Mesta

Evropska komisija je izbrala 100 različnih mest iz celotne EU in nekaterih pridruženih članic, ki so se zavezala, da si bodo prizadevala do leta 2030 postati podnebno nevtralna in pametna. Ta mesta bodo vzorčni primeri za vsa ostala mesta, ki jim bodo sledila. Iz Slovenije v misiji sodelujejo Kranj, Ljubljana in Velenje in v oddaji bo prikazano, kako so se tega lotili. Toda - ali res pomeni trajnostni razvoj mesta za prebivalce in obiskovalce v mestu bolj zdravo in prijetno življenje? Po eni strani prav gotovo. Po drugi strani pa prinaša številne omejitve, na katere se bomo morali navaditi.

Picassove skrivnosti, 1/2

Pablo Picasso velja za enega izmed najbolj znanih, razvpitih in ikoničnih slikarjev vseh časov. V dokumentarni pripovedi v dveh delih avtorji orišejo umetnikovo življenje in ustvarjanje tudi s še ne objavljenimi in redkimi arhivskimi posnetki iz otroštva ter pričevanja njegovih hčerke Palome in vnukov Bernarda, Olivierja in Diane. Avtorji prikažejo tudi Picassovo zavezanost komunizmu po Guernici, rivalstvo z Matissom in Braquom, pa zapleteno ljubezensko življenje in najnovejše razprave o Picassovem odnosu do žensk, ki jih je spodbudilo gibanje #jaztudi. 1. del: Prvi del dokumentarnega filma prikaže Picassovo otroštvo vse do časa, ko doseže svetovno slavo. Pablo odrašča v revni, a topli družini. Pri 14 letih ga zaznamuje smrt mlajše sestre. Takrat se odloči postati slikar. Svojo umetniško pot začne v Barceloni, kjer spozna najpomembnejša dela španskih slikarjev. Pri 20 letih pa se s pesnikom Casagemasom odpravi v Pariz. Najprej životari na Montmartru, potem pa spozna Vollarda, trgovca s slikami, ki priredi razstavo njegovih slik in jih večino proda. Takrat Picasso spozna svojo prvo muzo Fernande Olivier. S prijateljem slikarjem Georgesom Braquom na Montmartru sprožita gibanje kubizem. Sledijo burna leta, zato ga Fernande zapusti. Picasso začne iskati uteho pri drugih ženskah, vse dokler ne spozna ruske baletke Olge Hohlove, s katero se poroči. THE MYSTERIES OF PICASSO / Francija / 2023 / Režija: Georges-Marc Benamou

Hitlerjeva sodišča, 1/2

Uničenje tradicionalnega pravnega reda je bil eden manj znanih, a vseeno bistvenih ciljev nacistične države. Vzpostavitev nacionalsocialističnega pravosodja je bila prednostna naloga pri vzpostavljanju družbe, ki so jo urejali krvni in rasni zakoni. Cilj nacistov je bila podreditev sodstva in uveljavitev novega prava, kar jim je s sodelovanjem pravnikov tudi uspelo. Tako so nacisti po takrat veljavnih zakonih in odlokih lahko izvajali grozodejstva, kot je bila Akcija T4 – prisilna evtanazija duševno zaostalih ljudi. Po koncu vojne so na nürnberških procesih sodili nacističnim vojnim zločincem, odgovornim za zločine proti človeštvu. V Zvezni republiki Nemčiji pa je bilo leta 1957 kar 77 odstotkov visokih uradnikov pravosodnega ministrstva bivših nacistov. 1. del Hitler je s prihodom na oblast januarja 1933 pravo uporabil kot orožje za uveljavitev nacistične ideologije. To spreobračanje pravil tradicionalnega prava je že leta 1931 napovedal režiser Fritz Lang v filmu Morilec. Glavni pomočniki nacistov pri podreditvi sodstva so bili pravniki. To osvetljujejo tudi usode štirih posameznikov: odvetnice Lilo Kuznitsky, ki si je prizadevala za ohranitev demokracije, odvetnika Hansa Littna, ki je Hitlerja leta 1931 na sodišču obtožil krivoprisežništva, zagrizenega nacističnega pravnika in esesovca Wernerja Besta ter Johanna Reichharta, zadnjega iz slavne družine münchenskih rabljev, ki je dosegel grozljiv rekord usmrtitev – 3165 zakonitih žrtev. A JUSTICE OF TERROR / LES TRIBUNAUX DE LA TERREUR / Francija / 2023 / Režija: Jean-Marie Barrère, Marie-Pierre Camus

Tri življenja ljudske pesmi

Dokumentarec Tri življenja ljudske pesmi ima trojno poslanstvo: pokazati, da je ljudska pesem živa, pokazati, da je vredna (večje) pozornosti in spodbuditi gledalca, da razmišlja o svojem odnosu do nje. Ljudska pesem živi v treh okoljih: v njenem izviru, z ljudskimi pevci, z njenimi poustvarjalci (tudi etno skupine) in v znanosti, ki jo preučuje. Scenarij Bogdana Herman in Hanka Kastelic, režija Hanka Kastelic.

Brez milosti: skrivna zgodovina monopolija

Monopoli je že skoraj stoletje najbolj priljubljena namizna igra v ZDA, poklon nebrzdanemu pohlepu in kapitalistični družbi. Toda v ozadju igre se skriva saga o radikalni feministki, kvekerjih v Atlantic Cityju in brezposelnem serviserju radiatorjev. Pa tudi o odločnem profesorju, ki je desetletje bil boj z največjim proizvajalcem igrač v ZDA, da bi mu odvzel nepošteno pridobljeni monopol nad monopolijem. RUTHLESS: MONOPOLY'S SECRET HISTORY / ZDA / 2023 / Režija: Stephen Ives

Neskončni začetek

Priznani slovenski bioterapevt in športni trener Marjan Ogorevc živi na Malem vrhu v tesni povezanosti z naravo in v sozvočju z letnimi časi. Dokumentarni portret sledi njegovi pripovedi o zemlji, ki je dar življenja in o naravi, ki je vir zdravja. Narava je inteligentna in od nje se lahko vedno učimo. Smisel življenja vidi Ogorevc v razvoju človekove zavesti. Čeprav človeška evolucija poteka spontano, se mu zdi, da je kljub tehnološkemu napredku začela nazadovati. Prav Marjanove delavnice samozdravljenja, kot je na primer tista na otoku Ižu, povezovanje z zdravniki uradne medicine in uspešna sodelovanja z vrhunskimi športniki, na primer s Primožem Kozmusom, dobitnikom zlate olimpijske medalje v metu kladiva, atletinjo Brigito Langerholc in drugimi, pričajo o tem, da je civilizacijske vzorce možno spremeniti in da imamo v sebi moč, ki nas zdravi in nam bogati življenje. Marjana Ogorevc je zagovornik nove paradigme, ki pravi, da nismo žrtve ampak da tvorno sodelujemo pri kreiranju našega življenja. Če smo pasivni, se za nas in v našem imenu odločajo drugi. Ko to ugotovimo, je že prepozno. Imamo moč, da stvari spremenimo. Dokumentarni portret je posnet po scenariju Nataše Kelhar, direktor fotografije je bil Rado Likon, skladatelj Andraž Polič, montaža in režija pa je bila v rokah Jasne Hribernik. Producent filma je White Balance, nastal je s finančno podporo Slovenskega filmskega centra, koproducenta RTV Slovenija in v sodelovanju z Mednarodno atletsko zvezo.

Imunski sistem – varuh našega zdravja

Imunski sistem nas varuje pred povzročitelji bolezni, škodljivimi snovmi in malignimi spremembami celic, zato je za nas enako nepogrešljiv organ, kot so srce in pljuča. Vendar se lahko obrne tudi proti nam in nam začne škodovati. Imunski sistem še nikoli ni bil deležen tolikšne pozornosti znanosti kot danes. V zadnjih letih, še posebej po pandemiji covida, so zdravniki in znanstveniki zbrali veliko podatkov in se dokopali do pomembnih novih spoznanj. Ta znanstvena dokumentarna oddaja nam ponuja pronicljiv pogled v človekov imunski sistem, pri čemer poskuša najti odgovore na štiri glavna vprašanja. Kaj je imunski sistem? Kako ga lahko okrepimo? V katerih okoliščinah odpove? Kako ga lahko uporabimo za zdravljenje bolezni, kot je rak? THE IMMUNE SYSTEM - GUARDIAN OF OUR HEALTH / UNSER IMMUNSYSTEM - WÄCHTER DER GESUNDHEIT / LE SYSTÈME IMMUNITAIRE, UN PUISSANT GARDIEN / Nemčija / 2024 / Režija: Larissa Klinker

Po Skandinaviji s Simonom Reevom, 2/3

Simon Reeve potuje po deželah arktične tundre, širnih gozdov in osupljivih fjordov ter raziskuje presenetljive skrivnosti nekaterih najsrečnejših in najbolj enakopravnih družb na svetu. 2. del: Druga etapa potovanja po Skandinaviji Simona Reeva popelje od čudovitih norveških fjordov in Lofotskih otokov čez severni Atlantski ocean do vulkanskega otoka Islandije. SCANDINAVIA WITH SIMON REEVE / Velika Britanija / 2025 / Režija: Chris Mitchell

Po Šrilanki z Alexandrom Armstrongom, 2/3

Alexander Armstrong potuje po Šrilanki, odkriva živahne in starodavne kulture v južnem ter osrednjem, singalskem delu in na tamilskem severu. Šrilanka okreva po dolgi državljanski vojni in naravnih nesrečah. Danes med drugimi iz nekdanjih kolonizacijskih držav sprejema britanske, nizozemske in portugalske turiste. Alexander na poti spoznava nepozabne ljudi. 2. del: Alexander Armstrong se v drugem delu šrilanške pustolovščine z vlakom odpravi med čajne nasade. V Kandyju spozna starodavno ajurvedsko medicino, si ogleda poseben umetniški hotel ter obišče tempelj Budovega zoba in plesalce, ki sodelujejo pri vsakoletnem budističnem obredju. V narodnem parku Udawalawe imajo prehodni dom za osirotele slonje mladiče. Območje slonov si ogleda še iz zraka, natančneje, iz balona. ALEXANDER ARMSTRONG IN SRI LANKA / Velika Britanija / 2023 / Režija: Ewen Thomson

Nevidna doktrina: tajna zgodovina neoliberalizma

Neoliberalizem je prevladujoča ideologija našega časa. Oblikuje nas na nešteto načinov, vendar jo večina od nas le stežka opredeli. Še huje, prepričali so nas, da ta skrajni nazor sprejmemo kot naravni zakon. Pisec, novinar ter okoljski aktivist George Monbiot in filmski ustvarjalec Peter Hutchison v dokumentarni oddaji ta mit ovržeta. Pokažeta, kako je skupina bogatašev, odločenih, da obvarujejo svoje bogastvo in vpliv, načrtno ugrabila stransko filozofijo iz tridesetih let prejšnjega stoletja, filozofijo, ki je konkurenco predstavila kot opredeljujočo lastnost človeštva. Za širjenje ideje, da so ljudje potrošniki in ne državljani, so uporabili mislišča, korporacije, medije, univerzitetne oddelke in politike. THE INVISIBLE DOCTRINE / ZDA / 2024 / Režija: Peter Hutchison, Lucas Sabean

Barvila za umret

Ko sta Brandon in Whitney Cawood ugotovila, da je njun sin izjemno občutljiv za umetna barvila, sta začela raziskovati širši javnosti malo znane vplive teh vsesplošno uporabljanih aditivov in o tem posnela dokumentarec – povsem brez izkušenj, a s toliko več zagnanosti. Pogovarjala sta se z vodilnimi strokovnjaki s področij vedenjske in razvojne psihologije ter okoljskega zdravja, z raziskovalci, predstavniki civilnih iniciativ in odločevalci, predvsem pa s starši otrok s podobnimi težavami, ki so opisali svoje dolgoletne muke in pa neskončno olajšanje ter izboljšanje vedenja, ki ju je prinesla opustitev prehranskih izdelkov z umetnimi barvili. TO DYE FOR / ZDA / 2024 / Režija: Brandon Cawood, Whitney Cawood

Ničesar ne občutim

Danski novinar David Borenstein se je spoprijel s težavo, ki pesti vse več ljudi, z otopelostjo. Ljudje so včasih pomoč iskali predvsem zaradi premočnih čustev, zdaj pa je težava popolnoma nasprotna. Odpravil se je po svetu, da bi videl, kako najsodobnejša tehnologija vpliva na naša čustva. Raziskal je trolanje, obiskal tovarno lažnih novic in si ogledal še druge obraze cvetoče internetne industrije, ki manipulira z našimi čustvi. CAN'T FEEL NOTHING / Danska / 2024 / Režija: David Borenstein

Jej, moli, zidaj

Bali slovi po rajskih plažah, čudovitih riževih poljih in spokojnem vzdušju. Toda v zadnjih letih je ta košček raja postal zelo zanimiv za številne tuje vlagatelje, ki so pokupili veliko zemljišč. Na teh zdaj množično rastejo vile, ki jih oddajajo turistom. Nekateri to odobravajo, saj naj bi koristilo otoškemu gospodarstvu, ki je močno odvisno od turizma, drugi pa svarijo pred uničevanjem narave, črnimi gradnjami in pomanjkljivo javno infrastrukturo, ki ne dohaja skokovitega porasta števila nepremičnin in s tem obiskovalcev. Bo otoku uspelo najti ravnovesje med tradicijo in napredkom ter ohraniti svojo privlačnost? EAT, PRAY, BUILD / Avstralija / 2024

Trpka skodelica čaja

Pravi čaj spada med najbolj priljubljene pijače na svetu in vsak dan ga uživa na milijone ljudi. Veliko plantaž je na Šrilanki, od koder izvažajo na tone lističev, ki najdejo pot tudi na police naših trgovin. Na embalaži pogosto najdemo oznake raznih trajnostnih standardov, ki naj bi zagotavljali, da so izdelki izdelani trajnostno in družbeno odgovorno ter da so delavci za opravljeno delo pravično plačani. Pa je res tako? Avstralska novinarska ekipa se je pogovorila z obiralci čaja, predstavniki plantaž in drugimi deležniki v industriji čaja ter pri tem odkrila marsikaj pretresljivega. BITTER BREW / Avstralija / 2025

Grenlandija - vroča zemljica

Dokumentarni film raziskuje strateški pomen Grenlandije, največjega otoka na svetu, ki je bogat z redkimi minerali in zaradi svoje lege zelo pomemben za svetovne velesile. V ospredju filma je vprašanje, ali ZDA lahko postanejo lastnice otoka. Kot je znano, je to povzročilo veliko razburjenja med domačini. Ostro se je odzvala tudi Danska, ki odločno zavrača prodajo. Dokumentarni film osvetljuje grenlandsko željo po neodvisnosti, finančni izziv, ki ga prinaša, ter priložnosti, ki jih ponuja načrtovano rudarjenje redkih mineralov. Mnenja lokalnih prebivalcev o tem so različna. Številne je strah izgube suverenosti, obenem pa upajo na boljšo prihodnost. Film predstavi zapleteno razmerje med kolonialno preteklostjo, sodobnimi političnimi interesi in prihodnostjo Grenlandije. GREENLAND HOT PROPERTY / Avstralija / 2025

Mesta

Evropska komisija je izbrala 100 različnih mest iz celotne EU in nekaterih pridruženih članic, ki so se zavezala, da si bodo prizadevala do leta 2030 postati podnebno nevtralna in pametna. Ta mesta bodo vzorčni primeri za vsa ostala mesta, ki jim bodo sledila. Iz Slovenije v misiji sodelujejo Kranj, Ljubljana in Velenje in v oddaji bo prikazano, kako so se tega lotili. Toda - ali res pomeni trajnostni razvoj mesta za prebivalce in obiskovalce v mestu bolj zdravo in prijetno življenje? Po eni strani prav gotovo. Po drugi strani pa prinaša številne omejitve, na katere se bomo morali navaditi.

Bohinj - iskanje ravnovesja

Turisti preplavljajo najlepša svetovna mesta, slikovite kraje, eksotične morske obale, gorske grebene, prodirajo v najbolj skrite kotičke našega planeta in posegajo že po vesolju. Iščejo kraje »kjer ni turistov« in gostilne, »kamor hodijo samo domačini« in nato s posnetki svojih dosežkov polnijo splet. A takih zaželenih krajev, turističnih ciljev, kjer se ohranja utrip življenja lokalnih prebivalcev, je na svetu vse manj. Vse več je Barcelon, Amsterdamov, Benetk… krajev, v katerih imajo prebivalci negativen odnos do turistov, zaradi katerih ne morejo več normalno živeti. Kje je prihodnost turizma, kako zaščititi najlepše naravne oaze pred množicami in jih vendarle pustiti dostopne? V Bohinju so se tega izziva lotili celovito.

Korenine prihodnosti

Podnebne spremembe in izčrpanost naravnih virov nas silijo v iskanje novih načinov pridelave hrane, bolj prijaznih do okolja in po možnosti seveda bolj zdravih. Odgovor na vprašanje kaj bomo jedli jutri je še toliko bolj pomemben v luči negotovih političnih razmer v svetu. Slovenija je premalo prehransko samozadostna, veliko kmetij propada, zdi se, kot da nihče več noče delati od zore do mraka in da se s pridelovanjem hrane ne da preživeti. Pa je res tako? Na hribovskih kmetijah Poljanske doline mladi prevzemniki dokazujejo, da se da preživeti in zaslužiti, pa naj bo s predelavo mleka, pridelovanjem ekološke zelenjave, vzgojo malin, peko domačih piškotov ali s kuhanjem starega domačega zdravila.

Astronomija

500 let rojstva Adama Bohoriča

Utemeljitev knjižnega jezika je pri vsakem narodu eden najpomembnejših mejnikov. Danes se nam zdi samoumevno, da v slovenščini govorimo, pišemo, beremo in mislimo. Petsto let je, odkar je naš jezik začel dobivati književne prvine in tudi zaradi Adama Bohoriča postajal pravi jezik, postavljen ob bok drugim evropskim jezikom.

Izumiranje

Izumiranje je naravni proces. Včasih posamezne vrste izginjajo počasi, včasih, če se na planetu zgodi katastrofa, pa hitro. Žal smo tokrat katastrofa tudi ljudje. Vrste namreč izumirajo desetkrat hitreje, kot bi, če na ta proces ne bi vplival človek. Ker pa so tudi naša življenja odvisna od rastlin, živali in naravnih ekosistemov, je danes resno vprašanje, ali morda zaradi naših dejanj ne grozi izumrtje tudi naši vrsti. Scenarij: Dular Radovan Ana Režija: Aleksandra Vokač

Nemogoče je samo beseda

Potem ko se je z reprezentanco vrnil z Mediteranskih iger, kjer so osvojili prvo medaljo v skupinskih športih za Slovenijo, je šel naravnost z letališča na operacijo hrbtenice. Prvo od treh. Mesec dni kasneje je že stal na rokometnem igrišču. Bolečine v hrbtenici je lajšal s protibolečinskimi tabletami. Težave s hrbtenico in bolečine so se nadaljevale tudi po koncu športne poti. Vse do tistega junijskega jutra, ko ni mogel več stopiti na noge. Pristal je na invalidskem vozičku. Nenad Stojaković, poklicni rokometaš, nekdanji slovenski reprezentant, je plačal svojo ceno. In kasneje osvojil tudi medaljo na svetovnem prvenstvu v rokometu na vozičkih. Režija in scenarij: Tadej Čater Direktor fotografije: Stojan Femec Mojster montaže: Andrej Modic

Moje roke so moje oči

Po evidencah Zveze društev slepih in slabovidnih Slovenije živi v Sloveniji med 9000 in 10 000 slepih in slabovidnih ljudi. Od tega jih je v društva slepih včlanjenih približno 4000. V dokumentarnem filmu Moje roke so moje oči nam svoj pogled na svet in na to, kako ga doživljajo z vsemi svojimi čutili, razkrivajo taki, ki so slepi od rojstva, in taki, ki so oslepeli pozneje, bodisi zaradi postopnega poslabševanja vida bodisi zaradi nesreč. V filmu so sodelovali tudi slabovidni, ki menijo, da zaradi tega, ker slabo vidijo, niso nič manj slepi kot številni videči ljudje. Režiser in scenarist: Tadej Čater Direktor fotografije in snemalec: Anton Kralj Serša Montažer: Zlatjan Čučkov

Uporabimo les, 6. del

Les ni le gradbeni material. Z njim vnašamo naravo v svoj dom in dokazano je, da les izboljšuje počutje in storilnost. Les ponuja razvojne priložnosti tako podjetjem kot posameznikom in je strateški material naše države, zaradi katerega se Slovenija uvršča med tri najbolj gozdnate evropske države. Prisluhnimo navdihujočim zgodbam ljudi, ki strastno verjamejo v čar lesa in v njem vidijo material prihodnosti, priložnost za gospodarski razvoj in ohranitev okolja za prihodnje generacije.

Zakaj v planinski raj?

V osemdesetih letih prejšnjega stoletja se je ideja o samostojnosti države gradila na gorski identiteti Slovencev. To je sporočal tudi legendarni oglas Slovenija, moja dežela, ki se začne in konča v Logarski dolini s posnetki gora in markacijo. Naše vršace vsako leto obišče štiristo tisoč Slovencev, Planinska zveza pa je ena izmed najbolj množičnih organizacij v Sloveniji. Zakaj imamo Slovenci tako radi gore? Zakaj tako radi planinarimo? Je to morda povezano z našo preteklostjo, geografsko porazdeljenostjo ali je vzrok kje drugje? Scenaristka: Tatjana Markošek Režiser: Božo Grlj

Enigma - skrivnost iz morja

V osemdesetih letih prejšnjega stoletja je potapljač in upravitelj piranskega akvarija v morju blizu Umaga naletel na zanimivo najdbo – nemški šifrirni stroj Enigma, ki se je leta 1945 potopila na nemškem minolovcu. Nanjo so zaradi različnih razlogov pozabili do julija 2021, ko je prišla v muzejsko zbirko Parka vojaške zgodovine Pivka. Naprava ni bila v dobrem stanju, vendar jo je strokovnjakom uspelo ne samo rešiti, ampak tudi raziskati in opisati njeno zgodbo. Scenaristka: Tatjana Markošek Režiser: Božo Grlj

Uporabimo les, 5. del

Slovenija ima eno najpopolnejših naravnih okolij, kjer lahko s premišljeno in sonaravno uporabo lesa izkažemo spoštovanje do narave. Les nas povezuje s preteklostjo, navdihuje v sedanjosti in utrjuje temelje za trajnostno prihodnost. Prisluhnimo navdihujočim zgodbam ljudi, ki strastno verjamejo v čar lesa in v njem vidijo material prihodnosti, priložnost za gospodarski razvoj in ohranitev okolja za prihodnje generacije.

Živeti gore

Dokumentarni film Živeti gore je zgodba o vrhunski alpinistki Ireni Mrak, njeni navezanosti na domači kraj, na domačo skalo, o njenem prijateljstvu s soplezalko in partnerjem soplezalcem ter odnosu do življenjskih vrednot. Dokumentarec je zastavljen kot poklon človeškemu duhu in želji po spremembah z močjo lastne volje. Zgodba je navdihujoč osebni portret in ponuja odgovor na vprašanje, kako urediti odnos človeka do gorskega sveta. Sporočilo filma kaže, da je rešitev v sonaravnem bivanju, ki upošteva življenjski prostor vseh živih bitij. Ali kot pravi Irena Mrak: »Če znaš opazovati, znaš tudi spoštovati!«

Partnerska kmetija Razborc

Aleš in Ksenija sta mlad par iz Razborca nad Izlakami. Odločila sta se, da nam pridelujeta hrano. Vsak dan zgodaj zjutraj zamesita kruh. Ko se zbudijo otroci, so hlebci že pečeni. Potem kruh odpeljeta v vrtec, v dom za starejše. Trgovine čez dan potrebujejo še zabojčke zelenjave, oskrbeti je treba krave, koze, prašiče, vmes Ksenija speče še potice in piškote ter pripravi rezance… Ekološka pridelava na Razborcu je nadgrajena s partnerskim kmetijstvom. Gre za sodelovanje med kmeti in ljudmi, ki živijo v mestu in cenijo lokalno pridelano zelenjavo, sadje, domači kruh. Partnerstvo temelji na dolgoročnem dogovoru, na podlagi katerega kmet lahko načrtuje pridelavo, potrošnik pa lahko brez posrednikov pride do kakovostne in zdrave hrane.

Fraze, Celia, Sašo

Osebna zgodba človeka, ki svojimi stališči in dejanji dviga prah v svoji okolici. Rašid Kan Mazed, ki mu pravijo Fraze Kan, je bangladeški rapovski glasbenik, musliman, ki živi v Čataku. V svojih pesmih govori o žgočih družbenih temah: posilstvih, spolnih napadih, patriarhalnosti na podeželju in institucionaliziranem nasilju. Rapanje je zanj umetnost, skozi katero lahko izrazi svoje mnenje, spodbuja ljudi in jih ozavešča o družbenih problemih. Ostro napada vladajoče, ki zlorabljajo oblast in zatirajo ljudi, čeprav je njegovo početje tvegano. Pogosto ga svarijo, naj preneha, in mu grozijo. A Fraze neomajno rapa naprej in navdihuje preslišane množice. Celia je francoska umetnica, ki ima malgaške prednike. Med iskanjem odgovorov na vprašanja o svoji identiteti se je preselila na Azore, kjer je kot slikarka odkrila povsem novo paleto barv. Zdaj skuša pridobiti dovoljenje za mural, ki bi ga rada posvetila temu čudovitemu otočju in otoškim prebivalcem. Sašo Dudić je tetovator, gorski reševalec, glasbenik. Vsaka dejavnost prikazuje del njegovega boja s strahovi ter prizadevanje za rast samozavesti in za sprejetost. Poskuša odpreti razpravo o duševnem zdravju. Bodo ljudje prisluhnili?

Urbana kmetija

Ard je pred leti prodal svoje podjetje in denar vložil v nakup kmetije v predmestju. Hlev je spremenil v trgovino in kuhinjo oz. restavracijo, kjer danes iz lokalnih pridelkov nastajajo vrhunske jedi. Najprej so pridelovali zelenjavo na nekaj hektarjih, povpraševanje po ekološki zelenjavi pa se je povečevalo iz dneva v dan. Ard je pridelavo razširil na 20 hektarjev. Kmetija je tudi socialni projekt. Industrijsko kmetijstvo je obrobne skupine na podeželju potisnilo v kot, je prepričan Ard. Nizozemska država s podporo pomaga ljudem s težavami, vendar je pomembno, da ti ljudje najdejo delo in se počutijo koristne in vključene v družbo. Na kmetiji pomaga 15 fantov, ki prejemajo socialno pomoč.

Več

Picassove skrivnosti, 1/2

Pablo Picasso velja za enega izmed najbolj znanih, razvpitih in ikoničnih slikarjev vseh časov. V dokumentarni pripovedi v dveh delih avtorji orišejo umetnikovo življenje in ustvarjanje tudi s še ne objavljenimi in redkimi arhivskimi posnetki iz otroštva ter pričevanja njegovih hčerke Palome in vnukov Bernarda, Olivierja in Diane. Avtorji prikažejo tudi Picassovo zavezanost komunizmu po Guernici, rivalstvo z Matissom in Braquom, pa zapleteno ljubezensko življenje in najnovejše razprave o Picassovem odnosu do žensk, ki jih je spodbudilo gibanje #jaztudi. 1. del: Prvi del dokumentarnega filma prikaže Picassovo otroštvo vse do časa, ko doseže svetovno slavo. Pablo odrašča v revni, a topli družini. Pri 14 letih ga zaznamuje smrt mlajše sestre. Takrat se odloči postati slikar. Svojo umetniško pot začne v Barceloni, kjer spozna najpomembnejša dela španskih slikarjev. Pri 20 letih pa se s pesnikom Casagemasom odpravi v Pariz. Najprej životari na Montmartru, potem pa spozna Vollarda, trgovca s slikami, ki priredi razstavo njegovih slik in jih večino proda. Takrat Picasso spozna svojo prvo muzo Fernande Olivier. S prijateljem slikarjem Georgesom Braquom na Montmartru sprožita gibanje kubizem. Sledijo burna leta, zato ga Fernande zapusti. Picasso začne iskati uteho pri drugih ženskah, vse dokler ne spozna ruske baletke Olge Hohlove, s katero se poroči. THE MYSTERIES OF PICASSO / Francija / 2023 / Režija: Georges-Marc Benamou

Gurmansko popotovanje, 10/10

Avantura okusov s kuharico in komedijantko Alex Thomopoulos, ki združi moči z nekaterimi najbolj domiselnimi ameriškimi kuharji in drugimi ustvarjalci kulinaričnih dobrot. Skupaj se odpravijo na popotovanje po različnih ameriških mestih in raziskujejo raznovrstno paleto regionalnih jedi. Vsak kraj prinaša edinstvene okuse, najboljše sezonske sestavine in tudi nekatere manj znane kulinarične zaklade skupaj z zgodbami ljudi, ki stojijo za sestavinami: od ribičev, kmetov, pekov, sirarjev do vinarjev. 10. del: Park City Tokrat bomo spoznali kuharska mojstra Alexa Malmborga in Zeka Wraya, ki nam bosta predstavila jedi iz pridelkov, značilnih za ta del Amerike. Alex bo obiskala nagrajeno sirarno Gold Creek, kjer izdelujejo butične sire, nato pa se bo odpravila v destilarno Sugar House, ki slovi po odličnih burbonih in viskijih iz krajevnih žit. Dan bo zaključila s pojedino na osupljivi lokaciji letovišča Park City Mountain Resort. MOVEABLE FEAST / ZDA / 2023

Hitlerjeva sodišča, 1/2

Uničenje tradicionalnega pravnega reda je bil eden manj znanih, a vseeno bistvenih ciljev nacistične države. Vzpostavitev nacionalsocialističnega pravosodja je bila prednostna naloga pri vzpostavljanju družbe, ki so jo urejali krvni in rasni zakoni. Cilj nacistov je bila podreditev sodstva in uveljavitev novega prava, kar jim je s sodelovanjem pravnikov tudi uspelo. Tako so nacisti po takrat veljavnih zakonih in odlokih lahko izvajali grozodejstva, kot je bila Akcija T4 – prisilna evtanazija duševno zaostalih ljudi. Po koncu vojne so na nürnberških procesih sodili nacističnim vojnim zločincem, odgovornim za zločine proti človeštvu. V Zvezni republiki Nemčiji pa je bilo leta 1957 kar 77 odstotkov visokih uradnikov pravosodnega ministrstva bivših nacistov. 1. del Hitler je s prihodom na oblast januarja 1933 pravo uporabil kot orožje za uveljavitev nacistične ideologije. To spreobračanje pravil tradicionalnega prava je že leta 1931 napovedal režiser Fritz Lang v filmu Morilec. Glavni pomočniki nacistov pri podreditvi sodstva so bili pravniki. To osvetljujejo tudi usode štirih posameznikov: odvetnice Lilo Kuznitsky, ki si je prizadevala za ohranitev demokracije, odvetnika Hansa Littna, ki je Hitlerja leta 1931 na sodišču obtožil krivoprisežništva, zagrizenega nacističnega pravnika in esesovca Wernerja Besta ter Johanna Reichharta, zadnjega iz slavne družine münchenskih rabljev, ki je dosegel grozljiv rekord usmrtitev – 3165 zakonitih žrtev. A JUSTICE OF TERROR / LES TRIBUNAUX DE LA TERREUR / Francija / 2023 / Režija: Jean-Marie Barrère, Marie-Pierre Camus

Thor Heyerdahl

Življenje Thora Heyerdala (1914–2002) je podobno zgodbi iz hollywoodskega filma: sramežljiv, nerazumljen deček je postal neustrašen raziskovalec, ki je na znamenitem splavu Kon-Tiki zaplul po južnem Tihem oceanu. Težko je verjeti, da bi plah otrok, ki ne zna plavati, kdaj našel pogum za takšno odpravo. Vendar ga je. Thor je svoje mesto in tudi sebe našel v naravi.

Brez milosti: skrivna zgodovina monopolija

Monopoli je že skoraj stoletje najbolj priljubljena namizna igra v ZDA, poklon nebrzdanemu pohlepu in kapitalistični družbi. Toda v ozadju igre se skriva saga o radikalni feministki, kvekerjih v Atlantic Cityju in brezposelnem serviserju radiatorjev. Pa tudi o odločnem profesorju, ki je desetletje bil boj z največjim proizvajalcem igrač v ZDA, da bi mu odvzel nepošteno pridobljeni monopol nad monopolijem. RUTHLESS: MONOPOLY'S SECRET HISTORY / ZDA / 2023 / Režija: Stephen Ives

Imunski sistem – varuh našega zdravja

Imunski sistem nas varuje pred povzročitelji bolezni, škodljivimi snovmi in malignimi spremembami celic, zato je za nas enako nepogrešljiv organ, kot so srce in pljuča. Vendar se lahko obrne tudi proti nam in nam začne škodovati. Imunski sistem še nikoli ni bil deležen tolikšne pozornosti znanosti kot danes. V zadnjih letih, še posebej po pandemiji covida, so zdravniki in znanstveniki zbrali veliko podatkov in se dokopali do pomembnih novih spoznanj. Ta znanstvena dokumentarna oddaja nam ponuja pronicljiv pogled v človekov imunski sistem, pri čemer poskuša najti odgovore na štiri glavna vprašanja. Kaj je imunski sistem? Kako ga lahko okrepimo? V katerih okoliščinah odpove? Kako ga lahko uporabimo za zdravljenje bolezni, kot je rak? THE IMMUNE SYSTEM - GUARDIAN OF OUR HEALTH / UNSER IMMUNSYSTEM - WÄCHTER DER GESUNDHEIT / LE SYSTÈME IMMUNITAIRE, UN PUISSANT GARDIEN / Nemčija / 2024 / Režija: Larissa Klinker

Nevidna doktrina: tajna zgodovina neoliberalizma

Neoliberalizem je prevladujoča ideologija našega časa. Oblikuje nas na nešteto načinov, vendar jo večina od nas le stežka opredeli. Še huje, prepričali so nas, da ta skrajni nazor sprejmemo kot naravni zakon. Pisec, novinar ter okoljski aktivist George Monbiot in filmski ustvarjalec Peter Hutchison v dokumentarni oddaji ta mit ovržeta. Pokažeta, kako je skupina bogatašev, odločenih, da obvarujejo svoje bogastvo in vpliv, načrtno ugrabila stransko filozofijo iz tridesetih let prejšnjega stoletja, filozofijo, ki je konkurenco predstavila kot opredeljujočo lastnost človeštva. Za širjenje ideje, da so ljudje potrošniki in ne državljani, so uporabili mislišča, korporacije, medije, univerzitetne oddelke in politike. THE INVISIBLE DOCTRINE / ZDA / 2024 / Režija: Peter Hutchison, Lucas Sabean

Barvila za umret

Ko sta Brandon in Whitney Cawood ugotovila, da je njun sin izjemno občutljiv za umetna barvila, sta začela raziskovati širši javnosti malo znane vplive teh vsesplošno uporabljanih aditivov in o tem posnela dokumentarec – povsem brez izkušenj, a s toliko več zagnanosti. Pogovarjala sta se z vodilnimi strokovnjaki s področij vedenjske in razvojne psihologije ter okoljskega zdravja, z raziskovalci, predstavniki civilnih iniciativ in odločevalci, predvsem pa s starši otrok s podobnimi težavami, ki so opisali svoje dolgoletne muke in pa neskončno olajšanje ter izboljšanje vedenja, ki ju je prinesla opustitev prehranskih izdelkov z umetnimi barvili. TO DYE FOR / ZDA / 2024 / Režija: Brandon Cawood, Whitney Cawood

Ničesar ne občutim

Danski novinar David Borenstein se je spoprijel s težavo, ki pesti vse več ljudi, z otopelostjo. Ljudje so včasih pomoč iskali predvsem zaradi premočnih čustev, zdaj pa je težava popolnoma nasprotna. Odpravil se je po svetu, da bi videl, kako najsodobnejša tehnologija vpliva na naša čustva. Raziskal je trolanje, obiskal tovarno lažnih novic in si ogledal še druge obraze cvetoče internetne industrije, ki manipulira z našimi čustvi. CAN'T FEEL NOTHING / Danska / 2024 / Režija: David Borenstein

Jej, moli, zidaj

Bali slovi po rajskih plažah, čudovitih riževih poljih in spokojnem vzdušju. Toda v zadnjih letih je ta košček raja postal zelo zanimiv za številne tuje vlagatelje, ki so pokupili veliko zemljišč. Na teh zdaj množično rastejo vile, ki jih oddajajo turistom. Nekateri to odobravajo, saj naj bi koristilo otoškemu gospodarstvu, ki je močno odvisno od turizma, drugi pa svarijo pred uničevanjem narave, črnimi gradnjami in pomanjkljivo javno infrastrukturo, ki ne dohaja skokovitega porasta števila nepremičnin in s tem obiskovalcev. Bo otoku uspelo najti ravnovesje med tradicijo in napredkom ter ohraniti svojo privlačnost? EAT, PRAY, BUILD / Avstralija / 2024

Trpka skodelica čaja

Pravi čaj spada med najbolj priljubljene pijače na svetu in vsak dan ga uživa na milijone ljudi. Veliko plantaž je na Šrilanki, od koder izvažajo na tone lističev, ki najdejo pot tudi na police naših trgovin. Na embalaži pogosto najdemo oznake raznih trajnostnih standardov, ki naj bi zagotavljali, da so izdelki izdelani trajnostno in družbeno odgovorno ter da so delavci za opravljeno delo pravično plačani. Pa je res tako? Avstralska novinarska ekipa se je pogovorila z obiralci čaja, predstavniki plantaž in drugimi deležniki v industriji čaja ter pri tem odkrila marsikaj pretresljivega. BITTER BREW / Avstralija / 2025

Grenlandija - vroča zemljica

Dokumentarni film raziskuje strateški pomen Grenlandije, največjega otoka na svetu, ki je bogat z redkimi minerali in zaradi svoje lege zelo pomemben za svetovne velesile. V ospredju filma je vprašanje, ali ZDA lahko postanejo lastnice otoka. Kot je znano, je to povzročilo veliko razburjenja med domačini. Ostro se je odzvala tudi Danska, ki odločno zavrača prodajo. Dokumentarni film osvetljuje grenlandsko željo po neodvisnosti, finančni izziv, ki ga prinaša, ter priložnosti, ki jih ponuja načrtovano rudarjenje redkih mineralov. Mnenja lokalnih prebivalcev o tem so različna. Številne je strah izgube suverenosti, obenem pa upajo na boljšo prihodnost. Film predstavi zapleteno razmerje med kolonialno preteklostjo, sodobnimi političnimi interesi in prihodnostjo Grenlandije. GREENLAND HOT PROPERTY / Avstralija / 2025

Po Skandinaviji s Simonom Reevom, 2/3

Simon Reeve potuje po deželah arktične tundre, širnih gozdov in osupljivih fjordov ter raziskuje presenetljive skrivnosti nekaterih najsrečnejših in najbolj enakopravnih družb na svetu. 2. del: Druga etapa potovanja po Skandinaviji Simona Reeva popelje od čudovitih norveških fjordov in Lofotskih otokov čez severni Atlantski ocean do vulkanskega otoka Islandije. SCANDINAVIA WITH SIMON REEVE / Velika Britanija / 2025 / Režija: Chris Mitchell

Po Šrilanki z Alexandrom Armstrongom, 2/3

Alexander Armstrong potuje po Šrilanki, odkriva živahne in starodavne kulture v južnem ter osrednjem, singalskem delu in na tamilskem severu. Šrilanka okreva po dolgi državljanski vojni in naravnih nesrečah. Danes med drugimi iz nekdanjih kolonizacijskih držav sprejema britanske, nizozemske in portugalske turiste. Alexander na poti spoznava nepozabne ljudi. 2. del: Alexander Armstrong se v drugem delu šrilanške pustolovščine z vlakom odpravi med čajne nasade. V Kandyju spozna starodavno ajurvedsko medicino, si ogleda poseben umetniški hotel ter obišče tempelj Budovega zoba in plesalce, ki sodelujejo pri vsakoletnem budističnem obredju. V narodnem parku Udawalawe imajo prehodni dom za osirotele slonje mladiče. Območje slonov si ogleda še iz zraka, natančneje, iz balona. ALEXANDER ARMSTRONG IN SRI LANKA / Velika Britanija / 2023 / Režija: Ewen Thomson

Ljubezen, nemške marke in smrt

V zgodnjih šestdesetih letih prejšnjega stoletja je Zvezna republika Nemčija v Anatoliji in drugih delih Turčije začela novačiti tako imenovane gostujoče delavce. Ti so se v popolnoma tujem kulturnem okolju oklepali izročila in glasbe svojih dežel. Film "Ljubezen, nemške marke in smrt" je živopisen kalejdoskop razvoja turške glasbe v Nemčiji in glasbenih smeri, ki jih je turški melos najbolj zaznamoval. LOVE, DEUTSCHMARKS AND DEATH / Nemčija / 2022 / Režija: Cem Kaya

Severna Koreja: Druga stran

Trije prijatelji, Scott, Justin in Andre, se odpravijo na največjo pustolovščino. Od blizu si lahko ogledajo Severno Korejo. Iz Pekinga odletijo v Pjongjang ob pomoči Britanca Nicka, tujca, ki ima privilegij, da jih lahko popelje po tej izolirani državi. Z vodnikoma Kimom in Če si ogledajo zgodovinske in kulturne znamenitosti ter izvedo veliko o severnokorejski plati zgodbe, ki jo lahko primerjajo s svojo. Na plovbi po reki Taedong sklenejo trdno prijateljstvo in se pripravijo na drugi del popotovanja po »drugi strani«. DEPARTURES / Kanada / 2010 / Avtorja: Scott Wilson, Justin Lukach / Direktor fotografije in režiser: Andre Dupuis

Več

Tri življenja ljudske pesmi

Dokumentarec Tri življenja ljudske pesmi ima trojno poslanstvo: pokazati, da je ljudska pesem živa, pokazati, da je vredna (večje) pozornosti in spodbuditi gledalca, da razmišlja o svojem odnosu do nje. Ljudska pesem živi v treh okoljih: v njenem izviru, z ljudskimi pevci, z njenimi poustvarjalci (tudi etno skupine) in v znanosti, ki jo preučuje. Scenarij Bogdana Herman in Hanka Kastelic, režija Hanka Kastelic.

Odhod iz Beograda

Namen produkcije dokumentarnega filma in intervjujev, povezanih s 14. kongresom ZKJ-ja in razpadom Jugoslavije, je ohraniti spomin na prelomne čase in akterje, ki so bili priča usodnemu dogajanju na kongresu v Beogradu. Odhod slovenske delegacije ZKS-ja s 14. kongresa je pomenil začetek dogodkov, po katerih ni bilo več možnosti za obstanek Jugoslavije. Začela so se prizadevanja za samostojnost. Proces osamosvojitve Slovenije pa se je začel že veliko prej, preden je prišlo do vojaškega spopada – z delovanjem v intelektualnih krogih, na glasbenem področju, v študentskih organizacijah itd. V ospredju dokumentarnega filma so slovenski udeleženi 14. kongresa ZKJ-ja in ter udeleženci iz drugih republik nekdanje Jugoslavije. Dokumentarni film bogatijo zanimivi arhivski posnetki dogodkov, ki se prepletajo z današnjimi posnetki krajev in ljudi.

Juha z arzenikom

V tridesetih letih 20. stoletja so bile na mariborskem okrožnem porotnem sodišču največkrat obsojene ženske, in sicer za uboje in umore svojih mož. Leta 2023 je izšla monografija Rožengrunt; o ženskem nasilju v štajerskih kočarskih družinah med svetovnima vojnama. Avtorica dr. Mateja Ratej nam jasno sporoča: »V resnici ne gre za žensko-moško nasilje, to je bil zame poveden zorni kot. V resnici gre za nasilje sistema nad moškimi in ženskami z roba družbe.« Film zasleduje prepričljivo podobo nekdanjega življenja kočark, krvnic svojih mož, preden so ubijale. Izhajala sem iz dejstva, da so bile njihove življenjske razmere, tako za ženske kot za moške, obupne. Mag. Alma Lapajne, režiserka

Neskončni začetek

Priznani slovenski bioterapevt in športni trener Marjan Ogorevc živi na Malem vrhu v tesni povezanosti z naravo in v sozvočju z letnimi časi. Dokumentarni portret sledi njegovi pripovedi o zemlji, ki je dar življenja in o naravi, ki je vir zdravja. Narava je inteligentna in od nje se lahko vedno učimo. Smisel življenja vidi Ogorevc v razvoju človekove zavesti. Čeprav človeška evolucija poteka spontano, se mu zdi, da je kljub tehnološkemu napredku začela nazadovati. Prav Marjanove delavnice samozdravljenja, kot je na primer tista na otoku Ižu, povezovanje z zdravniki uradne medicine in uspešna sodelovanja z vrhunskimi športniki, na primer s Primožem Kozmusom, dobitnikom zlate olimpijske medalje v metu kladiva, atletinjo Brigito Langerholc in drugimi, pričajo o tem, da je civilizacijske vzorce možno spremeniti in da imamo v sebi moč, ki nas zdravi in nam bogati življenje. Marjana Ogorevc je zagovornik nove paradigme, ki pravi, da nismo žrtve ampak da tvorno sodelujemo pri kreiranju našega življenja. Če smo pasivni, se za nas in v našem imenu odločajo drugi. Ko to ugotovimo, je že prepozno. Imamo moč, da stvari spremenimo. Dokumentarni portret je posnet po scenariju Nataše Kelhar, direktor fotografije je bil Rado Likon, skladatelj Andraž Polič, montaža in režija pa je bila v rokah Jasne Hribernik. Producent filma je White Balance, nastal je s finančno podporo Slovenskega filmskega centra, koproducenta RTV Slovenija in v sodelovanju z Mednarodno atletsko zvezo.

Električne sanje: Miha Kralj

Film Električne sanje je film o Mihi Kralju, o spregledanem pionirju elektronske glasbe pri nas. Konec sedemdesetih je bil čas sprememb. V Slovenijo je najprej z malo ploščo in potem celovečernim prvencem Pankrtov Dolgcajt pljusknil punk ter nova generacija kantavtorjev, ki je glasno in brezkompromisno slavila kulturo »naredi sam.« Vendar se nikjer in v nobenem primeru na tej strani Alp tovrstno razmišljanje ni bolj ustrezno opredmetilo, kot na primeru Mihe Kralja. Pojmovanje naredi sam je razširil. Vse je naredil sam, a tudi po svoje. 25. maja 1973 je pod zaporedno številko 1 novoustanovljene založbe Virgin izšel album Mikea Oldfielda – Tubular Bells. V grobem je napovedal, da po letih glasbenega kolektivizma v ospredje stopajo posamezniki, ki bodo zveneli kot bend ali orkester. Miha Kralj, je – če že ni hodil pred časom – hodil vštric z njim, le da takrat mnogi tega še niso vedeli. V ušesih je namreč še vedno šumela Sava, v kulturnih domovih na sobotnih plesih pa se je na veliko plesalo na velike uspešnice skupine Prah. V obeh predzgodbah se je Kralj kalil in pripravljal teren. S pomočjo (pretihotapljenih) inovacij se je vse bolj osamosvajal in v številne plesne dvorane, vključno z legendarno Emonsko kletjo, vstopal kot »one-man-band«. Dokler se ni odločil za izlet v neznano. Leta 1980 je zasijala Andromeda, vesoljska simfonija, dokument časa in album, ki je bil tako drugačen, da so ga morali izdati v Beogradu. Skoraj istočasno pa so mu zaradi podobnosti z Jean-Michelom Jarreom prilepili etiketo: jugoslovanski Jean-Michel Jarre. Film Električne sanje je film o Mihi Kralju, o spregledanem pionirju tihotapljenja in elektronske glasbe pri nas, ki se – ne glede, da je prodal na deset tisoče plošč – preživlja z igranjem na nedeljskih plesih in veselicah. Nastopil je čas, da njegova zgodba pride med nas, da se gledalcem predstavi izjemen človeški in umetniški karakter in da Miha Kralj ne bo več nekdo, temveč človek z imenom in priimkom pred portretom ali skladbami.

Po dežju / Nakon kiše

Dževan Karahasan je eden najpomembnejših sodobnih avtorjev s področja Bosne in Hercegovine. Njegovo delo in življenje odslikavata novejšo (trpko) zgodovine te države. Mostar, maj 2015. Dvajset let po končani vojni v Bosni in Hercegovini dr. Dževad Karahasan, pisatelj, dramatik in esejist, ki je prejel številne nagrade, med njimi nagrado Vilenica in evropsko nagrado za esej, obišče to starodavno mesto in nagovori meščane na literarnem večeru. Potem v mestu preživi dva dni in dve noči. Podnevi obiskuje njemu ljube kraje in se pogovarja z mestom, ponoči pa v hotelski sobi piše nov roman. Tudi mesto ne molči. Pisatelju odgovarja z usodo Mostarčanke Indire Fajić, bralke Karahasanovih romanov, in zgodbo njene družine. Dokumentarna drama Po dežju je preplet pisateljevega razmišljanja o življenju, smrti, ljubezni, sovraštvu, ženski, moškem, o moči besede in spomina ter pripovedi Mostarčank iz družine Fajić o njihovem življenju zlasti v času vojne. Pisateljevo filozofsko razmišljanje in stvarne pripovedi dveh žena, ki sta vojno doživeli v vsej svoji krutosti, ustvarijo svojevrstno podobo nekega časa, ki je, kot pravi sam, gibljiva podoba večnosti, te pa ne more nič na svetu tako dobro izraziti kot jezik.

En Kras en praznik

Praznik terana in pršuta je največja, najprepoznavnejša ter najstarejša turistična prireditev na Krasu. Avgusta 2020 bi potekala v Dutovljah njena 50. izvedba, ki so jo žal prestavile takratne razmere v državi in svetu. Jubilejni 50. Praznik terana in pršuta je le potekal v letu 2022. Kljub temu pa smo že skoraj tri leta intenzivno pripravljali zbiranje arhiva PTP in njegovo preoblikovanje v dokumentarni film. Branko Može, dolgoletni organizator, podpornik ter promotor Praznika terana in pršuta, je v namen počastitve okrogle obletnice dogodka okoli sebe zbral ekipo, da poiščemo in shranimo spomine, zgodbe in pričevanja ter jih oblikujemo v dokumentarni film. Strokovni del priprave in izvedbe filma smo zaupali ekipi snemalca Saše Grmeka, ki je s svojim dosedanjim delom pokazal velik posluh za Kras ter čut za dokumentarni film. Logistično organizacijski del pa smo v tandemu z Brankom izpeljali s Pepo s Krasa. Zgodbo praznika pripovedujejo ključni akterji, sodelujoči ponudniki, strokovnjaki, društva, posamezniki ter podporniki ter sponzorji, ki so v vseh teh letih sooblikovali in soustvarjali Praznik terana in pršuta. V dokumentarec so vključeni arhivski video, foto in avdio spomini, zato bo to tudi pomemben dokument Praznika terana in pršuta ter njegovega razvoja skozi leta. Dokumentarni film je dolg 50 minut. Premiera filma je bila izvedena v Kosovelovem domu v Sežani kot samostojna promocijska prireditev.

Stoletje smučanja, 100 let Smučarske zveze Slovenije

Smučanje je v več zgodovinskih obdobjih, odločilnih za nacionalno emancipacijo, odigralo pomembno vlogo pri vzpostavitvi slovenske identitete. Slovenci se zato pogosto označujemo kot smučarski narod. Vzrok torej niso le sodobni tekmovalni uspehi, ampak dejstvo, da se je smučanje s slovensko kulturo tesno prepletlo že davno prej. Dokumentarni film ob obletnici Smučarske zveze Slovenije izpostavi ključne lokacije, mejnike in protagoniste, ki so poskrbeli za razmah smučarske tradicije v stoletju smučanja na Slovenskem. Scenarij in režija: Toni Cahunek

Memento mori

Dokumentarni film, ki je nastal po scenariju Andreja Dobleharja in v režiji Boštjana Vrhovca, je bil že od samega začetka zasnovan za predvajanje ob dnevu spomina na mrtve. Film je tenkočutno posvečen posebni temi – smrti, ki je v zadnjih desetletjih postala tabu in je odrinjena iz javne zavesti in množičnih medijev. Pobuda za nastanek dokumentarnega filma so bile spremembe obsmrtnih navad in šeg v povezavi s spremenjenim odnosom do smrti, ustvarjalci pa so si v procesu nastajanja filma zastavljali vprašanja, kako doživeti, razumeti in interpretirati smrt. V filmu sodelujejo posamezniki z različnih področij, ki so s temi vprašanji neposredno ali posredno povezani oziroma jih interpretirajo v svojih umetniških delih: zdravstveno osebje, antropologi in etnologi, teologi, dramatiki, pesniki in pisatelji, gledališki režiserji, glasbeniki, ljudje, ki se ukvarjajo s pogrebno tradicijo, in posamezniki, ki imajo osebno izkušnjo smrti. Memento mori predstavlja raznolike poglede na smrt, obsmrtne tradicije in kulturo spomina na mrtve ter jih s pomočjo fotografskih, slikarskih, glasbenih in gledaliških del tudi umetniško interpretira. Vanj je vključeno tudi dokumentarno gradivo različnih strokovnih institucij. Specifična tema je zahtevala poseben pristop pri pripravi snemanja in njegovi realizaciji na terenu. Televizijska ekipa je obiskala tudi institucije, kamor sicer gledalci nimamo vstopa.

Ciril Zlobec - Hommage človeku

Spoj Zlobčevih govorjenih besed pred kamero s spojem njegovih zapisanih besed v poeziji prikazuje vso večplastnost njegove osebnosti, razkriva globoko čutenje sveta in prikazuje način, kako je to prelival v svoje pesmi. Njegova pripoved o sebi tako razjasnjuje temeljne odnose do življenja, do pesništva, do tragičnih stvari, ki so se mu dogodile v preteklosti, do ljubezni, skratka, pred nami se je Ciril Zlobec odkril kot izjemen intelektualec in nadvse globok ter hkrati presenetljivo preprost poet v svoji neposrednosti. Film je poklon velikemu človeku in pesniku.

Protestantizem

Pred več kot 500 leti je v zgodovini krščanstva prišlo do velike spremembe, ki je pretresla okostenelo in skorumpirano zgradbo katoliške cerkve. Rimsko katoliška cerkev, ki je tisočletje vladala nad znanostjo, moralo in človekom, je tonila v vse globlje brezno napuha in bogatenja. Na drugi strani se je pojavljalo vse več ljudi in duhovnikov, ki so opozarjali na odmikanje od temeljnih smernic krščanskega poslanstva. Martin Luther, nemški duhovnik, je s svojimi tezami zadel v samo bistvo krize rimsko katoliške cerkve in s tem postavil temelje gibanja, ki je spremenilo duhovno podobo Evrope. Nastal je protestantizem, ki se je vrnil k bistvu krščanstva in s tem močno vplival na družbo v celoti, zaznamoval kulturne smernice in vplival na zgodovino celotnih narodov. Srednjemetražni film, ki ga je Dokumentarni program TV Slovenija produciral v letu 2017 je nastal ob priložnosti obeleževanja 500-letnice. Scenarist in režiser je bil Aleš Nadai, snemalec Stojan Femec, montažerka Alba Korošec, avtor glasbe Tomaž Marič in igralec Vladimir Vlaškalić.

Šestdeseta

Šestdeseta je dokumentarni film o ljudeh, ki so bili rojeni v 60. letih prejšnjega stoletja, v tem desetletju pa so prestopili 60. leto ali se temu približujejo. Gre za dve obdobji v življenju, eno se umešča v spomine, drugo pa živi v realnem, sedanjem času. Čeprav današnja in delno bodoča generacija »šestdesetih« ni bila aktivno udeležena pri že minulih »šestdesetih« letih, je bilo to obdobje z občutkom osvobojenosti in prostosti. S sloganom »ustvarjaj ljubezen, ne vojne«, z vzpostavitvijo generacije »flower power«, z ustvarjanjem svobode za vse in vsakogar ter s spreminjanjem dojemanja sveta je pomembno oblikovala novo doživljanje in spremembe odnosov med ljudmi. Tako se na eni strani »šestdesetih« kažeta svoboda in brezmejne perspektive, v današnjem času »šestdesetih« pa ni toliko odprtih obzorij. To je izhodišče, v katerega so postavljeni posameznice in posamezniki, ki so s svojim delovanjem, prisotnostjo in vedenjem vsak na svojem področju zaznamovali in še zaznamujejo današnji čas. Polje delovanja sodelujočih je raznovrstno: znanost, umetnost, sociologija, mediji; skratka področja, v katera smo vpeti v vseh časovnih in življenjskih obdobjih.

Himalajski vrhovi treh Slovenk

Dokumentarna pripoved treh Slovenk, ki so odločno zakorakale v zgodovino svetovnega himalajizma. Slovenski himalajizem je pričel pisati svojo bogato zgodbo v šestdesetih letih prejšnjega stoletja. Moški so bili prvi, ki so vstopili na ta vlak, kot je eksplozijo himalajizma opisal Aleš Kunaver. Slovenke so v Himalajo vstopile kasneje, a s prav nič manjšim žarom in željo po osvajanju najvišjih vrhov in premagovanju težavnih smeri. Danes slovenske alpinistke povsem enakovredno vsem ostalim svetovnim alpinistkam beležijo uspehe v tej deželi – bivališču snega, kar pomeni Himalaja v sanskrtu. Dokumentarni feljton Himalajski vrhovi treh Slovenk je po scenariju Nuše Ekar režiral Božo Grlj.

General Boroević

Življenjska zgodba karizmatičnega branilca Soče, generala Svetozara Boroevića, edinega nenemškega feldmaršala avstro-ogrske monarhije. Režiser in scenarist Valentin Pečenko odstira Boroevićevo pot »od slave in zvezd do padca in pozabe«, ki je simbolično tudi zgodba propada večne habsburške monarhije. Eden največjih vojskovodij prve svetovne vojne je pozabljen in v pomanjkanju maja 1920 umrl v 64. letu starosti v Celovcu. Njegov pogreb na Dunaju, ki se ga je udeležilo več tisoč ljudi, je potekal brez državniških časti. Grob mu je iz izgnanstva plačal zadnji avstrijski cesar Karel. General Boroević je kot poveljnik soške armade proti vsem pričakovanjem porazil Italijane, ki so bili v izraziti premoči tako v pehoti kot orožju. Ljubljanski župan Ivan Tavčar ga je zaradi zaslug pri obrambi soške fronte avgusta 1915 imenoval za častnega meščana Ljubljane, a so ga že junija 1919 na predlog mestnega personalno pravnega sveta črtali s tega seznama. Leta 2009 je mestna občina Ljubljana generalu Boroeviću naziv častnega meščana vrnila. K raznolikosti filma pripomorejo številni priznani domači in tuji zgodovinarji ter preučevalci zgodovine. O generalu Boroeviću spregovorijo v sedmih evropskih jezikih in z različnih vidikov presojajo vlogo in pomen branilca Karpatov in legendarnega poveljnika soške fronte. Na Primorskem in krajih ob reki Soči je spomin nanj še vedno zelo živ, kot tudi legende in ledinska imena po njem. Marsikatero manj znano dejstvo o Boroeviću in prvi svetovni vojni pa bo širši slovenski javnosti v filmu predstavljeno prvič.

Sled tisočletij: Dediščina Deželnega muzeja v Ljubljani

Narodni muzej Slovenije je najstarejša neprekinjeno delujoča muzejska ustanova na Slovenskem. V 200 letih je shranil skoraj 100.000 let zgodovine. Skozi zgodovino in sedanjost muzeja bo obiskovalce vodila jubilejna razstava Zlata sled. Film spremlja pripravljanje koncepta postavitve, skrb restavratorjev in konservatorjev za predmete, postavljanje razstave in njeno končno podobo. Ob ustanovitvi takratnega Deželnega muzeja so se obrnili na 'domoljubne prijatelje znanosti'. Prve zbirke so muzeju podarili grofje Zois, Hohenwart, Hladnik, Erberg, Repežič, župan Hradecki ter škofa Wolf in Baraga. Prvi razstavni prostori v liceju so bili premajhni in lotili so se gradnje nove muzejske stavbe. V čast poroke prestolonaslednika Rudolfa so jo poimenovali Rudolfinum. Pri načrtih in notranji opremi so sodelovali domači umetniki in mojstri, avtorja poslikav v vhodni dvorani in na stopnišču sta Janez in Jurij Šubic. Vodstva muzeja so se v vseh obdobjih zavedala, da gre za nacionalni muzej, ki ohranja dediščino tisočletij. Prvotni muzej se je pozneje razdelil na več institucij. Najprej se je osamosvojil Etnografski muzej, nato Prirodoslovni muzej, ki ima še danes prostore v isti stavbi, po drugi vojni pa se je izdvojil še današnji Arhiv Republike Slovenije. Narodna galerija je veliko umetnin dobila iz Narodnega muzeja. Film izpostavlja najpomembnejše muzealije, kot so neandertalska piščal, koliščarske najdbe, nakit stiške kneginje, situla iz Vač, mumija, kip Emonca, rimski meči iz Ljubljanice, prve fotografije na steklu, Prešernova zapuščina. Avtorja so zanimale zgodbe predmetov, čemu so služili, zakaj so pomembni in predvsem, ali so skozi nova muzealska spoznanja umeščeni v času drugače, kot takrat, ko jih je muzej pridobil. Na ta način je v filmu predstavljeno tudi dragoceno znanstveno delo kustosov, restavratorjev in vseh drugih, ki skrbijo za ohranitev in varovanje muzejskih predmetov. Scenarist in režiser filma je Amir Muratović, direktor fotografije in snemalec Bernard Perme, montažer Zlatjan Čučkov, avtor in izvajalec glasbe Boštjan Gombač.

LP film Laibach

Film o prvemu uradno izdanem albumu skupine Laibach v Jugoslaviji iz leta 1985. Četudi je bilo ime skupine takrat politično prepovedano v Ljubljani, je plošča vseeno izšla – brez imena in naslova. Črni križ na ovitku je bil dovolj. LP film prikazuje prelomne trenutke prve petletke »inženirjev človeških duš«. Izpostavi ustanovne člane, tudi tragično preminulega frontmana skupine Tomaža Hostnika (1961 – 1982). Pričevanja akterjev, njihovih sodelavcev in sodobnikov v kombinaciji z arhivskimi posnetki in drugimi relikvijami razgrinjajo strategije in taktike delovanja Laibach in Laibach Kunsta v prvi polovici 1980 let, njihovo vizionarstvo, duhovitost, preboj železne zavese in okupacijo Evrope ter sežejo čez monumentalno mitskost skupine k intimnejšim, še neslišanim zgodbam. Rdeča nit pa je ves čas plošča oziroma komadi z nje: Cari Amici, Sila, Sredi bojev, Država, Dekret, Mi kujemo bodočnost, Brat moj in Panorama, ki so temelj opusa Laibach.

Več

Marija Vižintin in Jožefa Perko

Marija Vižintin, rojena Muhič, iz Višenj v Suhi krajini prihaja iz delavne kmečke družine z desetimi otroki. Njeno otroštvo je bilo kljub skromnim razmeram polno topline in vere. Živeli so preprosto, a povezano. Starši pa so otroke spodbujali k učenju in branju. k učenju in branju. Živeli so preprosto, a povezano in polno družinske ljubezni. Iz obdobja vojne se spominja prihoda Italijanov in najhujšega dogodka njenega otroštva, italijanskega bombardiranja Višenj leta 1943. Takrat je zgorela vsa vas. Družina se je rešila iz goreče kleti in noč preživela v gozdu. Po teh dogodkih sta sledila strah in pomanjkanje. Po kapitulaciji Italije so prišli Nemci in partizani. Marija pričuje o času groze in poguma, ko je mati s svojo močjo in ljubeznijo obdržala družino skupaj. Jožefa Perko, rojena Kapinčkova, iz Ambrusa je teta Marije Vižintin. Jožefa izvira iz glasbene kmečke družine s trinajstimi otroki. Med vojno je bila priča napadu partizanov na Ambrus, med katerim so bili ubiti njen brat Jože in več vaščanov. Kljub bolečini doma niso gojili sovraštva, pomagali so tudi lačnim partizanom. Njeni štirje bratje so se pridružili domobrancem in se ob koncu vojne umaknili na Koroško. Pepca je leta pozneje izvedela, da so bili vsi trije bratje ubiti v Macesnovi gorici pri Kočevju. Po vojni so oblasti zaprle tudi očeta, sodili so mu v Novem mestu. Vendar je čudežno preživel in se vrnil domov. Pepca v pričevanju izraža bolečino zaradi izgubljenih bratov, pa tudi dostojanstvo, vero in pogum svoje družine, ki je kljub tragedijam ostala pokončna in sočutna do drugih. Njeno pričevanje je ganljiva pripoved o trpljenju, izgubi in preživetju družine v času bratomorne vojne.

Dominik Gregorič

Dominik Gregorič, rojen leta 1930 v Zaloščah, je s pretanjenim spominom opisal življenje na Goriškem v času fašizma, druge svetovne vojne in povojnih let. Pripoveduje o otroštvu v italijanski šoli, zatiranju slovenskega jezika, težkem kmečkem življenju in ohranjanju trdne narodne in verske identitete. V pričevanju izstopa tudi opis povojnega komunističnega nasilja – od represije nad duhovniki, tajnih krstov, političnih zaslišanj in pritiskov do likvidacij. Med drugim pripoveduje o likvidaciji cele družine na Šempaškem polju zaradi suma sodelovanja z Italijani, duhovniku, ki so ga 13-krat privedli pred sodišče, o kruti usodi sorodnika Dominika Zorna, pripadnika VOS-a, ki je izginil brez sledu, ter o ponižujočih obveznih oddajah hrane in živine po vojni, česar se z bolečino živo spominja še danes. Dominik ne skriva občutkov strahu in nemoči, ki so tedaj vladali med prebivalstvom. Partizani, četniki, fašisti, vojaki in nato še povojna oblast so ljudem jemali dostojanstvo, svobodo in pogosto tudi življenje. Njegovo pričevanje je dragocen dokument časa, ki celovito osvetli manj znane, pogosto zamolčane plati zgodovine Primorske.

Vlado Klopčič

Vlado Klopčič, rojen leta 1927 v Ljubljani, izhaja iz premožne železničarske družine z močno versko vzgojo. Mladost je preživel v Mostah, v času, ko je življenje potekalo mirno in dostojno. Med drugo svetovno vojno se je kot najstnik vključil v odporniško gibanje, trosil propagandne listke »Živel Tito« in »Živel Osvobodilna fronta« ter bil večkrat v nevarnosti, a preživel zahvaljujoč sreči in iznajdljivosti. Po kapitulaciji Italije se je pridružil partizanom, čeprav brez vojaške izobrazbe. Po vojni se je srečal z revščino in zapletenim političnim okoljem. Ni bil član partije, kar mu je onemogočilo karierno napredovanje. Pričevalec odkrito spregovori o komunistični represiji, povojnih pobojih, montiranih procesih ter usodah ljudi, ki so jih oblasti označile za izdajalce. Njegov lastni brat je bil ustreljen kot "suma" obveščevalec. Klopčič opozarja na zlorabe oblasti, politična kadrovanja in krivice, ki jih je povzročil enopartijski sistem. Kljub vsemu je sam ostal pri življenju, kot pričevalec nekega časa, ki ni pozabil.

Valentina Kogoj

Valentina Kogoj, rojena Mikuš v Budanjah, je odraščala v času fašizma, vojne in povojne komunistične represije. Otroštvo so ji zaznamovali pomanjkanje, partizanska šola in begunstvo, a tudi izjemna učiteljica, ki ji je vlila ljubezen do znanja. Pričevalka se spominja, da so doma vedno podpirali partizane, predvsem zaradi jezika, želeli so slovensko šolo in konec italijanske oblasti. Oče je zbiral hrano za partizane, mama je bila aktivna v Antifašistični fronti žena (AFŽ), imela je skrivne sestanke. Otroke so učili molčati in skrivati informacije - veščine, ki jih je intervjuvanka ohranila vse življenje. Spominja se revolucionarnega nasilja – partizani so v kraju ubili moškega, ki je dvomil v njihovo oboroženo moč. Tudi enega domobranca, ki se je po vojni vračal domov, naj bi zajeli, mučili in ubili. Njegova družina ga nikoli ni smela pokopati ali izvedeti, kje je pokopan. Kot otrok je pogosto sanjala, da jo lovijo Nemci. Tesnobne sanje so jo spremljale tudi v odrasli dobi, vse dokler ni odšla na Švedsko. Kljub pritiskom in je leta 1953 maturirala na učiteljišču v Tolminu in se zaposlila kot učiteljica. V 60. letih je odšla na Švedsko, kjer je ostala več desetletij. Tam je kot učiteljica delala z otroki priseljencev z vsega sveta, se učila jezikov, spoznavala druge kulture ter živela svojo vero in notranjo svobodo. Slovenskemu jeziku je ostala predana, tudi kot mati. Po vrnitvi v domovino se je vključila v molitveno skupnost in zbirala zgodbe iz preteklosti. Vera in jezik sta bila njena temeljna vodila; najlepši spomin pa ji ostaja plebiscit za samostojno Slovenijo.

Vera Muha

Vera Muha, rojena leta 1936 v Klancu pri Kozini, prihaja iz velike kmečke družine. Kot otrok je doživela bombardiranje, zrušitev mostu v vasi, beg pred Nemci in stalni strah pred represalijami. Vera se spominja pomanjkanja in solidarnosti med sosedi ter vloge duhovnika Piščanca, ki je večkrat rešil vaščane pred smrtjo. Med vojno so jih v šoli učili partizanskih pesmi, ne pa branja in pisanja. Lepe spomine je ohranila na učiteljico Anko Šebenik, ki jo je kasneje nepričakovano ponovno srečala. Po vojni je zaradi trdega komunističnega režima in slabih življenjskih pogojev veliko ljudi zbežalo na zahod. Opiše tragičen primer nosečega dekleta, ki je bilo ubito med poskusom bega čez mejo. Vera jasno ločuje med politično motiviranimi dejanji in preprosto željo po preživetju. Njena zgodba je dragoceno pričevanje o življenju na Primorskem v času druge svetovne vojne in o neuničljivem duhu ljudi, ki so znali preživeti tudi v najtežjih časih.

Margarete Jahn

Margarete Jahn, rojena Kraner leta 1943 v Mariboru, danes živi v San Diegu v ZDA. Njen starši, nemško govoreča Mariborčana, sta bila po koncu vojne zaradi članstva v Kulturbundu usmrčena. Otroštvo je preživela v pomanjkanju in družbeni izključenosti, zaznamovana z izgubo, predsodki in strahom. Zbirali so mleko, drva in celo borove storže za kurjavo. Margarete se spominja, kako so skupaj z bratranci in teto skrivaj žagali veje v gozdu, dokler jih ni zalotila milica. Kot otroci so se bali in jokali, a jih je miličnik opozoril in jih pustil oditi. Leta 1954 je s teto in bratom pobegnila v Avstrijo, kjer so začeli novo življenje. Skupaj z možem se je po upokojitvi odločila poiskati priznanje za žrtve povojnih pobojev in postaviti spomenik. Pisala sta vladam Avstrije, Nemčije in Slovenije, a odgovor so prejeli od vseh razen iz rojstnega Maribora. Njuno prizadevanje je vodilo do sodelovanja z raziskovalcem množičnih grobišč Martinom Kostrevcem. Po letih prizadevanj in sodelovanja je doživela simbolno zadoščenje. Kljub bolečim izkušnjam Margarete ostaja čustveno povezana s Slovenijo, a jasno izraža, da povojno nasilje nad nedolžnimi ni bilo opravičljivo.

Feliks Knez

Pričevanje Feliksa Kneza predstavlja dragocen zgodovinski vir o življenju koroškega podeželja v prvi polovici 20. stoletja ter o posledicah druge svetovne vojne. Feliks, rojen leta 1930 v Zgornjem Razborju, prihaja iz premožne kmečke družine, ki izvira iz Koroške. Njihova domačija, po domače pri Zgornjem Kotniku, s priimkom Knez, je obsegala kar 200 hektarjev in je bila ena največjih v okolici. Družina je živela od zemlje, lesa in trdega dela, v vsakdanjem življenju pa so bile pomembne skromnost, vera in red. V pričevanju Feliks oživi življenje na samozadostni visokogorski kmetiji, pa tudi tragično usodo, ki je doletela njegovo družino med drugo svetovno vojno. Kmetijo je partizanska enota požgala, ker gospodar ni želel sodelovati, kljub temu da jih je še istega večera pogostil. V enem samem koncu tedna je na tem območju pogorelo deset kmetij. Zgodba njegovega najstarejšega brata Franca pripoveduje o življenju in smrti ter še vedno čaka na pietetni pokop. Dolga leta se o teh dogodkih ni govorilo – šele zdaj, po desetletjih molka, Feliks, kot edini še živeči izmed enajstih otrok, deli zgodbo, ki je zaznamovala ne le njegovo družino, temveč tudi širšo skupnost. Življenje Feliksa Kneza pri Spodnjem Kotniku ni le mirna starostna postaja, temveč živa priča časa. Je zgodba človeka, ki je preživel izgubo doma, bratov in otroštva, a kljub vsemu ohranil vero v življenje. Feliks pričuje za vse tiste, ki glasu niso imeli, ter za prihodnje generacije, da ne bi pozabile. Odpira prostor za razmislek o odgovornosti do zgodovinske resnice ter o pomenu ohranjanja ustnega izročila kot temelja za razumevanje preteklosti.

Željko Šribar

Željko Šribar, rojen leta 1935 v Zagrebu, živi danes v Novem mestu. Njegovo življenje je prežeto z bogato družinsko dediščino, ki sega v vas Ardro pri Raki, s sledovi keltskega izvora, avstrijskega vpliva in izkušenj iz različnih zgodovinskih obdobij – od Avstro-Ogrske, prek Kraljevine Jugoslavije, do socialistične federacije. Otroštvo mu je zaznamovala druga svetovna vojna: izkušnje življenja v nacistični Nemčiji, opazovanje antisemitizma in grozot vojne, preselitev v Slovenijo ter beg pred deportacijo na Hrvaško. V ospredju pričevanja so tudi zgodbe očeta in deda – veterana soške fronte – in sestre partizanke. Kritično se ozira na povojno obdobje, še posebej na centralizacijo oblasti v Beogradu. V medicino je vstopil skoraj po naključju, a poklic porodničarja ga je takoj pritegnil. Kot praktik z izostrenim čutom za ljudi je v porodnišnici našel svoje poslanstvo. Opravil je ogromno carskih rezov, z babicami in osebjem pa je gradil zaupen odnos. Ključ njegovega dela je bilo sočutje – in prepričanje, da mora vsak pacient od zdravnika oditi zadovoljen.

Andrej Černe

Andrej Černe se je rodil leta 1933 v Solkanu, v številčni in delavni družini. Otroštvo je preživljal v skromnih razmerah, a z močno povezanostjo domačih. Mama je pridelovala hrano in jo prodajala v Gorici, oče je bil vojni invalid iz prve svetovne vojne. Družina je v času fašizma kljub pritiskom ohranjala slovensko identiteto. Pomembno vlogo so imeli tudi duhovniki, ki so skrbeli za slovenščino pri mašah in pouku. Otroci so že zgodaj zaznali napetosti – partizani so začeli sabotaže, Italijani pa so jih poskušali zatreti. Jeseni 1944 je Solkan pretresel umor vajenca Julija Ceja - ustrelil ga je partizanski terenec sredi belega dne, kar je med ljudmi povzročilo šok in nemir. Po italijanskem umiku so prišli Nemci in razmere so se še zaostrile. Domačini so pod prisilo obnavljali porušeno infrastrukturo, ponoči pa so partizani rušili naprej. Po vojni so se širile govorice o likvidacijah v Trnovskem gozdu in Grgarju. Eden od partizanov je nekoč zaupal kolegom, naj se ne javijo za določene "naloge", saj ga je izkušnja streljanja v Grgarju globoko pretresla. Ljudje so vedeli za morišča, a molčali. Življenje se je po vojni počasi normaliziralo, a spremljala ga je komunistična propaganda. Zgodba Andreja Černeta ni le njegova osebna zgodba, temveč glas celotne generacije, ki je kljubovala vojni, ohranila jezik, kulturo in dostojanstvo.

Žarko Zalokar

Žarko Zalokar se je rodil 8. marca 1925 v Ljubljani, v znani zdravniški rodbini Zalokar iz Metlike. Kot dijak ljubljanske gimnazije in član Sokola je bil dejaven domoljub. Ob napadu na Jugoslavijo leta 1941 se je kot 16-letni prostovoljec pridružil obrambi domovine. Po razpustitvi enote se je vrnil v Ljubljano in se vključil v Osvobodilno fronto. V družinskem stanovanju je deloval tudi radio Kričač. Leta 1942 je bil prvič aretiran, nato interniran v italijanski Gonars, pozneje pa še v nemški Dachau, kjer mu je znanje struženja rešilo življenje. Po vojni je začel študij strojništva, a bil leta 1948 zaradi podpore Informbiroju aretiran, skoraj tri leta preživel v zaporu in nato še leto na Golem otoku. Po vrnitvi je dokončal študij, diplomiral leta 1953 in se kot konstruktor zaposlil v Industrijskem biroju, kjer je ostal do upokojitve leta 1985. Z ženo Olgo ima tri hčerke: Polono, Živo in Nino. Njegovo življenje je izjemna pripoved o osebni pokončnosti, tehnični ustvarjalnosti in soočanju z najtežjimi zgodovinskimi preizkušnjami.

Vinko Kraljič, 2. del

Vinko Kraljič je duhovnik. Njegovo življenje je bilo zaznamovano z globoko vero, močnimi duhovnimi preizkušnjami in borbo proti sistemu, saj so preganjali njegov poklic in identiteto. Med vojaškim služenjem je Vinko Kraljič doživljal psihološke pritiske in celo poskuse, da bi ga zlomili, a je vzdržal. Kot kaplan je naprej služboval v različnih slovenskih župnijah, kasneje pa je bil poslan v Rim, kjer je študiral cerkveno glasbo in teologijo ter doktoriral. V Nemčiji je nadaljeval svoje duhovniško poslanstvo, kjer je v Ilbenstadtu, v škofiji Mainz, pomagal oživiti liturgijo, ustanovil cerkveni zbor in verouk ter vzgojil številne mlade veroučence. Življenje v župniji je bilo polno ustvarjalnosti, medsebojnega sodelovanja in veselja, kljub temu da so ga še vedno spremljali nadzori s strani oblasti. V zadnjih letih deluje kot gorski župnik v Črešnjicah in na Svetini. V svojem življenju se je vedno zanašal na Božjo pomoč in ljubezen, ki mu je pomagala premagati vse ovire.

Vinko Kraljič, 1. del

Dr. Vinko Kraljič je izjemen duhovnik, glasbenik in podpornik kulturne dediščine, ki je skozi šest desetletij svojega duhovniškega dela globoko zaznamoval številne skupnosti v Sloveniji in Nemčiji. Po končanem bogoslovju in študiju v Rimu je svojo duhovniško pot začel v domovini, kasneje pa se je preselil v Nemčijo, kjer je dolgoletno služboval v Ilbenstadtu. Tu je skrbel za duhovno življenje številnih skupin, obnovil cerkvene objekte in ustvaril številne pesmi, ki so obogatile cerkveno glasbo. Njegovo delo je bilo prepoznano in nagrajeno z nazivom »duhovni svetnik«, medtem ko je njegova strast do glasbe in duhovnosti segala tudi v podporo kulturnim, mladinskim in dobrodelnim iniciativam. Vendar pa je bil dr. Kraljičev življenjski pot prežet tudi z osebno borbo v težkih političnih razmerah bivše Jugoslavije po drugi svetovni vojni. Že kot mladostnik se je odločil za duhovniški poklic, a so mu komunistične oblasti zaradi njegove odločitve povzročale številne težave. Kljub političnemu nadzoru in diskriminaciji je ostal zvest svoji veri in poslanstvu, kar mu je omogočilo, da je kljub vsem preizkušnjam vztrajal in se posvetil svojemu duhovniškemu delu ter širjenju slovenske kulture in duhovnosti. Zlati vojniški grb, ki ga je prejel za prispevek k ohranjanju kulturne dediščine in duhovnemu vodenju, je le ena izmed številnih priznanj za njegovo nesebično predanost. Dr. Vinko Kraljič je bil nepogrešljiv steber tako za Slovence v domovini kot v zamejstvu, kjer je pustil globok pečat kot vzgojitelj, glasbenik in dobrotnik. Njegova življenjska pot je zgled vztrajnosti, vere in ljubezni do ljudi ter kulture, ki ga spremljajo še danes.

Franc Jazbec

Franc Jazbec, rojen leta 1927 v Ravnah pri Šoštanju, danes živi v Velenju. Mladost je preživel delovno na kmetiji v številni družini s 11 brati in sestrami. Pri 14 letih ga je oče poslal na Koroško, kjer se je izobraževal za krojača. Franc Jazbec se je 5. julija 1944 skupaj z Dragotom odločil, da se pridruži partizanski enoti, ki je večkrat potovala med Slovenj Gradcem, Solčavo in Ljubnim. Franc je bil večinoma zadolžen za stražarjenje v politični šoli v Ljubnem, kjer so se učili socializma, čeprav tega ni popolnoma razumel. Po ofenzivi, ki so jo Nemci izvedli decembra 1944, se Franc spominja svojih deških dni, ki so jih zaznamovali vojna, pomanjkanje in teror. Kot mlad fant je bil velikokrat lačen in pove: "Aja, prehrana. Takrat, ko smo se umikali pred Nemci decembra '44, vem, da pet dni nisem ničesar pojedel. Nič. Ko smo se umikali iz Savinjskih vrhov tja v Kamniške planine…" Kot odrasel človek je Franc našel strast v zbiranju žepnih nožev, kar je počel tudi z vnuki, ki so mu prinašali nože z različnih koncev sveta.

Stanislava Wagener Škrabl, 2. del

Pričevalka Stanislava nam pripoveduje o neverjetni izkušnji otroškega življenja v XIV. diviziji, o spopadih in begu, med katerim je bila tudi sama obstreljena, partizan, ki jo je nosil, pa ubit. Tam je spoznala komandanta Ivana Dolničarja pa Milenka Kneževića. Priča smo trpljenju mlade družine v vojnih razmerah, posebej mame, ki je za ohranitev družine žrtvovala največ. Kljub vsem težkim preizkušnjam Stanislava Wagener Škrabel ni postala zagrenjena, vendar ostaja optimistična in srčna oseba.

Stanislava Wagener Škrabl, 1.del

Stanislava Škrabl, poročena Wagener, danes živi v Izoli, kjer ji družbo delata samosvoji, mačji kosmatinki. V prvem delu spoznamo pričevalkino družino. Njena mama je bila aristokratskega rodu, izobraževala se je za operno pevko in redno nastopala v Celju. Tam je spoznala očeta, ki je odlično igral na harmoniko. Zaposlen je bil pri urarju Lečniku v Celju. V času nemške okupacije je delal za partizane. Nato so ga odkrili in poslali na prisilno delo v Nemčijo. Od tam je pobegnil v partizane, za njim je odšla tudi mama z otroki.

Stanko Zevnik

Leta 1927 rojeni Stane Zevnik je s svojo bogato življenjsko zgodbo pomemben pričevalec o dogajanju v Dvorjah oz. Cerkljah na Gorenjskem ob vznožju gradu Strmol, kjer sta v času njegovega otroštva, vse dokler ju niso okrutno umorili, živela Rado in Ksenija Hribar. Stanetov oče je bil upravnik posestva na Strmolu. Obdelovanje zemlje je bil glavni vir zaslužka za družino z 12 otroki. Najstarejši Mihael je postal duhovnik, Stane pa je po koncu osnovne šole postal vajenec v Kranju in v teh razmerah preživel vojno. Družini je grozila izselitev, a jih je rešilo prav posredovanje Rada Hribarja. Po vojni je bil mobiliziran v KNOJ, vendar ni bil vključen v povojne pomore, ki jih je ta vojaška formacija izvajala. Odlikovala sta ga marljivost in zvestoba krščanskim vrednotam. Še pred poroko si je zgradil hišo, z ženo Heleno Burgar sta imela pet otrok.

Več

Franko Košuta, 2. del

Mednarodno znan ladjedelski inženir Franko Košuta je bil rojen leta 1943 v vasi Križ pri Trstu. V zadnjih treh desetletjih se ob svojem delu intenzivno posveča preučevanju, ohranjanju, vrednotenju in predstavitvi zgodovine pomorstva in ribištva na avtohtoni slovenski obali med Trstom ter izlivom reke Timave in je duša Ribiškega muzeja tržaškega primorja v Križu. V štirih delih svojih Spominov nas bo z vsem svojim sredozemskim šarmom in zavzetostjo najprej vodil skozi preteklost in sedanjost nekdaj skoraj v celoti slovenskih vasi Škedenj, Barkovlje, Kontovel, Prosek, Križ, Nabrežina, Sesljan, Devin, Štivan ter tudi s Slovenci povezanih krajev od Tržiča do otoka Barbane v Gradeški laguni. Na drugi strani Tržaškega zaliva pa nas bo od Savudrije na Hrvaškem popeljal skozi slovenska obmorska mesta Piran, Izolo in Koper nazaj v Trst. Habsburški Trst je bil v drugi polovici 19. stoletja mesto z največ slovenskimi prebivalci. Od 240 000 prebivalcev je bilo kar 60 000 Slovencev. V Ljubljani je v tistem času živelo le okoli 40 000 ljudi, od tega je bilo kakih 10 000 Nemcev. Spoznali bomo tudi ugledne slovenske ladjarje v Trstu iz druge polovice 19. in začetka prejšnjega stoletja, ki so se s svojo sposobnostjo povzpeli med najuspešnejše in najbogatejše Tržačane, obenem pa so bili zaradi svoje trdne slovenske narodne zavesti pomembni meceni. V drugem delu bomo spoznali življenje Franka Košute. Otroštvo je preživel med ribiči v Križu. Šolal se je na piranski pomorski šoli in študiral na zagrebški univerzi. Postal je uspešen ladjedelski inženir. Franko Košuta živi in dela v Trstu. Še vedno pa je tesno povezan s Križem in je še zmeraj srce tamkajšnjega kulturnega dogajanja. Tretji del Spominov je posvečen zgodovini vasi Križ in vrsti slavnih Križanov iz preteklosti in sedanjosti. To so: najbogatejša Slovenka vseh časov, »kraljica bombaža« Joža Sedmak Finney; arhitekt Viktor Sulčič, ki je zgradil najpomembnejše stavbe v Buenos Airesu; slikar našega morja Albert Sirk; svetovna operna zvezda, tenorist Carlo Cossutta; igralca Slovenskega stalnega gledališča v Trstu, ki ju poznamo tudi iz številnih filmov, Miranda Caharija in Livij Bogatec; igralec in režiser Just Košuta; pesnik in prevajalec Miroslav Košuta; esejist in prevajalec ter profesor slovenščine na tržaški univerzi dr. Miran Košuta; novinar Primorskega dnevnika Sandor Tence; zgodovinarka prof. dr. Marta Verginella in drugi. V zadnjem delu Spominov nam bo Franko Košuta predstavil zbirko Ribiškega muzeja v Križu. Pripoved Franka Košute je pospremljena s stotinami redko ali še nikoli javno predstavljenih arhivskih fotografij ter izjemno zanimivimi in dokaj neznanimi arhivskimi filmi.

Franko Košuta, 1. del

Mednarodno znan ladjedelski inženir Franko Košuta je bil rojen leta 1943 v vasi Križ pri Trstu. V zadnjih treh desetletjih se ob svojem delu intenzivno posveča preučevanju, ohranjanju, vrednotenju in predstavitvi zgodovine pomorstva in ribištva na avtohtoni slovenski obali med Trstom ter izlivom reke Timave in je duša Ribiškega muzeja tržaškega primorja v Križu. V štirih delih svojih Spominov nas bo z vsem svojim sredozemskim šarmom in zavzetostjo najprej vodil skozi preteklost in sedanjost nekdaj skoraj v celoti slovenskih vasi Škedenj, Barkovlje, Kontovel, Prosek, Križ, Nabrežina, Sesljan, Devin, Štivan ter tudi s Slovenci povezanih krajev od Tržiča do otoka Barbane v Gradeški laguni. Na drugi strani Tržaškega zaliva pa nas bo od Savudrije na Hrvaškem popeljal skozi slovenska obmorska mesta Piran, Izolo in Koper nazaj v Trst. Habsburški Trst je bil v drugi polovici 19. stoletja mesto z največ slovenskimi prebivalci. Od 240 000 prebivalcev je bilo kar 60 000 Slovencev. V Ljubljani je v tistem času živelo le okoli 40 000 ljudi, od tega je bilo kakih 10 000 Nemcev. Spoznali bomo tudi ugledne slovenske ladjarje v Trstu iz druge polovice 19. in začetka prejšnjega stoletja, ki so se s svojo sposobnostjo povzpeli med najuspešnejše in najbogatejše Tržačane, obenem pa so bili zaradi svoje trdne slovenske narodne zavesti pomembni meceni. V drugem delu bomo spoznali življenje Franka Košute. Otroštvo je preživel med ribiči v Križu. Šolal se je na piranski pomorski šoli in študiral na zagrebški univerzi. Postal je uspešen ladjedelski inženir. Franko Košuta živi in dela v Trstu. Še vedno pa je tesno povezan s Križem in je še zmeraj srce tamkajšnjega kulturnega dogajanja. Tretji del Spominov je posvečen zgodovini vasi Križ in vrsti slavnih Križanov iz preteklosti in sedanjosti. To so: najbogatejša Slovenka vseh časov, »kraljica bombaža« Joža Sedmak Finney; arhitekt Viktor Sulčič, ki je zgradil najpomembnejše stavbe v Buenos Airesu; slikar našega morja Albert Sirk; svetovna operna zvezda, tenorist Carlo Cossutta; igralca Slovenskega stalnega gledališča v Trstu, ki ju poznamo tudi iz številnih filmov, Miranda Caharija in Livij Bogatec; igralec in režiser Just Košuta; pesnik in prevajalec Miroslav Košuta; esejist in prevajalec ter profesor slovenščine na tržaški univerzi dr. Miran Košuta; novinar Primorskega dnevnika Sandor Tence; zgodovinarka prof. dr. Marta Verginella in drugi. V zadnjem delu Spominov nam bo Franko Košuta predstavil zbirko Ribiškega muzeja v Križu. Pripoved Franka Košute je pospremljena s stotinami redko ali še nikoli javno predstavljenih arhivskih fotografij ter izjemno zanimivimi in dokaj neznanimi arhivskimi filmi.

Matija Malešič, 3. del

Matija Malešič, rojen leta 1933 v Svečini pri Mariboru, je otroštvo preživljal v različnih krajih, saj se je družina veliko selila. Njegov oče je bil namreč visoki državni uradnik, okrajni glavar v več slovenskih krajih in tudi zelo bran pisatelj. Nazadnje je služboval v Škofji Loki, kjer ga je pri štiridesetih letih zadela kap. Tako je mama ostala sama s štirimi majhnimi otroki, ki jih je bilo treba spraviti do kruha. Vsi štirje so končali univerzo. Med drugo svetovno vojno so živeli med Mariborom in Svečino. Tudi Matija Malešič je, tako kot oče, doštudiral pravo in pozneje opravljal številne pomembne naloge v Mariboru. Bil je direktor zavoda za socialno zavarovanje, direktor Splošne bolnišnice Maribor in nazadnje mariborski župan. Po osamosvojitvi je postal podpredsednik prve slovenske vlade, pozneje pa je bil imenovan za prvega slovenskega veleposlanika v Zagrebu. Njegova pripoved o življenju in delu je hkrati zanimiva freska preteklega stoletja na Slovenskem, v kateri so upodobljene številne osebnosti, ki so se vtisnile v čas, danes pa so od marsikoga pozabljene.

Breda Ilich Klančnik, 4. del

V štiridelnem nizu oddaj obuja spomine umetnostna zgodovinarka Breda Ilich Klančnik. V prvih dveh delih bomo spoznali rod njene matere – Bredinega pradeda dr. Franca Simoniča, bibliografa in bibliotekarja, ravnatelja Univerzitetne knjižnice na Dunaju in življenje njegove družine v prestolnici monarhije na prelomu iz 19. v 20. stoletje ter njenega deda, dr. Janka Šlebingerja, Simoničevega zeta, prav tako bibliografa in bibliotekarja ter prvega ravnatelja Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani. V drugem delu se bo Bredi Ilich Klančnik pridružil brat Iztok Ilich in skupaj se bosta spominjala življenja s sorodniki v Gornji Radgoni, v Simonič-Šlebingerjevi hiši z veliko knjižnico. Tretji del je posvečen očetovemu rodu, potomcem slaščičarskega mojstra Emanuela Ilicha, ki se je leta 1904 iz Češke priselil v Maribor. Slaščičarna Ilich v Mariboru še vedno deluje. Emanuelov sin Bojan Ilich je bil leta 1941, samo tri dni po Hitlerjevem prihodu v Maribor, pobudnik prve uporniške akcije na Slovenskem, požiga nemških avtomobilov v središču mesta. Še istega leta so ga Nemci ujeli in ustrelili kot talca, starega komaj 19 let. Bojanov starejši brat Milovan, Bredin oče, je imel prav tako težko zgodbo, ki je tekla od partizanstva prek koncentracijskega taborišča do povojnega zapora.

Breda Ilich Klančnik, 3. del

V štiridelnem nizu oddaj obuja spomine umetnostna zgodovinarka Breda Ilich Klančnik. V prvih dveh delih bomo spoznali rod njene matere – Bredinega pradeda dr. Franca Simoniča, bibliografa in bibliotekarja, ravnatelja Univerzitetne knjižnice na Dunaju in življenje njegove družine v prestolnici monarhije na prelomu iz 19. v 20. stoletje ter njenega deda, dr. Janka Šlebingerja, Simoničevega zeta, prav tako bibliografa in bibliotekarja ter prvega ravnatelja Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani. V drugem delu se bo Bredi Ilich Klančnik pridružil brat Iztok Ilich in skupaj se bosta spominjala življenja s sorodniki v Gornji Radgoni, v Simonič-Šlebingerjevi hiši z veliko knjižnico. Tretji del je posvečen očetovemu rodu, potomcem slaščičarskega mojstra Emanuela Ilicha, ki se je leta 1904 iz Češke priselil v Maribor. Slaščičarna Ilich v Mariboru še vedno deluje. Emanuelov sin Bojan Ilich je bil leta 1941, samo tri dni po Hitlerjevem prihodu v Maribor, pobudnik prve uporniške akcije na Slovenskem, požiga nemških avtomobilov v središču mesta. Še istega leta so ga Nemci ujeli in ustrelili kot talca, starega komaj 19 let. Bojanov starejši brat Milovan, Bredin oče, je imel prav tako težko zgodbo, ki je tekla od partizanstva prek koncentracijskega taborišča do povojnega zapora.

Breda Ilich Klančnik in Iztok Ilich, 2. del

V štiridelnem nizu oddaj obuja spomine umetnostna zgodovinarka Breda Ilich Klančnik. V prvih dveh delih bomo spoznali rod njene matere – Bredinega pradeda dr. Franca Simoniča, bibliografa in bibliotekarja, ravnatelja Univerzitetne knjižnice na Dunaju in življenje njegove družine v prestolnici monarhije na prelomu iz 19. v 20. stoletje ter njenega deda, dr. Janka Šlebingerja, Simoničevega zeta, prav tako bibliografa in bibliotekarja ter prvega ravnatelja Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani. V drugem delu se bo Bredi Ilich Klančnik pridružil brat Iztok Ilich in skupaj se bosta spominjala življenja s sorodniki v Gornji Radgoni, v Simonič-Šlebingerjevi hiši z veliko knjižnico. Tretji del je posvečen očetovemu rodu, potomcem slaščičarskega mojstra Emanuela Ilicha, ki se je leta 1904 iz Češke priselil v Maribor. Slaščičarna Ilich v Mariboru še vedno deluje. Emanuelov sin Bojan Ilich je bil leta 1941, samo tri dni po Hitlerjevem prihodu v Maribor, pobudnik prve uporniške akcije na Slovenskem, požiga nemških avtomobilov v središču mesta. Še istega leta so ga Nemci ujeli in ustrelili kot talca, starega komaj 19 let. Bojanov starejši brat Milovan, Bredin oče, je imel prav tako težko zgodbo, ki je tekla od partizanstva prek koncentracijskega taborišča do povojnega zapora.

Breda Ilich Klančnik, 1. del

V štiridelnem nizu oddaj obuja spomine umetnostna zgodovinarka Breda Ilich Klančnik. V prvih dveh delih bomo spoznali rod njene matere – Bredinega pradeda dr. Franca Simoniča, bibliografa in bibliotekarja, ravnatelja Univerzitetne knjižnice na Dunaju in življenje njegove družine v prestolnici monarhije na prelomu iz 19. v 20. stoletje ter njenega deda, dr. Janka Šlebingerja, Simoničevega zeta, prav tako bibliografa in bibliotekarja ter prvega ravnatelja Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani. V drugem delu se bo Bredi Ilich Klančnik pridružil brat Iztok Ilich in skupaj se bosta spominjala življenja s sorodniki v Gornji Radgoni, v Simonič-Šlebingerjevi hiši z veliko knjižnico. Tretji del je posvečen očetovemu rodu, potomcem slaščičarskega mojstra Emanuela Ilicha, ki se je leta 1904 iz Češke priselil v Maribor. Slaščičarna Ilich v Mariboru še vedno deluje. Emanuelov sin Bojan Ilich je bil leta 1941, samo tri dni po Hitlerjevem prihodu v Maribor, pobudnik prve uporniške akcije na Slovenskem, požiga nemških avtomobilov v središču mesta. Še istega leta so ga Nemci ujeli in ustrelili kot talca, starega komaj 19 let. Bojanov starejši brat Milovan, Bredin oče, je imel prav tako težko zgodbo, ki je tekla od partizanstva prek koncentracijskega taborišča do povojnega zapora.

Prof.dr. Elko Borko, 3. del

Ginekolog in porodničar, primarij prof. dr. Elko Borko, je dolgoletni predstojnik ginekološkega oddelka Splošne bolnišnice Maribor, zdaj Klinike za ginekologijo in perinatologijo Univerzitetnega kliničnega centra v Mariboru, ki je bila že v tistem času vodilna na področju uvajanja novih metod diagnostike in zdravljenja v celotnem jugoslovanskem prostoru. Bil je tudi med ustanovitelji Medicinske fakultete Univerze v Mariboru in profesor tako na mariborski kot na ljubljanski medicinski fakulteti. Zdaj upokojeni devetdesetletni zdravnik Elko Borko je še vedno zelo aktiven kot predsednik Medikohistorične sekcije Slovenskega zdravniškega društva, ki skrbi za ohranjanje spomina na velika imena slovenskega zdravništva v preteklosti. V tridelnih Spominih Elka Borka, ki so zaradi bogastva slikovnega in filmskega dokumentarnega gradiva prava freska burnega dogajanja v Mariboru v času med obema vojnama, ob okupaciji (leta 1941 so Nemci Borkove s prvim transportom izselili v Srbijo) in v povojnem času, bomo spoznali tudi Borkovo družino, predvsem očeta, gimnazijskega profesorja in književnika Franceta Borka, ki je začel ustvarjati v Kocbekovem krščanskosocialnem okolju. Še posebej zanimivo je poglavje o povojnem odnosu do katoliško usmerjenih profesorjev in o izključitvah velike skupine vernih dijakinj in dijakov iz mariborskega učiteljišča v začetku petdesetih let prejšnjega stoletja. Očitali so jim politično neprimernost, češ da ne morejo vzgajati mladega rodu v duhu novega časa. V oddaji bodo posamezna poglavja iz življenja in dela Franceta in Elka Borka ter dogajanje v Mariboru osvetlili tudi zgodovinar prof. Janez Pastar, dr. Vlasta Stavbar iz Univerzitetne knjižnice v Mariboru ter zdravnik prof. dr. Iztok Takač, dekan Medicinske fakultete Univerze v Mariboru in sedanji predstojnik Klinike za ginekologijo in perinatologijo.

Prof. dr. Elko Borko, 2. del

Ginekolog in porodničar, primarij prof. dr. Elko Borko, je dolgoletni predstojnik ginekološkega oddelka Splošne bolnišnice Maribor, zdaj Klinike za ginekologijo in perinatologijo Univerzitetnega kliničnega centra v Mariboru, ki je bila že v tistem času vodilna na področju uvajanja novih metod diagnostike in zdravljenja v celotnem jugoslovanskem prostoru. Bil je tudi med ustanovitelji Medicinske fakultete Univerze v Mariboru in profesor tako na mariborski kot na ljubljanski medicinski fakulteti. Zdaj upokojeni devetdesetletni zdravnik Elko Borko je še vedno zelo aktiven kot predsednik Medikohistorične sekcije Slovenskega zdravniškega društva, ki skrbi za ohranjanje spomina na velika imena slovenskega zdravništva v preteklosti. V tridelnih Spominih Elka Borka, ki so zaradi bogastva slikovnega in filmskega dokumentarnega gradiva prava freska burnega dogajanja v Mariboru v času med obema vojnama, ob okupaciji (leta 1941 so Nemci Borkove s prvim transportom izselili v Srbijo) in v povojnem času, bomo spoznali tudi Borkovo družino, predvsem očeta, gimnazijskega profesorja in književnika Franceta Borka, ki je začel ustvarjati v Kocbekovem krščanskosocialnem okolju. Še posebej zanimivo je poglavje o povojnem odnosu do katoliško usmerjenih profesorjev in o izključitvah velike skupine vernih dijakinj in dijakov iz mariborskega učiteljišča v začetku petdesetih let prejšnjega stoletja. Očitali so jim politično neprimernost, češ da ne morejo vzgajati mladega rodu v duhu novega časa. V oddaji bodo posamezna poglavja iz življenja in dela Franceta in Elka Borka ter dogajanje v Mariboru osvetlili tudi zgodovinar prof. Janez Pastar, dr. Vlasta Stavbar iz Univerzitetne knjižnice v Mariboru ter zdravnik prof. dr. Iztok Takač, dekan Medicinske fakultete Univerze v Mariboru in sedanji predstojnik Klinike za ginekologijo in perinatologijo.

Prof.dr. Elko Borko, 1. del

Ginekolog in porodničar, primarij prof. dr. Elko Borko, je dolgoletni predstojnik ginekološkega oddelka Splošne bolnišnice Maribor, zdaj Klinike za ginekologijo in perinatologijo Univerzitetnega kliničnega centra v Mariboru, ki je bila že v tistem času vodilna na področju uvajanja novih metod diagnostike in zdravljenja v celotnem jugoslovanskem prostoru. Bil je tudi med ustanovitelji Medicinske fakultete Univerze v Mariboru in profesor tako na mariborski kot na ljubljanski medicinski fakulteti. Zdaj upokojeni devetdesetletni zdravnik Elko Borko je še vedno zelo aktiven kot predsednik Medikohistorične sekcije Slovenskega zdravniškega društva, ki skrbi za ohranjanje spomina na velika imena slovenskega zdravništva v preteklosti. V tridelnih Spominih Elka Borka, ki so zaradi bogastva slikovnega in filmskega dokumentarnega gradiva prava freska burnega dogajanja v Mariboru v času med obema vojnama, ob okupaciji (leta 1941 so Nemci Borkove s prvim transportom izselili v Srbijo) in v povojnem času, bomo spoznali tudi Borkovo družino, predvsem očeta, gimnazijskega profesorja in književnika Franceta Borka, ki je začel ustvarjati v Kocbekovem krščanskosocialnem okolju. Še posebej zanimivo je poglavje o povojnem odnosu do katoliško usmerjenih profesorjev in o izključitvah velike skupine vernih dijakinj in dijakov iz mariborskega učiteljišča v začetku petdesetih let prejšnjega stoletja. Očitali so jim politično neprimernost, češ da ne morejo vzgajati mladega rodu v duhu novega časa. V oddaji bodo posamezna poglavja iz življenja in dela Franceta in Elka Borka ter dogajanje v Mariboru osvetlili tudi zgodovinar prof. Janez Pastar, dr. Vlasta Stavbar iz Univerzitetne knjižnice v Mariboru ter zdravnik prof. dr. Iztok Takač, dekan Medicinske fakultete Univerze v Mariboru in sedanji predstojnik Klinike za ginekologijo in perinatologijo.

Bratje Suhadolc: Anton Suhadolc, 4. del

O svojih spominih bodo pripovedovali trije bratje Suhadolc: najmlajši Janez, legendarni profesor prostoročnega risanja na Fakulteti za arhitekturo, ki je zasnoval in izdelal tudi več sto stolov; Matija, prav tako arhitekt, ki je med drugim avtor načrtov za ureditev številnih samostanskih knjižnic na Slovenskem; in najstarejši, prof. dr. Anton, upokojeni profesor matematike na ljubljanski univerzi ter tudi navdušen botanik, preučevalec in zbiralec različnih vrst lesa. Med drugim se bodo spomnili svojih treh že pokojnih sestra, psihologinje Mete, poročene Krečič; arhitektke in spomeniške konservatorke Nataše, poročene Štupar Šumi, ter zdravnice Andreje, poročene Pipp. Spregovorili bodo tudi o svojih starših. Oče teh šestih otrok, gradbeni inženir in projektant Anton Suhadolc, je bil dve desetletji pred drugo svetovno vojno statik in vodja gradbišč pri največjih projektih arhitekta Jožeta Plečnika (gradnja cerkve v Šiški, stadiona ...) ter Plečnikov tesen prijatelj, obenem pa je samostojno ustvaril tudi več zgradb v Ljubljani. Mama, učiteljica Natalija, izhaja iz v naše kraje davno priseljene italijanske rodbine Sartori, oče pa po mamini strani iz prav tako italijanske družine Peruzzi, v kateri sta bila najbolj znana praded Martin Peruzzi, ki je leta 1875 prvi opozoril strokovnjake Deželnega muzeja Rudolfinum (danes Narodnega muzeja) na zanimive najdbe ostankov kolišč na Barju, ter njegov sin, kipar Svitoslav Peruzzi. Brata Anton in Matija Suhadolc sta bila rojena v desetletju pred drugo svetovno vojno, najmlajši Janez pa med njo. Vsak od bratov je imel zanimivo in ustvarjalno življenjsko pot. Njihove pripovedi v Spominih spremlja na stotine fotografij iz javnih in zasebnih virov. Številne med njimi so bile le redko objavljene. Nekatere fotografije v oddaji pa so bile objavljene prvič. Videti bo mogoče tudi posnetke iz arhivskih dokumentarnih filmov. Spet se napoveduje privlačna freska nekdanjih časov.

Bratje Suhadolc: Anton Suhadolc, 3. del

O svojih spominih bodo pripovedovali trije bratje Suhadolc: najmlajši Janez, legendarni profesor prostoročnega risanja na Fakulteti za arhitekturo, ki je zasnoval in izdelal tudi več sto stolov; Matija, prav tako arhitekt, ki je med drugim avtor načrtov za ureditev številnih samostanskih knjižnic na Slovenskem; in najstarejši, prof. dr. Anton, upokojeni profesor matematike na ljubljanski univerzi ter tudi navdušen botanik, preučevalec in zbiralec različnih vrst lesa. Med drugim se bodo spomnili svojih treh že pokojnih sestra, psihologinje Mete, poročene Krečič; arhitektke in spomeniške konservatorke Nataše, poročene Štupar Šumi, ter zdravnice Andreje, poročene Pipp. Spregovorili bodo tudi o svojih starših. Oče teh šestih otrok, gradbeni inženir in projektant Anton Suhadolc, je bil dve desetletji pred drugo svetovno vojno statik in vodja gradbišč pri največjih projektih arhitekta Jožeta Plečnika (gradnja cerkve v Šiški, stadiona ...) ter Plečnikov tesen prijatelj, obenem pa je samostojno ustvaril tudi več zgradb v Ljubljani. Mama, učiteljica Natalija, izhaja iz v naše kraje davno priseljene italijanske rodbine Sartori, oče pa po mamini strani iz prav tako italijanske družine Peruzzi, v kateri sta bila najbolj znana praded Martin Peruzzi, ki je leta 1875 prvi opozoril strokovnjake Deželnega muzeja Rudolfinum (danes Narodnega muzeja) na zanimive najdbe ostankov kolišč na Barju, ter njegov sin, kipar Svitoslav Peruzzi. Brata Anton in Matija Suhadolc sta bila rojena v desetletju pred drugo svetovno vojno, najmlajši Janez pa med njo. Vsak od bratov je imel zanimivo in ustvarjalno življenjsko pot. Njihove pripovedi v Spominih spremlja na stotine fotografij iz javnih in zasebnih virov. Številne med njimi so bile le redko objavljene. Nekatere fotografije v oddaji pa so bile objavljene prvič. Videti bo mogoče tudi posnetke iz arhivskih dokumentarnih filmov. Spet se napoveduje privlačna freska nekdanjih časov.

Bratje Suhadolc: Anton Suhadolc, 2. del

O svojih spominih bodo pripovedovali trije bratje Suhadolc: najmlajši Janez, legendarni profesor prostoročnega risanja na Fakulteti za arhitekturo, ki je zasnoval in izdelal tudi več sto stolov; Matija, prav tako arhitekt, ki je med drugim avtor načrtov za ureditev številnih samostanskih knjižnic na Slovenskem; in najstarejši, prof. dr. Anton, upokojeni profesor matematike na ljubljanski univerzi ter tudi navdušen botanik, preučevalec in zbiralec različnih vrst lesa. Med drugim se bodo spomnili svojih treh že pokojnih sestra, psihologinje Mete, poročene Krečič; arhitektke in spomeniške konservatorke Nataše, poročene Štupar Šumi, ter zdravnice Andreje, poročene Pipp. Spregovorili bodo tudi o svojih starših. Oče teh šestih otrok, gradbeni inženir in projektant Anton Suhadolc, je bil dve desetletji pred drugo svetovno vojno statik in vodja gradbišč pri največjih projektih arhitekta Jožeta Plečnika (gradnja cerkve v Šiški, stadiona ...) ter Plečnikov tesen prijatelj, obenem pa je samostojno ustvaril tudi več zgradb v Ljubljani. Mama, učiteljica Natalija, izhaja iz v naše kraje davno priseljene italijanske rodbine Sartori, oče pa po mamini strani iz prav tako italijanske družine Peruzzi, v kateri sta bila najbolj znana praded Martin Peruzzi, ki je leta 1875 prvi opozoril strokovnjake Deželnega muzeja Rudolfinum (danes Narodnega muzeja) na zanimive najdbe ostankov kolišč na Barju, ter njegov sin, kipar Svitoslav Peruzzi. Brata Anton in Matija Suhadolc sta bila rojena v desetletju pred drugo svetovno vojno, najmlajši Janez pa med njo. Vsak od bratov je imel zanimivo in ustvarjalno življenjsko pot. Njihove pripovedi v Spominih spremlja na stotine fotografij iz javnih in zasebnih virov. Številne med njimi so bile le redko objavljene. Nekatere fotografije v oddaji pa so bile objavljene prvič. Videti bo mogoče tudi posnetke iz arhivskih dokumentarnih filmov. Spet se napoveduje privlačna freska nekdanjih časov.

Bratje Suhadolc: Anton Suhadolc, 1. del

O svojih spominih bodo pripovedovali trije bratje Suhadolc: najmlajši Janez, legendarni profesor prostoročnega risanja na Fakulteti za arhitekturo, ki je zasnoval in izdelal tudi več sto stolov; Matija, prav tako arhitekt, ki je med drugim avtor načrtov za ureditev številnih samostanskih knjižnic na Slovenskem; in najstarejši, prof. dr. Anton, upokojeni profesor matematike na ljubljanski univerzi ter tudi navdušen botanik, preučevalec in zbiralec različnih vrst lesa. Med drugim se bodo spomnili svojih treh že pokojnih sestra, psihologinje Mete, poročene Krečič; arhitektke in spomeniške konservatorke Nataše, poročene Štupar Šumi, ter zdravnice Andreje, poročene Pipp. Spregovorili bodo tudi o svojih starših. Oče teh šestih otrok, gradbeni inženir in projektant Anton Suhadolc, je bil dve desetletji pred drugo svetovno vojno statik in vodja gradbišč pri največjih projektih arhitekta Jožeta Plečnika (gradnja cerkve v Šiški, stadiona ...) ter Plečnikov tesen prijatelj, obenem pa je samostojno ustvaril tudi več zgradb v Ljubljani. Mama, učiteljica Natalija, izhaja iz v naše kraje davno priseljene italijanske rodbine Sartori, oče pa po mamini strani iz prav tako italijanske družine Peruzzi, v kateri sta bila najbolj znana praded Martin Peruzzi, ki je leta 1875 prvi opozoril strokovnjake Deželnega muzeja Rudolfinum (danes Narodnega muzeja) na zanimive najdbe ostankov kolišč na Barju, ter njegov sin, kipar Svitoslav Peruzzi. Brata Anton in Matija Suhadolc sta bila rojena v desetletju pred drugo svetovno vojno, najmlajši Janez pa med njo. Vsak od bratov je imel zanimivo in ustvarjalno življenjsko pot. Njihove pripovedi v Spominih spremlja na stotine fotografij iz javnih in zasebnih virov. Številne med njimi so bile le redko objavljene. Nekatere fotografije v oddaji pa so bile objavljene prvič. Videti bo mogoče tudi posnetke iz arhivskih dokumentarnih filmov. Spet se napoveduje privlačna freska nekdanjih časov.

Bratje Suhadolc: Matija Suhadolc, 4. del

O svojih spominih bodo pripovedovali trije bratje Suhadolc: najmlajši Janez, legendarni profesor prostoročnega risanja na Fakulteti za arhitekturo, ki je zasnoval in izdelal tudi več sto stolov; Matija, prav tako arhitekt, ki je med drugim avtor načrtov za ureditev številnih samostanskih knjižnic na Slovenskem; in najstarejši, prof. dr. Anton, upokojeni profesor matematike na ljubljanski univerzi ter tudi navdušen botanik, preučevalec in zbiralec različnih vrst lesa. Med drugim se bodo spomnili svojih treh že pokojnih sestra, psihologinje Mete, poročene Krečič; arhitektke in spomeniške konservatorke Nataše, poročene Štupar Šumi, ter zdravnice Andreje, poročene Pipp. Spregovorili bodo tudi o svojih starših. Oče teh šestih otrok, gradbeni inženir in projektant Anton Suhadolc, je bil dve desetletji pred drugo svetovno vojno statik in vodja gradbišč pri največjih projektih arhitekta Jožeta Plečnika (gradnja cerkve v Šiški, stadiona ...) ter Plečnikov tesen prijatelj, obenem pa je samostojno ustvaril tudi več zgradb v Ljubljani. Mama, učiteljica Natalija, izhaja iz v naše kraje davno priseljene italijanske rodbine Sartori, oče pa po mamini strani iz prav tako italijanske družine Peruzzi, v kateri sta bila najbolj znana praded Martin Peruzzi, ki je leta 1875 prvi opozoril strokovnjake Deželnega muzeja Rudolfinum (danes Narodnega muzeja) na zanimive najdbe ostankov kolišč na Barju, ter njegov sin, kipar Svitoslav Peruzzi. Brata Anton in Matija Suhadolc sta bila rojena v desetletju pred drugo svetovno vojno, najmlajši Janez pa med njo. Vsak od bratov je imel zanimivo in ustvarjalno življenjsko pot. Njihove pripovedi v Spominih spremlja na stotine fotografij iz javnih in zasebnih virov. Številne med njimi so bile le redko objavljene. Nekatere fotografije v oddaji pa so bile objavljene prvič. Videti bo mogoče tudi posnetke iz arhivskih dokumentarnih filmov. Spet se napoveduje privlačna freska nekdanjih časov.

Bratje Suhadolc: Matija Suhadolc, 3. del

O svojih spominih bodo pripovedovali trije bratje Suhadolc: najmlajši Janez, legendarni profesor prostoročnega risanja na Fakulteti za arhitekturo, ki je zasnoval in izdelal tudi več sto stolov; Matija, prav tako arhitekt, ki je med drugim avtor načrtov za ureditev številnih samostanskih knjižnic na Slovenskem; in najstarejši, prof. dr. Anton, upokojeni profesor matematike na ljubljanski univerzi ter tudi navdušen botanik, preučevalec in zbiralec različnih vrst lesa. Med drugim se bodo spomnili svojih treh že pokojnih sestra, psihologinje Mete, poročene Krečič; arhitektke in spomeniške konservatorke Nataše, poročene Štupar Šumi, ter zdravnice Andreje, poročene Pipp. Spregovorili bodo tudi o svojih starših. Oče teh šestih otrok, gradbeni inženir in projektant Anton Suhadolc, je bil dve desetletji pred drugo svetovno vojno statik in vodja gradbišč pri največjih projektih arhitekta Jožeta Plečnika (gradnja cerkve v Šiški, stadiona ...) ter Plečnikov tesen prijatelj, obenem pa je samostojno ustvaril tudi več zgradb v Ljubljani. Mama, učiteljica Natalija, izhaja iz v naše kraje davno priseljene italijanske rodbine Sartori, oče pa po mamini strani iz prav tako italijanske družine Peruzzi, v kateri sta bila najbolj znana praded Martin Peruzzi, ki je leta 1875 prvi opozoril strokovnjake Deželnega muzeja Rudolfinum (danes Narodnega muzeja) na zanimive najdbe ostankov kolišč na Barju, ter njegov sin, kipar Svitoslav Peruzzi. Brata Anton in Matija Suhadolc sta bila rojena v desetletju pred drugo svetovno vojno, najmlajši Janez pa med njo. Vsak od bratov je imel zanimivo in ustvarjalno življenjsko pot. Njihove pripovedi v Spominih spremlja na stotine fotografij iz javnih in zasebnih virov. Številne med njimi so bile le redko objavljene. Nekatere fotografije v oddaji pa so bile objavljene prvič. Videti bo mogoče tudi posnetke iz arhivskih dokumentarnih filmov. Spet se napoveduje privlačna freska nekdanjih časov.

Dokumentarci

Predlogi

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Več

Več

Več

Več

Več

Čakalna vrsta

Prispevki

Sorodni prispevki