nimamo, sin. Prosi svojega brata Krišno, da ti priskrbi darilo." Naslednjega dne je fant svojo težavo zaupal Krišni, ki mu je priskrbel steklenico mleka. To je fant ponosno prinesel v šolo in jo izročil učitelju. Ampak darila drugih otrok so bila večja in fantovega darila skoraj ni opazil. Čez čas je le vprašal fanta: "Kje si dobil to steklenico mleka?" "Krišna, bog gozda, mi jo je dal." Učitelj in sošolci so se vsi naenkrat zakrohotali. "V gozdu vendar ni bogov, to je le vraževerje," je končno pojasnil učitelj. "Ampak če tvoj Krišna obstaja, pojdimo v gozd in si ga oglejmo." Ves razred se je odpravil v gozd. Fant je začel klicati Krišno, ampak ta se ni pojavil od nikoder. "Brat Krišna, moj učitelj te želi videti. Prosim, pokaži se!" V tistem trenutku se je končno oglasil močan glas, k je odmeval po gozdu in po kraju, da ga je lahko vsak slišal: "Ne morem se pokazati. On niti ne verjame, da obstajam!" Ob tej zgodbi bi lahko marsikdo le zamahnil z roko in pomiloval vraževerno miselnost otroka in njegove matere. Vendar ima lahko zgodba tudi za današnji dan pomembno lekcijo. Opozarja nas lahko na cinično in vzvišeno miselnost, da je resnično le tisto, kar lahko primemo ali dokažemo. Vse, kar je več od tega, se razume kot vraževerno, varljivo, celo slaboumno. Ampak pogosto nas v življenju ’nese’ prav pomanjkanje vere. Pa ne nujno religiozne vere, ampak tudi vere vase, vere v dobro v drugih, vere kot zaupanja, vere kot vizije, kot dopuščanja možnosti, da je nekaj, kar presega našo trenutno sposobnost razumevanja sveta. Če ne verjamemo, da je nekaj sploh mogoče, se za to ne bomo trudili. Pustimo se danes presenetiti in dopustiti, da v naš gotovi svet vstopi tudi kaj presenetljivega, nepričakovanega.

Gregor Čušin: Črte

18. 5. 2022

Že kot otroci smo risali črte, ki se jih ne sme prestopiti. Ko smo s palico (ali s čim drugim) v pesek zarisali polje za »med dvema ognjema«! Ali pa tiste trapaste kvadrate za ristanc, oziroma »tancanje« kot smo rekli pri nas. Ali pa velik krog za »zemljo krast«! Resda je bilo vse skupaj otroška igra, a včasih je šlo zelo zares… Kajti otroška igra je resna stvar! In je včasih tekla tudi kri… No, če sem čisto natančen je po navadi komu najprej kri zavrela in posledično pri kom drugem tekla! A kri je vrela in tekla… trde, grde, nepremišljene, otroške in otročje besede in pesti pa so padale, ker nekdo ni spoštoval pravil! Ker je nekdo prestopil črto, pa trdil, da je ni! Ker je nekdo videl, da je nekdo prestopil črto, nekdo drug pa tega ni videl ali pa je videl, da je ni prestopil. In so eni vpili na druge: »Prestop!« in »Fuč!«, drugi pa: »Goljufi!« in »Lažnivci!« Ja, otroška igra je resna stvar. Skozi (otroško) igro se naučimo smiselnosti in pomembnosti pravil. Kot otroci se naučimo sprejemanja in upoštevanja pravil… ali pa goljufanja. Kot otroci se naučimo, da so pravila enaka za vse… ali pa da za tiste z večjimi pestmi in močnejšimi mišicami pravil ni! Zato so kake odrasle in resne debate v odraslih in resnih hišah, v odraslih in resnih pisarnah odraslih in resnih ustanov tako zelo podobne otroškim prepirom. In razkazovanju mišic! Pameti pa je bolj za vzorec, pa še ta je bolj otročja!! Pred naslednjimi volitvami, ne bi bilo slabo kandidate in predsednike ter kandidate za predsednike vprašati ali so kot otroci na dvorišču imeli pesek ali asfalt? Ali so sploh imeli dvorišče? Ali so se kot otroci igrali? So imeli prijatelje? Vejo kaj je »ristanc« in kaj »zemljo krast«?! Poznajo pravila? … To se mi zdijo veliko bolj tehtna vprašanja za politike, kot pa njihovi programi. Zapisati učene in pomembne besede je lahko. Še lažje se jih je nadudlati na pamet in jih izza mikrofona ali z ekrana odrecitirati! Izogniti se žogi »med dvema ognjema«, priznati prestop in fuč, je veliko težje!

Marko Rijavec: Prostor za drugega

17. 5. 2022

Postni čas je zdravilen. Ne moremo se bolj strinjati s tistimi, ki pravijo, da je za telo post bolj koristen kot marsikatero drugo zdravilo, za krepitev volje in duhovne moči pa sploh. Ni večje in pomembnejše in koristnejše zmage, kot je tista nad samim seboj. In to naj bi dosegli s tremi stebri postnega časa, pravi Jezus, s postenjem v svojih razvadah, z dobrodelnostjo, z molitvijo. Vendar pa post v sebi vedno nosi določeno nevarnost, lahko rečemo tudi skušnjavo. Post se lahko spridi, če postane tekmovanje. Tekmovanje z drugimi in tekmovanje s samim sabo. In če post postane poligon naših moči in oder naših sposobnosti, če post postane dokazovanje, česa vsega smo sposobni, potem bomo z njim naredili veliko več slabega kot dobrega. Če bomo v njem zmagali, bomo postali še bolj sami, kot smo, če bomo izgubili, se bomo v občutku manjvrednosti še bolj zaprli pred drugimi. Zato se na začetku posta posipamo s pepelom, da bi se spomnili, da smo minljivi. In da živimo, dokler živimo v odnosih. Da smo torej reveži, dokler smo sami, ker se nihče ni sposoben rešiti sam. Prav zato postni čas ni toliko namenjen krepitvi svojih moči in sposobnosti, kolikor temu, da v sebi napravimo več prostora drugemu. Ker je drugi bistven za naše dobro življenje: »Ni dobro za človeka, da je sam.« (1 Mz 2,18) Če torej s postom shujšamo, bo ta shujševalna kura res dobra, če bo zaradi nje kdo »debelejši«. Da bi tisto preveč, kar ga imamo, dobil nekdo, ki ga ima premalo. Sicer nima smisla. Sami se ne bomo rešili. Rešeni bomo šele takrat, ko bomo rešili nekoga drugega. »Kdor namreč hoče rešiti svoje življenje, ga bo izgubil; kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo našel.« (Mt 16,25)

Andrej Rot: Pravi sudoku

16. 5. 2022

Priljubljena logična igra sudoku nas zabava in umsko bistri. Dostop do nje je preprost. Mrežo njenih 81 celic iščemo v dnevnikih, tednikih, časopisih, igramo jo prek spleta. Uganka je sestavljena tako, da jo lahko reši vsak. Težava pri Rubikovi kocki je razočaranje zaradi neuspeha. Pri sudokuju pa imamo stopnje težavnosti in sami izberemo stopnjo, ki smo ji kos. Tako kot druge uganke sudoku spodbuja živčne celice. Razreševanje umskih iger ohranja prožnost uma, saj z njimi izboljšujemo spretnosti, kot so spomin, branje in pisanje. Reševanje uganke in prepričanje, da je ta rešljiva, pomenita izziv in spodbudo k reševanju. Prizadevanje za rešitev in dober izid nas nagradita z »zmagovalnim učinkom«, ki utrjuje samozavest. Dobro spodbudi dobro. Morda je to, kar nekateri imenujejo karma. In res. Zakon karme se nanaša na vse, kar obstaja – na misli, besede, dejanja. Marsikaj je posledica naših preteklih dejanj. Tudi krščanstvo je naravnano k tej pozitivni miselnosti in vedno nagovarja k dobremu. Sam rad rešujem sudokuje. Posebno zvečer, ko je vse bolj ali manj nared, se prepustim razvedrilu in sredi reševanja me zaziba v spanec. Redko kdaj rešim sudoku v celoti, a to sploh ni pomembno. Naslednji dan nerešeno uganko z lahkoto končam. Sprva me je igra zasvajala, potem sem našel način, kako si jo privoščiti brez nevšečnih posledic. Predvsem da mi ob pogrezanju v spanec številke ne poplesavajo še dolgo v noč … Ko se širše zazrem v vsakdanjost, opažam, da pravi sudoku poteka povsem drugje ali pa kar povsod. Tu že ne gre več za igro, tudi za razvedrilo ne. Lahko ima devet različnih številk v vodoravni črti in devet v navpični, vendar v tem pravem življenjskem sudokuju število polj niha. Lahko jih ima manj ali precej več. A za skladnost kombinacij mora vsaka številka biti na mestu, sicer se vse podre in je treba začeti znova ali popravljati od tam, kjer si ga polomil. Kar pa je vedno neprijetno. V življenjskem sudokuju pa ne gre za števila, gre za partnerja, prijatelje, sinove, sorodnike, znance, se pravi za ljudi. Tudi sam si eden izmed členov, kot posameznik in vse, kar sodi zraven – obveznosti do družbe, države, do svojega lastnega videza in ugleda; pri tem je treba upoštevati bonton, prepričanja, osebni slog, razvade, nagnjenosti, strahove, materialne možnosti in še kaj. Vse to v kombinaciji z medsebojnimi odnosi v družini, v partnerstvu, s sosedi, v službi, s sorodniki in prijatelji. Za povrh rešitve niso matematične, včasih jih je celo več. Nerešene kombinacije ustvarijo nove vzporedne sudokuje. Res zahteven izziv, pri katerem zagotovo veš, da boš doživel poraze, verjameš pa v končni uspeh. Žal (ali pač ne) ne morem izbirati stopenj življenjske težavnosti, vemo pa, da so skrbi, težave in pomanjkanja stalni sestavni del človeškega življenja. Ključ je najbrž v zaupanju, da je tak življenjski sudoku rešljiv, kar pomeni velik izziv in je dobra spodbuda za njegovo reševanje. So dnevi, ko se zbudim z neumornim upanjem, da je lepo življenje na dosegu roke. Takrat se nasmehnem in rečem: Dober dan ti želim!

Božo Rustja: Znamenje pravih Kristusovih učencev

15. 5. 2022

Nekateri ljudje so navijači določenega športnega kluba ali feni določene glasbene skupine in se identificirajo z njimi. Nosijo njihove majice, šale, včasih celo uniforme … Tudi Kristus želi, da bi se identificirali z njim in njegovim moštvom. Ker v njegovem času niso poznali majic, šalov in drugega propagandnega materiala, je svojim sledilcem priporočal preprosto prepoznavno sredstvo. Dejal je, da bodo ljudje vedeli, da smo njegovi učenci, če se bomo ljubili med seboj. Ne potrebujemo posebnih drugih znamenj, znamenje naše identifikacije je naša medsebojna ljubezen, saj pravi: »Po tem bodo vsi spoznali, da ste moji učenci, če boste imeli med seboj ljubezen,« (Jn 13,35). Lahko je govoriti o ljubezni, težko pa je ljubezen živeti v medsebojnih odnosih. Sin se je vrnil domov iz vietnamske vojne. Iz San Francisca je telefoniral staršem. »Oče, prihajam domov in bi te prosil za uslugo. S seboj bi pripeljal prijatelja.« »Seveda,« je odvrnil oče »zelo radi bi se srečali z njim.« »Toda moram ti povedati še nekaj,« je nadaljeval sin. »Med boji je bil težko ranjen. Stopil je na mino in izgubil je eno roko in nogo. Sedaj nima kam iti. Zato bi rad videl, da bi poslej živel z nami.« »Joj, sin! Kaj ne poveš! Morda bi mu lahko našli kakšen prostor, kjer bi živel.« »Ne, oče, rad bi videl, da živi z nami.« Na to je oče odgovoril: »Sin, ne veš, kaj govoriš. Tako invaliden človek bi bil za nas izredno težko breme. Imamo svoje življenje in ne moremo dopustiti, da bi nekaj takega vplivalo nanj. Pridi domov in pozabi na tega fanta. Se bo že kako znašel.« Tedaj je sin odložil slušalko. Starši ga niso več slišali. Čez nekaj dni jih je poklicala policija iz San Francisca in sporočila, da se je njihov sin smrtno ponesrečil pri padcu z zgradbe. Policija je domnevala, da gre za samomor. Starša sta se odpravila v mesto, da bi prepoznala truplo. Takoj sta videla, da je to njun sin. Toda, groza, odkrila sta: njun sin je imel samo eno nogo in samo eno roko! (Zgodbe za pogum, 23). Sveta Mati Terezija iz Kalkute je dejala, da največja bolezen našega časa ni tuberkuloza ne gobavost niti AIDS, ampak je največja bolezen nezaželenost, neljubljenost. Lahko nam je ljubiti ljudi, ki so dobri z nami ali nam ne povzročajo problemov. Izogibamo pa se ljudi, ob katerih se počutimo neugodno. Pogosto slišimo izgovor, da je nekdo nezaželen in nezadovoljen že celo življenje. Vendar ni mogel biti vedno tak, ampak se je odločil za to. Zato to lahko tudi spremeni. Ljubezni se lahko znova naučimo in lahko spremenimo svoje življenje. Ni treba, da ljudje trpijo zaradi nezaželenosti in neljubljenosti. Zavedajmo se, da nas Bog prvi ljubi, saj pravi Jezus v današnjem evangeliju: »Kakor sem vas jaz ljubil, tako se tudi vi ljubite med seboj« (Jn 15, 34). Ljubljeni ljubijo. Mi potem lahko ljubimo druge, ker nas Kristus prvi ljubi.

Berta Golob: Navržene misli

14. 5. 2022

Astronavt je dejal, da je iz vesolja zaznati Zemljo kot drobcen prah. Na enem koncu tega prahu da človek v vojski nezaslišano mikasti drugega človeka. In naprej je bilo v oddaji rečeno, da je človek najviše razvita žival. In še veliko pretresljivega je bilo povedano. Tudi to, da to svoje domovanje, ta prah, sam uničuje. Hja, prah si in v prah se povrneš. A dokler se mi to ne zgodi, se kot visoko razvita živalca prebijam skozi življenje. In že mi prizvanja neka druga stroka, da imamo neumrljivo dušo. Ampak tretja pravi, da smo se tega mišljenja nalezli v družbi in njeni kulturi. Potem pomislim na staro Ančnico , ki je znala gospodarit brez vsakega šolskega znanja in je trdila, da so časopisi navadne gosposke laži, ljudje pa da se »rihtajo po vremenu«. Nad njeno modrostjo strmim in kako je mogoče, da še danes velja? Pogruntala jo je pa sama; pač kot najviše razvita ... Mar ni zanimivo: ponekod komu ljubkovalno pravijo pridna žvalca in pomilovalno: ta uboga žvau. Bogve, ali se morda ta čas že kakih milijon let spet ne očlovečuje kaka živalska vrsta? Ostajam pa pri lažeh in pri vremenu. Laži ne manjka na nobenem področju, velja pa za naglavni ali smrtni greh. Čemur zdaj raje rečemo le grešna priložnost. Menda je eden od vélikih obetovalcev raja na zemlji svojim učencem naročal: Lažite, lažite, nekaj se bo že prijelo. Ni pa vedno možno oceniti, kaj je laž in kaj razgreta domišljija. Kdaj velja laž za tolažbo in ali to sploh je? Ali zgolj nekaj neškodljivega; a white lie, kot rečejo Angleži. Laž, laž … za moje pojme je gnusoba. Ob raznih poročilih pogosto pomislim na Ančnico. Ta je mami svetovala, naj me – jokavega otroka – pokadi z ježevimi bodicami. V njenem času je imelo pánanje urokov še nekaj veljave. Vreme tudi ni samo za vremenoslovce. Daleč pred njimi so se ljudje ravnali po njem. Vplivalo je na kure in na otroke. Glede slednjih imam šolske izkušnje. Ne le učenci, tudi učitelji smo (bili) njegov plen. Kar nevarno je bilo. Na šolski fronti gre največkrat za eksplozijo, na bolj zasebni pa za potlačenost, melanholijo, brezvoljnost, čemur pravimo zdaj depresija. Da ima en navaden oblačen dan tako moč! In da se vse to in vse drugo dogaja na enem majhnem prahcu v vesolju!

Miljana Cunta: Kako si?

13. 5. 2022

Kako si? je vprašanje, na katerega le stežka odgovorim. Že za to, da evidentiram čustva, ki jih naplavi jutro, je potreben napor. Če se osredotočim na vse, kar me še čaka do večera, postane še bolj zapleteno. Ko se naposled spomnim dnevnih novic, se zavem, da je na svetu, kjer se tudi ta hip pri belem dnevu dogajajo nočne more, neodgovorno počutiti se drugače kot razbolelo. Včasih vrnem žogico z brezizraznim »Pa ti?« ali s slovansko melanholičnim »Gre«, a v obeh takih primerih se počutim, kot bi izdala prijatelja. Največkrat zato sebi in sogovorniku zadam udarec nelagodja s predolgo trajajočo tišino. Avtomatizacija vsakdanje rutine je orodje preživetja in ni, da bi se ob vsakem »Kako si?« spuščali pregloboko pod gladino. A vendar se zdi, da to rutinsko vprašanje danes zveni drugače in zato kliče po drugačnem premisleku. Zdi se, da duh časa zaznamuje nekakšna umetna zareza med osebnim in javnim. Po njej hrumi hudournik pretirane opreznosti, ki podira vsak na hitro postavljen zasilni most. Skepticizem premoščamo s formalnostjo, osamljenost pa z vzporednim življenjem na družabnih omrežjih – a oboje na način motrenja drugega skozi gost filter lastnih interesov in frustracij. Če povemo s Frommom, je kdo smo zamenjal kaj smo. In kar smo v času izvotlenega potrošništva, brezštevilnih vojnih žarišč in migracijske problematike vzbuja v najboljšem primeru tesnobo. Vprašanje »Kako si?« doživljam kot poslednji trk na vrata, da se prepričamo, kdo je na drugi strani in kako je z njim. Je čuječ ali je otopel, se z vsemi štirimi drži tega sveta ali lebdi med nebom in zemljo, kot kdo, ki se ne znajde več. Kot nekakšen lakmusov papir razkrije, ali še obstaja del nas, kjer se družbene, biološke in svetovnonazorske vloge sesedejo vase in kjer se vzpostavlja polje zgolj človeškega. Tega določajo temeljne koordinate bivanja, ki veljajo za vse in v enaki meri. Tam smo vsi izgubljeni in vsi najdeni. Ni toliko pomembno, kako se odločimo odgovoriti, kot se mi zdi pomembno začutiti izziv, ki ga to preprosto vprašanje postavlja pred nas. V sodobnem času, ki si mora pot do primarne iskrenosti in zaupljivosti šele na novo izboriti, zadrega predolgo trajajoče tišine morda vendarle ni najslabši odgovor.

Metka Klevišar: Postavlja vejice, ne pik

12. 5. 2022

Pogovarjala sem se z gospo srednjih let, ki je doživela že marsikaj težkega. Zelo zavestno se srečuje z vsem, kar ji življenje prinaša. Pogovor s takim človekom je res nekaj, kar te obogati, kar ti pomaga, da tudi svoje življenje zaokrožiš kot celoto in ga doživiš kot smiselnega z vsem, kar doživljaš. \tTakole je pripovedovala: »Z leti sem se naučila, da v življenju ne postavljam pik, ampak vejice. Nikoli ne rečem ,zdaj je tako in pika'. Nikoli ne obstanem na mestu. Zavedam se, da bom do konca življenja šla naprej, se učila, se tudi spreminjala. Bog daj, da bi se spreminjala na dobro, da ne bi postala zagrenjena, da bi znala biti zadovoljna.« \tPomislila sem na številne ljudi, stare in manj stare, ki razmišljajo ravno obrnjeno. Nikoli niso zadovoljni, vse pričakujejo samo od drugih, niso pripravljeni sami delati korakov. Stopicajo na mestu in tarnajo. Sami sebi se zdijo največji reveži. Breme so sebi in drugim, ki prihajajo z njimi v stik. Zdi se mi, da je v današnji družbi veliko preveč ljudi te vrste in se to pozna na vseh področjih življenja, od zdravstva do kulture, šolstva, politike in seveda še povsod drugod. \tNikogar ne moreš prisiliti, da razmišlja o svojem življenju, nikogar ne moreš prisiliti, da hodi. Lahko mu pomagaš, lahko mu daš berglo, lahko ga opogumljaš, toda korak mora vsak narediti sam. Nikogar ne moreš prisiliti, da namesto pik postavlja vejice. Včasih je res laže postaviti piko in opustiti vse napore, da bi bilo kaj drugače. Pa pika človeka ne osreči. Ni več napora, zadovoljstva pa tudi ne. Verjetno vsak izmed nas postavlja oboje, hudo pa je, če je v življenju preveč pik in premalo vejic. Sami si jih postavljamo, pa so za nas potem velikokrat drugi krivi. \tKo se poslavljamo, vedno znova slišimo koga reči: »Ostani tak, kot si.« To naj bi veljalo za poklon. Pa vendar. Ali ne bi bilo bolje reči: »Napreduj, hodi, razvijaj se, nikoli ne odnehaj!«

Janez Vodičar: Čudenje

11. 5. 2022

Kako dolgočasen dan, so pogosti vzdihi mladih, ko morajo v šolo. Učitelji se trudijo pripraviti izlete, predstavitve, srečanja z različnimi ljudmi, a mlade to le redko prevzame. Na koncu dobijo le molčečo množico, ki zre v svoje pametne telefone in čaka, da bo vsega skupaj konec. Ko te zdolgočasene mlade opazujemo, se nehote vprašamo, kje so se izgubili tako radovedni otroci, ki so nas še pred kratkim s svojimi vprašanji nenehno izzivali k premisleku. Sam ob tem pritoževanju in spraševanju težko prezrem sebe. Ko smo v teh časih izpostavljeni raznim sestankom, predavanjem, srečanjem na digitalnih orodjih in gledamo le v zaslon, je težko ostati zbran. Toliko stvari nas vznemirja v vsakem trenutku, da težko ostanemo samo pri eni stvari. Ko si na računalniku in v pogovoru prek take ali drugačne aplikacije s kom, se ti ves čas pojavljajo nova obvestila. Hočemo biti takoj obveščeni, če nam je kdo poslal pošto, vedeti moramo, ali nas kdo kliče po telefonu, seznanjeni moramo biti z najnovejšimi novicami. Kdo bi zmogel ostati samo pri eni stvari in se tej posvetiti?! V svetu, kjer smo slišali toliko obljub o poenostavitvi življenja, smo vse bolj razpeti na najrazličnejše strani. Vse jemljemo na hitro in površno, zato se nas nobena stvar več zares ne dotakne. Ob neštetih možnostih gremo nepotešeni in nezadovoljni skozi življenje. Ko se učitelj trudi pritegniti pozornost mladih, išče točko, ki bi jih zanimala in jih ob tej snovi obdržala vsaj nekaj trenutkov. Da bi mu to uspelo, jim mora pokazati kaj, kar jih bo presenetilo in jim razkrilo nov pogled. Poznamo tisto o poslušanju z odprtimi usti. Prav to mladi potrebujejo, da jih kaj tako prevzame, da se ustavijo in čudijo. Ne v zaprepadenosti ali strahu, ampak ob navdušenju in prevzetosti. Kot otrok, ki zmore ob drobni stvari ustvariti najčudovitejšo igračo, ob najpreprostejši zadevi postaviti najbolj zapleteno vprašanje, bi moral vsak izmed nas prepoznati priložnost za čudenje. Brez tega bo življenje dolgočasno in brez notranjega zagona. Če starejši pogosto vzdihujemo, kako bi potrebovali pravi čudež, da bi mlade nad čem, kar je pomembno za prihodnost, navdušili, bo to brez učinka, če tega ne bomo sami doživeli. Človek, ki se ne zna vsak dan znova in znova čuditi vsaj čemu, bo težko verjel v čudeže. Še manj bo vir navdiha drugim. Postati kot otrok ne pomeni biti otročji, ampak odprt za veselje življenja. Zato vas, drage poslušalke, dragi poslušalci, vabim, da se vsaj malo zberemo, smo pozorni do drobnih stvari okrog sebe in se vsaj čemu čudimo, da bo življenje spet postalo čudežno, polno čarobnih trenutkov.

Vinko Rode: Pri maši na počitnicah v Cariloju

10. 5. 2022

Sonce se je kar precej nagnilo, ko smo prispeli do cerkve. Čisto nova stoji na vzpetini zelene jase. Pri vhodu nam plošča pove, da je cerkev sezidala plemenita gospa v trajen spomin svojega blagega soproga. Aristokratska družina, katoliška; fevdalna gosposka, verjetno socialno bolj malo čuteča. Notranjost je izredno skladno zamišljena. Ladje imajo obliko križa, mojstrsko strešno tramovje v temnem lesu rožičevca se lepo ujema s surovo opeko. In še druga posebnost: steklena stena za oltarjem, ki učinkuje kot naraven vitraj, slika v naravnih barvah: česa? Gozda! Občutek imaš, da si v naravnem svetišču, v gozdu z borovci, srebrnimi topoli, grmovjem. Prevzame me ta posebna naravnanost svetišča. Tako je, kot če bi okno odprl še drugi, nenavadni božji navzočnosti. Poleg zgodovinske, ki je v slikah in simbolih, in verske, ki je v daritvi, se odpre pogled v novo razsežnost svetega – Bog je navzoč tudi v stvarstvu, gozdu, drevju, barvah, svetlobi. Cerkev je tako obrnjena, da poletno sonce zahaja prav za gozdom v vitraju. Medtem ko se je liturgična daritev spreminjala v skrivnostno božjo navzočnost, se je spočela igra sončnih žarkov v krošnjah dreves, v gozdni poltemi. Komaj zaznaven mimohod božje svetlobe – skozi deviško gozdno prvobitnost. Božanska vzporednost se je stopnjevala, čim bolj se je sonce nagibalo. Vrhunec je nastal, ko je lahen veter razgibal topolovo listje. Takrat je srebrno lesketanje stopilo v svetišče: igra svetlobe v zelenju in srebru je zalila oltar, prevzela občestvo: zlila se je s skrivnostnim spremenjenjem na oltarju. Bog se je razodeval čutilom – medtem ko se je skrival v podobah kruha in vina. Tantum ergo sacramentum. Torej edina skrivnost. Takole že dalj časa premišljujem: kruh je božje telo in vino božja kri, tudi v najbolj dobesednem pomenu, namreč da je Bog življenje in duša vesolja. Da je poleg njegove transcendence resnična tudi njegova imanenca. Tako kot sta kruh in vino sinteza žlahtne narave in dela, tako simbolizirata božjo navzočnost v rasti, zorenju in v pripravi zemeljskih sadov za našo hrano. Od božjega daru do božje substance za mistika ni prehude razdalje.

Polonca Zupančič: Horacij in zlata sredina

9. 5. 2022

Horacij, rimski lirični pesnik iz 1. stol. pr. Kr., je v svoji zreli dobi ustvarjanja izdal štiri knjige z naslovom Ode, v njih pa je poleg premišljevanj o ljubezni, prijateljstvu, vinu in kratkosti človeškega življenja bralcem posredoval tudi misli o zlati sredini – tako jih večkrat poziva k umirjenemu življenju, obvladovanju čustev in strasti ter k zmernemu uživanju dobrin. Bistvo njegove osebne filozofije je namreč iskanje duševnega ravnotežja, ki se izogiba obeh skrajnosti. V pesmi št. 10 iz druge knjige Od pesnik to misel ponazori z nagovorom prijatelja: Srečnejši boš, če na morja širine ne rineš zmerom, niti se boječ viharjev ne držiš preveč kopnine, kjer prej nasedeš na podvodno kleč. Kdor se za zlato srednjo pot odloči, je najbolj varen: skromen je in čist. Pesnik svojemu prijatelju (s tem pa seveda vsem bralcem) naroča, naj se varujejo skrajnosti, kajti te ne prinašajo duševnega miru: v življenju nam bosta namreč tako predrznost kot pretirana plašnost prinesli nesrečo. Tudi strele največkrat udarijo prav v najvišje smreke in vrhove, nas v nadaljevanju opomni pesnik. Po njegovem mnenju mora človek vselej iskati pravo mero med dvema lastnostma in to mero hkrati tudi prilagajati razmeram – zlata sredina (lat. aurea mediocritas) je tako najbolj varna in zanesljiva pot, ki nam bo dala notranji mir in tudi trdnost. Umirjen mož se v sreči ne omami, v nesreči upanja ne izgubi, zapiše v nadaljevanju: pomirjen človek se ne bo vznemiril zaradi prevelikega veselja, niti ga ne bo žalost tako potrla, da bi povsem obupal, pač pa se bo zavedal, da sta sreča in nesreča le dva trenutka v njegovem življenju, ki bosta enako hitro tudi minila … Moder človek je zato tisti, ki mu bo uspelo uravnavati dve skrajnosti. Ravno to pa je nasvet, ki ga bralcu v sklepni kitici da pesnik: Ostani hraber, dŕži se čvrsteje, če te gorje teži! A jadra zvij, če ti jih sapa, ki ugodno veje, preveč napne: tako modrost veli.

Edvard Kovač: Dobri pastir in dan Evrope

8. 5. 2022

Ne samo v slovenskem slovstvu, tudi v judovski tradiciji je bila podoba pastirčka nekaj idiličnega. Izraelsko ljudstvo je bilo namreč nomadsko in zato se zaveda, da se bodo ohranili, če bodo etično čvrsti in hkrati blagohotni drug do drugega, kot je pastir do svojih ovčic. V tem duhu se nam tudi Abel predstavi kot mil deček, ki je ljub Bogu samemu in ki je toliko naiven, da ne opazi, kako mu je brat Kajn nevoščljiv za njegov uspeh. Tako postane tudi prva nedolžna žrtev, ki jo pozna Sveto pismo. Prav tako je čist v svojem srcu kraljevič David. Njegov oče Jesej niti ne pomisli, da bi ta fantič lahko v Izraelu igral kakšno pomembno vlogo. Pa vendar je že kot pastir pokazal veliko odločnost in smisel za zaščito nemočnih. Tako tradicija govori, da se je bojeval z levom in ga premagal ter s tem obvaroval svojo čredo. Tako je tudi kot kralj bil dobri pastir svojemu ljudstvu. Toda kakor vsakemu mlademu človeku je tudi mlademu vladarju Davidu vstopila oblast v glavo in ga je začel lomiti. Bog mu pove, da če je bil velik v grehu, naj bo velik tudi v pokori in popravi krivic. David je sledil tem nagibom in pokazal, da je pravi vladar ta, ki je kot pastir sicer nepopolen, zato priznava nad seboj edinega pravega pastirja, ki je hkrati tudi pastir ali kralj naših src. To je Bog sam. Njegov sin Mesija ali Kristus je edini, ki zna ljubiti do konca, ki nikoli ne zapusti ne svoje črede, se pravi skupnosti verujočih in ljubečih, tudi ne nobenih src. Jezus iz Nazareta, ki se predstavi kot Dobri pastir, pove, da ga ne zanima samo čreda kot taka, se pravi ne samo ljudstvo, narod ali skupnost, pač pa tudi vsak posameznik. Evangelist Janez pravi, da Kristus pozna vsako ovco po imenu, jo kliče in nagovarja, se pravi, da ima do vsakega od svojih prijateljev prav oseben, enkraten odnos. Tako postane Kristus podoba dobrega pastirja tudi za današnje državne voditelje. Prav jutri bomo praznovali dan Evrope. Idejo o združeni Evropi so oblikovali trije krščanski misleci. Eden izmed njih, Schumann, je zdaj celo kandidat za razglasitev blaženega, se pravi za svetnika. A vsi trije so se zavedali, da bo evropska skupnost uspela, če ne bo samo gospodarsko povezana, ampak če bi tudi v tej skupnosti vsak narod spoštovan s svojim imenom in osebnostjo. To pomeni, da smo takrat, ko smo čuteči med seboj, najlažje tudi sprejemamo naše legitimne razlike drug do drugega, takrat tudi postanemo rahločutni za vsako bolečino.

Marko Rijavec: Zlati prah življenja

7. 5. 2022

Najbrž nikdar ne bom pozabil zelo pomembnega trenutka sredi našega družinskega vsakdanjika. Zelo pogosto smo vsi prišli domov skupaj, jaz iz vrtca, brata iz šole, oče in mama pa iz službe. Hiša je bila mrzla, na stolu obleke, ki so čakale na likanje, pred hišo premog, ki ga je bilo treba spraviti pod streho, in v vrečkah bodoča večerja, onadva pa sta se usedla in najprej popila kavo. Sredi kaosa vsega nujno pomembnega sta se usedla in v miru popila kavo, ki sta jo imela tako zelo rada. Imela sta svojo svatbo. Svatba se ne izplača. Svatba je čista potrata časa in denarja. In vendar je svatba, ta prazni, potratni in nekoristni čas za veselje in praznovanje, nekaj, kar človek počne že od vedno. Človek praznuje, ker je to očitno nekaj, kar bolj potrebuje od debelejše denarnice, polnega hladilnika ali novejšega avtomobila. Nekaj, kar je bolj bistveno in bolj pomembno od vsega tega. Prav mogoče bi sicer bilo, da to počne zato, ker mu na ta način uspe vsaj za trenutek ubežati krutemu življenju in pozabiti na vsakdanje težave. Toda to bi bila preveč enostavna razlaga. Človek s praznovanjem vendar ne beži od svojega življenja, tudi se od njega ne odmika, temveč se prav zaradi njega k življenju vrača. Ker ga praznovanje spominja in spet ustvarja v to, kar on v resnici je. Ljubljenec in obdarovanec, namreč. Zato ima v življenju prednost pred tistim, kar je nujno, tisto, kar je pomembno. Zato v življenju bolj šteje tisto, kar nas osreči, kot tisto, kar nam doda ugled. In zato v življenju pridemo dlje, ko smo bolj počasni, ko imamo čas za tisto, kar srečamo ob poti. V življenju, pravim, ne v životarjenju. Nekoristno in potratno, zapravljivo in nespametno kot ljubezen je življenje v nebesih. Do njih je veliko poti. Nekatere dišijo po kavi, druge po mleku in piškotih, spet druge po narcisah in kraških travah, na vseh pa so otroci, lepe besede in sončni zahodi.

Robert Friškovec: Danes je čas

6. 5. 2022

Nekdo mi je pripovedoval: »Ko sem bil star trinajst let, sem si zelo želel igrati kitaro. Ampak nekega dne sem na televiziji videl enajst let starega fanta, ki je bil pravi genij na kitari. Takrat sem pomislil: ,Predolgo sem čakal, zdaj bi bil pa začetnik med otroki, ki so že v tem trenutku dobri kitaristi.' Potem sem kot triindvajsetletnik pomislil: ,O ja, ko bi vsaj začel pri trinajstih igrati kitaro in bi zdaj imel že enajst let izkušenj. Zdaj pa se s tem res ne bi ukvarjal.' Bil sem star triintrideset let, ko sem pomislil: ,Presneto, če bi vsaj začel pri triindvajsetih in bi bil zdaj že kar dober kitarist, ampak zdaj sem pa res že star. Precej čudno bi se počutil na začetniškem tečaju.' Pri triinštiridesetih se sprašujem, zakaj sem se toliko oziral na to, kaj si mislijo drugi ljudje, in nisem raje uresničil tistega, kar sem si tako želel. Tega nisem storil iz občutka strahu in obžalovanja, hkrati pa sem ves čas razmišljal o tem, koliko časa sem že zapravil. Čeprav sem v resnici ravno zdaj najstarejši, kar sem kdaj bil, pa hkrati tudi najmlajši, kar kdaj bom. Zdaj je čas. Za vse in vedno.« Ta pripoved mi je dala misliti, koliko dejavnikov nas vsak dan ovira, da bi polno zaživeli. Toliko je obveznosti, da sebi in svojim bližnjim zagotovimo preživetje. Pa s tem povezana utrujenost in stres. Nato pa še pričakovanja drugih in vse tisto breme, ki ga nalagamo predvsem sami sebi. Namesto da bi uresničevali tudi svoje želje in hrepenenja, se zadovoljimo s polovičarstvom ali poskušamo na svoje sanje pozabiti. Jih morda odlagati, češ da bo še čas ... Vendar pozabljamo, da imamo danes spet novo priložnost. In jutri bo spet na vrsti nov ,danes'. Vedno je danes, ki nam je podarjen. Nekega dne ga namreč ne bomo več deležni. Iz hvaležnosti do nesamoumevnosti vsakega trenutka lahko zaživimo bolj pristno in celostno. Podobno kot je naše dihanje. Lahko je hitro in plitvo, tako pa kisik ne pride prav daleč po telesu. Lahko pa globoko vdihnemo in stopimo v nov dan.

Daniel Brkič: Bogu so najbližji tisti, ki najbolj trpijo

5. 5. 2022

Spoštovani, sogovornik mi je, vedoč, da sem teolog, očital, da Bog ravna z njim slabše, kot ravna najslabši človek s svojimi hišnimi ljubljenčki. Zatrdil mi je, da je Bog zanj kot strašilo za vrabce, saj so mu ga predstavili tako, da se je na koncu bolj bal Boga kot hudiča. Navrgel mi je, da je človeška zgodovina krvava mesarska miza in da je zlo v svetu Stvarnikov smrtni greh, ki Boga utišuje in zahteva odgovor. Priznal mi je, da je na Boga jezen in da ga še bolj razjezi, ko sliši, da Bog ni nikoli jezen nanj. Vprašal me je, zakaj se Cerkev problema zla v svetu izogiba in ali bi dandanes Jezusu dovolili pridigati v Petrovi baziliki v Vatikanu. Jasno mi je bilo, tako kot nekoč Sizifu, da sem se lotil pretežkega športa valjanja skale navkreber, a drobnjakarski sitnež ni odnehal. Čakal je, da pred njegovimi očmi izvedem reanimacijo trupla Boga, ki se po njegovi oceni ponaša z boemsko pentljo pod vratom, a sem ostal brez ustrezne aparature, s cmokom v grlu. Povedal sem mu bajko o palmi in Ben Sadoku iz Afrike. Ko je Ben Sadok potoval čez puščavo, je v oazi zagledal mlado palmo. V njeno krošnjo je postavil težak kamen. Skriti opazovalec ga je ocenil kot podlega zlobneža, ki s privoščljivim nasmeškom pokvari vse, česar se dotakne. Mlada palma se je stresala, da bi se kamna znebila, a zaman. Preostalo ji je le to, da je s kamnom v krošnji rastla in zaradi njegove teže poganjala korenine globlje v zemljo, dokler ni prišla do žive vode. Premagala je vse ovire, prerasla vse palme ter postala kraljevska palma. Ko se je Ben Sadok vrnil, jo je zaman iskal naokoli. Ker je bil pozoren le na majhne, pohabljene in skrivenčene palme, se je palma, na katero ni niti pomislil, pred njim sklonila, da bi mu v kroni svoje krošnje pokazala kamen, rekoč: »Zahvaljujem se ti, kajti teža kamna me je naredila za najmočnejšo in najvišjo.« Moj sogovornik je dojel, da je zmaga zla vedno njegov poraz, medtem ko trpečemu služi v dobro. Trenerji nas spodbujajo, naj preizkusimo meje naših zmogljivosti, čeprav le te povzročajo bolečine. Zdravniki bolečin ne ukinjajo, ker so nam v korist. Tudi starši ne, če hočejo imeti otroke vzgojene. Križani Kristus je avtentičen odgovor Božje obrazložitve smisla trpljenja nedolžnih. Bog trpljenje preobraža, saj trpljenje ni kazen, ampak zdravilo (Avguštin). Kdor se izogiba križu, ki ga Bog nalaga, se sooči še s težjimi križi. Ko nam ponuja priložnost za trpljenje, nam izkazuje večjo ljubezen, kot če bi nam dal moč za oživljanje mrtvih. Kajti ko delamo čudeže, smo mi Božji dolžniki, ko potrpežljivo trpimo, pa Bog postaja naš dolžnik (J. Zlatousti). Terezija iz Lisieuxa križa ni zgolj prenašala, ampak si ga je celo želela. Bogu so najbližji tisti, ki najbolj trpijo, saj trpljenje najbolj zedini dušo z Bogom.

Berta Golob: Izkušnje

4. 5. 2022

Žalost je že mnoge ugonobila, od nje ni nobene koristi. Tako pravi svetopisemski modrec. Žalosti se znebi, preden dan ugasne, a spomin ohrani na trenutke jasne – to pa svetuje Simon Jenko. Najbrž sta oba imela dovolj izkušenj. Tudi sami jih imamo. Ne samo glede žalosti in tarnanja in njune druge plati; še o marsičem. Izkušnje, koliko in kaj je vredno komu zaupati. Teh smo se lahko nabrali že v otroških letih in bili tudi sami na preizkušnji, ali bomo izdali kako zapriseženo skrivnost, ko nas je jezik neizmerno srbel in se je hitro izkazalo, koliko je veljala ona »častna pionirska«. Izkušnje glede odlašanja in odlaganja. Bom jutri. Jutri pa zagotovo. Tistega jutri pa od nikoder. Izkušnje o bolezni in zdravljenju, o delavnosti in lenarjenju, resnicoljubnosti in pretvarjanju. O dobičku in izgubi. Navsezadnje še o teoriji in praksi. Zdaj spet prisegamo na izkušenjsko učenje tudi na šolskem področju. V mojem davnem šolanju je poskuse iz fizike in kemije opravljal samo učitelj. Še opazovali smo jih le iz klopi. Danes je že vsaka učilnica mali laboratorij z dejavnimi učenci. Izkušnje v zvezi s povezovanjem in samozadostnostjo. Da sloga jači in nesloga tlači in kar je še podobnih modrosti, so vse usmerjene k prijaznemu sobivanju. Odnosom vedno sledijo posledice. Pomembno je, kakšne. Pravilo Kadar odrasli govore, otroci naj molče je veljalo cela stoletja. Obrnjeno k oliki je koristno še danes. Toda strogo zaprta otroška usta v družbi odraslih so zavirala otrokovo komunikativnost. Ko si v šoli moral kaj izdaviti iz sebe, se ti je tresel glas. Izkušnje so nam v delež. Rečenica, da gre osel le enkrat na led, je stara, a jo je Oton iz Vinice dopolnil s spoznanjem, da »drugič bo plesal po njem«. Na napakah se učimo je dokaj umesten nauk. Če nam porazi niso v izziv, utegnejo biti v škodo, saj se nekam vmes ugnezdi otopelost. Ni pa z dna prav lahko vzleteti. Še ptič se lahkotneje požene z veje kot s tal. Ali pripomorejo izkušnje tudi do modrosti? Lahko, če si prizadevamo zanjo. Modrost in vzgojo zaničujejo bedaki, meni stari Pridigar. Najbrž ni bil brez izkušenj. Lastne so največ vredne, a tudi tujim je vredno prisluhniti.

Gregor Čušin: Človek ne jezi se

3. 5. 2022

Smo v fazi družinskih iger in sam z največjim veseljem prinesem domov kaj novega. In se družinica zbere okrog mize in odpre škatlo in z vriskom sprejme figurice in igralno ploščo ali kakršen koli drug igralni pripomoček, ki je pač potreben, nato pa sledi branje in spoznavanje pravil. In na podlagi osebnih izkušenj (naj tu poudarim, da je bilo nekaj teh izkušenj kar precej dragih) vam lahko povem, da priljubljene otroške igre niso nujno tiste, ki imajo sodoben dizajn in bleščečo embalažo, temveč tiste, ki imajo preprosta in jasna pravila in pri katerih je zmagovalec nedvoumen. Kar vidim vas, kako vzdigujete obrvi in se morda celo sprašujete, ali ni to oglas za »komplet družinskih iger, nerabljen, skoraj nov. Ugodno.« A le brez skrbi. Prepričan pa sem, da ste že slišali koga, ali pa celo sami rekli: »Življenje ni pošteno. Trudim se in trudim, pa sam križ. Ne le, da garam, odpovedujem se kupu stvari, tudi molim, se posvetujem s Svetim duhom, hodim k maši – pa nič. Moj bližnji pa, grešnik seveda, uspeva, zmaguje. A goljufa! Ni prav, res ne. Uživaško in lahkomiselno se sprehaja skozi življenje, jaz pa kot da bi (počel, kar se pač počne) proti vetru in je moja hlačnica mokra. Življenje ni pošteno!« A ko je Bog ustvaril svet, ko je razprostrl svojo igralno ploščo in razpostavil figurice in igro poimenoval ŽIVLJENJE, je ustvaril tudi pravila: preprosta in jasna (zato je Življenje tako priljubljeno). Prav lahko se goljufa pri kartanju, pri Monopoliju si lahko prikalkuliraš zmago, tudi kakšen nogometaš včasih doseže gol z roko, ne nazadnje so igre, ki celo spodbujajo goljufanje (Goljufivec ali Lažnivec ali nekaj takega), a poskusite goljufati pri igri ČLOVEK NE JEZI SE! Ne gre. Igrica je preveč preprosta, da bi jo lahko zakompliciral z goljufanjem. Je v vsakem kompletu družinskih iger (to težko trdimo za Monopoli ali kakšno drugo novodobno navlako). A priznam: ko moram na varno spraviti le še eno figurico, Lucija ali Peter pa še dve ali tri, se mi v roko naseli nenavadna tresavica in kocka zlepa ne pade prav. Se vam ne zdi, da včasih Bog z nami igra ČLOVEK NE JEZI SE?

Peter Millonig: Iskanje Boga

2. 5. 2022

Bog se ne razodeva nečimrnim, oholim ljudem napihnjenih misli – še manj krivičnim, zlobnim, nečistim. Razodeva se tistim, ki so krotki, ponižni, pošteni. Onim se odpira, ki ga ljubijo in želijo, da bi ga vsi ljubili. Kajti ti, pa čeprav odrinjeni in brez družbenega pomena, so krepostnega srca. Takim so Božja sporočila položena v naročje in pravične duše jih zaznavajo. Nanje se odzivajo z vzornim, odgovornim, lepim življenjem. Svetu prinašajo modrost in mir. Spravo in usmiljenje. Dostojanstvo in hvaležnost. V svojem bistvu je Jezusovo delovanje v svetu nasprotje tistega, kar bi pričakovali. Rodil se je v hlevu, ni iskal svetne slave, nabiral prijateljev brez odlik. Prenavljal je življenje od znotraj, iz propadlih človeških src. Stopil je na križ, da bi uničil greh – naš greh. Izbral je krotkost kot sredstvo zanesljive zmage. Kot sklenitev večne zaveze. Zatrjeval je, da nimamo življenja, če se ne odpovemo sebi in ne hodimo za Križanim. Vse v Božjem načrtu ni le presunljivo, ampak predvsem presenetljivo. Kajti vedno znova ugotavljamo, da naš razum ne more dojeti obsežnosti odločitev, ki prodirajo iz Božjega razuma – in da smo le takrat res racionalni, ko razmišljamo s srcem. Nasprotja, kot jih vidi svet, postajajo pri Jezusu vogelni kamni nove ustave. Ljubezen, dozdevno nemočna, je na koncu, proti vsem pričakovanjem, zmagovita. Iskati Boga sredi tako zahtevne duhovne geometrije je naporno. Moramo se namreč otresti logike sveta, da bi bili dovzetni za razumevanje Božjega. In šele ko dopustimo, da nas nebeška spoznanja preoblikujejo, smo na poti, da najdemo Boga.

Milan Knep: Oče kot vzor

1. 5. 2022

Sociologi presenečeno ugotavljajo, da danes v očeh najstnikov niso največji junaki in vzorniki uspešni športniki ali zvezdniki, pač pa njihovi starši, zlasti očetje. Nenadomestljiva vloga očeta za vsakega človeka je univerzalna, značilna za vse kulture in vsa starostna obdobja. Če potreba po očetu ne bi spadala med naše primarne potrebe, bi Bog za svojega sina Jezusa gotovo lahko našel kakšno drugo obliko preživljanja mladosti kot to, o kateri nam priča 1. maj, praznik sv. Jožefa delavca. Philip Zimbardo , ameriški psiholog, navaja svoje japonske kolege, ki ocenjujejo, da se je že več sto tisoč mladeničev na Japonskem odločilo za življenjski slog, ki mu pravijo hikikomori. Ti mladeniči nikoli ne zapustijo stanovanja, ne iščejo službe, nočejo spoznati partnerja ali si ustvariti družine. So popolnoma družbeno izolirani in ves dan preživijo za računalnikom. Podobno je v Južni Koreji. V Evropski uniji in Združenih državah Amerike še ni tako hudo, a tudi v ZDA fantje do enaindvajsetega leta povprečno preživijo pred zasloni več kot štirideset ur na teden. Vse to je simptom nekega drugega pojava – da ti fantje po večini odraščajo brez očetov. Ločitve so najpogostejši, a ne edini razlog za to. Očetovstvo ni več družbena norma. Ne izginja samo iz družine, ampak tudi iz popularne kulture. Presenečeni smo, če v filmu vidimo tridesetletnega moškega igralca v vlogi očeta. Očetje manjkajo celo v družinskih nanizankah ali pa so prikazani kot karikature. Za družbo je taka odsotnost očetov izrazito škodljiva, saj mladeniči nujno potrebujejo odrasle moške, po katerih se lahko zgledujejo in ki jim pomagajo odrasti v samostojne in odgovorne posameznike. Tako pač deluje moška psihologija, zato brez očetov izgubljamo tudi junake. Matere otroka naučijo altruizma: dobrodelnosti, pomoči, sodelovanja in upoštevanja družbenih norm. Vendar se je treba za vsakdanje junaštvo po večini upreti pritisku skupine in prekršiti njene družbene zapovedi. Prav to, kar je tipično za očeta in o čemer govori psiholog Zimbardo, je poosebljal sv. Jožef. Nobenega razloga ni, da bi praznik sv. Jožefa obhajali napol sramežljivo in v nelagodju, da se oziramo v preživeti lik Jezusovega krušnega očeta. Nasprotno, bolj analiziramo stranpoti sodobne kulture, bolj vidimo, kako dragoceno orientacijo prepoznamo v sv. Jožefu, arhetipu in praliku skrbnega, zvestega, vernega in pokončnega očeta.

Polonca Zupančič: Cicero o vzrokih za vznemirjanja

30. 4. 2022

V četrti knjigi svojih Pogovorov v Tuskulu rimski govornik in filozof Cicero govori o duševnem zdravju in razmišlja, kako bi dosegli stanje notranje pomirjenosti, ki je po njegovem ključna za polno in srečno življenje. Ta duševni mir namreč stalno rušijo vznemirjenje, pretirana čustva in občutki, kot so na primer pomilovanje, jeza, zavist, pretirana vzhičenost – taka čustva so po njegovem mnenju nekaj neumnega in celo nenaravnega, iz njih pa se razvijejo duševne bolezni, obolenja in hibe, ki nas oropajo duševnega zdravja. Primer za tako duševno hibo je na primer pohlep, ki izvira iz pretiranega poželenja po denarju: če temu hlepenju ne postavimo meje, če ne uporabimo takoj razuma, ki bi to željo obrzdal in ozdravil hlepenje, »se omenjeno zlo ohranja v žilah in obvisi v drobovju, na plan prideta bolezen in obolenje, ki ju ne moremo več iztrgati, ko sta se enkrat ukoreninila, ime te bolezni pa je pohlepnost.« \tV pogovoru Cicero razmišlja, kje je izvor vseh teh negativnih vznemirjenj, ki nam odvzemajo dušni mir. Dokoplje se do sklepa, da se posamezna vznemirjenja rodijo »iz dveh vrst navideznih dobrin in iz dveh vrst navideznega zla« – »iz dobrin izvirata poželenje in veseljačenje, pri tem se veseljačenje nanaša na navzoče dobrine, poželenje pa na prihodnje, iz slabih stvari pa strah in potrtost – strah se nanaša na prihodnje stvari, potrtost pa na navzoče«. Tako se potrtost v duši začne, kadar menimo, da nas je doletelo neko zlo, nasprotno pa se pretirano veselimo, če verjamemo, da se je zgodilo nekaj izredno dobrega za nas. Strah nas je, ko menimo, da nam grozi nekaj strašnega, željo po nečem pa nam vzbudi misel na neko prihodnjo dobrino. Potemtakem »vsa vznemirjenja napočijo zaradi neke sodbe in mnenja«, zaradi naših predstav o nečem dobrem oziroma slabem, ki po mnenju ciceroncev in stoikov niso le izkrivljena in pogosto v veliki meri napačna, pač pa tudi »popolnoma v naši moči« – mnenja o svetu so torej prostovoljna, v celoti odvisna od nas, saj jih izoblikujemo sami: ne izhajajo iz narave, ampak iz našega premisleka, se pravi iz naše sodbe in presoje o svetu. Če torej sami ustvarjamo svoja prepričanja, jih lahko tudi preoblikujemo in celo odstranimo, to pa je glavna poanta, ki jo je želel svojim bralcem posredovati Cicero. Ko enkrat ugotovimo, »da ni dobro tisto, iz česar nastaneta veseljačenje ali poželenje, niti ni zlo tisto, iz česar nastaneta strah ali potrtost«, pač pa je to le naše mnenje, se lahko rešimo pretiranih čustev, ki nam rušijo dušni mir, in znova dosežemo stanje notranje pomirjenosti.

Raid Al Daghistani: O potrpljenju - islamska duhovna perspektiva

29. 4. 2022

Med vsemi vrlinami zavzema potrpljenje posebno mesto, saj je podlaga za vse druge vrline in odlikuje značaj. Upali bi si trditi, da v nobeni drugi človekovi lastnosti moč duha ne pride neposrednejše do izraza kakor ravno v dejanju potrpljenja. Potrpljenje pa ne pomeni zgolj moči potrpeti; ne pomeni le osebne zmogljivosti prenašati te ali one nadloge, te ali one neprijetnosti. Potrpljenje je v osnovi samopreseganje – preseganje in seganje onstran samega sebe in onstran danega. Pomeni soustvarjanje realnosti, ki jo imamo za vredno in smiselno. Zato pristno potrpljenje, ki temelji na čuječnosti in zbranosti ter v sebi vselej že združuje upanje in zaupanje, ni le sestavni del moralnosti, temveč predstavlja tudi samo jedro vere in duhovnosti. Islamska religijsko-duhovna tradicija je naravnost prežeta z izreki in nauki, ki poudarjajo pomembnost in vzvišenost potrpljenja. Eno izmed izročil pravi: »potrpljenje je lepo«. V potrpljenju je torej nekaj lepega za dušo in za duha, v kolikor pomeni transcendenco ega. Ali Abu Talib naj bi dejal: »Potrpljenje je v odnosu do verovanja, kot je glava v odnosu do telesa«. V 20. verzu 25. sure pa Koran opozarja, da je človek človeku skušnjava in preizkusni kamen potrpežljivosti. To pomeni, da človek ravno prek potrpežljivosti oz. potrpljenja uresničuje svojo višjo naravo in kultivira svojo človeškost. Še več: V 54. verzu 28. sure nas Koran pouči, da bodo potrpežljivi dvojno nagrajeni, ker z dobrim odvračajo zlo in ker delijo od tega, s čimer jih je Bog oskrbel. Mar ni to najvišja, najsubtilnejša stopnja potrpežljivosti – odvračati zlo z dobrim? Mar obstaja večji izraz samopremagovanja od tega? In če po eni strani potrpljenje po Koranu predstavlja nič manj kot religijsko zapoved, ki jo je človek kot duhovno bitje dolžan udejanjiti, pa po drugi strani velja za Božji dar in Njegovo milost. 127. verz 16. sure se tako glasi: »Bodi potrpežljiv, toda tvoja potrpežljivost ti je dana zgolj z Božjo pomočjo«. Muslimanski mistiki so se zavedali, da potrpežljivost ni lahka stvar. Znameniti sufijski mojster iz Bagdada, al-Džunajd, potrpljenje označi celo za »najtežje med vsemi potovanji«, Ibn Ata pa dodaja, da potrpljenje pomeni plemenito držo navkljub nesrečam in mukam. Sufiji nas nadalje tudi učijo, da biti potrpežljiv, pomeni biti stabilen in stanoviten, neodvisno od okoliščin, ter ohranjati jasnost misli in zbranost, neodvisno od sprememb situacije. Poučijo nas, da potrpljenje pomeni tako premagovanje poželenja kot tudi junaško sprejemanje usode. Menim, da bi moralo potrpljenje – ta velika vrlina prerokov, svetnikov in drugih moralnih junakov – tudi nam postati vsakdanje vodilo in načelo za življenje, mišljenje in medsebojno ravnanje. Kajti potrpljenje združuje vztrajanje, osredotočanje, hvaležnost, predanost, osmišljanje, transcendenco in ljubezen.

Alenka Veber: Božja beseda

28. 4. 2022

Etnologinja in publicistka Alenka Veber v današnji ponovljeni Duhovni misli razmišlja o pomenu Božje besede. Kdaj se dotakne verujočih ljudi in morda tudi kakega neverujočega.

Robert Friškovec: Mir in dobro

27. 4. 2022

Mejo med dvema narodoma je označevala visoka in praktično neprehodna gorska veriga, prepletena z ledeniki in hudourniki. Šlo je skoraj za enaka ljudstva, ljudje so si bili podobni skoraj v vsem in prav zato so bili tudi nenehno v sporu. Naroda sta si bila v laseh na različnih področjih: od gospodarskega, diplomatskega do športnega. Zdelo se je, da je vojna med narodoma neizbežna in le še vprašanje časa. Poveljnika obeh vojsk sta poslala vsak svojega tajnega agenta, da bi se pozanimala o lokacijah, kjer bi vojska najlažje vdrla na sovražnikovo ozemlje. Agenta sta se vrnila in sporočila praktično identično ugotovitev: »Obstaja samo ena točka na meji med obema državama, kjer je mogoč vdor vojske.« Na obeh straneh so se generali zadovoljno nasmihali, meli roke in s prstom kazali na zemljevid, kjer je bila označena ta točka: »Tako, tu bomo torej napadli z našimi oboroženimi silami!« Že so se veselili grmenja oklepnikov in strelov iz orožja, hitre zmage, slave in medalj. Vendar sta bila oba tajna agenta malce v zadregi. Tako je poročal eden izmed njih: »Rad bi še povedal, da na tem kraju, kjer bi napadli, stanuje delaven kmet z ljubko ženo. V majhni hiši živita skupaj s svojim prvim otrokom in še en je na poti. Imata se rada in o njima se po bližnji vasi govori, da sta najsrečnejša človeka na svetu. Če bi vojska prečkala njuno posest in se namestila v njihovi bližini, bi zagotovo uničili njihovo srečo.« Na obrazu generalov je ob tej novici nasmeh ugasnil. Vsi zbegani so umolknili. »Te vojne ne more biti!« so enoglasno sklenili tako na eni kot na drugi strani meje. Vojna med narodoma ni bila nikoli napovedana. Med novicami, ki jih bomo danes poslušali po tem istem radiu, bomo verjetno težko slišali kakšno, ki bi bila podobna tej zgodbi. Z veliko moči pride velika odgovornost, ki jo nosijo politični in vojaški voditelji. Ampak tudi mi se vsak dan odločamo ali bomo šli v bitke, ki bodo rušile našo in srečo drugih. Lahko naš cilj res opraviči vsa sredstva, tudi na tuj račun? Pravijo, da je samo ena točka na svetu, ki onemogoča vojne, nasilje in agresivnost. Nahaja se v našem srcu. Aleksander Solženicin, ruski pisatelj in disident, je nekoč zapisal: »Razmejitev med dobrim in zlom ne poteka po državnih mejah, niti med družbenimi razredi ali političnimi strankami, ampak skozi vsako človeško srce.« Negujmo dobro v naših srcih, ki bo preprečevalo naše vojne pohode in omogočalo naše sobivanje.

Metka Klevišar: Knjiga življenja

26. 4. 2022

Vsi si prizadevamo, da bi čim več vedeli, da bi bili čim bolj izobraženi, da bi čim več prebrali. Gotovo je znanje zelo pozitivna vrednota. In včasih skoraj zavidamo tistim, ki znajo naštevati citate različnih avtorjev, iz raznih knjig, kar tako iz rokava. Lepo, zares lepo! \tJe pa še ena knjiga, ki jo ima vsakdo izmed nas v rokah in nanjo radi pozabljamo. To je živa knjiga mojega življenja, tvojega življenja, življenja vsakega izmed nas. Vsaka od teh knjig je enkratna, neponovljiva, zanimiva, napeta, zelo realna. V njej ja zapisana vsa modrost življenja. Samo brati jo moramo, o njej razmišljati, poiskati povezave med različnimi dogodki in različnimi srečanji. Če to knjigo dan za dnem prebiram, o njej razmišljam, potem lahko tudi vedno bolj spoznavam, da se nič v mojem življenju ne dogaja naključno, da je vsaka najmanjša stvar povezana z nekim večjim Smislom, da tudi najbolj žalostni dogodki niso samo žalostni, težki, ampak se iz njih rojeva tudi veliko pozitivnega. \tMorda nas ravno mejni življenjski položaji, rojstvo, bolezen, umiranje, smrt, spodbudijo, da se ob knjigi svojega življenja ustavimo in jo začnemo prebirati. Potem tudi bolezen ni več samo nekaj zunaj mene, ampak del moje življenjske zgodovine, del te žive knjige mojega življenja, v kateri ima vse, prav vse, kar se dogodi, svoj pomen. In če vsega tega ne bi bilo, potem to nisem več jaz. \tVčasih, ko poslušam ljudi, ki vedno znova citirajo tuje ljudi in njihove misli, iz sebe pa ne povedo ničesar, si mislim, koliko bogatejše bi bilo njihovo govorjenje, če bi spregovorili iz knjige svojega življenja. Tudi če bi bile njihove besede na videz skromne in nebogljene, bi bile dragocenejše kot vse drugo. Ne bi bile posnemanje nečesa, ampak bi bile nekaj.

Andraž Arko: Cilj

24. 4. 2022

Slovenci smo res lahko ponosni na naše športnike, na njihove izjemne uspehe, ki naš mali narod uvrščajo v svetovni vrh. Vse od kolesarjev, košarkarjev, smučarjev in skakalcev, rokometašev, plezalcev … Izjemni, izjemni uspehi, na katere smo vsi ponosni. Uspehi, ki presegajo celo naše slovenske delitve. Uspehi, za katere se tolikokrat zdi, da niso samo uspehi naših športnikov, ampak kar naši. Kolikokrat pravimo: »Smo zmagali.« Dejansko je zmagal športnik ali ekipa, pa smo vendarle tako prevzeti od te zmage, da je postala kar »naša zmaga«. Ampak mi se za to zmago nismo kaj dosti potrudili, medtem ko so športniki za to vložili veliko truda, moči, dela, zvestih treningov, odrekanja, samodiscipliniranja … Seveda z jasno opredeljenim ciljem: da bi dosegli zmago. Apostol Pavel, ki je pošiljal svoja pisma naslovnikovim v grškem svetu, je njim primerno večkrat navajal tudi podobe iz sveta športa in olimpijskih iger. Vernikom v Korintu je napisal, da se vsak tekmovalec odreče vsemu, zato da bi prejel venec. Problem takega venca je le v tem, da ovene. Pa ne samo dobesedno – slava je pač minljiva. Prav zato Pavel svoje naslovnike spodbuja, naj si prizadevajo v tekmi življenja, da ne bi tekli v prazno, ampak predvsem z zavedanjem cilja. Cilj pa ni venec, ki ovene, ampak neminljivi venec. Poglejmo si to skozi perspektivo Jezusa Kristusa. V evangelijih na več mestih beremo, kako je Jezus svojim učencem napovedal, da bo moral trpeti, da ga bodo ubili, a da bo po treh dneh vstal od mrtvih. Jezus kot Božji Sin je vedel, da se bo to zgodilo. Kaj ga je držalo pokonci, da je vendarle lahko šel skozi vsa nasprotovanja, preizkušnje, trpljenje in slednjič celo v smrt? Cilj! Ves čas je imel pred očmi cilj – to pa je, da ga bo iz smrti obudila Očetova ljubezen. To je izjemnega pomena za vse nas: da imamo pred očmi ta cilj. Ko se znajdemo v preizkušnjah ali hudem trpljenju, nas pri tem drži pokonci zavedanje končnega cilja: to ni pokopališče, to ni smrt! Tako kot je Jezusa od mrtvih obudila Očetova ljubezen, tako bomo obujeni tudi mi. Pri tem ne gre za neko teološko preigravanje ali špekuliranje, ampak temeljno bivanjsko izkustvo. Sam sem namreč že ničkolikokrat od ljudi, ki so šli skozi hude preizkušnje, trpljenje, depresijo, bolezni ali celo smrt najbližjih, slišal besede: »Pater, če ne bi imel vere, ne bi tega prestal. Me mogoče ne bilo več tukaj.« Naj nas zato v preskušnjah življenja predvsem drži pokonci vera, zavedanje končnega cilja.

Zmago Godina: Misli

23. 4. 2022

Naše misli imajo izjemno moč. Kar privlači našo pozornost in s čimer se ukvarjamo v svojih mislih, določa našo dejavnost. Zaradi tega je to, kar smo danes, pravzaprav rezultat misli, ki prevladujejo v našem umu. Dobra novica je, da lahko na tem področju marsikaj spremenimo. Svoje misli lahko nadziramo in zaradi tega lahko nadziramo tudi svoj odnos, svoja stališča in posledično svoje življenje. Naredimo preizkus, ki bo to jasno pokazal. Pomislite na prostor kjer živite. Verjetno s tem niste imeli nobene težave. Odločili ste se, da boste o tem razmišljali in ste to tudi naredili. Zdaj pa si predstavljajte, da bi ta prostor pogorel do tal in da bi vse, kar je v njem, bilo izgubljeno. Kakšen je vaš čustveni odziv? Morda ste v hipu postali žalostni, saj bi v požaru izgubili veliko dragocenih stvari. Morda pa ste bili srečni, saj je vaše trenutno življenjsko okolje povsem neustrezno in bi vam nov začetek prišel prav. Bistvo tega je, da to, o čemer razmišljamo, določa naša čustva in občutke. Zato je tako pomembno, da se zavedamo treh stvari: 1.\tSvoje misli lahko nadzorujemo. 2.\tNaša čustva so posledica naših misli. 3.\tNaša čustva lahko nadzorujemo tako, da spremenimo svoje misli. Zakaj je to pomembno? Ker naša miselna naravnanost predstavlja naš čustven pristop k življenju. Je kot okvir skozi katerega gledamo dogodke, druge ljudi in sami sebe. Zato še kako velja rek: “Nismo to, kar mislimo, da smo, ampak to o čemer razmišljamo!” In ko gre za naše misli, nam Sveto pismo daje naslednji nasvet: “ Sicer pa, (…) vse, kar je resnično, kar je vzvišeno, kar je pravično, kar je čisto, kar je ljubeznivo (ali vredno ljubezni), kar je častno, kar je količkaj krepostno in hvalevredno, vse to imejte v mislih.” (Pismo Filipljanom 4,8) Ameriški esejist, pisatelj in filozof Ralph Waldo Emerson je rekel: “To, kar je za nami in kar je pred nami je drobcena stvar v primerjavi s tem, kar je v nas.” Pred nami je nov dan. Odločimo se, da bodo danes v nas pozitivne misli. In zagotovo bomo ob koncu dneva ugotovili, da je tudi dan bil tak.

Gregor Čušin: Preštevam blagoslove

22. 4. 2022

Igralec, dramatik in režiser Gregor Čušin nas v današnji Duhovni misli znova opozarja na številne blagoslove, ki smo jih deležni. Pogosto namreč gledamo samo na svoje težave in probleme.

Marko Rijavec: Človek poti

21. 4. 2022

Težko je oditi na pot. V neznano greš in nikoli nimaš dovolj močnega hrbta, da bi nesel s seboj vse, kar misliš, da boš potreboval. Biti na poti zato pomeni dopustiti praznino, negotovost v svojem življenju, pomeni zaupati. Zaupati, da te ima nekdo tako rad, da te bo spremljal in da bo skrbel zate, to je, da ti bo priskrbel vsega, kar potrebuješ. In ravno zato biti na poti pomeni tudi biti zares svoboden. Zato Jezus svoje učence pošilja na pot. Samo kot popotniki so njegovi učenci zares njegovi učenci. Ker morajo vedno vse zapuščati, zanje imetje in ugled nista ključnega pomena. Tako bolj delajo za to, kar je prav, kot za to, kar jim koristi. Vedno so sposobni deliti, saj tako ni treba toliko nositi. Puščajo preteklost za seboj in začenjajo vedno na novo. Sprejemajo, kar jim je dano, ker nimajo druge izbire. Predvsem pa zaupajo, da je to, kar jim je dano, točno tisto, kar potrebujejo. Ne razumimo narobe. Popotniki niso naivneži, lenuhi in potepuhi, ki nič ne delajo in se okoriščajo z denarjem in dobroto drugih ljudi. Popotniki so ljudje, ki hodijo vedno naprej, ki so torej sposobni odhajanja, ne da bi se na kaj preveč navezali, in ki imajo prostor za praznino v svojem življenju. Torej taki ljudje, ki svojega življenja ne utemeljijo na pridobivanju, temveč na izgubljanju. Lepše povedano, na razdajanju in ne na shranjevanju, ker je samo tako mogoče konkretno pokazati, da bolj zaupajo Bogu kot pa svojim lastnim močem in sposobnostim. Samo v tej praznini človekove negotovosti se rojeva vera v to, da ima Bog človeka rad in da skrbi zanj. Vera, ki je pogoj za svobodo in veselje v življenju. To je oznanilo, ki naj bi ga okoli prenašali Jezusovi učenci: moč Boga, ki se odkriva v človekovi nemoči. Zato evangelij lahko oznanja samo tisti, ki odide na pot.

Duhovna misel

20. 4. 2022

Jutra na Prvem prinašajo tudi razmisleke o temeljnih življenjskih, religioznih in duhovnih vprašanjih. V Duhovni misli avtorji, pogosto na podlagi svetopisemskega ali kakšnega drugega znanega besedila, govorijo o zmeraj aktualnih, eksistencialnih temah, s katerimi se človek srečuje od nekdaj. Množica pogledov pod uredniškim vodstvom Petra Franka ob glasbenem izboru Apolonije Gantar. Vsak dan ob 5.50, ob koncih tednov ob 6.50. Na Prvem.

Duhovna misel

19. 4. 2022

Jutra na Prvem prinašajo tudi razmisleke o temeljnih življenjskih, religioznih in duhovnih vprašanjih. V Duhovni misli avtorji, pogosto na podlagi svetopisemskega ali kakšnega drugega znanega besedila, govorijo o zmeraj aktualnih, eksistencialnih temah, s katerimi se človek srečuje od nekdaj. Množica pogledov pod uredniškim vodstvom Petra Franka ob glasbenem izboru Apolonije Gantar. Vsak dan ob 5.50, ob koncih tednov ob 6.50. Na Prvem.

Duhovna misel

18. 4. 2022

Jutra na Prvem prinašajo tudi razmisleke o temeljnih življenjskih, religioznih in duhovnih vprašanjih. V Duhovni misli avtorji, pogosto na podlagi svetopisemskega ali kakšnega drugega znanega besedila, govorijo o zmeraj aktualnih, eksistencialnih temah, s katerimi se človek srečuje od nekdaj. Množica pogledov pod uredniškim vodstvom Petra Franka ob glasbenem izboru Apolonije Gantar. Vsak dan ob 5.50, ob koncih tednov ob 6.50. Na Prvem.

Andrej Saje: Velikonočno voščilo 2022

17. 4. 2022

Sv. Avguštin je zapisal, da je »Gospodovo vstajenje je naše upanje!« Cerkveni učitelj je s to trditvijo želel krščansko občestvo okrepiti na poti vere v večno življenje in da ne bi ob soočenju s trpljenjem, zlom in dejstvom smrti, izgubili pogum in obupali. Vprašanje upanja je še posebej na mestu v letošnjem času priprave na veliko noč, ki je zaznamovan z zlom vojne v Ukrajini in z vsemi posledicami, ki jih vojna prinaša za njene državljane, za Evropo in za ves svet. Vera v vstajenje in večno življenje, ki jo krepi velikonočno upanje, temelji na zgodovinskem dejstvu Kristusovega trpljenja in vstajenja od mrtvih. Gotovost, da bomo deležni neminljivega življenja ne izhaja iz človeškega dognanja, temveč iz dejstva Božje obljube. Smrt nima zadnje besede! To oznanilo je bistvo evangelijskega sporočila in temelj verovanja. Kakor je bil obujen Gospod Jezus, bomo obujeni tudi mi. Sveti Pavel opozori na nevarnost dvoma v to resničnost in izpostavi: »Če pa Kristus ni bil obujen, je tudi naše oznanilo prazno in prazna tudi vaša vera.« In doda: »Če samo zaradi tega življenja zaupamo v Kristusa, smo od vseh ljudi najbolj pomilovanja vredni.« (1 Kor 15, 14.19) Velikonočno jutro je glede prihodnosti človeštva prelomnica in začetek novega stanja. Jezus je vstal, da bi sam živel v nas in da bi v njem, to je z njegovo močjo in milostjo, bili že na tem svetu deležni Božjega življenja tudi mi. Slednje se bo v polnosti udejanjilo v večnosti. Ob zori velikonočnega jutra sta Peter in Janez našla grob prazen. Magdalena in druge žene so srečale vstalega Jezusa; ob lomljenju kruha sta ga spoznala tudi učenca na poti v Emavs. Vstali Gospod se je zvečer prikazal tudi apostolom v zgornji izbi, nato pa še drugim učencem v Galileji. Tudi mi smo ob premišljevanju teh evangeljskih poročil povabljeni, da Vstalega prepoznamo v konkretnih življenjskih okoliščinah, ga sprejmemo v svoja življenja kot sopotnika, ki ima z nami sočutje in nas vodi v življenje. Vabim Vas, da ob spoznanju lastne krhkosti in ob soočenju z rušenjem lažne gotovosti gradimo krščansko občestvo in svet na zanesljivem temelju upanja, ki je Vstali Kristus! Gospod je vstal in živi, živeli bomo tudi mi! Aleluja. Veselo veliko noč in naj bo Gospodov mir z Vami vsemi!

Edvard Kovač: Velikonočno novo rojstvo

16. 4. 2022

Poleg kristjanov tudi Judje vsako leto praznujejo Veliko noč ali Paskvo. Druga Mojzesova knjiga, ki o tem poroča, je pravzaprav Prva, saj opisuje ta praznik kot temelj njihovega obstoja. Izraelci so se najprej zavedali, kako so postali svobodni in se znašli v obljubljeni deželi, šele potem so razmišljali in ugotovili, da jih je Bog Stvarnik v svoji dobroti poprej ustvaril in izvolil za svoje ljubljeno ljudstvo. Zato tudi Mojzesova postava neprestano naroča, naj mlajši rodovi zvedo za vsa čudovita dela, ki jih je dobri Bog zanje storil, kako so obupajoče tavali po puščavi in si očiščevali starih navad in pregreh. Toda sedaj so ljubljenci Božji in lahko proslavljajo. Pozidali so jeruzalemske griče, nasadili trto in posadili žito. V tem blagostanju ne smejo pozabiti, kaj vse so zapustil v Egiptu. Velikonočni obed naj jih spomni na minule tegobe: mlajši sin mora zato očeta vpraševati, kaj pomeni posamezno grenko zelišče, ki je spomin na grenkobe in žalosti, ki so jih doživljali v Egiptu; kaj pomeni nekvašen kruh ali opresniki, ki jim razkriva naglico, ko niso mogli čakati, da bo kvašen kruh narasel, ampak so morali na hitro oditi, zato so spekli le nekaj moke na ostanku žerjavice v peči. Da bi se zavedli novega življenja, ki se je začelo porajati v puščavi na Sinaju, so sklenili z Bogom zavezo ljubezni in zvestobe. Vedo, da so morali poprej marsikaj zapustiti, odvreči in svobodno stopiti naprej. Tudi danes je tako, če hočejo ostati svobodni, morajo odvreči razvade in stranpoti okoliških narodov. Toda to pomeni hkrati radost in veselje, da lahko ohranijo privilegirano prijateljstvo z Bogom. Tudi za kristjane je Velika noč praznik novega rojstva. Prav tako se mi ob krstni vodi, ki jo to noč blagoslavljamo, ob žuborenju novega izvira na novo porajamo. Kristus s svojimi učenci, s katerimi tudi tokrat obhaja Veliko noč, sklepa novo zavezo, zavezo novega življena. To novo življenje pomeni, da se zaradi prijateljstva in ljubezni tudi mi nečemu odrečemo in zaživimo na novo v osvobojajoči Kristusovi besedi evangelija, ki nam narekuje nove človeške odnose, skratka novo življenje. Na Veliki petek smo videli, da je Kristus zapustil prav vse, tudi svoje zemeljsko življenje, toda preko Velike noči prihaja velikonočno jutro, ki prinaša nove radosti. Če smo v postnem času tudi mi marsikaj zapustili, od slabih navad do različnih sebičnih teženj, je sedaj prilika, da se na novo rodimo, rodimo v veselju, da nam je vse odpuščeno in da tudi mi odpuščamo ter da nastopa novo obdobje, obdobje nove ljubezni in prijateljskih vezi.

Leon Novak: Veliki petek 2022

15. 4. 2022

Veliki petek je dan, ko se kristjanke in kristjani spominjajo Jezusovega trpljenja in smrti. Avtor današnje Duhovne misli evangeličanski škof mag. Leon Novak nas spomni na pomen Jezusovega trpljenja, žrtvovanja za človeštvo in hkrati tudi opozarja na vstajenje – zmago nad smrtjo.

Jakob Piletič:Ubi caritas et amor, Duus ibi est - Kjer sta dobrota in ljubezen, tam je Bog

14. 4. 2022

Danes, na veliki četrtek, pričenjamo z obhajanjem velikončne skrivnosti, središča in vrhunca celotne odrešenjske zgodovine, ko slavimo spomin zadnje večerje in hvalimo skivnostno svetega Boga za milost svetega reda. Danes se začenja skrivnost, ki bo svojo dovršitev našla v prebodeni strani Kristusa, večnega velikega duhovnika, ko bo jutri na veliki petek dovršil svojo enkratno daritev na križu in bo v tem rojena Cerkev ter bosta iz Gospodove strani pritekli kri in voda – krst in evharistija. Prav spominja sveti Tomaž Akvinski, ko poje: »O memoriale mortis Domini - O spomin, ki kažeš smrt Gospodovo, živi kruh, ki daješ hrano milostno: od te hrane moja duša naj živi in se v njeni moči večno veseli.« Skrivnost pa ni le v dejstvu, da se je neskončo sveti Bog hotel ponižati in med nami do danes ostati pod podobo kruha in vina, marveč v njegovi vsepresegajoči ljubezni. Kjer dobrota je, ljubezen, tam je Bog. Premodri Gospod nas je hotel v eno združiti tako, da nas nasičuje z enim kruhom, da se po skrivnostni mani preobražujemo v tisto resnično mistično Kristusovo telo, ki je Cerkev. Ko Kristus učencem umije noge, pokaže kakšna ljubezen je Božja ljubezen - ljubezen, ki streže, ki ne hlapčuje, pa vendar, ki streže; ko Kristus postavi najsvetejši zakrament, pokaže kakšen je način Božje ljubezni – ljubezen, ki gre do konca, do smrti; ko Kristus pravi, da naj vedno znova ponavljamo to daritev in ko tako posveti svoje apostole ter jih včleni v sveti red, pokaže kako bo Božja ljubezen, po rokah duhovnikov zgoščena v drobnem koscu kruha, celotna in vendar ne razdeljena, ostala do konca sveta. Ko pa Kristus svojim apostolom in torej tudi nam naroča, naj ponavljamo in obnavljamo daritev, ki jo je sam pričel pri zadnji večerji, pa brž ko ne ne misli le na daritev, sveto mašo, kot prvo in najpomembnejše opravilo Cerkve na zemlji, marveč tudi na daritev ljubezni, ki jo je sam živel, ki je povzeta in vsebovana v presveti evharistiji, pa vendar, ki jo moramo živeti tudi med seboj. Vnemar bi prejemali Boga v presveti evharisitiji, če bi ne živeli tudi ljubezni med seboj. Spoštovane poslušalke, cenjeni poslušalci, preljubi v Kristusu. Bog je tam, kjer je dobrota in ljubezen, ker je Bog ljubezen sama. Postajajmo tudi mi drug drugemu služabniki, da bomo obenem postajali tudi vedno bolj božji.

Daniel Brkič: Razpeti med dobrim in zlim

13. 4. 2022

Spoštovani, nemški pesnik Friedrich Schiller je leta 1785 napisal Odo radosti, ki jo je Ludvig van Beethoven uglasbil v 9. simfoniji in je leta 1985 postala uradna himna Evropske unije. Schiller jo je končal, prevedeno v slovenski jezik, takole: »Naj objamem vse te milijone! Naj poljubim krasen Božji svet! Bratje, čez nebo razpet, Bog, ljubeči Oče, nikdar ne zatone!« Današnji razvajenci težko poljubljamo trpeči Božji svet. Raje zatrjujemo, da v nebesih ne prebiva ljubeči Bog, sicer bi mu ob grozodejstvih počilo srce. Kaj če ima glede zla v svetu morda ateizem prav, ali pa ima prav sodobni ameriški filozof Peter John Kreeft (r. 1937), ki pronicljivo razčlenjuje, da nasprotje teizmu, priznavanju Boga, ni ateizem, ampak idolatrija, naše malikovanje. V bistvu ateizem zanj ne obstaja, kvečjemu antiteizem. To me rešuje iz zadrege, ko se od mene kot teologa pričakuje rešitev uganke, misleč, da mi je Bog poveril vodenje Božjega ministrstva za notranje zadeve. A tako popolnega človeka, ki bi znal na to odgovoriti, ni. Samo en človek je bil popoln, a smo ga ubili, ko smo ga razpeli na križ, in žal spregledali odgovor na vprašanje o trpljenju. Meni ljub brezbožni filozof Friedrich Nietzsche, gnan od želje po zanikanju Boga, je v bolečini brezizhodnosti napisal: »V resnici je bil samo en kristjan, pa še ta je umrl na križu!« Ravno v trpljenju smrti Božjega Sina je skrit odgovor, da ni ničesar tako slabega, da ne bi moglo vsebovati večjega dobrega; torej odrešenja človeštva. Kristus je dokončna Božja Beseda, Božji odgovor. Dotlej so bile vse besede prerokov, gurujev in filozofov le odmevi te Besede. A kljub temu raje končujemo z Nietzschejevo parolo: »Bog je moral umreti, kajti človek ne prenese, da živi taka priča!« Ker verodostojno pričo glede smisla trpljenja odklanjamo, se sprašujem, katera prismuknjena Sneguljčica še tvega ugrizniti v jabolko hudobne mačehe, čarovnice, če ne obstaja princ, ki bi jo obudil s poljubom. Grozeče nevarno je, če nad nami res nihče ne obstaja in smo zapuščene, izgubljene sirote, ki ne najdejo poti do očetovega doma. Moj favorit Nietzsche bi znova pritrdil, kot je zapisal: »Že skoraj dve tisočletji je minilo in ni niti enega novega boga, a možnih je še toliko bogov.« Iluzorni bogovi so možni zato, ker kdor želi delati zlo, vedno najde opravičljiv razlog za to. Zato se kosanje z domislicami, kdo ima prav, nadaljuje brez loterijskega izida. Pri tem ugotavljam, da se konservativno misleči bojijo vprašanj, liberalno misleči pa odgovorov. Tako pojasnitve glede zla ostajajo na tistih, ki v trpljenju spoznajo tehtne odgovore, a nedojemljivo je, da takrat zaradi nadnaravne moči zmorejo molčati.

Berta Golob: Čudenje

12. 4. 2022

Novo jutro. Nov dan. Mogoče s starimi skrbmi, lahko pa z včerajšnjim zadovoljstvom. Predvsem pa ga je mogoče preživeti z novim poletom. A za polet skozi življenje je potrebno čudenje. To pa je povezano z vprašanjem, ali se čuditi sploh še znamo. Preganja nas dnevna naglica, za čudenje je pa potreben čas. Gre skozi les, ne vidi dreves – ta rek je že star in označuje človeka, ki ni sposoben videti podrobnosti. Če ostanemo pri drevesu: koliko natančno pa zmoremo opisati smreko, brezo, hrast, gaber, jesen, vrbo, kostanj, maklen – če ga sploh poznamo? Navadno marjetico? Ali sploh ločimo travo od trave in žitni posevek od travinja? Zdaj ko se več govori o invazivnih rastlinah, ljudje na debelo zamenjujejo zlato rozgo z ambrozijo. Sicer sta rastno nasilni obe. Preveč smo površni in površinski. Ustavite se, ustavite se! nam dopovedujejo psihologi in psihoterapevti. Pa mi povejte, kako, če moram po službi hitro odpeljati otroke na vse njihove dejavnosti. In smo tam: skozi dan drvi že najmlajši rod. Zgodilo se mi je, da precej šest- do sedemletnih otrok ni vedelo, kaj je zarja. Kaj šele, da bi razlikovali svit od zarje. Saj bo kdo rekel: saj to ni pomembno. Človek naj se nauči znajti v življenju! A to učenje je navadno take vrste, da popolnoma zanemarim sočloveka ob sebi, ker treniram boj za prvo mesto. Tam nekje sredi pregorelosti od vseh vrst garanja pa me čaka psihoterapevt in po možnosti še kakšna telesna bolezen. Čudenja pa nisem sposoben. Za to, da bi občudovali naravo, odpadli jesenski list, pomladno brstenje, zvezdnato nebo, strukturo celice, mravljo, mušico, skelet in možgane, oblak, slapove in delo človeškega uma: svet in njegovo zgodovino v majhnem dlančniku, ni časa, delo nas priganja. S sposobnostjo in zanemarjenjem čudenja žal izgubljamo sebe in svoj mir. Marsikoga reši kakšna šola meditacije, a jo mora spremljati odklop od storilnostne miselnosti. Staremu načelu Moli in delaj se upira naša nadvse razsvetljena pamet, a je številne rodove vzdrževalo v duševnem, telesnem in duhovnem ravnotežju. Na prvo mesto uvršča umirjenost, premislek, meditativni vzgib – blagi preludij, preden se nam od dela spoti čelo. Vedeti, da je gozd sestavljen iz dreves, ocean iz kapljic in večnost iz bežnih hipov. Začudenost nad vsem živim!

Robert Friškovec: Monopoly življenja

11. 4. 2022

Včeraj sem slišal zgovorno misel o namizni igri Monopoly. Velikokrat sem jo že v življenju igral, prepričan sem, da jo tudi vi poznate. Včasih je igra zabavna, drugič dolgočasna, včasih zmagujem, včasih izgubljam. Tako kot v življenju, tudi življenje niso le zmage. Pri Monopolyu se zberemo okrog mize in pripravimo namizno igro. Razprostremo ploščo, razporedimo figurice in pripravimo kocko. Nekdo igra vlogo banke in deli denar. Tekom igre kupujemo in prodajamo premoženje ter nepremičnine. Dober občutek je, če si lastimo kaj vrednega, Kolodvor ali Otočec, in če lahko menjamo tiste zelene hiške za rdeče hotele. Hoteli so tisti, ki prinesejo največ denarja, z njimi dobimo največ najemnine. Večji kot je naš kupček denarja, manj ga ima soigralec, ki ga sčasoma izrinemo iz igre. Če si lahko privoščiš nabavo rdečih hotelov, pomeni, da boš najverjetneje zmagal v igri Monopoly. Ampak igra se sčasoma konča. Je dolga igra, ampak ne spet tako dolga in nastopi čas, da se ploščo, figurice ter vse drugo pospravi nazaj v škatlo. Včeraj sem slišal, kako je življenje podobno igri Monopolyja. Podobno kot pri tej igri, se na koncu vse vrne nazaj v škatlo. V življenju ni pomembno, koliko smo si priigrali in koliko premoženja pridobili, saj gre na koncu vse skupaj nazaj v škatlo. Življenje je veliko več kot vse stvari. Igra ima svojo dolžino, ampak sčasoma se konča. Nikoli tudi ne vemo, kdaj se bo naša življenjska igra končala. Morda bo to že danes, pa sploh ne vemo. Znano je reklo, da »nič ne bomo vzeli s seboj.« V Prvem pismu Korinčanom apostol Pavel pravi, da nam za zdaj ostanejo vera, upanje in ljubezen, to troje. In največja od teh je ljubezen. Apostol Pavel ljubezen opiše kot potrpežljivo, dobrotljivo, takšno ki ni nevoščljiva, se ne ponaša, se ne napihuje, ni brezobzirna, ne išče svojega, ne da se razdražiti, ne misli hudega. Ne veseli se krivice, veseli pa se resnice, vse prenaša, vse veruje, vse upa, vse prestane. Še več: nikoli ne mine, pravi apostol. Pomislimo, koliko ima ljubezen kot jo opisujejo te vrstice Svetega pisma skupnega z vsakodnevnim monopolyjem, ki smo mu priča po svetu? Ampak ta igra se bo nekega dne pospravila nazaj v škatlo. Ljubezen pa bo ostala. Za kaj bom danes jaz delal – za nekaj neminljivega ali nekaj kar ima le začasno vrednost?

Andrej Šegula: Cvetna nedelja 2022

10. 4. 2022

Praznujemo cvetno nedeljo. Prihodnjo nedeljo je že velika noč. Vsako leto evangeljski odlomek na današnji dan pripoveduje o Jezusovem vhodu v Jeruzalem. Jezusova pot se pri evangelistu Luku kaže kot eno samo romarsko vzpenjanje iz Galileje v Jeruzalem. To je »vzpenjanje« najprej v zemljepisnem pomenu. Genezareško jezero leži namreč približno 200 metrov pod morsko gladino, Jeruzalem pa v povprečju 760 metrov nad njo. Kakor stopnice pri tem vzponu so nam evangelisti posredovali tri Jezusova naznanila trpljenja ter s tem istočasno pokazali, kako se med tem romanjem dogaja tudi notranje vzpenjanje. Tudi v vsebini današnje cvetne nedelje vidimo neke vrste paradoks. Na eni strani Jezusov vhod v Jeruzalem, Jezusov pasijon, trpljenje, na drugi strani pa govorimo o ljubezni. Morda se nam postavi celo vprašanje, kaj imata skupnega trpljenje in ljubezen. Čisto življenjsko podvprašanje bi lahko bilo: Kdo si želi trpljenja? Bog ne daj, čim dlje vstran. Po drugi strani pa isto podvprašanje za ljubezen: Kdo si ne želi ljubezni? Današnja cvetna nedelja združuje eno in drugo. Jezus stopi na pot trpljenja iz ljubezni do nas, za vsakega izmed nas. S trpljenjem, s križem nas odrešuje. Po domače bi rekli: gre na križ, ker nas ima rad in ker nam želi razodeti Božjo ljubezen do nas. Če pogledamo na naše življenje s pravega zornega kota, hitro opazimo, da gre tudi v našem življenju za prepletanje ljubezni in trpljenja. Le s to razliko, da si ljubezni želimo, pred trpljenjem pa velikokrat, če se le da, bežimo. Jezus nam na današnjo nedeljo kaže pot ljubezni. Kajti, če človek živi in dela iz ljubezni, potem je celo trpljenje lažje. Samo v luči takšne ljubezni more žena roditi in vzgajati otroka; more družina leta in desetletja nesebično skrbeti za invalidnega člana; moremo delati dobro tistim, ki nam delajo hudo. Samo takšna ljubezen je zmogla nagniti mater Terezijo in njene sestre, da so se odločile vse življenje sklanjati se nad najbolj nesrečnimi … Naj nas v današnjo cvetno nedeljo spremlja misel Viktorja Frankla, ki je zapisal: »Človek zmore biti močnejši od zunanje usode in vsak dan stoji pred odločitvijo, ali bo iz svojega trpljenja napravil notranji uspeh.« Evangelij nam to vedno znova dokazuje.

Zmago Godina: Nasilje

9. 4. 2022

Jutro je. Na mizi je kava ali čaj in zraven še kaj, kar vas nasiti in dobro tekne. Pred vrvežem prihodnjih ur lahko užijete malo tišine. Dan vas še nima pod nadzorom. In v tem trenutku vam želim v razmislek ponuditi eno najbolj znanih svetopisemskih besedil, ki naj bi dnevu, ki je pred vami, dalo usmeritev: “Vse ima svojo uro, vsako veselje ima svoj čas pod nebom.” (Prd 3,1). Besedila med branjem in sčasoma razvijejo svoj vpliv na nas in Salomonova izjava je zelo priljubljena. Našla je celo pot v likovno in glasbeno umetnost. Kako vi slišite in razumete te besede? Lahko jih razumete kot “vse ob svojem času” in se s takšnim razumevanjem izognete preveč jasnim zahtevam, ki so vam predložene, in ustvarite določeno distanco, ker ne morete zdaj ali zelo hitro zadostiti temu, kar nekdo pričakuje. Lahko bi jih razumeli tudi kot “Vedno vse po vrsti,” kar vsekakor vsebuje določeno odlašanje ali obotavljanje ter olajša prehod na vero v usodo. Posvetimo pa se še eni različici razumevanja, namreč: “Za kaj je prav zdaj čas?” Kaj naj bi in kaj lahko danes določa vaš dan in mu da smisel? Na Odeonskem trgu v Muenchnu je bilo spomladi leta 2014 veliko kulturno dogajanje s temo “100 let od prve svetovne vojne”. Študentje umetnosti so se predstavili kot živ spomenik na podestu pred Dvorano vojskovodij, v kostumih, ki so ponazorili črno-zeleno bronasto patino spomenika padlim. Molče so več ur ležali tam brez znakov življenja. Izmučena življenja žensk, moških in otrok, ki so utrpeli nasilje. Vendar pa nasilje ni samo stvar preteklosti. Povsod kamor se ozremo ga vidimo. Statistike, povezane z njimi, so alarmantne. Nasilje je odgovorno za več kot 1,6 miljona smrti na svetu vsako leto. Nasilje je po vsem svetu eden od glavnih razlogov umrljivosti med osebami, starimi od 15 do 44 let. 35 odstotkov žensk po vsem svetu - več kakor ena od treh - je v svojem življenju doživelo nasilje v domu, pa naj gre za telesno, psihično ali oboje. Eno od 10 deklet, mlajših od osemnajst let, je bilo prisiljeno v spolni odnos. Več kakor 6 milijonov otrok je vsako leto priča nasilju v domu. Lahko bi nadaljevali s statistiko. Toda za številkami so ljudje, in to v večini primerov najranljivejši in najšibkejši. To ni ravno spodbudna tema za jutranje premišljevanje, kajne? Ali se nas res tiče, če druge zlorabljajo, pretepajo, trpinčijo ali ubijajo? V svetopisemski knjigi Pregovori so zapisane besede, ki nam odgovarjajo na to vprašanje: “Odpiraj svoja usta za mutca, za pravico vseh prizadetih.” (Pregovori 31,8) Avtor tega tisočletja starega zapisa je bil kralj, torej je imel politično odgovornost in obast, da spremeni razmere. Toda tudi mi - navadni ljudje, kot temu radi rečemo - nismo nemočni. Pokazati državljanski pogum, zavzeti se za šibke, preprečiti nasilje, poiskati pomoč, prijaviti - to zna in zmore vsak, ki se zaveda svoje odgovornosti. Zato vas želim pozvati, da se danes zavzemate za tiste, ki jih drugi ne slišijo ali pa si ne morejo sami pomagati! Morda zaradi tega ne boste junaki, a zagotovo boste soljudje.

Marko Rijavec: Ne

8. 4. 2022

Prav gotovo ste kdaj srečali otroke, ki prosijo svoje starše za kakšno krasno stvar s polic v trgovini. Zanimivo je, da ti otroci niso srečni. Vedno hočejo še več in več, sčasoma začnejo kričati in se valjati po tleh, dokler starši ne izpolnijo njihovih zahtev. Kako se mi smilijo. Ti otroci v svojem življenju še nikdar niso slišali besede »ne«. Zato tudi ne vedo, kaj v življenju je pomembno in kaj ne. Nešteto takih otrok sem že videl. Ta teden pa sem v trgovini srečal očeta s svojim sinom, ki je ravno tako začel prositi in moledovati za bonbone in preostalo bleščečo šaro, pa mu je v trenutku rekel »ne«. Čudno. Ta otrok se je pomiril. Sicer ni imel, kar si je želel. Imel pa je mir. Ni ga več vznemirjala neka nepotrebna igrača na polici. Bil je svoboden. Verjetno se nam včasih zdi, da se nam dogaja krivica, ker ne dobimo tega, kar v svojem življenju prosimo, tega, kar si želimo. Beseda »ne« je posebno v življenju kruta beseda. A je beseda, ki osvobaja. Reže nas od stvari, ki niso pomembne. Beseda »ne« se namreč vedno dotika samo zelo pomembnih stvari. Še več si bom drznil reči: beseda »ne« je ravno zato večkrat beseda ljubezni kot sovraštva. In beseda »ne« nas vznemirja, ne da nam miru, dokler ne pridemo v sebi do tistega temeljnega zaupanja, da bo vse v redu, pa čeprav ne bo tako, kot smo načrtovali in si želeli. Tudi sam sem tak. Rad bi, da bi bilo vse po moje, kot se mi zdi prav. Vsak človek ima namreč strašansko potrebo po tem, da gre vse po njegovih načrtih. Njegovih načrtov pa ni ustvarilo to, kar je pomembno, ampak to, kar si človek želi. Želje pa … grejo po poti ugodja, ne pa resnice. Zato sem vedno sovražil tiste ljudi, ki so mi znali reči »ne«. A za iste ljudi sem bil vedno tudi hvaležen. Pomagali so mi namreč na pot, ki gre prav, in ne na pot, kot sem si jo zamislil sam. Ne po moje, ampak kot je prav. In ti dve poti nista nikoli isti.

Emanuela Žerdin: Ljubi drugega, kot ljubiš sebe!

7. 4. 2022

V Evangeliju je Jezus jasno povedal, katera je največja in prva zapoved: Ljubi Gospoda, svojega Boga, iz vsega srca, z vso dušo, z vso močjo in vsem mišljenjem in svojega bližnjega kot samega sebe (Lk 10,27). V današnjem svetu se zelo ceni in neguje individualnost. Govori se, piše, svetuje, kako imeti rad sam sebe, delati za sebe, poslušati sebe, ugoditi sebi … A skoraj popolnoma se pozablja, da enako kot zase moramo poskrbeti za druge okrog sebe. Pa ne samo iz nekega altruizma ali sočutja, ampak preprosto zato, ker bomo, če ljubimo tudi druge, sebe najbolj spoznali, sebi najbolj ugajali in sebe najbolj vzljubili. V času epidemije sem bila prijetno presenečena in zelo srečna med mladimi sodelavci v enem izmed domov starejših, ki so vedri prihajali na delo podnevi in ponoči. Nikoli ni bilo treba glavni sestri prositi ali dodeliti nekoga v najtežje rdeče območje, saj so se zmeraj prijavili prostovoljci. Moji sodelavci so znali jokati, ko je kdo umrl, in so znali peti in se veseliti, ko se je rušil šotor rdečega območja! Tega ne smemo pozabiti! Ne smemo pozabiti primerov velike potrpežljivosti in požrtvovalnosti, saj ne vemo, kdaj bo spet prišel temen čas, ko bomo neskončno rabili druge, da bomo lahko sami preživeli. Milijarde ljudi so na tem svetu, mnogi med njimi ne ustrezajo merilom sodobnega sveta, niti so kaj vredni za gospodarstvo! A ker so ljubljeni, so dragoceni zaklad tistih, ki jih ljubijo. Danes se opevajo bogataši s tremi ali več jahtami, takšnim ali drugačnim kupom denarja, a nisem prepričana, da so srečni! Poznam pa ljudi z dna družbene lestvice, ki s svojo ljubeznijo ohranjajo pri življenju invalida ali prizadetega otroka kot največji zaklad svoje družine in so srečni. Ljubljeni in lepi. Ljubezen drugih nam daje vrednost in nas spreminja v dragocene osebe, katerih vrednost se ne meri ne z zlatom niti srebrom, ampak s polnim življenjem in neuničljivo srečo. Ljubezen do drugih nas naredi podobne Bogu.

Edvard Kovač: Presenetljivost Abrahamove vere

6. 4. 2022

Dva tisoč let pred Kristusom je Abraham zaslišal glas, da mora zapustiti očetovo hišo v mestu Ur na Kaldejskem, to je v današnji Siriji, in oditi tja, kamor ga bo Bog navdihnil. Odhod očaka Abrahama od doma je tudi prispodoba postnega časa, ko tudi sami poskušamo zapustiti že udomačene razvade in ustaljeno zagledanost vase in smo se sposobni ozreti okoli sebe, k stiski drugih, k trpljenju beguncev, tudi k žalostnim in trpečim. Vsekakor to ni lahko, kajti vsak izmed nas si je ustvaril svoj slog življenja, težko ga je zapustiti, ob tem pa nas je tudi strah, da bomo izgubili tla pod nogami. Izziv Abrahamove odločitve je toliko večji, ker nas očak, ki ga imenujemo tudi oče vere, vabi, naj zapustimo svoje ustaljene predstave o Bogu. Abraham je taval po puščavi brez jasne predstave, kdo je njegov Bog. Vedel je samo, da je izjemen, malce ga je spominjala nanj enkratna ljubezen njegove žene Sare. Toda njegov Bog zahteva ljubezen in zvestobo, ne da bi se mu prikazal in mu povedal, kdo je. V tem je veličina Abrahamove vere. Abraham je samo čutil, da je med njima nezlomljiva vez, zaveza prijateljstva in ljubezni, ki je Bog nikoli ne bo prelomil. Toda zakaj ne sme naslikati svojega Boga, ga izrezljati iz lesa ali pa vliti iz brona? Zakaj sme samo prisluškovati njegovemu glasu in pogumno stopati naprej? Ta vprašanja so za Jude vedno pomenila velik problem. Tudi Mojzes je imel veliko težav, preden je svoje ljudstvo z ognjevito besedo prepričal, naj se odrečejo podobi Boga kot zlatega teleta. Tokrat pa je naša naloga, da se odrečemo svojim podobam Boga, ko smo iz njega naredili izpolnjevalca naših trenutnih želja in razpoloženj, morda celo ideologij. Pustimo, da se sam predstavi kot ljubeči in tudi zahtevni Bog, ki se je škandalozno odločil, da bo prebival v revežu, ubogi vdovi in nemočnem otroku. Abrahamov Bog nas uči ljubezni, ki sprejme tudi to, kar je pri drugem neprijetno, tudi tisto, kar je nerazumljivo, in nam daje moč, da smo kljub svoji nepopolnosti sposobni čudeža, čudeža usmiljenja in odpuščanja. V spomin mi prihaja prizor s konca bitke za Stalingrad, ki ga opisuje pisatelj Vasilij Grossman. Ko feldmaršal Paulus s svojimi generali z dvignjenimi rokami prihaja iz svojega bunkerja, skoči k njemu ruska ženička. Vsi njegovi oficirji so prepričani, da mu bo babuška iztaknila oči, ona pa mu v roko stisne kos kruha. To je čudež božjega usmiljenja, ki se kdaj pojavi celo sredi človeškega pekla.

Daniel Brkič: Izraba časa

5. 4. 2022

Pastor Evangelijske cerkve dobrega pastirja Novo mesto dr. Daniel Brkič v današnji ponovljeni Duhovni misli razpravlja o izrabljanju časa. Zdaj je tempo življenja zelo hiter in pogosto nam zmanjka časa. Pri tem ga številni ne znajo pravilno izkoristiti, kajti izgubljeni, porabljeni čas se nikoli ne vrne.

Metka Klevišar: Biser nosi v sebi

4. 4. 2022

Z občudovanjem mislim na ženo, ki je izgubila moža, s katerim sta se zelo dobro razumela. Zelo težko ji je ob tej izgubi, toda to bolečino prenaša s tolikšnim dostojanstvom, da človek kar strmi. Ko sem jo srečala, sem ji to tudi povedala. Za hip je umolknila, potem pa je rekla: »Z možem sva se morala spoprijemati z mnogimi težavami, najina pot je bila tudi pot velikega trpljenja – in verjetno sva ob tem kot človeka rasla – in rasla sva tudi v medsebojni ljubezni.« \tOb tem njenem odgovoru mi je prišla na misel drobna zgodba. Ostriga je tožila drugi: »Bolečine imam, počutim se, kot da bi nosila kepo svinca v sebi. Le kaj bo iz tega …?« Druga ostriga je ponosno odgovorila: »Jaz pa se počutim zdravo kot dren, čilo in veselo. Ti boš zaradi te svoje kepe v sebi še umrla, jaz pa imam življenje še pred seboj.« Rak, ki je prisluškoval pogovoru, je menil: »Le kaj razumeš ti, ponosna ostriga, o življenju? Misliš, da so mladost, lepota in zdravje vse. Ona ima sicer bolečine, toda v sebi nosi biser.« \tVem, biser, ki ga ta žena nosi v sebi, ji daje takšno dostojanstvo. In bisere nosijo v sebi tudi bolniki, ki s tolikšnim dostojanstvom prenašajo težo svoje bolezni, pa tudi številni drugi, ki se srečujejo s trpljenjem. Včasih se mi zdi, da zaradi tega bisera v sebi čutijo neko samozavest, s katero lahko rečejo: »Le kaj razumeš ti, ponosni mladenič (ponosna mladenka), o življenju? Misliš, da so mladost, lepota in zdravje vse. Mene sicer boli in imam celo kopico drugih težav, toda kot človek sem ob tem dozorel in svoje trpljenje kot biser vtkal v svoje življenje.«

Janez Vodičar: 5. postna nedelja: premišljevanje o zlu

3. 4. 2022

Spoštovane poslušalke, cenjeni poslušalci! Vprašanje, kako se spoprijemati z zlom, je v zadnjih dneh vse bolj pereče. Okrog sebe pogosto srečujemo ljudi, ki so polni pravičnosti; za vsako zlo poznajo krivca in s prstom hitro kažejo nanj. Evangelij današnje postne nedelje nam slikovito pokaže, kako se Jezus odziva na človeško zlo in predvsem na naše pravičniško obsojanje. Vabim vas, da si predstavljamo, kako smo v železniškem predoru, stojimo na tirih in proti nam drvi vlak. Ni časa, da bi tekli nazaj, in predor je ozek, da se ne moremo umakniti niti na stran. Ne moremo ven, vlak pa nam drvi nasproti. Kako bi se počutili? Nekaj podobnega se je zgodilo ženi iz današnjega evangelija. V judovski zakonodaji so bili trije najhujši grehi: umor, malikovanje in prešuštvo. Za vse tri prekrške je bila določena smrtna obsodba. Ženo, ki jo privedejo pred Jezusa, so ujeli pri prešuštvovanju. Farizeji, takratni verski voditelji, poznajo postavo in tudi njen greh. Žena ne more pobegniti. Kazen je smrt s kamenjanjem. Vsi pričakujejo smrt. Morda si v tem trenutku žena želi, da bi imela v življenju še eno priložnost. Krutost farizejev je zanjo strašna, kot bi stala v predoru nasproti prihajajočemu vlaku. V resnici pa farizejem sploh ni mar zanjo; želijo jo le izkoristiti, da bi ujeli Jezusa v past. A najhuje od vsega je sramota. Vsi smo to že doživeli in imeli gorečo željo, da bi se kdaj najraje udrli v zemljo in izginili. Kako velik je moral biti šele njen sram ob vsej razjarjeni množici. Toda Jezus je ne obsodi. Odpusti ji. Ko jo pogleda, želi ženi to, kar pravi sveti Pavel v berilu, da bi lahko pozabila preteklost in gledala v prihodnost. Jezus nam razodeva resnico, da nam Bog vedno znova daje novo priložnost. Sveti Avguštin, ko komentira ta evangeljski odlomek, pravi, da velika beda, najhujše zlo kliče po še večji milosti. In samo ta vera lahko vodi k resničnemu spreobrnjenju. Sveti Janez Pavel drugi je dejal: "Nismo vsota naših slabosti in neuspehov; smo vsota Očetove ljubezni do nas in naše resnične sposobnosti, da postanemo podoba njegovega Sina." Ko se ob Jezusu srečamo s to ljubeznijo, nas ta spodbudi, da se spremenimo. Zato Jezus ženi reče: "Pojdi in odslej ne greši več." Vedno znova smo poklicani v nov odnos z Bogom. Prihajamo kot grešniki in odhajamo z odpuščanjem. Bog je z nami. Kristus nas ozdravlja in ves postni čas vabi k sebi. On nas edini lahko reši iz še tako krutega predora zla. Še posebej na današnjo tiho nedeljo je čas, da tudi mi v vsej ponižnosti stopimo k njemu in tudi mi odidemo z novo priložnostjo.

Zinaid Mahmutagić: Začetek ramazana, postnega meseca

2. 4. 2022

Ramazan je deveti mesec muslimanskega koledarja, ki sledi luninim menam, mesec, ki je blagoslovljen za vse muslimanke in muslimane sveta. Mesec ramazan je mesec posta, ki je muslimanom obvezen in je tretja praktična islamska dolžnost. Ramazan je tudi mesec svete knjige Kur'ana, ki je v času ramazana tudi razodeta, je mesec skupnih molitev, iftarjev (večerj ob koncu posta), solidarnosti in darežljivosti. To je čas, ko se odrekamo hrani in pijači, od zore do sončnega zahoda. Post je predpisan na podlagi kur'anskega stavka: »O verniki, predpisan vam je post, kot je bil predpisan tistim pred vami, da bi se zavedali Božjega obstoja.« (Kur'an, Al-Bekare, 183) Post je najvišja stopnja pobožnosti. Napor, ki ga vernik vlaga v času posta in v imenu Vzvišenega Boga, je znamenje njegove iskrenosti in predanosti. Post v mesecu ramazanu ne pomeni samo odrekanje hrani in pijači. Post predvsem pomeni, da se odrekamo slabim navadam in dobrinam. Post nas uči skromnosti in nas osvobaja občutka egoizma. Pomirjevalno deluje na živčevje, pomirja vznemirjenost in napetost, prinaša dobro počutje in predvsem duševno zadovoljstvo. Pravilen post spremljajo pozitivne misli, dobrodelnost, pomirjenost in druge plemenite vrednote. Egoizem se zamenja z dobrodelnostjo, ki je posebej poudarjena v času meseca posta. Ko posameznik čez dan občuti lakoto, takrat odkrije pravi pomen hrane in vode, to pa nam daje energijo. Takrat posameznik odkrije dejstvo, da ne more živeti brez hrane in vode. In po tej izkušnji, ko oseba v času iftarja zaužije vodo in hrano, je hvaležna Vzvišenemu Bogu, ki ga ni le ustvaril, ampak ga je tudi oskrbel z vsemi osnovnimi potrebami. Mesec milosti je poseben čas, v katerem se muslimani čistimo grehov in se poskušamo približati Svojemu Gospodarju, z opravljanjem Njegovih zapovedi in napotkov Poslanca Muhammeda, naj je mir z njim. Prihajajoče blagoslovljene dneve lahko lepo izkoristimo, posvetimo se postu, branju in recitiranju Kur'ana in opravljanju molitev in s tem očistimo naše duše in srca. Vernik, ki se posti v ramazanu, je sam po sebi pozitivna osebnost, saj je psihično stabilen, ker se oslanja na Vzišenega Boga, ki pravi, da je za post pripravil posebno nagrado.

Polonca Zupančič: Horacij o uživanju življenja

1. 4. 2022

Horacij je verjetno eden izmed najbolj poznanih rimskih pesnikov – živel in deloval je v 1. stol. pr. Kr., v zgodovino pa se ni zapisal samo zaradi svojega obsežnega pesniškega ustvarjanja, pač pa tudi zaradi dragocenih misli, ki jih je prelil v verze. Pesnik je namreč zelo rad razglabljal o splošnih etičnih vprašanjih, ki si jih še dandanes zastavljamo. Tako ga npr. v pesmi št. 9 pogled na zasneženo goro in zimsko pokrajino spodbudi k razmisleku o minevanju časa in kratkosti življenja. Vendar pesnik ob tem ne začuti žalosti in obupa, prav nasprotno: v drugi kitici namreč svojega prijatelja pozove, naj naloži drv na ogenj in s tem prežene misel na mraz, hkrati pa naj si z vinom, ki je močan simbol uživanja, razbremeni skrbi. Ker namreč usoda ni v njegovih rokah, ampak z našimi življenji upravljajo višje sile, nima smisla, da bi dneve prebili zaskrbljeni. Ali kot zapiše pesnik sam: Bogovom prepusti vse druge skrbi, na njihov migljaj tudi burja obstane, zmiri se cipresa, ves gaj onemi, na starem jesénu več list se ne gane. Ne vprašaj za jutri! V dobiček si štej vsak dan, ki naklonijo višje ga sile! Uživaj na plesu, v ljubezni se grej, dokler se kri vroča pretaka skoz žile! Za Horacija je torej vsak dan, ki ga imamo, darilo bogov in bi ga morali zato kar najbolj izkoristiti. Kratkost in nepredvidljivost naših življenj zanj nista vir nesreče, pesimizma in obupa, pač pa prav ta kratkost osmišlja vsa naša dejanja in nam daje zagon, da živimo polno življenje in se toliko bolj veselimo uspehov in srečnih doživetij. Podobno tudi v pesmi št. 11, ki je ena izmed najbolj znanih Horacijevih pesmi, nagovarja dekle, naj nikar ne poizveduje o prihodnosti, ki je zunaj našega dosega. Raje naj mirno pretrpi, karkoli ji je že namenjeno, kajti morda bo že z letošnjo zimo njenega življenja konec. Pesnik zato pesem znova konča s pozivom k uživanju današnjega trenutka, ki nam je edini z gotovostjo dan – takole je zapisal: Ne bodi muhasta in vina si nalij! Boljša je kratka slast kot up na dolge dni. Glej, čas beži! Besed ne zgubljajva zaman! Ne veruj v jutrišnji, užij današnji dan!

Marko Fink: Umetnost in duhovna rast

31. 3. 2022

Človek je bitje, ki že po naravi išče trascendentni svet. Vse kulture sveta, naj bodo še tako primitivne, nam kažejo to realnost. Človeka torej žeja po onstranstvu in Bogu, ki se razodeva v lepoti, ker ta vodi k Bogu. Naš razum išče resnico in volja hrepeni po dobroti, ker v njej najde notranji mir in zadoščenje, ki sta potrebna za dosego radosti in osebne sreče. Takrat zavladata v človeku lepota in harmonija. Najgloblje misli in čustva, zamisli in spoznanja človek spontano sporoča drugim. Orodje tega sporočila je umetnost, ki ljudi plemeniti in usmerja k višjemu idealu. Skupno doživljanje lepote poglablja in boljša kakovost komunikacije, umetnost pa odpira pot k veri kot nov dar. Vera in lepota najbolje izražata človekovo presežnost. Umetnik ustvarja, govori o sebi, o svetu, o stvareh, ob tem pa poje hvalnico Bogu, stvarniku, večni Lepoti in tudi človeku, ker si Bog in človek nista v nasprotju, saj sta povezana. Bog je izbral človeka za sodelavca, za oblikovanje družbe in vsega stvarstva. Človek je v svoji znanstveni, družbeni, umetniški poti samostojen in avtonomen, saj mu je bila dana svoboda izbere. Ko se posveča umetnosti, prispeva k temu, da se človeštvo dviga v boljši svet vrednot, resnice, lepote, dobrote, odpuščanja ... Sveti Janez Pavel II. je v svojem Pismu umetnikom nanizal nepogrešljive misli o tem, da je umetnik tisti, ki še najbolj lahko začuti Boga in ki se mu pri ustvarjanju "pridruži". Bog stvarnik prikliče nekaj iz niča, mojster umetnik pa upodablja nekaj, kar že obstaja, in temu daje obliko in pomen. Umetnik s svojimi deli nagovarja soljudi in navezuje stik z njimi. Daruje se za druge v svoji družbi, družbo z odgovornostjo sooblikuje in si ne dovoli iskanja prazne slave ali poceni popularnosti. Ko smo v neposrednem stiku s pravo umetnino, veliko mojstrovino, recimo z Bachovim Matejevim pasijonom, Michelangelovo Pietá ali Dantejevo Božansko komedijo, opazimo, da se naša duša vznemiri zaradi tolikšne lepote. Tudi naše telo začuti veličino vrhunske kulturne dobrine, ki kar vabi k vriskanju od občudovanja. Da to doživimo, moramo biti odprti in dostopni za lepoto, to pa zahteva, da gremo najprej vase in v sebi odkrivamo razsežnost duhovnosti in ji damo prostor in čas, da se razvija. Torej, stik z vrhunskimi umetninami nas popelje v višje oblike duhovnosti. Takrat lahko postanemo boljši ljudje, bolj dovzetni za doživljanje lepote, ker ne dopustimo, da gredo ta doživetja mimo nas, ne da bi nas nagovorila. Naša zavest jih dojame in shrani. Postanejo referenčne dobrine za pravilno vrednotenje drugih dobrin. In kaj pomeni biti boljši človek? Predvsem biti blagohoten do sočloveka, dober do njega, v sočutju in empatiji do drugih in tako v zmožnosti odpuščanja, izraza najvišje oblike Ljubezni. Družba, v kateri prevladujejo dobri ljudje, je homogena in notranje uravnovešena.

Borut Ošlaj: Skupne vrednote

30. 3. 2022

Predstavljajmo si kočijo s kočijažem in potniki na njej ter osmero konjsko vprego. Vprežni konji kažejo veliko mero samovolje, zdi se, kot da potniki, predvsem pa kočijaž, ki so mu prvi zaupali upravljanje vprege, nanje nimajo zadostnega vpliva. Vsak konj počne, kar se mu zahoče. Prvi bi šel v to, drugi v drugo, tretji v tretjo smer. Eni bi kar stali, drugi spet divjali, toda noben od njih ne ve natančno, v katero smer naj gredo vsi skupaj, s kakšnim tempom, kaj šele, da bi vedeli, zakaj sploh. Vsak skrbi le zase in za svojo kratkoročno dobrobit. Kočijaž zaman zateguje uzde, v obupu vije roke, vpije na konje, občasno kakšnega za trenutek celo umiri ali preprosto zamenja. Potniki v kočiji so se na vse to že navadili, brez pravega upanja tudi sami nenehno menjavajo kočijaže, sicer pa se predajajo malodušju in vso skrb posvečajo, tako kot konji, samim sebi. V kaotičnem stanju preizkušajo vse metode, da bi preživeli. Sklepajo nenačelne koalicije, da bi lažje skrbeli za svoje sedeže in jih ohranjali v stanju zadovoljivo prijetnega sedenja, medtem ko kočija, ker jo konji hkrati vlečejo v različne smeri, počasi razpada, kolesa se močno majejo, podvozje oglušujoče škripa, streha na številnih mestih pušča. Seveda s to metaforo zavestno pretiravam, vendar ne toliko, da ne bi v njej zlahka prepoznali stanja naše družbe. Vsi smo si verjetno edini, da kočijaž, potniki in vprežni konji v opisanem primeru ne delujejo dobro in le vprašanje časa je, kdaj bo kočija dokončno razpadla, vse vredno v njej pa bo uničeno ali izropano. Vprašajmo se zato, kaj manjka naši kočiji, da bi delovala bolje? Če je več kot očitno, da vsak posameznik kot tudi pomembni državni sistemi delajo bolj po svoje in da celota nima jasnih in enotnih ciljev, enotne predstave skupno dobrega, potem se odgovor ponuja na dlani: manjkajo skupne, temeljne vrednote; manjka skupna vrednotna orientacija in temeljna vednost o tem, kaj je za vse nas pomembno, vredno in zaželeno do te mere, da bi to lahko soglasno kot kažipote postavili v ospredje gibanja naše kočije. Če neka državna skupnost ne temelji na določenih skupnih vrednotah, potem tvega popolno poljubnost, nepredvidljivost, anarhičnost in končno kaotičnost lastnega delovanja. Modre skupnosti se temu izogibajo; skrajni čas bi bil, da se v smeri takšne skupnost začnemo truditi tudi mi.

Gregor Čušin: Jaz in moje telo

29. 3. 2022

Z leti se vse bolj zavedam svojega telesa. In to zavedanje ni toliko povezano z modrostjo, ki se je je – vsaj tako si domišljam – nekaj vendarle prilepilo name ob minevanju let, pač pa prav z leti! S staranjem, torej! In z nepotrebnimi kilogrami, ki so se prav tako prilepili name tekom let, ker je bilo očitno premalo teka v vseh teh letih. Težko se premaknem. Težko počepnem. Težko pokleknem. Težko se dvignem. Težko ležem. Težko vstanem. In sem postal pozoren na svoje telo. Skrbno pretehtam vsak gib, vsak korak. Varčujem z energijo. Ko se odpravim v klet po krompir, pomislim če lahko še kaj postorim, ko sem že ravno tu… če lahko še kaj prinesem, da ne bo treba jutri še enkrat po stopnicah… In opazujem svoje telo. Všeč mi je. Lépo je. Božje je! Ustvarjeno po »božji podobi in sličnosti«! (1 Mz 1, 26) Nekoč sem na vprašanje Kje in kdaj najlaže vidim Boga? odgovoril, da Zjutraj, ko se pogledam v ogledalo! in sem požel nemalo smeha in precej zgražanja. Nikakor ne trdim, da je moje telo kljub »bogupodobnosti« podoba Boga, a trdno verujem, da mi Bog preko tega telesa želi nekaj povedati o sebi. Zato premišljujem o svojem telesu. Lépo je. Sveto je! Je prebivališče in »tempelj Svetega Duha«! (1 Kor 3,19) In ne glede nato ali smo Bogu zgradili tesno kapelico ali mogočno katedralo s stranskimi ladjami in kupolami, nas Pavel spodbuja naj poveličujemo in proslavljamo Boga v svojem telesu! Zato molim s telesom. Lepó je. In sveto je. Bog mi ni podaril le duše, temveč me je »stkal v materinem telesu«! (Ps 139, 13) Zato v odnos z Njim stopam ves… in cel. Kar me je: Duša in telo. In se vse bolj zavedam, da ne le živim v telesu, ampak živim telo! Sveti Frančišek Asiški je svoje telo poimenoval »brat osel«. Jaz bi svojega, glede na proporce in v primerjavi s Frančiškom, lahko imenoval »brat slon«… A mu, vsaj zadnje čase, raje rečem »brat nosorog«! Po Prešernovem zgledu, ki mu »podplat je koža čez in čez postala«… in pa zato, ker kar rinem in rinem… kot nosorog! In vendar je sveto. In je lépo. In je lepó. Da se lahko premaknem…

Berta Golob: Popustiti ali ne?

28. 3. 2022

Če vleče eden naprej in drugi nazaj, se nikoli ne pride na kraj. Pregovor vabi k pogovoru; bolj modna beseda je dialog. Ta je pa razumljen kot dvogovor. A dvogovorca skoraj da bolj vlečeta vsak na svojo stran kot dva, ki težavo rešujeta s pogovorom, pomenkom. Vedno je mogoče, da ostane vsak na svojem bregu, pri svoji trditvi. Ni rečeno, da je s tem povzročen razdor. Pravico do svojega mnenja ima vsak človek. Neko mero razuma pa tudi. Ali popustiti ali ne? Koliko so vredni kompromisi? \tNačelen človek jih težko sprejme. Za gnili kompromis označujemo dogodek ali pa stanje, ko ostaja ena stran sklenjenega dogovora opazno na slabšem. Človek se uči iz svojih in tujih izkušenj. Od tod modrost, da gre osel le enkrat na led. Optimist pa meni, da bo drugič že plesal po njem. \tA brez popuščanja v življenju skoraj ne gre. Ne z glavo skozi zid. Velja za vse okoliščine, ki kličejo po premisleku. Kljub temu se zgodi, da do škode tiščimo v svojo smer. Preudarni ljudje znajo odnehati, že preden bi bilo treba sklepati kompromis; preprosto se ne spuščajo v brezplodno debato. \tToda številne zadeve so resnega pomena, in če je umestno posredovanje tretjega, gre za področje mediacije. Učena beseda, še do nedavnega nikoli v rabi, njeno vlogo je pa znal opravljati celo nešolani človek. Z dobro voljo, z zavzetostjo, za boglonaj in zadovoljen, da sta se po njegovem posredovanju soseda pobotala. Popotni prosjak preroškega duha, ki je ostal v spominu še drugemu rodu prejšnjega časa, ker je spravil k pameti razjarjenega mejaša, preden bi pritekla kri. \tHja, stari časi, ko je bilo vse idilično preprosto: starosvetne družine, navadne komunikacijske poti, nobene televizije, tuji kraji oddaljeni, luna nedosegljiva, namesto vodovodne pipe kapnica z vegaste strehe, predvsem pa vdanost v božjo voljo, ker o usodi ljudje niso imeli pojma. Le kdo od njih bi danes sploh upal živeti! \tMi pa moramo. Pa toliko bolj drsimo kot družba navzdol, kolikor manj smo pripravljeni prisluhniti sogovorcu. Premisliti, o čem govori. Gladiti ostre robove. Dopustiti, da ima v čem prav. Spoznati, da sloga jači, nesloga tlači. Na družinskem platnu in na svetovni sceni. \t

Edvard Kovač: Dar svobode

27. 3. 2022

To nedeljo beremo v Jozuetovi knjigi presunljiv stavek: »Danes sem v vas izbrisal egiptovsko sramoto.« Kot vemo, so bili Izraelci kar nekaj stoletij sužnji v egiptovski deželi. A biti suženj ne pomeni samo biti prikrajšan za osnovne človekove pravice, je tudi veliko ponižanje za človeka in hkrati izmaličenje najlepšega, kar nosi človek v sebi. Judje so bili namreč prepričani, da jih je Bog upodobil po svoji modrosti in ljubezni kot svobodne ljudi. Zato tudi kadar molijo, stojijo pokonci. S tem kažejo dostojanstvo, ki so ga prejeli od svojega Stvarnika, da namreč nagovarjajo Boga tudi s svojo bogopodobnostjo. Njihova postava prav tako strogo prepoveduje poklekati pred katerega koli človeka. Zdaj pa je napočil trenutek, da jih njihov Bog osvobodi največjega ponižanja in sramotenja, zda odhajajo v obljubljeno deželo, kjer se bodo nasitili s kruhom, mlekom in medom, zdaj bodo dvignili čaše z najboljšim vincem. Ruski pisatelj Dostojevski je za grškim cerkvenim očetom zelo poudarjal človekovo svobodo in se vpraševal, zakaj jo je Bog človeku podaril, ko pa je vedel, da jo bo zlorabi in se božji ljubezni odtegnil? Stvarnik, nasprotno kot človek, podarjene svobode nikoli ne odtegne. Da, v tem je veličina Boga, da človeku dopusti, da neha verovati in ljubiti in svobodno odide. Nobeno drugo bitje na svetu ni obdarjeno s takšno svobodo. Zdaj bomo bolje razumeli priliko o izgubljenem sinu, ki je pravzaprav pripoved o dobrem Očetu. Oče točno ve, da bo sin imetje, ki mu ga bo dal, zapravil. Vseeno mu ga daje. Namenil mu ga je in mu z njim do konca podaril tudi svobodo, čeprav jo bo izgubil. Toda za sina sužnost brez prave ljubezni postane kmalu neznosna in znova zelo ponižujoča. Kot vemo, so bile svinje za Izraelce nečiste živali. Če je sprejel, da jih pase, pomeni, da tudi spoštovanja do samega sebe nima več. In potem se spomni, da je v Očetovi bližini vsak najmanjši služabnik svoboden. Odšel bo nazaj k njemu in ga prosil, da bi bil tisti zadnji strežnik v njegovi hiši, kar pomeni, da bi bil znova vsaj malce svoboden. A Bog se razkrije kot dobri oče in v svoji dobroti svojemu otroku znova vrača najvišje dostojanstvo, izjemno svobodo, zato za svojega ljubljenca vzklikne. »Dajte mu prstan na roke!« Prstan je bil takrat znamenje človeka, ki je bil plemenitega in svobodnega stanu. Ob koncu odlomka beremo pri Luku, kako je starejši sin, ki je bil vedno zvest Očetu, ljubosumen, ker je Oče mlajšemu bratu ob njegovi vrnitvi pripravil gostijo. Pa vendar dobri Oče tolaži tudi starejšega sina, ko mu razkriva, kaj vse je z njim očetovsko delil. Res je, Božja ljubezen ne pozna meja in prerašča našo domišljijo.

Janez Vodičar: Koliko podariti?

26. 3. 2022

Spoštovani poslušalke in poslušalci, verjamem, da ste si že kdaj postavljali vprašanje: »Koliko pa naj vendar podarim?« Mučno vprašanje, ki nas kljub dobri volji, najboljšemu namenu spravi v slabo voljo. Tehtanje se začne pri oceni, koliko si sploh lahko privoščim, da dam. Nadaljuje se v iskanju smiselnosti te podaritve. Naj bo za dobrodelnost, naj bo preprosto darilo bližnjim, premlevanje o upravičenosti nas ne pusti mirne. Če gre za obdaritev konkretne poznane osebe, nehote pomislimo, koliko in kaj pa je on ali ona meni podaril. Ujeti smo v trgovino, če si to priznamo ali ne. Vsak človek se čuti zavezanega, če mu kdo kaj podari. Zato je včasih kar težko priznati samemu sebi, kako nas ob trenutku obdaritve preveva strah, kako bom vse skupaj povrnil. Že če opazujemo otroke, se lahko od njih naučimo, kako je treba ravnati. Ko kaj potrebujejo in vedo, da bo treba prepričati starše, postajajo prijazni, uslužni, celo izmislijo si kakšno darilo. Starši hitro ugotovijo, da gre za podkupnino in da bo prav zaradi tega težko zavrniti otrokovo prošnjo. Zdi se, da nam je položeno v zibelko obdarovanje in s tem tudi občutek dolga. Prav to notranje razpoloženje je tisto obremenjujoče, ki ga občutimo ob izbiranju daril. Še tako preprosta priložnost in še tako preprost človek ne moreta popolnoma izpodriniti tega občutka zavezanosti in dolga. Če kje, potem v zgodovini vidimo, kako je obdarovanje igralo pomembno vlogo. Vladarji so ob vsakem daru imeli skrite račune. Vsakič se je izkazalo, da ni nič zastonj. Zato je zanimivo, da je eden velikih nemških zgodovinarjev in arhivistov Friedrich von Weech izjavil, da ni pomembno, koliko damo, ampak kako to damo. Tega ni rekel kot človek zgodovine, ampak kot mož, oče in prijatelj. Pri tem ne gre za način ali obliko darilnega paketa, gre za občutek, ki ga obdarovani pri tem čuti. Nič ne pomaga, če nam kdo dopoveduje, da ne pričakuje povračila in da je to dano iz čiste dobrohotnosti. Potrebno je veliko več, potrebno je zaupanje, potrebna je drža, ki sproži to zaupanje. Tega se ne da doseči še s tako bogatim darilom. To lahko dosežemo le z iskrenim odnosom in pozornostjo do osebe, ki jo želimo obdariti. V današnjih časih, ko se nam vsem tako mudi, je ravno najtežje doseči občutek zastonjskosti. Namesto pozornosti in odprtosti drug do drugega podkupujemo z dragimi in pogostimi darili. Dovolj bi bilo vzeti si čas, sprejeti drugega v vsej iskrenosti in mu podariti nekaj trenutkov svojega življenja. Podarimo vsaj danes v vsej iskrenosti drug drugemu drobno pozornost in s tem vsaj malo polepšajmo dan našim bližnjim.

Alenka Veber: Skodelica kave

25. 3. 2022

V liturgičnem koledarju danes praznujemo Gospodovo oznanjenje. Praznik se je v ljudski pobožnosti hitro uveljavil, predvsem z vsakdanjo trikratno molitvijo: zjutraj, opoldne in zvečer, ko se oglasijo zvonovi in molimo: »Angel Gospodov je oznanil Mariji …« Na dan krščanskega praznika praznujemo tudi materinski dan, ko še posebej v Katoliški cerkvi poudarjamo pomen materinske ljubezni in hvaležnost za materinsko poslanstvo. Nedolgo tega sem svoji mami, že dokaj naglušni, a še vedno dovolj modri, da je razumela moje besede, dejala: »Veš, mama, odkar sem odšla od doma, sem odrasla, ti si se pa postarala.« Moje odraščanje in prehajanje v zrelo in samostojno žensko je šlo mimo nje, tako kot je šlo mimo mene njeno staranje. Ne, nisva hodili druga mimo druge ali se odtujili. Niti me ni pustila na hišnem pragu neznane družine. Le rosno mlada naju je z bratom pustila oditi v svet. Od takrat zjutraj, opoldne in zvečer moli za žive in rajne naše družine. Vez med menoj in njo je trdna zaradi njene materinske in moje hčerinske ljubezni. Ko se vračam v najin dom, mi sleherni trenutek daruje svojo ljubezen. Za njo bom, dokler se najini zemeljski poti ne ločita, vedno otrok, tisti mali otrok, ki mu bo, tudi ko že skoraj ne bo več zmogla, želela izkazovati svojo ljubezen na njej lastni način. Tega ji ne morem in nočem preprečiti. Tako kot ji ne morem preprečiti, da se ne bi od jutra do večera mučila s kidanjem snega ali pa puljenjem plevela. V delu, tudi če se komu zdi, da za prazen nič, je mama našla smisel svojega življenja. Jaz pa skrbim, da bi bila jesen njenega življenja lepa in topla. Ob današnjem prazniku Gospodovega oznanjenja vam želim, da ne bi pozabili, kako je bilo slovensko ljudstvo od nekdaj vdano Božji Materi Mariji. Po njenem materinstvu je posvečeno materinstvo vseh mater sveta. Ob materinskem prazniku pa se spomnite svojih mater ali pa si v spomin prikličite Cankarjevo mater, ki mu je v njegovi mladosti, polni pomanjkanja, dajala življenjski pogum in upanje v boljšo prihodnost. Spomnite se na skodelico kave in zlobni glas: »Pustite me na miru! … Ne maram zdaj!« Čeprav se je pisatelj tolažil, da ji bo porekel tisto besedo, tisto ljubeznivo, za katero je ogoljufal njeno ljubezen, tega ni rekel ne zvečer ne drugi dan in tudi ne ob slovesu … Ko mu je tri ali štiri leta pozneje v tujini tuja ženska prinesla kavo v izbo, ga je v srcu tako močno zaskelelo, da je kriknil od bolečine. »Srce je pravičen sodnik in ne pozna malenkosti,« je zadnji stavek, s katerim Cankar zaključuje svojo črtico Skodelica kave. Če imate, dragi poslušalci in cenjene poslušalke, še živo mamo, ji danes vi skuhajte skodelico kave. Nikar je ne zatajite. Vsak drug spomin je lahko zabrisati s kesanjem in z blago mislijo – tega ni mogoče zabrisati. Črn madež je na srcu in ostane tam na vekomaj.

Daniel Brkič: Norost križa je Božja modrost

24. 3. 2022

Spoštovani, priznam, da ne bi mogel verjeti v Boga, če ne bi bilo križa. Včasih si ogledam kak budistični tempelj in opazujem podobo Bude s prekrižanimi nogami, sklenjenimi rokami, z zaprtimi očmi in spokojnim nasmeškom na obrazu, zatopljenim v zbrano premišljevanje. Strinjam se, da so odgovori na Budovo razmišljanje o trpljenju zanimivi, pohvalni in koristni. Vznesejo me, da bi tudi sam postal brezskrben nasmejani dobrovoljček in debelinko. A ko zrem vanj, se ne morem sprijazniti z njegovim pogledom, ker je oddaljen in ločen od agonije sveta, obkrožen z dišečimi lotosovimi cvetovi paradiža. Zamika me, da bi prisedel k njemu. Nato preučim Kristusa na križu: osramočen, iznakažen, izmučen, preboden, izkrvavel, strt in mrtev. V realnem svetu stisk, solza, zla, bolečin, krivic in smrti ne bi mogel zaupati Bogu, ki je na agonijo imun, neobčutljiv in izvzet iz dogajanja, ker me ne bi razumel. Če krščanstvu odvzamemo škandalozni križ, postane slabše od ostalih religij. Nedolžnega Božjega Sina je prizadelo najhujše zlo, a je Bog húdo obrnil in izpeljal v največje dobro, v odrešenje sveta. Trpljenje je edinstveno v tem, da ima vedno potencial za večje dobro (Aaron Callahan). Nič ni tako slabega, da ne bi vsebovalo nečesa koristnega. Zakaj v norost križa verujem? Sem kot fantič, ki je pritekel k očiju in mu prinesel pokazat veroučno risbo križa, na kateri je spodaj napisal KRŽ, LJUBIM GA. Oči je vedel, da gre za križ, čeprav je bilo pomanjkljivo napisano. V krščanstvo sem prepričan zato, ker se zdi pomanjkljivo, a ima to, česar druge religije nimajo – norost križa, ki je Božja modrost. Verjeti v trpečega Boga je nonsens, absurd. Credo, quia absurdum. Kot je zapisal Tertulijan: »Božji Sin je bil križan; tega se ne sramujem zato, ker je to sramotno. Božji Sin je umrl na križu; to je vredno verjetja zato, ker je to noro.« Norost križa mi dokazuje, da krščanstvo ni plod modrosti človeške domišljije, kajti če bi šlo za našo pogruntavščino in potegavščino, bi uporabili logiko prikladnejših načinov, samo da bi bilo prepričljivejše. Ko govorim o trpljenju, moram ločiti, kaj je dobro in kaj je dobrota oziroma dobrost, kajti ni nujno, da je deklarativno dobro tudi zares dobro. C. S. Lewis je napisal Zgodbe iz Narnije: Lev, čarovnica in omara. V njej se sprašujejo, kakšen je lev Aslan, nakar sledi odgovor, ki ga preurejam: nevaren je, ampak je dober ali pa dober je, ampak je nevaren. Ali bi se glede na izjavo upali srečati se z njim? Sodobni filozof Peter John Kreef ugotavlja, da trditev, da Bog ni dober, ker dopušča trpljenje, zahteva najprej dokaz, da sta trpljenje in Bog nezdružljiva. Šele če bi dokazali, da to drži, bi imeli neomajni dokaz, da Bog, ki trpljenje dopušča, zares ni dober. Ker pa je evidentno, da sta trpljenje in Bog križa združljiva, ne morem za zlo okriviti Boga. Če sem vstopil na napačni vlak, ne pomaga tekanje po hodniku vagona v drugo smer (Dietrich Bonhoeffer).

Silva Matos: Veselje do življenja

23. 3. 2022

V meni je, kljub letom in tudi bolečim spremembam, veliko igrivosti, humorja. Enostavno rečeno, veliko imam podlag za veselje. Smeha mi zadnje čase manjka. To spoznanje je kar treščilo v mojo zavest. Zelo mi primanjkuje smeha. Toda, zakaj bi jaz smeh čakala, ga iskala samo pri drugih. Res pa je, da se je lepo veseliti, smejati z drugimi. Kar nekaj ljudi je v moji bližini, ki imajo smisel za humor. Zelo hitro so za smeh in tudi delijo ga radi. Tako na primer mladi frizer. Kadar je v salonu on, pogosto zaslišiš njegov smeh, zadoni njegov iskren, glasen smeh. Sprva sem pomislila, ali bi moral biti bolj diskreten. A ne, joj, naj ga njegovi starejši sodelavci ali vodje ne ustavljajo. Ne zatrejo. Naj živi in doni. Veselje namreč lahko v veliki meri uravnoteži, stabilizira razpoloženje. Sam o sebi, ta krasen fant pravi, da se smeji tudi takrat, ko ga nekaj pojezi, ne samo, ko se na vso moč veseli. Smeji se lahko tudi samemu sebi, ko se zgodi kakšna nerodnost. Morda bi lahko sklenili, da je to samo zunanjost, celo obramba, a človek se ne more veseliti, če v njem ni nič veselega. Kako lepo je, da svojo veselo življenjsko naravnanost povezuješ z delom, vlogo, ki jo imaš. Razvedriš tudi ljudi okrog sebe. To pomeni, da pri tem delu, svojem delovanju vidiš tudi smisel. Delo te veseli, vidiš, da razvijaš svoje talente, deliš svoje znanje, svoje uspehe, rasteš, to daje občutek zadovoljstva, veselja. In v vsakem življenju, ki ga preveva smisel, je veselje navzoče, se veselje »otročje lahko«, kot samo od sebe pojavi, kot pravi Viktor Frankl. Človek globoko v sebi čuti, da je na pravem mestu, da prav na tem mestu napravi lahko veliko dobrega zase in za druge. In je hvaležen Bogu za to svoje poslanstvo, svojo enkratno nalogo. Veselje nad tem, da lahko ustvarjam, nad tem, da me potrebujejo, me imajo radi, veselje za nekoga, ki trpi, svojega brata, sestro, za ljudi, ki mi pridejo naproti … pomaga, ko pridejo preizkušnje, ko te doleti trpljenje. Takrat človek lahko porablja svoj čas tudi tako, da poišče še skrite biserčke v mozaiku svoje življenjske umetnine. Dodaja jih, dopolnjuje in se zahvaljuje za vse, kar je bilo, kar je, tudi za radost bivanja. Silva Matos

Karel Gržan: Zoper duhovno osteoporozo

21. 3. 2022

Pozdravljeni, spoštovani poslušalci. V življenju ob vsem radostnem doživljam tudi težo. Ne le tisto, ki se meri v kilogramih, pač pa težo, ki me obremeni navznoter. Toliko je dogodkov in doživetij, ki se »usedejo« v našo občutljivost in nas težijo. Res je, da se lahko nekaterih razbremenimo, nekatera pa moramo preprosto sprejeti in nositi. Pravimo: »To je moj križ.« In zdaj ko so vse preredka dragocenost tisti, s katerimi lahko iskreno delimo pristnost svojega doživljanja, je teža – naš križ – še večja. Notranja osama pritiska k tlom. Če ni sočutne opore, moči popuščajo … in se lahko zrušimo. Pravijo, da potrebujemo vsaj štiri izraze ljubeče, srčne in sončne pozornosti, da ne zbolimo, osem je potrebnih, da ne pregorimo, in vsaj dvanajst, da lahko tudi osebno rastemo. Zdravnica, ki deluje v puščavskem delu Afrike, je pripovedovala, da domačini osteoporoze (bolezni krhkih kosti) tako rekoč ne poznajo, čeprav je njihova hrana zelo borna. Na vprašanje: »Zakaj?« mi je razlagala o pomenu gibanja na soncu, ki se v naši koži preobrazi v vitamin D in ta je odločilen pri tem, da kalcij utrjuje moč kosti. Sam sem se vedno znova zaradi duhovne osteoporoze najprej sesedel znotraj, potem pa še zunaj. Tudi naša notranja struktura (srčna in duhovna) potrebuje Sonce. Da bomo notranje krepki, je ob vseh obveznostih nujen tudi čas, v katerem se notranje sončimo. Kako pomemben je čas sočutne bližine z najbližjimi, čas, v katerem se v ljubezni krepijo naše notranje moči. Vendar: kakor da je človek človeku prepogosto prešibka svetloba – ne prodre do jedra naše duhovne strukture. Zato pravi Jezus: osončite se v odnosu s Svetim. To vas notranje svetli, umiri in okrepi – tudi za moč ljubezni v odnosu do bližnjih. Zdi se, da je notranje, duhovno ravnovesje prvi pogoj za ravnovesje v čustvovanju. Sebi in vsakomur želim, da se vedno znova okrepimo v soncu, ki ogreje telo, in v Tistem, ki seže v globine srca in duha. In iščimo njegove odseve v lepoti stvarstva, ki je podpis najvišje Lepote.

Andrej Šegula: Post kot vabilo k spreobrnjenju

20. 3. 2022

Ob besedi »post« imamo ljudje najrazličnejše predstave, spomine, načrte. Nekoč strogo asketsko-religiozni pojem je danes postal zelo ohlapen. V predrzni govorici bi lahko celo rekli, da je post že vsaka misel na shujševalno kuro, na takšno ali drugačno dieto, na odpoved zaradi boljšega počutja, lepšega izgleda. Mnogi še danes post tesno povezujejo s hrano, dieto, preračunavanjem zaužitih kalorij. Cerkveni post pa je veliko več, kot so kalorije, pet obrokov na dan, lepa postava. Smo sredi postnega časa, ki nas pripravlja na velikonočne praznike. V božji besedi današnje tretje postne nedelje začutimo vabilo k spreobrnjenju. Prvo berilo je vzeto iz druge Mojzesove knjige. Prizor, ki bi bil zanimiv za marsikaterega filmskega režiserja: Mojzes je namreč zagledal, medtem ko je pasel čredo, goreč grm, ki je gorel, pa ne zgorel. Približal se je, da bi opazoval ta čudež, ko ga je glas poklical po imenu ter ga povabil, naj prizna svojo nevrednost tako, da si sezuje sandale, saj je kraj, na katerem stoji, svet. Dejstvo pa je, da se Bog v življenju vsakega izmed nas razodeva na različne načine. Papež Benedikt XVI. zapiše: »Da bi pa mogli prepoznati njegovo navzočnost, se mu je treba približati z zavestjo svoje revščine ter z globokim spoštovanjem.« Skozi ves postni čas odmevajo besede: Spreobrni se! Povprečen človek bi dejal: »Zakaj naj se spreobrnem? Saj sem v redu.« Do neke mere drži. V redu smo, ker živimo življenje, ki nam je bilo darovano, živimo in delamo. Toda spreobrnjenje pomeni tudi, da si »upamo« priznati svoje nepopolnosti, pomanjkljivosti in narediti v svojem življenju kakšno spremembo: v odnosu do sebe, do drugega. Najbolj iskrene spremembe so tiste, ki so narejene v ponižnosti, v majhnosti. Če pa je človek veren, proces spreobrnjenja začne z Bogom, pred Bogom. Mnogim je na tej poti spreobrnjenja v pomoč svetopisemska beseda, ki pravi: »Vse premorem v njem, ki mi daje moč.« Naj bo tudi današnja nedelja priložnost, da izstopimo iz svojega začaranega kroga in zavestno zaživimo z drugimi, za druge, pisano z malo in pisano z veliko začetnico.

Marko Rijavec: Jaz nisem mesija

19. 3. 2022

Nič novega ne bomo zapisali, če bomo rekli, da je najtežji pogled na svetu – pogled v ogledalo. Pa nas vendar vsakokrat znova pretrese, posebno ko nam ga v vsakodnevnih mimobežnostih nastavljajo drugi, in še to večinoma ne namenoma. Z vprašanji, nedolžnimi opazkami, z malenkostmi, ki preizkušajo naš odziv, z dilemami, ki tako mimogrede dokažejo, kaj je za nas na vrhnji in kaj na spodnji polici. Resnica o sebi je vedno boleča stvar, ker razgali najbolj boleči del našega življenja. To je neprijetni prepad med tistim, kar smo, in tistim, kar bi si želeli biti. Morda je to tisto strašno pri tem času epidemije, čas ogledala je to, čas vprašanja »Kdo si ti?« Groza nas je lastne podobe, ki nam jo počasi skicirajo številni mrtvi, bolni, od naporov izmučeni ljudje. Saj so bili že prej, a jih pijani od dosežkov nismo videli. Zato nas je ta šok zadel nekje tik pod vrhom babilonskega stolpa, ko smo bili ravno na tem, da se usedemo na božji prestol – in nas sklatilo na tla. Takrat smo začutili, da v resnici nismo tako močni, kot si mislimo, da ne moremo delati vsega, kar si želimo, da nimamo vsega pod nadzorom, oh, še zdaleč ne. Da nismo vsemogočni – da nismo bog. Epidemija je zrcalo, ki je povedalo težko resnico, da smo ljudje slabotni. A prav na tej točki zrcala, ko se človek zave svoje slabotne resničnosti – ne govorimo o samozaničevanju, za čisto objektivno ugotovitev gre – ko si jo prizna in jo sprejme kot svoj resnični portret, drugače rečeno, ko postane ponižen in zmore reči drugim in predvsem samemu sebi: »Jaz nisem Mesija,« takrat se v njem nekaj zgodi. Iskrenost do samega sebe je namreč pot najbolj korenitega spreobrnjenja. Pasti – to pomeni spet postati človek. Milostno je v sebi slišati: »Ne morem več«, »Nimam pojma«, »Grešil sem« in podobne stavke. Kajti na tleh, na našem dnu, ležijo vsi pomembni nauki, ki se jih moramo kot ljudje naučiti. In najpomembnejši dve besedi, ki jih tam spoznamo, sta, da sem »samo človek«, ki lahko naredi nekaj, ne more pa vsega. »Samo človek«, ki ne more sam in mu tega niti ni treba, »samo človek«, ki je ustvarjen tako, da nekoga potrebuje. Ogromno breme »mesijanstva« bo padlo z nas, ko si bomo to priznali, ko bomo pustili Bogu biti Bog in sebi biti človek. To namreč pomeni »zravnati Gospodove steze«, biti »samo človek«, sprejeti to vlogo z mejami in pomanjkljivostmi vred, saj ravno te prostor srečanja, prostor vstopa Boga.

Zmago Godina: Tesnoba

18. 3. 2022

Zadnji dve leti sta bili - milo rečeno - težki. Pandemija, izolacija in družbeni nemiri so nam skupaj s skrbjo za zdravje in občutkoma ujetosti in nepredvidljivosti naprtili čustveno breme, ki ga vedno težje nosimo. Število ljudi, ki doživljajo simptome anksioznosti in depresije se je - po eni od globalnih raziskav - v zadnjih dveh letih vsaj podvojilo. Tesnoba in depresija uničujeta ustvarjalnost, jemljeta energijo in v življenje vnašata občutek ohromljenosti in nemoči. Zaradi tega slabo spimo in se ne smejimo pogosto. Izčrpavata posameznike in družine ter močno zaznamujeta odnose na delovnem mestu in v družbi nasploh. Kako lahko prepoznate ali je tesnoba tudi vaša težava? Odgovori na vprašanja, ki sledijo, so vam lahko v pomoč pri tem: Se smejite manj, kot ste se v včasih? Ali v vsaki obljubi vidite težavo? Bi vas tisti, ki vas najbolje poznajo opisali kot vse bolj negativno in kritično osebo? Ali domnevate, da se bo zgodilo nekaj slabega? Ali vsako dobro novico razredčite z dobro dozo vaše verzije resničnosti? Ali povečujete negativne stvari in pomanjšujete pozitivne? Če bi imeli priložnost, ali bi se do konca svojega življenja izognili kakršni koli interakciji s človeštvom? Če ste na večino teh vprašanj odgovorili pritrdilno, je to zagotovo precej jasen znak, da lahko tesnoba in depresija kmalu postaneta zelo resna težava tudi za vas. In če pride do tega, se obrnite na usposobljenega terapevta ali zdavnika, ki bo poskrbel za pomoč, ki jo potrebujete. Niti za hip ne pomislite, da ste zaradi tega manj vredni ali da je to nekaj, česar bi se morali sramovati. Prositi za pomoč ni znamenje strahopetnosti, ampak poguma. Toda prav tako so stvari, ki jih - da bi se izvili iz primeža tesnobe in porajajoče se depresije - lahko naredite sami. V Psalmu 121,1-2 beremo: “Svoje oči vzdigujem h goram: od kod bo prišla moja pomoč? Moja pomoč je od Gospoda, ki je naredil nebo in zemljo.” Začnite z Bogom. Preusmerite svojo pozornost proč od težav in zmešnjav na Boga. Ukvarjanje s težavami vam ne bo prineslo nič dobrega. Bolj ko se ukvarjate z njimi, večje postajajo. Ko pa svoje misli usmerite ne Boga, ki je večji od vsake vaše težave, Boga, ki je “kralj nad kralji in Gospod nad gospodujočimi” (1. Timoteju 6,15), se težave hitro zmanjšajo na svojo dejansko velikost. Drznite si verjeti, da prihajajo dobre stvari; da je Bog govoril tudi vam, ko je rekel, da v vsem dela za dobro teh, ki ga imajo radi (Rimljanom 8,28). Dobro življenje se ne začne, ko se okoliščine spremenijo, ampak ko se spremeni vaš odnos do njih. To, kar mislite, da je vaša težava, morda sploh ni vaša težava; vaša težava je lahko to, kako nanjo gledate. Okoliščine lahko le redko nadzorujete; toda vedno lahko nadzorujete svoj pogled nanje. Napolnite svoje misli s tem, kar je - kot beremo v pismu Filipljanom 4,8 - “resnično, vzvišeno, pravično, ljubeznivo, častno, krepostno in hvaleveredno”. Poleg tega negujte hvaležnost. Različne raziskave so povezale hvaležnost s pozitivnimi učinki. Hvaležni ljudje so bolj empatični in lažje odpustijo. Imajo pozitiven pogled na življenje in kažejo manj zavisti, materializma in sebičnosti. Hvaležnost povečuje samospoštovanje, izboljšuje medsebojne odnose, kakovost spanja in prispeva k dolgoživosti. Zato se bolj osredotočajte na to, kar imate kot na tisto, česar vam primanjkuje. Hvaležnost je zavedanje o prednostih življenja. Z Bogom, ki je nad vsem, a vam je hkrati blizu in ki vam daje dobre stvari, za katere ste mu lahko vsak dan hvaležni, boste danes bolje zaspali in se jutri več smejali. Drugače boste pristopali k svojim strahovom. Naučili se boste kako slabe novice gledati skozi prizmo Božje suverenosti in dobrote. In po njegovi moči boste odkrili “mir, ki presega vsako razumevanje” (Filipljanom 4,7).

Polonca Zupančič: Aristotel o prijateljstvu

17. 3. 2022

Čeprav imamo vsi prijatelje in radi preživljamo svoj čas v njihovi družbi, verjetno le redko razmišljamo o bistvu prijateljstva. V antiki pa je bila to tema, ki se je v filozofskih spisih pojavljala razmeroma pogosto in nič nenavadnega ni, da jo najdemo tudi pri Aristotelu, starogrškem filozofu iz 4. st. pr. Kr., ki je prijateljstvo povezoval z vrlino in srečo. O prijateljstvu tako razpravlja kar v dveh knjigah svoje Nikomahove etike in pravi, da je »za življenje neogibno potrebno. Nihče si ne bi želel živeti brez prijateljev, tudi če bi mu bile na voljo vse druge dobrine tega sveta«. Aristotel torej vidi v prijateljstvu neko posebno vrednost oziroma vrlino, po kateri hrepeni vsakdo in brez katere si sploh ne bi mogel predstavljati svojega življenja. V nadaljevanju ugotavlja, da obstajajo tri oblike prijateljstva. Prvo je prijateljstvo iz koristoljubja, vendar taki ljudje »ne ljubijo svojih prijateljev zaradi njih samih, ampak po tem, kolikor lahko z njihovo pomočjo dosežejo neko dobrino« - nekoga imajo radi zaradi lastne koristi oziroma blaginje. Podobno je v primeru, ko smo naklonjeni zaradi nekega prijetnega občutja in zabave: »Ljudje, ki si laskajo in se dobrikajo, ne ljubijo drug drugega takšnega, kakor je v resnici, ampak le kolikor je kdo komu zabaven in prijeten,« zapiše Aristotel. Obe vrsti prijateljstev sta tako po njegovem mnenju nujno plod naključja in ne moreta trajati, saj osebe ne cenimo takšne, kakršna je v resnici, pač pa je njena vrednost merjena po koristnosti oziroma prijetnosti, ki nam jo nudi. Ko pa jih enkrat nimamo več za prijetne ali koristne, se hitro razdre tudi naše prijateljstvo z njimi. Kakšno pa je torej pravo in trajno prijateljstvo? Aristotel trdi, da nastopi med »dobrimi, to je med tistimi, ki so si podobni v vrlini«. Podobnost je torej ključni temelj za trajne odnose, »kajti vsakemu človeku so prijetna tista dejanja, ki so njemu lastna ali vsaj podobna,« je prepričan Aristotel. Najbolj popolno in najbolj žlahtno prijateljstvo pa se zanj razvije med dobrimi ljudmi – dober človek je namreč »dober nasploh in dober do svojega prijatelja,« pravi Aristotel. Dalje takšni ljudje drug drugemu pristno »želijo dobro, ker so sami dobri«, prijatelja imajo »radi zavoljo njega samega, ne pa zaradi neki slučajnih okoliščin,« to vez vzdržujejo trajno, saj je tudi njihova vrlina nekaj trajnega, poleg tega pa imajo v sebi željo po skupnem življenju. Aristotel meni, da je prav slednje temeljni kriterij pravega prijateljstva, saj verjame, da »skupno življenje ni možno med ljudmi, ki si niso prijetni in drug drugega ne razveseljujejo.«

Emanuela Žerdin: Lepota bo rešila svet

16. 3. 2022

Lepota bo rešila svet, je zapisal ruski pisatelj. Lepota nam je potrebna tudi v vsakdanjem življenju, da bi nas drugi z veseljem pogledali, da bi prišli k nam, ker smo privlačni, da jim ob srečanju z nami nasmeh okrasi obraz. In vendar, katera lepota je tista, ki bo rešila svet? Po mojem je to lepota duše, ki je srečala Boga, ki jo je On blagoslovil s svojim odpuščanjem in ljubeznijo. Saj se spomnite svete Matere Terezije? Naguban obraz upognjene starke, majhne stare ženice … a toliko lepote v njenih očeh! Njo so ljubili, občudovali in spoštovali zaradi lepote, ki je prihajala iz njene duše, ki jo je vsako jutro urejala, ko je klečala v meditaciji. Za mene je ena največjih lepot svečanost prvega svetega obhajila v maju. Naši otroci stopajo v belih oblekah v cerkev, kjer se jih bo Jezus prvič dotaknil … Koliko spominov se nam ob tem zbudi! Saj je tudi med vašimi spominskimi albumi prav gotovo vsaj ena fotografija s prvega obhajila, kajne? Tudi jaz jo imam, še črno-belo, a na njej moja sestra in jaz v belih prvoobhajilnih oblekah z venčki na glavi in svečo v rokah … Najbolj se mi je vtisnilo v spomin jutro prvoobhajilnega dne. Mama nama je na predvečer naredila venčke iz živih belih nageljčkov, ki so čudovito dišali in jih dala čez noč na travo, da jih je rosa orosila in da niso oveneli. Ko nama je zjutraj pripenjala bele venčke na lase, je jokala … Začudena sem jo opazovala in si nisem upala vprašati, zakaj vendar joka, ko pa je vse tako lepo. Ko sem odrasla, sem spoznala, da se lahko jokaš tudi ob neizmerni sreči. Verjamem, da tudi starši letošnjih prvoobhajancev doživljajo nekaj podobnega. Srečo in hrepenenje po lepoti, ki so jo imeli na dan prvega obhajila, po lepoti čistega srca. Ko bomo občudovali naše otroke in jih izročali v varstvo Jezusu in Mariji, bomo skupaj z njimi izročali tudi naša življenja, naše sanje, mogoče prav tiste sanje, ki smo jih skrili v najbolj oddaljen kotiček srca, ker nas je sram, da bi jih spet privlekli na dan sredi tega težkega in včasih tako umazanega vsakdanjika. Stavek o lepoti je zapisal pisatelj Dostojevski. Ampak navadno je citirana samo prva polovica, druga polovica pa ne. Celi stavek pa se glasi: Kolikor je Kristus premagal smrt, toliko bo tudi njegova lepota rešila svet. Drugi veliki oče vere kardinal Špidlik pa pravi: "Premog je grd, ker vidim samo premog, diamant pa, ki je ista stvar, je lep, ker odseva nekaj večjega. Tako lahko rečemo, da je najlepši med vsemi Kristus, ki pravi: Kdor vidi mene, vidi Očeta."

Gregor Čušin: Moliti ali ne moliti?

15. 3. 2022

Moliti ali ne moliti? To sploh ni vprašanje! Vsaj za vernega človeka ne. In tudi veliko nevernih ljudi sem že slišal reči, da molijo, čeprav v isti sapi trdijo, da Boga ni. Pa se tako samo od sebe zastavi vprašanje: Koga molijo? Ali celo: Kaj molijo? Oziroma, kot sem slišal reči enega izmed njih: S kom govorim, ko se pogovarjam sam s sabo?! Če kot kristjan vem, na koga naslavljam svoje molitve, še vedno ostane vprašanje: Kako moliti?! Prebiranje svetega pisma, brevirja, meditiranje v tišini, glasna slavilna molitev, rožni venec, adoracija, posebni prostorčki, posebne ure … Na voljo imam širok razpon »pristopov« in pristopam in pristopam, in vedno znova se zalotim, da opravljam zamotan ali rutinski obred, namesto da bi se pogovarjal. Ali pa ta pogovor opravljam s tremo in formalno, kot da bi bil na kakšnem davčnem uradu ali sanitarni inšpekciji. Preveč se ukvarjam z »obliko« in premalo z »vsebino«. Ko sem z ženo, ne izbiram besed, včasih tudi kar molčiva ali samo »sva«. Vendar »sva« tudi, ko molčiva, »sva«, ko se prepirava, kako zelo »sva«, ko se ljubiva, in »sva« celo, ko sva daleč narazen: po telefonu, zdaj ko so pisma iz mode! Ko z nekom preideš z vikanja na tikanje, besede niso več tako pomembne, ampak začneš gojiti odnos. Toseveda ne pomeni, da se ne pogovarjaš več. Ampak: kaj pravzaprav povedati nekomu, ki »vse vidi in vse ve«?

Metka Klevišar: Je stvar res brezupna?

14. 3. 2022

Srečala sem kolega, ki se je pozanimal za nekega bolnika in ko je izvedel za diagnozo, je rekel: »Potem je pa stvar brezupna!« Nisem se strinjala. Tudi če gre za zelo resno bolezen, tudi če se je ne bo dalo pozdraviti, stvar zame še vedno ni brezupna. Brezupna bi bila, če ne bi bilo nobenega upanja, nobene možnosti za naslednji korak. Tu pa upanje je – saj upanje ne pomeni nujno ozdravitve! Vedno znova me spremlja Kierkegaardova misel: »Upati pomeni videti možnost. Pomeni videti naslednji korak!« \tOb vsakodnevnem srečevanju s hudo bolnimi sem veliko premišljevala o upanju. Če z bolniki resnično ne bi upala v svojem srcu, potem bi jim zaman govorila vzpodbudne besede. Toda kaj pomeni upati pri zares težki bolezni, ki bo morda pripeljala do smrti? \tKo je prišel bolnik prvič na zdravljenje, sem upala z njim, da bo ozdravel ali pa da bo bolezen čim ugodneje potekala in bo lahko čim dlje normalno živel. Nadalje sem z bolnikom upala, da mu bomo lahko pomagali, če se bodo pojavile težave, da mu bomo lahko lajšali bolečine, če ga bo bolelo, da mu bomo lahko pomagali tudi pri drugih težavah. Če bo bolezen kljub vsemu šla svojo pot in neizogibno vodila do smrti, sem upala, da bolnik v procesu umiranja ne bo sam, da bo ob sebi imel ljudi, ki ga imajo radi, ki ga bodo spremljali in mu pomagali človeško nositi del njegovega bremena. Upala sem, da njegovo življenje, takšno kot je bilo, ni bilo zaman, da ima tudi njegovo trpljenje in umiranje nek smisel. Upala sem, da je Bog z njim tudi ob trpljenju in umiranju, da s telesno smrtjo njegovo življenje ne bo končano, da ga bo ob smrti Bog dokončno sprejel v svoje naročje. \tVem, včasih je težko upati. Vem tudi, da bi brez tega upanja ne mogla živeti in se ne bi mogla dan za dnem srečevati s tolikšnim trpljenjem.

Jakob Piletič: Gospod spomni se svojega usmiljenja ...

13. 3. 2022

V vstopnem spevu današnje druge postne nedelje Cerkve je vzklik: »Gospod, spomni se svojega usmiljenja in svoje ljubezni, ki ostane na veke. Naj nas sovražniki ne obvladajo, o Bog, reši svoje ljudstvo iz vseh njegovih stisk.« Človeška narava je po svoji temeljni in izvirni ranjenosti, posledici izvirnega greha, nagnjena h grehu. Toda še večja od človekovega greha sta Bog in njegova ljubezen, ki hoče spokorjenega vedno znova izpolniti v sebi. Za napredek v duhovnem življenju sta potrebni dve prvini, dve kreposti oz. dva načina: ponižnost in spominjanje, to je zahvaljevanje. Ponižnost v priznanju svoje nezadostnosti in nemoči, nebogljenosti v prizmi Božje moči, Božje vsemogočnosti. Ponižen človek torej priznava, da si sveta in pravzaprav ničesar ni zmožen zares podrediti, še najmanj samega sebe, zato potrebuje dobrega Boga, ki ga edini lahko izpolni in osvobodi, opolnomoči in utrdi v njem samem. Zato David v današnjem vstopnem spevu prosi za zmago nad sovražniki, prosi za zmago nad zlom, nad strastmi, ta pa je mogoča le v Bogu in ob njegovi pomoči. Prošnja za rešitev pa ni bila aktualna le v Davidovem času, ni aktualna le na naši duhovni poti, pač pa je žal aktualna tudi tukaj, zdaj, sredi Evrope v 21. stoletju. Kaj nam je torej storiti? Kaj je storiti Kristusovemu učencu? Kaj Bog želi od nas v teh konkretnih razmerah? Najprej to, da priznamo, da s človeško močjo, celo z dialogom, ne moremo doseči ničesar, če to ni najprej utrjeno v Božjem duhu in narejeno v skladu z Božjo voljo. Gre torej za temeljno držo ponižnosti, ki pa se povzeta v zahvali izraža v prvem delu današnjega introita. »Gospod, spomni se svojega usmiljenja in svoje ljubezni, ki ostane na veke.« Da je usmiljenja sploh potreben, se lahko zave le ponižni; da ga bo res lahko deležen, pa se lahko zave le hvaležen človek, ki se vedno znova spominja vélikih Božjih del v svojem življenju. Spominja se tistih trenutkov v svojem življenju, ko se mu je zdelo, da je ostal sam, da ga je Bog pozabil in zapustil, pa vendar pozneje spozna, da mu je bil Gospod tedaj, v tistem trpljenju, najbliže, le da ga zaradi osredotočenosti nase in na svoje težave ni mogel opaziti. Iz spominjanja in hvaležnosti tako zajemamo moč in tudi vero, da nas Bog ni in ne bo zapustil, da nam ostaja zvest tudi v preizkušnji, čeprav ga naši čuti v svoji slabosti in naš duh v svoji ošabnosti ne morejo začutiti. Gospod Bog je v našem življenju in zgodovini človeštva že neštetokrat posredoval in se izkazal mogočnega. Tako bo tudi danes. Poleg tega pa zlasti v tem postnem času, ko smo posebno zavezani tudi dajanju in izvajanju miloščine, ne pozabimo, da se lahko naša hvaležnost dobremu Bogu izkazuje tudi v konkretni ljubezni do bližnjega, ubogih, ki so vedno okoli nas, še toliko bolj pa danes med nami. Spoštovane poslušalke, cenjeni poslušalci, naj se naša ljubezen do Boga in naše postno spreobrnjenje kažeta v dobrih delih in ljubezni do bližnjega. Naša ljubezen do Boga je resnična le toliko, kolikor je resnična ljubezen do najbolj ubogih. Dopustimo si torej ljubiti vse. Prijetno nedeljo želim.

Milan Knep: O molitvi

12. 3. 2022

Ob snovanju scenarija za film Persona (1966) je Ingmar Bergman (1918–2007) zapisal: »Tudi če je molitev le krik v prazen prostor, se temu kriku ne smemo odreči.« Bergman, sloviti švedski gledališki in filmski režiser, dramatik in scenarist, je s svojim ustvarjanjem raziskoval mitologijo, iskal je Boga in smisel življenja, vse pa povezoval s psihologijo likov. Globoko je bil prepričan, da vsak človek, pa naj pripada kakšni verski denominaciji ali ne, na nek način moli, sicer se lahko njegov duševni svet zlomi. Molitev je človeku imanentna, kajti kar je v nas, veselje ali žalost, moramo z nekom deliti. Toda nikoli ne moremo vsega izreči svojim bližnjim: ali zato, ker jih takrat, ko jih potrebujemo, ni, ali zato, ker nas je strah, da nas ne bodo razumeli. A v nas nikoli trajno ne zamre upanje, da nas onstran vsega vidnega nekdo sliši, nas razume in nam odgovarja. Podobno kot Bergman je razmišljal Tertulijan, izjemen mislec in teolog na prelomu 2. in 3. stoletja. V eni od svojih razprav je zapisal: »Moli sleherna stvar. Moli živad in zverjad, seveda po svoje: ko prihaja iz staj in brlogov, se ozira proti nebu, odpira usta in jih giblje s svojim dihom. Pa tudi ptice, ko zletijo proti nebu, žvrgolijo in razprostirajo peruti, in zdi se, kot da slavijo svojega Stvarnika.« In nadaljuje: »Molitev izmiva grehe, tolaži malodušne, odganja skušnjave, spremlja popotnike, dviga padle, prestreza padajoče, daje zvestim stanovitnost« (prim.: Tertulijan, O molitvi, v: Bogoslužno branje 2, str. 163). Čeprav je molitev, kot smo slišali, del notranje biti slehernega živega bitja, ni nikoli v celoti osvobojena dvomov. Sv. Avguštin se je v tej negotovosti naslonil na sv. Pavla in v njegovi izkušnji prepoznal univerzalni odgovor (prim.: sv. Avguštin, Pismo vdovi Probi, v: Bogoslužno branje 5, str. 137). Zapisal je, da tudi sv. Pavel ni vedno vedel, česa naj prosi, kako naj prosi, in ali naj sploh prosi, še zlasti, ko mu je bil dan trn v meso, da ga bije, torej nadloga, ki je ni opisal in imenoval, vendar ga je spremljala vse življenje. Pavel je trikrat prosil Gospoda, naj mu trn odvzame. Naposled je prejel Božji odgovor, zakaj se ne zgodi, za kar prosi, in zakaj bi mu ne bilo v prid, če bi se zgodilo, kakor si želi: »Dovolj ti je moja milost, zakaj moč se v slabosti spopolnjuje« (Kor 12,9). Gorazd Kocijančič, sodobni slovenski filozof, se kot vrhunski poznavalec Svetega pisma in cerkvenih očetov zelo dobro zaveda številnih kočljivih vprašanj, ki nas prešinjajo, ko molimo. Toda te zadrege naše molitve ne ukinjajo, ker je njeno bistvo samopreseganje. Prav po molitvi, pravi Kocijančič, se naš duh s prošnjo in zahvalo, še posebej pa s čudenjem, odpira v brezmejno, kjer je po Janezu Zlatoustem naše dokončno sidrišče, zatočišče in razlog za veselje.

Berta Golob: Ravnovesje

11. 3. 2022

Menda je zagrebški zdravnik dr. Andrija Štampar oblikoval definicijo zdravja. Zdravje po njegovem ni le odsotnost bolezni, ampak je ravnovesje med somatskim in psihičnim stanjem. Zdaj je ta formula še natančneje razčlenjena; tako zdravje zajema človekovo telesno, duševno, duhovno in socialno področje. Če je prizadeto eno, so prizadeta vsa. Torej gre še vedno za ravnotežje in nezanemarljivo skrb za vsa področja. Kaj vse počnemo, kadar nas kje zaboli! Marsikdo hiti v ambulanto, brž ko dvakrat kihne. Hodniki so polni tudi na videz povsem zdravih/sposobnih ljudi. Nekoč sem omenila zdravniku, da bi pol čakajočih poslala domov, pa se je zasmejal, rekoč: To ste rekli vi, jaz sem tako samo mislil. Nič kako natančno ne znamo prisluhniti telesu in prav je tako. Čustva nas kdaj temeljito premetavajo in jih težko krotimo. Socialna raven – komunikacija, vedenje – nam tudi povzroča težave. Področje duhovnega zdravja je pa skoraj tabu, ne govorimo veliko o njem. Vendar ne manjka zanimanja za duhovnost. Kaj to sploh je? Slovar našega knjižnega jezika jo označuje kot usmerjenost k vrednotam in kot človekovo duševno/duhovno življenje. Za verujoče pomeni to živeti po načelu njihove vere; krščanstvo poudarja pomen temeljnega sožitnega stebra: stori drugim to, kar želiš, da je storjeno tebi. Izraženo je v znanih Gregorčičevih stihih o delitvi dobrin »s prav srčnimi čutili«. Žal to stališče ni vedno kos človekovemu pohlepu. Milijone ljudi/ otrok umre od lakote, sto kilogramov odvržene hrane na osebo je letno pripisano tudi nam. Name niti pol kilograma, jezna rohnim v ekran. Žalosti me duhovna ohromelost vseh, ki zametujejo kruh in druga živila. Močno sta se spremenila duhovna podoba in duhovno zdravje od tedaj, ko smo še gojili spoštovanje celo do drobtinic. Kristjanu krepi duhovno zdravje molitev, neverujočim razne druge oblike meditacije. Krščanstvo goji šole molitve, duhovni trening za vzdrževanje psihosomatskega ravnovesja. Občestveni stiki, verska dogajanja, razumevanje liturgije, simbolike, sooblikovanje duhovnega ozračja trasirajo duhovne poti. Zdrav duh v zdravem telesu. A tega gesla nismo iznašli mi. Tisočletja dolgo je znano spoznanje, da se morata telesna in duševno-duhovna hemisfera skladati. Težko postane, če bolan duh napade zdravo telo. Ob razumski in čustveni inteligenci duhovna gotovo ni odveč. Izrazi se v dojemanju zastrtega, navznoter bivajočega.

Daniel Brkič: Trpljenje je v samem Bogu

10. 3. 2022

Spoštovani, spoprijel sem s terminalno boleznijo otroka v zadnji stopnji paliativne oskrbe. Že veliko pred fizično smrtjo je preživljal morečo psihološko in socialno smrt. Spopasti sem se moral z obupanimi starši ter z mladim zdravnikom, ki je videl v otrokovi smrti poraz medicine in svoj neuspeh. Omislil sem si podobo nemočnega, ponižanega in obubožanega Boga, ki se mi je zasmilil, ker ga nisem mogel opravičiti niti z enim samim argumentom. Kako enostavno bi bilo iti na splet, vtipkati stik na klepetalnici in dobiti kup brezplačnih čvekarij glede svojih pomislekov. A kaj ko Bog ne sedi za računalnikom, da bi se šel z njim zmenkarije. Da bi ga izzval k obstreljevanju ali pa z njim sklenil premirje, čeprav s figo v žepu. Teologija Heglove filozofije me je poučila, da trpljenje ni zunaj Boga Očeta, ampak v njem samem, a obupanih staršev ne bi bilo primerno tolažiti z besedami nemškega genija teologije Karla Rahnerja (1904–1984), ki je zapisal: "Zakaj bi nam šlo bolje, če gre Bogu samemu slabo?" Vedel sem, da jih moram poslušati, ne pa jim razlagati. Ali naj bi raje posegel po drugem nemškem mislecu teologije Nikolaju Kuzanskem (1401–1464), ki je razumel, da nam Bog s svojim trpljenjem razgrinja svoje srce. Sliši se prijetno, a kakšno korist imamo trpeči od tega? Nemški teolog Hans Küng zabavno pove, da je mikavnejši smehljajoči se Buda, sedeč na lotosovem cvetu, kot krvaveči Božji Sin na križu, zapuščen od Boga Očeta, ki je videti tog in krut. V takšni tovarni smrti ne pomaga niti trditev nemškega filozofa Wilhelma Leibnitza (1646–1716), da sedanje stvarstvo še ni popolno, a je najboljše od vseh možnih svetov. Zavedam se, da mi znanost pove, kako se nekaj dogaja, religija pa, zakaj se nekaj dogaja. Razumem, da mi znanost pove, kaj za nečim stoji, religija pa, kdo za nečim stoji, zato je skušnjava glede zla še toliko večja, saj ne gre za slepo usodo ali mrtvo silo. Šele ko se skušnjavi uprem, izkusim, kako močna je. Čeprav sem kot razumnik nadležen spraševalec Boga, ne vem celotnega odgovora, a vem vsaj to, kaj vsak odgovor ni. Vem pa, kdo odgovor je: trpeči Bog, ki ni ravnodušen, saj me razume in mi pomaga, zato mu lahko neomajno zaupam. Ta novum je skoval v holokavstu usmrčeni nemški teolog Dietrich Bonhoeffer (1906–1945). Potrebovali smo kirurga; prišel je in s krvavimi rokami dosegel naše rane. Tudi če proti njemu protestiram, ker ne dojamem razlogov, to ne pomeni, da odgovor ne obstaja. O vprašanju trpljenja ni v nobeni drugi religiji več resnice in upanja kot ravno v krščanstvu. Čeprav velja za razumno vero, ostajajo reči, ki jih je treba sprejeti kot skrivnost, teologijo molka, kar je zagovarjal ameriški filozof Mortimer Adler (1902–2001). Judovska modrost uči: "Če bi Boga poznal, bi bil jaz on."

Robert Friškovec: Pravičnost

9. 3. 2022

Med glavne oz. kardinalne kreposti sodi tudi pravičnost. Pravičnost je zelo varljiv pojem in pogosto podoben dvoreznemu meču ali kot pravi antični izrek: »Največja pravica je pogosto največja krivica«. Kajti marsikdaj so ljudje v imenu pravičnosti in pravice storili mnogo zlega. A vendar je za mirno življenje v družbi pravičnost nujno potrebna. Ena izmed velikokrat slišanih opredelitev pravičnosti je, da vsak prejme tisto, kar mu pripada. Občutek pravičnosti gradi celotno skupnost in omogoča mirno sožitje. Krepost ,o kateri razmišljam v tem jutru, se prizadeva za pravične medosebne odnose. Lahko bi rekli, da z njo skrbimo za fair-play. Opazimo jo lahko pri otrocih, ki v športni igri neprimerno početje hitro označijo, da ni »fer«. Lahko bi rekli, da imamo kot otroci precej izostren občutek za pravičnost. Pri odraslih začnejo pogosto prevladovati različni motivi, ki se ne skladajo s pravičnostjo. Pretirana pogoltnost, nesolidarnost, izkoriščanje ljudi in okolja itd. Marsikdo se upravičeno počuti prikrajšanega in odrinjenega na rob. Pravičnost je zgrajena na odgovornosti, ki jo imamo do svojega okolja in družbe. Vsak nosi del odgovornosti za naše odnose, a vse preveč radi jo prelagamo na bremena drugih. Zdi se mi, da je naš zaničevalni odnos do politike in skrivanje za stavki, da so »vsi isti« ali pa »da vsi samo kradejo« kakor se sliši, značilno izogibanje odgovornosti za naše skupno dobro. Tako se le redko kdo želi »umazati s politiko«, ki bi morala biti častna služba skrbi za pravičnost v družbi. S pravičnostjo se ukvarjajo tudi sodišča in Slovenci radi iščemo pravico v njih. A kaj to pove o nas samih? Morda tudi to, da sami nismo še dovolj dorasli za obvladovanje konfliktov in za dobro komunikacijo. Za vse to se je potrebno vzgajati in se v tem vaditi. Lažje je to nalogo preložiti na drugega, a kaj ko se pri tem ne zavedamo, da sami izgubljamo. Izgubljamo priložnost, da bi si pridobili občutek za pravičnost. V judovstvu so poznali tako imenovano jubilejno leto, ko so odpisali vse dolgove svojim dolžnikom. V tedanji družbi je bilo navzoče globoko zavedanje, da nihče ni povsem pravičen. Tako je vsak posameznik prejel možnost, da znova začne iz ničle in se trudi za dobro. Dati drugemu priložnost za nov začetek in se truditi za pravičnost, ki daje življenje je lahko izziv tudi skozi današnji dan.

Darinka Kobal: Ko zažari nasmeh ljubezni

8. 3. 2022

V pozni jeseni in zimi so jutra pogosto zamegljena in neprijazna, zato mi obisk cerkve oziroma jutranje maše polepša in obogati dan. Ko prestopim cerkveni prag, začutim objem božje ljubezni. To mi je v veselje, čeprav me hkrati razžalosti, ko zagledam vedno isto znano skupino, že rahlo v letih. Tiho sedem na svoje običajno mesto in v mislih na Boga proseče molim. Nenadoma me zmoti počasna hoja moža s palico. Korak je sicer počasen, a je dodatno okrepljen z glasnim TOK, TOK, TOK. Korak in zvok sta last sivolasega Francija, ki kljub visoki starosti ne zamudi te jutranje radosti. Tudi on sede na svoje mesto in ponižno čaka na zvonček, ki bo oznanil začetek svete evharistije. Pozabim nanj in se posvetim obredu. Poslušam župnikovo branje, njegovo molitev, vse dokler ne pride na vrsto molitev Oče naš. Gospod župnik začne, navzoči verniki pa poskušamo loviti ritem njegovih besed. Kadar se zgodi, da v cerkvi molimo »vsak zase«, utihne in počaka, da sami zmolimo do konca. Včasih, zadnje čase vse pogosteje, pride dan, ko se zgodi nekaj čisto drugega. Gospod Franci je izredno prisrčen, močno veren štiriindevetdesetletnik. Še vedno lahko skrbi sam zase, se sam oblači in je sposoben priti v cerkev. Popolnoma razumljivo je, da je glede na leta malo počasnejši. Ne samo pri hoji, tudi pri molitvi. Njegov še vedno globoki glas doni po vsej cerkvi. Molitev Oče naš se zato sliši s prizvokom odmeva: Oče naš, ki si v nebesih (začne gospod župnik) (gospoda Francija pa je slišati za nami) …….. v nebesih, pridi k nam tvoje kraljestvo, …………………………………………… tvoje kraljestvo, zgodi se tvoja volja …………………………………………… tvoja volja kakor v nebesih, tako na zemlji …………………………………………… tako na zemlji. Zdaj gospod župnik utihne, a ne jezno in nestrpno. Na njegovem obrazu zažari nadvse prisrčen nasmeh. Tako je poln ljubezni do tega sivolasega moža, da se ta v trenutku prelije na vse nas. "Kako smo lahko srečni, da imamo gospoda Francija in takega župnika. Ljubeznivega, nasmejanega, napolnjenega z božjo ljubeznijo do vsakogar izmed nas," si mislim. Iz cerkve odhajam obogatena z molitvijo in blagoslovom jutra. Pod vtisom molitve in ljubeznivega nasmeha si zaželim, da bi bil tudi ta dan obdan s svetlobo ljubezni in potrpežljivosti.

Silva Matos: Razvozlati vozle - odsev bližnjega

7. 3. 2022

Sva v planinski koči, z najino Ano, vnukinjo, ki se brezskrbno igra. Preveč sem v svojem svetu, da bi se želela igrati z njo. Tudi delo se mi zdi težko, obveznosti so mi tuje. Nimam moči, občutek velike utrujenosti se nadaljuje. Izčrpanost in bolečina v prsih še nista popustili. Danes še posebno občutim žalost. Kljub spremembi kraja se ne premakne, je ostala. Tiho se ozrem k njemu. Tudi on se ne počuti dobro. Zelo počasi se spet približujeva drug drugemu, zbližujeva, čutiva pa se le malo. Nič ne moreš izsiliti. Ne vem, kje dobiti moč, da bi se mu lahko posvetila. Ali bolje, da se posvetiva drug drugemu. Saj počasi prihajajo trenutki skladnosti, sem pa tja tudi bližine, vendar je neka distanca … Ni zaprtost, toda ni harmonije. Tudi danes, ko smo bili z Ano visoko na Mrežicah, se je le sem pa tja prikradel do srca kakšen žarek, skozi žalost težko pride, ker je kot megla. Ne, ni tema, ni obup, je pa žalost, ki je tam. Usedla se je v srce, kot da bi se ugnezdila, in se ne premakne in se dela, da je domača. Jaz pa ji ne zmorem reči, da pač lahko še malo postane, potem pa naj odide. Saj v srcu ni prostora samo zanjo. Srce je veliko več. Žalost si je vzela preveč, kot jež, ki je izrinil mehko lisičko s košatim repom. Ana je šla spat. Jaz pišem, on pa bere knjigo o lepem vedenju. Tudi mene zanima ta knjiga, včasih pa se mi zazdi, da je napisana čisto brez srca, suhoparno, kot da bi jo pisal stroj. Danes me zmoti prav vsak trenutek, prazen izraz, slutnja brezosebnosti, oddaljenosti od srca. Želim si človeka predvsem začutiti in se mu iskreno, z ljubeznijo odzvati v skladu s tistim trenutkom. Želim si bližine, notranje povezave, skladnosti, zaznavanja valovanja tistega, kar je v človeku bistveno, kar je njegovo bistvo, jedro in smisel … Potem pa zagledam, vidim nekaj lepega. Tema se bo spremenila v svetlobo. Prihaja. Tu je spoznanje, ni več razloga za žalost, srce ni več zagrenjeno, saj je človek, ki je pred menoj, velik dar. Toda kako pomembno je, da si vzamem čas, da se resnično ozrem v človeka, da pogledam globoko v njegove oči. Vzeti si čas, čas prav zanj. Takrat izgine vse peklensko, prevlada ljubezen, če v sebi le ustvarjam razpoloženje, da vidim lepoto v sočloveku. Vidim veličino, ki je do neke mere v vsakem človeku. A zdaj vidim božje, vezi, ki niso naključne. So čudež bivanja, plod posebne stvaritve, najine ljubezni, božje navzočnosti. Vem, da ni razloga za malodušje, črnogledost, žalost, to so le moje misli, moj razum, a hrepenim po tem, da bi mi spregovoril, mojemu srcu … Kako blagodejno je z malimi in večjimi pozornostmi, potezami, odpirati oči, videti možnosti, lajšati težave in razveseljevati. Prebujati radosti, kot da bi zasnoval notranjo svobodo. Usmerjenost samo vase, sebičnost, ne da bi se ozrl na drugega, je zelo kratkotrajno zadovoljstvo. V resnici vodi v praznino odnosa. Želja, da bi bil vreden bivanja, da bi ustvarjal, rasel v ljubezni in jo delil z drugimi, predvsem pa s hvaležnostjo iskal in se zavedal dobrega, pa je skrivnost bivanja, pravi čudež, ki ga osvetli šele ljubezen.

Andraž Arko: 40

6. 3. 2022

Število štirideset ima v Svetem pismu poseben pomen. Pomeni namreč časovno obdobje, v katerem se zgodi sprememba, rast, zorenje, okrepitev, poglobitev. Evangelist Luka poroča o dogajanju tik pred začetkom Jezusovega javnega delovanja: »Tisti čas se je Jezus vrnil od Jordana poln Svetega duha in Duh ga je štirideset dni vodil po puščavi, hudič pa ga je skušal. Tiste dni ni nič jedel.« (Lk 4,1-2) Štirideset dni ali celo štirideset let. Število, ki ga srečamo na številnih pomembnih mestih v Svetem pismu. Oglejmo si primere: ko je Noe zgradil barko, je potem štirideset dni in štirideset noči deževalo na zemljo; ko je Bog izpeljal Izraelce iz egiptovske sužnosti, jih je nato štirideset let vodil po puščavi; ko so Izraelci taborili pod goro Sinaj, je bil Mojzes štirideset dni in štirideset noči na gori, na kateri je prejel deset božjih zapovedi; ko se je prerok Elija, ki ga je preganjala oblast, v svoji malodušnosti in potrtosti okrepčal s hrano, je zaradi moči tiste jedi štirideset dni in štirideset noči potoval do gore Sinaj – kraja srečanja z Bogom; ko je prerok Jona končno le prišel v Ninive, je tam po ulicah oznanjal: »Še štirideset dni in Ninive bodo razdejane!« Preden je od mrtvih vstali Jezus odšel v nebo, se je štirideset dni prikazoval svojim učencem, jih utrjeval v veri in jih tako pripravljal na javno delovanje. Seveda pri vsem tem izraza »štirideset dni« ni treba nujno razumeti strogo kronološko, ampak bolj simbolično. Vsekakor pa je to obdobje pomembno in je prešlo tudi v bogoslužje in tako zaznamovalo naš postni čas. In kaj nam pomeni štiridesetdnevni post? Čas za trening v neki odpovedi – na primer mesu, alkoholu, cigaretam, televiziji, računalniku …? In potem? Kaj bo po štiridesetih dneh posta drugače? Problematičen vidik posta je namreč lahko v tem, da se z neko askezo ali odpovedjo poskušamo poboljšati, izpopolniti, postati moralno boljši. Ampak vse to je navsezadnje še vedno vrtenje okoli sebe. Post je priprava na veliko noč in temeljni namen posta je prav v tem – da bi namreč v svojem življenju poglobili vero v to velikonočno skrivnost; da bi odvrnili svoje življenje od sebičnosti in vrtenja okoli svojega popka ter res zaživeli svoje življenje na velikonočen način – kot dar za drugega. Zato ostaja vprašanje: Bom zaradi štiridesetdnevne askeze in odpovedi res bliže Bogu, bližnjim in sebi?

Alenka Veber: Knjiga modrosti

5. 3. 2022

Ob zadnji in najtemeljitejši selitvi v mojem življenju, ki je bila nujna posledica moje odločitve, so številni podvomili o moji modrosti. Če sodim po kupih knjig, ki sem jih skrbno zložila v škatle, je imam kar nekaj. Škatle različnih kvadratastih oblik bodo nekaj časa zaprte delale družbo kupu škatel, ki jih je pred nekaj leti doletela enaka usoda. Že od takrat gojim le pobožno željo, da bi vsako knjigo znova vzela iz škatle in jo postavila na primerno mesto na knjižni polici, jo mogoče še enkrat prebrala. Kot da me življenje še ni dovolj izmodrilo, še vedno kupujem knjige in jih neusmiljeno, prebrane in neprebrane, zapiram v škatle. Čakajoč, da bom samo podrgnila po Aladinovi čudežni svetilki in bo duh, ki izpolni vsako željo, zložil knjige na knjižne police, jih celo prebral namesto mene in še bolj navdhinil moja modrovanja. V nasprotju z dečkom Aladinom, ki si je, upajoč na boljšo prihodnost, žepe napolnil z dragulji, sem jaz svoje napolnila z modrostjo. Kralj Salomon je v knjigi Pregovorov zapisal, da je »modrost boljša od biserov, nobena želja ji ni enakovredna« (Prg 8,11). Če gre verjeti njegovi modrosti, potem se mi ni bati ničesar. A modrosti nisem zajemala samo iz knjig, ki so jih napisali veliki pisatelji, temveč mi je tudi življenje samo neutrudno nalagalo kreposti, ob katerih sem rastla in še vedno rastem, zavedajoč se, da me še kar nekaj prgišč loči od šolskega znanja do takrat, ko bo moja siva glava kar omahovala od same modrosti. Niti se ne štejem med tiste, ki mislijo, da so pojedli vso modrost z veliko žlico. Tako kot v vsem rastemo tudi v modrosti. Ne da stare modrosti izpuhtijo, le nekatere presegajo druge. Verjetno se je to zgodilo tako meni kot vam, cenjeni poslušalci in poslušalke. Ko se danes oziram na prejšnje odločitve, h katerim je brez dvoma pripomogla tudi modrost, v trenutkih svoje šibkosti celo podvomim, ali sem res ravnala dovolj modro. Ne nazadnje so me moje modre odločitve pripeljale do pakiranja škatel oziroma do življenjske prelomnice, na kateri bo eno izmed pomembnih vlog spet imela življenjska modrost. Le da sem tokrat prodornemu mišljenju in ustreznemu ravnanju dodala še eno modrost: srčno. Ta bo odslej v mojem življenju imela glavno vlogo. V očeh moje srčne modrosti je zlato le kupček peska in srebro v primeri z njo šteje za blato (prim. Mdr 7,9). Srčno modrost sem dobila po pošteni poti, zato jo dajem brez nevoščljivosti in ne skrivam njenega bogastva (prim. Mdr 7,13). Ta stavek sem si izposodila v Knjigi modrosti, delu neznanega avtorja. Te nisem zaprla v škatlo. Vzemite Knjigo modrosti tudi vi kdaj v roke. Med prebiranjem boste spoznali, da je za vse en vhod v življenje in enak izhod. Vmes pa je modrost, ki se giblje hitreje kakor katero koli gibanje, zaradi svoje čistosti prodira in pronica skozi vse (prim. Mdr 7,24–25).

Gregor Čušin: Nenavadno

4. 3. 2022

Priznam, da sem hud odvisnik. Kje naj sploh začnem opisovati vse moje odvisnosti? Že v samem začetku dneva sem močno odvisen od pol urice preležane na kavču! Ko namreč zjutraj vstanem in opravim nekaj, za možaka v mojih letih nujnih fizioloških potreb in se nato poslovim od žene ter dveh srednješolcev, imam, preden iz postelje izbezam in v svet pošljem še osnovnošolski preostanek družine, pol urice, ki jo, kot rečeno, preživim oziroma preležim na kavču. Takole na zunaj seveda deluje, da lenarim, da spim, v resnici pa je to največkrat najbolj ustvarjalni del mojega vsakdana. Na blazinah kavča, ki me objamejo topleje in mehkeje od žene (samo ne povejte ji tega, lepo prosim!!!), ne čudnem prehodu med zavedanjem in snom… premolim, premeditiram in tudi prespim svoj dan, svoje načrte, svoje zapise in pesmi. V tem hecnem polsnu se z Bogom marsikaj pomeniva, se spustiva v marsikak dialog, včasih pa so to monologi: z Ene ali z druge strani! Če iz kakršnih koli razlogov izpustim to polurno seanso, se že v ranem popoldnevu kaže abstinenčna kriza. Prav tako sem, če dobro premislim, zelo odvisen tudi od že omenjenih fizioloških potreb! Če jih ne opravim, se mi lahko zgodi, da ves dan mine v rahlem drncu, v iskanju primernega časa in lokacije … Lahko pa dan celo premencam na mestu, sluteč nezgodo, če bi se le premaknil!? Odvisen sem, čeprav le stežka priznam, od jutranje kave. Četudi pravi "kofetarji" moj jutranji "neskafe" gledajo zviška, tisti najbolj zagriženi pa mu niti nočejo podeliti status "kave", mi – kadar si ga ne utegnem privoščiti – v ranem popoldnevu da vedeti, da ga pogrešam. Kadar pa v istem jutru "prešpricam" tako kavč kot kavo, sem od ranega popoldneva dalje nevaren za bližnjo in daljno okolico! Odvisen sem od dela! Ne od službe, da ne bo pomote … Od dela. Če v tistih osemnajstih urah dneva, ki jih prebedim, ne storim česa ustvarjalnega, koristnega, pametnega, potrebnega, lepega, nujnega (včasih zadostuje že, da odnesem smeti ali pomijem posodo), se mi zdi, da sem zapravil (še en) dan, in mi je težko. In sem zatežen. In težko zaspim. In še težje kaj (lepega in lahkotnega) sanjam! Priznam, da sem hud odvisnik! Sem pa, se mi zdi, še hujši prilastek! Saj si lastim in prilaščam vse po vrsti. In govorim: Moja hiša. Moj avto. Moje dvorišče. Moj plot. Moja služba. Moja plača. In to bi še nekako šlo … Morda … A govorim tudi: Moja žena. Moji otroci. Moja družina. Moje življenje … Hmm … A rečem tudi: Moj Bog! In se prav zaradi Slednjega zavedam – če že sicer ne, pa vsaj tiste pol urice, ko ležim na kavču – da nič ni moje. Da nič nisem prinesel na ta svet. Da mi je vse podarjeno. Da je dar že to, da sem na svetu. Vse je dar. Pravijo. Vse je dar od Boga.

Polonca Zupančič: Solon o kriterijih za srečno življenje

3. 3. 2022

Solon, sicer grški politik iz 6. stol. pr. Kr., je v zgodovini filozofije poznan po svoji modrosti, tako da so ga že kmalu prištevali med sedmerico modrecev. Potem ko je v Atenah uvedel številne reforme, se je umaknil iz političnega dogajanja in odšel na večletno potovanje. Med drugim je prispel tudi na dvor kralja Krojza v Mali Aziji, ki je takrat veljal za najbogatejšega vladarja. Kralj ga je velikodušno sprejel, ga obilno pogostil, po nekaj dneh pa je služabnikom naročil, naj Solona pospremijo po njegovi palači in mu razkažejo vse bogastvo in druge dragocenosti. To priložnost je nadalje izkoristil za to, da je Solona povprašal, kdo je po njegovem mnenju najsrečnejši človek na svetu – želel si je seveda, da bi modrec zaradi tolikšnega izobilja dobrin in moči prav njega imel za najbolj blaženega. Solon naj bi nekoliko pomislil in nato odgovoril, da je to Atenčan Telos. Krojz se je izjemno začudil in hitro pobaral modreca, kdo je ta omenjeni človek, saj zanj ni še nikdar slišal. Solon mu je dal sledeči odgovor: »Telos je živel v času, ko je njegovi skupnosti dobro uspevalo, imel je sinove, ki so bili lepi na pogled in tudi dobrega značaja, doživel je visoko starost, tako da je lahko videl odrasti celo svoje vnuke, ki so vsi preživeli. Tudi njegova smrt je bila nadvse veličastna, kajti padel je v bitki med Atenčani in njihovimi sosedi Elevzinci – umrl pa je v trenutku, ko je poskušal pomagati svojim prijateljem. Atenci so ga zato počastili z javnim pogrebom na kraju, kjer je padel, in mu podelili najvišja odličja.« Solonov odgovor je bil popolno nasprotje od tistega, kar je pričakoval Krojz: naziv najsrečnejšega človeka na svetu je namreč namesto kralju pripisal sicer nepoznanemu in nepomembnemu atenskemu državljanu. Temelja sreče dalje ni videl v denarju, bogastvu in materialnih dobrinah, pač pa je izpostavil drugačne vrednote, ki jih tudi dandanes pogosto prezremo: Telos je bil srečen, ker je živel preprosto življenje v sožitju s skupnostjo in ohranjal dober značaj, ki mu ga je uspelo prenesti tudi na svoje otroke. Imel je to srečo, da je doživel rojstvo svojih vnukov, izmed katerih ni nihče hudo zbolel ali pa umrl v otroštvu. In ne nazadnje, izkazal se je za človeka, ki ljubi svojo domovino in sodržavljane ter je pripravljen zanje dati tudi svoje življenje, to pa se mu je povrnilo z najvišjimi častmi po smrti.

Edvard Kovač: Pot osvobajanja

2. 3. 2022

Danes, ko je pepelnični dan, kristjani začenjamo 40-dnevno pripravo na praznovanje velike noči. To je postni čas, ki bi ga lahko poimenovali tudi čas potovanja in osvobajanja. Ker smo Jezusovi učenci, se v duhu tudi mi odpravljamo s svojim učiteljem na pot v Jeruzalem, kjer bomo doživeli razkritje novega življenja, ko bosta bolečina in smrt premagani. Pomen takšnega potovanja nam lahko razkrije tudi kakšno drugo romanje, ki nam je vsaj zemljepisno bliže, saj nam je Jeruzalem težko nedosegljiv. Ta kraj je Sv. Jakob v Composteli. Tisti, ki so doživeli to romanje, lahko povejo, kako so morali, da bi prišli na cilj, opustiti misel na vsakdanje nepotrebne reči in kako so se na tej poti očistili, ne samo fizično, ampak tudi duhovno. Marsikaj se jim je zazdelo nepomembno, ugotovili so, da se pehajo za praznimi rečmi. Tako je Camino, kot radi imenujemo pot Sv. Jakoba, postal tudi simbol osvobajanja v postnem času. Tudi mi se najprej odločamo, kako bomo svoje telo vključili v postni čas, s tem, da se odrečemo kakšnemu telesnemu ugodju. Odločamo se, da ne poslušamo vedno svojega strahu pred telesnim naporom in naveličanostjo. Simbolno je to doslej predstavljal petkov vzdržek od mesa, a pomembo je le, da si vsak sam izbere tisto, kar kot ugodje telo najtežje pogreša. Morda je to kajenje, alkohol, sladkarije, prijetno lenarjenje. Na tem postnem romanju pa človek v sebi tudi razčisti svoj odnos do drugih. Osvobodi se zamer, zagrenjenosti in začne gledati na druge z drugačnimi očmi. Če se je doslej ob drugih zgražal, jezil in besnel, je zdaj sposoben na svoje bližnje gledati s prizanesljivostjo, milino in poslušanjem. Sposobnost odpuščanja je največji milostni dar, ki ga tako težko naklonimo svojim dragim, ki so nam morda postali oddaljeni tujci. Ta odnos do drugih bomo lažje poglobili, če na svojem postnem romanju utrdimo svoj odnos do Boga. Bog bo ostal globoka skrivnost in njegovih načrtov ne bomo nikoli doumeli. Toda če smo se doslej nad njim hudovali, ker se nam je pripetilo to ali ono, se bomo odslej samo še spraševali: Kaj nam je hotel Bog s tem dogodkom, s to težavo ali pripetljajem povedati? V luči takšnega romanja skozi postni čas triada molitev, miloščina in post dobi nov zagon in polet. Popelje nas lahko do novih doživetij in spoznanj, da ob težavah tudi mi vzkliknemo s francoskim pisateljem Bernanosom: Pa kaj zato, vse je milost!

Metka Klevišar: Pogum za nepopolnost

1. 3. 2022

Življenje je polno izzivov in od nas je odvisno, ali jih sprejmemo in se spoprimemo z njimi ali pa gremo raje mimo njih. Druga pot je udobnejša, bolj gotova, hkrati pa tudi veliko siromašnejša. Vsak izziv spravlja človeka v negotovost. Ne ve, ali mu bo uspelo ali ne. Poznam ljudi, ki so odlični misleci in znajo zelo dobro pisati – pa zelo redko kaj napišejo, ker mora biti vsaka beseda tisočkrat pretehtana in še ni dovolj. Škoda, tako tudi drugi nimajo nič od njih. Poznam ženske, ki so poleg službe še žene, matere in gospodinje, ki se mučijo in skoraj umirajo ob nečloveških naporih, ker hočejo, da je vse popolno. Seveda pa postane stvar še hujša in še bolj zapletena takrat, ko zahtevajo to tudi od drugih, s katerimi živijo – in ko pričakujejo tako popolnost tudi v medčloveških odnosih. V naših medčloveških odnosih pa popolnosti preprosto ni! \tVeliko sem premišljevala o tem in ugotovila, da lahko pišem samo zaradi svojega poguma, da sem nepopolna. Ničesar ne bi napisala, če bi hotela doseči popolnost. To velja tudi za vsa preostala področja. Medčloveške odnose si upam začenjati in živeti samo v zavesti, da smo vsi, ki vanje stopamo, nepopolni in da bodo tudi naši odnosi vedno ostali nepopolni. \tNa izzive, ki nam jih ponuja življenje, lahko odgovarjamo samo, če imamo pogum za nepopolnost in če smo pripravljeni tvegati poraz. Življenje je veliko, če je pripravljeno postati tudi majhno, če je pripravljeno izpuščati in izgubljati. Pridejo situacije, ko moraš izpustiti ljubljenega človeka, otroke, imetje, položaj, službo – in čisto nazadnje bomo morali izpustiti še svoje življenje. Kdor se vadi v pogumu za nepopolnost, bo morda tudi laže izpuščal – in zanimivo, čim več bo izpustil, toliko bogatejši bo.

Marko Rijavec: Nežnost besede

28. 2. 2022

Zdi se, kakor da nam je danes ostala samo še beseda … Od vsega tako »človeškega«, kar smo imeli nekoč, od razkošja srečanj in dotikov, objemov in poljubov, iger, praznovanj, popotovanj – od vsega nam je ostala samo beseda. »Tako malo,« bomo navrgli, ko tako zelo pogrešamo vse ostalo, tisto tako domače konkretno in otipljivo. A je ostalo dovolj, povsem dovolj, da smo še vedno to, kar smo. Ker je prav beseda najbolj človeška stvar, kar jih imamo, saj smo ravno po njej nastali, po Besedi, zaradi nje, »Bog je rekel« (1 Mz 1,26) in smo bili, ker smo nastali, kadar je nekdo z nami stopil v odnos. Po njej smo zdaj morda najbolj podobni Bogu, ki tudi nima drugega kakor besede. Samo z njimi da vedeti vse, kar človek res potrebuje, da je tu, tudi v temi, tudi ko se ga ne vidi. Da nismo sami, da je nekdo pozoren na nas, da mu ni vseeno. To vse zmorejo besede: dokazati ljubezen v nemogočih okoliščinah. Ampak bodimo pozorni! To je mogoče, kadar so besede rojene iz ljubezni. Tako je beseda lahko tudi srečanje in dotik, lahko je objem in poljub, lahko veselo praznovanje, varno zavetje, mehko naročje, topla bližina. Kadar je beseda kakor Božja beseda, kadar je iskrena in čista, dobrohotna, miroljubna, kadar pride zato, da po njej »nekaj nastane« (Jn 1,3), in ne, da bi nekaj razpadlo in se uničilo. Kadar je »v njej življenje« in »luč ljudi« (Jn 1,4), kadar pride, da daje in raste, ne da jemlje in pobija, da osvetljuje in ne zakriva. Kadar ustvarja odnos in ga ne uničuje. Vendar so ravno zato, ker danes nimamo več nobene možnosti, s katero bi se jim izmaknili, s katero bi jih nadomestili, s katero bi popravili svoje uboge besede, prav te razkrile šokantno resnico, da smo v bistvu grši drug do drugega, kot se nam zdi. To, kako z njimi opletamo, kako se z njimi obkladamo, zmerjamo in bojujemo, kako pod pretvezo, da je treba vsakemu povedati, kar mu gre, bruhamo vse sorte neumnosti iz sebe, prav to sporoča, da smo povsem izven tega, kar naj bi bili, namreč podobni Bogu-Besedi, ki odrešuje. Z drugo, tujo besedo, nehali smo biti gentlemanski drug do drugega. Biti gentleman pomeni biti dovolj nežen do drugega, nežen, ne mehkužen, biti nekoliko bolj viteški. Se spomnite vitezov iz davnine? Vitez je nekdo, ki svojo ljubo reši pred ogenj bruhajočim zmajem, predvsem pa pred tistim zmajem, ki bruha iz njega samega. Obvarovati nekoga pred svojo slabo voljo, svojo grdobijo, čustvi, pred nasiljem, tudi besednim nasiljem, to pomeni biti plemenit. Gentlemanski. Biti nežen torej pomeni biti dovolj občutljiv, da človeka pred seboj razumemo in mu damo tisto, kar res potrebuje. Da tako naša res postane kakor Božja Beseda, ki »je postala meso in se naselila med nami« (Jn 1,14). Beseda mora postati Bližina, potem je boljša od tišine.

Božo Rustja: Sodimo ljudi iz njihovega položaja, ne iz svojega

27. 2. 2022

Neki bogataš iz New Yorka je potoval z ladjo v Evropo. Ko se je vkrcal na veliko čezoceanko, je spoznal moža, s katerim naj bi si delil kabino. Ko ga je premotril, se je odpravil do recepcije in zaprosil uslužbenca, da bi v trezorju shranil njegovo zlato uro in druge dragocene predmete. Dodal je, da tega po navadi ne počne, toda ko je videl, s kom je v kabini, se mu je sopotnik zdel že na prvi pogled sumljiv. Receptor je sprejel njegove dragocene predmete ter dejal: »V redu, gospod. Tukaj bodo na varnem. Tudi vaš sopotnik je pravkar odšel od mene in mi iz istega razloga zaupal svoje dragocenosti.« (Zgodbe, ki navdušujejo) Po Jezusovih besedah človek, ki gleda iver v očesu svojega brata, po navadi ne vidi bruna v svojem očesu. Ne zaveda se svojih slabosti, medtem ko vehementno sodi o napakah drugih. Ti ljudje so pogosto sovražno nastrojeni do drugih in negativni do njih. Navadno se osredinjajo na slabe lastnosti drugih. Radi kritizirajo in odkrivajo napake. Morda iščejo človeka brez napak, toda kdor išče prijatelja brez napake, ga ne bo nikoli našel. Razlog je preprost: ni človeka brez napake. Kritizirati druge je zelo lahko, ker nam to daje vtis, da smo mi boljši. Ne ukvarjamo se s sabo in svojimi napakami. Drža kritiziranja nas uspava, da bi naredili kaj iz sebe. Kdor kritizira, ta nima časa, da bi videl sebe in popravil svoje napake ter se poboljšal. Zato sodimo ljudi iz njihovega položaja, ne iz svojega. Namesto da kritiziramo druge, raje spoznajmo sebe in odkrijmo svoje napake. V današnjem evangeliju nas Jezus spodbuja, da smo pozorni na svoje napake vsaj toliko, kolikor smo pozorni na napake drugih. Le če se zavedamo svojih napak, jih lahko začnemo popravljati. Grški filozof Sokrat je dejal, da nam je narava dala dve ušesi in samo en jezik, zato da bi več poslušali in manj govorili. V našem času pa je prav nasprotno: več govorimo in manj poslušamo. Še posebno, če dober človek stori samo eno napako, ga sodimo po njej. Če torej ne moremo povedati kaj dobrega o drugem človeku, potem bodimo raje tiho. Govoriti, ne da bi premislili, je, kot da bi streljali, ne da bi pomerili. Naše besede so verodostojen kazalnik naše duše, je dejal sv. Frančišek Saleški.

Berta Golob: Seštevanje

26. 2. 2022

Zgubila sem rosno kapljo, kliče roža jutranjemu nebu, ki je zgubilo vse svoje zvezde. \t To misel je Tagore povedal nergačem in jokavcem, prepričanim, da ni večjih nesrečnikov od njih. Vrsta teh je dolga in ni rečeno, da je kdaj ne podaljšamo s seboj. Ko se zdi vse tako zelo težko in brez pomena, ko nas potlači že samo na pol oblačen dan. Ni mi uspelo najti primerne garderobe, ne morem si privoščiti sproščenega dopusta, manjka ravno toliko, da ni dovolj za novo opremo. Sram me je, ker ne premorem pametnega telefona, kolegica ga je pa kupila tudi svojemu frkolinčku. Dan na dan me boli glava, zdravnik me pa še posluša ne več. Že, že, njegova hčerka je res umsko prikrajšana, a je prav ponosen nanjo; ja, pa svojo že pol leta vozim na rehabilitacijo. Ni konca jadikovanja, kadar se najdeta dva prikrajšanca. Le da deklice, gospodične in gospe visoko vreščijo, možaki pa porobantijo. Vsi pa moramo zamenjati dioptrijo. Ne le gledati, tudi videti. Ne le videti, tudi uvideti. Dojeti dogajanje, vzpostaviti primerno veliko vesolje med jaz in vsi drugi. Že res, da vid začne pešati. Kaj pa to, da kdo povsem oslepi? Primerjava ne omogoča ravnovesja. Ni prijazno vse življenje šepati. Mar si je lažje do konca dni nameščati protezo? Ko gre množica po nji, je cesta samotna, ker je nihče ne ljubi. Tudi to misel je zapisal Rabindranat Tagore – in to že zdavnaj, ko so bile najboljše ceste makadamske; in ostajajo graditelju Mc Adamu v spomin. Po kako gladkih in širokih in večpasovnih se prevažamo danes, ne da bi pomislili, koliko ljudi jih je gradilo, v kakšnem vremenu, za kakšno plačilo in kako daleč od doma. Kje so zdaj ti težaki in njihova mehanizacija; premnogim so drdravi kompresorji pretresali kosti in drobovino. Nič. Mi drvimo dalje in bognedaj, da naletimo na zastoj. Pa bi morali pošiljati simbolične poljube vsem, ki so nam omogočili udobje. Računati znamo že od malega, a se takrat, ko se smilimo sami sebi, premalokrat – ali pa celo nikoli – odločimo sešteti to, kar se nam je dobrega zgodilo tisti dan tisti teden, tisto leto, sploh dotlej. Da ne bi le nepotrpežljivo tarnali.

Robert Friškovec: Ležati

25. 2. 2022

Vsak dan gremo čez dan v različnih držah, nekaterih se bolj zavedamo, drugih spet manj. Za večino izmed nas je za nami ena tistih, ki smo se jih manj zavedali. Noč smo preležali. Uležemo se kdaj tudi čez dan, ko potrebujemo malo počitka. Predvsem dopustniški čas je za marsikoga tudi sinonim za preležan čas. Ležati pa pomeni tudi predajo oz. prepustitev. Tako se na primer pri duhovniškem posvečenju novomašniki uležejo na tla cerkve in tako pokažejo svojo popolno izročitev Bogu. Nenazadnje se naše življenje prične in konča v ležečem položaju. Ko se rodimo, nas položijo v posteljico in nekoč nas položijo v grob. Vmes pa je ležanje bolj ali manj prepuščeno naši volji. Lahko je namenjeno krepitvi telesa in duha, lahko pa obležimo tudi v lastni nemoči. Tudi v ležanju pa ne uidemo odgovornosti za svoje življenje, čeprav se nam lahko zdi, da je ta drža nekako samoumevna, nekakšen odklop. Ko stopamo v današnji dan, se zavedajmo, da je vsaka drža naša odgovornost. Poglejmo, kaj se je nekega dne zgodilo slavnemu liku iz muslimanskih pripovedi Nasrudinu. Nekega večera je Nasrudin na samotni puščavski cesti v daljavi zagledal skupino jezdecev, ki so se mu hitro približevali. Vklopila se mu je domišljija in že je videl, kako ga neznanci zvežejo in oropajo. Nasrudin se požene v beg, prepleza obzidje bližnjega pokopališča in se uleže v odprto grobnico. Možje, ki so imeli povsem dobre namene, so bili nad njegovim vedenjem presenečeni in ker jih je zanimalo, kaj ga preganja, pohitijo za njim. “Kaj počneš v tem grobu? Videli smo te, da si bežal. Ti lahko kako pomagamo? ” Nesrudin, ki se zave, kaj se dogaja in da ni v nobeni nevarnosti, premeteno odgovori: “Vse je odvisno od tega, kako gledate na vso stvar. Če že morate vedeti, sem jaz tu zaradi vas in vi tu zaradi mene. ” Morda bodo tudi v današnjem dnevu trenutki, ko bi najraje zbežali in nekje obležali, ampak počakajmo in storimo, kar v tistem trenutku zmoremo.

Raid Al Daghistani: Potovanje iz islamske perspektive

24. 2. 2022

V Koranu je življenje vseskozi razumljeno kot potovanje. A poleg potovanja v duhovnem smislu Koran poudarja tudi vrednost in pomen fizičnega potovanja, potovanja po svetu. Arabska beseda za potovanje je »sair« in se v Koranu pojavi na kar 27-tih mestih. Potovanje v islamu je namenjeno predvsem spoznavanju. Na potovanju posameznik širi svoj horizont, odkriva skrivnosti bivajočega in spoznava neznano. Kajti po Koranu je celoten svet stvarstvo, sestavljeno iz neštetih znakov in znamenj (»ayat«), o katerih naj bi človek premišljeval in meditiral. »Resnično, v nebesih in na zemlji so znamenja za tiste, ki verujejo,« pravi Koran v 3. verzu 35. sure. V 46. verzu 22. sure pa nas Koran opominja o pomembnosti in cilju potovanja: »Mar niso potovali po zemlji in imeli src, s katerimi bi dojemali, in ušes, s katerimi bi slišali?« Resnično potovanje torej ni nikoli zgolj fizično, temveč vselej že spoznavno in duhovno. Človek je bitje, ki potuje in s tem prehaja iz enega notranjega stanja v drugo, iz nevednosti v vednost, iz ene izkušnje v drugo. Ko potovanje postane romanje, pot postane notranji vzpon. Nasprotno pa se potovanje, ki ne temelji na zavestnem opazovanju, vedoželjnosti, čuječnosti, notranji budnosti in premišljevanju, pretvori v navadno tavanje, blodenje. Koran je tu jasen: »Koliko je znamenj v nebesih in na zemlji mimo katerih hodijo, a se ne ozirajo za njimi« (12:105). Potovanje je tako v osnovi – ali bi vsaj moralo biti – iskanje, približevanje, motrenje in učenje. Koran omenja različne razloge za potovanje: od iskanja znanja in modrosti, obiskovanja in spoznavanja novih krajev in ljudstev, do romanja in celo imigracij. Potovanje pa predstavlja tudi eno pomembnih značilnosti islamskega učenjaštva. Potovati z namenom pridobivanja in širjenja znanja postane v klasičnem islamu konstitutivni del njegove epistemologije. Posebno mesto pa potovanje zavzema tudi v klasičnem sufizmu, kjer je duhovno napredovanje pogosto bilo odvisno ravno od fizične mobilnosti. Ali iskanje vplivnih mojstrov v daljne kraje ali pa romanje asketov – potovanje pomeni pomembno dejavnost znotraj islamske mistike. Toda če je potovanje pogoj napredovanja, pa je počitek pogoj potovanja. Arabska beseda za počitek je »sijaha« in se v kontekstu islamske tradicije pogosto pojavlja v povezavi s potovanjem. »Sijaha« kot postanek na poti, začasen umik v samoto ali pa preprosto premor od dejavnosti tako pomeni vsakokratno izhodišče za premik, vzpon in napredek. Privoščimo si torej tudi malo počitka.

Milan Knep: David - pravični kralj

23. 2. 2022

Ne mine dan, da se ne bi spraševali, zlasti ko pogovor nanese na globoko državo, ali je to, kar se nam dogaja, še demokracija ali ne. Nezadovoljstvo s sedanjim stanjem demokracije, ki je seveda upravičeno, je pogosto tudi pretirano in preračunljivo. Tisti, katerih gnev nad razmerami izhaja predvsem iz osebnih travm, oznanjajo vero v trdo roko, ki bo brez odlašanja vzpostavila red, presekala s korupcijo in zaprla vse, ki so se pregrešili zoper zakon in skupnost. Vnaprej je jasno, da vseh anomalij ne more odpraviti nobena družbena ureditev. To je uvidel že Platon, veliko manj pa so bili nepopolnost družbe pripravljeni prenašati njegovi učenci. Od Platona so zahtevali, naj od razprav končno preide k realizaciji vladavine filozofov, naj oblast brez oklevanja prevzamejo v vseh pogledih neoporečni čuvarjih polisa. Njegov odgovor je učence razočaral. Mukoma jim je dopovedoval, da je bil njihov dolgotrajnih razmislek o pravični, urejeni in varni državi namenjen samo prebujanju hrepenenja po resničnosti, ki svet presega, saj biva v območju idej. Idealni polis je stvar transcendentne prihodnosti, do katere pa ni mogoče priti s političnimi sredstvi, temveč z askezo, z odmikom od sveta senc in prilagajanjem na gledanje sonca samega na sebi, takšnega, kakršno je. Platon je podobno kot Kristus razočaral tiste od svojih učencev, po katerih se je prelivala zelotska kri, ki se je bolj zanašala na meč in surovo silo, kot na notranje spreobrnjenje. Platon in Kristus sta zavrnila ponujeno oblast, kajti teh, ki jo hočejo, je vedno dovolj, manjka pa tistih, ki lahko drugim posredujejo prehod iz območja senc do polnega smisla. Nemara je najvišji domet tosvetnih ureditev to, kar najdemo v drugi Samuelovi knjigi, ki opisuje Davidovo zgodbo. Največji izraelski kralj ni bil etična veličina, a je kljub temu veljal za prototip dobrega vladarja. Svoj velik greh je namreč David ne le priznal, ampak je bil pripravljen brez sprenevedanja vzeti nase tudi vse posledice: javno sramotenje in izgubo vladarskega žezla. Ljudem in Bogu je priznal, da ni več vreden zaupanja. Sestopil je v kenozo, sprejel je izničenje vladarske časti in moči. Postal je nihče. Na nek način se je povrnil na pašnik, med anonimne pastirje, med zadnje na družbeni lestvici časti. In tako kot ga je Bog poklical s pašnika, da je postal kralj njegovemu ljudstvu, ga je po padcu na dno zopet vrnil na prestol. Davidova veličina ni izhajala iz njegove nadarjenosti in junaštva, temveč iz priznanja svoje ranljivosti. Enako kot je nemočen stal pred Goljatom, da je lahko Bog po njem razodel svojo skrb za ljudstvo, je bil nemočen tudi po storjenem grehu. Kot pozneje sv. Pavel, je ponavljal, da dobro ne prebiva v njem, zato mu lahko dostojanstvo vrne samo Bog in njegova odpuščajoča ljubezen.

Janez Vodičar: Počasno kopnenje snega

22. 2. 2022

Zima, kjer lahko še rečemo temu tako, se počasi poslavlja. Sneg nam je, če ga sploh še imamo, odveč. Želimo si pomladi, porajanja in brstenja, ki bo ogrelo tako ali drugače nas vse. Sonce je vedno močnejše, dan se daljša in upanje ni več tako trhlo. Sam se spomnim tistih dolgih zim, ko je sneg ležal od jeseni do pomladi. Da bi doživeli zimo, ni bilo treba daleč, le malo vstran od krušne peči in si jo pošteno čutil v svojih kosteh. Zato je bilo hrepenenje po pomladi toliko močnejše in veliko bolj nestrpno. Snežne sveče, ki so se vsak nov dan bolj solzile, prve razkrite zaplate zemlje in vedno manjši kup drv v drvarnici so bila jasna znamenja bližajoče se pomladi. Pred tem smo blatni do kolen prihajali iz šole. Topljenje snega je zmehčalo ceste, dvorišča in vsepovsod je bilo blato. Če smo prej lahko hodili, kjer smo hoteli, le paziti smo morali na led, je bilo v razmočenih poteh to precej težje. Čas med zimo in pravo pomladjo je bil poln brozge, premočenih čevljev, nestrpnega čakanja in skrbi, če bo vsega dovolj do konca zime. Ko je sneg izginil, se zemlja osušila in poti utrdile, je bila zima hitro pozabljena, veselje novega porajanja je zbrisalo vse premražene dni. Kdo si ne bi želel pomladi? Hrepenimo po življenju, toploti, razcvetu, po vsem, kar prinaša pomlad. Ne samo v naravi, še bolj v svojem lastnem življenju. Človek, ki ne zmore več pogleda naprej, ki ne verjame, da je jutri lahko svetlejši, ki zavrže vero vase in svoje življenje, bo težko šel naprej po poti življenja. Pogosto sanjamo o prihodnosti, starši ob svojih otrocih vidite bodoče odrasle, mladi se vidijo uspešne in zadovoljne, starejši potrebne in varne. To nas drži pokonci. Pogosto pa pozabljamo na nauk narave. Čeprav smo danes večino poti utrdili, da smo vedno bolj na toplem in snega skoraj ni več, pot do naše življenjske pomladi vedno zahteva prehodno obdobje napora. Če želimo doseči cilj, ki smo si ga zadali, si moramo zamazati čevlje, hoditi po neutrjenih poteh in vložiti obilo truda, da končno dospemo na cilj. Pri tem je treba potrpljenja in vere, da nas napor ne bo uničil, in da se blato, ki smo ga spotoma pobrali, ne bo držalo za zmeraj. Nekoč nas je narava sama učila tega potrpljenja. Danes smo pogosto brez moči za potrpljenje in večje napore. Prav bi bilo, da se kdaj pa kdaj odpravimo na blatne poti in utrdimo svojega duha, da sanje ne bodo le sanje, ampak pravi in učinkovit življenjski načrt.

Silva Matos: Čisto posebno

21. 2. 2022

Vedno znova mi misli zaplavajo nazaj v leto, ki je minilo. Bilo je čisto posebno leto. In zlahka se vklopijo možgani, naštevam polno razlogov, zakaj je bilo posebno. Vse je bilo drugače kot dolga leta prej. Ne morem se sprenevedati, da je bilo vse, kar se je dogajalo, pričakovano. Tudi če je v nekem delu zavesti bilo, to nič ne spremeni. Tudi pričakovane stvari pridejo v tvoj svet lahko kot strela z jasnega. A to so res samo besede, prazne besede, ko se pred teboj usidra resničnost bivanja, ki je dejstvo in hkrati velika skrivnost. Veliko vsega doživetega se kopiči v moji duši. Pozornost je še vedno precej usmerjena v zamolklost, pronicanje bolečine, ki je ne želim potlačiti v kepo, ki bo zdrsela v globino in ob tem postajala večja in težja. Želim jo predelati, čeprav je človeško, da tega ne zmoreš kar naenkrat. In kako lep navdih so svetli spomini, sledovi hvaležnosti, ki objemajo bolečino in jo topijo. Lepi, bogati spomini so kot toplota, ki topi led v srcu, da začutiš močno željo odpreti okna harmoniji neba, toploti življenja, lepoti misli, ki potrebujejo zrak in svetlobo. Občutku odmaknjenosti, samotnosti in negotovosti se približa mavrica povezanosti, vključenosti, dar enosti. Nikakor ni privid. Tu je. Ljubezen se me je dotaknila, me objema, se je zasidrala vame. Dobrota deluje, še posebno če jo tudi sam podarjaš in jo posvetiš Bogu. Majhne, preproste stvari so dovolj, a samo iskrene, pristne, iz srca, s pogledom v oči, s spoštovanjem različnosti, tudi spoštovanjem mojih darov, moje poklicanosti. To osmišlja moje darovanje Bogu, ki me čaka, ki je z menoj in me ljubi. Človeškost je na preizkušnji. Moj ustvarjalni duh v medčloveških odnosih, ki se zliva na vsakogar, ko me prosi za pomoč v stiski, je v Božjih rokah. Z občutkom, da sem le drobna kapljica v morju Ljubezni, molim, naj moje delo ostaja v Božji milosti. In z menoj vsi, ki so povezani z menoj na vseh poteh mojega življenja. Saj tudi zaradi njih ni mogoče, da bi me preveval občutek osamljenosti. Bogato, tako dragoceno in enkratno je to življenje, v vseh obdobjih, v vsej svoji raznovrstnosti. Pot, ki je skrivnostna, a zavarovana vedno, ko je ravna ali ovinkasta, strma, spolzka, nevarna ali svetla, sproščujoča, ozka, blatna ali široka, varna. Veliko dobrih darov prejemam, a včasih sem negotova, ko je za moje potrebe poskrbljeno na boleč, zelo drugačen način, kot pričakujem. Molim in ljubezni darujem vse, česar sama ne zmorem. Božja prisotnost, ki je nad vsem, daje občutek sproščenosti, sprejetosti, ponižnosti in smiselnosti vsega. »Z večno ljubeznijo te ljubim. Nikoli ne bom prenehal delati dobro zate.« (Jer 31, 32,40)

Edvard Kovač: Plemenitost srca

20. 2. 2022

Ko se vprašamo, po čem lahko spoznamo, da je bil David pravi mesijanski kralj, kar pomeni resnična podoba Odrešenika, ki bo prišel kar nekaj stoletij za njim, morda pomislimo na njegovo bistrost in pogum, s katerima je premagal Goljata in bil tudi kasneje uspešen pri obrambi svojega ljudstva. Ali pa da je znal nebeško lepo peti in igrati na harfo, da je pomiril celo razrvanega kralja Savla. Morda tudi, da je kot pravi prerok vzpostavil pravičnost v svojem kraljestvu. Toda odlomek iz Samuelove knjige, ki ga beremo danes pri sveti maši, govori o tem, kar pravi francoski pregovor: »Noblesse oblige«, plemenitost obvezuje. Da, plemenitost srca je kraljevska drža. K tej plemenitosti spada tudi prizanesljivost, da se nekdo ne maščuje, čeprav bi se lahko, ali mu celo to dovoljuje družba, v smislu: vzemi nazaj tisto, kar je tvojega! Današnja zgodba govori o tem, kako kralj Savel iz ljubosumja preganja mladeniča Davida, ki je sicer bil njegov dvorjan in celo njegov najboljši bojevnik. A David je bil kakor judovski Odisej, ki se je znal zmuzniti v nasprotnikov tabor in tokrat mu je uspelo neopazno priti tudi do Savlovega ležišča. Kralj Savel mu je stregel po življenju in lahko bi se maščeval, ter svojega nasprotnika ugonobil. Tod David ve, da je Savel vendarle tisti, na katerega je prerok Samuel izlil rog olja in ga mazili za kralja. Četudi se vede kot njegov sovražnik, vendar ostaja Božji ljubljenec. Lahko da se bo spokoril in znova postal vreden svoje kraljeve službe. Zato David spečemu Savlu odvzame le kraljevo sulico in se umakne na bližnjo goro, od koder ga kliče in mu kaže svoj vojni plen ter ga sprašuje, zakaj ga preganja. Davidova prizanesljivost in odpuščanje ne pomenita, da zase nebi zahteval pravičnost. S hriba kričoč Savlu kaže njegovo krivico, a hkrati svoje plemenito dejanje odpuščanja. Da, odpuščanje ne odpravlja pravičnosti, ampak jo omogoča na višji ravni, na nivoju prizanesljivosti in plemenitosti srca. Ko pravi mesija, Kristus sam, spregovori o ljubezni do sovražnikov, prav tako ne odpravlja pravičnosti v družbi, ampak jo vzpostavlja na višjem nivoju. Pravičnost združi z ljubeznijo, ki je sposobna odpuščanja. Kadarkoli kristjani zahtevamo popravo krivic, ki smo jih pretrpeli, moramo hkrati pokazati, da smo sposobni odpuščanja, podobno kot kralj David, ki je Savlu odpustil, še preden se je ta spokoril. Jezusovi učenci smo poklicani, da le preko ljubezni in odpuščanja vzpostavljamo pravičnost v družbi.

Emanuela Žerdin: Obrazi upanja

19. 2. 2022

Ko smo letos praznovali drugo obletnico ponovnega odprtja hiše Ljubhospica, so nas počastili s svojim obiskom predstavniki štirih večjih verskih skupnosti v Sloveniji. Na kratko so povedali svoje vtise o sodelovanju z osebjem pri duhovni oskrbi bolnikov. Še posebno so mi ostale v spominu besede muftija iz Islamske verske skupnosti: »Ko vstopaš v hišo Ljubhospica, se malo bojiš, saj misliš, da boš prišel med umirajoče bolnike in osebje z otožnimi, žalostnimi obrazi, ki malodane poosebljajo smrt. Bil sem prijetno presenečen, ko sem ob vstopu v hišo videl tople, nasmejane, prijazne obraze osebja, ki kljub težkemu delu in velikemu trpljenju in žalosti ohranjajo srčnost. Kajti srečal sem ne obraze žalosti ali nemoči, ampak obraze upanja!« To je bila ena najlepših pohval vsem, ki smo delali ali delamo v Ljubhospicu. Obrazi upanja! Takšne obraze potrebujemo vedno in povsod, posebej pa še v težkih časih, ko se zdi, da se je na nas zrušilo celo vesolje in ne vidimo nikjer niti enega žarka rešitve. To sem sama doživela v velikonočnem potresu v Črni gori leta 1979, ko sem kot najmlajša sestra dežurala pred veliko nočjo, ki pa se je namesto s praznovanjem začela s katastrofalnim potresom, ki je v trenutku vse spremenil. Zdelo se mi je, da bom umrla, ne samo od nemoči in obupa, ampak tudi od žalosti, da je Bog to dovolil, da se zgodi prav na največji krščanski praznik.! Ko se je situacija v bolnišnici malo umirila, ko smo vse bolnike odnesli ven, sem stala sredi velikega dolgega hodnika naše bolnišnice in na glas jokala. Pa je pristopil starejši zdravnik k meni in rekel: »Sestra, še smo živi. In dokler smo živi, še imamo upanje, da lahko kaj naredimo!« Ostrmela sem! Preproste besede, polne tolažbe, roka na rami in nasmešek na obrazu tega zdravnika, sta mi vrnila upanje in moč, da sem šla naprej, tudi skozi to velikonočno katastrofo, tudi pozneje skozi spanja pod šotori in obnove porušenih hiš! Obrazi upanja! Kot mlada medicinska sestra sem se v začetku silno bala dati bolniku infuzijo, saj nismo imeli tako moderne opreme, kot jo imajo danes. Še ponoči sem sanjala, o mehurčkih sredi cevk in o tem, kako moram rešiti bolnika, da se mu kaj hudega ne zgodi. Smo pa imeli eno starejšo bolnico s kronično boleznijo,ki je bila pogosto na oddelku. Videla je mojo stisko in je od takrat zmeraj zahtevala in prosila, da ji prav jaz vključim infuzijo. Ko sem prišla do nje, se mi je nasmehnila in rekla: »Veš, jaz sem že tako stara, da me nič ne boli, torej, lahko vadiš na meni, da se dobro naučiš dati infuzije!« In sem se naučila. Še danes sem neskončno hvaležna bolnici Anđi, ki je s svojo šaljivostjo in pogumom pomagala mladi sestri premagati strah pred dajanjem infuzij! Obrazi upanja! Ko sediš ob bolniku, ki umira, se včasih počutiš tako nebogljen, tako nemočen, saj ne moreš storiti ničesar veš, ampak samo darovati svojo prisotnost. Bolnik ob katerem sem sedela sredi noči, ker je umiral, je občasno odprl oči in se mi nasmehnil. Ko je zmogel par besed, je rekel: »Vesel sem, da tu sedite!« Odvrnila sem: »To je moja služba!« Pa je spet rekel:« Vesel sem, da ne stojite, ampak sedite!« Razumela sem. Če sediš, daješ bolniku upanje, da ne boš ob prvem šumu s druge strani vrat zbežala; če sediš, lahko gledaš bolnika v isti višini kot so njegove oči, kajti on ne more več vstati! Na takšen način mu daruješ upanje, da boš z njim in ob njem do konca. Kdor ima v srcu upanje, lahko vedno nekomu pokaže upanje tudi na obrazu.

Zmago Godina: O delu

18. 2. 2022

V Svetem pismu najdemo različne nasvete in spodbude glede našega dela – med drugim, naj bomo marljivi (Pregovori 21,25 in 2. Tesaloničanom 3,10) in da naj s svojim delom poskrbimo za zadovoljitev svojih potreb in potreb tistih, za katere smo odgovorni (Pregovori 24,27 in 1. Tesaloničanom 4,11). Toda delo, ki ga opravljamo vsak dan, je več kot le to. Je način, kako ustvarjamo razliko v svetu in življenje drugih spreminjamo na bolje. Osebe, ki polnijo nakupovalne police v trgovinah, nam ne omogočajo le, da pridemo do stvari, ki jih potrebujemo, ampak da te tudi lažje in hitreje najdemo ter tako dobro izkoristimo svoj čas. Če zaradi bolezenskih tegob končamo v bolnišnici, ni pomembno le delo zdravnikov in preostalega medicinskega osebja. Prav tako je pomembno tudi delo tistih, ki skrbijo za čistočo in higieno prostorov, saj s tem ustvarjajo okolje za uspešen potek našega zdravljenja. Ne glede na to, kaj delamo, ključno je, da to šteje. Delo bi moralo biti več kot le sredstvo za doseganje določenega cilja. Večkrat slišimo misel: “Ne živimo zato, da bi delali, delamo zato, da bi živeli.” Domneva, na kateri temelji to prepričanje, je, da ljudje po večini delajo za nekaj, kar je ob koncu meseca videti na plačilni listi in bančnem računu, in da v tem ni nekega višjega smisla. Delati predvsem za denar pa je komajda kaj več od sodobne oblike podkupovanja – ko vam druga oseba plačuje, da naredite nekaj, kar želi, da naredite, ko bi vi raje delali nekaj drugega. Številne študije so pokazale, da so nefinančne spodbude – kot priznanje, pozornost, spoštovanje in odgovornost – lahko učinkovitejše od finančnih spodbud. Ljudje, ki svojo identiteto gradijo na svojem dohodku, v delu le redkokdaj najdejo zadovoljstvo. Vedno bo nekdo imel večjo hišo ali boljši avto. To je dirka, v kateri ne morete zmagati. Denar in moč lahko uporabimo za dobre stvari, toda hkrati sta to lahko tudi pasti. Zame je delo, ki ga opravljam, poslanstvo – poslanstvo dodajanja vrednosti življenju ljudi, s katerimi sem v stiku. Ko gre za moje delo, moje odločitve glede investicije časa in energije ne temeljijo na ekonomskih dejavnikih. Denar, prejet za opravljeno delo, čeprav je pomemben, nikoli ni in nikoli ne bo primarni določevalec tega, v kaj bom vlagal svoj čas in svoja prizadevanja. Pri določanju prioritet dela začnem z vprašanjem, kako bo to, česar se bom lotil in kar bom počel, naredilo pozitivno razliko za druge. Ugotovil sem, da ukvarjanje s tem temeljnim vprašanjem običajno pripelje do boljšh odločitev. In ko razmišljam o tem, kaj me pri mojem delu osrečuje in zadovoljuje, vedno znova ugotavljam, da so to vse tiste izkušnje in prizadevanja, s katerimi sem drugim pomagal narediti korak bliže k uresničitvi njihovega od Boga danega potenciala in približanja temu, da postanejo vse tisto, kar po Božji milosti lahko postanejo. Če torej tudi vaš cilj ni umreti z več denarja, kot ga imajo vsi drugi na pokopališču, potem je zdaj trenutek, da na svoje delo pogledate z drugačne perspektive. Da v njem ne vidite le poti do plačanih položnic in hrane na svoji mizi, ampak tudi način, s katerim svoje okolje in življenje ljudi v njem spreminjate na bolje.

Alenka Veber: Lončen pisker

17. 2. 2022

Dragi poslušalci in poslušalke, če bi vas vprašala, kaj bi se zgodilo z lončenim piskrom ob trčenju z železnim kotlom, bi mi verjetno vsi odgovorili, da bi se razbil in razletel na drobne koščke. Piskrovez bi razbito lončevino le pometel na kup in jo odvrgel v smeti, saj bi moral v sestavljanje celote vložiti preveč časa in truda. »Ne vzdiguj bremena, ki presega tvoje moči, / ne druži se z močnejšim in bogatejšim od sebe. Kako naj gresta skupaj lončen pisker in železen kotel?« (Sir 13,2) sta le dve vrstici, ki ju je zapisal modri Sirah v trinajstem poglavju svoje knjige. V njem siromake med drugim svari pred prevzetnostjo bogatih in močnejših ljudi. Sirahova modrost se me je dotaknila v času, ko sem se odločila, da ne bom več vzdigovala bremen, ki so presegala moje moči. In potem, ko se mi je zazdelo, da življenje že dovolj dobro poznam od spredaj in zadaj. Če bi za opis potez svojega značaja izbirala med lončenim piskrom in železnim kotlom, bi se odločila za pisker, okrašen z ornamenti dobrodušnosti in popustljivosti ter odkritostjo. Mogoče me kdo izmed vas, ki me tudi osebno pozna, doživlja kot železen kotel. Tudi prav. A naj vam zaupam, da sem svoj železni kotel obesila na kavelj. V njem je namreč postalo prevroče. Prav lahko bi se zgodilo, da bi mu zaradi odpadne pare, ki se je dolga leta nabirala v njem, odneslo pokrov. Potem bi v kotlovi notranjosti lahko videli drugačne ornamente, ornamente rje, ki je počasi začela razjedati moj blagi značaj. Odločila sem se, da spet postanem lončen pisker, ki se bo prepustil nežnemu in previdnemu gnetenju življenja. Z mislijo na dobrega piskroveza, ki me bo, če bom trčila ob železni kotel, spet zvezal z žico. Ko so nekdaj lončarji svoje piskre vozili na sejme, so jih ovili v slamo. Tako so piskri, četudi so trčili drug ob drugega, ostali nepoškodovani. Torej ni nujno, da lončeni pisker trči samo v železni kotel, razleti se lahko tudi pisker ob piskru ali pa kotel ob kotlu. Ne samo jaz, tudi vi, cenjeni poslušalci in poslušalke, tako tisti, ki mislite, da ste lončeni pisker, brez razpok ali pa z njimi, ali pa tisti, ki mislite, da ste železni kotel, z rjo ali brez nje, v naših medsebojnih odnosih potrebujemo slamo, da bo ublažila naše trke. Zdi se, žal, da naši življenjski vozovi kljub vsemu razvoju še vedno vozijo z lesenimi kolesi po blatni in poledeneli cesti, po kateri nas premetava sem ter tja, zato medsebojnih trkov ne moremo preprečiti ali se jim izogniti. Če bomo z našim vozom preveč drveli, lahko zaidemo tudi v slepo ulico. Tam pa nas ne bosta našla ne piskrovez ne kovač in nam ne bosta mogla pomagati. Na sejmu medčloveških odnosov se verjetno res ne bomo mogli izogniti ne lončenemu piskru ne železnemu kotlu. Tako nam preostanejo edino slama, posušena stebla in listi omlatenega žita.

Daniel Brkič: Kdo bo dal odvezo Bogu?

16. 2. 2022

Spoštovani, če se nevidni Bog ne bi razodel v človeku Jezusu Kristusu na viden in otipljiv način, vanj ne bi veroval. Zame bi bil neobstoječ in neuporaben in bi zaradi trpljenja nedolžnih obvisel na vrvici ateizma, pohujšan nad Bogom. Manjkali bi mu bistveni lastnosti – dobrota in mogočnost. Kajti če Bog zlo more preprečiti, a ga ne, ni dober; če pa zla ne more preprečiti, ni vsemogočen. Če ga izključim, mi v iskanju rešitve ugovarjanja zlu ostanejo le vratolomne akrobacije, podobne drugim religijam in mitologijam. Priznam, da imajo celo boljše rešitve kot jih ima moje spotakljivo krščanstvo, a kaj ko jim zmanjka nedolžni trpin Jezus Kristus, nag in pribit na križ. Kaj pa, če gre le za teološko zvijačo, saj težko sprejmem dejstvo, da Jezus resnično ne more storiti ničesar drugega razen rešiti duše. Kdo se bo pravdal z Bogom, ki naj bi kraljeval v svojem milnem mehurčku, ne da bi iz njega izstopil? Ne čudijo me kletve mnogih, ki ga hočejo strmoglaviti s prestola. Kateri odvetnik bo zagovarjal tako muhastega Boga? Zgodba pravi, da so vsi odstopili, preutrujeni od iskanja argumentov, in se je zanj zavzel le zlodej, ker se mu je obsojeni Bog zasmilil. Kateri religiolog bo dal odvezo Bogu, da ga ne bi pekla vest, ker dopušča zadušljivo trpljenje? Kateri filozof me bo prepričal, medtem ko kolovratim med knjižnimi policami, iščoč logični odgovor? Kateri sodni tolmač bo znal prevesti njegovo pisano besedo Svetega pisma v nam dojemljivi jezik? Kateri doktor teologije bo kot kirurg odstranil črni melanom zla na koži obraza Božjega stvarstva? Kaj pa, če je prav stvarstvo smrtni greh takega Stvarnika? (Vittorio Messori) Parola pariških komunárdov je bila, da bi bilo treba Boga, če res obstaja, ustreliti, da se ne bi poceni izmuznil. Kako naj imam spoštovanje do velecenjenega Genija takrat, ko nedolžni otroci na onkologiji stokajo v bolečinah? Na vprašanje trpljenja ni boljšega odgovora kakor Jezusov križ, na katerem je nedolžni Bog pretrpel največje zlo. Kajti Kristusov Bog nam ne pomaga s svojo vsemogočnostjo, ampak s svojo slabotnostjo. V tem je odločilna razlika z drugimi religijami in mitologijami (D. Bonhoeffer). Edino krščanstvo se zlu ni izmaknilo, ampak ga postavlja celo v središče svojega oznanjevanja. Kristus se trpljenju ni izognil, ga odpravil ali ga obrazložil, ampak je v njem navzoč. Vzel ga je nase, kar je dovolj, da razumem, kako dragoceno je. Križa ni odstranil; raje se je na njem zleknil. Jezus Kristus je odgovor na vprašanje trpljenja. Zato trpljenje ni nezgoda, spodrsljaj ali sramotna nemoč ponižane narave Boga, ni Božja kazen in zapustitev nas, saj nam je prav trpeči Bog najbližji. »Samo Bog, ki trpi, ima dovolj moči, da pride na pomoč.« (D. Bonhoeffer)

Lama Karma Wangmo: Naš um je kot nebo in ocean

15. 2. 2022

Milarepa je bil eden največjih mojstrov tibetanskega budizma, ki je živel v 11. stoletju. Znan je po svojih pesmih spoznanja, s katerimi je učil svoje učence meditirati, in po tem, da je bil tudi sam velik mojster meditacije. Veliko je meditiral v samotnih jamah po vsej Himalaji in na koncu dosegel razsvetljenje. Ta zgodba uči o bistvu meditacije: kako najti duševni mir v množici misli in čustev, ki nastajajo v nas. Milarepa je svoji učenki, ki ji je bilo ime Paldarbum, dal ta navodila za meditacijo: »Meditiraj kot nebo, brez sredine ali konca. Meditiraj kot ocean, brez površine ali dna. Ta dva primera predstavljata tvoj um. Meditiraj brez pričakovanja ali strahu.« Paldarbum je nekaj časa meditirala na podlagi teh navodil, potem se je vrnila k Milarepi in ga vprašala: »Meditirati na nebo je lahko, vendar kaj naj storim, ko se pojavijo oblaki? Meditirati na ocean je lahko, vendar kaj naj naredim z valovi? Meditirati na svoj um je lahko, vendar kako naj meditiram, ko se pojavijo misli in čustva?« Milarepa ji je odvrnil: »Oblaki so le izraz neba, zato počivaj v naravi neba. Valovi so samo izraz oceana, zato počivaj v naravi oceana. Misli so le izraz uma, zato počivaj v naravi svojega uma.« Paldarbum je potem nadaljevala meditacijo in spoznala naravo svojega uma. Ta zgodba uči, da nam v meditaciji ne bo uspelo doseči umirjenega stanja uma, dokler mir iščemo v stanju brez misli in v situacijah, kjer nas nič ne vznemirja. Resnični mir bomo našli le, ko bomo spoznali, da so vse naše misli in čustva naravni pojavi v našem umu. Če znamo to sprejeti in počivati v naravi svojega uma, potem nam nič ne more vzeti duševnega miru. Naš um je kot nebo: če vidimo vse negativne misli in čustva, kot so na primer jeza, žalost, strah ali skrbi, le kot oblake, ki se pojavijo na nebu in potem spet izginejo, ne da bi nam bilo treba kar koli storiti, potem bomo resnično umirjeni. Naš um bo jasen in vsako situacijo bomo lahko sprejeli pozitivno, v dobro nas samih, vseh drugih živih bitij in vsega sveta.

Polonca Zupančič: Aristotel o ljubezni

14. 2. 2022

Aristotel, grški filozof iz 4. stol. pr. Kr., v svoji teoriji etike nekaj besed nameni tudi ljubezni, v kateri vidi pomemben temelj skupnosti, saj je po njegovem mnenju vez med možem in ženo naravna, človek pa je bil tako »že po naravi ustvarjen za življenje v dvoje.« Pravi, da je začetek oziroma povod za ljubezen užitek, ki ga občutimo ob pogledu na neko osebo. »Ljudje, ki se ljubijo, najdejo svojo največjo radost v medsebojnih pogledih in to zaznavo si izberejo rajši kot vse druge,« ugotavlja Aristotel. V nasprotnem primeru, ko nam pogled na neko osebo ne vzbudi nobenega prijetnega občutja, se po njegovem mnenju vanjo tudi ne moremo zaljubiti. Pogled se mu torej zdi sicer potreben, a ne zadosten pogoj za rojstvo ljubezni, saj trdi, da tisti, ki »uživa le ob pogledu, s tem še ne ljubi,« pač pa »ljubezen raste iz medsebojne zaupnosti,« ki v nasprotju z naklonjenostjo za svojo rast potrebuje veliko časa. V prid trditvi, da je pogled res bistven pri ljubezni, govori tudi Aristotlova misel, da o ljubezni govorimo takrat, ko »kdo hrepeni po osebi, kadar je odsotna, in si želi, da bi bila navzoča.« Zaljubljenec si torej želi, da bi imel objekt svoje ljubezni stalno pred svojimi očmi. Vendar pa Aristotel na drugem mestu ugotavlja, da v ljubezni pogosto prihaja do nesorazmernosti: tako se »ljubimec večkrat pritožuje, češ da kljub neizmerni ljubezni sami ni ljubljen,« ali pa ljubljena oseba obupuje, »ker ljubimec, ki je prej obljubljal vse mogoče, zdaj noče izpolniti svojih obljub.« Aristotel pravi, da pride do takšnih situacij zato, ker tovrstna razmerja v resnici niso bila osnovana na ljubezni, pač pa na uživanju ali lastni koristi – ko vpletena eden drugemu ne moreta več nuditi tega, kar si drugi želi, se takšna zveza razdre. V takem primeru »drug drugega nista ljubila kot takega, ampak le nekaj dodatnega, nekaj, kar ni bilo trajna vrednost; /…/ nasprotno pa je prijateljstvo, ki temelji na vrlini, namenjeno ljubljeni osebi kot taki in zato tudi trajno.« Prava ljubezenska vez je torej vzajemna in je podobna trajnemu prijateljstvu, oboje pa je možno »le na temelju hotene odločitve.« Tako v prijateljstvu kot v ljubezni namreč človek ljubi v drugemu to, »kar je njemu samemu neka vrednota.« Če se torej najdeta dva človeka, ki drug v drugem ljubita te vrednote, sta potemtakem v enaki meri deležna dobrih želja in veselja, ki si ga vzbujata.

Andraž Arko: Preklet, kdor zaupa v človeka

13. 2. 2022

Pred nami je leto volitev, ko se bodo mnogi kandidati potegovali za naše glasove v upanju, da bodo izvoljeni na zaželeni položaj. Kot že dobro poznamo, se bodo ob vsem tem tudi vnemala čustva in strasti. Nekateri bodo prepričani, da je njihov kandidat najboljši, spet drugi seveda, da je njihov. Nekateri bodo goreče prepričani, da bo njihov kandidat ali njegova stranka prinesla naši ljubi Sloveniji zares pravo vodstvo in usmeritev, ki jo potrebujemo. Žal se bo vse to dogajalo v divji polarizaciji, ki jo zadnje čase še posebno boleče občutimo. Ampak ali bo kandidat iz meni ljube politične opcije prinesel zares rešitev? V predvolilnih soočenjih in razpravah se zdi, da je pač moj kandidat res sposoben to prinesti. Pa to res drži? Ni to mogoče pretiravanje in čezmerno poveličevanje nekoga? Starozavezni prerok Jeremija, ki je živel v šestem stoletju pred Kristusom, je glede tega neizprosno zapisal: »Preklet mož, ki zaupa v človeka in se opira na bitje iz mesa.« Brez dvoma: kdor stavi vse na nekega človeka, bo zgrešil. Na kratki rok se mogoče ne bo zdelo tako, na dolgega pa prav gotovo. Ko namreč človeka naredimo za boga ali pa se on sam tako vede, nastane velik problem in to dobro poznamo iz zgodovine. Ne nazadnje lahko dobro poznamo tudi iz osebnih odnosov. Če je namreč moje bivanjsko upanje utemeljeno na človeku, če vse nanj stavim, potem sem spet v nevarnosti, da ta človek postane moj bog. To se lahko zgodi v odnosih z najbližjimi. Ta nevarnost preži celo v odnosu med možem in ženo. Jasno, da zakon temelji na zavezi ljubezni in zvestobe, ki sta si jo obljubila ob poroki, in prav je tako. Problem nastane, ko lahko iz zakonca naredim boga, ko je vse moje življenje usmerjeno vanj in temu podrejeno, ko pride, kot bi rekli strokovnjaki, do odvisnosti v odnosu. V takem primeru lahko postane en zakonec za drugega bog in v takem primeru še kako veljajo Jeremijeve besede: »Preklet mož, ki zaupa v človeka in se opira na bitje iz mesa.« Preklet zato, ker človek razočara, ker je človek pač samo človek in ne Bog. Vsakič, ko polagamo tako zaupanje v človeka in absolutno stavimo nanj, nazadnje trčimo ob dejstvo, da ne more izpolniti naših pričakovanj in hrepenenj, ne v odnosnem, še manj v političnem smislu. Zato pa še kako drži, kar tudi pravi prerok Jeremija: »Blagoslovljen pa mož, ki zaupa v Gospoda in je Gospod njegovo zaupanje.«

Metka Klevišar: Knjiga o lepem vedenju

12. 2. 2022

S spoštovanjem in občudovanjem mislim na staro gospo, ki je v svojem življenju prestala marsikaj težkega in pri tem ohranila veliko vedrine in življenjske energije. \tKo je bila še mlada, je prišla v mesto za gospodinjsko pomočnico. Najprej si je kupila knjigo o lepem vedenju. Prišla je iz kmetov. V družini, kjer je delala in stanovala, so imeli nekatere drugačne navade, kot jih je bila navajena. Zato se je sama želela poučiti o tem, kakšna so pravila lepega vedenja in kako naj se vede tu v mestu. Da ne bi naredila kaj narobe in da bi tudi laže našla dober človeški stik z ljudmi, med katerimi je živela. \tPremišljujem, kakšna življenjska modrost je morala biti v tej takrat mladi ženi, kakšno dostojanstvo je nosila v sebi, da se ni pustila kar tako. Hotela se je sama poučiti, kakšna so pravila vedenja v mestu. Zdaj je že zdavnaj pokojna, jaz pa se še pogosto spomnim nanjo in na njeno knjigo o lepem vedenju. Predstavljam si, da bi kaj takega moralo veljati za vse čase, tudi za danes. \tPremišljujem pa tudi o današnjih mladih ljudeh. Bilo bi krivično, če bi rekla, da so današnji mladi ljudje slabi. Veliko dobrega je v njih. Časi, v katerih živijo, so precej drugačni kot takrat, ko je ta gospa prišla v mesto. Zato so tudi oni drugačni. Pa vendar se mi zdi, da bi bilo tudi zanje vredno učiti se od te stare gospe. Olikano vedenje v družbi je izraz spoštovanja do drugih, je nekaj, kar daje dobro podlago za vse ostalo. Šele v takem spoštljivem ozračju se lahko začnemo zares pogovarjati, dogovarjati, skupaj načrtovati in skupaj delati. Zato olika ni samo neka zunanja formalnost, ampak zunanji izraz naše notranje drže, našega odnosa do drugih ljudi.

Berta Golob: Duhovnost

11. 2. 2022

Na kateri razvojni stopnji se je človek oduhovil? Najprej so me učili, da je bil ustvarjen, nato je bilo treba vedeti, da se je razvil. Zdaj mi govorijo, da ga bo pred razpadom rešila tehnika oziroma tehnologija. Zamenjava izrabljenih naravnih organov z umetnimi. Vse tja do pametnih elektronskih možganov. Tako in tako se pa že podaja v vesolje, v svoj novi dom. Pa si mislim: mar jaz še nisem v vesolju, saj je Zemlja del njega. \tČe je v možganih mesto, da lahko deluje človekova duhovnost, potem da je to nekje v malih možganih, je na modelu nekoč v teve oddaji dejal slovenski strokovnjak za možgansko področje. Iz spomina mi je spuhtel tako njegov priimek kot strokovno ime onega majčkenega dela malih možganov. Tako sem na istem kot kdaj prej: marsičesa si niti ne predstavljam; kolikor pa si, si verjetno napačno. Vseeno pa menim, da je čaščenje začetek duhovnosti. A se takoj vprašam: začetek ali posledica? Pravzaprav je pa duhovnost mlajši pojem vsakdanjega besednjaka. Stoletja je tičal v filozofskem in teološkem območju; navaden zemljam se je ubadal zgolj z dušo, pa še to ne kar vsak in sploh ne kar splošno, neko obdobje celo zelo utišano. Evolucija je dušo navrgla kot družbeni produkt z izvorom v preživetem kreacionizmu. Zdaj je govor predvsem o duševnosti. Kdor se počuti malo bolj pri vrhu znanja in vednosti, omenja razne vrste duhovnosti. Te komponente z delujočim malim delčkom v malih možganih se ni treba več sramovati. Meditacije raznih oblik so razumljene tudi terapevtsko. Iz meditativne sfere je molitev, a ta ne sodi v izobraževalni sistem. Ali so izrazi kot pridušanje, duhovičenje, duhamornost, velikodušnost tudi s področja duhovnosti? Kako se povezujeta duševnost in duhovnost? Laže je psihologom, teologom, filozofom …, ti najdejo hiter odgovor. Običajni zemljan se suče na čistini in razmišlja po svoje. A že to, da se z mislijo dvigne čez in nad vsakdanjost, ga prestavlja v doda(t)no razsežnost. Če je čaščenje izraz duhovnosti - koga, kaj, kako in zakaj častimo? Stara in nova zaveza zavračata častiti mamona, mi se mu še nismo odrekli. Častim lahko tudi sebe. Ali še velja reklo: Lastna hvala – cena mala.

Robert Friškovec: Poklek

10. 2. 2022

Danes bomo verjetno pokleknili, ko si bomo zavezali vezalke na čevljih. Ko katoličani stopimo v cerkev, pokleknemo v znamenje počastitve Božje prisotnosti. V cerkvah poznamo posebno opremo za klečanje – klečalnik, tudi klopi v cerkvah so prilagojene za klečanje. Klečanje pomeni držo čaščenja, zbranosti in molitve. V prvih stoletjih pa kristjani klečanja niso vključevali v bogoslužje. Ponosni so bili na svoje dostojanstvo in svobodo, saj so se uprli rimskemu čaščenju cesarskih oblastnikov, ki je vključevalo tudi klečanje. S poklekom človek namreč priznava slavo in moč tistega, pred katerim pokleka. Poklek se je pozneje uveljavil tudi v srednjeveškem fevdalnem sistemu. Tako je postal del obreda vitezov, ki so pokleknili kot oprode in po obradu vstali kot ponosni vitezi. Pokleknemo tudi k molitvi, tako kot je k molitvi vsak večer pokleknil pastor neke evangeličanske cerkve v Nemčiji. Odkar se mu je rodil tretji otrok, ni več imel pravega miru za svoje molitve. Nekega večera, ko je spet pokleknil, da bi molil, ga je zmotil hrup, ki sta ga povzročala njegova sinova med igranjem v dnevni sobi. »Naj otroka utihneta!« je nejevoljno zaklical ženi. Nekoliko jezna žena je otrokoma naročila, naj se odpravita spat. Od tistega dne sta vsak večer pazila, da ne bi zganjala hrupa. Celo po prstih sta hodila mimo očetove sobe. A njun oče, pastor, je začutil, da Bog ne sliši več njegovih molitev. Nekega večera je med molitvijo spraševal: »Kaj se dogaja, Gospod? Zdaj, ko imam potreben mir, ne morem več moliti.« Dobil je odgovor: »Bog sliši tvoje besede, a nič več ne sliši smeha. Zaznava tvojo pripadnost, a v tvoji molitvi ne najde več veselja.« Pastor je tedaj vstal in ženi zaklical: »Pusti otrokoma, da se igrata! Tudi njuna igra je del molitve.« In Bog ga je spet slišal. Kdaj pa kdaj v življenju klecnemo, naredimo telemark, kot ga kdaj naredijo otroci, ko stopijo v cerkev in jim starši naročijo, naj pokleknejo. Klecnemo, ker stvari ne gredo po naše, ker nas tako kot pastorja nekaj moti in ovira. Ampak poklek je tudi znamenje, da vsega ne zmoremo sami, da nas breme kdaj pritisne k tlom. Morda bomo potrebovali nekaj časa in molitve, da bomo lahko spet nadaljevali pot.

Karel Gržan: Lepota v času in prostoru

9. 2. 2022

V današnji Duhovni misli katoliški duhovnik in pisatelj dr. Karel Gržan še v sozvočju z včerajšnjim dnevom kulture govori o duhovnih razsežnostih ustvarjanja in lepote.

Marko Fink: Lepota umetnosti

8. 2. 2022

Človek je bitje, ki že po naravi išče trascendentni svet. Vse kulture sveta, naj bodo še tako primitivne, nam kažejo to realnost. Človeka torej žeja po onstranstvu in posledično po Bogu, ki se razodeva po lepoti, ker ta vodi k Bogu. Naš razum išče resnico in volja hrepeni po dobroti, ker v njej najde notranji mir in zadoščenje, ki sta potrebna za dosego radosti in osebne sreče. Takrat zavladata v človeku lepota in harmonija. Najgloblje misli in čustva, ideje in spoznanja, človek spontano sporoča drugim. Orodje tega sporočila je umetnost, ki ljudi plemeniti in usmerja k višjemu idealu. Skupno doživljanje lepote poglablja in boljša kvaliteto komunikacije. Umetnost pa odpira pot k veri, kot novi dar. Vera in lepota najbolje izražata človekovo presežnost. Umetnik ustvarja, govori o sebi, o svetu, o stvareh, ob tem pa kliče hvalnico Bogu, stvarniku, večni Lepoti in tudi človeku, ker si Bog in človek nista v nasprotju, saj sta povezana. Bog je izbral človeka za sodelavca, za oblikovanje družbe in vsega stvarstva. Človek je v svoji znanstveni, družbeni, umetniški poti samostojen in avtonomen, ker mu je bila dana svoboda izbere. Ko se človek posveča umetnosti, prispeva k temu, da se človeštvo dviga v boljši svet vrednot, resnice, lepote, dobrote, odpuščanja, ... Sveti Janez Pavel II. je v svojem Pismu umetnikom, nanizal nepogrešljive misli. Da je umetnik tisti, ki še najbolj lahko začuti Boga, ki se mu pri ustvarjanju "pridruži". Bog stvarnik prikliče nekaj iz niča, mojster umetnik pa uporablja nekaj kar že obstaja in temu daje obliko in pomen. S svojimi deli umetnik nagovarja soljudi in navezuje stik z njimi. Umetnik se daruje za druge v svoji družbi, družbo z odgovornostjo sooblikuje in si ne dovoli iskanja prazne slave ali poceni popularnosti. Ko smo v neposrednem stiku s pravo umetnino, veliko mojstrovino, recimo z Bachovim Matejevim pasijonom, Michelangelovo Pietá ali Dantejevo Božansko komedijo, opazimo, da se naša duša vznemiri zaradi tolike lepote. Tudi naše telo začuti veličino vrhunske kulturne dobrine, ki kar vabi k vriskanju od občudovanja. Da to doživimo, moramo biti odprti in dostopni za lepoto, to pa predpostavlja, da gremo najprej vase in v sebi odkrivamo dimenzijo duhovnosti in ji damo prostor in čas, da se razvija. Torej, stik z vrhunskimi umetninami nas popelje v višje oblike duhovnosti. Takrat lahko postanemo boljši ljudje, bolj dovzetni za doživljanje lepote, ker ne dopustimo, da gredo ta doživetja mimo nas, ne da bi nas nagovorila. Naša zavest jih dojame in zabeleži. Postanejo referenčne dobrine za pravilno vrednotenje drugih dobrin. In kaj pomeni biti boljši človek? Predvsem, biti blagohoten do sočloveka, v naši dobroti do njega, v našem sočutju in empatiji do drugih in posledično v zmožnosti odpuščanja, kot izraz najvišje oblike Ljubezni. Družba, v kateri prevladujejo dobri ljudje, je homogena in notranje uravnovešena.

Marko Rijavec: Nikalnice

7. 2. 2022

Težka je beseda »ne« za tiste, ki jo izgovorijo, in za tiste, ki jo slišijo. Za oboje enako težka, trdo in kruto zveni, zato jo razumemo kot besedo, ki k dobremu in prijaznemu človeku nekako ne spada. Vendar nam je tako mišljenje žal prineslo zagrenjene ali pa zgarane ljudi, ki jih je teženje po »prijaznosti« pahnilo nekam daleč stran. Kajti nikalnice so večkrat izkaz ljubezni kot sovraštva, ljubezni do sebe in celo do drugih ljudi. Beseda »ne« je namreč za človeka zdravilna, celo osvobajajoča, seveda, kadar je iskrena in dobronamerna, kadar ne zavzema, temveč brani. Ta beseda namreč postavlja meje. In te so v življenju pomembnejše, kot si mislimo. Ko jo izgovorimo sami, se namreč zavestno vračamo k svoji realni podobi, ne precenjujemo se, niti se ne podcenjujemo. Z njo se osvobodimo prepričanja, da smo vsemogočni in da moramo biti vedno vsem na razpolago. Pomaga nam spoznati, da ne moremo in ne znamo vsega. Po drugi strani pa beseda »ne« zaščiti naše vrednote in svetinje ter postavi prave stvari na pravo mesto v našem življenju. Prav ta težka nikalnica je tako varuh našega zdravja in naših vrednot. Ko nam jo izrečejo drugi, pa nam pomaga, da vemo, kdaj smo šli predaleč. To pa je izrednega pomena za dobre odnose: vedeti, kdaj smo stopili, se dotaknili stvari, ki se jih ne bi smeli, razumeti, kdaj smo si dovolili preveč, pa čeprav v dobri veri. Beseda »ne« je dragocena zato, ker se zaradi nje zavedamo meja drugih ljudi in da jih zato bolj spoštujemo. In k temu spada tudi spoznanje, da naše mnenje ni nujno vedno edino pravilno, kar nas spet osvobaja, saj zato dopustimo, da sta resnica in resničnost lahko tudi drugačni od našega pogleda nanju. Tako lahko razumemo, da tudi izreči »ne« kdaj pomeni ljubiti. Tudi okregati. Tudi nasprotovati. Tudi kritizirati. Vse te stvari, izrečene ob pravem času, nas naredijo boljše ljudi.

Božo Rustja: Bog ne kliče usposobljene, ampak usposablja poklicane

6. 2. 2022

Neki pevec na cerkvenem koru ni imel najboljšega posluha. Pevovodja je bil mnenja, da bi moral zato zapustiti zbor. Drugi pevci pa so predlagali, naj mu da še nekaj časa, da izboljša svoje petje. Zborovodja se je odločil, da bo šel k župniku in se pritožil: »Tega človeka morate odsloviti s kora, ali pa grem jaz.« Župnik je šel do moža in mu dejal: »Veste, morali bi zapustiti pevski zbor.« »Zakaj pa?« je vprašal mož. »Pravzaprav,« je v zadregi dejal župnik, »pet ali šest ljudi mi je reklo, da vi ne bi smeli peti v zboru.« »Oh, to ni nič,« je odvrnil mož, »petdeset ali šestdeset ljudi mi je reklo, da vi ne bi smeli pridigati.« Naše življenje je mešanica moči in sposobnosti, slabosti in pomanjkljivosti. Vsi radi povečujemo svoje dobre lastnosti in pomanjšujemo slabe ter iščemo izgovore zanje, da bi drugi bolj cenili naše dobre lastnosti. Radi govorimo o slabosti drugih, tudi zato, da bi opravičili svoje. Svetopisemski odlomki tokratne nedelje govorijo o človeški nemoči ter o tem, kako lahko Bog uporabi nemoč in nesposobnost ljudi, da izpolni svoje načrte. V berilih tako srečamo tri ljudi, ki jih Bog pokliče, in se zavedajo svoje nemoči, nesposobnosti in grešnosti. Prerok Izaija priznava, da ni vreden, a zaupa v Boga. Bog ga očisti, da lahko izpolni zaupano mu poslanstvo. V odlomku iz pisma Korinčanom nas sv. Pavel spominja, da je zadnji, najmanjši med apostoli (1Kor 13,8-9), a ga je Bog vseeno poklical v svojo službo. V evangeliju pa Simon Peter samega sebe imenuje »grešen človek« (Lk 5,8) in prosi Kristusa, naj gre proč od njega. Vendar ga Kristus postavi za prvega med apostoli. Sporočilo današnjih svetopisemskih odlomkov je lahko za nas spodbuda. Bog kliče tudi ljudi, ki niso zelo sposobni in z napakami, da postanejo oznanjevalci njegove besede. To se dogaja skozi vso zgodovino. Želi pa Bog zvestega človeka. Takemu bo tudi dajal moč, da bo izpolnil zaupano mu poslanstvo. Ali kakor pravi rek: Bog ne kliče usposobljenih, ampak usposablja poklicane. Bog ne odpiše ljudi zaradi njihovih slabosti, ampak jih preoblikuje in jim pomaga, da izpolnijo poslanstvo. Ko Gospodu iskreno in ponižno priznavamo svoj strah, svojo nesposobnost in svojo grešnost, nas preoblikuje in usposablja, da lahko izpolnimo svojo življenjsko nalogo in svoje poslanstvo.

Alenka Veber: Pobrati človeka

5. 2. 2022

Etnologinja in publicistka Alenka Veber v današnji ponovljeni Duhovni misli razmišlja o pomoči ljudem z roba družbe. Ta pomoč ne sme biti le materialna.

Emanuela Žerdin: Upati, si zaupati

4. 2. 2022

Čas epidemije je spremenil naše razvade in navade, našo vsakdanjost in tudi naše odnose. Kot siva megla zimskega jutra je v naše življenje stopilo nezaupanje. Če odprete medije, vas nehote stisne pri srcu, saj toliko črnogledosti, nezaupanja enih do drugih kot v naši mali domovini ni skoraj nikjer na svetu! Je torej res, da smo podlegli ne samo pandemiji covida-19, ampak še hujši okužbi – dvomu, sumničenju, strahu enih do drugih? Kot da nihče več nikomur ne verjame … Nehote se sprašuješ, ali so ljudje res izgubili tisto najpomembnejšo življenjsko držo, da nekomu in v nekaj zaupajo? Pomanjkanje zaupanja v ljudi okoli sebe, v svoje najbližje, sodelavce nosi s seboj tudi nezaupanje v vse, kar je naše – v državo, ustavo, ljudi in ustanove, cerkvene in druge. A brez upanja, brez luči na koncu predora ni mogoče živeti! Če bomo premagali strah in obup, bomo lahko spet zaupali našim zdravnikom, saj se kljub napakam in številnim neznanim stvarem borijo predvsem za ljudi, za njihovo zdravje in njihovo blaginjo. Spet bomo verjeli, da medicinsko osebje, ki je res preobremenjeno – sama sem bila del tega in vem, da je res! – res trudi, da ne bi izgubilo sočutja in še naprej delilo ne samo zdravila, ampak tudi tolažbo. Potem bomo zaupali odgovornim na tem ali onem področju in jih s svojim zaupanjem prisilili, da kljub vsem hudim besedam in medsebojni nestrpnosti najdejo skupno pot za boljšo prihodnost. Kajti glaven boj se tudi v času epidemije ne vodi v medijih in političnih razpravah, ampak v vsakdanjem življenju nas, navadnih ljudi, ki delamo vse, da bi epidemija čim prej minila, ki ne želimo okužiti nikjer nikogar, ki se trudimo zaradi svojih otrok, da bi jim vrnili lepo in cvetočo mladost, kot smo jo sami imeli. V naša srca je Gospod, naš Stvarnik položil zrno temeljnega zaupanja, kajti On nas ljubi in veliko mu je do nas. Zato smo povabljeni deliti zaupanje tudi v času pandemije in skupaj s psalmistom klicati: Upam v Gospoda, moja duša upa, čakam na njegovo besedo, moja duša čaka na Gospoda bolj kakor stražarji na jutro. Izrael, pričakuj Gospoda! Zakaj pri Gospodu je dobrota, pri njem je obilje rešitve. On bo rešil Izrael vseh njegovih krivd (Ps 130).

Milan Knep: Družinski obred

3. 2. 2022

V današnji, ponovljeni Duhovni misli katoliški duhovnik dr. Milan Knep razpravlja o stari navadi in tudi potrebi, da so se v krščanskih družinah zahvaljevali Bogu za hrano, ki so jo prejeli.

Andrej Šegula: Jezusovo darovanje

2. 2. 2022

Danes, drugega februarja, obhajamo praznik Jezusovega darovanja, rečemo mu tudi svečnica. Razlago praznika najdemo že v evangelijih. Po Mojzesovi postavi je morala vsaka mati, ki je rodila sina, štirideseti dan po porodu priti v tempelj, tam darovati in se tako očistiti. Tudi Marija, Kristusova mati, se je podredila temu predpisu. Kristjani verujemo, da je Jezusa spočela in rodila deviško, to pomeni, da ji obred očiščevanja ne bi bil potreben. Toda kljub temu izpolni črko postave. V kontekstu današnjega dogodka – Marijinega očiščevanja – srečamo v Lukovem evangeliju starčka Simeona. Ta je namreč v videnju spoznal, kdo je Dete, ki ga pestuje mlada žena. Pristopil je k njej, otroka vzel v naročje in spregovoril znane besede: »Zdaj odpuščaš svojega služabnika, o Gospodar, po svoji besedi v miru, kajti moje oči so videle rešitev, ki si jo pripravil pred očmi vseh narodov, luč v razsvetljenje poganov in v slavo Izraela, svojega ljudstva.« Kristus, ki je prišel na svet, sveti, razsvetljuje. Na ta dan blagoslavljamo sveče. Hrepenenje po svetlobi, luči je eno temeljnih hrepenenj človeka. Cerkev je uvedla na ta dan blagoslov sveč in procesije z gorečimi svečami. V tem obredu je »luč« prispodoba Mesija, ki razsvetljuje človeštvo, mu razodeva smisel sveta in življenja. Ob današnjem prazniku lahko upravičeno rečemo, da smo razsvetljeni. Pojem bi lahko razširili in rekli, kjer je dobrota, ljubezen, plemenitost, tam je svetloba, luč. V pogovornem jeziku radi rečemo, da se kdaj komu oči zaiskrijo, v njih vidimo posebno svetlobo, luč. V življenju sem se iz oči v oči srečal z velikima človekoma, ki sta »izžarevala« posebno svetlobo. To sta bila sveti papež Janez Pavel II. in taizéjski brat Roger. Njun pogled se mi je vtisnil globoko v srce. Pogled, ki se ne ustavi samo pri očeh, ampak odplava v skrivnostne globine. Sprejmimo luč, bodimo luč. Ob današnjem prazniku mi odmeva misel, ki pravi: »Več svetlobe, ki jo boste spustili vase, svetlejši bo postal svet, v katerem živite.« Naj bo današnji dan, naj bo naše življenje polno svetlobe.

Polonca Zupančič: Aristotel o zlati sredini

1. 2. 2022

Grški filozof Aristotel je verjetno najbolj poznan prav po svoji misli o zlati sredini, ki se navezuje na vprašanje vrline oziroma človekove odlike. Verjel je namreč, da prav delovanje v skladu z moralnimi krepostmi človeka osrečuje in ga dela vedno boljšega, kreposti pa so po njegovem mnenju neka srednja mera med dvema skrajnostma oziroma slabostma, ki se jima moramo izogibati. V svojem delu z naslovom Nikomahova etika je tako večkrat opozoril, da se moramo pri ravnanju držati zlate sredine, to je ravno pravšnje mere, saj "vrline propadejo tako zaradi pomanjkanja kot zaradi pretiravanja". Podobno se dogaja pri vsakdanjih rečeh, kot sta na primer telesna vadba in primerna prehrana: telesne moči nam namreč izčrpa tako pretiravanje v vadbi kot opuščanje vadbe. Enako je z zdravjem: "Čezmerno uživanje ali pa pomanjkanje pijače in hrane nam zdravje uničujeta, zmerna količina pa ga ustvarja, krepi in ohranja." Po Aristotelovem mnenju moramo tudi v primeru moralnih kreposti ohranjati neko srednjo mero med preveč in premalo, med pretiravanjem in umanjkanjem – takole pravi, ko komentira vrlino poguma: "Kdor pred vsem beži, kdor se vsega boji in se ničemur ne upre, postane strahopetec, kdor pa se ničesar ne boji in drvi v vsako nevarnost, postane vihrav predrzneš." Pravilno bo torej ravnal tisti, ki bo ravno prav pogumen in se bo uprl svojim strahovom, a ne za vsako ceno. Da bi torej živeli dobro, moramo vselej izbrati tisto vmes med preveč in premalo, saj vrline ohranja prav srednja mera. Vendar pa nadalje Aristotel poudarja, da ta sredina ni za vse enaka – ravno nasprotno: odvisna je od vsakega posameznika, zato je ne moremo določiti vnaprej, pač pa mora vsak presojati zase. Tudi tukaj Aristotel povleče vzporednice s hrano: nekomu je lahko določena količina hrane preveč, nekomu drugemu pa je ista količina zlahka premalo. Kakor torej v telesnih potrebah presojamo v skladu s potrebami, moramo podobno ravnati tudi v primeru vrlin in jih prilagajati vsaki posamezni okoliščini – iskati moramo torej "sredino glede na sebe", da pa bi to lahko storili, se moramo seveda zelo dobro poznati. Aristotel zato poudarja, da "ni lahka stvar biti kreposten. Zakaj če hočemo v vsakem primeru zadeti sredino, je potreben precejšen napor; saj tudi sredine kroga ne zadene kdorsibodi, ampak le, kdor je tega vešč".

Janez Vodičar: Sanjajmo

31. 1. 2022

Drage poslušalke, dragi poslušalci, upam, da ste se prebudili iz čudovitih sanj, in še močneje želim, da bi si danes upali sanjati pri belem dnevu. Ti so vsak dan daljši in vse bolj se oddaljujemo od tistih temačnih, a vendar čarobnih dni prazničnega decembra. Pravljična svetloba božiča izginja in vse bolj se kaže sivi vsakdan. Človeka, čeprav se dan daljša, bolj malo vleče na plano. Zato vas s tem pozivom ne želim navsezgodaj zapreti v varnost tople sobe, ampak kličem po sanjah, ki bi vas pognale z novo močjo v sredo viharnega življenja. Prav danes goduje svetnik, za katerega bi lahko rekli, da je vzgajal s sanjami. Sveti Janez Bosko je sredi hitro rastočega Turina devetnajstega stoletja reševal fante, ki so iz bližnjega podeželja prišli s trebuhom za kruhom v mesto. Neizkušeni in neizobraženi so bili prepuščeni izkoriščanju tako delodajalcev kot navideznih prijateljev, ki so jih srečali na ulici. Številni od njih so že v rani mladosti izgubili vse sanje o lepem življenju. Številni so morali v zapore ali zaradi izčrpanosti in slabih razmer dobesedno izgubili življenje. Janez Bosko jim je želel povrniti življenje in jim vliti novega upanja. Ponudil jim je prenočišča, popoldansko šolo, vzgajal jih je. Dal jim je preprosto dom, ki so ga sredi divje rastočega mesta tako pogrešali. Zaščitil jih je s prvimi vajeniškimi in zaposlitvenimi pogodbami ter se z njimi igral, da bi vsaj nekaj imeli od otroštva. A to se mu je zdelo premalo. Poleg vere, ki jo je sam iskreno živel, se je zavedal, da jim mora dati tudi sanje. Lepo prihodnost, ki so jo ob vsakodnevnem garanju še kako pogrešali. Redno jim je pripovedoval svoje sanje. Danes se številni sprašujejo, ali je res vse to sanjal ali pa si jih je le izmišljeval. To sploh ni pomembno. Gotovo je, da se je zavedal, kako mladi potrebujejo upanje v prihodnost. Samo tako bodo to, kar se učijo, hoteli živeti, in kar zaslužijo, tudi pametno porabili. Prihodnost pa je tista, o kateri lahko le sanjamo. Ko vas, spoštovani poslušalke in poslušalci, vabim, da bi sanjali pri belem dnevu, ne mislim, da bi vas s tem oddaljil od resničnega življenja. Še zdaleč ne. Hočem vam odpreti nove poglede na jutrišnji dan. Brez sanj, brez prihodnosti se še iz postelje ne bomo dvignili, kaj šele vzgajali mlade. Če hočemo biti dobri vzgojitelji, moramo naši mladini dati sanje. Teh, če jim le bežno prisluhnemo, jim še kako manjka. Zato bodimo danes tudi mi vzgojitelji in najprej sanjajmo sami, nato pa o tem pripovedujmo otrokom in mladim. Jutrišnji dan bo tako gotovo bolj sanjski.

Edvard Kovač: Zdravnik ozdravi sam sebe!

30. 1. 2022

Prebivalci Nazareta so bili zelo ponosni na svojega someščana. Vedeli so, da je hodil v elitno šolo učitelja Helija in poročali so, da se je izkazal kot izjemen poznavalec Svetega pisma. Presunljivo je razlagal preroška besedila, nenadoma je postal zelo iskan učitelj. O njem so začeli govoriti po vsej Galileji, vse tja do Judovskega pogorja na eni strani in na drugi do obale Sredozemlja. Znal je najti besede tolažbe in prebujati novo upanje v zagrenjenih občutkih Judov, ki so izgubili oblast v svoji lastni domovini. Njegov glas je izražal milino in človeško toplino. Najčudovitejše pa je bilo, da je vse bolnike okoli sebe ozdravil: slepe, hrome, gluhe, nepokretne, tudi te, ki so bili zmedenega duha. Z navdušenjem so pričakovali, kaj bo storil pri njih doma, saj je čisto naravno, da se bo najbolj posvetil njim, svojim rojakom. Judovska postava vendarle uči, da mora vsak odrasel moški najprej poskrbeti za svojo družino in sorodnike. Kako bodo njegovi rojaki ponosni šele zdaj, ko jim bo pokazal spektakularne reči, ki jih še nihče ni videl, o tem bodo govorili daleč naokoli, Nazaret bo postal milostno mesto, tudi k njim bodo odslej romale trume ljudi. Starodavne prerokbe se bodo začele uresničevati prav v njihovem mestu. Toda kdaj bo že njihov Rabi Ješua storil kakšne čudeže. V sinagogi govori sicer zelo lepo, pritrjujejo mu, a zdaj je že čas, da hromi začno poskakovati in letati naokoli, da gluhi začno ubrano peti in da se slepi navdušujejo nad barvami, kdaj se bo to začelo? Nič od tega. Njihov rabi se odloči, da jim postreže z učno uro ljubezni. Gre namreč za nekaj zelo preprostega, kar bodo pozneje razumeli reveži, odrinjeni in ponižani, ki bodo vztrajno hodili za učiteljem Jezusom iz Nazareta. Ljubezni ni mogoče ujeti, jo stisniti v pest, ji gospodovati in jo osvojiti. Pavel iz Tarza bo imel razodetje te Ljubezni, ki prihaja iz večnosti. Pravi, da se ta ljubezen ne ponaša, ne išče svojega in se ne da razdražiti. Jezusovi rojaki pa iščejo preroštva, ki bodo prenehala, jezike, ki bodo umolknili, spoznanja, ki bodo prešla. A Jezusova ljubezen ostaja tiha, ker se odvija v globini srca in je pehanje po moči ne zmami. Nič spektakularnega, bomo rekli, pa vendar se v darežljivosti in usmiljenju te Ljubezni začenja večnost, tista, ki nikoli ne mine, tista, ki nam pove, da je življenje preprosto in da se je mogoče nasmehniti najmanjši stvari.

Gregor Čušin: Bog nima telefona

29. 1. 2022

Včasih se mi vzbudi prav nekrščanska želja, da bi kakšne ljudi izbrisal iz svojega življenja! Prav res! Vem, da je taka misel skregana z ljubeznijo, sploh z ljubeznijo do bližnjega in do Boga … skregana torej s prvo in največjo zapovedjo … skregana z vsem, za kar se sicer v življenju zavzemam … o čemer pišem … skregana z vzgojo in ravnanjem, ki ju vcepljam svojim otrokom … skregana s Kristusom … in s Svetim Duhom … skregana z Očetom … Ampak so ljudje, ki so res nemogoči! Naporni! ... In se sprašujem: A se splača?! A se moram res do krvavih možganskih in srčnih žuljev truditi z njimi?! Mar ni tudi Kristus dejal: »In če vas kdo ne sprejme in vaših besed ne posluša, pojdite iz tiste hiše ali tistega mesta in si otresite prah z nog.« (Mt 10, 14) Koliko prahu sem že otresel …! In verjetno ne le jaz. Pravijo, da se puščave širijo?! Bi lahko to bil razlog? Nič ne pomaga! Skušnjavec mi ne da miru. Ne pusti me pri miru in mi – kot v kakšni risanki – sedi na ramah in zvito šepeta na uho zlobne duhovitosti: Kako bi bilo, ko bi se sprehodil po imeniku svojega mobilnega telefona in "počistil" svoje odnose. Izbereš ime … človeka … pritisneš tipko "možnosti", pa se pojavijo izbire: ustvari stik, uredi, izbriši, blokiraj, dodaj med priljubljene … Če bi se takega dela lotil na slab dan … na današnji dan … koliko ljudi bi ohranil v "spominu"? Takole zlobno smehljajočega me preseka misel, ki me strezni … in pretrese: Če bi vsi ljudje imeli take telefone … bi bil jaz pri kom shranjen med priljubljenimi? Bi bil sploh shranjen? Še dobro, da Bog nima telefona! Bog ima srce!

Metka Klevišar: Zaklad ali mina

28. 1. 2022

Mlad fant, ki ga je zapustilo dekle in je zaradi tega zelo trpel, je razmišljal o življenju. Razumel ga je kot vabilo na pot, za katero ne veš, kam te bo peljala, kaj ti bo prinesla – na katero stopaš v upanju, da te bo popeljala v boljšo prihodnost. Od tega, kaj doživljaš na poti, pa je odvisno, kako boš gledal na življenje. Če boš stopil na zaklad, boš postal bogat in življenje bo zate eno samo veliko bogastvo. Če pa boš stopil na mino, ti bo morda odtrgalo noge in življenje bo zate ena sama bolečina. Človek največkrat ni sam kriv, kam stopi. Fant je razmišljal še dalje. Hudo je tudi, če ljudje namenoma nastavljajo mine, da drugi stopijo nanje. Najbolj pa ga boli, kadar ljudje obsojajo tiste, ki so stopili na mino in so ranjeni. Namesto, da bi jim pomagali, jih obsojajo. Ob tem fantovem razmišljanju sem se spomnila na klošarja, ki je prosil za denar. Ko sva se nekaj časa pogovarjala, pa je na denar pozabil. Pripovedoval mi je svojo življenjsko zgodbo, ki je bila eno samo stopanje po minskem polju, že od samega rojstva dalje. »Vse v življenju se mi je podiralo in se mi še podira – želel sem živeti drugače, pa …« Ničesar nisem mogla storiti, da bi to njegovo življenje postalo drugačno. Samo poslušala sem ga in ga skušala razumeti. Ko je odhajal, je bilo v njegovih očeh nekaj veselja. Dan za dnem srečujem ljudi, ki bi lahko rekli podobno: Preveč je bilo min pod njihovimi nogami! Morda se mnogih objektivno ni dalo odstraniti. Ob ljudeh, ki trpijo, pa se vendarle lahko vprašamo, ali nismo kakšne mine, ki jih je ranila, postavili tudi mi? Z nerazumevanjem, obsojanjem, nestrpnostjo, nepripravljenostjo za spravo, sebičnostjo …

Robert Friškovec: Kreposti svetnika

27. 1. 2022

V tem jutru želim spregovoriti nekaj besed o krepostih ob pomoči zgodbe. Nekoč je živel bogaboječ mož, da so se celo angeli razveselili, kadar so ga videli. Toda kljub svoji veliki svetosti se ni zavedal, da je svet. Opravljal je enostavno svoje vsakdanje delo in dobrota, ki je izhajala iz njega, je bila tako naravna kot vonj, ki ga širijo cvetlice, ali kot svetloba, ki jo daje cestna svetilka. Njegova svetost je bila v tem, da je pozabil na preteklost vsake osebe in je vse ljudi jemal take, kot so. Znal je videti skozi zunanjost vsakega človeka v središče njegovega bitja. Tako je ljubil vse in odpustil vsem, ki jih je srečal – in v tem ni videl nič izrednega, kajti to je bil rezultat njegovega načina gledanja na ljudi. Nekega dne mu je angel rekel: »Bog me pošilja k tebi. Povej kakršno koli željo in se ti bo izpolnila. Ali bi želel imeti dar ozdravljanja?« »Ne,« je rekel mož, »ljubše mi je, če Bog ozdravlja sam.« »Ali bi rad spravljal grešnike na pravo pot?« »Ne,« je rekel, »ni moja stvar, da bi se dotikal človeških src. To je delo angelov.« »Ali bi bil rad tak zgled kreposti, da bi te ljudje hoteli posnemati?« »Ne,« je rekel svetnik, kajti to bi me naredilo za središče pozornosti.« »Kaj si potem želiš?« je vprašal angel. »Božjo milost,« se je glasil odgovor. »Če imam to, imam vse, kar si želim.« »Ne, moraš prositi za kak čudež,« je vztrajal angel, »ali pa ti bo eden vsiljen.« »Dobro, potem prosim tole: naj delam dobro, ne da bi se tega zavedal.« Tako je bilo torej sklenjeno, da se svetnikovi senci podelijo zdravilne lastnosti. Kjer koli je njegova senca padla na zemljo – pod pogojem, da je bila senca za njegovim hrbtom –, so bolniki ozdravljali, zemlja je postajala rodovitna, vodnjaki so se napolnili z vodo in barva se je vrnila v obraze tistih, ki so bili zaznamovani z žalostjo. Toda svetnik o tem ni vedel ničesar, ker je bila pozornost ljudi tako usmerjena v senco, da so pozabili na moža. Tako je bila njegova želja, da dela dobro in da je pri tem sam pozabljen, v polni meri izpolnjena. Navadno razumemo kreposti kot dobre lastnosti človeka, ali z drugo besedo: odlike. Lahko bi rekli, da jih prepoznamo prek tega, da večajo dobroto. Ne pridejo same od sebe, marveč se moramo zanje potruditi, da jih vzamemo za svoje. So ideali, h katerim naj bi se vzgajali že od mladih nog. Velikokrat je pri tem težko vztrajati, posebej ko prideš do spoznanja, da so uspešni ljudje, ki se na videz ne trudijo biti krepostni. Pred tem si ne gre zatiskati oči, a hkrati je dobro biti za to slep, kot je bil slep za svojo krepostno držo svetnik iz naše zgodbe. Delati dobro, ne da bi za to vedel, povsem naravno in brez skritih namenov. Biti kreposten pomeni biti otroško naiven. Le tako človeku uspe premagati še eno past – samovšečnost in iskanje svoje lastne slave.

Daniel Brkič: Ljubezen je edino merilo vere

26. 1. 2022

Spoštovani, zgodba govori o dečku, ki je bil strasten zbiralec steklenih kroglic, frnikol. Živel je poleg deklice, ki je imela veliko sladkarij. Rekla mu je: »Če mi boš dal vse svoje frnikole, ti bom dala vse svoje sladkarije.« Deček je o tem razmišljal célo noč. Naslednji dan je skril nekaj svojih frnikol pod posteljo, ostale frnikole pa je dal deklici v zameno za njene sladkarije. Naslednjo noč spet ni mogel spati; tako nesrečen je bil. Vso noč se je premetaval v postelji. Kaj mislite, da ga je tako skrbelo in vznemirjalo? Razmišljal je o tem, ali mu je deklica res dala vse svoje sladkarije. Zanimivo, kajne, namesto da bi ga pekla vest, ker ji on ni dal vseh svojih frnikol. V odnosu do Boga in bližnjih sem podoben temu dečku. Od Boga in od drugih pričakujem in celo zahtevam vse, sam pa ne dajem vsega, ne da bi me pri tem pekla vest in bi me bilo sram. Apostol Pavel je zapisal, da Bog ni prizanesel lastnemu Sinu, temveč ga je dal za nas vse. Kako nam torej ne bo z njim tudi vsega podaril (Rim 8,32)? Kristjanov poklic, poslanstvo vsakega kristjana mora biti ljubezen. Ko so starega puščavnika vprašali, kaj je treba storiti, da bi bili odrešeni, je odgovoril: »Ljubiti.« Ljubiti moram s čisto ljubeznijo, kajti greh je vse, kar je proti ljubezni. V gozdovih severne Evrope živi majna žival, imenovana hermelin, ki je pozimi znana po svojem snežno belem krznu. Hermelin varuje svoj beli plašč pred umazanijo nagonsko, kar lovci na krzno izkoristijo. Hermelinom ne nastavljajo zank, ampak najdejo njihov dom, nakar vhod votline v skali ali v duplu drevesa namažejo z umazanijo. Nato spustijo lovske pse, ki hermeline preganjajo. Prestrašene živali bežijo proti svojemu domu, a zaradi umazanije na vhodu nočejo vanj vstopiti. Raje obstojijo in dovolijo, da jih ujamejo psi, samo da ne bi umazali svojega belega krzna. Ohranitev čistosti jim pomeni več kot življenje. Tako je tudi z ljubeznijo do Boga in bližnjega. Drži, kar je o krščanski ljubezni zapisala Mati Terezija: »Sad vere je ljubezen v čistem srcu, sad čiste ljubezni pa je služenje.« Jezus je postavil ljubezen do Boga in bližnjega v središče; ti dve ljubezni sta neločljivi. Božji obraz vidim na obrazu bližnjega. Ljubezen je edino merilo vere. Drži, da Bog ne potrebuje naših dobrih del, a jih potrebujejo naši bližnji. Kristjan ne živi zase, ampak za Kristusa in bližnje.

Berta Golob: Drevesa

25. 1. 2022

Hrast, ki vihar na tla za zimski trešne …, naenkrat ne zgubi moči poprešne. Ribičev iz Vrbe je to vedel, saj mu je zibka stekla sredi še neokrnjene narave. Je pa močan občutek videti podirajoča se mogočna drevesa. Drevo je postalo simbol. Govorimo celo o svetih drevesih. Ljudi primerjamo s trdnimi hrasti, pokončnimi smrekami, upornimi bori, prebičanimi viharniki, upogljivim jelševjem. Da mi je biti drevo, pravi Štefan Steiner, veje bi stezal v višine; v trdo, a dobro zemljó zakopal bi korenine. In Miran Jarc: Ne morem roké ti več dati, ker sem videl rasti drevo /…/, nekatera drevesa samotna rastó. In nekdo drug: Midva sva dobro drevo, v soncu sva se svetila. Za drevo, ki je rastlo na meji in ga je lastnik posekal, sta se kdaj mejaša sprla na smrt. Pa prepiri zaradi sadov, ki padejo z vej na sosedovo stran. Tudi jeza zaradi drevesa, ki meče senco na sosednji vrt. In lastnikov srd, kadar v gozdu za kakim obetavnim deblom ostane samo štor. Stoj kot drevo brez zavetja; višji si, bolj te pretresa vihar; višji si, bližji nebeški ti žar, dalj gre oko … Ta pesnikova samozavest ni brez veljave. A spet je treba imeti smisel za simboliko. Zelo dobro jo prepoznajo otroci iz daljnosežne starčkove oporoke, naj dobi v krsto hruškina semena. Takoj vedo, da bo iz njih zrastlo drevo in se bodo še sladkali z njegovimi medenkami. Pa tudi koristnost drevesa od krošnje do korenin znajo razložiti tja do iverí, ki zmore nadomestiti svečo. Odkar se mladež drži le za mobilnike in ne pohaja več skozi gmajne, je pa komaj še opaziti v drevesno skorjo zarezana srca. Koliko jih še ve, kaj je grča? Bukve ne ločijo od lipe. In kaj neki je »črni trn ob gorski stezi strmi«, ki cvete prvi med drevesi in med grmi? Davni pesnik pravi: Rad poromam k tebi, stari samotar, da kramljava sredi gorskega pokoja o lepoti boja, o skrivnosti znoja, preden se zažene v naju nov vihar. Ko žled ali požar ali lubadar uniči gozd, so osiromašeni najmanj trije rodovi. Zaradi človekovega pohlepa kar ves svet. Ne pustošite ne zemlje ne morja, ne dreves, svari Razodetje.

Raid Al Daghistani: Odstiranje tančic resničnosti

24. 1. 2022

Avtor današnje ponovljene Duhovne misli, arabist in islamolog dr. Raid Al Daghistani, razmišlja o kontemplaciji islamskih mistikov, ki so z izkustvenim spoznanjem odstirali tančice resničnosti in poskušali doseči pot spoznanja presežnega – božanskega.

Božo Rustja: Bog nas ljubi takšne, kakršni smo, a ne želi, da bi taki tudi ostali

23. 1. 2022

Nekega sončnega poletnega dne je mama po maši peljala svoje otroke na mestno plažo, da bi se igrali na mivki. Sredi vrveža je zaslišala zvonec. Bil je prodajalec, ki je prodajal sladoled na plaži. Mama je otrokom dejala, naj počakajo, ker se bo takoj vrnila. Pohitela je k prodajalcu in z enim očesom občasno pogledala na otroke. Kupila je sladoled in se hitro vrnila k otrokom, ki so se srečni igrali na mivki. Ko se je sklonila k njim, da bi jim dala sladoled, je opazila, da imajo v ustih mivko. Nameravala jim je dati sladoled, oni pa so imeli polna usta mivke. Poraja se vprašanje, ali ima mama rada otroke s polnimi usti mivke. To je odvečno vprašanje. Seveda jih ima rada. Otroci z mivko v ustih niso nič manj njeni otroci. Čeprav ima mama rada svoje otroke tudi z mivko v ustih, pa ne želi, da bi taki tudi ostali. Zato jih je peljala k najbližji pipi in jim izprala usta. Zakaj? Ker jih ima rada. Podobno ravna Bog z nami. Pelje nas k pipi in pravi: »Izperi si umazanijo. Imam nekaj boljšega zate.« Očisti nas slabega, grešnosti, slabosti, predsodkov, zagrenjenosti in pohlepa. Ne uživamo v čiščenju in včasih si celo bolj želimo umazanije kot sladoleda. Zatrjujemo, da lahko jemo tudi pesek. Res lahko. Toda če to storimo, izgubljamo tudi sami. Bog nas ljubi take, kakršni smo, a ne želi, da bi taki tudi ostali. Ko so ljudje v sinagogi slišali Jezusove besede, da ga je Gospod mazilil, »da bi prinesel blagovest ubogim« (Lk 1,18), in da ga je poslal, da bi slepi spregledali, so bili jezni. Vrgli so ga iz shodnice in ga odpeljali na rob stene, da bi ga porinili čeznjo. Ali niso ljudje v Nazaretu s tem rekli: »Dober sem tak, kakršen sem, ni se mi treba ozirati na Boga«? Lahko že dolgo hodimo za Gospodom – vedno velja isto: »Ne boš napredoval, če se ne zavedaš, da moraš rasti in napredovati in se spreobrniti. Bog deluje v mojem življenju in želi v njem nadomestiti stvari s svojim boljšim predlogom, podobno kot je mati želela umazani pesek nadomestiti s sladoledom. Največkrat pa sem prav jaz ovira za sprejem boljšega Božjega predloga. Moja vzvišenost, samozadostnost in nepripravljenost, da bi Boga prosil za pomoč in storil to, kar od mene pričakuje, mi preprečujejo, da bi sprejel njegov predlog in šel po njegovi poti. Vsak dan se moramo spomniti, da nas Bog ljubi take, kakršni smo, a nas ne želi pustiti takih za vedno. Želi, da rastemo in se izboljšamo.

Marko Rijavec: Samo človek

22. 1. 2022

Ne vem, kaj je težje, odpustiti ali sprejeti odpuščanje. Toda nekaj je gotovo: da je težko biti človek, to pomeni biti srečen v svoji krhkosti in nemoči, delati napake in skupaj z njimi živeti veselo in izpolnjeno. To je še toliko težje, odkar se nam je v glavo prikradla ideja, da je mogoče biti srečen in izpolnjen le tako, da ves čas doživljaš zmage in uspehe, da si srečen tedaj, ko si močno in mogočno bitje. Pa ni tako. Močni in mogočni, neporaženi ljudje živijo prazna in samotna življenja. Močnejši so videti, šibkejši so. Nekakšen poraz je sprejeti, da ne dosežeš tega, kar si si želel, oziroma tega, kar si od sebe pričakoval. Da si samo človek, omejeni človek, ki potrebuje svoj čas. Da si človek, ki je potreboval leto dni, da se je naučil hoditi, ki je potreboval sedem let, da se je naučil pisati in brati, da si človek, ki potrebuje vse življenje, da se nauči ljubiti. Verjetno je to eno najtežjih spoznanj o sebi. Da potrebujemo čas, veliko časa, da lahko naredimo korak. In da v tem ni nič slabega. Da pač človek rase samo počasi. Pasti, to pomeni postajati človek. Reči: »Ne morem več,« »Nimam pojma,« »Grešil sem« in podobne stavke. Kajti na tleh, na našem dnu, ležijo vsi pomembni nauki, ki se jih moramo naučiti. In najpomembnejši besedi, ki jih spoznamo tam, sta: sem »samo človek«, ki lahko naredi nekaj, ne more pa vsega. Tako se naučimo svojih meja. Potem je do sreče samo še en korak: da jih spoštujemo. Biti počasen, delati majhne korake, ki jih zmoreš, to te naredi mirnega in veselega in srečnega. Ko imaš pogum sprejeti, česar ni mogoče spremeniti, in spremeniti, kar se lahko spremeni. Ko marljivo naredim, kar pač lahko in česar sem v svojih pomanjkljivostih sposoben, ter z vznemirjanjem ne presežem svojih meja, ko zmorem zapustiti delo nedokončano in svoja dejanja nepopolna, ostane v meni zelo veliko prostora. Prostora za razvajanje. Prostora, v katerem se pustim imeti rad. V katerem si pustim biti obdarovan s tistim, kar neskončno presega vse moje moči in sposobnosti. Takrat se začne sreča.

Zmago Godina: Zanesljive obljube, neomajno upanje

21. 1. 2022

17. decembra 1927 se je zaradi trka z rušilcem pred obalo ameriške zvezne države Massachusetts potopila podmornica. V njej je ostala ujeta posadka. Reševalci so na različne načine poskušali rešiti mornarje, a vsi poskusi so bili neuspešni. Ko se je naslednji dan eden izmed potapljačev, usposobljenih za reševanje v takih okoliščinah, potopil do podmornice, je zaslišal odmev udracev po jeklenemu oklepu plovila. Približal je svoje uho in spoznal, da gre pravzaprav za vprašanje, ki ga je z znaki morsejeve abecede zastavil mornar, ujet v notranjosti: “Je kaj upanja?” Se tudi vi kdaj sprašujete to? Kot mama samohranilka brez zadostnih finančnih virov, s katerimi bi plačala vse položnice? Kot nemočen mož ob bolniški postelji svoje žene, ki mu je zdravnik rekel, naj se pride poslovit od nje? Kot podjetnik, ki ga je epidemija in z njo povezane težave pripeljala do roba propada? Se kdaj sprašujete: “Je kaj upanja?” Vsakdo pozna take občutke. Celo optimisti, ki kozarec zmeraj vidijo na pol poln in imajo za melodijo zvonjenja na svojem telefonu nastavljeno skladbo “Vem, da danes bo srečen dan …” Včasih nam preprosto zmanjka upanja. In ko se to zgodi, kam se lahko obrnemo? V prvem pismu Timoteju, 4. poglavju, 10. vrstici, je napisano: “Svoje upanje smo naslonili na živega Boga, ki je odrešenik vseh ljudi.” Tudi vi naredite tako. Ko menite, da ste ujetnik okoliščin, na katere nimate vpliva, ne pozabite tega, kar vam Bog obljublja v Jakobovem pismu 5,16, kjer piše, da imajo molitve ljudi, ki želijo biti v pravem odnosu z Bogom, veliko moč. Ko se počutite majhne in nepomembne, se spomnite, da se Bog upira prevzetnim, ponižnim pa daje milost (1. Petrovo pismo 5,5). Čeprav se vam zdi, da ste spregledani, ne pozabite, da Bog pozna vaše ime (Izaija 43,1) in ve celo za število las na vaši glavi (Matej 10,30). Ko mislite, da vas nihče ne razume, se spomnite besedila v pismu Hebrejcem 4,15, ki vam sporoča, da Kristus, vaš veliki duhovnik, razume vaše slabosti in sočustvuje z vami. Ko ste prepričani, da se morate s svojimi težavami spopadati sami, vedite, da je Bog z vami tudi takrat, ko je najbolj temno (Psalm 23,6), in da vas želi popeljati tudi iz najbolj brezupnih okoliščin (Psalm 50,15). Ko menite, da so vaše napake in vaši grehi tako veliki, da vam jih niti usmiljeni in ljubeči Bog ne more odpustiti, ne pozabite, da je to že naredil, da jih je izbrisal, kakor veter izbriše oblak z neba (Izaija 44,22), jih zagnal v globino morja, da se nikoli več ne pojavijo (Mihej 7,19). Ne spreglejte tega, kar je napisano: “Zdaj ni torej nobene obsodbe za tiste, ki so v Kristusu Jezusu.” (Rimljanom 8,1) Ko se soočate s svojo minljivostjo in umrljivostjo ter se je bojite, ne pozabite, da je Kristus, ki je življenje (Janez 14,6), s svojim vstajenjem premagal smrt (1. Korinčanom 15,54) in da je to temelj upanja v vaše vstajenje ob Kristusovem drugem prihodu (1. Korinčanom 15,20.21.51-53). Ko se vam zdi, da se žalost in nesreče ne bodo nikoli končale, da življenje ni pravično in da je videti, kot da v njem najbolj uspevajo najbolj krivični, ne pozabite, da je Bog določil dan, ko bo pravično sodil vesoljnemu svetu (Apostolska dela 17,31). Gradite svoje življenje na Božjih obljubah in zagotovilih, zapisanih v Svetem pismu. Ker so Božje besede zanesljive, bo vaše upanje neomahljivo. V življenju boste doživljali viharje, pihali bodo močni vetrovi. Toda na koncu boste obstali, ker se boste zvesto držali Božjih obljub.

Metka Klevišar: Tokrat bom tiho

20. 1. 2022

Rada poslušam mlade ljudi, ki znajo opazovati življenje in iskreno povedati, kako doživljajo razne okoliščine. Prav v tej svoji iskrenosti so nam lahko veliki učitelji. \tTako imam v lepem spominu pogovor s sedemnajstletnim fantom, ki je v enem letu doživel dve smrti v sorodstvu. Pripovedoval je, kaj vse so takrat doživljali, in je sklenil takole: "Ko bom šel spet koga kropit, bom tiho." Doživljal je ljudi, ki so prihajali kropit pokojnika in so govorili, govorili. Govorili so tudi neumnosti, govorili so besede, ki niso bile nikomur v pomoč. Govorili so pravzaprav sami sebi, ker jih žalujoči sploh niso poslušali. \tVerjetno bi še marsikdo lahko povedal kaj podobnega. Ljudje mislimo, da moramo nekaj reči v tolažbo, da se to od nas pričakuje, da preprosto ne smemo molčati. Številni tudi mislijo, da je tolažba samo v besedah. Molka se vedno bojimo. Vedno nas učijo samo govoriti, nikoli nas niso učili molčati. Kot da je znamenje slabosti, če ne najdeš besed. Toda kaj lahko sploh rečeš? Kaj lahko rečeš človeku, ki je tako žalosten zaradi izgube ljubljenega človeka, da sploh ne more slišati, kaj okrog njega govorijo? Stisk roke, objem ali preprosto tiha navzočnost so lahko večji izrazi spoštovanja kot plaz besed. \tV takšnih trenutkih doživljamo svojo nemoč in nikoli jih ne bomo "obvladali". Vsakokrat znova nam bo težko in vsakokrat znova bomo v zadregi, kaj bi rekli. Prav zaradi te zadrege govorimo in govorimo, samo da nismo tiho. Zato je prav, da se o tem tudi več pogovarjamo, da nam bo takrat, ko se bomo spet znašli v takšnih okoliščinah, nekoliko laže preprosto molčati. Da se tega ne bomo tako zelo bali in ne bomo občutili poraza, če bomo tiho. \tUpam, da se bo ta fant, s katerim sem se pogovarjala, vse življenje spominjal, kako je sklenil: "Takrat bom tiho."

Emanuela Žerdin: Ponavljanje

19. 1. 2022

Opazovala sem najmlajšega člana naše družine, ko se je učil hoditi. Padel je najmanj stokrat, a ni odnehal! Vstajal je, lovil vse okrog sebe, spravljal v obup svoje starše in stare starše – a vztrajnost se mu je izplačala! Po napornih padcih, po glasnem joku in neštetih udarcih je namreč res shodil! V življenju je veliko stvari, ki jih moramo nenehno ponavljati. To niso samo koraki, ali dihanje, to so tudi druge stvari, ki zahtevajo od nas kar precej napora. Vendar, ko uspemo, vidimo, kako se ponavljanje izplača, kako je dragoceno. Pri molitvi in pri maši vedno znova ponavljamo iste obrazce in iste besede. Mnogi pravijo, da ne molijo in ne hodijo v cerkev, ker je to ponavljanje dolgočasno in jih ne zanima. A vendar prav vsa verstva in vsi molitveni načini temeljijo na ponavljanju. Kajti to ne pomeni samo dolgočasno govorjenje ali blebetanje, ponavljanje molitev je dosti več. Ponavljanje je to, kar beseda sama pomeni – nekaj, kar je bilo staro, narediti za novo, sveže, zanimivo! PO-NOVITI ali ponoviti – narediti spet novo! Ponavljati besede iz Svetega pisma pomeni vstopiti v neskončno dolgo reko vseh, ki so že pred nami molili in ponavljali te iste svete besede. Izgovarjamo besede, ki imajo težo, saj vanje verujejo mnogi in mnoge, kot so verjeli tisoči skozi tek časa. S ponavljanjem besede postanejo naše, obnovimo jih, v njih spet zatrepeta življenje in so popolnoma novo odkritje za tistega, ki jim prisluhne. Narava ima svoj ciklus, ki se nenehno ponavlja. Za vsako zimo pride pomlad, za pomladjo poletje in jesen. Za dežjem pride sonce, za soncem dež. Tudi človeško telo temelji svoje življenje na ponavljanju. Ponavljamo dihanje od trenutka, ko smo z glasnim krikom prišli na svet, in vse do konca življenja, ko prenehamo dihati. Tudi naša duhovna bit potrebuje ponavljanje – nekaj, kar je tako globoko stopilo v našo duhovnost, da je postalo naše dihanje, naša cirkulacija, naša vsakdanja hrana. Duhovnost je nevidna stvarnost. Ne moremo je otipati, slišati ali videti. Duhovnost je nekaj v nas, nekaj, kar vemo, da je, kot zrak, ki ga ne vidimo, a se njegovega obstoja zavedamo šele, ko ga nimamo. Da bi naša duša in naš notranji človek živela, da bi se lahko dotaknila roba nevidnega sveta, ki je večji od nas, je potrebna molitev. Preprosta molitev, ki se ponavlja in v duhovnem področju plete most do prisotnosti Onega, ki nas je ustvaril, v katerem živimo, se gibljemo in smo. Kot smo danes ponovno vstali in ponovno odprli oči, tako ponovno odprimo srce in ponovimo molitve svojega otroštvo. Kot takrat tudi danes lahko ogrejejo naše srce in vlijejo upanje, da bo danes blagoslovljen dan.

Alenka Veber: Uravnoteženost

18. 1. 2022

Etnologinja in publicistka Alenka Veber v današnji ponovitvi Duhovne misli razmišlja o uravnoteženosti v življenju.

Edvard Kovač: Sveti Anton Puščavnik

17. 1. 2022

Danes goduje za Slovence pa tudi po svetu zelo priljubljeni svetnik Anton Puščavnik, ali kakor ga rado imenuje ljudsko izročilo »Anton s pujskom«. V srednjem veku so namreč iz higijenjskih razlogov in kužnih bolezni prepovedovali, da bi s prašiči popotniki in romarji hodili v vas, a ker so redovniki sv. Antona puščavnika skrbeli za reveže, so imeli ta privilegij, da so s prašički smeli stopit tudi v naselja. Sveti Anton, ki je živel na prelomu od 3. v 4. stoletje je postal vzor puščavniškega življenja. Kot vemo je prav puščavništvo začelo v Cerkvi nadomeščati mučeništvo. Mučenci so bil v prvih stoletjih krščanstva žive priče, da obstaja še nek drug svet in tudi večne vrednote, za katere ni samo vredno živite, ampak tudi umreti. V tem duhu so tudi pobožni možje hodili v puščavo in živeli le za večne vrednote molitve in ljubezni. V puščavi ni visokih gora in hribov in imamo občutek, da se nebo dotika zemlje. Ta mistična pokrajina je menihom pomagala, da so zrli v večnost. Toda puščavniki le niso bili tako sami. Ne samo da so se povezovali v občasne skupnosti, našli so jih tudi ljudje v stiskah in jih prosili pomoči. Iskali so njihove modrosti, potem pa tudi prosili za njihovo molitev, ki jih je osvobajala mnogih tegob, najbolj pa bolezni. Ubogi ljudje so ob njih prejeli novo moč za življenje. Kasneje so po zgledu sv. Antona ustanavljali redovne skupnosti, ki se niso samo predajale molitvi in globokemu duhovnemu življenju, ampak prav tako delu za reveže. Takrat še ni bilo socialnih ustanov, zato so bili Antonovi redovniki tisti, ki so pokazali, da pred Bogom nihče ni odpisan in da lahko tudi lačni otroci dobe hrano ter prejmejo ljubečo besedo. Lik svetega Antona Puščavnika je vplival tudi na nastanek drugih meniških skupnosti kot so redovniki sv. Martina in benediktinci, ki pa so prišli tudi v naše kraje. Prinesli so nam navdih krščanskega usmiljenja do lačnih in do revežev. Slovenska ljudska vernost pa je to veselo praznovanje, ko je vsak povabljen k mizi, povezala s kolinami. Sveti Anton je postal zavetnik domačih živali, tistih, ki so prijateljice človeku pri njegovem delu, hkrati pa ga nasičujejo in mu pomagajo k preživetje. Za slovenki kmečki živelj so prav pujski pomenili varčno hrano, ko se je ni smelo metati stran in ko so prašički naznanjali praznično slavje, čas, ko bo hrane dovolj. Sv. Anton Puščavnik preko današnje naravo varstvene zavesti postaja moderen svetnik, saj nas uči živeti v sožitju z naravo in ne pozabiti na lačne in uboge.

Božo Rustja: Skrb za drugega je začetek čudeža

16. 1. 2022

Pred leti je bil na televiziji gost osemleten deček. V oddajo so ga povabili zato, ker je rešil življenje dveh drugih dečkov. Iz pogovora se je videlo, da je deček veren. Novinar ga je vprašal, če hodi k verouku. Deček je pritrdil. Dalje ga je voditelj vprašal, kaj se tam učijo. »Zadnjič smo se pogovarjali o tem, kako je Jezus na svatbi v Kani spremenil vodo v vino.« Gostje v studiu so se začeli smejati, voditelj pa je ostal miren in je malega gosta vprašal: »In kaj si se naučil iz te zgodbe?« Deček se je začel presedati na stolu in kazalo je, da je bilo to vprašanje pretežko zanj in da ne zna odgovoriti. Potem pa je dvignil obraz in dejal: »Če se nameravaš poročiti, potem poskrbi, da boš na poroko povabil tudi Jezusa!« Ta preprosti dečkov odgovor, ki je izzvenel duhovito in so se mu navzoči v studiu nasmejali, skriva v sebi pomembno sporočilo za naše življenje: Povabiti Jezusa v naše življenje, kakor sta ga povabila novoporočenca v Kani Galilejski. Kristus, ki rešuje stisko na svatbi, rešuje tudi stisko v našem življenju, ko ga vanj povabimo. Ne bojmo se zato povabiti in sprejeti Kristusa v življenje. Iz pripovedi o svatbi v Kani lahko izluščimo še eno sporočilo. Jezusova mati Marija je vseh trideset let dotedanjega življenja vedela, da je njen sin Jezus tudi Božji Sin, ki lahko dela čudeže, a ga ni nikoli prosila, naj pomnoži kruh pri družinski mizi. Ni ga prosila, naj vodo spremeni v vino ali naj pomnoži njihov denar. Kakor da ga ni nikoli v domači hiši prosila, naj uporabi svojo moč in jim v čem koristi. Kdo bo celo zatrjeval, da moramo biti dobri in začeto svojo dobrodelnost doma. Pa tudi Jezus je vedel da ima čudežno moč in zmore storiti čudež. Spomnimo se, kako je po 40-dnevnem postu v puščavi bil izredno lačen in mu je hudi duh predlagal, naj kamne spremeni v kruh in je. Toda on tega ni storil. Pozneje pa je v puščavi pomnožil kruh, da je nasitil množico. Kaj nam s tem želita sporočiti Jezus in Marija? Govorita nam, da Božji darovi, ki jih ima posameznik, niso namenjeni njim osebno ali njihovim družinam, ampak Bog naklanja posameznikom darove, da bi bili v službi skupnosti. Tako v drugem berilu sv. Pavel našteva različne darove, ki jih prejemamo po Svetem duhu. Toda te darove prejemamo »v korist vseh« (1Kor 12,7) na pa zase in v sebične namene. Tako skrb za druge postaja začetek čudeža.

Peter Millonig: Usmiljenje

15. 1. 2022

Pravnik in ekonomist dr. Peter Millonig v današnji Duhovni misli razglablja o usmiljenju, redki vrlini v današnjem času. Duhovno misel bere Igor Velše.

Berta Golob: Za ogradami

14. 1. 2022

Koder koli pohajam ali pa se vozim, same ograde. Kamnite, žičnate, cementne in tako imenovane žive meje. Pred hišo znane državne osebnosti tako visoka kovinska ograja, da bi z lestve komaj videl čeznjo. A saj še vemo za Berlinski zid, poznamo starega kitajskega, žičnate ograje okrog zaporov in zdaj vzdolž bližnje državne meje. Sicer pa tudi že nekdaj tu okoli garkelcev/vrtička leseni plot. Od kod potreba, da se ljudje omejujemo? Mogoče je to prvinska nuja, ki se je od navznotranjosti prenesla še navzven. Pa saj mora tudi osebna svoboda imeti mejo. V humani družbi velja, da moja svoboda ne sme ogrožati tvoje in nasprotno – torej ji je treba začrtati mejo. Kar me vedno bolj čudi, je to, da se skrbno varujemo za zunanjimi ogradami, presegamo pa meje svobode. Tudi moja živa meja je precej visoka. Sosedovi sta nižji. Oni vidijo čeznjo, jaz ne. Njuni sta plastični, moja je gabrova. Raste in me vsako leto preraste. Nisem ji kos. Veje razteza in s koreninami sili že predaleč. Tako je z vsem, kar ima moč rastí. Táko skrito moč ima tudi svoboda; hoče biti neizmerna, neomejena. Privošči si jo nebrzdani liberalizem, kakor je to pogubo imenoval Janez Pavel drugi. Samo nič ni zunaj njega, kar bi človeka omadeževalo, pravi Kristus, omadežuje to, kar je znotraj njega. Pohlep, na primer. Imeti, imeti vse več, namesto biti znan po človečnosti. Opazujem kakega otroka, ki od staršev doseže vse, za kar ga podpihujejo reklame. Samo da ima, zavrže pa takoj, ker hoče drugo, boljše in novo. Tudi dobi. V šoli bo hotel boljšo oceno, potem bolje plačano službo ali pa bo podaljšal vrsto onih, ki se jim zdi za malo zaslužiti tako malo in bo odklonil ponujeno delo. Svoboda naj nima omejitev, si dopovedujemo, ograje naj nas pa varujejo pred vsiljivimi pogledi v našo skledo. Mogoče je psihološko narobe, ker se pred semaforjem bolje počutim pred rdečo kot pred zeleno lučjo. Toda prva me varno ustavi, pred drugo ne vem, ali bo možno še varno skozi križišče. Za omejitve in za svobodo je pač treba biti ustrezno moder. Za ograjami še lahko ostajamo sočutni ljudje, medtem ko nas neobrzdana svoboda prej ali slej razčloveči. Nečloveško je biti človek človeku volk.

Gregor Čušin: Čakanje

13. 1. 2022

Ljudje neprestano čakamo, da nekaj mine in pride lepše in boljše, ali še lepše in še boljše! Nosečnost je tako lepa … in čudovita … ampak ko se deveti mesec preveša v drugo polovico, pa – naveličani trebuha in oteklih gležnjev – že komaj čakamo, da bo minilo! In bomo rodili! In bo vse drugače! In je drugače! A naveličani previjanja komaj čakamo, da mine obdobje pleničk in pride obdobje kahlice … In potem čakamo, da dete shodi … in čakamo, da stekleničko zamenja za banano … in banano za zrezek … ali sojin polpet, če ste vegetarijansko usmerjeni … in čakamo, da spregovori … in čakamo, da utihne … in čakamo, da si bo sam znal obrisati, kar je treba obrisati … In ko si otrok, čakaš, da boš odrasel. In čakaš, da bo konec šole. In čakaš na pravo oziroma pravega. In čakaš na otroke. In čakaš, da otroci odrastejo. In čakaš na vnuke. In vmes čakaš, da bo konec delovnega dneva. In da bo konec tedna. In da bo konec delovne dobe. In potem čakaš, da bomo prvega … ali petnajstega … ko pride penzija … In potem spet čakaš na otroke, da te obiščejo. In spet čakaš na vnuke, da te obiščejo. In čakaš pri zdravniku. Spet in spet. In še kar … Življenje pa čaka, kdaj ga boš živel. Kdaj boš oblekel kratke hlače in majico brez rokavov … kdaj si boš privoščil dopust, ki ne bo odvisen od višine regresa in plače, ki ne bo odvisen sploh od ničesar … razen od tvoje volje … svobodne volje … dobre volje … božje volje. Bog čaka, kdaj ga boš opazil … in mu ponudil stol v orehovi senci ali na balkonu, kdaj mu boš ponudil kozarec, pa čeprav zgolj hladne vode … kajti to ne mine brez božjega plačila. (Mt 10.42) In smo – kot narod – čakali, kdaj bomo svobodni in samostojni. In smo nekega junija to tudi dočakali. In zdaj čakamo kdaj bomo – kot narod – prerasli obdobje kahlice in brisanja noskov in si bomo sami znali obrisati, kar je treba obrisati … kdaj bo pomladi končno sledilo poletje.

Robert Friškovec: Sedenje

12. 1. 2022

Verjetno te besede, ki prihajajo iz radijskega sprejemnika, poslušate sede. Morda ste ravno sedli k zajtrku. Sedenje je drža, ki je v modernem zahodnem svetu ena najbolj razširjenih. V marsikateri službi presedimo veliko časa – ali za računalnikom, za okencem, za volanom ali ob kateri drugi napravi. Potem pa še doma preživimo marsikatero uro pred televizijo, računalnikom, spet sede. Lahko slišimo številna opozorila, da sedenje dolgoročno precej slabo vpliva na naše zdravje in da ga je dobro nadomestiti ali pa vsaj vsake toliko prekiniti. Sedenje ima v različnih duhovnih tradicijah tudi globlje pomene. V judovstvu je sedenje že od nekdaj predstavljalo znamenje moči, avtoritete v učenju. Tudi ko se Jezus v evangelijih usede, da bi učil, njegovi poslušalci razumejo to njegovo gesto kot zgovoren izraz moči in avtoritete. To lahko pri obredih vidimo še danes, saj imajo škofje možnost pridigati sede. V različnih budističnih tradicijah s sedenjem umirijo duha, v nekaterih smereh je znanje, kako prav sedeti, osrednjega pomena. Zgodba pa govori o beraču, ki je vsak dan sedel pri mestnih vratih in mimoidoče prosil miloščine. Da pa ne bi sedel na golih tleh, si je poiskal zaboj. In od takrat naprej je vedno sedel na tem zaboju, ne da bi pogledal, kaj je v njem. Mimo je prišel neki človek in ga vprašal, kaj ima v zaboju. Berač, presenečen nad vprašanjem, je odgovoril, da ne ve. Dejansko ni vedel, niti ni pomislil, kaj bi bilo v njem, saj ni nikoli pogledal vanj. Od takrat naprej je začelo berača zanimati, kaj je v zaboju. Radovednost, kaj je v njem, je bilo tako veliko, da je vstal, odprl zaboj in presenečeno zastrmel nad tem, kaj je videl. Toliko let je sedel na zakladu, pa tega sploh ni vedel. Tudi mi se pogosto precej nezainteresirano usedemo, da bi na primer začeli neko delo, ker smo to storili že tisočkrat in tisočkrat. Spet samoumevna in tako znana drža. Ne vidimo zaklada, ki se skriva v tistem trenutku, v tej drži, ki nam je lahko že zoprna. In tako niti za malo ne premaknemo zaboja, na katerem sedimo.

Raid Al Daghistani: Čuječnost

11. 1. 2022

Človek je bitje dveh svetov: notranjega in zunanjega. Tako je vselej na presečišču dveh razsežnosti, ki pa sestavljata celovito resničnost: občutenje sveta. Kako bomo občutili zunanji svet, je odvisno od našega notranjega sveta, ki pa ga močno oblikuje ravno zunanji. Dialektika med notranjim in zunanjim svetom je temelj človekove eksistencialne dinamike. Oba svetova se medsebojno pogojujeta in dopolnjujeta. Vprašanje harmonije med človekovim notranjim in zunanjim svetom je temeljno vprašanje njegove eksistence in samouresničitve. Notranji svet je predvsem misel, zunanji pa prostor, v katerem misel postane smisel ali nesmisel. Človek kot bit - v - svetu je edino bitje, ki mu svet »pripada« kot notranji element njegove osmislitve. Toda osmislitev človekove eksistence kot osvetlitev njegovega položaja v svetu je mogoča le, če človek v svet ne »zapade«. »Zapadlost v svet« pa se ne začne v svetu, temveč z mislijo, ki nas vodi stran od smisla. Nasprotje samoosmislitve je zato samoodtujitev. Kako je torej človeku kot bitju dveh svetov kljub skušnjavam obeh svetov mogoče ohraniti eksistencialno transparentnost? Po odgovor se tokrat obračam k sufijem, islamskim mistikom. Sufiji so obrambni mehanizem pred zapadlostjo v svet – tako zunanji kot notranji – našli v muraqabi. Muraqaba je arabski izraz za čuječnost, ki je ena temeljnih metod sufijske duhovnosti. Ibn Qayim al-Džawziy je dejal, da se vse, kar človek počne, začne z mislijo, notranjim dialogom ali tihim nagovorom. S tehniko muraqabe se človek uči bedeti nad svojimi notranjimi stanji, zavestno spremljati lastne vzgibe in nadzorovati svoje misli. Prepoznati izvor misli je začetek sufijske modrosti. Znameniti al-Qušayri navaja štiri vrste misli: zlo prišepetavanje, zapeljevanje strasti, navdih in resnični uvid. Sufijska duhovna psihologija pa na splošno razlikuje med tremi vrstami misli: spontanimi, vsiljujočimi se in resničnimi. Ker je človekova duševnost v nenehnem gibanju, je čuječnost metoda opazovanja lastne duševnosti. Preiskovanje vesti in prečiščevanje misli pomagata človeku, da uvidi, kaj je resnično in kaj lažno, kaj bistveno in kaj samo navidezno. V čuječni meditaciji spoznanje postaja stanje, stanje pa spoznanje. Osredotočanje na notranji svet vodi v razjasnitev zunanjega. Spoznati sebe pomeni spoznati svoj Temelj in videti stvari take, kakršne so. Namen čuječnosti je zato samospoznanje in samoobvladovanje, ozaveščanje enotne resničnosti, tj. harmonizacija obeh svetov.

Polonca Zupančič: Čudesa običajnega življenja

10. 1. 2022

V ponovljeni Duhovni misli publicistka in prevajalka Polonca Zupančič piše o vlogi idealov v naših življenjih. Zdaj so idealni liki predvsem uspešni ljudje, to pa marsikoga navede na napačno misel, da njegovo lastno življenje ni kaj dosti vredno. Duhovno misel bere Jasna Rodošek.

Andraž Arko: Srečno!

9. 1. 2022

Vstopili smo v novo leto. Komu vse smo v preteklih dneh zaželeli: »Srečno in zdravo novo leto!« Je bila to le klišejska fraza, izrečena zgolj iz vljudnostne formalnosti, ali res pristno, prisrčno voščilo, s katerim smo zaželeli sreče v novem letu? Toda kakšne sreče? Pod pojmom sreča si lahko marsikaj predstavljamo: od glavnega dobitka na loteriji pa vse do brezskrbnega uživanja. Navadno pa spregledamo, da nas v našem življenju verjetno najgloblje s srečo zaznamujejo srečanja. Prava sreča se dejansko skriva v pristnih srečevanjih. Žal so naša srečevanja pogosto obremenjena s prepiri, zagrenjenostjo, bolečino in strahom, z vsemogočim objedanjem, zakrknjenostjo in celo sovražnostjo. Pogosto predvsem zato, ker si ne upamo in se ne zmoremo v resnici približati drugemu, se z njim srečati in se pustiti, da bi nas drugi nagovoril in obogatil s svojo prisotnostjo, saj navadno ne moremo odstopiti od svojih predstav, kdo in kakšen bi drugi moral biti. Želimo ga imeti oblikovanega po svojih predstavah, pričakovanjih in po svoji podobi in ga nismo pripravljeni sprejeti takega, kakršen je. Zato so naši odnosi pogosto trki, namesto da bi bili kraj srečevanja: srečevanja med možem in ženo, ko se srečata dva povsem različna svetova in se pustita nagovoriti drug od drugega in se s tem bogatiti. Zakaj morata biti raznolikost in nezmožnost razumevanja drugega vzrok za trk, namesto da bi bila to priložnost za srečanje? Zakaj se ne moremo srečevati med generacijami: otroci in mladostniki s starši ter s starimi starši? Namesto da bi se srečevali, prihaja do močnih napetosti in trkov, ker smo zaverovani v svoj prav, svoje predstave o okostenelosti ali pa razpuščenosti enih ali drugih. Da ne govorimo o delitvah in cepitvah, ki smo jim v času epidemije priče v narodu, med sosedi, prijatelji in sorodniki! Pristna in odprta srečevanja nas bogatijo in notranje napolnjujejo. Verjetno pa je najveličastnejše srečanje človeštva z Bogom, ko Bog postane človek, zato, da bi bil z nami, da bi bil naš prijatelj, da bi se lahko z njim srečali, da bi iz teh srečevanj imeli polnost življenja in da bi iz teh srečevanj prejemali moč za naša osebna srečevanja. Naj bo torej novo leto zaznamovano s srečo naših srečevanj. Pa srečno!

Daniel Brkič: Trpeči in popolni Bog

8. 1. 2022

Spoštovani, živimo v času, ko sprašujemo le: »Kako se počutiš?« Nenehno sprašujemo po perifernem, nebistvenem, po občutkih, ker več ne znamo živeti objektivno. Naravnani smo afektivno, senzualno, namesto efektivno, realno. To je razlog, da iz vsakdana uporno izrivamo vprašanje trpljenja. Danes je težko zadovoljiti človeka, ker smo razvajeni in prenasičeni. Hitro se vsega naveličamo in iščemo novosti. Tudi Bog se nam zdi zastarel, zato pišemo njegovo ime na Božjo osmrtnico. Če bi bili modri, bi raje namesto rafala napadov proti njemu predvideli posledice takih odločitev. Težava je v tem, da je njegov obraz na križu povsem drugačen od klasične ideje popolnega Boga, ki ne more trpeti. A krščanski Bog Oče ni nem in oddaljen v svoji nedostopni presežnosti, ampak je v dometu človeškega trpljenja. Ko slišimo o bolečinah Boga, moramo to razumeti kot trpljenje ljubezni. Bog je zato trpeči Bog, ker je ljubeči Bog. Križani Bog ni isto kot religijski, teološki, filozofski, psihološki ali sociološki Bog. Krščanski Bog je vedno križani in kot tak resnični. Svetovno znani psihiater Carl Gustav Jung je nekoč pokazal podobo križa in rekel: »Pravkar prihajam iz Indije in tam se mi je to posvetilo. Na vzhodu se skušajo znebiti trpljenja tako, da ga odmišljajo, na zahodu pa ga skušamo zatreti z mamili. Toda premagamo ga samo, če ga prenašamo. Tega se naučimo le pri Križanem Bogu.« Drži. Brez ljubezni je križ pretežek, brez križa pa je ljubezen votla. Šele od Kalvarije naprej, znaka Božje ljubezni, lahko govorimo o pravi ljubezni. Vse do Kristusa je bil v poganstvu križ znak kazni za bogove, Božji Sin pa je na znaku človeškega prekletstva umrl, da bi nas, prekletnike, odrešil. Do konca humanizirani Bog je prevzel nase vse človeško, tudi trpljenje, in vso odgovornost za stvarstvo. Stara Cerkev je učila, da tisto, kar ni prevzeto, ne more biti odkupljeno. Zato ne prečiščujmo podobe Boga, ker se mu taka prispodobi, čeprav se nam zdi nedostojna in nora. Res je nemogoče pomisliti, da je umrl kot lopov, suženj, zmikavt in zločinec. A tudi to je dokaz njegove svobode. Prava ljubezen mora imeti možnost izbire, da v svoji svobodi tudi ne ljubi. In da je večja od obveze dolžnosti. Svobodni Bog, ki je človeka ustvaril iz čiste ljubezni, ni imel izkustva biti človek. Zato se je učlovečil, to je najradikalnejši podvig. Zdaj Bog Oče v tem čudnem in hkrati čudežnem Jezusu ve, kaj pomeni trpeti in umreti. Njegova smrt je smrt smrti. Tako je krščanstvo zaradi svoje drugačnosti religija izhoda iz religije. Če odgovorim filozofsko, v trpečega Boga, ki z mano sočustvuje, verjamem zato, ker je to nesmiselno, absurdno – credo, quia absurdum. Kot je zapisal Tertulijan: »Božji Sin je bil križan; tega se ne sramujem zato, ker je to sramotno. Božji Sin je umrl; to je vredno verjetja zato, ker je to noro. Bil je pokopan in je vstal od mrtvih; to je mogoče zato, ker je to nemogoče.«

Borislav Livopoljac: Pravoslavni Božič

7. 1. 2022

Eno glavnih vodil resničnih asketov je, da »vzorno življenje brez govorjenja govori več kot lep govor brez vzornega življenja«. S temi besedami v mislih naj z vami, dragi poslušalci, podelimo nekaj misli o pomenu praznika rojstva Gospoda Jezusa Kristusa za svet in človeka. V luči Kristusovega rojstva in v premišljevanju skrivnosti praznika neba in zemlje, kristjani verjamemo, da vsako iskreno iskanje resnice, žeja po resnici in ljubezen do resnice človeka prej ali slej pripelje do Kristusa. Kot namreč pravi evangelist Janez: »V njej je bilo življenje in življenje je bilo luč ljudi. In luč sveti v temi, a tema je ni sprejela« (Jn 1,4). Vemo, da je krščanstvo sposobno potešiti vsako radovednost človekovega uma in vsako žejo človekovega srca. Danes se spominjamo čudežnega dogodka, ko je Presveta Božja Mati v Betlehemski votlini rodila Sina, ki ga je spočela od Boga po sporočilu, ki ga je prejela od nadangela. Sin je dobil ime Emanuel, kar pomeni »Bog je z nami« in od tega dne in v vseh stoletjih je Bog z nami in mi smo z Bogom, če to hočemo. Na božič je bila izrečena neizrekljiva skrivnost pred ljudmi in pred angeli ter pred vsemi bitji. Božja neskončnost je postala človeška lastnost in se je razodela kot človeška neskončnost. Človek, ki je bil smrten za mikrokozmos, mali svet v velikem, je postal makrokozmos, velik svet z dostojanstvom v malem. Bog je postal človek in človek se je razširil in podaljšal z Bogom – v neskončnost. Z drugimi besedami, na božič je Bog objel človeka in človek Boga. Veliki Dostojevski je povedal eno resnico: »Če ni Boga in nesmrtnosti, potem je vse dovoljeno.« Zanj in za svete očete Cerkve božič ni bil le prazen običaj, folklora, tradicija, dan obdarovanja, temveč večno praznovanje smisla življenja, je darilo nad vsemi darili. Kdor za božič goji sovraštvo, tudi do sovražnika, ni razumel mere in globine Ljubezni, ki nas je obiskala na ta sveti dan. Bog je ob božiču pozval ljudi, naj med seboj ustvarijo dobro voljo, mir in enotnost. Več Boga v srcu, več miru na zemlji, ker je človekovo srce Kristusov Betlehem. Manj je Boga in Božje ljubezni v ljudeh, manj je ljubezni v medčloveških odnosih, manj prave požrtvovalne ljubezni v zakonu, družbi, družini, med očetom, materjo in otroki, bolj je prisotno meseno poželenje in hedonizem kot edini vrednoti. Zato skupaj z angeli in pastirji zapojmo Gospodu veselo pesem: »Slava Bogu na višavah in na zemlji mir, med ljudmi dobra volja.« Naj nam bo ta sveti dan, ko praznujemo Kristusovo rojstvo, razsvetljenje, preobrazba, duhovno rojstvo in rast v veri, upanju in ljubezni. In naj v vseh ljudeh in vseh človeških srcih zasije luč Božjega spoznanja, s katerim smo obdarjeni s Kristusovim rojstvom in njegovim vstopom v središče človekovega življenja. Na to neskončno Božjo ljubezen, ki nam je dana, odgovorimo, čeprav nismo bogati kralji, ki so mu prinesli zlato, kadilo in miro, dajmo mu čista srca in čiste duše, da nas bo, ko stopimo pred njega, prepoznal in priznal za svoje otroke. Mir Božji, Kristus se je rodil! Resnično se je rodil! Srečen Božič!

Zvone Štrubelj: Pogled v zvezdo človekovega srca

6. 1. 2022

Danes je praznik Gospodovega razglašenja, ljudje mu pravijo tudi praznik svetih treh kraljev. Pogled v zvezde in nebo je človeka od nekdaj navduševal. Dajal mu je slutiti neskončnost, neomejenost, in ga hkrati vračal vase. Od nekdaj je pogled v zvezde in vesolje obračal človeka tudi k Bogu. Zato ni čudno, da se v božični zgodbi pojavi zvezda vodnica. Že v Četrti Mojzesovi knjigi beremo prerokbo, ki napoveduje: »Zvezda vzhaja iz Jakoba in žezlo se vzdiguje iz Izraela« (4 Mz 24,17). O svetlobi od zgoraj in znamenju z neba so večkrat govorili preroki, še posebno prerok Izaija: »Vstani, prestolnica Jeruzalem, zasij ... Kajti glej ... nad teboj vzhaja Gospod in njegovo veličastvo sije nad teboj. Narodi bodo prišli k tvoji luči, kralji k siju tvoje zarje« (Iz 60,1–3). Tu imamo torej obilje svetlobe, ki jo je evangelist Matej preoblikoval v podobo zvezde vodnice, imamo tudi kralje narodov. V svetih spisih je zato manjkal samo še kraj, na katerem bo vzšla Davidova, kraljeva zvezda, ki bo naznanila rojstvo Mesije. Določil ga je prerok Mihej, ki ga evagelist Matej navaja v poročilu o obisku treh modrih z Vzhoda: »In ti, Betlehem v deželi Judovi, nikakor nisi najmanjše med Judovimi vodilnimi mesti; iz tebe bo namreč prišel vodnik, ki bo pasel moje ljudstvo Izraela.« V pripovedi o obisku treh modrih z Vzhoda se nam zdi čudno, da trije modri niso šli naravnost v Betlehem, na kraj dogodka, ampak so Odrešenika najprej iskali v Jeruzalemu. Evangelist Matej nam s tem hoče povedati: Pot do Odrešenika vodi skozi sveta izročila. Jeruzalem je bil kraj takratne svetne in svete oblasti. Drugo skrito sporočilo pa je, da se Jeruzalem ob tej novici ni zganil, čeprav je Betlehem le dobrih osem kilometrov daleč od glavnega mesta. Do Odrešenika so prišli le trije iskalci, ki so prepotovali zelo dolgo pot in so pripadali poganskim narodom. To je pomembno sporočilo za vse čase: biti na poti, iskati, biti odprt za novo, pustiti se presenetiti, slediti zvezdi resnice, gledati s srcem. V novi zavezi se podoba zvezde pojavi še enkrat, v Drugem Petrovem pismu: »Prav delate, da nanjo (na preroško besedo o Kristusu, op. Z. Š.) pazite kakor na svetilko, ki sveti na mračnem kraju, dokler ne zasije dan in ne vzide danica v vaših srcih« (2 Pt 1,19). Zvezda danica je vera v Jezusa Kristusa, v Luč, ki razsvetljuje vsakega človeka. Tej luči so sledili trije modri. Vsak človek, ki se odpravi na pot k tej luči, postane eden izmed modrih. »Padli so predenj in ga počastili. Odprli so svoje zaklade in mu darovali zlata, kadila in mire.« Pravi zaklad za Kristusa je odprto in verujoče srce. Odrešenik pa je zvezda vodnica človekovega srca.

Miljana Cunta: Intima

5. 1. 2022

Danes v Duhovni misli ponavljamo razmišljanje pesnice Miljane Cunta o bližini, intimi in o svojem posebnem prostoru, v katerega neradi spuščamo kogar koli.

Marko Uršič: Svet in smisel

4. 1. 2022

Ali ima svet kak smisel tudi tedaj, če odmislimo končni cilj vsega bitja in žitja, tisto poslednjo eshatološko »Točko Omega«, kot bi rekel filozof in teolog Pierre Teilhard de Chardin? – Seveda ima! Dokaz je preprost: kadar poslušam Bacha, njegovo vesoljno umetnost fuge, vem, da ima svet smisel, ne glede na to, ali bo »ob koncu časov« res prišel Odrešenik ali ne. Smisel sveta imam tako rekoč tik pred očmi tudi tedaj, ko gledam čudežen pasijonkin cvet, čeprav dvomim, da je v njem namenoma upodobljena Odrešenikova trnova krona. Ob tem pa moram priznati, da nisem povsem prepričan, da bi v najtežjih trenutkih še znal najti smisel sveta v Bachovi fugi ali v pasijonkinem cvetu – a tudi takrat bom morda v ugašajočem spominu nanju našel nekaj utehe. V človeški podobi, v lepoti človeških oči, kadar iz njih sijeta veselje in ljubezen, je smisel biti očiten, ne glede na to, ali je človek resnično ali zgolj v prispodobi ustvarjen kot »podoba božja«. – Kaj pa, če se ozrem v nočno nebo, k tisočerim zvezdam in galaksijam: ali v vsej tej brezmejnosti prostorij in časovij še lahko najdem smisel sveta, neodvisno od kakega »višjega namena«? Namreč, človeški smisel, v tem pomenu, da ga doumem ali vsaj zaslutim in da lahko vanj verjamem tudi brez svetopisemskega razodetja? Ali pa ne morem drugega, kot da s strahospoštovanjem in tesnobo strmim v veličastje zvezdnega neba ter onemim ob vsem tolikanj neznanem in tujem? Če bi živel v grških časih, bi ob pogledu na zvezde, ki so jih takrat imeli za »vidne bogove«, v njihovi nebeški lepoti in sijaju, najbrž lažje uzrl človeški smisel neba kot dandanes. – A čeprav je že Heraklit izrekel znamenite in globoko resnične besede, da se »narava rada skriva«, pa glede smisla vesolja v našem času bolj kot kdaj prej velja naslednja misel: moderni kozmos se je skril v enačbe matematične fizike, v »lepe teorije«, medtem ko pred našimi očmi ostajajo razsute kopice zvezd in zgolj umišljeno »domače« konstelacije, ki so vsaj na videz še vedno takšne, kot so jih opazovali in poimenovali stari zvezdogledi.

Alenka Veber: Kolo sreče

3. 1. 2022

Kratki dnevi in meglena jutra me v zimskem času pogosto odpeljejo v svet otroških spominov. Če bi me v današnjem jutru, cenjeni poslušalci in poslušalke, vprašali, ali je bilo moje otroštvo pred nekaj več kot štirimi desetletji srečno, bi vam odgovorila pritrdilno. Z otroških obrazov je navkljub skromnim življenjskim razmeram in težkim družinskim preizkušnjam sijala rdečica, srečna barva peščice otrok, ki smo po tiho sanjali o prvem triciklu. Naša sreča je bila pisan mozaik majhnih koščkov, ki so sestavljeni skupaj dajali občutek popolnega kolesa sreče. Dnevi so se brezskrbno vrteli od jutra do večera. O tem, kam in kako nas bo zavrtelo ter odvrtelo življenje, nismo razmišljali, temveč smo polni upanja rosno mladi odhajali z doma in svoje prve tricikle zamenjali s pravimi kolesi. O tem, da obstaja kolo sreče, kolo rimske boginje sreče in nesreče, usode in uspeha, razmišljam šele sedaj, potem ko sem vse svoje strme klance navzgor in navzdol prevozila sama. Na njih padala, se znova pobirala. Koga obvozila, mogoče tudi prehitela ali pa le tiho vozila za njim. O kolesu sreče sem začela razmišljati potem, ko sem za trenutek pomislila, da bi bil vendarle že čas, da se enkrat znajdem na vrhu njegovega oboda. S kolesom Fortune – sreče – se vozimo vsi. Če gre verjeti Fortuni, antičnemu simbolu usode, nestalnosti, spremenljivosti človekove usode, se njeno kolo obrača od največje sreče zgoraj do največje nesreče spodaj. Po srednjeveških predstavah naj bi se kolo sreče zaradi neizmenljivosti usode vrnilo v začetni položaj in se ustavilo na mestu, ki je komu vnaprej namenjeno. Sama ne sodim med ljudi, ki bi slepo verjeli rimski boginji sreče, čeprav mi je velikokrat pokazala roge. Zato sem se odločila, da Fortuno, ki me je neprizanesljivo obračala, zagrabim za roge in jo postavim v kot, pokrijem z rjuho in se usedem na novo kolo. A nečesa nisem ne mogla ne smela pokriti – prtljažnika življenja, ki ga nosim s seboj. Prtljažnika, v katerem hranim življenjske preizkušnje: v njem se skriva tudi odgovor, kje tiči vzrok zanje in kakšen je njihov namen. »Nobena huda preizkušnja ni človeku pretežka, če je smiselna, in vsaka lahka preizkušnja je prehuda, če se zdi zahrbtna in krivična,« lahko preberemo v uvodu v Jobovo knjigo. Knjiga govori o možu po imenu Job, ki je živel v deželi Uc. Ta mož je bil pošten in pravičen, bal se je Boga in se varoval hudega. Rodilo se mu je sedem sinov in tri hčere. Imel je sedem tisoč ovac in tri tisoč kamel, petsto parov volov, petsto oslic in zelo veliko služinčadi. Ko je Job izgubil vse imetje in otroke – dva udarca mu je zadal človek, dva pa naravna ujma –, se mu je Božja puščica zdela zahrbtna in smrtonosna, zato je ugovarjal in se otepal. Ko pa je spoznal, da je bila puščica smiselna in zdravilna, se je oddahnil in umiril. In takrat je Gospod Jobovo usodo obrnil še enkrat. Naj tudi mojo in vašo.

Andrej Šegula: Moč Besede

2. 1. 2022

Ali se tudi vam zdi, da čas zelo hitro beži? Za nami je adventni čas, pa božični prazniki, vstopili smo v novo leto. Z njim prihajajo novi izzivi, nove priložnosti, nove zmage in tudi porazi. Vsak izmed nas si želi, hrepeni po najboljšem. Želi si živeti v miru, v slogi in razumevanju. In če smo malce »pametni«, kaj je treba za to storiti? Na kaj moramo biti pozorni? Odgovor se zdi preprost – ena izmed pomembnejših stvari v našem življenju je beseda. Beseda v vsem svojem razponu. Od tiste, ki boža, ki dviguje samozavest pri nas samih kakor tudi pri sogovorniku, potem beseda, ki opogumlja, ki pohvali, pa vse do tistih trdih besed, ki si jih ne želimo, ki ranijo, ki prizadenejo, morda celo ubijejo. Vse to človek »počne« z besedo. In Beseda, pisana z veliko začetnico, ima osrednje mesto tudi v današnjem Janezovem evangeljskem odlomku, ki pravi: V začetku je bila Beseda in Beseda je bila pri Bogu in Beseda je bila Bog. Ta je bila v začetku pri Bogu. Vse je nastalo po njej in brez nje ni nastalo nič, kar je nastalo. V njej je bilo življenje in življenje je bilo luč ljudi. In luč sveti v temi, a tema je ni sprejela. V teh besedah odkrivamo nove dimenzije. Verujemo, da je bila prva Beseda pri Bogu in evangelist Janez je zapisal, da je bila ta Beseda Bog. Potem pojasni, da je ta ista Beseda postala meso in se naselila med nami (Jn 1,14a). Pa smo pri božični skrivnosti. Beseda je postala Jezus Kristus. Evangelist Janez je s to Besedo – z Jezusom Kristusom – tri leta živel, bil njegov učenec, videl ga je, ko je po smrti vstal, ko se je prikazoval. Vse to je zapisano v evangelijih. Pa smo zopet pri zapisani Besedi. In če pogledamo dvatisočletno zgodovino, vidimo, kakšno moč ima ta Beseda. Mnogi svetniki, razglašeni pa tudi nerazglašeni, so prav ob tej Besedi doživeli spreobrnjenje. Zaživeli so novo življenje. Iz opazovanja življenja in tudi iz evangeljske modrosti lahko vidimo, kakšno moč ima beseda, pisano z malo, še bolj pa z veliko začetnico. Bodimo pozorni nanjo. Izkoristimo moč besede za dobro in plemenito. Želim nam, da bi v tem letu slišali besede, ki nas bodo opogumljale, dajale polet in odpirale vrata odpuščanju, kadar bo potrebno. Živimo v duhu besed, ki jih je zapisala Mati Terezija: Prijazne besede so lahko kratke in preproste, njihov odmev pa je neskončen.

Edvard Kovač: Kaj nas lahko naučijo otroci?

1. 1. 2022

Ob misli na Sveto družino pride pred nas podoba idealnega dečka Jezusa, ki zna ubogati, ki je staršem vedno samo v veselje in ki ga imajo prav vsi v njegovem kraju zelo radi. Toda Sveto pismo nam ob Jezusu in njegovih starših, predstavi neko drugo podobo, ki je malo manj romantična, vsekakor pa veliko bolj življenjska in ki nam razodene še globje bogastvo družinskega dogajanja. Jezus iz Nazareta je bile namreč ne samo Božji sin, ampak tudi v polnosti človek. Zato je kot otrok, ki vstopa v doraščajočo dobo, imel podobne težave in iskanja kot naši najstniki. Na današnjo nedeljo beremo Lukovo pripoved o 12- letnem Jezusu v templju. Kot vsako leto so tudi tokrat Jezusovi straši z vso družino romali v Jeruzalem. Otroci so hodili spredaj in se me potjo razigrano pogovarjali. Potem so šli v romarski procesiji odrasli in ob koncu starejši, ki so bili nekoliko počasnejši. Če je Jezus želel ostati še malo v Jeruzalemu, bi moral to povedati staršem in prositi za dovoljenje, toda tokrat jih je želel, kot zamika vsakega dečka njegove starosti, tudi kaj poučiti. Prizor mladoletnega Jezusa med modreci v templju je prav tako zanimiv. Gre namreč za obred »bar mitzvah«, ko deček sedi v krogu odraslih mož, bere odlomek iz judovske Postave in ga komentira, hkrati pa zastavlja starejšim zanimiva vprašanja. Pogosto so zelo domiselna, zato se tudi modreci čudijo, kako Božji duh spregovori po besedah tega otroka in so navdušeni nad njegovo rano modrostjo. Zato modreci tudi premišljujejo, kaj jim je hotel Bog sporočiti po ustih tega dečka. Škoda, da nam Luka na pove kaj več o teh zanimivih pogovorih. A izpostavi nam dialog med Jezusom in njegovo materjo. Po judovskem običaju bi ga moral okarati njegov krušni oče, Jožef, vendar varuh svete družine to prepusti materi, saj od Jezusovega rojstva ve, da se pred njim odvijajo svete skrivnosti, ki jih ne razume. Mati Marija iskreno pove, da sta z očetom bila žalostna. In potem pride čudovit odgovor, ko jima sin pojasni, da se sedaj že zaveda, kdo je njegov pravi oče, Bog sam, in zaradi tega pripada Njemu in nikomur drugemu. Da, Jezus v imeni vseh otrok staršem sporoča, da otroci pripadajo Bogu, saj so dar njegove ljubezni. Zato ne morejo biti zgolj sredstvo za uresničevanje starševskih želja in ambicij. Otroci so razkritje Božje ljubezni in njegove modrosti mede nami. Sveta družina nas s svojim otrokom preseneča, podobno kot nas preseneča vsak otrok, pomembno je le, da zaslišimo, kako prek njega spregovori Bog sam. Vsem družinam in otrokom želimo veselja, zdravja in radosti v novem letu. Naj vas vse navdahne mir in naj pri vas ostane.

Emanuela Žerdin: Besede večnega življenja

31. 12. 2021

Vedno me prevzame opazovanje zvezd na nočnem nebu, brezmejnega vesolja, v katero kljub vsemu našemu napredku lahko pokukamo le skozi majhne luknjice in drobtinice spoznanj. Na primer, ali veste, da so mogoče zvezde, ki jih občudujemo na nočnem nebu, že zdavnaj ugasnile? Neverjetno, kajne? Toda to še ni vse! Potrebnih je približno deset milijonov let ali več, da zvezda nastane in živi. Še osupljivejši pa je podatek, da tako kot mi, mali ljudje, tudi zvezda na koncu umre. Za vse, kar lahko odkrijemo o zvezdah in vesolju, pa je glavni vir informacij – svetloba. Zato so zgrajeni neverjetno veliki teleskopi, ki nam pomagajo videti in odkriti tisto, česar naše oko ne vidi. Nekaj podobnega je govorica o večnem življenju. Ljudje se rodimo in umremo, a bolj kot vse na svetu nas vedno znova muči vprašanje: kaj je tam za vrati smrti? Ali se res spremenimo v prah in pepel in nas samo spomin ohranja pri življenju? Znani odlomek iz evangelija nam pripoveduje o tem, da so v nekem trenutku Jezusa njegovi učenci množično zapustili in odšli, kajti ni več ponavljal čudeža pomnožitve kruha, niti ni več spreminjal vode v vino, ampak je govoril o nekem Božjem kraljestvu na drugem svetu! Le Peter, njegov najbolj goreči, a tudi najbolj zaletavi učenec, je povedal, da najožji sodelavci in prijatelji ne bodo odšli, saj so odkrili, da Jezus pozna besede večnega življenja! Besede večnega življenja! Torej besede, ki pomagajo, da verjamemo v luč za vrati smrti, ki vliva upanje, da je v nas ljudeh vendarle nekaj, kar se ne razblini v nič. Evangelij je poln čudežnih zapovedi in teorij, ki jih je Jezus živel in dokazal, da držijo, tudi tiste o večnem življenju! Kot je svetloba glavni vir podatkov za astronome, tako je evangelij glavni vir podatkov, če iščemo pot v večnost, v življenje po življenju. A največji teleskop je naše srce in šele ko se v njem prižge luč vere, lahko vidimo in verjamemo v sporočilo, ki odrešuje.

Daniel Brkič: Norost križa je božja modrost

30. 12. 2021

Spoštovani, priznam, da ne bi mogel verjeti v Boga, če ne bi bilo križa. Včasih si ogledam kak budistični tempelj in opazujem podobo Bude s prekrižanimi nogami, sklenjenimi rokami, z zaprtimi očmi in spokojnim nasmeškom na obrazu, zatopljenim v zbrano premišljevanje. Strinjam se, da so odgovori na Budovo razmišljanje o trpljenju zanimivi, pohvalni in koristni. Vznesejo me, da bi tudi sam postal brezskrben nasmejani dobrovoljček in debelinko. A ko zrem vanj, se ne morem sprijazniti z njegovim pogledom, ker je oddaljen in ločen od agonije sveta, obkrožen z dišečimi lotosovimi cvetovi paradiža. Zamika me, da bi prisedel k njemu. Nato preučim Kristusa na križu: osramočen, iznakažen, izmučen, preboden, izkrvavel, strt in mrtev. V realnem svetu stisk, solza, zla, bolečin, krivic in smrti ne bi mogel zaupati Bogu, ki je na agonijo imun, neobčutljiv in izvzet iz dogajanja, ker me ne bi razumel. Če krščanstvu odvzamemo škandalozni križ, postane slabše od preostalih religij. Nedolžnega Božjega Sina je prizadelo najhujše zlo, a je Bog húdo obrnil in izpeljal v največje dobro, v odrešenje sveta. Trpljenje je edinstveno v tem, da ima vedno potencial za večje dobro (Aaron Callahan). Nič ni tako slabega, da ne bi vsebovalo nečesa koristnega. Zakaj v norost križa verujem? Sem kot fantič, ki je pritekel k očiju in mu prinesel pokazat veroučno risbo križa, na kateri je spodaj napisal KRŽ, LJUBIM GA. Oči je vedel, da gre za križ, čeprav je bilo pomanjkljivo napisano. O krščanstvu sem prepričan zato, ker se zdi pomanjkljivo, a ima to, česar druge religije nimajo – norost križa, ki je Božja modrost. Verjeti v trpečega Boga je nonsens, absurd. Credo, quia absurdum. Kot je zapisal Tertulijan: "Božji Sin je bil križan; tega se ne sramujem zato, ker je to sramotno. Božji Sin je umrl na križu; to je vredno verjetja zato, ker je to noro." Norost križa mi dokazuje, da krščanstvo ni plod modrosti človeške domišljije, kajti če bi šlo za našo pogruntavščino in potegavščino, bi uporabili logiko prikladnejših načinov, samo da bi bilo prepričljivejše. Ko govorim o trpljenju, moram ločiti, kaj je dobro in kaj je dobrota oziroma dobrost, kajti ni nujno, da je deklarativno dobro tudi zares dobro. C. S. Lewis je napisal Zgodbe iz Narnije: Lev, čarovnica in omara. V njej se sprašujejo, kakšen je lev Aslan, nakar sledi odgovor, ki ga preurejam: nevaren je, ampak je dober ali pa dober je, ampak je nevaren. Ali bi se glede na izjavo upali srečati z njim? Sodobni filozof Peter John Kreef ugotavlja, da trditev, da Bog ni dober, ker dopušča trpljenje, zahteva najprej dokaz, da sta trpljenje in Bog nezdružljiva. Šele če bi dokazali, da to drži, bi imeli neomajni dokaz, da Bog, ki trpljenje dopušča, zares ni dober. Ker pa je evidentno, da sta trpljenje in Bog križa združljiva, ne morem za zlo okriviti Boga. Če sem vstopil na napačen vlak, ne pomaga tekanje po hodniku vagona v drugo smer (Dietrich Bonhoeffer).

Marija Štremfelj: Leto je naokrog

29. 12. 2021

Počasi se z gostjo vzpenjava v smeri Spodnjega Rokava. Plezanje je prijetno, lahko in na stojiščih dovoljuje mislim, da zaplavajo v zanje neomejen prostor in čas. Že v spodnji polovici doseževa pomol, kjer se vedno ustavim in občudujem veličastni razgled na Triglav. Njegova severna stena se odpre v vsej svoji enkratnosti. Kot vedno, tudi danes duša vzkipi v lepoti vršaca, ki privlači večino Slovencev. Obkrožim s pogledom še sosede, Stenar, Dolkova Špica, Škrlatica, pa ponosno razvlečeno gmoto Rjavine na nasprotni strani. Kakšen materialni vtis duhovnega… ! Lani se je na tem mestu odvijala prava drama. Moj soplezalec je bil Andrej. Želela sem na sliki dva velikana, Trglav in njega. Hrbtno se je pomikal v položaj, kjer bi v objektiv ujela oba. V zadnjem hipu prepozna obilnega, v tem hladnem jutru še počasnega gada. Velik, zvit se je ogreval v prvih jutranjih žarkih. Ni se mu mudilo umakniti Andrejevi nogi, ki je grozila, da stopi prav nanj. Umaknila sta se oba. Gad v eno smer, Andrej pa v drugo. Res, da ni veliko prostora v teh strminah, a mu je uspelo. Na ta dogodek se spomnim vedno, ko berem Luka 10, 19 v Svetem Pismu: »Glejte, dal sem vam oblast stopati na kače in škorpijone ter na vsako sovražnikovo moč. In nič vam ne bo škodovalo.« Citat in obljuba, ob kateri se nisem ustavljala leta in leta, misleč, da ne velja zame, ampak za nekoga, pravzaprav ne vem za koga. Zastrmela sem se vanj šele takrat, ko je spoznanje dobrega in zla našlo podlago v duhovni dimenziji. Ta ni omejena v prostoru in času. Zato lahko v tej dimenziji ozdravljamo dogodke, ki so rodili zamere, obsodbe in bolečine v naši preteklosti. Prav te zamere, obsodbe in bolečine so naše kače in škorpijoni, ki generirajo našo sedanjost in se zato odločamo za na videz nerazumna dejanja. S svojimi strupenimi piki izrečenih besed laži,sprenevedanja, častihlepja, ljubosumja, rušijo odnose med možem in ženo, v družini in v vseh socialnih okoljih, kjer se ljudje srečujemo. Besede, rojene v Duhu Zla vodijo v dejanja, zapisana žal,znova in znova , na prvih straneh dnevnih izdaj. A v citatu je tudi obljuba, da nam nič ne bo škodovalo. Spoznanje dobrega je v spoznanju Boga, njegovega Svetega Duha, ki v človeku generira besede odpuščanja, resnice, nesprenevedanja, neljubosumja. Sliši se čisto nenormalno za ta svet. A ko bo kritična večina dojela v tem normalnost, bodo naslovnice naših časopisov drugačne.

Berta Golob: Delati in praznovati

28. 12. 2021

Delati, delati, zgraditi hišo in umreti – tako pravijo delavni ljudje iz nemške pokrajine Švabske; vsaj po taki izkušnji in filozofiji so nekoč živeli. Nad kakim medvojnim taboriščem je ironično pisalo: Arbeit macht frei, delo da osvobaja! Sicer se pa še spominjamo našega nekdanjega gesla: Delu čast in oblast! Še starejše je vodilo: Z Bogom začni vsako delo, da bo dober tek imelo. A le čemú so že od nekdaj na koledarjih zaznamovani tudi prazniki? Dnevi, prazni dela. Sedmi dan da je še Bog počival, piše v Bibliji, in se je zato imenoval Gospodov dan. Ko naj bi počivali tudi hlapci in živina! Popraznovali. Taki dnevi so bili napolnjeni z drugačno vsebino; veselje ob sprostitvi je vračalo telesno in duševno moč, in tudi ko danes praznujemo, naj bi bili predvsem veseli in sproščeni. A je slišati, da mnogo ljudi ne zna praznovati. Učene glave navajajo za to strokovne razlage, navadna pamet pa vsiljuje mnenje, da utegne biti nekaj narobe z njihovim delom. Ali so z njim zasvojeni ali pa se skozi življenje vlečejo kakor megla brez vetra. Obstajajo pa tudi taki, ki vedno praznujejo tako hrupno, da so utrujeni ravno od tega. Potemtakem je praznovati treba znati. Kakih šol za to učenje menda ni. Obstajajo samo izkušnje. Privedle so do tega, da so prazniki dobili zakonito veljavo v družbenem sistemu. Vsak kristjan ve za praznovanja iz Stare zaveze, današnja plemena in narodi poznajo tako častitljiva kot sproščeno vesela druženja. Naj je praznik osebni/zasebni, državni, verski, nacionalni, pokrajinski, kateri koli …, velja načelo: če praznik opustiš, tudi on opusti tebe. Veliko manjka naši zavednosti, če ne spoštujemo državnega praznika. Vsak ponižuje sebe in vero, ki ji pripada, če zanemarja pomen verskega praznika. Posebej prisrčna so osebna praznovanja, saj pripomorejo k prijateljski povezanosti in zvestobi. So kot čist zrak, dehteč vonj, kot okusen sadež, lepa pokrajina, osvežujoča voda.

Robert Friškovec: Rojstvo

27. 12. 2021

Številni bi se strinjali z mislijo, da je rojstvo eden najlepših dogodkov življenja, še posebej za starše otroka. Ne želim, da bi šli v vrednotenje posameznih življenjskih obdobij, ker pravzaprav vsako obdobje življenja prinaša svojo enkratnost in neponovljivost. Z rojstvom posameznika pa so še posebej povezano veselje, čudenje, načrti in odgovornost. Rojstvo pa ni povezano zgolj z začetkom življenjske poti človeka, ampak se pravzaprav vse v našem življenju na nek način rojeva. Rodi se lahko pesem, rodi se nov dan, rodi se ljubezen dveh, rodi se vsako naše dejanje. Na podoben način se v nas rojevajo tudi nova spoznanja in življenjske odločitve. K temu je svoje sodobnike spodbujal že grški filozof Sokrat z znano metodo majevtike ali babiške metode. Iz svojih sogovornikov je lahko izvabil le spoznanja, ki so se že spočela v človeku. Sokrat je le s primernimi vprašanji spodbudil in prispeval pri porodu novih spoznanj in odločitev svojih sogovornikov. Res je, da se rodi vsako dejanje, ko dobi dovolj prostora v mojem življenju. Premalokrat se zavedam, kaj vse rojevam v svojem dnevu, v tej uri, v tem trenutku. Znam izkoristiti čas, ki mi je podarjen, da ga napolnim? Rojevam z vsako izgovorjeno besedo, ki jo oblikujejo moja usta, z vsakim dejanjem, ki ga storim. In tako kot sta oče in mati odgovorna za novorojenega otroka, ki vstopa v naša življenja, je vsak izmed nas postavljen pred odgovornostjo za vse, kar se rodi v mojem življenju. Ko prevzamemo odgovornost za svoja dejanja, namesto da iščemo opravičila in izgovore, se lahko rodi nekaj dragocenega v našem življenju. Rojstvo je nekaj lepega, če se nanj pripravim, če prebudim zavest o svoji vlogi pri njem. Ni mi treba zbežati ali se skriti, ker bi me mogoče bilo strah tega dogodka, ker bi se morda čutili nepripravljene ali ne dovolj sposobne. Vsakič nekaj novega vstopa v moje življenje, ne da bi bilo to povsem od nas odvisno. A rojstvo se ne more zgoditi brez našega sodelovanja, naše pripravljenosti. Danes imamo spet priložnost, da rodimo misli, besede in dejanja, za katere bi z veseljem prevzeli odgovornost.

Geza Filo: Božično veselje prve nedelje po prazniku

26. 12. 2021

Božična vesela novica, ki jo v teh dneh poslušamo, prekaša vse naše osupljive vsakodnevne in izredne novice. Betlehemski dogodek je vesela novica, da nismo sami, ampak da smo od Boga ljubljeni, zaželeni in sprejeti. V prostranem vesolju nismo kot izgubljene sirote brez očeta, niti nismo rezultat slepega slučaja v vrtincu kaosa in nesmisla. Smo v srcu Boga, brez kogar nimamo srečne bodočnosti. Novorojeni otrok v jaslih je znamenje Božjega dialoga z nami, ne le z besedo, ampak izpričanega z dejanjem ljubezni, kajti neslišna in nevidna Beseda je postala učlovečeno telo. Gre za največjo duhovno revolucijo, ki presega vsako religijo in filozofijo, kajti rojeni Kristus je končni cilj vsega stvarstva. Čeprav smo že velikokrat obhajali iste praznike, jih vendarle vsakokrat doživljamo drugače. Letošnji božič je božič pandemije, zdravstvene, ekonomske in družbene krize, celo cerkvene krize, ki je brez izjeme prizadela celoten svet. Kriza ni nič več samo skupna točka v govorih intelektualcev, ampak je postala resničnost nas vseh. Ta bič je postal neravno nevtralen preizkusni kamen, a istočasno velika priložnost za spreobrnjenje in za vnovično pridobitev naše pristnosti. Kaj vse se je, poleg pandemije, zgodilo v preteklem letu v našem osebnem, družinskem ali delovnem okolju! Koliko sprememb smo doživeli v našem slovenskem in evropskem prostoru! Vse bolj nas povezujejo tudi svetovna vprašanja podnebnih sprememb in kriza ekonomskega sistema, ki se je do nedavna zdel tako trden, da so številni nanj prisegali. Posledice bomo čutili vsi, predvsem pa najmanjši in nemočni. Vsi ti dogodki so nas zaznamovali in nas spreminjali. Toda Bog je Ljubezen in se je v Jezusu sklonil k človeku, njegovo rojstvo v bornem hlevu pa je zagotovilo vsem in vsakomur, da z njim lahko zaživi v polnosti in se v ljubezni podarja drugim. Sprejmimo ga in zmogli bomo, kar ves svet ne zna: nasmehniti se sred' gorja. Vsekakor želimo zagotoviti, da se božično sporočilo okrepi tudi v teh trenutnih razmerah, v katerih se nahajamo. Tako zelo si želimo, da v tem času, ki nam je dan, da v njem živimo, s tem ko priznamo dostojanstvo vsake človeške osebe, storimo, da se med vsemi ponovno rodi svetovna težnja po bratstvu med vsemi ljudmi. Poglejmo to zelo lepo skrivnost za sanjanje in ustvarjanje svojega življenja kot lepe avanture. Želim vam lep preostanek božičnih praznikov!

Duhovna misel

25. 12. 2021

Spoštovani, ob današnjem velikem prazniku božiču, rojstvu božjega sina vas vabimo, da prisluhnete božični Duhovni misli celjskega škofa dr. Maksimiljana Matjaža.

Alenka Veber: Sveti večer

24. 12. 2021

Spoštovani poslušalci in cenjene poslušalke, le še nekaj ur nas loči do svetega ali božičnega večera, ki se v katoliških in protestantskih državah konča s slovesno polnočno mašo; po njej pride božič, sveti dan, ki je bil v 4. stoletju določen za dan Kristusovega rojstva. Dan, ko naj se po ljudskem izročilu ne hodi na obiske, temveč naj bi se vsa družina zbrala ob slavnostno pogrnjeni mizi. Na pričakovanje Gospodovega prihoda smo se kristjani začeli pripravljati z adventom, ki ga v naših domovih in cerkvah od osemdesetih let 20. stoletja ponazarja adventni venec iz zimzelenega rastlinja s štirimi svečami, ki ponazarjajo štiri adventne nedelje. Sveti večer, ki pomeni vrhunec priprav na Gospodov prihod, in božič sta dneva, prepojena z globokim sporočilom. V slovenskem ljudskem izročilu je adventni čas s svetim večerom, božičem in poklonitvijo modrih z Vzhoda eno najbogatejših obdobij. Ne samo pri nas. Tudi drugi narodi, verni in neverni ljudje, v svoj vsakdan vnašajo tiho pričakovanje, to pa advent ne nazadnje tudi je, pričakovanje na Gospodov prihod, na Kristusovo rojstvo. Vsako rojstvo prinese novo upanje, novo luč v človeško bedo in zablodo. Verjetno zato tako radi pripravljamo prostor za Gospodov prihod. V teh dneh ni okrašen samo nebesni svod, okrašeni so tudi oboki naših domov in cerkva. Pri polnočnicah se bo v številnih cerkvah oglasila Sveta noč, natanko dvesto let po tem, ko je bila v cerkvi sv. Nikolaja v Oberndorfu na Solnograškem prvič izvedena. Kaj je torej tisto, kar bo nocojšnji sveti večer in jutrišnji božični dan naredilo tako svojevrstna? Zakaj ju znova in znova obujamo? So to spomini na doživljanje božiča v najzgodnejših otroških letih? So to božična darila in dobre želje na voščilnicah? Je to božični kruh ali so umetelne jaslične figure? Ne, nocojšnji sveti večer nam želi sporočiti, da se je Kristus rodil v bornem hlevu in bil položen v jasli. Za vse ljudi. Tako za vas kot zame. Mogoče je advent, čas duhovne priprave na praznik Kristusovega rojstva, samo odbrzel mimo vas. Ali pa ste na adventnem vencu prižigali rdeče ali kako drugače obarvane sveče, pa bi po krščanski tradiciji morali vijoličaste. Mogoče v vaših srcih vse te zunanje in notranje priprave vzbujajo tesnobo in poglabljajo vaše stiske. Da, tudi to so lahko advent, sveti večer in božični dan. Čas, zaslepljen z umetnimi svetlobnimi telesi, nakupovalno mrzlico in jasličnimi figurami. Čas, v katerem lahko kaj hitro pozabimo na osamljene, trpeče in bolne. Do nocojšnjega svetega večera imamo še vedno na voljo nekaj ur, da očistimo svoje hleve in pospravimo razmetane jasli za Gospodov prihod. Samo prižgana sveča ob bogato obloženi mizi pač ne bo dovolj, da bi se Gospod resnično rodil v naših srcih. A brez globoke vere bodo jasli v našem, pa čeprav pospravljenem hlevu še vedno samo jasli.

Peter Millonig: Upanje

23. 12. 2021

Marsikdo v življenju izgublja upanje. To je še posebno težko v prazničnem času. Pravnik in ekonomist dr. Peter Millonig v Duhovni misli razglablja o upanju. Duhovno misel bere Igor Velše.

Raid Al Daghistani: Samopremagovanje in spoznanje

22. 12. 2021

Sufiji, muslimanski mistiki, nas med drugim učijo, da ima vsako človeško dejanje svojo zunanjo in svojo notranjo dimenzijo. Zunanja dimenzija je vidna, materializirana; notranja pa nevidna, skrita. Popolnost nekega dejanja je za sufije vselej odvisna od harmonije med zunanjo in notranjo razsežnostjo. Medtem ko merilo zunanjega vidika leži v njegovi estetsko-etični izvršitvi, je merilo navzočnost notranjega vidika določeno s stopnjo iskrenosti in čistostjo namena, s katerim je bilo dejanje storjeno. Iskrenost (arab. »sidq«) in čistost namena (arab. »nija«) sta torej iz vidika sufizma glavna principa vsake praktične izvrištve in uresničitve. Notranja dimenzija daje zunanji smisel in resnični pomen; zunanja pa daje notranji podobo in izraz. Vzemimo za primer post, ki predstavlja eno izmed temeljnih praks vseh velikih religijskih tradicij in duhovnih sistemov. Zunanja oblika posta je manifestirana v odpovedi hrane, pijače in na splošno vsakršnih čutnih užitkov. Toda njen resnični smisel in cilj sta: samopremagovanje in samospoznanje. Šele z ozaveščanjem notranje dimenzije (arab. »batin«) se post iz religijskega rituala spremeni v duhovno izkušnjo. Kajti fižično odrekanje hrani, pijači in spolnim užitkom samo po sebi ne vodi v spoznanje. Šele refleksija o človeški odvisnosti, intenzivno zaznavanje časovnosti, soočanje s svojimi temeljnimi potrebami, zavestno premagovanje svojih naravnih impulzov in kontemplacija o svoji lastni končnosti so tisti elementi, ki post pretvorijo v eksistencialno-duhovno-spoznanvi proces. . Če mislim na kaj drugega, razen Boga, sem prekinil post.“ Že prerok Mohamed naj bi dejal: „Če postiš, potem naj postijo tudi tvoja ušesa in oči in tvoj jezik in tvoje roke.“ Šele celostni post razpre višjo raven zavesti za zaznavanje in motrenje resničnosti v njeni transcendentni zasnovi. Če je torej zunanja dimenzija posta vidna v odpovedi hrane in čutnih užtkov sploh, pa je njegova notranja dimenzija občutena v duševno-duhovnih stanjih kontemplacije, meditacije in notranjega boja. Resnični post je torej prehod iz čutnosti v duhovnost, tako da se duhovno oblikuje prav v soočanju s skrajnimi potrebami in mejami čutnega. Misel o postu kot poti samopremagovanja in spoznanja bi rad končal z modrimi besedami Rešida Hafizovića: »Dar posta nam prinaša dar večplastnih vidikov spoznanja, a brez spoznanja ni mogoč vzpon.«

Daniel Brkič: Kdo bo rekel zmaju zmaj?

21. 12. 2021

Spoštovani, soočil sem se s cerkvenim dostojanstvenikom, ki mi je glede žgočega vprašanja o zlu v svetu razburjen zažugal in me prezirljivo ošvrknil, da kot teolog spodkopavam ustoličenega Boga. Vztrajal je, da moj govor ni primeren, jaz pa, da je zlo resnično, saj moramo z golimi rokami puliti zaplate trnja in osata. Ugledni gospod očitno ne vé, da samo krščanstvo dopušča kritiko na račun Boga, ker razuma ne izključuje, ampak uči, da je razum prijatelj vere. Zato je samo krščanstvo v okviru teologije razvilo apologetiko, védo, ki krščanstvo pojasnjuje in brani; to je dokaz, da je v krščanstvu napad na Boga sprejemljiv. V preostalih religijah je prerekanje z Bogom nespodobno, nedopustno in grešno. Krščanski Bog se ni zavaroval z veseloigro, niti s strahovlado samodržca, pred katerim moramo klečeplaziti ter mu slepo verjeti. Pred nasprotniki in tekmeci ni ogrožen, saj ga ne more nihče pritisniti ob zid. Kdor je moder, ne namerava zmagati, zato ni nikoli poražen in nikoli ne izgubi, ampak je že zmagovalec. Bogu lahko postavljamo kakršna koli vprašanja. Ni užaljen in se nam ne maščuje. Ne moremo ga razdražiti, se mu zameriti ali pa mu odvzeti časti. Svobodno se lahko izkašljamo, da nas vprašanje zla muči. Jezusov Bog ni sterilno nedotakljiv, ampak radikalno drugačen od krhkih človeških konstruktov religijskih Bogov, ki so privlačni in mikavni, a niso zadostni. Ameriški pisatelj Jack Kent (rojen je bil leta 1920, umrl pa leta 1985) je napisal preprosto zgodbo za otroke z naslovom Zmaji ne obstajajo (There's No Such Things as a Dragon), ki je lahko tudi zgodba za odrasle. Pripoveduje o mami, ki je dečka Billyja na vse kriplje prepričevala, da zmaji ne obstajajo. Dokler so odrasli pri tem vztrajali, je zmaj nenehno rasel, napolnil je vso hišo in zavzemal tudi ozemlja zunaj nje. Ko je imel Billy dovolj sprenevedanja odraslih, ki so v resni zadevi videli le pravljično bitje, je zavpil: »Mami, to je vendar zmaj!« V tistem trenutku se je začel zmaj krčiti … Sprašujem, zakaj se odrasli pretvarjamo ter si ne upamo zla imenovati in priznati svojih zablod, predvsem etičnih in ekoloških? Zakaj ohranjamo navidezni pravljični mir in zlo spretno pritajujemo pod preprogo diplomacije? Prej ali slej nam zadeve uidejo iz rok, zmajev dolgi politikantski rep pa pokuka iz črne omare demagogije. Ne sprašujem, kdo bo rekel bobu bob, ampak kdo bo rekel zmaju zmaj.

Polonca Zupančič: Aristotel o krepostih

20. 12. 2021

Grški filozof Aristotel se v drugem razdelku svoje Nikomahove etike ukvarja zlasti z vprašanjem vrline in pravilnega delovanja – sprašuje se torej, kako postati kreposten in dober človek. Na začetku tako najprej razloči med naravnimi sposobnostmi in nravnimi krepostmi: med prve spadajo na primer naše zmožnosti čutnega zaznavanja, s katerimi smo se že rodili, so torej nekaj vrojenega, danega po naravi in jih zato ni mogoče prevzgojiti, vrline pa si »nasprotno, pridobimo ravno s tem, da se v nečem udejstvujemo.« To pomeni, da nam moralne kreposti niso že vrojene, pač pa nam jih narava ponuja kot možnost, na nas pa je, da jih izpopolnjujemo ali ne. Zaradi tega so po Aristotelovem mnenju precej podobne obrtem, saj se jih moramo najprej šele izučiti, da se potem lahko v njih udejstvujemo, izučimo pa se prav s tem, ko se v njih urimo in jih stalno obnavljamo. »Zidar postaneš s tem, da zidaš,« pravi Aristotel, »kitarist postaneš s tem, da igraš na kitaro. In tako postanemo tudi pravični, če ravnamo pravično, umerjeni, če umerjeno delamo, hrabri, če se hrabro zadržimo.« S tem hoče reči, da se človek ne rodi že kot dober in pravičen, pač pa se mora takega šele narediti, to pa mu bo uspelo samo tako, da bo neprenehoma ponavljal dobra oziroma pravična dejanja. Naša dejanja in odločitve so torej tiste, od katerih bo odvisno, kakšni ljudje bomo postali. Zato tudi sam v nadaljevanju opozori, da njegovo »razpravljanje ne sme biti samo teoretično kot druge razprave.« Kajti njegov cilj ni golo razpredanje z namenom, da bi ugotovili, kaj je vrlina, pač pa bi moral biti naš končni cilj, da se je dejansko priučimo in jo izvajamo, saj sicer od tega premišljevanja ne bi imeli nobene koristi. Prav v tem vidi največjo napako večine ljudi, saj se navadno »zatekajo k besedam, misleč, da bodo že z golim filozofiranjem postali pravični.« Aristotel jih zato primerja z bolniki, ki sicer »skrbno poslušajo zdravnikove besede, a ne izpolnjujejo njegovih navodil.« In kakor bolniki na tak način seveda ne bodo mogli ozdraveti, tako tudi ljudje, ki samo teoretizirajo in premišljujejo o pravičnem ravnanju, ne bodo mogli postati pravični in dobri. Smisel vrline je namreč prav v delovanju v skladu z njo in stalnem udejstvovanju, ne pa v premišljevanju o njej.

Edvard Kovač: Gospod je že blizu

19. 12. 2021

Na Bližnjem vzhodu je bila lepa tradicija, ki se ponekod ohranja še danes: takrat, ko prihaja gost k hiši, mu gospodarica, ki ga bo sprejela, priteče naproti in mu zapoje v pozdrav, pa tudi gost odgovarja s pesmijo. V to čudovito izročilo se vključujeta Elizabeta in Marija, ko se srečata »v hribovitem svetu«, kot nam pripoveduje evangelist Luka. Kadar je šlo za odličnega gosta, je bila pesem še posebno slovesna in tudi ugleden gost je s svojo pesmijo izrazil pomembno sporočilo. Kot vemo, so vsi najpomembnejši trenutki človekovega življenja zaznamovani s pesmijo. Tako vidimo, da ne samo rojstvo otroka, že visoka nosečnost je čudovit dogodek in razkriva večno Božjo ljubezen. Otrok, ki prihaja in poskakuje ter pleše v materinem telesu, že sodi med odločilne trenutke materinega življenja. Toda plesoči ritem, ki ga uprizarja Janez Krstnik v Elizabetinem telesu, poleg tega izraža še globoke občutke stare ženske, ki bo v svojih letih vendarle čudežno postala mati. Ples njenega otroka ji sporoča veliko radost, da je pred njo tudi mati njenega Gospoda, Mesije, ki bo prinesel novo upanje in ljubezen na ta svet. Pesmi Magnificat, s katero ji Marija odgovarja, deklica Mirjam iz Nazareta gotovo ni sama ustvarila. Ta pesem je bila sestavljena iz himničnih spevov, ki so jih sicer prepevale izraelske ženske, ki so pričakovale otroka, in pravzaprav vsi Judje, ko so utrjevali upanje, da Mesija vendarle prihaja in da se ne bo zakasnil. Te pesnitve je Marija nosila v sebi in v pravem trenutku so privrele na dan. Pomembna pa je vsebina njenega hvalospeva, ki poje, da "ji je velike stvari storil on, ki je mogočen". In prav za to gre tudi ob koncu našega adventnega časa: velike stvari nam je storil Bog, ne samo zato, ker v podobi otroka v božičnih dneh znova prihaja med nas, ampak nam ta pesem tudi sporoča, da smo lahko srečni, ker bo kmalu tukaj. V teh dneh lahko tudi iz nas privrejo besede, ki jih sicer poznamo, a si jih ne upamo vsak dan izgovarjati. To so izrazi ljubezni in prijateljstva. V tej prazničnih dneh, ki so pred nami, se jih ne smemo bati. Nič hudega, če je to beseda, ki jo je pred nami izrekel ali napisal nekdo drug: če jo izrazimo z vsem srcem, bo ta poezija tudi naša in naš sogovornik bo razumel, da tudi k njemu prihaja Božji obisk. Pravo prijateljstvo pomeni, da se znamo iskreno razveseliti sreče drugega.

Marko Rijavec: Preveč

18. 12. 2021

Pravijo, da večina bolezni današnje dobe izvira iz tega, česar imamo preveč. Preveč hrane, preveč dela oz. zaposlenosti, preveč skrbi, preveč hrupa. Preveč, preveč, preveč. A kjer je nečesa preveč, je vedno nečesa premalo. Česa? Ko ima naše telo nečesa preveč, vedno reagira. Bruha. Boli. Ima vročino. Pove, da mu nečesa zmanjkuje in da je nečesa preveč. A po navadi je to takrat, ko si ne moremo privoščiti. Naslednji dan bo na sporedu nekaj pomembnega. Prisilimo telo, da zdrži. Dokler tako močno ne zbolimo, da smo prisiljeni vse izpustiti iz rok. Tako je tudi v našem življenju, ko se začne vse sesuvati, ko začne vse razpadati. Nečesa je preveč, nečesa je premalo. Česa? Advent je klic v puščavo. V tišino, v mir, v premišljevanje, v pričakovanje. Da bi spet kaj slišali. Toda naredili smo si strašno krivico. Iz adventa smo ustvarili čas, v katerem imamo spet – in si celo želimo – preveč. Preveč svetlobe, preveč hrupa, preveč hrane, preveč daril, preveč skrbi in … premalo časa. Premalo časa. Druga luč, ki nam sveti v adventu, je skromnost. Skromnost ni revščina ali pomanjkanje. Skromnost je imeti dovolj namesto preveč, tako da ostane v mojem življenju prostor za tisto, česar je premalo. Prostor za pogovor, za druženje, za molitev, za igro, za drobne radosti, pozornosti, ki jih ne moremo videti, če nismo skromni. Prostor za mir. Prostor za človeka in Boga. Pustimo si nekaj odstraniti. Vsaj malo. V nas je toliko stvari preveč: dogodkov, srečanj, občutkov, besed, bolečin, krivde … tako da se počasi niti sami ne razumemo več. Se ne spoznamo. In to je vir večine težav in sporov, ki se začnejo za praznike. Pustimo si več tišine, več praznine. Napolnimo jo s tistim, česar imamo premalo. Bolje bomo živeli. In bolje bodo živeli tisti okoli nas. Kjer je namreč česa »preveč«, je vedno poleg tudi sebičnost. Tam, kjer je česa »preveč«, je vedno premalo človeka.

Lama Karma Wangmo: Par, ki je izgubil sina

17. 12. 2021

Ta zgodba o paru, ki je izgubil sina, govori o minljivosti, ki je velikokrat tema tibetanskih zgodb, tudi tistih, ki govorijo o preteklih življenjih Bude Šakjamunija. Nekoč je živela družina, ki so jo sestavljali starejši par, njun odrasli sin in njegova žena ter njun vnuk. V družini so se dobro razumeli, imeli so se radi in so spoštovali drug drugega, tako da so postali zgled vsej svoji vasi. Nekega dne pa je sin nenadoma umrl. Sosedje so bili vznemirjeni in med seboj so se pogovarjali, kako je to grozno in kako morajo biti njegovi starši in žena popolnoma pretreseni. Odpravili so se družini izreč sožalje. Ko so prišli k njim, so presenečeno opazili, da so se preostali družinski člani vedli, kot da se ne bi nič zgodilo. Ne njegovi starši ne njegova žena niso žalovali, vse je bilo videti kot po navadi. Nihče ni mogel verjeti svojim očem, zato so vprašali očeta: »Kaj naj to pomeni? Ali niste pravkar izgubili sina?« »Res je, moj sin je umrl,« je odvrnil oče. Nato ga je sosed vprašal: »Kako je to mogoče, da niste žalostni in da ne žalujete? Mislili smo, da ste imeli čudovito družino in da ste se imeli radi, vendar kaže, da smo živeli v zmoti.« Oče mu je odgovoril: »Imeli smo se radi in nikoli nismo rekli ali storili ničesar, kar bi druge prizadelo, ker smo se vedno zavedali, da ne bomo za vedno skupaj. Vedeli smo, da lahko kdor koli izmed nas kateri koli trenutek umre. Ker smo razumeli, da imamo le malo časa, ko smo lahko skupaj, smo si bili blizu in smo bili vedno dobri drug do drugega. Mojega sina ni več, vendar nisem pretresen, ker sem vedno vedel, da se to lahko kadar koli zgodi. Seveda se tega ne veselim. Toda ko smo bili skupaj, smo vedno pomagali drug drugemu in smo živeli v dobrih odnosih. Zdaj je moj sin umrl, vendar ničesar ne obžalujem. Hvaležen sem za čas, ki smo ga preživeli skupaj.« Seveda je to dejal sam Buda v enem izmed svojih prejšnjih življenj in razmišljati tako ni preprosto. Vendar ko se v svojem srcu zavedamo, da bomo vsi, ki smo skupaj, prej ali slej ločeni, potem ni nobenega razloga in nobene potrebe po tem, da bi se prepirali. Priložnost, da smo skupaj, moramo čim bolje izkoristiti. Če resnično razumemo minljivost, bomo imeli veliko boljše odnose z drugimi.

Zmago Godina: Zaskrbljenost

16. 12. 2021

Zaskrbljenost ne pozna razlik. Siromašni so zaskrbljeni, ker nimajo denarja, bogati zato, ker ga imajo in ga ne želijo izgubiti. Prav tako tudi ni pomembno, ali ste mlajši ali v zrelih letih – zaskrbljenost je lahko vaša stalna spremljevalka, seveda, če ji to dovolite. Kaj pravzaprav je zaskrbljenost? Zaskrbljenost je razmišljajoč del tesnobe – niz misli in podob, ki so prepolne negativnih čustev. Oseba, ki je zaskrbljena, je povsem prepričana, da bo razplet dogodkov negativen. Zaskrbljenost je neprijeten, dušeč občutek, ki ga pogosto doživljamo, ko nas je strah ali ko smo v težavah. Ko smo zaskrbljeni, smo črnogledi glede prihodnosti in razmišljamo o najhujših mogočih scenarijih ali posledicah. Kot pravi švedski pregovor, zaskrbljenost majhni stvari daje veliko senco. Učinki zaskrbljenosti so negativni in zelo obsežni. Zaskrbljenost povzroča nespečnost. Ko smo zaskrbljeni, se aktivnost v naših možganih tako poveča, da se ne moremo sprostiti. Zaskrbljenost nas ohromi in nas ovira, da bi glede težave naredili kaj učinkovitega. Pogosto zaskrbljenost tudi deluje kot samoizpolnjujoča se prerokba – ne le da ne more preprečiti tega, česar se bojimo, ampak lahko pravzaprav prispeva k temu, da se to zgodi. Kaj lahko naredite, da ne bi bili zaskrbljeni? Sveto pismo ponuja nekaj praktičnih nasvetov, ki jih lahko uporabite. Živite naenkrat samo en dan. “Ne bodite torej v skrbeh za jutri; kajti jutrišnji dan bo imel skrb sam zase; zadosti je dnevu njegova lastna težava,” (Matej 6,34 EKU) se glasijo Kristusove besede. Zakaj bi se obremenjevali z mogočimi težavami jutrišnjega dne, ko pa danes glede njih ne morete narediti ničesar? Osredinite se na rešitev, ne na težavo. Ko se je apostol Peter v svoji znameniti hoji po vodi začel osredinjati na težavo (veter in valove), namesto na vir njegove moči in rešitev težave (na Kristusa), se je začel potapljati (Matej 14,22-33). Zaskrbljenost deluje enako. S svojim osredinjanjem na težavo ustvarjamo še več novih težav, vse dokler se popolnoma ne utopimo v njih. In kot zadnje in nikakor ne najmanj pomembno: izročite svojo skrb Bogu. Peter se je iz svoje izkušnje hoje po vodi zagotovo nekaj naučil, saj je pozneje napisal: “Vse svoje skrbi preložite nanj (tj. na Boga), zakaj on skrbi za vas.” (1. Petrovo pismo 5,7) V Pismu Filipljanom pa beremo: “Nič ne skrbite, ampak ob vsaki priložnosti izražajte svoje želje Bogu z molitvijo in prošnjo, z zahvaljevanjem.” (Filipljanom 4,6) Kakšen pa bo učinek? “Božji mir, ki presega vsak um, bo varoval vaša srca in vaše misli.” (Filipljanom 4,7) In prav notranji mir je to, kar si takrat, ko smo zaskrbljeni, želimo in kar potrebujemo.

Alenka Veber: Lončen pisker

15. 12. 2021

Dragi poslušalci in poslušalke, če bi vas vprašala, kaj bi se zgodilo z lončenim piskrom ob trčenju z železnim kotlom, bi mi verjetno vsi odgovorili, da bi se razbil in razletel na drobne koščke. Piskrovez bi razbito lončevino le pometel na kup in jo odvrgel v smeti, saj bi moral v sestavljanje celote vložiti preveč časa in truda. »Ne vzdiguj bremena, ki presega tvoje moči, / ne druži se z močnejšim in bogatejšim od sebe. Kako naj gresta skupaj lončen pisker in železen kotel?« (Sir 13,2) sta le dve vrstici, ki ju je zapisal modri Sirah v trinajstem poglavju svoje knjige. V njem siromake med drugim svari pred prevzetnostjo bogatih in močnejših ljudi. Sirahova modrost se me je dotaknila v času, ko sem se odločila, da ne bom več vzdigovala bremen, ki so presegala moje moči. In potem, ko se mi je zazdelo, da življenje že dovolj dobro poznam od spredaj in zadaj. Če bi za opis potez svojega značaja izbirala med lončenim piskrom in železnim kotlom, bi se odločila za pisker, okrašen z ornamenti dobrodušnosti in popustljivosti ter odkritostjo. Mogoče me kdo izmed vas, ki me tudi osebno pozna, doživlja kot železen kotel. Tudi prav. A naj vam zaupam, da sem svoj železni kotel obesila na kavelj. V njem je namreč postalo prevroče. Prav lahko bi se zgodilo, da bi mu zaradi odpadne pare, ki se je dolga leta nabirala v njem, odneslo pokrov. Potem bi v kotlovi notranjosti lahko videli drugačne ornamente, ornamente rje, ki je počasi začela razjedati moj blagi značaj. Odločila sem se, da ponovno postanem lončen pisker, ki se bo prepustil nežnemu in previdnemu gnetenju življenja. Z mislijo na dobrega piskroveza, ki me bo, če bom trčila ob železni kotel, ponovno zvezal z žico. Ko so nekdaj lončarji svoje piskre vozili na sejme, so jih ovili v slamo. Tako so piskri, četudi so trčili drug ob drugega, ostali nepoškodovani. Torej, ni nujno, da lončeni pisker trči samo v železni kotel, razleti se lahko tudi pisker ob piskru ali pa kotel ob kotlu. Ne samo jaz, tudi vi, cenjeni poslušalci in poslušalke, tako tisti, ki mislite, da ste lončeni pisker, brez razpok ali pa z njimi , ali pa tisti, ki mislite, da ste železni kotel, z rjo ali brez nje, v naših medsebojnih odnosih potrebujemo slamo, da bo ublažila naše trke. Zdi se, žal, da naši življenjski vozovi navkljub vsemu razvoju še vedno vozijo z lesenimi kolesi po blatni in poledeneli cesti, po kateri nas premetava sem ter tja, zato medsebojnih trkov ne moremo preprečiti ali se jim izogniti. Če bomo z našim vozom preveč drveli, lahko zaidemo tudi v slepo ulico. Tam pa nas ne bosta našla ne piskrovez ne kovač in nam ne bosta mogla pomagati. Na sejmu medčloveških odnosov se verjetno res ne bomo mogli izogniti ne lončenemu piskru ne železnemu kotlu. Tako nam preostane edinole slama, posušena stebla in listi omlatenega žita.

Daniel Brkič: Svoboda je najlepši, a najtežji dar

14. 12. 2021

Spoštovani, družinska prijateljica mi je za letošnji rojstni dan podarila Pesmi in pisma ene največjih ameriških pesnic, Emily Dickinson (1830–1886), ki je napisala približno 1800 pesmi, a jih je bilo v času njenega življenja objavljenih le sedem, pa še te ne z njenim pravim imenom. Ves čas je doživljala krizo vere, čeprav je bila vzgojena v krščanski veri. Boga je nagovarjala kot sebi enakega, kar je bilo takrat nezaslišano. Zaradi privzgojenih okostenelih puritanskih predstav o Bogu je našla svojo pot do Boga, daleč od ver in cerkva. Veliko je trpela, doživela izdajstva, težko zbolela in se umaknila, ker je vedela, da je ne bodo razumeli. Spoznala je, da se ne izplača zasajati človeških src z rožami, če jih niso pripravljeni zalivati z vodo. Zaprla se je v svoj svet, da bi obvarovala svojo svobodo. Sama se ni počutila v zaporu, kajti edini zapor, ki lahko zveže dušo, je "jaz", ego. (Henry Van Dyke) Edinemu, s katerim se je dopisovala, je napisala: "Vprašajte, kdo so moji tovariši. Hribi, gospod, in sončni zahod, pa pes, velik kot jaz sama, ki mi ga je kupil oče. Boljši so od bitij, ker vedó, a te ne izdajo." V brezčasno pesnico je dozorela zaradi silnega trpljenja, ki jo je naučilo razlikovati med pametnim in modrim človekom. Ali je pameten, ugotovimo po njegovih odgovorih, ali je moder, pa po njegovih vprašanjih. Resnična modrost ne prihaja iz razuma, ampak iz srca. Sprašujem se, kaj pa, če v Božji sijoči obraz ni hotela zreti zato, ker je bil zanjo tako neskončno lep, da bi jo njegova lepota oslepila, ne pa, ker vanj ni verjela. Ali pa, ker na njegovem obrazu ni mogla gledati žalosti in ostati živa, ker je v njegovi žalosti prepoznala lepoto Božje ljubezni, ki trpi skupaj z našim trpljenjem. Zanjo je bila svoboda najlepši, čeprav najtežji dar, ki nam ga je podaril Bog. Z njo je povezano tudi zlo, pa ne, ker bi Bogu ušlo iz steklenice. Skrite pasti svobode lahko osvetli vojaški primer iz časov stare Perzije, ko so ujetega dezerterja obsodili na smrt. Poveljnik mu je dal možnost izbire med strelskim vodom ali velikimi črnimi vrati. Odločitev je bila težka, a pobegli vojak se je raje odločil za smrt pred strelskim vodom in se odločil oditi v neznano po znani poti. Preden so obsodbo izvršili, je vseeno poveljnika vprašal: "Oprostite, radoveden sem, kaj je na drugi strani velikih črnih vrat?" Poveljnik mu je odgovoril: "Svoboda! Ampak poznam le nekaj dovolj pogumnih, da jo sprejmejo." A takrat je bilo zanj že prepozno. Pesnica Emily Dickinson jo je sprejela za črnimi vrati, sicer ne bi preživela.

Stane Kerin: Kam gre življenje?

13. 12. 2021

V današnji Duhovni misli ponavljamo razmišljanje katoliškega duhovnika, misijonarja na Madagaskarju Stanislava Kerina o pravilni usmeritvi življenja. Pazljivo moramo izbirati besede, še bolj dejanja, če želimo stopati po poti pravičnih in usmiljenih.

Andrej Šegula: Tretja adventna nedelja - veselje

12. 12. 2021

A ni lepo srečati veselega človeka? Zdravo, veselo družbo. Zdi se nam, da se v taki družbi, med takim ljudmi kar »odpočijemo«. Vemo pa, da so razlogi za veselje lahko različni: to je lahko uspeh, lahko je srečen dogodek v družini, lahko je zadetek na loteriji, lahko je uspešno končan študij … Toda veselje je le en odtenek življenja. Danes obhajamo tretjo adventno nedeljo, ki nas vabi k duhovnemu veselju. V bogoslužju na današnji dan slišimo besede apostola Pavla, ki pravi: »Veselite se v Gospodu zmeraj« in potem naprej »Gospod je blizu« (prim. Flp 4,4-5). Tudi prerok Sofonija v današnjem prvem berilu pravi: »Vriskaj, hči sionska, vzklikaj, Izrael! Veseli in raduj se iz vsega srca, hči jeruzalemska! Gospod, tvoj Bog, je v tvoji sredi, tvoj močni rešitelj« (Sof 3, 14-18). Vse te besede najdemo v kontekstu priprave na božične praznike – rojstvo Jezusa Kristusa. Kako pa je z našim veseljem? Ali ob svojem veselju še vidimo tiste, ki nimajo veselja? Pomislimo na vse tiste, ki na Bližnjem vzhodu in drugih koncih sveta preživljajo dramo vojn. Kako naj se oni veselijo? Kakšen bo njihov božič? Papež Benedikt XVI. je ob tem pomislil tudi na številne bolnike in osamljene. Ali pa na mlade, ki so izgubili smisel za resnično veselje in ga iščejo tam, kjer ga je nemogoče najti. Torej si ne moremo zatiskati oči: na eni strani vabilo k veselju, na drugi strani pa dramatične okoliščine, v katerih je tako težko najti ali priklicati veselje. V evangeliju spet srečamo Janeza Krstnika, ki z ostrimi besedami poziva vse, naj se pripravijo na Jezusov, Mesijev prihod. In nekateri so ga vprašali: »Kaj naj storimo?« (Lk 3, 10.12.14). Prvi Janezov odgovor je bil namenjen vsem. Pravi: »Kdor ima dve suknji, naj ju deli s tistim, ki nima nobene, in kdor ima živež, naj stori enako« (Lk 3, ). V teh vrsticah lahko zaslutimo veselje ob pravičnosti, ki diši po karitativni ljubezni, ki nas spodbuja, da smo pozorni do drugega in gremo naproti tistemu, ki kaj potrebuje, ne da bi iskali opravičila za ohranitev lastnih interesov. Čeprav beseda advent pomeni »čakati«, vidimo ob današnji 3. adventni nedelji, da ne gre samo za čakanje. V prvi vrsti gre za »delati dobro«. In če smo iskreni sami do sebe, moramo priznati, da je to – delati dobro – vir tistega pravega veselja, ki si ga tolikokrat želimo.

Janez Vodičar: Knjiga kot sekira

11. 12. 2021

Pred kratkim sem srečal znanca. Navadno se samo bežno pozdraviva. Tistega dne pa me je zaustavil in z vso pozornostjo pogledal. Iz njegovih ust se je zaslišal globok vzdih navdušenja: »Veš kaj sem prebral!« Nič drugega nisem mogel izustiti, kot le kratki: »Kaj?« Če ste, drage poslušalke, dragi poslušalci, danes od samega navdušenja nad knjigo, ki jo berete, ob prvem prebujanju vstali, da nadaljujete z branjem, potem razumete, kaj me je ob tem srečanju tako prevzelo. Človek, ki ga poznam že dovolj dolgo, da vem, kako neobčutljiv je in še težje o svojih občutjih govori, je kar naenkrat sredi ulice spregovoril o doživljanju, zgražanju, navdušenju, globini, ki bi jo od njega ne pričakoval. Res da ni govoril toliko o sebi, bolj o junakih iz knjige, ki jo je prebral. Vseeno je zmogel in znal pri tem oživeti, navdušiti še mene, da sem kmalu vzel to knjigo tudi sam v roke. Bolj iz zanimanja o tem, kaj ga je tako prevzelo, kot iz želje po samem branju. Pisatelj Franz Kafka je zapisal, da bi knjiga morala biti sekira za zamrznjeno morje v nas. Da morje zamrzne, se mora temperatura spusti zelo nizko. Zato je ta led še težje razbiti. Da človek čustveno otrpne, zaledeni, je bolj enostavno. Da ga zopet pripravimo do čustvovanja in še bolj, da o tem spregovori, je res potrebna ostra in močna sekira. Če gre pri ledu na silo in z močjo, pri človeku ne gre tako. Tisti, ki ste brali Kafkova dela, veste, da je čustvovanje zapletena stvar in brezčutni sistem okrog nas nam kaj dosti ne pomaga, da bi si upali biti kot odprta knjiga. Prebijati se skozi Kafkove zapise je muka, ki človeka bolj spravi k jezi in dolgočasju kot k navdušenju. Vseeno je knjiga prostor, kjer si še tako boječ človek lahko privošči pogum, kraj, kjer še tako neobčutljiv človek na skrivoma potoči solzo. Dobra knjiga nas posrka vase in z junaki pozabimo nase. Takrat se nehote zazremo v ogledalo in v njem zazremo svojo lastno dušo. Čustva literarnih junakov lahko postopno prebujajo zamrznjeno morje v naši duši. Ob navdušenemu bralcu, ki me je presenetil s svojim čustvenim izlivom, ne smemo pozabiti na zelo preprosto stvar: da se to ne bi zgodilo, če ne bi vzel knjige v roke in se prebil skozi prve strani. Potem je šlo samo po sebi. Želim nam vsem, da bi si vedno znova drznili privoščiti pobege v dobre knjige. Naj nas beseda, če pa je pisana z veliko začetnico, še bolje, prevzame, da bomo danes tudi mi sejali navdušenje okrog sebe.

Robert Friškovec: Priklon

10. 12. 2021

Že navsezgodaj zjutraj ste si nadeli nogavice. Preden se odpravite od doma, si boste obuli čevlje. Če otroku oblečete jakno za na pot, se boste verjetno spet priklonili. Morda se v kuhinji priklonite, da dosežete kakšno posodo. Priklon je v naši kulturi manj pogosta oblika pozdrava kot na primer na Japonskem, kjer poznajo celo serijo priklonov, ki izražajo spoštovanje, pa tudi socialni status oseb, ki se srečata. V Veliki Britaniji se na primer igralci na teniškem turnirju v Wimbledonu tradicionalno priklonijo kraljici. Priklon kot znamenje spoštovanja in počastitve je navzoč tudi v katoliški liturgiji. Klanjanje ali salat je del islamske obredne molitve, ki se opravlja petkrat na dan. Nenazadnje se v tradicionalnih plesih priklonijo tudi soplesalci pred začetkom plesa. Priklon vedno izraža spoštovanje. Po navadi smo navajeni, da je torej priklon pridržan za posebne pozornosti in posebne ljudi, morda takšne z 'modro krvjo'. Nekoliko drugače se je zgodilo med državljansko vojno v Koreji. Zloglasni general je z vojsko nezadržno prodiral in zavzemal provinco za provinco in pri tem uničeval vse, kar mu je prišlo na pot. Ko so tako prebivalci nekega mesta slišali, da se jim približuje in ker so vedeli za njegov kruti sloves, so pobegnili v bližnji samostan. Ko je tako generalova vojska prispela v mesto, so našli hiše zapuščene. Po precej iskanja so vendarle našli nekega zenovskega meniha, ki je zaostal za drugimi. General je ukazal, naj ga pripeljejo predenj, a menih nikakor ni hotel iti. General je tako besen sam odšel do njega. »Ti očitno ne veš, kdo sem jaz!« je kričal na meniha. »Zmožen sem te zabosti v prsi z mečem, in ne bi pri tem niti trenil.« Zenovski menih se je obrnil in generalu mirno odvrnil: »Tudi ti očitno ne veš, kdo sem jaz. Zmožen sem pustiti, da me zabodeš z mečem v prsi, in pri tem ne bi niti trenil.« Ko je to general slišal, se je menihu globoko priklonil in skupaj z vojsko zapustil deželo. Prikloni niso nekaj, kar bi bilo rezervirano za kronane glave ali za slavne generale. Tudi v današnjem dnevu bomo morda lahko prepoznali skoraj povsem skrite drže in dejanja, ki se jim je vredno prikloniti.

Polonca Zupančič: Ciceron o skrbeh

9. 12. 2021

Cicero, rimski govornik, politik in filozof iz 1. stol. pr. Kr., je svoja načela izredno rad ponazarjal s konkretnimi anekdotami iz grške oziroma rimske zgodovine, saj je kot večina Rimljanov verjel, da so prav zgledi tisti, ki bodo potegnili ljudi na pravo pot življenja. Eden izmed takih premislekov je tako povezan s sirakuškim tiranom Dionizijem, ki je imel sicer v obilju vsega bogastva, dragotin in drugih dobrin, a je bil vendarle izredno nesrečen. Kljub življenju v izobilju se je namreč ves čas bal zarot in ni zaupal nikomur, tako da je zaradi tega nenehnega strahu uvedel številne ekstremistične ukrepe: ni se hotel briti pri brivcu, ampak je svoje lastne hčerke izučil v tej obrti in jih prisilil, da so opravljale to umazano opravilo. Še lastnima ženama ni zaupal, ampak je dal vselej natančno pregledati in preiskati njuni sobi, preden je prišel k njima. Njegov strah ga je naposled prignal tako daleč, da je dal posteljo v spalnici ograditi z jarkom, dostop do nje pa je bil mogoč le po lesenem mostičku, ki ga je lahko potegnil k sebi, ko je enkrat zaprl vrata. Poleg tega je na smrt obsodil vsakogar, ki mu je s svojimi besedami ali dejanji vzbudil še tako majhen sum, da spletkari proti njemu. \tNekoč je eden izmed njegovih prilizovalcev, Damoklej po imenu, našteval Dioniziju vse njegovo razkošje in ugodnosti, da bi se mu s tem prikupil. Dionizij pa mu je odvrnil: »Damoklej, ker te takšno življenje očitno res veseli, bi želel sam okusiti to mojo srečo?« Seveda mu je Damoklej pritrdil in Dionizij je nemudoma ukazal, naj ga posadijo na umetelno okrašeno zlato ležišče, služabnikom pa je naročil, naj čakajo na vsak njegov migljaj in marljivo izpolnjujejo njegove ukaze. Prinesli so mazila, vence, prižgali so dišave in naložili najizvrstnejše jedi na mizo, tako da se je Damoklej sam sebi zdel izredno srečen. \tDionizij pa je nadalje ukazal tudi, naj sredi vsega tega razkošja spustijo s stropa blesteč meč, privezan zgolj s konjsko žimo, da bo nenehno visel nad Damoklejevim vratom in grozil, da bo vsak trenutek padel in mu odsekal glavo. V istem hipu Damokleju že ni bilo več do lepega okrasja in vseh dobrin, ampak je tirana začel rotiti, naj mu dovoli oditi, češ da noče biti več srečen. Tako mu je tiran dovolj jasno pokazal, da se tistemu, ki mu vselej nekaj grozi, nič ne zdi srečno, saj strah človeka ohromi in mu ne dopusti, da bi se še naprej lahko brezskrbno veselil, čeprav ga obdajata samo bogastvo in dobrine. In nasprotno, pomirjen človek, ki ga ne pestijo skrbi, bo lahko srečen tudi, če bo živel preprosto.

Peter Millonig: Biti mati

8. 12. 2021

Danes Katoliška cerkev zaznamuje praznik brezmadežnega spočetja Device Marije. Pravnik in ekonomist dr. Peter Millonig v Duhovni misli razglablja o materinstvu. Duhovno misel bere Igor Velše.

Zmago Godina: Moč besede

7. 12. 2021

Večina ljudi se zaveda, da imajo besede neverjetno moč. Toda izreči pravo besedo ni dovolj. V svetopisemskih Pregovorih lahko preberemo pomemben nasvet, povezan z našimi besedami: "Zlata jabolka v srebrnih koških so besede, izrečene o pravem času." (Pregovori 25,11) Napačne besede ob napačnem času nam jemljejo pogum. Napačne besede ob pravem času nas jezijo. Prave besede ob napačnem času nas zmedejo. Prave besede ob pravem času pa nas spodbujajo. Včasih je najboljša stvar, ki jo lahko naredimo za nekoga, ta, da molčimo. Ko smo v skušnjavi, da damo nasvet, ki ga nihče ne želi, da rečemo "saj sem ti rekel, da bo tako" ali da javno izpostavimo napako, je najbolje, da se ugriznemo v jezik. Toda ko je čas, da spregovorimo, kako lahko izrečemo pravo besedo ob pravem času? V eni od zadnjih ofenziv druge svetovne vojne je general Dwight Eisenhower med obhodom v bližini reke Ren srečal vojaka, ki je bil videti malodušen. "Kako se počutiš, sin?" ga je vprašal. Mladenič mu je odvrnil: "General, zelo sem napet in nemiren." "No, če pa je tako," je rekel Eisenhover, "potem sva dober par, saj sem tudi jaz napet in nemiren. Če bova hodila skupaj, bova drug drugemu dobra družba." Prva ključna stvar za to, da izrečemo pravo besedo ob pravem času, je ta, da smo pozorni na okoliščine. Če se lahko naučimo biti dovzetni za dogajanje okrog nas, okoliščine, v katerih je človek, s katerim govorimo, smo na najboljši poti, da izrečemo pravo besedo ob pravem času. Ni pa pomembno le kaj rečemo in kdaj to naredimo: prav tako pomembno je, kako nekaj rečemo. Ljudje prepoznamo razliko med praznimi besedami in besedami, ki prihajajo iz srca; besedami, ki so izrečene samo zato, ker je to prav, in besedami, ki resnično izražajo naše misli in občutke. Prave besede ob pravem času lahko naredijo veliko več kot pa le dajo dober občutek človeku, ki so mu namenjene. Takšne besede lahko imajo vpliv, ki je pozitiven in trajen. Slikar Benjamin West je kot otrok rad risal. Ko je nekega dne znova uporabil svoje barve, čopiče in drugo opremo, je pri tem ustvaril tudi precejšen nered v sobi. Zavedal se je, da se bo njegova mama kmalu vrnila domov, zato si je obupno prizadeval vse pospraviti in očistiti. Toda ni mu uspelo. Ko je mama vstopila v sobo, je pričakoval najhujše. Toda takrat se je zgodilo nekaj nepričakovanega. Mama je vzela v roke njegovo sliko, jo pogledala in rekla: "Kako čudovita slika tvoje sestre." Nato ga je poljubila na lice in odšla. West pravi, da je s tem poljubom in temi besedami postal slikar. Ne poznam okoliščin, v katerih ste odraščali. Morda ste imeli starše, ki so razumeli moč spodbude. Morda pa v vašem življenju ni bilo in ni nikogar, ki bi spregovoril pravo besedo ob pravem času. Toda ne glede na to, ali ste bili deležni takšni besed ali ne, jih lahko zdaj podarite naprej. Poiščite priložnosti, ko lahko druge spodbudite s svojimi besedami. Morda bo prav to spremenilo njihovo življenje na bolje.

Robert Kralj: Nedoumljivi dar

6. 12. 2021

Tudi letos prihaja sv. Miklavž in prinaša darila. A ne samo otrokom, temveč tudi odraslim. Marsikaj nam bo prinesel. Vprašanje je samo, ali bomo te darove znali videti in sprejeti. V teh adventnih dneh se lahko zavemo, da smo bili že marsikdaj v življenju obdarjeni. Pa ne samo s to ali ono stvarjo, temveč da je vse naše življenje en sam velik dar. Kaj sem naredil za to, da sem ta trenutek živ in zdrav? Imam za to morda kakšne zasluge? Prav nobene. Čisti dar je, da sem ta trenutek tukaj, kjer sem. Lahko me tudi ne bi bilo. Ali pa kaj sem storil, da sem srečal svojega sozakonca, življenjskega sopotnika ali zaupnega prijatelja? Spet lahko rečem, da nič. Kajti to, da sem ga srečal, ni bilo v moji moči. Srečanja nisem povzročil sam s svojimi močmi in prizadevanji, ampak mi je bilo podarjeno. Kot čisti, nezaslužen in zastonjski dar. Ali si lahko štejem kakšno zaslugo za to, da sem našel svoje mesto pod soncem, službo, kjer bolj ali manj z veseljem opravljam svoje delo? Res je, da sem poslal kar nekaj prijav za različna delovna mesta, a na končni potek dogodkov vendarle nisem mogel vplivati, in pristal sem tam, kjer je zame najbolje. Če se zamislim, se ne bom mogel načuditi, kako čudovito se je vse skupaj odvilo. Spet se zavem nedoumljive presežnosti daru. In končno vprašanje po daru vseh darov. Bliža se božič in advent je priprava na ta veliki praznik. Toda kaj pravzaprav praznujemo? Bog se je učlovečil in postal človek, da bi nas odrešil in nam dal svoje življenje, ki se tudi s smrtjo ne bo končalo. Ali sem kaj naredil za to, da se je to zgodilo? Ali imam za to, da sem v Kristusu deležen sinovskega življenja, ki več ne mine, kakšno zaslugo? Že samo vprašanje zveni predrzno, a je zastavljeno zato, da se zavem brezdanje presežnosti daru, ki nam je dan v učlovečenem Božjem Sinu. Nobene zasluge za to nimam, in je nikoli ne bom imel. Bog sam je tako sklenil v svoji nezaslišani svobodi in ljubezni. Obdaril me je s Seboj in s svojim Božjim življenjem. Zato so besede, ki jih Jezus pove Samarijanki, namenjene vsem nam: »Če bi poznala Božji dar in če bi vedela, kdo je, ki ti pravi: ›Daj mi piti,‹ bi ga ti prosila in dal bi ti žive vode« (Jn 4,10).

Andraž Arko: Pripraviti pot

5. 12. 2021

Danes, ko se še posebno najmlajši veselijo Miklavževega obdarovanja, prižigamo na adventnem vencu drugo svečo. Medtem so naši kraji, še zlasti prestolnica, že močno odeti v praznično okrasje lučk, ki ustvarjajo nežno in romantično ozračje po ulicah, seveda ob vseh stojnicah s svojo vabljivo ponudbo. Napočil je namreč veseli december, v katerem se pripravljamo na prihajajoče praznike. Oziroma, bolje rečeno, praznujemo že kar ves mesec. Bum svetlobe, ki je prevzel mesto in blišč izložb, ki nas vabijo k zapravljanju za naše najdražje. Kljub vsej prijetnosti si moramo nazadnje priznati, da za nas, kristjane, to ni in ne more biti resnična priprava na praznik Jezusovega rojstva, rojstva luči. Vsa ta praznična razsvetljava v resnici govori samo o enem: o hrepenenju po svetlobi, po luči. Kako torej, da se ob toliko lučkah nazadnje zgodi, da na sam praznik božiča ali pa pozneje ob novem letu, marsikoga zavije tema? Včasih žal tako močno, da si celo vzame življenje. Zdi se, kot da se svetloba veselega decembra nazadnje prelije v temo in stisko. Kot da se vsa pričakovanja o praznovanju božiča, ob katerem si predstavljamo, da se bomo morali imeti čudovito in bomo tudi notranje nekaj doživeli in bili izpolnjeni, naenkrat sesujejo. Pot Cerkve gre v drugačni smeri. Kristjani se na božič ne pripravljamo v hrupu in blišču veselega decembra, ampak smo v adventu, pričakovanju Kristusovega rojstva. Adventni venec s postopnim prižiganjem sveč tako na simbolni ravni kaže na odpiranje naše notranje teme, bolečine in stiske Bogu; ko ga vabim, naj razsvetli temine mojega srca, naj ponovno prižge luč upanja v moji duši, ki je tako močno obremenjena od naporov in bolečin življenja. K temu, postopnemu in poglobljenemu odpiranju Bogu, nas vabi tudi božja beseda: »Pripravite pot Gospodovo, izravnajte njegove steze; vsaka dolina naj se izpolni in vsak hrib in grič naj se zniža; in kar je krivo, naj bo ravno, in kar je hrapavo, postani gladka pot; in vse človeštvo bo videlo božje zveličanje.« Toda, na prihod tega zveličanja, tega odrešenja, ki ga pooseblja ravno praznik božiča, se moram pripraviti. Ne v bežanju pred samim seboj in omamljanju s sojem umetne luči ter druge komerciale, ampak z notranjo poglobitvijo, s srečanjem s seboj in svojo bolečino, ki jo postopno odpiram Bogu in mu pustim, da začne zdraviti rane mojega srca. Samo po tej poti notranje priprave bo lahko božič res doživet kot praznik odrešenja, kot praznik rojstva luči, ki je Jezus Kristus, ki razsvetljuje temine naših src.

Emanuela Žerdin: Verjameš v to, kar moliš

4. 12. 2021

Molitev je dihanje duše in brez nje smo v svoji notranjosti suhi in nerodovitni kot puščava. Kako in kaj molimo? Navadno imamo v srcu skrite molitve, ki smo se jih naučili na pamet že kot otroci od staršev, dedkov in babic ali pa pri verouku. Če hodimo k maši, tudi mašno besedilo ostane neizbrisno vtisnjeno v naše srce. Vprašanje pa je, koliko verjamemo v to, kar izgovarjamo v svojih molitvah. Na primer v očenašu, tej osnovni molitvi, ki naj bi jo naj poznali vsi. Ali res verjamemo, da je naš oče Bog? Kajti če res verjamemo, ko govorimo Oče naš, potem so vsi ljudje naši bratje in sestre! Vsi – ne glede na barvo kože, jezik, spol, bančni račun ali vero! V očenašu me posebno gane prošnja: Pridi k nam, Tvoje kraljestvo! Božje kraljestvo naj pride k nam, kajti mi smo slabotni in grešni in težko se vzpenjamo, da bi šli v duhovne višave in se dotaknili Božjega prestola. Zato pa Božje kraljestvo prihaja k nam! Najbolj po daritvi svete maše, ko se po sveti hostiji sam Gospod dotakne naše duše in našega telesa, pa tudi po vseh dejanjih ljubezni in sočutja, ki smo jih deležni od svojih dragih ali tudi od preostalih ljudi. Če verjameš v to, da je Bog tvoj oče, potem ne moreš nikoli obupati! Tudi če bi te vsi zapustili, bi vendarle ostal zapisan v Božji dlani kot njegov ljubljeni otrok, ki ga ima Bog tako rad, da je dal svojega edinorojenega Sina za naše odrešenje! In če veruješ, da je Bog tvoj oče, potem si tudi ti sam kraljevič ali kraljična, čeprav oblečen v krhko posodo človeškega telesa! Pri molitvi torej ni toliko pomembno, ali molimo v prekrasni cerkvi ali v svoji razmetani izbici, ampak da verjamemo v to, kar izgovarjamo. Potem nam molitev daje moč in greje srce.

Gregor Čušin: Veseli december

3. 12. 2021

December je zadnji mesec. Mislim: zadnji v letu. Čeprav je lahko za marsikoga zadnji sploh. A to lastnost imajo čisto vsi meseci v letu. Vsi dnevi v letu, pravzaprav. Vsaka ura je lahko zadnja, ker »ne vemo ne dneva ne ure« (Mt 25, 13). In morda se prav v tem skriva razlog za decembrsko veseljačenje: v strahu, da se bliža konec; da zadnjič počnemo, kar koli že počnemo; da se zadnjič družimo, s komer koli se že družimo; da zadnjič pijemo, jemo, plešemo, gledamo, dihamo, ljubimo; da bo konec, mi pa še nismo doživeli, dosegli in postorili tega ali onega, nismo še opravili tega ali onega, nismo še popravili tega ali onega … December je zadnji mesec. Mesec, ko se potegne črta in naredi izračun. Ko urejamo in usklajujemo podatke, da bodo naše bilance in naše statistike urejene. December je mesec, ko najemamo kredite, da odplačamo, pokrijemo in skrijemo še neodplačane dolgove. December je mesec, ki nam da misliti. Zato se opijanjamo, da pozabimo. In ne mislimo. December je mesec, ki nas razgali. Zato se še lepše oblečemo. December je mesec, ko se počutimo sami v svojem strahu. In osamljeni. Zato se toliko družimo. December je mesec, ko se oglasi vest. Zato toliko kričimo in pôjemo. Da bi preglasili vest. In strah. December je mesec, ko se slepimo in si zatiskamo oči pred resnico. Zato prižgemo čim več luči. Da sploh kaj vidimo. In da ne bi videli lastne teme. A na koncu decembra, na koncu zadnjega meseca, na koncu leta … kot tudi na koncu življenja in na koncu koncev … ni konec. In ni konca. Ni smrti in pozabe. Je Rojstvo in Večni spomin. Ni le »koledarski« nov krog, ampak resničen nov začetek. Vsaj mi, krščeni in birmani, bi se morali tega zavedati! Decembra se spominjamo trenutka v zgodovini, ko se je Stvarnik spustil med stvari! Ko je Vsemogočni postal nemočen. Ko je Bog postal človek! Ko se je Večni podvrgel času. In prostoru. December je zadnji mesec in skrajni čas, da se zavemo, da je Novorojeni že zdavnaj uravnal bilance in statistike, odplačal kredite in raztrgal zadolžnico. December je zadnji mesec in skrajni čas, da spoznamo, da je Novorojeni izvir žive vode, ki resda omami, a ne upijani, in da ni lepšega oblačila kot obleči Kristusa. December je zadnji mesec in skrajni čas, da odpremo oči in se prepustimo Novorojenemu, ki je Luč. … Resnična Luč, ki razsvetljuje vsakega človeka (Jn 1, 9) In nikoli več ne bomo ne sami ne osamljeni. In nikoli več nas ne bo strah ne Boga ne ljudi. Ne decembra. In nikoli več ne bomo rekli, da je konec.

Raid Al Daghistani: Eksistenca in kontemplacija

2. 12. 2021

Avtor današnje ponovljene Duhovne misli arabist in islamolog dr. Raid Al Daghistani razmišlja o eksistenci in kontemplaciji. Gre za kontemplacijo nad stvarstvom, ki je navzoča v delih islamskih mistikov.

Silva Matos: V puščavi

1. 12. 2021

Ob izgubi svojega najbližjega, svojega ljubljenega, potrka k tebi praznina. V družini te podpirajo otroci, vnuki, tudi ti jih. A neke vrste puščava se razteza okrog tebe in v tebi. Tako se zazdi. Ljudje se trudijo, da bi pomagali. Na stotine načinov, a kot da ne morejo do tebe. V nekem delu zavesti se avtomatično pojavi hvaležnost, ker je toliko pozornosti, prijaznosti, poskusov pomagati. Pa nekako ostajaš v samotnih, praznih širjavah. Oziraš se za tišino, prosiš za mir, ko lahko tišina govori, ko vanjo stopajo spomini, ki z vso močjo, neustavljivo silijo v tvojo bolečino. Pride mi na misel, da imam tam v zgornjih delih omare albume. Res je tudi množica fotografij na računalniku, a mi v zdajšnjem počutju računalnik nekako ne ustreza. Le za nujne, neodložljive stike. Albumi. Pred menoj so. Vem, da bo v vsakem od njih zgodba, da bodo močni spomini. Me bodo na novo boleli? Previdno si jih želim priklicati v sedanjost. Zavedam se, da so povezani z njim, ki je odšel tja v nebeško prostranost. Vem pa tudi, da ta prostranost sega na neki nov način, še ne dobro udomačen, v moj zdajšnji svet. Tudi najini spomini so vpisani v ta mozaik večnosti. Odpiram strani. Na nekaterih so čudoviti posnetki, v katerih sva velikokrat skupaj, nasmejana ali ožarjena s presunljivo svetlobo zahajajočega sonca, ali pred kakšno znamenitostjo, v družbi z domačini iz daljnih dežel, v mirnem okolju, srečna, v družbi z vnuki, doma ob praznovanju, ali v akcijski drži, na vrtu, na sprehodih, pohodih s prijatelji, v planinah, na olimpijski tribuni s slovenskimi zastavami, v podmornici, deževnem pragozdu. Sama sebe zaslišim, kako se smejem. Kar zdrznem se. Kot bi naredila prekršek. Nimam pravice do veselja. Pridem do tja, kjer sva v družbi prijateljev. Koliko lepega smo doživeli, kako smo desetletja gradili močno prijateljstvo, ga oblikovali tudi z zaupanjem ob svojih padcih, uspehih in neuspehih, osebni in skupni rasti. Dragoceno je in ni minilo, me prešine. Za prijatelje si je treba čas vzet', je naša skupna pesem. Nekje ob globeli praznine zaznavam sence prijaznih, prijateljskih podob, ki ljubeče ponujajo roko. Vabijo, da zlezeš ven. Ne vedo, da ne moreš. V tišini se kdaj zasliši Božji glas, ki vabi, da se samo premakneš, narediš korak. Prijatelji mislijo dobro. Zelo počasi zmorem. Zdaj še ne z vsemi. Hvaležna sem zanje, za vse, počasi se bom vrnila. Tu sem, Gospod, tu sem in si želim slišati, kaj Ti hočeš, kaj je zdaj moje poslanstvo. Ljudje lahko pričakujejo drugače, a tudi če me ne razumejo, tudi če me težko čakajo, se v svoji "razcapanosti", ranjenosti želim še malo zadržati v puščavi. Samo s teboj, Gospod. Da se očistim, da izbrskam iz prašne zmede bistvo. Ne morem kupiti Njegovega obiska, ne morem ga prisiliti, po moji umeščenosti v tok življenja. Pride, na svoj način. Le zaupati je treba Vanj. Zaupam v ljubezen bližnjih, čudovite prijateljske odnose, zanje si je treba vzeti čas. Po njih mi govoriš. In moj ljubi bo vedno prisoten, na nov način nas bo spremljal in nas podpiral. Zaupam v Ljubezen.

Alenka Veber: Pot v službo

30. 11. 2021

Moja vsakodnevna pot v službo in iz nje, ko izstopim iz avtobusa, vodi po isti poti. Le sto ali nekaj metrov več, za katere bi človek lahko hitro pomislil, da so postali že rutina. Da je že vsak moj korak tehnično dovršen in časovno izmerjen. In da se na tej kratki pešpoti ne more zgoditi prav nič, kar bi zmotilo mogoče že nekoliko naveličano in zdolgočaseno pot v službo in iz nje. Moji odhodi in prihodi niso odmerjeni točno na minut. A vendar se nekako gibljejo v tistih jutranjih urah, ko ljubljanske ulice ponovno oživijo. Sem pa tja svojo pot podaljšam še do tržnice, pozdravim branjevko in na vogalu Tromostovja pokimam Rudiju. Rudi za razliko od mene ubere svojo dolgo pot iz manjše dolenjske vasi v nečloveških jutranjih urah. Nemalokrat se povzpnem tudi po frančiškanskih stopnicah in vstopim v cerkev. Kako pomenljivo. Z okna moje delovne sobe lahko vidim enega izmed dveh frančiškanskih zvonikov. In če moje misli niso preobtežene s težo lastnega dne, slišim tudi zvonjenje. Zvonjenje, ki me opominja, vabi in po potrebi lahko tudi zbudi, če bi se zgodilo, da bi na delovnem mestu nehote zakinkala. Nato hitim še s pozdravljanjem in kratkim klepetom mojih uličnih sosedov, ki so uspeli preživeti v svojem poslu. Nekaterim manjka samo še leto dni do upokojitve, nekateri se upokojitve bojijo, drugi pa računamo, koliko let bomo morali še hoditi v službo. Včasih grem na jutranjo kavo ali pa popoldanski čaj v bližnjo kavarno, kjer me že deset let postreže vedno nasmejani natakar. Na videz brezbrižno jutro ali pa pozno popoldne tako postane moja molitev. Vanjo vpletem ljudi, ki jih mimobežno srečujem že deset let. Za večino od njih niti ne vem, kako jim je ime. Današnje jutro sem bila nekoliko zgodnejša. Vrata bližnje cvetličarne so še zaprta. Tako sem znanki z ulice samo pomahala v pozdrav. Včasih mi gospa podari cvet in po materinsko poduči, kako naj ga negujem. Moje osebne jutranje molitve je konec. Odklenem službena vrata. Za njimi nismo več samo znanci z ulice, brez imen … A vseeno je kdaj naša skupna molitev razglašena in neosebna.

Marko Rijavec: Bog, ki me uči voziti kolo

29. 11. 2021

Eden od mojih najlepših spominov na rajnega očeta je povezan z dogodkom, ki smo ga verjetno doživeli prav vsi otroci, vsak na svoj način. Učil me je voziti kolo. Ker me je bilo strah, da bom padel, me je od zadaj držal za sedlo in me bodril, jaz pa sem gonil pedala. Vedno hitreje in vedno bolje je šlo. In ko sem se ozrl nazaj, da bi to veselje delil s svojim očetom, sem šele takrat opazil, da ga ni ob meni, da je že daleč zadaj – in da se peljem čisto sam, on pa se vesel smeje, ko me gleda, kako mi je uspelo. Tako velikokrat se nam Bog v življenju skrije. To je zato pogosto trenutek, ki mu ga očitamo, ker nas je nesramnež pustil same, da se mučimo s svojim življenjem. Lahko pa bi ta trenutek razumeli kot priložnost, tisti hip, ko se zavemo, da nas Bog pusti, da se na kolesu naprej vozimo sami. Da spusti naše sedlo in se skrije za vogal, da bi s ponosom škilil, kako dobro se vozimo tudi brez njegove pomoči, da bi se kot najbolj srečni starš čudil, kako nekaj velikega in lepega je ustvaril v nas. Zato so trenutki naše samote in zapuščenosti s strani Boga lahko tudi trenutki, v katerih moramo občutiti globoko zaupanje z njegove strani. Trenutki, ko vidimo, kako močno računa na našo odraslost in našo odgovornost. Ne, On ne želi biti Bog, ki do potankosti predpisuje, kaj in kako moramo narediti. Ne želi si imeti sužnjev, niti posnemovalcev. Želi si svobodnih in ustvarjalnih ljudi, ki vejo, kaj je prav in kaj narobe, in znotraj možnosti uberejo svojo pot – tisto, za katero menijo, da je prava. Ne želi, da ga kot zatlačeni v vato sprašujemo za vsako malenkost, ne želi si čudakov, ki se držijo besed kakor pijanec plota. On nam je povedal, kar nam je želel povedati, in pokazal, kar nam je želel pokazati, potem pa gre. Skrije se, da se bomo odločali in da bomo živeli ne kot sami, ampak kot samostojni in za svoja dejanja odgovorni ljudje. In nam s tem daje največje možno dostojanstvo, kar ga premore: dostojanstvo sina.

Edvard Kovač: Človek je bitje pričakovanja

28. 11. 2021

Že od nekdaj je človek rad zrl v nebo in pričakoval ta ali oni utrinek, in ko se mu je pokazal, se je ob njem nasmejal. Pomenil mu je srečo ali vsaj presenečenje, ki ga čaka. Podobno je hodil skozi gozd in pričakoval, da bo okoli sebe uzrl kakšen sadež, ki bo pomagal preživeti njega in njegovo družino. Zagotovo je poprej pričakoval, da se bo kakšno dekle ozrlo nanj in bo imel ob sebi družico, ki ga bo spremljala, ko bo iskal primeren kraj za nastanitev. Toda najlepše pričakovanje je bilo, ko je čakal, da se mu bo rodil otrok. To je pomenilo, da mu je prek otrok zagotovoljen jutrišnji dan, tudi takrat, ko njega samega ne bo več med živimi, bo prek sina vstopal v prihodnji čas. Da, človek je že od vsega svojega začetka bitje pričakovanj. V tem pričakovanju ga je seveda tudi strah, kaj bo prinesel jutrišnje dan. Toda to stisko pričakovanja miri zaupanje v božanstvo, ki ga spremlja, varuje in mu obljublja, da ga bo obiskalo na poseben način. V obzorju globin človeške duše tudi prerok Izaija zagotavlja svojemu ljudstvu, da se dobri Bog ne kesa svojih obljub in da jih bo zagotovo izpolnil. Takoj na popade radovednost: za kakšne obljube pa je šlo? Kaj neki posebnega je izvoljeno ljudstvo pričakovalo od svojega Boga? Pravzaprav smo presenečeni, da za nas nič posebnega, obljublja jim poštenega človeka, tistega, ki bo v Izraelu vzpostavil pravičnost. Ampak kraljestvo poštenja res ni nič posebnega? Če pomislimo na vsa oboroževalna tekmovanja, na ugonabljanje oceanov, na vedno večjo stisko tretjega sveta, na naraščajočo grobnico prebežnikov, ki s imenuje Sredozemsko morje, vidimo, da je takšna pravična dežela dobesedno »kraj, ki ga ni«, se pravi u-topija. Pa vendar Kristus, nadaljuje napoved svojega predhodnika profeta Izaije in pravi, da vse te preizkušnje, stran poti in tudi zlo, ki se bo še pojavljalo, nikoli ne bo moglo izničiti vere in ljubezni, ki jo on prinaša. Zato nas opogumlja in pravi: zravnajte se in dvignite svoje glave, vaše odrešenje se približuje«. Apostol Pavel je še bolj zgovoren in zatrjuje, da tam, kjer se pomnoži zlo, se je poveča tudi milost ljubezni. Zato je adventi čas, trenutek, ko se nam bo razkril sam Bog. In kako se bo njegova ljubezen sklonila k nam? Da bi jo videli, ni več potrebno zreti v nebo, ampak pogledati okoli sebe. Opazili bomo otroke in ko bo vsak naš otrok postal naš »kralj«, ki ga varujemo, bomo prek njegovega smehljaja razumeli, da Bog vendar prihaja k nam, saj je vsak otrok Božje bitje, ki prinaša presenečenje in upanje jutrišnjega dne.

Robert Friškovec: Stati

27. 11. 2021

Spominjam se poljudnoznanstvene oddaje, ki je prikazovala življenje žiraf. Morda niste vedeli, a žirafe porodijo svoje mladiče stoje. In tako je prva stvar, ki jo novorojena žirafa doživi, trimetrski padec na trda tla. Malo drugače od našega jutranjega postavljanja na noge, kaj ne? Čeprav se nam kdaj zjutraj zdi, kot da smo zares padli v nov dan s treh metrov višine. Še vedno nekoliko zbegan žirafji mladič se poskuša postaviti na noge, a pri tem se njegova mama obnaša milo rečeno čudno. Svojega mladiča namreč nežno brcne v zanjo plat, kar ga seveda spet vrže po tleh. Verjetno še bolj zmeden žirafji mladič se znova poskuša spraviti pokonci, a kaj ko ga že naslednja nežna brca spet spravi na tla. Ves proces se še nekajkrat ponovi, dokler ni novorojeni žirafji mladič že preveč izmučen, da bi se postavil nazaj na noge. Tedaj ga mama žirafa še enkrat nežno brcne in ga tako prisili, da vstane. Od tedaj naprej svojega mladiča nikoli več ne porine na tla. Zakaj ta neobičajen in na videz prav nič materinski prizor? Razlaga je preprosta: da bi mladič preživel napade plenilcev, mora biti prva lekcija, ki se je nauči v življenju, kako se hitro spraviti na noge. Tako materina navidezna krutost ni več tako kruta. V naših življenjih nas marsikaj spravi ob tla in kdaj potrebujemo kar nekaj časa in moči, da se spet postavimo nazaj na noge. Stati na svojih nogah je znamenje, da želimo živeti življenje v polnosti in da smo pripravljeni na življenjske izzive. Ti bodo tudi danes prišli v takšni ali drugačni obliki – in morda nas bodo tako kot žirafjega mladiča pritisnili ob tla. Ampak lekcija, ki se je mora žirafji mladič hitro naučiti, da ne postane obrok plenilcev je, kako se čim prej pobrati na noge. Materini sunki in nežne brce so mladiču 'hitri tečaj' življenja. Takšne brce – v zadnje tri črke – kdaj potrebujemo tudi mi, da se nam okrepijo klecava kolena. Lahko pa smo po potrebi kdaj tudi nežne žirafje brce tudi drug drugemu, da si pomagamo postaviti na noge, obstati in iti naprej – novim življenjskim izzivom naproti.

Daniel Brkič: Ocean je samo luža

26. 11. 2021

Evangelist Marko je zapisal neobičajno okoliščino, ko so se Jezusovi učenci znašli v viharju na jezeru, ker jih je Jezus vabil v pustolovščino vere. Medtem ko so se oni kot izkušeni ribiči bojevali za življenje, je Jezus mirno spal na krmi. Vsi smo v čolnu sredi viharjev življenja, globoko verni, vendar prestrašeni. Neki mornar je med vojno svojim domačim v pismu napisal: »Če boste slišali, da sem v bitki padel, ne jokajte. Spomnite se, da je celo ocean, v katerega bi potonil, samo luža v roki mojega Boga Odrešenika. Jezus, ki je na krmi spal, je bil videti kot nebogljen popotnik. Kako malo so učenci dojeli! V njihovem čolnu je bil pravzaprav stvarnik in upravljavec morja in zemlje. Noben vihar ne more potopiti čolna, v katerem počiva gospodar vesolja. Vse se pokori njegovi besedi, samo človek ne. Priznam, da v viharju težko popolnoma zaupam Bogu, ker se mi zdi, da Odrešenik spi. Njegovo spanje je lahko slikovit prizor, moje uspavanje vere ali pa nauk, da moram biti v viharju tako miren tudi jaz. Bog me težav lahko obvaruje, ali pa da moč, da jih prenesem. Učenci so bili namreč na cilju že takrat, ko so ga sprejeli v čoln. Čoln našega življenja ni udobna, luksuzna potniška ladja – križarka, ampak je čoln za reševanje. Kajti kjer ni viharjev, ni nevarnosti. Kjer ni nevarnosti, ni strahu, kjer ni strahu, ni testiranja, kjer ni testiranja, ni učenja, kjer ni učenja, ni duhovne rasti, kjer ni duhovne rasti, ni vere. Vsak kristjan potrebuje tri reči: božjo besedo, molitev in preizkušnje. Božja beseda in molitev nas božata, preizkušnja pa nas utrdi. Veste, znani vojščaki ne postanejo veliki v vojašnici, ampak na bojišču. Neki človek je nenehno živel s težo strahu. Ko je taval po pašnikih, zatopljen v svoje črne slutnje, je srečal veselega pastirja, ki je imel zaupanje v Boga. Popotnik mu je priznal, da mu to manjka. Pastirja je vprašal, ali je mogoče, da Bog v množici ljudi ljubi tudi njega. Pastir mu je pokazal svojo vasico v dolini. »Ali vidiš vsako hišo posebej in tudi okna vsake hiše?« Popotnik mu je pritrdil. Potem je pastir nadaljeval: »Ne obupaj. Sonce je eno samo, pa vendar obsije vsako okno v naši vasici, tudi najmanjše in najbolj skrito. Morda si otožen zato, ker je tvoje okno zaprto. Odpri vsa polkna in te ne bo več strah.

Berta Golob: Imeti in biti

25. 11. 2021

Imeti, imeti je že zgodnja človekova potreba. Kaj vse hoče imeti otrok. Marsikateri tudi vse dobi. Zasut je z igračami in oblačili, z odraščanjem pa pričakovanja po imeti ne pojenjajo. Mobiteli in druge privlačne lažne potrebe obsedejo že prav majhne šolarje. Menda jih v šoli ne smejo uporabljati, a pomembno zanje je, da jih imajo. Sicer bi tudi po mnenju staršev veljali za zaostale, revne, neprilagojene in posledično čustveno prizadete. Za božjo voljo, tega pa ne! Kako zelo podlegamo okoliščinam in kako hitro odmislimo področja duhá. Sicer nikomur ne pride na misel, da bi dojenčka hranil s pikantnim paprikašem in malčkom in šolarčkom tudi ne ponuja ostrega noža. Zdravila za otroke so opremljena s posebnimi navodili in njihova vsebnost jim je prilagojena. Niti s kamilicami jih ni varno predozirati. Toda cepetavec hoče, in ko dobi, pričakuje nadaljevanje. Kako hitro mu podležemo! Na drugi strani pa toliko spodbud po: biti. Razlage in dokazi, da je pomembneje biti kot imeti. Ko jih poslušamo, smo ali ZA ali PROTI. Proti, če se mi zdi vse razen uživanja v uživanju imetja brez zveze. Če bi hotel kaj plemenitega biti, bi se moral marsičemu odreči. V napredni družbi pa ja ne bom obračal kolesa nazaj v zaostalost. Mar bi bil boljši človek, če bi spal na slami namesto na ležišču prestižne znamke? Kaj pravzaprav pomeni ta "biti"? Saj vem, da sem in da bivam. V predalu imam jedilni pribor, a ga ne smem imeti? Menim, da lahko lesenega, plastičnega, kovinskega ali pa zlatega. In prav ob njem izdam svojo bit, svoje notranje jedro. Ob zavedanju presežnega pomena bivanja, bi ne maral jesti z zlato žlico, vedoč, da mi meče v goltanec milijone podhranjenih ljudi. Pomen med imeti in biti mi mora postati čim prej jasen. Malo pozno je takrat, ko korak že omahuje. Takrat so tudi možgani že bolj otopeli. Ni druge poti do biti kot takoj stopiti na malce bolj raskavo pot in se utrditi v hoji. Modri vzgojitelji in starši znajo, zmorejo in seveda hočejo otroka voditi po njej. Pa mu na primer željo po mobitelu kot osebni lastnini uresničijo šele tam v 4., 5. razredu. Učitelj pa sploh ne opazi, da bi bilo prej z njim kaj narobe. Ni moglo biti, ker mobitelska izkušnja zanj ni bila edina družinska vzgojno-posestniška vaja. S kakšno žlico jemo?

Polonca Zupančič: Ciceron o državljanstvu

24. 11. 2021

Rimski govornik, politik in filozof Ciceron je precej svojih besedil oblikoval kot premisleke o temeljnih življenjskih vprašanjih. V Pomenkih v Tuskulu se je tako spraševal o življenju po smrti ter s tem povezanim vprašanjem o dobrem življenju. »Kakšen je pravilni način življenja?« se sprašuje, »Po katerih načelih naj se ravnamo? Kako bomo dobri ljudje in dobri državljani?« Sam je namreč kot zaveden patriot verjel, da mora posameznik gledati tudi na skupno dobro, na dobro države in ne zgolj na lastno korist. V Pomenkih pa tudi v drugih delih je zato trdil, da bi si moral vsakdo prizadevati za udejanjenje vrline in za skrb za državo. Pri tem se ne bi smel osredotočati na dolžino, temveč na kakovost življenja: čeprav smrt »vsakodnevno grozi v negotovih pripetljajih in zaradi kratkega življenja nikdar ne more biti daleč«, modrega moža strah pred njo ne bi smel odvrniti od tega, da ne bi vselej pomagal državi in deloval v korist sodržavljanov. Kajti modrec se zaveda, da je »potomstvo, ki ga sicer ne bo uspel videti, tudi njegova stvar.« Njegovo delovanje bi morala potemtakem po eni strani usmerjati skrb za prihodnje rodove, po drugi strani pa želja, da bi tudi sam utelesil vrlino. Tako bi se lahko izkazal za najboljšega na vseh področjih: za najboljšega moža, politika, državljana in nasploh najboljšega človeka. Ciceron večkrat poudari, naj se človek loteva podvigov iz želje po vrlini in ne po slavi: če bo hlepel zgolj po slavi, se bo odvrnil od vrline in zašel na kriva pota, to pa mu ne bo prineslo prave sreče v življenju. Nasprotno pa prav življenje v skladu z vrlino in udejanjanje te vrline v vsakdanu vodi do resnične blaženosti. Medtem ko vrlina ne sledi želji po slavi, pa želji po vrlini »nujno sledi tudi slava, čeprav si ne prizadevaš zanjo,« zatrjuje Ciceron. Lahko se sicer zgodi, da dobremu človeku za njegovo dobroto in vrlino ni poplačano že v njegovem zemeljskem življenju, nedvomno pa bo nagrade deležen po smrti, ko bo užival v božanski blaženosti.

Edvard Kovač: Melodije neba

22. 11. 2021

V človekovem srcu se vedno na novo pojavljajo lepe melodije. Le od kod so prišle vanj? Lahko rečemo, da je človek zapel, še predno je spregovoril, kajti znal je prisluhniti melodijam neba. Slišal je za ptice, ki so od nekdaj žvrgolele, in človek je v njih zaznal nekaj več kot ritmični zvok ali zanimive glasove. Začel je uživati ob ptičjem petju, ga oponašati in tudi sam je zažvrgolel. In tudi ko je postal zelo zgovoren in razvil dar pripovedništva, se je še vedno rad zatekel k petju. Kadar je beseda pospremljena z melodijo, pridobi novo moč, še neznan polet, saj nam globlje razkrije pomen samih besed. Zdaj razumemo, zakaj ob izrazu globokih čustev človek znova potrebuje ne samo navadne besede, ampak tudi pesem. Pomislimo, naši najbolj veseli trenutki, pa tudi najbolj žalostni so pospremljeni s pesmijo. Prepevamo in zaplešemo ob svadbi, otožno zapojemo na pogrebih, zajuckamo od veselja, ko se nam je rodil otrok, ob visokih obletnicah dvignemo kozarce, a ne brez petja. Pravijo, da k najglobljim čustvom spadajo tudi religiozna razpoloženja. Kako izraziti najintimnejši svet, kako ga ubesediti, ko so pa besede tako šibke! Tudi za molitev potrebujemo pesmi, nujne so melodije srca, da bi izrazili tisto, kar je neizrekljivo, da bi povedali še več kot zmore sama beseda. Zato se je že zelo zgodaj razvilo tudi liturgično petje. Bogoslužne melodije želijo povedati več kot razposajena razigranost, izraziti želijo globinsko veselje, ki ga vsak nosi v sebi v obliki najlepših hrepenenj. Zato je pomembno, da so svetopisemska besedila tudi v odličnih slovenskih prevodih ohranila lepo melodiko slovenskega jezika. Hvaležni smo lahko našemu pesniku Simonu Gregorčiču, da je vnesel v svoje prevode bibličnih psalmov toliko melodičnih odtenkov. Zelo zanimivo je, da je današnja svetnica sv. Cecilja postala nebeška zaščitnica cerkvenih pevcev in glasbenikov zaradi njenega življenjepisca, ki pravi, da je kljub zvokom orgel slavila Boga. To se nam zdi malce paradoksalno, toda če pomislimo, da so bile v antiki orgle zelo bučne, kar nič melodične in so jih imeli za posvetni instrument, potem lahko občudujem Cecilijo, da je njeno srce prepevalo kljub nemogoči glasbeni spremljavi. In v tem je simbolika lepih pesmi in melodij: kljub hrupu sveta, kljub tragičnemu občutju življenja, vendar ne bodo utihnile melodije in lepota notranjega sveta. Srce se bo vedno odpiralo melodijam, ki prihajajo od zgoraj.

Milan Knep: "Moje kraljestvo ni od tega sveta"

21. 11. 2021

Ljudje vseh časov želijo svet popraviti, ker z njim, takšnim, kot je, niso zadovoljni. Želja, da bi svet izboljšali, je plemenita in tempirana bomba hkrati. Koalicijske sile so leta 2001 vdrle v Irak, da bi odstranile diktatorja Sadama Huseina in vzpostavile demokracijo. Papež Janez Pavel drugi je rotil Busha in Blaira, naj ne posegata na tuje ozemlje. Nista ga poslušala. Danes je Irak padla država, z uničeno družbo, daleč od vsake demokracije. Papež je vedel, da je boj proti terorizmu samo pretveza za dosego ekonomskih interesov, kot je ideal pravične družbe samo pretveza za nasilno revolucijo, po kateri zavlada prevratniška klika. Jezus se je od teh modelov distanciral. Na Pilatovo vprašanje, ali je res judovski kralj, kot beremo v današnjem evangeliju, je odgovoril pritrdilno, vendar z bistvenim dodatkom: "Moje kraljestvo ni od tega sveta." Prav tega dodatka niso upoštevali številni krščanski vladarji, začenši s Konstantinom Velikim, ki je leta 312 pred bitko z Maksencijem, tekmecem za oblast, pri Milvijskem mostu blizu Rima na nebu zagledal križ, obsijan z napisom – V tem znamenju boš zmagal. Konstantin in za njim številni kralji in cesarji so celih 1400 let Kristusov križ preobračali v ideologijo, s katero so dajali legitimnost svoji tuzemski vladavini. Jezusov model reševanja padlega sveta, polnega krivic, tragedij in zmede v dušah ljudi, je v sprejetju križa: "Če hoče kdo hoditi za menoj, naj se odpove sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj." Evangelij temelji na oznanilu, da nastane nekaj novega, boljšega in lepšega le tam, kjer se uresniči nova zapoved ljubezni do bližnjega. Če je kdo zares razumel človeško psiho, padli svet in z izvirnim grehom ranjeno človeško naravo ter dvoumnost človeških strasti, je bil to Dostojevski. O svojem izhodu iz prepleta dobrega in zla, je rekel tole: "O sebi vam lahko povem, da sem otrok stoletja, otrok nevere in dvoma, in to vse do zdaj in morda celo do pokrova na krsti. Kakšne muke mi je povzročalo in mi še zmeraj povzroča to hlepenje po veri, ki je v moji duši toliko močnejše, kolikor več je v meni argumentov proti njemu. In vendar mi Bog včasih podari minute, v katerih sem popolnoma miren. V teh minutah ljubim in zdi se mi, da me ljubijo drugi, in prav v takih minutah sem si izdelal simbol vere, v katerem mi je vse jasno in sveto. Ta simbol je zelo preprost: verujem, da ni ničesar, kar bi bilo lepše, globlje, bolj razumno, pogumno in popolno od Kristusa, in ne samo, da ni – z ljubosumno ljubeznijo si govorim –, da tudi ne more biti. Še več, če bi mi kdo dokazal, da je Kristus zunaj resnice, in bi bila resnica res zunaj Kristusa, bi raje ostal s Kristusom kot z resnico." Svoje občutje Boga in "sijoče osebnosti Kristusa", pravi Saraskina, raziskovalka Dostojevskega, je Dostojevski prinesel iz katorge, iz zapora v Sibiriji, kjer je vklenjen v klade preživel štiri leta. In kaj je počel v katorgi? Bral je evangelij, skoraj samo evangelij, saj je bil evangelij edina knjiga, ki je bila dovoljena v zaporu. Dobesedno pravi: "Samo tam, v ječi, v katorgi, sem živel zdravo, srečno življenje, tam sem spoznal samega sebe …. Tam sem spoznal Kristusa, spoznal sem tudi ruskega človeka in začutil, da sem tudi sam Rus. … Ne govorite mi, da ne poznam ljudstva! Poznam ga: od njega sem spet v svojo dušo sprejel Kristusa, ki sem ga spoznal že v hiši staršev kot otrok in ki bi ga kmalu izgubil, ko sem se preobrazil v 'evropskega liberalca'."

Lama Karma Wangmo: Lenobno odlašanje

20. 11. 2021

Budistična anekdota o odlašanju kot vrsti lenobe naj bi nas spodbudila k marljivosti, ki je ena izmed šestih popolnosti, ki predstavljajo bistvo budizma. Nekoč je živel tibetanski menih, ki se je spoprijateljil z neke vrste škratom, ki mu po tibetansko pravimo theurang. Theurangi so temačni, kosmati škrati, ki imajo samo eno nogo in radi kockajo. Pravijo, da če se želimo z njimi spoprijateljiti, moramo iti na sotočje treh rek, vreči kocke in reči: "Jaz sem zmagala, theurang je izgubil." To moramo ponavljati tako dolgo, dokler theurang ne zapade skušnjavi, se nam prikaže in iztegne roko, rekoč: "Ne! Nisem izgubil! Podaj mi kocke!" Takrat ga moramo zgrabiti za roko in mu dejati: "Ne bom te spustila, dokler ne postaneš moj prijatelj!" Tako se je tudi ta menih spoprijateljil s takim škratom. Živela sta skupaj v samostanu in theurang mu je prinašal, kar koli si je zaželel. Menih je srečno živel v razkošju. Čeprav je vedel, da bi moral meditirati, je s svojo prakso nenehno odlašal. Svojemu prijatelju je dejal: "Seveda sem zdaj zelo srečen, vendar moram meditirati, da se pripravim na smrt. Opozori me, ko boš videl, da se približujem smrti." Škrat je obljubil, da bo to storil. Leta so tekla in nekega dne je theurang omenil svojemu prijatelju: "Lama, ali si opazil, da ti lasje sivijo?" Menih mu je odvrnil: "Seveda imam sive lase, saj se staram!" Škrat si je mislil: "Vse je v redu. Lama me je razumel." Nekaj let pozneje mu je theurang dejal: "Lama, izpadajo ti zobje!" Menih mu je odgovoril: "Seveda mi izpadajo zobje, saj se staram." Škrat si je spet mislil: "Če lama to ve, potem je vse v redu." Nekega dne je theurang svojemu prijatelju naznanil, da bo naslednji dan umrl. Menih se je razjezil in ga okaral: "Zakaj mi nisi tega prej povedal? Prosil sem te, da me opozoriš!" Theurang mu je odvrnil: "Saj sem te velikokrat opozoril! Najprej sem ti povedal, da ti sivijo lasje, in ti si mi odgovoril, da se staraš. Mislil sem, da si razumel. Potem sem ti povedal, da ti izpadajo zobje, in spet si mi odvrnil, da veš. Velikokrat sem te opozoril." Tokrat je meniha resnično zaskrbelo, kaj bo z njim, toda kaj naj bi storil zdaj, ko mu je preostalo tako malo časa? Ta vrsta lenobe, ko stvari odlašamo, ker naj bi imeli še dovolj časa, je zahrbtna, saj naše zmotne predstave ustvarjajo lažen občutek varnosti. Čeprav vemo, da bomo morali vsi umreti, resnično verjamemo, da je to nekje daleč v prihodnosti in da nam bo uspelo dokončati vse, česar se lotimo. Zato vedno odlašamo s svojo duhovno prakso, ki nam lahko pomaga živeti srečno in izpolnjeno življenje. Pomembno je torej, da s svojo duhovno prakso, pa tudi drugimi dolžnostmi in nalogami, ki jih pred nas postavlja življenje, ne odlašamo, temveč da se jim marljivo posvetimo že danes.

Janez Vodičar: Zaupanje poživlja dušo

19. 11. 2021

Vas danes, drage poslušalke, dragi poslušalci, čaka kaj lepega, zanimivega, odgovornega? Če ste tako rano pritrdilno odgovorili, bo dan poln, hitro minil in večer bo prinesel zadovoljstvo. Tisti, ki ste le vstali in še to ne veste zakaj, razen to, da ne morete več spati, ste verjetno zastrigli z ušesi. Dan bo za vas tak, kot je bil včerajšnji in bo verjetno tudi jutrišnji. V svoji turobnosti se bo vlekel in na koncu, če bi vas vprašali, kako je bilo danes, bi le zavzdihnili, da nič posebnega, da tak kot vsak drugi dan. Vsi smo kdaj pa kdaj deležni tega zadnjega. Življenje se ujame v ustaljene kolesnice, dolgčas napolni naše življenje in nič več nas zjutraj ne vleče iz postelje. S tem se moramo spopadati in še dobro, da moramo v službo, šolo, na tako ali drugačno delo, poskrbeti za otroka, bolne, ostarele, skrbeti zase, saj nas to edino drži pokonci. Brez tega bi se zaprli vase, izgubili ves polet. Na srečo pridejo spet trenutki, ki nas prebudijo, potegnejo iz utečenosti in vlijejo nove moči. Kaj pa, če se nam to vleče, če se preveč navadimo na prekladanje iz dneva v dan, če nas zagrabi tisto obupno prepričanje, kako nam življenje ne more nič več dati, če smo siti vsega, vseh in še najbolj samega sebe, če se zapremo v svoj svet in nočemo iz njega? Kaj pa takrat? Ni lahko, gotovo je le eno, da bom zelo težko kaj spremenil, če ne bo v meni vsaj malo zaupanja. Francoski mislec J. J. Rousseau je zapisal, da zaupanje dvigne dušo. Brez zaupanja, brez temeljne vere vase in še bolj v koga drugega je težko najti kaj smiselnega v življenju. Poglejmo samo te današnje srečneže, ki z vsem nemirom čakajo, da bodo šli h komu na obisk. Brez zaupanja in vere, da bo to srečanje prineslo kaj lepega, se tega gotovo ne bi veselili. Že tako gremo prepogosto z bojaznijo, kako se bo vse skupaj razpletlo. A vseeno zvečer, ko pokličemo nazaj in se zahvalimo za lepe skupne trenutke, vemo, da je bilo to tisto, kar nas je zjutraj globok v duši spreletavalo, ko smo se odpravljali na obisk. Zaupanje je bilo potrjeno in zato se je še bolj utrdilo. Nismo samo verjeli v tega človeka, sedaj verjamemo tudi vase. Še bolj zaupam sebi, da sem vreden zaupanja. Želim vam v današnjem dnevu vsaj enega srečanja, ki bi nas utrdil v zaupanju, najprej v drugega in s tem tudi vase. Najprej moramo iti ven, začeti prvi korak, vsaj poklicati, da bo to hrepenenje po zaupanju našlo potrditev.

Raid Al Daghistani: Duhovno okušanje

18. 11. 2021

Sufizem ni le pot duhovnega prečiščevanja, temveč tudi in predvsem pot spoznanja. Na tej točki sufiji razlikujejo med več vrst spoznanji: čutnim, razumskim in mističnim. Zadnje se potem deli na »metafizično razkritje«, »duhovno zrenje« in celovito »okušanje« poslednje Resničnosti. Duhovno okušanje (ali v arabščini »dauq«) je v samem središču mistične epistemologije. Gre za neposredno, celostno, metaracionalno, nadčutno in bitnostno spoznanje, ki ga je navsezadnje mogoče doseči le z božjo milostjo. Znameniti teolog in mistik iz 12. stoletja Abu Hamid al-Ghazali ugotavlja, da se do bistva sufizma ni mogoče dokopati drugače kot prav z mističnim okušanjem (Rešitelj, str. 55), kajti resnične duhovne preobrazbe ni mogoče doseči le z učenjem in intelektualnim naporom, temveč samo z duhovno prakso in neposrednim notranjim izkustvom. Duhovno okušanje za Al-Ghazalija pomeni jedro religioznega življenja. Tako tisti, ki razodetvene resnice navsezadnje ne »okusi« (t.j. doživi, izkusi) na duhovni način, ostane na ravni pojma oziroma – mrtve črke. Sufizem, ki temelji ravno na neposredni notranji izkušnji posameznika, zato pomeni eksistencialno revitalizacijo religioznega življenja v islamu. Kot je razumsko spoznanje »vrednejše« od preprostega verovanja, pa je neposredno okušanje »vrednejše« od razumskega spoznanja. Znanje je prepričanje na podlagi dokazov in argumentov, medtem ko je mistično okušanje bitnostno doživetje duhovne resničnosti. Prvo je intelektualno-racionalno, drugo eksistencialno-intuitivno. Neposredno mistično okušanje je, po Al-Ghazaliju, podobno duhovnemu zrenju, »ki predmet [spoznanja] naredi tako otipljiv, kakor da bi ga vzel v roke« (Rešitelj, str. 72). »Dauq« kot terminus technicus sufijske gnoze tako ni le poseben in privilegiran način spoznanja, temveč omogoča tudi dostop do ravni in dimenzij resničnosti, do katerih čuti in razum nimajo dostopa. Tistemu, ki duhovno-mističnega okušanja ne pozna, Al-Ghazali svetuje, da se o njem vsaj pouči iz izkušenj in izpovedi drugih, kajti kdor svoj čas preživlja z mistiki in ljudmi kontemplacije, okrepi svojo vero in značaj.

Alenka Veber: Božji mlini

17. 11. 2021

Nedaleč stran od mojega domačega kraja, pod strmo navpično steno izvira réčica, ki se izteka v eno izmed daljših mejnih rek. Večino svoje kratke poti teče po ozki in gozdnati dolini. Za koga nepomembna in neznatna réčica, a za prebivalce poleg nje nekdaj pomemben vir preživetja. Dandanes ob njej stoji samo še en mlin. Večkrat se zazrem vanj. Zazrem v mlinsko kolo in kamne ter moč kristalno čiste vode iz bližnjega izvira ter pomislim: kako hudo je tod življenje mlelo ljudi. In še vedno jih melje. Tako mene kot vas, cenjeni poslušalci in poslušalke, je življenje potegnilo v svoj mlin. A vendarle nas mlin življenja ne melje vseh enako. Zajemite kdaj pest zrn. Opazili boste, da se razlikujejo drugo od drugega. Nekatera so debela, drobna in velika; spet druga okrogla ali podolgovata. Nekatera prazna, trda in zdrava, spet druga zrela in nezrela. In nekatera majhna kot gorčično zrno. Kot ljudje: nekateri šele kalite, drugi ste že dozoreli in sami padli iz klasa na tla. Spet druge je treba oluščiti. Prej ali slej v mlin življenja pridemo vsi, le mlinska kolesa klopotajo različne melodije. Mlin mojega življenja se še vedno vrti in melje, in kašča življenja, iz katere nosim zrna v svoj mlin, se iz dneva v dan polni in prazni. Iz nje z velnico nosim v svoj mlin življenja raznovrstna zrna: bela in črna. V kašči pa stoji tudi zavezana vreča z zrni, ki še čakajo, da bodo na novo kalila in dozorela. A več kot toliko, ne jaz ne vi, v kaščo in mlin ne morem ne pripeljati, ne nasuti. Iz mlina pa lahko odnesem le toliko vreč, kolikor jih lahko vržem čez ramo. Rimski pesnik Horacij, živel je leta 65 pred Kristusovim rojstvom, je nekje zapisal: »est modus in rebus, sunt certi denique fines. Kar se v prevodu glasi: Vsaka stvar ima svojo mero in končno so le določene meje ali kratko: vse ima svoje! Poleg življenjskih mlinov imamo namreč še božje mline, ki meljejo počasi in v pomenu »sčasoma je vsak kaznovan za svoja slaba dejanja«, česar ne gre razumeti dobesedno, ali pač. O tem naj razmisli vsak izmed nas sam. Že prej omenjenemu pesniku, čeprav ni bil kristjan, je pa po izkustvu spoznal in vedel, da je hitrost božjih mlinov počasna, meljejo pa drobno, gre verjeti. Tako tudi sama verjamem, da bodo moje vreče zmleli božji mlini v najfinejši prah, ki ga bom lahko ponovno zamesila v testo in iz njega spekla svež kruh življenja. Kruh, ki mi bo dal novih moči, kruh z ravno dovolj trdo skorjo, ki me bo opominjala, da lahko zaradi preobjedanja postanem objestna in predrzna. In če bo kdo danes potrkal na naš mlin in nas prosil kruha, mu ga dajmo.

Stane Kerin: Kdo usmerja moje življenje?

16. 11. 2021

Dragi prijatelji! Čas v katerem živimo je poln besed, člankov, prispevkov o človeku, njegovih pravicah in vse kar spada zraven. Nagnjeni smo k temu, da moramo vse določiti s predpisi in zakoni. In seveda vsako stvar razčlenimo, obdelamo z znanstvenimi metodami, naredimo določene zaključke in to naj bi bilo, kot radi pravimo, realno življenje. Po drugi strani pa doživljamo kako svet postaja vedno bolj nečloveški, svet brez čuta za človeka, lahko bi rekli tudi, človeštvo brez duše. Veliko odločitev v življenju človeka je povezanih z različnimi interesi, ki podzavestno usmerjajo naše življenje. Tudi dogodki po svetu nas nenehno opozarjajo na uničujoče posledice raznih interesov. Postaviti bi si morali vprašanje kdo usmerja moje življenje, kdo usmerja moje življenjske navade, moje obnašanje v vsakdanjem življenju. Zdi se, da izgubljamo neke temeljene lastnosti, ki naj bi si jih pridobil človek v času svojega življenja. Pravzaprav niso to samo značajske lastnosti, to je temelj vsakega življenja. Lahko bi temu rekli tudi (Recimo temu) kreposti. Kdo danes še razmišlja o tem? Prepričani smo ali pa so nas prepričali, da je vse prav in dobro kar delamo. Ob srečanju z ljudmi na Madagaskarju kjer v hiši na manj kot desetih kvadratnih metrih živijo oče, mama in štirje ali več otrok, se mi nehote postavi vprašanje: kaj se zanje spremeni ob novo sprejetem zakonu, ki veliko govori o pravicah vsakega človeka do dostojnega prostora za bivanje. Zagotavljam vam, da čisto nič. Njihovo življenje ostaja utesnjeno v to skromno bivališče. Zato je pomembno, da najdejo v našem življenju pravo mesto osnovne kreposti: RAZUMNOST, PRAVIČNOST, SRČNOST, ZMERNOST. O tem ni mogoče pisati razprave, to je mogoče samo živeti. Ta spoznanja prenašati na druge ljudi pa je pot, da tudi drugi z razumnostjo in pravičnostjo usmerjajo svet k večji srčnosti in zmernosti. Tako postaja človek in z njim človeštvo bolj občutljivo za vse krivice in nepravičnosti, ki se dogajajo po svetu. Želimo si, da bi se nekaj spremenilo. Želja po spremembi je del človeškega življenja. Dokler v človeku tli ta želja je to znamenje življenja. Nihče ne bo naredil tega namesto nas, mi lahko stopimo korak naprej in dovolimo, da bo v nas več razumnosti, pravičnosti, srčnosti in zmernosti. In zavedajmo se, da o tem ne moremo govoriti sami, drugi morajo opaziti, da hočemo nekaj novega, lepšega in boljšega zase in zlasti za ljudi okoli nas.

Robert Friškovec: Motoristka (o razumnosti)

15. 11. 2021

Pričnimo to jutranjo spodbudo z zgodbo. Neka ženska je vsak dan prečkala ameriško-mehiško mejo na mopedu, oprtana z nahrbtnikom. Ta je bil poln peska. Cariniku je seveda postala sumljiva in vzel jo je na piko. »Kaj imate vendar v nahrbtniku?« »Samo pesek,« je odgovorila. Carinik ji je vzel nahrbtnik in ga spraznil. Res je bil v njem samo pesek. In tako se je odvijalo mesece in mesece. Nekega dne pa ji je rekel: »Obljubim, da vas ne bom ne prijavil niti priprl, toda povejte mi ali kaj tihotapite ali ne?« »O, seveda,« je resnicoljubno priznala. »In kaj?« je še pritiskal nanjo. Ženska se mu je zasmejala in odvrnila: »Mopede.« Ne, tihotapljenje ni krepost o kateri bi rad danes govoril. Zgodba prej govori o pomanjkanju te kreposti na eni strani in o nekakšnem odklonu na drugi. Govorim namreč o razumnosti, ki je krepost v vsakem trenutku uporabiti spoznanje resničnosti in pravilno reagirati. Razumen človek se torej uči videti neko situacijo v celoti in vsej kompleksnosti in na podlagi tega pravilno presoja oz. deluje. V zgodbi imamo dve osebi, ki imata zametke kreposti razumnosti. Carinik ji ni preveč zvest, saj se v očitno sumljivi situaciji ne znajde preveč dobro. Lahko opazimo, da se »zapiči« v neko podrobnost in se ukvarja z njo do onemoglosti. Ima obilico časa, da bi situacijo dobro presodil, a mu ne uspe videti širše slike. Na drugi strani pa imamo mopedistko, ki je razumnost spremenila v pretkanost oz. zvijačnost. A njeni poskusi so bili precej tvegani, saj bi jo ob bolj razumnem cariniku čakala kazen. Razumnost ne smemo enačiti s številom doktoratov in objavljenih knjig. Povezana je namreč z predvidevanjem ali previdnostjo, ki temelji na pravem spoznanju realnosti. Človek, ki pred njo beži ali živi v oblakih, bo težko ravnal razumno, saj mu ne bo uspelo izkoristiti priložnosti, ki bi se mu ponudile. Kdor pa se uči, da bi že vnaprej videl posledice svojih odločitev, se bo tako izognil marsikateri nevarnosti. Spoznamo lahko, da nas razumnost spodbuja k večji širini in iznajdljivosti. Vabi nas, da dobro izkoristimo konkretno situacijo oz. da konkretno situacijo izkoristimo za dobro. Velikokrat se nam zgodi, da smo iznajdljivi le na tistem »temnem« polu – kako se izogniti nepotrebnemu delu, kako plačati čim manj davkov ali kako na primer očrniti sočloveka v njegovi šibkosti. Vklopimo še ta svetli del, da bomo razumni, ko gre za dobro nas vseh.

Božo Rustja: Prinesti Jezusa nazaj na Zemljo

14. 11. 2021

Evangelij na predzadnjo nedeljo cerkvenega leta govori o Jezusovem drugem prihodu na svet. Kristusu pripravljamo prostor med nami z medsebojno ljubeznijo, dobroto, velikodušnostjo, prijaznostjo, razumevanjem, pomočjo potrebnim, opogumljajočimi besedami in sočutjem. Pripoved, ki sledi, je preprost primer tega, kako v vsakdanjem življenju lahko prinašamo Kristusa na svet: V nedeljo sva šli s hčerko v kino. Ko sva se bližali blagajni, je k nama pristopil mlad kitajski par in nama ponudil dve vstopnici in bon za pokovko. Prijatelja, za katera je kupil vstopnici, sta v zadnjem trenutku odpovedala svoj prihod. Ponudila sem, da mu plačam vstopnici, toda vztrajal je, da mi ju podari. Pogledala sem svojo šestletno hčerko in ji rekla: "Zdaj pa midve poiščiva nekoga in mu polepšajva dan." Ko sva stali v vrsti za pokovko, je hčerka predlagala, naj si razdeliva pokovko, drugi bon pa nekomu podariva. Kmalu je v vrsti zagledala malezijsko deklico in njeno babico ter ji podarila bon. Po predstavi sva na parkirišču srečali indijski par, ki ni imel dovolj drobiža za parkirnino na avtomatu. Dala sem jima manjkajoči drobiž. Ko pa sem hotela plačati svojo parkirnino, sem v reži parkiranega avtomobila našla pet dolarjev. Hčerka jih je naslednji dan vrgla v nabiralnik za otroke v sirotišnici v veleblagovnici. Zvečer me je hčerka nagradila z objemom in besedami: "Kako srečen dan sva preživeli, mama!" Za nama je bil res čudovit dan. Midve sva bili v tuji deželi deležni prijaznosti, potem pa sva prijaznost naklonili drugim ljudem različnih narodov in ver. Lahko si samo predstavljam "napredovanje" prijaznosti, če so jo ti ljudje posredovali naprej. Sporočilo pripovedi nas spominja, naj dobro, ki smo ga prejeli, posredujemo naprej. Eno prijazno dejanje lahko "pomnožimo" v tisoč drugih prijaznih dejanj. Dobrota je nalezljiva in izžareva na druge. S posredovanjem dobrote, ljubezni in služenja pripomoremo, da se približa Kristusov prihod med nas. Gospod je navzoč povsod tam, kjer so ljudje prijazni do drugega, kjer so velikodušni, ustrežljivi. Skratka, kjer so ljudje ljubeči. Pomislimo, kolikokrat bi lahko ta teden "prinesli" Jezusa spet na Zemljo in med nas tako, da bi drugim posredovali svojo velikodušnost in prijaznost.

Silvester Molan: Delovanje Svetega duha

13. 11. 2021

V današnji Duhovni misli evangelijski pridigar Silvester Molan iz Krškega razmišlja o delovanju Svetega duha.

Anton Komat: Gozd

12. 11. 2021

Danes naj bi se v Glasgowu, če je ne bodo podaljšali, uradno končala podnebna konferenca Združenih narodov. V razpravah, kako bi se izognili grozečim podnebnim spremembam, sta pomembno mesto imela tudi pogozdovanje in boj proti preveliki sečnji gozdov. O njihovem pomenu v današnji Duhovni misli razmišlja okoljevarstvenik Anton Komat.

Andrej Ule: Izvor vsega

11. 11. 2021

Filozofsko spraševanje o izvoru vsega je staro prav toliko kot religija, znanost in filozofija. Že v indijskih Vedah najdemo primer zelo globokega in vznemirljivega (samo)spraševanja o počelih biti in spoznanja, ki se izteče v vprašanja brez odgovora. Takole se glasi verz iz začetka ved: Iz česa se je razvilo stvarstvo, ali je bilo to delo Njega ali ne, Onega, ki bedi na najvišjem nebu nad vesoljem? \tOn sam to ve, a morda tudi on ne ve. Vprašanje je torej vse prej kot lahko in ne ponuja jasnih odgovorov. Zdi se, da je celo bolj modro vračati se k vprašanju, kot pa zastati pri kakem domnevno dokončnem odgovoru. V stari kitajski filozofiji je daoistični modrec Lao Zi govoril o nedosegljivosti in neimenljivosti izvora vsega z umom in naporom naše volje, ki ga je le za silo imenoval Dao ali Pot. In še nas je posvaril »Ne ve, kdor govori. Kdor ve, molči.« To se zdi povsem nasprotno naši hrupni civilizaciji, ki stalno hlepi po nečem novem, želi po vsej sili miselno zajeti, poimenovati in popredmetiti vse, kar je in kar ni. Če dobro razumemo to misel, potem morda dojamemo, da v iskanju izvora vsega ne gre toliko za doseganje nečesa novega, temveč v prvi vrsti za distanco od vsiljivega hrupa in bleska površinskega dogajanja okrog nas. In prav tako za distanco od svojih lastnih vsiljivih vtisov, želja in strahov. Ta distanca od obeh vrst vtisov nam morda odpre oči za »brezimno počelo neba in zemlje«, h kateremu nas napotuje kitajski modrec, ko pravi: \t»zato vsevdilj brez želja – in razodene se skrivnost stvari; \tvedno željan – in vidljivo postane obrobje stvari«.

Marko Rijavec: Predsednik za en dan

10. 11. 2021

Kakšno leto pred tem, ko sem postal duhovnik, sem stopil na mino, ki mi je razcefrala srce. Moji ideali so vsepovprek frčali po zraku, kot splašene ptice, ki se ob poku puške dvignejo visoko nad zemljo, se razletijo na vse strani neba in se nikdar več ne vrnejo. Stal sem pred še enim cerkvenim škandalom, za katerega niste in verjetno nikdar ne boste slišali. Jaz pa sem stal pred njim kot pred hudičem in vedel, da ga ne morem ne prezreti ne premagati. Da je to nekaj, prek česar preprosto ne morem. Hotel sem stran, čim dlje proč. »V taki umazani, črni, svinjski Cerkvi nimam kaj iskati,« sem se potožil duhovniku, ki mi je na to odvrnil: »Če odideš tudi ti, kdo jo bo naredil drugačno?« Od tedaj dalje sem spoznal, da je veliko črnega in slabega, ki se nabira na naših voditeljih, pravzaprav odsev nas vseh, ki smo del iste skupnosti. Zgražamo se nad krajami vplivnih direktorjev, a nihče izmed nas ne pomišlja preveč, če se lahko izogne plačilu davka. Gabi se nam skrivanje resnice, medtem ko si sami natikamo maske za čim lepšo javno podobo. Besnimo nad njihovim izkoriščanjem in samovoljo, a delamo enako, kadar tudi mi dobimo moč nad nekom drugim. Voditelji Cerkve in države, škofje, politiki, direktorji, župani, predsedniki in preostali vplivneži so pravzaprav vedno samo naše ogledalo, nekdo, ki nam s svojimi napakami očitno kaže, na katerih križiščih smo zavili narobe. Kritika je pomembna, morda celo ključna stvar, ko gledamo naše voditelje in prek njih našo družbo, da se ne razumemo narobe. Vendar je kritika, če je dobronamerna, vedno najprej samokritična. »Vi pa si ne pravite ›rabi‹, kajti eden je vaš Učitelj, vi vsi pa ste bratje. Tudi na zemlji nikomur ne pravite ›oče‹, kajti eden je vaš Oče, ta, ki je v nebesih. Tudi si ne pravite ›vodnik‹, kajti eden je vaš Vodnik, Kristus.« (Mt 23,8-10) Biti učitelj zato pomeni najprej učiti se kot učenec, biti oče pomeni spoštovati kot sin, biti voditelj pomeni služiti kot služabnik. Tako se spreminja stvari.

Polonca Zupančič: Aristotel o sreči

9. 11. 2021

Aristotel, grški filozof iz 4. stoletja pr. Kr., se v svojem najbolj znanem delu z naslovom Nikomahova etika med drugim ukvarja s temeljnim vprašanjem filozofije, ki nas zaposluje še danes – doumeti hoče, kaj je tisto, kar nam bo prineslo srečo. Pri tem ugotavlja, da se ljudje načeloma strinjajo, da je srečnost najvišji cilj našega življenja, se pravi, da bi dobro živeli, da bi nam šlo dobro oziroma na kratko, da bi bili srečni. Mnenja pa se začnejo razhajati, ko je treba to srečnost nekoliko konkretneje opredeliti, saj se izkaže, da si »večina pod tem izrazom predstavlja nekaj vidnega in otipljivega: eni naslado, drugi bogastvo ali pa čast.« \tAristotel nadalje razmišlja takole: ker je bogastvo »le sredstvo za dosego nečesa drugega,« že ne more biti tisto najvišje dobro, ki ga hočemo doseči. Denarja si po njegovem mnenju želimo samo zato, da bi si z njim lahko kupili druge reči, sam na sebi pa bi bil povsem brez vrednosti in po njem sploh ne bi hrepeneli. Dalje nameni nekaj besed uživaškemu življenju, ki je ideal večini ljudi, a hitro zaključi, da tudi to ne more voditi do resnične sreče. Takšno življenje iz nas namreč naredi sužnje telesnim užitkom, postavi nas v hlapčevsko vlogo, poleg tega pa smo v tem primeru bolj podobni živalim, ki sledijo svojim nagonom. Tudi čast nam ne bo prinesla sreče, ker je nekaj, kar pride od zunaj: čast se namreč nahaja »bolj v ljudeh, ki jo izkazujejo, kot pa v človeku, ki jo uživa,« je torej nekaj, kar izhaja iz drugih ljudi in zato pravzaprav ni v naši lasti. Časti, užitka in bogastva si torej po Aristotelu želimo zato, ker verjamemo, da bo to vodilo do sreče, a je takšno prepričanje zanj napačno. Pri tem se sicer zaveda, da človek v življenju ne more povsem brez zunanjih dobrin, in priznava, da je določena mera materialne preskrbljenosti pravzaprav nujna za preživetje, a je materialna blaginja le pogoj, ne pa tudi vzrok za srečno življenje. Pravi temelj za srečo po Aristotelovem mnenju namreč izvira iz nas samih in ni odvisen od drugih ljudi, še manj pa od telesnih in materialnih dobrin – je torej nekaj, »kar je v nas vsajeno in z nami neločljivo povezano,« to pa je lahko le naša duševnost. Stanje prave sreče bomo tako lahko dosegli le, če bomo skrbeli za svojo dušo in jo urili, če bomo torej neprenehoma sledili duševnim vrlinam in se stalno izpopolnjevali v njih.

Emanuela Žerdin: Lomiti kruh

8. 11. 2021

Vsak dan imamo na mizi kruh. To je naša osnovna hrana. Je lahko beli, črni, mešani, polnozrnati kruh in še in še … Vse različne vrste pa imajo nekaj istega – narejene so iz vode, moke in kvasa, testo pa potem še spečeno ... Sveti Avguštin nas je spomnil, da ni mogoče imeti kruha, če zrna, ki ga sestavljajo, prej niso bila »zmleta«. Ko je kruh pečen, je namenjen temu, da se ga poje. In mora se razlomiti, saj ni namenjen temu, da se ga postavi v kot, kjer bo splesnel ali pa se posušil. Ko se kruh suši, se guba kot zgarane roke naših očetov, zato so nas učili, da se nobenega kosa kruha ne sme kar tako odvreči. Kruh je nekaj svetega. Mogoče današnjim rodovom ta skrivnost nastajanja kruha, peke kruha, kakor tudi važnost kruha pri vseh naših obrokih, ni tako blizu kot generaciji iz prejšnjega stoletja. Lahko pa razumejo, da je sestavljen iz mnogih zrn, kakor tudi, da je najboljši kruh tisti, ki je doma pečen in napolni vso hišo z bogastvom svojega zapeljivega vonja. Ker je kruh že v Jezusovem času pomenil hrano, brez katere ni življenja, zato ga je Božji Sin vzel za tvar, ki jo spreminja v samega sebe, da je vsakodnevna hrana za nas, ki vanj verujemo. V Evangelijih beremo, da so Jezus in apostoli pri zadnji večerji lomili kruh. Slovar slovenskega knjižnega jezika pravi, da z besedo lomiti lahko izrazimo tudi svoja čustva: krčevit jok jo je lomil; jeza ga lomi, ker ni bil izvoljen jezi se; taka radovednost me lomi, da moram pogledati ; lomiti se v sebi, glas se mu je lomil od ganjenosti.. Najbolj znan je seveda prizor, ko dva apostola prepoznata vstalega Jezusa v Emavsu prav po lomljenju kruha. P. Marko Ivan Rupnik pravi, da »Emavška učenca po lomljenju kruha prepoznata Gospoda. Ta dogodek nam osvetljuje, kako je smisel vsega stvarstva prav v tem, da nam pomaga prepoznati Gospoda«. Kot pri maši lomimo kruh, v vsakdanjem življenju lomimo svoje življenje. Kot Gospoda prepoznamo pri obhajanju svete maše ali lomljenju kruha, ga naj prepoznavamo na poteh našega vsakdanjika. Nekje sem prebrala, da so se v antični dobi poslovni partnerji prepoznavali med seboj pri sklepanju ugovorov tako, da so razlomili glineno ploščico in je vsak dobil svoj del. Če bi jih prerezali, bi jih bilo dosti težje spet sestaviti skupaj. Prednosti lomljenja pa so bile v tem da jih je bilo lažje sestaviti. Lomljenost ali raz-lomljenost pomeni tudi nekaj bolečega, trpečega, tistega, ki išče tisto svojo drugo polovico, da bi rana razlomljenosti bila ozdravljena. Zato je razlomljenost tako čudoviti simbol za Jezusovo daritev na križu in za naše vsakdanje življenje iz Njegove prisotnosti v nas.

Božo Rustja: Ohranimo samo to, kar damo

7. 11. 2021

Šest ljudi se je znašlo ujetih v temni, hladni podzemni jami. Vsakdo od njih je imel leseno gorjačo. Ogenj sredi jame je počasi ugašal. Prvi ni hotel dati na ogenj svoje gorjače, ker je bil v skupini tudi nekdo, ki ga ni maral. Naslednja članica odprave ni hotela dati svoje gorjače na ogenj zato, ker so bili v družbi ljudje zastarelih političnih in siceršnjih nazorov. Tretji je bil reven in je dejal: »Zakaj bi moral prav jaz dati svojo palico, da bi se greli bogatejši od mene.« Četrti član odprave je bil bogat in je dejal: »Zakaj bi jaz moral žrtvovati svojo palico, da bi se greli lenuhi?« Peti je bil lakomen človek. Dejal je: »Ohranil bom svojo gorjačo, da se bom jutri ogrel.« Tisto noč so vsi pomrli. Niso pomrli zaradi mraza v jami, ampak zaradi hladu v svojih srcih. V evangeliju današnje nedelje pa Jezus pohvali vdovo, ki je dala vse, kar je imela, v tempeljsko zakladnico. Mnogi so dali veliko od svojega bogastva, ona pa je dala vse, kar je imela (Mr 12,43-44). Podobno kot vdova smo tudi mi poklicani, da ljubimo Boga z vsem svojim srcem, z vsem mišljenjem in z vso močjo. To pomeni, da Boga ljubimo srčno, racionalno in v dejanjih, kakor smo slišali v evangeliju prejšnje nedelje. Bog pričakuje, da podobno kot uboga vdova v evangeliju tudi mi uporabljamo svoj čas, svoje darove in talente v njegovo slavo in v korist naših bratov in sester. Evangelijsko sporočilo nam postavlja veliko vprašanj: Ali izkoriščamo svoje darove in talente v Božjo slavo in korist bližnjega? Kako porabimo svoj denar? Ali namenimo del svojih prihodkov za potrebne? Za Cerkev? Nadškof Alojzij Šuštar je dejal, da bomo dali odgovor za to, kako smo uporabili svoj čas, svoje sposobnosti in svoje premoženje. Poznamo različne načine dajanja. Naštejmo štiri: 1. Dajanje z jezo. Ne dam rad dvajset evrov, a jih bom vseeno dal, čeprav skozi stisnjene zobe. 2. Sramotno dajanje. Dam, ker sem več kot drugi, in morda celo dam, da ponižam prejemnika mojega daru. 3. Preračunljivo dajanje. Dajemo, da bomo na tak ali na drugačen način dobili nazaj. 4. Dajanje iz hvaležnosti. Delim svoje premoženje, ker mi je Bog vse, kar imam, že prej podaril. Vdovin dar spada med tovrstni način dajanja. Ivan Dolenc je v Knjigi Moja rast opisal svojo izkušnjo. Povojne oblasti so ga krivično obsodile in zaprle. Zaplenile so mu tudi vse premoženje. Takrat je rekel, da mu je ostalo samo tisto, kar je daroval ljudem. Drugo so mu odvzeli. Ivanu Dolencu in nam ne more nihče vzeti tega, kar smo darovali drugim.

Zmago Godina: 30 sekund

6. 11. 2021

Nekateri ljudje imajo v sebi nekaj nevidnega, kar druge privlači kot magnet. So več kot le všečni. Njihova karizma definira vse, kar počnejo, in vsako njihovo srečanje. Zatosi takšni ljudje pridobijo več spoštovanja in dosegajo boljše rezultate. So rojeni pod srečno zvezdo in blagoslovljeni z značajskimi lastnostmi, ki jim omogočajo doseganje uspehov brez vsakega truda? Nikakor ne! Ta nevidna, a privlačna lastnost namreč ni podedovana, ampak pridobljena. Je nekaj, česar se lahko nauči vsak in ni rezervirana le za peščico srečnežev. Kaj lahko torej naredite danes, da boste postali oseba, ki privlači druge in bogati njihovo življenje? Samuel Johnson je rekel: “Ta, ki čaka, da bo na enkrat naredil veliko dobrega, ne bo nikoli naredil ničesar.” Zato vam predlagam nekaj enostavnega: pravilo tridesetih sekund. Pravilo je zelo preprosto: v prvih tridesetih sekundah pogovora recite osebi nekaj spodbudnega, pozitivnega. Vsak človek potrebuje dobro besedo, spodbuden kompliment, ki razplamti naše upe in sanje. Vsi se počutimo bolje, ko smo deležni pozornosti, potrditve in ko smo cenjeni. Psiholog Henry Goddard je opravil študijo o nivojih energije pri otrocih. Pri tem je uporabil inštrument, ki ga je poimenoval “ergograf”. Njegove ugotovitve so bile izjemne. Ko so utrujeni otroci dobili priznanje ali pohvalo, je ergograf pokazal nenaden porast energije. Ko so bili kritizirani, je njihova energija strmoglavila. Zagotovo ste takšen vpliv in takšno moč besed spoznali tudi sami. “Skrb v srcu tare človeka, dobra beseda pa ga razveseljuje,” beremo v Pregovorih 12,25. Večina ljudi ob srečanju z drugimi misli o sebi in o tem, kakšen vtis bodo pustili. Ključ za učinkovanje pravila tridesetih sekund pa je ravno v nasprotnem: ko pridete v stik z ljudmi, se ne osredotočite nase, ampak poiščite načine in poti, kako se boste osredotočili na sogovornico ali sogovornika. Pomislite na to, kaj spodbudnega mu lahko rečete. Morda se ji lahko zahvalite za to, kar je naredila za vas. Morda lahko drugim, ki so del pogovora, poveste o njenih dosežkih ali pa ga pohvalite za značajsko lastnost, ki jo kaže. Takšno ravnanje ni zapleteno, čeprav zahteva nekaj časa in truda. Vendar pa je nagrada ogromna, saj ima resnično pozitiven vpliv na ljudi. Psihologi že desetletja proučujejo “prve vtise”. Toda če želite pustiti vtis, ki bo trajen in pozitiven, potem je eden od najučinkovitejših načinov za to prav pravilo tridesetih sekund. Pozabite na iskanje načinov in poti, kako bi vi bili videti bolje. Namesto tega poiščite načine, s katerimi lahko pomagate drugim do tega, da bodo videti bolje. Vprašajte se: Kaj pozitivnega ali spodbudnega lahko rečem vsaki osebi, ki jo bom danes srečal? Ponudite vsakomur pozornost in potrditev ter pokažite, da cenite, kar oseba dela. In ne pozabite: v prvih tridesetih sekundah pogovora recite nekaj spodbudnega.

Berta Golob: Čudenje

5. 11. 2021

Novo jutro. Nov dan. Mogoče s starimi skrbmi, lahko pa z včerajšnjim zadovoljstvom. Predvsem ga je pa možno preživeti z novim poletom. A za polet skozi življenje je potrebno čudenje. Le-to pa je povezano z vprašanjem, ali se čuditi sploh še znamo. Dnevna naglica nas preganja, za čudenje je pa potreben čas. Gre skozi les, ne vidi dreves – ta rek je že star in označuje človeka, ki ni sposoben uzreti podrobnosti. Če ostanemo pri drevesu, koliko natančno pa zmoremo opisati smreko, brezo, hrast, gaber, jesen, vrbo, kostanj, maklen – če ga sploh poznamo? Navadno marjetico? Ali sploh ločimo travo od trave in žitni posevek od travinja? Zdaj, ko je več govora o invazivnih rastlinah, ljudje na debelo zamenjujejo zlato rozgo od ambrozije, čeprav sta rastno nasilni obe. Preveč smo površni in površinski. Ustaviti se, ustaviti se! nam dopovedujejo psihologi in psihoterapevti. Pa mi povejte, kako, če moram po službi hitro zvoziti otroke na vse njihove dejavnosti. In smo tam: drveč skozi dan je že najmlajši rod. Zgodilo se mi je, da precej šest- do sedemletnih otrok ni vedelo, kaj je zarja. Kaj šele, da bi razlikovali svit od zarje. Saj bo kdo rekel: saj to ni pomembno. Človek naj se nauči znajti v življenju! A to učenje je navadno take vrste, da ob sebi povsem zanemarim sočloveka, ker treniram boj za prvo mesto. Tam nekje sredi pregorelosti od vseh vrst garanja me pa čaka psihoterapevt in po možnosti še kaka telesna bolezen. Čudenja pa nisem sposoben. Da bi občudovali naravo, odpadli jesenski list, pomladno brstenje, zvezdno nebo, strukturo celice, mravljo, mušico, skelet in možgane, oblak, slapove in delo človeškega uma: svet in njegovo zgodovino v majhnem dlančniku. Ni časa, delo me priganja. S sposobnostjo in zanemarjenjem čudenja žal izgubljamo sebe in svoj mir. Marsikoga reši kaka šola meditacije, a jo mora spremljati odklop od storilnostne miselnosti. Staremu načelu Moli in delaj se upira naša nadvse razsvetljena pamet, a je mnoge rodove vzdrževala v duševnem, telesnem in duhovnem ravnotežju. Na prvo mesto uvršča umirjenost, premislek, meditativni vzgib – blagi preludij, preden se nam od dela spoti čelo. Vedeti, da je gozd iz dreves, ocean iz kapljic in večnost iz bežnih hipov. Začudenost nad vsem živim!

Alenka Veber: Sledi

4. 11. 2021

V jutru zadnjega marčevskega sneženja sem že navsezgodaj zaklenila vrata majhnega stanovanja v četrtem nadstropju in se peš odpravila v belino porajajočega se dne. Na kratkem odseku poti, ki me je vodila do bližnjega avtobusnega postajališča, sem srečala le komunalna delavca, ki sta že ničkolikokrat čistila pot za brezimne ljudi, ki dan za dnem stopajo po njej. Sama sem raje ubrala pot, ki je bila še nedolžno bela. Na njej sem sledila odtisom podplatov čevljev različnih velikosti in oblik. Med njimi sem opazila majhno sled, ki jo je za seboj pustil otroški čevelj. Nato sem, dobro obuta, zagazila v sneg in vanj odtisnila svoje sledi. Sled, ki jo bo zabrisal novo zapadli sneg ali pa stopila pomlad. Med kratko vožnjo z mestnim avtobusom sem razmišljala o sledeh, ki sem jih zapustila za seboj, in o sledeh, ki so jih v mojem življenju zapustili drugi. S prihodom pomladi namreč odhajam na novo, še nepregaženo in neprehojeno pot. Kako globoko bom gazila in kako hudo se mi bo udiralo, ne vem, a upam, da bo pot kdaj pa kdaj tudi mehka in brez blata. Naše življenje niso samo fizične sledi, ki jih puščamo v snegu in blatu ali na peščenih plažah. V mislih imam drugačne sledi. Sledi čustev, odnosov, naših prizadevanj in hotenj. Te je veliko težje izbrisati ali celo prekriti. Čeprav jih verjetno čas, ki nam je odmerjen, sčasoma malo omili ali celo odnese v pozabo. A nekatere ostanejo zapisane za večno. Zapisane na belem papirju, orkestralni partituri … V sledeh besedne, glasbene in drugih umetnosti, ki so jih ustvarili največji mojstri, se še kako odkrivajo sledi trpljenja, lepote in ljubezni. V tragičnih delih pa tudi sledi maščevalnosti. Pisec Knjige modrosti, pesnik in velikan duha v drugem poglavju zapiše: »Naše ime bo sčasoma pozabljeno, nihče ne bo omenjal našega delovanja. Naše življenje bo prešlo kakor sled za oblakom, razkadilo se bo kakor megla, ki jo preženejo sončni žarki, kadar pritisne pripeka.« (Mdr 2,4) In nadaljuje: »… povsod puščajmo sled za svojim veseljem, zakaj to je naš delež, to nam je usojeno.« (Mdr 2,9) Če gre verjeti modremu piscu, bodo sledi, ki jih zapuščam za seboj, hitro prešle in se razkadile, čeprav si tega ne želim. Mogoče se bo našel tudi kdo, ki jih bo želel zabrisati ali prekriti. Tudi prav. Zagotovo pa ne bom ne mogla ne hotela kar tako zabrisati sledi, ki so jih na moji do sedaj prehojeni poti pustili drugi. Tako barvite in pestre so. Nekatere globoke, druge plitve in površne. Pred menoj je nova pot, in čevlji, s katerimi stopam po njej, so dobro uhojeni. Želim si le, da bi mi bilo tudi naprej usojeno, da bi za seboj puščala tople in prave sledi. Brez zvijačnosti.

Robert Friškovec: Zmernost

3. 11. 2021

Zmernost je krepost, ki je nobeden izmed nas ne sliši preveč rad, ker se nam zdi, da nam omejuje svobodo. Običajno jo povezujemo z odrekanjem in to od nečesa, do česar imamo pravico. A zmernost je tudi v odkrivanju prave mere. V nečem uživamo predvsem, če smo tega deležni v primerni količini. Uživanja ni brez določene odpovedi. Pogoltnost uniči sposobnost za uživanje, saj le-to pogosto nadomesti že z odvisnostjo. Zmernost ne gre le v smeri obvladovanja dobrin, ki nam dajejo užitke, ampak gre tudi za obvladovanje človeške dejavnosti sploh. Pretirano delo, zaradi katerega bi zanemarjali svojo družino ali pa ogrožali svoje zdravje, nas uničuje. Prav tako je zmernost koristna za izgrajevanje svoje lastne osebnosti, saj nam pomaga k notranji svobodi, ki je del človekovega dostojanstva. Človek tako ni suženj svojih navad, temveč jih ima pod nadzorom. Ne odločajo več njegove potrebe, ampak on odloča o sebi. Danes je ta krepost posebno aktualna zaradi našega globalnega položaja. Zelo očiten je namreč prepad, ki vlada med bogatim in preostalim svetom, kjer je na pohodu revščina. Veliko je bilo že različnih akcij, ki so želele vzpostaviti pravičnejšo razporeditev dobrin, ampak velik premik se bo zgodil po premiku v naših glavah. Zmernost se pozna tudi v odnosu do narave. Če si priznamo ali ne, nam danes vlada potrošniška miselnost. Vsi oglasi namreč govorijo o enem in istem principu: »Ko boš imel/pojedel/popil/kupil naš izdelek, boš srečen!« Pa je to res? Je res naša sreča odvisna od brivskih aparatov ali super pralnega praška? Prepričan sem, da te zunanje okoliščine ne morejo vplivati na moje notranje počutje. Marsikdaj nam ti isti oglasi poskušajo namerno spodbuditi potrebe in želje, ki jih sicer ne bi nikoli občutili. Pri vsem tem imamo tudi mi, potrošniki, svoj delež odgovornosti. Zavedanje, da naše uresničenje ni odvisno od takih zunanjih dejavnikov, bi hitro spodrezalo krila takim nameram. Ob pomoči kreposti zmernosti gojimo to nenavezanost na dobrine, z njo ohranjamo ravnovesje. Pomaga nam pri prizadevanju za svobodo – nad samim sabo in od namenov drugih. Morda se sliši ironično, ampak pravzaprav z zmernostjo zajamemo življenje z veliko žlico.

Gregor Čušin: Po vseh svetih

2. 11. 2021

Kot vsi preostali meseci se tudi november začne čisto normalno s »prvim dnem«, le da je »prvi november« nenormalen dan. »Prvi november« je uradno in od države urejen, potrjen in organiziran »prvi april«! Dan norcev! Le da mu rečemo dan mrtvih! No, ja … prešminkali smo ga v dan spomina na mrtve! In ker se spominjamo mrtvih, želimo pokazati, da smo še živi in zato gremo vsi iz svojih hiš. Vsi! Tudi hudi bolniki in invalidi! Tudi tisti, ki se jim sicer še do trgovine ne da! Tudi tisti, ki sicer še smeti ne odnesejo do kante in jih raje vržejo kar skozi okno, da jim le ni treba ven! Vse, kar diha in se premika, vse, kar se lahko premakne, pa čeprav že dehni, se obleče v najlepše in najboljše, kar premore in … ven! Pokazat in dokazat svetu, da še živí! Vse ceste, poti, stezice in bližnjice, ki vodijo do pokopališč, doživijo prometni kolaps, kaos, zamaške in zastoj. Vse stoji! Vse! Razen mrtvih. Ki ležijo. Vse, kar raste ob cestah, poteh, stezicah in bližnjicah, ki vodijo do pokopališč, vse, kar cveti po naših vrtovih ali vsaj malo spominja na rože, potrgamo in uredimo v šopke, vence in cvetlične aranžmaje, kar pa smo spregledali ali pozabili utrgati, pa oveni zaradi vonja po naftalinu, afteršejvu in drugih parfumih! Vse diši! Razen mrtvih. Ki … ne dišijo. In tudi nam ne diši, da bomo nekoč mrtvi! Zato je lepo, ko si na pokopališčih po novem lahko privoščimo porcijo čevapčičev in sladkorno peno. Da ima človek občutek, da je na gasilski veselici ali v lunaparku, ne pa na božji njivi! Kupimo še kak pisan balon, igračo za otroka in nekaj kilogramov sveč. In vžigalice. In ko se zvečeri … ko iz hiš prilezejo še tisti, ki ne prenesejo sončne svetlobe, a vendarle želijo pokazati, da so še živi … so pokopališča res razsvetljena kot zabaviščni parki. Morje prižganih lučk nas spomni na … novoletne lučke, seveda! A je potem kaj čudnega, da tako že tam, na pokopališču, začnemo razmišljati o prihajajočih praznikih in se že 3. novembra začne »veseli december« in pozabimo na mrtve do naslednjega leta! Oprostite, ampak mislim, da je moja krščanska dolžnost, da me vse to nervira in me spravi iz tira. Naj v očeh sveta veljam za še takega kretena, a bom vendarle ravnal »kretničarsko« in premaknil kretnice, da zaustavim vlak! Da iztirim! Da obrnem! Pa čeprav je potem treba peš! Naši verni rajni morda res niso vsi sveti, a še zdaleč niso mrtvi. Tisti, ki so v Bogu, so bolj živi od nas. Kajti naš Bog je Bog živih in ne Bog mrtvih! (Lk 20, 38) In če me znervira zombijevsko dokazovanje živih, da še niso mrtvi, potem me lahko in mora znervirati tudi njihovo dokazovanje, da je nekaj, kar je živo, mrtvo … Recimo temu osnovni civilizacijski in življenjski bonton, če je pretežko govoriti o svetosti življenja. Meni se zdi prav, da to, kar smo spočeli, tudi rodimo in da tega, kar smo kot dar prejeli, ne zavrnemo. Ampak, če smo pri »vseh svetih« s sistemsko in državno ureditvijo privolili v »dan mrtvih«, me je resnično strah, kje bomo pristali, ko bo država uredila in sistematizirala samomor!

Andrej Šegula: Vsi sveti – praznik spomina na vse rajne dobre ljudi

1. 11. 2021

Na današnji dan že več kot 1.200 let obhajamo praznik vseh svetnikov. Najprej so ga praznovali v Rimu, potem pa se je razširil po celotni Evropi. V prvih stoletjih so se najprej spominjali samo mučencev, počasi pa je ta spomin prešel na vse svetnike. Papež Gregor IV. je že leta 827 ukazal, naj se prvega novembra v vesoljni Cerkvi slovesno praznuje spomin vseh svetnikov. V zgodovini sta se oblikovala dva razloga za današnji praznik. Prvi je bil, da je število svetnikov tako naraslo, da se jih ni bilo mogoče več spominjati pri bogoslužju. Drugi razlog pa je bil, da bi na praznik vseh svetnikov popravili, kar med letom na praznike svetnikov po nemarnosti opustimo. V knjigi Leto svetnikov beremo, da je praznik vseh svetnikov predvsem praznik majhnih, preprostih, neznatnih svetnikov, ki so se porazgubili v množici svetih. Vsak dan v letu imamo namreč na koledarju imena svetnikov, ki jih je Cerkev kot take uradno razglasila, danes pa se spominjamo nešteto mater, ki so se posvetile ob svojih otrocih, ob svojem delu; pa tiste množice mož, ki so zvesto izvrševali svojo službo v tovarni, v pisarni, na polju; številnih študentov in mladih delavcev, ki jih je Bog poklical sredi najlepših načrtov in sredi dela; pa nepreglednih množic starih, zapuščenih, bolnih, hromih, naglušnih, slepih, zapostavljenih ljudi, ki so v preizkušnjah dozoreli za nebesa … Med svetniki so tudi naši prijatelji, naši najožji sorodniki. Vsi tisti, ki so živeli v istem svetu kot mi in v enakih okoliščinah kot mi, a so znali v vsem iskati dobro, znali so iskati in najti Boga. Ob današnjem prazniku se mi misel ustavlja ob besedah sv. Avguština, ki je odgovoril na vprašanje Kaj je potrebno, da nekdo postane svet? Njegov odgovor je bil zelo kratek, jasen, jedrnat. Potrebno je samo »hoteti«. Potem sam sebi pravi: Če so to zmogli svetniki, potem bom zmogel tudi jaz. Kot svetnik je to dokazal tudi s svojim življenjem. Človek ob današnjem prazniku dobi občutek, da ne praznujemo le dneva spomina vseh svetnikov, ampak praznik za nas žive, ki smo še sredi življenja, ki smo še na poti. Današnji praznik nam želi približati misel, da postati svetnik ni samo za izbrane, za najboljše, za popolne, temveč ima vsak izmed nas odprta vrata svetosti. Naj bodo besede svete Matere Terezije spodbuda tudi za nas: Ne moremo vsi delati velikih stvari. Lahko pa delamo majhne stvari z veliko ljubeznijo.

Leon Novak: Dan reformacije – potreba po prenovi

31. 10. 2021

Dovolite mi, da vas na današnji dan prav prisrčno pozdravim in vam zaželim zdravja, varnosti in toplih prisrčnih medčloveških odnosov. Reformacija je gibanje 16. stoletja, ki zahteva prenovo človeka in s tem prenovo družine ter končno celotne družbe. Reformatorji so si prizadevali človeka navdušiti za branje božje besede v njemu lastnem razumljivem maternem jeziku, kajti prepričani so bili, da se posameznik odreši le, če pozna Kristusov evangelij, božjo ljubezen in njene zahteve. Šele to znanje in spoznanje ga usposobita, da se podredi in prilagodi božjim normativom. Pomen oziroma poudarek reformacije za današnji čas vidimo predvsem kot težnjo po osebnem odnosu z Bogom, ki človeka spreminja, da zaživi in deluje skladno s podobo, učenjem in delovanjem Jezusa Kristusa. Študij, to pomeni branje in razmišljanje, analiziranje ter pogovore o besedi, ki je postala meso in se naselila med nami, vidim kot naslednji korak, ki izhaja iz reformatorske tradicije. Ko se človek torej zave svoje odgovornosti do Boga in sočloveka, začne temu primerno oblikovati svoje življenje, znanje, družbene normative in tehnologijo, ki jo upravlja in razvija. Onesnaženost okolja oziroma našega planeta izhaja iz neodgovornega odnosa človeka, posameznika ter industrije do našega planeta. Bog je ustvaril svet in vesolje kot popolno dediščino, ki jo je predal človeku, ki ga je upodobil po svoji podobi. »Bog je videl vse, kar je naredil, in, glej, bilo je zelo dobro,« beremo v prvi Mojzesovi knjigi. Izhajajoč iz te miselnosti in odgovornosti, bi pravično ravnanje z naravnimi dobrinami sveta ohranjalo naravo čistejšo, manj onesnaženo, bolj zdravo in kot dobrino, ki jo bomo tudi našim vnukom in pravnukom lahko predali v neokrnjeni obliki. Na drugi strani pa opažamo radikalizacijo naših medsebojnih odnosov, pojavljajo se lažne novice in kar je še huje – sovražni govor in delno že nasilna dejanja. Dan reformacije je pravšnji trenutek, da o prenovi ne samo govorimo, ampak jo tudi izvajamo, začenši pri sebi. Tako nam apostol Pavel da naslednji napotek: »Ljubezen naj bo brez hinavščine, odklanjajte zlo, oklepajte pa se dobrega, drug drugega ljubite z bratovsko ljubeznijo, tekmujte v medsebojnem spoštovanju, blagoslavljajte tiste, ki vas preganjajo, blagoslavljajte in ne preklinjajte jih, veselite se s tistimi, ki se veselijo, in jokajte s tistimi, ki jočejo, nikomur ne vračajte hudega s hudim, pred vsemi ljudmi skušajte skrbeti za dobro. Če je mogoče, če je odvisno od vas, živite v miru z vsemi ljudmi. Ne daj se premagati hudemu, temveč premagaj hudo z dobrim.« Tako blagodejno, osrečujoče, v prizadevanju za mir, blaženo bi bilo za posameznika in celotno družbo, če bi danes, jutri in tudi pojutrišnjem uresničevali od Pavla priporočeno obliko sožitja. Reformacija je torej poziv k prenovi človeškega razmišljanja in delovanja na podlagi božje besede in božjih normativov. Je še vedno aktualna in tudi danes še kako potrebna. Postanimo tudi mi pozitivni nosilci prenove svojega življenja in celotne družbe v moči božje besede in ljubezni.

Miljana Cunta: Smrt

30. 10. 2021

»Najdragocenejši pouk / poteka na smrtni postelji. / Vsa ogledala so čista, / kot jezero po velikem dežju,« zapiše nemška pesnica Hilde Domin. Ta precizna misel je hkrati tudi dejanje poguma. Smrt je ena tistih besed, ki je v sodobni poeziji ne srečamo prav pogosto. Morda je tako zaradi domnevne izrabljenosti od tisočletnih priklicevanj, gotovo pa tudi zaradi duha časa, ki si prizadeva, da smrt ostane zgolj – smrt. Smrt je najprej prav to – brezno niča, ki jemlje. Radi se tolažimo, da ljubljeni preminuli ostajajo z nami, a to ne drži za tiste, ki so bili sprepleteni z globinami našega obstoja. Oni odidejo. Za njimi ostane podoba, ki z leti izgublja ostrino, glas, ki mu čas odvzame barvo in moč. A vendarle je lahko konec življenja tudi začetek. Na horizontu tega danes drznega mišljenja se smrti med seboj razlikujejo ne le po tem, ali so naravne ali nasilne, nenadne ali dolgo pričakovane, ampak tudi po tem, kakšno sled pustijo za seboj v pokrajini živih. V sled, ki ostaja za preminulim, se izlivajo vse izrečene in neizrečene besede, vse nežne geste in vsi spodleteli poskusi sobivanja. A ne le to, vanjo se iztekajo tudi struge našega duhovnega življenja. Kot bi nas konec nekega življenja izzval z najbolj temeljnim vprašanjem: Si znal videti začetek? Si v človeku, ki te je zapustil, uzrl dno, stičišče vseh njegovih pojavitev v svetu, njegovo podarjenost, v kateri si rojstvo in smrt zreta iz oči v oči? Smrt lahko pusti za seboj opustošenje, če so ta vprašanja lebdela na površini zavesti kot tujek v procesu samoohranitve življenja; žalovanje tedaj postane reka, ki preplavlja bregove. Lahko pa, če smo se znali v teh razpokah za hip naseliti, konec vrže na življenje slepečo luč. Kot v Caravaggievem chiaroscuru se razločijo robovi, poglobi se perspektiva, izostrijo se kontrasti. Svetloba in tema se srečata v nedeljivi celoti obstoja. »Naslednja učna ura / bo tvoja smrt, ali moja,« konča pesnica »tako svetla, tako jasna, / da se bo v hipu stemnilo.«

Daniel Brkič: O Bogu in pajkovi mreži

29. 10. 2021

Spoštovani, ali ste slišali zgodbo o pajku, ki se je zadušil? Nekega jutra se je spustil po trdni niti z visokega drevesa in pod njim spredel mrežo. Čez dan jo je še znatno povečal in ob njeni pomoči nalovil veliko hrane. Zvečer je mrežo še enkrat zadovoljno obkrožil. Nanjo je bil nadvse ponosen. Medtem se je še enkrat zazrl na nit, po kateri se je zjutraj spustil z drevesa. Ob napornem dnevnem delu in ob veselju zaradi obilnega ulova mrčesa je pozabil, čemu sploh glavna nit služi. Prepričan je bil, da je nepotrebna, zato jo je pregriznil. In pajkova mreža se je v hipu podrla in pajka čez in čez ovila ter ga zadušila. Pajkova zgodba me spomni na moj odnos do Boga. Človeštvo nujno potrebuje navpično nit povezave z Bogom, kajti brez nje se vsaka družba prej ali slej sesuje. Glavno nit potrebujemo zato, ker ravno ona vse drži skupaj. Od nje je odvisno naše življenje. A kaj ko znova in znova pozabljamo na Boga, ker se nam zdi nepotreben in odveč. Pozabljamo, da svet, ki je proti Bogu, postaja svet, ki je proti človeku. Nad tem bi morali biti zaskrbljeni. Človek mora negovati odnos s svojim Bogom, kajti reševati probleme brez Boga je domišljavost. Naš svet lahko reši samo lepota Božje ljubezni. Bog stalno človeku podarja svoje srce in mu ni pod častjo človeka prositi za njegovo ljubezen (J. Ratzinger). Če zapremo vrata svoje duše, bo ostal zunaj. Lahko bi vstopil, vendar noče vdirati kot nasilnež in nadležnež, ker nas ne želi k temu prisiliti. Prava ljubezen spoštuje svobodo. Medtem pa nam Bog stalno odpira svoja vrata, vendar moramo skoznje prostovoljno stopiti mi. Bistvo vere ni v tem, da bi razumeli, ampak zaupali. Zaupati pa pomeni dati nekomu srce. Bral sem zgodbo o mladeniču iz Daytona v Združenih državah Amerike, ki je ljubezen do svojega dekleta izrazil na poseben način, da bi jo zasnubil. Najel je letalo, ki je nad mestom vleklo ogromen napis, na katerem je kot na plahutajoči zastavi pisalo: "Judy, ljubim te. Ali bi se poročila z mano?" Ko so jo vprašali, kaj bo storila s tako ponudbo, je odgovorila: "Srce mi ne dovoli, da bi tako veliki ljubezni rekla ne." To velja tudi v odnosu do Boga. Ko pogledam na križ, vidim neskončno in brezpogojno Božjo ljubezen, ki je ne morem zavrniti. Z Božjo ljubeznijo ni tako kot s trganjem venčnih listov na cvetu marjetice: Bog me ljubi, Bog me ne ljubi … Kajti Bog me ljubi – in pika.

Emanuela Žerdin: Tišina

28. 10. 2021

V 21. stoletju živimo sredi nenehnega hrupa. Ko zjutraj vstanemo, navadno najprej prižgemo ali radio ali televiziji ali vse bolj praktični »vsevedni« telefon in se obdamo z množico zvokov, šumov, glasov. Nedavno mi je župnik, ki je navdušen skavt, pripovedoval, kako otroci doživijo trenutke tišine, ko ostanejo sami v gozdu in jih njihovi animatorji od daleč spremljajo. Mnogi se znajdejo v negotovosti, ali celo strahu ali joku, kajti – okrog njih je naenkrat nastane tišina, ničesar ni slišati, samo šelestenje listja. Otroci takšno izkušnjo pozneje opisujejo kot nekaj najbolj nenavadnega. Spomnim se tudi »šoka«, ki ga je povzročil sedanji papež Frančišek, ko je ob izvolitvi z balkona na Trgu svetega Petra, navdušeno klicanje množice, spremenil v trenutke tišine in jih prosil, naj molijo za njega. Tako nenavadna in presunljiva je bila tista tišina večtisočglave množice, ki so jo prenašali svetovni mediji ter se je tišina je preselila v domove vernikov po celem svetu in prav gotovo mnoge osupnila. Pri svojem delu z umirajočimi se prav tako srečujem s trenutki tišine. Trenutek, ko bolnik ne rabi več zunanjega sveta in ugasne računalnik, televizijo, na koncu tudi radio in se vse bolj pogreza v tišino. Obiskovalci so navadno zmedeni ali celo prizadeti, saj jih bolnik skoraj več ne rabi. Kot spremljevalka mnogih umirajočih jim pomagam z mislijo, da to ni nekaj osebnega, ampak neskončna potreba človeškega bitja, da se poglobi v samega sebe, da sliši svoje srce in svojo dušo in napravi bilanco svojega življenja. Izkušnje mi povedo, da so to zelo dragoceni trenutki in da je slovo mirno in tiho, čim bolj dovolimo bolniku, da v tišini zunanjega sveta, odpre srce in vidi na koncu svoje poti, kaj je prinesel s seboj pred prag večnosti, da vidi, kaj je ostalo v njem, kaj je tisto, kar je dalo vrednost njegovemu. V času dopustov, ko si lahko privoščimo kaj tudi za svojo dušo, je zelo pogumno srečati se s tišino. Oditi v gozd in se obleči v tišino narave. Sesti v klop stolnice sredi tržnice, kjer mogočni zidovi in debela vrata ščitijo tišino svetega prostora in doživeti navzočnost Svetega. Zgodaj zjutraj, ko še spijo mesta in vasi, hoditi po poteh ki so drugače polne hrupa, v tišini prebujanja novega dne. Ali pa – oditi na duhovne vaje v tišini, kjer kljub večjemu številu ljudi, udeleženci eden drugemu podarijo prav to – spoštljivo tišino, da slišiš bitje svojega srca in srca svojega sopotnika. Tišina nas pripelje od hrupa nazaj v kamrico lastnega srca, kjer lahko najdemo dragoceni zaklad – prisotnost Božjo.