Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Naš Bog vsakomur od nas govori: »Drag si v mojih očeh, spoštovan in te ljubim.« In to troje – polnost vrednosti, spoštovanja in ljubezni – potrebuje vsak človek, da lahko daje vse to tudi naprej. Bog nas želi krepčati s svojo Besedo, z dejanji in vizijo, da se bomo zmogli upirati nečistim silam v ozračju in bomo sledili svetemu Duhu. Za nas ima načrte blaginje in ne nesreče, toda človek lahko prejme samo toliko, kolikor sam dopusti, da mu Bog dá. Vzemimo zase v obilju, pustimo se krepčati z Božjo besedo, ki ima neizmerno moč, da nas opogumi, ozdravi bolezni, strahov, dvomov … Božja beseda, sprejeta v neomajni veri, je človeku najmočnejša infuzija dobrega. Kot si pridobivamo telesno imunost z ustrezno hrano in gibanjem, tako postajamo krepki v Duhu s poslušanjem, branjem, premišljevanjem in izpolnjevanjem Božje besede. Še posebno tedaj, ko smo utrujeni in zaskrbljeni, ko nam nič ne gre prav in bi najraje ždeli na kavču in se smilili sami sebi, tedaj pojdimo v Božjo besedo, da nas ta okrepi. Z njo pritečejo iz Božjega osrčja v nas reke žive vode, ki odplaknejo naše duhovne, duševne in telesne nečistoče in nas poživijo. Božji ljudje se nikdar ne upokojimo. Nismo ujetniki čustev in telesa, ne bojimo se hudiča in demonskih sil, saj vendar vemo: v duhu je življenje! Iz dokončanih Kristusovih del na mrtvem lesu križa smo vcepljeni v drevo življenja in z zaupanjem tečemo iz slave v slavo k Njemu, ki je Pot, Resnica in Življenje. To pa ni enostaven tek po parku – potrebujemo večji zagon in napor kot za obstajanje v že doseženem. Toda če trdno zaupamo v Božje obljube, vse to zmoremo, saj vemo, da je vedno in povsod z nami On, ki je Luč, Življenje in Ljubezen. In luč vselej prežene temo, večno življenje premaga smrt, v pravi ljubezni ni strahu. In vsak zase vemo v trdni veri: Gospod je sredi mene, zato sem uspešen človek. Zmagovit in nepoškodovan zmorem teči iz slave v slavo tudi skozi ogenj hudega. Vse zmorem v Njem, ki mi daje moč.
Naš Bog vsakomur od nas govori: »Drag si v mojih očeh, spoštovan in te ljubim.« In to troje – polnost vrednosti, spoštovanja in ljubezni – potrebuje vsak človek, da lahko daje vse to tudi naprej. Bog nas želi krepčati s svojo Besedo, z dejanji in vizijo, da se bomo zmogli upirati nečistim silam v ozračju in bomo sledili svetemu Duhu. Za nas ima načrte blaginje in ne nesreče, toda človek lahko prejme samo toliko, kolikor sam dopusti, da mu Bog dá. Vzemimo zase v obilju, pustimo se krepčati z Božjo besedo, ki ima neizmerno moč, da nas opogumi, ozdravi bolezni, strahov, dvomov … Božja beseda, sprejeta v neomajni veri, je človeku najmočnejša infuzija dobrega. Kot si pridobivamo telesno imunost z ustrezno hrano in gibanjem, tako postajamo krepki v Duhu s poslušanjem, branjem, premišljevanjem in izpolnjevanjem Božje besede. Še posebno tedaj, ko smo utrujeni in zaskrbljeni, ko nam nič ne gre prav in bi najraje ždeli na kavču in se smilili sami sebi, tedaj pojdimo v Božjo besedo, da nas ta okrepi. Z njo pritečejo iz Božjega osrčja v nas reke žive vode, ki odplaknejo naše duhovne, duševne in telesne nečistoče in nas poživijo. Božji ljudje se nikdar ne upokojimo. Nismo ujetniki čustev in telesa, ne bojimo se hudiča in demonskih sil, saj vendar vemo: v duhu je življenje! Iz dokončanih Kristusovih del na mrtvem lesu križa smo vcepljeni v drevo življenja in z zaupanjem tečemo iz slave v slavo k Njemu, ki je Pot, Resnica in Življenje. To pa ni enostaven tek po parku – potrebujemo večji zagon in napor kot za obstajanje v že doseženem. Toda če trdno zaupamo v Božje obljube, vse to zmoremo, saj vemo, da je vedno in povsod z nami On, ki je Luč, Življenje in Ljubezen. In luč vselej prežene temo, večno življenje premaga smrt, v pravi ljubezni ni strahu. In vsak zase vemo v trdni veri: Gospod je sredi mene, zato sem uspešen človek. Zmagovit in nepoškodovan zmorem teči iz slave v slavo tudi skozi ogenj hudega. Vse zmorem v Njem, ki mi daje moč.
Da bi lahko denimo pospravili sobo, torej jasno videli stanje ali nered v njej, moramo najprej poskrbeti za dovolj svetlobe - odgrniti okna ali prižgati luč. Podobno je z iskanjem notranjega miru, sreče, zadovoljstva, občutka svobode, skratka iskanjem nekakšne pomiritve s seboj in z življenjem, ki ga živimo. V tem primeru osnovo ''teme'' predstavlja notranji nemir, najpogosteje izražen skozi zadovoljevanje najrazličnejših želja, kar pa je povezano z načini, kako te želje uresničevati. Ker seveda ne gre vedno tako, kakor bi si želeli, so zraven tudi strahovi pred morebitnimi ovirami, ki bi lahko preprečevale uresničitev teh ciljev, teh želja. Če tu nadaljujemo in smo pri tem dovolj odprti ter pripravljeni raziskovati, lahko vidimo, da so vsa naša ravnanja, vsa naša čustvovanja, vsi naši odzivi na okolico, pravzaprav tisto, čemur rečemo osebnost, naš jaz, naša predstava o nas samih, o tem, kakšen človek sem. Zatorej lahko rečemo, da so tako naše želje, z njimi povezani cilji in načini, kako jih uresničiti, kakor tudi strahovi, da se ti cilji ne bodo uresničili, odvisni od naše osebnostne strukture, od naših mnenj, prepričanj, miselnih vzorcev, skratka naše osebnosti, našega jaza. Najpogostejša ovira, ki preprečuje, da bi našli iskano, smo torej mi sami, naš način življenja, to, čemur pravimo ‘’moj način’’, skratka naša osebnost, naša zaverovanost v svoj prav, naša trdna prepričanja o tem ali onem. Nemalokrat ugotavljamo, da navkljub številnim prebranim knjigam o osebni rasti, navkljub številnim tečajem in izobraževanjem, ki smo jih opravili, v srcu še vedno nimamo spokojnosti in miru. Zakaj ne? Morebiti zato, ker se nismo dovolj ali na ustrezen način posvetili svoji osebnosti, svojemu jazu, načinu življenja, ki je pravi razlog notranjega nemira. Ker iščemo tam, kjer ne moremo najti, nam tudi najrazličnejše duhovne prakse, molitve, meditacije, askeze in podobno zagotavljajo le občasne, kratkotrajne potešitve nemira. Dovolite, da za primerjavo uporabim prigodo Nasrudina, ki v sufijski različici islama predstavlja tako človeško nespamet, kakor tudi pamet: Nasrudin je v svetlobi svetilke pred hišo lazil po vseh štirih, ko je prišel mimo prijatelj in ga vprašal, kaj počne. Ključ iščem, izgubil sem ga. Prijatelj se je spustil na kolena in skupaj sta skoraj do zore iskala ključ. Naposled je prijatelj vstal ter dejal: vse sva preiskala, ključa pa ni nikjer, ali sploh veš, kje si ga izgubil? Da, je odvrnil Nasrudin, dobro vem, da sem ga izgubil v hiši, ampak tu je veliko svetleje…
Da bi lahko denimo pospravili sobo, torej jasno videli stanje ali nered v njej, moramo najprej poskrbeti za dovolj svetlobe - odgrniti okna ali prižgati luč. Podobno je z iskanjem notranjega miru, sreče, zadovoljstva, občutka svobode, skratka iskanjem nekakšne pomiritve s seboj in z življenjem, ki ga živimo. V tem primeru osnovo ''teme'' predstavlja notranji nemir, najpogosteje izražen skozi zadovoljevanje najrazličnejših želja, kar pa je povezano z načini, kako te želje uresničevati. Ker seveda ne gre vedno tako, kakor bi si želeli, so zraven tudi strahovi pred morebitnimi ovirami, ki bi lahko preprečevale uresničitev teh ciljev, teh želja. Če tu nadaljujemo in smo pri tem dovolj odprti ter pripravljeni raziskovati, lahko vidimo, da so vsa naša ravnanja, vsa naša čustvovanja, vsi naši odzivi na okolico, pravzaprav tisto, čemur rečemo osebnost, naš jaz, naša predstava o nas samih, o tem, kakšen človek sem. Zatorej lahko rečemo, da so tako naše želje, z njimi povezani cilji in načini, kako jih uresničiti, kakor tudi strahovi, da se ti cilji ne bodo uresničili, odvisni od naše osebnostne strukture, od naših mnenj, prepričanj, miselnih vzorcev, skratka naše osebnosti, našega jaza. Najpogostejša ovira, ki preprečuje, da bi našli iskano, smo torej mi sami, naš način življenja, to, čemur pravimo ‘’moj način’’, skratka naša osebnost, naša zaverovanost v svoj prav, naša trdna prepričanja o tem ali onem. Nemalokrat ugotavljamo, da navkljub številnim prebranim knjigam o osebni rasti, navkljub številnim tečajem in izobraževanjem, ki smo jih opravili, v srcu še vedno nimamo spokojnosti in miru. Zakaj ne? Morebiti zato, ker se nismo dovolj ali na ustrezen način posvetili svoji osebnosti, svojemu jazu, načinu življenja, ki je pravi razlog notranjega nemira. Ker iščemo tam, kjer ne moremo najti, nam tudi najrazličnejše duhovne prakse, molitve, meditacije, askeze in podobno zagotavljajo le občasne, kratkotrajne potešitve nemira. Dovolite, da za primerjavo uporabim prigodo Nasrudina, ki v sufijski različici islama predstavlja tako človeško nespamet, kakor tudi pamet: Nasrudin je v svetlobi svetilke pred hišo lazil po vseh štirih, ko je prišel mimo prijatelj in ga vprašal, kaj počne. Ključ iščem, izgubil sem ga. Prijatelj se je spustil na kolena in skupaj sta skoraj do zore iskala ključ. Naposled je prijatelj vstal ter dejal: vse sva preiskala, ključa pa ni nikjer, ali sploh veš, kje si ga izgubil? Da, je odvrnil Nasrudin, dobro vem, da sem ga izgubil v hiši, ampak tu je veliko svetleje…
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
»Ἡ γέννησίς σου Θεοτόκε, χαρὰν ἐμήνυσε πάσῃ τῇ οικουμένῃ,« vzklika praznični apolitíkion, »tvoje je rojstvo, o Bogorodica, prineslo radost vsemu svetu, zakaj iz tebe je izšlo Sonce pravičnosti, Kristus, naš Bog. Otel nas je prekletstva, podaril nam svoj blagoslov, odpravil smrt in nam podaril večno življenje.« Danes obhajamo rojstvo nje iz katere je bilo rojeno naše Zveličanje, danes praznujemo rojstvo Brezmadežne, vsesvete Device, ki je bila edina vredna in zato vnaprej določena, da kot Zgodnja Danica svetu naznani Sonce pravičnosti, Kristusa Gospoda. Z njenim rojstvom je tema sveta začela bledeti, zlo je začelo izgubljati, satan je zaslutil svoj bližnji konec. Po sveti Bogorodici se je namreč začelo odrešenje, z njenim rojstvom so se začele uresničevati pradavne prerokbe o Mesiju, ki bo prišel rešit človeški rod. Od prvega greha je vse stvarstvo kričalo po odrešenju in vse ga je pričakovalo. In, glejte, dva stara, a sveta starša, Joahim in Ana, po milosti Božji končno dobita otroka, deklico. Sveto Ano, zaradi neplodnosti sprva ponižano in zaradi tega pred Bogom ponižno, pa Gospod uporabi, da v njej udejani enega največjih čudežev vse zgodovine, brezmadežno spočetje Device Marije. Bilo je seveda naravno spočetje iz zakonske ljubezni, ampak brezmadežno. Dobri Bog je, ker je je hotel po Devici Mariji priti na svet, posegel v njeno spočetje, tako da ob svojem spočetju ni dedovala izvirnega greha. Kako bi namreč nekaj grešnega moglo sodelovati pri utelešenju samega Boga. Spoštovane poslušalke, cenjeni poslušalci, vsačista Devica Marija je bila vredna sodelovati pri sestopu Boga med nas. Tudi mi danes sklenimo, kar najbolj sveto živeti, da bi lahko tako kar najzvesteje v svojem življenju in svoji okolici razširjali in postajali prinašalci Boga, prinašalci resničnega upanja in prinašalci pravega miru. 1 Ἡ γέννησίς σου Θεοτόκε, χαρὰν ἐμήνυσε πάσῃ τῇ οικουμένῃ, ἐκ σοῦ γὰρ ἀνέτειλεν ὁ Ἥλιος τῆς δικαιοσύνης, Χριστὸς ὁ Θεὸς ἡμῶν, καὶ λύσας τὴν κατάραν, ἔδωκε τὴν εὐλογίαν, καὶ καταργήσας τὸν θάνατον, ἐδωρήσατο ἡμῖν ζωὴν τὴν αἰώνιον. (Apolytikion IV)
»Ἡ γέννησίς σου Θεοτόκε, χαρὰν ἐμήνυσε πάσῃ τῇ οικουμένῃ,« vzklika praznični apolitíkion, »tvoje je rojstvo, o Bogorodica, prineslo radost vsemu svetu, zakaj iz tebe je izšlo Sonce pravičnosti, Kristus, naš Bog. Otel nas je prekletstva, podaril nam svoj blagoslov, odpravil smrt in nam podaril večno življenje.« Danes obhajamo rojstvo nje iz katere je bilo rojeno naše Zveličanje, danes praznujemo rojstvo Brezmadežne, vsesvete Device, ki je bila edina vredna in zato vnaprej določena, da kot Zgodnja Danica svetu naznani Sonce pravičnosti, Kristusa Gospoda. Z njenim rojstvom je tema sveta začela bledeti, zlo je začelo izgubljati, satan je zaslutil svoj bližnji konec. Po sveti Bogorodici se je namreč začelo odrešenje, z njenim rojstvom so se začele uresničevati pradavne prerokbe o Mesiju, ki bo prišel rešit človeški rod. Od prvega greha je vse stvarstvo kričalo po odrešenju in vse ga je pričakovalo. In, glejte, dva stara, a sveta starša, Joahim in Ana, po milosti Božji končno dobita otroka, deklico. Sveto Ano, zaradi neplodnosti sprva ponižano in zaradi tega pred Bogom ponižno, pa Gospod uporabi, da v njej udejani enega največjih čudežev vse zgodovine, brezmadežno spočetje Device Marije. Bilo je seveda naravno spočetje iz zakonske ljubezni, ampak brezmadežno. Dobri Bog je, ker je je hotel po Devici Mariji priti na svet, posegel v njeno spočetje, tako da ob svojem spočetju ni dedovala izvirnega greha. Kako bi namreč nekaj grešnega moglo sodelovati pri utelešenju samega Boga. Spoštovane poslušalke, cenjeni poslušalci, vsačista Devica Marija je bila vredna sodelovati pri sestopu Boga med nas. Tudi mi danes sklenimo, kar najbolj sveto živeti, da bi lahko tako kar najzvesteje v svojem življenju in svoji okolici razširjali in postajali prinašalci Boga, prinašalci resničnega upanja in prinašalci pravega miru. 1 Ἡ γέννησίς σου Θεοτόκε, χαρὰν ἐμήνυσε πάσῃ τῇ οικουμένῃ, ἐκ σοῦ γὰρ ἀνέτειλεν ὁ Ἥλιος τῆς δικαιοσύνης, Χριστὸς ὁ Θεὸς ἡμῶν, καὶ λύσας τὴν κατάραν, ἔδωκε τὴν εὐλογίαν, καὶ καταργήσας τὸν θάνατον, ἐδωρήσατο ἡμῖν ζωὴν τὴν αἰώνιον. (Apolytikion IV)
Naše življenje je kot sestavljanka. Dogodki so kot delčki celote: eni so svetli, drugi temni; eni zaobljeni, spet drugi ostri. Vsi si želimo toplih barv. Toda brez temine in ostrine ne gre. Tako je tudi v življenju. Vsi bi radi bili srečni, vsi si želimo udobja, vsi hrepenimo, da bi nas ljudje sprejemali in imeli radi. Pa poznate koga, ki mu je v življenju res tako postlano? Jaz ga ne. Na prvi pogled se morda zdi tako – mogoče pri bogatih, športnikih, filmskih igralcih, podjetnikih. Toda ko pogledamo v zakulisje, vidimo, da ni vse zlato, kar se sveti. Vsak izmed nas nosi kakšen križ, rano ali vsaj brazgotino. In prej ko si priznamo, da življenje ni samo avtocesta, lažje ga živimo. Morda nam pri razumevanju teh dveh polov življenja pomaga današnji evangelij. Ko slišimo Jezusove besede o križu, jih pogosto doživljamo kot nekaj težkega, neprijetnega, celo krutega. Morda jih težko razumemo, ko Jezus pravi: »Če kdo pride k meni in ne zavrača svojega očeta, matere /…/ ne more biti moj učenec. Kdor ne nosi svojega križa in ne hodi za menoj, ne more biti moj učenec« (Lk 14,26-27). Papež Benedikt XVI. lepo pokaže, da Jezus ne razveljavlja vrednosti družine, ljubezni ali skrbi za zemeljske dobrine. Prav nasprotno: vse to je potrebno in sveto. Toda Gospod razkriva nekaj globljega: če se navežemo nase in na stvari tako, da jih hočemo posedovati, jih izgubimo. V našem svetu križ pomeni trpljenje, bolečino in izgubo. Jezus pa ga postavi v drugo luč: križ je pogoj za pristno svobodo. Brez križa ostajamo v iluziji, da lahko živimo brez odpovedi in brez meja. A resnica je drugačna: ljubezen vedno nekaj stane. Ljubiti pomeni podarjati se – in to nas vodi skozi odpoved, skozi ranjenost, skozi križ. Prav tam, na križu, se razodene moč Boga. Ne v zmagi brez boja, ampak v zvestobi do konca. Ne v triumfu brez ran, ampak v ljubezni, ki ostane. Zato je križ kraj, kjer se srečata naša nemoč in Božja moč. Prav tu se rodi svoboda: ko se ne oklepam več sebe in varnosti, ampak zaupam Njemu. Jezus nas vabi, da križa ne vidimo kot konca, ampak kot most: most iz sebičnosti v darovanost, iz zaprtosti v odprtost, iz smrti v življenje. Križ nas uči paradoksa ljubezni: samo kdor se izgubi zaradi Kristusa, v resnici najde življenje. To pomeni: kdor zna ljubiti – ne za lastno korist, ampak kot dar. Benedikt XVI. pravi: »Samo kdor ljubi, najde življenje.« In to je smisel križa: znamenje nesebične ljubezni, ki edina rešuje. Zato križ ne ostane znak trpljenja, ampak postane znamenje svobode in polnosti. Danes, v svetu, kjer prevladujeta moč in denar, Jezus ustvarja oaze nesebične ljubezni – ljudi, ki so pripravljeni darovati sebe.
Naše življenje je kot sestavljanka. Dogodki so kot delčki celote: eni so svetli, drugi temni; eni zaobljeni, spet drugi ostri. Vsi si želimo toplih barv. Toda brez temine in ostrine ne gre. Tako je tudi v življenju. Vsi bi radi bili srečni, vsi si želimo udobja, vsi hrepenimo, da bi nas ljudje sprejemali in imeli radi. Pa poznate koga, ki mu je v življenju res tako postlano? Jaz ga ne. Na prvi pogled se morda zdi tako – mogoče pri bogatih, športnikih, filmskih igralcih, podjetnikih. Toda ko pogledamo v zakulisje, vidimo, da ni vse zlato, kar se sveti. Vsak izmed nas nosi kakšen križ, rano ali vsaj brazgotino. In prej ko si priznamo, da življenje ni samo avtocesta, lažje ga živimo. Morda nam pri razumevanju teh dveh polov življenja pomaga današnji evangelij. Ko slišimo Jezusove besede o križu, jih pogosto doživljamo kot nekaj težkega, neprijetnega, celo krutega. Morda jih težko razumemo, ko Jezus pravi: »Če kdo pride k meni in ne zavrača svojega očeta, matere /…/ ne more biti moj učenec. Kdor ne nosi svojega križa in ne hodi za menoj, ne more biti moj učenec« (Lk 14,26-27). Papež Benedikt XVI. lepo pokaže, da Jezus ne razveljavlja vrednosti družine, ljubezni ali skrbi za zemeljske dobrine. Prav nasprotno: vse to je potrebno in sveto. Toda Gospod razkriva nekaj globljega: če se navežemo nase in na stvari tako, da jih hočemo posedovati, jih izgubimo. V našem svetu križ pomeni trpljenje, bolečino in izgubo. Jezus pa ga postavi v drugo luč: križ je pogoj za pristno svobodo. Brez križa ostajamo v iluziji, da lahko živimo brez odpovedi in brez meja. A resnica je drugačna: ljubezen vedno nekaj stane. Ljubiti pomeni podarjati se – in to nas vodi skozi odpoved, skozi ranjenost, skozi križ. Prav tam, na križu, se razodene moč Boga. Ne v zmagi brez boja, ampak v zvestobi do konca. Ne v triumfu brez ran, ampak v ljubezni, ki ostane. Zato je križ kraj, kjer se srečata naša nemoč in Božja moč. Prav tu se rodi svoboda: ko se ne oklepam več sebe in varnosti, ampak zaupam Njemu. Jezus nas vabi, da križa ne vidimo kot konca, ampak kot most: most iz sebičnosti v darovanost, iz zaprtosti v odprtost, iz smrti v življenje. Križ nas uči paradoksa ljubezni: samo kdor se izgubi zaradi Kristusa, v resnici najde življenje. To pomeni: kdor zna ljubiti – ne za lastno korist, ampak kot dar. Benedikt XVI. pravi: »Samo kdor ljubi, najde življenje.« In to je smisel križa: znamenje nesebične ljubezni, ki edina rešuje. Zato križ ne ostane znak trpljenja, ampak postane znamenje svobode in polnosti. Danes, v svetu, kjer prevladujeta moč in denar, Jezus ustvarja oaze nesebične ljubezni – ljudi, ki so pripravljeni darovati sebe.
Prepričan sem, da vsak človek v sebi nosi semena uspeha. Vse, kar je potrebno, je, da skrbimo za njih, jih zalivamo in hranimo, da bi ta lahko začela rasti in obrodila sad. Zakaj potem toliko ljudi nikoli ne uresniči svojega potenciala in nikoli ne postane to, kar bi lahko? Menim, da je eden od glavni razlogov za to nizko samospoštovanje. Veliko ljudi preprosto ne verjame vase. Ker se ne zavedajo svoje vrednosti, ne vlagajo časa in prizadevanj v to, da bi rastli in uresničili svoje možnosti. Na žalost večina ljudi živi svoje življenje skladno s tem, kar drugi mislijo o njih in sprejema njihovo vrednotenje. Pričakovanja pomembnih ljudi v svojem življenju prevzamejo za svoja. To je sicer lahko dobro, če so obdani z ljudmi, ki verjamejo vanje. Toda kaj, če niso? Kaj lahko naredite, če je nizko samospoštovanje vaša težava? Kako lahko izgradite svojo samopodobo? Dober temelj za izgradnjo pozitivne samopodobe je, da sprejmete to, kako vas ceni Bog. V Izaijevi knjigi so zapisane naslednje besede: “Ker si drag v mojih očeh, spoštovan in te ljubim.” (43,4) Ne dovolite, da bi vašo vrednost določali vaši starši ali sorojenci, niti vaši delodajalci, politični ali verski voditelji, niti neuspehi ali neprijetne izkušnje iz vaše preteklosti. Bog je vašo vrednost vzpostavil s tem, da vas je ustvaril po svoji podobi, in to vrednost tako neizpodbitno potrdil na Kristusovem križu. Za vašo odrešitev je bila plačana neskončna cena. Zakaj? Ker ste za Boga neskončno dragoceni. Če želite spremeniti svoje življenje, morate spremeniti tudi svoje razmišljanje in to, kako govorite o sebi. Vsakič, ko naredimo kaj dobrega, se pohvalite, prepoznajte, kako koristno je za vas vaše dejanje. Ko boste naslednjič naredili napako, ne začnite naštevati vsega, kar je narobe z vami; raje si povejte, da plačujete ceno za rast in da se boste iz te napake naučili kaj je potrebno narediti drugače. Zelo pomembno je tudi, da se prenehate primerjati z drugimi. Edini, s komer naj bi se primerjali, ste vi. Vaša naloga je danes biti boljši, kot ste bili včeraj. In to lahko dosežete le, če se osredotočite na tisto, kar vam bo pomagalo napredovati. Če boste to počeli redno in se primerjali sami s sabo kakršni ste bili pred tedni, meseci ali leti, vas bo vaš napredek ohrabril. In nenazadnje: ker ljudje z nizkim samospoštovanjem pogosto vidijo sebe kot nezadostne ali se počutijo kot žrtve, se pretirano osredotočajo nase. Zato postanejo samozaščitniški in sebični. Če je to tudi vaša težava se temu lahko uprete tako, da dodajate vrednost drugim ljudem. Biti razlika — pa čeprav majhna — v življenju nekoga drugega izgrajuje vaše samospoštovanje. Težko je namreč misliti o sebi slabo, ko delate nekaj dobrega za nekoga drugega. Želim si, da bi lahko sédel z vami, poslušal vašo zgodbo in vas spodbudil na vaši poti. Če ste šli skozi težko obdobje in menite, da nikomur ni mar, vam želim povedati, da ste dragoceni. Da štejete. Vaše življenje se lahko spremeni — ne glede na vašo preteklost. Ne glede na to, kakšne travme ste preživeli, ali napake, ki ste jih naredili, se lahko učite in rastete. Lahko postanete oseba, za kakršno imate potencial. Začnite s tem, da se boste začeli ceniti tako, kakor vas ceni Bog.
Prepričan sem, da vsak človek v sebi nosi semena uspeha. Vse, kar je potrebno, je, da skrbimo za njih, jih zalivamo in hranimo, da bi ta lahko začela rasti in obrodila sad. Zakaj potem toliko ljudi nikoli ne uresniči svojega potenciala in nikoli ne postane to, kar bi lahko? Menim, da je eden od glavni razlogov za to nizko samospoštovanje. Veliko ljudi preprosto ne verjame vase. Ker se ne zavedajo svoje vrednosti, ne vlagajo časa in prizadevanj v to, da bi rastli in uresničili svoje možnosti. Na žalost večina ljudi živi svoje življenje skladno s tem, kar drugi mislijo o njih in sprejema njihovo vrednotenje. Pričakovanja pomembnih ljudi v svojem življenju prevzamejo za svoja. To je sicer lahko dobro, če so obdani z ljudmi, ki verjamejo vanje. Toda kaj, če niso? Kaj lahko naredite, če je nizko samospoštovanje vaša težava? Kako lahko izgradite svojo samopodobo? Dober temelj za izgradnjo pozitivne samopodobe je, da sprejmete to, kako vas ceni Bog. V Izaijevi knjigi so zapisane naslednje besede: “Ker si drag v mojih očeh, spoštovan in te ljubim.” (43,4) Ne dovolite, da bi vašo vrednost določali vaši starši ali sorojenci, niti vaši delodajalci, politični ali verski voditelji, niti neuspehi ali neprijetne izkušnje iz vaše preteklosti. Bog je vašo vrednost vzpostavil s tem, da vas je ustvaril po svoji podobi, in to vrednost tako neizpodbitno potrdil na Kristusovem križu. Za vašo odrešitev je bila plačana neskončna cena. Zakaj? Ker ste za Boga neskončno dragoceni. Če želite spremeniti svoje življenje, morate spremeniti tudi svoje razmišljanje in to, kako govorite o sebi. Vsakič, ko naredimo kaj dobrega, se pohvalite, prepoznajte, kako koristno je za vas vaše dejanje. Ko boste naslednjič naredili napako, ne začnite naštevati vsega, kar je narobe z vami; raje si povejte, da plačujete ceno za rast in da se boste iz te napake naučili kaj je potrebno narediti drugače. Zelo pomembno je tudi, da se prenehate primerjati z drugimi. Edini, s komer naj bi se primerjali, ste vi. Vaša naloga je danes biti boljši, kot ste bili včeraj. In to lahko dosežete le, če se osredotočite na tisto, kar vam bo pomagalo napredovati. Če boste to počeli redno in se primerjali sami s sabo kakršni ste bili pred tedni, meseci ali leti, vas bo vaš napredek ohrabril. In nenazadnje: ker ljudje z nizkim samospoštovanjem pogosto vidijo sebe kot nezadostne ali se počutijo kot žrtve, se pretirano osredotočajo nase. Zato postanejo samozaščitniški in sebični. Če je to tudi vaša težava se temu lahko uprete tako, da dodajate vrednost drugim ljudem. Biti razlika — pa čeprav majhna — v življenju nekoga drugega izgrajuje vaše samospoštovanje. Težko je namreč misliti o sebi slabo, ko delate nekaj dobrega za nekoga drugega. Želim si, da bi lahko sédel z vami, poslušal vašo zgodbo in vas spodbudil na vaši poti. Če ste šli skozi težko obdobje in menite, da nikomur ni mar, vam želim povedati, da ste dragoceni. Da štejete. Vaše življenje se lahko spremeni — ne glede na vašo preteklost. Ne glede na to, kakšne travme ste preživeli, ali napake, ki ste jih naredili, se lahko učite in rastete. Lahko postanete oseba, za kakršno imate potencial. Začnite s tem, da se boste začeli ceniti tako, kakor vas ceni Bog.
Vse pogosteje slišim strah zaradi vedno manjšega števila duhovnikov. No, za nekatere jih je še preveč … in ne rečem: tudi jaz bi mirne duše pogrešil katerega izmed njih. Ampak bodimo pošteni in demokratični: nekateri jih za svojo versko prakso – joj, kakšen grd izraz – vendarle potrebujejo. No, in … si predstavljate, da bi v naši prelepi deželici kar na lepem ostali brez duhovnikov?! Ne čisto brez… Recimo, da bi jih ostalo dvanajst. S škofi, profesorji teologije in prelati vred. Kako bi bilo? Bi šlo? Zdi se skoraj nemogoče ali pa vsaj precej hudo, ampak Slovenija je konec koncev majhna, velika toliko kot kakšno večje mesto. In dvanajst duhovnikov v enem mestu že ne zveni več tako grozno, kajne?! Kaj pa če bi vsa Evropa ostala brez duhovnikov?! No, ne čisto brez… Recimo, da bi jih ostalo dvanajst. S škofi, profesorji teologije in prelati vred. Bi šlo? Za pastoralno delovanje bi bilo potrebno malo več načrtovanja, precej vožnje in veliko potrpežljivosti. Tudi oz. predvsem božjega ljudstva. Toda Evropa sploh ni velika – v primeri s svetom! Kaj če bi na vsem svetu ostalo le dvanajst duhovnikov?! S škofi, profesorji itn. vred … Vsak izmed njih bi moral prevzeti velikansko število podružnic, kar nekaj nedeljnikov … kako bi bilo s pogrebi in krsti, pa raje ne pomislim. Da bi zmogli postoriti vse, bi si verjetno (čeprav so duhovniki) morali poiskati in ustvariti sodelavce, prijatelje, pomagače, in to ob vsem delu. Si lahko to predstavljate? Zdi se tako rekoč nemogoče, ampak pred dva tisoč leti se je tako začelo. Brez negodovanja, brez tarnanja, morda ne brez strahu, a s Svetim duhom in v Svetem duhu! V Božjem imenu!
Vse pogosteje slišim strah zaradi vedno manjšega števila duhovnikov. No, za nekatere jih je še preveč … in ne rečem: tudi jaz bi mirne duše pogrešil katerega izmed njih. Ampak bodimo pošteni in demokratični: nekateri jih za svojo versko prakso – joj, kakšen grd izraz – vendarle potrebujejo. No, in … si predstavljate, da bi v naši prelepi deželici kar na lepem ostali brez duhovnikov?! Ne čisto brez… Recimo, da bi jih ostalo dvanajst. S škofi, profesorji teologije in prelati vred. Kako bi bilo? Bi šlo? Zdi se skoraj nemogoče ali pa vsaj precej hudo, ampak Slovenija je konec koncev majhna, velika toliko kot kakšno večje mesto. In dvanajst duhovnikov v enem mestu že ne zveni več tako grozno, kajne?! Kaj pa če bi vsa Evropa ostala brez duhovnikov?! No, ne čisto brez… Recimo, da bi jih ostalo dvanajst. S škofi, profesorji teologije in prelati vred. Bi šlo? Za pastoralno delovanje bi bilo potrebno malo več načrtovanja, precej vožnje in veliko potrpežljivosti. Tudi oz. predvsem božjega ljudstva. Toda Evropa sploh ni velika – v primeri s svetom! Kaj če bi na vsem svetu ostalo le dvanajst duhovnikov?! S škofi, profesorji itn. vred … Vsak izmed njih bi moral prevzeti velikansko število podružnic, kar nekaj nedeljnikov … kako bi bilo s pogrebi in krsti, pa raje ne pomislim. Da bi zmogli postoriti vse, bi si verjetno (čeprav so duhovniki) morali poiskati in ustvariti sodelavce, prijatelje, pomagače, in to ob vsem delu. Si lahko to predstavljate? Zdi se tako rekoč nemogoče, ampak pred dva tisoč leti se je tako začelo. Brez negodovanja, brez tarnanja, morda ne brez strahu, a s Svetim duhom in v Svetem duhu! V Božjem imenu!
Velikokrat mi pride na misel, kako hitro sem pri svojem prijatelju, pozneje je postal moj mož, odkrila radovednost. Na začetku me je privlačila odprtost, širina in veselo zanimanje zame. A odkrila sem več. V njem je bila radovednost, želja po novem, po dobrem, po drugačnem, vsem, kar daje več, kar vodi v rast. Vse kar pripelje tudi v bližino človeka, globlje do njegovega bistva. Tudi Bog vidi v človeku svojo unikatno, enkratno stvaritev, ki je po njegovi podobi. Ko prideš do te stopnje svoje vere, deluje kot neka pomiritev. Bog me vidi, sem njegova umetnina. Večna potrditev, da sem del njega. In ko iščem, se podam v globino. Takrat moj notranji svet zaznava Boga. Temu skrivnostnemu hrepenenju po Bogu ni konca. Kje je kraj, kje je dno te globine? Globlje je spoznanje, globlja je ljubezen. Tudi med nami. Spuščam se v notranji svet sebe in bližnjega. Poznati takšnega, kakršen je, pomeni ljubiti ga, pravi p. Vital Vider. Človek se dobro počuti, ko hodi po znanih poteh, ko je vse obvladljivo, prijetno, neboleče. Nič ga ne ogroža. Tudi otroci potrebujejo za svojo rast varen dom, kjer jih nekdo pričaka z objemom, podporno besedo, razumevanjem. Potrebujejo zatočišče s trdno držo, da poznajo svoje meje. Ni treba, da otrokom odrasli ustvarjamo nevarne, težke okoliščine, ki jih hudo ogrožajo. To bi jim jemalo zaupanje in se boleče zarežejo v njihov pristen, iskriv otroški svet. Dobro pa je, da jim damo seme, zasejemo radovednost. Ne pustimo, da bi jim strah preprečil iskanje, odkrivanje novega. Spodbudimo jih, da prodirajo tudi v neznano, začudeno doživljajo nov, skrivnosten svet odnosov. Tudi sami se soočajmo z resnico, ko se spuščamo v svet drug drugega, v resnico o sebi, v resnico in podobo drugega. Ne zadovoljimo se s površinsko silhueto, ampak s spoštovanjem in sočutjem sprejemajmo poživljajoče iskrice enkratnosti sočloveka. Poživljajoča presenečenja odpirajo okna, preženejo mračnost, prezračijo zatohlost sivih dni. Več luči zasveti tudi v srca drugih ljudi, ko doživijo dobroto, hvaležnost, sočutje, odpuščanje, ki je dar nad vsemi darovi. Pogumno pogledati resnici v oči, očisti Pot, po kateri hodiš. Je velika naloga; ni lahko, a saj nismo sami.
Velikokrat mi pride na misel, kako hitro sem pri svojem prijatelju, pozneje je postal moj mož, odkrila radovednost. Na začetku me je privlačila odprtost, širina in veselo zanimanje zame. A odkrila sem več. V njem je bila radovednost, želja po novem, po dobrem, po drugačnem, vsem, kar daje več, kar vodi v rast. Vse kar pripelje tudi v bližino človeka, globlje do njegovega bistva. Tudi Bog vidi v človeku svojo unikatno, enkratno stvaritev, ki je po njegovi podobi. Ko prideš do te stopnje svoje vere, deluje kot neka pomiritev. Bog me vidi, sem njegova umetnina. Večna potrditev, da sem del njega. In ko iščem, se podam v globino. Takrat moj notranji svet zaznava Boga. Temu skrivnostnemu hrepenenju po Bogu ni konca. Kje je kraj, kje je dno te globine? Globlje je spoznanje, globlja je ljubezen. Tudi med nami. Spuščam se v notranji svet sebe in bližnjega. Poznati takšnega, kakršen je, pomeni ljubiti ga, pravi p. Vital Vider. Človek se dobro počuti, ko hodi po znanih poteh, ko je vse obvladljivo, prijetno, neboleče. Nič ga ne ogroža. Tudi otroci potrebujejo za svojo rast varen dom, kjer jih nekdo pričaka z objemom, podporno besedo, razumevanjem. Potrebujejo zatočišče s trdno držo, da poznajo svoje meje. Ni treba, da otrokom odrasli ustvarjamo nevarne, težke okoliščine, ki jih hudo ogrožajo. To bi jim jemalo zaupanje in se boleče zarežejo v njihov pristen, iskriv otroški svet. Dobro pa je, da jim damo seme, zasejemo radovednost. Ne pustimo, da bi jim strah preprečil iskanje, odkrivanje novega. Spodbudimo jih, da prodirajo tudi v neznano, začudeno doživljajo nov, skrivnosten svet odnosov. Tudi sami se soočajmo z resnico, ko se spuščamo v svet drug drugega, v resnico o sebi, v resnico in podobo drugega. Ne zadovoljimo se s površinsko silhueto, ampak s spoštovanjem in sočutjem sprejemajmo poživljajoče iskrice enkratnosti sočloveka. Poživljajoča presenečenja odpirajo okna, preženejo mračnost, prezračijo zatohlost sivih dni. Več luči zasveti tudi v srca drugih ljudi, ko doživijo dobroto, hvaležnost, sočutje, odpuščanje, ki je dar nad vsemi darovi. Pogumno pogledati resnici v oči, očisti Pot, po kateri hodiš. Je velika naloga; ni lahko, a saj nismo sami.
Človek potrebuje mizo. Potrebuje jo zato, da se lahko kje ustavi in odpočije. Se nasloni. Se napije in naje. A ne hrane in pijače, za to ne potrebuje mize. Mizo potrebuje zato, da se ob njej z nekom sreča, da se naje njegove bližine. In da ne pozabi, da je nekje prostor, ki je samo njegov, njegov stol, njegov krožnik, njegov pribor. Zato je večerja eden najpomembnejših dogodkov našega življenja. Pri njej smo namreč dobili dvoje za življenje ključnih stvari: dobili smo dom, dobili smo svoj prostor pri mizi in dobili smo nekoga, ki nam umiva noge, nekoga, ki nas sprejema take, kakršni smo. In dobili smo jih, da bi mogli živeti, ker se brez teh dveh stvari tega preprosto ne da. Človek ne umre, če nima hrane, tudi ne umre, če dela hudo, umre pa, ko nima nikogar, ki bi ga pogrešal, ko ga ni ob mizi. Od tega pogrešanja živimo. Pri mizi smo postali družina. Pri mizi smo začeli nekomu pripadati. Zato je večerja tudi v središču krščanstva. Da bi si zapomnili, da imamo ob mizi svoje mesto in da smo ob njej vedno dobrodošli, ne glede na to, kaj smo naredili. To si človek mora zapomniti. To si mora zapomniti, da bi začel bolj verjeti ljubezni kot zlu, bolj dobroti kot izkoriščevanju, bolj odpuščanju kot maščevalnosti. Da bi lahko preživel od teže življenja, mora imeti to izkušnjo sprejetosti in ljubljenosti, ki sta večji od vsakega njegovega zla, večji od prav vsake njegove hudobije. Potem človek vedno znova, ne glede na to, v katerem viharju svojega življenja se znajde, zmore pot nazaj, v smeri življenja. Ta spomin je temelj njegove rešitve, je zvezda, ki se ne gane. Zato Jezus umiva noge ljudem, ki jih ima za prijatelje, istim ljudem, ki ga bodo izdali, zatajili in ga pustili samega. Zato dela dobro ljudem, ki mu delajo slabo. Da bi si zapomnili in da ne bi pozabili, da je njegova ljubezen večja in močnejša od vsakega našega zla. In da bi se zato vrnili za mizo. In si spet pustili umiti noge. Vsakič znova. Ker je tam naše mesto. Tako bomo ostali skupnost. Tako bomo drug drugega odreševali. Ko bomo sedeli za mizo, ko bomo samo tam, kjer je naše mesto, takrat bomo tudi drugim za isto mizo začeli umivati noge. Temu rečemo evharistija. Tej naši družini.
Človek potrebuje mizo. Potrebuje jo zato, da se lahko kje ustavi in odpočije. Se nasloni. Se napije in naje. A ne hrane in pijače, za to ne potrebuje mize. Mizo potrebuje zato, da se ob njej z nekom sreča, da se naje njegove bližine. In da ne pozabi, da je nekje prostor, ki je samo njegov, njegov stol, njegov krožnik, njegov pribor. Zato je večerja eden najpomembnejših dogodkov našega življenja. Pri njej smo namreč dobili dvoje za življenje ključnih stvari: dobili smo dom, dobili smo svoj prostor pri mizi in dobili smo nekoga, ki nam umiva noge, nekoga, ki nas sprejema take, kakršni smo. In dobili smo jih, da bi mogli živeti, ker se brez teh dveh stvari tega preprosto ne da. Človek ne umre, če nima hrane, tudi ne umre, če dela hudo, umre pa, ko nima nikogar, ki bi ga pogrešal, ko ga ni ob mizi. Od tega pogrešanja živimo. Pri mizi smo postali družina. Pri mizi smo začeli nekomu pripadati. Zato je večerja tudi v središču krščanstva. Da bi si zapomnili, da imamo ob mizi svoje mesto in da smo ob njej vedno dobrodošli, ne glede na to, kaj smo naredili. To si človek mora zapomniti. To si mora zapomniti, da bi začel bolj verjeti ljubezni kot zlu, bolj dobroti kot izkoriščevanju, bolj odpuščanju kot maščevalnosti. Da bi lahko preživel od teže življenja, mora imeti to izkušnjo sprejetosti in ljubljenosti, ki sta večji od vsakega njegovega zla, večji od prav vsake njegove hudobije. Potem človek vedno znova, ne glede na to, v katerem viharju svojega življenja se znajde, zmore pot nazaj, v smeri življenja. Ta spomin je temelj njegove rešitve, je zvezda, ki se ne gane. Zato Jezus umiva noge ljudem, ki jih ima za prijatelje, istim ljudem, ki ga bodo izdali, zatajili in ga pustili samega. Zato dela dobro ljudem, ki mu delajo slabo. Da bi si zapomnili in da ne bi pozabili, da je njegova ljubezen večja in močnejša od vsakega našega zla. In da bi se zato vrnili za mizo. In si spet pustili umiti noge. Vsakič znova. Ker je tam naše mesto. Tako bomo ostali skupnost. Tako bomo drug drugega odreševali. Ko bomo sedeli za mizo, ko bomo samo tam, kjer je naše mesto, takrat bomo tudi drugim za isto mizo začeli umivati noge. Temu rečemo evharistija. Tej naši družini.
Slavni ameriški pisatelj Stephan Covey je v eni izmed svojih knjig zapisal stavek: »Nabrusi žago!« Stavek je del zgodbe o gozdnem delavcu, ki si je v potu svojega obraza prizadeval obžagati drevje z žago, ki je bila že zdavnaj čisto topa. Ko ga je nekdo opozoril, naj si žago nabrusi, je odvrnil: »Nimam časa, da bi jo nabrusil, podreti moram še toliko dreves …« Zgodbo o žagi lahko prenesemo na naše telo in našo duševnost. Telo in duševnost sta orodji, ki nam pomagata, da lahko izpeljemo svoje načrte, zato ju moramo kdaj pa kdaj tudi nabrusiti. V današnji družbi, ko se moderni človek srečuje s skrhanim telesom in dušo, govorimo o izgorevanju in praznih baterijah. Zato moramo baterije napolniti z novo energijo oziroma si opomoči. Toda ne pozabimo: žago lahko nabrusimo samo toliko časa, dokler ima zobe. Skrhani se namreč hitreje polomijo kot nabrušeni. Res pa je, da pri žagi lahko zamenjamo celoten list. Tako kot žaga lahko preneha peti, nam tudi telo in duševnost – skupek človekovih čustvenih, miselnih in voljnih značilnosti, ti dve čudoviti orodji – odklonita poslušnost in nas pri izpolnjevanju naših načrtov pustita na cedilu. Če želimo, da nam žaga dolgo služi, moramo z njo ravnati gospodarno in preudarno. Tako kot s svojim telesom in duševnostjo. Za polnjenje človeških baterij žal ne obstaja polnilnik za hitro polnjenje. Ko enkrat naša duševnost preneha zvoniti, jo bomo težko napolnili. Kako to, da je toliko izgorelih ljudi, ki še komaj premikajo svoje telo? Da o prazni duševnosti niti ne govorim. Saj so tudi naši starši delali od jutra do večera, pa vendar večina ni vedela, kaj je napad panike ali sindrom izgorelosti. Kako to? V času mojih staršev ni bilo pohlepne vsemogočne reklame, ki bi jih potegnila za seboj in jih slepila z utvaro, da morajo vsako prosto minuto do vrha napolniti s plačljivo zabavo. Kmet se je pod večer, ob koncu trdega dela usedel na klop pred domačijo in gledal na svoja žitna polja. Seveda so tudi moji starši poznali svoje stiske, trpeli pomanjkanje, vendar drugačno kot danes. Če v tem jutru, cenjene poslušalke in poslušalci, pričakujete, da vam bom na vaše domove poslala akumulatorje za polnjenje življenjskih baterij na daljinsko upravljanje, ste se zmotili. Sami boste morali zamenjati baterijo ali jo priklopiti na akumulator. Jaz vam lahko samo prenesem priporočilo znane logoterapevtke Elisabeth Lukas, ki vsakomur, kdor teče v hrčkovem kolesu, priporoča, naj takoj izstopi in se poda v tišino. V tišini boste spoznali, kako vam lahko uspe, da bi se v prihodnje hrčkovemu kolesu v velikem loku izognili ter ostali telesno in duševno pripravljeni na izzive našega časa.
Slavni ameriški pisatelj Stephan Covey je v eni izmed svojih knjig zapisal stavek: »Nabrusi žago!« Stavek je del zgodbe o gozdnem delavcu, ki si je v potu svojega obraza prizadeval obžagati drevje z žago, ki je bila že zdavnaj čisto topa. Ko ga je nekdo opozoril, naj si žago nabrusi, je odvrnil: »Nimam časa, da bi jo nabrusil, podreti moram še toliko dreves …« Zgodbo o žagi lahko prenesemo na naše telo in našo duševnost. Telo in duševnost sta orodji, ki nam pomagata, da lahko izpeljemo svoje načrte, zato ju moramo kdaj pa kdaj tudi nabrusiti. V današnji družbi, ko se moderni človek srečuje s skrhanim telesom in dušo, govorimo o izgorevanju in praznih baterijah. Zato moramo baterije napolniti z novo energijo oziroma si opomoči. Toda ne pozabimo: žago lahko nabrusimo samo toliko časa, dokler ima zobe. Skrhani se namreč hitreje polomijo kot nabrušeni. Res pa je, da pri žagi lahko zamenjamo celoten list. Tako kot žaga lahko preneha peti, nam tudi telo in duševnost – skupek človekovih čustvenih, miselnih in voljnih značilnosti, ti dve čudoviti orodji – odklonita poslušnost in nas pri izpolnjevanju naših načrtov pustita na cedilu. Če želimo, da nam žaga dolgo služi, moramo z njo ravnati gospodarno in preudarno. Tako kot s svojim telesom in duševnostjo. Za polnjenje človeških baterij žal ne obstaja polnilnik za hitro polnjenje. Ko enkrat naša duševnost preneha zvoniti, jo bomo težko napolnili. Kako to, da je toliko izgorelih ljudi, ki še komaj premikajo svoje telo? Da o prazni duševnosti niti ne govorim. Saj so tudi naši starši delali od jutra do večera, pa vendar večina ni vedela, kaj je napad panike ali sindrom izgorelosti. Kako to? V času mojih staršev ni bilo pohlepne vsemogočne reklame, ki bi jih potegnila za seboj in jih slepila z utvaro, da morajo vsako prosto minuto do vrha napolniti s plačljivo zabavo. Kmet se je pod večer, ob koncu trdega dela usedel na klop pred domačijo in gledal na svoja žitna polja. Seveda so tudi moji starši poznali svoje stiske, trpeli pomanjkanje, vendar drugačno kot danes. Če v tem jutru, cenjene poslušalke in poslušalci, pričakujete, da vam bom na vaše domove poslala akumulatorje za polnjenje življenjskih baterij na daljinsko upravljanje, ste se zmotili. Sami boste morali zamenjati baterijo ali jo priklopiti na akumulator. Jaz vam lahko samo prenesem priporočilo znane logoterapevtke Elisabeth Lukas, ki vsakomur, kdor teče v hrčkovem kolesu, priporoča, naj takoj izstopi in se poda v tišino. V tišini boste spoznali, kako vam lahko uspe, da bi se v prihodnje hrčkovemu kolesu v velikem loku izognili ter ostali telesno in duševno pripravljeni na izzive našega časa.
Nekega zgodnjega jutra gre mama zbudit svojega sina: »Sin, zbudi se! Čas je da greš v šolo!« »Ampak, mama, zakaj? Jaz nočem iti.« »Povej mi dva razloga, zakaj nočeš iti?« je bila mama vztrajna. »Ja, zato ker me otroci sovražijo. To je prvi razlog, drugi pa je, da me tudi učitelji ne marajo!« »Ah, to še ni noben razlog, da ne bi šel v šolo. Daj, vstani in se pripravi.« »Mi pa ti povej dva razloga, zakaj naj bi šel v šolo?« se sin ni dal. »No, zato vendar, ker si star dvainpetdeset let. In zato, ker si ravnatelj!« Dobra stara humorna zgodba je morda primerna za te jutranje ure. Morda bi komu še posebno prav prišla na ponedeljkovo jutro. Marsikdo pa bi se tudi prepoznal v stiski, ki jo je ravnatelj čutil tisto jutro. Morda zato, ker so se službene obveznosti preprosto preveč nagrmadile in je stresno že samo pomisliti nanje. Morda so se, tako kot v ravnateljevem primeru, službeni odnosi tako zavozlali, da se zdi, da jih ni mogoče več rešiti. Ali pa se komu zdi, da preprosto ni na pravem mestu ali v pravi vlogi. Vse to se lahko mota po jutranji glavi. Ampak kar bi pri otroku še razumeli, se nam zdi pri dvainpetdesetletnemu ravnatelju precej smešno. Čeprav gre za stisko, se nasmejemo podobnosti z otroškim načinom soočanja s težavami. Odrasli smo odrasli predvsem v tem, da se znamo oz. se učimo spoprijeti z vsakodnevnimi izzivi. Seveda ni vsak izziv takoj premagljiv, ampak izkušnje so pokazale, da vztrajanje v topli jutranji postelji problemov skoraj nikoli ne reši. Da otrpnemo ali pobegnemo, sta popolnoma instinktivna odgovora na nevarnost, v kateri se znajdemo. Odraslost pa pokažemo, ko se problema lotimo, počasi, a zanesljivo. Z »ne morem, ne znam ...« se pogosto začenjajo naši stavki, kadar se nam zdi, da smo nemočni ali pa, ko se odločimo, da česa ne zmoremo. Ampak če smo iskreni do sebe, bi bil primernejši začetek stavka »zdaj nočem«. Je že tako, da na vse okoliščine v svojem življenju nikakor ne moremo vplivati, vendar lahko naredimo čim več iz gline, ki nam je dana, da jo oblikujemo. Kako že pravijo? »Pomagaj si sam in Bog ti bo pomagal.«
Nekega zgodnjega jutra gre mama zbudit svojega sina: »Sin, zbudi se! Čas je da greš v šolo!« »Ampak, mama, zakaj? Jaz nočem iti.« »Povej mi dva razloga, zakaj nočeš iti?« je bila mama vztrajna. »Ja, zato ker me otroci sovražijo. To je prvi razlog, drugi pa je, da me tudi učitelji ne marajo!« »Ah, to še ni noben razlog, da ne bi šel v šolo. Daj, vstani in se pripravi.« »Mi pa ti povej dva razloga, zakaj naj bi šel v šolo?« se sin ni dal. »No, zato vendar, ker si star dvainpetdeset let. In zato, ker si ravnatelj!« Dobra stara humorna zgodba je morda primerna za te jutranje ure. Morda bi komu še posebno prav prišla na ponedeljkovo jutro. Marsikdo pa bi se tudi prepoznal v stiski, ki jo je ravnatelj čutil tisto jutro. Morda zato, ker so se službene obveznosti preprosto preveč nagrmadile in je stresno že samo pomisliti nanje. Morda so se, tako kot v ravnateljevem primeru, službeni odnosi tako zavozlali, da se zdi, da jih ni mogoče več rešiti. Ali pa se komu zdi, da preprosto ni na pravem mestu ali v pravi vlogi. Vse to se lahko mota po jutranji glavi. Ampak kar bi pri otroku še razumeli, se nam zdi pri dvainpetdesetletnemu ravnatelju precej smešno. Čeprav gre za stisko, se nasmejemo podobnosti z otroškim načinom soočanja s težavami. Odrasli smo odrasli predvsem v tem, da se znamo oz. se učimo spoprijeti z vsakodnevnimi izzivi. Seveda ni vsak izziv takoj premagljiv, ampak izkušnje so pokazale, da vztrajanje v topli jutranji postelji problemov skoraj nikoli ne reši. Da otrpnemo ali pobegnemo, sta popolnoma instinktivna odgovora na nevarnost, v kateri se znajdemo. Odraslost pa pokažemo, ko se problema lotimo, počasi, a zanesljivo. Z »ne morem, ne znam ...« se pogosto začenjajo naši stavki, kadar se nam zdi, da smo nemočni ali pa, ko se odločimo, da česa ne zmoremo. Ampak če smo iskreni do sebe, bi bil primernejši začetek stavka »zdaj nočem«. Je že tako, da na vse okoliščine v svojem življenju nikakor ne moremo vplivati, vendar lahko naredimo čim več iz gline, ki nam je dana, da jo oblikujemo. Kako že pravijo? »Pomagaj si sam in Bog ti bo pomagal.«
Potem ko modri Sirah judovski mladini, ki živi v egiptovski kulturno cvetoči prestolnici Aleksandriji starega Egipta, utrdi njihovo samozavest, se zave, da lahko zanje nastopi nova nevarnost. Velika skušnjava mladih ljudi, ki se zavedo, kako so obdarjeni z čudovitimi talenti, je, da bi se prevzeli. Ob njegovih besedah: »Otrok, zavzemi se za očeta na njegova stara leta... Čeprav mu pamet peša, bodi prizanesljiv, ne zaničuj ga, čeprav si na višku svoje moči,« (Sir 3) opazimo, da spori me generacijami niso od danes in zato je od nekdaj bila pri mladih potrebna vzgoja k skromnosti, tudi k ponižnosti. Judovski modrec daje dober nasvet: »Čim večji si, tem bolj bodi ponižen». Poznamo velike duhove v družbenem, znanstvenem in kulturnem življenju, ki kljub izrednim dosežkom ohranjajo skromnost. V sebi nosijo sposobnost postaviti se pred Neskončnega, pred tistega, ki jih presega, zato se jim zdi vsako postavljanje smešno in neumestno. Pa tudi v naši osebni veri je tako, da smo pred Bogom, pred neskončno dobroto in modrostjo, pravzaprav vsi nebogljeni. Tisto malo kar znamo, vemo, ali zmoremo ni dovolj, da bi druge dajali v nič, ali se ponašali. Zato daje Sirah kot vzgojitelj mladih izredno dober nasvet: kar si prejel, so res lahko izredni darovi, vendar niso dovolj, da bi se z njimi postavljal nad druge in jim dal vedeti, da si ti veliko več kot oni. Tvoje vrline in sposobnosti bodo drugi sami odkrili in te spoštovali, ti pa bodi vesel talentov in darov, ki si jih prejeli. To je pogoj, da bo sožitje med vami, kajti že o začetka človeške družbe, kot pravi Knjiga stvarjenja, je najbolj nevarna zavist. Zavist najlažje preženemo, če se znamo razveseliti tudi uspehov drugih. Od 19. stoletja najprej je v razlagi razvoja rastlinskih in živalskih vrst zmagovala hipoteza, da so preživile tiste, ki so v boju za obstanek izpodrinile druge. Danes pa se uveljavlja razlaga, da je preživetje najbolj omogočila zaveza med različnimi živimi bitji. Obstale so živalske in rastlinske vrste, ki so vzpostavile simbiozo z drugimi bitji. Podobno je tudi za preživetje nekega naroda, kulture ali civilizacije pomembno, da zna v drugih skupinah in posameznikih prepoznati vrednost, se nad njimi navdušiti in jim izraziti hvaležnost ter jih vključiti v družbo. Zato tudi Kristusovega nasveta o izbiri prvih sedežev ne smemo razumeti zgolj kot poduk o vljudnosti, ampak kot povabilo, da damo drugim prednost in počakamo, da drugi prepoznajo našo vrednost in darove, potem pa jih z radostjo in ponosom delimo z drugimi.
Potem ko modri Sirah judovski mladini, ki živi v egiptovski kulturno cvetoči prestolnici Aleksandriji starega Egipta, utrdi njihovo samozavest, se zave, da lahko zanje nastopi nova nevarnost. Velika skušnjava mladih ljudi, ki se zavedo, kako so obdarjeni z čudovitimi talenti, je, da bi se prevzeli. Ob njegovih besedah: »Otrok, zavzemi se za očeta na njegova stara leta... Čeprav mu pamet peša, bodi prizanesljiv, ne zaničuj ga, čeprav si na višku svoje moči,« (Sir 3) opazimo, da spori me generacijami niso od danes in zato je od nekdaj bila pri mladih potrebna vzgoja k skromnosti, tudi k ponižnosti. Judovski modrec daje dober nasvet: »Čim večji si, tem bolj bodi ponižen». Poznamo velike duhove v družbenem, znanstvenem in kulturnem življenju, ki kljub izrednim dosežkom ohranjajo skromnost. V sebi nosijo sposobnost postaviti se pred Neskončnega, pred tistega, ki jih presega, zato se jim zdi vsako postavljanje smešno in neumestno. Pa tudi v naši osebni veri je tako, da smo pred Bogom, pred neskončno dobroto in modrostjo, pravzaprav vsi nebogljeni. Tisto malo kar znamo, vemo, ali zmoremo ni dovolj, da bi druge dajali v nič, ali se ponašali. Zato daje Sirah kot vzgojitelj mladih izredno dober nasvet: kar si prejel, so res lahko izredni darovi, vendar niso dovolj, da bi se z njimi postavljal nad druge in jim dal vedeti, da si ti veliko več kot oni. Tvoje vrline in sposobnosti bodo drugi sami odkrili in te spoštovali, ti pa bodi vesel talentov in darov, ki si jih prejeli. To je pogoj, da bo sožitje med vami, kajti že o začetka človeške družbe, kot pravi Knjiga stvarjenja, je najbolj nevarna zavist. Zavist najlažje preženemo, če se znamo razveseliti tudi uspehov drugih. Od 19. stoletja najprej je v razlagi razvoja rastlinskih in živalskih vrst zmagovala hipoteza, da so preživile tiste, ki so v boju za obstanek izpodrinile druge. Danes pa se uveljavlja razlaga, da je preživetje najbolj omogočila zaveza med različnimi živimi bitji. Obstale so živalske in rastlinske vrste, ki so vzpostavile simbiozo z drugimi bitji. Podobno je tudi za preživetje nekega naroda, kulture ali civilizacije pomembno, da zna v drugih skupinah in posameznikih prepoznati vrednost, se nad njimi navdušiti in jim izraziti hvaležnost ter jih vključiti v družbo. Zato tudi Kristusovega nasveta o izbiri prvih sedežev ne smemo razumeti zgolj kot poduk o vljudnosti, ampak kot povabilo, da damo drugim prednost in počakamo, da drugi prepoznajo našo vrednost in darove, potem pa jih z radostjo in ponosom delimo z drugimi.
Naneslo je, da sem bila prisotna pri kar zanimivem pogovoru. Po dolgih letih sta se srečali dve daljni sorodnici, obe že precej v letih. Ena izmed njiju je bila bolj gluha in je zato govorila precej glasno. »Sem slišala, da si precej bolna,« je rekla drugi. »Nič ne vem o tem,« je odgovorila druga. V tem slogu se je pogovor nadaljeval še nekaj časa. »Sem slišala, da ti hodi ta in ta pomagat, … sem slišala, da …« Ves čas je prva govorila drugi, kaj vse je slišala o njej. Niti enkrat samkrat ni vprašala: »Kako pa pravzaprav živiš? Kako ti gre? Kaj delaš? Kako si kos vsemu?« Seveda, saj ji ni bilo treba spraševati, ker je o vsem že slišala od drugih. Verjetno taki pogovori sploh niso tako redki. Kaj vse govorimo o drugih. Kaj delajo, kaj mislijo, kako se počutijo in še in še. Ljudje o drugih vse natančno vedo. Vsaj mislijo tako. Ni pomembno, ali je vse res ali ne. Pomembno je le, da imajo dovolj snovi za pogovor. Če ne gre drugače, pa še malo svojega dodajo. Veliko laže je govoriti o drugih kot o sebi. Kako drugače bi bilo, če bi se bolj znali pogovarjati o sebi. Ne tako, da bi se hvalili, da bi tekmovali, kaj vse znamo, kaj vse zmoremo, kako smo boljši od drugih. Preprosto tako, da bi znali govoriti o sebi, o svojih skrbeh, o svojih radostih, o svojih upanjih in strahovih, o tem, kar nas vznemirja in pomirja. Drugemu bi odprli vrata v svoj svet in verjetno bi v takem pogovoru tudi on odprl vrata v svoj svet. Samo to lahko damo drug drugemu: košček sebe, košček svojega sveta. Seveda taki pogovori lahko nastajajo le v ozračju, ko začutimo dobrohotnost drugega, ko se nam ni treba bati, da bo drugi zlorabil besede, ki mu jih izrečemo, in jih širil naokrog, včasih tudi popolnoma spremenjene. V takem pogovoru ne bi smelo biti prostora za besede: »Slišala sem …« Če bi bolj prisluhnili konkretnemu človeku in se manj menili za to, kaj vse ljudje pravijo o njem, bi bilo naše življenje verjetno veliko lepše. Prihranjeno bi nam bilo tudi nekaj trpljenja.
Naneslo je, da sem bila prisotna pri kar zanimivem pogovoru. Po dolgih letih sta se srečali dve daljni sorodnici, obe že precej v letih. Ena izmed njiju je bila bolj gluha in je zato govorila precej glasno. »Sem slišala, da si precej bolna,« je rekla drugi. »Nič ne vem o tem,« je odgovorila druga. V tem slogu se je pogovor nadaljeval še nekaj časa. »Sem slišala, da ti hodi ta in ta pomagat, … sem slišala, da …« Ves čas je prva govorila drugi, kaj vse je slišala o njej. Niti enkrat samkrat ni vprašala: »Kako pa pravzaprav živiš? Kako ti gre? Kaj delaš? Kako si kos vsemu?« Seveda, saj ji ni bilo treba spraševati, ker je o vsem že slišala od drugih. Verjetno taki pogovori sploh niso tako redki. Kaj vse govorimo o drugih. Kaj delajo, kaj mislijo, kako se počutijo in še in še. Ljudje o drugih vse natančno vedo. Vsaj mislijo tako. Ni pomembno, ali je vse res ali ne. Pomembno je le, da imajo dovolj snovi za pogovor. Če ne gre drugače, pa še malo svojega dodajo. Veliko laže je govoriti o drugih kot o sebi. Kako drugače bi bilo, če bi se bolj znali pogovarjati o sebi. Ne tako, da bi se hvalili, da bi tekmovali, kaj vse znamo, kaj vse zmoremo, kako smo boljši od drugih. Preprosto tako, da bi znali govoriti o sebi, o svojih skrbeh, o svojih radostih, o svojih upanjih in strahovih, o tem, kar nas vznemirja in pomirja. Drugemu bi odprli vrata v svoj svet in verjetno bi v takem pogovoru tudi on odprl vrata v svoj svet. Samo to lahko damo drug drugemu: košček sebe, košček svojega sveta. Seveda taki pogovori lahko nastajajo le v ozračju, ko začutimo dobrohotnost drugega, ko se nam ni treba bati, da bo drugi zlorabil besede, ki mu jih izrečemo, in jih širil naokrog, včasih tudi popolnoma spremenjene. V takem pogovoru ne bi smelo biti prostora za besede: »Slišala sem …« Če bi bolj prisluhnili konkretnemu človeku in se manj menili za to, kaj vse ljudje pravijo o njem, bi bilo naše življenje verjetno veliko lepše. Prihranjeno bi nam bilo tudi nekaj trpljenja.
Odkar imamo splet ali internet v naši domači sobi, k nam v goste prihajajo ljudje iz celega sveta. Velikani, politični voditelji, umetniki in zvezde iz popularnih umetnosti glasbe in filma, se lahko tako rekoč usedejo k nam na kavč in mi zvemo o njih vse, kar nas zanima – celo to, kaj so zajtrkovali, kakšno obleko so oblekli, kaj dela njihov slavni maček… A verniki sredi te prepletenosti in domačnosti oseb iz javnega življenja, zmeraj znova iščemo ime JEZUS. Ta Jezus, v katerega verujemo, da je prišel kot Bog k nam na zemljo in nas odrešil od dveh najtežjih stvari v našem življenju: od greha – hudobije in od smrti in dokončnega odhoda v nič. Ta Jezus je umrl in vstal od mrtvih in odšel v nebesa, a na zemlji pustil neizbrisne sledi, ki se jih ne da nikoli več uničiti. Po teh sledovih hodijo verniki kristjani že dva tisoč let. Tudi v novo 21.stoletje so stopili z vero v Njega, ki bi naj bil Bog in človek, Rešitelj in Kralj. Da človek hrepeni po odrešeniku, nam govorijo številni filmi o super-junakih in herojih,k i imajo nadnaravne moči, a v vsakdanjem življenju se skoraj po ničemer ne razlikujejo od vseh ostalih ljudi. So kot Jezus – človek in Bog obenem. Tu so potem tudi filmi o čarovnikih in čudnih bitjih, vsi z nekimi izrednimi močmi, ki jih porabljajo za reševanje in delanje dobrega, ali za zasužnjevanje in oblast nad drugimi. In kaj je razlika med njimi in Jezusom? In kje je sploh mesto Jezusu med modernimi heroji in junaki? Kako sploh lahko še nekdo veruje v njega? O Jezusu ni filma, ki bi ga v celoti predstavil, ali ki bi tako navdušil, da lahko verujete v njega. Niti Gibsonov film o njegovem trpljenju ni prepričal množice, da bi naenkrat začeli verjeti v njega. Niti ne najdete številne popularne romane, ki bi od koraka do koraka spremljali njegovo življenje, opisovali njegove čudeže in poveličevali njegovo božansko moč. Razlika je v tem, da se do vere v Jezusa pride na drugačen način. Da se vera v Jezusa dobi kot neprecenljivi dar. Da ne moraš narediti neke čudežne preobrazbe, da bi ti se objavil, ampak samo skleneš roke v molitvi in prosiš v dnu srca za njegovo prisotnost, za njegovo usmiljenje in ljubezen. Od knjig lahko kadarkoli odpreš Evangelij in prosiš, da se te po preprostih besedah, ki so jih napisali njegovi učenci, dotakne sam Jezus, ker so te besede polne Svetega Duha in so pot, resnica in življenje. Številni svetniki iz vseh dežel sveta in vseh narodnosti dokazujejo, da je to mogoče. Kdor more razumeti, naj razume.
Odkar imamo splet ali internet v naši domači sobi, k nam v goste prihajajo ljudje iz celega sveta. Velikani, politični voditelji, umetniki in zvezde iz popularnih umetnosti glasbe in filma, se lahko tako rekoč usedejo k nam na kavč in mi zvemo o njih vse, kar nas zanima – celo to, kaj so zajtrkovali, kakšno obleko so oblekli, kaj dela njihov slavni maček… A verniki sredi te prepletenosti in domačnosti oseb iz javnega življenja, zmeraj znova iščemo ime JEZUS. Ta Jezus, v katerega verujemo, da je prišel kot Bog k nam na zemljo in nas odrešil od dveh najtežjih stvari v našem življenju: od greha – hudobije in od smrti in dokončnega odhoda v nič. Ta Jezus je umrl in vstal od mrtvih in odšel v nebesa, a na zemlji pustil neizbrisne sledi, ki se jih ne da nikoli več uničiti. Po teh sledovih hodijo verniki kristjani že dva tisoč let. Tudi v novo 21.stoletje so stopili z vero v Njega, ki bi naj bil Bog in človek, Rešitelj in Kralj. Da človek hrepeni po odrešeniku, nam govorijo številni filmi o super-junakih in herojih,k i imajo nadnaravne moči, a v vsakdanjem življenju se skoraj po ničemer ne razlikujejo od vseh ostalih ljudi. So kot Jezus – človek in Bog obenem. Tu so potem tudi filmi o čarovnikih in čudnih bitjih, vsi z nekimi izrednimi močmi, ki jih porabljajo za reševanje in delanje dobrega, ali za zasužnjevanje in oblast nad drugimi. In kaj je razlika med njimi in Jezusom? In kje je sploh mesto Jezusu med modernimi heroji in junaki? Kako sploh lahko še nekdo veruje v njega? O Jezusu ni filma, ki bi ga v celoti predstavil, ali ki bi tako navdušil, da lahko verujete v njega. Niti Gibsonov film o njegovem trpljenju ni prepričal množice, da bi naenkrat začeli verjeti v njega. Niti ne najdete številne popularne romane, ki bi od koraka do koraka spremljali njegovo življenje, opisovali njegove čudeže in poveličevali njegovo božansko moč. Razlika je v tem, da se do vere v Jezusa pride na drugačen način. Da se vera v Jezusa dobi kot neprecenljivi dar. Da ne moraš narediti neke čudežne preobrazbe, da bi ti se objavil, ampak samo skleneš roke v molitvi in prosiš v dnu srca za njegovo prisotnost, za njegovo usmiljenje in ljubezen. Od knjig lahko kadarkoli odpreš Evangelij in prosiš, da se te po preprostih besedah, ki so jih napisali njegovi učenci, dotakne sam Jezus, ker so te besede polne Svetega Duha in so pot, resnica in življenje. Številni svetniki iz vseh dežel sveta in vseh narodnosti dokazujejo, da je to mogoče. Kdor more razumeti, naj razume.
Ob vzdihu: »Kako hitro je noč mimo!« je težko voščiti dobro jutro. Vendarle je prav tek časa tisti, ki nam spet prinaša ta nov dan. Ne bi rad vas, ki ste že navsezgodaj pred radijskimi sprejemniki, strašil s tem, kako hitro bo vzelo ta dan, saj ga komaj začenjamo. Resnica je, da bo, kakor je minila noč, minil tudi dan, naj si to želimo ali ne. Nič naj nas ne tolaži dejstvo, da je vsak dan daljši. Še tako dolg dan mine. Ste kdaj že opazovali otroka pri igri? Ne pri igri, ki mu jo pripravijo, včasih celo vsilijo odrasli, ampak pri tisti preprosti, ki si jo ustvari sam. Iz majhnih in poceni pripomočkov nastajajo ladje, letala, avtomobili, žoge, bog si ga vedi, kaj vse lahko otroška domišljija ustvari iz čisto vsakdanjih stvari. Prav to je igra, tista prava, za katero ni treba veliko sredstev, le pravo razpoloženje mora biti. Dovolj je, da se otrok v njej zaposli, na nek način bi lahko rekli celo izgubi. Pozabi na vse, ne moti ga, da je čisto navaden papir postal najhitrejše letalo, ki ga ponese v najbolj sanjske dežele. Ob tem čisto pozabi na čas. Otrok je lahko hkrati na vseh koncih sveta in v vseh časih, kljub temu da je to le trenutek vsakdanje preproste igre. Prav je, da nas odrasle skrbi za današnji dan in se ne zapletemo kakor otroci v kakšno igračkanje. Moramo načrtovati za jutri. Odpraviti se je treba že navsezgodaj k delu, ki ga je treba opraviti. Ob tem izgubljamo sproščenost otroka, ki v trenutku igre doživi polnost veselja. Ker ne znamo živeti več le enega trenutka in smo stalno v načrtovanju, sploh več ne živimo, ampak se skozi življenje prebijamo. Že veliki renesančni umetnik in znanstvenik Leonardo da Vinci je rekel, da je ta trenutek edina večnost, ki jo imamo. Moramo si ga le privoščiti, kot si ga to privošči otrok. Saj poznate tisto, da če ne bomo postali kakor otroci … Jezus nas ne vabi k zanemarjanju naših obveznosti. Pravi le, da s svojo skrbjo ne moremo ničesar dodati. Lahko pa s svojo sproščenostjo polepšamo sebi in drugim današnji dan. Karkoli že bomo v tem dnevu delali, živeli, drage poslušalke, dragi poslušalci, počnimo to z zavzetostjo otroka pri igri. Bodimo pozorni na trenutke, ki so nam dani. Samo iz teh drobnih trenutkov lahko odkrijemo večnost. Če so Da Vincijeve umetniške stvaritve le bežen trenutek, segajo preko časa vse do nas. Tak je lahko tudi moj dan, preseže naj še tako hitro bežečo minljivost in naj postane večnost pravega otroštva.
Ob vzdihu: »Kako hitro je noč mimo!« je težko voščiti dobro jutro. Vendarle je prav tek časa tisti, ki nam spet prinaša ta nov dan. Ne bi rad vas, ki ste že navsezgodaj pred radijskimi sprejemniki, strašil s tem, kako hitro bo vzelo ta dan, saj ga komaj začenjamo. Resnica je, da bo, kakor je minila noč, minil tudi dan, naj si to želimo ali ne. Nič naj nas ne tolaži dejstvo, da je vsak dan daljši. Še tako dolg dan mine. Ste kdaj že opazovali otroka pri igri? Ne pri igri, ki mu jo pripravijo, včasih celo vsilijo odrasli, ampak pri tisti preprosti, ki si jo ustvari sam. Iz majhnih in poceni pripomočkov nastajajo ladje, letala, avtomobili, žoge, bog si ga vedi, kaj vse lahko otroška domišljija ustvari iz čisto vsakdanjih stvari. Prav to je igra, tista prava, za katero ni treba veliko sredstev, le pravo razpoloženje mora biti. Dovolj je, da se otrok v njej zaposli, na nek način bi lahko rekli celo izgubi. Pozabi na vse, ne moti ga, da je čisto navaden papir postal najhitrejše letalo, ki ga ponese v najbolj sanjske dežele. Ob tem čisto pozabi na čas. Otrok je lahko hkrati na vseh koncih sveta in v vseh časih, kljub temu da je to le trenutek vsakdanje preproste igre. Prav je, da nas odrasle skrbi za današnji dan in se ne zapletemo kakor otroci v kakšno igračkanje. Moramo načrtovati za jutri. Odpraviti se je treba že navsezgodaj k delu, ki ga je treba opraviti. Ob tem izgubljamo sproščenost otroka, ki v trenutku igre doživi polnost veselja. Ker ne znamo živeti več le enega trenutka in smo stalno v načrtovanju, sploh več ne živimo, ampak se skozi življenje prebijamo. Že veliki renesančni umetnik in znanstvenik Leonardo da Vinci je rekel, da je ta trenutek edina večnost, ki jo imamo. Moramo si ga le privoščiti, kot si ga to privošči otrok. Saj poznate tisto, da če ne bomo postali kakor otroci … Jezus nas ne vabi k zanemarjanju naših obveznosti. Pravi le, da s svojo skrbjo ne moremo ničesar dodati. Lahko pa s svojo sproščenostjo polepšamo sebi in drugim današnji dan. Karkoli že bomo v tem dnevu delali, živeli, drage poslušalke, dragi poslušalci, počnimo to z zavzetostjo otroka pri igri. Bodimo pozorni na trenutke, ki so nam dani. Samo iz teh drobnih trenutkov lahko odkrijemo večnost. Če so Da Vincijeve umetniške stvaritve le bežen trenutek, segajo preko časa vse do nas. Tak je lahko tudi moj dan, preseže naj še tako hitro bežečo minljivost in naj postane večnost pravega otroštva.
Dovolj znani so primeri, da težave, pomanjkanje in stiske laže premaguje, kdor je zadovoljen z malim oziroma ni nikoli imel česar koli prav veliko. Ne hrane ne česa drugega. Nekoč nekdaj: eni sami čevlji za tri otroke. Za pod zob jabolko in kruh. In kosila toliko, da bi še jedel. Vendar je moralo biti dovolj. Pa je marsikje še danes tako. Ne tam, kjer je polna soba igrač in sploh vse po trenutni modi. Bilo mi je dano videti, da so šolarji pri malici skrbno pobrali tudi drobtinice in koga, ki je kruh frcnil po tleh. Toda pri meni samo enkrat. Spominjam se deklice, opremljene z opazno lepimi 24-imi barvnimi svinčniki 24-ih odtenkov, a sošolki ni posodila niti enega. Ker da ji je tako naročila mamica. Vzgoja za samoljubje. Ciganka Helena, za katero se je vedelo, da nikjer ničesar ne izmakne, nam je nekoč prinesla kladivce z rdečim ročajem. Rekla je: Tole sem dobila, tole vam dajem. Ostalo je pri hiši kot dragocen spomin. Otroku so mi izstopile oči ob pogledu na električni vlakec v mestni izložbi, a meni ga Miklavž ni prinesel. Brez težav se prevažam z dvajset let starim avtomobilom. Blagajniški pult vleče k sebi goro dobrin, blagajna pokaže zajetno ceno, kupec odtipkava v aparat svojo bančno številko, zunaj trgovine prelaga iz vozička nakupljeno robo v prtljažnik, a dva zavitka čipsa vrže v smetnjak. Prostovoljka Karitas pozna gospo, ki živi skoraj samo ob kruhu in vodi, zato ji kdaj v mraku kaj malega prinese. Pravzaprav z nemirnim srcem, ker gospa od hvaležnosti zmeraj zajoka. Kadar slišim udrihati, kakó slabo da nam gre, mi zavre kri. Vem, da ni vse prav in dobro. Toda dokler bo pred gostišči komaj najti parkirni prostor, je še zelo dobro. Če bi bile pa v izložbi v piramidico zložene le tri konzerve, to sem nekoč videla v neki deželi, trgovina pa tako rekoč prazna, kako bi se takrat izkazal naš značaj? Mogoče je pa kdo v filmu videl krvavi boj za skorjo kruha. Preveč niti z maslom ni dobro. Zadnje čase pogosto slišim geslo: manj je več. Kaže razmisliti, kaj to pomeni, in biti zadovoljen.
Dovolj znani so primeri, da težave, pomanjkanje in stiske laže premaguje, kdor je zadovoljen z malim oziroma ni nikoli imel česar koli prav veliko. Ne hrane ne česa drugega. Nekoč nekdaj: eni sami čevlji za tri otroke. Za pod zob jabolko in kruh. In kosila toliko, da bi še jedel. Vendar je moralo biti dovolj. Pa je marsikje še danes tako. Ne tam, kjer je polna soba igrač in sploh vse po trenutni modi. Bilo mi je dano videti, da so šolarji pri malici skrbno pobrali tudi drobtinice in koga, ki je kruh frcnil po tleh. Toda pri meni samo enkrat. Spominjam se deklice, opremljene z opazno lepimi 24-imi barvnimi svinčniki 24-ih odtenkov, a sošolki ni posodila niti enega. Ker da ji je tako naročila mamica. Vzgoja za samoljubje. Ciganka Helena, za katero se je vedelo, da nikjer ničesar ne izmakne, nam je nekoč prinesla kladivce z rdečim ročajem. Rekla je: Tole sem dobila, tole vam dajem. Ostalo je pri hiši kot dragocen spomin. Otroku so mi izstopile oči ob pogledu na električni vlakec v mestni izložbi, a meni ga Miklavž ni prinesel. Brez težav se prevažam z dvajset let starim avtomobilom. Blagajniški pult vleče k sebi goro dobrin, blagajna pokaže zajetno ceno, kupec odtipkava v aparat svojo bančno številko, zunaj trgovine prelaga iz vozička nakupljeno robo v prtljažnik, a dva zavitka čipsa vrže v smetnjak. Prostovoljka Karitas pozna gospo, ki živi skoraj samo ob kruhu in vodi, zato ji kdaj v mraku kaj malega prinese. Pravzaprav z nemirnim srcem, ker gospa od hvaležnosti zmeraj zajoka. Kadar slišim udrihati, kakó slabo da nam gre, mi zavre kri. Vem, da ni vse prav in dobro. Toda dokler bo pred gostišči komaj najti parkirni prostor, je še zelo dobro. Če bi bile pa v izložbi v piramidico zložene le tri konzerve, to sem nekoč videla v neki deželi, trgovina pa tako rekoč prazna, kako bi se takrat izkazal naš značaj? Mogoče je pa kdo v filmu videl krvavi boj za skorjo kruha. Preveč niti z maslom ni dobro. Zadnje čase pogosto slišim geslo: manj je več. Kaže razmisliti, kaj to pomeni, in biti zadovoljen.
Najznamenitejši rimski govornik Cicero v svojem spisu O govorniku poveličuje zgodovino in ji izreče kar nekaj hvalnic. Imenuje jo pričevalka časa, luč resnice, življenje spomina in glasnik preteklosti. Med vsemi temi oznakami pa navede ugotovitev, ki je v teku let in stoletij postala najznamenitejša izmed vseh - da nas namreč zgodovina največ nauči. Cicero meni, da le iz poznavanja preteklosti lahko tehtno in premišljeno sooblikujemo prihodnost, pretekle izkušnje človeštva naj bi pomagale prihodnjim rodovom, da bi znali bolj preudarno presojati svoja dejanja. Toda mar ta Cicerova misel resnično drži? Ali ni po prvi svetovni vojni prišla še hujša, še bolj brutalna in morilska druga svetovna vojna? Mar smo danes kot ljudje dejansko kaj manj zasužnjeni, kot je bila družba v antiki? Ustavnopravno se zdimo vsi svobodni – nismo vpeti v okove in ne v prisilno delo. Zdi se, da sami odločamo o sebi. Konec je dobe individualnega zasužnjevanja, značilnega za antiko, konec nacionalnega zasužnjevanja v času kolonializma. A dejansko smo ljudje danes tudi v Evropi ovrednoteni le toliko, kolikor se znamo in zmoremo prodati na trgu, kolikor v mesarskem klanju na trgu uspemo v javnosti ohraniti in prodajati imidž strokovnosti in kakor dolgo nam nekdo, ki mu prekrižamo njegove osebne interese, javno ne degradira naše osebnosti in avtoritete. Sužnji svojih značajev, navad in potreb, ki jih je v nas vzdramila potrošniška kapitalistična ideologija, smo. In iz zgodovine se človeštvo, čeprav bi se iz nje moralo učiti, doslej ni naučilo skoraj ničesar. Morda je edini spoznanje ob Ciceronovi misli, da je zgodovina učiteljica življenja, zaenkrat to, da se iz zgodovine, žal, ničesar nočemo naučiti.
Najznamenitejši rimski govornik Cicero v svojem spisu O govorniku poveličuje zgodovino in ji izreče kar nekaj hvalnic. Imenuje jo pričevalka časa, luč resnice, življenje spomina in glasnik preteklosti. Med vsemi temi oznakami pa navede ugotovitev, ki je v teku let in stoletij postala najznamenitejša izmed vseh - da nas namreč zgodovina največ nauči. Cicero meni, da le iz poznavanja preteklosti lahko tehtno in premišljeno sooblikujemo prihodnost, pretekle izkušnje človeštva naj bi pomagale prihodnjim rodovom, da bi znali bolj preudarno presojati svoja dejanja. Toda mar ta Cicerova misel resnično drži? Ali ni po prvi svetovni vojni prišla še hujša, še bolj brutalna in morilska druga svetovna vojna? Mar smo danes kot ljudje dejansko kaj manj zasužnjeni, kot je bila družba v antiki? Ustavnopravno se zdimo vsi svobodni – nismo vpeti v okove in ne v prisilno delo. Zdi se, da sami odločamo o sebi. Konec je dobe individualnega zasužnjevanja, značilnega za antiko, konec nacionalnega zasužnjevanja v času kolonializma. A dejansko smo ljudje danes tudi v Evropi ovrednoteni le toliko, kolikor se znamo in zmoremo prodati na trgu, kolikor v mesarskem klanju na trgu uspemo v javnosti ohraniti in prodajati imidž strokovnosti in kakor dolgo nam nekdo, ki mu prekrižamo njegove osebne interese, javno ne degradira naše osebnosti in avtoritete. Sužnji svojih značajev, navad in potreb, ki jih je v nas vzdramila potrošniška kapitalistična ideologija, smo. In iz zgodovine se človeštvo, čeprav bi se iz nje moralo učiti, doslej ni naučilo skoraj ničesar. Morda je edini spoznanje ob Ciceronovi misli, da je zgodovina učiteljica življenja, zaenkrat to, da se iz zgodovine, žal, ničesar nočemo naučiti.
Grški filozof Aristotel se v drugem razdelku svoje Nikomahove etike ukvarja zlasti z vprašanjem vrline in pravilnega delovanja – vprašuje se torej, kako postati kreposten in dober človek. Na začetku tako najprej razloči med naravnimi sposobnostmi in nravnimi krepostmi: med prve spadajo na primer naše zmožnosti čutnega zaznavanja, s katerimi smo se že rodili, so torej nekaj vrojenega, danega po naravi in jih zato ni mogoče prevzgojiti, vrline pa si »nasprotno, pridobimo ravno s tem, da se v nečem udejstvujemo«. To pomeni, da nam moralne kreposti niso že vrojene, ampak nam jih narava ponuja kot možnost, na nas pa je, da jih izpopolnjujemo ali ne. Zato so po Aristotelovem mnenju precej podobne obrtem, saj se jih moramo najprej šele izučiti, da se potem lahko v njih udejstvujemo, izučimo pa se prav s tem, ko se v njih urimo in jih nenehno obnavljamo. »Zidar postaneš s tem, da zidaš,« pravi Aristotel, »kitarist postaneš s tem, da igraš na kitaro. In tako postanemo tudi pravični, če ravnamo pravično, umerjeni, če umerjeno delamo, hrabri, če se hrabro zadržimo.« S tem hoče reči, da se človek ne rodi že kot dober in pravičen, ampak se mora takega šele narediti, to pa mu bo uspelo samo tako, da bo neprenehoma ponavljal dobra oziroma pravična dejanja. Naša dejanja in odločitve so torej tiste, od katerih bo odvisno, kakšni ljudje bomo postali. Zato tudi sam v nadaljevanju opozori, da njegovo »razpravljanje ne sme biti samo teoretično kot druge razprave.« Kajti njegov cilj ni golo razpredanje z namenom, da bi ugotovili, kaj je vrlina, ampak bi moral biti naš končni cilj, da se je dejansko priučimo in jo izvajamo, saj sicer od tega premišljevanja ne bi imeli nobene koristi. Prav v tem vidi največjo napako večine ljudi, saj se navadno »zatekajo k besedam, misleč, da bodo že z golim filozofiranjem postali pravični«. Aristotel jih zato primerja z bolniki, ki sicer »skrbno poslušajo zdravnikove besede, a ne izpolnjujejo njegovih navodil.« In kakor bolniki na tak način seveda ne bodo mogli ozdraveti, tako tudi ljudje, ki samo teoretizirajo in premišljujejo o pravičnem ravnanju, ne bodo mogli postati pravični in dobri. Smisel vrline je namreč prav v delovanju v skladu z njo in stalnem udejstvovanju, ne pa v premišljevanju o njej.
Grški filozof Aristotel se v drugem razdelku svoje Nikomahove etike ukvarja zlasti z vprašanjem vrline in pravilnega delovanja – vprašuje se torej, kako postati kreposten in dober človek. Na začetku tako najprej razloči med naravnimi sposobnostmi in nravnimi krepostmi: med prve spadajo na primer naše zmožnosti čutnega zaznavanja, s katerimi smo se že rodili, so torej nekaj vrojenega, danega po naravi in jih zato ni mogoče prevzgojiti, vrline pa si »nasprotno, pridobimo ravno s tem, da se v nečem udejstvujemo«. To pomeni, da nam moralne kreposti niso že vrojene, ampak nam jih narava ponuja kot možnost, na nas pa je, da jih izpopolnjujemo ali ne. Zato so po Aristotelovem mnenju precej podobne obrtem, saj se jih moramo najprej šele izučiti, da se potem lahko v njih udejstvujemo, izučimo pa se prav s tem, ko se v njih urimo in jih nenehno obnavljamo. »Zidar postaneš s tem, da zidaš,« pravi Aristotel, »kitarist postaneš s tem, da igraš na kitaro. In tako postanemo tudi pravični, če ravnamo pravično, umerjeni, če umerjeno delamo, hrabri, če se hrabro zadržimo.« S tem hoče reči, da se človek ne rodi že kot dober in pravičen, ampak se mora takega šele narediti, to pa mu bo uspelo samo tako, da bo neprenehoma ponavljal dobra oziroma pravična dejanja. Naša dejanja in odločitve so torej tiste, od katerih bo odvisno, kakšni ljudje bomo postali. Zato tudi sam v nadaljevanju opozori, da njegovo »razpravljanje ne sme biti samo teoretično kot druge razprave.« Kajti njegov cilj ni golo razpredanje z namenom, da bi ugotovili, kaj je vrlina, ampak bi moral biti naš končni cilj, da se je dejansko priučimo in jo izvajamo, saj sicer od tega premišljevanja ne bi imeli nobene koristi. Prav v tem vidi največjo napako večine ljudi, saj se navadno »zatekajo k besedam, misleč, da bodo že z golim filozofiranjem postali pravični«. Aristotel jih zato primerja z bolniki, ki sicer »skrbno poslušajo zdravnikove besede, a ne izpolnjujejo njegovih navodil.« In kakor bolniki na tak način seveda ne bodo mogli ozdraveti, tako tudi ljudje, ki samo teoretizirajo in premišljujejo o pravičnem ravnanju, ne bodo mogli postati pravični in dobri. Smisel vrline je namreč prav v delovanju v skladu z njo in stalnem udejstvovanju, ne pa v premišljevanju o njej.
Znašli smo se v obdobju, ko nas naslovi novic vse bolj in bolj soočajo z dejstvom, da je globalni mir resnično ogrožen. Vse več je lokalnih vojn, za katerimi se sluti globalni odmev. Nekateri celo očitno govorijo, da smo na pragu nove svetovne vojne. V luči vsega tega še kako težko padejo Jezusove besed v evangeliju, ko pravi: »Mislite, da sem prišel na zemljo prinašat mir? Ne, vam rečem, ampak razdeljenost.« Pomeni torej, da je Jezus kriv za vse vojne? Je torej Bogu prav malo mar za človeštvo, da se lahko dogajajo vojne, nasilja in okrutnosti? Kdo bo celo rekel: »Če bi Bog res bil Bog, potem ne bi dopustil, da bi sploh prišlo do vojn ali pa bi jih vsaj končal.« Ob vsem tem res zaseka Jezusovo vznemirjajoče vprašanje: »Mislite, da sem prišel na zemljo prinašat mir?« Če si nekdo predstavlja Boga v nekakšnem magičnem ali pravljičnem smislu, potem ne preseneča, da od njega pričakuje, da bo kot nekakšen čarodej s čudežno paličico pričaral mir. Toda Bog, ki je kot Stvarnik dal človeku svobodno voljo, ne bo čarodejsko, še manj pa diktatorsko posegal vanjo. Svobodno voljo imamo zato, da se lahko zares odločamo za dobro ali slabo, za Boga ali proti njemu. Samo na podlagi svobodne volje se lahko zares odzovem na držo Boga, ki mi pravi: »Rad te imam.« Ker sem pri tem svoboden, lahko odgovorim: »Tudi jaz te imam rad,« ali pa ga zavrnem. V tej svobodi pa se lahko tudi odločamo za dobro ali slabo. In prav odločitev za slabo, za sebičnost, za egoizem, za prevlado nad drugim, za izkoriščanje vodi v dejanski razkol, izživljanje in uničevanje. Toda za to ni kriv Bog, temveč mi sami, ker smo se odločili za slabo. In če že kdo zares razdvaja, to ni Jezus, ampak hudič - »diábolos«, torej »razdvajalec«, to ta grška beseda dobesedno pomeni. Diábolos je torej tisti, ki razdvaja, ki ločuje človeka od človeka in človeka od Boga. Ne nazadnje je to temeljno duhovno sporočilo v pripovedi o stvarjenju Adama in Eve: ker sta imela svobodno voljo, sta imela možnost, da se odločita za Boga ali proti njemu. Ko sta nasedla zapeljivemu diábolosu – razdvajalcu, je nastala razdeljenost v odnosu do Boga in med njima samima. Kako torej, da Jezus sam pravi, da je prinesel razdeljenost, in to celo znotraj družine? Ni stvar v tem, da bi Jezus bil tisti, ki razdvaja, ampak ko se človek svobodno odloči za Jezusa, lahko pri tem pride do delitev, ko morda domači ali drugi tega niso pripravljeni sprejeti. Ko se namreč človek zares oklene Jezusa, lahko to v njegovi okolici povzroči kontrareakcijo, odpor ali celo ostro nasprotovanje. Ampak če so Jezusu nasprotovali celo njegovi rojaki, in to do te mere, da so ga križali, potem nas ne sme potreti, ko doživimo nasprotovanje tudi mi, ki smo njegovi učenci. Pri tem pa ne smemo pozabiti, da je Jezusovo temeljno velikonočno oznanilo: »Mir vam bodi.« Mir, ki je onkraj razdeljenosti. Mir, ki je celo onkraj smrti.
Znašli smo se v obdobju, ko nas naslovi novic vse bolj in bolj soočajo z dejstvom, da je globalni mir resnično ogrožen. Vse več je lokalnih vojn, za katerimi se sluti globalni odmev. Nekateri celo očitno govorijo, da smo na pragu nove svetovne vojne. V luči vsega tega še kako težko padejo Jezusove besed v evangeliju, ko pravi: »Mislite, da sem prišel na zemljo prinašat mir? Ne, vam rečem, ampak razdeljenost.« Pomeni torej, da je Jezus kriv za vse vojne? Je torej Bogu prav malo mar za človeštvo, da se lahko dogajajo vojne, nasilja in okrutnosti? Kdo bo celo rekel: »Če bi Bog res bil Bog, potem ne bi dopustil, da bi sploh prišlo do vojn ali pa bi jih vsaj končal.« Ob vsem tem res zaseka Jezusovo vznemirjajoče vprašanje: »Mislite, da sem prišel na zemljo prinašat mir?« Če si nekdo predstavlja Boga v nekakšnem magičnem ali pravljičnem smislu, potem ne preseneča, da od njega pričakuje, da bo kot nekakšen čarodej s čudežno paličico pričaral mir. Toda Bog, ki je kot Stvarnik dal človeku svobodno voljo, ne bo čarodejsko, še manj pa diktatorsko posegal vanjo. Svobodno voljo imamo zato, da se lahko zares odločamo za dobro ali slabo, za Boga ali proti njemu. Samo na podlagi svobodne volje se lahko zares odzovem na držo Boga, ki mi pravi: »Rad te imam.« Ker sem pri tem svoboden, lahko odgovorim: »Tudi jaz te imam rad,« ali pa ga zavrnem. V tej svobodi pa se lahko tudi odločamo za dobro ali slabo. In prav odločitev za slabo, za sebičnost, za egoizem, za prevlado nad drugim, za izkoriščanje vodi v dejanski razkol, izživljanje in uničevanje. Toda za to ni kriv Bog, temveč mi sami, ker smo se odločili za slabo. In če že kdo zares razdvaja, to ni Jezus, ampak hudič - »diábolos«, torej »razdvajalec«, to ta grška beseda dobesedno pomeni. Diábolos je torej tisti, ki razdvaja, ki ločuje človeka od človeka in človeka od Boga. Ne nazadnje je to temeljno duhovno sporočilo v pripovedi o stvarjenju Adama in Eve: ker sta imela svobodno voljo, sta imela možnost, da se odločita za Boga ali proti njemu. Ko sta nasedla zapeljivemu diábolosu – razdvajalcu, je nastala razdeljenost v odnosu do Boga in med njima samima. Kako torej, da Jezus sam pravi, da je prinesel razdeljenost, in to celo znotraj družine? Ni stvar v tem, da bi Jezus bil tisti, ki razdvaja, ampak ko se človek svobodno odloči za Jezusa, lahko pri tem pride do delitev, ko morda domači ali drugi tega niso pripravljeni sprejeti. Ko se namreč človek zares oklene Jezusa, lahko to v njegovi okolici povzroči kontrareakcijo, odpor ali celo ostro nasprotovanje. Ampak če so Jezusu nasprotovali celo njegovi rojaki, in to do te mere, da so ga križali, potem nas ne sme potreti, ko doživimo nasprotovanje tudi mi, ki smo njegovi učenci. Pri tem pa ne smemo pozabiti, da je Jezusovo temeljno velikonočno oznanilo: »Mir vam bodi.« Mir, ki je onkraj razdeljenosti. Mir, ki je celo onkraj smrti.
Informacije o dogodkih po svetu redko pridejo do vseh ljudi. Vseeno smo izvedeli, kaj se je zgodilo v Parizu, kaj se dogaja po svetu. So tudi dogodki, ki jih ne moremo zaslediti v medijih. Vedno znova je treba pomagati človeku, da bi svoje hrepenenje po sreči prav uresničil v svojem življenju. Dogodki zadnjih let kažejo, koliko ljudem je to ukradeno ali celo uničeno. Ob beguncih smo postali prestrašeni, skušali smo se temu izogniti. Pri sprejemanje beguncev na obalah otoka Lampedusa v Sredozemlju je zdravnik Petro Bartolo naredil vse, kar je lahko. Vsak je prinesel s seboj svojo zgodbo. Najbolj pretresljive so bile zgodbe otrok. Tihotapili so jih za prodajanja njihovih organov. Potem so jih odvrgli na smetišče. Veliko dogodkov niti ne pride v medije. Teh dogodkov ne vidimo in o njih ne slišimo. Vse to je življenje danes. Odprte človeške oči opazijo propadanje civilizacije, ki je storila veliko dobrega za vse človeštvo. Kaj se dogaja? Mislim, da nas pritegne govorjenje o pravici do sreče. Do nje skušamo priti prek raznih oglaševalcev, ki nam s svojimi izdelki zagotavljajo pravo pot k sreči. In mi temu verjamemo! TODA! Sreča sama po sebi ne obstaja. Vedno je povezana z ljudmi okoli nas. Zaprti v svoje lastne želje in trenutne občutke sreče, začnemo propadati. Nikakor ne moremo priti do obljubljene sreče in veselja. Zakaj nihče o tem ne govori? Zakaj nihče ne usmerja ljudi v pravo smer. NAPAKA! Veliko ljudi govori o svoji poti, o svojem zgrešenem pojmovanju življenja in o pravih vrednotah. Med njimi je uspešni mladi poslovnež Jean Marc Potdevin, ki sam o sebi pravi, da je pri 40 letih imel vse, kar si človek želi: imel je dobro službo, imel je dovolj denarja, imel ugled v družbi, privoščil si je lahko vse, kar si je zaželel. Ob tem je prišel do spoznanja, da mu zavidanja vreden uspeh ni potešil globlje želje, želje po sreči. Spremenil je svoje življenje. Postal je svoboden, ker je imel pogum zapustiti lažno svobodo iz oseminšestdesetih let – pravzaprav suženjstva razpuščenih nagonov (tako sam pravi). Vedno znova potrebujemo spodbude, zglede, ki bi nas usmerjali v pravo smer. Vprašanje je, ali vidimo te zglede. Polnosti sreče ne najdemo v trenutkih veselja, polnost sreče najdemo v prizadevanju za druge, za srečo in veselje drugih. Potrebno je veliko odpovedovanja, premagovanja samega sebe. Na tej poti hitro omagamo, zato so potrebni ljudje, ki nas spodbujajo in nam stojijo ob strani. Vsak izmed nas lahko postane opora in zgled za druge. To je odločitev za življenje, za kulturo življenja, to je odločitev za srečo. Odločitev je naša!
Informacije o dogodkih po svetu redko pridejo do vseh ljudi. Vseeno smo izvedeli, kaj se je zgodilo v Parizu, kaj se dogaja po svetu. So tudi dogodki, ki jih ne moremo zaslediti v medijih. Vedno znova je treba pomagati človeku, da bi svoje hrepenenje po sreči prav uresničil v svojem življenju. Dogodki zadnjih let kažejo, koliko ljudem je to ukradeno ali celo uničeno. Ob beguncih smo postali prestrašeni, skušali smo se temu izogniti. Pri sprejemanje beguncev na obalah otoka Lampedusa v Sredozemlju je zdravnik Petro Bartolo naredil vse, kar je lahko. Vsak je prinesel s seboj svojo zgodbo. Najbolj pretresljive so bile zgodbe otrok. Tihotapili so jih za prodajanja njihovih organov. Potem so jih odvrgli na smetišče. Veliko dogodkov niti ne pride v medije. Teh dogodkov ne vidimo in o njih ne slišimo. Vse to je življenje danes. Odprte človeške oči opazijo propadanje civilizacije, ki je storila veliko dobrega za vse človeštvo. Kaj se dogaja? Mislim, da nas pritegne govorjenje o pravici do sreče. Do nje skušamo priti prek raznih oglaševalcev, ki nam s svojimi izdelki zagotavljajo pravo pot k sreči. In mi temu verjamemo! TODA! Sreča sama po sebi ne obstaja. Vedno je povezana z ljudmi okoli nas. Zaprti v svoje lastne želje in trenutne občutke sreče, začnemo propadati. Nikakor ne moremo priti do obljubljene sreče in veselja. Zakaj nihče o tem ne govori? Zakaj nihče ne usmerja ljudi v pravo smer. NAPAKA! Veliko ljudi govori o svoji poti, o svojem zgrešenem pojmovanju življenja in o pravih vrednotah. Med njimi je uspešni mladi poslovnež Jean Marc Potdevin, ki sam o sebi pravi, da je pri 40 letih imel vse, kar si človek želi: imel je dobro službo, imel je dovolj denarja, imel ugled v družbi, privoščil si je lahko vse, kar si je zaželel. Ob tem je prišel do spoznanja, da mu zavidanja vreden uspeh ni potešil globlje želje, želje po sreči. Spremenil je svoje življenje. Postal je svoboden, ker je imel pogum zapustiti lažno svobodo iz oseminšestdesetih let – pravzaprav suženjstva razpuščenih nagonov (tako sam pravi). Vedno znova potrebujemo spodbude, zglede, ki bi nas usmerjali v pravo smer. Vprašanje je, ali vidimo te zglede. Polnosti sreče ne najdemo v trenutkih veselja, polnost sreče najdemo v prizadevanju za druge, za srečo in veselje drugih. Potrebno je veliko odpovedovanja, premagovanja samega sebe. Na tej poti hitro omagamo, zato so potrebni ljudje, ki nas spodbujajo in nam stojijo ob strani. Vsak izmed nas lahko postane opora in zgled za druge. To je odločitev za življenje, za kulturo življenja, to je odločitev za srečo. Odločitev je naša!
Spoštovani, soočil sem s terminalno boleznijo otroka v zadnji fazi paliativne oskrbe. Že dosti pred fizično smrtjo je preživljal morečo psihološko in socialno smrt. Spopasti sem se moral z obupanimi starši ter z mladim zdravnikom, ki je videl v otrokovi smrti poraz medicine in svoj neuspeh. Omislil sem si podobo nemočnega, ponižanega in obubožanega Boga, ki se mi je zasmilil, ker ga nisem mogel opravičiti niti z enim samim argumentom. Kako enostavno bi bilo iti na splet, vtipkati stik na klepetalnici in dobiti kup brezplačnih čvekarij glede svojih pomislekov. A kaj ko Bog ne sedi za računalnikom, da bi se šel z njim zmenkarije. Da bi ga izzval k obstreljevanju ali pa z njim sklenil premirje, čeprav s figo v žepu. Teologija Heglove filozofije me je poučila, da trpljenje ni zunaj Boga Očeta, ampak v njem samem, a obupanih staršev ne bi bilo primerno tolažiti z besedami nemškega genija teologije, Karla Rahnerja (1904–1984), ki je zapisal: »Zakaj bi nam šlo bolje, če gre Bogu samemu slabo?« Vedel sem, da jih moram poslušati, ne pa jim razlagati. Ali naj bi raje posegel po drugem nemškem mislecu teologije, Nikolaju Kuzanskem (1401–1464), ki je razumel, da nam Bog s svojim trpljenjem razgrinja svoje srce. Sliši se prijetno, a kakšno korist imamo trpeči od tega? Nemški teolog Hans Küng zabavno pove, da je mikavnejši smehljajoči se Buda, sedeč na lotosovem cvetu, kot krvaveči Božji Sin na križu, zapuščen od Boga Očeta, ki je videti tog in krut. V takšni tovarni smrti ne pomaga niti trditev nemškega filozofa Wilhelma Leibnitza (1646–1716), da sedanje stvarstvo še ni popolno, a je najboljše od vseh možnih svetov. Zavedam se, da mi znanost pove, kako se nekaj dogaja, religija pa, zakaj se nekaj dogaja. Razumem, da mi znanost pove, kaj za nečim stoji, religija pa, kdo za nečim stoji, zato je skušnjava glede zla še toliko večja, saj ne gre za slepo usodo ali mrtvo silo. Šele ko se skušnjavi uprem, izkusim, kako močna je. Čeprav sem kot razumnik nadležen spraševalec Boga, ne vem celotnega odgovora, a vem vsaj to, kaj vsak odgovor ni. Vem pa, kdo odgovor je: trpeči Bog, ki ni ravnodušen, saj me razume in mi pomaga, zato mu lahko neomajno zaupam. Ta novum je skoval v holokavstu usmrčeni nemški teolog Dietrich Bonhoeffer (1906–1945). Potrebovali smo kirurga; prišel je in s krvavimi rokami dosegel naše rane. Tudi če proti njemu protestiram, ker ne dojamem razlogov, to ne pomeni, da odgovor ne obstaja. O vprašanju trpljenja ni v nobeni drugi religiji več resnice in upanja kot ravno v krščanstvu. Čeprav velja za razumno vero, ostajajo reči, ki jih je treba sprejeti kot skrivnost, teologijo molka, kar je zagovarjal ameriški filozof Mortimer Adler (1902–2001). Judovska modrost uči: »Če bi Boga poznal, bi bil jaz on.«
Spoštovani, soočil sem s terminalno boleznijo otroka v zadnji fazi paliativne oskrbe. Že dosti pred fizično smrtjo je preživljal morečo psihološko in socialno smrt. Spopasti sem se moral z obupanimi starši ter z mladim zdravnikom, ki je videl v otrokovi smrti poraz medicine in svoj neuspeh. Omislil sem si podobo nemočnega, ponižanega in obubožanega Boga, ki se mi je zasmilil, ker ga nisem mogel opravičiti niti z enim samim argumentom. Kako enostavno bi bilo iti na splet, vtipkati stik na klepetalnici in dobiti kup brezplačnih čvekarij glede svojih pomislekov. A kaj ko Bog ne sedi za računalnikom, da bi se šel z njim zmenkarije. Da bi ga izzval k obstreljevanju ali pa z njim sklenil premirje, čeprav s figo v žepu. Teologija Heglove filozofije me je poučila, da trpljenje ni zunaj Boga Očeta, ampak v njem samem, a obupanih staršev ne bi bilo primerno tolažiti z besedami nemškega genija teologije, Karla Rahnerja (1904–1984), ki je zapisal: »Zakaj bi nam šlo bolje, če gre Bogu samemu slabo?« Vedel sem, da jih moram poslušati, ne pa jim razlagati. Ali naj bi raje posegel po drugem nemškem mislecu teologije, Nikolaju Kuzanskem (1401–1464), ki je razumel, da nam Bog s svojim trpljenjem razgrinja svoje srce. Sliši se prijetno, a kakšno korist imamo trpeči od tega? Nemški teolog Hans Küng zabavno pove, da je mikavnejši smehljajoči se Buda, sedeč na lotosovem cvetu, kot krvaveči Božji Sin na križu, zapuščen od Boga Očeta, ki je videti tog in krut. V takšni tovarni smrti ne pomaga niti trditev nemškega filozofa Wilhelma Leibnitza (1646–1716), da sedanje stvarstvo še ni popolno, a je najboljše od vseh možnih svetov. Zavedam se, da mi znanost pove, kako se nekaj dogaja, religija pa, zakaj se nekaj dogaja. Razumem, da mi znanost pove, kaj za nečim stoji, religija pa, kdo za nečim stoji, zato je skušnjava glede zla še toliko večja, saj ne gre za slepo usodo ali mrtvo silo. Šele ko se skušnjavi uprem, izkusim, kako močna je. Čeprav sem kot razumnik nadležen spraševalec Boga, ne vem celotnega odgovora, a vem vsaj to, kaj vsak odgovor ni. Vem pa, kdo odgovor je: trpeči Bog, ki ni ravnodušen, saj me razume in mi pomaga, zato mu lahko neomajno zaupam. Ta novum je skoval v holokavstu usmrčeni nemški teolog Dietrich Bonhoeffer (1906–1945). Potrebovali smo kirurga; prišel je in s krvavimi rokami dosegel naše rane. Tudi če proti njemu protestiram, ker ne dojamem razlogov, to ne pomeni, da odgovor ne obstaja. O vprašanju trpljenja ni v nobeni drugi religiji več resnice in upanja kot ravno v krščanstvu. Čeprav velja za razumno vero, ostajajo reči, ki jih je treba sprejeti kot skrivnost, teologijo molka, kar je zagovarjal ameriški filozof Mortimer Adler (1902–2001). Judovska modrost uči: »Če bi Boga poznal, bi bil jaz on.«
»Najdi si čas za počitek, preden ti bodo rekli: ›Počivaj v miru.‹« Te rahlo hudomušne, a resnične besede nas izzovejo, da premislimo: ali znamo resnično počivati? Utrujenost je postala tiha spremljevalka sodobnega človeka. Zdi se, da vedno nekam hitimo, nekaj lovimo, skušamo nekaj dokazati. Vzorec, ki pravi: »Vse je odvisno od mene,« nas pelje v iluzijo nadzora in občutek, da smo nenadomestljivi, dokler nas telo, psiha ali odnosi ne ustavijo. A Jezus nas vabi: »Pojdite sami zase v samoten kraj in se malo odpočijte.« (Mr 6,31). Počitek ni lenoba. Je sveta ustavitev, v kateri se znova bolj osebno srečamo z Bogom Očetom po Jezusu Kristusu v Svetem Duhu. In ko smo z njim, zmoremo videti tudi sebe in bližnje na njegov način, tako kot nas vse vidi in dojema on sam. Je sveti čas, ko odložimo skrbi in pustimo, da Bog skrbi nas (Ps 127,1). Počivati pomeni zaupati: Bog je Bog, jaz pa sem človek. Ni vse odvisno od mene. Sem samo njegovo sodelavec. Čas za sprehod, kontemplacija lepote in dobrote, spanje, obedi brez naglice, molitev, branje, poslušanje, molk – vse to so načini, kako ponovno zadihamo življenje. Počitek ne pomeni le odklopa, ampak vrnitev k bistvenemu: kdo sem in komu pripadam. Je prostor in čas, kjer vera postane konkretna, saj je izraz zaupanja v Boga. Ko si vzamemo počitek v Bogu, se v nas zgodi svoboda. Ni nas več strah stvari spustiti iz rok, zaupati, sprejeti svoje meje, prositi za pomoč. Počitek je tih upor proti pritiskom družbe, ki nas meri po učinkovitosti. Je način, kako se spet spomnimo, da smo najprej bitja odnosa in daru, ne pa proizvodnje. V Kristusu tudi počitek postane dejanje ljubezni. Ko počivamo, postajamo bolj človeški, bolj čuteči, spoštljivi in Božji do sebe in drugih. Tisti, ki zna počivati, je tudi bolj odprt za druge: spoštljiv, ljubeč, iskreno navzoč. Počitek zdravi ranjeno bližino in znova prebuja čudenje nad lepoto preprostih trenutkov. Prosimo Svetega Duha, naj nas v tem poletnem času nauči počivati v Bogu in z njim. Naj nam pomaga odgovoriti na Jezusovo vabilo: »Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni … in jaz vam bom dal počitek.« (Mt 11,28 Naj nam pomaga dojeti, da počitek ni beg, ampak blagoslovljen prostor srečanja, ki nas preobraža in nas napravlja bolj človeške in Božje.
»Najdi si čas za počitek, preden ti bodo rekli: ›Počivaj v miru.‹« Te rahlo hudomušne, a resnične besede nas izzovejo, da premislimo: ali znamo resnično počivati? Utrujenost je postala tiha spremljevalka sodobnega človeka. Zdi se, da vedno nekam hitimo, nekaj lovimo, skušamo nekaj dokazati. Vzorec, ki pravi: »Vse je odvisno od mene,« nas pelje v iluzijo nadzora in občutek, da smo nenadomestljivi, dokler nas telo, psiha ali odnosi ne ustavijo. A Jezus nas vabi: »Pojdite sami zase v samoten kraj in se malo odpočijte.« (Mr 6,31). Počitek ni lenoba. Je sveta ustavitev, v kateri se znova bolj osebno srečamo z Bogom Očetom po Jezusu Kristusu v Svetem Duhu. In ko smo z njim, zmoremo videti tudi sebe in bližnje na njegov način, tako kot nas vse vidi in dojema on sam. Je sveti čas, ko odložimo skrbi in pustimo, da Bog skrbi nas (Ps 127,1). Počivati pomeni zaupati: Bog je Bog, jaz pa sem človek. Ni vse odvisno od mene. Sem samo njegovo sodelavec. Čas za sprehod, kontemplacija lepote in dobrote, spanje, obedi brez naglice, molitev, branje, poslušanje, molk – vse to so načini, kako ponovno zadihamo življenje. Počitek ne pomeni le odklopa, ampak vrnitev k bistvenemu: kdo sem in komu pripadam. Je prostor in čas, kjer vera postane konkretna, saj je izraz zaupanja v Boga. Ko si vzamemo počitek v Bogu, se v nas zgodi svoboda. Ni nas več strah stvari spustiti iz rok, zaupati, sprejeti svoje meje, prositi za pomoč. Počitek je tih upor proti pritiskom družbe, ki nas meri po učinkovitosti. Je način, kako se spet spomnimo, da smo najprej bitja odnosa in daru, ne pa proizvodnje. V Kristusu tudi počitek postane dejanje ljubezni. Ko počivamo, postajamo bolj človeški, bolj čuteči, spoštljivi in Božji do sebe in drugih. Tisti, ki zna počivati, je tudi bolj odprt za druge: spoštljiv, ljubeč, iskreno navzoč. Počitek zdravi ranjeno bližino in znova prebuja čudenje nad lepoto preprostih trenutkov. Prosimo Svetega Duha, naj nas v tem poletnem času nauči počivati v Bogu in z njim. Naj nam pomaga odgovoriti na Jezusovo vabilo: »Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni … in jaz vam bom dal počitek.« (Mt 11,28 Naj nam pomaga dojeti, da počitek ni beg, ampak blagoslovljen prostor srečanja, ki nas preobraža in nas napravlja bolj človeške in Božje.
Dejstvo je, da je življenje pogojno. Če … potem … Če boš pojedel zelenjavo, boš dobil sladico. Če boš pospravila svojo sobo, bosta mami in oči vesela. Če boš ti zame naredila to, bom jaz zate tisto. Zahtev nikoli ne zmanjka. Živimo z dolgim seznamom stvari, ki jih je treba opraviti, in ljudi, ki jim moramo ugoditi. In to miselnost zlahka prenesemo tudi na Boga. Težave seveda nastanejo takrat, ko stvari ne delujejo, kot bi morale. Ko ne moremo izpolniti svojega dela dogovora. Ker za vsak “če boš” obstaja tudi “če ne boš”. Za vsako obljubo nagrade obstaja grožnja kazni in prav zato so jeza, žalost in negotovost tako močni. Kje je torej rešitev za našo utrujenost in izčrpanost, ki jo povzroča breme pogojnosti? Rešitev je v evangeliju, čudežni dobri novici o neizčrpni božji milosti za izčrpani svet. V pismu Efežanom, drugem poglavju, osmi in deveti vrstici beremo: “Z milostjo ste namreč odrešeni po veri, vendar ne iz svoje moči, ampak je to božji dar. Tudi zaradi del niste odrešeni, da se ne bi kdo hvalil.” Kaj je milost? Milost je ljubezen, ki nas išče, ko nimamo česa ponuditi. Ljubezen, ki si je ne zaslužimo. Milost je iracionalna v tem, da nima nič skupnega z merili. Nič skupnega nima z notranjimi kakovostmi nas samih ali našimi sposobnostmi. Milost odseva odločitev darovalca, tistega, ki ljubi, v odnosu do prejemnika, ki je ljubljen, in ta odločitev zanika kakršne koli zasluge, ki bi si jih prejemnik lahko lastil. Milost je enosmerna ljubezen. Brezpogojno sprejemanje darovalca, ki k temu ni prisiljen, ponujeno osebi, ki si tega ne zasluži. Ko pretrgamo verigo quid pro quo (nekaj za nekaj), se začnejo dogajati vse mogoče čudovite stvari. Milost enkratno navdihne velikodušnost, prijaznost, zvestobo in še več ljubezni, in vse to prav zato, ker odstranja vse zahteve po tem, da nekaj damo, se spremenimo ali storimo. Ta enosmerna ljubezen je razlika med radostjo in žalostjo, hvaležnostjo in upravičenostjo. Misel, da obstaja brezpogojna ljubezen, ki nas osvobaja pritiska, odpušča naše napake in naš strah zamenja z vero, je videti predobra, da bi bila resnična. Toda v našem svetu, ki tako obupno potrebuje upanje, je sporočilo o Božji milosti novica, ki jo čakamo vse življenje: Bog ljubi resnične ljudi, kot ste vi in jaz, in to je pokazal s tem, da je Kristus prišel, da bi nas osvobodil. Prišel nas je osvobodit bremena lastnih dosežkov, bremena zahtev, da dosegamo. Bremena, da moramo vse narediti prav, obveznosti, da se spravimo v red. Kristus nas je prišel osvobodit sužnjevanja temu, da imamo prav, da smo nagrajeni, upoštevani in spoštovani. Zato ni treba, da je življenje utrujajoče prizadevanje, da si izborimo položaj, da se dokažemo. Dobra novica o božji milosti ni predobra, da bi bila resnična. Je resnična! Je najbolj resnična resnica v vsem vesolju. Bog nas ima rad neodvisno od tega, kar prinašamo ali ne prinašamo na mizo. Nobenega drobnega tiska! Nobenega “če” in “ampak”. Nobenih pogojev. Milost je najbolj zahteve uničujoča in nasmeh ustvarjajoča resničnost, kar jih je. Je vir neizčrpnega upanja in veselja za izčrpani svet. Milost je to, kar vsi potrebujemo!
Dejstvo je, da je življenje pogojno. Če … potem … Če boš pojedel zelenjavo, boš dobil sladico. Če boš pospravila svojo sobo, bosta mami in oči vesela. Če boš ti zame naredila to, bom jaz zate tisto. Zahtev nikoli ne zmanjka. Živimo z dolgim seznamom stvari, ki jih je treba opraviti, in ljudi, ki jim moramo ugoditi. In to miselnost zlahka prenesemo tudi na Boga. Težave seveda nastanejo takrat, ko stvari ne delujejo, kot bi morale. Ko ne moremo izpolniti svojega dela dogovora. Ker za vsak “če boš” obstaja tudi “če ne boš”. Za vsako obljubo nagrade obstaja grožnja kazni in prav zato so jeza, žalost in negotovost tako močni. Kje je torej rešitev za našo utrujenost in izčrpanost, ki jo povzroča breme pogojnosti? Rešitev je v evangeliju, čudežni dobri novici o neizčrpni božji milosti za izčrpani svet. V pismu Efežanom, drugem poglavju, osmi in deveti vrstici beremo: “Z milostjo ste namreč odrešeni po veri, vendar ne iz svoje moči, ampak je to božji dar. Tudi zaradi del niste odrešeni, da se ne bi kdo hvalil.” Kaj je milost? Milost je ljubezen, ki nas išče, ko nimamo česa ponuditi. Ljubezen, ki si je ne zaslužimo. Milost je iracionalna v tem, da nima nič skupnega z merili. Nič skupnega nima z notranjimi kakovostmi nas samih ali našimi sposobnostmi. Milost odseva odločitev darovalca, tistega, ki ljubi, v odnosu do prejemnika, ki je ljubljen, in ta odločitev zanika kakršne koli zasluge, ki bi si jih prejemnik lahko lastil. Milost je enosmerna ljubezen. Brezpogojno sprejemanje darovalca, ki k temu ni prisiljen, ponujeno osebi, ki si tega ne zasluži. Ko pretrgamo verigo quid pro quo (nekaj za nekaj), se začnejo dogajati vse mogoče čudovite stvari. Milost enkratno navdihne velikodušnost, prijaznost, zvestobo in še več ljubezni, in vse to prav zato, ker odstranja vse zahteve po tem, da nekaj damo, se spremenimo ali storimo. Ta enosmerna ljubezen je razlika med radostjo in žalostjo, hvaležnostjo in upravičenostjo. Misel, da obstaja brezpogojna ljubezen, ki nas osvobaja pritiska, odpušča naše napake in naš strah zamenja z vero, je videti predobra, da bi bila resnična. Toda v našem svetu, ki tako obupno potrebuje upanje, je sporočilo o Božji milosti novica, ki jo čakamo vse življenje: Bog ljubi resnične ljudi, kot ste vi in jaz, in to je pokazal s tem, da je Kristus prišel, da bi nas osvobodil. Prišel nas je osvobodit bremena lastnih dosežkov, bremena zahtev, da dosegamo. Bremena, da moramo vse narediti prav, obveznosti, da se spravimo v red. Kristus nas je prišel osvobodit sužnjevanja temu, da imamo prav, da smo nagrajeni, upoštevani in spoštovani. Zato ni treba, da je življenje utrujajoče prizadevanje, da si izborimo položaj, da se dokažemo. Dobra novica o božji milosti ni predobra, da bi bila resnična. Je resnična! Je najbolj resnična resnica v vsem vesolju. Bog nas ima rad neodvisno od tega, kar prinašamo ali ne prinašamo na mizo. Nobenega drobnega tiska! Nobenega “če” in “ampak”. Nobenih pogojev. Milost je najbolj zahteve uničujoča in nasmeh ustvarjajoča resničnost, kar jih je. Je vir neizčrpnega upanja in veselja za izčrpani svet. Milost je to, kar vsi potrebujemo!
Smo v fazi družinskih iger in sam z največjim veseljem prinesem domov kaj novega. In se družinica zbere okrog mize in odpre škatlo in z vriskom sprejme figurice in igralno ploščo ali kakršenkoli drug igralni pripomoček, ki je pač potreben, nato pa sledi: branje in spoznavanje pravil. In na podlagi osebnih izkušenj ( in naj tu poudarim, da je bilo nekaj teh izkušenj kar precej dragih ) vam lahko povem, da priljubljene otroške igre niso nujno tiste, ki imajo sodoben design in bleščečo embalažo, temveč tiste, ki imajo preprosta in jasna pravila in pri katerih je zmagovalec nedvoumen. Kar vidim vas kako že vzdigujete obrvi in se morda celo sprašujete, če ni to oglas za »komplet družinskih iger, nerabljen, skoraj nov. Ugodno.«, a le brez skrbi. Prepričan pa sem, da ste že slišali koga, ali pa celo sami rekli: »Življenje ni pošteno. Trudim se in trudim, pa sam križ. Ne le, da garam, se odpovedujem celemu kupu stvari, tudi molim, se posvetujem s Svetim Duhom, hodim k maši – pa nič. Moj bližnji pa, grešnik seveda, uspeva, zmaguje. A goljufa! Ni fer, res ne. Uživaško in lahkomiselno se sprehaja skozi življenje, jaz pa kot, da bi ( počel, kar se pač počne ) proti vetru in je hlačnica mokra. Življenje ni pošteno!« A ko je Bog ustvaril svet, ko je razprostrl svojo igralno ploščo in razpostavil figurice in igro poimenoval ŽIVLJENJE, je ustvaril tudi pravila: preprosta in jasna ( zato je Življenje tako priljubljeno ). Prav lahko se da goljufati pri kartanju, pri Monopolyu si lahko prikalkuliraš zmago, tudi kak nogometaš včasih doseže gol z roko, nenazadnje so igre, ki celo spodbujajo goljufanje (Goljufivec ali Lažnivec ali nekaj takega ), a poskusite goljufati pri ČLOVEK NE JEZI SE! Ne gre. Igrica je enostavno preenostavna, da bi jo lahko zakompliciral z goljufanjem. In je v vsakem kompletu družinskih iger ( kar težko trdimo za Monopoly ali kako drugo novodobno navlako). A priznam: ko moram na varno spraviti le še eno figurico, Lucija ali Peter pa še dve ali tri, se mi v roko naseli nenavadna tresavica in kocka zlepa ne pade prav. Se vam ne zdi, da včasih Bog z nami igra ČLOVEK NE JEZI SE ?
Smo v fazi družinskih iger in sam z največjim veseljem prinesem domov kaj novega. In se družinica zbere okrog mize in odpre škatlo in z vriskom sprejme figurice in igralno ploščo ali kakršenkoli drug igralni pripomoček, ki je pač potreben, nato pa sledi: branje in spoznavanje pravil. In na podlagi osebnih izkušenj ( in naj tu poudarim, da je bilo nekaj teh izkušenj kar precej dragih ) vam lahko povem, da priljubljene otroške igre niso nujno tiste, ki imajo sodoben design in bleščečo embalažo, temveč tiste, ki imajo preprosta in jasna pravila in pri katerih je zmagovalec nedvoumen. Kar vidim vas kako že vzdigujete obrvi in se morda celo sprašujete, če ni to oglas za »komplet družinskih iger, nerabljen, skoraj nov. Ugodno.«, a le brez skrbi. Prepričan pa sem, da ste že slišali koga, ali pa celo sami rekli: »Življenje ni pošteno. Trudim se in trudim, pa sam križ. Ne le, da garam, se odpovedujem celemu kupu stvari, tudi molim, se posvetujem s Svetim Duhom, hodim k maši – pa nič. Moj bližnji pa, grešnik seveda, uspeva, zmaguje. A goljufa! Ni fer, res ne. Uživaško in lahkomiselno se sprehaja skozi življenje, jaz pa kot, da bi ( počel, kar se pač počne ) proti vetru in je hlačnica mokra. Življenje ni pošteno!« A ko je Bog ustvaril svet, ko je razprostrl svojo igralno ploščo in razpostavil figurice in igro poimenoval ŽIVLJENJE, je ustvaril tudi pravila: preprosta in jasna ( zato je Življenje tako priljubljeno ). Prav lahko se da goljufati pri kartanju, pri Monopolyu si lahko prikalkuliraš zmago, tudi kak nogometaš včasih doseže gol z roko, nenazadnje so igre, ki celo spodbujajo goljufanje (Goljufivec ali Lažnivec ali nekaj takega ), a poskusite goljufati pri ČLOVEK NE JEZI SE! Ne gre. Igrica je enostavno preenostavna, da bi jo lahko zakompliciral z goljufanjem. In je v vsakem kompletu družinskih iger ( kar težko trdimo za Monopoly ali kako drugo novodobno navlako). A priznam: ko moram na varno spraviti le še eno figurico, Lucija ali Peter pa še dve ali tri, se mi v roko naseli nenavadna tresavica in kocka zlepa ne pade prav. Se vam ne zdi, da včasih Bog z nami igra ČLOVEK NE JEZI SE ?
Milarepa je bil eden največjih mojstrov tibetanskega budizma, ki je živel v 11. stoletju. Znan je po svojih pesmih spoznanja, s katerimi je učil svoje učence meditirati, in po tem, da je bil tudi sam velik mojster meditacije. Veliko je meditiral v samotnih jamah po vsej Himalaji in na koncu dosegel razsvetljenje. Ta zgodba uči o bistvu meditacije: kako najti duševni mir v množici misli in čustev, ki se porajajo v nas. Milarepa je svoji učenki, ki ji je bilo ime Paldarbum, podal ta navodila za meditacijo: »Meditiraj kot nebo, brez sredine ali konca. Meditiraj kot ocean, brez površine ali dna. Ta dva primera predstavljata tvoj um. Meditiraj brez pričakovanja ali strahu.« Paldarbum je nekaj časa meditirala na podlagi teh navodil, potem se je vrnila k Milarepi in ga vprašala: »Meditirati na nebo je lahko, vendar kaj naj storim, ko se pojavijo oblaki? Meditirati na ocean je lahko, vendar kaj naj naredim z valovi? Meditirati na svoj um je lahko, vendar kako naj meditiram, ko se pojavijo misli in čustva?« Milarepa ji je odvrnil: »Oblaki so le izraz neba, zato počivaj v naravi neba. Valovi so samo izraz oceana, zato počivaj v naravi oceana. Misli so le izraz uma, zato počivaj v naravi svojega uma.« Paldarbum je potem nadaljevala meditacijo in spoznala naravo svojega uma. Ta zgodba uči, da nam v meditaciji ne bo uspelo doseči umirjenega stanja uma, dokler mir iščemo v stanju brez misli in v primerih, ko nas nič ne vznemirja. Resnični mir bomo našli le, ko bomo spoznali, da so vse naše misli in čustva naravni pojavi v našem umu. Če znamo to sprejeti in počivati v naravi svojega uma, potem nam nič ne more vzeti duševnega miru. Naš um je kot nebo: če vidimo vse negativne misli in čustva, kot so jeza, žalost, strah ali skrbi, le kot oblake, ki se pojavijo na nebu in potem spet izginejo, ne da bi nam bilo treba kar koli storiti, potem bomo resnično umirjeni. Naš um bo jasen in vsak položaj bomo lahko sprejeli pozitivno, v dobro nas samih, vseh drugih živih bitij in vsega sveta.
Milarepa je bil eden največjih mojstrov tibetanskega budizma, ki je živel v 11. stoletju. Znan je po svojih pesmih spoznanja, s katerimi je učil svoje učence meditirati, in po tem, da je bil tudi sam velik mojster meditacije. Veliko je meditiral v samotnih jamah po vsej Himalaji in na koncu dosegel razsvetljenje. Ta zgodba uči o bistvu meditacije: kako najti duševni mir v množici misli in čustev, ki se porajajo v nas. Milarepa je svoji učenki, ki ji je bilo ime Paldarbum, podal ta navodila za meditacijo: »Meditiraj kot nebo, brez sredine ali konca. Meditiraj kot ocean, brez površine ali dna. Ta dva primera predstavljata tvoj um. Meditiraj brez pričakovanja ali strahu.« Paldarbum je nekaj časa meditirala na podlagi teh navodil, potem se je vrnila k Milarepi in ga vprašala: »Meditirati na nebo je lahko, vendar kaj naj storim, ko se pojavijo oblaki? Meditirati na ocean je lahko, vendar kaj naj naredim z valovi? Meditirati na svoj um je lahko, vendar kako naj meditiram, ko se pojavijo misli in čustva?« Milarepa ji je odvrnil: »Oblaki so le izraz neba, zato počivaj v naravi neba. Valovi so samo izraz oceana, zato počivaj v naravi oceana. Misli so le izraz uma, zato počivaj v naravi svojega uma.« Paldarbum je potem nadaljevala meditacijo in spoznala naravo svojega uma. Ta zgodba uči, da nam v meditaciji ne bo uspelo doseči umirjenega stanja uma, dokler mir iščemo v stanju brez misli in v primerih, ko nas nič ne vznemirja. Resnični mir bomo našli le, ko bomo spoznali, da so vse naše misli in čustva naravni pojavi v našem umu. Če znamo to sprejeti in počivati v naravi svojega uma, potem nam nič ne more vzeti duševnega miru. Naš um je kot nebo: če vidimo vse negativne misli in čustva, kot so jeza, žalost, strah ali skrbi, le kot oblake, ki se pojavijo na nebu in potem spet izginejo, ne da bi nam bilo treba kar koli storiti, potem bomo resnično umirjeni. Naš um bo jasen in vsak položaj bomo lahko sprejeli pozitivno, v dobro nas samih, vseh drugih živih bitij in vsega sveta.
Ena najmočnejših skušnjav, ki vrtinčijo naše življenje, je prikrivanje resnice. Toda tega ne delamo samo zato, ker bi bili lažnivci, pač pa si zakrivamo oči pred resničnostjo predvsem zaradi strahu. Čeprav dobro vemo, kaj bi morali spremeniti, zaradi strahu pred tveganjem in naporom ne storimo ničesar in se še naprej oklepamo stvari, ki nam škodujejo. Ker imamo zaradi tega slabo vest, si pomagamo s pretvezo, ki neprijetno skrije pod videz lepega in upravičenega. Zelo učinkovit način zakrivanja neugodnega pogleda na resničnost je zatekanje v taktični optimizem. Današnji odlomek iz knjige preroka Jeremija pripoveduje, da so višji državni uradniki predlagali judovskemu kralju Sedekiju, naj da Jeremijo usmrtiti. To je bilo leta 588 pred Kristusom, ko je babilonski kralj Nebukadnezar oblegal Jeruzalem. Jeremija je že dvajset let pred invazijo Babiloncev opozarjal judovsko vodstvo, da bodo obstali le, če bodo družbeno in politično življenje prenovili na temelju postave. Takole jim je govoril: Le če zares poboljšate svoja dejanja, če boste res pravično ravnali drug z drugim, če ne boste zatirali tujca, sirote in vdove, ne prelivali nedolžne krvi, ne hodili za drugimi bogovi, tedaj storim, da boste prebivali v deželi, ki sem jo dal vašim očetom (prim. Jer 7,5–7). Judovsko visoko plemstvo skupaj s kraljem in njegovimi visokimi uradniki pa se za Jeremijeva svarila niso zmenili. Namesto da bi se spoprijeli z resničnostjo in več storili za uboge in deprivilegirane, so se zanesli na optimistični govor krivega preroka Hananja in si dopovedovali: Imamo veličasten tempelj, Bog ne bo dopustil, da bi ga tujci oskrunili, in še manj, da bi izvoljeno ljudstvo, izbrano od Boga, kdo zasužnjil. Optimistično zanašanje na tempelj je bila samo pretveza, da so višji sloji ohranili svoje privilegije in status quo. Jeremija je bil jasen: zanašanje na tempelj, ne da bi državno vodstvo v družbi kaj spremenilo, je slepilo. Prerok je pogumno razgaljal njihov prazen optimizem. V nasprotju z lažnim prerokom Hananjem, ki je videl lesen jarem, je Jeremija opozarjal na železen jarem, ki ga brez resnih sprememb ne bodo zlomili, marveč jih bodo Babilonci zasužnjili. Nadenj so se spravili z očitki, da v času babilonske nevarnosti vnaša pesimizem med vojake in ljudstvo. Jeremija, ki je pokazal na prave družbene probleme, ki se jih voditelji ljudstva niso hoteli lotiti, je bil razglašen za pesimista in s tem za notranjega sovražnika države ter celotnega družbenega in verskega izročila. Na podlagi te ocene so višji uradniki kralju predlagali, naj Jeremija usmrti. Na sprenevedanje Jezus odgovarja: Resnica vas bo osvobodila (prim. Jn 8,32).
Ena najmočnejših skušnjav, ki vrtinčijo naše življenje, je prikrivanje resnice. Toda tega ne delamo samo zato, ker bi bili lažnivci, pač pa si zakrivamo oči pred resničnostjo predvsem zaradi strahu. Čeprav dobro vemo, kaj bi morali spremeniti, zaradi strahu pred tveganjem in naporom ne storimo ničesar in se še naprej oklepamo stvari, ki nam škodujejo. Ker imamo zaradi tega slabo vest, si pomagamo s pretvezo, ki neprijetno skrije pod videz lepega in upravičenega. Zelo učinkovit način zakrivanja neugodnega pogleda na resničnost je zatekanje v taktični optimizem. Današnji odlomek iz knjige preroka Jeremija pripoveduje, da so višji državni uradniki predlagali judovskemu kralju Sedekiju, naj da Jeremijo usmrtiti. To je bilo leta 588 pred Kristusom, ko je babilonski kralj Nebukadnezar oblegal Jeruzalem. Jeremija je že dvajset let pred invazijo Babiloncev opozarjal judovsko vodstvo, da bodo obstali le, če bodo družbeno in politično življenje prenovili na temelju postave. Takole jim je govoril: Le če zares poboljšate svoja dejanja, če boste res pravično ravnali drug z drugim, če ne boste zatirali tujca, sirote in vdove, ne prelivali nedolžne krvi, ne hodili za drugimi bogovi, tedaj storim, da boste prebivali v deželi, ki sem jo dal vašim očetom (prim. Jer 7,5–7). Judovsko visoko plemstvo skupaj s kraljem in njegovimi visokimi uradniki pa se za Jeremijeva svarila niso zmenili. Namesto da bi se spoprijeli z resničnostjo in več storili za uboge in deprivilegirane, so se zanesli na optimistični govor krivega preroka Hananja in si dopovedovali: Imamo veličasten tempelj, Bog ne bo dopustil, da bi ga tujci oskrunili, in še manj, da bi izvoljeno ljudstvo, izbrano od Boga, kdo zasužnjil. Optimistično zanašanje na tempelj je bila samo pretveza, da so višji sloji ohranili svoje privilegije in status quo. Jeremija je bil jasen: zanašanje na tempelj, ne da bi državno vodstvo v družbi kaj spremenilo, je slepilo. Prerok je pogumno razgaljal njihov prazen optimizem. V nasprotju z lažnim prerokom Hananjem, ki je videl lesen jarem, je Jeremija opozarjal na železen jarem, ki ga brez resnih sprememb ne bodo zlomili, marveč jih bodo Babilonci zasužnjili. Nadenj so se spravili z očitki, da v času babilonske nevarnosti vnaša pesimizem med vojake in ljudstvo. Jeremija, ki je pokazal na prave družbene probleme, ki se jih voditelji ljudstva niso hoteli lotiti, je bil razglašen za pesimista in s tem za notranjega sovražnika države ter celotnega družbenega in verskega izročila. Na podlagi te ocene so višji uradniki kralju predlagali, naj Jeremija usmrti. Na sprenevedanje Jezus odgovarja: Resnica vas bo osvobodila (prim. Jn 8,32).
Vsak od nas pozna zadrego, ko moramo najti primerno darilo za nekoga, ki ima rojstni dan. Če nam je ta človek blizu, nam je laže izbirati, ker vemo, s čim mu bomo napravili veselje. Teže je seveda pri tistih, ki jih ne poznamo tako dobro. Včasih v takšni nemoči kupujemo tudi kakšne neumnosti. Samo da bo darilo. Navadno so darila materialna, kakšen predmet, včasih pa je kdo pri tem tudi bolj iznajdljiv, na primer nekajdnevno bivanje v toplicah, vožnja z balonom ali kaj podobnega. Pa tudi to je nekaj, kar je povezano z denarjem. So pa tudi darila, ki jih ne moreš kupiti z denarjem in so še prav posebno dragocena. O takšnem darilu mi je pripovedovala kolegica. Pred leti, ko je eden od sinov imel deveti rojstni dan, mu je dala prav posebno darilo: obljubila mu je, da ne bo več kadila. To obljubo je potem tudi zelo resno izpolnila in od takrat ne kadi več. Zdaj je to že kar precej dolgo in je kajenje šlo že skoraj v pozabo. Ob tem je treba povedati, da je kolegica veliko kadila, tudi z velikim užitkom. Eden od treh sinov jo je večkrat prosil, naj neha, ker se je bal, da bo mama zaradi tega kar umrla in kaj takega bi bilo zanj najhuje. V šoli so se učili o kajenju in tam je tudi slišal, kako škodljivo je kajenje. Predstavljam si, da učiteljica, ki je otrokom o tem tako prepričljivo govorila, sama ni kadila. Ko je kolegica videla, v kašnih skrbeh je sin, kako se prestraši ob vsaki cigareti, ki jo mama pokadi, je sklenila, da mora narediti vse, da otrok ne bo več živel v takšnem strahu. Za njegov deveti rojstni dan je pokadila zadnjo cigareto. Darilo, ki nima nič opraviti z denarjem, pač pa z veliko ljubeznijo. Sin je doživel, kako je mama zanj pripravljena opustiti kajenje, ki ji je bilo v velik užitek. Ampak sin je bil zanjo še veliko bolj dragocen in otrok je doživel ob njeni odločitvi prav to. Zanimalo me je, ali sin zdaj, po toliko letih, kadi. Kadi. Kdo ve, ali se kdaj spomni na mamino darilo ob devetem rojstnem dnevu? Kaj bo on lahko podaril svojim otrokom, s čimer jim bo lahko pokazal svojo ljubezen?
Vsak od nas pozna zadrego, ko moramo najti primerno darilo za nekoga, ki ima rojstni dan. Če nam je ta človek blizu, nam je laže izbirati, ker vemo, s čim mu bomo napravili veselje. Teže je seveda pri tistih, ki jih ne poznamo tako dobro. Včasih v takšni nemoči kupujemo tudi kakšne neumnosti. Samo da bo darilo. Navadno so darila materialna, kakšen predmet, včasih pa je kdo pri tem tudi bolj iznajdljiv, na primer nekajdnevno bivanje v toplicah, vožnja z balonom ali kaj podobnega. Pa tudi to je nekaj, kar je povezano z denarjem. So pa tudi darila, ki jih ne moreš kupiti z denarjem in so še prav posebno dragocena. O takšnem darilu mi je pripovedovala kolegica. Pred leti, ko je eden od sinov imel deveti rojstni dan, mu je dala prav posebno darilo: obljubila mu je, da ne bo več kadila. To obljubo je potem tudi zelo resno izpolnila in od takrat ne kadi več. Zdaj je to že kar precej dolgo in je kajenje šlo že skoraj v pozabo. Ob tem je treba povedati, da je kolegica veliko kadila, tudi z velikim užitkom. Eden od treh sinov jo je večkrat prosil, naj neha, ker se je bal, da bo mama zaradi tega kar umrla in kaj takega bi bilo zanj najhuje. V šoli so se učili o kajenju in tam je tudi slišal, kako škodljivo je kajenje. Predstavljam si, da učiteljica, ki je otrokom o tem tako prepričljivo govorila, sama ni kadila. Ko je kolegica videla, v kašnih skrbeh je sin, kako se prestraši ob vsaki cigareti, ki jo mama pokadi, je sklenila, da mora narediti vse, da otrok ne bo več živel v takšnem strahu. Za njegov deveti rojstni dan je pokadila zadnjo cigareto. Darilo, ki nima nič opraviti z denarjem, pač pa z veliko ljubeznijo. Sin je doživel, kako je mama zanj pripravljena opustiti kajenje, ki ji je bilo v velik užitek. Ampak sin je bil zanjo še veliko bolj dragocen in otrok je doživel ob njeni odločitvi prav to. Zanimalo me je, ali sin zdaj, po toliko letih, kadi. Kadi. Kdo ve, ali se kdaj spomni na mamino darilo ob devetem rojstnem dnevu? Kaj bo on lahko podaril svojim otrokom, s čimer jim bo lahko pokazal svojo ljubezen?
V Posočju Marijino vnebovzetje imenujejo rožnca. Podobno tudi v Beneški Sloveniji. Ime praznika izhaja iz navade, da žene za ta praznik naberejo čim več različnih rož in zelišč, jih povežejo v šopek in odnesejo k blagoslovu. Lepo cvetje je simbol Marijinih lepih čednosti: ljubezni, dobrote, vere, čistosti, upanja, duhovne lepote. Poudarjajo, da moramo te lepe lastnosti imeti tudi mi, če želimo ohraniti zdravje na duši in na telesu. Blagoslov zelišč in rož je tudi znamenje, da je tudi narava, da je materialnost poveličana, kar se je zgodilo z Marijinim vnebovzetjem. Poveličano je to, kar je snovno, telesno. Čeprav je Cerkev vseskozi verovala v versko resnico o vnebovzetju, pa jo je dokončno na slovesni način izrazil šele papež Pij XII. 1. novembra 1950. Verniki vidimo vrhunec Marijine vere ob angelovem oznanjenju, ko ji je Božji odposlanec prenesel vabilo, naj postane Božja mati. Marija je s svojim privoljenjem postavila Boga na prvo mesto v življenju. S tem izziva tudi nas, naj storimo enako. Evangelij današnjega praznika govori, da je »Marija vstala in hitro šla v gore« (Lk 1,39). Odpravila se je na potovanje. Vendar ni šla na oddih. Pravkar je izvedela, da bo postala Božja mati. Toda raje kot bi to novico obdržala zase, se je odpravila na pot k ostareli teti Elizabeti, da bi ji priskočila na pomoč. Evangelij Marijo opiše kot dejavno ženo. Je ženska, ki zaradi življenjskih zahtev veliko potuje. Po tem potovanju k teti Elizabeti najdemo Marijo na drugi poti. Na poti, ko noseča z Jožefom potuje v Betlehem. Od tam mora bežati v Egipt, da ubeži pred grožnjo, da bodo ubili njenega otroka. Čez nekaj let jo najdemo spet na potovanju, ko roma v Jeruzalem. Tam se ji je izgubil njen sin, ki ga po iskanju z Jožefom najdeta v templju. Gotovo je bilo njeno najtežje potovanje pot, ko je spremljala sina na Kalvarijo. Marija, prva Jezusova učenka v več pogledih, predstavlja učence vseh časov, ki ji bodo sledili in oznanjali evangelij. Marija je žena, popolnoma predana poslanstvu. Lahko jo imenujemo prvo oznanjevalko. Svetu je prinesla Kristusa. Na današnji praznik pa slavimo njeno zadnje potovanje, njeno pot v nebesa, njeno vnebovzetje. Ženi, ki je velik del svojega življenja preživela na potovanju, je na koncu pripravljen »prostor, ki ji ga je Bog pripravil« (Raz 11,10). Danes se spominjamo tega in slavimo Gospoda, ki se je ozrl na »nizkost svoje dekle« (Lk 1,48).
V Posočju Marijino vnebovzetje imenujejo rožnca. Podobno tudi v Beneški Sloveniji. Ime praznika izhaja iz navade, da žene za ta praznik naberejo čim več različnih rož in zelišč, jih povežejo v šopek in odnesejo k blagoslovu. Lepo cvetje je simbol Marijinih lepih čednosti: ljubezni, dobrote, vere, čistosti, upanja, duhovne lepote. Poudarjajo, da moramo te lepe lastnosti imeti tudi mi, če želimo ohraniti zdravje na duši in na telesu. Blagoslov zelišč in rož je tudi znamenje, da je tudi narava, da je materialnost poveličana, kar se je zgodilo z Marijinim vnebovzetjem. Poveličano je to, kar je snovno, telesno. Čeprav je Cerkev vseskozi verovala v versko resnico o vnebovzetju, pa jo je dokončno na slovesni način izrazil šele papež Pij XII. 1. novembra 1950. Verniki vidimo vrhunec Marijine vere ob angelovem oznanjenju, ko ji je Božji odposlanec prenesel vabilo, naj postane Božja mati. Marija je s svojim privoljenjem postavila Boga na prvo mesto v življenju. S tem izziva tudi nas, naj storimo enako. Evangelij današnjega praznika govori, da je »Marija vstala in hitro šla v gore« (Lk 1,39). Odpravila se je na potovanje. Vendar ni šla na oddih. Pravkar je izvedela, da bo postala Božja mati. Toda raje kot bi to novico obdržala zase, se je odpravila na pot k ostareli teti Elizabeti, da bi ji priskočila na pomoč. Evangelij Marijo opiše kot dejavno ženo. Je ženska, ki zaradi življenjskih zahtev veliko potuje. Po tem potovanju k teti Elizabeti najdemo Marijo na drugi poti. Na poti, ko noseča z Jožefom potuje v Betlehem. Od tam mora bežati v Egipt, da ubeži pred grožnjo, da bodo ubili njenega otroka. Čez nekaj let jo najdemo spet na potovanju, ko roma v Jeruzalem. Tam se ji je izgubil njen sin, ki ga po iskanju z Jožefom najdeta v templju. Gotovo je bilo njeno najtežje potovanje pot, ko je spremljala sina na Kalvarijo. Marija, prva Jezusova učenka v več pogledih, predstavlja učence vseh časov, ki ji bodo sledili in oznanjali evangelij. Marija je žena, popolnoma predana poslanstvu. Lahko jo imenujemo prvo oznanjevalko. Svetu je prinesla Kristusa. Na današnji praznik pa slavimo njeno zadnje potovanje, njeno pot v nebesa, njeno vnebovzetje. Ženi, ki je velik del svojega življenja preživela na potovanju, je na koncu pripravljen »prostor, ki ji ga je Bog pripravil« (Raz 11,10). Danes se spominjamo tega in slavimo Gospoda, ki se je ozrl na »nizkost svoje dekle« (Lk 1,48).
Zagotovo nisem edini, ki me te dni nekoliko skrbi vse novo, kar bo prineslo naslednje šolsko leto. Zgodi se namreč, da me ob misli nanj začnejo prešinjati spoznanja iz prejšnjih let. Ko pretresam stvari, ki so se zgodile, primerjam velikopotezne načrte, ki sem si jih postavil na začetku, s sadovi dela, ki so se mi junija nabrali med prsti. Če sem prav pošten, se ni skoraj nikoli ujelo nič velikega. Samo nekaj semen, nekaj drobcenih stvari, ščepec gorčičnih zrn in veliko razočaranja. Ni bilo tako, kot sem si želel, še manj tako, kot sem načrtoval. Skoraj vsako leto je bilo enako. In skrbi me, da bo tako tudi letos. Zakaj bi se torej trudil? Ima to sploh kakšen smisel? »… seme pa klije in raste, da sam ne ve, kako.« (Mr 4,27) Setev, ki jo razumem kot svoje vzgojno delo, je pač bolj ali manj obupen opravek, preveč je odrekanja in garanja za premalo rezultatov, beri: uresničitve zastavljenih načrtov. Skoraj nič ni tako, kot sem si zamislil. Mali ljudje, ki so nam zaupani, so neugnane sile novega, ki preskakujejo naše kalupe, načrte in sisteme, nočejo živeti, kakor živimo mi. To je poglavitni razlog za nezadovoljstvo pri vzgoji, poglavitni razlog, zaradi katerega mi starši tolikokrat potožijo, da ne vedo, pri čem so zgrešili, saj so njihovi otroci popolnoma drugačni od tega, kar so si želeli. Toda ravno tako je prav. Naši otroci ne smejo živeti, kakor živimo mi, ne smejo nam pripeti priznanja za naše vzgojno delo, četudi bi se na večer vsi radi pridušali, kako zelo uspešni smo bili. Ne sejemo namreč za svoje zadovoljstvo, sejemo za žetev, od katere ne bomo imeli ničesar. Naša setev je le posredovanje življenja. V svoje otroke posejemo seme, nekakšno življenjsko moč, ki še nima dokončne oblike. Sejemo, kar imamo, kar nam je dragoceno, to je naše delo. In to je dovolj. Mi smo delali, sejali, rasti pa ne bomo dali. Ti edini moreš dati delu blagoslov bogati, smo peli v domači cerkvi. Tako tudi kot vzgojitelji nimamo druge možnosti, kot da po setvi kakor utrujeni kmetje v zaupanju čakamo, da bodo naša semena zrasla v nekaj velikega. Ker bodo. Ne sicer v to, kar si sami želimo ali pričakujemo, gotovo pa v to, kar potrebuje svet, ki se še ni rodil.
Zagotovo nisem edini, ki me te dni nekoliko skrbi vse novo, kar bo prineslo naslednje šolsko leto. Zgodi se namreč, da me ob misli nanj začnejo prešinjati spoznanja iz prejšnjih let. Ko pretresam stvari, ki so se zgodile, primerjam velikopotezne načrte, ki sem si jih postavil na začetku, s sadovi dela, ki so se mi junija nabrali med prsti. Če sem prav pošten, se ni skoraj nikoli ujelo nič velikega. Samo nekaj semen, nekaj drobcenih stvari, ščepec gorčičnih zrn in veliko razočaranja. Ni bilo tako, kot sem si želel, še manj tako, kot sem načrtoval. Skoraj vsako leto je bilo enako. In skrbi me, da bo tako tudi letos. Zakaj bi se torej trudil? Ima to sploh kakšen smisel? »… seme pa klije in raste, da sam ne ve, kako.« (Mr 4,27) Setev, ki jo razumem kot svoje vzgojno delo, je pač bolj ali manj obupen opravek, preveč je odrekanja in garanja za premalo rezultatov, beri: uresničitve zastavljenih načrtov. Skoraj nič ni tako, kot sem si zamislil. Mali ljudje, ki so nam zaupani, so neugnane sile novega, ki preskakujejo naše kalupe, načrte in sisteme, nočejo živeti, kakor živimo mi. To je poglavitni razlog za nezadovoljstvo pri vzgoji, poglavitni razlog, zaradi katerega mi starši tolikokrat potožijo, da ne vedo, pri čem so zgrešili, saj so njihovi otroci popolnoma drugačni od tega, kar so si želeli. Toda ravno tako je prav. Naši otroci ne smejo živeti, kakor živimo mi, ne smejo nam pripeti priznanja za naše vzgojno delo, četudi bi se na večer vsi radi pridušali, kako zelo uspešni smo bili. Ne sejemo namreč za svoje zadovoljstvo, sejemo za žetev, od katere ne bomo imeli ničesar. Naša setev je le posredovanje življenja. V svoje otroke posejemo seme, nekakšno življenjsko moč, ki še nima dokončne oblike. Sejemo, kar imamo, kar nam je dragoceno, to je naše delo. In to je dovolj. Mi smo delali, sejali, rasti pa ne bomo dali. Ti edini moreš dati delu blagoslov bogati, smo peli v domači cerkvi. Tako tudi kot vzgojitelji nimamo druge možnosti, kot da po setvi kakor utrujeni kmetje v zaupanju čakamo, da bodo naša semena zrasla v nekaj velikega. Ker bodo. Ne sicer v to, kar si sami želimo ali pričakujemo, gotovo pa v to, kar potrebuje svet, ki se še ni rodil.
V ponovljeni Duhovni misli filozofinja in urednica dr. Ignacija Fridl Jarc razpravlja o ženski enakopravnosti. Že nekateri stari filozofi so trdili, da ženske niso nič manj sposobne od moških.
V ponovljeni Duhovni misli filozofinja in urednica dr. Ignacija Fridl Jarc razpravlja o ženski enakopravnosti. Že nekateri stari filozofi so trdili, da ženske niso nič manj sposobne od moških.
Da čez sedem let vse prav pride in da je tudi vsaka slaba stvar za nekaj dobra. Na podstrešjih se je zmerom našlo še kaj ustreznega kot nadomestek za tisto, ker je kje nenadoma odpovedalo. Vaški urar samouk je znal popraviti staro uro, tako da je merila čas tudi brez kakega vijaka. Zdaj je v enem samem človeškem življenju vse preobrnjeno in kaj neki od večstoletne gotovosti še velja? Dva mehanika poznam: močno mladega in drugega ne še opazno starega. Iskan in srčno zaželen je predvsem ta. Res da zgolj od onih, ki krožijo po cestah s prastarim ropotačem. Toda starejši mehanik ga zna popraviti! Mladi nikakor. Zato si družno delita stranke na veliko zadovoljstvo vseh. Težava je v tem, da bo staremu mojstru zdaj zdaj zmanjkalo starih delov; sicer pa prav kmalu še lastnikov nekoč tako cenjenih katrc, fičkov in lad. Mar je v doslej povedanem kaj skuha o duhovni vsebini? V grobem nič, mogoče tiči v finesi? A zanjo je zmeraj treba imeti oko, uho in uvid. V Svetem pismu je rečeno: Starina je boljša. Toda kar povprek to ne velja. Vsaj doslej so se ljudje delili na one, ki hočejo imeti takoj vse novo, novejše in najboljše in na njim nasprotne: zadovoljne s tistim, na kar so najbolj navajeni. Ironija je v tem, da so ti večinoma trdnega, zdravega spanca. Oni, ki veliko dajo na trend, pa stresni in raztreseni. Sem in tja je še videti poslopje, zametano z najrazličnejšo šaro; z vsem takim, kar je nekdaj veljalo, da čez sedem let prav pride. Ali pa kako stanovanje, podobno skladišču ropotije. Zdaj poznamo recikliranje in to iznajdbo bi lahko imeli za pravi božji dar. Navsezadnje je res vse še za kaj uporabno, a pride prav le, če je hitro predelano v koristne reči. Kopičiti stvari samo zato, da jih imamo, nima pomena. Svetopisemska beseda je jasna: Neumnež, nocoj bodo tvojo dušo terjali od tebe, in kar si nagrabil, čigavo bo! Pa vendar: hrani bele vinarje za črne dni. Stari nasvet naj bi veljal tudi za naš čas - kljub miselnosti, da bo blagostanje trajalo večno. Pa ne bo. Sploh pa: izuri se deliti dobrine s kom, ki mu trda prede že za vsakdanji kruh.
Da čez sedem let vse prav pride in da je tudi vsaka slaba stvar za nekaj dobra. Na podstrešjih se je zmerom našlo še kaj ustreznega kot nadomestek za tisto, ker je kje nenadoma odpovedalo. Vaški urar samouk je znal popraviti staro uro, tako da je merila čas tudi brez kakega vijaka. Zdaj je v enem samem človeškem življenju vse preobrnjeno in kaj neki od večstoletne gotovosti še velja? Dva mehanika poznam: močno mladega in drugega ne še opazno starega. Iskan in srčno zaželen je predvsem ta. Res da zgolj od onih, ki krožijo po cestah s prastarim ropotačem. Toda starejši mehanik ga zna popraviti! Mladi nikakor. Zato si družno delita stranke na veliko zadovoljstvo vseh. Težava je v tem, da bo staremu mojstru zdaj zdaj zmanjkalo starih delov; sicer pa prav kmalu še lastnikov nekoč tako cenjenih katrc, fičkov in lad. Mar je v doslej povedanem kaj skuha o duhovni vsebini? V grobem nič, mogoče tiči v finesi? A zanjo je zmeraj treba imeti oko, uho in uvid. V Svetem pismu je rečeno: Starina je boljša. Toda kar povprek to ne velja. Vsaj doslej so se ljudje delili na one, ki hočejo imeti takoj vse novo, novejše in najboljše in na njim nasprotne: zadovoljne s tistim, na kar so najbolj navajeni. Ironija je v tem, da so ti večinoma trdnega, zdravega spanca. Oni, ki veliko dajo na trend, pa stresni in raztreseni. Sem in tja je še videti poslopje, zametano z najrazličnejšo šaro; z vsem takim, kar je nekdaj veljalo, da čez sedem let prav pride. Ali pa kako stanovanje, podobno skladišču ropotije. Zdaj poznamo recikliranje in to iznajdbo bi lahko imeli za pravi božji dar. Navsezadnje je res vse še za kaj uporabno, a pride prav le, če je hitro predelano v koristne reči. Kopičiti stvari samo zato, da jih imamo, nima pomena. Svetopisemska beseda je jasna: Neumnež, nocoj bodo tvojo dušo terjali od tebe, in kar si nagrabil, čigavo bo! Pa vendar: hrani bele vinarje za črne dni. Stari nasvet naj bi veljal tudi za naš čas - kljub miselnosti, da bo blagostanje trajalo večno. Pa ne bo. Sploh pa: izuri se deliti dobrine s kom, ki mu trda prede že za vsakdanji kruh.
Sufiji, muslimanski mistiki nas med drugim učijo, da ima vsako človeško dejanje svojo zunanjo in svojo notranjo dimenzijo. Zunanja dimenzija je vidna, materializirana; notranja pa nevidna, skrita. Popolnost nekega dejanja je za sufije vselej odvisna od harmonije med zunanjo in notranjo razsežnostjo. Medtem ko merilo zunanjega vidika leži v njegovi estetsko-etični izvršitvi, je merilo pristnosti notranjega vidika določeno s stopnjo iskrenosti in čistostjo namena, s katerim je bilo dejanje storjeno. Iskrenost (arab. »sidq«) in čistost namena (arab. »nija«) sta torej iz vidika sufizma glavna principa vsake praktične izvrištve in uresničitve. Notranja dimenzija daje zunanji smisel in resnični pomen; zunanja pa daje notranji podobo in izraz. Vzemimo za primer post, ki predstavlja eno izmed temeljnih praks vseh velikih religijskih tradicij in duhovnih sistemov. Zunanja oblika posta je manifestirana v odpovedi hrane, pijače in na šplosno vsakršnih čutnih užitkov. Toda njen resnični smisel in cilj sta: samopremagovanje in samospoznanje. Šele z ozaveščanjem notranje dimenzije (arab. »batin«) se post iz religijskega rituala spremeni v duhovno izkušnjo. Kajti fižično odrekanje hrani, pijači in spolnim užitkom samo po sebi ne vodi v spoznanje. Šele refleksija o človeški odvisnosti, intenzivno zaznavanje časovnosti, soočanje s svojimi temeljnimi potrebami, zavestno premagovanje svojih naravnih impulzov in kontemplacija o lastni končnosti so tisti elementi, ki post pretvorijo v eksistencialno-duhovno-spoznanvi proces. . Če mislim na kaj drugega razen Boga, sem prekinil post.“ Že prerok Mohamed naj bi dejal: „Če postiš, potem naj postijo tudi tvoja ušesa in oči in tvoj jezik in tvoje roke.“ Šele celostni post razpre višjo raven zavesti za zaznavanje in motrenje resničnosti v njeni transcendentni zasnovi. Če je torej zunanja dimenzija posta vidna v odpovedi hrane in čutnih užtkov sploh, pa je njegova notranja dimenzija občutena v duševno-duhovnih stanjih kontemplacije, meditacije in notranjega boja. Resnični post je torej prehod iz čutnosti v duhovnost, tako da se duhovno oblikuje ravno v soočanju s skrajnimi potrebami in mejami čutnega. Misel o postu kot poti samopremagovanja in spoznanja bi rad zaključil z modrimi besedami Rešida Hafizovića: »Dar posta nam prinaša dar večplastnih vidikov spoznanja, a brez spoznanja ni mogoč vzpon.«
Sufiji, muslimanski mistiki nas med drugim učijo, da ima vsako človeško dejanje svojo zunanjo in svojo notranjo dimenzijo. Zunanja dimenzija je vidna, materializirana; notranja pa nevidna, skrita. Popolnost nekega dejanja je za sufije vselej odvisna od harmonije med zunanjo in notranjo razsežnostjo. Medtem ko merilo zunanjega vidika leži v njegovi estetsko-etični izvršitvi, je merilo pristnosti notranjega vidika določeno s stopnjo iskrenosti in čistostjo namena, s katerim je bilo dejanje storjeno. Iskrenost (arab. »sidq«) in čistost namena (arab. »nija«) sta torej iz vidika sufizma glavna principa vsake praktične izvrištve in uresničitve. Notranja dimenzija daje zunanji smisel in resnični pomen; zunanja pa daje notranji podobo in izraz. Vzemimo za primer post, ki predstavlja eno izmed temeljnih praks vseh velikih religijskih tradicij in duhovnih sistemov. Zunanja oblika posta je manifestirana v odpovedi hrane, pijače in na šplosno vsakršnih čutnih užitkov. Toda njen resnični smisel in cilj sta: samopremagovanje in samospoznanje. Šele z ozaveščanjem notranje dimenzije (arab. »batin«) se post iz religijskega rituala spremeni v duhovno izkušnjo. Kajti fižično odrekanje hrani, pijači in spolnim užitkom samo po sebi ne vodi v spoznanje. Šele refleksija o človeški odvisnosti, intenzivno zaznavanje časovnosti, soočanje s svojimi temeljnimi potrebami, zavestno premagovanje svojih naravnih impulzov in kontemplacija o lastni končnosti so tisti elementi, ki post pretvorijo v eksistencialno-duhovno-spoznanvi proces. . Če mislim na kaj drugega razen Boga, sem prekinil post.“ Že prerok Mohamed naj bi dejal: „Če postiš, potem naj postijo tudi tvoja ušesa in oči in tvoj jezik in tvoje roke.“ Šele celostni post razpre višjo raven zavesti za zaznavanje in motrenje resničnosti v njeni transcendentni zasnovi. Če je torej zunanja dimenzija posta vidna v odpovedi hrane in čutnih užtkov sploh, pa je njegova notranja dimenzija občutena v duševno-duhovnih stanjih kontemplacije, meditacije in notranjega boja. Resnični post je torej prehod iz čutnosti v duhovnost, tako da se duhovno oblikuje ravno v soočanju s skrajnimi potrebami in mejami čutnega. Misel o postu kot poti samopremagovanja in spoznanja bi rad zaključil z modrimi besedami Rešida Hafizovića: »Dar posta nam prinaša dar večplastnih vidikov spoznanja, a brez spoznanja ni mogoč vzpon.«
Današnje razmišljanje lahko začnemo z nekaj preprostimi vprašanji: Vas je kdaj strah? Se česa bojite? Se imate za plašno osebo? Ko smo bili majhni, smo se verjetno bali teme ali nesreč. A če smo iskreni, moramo priznati, da tudi danes, ko smo odrasli, včasih občutimo strah. V družini, na delovnem mestu, v soseski, v medosebnih odnosih – povsod se lahko pojavijo situacije, ki v nas vzbudijo nelagodje. In če pogledamo še širše, nam svet, v katerem živimo, ponuja številne razloge za zaskrbljenost: politične odločitve, ki pogosto izgubljajo kompas, občutek, da družba drvi v prazno, vojne in nove napetosti, ki znova pretresajo svet. Strah je močno čustvo nelagodja ali tesnobe, ki se pojavi ob zaznavi nevarnosti – bodisi resnične bodisi namišljene. Psiholog Viktor Frankl pa opozarja na globlji, pogosto prezrt vidik strahu, ko pravi: »Strah lahko postane resničnost prav tistega, česar se bojimo.« S tem opozarja, da strah ni zgolj pasivno občutenje, temveč lahko močno vpliva na naše ravnanje – tako močno, da se zaradi njega uresničijo prav tisti scenariji, pred katerimi bežimo. In prav v to človekovo stanje, zaznamovano s strahom, pada Jezusova nežna in ljubeča beseda v današnjem evangeliju: »Ne boj se, mala čreda, kajti vaš Oče je sklenil, da vam dá kraljestvo.« V tem stavku je povzeta vsa dinamika Božje ljubezni. Bog ni gospodar, ki bi strašil, nadziral ali kaznoval. On je Oče, ki z veseljem in svobodno podarja kraljestvo – kraljestvo miru, sprave in ljubezni. Jezus svoje učence – in z njimi tudi nas danes – vabi k budnosti, pripravljenosti in zaupanju. Spodbuja nas, da se ne zapiramo v varnost materialnih dobrin ali v življenjske vzorce, ki nas utesnjujejo, ampak da usmerimo svoje srce tja, kjer je naš pravi zaklad – v Boga in ljubezen. Če iskreno pogledamo današnji svet, nas kar zaboli, ko vidimo, za kaj vse se ljudje prepirajo, tekmujejo, grabijo – a v resnici potrebujemo zelo malo. Evangelist Luka zapiše: »Kjer je vaš zaklad, tam bo tudi vaše srce.« V času materializma, pretirane skrbi za varnost in strahu pred prihodnostjo Jezus zastavi temeljno vprašanje: »Kaj je tvoj zaklad?« Je to uspeh, ugled, nadzor? Ali pa zaupanje v Boga, v njegovo previdnost in v moč ljubezni? Odgovor na to vprašanje je ključen, saj nas Jezus vabi, naj se osvobodimo strahu in odpremo srca darilu. Kajti kraljestvo, o katerem govori evangelij, ni nagrada za najboljše, temveč dar za tiste, ki zaupajo. In prav v tem duhu naj nas spremljajo tudi besede svetega Janeza Pavla II., ki je ob začetku svojega papeževanja svet pozval: Ne bojte se! Odprite vrata Kristusu!
Današnje razmišljanje lahko začnemo z nekaj preprostimi vprašanji: Vas je kdaj strah? Se česa bojite? Se imate za plašno osebo? Ko smo bili majhni, smo se verjetno bali teme ali nesreč. A če smo iskreni, moramo priznati, da tudi danes, ko smo odrasli, včasih občutimo strah. V družini, na delovnem mestu, v soseski, v medosebnih odnosih – povsod se lahko pojavijo situacije, ki v nas vzbudijo nelagodje. In če pogledamo še širše, nam svet, v katerem živimo, ponuja številne razloge za zaskrbljenost: politične odločitve, ki pogosto izgubljajo kompas, občutek, da družba drvi v prazno, vojne in nove napetosti, ki znova pretresajo svet. Strah je močno čustvo nelagodja ali tesnobe, ki se pojavi ob zaznavi nevarnosti – bodisi resnične bodisi namišljene. Psiholog Viktor Frankl pa opozarja na globlji, pogosto prezrt vidik strahu, ko pravi: »Strah lahko postane resničnost prav tistega, česar se bojimo.« S tem opozarja, da strah ni zgolj pasivno občutenje, temveč lahko močno vpliva na naše ravnanje – tako močno, da se zaradi njega uresničijo prav tisti scenariji, pred katerimi bežimo. In prav v to človekovo stanje, zaznamovano s strahom, pada Jezusova nežna in ljubeča beseda v današnjem evangeliju: »Ne boj se, mala čreda, kajti vaš Oče je sklenil, da vam dá kraljestvo.« V tem stavku je povzeta vsa dinamika Božje ljubezni. Bog ni gospodar, ki bi strašil, nadziral ali kaznoval. On je Oče, ki z veseljem in svobodno podarja kraljestvo – kraljestvo miru, sprave in ljubezni. Jezus svoje učence – in z njimi tudi nas danes – vabi k budnosti, pripravljenosti in zaupanju. Spodbuja nas, da se ne zapiramo v varnost materialnih dobrin ali v življenjske vzorce, ki nas utesnjujejo, ampak da usmerimo svoje srce tja, kjer je naš pravi zaklad – v Boga in ljubezen. Če iskreno pogledamo današnji svet, nas kar zaboli, ko vidimo, za kaj vse se ljudje prepirajo, tekmujejo, grabijo – a v resnici potrebujemo zelo malo. Evangelist Luka zapiše: »Kjer je vaš zaklad, tam bo tudi vaše srce.« V času materializma, pretirane skrbi za varnost in strahu pred prihodnostjo Jezus zastavi temeljno vprašanje: »Kaj je tvoj zaklad?« Je to uspeh, ugled, nadzor? Ali pa zaupanje v Boga, v njegovo previdnost in v moč ljubezni? Odgovor na to vprašanje je ključen, saj nas Jezus vabi, naj se osvobodimo strahu in odpremo srca darilu. Kajti kraljestvo, o katerem govori evangelij, ni nagrada za najboljše, temveč dar za tiste, ki zaupajo. In prav v tem duhu naj nas spremljajo tudi besede svetega Janeza Pavla II., ki je ob začetku svojega papeževanja svet pozval: Ne bojte se! Odprite vrata Kristusu!
Profesor je poučeval svoje študente, kako obvladovati vsakdanji stres in živeti s skrbmi. Med svojim predavanjem je stopil do katedra in dvignil kozarec vode, ki je bil na njem. Nekateri so mislili, da jih bo vprašal ali je kozarec na pol prazen ali na pol poln. Vendar je profesor vprašal nekaj drugega: »Kaj se vam zdi, kako težak je ta kozarec vode?« Odgovori študentov so se razlikovali. Nekateri so ocenjevali težo okrog osemdeset gramov, nekateri so se približali tristotim gramom. Vendar je bilo vprašanje profesorja zvito. Študentom je končno pojasnil, da fizična teža ni najbolj pomembna. »To, koliko je kozarec težak, je odvisno od tega, kako dolgo ga držim v roki,« jim pove in nadaljuje: »Če ga držim eno minuto, to za zdravega človeka ne bo problem. Če pa ga bi držal celo uro, bom čutil bolečine v roki. Če bi ga držal cel dan, bi mi roka že povsem otopela. V nobenem od teh primerov se teža kozarca ne spremeni, toda dalj časa ko ga držim, težji se mi zdi.« Profesor je zaključil svojo uro predavanja z mislijo: »Stres in skrbi v našem življenju so podobne kozarcu vode. Če o njih razmišljam za kratek čas, mi ne škodijo. Če razmišljam o njih dlje časa, nas lahko začnejo 'boleti' in pritiskati k tlom. Če bi o njih razmišljal že cel dan, bi se čutil povsem otrplega in ne bi bil sposoben ničesar narediti.« V življenju se zgodi, da nas določeni dogodki ali situacije povsem preplavijo. Zdi se, kot da smo potopljeni v naše obveznosti, skrbi in ničesar drugega ne vidimo več. Tedaj se je dobro odločiti in odložiti naš 'kozarec skrbi'. Dogaja se tudi, da takšen 'kozarec' držimo že predolgo, ko je določen dogodek že davno mimo ali pa nanj ne moremo več prav nič vplivati. Voda v takšnem kozarcu se že usmradi, tako da ni več pitna, je celo zdravju škodljiva. Vse kar imamo od tega kozarca, je le še bolečina, ki se je oklepamo. In vse kar lahko naredimo je, da kozarec odložimo. Danes smo lahko pozorni na vse kozarce, ki jih po nepotrebnem držimo in si povzročamo krče v rokah.
Profesor je poučeval svoje študente, kako obvladovati vsakdanji stres in živeti s skrbmi. Med svojim predavanjem je stopil do katedra in dvignil kozarec vode, ki je bil na njem. Nekateri so mislili, da jih bo vprašal ali je kozarec na pol prazen ali na pol poln. Vendar je profesor vprašal nekaj drugega: »Kaj se vam zdi, kako težak je ta kozarec vode?« Odgovori študentov so se razlikovali. Nekateri so ocenjevali težo okrog osemdeset gramov, nekateri so se približali tristotim gramom. Vendar je bilo vprašanje profesorja zvito. Študentom je končno pojasnil, da fizična teža ni najbolj pomembna. »To, koliko je kozarec težak, je odvisno od tega, kako dolgo ga držim v roki,« jim pove in nadaljuje: »Če ga držim eno minuto, to za zdravega človeka ne bo problem. Če pa ga bi držal celo uro, bom čutil bolečine v roki. Če bi ga držal cel dan, bi mi roka že povsem otopela. V nobenem od teh primerov se teža kozarca ne spremeni, toda dalj časa ko ga držim, težji se mi zdi.« Profesor je zaključil svojo uro predavanja z mislijo: »Stres in skrbi v našem življenju so podobne kozarcu vode. Če o njih razmišljam za kratek čas, mi ne škodijo. Če razmišljam o njih dlje časa, nas lahko začnejo 'boleti' in pritiskati k tlom. Če bi o njih razmišljal že cel dan, bi se čutil povsem otrplega in ne bi bil sposoben ničesar narediti.« V življenju se zgodi, da nas določeni dogodki ali situacije povsem preplavijo. Zdi se, kot da smo potopljeni v naše obveznosti, skrbi in ničesar drugega ne vidimo več. Tedaj se je dobro odločiti in odložiti naš 'kozarec skrbi'. Dogaja se tudi, da takšen 'kozarec' držimo že predolgo, ko je določen dogodek že davno mimo ali pa nanj ne moremo več prav nič vplivati. Voda v takšnem kozarcu se že usmradi, tako da ni več pitna, je celo zdravju škodljiva. Vse kar imamo od tega kozarca, je le še bolečina, ki se je oklepamo. In vse kar lahko naredimo je, da kozarec odložimo. Danes smo lahko pozorni na vse kozarce, ki jih po nepotrebnem držimo in si povzročamo krče v rokah.
Svet bi bil precej lepši, če bi bili vsi sočutnejši. Drug do drugega in tudi do narave. V današnji Duhovni misli njena avtorica Jelka Mirovič iz Kočevja govori prav o sočutju.
Svet bi bil precej lepši, če bi bili vsi sočutnejši. Drug do drugega in tudi do narave. V današnji Duhovni misli njena avtorica Jelka Mirovič iz Kočevja govori prav o sočutju.
Spoštovani, nemški pesnik Friedrich Schiller je leta 1785 napisal Odo radosti, ki jo je Ludvig van Beethoven uglasbil v 9. simfoniji in je leta 1985 postala uradna himna Evropske unije. Schiller jo je zaključil, prevedeno v slovenski jezik, takole: »Naj objamem vse te milijone! Naj poljubim krasen Božji svet! Bratje, čez nebo razpet, Bog, ljubeči Oče, nikdar ne zatone!« Današnji razvajenci težko poljubljamo trpeči Božji svet. Raje zatrjujemo, da v nebesih ne prebiva ljubeči Bog, sicer bi mu ob grozodejstvih počilo srce. Kaj če ima glede zla v svetu morda ateizem prav, ali pa ima prav sodobni ameriški filozof Peter John Kreeft (r. 1937), ki pronicljivo razčlenjuje, da nasprotje teizmu, priznavanju Boga, ni ateizem, ampak idolatrija, naše malikovanje. Pravzaprav ateizem zanj ne obstaja, kvečjemu antiteizem. To me rešuje iz zadrege, ko se od mene kot teologa pričakuje rešitev uganke, misleč, da mi je Bog poveril vodenje Božjega ministrstva za notranje zadeve. Toda tako popolnega človeka, ki bi znal na to odgovoriti, ni. Samo en človek je bil popoln, vendar smo ga ubili, ko smo ga razpeli na križ, in žal spregledali odgovor na vprašanje o trpljenju. Meni ljub brezbožni filozof Friedrich Nietzsche, gnan od želje po zanikanju Boga, je v bolečini brezizhodnosti napisal: »V resnici je bil samo en kristjan, pa še ta je umrl na križu!« Ravno v trpljenju smrti Božjega Sina je skrit odgovor, da ni ničesar tako slabega, da ne bi moglo vsebovati večjega dobrega; torej odrešenja človeštva. Kristus je dokončna Božja Beseda, Božji odgovor. Dotlej so bile vse besede prerokov, gurujev in filozofov le odmevi te Besede. Toda kljub temu raje končujemo z Nietzschejevo parolo: »Bog je moral umreti, kajti človek ne prenese, da živi taka priča!« Ker verodostojno pričo glede smisla trpljenja odklanjamo, se vprašujem, katera prismuknjena Sneguljčica še tvega ugrizniti v jabolko hudobne mačehe, čarovnice, če ne obstaja princ, ki bi jo obudil s poljubom. Grozeče nevarno je, če nad nami res nihče ne obstaja in smo zapuščene, izgubljene sirote, ki ne najdejo poti do očetovega doma. Moj favorit Nietzsche bi znova pritrdil, kot je zapisal: »Že skoraj dve tisočletji je minilo in ni niti enega novega boga, a mogočih je še toliko bogov.« Iluzorni bogovi so mogoči zato, ker kdor želi delati zlo, vedno najde opravičljiv razlog za to. Zato se kosanje z domislicami, kdo ima prav, nadaljuje brez loterijskega izida. Pri tem ugotavljam, da se konservativno misleči bojijo vprašanj, liberalno misleči pa odgovorov. Tako pojasnitve glede zla ostajajo na tistih, ki v trpljenju spoznajo tehtne odgovore, toda nedojemljivo je, da takrat zaradi nadnaravne moči zmorejo molčati.
Spoštovani, nemški pesnik Friedrich Schiller je leta 1785 napisal Odo radosti, ki jo je Ludvig van Beethoven uglasbil v 9. simfoniji in je leta 1985 postala uradna himna Evropske unije. Schiller jo je zaključil, prevedeno v slovenski jezik, takole: »Naj objamem vse te milijone! Naj poljubim krasen Božji svet! Bratje, čez nebo razpet, Bog, ljubeči Oče, nikdar ne zatone!« Današnji razvajenci težko poljubljamo trpeči Božji svet. Raje zatrjujemo, da v nebesih ne prebiva ljubeči Bog, sicer bi mu ob grozodejstvih počilo srce. Kaj če ima glede zla v svetu morda ateizem prav, ali pa ima prav sodobni ameriški filozof Peter John Kreeft (r. 1937), ki pronicljivo razčlenjuje, da nasprotje teizmu, priznavanju Boga, ni ateizem, ampak idolatrija, naše malikovanje. Pravzaprav ateizem zanj ne obstaja, kvečjemu antiteizem. To me rešuje iz zadrege, ko se od mene kot teologa pričakuje rešitev uganke, misleč, da mi je Bog poveril vodenje Božjega ministrstva za notranje zadeve. Toda tako popolnega človeka, ki bi znal na to odgovoriti, ni. Samo en človek je bil popoln, vendar smo ga ubili, ko smo ga razpeli na križ, in žal spregledali odgovor na vprašanje o trpljenju. Meni ljub brezbožni filozof Friedrich Nietzsche, gnan od želje po zanikanju Boga, je v bolečini brezizhodnosti napisal: »V resnici je bil samo en kristjan, pa še ta je umrl na križu!« Ravno v trpljenju smrti Božjega Sina je skrit odgovor, da ni ničesar tako slabega, da ne bi moglo vsebovati večjega dobrega; torej odrešenja človeštva. Kristus je dokončna Božja Beseda, Božji odgovor. Dotlej so bile vse besede prerokov, gurujev in filozofov le odmevi te Besede. Toda kljub temu raje končujemo z Nietzschejevo parolo: »Bog je moral umreti, kajti človek ne prenese, da živi taka priča!« Ker verodostojno pričo glede smisla trpljenja odklanjamo, se vprašujem, katera prismuknjena Sneguljčica še tvega ugrizniti v jabolko hudobne mačehe, čarovnice, če ne obstaja princ, ki bi jo obudil s poljubom. Grozeče nevarno je, če nad nami res nihče ne obstaja in smo zapuščene, izgubljene sirote, ki ne najdejo poti do očetovega doma. Moj favorit Nietzsche bi znova pritrdil, kot je zapisal: »Že skoraj dve tisočletji je minilo in ni niti enega novega boga, a mogočih je še toliko bogov.« Iluzorni bogovi so mogoči zato, ker kdor želi delati zlo, vedno najde opravičljiv razlog za to. Zato se kosanje z domislicami, kdo ima prav, nadaljuje brez loterijskega izida. Pri tem ugotavljam, da se konservativno misleči bojijo vprašanj, liberalno misleči pa odgovorov. Tako pojasnitve glede zla ostajajo na tistih, ki v trpljenju spoznajo tehtne odgovore, toda nedojemljivo je, da takrat zaradi nadnaravne moči zmorejo molčati.
Sv. Pavel nas vzpodbuja v pismu Galačanom: »Nosíte bremena drug drugemu in tako boste izpolnili Kristusovo postavo« (Gal 6,2). Komu naj nosim breme? Saj imam že svoje tako veliko in težko, da včasih ne vem več kako naprej… Kaj pa, če bom, dokler bom nosil breme drugemu, omagal? Kdo bo potem nosil moje breme? Kako naj nosim drugemu breme? Da ga popolnoma rešim vseh obvez, a da sam komaj, komaj lezem naprej?!! Koliko časa naj nosim drugemu breme? Pa je ne cel dan!!! Saj ne bom zmogel!! Komu naj nosim breme? Mojemu bližnjemu, tistemu, ki je poleg mene. Zakaj? Ker je v njem Jezus, ki govori, da bo ljudi sodil po tem, kar bodo naredili za drugega: »kajti lačen sem bil in ste mi dali jesti, žejen sem bil in ste mi dali piti, tujec sem bil in ste me sprejeli, nag sem bil in ste me oblekli, bolan sem bil in ste me obiskali, v ječi sem bil in ste prišli k meni… Resnično, resnično, povem vam: kar koli ste storili enemu teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili!« (Mt 25,35-36;40). On, ki nosi naša bremena, bremena naših grehov, najbolje ve, kako nositi breme drugega, da ne omagamo. Svoj pogled odvrnimo od svojega bremena in ga usmerimo na brata, sestro, ki hodi ob nas. Včasih bo dovolj, da si kljub temu, da ga nikoli nimamo, vzamemo čas in zares poslušamo, kaj nam drugi govori. Včasih bo dovolj, da se igramo z otrokom, ki bi rad prijatelja za igro! Ali pa bo dovolj, da se nasmehnemo v sivem dnevu nekemu beraču ali uslužbencu za steklenim okencem! Včasih pa… včasih pa, bomo morali krepko zavihati rokave, upogniti svojo ponosno hrbtenico in vzeti težko breme, ki ga drugi nosi mogoče že leta in leta, a da nismo niti slutili, da je tako težko… Olajšanje na njegovem obrazu bo najlepše plačilo! Znani teolog Hans Urs von Balthasar je zapisal: »Samo ljubezen zasluži, da ji verujemo.« Pomladni čas, ki letos malo kasni, nam pokaže kaj se lahko zgodi, če vzamemo v roke breme našega brata. Kot bi cepili divjo češnjo z novo vejico žlahtne domače češnje, in bi skupaj ustvarili neskončno lepi cvet, ki bo pa kmalu postal sladek sad v veselje vsem, ki ga bodo okušali. Največji čudež, ki nam se lahko zgodi je pa ta, da v času počitka, ko bomo želeli malo pretehtati svoje lastno breme, opazimo, da se nenavadno zmanjšalo, ali celo izginilo!
Sv. Pavel nas vzpodbuja v pismu Galačanom: »Nosíte bremena drug drugemu in tako boste izpolnili Kristusovo postavo« (Gal 6,2). Komu naj nosim breme? Saj imam že svoje tako veliko in težko, da včasih ne vem več kako naprej… Kaj pa, če bom, dokler bom nosil breme drugemu, omagal? Kdo bo potem nosil moje breme? Kako naj nosim drugemu breme? Da ga popolnoma rešim vseh obvez, a da sam komaj, komaj lezem naprej?!! Koliko časa naj nosim drugemu breme? Pa je ne cel dan!!! Saj ne bom zmogel!! Komu naj nosim breme? Mojemu bližnjemu, tistemu, ki je poleg mene. Zakaj? Ker je v njem Jezus, ki govori, da bo ljudi sodil po tem, kar bodo naredili za drugega: »kajti lačen sem bil in ste mi dali jesti, žejen sem bil in ste mi dali piti, tujec sem bil in ste me sprejeli, nag sem bil in ste me oblekli, bolan sem bil in ste me obiskali, v ječi sem bil in ste prišli k meni… Resnično, resnično, povem vam: kar koli ste storili enemu teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili!« (Mt 25,35-36;40). On, ki nosi naša bremena, bremena naših grehov, najbolje ve, kako nositi breme drugega, da ne omagamo. Svoj pogled odvrnimo od svojega bremena in ga usmerimo na brata, sestro, ki hodi ob nas. Včasih bo dovolj, da si kljub temu, da ga nikoli nimamo, vzamemo čas in zares poslušamo, kaj nam drugi govori. Včasih bo dovolj, da se igramo z otrokom, ki bi rad prijatelja za igro! Ali pa bo dovolj, da se nasmehnemo v sivem dnevu nekemu beraču ali uslužbencu za steklenim okencem! Včasih pa… včasih pa, bomo morali krepko zavihati rokave, upogniti svojo ponosno hrbtenico in vzeti težko breme, ki ga drugi nosi mogoče že leta in leta, a da nismo niti slutili, da je tako težko… Olajšanje na njegovem obrazu bo najlepše plačilo! Znani teolog Hans Urs von Balthasar je zapisal: »Samo ljubezen zasluži, da ji verujemo.« Pomladni čas, ki letos malo kasni, nam pokaže kaj se lahko zgodi, če vzamemo v roke breme našega brata. Kot bi cepili divjo češnjo z novo vejico žlahtne domače češnje, in bi skupaj ustvarili neskončno lepi cvet, ki bo pa kmalu postal sladek sad v veselje vsem, ki ga bodo okušali. Največji čudež, ki nam se lahko zgodi je pa ta, da v času počitka, ko bomo želeli malo pretehtati svoje lastno breme, opazimo, da se nenavadno zmanjšalo, ali celo izginilo!
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vam bom dal počitek« (Mt 11,28) je stavek, ki ga lahko preberemo v enem izmed počitniških evangelijev. Naši pogovori, misli in načrtovanje se bolj ali manj vrtijo okoli počitnic, dopusta. Lahkotna oblačila, modni klobučki, sončna očala, poletna obuvala z jermenčki, kocke ledu v osvežilni pijači in ležalni stol pod dateljnovo palmo so značilni pojavi vročih poletnih dni. Nepogrešljivi spremljajoči pojavi reklamnih letakov in turističnih katalogov, ki nas vabijo, naj vsaj nekaj dni na leto preživimo lagodno, po možnosti v kakšni eksotični deželi. Jezusove besede nam ne obljubljajo dateljnov in osvežujoče gazirane pijače, temveč nas že v drugem stavku evangelija tudi vabijo: »Vzemite nase moj jarem in učite se od mene, ker sem krotak in v srcu ponižen, in našli boste počitek svojim dušam; kajti moj jarem je prijeten in moje breme je lahko.« Te besede so celo več kot vabilo, lahko jih razumemo tudi kot zapoved. Koga, mislite, cenjene poslušalke in poslušalci, je imel Jezus pred očmi, ko je izrekel svoje vabilo? Pred očmi je imel tiste, ki jih je srečeval na poteh Galileje: preproste ljudi, revne, grešnike, bolne, ljudi z roba. Vsi ti ljudje so prihajali k njemu, da bi mu prisluhnili, ne zato, da bi jim nalil kozarec hladne vode. Prihajali so zato, da bi poslušali njegovo besedo; besedo, ki vliva upanje. Če bi se Jezus v današnjem dnevu sprehodil po peščenih plažah, velikem ladijskem pristanišču ali nepreglednem letališču in pogledal na obrobje najbogatejših dežel, bi našel utrujene in obnemogle zaradi neznosnega bremena zapuščenosti in ravnodušnosti. Ravnodušnost je največje zlo današnje družbe. Še toliko bolj nas kristjanov! Že res, da se na rob družbe sem pa tja kdo tudi sam pripelje, vendar je število tistih, ki vsak dan prenašajo težo ekonomskega sistema, ki izkorišča človeka in mu nalaga neznosen jarem, veliko večje. Le redko kdo izmed nas si bo z bratsko ljubeznijo naložil breme drugih. A nekaj vendar lahko storimo. Lahko postanemo počitek in okrepčilo drug drugemu s svojo ponižno in krotko držo. Namesto besed sodbe, kritiziranja in ravnodušnosti naj postanejo naše besede – besede upanja. Ko boste, dragi poslušalke in poslušalci, med letošnjimi počitnicami hodili po turističnih mestih in vaseh, se spomnite na Jezusa. Tudi on je rad hodil, učil in oznanjal evangelij kraljestva. Če nič drugega, ko boste koga videli tavati kot izmučeno in zablodelo ovco brez pastirja, se spomnite, da tudi on potrebuje počitek in vaše sočutje (prim. Mt 9,35–36).
Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vam bom dal počitek« (Mt 11,28) je stavek, ki ga lahko preberemo v enem izmed počitniških evangelijev. Naši pogovori, misli in načrtovanje se bolj ali manj vrtijo okoli počitnic, dopusta. Lahkotna oblačila, modni klobučki, sončna očala, poletna obuvala z jermenčki, kocke ledu v osvežilni pijači in ležalni stol pod dateljnovo palmo so značilni pojavi vročih poletnih dni. Nepogrešljivi spremljajoči pojavi reklamnih letakov in turističnih katalogov, ki nas vabijo, naj vsaj nekaj dni na leto preživimo lagodno, po možnosti v kakšni eksotični deželi. Jezusove besede nam ne obljubljajo dateljnov in osvežujoče gazirane pijače, temveč nas že v drugem stavku evangelija tudi vabijo: »Vzemite nase moj jarem in učite se od mene, ker sem krotak in v srcu ponižen, in našli boste počitek svojim dušam; kajti moj jarem je prijeten in moje breme je lahko.« Te besede so celo več kot vabilo, lahko jih razumemo tudi kot zapoved. Koga, mislite, cenjene poslušalke in poslušalci, je imel Jezus pred očmi, ko je izrekel svoje vabilo? Pred očmi je imel tiste, ki jih je srečeval na poteh Galileje: preproste ljudi, revne, grešnike, bolne, ljudi z roba. Vsi ti ljudje so prihajali k njemu, da bi mu prisluhnili, ne zato, da bi jim nalil kozarec hladne vode. Prihajali so zato, da bi poslušali njegovo besedo; besedo, ki vliva upanje. Če bi se Jezus v današnjem dnevu sprehodil po peščenih plažah, velikem ladijskem pristanišču ali nepreglednem letališču in pogledal na obrobje najbogatejših dežel, bi našel utrujene in obnemogle zaradi neznosnega bremena zapuščenosti in ravnodušnosti. Ravnodušnost je največje zlo današnje družbe. Še toliko bolj nas kristjanov! Že res, da se na rob družbe sem pa tja kdo tudi sam pripelje, vendar je število tistih, ki vsak dan prenašajo težo ekonomskega sistema, ki izkorišča človeka in mu nalaga neznosen jarem, veliko večje. Le redko kdo izmed nas si bo z bratsko ljubeznijo naložil breme drugih. A nekaj vendar lahko storimo. Lahko postanemo počitek in okrepčilo drug drugemu s svojo ponižno in krotko držo. Namesto besed sodbe, kritiziranja in ravnodušnosti naj postanejo naše besede – besede upanja. Ko boste, dragi poslušalke in poslušalci, med letošnjimi počitnicami hodili po turističnih mestih in vaseh, se spomnite na Jezusa. Tudi on je rad hodil, učil in oznanjal evangelij kraljestva. Če nič drugega, ko boste koga videli tavati kot izmučeno in zablodelo ovco brez pastirja, se spomnite, da tudi on potrebuje počitek in vaše sočutje (prim. Mt 9,35–36).
Stara legenda pripoveduje, kako je nekdo ob smrti stopil pred Boga in mu pokazal roke ter se pohvalil: »Poglej, Gospod, moje roke so čiste!« In potem je zaslišal odgovor: »Da, čiste, a prazne«. V tej zgodbi je razkrita stara modrost, ki jo vsebuje vprašanje: kaj bomo nesli s seboj v grob, na pot v večnost? Zato se nam zdi še posebej zanimiva svetopisemska Knjiga pridigarja, ki razkriva to starodavno modrost. Izročilo pripisuje to zbirko modrostnih izrekov Davidovemu sinu kralju Salamonu. Ta modri kralj naj bi tudi zbral okrog 3000 pregovorov. Toda zbral je lahko le tisto, kar se je v ustnem izročilu ohranjalo skozi stoletja. To so najstarejša besedila, ki so nastajala in se ohranjala, še predno so bila napisana na papirus. Prav za pregovore je značilno, da se ne smejo veliko spreminjati, kajti potem hitro izgube svojo vsebino ali vsaj svoj veliki naboj, ki nas pretrese s svojo jedrnatostjo in globino človeške misli. Tokrat nas pridigar svari pred varljivostjo, se pravi pred tem, kar je le navidezno, a v resnici na obstaja. Tudi evangelij opozarja na varljiv občutek, da bi bilo materialno bogastvo ali ekonomska moč zagotovilo za trajno srečo. Vse to se lahko v hipu sesuje v prah. Če pomislimo, da je modrostno zbirko zbral modri Salamon, se nam zdi toliko bolj čudno, saj je poleg tega ustvaril izjemno veličasten kraljevi dvor in zraven še sezidal čudovit tempelj, ki je pomenil eno izmed čudes sveta. To veličastno zgradbo so občudovali prav tako drugače verni in celo neverni. Poleg tega so Izraelci imeli za največje bogastvo številne družine, posebno še, če je imel oče junaške sinove in lepe hčere. Tokrat pa pridigar nič ne poreče o svetišču in prav tako ne o otrocih. Zato lahko pritrdimo tistim razlagalcem, ki pravijo, da je znamenita Knjiga pridigarja dobila svojo zadnjo obliko šele po 5. stoletju pred Kristusom, ko so se Izraelci zdesetkani vrnili iz babilonske sužnosti in z žalostjo ugotavljali, da Salamonovega templja ni več in da tudi njihove družine niso več številne. Od tod prihaja globoka modrost, da je ime največjega bogastva, bogastva, ki ne bo preminulo, pravičnost. Prav ta pravičnost pa zahteva, da Judje spoštujejo vsakega človeka, onkraj njegove uporabnosti, tudi onkraj prijateljstva. Vsak človek je Božja podoba, zato je vreden, da ga zaščitijo, tudi tistega, ki je nemočen in ki jim je v breme.
Stara legenda pripoveduje, kako je nekdo ob smrti stopil pred Boga in mu pokazal roke ter se pohvalil: »Poglej, Gospod, moje roke so čiste!« In potem je zaslišal odgovor: »Da, čiste, a prazne«. V tej zgodbi je razkrita stara modrost, ki jo vsebuje vprašanje: kaj bomo nesli s seboj v grob, na pot v večnost? Zato se nam zdi še posebej zanimiva svetopisemska Knjiga pridigarja, ki razkriva to starodavno modrost. Izročilo pripisuje to zbirko modrostnih izrekov Davidovemu sinu kralju Salamonu. Ta modri kralj naj bi tudi zbral okrog 3000 pregovorov. Toda zbral je lahko le tisto, kar se je v ustnem izročilu ohranjalo skozi stoletja. To so najstarejša besedila, ki so nastajala in se ohranjala, še predno so bila napisana na papirus. Prav za pregovore je značilno, da se ne smejo veliko spreminjati, kajti potem hitro izgube svojo vsebino ali vsaj svoj veliki naboj, ki nas pretrese s svojo jedrnatostjo in globino človeške misli. Tokrat nas pridigar svari pred varljivostjo, se pravi pred tem, kar je le navidezno, a v resnici na obstaja. Tudi evangelij opozarja na varljiv občutek, da bi bilo materialno bogastvo ali ekonomska moč zagotovilo za trajno srečo. Vse to se lahko v hipu sesuje v prah. Če pomislimo, da je modrostno zbirko zbral modri Salamon, se nam zdi toliko bolj čudno, saj je poleg tega ustvaril izjemno veličasten kraljevi dvor in zraven še sezidal čudovit tempelj, ki je pomenil eno izmed čudes sveta. To veličastno zgradbo so občudovali prav tako drugače verni in celo neverni. Poleg tega so Izraelci imeli za največje bogastvo številne družine, posebno še, če je imel oče junaške sinove in lepe hčere. Tokrat pa pridigar nič ne poreče o svetišču in prav tako ne o otrocih. Zato lahko pritrdimo tistim razlagalcem, ki pravijo, da je znamenita Knjiga pridigarja dobila svojo zadnjo obliko šele po 5. stoletju pred Kristusom, ko so se Izraelci zdesetkani vrnili iz babilonske sužnosti in z žalostjo ugotavljali, da Salamonovega templja ni več in da tudi njihove družine niso več številne. Od tod prihaja globoka modrost, da je ime največjega bogastva, bogastva, ki ne bo preminulo, pravičnost. Prav ta pravičnost pa zahteva, da Judje spoštujejo vsakega človeka, onkraj njegove uporabnosti, tudi onkraj prijateljstva. Vsak človek je Božja podoba, zato je vreden, da ga zaščitijo, tudi tistega, ki je nemočen in ki jim je v breme.
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji govorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbenih razmerah.
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji govorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbenih razmerah.
S spoštovanjem in občudovanjem mislim na staro gospo, ki je v svojem življenju prestala marsikaj težkega in pri tem ohranila veliko vedrine in življenjske energije. Ko je bila še mlada, je prišla v mesto za gospodinjsko pomočnico. Najprej si je kupila knjigo o lepem vedenju. Prišla je iz kmetov. V družini, kjer je delala in stanovala, so imeli nekatere drugačne navade, kot jih je bila navajena. Zato se je sama želela poučiti o tem, kakšna so pravila lepega vedenja in kako naj se vede tu v mestu. Da ne bi naredila kaj narobe in da bi tudi laže našla dober človeški stik z ljudmi, med katerimi je živela. Premišljujem, kakšna življenjska modrost je morala biti v tej takrat mladi ženi, kakšno dostojanstvo je nosila v sebi, da se ni pustila kar tako. Hotela se je sama poučiti, kakšna so pravila vedenja v mestu. Zdaj je že zdavnaj pokojna, jaz pa se še pogosto spomnim nanjo in na njeno knjigo o lepem vedenju. Predstavljam si, da bi kaj takega moralo veljati za vse čase, tudi za danes. Premišljujem pa tudi o današnjih mladih ljudeh. Bilo bi krivično, če bi rekla, da so današnji mladi ljudje slabi. Veliko dobrega je v njih. Časi, v katerih živijo, so precej drugačni kot takrat, ko je ta gospa prišla v mesto. Zato so tudi oni drugačni. Pa vendar se mi zdi, da bi bilo tudi zanje vredno učiti se od te stare gospe. Olikano vedenje v družbi je izraz spoštovanja do drugih, je nekaj, kar daje dobro podlago za vse ostalo. Šele v takem spoštljivem ozračju se lahko začnemo zares pogovarjati, dogovarjati, skupaj načrtovati in skupaj delati. Zato olika ni samo neka zunanja formalnost, ampak zunanji izraz naše notranje drže, našega odnosa do drugih ljudi.
S spoštovanjem in občudovanjem mislim na staro gospo, ki je v svojem življenju prestala marsikaj težkega in pri tem ohranila veliko vedrine in življenjske energije. Ko je bila še mlada, je prišla v mesto za gospodinjsko pomočnico. Najprej si je kupila knjigo o lepem vedenju. Prišla je iz kmetov. V družini, kjer je delala in stanovala, so imeli nekatere drugačne navade, kot jih je bila navajena. Zato se je sama želela poučiti o tem, kakšna so pravila lepega vedenja in kako naj se vede tu v mestu. Da ne bi naredila kaj narobe in da bi tudi laže našla dober človeški stik z ljudmi, med katerimi je živela. Premišljujem, kakšna življenjska modrost je morala biti v tej takrat mladi ženi, kakšno dostojanstvo je nosila v sebi, da se ni pustila kar tako. Hotela se je sama poučiti, kakšna so pravila vedenja v mestu. Zdaj je že zdavnaj pokojna, jaz pa se še pogosto spomnim nanjo in na njeno knjigo o lepem vedenju. Predstavljam si, da bi kaj takega moralo veljati za vse čase, tudi za danes. Premišljujem pa tudi o današnjih mladih ljudeh. Bilo bi krivično, če bi rekla, da so današnji mladi ljudje slabi. Veliko dobrega je v njih. Časi, v katerih živijo, so precej drugačni kot takrat, ko je ta gospa prišla v mesto. Zato so tudi oni drugačni. Pa vendar se mi zdi, da bi bilo tudi zanje vredno učiti se od te stare gospe. Olikano vedenje v družbi je izraz spoštovanja do drugih, je nekaj, kar daje dobro podlago za vse ostalo. Šele v takem spoštljivem ozračju se lahko začnemo zares pogovarjati, dogovarjati, skupaj načrtovati in skupaj delati. Zato olika ni samo neka zunanja formalnost, ampak zunanji izraz naše notranje drže, našega odnosa do drugih ljudi.
V ponovljeni Duhovni misli igralec, dramatik in režiser Gregor Čušin govori o blagoslovih, ki jih je sprejel v svojem življenju. Včasih smo z vsem nezadovoljni in se ne zavedamo, kaj vse imamo.
V ponovljeni Duhovni misli igralec, dramatik in režiser Gregor Čušin govori o blagoslovih, ki jih je sprejel v svojem življenju. Včasih smo z vsem nezadovoljni in se ne zavedamo, kaj vse imamo.
Budistična anekdota o odlašanju kot vrsti lenobe naj bi nas spodbudila k marljivosti, ki je ena izmed šestih popolnosti, ki pomenijo bistvo budizma. Nekoč je živel tibetanski menih, ki se je spoprijateljil z neke vrste škratom, ki mu po tibetansko pravimo theurang. Theurangi so temačni, kosmati škrati, ki imajo samo eno nogo in radi kockajo. Pravijo, da če se želimo z njimi spoprijateljiti, moramo iti na sotočje treh rek, vreči kocke in reči: »Jaz sem zmagala, theurang je izgubil.« To moramo ponavljati tako dolgo, dokler theurang ne zapade skušnjavi, se nam prikaže in iztegne roko, rekoč: »Ne! Nisem izgubil! Podaj mi kocke!« Takrat ga moramo zgrabiti za roko in mu dejati: »Ne bom te spustila, dokler ne postaneš moj prijatelj!« Tako se je tudi ta menih spoprijateljil s takim škratom. Živela sta skupaj v samostanu in theurang mu je prinašal, kar koli si je zaželel. Menih je srečno živel v razkošju. Čeprav je vedel, da bi moral meditirati, je s svojo prakso nenehno odlašal. Svojemu prijatelju je dejal: »Seveda sem zdaj zelo srečen, vendar moram meditirati, da se pripravim na smrt. Opozori me, ko boš videl, da se približujem smrti.« Škrat je obljubil, da bo to storil. Leta so tekla in nekega dne je theurang omenil svojemu prijatelju: »Lama, ali si opazil, da ti lasje sivijo?« Menih mu je odvrnil: »Seveda imam sive lase, saj se staram!« Škrat si je mislil: »Vse je v redu. Lama me je razumel.« Nekaj let pozneje mu je theurang dejal: »Lama, izpadajo ti zobje!« Menih mu je odgovoril: »Seveda mi izpadajo zobje, saj se staram.« Škrat si je ponovno mislil: »Če lama to ve, potem je vse v redu.« Nekega dne je theurang svojemu prijatelju naznanil, da bo naslednji dan umrl. Menih se je razjezil in ga okaral: »Zakaj mi nisi tega prej povedal? Prosil sem te, da me opozoriš!« Theurang mu je odvrnil: »Saj sem te velikokrat opozoril! Najprej sem ti povedal, da ti sivijo lasje, in ti si mi odgovoril, da se staraš. Mislil sem, da si razumel. Potem sem ti povedal, da ti izpadajo zobje, in spet si mi odvrnil, da veš. Velikokrat sem te opozoril.« Tokrat je meniha resnično zaskrbelo, kaj bo z njim, toda kaj naj bi storil zdaj, ko mu je preostalo tako malo časa? Ta vrsta lenobe, ko stvari odlašamo, ker naj bi imeli še dovolj časa, je zahrbtna, saj naše zmotne predstave ustvarjajo lažen občutek varnosti. Čeprav vemo, da bomo morali vsi umreti, resnično verjamemo, da je to nekje daleč v prihodnosti in da nam bo uspelo dokončati vse, česar se lotimo. Zato vedno odlašamo s svojo duhovno prakso, ki nam lahko pomaga živeti srečno in izpolnjeno življenje. Pomembno je torej, da s svojo duhovno prakso, pa tudi drugimi dolžnostmi in nalogami, ki jih pred nas postavlja življenje, ne odlašamo, temveč da se jim marljivo posvetimo že danes.
Budistična anekdota o odlašanju kot vrsti lenobe naj bi nas spodbudila k marljivosti, ki je ena izmed šestih popolnosti, ki pomenijo bistvo budizma. Nekoč je živel tibetanski menih, ki se je spoprijateljil z neke vrste škratom, ki mu po tibetansko pravimo theurang. Theurangi so temačni, kosmati škrati, ki imajo samo eno nogo in radi kockajo. Pravijo, da če se želimo z njimi spoprijateljiti, moramo iti na sotočje treh rek, vreči kocke in reči: »Jaz sem zmagala, theurang je izgubil.« To moramo ponavljati tako dolgo, dokler theurang ne zapade skušnjavi, se nam prikaže in iztegne roko, rekoč: »Ne! Nisem izgubil! Podaj mi kocke!« Takrat ga moramo zgrabiti za roko in mu dejati: »Ne bom te spustila, dokler ne postaneš moj prijatelj!« Tako se je tudi ta menih spoprijateljil s takim škratom. Živela sta skupaj v samostanu in theurang mu je prinašal, kar koli si je zaželel. Menih je srečno živel v razkošju. Čeprav je vedel, da bi moral meditirati, je s svojo prakso nenehno odlašal. Svojemu prijatelju je dejal: »Seveda sem zdaj zelo srečen, vendar moram meditirati, da se pripravim na smrt. Opozori me, ko boš videl, da se približujem smrti.« Škrat je obljubil, da bo to storil. Leta so tekla in nekega dne je theurang omenil svojemu prijatelju: »Lama, ali si opazil, da ti lasje sivijo?« Menih mu je odvrnil: »Seveda imam sive lase, saj se staram!« Škrat si je mislil: »Vse je v redu. Lama me je razumel.« Nekaj let pozneje mu je theurang dejal: »Lama, izpadajo ti zobje!« Menih mu je odgovoril: »Seveda mi izpadajo zobje, saj se staram.« Škrat si je ponovno mislil: »Če lama to ve, potem je vse v redu.« Nekega dne je theurang svojemu prijatelju naznanil, da bo naslednji dan umrl. Menih se je razjezil in ga okaral: »Zakaj mi nisi tega prej povedal? Prosil sem te, da me opozoriš!« Theurang mu je odvrnil: »Saj sem te velikokrat opozoril! Najprej sem ti povedal, da ti sivijo lasje, in ti si mi odgovoril, da se staraš. Mislil sem, da si razumel. Potem sem ti povedal, da ti izpadajo zobje, in spet si mi odvrnil, da veš. Velikokrat sem te opozoril.« Tokrat je meniha resnično zaskrbelo, kaj bo z njim, toda kaj naj bi storil zdaj, ko mu je preostalo tako malo časa? Ta vrsta lenobe, ko stvari odlašamo, ker naj bi imeli še dovolj časa, je zahrbtna, saj naše zmotne predstave ustvarjajo lažen občutek varnosti. Čeprav vemo, da bomo morali vsi umreti, resnično verjamemo, da je to nekje daleč v prihodnosti in da nam bo uspelo dokončati vse, česar se lotimo. Zato vedno odlašamo s svojo duhovno prakso, ki nam lahko pomaga živeti srečno in izpolnjeno življenje. Pomembno je torej, da s svojo duhovno prakso, pa tudi drugimi dolžnostmi in nalogami, ki jih pred nas postavlja življenje, ne odlašamo, temveč da se jim marljivo posvetimo že danes.
Preden gredo Jezusovi učenci oznanjat evangelij na prah cest in hrup ulic, jim Jezus brez olepševanja pove, da bodo učenci – če se bodo držali svojega Učenika – preganjani prav tako, kakor je bil preganjan on sam (Mt 10,24-25). Še več, njegove besede bi lahko razumeli celo tako, da bo z njihovim oznanilom nekaj narobe, če ne bo izzvalo tudi nasprotovanja in preganjanja. Zakaj je tako, ni težko ugotoviti. Jezusovo oznanilo namreč – če si ga ne prikrojimo po svoje, če ga ne interpretiramo tako, da samo potrjuje naša prepričanja, če ga vzamemo tako korenito brutalno, kakršno je v resnici – najprej že v nas samih vzbudi nasprotovanje. Njegova moč je namreč v resnici, ta je tista, ki resnično zaskeli človeka do samega dna. Evangelij nas razgali, do golega, z njim pred seboj stojimo, kakršni smo v resnici, to je tisto, zato ga pravzaprav od srca preziramo, upira se nam, ker razkrinkava naše lepe fasade, nam postavlja neprijetna vprašanja in nas spravlja v neugodje pred dejanji, s katerimi se ne moremo hvaliti, s krutimi dejstvi, ki nas silijo v spremembe. Tudi kompromise, ki jih ne bi smeli nikdar sprejeti, pa smo jih sklenili v mehki laži, da je vse v redu in prav, tudi te nam stavi pred oči. Zato ga ne maramo. Zato ga preziramo. Ob njem namreč vemo, da bi se morali spremeniti, pa se ne želimo, ker to zahteva preprosto preveč žrtev, ali ker je to naporno ali pa ker nas je tega strah. Bojimo se preganjanj, to je tisto, bojimo se ljudi, ne le njihovih mečev, predvsem njihovih jezikov in podobe, ki si jo bodo o nas ustvarili, če bomo živeli in govorili drugače kot ves preostali svet. Zato nočemo sprememb. Bojimo se, da bi ostali sami. Zato je treba vedeti, ko nas boli evangelij, da gre za boj proti zlu, ne proti ljudem, zato je Jezus neizprosen, zato mora kristjan govoriti tako kot Jezus, zato mora z njim vztrajno provocirati najprej sebe, potem pa še družbo, tudi če je zato preganjan – ker je huje kot trpeti nerazumevanje, trpeti, da se živi v laži, zaradi nje se človek pogubi, zaradi nje človek izgubi ljubezen, ne zaradi resnice, resnica se vedno pove iz ljubezni. Zato je treba kljub strašljivi slutnji preganjanja namesto nase misliti na ljudi in si reči: »Vredni ste vsega tega.«
Preden gredo Jezusovi učenci oznanjat evangelij na prah cest in hrup ulic, jim Jezus brez olepševanja pove, da bodo učenci – če se bodo držali svojega Učenika – preganjani prav tako, kakor je bil preganjan on sam (Mt 10,24-25). Še več, njegove besede bi lahko razumeli celo tako, da bo z njihovim oznanilom nekaj narobe, če ne bo izzvalo tudi nasprotovanja in preganjanja. Zakaj je tako, ni težko ugotoviti. Jezusovo oznanilo namreč – če si ga ne prikrojimo po svoje, če ga ne interpretiramo tako, da samo potrjuje naša prepričanja, če ga vzamemo tako korenito brutalno, kakršno je v resnici – najprej že v nas samih vzbudi nasprotovanje. Njegova moč je namreč v resnici, ta je tista, ki resnično zaskeli človeka do samega dna. Evangelij nas razgali, do golega, z njim pred seboj stojimo, kakršni smo v resnici, to je tisto, zato ga pravzaprav od srca preziramo, upira se nam, ker razkrinkava naše lepe fasade, nam postavlja neprijetna vprašanja in nas spravlja v neugodje pred dejanji, s katerimi se ne moremo hvaliti, s krutimi dejstvi, ki nas silijo v spremembe. Tudi kompromise, ki jih ne bi smeli nikdar sprejeti, pa smo jih sklenili v mehki laži, da je vse v redu in prav, tudi te nam stavi pred oči. Zato ga ne maramo. Zato ga preziramo. Ob njem namreč vemo, da bi se morali spremeniti, pa se ne želimo, ker to zahteva preprosto preveč žrtev, ali ker je to naporno ali pa ker nas je tega strah. Bojimo se preganjanj, to je tisto, bojimo se ljudi, ne le njihovih mečev, predvsem njihovih jezikov in podobe, ki si jo bodo o nas ustvarili, če bomo živeli in govorili drugače kot ves preostali svet. Zato nočemo sprememb. Bojimo se, da bi ostali sami. Zato je treba vedeti, ko nas boli evangelij, da gre za boj proti zlu, ne proti ljudem, zato je Jezus neizprosen, zato mora kristjan govoriti tako kot Jezus, zato mora z njim vztrajno provocirati najprej sebe, potem pa še družbo, tudi če je zato preganjan – ker je huje kot trpeti nerazumevanje, trpeti, da se živi v laži, zaradi nje se človek pogubi, zaradi nje človek izgubi ljubezen, ne zaradi resnice, resnica se vedno pove iz ljubezni. Zato je treba kljub strašljivi slutnji preganjanja namesto nase misliti na ljudi in si reči: »Vredni ste vsega tega.«
Eden najbolj priljubljenih pregovorov rimskega cesarja Tiberija, ki je vladal v 1. stoletju po začetku našega štetja, se je v latinščini glasil: »Bóni pastóris est tondére pecus non deglúbere, kar bi v slovenščino prevedli kot: »Dober pastir ovco striže, ne odira.« Omenjeni cesar ni slovel kot miren in uravnotežen oblastnik, pač pa se je zlasti v drugi polovici svojega vladanja zapletal v obračunavanja s svojo družino. Umoriti naj bi dal tudi sina Druza, češ, da je nevarno posegel po prestolu. Pa vendar je kljub vsej svoji okrutnosti v odnosu do prebivalcev takratnega Rimskega imperija, kot nakazuje njegov izbrani izrek, pokazal nekaj sočutnosti. Nasvet, da »dober pastir ovco striže, ne odira« je namreč uperil zoper tiste upravnike provinc, ki so izrazili zahtevo po zvišanju davkov za financiranje vseh stroškov rimske države. Zavedal se je, da lahko množico finančno obremeniš največ toliko, da preživi, ne smeš pa je odreti do smrti. Najbrž se je tudi bal, da se bo rimsko ljudstvo na točki, ko bodo dajatve postale neznosne, uprlo. Tak svetel zgodovinski vzgled na naših tleh so kmečki upori, ki so jih od konca srednjega veka pa vse do začetka 18. stoletja organizirali kmetje, ker niso mogli več pridelati toliko hrane, kot jo je terjal fevdalni gospodar, niti služiti vsem drugim njegovim domislicam, s katerimi jih je prignal do skrajne revščine in lakote. Današnja duhovna misel je namenjena sodobnim politikom, ki si izmišljujejo nove in nove davke, s katerimi polnijo državne blagajne in svoje lastne žepe. Če že ne morejo v svojem človeškem repertoarju zoper tako uveljavljeno prakso najti nobenih etičnih razlogov, imenovanih sočutje do sočloveka in izkoriščanih, iz čigar delovnih rok si polnijo lastna pogoltna usta, naj jim bo navdih vsaj Tiberij. Ovco je torej treba samo striči in veselo uporabljati njeno volno. Že dva tisoč let pa vedo, da bo, če ji odereš kožo, pač zanesljivo crknila.
Eden najbolj priljubljenih pregovorov rimskega cesarja Tiberija, ki je vladal v 1. stoletju po začetku našega štetja, se je v latinščini glasil: »Bóni pastóris est tondére pecus non deglúbere, kar bi v slovenščino prevedli kot: »Dober pastir ovco striže, ne odira.« Omenjeni cesar ni slovel kot miren in uravnotežen oblastnik, pač pa se je zlasti v drugi polovici svojega vladanja zapletal v obračunavanja s svojo družino. Umoriti naj bi dal tudi sina Druza, češ, da je nevarno posegel po prestolu. Pa vendar je kljub vsej svoji okrutnosti v odnosu do prebivalcev takratnega Rimskega imperija, kot nakazuje njegov izbrani izrek, pokazal nekaj sočutnosti. Nasvet, da »dober pastir ovco striže, ne odira« je namreč uperil zoper tiste upravnike provinc, ki so izrazili zahtevo po zvišanju davkov za financiranje vseh stroškov rimske države. Zavedal se je, da lahko množico finančno obremeniš največ toliko, da preživi, ne smeš pa je odreti do smrti. Najbrž se je tudi bal, da se bo rimsko ljudstvo na točki, ko bodo dajatve postale neznosne, uprlo. Tak svetel zgodovinski vzgled na naših tleh so kmečki upori, ki so jih od konca srednjega veka pa vse do začetka 18. stoletja organizirali kmetje, ker niso mogli več pridelati toliko hrane, kot jo je terjal fevdalni gospodar, niti služiti vsem drugim njegovim domislicam, s katerimi jih je prignal do skrajne revščine in lakote. Današnja duhovna misel je namenjena sodobnim politikom, ki si izmišljujejo nove in nove davke, s katerimi polnijo državne blagajne in svoje lastne žepe. Če že ne morejo v svojem človeškem repertoarju zoper tako uveljavljeno prakso najti nobenih etičnih razlogov, imenovanih sočutje do sočloveka in izkoriščanih, iz čigar delovnih rok si polnijo lastna pogoltna usta, naj jim bo navdih vsaj Tiberij. Ovco je torej treba samo striči in veselo uporabljati njeno volno. Že dva tisoč let pa vedo, da bo, če ji odereš kožo, pač zanesljivo crknila.
V prvem berilu današnje nedelje smo slišali o Abrahamu, ki se je pogajal z Bogom, kakor še danes radi barantajo kupci s trgovci v nekaterih deželah na vzhodu. Abraham je govoril z Bogom, da bi rešil pravične ljudi v Sodomi in Gomori. Predpostavljal je, da Bog, ki je pravičen, ne more s krivičnimi kaznovati tudi pravične. Abraham je podobno kot drugi preroki prosil milosti za ljudstvo. Z Abrahamovega pogovora z Bogom se lahko tudi mi marsikaj naučimo. Najprej da je za molitev potreben pogum. Kako vztrajno moli očak Abraham! Zagovarja svoje stališče in z vsako besedo doseže nekaj več. Ne neha, dokler ni zadovoljen z doseženim. V evangeliju nam Jezus pove priliko o možu, ki trka na sosedova vrata. Tako Jezus poudari vztrajnost pri molitvi, posebno ko se znajdemo v velikih težavah. Kaj pa običajno mi storimo? Izrečemo svojo prošnjo v molitvi, se potožimo v stiski. Velikokrat to lahko opravimo s polovičnim srcem in gremo iz cerkve ali preprosto končamo molitev. Ne zaupamo, da bo Bog vzel zares našo molitev. Zato tudi v molitvi ne vzamemo dovolj zares. Vztrajajmo v prošnji, vztrajajmo v iskanju, vztrajajmo v trkanju. V molitvi je zato zelo važna vztrajnost. Jezus spodbuja svoje učence, naj se z zaupanjem obračamo k Bogu kot k očetu (prim Lk 11,11). To kaže, kako blizu moramo biti Bogu. Bog je počaščen, ko se s tako domačnostjo in zaupanjem obračamo k njemu. Fant, univerzitetni študent, je obiskal svoje starše, da bi jih prosil za denar. Ko je prišel domov, je pospravil kuhinjsko mizo in nanjo položil papirje z utemeljitvijo svoje prošnje. Nato jo je dvajset minut razlagal. Redkobesedni oče je pozorno poslušal. Ko je sin končal, je oče dejal: »Pravzaprav si mi vzel samo dvajset minut časa.« Sina je stisnilo pri srcu, saj je začutil, da njegova prošnja ne bo uslišana. Nato se je oče nasmehnil: »Seveda ti bom posodil denar, saj sem tvoj oče. Ne vem pa, zakaj si pripravil dvajsetminutno predstavitev, kakor da bi midva z mamo bila zate tujca?« Sin je pozneje razmišljal o pogovoru s starši in spoznal, da se z njimi ni pogovarjal, ampak jim je ponudil predstavitev. Medtem ko sta starša želela pogovor. Pogosto se podobno obnašamo tudi v odnosu do Boga: večkrat mu pripravimo predstavitev, namesto da bi se z njim pogovarjali. In sicer tako zaupno in prisrčno, kakor se pogovarjamo z očetom.
V prvem berilu današnje nedelje smo slišali o Abrahamu, ki se je pogajal z Bogom, kakor še danes radi barantajo kupci s trgovci v nekaterih deželah na vzhodu. Abraham je govoril z Bogom, da bi rešil pravične ljudi v Sodomi in Gomori. Predpostavljal je, da Bog, ki je pravičen, ne more s krivičnimi kaznovati tudi pravične. Abraham je podobno kot drugi preroki prosil milosti za ljudstvo. Z Abrahamovega pogovora z Bogom se lahko tudi mi marsikaj naučimo. Najprej da je za molitev potreben pogum. Kako vztrajno moli očak Abraham! Zagovarja svoje stališče in z vsako besedo doseže nekaj več. Ne neha, dokler ni zadovoljen z doseženim. V evangeliju nam Jezus pove priliko o možu, ki trka na sosedova vrata. Tako Jezus poudari vztrajnost pri molitvi, posebno ko se znajdemo v velikih težavah. Kaj pa običajno mi storimo? Izrečemo svojo prošnjo v molitvi, se potožimo v stiski. Velikokrat to lahko opravimo s polovičnim srcem in gremo iz cerkve ali preprosto končamo molitev. Ne zaupamo, da bo Bog vzel zares našo molitev. Zato tudi v molitvi ne vzamemo dovolj zares. Vztrajajmo v prošnji, vztrajajmo v iskanju, vztrajajmo v trkanju. V molitvi je zato zelo važna vztrajnost. Jezus spodbuja svoje učence, naj se z zaupanjem obračamo k Bogu kot k očetu (prim Lk 11,11). To kaže, kako blizu moramo biti Bogu. Bog je počaščen, ko se s tako domačnostjo in zaupanjem obračamo k njemu. Fant, univerzitetni študent, je obiskal svoje starše, da bi jih prosil za denar. Ko je prišel domov, je pospravil kuhinjsko mizo in nanjo položil papirje z utemeljitvijo svoje prošnje. Nato jo je dvajset minut razlagal. Redkobesedni oče je pozorno poslušal. Ko je sin končal, je oče dejal: »Pravzaprav si mi vzel samo dvajset minut časa.« Sina je stisnilo pri srcu, saj je začutil, da njegova prošnja ne bo uslišana. Nato se je oče nasmehnil: »Seveda ti bom posodil denar, saj sem tvoj oče. Ne vem pa, zakaj si pripravil dvajsetminutno predstavitev, kakor da bi midva z mamo bila zate tujca?« Sin je pozneje razmišljal o pogovoru s starši in spoznal, da se z njimi ni pogovarjal, ampak jim je ponudil predstavitev. Medtem ko sta starša želela pogovor. Pogosto se podobno obnašamo tudi v odnosu do Boga: večkrat mu pripravimo predstavitev, namesto da bi se z njim pogovarjali. In sicer tako zaupno in prisrčno, kakor se pogovarjamo z očetom.
Ne vem, kaj ima človek od tega, če kar naprej nerga. Nenehno je slabe volje. In ker je tako, se ga je bolje izogniti. Drugačnih stališč od svojih ne sprejema. Tako se ljudje utaborimo vsak na svoj breg. Ob tem mi prihaja v spomin, kaj so nekdaj modrovali priletni ljudje. To, kar je napovedovala prerokinja Šembilja: tako hudo da bo na svetu, da si bosta dva človeka vsak s svojega brega klicala: Kje si bil, da si preživel? V tem primeru je šlo za vojne, kugo, kobilice. Ko pa danes ostajamo vsak na svojem bregu, gre bolj za mišljenje in za pogled na dogodke v svetu in doma. Vzgajali naj bi se za strpnost in povezovalnost. Kroničnih nergačev se to ne prime. Popravljajo vse od tega, kar jim na drugih in v javnosti približno ustreza, do onega, kar jim gre na jetra. V tem košu se na družbeni ravni znajdeta opozicija in koalicija, na zasebni pa tako znanci kot žlahta. Kajpada tudi vreme. Iz izkušnje vem, kako hitro se nergači sprevržejo v pohlevneže, kadar gre resnično za nohte. Denimo v popolnem pomanjkanju, kakršno prinese vojna. Videla sem od blizu. Ljudje, ki jim zlepa ni bilo kaj všeč in nobena žemljica ni bila prav zapečena, ki so s sitnobo strojili kožo mesarju, trgovcu, branjevki in čevljarju, so med štiriletno vojno obhodili mlinarje in kmete in prijazno prosili za »vsaj malo«. Mestni gospod, ki je na sprehodu skozi vas rad rekel: po prašičih smrdi, je potem v isti vasi povpraševal po kakršni koli slanini. Naenkrat svinjska mast ni bila več škodljiva za zdravje. Zdaj nas v razkošju vsega delajo nergave še premišljeno oblikovane reklame. Te se spretno kosajo, katera bo bolj preglasila vse druge. Potem kupiš in je vse krasno, a le na kratki rok. Kupiš drugje in je še bolj krasno in še na krajši rok. In se zapišeš med nergače. Hitro se nergavci že kje srečajo in obnergajo vse od zdravnikov do komunalcev in od župana do župnika. Kaj pa povezovalnost v dobrem, zadovoljnem, delavnem? Njen naboj je postoterjeno močnejši. Iz njega živimo, odkar smo. Spodbuja napredek, odpira obzorje, vodi navzgor. Oblikuje snovalce izboljšav na različnih ravneh in preprečuje samoljubje. Zmaguje, ker plemeniti, in vžiga, ko ves čas gori.
Ne vem, kaj ima človek od tega, če kar naprej nerga. Nenehno je slabe volje. In ker je tako, se ga je bolje izogniti. Drugačnih stališč od svojih ne sprejema. Tako se ljudje utaborimo vsak na svoj breg. Ob tem mi prihaja v spomin, kaj so nekdaj modrovali priletni ljudje. To, kar je napovedovala prerokinja Šembilja: tako hudo da bo na svetu, da si bosta dva človeka vsak s svojega brega klicala: Kje si bil, da si preživel? V tem primeru je šlo za vojne, kugo, kobilice. Ko pa danes ostajamo vsak na svojem bregu, gre bolj za mišljenje in za pogled na dogodke v svetu in doma. Vzgajali naj bi se za strpnost in povezovalnost. Kroničnih nergačev se to ne prime. Popravljajo vse od tega, kar jim na drugih in v javnosti približno ustreza, do onega, kar jim gre na jetra. V tem košu se na družbeni ravni znajdeta opozicija in koalicija, na zasebni pa tako znanci kot žlahta. Kajpada tudi vreme. Iz izkušnje vem, kako hitro se nergači sprevržejo v pohlevneže, kadar gre resnično za nohte. Denimo v popolnem pomanjkanju, kakršno prinese vojna. Videla sem od blizu. Ljudje, ki jim zlepa ni bilo kaj všeč in nobena žemljica ni bila prav zapečena, ki so s sitnobo strojili kožo mesarju, trgovcu, branjevki in čevljarju, so med štiriletno vojno obhodili mlinarje in kmete in prijazno prosili za »vsaj malo«. Mestni gospod, ki je na sprehodu skozi vas rad rekel: po prašičih smrdi, je potem v isti vasi povpraševal po kakršni koli slanini. Naenkrat svinjska mast ni bila več škodljiva za zdravje. Zdaj nas v razkošju vsega delajo nergave še premišljeno oblikovane reklame. Te se spretno kosajo, katera bo bolj preglasila vse druge. Potem kupiš in je vse krasno, a le na kratki rok. Kupiš drugje in je še bolj krasno in še na krajši rok. In se zapišeš med nergače. Hitro se nergavci že kje srečajo in obnergajo vse od zdravnikov do komunalcev in od župana do župnika. Kaj pa povezovalnost v dobrem, zadovoljnem, delavnem? Njen naboj je postoterjeno močnejši. Iz njega živimo, odkar smo. Spodbuja napredek, odpira obzorje, vodi navzgor. Oblikuje snovalce izboljšav na različnih ravneh in preprečuje samoljubje. Zmaguje, ker plemeniti, in vžiga, ko ves čas gori.
Odkar imamo splet ali internet v domači sobi, k nam prihajajo v goste ljudje iz vsega sveta. Velikani, politični voditelji, umetniki in zvezde glasbe in filma se lahko tako rekoč usedejo k nam na kavč in mi zvemo o njih vse, kar nas zanima – celo to, kaj so zajtrkovali, kakšno obleko so oblekli, kaj dela njihov slavni maček … Toda verniki sredi te prepletenosti in domačnosti oseb iz javnega življenja zmeraj znova iščejo ime Jezus. Iščemo Jezusa, v katerega verujemo, da je pred 2018 leti prišel kot Bog k nam na zemljo in nas odrešil dveh najhujših stvari v našem življenju: greha – hudobije in smrti, dokončnega odhoda v nič. Ta Jezus je umrl in vstal od mrtvih in odšel v nebesa, na zemlji pa pustil neizbrisne sledi. Po njih hodijo verni kristjani že dva tisoč let. Tudi v novo 21. stoletje so stopili z vero v Jezusa, ki bi naj bil Bog in človek, Rešitelj in Kralj. Da človek hrepeni po odrešeniku, nam pričajo številni filmi o superjunakih in herojih, ki imajo nadnaravne moči, a v vsakdanjem življenju se skoraj po ničemer ne razlikujejo od vseh preostalih ljudi. So kot Jezus – človek in Bog hkrati. Tu so tudi filmi o čarovnikih in čudnih bitjih, vseh z izrednimi močmi, ki jih uporabljajo za reševanje in delanje dobrega ali za zasužnjevanje in oblast nad drugimi. In kaj je razlika med njimi in Jezusom? Kje je sploh Jezusovo mesto med modernimi heroji in junaki? Kako lahko še kdo veruje vanj? O Jezusu ni filma, ki bi ga v celoti predstavil ali ki bi ljudi tako navdušil, da bi lahko vanj verovali. Niti Gibsonov film o njegovem trpljenju ni prepričal množice, da bi naenkrat začela verjeti. Ne najdete številnih popularnih romanov, ki bi korak za korakom spremljali njegovo življenje, opisovali njegove čudeže in poveličevali njegovo božansko moč. Razlika je v tem, da se do vere v Jezusa dokopljemo drugače. Da vera pride kot neprecenljiv dar. Da ne moraš narediti čudežne preobrazbe, da bi se pojavil, ampak samo skleneš roke v molitvi in v dnu srca prosiš za njegovo navzočnost, njegovo usmiljenje in ljubezen. Lahko kadar koli odpreš Evangelij in prosiš, da se te po preprostih besedah, ki so jih napisali njegovi učenci, dotakne Jezus sam, saj so te besede polne Svetega duha in so pot, resnica in življenje. Številni svetniki iz vseh dežel sveta in vseh narodnosti dokazujejo, da je to mogoče. Kdor lahko razume, naj razume.
Odkar imamo splet ali internet v domači sobi, k nam prihajajo v goste ljudje iz vsega sveta. Velikani, politični voditelji, umetniki in zvezde glasbe in filma se lahko tako rekoč usedejo k nam na kavč in mi zvemo o njih vse, kar nas zanima – celo to, kaj so zajtrkovali, kakšno obleko so oblekli, kaj dela njihov slavni maček … Toda verniki sredi te prepletenosti in domačnosti oseb iz javnega življenja zmeraj znova iščejo ime Jezus. Iščemo Jezusa, v katerega verujemo, da je pred 2018 leti prišel kot Bog k nam na zemljo in nas odrešil dveh najhujših stvari v našem življenju: greha – hudobije in smrti, dokončnega odhoda v nič. Ta Jezus je umrl in vstal od mrtvih in odšel v nebesa, na zemlji pa pustil neizbrisne sledi. Po njih hodijo verni kristjani že dva tisoč let. Tudi v novo 21. stoletje so stopili z vero v Jezusa, ki bi naj bil Bog in človek, Rešitelj in Kralj. Da človek hrepeni po odrešeniku, nam pričajo številni filmi o superjunakih in herojih, ki imajo nadnaravne moči, a v vsakdanjem življenju se skoraj po ničemer ne razlikujejo od vseh preostalih ljudi. So kot Jezus – človek in Bog hkrati. Tu so tudi filmi o čarovnikih in čudnih bitjih, vseh z izrednimi močmi, ki jih uporabljajo za reševanje in delanje dobrega ali za zasužnjevanje in oblast nad drugimi. In kaj je razlika med njimi in Jezusom? Kje je sploh Jezusovo mesto med modernimi heroji in junaki? Kako lahko še kdo veruje vanj? O Jezusu ni filma, ki bi ga v celoti predstavil ali ki bi ljudi tako navdušil, da bi lahko vanj verovali. Niti Gibsonov film o njegovem trpljenju ni prepričal množice, da bi naenkrat začela verjeti. Ne najdete številnih popularnih romanov, ki bi korak za korakom spremljali njegovo življenje, opisovali njegove čudeže in poveličevali njegovo božansko moč. Razlika je v tem, da se do vere v Jezusa dokopljemo drugače. Da vera pride kot neprecenljiv dar. Da ne moraš narediti čudežne preobrazbe, da bi se pojavil, ampak samo skleneš roke v molitvi in v dnu srca prosiš za njegovo navzočnost, njegovo usmiljenje in ljubezen. Lahko kadar koli odpreš Evangelij in prosiš, da se te po preprostih besedah, ki so jih napisali njegovi učenci, dotakne Jezus sam, saj so te besede polne Svetega duha in so pot, resnica in življenje. Številni svetniki iz vseh dežel sveta in vseh narodnosti dokazujejo, da je to mogoče. Kdor lahko razume, naj razume.
Naša vizija je zelo pomembna pri vztrajanju na naši poti – tudi ko se nad nas zgrnejo vse mogoče vremenske težave. Močna vizija nas lahko vleče naprej tudi skozi temo ali meglo, saj se z njo zavedamo, da je uresničenje našega cilja lahko le še vprašanje časa ali v nekaterih primerih celo metrov. Ob tem imam v mislih resnično zgodbo Florence, ki je leta tisoč devetsto petdeset kot prva ženska v obe smeri preplavala Rokavski preliv med Francijo in Veliko Britanijo. Florence si je postavila nov cilj, da bo preplavala štiriintrideset kilometrov dolgo razdaljo med otokom Katalina in kalifornijsko obalo v Združenih državah. Če bi svojo nalogo uspešno dokončala, bi bila tudi prva ženska, ki bi preplavala ta preliv. Ob prvih zamahih v ledeno mrzli vodi jo je po televizijskih zaslonih spremljalo več milijonov ljudi. Spremljevalna ekipa je morala na poti kar nekajkrat ustreliti v zrak, da je tako prestrašila morske pse, ki so v teh vodah pogosti. Utrujenost Florence ni ovirala – največjo težavo ji je predstavljala ledena voda, ki jo je premrazila do kosti. Trener ji je končno sporočil, da je obala že zelo blizu. Ker pa je zaradi goste megle sama ni videla, je po skoraj šestnajstih urah plavanja zaprosila spremljevalno posadko, naj ji pomaga iz vode. Vendar pa v tistem trenutku ni vedela, da je bila v tistem trenutku od obale oddaljena le osemsto metrov! Ko se je nekoliko ogrela, se je počasi začela zavedati svojega položaja. Novinarju je povedala: »Saj nočem opravičevati svojega dejanja, a če bi videla obalo, gotovo ne bi odnehala.« Florence torej ni odnehala zaradi utrujenosti ali ledeno mrzle vode. Obupala je zato, ker zaradi goste megle ni videla svojega cilja. Vendarle ima njen podvig uspešen konec, saj je čez dobra dva meseca spet poskusila preplavati preliv. Tudi tisti dan je bil izredno meglen, vendar je bila Florence prepričana o smiselnosti svojega plavanja in ohranjala svojo vizijo, notranji pogled na cilj. Ne samo, da je postala prva ženska, ki je preplavala Katalinski preliv, temveč je izboljšala tudi rekord, ki ga je pred njo postavil moški – za celi dve uri. Kakšna je moja vizija za danes? Kaj pa če se znajdem v megli, kako se bom odzval?
Naša vizija je zelo pomembna pri vztrajanju na naši poti – tudi ko se nad nas zgrnejo vse mogoče vremenske težave. Močna vizija nas lahko vleče naprej tudi skozi temo ali meglo, saj se z njo zavedamo, da je uresničenje našega cilja lahko le še vprašanje časa ali v nekaterih primerih celo metrov. Ob tem imam v mislih resnično zgodbo Florence, ki je leta tisoč devetsto petdeset kot prva ženska v obe smeri preplavala Rokavski preliv med Francijo in Veliko Britanijo. Florence si je postavila nov cilj, da bo preplavala štiriintrideset kilometrov dolgo razdaljo med otokom Katalina in kalifornijsko obalo v Združenih državah. Če bi svojo nalogo uspešno dokončala, bi bila tudi prva ženska, ki bi preplavala ta preliv. Ob prvih zamahih v ledeno mrzli vodi jo je po televizijskih zaslonih spremljalo več milijonov ljudi. Spremljevalna ekipa je morala na poti kar nekajkrat ustreliti v zrak, da je tako prestrašila morske pse, ki so v teh vodah pogosti. Utrujenost Florence ni ovirala – največjo težavo ji je predstavljala ledena voda, ki jo je premrazila do kosti. Trener ji je končno sporočil, da je obala že zelo blizu. Ker pa je zaradi goste megle sama ni videla, je po skoraj šestnajstih urah plavanja zaprosila spremljevalno posadko, naj ji pomaga iz vode. Vendar pa v tistem trenutku ni vedela, da je bila v tistem trenutku od obale oddaljena le osemsto metrov! Ko se je nekoliko ogrela, se je počasi začela zavedati svojega položaja. Novinarju je povedala: »Saj nočem opravičevati svojega dejanja, a če bi videla obalo, gotovo ne bi odnehala.« Florence torej ni odnehala zaradi utrujenosti ali ledeno mrzle vode. Obupala je zato, ker zaradi goste megle ni videla svojega cilja. Vendarle ima njen podvig uspešen konec, saj je čez dobra dva meseca spet poskusila preplavati preliv. Tudi tisti dan je bil izredno meglen, vendar je bila Florence prepričana o smiselnosti svojega plavanja in ohranjala svojo vizijo, notranji pogled na cilj. Ne samo, da je postala prva ženska, ki je preplavala Katalinski preliv, temveč je izboljšala tudi rekord, ki ga je pred njo postavil moški – za celi dve uri. Kakšna je moja vizija za danes? Kaj pa če se znajdem v megli, kako se bom odzval?