Opis epizode

Aristotel, grški filozof iz 4. stol. pr. Kr., v svoji teoriji etike nekaj besed nameni tudi ljubezni, v kateri vidi pomemben temelj skupnosti, saj je po njegovem mnenju vez med možem in ženo naravna, človek pa je bil tako »že po naravi ustvarjen za življenje v dvoje.«
Pravi, da je začetek oziroma povod za ljubezen užitek, ki ga občutimo ob pogledu na neko osebo. »Ljudje, ki se ljubijo, najdejo svojo največjo radost v medsebojnih pogledih in to zaznavo si izberejo rajši kot vse druge,« ugotavlja Aristotel. V nasprotnem primeru, ko nam pogled na neko osebo ne vzbudi nobenega prijetnega občutja, se po njegovem mnenju vanjo tudi ne moremo zaljubiti. Pogled se mu torej zdi sicer potreben, a ne zadosten pogoj za rojstvo ljubezni, saj trdi, da tisti, ki »uživa le ob pogledu, s tem še ne ljubi,« pač pa »ljubezen raste iz medsebojne zaupnosti,« ki v nasprotju z naklonjenostjo za svojo rast potrebuje veliko časa. V prid trditvi, da je pogled res bistven pri ljubezni, govori tudi Aristotlova misel, da o ljubezni govorimo takrat, ko »kdo hrepeni po osebi, kadar je odsotna, in si želi, da bi bila navzoča.« Zaljubljenec si torej želi, da bi imel objekt svoje ljubezni stalno pred svojimi očmi.
Vendar pa Aristotel na drugem mestu ugotavlja, da v ljubezni pogosto prihaja do nesorazmernosti: tako se »ljubimec večkrat pritožuje, češ da kljub neizmerni ljubezni sami ni ljubljen,« ali pa ljubljena oseba obupuje, »ker ljubimec, ki je prej obljubljal vse mogoče, zdaj noče izpolniti svojih obljub.« Aristotel pravi, da pride do takšnih situacij zato, ker tovrstna razmerja v resnici niso bila osnovana na ljubezni, pač pa na uživanju ali lastni koristi – ko vpletena eden drugemu ne moreta več nuditi tega, kar si drugi želi, se takšna zveza razdre. V takem primeru »drug drugega nista ljubila kot takega, ampak le nekaj dodatnega, nekaj, kar ni bilo trajna vrednost; /…/ nasprotno pa je prijateljstvo, ki temelji na vrlini, namenjeno ljubljeni osebi kot taki in zato tudi trajno.«
Prava ljubezenska vez je torej vzajemna in je podobna trajnemu prijateljstvu, oboje pa je možno »le na temelju hotene odločitve.« Tako v prijateljstvu kot v ljubezni namreč človek ljubi v drugemu to, »kar je njemu samemu neka vrednota.« Če se torej najdeta dva človeka, ki drug v drugem ljubita te vrednote, sta potemtakem v enaki meri deležna dobrih želja in veselja, ki si ga vzbujata.

Polonca Zupančič