Iskanje oddaja
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Z Mišo … je mesečno nedeljsko srečanje Miše Molk z (ne)znanimi aduti in presežki naše družbe. V intimni atmosferi studia 2 Televizije Slovenija bo gostila ustvarjalce, mislece, garače in talente, vse tudi v ženski obliki, ki bodo skozi svoje življenjske in karierne poti skušali zapolniti njena vprašanja.
»Zame je odgovornost vredna največ, sprejemanje odgovornosti pa je ena glavnih vrednot,« pravi Matjaž Kek, nekdanji slovenski nogometaš, trener in aktualni selektor slovenske reprezentance. Kot igralec je največji pečat pustil v vijoličastem dresu, v katerem je skupaj igral devet let. Leta 2010 je slovensko reprezentanco popeljal na svetovno prvenstvo v Južni Afriki. Tokrat bo težje, vendar vse še ni izgubljeno. Še štiri tekme nas čakajo. In treba bo zmagovati. Ker zelo rad posluša glasbo, zlasti džez, bo zagotovo znal odgovoriti tudi na vprašanje, zakaj je naš »orkester« zdaj precej razglašen, kako umiriti osebne interese igralcev, okrepiti složnost in najti pravi zagon in zanos.
»Zame je odgovornost vredna največ, sprejemanje odgovornosti pa je ena glavnih vrednot,« pravi Matjaž Kek, nekdanji slovenski nogometaš, trener in aktualni selektor slovenske reprezentance. Kot igralec je največji pečat pustil v vijoličastem dresu, v katerem je skupaj igral devet let. Leta 2010 je slovensko reprezentanco popeljal na svetovno prvenstvo v Južni Afriki. Tokrat bo težje, vendar vse še ni izgubljeno. Še štiri tekme nas čakajo. In treba bo zmagovati. Ker zelo rad posluša glasbo, zlasti džez, bo zagotovo znal odgovoriti tudi na vprašanje, zakaj je naš »orkester« zdaj precej razglašen, kako umiriti osebne interese igralcev, okrepiti složnost in najti pravi zagon in zanos.
Verjetno je med prvimi glasovi slišal tudi zvok klavirja. In pri 26 letih sta njegovo ime in zven njegovega igranja v samem svetovnem vrhu pianizma. Lani se je na prestižnem Chopinovem klavirskem tekmovanju v Varšavi, ki poteka že od leta 1927 in na katerem je zastopal Slovenijo in Italijo, uvrstil na drugo mesto. Pripadla mu je tudi posebna nagrada Krystiana Zimermana za najboljšo izvedbo Chopinove sonate. Prvi izjemni mednarodni uspeh pa je goriški pianist doživel leta 2015 v Hamamatsuju – v žiriji je bila slovita Marta Argerich, ki bi morala biti tudi v Varšavi, a se dogodka žal ni mogla udeležiti. Takrat je o njegovem igranju članica žirije Akiko Ebi zapisala, da se njegova moč skriva v izvirnosti, ki sicer temelji na tradiciji, a sega daleč čez ta okvir.
Verjetno je med prvimi glasovi slišal tudi zvok klavirja. In pri 26 letih sta njegovo ime in zven njegovega igranja v samem svetovnem vrhu pianizma. Lani se je na prestižnem Chopinovem klavirskem tekmovanju v Varšavi, ki poteka že od leta 1927 in na katerem je zastopal Slovenijo in Italijo, uvrstil na drugo mesto. Pripadla mu je tudi posebna nagrada Krystiana Zimermana za najboljšo izvedbo Chopinove sonate. Prvi izjemni mednarodni uspeh pa je goriški pianist doživel leta 2015 v Hamamatsuju – v žiriji je bila slovita Marta Argerich, ki bi morala biti tudi v Varšavi, a se dogodka žal ni mogla udeležiti. Takrat je o njegovem igranju članica žirije Akiko Ebi zapisala, da se njegova moč skriva v izvirnosti, ki sicer temelji na tradiciji, a sega daleč čez ta okvir.
Moj nocojšnji gost je akademski slikar. Njegovo vodilo je bilo živeti brez ure, ne vedeti, kateri dan v tednu je. Pa je povabilo v službo po daljšem premisleku vendarle sprejel. In zdaj prav njemu velja zahvala za odlično ilustrirane knjige, saj je kot likovni urednik pri založbi Mladinska knjiga delal štirideset let. Navdušil je številne ilustratorke in ilustratorje ter jih privabil k sodelovanju. Imel je srečo, da je pri delu neizmerno užival. Da ni bil uradnik, ampak soustvarjalec, ki je podpisan v več kot 2500 ilustriranih knjigah. V življenju, z življenjem se je treba igrati – nas uči letošnji Schwentnerjev nagrajenec. Ob njegovi nagradi so se šaljivo vprašali, kdo izmed štirih mož je najpomembnejši – predsednik, dva nadškofa ali edini likovni urednik? Njihov odgovor je bil jasen, kajti podobe v slikanicah nas oblikujejo že v otroštvu, česar se morda premalo zavedamo. Pavle Učakar pa je imel tudi izjemen nos za ilustratorje in ilustratorke, ki dandanes žanjejo svetovno slavo. In prihodnje leto bodo zaznamovali bolonjski knjižni festival, saj bo Slovenija tam osrednja gostja. Tega se, zdaj že upokojenec, neizmerno veseli. Mi pa lahko dodamo – tudi po njegovi zaslugi.
Moj nocojšnji gost je akademski slikar. Njegovo vodilo je bilo živeti brez ure, ne vedeti, kateri dan v tednu je. Pa je povabilo v službo po daljšem premisleku vendarle sprejel. In zdaj prav njemu velja zahvala za odlično ilustrirane knjige, saj je kot likovni urednik pri založbi Mladinska knjiga delal štirideset let. Navdušil je številne ilustratorke in ilustratorje ter jih privabil k sodelovanju. Imel je srečo, da je pri delu neizmerno užival. Da ni bil uradnik, ampak soustvarjalec, ki je podpisan v več kot 2500 ilustriranih knjigah. V življenju, z življenjem se je treba igrati – nas uči letošnji Schwentnerjev nagrajenec. Ob njegovi nagradi so se šaljivo vprašali, kdo izmed štirih mož je najpomembnejši – predsednik, dva nadškofa ali edini likovni urednik? Njihov odgovor je bil jasen, kajti podobe v slikanicah nas oblikujejo že v otroštvu, česar se morda premalo zavedamo. Pavle Učakar pa je imel tudi izjemen nos za ilustratorje in ilustratorke, ki dandanes žanjejo svetovno slavo. In prihodnje leto bodo zaznamovali bolonjski knjižni festival, saj bo Slovenija tam osrednja gostja. Tega se, zdaj že upokojenec, neizmerno veseli. Mi pa lahko dodamo – tudi po njegovi zaslugi.
Nocojšnjo gostjo zaznamujeta umetnost in igra. Pa tudi žoga v roki, ki leti na koš, deska na snegu ali čopič, ki poslikava majico. Pa zrak potrebuje in veliko narave. Zlasti v zadnjem letu in pol kar golta zrak in besede, da lahko doma mirno zadiha. Mia Skrbinac je prodorna in ustvarjalna gledališka in filmska igralka. Igrala je v kratkih filmih, televizijskih serijah, v Lutkovnem gledališču, Mestnem gledališču Ljubljana in v Slovenskem narodnem gledališču Drama. Zadnji film, v katerem je igrala, je film Sestre, ki je letos prejel vesno za najboljši kratki igrani film. Je na začetku profesionalne poti, a njeno ime je širši javnosti že znano. Postala je namreč medijski obraz in glas žrtev spolnega nadlegovanja. Ampak v tej zgodbi si velja bolj kot njeno ime zapomniti nedopustno dejanje, ki žrtev stisne v kot, iz katerega se ne more izvleči pomirjeno in brez posledic.
Nocojšnjo gostjo zaznamujeta umetnost in igra. Pa tudi žoga v roki, ki leti na koš, deska na snegu ali čopič, ki poslikava majico. Pa zrak potrebuje in veliko narave. Zlasti v zadnjem letu in pol kar golta zrak in besede, da lahko doma mirno zadiha. Mia Skrbinac je prodorna in ustvarjalna gledališka in filmska igralka. Igrala je v kratkih filmih, televizijskih serijah, v Lutkovnem gledališču, Mestnem gledališču Ljubljana in v Slovenskem narodnem gledališču Drama. Zadnji film, v katerem je igrala, je film Sestre, ki je letos prejel vesno za najboljši kratki igrani film. Je na začetku profesionalne poti, a njeno ime je širši javnosti že znano. Postala je namreč medijski obraz in glas žrtev spolnega nadlegovanja. Ampak v tej zgodbi si velja bolj kot njeno ime zapomniti nedopustno dejanje, ki žrtev stisne v kot, iz katerega se ne more izvleči pomirjeno in brez posledic.
Ana Reberc preučuje, raziskuje in je preudarna, preden pove svoje mnenje; kot »erešovka«, novinarka radia Študent, ali kot mlada raziskovalka. Nagovarja različna družbena polja, je recenzentka znanstvenih in strokovnih publikacij ter kritično obravnava pristope k duševnemu zdravju. Meni namreč, da psihologija ne upošteva družbenih in kulturnozgodovinskih vidikov, ki pomembno vplivajo na dojemanje in doživljanje duševnega zdravja. In ko spregledamo celostni pogled na razmerja moči, izgine tudi morebitni upor proti družbenim razmeram.
Ana Reberc preučuje, raziskuje in je preudarna, preden pove svoje mnenje; kot »erešovka«, novinarka radia Študent, ali kot mlada raziskovalka. Nagovarja različna družbena polja, je recenzentka znanstvenih in strokovnih publikacij ter kritično obravnava pristope k duševnemu zdravju. Meni namreč, da psihologija ne upošteva družbenih in kulturnozgodovinskih vidikov, ki pomembno vplivajo na dojemanje in doživljanje duševnega zdravja. In ko spregledamo celostni pogled na razmerja moči, izgine tudi morebitni upor proti družbenim razmeram.
Peter Mlakar je diplomant filozofije in primerjalne književnosti. Je pesnik, pisatelj, performer in … teist. On verjame. Rodil se je z zlato žlico v ustih. A pridiga o prekletstvu revnih, o pohlepu bogatih. In seveda o Bogu kot absolutu. Preizkuša se v različnih literarnih žanrih, od romana do drame in je državljan NSK-ja, države s 13 000 državljani. Njegova pojavnost, njegovi nastopi so deležni zelo kontradiktornih opažanj. Ko stopi na oder, on tam je. Navzoč. Njegov videz je pokončen in mogočen. Govor brez pretirane modulacije, temen in oster. Zato se zdi, kot da napada, da grozi, zato je bil označen tudi za satanista. Ampak on govori o čistosti, o lepoti bivanja, o iztrebljanju zla. Je mil in nežen in sočuten. Ne izpostavlja se rad, takole, osebno, ko ne ve, v kaj gre. Zanj sta si pekel in nebesa zelo blizu.
Peter Mlakar je diplomant filozofije in primerjalne književnosti. Je pesnik, pisatelj, performer in … teist. On verjame. Rodil se je z zlato žlico v ustih. A pridiga o prekletstvu revnih, o pohlepu bogatih. In seveda o Bogu kot absolutu. Preizkuša se v različnih literarnih žanrih, od romana do drame in je državljan NSK-ja, države s 13 000 državljani. Njegova pojavnost, njegovi nastopi so deležni zelo kontradiktornih opažanj. Ko stopi na oder, on tam je. Navzoč. Njegov videz je pokončen in mogočen. Govor brez pretirane modulacije, temen in oster. Zato se zdi, kot da napada, da grozi, zato je bil označen tudi za satanista. Ampak on govori o čistosti, o lepoti bivanja, o iztrebljanju zla. Je mil in nežen in sočuten. Ne izpostavlja se rad, takole, osebno, ko ne ve, v kaj gre. Zanj sta si pekel in nebesa zelo blizu.
Če bi hotela zajeti vse njene funkcije, knjige, publikacije, visoka javna priznanja in nagrade, bi jih lahko naštevala nekaj minut. Naj omenim, da je prejela tudi državno odlikovanje častni znak svobode in bila leta 2005 predlagana za Nobelovo nagrado v okviru projekta »1000 žensk za Nobelovo nagrado za mir«. Ko je kot otrok med vojno doživela ljubeznivost tujcev, je spoznala, da v ljudeh tudi v najbolj temnih časih dobro ostane. In zdaj nas kot predsednica Slovenske filantropije uči pomena prostovoljstva. Kot doktorica medicine je bila predstojnica oddelka za otroško psihiatrijo na ljubljanski Pediatrični kliniki. Njeno pomembno delo je načrtovanje in izvajanje psihosocialnih programov za zaščito duševnega zdravja otrok na področjih, prizadetih od vojn in oboroženih spopadov. Prim. Anica Mikuš Kos, dr. med., pediatrinja in psihiatrinja ter strokovnjakinja za duševno zdravje otrok in mladostnikov.
Če bi hotela zajeti vse njene funkcije, knjige, publikacije, visoka javna priznanja in nagrade, bi jih lahko naštevala nekaj minut. Naj omenim, da je prejela tudi državno odlikovanje častni znak svobode in bila leta 2005 predlagana za Nobelovo nagrado v okviru projekta »1000 žensk za Nobelovo nagrado za mir«. Ko je kot otrok med vojno doživela ljubeznivost tujcev, je spoznala, da v ljudeh tudi v najbolj temnih časih dobro ostane. In zdaj nas kot predsednica Slovenske filantropije uči pomena prostovoljstva. Kot doktorica medicine je bila predstojnica oddelka za otroško psihiatrijo na ljubljanski Pediatrični kliniki. Njeno pomembno delo je načrtovanje in izvajanje psihosocialnih programov za zaščito duševnega zdravja otrok na področjih, prizadetih od vojn in oboroženih spopadov. Prim. Anica Mikuš Kos, dr. med., pediatrinja in psihiatrinja ter strokovnjakinja za duševno zdravje otrok in mladostnikov.
Občudujemo njeno igralsko izrazno moč, prezenco, neverjetno natančnost. Neko milost, prošnjo, in če je treba – tudi grožnjo nosi barva njenega glasu. Je prejemnica številnih nagrad; kar osem Borštnikovih je prejela, pa nagrado Prešernovega sklada, Župančičevo in Severjevo, dve vesni, bila je žlahtna komedijantka, a to ni vse. Predvsem je prejemnica veličastnih aplavzov. Mehka in surovo stroga. Pri njenih vlogah začutiš čudovit prehod iz kulture v umetnost. Gledališka in filmska igralka. Redna profesorica in predstojnica katedre za dramsko igro in umetniško besedo. Nedavno pa nas je spet vznemirila, navdušila z izjemno vlogo Daše v igri Cement Heinerja Müllerja v režiji Sebastijana Horvata.
Občudujemo njeno igralsko izrazno moč, prezenco, neverjetno natančnost. Neko milost, prošnjo, in če je treba – tudi grožnjo nosi barva njenega glasu. Je prejemnica številnih nagrad; kar osem Borštnikovih je prejela, pa nagrado Prešernovega sklada, Župančičevo in Severjevo, dve vesni, bila je žlahtna komedijantka, a to ni vse. Predvsem je prejemnica veličastnih aplavzov. Mehka in surovo stroga. Pri njenih vlogah začutiš čudovit prehod iz kulture v umetnost. Gledališka in filmska igralka. Redna profesorica in predstojnica katedre za dramsko igro in umetniško besedo. Nedavno pa nas je spet vznemirila, navdušila z izjemno vlogo Daše v igri Cement Heinerja Müllerja v režiji Sebastijana Horvata.
Profesor za arhitekturo mesta. Je tudi večletni ljubljanski podžupan, ki je ambiciozno začrtal vizijo dolgoročnega razvoja Ljubljane do leta 2025. Pravi, da je srečen, če na sončen dan za zajtrk poje jabolko, in da ne bi mogel živeti brez svinčnika in kolesa. Bi pa lažje živel, če bi bilo več odločnosti pri razreševanju konfliktnih situacij, je povedal ob prejemu nagrade Big SEE za arhitekturnega vizionarja 2019. S soavtorji je ustvaril številne projekte, ki so premikali meje v prostoru pa tudi v glavah: novi peglezen v Ljubljani, inovativne lesene hiše po vsej Sloveniji, impresiven viadukt Črni Kal, spominsko kapelo v Kočevskem rogu in ne nazadnje večnamensko nakupovalno središče v Novem mestu. S kolegi je napisal več knjig o arhitekturi in bil mentor danes uspešnim arhitektom. Nekdanji študenti pravijo, da jih ni ukalupljal po svoji meri, ampak jih je opremil z metodo dela in odpiral vrata v nove svetove.
Profesor za arhitekturo mesta. Je tudi večletni ljubljanski podžupan, ki je ambiciozno začrtal vizijo dolgoročnega razvoja Ljubljane do leta 2025. Pravi, da je srečen, če na sončen dan za zajtrk poje jabolko, in da ne bi mogel živeti brez svinčnika in kolesa. Bi pa lažje živel, če bi bilo več odločnosti pri razreševanju konfliktnih situacij, je povedal ob prejemu nagrade Big SEE za arhitekturnega vizionarja 2019. S soavtorji je ustvaril številne projekte, ki so premikali meje v prostoru pa tudi v glavah: novi peglezen v Ljubljani, inovativne lesene hiše po vsej Sloveniji, impresiven viadukt Črni Kal, spominsko kapelo v Kočevskem rogu in ne nazadnje večnamensko nakupovalno središče v Novem mestu. S kolegi je napisal več knjig o arhitekturi in bil mentor danes uspešnim arhitektom. Nekdanji študenti pravijo, da jih ni ukalupljal po svoji meri, ampak jih je opremil z metodo dela in odpiral vrata v nove svetove.
Prof. dr. Tanja Rener je zaslužna profesorica univerze v Ljubljani, profesorica za sociologijo družin in sociologijo spolov, raziskovalka na področju študij mladine in ženskih študij na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani. Bila je nacionalna koordinatorica za študije mladine in študije spolov pri Svetu Evrope. Na podiplomskem študiju predava o utopistikah, o alternativnih možnostih družbenega razvoja. Pogovor bo usmerjen v družbo, ki je dolgo negovala patriarhalen družinski model, in bo načenjal vprašanja, kako je v naši družbi s predsodki in stereotipi o spolu in spolni usmerjenosti in ali prepoznavamo prezrte in tudi stigmatizirane družinske oblike in vloge. Kakšni so kadri današnjega časa in sistema in ali še vedno prevladujejo politični koncepti, zgrajeni na grobem individualizmu in ne več na politiki množic? Čas je več kot primeren za pogovor s sociologinjo, ki se ukvarja tudi s pravicami žensk. 8. marec je pred vrati.
Prof. dr. Tanja Rener je zaslužna profesorica univerze v Ljubljani, profesorica za sociologijo družin in sociologijo spolov, raziskovalka na področju študij mladine in ženskih študij na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani. Bila je nacionalna koordinatorica za študije mladine in študije spolov pri Svetu Evrope. Na podiplomskem študiju predava o utopistikah, o alternativnih možnostih družbenega razvoja. Pogovor bo usmerjen v družbo, ki je dolgo negovala patriarhalen družinski model, in bo načenjal vprašanja, kako je v naši družbi s predsodki in stereotipi o spolu in spolni usmerjenosti in ali prepoznavamo prezrte in tudi stigmatizirane družinske oblike in vloge. Kakšni so kadri današnjega časa in sistema in ali še vedno prevladujejo politični koncepti, zgrajeni na grobem individualizmu in ne več na politiki množic? Čas je več kot primeren za pogovor s sociologinjo, ki se ukvarja tudi s pravicami žensk. 8. marec je pred vrati.
Pravzaprav se je zgodil absurd. Smrt nam je planila v obraz, a se je od nas še bolj oddaljila. Čas je pohitel, ljudje so umirali sami. Zato sem v goste povabila dr. Tino Bilban, raziskovalko, filozofinjo in pisateljico, ki je edina kot filozofinja delala med fiziki na dunajskem Inštitutu za kvantno optiko in kvantne informacije. Na prvi pogled se zdi, da je še eno polje njenega delovanja – avtorstvo poučnih knjig za mlade bralce na področju razumevanja staranja – zgolj profesionalni obvod. A ne drži: tako ali drugače se vedno znajde na stičišču med sodobno znanostjo, literaturo in filozofijo ter pretresanjem njihovih temeljnih pojmov, pa naj gre za čas, stvarni svet ali pa staranje in smrt. V otroški in mladinski literaturi duhovito nagovarja bralce, včasih tudi z risbami, da bi lažje razumeli sodobno potovanje k času, da bi znali z njim, torej s časom, bolje živeti. Dr. Tina Bilban je tudi članica strokovnega odbora Priročnika za branje kakovostnih mladinskih knjig in nosilka projekta Skozi knjige k pogovoru o starosti.
Pravzaprav se je zgodil absurd. Smrt nam je planila v obraz, a se je od nas še bolj oddaljila. Čas je pohitel, ljudje so umirali sami. Zato sem v goste povabila dr. Tino Bilban, raziskovalko, filozofinjo in pisateljico, ki je edina kot filozofinja delala med fiziki na dunajskem Inštitutu za kvantno optiko in kvantne informacije. Na prvi pogled se zdi, da je še eno polje njenega delovanja – avtorstvo poučnih knjig za mlade bralce na področju razumevanja staranja – zgolj profesionalni obvod. A ne drži: tako ali drugače se vedno znajde na stičišču med sodobno znanostjo, literaturo in filozofijo ter pretresanjem njihovih temeljnih pojmov, pa naj gre za čas, stvarni svet ali pa staranje in smrt. V otroški in mladinski literaturi duhovito nagovarja bralce, včasih tudi z risbami, da bi lažje razumeli sodobno potovanje k času, da bi znali z njim, torej s časom, bolje živeti. Dr. Tina Bilban je tudi članica strokovnega odbora Priročnika za branje kakovostnih mladinskih knjig in nosilka projekta Skozi knjige k pogovoru o starosti.
Doktoriral je na zagrebški univerzi, kot Humboldtov štipendist študiral na kölnski univerzi, za profesuro na Filozofski fakulteti pa ni bil sprejemljiv. Sodeloval je pri ustanovitvi priloge Študentske tribune in pisal zanjo. Bil je prepoznaven avtor v reviji Problemi, sodeloval pri ustanavljanju in urednikovanju Nove revije in tudi s Prispevki za slovenski nacionalni program v njeni znameniti 57. številki. Pomembna je njegova vloga v procesih demokratizacije in slovenskega osamosvajanja. Bil je eden od piscev Ustave RS. Je tudi predsednik komisije za človekove pravice Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Sam pravi, da je liberalni konservativec, da izhaja iz vrednot svetovnega etosa in se označi kot post(a)teist. Filozof, fenomenolog in akademik dr. Tine Hribar.
Doktoriral je na zagrebški univerzi, kot Humboldtov štipendist študiral na kölnski univerzi, za profesuro na Filozofski fakulteti pa ni bil sprejemljiv. Sodeloval je pri ustanovitvi priloge Študentske tribune in pisal zanjo. Bil je prepoznaven avtor v reviji Problemi, sodeloval pri ustanavljanju in urednikovanju Nove revije in tudi s Prispevki za slovenski nacionalni program v njeni znameniti 57. številki. Pomembna je njegova vloga v procesih demokratizacije in slovenskega osamosvajanja. Bil je eden od piscev Ustave RS. Je tudi predsednik komisije za človekove pravice Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Sam pravi, da je liberalni konservativec, da izhaja iz vrednot svetovnega etosa in se označi kot post(a)teist. Filozof, fenomenolog in akademik dr. Tine Hribar.
Podpis tokratnega gosta nosijo prenekateri oglaševalski projekti pa tudi mediji. Bil je kreativni direktor prve prave oglaševalske agencije v Sloveniji. Pred dobrim mesecem sem dobila v roke njegovo novo knjigo; z naslovnice gleda ženska bradavička, delo pa nosi izzivalni naslov Predigra. S čim se igra, kaj želi povedati? Zapisal je veliko. O svojem življenju, o tem, kako je hodil od vrat do vrat po pol decilitra olja za fižolovo solato in razvažal mleko, pa o tem, kako se je čas prelomil in kako pomembno je ohranjati spomine. Morda so prav spomini predigra za prihodnost.
Podpis tokratnega gosta nosijo prenekateri oglaševalski projekti pa tudi mediji. Bil je kreativni direktor prve prave oglaševalske agencije v Sloveniji. Pred dobrim mesecem sem dobila v roke njegovo novo knjigo; z naslovnice gleda ženska bradavička, delo pa nosi izzivalni naslov Predigra. S čim se igra, kaj želi povedati? Zapisal je veliko. O svojem življenju, o tem, kako je hodil od vrat do vrat po pol decilitra olja za fižolovo solato in razvažal mleko, pa o tem, kako se je čas prelomil in kako pomembno je ohranjati spomine. Morda so prav spomini predigra za prihodnost.
Ko jo je nosila puberteta, je našla zadoščenje v jadralnem klubu, kjer se je lahko družila s postavnimi mladeniči. Po 4 letih poučevanja razrednega pouka si je vzela eno leto za potovanje in z nahrbtnikom odšla v Avstralijo. Po naključju je opazila oglas, da nekdo išče posadko za jadranje do Sydneyja. In tako se je začelo njeno 9-letno popotovanje. Na kopno je stopila bolj redko, njen dom je postal ocean. Vmes se je v rodni Sesljan vrnila le toliko, da je prodala avto in prekinila zavarovanje. Jasna Tuta, večna iskalka zakladov. V naravi in ljudeh.
Ko jo je nosila puberteta, je našla zadoščenje v jadralnem klubu, kjer se je lahko družila s postavnimi mladeniči. Po 4 letih poučevanja razrednega pouka si je vzela eno leto za potovanje in z nahrbtnikom odšla v Avstralijo. Po naključju je opazila oglas, da nekdo išče posadko za jadranje do Sydneyja. In tako se je začelo njeno 9-letno popotovanje. Na kopno je stopila bolj redko, njen dom je postal ocean. Vmes se je v rodni Sesljan vrnila le toliko, da je prodala avto in prekinila zavarovanje. Jasna Tuta, večna iskalka zakladov. V naravi in ljudeh.
Prevajalka in pisateljica v Sloveniji. Rodila se je v San Franciscu, tam odraščala in se leta 1981 preselila v New York. Leta 1984 je na univerzi Columbia diplomirala iz francoščine, kasneje magistrirala še iz poslovne administracije in kot finančna analitičarka pet let delala na francoski banki Banque National de Paris v New Yorku. Za to, da se je v Slovenijo preselila leta 1993, je bilo usodno srečanje s slovenskim pesnikom Alešem Debeljakom tri mesece po osamosvojitvi leta 1991. Slovenija je danes njena, kot pravi, pisateljska domovina. A piše in komunicira v materinščini, njena dela pa so iz angleščine prevedena v slovenščino, italijanščino, nemščino in madžarščino. Govorili sva o smrti, žalovanju, vdovstvu, pisateljevanju in prevajanju, pa tudi o ZDA danes.
Prevajalka in pisateljica v Sloveniji. Rodila se je v San Franciscu, tam odraščala in se leta 1981 preselila v New York. Leta 1984 je na univerzi Columbia diplomirala iz francoščine, kasneje magistrirala še iz poslovne administracije in kot finančna analitičarka pet let delala na francoski banki Banque National de Paris v New Yorku. Za to, da se je v Slovenijo preselila leta 1993, je bilo usodno srečanje s slovenskim pesnikom Alešem Debeljakom tri mesece po osamosvojitvi leta 1991. Slovenija je danes njena, kot pravi, pisateljska domovina. A piše in komunicira v materinščini, njena dela pa so iz angleščine prevedena v slovenščino, italijanščino, nemščino in madžarščino. Govorili sva o smrti, žalovanju, vdovstvu, pisateljevanju in prevajanju, pa tudi o ZDA danes.
Ejti Štih je slikarka, scenografka gledaliških predstav, ilustratorka. Slovenka, ki ni imela kakšne hude želje kje in kako, da bi živela. Potovala pa je rada. In je šla. Marsikam. Veliko bi, ne bi, je bilo, preden se je odločila in ostala v Boliviji. Tam živi in dela že 38 let. Pogumna in vztrajna Blejka, ki še vedno govori »na fanta«. V Santa Cruzu de la Sierra je iz zapuščene in razsute policijske postaje ustanovila galerijo Manzana 1, ki si jo vsak mesec ogleda nad 16 000 obiskovalcev. S slikami se odziva na aktualno družbeno politično življenje in groteskno upodablja like ter z načinom slikanja nazorno prikaže tudi razmerja med ljudmi in jih komentira. Odmevne so njene slike stisk beguncev, birokratizem kravatarjev, odnos do žensk in obsojanje abortusa,… Njena slika, na kateri sta z ramo ob rami Evo Morales in Janez Drnovšek, je bila objavljena tudi na naslovnici National Geografic. V Sloveniji je poleti pri Mladinski knjigi izšla njena izvrstna knjiga Slike in zgodbe.
Ejti Štih je slikarka, scenografka gledaliških predstav, ilustratorka. Slovenka, ki ni imela kakšne hude želje kje in kako, da bi živela. Potovala pa je rada. In je šla. Marsikam. Veliko bi, ne bi, je bilo, preden se je odločila in ostala v Boliviji. Tam živi in dela že 38 let. Pogumna in vztrajna Blejka, ki še vedno govori »na fanta«. V Santa Cruzu de la Sierra je iz zapuščene in razsute policijske postaje ustanovila galerijo Manzana 1, ki si jo vsak mesec ogleda nad 16 000 obiskovalcev. S slikami se odziva na aktualno družbeno politično življenje in groteskno upodablja like ter z načinom slikanja nazorno prikaže tudi razmerja med ljudmi in jih komentira. Odmevne so njene slike stisk beguncev, birokratizem kravatarjev, odnos do žensk in obsojanje abortusa,… Njena slika, na kateri sta z ramo ob rami Evo Morales in Janez Drnovšek, je bila objavljena tudi na naslovnici National Geografic. V Sloveniji je poleti pri Mladinski knjigi izšla njena izvrstna knjiga Slike in zgodbe.
Trboveljčan, ki ga je vedno vleklo v šport. Najprej k nogometu, potem so ga zvabile višine smučarskih skakalnic, dilce pa je pred osmimi leti zamenjal za kolo. Lastnosti …, ja, vsaj nekaj izjemnih je treba omeniti, kot so zagnanost, disciplina, vztrajnost, pogum in ne nazadnje spoštljivost in skromnost, … so pri njem res občudovanja vredne. Kot tudi njegovi uspehi in ob tem silni napori. In kaj pravi sam: »Bi že kaj počel, če ne bi bil športnik. Mogoče bi bil pa knap,« se v hipu reši vprašanja. Najboljši slovenski kolesar vseh časov. Kot prvi in edini Slovenec je dobil etapo na največji izmed dirk - dirki po Franciji. Na vsaki tritedenski dirki, na kateri je nastopil, pa je dobil vsaj eno etapo.
Trboveljčan, ki ga je vedno vleklo v šport. Najprej k nogometu, potem so ga zvabile višine smučarskih skakalnic, dilce pa je pred osmimi leti zamenjal za kolo. Lastnosti …, ja, vsaj nekaj izjemnih je treba omeniti, kot so zagnanost, disciplina, vztrajnost, pogum in ne nazadnje spoštljivost in skromnost, … so pri njem res občudovanja vredne. Kot tudi njegovi uspehi in ob tem silni napori. In kaj pravi sam: »Bi že kaj počel, če ne bi bil športnik. Mogoče bi bil pa knap,« se v hipu reši vprašanja. Najboljši slovenski kolesar vseh časov. Kot prvi in edini Slovenec je dobil etapo na največji izmed dirk - dirki po Franciji. Na vsaki tritedenski dirki, na kateri je nastopil, pa je dobil vsaj eno etapo.
Večkrat je poudaril, da je na javni RTV preveč politike, da se politikom ne sme popuščati, ko si skušajo medije prilastiti. Lado Ambrožič je bil dolga leta vsem na očeh zaradi uspešnega dela. Pa če govorimo o njegovem novinarskem, voditeljskem ali uredniškem delu. 42 let je soustvarjal podobo RTVSLO. Bil je dosleden in neposreden. Le kot varuh pravic gledalcev in poslušalcev ni uspel doseči javnosti v takem obsegu in na način, kot si je želel. Kar pa seveda ni bilo odvisno zgolj od njega. Zdaj je kot programski svetnik tudi sam postal gledalec in poslušalec in svoj dolgoletni medij opazuje iz razdalje. Enako kritično in načelno kot poprej njegov soustvarjalec.
Večkrat je poudaril, da je na javni RTV preveč politike, da se politikom ne sme popuščati, ko si skušajo medije prilastiti. Lado Ambrožič je bil dolga leta vsem na očeh zaradi uspešnega dela. Pa če govorimo o njegovem novinarskem, voditeljskem ali uredniškem delu. 42 let je soustvarjal podobo RTVSLO. Bil je dosleden in neposreden. Le kot varuh pravic gledalcev in poslušalcev ni uspel doseči javnosti v takem obsegu in na način, kot si je želel. Kar pa seveda ni bilo odvisno zgolj od njega. Zdaj je kot programski svetnik tudi sam postal gledalec in poslušalec in svoj dolgoletni medij opazuje iz razdalje. Enako kritično in načelno kot poprej njegov soustvarjalec.
Z Mirtom Komelom, filozofom in pisateljem se bo Miša Molk pogovarjala o tem, kako nas je izzvalo obdobje koronavirusa, ki nas je fizično oddaljilo in nam vzelo dotik. Nam ta virusni čas daje morda celo več svobode, ker si sami določamo, kje se bomo gibali, kako se bomo gibali, s kom se bomo družili, kdaj bomo delali, če delamo od doma? V takih obdobjih se res zdi, da je svoboda izbire za marsikoga huda preizkušnja.
Z Mirtom Komelom, filozofom in pisateljem se bo Miša Molk pogovarjala o tem, kako nas je izzvalo obdobje koronavirusa, ki nas je fizično oddaljilo in nam vzelo dotik. Nam ta virusni čas daje morda celo več svobode, ker si sami določamo, kje se bomo gibali, kako se bomo gibali, s kom se bomo družili, kdaj bomo delali, če delamo od doma? V takih obdobjih se res zdi, da je svoboda izbire za marsikoga huda preizkušnja.
Vsak dan in vsak posameznik šteje. To je tisto, kar šteje v očeh zdravnice, inženirke računalništva in informatike, predsednice društva Humanitarček, pa tudi Slovenke leta in prejemnice nagrade Bob leta. Slednja daje slutiti ostrino v jeziku, ki gre skupaj z milino in zavzemanjem za prezrte in zapuščene. Tega nam manjka, pravzaprav nam tega manjka vedno bolj, zato sem k pogovoru povabila Ninno Kozorog, ki je kot nenehna nevihta, po kateri posije sonce. Svoj prosti čas in energijo namenja brezdomcem, revnim, ostarelim... tistim, ki so potisnjeni na rob družbe.
Vsak dan in vsak posameznik šteje. To je tisto, kar šteje v očeh zdravnice, inženirke računalništva in informatike, predsednice društva Humanitarček, pa tudi Slovenke leta in prejemnice nagrade Bob leta. Slednja daje slutiti ostrino v jeziku, ki gre skupaj z milino in zavzemanjem za prezrte in zapuščene. Tega nam manjka, pravzaprav nam tega manjka vedno bolj, zato sem k pogovoru povabila Ninno Kozorog, ki je kot nenehna nevihta, po kateri posije sonce. Svoj prosti čas in energijo namenja brezdomcem, revnim, ostarelim... tistim, ki so potisnjeni na rob družbe.
Pri rosnih 15ih letih in tja do srede 20ih je bila tako rekoč zvezda, prepoznavna kantavtorica. Danes je uspešna gledališka režiserka, ki življenje nosi v kovčkih. V zadnjih letih zelo uspešno delujete na uglednih odrih v nemško govorečem prostoru. Zelo odmevne so njene postavitve del iz sodobne evropske in ameriške dramatike, v katerih raziskuje možnosti uporabe odrskega prostora in premičnih scenografij. In čeprav so njene predstave do potankosti načrtovane, je sama večna svobodnjakinja; v glavi in v poklicu.
Pri rosnih 15ih letih in tja do srede 20ih je bila tako rekoč zvezda, prepoznavna kantavtorica. Danes je uspešna gledališka režiserka, ki življenje nosi v kovčkih. V zadnjih letih zelo uspešno delujete na uglednih odrih v nemško govorečem prostoru. Zelo odmevne so njene postavitve del iz sodobne evropske in ameriške dramatike, v katerih raziskuje možnosti uporabe odrskega prostora in premičnih scenografij. In čeprav so njene predstave do potankosti načrtovane, je sama večna svobodnjakinja; v glavi in v poklicu.
Slavi se ne klanja, čeprav ga je poiskala sama, ko ga je nagradila s številnimi nagradami in priznanji. Od študentske Prešernove nagrade, Zlate ptice, Župančičeve nagrade, lovorjevega venca, Severjeve nagrade, nagrade Metoda Badjure, Vesne za najboljšo moško vlogo,… Sam pa si želi vsak dan stopiti na zemljo in jutro začeti na trdnih tleh. Pavle Ravnohrib, véliki gledališki in filmski igralec, ustvarjalec z izjemnim opusom.
Slavi se ne klanja, čeprav ga je poiskala sama, ko ga je nagradila s številnimi nagradami in priznanji. Od študentske Prešernove nagrade, Zlate ptice, Župančičeve nagrade, lovorjevega venca, Severjeve nagrade, nagrade Metoda Badjure, Vesne za najboljšo moško vlogo,… Sam pa si želi vsak dan stopiti na zemljo in jutro začeti na trdnih tleh. Pavle Ravnohrib, véliki gledališki in filmski igralec, ustvarjalec z izjemnim opusom.
“Mislim, da morajo ženske pokazati več korajže” pravi. Gajstna je, bi rekli za tako žensko. Korošica. Ena tistih, vztrajnih, komaj kje omenjenih žensk, ki se vsak dan dotikajo zemlje, živali in moke. Skrbno razvijajo podeželje, da bi ga ohranili. Marjeta Ročnik je doma s Prevalj, vendar sta se z možem preselila na zapuščeno kmetijo, kjer je živela njena mama. Najprej sta uredila zaraščene površine in nabavila osnovno čredo drobnice, kmalu pa sta zgradila stanovanjsko hišo in hlev za drobnico. Zdaj z vso družino živi in kmetuje na ekološki hribovsko-gorski kmetiji, vzreja drobnico in prašiče, ponoči pa mesi in peče koroški kruh na tradicionalen način, pa tudi potice. Ženska z izjemno energijo, ki ji je Zveza kmetic Slovenije letos oktobra podelila naslov Kmetica leta.
“Mislim, da morajo ženske pokazati več korajže” pravi. Gajstna je, bi rekli za tako žensko. Korošica. Ena tistih, vztrajnih, komaj kje omenjenih žensk, ki se vsak dan dotikajo zemlje, živali in moke. Skrbno razvijajo podeželje, da bi ga ohranili. Marjeta Ročnik je doma s Prevalj, vendar sta se z možem preselila na zapuščeno kmetijo, kjer je živela njena mama. Najprej sta uredila zaraščene površine in nabavila osnovno čredo drobnice, kmalu pa sta zgradila stanovanjsko hišo in hlev za drobnico. Zdaj z vso družino živi in kmetuje na ekološki hribovsko-gorski kmetiji, vzreja drobnico in prašiče, ponoči pa mesi in peče koroški kruh na tradicionalen način, pa tudi potice. Ženska z izjemno energijo, ki ji je Zveza kmetic Slovenije letos oktobra podelila naslov Kmetica leta.
Ni kazalo na to, da bo kdaj vrhunska športnica. Natančneje, da bo dvakratna svetovna prvakinja in svetovna rekorderka v globinskem potapljanju na vdih. 113 metrov pod gladino. Čeprav je pred tem že tekmovala v kajaku na mirnih vodah, jo je odneslo. Za dobrih deset let, ko ni vedela, kam naj sama s seboj. Takrat se je predala, kot sama pravi, vesolju. Danes se predaja globinam. Eno je po stranpoteh pripeljalo do drugega in tudi zato danes z vso odprtostjo govori o stiskah. Ker stiskajo vsakega izmed nas.
Ni kazalo na to, da bo kdaj vrhunska športnica. Natančneje, da bo dvakratna svetovna prvakinja in svetovna rekorderka v globinskem potapljanju na vdih. 113 metrov pod gladino. Čeprav je pred tem že tekmovala v kajaku na mirnih vodah, jo je odneslo. Za dobrih deset let, ko ni vedela, kam naj sama s seboj. Takrat se je predala, kot sama pravi, vesolju. Danes se predaja globinam. Eno je po stranpoteh pripeljalo do drugega in tudi zato danes z vso odprtostjo govori o stiskah. Ker stiskajo vsakega izmed nas.
Film komunicira z množicami in z vsakim posameznikom. Gibljive slike odpirajo nove svetove in poglede, grabijo našo pozornost in emocije. Pomembno pa je, ali preživijo preizkus časa. Nihče noče posneti slabega filma, pa vendar se včasih zgodi. Ampak, ne bova z gostom o tem. Na kakšen način, kje in kako danes izražamo svojo identiteto in istovetnost? Kako slovenski film reflektira našo družbo? Kdo in kakšni so naši, slovenski filmski junaki in junakinje? Ali popularna kultura prispeva k legitimaciji reprodukcije družbenih neenakosti ali pa jih vsaj postavlja pod vprašaj? Kdo je torej čefur? Z gostom dr. Petrom Stankovićem, profesorjem na katedri za kulturologijo na ljubljanski Fakulteti za družbene vede.
Film komunicira z množicami in z vsakim posameznikom. Gibljive slike odpirajo nove svetove in poglede, grabijo našo pozornost in emocije. Pomembno pa je, ali preživijo preizkus časa. Nihče noče posneti slabega filma, pa vendar se včasih zgodi. Ampak, ne bova z gostom o tem. Na kakšen način, kje in kako danes izražamo svojo identiteto in istovetnost? Kako slovenski film reflektira našo družbo? Kdo in kakšni so naši, slovenski filmski junaki in junakinje? Ali popularna kultura prispeva k legitimaciji reprodukcije družbenih neenakosti ali pa jih vsaj postavlja pod vprašaj? Kdo je torej čefur? Z gostom dr. Petrom Stankovićem, profesorjem na katedri za kulturologijo na ljubljanski Fakulteti za družbene vede.
Že devetnajsto sezono vsako nedeljo ob dveh popoldan pozdravi gledalce; 19 let ni malo. Kar pomeni, da ga kljub temu, da se včasih z njim ne strinja, hrvaška javna televizija ceni. Seveda je že imel težave z vodstvom. Očitno pa je njegova priljubljenost vredna tudi kakšnega spora. Pronicljiv je, pa tudi provokativen. Zato ima težave tudi sam s seboj, kadar bi se rad zgolj pogovarjal, saj ne želi na silo postavljati neprijetnih vprašanj, zaradi katerih pa je pravzaprav zaslovel. S tem, ko je imel kar nekaj zapletov z gosti, kar je seveda dvigovalo gledanost oddaje, se je očitno zapletel tudi sam vase. Namreč, če ni drzen, se lahko hitro zdi ljudem dolgočasen, ali kot pravi sam, »bodo rekli, da sem ali utrujen ali naveličan«. Ampak, vse kaže na to, da je tudi s tem že opravil.
Že devetnajsto sezono vsako nedeljo ob dveh popoldan pozdravi gledalce; 19 let ni malo. Kar pomeni, da ga kljub temu, da se včasih z njim ne strinja, hrvaška javna televizija ceni. Seveda je že imel težave z vodstvom. Očitno pa je njegova priljubljenost vredna tudi kakšnega spora. Pronicljiv je, pa tudi provokativen. Zato ima težave tudi sam s seboj, kadar bi se rad zgolj pogovarjal, saj ne želi na silo postavljati neprijetnih vprašanj, zaradi katerih pa je pravzaprav zaslovel. S tem, ko je imel kar nekaj zapletov z gosti, kar je seveda dvigovalo gledanost oddaje, se je očitno zapletel tudi sam vase. Namreč, če ni drzen, se lahko hitro zdi ljudem dolgočasen, ali kot pravi sam, »bodo rekli, da sem ali utrujen ali naveličan«. Ampak, vse kaže na to, da je tudi s tem že opravil.
Pogumna in stvarna je. Ena izguba, druga izguba, lastna bolezen, fizične in psihične bolečine ob tem, veliko trpljenja in samo spraševanja; vse je opisala v knjigi Belo se pere na devetdeset. Tako dobra knjiga, da ima že ponatis. Dobra zaradi pretresljivih preizkušanj in zaradi iskrene, odlično literarizirane pripovedi. 14 let je bila stara, ko ji je umrla mama. Nekaj let po smrti mame, je za rakom zbolela še sama, potem se je smrtno ponesrečil njen mlajši brat, letos pozimi je ponovno zbolela ona. Njena knjiga Belo se pere na devetdeset je izjemno branje. Že sam naslov namiguje na to, da gre za golo stvarnost, za vsakdanje življenje, ki ji je zgodaj vzelo mami. Prav ona ji je v poslednjih vzdihljajih naročila, da se belo perilo pere na devetdeset. Za osebno zgodbo gre, ki nas vrne tudi v čas Jugoslavije, ko smo živeli drugače. Verjela je vase. Kljub temu, da so bile za njo že izgube. V pisanju pravi, je iskala predvsem užitek zase, ker se neizmerno rada igra z besedami.
Pogumna in stvarna je. Ena izguba, druga izguba, lastna bolezen, fizične in psihične bolečine ob tem, veliko trpljenja in samo spraševanja; vse je opisala v knjigi Belo se pere na devetdeset. Tako dobra knjiga, da ima že ponatis. Dobra zaradi pretresljivih preizkušanj in zaradi iskrene, odlično literarizirane pripovedi. 14 let je bila stara, ko ji je umrla mama. Nekaj let po smrti mame, je za rakom zbolela še sama, potem se je smrtno ponesrečil njen mlajši brat, letos pozimi je ponovno zbolela ona. Njena knjiga Belo se pere na devetdeset je izjemno branje. Že sam naslov namiguje na to, da gre za golo stvarnost, za vsakdanje življenje, ki ji je zgodaj vzelo mami. Prav ona ji je v poslednjih vzdihljajih naročila, da se belo perilo pere na devetdeset. Za osebno zgodbo gre, ki nas vrne tudi v čas Jugoslavije, ko smo živeli drugače. Verjela je vase. Kljub temu, da so bile za njo že izgube. V pisanju pravi, je iskala predvsem užitek zase, ker se neizmerno rada igra z besedami.
Za režiserko in scenaristko Maja Weiss bi mirno lahko rekli, da je filmska aktivistka. Njen odnos, tako do osebnih travm in krivic kot do družbeno političnih fenomenov in dogodkov, je vedno zelo angažiran. Preverja, dokumentira in pozorno prikazuje zgodbe, ki bi pogledu raje pobegnile. Skupaj z igranimi filmi in dokumentarci jih našteje več kot 50. Njene filmske tematike: Černobil, Nube, Darfur, žrtve totalitarnih režimov, ostanki nekdanje skupne države, delavski razred, nacionalizem, ksenofobija, begunci,… skriti spomini Angele Vode z odlično igralko Silvo Čušin, Banditenkinder - ukradeni otroci,..itd. Spregovorili bova o njeni bogati filmski poti, pa tudi o pomembnem dokumentarcu Banditenkinder- Slovenskemu narodu ukradeni otroci, ki bo sledil najinemu pogovoru. Kar nekaj nastopajočih pričevalcev v filmu žal ni več živih. A so njihovi potomci, za katere je prikazovanje tega filma izjemnega pomena. Krutih zgodb druge svetovne vojne je veliko. Med njimi so tudi zlorabe otroške duše, kot pravi prodorna filmska ustvarjalka Maja Weiss. Dokumentarec Banditenkinder- slovenskemu narodu ukradeni otroci prikazuje zgodbe otrok, tudi dojenčki so bili med njimi, ki so jih Nemci odtujili, vzeli našim staršem in jih od leta 1942 selili iz taborišča v taborišče, vedno v drugačnih skupinah. Najprej po abecedi, maja 43 so jih razdelili po spolu in starosti in jih nenehno razdruževali. Nekateri, ko so odrasli, o sebi niso vedeli skoraj ničesar, niti, kje so bili rojeni. Tako za otroke kot za starše so bile to hude zgodbe. Namen Nemcev je bil prevzgoja in ponemčenje naših otrok, da bi okrepili svojo raso. Menili so, da ima Slovenija večinoma dobre genske zasnove.
Za režiserko in scenaristko Maja Weiss bi mirno lahko rekli, da je filmska aktivistka. Njen odnos, tako do osebnih travm in krivic kot do družbeno političnih fenomenov in dogodkov, je vedno zelo angažiran. Preverja, dokumentira in pozorno prikazuje zgodbe, ki bi pogledu raje pobegnile. Skupaj z igranimi filmi in dokumentarci jih našteje več kot 50. Njene filmske tematike: Černobil, Nube, Darfur, žrtve totalitarnih režimov, ostanki nekdanje skupne države, delavski razred, nacionalizem, ksenofobija, begunci,… skriti spomini Angele Vode z odlično igralko Silvo Čušin, Banditenkinder - ukradeni otroci,..itd. Spregovorili bova o njeni bogati filmski poti, pa tudi o pomembnem dokumentarcu Banditenkinder- Slovenskemu narodu ukradeni otroci, ki bo sledil najinemu pogovoru. Kar nekaj nastopajočih pričevalcev v filmu žal ni več živih. A so njihovi potomci, za katere je prikazovanje tega filma izjemnega pomena. Krutih zgodb druge svetovne vojne je veliko. Med njimi so tudi zlorabe otroške duše, kot pravi prodorna filmska ustvarjalka Maja Weiss. Dokumentarec Banditenkinder- slovenskemu narodu ukradeni otroci prikazuje zgodbe otrok, tudi dojenčki so bili med njimi, ki so jih Nemci odtujili, vzeli našim staršem in jih od leta 1942 selili iz taborišča v taborišče, vedno v drugačnih skupinah. Najprej po abecedi, maja 43 so jih razdelili po spolu in starosti in jih nenehno razdruževali. Nekateri, ko so odrasli, o sebi niso vedeli skoraj ničesar, niti, kje so bili rojeni. Tako za otroke kot za starše so bile to hude zgodbe. Namen Nemcev je bil prevzgoja in ponemčenje naših otrok, da bi okrepili svojo raso. Menili so, da ima Slovenija večinoma dobre genske zasnove.
Njegov urnik je natrpan, a se kljub temu oglasi tudi na neznano številko. Malce zaprašen glas ima. Zelo prepoznaven. Govori pa ne prav dosti. Vsakokrat te odloži še za par dni. Razumem. Razprodan je. Odličen igralec. Pa tudi harmonikar in interpret. Poseben humor ga odlikuje, mimobežno te oplazi njegova toplina. Ljudi ima bolj rad, kot to sicer pokaže. Izjemno skromen človek je, z izrazitimi socialnim čutom. In rad je sam. Njegov večer je danes. Veliko jih je že bilo, ko je briljiral na odru in smo mu ploskali; in ko je prejemal nagrade: Severjevo, Sterijevo, nagrado Prešernovega sklada, dve Borštnikovi nagradi za igro, Zlati lovorov venec, bil je Žlahtni komedijant… In žlahtni človek je. Igralec, ki se mu nocoj še posebej priklanjamo. Prejel je najbolj prestižno slovensko nagrado za igralske dosežke, Borštnikov prstan. Dame in gospodje: Janez Škof!
Njegov urnik je natrpan, a se kljub temu oglasi tudi na neznano številko. Malce zaprašen glas ima. Zelo prepoznaven. Govori pa ne prav dosti. Vsakokrat te odloži še za par dni. Razumem. Razprodan je. Odličen igralec. Pa tudi harmonikar in interpret. Poseben humor ga odlikuje, mimobežno te oplazi njegova toplina. Ljudi ima bolj rad, kot to sicer pokaže. Izjemno skromen človek je, z izrazitimi socialnim čutom. In rad je sam. Njegov večer je danes. Veliko jih je že bilo, ko je briljiral na odru in smo mu ploskali; in ko je prejemal nagrade: Severjevo, Sterijevo, nagrado Prešernovega sklada, dve Borštnikovi nagradi za igro, Zlati lovorov venec, bil je Žlahtni komedijant… In žlahtni človek je. Igralec, ki se mu nocoj še posebej priklanjamo. Prejel je najbolj prestižno slovensko nagrado za igralske dosežke, Borštnikov prstan. Dame in gospodje: Janez Škof!
Vrsto let jo je krasila ognjeno rdeča pričeska, zdaj ji na novo poganjajo igrivi sivi kodrci. Izjemna ženska, ki je že večkrat morala premagati strah pred hudo boleznijo. Tudi ona je, pri 41 tih letih, ko je za rakom zbolela prvič, najprej pomislila na smrt. Ampak, njena silna volja do življenja in takojšnje sistemsko zdravljenje sta ji vsakič znova obudila upanje in jo vrnila med ljudi. »Tudi živo kroto, bom pojedla, če mi bo to pomagalo« je izjava, ki potrjuje njeno neomajno prizadevnost v boju za zdravje. Ogromno je storila za osveščanje in detabuizacijo raka dojk tudi kot dolgoletna predsednica slovenske Europe Donne. Nenehno opozarja, kako pomembna je preventiva, torej, zdrava prehrana, telesna aktivnost, redno mesečno samopregledovanje in pozitivna naravnanost. Pravi, da ni človeka, ki bi jo danes lahko spravil v slabo voljo, saj si je postavila novo lestvico vrednot.
Vrsto let jo je krasila ognjeno rdeča pričeska, zdaj ji na novo poganjajo igrivi sivi kodrci. Izjemna ženska, ki je že večkrat morala premagati strah pred hudo boleznijo. Tudi ona je, pri 41 tih letih, ko je za rakom zbolela prvič, najprej pomislila na smrt. Ampak, njena silna volja do življenja in takojšnje sistemsko zdravljenje sta ji vsakič znova obudila upanje in jo vrnila med ljudi. »Tudi živo kroto, bom pojedla, če mi bo to pomagalo« je izjava, ki potrjuje njeno neomajno prizadevnost v boju za zdravje. Ogromno je storila za osveščanje in detabuizacijo raka dojk tudi kot dolgoletna predsednica slovenske Europe Donne. Nenehno opozarja, kako pomembna je preventiva, torej, zdrava prehrana, telesna aktivnost, redno mesečno samopregledovanje in pozitivna naravnanost. Pravi, da ni človeka, ki bi jo danes lahko spravil v slabo voljo, saj si je postavila novo lestvico vrednot.
Sreča, iskanje sreče, srečen človek - so diktati sodobne družbe, ki nas velikokrat delajo - nesrečne. Združeni narodi so 20. marec razglasili celo za svetovni dan sreče. Toda kako srečo sploh izmeriti, kako jo nagovarjajo oglaševalci oziroma kako iskanje sreče izkoriščajo raznorazne agencije in oglasi. O tem, kdo nam danes prodaja srečo in kdo smo njeni potrošniki, včasih tudi ujetniki v pogovoru z Janezom Rakuščkom - izvršnim kreativnim direktorjem agencije Luna/TBWA po poklicu, sicer pa AGFRFTjevcem, natančneje dramaturgom po izobrazbi.
Sreča, iskanje sreče, srečen človek - so diktati sodobne družbe, ki nas velikokrat delajo - nesrečne. Združeni narodi so 20. marec razglasili celo za svetovni dan sreče. Toda kako srečo sploh izmeriti, kako jo nagovarjajo oglaševalci oziroma kako iskanje sreče izkoriščajo raznorazne agencije in oglasi. O tem, kdo nam danes prodaja srečo in kdo smo njeni potrošniki, včasih tudi ujetniki v pogovoru z Janezom Rakuščkom - izvršnim kreativnim direktorjem agencije Luna/TBWA po poklicu, sicer pa AGFRFTjevcem, natančneje dramaturgom po izobrazbi.
Je nadvse uspešen in priljubljen. Ampak te slave ni ravno lahko nositi, ker se med uspehe včasih vrine tudi poraz. In takrat vsi planejo; ker mora biti vse najboljše – zdaj - in - takoj in - za vedno. Nenasitni smo. In kdo ne pozna bolje te evforije množic kot Zlatko Zahovič; najboljši strelec slovenske nogometne reprezentance in izjemno uspešen športni direktor NK Maribor.
Je nadvse uspešen in priljubljen. Ampak te slave ni ravno lahko nositi, ker se med uspehe včasih vrine tudi poraz. In takrat vsi planejo; ker mora biti vse najboljše – zdaj - in - takoj in - za vedno. Nenasitni smo. In kdo ne pozna bolje te evforije množic kot Zlatko Zahovič; najboljši strelec slovenske nogometne reprezentance in izjemno uspešen športni direktor NK Maribor.
Miša Molk bo gostila izjemno igralko, ki jo opisujejo le s presežniki. Pa naj si gre za vloge v gledališču, filmu ali na televiziji. Topla, inteligentna, posebna, za katero se zdi, da jo prav strah poganja naprej k odločitvam in k uspehu. Je noro dobra, tako v klasičnih, emotivnih interpretacijah, kot v povsem fizičnih predstavah, kjer visi z droga, dela prevale in na naslednje vaje za predstavo prihaja z žuljih na rokah. Živi »dobro« in polno, ker v svojem delu najde več kot le osebno zadovoljstvo. Tudi v televizijski Veroniki, ki se je kot vedno nezadovoljna in nasršena »komentatorka« oglašala v Studio City, vidi večje sporočilo. Namreč Veronikino jasno sporočilo, da ne pristaja na to, da šibki nimajo pravice do besede. Maruša Majer je občudovana in nagrajena. V vsako vlogo se močno vživi, tako močno, da tudi tvega. Najprej se jo poloti stiska, ko pa vlogo sama v sebi predela in reši, smo tudi mi, občinstvo, nagrajeni z njenim doživljanjem očarljive svobode ustvarjanja.
Miša Molk bo gostila izjemno igralko, ki jo opisujejo le s presežniki. Pa naj si gre za vloge v gledališču, filmu ali na televiziji. Topla, inteligentna, posebna, za katero se zdi, da jo prav strah poganja naprej k odločitvam in k uspehu. Je noro dobra, tako v klasičnih, emotivnih interpretacijah, kot v povsem fizičnih predstavah, kjer visi z droga, dela prevale in na naslednje vaje za predstavo prihaja z žuljih na rokah. Živi »dobro« in polno, ker v svojem delu najde več kot le osebno zadovoljstvo. Tudi v televizijski Veroniki, ki se je kot vedno nezadovoljna in nasršena »komentatorka« oglašala v Studio City, vidi večje sporočilo. Namreč Veronikino jasno sporočilo, da ne pristaja na to, da šibki nimajo pravice do besede. Maruša Majer je občudovana in nagrajena. V vsako vlogo se močno vživi, tako močno, da tudi tvega. Najprej se jo poloti stiska, ko pa vlogo sama v sebi predela in reši, smo tudi mi, občinstvo, nagrajeni z njenim doživljanjem očarljive svobode ustvarjanja.
Novinarka in voditeljica Miša Molk se vrača z oddajo. V intimni atmosferi studia 2 Televizije Slovenija bo gostila ustvarjalce, mislece, garače in talente, vse tudi v ženski obliki, ki bodo skozi svoje življenjske in karierne poti skušali zapolniti njena vprašanja. Njen prvi gost bo najuspešnejši trener slovenske skakalne reprezentance Goran Janus.
Novinarka in voditeljica Miša Molk se vrača z oddajo. V intimni atmosferi studia 2 Televizije Slovenija bo gostila ustvarjalce, mislece, garače in talente, vse tudi v ženski obliki, ki bodo skozi svoje življenjske in karierne poti skušali zapolniti njena vprašanja. Njen prvi gost bo najuspešnejši trener slovenske skakalne reprezentance Goran Janus.
Moj nocojšnji gost je osnoval študij japonologije na ljubljanski univerzi in bil eden od soustanoviteljev oddelka za azijske študije na FF in njegov prvi predstojnik. Leta 2008 je kot prvi državljan v RS prejel japonsko državno odlikovanje »Red vzhajajočega sonca: zlati žarki z rozeto« za prispevek k razvoju izobraževanja na področju japonskega jezika in kulturne izmenjave, pred dvema letoma pa nagrado Japonske fundacije za življenjsko delo na področju japonskega jezikoslovja in didaktike japonskega jezika. Med drugim je avtor pionirske monografije na področju empiričnega raziskovanja besedil “Besedilo in skladnja” (Tekusuto to šintakusu), avtor učbenika sodobne japonske slovnice za začetno stopnjo, z japonskimi soavtorji je sestavil slovar japonskih stavčnih vzorcev, ki je bil preveden tudi v kitajski, korejski, tajski, vietnamski in angleški jezik. V letih 1990-1995 je na Univerzi v Tsukubi predaval japonsko jezikoslovje kot vabljeni tuji profesor.
Moj nocojšnji gost je osnoval študij japonologije na ljubljanski univerzi in bil eden od soustanoviteljev oddelka za azijske študije na FF in njegov prvi predstojnik. Leta 2008 je kot prvi državljan v RS prejel japonsko državno odlikovanje »Red vzhajajočega sonca: zlati žarki z rozeto« za prispevek k razvoju izobraževanja na področju japonskega jezika in kulturne izmenjave, pred dvema letoma pa nagrado Japonske fundacije za življenjsko delo na področju japonskega jezikoslovja in didaktike japonskega jezika. Med drugim je avtor pionirske monografije na področju empiričnega raziskovanja besedil “Besedilo in skladnja” (Tekusuto to šintakusu), avtor učbenika sodobne japonske slovnice za začetno stopnjo, z japonskimi soavtorji je sestavil slovar japonskih stavčnih vzorcev, ki je bil preveden tudi v kitajski, korejski, tajski, vietnamski in angleški jezik. V letih 1990-1995 je na Univerzi v Tsukubi predaval japonsko jezikoslovje kot vabljeni tuji profesor.
Gostja tokratne oddaje je dvakratna Jenkova nagrajenka, tudi soustanoviteljica in urednica založbe VigeVageKnjige, ki izdaja risoromane. Publicistka, dramaturginja, predvsem pa oseba, ki ostro misli in za razliko od mnogih, tudi pove, kaj. Stvarem je treba gledati strmo v oči , pravi in doda, da je živeti s poezijo v kar najbolj intimni bližini, zanjo sploh edini način živetja.
Gostja tokratne oddaje je dvakratna Jenkova nagrajenka, tudi soustanoviteljica in urednica založbe VigeVageKnjige, ki izdaja risoromane. Publicistka, dramaturginja, predvsem pa oseba, ki ostro misli in za razliko od mnogih, tudi pove, kaj. Stvarem je treba gledati strmo v oči , pravi in doda, da je živeti s poezijo v kar najbolj intimni bližini, zanjo sploh edini način živetja.
Telesne bolezni, duševne bolezni. V obeh primerih gre za odsotnost zdravja, vendarle pa imamo do duševnih bolezni še vedno predsodke. Če v zdravniškem spričevalu piše, da se je nekdo zdravil v psihiatrični ustanovi, bo zaposlovalec z več dvoma prebiral tako prošnjo. Strah pred ljudmi, ki imajo težave v duševnem zdravju še vedno obstaja. Hkrati pa se premalo zavedamo, da psihične težave lahko doletijo vsakega izmed nas. Moja gostja je docentka, doktorica Brigita Novak Šarotar, specialistka psihiatrije; deluje kot zdravnica psihiatrinja na Centru za mentalno zdravje Univerzitetne psihiatrične klinike v Ljubljani ter na Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani na katedri za psihiatrijo.
Telesne bolezni, duševne bolezni. V obeh primerih gre za odsotnost zdravja, vendarle pa imamo do duševnih bolezni še vedno predsodke. Če v zdravniškem spričevalu piše, da se je nekdo zdravil v psihiatrični ustanovi, bo zaposlovalec z več dvoma prebiral tako prošnjo. Strah pred ljudmi, ki imajo težave v duševnem zdravju še vedno obstaja. Hkrati pa se premalo zavedamo, da psihične težave lahko doletijo vsakega izmed nas. Moja gostja je docentka, doktorica Brigita Novak Šarotar, specialistka psihiatrije; deluje kot zdravnica psihiatrinja na Centru za mentalno zdravje Univerzitetne psihiatrične klinike v Ljubljani ter na Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani na katedri za psihiatrijo.
Z dr. Božidarjem Jezernikom se bova pogovarja o temi, ki se v bistvu tiče vseh nas. Včasih nas povsem poenoti, včasih med seboj oddalji. O praznini, ki naj bi jo zapolnili junaki; o tem, ali jih mi vsi - kot posamezniki potrebujemo in - zakaj - če, jih potrebuje narod. Junaki so družbeni fenomen. Konkretna imena in priimki kot tudi koncept junaštva pa se skozi zgodovino spreminja. Junaki so naš vzgled, motivacija, brca v rit, naš ponos, identifikacija,… Koga prepoznamo kot junaka in zakaj? Kaj naj bi danes ustvarilo junaka?
Z dr. Božidarjem Jezernikom se bova pogovarja o temi, ki se v bistvu tiče vseh nas. Včasih nas povsem poenoti, včasih med seboj oddalji. O praznini, ki naj bi jo zapolnili junaki; o tem, ali jih mi vsi - kot posamezniki potrebujemo in - zakaj - če, jih potrebuje narod. Junaki so družbeni fenomen. Konkretna imena in priimki kot tudi koncept junaštva pa se skozi zgodovino spreminja. Junaki so naš vzgled, motivacija, brca v rit, naš ponos, identifikacija,… Koga prepoznamo kot junaka in zakaj? Kaj naj bi danes ustvarilo junaka?
Zgleda, kot da bi se zataknila tam, v zgodnjih sedemdesetih. Oblečena v usnje, še vedno v hlače na zvonec. Oblačila si šiva sama, …vse, tudi torbice. Le čevljev še ne zna narediti. Tudi pri njenih projektih, vsa dela opravi sama, ker nima sredstev, ki bi ji omogočila, da bi sodelavce lahko tudi plačala. Ema Kugler je filmska režiserka, scenaristka, videastka, performerka, kostumografinja, scenografka. Živi na minimalcu, kljub temu, da je dobitnica številnih mednarodnih nagrad in priznanj, da je tudi nagrajenka Prešernovega sklada. Še dobro, da ima rada pražen krompir in solato, da za hrano ne zapravi veliko. Ni se ujela v past komoditete, v nek preizkušen scenarij, v katerega se ali rodimo in pa ga razvijemo sami. »Če bi bila popolna,« pravi, »bi samo bila«. Ema Kugler.
Zgleda, kot da bi se zataknila tam, v zgodnjih sedemdesetih. Oblečena v usnje, še vedno v hlače na zvonec. Oblačila si šiva sama, …vse, tudi torbice. Le čevljev še ne zna narediti. Tudi pri njenih projektih, vsa dela opravi sama, ker nima sredstev, ki bi ji omogočila, da bi sodelavce lahko tudi plačala. Ema Kugler je filmska režiserka, scenaristka, videastka, performerka, kostumografinja, scenografka. Živi na minimalcu, kljub temu, da je dobitnica številnih mednarodnih nagrad in priznanj, da je tudi nagrajenka Prešernovega sklada. Še dobro, da ima rada pražen krompir in solato, da za hrano ne zapravi veliko. Ni se ujela v past komoditete, v nek preizkušen scenarij, v katerega se ali rodimo in pa ga razvijemo sami. »Če bi bila popolna,« pravi, »bi samo bila«. Ema Kugler.
Ciril Horjak, alias Dr. Horowitz veliko pove tudi brez besed. Je mojster podob, slik, stripov, karikatur. Njegov kritični in duhovit pogled na tiste, ki se trudijo z besedami, kako, da nam bodo olajšali iskanje sreče, me vedno navduši. Ko se njegova roka dotakne ideje, ali obratno, ko njegova misel steče skozi tuš, pero ali čopiče, je svet že precej drugačen. Njegove stripe objavijo Srbski Striper, Francoski Le Martien, Portugalski Quadrado in Nemški Shtumm. Originalne stripovske table z njegovimi stripi s Stripburgerjevo razstavo obkrožijo celo Evropo. Za satirične ilustracije našega življenja je med številnimi nagradami prejel tudi nagrado Društva novinarjev Slovenije. Dela tudi z ranljivimi skupinami , mladostniki z avtizmom in jih spodbuja pri razvijanju ustvarjalnosti in razumevanju okolja.
Ciril Horjak, alias Dr. Horowitz veliko pove tudi brez besed. Je mojster podob, slik, stripov, karikatur. Njegov kritični in duhovit pogled na tiste, ki se trudijo z besedami, kako, da nam bodo olajšali iskanje sreče, me vedno navduši. Ko se njegova roka dotakne ideje, ali obratno, ko njegova misel steče skozi tuš, pero ali čopiče, je svet že precej drugačen. Njegove stripe objavijo Srbski Striper, Francoski Le Martien, Portugalski Quadrado in Nemški Shtumm. Originalne stripovske table z njegovimi stripi s Stripburgerjevo razstavo obkrožijo celo Evropo. Za satirične ilustracije našega življenja je med številnimi nagradami prejel tudi nagrado Društva novinarjev Slovenije. Dela tudi z ranljivimi skupinami , mladostniki z avtizmom in jih spodbuja pri razvijanju ustvarjalnosti in razumevanju okolja.
Koliko se spremeni ali dopolni podoba o človeku, o njegovem razmišljanju in snovanju, če vtaknemo nos v njegova osebna pisma? Za Ivanom Cankarjem, ki ga bomo nocoj spoznavali preko njegovih pisem, je ostalo nenavadno veliko pisem; preko njih ga spoznamo kot iznajdljivega, kritičnega, kot izjemnega opazovalca, zvemo pa tudi, da je bil osamljen, jezen, zadolžen, kar nekajkrat zaljubljen in nadvse iskriv. Boem! Odlomke iz pisem bo interpretiral Ivan Lotrič, vodja Zbirke rokopisov, redkih in starih tiskov v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani mag. Marijan Rupert pa jih bo na kratko komentiral.
Koliko se spremeni ali dopolni podoba o človeku, o njegovem razmišljanju in snovanju, če vtaknemo nos v njegova osebna pisma? Za Ivanom Cankarjem, ki ga bomo nocoj spoznavali preko njegovih pisem, je ostalo nenavadno veliko pisem; preko njih ga spoznamo kot iznajdljivega, kritičnega, kot izjemnega opazovalca, zvemo pa tudi, da je bil osamljen, jezen, zadolžen, kar nekajkrat zaljubljen in nadvse iskriv. Boem! Odlomke iz pisem bo interpretiral Ivan Lotrič, vodja Zbirke rokopisov, redkih in starih tiskov v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani mag. Marijan Rupert pa jih bo na kratko komentiral.