Pojdite na vsebino Pojdite v osnovni meni Iščite po vsebini

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Ni najdenih zadetkov.

Rezultati iskanja

Ni najdenih zadetkov.

Rezultati iskanja

Ni najdenih zadetkov.

Rezultati iskanja

Ni najdenih zadetkov.

RTV 365 Programi Oddaje Podkasti Moj 365 Menu

Duhovna misel

Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.

Zadnje

Duhovna misel

Alenka Veber: Življenjsko stikalo

22. 7. 2025

Verjetno si, cenjene poslušalke in cenjeni poslušalci, svojega življenja ne predstavljate brez stikala. Gre za na videz preprosto pripravo za vključevanje ali izključevanje električnega toka. Kaj vse lahko človek naredi z enim samim pritiskom na stikalo, ki je seveda izdelano po najnovejših modnih smernicah: inovativno, moderno in estetsko dovršeno. Z njim med drugim prižigamo tudi luči po naših domovih. Da je svetloba pomemben vir življenja, se je poblisnilo tudi Bogu. In to že prvi dan. Zemlja se mu je namreč brez svetlobe zdela pusta in prazna. Mogoče se je bal teme, ki se je razprostirala nad globinami. Že prvi dan ustvarjanja je imel v mislih tudi počitek, zato je svetlobo imenoval dan, temo pa noč. A svetloba mu še kar ni dala miru. K njej se je znova vrnil četrti dan. Še prej pa je naredil obok in ločil vode, ki so bile pod obokom, od tistih nad njim. Bog je obok imenoval nebo. Nato je odšel k počitku. Tretji dan se je posvetil vodam pod nebom. Tako smo dobili zemljo in morje. Četrti dan je na prostrani nebesni obok pritrdil še luči, ki naj bi ločevale dan od noči in bile znamenja za čase, dneve in leta. Bog je rekel: »Naj svetijo na nebesnem oboku in razsvetljujejo zemljo!« (Prim. 1 Mz 1,15) Naredil je dve veliki luči: »večjo luč, ki naj gospoduje dnevu, in manjšo luč, ki naj gospoduje noči, ter zvezde« (Prim. 1 Mz 1,16). Ne samo Bog, tudi ljudje, ki nas je Bog ustvaril po svoji podobi, kot svojo podobnost, hrepenimo po svetlobi. A ne samo po tisti, ki jo lahko prižgemo s pritiskom na stikalo, temveč po notranji. Mi smo tisti, ki lahko v naših medsebojnih odnosih naredimo svetlobo in ustvarjamo temo, delamo mir in prizadenemo gorje. Lahko pa prinašamo luč upanja, ko naše življenje prekrijejo temni in grozeči oblaki ter v naših življenjskih predorih prevlada tema. Ne, cenjene poslušalke in cenjeni poslušalci, ni lahko videti luči na koncu predora. Odvisno je, kako dolg je ta in kako močno svetlobo oddaja luč. Kaj lahko se zgodi, da nam bo kdo na koncu predora čez luč postavil mernik in tako ne bomo videli svetlobe. Tako kot na nebu zaradi oddaljenosti ne vidimo vseh zvezd, ki svetijo v temni noči. Za boljši pogled v zvezdno nebo potrebujemo dober teleskop, pa še takrat mora biti noč jasna. Da bi lahko ugledali luč na koncu življenjskega predora, je teleskop premalo. Skozi njegovo temino lahko prodremo le ob pomoči vere, upanja in ljubezni. Za nekoga izmed vas bo to Božja, za druge pa človeška pomoč. Mogoče boste temino poti lahko prehodili tudi sami. Svetlobo pa boste lahko uzrli šele po tem, ko boste znova pod obokom dneva ali pa noči. Izhod iz predora je tako vaše edino možno stikalo, s katerim boste lahko znova prižgali luč svojega življenja.

6 min

Verjetno si, cenjene poslušalke in cenjeni poslušalci, svojega življenja ne predstavljate brez stikala. Gre za na videz preprosto pripravo za vključevanje ali izključevanje električnega toka. Kaj vse lahko človek naredi z enim samim pritiskom na stikalo, ki je seveda izdelano po najnovejših modnih smernicah: inovativno, moderno in estetsko dovršeno. Z njim med drugim prižigamo tudi luči po naših domovih. Da je svetloba pomemben vir življenja, se je poblisnilo tudi Bogu. In to že prvi dan. Zemlja se mu je namreč brez svetlobe zdela pusta in prazna. Mogoče se je bal teme, ki se je razprostirala nad globinami. Že prvi dan ustvarjanja je imel v mislih tudi počitek, zato je svetlobo imenoval dan, temo pa noč. A svetloba mu še kar ni dala miru. K njej se je znova vrnil četrti dan. Še prej pa je naredil obok in ločil vode, ki so bile pod obokom, od tistih nad njim. Bog je obok imenoval nebo. Nato je odšel k počitku. Tretji dan se je posvetil vodam pod nebom. Tako smo dobili zemljo in morje. Četrti dan je na prostrani nebesni obok pritrdil še luči, ki naj bi ločevale dan od noči in bile znamenja za čase, dneve in leta. Bog je rekel: »Naj svetijo na nebesnem oboku in razsvetljujejo zemljo!« (Prim. 1 Mz 1,15) Naredil je dve veliki luči: »večjo luč, ki naj gospoduje dnevu, in manjšo luč, ki naj gospoduje noči, ter zvezde« (Prim. 1 Mz 1,16). Ne samo Bog, tudi ljudje, ki nas je Bog ustvaril po svoji podobi, kot svojo podobnost, hrepenimo po svetlobi. A ne samo po tisti, ki jo lahko prižgemo s pritiskom na stikalo, temveč po notranji. Mi smo tisti, ki lahko v naših medsebojnih odnosih naredimo svetlobo in ustvarjamo temo, delamo mir in prizadenemo gorje. Lahko pa prinašamo luč upanja, ko naše življenje prekrijejo temni in grozeči oblaki ter v naših življenjskih predorih prevlada tema. Ne, cenjene poslušalke in cenjeni poslušalci, ni lahko videti luči na koncu predora. Odvisno je, kako dolg je ta in kako močno svetlobo oddaja luč. Kaj lahko se zgodi, da nam bo kdo na koncu predora čez luč postavil mernik in tako ne bomo videli svetlobe. Tako kot na nebu zaradi oddaljenosti ne vidimo vseh zvezd, ki svetijo v temni noči. Za boljši pogled v zvezdno nebo potrebujemo dober teleskop, pa še takrat mora biti noč jasna. Da bi lahko ugledali luč na koncu življenjskega predora, je teleskop premalo. Skozi njegovo temino lahko prodremo le ob pomoči vere, upanja in ljubezni. Za nekoga izmed vas bo to Božja, za druge pa človeška pomoč. Mogoče boste temino poti lahko prehodili tudi sami. Svetlobo pa boste lahko uzrli šele po tem, ko boste znova pod obokom dneva ali pa noči. Izhod iz predora je tako vaše edino možno stikalo, s katerim boste lahko znova prižgali luč svojega življenja.

Duhovna misel

Daniel Brkič: Kaj bo s tistimi, ki ne poznajo evangelija?

21. 7. 2025

Evangeličanski duhovnik iz Novega mesta dr. Daniel Brkič se v ponovljeni Duhovni misli sprašuje, kaj bo s tistimi, ki niso slišali za evangelij. Za kristjane evangelij ni neznanka, kaj pa bo z drugače verujočimi in nevernimi?

6 min

Evangeličanski duhovnik iz Novega mesta dr. Daniel Brkič se v ponovljeni Duhovni misli sprašuje, kaj bo s tistimi, ki niso slišali za evangelij. Za kristjane evangelij ni neznanka, kaj pa bo z drugače verujočimi in nevernimi?

Duhovna misel

Andrej Šegula: Gostoljubnost v današnjem svetu

20. 7. 2025

Za svet, v katerem živimo, bi lahko rekli, da nam pričara navidezno bližino – lahko bi jo imenovali tudi digitalna bližina. Danes znamo spremljati življenja drugih po zaslonih in v najrazličnejših aplikacijah, a pogosto ne znamo več odpreti vrat, kaj šele srca. V poplavi sporočil, aplikacij in statusov je redkokdo res povabljen na kavo, v kuhinjo, za mizo. Gostoljubnost ne potrebuje tehnologije, ampak pozornost in čas. Gostoljubnost danes pomeni: odložiti telefon, pogledati človeka v oči, odpreti prostor, kjer je nekdo lahko to, kar je. Morda spodbuda za vse nas: ljudje, ki prihajajo k nam – ne jemljimo jih kot obiskovalce, ampak kot goste. Kaj to pomeni? To pomeni, da jih poslušamo brez presojanja, brez preračunavanja. Učimo se preprosto biti z nekom, ne le za nekoga. O tem je preprosto pisati, a v življenju se nam tako hitro zatakne. V Stari zavezi srečamo Abrahama, ki nam odpre svoj šotor. Ne ponudi samo hrane in vode, odpre srce. In prav v tem dejanju gostoljubnosti prejme Božji blagoslov. Sprejme veselo novico, da se mu bo rodil sin. V Svetem pismu gostoljubnost ni nikoli samo lepa kretnja, ampak je vedno prostor srečanja s človekom, z drugim, z drugačnim; je srečanje z Bogom. Tujec postane nosilec Božje navzočnosti, če imamo oči, da to prepoznamo. Sodobna definicija gostoljubja pravi, da je gostoljubje zavestna odločitev, da naredimo prostor za drugega – v svojem domu, v svojem urniku, v svojih mislih – ne glede na to, kdo je, od kod prihaja in kaj nam vrača. Ne gre le za fizično sprejemanje gosta, ampak za notranjo pripravljenost slišati, videti, priznati nekoga kot osebo in ne kot funkcijo, ki jo ta človek opravlja. Henri Nouwen o gostoljubju spregovori v knjigi z naslovom Reaching Out. Nouwen opisuje gostoljubje kot duhovno držo, ki presega vljudnost in zunanjo prijaznost. Zanj je gostoljubje temeljna razsežnost duhovnega življenja. Takole je zapisal: »Gostoljubje pomeni predvsem ustvarjanje prostora, v katerega lahko vstopi tujec in postane prijatelj namesto sovražnika. Gostoljubje ni v tem, da ljudi spreminjamo, temveč v tem, da jim ponudimo prostor, kjer se lahko sami spremenijo.« Izkoristimo tudi današnji dan, kajti gostoljubje je človeška drža, ki jo današnji svet še kako potrebuje.

6 min

Za svet, v katerem živimo, bi lahko rekli, da nam pričara navidezno bližino – lahko bi jo imenovali tudi digitalna bližina. Danes znamo spremljati življenja drugih po zaslonih in v najrazličnejših aplikacijah, a pogosto ne znamo več odpreti vrat, kaj šele srca. V poplavi sporočil, aplikacij in statusov je redkokdo res povabljen na kavo, v kuhinjo, za mizo. Gostoljubnost ne potrebuje tehnologije, ampak pozornost in čas. Gostoljubnost danes pomeni: odložiti telefon, pogledati človeka v oči, odpreti prostor, kjer je nekdo lahko to, kar je. Morda spodbuda za vse nas: ljudje, ki prihajajo k nam – ne jemljimo jih kot obiskovalce, ampak kot goste. Kaj to pomeni? To pomeni, da jih poslušamo brez presojanja, brez preračunavanja. Učimo se preprosto biti z nekom, ne le za nekoga. O tem je preprosto pisati, a v življenju se nam tako hitro zatakne. V Stari zavezi srečamo Abrahama, ki nam odpre svoj šotor. Ne ponudi samo hrane in vode, odpre srce. In prav v tem dejanju gostoljubnosti prejme Božji blagoslov. Sprejme veselo novico, da se mu bo rodil sin. V Svetem pismu gostoljubnost ni nikoli samo lepa kretnja, ampak je vedno prostor srečanja s človekom, z drugim, z drugačnim; je srečanje z Bogom. Tujec postane nosilec Božje navzočnosti, če imamo oči, da to prepoznamo. Sodobna definicija gostoljubja pravi, da je gostoljubje zavestna odločitev, da naredimo prostor za drugega – v svojem domu, v svojem urniku, v svojih mislih – ne glede na to, kdo je, od kod prihaja in kaj nam vrača. Ne gre le za fizično sprejemanje gosta, ampak za notranjo pripravljenost slišati, videti, priznati nekoga kot osebo in ne kot funkcijo, ki jo ta človek opravlja. Henri Nouwen o gostoljubju spregovori v knjigi z naslovom Reaching Out. Nouwen opisuje gostoljubje kot duhovno držo, ki presega vljudnost in zunanjo prijaznost. Zanj je gostoljubje temeljna razsežnost duhovnega življenja. Takole je zapisal: »Gostoljubje pomeni predvsem ustvarjanje prostora, v katerega lahko vstopi tujec in postane prijatelj namesto sovražnika. Gostoljubje ni v tem, da ljudi spreminjamo, temveč v tem, da jim ponudimo prostor, kjer se lahko sami spremenijo.« Izkoristimo tudi današnji dan, kajti gostoljubje je človeška drža, ki jo današnji svet še kako potrebuje.

Duhovna misel

Raid Al Daghistani: Tančice Resničnosti

19. 7. 2025

Prerokovo izročilo pravi: »Kdor spozna samega sebe, spozna svojega Gospodarja.« Prerok Mohamed je imel tudi navado moliti: »Bog, omogoči nam, da spoznamo reči, kakršne so v resnici.« V Koranu pa beremo: »Sedaj smo ti odgrnili tančico – in tvoj pogled je postal jasen.« Ti in številni drugi podobni izreki predstavljajo izhodišče kontemplacije muslimanskih mistikov (sufijev), ki svojo pot (arab. »suluk«/«tariqa«) prvenstveno razumejo kot pot duhovnega vzpona k poslednji Resničnosti (arab. »al-Haqiqa/al-Haqq). Ta pot, sestavljena iz številnih duhovnih postajališč (arab. »maqamat«) in stanj (arab. »ahwal«), je predvsem pot spoznanja. Toda pri tem ne gre za kakršno koli spoznanje, temveč za bitnostno, izkustveno spoznanje presežnega nevidnega sveta (arab. »alam al-ghajb«), do katerega mistik prodira tako, da vedno znova odgrinja tako imenovane »tančice« (arab. »hidžab«), ki ga zakrivajo. Odgrinjanje (arab. »kašf«) teh, tako čutnih in fizičnih kot tudi nadčutnih in subtilnih, tančic je sestavni del mistične poti v Islamu. Vendar pa je tu treba opozoriti na dvojno vlogo teh »tančic«. Kajti ravno v tem, ko tančice zastirajo Resničnost, za katero si mistiki v svojih duhovnih vzponih prizadevajo, nanjo hkrati vselej že tudi nakazujejo. Če so tančice po eni strani metafizične ovire, ki ločujejo človeka od Resničnosti, so po drugi strani znaki na duhovni poti. Skratka: Tančice so tančice Resničnosti. V tem smislu je treba razumeti velikega mojstra Ibn Arabija, ki pravi: »Če ne bi bilo tančic, ki zakrivajo božjo Skrivnost, ne bi bilo mogoče spoznati Božjega namena.« Priznavanje in prepoznavanje teh tančic je zato začetek sufijske gnoze (arab. »maarifa«). V dinamiki neskončnega zastiranja in odstiranja se torej mistik nenehno približuje poslednji Resničnosti – tisti najgloblji skrivnosti, ki je navsezadnje Skrivnost (arab. »as-sirr«) njegove lastne biti. To dialektiko med človekom in Bogom morda še najlepše ponazori naslednje sveto izročilo (arab. »hadis qudsi«), v katerem Vsemogočni pravi: »Človek je moj misterij – Jaz pa njegov.« Le v tem smislu torej samospoznavanje vodi do spoznanja Pratemelja.

6 min

Prerokovo izročilo pravi: »Kdor spozna samega sebe, spozna svojega Gospodarja.« Prerok Mohamed je imel tudi navado moliti: »Bog, omogoči nam, da spoznamo reči, kakršne so v resnici.« V Koranu pa beremo: »Sedaj smo ti odgrnili tančico – in tvoj pogled je postal jasen.« Ti in številni drugi podobni izreki predstavljajo izhodišče kontemplacije muslimanskih mistikov (sufijev), ki svojo pot (arab. »suluk«/«tariqa«) prvenstveno razumejo kot pot duhovnega vzpona k poslednji Resničnosti (arab. »al-Haqiqa/al-Haqq). Ta pot, sestavljena iz številnih duhovnih postajališč (arab. »maqamat«) in stanj (arab. »ahwal«), je predvsem pot spoznanja. Toda pri tem ne gre za kakršno koli spoznanje, temveč za bitnostno, izkustveno spoznanje presežnega nevidnega sveta (arab. »alam al-ghajb«), do katerega mistik prodira tako, da vedno znova odgrinja tako imenovane »tančice« (arab. »hidžab«), ki ga zakrivajo. Odgrinjanje (arab. »kašf«) teh, tako čutnih in fizičnih kot tudi nadčutnih in subtilnih, tančic je sestavni del mistične poti v Islamu. Vendar pa je tu treba opozoriti na dvojno vlogo teh »tančic«. Kajti ravno v tem, ko tančice zastirajo Resničnost, za katero si mistiki v svojih duhovnih vzponih prizadevajo, nanjo hkrati vselej že tudi nakazujejo. Če so tančice po eni strani metafizične ovire, ki ločujejo človeka od Resničnosti, so po drugi strani znaki na duhovni poti. Skratka: Tančice so tančice Resničnosti. V tem smislu je treba razumeti velikega mojstra Ibn Arabija, ki pravi: »Če ne bi bilo tančic, ki zakrivajo božjo Skrivnost, ne bi bilo mogoče spoznati Božjega namena.« Priznavanje in prepoznavanje teh tančic je zato začetek sufijske gnoze (arab. »maarifa«). V dinamiki neskončnega zastiranja in odstiranja se torej mistik nenehno približuje poslednji Resničnosti – tisti najgloblji skrivnosti, ki je navsezadnje Skrivnost (arab. »as-sirr«) njegove lastne biti. To dialektiko med človekom in Bogom morda še najlepše ponazori naslednje sveto izročilo (arab. »hadis qudsi«), v katerem Vsemogočni pravi: »Človek je moj misterij – Jaz pa njegov.« Le v tem smislu torej samospoznavanje vodi do spoznanja Pratemelja.

Duhovna misel

Zmago Godina: Zaskrbljenost

18. 7. 2025

Tesnoba, strah, nelagodje. S temi in podobnimi besedami bi lahko opisali misli in miselne podobe, ki se nam ob vsakdanjem soočanju z nasiljem, vojnami, gospodarskimi izzivi, posledicami podnebnih sprememb, boleznimi, smrtjo in vsemi drugimi težavami podijo po glavi in nam povzročajo zaskrbljenost. V svetem pismu je napisanih veliko koristnih napotkov za obvladovanje in premagovanje zaskrbljenosti. Omenimo tri med njimi. #1: Zaskrbljenost ne koristi, zato ne bodite zaskrbljeni V evangeliju po Mateju 6,27 je zapisano: “Če ste še tako zaskrbljeni, ne morete svojega življenja niti malo podaljšati.” Ne le, da svojega življenja s svojo zaskrbljenostjo ne moremo podaljšati, drži celo nasprotno: učinki zaskrbljenosti na naše telo lahko naše življenje skrajšajo. Večina prihodnjih dogodkov, zaradi katerih so ljudje zaskrbljeni, se tako ali tako ne bo zgodila. Poleg tega je zaskrbljeno pričakovanje nekaterih neizogibnih stvari v prihodnosti po navadi celo bolj boleče kot dogodki sami. In tudi če gre za kaj, kar bo tako resno in težko, kot pričakujemo, se lahko vedno v molitvi obrnemo na Boga in ga prosimo za moč in pomoč. #2: Osredotočite se na rešitev, ne na težavo V Mt 14 najdemo opis Kristusovih učencev, ki so se znašli sredi viharja. Ko so že mislili, da jim nihče ne more pomagati, so zagledali Jezusa, ki je po hodil po vodi proti njim. Peter mu je rekel: »Gospod, če si ti, mi ukaži, da pridem po vodi k tebi.« Na Jezusovo povabilo je stopil iz čolna in začel hoditi po vodi. Vse je bilo v redu, dokler ni preusmeril pozornosti z Jezusa na nevihto. Ko se je osredotočil na veter in valove, na težavo in negativne vidike okoliščin, ga je to popolnoma prevzelo. Prestrašil se je in se začel utapljati. Ko smo zaskrbljeni, se lahko tako močno osredotočimo na težavo, da umaknemo pogled z rešitve, s tem pa ustvarimo še več težav, ki nas lahko popolnoma prevzamejo in nam odvzamejo pogum. #3: Preložite svojo zaskrbljenost na Boga Zagotovo se je Peter kaj naučil iz svoje izkušnje s hojo po vodi, saj je pozneje v svojem prvem pismu zapisal: “Vso svojo skrb vrzite nanj, saj on skrbi za vas.” (1 Pt 5,7) To pomeni, da bi morali svojo nagnjenost k zaskrbljenosti preložiti na Boga, da takrat, ko se pojavijo težave, ne bi bili zaskrbljeni zaradi njih. In kot beremo v besedilu, to lahko storimo zato, ker on skrbi za nas. On nas bo okrepil in nam pomagal, da bomo preživeli. Prerok Izaija je napisal: “Kdor ti je predan, mu ohranjaš mir, ker ti zaupa.” (Iz 26,3) To, o čemer se odločite razmišljati, bo izzvalo ali pa odvrnilo občutke tesnobe in zaskrbljenosti. Ljudje, ki so zaskrbljeni, se odločijo svoje razmišljanje osredotočiti na negativne misli in pričakovanje najhujšega. Toda če so vaše misli osredotočene na Boga, na to, kar je naredil, kar dela in kar bo naredil za vas, in na obljube, zapisane v svetem pismu, je neizogibna posledica notranji mir.

6 min

Tesnoba, strah, nelagodje. S temi in podobnimi besedami bi lahko opisali misli in miselne podobe, ki se nam ob vsakdanjem soočanju z nasiljem, vojnami, gospodarskimi izzivi, posledicami podnebnih sprememb, boleznimi, smrtjo in vsemi drugimi težavami podijo po glavi in nam povzročajo zaskrbljenost. V svetem pismu je napisanih veliko koristnih napotkov za obvladovanje in premagovanje zaskrbljenosti. Omenimo tri med njimi. #1: Zaskrbljenost ne koristi, zato ne bodite zaskrbljeni V evangeliju po Mateju 6,27 je zapisano: “Če ste še tako zaskrbljeni, ne morete svojega življenja niti malo podaljšati.” Ne le, da svojega življenja s svojo zaskrbljenostjo ne moremo podaljšati, drži celo nasprotno: učinki zaskrbljenosti na naše telo lahko naše življenje skrajšajo. Večina prihodnjih dogodkov, zaradi katerih so ljudje zaskrbljeni, se tako ali tako ne bo zgodila. Poleg tega je zaskrbljeno pričakovanje nekaterih neizogibnih stvari v prihodnosti po navadi celo bolj boleče kot dogodki sami. In tudi če gre za kaj, kar bo tako resno in težko, kot pričakujemo, se lahko vedno v molitvi obrnemo na Boga in ga prosimo za moč in pomoč. #2: Osredotočite se na rešitev, ne na težavo V Mt 14 najdemo opis Kristusovih učencev, ki so se znašli sredi viharja. Ko so že mislili, da jim nihče ne more pomagati, so zagledali Jezusa, ki je po hodil po vodi proti njim. Peter mu je rekel: »Gospod, če si ti, mi ukaži, da pridem po vodi k tebi.« Na Jezusovo povabilo je stopil iz čolna in začel hoditi po vodi. Vse je bilo v redu, dokler ni preusmeril pozornosti z Jezusa na nevihto. Ko se je osredotočil na veter in valove, na težavo in negativne vidike okoliščin, ga je to popolnoma prevzelo. Prestrašil se je in se začel utapljati. Ko smo zaskrbljeni, se lahko tako močno osredotočimo na težavo, da umaknemo pogled z rešitve, s tem pa ustvarimo še več težav, ki nas lahko popolnoma prevzamejo in nam odvzamejo pogum. #3: Preložite svojo zaskrbljenost na Boga Zagotovo se je Peter kaj naučil iz svoje izkušnje s hojo po vodi, saj je pozneje v svojem prvem pismu zapisal: “Vso svojo skrb vrzite nanj, saj on skrbi za vas.” (1 Pt 5,7) To pomeni, da bi morali svojo nagnjenost k zaskrbljenosti preložiti na Boga, da takrat, ko se pojavijo težave, ne bi bili zaskrbljeni zaradi njih. In kot beremo v besedilu, to lahko storimo zato, ker on skrbi za nas. On nas bo okrepil in nam pomagal, da bomo preživeli. Prerok Izaija je napisal: “Kdor ti je predan, mu ohranjaš mir, ker ti zaupa.” (Iz 26,3) To, o čemer se odločite razmišljati, bo izzvalo ali pa odvrnilo občutke tesnobe in zaskrbljenosti. Ljudje, ki so zaskrbljeni, se odločijo svoje razmišljanje osredotočiti na negativne misli in pričakovanje najhujšega. Toda če so vaše misli osredotočene na Boga, na to, kar je naredil, kar dela in kar bo naredil za vas, in na obljube, zapisane v svetem pismu, je neizogibna posledica notranji mir.

Duhovna misel

Gregor Čušin: Jaz in moje telo

17. 7. 2025

Z leti se vse bolj zavedam svojega telesa. In to zavedanje ni toliko povezano z modrostjo, ki se je je – vsaj tako si domišljam – nekaj vendarle prilepilo name tekom let, pač pa prav s tekom let! S staranjem, torej! In z nepotrebnimi kilogrami, ki so se prav tako prilepili name tekom let, ker je bilo očitno premalo teka v vseh teh letih. Težko se premaknem. Težko počepnem. Težko pokleknem. Težko se dvignem. Težko ležem. Težko vstanem. In sem postal pozoren na svoje telo. Skrbno pretehtam vsak gib, vsak korak. Varčujem z energijo. Ko se odpravim v klet po krompir, pomislim če lahko še kaj postorim, ko sem že ravno tu… če lahko še kaj prinesem, da ne bo treba jutri še enkrat po stopnicah… In opazujem svoje telo. Všeč mi je. Lépo je. Božje je! Ustvarjeno po »božji podobi in sličnosti«! (1 Mz 1, 26) Nekoč sem na vprašanje Kje in kdaj najlaže vidim Boga? odgovoril, da Zjutraj, ko se pogledam v ogledalo! in sem požel nemalo smeha in precej zgražanja. Nikakor ne trdim, da je moje telo kljub »bogupodobnosti« podoba Boga, a trdno verujem, da mi Bog preko tega telesa želi nekaj povedati o sebi. Zato premišljujem o svojem telesu. Lépo je. Sveto je! Je prebivališče in »tempelj Svetega Duha«! (1 Kor 3,19) In ne glede nato ali smo Bogu zgradili tesno kapelico ali mogočno katedralo s stranskimi ladjami in kupolami, nas Pavel spodbuja naj poveličujemo in proslavljamo Boga v svojem telesu! Zato molim s telesom. Lepó je. In sveto je. Bog mi ni podaril le duše, temveč me je »stkal v materinem telesu«! (Ps 139, 13) Zato v odnos z Njim stopam ves… in cel. Kar me je: Duša in telo. In se vse bolj zavedam, da ne le živim v telesu, ampak živim telo! Sveti Frančišek Asiški je svoje telo poimenoval »brat osel«. Jaz bi svojega, glede na proporce in v primerjavi s Frančiškom, lahko imenoval »brat slon«… A mu, vsaj zadnje čase, raje rečem »brat nosorog«! Po Prešernovem zgledu, ki mu »podplat je koža čez in čez postala«… in pa zato, ker kar rinem in rinem… kot nosorog! In vendar je sveto. In je lépo. In je lepó. Da se lahko premaknem…

6 min

Z leti se vse bolj zavedam svojega telesa. In to zavedanje ni toliko povezano z modrostjo, ki se je je – vsaj tako si domišljam – nekaj vendarle prilepilo name tekom let, pač pa prav s tekom let! S staranjem, torej! In z nepotrebnimi kilogrami, ki so se prav tako prilepili name tekom let, ker je bilo očitno premalo teka v vseh teh letih. Težko se premaknem. Težko počepnem. Težko pokleknem. Težko se dvignem. Težko ležem. Težko vstanem. In sem postal pozoren na svoje telo. Skrbno pretehtam vsak gib, vsak korak. Varčujem z energijo. Ko se odpravim v klet po krompir, pomislim če lahko še kaj postorim, ko sem že ravno tu… če lahko še kaj prinesem, da ne bo treba jutri še enkrat po stopnicah… In opazujem svoje telo. Všeč mi je. Lépo je. Božje je! Ustvarjeno po »božji podobi in sličnosti«! (1 Mz 1, 26) Nekoč sem na vprašanje Kje in kdaj najlaže vidim Boga? odgovoril, da Zjutraj, ko se pogledam v ogledalo! in sem požel nemalo smeha in precej zgražanja. Nikakor ne trdim, da je moje telo kljub »bogupodobnosti« podoba Boga, a trdno verujem, da mi Bog preko tega telesa želi nekaj povedati o sebi. Zato premišljujem o svojem telesu. Lépo je. Sveto je! Je prebivališče in »tempelj Svetega Duha«! (1 Kor 3,19) In ne glede nato ali smo Bogu zgradili tesno kapelico ali mogočno katedralo s stranskimi ladjami in kupolami, nas Pavel spodbuja naj poveličujemo in proslavljamo Boga v svojem telesu! Zato molim s telesom. Lepó je. In sveto je. Bog mi ni podaril le duše, temveč me je »stkal v materinem telesu«! (Ps 139, 13) Zato v odnos z Njim stopam ves… in cel. Kar me je: Duša in telo. In se vse bolj zavedam, da ne le živim v telesu, ampak živim telo! Sveti Frančišek Asiški je svoje telo poimenoval »brat osel«. Jaz bi svojega, glede na proporce in v primerjavi s Frančiškom, lahko imenoval »brat slon«… A mu, vsaj zadnje čase, raje rečem »brat nosorog«! Po Prešernovem zgledu, ki mu »podplat je koža čez in čez postala«… in pa zato, ker kar rinem in rinem… kot nosorog! In vendar je sveto. In je lépo. In je lepó. Da se lahko premaknem…

Duhovna misel

Vasiljka Gamser: Navidezna sreča krivičnih

16. 7. 2025

David je doživel številne krivice. Preganjali so ga in hoteli ubiti. Toda on je vedno neomajno zaupal svojemu Bogu. Zdi se, da nas nagovarja iz lastnih izkušenj in spodbuja Božjo modrost. Pravični se ne jezi in ni zavisten, ko je videti, da pohlepni ali nepošteni ljudje uspevajo, ampak zaupa v Gospoda; v srcu ima Božjo Besedo in se zato v življenju ne spotika. Blaginja hudobnih traja le kratek čas. Gospodov blagoslov pravičnih pa traja večno in spremlja tudi njihove potomce. Bog vse vidi in vé in vedno skrbi za svoje ljudstvo ter ga varuje. Vselej je blizu pravičnega in mu bo dal obljubljeno deželo v dediščino. Z vidika sveta se lahko zdi, da zlobni ljudje razraščajo svojo moč kot mogočno drevo s široko razprtimi vejami. Toda David ugotavlja, da je to le iluzija v primerjavi z veličastno Božjo močjo. V svojem življenju je namreč videl usodo bogatih, močnih in tistih na oblasti, ki so zavračali Boga in Božjo modrost: in ko je nekoč mogočno drevo uničeno, sčasoma izginejo vse sledi. Božje ljudstvo pa časti Boga in je srečno, ker ve, da bo Nebeški Oče kmalu odpravil vse krivice in svoje zveste častilce bogato nagradil. Kdor ga časti, modro sledi njegovim naukom in se tako izogne mnogim skušnjavam in slabim odločitvam, njegova vest je čista. Gospod varuje in rešuje svoje ljudstvo. Tisti pa, ki zavračajo Boga in njegova pota, lahko pričakujejo negotovost na zemlji in nesrečo v večnosti, saj bodo morali na koncu za svoja dela odgovarjati Najvišjemu. Zavedajmo se, da smo Božji otroci. Bog je naš ljubeči očka, Abba, in nam želi le najboljše: vzpodbuja nas, da rastemo in živimo pošteno, v medsebojni ljubezni in spoštovanju. Želi, da mu popolnoma zaupamo in se naslanjamo nanj. In izpolnjevanje Njegove Besede nam pomaga hoditi po poti dobrih, pravičnih ljudi. »Razveseljuj se v Gospodu, pravični, pa ti bo dal, kar želi tvoje srce.«

7 min

David je doživel številne krivice. Preganjali so ga in hoteli ubiti. Toda on je vedno neomajno zaupal svojemu Bogu. Zdi se, da nas nagovarja iz lastnih izkušenj in spodbuja Božjo modrost. Pravični se ne jezi in ni zavisten, ko je videti, da pohlepni ali nepošteni ljudje uspevajo, ampak zaupa v Gospoda; v srcu ima Božjo Besedo in se zato v življenju ne spotika. Blaginja hudobnih traja le kratek čas. Gospodov blagoslov pravičnih pa traja večno in spremlja tudi njihove potomce. Bog vse vidi in vé in vedno skrbi za svoje ljudstvo ter ga varuje. Vselej je blizu pravičnega in mu bo dal obljubljeno deželo v dediščino. Z vidika sveta se lahko zdi, da zlobni ljudje razraščajo svojo moč kot mogočno drevo s široko razprtimi vejami. Toda David ugotavlja, da je to le iluzija v primerjavi z veličastno Božjo močjo. V svojem življenju je namreč videl usodo bogatih, močnih in tistih na oblasti, ki so zavračali Boga in Božjo modrost: in ko je nekoč mogočno drevo uničeno, sčasoma izginejo vse sledi. Božje ljudstvo pa časti Boga in je srečno, ker ve, da bo Nebeški Oče kmalu odpravil vse krivice in svoje zveste častilce bogato nagradil. Kdor ga časti, modro sledi njegovim naukom in se tako izogne mnogim skušnjavam in slabim odločitvam, njegova vest je čista. Gospod varuje in rešuje svoje ljudstvo. Tisti pa, ki zavračajo Boga in njegova pota, lahko pričakujejo negotovost na zemlji in nesrečo v večnosti, saj bodo morali na koncu za svoja dela odgovarjati Najvišjemu. Zavedajmo se, da smo Božji otroci. Bog je naš ljubeči očka, Abba, in nam želi le najboljše: vzpodbuja nas, da rastemo in živimo pošteno, v medsebojni ljubezni in spoštovanju. Želi, da mu popolnoma zaupamo in se naslanjamo nanj. In izpolnjevanje Njegove Besede nam pomaga hoditi po poti dobrih, pravičnih ljudi. »Razveseljuj se v Gospodu, pravični, pa ti bo dal, kar želi tvoje srce.«

Duhovna misel

Ignacija Fridl Jarc: O vladanju z razdvajanjem

15. 7. 2025

»Divide et impera!« – »Deli in vladaj!« je danes znan in priljubljen rek, pa vendar je njegov izvor zelo negotov. Nekateri ga pripisujejo že makedonskemu kralju, očetu Aleksandra Velikega, Filipu II., vendar za to trditev ni pravih pisnih dokazov. Izrek naj bi uporabljal tudi rimski vodja Julij Cezar in za njim hvaležno Napoleon Bonaparte. Prvi zapis tega političnega oziroma vladarskega načela pa najdemo v delu Politična vrednost vseh Trajanovih del, ki ga je konec 16. ali v začetku 17. stoletja napisal italijanski arhitekt in pisec Traiano Boccalini. Omenjeno pravilo naj bi bilo v politiki običajno: ljudstvo je treba razdeliti, zato da laže nadzorujemo posameznike in jim vladamo. Podobno načelo pri oblikovanju vojaške strategije je v 6. poglavju svojega dela Premisleki o umetnosti vojskovanja zagovarjal tudi že Niccolo Machiavelli, znameniti politični teoretik in diplomat, ki je konec 15. in v začetku 16. stoletja deloval v Firencah. Zavzeto pa ga je uporabljal tudi francoski vladar Ludvik XI., ki je za zaščito svojih političnih interesov vedno znal spreti svoje sovražnike med seboj. Ta strategija se, kot lahko razberemo iz zgodovine našega časa in prostora, v politiki z nasmehom demokracije na ustih uspešno uporablja vse do danes. Če so ljudje sprti med seboj, je to najboljši način zatiranja kakršnega koli upora proti diktaturi birokracije in finančnih lobijev, ki jo nepomembni prebivalci naše male dežele srečujemo na vsakem koraku. Če smo ob določenih temah, ki jih politika vedno znova in znova z izjemno mero domišljije privleče na plan, politično razdvojeni, se namreč ukvarjamo z nepomembnimi vprašanji, pri tem pa ne opazimo, da smo ujetniki že stoletja znane in zlorabljane politične strategije. Ob naših nesmiselnih sporih lahko namreč politični veljaki mirno vodijo svoje umazane posle na naš račun, ne da bi se ljudstvo povezalo in uprlo skupnemu izkoriščanju.

6 min

»Divide et impera!« – »Deli in vladaj!« je danes znan in priljubljen rek, pa vendar je njegov izvor zelo negotov. Nekateri ga pripisujejo že makedonskemu kralju, očetu Aleksandra Velikega, Filipu II., vendar za to trditev ni pravih pisnih dokazov. Izrek naj bi uporabljal tudi rimski vodja Julij Cezar in za njim hvaležno Napoleon Bonaparte. Prvi zapis tega političnega oziroma vladarskega načela pa najdemo v delu Politična vrednost vseh Trajanovih del, ki ga je konec 16. ali v začetku 17. stoletja napisal italijanski arhitekt in pisec Traiano Boccalini. Omenjeno pravilo naj bi bilo v politiki običajno: ljudstvo je treba razdeliti, zato da laže nadzorujemo posameznike in jim vladamo. Podobno načelo pri oblikovanju vojaške strategije je v 6. poglavju svojega dela Premisleki o umetnosti vojskovanja zagovarjal tudi že Niccolo Machiavelli, znameniti politični teoretik in diplomat, ki je konec 15. in v začetku 16. stoletja deloval v Firencah. Zavzeto pa ga je uporabljal tudi francoski vladar Ludvik XI., ki je za zaščito svojih političnih interesov vedno znal spreti svoje sovražnike med seboj. Ta strategija se, kot lahko razberemo iz zgodovine našega časa in prostora, v politiki z nasmehom demokracije na ustih uspešno uporablja vse do danes. Če so ljudje sprti med seboj, je to najboljši način zatiranja kakršnega koli upora proti diktaturi birokracije in finančnih lobijev, ki jo nepomembni prebivalci naše male dežele srečujemo na vsakem koraku. Če smo ob določenih temah, ki jih politika vedno znova in znova z izjemno mero domišljije privleče na plan, politično razdvojeni, se namreč ukvarjamo z nepomembnimi vprašanji, pri tem pa ne opazimo, da smo ujetniki že stoletja znane in zlorabljane politične strategije. Ob naših nesmiselnih sporih lahko namreč politični veljaki mirno vodijo svoje umazane posle na naš račun, ne da bi se ljudstvo povezalo in uprlo skupnemu izkoriščanju.

Duhovna misel

Stanislav Kerin: Dobro z dobrim

14. 7. 2025

Dragi prijatelji, Vsak dan je nov dan. Je kot nepopisan list papirja. Kaj bo na njem napisano je odvisno od nas samih. Novice, ki jih preberemo v časopisu, morda jih slišimo na radiu, ali jih vidimo na televiziji, nam jemljejo veselje in navdušenje. Dobivamo vtis, da vse propada. Nasilje, vojne so v vseh medijih. Ustvarja se vtis, da lahko samo z nasiljem rešujemo vse konflikte na svetu. Nasilje je najmočnejše orožje, ki ga ne more nič ustaviti. Če dobro premislimo, bomo videli, da ni nasilje najmočnejše. Dobrota je tista, ki na koncu vedno zmaga. Zdi se neverjetno, pa vendar drži. Ko sem po končani vojni v Bosni in Hercegovini obiskoval vasi in naselja, je bil prvi vtis moreč. Porušene hiše, razbite družine, uničena otroštva so bili rezultati več let trajajoče vojne in nasilja. Iz takega razmišljanja me vedno znova zdramijo besede malega fanta Josipa, ki mi je rekel: »Stric! A mi boš naredil hišo?« In res smo tisto poletje v grobem obnovili hišo za njegovo družino. In ko sem razmišljal o vseh teh porušenih hišah, se mi utrnila misel: »Ali ni dobrota, ljubezen močnejša kot najbolj uničujoče orožje?« Ob vseh ruševinah dobi človek občutek, da je nasilje nemogoče ustaviti. Posledice nasilja so takoj vidne. Toda vsako nasilje slej ko prej izgubi ostrino, se utrudi, se izčrpa. Na razvaline in v času vojne uničene hiše so se začeli vračati ljudje, ki so z dobroto in pomočjo dobrih ljudi obnovili porušene vasi. In v te vasi se je počasi spet vračalo življenje, dobrota in prijaznost. Še kako drži misel, ki jo je že v 18. stoletju zapisal Edmund Burke: »Za zmago zla je potrebno le, da dobri ljudje ne ukrepajo!« Ni najpomembnejše kar se dogaja okrog nas, pomembno je, kako znamo mi to sprejemati. In kakšen je naš odziv na slabo in zlo? Na nasilje lahko odgovorimo z nasiljem ali dobroto. Vse je odvisno od nas. Sad nasilja je nasilje, sad dobrote je dobrota. Naše besede in dejanja lahko prinašajo med ljudi razumevanje, sočutje, lahko pa povzročijo nasilje, nerazumevanje. In to ni nekaj novega. Že stoletja pred Kristusom je zapisano v Bibliji: »Vsemogočni Bog mi je dal učen jezik, da bi znal trudne krepiti z besedo. Zbuja mi sleherno jutro uho, da prisluhnem kakor učenci.« Vsak dan lahko z besedami spodbujamo in podpiramo druge. Svoje uho uporabimo, da prisluhnemo drug drugemu. In svet naenkrat postane drugačen tudi zaradi mene in tebe!

5 min

Dragi prijatelji, Vsak dan je nov dan. Je kot nepopisan list papirja. Kaj bo na njem napisano je odvisno od nas samih. Novice, ki jih preberemo v časopisu, morda jih slišimo na radiu, ali jih vidimo na televiziji, nam jemljejo veselje in navdušenje. Dobivamo vtis, da vse propada. Nasilje, vojne so v vseh medijih. Ustvarja se vtis, da lahko samo z nasiljem rešujemo vse konflikte na svetu. Nasilje je najmočnejše orožje, ki ga ne more nič ustaviti. Če dobro premislimo, bomo videli, da ni nasilje najmočnejše. Dobrota je tista, ki na koncu vedno zmaga. Zdi se neverjetno, pa vendar drži. Ko sem po končani vojni v Bosni in Hercegovini obiskoval vasi in naselja, je bil prvi vtis moreč. Porušene hiše, razbite družine, uničena otroštva so bili rezultati več let trajajoče vojne in nasilja. Iz takega razmišljanja me vedno znova zdramijo besede malega fanta Josipa, ki mi je rekel: »Stric! A mi boš naredil hišo?« In res smo tisto poletje v grobem obnovili hišo za njegovo družino. In ko sem razmišljal o vseh teh porušenih hišah, se mi utrnila misel: »Ali ni dobrota, ljubezen močnejša kot najbolj uničujoče orožje?« Ob vseh ruševinah dobi človek občutek, da je nasilje nemogoče ustaviti. Posledice nasilja so takoj vidne. Toda vsako nasilje slej ko prej izgubi ostrino, se utrudi, se izčrpa. Na razvaline in v času vojne uničene hiše so se začeli vračati ljudje, ki so z dobroto in pomočjo dobrih ljudi obnovili porušene vasi. In v te vasi se je počasi spet vračalo življenje, dobrota in prijaznost. Še kako drži misel, ki jo je že v 18. stoletju zapisal Edmund Burke: »Za zmago zla je potrebno le, da dobri ljudje ne ukrepajo!« Ni najpomembnejše kar se dogaja okrog nas, pomembno je, kako znamo mi to sprejemati. In kakšen je naš odziv na slabo in zlo? Na nasilje lahko odgovorimo z nasiljem ali dobroto. Vse je odvisno od nas. Sad nasilja je nasilje, sad dobrote je dobrota. Naše besede in dejanja lahko prinašajo med ljudi razumevanje, sočutje, lahko pa povzročijo nasilje, nerazumevanje. In to ni nekaj novega. Že stoletja pred Kristusom je zapisano v Bibliji: »Vsemogočni Bog mi je dal učen jezik, da bi znal trudne krepiti z besedo. Zbuja mi sleherno jutro uho, da prisluhnem kakor učenci.« Vsak dan lahko z besedami spodbujamo in podpiramo druge. Svoje uho uporabimo, da prisluhnemo drug drugemu. In svet naenkrat postane drugačen tudi zaradi mene in tebe!

Duhovna misel

Andraž Arko: Zamujena priložnost?

13. 7. 2025

Še zdaj se zelo dobro spomnim situacije, ko bi lahko pomagal nekomu, ki se je znašel v stiski, pa mu nisem, ker sem se preprosto ustrašil zase. Predvsem sem se bal tega, kakšen vtis bom naredil in kaj bodo o tem rekli ali si mislili drugi. Zato se nisem odzval, nisem ukrepal. Ko se spomnim na to, me je še vedno sram, tudi zato, ker – kot pravi naš pregovor – »Priložnost zamujena ne vrne se nobena.« V evangeliju za današnjo nedeljo srečamo Jezusovo izjemno prispodobo, ki jo od vseh evangelistov predstavlja samo Luka. Gre za dobro znano priliko o usmiljenem Samarijanu, ki je oskrbel nekega popotnika, ko so ga razbojniki pretepli, okradli in pustili napol mrtvega. Pred Samarijanom sta ranjenega reveža videla tudi dva predstavnika judovskih verskih avtoritet – duhovnik in levit, vendar sta se mu preprosto izognila. Oba sta se vračala od tempeljskega bogoslužja v Jeruzalemu, se pravi, da sta darovala žgalne in kadilne daritve in se v molitvah obračala k Bogu. Kot kaže, pa jima to ni kaj dosti pomagalo, saj sta se pretepenemu ranjencu izognila v velikem loku, tudi zato, da se ne bi umazala s krvjo in zato postala obredno nečista. Zdi se, da so bile njune daritve in molitve zaman, saj nista bila sposobna pomagati človeku v hudi potrebi. Samarijan, ki je bil tujec, kakršne so Judje prezirali, pa se je meni nič, tebi nič zavzel za ubogega ranjenca in ga oskrbel. Seveda pri tem ne gre le za vprašanje, kolikokrat smo že zamudili tako ali podobno priložnost, ampak tudi, koliko smo osredotočeni samo nase, na svoje dobro počutje, na svojo cono udobja, in nas za druge, še posebno tiste, ki so v resnični stiski, prav malo briga. Jezus nas prav s priliko o usmiljenem Samarijanu izziva, da izstopimo iz svojega udobja, da bi presegli okvire sebičnosti, lenobnosti, zagledanosti vase, strahu zase, in da bi zmogli videti bližnjega ter mu izkazati sočutje, dobroto in usmiljenje. Vse lepo in prav. Kaj pa s situacijami, ko nam to ni uspelo? Ko vemo, »priložnost zamujena ne vrne se nobena.« Takrat si moramo priznati tudi to, da se na napakah učimo in da tudi Jezus od nas, ki smo njegovi učenci, ne pričakuje, da smo popolni in brezhibni, ampak da se, kot se spodobi za vsakega pravega učenca, učimo iz napak. Res je, da se še vedno z nekaj grenkobe spomnim, da se iz strahu zase nisem odzval in pomagal. Vendar pa se prav ob spominu na to ne utapljam več v občutkih krivde zaradi zamujene priložnosti, ampak poskušam iti naprej, tudi s prošnjo k Svetemu duhu, naj mi odpre oči in srce, ko se bo pokazala naslednja priložnost – da ne bo več zamujena.

5 min

Še zdaj se zelo dobro spomnim situacije, ko bi lahko pomagal nekomu, ki se je znašel v stiski, pa mu nisem, ker sem se preprosto ustrašil zase. Predvsem sem se bal tega, kakšen vtis bom naredil in kaj bodo o tem rekli ali si mislili drugi. Zato se nisem odzval, nisem ukrepal. Ko se spomnim na to, me je še vedno sram, tudi zato, ker – kot pravi naš pregovor – »Priložnost zamujena ne vrne se nobena.« V evangeliju za današnjo nedeljo srečamo Jezusovo izjemno prispodobo, ki jo od vseh evangelistov predstavlja samo Luka. Gre za dobro znano priliko o usmiljenem Samarijanu, ki je oskrbel nekega popotnika, ko so ga razbojniki pretepli, okradli in pustili napol mrtvega. Pred Samarijanom sta ranjenega reveža videla tudi dva predstavnika judovskih verskih avtoritet – duhovnik in levit, vendar sta se mu preprosto izognila. Oba sta se vračala od tempeljskega bogoslužja v Jeruzalemu, se pravi, da sta darovala žgalne in kadilne daritve in se v molitvah obračala k Bogu. Kot kaže, pa jima to ni kaj dosti pomagalo, saj sta se pretepenemu ranjencu izognila v velikem loku, tudi zato, da se ne bi umazala s krvjo in zato postala obredno nečista. Zdi se, da so bile njune daritve in molitve zaman, saj nista bila sposobna pomagati človeku v hudi potrebi. Samarijan, ki je bil tujec, kakršne so Judje prezirali, pa se je meni nič, tebi nič zavzel za ubogega ranjenca in ga oskrbel. Seveda pri tem ne gre le za vprašanje, kolikokrat smo že zamudili tako ali podobno priložnost, ampak tudi, koliko smo osredotočeni samo nase, na svoje dobro počutje, na svojo cono udobja, in nas za druge, še posebno tiste, ki so v resnični stiski, prav malo briga. Jezus nas prav s priliko o usmiljenem Samarijanu izziva, da izstopimo iz svojega udobja, da bi presegli okvire sebičnosti, lenobnosti, zagledanosti vase, strahu zase, in da bi zmogli videti bližnjega ter mu izkazati sočutje, dobroto in usmiljenje. Vse lepo in prav. Kaj pa s situacijami, ko nam to ni uspelo? Ko vemo, »priložnost zamujena ne vrne se nobena.« Takrat si moramo priznati tudi to, da se na napakah učimo in da tudi Jezus od nas, ki smo njegovi učenci, ne pričakuje, da smo popolni in brezhibni, ampak da se, kot se spodobi za vsakega pravega učenca, učimo iz napak. Res je, da se še vedno z nekaj grenkobe spomnim, da se iz strahu zase nisem odzval in pomagal. Vendar pa se prav ob spominu na to ne utapljam več v občutkih krivde zaradi zamujene priložnosti, ampak poskušam iti naprej, tudi s prošnjo k Svetemu duhu, naj mi odpre oči in srce, ko se bo pokazala naslednja priložnost – da ne bo več zamujena.

Duhovna misel

Berta Golob: Drevesa

12. 7. 2025

Hrast, ki vihar na tla za zimski trešne …, naenkrat ne zgubi moči poprešne. Ribičev iz Vrbe je to vedel, saj mu je zibka stekla sredi še neokrnjene narave. Je pa močan občutek videti podirajoča se mogočna drevesa. Drevo je postalo simbol. Govorimo celo o svetih drevesih. Ljudi primerjamo s trdnimi hrasti, pokončnimi smrekami, upornimi bori, prebičanimi viharniki, upogljivim jelševjem. Da mi je biti drevo, pravi Štefan Steiner, veje bi stezal v višine; v trdo, a dobro zemljó zakopal bi korenine. In Miran Jarc: Ne morem roké ti več dati, ker sem videl rasti drevo /…/, nekatera drevesa samotna rastó. In nekdo drug: Midva sva dobro drevo, v soncu sva se svetila. Za drevo, ki je raslo na meji in ga je lastnik posekal, sta se kdaj mejaša sprla na smrt. Pa prepiri zaradi sadov, ki padejo z vej na sosedovo stran. Tudi jeza zaradi drevesa, ki meče senco na sosednji vrt. In lastnikov srd, kadar v gozdu za kakim obetavnim deblom ostane samo štor. Stoj kot drevo brez zavetja; višji si, bolj te pretresa vihar; višji si, bližji nebeški ti žar, dalj gre oko … Ta pesnikova samozavest ni brez veljave. A spet je treba imeti smisel za simboliko. Zelo dobro jo prepoznajo otroci iz daljnosežne starčkove oporoke, naj dobi v krsto hruškina semena. Takoj vedo, da bo iz njih zraslo drevo in se bodo še sladkali z njegovimi medenkami. Pa tudi koristnost drevesa od krošnje do korenin znajo razložiti tja do iverí, ki zmore nadomestiti svečo. Odkar se mladež drži le za mobilnike in ne pohaja več skozi gmajne, je pa komaj še opaziti v drevesno skorjo zarezana srca. Koliko jih še ve, kaj je grča? Bukve ne ločijo od lipe. In kaj neki je »črni trn ob gorski stezi strmi«, ki cvete prvi med drevi in med grmi? Davni pesnik pravi: Rad poromam k tebi, stari samotar, da kramljava sredi gorskega pokoja o lepoti boja, o skrivnosti znoja, preden se zažene v naju nov vihar. Ko žled ali požar ali lubadar uniči gozd, so osiromašeni najmanj trije rodovi. Zaradi človekovega pohlepa kar ves svet. Ne pustošite ne zemlje ne morja, ne dreves - svari Razodetje.

5 min

Hrast, ki vihar na tla za zimski trešne …, naenkrat ne zgubi moči poprešne. Ribičev iz Vrbe je to vedel, saj mu je zibka stekla sredi še neokrnjene narave. Je pa močan občutek videti podirajoča se mogočna drevesa. Drevo je postalo simbol. Govorimo celo o svetih drevesih. Ljudi primerjamo s trdnimi hrasti, pokončnimi smrekami, upornimi bori, prebičanimi viharniki, upogljivim jelševjem. Da mi je biti drevo, pravi Štefan Steiner, veje bi stezal v višine; v trdo, a dobro zemljó zakopal bi korenine. In Miran Jarc: Ne morem roké ti več dati, ker sem videl rasti drevo /…/, nekatera drevesa samotna rastó. In nekdo drug: Midva sva dobro drevo, v soncu sva se svetila. Za drevo, ki je raslo na meji in ga je lastnik posekal, sta se kdaj mejaša sprla na smrt. Pa prepiri zaradi sadov, ki padejo z vej na sosedovo stran. Tudi jeza zaradi drevesa, ki meče senco na sosednji vrt. In lastnikov srd, kadar v gozdu za kakim obetavnim deblom ostane samo štor. Stoj kot drevo brez zavetja; višji si, bolj te pretresa vihar; višji si, bližji nebeški ti žar, dalj gre oko … Ta pesnikova samozavest ni brez veljave. A spet je treba imeti smisel za simboliko. Zelo dobro jo prepoznajo otroci iz daljnosežne starčkove oporoke, naj dobi v krsto hruškina semena. Takoj vedo, da bo iz njih zraslo drevo in se bodo še sladkali z njegovimi medenkami. Pa tudi koristnost drevesa od krošnje do korenin znajo razložiti tja do iverí, ki zmore nadomestiti svečo. Odkar se mladež drži le za mobilnike in ne pohaja več skozi gmajne, je pa komaj še opaziti v drevesno skorjo zarezana srca. Koliko jih še ve, kaj je grča? Bukve ne ločijo od lipe. In kaj neki je »črni trn ob gorski stezi strmi«, ki cvete prvi med drevi in med grmi? Davni pesnik pravi: Rad poromam k tebi, stari samotar, da kramljava sredi gorskega pokoja o lepoti boja, o skrivnosti znoja, preden se zažene v naju nov vihar. Ko žled ali požar ali lubadar uniči gozd, so osiromašeni najmanj trije rodovi. Zaradi človekovega pohlepa kar ves svet. Ne pustošite ne zemlje ne morja, ne dreves - svari Razodetje.

Duhovna misel

Duhovna misel

11. 7. 2025

Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji govorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbenih razmerah.

5 min

Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji govorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbenih razmerah.

Duhovna misel

Polonca Zupančič: O pomenu lenarjenja

10. 7. 2025

Šola življenja je organizacija, ki si pod vodstvom filozofa Alaina de Bottona prizadeva za boljšo duševno zdravje, zato na svoji spletni strani redno objavlja premisleke o povsem vsakdanjih vprašanjih. S takšnimi zapisi želijo člani razširiti prizanesljivejši pogled na človeka in njegov svet ter mu tako pomagati pri osebni rasti. V enem izmed takšnih premislekov želi avtor prevrednotiti pojem lenarjenja, ki ima v današnji moderni, storilnostno usmerjeni družbi izrazito negativen prizvok: ker poveličujemo aktivnost, produktivnost in trdo delo, »se zdi lenarjenje nepopravljiva hiba«, v katero občasno sicer zdrsnemo vsi, a jo kolektivno grajamo kot nekaj slabega. Gre za posebno razpoloženje, ko nimamo prave volje za delo ali aktivnosti, ampak si »želimo le posedati po kavču, se lotiti branja naključne knjige, se sprehoditi po trgovinah in kupiti zavoj piškotov ali pa se kakšno uro ali dve namakati v kadi. V skrajnih oblikah morda želimo le sedeti ob oknu in strmeti v oblake«. Zaradi običajnega vsakdanjega vrveža in družbenih pričakovanj se tako hitro zgodi, da dobimo oznako »nepopravljivih lenuhov«, ki ne bodo v življenju nič dosegli – zdi se, da je takšno vedenje ovira na poti do uspešnega življenja in dobrega počutja. Pa je res tako? Je lenarjenje vselej nekaj negativnega? Je mogoče na to pogledati tudi z drugačne perspektive, se sprašuje avtor besedila, ki nam v nadaljevanju ponudi presenetljiv odgovor. Trdi namreč, da »sreče in osebnega napredka pravzaprav ne ogroža naša nesposobnost, da bi se učinkovito zaposlili – ravno nasprotno, prava grožnja se skriva v nezmožnosti, da bi bili lenobni v ravno pravi meri«. Občasna obdobja lenarjenja se mu namreč zdijo enako bistvena za naš razvoj kot obdobja dela in produktivnosti. Kajti čeprav se na zunaj morda zdi, da z lenarjenjem zanemarjamo svoje potenciale in zapravljamo dragoceni čas, ki bi ga lahko namenili nekemu delu ali dejavnosti, je resnica ravno nasprotna: to je obdobje, ki je pravzaprav temeljnega pomena za rast in dozorevanje neke ideje, saj ustvarjalni proces za uspešen razvoj zahteva svoj čas – lenarjenje je torej v tem smislu nujno potrebna priprava na rojstvo pomembnih zamisli. Zato nas spodbuja, naj brez slabe vesti uživamo v obdobjih lenobnosti, saj bomo prav zato morda nekoč v prihodnosti ustvarili nekaj, na kar bomo ponosni.

7 min

Šola življenja je organizacija, ki si pod vodstvom filozofa Alaina de Bottona prizadeva za boljšo duševno zdravje, zato na svoji spletni strani redno objavlja premisleke o povsem vsakdanjih vprašanjih. S takšnimi zapisi želijo člani razširiti prizanesljivejši pogled na človeka in njegov svet ter mu tako pomagati pri osebni rasti. V enem izmed takšnih premislekov želi avtor prevrednotiti pojem lenarjenja, ki ima v današnji moderni, storilnostno usmerjeni družbi izrazito negativen prizvok: ker poveličujemo aktivnost, produktivnost in trdo delo, »se zdi lenarjenje nepopravljiva hiba«, v katero občasno sicer zdrsnemo vsi, a jo kolektivno grajamo kot nekaj slabega. Gre za posebno razpoloženje, ko nimamo prave volje za delo ali aktivnosti, ampak si »želimo le posedati po kavču, se lotiti branja naključne knjige, se sprehoditi po trgovinah in kupiti zavoj piškotov ali pa se kakšno uro ali dve namakati v kadi. V skrajnih oblikah morda želimo le sedeti ob oknu in strmeti v oblake«. Zaradi običajnega vsakdanjega vrveža in družbenih pričakovanj se tako hitro zgodi, da dobimo oznako »nepopravljivih lenuhov«, ki ne bodo v življenju nič dosegli – zdi se, da je takšno vedenje ovira na poti do uspešnega življenja in dobrega počutja. Pa je res tako? Je lenarjenje vselej nekaj negativnega? Je mogoče na to pogledati tudi z drugačne perspektive, se sprašuje avtor besedila, ki nam v nadaljevanju ponudi presenetljiv odgovor. Trdi namreč, da »sreče in osebnega napredka pravzaprav ne ogroža naša nesposobnost, da bi se učinkovito zaposlili – ravno nasprotno, prava grožnja se skriva v nezmožnosti, da bi bili lenobni v ravno pravi meri«. Občasna obdobja lenarjenja se mu namreč zdijo enako bistvena za naš razvoj kot obdobja dela in produktivnosti. Kajti čeprav se na zunaj morda zdi, da z lenarjenjem zanemarjamo svoje potenciale in zapravljamo dragoceni čas, ki bi ga lahko namenili nekemu delu ali dejavnosti, je resnica ravno nasprotna: to je obdobje, ki je pravzaprav temeljnega pomena za rast in dozorevanje neke ideje, saj ustvarjalni proces za uspešen razvoj zahteva svoj čas – lenarjenje je torej v tem smislu nujno potrebna priprava na rojstvo pomembnih zamisli. Zato nas spodbuja, naj brez slabe vesti uživamo v obdobjih lenobnosti, saj bomo prav zato morda nekoč v prihodnosti ustvarili nekaj, na kar bomo ponosni.

Duhovna misel

Jure Sojč: Božje ime je usmiljenje in bližina

9. 7. 2025

Pred časom sem sedel s prijateljem na kavi. Tisti dan je bila tema bolj resna – pogovarjala sva o zapuščini papeža Frančiška, ki so ga nekaj dni pred pogovorom položili k večnemu počitku v cerkvi Marije Snežne. V pogovoru sva se ozirala nazaj v tisti večer, ko je stopil na balkon in pozdravil, na hitro sva preletela njegov pontifikat in se v glavnem strinjala, da je bil velik blagoslov za Cerkev. Nato je sledilo prijateljevo nadaljevanje: »Veš kaj, mene pa je pri tem papežu nekaj precej zmotilo. No, to me moti še danes. Vse to njegovo poudarjanje usmiljenja, nežnosti, bližine ... Kot da je Bog samo neka velika topla odeja. Preveč mehko. Preveč popustljivo. Bog vendar ni samo to – Bog je veličasten, vzvišen, vladar vesolja! V času splošnega relativizma bi moral bolj poudariti Božjo vsemogočnost!« Poslušal sem ga. Pa ga tudi razumem, zakaj tako misli. Tudi sam sem bil vzgojen ob podobah Boga sodnika, kralja, močnega vladarja, ki dobro plačuje in hudo kaznuje. Ampak nekaj v meni mi ni dalo miru, da bi nemo poslušal. Čeprav običajno premislim preden rečem, tokrat nisem »šparal«: »Ampak ... si pomislil, da je morda ravno ta nežni, usmiljeni Bog, ki ga je Frančišek tako vztrajno oznanjal, pravzaprav čisto svetopisemski? Da je to najpristnejša vrnitev k izviru?« Potem sem mu povedal zgodbo, ki me vedno znova pretrese. Zgodbo o Mojzesu in gorečem grmu. Večina ljudi si to predstavlja kot spektakel – ogenj, glas iz nebes, veličastni trenutek. Saj tudi je! Ampak ključni del pride šele, ko Mojzes vpraša Boga po imenu. Bog mu v odgovoru ne reče: »Jaz sem vsemogočni kralj nebes in zemlje!« Ne reče: »Jaz sem tisti, ki sedi na prestolu slave.« Ne. Reče nekaj čisto drugega: »Ehyeh asher ehyeh« – »Jaz sem, ki sem«. V bolj pravilnem prevodu: »Jaz bom, kar bom.« Bog ne poda definicije, ampak obljubo. Ne trdi, da je oddaljeni vladar, ampak napoveduje, da bo prisoten. Da bo deloval. Da bo hodil z ljudmi. In točno tega Boga je oznanjal papež Frančišek. Boga, ki ni statična ideja, ampak oseba, ki vstopi v zgodbo. Pokojni papež Frančišek je rekel: »Božje ime je usmiljenje.« (Intervju z Andreom Torniellijem, 2016) In še: »Bog ni abstraktna ideja ali nemi opazovalec sveta, ampak Oče, ki vedno čaka, ki odpušča in praznuje, ko se grešnik vrne domov.« To ni šibak Bog. To je Bog, ki ima dovolj moči, da je nežen. Ki ne vlada z grožnjo, ampak z ljubeznijo. Ki človeka ne tlači, ampak ga dviguje. V svoji okrožnici Veselje evangelija je pokojni papež Frančišek zapisal: »Vsaka stvar, vsaka oseba in vsak trenutek vsebuje Božjo navzočnost.« (VE 71) To pomeni, da Bog ni nekje daleč, zgoraj, na varni razdalji. Je tukaj. Med nami. V konkretnosti. V kaosu. V ranah.

7 min

Pred časom sem sedel s prijateljem na kavi. Tisti dan je bila tema bolj resna – pogovarjala sva o zapuščini papeža Frančiška, ki so ga nekaj dni pred pogovorom položili k večnemu počitku v cerkvi Marije Snežne. V pogovoru sva se ozirala nazaj v tisti večer, ko je stopil na balkon in pozdravil, na hitro sva preletela njegov pontifikat in se v glavnem strinjala, da je bil velik blagoslov za Cerkev. Nato je sledilo prijateljevo nadaljevanje: »Veš kaj, mene pa je pri tem papežu nekaj precej zmotilo. No, to me moti še danes. Vse to njegovo poudarjanje usmiljenja, nežnosti, bližine ... Kot da je Bog samo neka velika topla odeja. Preveč mehko. Preveč popustljivo. Bog vendar ni samo to – Bog je veličasten, vzvišen, vladar vesolja! V času splošnega relativizma bi moral bolj poudariti Božjo vsemogočnost!« Poslušal sem ga. Pa ga tudi razumem, zakaj tako misli. Tudi sam sem bil vzgojen ob podobah Boga sodnika, kralja, močnega vladarja, ki dobro plačuje in hudo kaznuje. Ampak nekaj v meni mi ni dalo miru, da bi nemo poslušal. Čeprav običajno premislim preden rečem, tokrat nisem »šparal«: »Ampak ... si pomislil, da je morda ravno ta nežni, usmiljeni Bog, ki ga je Frančišek tako vztrajno oznanjal, pravzaprav čisto svetopisemski? Da je to najpristnejša vrnitev k izviru?« Potem sem mu povedal zgodbo, ki me vedno znova pretrese. Zgodbo o Mojzesu in gorečem grmu. Večina ljudi si to predstavlja kot spektakel – ogenj, glas iz nebes, veličastni trenutek. Saj tudi je! Ampak ključni del pride šele, ko Mojzes vpraša Boga po imenu. Bog mu v odgovoru ne reče: »Jaz sem vsemogočni kralj nebes in zemlje!« Ne reče: »Jaz sem tisti, ki sedi na prestolu slave.« Ne. Reče nekaj čisto drugega: »Ehyeh asher ehyeh« – »Jaz sem, ki sem«. V bolj pravilnem prevodu: »Jaz bom, kar bom.« Bog ne poda definicije, ampak obljubo. Ne trdi, da je oddaljeni vladar, ampak napoveduje, da bo prisoten. Da bo deloval. Da bo hodil z ljudmi. In točno tega Boga je oznanjal papež Frančišek. Boga, ki ni statična ideja, ampak oseba, ki vstopi v zgodbo. Pokojni papež Frančišek je rekel: »Božje ime je usmiljenje.« (Intervju z Andreom Torniellijem, 2016) In še: »Bog ni abstraktna ideja ali nemi opazovalec sveta, ampak Oče, ki vedno čaka, ki odpušča in praznuje, ko se grešnik vrne domov.« To ni šibak Bog. To je Bog, ki ima dovolj moči, da je nežen. Ki ne vlada z grožnjo, ampak z ljubeznijo. Ki človeka ne tlači, ampak ga dviguje. V svoji okrožnici Veselje evangelija je pokojni papež Frančišek zapisal: »Vsaka stvar, vsaka oseba in vsak trenutek vsebuje Božjo navzočnost.« (VE 71) To pomeni, da Bog ni nekje daleč, zgoraj, na varni razdalji. Je tukaj. Med nami. V konkretnosti. V kaosu. V ranah.

Duhovna misel

Alenka Veber: Črni madeži

8. 7. 2025

Cenjene poslušalke in poslušalci, ali ste kdaj razmišljali, da bi se lesketali kakor sijaj neba (prim. Dan 12,3) ali da bi svetili kakor zvezde na jasnem večernem nebu? Loščila, ki bi ga nanesli na svoje telo in bi po drgnjenju dal lesk duši, se žal ne da kupiti v drogeriji za prvim vogalom. Lahko pa v njej kupimo čistilna sredstva in loščila za čevlje, tla, okna, ogledala, kuhinjske omarice … Za vas ne vem, sama sem pri tovrstnih čiščenjih in pranjih največkrat neuspešna. Vzrokov za to je več: površno branje navodil, neučakanost ali pa to, da so madeži na mojih oblačilih, čevljih, kuhinjskih omaricah res tako trdovratni, da ni sredstva, ki bi jim bil kos. Še manj so jim lahko kos loščila. Veliko bolj od trdovratnih madežev v naših bivalnih prostorih in garderobnih omarah me bega umazanija duše. Tako moje kot vaše. Begajo me črni madeži, ne samo tisti, ki jih povzročimo sami, temveč tudi oni, s katerimi nas umažejo drugi. Mogoče je slednje še težje odstraniti. In sredstva za odstranjevanje trdovratnih črnih madežev? Ali sploh obstajajo? Žal do dandanes v nobenem od velikih nakupovalnih centrov na drugem vogalu nisem našla sredstva, na katerem bi pisalo, da lahko z njim očistim in nato še zloščim svojo dušo. Prav tako ne navodil za tako početje. Vem le, da za sijaj svoje duše potrebujem tako sredstvo za čiščenje ali pranje kot tudi sredstvo, ki, naneseno na očiščeno površino, po drgnjenju prinaša lesk. Če bomo uporabili samo loščilo, črnih madežev ne bomo odstranili, mogoče bodo ti po loščenju samo še bolj bodli v oči. Kako potem očistiti črne madeže naših duš? Žal nam tudi v kemični čistilnici, ki je za zaprane bele srajce in za krznene plašče zadnji izhod v sili, ne bodo pomagali. A ne bojte se: že res, da ravno ne moremo kupiti sto gramov koncentriranega praška, se z njim posuti in pričakovati, da bodo črni madeži izpuhteli, toda lahko poiščemo druge poti in načine pranja svojih duš. Mogoče je to za koga spoved pri duhovniku, za drugega dolg pogovor s prijateljem ali pa naključnim poslušalcem ali terapevtom … A ne pozabite: ni nujno, da imate samo vi umazano dušo, tudi oseba, ki bo prevzela vlogo čistilca in vam pomagala pri procesu čiščenja, ima lahko črn madež. Prav lahko se zgodi, da bo pranje vaše duše šlo skozi vse čudežne programe, ki jih premore najsodobnejša pralna tehnologija, vi pa boste na koncu pralnega programa podobni samo ožeti in skrčeni cunji, ki je bila oprana pri previsoki temperaturi. Zato ne pozabite: »Ni namreč vse vsem v prid, ni vsaka duša zadovoljna s čimersibodi.« (Sir 37,28) A s čiščenjem črnih madežev vseeno ne odlašajte predolgo. Njihova barva se lahko posuši, in madeži postanejo le še trdovratnejši.

6 min

Cenjene poslušalke in poslušalci, ali ste kdaj razmišljali, da bi se lesketali kakor sijaj neba (prim. Dan 12,3) ali da bi svetili kakor zvezde na jasnem večernem nebu? Loščila, ki bi ga nanesli na svoje telo in bi po drgnjenju dal lesk duši, se žal ne da kupiti v drogeriji za prvim vogalom. Lahko pa v njej kupimo čistilna sredstva in loščila za čevlje, tla, okna, ogledala, kuhinjske omarice … Za vas ne vem, sama sem pri tovrstnih čiščenjih in pranjih največkrat neuspešna. Vzrokov za to je več: površno branje navodil, neučakanost ali pa to, da so madeži na mojih oblačilih, čevljih, kuhinjskih omaricah res tako trdovratni, da ni sredstva, ki bi jim bil kos. Še manj so jim lahko kos loščila. Veliko bolj od trdovratnih madežev v naših bivalnih prostorih in garderobnih omarah me bega umazanija duše. Tako moje kot vaše. Begajo me črni madeži, ne samo tisti, ki jih povzročimo sami, temveč tudi oni, s katerimi nas umažejo drugi. Mogoče je slednje še težje odstraniti. In sredstva za odstranjevanje trdovratnih črnih madežev? Ali sploh obstajajo? Žal do dandanes v nobenem od velikih nakupovalnih centrov na drugem vogalu nisem našla sredstva, na katerem bi pisalo, da lahko z njim očistim in nato še zloščim svojo dušo. Prav tako ne navodil za tako početje. Vem le, da za sijaj svoje duše potrebujem tako sredstvo za čiščenje ali pranje kot tudi sredstvo, ki, naneseno na očiščeno površino, po drgnjenju prinaša lesk. Če bomo uporabili samo loščilo, črnih madežev ne bomo odstranili, mogoče bodo ti po loščenju samo še bolj bodli v oči. Kako potem očistiti črne madeže naših duš? Žal nam tudi v kemični čistilnici, ki je za zaprane bele srajce in za krznene plašče zadnji izhod v sili, ne bodo pomagali. A ne bojte se: že res, da ravno ne moremo kupiti sto gramov koncentriranega praška, se z njim posuti in pričakovati, da bodo črni madeži izpuhteli, toda lahko poiščemo druge poti in načine pranja svojih duš. Mogoče je to za koga spoved pri duhovniku, za drugega dolg pogovor s prijateljem ali pa naključnim poslušalcem ali terapevtom … A ne pozabite: ni nujno, da imate samo vi umazano dušo, tudi oseba, ki bo prevzela vlogo čistilca in vam pomagala pri procesu čiščenja, ima lahko črn madež. Prav lahko se zgodi, da bo pranje vaše duše šlo skozi vse čudežne programe, ki jih premore najsodobnejša pralna tehnologija, vi pa boste na koncu pralnega programa podobni samo ožeti in skrčeni cunji, ki je bila oprana pri previsoki temperaturi. Zato ne pozabite: »Ni namreč vse vsem v prid, ni vsaka duša zadovoljna s čimersibodi.« (Sir 37,28) A s čiščenjem črnih madežev vseeno ne odlašajte predolgo. Njihova barva se lahko posuši, in madeži postanejo le še trdovratnejši.

Duhovna misel

Robert Friškovec: Kamnosek

7. 7. 2025

Nekoč je živel kamnosek, ki je bil nezadovoljen sam s sabo in svojim položajem. Tako je nekega dne šel mimo hiše bogatega trgovca. Skozi vrata je videl številne dragocenosti in pomembne obiskovalce. »Kako vpliven je ta trgovec,« si je mislil kamnosek. Postal je zelo nevoščljiv in si zaželel, da bi bil lahko takšen kot ta trgovec. Na njegovo veliko začudenje je nenadoma tudi postal trgovec, ki uživa v luksuzu in moči, kot si je ni nikoli niti predstavljal in ki mu jo drugi zavidajo. Kmalu je prišel mimo visok uradnik, ki so ga prenašali v pozlačeni nosilnici. Spremljali so ga njegovi pomočniki in vojaki, ki so udarjali na gonge. Vsi, ne glede na to, kako bogati so bili, so se morali globoko prikloniti tej procesiji. »Kako mogočen je šele ta uradnik,« si je mislil nekdanji kamnosek, »kako bi bil rad takšen visok uradnik«. In res je postal visok uradnik, povsod so ga nosili v okrašeni nosilnici. Ljudje so se ga bali in ga hkrati sovražili. Ker je bilo vroče poletje, se je počutil neprijetno v lepljivi nosilnici. Pogledal je v nebo proti soncu, ki je ponosno svetilo in se ni menilo zanj. »Kako mogočno je Sonce, kako bi bilo šele, če bi bil kot Sonce,« je pomislil. Postal je Sonce, ki močno sije na vse, žge na polja, na utrujene delavce in kmete. Tedaj se med njim in Zemljo postavi velikanski črni oblak, da sončni žarki ne morejo več sijati na Zemljo v vsej svoji moči. »Kako mogočen je ta nevihtni oblak, želim si biti tak oblak!« In postal je tudi oblak, zalival je polja in vasi z dežjem. Nenadoma je občutil, da ga je nekaj odrinilo stran, nekakšna velika moč, in spoznal je, da je to veter. »Kako mogočen je, rad bi bil kot veter!« Postal je veter, ki je odnašal vse pred sabo. A čez čas je naletel na nekaj, česar ni mogel premakniti, ne glede na to, kako močno je pihal. Bila je velika, mogočna skala. »Kako mogočna skala, želim si biti skala!« Postal je tudi skala, najmogočnejša na Zemlji. Ko je tam stal, je zaslišal zvok kladiva, ki je udarjal ob dleto, to pa v trdo površino in začutil je, da se nekaj na njem spreminja. »Kaj bi bilo lahko bolj mogočno kot jaz, velika skala?« je pomislil. Pogledal je navzdol in čisto na dnu zagledal postavo kamnoseka. Ta nekoliko fantastična zgodba nam lahko da misliti, kakšna je naša moč, če jo seveda znamo prepoznati in uporabiti. Ne pa, da bi si le želeli biti kot nekdo drug.

6 min

Nekoč je živel kamnosek, ki je bil nezadovoljen sam s sabo in svojim položajem. Tako je nekega dne šel mimo hiše bogatega trgovca. Skozi vrata je videl številne dragocenosti in pomembne obiskovalce. »Kako vpliven je ta trgovec,« si je mislil kamnosek. Postal je zelo nevoščljiv in si zaželel, da bi bil lahko takšen kot ta trgovec. Na njegovo veliko začudenje je nenadoma tudi postal trgovec, ki uživa v luksuzu in moči, kot si je ni nikoli niti predstavljal in ki mu jo drugi zavidajo. Kmalu je prišel mimo visok uradnik, ki so ga prenašali v pozlačeni nosilnici. Spremljali so ga njegovi pomočniki in vojaki, ki so udarjali na gonge. Vsi, ne glede na to, kako bogati so bili, so se morali globoko prikloniti tej procesiji. »Kako mogočen je šele ta uradnik,« si je mislil nekdanji kamnosek, »kako bi bil rad takšen visok uradnik«. In res je postal visok uradnik, povsod so ga nosili v okrašeni nosilnici. Ljudje so se ga bali in ga hkrati sovražili. Ker je bilo vroče poletje, se je počutil neprijetno v lepljivi nosilnici. Pogledal je v nebo proti soncu, ki je ponosno svetilo in se ni menilo zanj. »Kako mogočno je Sonce, kako bi bilo šele, če bi bil kot Sonce,« je pomislil. Postal je Sonce, ki močno sije na vse, žge na polja, na utrujene delavce in kmete. Tedaj se med njim in Zemljo postavi velikanski črni oblak, da sončni žarki ne morejo več sijati na Zemljo v vsej svoji moči. »Kako mogočen je ta nevihtni oblak, želim si biti tak oblak!« In postal je tudi oblak, zalival je polja in vasi z dežjem. Nenadoma je občutil, da ga je nekaj odrinilo stran, nekakšna velika moč, in spoznal je, da je to veter. »Kako mogočen je, rad bi bil kot veter!« Postal je veter, ki je odnašal vse pred sabo. A čez čas je naletel na nekaj, česar ni mogel premakniti, ne glede na to, kako močno je pihal. Bila je velika, mogočna skala. »Kako mogočna skala, želim si biti skala!« Postal je tudi skala, najmogočnejša na Zemlji. Ko je tam stal, je zaslišal zvok kladiva, ki je udarjal ob dleto, to pa v trdo površino in začutil je, da se nekaj na njem spreminja. »Kaj bi bilo lahko bolj mogočno kot jaz, velika skala?« je pomislil. Pogledal je navzdol in čisto na dnu zagledal postavo kamnoseka. Ta nekoliko fantastična zgodba nam lahko da misliti, kakšna je naša moč, če jo seveda znamo prepoznati in uporabiti. Ne pa, da bi si le želeli biti kot nekdo drug.

Duhovna misel

Edvard Kovač: Prekipevajoče veselje

6. 7. 2025

Morda se bo kdo izmed nas v teh poletnih dneh odpravil na izlet tudi k svetemu Primožu nad Kamnikom. Ko bo vstopil v cerkev, naj bo pozoren na gotsko fresko, ki prikazuje, kako sveti Jožef ljubeče gleda svojo ženo Marijo, zraven pa ne opazi, da mu kaša, ki jo kuha, že prekipeva in se izliva čez rob posode. Tako je, kadar je človek srečen in je njegove sreče kar preveč. Podobno čustvo prevzema tudi preroka Izaijo, ki prekipeva od veselja, ker je njegovo srce zaslutilo, da bo Bog tudi svoje ljubeče ljudstvo kmalu popeljal nazaj v sveto mesto Jeruzalem. Tega veselja bo za judovski narod preveč, zato se bodo ob njem lahko vzradovala vsa ljudstva. Zgodba o vrnitvi izraelskega ljudstva iz Babilonske sužnosti je pravzaprav podoba našega srca, kadar se znova znajdemo v objemu Božje ljubezni. Ko je sreče preveč za nas same, potrebujemo še druge ljudi, da lahko z njimi delimo svoja globoka doživetja in osrečimo tudi njih. Spomnimo se hromega moža, ki sta ga apostola Peter in Janez ozdravila pri Lepih vratih jeruzalemskega templja. Njegovo veselje je bilo tolikšno, da je od radosti poskakoval in vsem ljudem razlagal, kakšna čudovita stvar se mu je pripetila: bil je hrom in zdaj lahko teka in skače naokoli. Opazimo, da tudi apostoli, ki jih je Jezus poprej razposlal oznanjat veselo novico, da Bog prihaja v srce vsakega človeka, navdušeno pripovedujejo, kaj vse so doživeli. Že na začetku jih je namreč njihov Odrešenik obdaril z izjemnimi talenti, da ozdravljajo bolne, pomagajo hromim, ki lahko znova hodijo, ter da so tudi žalostni spet veseli. Tega se niso nadejali, najmanj pa, da se vsaka hudobija izmika izpred njih. Le kdo ne bi bil ob tem srečen, da je Jezusov učenec. Kristus razume, da so apostoli veseli vseh teh darov in da jim na poti ni ničesar manjkalo. Toda opozori jih, da je pravi vzrok njihove sreče sam Bog, ki misli nanje in jih kliče po imenu. S tem so tudi oni postali Božji ljubljenci. Pravo veselje je prav v tem, da smo v intimni ljubezni s samim Bogom. Če je v nas radost ljubezni, potem lahko pridejo še tolikšne preizkušnje, ne bomo se jih bali, ampak bomo pogumno stopali naprej. Naši duhovniki najbrž nimajo vseh teh izrednih darov, ki so jih imeli apostoli, toda prejeli so prav to intimno ljubezen in klic samega Boga. Zato njihovo prvo poslanstvo ni v tem, da bi ozdravljali in delali čudeže, njihovo najgloblje sporočilo je, da so srečni in da delajo za srečo vseh ljudi.

7 min

Morda se bo kdo izmed nas v teh poletnih dneh odpravil na izlet tudi k svetemu Primožu nad Kamnikom. Ko bo vstopil v cerkev, naj bo pozoren na gotsko fresko, ki prikazuje, kako sveti Jožef ljubeče gleda svojo ženo Marijo, zraven pa ne opazi, da mu kaša, ki jo kuha, že prekipeva in se izliva čez rob posode. Tako je, kadar je človek srečen in je njegove sreče kar preveč. Podobno čustvo prevzema tudi preroka Izaijo, ki prekipeva od veselja, ker je njegovo srce zaslutilo, da bo Bog tudi svoje ljubeče ljudstvo kmalu popeljal nazaj v sveto mesto Jeruzalem. Tega veselja bo za judovski narod preveč, zato se bodo ob njem lahko vzradovala vsa ljudstva. Zgodba o vrnitvi izraelskega ljudstva iz Babilonske sužnosti je pravzaprav podoba našega srca, kadar se znova znajdemo v objemu Božje ljubezni. Ko je sreče preveč za nas same, potrebujemo še druge ljudi, da lahko z njimi delimo svoja globoka doživetja in osrečimo tudi njih. Spomnimo se hromega moža, ki sta ga apostola Peter in Janez ozdravila pri Lepih vratih jeruzalemskega templja. Njegovo veselje je bilo tolikšno, da je od radosti poskakoval in vsem ljudem razlagal, kakšna čudovita stvar se mu je pripetila: bil je hrom in zdaj lahko teka in skače naokoli. Opazimo, da tudi apostoli, ki jih je Jezus poprej razposlal oznanjat veselo novico, da Bog prihaja v srce vsakega človeka, navdušeno pripovedujejo, kaj vse so doživeli. Že na začetku jih je namreč njihov Odrešenik obdaril z izjemnimi talenti, da ozdravljajo bolne, pomagajo hromim, ki lahko znova hodijo, ter da so tudi žalostni spet veseli. Tega se niso nadejali, najmanj pa, da se vsaka hudobija izmika izpred njih. Le kdo ne bi bil ob tem srečen, da je Jezusov učenec. Kristus razume, da so apostoli veseli vseh teh darov in da jim na poti ni ničesar manjkalo. Toda opozori jih, da je pravi vzrok njihove sreče sam Bog, ki misli nanje in jih kliče po imenu. S tem so tudi oni postali Božji ljubljenci. Pravo veselje je prav v tem, da smo v intimni ljubezni s samim Bogom. Če je v nas radost ljubezni, potem lahko pridejo še tolikšne preizkušnje, ne bomo se jih bali, ampak bomo pogumno stopali naprej. Naši duhovniki najbrž nimajo vseh teh izrednih darov, ki so jih imeli apostoli, toda prejeli so prav to intimno ljubezen in klic samega Boga. Zato njihovo prvo poslanstvo ni v tem, da bi ozdravljali in delali čudeže, njihovo najgloblje sporočilo je, da so srečni in da delajo za srečo vseh ljudi.

Duhovna misel

Daniel Brkič: Ne nekaj, ampak nekdo

5. 7. 2025

Kdo bo zbral pogum in odprl dosje spornih zadev o Bogu in zlu? Sokrat je trdil, da sta na svetu samo dve vrsti ljudi: modri, ki vedo, da so bedaki, in bedaki, ki mislijo, da so modri. Motijo me puhloglavci, ki se radi postavljajo z urnimi odgovori. Ameriški filozof Peter Kreeft trdi, da zadovoljivega argumenta glede vprašanja trpljenja ni, saj je trpljenje več kot filozofski ali abstraktni pojem. Pravi, da odgovor ne more biti »nekaj«, ker nam to ne zadostuje, ampak »nekdo«, ki z nami sotrpi, torej Bog, kar daje trpljenju edinstveno vrednost. Zato je bistroumni Clive S. Lewis (1898–1963) zapisal: »Če iščete religijo, v kateri bi se počutili udobno, zagotovo ne priporočam krščanstva.« Zlo je posledica dane nam svobodne volje in napačnih odločitev človeških bitij med dobrim in zlom. Predstavljajmo si, kaj bi bilo, če bi Bog vsakič, ko naredimo napačno odločitev, interveniral s svojo magično paličico; ostali bi brez svobodne volje. Ali bi hoteli živeti v svetu, v katerem bi bili kot lesene lutke pod nadzorom Boga lutkarja? Zakaj nočemo prevzeti odgovornosti za svoja dejanja, ampak za zlo krivimo Boga? Apokrifna verzija slavne epizode iz Odiseje z naslovom Odisej in svinje govori prav o tem. Čarovnica Kirka je mornarje začarala v svinje in v tem stanju so zelo uživali. Ko jim je Odisej zagotovil, da je našel čarobne zelí, ki bodo uničile prekletstvo in bodo lahko spet postali ljudje, so se mornarji, spremenjeni v svinje, uprli, z največjo hitrostjo pohiteli v zaklonišče in mu ušli. Odiseju je uspelo ujeti samo eno svinjo. Tako se je iz ščetinaste svinjske kože pojavil mornar Elpenor, ki svojemu osvoboditelju ni bil niti malo hvaležen, ampak ga je besen napadel. Odiseju je očital: »Podlež in zbadljivec, ali nas želiš spet mučiti? Ali spet želiš izpostaviti naša telesa nevarnostim in naše duše prisiliti, da vnovič razmišljajo in se odločajo? Tako srečen sem bil; lahko sem se valjal v blatu in poležaval na soncu in nisem bil utrujen od razmišljana in dvomov, kaj naj storim: to ali ono? Zakaj si prišel? Mar zato, da me vrneš v tisto zoprno življenje odločanja, ki sem ga živel pred tem?« Težko je prevzeti odgovornost človečnosti. Lažje se je vesti kot svinja. Francoski mislec Albert Camus (1913–1960) je zapisal: »Življenje se konča. In prav tako čas. Oboje se konča. Toda ali je samo konec ali tudi cilj? … Samo če obstaja cilj, ima življenje smisel … Vse preostalo so igre. Najprej je treba na to odgovoriti.«

6 min

Kdo bo zbral pogum in odprl dosje spornih zadev o Bogu in zlu? Sokrat je trdil, da sta na svetu samo dve vrsti ljudi: modri, ki vedo, da so bedaki, in bedaki, ki mislijo, da so modri. Motijo me puhloglavci, ki se radi postavljajo z urnimi odgovori. Ameriški filozof Peter Kreeft trdi, da zadovoljivega argumenta glede vprašanja trpljenja ni, saj je trpljenje več kot filozofski ali abstraktni pojem. Pravi, da odgovor ne more biti »nekaj«, ker nam to ne zadostuje, ampak »nekdo«, ki z nami sotrpi, torej Bog, kar daje trpljenju edinstveno vrednost. Zato je bistroumni Clive S. Lewis (1898–1963) zapisal: »Če iščete religijo, v kateri bi se počutili udobno, zagotovo ne priporočam krščanstva.« Zlo je posledica dane nam svobodne volje in napačnih odločitev človeških bitij med dobrim in zlom. Predstavljajmo si, kaj bi bilo, če bi Bog vsakič, ko naredimo napačno odločitev, interveniral s svojo magično paličico; ostali bi brez svobodne volje. Ali bi hoteli živeti v svetu, v katerem bi bili kot lesene lutke pod nadzorom Boga lutkarja? Zakaj nočemo prevzeti odgovornosti za svoja dejanja, ampak za zlo krivimo Boga? Apokrifna verzija slavne epizode iz Odiseje z naslovom Odisej in svinje govori prav o tem. Čarovnica Kirka je mornarje začarala v svinje in v tem stanju so zelo uživali. Ko jim je Odisej zagotovil, da je našel čarobne zelí, ki bodo uničile prekletstvo in bodo lahko spet postali ljudje, so se mornarji, spremenjeni v svinje, uprli, z največjo hitrostjo pohiteli v zaklonišče in mu ušli. Odiseju je uspelo ujeti samo eno svinjo. Tako se je iz ščetinaste svinjske kože pojavil mornar Elpenor, ki svojemu osvoboditelju ni bil niti malo hvaležen, ampak ga je besen napadel. Odiseju je očital: »Podlež in zbadljivec, ali nas želiš spet mučiti? Ali spet želiš izpostaviti naša telesa nevarnostim in naše duše prisiliti, da vnovič razmišljajo in se odločajo? Tako srečen sem bil; lahko sem se valjal v blatu in poležaval na soncu in nisem bil utrujen od razmišljana in dvomov, kaj naj storim: to ali ono? Zakaj si prišel? Mar zato, da me vrneš v tisto zoprno življenje odločanja, ki sem ga živel pred tem?« Težko je prevzeti odgovornost človečnosti. Lažje se je vesti kot svinja. Francoski mislec Albert Camus (1913–1960) je zapisal: »Življenje se konča. In prav tako čas. Oboje se konča. Toda ali je samo konec ali tudi cilj? … Samo če obstaja cilj, ima življenje smisel … Vse preostalo so igre. Najprej je treba na to odgovoriti.«

Duhovna misel

Sami Al Daghistani: Čemu islamske študije?

4. 7. 2025

Islamske študije so področje, ki vsebuje razprave o teoloških, zgodovinskih, pravnih in političnih vidikih islamske kulturne prakse in muslimanskih družb. Področje zajema različne interese muslimanskih in nemuslimanskih znanstvenikov bližnjevzhodnih, arabskih, perzijskih in turških študij, pa tudi na področju verske in politične misli islama. Zgodovina islamskih študijev se je začela z radovednostjo zgodnjih orientalistov o preučevanju muslimanske subjektivnosti in izvora Korana, to pa je pogosto pomenilo tudi zapleten poskus opredelitve in določitve mejá koranskega besedila. Islamske študije, ali znotraj verskih študij, islamske teologije ali orientalskih študij v kombinaciji s študijem klasične arabščine, se pogosto opirajo na različne in včasih nasprotujoče si epistemološke in metodološke nastavke. To je razvidno v tem, kako so nekateri programi v Evropi in ZDA povezani z različno pedagogiko in učnimi načrti. V nekaterih programih se manj poudarka daje teoretičnim virom in preučevanju zgodovine, filozofije in etike, to pa bi seveda spodbudilo kritiko pedagoških in raziskovalnih metod za preučevanje niansiranih fenomenov kot na primer islamske civilizacije, prava, intelektualne zgodovine in filozofije. Namesto tega je v zadnjih letih prišlo do premika v pragmatizem pri načinu, kako različni oddelki izvajajo predmete, povezane s političnim islamom in džihadom, to pa ne priča o pluralnosti, zgodovinskih procesih ali celo globalnih tradicijah, ki so temelj muslimanskih družb. Celostna vsebina islamskih študijev je povezana s ključnim sodobnim vprašanjem narave univerze in procesa poučevanja, pa tudi z vrednostjo islamskih študij za humanistiko. V tem pogledu bi morale islamske študije ponuditi kritične teoretične prispevke, ki presegajo identitetno politiko, to pa ima mednarodne implikacije. Pomembno je torej, kako preučujemo islam in muslimansko kulturno prakso, in ne, kdo poučuje tovrstne predmete, ter koliko programi in ponudba predmetov nameravajo zagotoviti celovit in celosten zgodovinski pregled klasičnih in sodobnih izrazov islamske misli in prakse. Potemtakem se je treba vprašati, kako različne vloge učenjakov zarisujejo tovrstne študije in kako islamske študije prispevajo k družbenim vedam in humanistiki.

5 min

Islamske študije so področje, ki vsebuje razprave o teoloških, zgodovinskih, pravnih in političnih vidikih islamske kulturne prakse in muslimanskih družb. Področje zajema različne interese muslimanskih in nemuslimanskih znanstvenikov bližnjevzhodnih, arabskih, perzijskih in turških študij, pa tudi na področju verske in politične misli islama. Zgodovina islamskih študijev se je začela z radovednostjo zgodnjih orientalistov o preučevanju muslimanske subjektivnosti in izvora Korana, to pa je pogosto pomenilo tudi zapleten poskus opredelitve in določitve mejá koranskega besedila. Islamske študije, ali znotraj verskih študij, islamske teologije ali orientalskih študij v kombinaciji s študijem klasične arabščine, se pogosto opirajo na različne in včasih nasprotujoče si epistemološke in metodološke nastavke. To je razvidno v tem, kako so nekateri programi v Evropi in ZDA povezani z različno pedagogiko in učnimi načrti. V nekaterih programih se manj poudarka daje teoretičnim virom in preučevanju zgodovine, filozofije in etike, to pa bi seveda spodbudilo kritiko pedagoških in raziskovalnih metod za preučevanje niansiranih fenomenov kot na primer islamske civilizacije, prava, intelektualne zgodovine in filozofije. Namesto tega je v zadnjih letih prišlo do premika v pragmatizem pri načinu, kako različni oddelki izvajajo predmete, povezane s političnim islamom in džihadom, to pa ne priča o pluralnosti, zgodovinskih procesih ali celo globalnih tradicijah, ki so temelj muslimanskih družb. Celostna vsebina islamskih študijev je povezana s ključnim sodobnim vprašanjem narave univerze in procesa poučevanja, pa tudi z vrednostjo islamskih študij za humanistiko. V tem pogledu bi morale islamske študije ponuditi kritične teoretične prispevke, ki presegajo identitetno politiko, to pa ima mednarodne implikacije. Pomembno je torej, kako preučujemo islam in muslimansko kulturno prakso, in ne, kdo poučuje tovrstne predmete, ter koliko programi in ponudba predmetov nameravajo zagotoviti celovit in celosten zgodovinski pregled klasičnih in sodobnih izrazov islamske misli in prakse. Potemtakem se je treba vprašati, kako različne vloge učenjakov zarisujejo tovrstne študije in kako islamske študije prispevajo k družbenim vedam in humanistiki.

Duhovna misel

Metka Klevišar: Brušenje diamantov v briljante

3. 7. 2025

Če nam kdo zatrjuje, da v njihovi družini nikoli ne pride do prepira, mu težko verjamemo. To ne velja samo za življenje v družni, ampak za vsako človeško skupnost. Verjetno je tudi prepir nekaj, kar spada k našemu življenju, k našemu skupnemu bivanju. Vprašanje je samo, kako se prepiramo. Tako, da ostajamo vsi nesrečni, užaljeni, da včasih celo pretrgamo stike s tem človekom. Ali pa se pri tem učimo in gradimo neko novo skupno obliko bivanja. Prav o tem sem se pogovarjala z znanko, ki ima štiri odrasle sinove in se spominja, kako je bilo življenje v njihovi družini včasih zelo pestro. Pravi, da so se tudi prepirali in so potem te svoje prepire tudi vedno znova analizirali. Pravi, da se vsi strinjajo z mislijo, ki so jo nekje pobrali, še sama ne ve, kje. Takole se glasi: Prepir je lahko brušenje diamanta v briljant. Lahko, ni pa nujno. Prepir lahko tudi vse razbije, vse uniči in zapusti pravo pogorišče. Vedno znova premišljujem o tem briljantu. Tudi prepirati se je treba znati. Tudi pri prepiru je treba upoštevati temeljna pravila, predvsem pa ohraniti spoštovanje do drugega človeka in do sebe. Če se prepiraš, ni nujno, da si žaljiv. Poveš samo, da o nečem misliš drugače. Pripravljen pa si tudi premisliti o tem, kar pove drugi. Ko poslušam, kaj vse se dogaja med ljudmi, se mi zdi, da je že pri vzgoji ena najpomembnejših stvari, da se že otroci učijo takega prepiranja, ki »brusi diamant v briljant«. Kdor je že kot otrok doživel tako brušenje, mu bo pozneje seveda laže. Res pa je tudi, da ima vsakdo izmed nas možnost in svobodo, da kaj v življenju spremeni, da ne nosi nujno vseh vzorcev od doma vse življenje s seboj. Ta pot je težja, je pa možna in mnogi je ne izkoristijo. To pomeni, da moraš najprej spoznati, da bi bilo dobro kaj spremeniti, da se moraš potem odločiti, da hočeš kaj spremeniti, in nazadnje moraš delati korake in spreminjati. To zadnje pa je najtežje in zato ni čudno, da največ ljudi ostane nekje na sredi poti. In diamanti ostajajo diamanti ali pa se še ti razbijejo.

6 min

Če nam kdo zatrjuje, da v njihovi družini nikoli ne pride do prepira, mu težko verjamemo. To ne velja samo za življenje v družni, ampak za vsako človeško skupnost. Verjetno je tudi prepir nekaj, kar spada k našemu življenju, k našemu skupnemu bivanju. Vprašanje je samo, kako se prepiramo. Tako, da ostajamo vsi nesrečni, užaljeni, da včasih celo pretrgamo stike s tem človekom. Ali pa se pri tem učimo in gradimo neko novo skupno obliko bivanja. Prav o tem sem se pogovarjala z znanko, ki ima štiri odrasle sinove in se spominja, kako je bilo življenje v njihovi družini včasih zelo pestro. Pravi, da so se tudi prepirali in so potem te svoje prepire tudi vedno znova analizirali. Pravi, da se vsi strinjajo z mislijo, ki so jo nekje pobrali, še sama ne ve, kje. Takole se glasi: Prepir je lahko brušenje diamanta v briljant. Lahko, ni pa nujno. Prepir lahko tudi vse razbije, vse uniči in zapusti pravo pogorišče. Vedno znova premišljujem o tem briljantu. Tudi prepirati se je treba znati. Tudi pri prepiru je treba upoštevati temeljna pravila, predvsem pa ohraniti spoštovanje do drugega človeka in do sebe. Če se prepiraš, ni nujno, da si žaljiv. Poveš samo, da o nečem misliš drugače. Pripravljen pa si tudi premisliti o tem, kar pove drugi. Ko poslušam, kaj vse se dogaja med ljudmi, se mi zdi, da je že pri vzgoji ena najpomembnejših stvari, da se že otroci učijo takega prepiranja, ki »brusi diamant v briljant«. Kdor je že kot otrok doživel tako brušenje, mu bo pozneje seveda laže. Res pa je tudi, da ima vsakdo izmed nas možnost in svobodo, da kaj v življenju spremeni, da ne nosi nujno vseh vzorcev od doma vse življenje s seboj. Ta pot je težja, je pa možna in mnogi je ne izkoristijo. To pomeni, da moraš najprej spoznati, da bi bilo dobro kaj spremeniti, da se moraš potem odločiti, da hočeš kaj spremeniti, in nazadnje moraš delati korake in spreminjati. To zadnje pa je najtežje in zato ni čudno, da največ ljudi ostane nekje na sredi poti. In diamanti ostajajo diamanti ali pa se še ti razbijejo.

Duhovna misel

Gregor Čušin: Črte

2. 7. 2025

Že kot otroci smo risali črte, ki se jih ne sme prestopiti. Ko smo s palico (ali s čim drugim) v pesek zarisali polje za »med dvema ognjema«! Ali pa tiste trapaste kvadrate za ristanc, oziroma »tancanje« kot smo rekli pri nas. Ali pa ogromen krog za »zemljo krast«! Resda je bilo vse skupaj otroška igra, a včasih je šlo zelo zares… Kajti otroška igra je resna stvar! In je včasih tekla tudi kri… No, če sem čisto natančen je ponavadi komu najprej kri zavrela in posledično pri kom drugem tekla! A kri je vrela in tekla… trde, grde, nepremišljene, otroške in otročje besede in pesti pa so padale, ker nekdo ni spoštoval pravil! Ker je nekdo prestopil črto, pa trdil, da je ni! Ker je nekdo videl, da je nekdo prestopil črto, nekdo drug pa tega ni videl ali pa je videl, da je ni prestopil. In so eni vpili na druge: »Prestop!« in »Fuč!«, drugi pa: »Goljufi!« in »Lažnivci!« Ja, otroška igra je resna stvar. Skozi (otroško) igro se naučimo smiselnosti in pomembnosti pravil. Kot otroci se naučimo sprejemanja in upoštevanja pravil… ali pa goljufanja. Kot otroci se naučimo, da so pravila enaka za vse… ali pa da za tiste z večjimi pestmi in močnejšimi mišicami pravil ni! Zato so kake odrasle in resne debate v odraslih in resnih hišah, v odraslih in resnih pisarnah odraslih in resnih ustanov tako zelo podobne otroškim prepirom. In razkazovanju mišic! Pameti pa je bolj za vzorec, pa še ta je bolj otročja!! Pred naslednjimi volitvami, ne bi bilo slabo kandidate in predsednike ter kandidate za predsednike vprašati ali so kot otroci na dvorišču imeli pesek ali asfalt? Ali so sploh imeli dvorišče? Ali so se kot otroci igrali? So imeli prijatelje? Vejo kaj je »ristanc« in kaj »zemljo krast«?! Poznajo pravila? … To se mi zdijo veliko bolj tehtna vprašanja za politike, kot pa njihovi programi. Zapisati učene in pomembne besede je lahko. Še lažje se jih je nadudlati na pamet in jih izza mikrofona ali z ekrana odrecitirati! Izogniti se žogi »med dvema ognjema«, priznati prestop in fuč, je veliko težje!

5 min

Že kot otroci smo risali črte, ki se jih ne sme prestopiti. Ko smo s palico (ali s čim drugim) v pesek zarisali polje za »med dvema ognjema«! Ali pa tiste trapaste kvadrate za ristanc, oziroma »tancanje« kot smo rekli pri nas. Ali pa ogromen krog za »zemljo krast«! Resda je bilo vse skupaj otroška igra, a včasih je šlo zelo zares… Kajti otroška igra je resna stvar! In je včasih tekla tudi kri… No, če sem čisto natančen je ponavadi komu najprej kri zavrela in posledično pri kom drugem tekla! A kri je vrela in tekla… trde, grde, nepremišljene, otroške in otročje besede in pesti pa so padale, ker nekdo ni spoštoval pravil! Ker je nekdo prestopil črto, pa trdil, da je ni! Ker je nekdo videl, da je nekdo prestopil črto, nekdo drug pa tega ni videl ali pa je videl, da je ni prestopil. In so eni vpili na druge: »Prestop!« in »Fuč!«, drugi pa: »Goljufi!« in »Lažnivci!« Ja, otroška igra je resna stvar. Skozi (otroško) igro se naučimo smiselnosti in pomembnosti pravil. Kot otroci se naučimo sprejemanja in upoštevanja pravil… ali pa goljufanja. Kot otroci se naučimo, da so pravila enaka za vse… ali pa da za tiste z večjimi pestmi in močnejšimi mišicami pravil ni! Zato so kake odrasle in resne debate v odraslih in resnih hišah, v odraslih in resnih pisarnah odraslih in resnih ustanov tako zelo podobne otroškim prepirom. In razkazovanju mišic! Pameti pa je bolj za vzorec, pa še ta je bolj otročja!! Pred naslednjimi volitvami, ne bi bilo slabo kandidate in predsednike ter kandidate za predsednike vprašati ali so kot otroci na dvorišču imeli pesek ali asfalt? Ali so sploh imeli dvorišče? Ali so se kot otroci igrali? So imeli prijatelje? Vejo kaj je »ristanc« in kaj »zemljo krast«?! Poznajo pravila? … To se mi zdijo veliko bolj tehtna vprašanja za politike, kot pa njihovi programi. Zapisati učene in pomembne besede je lahko. Še lažje se jih je nadudlati na pamet in jih izza mikrofona ali z ekrana odrecitirati! Izogniti se žogi »med dvema ognjema«, priznati prestop in fuč, je veliko težje!

Duhovna misel

Raid Al Daghistani: Estetika razodetja

1. 7. 2025

Vsem trem monoteističnim religijam je med drugim skupno prepričanje, da se je Bog posredoval človeštvu. To Božje samoposredovanje se je zgodilo v obliki razodetja, ki so ga prejeli preroki teh religij. Na ta način je presežna božja Beseda vstopila v človeško govorico. V aktu razodetja je večni Logos postal dostopen človeku – namreč: skozi jezik. Svetim Knjigam se zato pripisuje Božji izvor. Bog spregovori v človekovi govorici; govorici razumni človeku. Toda ali je takšna govorica nujno tudi estetska? Tu se bom omejil na Sveto besedilo religije, ki jo najbolje poznam – islama. Koranski jezik muslimanom ne velja le za najlepšo Arabščino, temveč za najbolj estetsko in vzvišeno obliko jezika sploh. Islamsko izročilo pravi: »Bog je lep in ljubi lepoto«. Lepota velja v Islamu za enega od Božjih atributov. Prizadevanje za lepim, bodisi v čutnem smislu (lepota človekovih del) ali nadčutnem smislu (lepota človekovega značaja), pa je sestavni del islamske religije. Tako se tudi sama resničnost koranskega oznanila dejansko razkrije šele preko lepote recitacije, ki ima v islamski tradiciji status posebne umetnosti. V dejanju recitacije Bog postane čutno zaznaven. Obliko koranskega jezika ni mogoče ločiti od njegove vsebine: kakor da bi sama vsebina bila pogojena z obliko. Edinstveno zaporednje besed in njihov zven, poudarki, presledki, »govor v veličastnih ritmih« in melodičnost – vse to se v koranski arabščini stopnjujejo skoraj do magičnega učinka. Med mnogimi muslimani zato še danes prevladuje prepričanje, da Korana ni mogoče ustrezno prevesti. Kakorkoli že, nedvomno drži naslednje: Estetika je konstitutivni del Koranskega oznanila in njegovega »nadnaravnega karakterja«. To pomeni, da je vsebinsko-teološka dimenzija je v Koranu neločljiva od estetsko-jezikovne. V tem smislu je dejansko mogoče govoriti o »estetskem dokazu Boga«. Ali kakor pravi nemška arabistka Angelika Neuwirth: »Preobrazbena moč Korana leži v njegovem jezikovnem čudežu«. Koran kot razodetje torej ni preprosta danost, temveč estetsko doživetje Božjega, ki empirični svet »spreminja« v poduhovljeni svet. Mar ni potemtakem ozaveščanje in kultiviranje estetske dimenzije razodetja lahko ključ do revitalizacije same duhovnosti?

5 min

Vsem trem monoteističnim religijam je med drugim skupno prepričanje, da se je Bog posredoval človeštvu. To Božje samoposredovanje se je zgodilo v obliki razodetja, ki so ga prejeli preroki teh religij. Na ta način je presežna božja Beseda vstopila v človeško govorico. V aktu razodetja je večni Logos postal dostopen človeku – namreč: skozi jezik. Svetim Knjigam se zato pripisuje Božji izvor. Bog spregovori v človekovi govorici; govorici razumni človeku. Toda ali je takšna govorica nujno tudi estetska? Tu se bom omejil na Sveto besedilo religije, ki jo najbolje poznam – islama. Koranski jezik muslimanom ne velja le za najlepšo Arabščino, temveč za najbolj estetsko in vzvišeno obliko jezika sploh. Islamsko izročilo pravi: »Bog je lep in ljubi lepoto«. Lepota velja v Islamu za enega od Božjih atributov. Prizadevanje za lepim, bodisi v čutnem smislu (lepota človekovih del) ali nadčutnem smislu (lepota človekovega značaja), pa je sestavni del islamske religije. Tako se tudi sama resničnost koranskega oznanila dejansko razkrije šele preko lepote recitacije, ki ima v islamski tradiciji status posebne umetnosti. V dejanju recitacije Bog postane čutno zaznaven. Obliko koranskega jezika ni mogoče ločiti od njegove vsebine: kakor da bi sama vsebina bila pogojena z obliko. Edinstveno zaporednje besed in njihov zven, poudarki, presledki, »govor v veličastnih ritmih« in melodičnost – vse to se v koranski arabščini stopnjujejo skoraj do magičnega učinka. Med mnogimi muslimani zato še danes prevladuje prepričanje, da Korana ni mogoče ustrezno prevesti. Kakorkoli že, nedvomno drži naslednje: Estetika je konstitutivni del Koranskega oznanila in njegovega »nadnaravnega karakterja«. To pomeni, da je vsebinsko-teološka dimenzija je v Koranu neločljiva od estetsko-jezikovne. V tem smislu je dejansko mogoče govoriti o »estetskem dokazu Boga«. Ali kakor pravi nemška arabistka Angelika Neuwirth: »Preobrazbena moč Korana leži v njegovem jezikovnem čudežu«. Koran kot razodetje torej ni preprosta danost, temveč estetsko doživetje Božjega, ki empirični svet »spreminja« v poduhovljeni svet. Mar ni potemtakem ozaveščanje in kultiviranje estetske dimenzije razodetja lahko ključ do revitalizacije same duhovnosti?

Duhovna misel

Lama Karma Wangmo: Zgodba o belih in črnih kamenčkih

30. 6. 2025

Zgodba o pastirju z vrečkama črnih in belih kamenčkov je tradicionalna tibetanska budistična pripovedka o pomembnosti urjenja v čuječnosti in zavedanju. Nekoč je živel pastir, ki je v hribih pasel svojo čredo ovac. V bližnji jami je živel priznan lama, kot rečemo tibetanskemu menihu, ki je dokončal izobrazbo in preživel veliko let v meditativnem umiku. Pastir je že večkrat slišal o njem, saj so vsi govorili, da je ta lama dosegel visoko stopnjo spoznanja. Veliko učencev od vsepovsod, celo iz oddaljenih krajev, je prihajalo k njemu. Nekega dne je pastir obiskal tega lamo in dejal: »Sem samo preprost pastir. Ničesar ne vem. Sem nepismen, vendar si zelo želim, da bi lahko spoznal duhovno pot. Prosim, naučite me prakse, ki je lahko razumljiva in ne zahteva nobenega zapletenega znanja, preprosto prakso, ki bi jo lahko delal celo najbolj neizobražen človek.« Lama mu je odvrnil: »Vzemi dve vrečki in napolni eno z belimi kamenčki, drugo pa s črnimi. Ko boš sedel na skali in pasel ovce, imej vrečki ob sebi in opazuj svoj um. Če se v njem pojavi slaba misel, iz vrečke vzemi en črn kamenček in ga položi na svojo levo stran. Če pa se v tvojem umu pojavi dobra misel, vzemi bel kamenček in ga položi na svojo desno. Samo to počni, za to prakso ne potrebuješ ničesar drugega.« Pastir je upošteval nasvet budističnega meniha, napolnil dve vrečki s črnimi in belimi kamenčki in opazoval svoj um. Opazil je, da se kup črnih kamenčkov zmeraj bolj povečuje, belega kamenčka pa ni bilo niti enega. Na koncu dneva je bilo na levi strani veliko črnih kamenčkov in morda le eden ali dva bela na desni. To ga je zelo zaskrbelo in prišel je do sklepa, da njegova praksa ni dobra, da mu gre res slabo. Vrnil se je k lami in se pritožil: »To ni v redu. Črnih kamenčkov je cela gora, bela sta pa samo dva ali trije.« Lama mu je odgovoril: »To sploh ni pomembno. Le nadaljuj. Vsak večer pospravi kamenčke v vrečki in naslednji dan začni znova.« Pastir je delal, kot mu je bilo naročeno, vsak dan znova in znova. Počasi in postopno je čez nekaj mesecev opazil, da se beli kup povečuje, črni pa zmanjšuje. Na koncu so bili skoraj vsi kamenčki beli. Nauk te zgodbe je, da ne glede na to, kaj počnemo v svojem vsakdanjem življenju, se moramo zavedati stanja svojega uma. Ko opazimo, da je naš um pozitiven in umirjen, je to tako, kot da bi na kup postavili bel kamenček. Ko pa je naš um negativen in se tega zavemo, je, kot da bi postavili kamenček na črni kup. S čuječnostjo in z zavedanjem bo naš um vedno bolj pozitiven.

6 min

Zgodba o pastirju z vrečkama črnih in belih kamenčkov je tradicionalna tibetanska budistična pripovedka o pomembnosti urjenja v čuječnosti in zavedanju. Nekoč je živel pastir, ki je v hribih pasel svojo čredo ovac. V bližnji jami je živel priznan lama, kot rečemo tibetanskemu menihu, ki je dokončal izobrazbo in preživel veliko let v meditativnem umiku. Pastir je že večkrat slišal o njem, saj so vsi govorili, da je ta lama dosegel visoko stopnjo spoznanja. Veliko učencev od vsepovsod, celo iz oddaljenih krajev, je prihajalo k njemu. Nekega dne je pastir obiskal tega lamo in dejal: »Sem samo preprost pastir. Ničesar ne vem. Sem nepismen, vendar si zelo želim, da bi lahko spoznal duhovno pot. Prosim, naučite me prakse, ki je lahko razumljiva in ne zahteva nobenega zapletenega znanja, preprosto prakso, ki bi jo lahko delal celo najbolj neizobražen človek.« Lama mu je odvrnil: »Vzemi dve vrečki in napolni eno z belimi kamenčki, drugo pa s črnimi. Ko boš sedel na skali in pasel ovce, imej vrečki ob sebi in opazuj svoj um. Če se v njem pojavi slaba misel, iz vrečke vzemi en črn kamenček in ga položi na svojo levo stran. Če pa se v tvojem umu pojavi dobra misel, vzemi bel kamenček in ga položi na svojo desno. Samo to počni, za to prakso ne potrebuješ ničesar drugega.« Pastir je upošteval nasvet budističnega meniha, napolnil dve vrečki s črnimi in belimi kamenčki in opazoval svoj um. Opazil je, da se kup črnih kamenčkov zmeraj bolj povečuje, belega kamenčka pa ni bilo niti enega. Na koncu dneva je bilo na levi strani veliko črnih kamenčkov in morda le eden ali dva bela na desni. To ga je zelo zaskrbelo in prišel je do sklepa, da njegova praksa ni dobra, da mu gre res slabo. Vrnil se je k lami in se pritožil: »To ni v redu. Črnih kamenčkov je cela gora, bela sta pa samo dva ali trije.« Lama mu je odgovoril: »To sploh ni pomembno. Le nadaljuj. Vsak večer pospravi kamenčke v vrečki in naslednji dan začni znova.« Pastir je delal, kot mu je bilo naročeno, vsak dan znova in znova. Počasi in postopno je čez nekaj mesecev opazil, da se beli kup povečuje, črni pa zmanjšuje. Na koncu so bili skoraj vsi kamenčki beli. Nauk te zgodbe je, da ne glede na to, kaj počnemo v svojem vsakdanjem življenju, se moramo zavedati stanja svojega uma. Ko opazimo, da je naš um pozitiven in umirjen, je to tako, kot da bi na kup postavili bel kamenček. Ko pa je naš um negativen in se tega zavemo, je, kot da bi postavili kamenček na črni kup. S čuječnostjo in z zavedanjem bo naš um vedno bolj pozitiven.

Duhovna misel

Matija Golob: Živeti pomeni darovati

29. 6. 2025

Živeti pomeni darovati Danes je god svetega Petra in Pavla, ki sta prvaka apostolov. V cerkvah in umetniških delih ju velikokrat zasledimo s ključi oziroma z mečem in knjigo v rokah. Peter je prvi izpovedal vero, da je Jezus Kristus Božji Sin. In danes vrhovnega voditelja Cerkve, papeža imenujemo za naslednika svetega Petra. On ima ključe nebeškega kraljestva, ko želi vse ljudi tega sveta pripeljati v nebesa. Sveti Pavel pa je bil na začetku goreč nasprotnik krščanstva. Po srečanju in globoki izkušnji srečanja z Jezusom je doumel, da Kristus ni mrtev, ampak živi! In da ga Jezus ljubi, čeprav je bil njegov sovražnik. Kakšno veliko usmiljenje našega Boga. On je ves ljubezen in ves milost. To je vera, ki sta jo Peter in Pavel prejela od Kristusa in jo posredovala naprej. Na njun god pa praznujejo tudi vsi duhovniki, saj se spominjajo dneva svojega posvečenja in ga praznujejo. Čez nekaj ur se jim bom pridružil tudi sam, ko bom po rokah gospoda nadškofa Stanislava Zoreta tudi sam posvečen v duhovnika. Na to pot pa me bodo pospremili tudi preostali duhovniki. Tako kot Peter smo tudi duhovniki poklicani, da čim več ljudi pripeljemo v nebeško kraljestvo, da bi živeli srečno in mirno življenje, kljub vsem preizkušnjam, težavam in tegobam tega sveta in življenja. Da bi se zavedali, da s smrtjo ni konec našega življenja, ampak šele začetek nečesa novega, večnega življenja. Kakšen smisel bi imelo življenje, če bi bilo s smrtjo vsega konec? Peter in Pavel sta se tega zavedala in verovala, zato se nista bala iti v smrt za vero, za Jezusa. Zato ju danes častimo kot skali, kot temelj naše Cerkve, kot temelj naše vere. Dala sta nam zgled, kako se v celoti predati Jezusu. V to smo poklicani tudi duhovniki. Ves se dati za Boga in za Cerkev. Tako kot se je pokojni papež Frančišek velikokrat priporočal, da bi molili zanj, se vam tudi sam priporočam v molitev, da bi gorel za Boga in za vse, ki jim bom poslan. Hvala vsem, ki za duhovnike molite in kaj dobrega storite. Hvala vsem, ki ustvarjate vzdušje, kjer mladi fantje lahko razmišljajo o duhovniškem poklicu in na Božji klic lahko odgovorijo.

6 min

Živeti pomeni darovati Danes je god svetega Petra in Pavla, ki sta prvaka apostolov. V cerkvah in umetniških delih ju velikokrat zasledimo s ključi oziroma z mečem in knjigo v rokah. Peter je prvi izpovedal vero, da je Jezus Kristus Božji Sin. In danes vrhovnega voditelja Cerkve, papeža imenujemo za naslednika svetega Petra. On ima ključe nebeškega kraljestva, ko želi vse ljudi tega sveta pripeljati v nebesa. Sveti Pavel pa je bil na začetku goreč nasprotnik krščanstva. Po srečanju in globoki izkušnji srečanja z Jezusom je doumel, da Kristus ni mrtev, ampak živi! In da ga Jezus ljubi, čeprav je bil njegov sovražnik. Kakšno veliko usmiljenje našega Boga. On je ves ljubezen in ves milost. To je vera, ki sta jo Peter in Pavel prejela od Kristusa in jo posredovala naprej. Na njun god pa praznujejo tudi vsi duhovniki, saj se spominjajo dneva svojega posvečenja in ga praznujejo. Čez nekaj ur se jim bom pridružil tudi sam, ko bom po rokah gospoda nadškofa Stanislava Zoreta tudi sam posvečen v duhovnika. Na to pot pa me bodo pospremili tudi preostali duhovniki. Tako kot Peter smo tudi duhovniki poklicani, da čim več ljudi pripeljemo v nebeško kraljestvo, da bi živeli srečno in mirno življenje, kljub vsem preizkušnjam, težavam in tegobam tega sveta in življenja. Da bi se zavedali, da s smrtjo ni konec našega življenja, ampak šele začetek nečesa novega, večnega življenja. Kakšen smisel bi imelo življenje, če bi bilo s smrtjo vsega konec? Peter in Pavel sta se tega zavedala in verovala, zato se nista bala iti v smrt za vero, za Jezusa. Zato ju danes častimo kot skali, kot temelj naše Cerkve, kot temelj naše vere. Dala sta nam zgled, kako se v celoti predati Jezusu. V to smo poklicani tudi duhovniki. Ves se dati za Boga in za Cerkev. Tako kot se je pokojni papež Frančišek velikokrat priporočal, da bi molili zanj, se vam tudi sam priporočam v molitev, da bi gorel za Boga in za vse, ki jim bom poslan. Hvala vsem, ki za duhovnike molite in kaj dobrega storite. Hvala vsem, ki ustvarjate vzdušje, kjer mladi fantje lahko razmišljajo o duhovniškem poklicu in na Božji klic lahko odgovorijo.

Duhovna misel

Duhovna misel

28. 6. 2025

Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.

6 min

Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.

Duhovna misel

Marko Rijavec: Kritika in samokritika

27. 6. 2025

Kakšno leto prej, preden sem postal duhovnik, sem stopil na mino, ki mi je razcefrala srce. Moji ideali so vsepovprek frčali po zraku, kot splašene ptice, ki se ob poku puške dvignejo visoko nad zemljo, se razletijo na vse strani neba in se nikdar več ne vrnejo. Stal sem pred še enim cerkvenim škandalom, za katerega niste in verjetno nikdar ne boste slišali. Jaz pa sem stal pred njim kot pred hudičem in vedel, da ga ne morem ne prezreti ne premagati. Da je to nekaj, čez kar preprosto ne morem. Hotel sem stran, čim dlje proč. »V taki umazani, črni, svinjski Cerkvi nimam kaj iskati,« sem se potožil duhovniku, on pa mi je na to odvrnil: »Če odideš tudi ti, kdo jo bo naredil drugačno?« Tedaj sem spoznal, da je veliko črnega in slabega, ki se nabira na naših voditeljih, pravzaprav odsev nas vseh, ki smo del iste skupnosti. Zgražamo se nad krajami vplivnih direktorjev, a nihče izmed nas ne pomišlja preveč, če se lahko izogne plačilu davka. Gabi se nam skrivanje resnice, medtem ko si sami natikamo maske za čim lepšo javno podobo. Besnimo nad njihovim izkoriščanjem in samovoljo, a delamo enako, kadar tudi mi dobimo moč nad kom drugim. Voditelji Cerkve in države, škofje, politiki, direktorji, župani, predsedniki in preostali vplivneži so pravzaprav vedno samo naše ogledalo, nekdo, ki nam s svojimi napakami očitno kaže, na katerih križiščih smo zavili narobe. Kritika je pomembna, morda celo ključna, ko gledamo naše voditelje in našo družbo, da se ne razumemo narobe. Vendar je kritika, če je dobronamerna, vedno najprej samokritična. »Vi pa si ne pravite ›rabi‹, kajti eden je vaš Učitelj, vi vsi pa ste bratje. Tudi na zemlji nikomur ne pravite ›oče‹, kajti eden je vaš Oče, ta, ki je v nebesih. Tudi si ne pravite ›vodnik‹, kajti eden je vaš Vodnik, Kristus.« (Mt 23,8-10) Biti učitelj zato pomeni najprej učiti se kot učenec, biti oče pomeni spoštovati kot sin, biti voditelj pomeni služiti kot služabnik. Tako se spreminjajo stvari.

5 min

Kakšno leto prej, preden sem postal duhovnik, sem stopil na mino, ki mi je razcefrala srce. Moji ideali so vsepovprek frčali po zraku, kot splašene ptice, ki se ob poku puške dvignejo visoko nad zemljo, se razletijo na vse strani neba in se nikdar več ne vrnejo. Stal sem pred še enim cerkvenim škandalom, za katerega niste in verjetno nikdar ne boste slišali. Jaz pa sem stal pred njim kot pred hudičem in vedel, da ga ne morem ne prezreti ne premagati. Da je to nekaj, čez kar preprosto ne morem. Hotel sem stran, čim dlje proč. »V taki umazani, črni, svinjski Cerkvi nimam kaj iskati,« sem se potožil duhovniku, on pa mi je na to odvrnil: »Če odideš tudi ti, kdo jo bo naredil drugačno?« Tedaj sem spoznal, da je veliko črnega in slabega, ki se nabira na naših voditeljih, pravzaprav odsev nas vseh, ki smo del iste skupnosti. Zgražamo se nad krajami vplivnih direktorjev, a nihče izmed nas ne pomišlja preveč, če se lahko izogne plačilu davka. Gabi se nam skrivanje resnice, medtem ko si sami natikamo maske za čim lepšo javno podobo. Besnimo nad njihovim izkoriščanjem in samovoljo, a delamo enako, kadar tudi mi dobimo moč nad kom drugim. Voditelji Cerkve in države, škofje, politiki, direktorji, župani, predsedniki in preostali vplivneži so pravzaprav vedno samo naše ogledalo, nekdo, ki nam s svojimi napakami očitno kaže, na katerih križiščih smo zavili narobe. Kritika je pomembna, morda celo ključna, ko gledamo naše voditelje in našo družbo, da se ne razumemo narobe. Vendar je kritika, če je dobronamerna, vedno najprej samokritična. »Vi pa si ne pravite ›rabi‹, kajti eden je vaš Učitelj, vi vsi pa ste bratje. Tudi na zemlji nikomur ne pravite ›oče‹, kajti eden je vaš Oče, ta, ki je v nebesih. Tudi si ne pravite ›vodnik‹, kajti eden je vaš Vodnik, Kristus.« (Mt 23,8-10) Biti učitelj zato pomeni najprej učiti se kot učenec, biti oče pomeni spoštovati kot sin, biti voditelj pomeni služiti kot služabnik. Tako se spreminjajo stvari.

Duhovna misel

Polonca Zupančič: Cicero o slepoti in sreči

26. 6. 2025

Izguba vida načeloma velja za veliko zlo, ki ga ljudje prištevajo med težave in neugodne okoliščine, ki človeku zagrenijo življenje in mu kratijo osebno srečo. Podobno pojmovanje slepote je seveda obveljalo tudi v antiki, rimski filozof Ciceron pa je v svojih filozofskih razpravah poskušal obraniti stališče, da je lahko posameznik srečen tudi v primeru, če ostane brez vida. Ciceronova poanta je v tem, da kaj takega nikakor ne more vplivati na našo osebno srečo, saj se moder človek za telesne okoliščine sploh ne zmeni, pač pa mu je pomembno samo to, kar se mu dogaja znotraj v duši. Človek se tako lahko raduje, ne da bi pri tem uporabljal čutilo vida, zato je slepota povsem znosna in se jo lahko prenaša, če je le zdravje neokrnjeno. Še več, moder človek vida za srečno življenje sploh ne potrebuje, saj zanj živeti pomeni premišljevati in filozofirati, za to pa ne potrebuje telesnih oči, le ostrino uma. Slepoto v nadaljevanju Ciceron primerja s temno nočjo. In kakor noč ne odvzame človeku srečnega življenja, zakaj bi ga potemtakem odvzel dan, ki je podoben noči? Da bi podkrepil svojo trditev, da slepota ne vpliva na človekovo udejstvovanje v svetu, navede nekaj znamenitih zgledov iz rimske preteklosti. Tako omeni slavnega rimskega politika in govornika Apija, ki je bil mnogo let slep, a ga slepota ni prav nič ovirala v zasebnem in javnem življenju. Čeprav je dalje Gaj Druz, prav tako rimski politik, na stara leta oslepel, je bila njegova hiša še nadalje polna obiskovalcev, ki so ga prišli vprašat za nasvet glede vodenja države. Pa tudi stoiški filozof Diodot, za katerega Ciceron pravi, da je precej let živel v njegovi hiši, naj bi se po oslepitvi ukvarjal s filozofijo še intenzivneje kot prej, še vedno je igral na liro in si dal dneve in noči prebirati knjige, saj za to ni potreboval oči. Poleg tega se je ukvarjal celo z geometrijo in na veliko presenečenje vseh svojim učencem na pamet naročal, kaj naj zarišejo kako črto. Podobno je bilo s filozofom Demokritom, ki po izgubi vida sicer ni mogel več razločevati barv, še vedno pa je lahko ločil dobro od slabega, krivično od poštenega, koristno opravilo od nekoristnega, tako da ga to nikakor ni oviralo pri tem, da bi živel dobro in srečno. Kajti medtem ko nekateri ljudje niso vedeli niti tega, kaj imajo pred lastnimi nogami, pa pri njem umanjkanje vida ni oviralo ostrine duše, da ta ne bi prodrla globoko v svojo notranjost in mu razkrila najvišjih življenjskih resnic.

6 min

Izguba vida načeloma velja za veliko zlo, ki ga ljudje prištevajo med težave in neugodne okoliščine, ki človeku zagrenijo življenje in mu kratijo osebno srečo. Podobno pojmovanje slepote je seveda obveljalo tudi v antiki, rimski filozof Ciceron pa je v svojih filozofskih razpravah poskušal obraniti stališče, da je lahko posameznik srečen tudi v primeru, če ostane brez vida. Ciceronova poanta je v tem, da kaj takega nikakor ne more vplivati na našo osebno srečo, saj se moder človek za telesne okoliščine sploh ne zmeni, pač pa mu je pomembno samo to, kar se mu dogaja znotraj v duši. Človek se tako lahko raduje, ne da bi pri tem uporabljal čutilo vida, zato je slepota povsem znosna in se jo lahko prenaša, če je le zdravje neokrnjeno. Še več, moder človek vida za srečno življenje sploh ne potrebuje, saj zanj živeti pomeni premišljevati in filozofirati, za to pa ne potrebuje telesnih oči, le ostrino uma. Slepoto v nadaljevanju Ciceron primerja s temno nočjo. In kakor noč ne odvzame človeku srečnega življenja, zakaj bi ga potemtakem odvzel dan, ki je podoben noči? Da bi podkrepil svojo trditev, da slepota ne vpliva na človekovo udejstvovanje v svetu, navede nekaj znamenitih zgledov iz rimske preteklosti. Tako omeni slavnega rimskega politika in govornika Apija, ki je bil mnogo let slep, a ga slepota ni prav nič ovirala v zasebnem in javnem življenju. Čeprav je dalje Gaj Druz, prav tako rimski politik, na stara leta oslepel, je bila njegova hiša še nadalje polna obiskovalcev, ki so ga prišli vprašat za nasvet glede vodenja države. Pa tudi stoiški filozof Diodot, za katerega Ciceron pravi, da je precej let živel v njegovi hiši, naj bi se po oslepitvi ukvarjal s filozofijo še intenzivneje kot prej, še vedno je igral na liro in si dal dneve in noči prebirati knjige, saj za to ni potreboval oči. Poleg tega se je ukvarjal celo z geometrijo in na veliko presenečenje vseh svojim učencem na pamet naročal, kaj naj zarišejo kako črto. Podobno je bilo s filozofom Demokritom, ki po izgubi vida sicer ni mogel več razločevati barv, še vedno pa je lahko ločil dobro od slabega, krivično od poštenega, koristno opravilo od nekoristnega, tako da ga to nikakor ni oviralo pri tem, da bi živel dobro in srečno. Kajti medtem ko nekateri ljudje niso vedeli niti tega, kaj imajo pred lastnimi nogami, pa pri njem umanjkanje vida ni oviralo ostrine duše, da ta ne bi prodrla globoko v svojo notranjost in mu razkrila najvišjih življenjskih resnic.

Duhovna misel

Sebastijan Valentan: Domovina

25. 6. 2025

Danes je praznik, dan državnosti. Na ta dan smo leta 1991 sprejeli Deklaracijo o neodvisnosti Slovenije in Temeljno ustavno listino o samostojnosti in neodvisnosti Slovenije. S tem je Slovenija postala formalno neodvisna. Dva dni pozneje se je z napadom Jugoslovanske ljudske armade začela slovenska osamosvojitvena vojna, v kateri se je Slovenija že borila za neodvisnost in jo je tudi obranila. Imeti svojo državo, biti gospodar na svojem ozemlju, biti neodvisen – to so bile sanje mnogih zavednih Slovencev, katerih uresničitev, žal, niso dočakali, ker so bili daleč pred časom, se jih pa z veliko hvaležnostjo spominjamo kot tiste, ki so pripravljali pot temu, da lahko danes mi uživamo sadove njihovih prizadevanj. Da lahko v svoji državi govorimo slovensko in pojemo slovenske pesmi, ne da bi zato morali v zapor ali na zagovor. Ena takšnih osebnosti na Štajerskem je bil poleg generala Rudolfa Maistra in škofa Antona Martina Slomška Marko Glaser, duhovnik, pesnik in pisatelj, dolgoletni malečniški župnik. Bil je domoljub. Ljubil je domačo zemljo in rod. Najlepši dokaz za to je zapis Franceta Zmazka, ki pravi, da ima Marko Glaser najčastnejše zasluge za celotno lavantinsko škofijo s tem, ko je mnogo pripomogel, da so štajerski Slovenci s prestavitvijo škofijskega sedeža iz Št. Andraža v Maribor slovenskega škofa dobili v svojo sredo. Danes praznujemo, da imamo svojo državo, da smo doma v Sloveniji. Slovenski pregovor pravi: Četudi človek pol sveta obteče, najboljši kruh doma se peče. Čeprav danes le še iz redkih domačij diši po doma pečenem kruhu, pa so vendarle družina, starši, dom tisto, kar izredno cenimo in po čemer hrepenimo. Kje, domovina, si? Ali na poljih teh? Še pod Triglavom, okrog Karavank? Ali po plavžih si, ali po rudnikih? Tu? Preko mórja? In ni ti mejâ? Tako se v samogovorih sprašuje Oton Župančič. In z njim tudi mi, čeprav vemo, da je naša domovina najlepša tam, kjer vladata sloga in edinost. Edinost v družini, kraju, domovini je danes vsaj o eksistencialnih vprašanjih ob vseh pretečih nevarnostih, ki jih v zgodovini tudi nikoli ni manjkalo, nujna, kot je bila potrebna nekoč. S skupnimi prizadevanji za dobro, lepo, plemenito bomo v edinosti srca in duha smelo zrli v prihodnost, ki nas ravno zaradi tega ne bo razočarala. Lepa si, domovina Slovenija. Dr. Sebastijan Valentan, predstojnik Katedre za kanonsko pravo na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani in župnijski upravitelj v Malečniku

7 min

Danes je praznik, dan državnosti. Na ta dan smo leta 1991 sprejeli Deklaracijo o neodvisnosti Slovenije in Temeljno ustavno listino o samostojnosti in neodvisnosti Slovenije. S tem je Slovenija postala formalno neodvisna. Dva dni pozneje se je z napadom Jugoslovanske ljudske armade začela slovenska osamosvojitvena vojna, v kateri se je Slovenija že borila za neodvisnost in jo je tudi obranila. Imeti svojo državo, biti gospodar na svojem ozemlju, biti neodvisen – to so bile sanje mnogih zavednih Slovencev, katerih uresničitev, žal, niso dočakali, ker so bili daleč pred časom, se jih pa z veliko hvaležnostjo spominjamo kot tiste, ki so pripravljali pot temu, da lahko danes mi uživamo sadove njihovih prizadevanj. Da lahko v svoji državi govorimo slovensko in pojemo slovenske pesmi, ne da bi zato morali v zapor ali na zagovor. Ena takšnih osebnosti na Štajerskem je bil poleg generala Rudolfa Maistra in škofa Antona Martina Slomška Marko Glaser, duhovnik, pesnik in pisatelj, dolgoletni malečniški župnik. Bil je domoljub. Ljubil je domačo zemljo in rod. Najlepši dokaz za to je zapis Franceta Zmazka, ki pravi, da ima Marko Glaser najčastnejše zasluge za celotno lavantinsko škofijo s tem, ko je mnogo pripomogel, da so štajerski Slovenci s prestavitvijo škofijskega sedeža iz Št. Andraža v Maribor slovenskega škofa dobili v svojo sredo. Danes praznujemo, da imamo svojo državo, da smo doma v Sloveniji. Slovenski pregovor pravi: Četudi človek pol sveta obteče, najboljši kruh doma se peče. Čeprav danes le še iz redkih domačij diši po doma pečenem kruhu, pa so vendarle družina, starši, dom tisto, kar izredno cenimo in po čemer hrepenimo. Kje, domovina, si? Ali na poljih teh? Še pod Triglavom, okrog Karavank? Ali po plavžih si, ali po rudnikih? Tu? Preko mórja? In ni ti mejâ? Tako se v samogovorih sprašuje Oton Župančič. In z njim tudi mi, čeprav vemo, da je naša domovina najlepša tam, kjer vladata sloga in edinost. Edinost v družini, kraju, domovini je danes vsaj o eksistencialnih vprašanjih ob vseh pretečih nevarnostih, ki jih v zgodovini tudi nikoli ni manjkalo, nujna, kot je bila potrebna nekoč. S skupnimi prizadevanji za dobro, lepo, plemenito bomo v edinosti srca in duha smelo zrli v prihodnost, ki nas ravno zaradi tega ne bo razočarala. Lepa si, domovina Slovenija. Dr. Sebastijan Valentan, predstojnik Katedre za kanonsko pravo na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani in župnijski upravitelj v Malečniku

Duhovna misel

Berta Golob: Zastonj in zaman

24. 6. 2025

Večkrat mi je že kdo potožil, češ: zastonj sem se trudil. Vprašala sem, kakšno plačilo je pričakoval. Nobenega, se razume. Torej se ni trudil zastonj, ampak zaman. Nekdaj se je reklo: delati za božji lon, kar je pomenilo zastonj, brez plačila. Recimo, da pa ni bilo zaman; delo je bilo namreč opravljeno in je nekomu prineslo zadovoljstvo. Tudi to je neke vrste plačilo. Nima pa nominalne vrednosti. Kljub temu rečemo, da je kako dejanje vredno več kot milijon. Mati Terezija je dejala, da gnilih ljudi, umirajočih na cesti, ne bi pobirala za noben denar; to da dela iz ljubezni do svojega Boga. Z Bogom ne šarimo več prav radi. Pripraven postaja zgolj kot frazem. Hvalabogu, pravi celo kak razvpit ateist. In: potem pa bogpomagaj! Če je vzgojen oziroma kulturen, ne m. Tereziji ne komer koli ne oporeka zaradi njune vernosti. Ta je tako rekoč zastonj. Pri nas ni v veljavi kak cerkveni davek. Kar od institucije dobimo, ni povezano z nujnim denarjem. Zakramenti so zastonj; če želimo kaj »poplačati«, velja kot dar. Saj je že kar smešno: duhovnik ne dobiva državne plače, plačati mora pa vse položnice, ki prispejo od državnih ustanov na njegov naslov. Vernikom gre iz njihovega žepa neprimerljivo manj zanj kot za to, kar plačujemo državljani za zgrešene investicije in podobne mahinacije, razvpite v medijih ali pa povsem zamolčane. Zaman. Vso noč smo se trudili, pa nismo nič ujeli, so svojemu Učeniku potožili apostoli. Simbolično se v njihovem čolnu nahajamo tudi sami. Če bi si pisali seznam vseh zamanskih namer in dejanj, bi utegnil biti kar dolg. Ta »zaman« še najbolj diši po neuspehu. Ob njem se pogosto razblinjajo naše sanje, a je dosti huje, če nam neuspeh – ta kruti zaman – uniči upanje in polet. Odkar velja uspeh kot nepogrešljivi edini cilj in prestiž in življenjski vzgon, nas izgubljena bitka zmore tudi ugonobiti. Žal smo izgubili veliko odpornosti in trdoživosti, tako zelo značilne za naše prednike. Nam je na voljo veliko terapevtov pa še kemičnih učinkovin vse do antidepresivov in antipsihotikov. Kar ne more biti zastonj. Žal je večkrat zaman. Njim je pa olajšanje prinesel preprost zdihljaj: ah, bogpomagaj!

6 min

Večkrat mi je že kdo potožil, češ: zastonj sem se trudil. Vprašala sem, kakšno plačilo je pričakoval. Nobenega, se razume. Torej se ni trudil zastonj, ampak zaman. Nekdaj se je reklo: delati za božji lon, kar je pomenilo zastonj, brez plačila. Recimo, da pa ni bilo zaman; delo je bilo namreč opravljeno in je nekomu prineslo zadovoljstvo. Tudi to je neke vrste plačilo. Nima pa nominalne vrednosti. Kljub temu rečemo, da je kako dejanje vredno več kot milijon. Mati Terezija je dejala, da gnilih ljudi, umirajočih na cesti, ne bi pobirala za noben denar; to da dela iz ljubezni do svojega Boga. Z Bogom ne šarimo več prav radi. Pripraven postaja zgolj kot frazem. Hvalabogu, pravi celo kak razvpit ateist. In: potem pa bogpomagaj! Če je vzgojen oziroma kulturen, ne m. Tereziji ne komer koli ne oporeka zaradi njune vernosti. Ta je tako rekoč zastonj. Pri nas ni v veljavi kak cerkveni davek. Kar od institucije dobimo, ni povezano z nujnim denarjem. Zakramenti so zastonj; če želimo kaj »poplačati«, velja kot dar. Saj je že kar smešno: duhovnik ne dobiva državne plače, plačati mora pa vse položnice, ki prispejo od državnih ustanov na njegov naslov. Vernikom gre iz njihovega žepa neprimerljivo manj zanj kot za to, kar plačujemo državljani za zgrešene investicije in podobne mahinacije, razvpite v medijih ali pa povsem zamolčane. Zaman. Vso noč smo se trudili, pa nismo nič ujeli, so svojemu Učeniku potožili apostoli. Simbolično se v njihovem čolnu nahajamo tudi sami. Če bi si pisali seznam vseh zamanskih namer in dejanj, bi utegnil biti kar dolg. Ta »zaman« še najbolj diši po neuspehu. Ob njem se pogosto razblinjajo naše sanje, a je dosti huje, če nam neuspeh – ta kruti zaman – uniči upanje in polet. Odkar velja uspeh kot nepogrešljivi edini cilj in prestiž in življenjski vzgon, nas izgubljena bitka zmore tudi ugonobiti. Žal smo izgubili veliko odpornosti in trdoživosti, tako zelo značilne za naše prednike. Nam je na voljo veliko terapevtov pa še kemičnih učinkovin vse do antidepresivov in antipsihotikov. Kar ne more biti zastonj. Žal je večkrat zaman. Njim je pa olajšanje prinesel preprost zdihljaj: ah, bogpomagaj!

Duhovna misel

Zmago Godina: Misli

23. 6. 2025

Naše misli imajo izjemno moč. Kar privlači našo pozornost in s čimer se ukvarjamo v mislih, določa našo dejavnost. Zato je to, kar smo danes, pravzaprav rezultat misli, ki prevladujejo v našem umu. Dobra novica je, da lahko na tem področju marsikaj spremenimo. Svoje misli lahko nadziramo in s tem lahko nadziramo tudi svoj odnos, svoja stališča in življenje. Naredimo preizkus, ki bo to jasno pokazal. Pomislite na prostor, v katerem živite. Verjetno s tem niste imeli nobene težave. Odločili ste se, da boste o tem razmišljali, in ste to tudi storili. Zdaj pa si predstavljajte, da bi ta prostor pogorel do tal in da bi bilo vse, kar je v njem, izgubljeno. Kakšen je vaš čustveni odziv? Morda ste v hipu postali žalostni, saj bi v požaru izgubili veliko dragocenih stvari. Morda pa ste bili srečni, saj je vaše trenutno življenjsko okolje neustrezno in bi vam nov začetek prišel prav. Bistvo tega je, da to, o čemer razmišljamo, določa naša čustva in občutke. Zato je tako pomembno, da se zavedamo treh stvari: 1. Svoje misli lahko nadzorujemo. 2. Naša čustva so posledica naših misli. 3. Čustva lahko nadzorujemo tako, da spremenimo svoje misli. Zakaj je to pomembno? Ker naša miselna naravnanost pomeni naš čustven pristop k življenju. Je kot okvir, skozi katerega gledamo dogodke, druge ljudi in sami sebe. Zato še kako velja rek: “Nismo to, kar mislimo, da smo, ampak to, o čemer razmišljamo!” In ko gre za naše misli, nam Sveto pismo daje nasvet: “ Sicer pa, (…) vse, kar je resnično, kar je vzvišeno, kar je pravično, kar je čisto, kar je ljubeznivo (ali vredno ljubezni), kar je častno, kar je količkaj krepostno in hvalevredno, vse to imejte v mislih.” (Pismo Filipljanom 4,8) Ameriški esejist, pisatelj in filozof Ralph Waldo Emerson je rekel: “To, kar je za nami in kar je pred nami, je drobcena stvar v primerjavi s tem, kar je v nas.” Pred nami je nov dan. Odločimo se, da bodo danes v nas pozitivne misli. In zagotovo bomo ob koncu dneva ugotovili, da je bil tudi dan tak.

5 min

Naše misli imajo izjemno moč. Kar privlači našo pozornost in s čimer se ukvarjamo v mislih, določa našo dejavnost. Zato je to, kar smo danes, pravzaprav rezultat misli, ki prevladujejo v našem umu. Dobra novica je, da lahko na tem področju marsikaj spremenimo. Svoje misli lahko nadziramo in s tem lahko nadziramo tudi svoj odnos, svoja stališča in življenje. Naredimo preizkus, ki bo to jasno pokazal. Pomislite na prostor, v katerem živite. Verjetno s tem niste imeli nobene težave. Odločili ste se, da boste o tem razmišljali, in ste to tudi storili. Zdaj pa si predstavljajte, da bi ta prostor pogorel do tal in da bi bilo vse, kar je v njem, izgubljeno. Kakšen je vaš čustveni odziv? Morda ste v hipu postali žalostni, saj bi v požaru izgubili veliko dragocenih stvari. Morda pa ste bili srečni, saj je vaše trenutno življenjsko okolje neustrezno in bi vam nov začetek prišel prav. Bistvo tega je, da to, o čemer razmišljamo, določa naša čustva in občutke. Zato je tako pomembno, da se zavedamo treh stvari: 1. Svoje misli lahko nadzorujemo. 2. Naša čustva so posledica naših misli. 3. Čustva lahko nadzorujemo tako, da spremenimo svoje misli. Zakaj je to pomembno? Ker naša miselna naravnanost pomeni naš čustven pristop k življenju. Je kot okvir, skozi katerega gledamo dogodke, druge ljudi in sami sebe. Zato še kako velja rek: “Nismo to, kar mislimo, da smo, ampak to, o čemer razmišljamo!” In ko gre za naše misli, nam Sveto pismo daje nasvet: “ Sicer pa, (…) vse, kar je resnično, kar je vzvišeno, kar je pravično, kar je čisto, kar je ljubeznivo (ali vredno ljubezni), kar je častno, kar je količkaj krepostno in hvalevredno, vse to imejte v mislih.” (Pismo Filipljanom 4,8) Ameriški esejist, pisatelj in filozof Ralph Waldo Emerson je rekel: “To, kar je za nami in kar je pred nami, je drobcena stvar v primerjavi s tem, kar je v nas.” Pred nami je nov dan. Odločimo se, da bodo danes v nas pozitivne misli. In zagotovo bomo ob koncu dneva ugotovili, da je bil tudi dan tak.

Duhovna misel

Edvard Kovač: Odrešenik za vse ljudi

22. 6. 2025

Prerok Zaharija je deloval v Jeruzalemu v 6. stoletju pred Kristusom, ko so se Judje vrnili iz babilonskega izgnanstva in začeli zidati tako imenovani Drugi tempelj. Bilo jim je žal, da ne bo tako veličasten, kot je bil Prvi, Salamonov, toda prerok jih je tolažil in jim zagotavljal, da jim bo dobri Bog ostal naklonjen ter v ta tempelj razlil svojega Duha, ki jih bo tolažil in jim pomagal moliti. Razgrnil jim je celo skrivnost, da jih bo uslišal v imenu njihovega skrivnostnega molivca, ki je najbrž trpeči Mesija, Odrešenik, ki prihaja. Zato so lahko veseli, saj bo po templju hodil učitelj, ki je Božji ljubljenec, in jim razkrival skrivnosti ljubezni, ki jim še niso bile razodete. Največja skrivnost pa je, da bo odslej njihov tempelj kraj, na katerega se bodo zatekali vsi narodi, nihče ne bo na obrobju, prav nihče ne bo odpisan, vsi bodo ob pomoči Mesije postali Božji ljubljenci. Tako smo že z besedami evangelija razložili Zaharijeve napovedi, ki slutijo prihodnost tako, kot je v pomenu prerokovega imena. Njegovo ime namreč pravi: »Bog se spominja«. To razodeva, da se Bog ne kesa svojih obljub in nikomur ne odreka svoje ljubezni. Zato se tudi ni odrekel svojemu ljudstvu, ko je ob pomoči rabija iz Nazareta razodel, kako se uresničujejo svetopisemske prerokbe. Ni slučaj, da so ljudje v učitelju iz Galileje videli uresničevanje prerokov Elije, Izaije, Jeremije in drugih. Apostol Peter pa je Jezusu povedal, da je dobil navdih in vidi v njem resničnega Odrešenika, zato ga je nadvse vesel. Šel bo po svetu in vsem ljudem oznanjal veselo vest, da so vsi ljudje lahko srečni, če sprejmejo Božjo dobroto in odpuščanje. Ob novem papežu Leonu XIV. smo lahko veseli tudi mi, saj gre za naslednika apostola Petra, ki je nedavno prejel »ribičev prstan«, se pravi prstan svetega Petra, s katerim se je zavezal, da bo Jezusovo veselo oznanilo ponesel po vsem svetu. Zdaj nam tudi papež oznanja, da je vsak človek Božji ljubljenec, vsakega Bog ljubi na enkraten in neponovljiv način. Hkrati pa je vsak povezan z drugimi in lahko skupaj z njimi hodi naprej, se bogati z njihovimi mislimi in jih tudi sam bogati s svojim pogumom in jasnim pogledom.

5 min

Prerok Zaharija je deloval v Jeruzalemu v 6. stoletju pred Kristusom, ko so se Judje vrnili iz babilonskega izgnanstva in začeli zidati tako imenovani Drugi tempelj. Bilo jim je žal, da ne bo tako veličasten, kot je bil Prvi, Salamonov, toda prerok jih je tolažil in jim zagotavljal, da jim bo dobri Bog ostal naklonjen ter v ta tempelj razlil svojega Duha, ki jih bo tolažil in jim pomagal moliti. Razgrnil jim je celo skrivnost, da jih bo uslišal v imenu njihovega skrivnostnega molivca, ki je najbrž trpeči Mesija, Odrešenik, ki prihaja. Zato so lahko veseli, saj bo po templju hodil učitelj, ki je Božji ljubljenec, in jim razkrival skrivnosti ljubezni, ki jim še niso bile razodete. Največja skrivnost pa je, da bo odslej njihov tempelj kraj, na katerega se bodo zatekali vsi narodi, nihče ne bo na obrobju, prav nihče ne bo odpisan, vsi bodo ob pomoči Mesije postali Božji ljubljenci. Tako smo že z besedami evangelija razložili Zaharijeve napovedi, ki slutijo prihodnost tako, kot je v pomenu prerokovega imena. Njegovo ime namreč pravi: »Bog se spominja«. To razodeva, da se Bog ne kesa svojih obljub in nikomur ne odreka svoje ljubezni. Zato se tudi ni odrekel svojemu ljudstvu, ko je ob pomoči rabija iz Nazareta razodel, kako se uresničujejo svetopisemske prerokbe. Ni slučaj, da so ljudje v učitelju iz Galileje videli uresničevanje prerokov Elije, Izaije, Jeremije in drugih. Apostol Peter pa je Jezusu povedal, da je dobil navdih in vidi v njem resničnega Odrešenika, zato ga je nadvse vesel. Šel bo po svetu in vsem ljudem oznanjal veselo vest, da so vsi ljudje lahko srečni, če sprejmejo Božjo dobroto in odpuščanje. Ob novem papežu Leonu XIV. smo lahko veseli tudi mi, saj gre za naslednika apostola Petra, ki je nedavno prejel »ribičev prstan«, se pravi prstan svetega Petra, s katerim se je zavezal, da bo Jezusovo veselo oznanilo ponesel po vsem svetu. Zdaj nam tudi papež oznanja, da je vsak človek Božji ljubljenec, vsakega Bog ljubi na enkraten in neponovljiv način. Hkrati pa je vsak povezan z drugimi in lahko skupaj z njimi hodi naprej, se bogati z njihovimi mislimi in jih tudi sam bogati s svojim pogumom in jasnim pogledom.

Duhovna misel

Metka Klevišar: Ko stvari dozorijo

21. 6. 2025

Srečala sem kolegico, ki bo čez leto dni izpolnila vse pogoje, da se upokoji. Vem, da zelo rada opravlja svoje delo, in ko sva se o tem pogovarjali pred leti, se je spraševala, kako bo prenesla upokojitev. Ni si znala predstavljati, kako bo, ko ne bo več vsak dan odhajala v ambulanto, ko se ne bo več srečevala z bolniki, ki so postali del njenega vsakdanjika. Želela si je, da bi vedno ostalo tako, kot je, in se nikoli ne bi nič spremenilo. Verjetno niti ni tako malo ljudi, ki razmišljajo podobno. Od tistega najinega pogovora je morda minilo približno pet let. Ob tokratnem srečanju pa sem jo doživela popolnoma drugače. Še vedno ima rada svoje delo, vendar razmišlja takole: »Še dobro leto imam do upokojitve. Zdaj se mi vedno bolj zdi, da bi rada šla v pokoj. Stvari pač morajo dozoreti in tako tudi jaz počasi dozorevam za to, da se poslovim od svojega dela. Prav vesela sem tega.« Tudi jaz sem bila vesela njenega razmišljanja. Nekaj, česar se je tako bala že toliko let prej, je zdaj postalo čisto samoumevno in izgubilo vso težo. Pred leti si gotovo ni mogla predstavljati, da se bo upokojitve celo veselila. Zdaj je bilo tako. Podobne stvari se nam dogajajo pri marsičem, ne samo pri upokojitvi. Marsičesa se bojimo. Kaj bo, če bo, ko bo … Kaj bo, ko bom šel v pokoj, ko bodo otroci odšli od doma, ko bom vedno manj zmogel, ko bom moral dobiti zobno protezo, ko mi bo kdo umrl in še in še. Številni mladi ljudje si ne morejo zamišljati, kako bo, ko bodo umrli njihovi starši, marsikateri zakonec pa ne, kako bo, ko bo umrl eden izmed njiju. Pa še veliko drugega. Vedno je kaj, česar se lahko bojimo, ker ne vemo, kako bo. Škoda je le, če ta strah preveč hromi naše življenje in nam preprečuje, da bi se ga tu in zdaj veselili. Morda ob zgodbah, kot je tista, o kateri mi je pravila kolegica, ki se zdaj ne boji več upokojitve, zaslutimo, da stvari v našem življenju dozorevajo in da lahko zaupamo, da se vse dogaja ob pravem času, čeprav to včasih težko razumemo.

5 min

Srečala sem kolegico, ki bo čez leto dni izpolnila vse pogoje, da se upokoji. Vem, da zelo rada opravlja svoje delo, in ko sva se o tem pogovarjali pred leti, se je spraševala, kako bo prenesla upokojitev. Ni si znala predstavljati, kako bo, ko ne bo več vsak dan odhajala v ambulanto, ko se ne bo več srečevala z bolniki, ki so postali del njenega vsakdanjika. Želela si je, da bi vedno ostalo tako, kot je, in se nikoli ne bi nič spremenilo. Verjetno niti ni tako malo ljudi, ki razmišljajo podobno. Od tistega najinega pogovora je morda minilo približno pet let. Ob tokratnem srečanju pa sem jo doživela popolnoma drugače. Še vedno ima rada svoje delo, vendar razmišlja takole: »Še dobro leto imam do upokojitve. Zdaj se mi vedno bolj zdi, da bi rada šla v pokoj. Stvari pač morajo dozoreti in tako tudi jaz počasi dozorevam za to, da se poslovim od svojega dela. Prav vesela sem tega.« Tudi jaz sem bila vesela njenega razmišljanja. Nekaj, česar se je tako bala že toliko let prej, je zdaj postalo čisto samoumevno in izgubilo vso težo. Pred leti si gotovo ni mogla predstavljati, da se bo upokojitve celo veselila. Zdaj je bilo tako. Podobne stvari se nam dogajajo pri marsičem, ne samo pri upokojitvi. Marsičesa se bojimo. Kaj bo, če bo, ko bo … Kaj bo, ko bom šel v pokoj, ko bodo otroci odšli od doma, ko bom vedno manj zmogel, ko bom moral dobiti zobno protezo, ko mi bo kdo umrl in še in še. Številni mladi ljudje si ne morejo zamišljati, kako bo, ko bodo umrli njihovi starši, marsikateri zakonec pa ne, kako bo, ko bo umrl eden izmed njiju. Pa še veliko drugega. Vedno je kaj, česar se lahko bojimo, ker ne vemo, kako bo. Škoda je le, če ta strah preveč hromi naše življenje in nam preprečuje, da bi se ga tu in zdaj veselili. Morda ob zgodbah, kot je tista, o kateri mi je pravila kolegica, ki se zdaj ne boji več upokojitve, zaslutimo, da stvari v našem življenju dozorevajo in da lahko zaupamo, da se vse dogaja ob pravem času, čeprav to včasih težko razumemo.

Duhovna misel

Gregor Čušin: Nenavadno

20. 6. 2025

Priznam, da sem hud odvisnik. Kje naj sploh začnem opisovati vse svoje odvisnosti? Že v samem začetku dneva sem močno odvisen od pol urice, ki jih preležim na kavču! Ko namreč zjutraj vstanem in opravim nekaj, za možaka v mojih letih nujnih fizioloških potreb in se nato poslovim od žene ter dveh srednješolcev, imam, preden iz postelje izbezam in v svet pošljem še osnovnošolski preostanek družine, pol urice, ki jo, kot rečeno, preživim oziroma preležim na kavču. Takole na zunaj seveda deluje, da lenarim, da spim, v resnici pa je to največkrat najbolj ustvarjalni del mojega vsakdana. Na blazinah kavča, ki me objamejo topleje in mehkeje od žene (samo ne povejte ji tega, lepo prosim!!!), na čudnem prehodu med zavedanjem in snom premolim, premeditiram in tudi prespim svoj dan, svoje načrte, svoje zapise in pesmi. V tem hecnem polsnu se z Bogom marsikaj pomeniva, se spustiva v marsikak dialog, včasih pa so to monologi: z Ene ali z druge strani! Če iz kakršnih koli razlogov izpustim to polurno seanso, se že v ranem popoldnevu kaže abstinenčna kriza. Prav tako sem, če dobro premislim, zelo odvisen tudi od že omenjenih fizioloških potreb! Če jih ne opravim, se mi lahko zgodi, da ves dan mine v rahlem drncu, v iskanju primernega časa in lokacije … Lahko pa dan celo premencam na mestu, sluteč nezgodo, če bi se le premaknil!  Odvisen sem, čeprav le stežka priznam, od jutranje kave. Četudi pravi »kofetarji« moj jutranji »neskafe« gledajo zviška, tisti najbolj zagrizeni pa mu niti nočejo podeliti statusa »kave«, mi, kadar si ga ne utegnem privoščiti, v ranem popoldnevu da vedeti, da ga pogrešam. Kadar pa v istem jutru »prešpricam« tako kavč kot kavo, sem od ranega popoldneva nevaren za bližnjo in daljno okolico! Odvisen sem od dela! Ne od službe, da ne bo pomote. Od dela. Če v tistih osemnajstih urah dneva, ki jih prebedim, ne storim česa ustvarjalnega, koristnega, pametnega, potrebnega, lepega, nujnega (včasih zadostuje že, da odnesem smeti ali pomijem posodo, se mi zdi, da sem zapravil (še en) dan, in mi je težko. In sem zatežen. In težko zaspim. In še težje kaj (lepega in lahkotnega) sanjam! Priznam, da sem hud odvisnik! Sem pa, se mi zdi, še hujši prilastek! Saj si lastim in prilaščam vse po vrsti. In govorim: Moja hiša. Moj avto. Moje dvorišče. Moj plot. Moja služba. Moja plača. In to bi še nekako šlo. Morda. A govorim tudi: Moja žena. Moji otroci. Moja družina. Moje življenje. Hmm … A rečem tudi: Moj Bog! In se prav zaradi Slednjega zavedam – če že sicer ne, pa vsaj tiste pol urice, ko ležim na kavču – da nič ni moje. Da nič nisem prinesel na ta svet. Da mi je vse podarjeno. Da je dar že to, da sem na svetu. Vse je dar. Pravijo. Vse je dar od Boga.

6 min

Priznam, da sem hud odvisnik. Kje naj sploh začnem opisovati vse svoje odvisnosti? Že v samem začetku dneva sem močno odvisen od pol urice, ki jih preležim na kavču! Ko namreč zjutraj vstanem in opravim nekaj, za možaka v mojih letih nujnih fizioloških potreb in se nato poslovim od žene ter dveh srednješolcev, imam, preden iz postelje izbezam in v svet pošljem še osnovnošolski preostanek družine, pol urice, ki jo, kot rečeno, preživim oziroma preležim na kavču. Takole na zunaj seveda deluje, da lenarim, da spim, v resnici pa je to največkrat najbolj ustvarjalni del mojega vsakdana. Na blazinah kavča, ki me objamejo topleje in mehkeje od žene (samo ne povejte ji tega, lepo prosim!!!), na čudnem prehodu med zavedanjem in snom premolim, premeditiram in tudi prespim svoj dan, svoje načrte, svoje zapise in pesmi. V tem hecnem polsnu se z Bogom marsikaj pomeniva, se spustiva v marsikak dialog, včasih pa so to monologi: z Ene ali z druge strani! Če iz kakršnih koli razlogov izpustim to polurno seanso, se že v ranem popoldnevu kaže abstinenčna kriza. Prav tako sem, če dobro premislim, zelo odvisen tudi od že omenjenih fizioloških potreb! Če jih ne opravim, se mi lahko zgodi, da ves dan mine v rahlem drncu, v iskanju primernega časa in lokacije … Lahko pa dan celo premencam na mestu, sluteč nezgodo, če bi se le premaknil!  Odvisen sem, čeprav le stežka priznam, od jutranje kave. Četudi pravi »kofetarji« moj jutranji »neskafe« gledajo zviška, tisti najbolj zagrizeni pa mu niti nočejo podeliti statusa »kave«, mi, kadar si ga ne utegnem privoščiti, v ranem popoldnevu da vedeti, da ga pogrešam. Kadar pa v istem jutru »prešpricam« tako kavč kot kavo, sem od ranega popoldneva nevaren za bližnjo in daljno okolico! Odvisen sem od dela! Ne od službe, da ne bo pomote. Od dela. Če v tistih osemnajstih urah dneva, ki jih prebedim, ne storim česa ustvarjalnega, koristnega, pametnega, potrebnega, lepega, nujnega (včasih zadostuje že, da odnesem smeti ali pomijem posodo, se mi zdi, da sem zapravil (še en) dan, in mi je težko. In sem zatežen. In težko zaspim. In še težje kaj (lepega in lahkotnega) sanjam! Priznam, da sem hud odvisnik! Sem pa, se mi zdi, še hujši prilastek! Saj si lastim in prilaščam vse po vrsti. In govorim: Moja hiša. Moj avto. Moje dvorišče. Moj plot. Moja služba. Moja plača. In to bi še nekako šlo. Morda. A govorim tudi: Moja žena. Moji otroci. Moja družina. Moje življenje. Hmm … A rečem tudi: Moj Bog! In se prav zaradi Slednjega zavedam – če že sicer ne, pa vsaj tiste pol urice, ko ležim na kavču – da nič ni moje. Da nič nisem prinesel na ta svet. Da mi je vse podarjeno. Da je dar že to, da sem na svetu. Vse je dar. Pravijo. Vse je dar od Boga.

Duhovna misel

Silva Matos: Ni treba, da je vse brezhibno, ni treba, da je vse po moje

19. 6. 2025

Tudi kakšen zdrs v življenju ima smisel. Ko klecnem, ne zmorem, kot bi bilo treba, kot bi bilo po mojem prav. Najmanj, kar lahko ob tem spoznam, je, da pač ne gre vse zlahka. Odpira mi oči, kako lahko kljub neuspehu okrepim svojo pokončnost, trdnost ob padcih, ki bolijo. Pa se spet dvignem in tvegam. »Brez tveganja v življenju tudi ni veselja« se mi je že od nekdaj zdela privlačna misel. Pomembno pa se mi zdi dojemanje, kaj je tisto, kar je vredno, da sprejmem izziv in se pogumno odpravim na to pot z vsemi svojimi močmi, vložim sebe z zaupanjem in predanostjo, čeprav ne razumem vsega. Prevelika previdnost, ki zavira človeka, mi ni blizu. Marsikdo ima izkušnjo tveganja, ki privede do zanimivega doživljanja razsežnosti občutkov in radosti ob uspehih in novih spoznanjih, ki se porajajo in nas učijo za nove korake. Ljudje smo si zelo različni. Tudi glede tega, kaj je za nekoga težko, celo strašljivo, nedosegljivo. Lahko se na primer vprašam, ali znam biti z nekom, ki trpi, ali raje zbežim, se obrnem stran. A kako pomembno je za trpečega, da je nekdo z njim, samo z njim, samo zanj, samo je … Odpre se ljubezni. Če ljubezni v človeku ni, se vrti v začaranem krogu iskanja smisla, z zaprtim srcem beži, tudi pred trpljenjem. Odprto srce je kot blag veter v vročem, soparnem dnevu. Pelje te bliže življenju, k sebi in drugim. Prikliče prijazne besede, spodbudno držo, lepe misli. Pogosto govorimo o naših čustvenih ranah, ki bolijo, lahko se prenašajo tudi v druge generacije. Pa vendar jih lahko tudi zdravimo, še posebno takrat, ko sprejmemo posledice svojih dejanj, se učimo, darujemo Bogu svojo nemoč. Nič hudega, če se boj iz preteklosti, težkih časov, pokaže v nas, tudi v našem življenju, videzu, bolečinah. To sprejmem, ne potiskam stran, ne igram, ne skrivam. Iskrenost je sprostitev. Morda tudi spolzi z ramen mojih prednikov. Udarci življenja so nas pripeljali sem, kjer sem danes. So del mene, so svetloba moje srčnosti, sestavni del lepo oblikovane umetnine moje notranjosti. Hvala, Gospod, za vse, kar mi daješ v tem skrivnostnem svetu, da lahko rastem s Teboj in odkrivam smisel, svoje poslanstvo.

7 min

Tudi kakšen zdrs v življenju ima smisel. Ko klecnem, ne zmorem, kot bi bilo treba, kot bi bilo po mojem prav. Najmanj, kar lahko ob tem spoznam, je, da pač ne gre vse zlahka. Odpira mi oči, kako lahko kljub neuspehu okrepim svojo pokončnost, trdnost ob padcih, ki bolijo. Pa se spet dvignem in tvegam. »Brez tveganja v življenju tudi ni veselja« se mi je že od nekdaj zdela privlačna misel. Pomembno pa se mi zdi dojemanje, kaj je tisto, kar je vredno, da sprejmem izziv in se pogumno odpravim na to pot z vsemi svojimi močmi, vložim sebe z zaupanjem in predanostjo, čeprav ne razumem vsega. Prevelika previdnost, ki zavira človeka, mi ni blizu. Marsikdo ima izkušnjo tveganja, ki privede do zanimivega doživljanja razsežnosti občutkov in radosti ob uspehih in novih spoznanjih, ki se porajajo in nas učijo za nove korake. Ljudje smo si zelo različni. Tudi glede tega, kaj je za nekoga težko, celo strašljivo, nedosegljivo. Lahko se na primer vprašam, ali znam biti z nekom, ki trpi, ali raje zbežim, se obrnem stran. A kako pomembno je za trpečega, da je nekdo z njim, samo z njim, samo zanj, samo je … Odpre se ljubezni. Če ljubezni v človeku ni, se vrti v začaranem krogu iskanja smisla, z zaprtim srcem beži, tudi pred trpljenjem. Odprto srce je kot blag veter v vročem, soparnem dnevu. Pelje te bliže življenju, k sebi in drugim. Prikliče prijazne besede, spodbudno držo, lepe misli. Pogosto govorimo o naših čustvenih ranah, ki bolijo, lahko se prenašajo tudi v druge generacije. Pa vendar jih lahko tudi zdravimo, še posebno takrat, ko sprejmemo posledice svojih dejanj, se učimo, darujemo Bogu svojo nemoč. Nič hudega, če se boj iz preteklosti, težkih časov, pokaže v nas, tudi v našem življenju, videzu, bolečinah. To sprejmem, ne potiskam stran, ne igram, ne skrivam. Iskrenost je sprostitev. Morda tudi spolzi z ramen mojih prednikov. Udarci življenja so nas pripeljali sem, kjer sem danes. So del mene, so svetloba moje srčnosti, sestavni del lepo oblikovane umetnine moje notranjosti. Hvala, Gospod, za vse, kar mi daješ v tem skrivnostnem svetu, da lahko rastem s Teboj in odkrivam smisel, svoje poslanstvo.

Duhovna misel

Robert Friškovec: Življenje in delo

18. 6. 2025

Oče je bil delaven človek, ki je s svojim delom podpiral ženo in tri otroke. Ob delovniku se je skoraj vsak dan udeleževal še večernih tečajev. Upal je namreč, da si bo nekega dne našel bolje plačano službo. Razen ob nedeljah oče ni obedoval skupaj z družino. Zavzeto je študiral, da bi nekega dne družini s prisluženim denarjem omogočil boljše življenje. Ko se je kdo iz družine pritožil, da ne preživi dovolj časa z njimi, je oče razložil, da vse to dela za njih. Čeprav si je sam še kako želel več časa preživeti z družino. Končno je napočil dan pomembnega izpita, ki ga je oče opravil z odliko. Kmalu za tem mu je šef ponudil napredovanje, ki je vključevalo dobro plačo. Očetu so se izpolnile sanje, zdaj je lahko družini namenil nekaj malega razkošja, ki ga prej niso poznali: nove obleke, večerje v restavraciji, počitnice na tujem. Vendar družina tudi po napredovanju očeta ni videla nič več kot prej. Še naprej je trdo delal, da bi lahko napredoval še na višje delovno mesto. Da bi si zagotovil pogoje, se je vpisal na študij na univerzo. In ko je prišla beseda v družini na njegovo odstotnost, je oče spet poudaril, da to dela zanje. Očetov trud se je izplačal in spet je napredoval. Navdušen se je odločil, da bo najel kuhinjsko pomočnico, da bi ženo razbremenil gospodinjskih opravil. Tudi njihovo trisobno stanovanje se mu ni več zdelo primerno. Zato se je še bolj vrgel v delo, se še bolj dokazoval, da bi lahko še izboljšal svoj službeni položaj in družini privoščil še več. Družinski člani so ga videli še manj, dejansko je moral po novem spremljati pomembno stranko tudi ob nedeljah. In spet je družini pojasnjeval, da vse to dela zanje, da bi jim bilo bolje. Pa čeprav si je sam še kako želel biti z njimi. Ves očetov trud se je končno bogato poplačal in lahko je kupil čudovito hišo s pogledom na morje. Prvo nedeljo, ki so jo skupaj preživeli v novi hiši, je oče družini naznanil, da si ne bo več prizadeval za nova napredovanja. Od zdaj bo več časa namenil družini. Naslednje jutro se oče ni več zbudil. Kolikokrat smo slišali ali sami izgovorili stavek: »To delam zate.« Oče je to vsakič znova povedal svojim družinskim članom, dokler ni bilo prepozno. Za nas to jutro še ni prepozno, da živimo ljubezen tukaj in zdaj.

5 min

Oče je bil delaven človek, ki je s svojim delom podpiral ženo in tri otroke. Ob delovniku se je skoraj vsak dan udeleževal še večernih tečajev. Upal je namreč, da si bo nekega dne našel bolje plačano službo. Razen ob nedeljah oče ni obedoval skupaj z družino. Zavzeto je študiral, da bi nekega dne družini s prisluženim denarjem omogočil boljše življenje. Ko se je kdo iz družine pritožil, da ne preživi dovolj časa z njimi, je oče razložil, da vse to dela za njih. Čeprav si je sam še kako želel več časa preživeti z družino. Končno je napočil dan pomembnega izpita, ki ga je oče opravil z odliko. Kmalu za tem mu je šef ponudil napredovanje, ki je vključevalo dobro plačo. Očetu so se izpolnile sanje, zdaj je lahko družini namenil nekaj malega razkošja, ki ga prej niso poznali: nove obleke, večerje v restavraciji, počitnice na tujem. Vendar družina tudi po napredovanju očeta ni videla nič več kot prej. Še naprej je trdo delal, da bi lahko napredoval še na višje delovno mesto. Da bi si zagotovil pogoje, se je vpisal na študij na univerzo. In ko je prišla beseda v družini na njegovo odstotnost, je oče spet poudaril, da to dela zanje. Očetov trud se je izplačal in spet je napredoval. Navdušen se je odločil, da bo najel kuhinjsko pomočnico, da bi ženo razbremenil gospodinjskih opravil. Tudi njihovo trisobno stanovanje se mu ni več zdelo primerno. Zato se je še bolj vrgel v delo, se še bolj dokazoval, da bi lahko še izboljšal svoj službeni položaj in družini privoščil še več. Družinski člani so ga videli še manj, dejansko je moral po novem spremljati pomembno stranko tudi ob nedeljah. In spet je družini pojasnjeval, da vse to dela zanje, da bi jim bilo bolje. Pa čeprav si je sam še kako želel biti z njimi. Ves očetov trud se je končno bogato poplačal in lahko je kupil čudovito hišo s pogledom na morje. Prvo nedeljo, ki so jo skupaj preživeli v novi hiši, je oče družini naznanil, da si ne bo več prizadeval za nova napredovanja. Od zdaj bo več časa namenil družini. Naslednje jutro se oče ni več zbudil. Kolikokrat smo slišali ali sami izgovorili stavek: »To delam zate.« Oče je to vsakič znova povedal svojim družinskim članom, dokler ni bilo prepozno. Za nas to jutro še ni prepozno, da živimo ljubezen tukaj in zdaj.

Duhovna misel

Daniel Brkič: Zlo je moralna odločitev

17. 6. 2025

Prijatelj, ki trpi, mi je zaupal, da Boga doživlja kot trn v peti in da dvomi o Božji dobroti. Priznal mi je, da se mu zdi, da je Bog celo na strani njegovih nasilnežev. Če nas ima Bog res rad, zakaj ne zaščiti pred zlorabami vsaj majhnih otrok? Ali je šel z angeli na kavo? Ali igra golf na nebeških planjavah? Ali je res toliko nemočen in ravnodušen, ko je vendar oblik človeškega trpljenja mnogo: biološko, psihološko, socialno, moralno, duhovno … Romano Guardini (1885–1968), vplivni teolog krščanske eksistence, je na smrtni postelji spraševal Boga: »Zakaj, moj Bog, vsi ti strašni ovinki na poti odrešenja, zakaj trpljenje nedolžnih, zakaj greh?« Na koncu je priznal, da mu nobena knjiga, celo Sveto pismo ne, noben nauk, nobena teologija, teodiceja in filozofija, niti lastno iskanje niso dali odgovora. Ni se nam treba počutiti grešne in krive, ker postavljamo veljavna vprašanja; le naučiti se moramo živeti z neodgovorjenimi vprašanji. Vprašanj o zlu v svetu in vprašanj o Bogu ne moremo ločiti. Kdor se resno ukvarja s problemom negativnega, ne more zanemariti pozitivnega. Zlo je naša moralna odločitev, ne pa Božja določitev. Šele hipoteza, da Boga ni, zlo spremeni v absurd, s tem pa tudi celotni kozmos. Kajti če je zlo tako strašno z Bogom, kako strašno bi bilo šele brez njega? Če zla ne bi bilo, vprašanj glede Boga sploh ne bi postavljali. Nekdo je zapisal, da ravno luknja v zidu dokazuje, da zid obstaja. Izkustvo skritega Boga je boleče, a Bog nam daje ravno dovolj znamenj, da dobro vidimo, da je neviden (Fabrice Hadjadj). Izkustvo Božjega izdajstva nas bolj boli kot Božji molk. Počutiti se izdan od Boga je najhujše, kar se lahko zgodi človeku. Gre za največje razočaranje nad Bogom, toliko bolj, ker nas verska tradicija prepričuje drugače in nam zagotavlja Božjo zvestobo in bližino. Nevarno je ljudem obljubljati več, kot nam obljublja sámo Sveto pismo. Včasih se nam dozdeva, da ima Bog dva obraza in mu je vseeno, da njegovi ljubi oziroma poredni otroci živimo v peklu sveta. Občutek izgube Boga je največja možna izguba, ki lahko doleti človeka; vodi v temno noč duše. Vendar če sta dve osebi v medsebojnem odnosu ljubezni, ne more ena oseba trpeti, da druga ne bi preživljala in doživljala istega trpljenja. Ljubeči Bog je v Jezusu Kristusu za vedno objel človeško bolečino in jo sprejel za svojo.

5 min

Prijatelj, ki trpi, mi je zaupal, da Boga doživlja kot trn v peti in da dvomi o Božji dobroti. Priznal mi je, da se mu zdi, da je Bog celo na strani njegovih nasilnežev. Če nas ima Bog res rad, zakaj ne zaščiti pred zlorabami vsaj majhnih otrok? Ali je šel z angeli na kavo? Ali igra golf na nebeških planjavah? Ali je res toliko nemočen in ravnodušen, ko je vendar oblik človeškega trpljenja mnogo: biološko, psihološko, socialno, moralno, duhovno … Romano Guardini (1885–1968), vplivni teolog krščanske eksistence, je na smrtni postelji spraševal Boga: »Zakaj, moj Bog, vsi ti strašni ovinki na poti odrešenja, zakaj trpljenje nedolžnih, zakaj greh?« Na koncu je priznal, da mu nobena knjiga, celo Sveto pismo ne, noben nauk, nobena teologija, teodiceja in filozofija, niti lastno iskanje niso dali odgovora. Ni se nam treba počutiti grešne in krive, ker postavljamo veljavna vprašanja; le naučiti se moramo živeti z neodgovorjenimi vprašanji. Vprašanj o zlu v svetu in vprašanj o Bogu ne moremo ločiti. Kdor se resno ukvarja s problemom negativnega, ne more zanemariti pozitivnega. Zlo je naša moralna odločitev, ne pa Božja določitev. Šele hipoteza, da Boga ni, zlo spremeni v absurd, s tem pa tudi celotni kozmos. Kajti če je zlo tako strašno z Bogom, kako strašno bi bilo šele brez njega? Če zla ne bi bilo, vprašanj glede Boga sploh ne bi postavljali. Nekdo je zapisal, da ravno luknja v zidu dokazuje, da zid obstaja. Izkustvo skritega Boga je boleče, a Bog nam daje ravno dovolj znamenj, da dobro vidimo, da je neviden (Fabrice Hadjadj). Izkustvo Božjega izdajstva nas bolj boli kot Božji molk. Počutiti se izdan od Boga je najhujše, kar se lahko zgodi človeku. Gre za največje razočaranje nad Bogom, toliko bolj, ker nas verska tradicija prepričuje drugače in nam zagotavlja Božjo zvestobo in bližino. Nevarno je ljudem obljubljati več, kot nam obljublja sámo Sveto pismo. Včasih se nam dozdeva, da ima Bog dva obraza in mu je vseeno, da njegovi ljubi oziroma poredni otroci živimo v peklu sveta. Občutek izgube Boga je največja možna izguba, ki lahko doleti človeka; vodi v temno noč duše. Vendar če sta dve osebi v medsebojnem odnosu ljubezni, ne more ena oseba trpeti, da druga ne bi preživljala in doživljala istega trpljenja. Ljubeči Bog je v Jezusu Kristusu za vedno objel človeško bolečino in jo sprejel za svojo.

Duhovna misel

Lama Karma Wangmo: Mož z veliko družino

16. 6. 2025

Ta budistična zgodba govori o tem, kako nam lahko pogled na svoje lastne težave z drugega zornega kota pomaga razviti sočutje do drugih. Nekoč je živel mož, ki je imel veliko družino. Z ženo sta imela veliko otrok in živeli so skupaj z ženinimi starši v majhni hišici. Imel je občutek utesnjenosti in preobremenjenosti. Potem je mož šel do svojega duhovnega učitelja in mu dejal: »Prosim, pomagajte mi! Zmešalo se mi bo. V moji hiši je prevelika gneča, otroci tekajo naokoli in se prerekajo, moja žena in njeni starši nenehno kričijo in vsega je preveč. Tega ne morem več prenašati. Kaj naj storim?« Učitelj mu je svetoval, naj gre na tržnico, kupi kokoš in jo odnese domov. Mož je upošteval nasvet, šel na tržnico, kupil kokoš in jo odnesel domov. Seveda je to razmere le poslabšalo in mož ni zdržal niti teden dni. Odhitel je nazaj k svojemu učitelju in se pritožil: »Vse je še slabše kot prej, otroci preganjajo kokoš in ta leta po hiši, vse je umazano. Kaj naj pa zdaj storim?« »Nič ne skrbi,« je dejal učitelj, »če boš upošteval moj nasvet, bo vse v redu. Zdaj pojdi spet na tržnico, kupi še kozo in jo odpelji domov.« Mož je ponovno upošteval nasvet, kupil kozo in jo pripeljal domov. Seveda je postalo vse še bolj kaotično in mož ni zdržal niti tri dni, preden je s solzami v očeh ponovno prišel k učitelju. Hlipajoč se je pritožil: »Tega ne morem več prenašati, postalo je nevzdržno. Zdaj se mi bo resnično zmešalo. Kaj naj storim?« Učitelj mu je rekel: »Pojdi domov in prodaj kozo!« To je tudi storil in čez nekaj dni se je vrnil k učitelju in dejal: »Zdaj je res veliko bolje.« Potem mu je učitelj svetoval: »Zdaj pa prodaj še kokoš!« Čez nekaj časa je učitelja po naključju srečal na ulici in se mu zahvalil: »Najlepša hvala za pomoč! Zdaj je vse veliko bolje in v moji hiši je prav prijetno.« Vse naše težave so relativne. Včasih, ko se ljudje pritožujejo, kako težko je njihovo življenje in kako hudo jim je, jim učitelji svetujejo, naj gredo za nekaj časa v Indijo. Če ta nasvet upoštevajo, se velikokrat vrnejo z novim pogledom na svoje življenje in s sočutjem do drugih. Prav tako kot mi sami nočemo trpeti, tudi druga bitja tega nočejo. S tem razumevanjem bomo postali sočutnejši in srečnejši, saj je tudi znanstveno dokazano, da sta sočutje in altruizem povezana z občutkom sreče in izpolnitve. Tako kot je dejal tudi indijski budistični mojster Šantideva, ki je živel v 8. stoletju: »Vse trpljenje na tem svetu izhaja iz želje po lastni sreči. Vsa sreča na tem svetu pa izhaja iz želje po sreči drugih.«

3 min

Ta budistična zgodba govori o tem, kako nam lahko pogled na svoje lastne težave z drugega zornega kota pomaga razviti sočutje do drugih. Nekoč je živel mož, ki je imel veliko družino. Z ženo sta imela veliko otrok in živeli so skupaj z ženinimi starši v majhni hišici. Imel je občutek utesnjenosti in preobremenjenosti. Potem je mož šel do svojega duhovnega učitelja in mu dejal: »Prosim, pomagajte mi! Zmešalo se mi bo. V moji hiši je prevelika gneča, otroci tekajo naokoli in se prerekajo, moja žena in njeni starši nenehno kričijo in vsega je preveč. Tega ne morem več prenašati. Kaj naj storim?« Učitelj mu je svetoval, naj gre na tržnico, kupi kokoš in jo odnese domov. Mož je upošteval nasvet, šel na tržnico, kupil kokoš in jo odnesel domov. Seveda je to razmere le poslabšalo in mož ni zdržal niti teden dni. Odhitel je nazaj k svojemu učitelju in se pritožil: »Vse je še slabše kot prej, otroci preganjajo kokoš in ta leta po hiši, vse je umazano. Kaj naj pa zdaj storim?« »Nič ne skrbi,« je dejal učitelj, »če boš upošteval moj nasvet, bo vse v redu. Zdaj pojdi spet na tržnico, kupi še kozo in jo odpelji domov.« Mož je ponovno upošteval nasvet, kupil kozo in jo pripeljal domov. Seveda je postalo vse še bolj kaotično in mož ni zdržal niti tri dni, preden je s solzami v očeh ponovno prišel k učitelju. Hlipajoč se je pritožil: »Tega ne morem več prenašati, postalo je nevzdržno. Zdaj se mi bo resnično zmešalo. Kaj naj storim?« Učitelj mu je rekel: »Pojdi domov in prodaj kozo!« To je tudi storil in čez nekaj dni se je vrnil k učitelju in dejal: »Zdaj je res veliko bolje.« Potem mu je učitelj svetoval: »Zdaj pa prodaj še kokoš!« Čez nekaj časa je učitelja po naključju srečal na ulici in se mu zahvalil: »Najlepša hvala za pomoč! Zdaj je vse veliko bolje in v moji hiši je prav prijetno.« Vse naše težave so relativne. Včasih, ko se ljudje pritožujejo, kako težko je njihovo življenje in kako hudo jim je, jim učitelji svetujejo, naj gredo za nekaj časa v Indijo. Če ta nasvet upoštevajo, se velikokrat vrnejo z novim pogledom na svoje življenje in s sočutjem do drugih. Prav tako kot mi sami nočemo trpeti, tudi druga bitja tega nočejo. S tem razumevanjem bomo postali sočutnejši in srečnejši, saj je tudi znanstveno dokazano, da sta sočutje in altruizem povezana z občutkom sreče in izpolnitve. Tako kot je dejal tudi indijski budistični mojster Šantideva, ki je živel v 8. stoletju: »Vse trpljenje na tem svetu izhaja iz želje po lastni sreči. Vsa sreča na tem svetu pa izhaja iz želje po sreči drugih.«

Duhovna misel

Jakob Piletič: Sufficiat tibi credere – Zadosti ti je, da veruješ

15. 6. 2025

Na nedeljo po izlitju Svetega Duha, prazniku binkošti, proslavljamo eno izmed morda največjih skrivnosti naše vere, skrivnost Presvete Trojice. En sam Bog, ampak v treh osebah, Oče, Sin in Sveti Duh. Čeprav so docela različne, saj je oseba Očeta različna od osebe Sina in različna od osebe Duha, pa vendar imajo eno bistvo; kakor je vsemogočen Oče, tako je vsemogočen Sin, prav isto tudi Duh; kakor je večen Oče, je večen Sin in prav tako Duh; kakor je Bog Oče, tako je Bog tudi Sin in Bog tudi Sveti Duh; in vseeno torej niso trije bogovi, marveč en Bog. Poglabljanje v to skrivnost od nas zahteva precej dobro poznavanje metafizike, pa vendar se zdi, da Bog kljub vsej veličini ostaja nekako kompleksno preprost. »Sufficiat tibi credere sic esse.« – »Zadosti ti je, da veruješ, da je tako,« pravi sveti Bernard v nekem pismu papežu Evgeniju, ko ga je ta v pismu spraševal po teološki razlagi te tako temeljne resnice krščanske vere. »Drzno preiskuj to skrivnost, še bolj pa pobožno veruj. Kajti spoznanje te skrivnosti je mogoče le v večnosti,« še doda sveti Bernard. Verovati Presveto Trojico najprej pomeni častiti jo. V tem češčenju, v tem združevanju z neskončnim Božjim veličastvom pa se Bog kaže kakor nekaj absolutno presežnega, a obenem nadvse preprostega, ko prihaja v človekovo notranjost, ga napolnjuje z milostjo in dviga v sebe. Ker je Bog docela in drugače drugačen od nas, ostaja, kljub mnogim vedenjem, absolutno spoznanje Presvete Trojice skrivnost, ki jo bomo ne le spoznali, marveč doživeli oziroma bolj utrpeli, tako upamo, v srečni večnosti. Spoštovane poslušalke, cenjeni poslušalci, vsaj danes poskusimo svoj razum poučiti, da ni vsemogočen, ter prisluhniti svojemu srcu, da je vera več kakor le vedenje. Dopustimo si utrpeti to skrivnost, skrivnost Presvete Trojice, ki nas želi privzeti v svojo večnost in prešinjajočo ljubezen. Mirno nedeljo vam želim.

5 min

Na nedeljo po izlitju Svetega Duha, prazniku binkošti, proslavljamo eno izmed morda največjih skrivnosti naše vere, skrivnost Presvete Trojice. En sam Bog, ampak v treh osebah, Oče, Sin in Sveti Duh. Čeprav so docela različne, saj je oseba Očeta različna od osebe Sina in različna od osebe Duha, pa vendar imajo eno bistvo; kakor je vsemogočen Oče, tako je vsemogočen Sin, prav isto tudi Duh; kakor je večen Oče, je večen Sin in prav tako Duh; kakor je Bog Oče, tako je Bog tudi Sin in Bog tudi Sveti Duh; in vseeno torej niso trije bogovi, marveč en Bog. Poglabljanje v to skrivnost od nas zahteva precej dobro poznavanje metafizike, pa vendar se zdi, da Bog kljub vsej veličini ostaja nekako kompleksno preprost. »Sufficiat tibi credere sic esse.« – »Zadosti ti je, da veruješ, da je tako,« pravi sveti Bernard v nekem pismu papežu Evgeniju, ko ga je ta v pismu spraševal po teološki razlagi te tako temeljne resnice krščanske vere. »Drzno preiskuj to skrivnost, še bolj pa pobožno veruj. Kajti spoznanje te skrivnosti je mogoče le v večnosti,« še doda sveti Bernard. Verovati Presveto Trojico najprej pomeni častiti jo. V tem češčenju, v tem združevanju z neskončnim Božjim veličastvom pa se Bog kaže kakor nekaj absolutno presežnega, a obenem nadvse preprostega, ko prihaja v človekovo notranjost, ga napolnjuje z milostjo in dviga v sebe. Ker je Bog docela in drugače drugačen od nas, ostaja, kljub mnogim vedenjem, absolutno spoznanje Presvete Trojice skrivnost, ki jo bomo ne le spoznali, marveč doživeli oziroma bolj utrpeli, tako upamo, v srečni večnosti. Spoštovane poslušalke, cenjeni poslušalci, vsaj danes poskusimo svoj razum poučiti, da ni vsemogočen, ter prisluhniti svojemu srcu, da je vera več kakor le vedenje. Dopustimo si utrpeti to skrivnost, skrivnost Presvete Trojice, ki nas želi privzeti v svojo večnost in prešinjajočo ljubezen. Mirno nedeljo vam želim.

Duhovna misel

Raid Al Daghistani: Spoznaj samega sebe

14. 6. 2025

Spoznaj samega sebe je filozofski imperativ, s katerim so misleci in modreci vedno znova opominjali človeka in ga tako spodbujali, da odkrije svoje bistvo in svoj položaj v kozmosu. Kajti spoznanju Resnice o svetu predhodi spoznanje spoznavajočega subjekta – čeprav je tako razmerje navsezadnje dialektično (kot »tubit« smo namreč vselej že tudi »bit-v-svetu«). Da je človek misleče bitje, je učil že Aristoteles; da k mišljenju spada predvsem razmišljanje o samem sebi, so učili skorajda vsi filozofi, ki so mu sledi. Vprašanje o spoznanju samega sebe je tako postalo tudi eno osnovnih vprašanj muslimanskih učenjakov. Znameniti filozof, teolog in mistik iz 11. stoletja, Abu Hamid al-Ghazali, je tej temi posvetil celotno delo z naslovom »Eliksir Srečnosti«. Kot nakazuje že naslov knjige, je za al-Ghazalija srečnost neločljivo povezana od spoznanja, katerega glavni cilj je spoznanje samega sebe. S srečnostjo ni mišljen samo nekakšen bežen občutek sreče, veselja ali čustvene vznesenosti. Mišljeno je duhovno-eksistencialno stanje osebne izpopolnjenosti in samouresničtve, ki ju je po al-Ghazaliju mogoče doseči le v sintezi (resnične) vednosti in (pravilnega) delovanja. Kot tako samospoznavanje po svojem pojmu pomeni nikoli povsem zaključen proces, ki zahteva ne samo nenehno širjenje obzorja, temveč in predvsem udejstvovanje in pravilno, tj. etično ravnanje. To pa vselej predpostavlja samopremagovanje; kajti le tisti, ki si prizadeva za nenehno preseganje samega sebe, raste v vednosti, ki ni le intelektualna oziroma teoretska, temveč izkustvena in zato prehaja v modrost. K spoznavanju samega sebe sodi prvenstveno spoznavanje svoje duše: svojih vidnih in skritih misli, svojih čustev, namenov, svoje zavesti in vesti ter svojih lastnih demonov. To spozanje je pogoj za samopremagovanje, ki je pogoj samoizpopolnitve – tako v spoznavnem kot moralnem smislu. K spoznanju samega sebe sodi v isti meri spoznanje svojega Praizvora. V religijskem kontekstu to pomeni: spoznanje svoje lastne ustvarjenosti v fundamentalni odvisnosti od neskončne in večne Presežnosti. K samospoznavanju spada nadalje nujno razmišljanje o lastni končnosti, o smrti in tistem, kar naj bi sledilo po njej. Kot pravi an-Niffari: »Kdor je pripravljen za kontemplacijo o lastnem koncu, ne bo podlegel pritisku skušnjave.« Za muslimanske mistike spoznavanje samega sebe pomeni predvsem spoznanje lastnih duševno-duhovnih stanj in notranjih sil, spoznanje nevidnega sveta in »dejanj srca«. K resničnemu spoznavanju sodi navsezadnje vedno tudi spoznavanje svoje nevednosti. Tako imenovana »učena nevednost« krepi ponižnost in strahospoštovanje, ki nista le vrlini, temveč podlaga spoznavno-duhovnega vzpona, katerega cilj se odmika v Neskončno. Spoznanje samega sebe je eksistencialno spoznanje, saj bistveno zadeva spoznanje lastne eksistence. Tako bo samospoznanje še naprej ostala eksistencialna naloga in neizogiben podvig človeka kot razmišljajočega, eksistirajočega in iskajočega bitja.

6 min

Spoznaj samega sebe je filozofski imperativ, s katerim so misleci in modreci vedno znova opominjali človeka in ga tako spodbujali, da odkrije svoje bistvo in svoj položaj v kozmosu. Kajti spoznanju Resnice o svetu predhodi spoznanje spoznavajočega subjekta – čeprav je tako razmerje navsezadnje dialektično (kot »tubit« smo namreč vselej že tudi »bit-v-svetu«). Da je človek misleče bitje, je učil že Aristoteles; da k mišljenju spada predvsem razmišljanje o samem sebi, so učili skorajda vsi filozofi, ki so mu sledi. Vprašanje o spoznanju samega sebe je tako postalo tudi eno osnovnih vprašanj muslimanskih učenjakov. Znameniti filozof, teolog in mistik iz 11. stoletja, Abu Hamid al-Ghazali, je tej temi posvetil celotno delo z naslovom »Eliksir Srečnosti«. Kot nakazuje že naslov knjige, je za al-Ghazalija srečnost neločljivo povezana od spoznanja, katerega glavni cilj je spoznanje samega sebe. S srečnostjo ni mišljen samo nekakšen bežen občutek sreče, veselja ali čustvene vznesenosti. Mišljeno je duhovno-eksistencialno stanje osebne izpopolnjenosti in samouresničtve, ki ju je po al-Ghazaliju mogoče doseči le v sintezi (resnične) vednosti in (pravilnega) delovanja. Kot tako samospoznavanje po svojem pojmu pomeni nikoli povsem zaključen proces, ki zahteva ne samo nenehno širjenje obzorja, temveč in predvsem udejstvovanje in pravilno, tj. etično ravnanje. To pa vselej predpostavlja samopremagovanje; kajti le tisti, ki si prizadeva za nenehno preseganje samega sebe, raste v vednosti, ki ni le intelektualna oziroma teoretska, temveč izkustvena in zato prehaja v modrost. K spoznavanju samega sebe sodi prvenstveno spoznavanje svoje duše: svojih vidnih in skritih misli, svojih čustev, namenov, svoje zavesti in vesti ter svojih lastnih demonov. To spozanje je pogoj za samopremagovanje, ki je pogoj samoizpopolnitve – tako v spoznavnem kot moralnem smislu. K spoznanju samega sebe sodi v isti meri spoznanje svojega Praizvora. V religijskem kontekstu to pomeni: spoznanje svoje lastne ustvarjenosti v fundamentalni odvisnosti od neskončne in večne Presežnosti. K samospoznavanju spada nadalje nujno razmišljanje o lastni končnosti, o smrti in tistem, kar naj bi sledilo po njej. Kot pravi an-Niffari: »Kdor je pripravljen za kontemplacijo o lastnem koncu, ne bo podlegel pritisku skušnjave.« Za muslimanske mistike spoznavanje samega sebe pomeni predvsem spoznanje lastnih duševno-duhovnih stanj in notranjih sil, spoznanje nevidnega sveta in »dejanj srca«. K resničnemu spoznavanju sodi navsezadnje vedno tudi spoznavanje svoje nevednosti. Tako imenovana »učena nevednost« krepi ponižnost in strahospoštovanje, ki nista le vrlini, temveč podlaga spoznavno-duhovnega vzpona, katerega cilj se odmika v Neskončno. Spoznanje samega sebe je eksistencialno spoznanje, saj bistveno zadeva spoznanje lastne eksistence. Tako bo samospoznanje še naprej ostala eksistencialna naloga in neizogiben podvig človeka kot razmišljajočega, eksistirajočega in iskajočega bitja.

Duhovna misel

Ignacija Fridl Jarc: O zlorabi veta

13. 6. 2025

Danes je v vsakdanjem političnem življenju zelo popularna beseda veto, ki prihaja iz latinščine in dobesedno pomeni: Prepovedujem! To je pravica, da nekdo z ugovorom ali nasprotovanjem prepreči sprejem oz. izpolnitev sklepa ali zakona. Obstajata absolutni veto, ko se neki zakon zavrne, in odložilni veto, s katerim se doseže le odložitev sklepa ali zakona. Z vzklikanjem: »Veto!« so ljudski tribuni v starem Rimu lahko preprečili sprejetje vsakega sklepa v rimskem senatu. S tem so dosegli, da senatorji, ki so prihajali iz višjih slojev, t. i. patriciji, niso mogli delovati v škodo ljudstva. Danes ima pet stalnih članic Varnostnega sveta Organizacije združenih narodov pravico do veta. To so: Združene države Amerike, Rusija, Kitajska, Francija in Velika Britanija. Zaradi političnih nasprotij med njimi in različnih strateških interesov naštetih velesil je organizacija, ki naj bi povezovala svet v prizadevanjih za mir in zagotavljala vsem ljudem možnosti za dostojno življenje, pogosto ujetnica, talka njihove pravice do veta, s katero lahko blokirajo kateri koli sklep Varnostnega sveta. Zato pred našimi očmi še v 21. stoletju umirajo ljudje v Siriji, Afriki in Ukrajini. Žalostno je, da človek, ki ima politično moč, celo nekaj tako pozitivnega, kot je veto, ki naj bi omejil moč velikih, nazadnje zlorabi kot orodje in orožje, s katerim odloča o biti ali nebiti nemočnega posameznika.

2 min

Danes je v vsakdanjem političnem življenju zelo popularna beseda veto, ki prihaja iz latinščine in dobesedno pomeni: Prepovedujem! To je pravica, da nekdo z ugovorom ali nasprotovanjem prepreči sprejem oz. izpolnitev sklepa ali zakona. Obstajata absolutni veto, ko se neki zakon zavrne, in odložilni veto, s katerim se doseže le odložitev sklepa ali zakona. Z vzklikanjem: »Veto!« so ljudski tribuni v starem Rimu lahko preprečili sprejetje vsakega sklepa v rimskem senatu. S tem so dosegli, da senatorji, ki so prihajali iz višjih slojev, t. i. patriciji, niso mogli delovati v škodo ljudstva. Danes ima pet stalnih članic Varnostnega sveta Organizacije združenih narodov pravico do veta. To so: Združene države Amerike, Rusija, Kitajska, Francija in Velika Britanija. Zaradi političnih nasprotij med njimi in različnih strateških interesov naštetih velesil je organizacija, ki naj bi povezovala svet v prizadevanjih za mir in zagotavljala vsem ljudem možnosti za dostojno življenje, pogosto ujetnica, talka njihove pravice do veta, s katero lahko blokirajo kateri koli sklep Varnostnega sveta. Zato pred našimi očmi še v 21. stoletju umirajo ljudje v Siriji, Afriki in Ukrajini. Žalostno je, da človek, ki ima politično moč, celo nekaj tako pozitivnega, kot je veto, ki naj bi omejil moč velikih, nazadnje zlorabi kot orodje in orožje, s katerim odloča o biti ali nebiti nemočnega posameznika.

Duhovna misel

Alenka Veber: Dovolj je dnevu njegovo zlo

12. 6. 2025

Dobro jutro, cenjene poslušalke in poslušalci. Dva meni ljuba odlomka iz Svetega pisma sta v Matejevem in Lukovem evangeliju in imata naslov: Zaupanje in zaskrbljenost ter Skrb in strah. Navedla bom samo vrstico ali dve: »Ne skrbite za jutri, kajti jutrišnji dan bo skrbel sam zase. Dovolj je dnevu njegovo zlo,« (Mt 6,34) ter »Prodajte svoje premoženje in dajte vbogajme. Naredite si mošnje, ki ne ostarijo, neizčrpen zaklad v nebesih, kamor se tat ne približa in kjer molj ne razjeda. Kjer je namreč vaš zaklad, tam bo tudi vaše srce.« (Lk 12,33–34) Besed Svetega pisma ne gre vedno razumeti dobesedno, kar pričajo tudi številne razlage strokovnjakov za biblična vprašanja, a te le redko kdo vzame v roke. Kako tudi ne, saj so včasih razlage celo debelejše od posameznih svetopisemskih knjig. Na citirane svetopisemske vrstice se spomnim vedno, kadar je moj dan težak in želim poiskati ravnovesje med delom in življenjem. V mislih imam tisto delo, ki polni mojo mošnjo. V preteklosti se je večkrat osušila, v njej tudi nikoli niso žvenketali zlatniki. Novci, ki so mi jih namenili, so bili bolj podobni Judeževim srebrnikom. A če gre verjeti svetopisemskim besedam, imam mošnjo, ki ne ostari in je neizčrpen zaklad v nebesih. Šele ko mi je znova uspelo vzpostaviti ravnotežje med življenjem in nalogami, ki so mi jih nalagali drugi, po večini s polnimi mošnjami, ne skrbim več za jutri. Upam, da niste pomislili, da živim iz dneva v dan. Za delo porabim ravno prav časa in srebrniki se spreminjajo v zlato, čeprav jih je mogoče manj kot v preteklosti. Tudi skrbi imam vsak dan več, sem pa tja se v moje kosti zaleze strah. Zato živim in delam za današnji dan. Odkar se je v moje življenje prikradla čedalje pogostejša in tiha spremljevalka starejših, še toliko bolj razumem svetopisemske besede: »… Ne skrbite za življenje, kaj boste jedli, in ne za telo, kaj boste oblekli. Saj je življenje več kot jed in telo več kot obleka.« (Mt 6,22–34) Tako se mi sestavljajo teden, mesec, leto … medtem ko je dnevu dovolj njegovo zlo. A poleg zla, ki pade nenadoma kot pomladni dež z neba v naše življenje in nas po večini najde nepripravljene, okrog nas raste še eno. Vaše in moje zlo. Tisto, ki ga sejemo sami. Tako jaz kot vi. Zlo sejemo na delovnem mestu, v družini, med prijatelji … In tako polnimo življenjske mošnje z zlatniki dvomljive vrednosti. Zato, ker nam nikoli ni dovolj in nas človeška zloba ničesar ne izuči. Seveda moramo v današnjem dnevu poskrbeti, da ne bomo lačni in goli hodili po svetu, saj bi nas kdo hitro razglasil za čudake ali bi nas celo kam odpeljali. Mogoče vam v današnjem jutru želim samo sporočiti, da bo dan že sam poskrbel za svojo težo, zato mu ne nalagajmo preveč. Pa še nekaj: lepa obleka in polna mošnja zlatnikov ne očistita umazanije naše duše. Tudi vbogajme ne.

3 min

Dobro jutro, cenjene poslušalke in poslušalci. Dva meni ljuba odlomka iz Svetega pisma sta v Matejevem in Lukovem evangeliju in imata naslov: Zaupanje in zaskrbljenost ter Skrb in strah. Navedla bom samo vrstico ali dve: »Ne skrbite za jutri, kajti jutrišnji dan bo skrbel sam zase. Dovolj je dnevu njegovo zlo,« (Mt 6,34) ter »Prodajte svoje premoženje in dajte vbogajme. Naredite si mošnje, ki ne ostarijo, neizčrpen zaklad v nebesih, kamor se tat ne približa in kjer molj ne razjeda. Kjer je namreč vaš zaklad, tam bo tudi vaše srce.« (Lk 12,33–34) Besed Svetega pisma ne gre vedno razumeti dobesedno, kar pričajo tudi številne razlage strokovnjakov za biblična vprašanja, a te le redko kdo vzame v roke. Kako tudi ne, saj so včasih razlage celo debelejše od posameznih svetopisemskih knjig. Na citirane svetopisemske vrstice se spomnim vedno, kadar je moj dan težak in želim poiskati ravnovesje med delom in življenjem. V mislih imam tisto delo, ki polni mojo mošnjo. V preteklosti se je večkrat osušila, v njej tudi nikoli niso žvenketali zlatniki. Novci, ki so mi jih namenili, so bili bolj podobni Judeževim srebrnikom. A če gre verjeti svetopisemskim besedam, imam mošnjo, ki ne ostari in je neizčrpen zaklad v nebesih. Šele ko mi je znova uspelo vzpostaviti ravnotežje med življenjem in nalogami, ki so mi jih nalagali drugi, po večini s polnimi mošnjami, ne skrbim več za jutri. Upam, da niste pomislili, da živim iz dneva v dan. Za delo porabim ravno prav časa in srebrniki se spreminjajo v zlato, čeprav jih je mogoče manj kot v preteklosti. Tudi skrbi imam vsak dan več, sem pa tja se v moje kosti zaleze strah. Zato živim in delam za današnji dan. Odkar se je v moje življenje prikradla čedalje pogostejša in tiha spremljevalka starejših, še toliko bolj razumem svetopisemske besede: »… Ne skrbite za življenje, kaj boste jedli, in ne za telo, kaj boste oblekli. Saj je življenje več kot jed in telo več kot obleka.« (Mt 6,22–34) Tako se mi sestavljajo teden, mesec, leto … medtem ko je dnevu dovolj njegovo zlo. A poleg zla, ki pade nenadoma kot pomladni dež z neba v naše življenje in nas po večini najde nepripravljene, okrog nas raste še eno. Vaše in moje zlo. Tisto, ki ga sejemo sami. Tako jaz kot vi. Zlo sejemo na delovnem mestu, v družini, med prijatelji … In tako polnimo življenjske mošnje z zlatniki dvomljive vrednosti. Zato, ker nam nikoli ni dovolj in nas človeška zloba ničesar ne izuči. Seveda moramo v današnjem dnevu poskrbeti, da ne bomo lačni in goli hodili po svetu, saj bi nas kdo hitro razglasil za čudake ali bi nas celo kam odpeljali. Mogoče vam v današnjem jutru želim samo sporočiti, da bo dan že sam poskrbel za svojo težo, zato mu ne nalagajmo preveč. Pa še nekaj: lepa obleka in polna mošnja zlatnikov ne očistita umazanije naše duše. Tudi vbogajme ne.

Duhovna misel

Milena Janel: Ljubezen

11. 6. 2025

V Duhovni misli Milena Janel s krščanskega vidika razlaga ljubezen do Jezusa, soljudi in življenja na sploh. Čeprav je kratko, lahko v njem užijemo tudi veliko lepega.

7 min

V Duhovni misli Milena Janel s krščanskega vidika razlaga ljubezen do Jezusa, soljudi in življenja na sploh. Čeprav je kratko, lahko v njem užijemo tudi veliko lepega.

Duhovna misel

Polonca Zupančič: Cicero o skrbeh

10. 6. 2025

Cicero, rimski govornik, politik in filozof iz 1. stol. pr. Kr., je svoja načela izredno rad ponazarjal s konkretnimi anekdotami iz grške oziroma rimske zgodovine, saj je kot večina Rimljanov verjel, da so prav zgledi tisti, ki bodo potegnili ljudi na pravo pot življenja. Eden izmed takih premislekov je tako povezan s sirakuškim tiranom Dionizijem, ki je imel sicer v obilju vsega bogastva, dragotin in drugih dobrin, a je bil vendarle izredno nesrečen. Kljub življenju v izobilju se je namreč stalno bal zarot in ni zaupal tako rekoč nikomur, tako da je zaradi tega nenehnega strahu uvedel številne ekstremistične ukrepe: ni se hotel briti pri brivcu, pač pa je svoje hčerke izučil v tej obrti in jih prisilil, da so opravljale to umazano opravilo. Še svojima ženama ni zaupal, ampak je dal vselej natančno pregledati in preiskati njuni sobi, preden je prišel k njima. Njegov strah ga je naposled prignal tako daleč, da je dal posteljo v spalnici ograditi z jarkom, dostop do nje pa je bil mogoč le po lesenem mostičku, ki ga je lahko potegnil k sebi, ko je enkrat zaprl vrata. Poleg tega je na smrt obsodil vsakogar, ki mu je s svojimi besedami ali dejanji vzbudil še tako majhen sum, da spletkari proti njemu. Nekoč je eden izmed njegovih prilizovalcev, Damoklej po imenu, našteval Dioniziju vse njegovo razkošje in ugodnosti, da bi se mu s tem prikupil. Dionizij pa mu je odvrnil: »Damoklej, ker te takšno življenje očitno res veseli, bi želel sam okusiti to mojo srečo?« Seveda mu je Damoklej pritrdil in Dionizij je nemudoma ukazal, naj ga posadijo na umetelno okrašeno zlato ležišče, služabnikom pa je naročil, naj čakajo na vsak njegov migljaj in marljivo izpolnjujejo njegove ukaze. Prinesli so mazila, vence, prižgali so dišave in naložili najizvrstnejše jedi na mizo, tako da se je Damoklej sam sebi zdel izredno srečen. Dionizij pa je nadalje ukazal tudi, naj sredi vsega tega razkošja spustijo s stropa blesteč meč, privezan zgolj s konjsko žimo, da bo nenehno visel nad Damoklejevim vratom in grozil, da bo vsak trenutek padel in mu odsekal glavo. V istem hipu Damokleju že ni bilo več do lepega okrasja in vseh dobrin, pač pa je tirana začel rotiti, naj mu dovoli oditi, češ da noče biti več srečen. Na ta način mu je tiran dovolj jasno pokazal, da se tistemu, ki mu vselej nekaj grozi, nič ne zdi srečno, saj strah človeka ohromi in mu ne dopusti, da bi se še naprej lahko brezskrbno veselil, četudi ga obdajata samo bogastvo in dobrine. In nasprotno, pomirjen človek, ki ga ne pestijo skrbi, bo lahko srečen tudi, če bo živel preprosto.

5 min

Cicero, rimski govornik, politik in filozof iz 1. stol. pr. Kr., je svoja načela izredno rad ponazarjal s konkretnimi anekdotami iz grške oziroma rimske zgodovine, saj je kot večina Rimljanov verjel, da so prav zgledi tisti, ki bodo potegnili ljudi na pravo pot življenja. Eden izmed takih premislekov je tako povezan s sirakuškim tiranom Dionizijem, ki je imel sicer v obilju vsega bogastva, dragotin in drugih dobrin, a je bil vendarle izredno nesrečen. Kljub življenju v izobilju se je namreč stalno bal zarot in ni zaupal tako rekoč nikomur, tako da je zaradi tega nenehnega strahu uvedel številne ekstremistične ukrepe: ni se hotel briti pri brivcu, pač pa je svoje hčerke izučil v tej obrti in jih prisilil, da so opravljale to umazano opravilo. Še svojima ženama ni zaupal, ampak je dal vselej natančno pregledati in preiskati njuni sobi, preden je prišel k njima. Njegov strah ga je naposled prignal tako daleč, da je dal posteljo v spalnici ograditi z jarkom, dostop do nje pa je bil mogoč le po lesenem mostičku, ki ga je lahko potegnil k sebi, ko je enkrat zaprl vrata. Poleg tega je na smrt obsodil vsakogar, ki mu je s svojimi besedami ali dejanji vzbudil še tako majhen sum, da spletkari proti njemu. Nekoč je eden izmed njegovih prilizovalcev, Damoklej po imenu, našteval Dioniziju vse njegovo razkošje in ugodnosti, da bi se mu s tem prikupil. Dionizij pa mu je odvrnil: »Damoklej, ker te takšno življenje očitno res veseli, bi želel sam okusiti to mojo srečo?« Seveda mu je Damoklej pritrdil in Dionizij je nemudoma ukazal, naj ga posadijo na umetelno okrašeno zlato ležišče, služabnikom pa je naročil, naj čakajo na vsak njegov migljaj in marljivo izpolnjujejo njegove ukaze. Prinesli so mazila, vence, prižgali so dišave in naložili najizvrstnejše jedi na mizo, tako da se je Damoklej sam sebi zdel izredno srečen. Dionizij pa je nadalje ukazal tudi, naj sredi vsega tega razkošja spustijo s stropa blesteč meč, privezan zgolj s konjsko žimo, da bo nenehno visel nad Damoklejevim vratom in grozil, da bo vsak trenutek padel in mu odsekal glavo. V istem hipu Damokleju že ni bilo več do lepega okrasja in vseh dobrin, pač pa je tirana začel rotiti, naj mu dovoli oditi, češ da noče biti več srečen. Na ta način mu je tiran dovolj jasno pokazal, da se tistemu, ki mu vselej nekaj grozi, nič ne zdi srečno, saj strah človeka ohromi in mu ne dopusti, da bi se še naprej lahko brezskrbno veselil, četudi ga obdajata samo bogastvo in dobrine. In nasprotno, pomirjen človek, ki ga ne pestijo skrbi, bo lahko srečen tudi, če bo živel preprosto.

Duhovna misel

Berta Golob: Skozi okno in čez rame

9. 6. 2025

Vrzi čez rame, so me učili, kadar me je kaj vznemirjalo ali pa žrlo. Ampak to je bilo v davnih dneh, ko malčki še niso bili razcrkljani s čokolinom, med je bil pa samo za kašelj in prehlad. Tako in tako se je medu na podeželju reklo strd. Pa smo bili utrjeni ali ustrdeni tudi otroci, čeprav pogosto smrkavi. Z odraščanjem smo se naučili marsikaj vreči čez rame. Saj je bilo več kot veliko trdega fizičnega dela in utrujenost ni dopuščala, da bi pestovali svoje nadloge. Zdaj je vse tako pihologizirano, da si je nujno treba prisluhniti in ukrepati po priporočilu stroke. Mame in stare mame tudi zdaj niso brez dela, si pa ne upajo več ravnati po zastareli metodi. Sicer moje trme res niso preganjali z ježevimi bodicami, so mi pa povedali, naj se derem, kolikor hočem, umazana tla čakajo na krtačo in name. Oni dan sem na svoje veselje slišala psihologa, ki je po radiu zaskrbljeni mamici razlagal pomen doslednosti. Dolgo pa že mečem čez rame različne zoprnije in drobnarije, ki si jih sama grmadim na glavo, ali pa mi jih drugi. Nekaj sem pa kljub vsej povprečnosti prav po ajnštajnovsko ugotovila sama, čeprav me je v tem gotovo že kdo prehitel. Da moram na težavo pogledati skozi drugo okno. Ko sem opazovala zeleni breg skozi okensko steklo, se mi je posvetilo, da vidim lepotijo narave skozi svoji kuhinjski okni malce drugače. Perspektiva! Zakaj ne pogledati na kakšno življenjsko klofuto iz drugega zornega kota? Saj ne gre kot po maslu, a je zdravilno. Bolj gre za to, ali ostajamo v tem hitrem tempu dneva toliko prisebni, da se imamo še kam zagledati. Kaj premisliti. Pretuhtati v sebi brez nervoze. Se posvetovati s seboj. Vreči malenkosti čez ramo in se osrediniti na jedro. O, seveda je kdaj potrebna drugačna pomoč. Hvala bogu, da obstaja; naj bo prijateljska, medicinska, psihoterapevtska. Ne gre pa brez zaupanja. »Na tvojo besedo bom vrgel mrežo.« Navedek je iz biblije. Vsaka lastna izkušnja lahko potrdi prepričljivo moč tega, kar nam je kdo rekel, svetoval ali le navrgel. To pomeni, naj ne stresamo okoli sebe besed, ki veljajo le od torka do srede.

3 min

Vrzi čez rame, so me učili, kadar me je kaj vznemirjalo ali pa žrlo. Ampak to je bilo v davnih dneh, ko malčki še niso bili razcrkljani s čokolinom, med je bil pa samo za kašelj in prehlad. Tako in tako se je medu na podeželju reklo strd. Pa smo bili utrjeni ali ustrdeni tudi otroci, čeprav pogosto smrkavi. Z odraščanjem smo se naučili marsikaj vreči čez rame. Saj je bilo več kot veliko trdega fizičnega dela in utrujenost ni dopuščala, da bi pestovali svoje nadloge. Zdaj je vse tako pihologizirano, da si je nujno treba prisluhniti in ukrepati po priporočilu stroke. Mame in stare mame tudi zdaj niso brez dela, si pa ne upajo več ravnati po zastareli metodi. Sicer moje trme res niso preganjali z ježevimi bodicami, so mi pa povedali, naj se derem, kolikor hočem, umazana tla čakajo na krtačo in name. Oni dan sem na svoje veselje slišala psihologa, ki je po radiu zaskrbljeni mamici razlagal pomen doslednosti. Dolgo pa že mečem čez rame različne zoprnije in drobnarije, ki si jih sama grmadim na glavo, ali pa mi jih drugi. Nekaj sem pa kljub vsej povprečnosti prav po ajnštajnovsko ugotovila sama, čeprav me je v tem gotovo že kdo prehitel. Da moram na težavo pogledati skozi drugo okno. Ko sem opazovala zeleni breg skozi okensko steklo, se mi je posvetilo, da vidim lepotijo narave skozi svoji kuhinjski okni malce drugače. Perspektiva! Zakaj ne pogledati na kakšno življenjsko klofuto iz drugega zornega kota? Saj ne gre kot po maslu, a je zdravilno. Bolj gre za to, ali ostajamo v tem hitrem tempu dneva toliko prisebni, da se imamo še kam zagledati. Kaj premisliti. Pretuhtati v sebi brez nervoze. Se posvetovati s seboj. Vreči malenkosti čez ramo in se osrediniti na jedro. O, seveda je kdaj potrebna drugačna pomoč. Hvala bogu, da obstaja; naj bo prijateljska, medicinska, psihoterapevtska. Ne gre pa brez zaupanja. »Na tvojo besedo bom vrgel mrežo.« Navedek je iz biblije. Vsaka lastna izkušnja lahko potrdi prepričljivo moč tega, kar nam je kdo rekel, svetoval ali le navrgel. To pomeni, naj ne stresamo okoli sebe besed, ki veljajo le od torka do srede.

Duhovna misel

Andraž Arko: Kdo je Sveti duh?

8. 6. 2025

Še zdaj mi zvenijo v ušesih besede našega že blagopokojnega patra, ki se je hudoval, ko mu je kdo rekel, da je Sveti duh golob. »Pa prosim vas lepo, nehajte s temi neumnostmi! Sveti duh ni leteča podgana!« Seveda smo se ob patrovih tovrstnih komentarjih nemalokrat hudomušno namuznili, a hkrati nam je s tem vedno dal še kako misliti. Drži: Sveti duh vsekakor ni leteča podgana oziroma golob. Res je, da se je ta v krščanski upodabljajoči umetnosti uveljavil kot simbol za Svetega duha, a to še vedno ne pomeni, da je Sveti duh ptič. Tovrstno upodabljanje izvira iz evangelijskih opisov Jezusovega krsta v reki Jordan, ko se je nadenj spuščal Duh kakor golob. Evangelista Matej in Marko jasno poudarita: ne, da je bil to golob, ampak se je spuščal kakor golob. Drug simbol za Svetega duha pa izvira iz opisa prvih binkošti, ko je nad apostole, Marijo in preostale zbrane prišel Sveti duh in takrat so se jim prikazali »jeziki, podobni plamenom, ki so se razdelili, in nad vsakim je obstal po eden«. Zaradi tega opisa v Apostolskih delih se v umetnosti Sveti duh oziroma njegova moč upodablja kot ognjeni plameni. Ker je torej Sveti duh dejansko duh, ga ne moremo ujeti v podobo, zato so si morali umetniki pač pomagati s simboli. Toda kdo je pravzaprav Sveti duh? Poznamo ga kot tretjo Božjo osebo, ki je najgloblja vez med Očetom in Sinom. Jezus je svojim učencem obljubil Svetega duha. »Sveti duh, ki ga bo Oče poslal v mojem imenu, vas bo učil vsega in spomnil vsega, kar sem vam povedal.« Tega Svetega duha prejmemo pri birmi, da nas torej uči in spomni, kdo je Jezus in kdo Bog Oče. Prav zato apostol Pavel trdi: »Nihče ne more reči: ,Jezus je Gospod,' razen v Svetem duhu.« Prav On nas s svojimi vzgibi uči prepoznavati Boga kot Očeta; On v nas utrjuje zavedanje, da nas Bog Oče res ljubi; On je tisti Tolažnik, ki nam lahko pride najbliže, ko smo zlomljeni, v stiski in preplavljeni z žalostjo; On je tisti Božji dotik, ki lahko seže do najglobljih globin našega človeškega bistva, če ga le povabimo in se mu odpremo. Sveti duh v nas vnema navdihe in zamisli – je naša inspiracija. Sveti duh je z nami v boju, ko nas hudi duh zapeljuje ali obstreljuje s skušnjavami in negativnimi mislimi – seveda, če ga kličemo v ta boj. Najbolj očitno pa Sveto pismo pokaže delovanje Svetega duha v Jezusovih učencih: pred njegovim prihodom – torej pred binkoštimi, so bili egoistični, šibki in prestrašeni, celo toliko, da je apostol Peter Jezusa zatajil. Potem pa, ko je isti apostol Peter prejel Svetega duha, je lahko za Jezusa pričeval pred zborom judovskih velikih duhovnikov. Iz tega je očitno, da pristne ljubezni ne moremo živeti samo iz lastnih moči, ampak predvsem ob pomoči in v moči Svetega duha.

7 min

Še zdaj mi zvenijo v ušesih besede našega že blagopokojnega patra, ki se je hudoval, ko mu je kdo rekel, da je Sveti duh golob. »Pa prosim vas lepo, nehajte s temi neumnostmi! Sveti duh ni leteča podgana!« Seveda smo se ob patrovih tovrstnih komentarjih nemalokrat hudomušno namuznili, a hkrati nam je s tem vedno dal še kako misliti. Drži: Sveti duh vsekakor ni leteča podgana oziroma golob. Res je, da se je ta v krščanski upodabljajoči umetnosti uveljavil kot simbol za Svetega duha, a to še vedno ne pomeni, da je Sveti duh ptič. Tovrstno upodabljanje izvira iz evangelijskih opisov Jezusovega krsta v reki Jordan, ko se je nadenj spuščal Duh kakor golob. Evangelista Matej in Marko jasno poudarita: ne, da je bil to golob, ampak se je spuščal kakor golob. Drug simbol za Svetega duha pa izvira iz opisa prvih binkošti, ko je nad apostole, Marijo in preostale zbrane prišel Sveti duh in takrat so se jim prikazali »jeziki, podobni plamenom, ki so se razdelili, in nad vsakim je obstal po eden«. Zaradi tega opisa v Apostolskih delih se v umetnosti Sveti duh oziroma njegova moč upodablja kot ognjeni plameni. Ker je torej Sveti duh dejansko duh, ga ne moremo ujeti v podobo, zato so si morali umetniki pač pomagati s simboli. Toda kdo je pravzaprav Sveti duh? Poznamo ga kot tretjo Božjo osebo, ki je najgloblja vez med Očetom in Sinom. Jezus je svojim učencem obljubil Svetega duha. »Sveti duh, ki ga bo Oče poslal v mojem imenu, vas bo učil vsega in spomnil vsega, kar sem vam povedal.« Tega Svetega duha prejmemo pri birmi, da nas torej uči in spomni, kdo je Jezus in kdo Bog Oče. Prav zato apostol Pavel trdi: »Nihče ne more reči: ,Jezus je Gospod,' razen v Svetem duhu.« Prav On nas s svojimi vzgibi uči prepoznavati Boga kot Očeta; On v nas utrjuje zavedanje, da nas Bog Oče res ljubi; On je tisti Tolažnik, ki nam lahko pride najbliže, ko smo zlomljeni, v stiski in preplavljeni z žalostjo; On je tisti Božji dotik, ki lahko seže do najglobljih globin našega človeškega bistva, če ga le povabimo in se mu odpremo. Sveti duh v nas vnema navdihe in zamisli – je naša inspiracija. Sveti duh je z nami v boju, ko nas hudi duh zapeljuje ali obstreljuje s skušnjavami in negativnimi mislimi – seveda, če ga kličemo v ta boj. Najbolj očitno pa Sveto pismo pokaže delovanje Svetega duha v Jezusovih učencih: pred njegovim prihodom – torej pred binkoštimi, so bili egoistični, šibki in prestrašeni, celo toliko, da je apostol Peter Jezusa zatajil. Potem pa, ko je isti apostol Peter prejel Svetega duha, je lahko za Jezusa pričeval pred zborom judovskih velikih duhovnikov. Iz tega je očitno, da pristne ljubezni ne moremo živeti samo iz lastnih moči, ampak predvsem ob pomoči in v moči Svetega duha.

Duhovna misel

Zmago Godina: 30 sekund

7. 6. 2025

Nekateri ljudje imajo v sebi nekaj nevidnega, kar druge privlači kakor magnet. So več kot le prijetni. Njihova karizma definira vse, kar počnejo, in vsako njihovo srečanje. Taki ljudje si pridobijo več spoštovanja in dosegajo boljše rezultate. So rojeni pod srečno zvezdo in blagoslovljeni z značajskimi lastnostmi, ki jim omogočajo doseganje uspehov brez truda? Nikakor ne! Ta nevidna, a privlačna lastnost namreč ni podedovana, ampak pridobljena. Je nekaj, česar se lahko nauči vsakdo, in ni rezervirana le za peščico srečnežev. Kaj lahko torej storite danes, da boste postali človek, ki privlači druge in bogati njihovo življenje? Samuel Johnson je rekel: “Tisti, ki čaka, da bo nenadoma naredil veliko dobrega, ne bo nikoli storil ničesar.” Zato vam predlagam nekaj preprostega: pravilo tridesetih sekund. Zelo lahko je: v prvih tridesetih sekundah pogovora recite osebi nekaj spodbudnega, pozitivnega. Vsakdo potrebuje dobro besedo, spodbuden kompliment, ki razplamti njegove upe in sanje. Vsi se bolje počutimo, ko dobimo pozornost, potrditev, in ko smo cenjeni. Psiholog Henry Goddard je opravil študijo o ravneh energije pri otrocih. Pri tem je uporabil inštrument, ki ga je poimenoval “ergograf”. Njegove ugotovitve so bile izjemne. Ko so utrujeni otroci dobili priznanje ali pohvalo, je ergograf pokazal nenadno povečanje energije. Ko so bili kritizirani, je njihova energija strmoglavila. Zagotovo ste tak vpliv in moč besed spoznali tudi sami. “Skrb v srcu tare človeka, dobra beseda pa ga razveseljuje,” beremo v Pregovorih 12,25. Večina ljudi ob srečanju z drugimi misli nase in na to, kakšen vtis bodo zapustili. Ključ za učinkovanje pravila tridesetih sekund pa je ravno nasprotno: ko pridete v stik z ljudmi, se ne osredotočite nase, ampak poiščite načine in poti, kako doseči sogovornico ali sogovornika. Pomislite, kaj mu lahko spodbudnega rečete. Morda se lahko zahvalite za to, kar je storil za vas. Morda lahko drugim, ki so zraven, poveste o njenih oz. njegovih dosežkih ali pa pohvalite značajsko lastnost, ki jo kaže. Tako ravnanje ni zapleteno, čeprav zahteva nekaj časa in truda. Vendar je nagrada velikanska, saj ima za res pozitiven vpliv na ljudi. Psihologi že desetletja proučujejo “prve vtise”. Toda če želite narediti vtis, ki bo trajen in pozitiven, je eden najučinkovitejših načinov pravilo tridesetih sekund. Pozabite na iskanje načinov in poti, kako bi vi bili videti boljši. Namesto tega poiščite, kako lahko pomagate drugim do tega, da bodo videti boljši. Vprašajte se: Kaj pozitivnega ali spodbudnega lahko rečem vsakemu, ki ga bom danes srečal? Ponudite vsakomur pozornost in potrditev ter pokažite, da cenite, kar dela. In ne pozabite: v prvih tridesetih sekundah pogovora recite kaj spodbudnega.

6 min

Nekateri ljudje imajo v sebi nekaj nevidnega, kar druge privlači kakor magnet. So več kot le prijetni. Njihova karizma definira vse, kar počnejo, in vsako njihovo srečanje. Taki ljudje si pridobijo več spoštovanja in dosegajo boljše rezultate. So rojeni pod srečno zvezdo in blagoslovljeni z značajskimi lastnostmi, ki jim omogočajo doseganje uspehov brez truda? Nikakor ne! Ta nevidna, a privlačna lastnost namreč ni podedovana, ampak pridobljena. Je nekaj, česar se lahko nauči vsakdo, in ni rezervirana le za peščico srečnežev. Kaj lahko torej storite danes, da boste postali človek, ki privlači druge in bogati njihovo življenje? Samuel Johnson je rekel: “Tisti, ki čaka, da bo nenadoma naredil veliko dobrega, ne bo nikoli storil ničesar.” Zato vam predlagam nekaj preprostega: pravilo tridesetih sekund. Zelo lahko je: v prvih tridesetih sekundah pogovora recite osebi nekaj spodbudnega, pozitivnega. Vsakdo potrebuje dobro besedo, spodbuden kompliment, ki razplamti njegove upe in sanje. Vsi se bolje počutimo, ko dobimo pozornost, potrditev, in ko smo cenjeni. Psiholog Henry Goddard je opravil študijo o ravneh energije pri otrocih. Pri tem je uporabil inštrument, ki ga je poimenoval “ergograf”. Njegove ugotovitve so bile izjemne. Ko so utrujeni otroci dobili priznanje ali pohvalo, je ergograf pokazal nenadno povečanje energije. Ko so bili kritizirani, je njihova energija strmoglavila. Zagotovo ste tak vpliv in moč besed spoznali tudi sami. “Skrb v srcu tare človeka, dobra beseda pa ga razveseljuje,” beremo v Pregovorih 12,25. Večina ljudi ob srečanju z drugimi misli nase in na to, kakšen vtis bodo zapustili. Ključ za učinkovanje pravila tridesetih sekund pa je ravno nasprotno: ko pridete v stik z ljudmi, se ne osredotočite nase, ampak poiščite načine in poti, kako doseči sogovornico ali sogovornika. Pomislite, kaj mu lahko spodbudnega rečete. Morda se lahko zahvalite za to, kar je storil za vas. Morda lahko drugim, ki so zraven, poveste o njenih oz. njegovih dosežkih ali pa pohvalite značajsko lastnost, ki jo kaže. Tako ravnanje ni zapleteno, čeprav zahteva nekaj časa in truda. Vendar je nagrada velikanska, saj ima za res pozitiven vpliv na ljudi. Psihologi že desetletja proučujejo “prve vtise”. Toda če želite narediti vtis, ki bo trajen in pozitiven, je eden najučinkovitejših načinov pravilo tridesetih sekund. Pozabite na iskanje načinov in poti, kako bi vi bili videti boljši. Namesto tega poiščite, kako lahko pomagate drugim do tega, da bodo videti boljši. Vprašajte se: Kaj pozitivnega ali spodbudnega lahko rečem vsakemu, ki ga bom danes srečal? Ponudite vsakomur pozornost in potrditev ter pokažite, da cenite, kar dela. In ne pozabite: v prvih tridesetih sekundah pogovora recite kaj spodbudnega.

Duhovna misel

Metka Klevišar: Naši nesporazumi

6. 6. 2025

Naše življenje je polno nesporazumov, ki se jih večinoma niti ne zavedamo. O tem sem bolj začela razmišljati, ko sem poslušala gospo pri šestdesetih letih, ki se je spominjala svojega otroštva. Odraščala je v letih po drugi svetovni vojni, ko marsičesa ni bilo in je bilo treba z vsem zelo, zelo varčno ravnati. Za starejšo sestro so dobivali obleko od znancev, ko jo je prerasla, je obleko dobila mlajša sestra. Ta je živela samo z zavestjo, da sestra dobi novo obleko (čeprav v resnici sploh ni bila nova), ona pa ne. Kot levičarka je v šoli tudi imela občutek, da ni čisto v redu. Takrat so levičarje še na silo hoteli prevzgajati v desničarje. Veliko takega se je nabiralo in počasi si je začela domišljati, da je posvojena. Zato veljajo zanjo drugačna pravila kot za starejšo sestro. Ko se zdaj ozira nazaj, ve, da ji starši in sestra niti malo niso dali povoda, da bi tako razmišljala. Z ljubeznijo so skrbeli za obe hčerki, le da je bila ena nekaj let starejša. Tudi starejši sestri nima kaj očitati, do nje je bila vedno ljubezniva in pripravljena pomagati. Ampak takrat, ko je bila otrok, se je v njeni glavi pletlo vse kaj drugega. O tem tudi ni z nikomer govorila. Verjetno pa za otroka ni bilo lahko živeti z občutkom, da je posvojena, da ne spada prav k družini. Še sreča, da je zdaj o tem spregovorila. Niti starši niti sestra niso nikoli slutili, kaj se plete v tem otroku. Zato tega preprosto niso mogli vedeti. Meni je bila ta njena pripoved zelo zgovorna. Kdo ve, koliko otrok podobno doživlja svoje otroštvo, pa potem do smrti ne spregovorijo o tem. Pa ne samo otroci, tudi odrasli. Kdo ve, kolikim ljudem sem tudi sama dala povod za kakšen nesporazum. Na mnogih različnih področjih, v mnogih različnih okoliščinah. Pa mi potem nihče ni nič rekel, da bi nesporazum lahko razčistili. Prav zdravilno se mi zdi slišati takšno zgodbo. Tako se človek veliko bolj zave nesporazumov, ki so del našega življenja. Če se tega zavedamo, bomo morda kakšnega preprečili. Vsem se ne bomo mogli nikoli izogniti. Naj pa bo to spodbuda za nas vse, da si povemo, če nas kaj teži. Ne agresivno, ampak lepo mirno in z mislijo, da gre morda za nesporazum.

5 min

Naše življenje je polno nesporazumov, ki se jih večinoma niti ne zavedamo. O tem sem bolj začela razmišljati, ko sem poslušala gospo pri šestdesetih letih, ki se je spominjala svojega otroštva. Odraščala je v letih po drugi svetovni vojni, ko marsičesa ni bilo in je bilo treba z vsem zelo, zelo varčno ravnati. Za starejšo sestro so dobivali obleko od znancev, ko jo je prerasla, je obleko dobila mlajša sestra. Ta je živela samo z zavestjo, da sestra dobi novo obleko (čeprav v resnici sploh ni bila nova), ona pa ne. Kot levičarka je v šoli tudi imela občutek, da ni čisto v redu. Takrat so levičarje še na silo hoteli prevzgajati v desničarje. Veliko takega se je nabiralo in počasi si je začela domišljati, da je posvojena. Zato veljajo zanjo drugačna pravila kot za starejšo sestro. Ko se zdaj ozira nazaj, ve, da ji starši in sestra niti malo niso dali povoda, da bi tako razmišljala. Z ljubeznijo so skrbeli za obe hčerki, le da je bila ena nekaj let starejša. Tudi starejši sestri nima kaj očitati, do nje je bila vedno ljubezniva in pripravljena pomagati. Ampak takrat, ko je bila otrok, se je v njeni glavi pletlo vse kaj drugega. O tem tudi ni z nikomer govorila. Verjetno pa za otroka ni bilo lahko živeti z občutkom, da je posvojena, da ne spada prav k družini. Še sreča, da je zdaj o tem spregovorila. Niti starši niti sestra niso nikoli slutili, kaj se plete v tem otroku. Zato tega preprosto niso mogli vedeti. Meni je bila ta njena pripoved zelo zgovorna. Kdo ve, koliko otrok podobno doživlja svoje otroštvo, pa potem do smrti ne spregovorijo o tem. Pa ne samo otroci, tudi odrasli. Kdo ve, kolikim ljudem sem tudi sama dala povod za kakšen nesporazum. Na mnogih različnih področjih, v mnogih različnih okoliščinah. Pa mi potem nihče ni nič rekel, da bi nesporazum lahko razčistili. Prav zdravilno se mi zdi slišati takšno zgodbo. Tako se človek veliko bolj zave nesporazumov, ki so del našega življenja. Če se tega zavedamo, bomo morda kakšnega preprečili. Vsem se ne bomo mogli nikoli izogniti. Naj pa bo to spodbuda za nas vse, da si povemo, če nas kaj teži. Ne agresivno, ampak lepo mirno in z mislijo, da gre morda za nesporazum.

Duhovna misel

Emanuela Žerdin: Verjameš v to, kar moliš?

5. 6. 2025

Molitev je dihanje duše in brez nje smo v svoji notranjosti suhi in nerodovitni kot puščava. Kako in kaj molimo? Navadno imamo v srcu skrite molitve, ki smo se jih naučili na pamet že kot otroci od staršev, dedkov in babic ali pa pri verouku. Če hodimo k maši, tudi mašno besedilo ostane neizbrisno vtisnjeno v naše srce. Vprašanje pa je, koliko verjamemo v to, kar izgovarjamo v svojih molitvah. Na primer v očenašu, tej osnovni molitvi, ki naj bi jo poznali vsi. Ali res verjamemo, da je naš oče Bog? Kajti, če res verjamemo, ko govorimo Oče naš, potem so vsi ljudje naši bratje in sestre! Vsi – ne glede na barvo kože, jezik, spol, bančni račun ali vero! V očenašu me posebej gane prošnja: Pridi k nam tvoje kraljestvo! Božje kraljestvo naj pride k nam, kajti mi smo slabotni in grešni in težko se vzpenjamo, da bi šli v duhovne višave in se dotaknili Božjega prestola. Zato pa Božje kraljestvo prihaja k nam! Najbolj po daritvi svete maše, ko se po sveti hostiji sam Gospod dotakne naše duše in našega telesa, pa tudi po vseh dejanjih ljubezni in sočutja, ki smo jih deležni od svojih dragih ali tudi od preostalih ljudi. Če verjameš v to, da je Bog tvoj oče, potem ne moreš nikoli obupati! Tudi če bi te vsi zapustili, bi vendarle ostal zapisan v Božji dlani kot njegov ljubljeni otrok, ki ga ima Bog tako rad, da je dal svojega edinorojenega Sina za naše odrešenje! In če veruješ, da je Bog tvoj oče, potem si tudi ti sam kraljevič ali kraljična, čeprav oblečen v krhko posodo človeškega telesa! Pri molitvi torej ni toliko pomembno, ali molimo v prekrasni cerkvi ali v svoji razmetani izbici, ampak da verjamemo v to, kar izgovarjamo. Potem nam molitev daje moč in greje srce.

5 min

Molitev je dihanje duše in brez nje smo v svoji notranjosti suhi in nerodovitni kot puščava. Kako in kaj molimo? Navadno imamo v srcu skrite molitve, ki smo se jih naučili na pamet že kot otroci od staršev, dedkov in babic ali pa pri verouku. Če hodimo k maši, tudi mašno besedilo ostane neizbrisno vtisnjeno v naše srce. Vprašanje pa je, koliko verjamemo v to, kar izgovarjamo v svojih molitvah. Na primer v očenašu, tej osnovni molitvi, ki naj bi jo poznali vsi. Ali res verjamemo, da je naš oče Bog? Kajti, če res verjamemo, ko govorimo Oče naš, potem so vsi ljudje naši bratje in sestre! Vsi – ne glede na barvo kože, jezik, spol, bančni račun ali vero! V očenašu me posebej gane prošnja: Pridi k nam tvoje kraljestvo! Božje kraljestvo naj pride k nam, kajti mi smo slabotni in grešni in težko se vzpenjamo, da bi šli v duhovne višave in se dotaknili Božjega prestola. Zato pa Božje kraljestvo prihaja k nam! Najbolj po daritvi svete maše, ko se po sveti hostiji sam Gospod dotakne naše duše in našega telesa, pa tudi po vseh dejanjih ljubezni in sočutja, ki smo jih deležni od svojih dragih ali tudi od preostalih ljudi. Če verjameš v to, da je Bog tvoj oče, potem ne moreš nikoli obupati! Tudi če bi te vsi zapustili, bi vendarle ostal zapisan v Božji dlani kot njegov ljubljeni otrok, ki ga ima Bog tako rad, da je dal svojega edinorojenega Sina za naše odrešenje! In če veruješ, da je Bog tvoj oče, potem si tudi ti sam kraljevič ali kraljična, čeprav oblečen v krhko posodo človeškega telesa! Pri molitvi torej ni toliko pomembno, ali molimo v prekrasni cerkvi ali v svoji razmetani izbici, ampak da verjamemo v to, kar izgovarjamo. Potem nam molitev daje moč in greje srce.

Duhovna misel

Gregor Čušin: Vzgoja

4. 6. 2025

Kadar seješ in sadiš, nikoli ne veš, kaj bo zraslo. No, dobro, veš že, KAJ bo zraslo: vse sadike, ki jih kupiš, so lično opremljene s sliko odrasle rastline, tako da se lažje odločiš, ali izbranka po barvi, velikosti oziroma »celostnem videzu« sodi v tvoj vrt. A nobenega zagotovila nimaš, da bo to, kar sadiš, tudi dejansko videti »kot na sliki«. Na rast vpliva veliko dejavnikov in na večino od njih ti sam nimaš prav nobenega povratnega vpliva. Kot pri otrocih! Vendar pa: ob vseh vrtnarskih prijemih, ki sem jih razbral iz knjig, nikjer nisem zasledil metode, da bi kdo, da bi pospešil rast, kričal na rastlino, ali jo žalil in poniževal, zato da se bo hitreje in lepše razcvetela. Niti se v vrtnarjenju ne prisega le na lepo besedo, pohvalo, prošnjo in moledovanje. Torej obe metodi, ki sta v splošni rabi pri vzgoji otrok, tu ne prideta v poštev. O, ne! In rožic je vseh sort (tako kot otrok): ene potrebujejo sonce, druge senco, ene prostor, druge spet družbo, ene zalivaš, druge pustiš pri miru … da o zemlji niti ne govorim. V roke je treba vzeti škarje, porezati stare veje, da imajo mlade dovolj moči, za želeno obliko porežeš včasih tudi zdrave veje, da bo raslo v pravo smer, rastlino včasih privežeš, ji daš oporo. Pri zanemarjenih rastlinah včasih ni druge, kot da jo porežeš do tal in začneš znova. Včasih presadiš; a ne presajaš kadar koli in kamor koli oziroma kogar koli … In ko že storiš vse, kar si lahko, je tu še zmeraj vreme, ki s sušo, nalivi, točo … uniči vse, za kar si si prizadeval. In ne veš, zakaj in čemu?! Hja, otroci so rožice in te potrebujejo veliko pozornosti, nege, časa in ljubezni, včasih malo obrezovanja, gnojenja, presajanja … in lepo vreme. Torej: pomoč od zgoraj, od Božjega vrtnarja.

4 min

Kadar seješ in sadiš, nikoli ne veš, kaj bo zraslo. No, dobro, veš že, KAJ bo zraslo: vse sadike, ki jih kupiš, so lično opremljene s sliko odrasle rastline, tako da se lažje odločiš, ali izbranka po barvi, velikosti oziroma »celostnem videzu« sodi v tvoj vrt. A nobenega zagotovila nimaš, da bo to, kar sadiš, tudi dejansko videti »kot na sliki«. Na rast vpliva veliko dejavnikov in na večino od njih ti sam nimaš prav nobenega povratnega vpliva. Kot pri otrocih! Vendar pa: ob vseh vrtnarskih prijemih, ki sem jih razbral iz knjig, nikjer nisem zasledil metode, da bi kdo, da bi pospešil rast, kričal na rastlino, ali jo žalil in poniževal, zato da se bo hitreje in lepše razcvetela. Niti se v vrtnarjenju ne prisega le na lepo besedo, pohvalo, prošnjo in moledovanje. Torej obe metodi, ki sta v splošni rabi pri vzgoji otrok, tu ne prideta v poštev. O, ne! In rožic je vseh sort (tako kot otrok): ene potrebujejo sonce, druge senco, ene prostor, druge spet družbo, ene zalivaš, druge pustiš pri miru … da o zemlji niti ne govorim. V roke je treba vzeti škarje, porezati stare veje, da imajo mlade dovolj moči, za želeno obliko porežeš včasih tudi zdrave veje, da bo raslo v pravo smer, rastlino včasih privežeš, ji daš oporo. Pri zanemarjenih rastlinah včasih ni druge, kot da jo porežeš do tal in začneš znova. Včasih presadiš; a ne presajaš kadar koli in kamor koli oziroma kogar koli … In ko že storiš vse, kar si lahko, je tu še zmeraj vreme, ki s sušo, nalivi, točo … uniči vse, za kar si si prizadeval. In ne veš, zakaj in čemu?! Hja, otroci so rožice in te potrebujejo veliko pozornosti, nege, časa in ljubezni, včasih malo obrezovanja, gnojenja, presajanja … in lepo vreme. Torej: pomoč od zgoraj, od Božjega vrtnarja.

Duhovna misel

Daniel Brkič: Ko noč ne pozna teme

3. 6. 2025

Vprašanje teodiceje, ki je nauk o opravičevanju Božje pravičnosti, je preklop grške filozofije in je postalo teološko vprašanje. Nemška protestantska teologinja Dorothee Sölle (1929–2003), znana po teološkem cinizmu, je misterij teodiceje poimenovala kar »teološki sadizem«. Ocenila je, da je treba izpoved vere iz Nicejsko-carigrajske veroizpovedi, ki pravi, da verujem v enega Boga, Očeta vsemogočnega, Stvarnika nebes in zemlje …, tolmačiti, da Bog še ni končal z ustvarjanjem sveta, ker je svet še vedno v porodnih bolečinah. Temu pritrjuje pismo apostola Pavla Rimljanom, ki pravi: »Saj vemo, da celotno stvarstvo vse do zdaj skupno zdihuje in trpi porodne bolečine.« (Rim 8,21–23) Glasba stvarstva je mračna in žalostna. Zlovešči vpliv smrti je viden v vsakem živem bitju; ihtenje, jecljanje in vzdihovanje. Niti verniki nismo izjema. Söllejeva trdi, da je naš svet trajni in stalni Auschwitz. Njena nova formulacija uglajeno razrešuje problem teodiceje trpečega človeka, ki v hrepenenju po odrešenju na novi zemlji in novih nebesih vpije k odsotnemu Bogu. Naloga in dolžnost človeka je moralno-duhovna rast, le-te pa ni brez naravnega in človeškega trpljenja. Vprašanje trpljenja je láhko, dokler je intelektualne narave in je omejeno le na salonsko filozofsko diskusijo, a je težko, ko morajo trpeči kot kaznjenci prenašati rožljanje in žvenketanje verig trpljenja (Voltaire). Kristusov križ na Kalvariji je Božji odgovor, ne na filozofski, Epikurjev način, ampak na teološki, Božji način. V Kristusovem kriku Bog moj, Bog moj, zakaj si me zapustil? je Božji odgovor na naše protestne ugovore. Gre za konkretno trpljenje, ne pa navidezno, teoretično, filozofsko, stoično ali mistično. Kristus ni trpel zato, da bi dosegel popolnost, ampak da bi bili lahko mi popolni v njegovi popolnosti brezpogojne darovanjske ljubezni. Izvorno pričevanje o trpljenju je zabeležila tudi judinja Simone Weil (1909–1943), francoska filozofinja in krščanska pisateljica, rekoč: »Treba je ljubiti tudi takrat, ko duša nadaljuje ljubiti v prazno in zaman, zato da obstane vsaj volja za ljubiti in v ljubezni vztrajati.« Ko bom stopil pred Boga, me bo vprašal: »Kje so tvoje brazgotine od stisk?« Če bom odgovoril, da jih nimam, me bo vprašal: »Ali nisi našel na svetu ničesar, kar bi bilo vredno trpljenja? Ali te ni sram priti v nebesa brez brazgotin?« (Allan Boesak)

6 min

Vprašanje teodiceje, ki je nauk o opravičevanju Božje pravičnosti, je preklop grške filozofije in je postalo teološko vprašanje. Nemška protestantska teologinja Dorothee Sölle (1929–2003), znana po teološkem cinizmu, je misterij teodiceje poimenovala kar »teološki sadizem«. Ocenila je, da je treba izpoved vere iz Nicejsko-carigrajske veroizpovedi, ki pravi, da verujem v enega Boga, Očeta vsemogočnega, Stvarnika nebes in zemlje …, tolmačiti, da Bog še ni končal z ustvarjanjem sveta, ker je svet še vedno v porodnih bolečinah. Temu pritrjuje pismo apostola Pavla Rimljanom, ki pravi: »Saj vemo, da celotno stvarstvo vse do zdaj skupno zdihuje in trpi porodne bolečine.« (Rim 8,21–23) Glasba stvarstva je mračna in žalostna. Zlovešči vpliv smrti je viden v vsakem živem bitju; ihtenje, jecljanje in vzdihovanje. Niti verniki nismo izjema. Söllejeva trdi, da je naš svet trajni in stalni Auschwitz. Njena nova formulacija uglajeno razrešuje problem teodiceje trpečega človeka, ki v hrepenenju po odrešenju na novi zemlji in novih nebesih vpije k odsotnemu Bogu. Naloga in dolžnost človeka je moralno-duhovna rast, le-te pa ni brez naravnega in človeškega trpljenja. Vprašanje trpljenja je láhko, dokler je intelektualne narave in je omejeno le na salonsko filozofsko diskusijo, a je težko, ko morajo trpeči kot kaznjenci prenašati rožljanje in žvenketanje verig trpljenja (Voltaire). Kristusov križ na Kalvariji je Božji odgovor, ne na filozofski, Epikurjev način, ampak na teološki, Božji način. V Kristusovem kriku Bog moj, Bog moj, zakaj si me zapustil? je Božji odgovor na naše protestne ugovore. Gre za konkretno trpljenje, ne pa navidezno, teoretično, filozofsko, stoično ali mistično. Kristus ni trpel zato, da bi dosegel popolnost, ampak da bi bili lahko mi popolni v njegovi popolnosti brezpogojne darovanjske ljubezni. Izvorno pričevanje o trpljenju je zabeležila tudi judinja Simone Weil (1909–1943), francoska filozofinja in krščanska pisateljica, rekoč: »Treba je ljubiti tudi takrat, ko duša nadaljuje ljubiti v prazno in zaman, zato da obstane vsaj volja za ljubiti in v ljubezni vztrajati.« Ko bom stopil pred Boga, me bo vprašal: »Kje so tvoje brazgotine od stisk?« Če bom odgovoril, da jih nimam, me bo vprašal: »Ali nisi našel na svetu ničesar, kar bi bilo vredno trpljenja? Ali te ni sram priti v nebesa brez brazgotin?« (Allan Boesak)


Čakalna vrsta

Prispevki Duhovna misel

RTV 365
Mobilna aplikacija
Prenesite iz Trgovine