Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Ni najdenih zadetkov.

Rezultati iskanja

Ni najdenih zadetkov.

Rezultati iskanja

Ni najdenih zadetkov.

Rezultati iskanja

Ni najdenih zadetkov.

RTV 365 Programi Oddaje Podkasti Moj 365 Menu
Domov
Raziskujte
Programi
Dokumentarci
Filmi in serije
Oddaje
Podkasti
Filmoteka
Zgodovina
Shranjeno
Naročnine
Več
Domov Raziskujte Programi Dokumentarci Filmi in serije Oddaje Podkasti
Plačljivo
Filmoteka
Moj 365
Zgodovina
Naročnine
Shranjeno

Duhovna misel

Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.

Zadnje dodano

Duhovna misel

Alenka Veber: Kolo sreče

29. 2. 2024

Kratki dnevi in meglena jutra me v zimskem času pogosto odpeljejo v svet otroških spominov. Če bi me v današnjem jutru, cenjeni poslušalci in poslušalke, vprašali, ali je bilo moje otroštvo pred nekaj več kot štirimi desetletji srečno, bi vam odgovorila pritrdilno. Z otroških obrazov je kljub skromnim življenjskim razmeram in težkim družinskim preizkušnjam sijala rdečica, srečna barva peščice otrok, ki smo po tiho sanjali o prvem triciklu. Naša sreča je bila pisan mozaik majhnih koščkov, ki so sestavljeni skupaj dajali občutek popolnega kolesa sreče. Dnevi so se brezskrbno vrteli od jutra do večera. O tem, kam in kako nas bo zavrtelo ter odvrtelo življenje, nismo razmišljali, temveč smo polni upanja rosno mladi odhajali z doma in svoje prve tricikle zamenjali s pravimi kolesi. O tem, da obstaja kolo sreče, kolo rimske boginje sreče in nesreče, usode in uspeha, razmišljam šele zdaj, potem ko sem vse svoje strme klance navzgor in navzdol prevozila sama. Na njih padala, se ponovno pobirala. Koga obvozila, mogoče tudi prehitela ali pa le tiho vozila za njim. O kolesu sreče sem začela razmišljati potem, ko sem za trenutek pomislila, da bi bil vendarle že čas, da se enkrat znajdem na vrhu njegovega oboda. S kolesom Fortune – sreče – se vozimo vsi. Če gre verjeti Fortuni, antičnemu simbolu usode, nestalnosti, spremenljivosti človekove usode, se njeno kolo obrača od največje sreče zgoraj do največje nesreče spodaj. Po srednjeveških predstavah naj bi se kolo sreče zaradi neizmenljivosti usode vrnilo v začetni položaj in se ustavilo na mestu, ki je komu vnaprej namenjeno. Sama ne sodim med ljudi, ki bi slepo verjeli rimski boginji sreče, čeprav mi je velikokrat pokazala roge. Zato sem se odločila, da Fortuno, ki me je neprizanesljivo obračala, zagrabim za roge in jo postavim v kot, pokrijem z rjuho in se usedem na novo kolo. A nečesa nisem ne mogla ne smela pokriti – prtljažnika življenja, ki ga nosim s seboj. Prtljažnika, v katerem hranim življenjske preizkušnje: v njem se skriva tudi odgovor, kje tiči vzrok zanje in kakšen je njihov namen. »Nobena huda preizkušnja ni človeku pretežka, če je smiselna, in vsaka lahka preizkušnja je prehuda, če se zdi zahrbtna in krivična,« lahko preberemo v uvodu v Jobovo knjigo. Knjiga govori o možu po imenu Job, ki je živel v deželi Uc. Ta mož je bil pošten in pravičen, bal se je Boga in se varoval hudega. Rodilo se mu je sedem sinov in tri hčere. Imel je sedem tisoč ovac in tri tisoč kamel, petsto parov volov, petsto oslic in zelo veliko služinčadi. Ko je Job izgubil vse imetje in otroke – dva udarca mu je zadal človek, dva pa naravna ujma –, se mu je Božja puščica zdela zahrbtna in smrtonosna, zato je ugovarjal in se otepal. Ko pa je spoznal, da je bila puščica smiselna in zdravilna, se je oddahnil in umiril. In takrat je Gospod Jobovo usodo obrnil še enkrat. Naj tudi mojo in vašo.

5 min

Kratki dnevi in meglena jutra me v zimskem času pogosto odpeljejo v svet otroških spominov. Če bi me v današnjem jutru, cenjeni poslušalci in poslušalke, vprašali, ali je bilo moje otroštvo pred nekaj več kot štirimi desetletji srečno, bi vam odgovorila pritrdilno. Z otroških obrazov je kljub skromnim življenjskim razmeram in težkim družinskim preizkušnjam sijala rdečica, srečna barva peščice otrok, ki smo po tiho sanjali o prvem triciklu. Naša sreča je bila pisan mozaik majhnih koščkov, ki so sestavljeni skupaj dajali občutek popolnega kolesa sreče. Dnevi so se brezskrbno vrteli od jutra do večera. O tem, kam in kako nas bo zavrtelo ter odvrtelo življenje, nismo razmišljali, temveč smo polni upanja rosno mladi odhajali z doma in svoje prve tricikle zamenjali s pravimi kolesi. O tem, da obstaja kolo sreče, kolo rimske boginje sreče in nesreče, usode in uspeha, razmišljam šele zdaj, potem ko sem vse svoje strme klance navzgor in navzdol prevozila sama. Na njih padala, se ponovno pobirala. Koga obvozila, mogoče tudi prehitela ali pa le tiho vozila za njim. O kolesu sreče sem začela razmišljati potem, ko sem za trenutek pomislila, da bi bil vendarle že čas, da se enkrat znajdem na vrhu njegovega oboda. S kolesom Fortune – sreče – se vozimo vsi. Če gre verjeti Fortuni, antičnemu simbolu usode, nestalnosti, spremenljivosti človekove usode, se njeno kolo obrača od največje sreče zgoraj do največje nesreče spodaj. Po srednjeveških predstavah naj bi se kolo sreče zaradi neizmenljivosti usode vrnilo v začetni položaj in se ustavilo na mestu, ki je komu vnaprej namenjeno. Sama ne sodim med ljudi, ki bi slepo verjeli rimski boginji sreče, čeprav mi je velikokrat pokazala roge. Zato sem se odločila, da Fortuno, ki me je neprizanesljivo obračala, zagrabim za roge in jo postavim v kot, pokrijem z rjuho in se usedem na novo kolo. A nečesa nisem ne mogla ne smela pokriti – prtljažnika življenja, ki ga nosim s seboj. Prtljažnika, v katerem hranim življenjske preizkušnje: v njem se skriva tudi odgovor, kje tiči vzrok zanje in kakšen je njihov namen. »Nobena huda preizkušnja ni človeku pretežka, če je smiselna, in vsaka lahka preizkušnja je prehuda, če se zdi zahrbtna in krivična,« lahko preberemo v uvodu v Jobovo knjigo. Knjiga govori o možu po imenu Job, ki je živel v deželi Uc. Ta mož je bil pošten in pravičen, bal se je Boga in se varoval hudega. Rodilo se mu je sedem sinov in tri hčere. Imel je sedem tisoč ovac in tri tisoč kamel, petsto parov volov, petsto oslic in zelo veliko služinčadi. Ko je Job izgubil vse imetje in otroke – dva udarca mu je zadal človek, dva pa naravna ujma –, se mu je Božja puščica zdela zahrbtna in smrtonosna, zato je ugovarjal in se otepal. Ko pa je spoznal, da je bila puščica smiselna in zdravilna, se je oddahnil in umiril. In takrat je Gospod Jobovo usodo obrnil še enkrat. Naj tudi mojo in vašo.

Duhovna misel

Emanuela Žerdin: Jaz pa še zmeraj učim o Bogu

28. 2. 2024

Recesija, kriza, nezaposlenost, stavke, protesti, potres, 200.000 mrtvih, ranjeni, nesreče, ubijanja, prevare, korupcija…. To so samo nekateri od kričečih naslovov v vseh današnjih medijih, od elektronskih do pisanih. Sredi vseh dogodkov, ki pretresajo današnji svet, jaz še zmeraj učim verouk o Bogu, ki je Ljubezen….Kako si sploh upam stopiti pred mlade ljudi in jim govoriti o Bogu, ki ga ne vidijo, ki ga niti dobro ne poznajo in jim trditi, da je ta nevidni Bog – Ljubezen?! Pri pouku vedno znova gledam v oči otrok, ki odraščajo, ki se spreminjajo v fante in dekleta, in vedno znova ostrmim… Njim je namreč najvažnejši dogodek danes to, kar se dogaja z njimi! Najtežji problem je, kako odrasti, kako potešiti neizmerno hrepenenje, ki raste v njihovih srcih, hrepenenje po ljubezni, sreči. In zato, zaradi teh otrok in njihovega hrepenenja še zmeraj učim verouk o Bogu, ki je Ljubezen. Učim zato, ker ne govorim o sebi, ampak o Njem. Govorim o Njem kot o Ljubezni zato, ker sem Njegovo ljubezen doživela, ker me se dotaknila sredi največje puščave mojega življenja. Učim otroke o ljubezni ne zato, ker bi jaz sama znala ljubiti, ker bi odkrila skrivnostne globine ljubezni, ampak zato, ker sem tudi sama iskalka, ki je v svojem srcu dotaknila podnožje Božjega prestola, pa ne more drugo kot hrepeneti, da bo enkrat znala zares ljubiti… V otroških očeh se skriva tisto, kar je bilo že na začetku sveta: hrepenenje po ljubezni, ki bo prežela vse globine našega bitja! Na zunaj se to hrepenenje lahko kaže kot upor, kot skrivnostno hihitanje, kot zasmehovanje, a v očeh se zrcali resnica: pomagajte nam, vi ki ste že ljubili, da se bomo tudi mi, ki vstopamo v pomlad življenja, naučili ljubiti! Zato bom jaz še naprej učila verouk o Bogu, ki je Ljubezen. Kljub krizi, recesiji, svojim slabostim in slabostim moje Cerkve. Učila bom otroke o Bogu, ki je Ljubezen zato, da bi njihova življenjska pomlad bila polna cvetja, ki bi potem, ko odpade, prineslo sladke in okusne sadove prave ljubezni.

5 min

Recesija, kriza, nezaposlenost, stavke, protesti, potres, 200.000 mrtvih, ranjeni, nesreče, ubijanja, prevare, korupcija…. To so samo nekateri od kričečih naslovov v vseh današnjih medijih, od elektronskih do pisanih. Sredi vseh dogodkov, ki pretresajo današnji svet, jaz še zmeraj učim verouk o Bogu, ki je Ljubezen….Kako si sploh upam stopiti pred mlade ljudi in jim govoriti o Bogu, ki ga ne vidijo, ki ga niti dobro ne poznajo in jim trditi, da je ta nevidni Bog – Ljubezen?! Pri pouku vedno znova gledam v oči otrok, ki odraščajo, ki se spreminjajo v fante in dekleta, in vedno znova ostrmim… Njim je namreč najvažnejši dogodek danes to, kar se dogaja z njimi! Najtežji problem je, kako odrasti, kako potešiti neizmerno hrepenenje, ki raste v njihovih srcih, hrepenenje po ljubezni, sreči. In zato, zaradi teh otrok in njihovega hrepenenja še zmeraj učim verouk o Bogu, ki je Ljubezen. Učim zato, ker ne govorim o sebi, ampak o Njem. Govorim o Njem kot o Ljubezni zato, ker sem Njegovo ljubezen doživela, ker me se dotaknila sredi največje puščave mojega življenja. Učim otroke o ljubezni ne zato, ker bi jaz sama znala ljubiti, ker bi odkrila skrivnostne globine ljubezni, ampak zato, ker sem tudi sama iskalka, ki je v svojem srcu dotaknila podnožje Božjega prestola, pa ne more drugo kot hrepeneti, da bo enkrat znala zares ljubiti… V otroških očeh se skriva tisto, kar je bilo že na začetku sveta: hrepenenje po ljubezni, ki bo prežela vse globine našega bitja! Na zunaj se to hrepenenje lahko kaže kot upor, kot skrivnostno hihitanje, kot zasmehovanje, a v očeh se zrcali resnica: pomagajte nam, vi ki ste že ljubili, da se bomo tudi mi, ki vstopamo v pomlad življenja, naučili ljubiti! Zato bom jaz še naprej učila verouk o Bogu, ki je Ljubezen. Kljub krizi, recesiji, svojim slabostim in slabostim moje Cerkve. Učila bom otroke o Bogu, ki je Ljubezen zato, da bi njihova življenjska pomlad bila polna cvetja, ki bi potem, ko odpade, prineslo sladke in okusne sadove prave ljubezni.

Duhovna misel

Stanislav Kerin: Čut za človeka

27. 2. 2024

Prek medijev prihajajo k nam grozljive podobe ljudi po svetu. Še bolj so grozljivi podatki, ki jih slišimo ali preberemo o lačnih, revnih, odrinjenih. Številke gredo v nekaj sto milijonov. Še vedno pa so to brezosebne številke in podatki. Številke jemljejo človeku pogum, da bi kaj storil v svojem življenju. Toda za vsako številko je obraz človeka. Ob pogledu na otroke, matere, ki so pozabljeni od vsega sveta, se lahko zamislimo. V velemestih v Evropi in nerazvitih deželah sveta ti obrazi z izgubljenimi pogledi in zavestjo, da jih nihče ne opazi, životarijo brez upanja na spremembe. Morda bo kdo rekel, da je življenje krivično. Življenje ni krivično, krivični smo ljudje. Na misel mi prihaja mlado dekle iz glavnega mesta Madagaskarja. V nekem trenutku je oče zapustil svojo družino. Mati in trije otroci so ostali sami brez denarja, brez strehe nad glavo in brez možnosti izobraževanja. Ostali so na cesti, prepuščeni brezbrižnosti ljudi, ki so jih gledali in ne opazili. Njihovo življenje je bilo zapisano počasnemu umiranju. In tu se je v nekem trenutku v njihovo pozabljenost in izgubljenost prikradel žarek upanja. Mama z nekajletnimi otroki nima nobene možnosti, da bi lahko brez denarja omogočila svojim otrokom streho nad glavo in možnost šolanja. Izvedeli so za združenje AKAMASOA (dobri prijatelji), se odpravili tja. Sprejeli so jih, jim dali streho nad glavo in otrokom omogočili izobraževanje. Mlado dekle pripoveduje svojo zgodbo ne z neko čustvenostjo, ampak preprosto hvaležnostjo, ljudem, ki so jim omogočili, da so iz popolne pozabljenosti in zavrženosti spet našli pot v življenje. Sama dodaja grozljivo spoznanje. Brez pomoči, ki je prišla prek Petra Opeke in združenja AKAMASOA, bi bili skoraj gotovo že mrtvi na ulicah glavnega mesta Madagaskarja. Preprost čut za človeka je rešil še eno družino iz začaranega kroga pozabljenosti in brezbrižnosti in ji vrnil človeško dostojanstvo. To se je dogajalo nekje v letu 1995. To upanje, ki je zasijalo v življenju njene družine, skuša zdaj prinašati tudi drugim otrokom kot učiteljica v šoli združenja AKAMASOA. Odpreti svoje srce, videti zavrženost in pozabljenost ljudi in s svojimi dejanji prinašati upanje med ljudi pomeni ublažiti krivičnosti iz življenja. Takšne ljudi potrebuje današnji svet. Tako bo življenje postajalo prek dobrih ljudi manj krivično.

6 min

Prek medijev prihajajo k nam grozljive podobe ljudi po svetu. Še bolj so grozljivi podatki, ki jih slišimo ali preberemo o lačnih, revnih, odrinjenih. Številke gredo v nekaj sto milijonov. Še vedno pa so to brezosebne številke in podatki. Številke jemljejo človeku pogum, da bi kaj storil v svojem življenju. Toda za vsako številko je obraz človeka. Ob pogledu na otroke, matere, ki so pozabljeni od vsega sveta, se lahko zamislimo. V velemestih v Evropi in nerazvitih deželah sveta ti obrazi z izgubljenimi pogledi in zavestjo, da jih nihče ne opazi, životarijo brez upanja na spremembe. Morda bo kdo rekel, da je življenje krivično. Življenje ni krivično, krivični smo ljudje. Na misel mi prihaja mlado dekle iz glavnega mesta Madagaskarja. V nekem trenutku je oče zapustil svojo družino. Mati in trije otroci so ostali sami brez denarja, brez strehe nad glavo in brez možnosti izobraževanja. Ostali so na cesti, prepuščeni brezbrižnosti ljudi, ki so jih gledali in ne opazili. Njihovo življenje je bilo zapisano počasnemu umiranju. In tu se je v nekem trenutku v njihovo pozabljenost in izgubljenost prikradel žarek upanja. Mama z nekajletnimi otroki nima nobene možnosti, da bi lahko brez denarja omogočila svojim otrokom streho nad glavo in možnost šolanja. Izvedeli so za združenje AKAMASOA (dobri prijatelji), se odpravili tja. Sprejeli so jih, jim dali streho nad glavo in otrokom omogočili izobraževanje. Mlado dekle pripoveduje svojo zgodbo ne z neko čustvenostjo, ampak preprosto hvaležnostjo, ljudem, ki so jim omogočili, da so iz popolne pozabljenosti in zavrženosti spet našli pot v življenje. Sama dodaja grozljivo spoznanje. Brez pomoči, ki je prišla prek Petra Opeke in združenja AKAMASOA, bi bili skoraj gotovo že mrtvi na ulicah glavnega mesta Madagaskarja. Preprost čut za človeka je rešil še eno družino iz začaranega kroga pozabljenosti in brezbrižnosti in ji vrnil človeško dostojanstvo. To se je dogajalo nekje v letu 1995. To upanje, ki je zasijalo v življenju njene družine, skuša zdaj prinašati tudi drugim otrokom kot učiteljica v šoli združenja AKAMASOA. Odpreti svoje srce, videti zavrženost in pozabljenost ljudi in s svojimi dejanji prinašati upanje med ljudi pomeni ublažiti krivičnosti iz življenja. Takšne ljudi potrebuje današnji svet. Tako bo življenje postajalo prek dobrih ljudi manj krivično.

Duhovna misel

Polonca Zupančič: Cicero o zadovoljstvu z malim

26. 2. 2024

Filozofi so že od nekdaj opominjali ljudi, naj ne pretiravajo v materialnih dobrinah, pač pa naj se zadovoljijo z malim – človek namreč za življenje ne potrebuje obilice eksotične hrane in pijače, pač pa lačnemu in žejnemu povsem zadostuje preprost obrok. To je v svojih filozofskih delih zagovarjal tudi Ciceron, rimski govornik, politik in filozof iz 1. stol. pr. Kr., ki je v prid temu prepričanju zbral številne zglede iz grške in rimske zgodovine ter na ta način svoje sodržavljane pozival k preproščini. Kot primer tako navaja nekega skitskega filozofa Anaharzisa, ki je zaničeval materialne dobrine in živel sila preprosto, kot piše svojemu prijatelju v pismu: »Za ogrinjanje imam skitsko ogrinjalo,« pravi, »za obuvalo trdo kožo podplatov, za ležišče zemljo, za prikuho lakoto, za jed pa mleko, sir in meso.« V zgled bi nam moral biti tudi slavni atenski filozof Sokrat, ki naj bi ob neki priložnosti, ko so v sprevodu mimo njega nosili izredno veliko količino zlata in srebra, presenečeno vzkliknil: »Koliko je reči, ki jih sploh ne potrebujem!« Da se ljudje običajno sploh ne zavedajo, kako malo v resnici potrebujejo za življenje, pričajo naslednje anekdote o vladarjih, ki so imeli vsega v izobilju in tako niso nikdar občutili lakote in žeje. Ko je tako perzijski kraj Darej na begu pil skaljeno vodo, umazano od trupel, je rekel, da ni nikdar pil z večjim užitkom – kajti še nikdar ni pil žejen. Podobno se je zgodilo tudi z egiptovskim vladarjem Ptolemajem, ko so mu na poti čez Egipt dali jesti navaden črni kruh, ki je veljal za hrano revežev – ker je tedaj prvič začutil lakoto, je izjavil, da ni nič okusnejše od tistega kruha. S tem je poskušal Ciceron pokazati, da za zadovoljitev osnovnih življenjskih potreb človek ne potrebuje razkošnih in preobilnih obrokov, poleg tega pa hrane nasploh niti ne bo znal primerno ceniti, če ne bo nikdar okusil pomanjkanja. Zaradi tega je izredno občudoval Spartance, ki so zagovarjali precej preprost in asketski način življenja. Ko je nekoč pri njih večerjal sirakuški tiran Dionizij, je potožil, da ni nič kaj užival v črni juhi, ki je bila prvi obrok večerje. Kuhar mu je odvrnil: »Nič čudnega, kajti manjkale so začimbe.« Dionizij je seveda takoj nato povprašal, katere začimbe misli, kuhar pa je mu takole odgovoril: »Napor pri lovu, znoj, lakota in žeja; kajti s temi rečmi se navadno začinijo pojedine pri Spartancih.«

4 min

Filozofi so že od nekdaj opominjali ljudi, naj ne pretiravajo v materialnih dobrinah, pač pa naj se zadovoljijo z malim – človek namreč za življenje ne potrebuje obilice eksotične hrane in pijače, pač pa lačnemu in žejnemu povsem zadostuje preprost obrok. To je v svojih filozofskih delih zagovarjal tudi Ciceron, rimski govornik, politik in filozof iz 1. stol. pr. Kr., ki je v prid temu prepričanju zbral številne zglede iz grške in rimske zgodovine ter na ta način svoje sodržavljane pozival k preproščini. Kot primer tako navaja nekega skitskega filozofa Anaharzisa, ki je zaničeval materialne dobrine in živel sila preprosto, kot piše svojemu prijatelju v pismu: »Za ogrinjanje imam skitsko ogrinjalo,« pravi, »za obuvalo trdo kožo podplatov, za ležišče zemljo, za prikuho lakoto, za jed pa mleko, sir in meso.« V zgled bi nam moral biti tudi slavni atenski filozof Sokrat, ki naj bi ob neki priložnosti, ko so v sprevodu mimo njega nosili izredno veliko količino zlata in srebra, presenečeno vzkliknil: »Koliko je reči, ki jih sploh ne potrebujem!« Da se ljudje običajno sploh ne zavedajo, kako malo v resnici potrebujejo za življenje, pričajo naslednje anekdote o vladarjih, ki so imeli vsega v izobilju in tako niso nikdar občutili lakote in žeje. Ko je tako perzijski kraj Darej na begu pil skaljeno vodo, umazano od trupel, je rekel, da ni nikdar pil z večjim užitkom – kajti še nikdar ni pil žejen. Podobno se je zgodilo tudi z egiptovskim vladarjem Ptolemajem, ko so mu na poti čez Egipt dali jesti navaden črni kruh, ki je veljal za hrano revežev – ker je tedaj prvič začutil lakoto, je izjavil, da ni nič okusnejše od tistega kruha. S tem je poskušal Ciceron pokazati, da za zadovoljitev osnovnih življenjskih potreb človek ne potrebuje razkošnih in preobilnih obrokov, poleg tega pa hrane nasploh niti ne bo znal primerno ceniti, če ne bo nikdar okusil pomanjkanja. Zaradi tega je izredno občudoval Spartance, ki so zagovarjali precej preprost in asketski način življenja. Ko je nekoč pri njih večerjal sirakuški tiran Dionizij, je potožil, da ni nič kaj užival v črni juhi, ki je bila prvi obrok večerje. Kuhar mu je odvrnil: »Nič čudnega, kajti manjkale so začimbe.« Dionizij je seveda takoj nato povprašal, katere začimbe misli, kuhar pa je mu takole odgovoril: »Napor pri lovu, znoj, lakota in žeja; kajti s temi rečmi se navadno začinijo pojedine pri Spartancih.«

Duhovna misel

Edvard Kovač: Hromi hodijo in grehi so jim odpuščeni

25. 2. 2024

Zelo zanimivo je, da danes beremo pri sveti maši poročilo o Abrahamovi pripravljenosti, da daruje svojega sina Bogu Jahvetu skupaj s poročilom o Jezusovi ozdravitvi hromega in odpuščanju njegovih grehov. Kje je vez teh dveh na prvi pogled tako različnih besedil? Povezuje ju vera! Vera, v kateri hodimo skozi življenje in pridemo prav do samega Boga. Kajti ne gre samo za sposobnost našega uma, tudi ne samo za našo dobro voljo ali za globoko hrepenenje. Če v veri srečamo Boga, je to zaradi tega, ker nam tudi Bog sam prihaja naproti. Abraham veruje, da je njegov Bog Bog živih in ne mrtvih. Zato neizmerno zaupa svojemu Gospodu, da mu bo ohranil sina Izaka pri življenju in da bo našel na mesto njega neko drugo, nadomestno žrtev. Kako bo Bog to izvedel, tega ne ve, toda ko želi opraviti daritev, pričakuje čudež in takrat mu Bog resnično pride naproti ter najde drugo žrtev. Tudi mi se pehamo v življenju in želimo doseči to in ono, toda potem pridemo kdaj pred hudo izbiro: ali biti uspešen brez etike ali biti vedno etičen in s tem kdaj tudi neuspešen? Ali storiti hudo, da bi dosegli kaj dobrega, ali pa verovati, da je mogoče delati dobro tudi brez hudega? Abraham nas uči, da se je mogoče odreči tej izbiri in delati samo dobro, če le verujemo, da je čudež mogoč. Veliki junaki v zgodovini človeštva in svetniki v zgodovini krščanstva so dokazali, da se takšni moralni čudeži dogajajo. Zaradi takšne vere se je svet lahko premaknil naprej. Podobno je v evangeljski zgodbi o ozdravitvi hromega. Gotovo je to čudežni dogodek, toda poprej se je zgodil še večji čudež odpuščanja grehov. Odpuščanje grehov namreč pomeni novo življenje, novo duhovno radost in veselje za tistega, ki veruje, da je Kristus kot Božji sin sposoben odpustiti mu grehe. Zato mu tudi ni težko verovati v nekaj, kar je v resnici še bolj presunljivo kot dejstvo, da bo znova hodil. Ozdravitev hromih udov je samo odmev velikega čudeža vere v odpuščanje grehov. Tudi pisatelj Marjan Rožanc sklene enega izmed svojih znamenitih esejev z vzklikom: »In sedaj nas lahko reši le še čudež!« Če kristjani verjamemo, da nam Bog prihaja naproti in da je za nas pripravljen narediti čudež, se bomo podali na marsikatero življenjsko pot, pa naj bo to duhovni poklic ali zakon, zavzetost v družbi ali javna odgovornost. Ne bomo odnehali verovati, da je dobro brez zla mogoče, kot ni odnehal Abraham v molitvi za življenje svojega sina in tudi ne mrtvoudni s svojo prošnjo: Ozdravi me, dobri Gospod.

7 min

Zelo zanimivo je, da danes beremo pri sveti maši poročilo o Abrahamovi pripravljenosti, da daruje svojega sina Bogu Jahvetu skupaj s poročilom o Jezusovi ozdravitvi hromega in odpuščanju njegovih grehov. Kje je vez teh dveh na prvi pogled tako različnih besedil? Povezuje ju vera! Vera, v kateri hodimo skozi življenje in pridemo prav do samega Boga. Kajti ne gre samo za sposobnost našega uma, tudi ne samo za našo dobro voljo ali za globoko hrepenenje. Če v veri srečamo Boga, je to zaradi tega, ker nam tudi Bog sam prihaja naproti. Abraham veruje, da je njegov Bog Bog živih in ne mrtvih. Zato neizmerno zaupa svojemu Gospodu, da mu bo ohranil sina Izaka pri življenju in da bo našel na mesto njega neko drugo, nadomestno žrtev. Kako bo Bog to izvedel, tega ne ve, toda ko želi opraviti daritev, pričakuje čudež in takrat mu Bog resnično pride naproti ter najde drugo žrtev. Tudi mi se pehamo v življenju in želimo doseči to in ono, toda potem pridemo kdaj pred hudo izbiro: ali biti uspešen brez etike ali biti vedno etičen in s tem kdaj tudi neuspešen? Ali storiti hudo, da bi dosegli kaj dobrega, ali pa verovati, da je mogoče delati dobro tudi brez hudega? Abraham nas uči, da se je mogoče odreči tej izbiri in delati samo dobro, če le verujemo, da je čudež mogoč. Veliki junaki v zgodovini človeštva in svetniki v zgodovini krščanstva so dokazali, da se takšni moralni čudeži dogajajo. Zaradi takšne vere se je svet lahko premaknil naprej. Podobno je v evangeljski zgodbi o ozdravitvi hromega. Gotovo je to čudežni dogodek, toda poprej se je zgodil še večji čudež odpuščanja grehov. Odpuščanje grehov namreč pomeni novo življenje, novo duhovno radost in veselje za tistega, ki veruje, da je Kristus kot Božji sin sposoben odpustiti mu grehe. Zato mu tudi ni težko verovati v nekaj, kar je v resnici še bolj presunljivo kot dejstvo, da bo znova hodil. Ozdravitev hromih udov je samo odmev velikega čudeža vere v odpuščanje grehov. Tudi pisatelj Marjan Rožanc sklene enega izmed svojih znamenitih esejev z vzklikom: »In sedaj nas lahko reši le še čudež!« Če kristjani verjamemo, da nam Bog prihaja naproti in da je za nas pripravljen narediti čudež, se bomo podali na marsikatero življenjsko pot, pa naj bo to duhovni poklic ali zakon, zavzetost v družbi ali javna odgovornost. Ne bomo odnehali verovati, da je dobro brez zla mogoče, kot ni odnehal Abraham v molitvi za življenje svojega sina in tudi ne mrtvoudni s svojo prošnjo: Ozdravi me, dobri Gospod.

Duhovna misel

Zmago Godina: O odpuščanju

24. 2. 2024

Vas je že kdaj kdo resnično globoko prizadel? Z žaljivimi ali neresničnimi besedami? Z nepremišljenim in sebičnim dejanjem, ki vam je škodilo? Kako ste se odzvali? Ste se maščevali? Kaznovali človeka tako, da z njim niste želeli komunicirati, posledica česar so bili tihi dnevi, tedni, meseci ali celo leta? Ste se storilca začeli izogibati, seveda na načine, ki so mu to dali povsem jasno vedeti? Katerega koli od naštetih ali pa drugih načinov “poravnavanja računov” ste že uporabili, ste zagotovo ugotovili, da ne delujejo. Morda so vam prinesli trenutno zadoščenje, toda vsako novo srečanje s človekom, ki vas je prizadel, vas je boleče spomnilo na to, da negativna čustva, ki jih čutite do njega, ali tega, kar je naredil, niso izginila. Predvsem pa noben od teh načinov zagotovo ni izboljšal odnosa s storilcem. Obstaja boljši odziv. Odpuščanje. “Motiti se je človeško, odpuščati pa božansko,” je zapisal angleški poet Alexander Pope. Morda se boste na to odzvali z večkrat slišanim “Odpuščati je res božansko, toda mi smo samo ljudje.” In čeprav te besede zvenijo kot pojasnilo, zakaj imamo težave z odpuščanjem, pa gre v resnici za izgovor, da tega ne naredimo. Preprosto se odločimo, da bomo poskušali “račune poravnati” na katerega od omenjenih načinov. Ali pa, da se bomo raje kot za odpuščanje, ki znanstveno dokazano prinaša številne prednosti na področju telesnega, čustvenega zdravja in odnosov, odločili za gojenje zamere. Mislimo, da nam bo ta prinesla materialno ali nematerialno korist, na primer posebne usluge, ki jih lahko zahtevamo od storilca, ali pa občutek moralne večvrednosti, ki je posledica upravičene ogorčenosti nad storjenim dejanjem. Z odpuščanjem se tako enim kot drugim navideznim koristim odrekamo. Morda pa pričakujemo, da bomo s tem, ko ne odpustimo, preprečili, da bo dejanje ponovil, saj bomo storilca lahko še naprej spominjali na njegov prestopek. Ne glede na to, zakaj se namesto odpustiti odločimo gojiti zamero, bomo plačali visoko ceno. Z zavračanjem odpuščanja se namreč odrekamo možnosti za srečo, ustvarjamo niz negativnih čustev, ki so popolnoma nesmiselna in brezplodna in ki poleg tega, da škodijo edino nam, ne pa tudi storilcu, vodijo le do vse večje zagrenjenosti. Nekdo je rekel, da je neodpustiti enako, kot če bi popili stekleničko strupa in pričakovali, da bo umrl kdo drug. Zato vas danes vabim, da upoštevate nasvet iz pisma Kološanom 3,13: “Odpustite, če vam kdo stori kaj slabega.” (ŽJ) Odpuščanje je dejanje dobre volje, ki žrtev osvobaja negativnih čustev do storilca in s tem želje po gojenju zamere ali maščevanju. Toda poleg te čustvene razsežnosti odpuščanja obstaja tudi odnos. Odpuščanje je tudi priložnost za obnovitev porušenega ali poškodovanega odnosa, saj pri storilcu velikokrat spodbudi priznanje storjenega in željo po spremembi. Prav tako pa je odpuščanje tudi priložnost za morebitno vnovično vzpostavitev zaupanja. Odpuščanje ne pomeni, da bomo pozabili na to, kar nam je bilo storjeno; pomeni pa, da prestopka ne bomo več omenjali. In prav konec starega in začetek novega leta je čudovita spodbuda za to. In hkrati priložnost, da začnemo znova graditi porušene in obnavljati poškodovane odnose z ljudmi okrog sebe.

6 min

Vas je že kdaj kdo resnično globoko prizadel? Z žaljivimi ali neresničnimi besedami? Z nepremišljenim in sebičnim dejanjem, ki vam je škodilo? Kako ste se odzvali? Ste se maščevali? Kaznovali človeka tako, da z njim niste želeli komunicirati, posledica česar so bili tihi dnevi, tedni, meseci ali celo leta? Ste se storilca začeli izogibati, seveda na načine, ki so mu to dali povsem jasno vedeti? Katerega koli od naštetih ali pa drugih načinov “poravnavanja računov” ste že uporabili, ste zagotovo ugotovili, da ne delujejo. Morda so vam prinesli trenutno zadoščenje, toda vsako novo srečanje s človekom, ki vas je prizadel, vas je boleče spomnilo na to, da negativna čustva, ki jih čutite do njega, ali tega, kar je naredil, niso izginila. Predvsem pa noben od teh načinov zagotovo ni izboljšal odnosa s storilcem. Obstaja boljši odziv. Odpuščanje. “Motiti se je človeško, odpuščati pa božansko,” je zapisal angleški poet Alexander Pope. Morda se boste na to odzvali z večkrat slišanim “Odpuščati je res božansko, toda mi smo samo ljudje.” In čeprav te besede zvenijo kot pojasnilo, zakaj imamo težave z odpuščanjem, pa gre v resnici za izgovor, da tega ne naredimo. Preprosto se odločimo, da bomo poskušali “račune poravnati” na katerega od omenjenih načinov. Ali pa, da se bomo raje kot za odpuščanje, ki znanstveno dokazano prinaša številne prednosti na področju telesnega, čustvenega zdravja in odnosov, odločili za gojenje zamere. Mislimo, da nam bo ta prinesla materialno ali nematerialno korist, na primer posebne usluge, ki jih lahko zahtevamo od storilca, ali pa občutek moralne večvrednosti, ki je posledica upravičene ogorčenosti nad storjenim dejanjem. Z odpuščanjem se tako enim kot drugim navideznim koristim odrekamo. Morda pa pričakujemo, da bomo s tem, ko ne odpustimo, preprečili, da bo dejanje ponovil, saj bomo storilca lahko še naprej spominjali na njegov prestopek. Ne glede na to, zakaj se namesto odpustiti odločimo gojiti zamero, bomo plačali visoko ceno. Z zavračanjem odpuščanja se namreč odrekamo možnosti za srečo, ustvarjamo niz negativnih čustev, ki so popolnoma nesmiselna in brezplodna in ki poleg tega, da škodijo edino nam, ne pa tudi storilcu, vodijo le do vse večje zagrenjenosti. Nekdo je rekel, da je neodpustiti enako, kot če bi popili stekleničko strupa in pričakovali, da bo umrl kdo drug. Zato vas danes vabim, da upoštevate nasvet iz pisma Kološanom 3,13: “Odpustite, če vam kdo stori kaj slabega.” (ŽJ) Odpuščanje je dejanje dobre volje, ki žrtev osvobaja negativnih čustev do storilca in s tem želje po gojenju zamere ali maščevanju. Toda poleg te čustvene razsežnosti odpuščanja obstaja tudi odnos. Odpuščanje je tudi priložnost za obnovitev porušenega ali poškodovanega odnosa, saj pri storilcu velikokrat spodbudi priznanje storjenega in željo po spremembi. Prav tako pa je odpuščanje tudi priložnost za morebitno vnovično vzpostavitev zaupanja. Odpuščanje ne pomeni, da bomo pozabili na to, kar nam je bilo storjeno; pomeni pa, da prestopka ne bomo več omenjali. In prav konec starega in začetek novega leta je čudovita spodbuda za to. In hkrati priložnost, da začnemo znova graditi porušene in obnavljati poškodovane odnose z ljudmi okrog sebe.

Duhovna misel

Ignacija Fridl Jarc: O rakavih ranah družbe

23. 2. 2024

Danes latinsko besedno zvezo Noli me tangere razumemo predvsem v pomenu »Ne dotikaj se me!«, to lahko sklepamo tudi iz dejstva, da z noli-tangere poimenujemo rastlino nedotiko, ki ima nenavaden način plojenja. Takoj, ko se namreč dotaknemo njenega zrelega plodu, se razpoči in iz njega se usujejo številna semena. Omenjena fraza se je v pomenu nečesa nedotakljivega uporabljala tudi v starem Rimu, saj rimski gramatik Solina, ki je živel približno 300 let po Cezarjevi smrti, omenja belega jelena, ki naj bi na ovratnicah nosil napis: »Ne dotikaj se me, Cezarjev sem!« To naj bi bil znak, da Cezarjeva dobronamerna, čista bela duša živi dalje. A v krščanski tradiciji ima latinski rek Noli me tangere tudi druge pomene. V Evangeliju po Janezu (20, 17) je opisan prizor, v katerem se je vstali Jezus prikazal Mariji Magdaleni ob praznem grobu. Ker so evangeliji zapisani v grškem jeziku, se njegove besede v originalni različici zapisa glasijo: »Me mou haptou!«, to bi dobesedno pomenilo: »Ne grabi me!« oziroma »Ne obešaj se name!« Vsekakor pa svetopisemskega razumevanja Jezusovega vzklika ne smemo razumeti v današnjem pomenu tiste rastline ali človeka, ki se ga zaradi preobčutljivosti ne smemo niti dotakniti. Ne nazadnje je Jezus sam pozval nejevernega Tomaža, naj položi prste na njegove rane. Jezusov poziv Mariji Magdaleni je predvsem sporočilo, naj spozna in prizna njegovo vstajenje, zato ga zemeljske sile ne obtežujejo več. Ker pa se je v medicini izraz rabil za zelo hudo, bolečo obliko raka, ki razžira kosti, ni presenetljivo, da je filipinski zdravnik, pisatelj in upornik Jose Rizal z Noli me tangere naslovil svoj roman, v katerem je kritiziral špansko kolonizacijo Filipinov. S svojo literarno besedo je vsem bodočim rodovom v spomin in opomin zapustil spoznanje o tem, da je družba hudo, neozdravljivo bolna, če ne zmore uvideti in obsoditi zločinov vladajočih elit.

6 min

Danes latinsko besedno zvezo Noli me tangere razumemo predvsem v pomenu »Ne dotikaj se me!«, to lahko sklepamo tudi iz dejstva, da z noli-tangere poimenujemo rastlino nedotiko, ki ima nenavaden način plojenja. Takoj, ko se namreč dotaknemo njenega zrelega plodu, se razpoči in iz njega se usujejo številna semena. Omenjena fraza se je v pomenu nečesa nedotakljivega uporabljala tudi v starem Rimu, saj rimski gramatik Solina, ki je živel približno 300 let po Cezarjevi smrti, omenja belega jelena, ki naj bi na ovratnicah nosil napis: »Ne dotikaj se me, Cezarjev sem!« To naj bi bil znak, da Cezarjeva dobronamerna, čista bela duša živi dalje. A v krščanski tradiciji ima latinski rek Noli me tangere tudi druge pomene. V Evangeliju po Janezu (20, 17) je opisan prizor, v katerem se je vstali Jezus prikazal Mariji Magdaleni ob praznem grobu. Ker so evangeliji zapisani v grškem jeziku, se njegove besede v originalni različici zapisa glasijo: »Me mou haptou!«, to bi dobesedno pomenilo: »Ne grabi me!« oziroma »Ne obešaj se name!« Vsekakor pa svetopisemskega razumevanja Jezusovega vzklika ne smemo razumeti v današnjem pomenu tiste rastline ali človeka, ki se ga zaradi preobčutljivosti ne smemo niti dotakniti. Ne nazadnje je Jezus sam pozval nejevernega Tomaža, naj položi prste na njegove rane. Jezusov poziv Mariji Magdaleni je predvsem sporočilo, naj spozna in prizna njegovo vstajenje, zato ga zemeljske sile ne obtežujejo več. Ker pa se je v medicini izraz rabil za zelo hudo, bolečo obliko raka, ki razžira kosti, ni presenetljivo, da je filipinski zdravnik, pisatelj in upornik Jose Rizal z Noli me tangere naslovil svoj roman, v katerem je kritiziral špansko kolonizacijo Filipinov. S svojo literarno besedo je vsem bodočim rodovom v spomin in opomin zapustil spoznanje o tem, da je družba hudo, neozdravljivo bolna, če ne zmore uvideti in obsoditi zločinov vladajočih elit.

Duhovna misel

Robert Friškovec; Tako kot je, je lepo

22. 2. 2024

V slavnem zenovskem templju na Japonskem so menihu, ki je prišel iz sosednjega samostana, naložili, da skrbi za njihov vrt. To opravilo so mu zaupali, ker je rad skrbel za rože, grmovje in drevesa. V bližini tega slavnega zenovskega templja je bil še en, manjši tempelj, v katerem je živel ostarel zenovski mojster. Nekega dne, ko je menih pričakoval pomembne goste, se je še posebno posvetil skrbi za vrt. Populil je ves plevel, obrezal vsak grm posebej, prečesal mah in se več ur posvečal čiščenju in odstranjevanju jesenskega listja, ki je ležalo naokrog po vrtu. Medtem ko je delal, ga je ostareli zenovski mojster z začudenjem opazoval skozi ograjo, ki je ločevala oba templja. Ko je po večurnem delu končal, je menih obstal in občudoval opravljeno delo. »Mar ni lepo?« je zaklical k staremu mojstru. »Je,« mu je odvrnil starec, »ampak nekaj še manjka. Pomagaj mi čez ograjo in popravil bom to zate.« Menih je nekaj časa okleval, nato pa le pomagal ostarelemu kolegu čez ograjo na trdna tla. Počasi je mojster stopil k drevesu v središču vrta, zagrabil za deblo in ga močno stresel. Listje se je razletelo po vsem vrtu. »Tako,« je dejal starec, »zdaj mi lahko pomagaš nazaj na mojo stran.« Ob tej zgodbi sem se spomnil na številne stiske in delovne akcije v naših domovih, ko se napovedo obiski. Takrat se pogosto začne čistilna akcija, katere namen je, da nas pokaže v čim boljši luči. Pa ne gre le za obiske, na splošno se želimo pred svetom pokazati v čim boljši luči, če je le mogoče, popolni. Ampak popolnost ni naravna, saj pravimo, da ni nihče popoln. Lahko se trudimo za lepoto in dovršenost, vendar lahko zapademo v izkrivljeno podobo umetne popolnosti. Pomislimo le na vsa lepotna merila in ves trud, da bi se jim približali. To je vedel tudi ostareli zenovski mojster iz naše zgodbe, ki je poskrbel, da se je po popolno urejenem vrtu raztreslo jesensko listje. Mlademu menihu je poskusil razložiti, da lepota in dovršenost nista v popolnosti, ampak v čim pristnejši naravnosti. Pristnost je tisto, kar nas naredi edinstvene in zato tudi lepe. Namesto da toliko energije vložimo v popolnost, jo lahko preusmerimo v ohranjanje pristnosti, tukaj in zdaj. Naj bo današnji dan lep tudi zaradi naše pristnosti!

6 min

V slavnem zenovskem templju na Japonskem so menihu, ki je prišel iz sosednjega samostana, naložili, da skrbi za njihov vrt. To opravilo so mu zaupali, ker je rad skrbel za rože, grmovje in drevesa. V bližini tega slavnega zenovskega templja je bil še en, manjši tempelj, v katerem je živel ostarel zenovski mojster. Nekega dne, ko je menih pričakoval pomembne goste, se je še posebno posvetil skrbi za vrt. Populil je ves plevel, obrezal vsak grm posebej, prečesal mah in se več ur posvečal čiščenju in odstranjevanju jesenskega listja, ki je ležalo naokrog po vrtu. Medtem ko je delal, ga je ostareli zenovski mojster z začudenjem opazoval skozi ograjo, ki je ločevala oba templja. Ko je po večurnem delu končal, je menih obstal in občudoval opravljeno delo. »Mar ni lepo?« je zaklical k staremu mojstru. »Je,« mu je odvrnil starec, »ampak nekaj še manjka. Pomagaj mi čez ograjo in popravil bom to zate.« Menih je nekaj časa okleval, nato pa le pomagal ostarelemu kolegu čez ograjo na trdna tla. Počasi je mojster stopil k drevesu v središču vrta, zagrabil za deblo in ga močno stresel. Listje se je razletelo po vsem vrtu. »Tako,« je dejal starec, »zdaj mi lahko pomagaš nazaj na mojo stran.« Ob tej zgodbi sem se spomnil na številne stiske in delovne akcije v naših domovih, ko se napovedo obiski. Takrat se pogosto začne čistilna akcija, katere namen je, da nas pokaže v čim boljši luči. Pa ne gre le za obiske, na splošno se želimo pred svetom pokazati v čim boljši luči, če je le mogoče, popolni. Ampak popolnost ni naravna, saj pravimo, da ni nihče popoln. Lahko se trudimo za lepoto in dovršenost, vendar lahko zapademo v izkrivljeno podobo umetne popolnosti. Pomislimo le na vsa lepotna merila in ves trud, da bi se jim približali. To je vedel tudi ostareli zenovski mojster iz naše zgodbe, ki je poskrbel, da se je po popolno urejenem vrtu raztreslo jesensko listje. Mlademu menihu je poskusil razložiti, da lepota in dovršenost nista v popolnosti, ampak v čim pristnejši naravnosti. Pristnost je tisto, kar nas naredi edinstvene in zato tudi lepe. Namesto da toliko energije vložimo v popolnost, jo lahko preusmerimo v ohranjanje pristnosti, tukaj in zdaj. Naj bo današnji dan lep tudi zaradi naše pristnosti!

Duhovna misel

Daniel Brkič: Križa se vsi otepamo

21. 2. 2024

Spoštovani, križa se vsi otepamo. Ni čudno, da je kristjane kot vernike križa (religiosi crusis) med prvimi uradno poimenoval teolog in cerkveni oče Tertulijan (160 – 225). Preden so kristjani začeli govoriti o križu in ga upodabljati kot simbolno sredstvo, so minila dolga stoletja. Jezusa so raje upodabljali kot Dobrega pastirja. Za Jude je bil križ znak bogokletja, spotike in pohujšanja. Po postavi je bil vsak obešenec preklet od Boga. Najmanj štiri stoletja so morala miniti, da se kristjani niso več sramovali križa, ki je veljal za kazensko in mučilno sredstvo smrti. Prepričani so bili, da jim onemogoča oznanjevanje evangelija. Zato so nastala znamenja, ki so ga nadomestila: riba (IHTUS), sidro, čoln z jamborom … Upodobitev Križanega iz tretjega stoletja po Kristusu, ki je bila leta 1856 odkrita v rimskem Palatinu, dokazuje, da so imeli do Križanega tako porogljiv odnos, da je nekdo trpečega na križu sramotilno naslikal kar z oslovsko glavo. Danes je križ postal znak prestiža, okrasni obesek na verižici in pozlačeni simbol krščanstva na najvišjih strehah in točkah sveta. Čeprav sem pastor in teolog, menim, da križ preneha biti simbol, ko ga iz religijskega okolja nasilno prenašamo v posvetno; takrat postane znak, navržen vsem, ki razdvaja in družbo polarizira, sploh pa, ker današnja sekularna družba ni več krščanska. Sprašujem se, ali ne bi glede na današnje krščanstvo celo Kristus postal ateist, če bi prišel med nas? Bojim se krščanstva, ki postaja netolerantna obrtniška šola za indoktrinacijo in politizacijo, kajti Kristusov križ je simbol negacije, ne pa afirmacije. Zaskrbljen sem, ker se izničuje vrednota, da so najčudovitejši tisti ljudje, ki gredo skozi agonijo trpljenja, ne pa zgolj uspeha. So zreli, modri, močni, uporabni in svobodni, ker v stiski ne prosijo, naj Bog spremeni okoliščine, položaj ali stanje, ampak njih. Najbolj poplitvéla posvetnost, ki poneumlja, je, da iščemo užitke brez bolečine trpljenja, ki nas lahko najbolj obogati. Pozabljamo, da kdor ni zmožen trpeti, ni zmožen niti ljubiti (Jürgen Moltmann). Ali ste kdaj pomislili, da nas Bog s trpljenjem rešuje še večjega trpljenja (Filaret Moskovski) in nam obljublja, da v trpljenju nismo sami, zato zmore globoko verna duša moliti: »Gospod, če si z nami v trpljenju, potem daj, da vedno trpim, da boš vedno z mano.« (sv. Bernard) Priznam, da se v meni neopazno rojeva motrenje takšne Božje ljubezni. Moje pobóženje. Trudim se, čeprav težko, raje hoditi z Bogom v temi kot sam v svetlobi, in ljubiti Boga po Bogu, z njegovo ljubeznijo. Dojel sem, da je bolečina Božjega trpljenja njegova ljubezen, ki od človeka ni sprejeta, ampak je zavrnjena.

6 min

Spoštovani, križa se vsi otepamo. Ni čudno, da je kristjane kot vernike križa (religiosi crusis) med prvimi uradno poimenoval teolog in cerkveni oče Tertulijan (160 – 225). Preden so kristjani začeli govoriti o križu in ga upodabljati kot simbolno sredstvo, so minila dolga stoletja. Jezusa so raje upodabljali kot Dobrega pastirja. Za Jude je bil križ znak bogokletja, spotike in pohujšanja. Po postavi je bil vsak obešenec preklet od Boga. Najmanj štiri stoletja so morala miniti, da se kristjani niso več sramovali križa, ki je veljal za kazensko in mučilno sredstvo smrti. Prepričani so bili, da jim onemogoča oznanjevanje evangelija. Zato so nastala znamenja, ki so ga nadomestila: riba (IHTUS), sidro, čoln z jamborom … Upodobitev Križanega iz tretjega stoletja po Kristusu, ki je bila leta 1856 odkrita v rimskem Palatinu, dokazuje, da so imeli do Križanega tako porogljiv odnos, da je nekdo trpečega na križu sramotilno naslikal kar z oslovsko glavo. Danes je križ postal znak prestiža, okrasni obesek na verižici in pozlačeni simbol krščanstva na najvišjih strehah in točkah sveta. Čeprav sem pastor in teolog, menim, da križ preneha biti simbol, ko ga iz religijskega okolja nasilno prenašamo v posvetno; takrat postane znak, navržen vsem, ki razdvaja in družbo polarizira, sploh pa, ker današnja sekularna družba ni več krščanska. Sprašujem se, ali ne bi glede na današnje krščanstvo celo Kristus postal ateist, če bi prišel med nas? Bojim se krščanstva, ki postaja netolerantna obrtniška šola za indoktrinacijo in politizacijo, kajti Kristusov križ je simbol negacije, ne pa afirmacije. Zaskrbljen sem, ker se izničuje vrednota, da so najčudovitejši tisti ljudje, ki gredo skozi agonijo trpljenja, ne pa zgolj uspeha. So zreli, modri, močni, uporabni in svobodni, ker v stiski ne prosijo, naj Bog spremeni okoliščine, položaj ali stanje, ampak njih. Najbolj poplitvéla posvetnost, ki poneumlja, je, da iščemo užitke brez bolečine trpljenja, ki nas lahko najbolj obogati. Pozabljamo, da kdor ni zmožen trpeti, ni zmožen niti ljubiti (Jürgen Moltmann). Ali ste kdaj pomislili, da nas Bog s trpljenjem rešuje še večjega trpljenja (Filaret Moskovski) in nam obljublja, da v trpljenju nismo sami, zato zmore globoko verna duša moliti: »Gospod, če si z nami v trpljenju, potem daj, da vedno trpim, da boš vedno z mano.« (sv. Bernard) Priznam, da se v meni neopazno rojeva motrenje takšne Božje ljubezni. Moje pobóženje. Trudim se, čeprav težko, raje hoditi z Bogom v temi kot sam v svetlobi, in ljubiti Boga po Bogu, z njegovo ljubeznijo. Dojel sem, da je bolečina Božjega trpljenja njegova ljubezen, ki od človeka ni sprejeta, ampak je zavrnjena.

Duhovna misel

Silva Matos: Moje bistvo v odnosu z drugim

20. 2. 2024

Ob doživljanju najbolj čistih trenutkov ljubezni pridem do virov moči, prižigam luč v temačnost duše, odpiram prostor za dobro. Za tem je moja odločitev, da se potrudim ločiti »zrnje od plev«. Trud uspe le, če razmišljam globlje in če pač iskreno pogledam resnici v oči. Če ločim, kaj si želim, od tistega, kakšno je dejansko stanje. Ko se ozrem v obraz svojega bližnjega, s katerim se skušam sporazumevati, je na njem veliko zapisanega. A koliko je še vsega, kar moje oči ne vidijo. Marsikdaj mislim, da vidim vse, kar je treba za dober odnos. Toda veliko je še skritega. Obraz morda samo nakazuje, je izhodišče za to, da temu posvetim več pozornosti. Da lahko odpreva novo poglavje najinega odnosa. Ko sem začela delati z ljudmi v stiski, sem hotela takoj pomagati. Nisem želela imeti premoči nad trpečimi, ampak hitro, čim bolje pomagati. Spoznala pa sem, da takrat, ko človeka samo pozorno poslušam, govori in ob tem razmišlja, govori tudi sebi. In ve, da ni sam. Vsako poslušanje ne pripelje do spremembe, ne spodbudi preobrazbe. Človek v stiski mora čutiti zaupanje, da je nekdo z njim, ko se trudi priti ven iz temačnosti, nevarnega brezna. Samo človek to potrebuje. Govori in prileze ven. In je resničen ta njegov svet. Včasih je čustveno boleče, naporno vsestransko. Potrebuje pa nekoga, ki ga posluša. Drevesa, trava, cvetje rastejo v tišini, pravi mati Terezija. Tudi moja tišina daje drugemu nov pogled na stvari, odpira možnost rasti. Ostati v tišini drugega, ki je dragocen, nepogrešljiv Dotik. Razmišljam o težavah, ki se odvijajo med nami v bližnjih odnosih. Pa ni nujno, da gre za sebične, slabe ali celo ničvredne osebe. Marsikdaj pride do hudih zapletov. Čisto nepričakovano, radi rečemo. V resnici pa je bilo že prej veliko pometenega pod preprogo, v strahu pred neprijetnimi posledicami. Marsikoga prestraši dejstvo, da je v zakonskem odnosu malo stvari, za katere se ni vredno prepirati. Zato se je treba prepirati - na dober, resen način. S pozornim, natančnim, dobrohotnim pogovarjanjem. Ko skupaj iščeva soglasje, se pogajava, postavljava stvari na pravo mesto. Ob nemočnih, nejasnih točkah se ozirava Vanj. Iskreno in potrpežljivo, z novo orientacijo se učiva slišati, gledati s srcem, kot pravi Mali princ. To je »prepir«, ki ima za cilj mir in prevzem odgovornosti zase, za najino ljubezen. In doživiva skrivnosten, blagodejni božji dotik.

5 min

Ob doživljanju najbolj čistih trenutkov ljubezni pridem do virov moči, prižigam luč v temačnost duše, odpiram prostor za dobro. Za tem je moja odločitev, da se potrudim ločiti »zrnje od plev«. Trud uspe le, če razmišljam globlje in če pač iskreno pogledam resnici v oči. Če ločim, kaj si želim, od tistega, kakšno je dejansko stanje. Ko se ozrem v obraz svojega bližnjega, s katerim se skušam sporazumevati, je na njem veliko zapisanega. A koliko je še vsega, kar moje oči ne vidijo. Marsikdaj mislim, da vidim vse, kar je treba za dober odnos. Toda veliko je še skritega. Obraz morda samo nakazuje, je izhodišče za to, da temu posvetim več pozornosti. Da lahko odpreva novo poglavje najinega odnosa. Ko sem začela delati z ljudmi v stiski, sem hotela takoj pomagati. Nisem želela imeti premoči nad trpečimi, ampak hitro, čim bolje pomagati. Spoznala pa sem, da takrat, ko človeka samo pozorno poslušam, govori in ob tem razmišlja, govori tudi sebi. In ve, da ni sam. Vsako poslušanje ne pripelje do spremembe, ne spodbudi preobrazbe. Človek v stiski mora čutiti zaupanje, da je nekdo z njim, ko se trudi priti ven iz temačnosti, nevarnega brezna. Samo človek to potrebuje. Govori in prileze ven. In je resničen ta njegov svet. Včasih je čustveno boleče, naporno vsestransko. Potrebuje pa nekoga, ki ga posluša. Drevesa, trava, cvetje rastejo v tišini, pravi mati Terezija. Tudi moja tišina daje drugemu nov pogled na stvari, odpira možnost rasti. Ostati v tišini drugega, ki je dragocen, nepogrešljiv Dotik. Razmišljam o težavah, ki se odvijajo med nami v bližnjih odnosih. Pa ni nujno, da gre za sebične, slabe ali celo ničvredne osebe. Marsikdaj pride do hudih zapletov. Čisto nepričakovano, radi rečemo. V resnici pa je bilo že prej veliko pometenega pod preprogo, v strahu pred neprijetnimi posledicami. Marsikoga prestraši dejstvo, da je v zakonskem odnosu malo stvari, za katere se ni vredno prepirati. Zato se je treba prepirati - na dober, resen način. S pozornim, natančnim, dobrohotnim pogovarjanjem. Ko skupaj iščeva soglasje, se pogajava, postavljava stvari na pravo mesto. Ob nemočnih, nejasnih točkah se ozirava Vanj. Iskreno in potrpežljivo, z novo orientacijo se učiva slišati, gledati s srcem, kot pravi Mali princ. To je »prepir«, ki ima za cilj mir in prevzem odgovornosti zase, za najino ljubezen. In doživiva skrivnosten, blagodejni božji dotik.

Duhovna misel

Alenka Veber: Statve življenja

19. 2. 2024

Dobro jutro, spoštovani poslušalci in cenjene poslušalke. Sveto pismo, eno najbolj branih knjig v zgodovini, sestavljata dva dela: Stara in Nova zaveza. Stara zaveza obsega tudi Jobovo knjigo, Knjigo pregovorov, Pridigarja, Knjigo modrosti in Siraha, ki jih strokovnjaki za svetopisemska vprašanja uvrščajo med modrostne knjige. Izmed naštetih knjig velikokrat izberem Jobovo. Mogoče Joba poznate po sliki, na kateri sedi na kupu gnoja in objokuje kazen, ki mu jo je namenil Bog. Trpeči Job na gnoju, ki kliče na pomoč, se je znašel na številnih panjskih končnicah, to pa pomeni, da so njegovo zgodbo naši predniki dobro poznali in se po vsej verjetnosti tudi bali »strahu božjega«. Job je bil moder mož z veliko družino in služinčadjo. Neizmerno je častil Boga in se varoval hudega. Tudi Gospod je bil ponosen na svojega služabnika. A v brezskrbne Jobove dni se je vrinila stava med Satanom in Gospodom. Satan je Gospodu dejal, naj prizadene Joba, da bi tako preizkusil njegovo zvestobo. Prepričan je bil namreč, da Job v nesreči ne bo več zvest Gospodu. A Satan je prvič in drugič izgubil stavo. Job je izgubil imetje in otroke, dobil gnojne razjede od podplatov do temena. K njemu so prišli trije prijatelji, vsak iz svojega kraja, in začeli z njim razpravljati o zlu, človeški bolečini in trpljenju. Hoteli so ga prepričati, da je njegovo trpljenje božja kazen, ker je storil nekaj hudega. Job pa je ves čas pogovora s prijatelji trdil, da je nedolžen. Ostal je sam, sedeč na kupu gnoja, prekrit s smrdljivimi ranami, a pri vseh preizkušnjah in izgubah ni grešil z ustnicami, temveč je svoji ženi odgovoril: »Tudi dobro smo prejemali od Boga, zakaj ne bi hudega sprejeli?« (Prim. Job 2,9) Ob koncu Jobove knjige lahko preberemo, da je Gospod Jobu dvakratno povrnil vse, kar je imel prej. Ko prebiram Jobovo knjigo, me preveva misel, da se tudi meni spodmikajo tla pod nogami ter mi iz rok polzijo niti upanja. Zakaj tudi mene življenje preizkuša, zakaj se tudi vam dogajajo hude preizkušnje? Ne vem. Nimam dovolj modrosti. Prebiranje Jobove knjige me navdušuje samo, dokler imam knjigo odprto. Ko jo zaprem, navdih izpuhti. V njej nisem našla odgovorov na svoja vprašanja, kvečjemu so se mi odpirala še nova. Mogoče je ravno v tem največja modrost modrostne knjige. Kljub svoji šibkosti vsak dan znova, jutro za jutrom, navijam niti na statve in gonim življenje naprej. Niti, ki se strgajo, zategnem skupaj. Le tako lahko tkem naprej. Sem in tja se usedem na kup gnoja in se pritožujem. Šele ko vidim, na kako visokem kupu sedim, se zavem svoje majhnosti. In pomislim: ko bomo v celoti doumeli svojo človeško majhnost, bomo našli odgovor za svoje trpljenje.

6 min

Dobro jutro, spoštovani poslušalci in cenjene poslušalke. Sveto pismo, eno najbolj branih knjig v zgodovini, sestavljata dva dela: Stara in Nova zaveza. Stara zaveza obsega tudi Jobovo knjigo, Knjigo pregovorov, Pridigarja, Knjigo modrosti in Siraha, ki jih strokovnjaki za svetopisemska vprašanja uvrščajo med modrostne knjige. Izmed naštetih knjig velikokrat izberem Jobovo. Mogoče Joba poznate po sliki, na kateri sedi na kupu gnoja in objokuje kazen, ki mu jo je namenil Bog. Trpeči Job na gnoju, ki kliče na pomoč, se je znašel na številnih panjskih končnicah, to pa pomeni, da so njegovo zgodbo naši predniki dobro poznali in se po vsej verjetnosti tudi bali »strahu božjega«. Job je bil moder mož z veliko družino in služinčadjo. Neizmerno je častil Boga in se varoval hudega. Tudi Gospod je bil ponosen na svojega služabnika. A v brezskrbne Jobove dni se je vrinila stava med Satanom in Gospodom. Satan je Gospodu dejal, naj prizadene Joba, da bi tako preizkusil njegovo zvestobo. Prepričan je bil namreč, da Job v nesreči ne bo več zvest Gospodu. A Satan je prvič in drugič izgubil stavo. Job je izgubil imetje in otroke, dobil gnojne razjede od podplatov do temena. K njemu so prišli trije prijatelji, vsak iz svojega kraja, in začeli z njim razpravljati o zlu, človeški bolečini in trpljenju. Hoteli so ga prepričati, da je njegovo trpljenje božja kazen, ker je storil nekaj hudega. Job pa je ves čas pogovora s prijatelji trdil, da je nedolžen. Ostal je sam, sedeč na kupu gnoja, prekrit s smrdljivimi ranami, a pri vseh preizkušnjah in izgubah ni grešil z ustnicami, temveč je svoji ženi odgovoril: »Tudi dobro smo prejemali od Boga, zakaj ne bi hudega sprejeli?« (Prim. Job 2,9) Ob koncu Jobove knjige lahko preberemo, da je Gospod Jobu dvakratno povrnil vse, kar je imel prej. Ko prebiram Jobovo knjigo, me preveva misel, da se tudi meni spodmikajo tla pod nogami ter mi iz rok polzijo niti upanja. Zakaj tudi mene življenje preizkuša, zakaj se tudi vam dogajajo hude preizkušnje? Ne vem. Nimam dovolj modrosti. Prebiranje Jobove knjige me navdušuje samo, dokler imam knjigo odprto. Ko jo zaprem, navdih izpuhti. V njej nisem našla odgovorov na svoja vprašanja, kvečjemu so se mi odpirala še nova. Mogoče je ravno v tem največja modrost modrostne knjige. Kljub svoji šibkosti vsak dan znova, jutro za jutrom, navijam niti na statve in gonim življenje naprej. Niti, ki se strgajo, zategnem skupaj. Le tako lahko tkem naprej. Sem in tja se usedem na kup gnoja in se pritožujem. Šele ko vidim, na kako visokem kupu sedim, se zavem svoje majhnosti. In pomislim: ko bomo v celoti doumeli svojo človeško majhnost, bomo našli odgovor za svoje trpljenje.

Duhovna misel

Božo Rustja: Zakaj je bil Kristus skušan?

18. 2. 2024

Slavni arhitekt Donato Bramante je poslal svojega še zelo mladega sina, naj nese načrte za cerkev sv. Petra papežu Juliju II. (umrl je leta 1513). Papež je bil z načrti zadovoljen. Hotel je nagraditi dečka in je odprl skrinjo, polno zlatnikov. Dečku je dejal: »Vzemi jih, kolikor jih zajameš v eno prgišče.« Deček je že stegnil roko, a jo takoj spet umaknil. Papežu je dejal: »Dajte mi jih vi, sveti oče, eno prgišče. Vaše roke so večje od mojih!« Nekaj podobnega naredimo mi, ko končujemo svoje molitve z besedami: »Prosimo te po našem Gospodu Jezusu Kristusu.« (Zgodbe kažejo novo pot, 11) V življenju smo postavljeni pred izbiro, ali sprejeti Božji načrt za svoje življenje ali vsiljevati svojega. Ko smo v takem precepu, raje izberimo Božji načrt. Božja roka je namreč večja. Božji načrti so večji, pa tudi božja milost je velika. V evangeliju prve postne nedelje beremo, kako je bil Jezus skušan. Upravičeno se vprašamo: zakaj je bil skušan? Ali ni bil Božji sin? Odgovor je preprost: ker je bil pravi človek. Podobno je bilo že pri krstu. Kristus ni imel greha, a je vseeno šel k Janezu Krstniku in se dal krstiti v znamenje odpuščanja grehov. Kristus je sprejel krst, da bi pokazal, da želi s človekom deliti vse, da se želi približati grešnemu človeku in mu pokazati, da mu je blizu. Podobno je Kristus pustil, da ga je hudič skušal. Vsak človek izkuša moč in privlačnost zla. Človek pravzaprav ne bi bil človek, če ne bi doživel skušnjav; na začetku se nam greh prikazuje kot privlačen in lep, na koncu pa nas pusti razočarane. Kristus je zavrnil vse skušnjave, čeprav je bil to zanj čas nevarnosti sredi puščave. Evangelij pravi: »In angeli so mi stregli« (Mr 1,13). Varovali so ga in ga vodili v puščavi, kot je Gospod varoval in vodil Izraelce na poti po puščavi. Zakaj beremo evangelij o skušnjavah vsako leto na začetku posta? Cerkev nas hoče v postnem času povabiti, naj delamo tako, kakor je delal Kristus: da zapustimo svoje ustaljeno življenje in se soočimo z zlom, ki nam grozi. Skušnjave sicer niso tako vabljive kot Jezusove, a so v bistvu zelo podobne. Zlo nas skuša z udobjem. Ne gre za običajno udobnost v življenju, ampak za udobnost, ki je posledica naše sebičnosti. Postni čas je nekakšna puščava, v katero stopamo vsako leto, da bi se soočili z zlom, ki nas napada. V nasprotju s Kristusom smo mi grešniki in vse nas ogrožajo skušnjave, s katerimi je hudi duh skušal njega. Soočenje s skušnjavami je za nas boleče, saj nam kaže, kako krhki in slabotni smo; vendar nam Bog stoji ob strani, podobno kakor je stal ob strani Jezusu.

6 min

Slavni arhitekt Donato Bramante je poslal svojega še zelo mladega sina, naj nese načrte za cerkev sv. Petra papežu Juliju II. (umrl je leta 1513). Papež je bil z načrti zadovoljen. Hotel je nagraditi dečka in je odprl skrinjo, polno zlatnikov. Dečku je dejal: »Vzemi jih, kolikor jih zajameš v eno prgišče.« Deček je že stegnil roko, a jo takoj spet umaknil. Papežu je dejal: »Dajte mi jih vi, sveti oče, eno prgišče. Vaše roke so večje od mojih!« Nekaj podobnega naredimo mi, ko končujemo svoje molitve z besedami: »Prosimo te po našem Gospodu Jezusu Kristusu.« (Zgodbe kažejo novo pot, 11) V življenju smo postavljeni pred izbiro, ali sprejeti Božji načrt za svoje življenje ali vsiljevati svojega. Ko smo v takem precepu, raje izberimo Božji načrt. Božja roka je namreč večja. Božji načrti so večji, pa tudi božja milost je velika. V evangeliju prve postne nedelje beremo, kako je bil Jezus skušan. Upravičeno se vprašamo: zakaj je bil skušan? Ali ni bil Božji sin? Odgovor je preprost: ker je bil pravi človek. Podobno je bilo že pri krstu. Kristus ni imel greha, a je vseeno šel k Janezu Krstniku in se dal krstiti v znamenje odpuščanja grehov. Kristus je sprejel krst, da bi pokazal, da želi s človekom deliti vse, da se želi približati grešnemu človeku in mu pokazati, da mu je blizu. Podobno je Kristus pustil, da ga je hudič skušal. Vsak človek izkuša moč in privlačnost zla. Človek pravzaprav ne bi bil človek, če ne bi doživel skušnjav; na začetku se nam greh prikazuje kot privlačen in lep, na koncu pa nas pusti razočarane. Kristus je zavrnil vse skušnjave, čeprav je bil to zanj čas nevarnosti sredi puščave. Evangelij pravi: »In angeli so mi stregli« (Mr 1,13). Varovali so ga in ga vodili v puščavi, kot je Gospod varoval in vodil Izraelce na poti po puščavi. Zakaj beremo evangelij o skušnjavah vsako leto na začetku posta? Cerkev nas hoče v postnem času povabiti, naj delamo tako, kakor je delal Kristus: da zapustimo svoje ustaljeno življenje in se soočimo z zlom, ki nam grozi. Skušnjave sicer niso tako vabljive kot Jezusove, a so v bistvu zelo podobne. Zlo nas skuša z udobjem. Ne gre za običajno udobnost v življenju, ampak za udobnost, ki je posledica naše sebičnosti. Postni čas je nekakšna puščava, v katero stopamo vsako leto, da bi se soočili z zlom, ki nas napada. V nasprotju s Kristusom smo mi grešniki in vse nas ogrožajo skušnjave, s katerimi je hudi duh skušal njega. Soočenje s skušnjavami je za nas boleče, saj nam kaže, kako krhki in slabotni smo; vendar nam Bog stoji ob strani, podobno kakor je stal ob strani Jezusu.

Duhovna misel

Gregor Čušin: O molitvi

17. 2. 2024

»Kadar pa moliš, pojdi v svojo sobo,« je, nekoliko iztrgano iz konteksta, rekel Jezus. (Mt 6,6) Moj Bog … nimam svoje sobe. Nikoli je nisem imel. Zrasel sem v sedemčlanski družini … no, osemčlanski, če prištejem še starega očeta. In stiskali smo se v – kaj pa vem, kako naj štejem – dvoinpolsobnem stanovanju … morda trisobnem. Kakor koli že, svoje sobe nisem imel in kadar koli smo v osnovni šoli pisali spis z naslovom »moja soba«, sem uporabljal domišljijo, laži in želje. Molil pa sem. Zdaj bivakiram v prav tako osemčlanski družini. V hiši. In čeprav je kar precej prostora, svoje sobe še nimam. Molim pa še vedno. Pravzaprav: molimo skupaj, vsa družina. Še najbliže svoji sobi sem bil v službi, v gledališču … v katerem sem imel garderobo. Še te ne čisto zase, vendar sem bil v njej – vsaj ob popoldnevih – sam. In sem molil. Za kolega iz garderobe. Za kolege v gledališču. Za obe svoji družini … prvo in drugo … za starega očeta … in za svojo sobo. Molil sem. In še molim. Pa čeprav nimam svoje sobe. In je ne pogrešam več tako kot včasih. In je ne potrebujem več, kot bi jo včasih. Molim pa še … kot včasih. »Vi molite, česar ne poznate; mi molimo, kar poznamo.« (Jn 4, 22) Tako je Jezus rekel Samarijanki, torej poganki, drugače verujoči, ob vodnjaku. Stavek je, čeprav je bil izrečen pred dva tisoč leti, nadvse aktualen. In zato tudi pomemben. Še posebno za tiste izmed nas, ki vsak dan odhajajo iz svojih vasi, čez zidove svojih cerkva, plotove svojih skupnosti … in se v Samarijah sodobnega časa – na svojih delovnih mestih, pa tudi ulicah, gostilnah, trgovinah, bolnišnicah, telovadnicah … torej vsepovsod … srečujemo z neverujočimi, drugače mislečimi in čutečimi prijatelji, znanci, sodelavci, ne nazadnje tudi sorodniki, morda celo zakonci … in se z njimi ob človeško omejenih vodnjakih pogovarjamo o žeji, vodi, živi vodi in Izviru. Veliko je molivcev. Lahko bi celo rekel, da skoraj ne poznam človeka, ki ne bi molil. Toda znova in znova spoznavam: »Vi molite, česar ne poznate; mi molimo, kar poznamo.« Previdno torej v pogovorih in srečevanjih … v molitvi. In nežno. Z ljubeznijo. In v ljubezni. Kajti prošnja: »Daj mi piti!« ima veliko pojavnih oblik … včasih prav nenavadne.

6 min

»Kadar pa moliš, pojdi v svojo sobo,« je, nekoliko iztrgano iz konteksta, rekel Jezus. (Mt 6,6) Moj Bog … nimam svoje sobe. Nikoli je nisem imel. Zrasel sem v sedemčlanski družini … no, osemčlanski, če prištejem še starega očeta. In stiskali smo se v – kaj pa vem, kako naj štejem – dvoinpolsobnem stanovanju … morda trisobnem. Kakor koli že, svoje sobe nisem imel in kadar koli smo v osnovni šoli pisali spis z naslovom »moja soba«, sem uporabljal domišljijo, laži in želje. Molil pa sem. Zdaj bivakiram v prav tako osemčlanski družini. V hiši. In čeprav je kar precej prostora, svoje sobe še nimam. Molim pa še vedno. Pravzaprav: molimo skupaj, vsa družina. Še najbliže svoji sobi sem bil v službi, v gledališču … v katerem sem imel garderobo. Še te ne čisto zase, vendar sem bil v njej – vsaj ob popoldnevih – sam. In sem molil. Za kolega iz garderobe. Za kolege v gledališču. Za obe svoji družini … prvo in drugo … za starega očeta … in za svojo sobo. Molil sem. In še molim. Pa čeprav nimam svoje sobe. In je ne pogrešam več tako kot včasih. In je ne potrebujem več, kot bi jo včasih. Molim pa še … kot včasih. »Vi molite, česar ne poznate; mi molimo, kar poznamo.« (Jn 4, 22) Tako je Jezus rekel Samarijanki, torej poganki, drugače verujoči, ob vodnjaku. Stavek je, čeprav je bil izrečen pred dva tisoč leti, nadvse aktualen. In zato tudi pomemben. Še posebno za tiste izmed nas, ki vsak dan odhajajo iz svojih vasi, čez zidove svojih cerkva, plotove svojih skupnosti … in se v Samarijah sodobnega časa – na svojih delovnih mestih, pa tudi ulicah, gostilnah, trgovinah, bolnišnicah, telovadnicah … torej vsepovsod … srečujemo z neverujočimi, drugače mislečimi in čutečimi prijatelji, znanci, sodelavci, ne nazadnje tudi sorodniki, morda celo zakonci … in se z njimi ob človeško omejenih vodnjakih pogovarjamo o žeji, vodi, živi vodi in Izviru. Veliko je molivcev. Lahko bi celo rekel, da skoraj ne poznam človeka, ki ne bi molil. Toda znova in znova spoznavam: »Vi molite, česar ne poznate; mi molimo, kar poznamo.« Previdno torej v pogovorih in srečevanjih … v molitvi. In nežno. Z ljubeznijo. In v ljubezni. Kajti prošnja: »Daj mi piti!« ima veliko pojavnih oblik … včasih prav nenavadne.

Duhovna misel

Stanislav Kerin: Si upam razmišljati in iskati resnico?

16. 2. 2024

V človeški zgodovini pridejo obdobja, ki človeku ukradejo njemu lasten pogled na življenje in svet. Velikokrat smo to videli, marsikdo pa je tudi sam to doživel. Strah je nekaj, kar ohromi človeka, mu je jemlje voljo, veselje in življenjsko navdušenje. Najsilovitejši strah je tisti, ki nas ohromi znotraj. Posebej nevarno je, ko se pojavljajo miselni tokovi, ki govorijo o naprednosti, modernosti, boju za človeka. In takšni miselni tokovi ne prenašajo drugačnega pogleda na svet, na človeka, na njegove najbolj pomembne vrednote. Tisti, ki drugače razmišlja je zaostal, nazadnjaški in podobno. Pogumni ljudje, pokončni, zreli ljudje gledajo na življenje drugače. Pomembno je vprašanje: Ali imam pogum razmišljati in iskati resnico? Govorjenje o več resnicah je prineslo zmedo med nas. Resnica o življenju je samo ena. Ni več resnic! Kako nevarna in duha uničujoča je lahko tudi demokracija, ki skuša s preglasovanjem doseči svoj cilj. Na to je opozoril Aleksander Solženicin človek, ki je preživel več let v taboriščih zaradi nestrinjanja z obče veljavnim in sprejetim razmišljanjem v totalitarni državi. Univerza v Harvardu mu je leta 1978 podelila častni doktorat. V svojem govoru je pogumno povedal svoje mnenje o dogajanju v demokraciji: Upad poguma je morda najbolj izstopajoča značilnost, ki jo zunanji opazovalec ugotavlja danes na Zahodu, zlasti pa se kaže med vladajočimi in intelektualnimi elitami, kar ustvarja vtis izgube poguma v celotni družbi. Ali je treba poudariti, da je bil v starih časih upad poguma prvo znamenje konca? In k temu dodaja: Preveč upanja smo položili v politiko in družbene reforme ter se navsezadnje zavedeli, da nam je bilo odvzeto najdragocenejše: duhovno življenje«. Podobno razmišlja Vaclav Havel. V svoji knjigi ŽIVETI V RESNICI poudarja, da so vedno ljudje, ki pogumno razmišljajo drugače kot je predpisano ali vsiljeno s strani javnega mnenja. Vprašanje je ali upamo ŽIVETI V RESNICI ali je boljše in enostavneje ŽIVETI V LAŽI. Mislim, da je prav, da si človek postavi vprašanje: Imam pogum iskati resnico? Marsikaj bi radi spremenili, z marsičem se ne strinjamo. Ni pomembno tisto, kar je povedano pod žarometi medijev. Pomembno je kaj se dogaja v človeku, kaj človeka dela boljšega. Je to javno mnenje? So to novi zakoni? Morda pa je to resnica o življenju, ki jo človek iskreno išče in se ji spoštljivo približuje? Demokratično »glasovanje« v iskanju resnice ne pomeni nič. Pot k resnici je drugačna: je strma, naporna in malo ljudi upa hoditi po njej! In vendar: Svet spreminjajo ljudje, ki gredo pogumno na pot iskanja resnice. Si upam stopiti na to pot?

6 min

V človeški zgodovini pridejo obdobja, ki človeku ukradejo njemu lasten pogled na življenje in svet. Velikokrat smo to videli, marsikdo pa je tudi sam to doživel. Strah je nekaj, kar ohromi človeka, mu je jemlje voljo, veselje in življenjsko navdušenje. Najsilovitejši strah je tisti, ki nas ohromi znotraj. Posebej nevarno je, ko se pojavljajo miselni tokovi, ki govorijo o naprednosti, modernosti, boju za človeka. In takšni miselni tokovi ne prenašajo drugačnega pogleda na svet, na človeka, na njegove najbolj pomembne vrednote. Tisti, ki drugače razmišlja je zaostal, nazadnjaški in podobno. Pogumni ljudje, pokončni, zreli ljudje gledajo na življenje drugače. Pomembno je vprašanje: Ali imam pogum razmišljati in iskati resnico? Govorjenje o več resnicah je prineslo zmedo med nas. Resnica o življenju je samo ena. Ni več resnic! Kako nevarna in duha uničujoča je lahko tudi demokracija, ki skuša s preglasovanjem doseči svoj cilj. Na to je opozoril Aleksander Solženicin človek, ki je preživel več let v taboriščih zaradi nestrinjanja z obče veljavnim in sprejetim razmišljanjem v totalitarni državi. Univerza v Harvardu mu je leta 1978 podelila častni doktorat. V svojem govoru je pogumno povedal svoje mnenje o dogajanju v demokraciji: Upad poguma je morda najbolj izstopajoča značilnost, ki jo zunanji opazovalec ugotavlja danes na Zahodu, zlasti pa se kaže med vladajočimi in intelektualnimi elitami, kar ustvarja vtis izgube poguma v celotni družbi. Ali je treba poudariti, da je bil v starih časih upad poguma prvo znamenje konca? In k temu dodaja: Preveč upanja smo položili v politiko in družbene reforme ter se navsezadnje zavedeli, da nam je bilo odvzeto najdragocenejše: duhovno življenje«. Podobno razmišlja Vaclav Havel. V svoji knjigi ŽIVETI V RESNICI poudarja, da so vedno ljudje, ki pogumno razmišljajo drugače kot je predpisano ali vsiljeno s strani javnega mnenja. Vprašanje je ali upamo ŽIVETI V RESNICI ali je boljše in enostavneje ŽIVETI V LAŽI. Mislim, da je prav, da si človek postavi vprašanje: Imam pogum iskati resnico? Marsikaj bi radi spremenili, z marsičem se ne strinjamo. Ni pomembno tisto, kar je povedano pod žarometi medijev. Pomembno je kaj se dogaja v človeku, kaj človeka dela boljšega. Je to javno mnenje? So to novi zakoni? Morda pa je to resnica o življenju, ki jo človek iskreno išče in se ji spoštljivo približuje? Demokratično »glasovanje« v iskanju resnice ne pomeni nič. Pot k resnici je drugačna: je strma, naporna in malo ljudi upa hoditi po njej! In vendar: Svet spreminjajo ljudje, ki gredo pogumno na pot iskanja resnice. Si upam stopiti na to pot?

Duhovna misel

Metka Klevišar: Sprejmi vsako povabilo

15. 2. 2024

Gospa, ki se približuje osemdesetim letom, se je v zadnjih letih v marsičem spremenila. Tako pravi njena hčerka, ki je tega zelo vesela. Včasih se je čisto drugače odzivala na različna povabila. Bila je veliko bolj odklonilna. Nikoli povabila ni takoj sprejela, ampak je vedno pustila čakati tiste, ki so jo povabili. Potem je vse natančno premislila. Ali so bili vedno dovolj prijazni do nje, ali so jo kdaj užalili, ali so oni delali prve korake ali so čakali nanjo, da bo ona vzpostavila prvi stik, in še in še. Vsako stvar je tako natančno analizirala, prerešetala vsako malenkost, da je bila sad tega skoraj vedno odločitev: ne. In tako ni hodila skoraj nikamor. Postajala je vse starejša in tudi ljudje so jo počasi nehali vabiti, da bi prišla k njim. Hčerka je to opazovala in ji je bilo za mamo žal. Tako lepo bi lahko živela, pa si je sama oteževala življenje. Potem se je z mamo zelo odkrito pogovorila. Njeno glavno naročilo je bilo: »Mama, sprejmi vsako povabilo!« In glej, zgodil se je pravi čudež. Besede niso bile zaman, padle so na plodna tla in obrodile sadove. Mama je vse to premislila, potem pa začela delati korake. Začela se je drugače odzivati na povabila. Ni več premišljevala, ali so bili nekoč dovolj prijazni do nje in podobne stvari. Povabilo je sprejela in šla k ljudem. Naenkrat je videla, kako prijazni so ljudje. Postala je navdušena in tudi ona je postajala vsak dan prijaznejša. To se je začelo kazati tudi na potezah njenega obraza, ki so postajale vedno milejše. Lepa se mi zdi zgodba te stare gospe. Zna se učiti celo življenje, zna se spreminjati kljub starosti, zna se vse bolj veseliti življenja. Postaja vse modrejša. Ob tem mislim na toliko starih in še ne tako starih ljudi, ki vse življenje in z leti vse bolj vztrajajo v drži, kakršno je imela ta gospa v začetku. Vse bolj so sami, vse bolj nesrečni, nesrečne pa delajo tudi ljudi, ki prihajajo v stik z njimi. In vendar jim nihče ni kriv te nesreče, sami morajo delati korake.

5 min

Gospa, ki se približuje osemdesetim letom, se je v zadnjih letih v marsičem spremenila. Tako pravi njena hčerka, ki je tega zelo vesela. Včasih se je čisto drugače odzivala na različna povabila. Bila je veliko bolj odklonilna. Nikoli povabila ni takoj sprejela, ampak je vedno pustila čakati tiste, ki so jo povabili. Potem je vse natančno premislila. Ali so bili vedno dovolj prijazni do nje, ali so jo kdaj užalili, ali so oni delali prve korake ali so čakali nanjo, da bo ona vzpostavila prvi stik, in še in še. Vsako stvar je tako natančno analizirala, prerešetala vsako malenkost, da je bila sad tega skoraj vedno odločitev: ne. In tako ni hodila skoraj nikamor. Postajala je vse starejša in tudi ljudje so jo počasi nehali vabiti, da bi prišla k njim. Hčerka je to opazovala in ji je bilo za mamo žal. Tako lepo bi lahko živela, pa si je sama oteževala življenje. Potem se je z mamo zelo odkrito pogovorila. Njeno glavno naročilo je bilo: »Mama, sprejmi vsako povabilo!« In glej, zgodil se je pravi čudež. Besede niso bile zaman, padle so na plodna tla in obrodile sadove. Mama je vse to premislila, potem pa začela delati korake. Začela se je drugače odzivati na povabila. Ni več premišljevala, ali so bili nekoč dovolj prijazni do nje in podobne stvari. Povabilo je sprejela in šla k ljudem. Naenkrat je videla, kako prijazni so ljudje. Postala je navdušena in tudi ona je postajala vsak dan prijaznejša. To se je začelo kazati tudi na potezah njenega obraza, ki so postajale vedno milejše. Lepa se mi zdi zgodba te stare gospe. Zna se učiti celo življenje, zna se spreminjati kljub starosti, zna se vse bolj veseliti življenja. Postaja vse modrejša. Ob tem mislim na toliko starih in še ne tako starih ljudi, ki vse življenje in z leti vse bolj vztrajajo v drži, kakršno je imela ta gospa v začetku. Vse bolj so sami, vse bolj nesrečni, nesrečne pa delajo tudi ljudi, ki prihajajo v stik z njimi. In vendar jim nihče ni kriv te nesreče, sami morajo delati korake.

Duhovna misel

Andrej Šegula: Pepelnica – začetek posta

14. 2. 2024

Človek ima občutek, da smo še včeraj prepevali božične pesmi in občudovali jaslice. Danes pa s pepelnično sredo že začenjamo postni čas, štiridesetdnevno obdobje priprave na veliko noč. Ko slišimo besedo post, nam postane neprijetno. Spet neka odpoved, neko premagovanje. Ko razmišljam o postnem času, vidim dve možnosti. Lahko ga preživimo aktivistično. To obliko bolj ali manj poznamo. Na začetku si naredimo seznam, čemu vse se bomo odpovedovali, kaj bomo premagovali. In potem se začne boj. Veseli smo, ko zmagamo, malo manj veseli ali celo žalostni, če nam ne uspe. Po navadi so to odpovedi kakšni jedi, sladici ali pa odločitev za kakšno dobro delo. To navdušenje nas drži ali pa ne. Včasih nekaj dni, en teden. Mogoče celo ves postni čas. Škoda je, če se post vrti samo okoli mene, okoli mojega jaza. Še bolj zgrešeno je, če si rečemo, da se bomo postili (samo) za to, da bomo shujšali, da se bomo očistili, da bomo videti bolje. Ja, tudi to je post. Ni pa to post, ki nas pripravlja na velikonočne praznike. Lahko pa se odločimo za pasivno obliko posta: ta je na videz enostavnejša. Ampak samo na videz. Zakaj? Ker si v prvem delu tega posta ni treba zadati nobene postne vaje. Treba se je samo odločiti, da si bomo vsak dan vzeli pet minut časa in se v duhu postavili pred Boga. V teh petih minutah ni treba nič delati, nič misliti, ampak preprosto biti pred Njim. Na začetku ga samo prosimo, naj nam On »pove«, kaj želi od nas, kako naj preživimo ta postni čas. In prepričan sem, da nam bo prej ali slej jasno, kaj je treba. Če primerjamo ta dva posta, je prvi veliko bolj obvladljiv, ker si sami postavljamo »norme«. Drugi pa je veliko bolj adrenalinski. Nikoli namreč ne vemo, kaj nam Bog pripravlja in v kakšen »postni ogenj« nas pošilja. Kakor koli, post je tukaj, vsak po svoje vstopamo v ta sveti čas, ki nas želi usmeriti k bistvu, in to je k velikonočni skrivnosti. Papež Frančišek je na začetku nekega postnega časa katoličane pozval, naj v postnem času prebirajo Sveto pismo in so pozorni na sočloveka. Sveto pismo kot navdih, kot razodetje. Pozornost do sočloveka pa pomeni izstop iz cone samovšečnosti in samozadostnosti. Mislim, da bi bil svet drugačen, če bi to postno dimenzijo življenja bolj ozavestili. Pred nami je pepelnica, ki nam prinaša nove priložnosti, da delamo dobro.

5 min

Človek ima občutek, da smo še včeraj prepevali božične pesmi in občudovali jaslice. Danes pa s pepelnično sredo že začenjamo postni čas, štiridesetdnevno obdobje priprave na veliko noč. Ko slišimo besedo post, nam postane neprijetno. Spet neka odpoved, neko premagovanje. Ko razmišljam o postnem času, vidim dve možnosti. Lahko ga preživimo aktivistično. To obliko bolj ali manj poznamo. Na začetku si naredimo seznam, čemu vse se bomo odpovedovali, kaj bomo premagovali. In potem se začne boj. Veseli smo, ko zmagamo, malo manj veseli ali celo žalostni, če nam ne uspe. Po navadi so to odpovedi kakšni jedi, sladici ali pa odločitev za kakšno dobro delo. To navdušenje nas drži ali pa ne. Včasih nekaj dni, en teden. Mogoče celo ves postni čas. Škoda je, če se post vrti samo okoli mene, okoli mojega jaza. Še bolj zgrešeno je, če si rečemo, da se bomo postili (samo) za to, da bomo shujšali, da se bomo očistili, da bomo videti bolje. Ja, tudi to je post. Ni pa to post, ki nas pripravlja na velikonočne praznike. Lahko pa se odločimo za pasivno obliko posta: ta je na videz enostavnejša. Ampak samo na videz. Zakaj? Ker si v prvem delu tega posta ni treba zadati nobene postne vaje. Treba se je samo odločiti, da si bomo vsak dan vzeli pet minut časa in se v duhu postavili pred Boga. V teh petih minutah ni treba nič delati, nič misliti, ampak preprosto biti pred Njim. Na začetku ga samo prosimo, naj nam On »pove«, kaj želi od nas, kako naj preživimo ta postni čas. In prepričan sem, da nam bo prej ali slej jasno, kaj je treba. Če primerjamo ta dva posta, je prvi veliko bolj obvladljiv, ker si sami postavljamo »norme«. Drugi pa je veliko bolj adrenalinski. Nikoli namreč ne vemo, kaj nam Bog pripravlja in v kakšen »postni ogenj« nas pošilja. Kakor koli, post je tukaj, vsak po svoje vstopamo v ta sveti čas, ki nas želi usmeriti k bistvu, in to je k velikonočni skrivnosti. Papež Frančišek je na začetku nekega postnega časa katoličane pozval, naj v postnem času prebirajo Sveto pismo in so pozorni na sočloveka. Sveto pismo kot navdih, kot razodetje. Pozornost do sočloveka pa pomeni izstop iz cone samovšečnosti in samozadostnosti. Mislim, da bi bil svet drugačen, če bi to postno dimenzijo življenja bolj ozavestili. Pred nami je pepelnica, ki nam prinaša nove priložnosti, da delamo dobro.

Duhovna misel

Polonca Zupančič: Diotimina lestvica ljubezni v "simpoziju"

13. 2. 2024

V delu Simpozij, neskončni hvalnici ljubezni, Sokrat gostom na večerji razkrije skrivne nauke svečenice Diotime o pravi naravi Erosa. Po njenem prepričanju je bistvo ljubezni v dviganju od čutnega k duhovnim sferam – življenje je tako nekakšna lestev, pri čemer vsaka nadaljnja stopnička predstavlja višjo in bolj poduhovljeno raven ljubezni. Na prvi, torej najnižji stopnji je ljubezen do telesa in zunanje lepote: ta temelji na fizični privlačnosti in strasteh, zanjo pa je značilno, da je nujno omejena in kratkotrajna. Posameznik se namreč v mladosti najprej zagleda v lepo telo svojega ljubljenega, pri tem pa mora spoznati, da je lepota »v vseh telesih ena in ista. Ko bo to uvidel, mora postati zaljubljenec v vsa lepa telesa in popustiti pri vneti ljubezni do enega,« pojasni Diotima. Drugo stopnico predstavlja ljubezen do posameznika, natančneje do lepote v duši: filozof mora priti do spoznanja, »da je lepota v dušah dragocenejša od lepote v telesu, tako da mu bo zadostoval tudi nekdo, ki ima dobro dušo, čeprav ni lep.« Na tej ravni ljubezen preseže telesne užitke in se preobrazi v čustveno povezavo med ljubimcem in ljubljenim. Tretja stopnja je vezana na ljubezen do človeških dejavnosti in zakonov. Na tej stopnji posameznik spozna, da niso lepa samo telesa in duše, ampak tudi stvari in dejanja – tako je prisiljen »uzreti in opazovati tudi lepoto v opravilih in zakonih ter videti to, da je vsa lepota sorodna s seboj.« Na naslednji stopnji se filozof osredotoča na razumevanje večnih resnic in idej, ki presegajo posameznika, ter občuti ljubezen do lepote spoznanj in znanja. »Lepemu ne bo služil več v eni podobi, kot služabnik, … temveč se bo obrnil proti širokemu oceanu Lepega, motril ga bo ter tako porodil mnoge lepe in veličastne besede in razmisleke,« zatrdi svečenica. Vrh stopnic Erosa pa je videnje Lépega in ljubezen do te Lepote, ki jo najdemo v svetu idej. Ta stopnja, ki jo je seveda najtežje doseči in se pokaže le najbolj prodornim mislecem, presega fizične omejitve in posameznika združuje z večno resnico in božanskim principom. To pa je po Diotiminem prepričanju tudi končni cilj lestvice – da posameznik uvidi, kako se to Lépo čudovito udejanja na mnogotere različne načine tako v fizičnem kot v duhovnem svetu. Dragi bralec, na kateri stopnji te lestvice si pa ti?

6 min

V delu Simpozij, neskončni hvalnici ljubezni, Sokrat gostom na večerji razkrije skrivne nauke svečenice Diotime o pravi naravi Erosa. Po njenem prepričanju je bistvo ljubezni v dviganju od čutnega k duhovnim sferam – življenje je tako nekakšna lestev, pri čemer vsaka nadaljnja stopnička predstavlja višjo in bolj poduhovljeno raven ljubezni. Na prvi, torej najnižji stopnji je ljubezen do telesa in zunanje lepote: ta temelji na fizični privlačnosti in strasteh, zanjo pa je značilno, da je nujno omejena in kratkotrajna. Posameznik se namreč v mladosti najprej zagleda v lepo telo svojega ljubljenega, pri tem pa mora spoznati, da je lepota »v vseh telesih ena in ista. Ko bo to uvidel, mora postati zaljubljenec v vsa lepa telesa in popustiti pri vneti ljubezni do enega,« pojasni Diotima. Drugo stopnico predstavlja ljubezen do posameznika, natančneje do lepote v duši: filozof mora priti do spoznanja, »da je lepota v dušah dragocenejša od lepote v telesu, tako da mu bo zadostoval tudi nekdo, ki ima dobro dušo, čeprav ni lep.« Na tej ravni ljubezen preseže telesne užitke in se preobrazi v čustveno povezavo med ljubimcem in ljubljenim. Tretja stopnja je vezana na ljubezen do človeških dejavnosti in zakonov. Na tej stopnji posameznik spozna, da niso lepa samo telesa in duše, ampak tudi stvari in dejanja – tako je prisiljen »uzreti in opazovati tudi lepoto v opravilih in zakonih ter videti to, da je vsa lepota sorodna s seboj.« Na naslednji stopnji se filozof osredotoča na razumevanje večnih resnic in idej, ki presegajo posameznika, ter občuti ljubezen do lepote spoznanj in znanja. »Lepemu ne bo služil več v eni podobi, kot služabnik, … temveč se bo obrnil proti širokemu oceanu Lepega, motril ga bo ter tako porodil mnoge lepe in veličastne besede in razmisleke,« zatrdi svečenica. Vrh stopnic Erosa pa je videnje Lépega in ljubezen do te Lepote, ki jo najdemo v svetu idej. Ta stopnja, ki jo je seveda najtežje doseči in se pokaže le najbolj prodornim mislecem, presega fizične omejitve in posameznika združuje z večno resnico in božanskim principom. To pa je po Diotiminem prepričanju tudi končni cilj lestvice – da posameznik uvidi, kako se to Lépo čudovito udejanja na mnogotere različne načine tako v fizičnem kot v duhovnem svetu. Dragi bralec, na kateri stopnji te lestvice si pa ti?

Duhovna misel

Zmago Godina: Velike in majhne stvari

12. 2. 2024

Predsednik Krščanske adventistične cerkve mag. Zmago Godina v današnji ponovljeni Duhovni misli razmišlja o izpolnjevanju majhnih nalog. Vsi dosti krat mislimo samo na velike zadeve v svojem življenju in jih poskušamo čim bolje opraviti. To je dobro, ne bi pa smeli pozabiti majhnih stvari, še posebej v odnosu do bližnjih.

6 min

Predsednik Krščanske adventistične cerkve mag. Zmago Godina v današnji ponovljeni Duhovni misli razmišlja o izpolnjevanju majhnih nalog. Vsi dosti krat mislimo samo na velike zadeve v svojem življenju in jih poskušamo čim bolje opraviti. To je dobro, ne bi pa smeli pozabiti majhnih stvari, še posebej v odnosu do bližnjih.

Duhovna misel

Andraž Arko: Srčika vere

11. 2. 2024

Kako bi lahko rekli za nekega človeka, da je veren? Je to zato, ker gre vsako nedeljo k maši ali mogoče celo še kdaj med tednom? Je to nekdo, ki redno pristopa k zakramentom – k obhajilu in spovedi? Je to človek, ki veliko moli? – Recimo, vsaj en rožni venec na dan. Je to nekdo, ki se nekajkrat v letu udeleži verskih obredov za božič in ob veliki noči, predvsem blagoslova velikonočnega ognja in velikonočnih jedil? Je to preprosto nekdo, ki je krščen? Ali je to nekdo, ki priznava obstoj Boga? Seveda je vsakršno sociološko predalčkanje ljudi v določene kategorije vedno pavšalno, predvsem pa brezosebno. Vernosti se preprosto ne da izmeriti. Nekdo, ki lahko živi globok odnos z Bogom, bo še vedno lahko gledal nase kot na človeka s šibko vero in bo mogoče o sebi rekel, da ni veren. Po drugi strani pa bo lahko nekdo, ki pač priznava obstoj nečesa večjega nad nami, sebe jasno opredelil kot vernega človeka. Dokler dojemamo vero kot razumsko kategorijo, ko človek priznava obstoj nečesa višjega nad sabo, potem govorimo o veri kot o prepričanju, oziroma kot o verovanju, da pač obstaja nekaj nad nami, kar nas presega. Če na vero gledamo z vidika izpolnjevanja verskih predpisov in udeležbe pri verskih obredih, potem govorimo o verski praksi, kar še nujno ne predpostavlja vere. Kajti krščanski pogled na vero ne vključuje zgolj priznavanje obstoja Boga, niti ni zreduciran na izpolnjevanje moralnih norm in udeleževanje pri obredih. Kajti bistven je odnos, ki je srčika krščanstva. Bog sam v sebi je odnos par excellence v najgloblji povezanosti treh Božjih oseb. Mi, ki smo ustvarjeni po Božji podobi, smo prav zato bitja odnosov. Odnosi so tisti, ki nas zares delajo ljudi. To, da je Bog Oče poslal svojega Sina, je v samem bistvu odnosno, saj je bistvo Jezusovega učlovečenja prav v tem, da bi nas privedel v odnos z nebeškim Očetom in nam pokazal, da naj bomo med sabo bratje in sestre in ne homo homini lupus. Prav zato je tudi srčika naše vere odnos. Odnos, ki ga živimo z Bogom. Ne, da mislimo ali priznavamo, da Bog je, ampak, da smo z njim v odnosu. Samo predstavljajmo si, da bi mož mislil in priznaval obstoj svoje žene, z njo pa ne bi bil v odnosu. Totalno sterilna brezosebnost. Zato je vera predvsem odnos, ki ga IMAM z Bogom in ki ga IMAMO kot občestvo z Bogom, saj Jezus pravi: »Kjer sta dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem jaz sredi med njimi.« Ne neko individualistično in intimistično verovanje, ampak osebno in občestveno. Če je torej središče vere odnos, potem je tudi življenje po zapovedih, molitev in udeležba pri bogoslužju nekaj, ker ta odnos le gradi in poglablja. Hkrati pa odpira za popolno vsakdanjo normalnost, o kateri danes beremo v Prvem pismu Korinčanom, ko apostol Pavel pravi: »Bratje in sestre, najsi jeste ali pijete ali delate kaj drugega, vse delajte v Božjo slavo.«

5 min

Kako bi lahko rekli za nekega človeka, da je veren? Je to zato, ker gre vsako nedeljo k maši ali mogoče celo še kdaj med tednom? Je to nekdo, ki redno pristopa k zakramentom – k obhajilu in spovedi? Je to človek, ki veliko moli? – Recimo, vsaj en rožni venec na dan. Je to nekdo, ki se nekajkrat v letu udeleži verskih obredov za božič in ob veliki noči, predvsem blagoslova velikonočnega ognja in velikonočnih jedil? Je to preprosto nekdo, ki je krščen? Ali je to nekdo, ki priznava obstoj Boga? Seveda je vsakršno sociološko predalčkanje ljudi v določene kategorije vedno pavšalno, predvsem pa brezosebno. Vernosti se preprosto ne da izmeriti. Nekdo, ki lahko živi globok odnos z Bogom, bo še vedno lahko gledal nase kot na človeka s šibko vero in bo mogoče o sebi rekel, da ni veren. Po drugi strani pa bo lahko nekdo, ki pač priznava obstoj nečesa večjega nad nami, sebe jasno opredelil kot vernega človeka. Dokler dojemamo vero kot razumsko kategorijo, ko človek priznava obstoj nečesa višjega nad sabo, potem govorimo o veri kot o prepričanju, oziroma kot o verovanju, da pač obstaja nekaj nad nami, kar nas presega. Če na vero gledamo z vidika izpolnjevanja verskih predpisov in udeležbe pri verskih obredih, potem govorimo o verski praksi, kar še nujno ne predpostavlja vere. Kajti krščanski pogled na vero ne vključuje zgolj priznavanje obstoja Boga, niti ni zreduciran na izpolnjevanje moralnih norm in udeleževanje pri obredih. Kajti bistven je odnos, ki je srčika krščanstva. Bog sam v sebi je odnos par excellence v najgloblji povezanosti treh Božjih oseb. Mi, ki smo ustvarjeni po Božji podobi, smo prav zato bitja odnosov. Odnosi so tisti, ki nas zares delajo ljudi. To, da je Bog Oče poslal svojega Sina, je v samem bistvu odnosno, saj je bistvo Jezusovega učlovečenja prav v tem, da bi nas privedel v odnos z nebeškim Očetom in nam pokazal, da naj bomo med sabo bratje in sestre in ne homo homini lupus. Prav zato je tudi srčika naše vere odnos. Odnos, ki ga živimo z Bogom. Ne, da mislimo ali priznavamo, da Bog je, ampak, da smo z njim v odnosu. Samo predstavljajmo si, da bi mož mislil in priznaval obstoj svoje žene, z njo pa ne bi bil v odnosu. Totalno sterilna brezosebnost. Zato je vera predvsem odnos, ki ga IMAM z Bogom in ki ga IMAMO kot občestvo z Bogom, saj Jezus pravi: »Kjer sta dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem jaz sredi med njimi.« Ne neko individualistično in intimistično verovanje, ampak osebno in občestveno. Če je torej središče vere odnos, potem je tudi življenje po zapovedih, molitev in udeležba pri bogoslužju nekaj, ker ta odnos le gradi in poglablja. Hkrati pa odpira za popolno vsakdanjo normalnost, o kateri danes beremo v Prvem pismu Korinčanom, ko apostol Pavel pravi: »Bratje in sestre, najsi jeste ali pijete ali delate kaj drugega, vse delajte v Božjo slavo.«

Duhovna misel

Lama Karma Wangmo: Resnična nevarnost

10. 2. 2024

Njegova svetost dalajlama pogosto pripoveduje zgodbo o menihu, ki ga je poznal še iz časa, preden je leta 1959 zbežal iz Tibeta. Ko se je to zgodilo, so Kitajci meniha vrgli v zapor, kjer je ostal osemnajst let. Ko so ga končno izpustili, je tudi on prišel v Indijo, kjer se je ponovno srečal z dalajlamo. Dvajset let se nista srečala, vendar se je menih dalajlami zdel enak. Seveda se je postaral, vendar je bil še vedno dobrega zdravja, njegov um pa je bil po dolgih letih zapora še vedno enako oster. Še vedno je bil isti prijazni menih. Menih je povedal dalajlami, da so ga Kitajci silili, naj se odpove svoji veri. V zaporu so ga pogosto mučili, trpel je tudi zelo težke življenjske pogoje, pomanjkanje hrane in oblačil. Dalajlama ga je vprašal, ali se je kdaj bal, ali je bil kdaj v nevarnosti, in menih mu je odgovoril: »Da, enkrat sem res čutil, da sem v resnični nevarnosti. Zelo hudo so me mučili in na neki točki sem se zbal, da bom izgubil sočutje do Kitajcev.« Dalailamo je menihov odgovor močno ganil in navdihnil. Ko ga je vprašal, ali je bil kdaj v nevarnosti, je s tem mislil na življenjsko ogroženost ali podobno telesno nevarnost, vendar je bil presenečen, ko je slišal, da je bila edina nevarnost, ki jo je menih občutil, nevarnost izgube sočutja do tistih, ki so mu povzročali toliko trpljenja. V zaporu sta menihu najbolj pomagala odpuščanje in sočutje. Zaradi odpuščanja njegova strašna izkušnja ni postala še hujša. Njegovo trpljenje je bilo le telesno, duševno in čustveno pa ni preveč trpel. Ker je vedel, da ne more pobegniti, je presodil, da je bolje sprejeti resničnost, kot da bi ga ta travmatizirala. Morda mu je prav ta odnos pomagal preživeti dolga leta v zelo težkih razmerah. Menih je dočakal več kot devetdeset let in užival zdravo in srečno življenje. Intervjuji in študije so pokazali, da so Tibetanci, ki so bili zaprti in mučeni, nenavadno mirni in sočutni, brez sledi psiholoških travm, zamere in jeze. To je nekaj, kar lahko pomaga tudi vsakemu od nas, ko se v življenju srečamo s težavami in z izzivi – namesto brezupa in jeze se poskušajmo z njimi soočiti s sočutjem, jasnostjo in zavedanjem.

3 min

Njegova svetost dalajlama pogosto pripoveduje zgodbo o menihu, ki ga je poznal še iz časa, preden je leta 1959 zbežal iz Tibeta. Ko se je to zgodilo, so Kitajci meniha vrgli v zapor, kjer je ostal osemnajst let. Ko so ga končno izpustili, je tudi on prišel v Indijo, kjer se je ponovno srečal z dalajlamo. Dvajset let se nista srečala, vendar se je menih dalajlami zdel enak. Seveda se je postaral, vendar je bil še vedno dobrega zdravja, njegov um pa je bil po dolgih letih zapora še vedno enako oster. Še vedno je bil isti prijazni menih. Menih je povedal dalajlami, da so ga Kitajci silili, naj se odpove svoji veri. V zaporu so ga pogosto mučili, trpel je tudi zelo težke življenjske pogoje, pomanjkanje hrane in oblačil. Dalajlama ga je vprašal, ali se je kdaj bal, ali je bil kdaj v nevarnosti, in menih mu je odgovoril: »Da, enkrat sem res čutil, da sem v resnični nevarnosti. Zelo hudo so me mučili in na neki točki sem se zbal, da bom izgubil sočutje do Kitajcev.« Dalailamo je menihov odgovor močno ganil in navdihnil. Ko ga je vprašal, ali je bil kdaj v nevarnosti, je s tem mislil na življenjsko ogroženost ali podobno telesno nevarnost, vendar je bil presenečen, ko je slišal, da je bila edina nevarnost, ki jo je menih občutil, nevarnost izgube sočutja do tistih, ki so mu povzročali toliko trpljenja. V zaporu sta menihu najbolj pomagala odpuščanje in sočutje. Zaradi odpuščanja njegova strašna izkušnja ni postala še hujša. Njegovo trpljenje je bilo le telesno, duševno in čustveno pa ni preveč trpel. Ker je vedel, da ne more pobegniti, je presodil, da je bolje sprejeti resničnost, kot da bi ga ta travmatizirala. Morda mu je prav ta odnos pomagal preživeti dolga leta v zelo težkih razmerah. Menih je dočakal več kot devetdeset let in užival zdravo in srečno življenje. Intervjuji in študije so pokazali, da so Tibetanci, ki so bili zaprti in mučeni, nenavadno mirni in sočutni, brez sledi psiholoških travm, zamere in jeze. To je nekaj, kar lahko pomaga tudi vsakemu od nas, ko se v življenju srečamo s težavami in z izzivi – namesto brezupa in jeze se poskušajmo z njimi soočiti s sočutjem, jasnostjo in zavedanjem.

Duhovna misel

Ignacija Fridl Jarc: O upanju

9. 2. 2024

»Sem dolgo upal in se bal / slovo sem upu, strahu dal, / srce je prazno, srečno ni, / nazaj si up in strah želi,« se glasijo znameniti Prešernovi verzi. Z njimi hoče povedati, da lahko človek živi polnost življenja le, dokler nosi v sebi skrajna čustva – tako bojazen kot upanje, tako žalost kot radost. Ko postane posameznik brezčuten, se šele zaveda, da je upanje tisto, ki daje življenju smisel. Podobna misel izhaja že iz antike. Že starogrški pesnik Teokrit je v svojih idilah, v katerih je opeval lepoto narave in kmečkega življenja, upanje razglasil za znamenje življenja. Kot pravi: »Dokler so bitja živa, je upanje, samo mrtvi so brez njega.” (Idile 4, 42). Rimski govornik Cicero pa je o upanju spregovoril v svojih pismih prijatelju Atiku. Ko je prejel njegovo obupano pismo, prazno slehernega upa, je zapisal: »Aegroto, dum anima est, spes est.« (Epistolarum ad Atticum, IX, 10, 4). (Bolni ima upanje, dokler je živ). Skrajšano in v čudoviti glasovni igri med glagoloma dihati (spirare) in upati (sperare) se ta Ciceronova misel v latinščini glasi: »Dum spiro, spero.« (Dokler diham, upam.) Še bolj strnjeno pa prispodoba, da mora človek upati vse do svoje smrti, če hoče sploh živeti in preživeti, sporoča znani slovenski pregovor: »Upanje umre zadnje.« Dobra popotnica za čas, ko smo z velikim upanjem zrli v samostojno Slovenijo, danes pa razočarani in brezupno zremo njen počasni družbeni propad. Misel, da upanje mora živeti v nas, če hočemo preživeti, nas mora torej voditi v teh kritičnih trenutkih, kakor je vodila nemočne ljudi v še hujših svetovnih kataklizmah. A vendarle je treba poudariti, da upanje ni dovolj. 'Dokler diham, upam,' pomeni tudi, da je treba dihati s polnimi pljuči, če hočemo upati. Povedano drugače: biti je treba dejaven, če hočemo, da se bo kar koli spremenilo.

6 min

»Sem dolgo upal in se bal / slovo sem upu, strahu dal, / srce je prazno, srečno ni, / nazaj si up in strah želi,« se glasijo znameniti Prešernovi verzi. Z njimi hoče povedati, da lahko človek živi polnost življenja le, dokler nosi v sebi skrajna čustva – tako bojazen kot upanje, tako žalost kot radost. Ko postane posameznik brezčuten, se šele zaveda, da je upanje tisto, ki daje življenju smisel. Podobna misel izhaja že iz antike. Že starogrški pesnik Teokrit je v svojih idilah, v katerih je opeval lepoto narave in kmečkega življenja, upanje razglasil za znamenje življenja. Kot pravi: »Dokler so bitja živa, je upanje, samo mrtvi so brez njega.” (Idile 4, 42). Rimski govornik Cicero pa je o upanju spregovoril v svojih pismih prijatelju Atiku. Ko je prejel njegovo obupano pismo, prazno slehernega upa, je zapisal: »Aegroto, dum anima est, spes est.« (Epistolarum ad Atticum, IX, 10, 4). (Bolni ima upanje, dokler je živ). Skrajšano in v čudoviti glasovni igri med glagoloma dihati (spirare) in upati (sperare) se ta Ciceronova misel v latinščini glasi: »Dum spiro, spero.« (Dokler diham, upam.) Še bolj strnjeno pa prispodoba, da mora človek upati vse do svoje smrti, če hoče sploh živeti in preživeti, sporoča znani slovenski pregovor: »Upanje umre zadnje.« Dobra popotnica za čas, ko smo z velikim upanjem zrli v samostojno Slovenijo, danes pa razočarani in brezupno zremo njen počasni družbeni propad. Misel, da upanje mora živeti v nas, če hočemo preživeti, nas mora torej voditi v teh kritičnih trenutkih, kakor je vodila nemočne ljudi v še hujših svetovnih kataklizmah. A vendarle je treba poudariti, da upanje ni dovolj. 'Dokler diham, upam,' pomeni tudi, da je treba dihati s polnimi pljuči, če hočemo upati. Povedano drugače: biti je treba dejaven, če hočemo, da se bo kar koli spremenilo.

Duhovna misel

Edvard Kovač: Slovenski jezik

8. 2. 2024

Prešernov dan izraža bistvo naše omike, hkrati pa tudi izvor naše narodne samozavesti in vere, da sta vendarle kultura in jezik tista, ki bosta popeljala narod v prihodnost in ga tudi ohranila ter ga uvrstila v širšo družino evropskih držav. Slovenski jezik ima izvor v večnostnem hrepenenju, in ker se je do njega že zgodaj oblikoval odnos do svetega, se je lahko ohranjal tudi v nemogočih razmerah, pa naj so te bile strahote turških vpadov, črna kuga, ali pa zimsko preživetveno bivakiranje po naših gozdovih in suženjski odnos do tovarniškega traku onstran Luže. Vendar pa se je ta jezik izražal na umirajoči ustnicah, ki so z materinimi besedami klicale usmiljenja in tolažbe: »Oče naš …« To je bila molitev, ki je še danes najstarejši pisni spomenik slovanski besedi. Zato bi lahko brez pretiravanja rekli, da se slovenski jezik ni porodil iz romantičnega zanosa in sanj, ampak iz duhovnosti in etičnosti. Toda kako potem razumeti Prešerna? Kot vemo, je velikan slovenske poezije svoj jezik povzdignil na najvišjo pesniško melodičnost, ritmičnost in metričnost. S tem pa je pokazal, da je njegovo blagoglasje sposobno doseči tudi najvišjo pretanjenost in lepoto. Prešeren in za njim njegovi duhovni dediči, so bili verniki Lepote. To pomeni, da jim Lepota ni bila samo okrasek, trenutek sproščenosti, ampak temeljna človeška naravnanost. S tem so se nehote približali pitagorejcem, ki so že učili, da se po lepoti prihaja do resnice, ali pa grškim cerkvenim očetom, ki so na obzorju Platonove misli zahtevali Lepo, da bi lahko hodili večnosti naproti. S Prešernom Lepota in umetniški izraz slovenskega jezika odkrijeta novo stezo do večnost. Na tej poti, ki etičnost povezuje z najvišjimi hrepenenji po neskončnosti, vsakodnevne stvari izgubijo svojo neizbežnost in se razkrijejo ničeve. Če se znova vrnemo k slovenski besedi in njenemu etičnemu temelju, potem lahko v javnem, gospodarskem in političnem življenju nastane neverjeten preobrat. Seveda pa ostaja odprto vprašanje, ali lahko ta etični zasuk k temelju slovenske besede izvedemo brez duhovne prenove in brez etičnega cenjenja večnostne Lepote. Slovenska beseda, ki jo postavimo pred večnostni prestol, nam lahko omogoči, da tudi danes spoštujemo nravni pluralizem, ki je za pomoderno družbo nekaj naravnega in običajnega, hkrati pa odločno zahtevamo temeljno spoštovanje človeškega življenja, cenjenje otroka in seveda pristne slovenke besede, ki to temeljno etiko tudi izraža. V luči take etike tudi ne bo težko ponovno prenoviti in ohraniti našo slovensko družbo.

6 min

Prešernov dan izraža bistvo naše omike, hkrati pa tudi izvor naše narodne samozavesti in vere, da sta vendarle kultura in jezik tista, ki bosta popeljala narod v prihodnost in ga tudi ohranila ter ga uvrstila v širšo družino evropskih držav. Slovenski jezik ima izvor v večnostnem hrepenenju, in ker se je do njega že zgodaj oblikoval odnos do svetega, se je lahko ohranjal tudi v nemogočih razmerah, pa naj so te bile strahote turških vpadov, črna kuga, ali pa zimsko preživetveno bivakiranje po naših gozdovih in suženjski odnos do tovarniškega traku onstran Luže. Vendar pa se je ta jezik izražal na umirajoči ustnicah, ki so z materinimi besedami klicale usmiljenja in tolažbe: »Oče naš …« To je bila molitev, ki je še danes najstarejši pisni spomenik slovanski besedi. Zato bi lahko brez pretiravanja rekli, da se slovenski jezik ni porodil iz romantičnega zanosa in sanj, ampak iz duhovnosti in etičnosti. Toda kako potem razumeti Prešerna? Kot vemo, je velikan slovenske poezije svoj jezik povzdignil na najvišjo pesniško melodičnost, ritmičnost in metričnost. S tem pa je pokazal, da je njegovo blagoglasje sposobno doseči tudi najvišjo pretanjenost in lepoto. Prešeren in za njim njegovi duhovni dediči, so bili verniki Lepote. To pomeni, da jim Lepota ni bila samo okrasek, trenutek sproščenosti, ampak temeljna človeška naravnanost. S tem so se nehote približali pitagorejcem, ki so že učili, da se po lepoti prihaja do resnice, ali pa grškim cerkvenim očetom, ki so na obzorju Platonove misli zahtevali Lepo, da bi lahko hodili večnosti naproti. S Prešernom Lepota in umetniški izraz slovenskega jezika odkrijeta novo stezo do večnost. Na tej poti, ki etičnost povezuje z najvišjimi hrepenenji po neskončnosti, vsakodnevne stvari izgubijo svojo neizbežnost in se razkrijejo ničeve. Če se znova vrnemo k slovenski besedi in njenemu etičnemu temelju, potem lahko v javnem, gospodarskem in političnem življenju nastane neverjeten preobrat. Seveda pa ostaja odprto vprašanje, ali lahko ta etični zasuk k temelju slovenske besede izvedemo brez duhovne prenove in brez etičnega cenjenja večnostne Lepote. Slovenska beseda, ki jo postavimo pred večnostni prestol, nam lahko omogoči, da tudi danes spoštujemo nravni pluralizem, ki je za pomoderno družbo nekaj naravnega in običajnega, hkrati pa odločno zahtevamo temeljno spoštovanje človeškega življenja, cenjenje otroka in seveda pristne slovenke besede, ki to temeljno etiko tudi izraža. V luči take etike tudi ne bo težko ponovno prenoviti in ohraniti našo slovensko družbo.

Duhovna misel

Robert Friškovec: Skodelica kave na zidu

7. 2. 2024

Prijatelj je pripovedoval, da je pred leti z ženo pil kavo v Benetkah. Ko sta sedela v kavarni, je opazil moškega, ki je vstopil v kavarno, se usedel na bližnji stol in poklical natakarja. Naročil je: »Dve skodelici kave, eno zame in eno za na zid.« Natakar ga je očitno razumel, saj je pokimal in odšel pripravit naročilo. Prijatelj in žena pa sta bila začudena. Opazovala sta, kako je natakar prinesel eno kavo, moškemu pa je zaračunal dve. Ko je ta moški nato odšel iz kavarne, je natakar na zid pri točilnem pultu obesil listek, na katerem je pisalo: »Skodelica kave«. Čez nekaj časa sta v kavarno vstopila dva moška in sedla. Naročila sta tri skodelice kave, »dve za na mizo in eno za na zid«. Popila sta svoji kavi, plačala za tri in odšla. Natakar je storil enako kot pri prejšnji stranki. Na zid je pritrdil listek z napisom »Skodelica kave.« Slovenskima gostoma se je tedaj to vedenje zdelo precej nenavadno in nerazumno. Vendar nista nič rekla; ko sta popila kavo, sta plačala in odšla. Čez nekaj dni pa sta slučajno spet zašla v isto kavarno. Kmalu za njima je v kavarno stopil tudi brezdomec. Sedel je in pogledal na zid. Natakarju je dejal: »Eno skodelico kave z zidu.« Natakar je očitno s precej spoštovanja postregel moškemu s kavo. Ta jo je popil in brez plačila odkorakal iz kavarne. Natakar pa je z zidu odstranil listek in ga zavrgel. Tedaj sta tudi naša gosta razumela pomen ’skodelice na zidu’. V to kavarno lahko vstopijo ljudje z malo denarja in brez sramu naročijo skodelico kave. Ni jim treba prosjačiti ali spraševati po kavi zastonj. Zaradi prijaznega odnosa someščanov se lahko v miru usedejo, pogledajo na zid, naročijo in uživajo v kavi. Prijatelj je dejal, da je bil to verjetno najlepši zid, kar jih je kdaj videl. Bil je zid, ki je sporočal, da nekomu ni vseeno, da lahko da tisto malo več, da bi lahko v toplem in poživljajočem napitku užival še kdo drug. Malo je potrebno, da lahko razveselimo še koga v svoji bližini. Morda je prav ta skodelica kave tista, ki človeku pomaga preživeti dan. Končno ne gre le za toplo črno tekočino, marveč za spoštljiv odnos sočloveka, ki mu ni vseeno. Kako lahko midva danes pokaževa, da nama ni vseeno?

5 min

Prijatelj je pripovedoval, da je pred leti z ženo pil kavo v Benetkah. Ko sta sedela v kavarni, je opazil moškega, ki je vstopil v kavarno, se usedel na bližnji stol in poklical natakarja. Naročil je: »Dve skodelici kave, eno zame in eno za na zid.« Natakar ga je očitno razumel, saj je pokimal in odšel pripravit naročilo. Prijatelj in žena pa sta bila začudena. Opazovala sta, kako je natakar prinesel eno kavo, moškemu pa je zaračunal dve. Ko je ta moški nato odšel iz kavarne, je natakar na zid pri točilnem pultu obesil listek, na katerem je pisalo: »Skodelica kave«. Čez nekaj časa sta v kavarno vstopila dva moška in sedla. Naročila sta tri skodelice kave, »dve za na mizo in eno za na zid«. Popila sta svoji kavi, plačala za tri in odšla. Natakar je storil enako kot pri prejšnji stranki. Na zid je pritrdil listek z napisom »Skodelica kave.« Slovenskima gostoma se je tedaj to vedenje zdelo precej nenavadno in nerazumno. Vendar nista nič rekla; ko sta popila kavo, sta plačala in odšla. Čez nekaj dni pa sta slučajno spet zašla v isto kavarno. Kmalu za njima je v kavarno stopil tudi brezdomec. Sedel je in pogledal na zid. Natakarju je dejal: »Eno skodelico kave z zidu.« Natakar je očitno s precej spoštovanja postregel moškemu s kavo. Ta jo je popil in brez plačila odkorakal iz kavarne. Natakar pa je z zidu odstranil listek in ga zavrgel. Tedaj sta tudi naša gosta razumela pomen ’skodelice na zidu’. V to kavarno lahko vstopijo ljudje z malo denarja in brez sramu naročijo skodelico kave. Ni jim treba prosjačiti ali spraševati po kavi zastonj. Zaradi prijaznega odnosa someščanov se lahko v miru usedejo, pogledajo na zid, naročijo in uživajo v kavi. Prijatelj je dejal, da je bil to verjetno najlepši zid, kar jih je kdaj videl. Bil je zid, ki je sporočal, da nekomu ni vseeno, da lahko da tisto malo več, da bi lahko v toplem in poživljajočem napitku užival še kdo drug. Malo je potrebno, da lahko razveselimo še koga v svoji bližini. Morda je prav ta skodelica kave tista, ki človeku pomaga preživeti dan. Končno ne gre le za toplo črno tekočino, marveč za spoštljiv odnos sočloveka, ki mu ni vseeno. Kako lahko midva danes pokaževa, da nama ni vseeno?

Duhovna misel

Berta Golob: Bahaštvo

6. 2. 2024

Zanimiva so domača hišna imena, a nova – se zdi – kot da ne nastajajo več. Identificiramo se predvsem s priimki. Kjer se je reklo pr Merikanc, je bil nekdo od njih očitno povezan z Ameriko. Pr Baháč so si hišno ime pridobili z bahaštvom. Bahačev ni nikoli manjkalo in izumrli tudi še niso. Besede pa ni več slišati pogosto. Zdaj znamo hitro povedati, kdo v vsem pretirava, kdo se ima za boljšega od drugih, kdo se nenehno hvali, menjava avtomobile, poudarja poznanstvo z znanimi osebami. Bahaštva se nalezemo; potrebna je odpornost proti tej nadlegi. Spodbujajo ga uspehi, podpira ga nagnjenost k samoljubju. Podžiga ga tekmovalnost; kdo more reči, da nisem boljši pogajalec od one reve, ki mu nikoli ne uspe. *Nisem kot onile tamle zadaj, se prsi farizej v evangeljski priliki. Vse naredim prav, desetino odrajtam, nisem ne grabežljivec ne krivičnik ne prešuštnik. V naši koži se sliši: nisem tajkun, ne prikrivam se v davčnih oazah, ne skačem čez plot. Sploh sem dober; kaj pa drugi, na primer moj sosed. Zanimivo: trudila sem se, da bi otroci nazorneje razumeli bahaštvo in naše človeške napake, pa nobeden ni hotel igrati farizeja, vsi so želeli biti cestninar - povsem navaden človek s svojimi slabostmi. Veliko govorimo o človekovem samozavedanju. Danes velja biti ponosen nase, na svoje delo in uspehe. A saj je menda že Koseski rekel, da kdor zaničuje se sam, podlaga je tujčevi peti; rek je v šoli veljal kot vzorec za šestnajsterec. Če se ponos spremeni v bahaštvo, postanemo okolici nadležni. Pa tudi ogoljufamo se za realno stališče do sebe. Vsakdo je lahko vznesen od čudenja, da je samo on on - neponovljiv v izvirnosti narave in da menda niti snežinka nima sebi enakega para. Kogar zanese v bahavost, se pa počuti vzvišenega. Samo iz praznega sodú odmeva in samo prazen klas pokonci raste. Kar je prispodoba za človekovo napihnjenost in votlo veličino. Pa škoda, da so pregovori iz vsakodnevne rabe, ko tako nazorno izražajo stanje duha, čustev, počutja, vedênja in védenja. Te zjedrene resnice o nas samih so zbrane vsaj v kaki knjižni izdaji in posamezni uredniki koledarjev pa pratik jih tudi še cenijo.

6 min

Zanimiva so domača hišna imena, a nova – se zdi – kot da ne nastajajo več. Identificiramo se predvsem s priimki. Kjer se je reklo pr Merikanc, je bil nekdo od njih očitno povezan z Ameriko. Pr Baháč so si hišno ime pridobili z bahaštvom. Bahačev ni nikoli manjkalo in izumrli tudi še niso. Besede pa ni več slišati pogosto. Zdaj znamo hitro povedati, kdo v vsem pretirava, kdo se ima za boljšega od drugih, kdo se nenehno hvali, menjava avtomobile, poudarja poznanstvo z znanimi osebami. Bahaštva se nalezemo; potrebna je odpornost proti tej nadlegi. Spodbujajo ga uspehi, podpira ga nagnjenost k samoljubju. Podžiga ga tekmovalnost; kdo more reči, da nisem boljši pogajalec od one reve, ki mu nikoli ne uspe. *Nisem kot onile tamle zadaj, se prsi farizej v evangeljski priliki. Vse naredim prav, desetino odrajtam, nisem ne grabežljivec ne krivičnik ne prešuštnik. V naši koži se sliši: nisem tajkun, ne prikrivam se v davčnih oazah, ne skačem čez plot. Sploh sem dober; kaj pa drugi, na primer moj sosed. Zanimivo: trudila sem se, da bi otroci nazorneje razumeli bahaštvo in naše človeške napake, pa nobeden ni hotel igrati farizeja, vsi so želeli biti cestninar - povsem navaden človek s svojimi slabostmi. Veliko govorimo o človekovem samozavedanju. Danes velja biti ponosen nase, na svoje delo in uspehe. A saj je menda že Koseski rekel, da kdor zaničuje se sam, podlaga je tujčevi peti; rek je v šoli veljal kot vzorec za šestnajsterec. Če se ponos spremeni v bahaštvo, postanemo okolici nadležni. Pa tudi ogoljufamo se za realno stališče do sebe. Vsakdo je lahko vznesen od čudenja, da je samo on on - neponovljiv v izvirnosti narave in da menda niti snežinka nima sebi enakega para. Kogar zanese v bahavost, se pa počuti vzvišenega. Samo iz praznega sodú odmeva in samo prazen klas pokonci raste. Kar je prispodoba za človekovo napihnjenost in votlo veličino. Pa škoda, da so pregovori iz vsakodnevne rabe, ko tako nazorno izražajo stanje duha, čustev, počutja, vedênja in védenja. Te zjedrene resnice o nas samih so zbrane vsaj v kaki knjižni izdaji in posamezni uredniki koledarjev pa pratik jih tudi še cenijo.

Duhovna misel

Daniel Brkič: Pravljice za odrasle

5. 2. 2024

Terezija Avilska (1515–1582) se je slikovito izrazila in rekla, da ima Bog »tanke živce« in da popusti, ko mu sitnarimo. Toda sprašujem se, zakaj mi Bog ne odgovori, ko gre za moje izsiljevanje glede vprašanja, zakaj dopušča zlo. Ker v blišču svoje slepote ne dobim odgovora, mi pomaga eden največjih mislecev 20. stoletja, imenovan homo universalis, gospod G. K. Chesterton (1874–1936), ki mi je všeč zato, ker je princ paradoksa. Ljudje se sprašujemo, ali je bil nor ali pa je bil obnoren s svojim Bogom. On sam je podal odgovor in zapisal, da človeštvo vzdržujejo pri zdravi pameti ravno vera, skrivnost nedoumljivega, vključujoč tudi obstoj zla. Ko vero uničimo, ustvarimo morbidnost, hudo bolehnost in raznoliko smrt; grozečo praznino ničevosti, ki duši. Chesterton je trdil, da je navaden človek od vedno zdrav, ker je navaden človek od vedno vernik. Po Chestertonovi oceni ni norec tisti, ki je razum izgubil, ampak tisti, ki je izgubil vse, razen razuma. Kaj pa, ko gre za vprašanje trpljenja? Kdor se ga boji, trpi že zaradi strahu pred njim. Napoleon Bonaparte je trdil, da potrebujemo za soočenje s trpljenjem več poguma kot za soočenje s svojo lastno smrtjo. Chesterton je menil, da delamo napako, ker pravljice beremo samo otrokom, saj so namenjene predvsem odraslim. Njihove metafore bi morali brati ravno takrat, ko trpimo, ker so ogledalo duše (Freud). Za otroke so največja čudesa gola stvarnost, ne pa domišljijske pravljice, saj je zanje čudo, ko piha veter, pada dež, se premikajo oblaki, pojejo ptice in se bleščijo zvezde, zato odrasle vsakič vprašajo, zakaj je tako. Odrasli menimo, da je vse to samoumevno, ni pa nam samoumevno, zakaj je na svetu zlo, medtem ko se otroci o njem ne sprašujejo tako. V pravljicah se jim zdi zlo pravično in pošteno, če ne celo privlačno. Med odraslimi in otroki je še ena bistvena razlika. Ko pade in se poškoduje odrasel, se sprašuje, zakaj se je to zgodilo, in išče logične odgovore. Ko pade in si razbije koleno otrok, pa jokajoč priteče v mamin objem. Mati mu takrat ne razlaga fizikalnih zakonitosti glede padca, kajti otrok potrebuje mamino prisotnost in tolažbo.

6 min

Terezija Avilska (1515–1582) se je slikovito izrazila in rekla, da ima Bog »tanke živce« in da popusti, ko mu sitnarimo. Toda sprašujem se, zakaj mi Bog ne odgovori, ko gre za moje izsiljevanje glede vprašanja, zakaj dopušča zlo. Ker v blišču svoje slepote ne dobim odgovora, mi pomaga eden največjih mislecev 20. stoletja, imenovan homo universalis, gospod G. K. Chesterton (1874–1936), ki mi je všeč zato, ker je princ paradoksa. Ljudje se sprašujemo, ali je bil nor ali pa je bil obnoren s svojim Bogom. On sam je podal odgovor in zapisal, da človeštvo vzdržujejo pri zdravi pameti ravno vera, skrivnost nedoumljivega, vključujoč tudi obstoj zla. Ko vero uničimo, ustvarimo morbidnost, hudo bolehnost in raznoliko smrt; grozečo praznino ničevosti, ki duši. Chesterton je trdil, da je navaden človek od vedno zdrav, ker je navaden človek od vedno vernik. Po Chestertonovi oceni ni norec tisti, ki je razum izgubil, ampak tisti, ki je izgubil vse, razen razuma. Kaj pa, ko gre za vprašanje trpljenja? Kdor se ga boji, trpi že zaradi strahu pred njim. Napoleon Bonaparte je trdil, da potrebujemo za soočenje s trpljenjem več poguma kot za soočenje s svojo lastno smrtjo. Chesterton je menil, da delamo napako, ker pravljice beremo samo otrokom, saj so namenjene predvsem odraslim. Njihove metafore bi morali brati ravno takrat, ko trpimo, ker so ogledalo duše (Freud). Za otroke so največja čudesa gola stvarnost, ne pa domišljijske pravljice, saj je zanje čudo, ko piha veter, pada dež, se premikajo oblaki, pojejo ptice in se bleščijo zvezde, zato odrasle vsakič vprašajo, zakaj je tako. Odrasli menimo, da je vse to samoumevno, ni pa nam samoumevno, zakaj je na svetu zlo, medtem ko se otroci o njem ne sprašujejo tako. V pravljicah se jim zdi zlo pravično in pošteno, če ne celo privlačno. Med odraslimi in otroki je še ena bistvena razlika. Ko pade in se poškoduje odrasel, se sprašuje, zakaj se je to zgodilo, in išče logične odgovore. Ko pade in si razbije koleno otrok, pa jokajoč priteče v mamin objem. Mati mu takrat ne razlaga fizikalnih zakonitosti glede padca, kajti otrok potrebuje mamino prisotnost in tolažbo.

Duhovna misel

Božo Rustja: Tekač se skloni na startu

4. 2. 2024

Iz evangelija današnje nedelje izhaja, da je imel Kristus »poln« dan, nabit z obveznostmi. S štirimi učenci je šel v shodnico, kjer ni samo učil, ampak je tudi izgnal hude duhove. Po tem je šel v Simonovo hišo in ozdravil njegovo taščo. Zvečer so k njemu še prinašali bolnike, da bi jih ozdravil. To je gotovo trajalo pozno v noč. Zato bi razumeli, če bi Jezus naslednje jutro »malo potegnil«, da bi dlje spal. Toda Kristus je zgodaj zjutraj vstal in se opravil na samoten kraj, da bi molil. Namesto da bi si mislil, da ve, kaj Bog hoče od njega, je v molitvi prosil za Božje vodstvo, naj ga Bog vodi. Iz te globoke povezanosti z Očetom je jasno izhajal naslednji korak, da bo šel tudi v druga naselja oznanjat evangelij. Biti z Gospodom ni izgubljen čas. Jezus je bil nenehno v gibanju. Celo njegova molitev je bila dejavna. Ni zgodaj zjutraj vstal, da bi užival ob lepem sončnem vzhodu in zmolil nekaj molitev, ne, on je prosil, iskal in trkal. V molitvi je odkrival Očetov načrt. Zato je bil pripravljen, da spremeni stvari v življenju, da bi izpolnil ta načrt. Podobno kot se tekač skloni na startu, je bila Jezusova molitev dejavno čakanje, ne nedejavno izgubljanje časa. Ali nas preseneča, da je celo Jezus, sin večnega Očeta, potreboval čas, da je govoril z Očetom in tako razločeval svoje načrte in namene? Če je to res Jezus, koliko bolj je pomembno potem to za nas? Mladi Friderik Ozanan (1813–1853), ustanovitelj Vincencijevih konferenc, ki so pomagale ubogim, je doživljal globoko duhovno krizo. Ko je nekoč šel mimo ene pariških cerkva, je iz navade vstopil vanjo. V cerkvi je zagledal slavnega fizika Ampera, ki je zbrano molil. Ko je znanstvenik odhajal iz svetišča, ga je Friderik vprašal: »Gospod profesor, ali je mogoče, da nekdo velik kakor vi, še vedno moli?« Ampere je odgovoril: »Velik sem samo, kadar molim!« Italijanski pisatelj Giovanni Papini je zapisal: »Če se človek hoče dvigniti, mora poklekniti.« (Zgodbe kažejo novo pot, 21). Na neki način je molitev kot zbranost na startu. Bolj ko se zbereš, bolje boš tekel. Zato lahko rečemo, da je molitev celo nevarna. Neki politik je videl množico ljudi, ki je v cerkvi molila. Redovniku je dejal: »Če molijo, je vse v redu!« Ta mu je takoj odgovoril: »O ne! Če prav molijo, se bo nekaj zgodilo. Svet bo postal drugačen. Z molitvijo se vse spremeni. Molitev je nevarna, vse obrne na glavo!« (Zgodbe kažejo novo pot, 19).

5 min

Iz evangelija današnje nedelje izhaja, da je imel Kristus »poln« dan, nabit z obveznostmi. S štirimi učenci je šel v shodnico, kjer ni samo učil, ampak je tudi izgnal hude duhove. Po tem je šel v Simonovo hišo in ozdravil njegovo taščo. Zvečer so k njemu še prinašali bolnike, da bi jih ozdravil. To je gotovo trajalo pozno v noč. Zato bi razumeli, če bi Jezus naslednje jutro »malo potegnil«, da bi dlje spal. Toda Kristus je zgodaj zjutraj vstal in se opravil na samoten kraj, da bi molil. Namesto da bi si mislil, da ve, kaj Bog hoče od njega, je v molitvi prosil za Božje vodstvo, naj ga Bog vodi. Iz te globoke povezanosti z Očetom je jasno izhajal naslednji korak, da bo šel tudi v druga naselja oznanjat evangelij. Biti z Gospodom ni izgubljen čas. Jezus je bil nenehno v gibanju. Celo njegova molitev je bila dejavna. Ni zgodaj zjutraj vstal, da bi užival ob lepem sončnem vzhodu in zmolil nekaj molitev, ne, on je prosil, iskal in trkal. V molitvi je odkrival Očetov načrt. Zato je bil pripravljen, da spremeni stvari v življenju, da bi izpolnil ta načrt. Podobno kot se tekač skloni na startu, je bila Jezusova molitev dejavno čakanje, ne nedejavno izgubljanje časa. Ali nas preseneča, da je celo Jezus, sin večnega Očeta, potreboval čas, da je govoril z Očetom in tako razločeval svoje načrte in namene? Če je to res Jezus, koliko bolj je pomembno potem to za nas? Mladi Friderik Ozanan (1813–1853), ustanovitelj Vincencijevih konferenc, ki so pomagale ubogim, je doživljal globoko duhovno krizo. Ko je nekoč šel mimo ene pariških cerkva, je iz navade vstopil vanjo. V cerkvi je zagledal slavnega fizika Ampera, ki je zbrano molil. Ko je znanstvenik odhajal iz svetišča, ga je Friderik vprašal: »Gospod profesor, ali je mogoče, da nekdo velik kakor vi, še vedno moli?« Ampere je odgovoril: »Velik sem samo, kadar molim!« Italijanski pisatelj Giovanni Papini je zapisal: »Če se človek hoče dvigniti, mora poklekniti.« (Zgodbe kažejo novo pot, 21). Na neki način je molitev kot zbranost na startu. Bolj ko se zbereš, bolje boš tekel. Zato lahko rečemo, da je molitev celo nevarna. Neki politik je videl množico ljudi, ki je v cerkvi molila. Redovniku je dejal: »Če molijo, je vse v redu!« Ta mu je takoj odgovoril: »O ne! Če prav molijo, se bo nekaj zgodilo. Svet bo postal drugačen. Z molitvijo se vse spremeni. Molitev je nevarna, vse obrne na glavo!« (Zgodbe kažejo novo pot, 19).

Duhovna misel

Gregor Čušin: Ljubezen

3. 2. 2024

V današnji ponovljeni Duhovni misli igralec, dramatik in režiser Gregor Čušin pripoveduje o vetru, ki ga ne moremo videti, lahko pa ga občutimo. Tako je tudi z ljubeznijo.

6 min

V današnji ponovljeni Duhovni misli igralec, dramatik in režiser Gregor Čušin pripoveduje o vetru, ki ga ne moremo videti, lahko pa ga občutimo. Tako je tudi z ljubeznijo.

Duhovna misel

Jakob Piletič: Prižgane sveče nesoč

2. 2. 2024

Skrivnost svetlobe, skrivnost luči, kljub danes razmeroma enostavni znanstveni razlagi, človekovi notranjosti vseeno ostaja skrivnost. Od prvega zavedanja je luč, svetloba navajala človeški um k motrenju Presežnega. Tako tudi danes, preljubi, štirideseti dan po prazniku Gospodovega rojstva, ko slavimo praznik Gospodovega darovanja ali bolje Gospodove predstavitve, srečanja in Marijinega očiščevanja, kakor je sveto izročilo tudi imenovalo današnjo skrivnost, ko je svetu še jasneje zasvetila tista prava Luč (cf. Iz 9,1; Mt 4,16), Luč v razsvetljenje poganov (cf. Lk 2,32), Vzhajajoči z višave (cf. Lk 1,78), Luč od luči, Jezus Kristus. »Tebi naproti, o Kristus, hitimo mi vsi, ki iskreno in vdano častimo tvojo skrivnost: na poti k tebi smo polni veselja,« vzklika sveti Sofronij Jeruzalemski. »S seboj nesemo prižgane sveče kot znamenje tvojega Božjega sijaja. [...] Te prižgane sveče naj bodo predvsem znamenje notranje luči, s katero se hočemo pripraviti na srečanje s teboj, o Kristus.«1 Sveča je simbol Kristusa samega, saj sama sebe použiva, da sveti drugim, kakor je Kristus sam sebe použil in daroval Bogu Očetu v odkupljenje in zadoščenje za vse, »da bi imeli življenje.« (cf. Jn 10,10) »Kakor je torej tvoja Mati, Prečista Devica, nesla na svojih rokah tebe, pravo luč,« nadaljuje sveti jeruzalemski patriarh v začetku 7. stoletja »in te darovala za tiste, ki so bili v temi, tako tudi mi držimo v rokah to vsem vidno luč in v njeni svetlobi hitimo naproti tebi, ki si prava luč.«1 Spoštovane poslušalke, cenjeni poslušalci, naj luč učlovečenega Boga razsvetli in sebi priliči tudi temine našega srca in našega življenja. Prijeten praznik vam želim. Sophronius (S.) Hierosolymitanus, De Hypapante 3,6-7.

7 min

Skrivnost svetlobe, skrivnost luči, kljub danes razmeroma enostavni znanstveni razlagi, človekovi notranjosti vseeno ostaja skrivnost. Od prvega zavedanja je luč, svetloba navajala človeški um k motrenju Presežnega. Tako tudi danes, preljubi, štirideseti dan po prazniku Gospodovega rojstva, ko slavimo praznik Gospodovega darovanja ali bolje Gospodove predstavitve, srečanja in Marijinega očiščevanja, kakor je sveto izročilo tudi imenovalo današnjo skrivnost, ko je svetu še jasneje zasvetila tista prava Luč (cf. Iz 9,1; Mt 4,16), Luč v razsvetljenje poganov (cf. Lk 2,32), Vzhajajoči z višave (cf. Lk 1,78), Luč od luči, Jezus Kristus. »Tebi naproti, o Kristus, hitimo mi vsi, ki iskreno in vdano častimo tvojo skrivnost: na poti k tebi smo polni veselja,« vzklika sveti Sofronij Jeruzalemski. »S seboj nesemo prižgane sveče kot znamenje tvojega Božjega sijaja. [...] Te prižgane sveče naj bodo predvsem znamenje notranje luči, s katero se hočemo pripraviti na srečanje s teboj, o Kristus.«1 Sveča je simbol Kristusa samega, saj sama sebe použiva, da sveti drugim, kakor je Kristus sam sebe použil in daroval Bogu Očetu v odkupljenje in zadoščenje za vse, »da bi imeli življenje.« (cf. Jn 10,10) »Kakor je torej tvoja Mati, Prečista Devica, nesla na svojih rokah tebe, pravo luč,« nadaljuje sveti jeruzalemski patriarh v začetku 7. stoletja »in te darovala za tiste, ki so bili v temi, tako tudi mi držimo v rokah to vsem vidno luč in v njeni svetlobi hitimo naproti tebi, ki si prava luč.«1 Spoštovane poslušalke, cenjeni poslušalci, naj luč učlovečenega Boga razsvetli in sebi priliči tudi temine našega srca in našega življenja. Prijeten praznik vam želim. Sophronius (S.) Hierosolymitanus, De Hypapante 3,6-7.

Duhovna misel

Raid Al Daghistani: O bližini in daljini

1. 2. 2024

O bližini in daljavi je mogoče govoriti v različnih pomenih; o njiju lahko npr. govorimo v prostorsko-fizičnem, časovnem, čustvenem, sorodstvenem ali pa duhovnem pomenu besede. Toda še tako prepričljivo filozofsko utemeljevanje bližine in daljave nam ne more posredovati občutka in izkušnje ene ali druge razsežnosti. Ker sta torej bližina in daljava predvsem izkustveni razsežnosti, govor o njiju predpostavlja, da smo ju izkusili. Toda tako na logično-mišljenjski kot tudi na eksistencialno-izkustveni ravni velja, da bližino in daljavo razumemo oz. zaznavamo le v njunem medsebojnem razmerju. Bližino spoznamo oz. občutimo glede na daljavo in daljavo glede na bližino. Obe se tako nujno medsebojno pogojujeta in dopolnjujeta. Njuno merilo je razdalja. Bližino in daljavo je mogoče določiti le glede na razdaljo. To načelo seveda velja za človeka tudi na religijskem področju. Bog nam je blizu, ko občutimo njegovo navzočnost, in daleč, ko je ne občutimo. Občutiti njegovo navzočnost pa – ne glede na vso možno raznovrstnost psihološko-čustvenih učinkov – pomeni predvsem gotovost vere. Bog nam je lahko torej bolj ali manj blizu glede na stopnjo gotovosti naše vere, ki se lahko kaže tako v občutku ljubezni in duševni spokojnosti kot tudi v mistični vznesenosti in doživljanju metafizične povezanosti s celotnim stvarstvom. Toda ali je mogoče kategoriji bližine in daljave uporabiti za samega Boga, če pojem Boga razumemo kot absolutno transcendentno in hkrati imanentno, vseobsegajočo in hkrati vsepresegajočo poslednjo in navsezadnje edino Resničnost? V Koranu beremo, da je edini in večni Bog, »ki mu ni nihče enak« (sura 112:4), človeku hkrati »bližji od njegove vratne žile« (50:16). Po islamskem duhovnem izročilu je Bog »najbolj notranji misterij človeka« – skrivnost, ki je ni mogoče razkriti, vendar je hkrati skrivnost, ki ravno določa človeka kot človeka, njegovo resnično bit. Človek se s svojo vero Bogu lahko približuje in oddaljuje, Bog pa je kot Absolut vselej onstran bližine in daljave – in onstran vsake relacije. O tem, kako božja Resničnost presega kategoriji bližine in daljave, zgovorno pričajo osebna Božja razodetja muslimanskega puščavnika in mistika iz 10. stoletja, Abdaldžabarja an-Niffarija. V drugem poglavju svojega dela o »mističnih postajališčih« je zapisal besede, s katerimi bi rad končal svoje razmišljanje o bližini in daljavi. Bog je an-Niffariju dal spoznati: »Jaz sem Bližina, toda ne kakor bližina med stvarmi; in Jaz sem Daljava, toda ne kakor daljava med stvarmi. Tvoja bližina ni tvoja daljava in tvoja daljava ni tvoja bližina. Toda Jaz sem Bližina-Daljava, tisti, čigar daljava je bližina in bližina daljava. Kajti bližina in daljava, ki ju ti poznaš, sta razdalji: Jaz pa sem Bližina-Daljava brez razdalje.«

6 min

O bližini in daljavi je mogoče govoriti v različnih pomenih; o njiju lahko npr. govorimo v prostorsko-fizičnem, časovnem, čustvenem, sorodstvenem ali pa duhovnem pomenu besede. Toda še tako prepričljivo filozofsko utemeljevanje bližine in daljave nam ne more posredovati občutka in izkušnje ene ali druge razsežnosti. Ker sta torej bližina in daljava predvsem izkustveni razsežnosti, govor o njiju predpostavlja, da smo ju izkusili. Toda tako na logično-mišljenjski kot tudi na eksistencialno-izkustveni ravni velja, da bližino in daljavo razumemo oz. zaznavamo le v njunem medsebojnem razmerju. Bližino spoznamo oz. občutimo glede na daljavo in daljavo glede na bližino. Obe se tako nujno medsebojno pogojujeta in dopolnjujeta. Njuno merilo je razdalja. Bližino in daljavo je mogoče določiti le glede na razdaljo. To načelo seveda velja za človeka tudi na religijskem področju. Bog nam je blizu, ko občutimo njegovo navzočnost, in daleč, ko je ne občutimo. Občutiti njegovo navzočnost pa – ne glede na vso možno raznovrstnost psihološko-čustvenih učinkov – pomeni predvsem gotovost vere. Bog nam je lahko torej bolj ali manj blizu glede na stopnjo gotovosti naše vere, ki se lahko kaže tako v občutku ljubezni in duševni spokojnosti kot tudi v mistični vznesenosti in doživljanju metafizične povezanosti s celotnim stvarstvom. Toda ali je mogoče kategoriji bližine in daljave uporabiti za samega Boga, če pojem Boga razumemo kot absolutno transcendentno in hkrati imanentno, vseobsegajočo in hkrati vsepresegajočo poslednjo in navsezadnje edino Resničnost? V Koranu beremo, da je edini in večni Bog, »ki mu ni nihče enak« (sura 112:4), človeku hkrati »bližji od njegove vratne žile« (50:16). Po islamskem duhovnem izročilu je Bog »najbolj notranji misterij človeka« – skrivnost, ki je ni mogoče razkriti, vendar je hkrati skrivnost, ki ravno določa človeka kot človeka, njegovo resnično bit. Človek se s svojo vero Bogu lahko približuje in oddaljuje, Bog pa je kot Absolut vselej onstran bližine in daljave – in onstran vsake relacije. O tem, kako božja Resničnost presega kategoriji bližine in daljave, zgovorno pričajo osebna Božja razodetja muslimanskega puščavnika in mistika iz 10. stoletja, Abdaldžabarja an-Niffarija. V drugem poglavju svojega dela o »mističnih postajališčih« je zapisal besede, s katerimi bi rad končal svoje razmišljanje o bližini in daljavi. Bog je an-Niffariju dal spoznati: »Jaz sem Bližina, toda ne kakor bližina med stvarmi; in Jaz sem Daljava, toda ne kakor daljava med stvarmi. Tvoja bližina ni tvoja daljava in tvoja daljava ni tvoja bližina. Toda Jaz sem Bližina-Daljava, tisti, čigar daljava je bližina in bližina daljava. Kajti bližina in daljava, ki ju ti poznaš, sta razdalji: Jaz pa sem Bližina-Daljava brez razdalje.«

Duhovna misel

Silva Matos: Belo na modrem, kot sanje

31. 1. 2024

Življenje je čudež narave, je del večnosti. Ko se moj pogled sprehaja po valovih morske gladine, prevlada modrina. Modra barva morja se z vso svojo lepoto razkazuje svetu. V ozadju je zeleni breg, ki se zrcali v vodi. Kako lepa podoba šumečih valov, s katerimi se igra veter. Bela pena na robovih valov pride in se spet potopi v vodno gmoto. Kot negotov otrok, ki se skrije v materino naročje. Veter se nenadoma odločno zažene v našo ladjo, jo zaziblje in šumenje postane glasno, odrezavo. Dokler se spet ne pomiri. Le rahlo ziblje moje ležišče. Kot da bi sanjala. Zdi se mi, da me valovi nosijo v svetlobo nad nami, v občutek povezanosti z Izvorom in ciljem, tja, kjer je smisel, vrednost moje poti. V teh lepih podobah narave prepoznam dragocenost svoje ljubezni, vere Vanj, v njegovo navzočnost. In se mu pustim najti, tako se mi zdi, da se počutim čisto varno, sprejeto, ljubljeno. Kolikokrat pa v življenju spet pride drug občutek, drugačno stanje, ko zdrsnem v zaprtost. A ne, ne želim ostati v njej. Vedno večkrat se pustim najti. Verjamem, da prihaja tudi po drugih ljudeh, tistih, ki jih srečujem na poti. Vsak dan. In živimo povezani, kot na tej ladji, na kateri smo skupaj preživeli teden dni.. Nova izkušnja, s katero sem Ga lahko doživela. Tokrat se mi zdi, da sem stopila k Njemu, da mi lahko govori, da ga slišim. Fantazije so lahko neskončne, skoraj neustavljive. Potrebuješ mir in razmislek, da bi lahko okušal notranjo vrednost stvari. Notranjo vrednost pa odkriješ, ko si vzameš čas, ko prosiš za to. Moliš. Srečaš se s svojo drobno kapljico, ki je del oceana. Tako dragocena je, da te ohranja v stiku s svojim smislom. Z Ljubeznijo, ki sije kot sonce, ko smo drug za drugega vir radosti sprejemanja.

5 min

Življenje je čudež narave, je del večnosti. Ko se moj pogled sprehaja po valovih morske gladine, prevlada modrina. Modra barva morja se z vso svojo lepoto razkazuje svetu. V ozadju je zeleni breg, ki se zrcali v vodi. Kako lepa podoba šumečih valov, s katerimi se igra veter. Bela pena na robovih valov pride in se spet potopi v vodno gmoto. Kot negotov otrok, ki se skrije v materino naročje. Veter se nenadoma odločno zažene v našo ladjo, jo zaziblje in šumenje postane glasno, odrezavo. Dokler se spet ne pomiri. Le rahlo ziblje moje ležišče. Kot da bi sanjala. Zdi se mi, da me valovi nosijo v svetlobo nad nami, v občutek povezanosti z Izvorom in ciljem, tja, kjer je smisel, vrednost moje poti. V teh lepih podobah narave prepoznam dragocenost svoje ljubezni, vere Vanj, v njegovo navzočnost. In se mu pustim najti, tako se mi zdi, da se počutim čisto varno, sprejeto, ljubljeno. Kolikokrat pa v življenju spet pride drug občutek, drugačno stanje, ko zdrsnem v zaprtost. A ne, ne želim ostati v njej. Vedno večkrat se pustim najti. Verjamem, da prihaja tudi po drugih ljudeh, tistih, ki jih srečujem na poti. Vsak dan. In živimo povezani, kot na tej ladji, na kateri smo skupaj preživeli teden dni.. Nova izkušnja, s katero sem Ga lahko doživela. Tokrat se mi zdi, da sem stopila k Njemu, da mi lahko govori, da ga slišim. Fantazije so lahko neskončne, skoraj neustavljive. Potrebuješ mir in razmislek, da bi lahko okušal notranjo vrednost stvari. Notranjo vrednost pa odkriješ, ko si vzameš čas, ko prosiš za to. Moliš. Srečaš se s svojo drobno kapljico, ki je del oceana. Tako dragocena je, da te ohranja v stiku s svojim smislom. Z Ljubeznijo, ki sije kot sonce, ko smo drug za drugega vir radosti sprejemanja.

Duhovna misel

Stanislav Kerin: Kam gre življenje?

30. 1. 2024

Besede so pomemben del našega življenja. Uporabljamo jih za to, da drugim posredujemo svoje misli. Rojevajo se v naših mislih. Lahko so spodbudne, razumevajoče, opogumljajo, povezujejo, delajo človeka in človeštvo dobro. Po drugi strani pa lahko postanejo žaljive, uničujoče, ponižujejo drugega, vnašajo sovraštvo med ljudi, zavajajo ljudi. Vse se začne v naših mislih. Že star latinski pregovor pravi: »Quidquid agis, prudenter agas et respice finem!« (Kar koli delaš, delaj modro in glej na konec.) Dobro je, tako dela zrel in odrasel človek, biti pozoren na to, kam ga vodijo določene misli in dejanja, ki sledijo našemu razmišljanju. Tudi v preteklosti so opozarjali na stranpoti, na katere pogosto zaide človek in človeštvo. Modrosti generacij pred nami je včasih težko razumeti. Ena takšnih misli je bila zapisana pred tisočletji. Takole je zapisano: »Če se pravični odvrne od svoje pravičnosti, ravna krivično in zato umre, umre zaradi krivice, ki jo je počenjal. Če pa se krivični odvrne od krivičnosti, ki jo je počenjal, in ravna po pravu in pravičnosti, si reši življenje. Ker uvidi in se odvrne od vseh pregreh, ki jih je počenjal, bo zagotovo živel, ne bo umrl.« (Ezk 18,26–28). Mar ni to krivično? Na prvi pogled morda res. Toda! Bolj ko se človek poglobi v to misel, bolj vidi, kako pomembno je, kam je usmerjeno naše življenje, kaj kali, kaj klije in raste v našem življenju. Lahko bi rekli, da je življenje umetnost izbiranja pravih misli in odločitev za dejanja, ki vodijo nas in druge ljudi k zrelosti in odraslosti. Vsak dan znova se je treba odločati in izbrati pravo smer življenja. In kako lahko to preverim? Ko postajam krivičen, sem nepozoren do drugih ljudi, ko ponižujem druge ljudi, je to lahko opozorilo, da nisem na pravi poti. V življenju naj bi me vodila pravičnost. Prijaznost, sočutje, pozornost do drugega človeka so jamstvo, da gre življenje v pravo smer. Danes potrebujemo ljudi, ki so vsak dan pozorni na to, da ne bi iz pravičnosti zdrsnili v krivičnost, da ne bi namesto prijaznosti in dobrote širili okrog sebe sovraštvo in nerazumevanje. To je zagotovilo, da bodo ljudje kljub včasih drugačnemu vtisu vztrajali na poti pravičnosti. Vsak se sam pri sebi, v svojih mislih odloči, ali bo šel po poti krivičnosti ali pravičnosti. Pomembna je smer življenja, po kateri si upajo stopati ljudje s pogumom in vztrajnostjo.

6 min

Besede so pomemben del našega življenja. Uporabljamo jih za to, da drugim posredujemo svoje misli. Rojevajo se v naših mislih. Lahko so spodbudne, razumevajoče, opogumljajo, povezujejo, delajo človeka in človeštvo dobro. Po drugi strani pa lahko postanejo žaljive, uničujoče, ponižujejo drugega, vnašajo sovraštvo med ljudi, zavajajo ljudi. Vse se začne v naših mislih. Že star latinski pregovor pravi: »Quidquid agis, prudenter agas et respice finem!« (Kar koli delaš, delaj modro in glej na konec.) Dobro je, tako dela zrel in odrasel človek, biti pozoren na to, kam ga vodijo določene misli in dejanja, ki sledijo našemu razmišljanju. Tudi v preteklosti so opozarjali na stranpoti, na katere pogosto zaide človek in človeštvo. Modrosti generacij pred nami je včasih težko razumeti. Ena takšnih misli je bila zapisana pred tisočletji. Takole je zapisano: »Če se pravični odvrne od svoje pravičnosti, ravna krivično in zato umre, umre zaradi krivice, ki jo je počenjal. Če pa se krivični odvrne od krivičnosti, ki jo je počenjal, in ravna po pravu in pravičnosti, si reši življenje. Ker uvidi in se odvrne od vseh pregreh, ki jih je počenjal, bo zagotovo živel, ne bo umrl.« (Ezk 18,26–28). Mar ni to krivično? Na prvi pogled morda res. Toda! Bolj ko se človek poglobi v to misel, bolj vidi, kako pomembno je, kam je usmerjeno naše življenje, kaj kali, kaj klije in raste v našem življenju. Lahko bi rekli, da je življenje umetnost izbiranja pravih misli in odločitev za dejanja, ki vodijo nas in druge ljudi k zrelosti in odraslosti. Vsak dan znova se je treba odločati in izbrati pravo smer življenja. In kako lahko to preverim? Ko postajam krivičen, sem nepozoren do drugih ljudi, ko ponižujem druge ljudi, je to lahko opozorilo, da nisem na pravi poti. V življenju naj bi me vodila pravičnost. Prijaznost, sočutje, pozornost do drugega človeka so jamstvo, da gre življenje v pravo smer. Danes potrebujemo ljudi, ki so vsak dan pozorni na to, da ne bi iz pravičnosti zdrsnili v krivičnost, da ne bi namesto prijaznosti in dobrote širili okrog sebe sovraštvo in nerazumevanje. To je zagotovilo, da bodo ljudje kljub včasih drugačnemu vtisu vztrajali na poti pravičnosti. Vsak se sam pri sebi, v svojih mislih odloči, ali bo šel po poti krivičnosti ali pravičnosti. Pomembna je smer življenja, po kateri si upajo stopati ljudje s pogumom in vztrajnostjo.

Duhovna misel

Marko Rijavec: Čas za dolgčas

29. 1. 2024

Prav mogoče, da se že bojite, kako bo izgledal vaš današnji dan. Na koncu boste utrujeni, kajne? Ne samo vi, tudi vaši otroci ali vnuki, na katere ste pravkar pomislili. Kaj vse jih čaka! In vas skupaj z njimi! Po šoli jih boste peljali na še verouk in angleščino, potem na trening nogometa, pa na tekmo morda, potem še na klarinet v glasbeno šolo. Ali pa na plesne vaje. Ali pa na morda še nekaj, kar ste si sami kot otroci želeli, pa niste imeli možnosti za to. Res utrujajoče. Mnogi med nami menimo, da je dobra vzgoja 24-urni nadzor nad otroki. Biti menedžer svojega otroka, ki mu do vrha napolnimo vsakdan z obveznostmi, da slučajno ne bi pomislil na neumnosti. Da ne bi zašel v drogo, v slabo družbo, v kakšno drugo nevarnost. Ali pa, da ne bi bil ves čas doma, da bi se imeli starši čas umakniti pred njim in njegovimi sitnimi vprašanji. Pa je to kvečjemu samo razlog, zaradi katerega starši postajajo preutrujeni in še bolj sitni taksisti, otroci pa popolnoma nesamostojne in neustvarjalne ovce. Nekaj strašljivega je dandanes imeti urnik z luknjami. Neopredeljeni čas sredi delavnika. Čas za dolgčas, ne za utrujenost. Čas, ko ne otroci ne mi ne vemo, kaj bodo počeli in kje bodo. Toda prav čas za nekaj nedoločenega, čas za nekaj popolnoma prepuščenega človekovi domišljiji in njegovi samostojnosti, je čas, ki ga naši otroci najbolj potrebujejo, ker takrat še bolj kot med obveznostmi rasejo. Brskajo po sebi, se odločajo za to, kaj je pomembno njim, ne pa njihovim staršem. Takrat postajajo samostojni ljudje, sposobni lastnih odločitev. Se učijo letati in pasti, pa se spet pobrati. Sami. Nekaj, kar morajo narediti brez vas in ostalih učiteljev, trenerjev in vzgojiteljev, sicer tega ne bodo znali nikoli. Ne skrbite. Če vas bodo potrebovali, vas bodo poklicali. Če pa vas ne bodo, to ne pomeni, da vas nimajo radi. Pomeni, da jih imate radi vi. Ker jim zaupate. To je največ, kar lahko damo svojim otrokom: zaupanje. Nekaj takega, kar nam daje Bog, ko nas pusti, da se v tem svetu sami vozimo s kolesom. Tudi če ve, da bomo padli.

5 min

Prav mogoče, da se že bojite, kako bo izgledal vaš današnji dan. Na koncu boste utrujeni, kajne? Ne samo vi, tudi vaši otroci ali vnuki, na katere ste pravkar pomislili. Kaj vse jih čaka! In vas skupaj z njimi! Po šoli jih boste peljali na še verouk in angleščino, potem na trening nogometa, pa na tekmo morda, potem še na klarinet v glasbeno šolo. Ali pa na plesne vaje. Ali pa na morda še nekaj, kar ste si sami kot otroci želeli, pa niste imeli možnosti za to. Res utrujajoče. Mnogi med nami menimo, da je dobra vzgoja 24-urni nadzor nad otroki. Biti menedžer svojega otroka, ki mu do vrha napolnimo vsakdan z obveznostmi, da slučajno ne bi pomislil na neumnosti. Da ne bi zašel v drogo, v slabo družbo, v kakšno drugo nevarnost. Ali pa, da ne bi bil ves čas doma, da bi se imeli starši čas umakniti pred njim in njegovimi sitnimi vprašanji. Pa je to kvečjemu samo razlog, zaradi katerega starši postajajo preutrujeni in še bolj sitni taksisti, otroci pa popolnoma nesamostojne in neustvarjalne ovce. Nekaj strašljivega je dandanes imeti urnik z luknjami. Neopredeljeni čas sredi delavnika. Čas za dolgčas, ne za utrujenost. Čas, ko ne otroci ne mi ne vemo, kaj bodo počeli in kje bodo. Toda prav čas za nekaj nedoločenega, čas za nekaj popolnoma prepuščenega človekovi domišljiji in njegovi samostojnosti, je čas, ki ga naši otroci najbolj potrebujejo, ker takrat še bolj kot med obveznostmi rasejo. Brskajo po sebi, se odločajo za to, kaj je pomembno njim, ne pa njihovim staršem. Takrat postajajo samostojni ljudje, sposobni lastnih odločitev. Se učijo letati in pasti, pa se spet pobrati. Sami. Nekaj, kar morajo narediti brez vas in ostalih učiteljev, trenerjev in vzgojiteljev, sicer tega ne bodo znali nikoli. Ne skrbite. Če vas bodo potrebovali, vas bodo poklicali. Če pa vas ne bodo, to ne pomeni, da vas nimajo radi. Pomeni, da jih imate radi vi. Ker jim zaupate. To je največ, kar lahko damo svojim otrokom: zaupanje. Nekaj takega, kar nam daje Bog, ko nas pusti, da se v tem svetu sami vozimo s kolesom. Tudi če ve, da bomo padli.

Duhovna misel

Edvard Kovač: Biti prerok

28. 1. 2024

V vsakdanjem življenju imamo navado reči: Saj nisem prerok, da bi vedel, kako se bodo stvari odvijale v prihodnosti! Ali pa: Ko bi bil prerok, bi vedel povedati, kaj se bo zgodilo. Po našem prepričanju prerok napoveduje prihodnje dogodke, to je ta, ki ima jutrišnji dan na dlani. Vloga bibličnega preroka pa je drugačna: razlaga nam sedanjost, na dogodke, ki se odvijajo pred njim, gleda z Božjimi očmi. Zato takrat, ko spregovori prerok, ne govori le v svojem imenu, ampak v imenu samega Boga, ki ga navdihuje. Z Božjimi besedami, ki jih izgovarja, krepi, opogumlja in razsvetljuje svoje ljudstvo. Po potrebi ga tudi svari in okara. Med preroki najdemo zelo različne može in žene. Prerok Jeremija je npr. aristokrat, ki se lahko svobodno giblje na jeruzalemskem dvoru in ki uporablja kultiviran jezik. A na drugi strani so med preroki tudi pastirji drobnice ,kot npr. prerok Amos, ki je gojil le smokve. Zato se ob Božjem klicu v preroško službo izgovarjajo, da ne znajo govori. Toda Božji klic je močnejši, kot vsi človeški pomisleki in ovire, zato je prerok opogumljen, da stopi pred Gospoda in vzklikne: »Tukaj sem!« Gotovo je bil največji izmed vseh prerokov Mojzes. Bilo mu je dano, da je že v Mandianski deželi, kamor je pribežal, ko je hotel uiti faraonovi jezi, doživel nekaj nepopisnega. Znašel se je namreč pred ognjenim grmom, ki ni zgorel. Ko se mu je približal, je zaznal, da stoji pred samim Bogom. Takrat si je zastrl oči, ker je vedel, da bo sicer umrl. Prav ta izjemna duhovna izkušnja mu je pomagala, da je doumel, kako nevarno se je podati v samo skrivnost Boga, ali celo misliti, da jo je mogoče zaobjeli. To je mogoče le z izkušnjo smrti. Mojzes ve, da tudi svojega ljudstva ne sme peljati naravnost v to skrivnost Božje navzočnosti, sicer ga bo ugonobil. Potrebno je, da se njegovi rojaki zadovoljijo s preroško besedo. Najprej njegovo, potem pa z besedo prerokov, ki jih bo Bog obujal med iskrenimi ljudmi. Preroki so svoje duhovne izkušnje, ki jih je navdihnil sam Bog, zaobjeli v svoja razmišljanja, doživetja in spoznanja ter jih nato posredovali svojemu ljudstvu. Božja beseda tudi v takšni človeški obliki ostane močna in navdihujoča in jo je mogoče razumeti, se prek nje z Bogom pogovarjati, hkrati pa ostati živ in ne umreti. Zato mora prerok vedno znova premišljevati Božje sporočilo in ga očistiti svojih čustev, predsodkov in hotenj. Tako bo lahko v nedolžnosti svojega srca povedal tisto, kar mu Bog resnično sporoča.

7 min

V vsakdanjem življenju imamo navado reči: Saj nisem prerok, da bi vedel, kako se bodo stvari odvijale v prihodnosti! Ali pa: Ko bi bil prerok, bi vedel povedati, kaj se bo zgodilo. Po našem prepričanju prerok napoveduje prihodnje dogodke, to je ta, ki ima jutrišnji dan na dlani. Vloga bibličnega preroka pa je drugačna: razlaga nam sedanjost, na dogodke, ki se odvijajo pred njim, gleda z Božjimi očmi. Zato takrat, ko spregovori prerok, ne govori le v svojem imenu, ampak v imenu samega Boga, ki ga navdihuje. Z Božjimi besedami, ki jih izgovarja, krepi, opogumlja in razsvetljuje svoje ljudstvo. Po potrebi ga tudi svari in okara. Med preroki najdemo zelo različne može in žene. Prerok Jeremija je npr. aristokrat, ki se lahko svobodno giblje na jeruzalemskem dvoru in ki uporablja kultiviran jezik. A na drugi strani so med preroki tudi pastirji drobnice ,kot npr. prerok Amos, ki je gojil le smokve. Zato se ob Božjem klicu v preroško službo izgovarjajo, da ne znajo govori. Toda Božji klic je močnejši, kot vsi človeški pomisleki in ovire, zato je prerok opogumljen, da stopi pred Gospoda in vzklikne: »Tukaj sem!« Gotovo je bil največji izmed vseh prerokov Mojzes. Bilo mu je dano, da je že v Mandianski deželi, kamor je pribežal, ko je hotel uiti faraonovi jezi, doživel nekaj nepopisnega. Znašel se je namreč pred ognjenim grmom, ki ni zgorel. Ko se mu je približal, je zaznal, da stoji pred samim Bogom. Takrat si je zastrl oči, ker je vedel, da bo sicer umrl. Prav ta izjemna duhovna izkušnja mu je pomagala, da je doumel, kako nevarno se je podati v samo skrivnost Boga, ali celo misliti, da jo je mogoče zaobjeli. To je mogoče le z izkušnjo smrti. Mojzes ve, da tudi svojega ljudstva ne sme peljati naravnost v to skrivnost Božje navzočnosti, sicer ga bo ugonobil. Potrebno je, da se njegovi rojaki zadovoljijo s preroško besedo. Najprej njegovo, potem pa z besedo prerokov, ki jih bo Bog obujal med iskrenimi ljudmi. Preroki so svoje duhovne izkušnje, ki jih je navdihnil sam Bog, zaobjeli v svoja razmišljanja, doživetja in spoznanja ter jih nato posredovali svojemu ljudstvu. Božja beseda tudi v takšni človeški obliki ostane močna in navdihujoča in jo je mogoče razumeti, se prek nje z Bogom pogovarjati, hkrati pa ostati živ in ne umreti. Zato mora prerok vedno znova premišljevati Božje sporočilo in ga očistiti svojih čustev, predsodkov in hotenj. Tako bo lahko v nedolžnosti svojega srca povedal tisto, kar mu Bog resnično sporoča.

Duhovna misel

Metka Klevišar: Prenašanje vode v situ

27. 1. 2024

Zelo dobro se spominjam izjave neke socialne delavke, čeprav je od takrat, ko sem jo slišala, minilo že veliko let. Bila je na precej vodilnem položaju in je takole povedala, kako je doživljala svoje delo: »Imela sem občutek, da prenašam vodo v situ. V svojem življenju sem tako znosila veliko vode.« Ali se ne dogaja podobno mnogim ljudem? Vse življenje se z vsem srcem trudijo za nekaj, pa so nazadnje praznih rok in nimajo kaj pokazati. Ali je bilo potem sploh vredno truditi se za vse to? Morda bi kdo tudi rekel, da vse skupaj ni imelo smisla in mu je na koncu žal za ves njegov trud. Socialna delavka, katere izjave se spominjam, ni rekla tako. Veliko je delala, sedaj ima občutek, da nima kaj pokazati, pa vendar ji ni prav za nič žal. Zaveda se, da je vse imelo smisel in da je bilo v tistem trenutku potrebno. Ta zavest ji je dovolj, ne potrebuje drugih dokazov in potrdil. Zato govori tudi o situ in vodi z neko dobrohotnostjo in v njej ni začutiti nobene zagrenjenosti. Povsem drugače pa sem doživela starejšo žensko, ki je v času svojega aktivnega življenja tudi delala na vodilnem položaju. Sedaj skuša biti aktivna v župniji in pomagati na različne načine. Zelo odločno je večkrat ponovila: »Hočem videti efekt. Hočem videti, kaj je moje delo premaknilo, koliko je komu pomagalo. Če ne vidimo efekta, nimamo prave motivacije za delo.« Dva pristopa do dela, ki ju tudi sicer srečujemo v življenju. Prva ženska dela in živi zelo sproščeno. Ni obremenjena s tem, kakšen mora biti rezultat. Druga ženska je stalno nezadovoljna, ker učinek njenega dela ni nikoli takšen, kot bi želela. Vedno bi želela kaj več. Kaj pa je tisto, kar ljudem resnično pomaga, ostaja skrivnost. Včasih mimogrede izgovorjena beseda, drobno dejanje, ki se ne zdi omembe vredno ali kaj podobnega. Pomembno je, da prihaja iz srca in da živimo v zavesti, da ni nič, kar dobrega naredimo, zaman. Tudi če tega… ne vidimo.

6 min

Zelo dobro se spominjam izjave neke socialne delavke, čeprav je od takrat, ko sem jo slišala, minilo že veliko let. Bila je na precej vodilnem položaju in je takole povedala, kako je doživljala svoje delo: »Imela sem občutek, da prenašam vodo v situ. V svojem življenju sem tako znosila veliko vode.« Ali se ne dogaja podobno mnogim ljudem? Vse življenje se z vsem srcem trudijo za nekaj, pa so nazadnje praznih rok in nimajo kaj pokazati. Ali je bilo potem sploh vredno truditi se za vse to? Morda bi kdo tudi rekel, da vse skupaj ni imelo smisla in mu je na koncu žal za ves njegov trud. Socialna delavka, katere izjave se spominjam, ni rekla tako. Veliko je delala, sedaj ima občutek, da nima kaj pokazati, pa vendar ji ni prav za nič žal. Zaveda se, da je vse imelo smisel in da je bilo v tistem trenutku potrebno. Ta zavest ji je dovolj, ne potrebuje drugih dokazov in potrdil. Zato govori tudi o situ in vodi z neko dobrohotnostjo in v njej ni začutiti nobene zagrenjenosti. Povsem drugače pa sem doživela starejšo žensko, ki je v času svojega aktivnega življenja tudi delala na vodilnem položaju. Sedaj skuša biti aktivna v župniji in pomagati na različne načine. Zelo odločno je večkrat ponovila: »Hočem videti efekt. Hočem videti, kaj je moje delo premaknilo, koliko je komu pomagalo. Če ne vidimo efekta, nimamo prave motivacije za delo.« Dva pristopa do dela, ki ju tudi sicer srečujemo v življenju. Prva ženska dela in živi zelo sproščeno. Ni obremenjena s tem, kakšen mora biti rezultat. Druga ženska je stalno nezadovoljna, ker učinek njenega dela ni nikoli takšen, kot bi želela. Vedno bi želela kaj več. Kaj pa je tisto, kar ljudem resnično pomaga, ostaja skrivnost. Včasih mimogrede izgovorjena beseda, drobno dejanje, ki se ne zdi omembe vredno ali kaj podobnega. Pomembno je, da prihaja iz srca in da živimo v zavesti, da ni nič, kar dobrega naredimo, zaman. Tudi če tega… ne vidimo.

Duhovna misel

Emanuela Žerdin: Mir v cerkvi

26. 1. 2024

Nedavno smo se pri verouku z letošnjimi prvoobhajanci pogovarjali o tem, kaj jim je v cerkvi najbolj všeč. Presenetil me je odgovor bistrega Marka, ki je povedal, da mu je najbolj všeč – mir! Kar nisem mogla verjeti! Tretješolcu je najbolj všeč mir v cerkvi! Bila sem prepričana, da se otroci pri navadnih mašah v glavnem dolgočasijo, kadar ne sodelujejo, ne pojejo ali ne prinašajo darov, a mali Mark je povedal, da mu je mir všeč! Ob obisku Marijine cerkve v središču našega glavnega mesta me je toplo prešinilo: tudi meni je v cerkvi najbolj všeč mir! Ko se zapro velika vrata, se naenkrat znajdeš v svetu tišine, miru, urejenosti. Prav zato je dobro in dragoceno, da so naše cerkve odprte, tudi ko ni v njih svete maše, turističnih obiskov ali koncertov. Ni nam treba vedno kaj slišati, videti, doživeti, početi. Včasih je dovolj stopiti v cerkev in se potopiti v mir in tišino, ki sta v njej doma. Redko kje zunaj cerkva danes čutimo mir, redko kdaj umolknejo ulice, domovi … Vse je polno glasov, takih in drugačnih, polno telefonov – ker so postali naše tretje oko, polno nemira, predvsem pa hitenja, iskanja, drvenja. Ljudje skoraj ne gledajo več drug drugemu v obraz, niti imajo časa za sproščen prijateljski pogovor, ki je blažilen za srce in zdravilen za dušo. Zato še kako potrebujemo mir, ki kraljuje v naših cerkvah! In ko se potopimo v mir, ko brez besed stojimo pred drobno lučko, ki trepeta tam ob tabernaklju, lahko doživimo navzočnost Njega, ki govori brez besed, ki deluje brez dejanj in ozdravlja brez zdravil. Ne samo, da naše telo potrebuje tak mir, da si odpočije od vrvenja vsakdanjega življenja, pogosto ga potrebuje tudi naša utrujena duša, da se ne zapre, ampak ostane v stiku z večnim Gospodom, Darovalcem življenja in Odrešenikom sveta. Kako zelo si želim, da bi bile vse naše cerkve odprte, da bi iskalci našli mir in tišino in zaslutili navzočnost Njega, ki je tam doma.

6 min

Nedavno smo se pri verouku z letošnjimi prvoobhajanci pogovarjali o tem, kaj jim je v cerkvi najbolj všeč. Presenetil me je odgovor bistrega Marka, ki je povedal, da mu je najbolj všeč – mir! Kar nisem mogla verjeti! Tretješolcu je najbolj všeč mir v cerkvi! Bila sem prepričana, da se otroci pri navadnih mašah v glavnem dolgočasijo, kadar ne sodelujejo, ne pojejo ali ne prinašajo darov, a mali Mark je povedal, da mu je mir všeč! Ob obisku Marijine cerkve v središču našega glavnega mesta me je toplo prešinilo: tudi meni je v cerkvi najbolj všeč mir! Ko se zapro velika vrata, se naenkrat znajdeš v svetu tišine, miru, urejenosti. Prav zato je dobro in dragoceno, da so naše cerkve odprte, tudi ko ni v njih svete maše, turističnih obiskov ali koncertov. Ni nam treba vedno kaj slišati, videti, doživeti, početi. Včasih je dovolj stopiti v cerkev in se potopiti v mir in tišino, ki sta v njej doma. Redko kje zunaj cerkva danes čutimo mir, redko kdaj umolknejo ulice, domovi … Vse je polno glasov, takih in drugačnih, polno telefonov – ker so postali naše tretje oko, polno nemira, predvsem pa hitenja, iskanja, drvenja. Ljudje skoraj ne gledajo več drug drugemu v obraz, niti imajo časa za sproščen prijateljski pogovor, ki je blažilen za srce in zdravilen za dušo. Zato še kako potrebujemo mir, ki kraljuje v naših cerkvah! In ko se potopimo v mir, ko brez besed stojimo pred drobno lučko, ki trepeta tam ob tabernaklju, lahko doživimo navzočnost Njega, ki govori brez besed, ki deluje brez dejanj in ozdravlja brez zdravil. Ne samo, da naše telo potrebuje tak mir, da si odpočije od vrvenja vsakdanjega življenja, pogosto ga potrebuje tudi naša utrujena duša, da se ne zapre, ampak ostane v stiku z večnim Gospodom, Darovalcem življenja in Odrešenikom sveta. Kako zelo si želim, da bi bile vse naše cerkve odprte, da bi iskalci našli mir in tišino in zaslutili navzočnost Njega, ki je tam doma.

Duhovna misel

Alenka Veber: Potrti duh

25. 1. 2024

»Človekov duh prenaša telesno bolečino, a kdo bo vzdignil potrtega duha?« (Prg 18,14) je eden izmed pregovorov v starozavezni modrostni knjigi. Na prvi pogled skrivnosten, kakor osti, s katerimi so nekoč zbadali in poganjali vole, in kakor klini, s katerimi so pritrjevali šotor pred viharjem. Spoštovani poslušalci in cenjene poslušalke, ali ste se že kdaj sprehodili po vinogradu ali nasadu marelic v času bujne rasti in vzpenjanja proti nebu? Tako vinogradnik kot sadjar vesta, da trta in sadno drevo za rast potrebujeta oporo oziroma latnik, kot imenujemo ogrodje iz letev. Če vaše domove krasijo sobne rastline, so med njimi mogoče tudi vzpenjavke, rastline, ki za svojo rast prav tako potrebujejo oporo. Ne samo zrelo grozdje, rumenkaste marelice in okrasne rastline, za svojo duhovno rast tudi mi potrebujemo oporo. In ta je, v simbolnem pomenu, lahko podobna železnemu ali lesenemu drogu, ki nam omogoča, da ostanemo v pokončnem položaju. Ko se potrti duh začne prosto vzpenjati po latniku proti nebu, v svoji prostranosti postaja lahkoten. Da bi videli in začutili lahkotnost njegove rasti, moramo najprej pasti na dno življenjskega lonca, v globine smisla življenja. Vzpenjanje proti vrhu lonca največkrat ni lahko, brez opore soplezalca vzpon zmorejo le redki. Življenje mi je doslej prizanašalo s telesno bolečino: čutila sem le bolečino zaradi zloma noge, mogoče zobobola. Otroške bolezni so iz moje zavesti že zdavnaj izpuhtele. Ni pa izpuhtela telesna bolečina mojih najbližjih, prijateljev in znancev. Četudi smo sami odporni proti telesnim bolečinam, lahko ob dojemanju preizkušenj naših najbližjih naš duh postane potrt. Koliko lažje je na zlomljeno roko namestiti žičnato opornico kot namestiti opornico pri duševni potrtosti. Nanjo ne vplivajo samo neozdravljiva bolezen, zlom noge in zobobol. Toliko drugega je, kar nam trga duha. V katerem grmovju raste pravšnji latnik za vas, dragi poslušalci in cenjene poslušalke, ne vem. Želim pa, tako sebi kot vam, da bi ob preizkušnjah zmogli dvigniti svojega duha iz potrtosti in da bi vaš duh ostal jasen. Tako bo pogled na telesne bolečine še jasnejši. V nasprotju z oporo grozdju in marelici, ki je z žico povezana ob trti in steblu, mora biti naša opora prosta spon, sicer nam bo omejila dvig duha. Sposobnost duha je močnejša od odganjanja vinske trte, a le če naš duh ostane jasen in pokončen. Ko ga napadejo škodljivci, jih moramo zatreti in znova moramo začeti rasti ob opori. Mogoče bo vinska trta prej pognala v zrak, kot se bo vzdignil naš potrti duh, nedvomno pa bo naš duh ob pravi opori poletel višje.

7 min

»Človekov duh prenaša telesno bolečino, a kdo bo vzdignil potrtega duha?« (Prg 18,14) je eden izmed pregovorov v starozavezni modrostni knjigi. Na prvi pogled skrivnosten, kakor osti, s katerimi so nekoč zbadali in poganjali vole, in kakor klini, s katerimi so pritrjevali šotor pred viharjem. Spoštovani poslušalci in cenjene poslušalke, ali ste se že kdaj sprehodili po vinogradu ali nasadu marelic v času bujne rasti in vzpenjanja proti nebu? Tako vinogradnik kot sadjar vesta, da trta in sadno drevo za rast potrebujeta oporo oziroma latnik, kot imenujemo ogrodje iz letev. Če vaše domove krasijo sobne rastline, so med njimi mogoče tudi vzpenjavke, rastline, ki za svojo rast prav tako potrebujejo oporo. Ne samo zrelo grozdje, rumenkaste marelice in okrasne rastline, za svojo duhovno rast tudi mi potrebujemo oporo. In ta je, v simbolnem pomenu, lahko podobna železnemu ali lesenemu drogu, ki nam omogoča, da ostanemo v pokončnem položaju. Ko se potrti duh začne prosto vzpenjati po latniku proti nebu, v svoji prostranosti postaja lahkoten. Da bi videli in začutili lahkotnost njegove rasti, moramo najprej pasti na dno življenjskega lonca, v globine smisla življenja. Vzpenjanje proti vrhu lonca največkrat ni lahko, brez opore soplezalca vzpon zmorejo le redki. Življenje mi je doslej prizanašalo s telesno bolečino: čutila sem le bolečino zaradi zloma noge, mogoče zobobola. Otroške bolezni so iz moje zavesti že zdavnaj izpuhtele. Ni pa izpuhtela telesna bolečina mojih najbližjih, prijateljev in znancev. Četudi smo sami odporni proti telesnim bolečinam, lahko ob dojemanju preizkušenj naših najbližjih naš duh postane potrt. Koliko lažje je na zlomljeno roko namestiti žičnato opornico kot namestiti opornico pri duševni potrtosti. Nanjo ne vplivajo samo neozdravljiva bolezen, zlom noge in zobobol. Toliko drugega je, kar nam trga duha. V katerem grmovju raste pravšnji latnik za vas, dragi poslušalci in cenjene poslušalke, ne vem. Želim pa, tako sebi kot vam, da bi ob preizkušnjah zmogli dvigniti svojega duha iz potrtosti in da bi vaš duh ostal jasen. Tako bo pogled na telesne bolečine še jasnejši. V nasprotju z oporo grozdju in marelici, ki je z žico povezana ob trti in steblu, mora biti naša opora prosta spon, sicer nam bo omejila dvig duha. Sposobnost duha je močnejša od odganjanja vinske trte, a le če naš duh ostane jasen in pokončen. Ko ga napadejo škodljivci, jih moramo zatreti in znova moramo začeti rasti ob opori. Mogoče bo vinska trta prej pognala v zrak, kot se bo vzdignil naš potrti duh, nedvomno pa bo naš duh ob pravi opori poletel višje.

Duhovna misel

Lama Karma Wangmo: Zgodba o pasjem zobu

24. 1. 2024

Ta zgodba je učenje o naravi predanosti in o tem, kako ta preseže predmet, ki jo navdihuje. Nekoč je živel tibetanski trgovec, ki je zaradi svojih poslov redno potoval v Indijo. Njegova mati je bila zelo pobožna, in ko je prvič odhajal v Indijo, ga je prosila, naj prinese kakšno Budovo relikvijo, saj se je odpravljal prav v sveto deželo, v kraj, kjer je Buda živel in učil. Dejala je, da je sama že prestara, da bi šla na romanje v Indijo, zato bi bila to zanjo edina možnost, da prejme Budove blagoslove. Sin ji je obljubil, da ji bo prinesel sveto relikvijo. Toda nekaj mesecev pozneje, ko se je vrnil domov, je sin ugotovil, da je popolnoma pozabil na materino prošnjo. Obljubil ji je, da naslednjič zagotovo ne bo pozabil. Naslednje leto, ko se je odpravljal na pot, je mati ponovila prošnjo, vendar je sin spet pozabil na relikvije. To se je dogajalo znova in znova, dokler mu ni zagrozila: »Staram se in morda bom prav kmalu umrla. Če mi tokrat ne prineseš kakšne Budove relikvije, se bom pred teboj ubila!« Toda sin je, tako kot po navadi, preživel nekaj mesecev popolnoma zaposlen s trgovanjem. Na koncu, ko je bil zadovoljen s svojim delom, se je polno naložen odpravil nazaj proti domu. Potoval je čez vroče planjave, čez himalajske gore in doline, in ko je bil na zadnjem prelazu pred svojim domom, se je nenadoma spomnil materinih besed. Tibetanci so namreč zelo trmasti in zavedal se je, da je mati povsem sposobna storiti, kar mu je zagrozila. Ker je bil že zelo blizu svoje vasi, se je v obupu začel ozirati okrog sebe, da bi videl, ali lahko najde nekaj, kar bi prinesel materi. Končno je zagledal okostje psa. V čeljusti pasje lobanje je bilo še nekaj rjavkastih zob. Izpulil je enega, ga očistil, malo spoliral in zavil v lepo indijsko svilo. Ko je prišel domov, ga je slovesno izročil materi in ji rekel: »Tokrat sem ti le prinesel tvojo relikvijo in kakšna relikvija je to! Glej, zob samega Bude!« Mati je jokala od sreče in spoštljivo položila pasji zob na svoj oltar. Cele dneve je pred njim z najglobljo predanostjo molila in molila. Čez nekaj časa so iz zoba začele sijati mavrice ter petbarvni žarki. Sloves Budove relikvije se je hitro razširil in ljudje so začeli prihajati od vsepovsod, da bi prejeli njene blagoslove. Tudi sin je jasno videl mavrice, ki so sijale iz zoba, in se ni mogel načuditi, kako je to mogoče. Ko je starka naposled umrla, so se pojavila številna čudežna znamenja. Zgodba uči, da je predmet naše predanosti morda res pomemben, vendar je poudarek predvsem na sami predanosti, saj prav ta spreminja naš um. Z močjo predanosti lahko tudi vsakdanji predmet postane vir blagoslovov.

6 min

Ta zgodba je učenje o naravi predanosti in o tem, kako ta preseže predmet, ki jo navdihuje. Nekoč je živel tibetanski trgovec, ki je zaradi svojih poslov redno potoval v Indijo. Njegova mati je bila zelo pobožna, in ko je prvič odhajal v Indijo, ga je prosila, naj prinese kakšno Budovo relikvijo, saj se je odpravljal prav v sveto deželo, v kraj, kjer je Buda živel in učil. Dejala je, da je sama že prestara, da bi šla na romanje v Indijo, zato bi bila to zanjo edina možnost, da prejme Budove blagoslove. Sin ji je obljubil, da ji bo prinesel sveto relikvijo. Toda nekaj mesecev pozneje, ko se je vrnil domov, je sin ugotovil, da je popolnoma pozabil na materino prošnjo. Obljubil ji je, da naslednjič zagotovo ne bo pozabil. Naslednje leto, ko se je odpravljal na pot, je mati ponovila prošnjo, vendar je sin spet pozabil na relikvije. To se je dogajalo znova in znova, dokler mu ni zagrozila: »Staram se in morda bom prav kmalu umrla. Če mi tokrat ne prineseš kakšne Budove relikvije, se bom pred teboj ubila!« Toda sin je, tako kot po navadi, preživel nekaj mesecev popolnoma zaposlen s trgovanjem. Na koncu, ko je bil zadovoljen s svojim delom, se je polno naložen odpravil nazaj proti domu. Potoval je čez vroče planjave, čez himalajske gore in doline, in ko je bil na zadnjem prelazu pred svojim domom, se je nenadoma spomnil materinih besed. Tibetanci so namreč zelo trmasti in zavedal se je, da je mati povsem sposobna storiti, kar mu je zagrozila. Ker je bil že zelo blizu svoje vasi, se je v obupu začel ozirati okrog sebe, da bi videl, ali lahko najde nekaj, kar bi prinesel materi. Končno je zagledal okostje psa. V čeljusti pasje lobanje je bilo še nekaj rjavkastih zob. Izpulil je enega, ga očistil, malo spoliral in zavil v lepo indijsko svilo. Ko je prišel domov, ga je slovesno izročil materi in ji rekel: »Tokrat sem ti le prinesel tvojo relikvijo in kakšna relikvija je to! Glej, zob samega Bude!« Mati je jokala od sreče in spoštljivo položila pasji zob na svoj oltar. Cele dneve je pred njim z najglobljo predanostjo molila in molila. Čez nekaj časa so iz zoba začele sijati mavrice ter petbarvni žarki. Sloves Budove relikvije se je hitro razširil in ljudje so začeli prihajati od vsepovsod, da bi prejeli njene blagoslove. Tudi sin je jasno videl mavrice, ki so sijale iz zoba, in se ni mogel načuditi, kako je to mogoče. Ko je starka naposled umrla, so se pojavila številna čudežna znamenja. Zgodba uči, da je predmet naše predanosti morda res pomemben, vendar je poudarek predvsem na sami predanosti, saj prav ta spreminja naš um. Z močjo predanosti lahko tudi vsakdanji predmet postane vir blagoslovov.

Duhovna misel

Zmago Godina: Nesebičnost

23. 1. 2024

“Naj nihče ne gleda samo nase, temveč tudi na druge,” se glasi nasvet, zapisan v pismu Filipljanom (2,4). Sebični ljudje v vsaki stvari vztrajajo pri svojem. Žalostna resničnost je, da smo vsi nekoliko sebični; to je naša narava. Je kdo bolj sebičen od dojenčka? Kar šteje, je torej, da odrastemo, dozorimo. Biti nesebičen, kot smo slišali v besedilu na začetku, ne pomeni misliti o sebi manj, ampak manj misliti nase. Toda pot od sebičnosti do nesebičnosti ni lahka. Zares odrastemo in dozorimo takrat, ko spoznamo, da gre v življenju bolj za to, kar damo, kot za tisto, kar dobimo. Obstajajo različni načini, kako lahko pokažemo svojo nesebičnost. Ne moremo vsi dajati enakih stvari na enak način. Toda obstaja nekaj splošnih zamisli o dajanju, ki jih lahko uresniči vsakdo. Omenimo tri. Najprej denar. Po navadi mislimo, da ga imamo premalo, da bi ga lahko dali. Toda, prav tako po navadi, to ne drži. Prvi korak do izoblikovanja nesebične drže, ko gre za denar, je, da damo, preden porabimo. Zato določite odstotek svojega prihodka, ki ga boste namenili za druge. Če boste čakali na to, kar vam bo ostalo, ne boste dali ničesar. Nesebičnost na finančnem področju je način, da se osvobodite primeža, v katerem vas denar pogosto drži. Potem so tukaj vaše sposobnosti. Možno je nameniti določen del denarja za neko stvar, ne da bi se za to pretirano zavzemali. Toda v trenutku, ko nečemu namenite svoje sposobnosti in darove, pokažete, da v to vlagate sebe, hkrati pa tudi spodbujate ljudi v okolici, da storijo isto. Odločite se, da boste danes naredili za eno osebo to, kar si želite, da bi lahko naredili za vse. Morda lahko postanete nekomu mentor in nanj prenesete svoje znanje ali pa s tem, kar znate narediti z rokami, nekomu močno olajšate življenje. In ne nazadnje, čas. Poleg denarja in sposobnosti je prav razmišljati še o darilu svojega časa. Kakšen je videti vaš tedenski urnik? Je v njem načrtovan čas za pomoč drugim? Če ga ni, se to samo po sebi ne bo zgodilo. Zato načrtujte svoj čas tako, da ga boste del lahko namenili tudi drugim. Le nekaj minut nemotenega časa, ki ga posvetite nekomu, ki je pogosto neopažen ali spregledan, lahko življenje te osebe zelo izboljša. Kako nesebični ste, ko gre za vaš denar, sposobnosti in čas? Jih uporabljate le zase ali tudi za druge? Želim vas povabiti, da ste s temi dobrinami nesebični že danes, ne šele nekoč v prihodnosti. Nobenega dvoma ni, da boste zato postali bolj celovita in skrbna oseba. In še nekaj: Ko dajete, nikoli ne veste, kaj se bo zgodilo. Pogosto namreč prav tisti, ki daje, poleg tega, da svet dela boljši, prejme nepričakovane prednosti!

6 min

“Naj nihče ne gleda samo nase, temveč tudi na druge,” se glasi nasvet, zapisan v pismu Filipljanom (2,4). Sebični ljudje v vsaki stvari vztrajajo pri svojem. Žalostna resničnost je, da smo vsi nekoliko sebični; to je naša narava. Je kdo bolj sebičen od dojenčka? Kar šteje, je torej, da odrastemo, dozorimo. Biti nesebičen, kot smo slišali v besedilu na začetku, ne pomeni misliti o sebi manj, ampak manj misliti nase. Toda pot od sebičnosti do nesebičnosti ni lahka. Zares odrastemo in dozorimo takrat, ko spoznamo, da gre v življenju bolj za to, kar damo, kot za tisto, kar dobimo. Obstajajo različni načini, kako lahko pokažemo svojo nesebičnost. Ne moremo vsi dajati enakih stvari na enak način. Toda obstaja nekaj splošnih zamisli o dajanju, ki jih lahko uresniči vsakdo. Omenimo tri. Najprej denar. Po navadi mislimo, da ga imamo premalo, da bi ga lahko dali. Toda, prav tako po navadi, to ne drži. Prvi korak do izoblikovanja nesebične drže, ko gre za denar, je, da damo, preden porabimo. Zato določite odstotek svojega prihodka, ki ga boste namenili za druge. Če boste čakali na to, kar vam bo ostalo, ne boste dali ničesar. Nesebičnost na finančnem področju je način, da se osvobodite primeža, v katerem vas denar pogosto drži. Potem so tukaj vaše sposobnosti. Možno je nameniti določen del denarja za neko stvar, ne da bi se za to pretirano zavzemali. Toda v trenutku, ko nečemu namenite svoje sposobnosti in darove, pokažete, da v to vlagate sebe, hkrati pa tudi spodbujate ljudi v okolici, da storijo isto. Odločite se, da boste danes naredili za eno osebo to, kar si želite, da bi lahko naredili za vse. Morda lahko postanete nekomu mentor in nanj prenesete svoje znanje ali pa s tem, kar znate narediti z rokami, nekomu močno olajšate življenje. In ne nazadnje, čas. Poleg denarja in sposobnosti je prav razmišljati še o darilu svojega časa. Kakšen je videti vaš tedenski urnik? Je v njem načrtovan čas za pomoč drugim? Če ga ni, se to samo po sebi ne bo zgodilo. Zato načrtujte svoj čas tako, da ga boste del lahko namenili tudi drugim. Le nekaj minut nemotenega časa, ki ga posvetite nekomu, ki je pogosto neopažen ali spregledan, lahko življenje te osebe zelo izboljša. Kako nesebični ste, ko gre za vaš denar, sposobnosti in čas? Jih uporabljate le zase ali tudi za druge? Želim vas povabiti, da ste s temi dobrinami nesebični že danes, ne šele nekoč v prihodnosti. Nobenega dvoma ni, da boste zato postali bolj celovita in skrbna oseba. In še nekaj: Ko dajete, nikoli ne veste, kaj se bo zgodilo. Pogosto namreč prav tisti, ki daje, poleg tega, da svet dela boljši, prejme nepričakovane prednosti!

Duhovna misel

Robert Friškovec: Čuječnost do sebe

22. 1. 2024

Nekoč je bil par akrobatov, ki sta ga sestavljala učitelj, stari vdovec, in mlajši učenec po imenu Meda. Ta akrobata sta vsak dan nastopala po ulicah in si tako služila za hrano in prenočišče. Med svojimi nastopi sta akrobata izvajala tudi zahtevno točko, ko je učitelj z dolgo bambusovo palico na glavi lovil ravnotežje, medtem pa je mladi akrobat po njej splezal na sam vrh. Ko je bil mladenič na vrhu, se je začel učitelj premikati okrog in oba sta vedno znova požela navdušenje zbranih gledalcev. Pri tej akrobatski točki sta morala oba nastopajoča ohranjati stalen in popoln fokus in ravnotežje, da sta tako preprečila morebitne poškodbe in da sta nastop pripeljala do konca. Nekega dne pa je učitelj učencu predlagal spremembo v nastopu: »Poslušaj, Meda, jaz bi po novem gledal tebe in ti mene, da si bova tako pomagala pri ohranjanju zbranosti in ravnotežja ter preprečila nesrečo. Tako bova z nastopom gotovo zaslužila še več.« A že izkušeni učenec je odgovoril: »Dragi učitelj, mislim, da bi bilo bolje, če bi vsak od naju pazil nase. Če paziva vsak nase, bova tako pazila tudi drug na drugega. Tako bova gotovo preprečila nesrečo in zaslužila dovolj za preživetje.« Zgodba izhaja iz tradicije zen budizma in nas vabi k razmisleku o naši čuječnosti do sebe. Običajno se nam dogaja, da veliko pozornosti namenimo drugim. Tudi v smislu rumenega tiska, ki se najbolj prodaja. Pravimo, da smo radovedni, ko razpravljamo o drugih ali jih opravljamo. Posvečamo precej pozornosti slavnim in malo manj slavnim. Marsikdo med mladimi bi si rad celo za poklic izbral, da bi bil slavna oseba na družbenih omrežjih. Da bi bil občudovan, da bi se o njem ali njej govorilo, da bi vplival na druge. Pomislimo na naš čas in na naše pogovore. Kako pogosto se vrtijo okrog drugih, kako govorimo o drugih, jim priznavamo zasluge ali se posvečamo valjenju krivde, vidimo predvsem napake? Znamo govoriti o sebi? Vsak nosi odgovornost za svoje življenje in če se svoji odgovornosti bolj posvetimo, lahko prepoznamo, koliko pozornosti in zbranosti potrebujemo, da jo izpolnimo. Lahko odkrivamo, kako šibki smo in kako malo je potrebno, da izgubimo ravnotežje. To nas lahko dela bolj razumevajoče tudi do napak in pomanjkljivosti drugih. Morda naša sodba drugih ni več tako stroga, saj se zavedamo, da s tem posredno obsojamo tudi sebe. »Pomagaj si sam in Bog ti bo pomagal,« pravi stari pregovor. Danes imamo priložnost, da smo čuječi, najprej do sebe in tudi do potreb drugih.

6 min

Nekoč je bil par akrobatov, ki sta ga sestavljala učitelj, stari vdovec, in mlajši učenec po imenu Meda. Ta akrobata sta vsak dan nastopala po ulicah in si tako služila za hrano in prenočišče. Med svojimi nastopi sta akrobata izvajala tudi zahtevno točko, ko je učitelj z dolgo bambusovo palico na glavi lovil ravnotežje, medtem pa je mladi akrobat po njej splezal na sam vrh. Ko je bil mladenič na vrhu, se je začel učitelj premikati okrog in oba sta vedno znova požela navdušenje zbranih gledalcev. Pri tej akrobatski točki sta morala oba nastopajoča ohranjati stalen in popoln fokus in ravnotežje, da sta tako preprečila morebitne poškodbe in da sta nastop pripeljala do konca. Nekega dne pa je učitelj učencu predlagal spremembo v nastopu: »Poslušaj, Meda, jaz bi po novem gledal tebe in ti mene, da si bova tako pomagala pri ohranjanju zbranosti in ravnotežja ter preprečila nesrečo. Tako bova z nastopom gotovo zaslužila še več.« A že izkušeni učenec je odgovoril: »Dragi učitelj, mislim, da bi bilo bolje, če bi vsak od naju pazil nase. Če paziva vsak nase, bova tako pazila tudi drug na drugega. Tako bova gotovo preprečila nesrečo in zaslužila dovolj za preživetje.« Zgodba izhaja iz tradicije zen budizma in nas vabi k razmisleku o naši čuječnosti do sebe. Običajno se nam dogaja, da veliko pozornosti namenimo drugim. Tudi v smislu rumenega tiska, ki se najbolj prodaja. Pravimo, da smo radovedni, ko razpravljamo o drugih ali jih opravljamo. Posvečamo precej pozornosti slavnim in malo manj slavnim. Marsikdo med mladimi bi si rad celo za poklic izbral, da bi bil slavna oseba na družbenih omrežjih. Da bi bil občudovan, da bi se o njem ali njej govorilo, da bi vplival na druge. Pomislimo na naš čas in na naše pogovore. Kako pogosto se vrtijo okrog drugih, kako govorimo o drugih, jim priznavamo zasluge ali se posvečamo valjenju krivde, vidimo predvsem napake? Znamo govoriti o sebi? Vsak nosi odgovornost za svoje življenje in če se svoji odgovornosti bolj posvetimo, lahko prepoznamo, koliko pozornosti in zbranosti potrebujemo, da jo izpolnimo. Lahko odkrivamo, kako šibki smo in kako malo je potrebno, da izgubimo ravnotežje. To nas lahko dela bolj razumevajoče tudi do napak in pomanjkljivosti drugih. Morda naša sodba drugih ni več tako stroga, saj se zavedamo, da s tem posredno obsojamo tudi sebe. »Pomagaj si sam in Bog ti bo pomagal,« pravi stari pregovor. Danes imamo priložnost, da smo čuječi, najprej do sebe in tudi do potreb drugih.

Duhovna misel

Andraž Arko: Nadgradnja

21. 1. 2024

Se spomnite, ko ste kdaj začutili vzgib ali občutek, da bi ravnali ali se odločili kako drugače, pa ste z racionalnimi argumenti povozili ta občutek in izbrali drugo pot? Pa se je nazadnje izkazalo, da ta razumska odločitev ni bila dobra ali prava in bi vendarle morali prisluhniti tistemu notranjemu občutku ali vzgibu in mu slediti. V luči vere bi lahko rekli tudi, da ne prisluhnemo tistemu, nežnemu šepetu Svetega Duha, ki nas skuša voditi k dobremu, in raje dopustimo, da ga preglasijo drugi, bolj kričeči glasovi. Ob evangeliju za današnjo nedeljo se lahko vprašamo, kaj je bilo z Jezusovimi prvimi učenci, ki jih je povabil, naj hodijo za njim, naj se mu pridružijo in mu sledijo? Kako to, da so brata Peter in Andrej, za njima pa še Zebedejeva sinova Jakob in Janez, prav slišali Jezusovo vabilo in mu odgovorili? Zakaj so prisluhnili njegovemu glasu in ne drugim, predvsem tistim, ki so jim očitno govorili, da se to ne izplača, da nima smisla? Če bi razumsko pogledali na stvar, to res ni imelo smisla. Vsi štirje so bili ribiči, ki so obvladali svoj posel. Zakaj bi torej zapustili svoje družine in dober posel ter začeli slediti nekemu pridigarskemu mizarju iz Nazareta? Mogoče zato, ker so kljub vsej svoji ribiški robustnosti in robatosti dopustili, da se je njegovo vabilo dotaknilo njihovih src, in niso pustili, da bi ta dotik preglasili racionalni argumenti? Pri tem pa je najbolj zanimivo to, da Jezus od njih ne pričakuje, naj zavržejo svoj poklic ribičev in z njim povezano znanje in spretnosti. Nikakor. Jezus njihov poklic samo nadgradi oziroma ga dvigne na drugo raven, ko pravi Petru in Andreju: »Hodita za menoj in narédil vaju bom za ribiča ljudi!« Ker torej obvladata ribolov, sta nadarjena in izučena v tem, jima tega znanja in sposobnosti ne bo treba zavreči, ampak bosta to prenesla na drugo raven. Edini pogoj je: »Hodita za menoj.« Ribiča ljudi pa ne bosta postala sama od sebe, ampak ju bo v to spremenil Jezus. On bo tisti, ki ju bo narédil za ribiča ljudi. Ta dvig, ta nadgradnja se lahko zgodi, ko dopustim, da Jezus vstopi v moje življenje. Ko mu dopustim, da se dotakne mojega srca. Ko pred temi dotiki srca ne pobegnem ali jih ne povozim in preglasim s kričečimi racionalnimi argumenti, kaj se izplača in kaj ne. Če torej zares dopustim, da se Jezus dotika mojega srca in zmorem prisluhniti tem vzgibom, če se res odločim, da bom, kot ti štirje ribiči, tudi jaz v življenju sledil Jezusu, potem lahko On naredi, da se moji talenti, moje sposobnosti, zanje, strokovnost in usposobljenost – to in še vse drugo – nadgradijo na višjo raven. Raven, ki dejansko predstavlja polnost in izpolnjenost življenja. To ne pomeni, da bom brez stisk, težav, preizkušenj in trpljenja. To preprosto pomeni, da zaživim polnost v tem, s čimer sem obdarjen in s tem naprej obdarjam druge, kar je eden največjih vidikov življenjske izpolnjenosti.

7 min

Se spomnite, ko ste kdaj začutili vzgib ali občutek, da bi ravnali ali se odločili kako drugače, pa ste z racionalnimi argumenti povozili ta občutek in izbrali drugo pot? Pa se je nazadnje izkazalo, da ta razumska odločitev ni bila dobra ali prava in bi vendarle morali prisluhniti tistemu notranjemu občutku ali vzgibu in mu slediti. V luči vere bi lahko rekli tudi, da ne prisluhnemo tistemu, nežnemu šepetu Svetega Duha, ki nas skuša voditi k dobremu, in raje dopustimo, da ga preglasijo drugi, bolj kričeči glasovi. Ob evangeliju za današnjo nedeljo se lahko vprašamo, kaj je bilo z Jezusovimi prvimi učenci, ki jih je povabil, naj hodijo za njim, naj se mu pridružijo in mu sledijo? Kako to, da so brata Peter in Andrej, za njima pa še Zebedejeva sinova Jakob in Janez, prav slišali Jezusovo vabilo in mu odgovorili? Zakaj so prisluhnili njegovemu glasu in ne drugim, predvsem tistim, ki so jim očitno govorili, da se to ne izplača, da nima smisla? Če bi razumsko pogledali na stvar, to res ni imelo smisla. Vsi štirje so bili ribiči, ki so obvladali svoj posel. Zakaj bi torej zapustili svoje družine in dober posel ter začeli slediti nekemu pridigarskemu mizarju iz Nazareta? Mogoče zato, ker so kljub vsej svoji ribiški robustnosti in robatosti dopustili, da se je njegovo vabilo dotaknilo njihovih src, in niso pustili, da bi ta dotik preglasili racionalni argumenti? Pri tem pa je najbolj zanimivo to, da Jezus od njih ne pričakuje, naj zavržejo svoj poklic ribičev in z njim povezano znanje in spretnosti. Nikakor. Jezus njihov poklic samo nadgradi oziroma ga dvigne na drugo raven, ko pravi Petru in Andreju: »Hodita za menoj in narédil vaju bom za ribiča ljudi!« Ker torej obvladata ribolov, sta nadarjena in izučena v tem, jima tega znanja in sposobnosti ne bo treba zavreči, ampak bosta to prenesla na drugo raven. Edini pogoj je: »Hodita za menoj.« Ribiča ljudi pa ne bosta postala sama od sebe, ampak ju bo v to spremenil Jezus. On bo tisti, ki ju bo narédil za ribiča ljudi. Ta dvig, ta nadgradnja se lahko zgodi, ko dopustim, da Jezus vstopi v moje življenje. Ko mu dopustim, da se dotakne mojega srca. Ko pred temi dotiki srca ne pobegnem ali jih ne povozim in preglasim s kričečimi racionalnimi argumenti, kaj se izplača in kaj ne. Če torej zares dopustim, da se Jezus dotika mojega srca in zmorem prisluhniti tem vzgibom, če se res odločim, da bom, kot ti štirje ribiči, tudi jaz v življenju sledil Jezusu, potem lahko On naredi, da se moji talenti, moje sposobnosti, zanje, strokovnost in usposobljenost – to in še vse drugo – nadgradijo na višjo raven. Raven, ki dejansko predstavlja polnost in izpolnjenost življenja. To ne pomeni, da bom brez stisk, težav, preizkušenj in trpljenja. To preprosto pomeni, da zaživim polnost v tem, s čimer sem obdarjen in s tem naprej obdarjam druge, kar je eden največjih vidikov življenjske izpolnjenosti.

Duhovna misel

Gregor Čušin: Nič ni nemogoče

20. 1. 2024

Številni ljudje si razbijejo zobe in glavo in poskušajo priti z glavo skozi zid, ker jim je nekdo, morda celo kakšen učitelj, nekoč dejal, da ni nič nemogoče. Če se le dovolj potrudiš! Če podrediš vse le enemu cilju. Če ti le ne zmanjka volje in moči. In poguma. Nič ni nemogoče. Mimogrede: na spletu sem prebral, da v uri zaletavanja z glavo skozi zid porabiš samo 150 kalorij. To je precej manj kot s spanjem ali gledanjem televizije. Neverjetno. Ne pričakujte, da se bodo zgodile nemogoče stvari. Nemogoče je nemogoče, prav zato, ker je NEmogoče! Neverjetno pa ni nemogoče, je le neverjetno. Če ne zmorete vere (če nočete verjeti), to še ne pomeni, da ni res in da resnica ni mogoča. Nemogoče je NEmogoče: iz svoje lastne moči, sam od sebe in sam iz sebe. Nemogoče. Bogu pa ni nič nemogoče. Zato pričakujte: ko se z Bogom spustite v odnos – neverjetno. Ljudje verjamemo v marsikaj. Nekateri verjamejo v horoskope, v duhove, v palčke, v Božička, Miklavža in dedka Mraza in verjamejo v Boga! Toda to še ni vera. Verjeti v horoskope je bedarija. Verjeti v duhove in palčke norija. Verjeti v Božička, Miklavža in dedka Mraza je otročarija. Verjeti v Boga pa je predvsem stvar razuma in ponižnosti – priznanje, da je nad tabo še nekdo, ki je pravi gospodar časa, življenja in prostora. Toda to je šele religija – stvar pripadnosti in statistike. Verjeti Bogu. To je šele vera. Ne rečemo kar tako, da je vera milost. Nič ni nemogoče. Zakaj ljudje ozdravijo od neozdravljivih bolezni, raka, poškodb? Zakaj nekateri ustvarijo in dosežejo, kar pač že ustvarijo in dosežejo? Zato, ker to ni nemogoče – le rahlo neverjetno. Če je kaj težko, še ne pomeni, da je nemogoče. Če je kaj visoko, še ne pomeni, da je nedosegljivo. Če je kaj dragoceno, še ne pomeni, da si ne moreš privoščiti. In če je kaj zastonj, še ne pomeni, da tega ne boš drago plačal. Nič ni nemogoče torej ne pomeni razbiti si zobe in glavo, ampak imeti vero.

4 min

Številni ljudje si razbijejo zobe in glavo in poskušajo priti z glavo skozi zid, ker jim je nekdo, morda celo kakšen učitelj, nekoč dejal, da ni nič nemogoče. Če se le dovolj potrudiš! Če podrediš vse le enemu cilju. Če ti le ne zmanjka volje in moči. In poguma. Nič ni nemogoče. Mimogrede: na spletu sem prebral, da v uri zaletavanja z glavo skozi zid porabiš samo 150 kalorij. To je precej manj kot s spanjem ali gledanjem televizije. Neverjetno. Ne pričakujte, da se bodo zgodile nemogoče stvari. Nemogoče je nemogoče, prav zato, ker je NEmogoče! Neverjetno pa ni nemogoče, je le neverjetno. Če ne zmorete vere (če nočete verjeti), to še ne pomeni, da ni res in da resnica ni mogoča. Nemogoče je NEmogoče: iz svoje lastne moči, sam od sebe in sam iz sebe. Nemogoče. Bogu pa ni nič nemogoče. Zato pričakujte: ko se z Bogom spustite v odnos – neverjetno. Ljudje verjamemo v marsikaj. Nekateri verjamejo v horoskope, v duhove, v palčke, v Božička, Miklavža in dedka Mraza in verjamejo v Boga! Toda to še ni vera. Verjeti v horoskope je bedarija. Verjeti v duhove in palčke norija. Verjeti v Božička, Miklavža in dedka Mraza je otročarija. Verjeti v Boga pa je predvsem stvar razuma in ponižnosti – priznanje, da je nad tabo še nekdo, ki je pravi gospodar časa, življenja in prostora. Toda to je šele religija – stvar pripadnosti in statistike. Verjeti Bogu. To je šele vera. Ne rečemo kar tako, da je vera milost. Nič ni nemogoče. Zakaj ljudje ozdravijo od neozdravljivih bolezni, raka, poškodb? Zakaj nekateri ustvarijo in dosežejo, kar pač že ustvarijo in dosežejo? Zato, ker to ni nemogoče – le rahlo neverjetno. Če je kaj težko, še ne pomeni, da je nemogoče. Če je kaj visoko, še ne pomeni, da je nedosegljivo. Če je kaj dragoceno, še ne pomeni, da si ne moreš privoščiti. In če je kaj zastonj, še ne pomeni, da tega ne boš drago plačal. Nič ni nemogoče torej ne pomeni razbiti si zobe in glavo, ampak imeti vero.

Duhovna misel

Daniel Brkič: Verovati je zdravo

19. 1. 2024

Spoštovani, sodobni človek ima težave z Bogom zato, ker o njem govorimo analogno, živimo pa digitalno. Praznina v nas pa stalno išče Boga. Francoski matematik, fizik, izumitelj in filozof Blaise Pascal (oče prvega računalnika, imenovanega »pascalin«) je zapisal: »V srcu vsakega človeka je praznina (vakuum), ki jo oblikuje Bog in je ne more zadovoljiti (utešiti) nobena ustvarjena stvar, ampak samo Bog, ki se je razodel v Jezusu Kristusu.« Človeka, ki živi brez Boga, je groza praznine. Zakaj ne more praznine v človeku potešiti niti religija? Zato, ker je tudi religija ustvarjenina; ustvarja jo človek in vsebuje sistem verovanja, ne pozna pa odnosa. Krik po odnosu z Bogom prihaja iz vsake duše. Duša je tisti del človeka, ko začutimo zlomljenost ob izgubi ljubljene osebe, ali pa domotožje, ko smo daleč od doma. Psiholog Carl Jung je zapisal: »Tretjina mojih pacientov ne trpi zaradi klinično opredeljive nevroze, ampak zaradi nesmiselnosti in praznine svojega življenja. To je splošna nevroza našega časa.« Danes je eksistenčni vakuum v nas še očitnejši. Stanje je vznemirljivo. Za mnoge je postala smrt manj grozljiva kot življenje, zato se v brezupu odločijo za samomor. Počenjamo vse, da bi bili srečni in zadovoljni, a nam ne uspe. Uspešnica Orel je pristal, ki jo je napisal Jack Higgins, in je po njej posnet film, pravi: »Ko prideš na vrh, tam ni ničesar.« Sprašujemo se, ali je to vse, kar imamo od življenja? Danes svet živi v laži in od laži. Poskušamo vse: graditi urbana velemesta, spreminjati življenjski slog, partnerje, družbene norme in vrednote, tešiti svojo praznino z glasbo, zdravo hrano, imetjem, kopičenjem, avanturami, znanostjo, tehnologijo, lepotičenjem, estetsko kirurgijo, a ko pridemo na vrh, tam ni ničesar. Hrepenenje po Bogu je odskočna deska do Boga. Luknja hrepenenja je tako gromozanska, da jo lahko izpolnijo samo nebesa, to je Bog. Kako naivni smo, ker verujemo, da bo naša hotenja izpolnilo to, kar je manjše od Boga. Nevroznanost dokazuje, da so naši možgani pripravljeni verovati. Verovati je zdravo. Življenje zahteva Boga, ne glede na to, ali smo verni ali ne. Pascal je rekel, da je Bog dal dovolj svetlobe za tiste, ki ga iščejo in ga želijo videti, in dovolj teme za tiste, ki ga ne iščejo in ga ne želijo videti. Odločitev je naša.

6 min

Spoštovani, sodobni človek ima težave z Bogom zato, ker o njem govorimo analogno, živimo pa digitalno. Praznina v nas pa stalno išče Boga. Francoski matematik, fizik, izumitelj in filozof Blaise Pascal (oče prvega računalnika, imenovanega »pascalin«) je zapisal: »V srcu vsakega človeka je praznina (vakuum), ki jo oblikuje Bog in je ne more zadovoljiti (utešiti) nobena ustvarjena stvar, ampak samo Bog, ki se je razodel v Jezusu Kristusu.« Človeka, ki živi brez Boga, je groza praznine. Zakaj ne more praznine v človeku potešiti niti religija? Zato, ker je tudi religija ustvarjenina; ustvarja jo človek in vsebuje sistem verovanja, ne pozna pa odnosa. Krik po odnosu z Bogom prihaja iz vsake duše. Duša je tisti del človeka, ko začutimo zlomljenost ob izgubi ljubljene osebe, ali pa domotožje, ko smo daleč od doma. Psiholog Carl Jung je zapisal: »Tretjina mojih pacientov ne trpi zaradi klinično opredeljive nevroze, ampak zaradi nesmiselnosti in praznine svojega življenja. To je splošna nevroza našega časa.« Danes je eksistenčni vakuum v nas še očitnejši. Stanje je vznemirljivo. Za mnoge je postala smrt manj grozljiva kot življenje, zato se v brezupu odločijo za samomor. Počenjamo vse, da bi bili srečni in zadovoljni, a nam ne uspe. Uspešnica Orel je pristal, ki jo je napisal Jack Higgins, in je po njej posnet film, pravi: »Ko prideš na vrh, tam ni ničesar.« Sprašujemo se, ali je to vse, kar imamo od življenja? Danes svet živi v laži in od laži. Poskušamo vse: graditi urbana velemesta, spreminjati življenjski slog, partnerje, družbene norme in vrednote, tešiti svojo praznino z glasbo, zdravo hrano, imetjem, kopičenjem, avanturami, znanostjo, tehnologijo, lepotičenjem, estetsko kirurgijo, a ko pridemo na vrh, tam ni ničesar. Hrepenenje po Bogu je odskočna deska do Boga. Luknja hrepenenja je tako gromozanska, da jo lahko izpolnijo samo nebesa, to je Bog. Kako naivni smo, ker verujemo, da bo naša hotenja izpolnilo to, kar je manjše od Boga. Nevroznanost dokazuje, da so naši možgani pripravljeni verovati. Verovati je zdravo. Življenje zahteva Boga, ne glede na to, ali smo verni ali ne. Pascal je rekel, da je Bog dal dovolj svetlobe za tiste, ki ga iščejo in ga želijo videti, in dovolj teme za tiste, ki ga ne iščejo in ga ne želijo videti. Odločitev je naša.

Duhovna misel

Janez Vodičar: Iskanje gotovosti

18. 1. 2024

Spoštovani poslušalke in poslušalci, ste se danes že pošteno usedli? Verjetno je za to še prezgodaj. Pošteno sedeti je za zvečer in ne za zjutraj, bi kdo rekel. Vseeno bi vas povabil, da se spomnite trenutkov, ko ste končno našli čas in prostor, da ste se lahko oddahnili na udobnem sedežu. Ob takih priložnostih se najprej umirimo. Naše misli ne begajo več. Telo se sprosti. Spomin prebudi. Udobno nameščenim na težko pričakovanem stolu nam pogosto mislijo pohitijo na pot, ki nas je pripeljala do tega trenutka. V hvaležnosti ali obžalovanju, v tarnanju nad izgubljenimi trenutki, naporom, ki ga je zahtevalo življenje, ali z radostjo ob doseženem. Pogled s stola je jasnejši. Naše sodbe, ko smo udobno nameščeni, so veliko bolj plodne za trenutke, ko bo spet treba vstati. Če ste kdaj poromali v Rim, ste gotovo obiskali baziliko svetega Petra, pa čeprav je bila pred njo velika gneča. Čisto na koncu te mogočne cerkve je posebno okno, ki ga je oblikoval slavni Bernini. Rumeno prosojen alabaster ima v svojem spodnjem delu vdelan stol. Naj bi šlo za sedež apostola Petra. Človek se ob trumah turistov, ki poslušajo svoje vodiče, fotografirajo znamenitosti in hitijo k drugim, tam težko umiri. Se je pa vredno prepustiti rumeni svetlobi in teži in mogočnosti stola, ki ga nosijo dva zahodna in dva vzhodna učitelja Cerkve. Najprej se je smiselno vprašati, kako to, da je v oltarju stol. V zgodovini in še danes najrazličnejši vladarji uporabljajo tron, prestol za vladanje. Tudi papeži so nastopali z veliko oblasti. Pobožnost, ki je ohranjala spomin na sedež apostola Petra, se je začela v časih, ko ni bilo nobene možnosti po oblastni drži. Voditelji Cerkve so bili v prvih stoletjih, v času preganjanja predvsem tisti, ki so tolažili, opogumljali in sami trepetali za svoja življenja. Številne naše prednike je vodila globoka potreba po človeku, ki bi zmogel miren premislek, jasno sodbo in odločno besedo. Podobo Svetega Duha, ki je nad sedežem sredi tega okna, sporoča prav to. Na ta sedež naj bi sijala moč resnice, ki jo podpirajo štirje modri možje vzhoda in zahoda. Pogosto so v umetniških delih upodobljene sedeče matere, ki v svoje naročje sprejemajo otroke. Mati, ki tolaži; mati, ki sprejema; mati, ki varuje. Vsega tega ne potrebuje le otrok. Vsak izmed nas kdaj pa kdaj želi najti varno zavetje sredi nemira, tolažbo sredi razočaranj, jasnosti sredi negotovosti. Prav to so naši predniki razumeli ob misli na apostola Petra in njegove naslednike. Želim nam vsem, da bi se danes dobro usedli, ne samo na kakšen udoben stol, ampak tudi v življenju. Našli trdnost in gotovost, modrost in treznost, da bomo lahko vladali svojemu življenju.

6 min

Spoštovani poslušalke in poslušalci, ste se danes že pošteno usedli? Verjetno je za to še prezgodaj. Pošteno sedeti je za zvečer in ne za zjutraj, bi kdo rekel. Vseeno bi vas povabil, da se spomnite trenutkov, ko ste končno našli čas in prostor, da ste se lahko oddahnili na udobnem sedežu. Ob takih priložnostih se najprej umirimo. Naše misli ne begajo več. Telo se sprosti. Spomin prebudi. Udobno nameščenim na težko pričakovanem stolu nam pogosto mislijo pohitijo na pot, ki nas je pripeljala do tega trenutka. V hvaležnosti ali obžalovanju, v tarnanju nad izgubljenimi trenutki, naporom, ki ga je zahtevalo življenje, ali z radostjo ob doseženem. Pogled s stola je jasnejši. Naše sodbe, ko smo udobno nameščeni, so veliko bolj plodne za trenutke, ko bo spet treba vstati. Če ste kdaj poromali v Rim, ste gotovo obiskali baziliko svetega Petra, pa čeprav je bila pred njo velika gneča. Čisto na koncu te mogočne cerkve je posebno okno, ki ga je oblikoval slavni Bernini. Rumeno prosojen alabaster ima v svojem spodnjem delu vdelan stol. Naj bi šlo za sedež apostola Petra. Človek se ob trumah turistov, ki poslušajo svoje vodiče, fotografirajo znamenitosti in hitijo k drugim, tam težko umiri. Se je pa vredno prepustiti rumeni svetlobi in teži in mogočnosti stola, ki ga nosijo dva zahodna in dva vzhodna učitelja Cerkve. Najprej se je smiselno vprašati, kako to, da je v oltarju stol. V zgodovini in še danes najrazličnejši vladarji uporabljajo tron, prestol za vladanje. Tudi papeži so nastopali z veliko oblasti. Pobožnost, ki je ohranjala spomin na sedež apostola Petra, se je začela v časih, ko ni bilo nobene možnosti po oblastni drži. Voditelji Cerkve so bili v prvih stoletjih, v času preganjanja predvsem tisti, ki so tolažili, opogumljali in sami trepetali za svoja življenja. Številne naše prednike je vodila globoka potreba po človeku, ki bi zmogel miren premislek, jasno sodbo in odločno besedo. Podobo Svetega Duha, ki je nad sedežem sredi tega okna, sporoča prav to. Na ta sedež naj bi sijala moč resnice, ki jo podpirajo štirje modri možje vzhoda in zahoda. Pogosto so v umetniških delih upodobljene sedeče matere, ki v svoje naročje sprejemajo otroke. Mati, ki tolaži; mati, ki sprejema; mati, ki varuje. Vsega tega ne potrebuje le otrok. Vsak izmed nas kdaj pa kdaj želi najti varno zavetje sredi nemira, tolažbo sredi razočaranj, jasnosti sredi negotovosti. Prav to so naši predniki razumeli ob misli na apostola Petra in njegove naslednike. Želim nam vsem, da bi se danes dobro usedli, ne samo na kakšen udoben stol, ampak tudi v življenju. Našli trdnost in gotovost, modrost in treznost, da bomo lahko vladali svojemu življenju.

Duhovna misel

Raid Al Daghistani: Telo v islamski duhovnosti

17. 1. 2024

Islam kot religija in kultura je telesu vselej pripisovala velik pomen. V Koranu beremo, da je človek ustvarjen »v najlepši podobi« (»fī aḥsani taqwīmin«). Znano je, da je že prerok Mohamed prakticiral zdravilstvo in svoji skupnosti dajal higienske nasvete. Klasični muslimanski učenjaki so v 9. in 10. stoletju vneto prevajali starogrške medicinske spise; razmerje med duhom in telesom pa je veljala za eno osrednjih tem islamske filozofije. Zelo pomembno vlogo pa telo igra tudi in prav v islamskem bogoslužju in njegovi duhovno-mistični tradicij. Telo je modus duhovno-religijskih praktik: od molitve in invokacije, do romanja in askeze – telo igra v islamski duhovni tradiciji bistveno vlogo. Vsakodnevna bazična molitev muslimanov je sestavljena iz različnih telesnih pregibov, pri čemer stoja predstavlja izhodiščno držo. Nadalje telo igra pomembno vlogo pri ritualni invokaciji Božjega imena (»dhikru«), ki jo prakticirajo predvsem muslimanski mistiki (sufiji). Dhikr se izvaja bodisi stoje bodisi sede, a vselej v rahlem pozibavanju oz. enakomernem nihanju telesa. Posebno obliko ritualne invokacije v islamu predstavlja vrtenje dervišev. Pri tem gre dejansko za meditacijo v gibanju, ki posamezniku pomaga doseči ekstatično stanje ljubezni in Božje prezence. Telesno gibanje se tu povzdigne naravnost v subtilno duhovno metodo. Telo pa je prav tako ključni element asketskih vaj in posta kot spoznavno-transformativnega procesa. Cilj askeze kot urjenje telesa in duha je namreč osebna preobrazba in duhovno spoznanje. Pot v nadčutno, duhovno vodi torej prek dresure čutnega, telesnega. Telo je torej pogoj askeze in hkrati tista dimenzija, ki jo posameznik prek askeze poskuša obvladati ali celo preseči. Nenazadnje pa je tole bistvena razsežnost tudi v kontekstu islamske eshatologije. Kajti islam – podobno kot krščanstvo – uči, da je odrešenje oz. poveličanje človeka celostno, tj. tudi telesno. Peklenske muke in rajski užitki so vezani na telo – četudi subtilno telo – kot medij sprejemanja in zaznavanja. Skratka: človek je telesno in duhovno bitje. Duh prežema telo in telo je vpeto v samo duhovnost. Pravilen, skrben, zdrav in spoštujoč odnos do telesa je zato tudi v islamu imperativ religiozno-etičnega življenja.

6 min

Islam kot religija in kultura je telesu vselej pripisovala velik pomen. V Koranu beremo, da je človek ustvarjen »v najlepši podobi« (»fī aḥsani taqwīmin«). Znano je, da je že prerok Mohamed prakticiral zdravilstvo in svoji skupnosti dajal higienske nasvete. Klasični muslimanski učenjaki so v 9. in 10. stoletju vneto prevajali starogrške medicinske spise; razmerje med duhom in telesom pa je veljala za eno osrednjih tem islamske filozofije. Zelo pomembno vlogo pa telo igra tudi in prav v islamskem bogoslužju in njegovi duhovno-mistični tradicij. Telo je modus duhovno-religijskih praktik: od molitve in invokacije, do romanja in askeze – telo igra v islamski duhovni tradiciji bistveno vlogo. Vsakodnevna bazična molitev muslimanov je sestavljena iz različnih telesnih pregibov, pri čemer stoja predstavlja izhodiščno držo. Nadalje telo igra pomembno vlogo pri ritualni invokaciji Božjega imena (»dhikru«), ki jo prakticirajo predvsem muslimanski mistiki (sufiji). Dhikr se izvaja bodisi stoje bodisi sede, a vselej v rahlem pozibavanju oz. enakomernem nihanju telesa. Posebno obliko ritualne invokacije v islamu predstavlja vrtenje dervišev. Pri tem gre dejansko za meditacijo v gibanju, ki posamezniku pomaga doseči ekstatično stanje ljubezni in Božje prezence. Telesno gibanje se tu povzdigne naravnost v subtilno duhovno metodo. Telo pa je prav tako ključni element asketskih vaj in posta kot spoznavno-transformativnega procesa. Cilj askeze kot urjenje telesa in duha je namreč osebna preobrazba in duhovno spoznanje. Pot v nadčutno, duhovno vodi torej prek dresure čutnega, telesnega. Telo je torej pogoj askeze in hkrati tista dimenzija, ki jo posameznik prek askeze poskuša obvladati ali celo preseči. Nenazadnje pa je tole bistvena razsežnost tudi v kontekstu islamske eshatologije. Kajti islam – podobno kot krščanstvo – uči, da je odrešenje oz. poveličanje človeka celostno, tj. tudi telesno. Peklenske muke in rajski užitki so vezani na telo – četudi subtilno telo – kot medij sprejemanja in zaznavanja. Skratka: človek je telesno in duhovno bitje. Duh prežema telo in telo je vpeto v samo duhovnost. Pravilen, skrben, zdrav in spoštujoč odnos do telesa je zato tudi v islamu imperativ religiozno-etičnega življenja.

Duhovna misel

Silva Matos: Kam usmerjam svoj pogled

16. 1. 2024

Gledala sem njegov obraz. Bil je miren in lep. Občasno je odprl svoje oči, ki so ohranjale nekaj njegove modrine, in se mi rahlo nasmehnil. Vse je bilo kot običajno. Nič drugače, pa vendarle nekaj čisto drugega. Nisem vedela, kaj. A bilo je v zraku. V vsej sobi. Potem mi je povedal, kako dobro je, da sem prišla. Da si je tega zelo želel, a me ni hotel obremenjevati. Hitela sem mu razlagati, da sem tudi jaz vesela, da ga vidim, pa tudi, da je tako lepo skrbijo zanj. Govorila sem mu o vsem, kar sem mislila, da ga zanima. Govorila sem bolj na splošno, nič o njem. Tudi o tem, kako se veselimo, da se bo vrnil v našo družbo, da bomo spet skupaj praznovali, se veselili, si pomagali. Spet se je nasmehnil in pokimal. Zanimal se je zame, povedal, da mi želi, da sem dobro. Povedal, kako je zadovoljen, da je spret doma s svojimi dragimi, da so vsi dobri, potrpežljivi z njim. Dobro je, je zatrdil. Potem je rekel, da bo malo počival. Prosil je za vodo In sva se poslovila. Ozrla sem se na razpelo nad njegovo posteljo. In sem šla. Nekaj je manjkalo. Jaz sem povedala le tisto, kar je rad slišal, sem razmišljala, nič o svojih težavah, nič o negotovosti, skrbeh. On pa tudi, kot da je pozabil na svojo bolezen. Verjela sem, da mu gre dobro. Kmalu za tem je umrl. Šele pozneje se je v meni kot strela z jasnega utrnila misel, da je bilo takrat to slovo, da je on vedel zanj. Jaz pa sem ostala v svoji lažni drži, vsa zadovoljna, da ga ne obremenjujem, ampak božam njegovo srce. Daješ prednost zunanjosti, lepemu (ki sicer tudi je), a je daleč od resnice. Bilo me je strah. Njegov pogled je ostal v moji zavesti. Govoril je tudi o resnici, o hrepenenju, pogled, ki mi govori še danes. Govoril je o svobodi, o smislu trpljenja in bližine, o Resnici, ki te osvobaja narejenosti, bleščečega odra, polnega prevar, užitkarstva, bega pred sabo. Namesto tega si želim široko odpreti oči in se sočutno ozreti v sočloveka, ljubeče doživeti njegovo hrepenenje po Bližini, po roki, ki ga lahko spremlja na negotovi Poti umiranja, prehoda v večno življenje.

5 min

Gledala sem njegov obraz. Bil je miren in lep. Občasno je odprl svoje oči, ki so ohranjale nekaj njegove modrine, in se mi rahlo nasmehnil. Vse je bilo kot običajno. Nič drugače, pa vendarle nekaj čisto drugega. Nisem vedela, kaj. A bilo je v zraku. V vsej sobi. Potem mi je povedal, kako dobro je, da sem prišla. Da si je tega zelo želel, a me ni hotel obremenjevati. Hitela sem mu razlagati, da sem tudi jaz vesela, da ga vidim, pa tudi, da je tako lepo skrbijo zanj. Govorila sem mu o vsem, kar sem mislila, da ga zanima. Govorila sem bolj na splošno, nič o njem. Tudi o tem, kako se veselimo, da se bo vrnil v našo družbo, da bomo spet skupaj praznovali, se veselili, si pomagali. Spet se je nasmehnil in pokimal. Zanimal se je zame, povedal, da mi želi, da sem dobro. Povedal, kako je zadovoljen, da je spret doma s svojimi dragimi, da so vsi dobri, potrpežljivi z njim. Dobro je, je zatrdil. Potem je rekel, da bo malo počival. Prosil je za vodo In sva se poslovila. Ozrla sem se na razpelo nad njegovo posteljo. In sem šla. Nekaj je manjkalo. Jaz sem povedala le tisto, kar je rad slišal, sem razmišljala, nič o svojih težavah, nič o negotovosti, skrbeh. On pa tudi, kot da je pozabil na svojo bolezen. Verjela sem, da mu gre dobro. Kmalu za tem je umrl. Šele pozneje se je v meni kot strela z jasnega utrnila misel, da je bilo takrat to slovo, da je on vedel zanj. Jaz pa sem ostala v svoji lažni drži, vsa zadovoljna, da ga ne obremenjujem, ampak božam njegovo srce. Daješ prednost zunanjosti, lepemu (ki sicer tudi je), a je daleč od resnice. Bilo me je strah. Njegov pogled je ostal v moji zavesti. Govoril je tudi o resnici, o hrepenenju, pogled, ki mi govori še danes. Govoril je o svobodi, o smislu trpljenja in bližine, o Resnici, ki te osvobaja narejenosti, bleščečega odra, polnega prevar, užitkarstva, bega pred sabo. Namesto tega si želim široko odpreti oči in se sočutno ozreti v sočloveka, ljubeče doživeti njegovo hrepenenje po Bližini, po roki, ki ga lahko spremlja na negotovi Poti umiranja, prehoda v večno življenje.

Duhovna misel

Metka Klevišar: Živeti z napakami

15. 1. 2024

Za vse nas napaka pomeni nekaj slabega, nekaj, kar se ne bi smelo zgoditi. Vsi si prizadevamo, da bi naredili čim manj napak. Prizadevamo si za življenje brez napak – pa vendar je kljub temu prizadevanju povsod še in še napak. Tako nam ne preostane nič drugega, kot da se učimo živeti z njimi. Ob vsaki se lahko zavemo, da res nismo popolni. Morda je prav to spoznanje za naše življenje še večjega pomena kot odsotnost vseh napak. Znanec mi je pripovedoval, kako je bil ogorčen, ko je v svoji knjigi, ko je bila že natisnjena, odkril dve napaki. Ne, to se res ne bi smelo zgoditi! Saj pred izidom knjige toliko ljudi bere besedilo in išče napake. Za to so tudi plačani. Le kako so mogli to spregledati! Knjiga je bila zanj kot njegov otrok, lep in popoln. Resda je pisal o srečanjih z ljudmi, največ z ljudmi v stiski, pa tudi o njihovih življenjskih napakah, zaradi katerih je stiska postala še večja. Ampak to so oni, njemu pa se napaka v knjigi ne bi smela zgoditi. Pa tako si je želel, da bi bilo vse brezhibno! Tako je razmišljal in poslal založbi nekaj ostrih protestov. Knjiga pa je bila že natisnjena in se ni dalo več pomagati. Napaki sta bili v njej in sta tudi ostali. Potem pa je vendarle začel razmišljati drugače. Napaki pravzaprav sploh nista bili tako pomembni. Večina bralcev ju najverjetneje sploh ne bo opazila. In končno: če v knjigi piše o srečanjih z ljudmi in o tem, kako živijo s svojimi napakami, kako naj ob tem zganja tak hrup zaradi dveh majhnih napak, ki sploh nista bistveni? Še marsikaj veliko hujšega bi se lahko zgodilo. Tako sta ti napaki, ki sta se znašli v knjigi, postali prava življenjska lekcija za pisca knjige. Pravi, da sta se morali zgoditi in da se je moral tako burno pritožiti pri založbi. Šele ob tem se je zavedel, da se razburja za prazen nič in da se mora tudi on učiti živeti z napakami. Življenja brez napak ni.

6 min

Za vse nas napaka pomeni nekaj slabega, nekaj, kar se ne bi smelo zgoditi. Vsi si prizadevamo, da bi naredili čim manj napak. Prizadevamo si za življenje brez napak – pa vendar je kljub temu prizadevanju povsod še in še napak. Tako nam ne preostane nič drugega, kot da se učimo živeti z njimi. Ob vsaki se lahko zavemo, da res nismo popolni. Morda je prav to spoznanje za naše življenje še večjega pomena kot odsotnost vseh napak. Znanec mi je pripovedoval, kako je bil ogorčen, ko je v svoji knjigi, ko je bila že natisnjena, odkril dve napaki. Ne, to se res ne bi smelo zgoditi! Saj pred izidom knjige toliko ljudi bere besedilo in išče napake. Za to so tudi plačani. Le kako so mogli to spregledati! Knjiga je bila zanj kot njegov otrok, lep in popoln. Resda je pisal o srečanjih z ljudmi, največ z ljudmi v stiski, pa tudi o njihovih življenjskih napakah, zaradi katerih je stiska postala še večja. Ampak to so oni, njemu pa se napaka v knjigi ne bi smela zgoditi. Pa tako si je želel, da bi bilo vse brezhibno! Tako je razmišljal in poslal založbi nekaj ostrih protestov. Knjiga pa je bila že natisnjena in se ni dalo več pomagati. Napaki sta bili v njej in sta tudi ostali. Potem pa je vendarle začel razmišljati drugače. Napaki pravzaprav sploh nista bili tako pomembni. Večina bralcev ju najverjetneje sploh ne bo opazila. In končno: če v knjigi piše o srečanjih z ljudmi in o tem, kako živijo s svojimi napakami, kako naj ob tem zganja tak hrup zaradi dveh majhnih napak, ki sploh nista bistveni? Še marsikaj veliko hujšega bi se lahko zgodilo. Tako sta ti napaki, ki sta se znašli v knjigi, postali prava življenjska lekcija za pisca knjige. Pravi, da sta se morali zgoditi in da se je moral tako burno pritožiti pri založbi. Šele ob tem se je zavedel, da se razburja za prazen nič in da se mora tudi on učiti živeti z napakami. Življenja brez napak ni.

Duhovna misel

Milan Knep: Pristna zakonska zveza

14. 1. 2024

Vsak par, ki si želi ustvariti trajno in ljubečo zakonsko skupnost, brez težav najde kopico strokovnih nasvetov. Pristop Svetega pisma je drugačen. Ne navaja elementov srečnega partnerstva, temveč predstavi cilj in pot do njega. Že na začetku Svetega pisma beremo, da »bo mož zapustil očeta in mater in se pridružil svoji ženi in bosta eno meso«. Eno srce in ena duša. V čem je problem neštetih knjig, ki parom svetujejo, kako naj ustvarijo ljubečo zvezo, v čem je problem vseh dosedanjih modelov priprave na zakon, tega neskončnega nizanja vsebin, ki naj bi jih pari poznali že pred poroko? V tem, da ti modeli in te gore knjig o zakonu sicer povedo veliko koristnih stvari, zakoncev pa ne uvedejo v skrivnost, kako postati eno meso, ena duša in eno srce. Očitno ne razumemo dvojega. Prvič, da kopičenje vedenja z nizanjem elementov o tem, kaj je dober zakon, ne rodi bistvenega – enosti srca in duše. Drugič, da ima ta enost duhovno oz. presežno bit, ne pa le psihološke, biološke in etične. Moderni zakoni, žal, preveč temeljijo na psihologiji in biologiji, premalo pa na veri, po kateri v zakon vstopa Bog s svojo odrešenjsko močjo. Poglejmo sporočilo preproste primerjave. Šele v zadnjem obdobju, ko je vsakomur jasno, kako ogrožena je Zemlja, naš edini planet, na katerem lahko preživimo, smo začeli dojemati Zemljo kot en sam velik organizem. To, kar se zgodi v Sahari, ima vpliv na brazilski deževni pragozd; to, kar se dogaja na dnu oceanov ali v navadnih glivah, je odločilno za razgraditev snovi v minerale, ohranitev fotosinteze in kisika v ozračju itn. Bog med zakoncema je ta kozmos, ta eksistencialna celota, v kateri imajo elementi, ki smo jih omenjali, vsak svoje mesto. Če zakonca vsega, kar se jima dogaja, in vsega, kar vesta o zakonskem življenju, ne znata vstaviti v okvir, ki ga zarisuje Bog, če tega okvira ne znata vzpostaviti, če med njima ni Boga kot milostne gravitacijske sile, ki elemente povezuje v hierarhičnem redu in jih drži v ravnovesju, v njihovi imanentni funkciji, ne zadostuje nobeno vedenje o posameznih elementih, ampak vse leti narazen. Ko to dojamemo, ko to resnico ponotranjimo, naj se napotimo k bistvenemu izzivu zakonske zveze, ki je: kako naj midva, duhovno in psihološko krhka, z božjo pomočjo vzpostaviva ta kozmos – enost najinih src, duš in teles? Kajti šele tedaj, ko med nama v Bogu nastaja ta kozmos, zares obstajava kot mož in žena; šele potem naju je smiselno poučevati o številnih elementih za dobro partnersko zvezo, in šele po vsem tem nama je smiselno govoriti o poslanstvu in nalogah, ki jih imava kot mož in žena, oče in mati.

5 min

Vsak par, ki si želi ustvariti trajno in ljubečo zakonsko skupnost, brez težav najde kopico strokovnih nasvetov. Pristop Svetega pisma je drugačen. Ne navaja elementov srečnega partnerstva, temveč predstavi cilj in pot do njega. Že na začetku Svetega pisma beremo, da »bo mož zapustil očeta in mater in se pridružil svoji ženi in bosta eno meso«. Eno srce in ena duša. V čem je problem neštetih knjig, ki parom svetujejo, kako naj ustvarijo ljubečo zvezo, v čem je problem vseh dosedanjih modelov priprave na zakon, tega neskončnega nizanja vsebin, ki naj bi jih pari poznali že pred poroko? V tem, da ti modeli in te gore knjig o zakonu sicer povedo veliko koristnih stvari, zakoncev pa ne uvedejo v skrivnost, kako postati eno meso, ena duša in eno srce. Očitno ne razumemo dvojega. Prvič, da kopičenje vedenja z nizanjem elementov o tem, kaj je dober zakon, ne rodi bistvenega – enosti srca in duše. Drugič, da ima ta enost duhovno oz. presežno bit, ne pa le psihološke, biološke in etične. Moderni zakoni, žal, preveč temeljijo na psihologiji in biologiji, premalo pa na veri, po kateri v zakon vstopa Bog s svojo odrešenjsko močjo. Poglejmo sporočilo preproste primerjave. Šele v zadnjem obdobju, ko je vsakomur jasno, kako ogrožena je Zemlja, naš edini planet, na katerem lahko preživimo, smo začeli dojemati Zemljo kot en sam velik organizem. To, kar se zgodi v Sahari, ima vpliv na brazilski deževni pragozd; to, kar se dogaja na dnu oceanov ali v navadnih glivah, je odločilno za razgraditev snovi v minerale, ohranitev fotosinteze in kisika v ozračju itn. Bog med zakoncema je ta kozmos, ta eksistencialna celota, v kateri imajo elementi, ki smo jih omenjali, vsak svoje mesto. Če zakonca vsega, kar se jima dogaja, in vsega, kar vesta o zakonskem življenju, ne znata vstaviti v okvir, ki ga zarisuje Bog, če tega okvira ne znata vzpostaviti, če med njima ni Boga kot milostne gravitacijske sile, ki elemente povezuje v hierarhičnem redu in jih drži v ravnovesju, v njihovi imanentni funkciji, ne zadostuje nobeno vedenje o posameznih elementih, ampak vse leti narazen. Ko to dojamemo, ko to resnico ponotranjimo, naj se napotimo k bistvenemu izzivu zakonske zveze, ki je: kako naj midva, duhovno in psihološko krhka, z božjo pomočjo vzpostaviva ta kozmos – enost najinih src, duš in teles? Kajti šele tedaj, ko med nama v Bogu nastaja ta kozmos, zares obstajava kot mož in žena; šele potem naju je smiselno poučevati o številnih elementih za dobro partnersko zvezo, in šele po vsem tem nama je smiselno govoriti o poslanstvu in nalogah, ki jih imava kot mož in žena, oče in mati.

Duhovna misel

Berta Golob: Z oblaki

13. 1. 2024

Če vam je kdaj kdo rekel, da živite na oblakih, vam je dal vedeti, da življenja ne dojemate v vsej stvarnosti. Na oblakih smo vedno v vzporednem svetu. Zanaša nas, odnaša, prekucuje. Je kar lepo, še posebno če lahko dolgo traja. Sestop pač je, kakršen je, a ni nujno, da je tragičen. Kaj vas preganja, se sprašuje Puškin, usoda, zavist, zloba …, pa ugotovi, da »večno holodnije, večno svobodnije, njet u vas rodini, njet vam izgnanija«. Jadrajo z milega severa v južno deželo. Belim oblakom pravimo tudi ovčice. Po nebu se pasejo in imajo moč, da nas pritegnejo k premisleku. Nismo njihovi pastirji, vabljivo pa jim je slediti, le da hitro spremenijo obliko in niso več to, kar so bili. Vzbujajo občutek o neujemljivi svobodi. Oblaček beli moj, ko plul boš nad vasjoj – je spesnil pesnik Aškerc – postoj nad njoj, postoj. Tako marsikdo s tujih tal pozdravlja domači kraj; pomislimo na številne begunce, izgnance, izseljence. Računalniški jezik pozna oblake, besedilca v stripih pogosto tičijo v njih. Oblak simbolizira tudi občutek, razpoloženje, našo naravo. Čustveno potlačenost primerjamo z oblačnim nebom, svojo vihravost s plesom oblakov. Vse pogosteje mislim na vitkega, že priletnega profesorja Azarova, ki nas je poučeval ruščino. V naše kraje ga je zanesel beg pred boljševiško revolucijo. Djeti, djeti, vi ne razumeti, je pravil, vi razumeti, ko ostareti. Nanašalo se je na pesem o oblaku, ki jo je napisal na tablo. Oblaček se je spustil na morsko čer, da bi prenočil. Ko se je zjutraj dvignil na nebo, je skalnati velikan, vlažen od njegove sledi, tihceno zajokal. I tihonko plačet on v pustinje … Oblaki so rdeči, kaj nek' pomenijo … pravi naša stara vojaška pesem. Številne je pospremila na odprta bojišča in v strelske okope. Prva svetovna, prej že balkanska, pozneje druga svetovna vojna, za njo tista milostno kratka – Bog daj, da zadnja pod našim obokom neba, da ne bo več treba peti Oblekla bom črn gvant. Simon Gregorčič prijateljstvo črnogledo povezuje z oblakom; prijatelj da je kakor senca, a ko se pripodi oblak, ko sonce ti zagrne mrak, se tudi senca tvoja skrije. Za jokavce pravimo, da se ulije iz njih kot iz oblaka. So pa oblaki povezani z obleko. Obleka je namreč obvleka in oblaki so obvlaki.

6 min

Če vam je kdaj kdo rekel, da živite na oblakih, vam je dal vedeti, da življenja ne dojemate v vsej stvarnosti. Na oblakih smo vedno v vzporednem svetu. Zanaša nas, odnaša, prekucuje. Je kar lepo, še posebno če lahko dolgo traja. Sestop pač je, kakršen je, a ni nujno, da je tragičen. Kaj vas preganja, se sprašuje Puškin, usoda, zavist, zloba …, pa ugotovi, da »večno holodnije, večno svobodnije, njet u vas rodini, njet vam izgnanija«. Jadrajo z milega severa v južno deželo. Belim oblakom pravimo tudi ovčice. Po nebu se pasejo in imajo moč, da nas pritegnejo k premisleku. Nismo njihovi pastirji, vabljivo pa jim je slediti, le da hitro spremenijo obliko in niso več to, kar so bili. Vzbujajo občutek o neujemljivi svobodi. Oblaček beli moj, ko plul boš nad vasjoj – je spesnil pesnik Aškerc – postoj nad njoj, postoj. Tako marsikdo s tujih tal pozdravlja domači kraj; pomislimo na številne begunce, izgnance, izseljence. Računalniški jezik pozna oblake, besedilca v stripih pogosto tičijo v njih. Oblak simbolizira tudi občutek, razpoloženje, našo naravo. Čustveno potlačenost primerjamo z oblačnim nebom, svojo vihravost s plesom oblakov. Vse pogosteje mislim na vitkega, že priletnega profesorja Azarova, ki nas je poučeval ruščino. V naše kraje ga je zanesel beg pred boljševiško revolucijo. Djeti, djeti, vi ne razumeti, je pravil, vi razumeti, ko ostareti. Nanašalo se je na pesem o oblaku, ki jo je napisal na tablo. Oblaček se je spustil na morsko čer, da bi prenočil. Ko se je zjutraj dvignil na nebo, je skalnati velikan, vlažen od njegove sledi, tihceno zajokal. I tihonko plačet on v pustinje … Oblaki so rdeči, kaj nek' pomenijo … pravi naša stara vojaška pesem. Številne je pospremila na odprta bojišča in v strelske okope. Prva svetovna, prej že balkanska, pozneje druga svetovna vojna, za njo tista milostno kratka – Bog daj, da zadnja pod našim obokom neba, da ne bo več treba peti Oblekla bom črn gvant. Simon Gregorčič prijateljstvo črnogledo povezuje z oblakom; prijatelj da je kakor senca, a ko se pripodi oblak, ko sonce ti zagrne mrak, se tudi senca tvoja skrije. Za jokavce pravimo, da se ulije iz njih kot iz oblaka. So pa oblaki povezani z obleko. Obleka je namreč obvleka in oblaki so obvlaki.

Duhovna misel

Peter Millonig: Napuh

12. 1. 2024

Eden od poglavitnih človeških grehov je napuh. Nastaja, kadar se precenjujemo. In poveličujemo svoje odlike. Kadar je srce prepričano, da smo prvaki v znanju in kreposti. V intuiciji, preroštvu in razumu. Uspeva nam prodorna družbena analiza, vsakršna kombinatorika umskih prebliskov – in že smo polni sami sebe. Kot genialci napredujemo naglo po lestvici ugleda. Ko je treba druge očarati, potegnemo iz zakladnice življenjskih izkušenj barvite kostume lastne odličnosti. Ne vemo, zakaj nas je Bog ustvaril tako dovršene, vemo le, da smo izjemni. Izklesani iz žlahtnega kamna največje veljave. Nič ni polovično na nas, poosebljamo celovitost. Izobilje lepote, privlačnosti, razuma. Naša karizma je neprimerljiva in daleč nad vsem, kar so kdaj koli videle človeške oči. Naši čezmernosti se klanjajo na levi in desni. Na parketu imenitnih zabav in na časopisnih straneh oblikovalcev javnega mnenja. Prosijo nas, da bi komentirali pojave časa, saj vidimo s svojega gledišča ves svet. Ni zgodbe, ki je ne bi poznali, tudi ne takšne, ki je ne bi razumeli. Znamo presojati, pijemo globoke požirke iz čaše razumnosti, v nas domuje sila modrosti. Nikoli nismo v zadregi za katerikoli odgovor. Vse vemo, vse obvladujemo, vse prekašamo. Človek napuhnjenih misli je odložil ponižnost. Nima slabosti. Poraz ga nikoli ne oprasne. Kako torej, ob vsem naštetem, napuh ne bi bila poglavitna hiba srca?

4 min

Eden od poglavitnih človeških grehov je napuh. Nastaja, kadar se precenjujemo. In poveličujemo svoje odlike. Kadar je srce prepričano, da smo prvaki v znanju in kreposti. V intuiciji, preroštvu in razumu. Uspeva nam prodorna družbena analiza, vsakršna kombinatorika umskih prebliskov – in že smo polni sami sebe. Kot genialci napredujemo naglo po lestvici ugleda. Ko je treba druge očarati, potegnemo iz zakladnice življenjskih izkušenj barvite kostume lastne odličnosti. Ne vemo, zakaj nas je Bog ustvaril tako dovršene, vemo le, da smo izjemni. Izklesani iz žlahtnega kamna največje veljave. Nič ni polovično na nas, poosebljamo celovitost. Izobilje lepote, privlačnosti, razuma. Naša karizma je neprimerljiva in daleč nad vsem, kar so kdaj koli videle človeške oči. Naši čezmernosti se klanjajo na levi in desni. Na parketu imenitnih zabav in na časopisnih straneh oblikovalcev javnega mnenja. Prosijo nas, da bi komentirali pojave časa, saj vidimo s svojega gledišča ves svet. Ni zgodbe, ki je ne bi poznali, tudi ne takšne, ki je ne bi razumeli. Znamo presojati, pijemo globoke požirke iz čaše razumnosti, v nas domuje sila modrosti. Nikoli nismo v zadregi za katerikoli odgovor. Vse vemo, vse obvladujemo, vse prekašamo. Človek napuhnjenih misli je odložil ponižnost. Nima slabosti. Poraz ga nikoli ne oprasne. Kako torej, ob vsem naštetem, napuh ne bi bila poglavitna hiba srca?

Duhovna misel

Stanislav Kerin: Kakšne sledi puščam v življenju?

11. 1. 2024

Pričakovanje praznikov je nekaj prijetnega. Morda samo pričakovanje daje človeku še več prijetnih trenutkov in veselja kot sami prazniki. Praznični dnevi so enostavno del našega življenja. Konec koledarskega leta pa poleg vsega drugega pred nas postavlja izzive in vprašanja. Seveda vsi prazniki minejo in spet smo v vrtincu vsakdanjega življenja. Kakovost življenja se ne meri po dnevih in urah. Pomemben je vsak trenutek življenja. To so kamenčki, ki vztrajno sestavljajo mozaik našega življenja. To je sled, ki jo puščam v življenju. Zunanje stvari, dogodki, ljudje okoli nas nam lahko pomagajo, morda včasih tudi usmerjajo k razmišljanju. Prav je tako. Človek je toliko svoboden, kolikor zna v velikem neredu raznih vrednot izbrati tiste, ki poglabljajo njegovo človečnost. Tak človek lahko prinaša med ljudi nekaj dobrega in lepega. Želeli bi si, da bi ljudje izbrali tiste vrednote, ki ljudi povezujejo, ki lepšajo življenje vseh ljudi. Izbrati prave vrednote ni vedno lahko. Včasih imam vtis, da ljudje zaradi nereda izberejo, pod vplivom splošnega mnenja in prepričanja, napačne smeri v življenju. Ta zadrega je stara toliko kot človek. Že pred tisočletji je bilo zapisano: »Če vidiš tatu, tečeš z njim, s prešuštniki imaš svoj delež. Svoja usta pošiljaš v hudobijo, svoj jezik vpregaš k prevari. Sediš, govoriš zoper brata, sina svoje matere omadežuješ.« (prim. Psalm 50) V vsakem obdobju človeštva so ljudje, ki izberejo pravo smer, ki se odločijo za red, ne za zmedo. Ta red pušča v življenju človeka in človeštva lepe sledi. Pred tedni mi je obiskovalec Madagaskarja po srečanju s Petrom Opeko omenil, da je presenečen, kako lepo sled pušča človeštvu. In odgovoril sem mu, da je še veliko takih ljudi, ki pustijo lepo sled človeštvu na Madagaskarju in v Sloveniji. Sam pri sebi sem razmišljal, da niso to tisti, ki jih poznajo mediji. Veliko je ljudi, veliko je očetov, mater, preprosto dobrih ljudi, ki ne uporabljajo privlačnih besed, ampak z dejanji delajo ta svet človeški. Priložnost imamo, da naredimo kaj dobrega za svet. Mi se lahko odločimo, ali bomo verjeli privlačnim besedam ali pa prisluhnili ljudem, ki s svojimi dejanji puščajo v človeštvu lepo sled. Morda pa smo lahko tudi mi med njimi!

5 min

Pričakovanje praznikov je nekaj prijetnega. Morda samo pričakovanje daje človeku še več prijetnih trenutkov in veselja kot sami prazniki. Praznični dnevi so enostavno del našega življenja. Konec koledarskega leta pa poleg vsega drugega pred nas postavlja izzive in vprašanja. Seveda vsi prazniki minejo in spet smo v vrtincu vsakdanjega življenja. Kakovost življenja se ne meri po dnevih in urah. Pomemben je vsak trenutek življenja. To so kamenčki, ki vztrajno sestavljajo mozaik našega življenja. To je sled, ki jo puščam v življenju. Zunanje stvari, dogodki, ljudje okoli nas nam lahko pomagajo, morda včasih tudi usmerjajo k razmišljanju. Prav je tako. Človek je toliko svoboden, kolikor zna v velikem neredu raznih vrednot izbrati tiste, ki poglabljajo njegovo človečnost. Tak človek lahko prinaša med ljudi nekaj dobrega in lepega. Želeli bi si, da bi ljudje izbrali tiste vrednote, ki ljudi povezujejo, ki lepšajo življenje vseh ljudi. Izbrati prave vrednote ni vedno lahko. Včasih imam vtis, da ljudje zaradi nereda izberejo, pod vplivom splošnega mnenja in prepričanja, napačne smeri v življenju. Ta zadrega je stara toliko kot človek. Že pred tisočletji je bilo zapisano: »Če vidiš tatu, tečeš z njim, s prešuštniki imaš svoj delež. Svoja usta pošiljaš v hudobijo, svoj jezik vpregaš k prevari. Sediš, govoriš zoper brata, sina svoje matere omadežuješ.« (prim. Psalm 50) V vsakem obdobju človeštva so ljudje, ki izberejo pravo smer, ki se odločijo za red, ne za zmedo. Ta red pušča v življenju človeka in človeštva lepe sledi. Pred tedni mi je obiskovalec Madagaskarja po srečanju s Petrom Opeko omenil, da je presenečen, kako lepo sled pušča človeštvu. In odgovoril sem mu, da je še veliko takih ljudi, ki pustijo lepo sled človeštvu na Madagaskarju in v Sloveniji. Sam pri sebi sem razmišljal, da niso to tisti, ki jih poznajo mediji. Veliko je ljudi, veliko je očetov, mater, preprosto dobrih ljudi, ki ne uporabljajo privlačnih besed, ampak z dejanji delajo ta svet človeški. Priložnost imamo, da naredimo kaj dobrega za svet. Mi se lahko odločimo, ali bomo verjeli privlačnim besedam ali pa prisluhnili ljudem, ki s svojimi dejanji puščajo v človeštvu lepo sled. Morda pa smo lahko tudi mi med njimi!

RTV 365
Mobilna aplikacija
Prenesite iz Trgovine Play