Iskanje oddaja
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Že kot otroci smo risali črte, ki se jih ne sme prestopiti. Ko smo s palico (ali s čim drugim) v pesek zarisali polje za »med dvema ognjema«! Ali pa tiste trapaste kvadrate za ristanc, oziroma »tancanje« kot smo rekli pri nas. Ali pa ogromen krog za »zemljo krast«! Resda je bilo vse skupaj otroška igra, a včasih je šlo zelo zares… Kajti otroška igra je resna stvar! In je včasih tekla tudi kri… No, če sem čisto natančen je ponavadi komu najprej kri zavrela in posledično pri kom drugem tekla! A kri je vrela in tekla… trde, grde, nepremišljene, otroške in otročje besede in pesti pa so padale, ker nekdo ni spoštoval pravil! Ker je nekdo prestopil črto, pa trdil, da je ni! Ker je nekdo videl, da je nekdo prestopil črto, nekdo drug pa tega ni videl ali pa je videl, da je ni prestopil. In so eni vpili na druge: »Prestop!« in »Fuč!«, drugi pa: »Goljufi!« in »Lažnivci!« Ja, otroška igra je resna stvar. Skozi (otroško) igro se naučimo smiselnosti in pomembnosti pravil. Kot otroci se naučimo sprejemanja in upoštevanja pravil… ali pa goljufanja. Kot otroci se naučimo, da so pravila enaka za vse… ali pa da za tiste z večjimi pestmi in močnejšimi mišicami pravil ni! Zato so kake odrasle in resne debate v odraslih in resnih hišah, v odraslih in resnih pisarnah odraslih in resnih ustanov tako zelo podobne otroškim prepirom. In razkazovanju mišic! Pameti pa je bolj za vzorec, pa še ta je bolj otročja!! Pred naslednjimi volitvami, ne bi bilo slabo kandidate in predsednike ter kandidate za predsednike vprašati ali so kot otroci na dvorišču imeli pesek ali asfalt? Ali so sploh imeli dvorišče? Ali so se kot otroci igrali? So imeli prijatelje? Vejo kaj je »ristanc« in kaj »zemljo krast«?! Poznajo pravila? … To se mi zdijo veliko bolj tehtna vprašanja za politike, kot pa njihovi programi. Zapisati učene in pomembne besede je lahko. Še lažje se jih je nadudlati na pamet in jih izza mikrofona ali z ekrana odrecitirati! Izogniti se žogi »med dvema ognjema«, priznati prestop in fuč, je veliko težje!
Že kot otroci smo risali črte, ki se jih ne sme prestopiti. Ko smo s palico (ali s čim drugim) v pesek zarisali polje za »med dvema ognjema«! Ali pa tiste trapaste kvadrate za ristanc, oziroma »tancanje« kot smo rekli pri nas. Ali pa ogromen krog za »zemljo krast«! Resda je bilo vse skupaj otroška igra, a včasih je šlo zelo zares… Kajti otroška igra je resna stvar! In je včasih tekla tudi kri… No, če sem čisto natančen je ponavadi komu najprej kri zavrela in posledično pri kom drugem tekla! A kri je vrela in tekla… trde, grde, nepremišljene, otroške in otročje besede in pesti pa so padale, ker nekdo ni spoštoval pravil! Ker je nekdo prestopil črto, pa trdil, da je ni! Ker je nekdo videl, da je nekdo prestopil črto, nekdo drug pa tega ni videl ali pa je videl, da je ni prestopil. In so eni vpili na druge: »Prestop!« in »Fuč!«, drugi pa: »Goljufi!« in »Lažnivci!« Ja, otroška igra je resna stvar. Skozi (otroško) igro se naučimo smiselnosti in pomembnosti pravil. Kot otroci se naučimo sprejemanja in upoštevanja pravil… ali pa goljufanja. Kot otroci se naučimo, da so pravila enaka za vse… ali pa da za tiste z večjimi pestmi in močnejšimi mišicami pravil ni! Zato so kake odrasle in resne debate v odraslih in resnih hišah, v odraslih in resnih pisarnah odraslih in resnih ustanov tako zelo podobne otroškim prepirom. In razkazovanju mišic! Pameti pa je bolj za vzorec, pa še ta je bolj otročja!! Pred naslednjimi volitvami, ne bi bilo slabo kandidate in predsednike ter kandidate za predsednike vprašati ali so kot otroci na dvorišču imeli pesek ali asfalt? Ali so sploh imeli dvorišče? Ali so se kot otroci igrali? So imeli prijatelje? Vejo kaj je »ristanc« in kaj »zemljo krast«?! Poznajo pravila? … To se mi zdijo veliko bolj tehtna vprašanja za politike, kot pa njihovi programi. Zapisati učene in pomembne besede je lahko. Še lažje se jih je nadudlati na pamet in jih izza mikrofona ali z ekrana odrecitirati! Izogniti se žogi »med dvema ognjema«, priznati prestop in fuč, je veliko težje!
Vsem trem monoteističnim religijam je med drugim skupno prepričanje, da se je Bog posredoval človeštvu. To Božje samoposredovanje se je zgodilo v obliki razodetja, ki so ga prejeli preroki teh religij. Na ta način je presežna božja Beseda vstopila v človeško govorico. V aktu razodetja je večni Logos postal dostopen človeku – namreč: skozi jezik. Svetim Knjigam se zato pripisuje Božji izvor. Bog spregovori v človekovi govorici; govorici razumni človeku. Toda ali je takšna govorica nujno tudi estetska? Tu se bom omejil na Sveto besedilo religije, ki jo najbolje poznam – islama. Koranski jezik muslimanom ne velja le za najlepšo Arabščino, temveč za najbolj estetsko in vzvišeno obliko jezika sploh. Islamsko izročilo pravi: »Bog je lep in ljubi lepoto«. Lepota velja v Islamu za enega od Božjih atributov. Prizadevanje za lepim, bodisi v čutnem smislu (lepota človekovih del) ali nadčutnem smislu (lepota človekovega značaja), pa je sestavni del islamske religije. Tako se tudi sama resničnost koranskega oznanila dejansko razkrije šele preko lepote recitacije, ki ima v islamski tradiciji status posebne umetnosti. V dejanju recitacije Bog postane čutno zaznaven. Obliko koranskega jezika ni mogoče ločiti od njegove vsebine: kakor da bi sama vsebina bila pogojena z obliko. Edinstveno zaporednje besed in njihov zven, poudarki, presledki, »govor v veličastnih ritmih« in melodičnost – vse to se v koranski arabščini stopnjujejo skoraj do magičnega učinka. Med mnogimi muslimani zato še danes prevladuje prepričanje, da Korana ni mogoče ustrezno prevesti. Kakorkoli že, nedvomno drži naslednje: Estetika je konstitutivni del Koranskega oznanila in njegovega »nadnaravnega karakterja«. To pomeni, da je vsebinsko-teološka dimenzija je v Koranu neločljiva od estetsko-jezikovne. V tem smislu je dejansko mogoče govoriti o »estetskem dokazu Boga«. Ali kakor pravi nemška arabistka Angelika Neuwirth: »Preobrazbena moč Korana leži v njegovem jezikovnem čudežu«. Koran kot razodetje torej ni preprosta danost, temveč estetsko doživetje Božjega, ki empirični svet »spreminja« v poduhovljeni svet. Mar ni potemtakem ozaveščanje in kultiviranje estetske dimenzije razodetja lahko ključ do revitalizacije same duhovnosti?
Vsem trem monoteističnim religijam je med drugim skupno prepričanje, da se je Bog posredoval človeštvu. To Božje samoposredovanje se je zgodilo v obliki razodetja, ki so ga prejeli preroki teh religij. Na ta način je presežna božja Beseda vstopila v človeško govorico. V aktu razodetja je večni Logos postal dostopen človeku – namreč: skozi jezik. Svetim Knjigam se zato pripisuje Božji izvor. Bog spregovori v človekovi govorici; govorici razumni človeku. Toda ali je takšna govorica nujno tudi estetska? Tu se bom omejil na Sveto besedilo religije, ki jo najbolje poznam – islama. Koranski jezik muslimanom ne velja le za najlepšo Arabščino, temveč za najbolj estetsko in vzvišeno obliko jezika sploh. Islamsko izročilo pravi: »Bog je lep in ljubi lepoto«. Lepota velja v Islamu za enega od Božjih atributov. Prizadevanje za lepim, bodisi v čutnem smislu (lepota človekovih del) ali nadčutnem smislu (lepota človekovega značaja), pa je sestavni del islamske religije. Tako se tudi sama resničnost koranskega oznanila dejansko razkrije šele preko lepote recitacije, ki ima v islamski tradiciji status posebne umetnosti. V dejanju recitacije Bog postane čutno zaznaven. Obliko koranskega jezika ni mogoče ločiti od njegove vsebine: kakor da bi sama vsebina bila pogojena z obliko. Edinstveno zaporednje besed in njihov zven, poudarki, presledki, »govor v veličastnih ritmih« in melodičnost – vse to se v koranski arabščini stopnjujejo skoraj do magičnega učinka. Med mnogimi muslimani zato še danes prevladuje prepričanje, da Korana ni mogoče ustrezno prevesti. Kakorkoli že, nedvomno drži naslednje: Estetika je konstitutivni del Koranskega oznanila in njegovega »nadnaravnega karakterja«. To pomeni, da je vsebinsko-teološka dimenzija je v Koranu neločljiva od estetsko-jezikovne. V tem smislu je dejansko mogoče govoriti o »estetskem dokazu Boga«. Ali kakor pravi nemška arabistka Angelika Neuwirth: »Preobrazbena moč Korana leži v njegovem jezikovnem čudežu«. Koran kot razodetje torej ni preprosta danost, temveč estetsko doživetje Božjega, ki empirični svet »spreminja« v poduhovljeni svet. Mar ni potemtakem ozaveščanje in kultiviranje estetske dimenzije razodetja lahko ključ do revitalizacije same duhovnosti?
Zgodba o pastirju z vrečkama črnih in belih kamenčkov je tradicionalna tibetanska budistična pripovedka o pomembnosti urjenja v čuječnosti in zavedanju. Nekoč je živel pastir, ki je v hribih pasel svojo čredo ovac. V bližnji jami je živel priznan lama, kot rečemo tibetanskemu menihu, ki je dokončal izobrazbo in preživel veliko let v meditativnem umiku. Pastir je že večkrat slišal o njem, saj so vsi govorili, da je ta lama dosegel visoko stopnjo spoznanja. Veliko učencev od vsepovsod, celo iz oddaljenih krajev, je prihajalo k njemu. Nekega dne je pastir obiskal tega lamo in dejal: »Sem samo preprost pastir. Ničesar ne vem. Sem nepismen, vendar si zelo želim, da bi lahko spoznal duhovno pot. Prosim, naučite me prakse, ki je lahko razumljiva in ne zahteva nobenega zapletenega znanja, preprosto prakso, ki bi jo lahko delal celo najbolj neizobražen človek.« Lama mu je odvrnil: »Vzemi dve vrečki in napolni eno z belimi kamenčki, drugo pa s črnimi. Ko boš sedel na skali in pasel ovce, imej vrečki ob sebi in opazuj svoj um. Če se v njem pojavi slaba misel, iz vrečke vzemi en črn kamenček in ga položi na svojo levo stran. Če pa se v tvojem umu pojavi dobra misel, vzemi bel kamenček in ga položi na svojo desno. Samo to počni, za to prakso ne potrebuješ ničesar drugega.« Pastir je upošteval nasvet budističnega meniha, napolnil dve vrečki s črnimi in belimi kamenčki in opazoval svoj um. Opazil je, da se kup črnih kamenčkov zmeraj bolj povečuje, belega kamenčka pa ni bilo niti enega. Na koncu dneva je bilo na levi strani veliko črnih kamenčkov in morda le eden ali dva bela na desni. To ga je zelo zaskrbelo in prišel je do sklepa, da njegova praksa ni dobra, da mu gre res slabo. Vrnil se je k lami in se pritožil: »To ni v redu. Črnih kamenčkov je cela gora, bela sta pa samo dva ali trije.« Lama mu je odgovoril: »To sploh ni pomembno. Le nadaljuj. Vsak večer pospravi kamenčke v vrečki in naslednji dan začni znova.« Pastir je delal, kot mu je bilo naročeno, vsak dan znova in znova. Počasi in postopno je čez nekaj mesecev opazil, da se beli kup povečuje, črni pa zmanjšuje. Na koncu so bili skoraj vsi kamenčki beli. Nauk te zgodbe je, da ne glede na to, kaj počnemo v svojem vsakdanjem življenju, se moramo zavedati stanja svojega uma. Ko opazimo, da je naš um pozitiven in umirjen, je to tako, kot da bi na kup postavili bel kamenček. Ko pa je naš um negativen in se tega zavemo, je, kot da bi postavili kamenček na črni kup. S čuječnostjo in z zavedanjem bo naš um vedno bolj pozitiven.
Zgodba o pastirju z vrečkama črnih in belih kamenčkov je tradicionalna tibetanska budistična pripovedka o pomembnosti urjenja v čuječnosti in zavedanju. Nekoč je živel pastir, ki je v hribih pasel svojo čredo ovac. V bližnji jami je živel priznan lama, kot rečemo tibetanskemu menihu, ki je dokončal izobrazbo in preživel veliko let v meditativnem umiku. Pastir je že večkrat slišal o njem, saj so vsi govorili, da je ta lama dosegel visoko stopnjo spoznanja. Veliko učencev od vsepovsod, celo iz oddaljenih krajev, je prihajalo k njemu. Nekega dne je pastir obiskal tega lamo in dejal: »Sem samo preprost pastir. Ničesar ne vem. Sem nepismen, vendar si zelo želim, da bi lahko spoznal duhovno pot. Prosim, naučite me prakse, ki je lahko razumljiva in ne zahteva nobenega zapletenega znanja, preprosto prakso, ki bi jo lahko delal celo najbolj neizobražen človek.« Lama mu je odvrnil: »Vzemi dve vrečki in napolni eno z belimi kamenčki, drugo pa s črnimi. Ko boš sedel na skali in pasel ovce, imej vrečki ob sebi in opazuj svoj um. Če se v njem pojavi slaba misel, iz vrečke vzemi en črn kamenček in ga položi na svojo levo stran. Če pa se v tvojem umu pojavi dobra misel, vzemi bel kamenček in ga položi na svojo desno. Samo to počni, za to prakso ne potrebuješ ničesar drugega.« Pastir je upošteval nasvet budističnega meniha, napolnil dve vrečki s črnimi in belimi kamenčki in opazoval svoj um. Opazil je, da se kup črnih kamenčkov zmeraj bolj povečuje, belega kamenčka pa ni bilo niti enega. Na koncu dneva je bilo na levi strani veliko črnih kamenčkov in morda le eden ali dva bela na desni. To ga je zelo zaskrbelo in prišel je do sklepa, da njegova praksa ni dobra, da mu gre res slabo. Vrnil se je k lami in se pritožil: »To ni v redu. Črnih kamenčkov je cela gora, bela sta pa samo dva ali trije.« Lama mu je odgovoril: »To sploh ni pomembno. Le nadaljuj. Vsak večer pospravi kamenčke v vrečki in naslednji dan začni znova.« Pastir je delal, kot mu je bilo naročeno, vsak dan znova in znova. Počasi in postopno je čez nekaj mesecev opazil, da se beli kup povečuje, črni pa zmanjšuje. Na koncu so bili skoraj vsi kamenčki beli. Nauk te zgodbe je, da ne glede na to, kaj počnemo v svojem vsakdanjem življenju, se moramo zavedati stanja svojega uma. Ko opazimo, da je naš um pozitiven in umirjen, je to tako, kot da bi na kup postavili bel kamenček. Ko pa je naš um negativen in se tega zavemo, je, kot da bi postavili kamenček na črni kup. S čuječnostjo in z zavedanjem bo naš um vedno bolj pozitiven.
Živeti pomeni darovati Danes je god svetega Petra in Pavla, ki sta prvaka apostolov. V cerkvah in umetniških delih ju velikokrat zasledimo s ključi oziroma z mečem in knjigo v rokah. Peter je prvi izpovedal vero, da je Jezus Kristus Božji Sin. In danes vrhovnega voditelja Cerkve, papeža imenujemo za naslednika svetega Petra. On ima ključe nebeškega kraljestva, ko želi vse ljudi tega sveta pripeljati v nebesa. Sveti Pavel pa je bil na začetku goreč nasprotnik krščanstva. Po srečanju in globoki izkušnji srečanja z Jezusom je doumel, da Kristus ni mrtev, ampak živi! In da ga Jezus ljubi, čeprav je bil njegov sovražnik. Kakšno veliko usmiljenje našega Boga. On je ves ljubezen in ves milost. To je vera, ki sta jo Peter in Pavel prejela od Kristusa in jo posredovala naprej. Na njun god pa praznujejo tudi vsi duhovniki, saj se spominjajo dneva svojega posvečenja in ga praznujejo. Čez nekaj ur se jim bom pridružil tudi sam, ko bom po rokah gospoda nadškofa Stanislava Zoreta tudi sam posvečen v duhovnika. Na to pot pa me bodo pospremili tudi preostali duhovniki. Tako kot Peter smo tudi duhovniki poklicani, da čim več ljudi pripeljemo v nebeško kraljestvo, da bi živeli srečno in mirno življenje, kljub vsem preizkušnjam, težavam in tegobam tega sveta in življenja. Da bi se zavedali, da s smrtjo ni konec našega življenja, ampak šele začetek nečesa novega, večnega življenja. Kakšen smisel bi imelo življenje, če bi bilo s smrtjo vsega konec? Peter in Pavel sta se tega zavedala in verovala, zato se nista bala iti v smrt za vero, za Jezusa. Zato ju danes častimo kot skali, kot temelj naše Cerkve, kot temelj naše vere. Dala sta nam zgled, kako se v celoti predati Jezusu. V to smo poklicani tudi duhovniki. Ves se dati za Boga in za Cerkev. Tako kot se je pokojni papež Frančišek velikokrat priporočal, da bi molili zanj, se vam tudi sam priporočam v molitev, da bi gorel za Boga in za vse, ki jim bom poslan. Hvala vsem, ki za duhovnike molite in kaj dobrega storite. Hvala vsem, ki ustvarjate vzdušje, kjer mladi fantje lahko razmišljajo o duhovniškem poklicu in na Božji klic lahko odgovorijo.
Živeti pomeni darovati Danes je god svetega Petra in Pavla, ki sta prvaka apostolov. V cerkvah in umetniških delih ju velikokrat zasledimo s ključi oziroma z mečem in knjigo v rokah. Peter je prvi izpovedal vero, da je Jezus Kristus Božji Sin. In danes vrhovnega voditelja Cerkve, papeža imenujemo za naslednika svetega Petra. On ima ključe nebeškega kraljestva, ko želi vse ljudi tega sveta pripeljati v nebesa. Sveti Pavel pa je bil na začetku goreč nasprotnik krščanstva. Po srečanju in globoki izkušnji srečanja z Jezusom je doumel, da Kristus ni mrtev, ampak živi! In da ga Jezus ljubi, čeprav je bil njegov sovražnik. Kakšno veliko usmiljenje našega Boga. On je ves ljubezen in ves milost. To je vera, ki sta jo Peter in Pavel prejela od Kristusa in jo posredovala naprej. Na njun god pa praznujejo tudi vsi duhovniki, saj se spominjajo dneva svojega posvečenja in ga praznujejo. Čez nekaj ur se jim bom pridružil tudi sam, ko bom po rokah gospoda nadškofa Stanislava Zoreta tudi sam posvečen v duhovnika. Na to pot pa me bodo pospremili tudi preostali duhovniki. Tako kot Peter smo tudi duhovniki poklicani, da čim več ljudi pripeljemo v nebeško kraljestvo, da bi živeli srečno in mirno življenje, kljub vsem preizkušnjam, težavam in tegobam tega sveta in življenja. Da bi se zavedali, da s smrtjo ni konec našega življenja, ampak šele začetek nečesa novega, večnega življenja. Kakšen smisel bi imelo življenje, če bi bilo s smrtjo vsega konec? Peter in Pavel sta se tega zavedala in verovala, zato se nista bala iti v smrt za vero, za Jezusa. Zato ju danes častimo kot skali, kot temelj naše Cerkve, kot temelj naše vere. Dala sta nam zgled, kako se v celoti predati Jezusu. V to smo poklicani tudi duhovniki. Ves se dati za Boga in za Cerkev. Tako kot se je pokojni papež Frančišek velikokrat priporočal, da bi molili zanj, se vam tudi sam priporočam v molitev, da bi gorel za Boga in za vse, ki jim bom poslan. Hvala vsem, ki za duhovnike molite in kaj dobrega storite. Hvala vsem, ki ustvarjate vzdušje, kjer mladi fantje lahko razmišljajo o duhovniškem poklicu in na Božji klic lahko odgovorijo.
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Kakšno leto prej, preden sem postal duhovnik, sem stopil na mino, ki mi je razcefrala srce. Moji ideali so vsepovprek frčali po zraku, kot splašene ptice, ki se ob poku puške dvignejo visoko nad zemljo, se razletijo na vse strani neba in se nikdar več ne vrnejo. Stal sem pred še enim cerkvenim škandalom, za katerega niste in verjetno nikdar ne boste slišali. Jaz pa sem stal pred njim kot pred hudičem in vedel, da ga ne morem ne prezreti ne premagati. Da je to nekaj, čez kar preprosto ne morem. Hotel sem stran, čim dlje proč. »V taki umazani, črni, svinjski Cerkvi nimam kaj iskati,« sem se potožil duhovniku, on pa mi je na to odvrnil: »Če odideš tudi ti, kdo jo bo naredil drugačno?« Tedaj sem spoznal, da je veliko črnega in slabega, ki se nabira na naših voditeljih, pravzaprav odsev nas vseh, ki smo del iste skupnosti. Zgražamo se nad krajami vplivnih direktorjev, a nihče izmed nas ne pomišlja preveč, če se lahko izogne plačilu davka. Gabi se nam skrivanje resnice, medtem ko si sami natikamo maske za čim lepšo javno podobo. Besnimo nad njihovim izkoriščanjem in samovoljo, a delamo enako, kadar tudi mi dobimo moč nad kom drugim. Voditelji Cerkve in države, škofje, politiki, direktorji, župani, predsedniki in preostali vplivneži so pravzaprav vedno samo naše ogledalo, nekdo, ki nam s svojimi napakami očitno kaže, na katerih križiščih smo zavili narobe. Kritika je pomembna, morda celo ključna, ko gledamo naše voditelje in našo družbo, da se ne razumemo narobe. Vendar je kritika, če je dobronamerna, vedno najprej samokritična. »Vi pa si ne pravite ›rabi‹, kajti eden je vaš Učitelj, vi vsi pa ste bratje. Tudi na zemlji nikomur ne pravite ›oče‹, kajti eden je vaš Oče, ta, ki je v nebesih. Tudi si ne pravite ›vodnik‹, kajti eden je vaš Vodnik, Kristus.« (Mt 23,8-10) Biti učitelj zato pomeni najprej učiti se kot učenec, biti oče pomeni spoštovati kot sin, biti voditelj pomeni služiti kot služabnik. Tako se spreminjajo stvari.
Kakšno leto prej, preden sem postal duhovnik, sem stopil na mino, ki mi je razcefrala srce. Moji ideali so vsepovprek frčali po zraku, kot splašene ptice, ki se ob poku puške dvignejo visoko nad zemljo, se razletijo na vse strani neba in se nikdar več ne vrnejo. Stal sem pred še enim cerkvenim škandalom, za katerega niste in verjetno nikdar ne boste slišali. Jaz pa sem stal pred njim kot pred hudičem in vedel, da ga ne morem ne prezreti ne premagati. Da je to nekaj, čez kar preprosto ne morem. Hotel sem stran, čim dlje proč. »V taki umazani, črni, svinjski Cerkvi nimam kaj iskati,« sem se potožil duhovniku, on pa mi je na to odvrnil: »Če odideš tudi ti, kdo jo bo naredil drugačno?« Tedaj sem spoznal, da je veliko črnega in slabega, ki se nabira na naših voditeljih, pravzaprav odsev nas vseh, ki smo del iste skupnosti. Zgražamo se nad krajami vplivnih direktorjev, a nihče izmed nas ne pomišlja preveč, če se lahko izogne plačilu davka. Gabi se nam skrivanje resnice, medtem ko si sami natikamo maske za čim lepšo javno podobo. Besnimo nad njihovim izkoriščanjem in samovoljo, a delamo enako, kadar tudi mi dobimo moč nad kom drugim. Voditelji Cerkve in države, škofje, politiki, direktorji, župani, predsedniki in preostali vplivneži so pravzaprav vedno samo naše ogledalo, nekdo, ki nam s svojimi napakami očitno kaže, na katerih križiščih smo zavili narobe. Kritika je pomembna, morda celo ključna, ko gledamo naše voditelje in našo družbo, da se ne razumemo narobe. Vendar je kritika, če je dobronamerna, vedno najprej samokritična. »Vi pa si ne pravite ›rabi‹, kajti eden je vaš Učitelj, vi vsi pa ste bratje. Tudi na zemlji nikomur ne pravite ›oče‹, kajti eden je vaš Oče, ta, ki je v nebesih. Tudi si ne pravite ›vodnik‹, kajti eden je vaš Vodnik, Kristus.« (Mt 23,8-10) Biti učitelj zato pomeni najprej učiti se kot učenec, biti oče pomeni spoštovati kot sin, biti voditelj pomeni služiti kot služabnik. Tako se spreminjajo stvari.
Izguba vida načeloma velja za veliko zlo, ki ga ljudje prištevajo med težave in neugodne okoliščine, ki človeku zagrenijo življenje in mu kratijo osebno srečo. Podobno pojmovanje slepote je seveda obveljalo tudi v antiki, rimski filozof Ciceron pa je v svojih filozofskih razpravah poskušal obraniti stališče, da je lahko posameznik srečen tudi v primeru, če ostane brez vida. Ciceronova poanta je v tem, da kaj takega nikakor ne more vplivati na našo osebno srečo, saj se moder človek za telesne okoliščine sploh ne zmeni, pač pa mu je pomembno samo to, kar se mu dogaja znotraj v duši. Človek se tako lahko raduje, ne da bi pri tem uporabljal čutilo vida, zato je slepota povsem znosna in se jo lahko prenaša, če je le zdravje neokrnjeno. Še več, moder človek vida za srečno življenje sploh ne potrebuje, saj zanj živeti pomeni premišljevati in filozofirati, za to pa ne potrebuje telesnih oči, le ostrino uma. Slepoto v nadaljevanju Ciceron primerja s temno nočjo. In kakor noč ne odvzame človeku srečnega življenja, zakaj bi ga potemtakem odvzel dan, ki je podoben noči? Da bi podkrepil svojo trditev, da slepota ne vpliva na človekovo udejstvovanje v svetu, navede nekaj znamenitih zgledov iz rimske preteklosti. Tako omeni slavnega rimskega politika in govornika Apija, ki je bil mnogo let slep, a ga slepota ni prav nič ovirala v zasebnem in javnem življenju. Čeprav je dalje Gaj Druz, prav tako rimski politik, na stara leta oslepel, je bila njegova hiša še nadalje polna obiskovalcev, ki so ga prišli vprašat za nasvet glede vodenja države. Pa tudi stoiški filozof Diodot, za katerega Ciceron pravi, da je precej let živel v njegovi hiši, naj bi se po oslepitvi ukvarjal s filozofijo še intenzivneje kot prej, še vedno je igral na liro in si dal dneve in noči prebirati knjige, saj za to ni potreboval oči. Poleg tega se je ukvarjal celo z geometrijo in na veliko presenečenje vseh svojim učencem na pamet naročal, kaj naj zarišejo kako črto. Podobno je bilo s filozofom Demokritom, ki po izgubi vida sicer ni mogel več razločevati barv, še vedno pa je lahko ločil dobro od slabega, krivično od poštenega, koristno opravilo od nekoristnega, tako da ga to nikakor ni oviralo pri tem, da bi živel dobro in srečno. Kajti medtem ko nekateri ljudje niso vedeli niti tega, kaj imajo pred lastnimi nogami, pa pri njem umanjkanje vida ni oviralo ostrine duše, da ta ne bi prodrla globoko v svojo notranjost in mu razkrila najvišjih življenjskih resnic.
Izguba vida načeloma velja za veliko zlo, ki ga ljudje prištevajo med težave in neugodne okoliščine, ki človeku zagrenijo življenje in mu kratijo osebno srečo. Podobno pojmovanje slepote je seveda obveljalo tudi v antiki, rimski filozof Ciceron pa je v svojih filozofskih razpravah poskušal obraniti stališče, da je lahko posameznik srečen tudi v primeru, če ostane brez vida. Ciceronova poanta je v tem, da kaj takega nikakor ne more vplivati na našo osebno srečo, saj se moder človek za telesne okoliščine sploh ne zmeni, pač pa mu je pomembno samo to, kar se mu dogaja znotraj v duši. Človek se tako lahko raduje, ne da bi pri tem uporabljal čutilo vida, zato je slepota povsem znosna in se jo lahko prenaša, če je le zdravje neokrnjeno. Še več, moder človek vida za srečno življenje sploh ne potrebuje, saj zanj živeti pomeni premišljevati in filozofirati, za to pa ne potrebuje telesnih oči, le ostrino uma. Slepoto v nadaljevanju Ciceron primerja s temno nočjo. In kakor noč ne odvzame človeku srečnega življenja, zakaj bi ga potemtakem odvzel dan, ki je podoben noči? Da bi podkrepil svojo trditev, da slepota ne vpliva na človekovo udejstvovanje v svetu, navede nekaj znamenitih zgledov iz rimske preteklosti. Tako omeni slavnega rimskega politika in govornika Apija, ki je bil mnogo let slep, a ga slepota ni prav nič ovirala v zasebnem in javnem življenju. Čeprav je dalje Gaj Druz, prav tako rimski politik, na stara leta oslepel, je bila njegova hiša še nadalje polna obiskovalcev, ki so ga prišli vprašat za nasvet glede vodenja države. Pa tudi stoiški filozof Diodot, za katerega Ciceron pravi, da je precej let živel v njegovi hiši, naj bi se po oslepitvi ukvarjal s filozofijo še intenzivneje kot prej, še vedno je igral na liro in si dal dneve in noči prebirati knjige, saj za to ni potreboval oči. Poleg tega se je ukvarjal celo z geometrijo in na veliko presenečenje vseh svojim učencem na pamet naročal, kaj naj zarišejo kako črto. Podobno je bilo s filozofom Demokritom, ki po izgubi vida sicer ni mogel več razločevati barv, še vedno pa je lahko ločil dobro od slabega, krivično od poštenega, koristno opravilo od nekoristnega, tako da ga to nikakor ni oviralo pri tem, da bi živel dobro in srečno. Kajti medtem ko nekateri ljudje niso vedeli niti tega, kaj imajo pred lastnimi nogami, pa pri njem umanjkanje vida ni oviralo ostrine duše, da ta ne bi prodrla globoko v svojo notranjost in mu razkrila najvišjih življenjskih resnic.
Danes je praznik, dan državnosti. Na ta dan smo leta 1991 sprejeli Deklaracijo o neodvisnosti Slovenije in Temeljno ustavno listino o samostojnosti in neodvisnosti Slovenije. S tem je Slovenija postala formalno neodvisna. Dva dni pozneje se je z napadom Jugoslovanske ljudske armade začela slovenska osamosvojitvena vojna, v kateri se je Slovenija že borila za neodvisnost in jo je tudi obranila. Imeti svojo državo, biti gospodar na svojem ozemlju, biti neodvisen – to so bile sanje mnogih zavednih Slovencev, katerih uresničitev, žal, niso dočakali, ker so bili daleč pred časom, se jih pa z veliko hvaležnostjo spominjamo kot tiste, ki so pripravljali pot temu, da lahko danes mi uživamo sadove njihovih prizadevanj. Da lahko v svoji državi govorimo slovensko in pojemo slovenske pesmi, ne da bi zato morali v zapor ali na zagovor. Ena takšnih osebnosti na Štajerskem je bil poleg generala Rudolfa Maistra in škofa Antona Martina Slomška Marko Glaser, duhovnik, pesnik in pisatelj, dolgoletni malečniški župnik. Bil je domoljub. Ljubil je domačo zemljo in rod. Najlepši dokaz za to je zapis Franceta Zmazka, ki pravi, da ima Marko Glaser najčastnejše zasluge za celotno lavantinsko škofijo s tem, ko je mnogo pripomogel, da so štajerski Slovenci s prestavitvijo škofijskega sedeža iz Št. Andraža v Maribor slovenskega škofa dobili v svojo sredo. Danes praznujemo, da imamo svojo državo, da smo doma v Sloveniji. Slovenski pregovor pravi: Četudi človek pol sveta obteče, najboljši kruh doma se peče. Čeprav danes le še iz redkih domačij diši po doma pečenem kruhu, pa so vendarle družina, starši, dom tisto, kar izredno cenimo in po čemer hrepenimo. Kje, domovina, si? Ali na poljih teh? Še pod Triglavom, okrog Karavank? Ali po plavžih si, ali po rudnikih? Tu? Preko mórja? In ni ti mejâ? Tako se v samogovorih sprašuje Oton Župančič. In z njim tudi mi, čeprav vemo, da je naša domovina najlepša tam, kjer vladata sloga in edinost. Edinost v družini, kraju, domovini je danes vsaj o eksistencialnih vprašanjih ob vseh pretečih nevarnostih, ki jih v zgodovini tudi nikoli ni manjkalo, nujna, kot je bila potrebna nekoč. S skupnimi prizadevanji za dobro, lepo, plemenito bomo v edinosti srca in duha smelo zrli v prihodnost, ki nas ravno zaradi tega ne bo razočarala. Lepa si, domovina Slovenija. Dr. Sebastijan Valentan, predstojnik Katedre za kanonsko pravo na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani in župnijski upravitelj v Malečniku
Danes je praznik, dan državnosti. Na ta dan smo leta 1991 sprejeli Deklaracijo o neodvisnosti Slovenije in Temeljno ustavno listino o samostojnosti in neodvisnosti Slovenije. S tem je Slovenija postala formalno neodvisna. Dva dni pozneje se je z napadom Jugoslovanske ljudske armade začela slovenska osamosvojitvena vojna, v kateri se je Slovenija že borila za neodvisnost in jo je tudi obranila. Imeti svojo državo, biti gospodar na svojem ozemlju, biti neodvisen – to so bile sanje mnogih zavednih Slovencev, katerih uresničitev, žal, niso dočakali, ker so bili daleč pred časom, se jih pa z veliko hvaležnostjo spominjamo kot tiste, ki so pripravljali pot temu, da lahko danes mi uživamo sadove njihovih prizadevanj. Da lahko v svoji državi govorimo slovensko in pojemo slovenske pesmi, ne da bi zato morali v zapor ali na zagovor. Ena takšnih osebnosti na Štajerskem je bil poleg generala Rudolfa Maistra in škofa Antona Martina Slomška Marko Glaser, duhovnik, pesnik in pisatelj, dolgoletni malečniški župnik. Bil je domoljub. Ljubil je domačo zemljo in rod. Najlepši dokaz za to je zapis Franceta Zmazka, ki pravi, da ima Marko Glaser najčastnejše zasluge za celotno lavantinsko škofijo s tem, ko je mnogo pripomogel, da so štajerski Slovenci s prestavitvijo škofijskega sedeža iz Št. Andraža v Maribor slovenskega škofa dobili v svojo sredo. Danes praznujemo, da imamo svojo državo, da smo doma v Sloveniji. Slovenski pregovor pravi: Četudi človek pol sveta obteče, najboljši kruh doma se peče. Čeprav danes le še iz redkih domačij diši po doma pečenem kruhu, pa so vendarle družina, starši, dom tisto, kar izredno cenimo in po čemer hrepenimo. Kje, domovina, si? Ali na poljih teh? Še pod Triglavom, okrog Karavank? Ali po plavžih si, ali po rudnikih? Tu? Preko mórja? In ni ti mejâ? Tako se v samogovorih sprašuje Oton Župančič. In z njim tudi mi, čeprav vemo, da je naša domovina najlepša tam, kjer vladata sloga in edinost. Edinost v družini, kraju, domovini je danes vsaj o eksistencialnih vprašanjih ob vseh pretečih nevarnostih, ki jih v zgodovini tudi nikoli ni manjkalo, nujna, kot je bila potrebna nekoč. S skupnimi prizadevanji za dobro, lepo, plemenito bomo v edinosti srca in duha smelo zrli v prihodnost, ki nas ravno zaradi tega ne bo razočarala. Lepa si, domovina Slovenija. Dr. Sebastijan Valentan, predstojnik Katedre za kanonsko pravo na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani in župnijski upravitelj v Malečniku
Večkrat mi je že kdo potožil, češ: zastonj sem se trudil. Vprašala sem, kakšno plačilo je pričakoval. Nobenega, se razume. Torej se ni trudil zastonj, ampak zaman. Nekdaj se je reklo: delati za božji lon, kar je pomenilo zastonj, brez plačila. Recimo, da pa ni bilo zaman; delo je bilo namreč opravljeno in je nekomu prineslo zadovoljstvo. Tudi to je neke vrste plačilo. Nima pa nominalne vrednosti. Kljub temu rečemo, da je kako dejanje vredno več kot milijon. Mati Terezija je dejala, da gnilih ljudi, umirajočih na cesti, ne bi pobirala za noben denar; to da dela iz ljubezni do svojega Boga. Z Bogom ne šarimo več prav radi. Pripraven postaja zgolj kot frazem. Hvalabogu, pravi celo kak razvpit ateist. In: potem pa bogpomagaj! Če je vzgojen oziroma kulturen, ne m. Tereziji ne komer koli ne oporeka zaradi njune vernosti. Ta je tako rekoč zastonj. Pri nas ni v veljavi kak cerkveni davek. Kar od institucije dobimo, ni povezano z nujnim denarjem. Zakramenti so zastonj; če želimo kaj »poplačati«, velja kot dar. Saj je že kar smešno: duhovnik ne dobiva državne plače, plačati mora pa vse položnice, ki prispejo od državnih ustanov na njegov naslov. Vernikom gre iz njihovega žepa neprimerljivo manj zanj kot za to, kar plačujemo državljani za zgrešene investicije in podobne mahinacije, razvpite v medijih ali pa povsem zamolčane. Zaman. Vso noč smo se trudili, pa nismo nič ujeli, so svojemu Učeniku potožili apostoli. Simbolično se v njihovem čolnu nahajamo tudi sami. Če bi si pisali seznam vseh zamanskih namer in dejanj, bi utegnil biti kar dolg. Ta »zaman« še najbolj diši po neuspehu. Ob njem se pogosto razblinjajo naše sanje, a je dosti huje, če nam neuspeh – ta kruti zaman – uniči upanje in polet. Odkar velja uspeh kot nepogrešljivi edini cilj in prestiž in življenjski vzgon, nas izgubljena bitka zmore tudi ugonobiti. Žal smo izgubili veliko odpornosti in trdoživosti, tako zelo značilne za naše prednike. Nam je na voljo veliko terapevtov pa še kemičnih učinkovin vse do antidepresivov in antipsihotikov. Kar ne more biti zastonj. Žal je večkrat zaman. Njim je pa olajšanje prinesel preprost zdihljaj: ah, bogpomagaj!
Večkrat mi je že kdo potožil, češ: zastonj sem se trudil. Vprašala sem, kakšno plačilo je pričakoval. Nobenega, se razume. Torej se ni trudil zastonj, ampak zaman. Nekdaj se je reklo: delati za božji lon, kar je pomenilo zastonj, brez plačila. Recimo, da pa ni bilo zaman; delo je bilo namreč opravljeno in je nekomu prineslo zadovoljstvo. Tudi to je neke vrste plačilo. Nima pa nominalne vrednosti. Kljub temu rečemo, da je kako dejanje vredno več kot milijon. Mati Terezija je dejala, da gnilih ljudi, umirajočih na cesti, ne bi pobirala za noben denar; to da dela iz ljubezni do svojega Boga. Z Bogom ne šarimo več prav radi. Pripraven postaja zgolj kot frazem. Hvalabogu, pravi celo kak razvpit ateist. In: potem pa bogpomagaj! Če je vzgojen oziroma kulturen, ne m. Tereziji ne komer koli ne oporeka zaradi njune vernosti. Ta je tako rekoč zastonj. Pri nas ni v veljavi kak cerkveni davek. Kar od institucije dobimo, ni povezano z nujnim denarjem. Zakramenti so zastonj; če želimo kaj »poplačati«, velja kot dar. Saj je že kar smešno: duhovnik ne dobiva državne plače, plačati mora pa vse položnice, ki prispejo od državnih ustanov na njegov naslov. Vernikom gre iz njihovega žepa neprimerljivo manj zanj kot za to, kar plačujemo državljani za zgrešene investicije in podobne mahinacije, razvpite v medijih ali pa povsem zamolčane. Zaman. Vso noč smo se trudili, pa nismo nič ujeli, so svojemu Učeniku potožili apostoli. Simbolično se v njihovem čolnu nahajamo tudi sami. Če bi si pisali seznam vseh zamanskih namer in dejanj, bi utegnil biti kar dolg. Ta »zaman« še najbolj diši po neuspehu. Ob njem se pogosto razblinjajo naše sanje, a je dosti huje, če nam neuspeh – ta kruti zaman – uniči upanje in polet. Odkar velja uspeh kot nepogrešljivi edini cilj in prestiž in življenjski vzgon, nas izgubljena bitka zmore tudi ugonobiti. Žal smo izgubili veliko odpornosti in trdoživosti, tako zelo značilne za naše prednike. Nam je na voljo veliko terapevtov pa še kemičnih učinkovin vse do antidepresivov in antipsihotikov. Kar ne more biti zastonj. Žal je večkrat zaman. Njim je pa olajšanje prinesel preprost zdihljaj: ah, bogpomagaj!
Naše misli imajo izjemno moč. Kar privlači našo pozornost in s čimer se ukvarjamo v mislih, določa našo dejavnost. Zato je to, kar smo danes, pravzaprav rezultat misli, ki prevladujejo v našem umu. Dobra novica je, da lahko na tem področju marsikaj spremenimo. Svoje misli lahko nadziramo in s tem lahko nadziramo tudi svoj odnos, svoja stališča in življenje. Naredimo preizkus, ki bo to jasno pokazal. Pomislite na prostor, v katerem živite. Verjetno s tem niste imeli nobene težave. Odločili ste se, da boste o tem razmišljali, in ste to tudi storili. Zdaj pa si predstavljajte, da bi ta prostor pogorel do tal in da bi bilo vse, kar je v njem, izgubljeno. Kakšen je vaš čustveni odziv? Morda ste v hipu postali žalostni, saj bi v požaru izgubili veliko dragocenih stvari. Morda pa ste bili srečni, saj je vaše trenutno življenjsko okolje neustrezno in bi vam nov začetek prišel prav. Bistvo tega je, da to, o čemer razmišljamo, določa naša čustva in občutke. Zato je tako pomembno, da se zavedamo treh stvari: 1. Svoje misli lahko nadzorujemo. 2. Naša čustva so posledica naših misli. 3. Čustva lahko nadzorujemo tako, da spremenimo svoje misli. Zakaj je to pomembno? Ker naša miselna naravnanost pomeni naš čustven pristop k življenju. Je kot okvir, skozi katerega gledamo dogodke, druge ljudi in sami sebe. Zato še kako velja rek: “Nismo to, kar mislimo, da smo, ampak to, o čemer razmišljamo!” In ko gre za naše misli, nam Sveto pismo daje nasvet: “ Sicer pa, (…) vse, kar je resnično, kar je vzvišeno, kar je pravično, kar je čisto, kar je ljubeznivo (ali vredno ljubezni), kar je častno, kar je količkaj krepostno in hvalevredno, vse to imejte v mislih.” (Pismo Filipljanom 4,8) Ameriški esejist, pisatelj in filozof Ralph Waldo Emerson je rekel: “To, kar je za nami in kar je pred nami, je drobcena stvar v primerjavi s tem, kar je v nas.” Pred nami je nov dan. Odločimo se, da bodo danes v nas pozitivne misli. In zagotovo bomo ob koncu dneva ugotovili, da je bil tudi dan tak.
Naše misli imajo izjemno moč. Kar privlači našo pozornost in s čimer se ukvarjamo v mislih, določa našo dejavnost. Zato je to, kar smo danes, pravzaprav rezultat misli, ki prevladujejo v našem umu. Dobra novica je, da lahko na tem področju marsikaj spremenimo. Svoje misli lahko nadziramo in s tem lahko nadziramo tudi svoj odnos, svoja stališča in življenje. Naredimo preizkus, ki bo to jasno pokazal. Pomislite na prostor, v katerem živite. Verjetno s tem niste imeli nobene težave. Odločili ste se, da boste o tem razmišljali, in ste to tudi storili. Zdaj pa si predstavljajte, da bi ta prostor pogorel do tal in da bi bilo vse, kar je v njem, izgubljeno. Kakšen je vaš čustveni odziv? Morda ste v hipu postali žalostni, saj bi v požaru izgubili veliko dragocenih stvari. Morda pa ste bili srečni, saj je vaše trenutno življenjsko okolje neustrezno in bi vam nov začetek prišel prav. Bistvo tega je, da to, o čemer razmišljamo, določa naša čustva in občutke. Zato je tako pomembno, da se zavedamo treh stvari: 1. Svoje misli lahko nadzorujemo. 2. Naša čustva so posledica naših misli. 3. Čustva lahko nadzorujemo tako, da spremenimo svoje misli. Zakaj je to pomembno? Ker naša miselna naravnanost pomeni naš čustven pristop k življenju. Je kot okvir, skozi katerega gledamo dogodke, druge ljudi in sami sebe. Zato še kako velja rek: “Nismo to, kar mislimo, da smo, ampak to, o čemer razmišljamo!” In ko gre za naše misli, nam Sveto pismo daje nasvet: “ Sicer pa, (…) vse, kar je resnično, kar je vzvišeno, kar je pravično, kar je čisto, kar je ljubeznivo (ali vredno ljubezni), kar je častno, kar je količkaj krepostno in hvalevredno, vse to imejte v mislih.” (Pismo Filipljanom 4,8) Ameriški esejist, pisatelj in filozof Ralph Waldo Emerson je rekel: “To, kar je za nami in kar je pred nami, je drobcena stvar v primerjavi s tem, kar je v nas.” Pred nami je nov dan. Odločimo se, da bodo danes v nas pozitivne misli. In zagotovo bomo ob koncu dneva ugotovili, da je bil tudi dan tak.
Prerok Zaharija je deloval v Jeruzalemu v 6. stoletju pred Kristusom, ko so se Judje vrnili iz babilonskega izgnanstva in začeli zidati tako imenovani Drugi tempelj. Bilo jim je žal, da ne bo tako veličasten, kot je bil Prvi, Salamonov, toda prerok jih je tolažil in jim zagotavljal, da jim bo dobri Bog ostal naklonjen ter v ta tempelj razlil svojega Duha, ki jih bo tolažil in jim pomagal moliti. Razgrnil jim je celo skrivnost, da jih bo uslišal v imenu njihovega skrivnostnega molivca, ki je najbrž trpeči Mesija, Odrešenik, ki prihaja. Zato so lahko veseli, saj bo po templju hodil učitelj, ki je Božji ljubljenec, in jim razkrival skrivnosti ljubezni, ki jim še niso bile razodete. Največja skrivnost pa je, da bo odslej njihov tempelj kraj, na katerega se bodo zatekali vsi narodi, nihče ne bo na obrobju, prav nihče ne bo odpisan, vsi bodo ob pomoči Mesije postali Božji ljubljenci. Tako smo že z besedami evangelija razložili Zaharijeve napovedi, ki slutijo prihodnost tako, kot je v pomenu prerokovega imena. Njegovo ime namreč pravi: »Bog se spominja«. To razodeva, da se Bog ne kesa svojih obljub in nikomur ne odreka svoje ljubezni. Zato se tudi ni odrekel svojemu ljudstvu, ko je ob pomoči rabija iz Nazareta razodel, kako se uresničujejo svetopisemske prerokbe. Ni slučaj, da so ljudje v učitelju iz Galileje videli uresničevanje prerokov Elije, Izaije, Jeremije in drugih. Apostol Peter pa je Jezusu povedal, da je dobil navdih in vidi v njem resničnega Odrešenika, zato ga je nadvse vesel. Šel bo po svetu in vsem ljudem oznanjal veselo vest, da so vsi ljudje lahko srečni, če sprejmejo Božjo dobroto in odpuščanje. Ob novem papežu Leonu XIV. smo lahko veseli tudi mi, saj gre za naslednika apostola Petra, ki je nedavno prejel »ribičev prstan«, se pravi prstan svetega Petra, s katerim se je zavezal, da bo Jezusovo veselo oznanilo ponesel po vsem svetu. Zdaj nam tudi papež oznanja, da je vsak človek Božji ljubljenec, vsakega Bog ljubi na enkraten in neponovljiv način. Hkrati pa je vsak povezan z drugimi in lahko skupaj z njimi hodi naprej, se bogati z njihovimi mislimi in jih tudi sam bogati s svojim pogumom in jasnim pogledom.
Prerok Zaharija je deloval v Jeruzalemu v 6. stoletju pred Kristusom, ko so se Judje vrnili iz babilonskega izgnanstva in začeli zidati tako imenovani Drugi tempelj. Bilo jim je žal, da ne bo tako veličasten, kot je bil Prvi, Salamonov, toda prerok jih je tolažil in jim zagotavljal, da jim bo dobri Bog ostal naklonjen ter v ta tempelj razlil svojega Duha, ki jih bo tolažil in jim pomagal moliti. Razgrnil jim je celo skrivnost, da jih bo uslišal v imenu njihovega skrivnostnega molivca, ki je najbrž trpeči Mesija, Odrešenik, ki prihaja. Zato so lahko veseli, saj bo po templju hodil učitelj, ki je Božji ljubljenec, in jim razkrival skrivnosti ljubezni, ki jim še niso bile razodete. Največja skrivnost pa je, da bo odslej njihov tempelj kraj, na katerega se bodo zatekali vsi narodi, nihče ne bo na obrobju, prav nihče ne bo odpisan, vsi bodo ob pomoči Mesije postali Božji ljubljenci. Tako smo že z besedami evangelija razložili Zaharijeve napovedi, ki slutijo prihodnost tako, kot je v pomenu prerokovega imena. Njegovo ime namreč pravi: »Bog se spominja«. To razodeva, da se Bog ne kesa svojih obljub in nikomur ne odreka svoje ljubezni. Zato se tudi ni odrekel svojemu ljudstvu, ko je ob pomoči rabija iz Nazareta razodel, kako se uresničujejo svetopisemske prerokbe. Ni slučaj, da so ljudje v učitelju iz Galileje videli uresničevanje prerokov Elije, Izaije, Jeremije in drugih. Apostol Peter pa je Jezusu povedal, da je dobil navdih in vidi v njem resničnega Odrešenika, zato ga je nadvse vesel. Šel bo po svetu in vsem ljudem oznanjal veselo vest, da so vsi ljudje lahko srečni, če sprejmejo Božjo dobroto in odpuščanje. Ob novem papežu Leonu XIV. smo lahko veseli tudi mi, saj gre za naslednika apostola Petra, ki je nedavno prejel »ribičev prstan«, se pravi prstan svetega Petra, s katerim se je zavezal, da bo Jezusovo veselo oznanilo ponesel po vsem svetu. Zdaj nam tudi papež oznanja, da je vsak človek Božji ljubljenec, vsakega Bog ljubi na enkraten in neponovljiv način. Hkrati pa je vsak povezan z drugimi in lahko skupaj z njimi hodi naprej, se bogati z njihovimi mislimi in jih tudi sam bogati s svojim pogumom in jasnim pogledom.
Srečala sem kolegico, ki bo čez leto dni izpolnila vse pogoje, da se upokoji. Vem, da zelo rada opravlja svoje delo, in ko sva se o tem pogovarjali pred leti, se je spraševala, kako bo prenesla upokojitev. Ni si znala predstavljati, kako bo, ko ne bo več vsak dan odhajala v ambulanto, ko se ne bo več srečevala z bolniki, ki so postali del njenega vsakdanjika. Želela si je, da bi vedno ostalo tako, kot je, in se nikoli ne bi nič spremenilo. Verjetno niti ni tako malo ljudi, ki razmišljajo podobno. Od tistega najinega pogovora je morda minilo približno pet let. Ob tokratnem srečanju pa sem jo doživela popolnoma drugače. Še vedno ima rada svoje delo, vendar razmišlja takole: »Še dobro leto imam do upokojitve. Zdaj se mi vedno bolj zdi, da bi rada šla v pokoj. Stvari pač morajo dozoreti in tako tudi jaz počasi dozorevam za to, da se poslovim od svojega dela. Prav vesela sem tega.« Tudi jaz sem bila vesela njenega razmišljanja. Nekaj, česar se je tako bala že toliko let prej, je zdaj postalo čisto samoumevno in izgubilo vso težo. Pred leti si gotovo ni mogla predstavljati, da se bo upokojitve celo veselila. Zdaj je bilo tako. Podobne stvari se nam dogajajo pri marsičem, ne samo pri upokojitvi. Marsičesa se bojimo. Kaj bo, če bo, ko bo … Kaj bo, ko bom šel v pokoj, ko bodo otroci odšli od doma, ko bom vedno manj zmogel, ko bom moral dobiti zobno protezo, ko mi bo kdo umrl in še in še. Številni mladi ljudje si ne morejo zamišljati, kako bo, ko bodo umrli njihovi starši, marsikateri zakonec pa ne, kako bo, ko bo umrl eden izmed njiju. Pa še veliko drugega. Vedno je kaj, česar se lahko bojimo, ker ne vemo, kako bo. Škoda je le, če ta strah preveč hromi naše življenje in nam preprečuje, da bi se ga tu in zdaj veselili. Morda ob zgodbah, kot je tista, o kateri mi je pravila kolegica, ki se zdaj ne boji več upokojitve, zaslutimo, da stvari v našem življenju dozorevajo in da lahko zaupamo, da se vse dogaja ob pravem času, čeprav to včasih težko razumemo.
Srečala sem kolegico, ki bo čez leto dni izpolnila vse pogoje, da se upokoji. Vem, da zelo rada opravlja svoje delo, in ko sva se o tem pogovarjali pred leti, se je spraševala, kako bo prenesla upokojitev. Ni si znala predstavljati, kako bo, ko ne bo več vsak dan odhajala v ambulanto, ko se ne bo več srečevala z bolniki, ki so postali del njenega vsakdanjika. Želela si je, da bi vedno ostalo tako, kot je, in se nikoli ne bi nič spremenilo. Verjetno niti ni tako malo ljudi, ki razmišljajo podobno. Od tistega najinega pogovora je morda minilo približno pet let. Ob tokratnem srečanju pa sem jo doživela popolnoma drugače. Še vedno ima rada svoje delo, vendar razmišlja takole: »Še dobro leto imam do upokojitve. Zdaj se mi vedno bolj zdi, da bi rada šla v pokoj. Stvari pač morajo dozoreti in tako tudi jaz počasi dozorevam za to, da se poslovim od svojega dela. Prav vesela sem tega.« Tudi jaz sem bila vesela njenega razmišljanja. Nekaj, česar se je tako bala že toliko let prej, je zdaj postalo čisto samoumevno in izgubilo vso težo. Pred leti si gotovo ni mogla predstavljati, da se bo upokojitve celo veselila. Zdaj je bilo tako. Podobne stvari se nam dogajajo pri marsičem, ne samo pri upokojitvi. Marsičesa se bojimo. Kaj bo, če bo, ko bo … Kaj bo, ko bom šel v pokoj, ko bodo otroci odšli od doma, ko bom vedno manj zmogel, ko bom moral dobiti zobno protezo, ko mi bo kdo umrl in še in še. Številni mladi ljudje si ne morejo zamišljati, kako bo, ko bodo umrli njihovi starši, marsikateri zakonec pa ne, kako bo, ko bo umrl eden izmed njiju. Pa še veliko drugega. Vedno je kaj, česar se lahko bojimo, ker ne vemo, kako bo. Škoda je le, če ta strah preveč hromi naše življenje in nam preprečuje, da bi se ga tu in zdaj veselili. Morda ob zgodbah, kot je tista, o kateri mi je pravila kolegica, ki se zdaj ne boji več upokojitve, zaslutimo, da stvari v našem življenju dozorevajo in da lahko zaupamo, da se vse dogaja ob pravem času, čeprav to včasih težko razumemo.
Priznam, da sem hud odvisnik. Kje naj sploh začnem opisovati vse svoje odvisnosti? Že v samem začetku dneva sem močno odvisen od pol urice, ki jih preležim na kavču! Ko namreč zjutraj vstanem in opravim nekaj, za možaka v mojih letih nujnih fizioloških potreb in se nato poslovim od žene ter dveh srednješolcev, imam, preden iz postelje izbezam in v svet pošljem še osnovnošolski preostanek družine, pol urice, ki jo, kot rečeno, preživim oziroma preležim na kavču. Takole na zunaj seveda deluje, da lenarim, da spim, v resnici pa je to največkrat najbolj ustvarjalni del mojega vsakdana. Na blazinah kavča, ki me objamejo topleje in mehkeje od žene (samo ne povejte ji tega, lepo prosim!!!), na čudnem prehodu med zavedanjem in snom premolim, premeditiram in tudi prespim svoj dan, svoje načrte, svoje zapise in pesmi. V tem hecnem polsnu se z Bogom marsikaj pomeniva, se spustiva v marsikak dialog, včasih pa so to monologi: z Ene ali z druge strani! Če iz kakršnih koli razlogov izpustim to polurno seanso, se že v ranem popoldnevu kaže abstinenčna kriza. Prav tako sem, če dobro premislim, zelo odvisen tudi od že omenjenih fizioloških potreb! Če jih ne opravim, se mi lahko zgodi, da ves dan mine v rahlem drncu, v iskanju primernega časa in lokacije … Lahko pa dan celo premencam na mestu, sluteč nezgodo, če bi se le premaknil! Odvisen sem, čeprav le stežka priznam, od jutranje kave. Četudi pravi »kofetarji« moj jutranji »neskafe« gledajo zviška, tisti najbolj zagrizeni pa mu niti nočejo podeliti statusa »kave«, mi, kadar si ga ne utegnem privoščiti, v ranem popoldnevu da vedeti, da ga pogrešam. Kadar pa v istem jutru »prešpricam« tako kavč kot kavo, sem od ranega popoldneva nevaren za bližnjo in daljno okolico! Odvisen sem od dela! Ne od službe, da ne bo pomote. Od dela. Če v tistih osemnajstih urah dneva, ki jih prebedim, ne storim česa ustvarjalnega, koristnega, pametnega, potrebnega, lepega, nujnega (včasih zadostuje že, da odnesem smeti ali pomijem posodo, se mi zdi, da sem zapravil (še en) dan, in mi je težko. In sem zatežen. In težko zaspim. In še težje kaj (lepega in lahkotnega) sanjam! Priznam, da sem hud odvisnik! Sem pa, se mi zdi, še hujši prilastek! Saj si lastim in prilaščam vse po vrsti. In govorim: Moja hiša. Moj avto. Moje dvorišče. Moj plot. Moja služba. Moja plača. In to bi še nekako šlo. Morda. A govorim tudi: Moja žena. Moji otroci. Moja družina. Moje življenje. Hmm … A rečem tudi: Moj Bog! In se prav zaradi Slednjega zavedam – če že sicer ne, pa vsaj tiste pol urice, ko ležim na kavču – da nič ni moje. Da nič nisem prinesel na ta svet. Da mi je vse podarjeno. Da je dar že to, da sem na svetu. Vse je dar. Pravijo. Vse je dar od Boga.
Priznam, da sem hud odvisnik. Kje naj sploh začnem opisovati vse svoje odvisnosti? Že v samem začetku dneva sem močno odvisen od pol urice, ki jih preležim na kavču! Ko namreč zjutraj vstanem in opravim nekaj, za možaka v mojih letih nujnih fizioloških potreb in se nato poslovim od žene ter dveh srednješolcev, imam, preden iz postelje izbezam in v svet pošljem še osnovnošolski preostanek družine, pol urice, ki jo, kot rečeno, preživim oziroma preležim na kavču. Takole na zunaj seveda deluje, da lenarim, da spim, v resnici pa je to največkrat najbolj ustvarjalni del mojega vsakdana. Na blazinah kavča, ki me objamejo topleje in mehkeje od žene (samo ne povejte ji tega, lepo prosim!!!), na čudnem prehodu med zavedanjem in snom premolim, premeditiram in tudi prespim svoj dan, svoje načrte, svoje zapise in pesmi. V tem hecnem polsnu se z Bogom marsikaj pomeniva, se spustiva v marsikak dialog, včasih pa so to monologi: z Ene ali z druge strani! Če iz kakršnih koli razlogov izpustim to polurno seanso, se že v ranem popoldnevu kaže abstinenčna kriza. Prav tako sem, če dobro premislim, zelo odvisen tudi od že omenjenih fizioloških potreb! Če jih ne opravim, se mi lahko zgodi, da ves dan mine v rahlem drncu, v iskanju primernega časa in lokacije … Lahko pa dan celo premencam na mestu, sluteč nezgodo, če bi se le premaknil! Odvisen sem, čeprav le stežka priznam, od jutranje kave. Četudi pravi »kofetarji« moj jutranji »neskafe« gledajo zviška, tisti najbolj zagrizeni pa mu niti nočejo podeliti statusa »kave«, mi, kadar si ga ne utegnem privoščiti, v ranem popoldnevu da vedeti, da ga pogrešam. Kadar pa v istem jutru »prešpricam« tako kavč kot kavo, sem od ranega popoldneva nevaren za bližnjo in daljno okolico! Odvisen sem od dela! Ne od službe, da ne bo pomote. Od dela. Če v tistih osemnajstih urah dneva, ki jih prebedim, ne storim česa ustvarjalnega, koristnega, pametnega, potrebnega, lepega, nujnega (včasih zadostuje že, da odnesem smeti ali pomijem posodo, se mi zdi, da sem zapravil (še en) dan, in mi je težko. In sem zatežen. In težko zaspim. In še težje kaj (lepega in lahkotnega) sanjam! Priznam, da sem hud odvisnik! Sem pa, se mi zdi, še hujši prilastek! Saj si lastim in prilaščam vse po vrsti. In govorim: Moja hiša. Moj avto. Moje dvorišče. Moj plot. Moja služba. Moja plača. In to bi še nekako šlo. Morda. A govorim tudi: Moja žena. Moji otroci. Moja družina. Moje življenje. Hmm … A rečem tudi: Moj Bog! In se prav zaradi Slednjega zavedam – če že sicer ne, pa vsaj tiste pol urice, ko ležim na kavču – da nič ni moje. Da nič nisem prinesel na ta svet. Da mi je vse podarjeno. Da je dar že to, da sem na svetu. Vse je dar. Pravijo. Vse je dar od Boga.
Tudi kakšen zdrs v življenju ima smisel. Ko klecnem, ne zmorem, kot bi bilo treba, kot bi bilo po mojem prav. Najmanj, kar lahko ob tem spoznam, je, da pač ne gre vse zlahka. Odpira mi oči, kako lahko kljub neuspehu okrepim svojo pokončnost, trdnost ob padcih, ki bolijo. Pa se spet dvignem in tvegam. »Brez tveganja v življenju tudi ni veselja« se mi je že od nekdaj zdela privlačna misel. Pomembno pa se mi zdi dojemanje, kaj je tisto, kar je vredno, da sprejmem izziv in se pogumno odpravim na to pot z vsemi svojimi močmi, vložim sebe z zaupanjem in predanostjo, čeprav ne razumem vsega. Prevelika previdnost, ki zavira človeka, mi ni blizu. Marsikdo ima izkušnjo tveganja, ki privede do zanimivega doživljanja razsežnosti občutkov in radosti ob uspehih in novih spoznanjih, ki se porajajo in nas učijo za nove korake. Ljudje smo si zelo različni. Tudi glede tega, kaj je za nekoga težko, celo strašljivo, nedosegljivo. Lahko se na primer vprašam, ali znam biti z nekom, ki trpi, ali raje zbežim, se obrnem stran. A kako pomembno je za trpečega, da je nekdo z njim, samo z njim, samo zanj, samo je … Odpre se ljubezni. Če ljubezni v človeku ni, se vrti v začaranem krogu iskanja smisla, z zaprtim srcem beži, tudi pred trpljenjem. Odprto srce je kot blag veter v vročem, soparnem dnevu. Pelje te bliže življenju, k sebi in drugim. Prikliče prijazne besede, spodbudno držo, lepe misli. Pogosto govorimo o naših čustvenih ranah, ki bolijo, lahko se prenašajo tudi v druge generacije. Pa vendar jih lahko tudi zdravimo, še posebno takrat, ko sprejmemo posledice svojih dejanj, se učimo, darujemo Bogu svojo nemoč. Nič hudega, če se boj iz preteklosti, težkih časov, pokaže v nas, tudi v našem življenju, videzu, bolečinah. To sprejmem, ne potiskam stran, ne igram, ne skrivam. Iskrenost je sprostitev. Morda tudi spolzi z ramen mojih prednikov. Udarci življenja so nas pripeljali sem, kjer sem danes. So del mene, so svetloba moje srčnosti, sestavni del lepo oblikovane umetnine moje notranjosti. Hvala, Gospod, za vse, kar mi daješ v tem skrivnostnem svetu, da lahko rastem s Teboj in odkrivam smisel, svoje poslanstvo.
Tudi kakšen zdrs v življenju ima smisel. Ko klecnem, ne zmorem, kot bi bilo treba, kot bi bilo po mojem prav. Najmanj, kar lahko ob tem spoznam, je, da pač ne gre vse zlahka. Odpira mi oči, kako lahko kljub neuspehu okrepim svojo pokončnost, trdnost ob padcih, ki bolijo. Pa se spet dvignem in tvegam. »Brez tveganja v življenju tudi ni veselja« se mi je že od nekdaj zdela privlačna misel. Pomembno pa se mi zdi dojemanje, kaj je tisto, kar je vredno, da sprejmem izziv in se pogumno odpravim na to pot z vsemi svojimi močmi, vložim sebe z zaupanjem in predanostjo, čeprav ne razumem vsega. Prevelika previdnost, ki zavira človeka, mi ni blizu. Marsikdo ima izkušnjo tveganja, ki privede do zanimivega doživljanja razsežnosti občutkov in radosti ob uspehih in novih spoznanjih, ki se porajajo in nas učijo za nove korake. Ljudje smo si zelo različni. Tudi glede tega, kaj je za nekoga težko, celo strašljivo, nedosegljivo. Lahko se na primer vprašam, ali znam biti z nekom, ki trpi, ali raje zbežim, se obrnem stran. A kako pomembno je za trpečega, da je nekdo z njim, samo z njim, samo zanj, samo je … Odpre se ljubezni. Če ljubezni v človeku ni, se vrti v začaranem krogu iskanja smisla, z zaprtim srcem beži, tudi pred trpljenjem. Odprto srce je kot blag veter v vročem, soparnem dnevu. Pelje te bliže življenju, k sebi in drugim. Prikliče prijazne besede, spodbudno držo, lepe misli. Pogosto govorimo o naših čustvenih ranah, ki bolijo, lahko se prenašajo tudi v druge generacije. Pa vendar jih lahko tudi zdravimo, še posebno takrat, ko sprejmemo posledice svojih dejanj, se učimo, darujemo Bogu svojo nemoč. Nič hudega, če se boj iz preteklosti, težkih časov, pokaže v nas, tudi v našem življenju, videzu, bolečinah. To sprejmem, ne potiskam stran, ne igram, ne skrivam. Iskrenost je sprostitev. Morda tudi spolzi z ramen mojih prednikov. Udarci življenja so nas pripeljali sem, kjer sem danes. So del mene, so svetloba moje srčnosti, sestavni del lepo oblikovane umetnine moje notranjosti. Hvala, Gospod, za vse, kar mi daješ v tem skrivnostnem svetu, da lahko rastem s Teboj in odkrivam smisel, svoje poslanstvo.
Oče je bil delaven človek, ki je s svojim delom podpiral ženo in tri otroke. Ob delovniku se je skoraj vsak dan udeleževal še večernih tečajev. Upal je namreč, da si bo nekega dne našel bolje plačano službo. Razen ob nedeljah oče ni obedoval skupaj z družino. Zavzeto je študiral, da bi nekega dne družini s prisluženim denarjem omogočil boljše življenje. Ko se je kdo iz družine pritožil, da ne preživi dovolj časa z njimi, je oče razložil, da vse to dela za njih. Čeprav si je sam še kako želel več časa preživeti z družino. Končno je napočil dan pomembnega izpita, ki ga je oče opravil z odliko. Kmalu za tem mu je šef ponudil napredovanje, ki je vključevalo dobro plačo. Očetu so se izpolnile sanje, zdaj je lahko družini namenil nekaj malega razkošja, ki ga prej niso poznali: nove obleke, večerje v restavraciji, počitnice na tujem. Vendar družina tudi po napredovanju očeta ni videla nič več kot prej. Še naprej je trdo delal, da bi lahko napredoval še na višje delovno mesto. Da bi si zagotovil pogoje, se je vpisal na študij na univerzo. In ko je prišla beseda v družini na njegovo odstotnost, je oče spet poudaril, da to dela zanje. Očetov trud se je izplačal in spet je napredoval. Navdušen se je odločil, da bo najel kuhinjsko pomočnico, da bi ženo razbremenil gospodinjskih opravil. Tudi njihovo trisobno stanovanje se mu ni več zdelo primerno. Zato se je še bolj vrgel v delo, se še bolj dokazoval, da bi lahko še izboljšal svoj službeni položaj in družini privoščil še več. Družinski člani so ga videli še manj, dejansko je moral po novem spremljati pomembno stranko tudi ob nedeljah. In spet je družini pojasnjeval, da vse to dela zanje, da bi jim bilo bolje. Pa čeprav si je sam še kako želel biti z njimi. Ves očetov trud se je končno bogato poplačal in lahko je kupil čudovito hišo s pogledom na morje. Prvo nedeljo, ki so jo skupaj preživeli v novi hiši, je oče družini naznanil, da si ne bo več prizadeval za nova napredovanja. Od zdaj bo več časa namenil družini. Naslednje jutro se oče ni več zbudil. Kolikokrat smo slišali ali sami izgovorili stavek: »To delam zate.« Oče je to vsakič znova povedal svojim družinskim članom, dokler ni bilo prepozno. Za nas to jutro še ni prepozno, da živimo ljubezen tukaj in zdaj.
Oče je bil delaven človek, ki je s svojim delom podpiral ženo in tri otroke. Ob delovniku se je skoraj vsak dan udeleževal še večernih tečajev. Upal je namreč, da si bo nekega dne našel bolje plačano službo. Razen ob nedeljah oče ni obedoval skupaj z družino. Zavzeto je študiral, da bi nekega dne družini s prisluženim denarjem omogočil boljše življenje. Ko se je kdo iz družine pritožil, da ne preživi dovolj časa z njimi, je oče razložil, da vse to dela za njih. Čeprav si je sam še kako želel več časa preživeti z družino. Končno je napočil dan pomembnega izpita, ki ga je oče opravil z odliko. Kmalu za tem mu je šef ponudil napredovanje, ki je vključevalo dobro plačo. Očetu so se izpolnile sanje, zdaj je lahko družini namenil nekaj malega razkošja, ki ga prej niso poznali: nove obleke, večerje v restavraciji, počitnice na tujem. Vendar družina tudi po napredovanju očeta ni videla nič več kot prej. Še naprej je trdo delal, da bi lahko napredoval še na višje delovno mesto. Da bi si zagotovil pogoje, se je vpisal na študij na univerzo. In ko je prišla beseda v družini na njegovo odstotnost, je oče spet poudaril, da to dela zanje. Očetov trud se je izplačal in spet je napredoval. Navdušen se je odločil, da bo najel kuhinjsko pomočnico, da bi ženo razbremenil gospodinjskih opravil. Tudi njihovo trisobno stanovanje se mu ni več zdelo primerno. Zato se je še bolj vrgel v delo, se še bolj dokazoval, da bi lahko še izboljšal svoj službeni položaj in družini privoščil še več. Družinski člani so ga videli še manj, dejansko je moral po novem spremljati pomembno stranko tudi ob nedeljah. In spet je družini pojasnjeval, da vse to dela zanje, da bi jim bilo bolje. Pa čeprav si je sam še kako želel biti z njimi. Ves očetov trud se je končno bogato poplačal in lahko je kupil čudovito hišo s pogledom na morje. Prvo nedeljo, ki so jo skupaj preživeli v novi hiši, je oče družini naznanil, da si ne bo več prizadeval za nova napredovanja. Od zdaj bo več časa namenil družini. Naslednje jutro se oče ni več zbudil. Kolikokrat smo slišali ali sami izgovorili stavek: »To delam zate.« Oče je to vsakič znova povedal svojim družinskim članom, dokler ni bilo prepozno. Za nas to jutro še ni prepozno, da živimo ljubezen tukaj in zdaj.
Prijatelj, ki trpi, mi je zaupal, da Boga doživlja kot trn v peti in da dvomi o Božji dobroti. Priznal mi je, da se mu zdi, da je Bog celo na strani njegovih nasilnežev. Če nas ima Bog res rad, zakaj ne zaščiti pred zlorabami vsaj majhnih otrok? Ali je šel z angeli na kavo? Ali igra golf na nebeških planjavah? Ali je res toliko nemočen in ravnodušen, ko je vendar oblik človeškega trpljenja mnogo: biološko, psihološko, socialno, moralno, duhovno … Romano Guardini (1885–1968), vplivni teolog krščanske eksistence, je na smrtni postelji spraševal Boga: »Zakaj, moj Bog, vsi ti strašni ovinki na poti odrešenja, zakaj trpljenje nedolžnih, zakaj greh?« Na koncu je priznal, da mu nobena knjiga, celo Sveto pismo ne, noben nauk, nobena teologija, teodiceja in filozofija, niti lastno iskanje niso dali odgovora. Ni se nam treba počutiti grešne in krive, ker postavljamo veljavna vprašanja; le naučiti se moramo živeti z neodgovorjenimi vprašanji. Vprašanj o zlu v svetu in vprašanj o Bogu ne moremo ločiti. Kdor se resno ukvarja s problemom negativnega, ne more zanemariti pozitivnega. Zlo je naša moralna odločitev, ne pa Božja določitev. Šele hipoteza, da Boga ni, zlo spremeni v absurd, s tem pa tudi celotni kozmos. Kajti če je zlo tako strašno z Bogom, kako strašno bi bilo šele brez njega? Če zla ne bi bilo, vprašanj glede Boga sploh ne bi postavljali. Nekdo je zapisal, da ravno luknja v zidu dokazuje, da zid obstaja. Izkustvo skritega Boga je boleče, a Bog nam daje ravno dovolj znamenj, da dobro vidimo, da je neviden (Fabrice Hadjadj). Izkustvo Božjega izdajstva nas bolj boli kot Božji molk. Počutiti se izdan od Boga je najhujše, kar se lahko zgodi človeku. Gre za največje razočaranje nad Bogom, toliko bolj, ker nas verska tradicija prepričuje drugače in nam zagotavlja Božjo zvestobo in bližino. Nevarno je ljudem obljubljati več, kot nam obljublja sámo Sveto pismo. Včasih se nam dozdeva, da ima Bog dva obraza in mu je vseeno, da njegovi ljubi oziroma poredni otroci živimo v peklu sveta. Občutek izgube Boga je največja možna izguba, ki lahko doleti človeka; vodi v temno noč duše. Vendar če sta dve osebi v medsebojnem odnosu ljubezni, ne more ena oseba trpeti, da druga ne bi preživljala in doživljala istega trpljenja. Ljubeči Bog je v Jezusu Kristusu za vedno objel človeško bolečino in jo sprejel za svojo.
Prijatelj, ki trpi, mi je zaupal, da Boga doživlja kot trn v peti in da dvomi o Božji dobroti. Priznal mi je, da se mu zdi, da je Bog celo na strani njegovih nasilnežev. Če nas ima Bog res rad, zakaj ne zaščiti pred zlorabami vsaj majhnih otrok? Ali je šel z angeli na kavo? Ali igra golf na nebeških planjavah? Ali je res toliko nemočen in ravnodušen, ko je vendar oblik človeškega trpljenja mnogo: biološko, psihološko, socialno, moralno, duhovno … Romano Guardini (1885–1968), vplivni teolog krščanske eksistence, je na smrtni postelji spraševal Boga: »Zakaj, moj Bog, vsi ti strašni ovinki na poti odrešenja, zakaj trpljenje nedolžnih, zakaj greh?« Na koncu je priznal, da mu nobena knjiga, celo Sveto pismo ne, noben nauk, nobena teologija, teodiceja in filozofija, niti lastno iskanje niso dali odgovora. Ni se nam treba počutiti grešne in krive, ker postavljamo veljavna vprašanja; le naučiti se moramo živeti z neodgovorjenimi vprašanji. Vprašanj o zlu v svetu in vprašanj o Bogu ne moremo ločiti. Kdor se resno ukvarja s problemom negativnega, ne more zanemariti pozitivnega. Zlo je naša moralna odločitev, ne pa Božja določitev. Šele hipoteza, da Boga ni, zlo spremeni v absurd, s tem pa tudi celotni kozmos. Kajti če je zlo tako strašno z Bogom, kako strašno bi bilo šele brez njega? Če zla ne bi bilo, vprašanj glede Boga sploh ne bi postavljali. Nekdo je zapisal, da ravno luknja v zidu dokazuje, da zid obstaja. Izkustvo skritega Boga je boleče, a Bog nam daje ravno dovolj znamenj, da dobro vidimo, da je neviden (Fabrice Hadjadj). Izkustvo Božjega izdajstva nas bolj boli kot Božji molk. Počutiti se izdan od Boga je najhujše, kar se lahko zgodi človeku. Gre za največje razočaranje nad Bogom, toliko bolj, ker nas verska tradicija prepričuje drugače in nam zagotavlja Božjo zvestobo in bližino. Nevarno je ljudem obljubljati več, kot nam obljublja sámo Sveto pismo. Včasih se nam dozdeva, da ima Bog dva obraza in mu je vseeno, da njegovi ljubi oziroma poredni otroci živimo v peklu sveta. Občutek izgube Boga je največja možna izguba, ki lahko doleti človeka; vodi v temno noč duše. Vendar če sta dve osebi v medsebojnem odnosu ljubezni, ne more ena oseba trpeti, da druga ne bi preživljala in doživljala istega trpljenja. Ljubeči Bog je v Jezusu Kristusu za vedno objel človeško bolečino in jo sprejel za svojo.
Ta budistična zgodba govori o tem, kako nam lahko pogled na svoje lastne težave z drugega zornega kota pomaga razviti sočutje do drugih. Nekoč je živel mož, ki je imel veliko družino. Z ženo sta imela veliko otrok in živeli so skupaj z ženinimi starši v majhni hišici. Imel je občutek utesnjenosti in preobremenjenosti. Potem je mož šel do svojega duhovnega učitelja in mu dejal: »Prosim, pomagajte mi! Zmešalo se mi bo. V moji hiši je prevelika gneča, otroci tekajo naokoli in se prerekajo, moja žena in njeni starši nenehno kričijo in vsega je preveč. Tega ne morem več prenašati. Kaj naj storim?« Učitelj mu je svetoval, naj gre na tržnico, kupi kokoš in jo odnese domov. Mož je upošteval nasvet, šel na tržnico, kupil kokoš in jo odnesel domov. Seveda je to razmere le poslabšalo in mož ni zdržal niti teden dni. Odhitel je nazaj k svojemu učitelju in se pritožil: »Vse je še slabše kot prej, otroci preganjajo kokoš in ta leta po hiši, vse je umazano. Kaj naj pa zdaj storim?« »Nič ne skrbi,« je dejal učitelj, »če boš upošteval moj nasvet, bo vse v redu. Zdaj pojdi spet na tržnico, kupi še kozo in jo odpelji domov.« Mož je ponovno upošteval nasvet, kupil kozo in jo pripeljal domov. Seveda je postalo vse še bolj kaotično in mož ni zdržal niti tri dni, preden je s solzami v očeh ponovno prišel k učitelju. Hlipajoč se je pritožil: »Tega ne morem več prenašati, postalo je nevzdržno. Zdaj se mi bo resnično zmešalo. Kaj naj storim?« Učitelj mu je rekel: »Pojdi domov in prodaj kozo!« To je tudi storil in čez nekaj dni se je vrnil k učitelju in dejal: »Zdaj je res veliko bolje.« Potem mu je učitelj svetoval: »Zdaj pa prodaj še kokoš!« Čez nekaj časa je učitelja po naključju srečal na ulici in se mu zahvalil: »Najlepša hvala za pomoč! Zdaj je vse veliko bolje in v moji hiši je prav prijetno.« Vse naše težave so relativne. Včasih, ko se ljudje pritožujejo, kako težko je njihovo življenje in kako hudo jim je, jim učitelji svetujejo, naj gredo za nekaj časa v Indijo. Če ta nasvet upoštevajo, se velikokrat vrnejo z novim pogledom na svoje življenje in s sočutjem do drugih. Prav tako kot mi sami nočemo trpeti, tudi druga bitja tega nočejo. S tem razumevanjem bomo postali sočutnejši in srečnejši, saj je tudi znanstveno dokazano, da sta sočutje in altruizem povezana z občutkom sreče in izpolnitve. Tako kot je dejal tudi indijski budistični mojster Šantideva, ki je živel v 8. stoletju: »Vse trpljenje na tem svetu izhaja iz želje po lastni sreči. Vsa sreča na tem svetu pa izhaja iz želje po sreči drugih.«
Ta budistična zgodba govori o tem, kako nam lahko pogled na svoje lastne težave z drugega zornega kota pomaga razviti sočutje do drugih. Nekoč je živel mož, ki je imel veliko družino. Z ženo sta imela veliko otrok in živeli so skupaj z ženinimi starši v majhni hišici. Imel je občutek utesnjenosti in preobremenjenosti. Potem je mož šel do svojega duhovnega učitelja in mu dejal: »Prosim, pomagajte mi! Zmešalo se mi bo. V moji hiši je prevelika gneča, otroci tekajo naokoli in se prerekajo, moja žena in njeni starši nenehno kričijo in vsega je preveč. Tega ne morem več prenašati. Kaj naj storim?« Učitelj mu je svetoval, naj gre na tržnico, kupi kokoš in jo odnese domov. Mož je upošteval nasvet, šel na tržnico, kupil kokoš in jo odnesel domov. Seveda je to razmere le poslabšalo in mož ni zdržal niti teden dni. Odhitel je nazaj k svojemu učitelju in se pritožil: »Vse je še slabše kot prej, otroci preganjajo kokoš in ta leta po hiši, vse je umazano. Kaj naj pa zdaj storim?« »Nič ne skrbi,« je dejal učitelj, »če boš upošteval moj nasvet, bo vse v redu. Zdaj pojdi spet na tržnico, kupi še kozo in jo odpelji domov.« Mož je ponovno upošteval nasvet, kupil kozo in jo pripeljal domov. Seveda je postalo vse še bolj kaotično in mož ni zdržal niti tri dni, preden je s solzami v očeh ponovno prišel k učitelju. Hlipajoč se je pritožil: »Tega ne morem več prenašati, postalo je nevzdržno. Zdaj se mi bo resnično zmešalo. Kaj naj storim?« Učitelj mu je rekel: »Pojdi domov in prodaj kozo!« To je tudi storil in čez nekaj dni se je vrnil k učitelju in dejal: »Zdaj je res veliko bolje.« Potem mu je učitelj svetoval: »Zdaj pa prodaj še kokoš!« Čez nekaj časa je učitelja po naključju srečal na ulici in se mu zahvalil: »Najlepša hvala za pomoč! Zdaj je vse veliko bolje in v moji hiši je prav prijetno.« Vse naše težave so relativne. Včasih, ko se ljudje pritožujejo, kako težko je njihovo življenje in kako hudo jim je, jim učitelji svetujejo, naj gredo za nekaj časa v Indijo. Če ta nasvet upoštevajo, se velikokrat vrnejo z novim pogledom na svoje življenje in s sočutjem do drugih. Prav tako kot mi sami nočemo trpeti, tudi druga bitja tega nočejo. S tem razumevanjem bomo postali sočutnejši in srečnejši, saj je tudi znanstveno dokazano, da sta sočutje in altruizem povezana z občutkom sreče in izpolnitve. Tako kot je dejal tudi indijski budistični mojster Šantideva, ki je živel v 8. stoletju: »Vse trpljenje na tem svetu izhaja iz želje po lastni sreči. Vsa sreča na tem svetu pa izhaja iz želje po sreči drugih.«
Na nedeljo po izlitju Svetega Duha, prazniku binkošti, proslavljamo eno izmed morda največjih skrivnosti naše vere, skrivnost Presvete Trojice. En sam Bog, ampak v treh osebah, Oče, Sin in Sveti Duh. Čeprav so docela različne, saj je oseba Očeta različna od osebe Sina in različna od osebe Duha, pa vendar imajo eno bistvo; kakor je vsemogočen Oče, tako je vsemogočen Sin, prav isto tudi Duh; kakor je večen Oče, je večen Sin in prav tako Duh; kakor je Bog Oče, tako je Bog tudi Sin in Bog tudi Sveti Duh; in vseeno torej niso trije bogovi, marveč en Bog. Poglabljanje v to skrivnost od nas zahteva precej dobro poznavanje metafizike, pa vendar se zdi, da Bog kljub vsej veličini ostaja nekako kompleksno preprost. »Sufficiat tibi credere sic esse.« – »Zadosti ti je, da veruješ, da je tako,« pravi sveti Bernard v nekem pismu papežu Evgeniju, ko ga je ta v pismu spraševal po teološki razlagi te tako temeljne resnice krščanske vere. »Drzno preiskuj to skrivnost, še bolj pa pobožno veruj. Kajti spoznanje te skrivnosti je mogoče le v večnosti,« še doda sveti Bernard. Verovati Presveto Trojico najprej pomeni častiti jo. V tem češčenju, v tem združevanju z neskončnim Božjim veličastvom pa se Bog kaže kakor nekaj absolutno presežnega, a obenem nadvse preprostega, ko prihaja v človekovo notranjost, ga napolnjuje z milostjo in dviga v sebe. Ker je Bog docela in drugače drugačen od nas, ostaja, kljub mnogim vedenjem, absolutno spoznanje Presvete Trojice skrivnost, ki jo bomo ne le spoznali, marveč doživeli oziroma bolj utrpeli, tako upamo, v srečni večnosti. Spoštovane poslušalke, cenjeni poslušalci, vsaj danes poskusimo svoj razum poučiti, da ni vsemogočen, ter prisluhniti svojemu srcu, da je vera več kakor le vedenje. Dopustimo si utrpeti to skrivnost, skrivnost Presvete Trojice, ki nas želi privzeti v svojo večnost in prešinjajočo ljubezen. Mirno nedeljo vam želim.
Na nedeljo po izlitju Svetega Duha, prazniku binkošti, proslavljamo eno izmed morda največjih skrivnosti naše vere, skrivnost Presvete Trojice. En sam Bog, ampak v treh osebah, Oče, Sin in Sveti Duh. Čeprav so docela različne, saj je oseba Očeta različna od osebe Sina in različna od osebe Duha, pa vendar imajo eno bistvo; kakor je vsemogočen Oče, tako je vsemogočen Sin, prav isto tudi Duh; kakor je večen Oče, je večen Sin in prav tako Duh; kakor je Bog Oče, tako je Bog tudi Sin in Bog tudi Sveti Duh; in vseeno torej niso trije bogovi, marveč en Bog. Poglabljanje v to skrivnost od nas zahteva precej dobro poznavanje metafizike, pa vendar se zdi, da Bog kljub vsej veličini ostaja nekako kompleksno preprost. »Sufficiat tibi credere sic esse.« – »Zadosti ti je, da veruješ, da je tako,« pravi sveti Bernard v nekem pismu papežu Evgeniju, ko ga je ta v pismu spraševal po teološki razlagi te tako temeljne resnice krščanske vere. »Drzno preiskuj to skrivnost, še bolj pa pobožno veruj. Kajti spoznanje te skrivnosti je mogoče le v večnosti,« še doda sveti Bernard. Verovati Presveto Trojico najprej pomeni častiti jo. V tem češčenju, v tem združevanju z neskončnim Božjim veličastvom pa se Bog kaže kakor nekaj absolutno presežnega, a obenem nadvse preprostega, ko prihaja v človekovo notranjost, ga napolnjuje z milostjo in dviga v sebe. Ker je Bog docela in drugače drugačen od nas, ostaja, kljub mnogim vedenjem, absolutno spoznanje Presvete Trojice skrivnost, ki jo bomo ne le spoznali, marveč doživeli oziroma bolj utrpeli, tako upamo, v srečni večnosti. Spoštovane poslušalke, cenjeni poslušalci, vsaj danes poskusimo svoj razum poučiti, da ni vsemogočen, ter prisluhniti svojemu srcu, da je vera več kakor le vedenje. Dopustimo si utrpeti to skrivnost, skrivnost Presvete Trojice, ki nas želi privzeti v svojo večnost in prešinjajočo ljubezen. Mirno nedeljo vam želim.
Spoznaj samega sebe je filozofski imperativ, s katerim so misleci in modreci vedno znova opominjali človeka in ga tako spodbujali, da odkrije svoje bistvo in svoj položaj v kozmosu. Kajti spoznanju Resnice o svetu predhodi spoznanje spoznavajočega subjekta – čeprav je tako razmerje navsezadnje dialektično (kot »tubit« smo namreč vselej že tudi »bit-v-svetu«). Da je človek misleče bitje, je učil že Aristoteles; da k mišljenju spada predvsem razmišljanje o samem sebi, so učili skorajda vsi filozofi, ki so mu sledi. Vprašanje o spoznanju samega sebe je tako postalo tudi eno osnovnih vprašanj muslimanskih učenjakov. Znameniti filozof, teolog in mistik iz 11. stoletja, Abu Hamid al-Ghazali, je tej temi posvetil celotno delo z naslovom »Eliksir Srečnosti«. Kot nakazuje že naslov knjige, je za al-Ghazalija srečnost neločljivo povezana od spoznanja, katerega glavni cilj je spoznanje samega sebe. S srečnostjo ni mišljen samo nekakšen bežen občutek sreče, veselja ali čustvene vznesenosti. Mišljeno je duhovno-eksistencialno stanje osebne izpopolnjenosti in samouresničtve, ki ju je po al-Ghazaliju mogoče doseči le v sintezi (resnične) vednosti in (pravilnega) delovanja. Kot tako samospoznavanje po svojem pojmu pomeni nikoli povsem zaključen proces, ki zahteva ne samo nenehno širjenje obzorja, temveč in predvsem udejstvovanje in pravilno, tj. etično ravnanje. To pa vselej predpostavlja samopremagovanje; kajti le tisti, ki si prizadeva za nenehno preseganje samega sebe, raste v vednosti, ki ni le intelektualna oziroma teoretska, temveč izkustvena in zato prehaja v modrost. K spoznavanju samega sebe sodi prvenstveno spoznavanje svoje duše: svojih vidnih in skritih misli, svojih čustev, namenov, svoje zavesti in vesti ter svojih lastnih demonov. To spozanje je pogoj za samopremagovanje, ki je pogoj samoizpopolnitve – tako v spoznavnem kot moralnem smislu. K spoznanju samega sebe sodi v isti meri spoznanje svojega Praizvora. V religijskem kontekstu to pomeni: spoznanje svoje lastne ustvarjenosti v fundamentalni odvisnosti od neskončne in večne Presežnosti. K samospoznavanju spada nadalje nujno razmišljanje o lastni končnosti, o smrti in tistem, kar naj bi sledilo po njej. Kot pravi an-Niffari: »Kdor je pripravljen za kontemplacijo o lastnem koncu, ne bo podlegel pritisku skušnjave.« Za muslimanske mistike spoznavanje samega sebe pomeni predvsem spoznanje lastnih duševno-duhovnih stanj in notranjih sil, spoznanje nevidnega sveta in »dejanj srca«. K resničnemu spoznavanju sodi navsezadnje vedno tudi spoznavanje svoje nevednosti. Tako imenovana »učena nevednost« krepi ponižnost in strahospoštovanje, ki nista le vrlini, temveč podlaga spoznavno-duhovnega vzpona, katerega cilj se odmika v Neskončno. Spoznanje samega sebe je eksistencialno spoznanje, saj bistveno zadeva spoznanje lastne eksistence. Tako bo samospoznanje še naprej ostala eksistencialna naloga in neizogiben podvig človeka kot razmišljajočega, eksistirajočega in iskajočega bitja.
Spoznaj samega sebe je filozofski imperativ, s katerim so misleci in modreci vedno znova opominjali človeka in ga tako spodbujali, da odkrije svoje bistvo in svoj položaj v kozmosu. Kajti spoznanju Resnice o svetu predhodi spoznanje spoznavajočega subjekta – čeprav je tako razmerje navsezadnje dialektično (kot »tubit« smo namreč vselej že tudi »bit-v-svetu«). Da je človek misleče bitje, je učil že Aristoteles; da k mišljenju spada predvsem razmišljanje o samem sebi, so učili skorajda vsi filozofi, ki so mu sledi. Vprašanje o spoznanju samega sebe je tako postalo tudi eno osnovnih vprašanj muslimanskih učenjakov. Znameniti filozof, teolog in mistik iz 11. stoletja, Abu Hamid al-Ghazali, je tej temi posvetil celotno delo z naslovom »Eliksir Srečnosti«. Kot nakazuje že naslov knjige, je za al-Ghazalija srečnost neločljivo povezana od spoznanja, katerega glavni cilj je spoznanje samega sebe. S srečnostjo ni mišljen samo nekakšen bežen občutek sreče, veselja ali čustvene vznesenosti. Mišljeno je duhovno-eksistencialno stanje osebne izpopolnjenosti in samouresničtve, ki ju je po al-Ghazaliju mogoče doseči le v sintezi (resnične) vednosti in (pravilnega) delovanja. Kot tako samospoznavanje po svojem pojmu pomeni nikoli povsem zaključen proces, ki zahteva ne samo nenehno širjenje obzorja, temveč in predvsem udejstvovanje in pravilno, tj. etično ravnanje. To pa vselej predpostavlja samopremagovanje; kajti le tisti, ki si prizadeva za nenehno preseganje samega sebe, raste v vednosti, ki ni le intelektualna oziroma teoretska, temveč izkustvena in zato prehaja v modrost. K spoznavanju samega sebe sodi prvenstveno spoznavanje svoje duše: svojih vidnih in skritih misli, svojih čustev, namenov, svoje zavesti in vesti ter svojih lastnih demonov. To spozanje je pogoj za samopremagovanje, ki je pogoj samoizpopolnitve – tako v spoznavnem kot moralnem smislu. K spoznanju samega sebe sodi v isti meri spoznanje svojega Praizvora. V religijskem kontekstu to pomeni: spoznanje svoje lastne ustvarjenosti v fundamentalni odvisnosti od neskončne in večne Presežnosti. K samospoznavanju spada nadalje nujno razmišljanje o lastni končnosti, o smrti in tistem, kar naj bi sledilo po njej. Kot pravi an-Niffari: »Kdor je pripravljen za kontemplacijo o lastnem koncu, ne bo podlegel pritisku skušnjave.« Za muslimanske mistike spoznavanje samega sebe pomeni predvsem spoznanje lastnih duševno-duhovnih stanj in notranjih sil, spoznanje nevidnega sveta in »dejanj srca«. K resničnemu spoznavanju sodi navsezadnje vedno tudi spoznavanje svoje nevednosti. Tako imenovana »učena nevednost« krepi ponižnost in strahospoštovanje, ki nista le vrlini, temveč podlaga spoznavno-duhovnega vzpona, katerega cilj se odmika v Neskončno. Spoznanje samega sebe je eksistencialno spoznanje, saj bistveno zadeva spoznanje lastne eksistence. Tako bo samospoznanje še naprej ostala eksistencialna naloga in neizogiben podvig človeka kot razmišljajočega, eksistirajočega in iskajočega bitja.
Danes je v vsakdanjem političnem življenju zelo popularna beseda veto, ki prihaja iz latinščine in dobesedno pomeni: Prepovedujem! To je pravica, da nekdo z ugovorom ali nasprotovanjem prepreči sprejem oz. izpolnitev sklepa ali zakona. Obstajata absolutni veto, ko se neki zakon zavrne, in odložilni veto, s katerim se doseže le odložitev sklepa ali zakona. Z vzklikanjem: »Veto!« so ljudski tribuni v starem Rimu lahko preprečili sprejetje vsakega sklepa v rimskem senatu. S tem so dosegli, da senatorji, ki so prihajali iz višjih slojev, t. i. patriciji, niso mogli delovati v škodo ljudstva. Danes ima pet stalnih članic Varnostnega sveta Organizacije združenih narodov pravico do veta. To so: Združene države Amerike, Rusija, Kitajska, Francija in Velika Britanija. Zaradi političnih nasprotij med njimi in različnih strateških interesov naštetih velesil je organizacija, ki naj bi povezovala svet v prizadevanjih za mir in zagotavljala vsem ljudem možnosti za dostojno življenje, pogosto ujetnica, talka njihove pravice do veta, s katero lahko blokirajo kateri koli sklep Varnostnega sveta. Zato pred našimi očmi še v 21. stoletju umirajo ljudje v Siriji, Afriki in Ukrajini. Žalostno je, da človek, ki ima politično moč, celo nekaj tako pozitivnega, kot je veto, ki naj bi omejil moč velikih, nazadnje zlorabi kot orodje in orožje, s katerim odloča o biti ali nebiti nemočnega posameznika.
Danes je v vsakdanjem političnem življenju zelo popularna beseda veto, ki prihaja iz latinščine in dobesedno pomeni: Prepovedujem! To je pravica, da nekdo z ugovorom ali nasprotovanjem prepreči sprejem oz. izpolnitev sklepa ali zakona. Obstajata absolutni veto, ko se neki zakon zavrne, in odložilni veto, s katerim se doseže le odložitev sklepa ali zakona. Z vzklikanjem: »Veto!« so ljudski tribuni v starem Rimu lahko preprečili sprejetje vsakega sklepa v rimskem senatu. S tem so dosegli, da senatorji, ki so prihajali iz višjih slojev, t. i. patriciji, niso mogli delovati v škodo ljudstva. Danes ima pet stalnih članic Varnostnega sveta Organizacije združenih narodov pravico do veta. To so: Združene države Amerike, Rusija, Kitajska, Francija in Velika Britanija. Zaradi političnih nasprotij med njimi in različnih strateških interesov naštetih velesil je organizacija, ki naj bi povezovala svet v prizadevanjih za mir in zagotavljala vsem ljudem možnosti za dostojno življenje, pogosto ujetnica, talka njihove pravice do veta, s katero lahko blokirajo kateri koli sklep Varnostnega sveta. Zato pred našimi očmi še v 21. stoletju umirajo ljudje v Siriji, Afriki in Ukrajini. Žalostno je, da človek, ki ima politično moč, celo nekaj tako pozitivnega, kot je veto, ki naj bi omejil moč velikih, nazadnje zlorabi kot orodje in orožje, s katerim odloča o biti ali nebiti nemočnega posameznika.
Dobro jutro, cenjene poslušalke in poslušalci. Dva meni ljuba odlomka iz Svetega pisma sta v Matejevem in Lukovem evangeliju in imata naslov: Zaupanje in zaskrbljenost ter Skrb in strah. Navedla bom samo vrstico ali dve: »Ne skrbite za jutri, kajti jutrišnji dan bo skrbel sam zase. Dovolj je dnevu njegovo zlo,« (Mt 6,34) ter »Prodajte svoje premoženje in dajte vbogajme. Naredite si mošnje, ki ne ostarijo, neizčrpen zaklad v nebesih, kamor se tat ne približa in kjer molj ne razjeda. Kjer je namreč vaš zaklad, tam bo tudi vaše srce.« (Lk 12,33–34) Besed Svetega pisma ne gre vedno razumeti dobesedno, kar pričajo tudi številne razlage strokovnjakov za biblična vprašanja, a te le redko kdo vzame v roke. Kako tudi ne, saj so včasih razlage celo debelejše od posameznih svetopisemskih knjig. Na citirane svetopisemske vrstice se spomnim vedno, kadar je moj dan težak in želim poiskati ravnovesje med delom in življenjem. V mislih imam tisto delo, ki polni mojo mošnjo. V preteklosti se je večkrat osušila, v njej tudi nikoli niso žvenketali zlatniki. Novci, ki so mi jih namenili, so bili bolj podobni Judeževim srebrnikom. A če gre verjeti svetopisemskim besedam, imam mošnjo, ki ne ostari in je neizčrpen zaklad v nebesih. Šele ko mi je znova uspelo vzpostaviti ravnotežje med življenjem in nalogami, ki so mi jih nalagali drugi, po večini s polnimi mošnjami, ne skrbim več za jutri. Upam, da niste pomislili, da živim iz dneva v dan. Za delo porabim ravno prav časa in srebrniki se spreminjajo v zlato, čeprav jih je mogoče manj kot v preteklosti. Tudi skrbi imam vsak dan več, sem pa tja se v moje kosti zaleze strah. Zato živim in delam za današnji dan. Odkar se je v moje življenje prikradla čedalje pogostejša in tiha spremljevalka starejših, še toliko bolj razumem svetopisemske besede: »… Ne skrbite za življenje, kaj boste jedli, in ne za telo, kaj boste oblekli. Saj je življenje več kot jed in telo več kot obleka.« (Mt 6,22–34) Tako se mi sestavljajo teden, mesec, leto … medtem ko je dnevu dovolj njegovo zlo. A poleg zla, ki pade nenadoma kot pomladni dež z neba v naše življenje in nas po večini najde nepripravljene, okrog nas raste še eno. Vaše in moje zlo. Tisto, ki ga sejemo sami. Tako jaz kot vi. Zlo sejemo na delovnem mestu, v družini, med prijatelji … In tako polnimo življenjske mošnje z zlatniki dvomljive vrednosti. Zato, ker nam nikoli ni dovolj in nas človeška zloba ničesar ne izuči. Seveda moramo v današnjem dnevu poskrbeti, da ne bomo lačni in goli hodili po svetu, saj bi nas kdo hitro razglasil za čudake ali bi nas celo kam odpeljali. Mogoče vam v današnjem jutru želim samo sporočiti, da bo dan že sam poskrbel za svojo težo, zato mu ne nalagajmo preveč. Pa še nekaj: lepa obleka in polna mošnja zlatnikov ne očistita umazanije naše duše. Tudi vbogajme ne.
Dobro jutro, cenjene poslušalke in poslušalci. Dva meni ljuba odlomka iz Svetega pisma sta v Matejevem in Lukovem evangeliju in imata naslov: Zaupanje in zaskrbljenost ter Skrb in strah. Navedla bom samo vrstico ali dve: »Ne skrbite za jutri, kajti jutrišnji dan bo skrbel sam zase. Dovolj je dnevu njegovo zlo,« (Mt 6,34) ter »Prodajte svoje premoženje in dajte vbogajme. Naredite si mošnje, ki ne ostarijo, neizčrpen zaklad v nebesih, kamor se tat ne približa in kjer molj ne razjeda. Kjer je namreč vaš zaklad, tam bo tudi vaše srce.« (Lk 12,33–34) Besed Svetega pisma ne gre vedno razumeti dobesedno, kar pričajo tudi številne razlage strokovnjakov za biblična vprašanja, a te le redko kdo vzame v roke. Kako tudi ne, saj so včasih razlage celo debelejše od posameznih svetopisemskih knjig. Na citirane svetopisemske vrstice se spomnim vedno, kadar je moj dan težak in želim poiskati ravnovesje med delom in življenjem. V mislih imam tisto delo, ki polni mojo mošnjo. V preteklosti se je večkrat osušila, v njej tudi nikoli niso žvenketali zlatniki. Novci, ki so mi jih namenili, so bili bolj podobni Judeževim srebrnikom. A če gre verjeti svetopisemskim besedam, imam mošnjo, ki ne ostari in je neizčrpen zaklad v nebesih. Šele ko mi je znova uspelo vzpostaviti ravnotežje med življenjem in nalogami, ki so mi jih nalagali drugi, po večini s polnimi mošnjami, ne skrbim več za jutri. Upam, da niste pomislili, da živim iz dneva v dan. Za delo porabim ravno prav časa in srebrniki se spreminjajo v zlato, čeprav jih je mogoče manj kot v preteklosti. Tudi skrbi imam vsak dan več, sem pa tja se v moje kosti zaleze strah. Zato živim in delam za današnji dan. Odkar se je v moje življenje prikradla čedalje pogostejša in tiha spremljevalka starejših, še toliko bolj razumem svetopisemske besede: »… Ne skrbite za življenje, kaj boste jedli, in ne za telo, kaj boste oblekli. Saj je življenje več kot jed in telo več kot obleka.« (Mt 6,22–34) Tako se mi sestavljajo teden, mesec, leto … medtem ko je dnevu dovolj njegovo zlo. A poleg zla, ki pade nenadoma kot pomladni dež z neba v naše življenje in nas po večini najde nepripravljene, okrog nas raste še eno. Vaše in moje zlo. Tisto, ki ga sejemo sami. Tako jaz kot vi. Zlo sejemo na delovnem mestu, v družini, med prijatelji … In tako polnimo življenjske mošnje z zlatniki dvomljive vrednosti. Zato, ker nam nikoli ni dovolj in nas človeška zloba ničesar ne izuči. Seveda moramo v današnjem dnevu poskrbeti, da ne bomo lačni in goli hodili po svetu, saj bi nas kdo hitro razglasil za čudake ali bi nas celo kam odpeljali. Mogoče vam v današnjem jutru želim samo sporočiti, da bo dan že sam poskrbel za svojo težo, zato mu ne nalagajmo preveč. Pa še nekaj: lepa obleka in polna mošnja zlatnikov ne očistita umazanije naše duše. Tudi vbogajme ne.
V Duhovni misli Milena Janel s krščanskega vidika razlaga ljubezen do Jezusa, soljudi in življenja na sploh. Čeprav je kratko, lahko v njem užijemo tudi veliko lepega.
V Duhovni misli Milena Janel s krščanskega vidika razlaga ljubezen do Jezusa, soljudi in življenja na sploh. Čeprav je kratko, lahko v njem užijemo tudi veliko lepega.
Cicero, rimski govornik, politik in filozof iz 1. stol. pr. Kr., je svoja načela izredno rad ponazarjal s konkretnimi anekdotami iz grške oziroma rimske zgodovine, saj je kot večina Rimljanov verjel, da so prav zgledi tisti, ki bodo potegnili ljudi na pravo pot življenja. Eden izmed takih premislekov je tako povezan s sirakuškim tiranom Dionizijem, ki je imel sicer v obilju vsega bogastva, dragotin in drugih dobrin, a je bil vendarle izredno nesrečen. Kljub življenju v izobilju se je namreč stalno bal zarot in ni zaupal tako rekoč nikomur, tako da je zaradi tega nenehnega strahu uvedel številne ekstremistične ukrepe: ni se hotel briti pri brivcu, pač pa je svoje hčerke izučil v tej obrti in jih prisilil, da so opravljale to umazano opravilo. Še svojima ženama ni zaupal, ampak je dal vselej natančno pregledati in preiskati njuni sobi, preden je prišel k njima. Njegov strah ga je naposled prignal tako daleč, da je dal posteljo v spalnici ograditi z jarkom, dostop do nje pa je bil mogoč le po lesenem mostičku, ki ga je lahko potegnil k sebi, ko je enkrat zaprl vrata. Poleg tega je na smrt obsodil vsakogar, ki mu je s svojimi besedami ali dejanji vzbudil še tako majhen sum, da spletkari proti njemu. Nekoč je eden izmed njegovih prilizovalcev, Damoklej po imenu, našteval Dioniziju vse njegovo razkošje in ugodnosti, da bi se mu s tem prikupil. Dionizij pa mu je odvrnil: »Damoklej, ker te takšno življenje očitno res veseli, bi želel sam okusiti to mojo srečo?« Seveda mu je Damoklej pritrdil in Dionizij je nemudoma ukazal, naj ga posadijo na umetelno okrašeno zlato ležišče, služabnikom pa je naročil, naj čakajo na vsak njegov migljaj in marljivo izpolnjujejo njegove ukaze. Prinesli so mazila, vence, prižgali so dišave in naložili najizvrstnejše jedi na mizo, tako da se je Damoklej sam sebi zdel izredno srečen. Dionizij pa je nadalje ukazal tudi, naj sredi vsega tega razkošja spustijo s stropa blesteč meč, privezan zgolj s konjsko žimo, da bo nenehno visel nad Damoklejevim vratom in grozil, da bo vsak trenutek padel in mu odsekal glavo. V istem hipu Damokleju že ni bilo več do lepega okrasja in vseh dobrin, pač pa je tirana začel rotiti, naj mu dovoli oditi, češ da noče biti več srečen. Na ta način mu je tiran dovolj jasno pokazal, da se tistemu, ki mu vselej nekaj grozi, nič ne zdi srečno, saj strah človeka ohromi in mu ne dopusti, da bi se še naprej lahko brezskrbno veselil, četudi ga obdajata samo bogastvo in dobrine. In nasprotno, pomirjen človek, ki ga ne pestijo skrbi, bo lahko srečen tudi, če bo živel preprosto.
Cicero, rimski govornik, politik in filozof iz 1. stol. pr. Kr., je svoja načela izredno rad ponazarjal s konkretnimi anekdotami iz grške oziroma rimske zgodovine, saj je kot večina Rimljanov verjel, da so prav zgledi tisti, ki bodo potegnili ljudi na pravo pot življenja. Eden izmed takih premislekov je tako povezan s sirakuškim tiranom Dionizijem, ki je imel sicer v obilju vsega bogastva, dragotin in drugih dobrin, a je bil vendarle izredno nesrečen. Kljub življenju v izobilju se je namreč stalno bal zarot in ni zaupal tako rekoč nikomur, tako da je zaradi tega nenehnega strahu uvedel številne ekstremistične ukrepe: ni se hotel briti pri brivcu, pač pa je svoje hčerke izučil v tej obrti in jih prisilil, da so opravljale to umazano opravilo. Še svojima ženama ni zaupal, ampak je dal vselej natančno pregledati in preiskati njuni sobi, preden je prišel k njima. Njegov strah ga je naposled prignal tako daleč, da je dal posteljo v spalnici ograditi z jarkom, dostop do nje pa je bil mogoč le po lesenem mostičku, ki ga je lahko potegnil k sebi, ko je enkrat zaprl vrata. Poleg tega je na smrt obsodil vsakogar, ki mu je s svojimi besedami ali dejanji vzbudil še tako majhen sum, da spletkari proti njemu. Nekoč je eden izmed njegovih prilizovalcev, Damoklej po imenu, našteval Dioniziju vse njegovo razkošje in ugodnosti, da bi se mu s tem prikupil. Dionizij pa mu je odvrnil: »Damoklej, ker te takšno življenje očitno res veseli, bi želel sam okusiti to mojo srečo?« Seveda mu je Damoklej pritrdil in Dionizij je nemudoma ukazal, naj ga posadijo na umetelno okrašeno zlato ležišče, služabnikom pa je naročil, naj čakajo na vsak njegov migljaj in marljivo izpolnjujejo njegove ukaze. Prinesli so mazila, vence, prižgali so dišave in naložili najizvrstnejše jedi na mizo, tako da se je Damoklej sam sebi zdel izredno srečen. Dionizij pa je nadalje ukazal tudi, naj sredi vsega tega razkošja spustijo s stropa blesteč meč, privezan zgolj s konjsko žimo, da bo nenehno visel nad Damoklejevim vratom in grozil, da bo vsak trenutek padel in mu odsekal glavo. V istem hipu Damokleju že ni bilo več do lepega okrasja in vseh dobrin, pač pa je tirana začel rotiti, naj mu dovoli oditi, češ da noče biti več srečen. Na ta način mu je tiran dovolj jasno pokazal, da se tistemu, ki mu vselej nekaj grozi, nič ne zdi srečno, saj strah človeka ohromi in mu ne dopusti, da bi se še naprej lahko brezskrbno veselil, četudi ga obdajata samo bogastvo in dobrine. In nasprotno, pomirjen človek, ki ga ne pestijo skrbi, bo lahko srečen tudi, če bo živel preprosto.
Vrzi čez rame, so me učili, kadar me je kaj vznemirjalo ali pa žrlo. Ampak to je bilo v davnih dneh, ko malčki še niso bili razcrkljani s čokolinom, med je bil pa samo za kašelj in prehlad. Tako in tako se je medu na podeželju reklo strd. Pa smo bili utrjeni ali ustrdeni tudi otroci, čeprav pogosto smrkavi. Z odraščanjem smo se naučili marsikaj vreči čez rame. Saj je bilo več kot veliko trdega fizičnega dela in utrujenost ni dopuščala, da bi pestovali svoje nadloge. Zdaj je vse tako pihologizirano, da si je nujno treba prisluhniti in ukrepati po priporočilu stroke. Mame in stare mame tudi zdaj niso brez dela, si pa ne upajo več ravnati po zastareli metodi. Sicer moje trme res niso preganjali z ježevimi bodicami, so mi pa povedali, naj se derem, kolikor hočem, umazana tla čakajo na krtačo in name. Oni dan sem na svoje veselje slišala psihologa, ki je po radiu zaskrbljeni mamici razlagal pomen doslednosti. Dolgo pa že mečem čez rame različne zoprnije in drobnarije, ki si jih sama grmadim na glavo, ali pa mi jih drugi. Nekaj sem pa kljub vsej povprečnosti prav po ajnštajnovsko ugotovila sama, čeprav me je v tem gotovo že kdo prehitel. Da moram na težavo pogledati skozi drugo okno. Ko sem opazovala zeleni breg skozi okensko steklo, se mi je posvetilo, da vidim lepotijo narave skozi svoji kuhinjski okni malce drugače. Perspektiva! Zakaj ne pogledati na kakšno življenjsko klofuto iz drugega zornega kota? Saj ne gre kot po maslu, a je zdravilno. Bolj gre za to, ali ostajamo v tem hitrem tempu dneva toliko prisebni, da se imamo še kam zagledati. Kaj premisliti. Pretuhtati v sebi brez nervoze. Se posvetovati s seboj. Vreči malenkosti čez ramo in se osrediniti na jedro. O, seveda je kdaj potrebna drugačna pomoč. Hvala bogu, da obstaja; naj bo prijateljska, medicinska, psihoterapevtska. Ne gre pa brez zaupanja. »Na tvojo besedo bom vrgel mrežo.« Navedek je iz biblije. Vsaka lastna izkušnja lahko potrdi prepričljivo moč tega, kar nam je kdo rekel, svetoval ali le navrgel. To pomeni, naj ne stresamo okoli sebe besed, ki veljajo le od torka do srede.
Vrzi čez rame, so me učili, kadar me je kaj vznemirjalo ali pa žrlo. Ampak to je bilo v davnih dneh, ko malčki še niso bili razcrkljani s čokolinom, med je bil pa samo za kašelj in prehlad. Tako in tako se je medu na podeželju reklo strd. Pa smo bili utrjeni ali ustrdeni tudi otroci, čeprav pogosto smrkavi. Z odraščanjem smo se naučili marsikaj vreči čez rame. Saj je bilo več kot veliko trdega fizičnega dela in utrujenost ni dopuščala, da bi pestovali svoje nadloge. Zdaj je vse tako pihologizirano, da si je nujno treba prisluhniti in ukrepati po priporočilu stroke. Mame in stare mame tudi zdaj niso brez dela, si pa ne upajo več ravnati po zastareli metodi. Sicer moje trme res niso preganjali z ježevimi bodicami, so mi pa povedali, naj se derem, kolikor hočem, umazana tla čakajo na krtačo in name. Oni dan sem na svoje veselje slišala psihologa, ki je po radiu zaskrbljeni mamici razlagal pomen doslednosti. Dolgo pa že mečem čez rame različne zoprnije in drobnarije, ki si jih sama grmadim na glavo, ali pa mi jih drugi. Nekaj sem pa kljub vsej povprečnosti prav po ajnštajnovsko ugotovila sama, čeprav me je v tem gotovo že kdo prehitel. Da moram na težavo pogledati skozi drugo okno. Ko sem opazovala zeleni breg skozi okensko steklo, se mi je posvetilo, da vidim lepotijo narave skozi svoji kuhinjski okni malce drugače. Perspektiva! Zakaj ne pogledati na kakšno življenjsko klofuto iz drugega zornega kota? Saj ne gre kot po maslu, a je zdravilno. Bolj gre za to, ali ostajamo v tem hitrem tempu dneva toliko prisebni, da se imamo še kam zagledati. Kaj premisliti. Pretuhtati v sebi brez nervoze. Se posvetovati s seboj. Vreči malenkosti čez ramo in se osrediniti na jedro. O, seveda je kdaj potrebna drugačna pomoč. Hvala bogu, da obstaja; naj bo prijateljska, medicinska, psihoterapevtska. Ne gre pa brez zaupanja. »Na tvojo besedo bom vrgel mrežo.« Navedek je iz biblije. Vsaka lastna izkušnja lahko potrdi prepričljivo moč tega, kar nam je kdo rekel, svetoval ali le navrgel. To pomeni, naj ne stresamo okoli sebe besed, ki veljajo le od torka do srede.
Še zdaj mi zvenijo v ušesih besede našega že blagopokojnega patra, ki se je hudoval, ko mu je kdo rekel, da je Sveti duh golob. »Pa prosim vas lepo, nehajte s temi neumnostmi! Sveti duh ni leteča podgana!« Seveda smo se ob patrovih tovrstnih komentarjih nemalokrat hudomušno namuznili, a hkrati nam je s tem vedno dal še kako misliti. Drži: Sveti duh vsekakor ni leteča podgana oziroma golob. Res je, da se je ta v krščanski upodabljajoči umetnosti uveljavil kot simbol za Svetega duha, a to še vedno ne pomeni, da je Sveti duh ptič. Tovrstno upodabljanje izvira iz evangelijskih opisov Jezusovega krsta v reki Jordan, ko se je nadenj spuščal Duh kakor golob. Evangelista Matej in Marko jasno poudarita: ne, da je bil to golob, ampak se je spuščal kakor golob. Drug simbol za Svetega duha pa izvira iz opisa prvih binkošti, ko je nad apostole, Marijo in preostale zbrane prišel Sveti duh in takrat so se jim prikazali »jeziki, podobni plamenom, ki so se razdelili, in nad vsakim je obstal po eden«. Zaradi tega opisa v Apostolskih delih se v umetnosti Sveti duh oziroma njegova moč upodablja kot ognjeni plameni. Ker je torej Sveti duh dejansko duh, ga ne moremo ujeti v podobo, zato so si morali umetniki pač pomagati s simboli. Toda kdo je pravzaprav Sveti duh? Poznamo ga kot tretjo Božjo osebo, ki je najgloblja vez med Očetom in Sinom. Jezus je svojim učencem obljubil Svetega duha. »Sveti duh, ki ga bo Oče poslal v mojem imenu, vas bo učil vsega in spomnil vsega, kar sem vam povedal.« Tega Svetega duha prejmemo pri birmi, da nas torej uči in spomni, kdo je Jezus in kdo Bog Oče. Prav zato apostol Pavel trdi: »Nihče ne more reči: ,Jezus je Gospod,' razen v Svetem duhu.« Prav On nas s svojimi vzgibi uči prepoznavati Boga kot Očeta; On v nas utrjuje zavedanje, da nas Bog Oče res ljubi; On je tisti Tolažnik, ki nam lahko pride najbliže, ko smo zlomljeni, v stiski in preplavljeni z žalostjo; On je tisti Božji dotik, ki lahko seže do najglobljih globin našega človeškega bistva, če ga le povabimo in se mu odpremo. Sveti duh v nas vnema navdihe in zamisli – je naša inspiracija. Sveti duh je z nami v boju, ko nas hudi duh zapeljuje ali obstreljuje s skušnjavami in negativnimi mislimi – seveda, če ga kličemo v ta boj. Najbolj očitno pa Sveto pismo pokaže delovanje Svetega duha v Jezusovih učencih: pred njegovim prihodom – torej pred binkoštimi, so bili egoistični, šibki in prestrašeni, celo toliko, da je apostol Peter Jezusa zatajil. Potem pa, ko je isti apostol Peter prejel Svetega duha, je lahko za Jezusa pričeval pred zborom judovskih velikih duhovnikov. Iz tega je očitno, da pristne ljubezni ne moremo živeti samo iz lastnih moči, ampak predvsem ob pomoči in v moči Svetega duha.
Še zdaj mi zvenijo v ušesih besede našega že blagopokojnega patra, ki se je hudoval, ko mu je kdo rekel, da je Sveti duh golob. »Pa prosim vas lepo, nehajte s temi neumnostmi! Sveti duh ni leteča podgana!« Seveda smo se ob patrovih tovrstnih komentarjih nemalokrat hudomušno namuznili, a hkrati nam je s tem vedno dal še kako misliti. Drži: Sveti duh vsekakor ni leteča podgana oziroma golob. Res je, da se je ta v krščanski upodabljajoči umetnosti uveljavil kot simbol za Svetega duha, a to še vedno ne pomeni, da je Sveti duh ptič. Tovrstno upodabljanje izvira iz evangelijskih opisov Jezusovega krsta v reki Jordan, ko se je nadenj spuščal Duh kakor golob. Evangelista Matej in Marko jasno poudarita: ne, da je bil to golob, ampak se je spuščal kakor golob. Drug simbol za Svetega duha pa izvira iz opisa prvih binkošti, ko je nad apostole, Marijo in preostale zbrane prišel Sveti duh in takrat so se jim prikazali »jeziki, podobni plamenom, ki so se razdelili, in nad vsakim je obstal po eden«. Zaradi tega opisa v Apostolskih delih se v umetnosti Sveti duh oziroma njegova moč upodablja kot ognjeni plameni. Ker je torej Sveti duh dejansko duh, ga ne moremo ujeti v podobo, zato so si morali umetniki pač pomagati s simboli. Toda kdo je pravzaprav Sveti duh? Poznamo ga kot tretjo Božjo osebo, ki je najgloblja vez med Očetom in Sinom. Jezus je svojim učencem obljubil Svetega duha. »Sveti duh, ki ga bo Oče poslal v mojem imenu, vas bo učil vsega in spomnil vsega, kar sem vam povedal.« Tega Svetega duha prejmemo pri birmi, da nas torej uči in spomni, kdo je Jezus in kdo Bog Oče. Prav zato apostol Pavel trdi: »Nihče ne more reči: ,Jezus je Gospod,' razen v Svetem duhu.« Prav On nas s svojimi vzgibi uči prepoznavati Boga kot Očeta; On v nas utrjuje zavedanje, da nas Bog Oče res ljubi; On je tisti Tolažnik, ki nam lahko pride najbliže, ko smo zlomljeni, v stiski in preplavljeni z žalostjo; On je tisti Božji dotik, ki lahko seže do najglobljih globin našega človeškega bistva, če ga le povabimo in se mu odpremo. Sveti duh v nas vnema navdihe in zamisli – je naša inspiracija. Sveti duh je z nami v boju, ko nas hudi duh zapeljuje ali obstreljuje s skušnjavami in negativnimi mislimi – seveda, če ga kličemo v ta boj. Najbolj očitno pa Sveto pismo pokaže delovanje Svetega duha v Jezusovih učencih: pred njegovim prihodom – torej pred binkoštimi, so bili egoistični, šibki in prestrašeni, celo toliko, da je apostol Peter Jezusa zatajil. Potem pa, ko je isti apostol Peter prejel Svetega duha, je lahko za Jezusa pričeval pred zborom judovskih velikih duhovnikov. Iz tega je očitno, da pristne ljubezni ne moremo živeti samo iz lastnih moči, ampak predvsem ob pomoči in v moči Svetega duha.
Nekateri ljudje imajo v sebi nekaj nevidnega, kar druge privlači kakor magnet. So več kot le prijetni. Njihova karizma definira vse, kar počnejo, in vsako njihovo srečanje. Taki ljudje si pridobijo več spoštovanja in dosegajo boljše rezultate. So rojeni pod srečno zvezdo in blagoslovljeni z značajskimi lastnostmi, ki jim omogočajo doseganje uspehov brez truda? Nikakor ne! Ta nevidna, a privlačna lastnost namreč ni podedovana, ampak pridobljena. Je nekaj, česar se lahko nauči vsakdo, in ni rezervirana le za peščico srečnežev. Kaj lahko torej storite danes, da boste postali človek, ki privlači druge in bogati njihovo življenje? Samuel Johnson je rekel: “Tisti, ki čaka, da bo nenadoma naredil veliko dobrega, ne bo nikoli storil ničesar.” Zato vam predlagam nekaj preprostega: pravilo tridesetih sekund. Zelo lahko je: v prvih tridesetih sekundah pogovora recite osebi nekaj spodbudnega, pozitivnega. Vsakdo potrebuje dobro besedo, spodbuden kompliment, ki razplamti njegove upe in sanje. Vsi se bolje počutimo, ko dobimo pozornost, potrditev, in ko smo cenjeni. Psiholog Henry Goddard je opravil študijo o ravneh energije pri otrocih. Pri tem je uporabil inštrument, ki ga je poimenoval “ergograf”. Njegove ugotovitve so bile izjemne. Ko so utrujeni otroci dobili priznanje ali pohvalo, je ergograf pokazal nenadno povečanje energije. Ko so bili kritizirani, je njihova energija strmoglavila. Zagotovo ste tak vpliv in moč besed spoznali tudi sami. “Skrb v srcu tare človeka, dobra beseda pa ga razveseljuje,” beremo v Pregovorih 12,25. Večina ljudi ob srečanju z drugimi misli nase in na to, kakšen vtis bodo zapustili. Ključ za učinkovanje pravila tridesetih sekund pa je ravno nasprotno: ko pridete v stik z ljudmi, se ne osredotočite nase, ampak poiščite načine in poti, kako doseči sogovornico ali sogovornika. Pomislite, kaj mu lahko spodbudnega rečete. Morda se lahko zahvalite za to, kar je storil za vas. Morda lahko drugim, ki so zraven, poveste o njenih oz. njegovih dosežkih ali pa pohvalite značajsko lastnost, ki jo kaže. Tako ravnanje ni zapleteno, čeprav zahteva nekaj časa in truda. Vendar je nagrada velikanska, saj ima za res pozitiven vpliv na ljudi. Psihologi že desetletja proučujejo “prve vtise”. Toda če želite narediti vtis, ki bo trajen in pozitiven, je eden najučinkovitejših načinov pravilo tridesetih sekund. Pozabite na iskanje načinov in poti, kako bi vi bili videti boljši. Namesto tega poiščite, kako lahko pomagate drugim do tega, da bodo videti boljši. Vprašajte se: Kaj pozitivnega ali spodbudnega lahko rečem vsakemu, ki ga bom danes srečal? Ponudite vsakomur pozornost in potrditev ter pokažite, da cenite, kar dela. In ne pozabite: v prvih tridesetih sekundah pogovora recite kaj spodbudnega.
Nekateri ljudje imajo v sebi nekaj nevidnega, kar druge privlači kakor magnet. So več kot le prijetni. Njihova karizma definira vse, kar počnejo, in vsako njihovo srečanje. Taki ljudje si pridobijo več spoštovanja in dosegajo boljše rezultate. So rojeni pod srečno zvezdo in blagoslovljeni z značajskimi lastnostmi, ki jim omogočajo doseganje uspehov brez truda? Nikakor ne! Ta nevidna, a privlačna lastnost namreč ni podedovana, ampak pridobljena. Je nekaj, česar se lahko nauči vsakdo, in ni rezervirana le za peščico srečnežev. Kaj lahko torej storite danes, da boste postali človek, ki privlači druge in bogati njihovo življenje? Samuel Johnson je rekel: “Tisti, ki čaka, da bo nenadoma naredil veliko dobrega, ne bo nikoli storil ničesar.” Zato vam predlagam nekaj preprostega: pravilo tridesetih sekund. Zelo lahko je: v prvih tridesetih sekundah pogovora recite osebi nekaj spodbudnega, pozitivnega. Vsakdo potrebuje dobro besedo, spodbuden kompliment, ki razplamti njegove upe in sanje. Vsi se bolje počutimo, ko dobimo pozornost, potrditev, in ko smo cenjeni. Psiholog Henry Goddard je opravil študijo o ravneh energije pri otrocih. Pri tem je uporabil inštrument, ki ga je poimenoval “ergograf”. Njegove ugotovitve so bile izjemne. Ko so utrujeni otroci dobili priznanje ali pohvalo, je ergograf pokazal nenadno povečanje energije. Ko so bili kritizirani, je njihova energija strmoglavila. Zagotovo ste tak vpliv in moč besed spoznali tudi sami. “Skrb v srcu tare človeka, dobra beseda pa ga razveseljuje,” beremo v Pregovorih 12,25. Večina ljudi ob srečanju z drugimi misli nase in na to, kakšen vtis bodo zapustili. Ključ za učinkovanje pravila tridesetih sekund pa je ravno nasprotno: ko pridete v stik z ljudmi, se ne osredotočite nase, ampak poiščite načine in poti, kako doseči sogovornico ali sogovornika. Pomislite, kaj mu lahko spodbudnega rečete. Morda se lahko zahvalite za to, kar je storil za vas. Morda lahko drugim, ki so zraven, poveste o njenih oz. njegovih dosežkih ali pa pohvalite značajsko lastnost, ki jo kaže. Tako ravnanje ni zapleteno, čeprav zahteva nekaj časa in truda. Vendar je nagrada velikanska, saj ima za res pozitiven vpliv na ljudi. Psihologi že desetletja proučujejo “prve vtise”. Toda če želite narediti vtis, ki bo trajen in pozitiven, je eden najučinkovitejših načinov pravilo tridesetih sekund. Pozabite na iskanje načinov in poti, kako bi vi bili videti boljši. Namesto tega poiščite, kako lahko pomagate drugim do tega, da bodo videti boljši. Vprašajte se: Kaj pozitivnega ali spodbudnega lahko rečem vsakemu, ki ga bom danes srečal? Ponudite vsakomur pozornost in potrditev ter pokažite, da cenite, kar dela. In ne pozabite: v prvih tridesetih sekundah pogovora recite kaj spodbudnega.
Naše življenje je polno nesporazumov, ki se jih večinoma niti ne zavedamo. O tem sem bolj začela razmišljati, ko sem poslušala gospo pri šestdesetih letih, ki se je spominjala svojega otroštva. Odraščala je v letih po drugi svetovni vojni, ko marsičesa ni bilo in je bilo treba z vsem zelo, zelo varčno ravnati. Za starejšo sestro so dobivali obleko od znancev, ko jo je prerasla, je obleko dobila mlajša sestra. Ta je živela samo z zavestjo, da sestra dobi novo obleko (čeprav v resnici sploh ni bila nova), ona pa ne. Kot levičarka je v šoli tudi imela občutek, da ni čisto v redu. Takrat so levičarje še na silo hoteli prevzgajati v desničarje. Veliko takega se je nabiralo in počasi si je začela domišljati, da je posvojena. Zato veljajo zanjo drugačna pravila kot za starejšo sestro. Ko se zdaj ozira nazaj, ve, da ji starši in sestra niti malo niso dali povoda, da bi tako razmišljala. Z ljubeznijo so skrbeli za obe hčerki, le da je bila ena nekaj let starejša. Tudi starejši sestri nima kaj očitati, do nje je bila vedno ljubezniva in pripravljena pomagati. Ampak takrat, ko je bila otrok, se je v njeni glavi pletlo vse kaj drugega. O tem tudi ni z nikomer govorila. Verjetno pa za otroka ni bilo lahko živeti z občutkom, da je posvojena, da ne spada prav k družini. Še sreča, da je zdaj o tem spregovorila. Niti starši niti sestra niso nikoli slutili, kaj se plete v tem otroku. Zato tega preprosto niso mogli vedeti. Meni je bila ta njena pripoved zelo zgovorna. Kdo ve, koliko otrok podobno doživlja svoje otroštvo, pa potem do smrti ne spregovorijo o tem. Pa ne samo otroci, tudi odrasli. Kdo ve, kolikim ljudem sem tudi sama dala povod za kakšen nesporazum. Na mnogih različnih področjih, v mnogih različnih okoliščinah. Pa mi potem nihče ni nič rekel, da bi nesporazum lahko razčistili. Prav zdravilno se mi zdi slišati takšno zgodbo. Tako se človek veliko bolj zave nesporazumov, ki so del našega življenja. Če se tega zavedamo, bomo morda kakšnega preprečili. Vsem se ne bomo mogli nikoli izogniti. Naj pa bo to spodbuda za nas vse, da si povemo, če nas kaj teži. Ne agresivno, ampak lepo mirno in z mislijo, da gre morda za nesporazum.
Naše življenje je polno nesporazumov, ki se jih večinoma niti ne zavedamo. O tem sem bolj začela razmišljati, ko sem poslušala gospo pri šestdesetih letih, ki se je spominjala svojega otroštva. Odraščala je v letih po drugi svetovni vojni, ko marsičesa ni bilo in je bilo treba z vsem zelo, zelo varčno ravnati. Za starejšo sestro so dobivali obleko od znancev, ko jo je prerasla, je obleko dobila mlajša sestra. Ta je živela samo z zavestjo, da sestra dobi novo obleko (čeprav v resnici sploh ni bila nova), ona pa ne. Kot levičarka je v šoli tudi imela občutek, da ni čisto v redu. Takrat so levičarje še na silo hoteli prevzgajati v desničarje. Veliko takega se je nabiralo in počasi si je začela domišljati, da je posvojena. Zato veljajo zanjo drugačna pravila kot za starejšo sestro. Ko se zdaj ozira nazaj, ve, da ji starši in sestra niti malo niso dali povoda, da bi tako razmišljala. Z ljubeznijo so skrbeli za obe hčerki, le da je bila ena nekaj let starejša. Tudi starejši sestri nima kaj očitati, do nje je bila vedno ljubezniva in pripravljena pomagati. Ampak takrat, ko je bila otrok, se je v njeni glavi pletlo vse kaj drugega. O tem tudi ni z nikomer govorila. Verjetno pa za otroka ni bilo lahko živeti z občutkom, da je posvojena, da ne spada prav k družini. Še sreča, da je zdaj o tem spregovorila. Niti starši niti sestra niso nikoli slutili, kaj se plete v tem otroku. Zato tega preprosto niso mogli vedeti. Meni je bila ta njena pripoved zelo zgovorna. Kdo ve, koliko otrok podobno doživlja svoje otroštvo, pa potem do smrti ne spregovorijo o tem. Pa ne samo otroci, tudi odrasli. Kdo ve, kolikim ljudem sem tudi sama dala povod za kakšen nesporazum. Na mnogih različnih področjih, v mnogih različnih okoliščinah. Pa mi potem nihče ni nič rekel, da bi nesporazum lahko razčistili. Prav zdravilno se mi zdi slišati takšno zgodbo. Tako se človek veliko bolj zave nesporazumov, ki so del našega življenja. Če se tega zavedamo, bomo morda kakšnega preprečili. Vsem se ne bomo mogli nikoli izogniti. Naj pa bo to spodbuda za nas vse, da si povemo, če nas kaj teži. Ne agresivno, ampak lepo mirno in z mislijo, da gre morda za nesporazum.
Molitev je dihanje duše in brez nje smo v svoji notranjosti suhi in nerodovitni kot puščava. Kako in kaj molimo? Navadno imamo v srcu skrite molitve, ki smo se jih naučili na pamet že kot otroci od staršev, dedkov in babic ali pa pri verouku. Če hodimo k maši, tudi mašno besedilo ostane neizbrisno vtisnjeno v naše srce. Vprašanje pa je, koliko verjamemo v to, kar izgovarjamo v svojih molitvah. Na primer v očenašu, tej osnovni molitvi, ki naj bi jo poznali vsi. Ali res verjamemo, da je naš oče Bog? Kajti, če res verjamemo, ko govorimo Oče naš, potem so vsi ljudje naši bratje in sestre! Vsi – ne glede na barvo kože, jezik, spol, bančni račun ali vero! V očenašu me posebej gane prošnja: Pridi k nam tvoje kraljestvo! Božje kraljestvo naj pride k nam, kajti mi smo slabotni in grešni in težko se vzpenjamo, da bi šli v duhovne višave in se dotaknili Božjega prestola. Zato pa Božje kraljestvo prihaja k nam! Najbolj po daritvi svete maše, ko se po sveti hostiji sam Gospod dotakne naše duše in našega telesa, pa tudi po vseh dejanjih ljubezni in sočutja, ki smo jih deležni od svojih dragih ali tudi od preostalih ljudi. Če verjameš v to, da je Bog tvoj oče, potem ne moreš nikoli obupati! Tudi če bi te vsi zapustili, bi vendarle ostal zapisan v Božji dlani kot njegov ljubljeni otrok, ki ga ima Bog tako rad, da je dal svojega edinorojenega Sina za naše odrešenje! In če veruješ, da je Bog tvoj oče, potem si tudi ti sam kraljevič ali kraljična, čeprav oblečen v krhko posodo človeškega telesa! Pri molitvi torej ni toliko pomembno, ali molimo v prekrasni cerkvi ali v svoji razmetani izbici, ampak da verjamemo v to, kar izgovarjamo. Potem nam molitev daje moč in greje srce.
Molitev je dihanje duše in brez nje smo v svoji notranjosti suhi in nerodovitni kot puščava. Kako in kaj molimo? Navadno imamo v srcu skrite molitve, ki smo se jih naučili na pamet že kot otroci od staršev, dedkov in babic ali pa pri verouku. Če hodimo k maši, tudi mašno besedilo ostane neizbrisno vtisnjeno v naše srce. Vprašanje pa je, koliko verjamemo v to, kar izgovarjamo v svojih molitvah. Na primer v očenašu, tej osnovni molitvi, ki naj bi jo poznali vsi. Ali res verjamemo, da je naš oče Bog? Kajti, če res verjamemo, ko govorimo Oče naš, potem so vsi ljudje naši bratje in sestre! Vsi – ne glede na barvo kože, jezik, spol, bančni račun ali vero! V očenašu me posebej gane prošnja: Pridi k nam tvoje kraljestvo! Božje kraljestvo naj pride k nam, kajti mi smo slabotni in grešni in težko se vzpenjamo, da bi šli v duhovne višave in se dotaknili Božjega prestola. Zato pa Božje kraljestvo prihaja k nam! Najbolj po daritvi svete maše, ko se po sveti hostiji sam Gospod dotakne naše duše in našega telesa, pa tudi po vseh dejanjih ljubezni in sočutja, ki smo jih deležni od svojih dragih ali tudi od preostalih ljudi. Če verjameš v to, da je Bog tvoj oče, potem ne moreš nikoli obupati! Tudi če bi te vsi zapustili, bi vendarle ostal zapisan v Božji dlani kot njegov ljubljeni otrok, ki ga ima Bog tako rad, da je dal svojega edinorojenega Sina za naše odrešenje! In če veruješ, da je Bog tvoj oče, potem si tudi ti sam kraljevič ali kraljična, čeprav oblečen v krhko posodo človeškega telesa! Pri molitvi torej ni toliko pomembno, ali molimo v prekrasni cerkvi ali v svoji razmetani izbici, ampak da verjamemo v to, kar izgovarjamo. Potem nam molitev daje moč in greje srce.
Kadar seješ in sadiš, nikoli ne veš, kaj bo zraslo. No, dobro, veš že, KAJ bo zraslo: vse sadike, ki jih kupiš, so lično opremljene s sliko odrasle rastline, tako da se lažje odločiš, ali izbranka po barvi, velikosti oziroma »celostnem videzu« sodi v tvoj vrt. A nobenega zagotovila nimaš, da bo to, kar sadiš, tudi dejansko videti »kot na sliki«. Na rast vpliva veliko dejavnikov in na večino od njih ti sam nimaš prav nobenega povratnega vpliva. Kot pri otrocih! Vendar pa: ob vseh vrtnarskih prijemih, ki sem jih razbral iz knjig, nikjer nisem zasledil metode, da bi kdo, da bi pospešil rast, kričal na rastlino, ali jo žalil in poniževal, zato da se bo hitreje in lepše razcvetela. Niti se v vrtnarjenju ne prisega le na lepo besedo, pohvalo, prošnjo in moledovanje. Torej obe metodi, ki sta v splošni rabi pri vzgoji otrok, tu ne prideta v poštev. O, ne! In rožic je vseh sort (tako kot otrok): ene potrebujejo sonce, druge senco, ene prostor, druge spet družbo, ene zalivaš, druge pustiš pri miru … da o zemlji niti ne govorim. V roke je treba vzeti škarje, porezati stare veje, da imajo mlade dovolj moči, za želeno obliko porežeš včasih tudi zdrave veje, da bo raslo v pravo smer, rastlino včasih privežeš, ji daš oporo. Pri zanemarjenih rastlinah včasih ni druge, kot da jo porežeš do tal in začneš znova. Včasih presadiš; a ne presajaš kadar koli in kamor koli oziroma kogar koli … In ko že storiš vse, kar si lahko, je tu še zmeraj vreme, ki s sušo, nalivi, točo … uniči vse, za kar si si prizadeval. In ne veš, zakaj in čemu?! Hja, otroci so rožice in te potrebujejo veliko pozornosti, nege, časa in ljubezni, včasih malo obrezovanja, gnojenja, presajanja … in lepo vreme. Torej: pomoč od zgoraj, od Božjega vrtnarja.
Kadar seješ in sadiš, nikoli ne veš, kaj bo zraslo. No, dobro, veš že, KAJ bo zraslo: vse sadike, ki jih kupiš, so lično opremljene s sliko odrasle rastline, tako da se lažje odločiš, ali izbranka po barvi, velikosti oziroma »celostnem videzu« sodi v tvoj vrt. A nobenega zagotovila nimaš, da bo to, kar sadiš, tudi dejansko videti »kot na sliki«. Na rast vpliva veliko dejavnikov in na večino od njih ti sam nimaš prav nobenega povratnega vpliva. Kot pri otrocih! Vendar pa: ob vseh vrtnarskih prijemih, ki sem jih razbral iz knjig, nikjer nisem zasledil metode, da bi kdo, da bi pospešil rast, kričal na rastlino, ali jo žalil in poniževal, zato da se bo hitreje in lepše razcvetela. Niti se v vrtnarjenju ne prisega le na lepo besedo, pohvalo, prošnjo in moledovanje. Torej obe metodi, ki sta v splošni rabi pri vzgoji otrok, tu ne prideta v poštev. O, ne! In rožic je vseh sort (tako kot otrok): ene potrebujejo sonce, druge senco, ene prostor, druge spet družbo, ene zalivaš, druge pustiš pri miru … da o zemlji niti ne govorim. V roke je treba vzeti škarje, porezati stare veje, da imajo mlade dovolj moči, za želeno obliko porežeš včasih tudi zdrave veje, da bo raslo v pravo smer, rastlino včasih privežeš, ji daš oporo. Pri zanemarjenih rastlinah včasih ni druge, kot da jo porežeš do tal in začneš znova. Včasih presadiš; a ne presajaš kadar koli in kamor koli oziroma kogar koli … In ko že storiš vse, kar si lahko, je tu še zmeraj vreme, ki s sušo, nalivi, točo … uniči vse, za kar si si prizadeval. In ne veš, zakaj in čemu?! Hja, otroci so rožice in te potrebujejo veliko pozornosti, nege, časa in ljubezni, včasih malo obrezovanja, gnojenja, presajanja … in lepo vreme. Torej: pomoč od zgoraj, od Božjega vrtnarja.
Vprašanje teodiceje, ki je nauk o opravičevanju Božje pravičnosti, je preklop grške filozofije in je postalo teološko vprašanje. Nemška protestantska teologinja Dorothee Sölle (1929–2003), znana po teološkem cinizmu, je misterij teodiceje poimenovala kar »teološki sadizem«. Ocenila je, da je treba izpoved vere iz Nicejsko-carigrajske veroizpovedi, ki pravi, da verujem v enega Boga, Očeta vsemogočnega, Stvarnika nebes in zemlje …, tolmačiti, da Bog še ni končal z ustvarjanjem sveta, ker je svet še vedno v porodnih bolečinah. Temu pritrjuje pismo apostola Pavla Rimljanom, ki pravi: »Saj vemo, da celotno stvarstvo vse do zdaj skupno zdihuje in trpi porodne bolečine.« (Rim 8,21–23) Glasba stvarstva je mračna in žalostna. Zlovešči vpliv smrti je viden v vsakem živem bitju; ihtenje, jecljanje in vzdihovanje. Niti verniki nismo izjema. Söllejeva trdi, da je naš svet trajni in stalni Auschwitz. Njena nova formulacija uglajeno razrešuje problem teodiceje trpečega človeka, ki v hrepenenju po odrešenju na novi zemlji in novih nebesih vpije k odsotnemu Bogu. Naloga in dolžnost človeka je moralno-duhovna rast, le-te pa ni brez naravnega in človeškega trpljenja. Vprašanje trpljenja je láhko, dokler je intelektualne narave in je omejeno le na salonsko filozofsko diskusijo, a je težko, ko morajo trpeči kot kaznjenci prenašati rožljanje in žvenketanje verig trpljenja (Voltaire). Kristusov križ na Kalvariji je Božji odgovor, ne na filozofski, Epikurjev način, ampak na teološki, Božji način. V Kristusovem kriku Bog moj, Bog moj, zakaj si me zapustil? je Božji odgovor na naše protestne ugovore. Gre za konkretno trpljenje, ne pa navidezno, teoretično, filozofsko, stoično ali mistično. Kristus ni trpel zato, da bi dosegel popolnost, ampak da bi bili lahko mi popolni v njegovi popolnosti brezpogojne darovanjske ljubezni. Izvorno pričevanje o trpljenju je zabeležila tudi judinja Simone Weil (1909–1943), francoska filozofinja in krščanska pisateljica, rekoč: »Treba je ljubiti tudi takrat, ko duša nadaljuje ljubiti v prazno in zaman, zato da obstane vsaj volja za ljubiti in v ljubezni vztrajati.« Ko bom stopil pred Boga, me bo vprašal: »Kje so tvoje brazgotine od stisk?« Če bom odgovoril, da jih nimam, me bo vprašal: »Ali nisi našel na svetu ničesar, kar bi bilo vredno trpljenja? Ali te ni sram priti v nebesa brez brazgotin?« (Allan Boesak)
Vprašanje teodiceje, ki je nauk o opravičevanju Božje pravičnosti, je preklop grške filozofije in je postalo teološko vprašanje. Nemška protestantska teologinja Dorothee Sölle (1929–2003), znana po teološkem cinizmu, je misterij teodiceje poimenovala kar »teološki sadizem«. Ocenila je, da je treba izpoved vere iz Nicejsko-carigrajske veroizpovedi, ki pravi, da verujem v enega Boga, Očeta vsemogočnega, Stvarnika nebes in zemlje …, tolmačiti, da Bog še ni končal z ustvarjanjem sveta, ker je svet še vedno v porodnih bolečinah. Temu pritrjuje pismo apostola Pavla Rimljanom, ki pravi: »Saj vemo, da celotno stvarstvo vse do zdaj skupno zdihuje in trpi porodne bolečine.« (Rim 8,21–23) Glasba stvarstva je mračna in žalostna. Zlovešči vpliv smrti je viden v vsakem živem bitju; ihtenje, jecljanje in vzdihovanje. Niti verniki nismo izjema. Söllejeva trdi, da je naš svet trajni in stalni Auschwitz. Njena nova formulacija uglajeno razrešuje problem teodiceje trpečega človeka, ki v hrepenenju po odrešenju na novi zemlji in novih nebesih vpije k odsotnemu Bogu. Naloga in dolžnost človeka je moralno-duhovna rast, le-te pa ni brez naravnega in človeškega trpljenja. Vprašanje trpljenja je láhko, dokler je intelektualne narave in je omejeno le na salonsko filozofsko diskusijo, a je težko, ko morajo trpeči kot kaznjenci prenašati rožljanje in žvenketanje verig trpljenja (Voltaire). Kristusov križ na Kalvariji je Božji odgovor, ne na filozofski, Epikurjev način, ampak na teološki, Božji način. V Kristusovem kriku Bog moj, Bog moj, zakaj si me zapustil? je Božji odgovor na naše protestne ugovore. Gre za konkretno trpljenje, ne pa navidezno, teoretično, filozofsko, stoično ali mistično. Kristus ni trpel zato, da bi dosegel popolnost, ampak da bi bili lahko mi popolni v njegovi popolnosti brezpogojne darovanjske ljubezni. Izvorno pričevanje o trpljenju je zabeležila tudi judinja Simone Weil (1909–1943), francoska filozofinja in krščanska pisateljica, rekoč: »Treba je ljubiti tudi takrat, ko duša nadaljuje ljubiti v prazno in zaman, zato da obstane vsaj volja za ljubiti in v ljubezni vztrajati.« Ko bom stopil pred Boga, me bo vprašal: »Kje so tvoje brazgotine od stisk?« Če bom odgovoril, da jih nimam, me bo vprašal: »Ali nisi našel na svetu ničesar, kar bi bilo vredno trpljenja? Ali te ni sram priti v nebesa brez brazgotin?« (Allan Boesak)
Bilo je na samem vrhuncu zime, ko se je skupina učencev nekega učitelja odpravila na pot skozi gorsko dolino. Zares je bil zelo hladno in vse tri učence je skrbelo za zdravje učitelja, ki ni bil več najmlajši. Čeprav jih je skrbelo, da bi morda zbolel, si mu nihče ni upal reči, naj se bolj obleče. Končno se je eden izmed učencev opogumil in dejal: »Učitelj, ni prav, da nimaš primerne zaščite pred tem vremenom. Vsi se strinjamo,« je še dejal in pogledal proti preostalim učencem, kot da bi pri njih iskal podporo, »da bi bilo prav, da bi ti poiskali lep krzneni plašč, ki bi te grel.« Učitelj je razumel namene učencev, vendar je hkrati želel, da spoznajo še pomembnejšo lekcijo trenutka. Čeprav je udobje nekaj dobrega, pa če ga tukaj in zdaj ne občutimo, ni vredno obupovati zaradi tega. Prav tako jim je želel pokazati, kako se lahko prilagodijo vsemu, kar življenje prinaša, ampak njegove besedo so naletele na gluha ušesa. Učenci so vztrajali: »Ne, učitelj, to ni prav. Spoštujemo tvojo skromnost, ampak res bi ti prav prišel lep in topel plašč. Sicer lahko še umreš od mraza in kaj bo potem z nami. Dovoli nam, da ti ga kupimo.« Ko so se tako pogovarjali, so hodili mimo velike reke in nenadoma so zagledali na reki plavati plašč – prav tak, kot so ga imeli v mislih. Eden izmed učencev je vzkliknil: »Poglejte, čudež! Naše molitve so uslišane. Kakšno srečo imamo!« Učenci so vztrajali, naj učitelj pograbi plavajoči plašč in učitelj je na prigovarjanje končno zakoračil v mrzlo reko. Učitelj se je približeval plašču, ko ga je kar naenkrat nekaj povleklo v vodo in že ga je tok odnašal. Učenci so bili v šoku, saj je bilo očitno, da se učitelj z nečim bojuje. Eden je zaklical proti njemu: »Je vse v redu!? Kaj se dogaja? Učitelj, spusti vendar plašč, sicer boš še utonil!« Od daleč so tedaj zaslišali učiteljev glas, ki je zaklical nazaj: »Jaz ga že hočem spustiti, ampak to ni plašč! Je rjavi medved… In on je tisti, ki noče spustiti!« Pogosto smo ljudje prepričani, da bi nas napredovanje, drugačna služba, boljša obleka, nov avto ali novo stanovanje končno zares naredilo srečne in uresničene. Nekaj nam manjka, morda želimo uresničiti pričakovanja drugih, ki pravijo, da bi tisti 'krzneni plašč' dokončno rešil našo stisko. A kaj ko nas lahko naše prizadevanje, da bi pograbili ta dosežek, tako prevzame, da pozabimo na vse dobro, ki ga uživamo že ta trenutek. Preden se poženemo v nevarne vode, razmislimo, ali je res naša sreča odvisna od pridobljenega 'plena'.
Bilo je na samem vrhuncu zime, ko se je skupina učencev nekega učitelja odpravila na pot skozi gorsko dolino. Zares je bil zelo hladno in vse tri učence je skrbelo za zdravje učitelja, ki ni bil več najmlajši. Čeprav jih je skrbelo, da bi morda zbolel, si mu nihče ni upal reči, naj se bolj obleče. Končno se je eden izmed učencev opogumil in dejal: »Učitelj, ni prav, da nimaš primerne zaščite pred tem vremenom. Vsi se strinjamo,« je še dejal in pogledal proti preostalim učencem, kot da bi pri njih iskal podporo, »da bi bilo prav, da bi ti poiskali lep krzneni plašč, ki bi te grel.« Učitelj je razumel namene učencev, vendar je hkrati želel, da spoznajo še pomembnejšo lekcijo trenutka. Čeprav je udobje nekaj dobrega, pa če ga tukaj in zdaj ne občutimo, ni vredno obupovati zaradi tega. Prav tako jim je želel pokazati, kako se lahko prilagodijo vsemu, kar življenje prinaša, ampak njegove besedo so naletele na gluha ušesa. Učenci so vztrajali: »Ne, učitelj, to ni prav. Spoštujemo tvojo skromnost, ampak res bi ti prav prišel lep in topel plašč. Sicer lahko še umreš od mraza in kaj bo potem z nami. Dovoli nam, da ti ga kupimo.« Ko so se tako pogovarjali, so hodili mimo velike reke in nenadoma so zagledali na reki plavati plašč – prav tak, kot so ga imeli v mislih. Eden izmed učencev je vzkliknil: »Poglejte, čudež! Naše molitve so uslišane. Kakšno srečo imamo!« Učenci so vztrajali, naj učitelj pograbi plavajoči plašč in učitelj je na prigovarjanje končno zakoračil v mrzlo reko. Učitelj se je približeval plašču, ko ga je kar naenkrat nekaj povleklo v vodo in že ga je tok odnašal. Učenci so bili v šoku, saj je bilo očitno, da se učitelj z nečim bojuje. Eden je zaklical proti njemu: »Je vse v redu!? Kaj se dogaja? Učitelj, spusti vendar plašč, sicer boš še utonil!« Od daleč so tedaj zaslišali učiteljev glas, ki je zaklical nazaj: »Jaz ga že hočem spustiti, ampak to ni plašč! Je rjavi medved… In on je tisti, ki noče spustiti!« Pogosto smo ljudje prepričani, da bi nas napredovanje, drugačna služba, boljša obleka, nov avto ali novo stanovanje končno zares naredilo srečne in uresničene. Nekaj nam manjka, morda želimo uresničiti pričakovanja drugih, ki pravijo, da bi tisti 'krzneni plašč' dokončno rešil našo stisko. A kaj ko nas lahko naše prizadevanje, da bi pograbili ta dosežek, tako prevzame, da pozabimo na vse dobro, ki ga uživamo že ta trenutek. Preden se poženemo v nevarne vode, razmislimo, ali je res naša sreča odvisna od pridobljenega 'plena'.
Težav z drugimi nimamo samo zato, ker bi bili drugi čudni in sebični. Strukturno smo namreč protislovni, zato je tisto, po čemer intimno hrepenimo, največkrat nekaj drugega od tistega, v kar nas potiskajo želje. Pri tej dialektiki se je ustavil tudi Jezus v svojem poslovilnem govoru. Poznal je svoje učence. Vedel je, da bodo po njegovem odhodu med njimi takoj nastala trenja, kajti vsak izmed njih bo njegov nauk razumel nekoliko po svoje. Ta realizem je Jezusa navedel na to, da ob slovesu od učencev ni zahteval obljube, naj o temeljnih stvareh ohranijo enotnost, ampak je svoj pogled od njih odmaknil, povzdignil oči in vpričo njih molil: Oče, naj bodo vsi ti, ki so zdaj z menoj, eno, kakor si ti, Oče, v meni in jaz v tebi, naj bodo eno, kakor sva midva eno. Kaj nam ta Jezusova molitev pove za naše medsebojne odnose? Če moški in ženska, fant in dekle, mož in žena, hrepenita po globoki človeški bližini, navadno vse stavita na iskren pogovor. A kmalu ugotovita, da v pogovoru prihaja do težko razložljivega zastoja. Za zastoj v odnosu imajo psihologi dobro razlago. Pravijo, da se dva, tudi če sta v intimnem razmerju, skoraj vedno znajdeta v boju za moč, v katerem gre za prikrito željo po prevladi. Vsak ima svoj miselni in doživljajski svet za pristen in univerzalen, zato se čudi, zakaj ga partner ne razume, predvsem pa se čuti prizadetega, če partner tega, kar on čuti in misli, ne more ponotranjiti. Čeprav mnogi pari boja za moč ne presežejo, vztrajajo drug ob drugem, če ne za stalno, pa vsaj začasno. To naredijo tako, da se eden od obeh drugemu podredi in vse potrpi, ali pa se vez ohranja zaradi otrok, skupnega vložka v nepremičnino ipd. Toda to ni pravo življenje, to ni tisto, po čemer vsak hrepeni. Če smo odvisni samo od tega, kar lahko potegnemo iz sebe, iz svoje psihe, čustev in mišljenja, nam ne preostane kaj drugega kot Beckettov realizem. Ta slavni irski pripovednik in dramatik je zapisal: Poskusi znova, spodleti bolje. Ljubezen je mogoča le kot stalna polomija, ker se ne more resnično izpolniti, temveč se vedno napaja iz neizpolnjenosti. Dobra novica pa je, da nam ob vsakem naslednjem poskusu spodleti nekoliko bolje. Ta miselnost ljudi vodi iz ene razveze v drugo, zato je vprašanje, ali nam je Beckett res lahko dober svetovalec. Jezus predlaga nekaj drugega, naj oba partnerja povzdigneta pogled proti Bogu, da se njuni pogledi srečajo onstran boja za moč, v območju božje varnosti in zaupanja. Boj za moč se bo postopno preoblikoval tako, da bosta lahko drugemu varno posredovala svojo ranljivost, ves svoj notranji svet, vso svojo dušo.
Težav z drugimi nimamo samo zato, ker bi bili drugi čudni in sebični. Strukturno smo namreč protislovni, zato je tisto, po čemer intimno hrepenimo, največkrat nekaj drugega od tistega, v kar nas potiskajo želje. Pri tej dialektiki se je ustavil tudi Jezus v svojem poslovilnem govoru. Poznal je svoje učence. Vedel je, da bodo po njegovem odhodu med njimi takoj nastala trenja, kajti vsak izmed njih bo njegov nauk razumel nekoliko po svoje. Ta realizem je Jezusa navedel na to, da ob slovesu od učencev ni zahteval obljube, naj o temeljnih stvareh ohranijo enotnost, ampak je svoj pogled od njih odmaknil, povzdignil oči in vpričo njih molil: Oče, naj bodo vsi ti, ki so zdaj z menoj, eno, kakor si ti, Oče, v meni in jaz v tebi, naj bodo eno, kakor sva midva eno. Kaj nam ta Jezusova molitev pove za naše medsebojne odnose? Če moški in ženska, fant in dekle, mož in žena, hrepenita po globoki človeški bližini, navadno vse stavita na iskren pogovor. A kmalu ugotovita, da v pogovoru prihaja do težko razložljivega zastoja. Za zastoj v odnosu imajo psihologi dobro razlago. Pravijo, da se dva, tudi če sta v intimnem razmerju, skoraj vedno znajdeta v boju za moč, v katerem gre za prikrito željo po prevladi. Vsak ima svoj miselni in doživljajski svet za pristen in univerzalen, zato se čudi, zakaj ga partner ne razume, predvsem pa se čuti prizadetega, če partner tega, kar on čuti in misli, ne more ponotranjiti. Čeprav mnogi pari boja za moč ne presežejo, vztrajajo drug ob drugem, če ne za stalno, pa vsaj začasno. To naredijo tako, da se eden od obeh drugemu podredi in vse potrpi, ali pa se vez ohranja zaradi otrok, skupnega vložka v nepremičnino ipd. Toda to ni pravo življenje, to ni tisto, po čemer vsak hrepeni. Če smo odvisni samo od tega, kar lahko potegnemo iz sebe, iz svoje psihe, čustev in mišljenja, nam ne preostane kaj drugega kot Beckettov realizem. Ta slavni irski pripovednik in dramatik je zapisal: Poskusi znova, spodleti bolje. Ljubezen je mogoča le kot stalna polomija, ker se ne more resnično izpolniti, temveč se vedno napaja iz neizpolnjenosti. Dobra novica pa je, da nam ob vsakem naslednjem poskusu spodleti nekoliko bolje. Ta miselnost ljudi vodi iz ene razveze v drugo, zato je vprašanje, ali nam je Beckett res lahko dober svetovalec. Jezus predlaga nekaj drugega, naj oba partnerja povzdigneta pogled proti Bogu, da se njuni pogledi srečajo onstran boja za moč, v območju božje varnosti in zaupanja. Boj za moč se bo postopno preoblikoval tako, da bosta lahko drugemu varno posredovala svojo ranljivost, ves svoj notranji svet, vso svojo dušo.
Antični slovničar Terencijan Maver, ki je živel predvidoma konec 2. stoletja našega štetja, je v svoji knjigi O črkah, zlogih in metrih zapisal: »Knjige imajo svojo usodo.« Da je postalo sporočilo tega stavka kar najbolj resnično, priča dejstvo, da je omenjena Mavrova knjiga dolgo veljala za pozabljeno, dokler je šele v renesansi, in sicer leta 1493, niso ponovno odkrili v neki benediktinski opatiji na ozemlju današnje severne Italije. V svojem delu o črkah, zlogih in metrih Terencijan Maver ugotavlja, da ni pomembna zgolj intelektualna moč knjige, temveč sta njen vpliv in njeno razumevanje odvisna tudi od bralca. Celo najboljšo knjigo lahko uniči bralec, ki je ne razume oziroma ki ni sposoben dojeti njenega sporočila. Žal pa ni samo knjiga Terencijana Mavra doživela žalostne usode, da je bila dolgo pozabljena in je ohranjena le delno. Tudi njegovo misel so v kasnejši rabi predelali in skrajšali v sporočilo: »Skrivnostna so naših knjig pota.« Toda taka predelava zdaj govori le še o tem, da imajo knjige različne, zanimive usode. Morda namiguje še na dejstvo, da se pot, po kateri neka knjiga potuje skoz zgodovino, pogosto razide s potjo, na katero jo je želel usmeriti njen avtor. Je pa iz izvirnega izreka »Knjige imajo svojo usodo« z novo različico »Skrivnostna so naših knjig pota« danes izpuščeno pomembno sporočilo o tem, da je od bralca, torej od nas samih, ki knjigo jemljemo v roke, odvisno, kaj se bo z njo zgodilo v prihodnosti in kakšen družbeni vpliv bo imela. Na bralcih kot ljudeh je torej velika odgovornost, ali bodo sporočilo knjige doumeli, ga sprejeli in znali z njim kot z najboljšo popotnico stopati po svoji življenjski poti. Prav tako so bralci tisti, ki morajo znati ločiti dobro knjigo od slabe, resnico od laži, knjigo, ki nam prinaša klic ljubezni, od take, ki neti sovraštvo.
Antični slovničar Terencijan Maver, ki je živel predvidoma konec 2. stoletja našega štetja, je v svoji knjigi O črkah, zlogih in metrih zapisal: »Knjige imajo svojo usodo.« Da je postalo sporočilo tega stavka kar najbolj resnično, priča dejstvo, da je omenjena Mavrova knjiga dolgo veljala za pozabljeno, dokler je šele v renesansi, in sicer leta 1493, niso ponovno odkrili v neki benediktinski opatiji na ozemlju današnje severne Italije. V svojem delu o črkah, zlogih in metrih Terencijan Maver ugotavlja, da ni pomembna zgolj intelektualna moč knjige, temveč sta njen vpliv in njeno razumevanje odvisna tudi od bralca. Celo najboljšo knjigo lahko uniči bralec, ki je ne razume oziroma ki ni sposoben dojeti njenega sporočila. Žal pa ni samo knjiga Terencijana Mavra doživela žalostne usode, da je bila dolgo pozabljena in je ohranjena le delno. Tudi njegovo misel so v kasnejši rabi predelali in skrajšali v sporočilo: »Skrivnostna so naših knjig pota.« Toda taka predelava zdaj govori le še o tem, da imajo knjige različne, zanimive usode. Morda namiguje še na dejstvo, da se pot, po kateri neka knjiga potuje skoz zgodovino, pogosto razide s potjo, na katero jo je želel usmeriti njen avtor. Je pa iz izvirnega izreka »Knjige imajo svojo usodo« z novo različico »Skrivnostna so naših knjig pota« danes izpuščeno pomembno sporočilo o tem, da je od bralca, torej od nas samih, ki knjigo jemljemo v roke, odvisno, kaj se bo z njo zgodilo v prihodnosti in kakšen družbeni vpliv bo imela. Na bralcih kot ljudeh je torej velika odgovornost, ali bodo sporočilo knjige doumeli, ga sprejeli in znali z njim kot z najboljšo popotnico stopati po svoji življenjski poti. Prav tako so bralci tisti, ki morajo znati ločiti dobro knjigo od slabe, resnico od laži, knjigo, ki nam prinaša klic ljubezni, od take, ki neti sovraštvo.
V času srednješolskega izobraževanja smo pri predmetu kemija uporabljali periodni sistem elementov – tabelarični prikaz znanih kemijskih elementov po atomskem številu in elektronski konfiguraciji, tako da številne kemijske lastnosti sledijo pravilnim vzorcem po njem. Vsak element je v periodnem sistemu običajno predstavljen s kemijskim simbolom in atomskim številom. Od zaključka mojega srednješolskega šolanja pa do danes so odkrili kar nekaj novih elementov. Naravoslovne vede so moja šibka stran, čeprav mi je šolska psihologinja v osmem razredu na podlagi testov predlagala šolanje, povezano s kemijo in biologijo. Moja kemijska enačba se že ob koncu drugega letnika ni več izšla. Zato se danes raje kot z analitično kemijo ukvarjam z življenjsko. A urejanje življenjskih enačb, še posebej lastnih, zna biti še zahtevnejše. Kemija ni samo na videz dolgočasni periodni sistem, prisotna je tudi v naših medsebojnih odnosih: ljudje se privlačimo in odbijamo. Včasih med nami ni niti najmanjše osnovne kemije, zato je lahko reakcija zelo burna in medosebni trki pripeljejo do čustvene eksplozije. Verjetno bi se redki med nami lahko spojili z večino ljudi, ki jih dnevno srečujemo na vsakdanjih poteh: na avtobusu, delovnem mestu, v šoli. Ne, nič ni narobe z nami. To govori le o pestrosti človeške družbe in zapletenosti človeškega periodnega sistema, v katerem je več kot 118 elementov, kolikor jih ta hip vsebuje periodni sistem. Le urediti nas je treba, tako kot kemijsko enačbo. Vsi ne moremo biti kisik, kemijski element s simbolom O in atomskim številom 8, ki se zlahka spaja z večino elementov. Brez kisika ni življenja. Kisik je v nasprotju z nami brez barve, vonja in okusa. A kljub naši barvi, vonju in trpkemu okusu smo lahko drug drugemu kisikova maska. V srednjem veku so alkimisti poskušali spreminjati nežlahtne kovine v zlato in srebro. V to vrsto čarovnije ne verjamem, verjamem pa v moč kisikove maske in v prevetrene medsebojne odnose. Če se hočemo povzpeti na najvišji vrh človeške žlahtnosti ali pa se potopiti v globine človeške nežlahtnosti, si moramo nadeti kisikovo masko. A vse po pameti. Za potapljanje v večje globine morate kisik znatno razredčiti z inertnimi plini, na primer dušikom ali helijem, da boste preprečili zastrupitev s kisikom. Cenjeni poslušalke in poslušalci, verjetno bi vas vaši najbližji, prijatelji in sodelavci ter nadrejeni v današnjem jutru, če bi s seboj nosili kisikove maske ali za seboj vlekli težke kisikove bombe, čudno gledali. Veste, včasih zadostuje, če želimo uživati v medsebojni žlahtnosti, da odpremo okna in vrata in zdramimo sever, medse spustimo še jug in prepihamo naše odnose ter tako postanemo drug drugemu kisikova maska.
V času srednješolskega izobraževanja smo pri predmetu kemija uporabljali periodni sistem elementov – tabelarični prikaz znanih kemijskih elementov po atomskem številu in elektronski konfiguraciji, tako da številne kemijske lastnosti sledijo pravilnim vzorcem po njem. Vsak element je v periodnem sistemu običajno predstavljen s kemijskim simbolom in atomskim številom. Od zaključka mojega srednješolskega šolanja pa do danes so odkrili kar nekaj novih elementov. Naravoslovne vede so moja šibka stran, čeprav mi je šolska psihologinja v osmem razredu na podlagi testov predlagala šolanje, povezano s kemijo in biologijo. Moja kemijska enačba se že ob koncu drugega letnika ni več izšla. Zato se danes raje kot z analitično kemijo ukvarjam z življenjsko. A urejanje življenjskih enačb, še posebej lastnih, zna biti še zahtevnejše. Kemija ni samo na videz dolgočasni periodni sistem, prisotna je tudi v naših medsebojnih odnosih: ljudje se privlačimo in odbijamo. Včasih med nami ni niti najmanjše osnovne kemije, zato je lahko reakcija zelo burna in medosebni trki pripeljejo do čustvene eksplozije. Verjetno bi se redki med nami lahko spojili z večino ljudi, ki jih dnevno srečujemo na vsakdanjih poteh: na avtobusu, delovnem mestu, v šoli. Ne, nič ni narobe z nami. To govori le o pestrosti človeške družbe in zapletenosti človeškega periodnega sistema, v katerem je več kot 118 elementov, kolikor jih ta hip vsebuje periodni sistem. Le urediti nas je treba, tako kot kemijsko enačbo. Vsi ne moremo biti kisik, kemijski element s simbolom O in atomskim številom 8, ki se zlahka spaja z večino elementov. Brez kisika ni življenja. Kisik je v nasprotju z nami brez barve, vonja in okusa. A kljub naši barvi, vonju in trpkemu okusu smo lahko drug drugemu kisikova maska. V srednjem veku so alkimisti poskušali spreminjati nežlahtne kovine v zlato in srebro. V to vrsto čarovnije ne verjamem, verjamem pa v moč kisikove maske in v prevetrene medsebojne odnose. Če se hočemo povzpeti na najvišji vrh človeške žlahtnosti ali pa se potopiti v globine človeške nežlahtnosti, si moramo nadeti kisikovo masko. A vse po pameti. Za potapljanje v večje globine morate kisik znatno razredčiti z inertnimi plini, na primer dušikom ali helijem, da boste preprečili zastrupitev s kisikom. Cenjeni poslušalke in poslušalci, verjetno bi vas vaši najbližji, prijatelji in sodelavci ter nadrejeni v današnjem jutru, če bi s seboj nosili kisikove maske ali za seboj vlekli težke kisikove bombe, čudno gledali. Veste, včasih zadostuje, če želimo uživati v medsebojni žlahtnosti, da odpremo okna in vrata in zdramimo sever, medse spustimo še jug in prepihamo naše odnose ter tako postanemo drug drugemu kisikova maska.
Težko je oditi na pot. V neznano greš in nikoli nimaš dovolj močnega hrbta, da bi nesel s seboj vse, kar misliš, da boš potreboval. Biti na poti zato pomeni dopustiti praznino, negotovost v svojem življenju, pomeni zaupati. Zaupati, da te ima nekdo tako rad, da te bo spremljal in da bo skrbel zate, to je, da ti bo priskrbel vse, kar potrebuješ. In ravno zato biti na poti pomeni tudi biti zares svoboden. Zato Jezus svoje učence pošilja na pot. Samo kot popotniki so njegovi učenci zares njegovi učenci. Ker morajo vedno vse zapuščati, zanje imetje in ugled nista ključnega pomena. Tako bolj delajo za to, kar je prav, kot za to, kar jim koristi. Vedno so sposobni deliti, saj tako ni treba toliko nositi. Puščajo preteklost za seboj in začenjajo vedno na novo. Sprejemajo, kar jim je dano, ker nimajo druge izbire. Predvsem pa zaupajo, da je to, kar jim je dano, točno tisto, kar potrebujejo. Ne razumimo narobe. Popotniki niso naivneži, lenuhi in potepuhi, ki nič ne delajo in se okoriščajo z denarjem in dobroto drugih ljudi. Popotniki so ljudje, ki hodijo vedno naprej, ki so torej sposobni odhajanja, ne da bi se na kaj preveč navezali, in ki imajo prostor za praznino v svojem življenju. Torej taki ljudje, ki svojega življenja ne utemeljijo s pridobivanjem, temveč izgubljanjem. Lepše povedano, z razdajanjem in ne shranjevanjem, ker je samo tako mogoče konkretno pokazati, da bolj zaupajo Bogu kot pa lastnim močem in sposobnostim. Samo v tej praznini človekove negotovosti se rojeva vera v to, da ima Bog človeka rad in da skrbi zanj. Vera, ki je pogoj za svobodo in veselje v življenju. To je oznanilo, ki naj bi ga okoli prenašali Jezusovi učenci: moč Boga, ki se odkriva v človekovi nemoči. Zato evangelij lahko oznanja samo tisti, ki odide na pot.
Težko je oditi na pot. V neznano greš in nikoli nimaš dovolj močnega hrbta, da bi nesel s seboj vse, kar misliš, da boš potreboval. Biti na poti zato pomeni dopustiti praznino, negotovost v svojem življenju, pomeni zaupati. Zaupati, da te ima nekdo tako rad, da te bo spremljal in da bo skrbel zate, to je, da ti bo priskrbel vse, kar potrebuješ. In ravno zato biti na poti pomeni tudi biti zares svoboden. Zato Jezus svoje učence pošilja na pot. Samo kot popotniki so njegovi učenci zares njegovi učenci. Ker morajo vedno vse zapuščati, zanje imetje in ugled nista ključnega pomena. Tako bolj delajo za to, kar je prav, kot za to, kar jim koristi. Vedno so sposobni deliti, saj tako ni treba toliko nositi. Puščajo preteklost za seboj in začenjajo vedno na novo. Sprejemajo, kar jim je dano, ker nimajo druge izbire. Predvsem pa zaupajo, da je to, kar jim je dano, točno tisto, kar potrebujejo. Ne razumimo narobe. Popotniki niso naivneži, lenuhi in potepuhi, ki nič ne delajo in se okoriščajo z denarjem in dobroto drugih ljudi. Popotniki so ljudje, ki hodijo vedno naprej, ki so torej sposobni odhajanja, ne da bi se na kaj preveč navezali, in ki imajo prostor za praznino v svojem življenju. Torej taki ljudje, ki svojega življenja ne utemeljijo s pridobivanjem, temveč izgubljanjem. Lepše povedano, z razdajanjem in ne shranjevanjem, ker je samo tako mogoče konkretno pokazati, da bolj zaupajo Bogu kot pa lastnim močem in sposobnostim. Samo v tej praznini človekove negotovosti se rojeva vera v to, da ima Bog človeka rad in da skrbi zanj. Vera, ki je pogoj za svobodo in veselje v življenju. To je oznanilo, ki naj bi ga okoli prenašali Jezusovi učenci: moč Boga, ki se odkriva v človekovi nemoči. Zato evangelij lahko oznanja samo tisti, ki odide na pot.
Med znamenite antične anekdote, ki prikazujejo skoraj že idiličen zgled trdnega prijateljstva, gotovo sodi tudi zgodba o Damonu in Fintiasu – pripoveduje namreč o tem, da bi pravi prijatelj dal tudi svoje življenje za drugega. Takole gre: Damon je bil filozof, pripadnik šole pitagorejcev, ki je v 4. stol. pr. Kr. živel v grškem mestu Sirakuze na jugovzhodnem delu Sicilije – v tem času so namreč jug Italije in Sicilije po veliki kolonizaciji naseljevali Grki. Vladal jim je zloglasni Dionizij, ki so se ga številni državljani zelo bali, bil pa je med njimi neki Fintias, Damonov najboljši prijatelj, ki je želel tirana ubiti, a so mu namero preprečili vladarjevi stražarji. Tiran je nato Fintiasa obsodil na smrt zaradi izdaje, ta pa ga je prosil za kratek odlog usmrtitve – rekel je namreč, da bi rad pred smrtjo uredil svoje zadeve in še zadnjič videl svojo mater. Dioniziju je obljubil, da bo odšel za dva dni in se tretji dan zanesljivo vrnil, za poroka pa se je prijavil prav Damon, ki je vladarju z lastnim življenjem jamčil, da bo prijatelj držal svojo besedo in se bo vrnil pravočasno. Potem ko je Fintias obiskal mater in se od nje za vedno poslovil, se je namenil nazaj, a ni mogel prečkati reke pred mestom, ker je ta zaradi nedavnih poplav precej narasla. Fintias je premišljeval, kaj naj stori, medtem pa je tiran v mestu že postajal nestrpen, saj se je bližala ura, ki jo je Fintias napovedal za svojo vrnitev. Vojakom je že ukazal, naj zgrabijo njegovega prijatelja Damona in ga zvlečejo na križ, ko se je nenadoma pred njimi pojavil Fintias – ta se je v naglici odločil, da bo kar se da hitro poskusil preplavati naraslo reko, in res je v mesto prispel v zadnjem hipu. Ko je videl, kaj nameravajo storiti vojaki, je vzkliknil, naj ubijejo njega, kar je tirana močno osupnilo. Od presenečenja nad globino njunega prijateljstva je Fintiasa vpričo vseh prisotnih pomilostil in ju zaprosil, naj še njega kot tretjega sprejmeta medse. Tako se je njun zgled povezanosti in medsebojnega zaupanja zapisal v zgodovino in navdihuje še dandanes.
Med znamenite antične anekdote, ki prikazujejo skoraj že idiličen zgled trdnega prijateljstva, gotovo sodi tudi zgodba o Damonu in Fintiasu – pripoveduje namreč o tem, da bi pravi prijatelj dal tudi svoje življenje za drugega. Takole gre: Damon je bil filozof, pripadnik šole pitagorejcev, ki je v 4. stol. pr. Kr. živel v grškem mestu Sirakuze na jugovzhodnem delu Sicilije – v tem času so namreč jug Italije in Sicilije po veliki kolonizaciji naseljevali Grki. Vladal jim je zloglasni Dionizij, ki so se ga številni državljani zelo bali, bil pa je med njimi neki Fintias, Damonov najboljši prijatelj, ki je želel tirana ubiti, a so mu namero preprečili vladarjevi stražarji. Tiran je nato Fintiasa obsodil na smrt zaradi izdaje, ta pa ga je prosil za kratek odlog usmrtitve – rekel je namreč, da bi rad pred smrtjo uredil svoje zadeve in še zadnjič videl svojo mater. Dioniziju je obljubil, da bo odšel za dva dni in se tretji dan zanesljivo vrnil, za poroka pa se je prijavil prav Damon, ki je vladarju z lastnim življenjem jamčil, da bo prijatelj držal svojo besedo in se bo vrnil pravočasno. Potem ko je Fintias obiskal mater in se od nje za vedno poslovil, se je namenil nazaj, a ni mogel prečkati reke pred mestom, ker je ta zaradi nedavnih poplav precej narasla. Fintias je premišljeval, kaj naj stori, medtem pa je tiran v mestu že postajal nestrpen, saj se je bližala ura, ki jo je Fintias napovedal za svojo vrnitev. Vojakom je že ukazal, naj zgrabijo njegovega prijatelja Damona in ga zvlečejo na križ, ko se je nenadoma pred njimi pojavil Fintias – ta se je v naglici odločil, da bo kar se da hitro poskusil preplavati naraslo reko, in res je v mesto prispel v zadnjem hipu. Ko je videl, kaj nameravajo storiti vojaki, je vzkliknil, naj ubijejo njega, kar je tirana močno osupnilo. Od presenečenja nad globino njunega prijateljstva je Fintiasa vpričo vseh prisotnih pomilostil in ju zaprosil, naj še njega kot tretjega sprejmeta medse. Tako se je njun zgled povezanosti in medsebojnega zaupanja zapisal v zgodovino in navdihuje še dandanes.
Zgodba o neustrašnem papagaju sodi med džatake, pripovedke o prejšnjih življenjih Bude. Nekoč je v gozdu živel papagaj. Nekega dne je ta gozd zajel požar in glede na to, da je znal leteti, je papagaj odletel stran. Ko se je oddaljeval od ognja in dima, je zaslišal klice živali in žuželk, ki so bile ujete v gozdu. One niso mogle odleteti stran tako kot on. Papagaj je pomislil: »Ne morem kar odleteti stran; pomagati moram svojim prijateljem!« Nato je papagaj odletel do reke, namočil vanjo vsa svoja peresa in odletel nazaj proti gozdu. Nad gozdom je otresel perje, vendar je bilo vode zelo malo, niti slučajno je ni bilo dovolj, da bi pogasila požar. Zato se je vrnil k reki, znova namočil svoje perje in ga znova otresel nad požarom. To je počel znova in znova. Ogenj je bil tako močan in vroč, da je ožgal papagajevo perje, njegov dim pa ga je dušil. Kljub temu, da je bil na robu smrti, je še vedno letal sem ter tja. Nekateri bogovi, ki bivajo tam zgoraj v nebeških kraljestvih, so to opazovali in se smejali, rekoč: »Poglejte tega trapastega papagajčka. S svojimi drobcenimi krili skuša pogasiti gozdni požar.« Kralj bogov Indra je slučajno slišal njihovo posmehovanje in se želel osebno prepričati, ali je to res. Spremenil se je v velikega orla in odletel proti papagaju. Orel mu je zaklical: »Hej, nespametni papagaj! Kaj pa počneš? Nič ne moreš pomagati, še malo, pa boš živ zgorel. Odleti stran, dokler še lahko!« Papagaj mu je odvrnil: »Ti si veliko večji od mene, zakaj mi ne pomagaš pogasiti požar? Ne potrebujem tvojih nasvetov, ampak tvojo pomoč.« Papagajček je to dejal s tolikšnim pogumom in vztrajnostjo, da so njegove besede tako ganile orla, ki je bil v resnici kralj bogov, da so se mu utrnile solze. Njegove solze pa so imele tolikšno moč, da so požar pogasile. Nekaj orlovih solz je kapnilo tudi na papagajevo ožgano perje, in kjer so se ga dotaknile, so peresa znova zrasla v različnih barvah. Pravijo, da od tod izvira pisano perje papagajev. Nauk te zgodbe je, da strah ne pomaga. Ko se znajdemo v težavni situaciji, se moramo z njo spoprijeti s pogumom. Strah razmere kvečjemu poslabša s tem, da zastre naš um in nam onemogoči, da bi jasno videli, kako težavo rešiti. S pogumom in z neustrašnostjo pa bomo jasno videli, kaj se da storiti, da sebi in drugim težave olajšamo.
Zgodba o neustrašnem papagaju sodi med džatake, pripovedke o prejšnjih življenjih Bude. Nekoč je v gozdu živel papagaj. Nekega dne je ta gozd zajel požar in glede na to, da je znal leteti, je papagaj odletel stran. Ko se je oddaljeval od ognja in dima, je zaslišal klice živali in žuželk, ki so bile ujete v gozdu. One niso mogle odleteti stran tako kot on. Papagaj je pomislil: »Ne morem kar odleteti stran; pomagati moram svojim prijateljem!« Nato je papagaj odletel do reke, namočil vanjo vsa svoja peresa in odletel nazaj proti gozdu. Nad gozdom je otresel perje, vendar je bilo vode zelo malo, niti slučajno je ni bilo dovolj, da bi pogasila požar. Zato se je vrnil k reki, znova namočil svoje perje in ga znova otresel nad požarom. To je počel znova in znova. Ogenj je bil tako močan in vroč, da je ožgal papagajevo perje, njegov dim pa ga je dušil. Kljub temu, da je bil na robu smrti, je še vedno letal sem ter tja. Nekateri bogovi, ki bivajo tam zgoraj v nebeških kraljestvih, so to opazovali in se smejali, rekoč: »Poglejte tega trapastega papagajčka. S svojimi drobcenimi krili skuša pogasiti gozdni požar.« Kralj bogov Indra je slučajno slišal njihovo posmehovanje in se želel osebno prepričati, ali je to res. Spremenil se je v velikega orla in odletel proti papagaju. Orel mu je zaklical: »Hej, nespametni papagaj! Kaj pa počneš? Nič ne moreš pomagati, še malo, pa boš živ zgorel. Odleti stran, dokler še lahko!« Papagaj mu je odvrnil: »Ti si veliko večji od mene, zakaj mi ne pomagaš pogasiti požar? Ne potrebujem tvojih nasvetov, ampak tvojo pomoč.« Papagajček je to dejal s tolikšnim pogumom in vztrajnostjo, da so njegove besede tako ganile orla, ki je bil v resnici kralj bogov, da so se mu utrnile solze. Njegove solze pa so imele tolikšno moč, da so požar pogasile. Nekaj orlovih solz je kapnilo tudi na papagajevo ožgano perje, in kjer so se ga dotaknile, so peresa znova zrasla v različnih barvah. Pravijo, da od tod izvira pisano perje papagajev. Nauk te zgodbe je, da strah ne pomaga. Ko se znajdemo v težavni situaciji, se moramo z njo spoprijeti s pogumom. Strah razmere kvečjemu poslabša s tem, da zastre naš um in nam onemogoči, da bi jasno videli, kako težavo rešiti. S pogumom in z neustrašnostjo pa bomo jasno videli, kaj se da storiti, da sebi in drugim težave olajšamo.
Umirati še med kristjani ni več primerno, raje se poslovimo s sveta ali pa nam ugasne luč življenja. Smrt je imenovana božja dekla, do pred kratkim bolj po robato matilda, zdaj pa menda dragica. Saj je treba biti že kar petičen, da sploh lahko ležeš v zemljo, kar pomeni biti pokopan. Izrabljenosti pravimo zdaj utrujenost materiala. Starosti že dolgo zrela leta. A kar zadeva njo, je najbolj smešno to, da nihče noče biti star, ampak sodi med starejše. To je starejši človek, pravimo, je že pri osemdesetih. Roko na srce, takrat je star. Toda lepše se sliši biti starejši kot star, a je glede pomena nekaj prekucnjenega; biti starejši je po samem stopnjevanju pridevnika napredujoča mera starosti in betežnosti. Romanje, opažam oziroma vse pogosteje slišim, sodi v verski turizem. Da ga turistične agencije razglašajo kot vrsto turizma, se ni čuditi. Romarski kraji jim omogočajo zaslužek. Z drugo besedo: denar. Priteče pa tudi v te kraje. Božjepotne točke so vedno vsebovale pridih trgovine. Za otroške oči so pisane stojnice že od nekdaj bolj mikavne od zlatega oltarja. A božjepotno romanje je nekaj povsem drugega kot turizem, čeprav mu pritaknemo prilastek, dehteč po pobožnosti. Tako imenovani verski turizem je razvedrilne, razgledovalne, informativne, izobraževalne narave. Njegov temeljni pomen ni kaka poglobljena duhovnost. Romanje pa išče in potrebuje prav to. V današnjih razmerah je romar tudi ta, ki se na cilj pripelje in odpelje od tam. Saj nekoč se je pa z vozom! Jaz kdaj s kolesom in danes ne romam na Brezje nikoli več peš. Niti v Velesovo niti na Sv. Jošta. Pač zaradi starosti, vljudno: starejšnosti. Besede vsebujejo naboj, ki ga na prvi pogled mnogi sploh ne opazijo. Poimenovanja in preimenovanja delujejo dolgoročno in vpečatijo v nas novo prepoznavnost. Sopomenke imajo različne odtenke pomenov. Enačenje romanja in verskega turizma le površno in površinsko zaznamuje človekovo potrebo po presežnostni bližini. Kompostelski camino je dandanes najpogosteje omenjano romanje, a ga imajo številni potohodci bolj za preskus zdržljivosti kot za kaj nabožnega. Tudi kadar in kolikor verski turizem nadomešča božjepotnost, ponuja priložnost zamisliti se nad nadčasovnim, neminljivim pomenom sakralnih umetnin.
Umirati še med kristjani ni več primerno, raje se poslovimo s sveta ali pa nam ugasne luč življenja. Smrt je imenovana božja dekla, do pred kratkim bolj po robato matilda, zdaj pa menda dragica. Saj je treba biti že kar petičen, da sploh lahko ležeš v zemljo, kar pomeni biti pokopan. Izrabljenosti pravimo zdaj utrujenost materiala. Starosti že dolgo zrela leta. A kar zadeva njo, je najbolj smešno to, da nihče noče biti star, ampak sodi med starejše. To je starejši človek, pravimo, je že pri osemdesetih. Roko na srce, takrat je star. Toda lepše se sliši biti starejši kot star, a je glede pomena nekaj prekucnjenega; biti starejši je po samem stopnjevanju pridevnika napredujoča mera starosti in betežnosti. Romanje, opažam oziroma vse pogosteje slišim, sodi v verski turizem. Da ga turistične agencije razglašajo kot vrsto turizma, se ni čuditi. Romarski kraji jim omogočajo zaslužek. Z drugo besedo: denar. Priteče pa tudi v te kraje. Božjepotne točke so vedno vsebovale pridih trgovine. Za otroške oči so pisane stojnice že od nekdaj bolj mikavne od zlatega oltarja. A božjepotno romanje je nekaj povsem drugega kot turizem, čeprav mu pritaknemo prilastek, dehteč po pobožnosti. Tako imenovani verski turizem je razvedrilne, razgledovalne, informativne, izobraževalne narave. Njegov temeljni pomen ni kaka poglobljena duhovnost. Romanje pa išče in potrebuje prav to. V današnjih razmerah je romar tudi ta, ki se na cilj pripelje in odpelje od tam. Saj nekoč se je pa z vozom! Jaz kdaj s kolesom in danes ne romam na Brezje nikoli več peš. Niti v Velesovo niti na Sv. Jošta. Pač zaradi starosti, vljudno: starejšnosti. Besede vsebujejo naboj, ki ga na prvi pogled mnogi sploh ne opazijo. Poimenovanja in preimenovanja delujejo dolgoročno in vpečatijo v nas novo prepoznavnost. Sopomenke imajo različne odtenke pomenov. Enačenje romanja in verskega turizma le površno in površinsko zaznamuje človekovo potrebo po presežnostni bližini. Kompostelski camino je dandanes najpogosteje omenjano romanje, a ga imajo številni potohodci bolj za preskus zdržljivosti kot za kaj nabožnega. Tudi kadar in kolikor verski turizem nadomešča božjepotnost, ponuja priložnost zamisliti se nad nadčasovnim, neminljivim pomenom sakralnih umetnin.
Jezusovi učenci so se v svojem navdušenju, da oznanjajo novo življenjsko modrost, tisto, ki prinaša novo radost in novo upanje vsem ljudem, razkropili po svetu. Galilejski ribiči so bili sicer judovskega rodu, a pri svojem apostolskem delu so nujno naleteli tudi na ljudi druge narodnosti, ki so jih prijetno presenetili. Opazili so, da ti, ki ne znajo hebrejsko, ampak govore poleg svojih starodavnih jezikov le grško, da so zelo dojemljivi za Jezusov Evangelij. Sprejemali so ga celo lažje kot judovski rojaki. Danes bi rekli, da je šlo za kulturni dialog, ki je bil pogosto tudi trk kultur. Nastalo je vprašanje: Ali bodo samo oznanjali Kristusa križanega in vstalega, ki prinaša vsem ljudem novo upanje, ali pa jih morajo poprej sprejeti še v judovsko vero, ki ji pripadajo sami in iz katere je izšel tudi njihov učitelj Jezus iz Nazareta? Med apostoli je nastal hud spor: na eni strani so bili Peter in večina apostolov, ki so hoteli, da vsak novi kristjan najprej postane pripadnik judovske vere in se zaradi tega da obrezati ter sprejme judovsko obredje, ki je bilo zelo zahtevno. In na drug strani sta bila Pavel in Barnaba s somišljeniki, ki sta zagovarjala, da se je treba ločiti od judovskih navad in povabiti novo krščence, da sprejmejo iz judovstva le to, kar je Jezus iz Nazareta res učil, se pravi judovske preroške spise. Zato so se zbrali okrog leta 50 v Jeruzalemu in imeli prvi vseapostolski zbor, danes bi rekli sinodo. Drug drugega so poslušali in prosili Boga za navdih, naj jih razsvetli njegov Duh. In potem so prepustili voditelju takratne Jeruzalemske Cerkve, Jezusovemu sorodniku apostolu Jakobu, naj razglasi njihovo odločitev. Odločitev ni bil kompromis, kajti pri kompromisu gre za popuščanje na obeh straneh in iskanje srednje poti. Tokrat je šlo za globok uvid, kaj je bistveno in o čemer se ni mogoče pogajati. Se pravi, kaj bo za krščanstvo ostalo temeljnega in brez česar bi tudi njihove skupnosti enostavno razpadale. Tako so izbrali štiri načela: prvo je bilo, da se odrečejo malikovanju, kar pomeni, da magija in božansko čaščenje drugih bitij ne spadata v njihovo obredje. Potem pa je šlo za odpoved pitja krvi in krvavega mesa. S tem so se odrekli krvoločnosti, maščevanju in sovraštvu. Slednjič se morajo vzdržati tudi porok me sorodniki, sicer bi to pomenilo razpad družin in s tem tudi človeške civilizacije. Vidimo, da je odpoved pobožanstvenja živali in predmetov, odpoved nasilju in uživanju v bolečinah drugih ter varovanje družine še danes temelj krščanske civilizacije, ki ji zagotavlja prihodnost.
Jezusovi učenci so se v svojem navdušenju, da oznanjajo novo življenjsko modrost, tisto, ki prinaša novo radost in novo upanje vsem ljudem, razkropili po svetu. Galilejski ribiči so bili sicer judovskega rodu, a pri svojem apostolskem delu so nujno naleteli tudi na ljudi druge narodnosti, ki so jih prijetno presenetili. Opazili so, da ti, ki ne znajo hebrejsko, ampak govore poleg svojih starodavnih jezikov le grško, da so zelo dojemljivi za Jezusov Evangelij. Sprejemali so ga celo lažje kot judovski rojaki. Danes bi rekli, da je šlo za kulturni dialog, ki je bil pogosto tudi trk kultur. Nastalo je vprašanje: Ali bodo samo oznanjali Kristusa križanega in vstalega, ki prinaša vsem ljudem novo upanje, ali pa jih morajo poprej sprejeti še v judovsko vero, ki ji pripadajo sami in iz katere je izšel tudi njihov učitelj Jezus iz Nazareta? Med apostoli je nastal hud spor: na eni strani so bili Peter in večina apostolov, ki so hoteli, da vsak novi kristjan najprej postane pripadnik judovske vere in se zaradi tega da obrezati ter sprejme judovsko obredje, ki je bilo zelo zahtevno. In na drug strani sta bila Pavel in Barnaba s somišljeniki, ki sta zagovarjala, da se je treba ločiti od judovskih navad in povabiti novo krščence, da sprejmejo iz judovstva le to, kar je Jezus iz Nazareta res učil, se pravi judovske preroške spise. Zato so se zbrali okrog leta 50 v Jeruzalemu in imeli prvi vseapostolski zbor, danes bi rekli sinodo. Drug drugega so poslušali in prosili Boga za navdih, naj jih razsvetli njegov Duh. In potem so prepustili voditelju takratne Jeruzalemske Cerkve, Jezusovemu sorodniku apostolu Jakobu, naj razglasi njihovo odločitev. Odločitev ni bil kompromis, kajti pri kompromisu gre za popuščanje na obeh straneh in iskanje srednje poti. Tokrat je šlo za globok uvid, kaj je bistveno in o čemer se ni mogoče pogajati. Se pravi, kaj bo za krščanstvo ostalo temeljnega in brez česar bi tudi njihove skupnosti enostavno razpadale. Tako so izbrali štiri načela: prvo je bilo, da se odrečejo malikovanju, kar pomeni, da magija in božansko čaščenje drugih bitij ne spadata v njihovo obredje. Potem pa je šlo za odpoved pitja krvi in krvavega mesa. S tem so se odrekli krvoločnosti, maščevanju in sovraštvu. Slednjič se morajo vzdržati tudi porok me sorodniki, sicer bi to pomenilo razpad družin in s tem tudi človeške civilizacije. Vidimo, da je odpoved pobožanstvenja živali in predmetov, odpoved nasilju in uživanju v bolečinah drugih ter varovanje družine še danes temelj krščanske civilizacije, ki ji zagotavlja prihodnost.
Zaskrbljenost ne pozna razlik. Siromašni so zaskrbljeni, ker nimajo denarja, bogati zato, ker ga imajo in ga ne želijo izgubiti. Prav tako tudi ni pomembno, ali ste mlajši ali v zrelih letih – zaskrbljenost je lahko vaša stalna spremljevalka, seveda, če ji to dovolite. Kaj pravzaprav je zaskrbljenost? Zaskrbljenost je razmišljujoči del tesnobe – niz misli in podob, ki so prepolne negativnih čustev. Oseba, ki je zaskrbljena, je povsem prepričana, da bo razplet dogodkov negativen. Zaskrbljenost je neprijeten, dušeč občutek, ki ga pogosto doživljamo, ko nas je strah ali ko smo v težavah. Ko smo zaskrbljeni, smo črnogledi glede prihodnosti in razmišljamo o najhujših možnih scenarijih ali posledicah. Kot pravi švedski pregovor, zaskrbljenost daje mali stvari veliko senco. Učinki zaskrbljenosti so negativni in zelo obsežni. Zaskrbljenost povzroča nespečnost. Ko smo zaskrbljeni, se poveča aktivnost v naših možganih do te mere, da se ne moremo sprostiti. Zaskrbljenost nas ohromi in nas ovira, da bi glede težave naredili kaj učinkovitega. Pogosto zaskrbljenost tudi deluje kot samoizpolnjujoča se prerokba – ne le da ne more preprečiti tega, česar se bojimo, ampak lahko pravzaprav prispeva k temu, da se to zgodi. Kaj lahko naredite, da ne bi bili zaskrbljeni? Sveto pismo ponuja nekaj praktičnih nasvetov, ki jih lahko uporabite. Živite naenkrat samo en dan. “Ne bodite torej v skrbeh za jutri; kajti jutrišnji dan bo imel skrb sam zase; zadosti je dnevu njegova lastna težava” (Matej 6,34 EKU) se glasijo Kristusove besede. Zakaj bi se obremenjevali z možnimi težavami jutrišnjega dne, ko pa danes glede njih ne morete narediti ničesar? Osredotočite se na rešitev, ne na težavo. Ko se je apostol Peter v svoji znameniti hoji po vodi začel osredotočati na težavo (veter in valove), namesto na vir njegove moči in rešitev težave (na Kristusa), se je začel potapljati (Matej 14,22-33). Zaskrbljenost deluje enako. S svojim osredotočanjem na težavo ustvarjamo še več novih težav, vse dokler se popolnoma ne utopimo v njih. In kot zadnje in nikakor ne najmanj pomembno: izročite svojo skrb Bogu. Peter se je iz svoje izkušnje hoje po vodi zagotovo nekaj naučil, saj je pozneje napisal: “Vse svoje skrbi preložite nanj (tj. na Boga), zakaj on skrbi za vas.” (1. Petrovo pismo 5,7) V Pismu Filipljanom pa beremo: “Nič ne skrbite, ampak ob vsaki priložnosti izražajte svoje želje Bogu z molitvijo in prošnjo, z zahvaljevanjem.” (Filipljanom 4,6) Kakšen pa bo učinek? “Božji mir, ki presega vsak um, bo varoval vaša srca in vaše misli.” (Filipljanom 4,7) In prav notranji mir je to, kar si takrat, ko smo zaskrbljeni, želimo in kar potrebujemo.
Zaskrbljenost ne pozna razlik. Siromašni so zaskrbljeni, ker nimajo denarja, bogati zato, ker ga imajo in ga ne želijo izgubiti. Prav tako tudi ni pomembno, ali ste mlajši ali v zrelih letih – zaskrbljenost je lahko vaša stalna spremljevalka, seveda, če ji to dovolite. Kaj pravzaprav je zaskrbljenost? Zaskrbljenost je razmišljujoči del tesnobe – niz misli in podob, ki so prepolne negativnih čustev. Oseba, ki je zaskrbljena, je povsem prepričana, da bo razplet dogodkov negativen. Zaskrbljenost je neprijeten, dušeč občutek, ki ga pogosto doživljamo, ko nas je strah ali ko smo v težavah. Ko smo zaskrbljeni, smo črnogledi glede prihodnosti in razmišljamo o najhujših možnih scenarijih ali posledicah. Kot pravi švedski pregovor, zaskrbljenost daje mali stvari veliko senco. Učinki zaskrbljenosti so negativni in zelo obsežni. Zaskrbljenost povzroča nespečnost. Ko smo zaskrbljeni, se poveča aktivnost v naših možganih do te mere, da se ne moremo sprostiti. Zaskrbljenost nas ohromi in nas ovira, da bi glede težave naredili kaj učinkovitega. Pogosto zaskrbljenost tudi deluje kot samoizpolnjujoča se prerokba – ne le da ne more preprečiti tega, česar se bojimo, ampak lahko pravzaprav prispeva k temu, da se to zgodi. Kaj lahko naredite, da ne bi bili zaskrbljeni? Sveto pismo ponuja nekaj praktičnih nasvetov, ki jih lahko uporabite. Živite naenkrat samo en dan. “Ne bodite torej v skrbeh za jutri; kajti jutrišnji dan bo imel skrb sam zase; zadosti je dnevu njegova lastna težava” (Matej 6,34 EKU) se glasijo Kristusove besede. Zakaj bi se obremenjevali z možnimi težavami jutrišnjega dne, ko pa danes glede njih ne morete narediti ničesar? Osredotočite se na rešitev, ne na težavo. Ko se je apostol Peter v svoji znameniti hoji po vodi začel osredotočati na težavo (veter in valove), namesto na vir njegove moči in rešitev težave (na Kristusa), se je začel potapljati (Matej 14,22-33). Zaskrbljenost deluje enako. S svojim osredotočanjem na težavo ustvarjamo še več novih težav, vse dokler se popolnoma ne utopimo v njih. In kot zadnje in nikakor ne najmanj pomembno: izročite svojo skrb Bogu. Peter se je iz svoje izkušnje hoje po vodi zagotovo nekaj naučil, saj je pozneje napisal: “Vse svoje skrbi preložite nanj (tj. na Boga), zakaj on skrbi za vas.” (1. Petrovo pismo 5,7) V Pismu Filipljanom pa beremo: “Nič ne skrbite, ampak ob vsaki priložnosti izražajte svoje želje Bogu z molitvijo in prošnjo, z zahvaljevanjem.” (Filipljanom 4,6) Kakšen pa bo učinek? “Božji mir, ki presega vsak um, bo varoval vaša srca in vaše misli.” (Filipljanom 4,7) In prav notranji mir je to, kar si takrat, ko smo zaskrbljeni, želimo in kar potrebujemo.
V življenju je zelo pomembno prepoznavati in razločevati različna znamenja. Kristjani smo še posebej pozorni na tista, ki nam jih pošilja naš Bog. Največje znamenje iz nebes je Božji Sin, poslan v odrešitev človeštva - živa Božja prisotnost med nami. Njegovi številni čudeži, globoki nauki in izpolnitve prerokb dokazujejo, da je on Bog - da lahko stori, česar nihče drug ne more. A vendar so farizeji in saduceji zahtevali od njega, vedno nova in nova »znamenja iz nebes«? Njihove zahteve ni spodbudilo pomanjkanje le-teh, temveč nepripravljenost, da bi znamenja prepoznali in sprejeli. Ko pa je srce pripravljeno, spoznanje in pričevanje prideta po razodetju. »Ti si Mesija, Odrešenik, Sin živega Boga,« je preprosto vedel Jezusov učenec Simon Peter, saj mu je to razodel Nebeški Oče. Na gori spremenjenja so trije Jezusovi učenci prejeli uvid v nebeško slavo, ko so zrli Božjega Sina v njegovi resničnosti Boga, ki hkrati ni prenehal biti človek., Iz nebesnega oblaka sta prišli znamenji Boga Očeta: svetloba, ki je 'spremenila' Kristusa, in glas - kakor po krstu v Jordanu, ki je govoril: »Ta je moj ljubljeni Sin, nad katerim imam veselje, njega poslušajte!« Spremenjenje na gori je predpodoba vstajenja, ki sledi smrti, in pove, da le Božja ljubezen zmore spremeniti mrakobno skrivnost smrti v sijočo svetlobo vstajenja. Prizadevajmo si tudi mi, da bi videli svet v luči vere - z Božjim pogledom z vrha gore. Tri zlahka prepoznavna znamenja – vzgibi - v naši notrini nam vselej povedo, ali so naše odločitve in ravnanja skladni z Božjo voljo. To so: notranje veselje in notranji mir, ki trajata, in lahkost uresničenja odločitve, če je le-ta prava. Iskreno želim, sebi in vsem vam, da bi znali prisluškovati znamenjem večnosti in bi vselej slišali le Božji glas ter mu prisluhnili. Naj bodo naše oči srca odprte le za čisto ljubezen in dobro. Tako bomo zmogli vselej prepoznati Božjo voljo in skladno z njo tudi prav ravnati.
V življenju je zelo pomembno prepoznavati in razločevati različna znamenja. Kristjani smo še posebej pozorni na tista, ki nam jih pošilja naš Bog. Največje znamenje iz nebes je Božji Sin, poslan v odrešitev človeštva - živa Božja prisotnost med nami. Njegovi številni čudeži, globoki nauki in izpolnitve prerokb dokazujejo, da je on Bog - da lahko stori, česar nihče drug ne more. A vendar so farizeji in saduceji zahtevali od njega, vedno nova in nova »znamenja iz nebes«? Njihove zahteve ni spodbudilo pomanjkanje le-teh, temveč nepripravljenost, da bi znamenja prepoznali in sprejeli. Ko pa je srce pripravljeno, spoznanje in pričevanje prideta po razodetju. »Ti si Mesija, Odrešenik, Sin živega Boga,« je preprosto vedel Jezusov učenec Simon Peter, saj mu je to razodel Nebeški Oče. Na gori spremenjenja so trije Jezusovi učenci prejeli uvid v nebeško slavo, ko so zrli Božjega Sina v njegovi resničnosti Boga, ki hkrati ni prenehal biti človek., Iz nebesnega oblaka sta prišli znamenji Boga Očeta: svetloba, ki je 'spremenila' Kristusa, in glas - kakor po krstu v Jordanu, ki je govoril: »Ta je moj ljubljeni Sin, nad katerim imam veselje, njega poslušajte!« Spremenjenje na gori je predpodoba vstajenja, ki sledi smrti, in pove, da le Božja ljubezen zmore spremeniti mrakobno skrivnost smrti v sijočo svetlobo vstajenja. Prizadevajmo si tudi mi, da bi videli svet v luči vere - z Božjim pogledom z vrha gore. Tri zlahka prepoznavna znamenja – vzgibi - v naši notrini nam vselej povedo, ali so naše odločitve in ravnanja skladni z Božjo voljo. To so: notranje veselje in notranji mir, ki trajata, in lahkost uresničenja odločitve, če je le-ta prava. Iskreno želim, sebi in vsem vam, da bi znali prisluškovati znamenjem večnosti in bi vselej slišali le Božji glas ter mu prisluhnili. Naj bodo naše oči srca odprte le za čisto ljubezen in dobro. Tako bomo zmogli vselej prepoznati Božjo voljo in skladno z njo tudi prav ravnati.
Se spomnite, kako je bilo, ko ste bili še otroci? Ko ste živeli v svetu, v katerem so bili edini hudi problemi črke in številke … in pozneje: računi, formule, enačbe, neznanke … gravitacija … fotosinteza, evolucija, revolucija … zemljepisna širina, zemljepisna dolžina … pa pravopis in lepopis… Ko niste imeli težav z Miklavžem, birmo, župnikom, papežem, Cerkvijo… Ko so se vam zapovedi zdele čisto v redu… celo nujne mogoče?!... Potem pa ste kar na lepem vse prerasli, šolo zamenjali za službo in se sami sebi zazdeli neverjetno pomembni … S Cerkvijo, s papežem, z zapovedmi ste naredili tako kot z Miklavžem … in se preselili v svet, v katerem se ne znajdeš več brez urnika in garmina. Svet resnih in zaskrbljenih obrazov, ki si ne znajo več predstavljati, kako je, če se ne mudi, in kako diši v večernem mraku, preden začne snežiti. Svet težkih in tujih besed, iz katerega so računalniki in telefoni pregnali pesmi in pravljice. Svet uspešnih in lepih, v katerem se ne posluša, ampak le ocenjuje, v katerem se ne popravlja, ampak le zamenja … Svet modrih in razumnih, v katerem se vse premeri, stehta in zapiše v razpredelnice … Modri in razumni … Tako je Jezus imenoval učene in pametne, slavne in bogate in kar jih je še te vrste … nadute in zagledane vase … … ki živijo v svetu, v katerem ni prostora za Boga, ki se ga ne da zamenjati, ki ga je treba poslušati in se njegove Ljubezni ne da izmeriti in opisati … Ni prostora za Boga, ki ga ne moremo spraviti v razpredelnice, predalčke in škatle … Svet, v katerem ne znamo več v štirih potezah spraviti slona v hladilnik! (Saj veste, no: Kako v treh potezah spravite žirafo v hladilnik? Odprete vrata, spravite žirafo na poličko in zaprete vrata. In kako v štirih potezah spravite slona v hladilnik? Odprete vrata, vzamete ven žirafo, date noter slona in zaprete vrata. Čisto preprosto!) In tako Bog čaka kot slon pred hladilnikom, ker si, modri in razumni, kot smo, ne znamo več predstavljati … ker ne verjamemo … ker ne verujemo… Veste, kako z eno potezo spravite Boga v svoje življenje, v svoje srce? Čisto preprosto! Odprete srce … Odprete srce!
Se spomnite, kako je bilo, ko ste bili še otroci? Ko ste živeli v svetu, v katerem so bili edini hudi problemi črke in številke … in pozneje: računi, formule, enačbe, neznanke … gravitacija … fotosinteza, evolucija, revolucija … zemljepisna širina, zemljepisna dolžina … pa pravopis in lepopis… Ko niste imeli težav z Miklavžem, birmo, župnikom, papežem, Cerkvijo… Ko so se vam zapovedi zdele čisto v redu… celo nujne mogoče?!... Potem pa ste kar na lepem vse prerasli, šolo zamenjali za službo in se sami sebi zazdeli neverjetno pomembni … S Cerkvijo, s papežem, z zapovedmi ste naredili tako kot z Miklavžem … in se preselili v svet, v katerem se ne znajdeš več brez urnika in garmina. Svet resnih in zaskrbljenih obrazov, ki si ne znajo več predstavljati, kako je, če se ne mudi, in kako diši v večernem mraku, preden začne snežiti. Svet težkih in tujih besed, iz katerega so računalniki in telefoni pregnali pesmi in pravljice. Svet uspešnih in lepih, v katerem se ne posluša, ampak le ocenjuje, v katerem se ne popravlja, ampak le zamenja … Svet modrih in razumnih, v katerem se vse premeri, stehta in zapiše v razpredelnice … Modri in razumni … Tako je Jezus imenoval učene in pametne, slavne in bogate in kar jih je še te vrste … nadute in zagledane vase … … ki živijo v svetu, v katerem ni prostora za Boga, ki se ga ne da zamenjati, ki ga je treba poslušati in se njegove Ljubezni ne da izmeriti in opisati … Ni prostora za Boga, ki ga ne moremo spraviti v razpredelnice, predalčke in škatle … Svet, v katerem ne znamo več v štirih potezah spraviti slona v hladilnik! (Saj veste, no: Kako v treh potezah spravite žirafo v hladilnik? Odprete vrata, spravite žirafo na poličko in zaprete vrata. In kako v štirih potezah spravite slona v hladilnik? Odprete vrata, vzamete ven žirafo, date noter slona in zaprete vrata. Čisto preprosto!) In tako Bog čaka kot slon pred hladilnikom, ker si, modri in razumni, kot smo, ne znamo več predstavljati … ker ne verjamemo … ker ne verujemo… Veste, kako z eno potezo spravite Boga v svoje življenje, v svoje srce? Čisto preprosto! Odprete srce … Odprete srce!
Pred časom je bila operirana mama moje prijateljice. Stara je bila štiriinosemdeset let in še prav v redu za svojo starost, le bolečine v hrbtenici so postajale vedno hujše in so ji naredili manjšo operacijo, da bi ji bolečine omilili. Vsi so upali, da ji bo pomagalo. Vsaj za nekaj časa. Pri tem je vsako leto zelo dragoceno. Ganljiva pa mi je bila pripoved njene hčerke, ki jo je spremljala v bolnišnico. Tik pred odhodom od doma si je nadela ogrlico, ki jo je sicer nosila samo ob posebnih priložnostih. »Veš, tja hočem priti urejena in takšna ostati do konca!« Hčerka sicer nima veliko smisla za nakit in podobne stvari, je pa mamino željo spoštovala in jo tudi cenila. Pravzaprav je šlo za veliko več kot samo za ogrlico. Mama je ostajala tudi v tej starosti ob vseh svojih bolečinah v sebi zelo urejen človek in bi še veliko bolj trpela, če bi ji ne uspevalo tega ohraniti. Potem mi je prijateljica malo več pripovedovala o svoji mami. Iz skromnih razmer je prihajala in večkrat ji je rekla: »Nismo imeli veliko, stokrat smo morali obrniti vsak dinar, smo pa bili vedno urejeni in dostojno oblečeni.« To je potem ohranila do konca in ji je veliko pomenilo. Pa ne samo to. Preden je šla v bolnišnico, je vse lepo oprala in zlikala, da ne bi prišla tja neurejena. Kdo ve, ali je kdo od sester in drugih, s katerimi je prišla tam v stik, to sploh opazil? Bojim se, da ne. Ampak ona je morala biti urejena zaradi sebe. Ta pripoved me je naravnost ganila. Kot da govori o človeku, ki prihaja iz nekega drugačnega sveta, ki ga sploh ne poznamo več. Človek, ki želi biti tako urejen, spoštuje samega sebe in morda manjka današnjemu človeku tudi takšno zdravo spoštovanje samega sebe. Za tega moraš poskrbeti sam, tega ti ne morejo dati drugi. Kdor zna spoštovati samega sebe, bo znal tudi spoštovati druge. Hvaležna sem tej stari gospe za dragocen življenjski nauk, ki mi ga je dala z ogrlico in z vsemi skrbnimi pripravami za bivanje v bolnišnici. Verjetno se sama sploh ni zavedala, kako dragocena je tudi za nas.
Pred časom je bila operirana mama moje prijateljice. Stara je bila štiriinosemdeset let in še prav v redu za svojo starost, le bolečine v hrbtenici so postajale vedno hujše in so ji naredili manjšo operacijo, da bi ji bolečine omilili. Vsi so upali, da ji bo pomagalo. Vsaj za nekaj časa. Pri tem je vsako leto zelo dragoceno. Ganljiva pa mi je bila pripoved njene hčerke, ki jo je spremljala v bolnišnico. Tik pred odhodom od doma si je nadela ogrlico, ki jo je sicer nosila samo ob posebnih priložnostih. »Veš, tja hočem priti urejena in takšna ostati do konca!« Hčerka sicer nima veliko smisla za nakit in podobne stvari, je pa mamino željo spoštovala in jo tudi cenila. Pravzaprav je šlo za veliko več kot samo za ogrlico. Mama je ostajala tudi v tej starosti ob vseh svojih bolečinah v sebi zelo urejen človek in bi še veliko bolj trpela, če bi ji ne uspevalo tega ohraniti. Potem mi je prijateljica malo več pripovedovala o svoji mami. Iz skromnih razmer je prihajala in večkrat ji je rekla: »Nismo imeli veliko, stokrat smo morali obrniti vsak dinar, smo pa bili vedno urejeni in dostojno oblečeni.« To je potem ohranila do konca in ji je veliko pomenilo. Pa ne samo to. Preden je šla v bolnišnico, je vse lepo oprala in zlikala, da ne bi prišla tja neurejena. Kdo ve, ali je kdo od sester in drugih, s katerimi je prišla tam v stik, to sploh opazil? Bojim se, da ne. Ampak ona je morala biti urejena zaradi sebe. Ta pripoved me je naravnost ganila. Kot da govori o človeku, ki prihaja iz nekega drugačnega sveta, ki ga sploh ne poznamo več. Človek, ki želi biti tako urejen, spoštuje samega sebe in morda manjka današnjemu človeku tudi takšno zdravo spoštovanje samega sebe. Za tega moraš poskrbeti sam, tega ti ne morejo dati drugi. Kdor zna spoštovati samega sebe, bo znal tudi spoštovati druge. Hvaležna sem tej stari gospe za dragocen življenjski nauk, ki mi ga je dala z ogrlico in z vsemi skrbnimi pripravami za bivanje v bolnišnici. Verjetno se sama sploh ni zavedala, kako dragocena je tudi za nas.
Ljudje smo nagnjeni k temu, da hitro sodimo druge: po videzu, vedenju, hoji, obleki, govorjenju, delu … In kolikokrat se zelo motimo! Zunanji blišč ali eno samo dejanje, pa naj bo dobro ali slabo, namreč še ne pokažeta vse resnice o človeški osebi, ki je skrita globoko v njeni notranjosti. V Lukovem evangeliju nam Kristus to situacijo predstavi s priliko, v kateri sem jaz, ki sodim drugega, predstavljen z brunom v očesu, z veliko oviro torej. Moje oko ni čisto, ni svobodno, brez prave luči je, zato drugega napačno sodim. Kristus nas zato povabi, naj se zazremo v modrost narave: »Ni dobrega drevesa, ki bi rodilo slab sad, in spet ne slabega drevesa, ki bi rodilo dober sad. Vsako drevo namreč spoznamo po njegovem sadu« (Lk 6, 43-44). Že v Prvi Mojzesovi knjigi, v pripovedi o stvarjenju, spoznamo dve pomenljivi drevesi: drevo življenja in drevo spoznanja, katerega sad prinaša smrt. To sta pravzaprav dve temeljni izbiri, ki ju ima človek: ali sprejme odnos z Bogom, ga upošteva in ljubi in je tako deležen njegovega življenja, ki je pravzaprav edino življenje, ki ne mine. Ali pa v ta odnos ne vstopi, marveč se zadovolji s spoznanjem, postavi temelj svojega življenja na človeški razum in logiko. Zato tudi med sadovi Duha zaman iščemo posameznikove sposobnosti in uspehe, ampak so ti vezani na odnose, na občestvo z Bogom in z drugimi ljudmi. Apostol Pavel jih v pismu Galačanom našteva: ljubezen, veselje, mir, potrpežljivost, blágost, dobrotljivost, zvestoba, krotkost, samoobvladanje. To niso muhe enodnevnice, ampak življenjske drže, ki zorijo počasi in se kot sad zdravega drevesa najresničneje razodenejo predvsem takrat, ko se na obzorju življenja pojavijo preizkušnje. Taki sadovi razodevajo, da je v človeku navzoče Božje življenje, da so korenine njegovega srca v Bogu in ne v močeh in stvareh tega sveta. Torej ne gre samo za človekovo dobro voljo, ampak za njegovo sodelovanje z Bogom, ki more v njem zasaditi in obroditi dobre sadove. Takim ljudem pravi sv. Avguštin: Ljubi in delaj, kar hočeš! Če je tvoja resnica ljubezen, namreč ne moreš delati slabega. Najdragocenejše drevo, ki rojeva sad življenja, pa je križ. Njegov sad je Kristus, zreli sad Božje in človeške ljubezni, do konca darovan za odrešenje človeka. V njem je izvir vsakršne duhovne rodovitnosti. V cerkvi sv. Klemena v Rimu je v apsidi Cerkev predstavljena kot bujna trta, ki poganja iz križa, vsak poganjek pa prinaša svoj sad, ki zori v kristjanih. Trajni sadovi torej izvirajo iz sodelovanja med Bogom in človekom. Ni dovolj, da se človek trudi biti dober, biti mora naseljen s tisto Dobroto, ki dobro ne le želi, ampak ga more tudi uresničiti, kot pravi veliki ruski filozof in teolog Vladimir Solovjov.
Ljudje smo nagnjeni k temu, da hitro sodimo druge: po videzu, vedenju, hoji, obleki, govorjenju, delu … In kolikokrat se zelo motimo! Zunanji blišč ali eno samo dejanje, pa naj bo dobro ali slabo, namreč še ne pokažeta vse resnice o človeški osebi, ki je skrita globoko v njeni notranjosti. V Lukovem evangeliju nam Kristus to situacijo predstavi s priliko, v kateri sem jaz, ki sodim drugega, predstavljen z brunom v očesu, z veliko oviro torej. Moje oko ni čisto, ni svobodno, brez prave luči je, zato drugega napačno sodim. Kristus nas zato povabi, naj se zazremo v modrost narave: »Ni dobrega drevesa, ki bi rodilo slab sad, in spet ne slabega drevesa, ki bi rodilo dober sad. Vsako drevo namreč spoznamo po njegovem sadu« (Lk 6, 43-44). Že v Prvi Mojzesovi knjigi, v pripovedi o stvarjenju, spoznamo dve pomenljivi drevesi: drevo življenja in drevo spoznanja, katerega sad prinaša smrt. To sta pravzaprav dve temeljni izbiri, ki ju ima človek: ali sprejme odnos z Bogom, ga upošteva in ljubi in je tako deležen njegovega življenja, ki je pravzaprav edino življenje, ki ne mine. Ali pa v ta odnos ne vstopi, marveč se zadovolji s spoznanjem, postavi temelj svojega življenja na človeški razum in logiko. Zato tudi med sadovi Duha zaman iščemo posameznikove sposobnosti in uspehe, ampak so ti vezani na odnose, na občestvo z Bogom in z drugimi ljudmi. Apostol Pavel jih v pismu Galačanom našteva: ljubezen, veselje, mir, potrpežljivost, blágost, dobrotljivost, zvestoba, krotkost, samoobvladanje. To niso muhe enodnevnice, ampak življenjske drže, ki zorijo počasi in se kot sad zdravega drevesa najresničneje razodenejo predvsem takrat, ko se na obzorju življenja pojavijo preizkušnje. Taki sadovi razodevajo, da je v človeku navzoče Božje življenje, da so korenine njegovega srca v Bogu in ne v močeh in stvareh tega sveta. Torej ne gre samo za človekovo dobro voljo, ampak za njegovo sodelovanje z Bogom, ki more v njem zasaditi in obroditi dobre sadove. Takim ljudem pravi sv. Avguštin: Ljubi in delaj, kar hočeš! Če je tvoja resnica ljubezen, namreč ne moreš delati slabega. Najdragocenejše drevo, ki rojeva sad življenja, pa je križ. Njegov sad je Kristus, zreli sad Božje in človeške ljubezni, do konca darovan za odrešenje človeka. V njem je izvir vsakršne duhovne rodovitnosti. V cerkvi sv. Klemena v Rimu je v apsidi Cerkev predstavljena kot bujna trta, ki poganja iz križa, vsak poganjek pa prinaša svoj sad, ki zori v kristjanih. Trajni sadovi torej izvirajo iz sodelovanja med Bogom in človekom. Ni dovolj, da se človek trudi biti dober, biti mora naseljen s tisto Dobroto, ki dobro ne le želi, ampak ga more tudi uresničiti, kot pravi veliki ruski filozof in teolog Vladimir Solovjov.
Rad imam sončne zahode. So pač nekaj tako zelo lepega, da se mi zdi skorajda greh, če vsak večer, ko je za to možnost, ne vsaj za nekaj trenutkov obstaneš pred zardelim nebom in brez besed preprosto gledaš in se čudiš. Vedno sem si mislil, da podobno razmišljajo tudi drugi ljudje. Pa ne. Večina lepoto na nebu samo na hitro ošine in se spusti naprej v divjanje. To me boli. Še bolj pa me boli, če kdo slučajno pride mimo in ga opozoriš na ta čudež, pa se samo namrdne, zamahne z roko in gre svojo pot. Saj mi ni težko, če komu sončni zahodi pač niso nič kaj takega. Težko mi je zato, ker vem, da je ta njihova gesta samo dokaz, da jim lepota ni pomembna. Da taki ljudje tudi sicer ne znajo najti ničesar lepega, ničesar, čemur bi se čudili, ničesar, pred čimer bi jim vzelo sapo in jih očaralo, ničesar, v čemer bi uživali in si s hvaležnostjo napolnili od hoje po svetu izpraznjene duše. Človek, ki se ne zna čuditi, ki ne zna videti lepega, je zagrenjen in črnogled. Nima upanja in nima volje. Nima življenja v sebi. In zato nima prihodnosti. Na splošno se mi zdi, da nam je težavnost časa tako omračila um in srce, da res ne zmoremo več videti lepega. Ne lepega v naravi, ne lepega v dogodkih, ne lepega v ljudeh. Da so na naših očeh kakor luskine dogodkov, porazov in razočaranj našega sveta. Da je zato vse, česar smo sposobni, samo nerganje nad tem in onim, nerganje, za katerega smo vsi že davno ugotovili, da ne bo ničesar popravilo, ničesar izboljšalo, pa se ga še kar poslužujemo. Ker je teža vsega pač prevelika in se nam zdi, da jo to vsaj za malo zmanjša, ko jo prenese na sogovorca. Pa je ne. In tako je velikokrat. Življenje je težko. Kar pa ne pomeni, da v njem ni lepote. Le da lepota pripada tistim, ki so jo pripravljeni iskati vedno, tudi v težkih časih. Lepote tako ni sposoben videti, kdor je ne išče, kdor si je ne želi, kdor se ne bori zanjo. Treba jo je v svojem življenju zahtevati. Potem jo najdemo. Nujno si je treba vzeti čas za lepoto. Iti v hribe ali na sprehod, občudovati lepoto narave, brati, pogovarjati se, se igrati z otroki, biti razigran, vzeti si čas za mir in tišino. Iskati lepoto v stvarstvu in v ljudeh okoli nas, in sicer vseh ljudeh. Vzeti si torej čas, da bi spet spoznali, opazili in se prepričali o lepoti življenja, lepoti ljudi in lepoti sveta. Preprosto zato, da bi jo znali potem najti tudi tam, kjer se na prvi pogled zdi, da je ni. V vsakdanjih opravkih in teži dneva, v napornih in žalostnih dneh, v ljudeh, ki so nam ljubi in prav tako v tistih, ki jih težko prebavljamo. Da bi bili vedno sposobni ustaviti svoj korak, odmisliti besede in dejstva, ki nam jih vsiljuje svet, in v vsem in vsakomur poiskati lepo. Kajti lepota je vedno in povsod. In težji kot so časi, bolj moramo iskati lepoto in tega učiti tudi druge. Vedno in povsod, ker je lepota v vsem in v vsakomur. Če temu ne verjamemo, potem že potrebujemo te vzgoje. Ne vzgoje v sanjače, temveč vzgoje v tiste, ki so sposobni videti dlje, globlje in bolje. Vzgoje v tiste, ki si želijo prihodnosti. Ker je prihodnost samo za tiste, ki iščejo in si želijo lepote.
Rad imam sončne zahode. So pač nekaj tako zelo lepega, da se mi zdi skorajda greh, če vsak večer, ko je za to možnost, ne vsaj za nekaj trenutkov obstaneš pred zardelim nebom in brez besed preprosto gledaš in se čudiš. Vedno sem si mislil, da podobno razmišljajo tudi drugi ljudje. Pa ne. Večina lepoto na nebu samo na hitro ošine in se spusti naprej v divjanje. To me boli. Še bolj pa me boli, če kdo slučajno pride mimo in ga opozoriš na ta čudež, pa se samo namrdne, zamahne z roko in gre svojo pot. Saj mi ni težko, če komu sončni zahodi pač niso nič kaj takega. Težko mi je zato, ker vem, da je ta njihova gesta samo dokaz, da jim lepota ni pomembna. Da taki ljudje tudi sicer ne znajo najti ničesar lepega, ničesar, čemur bi se čudili, ničesar, pred čimer bi jim vzelo sapo in jih očaralo, ničesar, v čemer bi uživali in si s hvaležnostjo napolnili od hoje po svetu izpraznjene duše. Človek, ki se ne zna čuditi, ki ne zna videti lepega, je zagrenjen in črnogled. Nima upanja in nima volje. Nima življenja v sebi. In zato nima prihodnosti. Na splošno se mi zdi, da nam je težavnost časa tako omračila um in srce, da res ne zmoremo več videti lepega. Ne lepega v naravi, ne lepega v dogodkih, ne lepega v ljudeh. Da so na naših očeh kakor luskine dogodkov, porazov in razočaranj našega sveta. Da je zato vse, česar smo sposobni, samo nerganje nad tem in onim, nerganje, za katerega smo vsi že davno ugotovili, da ne bo ničesar popravilo, ničesar izboljšalo, pa se ga še kar poslužujemo. Ker je teža vsega pač prevelika in se nam zdi, da jo to vsaj za malo zmanjša, ko jo prenese na sogovorca. Pa je ne. In tako je velikokrat. Življenje je težko. Kar pa ne pomeni, da v njem ni lepote. Le da lepota pripada tistim, ki so jo pripravljeni iskati vedno, tudi v težkih časih. Lepote tako ni sposoben videti, kdor je ne išče, kdor si je ne želi, kdor se ne bori zanjo. Treba jo je v svojem življenju zahtevati. Potem jo najdemo. Nujno si je treba vzeti čas za lepoto. Iti v hribe ali na sprehod, občudovati lepoto narave, brati, pogovarjati se, se igrati z otroki, biti razigran, vzeti si čas za mir in tišino. Iskati lepoto v stvarstvu in v ljudeh okoli nas, in sicer vseh ljudeh. Vzeti si torej čas, da bi spet spoznali, opazili in se prepričali o lepoti življenja, lepoti ljudi in lepoti sveta. Preprosto zato, da bi jo znali potem najti tudi tam, kjer se na prvi pogled zdi, da je ni. V vsakdanjih opravkih in teži dneva, v napornih in žalostnih dneh, v ljudeh, ki so nam ljubi in prav tako v tistih, ki jih težko prebavljamo. Da bi bili vedno sposobni ustaviti svoj korak, odmisliti besede in dejstva, ki nam jih vsiljuje svet, in v vsem in vsakomur poiskati lepo. Kajti lepota je vedno in povsod. In težji kot so časi, bolj moramo iskati lepoto in tega učiti tudi druge. Vedno in povsod, ker je lepota v vsem in v vsakomur. Če temu ne verjamemo, potem že potrebujemo te vzgoje. Ne vzgoje v sanjače, temveč vzgoje v tiste, ki so sposobni videti dlje, globlje in bolje. Vzgoje v tiste, ki si želijo prihodnosti. Ker je prihodnost samo za tiste, ki iščejo in si želijo lepote.
Dobro jutro, drage poslušalke in cenjeni poslušalci! Vrlina, ki ne obljublja le zmanjšanje stresa, pač pa tudi pripomore, da raziskujemo življenje, to nepredvidljivo in barvito potovanje, ki ga vsak dan aktivno soustvarjamo, je čuječnost. To je pojem, ki označuje sprejemajoče zavedanje doživljanja v sedanjem trenutku. Sekularizirana čuječnost, ki jo v današnji družbi najpogosteje srečamo, se usmerja predvsem na lastno osebo tistega, ki čuječnost prakticira in je zato po navadi osiromašena duhovnih in etičnih poudarkov. Čuječnost pa pritegne tudi marsikaterega kristjana, saj obljublja več miru in duhovne vedrine, boljše medosebne odnose ter večjo učinkovitost pri delu. Sodeč po izkušnjah ter raziskavah, krščanska čuječnost lahko pripomore, da kristjani v sedanjem svetu svojo vero živimo še bolj pristno in srčno. Ne le v svojem prepričanju ali z ustnicami, temveč izkustveno, v vseh razsežnostih svojega bitja: duhovni, duševni, telesni in družbeni. V kar največji povezanosti z Bogom, njegovim stvarstvom, s seboj in svojim bližnjim. Prav tukaj in prav zdaj lahko zavestno oblikujemo svoje izkušnje, se pogumno soočamo z izzivi in najdemo lepoto življenja v vsakem trenutku. Kajti življenje ni le nekaj, kar se nam dogaja; življenje je platno, na katerega vsak dan zavestno rišemo svojo zgodbo v odnosu do Boga in do človeka ter do celotnega Božjega stvarstva.
Dobro jutro, drage poslušalke in cenjeni poslušalci! Vrlina, ki ne obljublja le zmanjšanje stresa, pač pa tudi pripomore, da raziskujemo življenje, to nepredvidljivo in barvito potovanje, ki ga vsak dan aktivno soustvarjamo, je čuječnost. To je pojem, ki označuje sprejemajoče zavedanje doživljanja v sedanjem trenutku. Sekularizirana čuječnost, ki jo v današnji družbi najpogosteje srečamo, se usmerja predvsem na lastno osebo tistega, ki čuječnost prakticira in je zato po navadi osiromašena duhovnih in etičnih poudarkov. Čuječnost pa pritegne tudi marsikaterega kristjana, saj obljublja več miru in duhovne vedrine, boljše medosebne odnose ter večjo učinkovitost pri delu. Sodeč po izkušnjah ter raziskavah, krščanska čuječnost lahko pripomore, da kristjani v sedanjem svetu svojo vero živimo še bolj pristno in srčno. Ne le v svojem prepričanju ali z ustnicami, temveč izkustveno, v vseh razsežnostih svojega bitja: duhovni, duševni, telesni in družbeni. V kar največji povezanosti z Bogom, njegovim stvarstvom, s seboj in svojim bližnjim. Prav tukaj in prav zdaj lahko zavestno oblikujemo svoje izkušnje, se pogumno soočamo z izzivi in najdemo lepoto življenja v vsakem trenutku. Kajti življenje ni le nekaj, kar se nam dogaja; življenje je platno, na katerega vsak dan zavestno rišemo svojo zgodbo v odnosu do Boga in do človeka ter do celotnega Božjega stvarstva.
Spoštovani, družinska prijateljica mi je za letošnji rojstni dan podarila Pesmi in pisma ene največjih ameriških pesnic, Emily Dickinson (1830-1886), ki je napisala okoli 1800 pesmi, a jih je bilo v času njenega življenja objavljenih le sedem, pa še te ne pod njenim pravim imenom. Ves čas je doživljala krizo vere, čeprav je bila vzgojena v krščanski veri. Boga je nagovarjala kot sebi enakega, kar je bilo takrat nezaslišano. Zaradi privzgojenih okostenelih puritanskih predstav o Bogu je našla svojo pot do Boga, daleč od ver in cerkva. Veliko je trpela, doživela izdajstva, težko zbolela in se umaknila, ker je vedela, da je ne bodo razumeli. Spoznala je, da se ne splača zasajati človeških src z rožami, če jih niso pripravljeni zalivati z vodo. Zaprla se je v svoj svet, da bi obvarovala svojo svobodo. Sama se ni počutila v zaporu, kajti edini zapor, ki lahko zveže dušo, je »jaz«, ego. (Henry Van Dyke) Edinemu, s katerim se je dopisovala, je napisala: »Vprašajte, kdo so moji tovariši. Hribi, gospod, in sončni zahod, pa pes, velik kot jaz sama, ki mi ga je kupil oče. Boljši so od bitij, ker vedó, a te ne izdajo.« V brezčasno pesnico je dozorela zaradi silnega trpljenja, ki jo je naučilo razlikovati med pametnim in modrim človekom. Ali je pameten, ugotovimo po njegovih odgovorih, ali je moder, pa po njegovih vprašanjih. Resnična modrost ne prihaja iz razuma, ampak iz srca. Sprašujem se, kaj pa, če v Božji sijoči obraz ni hotela zreti zato, ker je bil zanjo tako neskončno lep, da bi jo njegova lepota oslepila, ne pa, ker vanj ni verjela. Ali pa, ker na njegovem obrazu ni mogla gledati žalosti in ostati živa, ker je v njegovi žalosti prepoznala lepoto Božje ljubezni, ki trpi skupaj z našim trpljenjem. Zanjo je bila svoboda najlepši, čeprav najtežji dar, ki nam ga je podaril Bog. Z njo je povezano tudi zlo, pa ne, ker bi Bogu ušlo iz steklenice. Skrite pasti svobode lahko osvetli vojaški primer iz časov stare Perzije, ko so ujetega dezerterja obsodili na smrt. Poveljnik mu je dal možnost izbire med strelskim vodom ali velikimi črnimi vrati. Odločitev je bila težka, a pobegli vojak se je raje odločil za smrt pred strelskim vodom in se odločil oditi v neznano po znani poti. Preden so obsodbo izvršili, je vseeno poveljnika vprašal: »Oprostite, radoveden sem, kaj je na drugi strani velikih črnih vrat?« Poveljnik mu je odgovoril: »Svoboda! Ampak poznam le nekaj dovolj pogumnih, da jo sprejmejo.« A takrat je bilo zanj že prepozno. Pesnica Emily Dickinson jo je sprejela za črnimi vrati, sicer ne bi preživela.
Spoštovani, družinska prijateljica mi je za letošnji rojstni dan podarila Pesmi in pisma ene največjih ameriških pesnic, Emily Dickinson (1830-1886), ki je napisala okoli 1800 pesmi, a jih je bilo v času njenega življenja objavljenih le sedem, pa še te ne pod njenim pravim imenom. Ves čas je doživljala krizo vere, čeprav je bila vzgojena v krščanski veri. Boga je nagovarjala kot sebi enakega, kar je bilo takrat nezaslišano. Zaradi privzgojenih okostenelih puritanskih predstav o Bogu je našla svojo pot do Boga, daleč od ver in cerkva. Veliko je trpela, doživela izdajstva, težko zbolela in se umaknila, ker je vedela, da je ne bodo razumeli. Spoznala je, da se ne splača zasajati človeških src z rožami, če jih niso pripravljeni zalivati z vodo. Zaprla se je v svoj svet, da bi obvarovala svojo svobodo. Sama se ni počutila v zaporu, kajti edini zapor, ki lahko zveže dušo, je »jaz«, ego. (Henry Van Dyke) Edinemu, s katerim se je dopisovala, je napisala: »Vprašajte, kdo so moji tovariši. Hribi, gospod, in sončni zahod, pa pes, velik kot jaz sama, ki mi ga je kupil oče. Boljši so od bitij, ker vedó, a te ne izdajo.« V brezčasno pesnico je dozorela zaradi silnega trpljenja, ki jo je naučilo razlikovati med pametnim in modrim človekom. Ali je pameten, ugotovimo po njegovih odgovorih, ali je moder, pa po njegovih vprašanjih. Resnična modrost ne prihaja iz razuma, ampak iz srca. Sprašujem se, kaj pa, če v Božji sijoči obraz ni hotela zreti zato, ker je bil zanjo tako neskončno lep, da bi jo njegova lepota oslepila, ne pa, ker vanj ni verjela. Ali pa, ker na njegovem obrazu ni mogla gledati žalosti in ostati živa, ker je v njegovi žalosti prepoznala lepoto Božje ljubezni, ki trpi skupaj z našim trpljenjem. Zanjo je bila svoboda najlepši, čeprav najtežji dar, ki nam ga je podaril Bog. Z njo je povezano tudi zlo, pa ne, ker bi Bogu ušlo iz steklenice. Skrite pasti svobode lahko osvetli vojaški primer iz časov stare Perzije, ko so ujetega dezerterja obsodili na smrt. Poveljnik mu je dal možnost izbire med strelskim vodom ali velikimi črnimi vrati. Odločitev je bila težka, a pobegli vojak se je raje odločil za smrt pred strelskim vodom in se odločil oditi v neznano po znani poti. Preden so obsodbo izvršili, je vseeno poveljnika vprašal: »Oprostite, radoveden sem, kaj je na drugi strani velikih črnih vrat?« Poveljnik mu je odgovoril: »Svoboda! Ampak poznam le nekaj dovolj pogumnih, da jo sprejmejo.« A takrat je bilo zanj že prepozno. Pesnica Emily Dickinson jo je sprejela za črnimi vrati, sicer ne bi preživela.
Lepo majsko jutro. Sonce je pozlatilo nebo, trava je dvignila svoje mokre cvetove in zazelenela z najbolj zeleno barvo na svetu, ptice so v gručah začele izvajati svoj neponovljivi jutranji koncert! Toliko sonca, toliko upanja, veselja, da te kar vrže iz postelje. Potem pa … stopim pred ogledalo in se zazrem v obraz, ki me gleda. Obraz, ki ni nič podoben cvetočemu maju, obraz, ki je zjutraj ves prepreden z malimi in večjimi gubami in gubicami, lasje, ki so na sencih začeli počasi, toda vztrajno siveti, veke, ki so se povesile, podbradek, ki raste in raste… Ja, staram se, cvetoča pomlad je zunaj, toda človeški obraz se spreminja in se ne obnavlja z vsako pomladjo kot narava, ampak z vsakim novim rojstnim dnevom doda kašno starostno spremembo. In tako se nehote spomnim na velike napore mnogih ljudi, posebej žena, posebej tistih v javnosti, ki jih gledamo na vse mogočih zaslonih in plakatih. Kaj vse naredijo, da bi čim dlje ostale mlade, zanosne, cvetoče in sijoče. Kako močna industrija stoji za temi ženskimi željami po večni mladosti in nespremenljivi lepoti! Nehote se nasmehnem. Ne želim biti del tega sveta, ki ne dovoli, da je videti drugače kot pred dvajsetimi leti! Ne želim biti del sveta, ki občuduje ženo predvsem zato, ker je čim dlje časa mlada in sijoča, ki je tudi pri šestdesetih videti kot pri dvajsetih! Mislim, da bi si žene morale izbojevati pravico do starosti, do tega, da so lahko tudi stare. Da so pri šestdesetih enako vredne, tudi če niso več poskočne in cvetoče, tudi če imajo deset gub na obrazu več kot pred enim letom in tudi če so njihovi lasje vse bolj sijoče srebro. Lepota žene, tista prava lepota, o kateri govori Sveto pismo, ni v zunanji podobi. Lepota žene je v njenem srcu, v njenih dejanjih in besedah. Vprašajte otroke, vnuke, tudi mlade! Ali imajo manj radi svoje mame in babice, ko se postarajo in jih ne morejo več uloviti na dvorišču? Oni vedo, da pravo lepoto daje ljubezen, tista tako sijoča in cvetoča ljubezen, ki jo rodi materinstvo, vendar zna žensko srce, tudi če ni telesna mati, vzljubiti tako kot nobeno drugo srce. Obrnem ogledalo narobe in se glasno zasmejem. Dovolite mi, da sem danes stara toliko, kot sem, toda moje srce je ostalo mlado, zato vas ljubim enako kot pred dvajsetimi ali tudi petdesetimi leti. Dobro jutro, moja starost!
Lepo majsko jutro. Sonce je pozlatilo nebo, trava je dvignila svoje mokre cvetove in zazelenela z najbolj zeleno barvo na svetu, ptice so v gručah začele izvajati svoj neponovljivi jutranji koncert! Toliko sonca, toliko upanja, veselja, da te kar vrže iz postelje. Potem pa … stopim pred ogledalo in se zazrem v obraz, ki me gleda. Obraz, ki ni nič podoben cvetočemu maju, obraz, ki je zjutraj ves prepreden z malimi in večjimi gubami in gubicami, lasje, ki so na sencih začeli počasi, toda vztrajno siveti, veke, ki so se povesile, podbradek, ki raste in raste… Ja, staram se, cvetoča pomlad je zunaj, toda človeški obraz se spreminja in se ne obnavlja z vsako pomladjo kot narava, ampak z vsakim novim rojstnim dnevom doda kašno starostno spremembo. In tako se nehote spomnim na velike napore mnogih ljudi, posebej žena, posebej tistih v javnosti, ki jih gledamo na vse mogočih zaslonih in plakatih. Kaj vse naredijo, da bi čim dlje ostale mlade, zanosne, cvetoče in sijoče. Kako močna industrija stoji za temi ženskimi željami po večni mladosti in nespremenljivi lepoti! Nehote se nasmehnem. Ne želim biti del tega sveta, ki ne dovoli, da je videti drugače kot pred dvajsetimi leti! Ne želim biti del sveta, ki občuduje ženo predvsem zato, ker je čim dlje časa mlada in sijoča, ki je tudi pri šestdesetih videti kot pri dvajsetih! Mislim, da bi si žene morale izbojevati pravico do starosti, do tega, da so lahko tudi stare. Da so pri šestdesetih enako vredne, tudi če niso več poskočne in cvetoče, tudi če imajo deset gub na obrazu več kot pred enim letom in tudi če so njihovi lasje vse bolj sijoče srebro. Lepota žene, tista prava lepota, o kateri govori Sveto pismo, ni v zunanji podobi. Lepota žene je v njenem srcu, v njenih dejanjih in besedah. Vprašajte otroke, vnuke, tudi mlade! Ali imajo manj radi svoje mame in babice, ko se postarajo in jih ne morejo več uloviti na dvorišču? Oni vedo, da pravo lepoto daje ljubezen, tista tako sijoča in cvetoča ljubezen, ki jo rodi materinstvo, vendar zna žensko srce, tudi če ni telesna mati, vzljubiti tako kot nobeno drugo srce. Obrnem ogledalo narobe in se glasno zasmejem. Dovolite mi, da sem danes stara toliko, kot sem, toda moje srce je ostalo mlado, zato vas ljubim enako kot pred dvajsetimi ali tudi petdesetimi leti. Dobro jutro, moja starost!
Molčimo lahko le, ker govorimo. Molk je hrbtna stran govora. Molčanje ni preprosto nasprotje govora, temveč njegov pogoj, njegovo pribežališče in njegovo zatočišče. Zato molk ni toliko nezmožnost govora, kolikor je zavestna, hotena in smiselna odpoved govora. Molčati pomeni: govoriti navznoter. Molčati pomeni: preiskovanje, potrpljenje, merjenje. In če je pojem po Heglu »demiurg resničnosti«, je molk »demiurg pojma«. In če je govorica preizkušnja resničnosti, je molk preizkušnja govorice. Brez molka ne bi bilo govora. »Molk je gospodar govora,« je dejal prerok Mohamed. Molk ni le počelo govora, temveč tudi njegova – transcendenca. V tem smislu se neizrekljivo numinoznega izteka v polnino molčanja. »Črka je zastor in zastor je črka,« pravi an-Niffari. Molk je tako tudi: spoznanje, meditacija, kontemplacija – preseganje. Molk je sestavni del duhovno-religioznih praks. V islamu molk predstavlja štiri lastnosti: načelo pobožnosti, pogoj čuječnosti, vrsto askeze in duhovno vajo. Molčanje tako ni le prekinitev govorjenja, temveč tudi dresura duha; urjenje v preseganju notranjega gibanja, ustavitev toka misli. V tem smislu znameniti muslimanski mistik iz andaluzijske Španije, Ibn Arabi, razlikuje med »molkom jezika« in »molkom srca«. Medtem ko »molk jezika« pomeni prenehanje govorjenja, pa pomeni »molk srca« transcendenco mišljenja. Molčanje tako pomeni osrediščanje duha; zbiranje razpršenosti misli; poenotenje notranjih glasov. Molk pa je navsezadnje tudi pogoj resničnega poslušanja: le kdor zna molčati, sliši in zna poslušati; poslušati drugega in poslušati svoj notranji glas, ki govori skozi molčanje. Molčanje kot duhovno dejanje je treba kultivirati. Molčanja se je – tako kot govorjenja – treba naučiti. In mar obstaja bolj primeren čas za molk, kot je mesec ramazan – čas posta, duhovne osamitve, introspekcije in molitve?
Molčimo lahko le, ker govorimo. Molk je hrbtna stran govora. Molčanje ni preprosto nasprotje govora, temveč njegov pogoj, njegovo pribežališče in njegovo zatočišče. Zato molk ni toliko nezmožnost govora, kolikor je zavestna, hotena in smiselna odpoved govora. Molčati pomeni: govoriti navznoter. Molčati pomeni: preiskovanje, potrpljenje, merjenje. In če je pojem po Heglu »demiurg resničnosti«, je molk »demiurg pojma«. In če je govorica preizkušnja resničnosti, je molk preizkušnja govorice. Brez molka ne bi bilo govora. »Molk je gospodar govora,« je dejal prerok Mohamed. Molk ni le počelo govora, temveč tudi njegova – transcendenca. V tem smislu se neizrekljivo numinoznega izteka v polnino molčanja. »Črka je zastor in zastor je črka,« pravi an-Niffari. Molk je tako tudi: spoznanje, meditacija, kontemplacija – preseganje. Molk je sestavni del duhovno-religioznih praks. V islamu molk predstavlja štiri lastnosti: načelo pobožnosti, pogoj čuječnosti, vrsto askeze in duhovno vajo. Molčanje tako ni le prekinitev govorjenja, temveč tudi dresura duha; urjenje v preseganju notranjega gibanja, ustavitev toka misli. V tem smislu znameniti muslimanski mistik iz andaluzijske Španije, Ibn Arabi, razlikuje med »molkom jezika« in »molkom srca«. Medtem ko »molk jezika« pomeni prenehanje govorjenja, pa pomeni »molk srca« transcendenco mišljenja. Molčanje tako pomeni osrediščanje duha; zbiranje razpršenosti misli; poenotenje notranjih glasov. Molk pa je navsezadnje tudi pogoj resničnega poslušanja: le kdor zna molčati, sliši in zna poslušati; poslušati drugega in poslušati svoj notranji glas, ki govori skozi molčanje. Molčanje kot duhovno dejanje je treba kultivirati. Molčanja se je – tako kot govorjenja – treba naučiti. In mar obstaja bolj primeren čas za molk, kot je mesec ramazan – čas posta, duhovne osamitve, introspekcije in molitve?
Ko sem pripravljal to razmišljanje, mi je uspelo, tako se mi je zdelo, ujeti nekaj misli … To, da na eni strani svet ponuja rešitev, ki jo sicer v tej tekmi drago plačujemo, na drugi strani pa prav zato ostajamo ali postajamo nezadovoljni, žalostni ali celo jezni. Vedno malo napeti. Vedno več je telesnih in duševnih alergij in disforij. Potem pa mi je prišla na misel Jezusova beseda: Brez mene ne morete ničesar storiti. No, ampak glej, kaj vse delamo in smo naredili in ustvarili … Pa se prikrade vprašanje: kako uspešno pa je? Kakšen smisel ima vse to dognanje, znanje, imetje, zdravje in lepota, če potem toliko ljudi ni srečnih, če so nezadovoljni s seboj, svojim videzom, spolom, s svetom, v katerem živijo, z življenjem? Jezus, kaj želiš povedati? Če sprejmem, da brez tebe res ne morem nič, ali to tudi pomeni, da s teboj lahko vse? In spet Jezusova beseda … Nisem prišel izvrševat vseh vaših želja, prišel sem kot pot, resnica in življenje. Prišel sem izvrševat Očetovo voljo. Če si daleč, trpeč in žalosten, vrni se k Očetu. On te ljubi. Ne obupaj. S tabo sem na tvoji poti. Začni danes, zdaj. Če že dolgo nisi molil, začni danes. Ne znaš? Moli s srcem. Stopi v cerkev, pridi k maši. Najdi prijatelja pri iskanju. Jaz bom s teboj. Jaz bom tvoja moč. Z menoj boš zmogel.
Ko sem pripravljal to razmišljanje, mi je uspelo, tako se mi je zdelo, ujeti nekaj misli … To, da na eni strani svet ponuja rešitev, ki jo sicer v tej tekmi drago plačujemo, na drugi strani pa prav zato ostajamo ali postajamo nezadovoljni, žalostni ali celo jezni. Vedno malo napeti. Vedno več je telesnih in duševnih alergij in disforij. Potem pa mi je prišla na misel Jezusova beseda: Brez mene ne morete ničesar storiti. No, ampak glej, kaj vse delamo in smo naredili in ustvarili … Pa se prikrade vprašanje: kako uspešno pa je? Kakšen smisel ima vse to dognanje, znanje, imetje, zdravje in lepota, če potem toliko ljudi ni srečnih, če so nezadovoljni s seboj, svojim videzom, spolom, s svetom, v katerem živijo, z življenjem? Jezus, kaj želiš povedati? Če sprejmem, da brez tebe res ne morem nič, ali to tudi pomeni, da s teboj lahko vse? In spet Jezusova beseda … Nisem prišel izvrševat vseh vaših želja, prišel sem kot pot, resnica in življenje. Prišel sem izvrševat Očetovo voljo. Če si daleč, trpeč in žalosten, vrni se k Očetu. On te ljubi. Ne obupaj. S tabo sem na tvoji poti. Začni danes, zdaj. Če že dolgo nisi molil, začni danes. Ne znaš? Moli s srcem. Stopi v cerkev, pridi k maši. Najdi prijatelja pri iskanju. Jaz bom s teboj. Jaz bom tvoja moč. Z menoj boš zmogel.