Iskanje oddaja
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Človek potrebuje mizo. Potrebuje jo zato, da se lahko kje ustavi in odpočije. Se nasloni. Se napije in najé. A ne hrane in pijače, za to ne potrebuje mize. Mizo potrebuje zato, da se ob njej z nekom sreča, da se najé njegove bližine. In da ne pozabi, da je nekje prostor, ki je samo njegov, njegov stol, njegov krožnik, njegov pribor. Zato je večerja eden najpomembnejših dogodkov našega življenja. Pri njej smo namreč dobili dvoje za življenje ključnih stvari: dobili smo dom, dobili smo svoj prostor pri mizi in dobili smo nekoga, ki nam umiva noge, nekoga, ki nas sprejema take, kakršni smo. In dobili smo jih, da bi mogli živeti, ker se brez teh dveh stvari tega preprosto ne da. Človek ne umre, če nima hrane, tudi ne umre, če dela hudo, umre pa, ko nima nikogar, ki bi ga pogrešal, ko ga ni ob mizi. Od tega pogrešanja živimo. Pri mizi smo postali družina. Pri mizi smo začeli nekomu pripadati. Zato je večerja tudi v središču krščanstva. Da bi si zapomnili, da imamo ob mizi svoje mesto in da smo ob njej vedno dobrodošli, ne glede na to, kaj smo naredili. To si človek mora zapomniti. To si mora zapomniti, da bi začel bolj verjeti ljubezni kot zlu, bolj dobroti kot izkoriščevanju, bolj odpuščanju kot maščevalnosti. Da bi lahko preživel od teže življenja, mora imeti to izkušnjo sprejetosti in ljubljenosti, ki sta večji od vsakega njegovega zla, večji od prav vsake njegove hudobije. Potem človek vedno znova, ne glede na to, v katerem viharju svojega življenja se znajde, zmore pot nazaj, v smeri življenja. Ta spomin je temelj njegove rešitve, je zvezda, ki se ne gane. Zato Jezus umiva noge ljudem, ki jih ima za prijatelje, istim ljudem, ki ga bodo izdali, zatajili in ga pustili samega. Zato dela dobro ljudem, ki mu delajo slabo. Da bi si zapomnili in da ne bi pozabili, da je njegova ljubezen večja in močnejša od vsakega našega zla. In da bi se zato vrnili za mizo. In si spet pustili umiti noge. Vsakič znova. Ker je tam naše mesto. Tako bomo ostali skupnost. Tako bomo drug drugega odreševali. Ko bomo sedeli za mizo, ko bomo samo tam, kjer je naše mesto, takrat bomo tudi drugim za isto mizo začeli umivati noge. Temu rečemo evharistija. Tej naši družini.
Človek potrebuje mizo. Potrebuje jo zato, da se lahko kje ustavi in odpočije. Se nasloni. Se napije in najé. A ne hrane in pijače, za to ne potrebuje mize. Mizo potrebuje zato, da se ob njej z nekom sreča, da se najé njegove bližine. In da ne pozabi, da je nekje prostor, ki je samo njegov, njegov stol, njegov krožnik, njegov pribor. Zato je večerja eden najpomembnejših dogodkov našega življenja. Pri njej smo namreč dobili dvoje za življenje ključnih stvari: dobili smo dom, dobili smo svoj prostor pri mizi in dobili smo nekoga, ki nam umiva noge, nekoga, ki nas sprejema take, kakršni smo. In dobili smo jih, da bi mogli živeti, ker se brez teh dveh stvari tega preprosto ne da. Človek ne umre, če nima hrane, tudi ne umre, če dela hudo, umre pa, ko nima nikogar, ki bi ga pogrešal, ko ga ni ob mizi. Od tega pogrešanja živimo. Pri mizi smo postali družina. Pri mizi smo začeli nekomu pripadati. Zato je večerja tudi v središču krščanstva. Da bi si zapomnili, da imamo ob mizi svoje mesto in da smo ob njej vedno dobrodošli, ne glede na to, kaj smo naredili. To si človek mora zapomniti. To si mora zapomniti, da bi začel bolj verjeti ljubezni kot zlu, bolj dobroti kot izkoriščevanju, bolj odpuščanju kot maščevalnosti. Da bi lahko preživel od teže življenja, mora imeti to izkušnjo sprejetosti in ljubljenosti, ki sta večji od vsakega njegovega zla, večji od prav vsake njegove hudobije. Potem človek vedno znova, ne glede na to, v katerem viharju svojega življenja se znajde, zmore pot nazaj, v smeri življenja. Ta spomin je temelj njegove rešitve, je zvezda, ki se ne gane. Zato Jezus umiva noge ljudem, ki jih ima za prijatelje, istim ljudem, ki ga bodo izdali, zatajili in ga pustili samega. Zato dela dobro ljudem, ki mu delajo slabo. Da bi si zapomnili in da ne bi pozabili, da je njegova ljubezen večja in močnejša od vsakega našega zla. In da bi se zato vrnili za mizo. In si spet pustili umiti noge. Vsakič znova. Ker je tam naše mesto. Tako bomo ostali skupnost. Tako bomo drug drugega odreševali. Ko bomo sedeli za mizo, ko bomo samo tam, kjer je naše mesto, takrat bomo tudi drugim za isto mizo začeli umivati noge. Temu rečemo evharistija. Tej naši družini.
Mlada Gautami je imela zelo ljubečega sina in bila sta zelo srečna, vendar je sin nenadoma umrl, ko je dopolnil osem let. S tem se Gautami ni mogla sprijazniti, zato je tekala od vrat do vrat in ljudem tarnala: »To ne more biti res! Prosim, storite nekaj!« Vsak jo je poslal k nekomu drugemu po pomoč, dokler ji ni nekdo rekel: »Obišči Budo. Dosegel je visoko spoznanje in je zelo moder. Mogoče ti lahko on pomaga.« Nemudoma se je odpravila k Budi in ga rotila: »Ali mi lahko, prosim, pomagaš? Sin mi je umrl, vendar to ni prav. Prosim, nekako ga obudi od mrtvih. Oživi ga!« Buda ji je odvrnil: »Prav, vendar moraš najprej nekaj storiti.« Gautami je takoj privolila, zato je Buda nadaljeval z navodili: »Prinesi mi prgišče sezamovih semen.« Gautami je že hotela oddrveti, da bi izpolnila nalogo, ko jo je Buda ustavil in ji rekel: »Ne, ne, pod enim pogojem: prinesi mi prgišče sezamovih semen od družine, kjer ni še nihče umrl. Potem bom obudil tvojega sina.« Gautami je takoj stekla do prve družine na poti in jo prosila za nekaj sezamovih semen. Že so hoteli oditi po semena, ko jih je vprašala: »Še prej mi povejte, ali je kdo v vaši družini umrl.« »Da,« so ji odgovorili. »Umrl je naš oče in tudi naše matere ni več.« Enako je vprašala tudi druge družine in dobivala je podobne odgovore: »Moj dedek je umrl.« »Mojega brata ni več med živimi.« »Otrok mi je umrl.« Tako je potovala od vrat do vrat čez vse mesto in ni našla niti ene družine, kjer ni še nihče umrl. Potem je doumela, da je smrt neizogibna in da vsi umrejo ter da ni pravila, ki bi narekovalo, da najprej umrejo stari ljudje in šele nato mladi. Umirajo stari in mladi, pa tudi ljudje srednjih let in tudi otroci. »To ni nekaj, kar se dogaja le meni,« je spoznala. »Zgodi se vsem. To je dejstvo življenja.« Ko je to spoznala, je prenehala iskati in se odpravila pokopat svojega sina, potem pa se je vrnila k Budi. Buda jo je vprašal: »Kje so sezamova semena?« »Nimam sezamovih semen. Kremirala sem svojega otroka. Zdaj sem tu, da bi ti sledila in se učila dharme.« Postala je Budova učenka ter prakticirala njegove nauke in mislim, da je bila prva ženska, ki je dosegla stopnjo arhata in tako postala prva razsvetljena ženska tistega časa. * * * * Pomembno se je zavedati, da se boleče in travmatične izkušnje dogajajo številnim ljudem, vsem tako ali drugače. Bolj ko razumemo, da to doživlja veliko ljudi – da ni nekaj nenavadnega in da je na tem svetu to skoraj normalno –, bolj nam to lahko pomaga sprejeti svoje lastne težke izkušnje. Lahko razmišljamo takole: »Trpljenja je veliko. To seveda ni dobro, vendar se dogaja. Veliko ljudi doživlja podobno trpljenje. Kar se mi dogaja, se dogaja tudi drugim, zato ni to nič nenavadnega.« Tako lahko nekoliko globlje sprejmemo trpljenje. Prav tako postanemo sočutnejši. Čutimo, da nismo edini, ki trpimo, zato nismo več vklenjeni v svoje lastno trpljenje. Trpljenje je povsod. To v nas vzbudi občutek sočutja in odpre naše srce tudi za druge ljudi. To je izhodišče sočutja do drugih.
Mlada Gautami je imela zelo ljubečega sina in bila sta zelo srečna, vendar je sin nenadoma umrl, ko je dopolnil osem let. S tem se Gautami ni mogla sprijazniti, zato je tekala od vrat do vrat in ljudem tarnala: »To ne more biti res! Prosim, storite nekaj!« Vsak jo je poslal k nekomu drugemu po pomoč, dokler ji ni nekdo rekel: »Obišči Budo. Dosegel je visoko spoznanje in je zelo moder. Mogoče ti lahko on pomaga.« Nemudoma se je odpravila k Budi in ga rotila: »Ali mi lahko, prosim, pomagaš? Sin mi je umrl, vendar to ni prav. Prosim, nekako ga obudi od mrtvih. Oživi ga!« Buda ji je odvrnil: »Prav, vendar moraš najprej nekaj storiti.« Gautami je takoj privolila, zato je Buda nadaljeval z navodili: »Prinesi mi prgišče sezamovih semen.« Gautami je že hotela oddrveti, da bi izpolnila nalogo, ko jo je Buda ustavil in ji rekel: »Ne, ne, pod enim pogojem: prinesi mi prgišče sezamovih semen od družine, kjer ni še nihče umrl. Potem bom obudil tvojega sina.« Gautami je takoj stekla do prve družine na poti in jo prosila za nekaj sezamovih semen. Že so hoteli oditi po semena, ko jih je vprašala: »Še prej mi povejte, ali je kdo v vaši družini umrl.« »Da,« so ji odgovorili. »Umrl je naš oče in tudi naše matere ni več.« Enako je vprašala tudi druge družine in dobivala je podobne odgovore: »Moj dedek je umrl.« »Mojega brata ni več med živimi.« »Otrok mi je umrl.« Tako je potovala od vrat do vrat čez vse mesto in ni našla niti ene družine, kjer ni še nihče umrl. Potem je doumela, da je smrt neizogibna in da vsi umrejo ter da ni pravila, ki bi narekovalo, da najprej umrejo stari ljudje in šele nato mladi. Umirajo stari in mladi, pa tudi ljudje srednjih let in tudi otroci. »To ni nekaj, kar se dogaja le meni,« je spoznala. »Zgodi se vsem. To je dejstvo življenja.« Ko je to spoznala, je prenehala iskati in se odpravila pokopat svojega sina, potem pa se je vrnila k Budi. Buda jo je vprašal: »Kje so sezamova semena?« »Nimam sezamovih semen. Kremirala sem svojega otroka. Zdaj sem tu, da bi ti sledila in se učila dharme.« Postala je Budova učenka ter prakticirala njegove nauke in mislim, da je bila prva ženska, ki je dosegla stopnjo arhata in tako postala prva razsvetljena ženska tistega časa. * * * * Pomembno se je zavedati, da se boleče in travmatične izkušnje dogajajo številnim ljudem, vsem tako ali drugače. Bolj ko razumemo, da to doživlja veliko ljudi – da ni nekaj nenavadnega in da je na tem svetu to skoraj normalno –, bolj nam to lahko pomaga sprejeti svoje lastne težke izkušnje. Lahko razmišljamo takole: »Trpljenja je veliko. To seveda ni dobro, vendar se dogaja. Veliko ljudi doživlja podobno trpljenje. Kar se mi dogaja, se dogaja tudi drugim, zato ni to nič nenavadnega.« Tako lahko nekoliko globlje sprejmemo trpljenje. Prav tako postanemo sočutnejši. Čutimo, da nismo edini, ki trpimo, zato nismo več vklenjeni v svoje lastno trpljenje. Trpljenje je povsod. To v nas vzbudi občutek sočutja in odpre naše srce tudi za druge ljudi. To je izhodišče sočutja do drugih.
Danes latinsko besedno zvezo Noli me tangere razumemo predvsem v pomenu »Ne dotikaj se me!«, kar lahko sklepamo tudi iz dejstva, da z noli-tangere poimenujemo rastlino nedotiko, ki ima nenavaden način plojenja. Takoj, ko se namreč dotaknemo njenega zrelega plodu, se razpoči in iz njega se usujejo številna semena. Omenjena fraza se je v pomenu nečesa nedotakljivega uporabljala tudi v starem Rimu, saj rimski gramatik Solina, ki je živel približno 300 let po Cezarjevi smrti, omenja belega jelena, ki naj bi na ovratnicah nosil napis: »Ne dotikaj se me, Cezarjev sem!« To naj bi bil znak, da Cezarjeva dobronamerna, čista, bela duša živi dalje. A v krščanski tradiciji ima latinski rek Noli me tangere tudi druge pomene. V Evangeliju po Janezu (20, 17) je opisan prizor, v katerem se je vstali Jezus prikazal Mariji Magdaleni ob praznem grobu. Ker so evangeliji zapisani v grškem jeziku, se njegove besede v originalni različici zapisa glasijo: »Me mou haptou!«, kar bi dobesedno pomenilo: »Ne grabi me!« oziroma »Ne obešaj se name!« Vsekakor pa svetopisemskega razumevanja Jezusovega vzklika ne smemo razumeti v današnjem pomenu tiste rastline ali človeka, ki se ga zaradi preobčutljivosti ne smemo niti dotakniti. Ne nazadnje je Jezus sam pozval nejevernega Tomaža, naj položi prste na njegove rane. Jezusov poziv Mariji Magdaleni je predvsem sporočilo, naj spozna in prizna njegovo vstajenje, zaradi česar ga zemeljske sile ne obtežujejo več. Ker pa se je v medicini izraz rabil za zelo hudo, bolečo obliko raka, ki razžira kosti, ni presenetljivo, da je filipinski zdravnik, pisatelj in upornik Jose Rizal z Noli me tangere naslovil svoj roman, v katerem je kritiziral špansko kolonizacijo Filipinov. S svojo literarno besedo je vsem bodočim rodovom v spomin in opomin zapustil spoznanje o tem, da je družba hudo, neozdravljivo bolna, če ne zmore uvideti in obsoditi zločinov vladajočih elit.
Danes latinsko besedno zvezo Noli me tangere razumemo predvsem v pomenu »Ne dotikaj se me!«, kar lahko sklepamo tudi iz dejstva, da z noli-tangere poimenujemo rastlino nedotiko, ki ima nenavaden način plojenja. Takoj, ko se namreč dotaknemo njenega zrelega plodu, se razpoči in iz njega se usujejo številna semena. Omenjena fraza se je v pomenu nečesa nedotakljivega uporabljala tudi v starem Rimu, saj rimski gramatik Solina, ki je živel približno 300 let po Cezarjevi smrti, omenja belega jelena, ki naj bi na ovratnicah nosil napis: »Ne dotikaj se me, Cezarjev sem!« To naj bi bil znak, da Cezarjeva dobronamerna, čista, bela duša živi dalje. A v krščanski tradiciji ima latinski rek Noli me tangere tudi druge pomene. V Evangeliju po Janezu (20, 17) je opisan prizor, v katerem se je vstali Jezus prikazal Mariji Magdaleni ob praznem grobu. Ker so evangeliji zapisani v grškem jeziku, se njegove besede v originalni različici zapisa glasijo: »Me mou haptou!«, kar bi dobesedno pomenilo: »Ne grabi me!« oziroma »Ne obešaj se name!« Vsekakor pa svetopisemskega razumevanja Jezusovega vzklika ne smemo razumeti v današnjem pomenu tiste rastline ali človeka, ki se ga zaradi preobčutljivosti ne smemo niti dotakniti. Ne nazadnje je Jezus sam pozval nejevernega Tomaža, naj položi prste na njegove rane. Jezusov poziv Mariji Magdaleni je predvsem sporočilo, naj spozna in prizna njegovo vstajenje, zaradi česar ga zemeljske sile ne obtežujejo več. Ker pa se je v medicini izraz rabil za zelo hudo, bolečo obliko raka, ki razžira kosti, ni presenetljivo, da je filipinski zdravnik, pisatelj in upornik Jose Rizal z Noli me tangere naslovil svoj roman, v katerem je kritiziral špansko kolonizacijo Filipinov. S svojo literarno besedo je vsem bodočim rodovom v spomin in opomin zapustil spoznanje o tem, da je družba hudo, neozdravljivo bolna, če ne zmore uvideti in obsoditi zločinov vladajočih elit.
V Evangeliju je Jezus jasno povedal, katera je največja in prva zapoved: Ljubi Gospoda, svojega Boga, iz vsega srca, z vso dušo, z vso močjo in vsem mišljenjem in svojega bližnjega kot samega sebe (Lk 10,27). V današnjem svetu se zelo ceni in neguje individualnost. Govori se, piše, svetuje, kako imeti rad sam sebe, delati za sebe, poslušati sebe, ugoditi sebi … A skoraj popolnoma se pozablja, da enako kot zase moramo poskrbeti za druge okrog sebe. Pa ne samo iz nekega altruizma ali sočutja, ampak preprosto zato, ker bomo, če ljubimo tudi druge, sebe najbolj spoznali, sebi najbolj ugajali in sebe najbolj vzljubili. V času epidemije sem bila prijetno presenečena in zelo srečna med mladimi sodelavci v enem izmed domov starejših, ki so vedri prihajali na delo podnevi in ponoči. Nikoli ni bilo treba glavni sestri prositi ali dodeliti nekoga v najtežje rdeče območje, saj so se zmeraj prijavili prostovoljci. Moji sodelavci so znali jokati, ko je kdo umrl, in so znali peti in se veseliti, ko se je rušil šotor rdečega območja! Tega ne smemo pozabiti! Ne smemo pozabiti primerov velike potrpežljivosti in požrtvovalnosti, saj ne vemo, kdaj bo spet prišel temen čas, ko bomo neskončno rabili druge, da bomo lahko sami preživeli. Milijarde ljudi so na tem svetu, mnogi med njimi ne ustrezajo merilom sodobnega sveta, niti so kaj vredni za gospodarstvo! A ker so ljubljeni, so dragoceni zaklad tistih, ki jih ljubijo. Danes se opevajo bogataši s tremi ali več jahtami, takšnim ali drugačnim kupom denarja, a nisem prepričana, da so srečni! Poznam pa ljudi z dna družbene lestvice, ki s svojo ljubeznijo ohranjajo pri življenju invalida ali prizadetega otroka kot največji zaklad svoje družine in so srečni. Ljubljeni in lepi. Ljubezen drugih nam daje vrednost in nas spreminja v dragocene osebe, katerih vrednost se ne meri ne z zlatom niti srebrom, ampak s polnim življenjem in neuničljivo srečo. Ljubezen do drugih nas naredi podobne Bogu.
V Evangeliju je Jezus jasno povedal, katera je največja in prva zapoved: Ljubi Gospoda, svojega Boga, iz vsega srca, z vso dušo, z vso močjo in vsem mišljenjem in svojega bližnjega kot samega sebe (Lk 10,27). V današnjem svetu se zelo ceni in neguje individualnost. Govori se, piše, svetuje, kako imeti rad sam sebe, delati za sebe, poslušati sebe, ugoditi sebi … A skoraj popolnoma se pozablja, da enako kot zase moramo poskrbeti za druge okrog sebe. Pa ne samo iz nekega altruizma ali sočutja, ampak preprosto zato, ker bomo, če ljubimo tudi druge, sebe najbolj spoznali, sebi najbolj ugajali in sebe najbolj vzljubili. V času epidemije sem bila prijetno presenečena in zelo srečna med mladimi sodelavci v enem izmed domov starejših, ki so vedri prihajali na delo podnevi in ponoči. Nikoli ni bilo treba glavni sestri prositi ali dodeliti nekoga v najtežje rdeče območje, saj so se zmeraj prijavili prostovoljci. Moji sodelavci so znali jokati, ko je kdo umrl, in so znali peti in se veseliti, ko se je rušil šotor rdečega območja! Tega ne smemo pozabiti! Ne smemo pozabiti primerov velike potrpežljivosti in požrtvovalnosti, saj ne vemo, kdaj bo spet prišel temen čas, ko bomo neskončno rabili druge, da bomo lahko sami preživeli. Milijarde ljudi so na tem svetu, mnogi med njimi ne ustrezajo merilom sodobnega sveta, niti so kaj vredni za gospodarstvo! A ker so ljubljeni, so dragoceni zaklad tistih, ki jih ljubijo. Danes se opevajo bogataši s tremi ali več jahtami, takšnim ali drugačnim kupom denarja, a nisem prepričana, da so srečni! Poznam pa ljudi z dna družbene lestvice, ki s svojo ljubeznijo ohranjajo pri življenju invalida ali prizadetega otroka kot največji zaklad svoje družine in so srečni. Ljubljeni in lepi. Ljubezen drugih nam daje vrednost in nas spreminja v dragocene osebe, katerih vrednost se ne meri ne z zlatom niti srebrom, ampak s polnim življenjem in neuničljivo srečo. Ljubezen do drugih nas naredi podobne Bogu.
Pričakovanje poslednjega dne našega sveta se je v vseh kriznih trenutkih človeške zgodovine vedno na novo pojavljalo. Spomnimo se, da je tudi oče slovenske knjige, Primož Trubar bil prepričan, da bo kmalu konec sveta, zato mora svoje ljube Slovence pripraviti, da bodo znali govoriti z nebeškim sodnikom. Najlažje se bodo z njim pogovarjali, če bodo poznali njegovo Besedo, zato mu jo je treba narediti domačo. Danes pa vemo, da so poslednji časi res oddaljeni in zanje nihče ne ve razen nebeškega očeta. Toda na drugi strani ti trenutki nastopajo že danes, kajti v vsakem obdobju imamo pretrese tako v naravi kot tudi v družbi in seveda prav tako v osebnem življenju. Zato je čisto naravno, da nas zanima, kaj nam prinaša bližnja prihodnost, in je razumljivo, zakaj je od nekdaj cvetel poklic vedeževalk, zakaj radi beremo napovedi dogodkov v družbi in v svetu, zakaj nas zanima, kaj vse nas bo doletelo v osebnem življenju. In tukaj je velika razlika med preroki prihodnosti, ki jih najdemo tudi med znanstvenimi teoretiki, družboslovci in pa seveda med politiki, na eni strani in svetopisemskimi sporočili ter napovedmi na drugi. Zunajbiblična sporočila želijo imeti prihodnost v oblasti, se na dogodke pripraviti in jih obvladati. Sveto pismo pa o teh dogodkih sicer prav tako spregovori, a so vedno zaviti tudi v simbolnost, v skrivnost. Zato zanje ne vemo, kdaj se bodo zgodili, tudi ne, kdo vse bo njihov dejavnik. A hkrati Božja beseda spregovori o zaupanju v Boga, ki nam pomaga, da se s prihodnostjo soočimo. Biblično razodetje nas opogumlja in nam pravi, naj se ničesar ne bojimo. Res je, da bo marsikaj hudega, pa vendar ostajamo v Božji roki. V tem je velika razlika med razodetjem prihodnosti ali apokalipso Svetega pisma in zunajsvetopisemskih besedil. Na eni srani ustrahovanje in slepilo, da je vse mogoče imeti v pesti, in na drugi strani tolažba za preizkušnje, ki prihajajo. To ne pomeni, da za naše okolje, svet, družbo in samega sebe nismo odgovorni. Daleč od tega. Utopična zasanjanost, ki danes rada nastopa z novodobsko duhovnostjo, je še nevarnejša za našo prihodnost. Včasih se nam zazdi, da smo podobni orkestru na ladji Titanik, ki kljub potapljanju ladje še vedno veselo igra prav tja do zadnjega trenutka. Treba se je strezniti, zaupati v Boga in z njegovo pomočjo in našo razumnostjo rešiti, kar se rešiti da. To je sporočilo Božje besede ob koncu cerkvenega leta.
Pričakovanje poslednjega dne našega sveta se je v vseh kriznih trenutkih človeške zgodovine vedno na novo pojavljalo. Spomnimo se, da je tudi oče slovenske knjige, Primož Trubar bil prepričan, da bo kmalu konec sveta, zato mora svoje ljube Slovence pripraviti, da bodo znali govoriti z nebeškim sodnikom. Najlažje se bodo z njim pogovarjali, če bodo poznali njegovo Besedo, zato mu jo je treba narediti domačo. Danes pa vemo, da so poslednji časi res oddaljeni in zanje nihče ne ve razen nebeškega očeta. Toda na drugi strani ti trenutki nastopajo že danes, kajti v vsakem obdobju imamo pretrese tako v naravi kot tudi v družbi in seveda prav tako v osebnem življenju. Zato je čisto naravno, da nas zanima, kaj nam prinaša bližnja prihodnost, in je razumljivo, zakaj je od nekdaj cvetel poklic vedeževalk, zakaj radi beremo napovedi dogodkov v družbi in v svetu, zakaj nas zanima, kaj vse nas bo doletelo v osebnem življenju. In tukaj je velika razlika med preroki prihodnosti, ki jih najdemo tudi med znanstvenimi teoretiki, družboslovci in pa seveda med politiki, na eni strani in svetopisemskimi sporočili ter napovedmi na drugi. Zunajbiblična sporočila želijo imeti prihodnost v oblasti, se na dogodke pripraviti in jih obvladati. Sveto pismo pa o teh dogodkih sicer prav tako spregovori, a so vedno zaviti tudi v simbolnost, v skrivnost. Zato zanje ne vemo, kdaj se bodo zgodili, tudi ne, kdo vse bo njihov dejavnik. A hkrati Božja beseda spregovori o zaupanju v Boga, ki nam pomaga, da se s prihodnostjo soočimo. Biblično razodetje nas opogumlja in nam pravi, naj se ničesar ne bojimo. Res je, da bo marsikaj hudega, pa vendar ostajamo v Božji roki. V tem je velika razlika med razodetjem prihodnosti ali apokalipso Svetega pisma in zunajsvetopisemskih besedil. Na eni srani ustrahovanje in slepilo, da je vse mogoče imeti v pesti, in na drugi strani tolažba za preizkušnje, ki prihajajo. To ne pomeni, da za naše okolje, svet, družbo in samega sebe nismo odgovorni. Daleč od tega. Utopična zasanjanost, ki danes rada nastopa z novodobsko duhovnostjo, je še nevarnejša za našo prihodnost. Včasih se nam zazdi, da smo podobni orkestru na ladji Titanik, ki kljub potapljanju ladje še vedno veselo igra prav tja do zadnjega trenutka. Treba se je strezniti, zaupati v Boga in z njegovo pomočjo in našo razumnostjo rešiti, kar se rešiti da. To je sporočilo Božje besede ob koncu cerkvenega leta.
Kljub temi in hladu je sobotno jutro nekaj posebnega. Vsaj za tiste, ki so prosti in jim ni treba v službo. Zato vsem, ki ste kljub soboti že pokonci, želim dobro jutro. Ob misli, da bi lahko še spali, lahko hitro pomilujemo sami sebe. Človek je bitje, ki se zna in zmore pomilovati. Pogosto pa se sprašujem, ali nam je to res v korist. Naj vsak le pomisli, kaj ga v teh zadnjih dneh pesti, kakšne težave ima, kaj težkega ga še čaka, in ne bo treba dolgo čakati, da se bomo zasmilili sami sebi. Ob tem smo hitro sami najbolj ubogi in nič nas ne more več utolažiti. Ko sem pred leti odhajal za dalj časa v Afriko, da bi pomagal ubogim, vsaj tako sem si mislil, sem kmalu opustil to namero. Res da nimajo služb, nimajo denarja, niti zdravstvene oskrbe, šole so slabe, še slabše ceste in promet. Država ne deluje in vsak se poskuša znajti, kakor zmore in zna, saj denarja nikoli ni dovolj, če ga sploh kaj imajo. Za nas Evropejce so to tipični ubogi ljudje, ki potrebujejo našo pomoč. Saj se res nič ne branijo našega denarja, a ob tem ne delujejo nesrečno. Njihovo življenje je kljub lakoti, bolezni in negotovosti veliko bolj polno veselja kot življenje povprečnega Slovenca. Tam s peščico riža prikličeš veliko več nasmeha kot pri nas z najboljšo pojedino. Afričani res nimajo veliko, še manj imajo upanja na boljšo prihodnost, imajo pa sedanjost, ki jo znajo živeti. Vsaj znali so, vedno bolj pa to izgubljajo. Dobili so pametne telefone, medmrežje in s tem tudi naše, severnjaške sanje. Do zdaj je bilo dovolj malo hrane in dobra družba, zdaj so to naše, potrošniške sanje, ki jih vedno bolj onesrečujejo. Čudil sem se, da jih ni bilo strah bolezni, niso se bali niti smrti, no, mrtvih se še vedno bojijo, a zdaj vedno bolj hrepenijo po denarju in blagu, ki ga to prinaša. Njihov mir je šel po gobe in iz njih, ki so bili prej ubogi le za nas, vedno bolj postajajo ubožni, ki se z velikimi pričakovanji podajajo na pot proti bogatemu severu. Ko na jutrišnjo nedeljo razmišljamo o ubogih, ne pozabimo, da ni dovolj naš dar. Prav bi bilo, da bi na revne ne gledali s pomilovanjem, ampak v želji, da v njih odkrivamo veselje do življenja. Želim vsem nam, da bi z veseljem darovali iz svojega obilja in s tem po zgledu sv. Frančiška, ko postajamo ubogi pri lastništvu, bili vedno bogatejši v radosti življenja.
Kljub temi in hladu je sobotno jutro nekaj posebnega. Vsaj za tiste, ki so prosti in jim ni treba v službo. Zato vsem, ki ste kljub soboti že pokonci, želim dobro jutro. Ob misli, da bi lahko še spali, lahko hitro pomilujemo sami sebe. Človek je bitje, ki se zna in zmore pomilovati. Pogosto pa se sprašujem, ali nam je to res v korist. Naj vsak le pomisli, kaj ga v teh zadnjih dneh pesti, kakšne težave ima, kaj težkega ga še čaka, in ne bo treba dolgo čakati, da se bomo zasmilili sami sebi. Ob tem smo hitro sami najbolj ubogi in nič nas ne more več utolažiti. Ko sem pred leti odhajal za dalj časa v Afriko, da bi pomagal ubogim, vsaj tako sem si mislil, sem kmalu opustil to namero. Res da nimajo služb, nimajo denarja, niti zdravstvene oskrbe, šole so slabe, še slabše ceste in promet. Država ne deluje in vsak se poskuša znajti, kakor zmore in zna, saj denarja nikoli ni dovolj, če ga sploh kaj imajo. Za nas Evropejce so to tipični ubogi ljudje, ki potrebujejo našo pomoč. Saj se res nič ne branijo našega denarja, a ob tem ne delujejo nesrečno. Njihovo življenje je kljub lakoti, bolezni in negotovosti veliko bolj polno veselja kot življenje povprečnega Slovenca. Tam s peščico riža prikličeš veliko več nasmeha kot pri nas z najboljšo pojedino. Afričani res nimajo veliko, še manj imajo upanja na boljšo prihodnost, imajo pa sedanjost, ki jo znajo živeti. Vsaj znali so, vedno bolj pa to izgubljajo. Dobili so pametne telefone, medmrežje in s tem tudi naše, severnjaške sanje. Do zdaj je bilo dovolj malo hrane in dobra družba, zdaj so to naše, potrošniške sanje, ki jih vedno bolj onesrečujejo. Čudil sem se, da jih ni bilo strah bolezni, niso se bali niti smrti, no, mrtvih se še vedno bojijo, a zdaj vedno bolj hrepenijo po denarju in blagu, ki ga to prinaša. Njihov mir je šel po gobe in iz njih, ki so bili prej ubogi le za nas, vedno bolj postajajo ubožni, ki se z velikimi pričakovanji podajajo na pot proti bogatemu severu. Ko na jutrišnjo nedeljo razmišljamo o ubogih, ne pozabimo, da ni dovolj naš dar. Prav bi bilo, da bi na revne ne gledali s pomilovanjem, ampak v želji, da v njih odkrivamo veselje do življenja. Želim vsem nam, da bi z veseljem darovali iz svojega obilja in s tem po zgledu sv. Frančiška, ko postajamo ubogi pri lastništvu, bili vedno bogatejši v radosti življenja.
Sufiji, muslimanski mistiki nas med drugim učijo, da ima vsako človeško dejanje svojo zunanjo in svojo notranjo dimenzijo. Zunanja dimenzija je vidna, materializirana; notranja pa nevidna, skrita. Popolnost nekega dejanja je za sufije vselej odvisna od harmonije med zunanjo in notranjo razsežnostjo. Medtem ko merilo zunanjega vidika leži v njegovi estetsko-etični izvršitvi, je merilo pristnosti notranjega vidika določeno s stopnjo iskrenosti in čistostjo namena, s katerim je bilo dejanje storjeno. Iskrenost (arab. »sidq«) in čistost namena (arab. »nija«) sta torej iz vidika sufizma glavna principa vsake praktične izvrištve in uresničitve. Notranja dimenzija daje zunanji smisel in resnični pomen; zunanja pa daje notranji podobo in izraz. Vzemimo za primer post, ki predstavlja eno izmed temeljnih praks vseh velikih religijskih tradicij in duhovnih sistemov. Zunanja oblika posta je manifestirana v odpovedi hrane, pijače in na šplosno vsakršnih čutnih užitkov. Toda njen resnični smisel in cilj sta: samopremagovanje in samospoznanje. Šele z ozaveščanjem notranje dimenzije (arab. »batin«) se post iz religijskega rituala spremeni v duhovno izkušnjo. Kajti fižično odrekanje hrani, pijači in spolnim užitkom samo po sebi ne vodi v spoznanje. Šele refleksija o človeški odvisnosti, intenzivno zaznavanje časovnosti, soočanje s svojimi temeljnimi potrebami, zavestno premagovanje svojih naravnih impulzov in kontemplacija o lastni končnosti so tisti elementi, ki post pretvorijo v eksistencialno-duhovno-spoznanvi proces. . Če mislim na kaj drugega razen Boga, sem prekinil post.“ Že prerok Mohamed naj bi dejal: „Če postiš, potem naj postijo tudi tvoja ušesa in oči in tvoj jezik in tvoje roke.“ Šele celostni post razpre višjo raven zavesti za zaznavanje in motrenje resničnosti v njeni transcendentni zasnovi. Če je torej zunanja dimenzija posta vidna v odpovedi hrane in čutnih užtkov sploh, pa je njegova notranja dimenzija občutena v duševno-duhovnih stanjih kontemplacije, meditacije in notranjega boja. Resnični post je torej prehod iz čutnosti v duhovnost, tako da se duhovno oblikuje ravno v soočanju s skrajnimi potrebami in mejami čutnega. Misel o postu kot poti samopremagovanja in spoznanja bi rad zaključil z modrimi besedami Rešida Hafizovića: »Dar posta nam prinaša dar večplastnih vidikov spoznanja, a brez spoznanja ni mogoč vzpon.«
Sufiji, muslimanski mistiki nas med drugim učijo, da ima vsako človeško dejanje svojo zunanjo in svojo notranjo dimenzijo. Zunanja dimenzija je vidna, materializirana; notranja pa nevidna, skrita. Popolnost nekega dejanja je za sufije vselej odvisna od harmonije med zunanjo in notranjo razsežnostjo. Medtem ko merilo zunanjega vidika leži v njegovi estetsko-etični izvršitvi, je merilo pristnosti notranjega vidika določeno s stopnjo iskrenosti in čistostjo namena, s katerim je bilo dejanje storjeno. Iskrenost (arab. »sidq«) in čistost namena (arab. »nija«) sta torej iz vidika sufizma glavna principa vsake praktične izvrištve in uresničitve. Notranja dimenzija daje zunanji smisel in resnični pomen; zunanja pa daje notranji podobo in izraz. Vzemimo za primer post, ki predstavlja eno izmed temeljnih praks vseh velikih religijskih tradicij in duhovnih sistemov. Zunanja oblika posta je manifestirana v odpovedi hrane, pijače in na šplosno vsakršnih čutnih užitkov. Toda njen resnični smisel in cilj sta: samopremagovanje in samospoznanje. Šele z ozaveščanjem notranje dimenzije (arab. »batin«) se post iz religijskega rituala spremeni v duhovno izkušnjo. Kajti fižično odrekanje hrani, pijači in spolnim užitkom samo po sebi ne vodi v spoznanje. Šele refleksija o človeški odvisnosti, intenzivno zaznavanje časovnosti, soočanje s svojimi temeljnimi potrebami, zavestno premagovanje svojih naravnih impulzov in kontemplacija o lastni končnosti so tisti elementi, ki post pretvorijo v eksistencialno-duhovno-spoznanvi proces. . Če mislim na kaj drugega razen Boga, sem prekinil post.“ Že prerok Mohamed naj bi dejal: „Če postiš, potem naj postijo tudi tvoja ušesa in oči in tvoj jezik in tvoje roke.“ Šele celostni post razpre višjo raven zavesti za zaznavanje in motrenje resničnosti v njeni transcendentni zasnovi. Če je torej zunanja dimenzija posta vidna v odpovedi hrane in čutnih užtkov sploh, pa je njegova notranja dimenzija občutena v duševno-duhovnih stanjih kontemplacije, meditacije in notranjega boja. Resnični post je torej prehod iz čutnosti v duhovnost, tako da se duhovno oblikuje ravno v soočanju s skrajnimi potrebami in mejami čutnega. Misel o postu kot poti samopremagovanja in spoznanja bi rad zaključil z modrimi besedami Rešida Hafizovića: »Dar posta nam prinaša dar večplastnih vidikov spoznanja, a brez spoznanja ni mogoč vzpon.«
Dobro jutro, spoštovani poslušalci in cenjene poslušalke. Ali ste kdaj razmišljali, zakaj ljudje radi potujemo? V skupini ali sami. V mislih nimam službenih potovanj z najdražjimi letalskimi ali ladijskimi prevozniki, čeprav znajo biti tudi ta, če smo le malo iznajdljivi, pisana na našo kožo. »Kdor ni nič izkusil, ve malo, kdor pa je mnogo potoval, si bogati znanje,« (Sir 34,10) je zapisal modri Sirah v letih 180–175 pred Kristusovim rojstvom. Potovanje nam po Sirahu torej širi obzorje in spoznanje. Največji svetovni popotniki pa vsem tistim, ki po svetu potujemo samo s prstom po zemljevidu, v pustolovskih romanih pripovedujejo resnične zgodbe iz daljnih svetov. Včasih nam zgodbe vzbujajo grozljive občutke, spet drugič bi tudi mi najraje dvignili sidro in se odpravili na pot okrog sveta. Sama spadam med podpovprečne popotnike, če imam v mislih potovanja okrog zemeljske oble. Od nog mi gre veliko bolje potovanje po domači zemlji. Tako sem se iz domačega kraja, ki bi ga z ravnilom ugodja, dostopnosti in blaginje lahko postavila na zemljevid oddaljenih krajev, tudi sama odpravila v mesto, ki mi je obljubljalo znanje. A na tem prvem večjem potovanju samo znanje iz knjig. Na drugem potovanju, tokrat že v večje mesto, so poleg znanja iz knjig moje potovanje začele bogatiti tudi življenjske izkušnje. V zakotje domačega polja sem se vrnila šele po treh desetletjih. Danes v kotu domače kuhinje potujem od spomina do spomina. Spomini se vrstijo od najbolj navdihujočih do tistih, ki v meni vzbudijo občutek notranje napetosti. Moje življenjsko potovanje, pa čeprav samo do največjega mesta v domači deželi, je bilo razburljivo: včasih podobno vožnji po železniških tirih, spet drugič kot potovanje oblakov po nebu. Moj pristanek na tleh življenja je bil trd, z rahlimi zlomi, ki jih življenje sedaj samo uravnava. Ko se odpravljamo na turistična potovanja, s seboj vzamemo najnujnejšo prtljago. Če imamo zlato plačilno kartico, si lahko obleko kupimo v kraju, kamor smo pripotovali. Kar se lahko izkaže za dobro izbiro, saj bomo oblečeni po krajevni modi. A na življenjskih potovanjih je drugače. Smeri našega potovanja ne določa samo kupljena vozovnica v žepu. Kakor tudi ne, ali smo bogati ali revni. Črto našega življenjskega leta določa prtljaga v zaprtih kovčkih, katerih ključ ali šifro, s katerimi bi kovčke lahko znova odprli, smo že zdavnaj izgubili. Tako lahko leta in leta potujemo s kupom odvečne prtljage ali pa za seboj vlečemo prazne kovčke, brez vsebine. Kar je huje od izgubljene prtljage na sanjskem potovanju. Izmed vseh odprav je najtežja tista, na kateri želimo znova najti izgubljen ključ ali šifro. Ko ju bomo našli, bomo lahko odklenili tudi prazen kovček in ga začeli polniti z vsebino. In ne pozabite: za tovrstno potovanje dobimo vozovnico samo enkrat v življenju.
Dobro jutro, spoštovani poslušalci in cenjene poslušalke. Ali ste kdaj razmišljali, zakaj ljudje radi potujemo? V skupini ali sami. V mislih nimam službenih potovanj z najdražjimi letalskimi ali ladijskimi prevozniki, čeprav znajo biti tudi ta, če smo le malo iznajdljivi, pisana na našo kožo. »Kdor ni nič izkusil, ve malo, kdor pa je mnogo potoval, si bogati znanje,« (Sir 34,10) je zapisal modri Sirah v letih 180–175 pred Kristusovim rojstvom. Potovanje nam po Sirahu torej širi obzorje in spoznanje. Največji svetovni popotniki pa vsem tistim, ki po svetu potujemo samo s prstom po zemljevidu, v pustolovskih romanih pripovedujejo resnične zgodbe iz daljnih svetov. Včasih nam zgodbe vzbujajo grozljive občutke, spet drugič bi tudi mi najraje dvignili sidro in se odpravili na pot okrog sveta. Sama spadam med podpovprečne popotnike, če imam v mislih potovanja okrog zemeljske oble. Od nog mi gre veliko bolje potovanje po domači zemlji. Tako sem se iz domačega kraja, ki bi ga z ravnilom ugodja, dostopnosti in blaginje lahko postavila na zemljevid oddaljenih krajev, tudi sama odpravila v mesto, ki mi je obljubljalo znanje. A na tem prvem večjem potovanju samo znanje iz knjig. Na drugem potovanju, tokrat že v večje mesto, so poleg znanja iz knjig moje potovanje začele bogatiti tudi življenjske izkušnje. V zakotje domačega polja sem se vrnila šele po treh desetletjih. Danes v kotu domače kuhinje potujem od spomina do spomina. Spomini se vrstijo od najbolj navdihujočih do tistih, ki v meni vzbudijo občutek notranje napetosti. Moje življenjsko potovanje, pa čeprav samo do največjega mesta v domači deželi, je bilo razburljivo: včasih podobno vožnji po železniških tirih, spet drugič kot potovanje oblakov po nebu. Moj pristanek na tleh življenja je bil trd, z rahlimi zlomi, ki jih življenje sedaj samo uravnava. Ko se odpravljamo na turistična potovanja, s seboj vzamemo najnujnejšo prtljago. Če imamo zlato plačilno kartico, si lahko obleko kupimo v kraju, kamor smo pripotovali. Kar se lahko izkaže za dobro izbiro, saj bomo oblečeni po krajevni modi. A na življenjskih potovanjih je drugače. Smeri našega potovanja ne določa samo kupljena vozovnica v žepu. Kakor tudi ne, ali smo bogati ali revni. Črto našega življenjskega leta določa prtljaga v zaprtih kovčkih, katerih ključ ali šifro, s katerimi bi kovčke lahko znova odprli, smo že zdavnaj izgubili. Tako lahko leta in leta potujemo s kupom odvečne prtljage ali pa za seboj vlečemo prazne kovčke, brez vsebine. Kar je huje od izgubljene prtljage na sanjskem potovanju. Izmed vseh odprav je najtežja tista, na kateri želimo znova najti izgubljen ključ ali šifro. Ko ju bomo našli, bomo lahko odklenili tudi prazen kovček in ga začeli polniti z vsebino. In ne pozabite: za tovrstno potovanje dobimo vozovnico samo enkrat v življenju.
Rada prebiram pravljice. Prepričana sem, da niso namenjene samo otrokom, ampak tudi nam odraslim. Ko sem na obisku pri kakšni družini, kjer imajo otroke, izvem od otrok kakšno novo pravljico in sem tega prav vesela. V pravljici o medvedki z modrimi očmi je neka znanka spregovorila o svojih osebnih izkušnjah. Nekoč je živela medvedka Olivija, ki je bila zelo žalostna, ker je bila veliko manjša od drugih medvedk in je imela modre oči in ne rjavih tako kot vsi drugi medvedje. Vsak dan je hodila k jezeru in tam žalostno sedela. Imela je občutek, da je drugi ne marajo. Počutila se je strahotno samo. Ko je bila nekega dne spet na smrt nesrečna in je sedela na svojem stalnem mestu ob jezeru, se je pred njo nenadoma pojavila velika zelena žaba. Imela je tako mil pogled, da ji je medvedka takoj zaupala. Žaba jo je vprašala, zakaj je žalostna, in medvedka ji je vse povedala. Žaba je rekla: »Poznam zdravilo za tvojo žalost. Ali vidiš roso na velikem cvetu? Vsak dan vzemi eno kapljico, potem ti bo kmalu bolje.« »Ali bom potem tudi hitreje rasla in dobila rjave oči?« je vprašala medvedka. »Ne,« je rekla žaba, »zrasla ne boš sama od sebe. Tudi oči bodo ostale modre. Sicer pa so tvoje modre oči nekaj najlepšega na tebi. Ampak preprosto ne boš več žalostna.« Bilo je tako, kot je rekla žaba. Olivija je vsak dan popila kapljico rose z velikega cveta. Postala je vesela in noben medved se ji ni več posmehoval. Vsi so jo začeli občudovati. Ali so to storile zares kapljice rose ali preprosto prijateljstvo s skrivnostno žabo? Kdo ve? Pravljica se mi zdi naravnost ganljiva. Res ni pomembno, ali so čudežno učinkovale kapljice rose ali je bilo prijateljstvo žabe vzrok sprememb. Dejstvo je, da je morala priti žaba z milim pogledom, da se je lahko kaj spremenilo. Tako vsak od nas v svojem življenju potrebuje ljudi, ki se v določenem trenutku pojavijo na njegovi poti in mu pomagajo, da lahko naredi korak naprej.
Rada prebiram pravljice. Prepričana sem, da niso namenjene samo otrokom, ampak tudi nam odraslim. Ko sem na obisku pri kakšni družini, kjer imajo otroke, izvem od otrok kakšno novo pravljico in sem tega prav vesela. V pravljici o medvedki z modrimi očmi je neka znanka spregovorila o svojih osebnih izkušnjah. Nekoč je živela medvedka Olivija, ki je bila zelo žalostna, ker je bila veliko manjša od drugih medvedk in je imela modre oči in ne rjavih tako kot vsi drugi medvedje. Vsak dan je hodila k jezeru in tam žalostno sedela. Imela je občutek, da je drugi ne marajo. Počutila se je strahotno samo. Ko je bila nekega dne spet na smrt nesrečna in je sedela na svojem stalnem mestu ob jezeru, se je pred njo nenadoma pojavila velika zelena žaba. Imela je tako mil pogled, da ji je medvedka takoj zaupala. Žaba jo je vprašala, zakaj je žalostna, in medvedka ji je vse povedala. Žaba je rekla: »Poznam zdravilo za tvojo žalost. Ali vidiš roso na velikem cvetu? Vsak dan vzemi eno kapljico, potem ti bo kmalu bolje.« »Ali bom potem tudi hitreje rasla in dobila rjave oči?« je vprašala medvedka. »Ne,« je rekla žaba, »zrasla ne boš sama od sebe. Tudi oči bodo ostale modre. Sicer pa so tvoje modre oči nekaj najlepšega na tebi. Ampak preprosto ne boš več žalostna.« Bilo je tako, kot je rekla žaba. Olivija je vsak dan popila kapljico rose z velikega cveta. Postala je vesela in noben medved se ji ni več posmehoval. Vsi so jo začeli občudovati. Ali so to storile zares kapljice rose ali preprosto prijateljstvo s skrivnostno žabo? Kdo ve? Pravljica se mi zdi naravnost ganljiva. Res ni pomembno, ali so čudežno učinkovale kapljice rose ali je bilo prijateljstvo žabe vzrok sprememb. Dejstvo je, da je morala priti žaba z milim pogledom, da se je lahko kaj spremenilo. Tako vsak od nas v svojem življenju potrebuje ljudi, ki se v določenem trenutku pojavijo na njegovi poti in mu pomagajo, da lahko naredi korak naprej.
Kakšna je prava narava ljubezni, se – kakor mi – sprašujejo gostje v Platonovem dialogu Simpozij. Na vprašanje poskuša odgovoriti tudi zdravnik Eriksimah in zbranim razloži svoj pogled na ljubezen s pogledom skozi prizmo zdravstvene znanosti. V začetku svojega govora trdi, da sta že po naravi dve ljubezni, torej dva Erosa, navzoča v vseh stvareh. Prav zdravniška veščina, v kateri se je izobrazil, ga je poučila, da je narava teles dvojna: obstaja namreč zdravo in bolno telo – lepi Eros predstavlja dobre in zdrave prvine telesa, grdega pa vidimo v vsem slabem in bolnem. Ker sta si ti stanji med sabo nasprotni, se medsebojno privlačita, tako da med zdravjem in boleznijo vselej steče kroženje, na katero je mogoče vplivati s posegi od zunaj. Zdravilstvo je tako po njegovem mnenju »védenje o ljubezenskih težnjah telesa k polnjenju in praznjenju«, dober zdravnik pa je potemtakem tisti, ki v telesu »prepoznava lepega in grdega Erosa« in »spremeni enega v drugega, tako da človek namesto ene ljubezni pridobi drugo«. To pomeni, da zna prerazporejati sile znotraj telesa, odvzeti tam, kjer je višek, in dodati, kjer nečesa primanjkuje. Enako, kot je treba v telesu ohraniti notranjo harmonijo in pravo ravnovesje telesnih tekočin, je treba to iskati tudi v vseh drugih vidikih življenja, je v nadaljevanju govora prepričan Eriksimah: ker je ljubezen kozmična sila, nekakšno nenehno prelivanje iz ene skrajnosti v drugo, se z njo uresničujejo različne umetnosti, kot so že omenjena medicina, glasba, astronomija in prerokovanje. Pri vseh teh veščinah gre namreč za iskanje sozvočja med nasprotnimi elementi in prave odmerke. Kadar umetniku to uspe, se bo približal nebeškemu in lepemu Erosu: če so namreč prvine »v medsebojnem odnosu deležne urejene ljubezni in prejmejo premišljeno harmonijo in pomešanost, prinašajo s svojim prihodom ljudem, drugim živim bitjem in rastlinam rodovitna leta in zdravje ter jim ne storijo nič slabega,« zatrjuje poslušalcem. Nasprotno pa, ko se med umetnosti pomeša vse grdo, popačeno, izkrivljeno in objestno, torej grdi Eros, to vodi k množici slabega in zla. S takim premislekom Eriksimah tudi vse nas poziva k iskanju harmonije in ravnotežja na vseh ravneh našega življenja, saj se bomo tako lahko približali in uresničevali pravo ljubezen.
Kakšna je prava narava ljubezni, se – kakor mi – sprašujejo gostje v Platonovem dialogu Simpozij. Na vprašanje poskuša odgovoriti tudi zdravnik Eriksimah in zbranim razloži svoj pogled na ljubezen s pogledom skozi prizmo zdravstvene znanosti. V začetku svojega govora trdi, da sta že po naravi dve ljubezni, torej dva Erosa, navzoča v vseh stvareh. Prav zdravniška veščina, v kateri se je izobrazil, ga je poučila, da je narava teles dvojna: obstaja namreč zdravo in bolno telo – lepi Eros predstavlja dobre in zdrave prvine telesa, grdega pa vidimo v vsem slabem in bolnem. Ker sta si ti stanji med sabo nasprotni, se medsebojno privlačita, tako da med zdravjem in boleznijo vselej steče kroženje, na katero je mogoče vplivati s posegi od zunaj. Zdravilstvo je tako po njegovem mnenju »védenje o ljubezenskih težnjah telesa k polnjenju in praznjenju«, dober zdravnik pa je potemtakem tisti, ki v telesu »prepoznava lepega in grdega Erosa« in »spremeni enega v drugega, tako da človek namesto ene ljubezni pridobi drugo«. To pomeni, da zna prerazporejati sile znotraj telesa, odvzeti tam, kjer je višek, in dodati, kjer nečesa primanjkuje. Enako, kot je treba v telesu ohraniti notranjo harmonijo in pravo ravnovesje telesnih tekočin, je treba to iskati tudi v vseh drugih vidikih življenja, je v nadaljevanju govora prepričan Eriksimah: ker je ljubezen kozmična sila, nekakšno nenehno prelivanje iz ene skrajnosti v drugo, se z njo uresničujejo različne umetnosti, kot so že omenjena medicina, glasba, astronomija in prerokovanje. Pri vseh teh veščinah gre namreč za iskanje sozvočja med nasprotnimi elementi in prave odmerke. Kadar umetniku to uspe, se bo približal nebeškemu in lepemu Erosu: če so namreč prvine »v medsebojnem odnosu deležne urejene ljubezni in prejmejo premišljeno harmonijo in pomešanost, prinašajo s svojim prihodom ljudem, drugim živim bitjem in rastlinam rodovitna leta in zdravje ter jim ne storijo nič slabega,« zatrjuje poslušalcem. Nasprotno pa, ko se med umetnosti pomeša vse grdo, popačeno, izkrivljeno in objestno, torej grdi Eros, to vodi k množici slabega in zla. S takim premislekom Eriksimah tudi vse nas poziva k iskanju harmonije in ravnotežja na vseh ravneh našega življenja, saj se bomo tako lahko približali in uresničevali pravo ljubezen.
Mejo med dvema narodoma je označevala visoka in praktično neprehodna gorska veriga, prepletena z ledenik in hudourniki. Šlo je skoraj za enaka ljudstva, ljudje so si bili podobni skoraj v vsem in prav zato so bili tudi nenehno v sporu. Naroda sta si bila v laseh na različnih področjih: od gospodarskega, diplomatskega do športnega. Zdelo se je, da je vojna med narodoma neizogibna in je le še vprašanje časa. Poveljnika obeh vojsk sta poslala vsak svojega tajnega agenta, da bi se pozanimala o lokacijah, kjer bi vojska najlažje vdrla na sovražnikovo ozemlje. Agenta sta se vrnila in sporočila praktično identično ugotovitev: »Obstaja samo ena točka na meji med obema državama, kjer je mogoč vdor vojske.« Na obeh straneh so se generali zadovoljno nasmihali, meli roke in s prstom kazali na zemljevid, kjer je bila označena ta točka: »Tako, tu bomo torej napadli z našimi oboroženimi silami!« Že so se veselili grmenja oklepnikov in strelov iz orožja, hitre zmage, slave in medalj. Vendar sta bila oba tajna agenta malce v zadregi. Tako je poročal eden izmed njih: »Rad bi še povedal, da na tem kraju, kjer bi napadli, stanuje delaven kmet z ljubko ženo. V majhni hiši živita skupaj s svojim prvim otrokom in še en je na poti. Imata se rada in o njima se po bližnji vasi govori, da sta najsrečnejša človeka na svetu. Če bi vojska prečkala njuno posest in se nastanila v njihovi bližini, bi zagotovo uničili njihovo srečo.« Na obrazu generalov je ob tej novici nasmeh ugasnil. Vsi zbegani so umolknili. »Te vojne ne more biti!« so enoglasno sklenili tako na eni kot na drugi strani meje. Vojna med narodoma ni bila nikoli napovedana. Med novicami, ki jih bomo danes poslušali po tem istem radiu, bomo verjetno težko slišali kakšno, ki bi bila podobna tej zgodbi. Z veliko moči pride velika odgovornost, ki jo nosijo politični in vojaški voditelji. Ampak tudi mi se vsakodnevno odločamo, ali bomo šli v bitke, ki bodo rušile našo in srečo drugih. Lahko naš cilj res opraviči vsa sredstva, tudi na tuj račun? Pravijo, da je samo ena točka na svetu, ki onemogoča vojne, nasilje in agresivnost. Nahaja se v našem srcu. Aleksander Solženicin, ruski pisatelj in disident, je nekoč zapisal: »Razmejitev med dobrim in zlim ne poteka po državnih mejah, niti med družbenimi razredi ali političnimi strankami, ampak skozi vsako človeško srce.« Negujmo dobro v naših srcih, ki bo preprečevalo naše vojne pohode in omogočalo naše sobivanje.
Mejo med dvema narodoma je označevala visoka in praktično neprehodna gorska veriga, prepletena z ledenik in hudourniki. Šlo je skoraj za enaka ljudstva, ljudje so si bili podobni skoraj v vsem in prav zato so bili tudi nenehno v sporu. Naroda sta si bila v laseh na različnih področjih: od gospodarskega, diplomatskega do športnega. Zdelo se je, da je vojna med narodoma neizogibna in je le še vprašanje časa. Poveljnika obeh vojsk sta poslala vsak svojega tajnega agenta, da bi se pozanimala o lokacijah, kjer bi vojska najlažje vdrla na sovražnikovo ozemlje. Agenta sta se vrnila in sporočila praktično identično ugotovitev: »Obstaja samo ena točka na meji med obema državama, kjer je mogoč vdor vojske.« Na obeh straneh so se generali zadovoljno nasmihali, meli roke in s prstom kazali na zemljevid, kjer je bila označena ta točka: »Tako, tu bomo torej napadli z našimi oboroženimi silami!« Že so se veselili grmenja oklepnikov in strelov iz orožja, hitre zmage, slave in medalj. Vendar sta bila oba tajna agenta malce v zadregi. Tako je poročal eden izmed njih: »Rad bi še povedal, da na tem kraju, kjer bi napadli, stanuje delaven kmet z ljubko ženo. V majhni hiši živita skupaj s svojim prvim otrokom in še en je na poti. Imata se rada in o njima se po bližnji vasi govori, da sta najsrečnejša človeka na svetu. Če bi vojska prečkala njuno posest in se nastanila v njihovi bližini, bi zagotovo uničili njihovo srečo.« Na obrazu generalov je ob tej novici nasmeh ugasnil. Vsi zbegani so umolknili. »Te vojne ne more biti!« so enoglasno sklenili tako na eni kot na drugi strani meje. Vojna med narodoma ni bila nikoli napovedana. Med novicami, ki jih bomo danes poslušali po tem istem radiu, bomo verjetno težko slišali kakšno, ki bi bila podobna tej zgodbi. Z veliko moči pride velika odgovornost, ki jo nosijo politični in vojaški voditelji. Ampak tudi mi se vsakodnevno odločamo, ali bomo šli v bitke, ki bodo rušile našo in srečo drugih. Lahko naš cilj res opraviči vsa sredstva, tudi na tuj račun? Pravijo, da je samo ena točka na svetu, ki onemogoča vojne, nasilje in agresivnost. Nahaja se v našem srcu. Aleksander Solženicin, ruski pisatelj in disident, je nekoč zapisal: »Razmejitev med dobrim in zlim ne poteka po državnih mejah, niti med družbenimi razredi ali političnimi strankami, ampak skozi vsako človeško srce.« Negujmo dobro v naših srcih, ki bo preprečevalo naše vojne pohode in omogočalo naše sobivanje.
Na predavanjih včasih vprašam študente: »Če bi lahko spreminjali svet, kaj bi spremenili? Kaj bi najprej spremenili?« Odgovori so različni. Če bi imeli moč, ki je nimajo, bi spreminjali politiko v Sloveniji, v svetu; spreminjali bi ljudi, spreminjali bi poglede ... Z oblasti bi umaknili ene in postavili druge. Vedno znova pa me nagovorijo tisti, ki bi si želeli bolj pravične porazdelitve dobrin. Na svetu imamo vsega dovolj. Svet je dovolj bogat, da bi lahko vsi živeli in nam ne bi, gledano materialno, nič manjkalo. Toda, kot vidimo, ni tako. Tisti, ki imajo preveč, se ne ustavijo. Hlepijo po bogastvu, ga kopičijo. Številni več ne gledajo na sredstva: krivica, laž, umori, prevare. Ni pomembno. Svetovno statistiko bi lahko poenostavili in dejali: ko bogati bogatijo, se revni množijo. Evangelij današnje nedelje nam predstavi dejanje uboge vdove, ki je vrgla v tempeljsko zakladnico ves drobiž, ki ji je ostal. Vrgla je vse, kar je imela. To se ne sklada s standardi sodobne ekonomije ali finančnega upravljanja. Toda to so norme tega sveta. Dejanje uboge vdove pa je opazil Jezus – in postalo je pregovorno dejanje: »vdovin dar«. Gre za sinonim za darežljivost tistega, ki brez zadržkov da tisto malo, kar ima. Papež Benedikt je poudaril, da Jezus tako kot tistega dne učencem tudi nam pravi: »Bodite pozorni! Dobro poglejte, kaj počne ta vdova, saj je v njenem dejanju navzoč zelo pomemben nauk.« Vdova iz evangelija da vse, da samo sebe in se izroča za druge, za Boga. Dva novčiča sta le simbol, sporočilo te zgodbe pa je: darovati se, izgorevati za bližnje, druge, ne nazadnje tudi za Boga ali pa iz ljubezni do Boga. In to je trajni pomen daru uboge vdove, ki jo je Jezus pohvalil, saj je dala več kot bogataši, ki so dajali iz svojega preobilja, ona pa je od svojega pomanjkanja vrgla vse, kar je imela za življenje, in tako dala samo sebe. Danes goduje sv. Andrej Avelinski, ki se je rodil v začetku 16. stoletja. Po nemirni in burni mladosti je študiral pravo in doktoriral. Ko je v neki pravdi zastopal prijatelja z lažnivimi dokazi, da bi pravde ne izgubil, se mu je oglasila vest. V Svetem pismu je namreč prebral, da lažniva usta ubijajo dušo. Sklenil je, da ne bo več nastopal v nobeni pravdi in bo poslej samo še duhovnik. In res, to se je tudi zgodilo. Zaradi te radikalne odločitve, iz ljubezni do resnice in človeka, ga je spoštoval ves Neapelj. Tudi pri njem v ozadju čutimo željo po pravičnosti, željo služiti drugemu in živeti v resnici. Sporočilo današnje misli je jasno: ni pomembno, koliko imaš na bančnem računu. Vedno lahko daruješ. Če pa res nimaš nič, pa lahko daruješ čas, dobro voljo, nasmeh, prijazno besedo. In s temi koraki lahko delamo čudeže tudi v okolju, v katerem živimo.
Na predavanjih včasih vprašam študente: »Če bi lahko spreminjali svet, kaj bi spremenili? Kaj bi najprej spremenili?« Odgovori so različni. Če bi imeli moč, ki je nimajo, bi spreminjali politiko v Sloveniji, v svetu; spreminjali bi ljudi, spreminjali bi poglede ... Z oblasti bi umaknili ene in postavili druge. Vedno znova pa me nagovorijo tisti, ki bi si želeli bolj pravične porazdelitve dobrin. Na svetu imamo vsega dovolj. Svet je dovolj bogat, da bi lahko vsi živeli in nam ne bi, gledano materialno, nič manjkalo. Toda, kot vidimo, ni tako. Tisti, ki imajo preveč, se ne ustavijo. Hlepijo po bogastvu, ga kopičijo. Številni več ne gledajo na sredstva: krivica, laž, umori, prevare. Ni pomembno. Svetovno statistiko bi lahko poenostavili in dejali: ko bogati bogatijo, se revni množijo. Evangelij današnje nedelje nam predstavi dejanje uboge vdove, ki je vrgla v tempeljsko zakladnico ves drobiž, ki ji je ostal. Vrgla je vse, kar je imela. To se ne sklada s standardi sodobne ekonomije ali finančnega upravljanja. Toda to so norme tega sveta. Dejanje uboge vdove pa je opazil Jezus – in postalo je pregovorno dejanje: »vdovin dar«. Gre za sinonim za darežljivost tistega, ki brez zadržkov da tisto malo, kar ima. Papež Benedikt je poudaril, da Jezus tako kot tistega dne učencem tudi nam pravi: »Bodite pozorni! Dobro poglejte, kaj počne ta vdova, saj je v njenem dejanju navzoč zelo pomemben nauk.« Vdova iz evangelija da vse, da samo sebe in se izroča za druge, za Boga. Dva novčiča sta le simbol, sporočilo te zgodbe pa je: darovati se, izgorevati za bližnje, druge, ne nazadnje tudi za Boga ali pa iz ljubezni do Boga. In to je trajni pomen daru uboge vdove, ki jo je Jezus pohvalil, saj je dala več kot bogataši, ki so dajali iz svojega preobilja, ona pa je od svojega pomanjkanja vrgla vse, kar je imela za življenje, in tako dala samo sebe. Danes goduje sv. Andrej Avelinski, ki se je rodil v začetku 16. stoletja. Po nemirni in burni mladosti je študiral pravo in doktoriral. Ko je v neki pravdi zastopal prijatelja z lažnivimi dokazi, da bi pravde ne izgubil, se mu je oglasila vest. V Svetem pismu je namreč prebral, da lažniva usta ubijajo dušo. Sklenil je, da ne bo več nastopal v nobeni pravdi in bo poslej samo še duhovnik. In res, to se je tudi zgodilo. Zaradi te radikalne odločitve, iz ljubezni do resnice in človeka, ga je spoštoval ves Neapelj. Tudi pri njem v ozadju čutimo željo po pravičnosti, željo služiti drugemu in živeti v resnici. Sporočilo današnje misli je jasno: ni pomembno, koliko imaš na bančnem računu. Vedno lahko daruješ. Če pa res nimaš nič, pa lahko daruješ čas, dobro voljo, nasmeh, prijazno besedo. In s temi koraki lahko delamo čudeže tudi v okolju, v katerem živimo.
Ko je Sigmund Freud spoznal, da lahko simptome čustvene stiske včasih lajša preprosto s tem, da se s svojimi pacienti pogovarja na poseben način, je bil hkrati zbegan in navdušen. Leta medicinskega usposabljanja so ga namreč pripravila na to, da je na ljudi gledal le kot na biološko in kemično bitje. Sklepal je, da simptomi težav, kot so tesnoba, depresija ali fobija, kažejo na fiziološko motnjo, ki se jo da zdraviti edino z zdravili. Če bi Freud bral svetopisemsko knjigo pregovorov, bi morda ob ugotovitvi, da lahko imajo besede tako močan vpliv, bil manj presenečen. Prisluhnite, kako Sveto pismo opisuje moč besed: “Smrt in življenje sta v oblasti jezika” (Prg 18,21). Čeprav je jezik majhen del našega telesa, ima izjemen vpliv. Besede, ki jih izgovarjamo z njim, imajo resnično moč, čeprav se tega ne zavedamo ali pa smo do tega velikokrat preprosto ravnodušni. Nekatere naše besede so plitke in plehke puhlice, čeprav morda zvenijo zelo vljudno. Fraze, kot sta “Lepo te je videti!” ali “Kako si? Že celo večnost se nisva srečala!”, so velikokrat le elegantna krinka za sporočilo: “Ohrani distanco; sem le vljuden!” Spet druge besede imajo moč raniti in zaznamovati za vse življenje. Neprimerna šala, kritiziranje ali posmeh lahko osramotijo, povzročijo zagrenjenost in prinesejo dolgotrajno čustveno bolečino. Dobra novica pa je, da so tudi besede, ki lahko blažijo bolečino in spodbujajo. V Pregovorih beremo: “Skrb v srcu tare človeka, dobra beseda pa ga razveseljuje” (Prg 12,25) in “Prijazne besede so satovje medu: sladke za dušo in zdrave za telo.” (Prg 16,24) Srčni spodbujevalnik je majhna naprava, vstavljena v prsni koš, ki uravnava nereden srčni utrip. Ob pomoči električnega impulza proži srčni utrip, da se srce krči z normalno frekvenco, ter se tako uporablja za zdravljenje motenj srčnega ritma. Motnja srčnega ritma ali aritmija, ki je najpogosteje zdravljena z vstavitvijo srčnega spodbujevalnika, je bradikardija oziroma prepočasen ritem srca. Takrat srce ne more zagotoviti zadostnega pretoka krvi po telesu, to pa človek občuti kot utrujenost, težko dihanje, vrtoglavico ter občasne izgube zavesti. Zelo hude motnje srčnega ritma lahko v izjemnih primerih ogrožajo tudi življenje, zato ta mala naprava lahko pomeni razliko med življenjem in smrtjo. Kaj ko bi se odločili, da bomo danes uporabili več besed, ki bodo delovale kot srčni spodbujevalnik? Uporabimo besede, ki bodo ljudi okrog nas, katerih ritem življenja je postal prepočasen, so se utrudili ali pa jim je zmanjkalo sape in moči, da bi nadaljevali, spodbudile in opogumile, da kljub oviram in izčrpanosti vztrajajo in gredo naprej. Upoštevajmo nasvet apostola Pavla iz pisma Efežanom: “Ne govorite kaj slabega o drugih. Če kaj rečete, naj bo v korist tistemu, s katerim se pogovarjate.” (EF 4,29 ŽNZ)
Ko je Sigmund Freud spoznal, da lahko simptome čustvene stiske včasih lajša preprosto s tem, da se s svojimi pacienti pogovarja na poseben način, je bil hkrati zbegan in navdušen. Leta medicinskega usposabljanja so ga namreč pripravila na to, da je na ljudi gledal le kot na biološko in kemično bitje. Sklepal je, da simptomi težav, kot so tesnoba, depresija ali fobija, kažejo na fiziološko motnjo, ki se jo da zdraviti edino z zdravili. Če bi Freud bral svetopisemsko knjigo pregovorov, bi morda ob ugotovitvi, da lahko imajo besede tako močan vpliv, bil manj presenečen. Prisluhnite, kako Sveto pismo opisuje moč besed: “Smrt in življenje sta v oblasti jezika” (Prg 18,21). Čeprav je jezik majhen del našega telesa, ima izjemen vpliv. Besede, ki jih izgovarjamo z njim, imajo resnično moč, čeprav se tega ne zavedamo ali pa smo do tega velikokrat preprosto ravnodušni. Nekatere naše besede so plitke in plehke puhlice, čeprav morda zvenijo zelo vljudno. Fraze, kot sta “Lepo te je videti!” ali “Kako si? Že celo večnost se nisva srečala!”, so velikokrat le elegantna krinka za sporočilo: “Ohrani distanco; sem le vljuden!” Spet druge besede imajo moč raniti in zaznamovati za vse življenje. Neprimerna šala, kritiziranje ali posmeh lahko osramotijo, povzročijo zagrenjenost in prinesejo dolgotrajno čustveno bolečino. Dobra novica pa je, da so tudi besede, ki lahko blažijo bolečino in spodbujajo. V Pregovorih beremo: “Skrb v srcu tare človeka, dobra beseda pa ga razveseljuje” (Prg 12,25) in “Prijazne besede so satovje medu: sladke za dušo in zdrave za telo.” (Prg 16,24) Srčni spodbujevalnik je majhna naprava, vstavljena v prsni koš, ki uravnava nereden srčni utrip. Ob pomoči električnega impulza proži srčni utrip, da se srce krči z normalno frekvenco, ter se tako uporablja za zdravljenje motenj srčnega ritma. Motnja srčnega ritma ali aritmija, ki je najpogosteje zdravljena z vstavitvijo srčnega spodbujevalnika, je bradikardija oziroma prepočasen ritem srca. Takrat srce ne more zagotoviti zadostnega pretoka krvi po telesu, to pa človek občuti kot utrujenost, težko dihanje, vrtoglavico ter občasne izgube zavesti. Zelo hude motnje srčnega ritma lahko v izjemnih primerih ogrožajo tudi življenje, zato ta mala naprava lahko pomeni razliko med življenjem in smrtjo. Kaj ko bi se odločili, da bomo danes uporabili več besed, ki bodo delovale kot srčni spodbujevalnik? Uporabimo besede, ki bodo ljudi okrog nas, katerih ritem življenja je postal prepočasen, so se utrudili ali pa jim je zmanjkalo sape in moči, da bi nadaljevali, spodbudile in opogumile, da kljub oviram in izčrpanosti vztrajajo in gredo naprej. Upoštevajmo nasvet apostola Pavla iz pisma Efežanom: “Ne govorite kaj slabega o drugih. Če kaj rečete, naj bo v korist tistemu, s katerim se pogovarjate.” (EF 4,29 ŽNZ)
Mar si kdo želi biti od kogar koli odvisen? Že kobacaj hoče biti svoboden. Obenem vsak tišči v kaj, kar mu lahko omaje presojo. Po malem smo kar vsi odvisniki. Da bi kdo ukazoval, tega ne prenašamo radi; hkrati je pa srk močne jutranje kave lahko mogočen gospodar. V mišjo luknjo pred tečnim šefom, če mu tajnica z njo ni postregla takoj. Štrena navezav na razne opornike, ki nas pehajo v odvisnost od njih, je zavozlana v različne zanke. Staro svarilo se je glasilo: Pijanec se spreobrne, ko se v jamo zvrne. A sem bila poučena, da ni kulturno govoriti o pijancih in pijanosti, ampak le o alkoholikih in alkoholizmu. Ugotavljam tudi odvisnost od pojmov. Ukazuje nam vreme. Še meteorologi zadnje čase omenijo, kdaj utegnemo biti pod njegovim slabim vplivom. Sitni, kolikor se na to spoznam iz svoje prakse, in naveličani. A velja tudi obrnjeno, sicer se ne bi razvilo reklo »cigan se smeje, kadar dežuje«. Ve, da bo za dežjem spet obilje sonca. Takale ciganska modrost je zdrava življenjska šola in pelje v optimizem. Kar bi se reklo: ne podlegati odvisnosti; najmanj pa taki, ki škoduje telesu in duhu. A zakaj je tako, da ista navada/razvada nekomu škoduje, drugemu pa celo koristi? Končno pa: Svaka svjetlost, svaka radost ima svoju drugu stranu; svaki smjeh in svaka mladost svoju bol in ljutu ranu ; kakor meni Gustav Krklec. - Vsaka radost in svetloba je na dve plati razklana; dana smehu je tesnoba in mladosti bridka rana. – In ob tem pomislim na številne mlade in manj mlade, katerih izpraznjene igle srečujem na sprehajalni stezi skozi ostanek nekdanjega gozda. Premišljam, koga bi bilo manj prijetno srečati: medveda ali narkomana. Prve ščitijo lovci, glede drugih nam je daleč premalo mar. Kako tudi, ko pa smo vsi s čim zasvojeni; najmanj še z vero, pred časom tako razvpitim »opijem za ljudstvo.« Ni časa. Lovimo trenutke, odvisni smo od njih. Potrebujemo jih za čas, da begamo od ene naglice v drugo. E-pripomočki so nam ga prefrigano ukradli. Izmaknili so nam živega človeka in nas opijatili zase. Koliko moči nam ostaja, da se zavestno odločimo za DA ali za NE?
Mar si kdo želi biti od kogar koli odvisen? Že kobacaj hoče biti svoboden. Obenem vsak tišči v kaj, kar mu lahko omaje presojo. Po malem smo kar vsi odvisniki. Da bi kdo ukazoval, tega ne prenašamo radi; hkrati je pa srk močne jutranje kave lahko mogočen gospodar. V mišjo luknjo pred tečnim šefom, če mu tajnica z njo ni postregla takoj. Štrena navezav na razne opornike, ki nas pehajo v odvisnost od njih, je zavozlana v različne zanke. Staro svarilo se je glasilo: Pijanec se spreobrne, ko se v jamo zvrne. A sem bila poučena, da ni kulturno govoriti o pijancih in pijanosti, ampak le o alkoholikih in alkoholizmu. Ugotavljam tudi odvisnost od pojmov. Ukazuje nam vreme. Še meteorologi zadnje čase omenijo, kdaj utegnemo biti pod njegovim slabim vplivom. Sitni, kolikor se na to spoznam iz svoje prakse, in naveličani. A velja tudi obrnjeno, sicer se ne bi razvilo reklo »cigan se smeje, kadar dežuje«. Ve, da bo za dežjem spet obilje sonca. Takale ciganska modrost je zdrava življenjska šola in pelje v optimizem. Kar bi se reklo: ne podlegati odvisnosti; najmanj pa taki, ki škoduje telesu in duhu. A zakaj je tako, da ista navada/razvada nekomu škoduje, drugemu pa celo koristi? Končno pa: Svaka svjetlost, svaka radost ima svoju drugu stranu; svaki smjeh in svaka mladost svoju bol in ljutu ranu ; kakor meni Gustav Krklec. - Vsaka radost in svetloba je na dve plati razklana; dana smehu je tesnoba in mladosti bridka rana. – In ob tem pomislim na številne mlade in manj mlade, katerih izpraznjene igle srečujem na sprehajalni stezi skozi ostanek nekdanjega gozda. Premišljam, koga bi bilo manj prijetno srečati: medveda ali narkomana. Prve ščitijo lovci, glede drugih nam je daleč premalo mar. Kako tudi, ko pa smo vsi s čim zasvojeni; najmanj še z vero, pred časom tako razvpitim »opijem za ljudstvo.« Ni časa. Lovimo trenutke, odvisni smo od njih. Potrebujemo jih za čas, da begamo od ene naglice v drugo. E-pripomočki so nam ga prefrigano ukradli. Izmaknili so nam živega človeka in nas opijatili zase. Koliko moči nam ostaja, da se zavestno odločimo za DA ali za NE?
Spoštovani, soočil sem se s cerkvenim dostojanstvenikom, ki mi je glede perečega vprašanja zla v svetu razburjen zažugal in me prezirljivo ošvrknil, da kot teolog spodkopavam ustoličenega Boga. Vztrajal je, da moj govor ni primeren, jaz pa, da je zlo resnično, saj moramo z golimi rokami puliti zaplate, polne trnja in osata. Ugledni gospod očitno ne vé, da edino krščanstvo dopušča kritiko na račun Boga, ker razuma ne izključuje, ampak uči, da je razum prijatelj vere. Zato je edino krščanstvo razvilo znotraj teologije prav apologetiko, védo, ki krščanstvo pojasnjuje in brani, to je dokaz, da je v krščanstvu napad na Boga sprejemljiv. V preostalih religijah je prerekanje z Bogom nespodobno, nedopustno in grešno. Krščanski Bog se ni zavaroval z veseloigro, niti s strahovlado samodržca, pred katerim moramo klečeplaziti ter mu na slepo verjeti. Pred nasprotniki in tekmeci ni ogrožen, saj ga ne more nihče pritisniti ob zid. Kdor je moder, ne naklepa zmagati, zato ni nikoli poražen in nikoli ne izgubi, ampak je že zmagovalec. Bogu lahko postavljamo kakršna koli vprašanja. Ni užaljen in se nam ne maščuje. Ne moremo ga razdražiti, se mu zameriti ali pa mu odvzeti časti. Svobodno se lahko izkašljamo, da nas vprašanje zla muči. Jezusov Bog ni sterilno nedotakljiv, ampak radikalno drugačen od krhkih človeških konstruktov religijskih Bogov, ki so privlačni in mikavni, a niso zadostni. Ameriški pisatelj Jack Kent (1920–1985) je napisal preprosto zgodbo za otroke z naslovom Zmaji ne obstajajo (There's No Such Things as a Dragon), ki je lahko tudi zgodba za odrasle. Govori o mami, ki je dečka Billyja na vse kriplje prepričevala, da zmaji ne obstajajo. Dokler so odrasli pri tem vztrajali, je zmaj nenehno rasel, napolnil vso hišo in zavzemal ozemlja tudi zunaj nje. Ko je imel Billy dovolj sprenevedanja odraslih, ki so v resni zadevi videli le pravljično bitje, je zavpil: »Mami, to je vendar zmaj!« V istem trenutku se je začel zmaj krčiti … Sprašujem, zakaj se odrasli pretvarjamo ter si ne upamo zla imenovati in svojih zablod priznati, predvsem etičnih in ekoloških. Zakaj ohranjamo navidezni pravljični mir in zlo spretno pritajujemo pod preprogo diplomacije? Slej ko prej nam zadeve uidejo iz rok, dolg zmajev politikantski rep pa pokuka iz črne omare demagogije. Ne sprašujem, kdo bo rekel bobu bob, ampak kdo bo rekel zmaju zmaj.
Spoštovani, soočil sem se s cerkvenim dostojanstvenikom, ki mi je glede perečega vprašanja zla v svetu razburjen zažugal in me prezirljivo ošvrknil, da kot teolog spodkopavam ustoličenega Boga. Vztrajal je, da moj govor ni primeren, jaz pa, da je zlo resnično, saj moramo z golimi rokami puliti zaplate, polne trnja in osata. Ugledni gospod očitno ne vé, da edino krščanstvo dopušča kritiko na račun Boga, ker razuma ne izključuje, ampak uči, da je razum prijatelj vere. Zato je edino krščanstvo razvilo znotraj teologije prav apologetiko, védo, ki krščanstvo pojasnjuje in brani, to je dokaz, da je v krščanstvu napad na Boga sprejemljiv. V preostalih religijah je prerekanje z Bogom nespodobno, nedopustno in grešno. Krščanski Bog se ni zavaroval z veseloigro, niti s strahovlado samodržca, pred katerim moramo klečeplaziti ter mu na slepo verjeti. Pred nasprotniki in tekmeci ni ogrožen, saj ga ne more nihče pritisniti ob zid. Kdor je moder, ne naklepa zmagati, zato ni nikoli poražen in nikoli ne izgubi, ampak je že zmagovalec. Bogu lahko postavljamo kakršna koli vprašanja. Ni užaljen in se nam ne maščuje. Ne moremo ga razdražiti, se mu zameriti ali pa mu odvzeti časti. Svobodno se lahko izkašljamo, da nas vprašanje zla muči. Jezusov Bog ni sterilno nedotakljiv, ampak radikalno drugačen od krhkih človeških konstruktov religijskih Bogov, ki so privlačni in mikavni, a niso zadostni. Ameriški pisatelj Jack Kent (1920–1985) je napisal preprosto zgodbo za otroke z naslovom Zmaji ne obstajajo (There's No Such Things as a Dragon), ki je lahko tudi zgodba za odrasle. Govori o mami, ki je dečka Billyja na vse kriplje prepričevala, da zmaji ne obstajajo. Dokler so odrasli pri tem vztrajali, je zmaj nenehno rasel, napolnil vso hišo in zavzemal ozemlja tudi zunaj nje. Ko je imel Billy dovolj sprenevedanja odraslih, ki so v resni zadevi videli le pravljično bitje, je zavpil: »Mami, to je vendar zmaj!« V istem trenutku se je začel zmaj krčiti … Sprašujem, zakaj se odrasli pretvarjamo ter si ne upamo zla imenovati in svojih zablod priznati, predvsem etičnih in ekoloških. Zakaj ohranjamo navidezni pravljični mir in zlo spretno pritajujemo pod preprogo diplomacije? Slej ko prej nam zadeve uidejo iz rok, dolg zmajev politikantski rep pa pokuka iz črne omare demagogije. Ne sprašujem, kdo bo rekel bobu bob, ampak kdo bo rekel zmaju zmaj.
Rad imam sončne zahode. So pač nekaj tako zelo lepega, da se mi zdi skorajda greh, če vsak večer, ko je za to možnost, ne vsaj za nekaj trenutkov obstaneš pred zardelim nebom in brez besed preprosto gledaš in se čudiš. Vedno sem si mislil, da podobno razmišljajo tudi drugi ljudje. Pa ne. Večina lepoto na nebu samo na hitro ošine in se spusti naprej v divjanje. To me boli. Še bolj pa me boli, če kdo naključno pride mimo in ga opozoriš na ta čudež, pa se samo namrdne, zamahne z roko in gre svojo pot. Saj mi ni težko, če komu sončni zahodi pač niso nič kaj takega. Težko mi je zato, ker vem, da je ta njihova gesta samo dokaz, da jim lepota ni pomembna. Da taki ljudje tudi sicer ne znajo najti ničesar lepega, ničesar, čemur bi se čudili, ničesar, pred čimer bi jim vzelo sapo in jih očaralo, ničesar, v čemer bi uživali in si s hvaležnostjo napolnili od hoje po svetu izpraznjene duše. Človek, ki se ne zna čuditi, ki ne zna videti lepega, je zagrenjen in črnogled. Nima upanja in nima volje. Nima življenja v sebi. In zato nima prihodnosti. Na splošno se mi zdi, da nam je težavnost časa tako omračila um in srce, da res ne zmoremo več videti lepega. Ne lepega v naravi, ne lepega v dogodkih, ne lepega v ljudeh. Da so na naših očeh kakor luskine dogodkov, porazov in razočaranj našega sveta. Da je zato vse, česar smo sposobni, samo nerganje nad tem in onim, nerganje, za katero smo vsi že davno ugotovili, da ne bo ničesar popravilo, ničesar izboljšalo, pa ga še kar uporabljamo. Ker je teža vsega pač prevelika in se nam zdi, da jo to vsaj za malo zmanjša, ko jo prenese na sogovorca. Pa je ne. In tako je velikokrat. Življenje je težko. To pa ne pomeni, da v njem ni lepote. Le da lepota pripada tistim, ki so jo pripravljeni iskati vedno, tudi v težkih časih. Lepote tako ni sposoben videti, kdor je ne išče, kdor si je ne želi, kdor se ne bori zanjo. Treba jo je v svojem življenju zahtevati. Potem jo najdemo. Nujno si je treba vzeti čas za lepoto. Iti v hribe ali na sprehod, občudovati lepoto narave, brati, pogovarjati se, se igrati z otroki, biti razigran, vzeti si čas za mir in tišino. Iskati lepoto v stvarstvu in v ljudeh okoli nas, in sicer vseh ljudeh. Vzeti si torej čas, da bi spet spoznali, opazili in se prepričali o lepoti življenja, lepoti ljudi in lepoti sveta. Preprosto zato, da bi jo znali potem najti tudi tam, kjer se na prvi pogled zdi, da je ni. V vsakdanjih opravkih in teži dneva, v napornih in žalostnih dneh, v ljudeh, ki so nam ljubi, in prav tako v tistih, ki jih težko prebavljamo. Da bi bili vedno sposobni ustaviti svoj korak, odmisliti besede in dejstva, ki nam jih vsiljuje svet, in v vsem in vsakomer poiskati lepo. Kajti lepota je vedno in povsod. In težji ko so časi, bolj moramo iskati lepoto in tega učiti tudi druge. Vedno in povsod, ker je lepota v vsem in vsakomer. Če temu ne verjamemo, potem že potrebujemo te vzgoje. Ne vzgoje v sanjače, temveč vzgoje v tiste, ki so sposobni videti dlje, globlje in bolje. Vzgoje v tiste, ki si želijo prihodnosti. Ker je prihodnost samo za tiste, ki iščejo in si želijo lepote.
Rad imam sončne zahode. So pač nekaj tako zelo lepega, da se mi zdi skorajda greh, če vsak večer, ko je za to možnost, ne vsaj za nekaj trenutkov obstaneš pred zardelim nebom in brez besed preprosto gledaš in se čudiš. Vedno sem si mislil, da podobno razmišljajo tudi drugi ljudje. Pa ne. Večina lepoto na nebu samo na hitro ošine in se spusti naprej v divjanje. To me boli. Še bolj pa me boli, če kdo naključno pride mimo in ga opozoriš na ta čudež, pa se samo namrdne, zamahne z roko in gre svojo pot. Saj mi ni težko, če komu sončni zahodi pač niso nič kaj takega. Težko mi je zato, ker vem, da je ta njihova gesta samo dokaz, da jim lepota ni pomembna. Da taki ljudje tudi sicer ne znajo najti ničesar lepega, ničesar, čemur bi se čudili, ničesar, pred čimer bi jim vzelo sapo in jih očaralo, ničesar, v čemer bi uživali in si s hvaležnostjo napolnili od hoje po svetu izpraznjene duše. Človek, ki se ne zna čuditi, ki ne zna videti lepega, je zagrenjen in črnogled. Nima upanja in nima volje. Nima življenja v sebi. In zato nima prihodnosti. Na splošno se mi zdi, da nam je težavnost časa tako omračila um in srce, da res ne zmoremo več videti lepega. Ne lepega v naravi, ne lepega v dogodkih, ne lepega v ljudeh. Da so na naših očeh kakor luskine dogodkov, porazov in razočaranj našega sveta. Da je zato vse, česar smo sposobni, samo nerganje nad tem in onim, nerganje, za katero smo vsi že davno ugotovili, da ne bo ničesar popravilo, ničesar izboljšalo, pa ga še kar uporabljamo. Ker je teža vsega pač prevelika in se nam zdi, da jo to vsaj za malo zmanjša, ko jo prenese na sogovorca. Pa je ne. In tako je velikokrat. Življenje je težko. To pa ne pomeni, da v njem ni lepote. Le da lepota pripada tistim, ki so jo pripravljeni iskati vedno, tudi v težkih časih. Lepote tako ni sposoben videti, kdor je ne išče, kdor si je ne želi, kdor se ne bori zanjo. Treba jo je v svojem življenju zahtevati. Potem jo najdemo. Nujno si je treba vzeti čas za lepoto. Iti v hribe ali na sprehod, občudovati lepoto narave, brati, pogovarjati se, se igrati z otroki, biti razigran, vzeti si čas za mir in tišino. Iskati lepoto v stvarstvu in v ljudeh okoli nas, in sicer vseh ljudeh. Vzeti si torej čas, da bi spet spoznali, opazili in se prepričali o lepoti življenja, lepoti ljudi in lepoti sveta. Preprosto zato, da bi jo znali potem najti tudi tam, kjer se na prvi pogled zdi, da je ni. V vsakdanjih opravkih in teži dneva, v napornih in žalostnih dneh, v ljudeh, ki so nam ljubi, in prav tako v tistih, ki jih težko prebavljamo. Da bi bili vedno sposobni ustaviti svoj korak, odmisliti besede in dejstva, ki nam jih vsiljuje svet, in v vsem in vsakomer poiskati lepo. Kajti lepota je vedno in povsod. In težji ko so časi, bolj moramo iskati lepoto in tega učiti tudi druge. Vedno in povsod, ker je lepota v vsem in vsakomer. Če temu ne verjamemo, potem že potrebujemo te vzgoje. Ne vzgoje v sanjače, temveč vzgoje v tiste, ki so sposobni videti dlje, globlje in bolje. Vzgoje v tiste, ki si želijo prihodnosti. Ker je prihodnost samo za tiste, ki iščejo in si želijo lepote.
Ko se jesen nagne v drugo polovico, ko listje že odpade z dreves in se čudovite barve gozdov zgubijo v sivi jutranji megli, praznujemo praznike naših pokojnikov. Hitimo na pokopališča, prižigamo sveče, molitev kar sama prihaja na ustnice, tako vernim kot nevernim – saj, kaj pa naj podariš dragemu pokojniku lepšega kot duhovno darilo, molitev? To je tudi čas, ko se spet in spet pojavi vprašanje: ali večnost je ali je ni? Ali je smrt zmagovalka vsega, kar vidimo, delamo, hrepenimo, ljubimo? Ali pa je življenje, tako ali drugačno, vendarle več kot le potovanje od rojstva do smrti? Vse vere in religije in filozofije se trudijo vsaj malo pokukati v dogajanje po smrti, vsaj za hipec odgrniti zaveso večnosti in potem potrditi: večnost je, ali pa večnosti ni … Do zdaj to ni še nikomur uspelo. In vendar – ko zjutraj vstanemo in posije na naš obraz sončna svetloba, si zaželimo kaj več kot le osemdeset ali devetdeset let življenja na trdi zemlji, zaželimo si odrešitev, nadaljevanje ali še bolj izpolnitev vsega, kar smo nosili v srcu. Vesolje je s svojo neskončnostjo podoba večnosti, večnega življenja, ki se nikoli ne konča. Jezus Kristus, ki je doživel trpljenje in smrt, ležal v grobu in potem vstal od mrtvih in nikoli več umrl, pa je močna vrv, na katero vežem svoje upanje v bivanje po smrti. Ljudje delamo toliko stvari, da se nekje vendarle ohrani spomin na nas, na našo osebo, ime, življenjsko pot. Saj zato veličastne egiptovske grobnice še stojijo, zato ohranjamo številne spomenike iz preteklosti! Tudi naši grobovi – cvetoči in polni lučk – so izraz človekovega hrepenenja in upanja: Naj ne bo vsega konec s smrtjo, naj se vendarle zbudim v neskončni svetlobi ljubečega Boga in z njim ostanem za vedno!
Ko se jesen nagne v drugo polovico, ko listje že odpade z dreves in se čudovite barve gozdov zgubijo v sivi jutranji megli, praznujemo praznike naših pokojnikov. Hitimo na pokopališča, prižigamo sveče, molitev kar sama prihaja na ustnice, tako vernim kot nevernim – saj, kaj pa naj podariš dragemu pokojniku lepšega kot duhovno darilo, molitev? To je tudi čas, ko se spet in spet pojavi vprašanje: ali večnost je ali je ni? Ali je smrt zmagovalka vsega, kar vidimo, delamo, hrepenimo, ljubimo? Ali pa je življenje, tako ali drugačno, vendarle več kot le potovanje od rojstva do smrti? Vse vere in religije in filozofije se trudijo vsaj malo pokukati v dogajanje po smrti, vsaj za hipec odgrniti zaveso večnosti in potem potrditi: večnost je, ali pa večnosti ni … Do zdaj to ni še nikomur uspelo. In vendar – ko zjutraj vstanemo in posije na naš obraz sončna svetloba, si zaželimo kaj več kot le osemdeset ali devetdeset let življenja na trdi zemlji, zaželimo si odrešitev, nadaljevanje ali še bolj izpolnitev vsega, kar smo nosili v srcu. Vesolje je s svojo neskončnostjo podoba večnosti, večnega življenja, ki se nikoli ne konča. Jezus Kristus, ki je doživel trpljenje in smrt, ležal v grobu in potem vstal od mrtvih in nikoli več umrl, pa je močna vrv, na katero vežem svoje upanje v bivanje po smrti. Ljudje delamo toliko stvari, da se nekje vendarle ohrani spomin na nas, na našo osebo, ime, življenjsko pot. Saj zato veličastne egiptovske grobnice še stojijo, zato ohranjamo številne spomenike iz preteklosti! Tudi naši grobovi – cvetoči in polni lučk – so izraz človekovega hrepenenja in upanja: Naj ne bo vsega konec s smrtjo, naj se vendarle zbudim v neskončni svetlobi ljubečega Boga in z njim ostanem za vedno!
Vsaj dvakrat na leto se pojavi kak samooklicani prerok, ki kar na lepem - na vodi, morda – začuti, da se približuje konec sveta. In je ni jasnovidke, ki ne bi vsake toliko v kavni usedlini uzrla apokalipse. Pa tudi novinarjem kdaj pa kdaj zmanjka novic in se odpravijo lovit race, pa namesto tega ustrelijo kakšnega kozla in zakrakajo o bližajočem se koncu časov! Ljudje pa, prestrašeni zaradi potresov, poplav, žleda, epidemij in vojn, napolnijo svoje nahrbtnike s konzervami in plastenkami vode, pa hajd v hribe! Se najde kdo, ki si natovori še čoln! In nasede! Priznam, da se tudi meni vsaj dvakrat na dan zazdi, da je konec sveta blizu. Ko gledam kako ljudje vozijo, kako se obnašajo, kaj vse govorijo, kaj počnejo, o čem razmišljajo, kako sploh nič ne mislijo… le prežvekujejo… Priznam, da sem včasih zaradi vsega tega razbesnjen do te mere, da bi najraje vzel v roke žago in kladivo, zbil skupaj tisto famozno barko, se vkrcal in začel moliti k Bogu za dež! Pa vendar… Ste si kdaj predstavljali kako bi bilo, ko bi vam zjutraj na vrata potrkal angel smrti in vas prav prijazno obvestil, da se bo zvečer še enkrat oglasil in bosta šla skupaj. Oziroma bosta odšla. In se ne vrnila več. Kako bi preživel svoj zadnji dan? Bi šel v službo? Oddelal še svojo zadnjo tlako? Bi se odpravil v trgovino in še zadnjič napolnil svoj hladilnik? Bi vzel v roke čistilo in krtačo ter napadel fuge v kopalnici? Bi obul športne copate in odtekel še zadnji krog? Bi šel gostilno in se do smrti zapil? Morda pa bi šel na polje… v gozd… v hribe… in še zadnjič vdihnil, povohal, videl kar je na tem svetu vredno pogleda? Bi se še zadnjič skregal s sosedom? In vsaj še enkrat užalil blagajničarko v trgovini? Bi se zaprl v svojo sobo? Jokal in čakal? Bi poiskal tiste, ki jih imam rad? Jih še zadnjič objel? Poljubil? Se opravičil, se poslovil? Bi morda celo prehitel angela in si sam vzel življenje? Bi se vrgel z mostu ali pod vlak? Kako bi preživel svoj zadnji dan? Zavedam se, da nikakor ne morem pobegniti vsakodnevnim obveznostim, nalogam in dolžnostim. Pa vendarle… Živeti vsak svoj dan, kot da je zadnji… ker morda je prav res zadnji, saj »ne veste ne ure, ne dneva…«
Vsaj dvakrat na leto se pojavi kak samooklicani prerok, ki kar na lepem - na vodi, morda – začuti, da se približuje konec sveta. In je ni jasnovidke, ki ne bi vsake toliko v kavni usedlini uzrla apokalipse. Pa tudi novinarjem kdaj pa kdaj zmanjka novic in se odpravijo lovit race, pa namesto tega ustrelijo kakšnega kozla in zakrakajo o bližajočem se koncu časov! Ljudje pa, prestrašeni zaradi potresov, poplav, žleda, epidemij in vojn, napolnijo svoje nahrbtnike s konzervami in plastenkami vode, pa hajd v hribe! Se najde kdo, ki si natovori še čoln! In nasede! Priznam, da se tudi meni vsaj dvakrat na dan zazdi, da je konec sveta blizu. Ko gledam kako ljudje vozijo, kako se obnašajo, kaj vse govorijo, kaj počnejo, o čem razmišljajo, kako sploh nič ne mislijo… le prežvekujejo… Priznam, da sem včasih zaradi vsega tega razbesnjen do te mere, da bi najraje vzel v roke žago in kladivo, zbil skupaj tisto famozno barko, se vkrcal in začel moliti k Bogu za dež! Pa vendar… Ste si kdaj predstavljali kako bi bilo, ko bi vam zjutraj na vrata potrkal angel smrti in vas prav prijazno obvestil, da se bo zvečer še enkrat oglasil in bosta šla skupaj. Oziroma bosta odšla. In se ne vrnila več. Kako bi preživel svoj zadnji dan? Bi šel v službo? Oddelal še svojo zadnjo tlako? Bi se odpravil v trgovino in še zadnjič napolnil svoj hladilnik? Bi vzel v roke čistilo in krtačo ter napadel fuge v kopalnici? Bi obul športne copate in odtekel še zadnji krog? Bi šel gostilno in se do smrti zapil? Morda pa bi šel na polje… v gozd… v hribe… in še zadnjič vdihnil, povohal, videl kar je na tem svetu vredno pogleda? Bi se še zadnjič skregal s sosedom? In vsaj še enkrat užalil blagajničarko v trgovini? Bi se zaprl v svojo sobo? Jokal in čakal? Bi poiskal tiste, ki jih imam rad? Jih še zadnjič objel? Poljubil? Se opravičil, se poslovil? Bi morda celo prehitel angela in si sam vzel življenje? Bi se vrgel z mostu ali pod vlak? Kako bi preživel svoj zadnji dan? Zavedam se, da nikakor ne morem pobegniti vsakodnevnim obveznostim, nalogam in dolžnostim. Pa vendarle… Živeti vsak svoj dan, kot da je zadnji… ker morda je prav res zadnji, saj »ne veste ne ure, ne dneva…«
Nekega dne je vodja oddelka imel slab dan. V tej slabi volji se je znesel nad enim od delavcev. To je delavca ujezilo. Ko je prišel domov, je bil izredno osoren do žene. Žena je jezna oštela desetletnega sina. Sin je šel iz hiše in se na dvorišču znesel nad psom in ga tako razdražil, da je ugriznil vodjo oddelka, ki se je prišel opravičit delavcu. Običajno se nam naše ostre in slabe besede vrnejo kot bumerang in nas razžalijo. Jezus je kot odgovor na pismoukovo vprašanje »Katera je prva od vseh zapovedi?« v današnjem evangeliju odgovoril: »Ljubi Gospoda, svojega Boga, iz vsega svojega srca, iz vse duše, z vsem mišljenjem in z vso močjo.« Druga zapoved pa je tale: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe« (Mr 12,28-31). Njegov odgovor nam da priložnost, da se ustavimo ob štirih praktičnih korakih, ki nam pomagajo bolje spoznati Boga in ga ljubiti. 1. »Ljubi Gospoda … iz vsega svojega srca« pomeni, da Bog želi, da ga ljubimo z vsem, kar je v nas. To pomeni, da ga ljubimo celostno, vneto. Ko smo za koga vneti, mu sledimo. On določa naše ravnanje. V življenju se odločamo glede na to, za koga smo se ogreli. Športniki, ki so vneti za šport, bodo ogromno žrtvovali za ohranjanje kondicije in dosego uspehov. Vse v življenju bodo podredili temu. 2. »Ljubi Gospoda ... z vsem mišljenjem.« Boga ljubimo razumno. Krščanska vera je razumna, ni slepa vera, ni proti razumu. Pomeni, da Bog želi, da ga ljubimo s svojim razumom, s pametjo. Vrsta intelektualcev se je spreobrnila v krščanstvo, ker so videli, da je razumno. Razumno je tudi zato, ker gleda dolgoročno, ne samo na današnji dan in trenutni učinek. Nek znanstvenik je dejal, da so vsi njegovi kolegi v raziskovalnem oddelku verni. 3. »Ljubi Gospoda … z vso močjo« pomeni, da Bog želi, da ga ljubimo s svojimi sposobnostmi in darovi, talenti. To pomeni, naj ljubimo Boga praktično, z življenjem. Bog hoče, da uporabljamo svoj čas, svoje darove, tudi svoje premoženje v njegovo slavo in korist bratov in sester. Pokojni ljubljanski nadškof Alojzij Šuštar je dejal, da bomo kristjani sojeni po tem, kako smo v življenju uporabljali svoj čas, svoj denar in svoje sposobnosti. 4. »Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe« pomeni, da Bog hoče, da druge ljubimo, kakor ljubimo same sebe. Boga pa najlepše ljubimo, da ljubimo druge in da ga ljubimo v drugih. Zato obravnavajmo druge ljudi, kot želimo, da bi drugi obravnavali nas. Če bi želeli, da bo bil kdo naš prijatelj, moramo mi najprej postati njegov.
Nekega dne je vodja oddelka imel slab dan. V tej slabi volji se je znesel nad enim od delavcev. To je delavca ujezilo. Ko je prišel domov, je bil izredno osoren do žene. Žena je jezna oštela desetletnega sina. Sin je šel iz hiše in se na dvorišču znesel nad psom in ga tako razdražil, da je ugriznil vodjo oddelka, ki se je prišel opravičit delavcu. Običajno se nam naše ostre in slabe besede vrnejo kot bumerang in nas razžalijo. Jezus je kot odgovor na pismoukovo vprašanje »Katera je prva od vseh zapovedi?« v današnjem evangeliju odgovoril: »Ljubi Gospoda, svojega Boga, iz vsega svojega srca, iz vse duše, z vsem mišljenjem in z vso močjo.« Druga zapoved pa je tale: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe« (Mr 12,28-31). Njegov odgovor nam da priložnost, da se ustavimo ob štirih praktičnih korakih, ki nam pomagajo bolje spoznati Boga in ga ljubiti. 1. »Ljubi Gospoda … iz vsega svojega srca« pomeni, da Bog želi, da ga ljubimo z vsem, kar je v nas. To pomeni, da ga ljubimo celostno, vneto. Ko smo za koga vneti, mu sledimo. On določa naše ravnanje. V življenju se odločamo glede na to, za koga smo se ogreli. Športniki, ki so vneti za šport, bodo ogromno žrtvovali za ohranjanje kondicije in dosego uspehov. Vse v življenju bodo podredili temu. 2. »Ljubi Gospoda ... z vsem mišljenjem.« Boga ljubimo razumno. Krščanska vera je razumna, ni slepa vera, ni proti razumu. Pomeni, da Bog želi, da ga ljubimo s svojim razumom, s pametjo. Vrsta intelektualcev se je spreobrnila v krščanstvo, ker so videli, da je razumno. Razumno je tudi zato, ker gleda dolgoročno, ne samo na današnji dan in trenutni učinek. Nek znanstvenik je dejal, da so vsi njegovi kolegi v raziskovalnem oddelku verni. 3. »Ljubi Gospoda … z vso močjo« pomeni, da Bog želi, da ga ljubimo s svojimi sposobnostmi in darovi, talenti. To pomeni, naj ljubimo Boga praktično, z življenjem. Bog hoče, da uporabljamo svoj čas, svoje darove, tudi svoje premoženje v njegovo slavo in korist bratov in sester. Pokojni ljubljanski nadškof Alojzij Šuštar je dejal, da bomo kristjani sojeni po tem, kako smo v življenju uporabljali svoj čas, svoj denar in svoje sposobnosti. 4. »Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe« pomeni, da Bog hoče, da druge ljubimo, kakor ljubimo same sebe. Boga pa najlepše ljubimo, da ljubimo druge in da ga ljubimo v drugih. Zato obravnavajmo druge ljudi, kot želimo, da bi drugi obravnavali nas. Če bi želeli, da bo bil kdo naš prijatelj, moramo mi najprej postati njegov.
Dies irae, dies illa – strašen dan bo tisti dan plačila, o katerem danes premišljujemo, cenjene poslušalke, spoštovani poslušalci, dan, ki mu ne more ubežati nihče, kdor je ugledal sonce in stopil na to zemljo, dan smrti, dan sodbe za naša dejanja. Čeprav je primerno, da o smrti premišljujemo z vso resnostjo in spoštovanjem, je pravzaprav naša tolažba, če se naše srce res oklepa Boga in si prizadevamo živeti bogu vdano, bogoljubno življenje. Manjši brat Tomaž Čelanski nam v svoji sloviti sekvenci zelo nazorno slika srečanje duše s svojim Stvarnikom; današnji dan je dan molitve in spomina, ki se v nasprotju z včerajšnjim praznikom, ko smo proslavljali tiste brate in sestre, ki očiščeni in posvečeni že gledajo Božje obličje v nebesih, ozira na tiste, ki si tega še niso zaslužili in trpijo v vicah zaradi svojih prestopkov, da bi bili očiščeni končno vredni vstopa v večno blaženstvo. Ko molimo, obiskujemo grobove in darujemo odpustke za očiščenje naših rajnih sorodnikov in prijateljev, o katerih zveličanju ali pogubljenju še ne moremo biti prepričani, nehote, a nujno premišljujemo o svoji minljivosti in odgovoru za svoje življenje, ki ga bomo morali dati ob koncu, kakor poje slednica: »Kolik strah bo vstal v naravi, / ko Sodnik v mogočni slavi na odgovor vse postavi! Tromba silno bo zapela, do vseh mrtvih zadonela, jim pred sodni stol velela. V grozi smrt se bo čudila, ko bo stvar se spet zbudila, da pred sodbo bo stopila. […] Dano svetu bo spoznanje in za vsako zlo dejanje Bog prisodi maščevanje.« In če iskreno in ponižno premišljujemo o svojem življenju, moramo skupaj s Čelanskim zavpiti: »Kam se čem takrat dejati, kje zavetnika iskati, dobrim komaj bo obstati?« In prositi usmiljenja: »Kralj neskončne visokosti, ki rešuješ iz blagosti! Reši me, vir vseh svetosti! Spomni se, o Jezus mili, da so zame Te umorili, prosim, tisti dan se usmili. […] Da grešil sem, se sramujem, krivdo svojo obžalujem, - Prizanesi, Bog! - zdihujem. Duše si iskal zgubljene, reševal si spokorjene, reši, prosim, tudi mene.« V dneh, ko se s posebno skrbnostjo spominjamo naših rajnih, prosimo dobrega Boga, naj jih očisti njihovih prestopkov in jim nakloni večno veselje, nam pa pomaga, da se resnosti svojih odločitev in svojega življenja zavemo že tukaj, zdaj, ter poskušamo popraviti tisto, kar smo zagrešili, kadar nas ni vodila ljubezen do Boga ali bližnjega. Dragi prijatelji, miren dan vam želim.
Dies irae, dies illa – strašen dan bo tisti dan plačila, o katerem danes premišljujemo, cenjene poslušalke, spoštovani poslušalci, dan, ki mu ne more ubežati nihče, kdor je ugledal sonce in stopil na to zemljo, dan smrti, dan sodbe za naša dejanja. Čeprav je primerno, da o smrti premišljujemo z vso resnostjo in spoštovanjem, je pravzaprav naša tolažba, če se naše srce res oklepa Boga in si prizadevamo živeti bogu vdano, bogoljubno življenje. Manjši brat Tomaž Čelanski nam v svoji sloviti sekvenci zelo nazorno slika srečanje duše s svojim Stvarnikom; današnji dan je dan molitve in spomina, ki se v nasprotju z včerajšnjim praznikom, ko smo proslavljali tiste brate in sestre, ki očiščeni in posvečeni že gledajo Božje obličje v nebesih, ozira na tiste, ki si tega še niso zaslužili in trpijo v vicah zaradi svojih prestopkov, da bi bili očiščeni končno vredni vstopa v večno blaženstvo. Ko molimo, obiskujemo grobove in darujemo odpustke za očiščenje naših rajnih sorodnikov in prijateljev, o katerih zveličanju ali pogubljenju še ne moremo biti prepričani, nehote, a nujno premišljujemo o svoji minljivosti in odgovoru za svoje življenje, ki ga bomo morali dati ob koncu, kakor poje slednica: »Kolik strah bo vstal v naravi, / ko Sodnik v mogočni slavi na odgovor vse postavi! Tromba silno bo zapela, do vseh mrtvih zadonela, jim pred sodni stol velela. V grozi smrt se bo čudila, ko bo stvar se spet zbudila, da pred sodbo bo stopila. […] Dano svetu bo spoznanje in za vsako zlo dejanje Bog prisodi maščevanje.« In če iskreno in ponižno premišljujemo o svojem življenju, moramo skupaj s Čelanskim zavpiti: »Kam se čem takrat dejati, kje zavetnika iskati, dobrim komaj bo obstati?« In prositi usmiljenja: »Kralj neskončne visokosti, ki rešuješ iz blagosti! Reši me, vir vseh svetosti! Spomni se, o Jezus mili, da so zame Te umorili, prosim, tisti dan se usmili. […] Da grešil sem, se sramujem, krivdo svojo obžalujem, - Prizanesi, Bog! - zdihujem. Duše si iskal zgubljene, reševal si spokorjene, reši, prosim, tudi mene.« V dneh, ko se s posebno skrbnostjo spominjamo naših rajnih, prosimo dobrega Boga, naj jih očisti njihovih prestopkov in jim nakloni večno veselje, nam pa pomaga, da se resnosti svojih odločitev in svojega življenja zavemo že tukaj, zdaj, ter poskušamo popraviti tisto, kar smo zagrešili, kadar nas ni vodila ljubezen do Boga ali bližnjega. Dragi prijatelji, miren dan vam želim.
Verjetno marsikdo ob omembi prvega novembra najprej pomisli, da je to dan, ki prinaša nekaj žalostnega in zamorjenega. Seveda, saj na ta dan oziroma vsaj na ta obiščemo grobove naših rajnih. Zato ta praznik lahko preživimo v precej sivih in žalostnih tonih, da ne rečemo kar v nekakšni zamorjenosti in turobnosti. Nenazadnje je to državni praznik z uradnim nazivom – dan spomina na mrtve, ki ga pogovorno pogosto imenujemo kar dan mrtvih. Vse to je seveda povezano še z manijo, ki jo imamo Slovenci, tako verni kot neverni, da na grobove znosimo na tone sveč in kupe cvetja, predvsem ikebane. Vse to ni toliko spominjanje na mrtve, kot je predvsem ukvarjanje z njimi, ki pa lahko izzveni v nekem lepotičenju krajev smrti, včasih tudi iz notranjih občutkov krivde ali predvsem dolžnosti. A še vedno ostanem le pri mrtvih. Ključni preobrat je v bistvu praznika, ki je v jedru krščanski. Kristjani namreč prvega novembra ne praznujemo kot dan spomina na mrtve, ampak kot praznik vseh svetnikov. Pomeni, da se spominjamo temeljnega dejstva, da grob ni zadnja postaja in da obstaja resničnost tudi onkraj tega. Jezus Kristus je vstal od mrtvih. Zato apostol Pavel piše: »Če pa Kristus ni bil obujen, je prazna vaša vera … Toda Kristus je vstal od mrtvih, prvenec tistih, ki so umrli« (1 Kor 15,17.20). Zato verujemo, da smrt ni končna postaja, ampak prehod v izpolnjeno bivanje pri Bogu. Pogled ni usmerjen v grob, v končnost, v tukajšnjost, ampak onkraj. Zato prvi november ni dan, ko bi bil človek zamorjen, ampak hvaležen in vesel. Hvaležen za vse, ki so že pokojni in sem z njimi prehodil del življenjske poti. Vesel zato, ker me krepi vera, da zdaj živijo polnost življenja pri Stvarniku. Praznik vseh svetnikov ne govori o umetniških kipcih in slikarijah po cerkvah, ki se pogosto naslanjajo na hagiografsko izročilo. Praznik govori o resničnosti, v katero so po koncu poti na Zemlji že številni vstopili – resničnost bivanja z Bogom. Resničnost vseh tistih, ki jih Cerkev uradno ni kanonizirala in razglasila za svete. Resničnost, ki je naša prihodnost. Prav zato smo na naši poti skozi življenje povabljeni, da že tukaj in zdaj okušamo to resničnost v pristnem odnosu z Bogom. Da se torej v tem odnosu vere že počasi navajamo in učimo domačnosti z Bogom, ki bo nekoč postala tudi tvoja in moja resničnost. Prav zato praznik vseh svetnikov ne more in ne sme biti nekaj zamorjenega. Seveda se lahko ob spominu na rajne še vedno zbudita žalost in bolečina, ampak bistveno je, da naš pogled ni usmerjen v tukajšnjo končnost, ampak zavedanje resničnosti, ki nas čaka. To pa je razlog, da smo lahko na ta praznik veseli in hvaležni – za resničnost, ki nas čaka.
Verjetno marsikdo ob omembi prvega novembra najprej pomisli, da je to dan, ki prinaša nekaj žalostnega in zamorjenega. Seveda, saj na ta dan oziroma vsaj na ta obiščemo grobove naših rajnih. Zato ta praznik lahko preživimo v precej sivih in žalostnih tonih, da ne rečemo kar v nekakšni zamorjenosti in turobnosti. Nenazadnje je to državni praznik z uradnim nazivom – dan spomina na mrtve, ki ga pogovorno pogosto imenujemo kar dan mrtvih. Vse to je seveda povezano še z manijo, ki jo imamo Slovenci, tako verni kot neverni, da na grobove znosimo na tone sveč in kupe cvetja, predvsem ikebane. Vse to ni toliko spominjanje na mrtve, kot je predvsem ukvarjanje z njimi, ki pa lahko izzveni v nekem lepotičenju krajev smrti, včasih tudi iz notranjih občutkov krivde ali predvsem dolžnosti. A še vedno ostanem le pri mrtvih. Ključni preobrat je v bistvu praznika, ki je v jedru krščanski. Kristjani namreč prvega novembra ne praznujemo kot dan spomina na mrtve, ampak kot praznik vseh svetnikov. Pomeni, da se spominjamo temeljnega dejstva, da grob ni zadnja postaja in da obstaja resničnost tudi onkraj tega. Jezus Kristus je vstal od mrtvih. Zato apostol Pavel piše: »Če pa Kristus ni bil obujen, je prazna vaša vera … Toda Kristus je vstal od mrtvih, prvenec tistih, ki so umrli« (1 Kor 15,17.20). Zato verujemo, da smrt ni končna postaja, ampak prehod v izpolnjeno bivanje pri Bogu. Pogled ni usmerjen v grob, v končnost, v tukajšnjost, ampak onkraj. Zato prvi november ni dan, ko bi bil človek zamorjen, ampak hvaležen in vesel. Hvaležen za vse, ki so že pokojni in sem z njimi prehodil del življenjske poti. Vesel zato, ker me krepi vera, da zdaj živijo polnost življenja pri Stvarniku. Praznik vseh svetnikov ne govori o umetniških kipcih in slikarijah po cerkvah, ki se pogosto naslanjajo na hagiografsko izročilo. Praznik govori o resničnosti, v katero so po koncu poti na Zemlji že številni vstopili – resničnost bivanja z Bogom. Resničnost vseh tistih, ki jih Cerkev uradno ni kanonizirala in razglasila za svete. Resničnost, ki je naša prihodnost. Prav zato smo na naši poti skozi življenje povabljeni, da že tukaj in zdaj okušamo to resničnost v pristnem odnosu z Bogom. Da se torej v tem odnosu vere že počasi navajamo in učimo domačnosti z Bogom, ki bo nekoč postala tudi tvoja in moja resničnost. Prav zato praznik vseh svetnikov ne more in ne sme biti nekaj zamorjenega. Seveda se lahko ob spominu na rajne še vedno zbudita žalost in bolečina, ampak bistveno je, da naš pogled ni usmerjen v tukajšnjo končnost, ampak zavedanje resničnosti, ki nas čaka. To pa je razlog, da smo lahko na ta praznik veseli in hvaležni – za resničnost, ki nas čaka.
Dan reformacije me spominja na to, kar je bilo tudi vodilo reformatorjev, da se moramo na podlagi božje besede vedno znova reformirati, obnavljati, preverjati naše življenje in delovanje. Vera nastane iz poslušanja božje besede, božja beseda pa se mora poslušati oz. pridigati, oznanjati v ljudem razumljivem materinem jeziku. To je bilo že načelo same reformacije in zato so tako prevodi Dalmatinove Biblije kot Nove Zaveze Štefana Küzmiča, bili epohalnega pomena za razvoj Evangeličanske Cerkve, še posebej pa osebnega odnosa z Bogom. Kajti božja beseda nam govori o tem, da nas Bog ljubi in kliče v svojo skupnost in, da si želi našega občestva, da je za našo odrešitev poslal v svet Jezusa Kristusa, ki nas je spravil z Bogom in, da na ta način lahko spoznavamo božjo voljo za naše življenje in delovanje. In to je tisto, kar je najpomembnejše v življenju vsakega verujočega kristjana, namreč, da pozna božjo besedo, da jo sliši v svojem jeziku, da jo lahko ponotranji, da jo posadi v svoje srce, ki vzklije in lahko prinaša potem stoteren sad. In na ta način smo Slovenci dobili božjo besedo v svojem jeziku, na njej rasli, izgrajevali svoje občestvo in ključno potem tudi imeli Evangeličansko Cerkev, ki je v tistem času, pa tudi v današnjem času delovala ravno na teh osnovah. Veseli me, da je glede na delo in pa zasluge Primoža Trubarja dan reformacije postal tudi dela prost dan in državni praznik. Ob dnevu reformacije vsem nam Slovencem in Slovenkam, kakor tudi vsem prebivalcem naše domovine, želim obilo miru, medsebojnega spoštovanja, dobre volje, zdravja in pa lepih trenutkov, ki jih bomo oblikovali in preživljali skupaj. Da se bo ta misel Primoža Trubarja, da naj smo eden do drugega ljubeči, usmiljeni in spoštljivi, uresničevalo v našem vsakdanu in, da bomo tako nam in pa tudi drugim, ki bodo prebivali v naši sredini, omogočili prijetno, veselo in mirno sožitje. Vsem ljudem dobre volje želim za današnji praznik, vse dobro, mirno in prijetno sožitje ter obilo božjega blagoslova.
Dan reformacije me spominja na to, kar je bilo tudi vodilo reformatorjev, da se moramo na podlagi božje besede vedno znova reformirati, obnavljati, preverjati naše življenje in delovanje. Vera nastane iz poslušanja božje besede, božja beseda pa se mora poslušati oz. pridigati, oznanjati v ljudem razumljivem materinem jeziku. To je bilo že načelo same reformacije in zato so tako prevodi Dalmatinove Biblije kot Nove Zaveze Štefana Küzmiča, bili epohalnega pomena za razvoj Evangeličanske Cerkve, še posebej pa osebnega odnosa z Bogom. Kajti božja beseda nam govori o tem, da nas Bog ljubi in kliče v svojo skupnost in, da si želi našega občestva, da je za našo odrešitev poslal v svet Jezusa Kristusa, ki nas je spravil z Bogom in, da na ta način lahko spoznavamo božjo voljo za naše življenje in delovanje. In to je tisto, kar je najpomembnejše v življenju vsakega verujočega kristjana, namreč, da pozna božjo besedo, da jo sliši v svojem jeziku, da jo lahko ponotranji, da jo posadi v svoje srce, ki vzklije in lahko prinaša potem stoteren sad. In na ta način smo Slovenci dobili božjo besedo v svojem jeziku, na njej rasli, izgrajevali svoje občestvo in ključno potem tudi imeli Evangeličansko Cerkev, ki je v tistem času, pa tudi v današnjem času delovala ravno na teh osnovah. Veseli me, da je glede na delo in pa zasluge Primoža Trubarja dan reformacije postal tudi dela prost dan in državni praznik. Ob dnevu reformacije vsem nam Slovencem in Slovenkam, kakor tudi vsem prebivalcem naše domovine, želim obilo miru, medsebojnega spoštovanja, dobre volje, zdravja in pa lepih trenutkov, ki jih bomo oblikovali in preživljali skupaj. Da se bo ta misel Primoža Trubarja, da naj smo eden do drugega ljubeči, usmiljeni in spoštljivi, uresničevalo v našem vsakdanu in, da bomo tako nam in pa tudi drugim, ki bodo prebivali v naši sredini, omogočili prijetno, veselo in mirno sožitje. Vsem ljudem dobre volje želim za današnji praznik, vse dobro, mirno in prijetno sožitje ter obilo božjega blagoslova.
Večkrat se moram spomniti na pripoved znanke, ki kot turistična vodnica srečuje veliko ljudi in doživlja vedno kaj zanimivega. Tako je na primer pred leti vodila avtobus s skupino turistov na Dunaj. Več kot petnajst jih je prihajalo iz neke vasice na Primorskem in so bili med seboj sorodniki. Po sebi nič posebnega, saj se sorodniki ali prijatelji večkrat takole odpravijo na izlete. Ti pa so vendarle bili nekaj posebnega. Med svojimi sorodniki so imeli nekoga, ki je bil vojak na soški fronti med prvo svetovno vojno. Tam je bil ranjen in so ga prepeljali v lazaret na Dunaju. Potem je družina izgubila sled za njim. Veliko let pozneje, že po drugi svetovni vojni, pa so se v njihovi vasi pojavili turisti iz Avstrije, ki so potem prihajali vsako leto. Spoprijateljili so se in si vedno več povedali o sebi. Naenkrat se je začel razreševati tudi klopčič ugibanj o njihovem starem očetu. Ne samo to. Naenkrat je imel ta stari oče svoj grob na vojaškem pokopališču na Dunaju. In sedaj je skupina potomcev prišla na grob starega očeta prižgat svečko. Čutili so potrebo, da to storijo. Tako pomembno je bilo zanje, da vedo, da ima grob in kje je pokopan. Nam vsem, ki imamo grobove svojih pokojnih, se verjetno ne zdi nič posebnega, če lahko gremo na grob. Spominjam se ženske, ki je pripovedovala, kako je pred mnogimi leti rodila mrtvega otroka, ki ji ga niso dali v pokop. Sedaj trpi, ker temu otroku, ki ga je devet mesecev nosila pod srcem in se ga veselila, ne more prižgati svečke na grobu. To bi jo pomirilo. Verjetno je med nami veliko ljudi, ki nimajo groba svojih pokojnih. Vsi ti ljudje živijo z bolečino, ki jih gloda in jim otežuje življenje, pa se morda niti prav ne zavedajo, kaj je tisto, kar jih teži. Mogoče bi morali o takšnih stvareh večkrat razmišljati, da bi znali bolje razumeti drug drugega in da bi se tudi bolj spoštljivo srečevali s stiskami drugih ljudi.
Večkrat se moram spomniti na pripoved znanke, ki kot turistična vodnica srečuje veliko ljudi in doživlja vedno kaj zanimivega. Tako je na primer pred leti vodila avtobus s skupino turistov na Dunaj. Več kot petnajst jih je prihajalo iz neke vasice na Primorskem in so bili med seboj sorodniki. Po sebi nič posebnega, saj se sorodniki ali prijatelji večkrat takole odpravijo na izlete. Ti pa so vendarle bili nekaj posebnega. Med svojimi sorodniki so imeli nekoga, ki je bil vojak na soški fronti med prvo svetovno vojno. Tam je bil ranjen in so ga prepeljali v lazaret na Dunaju. Potem je družina izgubila sled za njim. Veliko let pozneje, že po drugi svetovni vojni, pa so se v njihovi vasi pojavili turisti iz Avstrije, ki so potem prihajali vsako leto. Spoprijateljili so se in si vedno več povedali o sebi. Naenkrat se je začel razreševati tudi klopčič ugibanj o njihovem starem očetu. Ne samo to. Naenkrat je imel ta stari oče svoj grob na vojaškem pokopališču na Dunaju. In sedaj je skupina potomcev prišla na grob starega očeta prižgat svečko. Čutili so potrebo, da to storijo. Tako pomembno je bilo zanje, da vedo, da ima grob in kje je pokopan. Nam vsem, ki imamo grobove svojih pokojnih, se verjetno ne zdi nič posebnega, če lahko gremo na grob. Spominjam se ženske, ki je pripovedovala, kako je pred mnogimi leti rodila mrtvega otroka, ki ji ga niso dali v pokop. Sedaj trpi, ker temu otroku, ki ga je devet mesecev nosila pod srcem in se ga veselila, ne more prižgati svečke na grobu. To bi jo pomirilo. Verjetno je med nami veliko ljudi, ki nimajo groba svojih pokojnih. Vsi ti ljudje živijo z bolečino, ki jih gloda in jim otežuje življenje, pa se morda niti prav ne zavedajo, kaj je tisto, kar jih teži. Mogoče bi morali o takšnih stvareh večkrat razmišljati, da bi znali bolje razumeti drug drugega in da bi se tudi bolj spoštljivo srečevali s stiskami drugih ljudi.
Navdih je preblisk duha. Mogočno je hipoma tu. Zavzame ves miselni prostor, ne dopušča dvoma. Ne prenaša neodločnosti ali polovičnosti. Stopi v življenje kot jasna misel, ki ji ni mogoče ugovarjati, kajti njena prvinska moč je prepričljivost. Dokončnost. Je mavrično razpoloženje, lok na nebu osebnega spoznanja. Pridi, dobri prijatelj, da se ti poklonim in da prevzamem tvojo bit! V času negotovosti sem te namreč iskal. Nisem vedel, kje bi te mogla izslediti negotova roka. Zdaj pa vem, da venomer domuješ v hiši modrosti. Vem, da se skloniš k človeku, ki prosi za razodetje. Saj ne štediš z darovi vedenja. Tvoja zastonjskost je zanesljiva, tvoja radodarnost obilna. Napaja se iz korenin razumevanja. Obstane, ker je zraščena s svojimi temelji. Navdih je notranja molitev, dobro delo, odprtost za življenje. Je volja, ki povezuje dobroto v venec ljubezni. Je navzočnost Svetega Duha, ki prekipeva od veselja, ko se razdaja hrepenečim. Spoznanje, položeno v naročje navdiha, je vezni člen med vidnim in nevidnim svetom. Z njegovo pomočjo ustvarjamo življenje po pravični zamisli. V korist drugih. Sebi v opravičenje. Po meri Boga.
Navdih je preblisk duha. Mogočno je hipoma tu. Zavzame ves miselni prostor, ne dopušča dvoma. Ne prenaša neodločnosti ali polovičnosti. Stopi v življenje kot jasna misel, ki ji ni mogoče ugovarjati, kajti njena prvinska moč je prepričljivost. Dokončnost. Je mavrično razpoloženje, lok na nebu osebnega spoznanja. Pridi, dobri prijatelj, da se ti poklonim in da prevzamem tvojo bit! V času negotovosti sem te namreč iskal. Nisem vedel, kje bi te mogla izslediti negotova roka. Zdaj pa vem, da venomer domuješ v hiši modrosti. Vem, da se skloniš k človeku, ki prosi za razodetje. Saj ne štediš z darovi vedenja. Tvoja zastonjskost je zanesljiva, tvoja radodarnost obilna. Napaja se iz korenin razumevanja. Obstane, ker je zraščena s svojimi temelji. Navdih je notranja molitev, dobro delo, odprtost za življenje. Je volja, ki povezuje dobroto v venec ljubezni. Je navzočnost Svetega Duha, ki prekipeva od veselja, ko se razdaja hrepenečim. Spoznanje, položeno v naročje navdiha, je vezni člen med vidnim in nevidnim svetom. Z njegovo pomočjo ustvarjamo življenje po pravični zamisli. V korist drugih. Sebi v opravičenje. Po meri Boga.
Bil je turoben zimski dan, ko sem stopila v podeželsko lekarno in po pozdravu malo hudomušno vprašala farmacevtko: »Ali imate kaj za dolgo življenje brez trpljenja?« V isti sapi sem nadaljevala, da imam vneto grlo in sem ostala skoraj brez glasu. Oborožena z raznovrstnimi pastilami brez sladkorja sem nadaljevala pot v bližnji center starejših, v katerem me je že čakala skupina starostnikov. Vsi po vrsti so že dočakali svetopisemsko starost. Skupaj z menoj jih je bilo dvanajst. Svetopisemsko število. Le da sem bila jaz tako v vlogi učenca kot učitelja. Skoraj tri mesece sem v center starejših na mestnem obrobju prihajala vsak petek. Prihajala zato, da bi z njimi preživela uro ali dve po strogo začrtanem programu. A moj program je kmalu začel ubirati vzporedne poti, po katerih me je zapeljalo in odpeljalo enajst modrih, skoraj že dozorelih ljudi. Ljudi, ki so se zaradi starosti in bolezni ter nemoči morali začeti učiti novih receptov življenja, ne samo tistih, ki jih predpisujejo ljudje v belih haljah in zaradi katerih jim je olajšana neznosna bolečina. Rdeča nit srečanj so bili pregovori: bakreni novci znanja. Ljudska književna zvrst, ki kratko, navadno v prispodobi, izraža življenjsko izkušnjo. Hitro sem se navadila na prijetno sobo delovne terapije v tretjem nadstropju, v kateri je bilo ravno dovolj prostora za naše modrovanje. Čeprav so bile v obdobju naših srečanj na pohodu vsakoletne zimske bolezni in so bili obiski omejeni, mojih enajst učencev ni omagalo. Le dva izmed njih sta na srečanja lahko prišla brez opore ali pomoči popoldanskega strežnega osebja. Navadila sem se tudi na vonj – vonj po raznovrstnih razkužilih in čistilih – ter okušala njihovo hrano. Ne, starosti se ne bojim, vsaj starosti drugih ljudi ne. Z njo sem se srečevala že kot deklica, ki je z velikimi rjavimi očmi vedno občudovala sive lase in požirala modrost življenja. A vendarle mi to, da se ne bojim starosti in bolezni, ni bilo kar položeno v zibelko. K mojemu posluhu sta zagotovo pripomogla mamina vzgoja in njen zgled. Slovenski domovi ali centri za starejše, kakor jim dandanes radi pravimo, so pogosto tarča kritik medijev in svojcev. Sama ob svojih obiskih nisem iskala institucionalnih napak, niti nisem srečevala slabovoljnega osebja. Pred očmi sem imela vedno samo svojih enajst učencev in njihove kreposti. Brez njih, kljub dolgemu življenju, ne bi nič pomenili in nazadnje bi bila njihova starost brez časti. Čeprav sem po številu svojih dni v primerjavi s starostniki še mlada, se nisem obotavljala in bala, da bi jim povedala, kar vem. Tudi oni ne. Njihova starost je še kako govorila in vrsta njihovih let je pokazala modrost.
Bil je turoben zimski dan, ko sem stopila v podeželsko lekarno in po pozdravu malo hudomušno vprašala farmacevtko: »Ali imate kaj za dolgo življenje brez trpljenja?« V isti sapi sem nadaljevala, da imam vneto grlo in sem ostala skoraj brez glasu. Oborožena z raznovrstnimi pastilami brez sladkorja sem nadaljevala pot v bližnji center starejših, v katerem me je že čakala skupina starostnikov. Vsi po vrsti so že dočakali svetopisemsko starost. Skupaj z menoj jih je bilo dvanajst. Svetopisemsko število. Le da sem bila jaz tako v vlogi učenca kot učitelja. Skoraj tri mesece sem v center starejših na mestnem obrobju prihajala vsak petek. Prihajala zato, da bi z njimi preživela uro ali dve po strogo začrtanem programu. A moj program je kmalu začel ubirati vzporedne poti, po katerih me je zapeljalo in odpeljalo enajst modrih, skoraj že dozorelih ljudi. Ljudi, ki so se zaradi starosti in bolezni ter nemoči morali začeti učiti novih receptov življenja, ne samo tistih, ki jih predpisujejo ljudje v belih haljah in zaradi katerih jim je olajšana neznosna bolečina. Rdeča nit srečanj so bili pregovori: bakreni novci znanja. Ljudska književna zvrst, ki kratko, navadno v prispodobi, izraža življenjsko izkušnjo. Hitro sem se navadila na prijetno sobo delovne terapije v tretjem nadstropju, v kateri je bilo ravno dovolj prostora za naše modrovanje. Čeprav so bile v obdobju naših srečanj na pohodu vsakoletne zimske bolezni in so bili obiski omejeni, mojih enajst učencev ni omagalo. Le dva izmed njih sta na srečanja lahko prišla brez opore ali pomoči popoldanskega strežnega osebja. Navadila sem se tudi na vonj – vonj po raznovrstnih razkužilih in čistilih – ter okušala njihovo hrano. Ne, starosti se ne bojim, vsaj starosti drugih ljudi ne. Z njo sem se srečevala že kot deklica, ki je z velikimi rjavimi očmi vedno občudovala sive lase in požirala modrost življenja. A vendarle mi to, da se ne bojim starosti in bolezni, ni bilo kar položeno v zibelko. K mojemu posluhu sta zagotovo pripomogla mamina vzgoja in njen zgled. Slovenski domovi ali centri za starejše, kakor jim dandanes radi pravimo, so pogosto tarča kritik medijev in svojcev. Sama ob svojih obiskih nisem iskala institucionalnih napak, niti nisem srečevala slabovoljnega osebja. Pred očmi sem imela vedno samo svojih enajst učencev in njihove kreposti. Brez njih, kljub dolgemu življenju, ne bi nič pomenili in nazadnje bi bila njihova starost brez časti. Čeprav sem po številu svojih dni v primerjavi s starostniki še mlada, se nisem obotavljala in bala, da bi jim povedala, kar vem. Tudi oni ne. Njihova starost je še kako govorila in vrsta njihovih let je pokazala modrost.
Slepec Bartimaj, Timajev sin, ki je sedel ob vstopu v cvetoče mesto Jeriho, je moral biti zelo znan, saj ga tudi evangelist Marko predstavlja po imenu. Kaže, da so ga someščani imeli radi. Ne samo, da so mu pogosto stisnili v roke kakšen kovanec, ampak so tudi poskrbeli, da ga ni zeblo, saj evangelist pravi, da je bi odet s plaščem. Tokrat so ga celo spodbujali, naj vstane in steče k Jezusu iz Nazareta, ki ga kliče. Kot vemo, imajo slepi izostren sluh in tudi druge čute, ki jim nadomeščajo vid. Slepec je zaslišal pomenkovanje ljudi o tem, da se bliža rabi iz Nazareta. Veseli so bili, da je ubral prav to pot in da ga bodo videli. Slepec pa še ni vedel, kako daleč je, zato je na vso moč zakričal: »Jezus, Davidov sin, usmili se me!« Njegova bolečina je bila velika, saj ni mogel hoditi na javne shode in soodločati, kakšno bo njihovo mesto, še manj pa v shodnico, v kateri bi lahko z drugimi moškimi bral in prepeval psalme. Ni mogel gledati v oblake ali občudovati bujnih palm, ki so takrat krasile pota v Jeriho. Toda od kod mu spoznanje, da prihaja »Davidov sin«, oznaka za mesijo, odrešenika? Iz globoke notranje bolečine se mu je porodila čudovita slutnja, da je življenje vendarle lepše, kot si ga lahko zamišlja, in da Bog lahko vedno preseneti. Bartimaj je zagotovo že slišal za besede preroka Izaije, ki naroča: »Vriskaj od veselja!« kajti Bog prihaja kot rešitelj Izraela. In zdaj je pred njim Rešitelj! Sprva so bili njegovi rojaki ljubosumni, ker je odkril, da prihaja Mesija, in so mu dopovedovali, naj utihne. Toda Jezus jim je naročil, naj ga privedejo, in takrat je odrešenikova dobrota prešla tudi nanje. Slepcu so rekli, naj bo pogumen in naj pohiti k Jezusu. Revež si ni dal dvakrat reči in je odvrgel plašč, mar mu je bilo, ali ga bo še kdaj našel ali ne, samo da pride k Jezusu. In kako lepo ga je imenoval, »učitelj«. Se pravi, da je slišal o njem že toliko lepega, in zdaj mu bo lahko zagotovil, da bo hodil za njim in upošteval njegov nauk, nauk Ljubezni in odpuščanja. Kristus mu je rekel: »Tvoja vera Te je rešila.« To ne pomeni samo, da je slepi veroval, da se v Jezusu uresničuje Izaijeva prerokba, da bo hromi skakal kakor jelen, slepi videl in nemi slišal. Gre tudi za to, da je upal, da se bo to zgodilo prav njemu, saj je njegovo srce sposobno ljubiti. Čeprav ne vidi, privošči drugim, da gledajo in občudujejo barve in vse stvari. Sam pa se je doslej zadovoljeval z lepim glasovi, ki so mu govorili, da bo mesija prišel tudi v njegovo življenje.
Slepec Bartimaj, Timajev sin, ki je sedel ob vstopu v cvetoče mesto Jeriho, je moral biti zelo znan, saj ga tudi evangelist Marko predstavlja po imenu. Kaže, da so ga someščani imeli radi. Ne samo, da so mu pogosto stisnili v roke kakšen kovanec, ampak so tudi poskrbeli, da ga ni zeblo, saj evangelist pravi, da je bi odet s plaščem. Tokrat so ga celo spodbujali, naj vstane in steče k Jezusu iz Nazareta, ki ga kliče. Kot vemo, imajo slepi izostren sluh in tudi druge čute, ki jim nadomeščajo vid. Slepec je zaslišal pomenkovanje ljudi o tem, da se bliža rabi iz Nazareta. Veseli so bili, da je ubral prav to pot in da ga bodo videli. Slepec pa še ni vedel, kako daleč je, zato je na vso moč zakričal: »Jezus, Davidov sin, usmili se me!« Njegova bolečina je bila velika, saj ni mogel hoditi na javne shode in soodločati, kakšno bo njihovo mesto, še manj pa v shodnico, v kateri bi lahko z drugimi moškimi bral in prepeval psalme. Ni mogel gledati v oblake ali občudovati bujnih palm, ki so takrat krasile pota v Jeriho. Toda od kod mu spoznanje, da prihaja »Davidov sin«, oznaka za mesijo, odrešenika? Iz globoke notranje bolečine se mu je porodila čudovita slutnja, da je življenje vendarle lepše, kot si ga lahko zamišlja, in da Bog lahko vedno preseneti. Bartimaj je zagotovo že slišal za besede preroka Izaije, ki naroča: »Vriskaj od veselja!« kajti Bog prihaja kot rešitelj Izraela. In zdaj je pred njim Rešitelj! Sprva so bili njegovi rojaki ljubosumni, ker je odkril, da prihaja Mesija, in so mu dopovedovali, naj utihne. Toda Jezus jim je naročil, naj ga privedejo, in takrat je odrešenikova dobrota prešla tudi nanje. Slepcu so rekli, naj bo pogumen in naj pohiti k Jezusu. Revež si ni dal dvakrat reči in je odvrgel plašč, mar mu je bilo, ali ga bo še kdaj našel ali ne, samo da pride k Jezusu. In kako lepo ga je imenoval, »učitelj«. Se pravi, da je slišal o njem že toliko lepega, in zdaj mu bo lahko zagotovil, da bo hodil za njim in upošteval njegov nauk, nauk Ljubezni in odpuščanja. Kristus mu je rekel: »Tvoja vera Te je rešila.« To ne pomeni samo, da je slepi veroval, da se v Jezusu uresničuje Izaijeva prerokba, da bo hromi skakal kakor jelen, slepi videl in nemi slišal. Gre tudi za to, da je upal, da se bo to zgodilo prav njemu, saj je njegovo srce sposobno ljubiti. Čeprav ne vidi, privošči drugim, da gledajo in občudujejo barve in vse stvari. Sam pa se je doslej zadovoljeval z lepim glasovi, ki so mu govorili, da bo mesija prišel tudi v njegovo življenje.
Tudi danes se bomo odpravili proti opravljanju svojega poslanstva. Morda po krajši, morda po daljši poti. Dolgo se pripravljamo na izpolnjevanje poslanstva, ga iščemo, se izobražujemo, ga opravljamo, morda zamenjamo ali še naprej iščemo. Za nekatere se poslanstvo prekriva z opravljanjem poklica, ne nazadnje sta besedi poslanstvo in poklic sorodnega pomena. Pravimo, da je vsako delo častno, pa vendar se zdi, da nekatere poklice v družbi bolj cenimo kot druge, delo nekaterih je bolj plačano ali občudovano. Vsak poklic, ki ga opravljamo odgovorno in skrbno, lahko preraste le opis nalog in postane poslanstvo. Neka medicinska sestra je pripovedovala o testu, ki so ga pisali v srednji šoli. Ker je bila vestna učenka, je na začetku preletela vprašanja, da bi videla, ali je med njimi tudi tako, na katero morda ne bi znala odgovoriti. Ustavilo se ji je prav pri zadnjem vprašanju, ki se je glasilo: »Kako se imenuje gospa, ki čisti našo šolo?« Mislila si je, da gre skoraj gotovo za neslano šalo. Večkrat je videla čistilko, ki je pospravljala za učenci. Bila je visokorasla, s temnimi lasmi in v zgodnjih petdesetih letih. Ampak kako ji je ime, ni vedela. Pravzaprav še nikoli ni spregovorila z njo niti besede. Šolska ura je minila in morala je oddati test, ne da bi odgovorila na zadnje vprašanje. Ob koncu šolske ure je eden izmed učencev dvignil roko in vprašal, ali bo zadnje vprašanje upoštevano pri oceni. »Seveda,« je odvrnil učitelj. »Pri svojem delu boste srečevali številne ljudi. Vsi in vsak posebej so pomembni. Zaslužijo si vašo pozornost in skrb, pa čeprav samo nasmeh ali pozdrav. Upam, da vas bo ta test spominjal na to.« Pozornost do vsakega človeka pa ni pomembna samo v zdravstvu. Marsikatero delo bi lahko imelo bolj človeški obraz, če bi več skrbi namenili vsakdanjemu odnosu do ljudi, ki jih srečujemo. Posebno težko je vzdrževati tako naklonjenost do sodelavcev in tistih, s katerimi se vsak dan srečujemo. Vendar ni treba vložiti veliko truda v pristne odnose, saj lahko majhne pozornosti pomenijo velike korake k graditvi skupnosti, ki se trudi, da se ne bi nihče počutil izločenega ali manjvrednega. Učenci so po koncu pisanja testa izvedeli, da je gospe čistilki ime Katarina. Tudi tega imena niso nikoli pozabili.
Tudi danes se bomo odpravili proti opravljanju svojega poslanstva. Morda po krajši, morda po daljši poti. Dolgo se pripravljamo na izpolnjevanje poslanstva, ga iščemo, se izobražujemo, ga opravljamo, morda zamenjamo ali še naprej iščemo. Za nekatere se poslanstvo prekriva z opravljanjem poklica, ne nazadnje sta besedi poslanstvo in poklic sorodnega pomena. Pravimo, da je vsako delo častno, pa vendar se zdi, da nekatere poklice v družbi bolj cenimo kot druge, delo nekaterih je bolj plačano ali občudovano. Vsak poklic, ki ga opravljamo odgovorno in skrbno, lahko preraste le opis nalog in postane poslanstvo. Neka medicinska sestra je pripovedovala o testu, ki so ga pisali v srednji šoli. Ker je bila vestna učenka, je na začetku preletela vprašanja, da bi videla, ali je med njimi tudi tako, na katero morda ne bi znala odgovoriti. Ustavilo se ji je prav pri zadnjem vprašanju, ki se je glasilo: »Kako se imenuje gospa, ki čisti našo šolo?« Mislila si je, da gre skoraj gotovo za neslano šalo. Večkrat je videla čistilko, ki je pospravljala za učenci. Bila je visokorasla, s temnimi lasmi in v zgodnjih petdesetih letih. Ampak kako ji je ime, ni vedela. Pravzaprav še nikoli ni spregovorila z njo niti besede. Šolska ura je minila in morala je oddati test, ne da bi odgovorila na zadnje vprašanje. Ob koncu šolske ure je eden izmed učencev dvignil roko in vprašal, ali bo zadnje vprašanje upoštevano pri oceni. »Seveda,« je odvrnil učitelj. »Pri svojem delu boste srečevali številne ljudi. Vsi in vsak posebej so pomembni. Zaslužijo si vašo pozornost in skrb, pa čeprav samo nasmeh ali pozdrav. Upam, da vas bo ta test spominjal na to.« Pozornost do vsakega človeka pa ni pomembna samo v zdravstvu. Marsikatero delo bi lahko imelo bolj človeški obraz, če bi več skrbi namenili vsakdanjemu odnosu do ljudi, ki jih srečujemo. Posebno težko je vzdrževati tako naklonjenost do sodelavcev in tistih, s katerimi se vsak dan srečujemo. Vendar ni treba vložiti veliko truda v pristne odnose, saj lahko majhne pozornosti pomenijo velike korake k graditvi skupnosti, ki se trudi, da se ne bi nihče počutil izločenega ali manjvrednega. Učenci so po koncu pisanja testa izvedeli, da je gospe čistilki ime Katarina. Tudi tega imena niso nikoli pozabili.
V zadnjih desetletjih se Bližnji vzhod in muslimanski svet soočata z različnimi političnimi, družbenimi in ekonomskimi izzivi, vključno z vojnimi posegi in okupacijo, ki so posledica vmešavanju tujih sil v regijo. Bližnji vzhod se pogosto označuje za »sektaško« regijo, medtem ko se Evropa še zmeraj sooča s pritoki migrantov iz Bližnjega vzhoda in Severne Afrike. Politični in medijski krogi te procese pogosto povezujejo z rasizmom in islamofobijo, v veliko manjši meri pa s strpnostjo in sobivanjem, med zgodovinsko povezanima svetovoma, namreč Evropo in islamom. Za ta dva svetova pogosto uporabljamo dva nasprotujoča si oziroma neenaka pojma, namreč »Zahod« ali »Evropa«, ki označuje zgodovinsko-geografsko področje in pa »islam«, ki označuje versko področje. Po mnenju filozofa Kwameja Anthonyja Appiaha, prva zabeležena uporaba besede za Evropejce kot osebe izhaja iz zgodovine konfliktov. V latinski kroniki napisani leta 754 v Španiji, avtor zmagovalce Bitke pri Toursu imenuje »Europenses«, Evropejci. Torej, ideja »Evropejca« se je najprej uporabila za razlikovanje med kristjani in muslimani. Poleg tega je pri konceptu Zahod zelo težko ločiti njegov metafizični in geografski pomen, saj se je začel uporabljati potem, ko je krščansko-teološko paradigmo izpodrinilo bolj sekularno razumevanje modernosti. Naproti krščanski Evropi se je hitro označilo tako imenovano »ozemlje islama« ali dār al-islām. Moderna ideja o »zahodu« kot kulturni dediščini, pa se pojavi šele proti koncu 19. stoletja. Regija, ki ji pod skupnim imenovalcem pravimo »muslimanski svet«, je problematičen pojem, saj izhaja iz kolonialnega pogleda, ki muslimanske države vidi kot domnevno kulturno-politično enoto. Potemtakem ni presenetljivo, da so številni zahodni učenjaki v svojih diskurzih opredelili islam kot vero, v skladu s prevladujočim krščanskim ali še natančneje protestantskim razumevanjem tega pojma. A glede na to, da sta bila oba svetova med seboj povezana, je skoraj nemogoče govoriti o enoplastni in enodimenzionalni evropski identiteti, namreč judovsko-krščanski. Dejstvo, da Aristotela in Platona ni mogoče popolnoma razumeti, ne da bi poznali tudi klasično arabsko-islamsko filozofijo Ibn Sine ali velike komentarje Ibn Rušda, in da se zlitje neoplatonizma in ideje o enosti Boga v islamu (tawḥīd) kaže tudi v krščanski sholastiki, potrjuje tezo, da sta Aristotel in Platon zaradi izjemnega vpliva, ki sta ga imela na muslimanske filozofe, s filozofskega vidika tudi islamska misleca. In obratno – znanstvena paradigma muslimanskih učenjakov, ki so v srednjem veku predstavili znanstveno metodo in spojili filozofijo in teologijo, so prispevali k nastanku humanizma in renesanse. Tako imenovani Zahodni svet je torej vpet v znanstveno-filozofske strukture islamske misli. Ponovno odkritje grške filozofije in umetnosti v predmoderni Evropi se je zgodilo v prevajalskih centrih, ki so grške filozofe prevajali najprej v arabščino in nato stoletja pozneje v latinščino. V tem smislu je filozofija al-Kindija, al-Farabija, Ibn Sine (Aviccena), Ibn Tufayla, Ibn Rušda (Averroesa), al-Gazalija, in drugih pomembna tudi za razumevanje moderne zahodne filozofije, saj je bila arabsko-islamska filozofija ena glavnih poti, po kateri je celoten Aristotelov opus prišel v Evropo. Potemtakem lahko trdimo, da se splošna zgodovina človeštva ne more zapisati brez prispevkov islamske kulture in filozofije ter vpliva, ki sta ga imela na proizvodnjo znanja v zgodnji moderni Evropi.
V zadnjih desetletjih se Bližnji vzhod in muslimanski svet soočata z različnimi političnimi, družbenimi in ekonomskimi izzivi, vključno z vojnimi posegi in okupacijo, ki so posledica vmešavanju tujih sil v regijo. Bližnji vzhod se pogosto označuje za »sektaško« regijo, medtem ko se Evropa še zmeraj sooča s pritoki migrantov iz Bližnjega vzhoda in Severne Afrike. Politični in medijski krogi te procese pogosto povezujejo z rasizmom in islamofobijo, v veliko manjši meri pa s strpnostjo in sobivanjem, med zgodovinsko povezanima svetovoma, namreč Evropo in islamom. Za ta dva svetova pogosto uporabljamo dva nasprotujoča si oziroma neenaka pojma, namreč »Zahod« ali »Evropa«, ki označuje zgodovinsko-geografsko področje in pa »islam«, ki označuje versko področje. Po mnenju filozofa Kwameja Anthonyja Appiaha, prva zabeležena uporaba besede za Evropejce kot osebe izhaja iz zgodovine konfliktov. V latinski kroniki napisani leta 754 v Španiji, avtor zmagovalce Bitke pri Toursu imenuje »Europenses«, Evropejci. Torej, ideja »Evropejca« se je najprej uporabila za razlikovanje med kristjani in muslimani. Poleg tega je pri konceptu Zahod zelo težko ločiti njegov metafizični in geografski pomen, saj se je začel uporabljati potem, ko je krščansko-teološko paradigmo izpodrinilo bolj sekularno razumevanje modernosti. Naproti krščanski Evropi se je hitro označilo tako imenovano »ozemlje islama« ali dār al-islām. Moderna ideja o »zahodu« kot kulturni dediščini, pa se pojavi šele proti koncu 19. stoletja. Regija, ki ji pod skupnim imenovalcem pravimo »muslimanski svet«, je problematičen pojem, saj izhaja iz kolonialnega pogleda, ki muslimanske države vidi kot domnevno kulturno-politično enoto. Potemtakem ni presenetljivo, da so številni zahodni učenjaki v svojih diskurzih opredelili islam kot vero, v skladu s prevladujočim krščanskim ali še natančneje protestantskim razumevanjem tega pojma. A glede na to, da sta bila oba svetova med seboj povezana, je skoraj nemogoče govoriti o enoplastni in enodimenzionalni evropski identiteti, namreč judovsko-krščanski. Dejstvo, da Aristotela in Platona ni mogoče popolnoma razumeti, ne da bi poznali tudi klasično arabsko-islamsko filozofijo Ibn Sine ali velike komentarje Ibn Rušda, in da se zlitje neoplatonizma in ideje o enosti Boga v islamu (tawḥīd) kaže tudi v krščanski sholastiki, potrjuje tezo, da sta Aristotel in Platon zaradi izjemnega vpliva, ki sta ga imela na muslimanske filozofe, s filozofskega vidika tudi islamska misleca. In obratno – znanstvena paradigma muslimanskih učenjakov, ki so v srednjem veku predstavili znanstveno metodo in spojili filozofijo in teologijo, so prispevali k nastanku humanizma in renesanse. Tako imenovani Zahodni svet je torej vpet v znanstveno-filozofske strukture islamske misli. Ponovno odkritje grške filozofije in umetnosti v predmoderni Evropi se je zgodilo v prevajalskih centrih, ki so grške filozofe prevajali najprej v arabščino in nato stoletja pozneje v latinščino. V tem smislu je filozofija al-Kindija, al-Farabija, Ibn Sine (Aviccena), Ibn Tufayla, Ibn Rušda (Averroesa), al-Gazalija, in drugih pomembna tudi za razumevanje moderne zahodne filozofije, saj je bila arabsko-islamska filozofija ena glavnih poti, po kateri je celoten Aristotelov opus prišel v Evropo. Potemtakem lahko trdimo, da se splošna zgodovina človeštva ne more zapisati brez prispevkov islamske kulture in filozofije ter vpliva, ki sta ga imela na proizvodnjo znanja v zgodnji moderni Evropi.
V Cicerovem de Legibus najdemo misel, ki je postala latinski pregovor: »Sapientia me eum, quicumque sum, effecit« (Modrost me je naredila takšnega, kakršen sem.) Kdo ali kaj je modrost, ki nas oblikuje in dela takšne kot smo? Iskanje modrosti je skupno vsem kulturam antičnega Vzhoda. Gre za iskanje »umetnosti«, kako je dobro živeti, kako v življenju uspeti, pa hkrati razmišljanje o svetu, o srečanju z njim in za izdelavo neke etike o vsem tem, pretkane z religioznimi prvinami. Tako modrost v uvodu razloži Vladimir Truhlar v Duhovnem leksikonu. Danes bi se ustavil ob modrosti, kako živeti in odkrivati življenjsko modrost. Tega smo velikokrat deležni preko preizkušanih in starejših ljudi. Z birmanci v pripravi na birmo in ko razmišljamo o darovih Svetega Duha, še posebej o daru modrosti si velikokrat ogledamo film The Ultimate gift. V slovenščino je prevod, po mojem mnenju z neposrečenim prevodom Poslednje darilo. Film je posnet po knjigi ameriškega motivacijskega govorca Jima Stovalla, ki je prevedena tudi v slovenščino z naslovom Največji dar in to mislim, da bi tudi bil boljši prevod za naslov filma v naš jezik. Priporočam ogled filma. Ti darovi, darila, ki jih film prikazuje je avtor knjige Jim Stovall opisal: »Dvanajst darov, dvanajst poti do dediščine, neslutene vrednosti: Dar dela, ki nas navdaja z zadovoljstvom in nas osrečuje Dar denarja, ki postavi stvari v življenju na svoje mesto Dar prijateljstva, ki predstavlja edino resnično bogastvo Dar učenja, ki nas more kot strast spremljati skozi življenje Dar problemov, ki jih moramo dojeti kot življenjski izziv Dar družine, ki se izraža skozi pripadnost najbližjim Dar smeha, ki je najboljše zdravilo za ranjeno dušo Dar sanj, ki je v resnici dopolnjujoča se veriga življenjskih ciljev Dar dajanja, ki nas bogati skozi razdajanje drugim Dar hvaležnosti, ki nam nudi zadovoljstvo ob že danih stvareh Dar enega dne, ki nas navaja polno živeti vsak dan posebej Dar ljubezni, ki se ohranja le, če si ga obilno delimo z drugimi.
V Cicerovem de Legibus najdemo misel, ki je postala latinski pregovor: »Sapientia me eum, quicumque sum, effecit« (Modrost me je naredila takšnega, kakršen sem.) Kdo ali kaj je modrost, ki nas oblikuje in dela takšne kot smo? Iskanje modrosti je skupno vsem kulturam antičnega Vzhoda. Gre za iskanje »umetnosti«, kako je dobro živeti, kako v življenju uspeti, pa hkrati razmišljanje o svetu, o srečanju z njim in za izdelavo neke etike o vsem tem, pretkane z religioznimi prvinami. Tako modrost v uvodu razloži Vladimir Truhlar v Duhovnem leksikonu. Danes bi se ustavil ob modrosti, kako živeti in odkrivati življenjsko modrost. Tega smo velikokrat deležni preko preizkušanih in starejših ljudi. Z birmanci v pripravi na birmo in ko razmišljamo o darovih Svetega Duha, še posebej o daru modrosti si velikokrat ogledamo film The Ultimate gift. V slovenščino je prevod, po mojem mnenju z neposrečenim prevodom Poslednje darilo. Film je posnet po knjigi ameriškega motivacijskega govorca Jima Stovalla, ki je prevedena tudi v slovenščino z naslovom Največji dar in to mislim, da bi tudi bil boljši prevod za naslov filma v naš jezik. Priporočam ogled filma. Ti darovi, darila, ki jih film prikazuje je avtor knjige Jim Stovall opisal: »Dvanajst darov, dvanajst poti do dediščine, neslutene vrednosti: Dar dela, ki nas navdaja z zadovoljstvom in nas osrečuje Dar denarja, ki postavi stvari v življenju na svoje mesto Dar prijateljstva, ki predstavlja edino resnično bogastvo Dar učenja, ki nas more kot strast spremljati skozi življenje Dar problemov, ki jih moramo dojeti kot življenjski izziv Dar družine, ki se izraža skozi pripadnost najbližjim Dar smeha, ki je najboljše zdravilo za ranjeno dušo Dar sanj, ki je v resnici dopolnjujoča se veriga življenjskih ciljev Dar dajanja, ki nas bogati skozi razdajanje drugim Dar hvaležnosti, ki nam nudi zadovoljstvo ob že danih stvareh Dar enega dne, ki nas navaja polno živeti vsak dan posebej Dar ljubezni, ki se ohranja le, če si ga obilno delimo z drugimi.
V ponovljeni Duhovni misli katoliški duhovnik, misijonar na Madagaskarju, Stanislav Kerin govori o odrinjenosti v družbi.
V ponovljeni Duhovni misli katoliški duhovnik, misijonar na Madagaskarju, Stanislav Kerin govori o odrinjenosti v družbi.
Pred več leti se je pri meni oglasila gospa, ki se je nekaj mesecev prej upokojila. V novem stanju upokojenke se še ni prav dobro znašla in je iskala nekaj, kar bi ji napolnilo življenje. Prišla je, da se o tem malo pogovori. V tistem trenutku se je videla predvsem v vlogi svetovalke. Ljudem bi želela svetovati. Najrazličnejše stvari. Kako naj živijo, kako naj naredijo to in ono, kako naj se znajdejo v takšnem in drugačnem položaju in seveda še marsikaj. Problem je bil v tem, da ni našla ljudi, ki bi želeli njen nasvet. Od mene je pričakovala, da ji bom našla te ljudi. Pozneje sem srečala veliko ljudi, ki bi želeli predvsem svetovati. Pravzaprav jih srečujem skoraj vsak dan. Ljudje najraje delijo nasvete. Seveda tudi jaz sama pri tem nisem izvzeta. Vedno znova skušamo nekoga prepričati o nečem, kar se nam osebno zdi pomembno. Toda ali je to zares tisto, kar ljudje najbolj potrebujejo? Ko takole opazujem, se mi vedno bolj dozdeva, da je svetovalcev dovolj. Manjka poslušalcev. Vse težje je najti človeka, ki te bo zares poslušal, ki ne bo gledal na uro, ki ne bo po svoje usmerjal pogovora, ki ne bo skakal v besedo. Človeka, ki te bo pustil, da na svoj način poveš to, kar se ti zdi, da moraš ubesediti, če hočeš narediti korak naprej. Za vedno mi bo ostal v spominu pogovor z znancem, ob katerem sem se zavedela prav tega. Dolgo je govoril o svojih problemih in jaz sem ga samo poslušala. Nazadnje pa je rekel: »Hvala za ta pogovor. Moral sem se slišati. Zdaj se bom laže odločil za naprej. Hvala, da ste me poslušali.« Potreboval je drugega človeka, da se je lahko slišal. Če bi govoril samo sebi, to ne bi bilo isto. Gospo, ki je pred več leti ob upokojitvi želela predvsem svetovati, zdaj še vedno srečujem. Zelo zadovoljna je. Pozabila je na svetovanje. Zdaj v okolišu, kjer stanuje, obiskuje stare in bolne ljudi, jih posluša, jim kaj postori ali kaj prinese, če je potrebno. Pravi, da ji prav to pomaga živeti.
Pred več leti se je pri meni oglasila gospa, ki se je nekaj mesecev prej upokojila. V novem stanju upokojenke se še ni prav dobro znašla in je iskala nekaj, kar bi ji napolnilo življenje. Prišla je, da se o tem malo pogovori. V tistem trenutku se je videla predvsem v vlogi svetovalke. Ljudem bi želela svetovati. Najrazličnejše stvari. Kako naj živijo, kako naj naredijo to in ono, kako naj se znajdejo v takšnem in drugačnem položaju in seveda še marsikaj. Problem je bil v tem, da ni našla ljudi, ki bi želeli njen nasvet. Od mene je pričakovala, da ji bom našla te ljudi. Pozneje sem srečala veliko ljudi, ki bi želeli predvsem svetovati. Pravzaprav jih srečujem skoraj vsak dan. Ljudje najraje delijo nasvete. Seveda tudi jaz sama pri tem nisem izvzeta. Vedno znova skušamo nekoga prepričati o nečem, kar se nam osebno zdi pomembno. Toda ali je to zares tisto, kar ljudje najbolj potrebujejo? Ko takole opazujem, se mi vedno bolj dozdeva, da je svetovalcev dovolj. Manjka poslušalcev. Vse težje je najti človeka, ki te bo zares poslušal, ki ne bo gledal na uro, ki ne bo po svoje usmerjal pogovora, ki ne bo skakal v besedo. Človeka, ki te bo pustil, da na svoj način poveš to, kar se ti zdi, da moraš ubesediti, če hočeš narediti korak naprej. Za vedno mi bo ostal v spominu pogovor z znancem, ob katerem sem se zavedela prav tega. Dolgo je govoril o svojih problemih in jaz sem ga samo poslušala. Nazadnje pa je rekel: »Hvala za ta pogovor. Moral sem se slišati. Zdaj se bom laže odločil za naprej. Hvala, da ste me poslušali.« Potreboval je drugega človeka, da se je lahko slišal. Če bi govoril samo sebi, to ne bi bilo isto. Gospo, ki je pred več leti ob upokojitvi želela predvsem svetovati, zdaj še vedno srečujem. Zelo zadovoljna je. Pozabila je na svetovanje. Zdaj v okolišu, kjer stanuje, obiskuje stare in bolne ljudi, jih posluša, jim kaj postori ali kaj prinese, če je potrebno. Pravi, da ji prav to pomaga živeti.
Kako zanimiv je vsak človek. S svojo enkratnostjo je nekako negotov, v gibanju, na poti. Tudi takrat, ko se ne premika telesno, poteka njegova pot. Ni treba, da je ob tem odtujen, ali razdvojen. Lahko je v soglasju s seboj in svetom, se torej dobro počuti, če je tudi v samoti osmislil to svoje stanje. Lahko pa bi ga zajela tudi praznina, če se v njem rodijo zamere, zavist, razočaranje in bi zamrla njegova radovednost za vse, kar se mu dogaja, če v njem ne bi bilo nobene iskrice veselja. Najprej je treba obvladovati taka slaba čustva ter dopustiti veselju, da se razplameni. Je kot da bi si ustvarjal zaloge volje in poguma za korake v novo, preizkušnje. To je pogum za postavljanje vprašanj, ki se pojavljajo. Pogumno iščeš, vztrajno, čeprav ni vedno mogoče najti, kar želiš. A vendar potem sprejemaj rešitve, ki jih odgovori omogočajo. Pomembno je, da ne izgubimo veselja, tudi če to upade, pa se vedno znova spet prebudi tako, da se odprem, ga sprejmem. Zaupam, da je v meni otroško veselje, ne otročje, ampak iskreno, otroško, tisto, ki je kot čudovita opora, veselje, ki deluje tudi potem, ko ta iskrena igrivost mine, ko ugaša, odzveneva. Še naprej pa osvetljuje moje srce, kot lepa melodija me spremlja, boža mojo dušo. Ni čudno, da pravimo, da dan, ko se nismo nasmejali, je izgubljen. Kaj mi pomaga, da imam veliko vsega materialnega, nimam pa veselja in prevladuje potrtost. Prav to je veliko znamenje za alarm, da v smislu mojega življenja škriplje. Kako zgovorna je žalost ob izgubi ljubljene osebe, ko veselje izgine, ker se zdi, da odnos z njo ugasne. Če ugasne veselje, se lahko osiromašijo tudi drugi odnosi. Pomanjkanje povezanosti z drugimi vodi v osamljenost, pesimizem. Prav skupnost je rešitev, rahločutnost sočloveka. Z odprtostjo pride spet veselje, odprtost za ljubezen, osebno srečanje, skupno delo, igro, doživljanje, srečanje z Bogom, ki je Luč v temi in odpira pot za hvaležnost in Ljubezen.
Kako zanimiv je vsak človek. S svojo enkratnostjo je nekako negotov, v gibanju, na poti. Tudi takrat, ko se ne premika telesno, poteka njegova pot. Ni treba, da je ob tem odtujen, ali razdvojen. Lahko je v soglasju s seboj in svetom, se torej dobro počuti, če je tudi v samoti osmislil to svoje stanje. Lahko pa bi ga zajela tudi praznina, če se v njem rodijo zamere, zavist, razočaranje in bi zamrla njegova radovednost za vse, kar se mu dogaja, če v njem ne bi bilo nobene iskrice veselja. Najprej je treba obvladovati taka slaba čustva ter dopustiti veselju, da se razplameni. Je kot da bi si ustvarjal zaloge volje in poguma za korake v novo, preizkušnje. To je pogum za postavljanje vprašanj, ki se pojavljajo. Pogumno iščeš, vztrajno, čeprav ni vedno mogoče najti, kar želiš. A vendar potem sprejemaj rešitve, ki jih odgovori omogočajo. Pomembno je, da ne izgubimo veselja, tudi če to upade, pa se vedno znova spet prebudi tako, da se odprem, ga sprejmem. Zaupam, da je v meni otroško veselje, ne otročje, ampak iskreno, otroško, tisto, ki je kot čudovita opora, veselje, ki deluje tudi potem, ko ta iskrena igrivost mine, ko ugaša, odzveneva. Še naprej pa osvetljuje moje srce, kot lepa melodija me spremlja, boža mojo dušo. Ni čudno, da pravimo, da dan, ko se nismo nasmejali, je izgubljen. Kaj mi pomaga, da imam veliko vsega materialnega, nimam pa veselja in prevladuje potrtost. Prav to je veliko znamenje za alarm, da v smislu mojega življenja škriplje. Kako zgovorna je žalost ob izgubi ljubljene osebe, ko veselje izgine, ker se zdi, da odnos z njo ugasne. Če ugasne veselje, se lahko osiromašijo tudi drugi odnosi. Pomanjkanje povezanosti z drugimi vodi v osamljenost, pesimizem. Prav skupnost je rešitev, rahločutnost sočloveka. Z odprtostjo pride spet veselje, odprtost za ljubezen, osebno srečanje, skupno delo, igro, doživljanje, srečanje z Bogom, ki je Luč v temi in odpira pot za hvaležnost in Ljubezen.
Bila je mrzla zimska noč, ko so zdravnika poklicali k dečku, ki je nevarno zbolel. Zdravnik je za trenutek omahoval, potem se je spomnil zdravniške prisege in šel na pot. V močnem metežu je hitel k bolniku, sinu revnega delavca. Otrok bi umrl, če mu zdravnik ne bi pravočasno pomagal. Leta so tekla in ta deček je postal predsednik vlade. Zdravnik je lahko z zadovoljstvom dejal sam pri sebi: »Nikoli nisem pomisli, da bom ohranil življenje predsedniku vlade, če bom rešil življenje tega ubogega dečka.« (Zgodba zate, 71.) V službi opravljamo svoje delo v korist drugih, ki je običajno plačano. Služenje pa je več: služimo skupnosti ali bližnjim, ne da bi pričakovali nagrado ali plačilo. Služenje koristi tistemu, ki mu je namenjeno, toda tudi tisti, ki služi, ob tem čuti zadoščenje v svoji notranjosti. Podobno nam govori zgodba iz ameriške državljanske vojne. Skupina izčrpanih vojakov je z zadnjimi močmi hotela popraviti obrambno ograjo. Eden izmed njih je kriče dajal ukaze drugim, sam pa se ni pritaknil dela. V tistem trenutku je na konju prijahal civilist. Vojaka, ki je ukazoval, je vprašal, zakaj ne pomaga pri delu. Ta je odgovoril: »Gospod, jaz sem desetnik.« Tujec se je opravičil, razjahal in pomagal izčrpanim vojakom pri delu. Ko so končali delo, se je obrnil k desetniku in dejal: »Desetnik, ko boste v prihodnje opravljali podobno delo, pojdite k svojim nadrejenim in jaz bom prišel ter vam spet priskočil na pomoč.« Ko je to izrekel, je George Washington zajahal konja in odjezdil. Prvi ameriški predsednik je pokazal, kako vladati s služenjem. Vsi lahko najdemo priložnosti, da pokažemo, kako vladati s služenjem. Lahko se to zgodi čisto naključno, kakor se je prvemu ameriškemu predsedniku Washingtonu, lahko pa se bolj načrtno in na dolgi rok pripravimo za služenje. S služenjem vladamo, ko postavimo blaginjo drugih pred svojo željo po moči, veljavi ali bogastvu. Današnji evangelij je bil navdih za enega nepozabnih govorov, ki jih je imel Martin Luther King. Dal mu je naslov Nagon županovega bobna. King ta nagon opiše kot »željo biti v ospredju, željo voditi parado, željo biti prvi.« V vseh je nagon županovega bobna, dodaja. Želimo si biti prvi in pogosto nas prav ta napuh spravlja v težave. Podobno kot je Jakoba in Janeza v današnjem evangeliju. Naj vladamo s služenjem, nas Jezus ne uči samo z besedami, ampak tudi z dejanji. Sam je dejal, da je prišel na svet, ne da mu stregli, ampak da bi on stregel. Pri zadnji večerji je navzoče pohujšal, ko je pokleknil pred učence in jim umil noge, kakor delajo služabniki in ne kakor delajo gospodarji ali učitelji.
Bila je mrzla zimska noč, ko so zdravnika poklicali k dečku, ki je nevarno zbolel. Zdravnik je za trenutek omahoval, potem se je spomnil zdravniške prisege in šel na pot. V močnem metežu je hitel k bolniku, sinu revnega delavca. Otrok bi umrl, če mu zdravnik ne bi pravočasno pomagal. Leta so tekla in ta deček je postal predsednik vlade. Zdravnik je lahko z zadovoljstvom dejal sam pri sebi: »Nikoli nisem pomisli, da bom ohranil življenje predsedniku vlade, če bom rešil življenje tega ubogega dečka.« (Zgodba zate, 71.) V službi opravljamo svoje delo v korist drugih, ki je običajno plačano. Služenje pa je več: služimo skupnosti ali bližnjim, ne da bi pričakovali nagrado ali plačilo. Služenje koristi tistemu, ki mu je namenjeno, toda tudi tisti, ki služi, ob tem čuti zadoščenje v svoji notranjosti. Podobno nam govori zgodba iz ameriške državljanske vojne. Skupina izčrpanih vojakov je z zadnjimi močmi hotela popraviti obrambno ograjo. Eden izmed njih je kriče dajal ukaze drugim, sam pa se ni pritaknil dela. V tistem trenutku je na konju prijahal civilist. Vojaka, ki je ukazoval, je vprašal, zakaj ne pomaga pri delu. Ta je odgovoril: »Gospod, jaz sem desetnik.« Tujec se je opravičil, razjahal in pomagal izčrpanim vojakom pri delu. Ko so končali delo, se je obrnil k desetniku in dejal: »Desetnik, ko boste v prihodnje opravljali podobno delo, pojdite k svojim nadrejenim in jaz bom prišel ter vam spet priskočil na pomoč.« Ko je to izrekel, je George Washington zajahal konja in odjezdil. Prvi ameriški predsednik je pokazal, kako vladati s služenjem. Vsi lahko najdemo priložnosti, da pokažemo, kako vladati s služenjem. Lahko se to zgodi čisto naključno, kakor se je prvemu ameriškemu predsedniku Washingtonu, lahko pa se bolj načrtno in na dolgi rok pripravimo za služenje. S služenjem vladamo, ko postavimo blaginjo drugih pred svojo željo po moči, veljavi ali bogastvu. Današnji evangelij je bil navdih za enega nepozabnih govorov, ki jih je imel Martin Luther King. Dal mu je naslov Nagon županovega bobna. King ta nagon opiše kot »željo biti v ospredju, željo voditi parado, željo biti prvi.« V vseh je nagon županovega bobna, dodaja. Želimo si biti prvi in pogosto nas prav ta napuh spravlja v težave. Podobno kot je Jakoba in Janeza v današnjem evangeliju. Naj vladamo s služenjem, nas Jezus ne uči samo z besedami, ampak tudi z dejanji. Sam je dejal, da je prišel na svet, ne da mu stregli, ampak da bi on stregel. Pri zadnji večerji je navzoče pohujšal, ko je pokleknil pred učence in jim umil noge, kakor delajo služabniki in ne kakor delajo gospodarji ali učitelji.
Vzamem besedo nazaj. Tako se radi kdaj izmotamo iz neprijetnega položaja. Čutimo pač, da smo v pogovoru segli v napačno smer. Kaj pa pregovor: beseda izrečena ne vrne se nobena? Podobno kot: kar je napisano, ne bo več zbrisano. Nepremišljeno izrečeno ne gre vedno le v eter, ampak lahko ostane pritrjeno na tehničnem pripomočku. Nobeno izmikanje ne pomaga, posnetek je tu! Pa tudi to drži, da kake nazaj vzete besede, ki nas je prizadela, ne pozabimo. Res da ne boli več, če smo odpustili, sled za njo pa kljub temu ostaja. V splošnem velja, da se ne zavedamo dovolj, kakšno moč ima beseda. Pomenkujemo se dan na dan. Kogar prizadene kaka oblika osame, kmalu občuti pomanjkanje živega stika s sočlovekom. Le-to je pa povezano z besedovanjem. Tudi navaden klepet o nepomembnih stvareh je poživljajoč. Pogovor o resnih problemih je lahko obremenilen, pa kljub temu kar nujen. Strokovna debata se kdaj tako razvname, da nam dvigne pritisk. Vse na račun pomena besed. Te podžigajo prepir ali pa nam prijazno potrepljajo dušo. Smešno: ves dan smo kot na perutih, če nas kdo ogovori: kako lepo vas je videti! In nam zatemni obzorje z izjavo: a ravno tebe moram zdajle srečati! Včasih smo se učili, da je slog »izbor jezikovnih sredstev«; kako, na kakšen način razsipaš besede. Sleherno sporočilo da je mogoče povedati na dva načina; kakor se pač odločiš. Diplomati to dobro vedo. Kako spretno zmorejo govoriti, da nič ne povedo! Hitro ocenijo sogovornika ali pa družbene okoliščine. Kdo drug pa zmeraj useka z besedo. Znan je rudi rek: z besedo na dan! To pomeni: ne skrivaj, ne ovinkari. A je tudi v takem primeru na voljo blažja ali pa trša oblika resnice. Onemeti pomeni ostati brez besed. Biti nem od rojstva je govorečim neznana izkušnja. Občutek, ko od presenečenja ali začudenja ne zmoremo najti besede, je lahko strašljiv. Ali sploh kdaj pomislimo, kakšna dobrina je govor, posledično pa izražanje misli, občutij, doživetij? V šoli so nam razlagali tvorjenje glasov in jezikovno strukturo s stavčnimi členi, mojstrili so nas v slovnici in pravopisu, do občudovanja jezikovnega sestava in tvorjenja besedilnih umetnin pa nismo segli. Škoda.
Vzamem besedo nazaj. Tako se radi kdaj izmotamo iz neprijetnega položaja. Čutimo pač, da smo v pogovoru segli v napačno smer. Kaj pa pregovor: beseda izrečena ne vrne se nobena? Podobno kot: kar je napisano, ne bo več zbrisano. Nepremišljeno izrečeno ne gre vedno le v eter, ampak lahko ostane pritrjeno na tehničnem pripomočku. Nobeno izmikanje ne pomaga, posnetek je tu! Pa tudi to drži, da kake nazaj vzete besede, ki nas je prizadela, ne pozabimo. Res da ne boli več, če smo odpustili, sled za njo pa kljub temu ostaja. V splošnem velja, da se ne zavedamo dovolj, kakšno moč ima beseda. Pomenkujemo se dan na dan. Kogar prizadene kaka oblika osame, kmalu občuti pomanjkanje živega stika s sočlovekom. Le-to je pa povezano z besedovanjem. Tudi navaden klepet o nepomembnih stvareh je poživljajoč. Pogovor o resnih problemih je lahko obremenilen, pa kljub temu kar nujen. Strokovna debata se kdaj tako razvname, da nam dvigne pritisk. Vse na račun pomena besed. Te podžigajo prepir ali pa nam prijazno potrepljajo dušo. Smešno: ves dan smo kot na perutih, če nas kdo ogovori: kako lepo vas je videti! In nam zatemni obzorje z izjavo: a ravno tebe moram zdajle srečati! Včasih smo se učili, da je slog »izbor jezikovnih sredstev«; kako, na kakšen način razsipaš besede. Sleherno sporočilo da je mogoče povedati na dva načina; kakor se pač odločiš. Diplomati to dobro vedo. Kako spretno zmorejo govoriti, da nič ne povedo! Hitro ocenijo sogovornika ali pa družbene okoliščine. Kdo drug pa zmeraj useka z besedo. Znan je rudi rek: z besedo na dan! To pomeni: ne skrivaj, ne ovinkari. A je tudi v takem primeru na voljo blažja ali pa trša oblika resnice. Onemeti pomeni ostati brez besed. Biti nem od rojstva je govorečim neznana izkušnja. Občutek, ko od presenečenja ali začudenja ne zmoremo najti besede, je lahko strašljiv. Ali sploh kdaj pomislimo, kakšna dobrina je govor, posledično pa izražanje misli, občutij, doživetij? V šoli so nam razlagali tvorjenje glasov in jezikovno strukturo s stavčnimi členi, mojstrili so nas v slovnici in pravopisu, do občudovanja jezikovnega sestava in tvorjenja besedilnih umetnin pa nismo segli. Škoda.
V Platonovem dialogu z naslovom Simpozij, »Skupno pitje«, gostje razpravljajo o naravi ljubezni in poskušajo na ta način razkriti njeno bistvo. Eden od teh razmislekov se ukvarja tudi z dvojnostjo te božanske sile: kakor obstajata dve Afroditi, boginji ljubezni, tako obstajata tudi dva Erosa, dva vidika ljubezni – eden je ljudski in drugi nebeški. Prav slednjega bi morali slaviti na poseben način, saj nas vodi do kreposti in posledično do dobrega življenja. Misel o dveh vidikih ljubezni prvi omeni Pavzanija in jo utemelji na podlagi mitoloških zgodb o dveh Afroditah: »Ena je pač starejša in brez matere; njo – hčerko Neba – imenujemo Nebeška, druga pa je mlajša, hči Zevsa in Dione, in jo imenujemo Vseljudska.« Po prvotni različici mita o nastanku bogov se je namreč Afrodita rodila iz morske pene, po drugi varianti mita pa je bila boginja ljubezni potomka dveh bogov, ki pripadata mlajši generaciji božanstev. Ker je torej ta Afrodita nastala kot sad ljubezni med moškim in žensko, je Vseljudska in ponazarja fizično, strastno ljubezen, omejeno na telesno privlačnost. Taka ljubezen je nujno minljiva, saj se osredotoča na telesno zadovoljstvo in užitke brez duhovne dimenzije. Ljudje, ki ji pripadajo, »– kogarkoli že ljubijo – ljubijo bolj telesa kot duše,« ugotavlja Pavzanija. Druga, Nebeška Afrodita, pa je višja oblika ljubezni, čistejša, bolj poduhovljena, osredotoča pa se na povezanost na duševni ravni – teži namreč k ljubezni do duhovnih kvalitet, lepote in modrosti. K takšni povezanosti bi morali stremeti v življenju, je prepričan Pavzanija. To misel v zaključnem delu Simpozija nadgradi svečenica Diotima, ki je uvedena v misterije ljubezni – Sokrat zbranim gostom povzame njeno idejo o lestvici ljubezni. To je po njenem mnenju prava pot, po kateri naj bi stopil filozof, saj vodi »od enega lepega telesa do dveh, od dveh do vseh lepih teles, dalje od lepih teles do lepih opravil in od opravil do lepih naukov, dokler končno ne pride do onega Nauka, ki ni nauk o ničemer drugem razen o onem Lepem, in na koncu ne spozna Tega samega, kar je Lépo.« Prav ljubezen je torej tista sila, ki dviga človeka preko fizične privlačnosti do duhovne navezanosti in nazadnje do spoznanja presežnega. Tudi mi si prizadevajmo, da bomo znali v fizičnem in čutnem svetu uzreti odsev večne Lepote, ki je pravi vir in cilj naših ljubezenskih hrepenenj.
V Platonovem dialogu z naslovom Simpozij, »Skupno pitje«, gostje razpravljajo o naravi ljubezni in poskušajo na ta način razkriti njeno bistvo. Eden od teh razmislekov se ukvarja tudi z dvojnostjo te božanske sile: kakor obstajata dve Afroditi, boginji ljubezni, tako obstajata tudi dva Erosa, dva vidika ljubezni – eden je ljudski in drugi nebeški. Prav slednjega bi morali slaviti na poseben način, saj nas vodi do kreposti in posledično do dobrega življenja. Misel o dveh vidikih ljubezni prvi omeni Pavzanija in jo utemelji na podlagi mitoloških zgodb o dveh Afroditah: »Ena je pač starejša in brez matere; njo – hčerko Neba – imenujemo Nebeška, druga pa je mlajša, hči Zevsa in Dione, in jo imenujemo Vseljudska.« Po prvotni različici mita o nastanku bogov se je namreč Afrodita rodila iz morske pene, po drugi varianti mita pa je bila boginja ljubezni potomka dveh bogov, ki pripadata mlajši generaciji božanstev. Ker je torej ta Afrodita nastala kot sad ljubezni med moškim in žensko, je Vseljudska in ponazarja fizično, strastno ljubezen, omejeno na telesno privlačnost. Taka ljubezen je nujno minljiva, saj se osredotoča na telesno zadovoljstvo in užitke brez duhovne dimenzije. Ljudje, ki ji pripadajo, »– kogarkoli že ljubijo – ljubijo bolj telesa kot duše,« ugotavlja Pavzanija. Druga, Nebeška Afrodita, pa je višja oblika ljubezni, čistejša, bolj poduhovljena, osredotoča pa se na povezanost na duševni ravni – teži namreč k ljubezni do duhovnih kvalitet, lepote in modrosti. K takšni povezanosti bi morali stremeti v življenju, je prepričan Pavzanija. To misel v zaključnem delu Simpozija nadgradi svečenica Diotima, ki je uvedena v misterije ljubezni – Sokrat zbranim gostom povzame njeno idejo o lestvici ljubezni. To je po njenem mnenju prava pot, po kateri naj bi stopil filozof, saj vodi »od enega lepega telesa do dveh, od dveh do vseh lepih teles, dalje od lepih teles do lepih opravil in od opravil do lepih naukov, dokler končno ne pride do onega Nauka, ki ni nauk o ničemer drugem razen o onem Lepem, in na koncu ne spozna Tega samega, kar je Lépo.« Prav ljubezen je torej tista sila, ki dviga človeka preko fizične privlačnosti do duhovne navezanosti in nazadnje do spoznanja presežnega. Tudi mi si prizadevajmo, da bomo znali v fizičnem in čutnem svetu uzreti odsev večne Lepote, ki je pravi vir in cilj naših ljubezenskih hrepenenj.
Skorajda prepričan sem, da si vsak od nas talente predstavlja kot zlato in dragulje, torej kot nekaj svetlega in bleščečega in vsekakor vrednega poželenja. Zato življenje razumemo kot dobro, ko je takšno, in slabo, kadar je temu nasprotno. Toda talent ni nujno zlato. Talent je samo utežna mera, dobrih 34 kilogramov, torej nekaj, kar ima v življenju veliko težo, kar se šteje kot pomembno, morda celo odločilno. Material je pa lahko … kakršenkoli. To razmišljanje bi lahko krenilo v različne smeri. Glede na to, da sem v preteklem tednu doživljal nekatere osebno precej težke stvari, pa so vse te besede moja reakcija na stvari, ki mi jih je življenje – kaj vem zakaj že – spet naneslo pred vrata mojega malega vsakdana in ki jih – kot malodane vedno doslej – nisem hotel sprejeti. Težke stvari so to. Ali pa morda tehtne? Tudi zaradi bremen sedanjega trenutka sedaj še bolj razmišljam, če nista ti dve stvari ne samo povezani, ampak tudi precej podobni … če ne celo enaki. Težko in tehtno. In da prihajajo pred moja vrata vedno manj naključno, vedno težje stvari z vedno bolj tehtnim sporočilom. Te talente lahko zakopljemo, jih odmaknemo na stran, jih ignoriramo in jih preprosto prezremo. Ker pa prihajajo vedno znova, ne da bi jih karkoli od tega odvrnilo, se mi zdi, da je njihovo stalno trkanje na moja vrata poziv, naj z njimi sodelujem. Naj z njimi nekaj naredim. Naj jih uporabim za nekaj, kar me bo premaknilo. Če sem prav pošten, me te težke stvari pravzaprav hranijo, ohranjajo me pri življenju, ker sem živ, vse dokler se premikam. Ne razumem jih in niti malo mi niso všeč. Nisem tiste vrste pobožen kristjan, ki bi samo sklonil glavo in prikimal. Ne, jaz vpijem, pritožujem se, z vsemi štirimi se upiram. In med tem razmišljam o njih in o sebi. In o tem, kaj želijo od mene. Mislim, da takrat z njimi sodelujem, da me takrat začnejo spreminjati. Kajti talenti so tistemu, ki jih nosi, breme. Tistemu, ki z njimi sodeluje, rodovitnost.
Skorajda prepričan sem, da si vsak od nas talente predstavlja kot zlato in dragulje, torej kot nekaj svetlega in bleščečega in vsekakor vrednega poželenja. Zato življenje razumemo kot dobro, ko je takšno, in slabo, kadar je temu nasprotno. Toda talent ni nujno zlato. Talent je samo utežna mera, dobrih 34 kilogramov, torej nekaj, kar ima v življenju veliko težo, kar se šteje kot pomembno, morda celo odločilno. Material je pa lahko … kakršenkoli. To razmišljanje bi lahko krenilo v različne smeri. Glede na to, da sem v preteklem tednu doživljal nekatere osebno precej težke stvari, pa so vse te besede moja reakcija na stvari, ki mi jih je življenje – kaj vem zakaj že – spet naneslo pred vrata mojega malega vsakdana in ki jih – kot malodane vedno doslej – nisem hotel sprejeti. Težke stvari so to. Ali pa morda tehtne? Tudi zaradi bremen sedanjega trenutka sedaj še bolj razmišljam, če nista ti dve stvari ne samo povezani, ampak tudi precej podobni … če ne celo enaki. Težko in tehtno. In da prihajajo pred moja vrata vedno manj naključno, vedno težje stvari z vedno bolj tehtnim sporočilom. Te talente lahko zakopljemo, jih odmaknemo na stran, jih ignoriramo in jih preprosto prezremo. Ker pa prihajajo vedno znova, ne da bi jih karkoli od tega odvrnilo, se mi zdi, da je njihovo stalno trkanje na moja vrata poziv, naj z njimi sodelujem. Naj z njimi nekaj naredim. Naj jih uporabim za nekaj, kar me bo premaknilo. Če sem prav pošten, me te težke stvari pravzaprav hranijo, ohranjajo me pri življenju, ker sem živ, vse dokler se premikam. Ne razumem jih in niti malo mi niso všeč. Nisem tiste vrste pobožen kristjan, ki bi samo sklonil glavo in prikimal. Ne, jaz vpijem, pritožujem se, z vsemi štirimi se upiram. In med tem razmišljam o njih in o sebi. In o tem, kaj želijo od mene. Mislim, da takrat z njimi sodelujem, da me takrat začnejo spreminjati. Kajti talenti so tistemu, ki jih nosi, breme. Tistemu, ki z njimi sodeluje, rodovitnost.
To naj bi bila resnična zgodba, čeprav ne vem, ali je res, vendar ljudje trdijo, da je. Nekoč na Tibetu so mož in njegova družina zvečer posedali ob ognju, nakar je mož nenadoma rekel: »Nekdo me kliče!« In nato pritrdil: »O, da, da, v redu.« Zatem je nenadoma vstal, odkorakal v noč in se ni več vrnil. Vsi so ga iskali vsepovsod, blizu in daleč, vendar ga niso našli. Minil je mesec, dva meseca, trije meseci … Nato je družina sklenila, da je verjetno mrtev, zato so devetinštirideset dni zanj opravljali vse potrebne obrede. Spet je minilo veliko mesecev, morda celo leto, in takrat se je nenadoma vrnil. Dejal je, da ga je ugrabil gjalpo, eden izmed demonov, ki so v prejšnjem življenju bili izprijeni duhovni učitelji. Gjalpo mu je pripovedoval številne zgodbe. Ena izmed zgodb, ki mu jo je povedal, je bila o tem, kako je nekoč opazil velik tabor visokega lame in se odločil, da ga obišče. Bilo je veliko šotorov in menihov, vendar se je gjalpo preprosto sprehodil skozi tabor, ne da bi ga kdo opazil, in ukradel prigrizek tu ter zabodel nekoga tam in nihče ni niti črhnil. Potem se je odpravil v osrednji šotor, kjer je v meditacijskem položaju sedel stari lama. Tudi lama ga ni opazil, kar mu je vlilo pogum, da je stopil do njega in se mu usedel na glavo, da bi ga zmečkal. Lama se je začel smejati. Krohotal in krohotal se je neprestano, medtem pa je postajal vse manjši in manjši, dokler ni bil skoraj popolnoma sploščen na sedežu. Bolj ko se je lama krohotal, bolj je šlo gjalpu na jok, dokler ni planil v jok in se jokal in jokal. Ni mogel nehati. Lama se še kar ni nehal smejati, zato je bil gjalpo prisiljen oditi – preprosto ni več prenesel tega. Gjalpo je dejal, da od tedaj eno leto ni mogel nikomur škodovati. Lama je namreč meditiral na sočutje in na gjalpa je to sočutje naredilo tako močen vtis, da preprosto ni imel volje, da bi škodoval komur koli. Praksa sočutja naj bi bila torej najboljši način za obvladovanje kakršnih koli negativnih duhov ali prikazni in vsega negativnega. To potrjujejo številne podobne zgodbe.
To naj bi bila resnična zgodba, čeprav ne vem, ali je res, vendar ljudje trdijo, da je. Nekoč na Tibetu so mož in njegova družina zvečer posedali ob ognju, nakar je mož nenadoma rekel: »Nekdo me kliče!« In nato pritrdil: »O, da, da, v redu.« Zatem je nenadoma vstal, odkorakal v noč in se ni več vrnil. Vsi so ga iskali vsepovsod, blizu in daleč, vendar ga niso našli. Minil je mesec, dva meseca, trije meseci … Nato je družina sklenila, da je verjetno mrtev, zato so devetinštirideset dni zanj opravljali vse potrebne obrede. Spet je minilo veliko mesecev, morda celo leto, in takrat se je nenadoma vrnil. Dejal je, da ga je ugrabil gjalpo, eden izmed demonov, ki so v prejšnjem življenju bili izprijeni duhovni učitelji. Gjalpo mu je pripovedoval številne zgodbe. Ena izmed zgodb, ki mu jo je povedal, je bila o tem, kako je nekoč opazil velik tabor visokega lame in se odločil, da ga obišče. Bilo je veliko šotorov in menihov, vendar se je gjalpo preprosto sprehodil skozi tabor, ne da bi ga kdo opazil, in ukradel prigrizek tu ter zabodel nekoga tam in nihče ni niti črhnil. Potem se je odpravil v osrednji šotor, kjer je v meditacijskem položaju sedel stari lama. Tudi lama ga ni opazil, kar mu je vlilo pogum, da je stopil do njega in se mu usedel na glavo, da bi ga zmečkal. Lama se je začel smejati. Krohotal in krohotal se je neprestano, medtem pa je postajal vse manjši in manjši, dokler ni bil skoraj popolnoma sploščen na sedežu. Bolj ko se je lama krohotal, bolj je šlo gjalpu na jok, dokler ni planil v jok in se jokal in jokal. Ni mogel nehati. Lama se še kar ni nehal smejati, zato je bil gjalpo prisiljen oditi – preprosto ni več prenesel tega. Gjalpo je dejal, da od tedaj eno leto ni mogel nikomur škodovati. Lama je namreč meditiral na sočutje in na gjalpa je to sočutje naredilo tako močen vtis, da preprosto ni imel volje, da bi škodoval komur koli. Praksa sočutja naj bi bila torej najboljši način za obvladovanje kakršnih koli negativnih duhov ali prikazni in vsega negativnega. To potrjujejo številne podobne zgodbe.
Med velikim mnoštvom svetnikov in svetnic, imam najrajši tri posebne žene. To so tri svete Terezije, tri velike svetnice iz treh različnih obdobij, različnih evropskih držav in iz treh različnih krščanskih dejavnosti. Prva je sv. Terezija Avilska, ki jo imenujemo Velika, saj je razglašena za prvo ženo učiteljico katoliške Cerkve. Živela je v Španiji, v mestu Avila in je bila izredno lepa, inteligentna in bogata punca, v katero so se zaljubili mnogi vitezi 16. stoletja. Vstopila je v samostan, a je tudi v cerkveni ustanovi uživala privilegije bogate in pomembne osebe, ki si pač lahko privošči, kar si druge sestre niso mogle. Ko pa je doživela osebno srečanje z Gospodom Jezusom, se je spreobrnila in postala močna obnoviteljica karmeličanskih samostanov, tako ženskih, kot moških. V obdobju, ko so bile žene v glavnem v kuhinji in gospodinjstvu, je ona študirala in napisala veliko najbolj znanih in branih knjig o duhovnosti. Druga je sv. Terezija iz Lisieuxa v Franciji, ki nosi naziv Mala in je čisto nasprotje svoje velike zavetnice, saj je živela v 19. stoletju v veliki družini, in za svojimi štirimi sestrami tudi ona odšla v samostan, stara komaj 16 let. V samostanu so jo imeli za eno ta malo, ki je pač pridna in prijazna, kaj več pa od nje niso pričakovali. Zbolela je in kot nežni cvet umrla, stara komaj 24 let. Šele po smrti so odkrili veličastnost njene duše, čistost njenega srca in neizmerno svetost vsakdanjega preprostega življenja. Kot je sv. Terezija Velika učiteljica Cerkve, je Mala Terezija prav tako, saj je, kot je sama zapisala, njen poklic bila ljubezen! Tretja Terezija je sv. Mati Terezija iz Kalkute, rojena v nekdanji skupni državi Jugoslaviji, Albanka iz Skopja, iz prejšnjega 20. stoletja. V obdobju, ko se je njena domovina Albanija razglasila za prvo komunistično državo na svetu, je ona širila vonj svoje svetosti v Indiji, kjer se je odpovedala krasni službi učiteljice in postala preprosta zbiralka klošarjev in umirajočih z ulice. Je edina redovnica ki je prejela Nobelovo nagrado za mir. Ko jo je neki novinar opazoval pri delu z največjimi reveži, ji je rekel: Veste, jaz tega ne bi delal niti za milijon dolarjev, mu je ona odgovorila: Tudi jaz ne. To delam zaradi Jezusa, ki ga vidim v teh revežih. Tri Terezije, tri svetnice, tri luči. Zaradi takih ljudi človeštvo živi naprej in upa v nebeško kraljestvo, ki je prav po teh in takšnih svetnikih že med nami.
Med velikim mnoštvom svetnikov in svetnic, imam najrajši tri posebne žene. To so tri svete Terezije, tri velike svetnice iz treh različnih obdobij, različnih evropskih držav in iz treh različnih krščanskih dejavnosti. Prva je sv. Terezija Avilska, ki jo imenujemo Velika, saj je razglašena za prvo ženo učiteljico katoliške Cerkve. Živela je v Španiji, v mestu Avila in je bila izredno lepa, inteligentna in bogata punca, v katero so se zaljubili mnogi vitezi 16. stoletja. Vstopila je v samostan, a je tudi v cerkveni ustanovi uživala privilegije bogate in pomembne osebe, ki si pač lahko privošči, kar si druge sestre niso mogle. Ko pa je doživela osebno srečanje z Gospodom Jezusom, se je spreobrnila in postala močna obnoviteljica karmeličanskih samostanov, tako ženskih, kot moških. V obdobju, ko so bile žene v glavnem v kuhinji in gospodinjstvu, je ona študirala in napisala veliko najbolj znanih in branih knjig o duhovnosti. Druga je sv. Terezija iz Lisieuxa v Franciji, ki nosi naziv Mala in je čisto nasprotje svoje velike zavetnice, saj je živela v 19. stoletju v veliki družini, in za svojimi štirimi sestrami tudi ona odšla v samostan, stara komaj 16 let. V samostanu so jo imeli za eno ta malo, ki je pač pridna in prijazna, kaj več pa od nje niso pričakovali. Zbolela je in kot nežni cvet umrla, stara komaj 24 let. Šele po smrti so odkrili veličastnost njene duše, čistost njenega srca in neizmerno svetost vsakdanjega preprostega življenja. Kot je sv. Terezija Velika učiteljica Cerkve, je Mala Terezija prav tako, saj je, kot je sama zapisala, njen poklic bila ljubezen! Tretja Terezija je sv. Mati Terezija iz Kalkute, rojena v nekdanji skupni državi Jugoslaviji, Albanka iz Skopja, iz prejšnjega 20. stoletja. V obdobju, ko se je njena domovina Albanija razglasila za prvo komunistično državo na svetu, je ona širila vonj svoje svetosti v Indiji, kjer se je odpovedala krasni službi učiteljice in postala preprosta zbiralka klošarjev in umirajočih z ulice. Je edina redovnica ki je prejela Nobelovo nagrado za mir. Ko jo je neki novinar opazoval pri delu z največjimi reveži, ji je rekel: Veste, jaz tega ne bi delal niti za milijon dolarjev, mu je ona odgovorila: Tudi jaz ne. To delam zaradi Jezusa, ki ga vidim v teh revežih. Tri Terezije, tri svetnice, tri luči. Zaradi takih ljudi človeštvo živi naprej in upa v nebeško kraljestvo, ki je prav po teh in takšnih svetnikih že med nami.
Sufizem ni le pot duhovnega prečiščevanja, temveč tudi in predvsem pot spoznanja. Na tej točki sufiji razlikujejo več vrst spoznanj: čutno, razumsko in mistično. To se nadalje deli na »metafizično razkritje«, »duhovno zrenje« in celovito »okušanje« poslednje Resničnosti. Duhovno okušanje (ali v arabščini »dauq«) stoji v samem središču mistične epistemologije. Gre za neposredno, celostno, metaracionalno, nadčutno in bitnostno spoznanje, ki ga je navsezadnje mogoče doseči le z Božjo milostjo. Znameniti teolog in mistik iz 12. stoletja Abu Hamid al-Ghazali ugotavlja, da se do bistva sufizma ni mogoče dokopati drugače kot ravno prek mističnega okušanja (Rešitelj, str. 55). Kajti resnične duhovne preobrazbe ni mogoče doseči le z učenjem in intelektualnim naporoma, temveč le z duhovno prakso in neposrednim notranjim izkustvom. Duhovno okušanje za Al-Ghazalija predstavlja jedro religioznega življenja. Tako tisti, ki razodetvene resnice navsezadnje ne »okusi« (t. j. doživi, izkusi) na duhovni način, ostane na ravni pojma oziroma – mrtve črke. Sufizem, ki ravno temelji na neposrednem notranjem izkustvu posameznika, zato pomeni eksistencialno revitalizacijo religioznega življenja v islamu. Če je razumsko spoznanje »vrednejše« od preprostega verovanja, pa je neposredno okušanje »vrednejše« od razumskega spoznanja. Znanje je prepričanje na podlagi dokazov in argumentov, medtem ko je mistično okušanje bitnostno doživetje duhovne resničnosti. Prvo je intelektualno-racionalno, drugo eksistencialno-intuitivno. Direktno mistično okušanje je, sledeč Al-Ghazaliju, podobno duhovnemu zrenju, »ki predmet [spoznanja] naredi tako otipljiv, kakor da bi ga vzel v roke« (Rešitelj, str. 72). »Dauq« kot terminus technicus sufijske gnoze tako ni le poseben in privilegiran način spoznanja, temveč omogoča tudi dostop do ravni in dimenzij resničnosti, do katerih čuti in razum nimajo dostopa. Tistemu, ki duhovno-mističnega okušanja ni deležen, Al-Ghazali svetuje, da se o njem vsaj pouči iz izkušenj in izpovedi drugih. Kajti kdor svoj čas preživlja z mistiki in ljudmi kontemplacije, okrepi svojo vero in svoj značaj.
Sufizem ni le pot duhovnega prečiščevanja, temveč tudi in predvsem pot spoznanja. Na tej točki sufiji razlikujejo več vrst spoznanj: čutno, razumsko in mistično. To se nadalje deli na »metafizično razkritje«, »duhovno zrenje« in celovito »okušanje« poslednje Resničnosti. Duhovno okušanje (ali v arabščini »dauq«) stoji v samem središču mistične epistemologije. Gre za neposredno, celostno, metaracionalno, nadčutno in bitnostno spoznanje, ki ga je navsezadnje mogoče doseči le z Božjo milostjo. Znameniti teolog in mistik iz 12. stoletja Abu Hamid al-Ghazali ugotavlja, da se do bistva sufizma ni mogoče dokopati drugače kot ravno prek mističnega okušanja (Rešitelj, str. 55). Kajti resnične duhovne preobrazbe ni mogoče doseči le z učenjem in intelektualnim naporoma, temveč le z duhovno prakso in neposrednim notranjim izkustvom. Duhovno okušanje za Al-Ghazalija predstavlja jedro religioznega življenja. Tako tisti, ki razodetvene resnice navsezadnje ne »okusi« (t. j. doživi, izkusi) na duhovni način, ostane na ravni pojma oziroma – mrtve črke. Sufizem, ki ravno temelji na neposrednem notranjem izkustvu posameznika, zato pomeni eksistencialno revitalizacijo religioznega življenja v islamu. Če je razumsko spoznanje »vrednejše« od preprostega verovanja, pa je neposredno okušanje »vrednejše« od razumskega spoznanja. Znanje je prepričanje na podlagi dokazov in argumentov, medtem ko je mistično okušanje bitnostno doživetje duhovne resničnosti. Prvo je intelektualno-racionalno, drugo eksistencialno-intuitivno. Direktno mistično okušanje je, sledeč Al-Ghazaliju, podobno duhovnemu zrenju, »ki predmet [spoznanja] naredi tako otipljiv, kakor da bi ga vzel v roke« (Rešitelj, str. 72). »Dauq« kot terminus technicus sufijske gnoze tako ni le poseben in privilegiran način spoznanja, temveč omogoča tudi dostop do ravni in dimenzij resničnosti, do katerih čuti in razum nimajo dostopa. Tistemu, ki duhovno-mističnega okušanja ni deležen, Al-Ghazali svetuje, da se o njem vsaj pouči iz izkušenj in izpovedi drugih. Kajti kdor svoj čas preživlja z mistiki in ljudmi kontemplacije, okrepi svojo vero in svoj značaj.
Živel je kralj, ki je bil pravičen in moder vladar. Zavidal pa je beraču, ki se je odpovedal vsemu in je živel brez skrbi. Hodil je iz kraja v kraj, spal tam, kjer ga je zatekla noč, in se zahvaljeval Gospodu. Zdelo se je, da je ves svet njegov. Njegovo edino bogastvo sta bili obleka, ki jo je imel na sebi, in bisaga, v kateri je nosil hrano, ki so mu jo podarili dobri ljudje. Kralja je privlačil njegov način življenja. Berača je povabil v svojo palačo ter ga prosil, naj ga pouči o nenavezanosti. Prosjak je povabilo z veseljem sprejel. Več dni je ostal v kraljevi palači in ko je kralj imel čas, mu je govoril o svojem načinu življenja. Končno mu je uspelo prepričati kralja, da je nekega dne v revni obleki zapustil svojo palačo v spremstvu berača. Prehodila sta že precej poti, ko se je berač spomnil, da je v palači pozabil svojo torbo. Kralju je dejal, da brez torbe ne more nadaljevati poti, zato ga je prosil, naj mu dovoli, da jo gre iskat. Kralj ga je opomnil, da je on zapustil svojo palačo in svoje premoženje ter oblast, on, ki je vse življenje govoril o nenavezanosti, pa je zdaj pokazal, kako zelo je navezan na ničvredno stvar, na razcapano beraško bisago. Bogastvo lahko postane velika ovira v odnosu med ljudmi in med Bogom in bogati ljudje so običajno v večji nevarnosti, da so navezani na stvari. Toda tudi ljudje, ki imajo malo, so lahko navezani na to malo, kar imajo. Jezus je bogatega mladeniča v današnjem evangeliju povabil, naj podari drugim vse svoje premoženje. Mladenič je zavrnil Jezusovo vabilo, ker je bolj ljubil stvari kot ljudi. Bogati mladenič je Jezusu govoril o grehih, ki jih ni storil, Jezus pa je želel slišati o dobrih delih, ki jih je storil. Bil je duhovno ubog, predstavnik ljudi, ki sicer niso nič slabega naredili, pa tudi dobrega ne. Resnična nevarnost posedovanja stvari je, da stvari oziroma bogastvo naše srce naveže k sebi. Preseneča nas, kako je bil bogat mladenič blizu božjega kraljestva. Postavljal je prava vprašanja. Razumel je Jezusov nauk. Toda končno ga je denar bolj privlačil. Bil je tako navezan na svoje imetje, da je to imelo večji vpliv na njega kot on nanj. Jezus ga je povabil v svobodo, a zdelo se mu je, da bi zanjo moral plačati previsoko ceno. Ne da bi ga obsojal, je Jezus mladeniču pokazal nekaj o njem, česar se sam ni zavedal. Bogastvo priklene človeka k zemlji. Rado ga naredi sebičnega. Slovenski pregovor pravi: Prej boš dobil od mrtvega besedo, kakor od bogatina denar. Vendar bogastva in denarja ne smemo postavljati v nasprotje duhovnega. Je res materialno, a prav z materialnimi stvarmi lahko opravljamo dobra dela. Le svojega srca ne smemo navezati nanje.
Živel je kralj, ki je bil pravičen in moder vladar. Zavidal pa je beraču, ki se je odpovedal vsemu in je živel brez skrbi. Hodil je iz kraja v kraj, spal tam, kjer ga je zatekla noč, in se zahvaljeval Gospodu. Zdelo se je, da je ves svet njegov. Njegovo edino bogastvo sta bili obleka, ki jo je imel na sebi, in bisaga, v kateri je nosil hrano, ki so mu jo podarili dobri ljudje. Kralja je privlačil njegov način življenja. Berača je povabil v svojo palačo ter ga prosil, naj ga pouči o nenavezanosti. Prosjak je povabilo z veseljem sprejel. Več dni je ostal v kraljevi palači in ko je kralj imel čas, mu je govoril o svojem načinu življenja. Končno mu je uspelo prepričati kralja, da je nekega dne v revni obleki zapustil svojo palačo v spremstvu berača. Prehodila sta že precej poti, ko se je berač spomnil, da je v palači pozabil svojo torbo. Kralju je dejal, da brez torbe ne more nadaljevati poti, zato ga je prosil, naj mu dovoli, da jo gre iskat. Kralj ga je opomnil, da je on zapustil svojo palačo in svoje premoženje ter oblast, on, ki je vse življenje govoril o nenavezanosti, pa je zdaj pokazal, kako zelo je navezan na ničvredno stvar, na razcapano beraško bisago. Bogastvo lahko postane velika ovira v odnosu med ljudmi in med Bogom in bogati ljudje so običajno v večji nevarnosti, da so navezani na stvari. Toda tudi ljudje, ki imajo malo, so lahko navezani na to malo, kar imajo. Jezus je bogatega mladeniča v današnjem evangeliju povabil, naj podari drugim vse svoje premoženje. Mladenič je zavrnil Jezusovo vabilo, ker je bolj ljubil stvari kot ljudi. Bogati mladenič je Jezusu govoril o grehih, ki jih ni storil, Jezus pa je želel slišati o dobrih delih, ki jih je storil. Bil je duhovno ubog, predstavnik ljudi, ki sicer niso nič slabega naredili, pa tudi dobrega ne. Resnična nevarnost posedovanja stvari je, da stvari oziroma bogastvo naše srce naveže k sebi. Preseneča nas, kako je bil bogat mladenič blizu božjega kraljestva. Postavljal je prava vprašanja. Razumel je Jezusov nauk. Toda končno ga je denar bolj privlačil. Bil je tako navezan na svoje imetje, da je to imelo večji vpliv na njega kot on nanj. Jezus ga je povabil v svobodo, a zdelo se mu je, da bi zanjo moral plačati previsoko ceno. Ne da bi ga obsojal, je Jezus mladeniču pokazal nekaj o njem, česar se sam ni zavedal. Bogastvo priklene človeka k zemlji. Rado ga naredi sebičnega. Slovenski pregovor pravi: Prej boš dobil od mrtvega besedo, kakor od bogatina denar. Vendar bogastva in denarja ne smemo postavljati v nasprotje duhovnega. Je res materialno, a prav z materialnimi stvarmi lahko opravljamo dobra dela. Le svojega srca ne smemo navezati nanje.
Spoštovani, živimo v času, ko sprašujemo le: »Kako se počutiš?« Ves čas sprašujemo po perifernem, nebistvenem, po občutkih, ker več ne znamo živeti objektivno. Naravnani smo afektivno, senzualno, namesto efektivno, realno. To je razlog, da iz vsakdana uporno izrivamo vprašanje trpljenja. Danes je težko zadovoljiti človeka, ker smo razvajeni in prenasičeni. Hitro se vsega naveličamo in iščemo novosti. Tudi Bog se nam zdi zastarel, zato pišemo njegovo ime na Božjo osmrtnico. Če bi bili modri, bi raje namesto rafala napadov proti njemu predvideli posledice takih odločitev. Težava je v tem, da je njegov obraz na križu povsem drugačen od klasične ideje popolnega Boga, ki ne more trpeti. A krščanski Bog Oče ni nem in oddaljen v svoji nedostopni presežnosti, ampak je v dometu človeškega trpljenja. Ko slišimo o bolečinah Boga, moramo to razumeti kot trpljenje ljubezni. Bog je zato trpeči Bog, ker je ljubeči Bog. Križani Bog ni isto kot religijski, teološki, filozofski, psihološki ali sociološki Bog. Krščanski Bog je vedno križani in kot tak resnični. Svetovno znani psihiater Carl Gustav Jung je nekoč pokazal podobo križa in rekel: »Pravkar prihajam iz Indije in tam se mi je to posvetilo. Na vzhodu se skušajo znebiti trpljenja tako, da ga odmišljajo, na zahodu pa ga skušamo zatreti z mamili. Toda premagamo ga samo, če ga prenašamo. Tega se naučimo le pri Križanem Bogu.« Drži. Brez ljubezni je križ pretežek, brez križa pa je ljubezen votla. Šele od Kalvarije dalje, znaka Božje ljubezni, lahko govorimo o pravi ljubezni. Vse do Kristusa je bil v poganstvu križ znak kazni za bogove, Božji Sin pa je na znaku človeškega prekletstva umrl, da bi nas, prekletnike, odrešil. Do konca humanizirani Bog je prevzel nase vse človeško, tudi trpljenje, in vso odgovornost za stvarstvo. Stara Cerkev je učila, da tisto, kar ni prevzeto, ne more biti odkupljeno. Zato ne prečiščujmo podobe Boga, ker se mu takšna prispodobi, čeprav se nam zdi nedostojna in nora. Res je nemogoče pomisliti, da je umrl kot lopov, suženj, zmikavt in zločinec. A tudi to je dokaz njegove svobode. Prava ljubezen mora imeti možnost izbire, da v svoji svobodi tudi ne ljubi. In da je večja od obveze dolžnosti. Svobodni Bog, ki je človeka ustvaril iz čiste ljubezni, ni imel izkustva biti človek. Zato se je učlovečil, kar je najradikalnejši podvig. Zdaj Bog Oče v tem čudnem in hkrati čudežnem Jezusu ve, kaj pomeni trpeti in umreti. Njegova smrt je smrt smrti. Tako je krščanstvo zaradi svoje drugačnosti religija izhoda iz religije. Če odgovorim filozofsko, v trpečega Boga, ki z mano sočustvuje, verjamem zato, ker je to nesmiselno, absurdno – credo, quia absurdum. Kot je zapisal Tertulijan: »Božji Sin je bil križan; tega se ne sramujem zato, ker je to sramotno. Božji Sin je umrl; to je vredno verjetja zato, ker je to noro. Bil je pokopan in je vstal od mrtvih; to je mogoče zato, ker je to nemogoče.«
Spoštovani, živimo v času, ko sprašujemo le: »Kako se počutiš?« Ves čas sprašujemo po perifernem, nebistvenem, po občutkih, ker več ne znamo živeti objektivno. Naravnani smo afektivno, senzualno, namesto efektivno, realno. To je razlog, da iz vsakdana uporno izrivamo vprašanje trpljenja. Danes je težko zadovoljiti človeka, ker smo razvajeni in prenasičeni. Hitro se vsega naveličamo in iščemo novosti. Tudi Bog se nam zdi zastarel, zato pišemo njegovo ime na Božjo osmrtnico. Če bi bili modri, bi raje namesto rafala napadov proti njemu predvideli posledice takih odločitev. Težava je v tem, da je njegov obraz na križu povsem drugačen od klasične ideje popolnega Boga, ki ne more trpeti. A krščanski Bog Oče ni nem in oddaljen v svoji nedostopni presežnosti, ampak je v dometu človeškega trpljenja. Ko slišimo o bolečinah Boga, moramo to razumeti kot trpljenje ljubezni. Bog je zato trpeči Bog, ker je ljubeči Bog. Križani Bog ni isto kot religijski, teološki, filozofski, psihološki ali sociološki Bog. Krščanski Bog je vedno križani in kot tak resnični. Svetovno znani psihiater Carl Gustav Jung je nekoč pokazal podobo križa in rekel: »Pravkar prihajam iz Indije in tam se mi je to posvetilo. Na vzhodu se skušajo znebiti trpljenja tako, da ga odmišljajo, na zahodu pa ga skušamo zatreti z mamili. Toda premagamo ga samo, če ga prenašamo. Tega se naučimo le pri Križanem Bogu.« Drži. Brez ljubezni je križ pretežek, brez križa pa je ljubezen votla. Šele od Kalvarije dalje, znaka Božje ljubezni, lahko govorimo o pravi ljubezni. Vse do Kristusa je bil v poganstvu križ znak kazni za bogove, Božji Sin pa je na znaku človeškega prekletstva umrl, da bi nas, prekletnike, odrešil. Do konca humanizirani Bog je prevzel nase vse človeško, tudi trpljenje, in vso odgovornost za stvarstvo. Stara Cerkev je učila, da tisto, kar ni prevzeto, ne more biti odkupljeno. Zato ne prečiščujmo podobe Boga, ker se mu takšna prispodobi, čeprav se nam zdi nedostojna in nora. Res je nemogoče pomisliti, da je umrl kot lopov, suženj, zmikavt in zločinec. A tudi to je dokaz njegove svobode. Prava ljubezen mora imeti možnost izbire, da v svoji svobodi tudi ne ljubi. In da je večja od obveze dolžnosti. Svobodni Bog, ki je človeka ustvaril iz čiste ljubezni, ni imel izkustva biti človek. Zato se je učlovečil, kar je najradikalnejši podvig. Zdaj Bog Oče v tem čudnem in hkrati čudežnem Jezusu ve, kaj pomeni trpeti in umreti. Njegova smrt je smrt smrti. Tako je krščanstvo zaradi svoje drugačnosti religija izhoda iz religije. Če odgovorim filozofsko, v trpečega Boga, ki z mano sočustvuje, verjamem zato, ker je to nesmiselno, absurdno – credo, quia absurdum. Kot je zapisal Tertulijan: »Božji Sin je bil križan; tega se ne sramujem zato, ker je to sramotno. Božji Sin je umrl; to je vredno verjetja zato, ker je to noro. Bil je pokopan in je vstal od mrtvih; to je mogoče zato, ker je to nemogoče.«
Zanimivo je, koliko svoje energije porabijo ljudje za pridobivanje najrazličnejšega bogastva. Številnim ni nikoli dovolj, ko imajo nekaj, bi radi imeli še več. Pa ne samo mladi, vse to velja tudi za starejše. Kot da bodo vse to vzeli s seboj v grob in bo treba pri vstopu v večnost pokazati, kaj vse imajo. In potem se včasih tik pred smrtjo še tožarijo, ker so bili menda ogoljufani za premoženje. So pa k sreči tudi še drugačni ljudje in takšnih sem vedno zelo vesela. Mislim, da jih ni tako malo, samo o njih se tako malo govori. Ena takšnih je bila gotovo moja prijateljica, ki se je počasi približevala devetdesetemu letu. Prav nobenega premoženja ni imela, vse je razdajala, tako da je imela nazadnje samo pokojnino. Bila je družinska zdravnica, ki je velikokrat hodila tudi k bolnikom na dom, kadar so jo potrebovali. Šla je ob vsaki uri, ko so jo poklicali, tudi ponoči. Tako je oskrbovala številne bolnike, ki se jim je življenje iztekalo. To je bilo dragoceno za bolnike same in pa seveda za njihove svojce. Veliko se je z obojimi tudi pogovarjala. Rekla je, da te njene pripravljenosti niso nikoli izkoriščali, da je nikoli niso poklicali takrat, ko to ne bi bilo potrebno. Vedno znova so ji še po toliko letih pisali ali telefonirali svojci pokojnika in ji zagotavljali, kako so ji še zdaj hvaležni za vso njeno skrb. Tega ne bodo nikoli pozabili. S svojimi obiski in svojo skrbjo je številnim bolnikom omogočila, da so lahko do konca ostali doma in jih ni bilo treba voziti v bolnišnico. Poleg vse strokovne pomoči je bil tako dragocen tudi ta tako človeški pristop do bolnika. Ta moja prijateljica ni imela nobenega premoženja, ki bi ga lahko nekdo podedoval po njej. Pa vendar je bila tako zelo bogata. Imela je toliko lepih spominov, ki so bili vredni veliko več kot še tako veliko bogastvo. Lepo se je na starost poslavljati od življenja s takšnim bogastvom.
Zanimivo je, koliko svoje energije porabijo ljudje za pridobivanje najrazličnejšega bogastva. Številnim ni nikoli dovolj, ko imajo nekaj, bi radi imeli še več. Pa ne samo mladi, vse to velja tudi za starejše. Kot da bodo vse to vzeli s seboj v grob in bo treba pri vstopu v večnost pokazati, kaj vse imajo. In potem se včasih tik pred smrtjo še tožarijo, ker so bili menda ogoljufani za premoženje. So pa k sreči tudi še drugačni ljudje in takšnih sem vedno zelo vesela. Mislim, da jih ni tako malo, samo o njih se tako malo govori. Ena takšnih je bila gotovo moja prijateljica, ki se je počasi približevala devetdesetemu letu. Prav nobenega premoženja ni imela, vse je razdajala, tako da je imela nazadnje samo pokojnino. Bila je družinska zdravnica, ki je velikokrat hodila tudi k bolnikom na dom, kadar so jo potrebovali. Šla je ob vsaki uri, ko so jo poklicali, tudi ponoči. Tako je oskrbovala številne bolnike, ki se jim je življenje iztekalo. To je bilo dragoceno za bolnike same in pa seveda za njihove svojce. Veliko se je z obojimi tudi pogovarjala. Rekla je, da te njene pripravljenosti niso nikoli izkoriščali, da je nikoli niso poklicali takrat, ko to ne bi bilo potrebno. Vedno znova so ji še po toliko letih pisali ali telefonirali svojci pokojnika in ji zagotavljali, kako so ji še zdaj hvaležni za vso njeno skrb. Tega ne bodo nikoli pozabili. S svojimi obiski in svojo skrbjo je številnim bolnikom omogočila, da so lahko do konca ostali doma in jih ni bilo treba voziti v bolnišnico. Poleg vse strokovne pomoči je bil tako dragocen tudi ta tako človeški pristop do bolnika. Ta moja prijateljica ni imela nobenega premoženja, ki bi ga lahko nekdo podedoval po njej. Pa vendar je bila tako zelo bogata. Imela je toliko lepih spominov, ki so bili vredni veliko več kot še tako veliko bogastvo. Lepo se je na starost poslavljati od življenja s takšnim bogastvom.
Kdo še ni slišal svetopisemskega reka: »Po njih delih jih boste spoznali«? Vendar je v Matejevem evangeliju ta misel veliko daljša in zapisana v čudoviti podobi o drevesu in njegovih plodovih. Takole se glasi: »Varujte se lažnih prerokov, ki prihajajo k vam v ovčjih oblačilih, znotraj pa so grabežljivi volkovi. Se mar grozdje obira s trnja ali smokve z osata? Tako vsako dobro drevo rodi dobre sadove, slabo drevo pa slabe. Dobro drevo ne more roditi slabih sadov in slabo ne dobrih. Vsako drevo, ki ne rodi dobrega sadu, posekajo in vržejo v ogenj. Po njihovih sadovih jih boste spoznali.« (Mt 7, 15-20) Podobno so govorili stari Latinci: »Fructu /ali fructibus/, non foliis arborem aestima.« To bi pomenilo: »Drevo presojaj po sadu (ali sadovih), ne po listih.« Človeka je torej treba ocenjevati po tem, kar stori, po tem, kakšni so učinki in posledice njegovih dejanj, kaj iz njegovih del nastane, ne po tem, kako prijetno zvenijo njegove besede. Svetopisemska primera o drevesu pripoveduje tudi o tem, kako v naravi vladajo zakoni očiščevanja – slabo drevo človek poseka in uniči. V človeški družbi pa je popolnoma drugače. Najpogosteje se zgodi, da zaradi bujne listnate krošnje, torej zaradi blagozvočnih besed, pustimo, da se puhlo, nerodovitno drevo razrase. Tako slaba drevesa v človeški družbi jemljejo luč sonca tistemu drevju, ki bi rado rodilo in bi zmoglo roditi obilne in bogate sadove, ki bi lahko res hranilo druge. Naša naloga je torej, da torej začnemo presojati dejanja ljudi, ne njihove ozaljšane govorice, in da si tudi sami prizadevamo za dobra, koristna dejanja, ki bodo hranila našo družbeno skupnost. Tudi nas bodo namreč drugi presojali po naših sadovih.
Kdo še ni slišal svetopisemskega reka: »Po njih delih jih boste spoznali«? Vendar je v Matejevem evangeliju ta misel veliko daljša in zapisana v čudoviti podobi o drevesu in njegovih plodovih. Takole se glasi: »Varujte se lažnih prerokov, ki prihajajo k vam v ovčjih oblačilih, znotraj pa so grabežljivi volkovi. Se mar grozdje obira s trnja ali smokve z osata? Tako vsako dobro drevo rodi dobre sadove, slabo drevo pa slabe. Dobro drevo ne more roditi slabih sadov in slabo ne dobrih. Vsako drevo, ki ne rodi dobrega sadu, posekajo in vržejo v ogenj. Po njihovih sadovih jih boste spoznali.« (Mt 7, 15-20) Podobno so govorili stari Latinci: »Fructu /ali fructibus/, non foliis arborem aestima.« To bi pomenilo: »Drevo presojaj po sadu (ali sadovih), ne po listih.« Človeka je torej treba ocenjevati po tem, kar stori, po tem, kakšni so učinki in posledice njegovih dejanj, kaj iz njegovih del nastane, ne po tem, kako prijetno zvenijo njegove besede. Svetopisemska primera o drevesu pripoveduje tudi o tem, kako v naravi vladajo zakoni očiščevanja – slabo drevo človek poseka in uniči. V človeški družbi pa je popolnoma drugače. Najpogosteje se zgodi, da zaradi bujne listnate krošnje, torej zaradi blagozvočnih besed, pustimo, da se puhlo, nerodovitno drevo razrase. Tako slaba drevesa v človeški družbi jemljejo luč sonca tistemu drevju, ki bi rado rodilo in bi zmoglo roditi obilne in bogate sadove, ki bi lahko res hranilo druge. Naša naloga je torej, da torej začnemo presojati dejanja ljudi, ne njihove ozaljšane govorice, in da si tudi sami prizadevamo za dobra, koristna dejanja, ki bodo hranila našo družbeno skupnost. Tudi nas bodo namreč drugi presojali po naših sadovih.
Dragi prijatelji! Čas v katerem živimo je poln besed, člankov, prispevkov o človeku, njegovih pravicah in vse kar spada zraven. Nagnjeni smo k temu, da moramo vse določiti s predpisi in zakoni. In seveda vsako stvar razčlenimo, obdelamo z znanstvenimi metodami, naredimo določene zaključke in to naj bi bilo, kot radi pravimo, realno življenje. Po drugi strani pa doživljamo kako svet postaja vedno bolj nečloveški, svet brez čuta za človeka, lahko bi rekli tudi, človeštvo brez duše. Veliko odločitev v življenju človeka je povezanih z različnimi interesi, ki podzavestno usmerjajo naše življenje. Tudi dogodki po svetu nas nenehno opozarjajo na uničujoče posledice raznih interesov. Postaviti bi si morali vprašanje kdo usmerja moje življenje, kdo usmerja moje življenjske navade, moje obnašanje v vsakdanjem življenju. Zdi se, da izgubljamo neke temeljene lastnosti, ki naj bi si jih pridobil človek v času svojega življenja. Pravzaprav niso to samo značajske lastnosti, to je temelj vsakega življenja. Lahko bi temu rekli tudi (Recimo temu) kreposti. Kdo danes še razmišlja o tem? Prepričani smo ali pa so nas prepričali, da je vse prav in dobro kar delamo. Ob srečanju z ljudmi na Madagaskarju kjer v hiši na manj kot desetih kvadratnih metrih živijo oče, mama in štirje ali več otrok, se mi nehote postavi vprašanje: kaj se zanje spremeni ob novo sprejetem zakonu, ki veliko govori o pravicah vsakega človeka do dostojnega prostora za bivanje. Zagotavljam vam, da čisto nič. Njihovo življenje ostaja utesnjeno v to skromno bivališče. Zato je pomembno, da najdejo v našem življenju pravo mesto osnovne kreposti: RAZUMNOST, PRAVIČNOST, SRČNOST, ZMERNOST. O tem ni mogoče pisati razprave, to je mogoče samo živeti. Ta spoznanja prenašati na druge ljudi pa je pot, da tudi drugi z razumnostjo in pravičnostjo usmerjajo svet k večji srčnosti in zmernosti. Tako postaja človek in z njim človeštvo bolj občutljivo za vse krivice in nepravičnosti, ki se dogajajo po svetu. Želimo si, da bi se nekaj spremenilo. Želja po spremembi je del človeškega življenja. Dokler v človeku tli ta želja je to znamenje življenja. Nihče ne bo naredil tega namesto nas, mi lahko stopimo korak naprej in dovolimo, da bo v nas več razumnosti, pravičnosti, srčnosti in zmernosti. In zavedajmo se, da o tem ne moremo govoriti sami, drugi morajo opaziti, da hočemo nekaj novega, lepšega in boljšega zase in zlasti za ljudi okoli nas.
Dragi prijatelji! Čas v katerem živimo je poln besed, člankov, prispevkov o človeku, njegovih pravicah in vse kar spada zraven. Nagnjeni smo k temu, da moramo vse določiti s predpisi in zakoni. In seveda vsako stvar razčlenimo, obdelamo z znanstvenimi metodami, naredimo določene zaključke in to naj bi bilo, kot radi pravimo, realno življenje. Po drugi strani pa doživljamo kako svet postaja vedno bolj nečloveški, svet brez čuta za človeka, lahko bi rekli tudi, človeštvo brez duše. Veliko odločitev v življenju človeka je povezanih z različnimi interesi, ki podzavestno usmerjajo naše življenje. Tudi dogodki po svetu nas nenehno opozarjajo na uničujoče posledice raznih interesov. Postaviti bi si morali vprašanje kdo usmerja moje življenje, kdo usmerja moje življenjske navade, moje obnašanje v vsakdanjem življenju. Zdi se, da izgubljamo neke temeljene lastnosti, ki naj bi si jih pridobil človek v času svojega življenja. Pravzaprav niso to samo značajske lastnosti, to je temelj vsakega življenja. Lahko bi temu rekli tudi (Recimo temu) kreposti. Kdo danes še razmišlja o tem? Prepričani smo ali pa so nas prepričali, da je vse prav in dobro kar delamo. Ob srečanju z ljudmi na Madagaskarju kjer v hiši na manj kot desetih kvadratnih metrih živijo oče, mama in štirje ali več otrok, se mi nehote postavi vprašanje: kaj se zanje spremeni ob novo sprejetem zakonu, ki veliko govori o pravicah vsakega človeka do dostojnega prostora za bivanje. Zagotavljam vam, da čisto nič. Njihovo življenje ostaja utesnjeno v to skromno bivališče. Zato je pomembno, da najdejo v našem življenju pravo mesto osnovne kreposti: RAZUMNOST, PRAVIČNOST, SRČNOST, ZMERNOST. O tem ni mogoče pisati razprave, to je mogoče samo živeti. Ta spoznanja prenašati na druge ljudi pa je pot, da tudi drugi z razumnostjo in pravičnostjo usmerjajo svet k večji srčnosti in zmernosti. Tako postaja človek in z njim človeštvo bolj občutljivo za vse krivice in nepravičnosti, ki se dogajajo po svetu. Želimo si, da bi se nekaj spremenilo. Želja po spremembi je del človeškega življenja. Dokler v človeku tli ta želja je to znamenje življenja. Nihče ne bo naredil tega namesto nas, mi lahko stopimo korak naprej in dovolimo, da bo v nas več razumnosti, pravičnosti, srčnosti in zmernosti. In zavedajmo se, da o tem ne moremo govoriti sami, drugi morajo opaziti, da hočemo nekaj novega, lepšega in boljšega zase in zlasti za ljudi okoli nas.
Zaskrbljeni soprog je svojo bolno ženo pripeljal k zdravniku. Bila je videti zelo slabo, zato so jo v čakalnici drugi bolniki spustili mimo vrste. Zdravnik ji je predpisal številne preiskave, medtem pa je njen mož čakal v čakalnici. Ko je bilo vse opravljeno, ga je zdravnik povabil v ordinacijo in mu z zaskrbljenim obrazom povedal: "Bojim se, da je vaša gospa v kritičnem stanju. Ugotovili smo redko obliko slabokrvnosti, in če se ne zdravi, lahko še umre. Vendar pa – zdravilo obstaja. Ne boste ga dobili v lekarni, ta bolezen namreč zahteva dobro domačo oskrbo." "Samo povejte, gospod doktor, vse bom naredil, da bom ženi priskrbel, kar potrebuje." "Dobro. Potrebno je naslednje: odpeljite jo domov in poskrbite zanjo, kakor da bi bila kraljica. Trikrat na dan ji pripravite obrok. Zajtrk ji postrezite v postelji. Ne dovolite ji, da bi po hiši naredila kar koli, kar bi lahko vi storili namesto nje. Če bo kaj potrebovala, ji to priskrbite. Zjutraj in zvečer ji obvezno zmasirajte hrbet. Ker je njena odpornost zelo šibka, morate vzdrževati tudi čistočo v hiši. Imate še kakšno vprašanje?" Presenečeni soprog ni imel vprašanj, zato je zdravnik nadaljeval: "Želite, da ji novico o njenem stanju povem jaz ali boste to storili vi?" "Ne, hvala, sam ji bom povedal," je odvrnil soprog in se odpravil v prostor, kjer ga je čakala žena. Ko ga je zagledala, je takoj začutila, da nekaj ni v redu, zato je zaskrbljeno vprašala: "Dragi, kaj je? Ali sem hudo bolna?" Žalostno je odvrnil: "Zdravnik pravi, da boš umrla." Tudi sami se velikokrat vedemo kot soprog iz zgodbe. Pravimo, da imamo radi svoje sorodnike in prijatelje, vendar se zaradi različnih razlogov umaknemo, ko je treba naklonjenost izraziti z dejanji. Medtem ko je ljubezen dandanes opevana vsepovsod, pa smo izoblikovali kulturo površinske ljubezni, pozornost namenjamo le privlačnim in zanimivim osebam. Za ostarele, bolne in revne nam razumevanja zmanjka. Zanimivo pa je, da v naravi vlada drugačno načelo, vse namreč služi drug drugemu. Ne prikrajšajmo drugih za pomoč v vsakdanjem vrvežu, ne govorimo jim: Umrli boste, ko pa jim lahko pomagamo. Zdravilo je ljubezen, ki zahteva delovanje, in taka bo obrodila sadove. V Svetem pismu beremo priporočilo za tako ravnanje : “Bodite pa med seboj blagi, milosrčni, odpuščajte drug drugemu, kakor je tudi Bog v Kristusu vam odpustil.”
Zaskrbljeni soprog je svojo bolno ženo pripeljal k zdravniku. Bila je videti zelo slabo, zato so jo v čakalnici drugi bolniki spustili mimo vrste. Zdravnik ji je predpisal številne preiskave, medtem pa je njen mož čakal v čakalnici. Ko je bilo vse opravljeno, ga je zdravnik povabil v ordinacijo in mu z zaskrbljenim obrazom povedal: "Bojim se, da je vaša gospa v kritičnem stanju. Ugotovili smo redko obliko slabokrvnosti, in če se ne zdravi, lahko še umre. Vendar pa – zdravilo obstaja. Ne boste ga dobili v lekarni, ta bolezen namreč zahteva dobro domačo oskrbo." "Samo povejte, gospod doktor, vse bom naredil, da bom ženi priskrbel, kar potrebuje." "Dobro. Potrebno je naslednje: odpeljite jo domov in poskrbite zanjo, kakor da bi bila kraljica. Trikrat na dan ji pripravite obrok. Zajtrk ji postrezite v postelji. Ne dovolite ji, da bi po hiši naredila kar koli, kar bi lahko vi storili namesto nje. Če bo kaj potrebovala, ji to priskrbite. Zjutraj in zvečer ji obvezno zmasirajte hrbet. Ker je njena odpornost zelo šibka, morate vzdrževati tudi čistočo v hiši. Imate še kakšno vprašanje?" Presenečeni soprog ni imel vprašanj, zato je zdravnik nadaljeval: "Želite, da ji novico o njenem stanju povem jaz ali boste to storili vi?" "Ne, hvala, sam ji bom povedal," je odvrnil soprog in se odpravil v prostor, kjer ga je čakala žena. Ko ga je zagledala, je takoj začutila, da nekaj ni v redu, zato je zaskrbljeno vprašala: "Dragi, kaj je? Ali sem hudo bolna?" Žalostno je odvrnil: "Zdravnik pravi, da boš umrla." Tudi sami se velikokrat vedemo kot soprog iz zgodbe. Pravimo, da imamo radi svoje sorodnike in prijatelje, vendar se zaradi različnih razlogov umaknemo, ko je treba naklonjenost izraziti z dejanji. Medtem ko je ljubezen dandanes opevana vsepovsod, pa smo izoblikovali kulturo površinske ljubezni, pozornost namenjamo le privlačnim in zanimivim osebam. Za ostarele, bolne in revne nam razumevanja zmanjka. Zanimivo pa je, da v naravi vlada drugačno načelo, vse namreč služi drug drugemu. Ne prikrajšajmo drugih za pomoč v vsakdanjem vrvežu, ne govorimo jim: Umrli boste, ko pa jim lahko pomagamo. Zdravilo je ljubezen, ki zahteva delovanje, in taka bo obrodila sadove. V Svetem pismu beremo priporočilo za tako ravnanje : “Bodite pa med seboj blagi, milosrčni, odpuščajte drug drugemu, kakor je tudi Bog v Kristusu vam odpustil.”
Nedavno sem prebral zanimivo zgodbo o paru, ki je bil poročen več kakor 60 let. Vse sta si delila. O vsem sta se pogovarjala. Ničesar nista skrivala drug pred drugim. Razen nečesa. Žena je imela na vrhnji polici svoje omare škatlo za čevlje, o kateri je svojemu možu povedala le to, da je ne sme nikoli odpreti. Toda nekega dne je žena hudo zbolela in prognoza ni bila najboljša. Zato je starec na njeno prošnjo prinesel to škatlo s čevlji. Prišel je trenutek za razkritje njene vsebine. Dvignil je pokrov in v škatli odkril dva kvačkana podstavka za kozarce in sveženj bankovcev v skupni vrednosti več kakor 25.000 dolarjev. Ženo je prosil za pojasnilo. “Ko sva se zaročila, mi je moja babica rekla, da je skrivnost uspešnega zakona v tem, da se, ko sem jezna, preden izbruhnem, ustavim in premislim. Rekla mi je, da če bom kdaj jezna nate, naj ostanem tiho in skvačkam podstavek, preden kar koli rečem.” Starec je bil tako ganjen, da je komaj zadrževal solze. Samo dva dragocena podstavka sta bila v škatli. Očitno se je v vseh 60 letih njunega skupnega življenja njegova žena le dvakrat razjezila nanj. “Draga, to pojasnjuje podstavke v škatli. Toda od kod je ves ta denar?” “Oh, to pa je denar, ki sem ga zaslužila s prodajo prtičkov.” Ko boste naslednjič jezni, se spomnite na to zgodbo in besede iz svetopisemske knjige Pregovori 29,11: “Norec pokaže vso svojo jezo, modri pa jo zadržuje in kroti.” In kako lahko krotimo svojo jezo? Te tri stvari vam bodo pri tem pomagale: 1. Ohladite se! Preden se odzovete, preštejte do deset! Jeza je čustveno vznemirjenje. Ko se to poveča, preprosto ne morete trezno razmišljati. Zato takrat, ko ste jezni, zlahka izrečete grobe besede ali pa naredite nepremišljene stvari. Tako eno kot drugo pa boste pozneje obžalovali. Ne pozabite na Salomonove besede: “Kdor je nagle jeze, dela bedarije …” (Pregovori 14,17) 2. Razmislite! Ljudje, ki uspešno upravljajo svojo jezo, si s tem, ko si vzamejo nekaj trenutkov, da se ohladijo, preden eksplodirajo, kupijo tudi čas za premislek o tem, kako se lahko na dane okoliščine najbolj zrelo odzovejo. To je priložnost, da razmislite o posledicah svojega odziva in se vprašate, ali si to res želite. 3. Poslušajte! V Jakobovem pismu je zapisano: “Zavedajte se, da mora biti vsak človek hiter za poslušanje, počasen za govorjenje, počasen za jezo …« (Jak 1,19) Bolj jezni ste, bolj si želite govoriti in manj vam je do poslušanja. Če želite uspešno krotiti svojo jezo, morate, preden se odzovete, poskusiti prisluhniti in razumeti, kaj se dogaja v drugi osebi. Tako bo vaš odziv premišljen in vaša jeza pod nadzorom. Otroška zgodba pripoveduje o modrem indijanskem mentorju, ki je s preprosto palico podal spontan nauk o jezi. Modrec je levi konec palice imenoval “jeza”, desnega pa “sreča”. Nato je učencu naročil, naj odlomi levi konec palice in se tako znebi jeze. Kakor koli se je ta že trudil, nikoli ni mogel doseči, da bi bila palica brez levega konca. Nauk? Jeze se ne moremo znebiti. To niti naš cilj. Lahko pa jo modro in dobro krotimo.
Nedavno sem prebral zanimivo zgodbo o paru, ki je bil poročen več kakor 60 let. Vse sta si delila. O vsem sta se pogovarjala. Ničesar nista skrivala drug pred drugim. Razen nečesa. Žena je imela na vrhnji polici svoje omare škatlo za čevlje, o kateri je svojemu možu povedala le to, da je ne sme nikoli odpreti. Toda nekega dne je žena hudo zbolela in prognoza ni bila najboljša. Zato je starec na njeno prošnjo prinesel to škatlo s čevlji. Prišel je trenutek za razkritje njene vsebine. Dvignil je pokrov in v škatli odkril dva kvačkana podstavka za kozarce in sveženj bankovcev v skupni vrednosti več kakor 25.000 dolarjev. Ženo je prosil za pojasnilo. “Ko sva se zaročila, mi je moja babica rekla, da je skrivnost uspešnega zakona v tem, da se, ko sem jezna, preden izbruhnem, ustavim in premislim. Rekla mi je, da če bom kdaj jezna nate, naj ostanem tiho in skvačkam podstavek, preden kar koli rečem.” Starec je bil tako ganjen, da je komaj zadrževal solze. Samo dva dragocena podstavka sta bila v škatli. Očitno se je v vseh 60 letih njunega skupnega življenja njegova žena le dvakrat razjezila nanj. “Draga, to pojasnjuje podstavke v škatli. Toda od kod je ves ta denar?” “Oh, to pa je denar, ki sem ga zaslužila s prodajo prtičkov.” Ko boste naslednjič jezni, se spomnite na to zgodbo in besede iz svetopisemske knjige Pregovori 29,11: “Norec pokaže vso svojo jezo, modri pa jo zadržuje in kroti.” In kako lahko krotimo svojo jezo? Te tri stvari vam bodo pri tem pomagale: 1. Ohladite se! Preden se odzovete, preštejte do deset! Jeza je čustveno vznemirjenje. Ko se to poveča, preprosto ne morete trezno razmišljati. Zato takrat, ko ste jezni, zlahka izrečete grobe besede ali pa naredite nepremišljene stvari. Tako eno kot drugo pa boste pozneje obžalovali. Ne pozabite na Salomonove besede: “Kdor je nagle jeze, dela bedarije …” (Pregovori 14,17) 2. Razmislite! Ljudje, ki uspešno upravljajo svojo jezo, si s tem, ko si vzamejo nekaj trenutkov, da se ohladijo, preden eksplodirajo, kupijo tudi čas za premislek o tem, kako se lahko na dane okoliščine najbolj zrelo odzovejo. To je priložnost, da razmislite o posledicah svojega odziva in se vprašate, ali si to res želite. 3. Poslušajte! V Jakobovem pismu je zapisano: “Zavedajte se, da mora biti vsak človek hiter za poslušanje, počasen za govorjenje, počasen za jezo …« (Jak 1,19) Bolj jezni ste, bolj si želite govoriti in manj vam je do poslušanja. Če želite uspešno krotiti svojo jezo, morate, preden se odzovete, poskusiti prisluhniti in razumeti, kaj se dogaja v drugi osebi. Tako bo vaš odziv premišljen in vaša jeza pod nadzorom. Otroška zgodba pripoveduje o modrem indijanskem mentorju, ki je s preprosto palico podal spontan nauk o jezi. Modrec je levi konec palice imenoval “jeza”, desnega pa “sreča”. Nato je učencu naročil, naj odlomi levi konec palice in se tako znebi jeze. Kakor koli se je ta že trudil, nikoli ni mogel doseči, da bi bila palica brez levega konca. Nauk? Jeze se ne moremo znebiti. To niti naš cilj. Lahko pa jo modro in dobro krotimo.
Verjetno se nam je že večkrat zgodilo, da smo se kdaj kaj pošalili ali se malce bolj zanesenjaško ali vehementno vedli, pa nam je nato nekdo izmed bližnjih ali prijateljev očital, da smo otročji. Pa je bilo morda vse skupaj mišljeno samo malo za šalo. Seveda, vsi si želimo, da bi nas jemali resno in imeli za kompetentne, ne pa za otročje. Zato si vsekakor ne želimo, da bi kdo o nas rekel: »Temu pa gre res že na otročje.« Zelo zanimivo pa je, da so evangelisti na več mestih zapisali, da Jezus govori o tem, da je dobro biti kakor otrok. Tako pravi tudi v evangeliju za današnjo nedeljo. Ko so ljudje k njemu prinašali otroke, da bi jih blagoslovil, so učenci te prinašalce odganjali, češ da ima Jezus pomembnejše delo. Seveda so s tem Jezusa spravili v slabo voljo in jim je takoj dal lekcijo: »Pustite otroke, naj prihajajo k meni, in ne branite jim, kajti takih je Božje kraljestvo. Resnično, povem vam: Kdor ne sprejme Božjega kraljestva kakor otrok, nikakor ne pride vanj.« Kdor ne sprejme Božjega kraljestva kakor otrok. Torej otroško, definitivno ne otročje. Zanimivo je, da je glede na prejšnje besedilo Jezus to postavil celo kot kontrapunkt trdosrčnosti, s katero so ga izzivali farizeji. V Božje kraljestvo se ne da vstopiti z doslednim in strogim upoštevanjem pravne zakonodaje. Tako legalistično držo farizejev Jezus označuje za trdosrčnost. Temu nasproti pa postavi otroško držo. Otrok je nepokvarjen, ni preračunljiv in zvijačen. V svoji otroški pristnosti se ne ubada z razumarskim precejanjem, kaj se splača in kaj ne. O tej otroški drži nas lahko zelo veliko naučijo tudi ljudje s posebnimi potrebami s svojo neposrednostjo, pristnostjo in iskrenostjo. Vsega tega nam, zrelim, racionalnim odraslim, tolikokrat manjka. Prav zato nas Jezus spodbuja, naj živimo v taki otroški, preprosti, neposredni drži. Brez mask, brez prikrivanja, brez hinavščine. In kadar zmoremo tako živeti v svojih odnosih, še posebno z najbližjimi, lahko začutimo in prepoznamo, da je med nami že Božje kraljestvo. Seveda smo v Jezusovi šoli, ko živimo v nenehni napetosti med sebičnostjo in vsem preostalim balastom na eni strani in otroško preprostostjo, neposrednostjo in pristnostjo na drugi. Bolj se nagibamo k drugi strani, bolj živimo svojo človečnost in bolj rastemo in zorimo – tudi za vstop v Božje kraljestvo. Zato naj nas ves čas spremlja Jezusova spodbuda: »Kdor ne sprejme Božjega kraljestva kakor otrok, nikakor ne pride vanj.«
Verjetno se nam je že večkrat zgodilo, da smo se kdaj kaj pošalili ali se malce bolj zanesenjaško ali vehementno vedli, pa nam je nato nekdo izmed bližnjih ali prijateljev očital, da smo otročji. Pa je bilo morda vse skupaj mišljeno samo malo za šalo. Seveda, vsi si želimo, da bi nas jemali resno in imeli za kompetentne, ne pa za otročje. Zato si vsekakor ne želimo, da bi kdo o nas rekel: »Temu pa gre res že na otročje.« Zelo zanimivo pa je, da so evangelisti na več mestih zapisali, da Jezus govori o tem, da je dobro biti kakor otrok. Tako pravi tudi v evangeliju za današnjo nedeljo. Ko so ljudje k njemu prinašali otroke, da bi jih blagoslovil, so učenci te prinašalce odganjali, češ da ima Jezus pomembnejše delo. Seveda so s tem Jezusa spravili v slabo voljo in jim je takoj dal lekcijo: »Pustite otroke, naj prihajajo k meni, in ne branite jim, kajti takih je Božje kraljestvo. Resnično, povem vam: Kdor ne sprejme Božjega kraljestva kakor otrok, nikakor ne pride vanj.« Kdor ne sprejme Božjega kraljestva kakor otrok. Torej otroško, definitivno ne otročje. Zanimivo je, da je glede na prejšnje besedilo Jezus to postavil celo kot kontrapunkt trdosrčnosti, s katero so ga izzivali farizeji. V Božje kraljestvo se ne da vstopiti z doslednim in strogim upoštevanjem pravne zakonodaje. Tako legalistično držo farizejev Jezus označuje za trdosrčnost. Temu nasproti pa postavi otroško držo. Otrok je nepokvarjen, ni preračunljiv in zvijačen. V svoji otroški pristnosti se ne ubada z razumarskim precejanjem, kaj se splača in kaj ne. O tej otroški drži nas lahko zelo veliko naučijo tudi ljudje s posebnimi potrebami s svojo neposrednostjo, pristnostjo in iskrenostjo. Vsega tega nam, zrelim, racionalnim odraslim, tolikokrat manjka. Prav zato nas Jezus spodbuja, naj živimo v taki otroški, preprosti, neposredni drži. Brez mask, brez prikrivanja, brez hinavščine. In kadar zmoremo tako živeti v svojih odnosih, še posebno z najbližjimi, lahko začutimo in prepoznamo, da je med nami že Božje kraljestvo. Seveda smo v Jezusovi šoli, ko živimo v nenehni napetosti med sebičnostjo in vsem preostalim balastom na eni strani in otroško preprostostjo, neposrednostjo in pristnostjo na drugi. Bolj se nagibamo k drugi strani, bolj živimo svojo človečnost in bolj rastemo in zorimo – tudi za vstop v Božje kraljestvo. Zato naj nas ves čas spremlja Jezusova spodbuda: »Kdor ne sprejme Božjega kraljestva kakor otrok, nikakor ne pride vanj.«
Živeti v času, s časom, za časom, pred časom, proti času, zunaj časa … Zdaj, prej, potem. Časa se ne da znebiti. Niti takrat, ko začnemo zamenjevati dneve in leta ali pa, ko drugi uvidijo, da se časa ne zavedamo več. »Kateri dan je danes?« najprej vpraša zdravnik, ko se zbudimo iz omedlevice. Časi, mladi časi, neužiti krasi … Je čas ljubezni in čas sovraštva, čas vojne in čas miru, pravi svetopisemski pridigar. Je naš čas, čas prednikov, čas zanamcev. Vedno živimo v času, ne zna pa vsak živeti s časom. Ta prinaša novosti in če jih kar počez zavračamo, ostajamo za časom. Ali je to usodno ali samo zabavno za tiste, ki opazujejo naše ravnanje? Ni modro na vseh področjih zanemariti novosti. Živeti brez televizorja ali radia nas ne prikrajša za nujno potrebni napredek. Preprečiti otroku stik s sodobno tehnologijo pa že pomeni prikrajšati ga za podobnost z vrstniki in mu povzročiti daljnosežen primanjkljaj. Noreti s časom je enako nezdravo kot zavračati vse njegove izzive. Nasedati ponudbam in reklamam, pomlajevalnim obetom, zdravilom s spleta, karizmatičnim prerokom, napitkom sreče, hitremu zaslužku in virtualnim smehljajem je nespametno. Odreči se delovnemu mestu v priznano uspešnem podjetju zato, ker je treba tam delati z glavo in srcem, pa je znamenje, da sodim v družbeno vrsto lenuhov. Časi se spreminjajo in mi z njimi. Tisočletje stara modrost. Močno jih spreminjajo ljudje, ki hodijo pred njimi: vizionarji, izumitelji, raziskovalci … Ne samo Einsteini in von Brauni, tudi neznanec z Barja, ki je domislil leseno kolo z leseno osjó, ali pa sovaščan, ki je z iskrivimi izboljšavami dvignil tovarno do zvezd, pa zaradi tajkunjenja žal ni več niti sledu za njo. Časi so taki, kakršni so ljudje, je trdil A. M. Slomšek, ki je živel v času in s časom ‒ v tem je uvidel zmoto in nevarnost ‒ pa tudi proti času. Naš véliki Slovenec. Kako živimo s časom po zahtevah družbe in še posebno mode, pokažejo fotografije, ta za spomine ustavljeni čas. Ker pa se vse drugo spreminja, se najbolj čudim temu, da sem po večkratni obnovitvi vseh milijonov in milijard celic v telesu še vedno isti jaz.
Živeti v času, s časom, za časom, pred časom, proti času, zunaj časa … Zdaj, prej, potem. Časa se ne da znebiti. Niti takrat, ko začnemo zamenjevati dneve in leta ali pa, ko drugi uvidijo, da se časa ne zavedamo več. »Kateri dan je danes?« najprej vpraša zdravnik, ko se zbudimo iz omedlevice. Časi, mladi časi, neužiti krasi … Je čas ljubezni in čas sovraštva, čas vojne in čas miru, pravi svetopisemski pridigar. Je naš čas, čas prednikov, čas zanamcev. Vedno živimo v času, ne zna pa vsak živeti s časom. Ta prinaša novosti in če jih kar počez zavračamo, ostajamo za časom. Ali je to usodno ali samo zabavno za tiste, ki opazujejo naše ravnanje? Ni modro na vseh področjih zanemariti novosti. Živeti brez televizorja ali radia nas ne prikrajša za nujno potrebni napredek. Preprečiti otroku stik s sodobno tehnologijo pa že pomeni prikrajšati ga za podobnost z vrstniki in mu povzročiti daljnosežen primanjkljaj. Noreti s časom je enako nezdravo kot zavračati vse njegove izzive. Nasedati ponudbam in reklamam, pomlajevalnim obetom, zdravilom s spleta, karizmatičnim prerokom, napitkom sreče, hitremu zaslužku in virtualnim smehljajem je nespametno. Odreči se delovnemu mestu v priznano uspešnem podjetju zato, ker je treba tam delati z glavo in srcem, pa je znamenje, da sodim v družbeno vrsto lenuhov. Časi se spreminjajo in mi z njimi. Tisočletje stara modrost. Močno jih spreminjajo ljudje, ki hodijo pred njimi: vizionarji, izumitelji, raziskovalci … Ne samo Einsteini in von Brauni, tudi neznanec z Barja, ki je domislil leseno kolo z leseno osjó, ali pa sovaščan, ki je z iskrivimi izboljšavami dvignil tovarno do zvezd, pa zaradi tajkunjenja žal ni več niti sledu za njo. Časi so taki, kakršni so ljudje, je trdil A. M. Slomšek, ki je živel v času in s časom ‒ v tem je uvidel zmoto in nevarnost ‒ pa tudi proti času. Naš véliki Slovenec. Kako živimo s časom po zahtevah družbe in še posebno mode, pokažejo fotografije, ta za spomine ustavljeni čas. Ker pa se vse drugo spreminja, se najbolj čudim temu, da sem po večkratni obnovitvi vseh milijonov in milijard celic v telesu še vedno isti jaz.
V času meseca ramadana, ko se muslimani od sončnega vzhoda do zahoda postijo, je naš junak Nesrudin potoval skozi vasi in prosil miloščine. Iskal pa je tudi zaposlitev, ponujal se je za imama, voditelja molitve v mošeji. To je bil običaj svetih mož, ampak kamorkoli je prišel Nesrudin, ni ničesar prejel niti ga v nobeni vasi niso hoteli za imama. Ko je Nesrudin prispel že v sedmo vas, prejšnjih šest vasi ga je skoraj napodilo, je doživel precejšnje razburjenje med tamkajšnjimi vaščani. Ti so mu povedali, kako je v zadnjih mesecih lisica ukradla in pomorila mnoge kokoši, race in purane vaščanov. Lisico so končno ujeli in med vaščani se je razvila vihrava debata o tem, kako naj lisico kaznujejo za njene pomore. Izmišljali so se razne načine mučenja, s katerimi bi se zveri maščevali za njeno početje in izgubo, ki jim jo je prizadejala. Ravno takrat je med njih prispel Nesrudin in vaščani so ga vprašali za njegovo mnenje. »Prepustite to meni,« jim je odvrnil Nesrudin. Vaščani ki so videli Nesrudinovo belo brado in slišali njegov prepričljiv glas, so mu zaupali, da bo znal ravnati z lisico. Nesrudin je tedaj slekel svoj plašč in turban, ki so ga nosili učenjaki, poveznil oboje na lisico in jo tako napravljeno spustil v gozd. »Kaj si storil! Se ti je zmešalo!?« so se vaščani jezno obračali k Nesrudinu, ko so opazili, da je lisica vsa našemljena pobegnila. »Ne skrbite,« jih je miril nasmejani Nesrudin. Vsak, ki bo srečal lisico, bo mislil, da je pred njim sveti mož, ki si išče službo, in lisica bo skoraj zagotovo izstradana umrla v tednu dni.« Ko trpimo ali se nam zdi, da se nam dogaja krivica, je naše trpljenje za nas običajno največje, najbolj intenzivno. Nihče ne trpi tako kot jaz. Trpljenje in krivica sta edinstveni. Tako kot junak zgodbe Nesrudin bi si želeli, da ljudje prepoznajo našo bolečino in vidijo, kako prispevajo k njej. Ampak nekoliko smešno bi bilo, če bi želeli naše trpljenje razglasiti kot največjo možno kazen, ki lahko koga doleti. Je že tako, da trpljenja ni mogoče primerjati, vsak nosi svoj lastni križ. Lahko pa v tem jutru sklenemo, da bomo pazljivi do bolečine drugega in da bomo pazili, da ne bi še dodatno prispevali k trpljenju ljudi okrog sebe. Vsaj danes in potem po svojih močeh vsak dan znova.
V času meseca ramadana, ko se muslimani od sončnega vzhoda do zahoda postijo, je naš junak Nesrudin potoval skozi vasi in prosil miloščine. Iskal pa je tudi zaposlitev, ponujal se je za imama, voditelja molitve v mošeji. To je bil običaj svetih mož, ampak kamorkoli je prišel Nesrudin, ni ničesar prejel niti ga v nobeni vasi niso hoteli za imama. Ko je Nesrudin prispel že v sedmo vas, prejšnjih šest vasi ga je skoraj napodilo, je doživel precejšnje razburjenje med tamkajšnjimi vaščani. Ti so mu povedali, kako je v zadnjih mesecih lisica ukradla in pomorila mnoge kokoši, race in purane vaščanov. Lisico so končno ujeli in med vaščani se je razvila vihrava debata o tem, kako naj lisico kaznujejo za njene pomore. Izmišljali so se razne načine mučenja, s katerimi bi se zveri maščevali za njeno početje in izgubo, ki jim jo je prizadejala. Ravno takrat je med njih prispel Nesrudin in vaščani so ga vprašali za njegovo mnenje. »Prepustite to meni,« jim je odvrnil Nesrudin. Vaščani ki so videli Nesrudinovo belo brado in slišali njegov prepričljiv glas, so mu zaupali, da bo znal ravnati z lisico. Nesrudin je tedaj slekel svoj plašč in turban, ki so ga nosili učenjaki, poveznil oboje na lisico in jo tako napravljeno spustil v gozd. »Kaj si storil! Se ti je zmešalo!?« so se vaščani jezno obračali k Nesrudinu, ko so opazili, da je lisica vsa našemljena pobegnila. »Ne skrbite,« jih je miril nasmejani Nesrudin. Vsak, ki bo srečal lisico, bo mislil, da je pred njim sveti mož, ki si išče službo, in lisica bo skoraj zagotovo izstradana umrla v tednu dni.« Ko trpimo ali se nam zdi, da se nam dogaja krivica, je naše trpljenje za nas običajno največje, najbolj intenzivno. Nihče ne trpi tako kot jaz. Trpljenje in krivica sta edinstveni. Tako kot junak zgodbe Nesrudin bi si želeli, da ljudje prepoznajo našo bolečino in vidijo, kako prispevajo k njej. Ampak nekoliko smešno bi bilo, če bi želeli naše trpljenje razglasiti kot največjo možno kazen, ki lahko koga doleti. Je že tako, da trpljenja ni mogoče primerjati, vsak nosi svoj lastni križ. Lahko pa v tem jutru sklenemo, da bomo pazljivi do bolečine drugega in da bomo pazili, da ne bi še dodatno prispevali k trpljenju ljudi okrog sebe. Vsaj danes in potem po svojih močeh vsak dan znova.
Koliko časa traja, da se človek nauči hoditi v primerjavi z žrebičkom, ki se že hip po skotitvi podi naokrog. Koliko časa, da se človek nauči govoriti, koliko časa, da se nauči pisati in brati, koliko časa, da se nauči reči dve kratki besedi, »hvala« in »prosim«, pa še »oprosti« zraven, koliko časa, da se nauči biti človeški … Človek je počasne sorte, naravna nam je. Morda nas je zato ta moderna zahteva po »takojšnjosti« vsega pahnila v neko nečloveško stanje. Radi imamo, da se nam ustreže, ko bi kaj želeli, radi imamo jagode sredi zime, radi avtomate, ki za drobiž izstrelijo čokolado, radi hitre računalnike in hiter internet, vse, kar melje več kot nekaj sekund, je nevzdržno počasi. Radi se peljemo po avtocestah, radi smo hitro tam, kamor bi radi prišli. Četudi bi radi prišli daleč. Težava hitrosti je, da te hitrost ne spremeni, ničesar ti ne da, samo raztrese te. Če greš hitro, nikamor ne prideš, dosežeš cilj, a si ostal brez poti. In pot je tista ključna pri vsem skupaj, Zaplotnika vprašajte, on, veliki popotnik, je zapisal: »Kdor išče cilj, bo ostal prazen, ko ga bo dosegel, kdor pa najde pot, bo cilj vedno nosil v sebi.« Najti pot menda pomeni hoditi, in sicer hoditi počasi, tako počasi, da ti začenja pot govoriti o tem, kam sploh greš. Torej dovolj počasi, da čutiš bolečino, ne le svoje, bolečino svojih sopotnikov, dovolj počasi, da se zaveš, da je beseda primerna, samo če je boljša od tišine. Dovolj počasi, da imaš čas za vprašanja, na katera ni odgovorov, da imaš čas za napake, ki se jih sramuješ, da se imaš čas ustaviti in spiti pivo, da imaš čas vohati rože. To je pot. In lahko se jo naredi samo počasi. Ker pot sama po sebi nima smisla, če pot ni rast, raste pa se samo počasi, ne hitro, hitre rešitve so kot montažne hiše na Vipavskem, ob prvi burji se raztresejo po vsej dolini. Trdno steblo moraš imeti, če nočeš, da te prvi vihar trešči ob tla, in trdnost nastane samo počasi. Zato je počasnost očitno za življenje pomembna, zato bi se je bilo menda spet treba navaditi, ne zaradi stresa, zavoljo rasti. In nam je treba nastajati, še veliko moramo nastati, in gorje tistemu, ki misli, da mu ni treba več rasti, ker smo ljudje kakor veter, dokler se premikamo, obstajamo.
Koliko časa traja, da se človek nauči hoditi v primerjavi z žrebičkom, ki se že hip po skotitvi podi naokrog. Koliko časa, da se človek nauči govoriti, koliko časa, da se nauči pisati in brati, koliko časa, da se nauči reči dve kratki besedi, »hvala« in »prosim«, pa še »oprosti« zraven, koliko časa, da se nauči biti človeški … Človek je počasne sorte, naravna nam je. Morda nas je zato ta moderna zahteva po »takojšnjosti« vsega pahnila v neko nečloveško stanje. Radi imamo, da se nam ustreže, ko bi kaj želeli, radi imamo jagode sredi zime, radi avtomate, ki za drobiž izstrelijo čokolado, radi hitre računalnike in hiter internet, vse, kar melje več kot nekaj sekund, je nevzdržno počasi. Radi se peljemo po avtocestah, radi smo hitro tam, kamor bi radi prišli. Četudi bi radi prišli daleč. Težava hitrosti je, da te hitrost ne spremeni, ničesar ti ne da, samo raztrese te. Če greš hitro, nikamor ne prideš, dosežeš cilj, a si ostal brez poti. In pot je tista ključna pri vsem skupaj, Zaplotnika vprašajte, on, veliki popotnik, je zapisal: »Kdor išče cilj, bo ostal prazen, ko ga bo dosegel, kdor pa najde pot, bo cilj vedno nosil v sebi.« Najti pot menda pomeni hoditi, in sicer hoditi počasi, tako počasi, da ti začenja pot govoriti o tem, kam sploh greš. Torej dovolj počasi, da čutiš bolečino, ne le svoje, bolečino svojih sopotnikov, dovolj počasi, da se zaveš, da je beseda primerna, samo če je boljša od tišine. Dovolj počasi, da imaš čas za vprašanja, na katera ni odgovorov, da imaš čas za napake, ki se jih sramuješ, da se imaš čas ustaviti in spiti pivo, da imaš čas vohati rože. To je pot. In lahko se jo naredi samo počasi. Ker pot sama po sebi nima smisla, če pot ni rast, raste pa se samo počasi, ne hitro, hitre rešitve so kot montažne hiše na Vipavskem, ob prvi burji se raztresejo po vsej dolini. Trdno steblo moraš imeti, če nočeš, da te prvi vihar trešči ob tla, in trdnost nastane samo počasi. Zato je počasnost očitno za življenje pomembna, zato bi se je bilo menda spet treba navaditi, ne zaradi stresa, zavoljo rasti. In nam je treba nastajati, še veliko moramo nastati, in gorje tistemu, ki misli, da mu ni treba več rasti, ker smo ljudje kakor veter, dokler se premikamo, obstajamo.