Čarobni trenutki glasbe, Labodje jezero Rudolfa Nurejeva

V Dunajski državni operi se je 15. oktobra 1964 pisala zgodovina. Potekala je baletna predstava Labodje jezero v koreografiji ruskega plesalca Rudolfa Nurejeva, ki je nastopil v glavni vlogi z angleško primabalerino Margot Fonteyn. Predstava je bila izjemno uspešna, občinstvo je z aplavzom priklicalo nastopajoče na oder kar 89-krat. Glasbeni dokumentarni film predstavi odlomke iz te legendarne predstave, pomen ikone baleta – Rudolfa Nurejeva – pa orišejo številni poznavalci baleta. MAGICAL MOMENTS OF MUSIC, RUDOLF NUREYEV'S SWAN LAKE /Nemčija2023/ režija Anne-Kathrin Peitz

Gordon Buchanan: moja epska pustolovščina z velblodi

Gordon Buchanan se na epsko potovanje čez puščavo Gobi odpravi z dvogrbima velblodoma – vrsto, ki je zelo ikonična, vendar najmanj razumljena. Če hoče, da mu potovanje uspe, se mora z velblodoma spoprijateljiti ter pridobiti njuno zaupanje in spoštovanje. Prečkali bodo vetrovne peščene sipine, neskončne kamnite planjave in zahrbtno goro Bumbat, pri tem pa lahko opazovali še nekatere druge prebivalce puščave. Gordonova velika želja je, da bi videl tudi najbolj ogroženo podvrsto rjavega medveda. Se mu bo uresničila? GORDON BUCHANAN: MY EPIC CAMEL ADVENTURE / Velika Britanija / 2024 / Režija: Jack Warrender

Sinovi burje – Zgodba o vrnitvi kraškega ovčarja na mejo med človeka in volka

To je zgodba o dveh sinovih burje, kraškem ovčarju Krasu, pastirskem psu in slovenskem volku, znamenitem Slavcu, začetniku volčjega tropa. V Sloveniji živi skoraj 300.000 psov, od tega le še 900 kraških ovčarjev. Kraški ovčar ali kraševec je zadnja slovenska avtohtona pasma. Film spremlja Krasa od skotitve in pastirske male šole v psarni Pižmohtova v Cerkljanskem hribovju do kmetije Kržič nad Podpečjo, kjer pri enem letu postane pastirski pes in dobi svojo čredo. Film pa pripoveduje o še enem sinu burje – slovenskem volku. Vzporedna zgodba predstavi znamenitega Slavca, ki se je leta 2012 podal na 1000 kilometrov dolgo pot do Verone v Italiji, kjer se je po 130 letih spet oblikoval volčji trop. V filmu Krasa po starodavni pastirski metodi najprej vzgaja Emil Pižmoht, pravi šepetalec psom, na kmetiji Kržič pa ga prevzame mladi in nadarjeni Jožef Kržič, ki ga z očetom pripelje do konca pastirskega uka. V svet volka in po Slavčevi sledi vse do Verone gledalce popelje biolog dr. Miha Krofel, ki velja za enega največjih slovenskih in evropskih poznavalcev velikih zveri. V slovenskih gozdovih danes živi le še okrog 100 volkov. Dokumentarni film Sinovi burje je nastal v produkciji Astral film v koprodukciji z RTVSLO in s podporo SFC. Scenarist in režiser je bil Miha Čelar, koscenarist Blaž Vehovar, direktor fotografije pa Rožle Breg.

Oblikovanje ženske – zgodba o nedrčku

Dokumentarna oddaja razkriva zgodovino nespornega simbola ženskosti in obenem tarče ostrih feminističnih kritik, majhnega, a pomembnega koščka blaga, ki zvesto zrcali stanje na svetu in vlogo ženske v njem. Zdi se, da ta kos spodnjega perila obstaja od nekdaj, v resnici pa je nastal šele ob koncu 19. stoletja, ko je končno odrešil ženske utesnjujočih korzetov, v katerih so trpele od renesanse. S povečanjem potrebe po ženski delovni sili je podpornik za prsi med prvo svetovno vojno prešel v množično uporabo, se razširil po vsem svetu, s tehničnimi inovacijami večkrat spremenil podobo, oblikoval žensko postavo v skladu s trenutnimi modnimi smernicami in se razvil do neštetih današnjih različic. Kaj pa ga čaka v prihodnosti? Je nedrček res nepogrešljiv del garderobe ali le orodje omejevanja ženskega telesa? SHAPING LADIES: A BRA STORY / Francija / 2023 / Režija: Sandra Rude

Druge sanje Martina Luthra Kinga

Dokumentarna oddaja razkriva manj znane razsežnosti dolgoletnega boja za pravice temnopoltih v ZDA, gibanja pod vodstvom slovitega baptističnega duhovnika, doktorja filozofije in neomajnega zagovornika nenasilja, Martina Luthra Kinga. Po njegovih neutrudnih prizadevanjih je leta 1964 predsednik Lyndon B. Johnson naposled podpisal zakon o državljanskih pravicah, dobro leto pozneje pa še zakon o volilni pravici in s tem uradno odpravil rasno razlikovanje v državi. King je slavil zgodovinsko zmago, vendar je kmalu ugotovil, da črke na papirju ne prinašajo pričakovanih sprememb … MARTIN LUTHER KING: MORE THAN ONE DREAM / L'AUTRE REVE DE MARTIN LUTHER KING / Francija / 2022 / Režija: Barbara Necek

Miki Muster

Dokumentarni film s preprostim naslovom Miki Muster s pričevanji strokovnjakov, prijateljev in družine predstavi izjemen opus Mikija Mustra – avtorja, ki je s trmo in vztrajnostjo zapisal strip in animacijo v kolektivni spomin več generacij. Zvitorepec, sprva skoraj naključen projekt, je več kot dvajset let prinašal izvirne zgodbe, polne humorja, pustolovščin in subtilnega družbenega komentarja. Mustrova največja strast je bila animacija: od legendarnih televizijskih oglasov in nepozabnih Zajčkov Cik cak do mednarodno uspešnih kratkih filmov, ustvarjenih v Nemčiji. Po vrnitvi domov se je preizkusil tudi v politični karikaturi in presenetil z uspehi v tekmovalnem plavanju. Film je poklon izjemnemu ustvarjalcu, obenem pa njegovo delo postavlja v dialog s sodobnim časom in prinaša tudi kritičen pogled na nekatere vidike njegove zapuščine.

Azija, 7. del

Bit in Anže na lastni koži izkusita misterij Južne Koreje, kjer na javnih površinah praktično ni košev za smeti, a tudi smeti na tleh ni videti. Sprašujeta se, kam z odpadki, ko si na prostem. Južna Koreja je znana po visokih tehnologijah. Mednje sodijo tudi hitri vlaki, ki dosežejo hitrosti več kot 300 km/h. Z enim od njih se iz Seula odpravita v približno uro oddaljeni Daejeon. Tam obiščeta znameniti vrelec tople vode, v katerem domačini namakajo noge in ga seveda preizkusita tudi sama. Za vrhunec potovanja se odpravita še na eno najbolj varovanih območij na svetu – mejo s Severno Korejo. Ob obisku demilitariziranega območja svoboda dobi povsem novo dimenzijo.

Retorika

Retorika ni le teorija govorništva, veščina prepričevanja, ki izvira iz antične Grčije, ampak je spretnost, znanje govorjenja in izražanja sploh, odraža pa se v našem sporazumevanju. Zakaj je pomembno, da jo obvladamo? O sodobni retoriki, moči besed, še danes uporabnih antičnih postulatih in zakonitostih govori strokovnjakinja dr. Janja Žmavc, retorika pa v praksi zaživi tako z njenim nastopom kot z izkušnjami študenta na odru AGRFT-ja, učencev OŠ Polzela in ne nazadnje prof. dr. Marka Stabeja. scenarij: Milica Prešeren režija: Primož Meško

Bologna, 4/6

V oddaji Dvanajst jedi v dvanajstih urah bo angleški raper Big Zuu svoje sopotnike s pokušanjem dvanajstih jedi naučil vsega, kar morajo vedeti o nekem mestu. Ne glede na to, ali gre za lokalno ulično hrano ali za odkrivanje sodobne gastronomije, bo Zuu s svojim zanimivim kulinaričnim pristopom vodil gledalce in slavne goste po številnih mestih, kjer bodo odkrivali skrite bisere, tržnice s hrano, domače gostilne in vrhunske restavracije, in tako predstavil še nikoli videno stran nekaterih najbolj živahnih evropskih mest. 4. del: Bologna Raper Big Zuu znane osebnosti popelje na kulinarična popotovanja po evropskih mestih, kjer jim s pomočjo dvanajstih jedi razkrije značaj, kulturo in okuse kraja. Tokrat z dobrim prijateljem in Marvelovim zvezdnikom Willom Poulterjem obišče prestolnico italijanske kulinarike Bologno. Skupaj okušata lokalne specialitete, kot so certosino, tradicionalni božični kolač, sladoled z balzamičnim kisom in seveda legendarni ragu. BIG ZUU'S 12 DISHES IN 12 HOURS / Velika Britanija / 2023 / Režija: Chris Faith

Kvirovski planet

Pri iskanju odgovora na to, kaj je imela v mislih mati narava, ugotovimo, da je bila zelo odprtega duha. Ta nazorni, duhoviti in vznemirljivi dokumentarni film nas popelje v svet živalske spolnosti, ki je veliko pestrejša, kot si mislimo. QUEER PLANET / Velika Britanija / 2023 / Izvršna producentka: Martha Holmes

Taylor Swift, 2/2

Taylor Swift je generacijski fenomen. Je popzvezdnica, kantavtorica in poslovnica. Ta dokumentarni film pripoveduje zgodbo o njenem uspehu. Od njenega otroštva do danes prikazuje njeno 20-letno glasbeno pot z redko videnimi posnetki ter komentarji poznavalcev glasbene industrije in oboževalcev. Morda boste videli plat Taylor Swift, ki je ne poznate ali ne pričakujete. 2. del: V drugem delu se Taylor Swift, potem ko je bila žrtev kulture izključevanja in se je umaknila iz javnosti, kljubovalno in odločno vrne na sceno. Začne svoje novo obdobje. Nova Taylor ni več tista, ki je v otroštvu želela vsem ugajati, in se ne boji kritike. Upre se glasbeni industriji in kritikom ter spregovori o politiki in sodobnih vprašanjih. Turneja Eras, ki se je je udeležilo več kot 10 milijonov oboževalcev v 21 državah, je vrhunec njenega svetovnega uspeha in zahvala oboževalcem, ki so ji stali ob strani v dobrem in slabem. TAYLOR / Velika Britanija / 2025 / Režija: Guy King

Natascha Kampusch: življenje v ječi

Natascho Kampusch so ugrabili pri 10 letih. 3096 dni je bila zajeta v hiši na obrobju Dunaja, zaprta v ječi, tri metre pod zemljo. Njen ugrabitelj jo je poskušal zlomiti z odtegovanjem hrane, mrazom in samovoljnim prižiganjem ter ugašanjem luči. Ko je Nataschi po osmih letih uspelo zbežati, je upala, da se bo vrnila v pravičen svet, poln razumevanja, toda mnogi njeni zgodbi niso verjeli. NATASCHA KAMPUSCH - A LIFETIME IN PRISON / Danska / 2022 / Režija: Nicole Nielsen Horanyi

Mozart: vzpon genija, 3/3

Dokumentarno-igrana serija z razkošno dramatizacijo in bogatimi glasbenimi vložki gledalce popelje skozi življenje in delo brezčasnega Wolfganga Amadeusa Mozarta. Strokovnjaki, ljubitelji Mozarta in svetovno priznani glasbeniki na podlagi zasebnih pisem in izvirnih rokopisov odstirajo nov pogled na človeka, ki sta ga poleg skladateljske genialnosti zaznamovali neukrotljiva samozavest ter razpetost med pričakovanji drugih in lastnimi hrepenenji. 3. del: Pred Mozartom so težki časi. Leta 1787 mu umre oče, leto pozneje pa v dunajsko družbo zareže avstrijsko-turška vojna. Mozart občinstvu ne želi ustreči z lahkotnim razvedrilom in njegova temačna opera Don Giovanni naleti na hladen sprejem. Zapade v dolgove, kar skrha njegov odnos s Constanze, s smrtjo Jožefa II. pa izgubi tudi pomembnega mecena. Ko si opomore, se zdi, da je končno našel ključ do uspeha. MOZART: RISE OF A GENIUS / Velika Britanija / 2024 / Režija: Alice Smith

Edina zemlja

Palestinski aktivist Basel Adra se je že od mladih nog boril proti izraelski okupaciji palestinskih vasi na jugu Zahodnega brega. S kamero je dokumentiral izraelsko vojsko med rušenjem palestinskih domov v Masafer Jati. Spoznal je tudi izraelskega novinarja Juvala, ki se je pridružil prizadevanju za ohranitev palestinskih vasi in začel redno poročati o nasilju Izraelcev in izgonu Palestincev iz Masafer Jate. Njuno sodelovanje pa ni bilo nikoli preprosto, saj Basel živi pod brutalno izraelsko vojaško okupacijo, Juval pa v svobodnem Izraelu. Film, dobitnik oskarja za najboljši dokumentarni film leta 2025, ki je nastajal v najtemnejših časih za Masafer Jato, je sad iskanja poti do enakopravnosti in pravice. NO OTHER LAND / Palestina, Norveška / 2024 / Režija: Basel Adra, Hamdan Ballal, Yuval Abraham, Rachel Szor

Neskončni spomin

Augusto Góngora, veteranski čilski novinar in pomemben kronist Pinochetovih zločinov, in Paulina Urrutia, igralka in nekdanja ministrica za kulturo, že več kot dvajset let živita v tesnem in ljubečem razmerju. Augustu so diagnosticirali Alzheimerjevo bolezen in od tedaj se par spopada z neizprosnim in vse hitrejšim upadanjem njegovih telesnih in duševnih moči. Zgodba o Paulinini globoki in brezkompromisni predanosti ter Augustovem srditem boju, da bi ohranil svojo identiteto, je srce parajoč in hkrati navdihujoč spomenik neuničljivi moči ljubezni. LA MEMORIA INFINITA / THE ETERNAL MEMORY / Čile, ZDA / 2023 / Režija: Maite Alberdi

Taylor Swift, 2/2

Taylor Swift je generacijski fenomen. Je popzvezdnica, kantavtorica in poslovnica. Ta dokumentarni film pripoveduje zgodbo o njenem uspehu. Od njenega otroštva do danes prikazuje njeno 20-letno glasbeno pot z redko videnimi posnetki ter komentarji poznavalcev glasbene industrije in oboževalcev. Morda boste videli plat Taylor Swift, ki je ne poznate ali ne pričakujete. 2. del: V drugem delu se Taylor Swift, potem ko je bila žrtev kulture izključevanja in se je umaknila iz javnosti, kljubovalno in odločno vrne na sceno. Začne svoje novo obdobje. Nova Taylor ni več tista, ki je v otroštvu želela vsem ugajati, in se ne boji kritike. Upre se glasbeni industriji in kritikom ter spregovori o politiki in sodobnih vprašanjih. Turneja Eras, ki se je je udeležilo več kot 10 milijonov oboževalcev v 21 državah, je vrhunec njenega svetovnega uspeha in zahvala oboževalcem, ki so ji stali ob strani v dobrem in slabem. TAYLOR / Velika Britanija / 2025 / Režija: Guy King

Taylor Swift, 1/2

Taylor Swift je generacijski fenomen. Je popzvezdnica, kantavtorica in poslovnica. Ta dokumentarni film pripoveduje zgodbo o njenem uspehu. Od njenega otroštva do danes prikazuje njeno 20-letno glasbeno pot z redko videnimi posnetki ter komentarji poznavalcev glasbene industrije in oboževalcev. Morda boste videli plat Taylor Swift, ki je ne poznate ali ne pričakujete. 1. del: Taylor Swift je na vrhuncu slave. Ne piše le uspešnic – svoje življenje spreminja v zgodbo, ki jo milijoni ljudi z zanimanjem spremljajo. Od čudežnega otroka kantrija do pop fenomena. Zgradila je edinstveno vez s svojimi oboževalci, a se ves čas spopada z bliščem in bedo svetovne slave. Deležna je spletne kritike, ki presega celo njeno sposobnost preobrazbe. Jo bo ta kritika pokopala ali se bo vrnila na sceno? TAYLOR / Velika Britanija / 2025 / Režija: Guy King

Joan Baez - Jaz sem hrušč

Dokumentarec spremlja »kraljico folka« na poslovilni turneji leta 2018 in oživlja njeno preteklost z brskanjem po bogatem osebnem arhivu: družinskih filmih, najstniških dnevnikih in risbah, posnetkih psihoterapij in zvočnih pismih. Joan Baez je zaslovela pri osemnajstih letih, pri enaindvajsetih se je znašla na naslovnici revije Time. Imela je kratko, a intenzivno romanco z mladim Bobom Dylanom in kot glasna zagovornica državljanskih pravic korakala ob Martinu Luthru Kingu. Izvemo tudi, da je bila v otroštvu pogosto tarča rasizma (njen oče je bil Mehičan), da se je vse življenje borila z anksioznostjo in da je v sebi nosila globoko zakopano otroško travmo JOAN BAEZ, I AM A NOISE / ZDA / 2023 / Režija: Miri Navasky, Karen O’Connor, Maeve O’Boyle

Mick Jagger, 1/4

V prvem delu štiridelne dokumentarne serije o skupini Rolling Stones bolje spoznamo legendarnega pevca in frontmana Micka Jaggerja. S svojim androginim slogom oblačenja, megalomanskimi zamislimi za odrske scene na stadionih in značilnim glasom je oblikoval sam rokenrol. Navdušuje nas že več kot 60 let. Čeprav je poskusil tudi s solo kariero, zagovarja, da mora skupina vedno ostati skupaj. THE ROLLING STONES - MY LIFE AS A ROLLING STONE / Velika Britanija / 2022 / Režija: Sam Anthony

Keith Richards, 2/4

Drugi del štiridelne dokumentarne serije o skupini Rolling Stones se posveča Keithu Richardsu, legendarnemu kitaristu in glavnemu tekstopiscu skupine. Tako pri igranju na kitaro kot pri pisanju tekstov Keith prisega na občutek. Svoj značilni kitarski slog je ustvaril tako, da je s kitare snel eno od strun. Čeprav je član največje rokovske skupine, je Keith zadržan človek in se je kot mnogi drugi rokovski zvezdniki na poti k slavi zatekel k mamilom. THE ROLLING STONES - MY LIFE AS A ROLLING STONE / Velika Britanija / 2022 / Režija: Oliver Murray

Ronnie Wood, 3/4

V tretjem delu dokumentarne serije o skupini Rolling Stones izvemo več o Ronnieju Woodu, najnovejšemu, a vseeno dolgoletnemu članu skupine. Ronnie je sodeloval v številnih skupinah in je bil vedno v osrčju britanske rokovske scene. V njegovi hiši, imenovani Wick, so se zbirala največja imena rokovske glasbe, med njimi Paul McCartney in David Bowie. Odkar je Stonese prvič videl nastopati, se jim je želel pridružiti. Ko so iskali novega kitarista, se mu je dolgoletna želja uresničila. THE ROLLING STONES - MY LIFE AS A ROLLING STONE / Velika Britanija / 2022 / Režija: Clare Tavernor

Charlie Watts, 4/4

Charlie Watts, bobnar skupine Rolling Stones, je bil poseben človek. V nasprotju z drugimi člani, ki so v mladih letih poslušali bluz, je bila njegova prva in večna ljubezen džez. Rad se je lepo oblačil in je bil pravi angleški gospod. Medtem ko so se drugi člani na turnejah zabavali, je on risal hotelske sobe. Bil je sproščen in je bil tako idealna protiutež njihovi razvratnosti. S svojimi ritmi je ustvaril značilni zvok Rolling Stonesov, ki so se mu poklonili in brez njega prvič po dolgih letih nastopili leta 2021. THE ROLLING STONES - MY LIFE AS A ROLLING STONE / Velika Britanija / 2022 / Režija: James Giles

A ste že dojeli - zgodba o Sydu Barrettu in skupini Pink Floyd

Legenda, uganka, samotar ... Življenje Syda Barretta, ustanovnega člana svetovno znane rockovske skupine Pink Floyd, je polno neodgovorjenih vprašanj. Je bil žrtev uživanja mamil v 60. letih preteklega stoletja, se je umaknil pred pritiski komercialnega glasbenega sveta ali je trpel za nepotrjeno duševno boleznijo? Čeprav je skupini dal ime, napisal prvi dve uspešnici ter je bil glavni vokalist in kitarist, so Barretta drugi člani izrinili iz skupine. Bili so namreč prepričani, da ga je doletel psihotični zlom, ki ga je povzročil LSD. Po odhodu je Barrett sicer posnel samostojni plošči, a je sčasoma zapustil glasbeno industrijo in trideset let živel kot samotar, Pink Floydi pa so zasloveli po vsem svetu kot ena najbolje prodajanih skupin vseh časov. V dokumentarcu med drugimi spregovorijo Roger Waters, David Gilmour in Nick Mason. Znamenito skladbo Shine on you crazy diamond so člani skupine Pink Floyd posvetili prav Barrettu. Film pa je pomemben tudi zato, ker prikaže zgodbo ustvarjalnega človeka in njegovo duševno zdravje v družbenem okviru eksplozivnih 60. let 20. stoletja. HAVE YOU GOT IT YET? THE STORY OF SYD BARRETT & PINK FLOYD / Velika Britanija / 2022 / Režija: Roddy Bogawa, Storm Thorgerson

Gloria Gaynor: Preživela bom

V dokumentarnem filmu spremljamo zgodbo Glorie Gaynor, ki je v 70. letih prejšnjega stoletja zaslovela z disko glasbo in uspešnico I Will Survive. Brezčasno besedilo že od takrat navdihuje ljudi po vsem svetu, le malokdo pa ve, da je tudi pevkina življenjska zgodba grenka. Odraščala je v revni družini in nikoli ni čutila prave ljubezni, dokler ni spoznala moškega, ki je postal njen soprog in menedžer. Gloria je po zatonu disko glasbe nastopala predvsem po Evropi. Ko se ji je skrhal še zakon, se je odločila, da bo šla svojo pot in se posvetila duhovni glasbi; da ne bo le preživela, temveč na novo zaživela. Dolgo nihče ni verjel, da bo nekdanji zvezdnici diska uspelo z gospelom osvojiti poslušalce, vendar je tudi to ni ustavilo. Film nam razkriva, kako Gloria s svojo neomajnostjo, glasbo in sporočili ljudem še danes vliva upanje. I WILL SURVIVE - GLORIA GAYNOR / ZDA / 2023 / Režija: Betsy Schechter

Odmev upora

Kakšna sta zapuščina in vpliv najbolj znanih pesmi upora? To je glasba, prežeta z močnimi sporočili, ki osvetljuje pomembna družbena vprašanja in kliče k spremembam. Boj proti rasnemu ločevanju in nasilju je zaznamovala pesem ameriške legende Nine Simone – Mississippi Goddam. Skladba irskega ustvarjalca Hozierja – Take me to Church – govori o svobodni spolni usmerjenosti. Proti vojni in jedrskemu spopadu se je zavzela britanska skupina Frankie goes to Hollywood s pesmijo Two Tribes. Upor zoper okoljsko in podnebno brezbrižnost je spodbudil slovitega ameriškega glasbenika Marvina Gaya, da je na začetku 70. let prejšnjega stoletja napisal Mercy Mercy Me (The Ecology). V 80. letih pa se je svet povezal v boju proti apartheidu v Južni Afriki s pesmijo britanskega avtorja Jerryja Dammersa – Free Nelson Mandela. Avtorji dokumentarne oddaje Odmev upora raziščejo, kaj tem skladbam še danes, po več desetletjih od nastanka, daje moč. THE SOUND OF PROTEST / ZDA / 2024 / Režija: Siobhan Logue

José Feliciano: Za to kitaro

Pevec, kitarist, skladatelj in večkratni dobitnik grammyja José Feliciano je od rojstva slep. Odraščal je v revščini, najprej v rodnem Portoriku in nato v New Yorku. Z vztrajnostjo in trdno voljo je utiral pot drugim latinskoameriškim glasbenikom, o čemer v filmu med drugim pripovedujeta Gloria Estefan in Carlos Santana. Feliciano je zaslovel s svojo izvedbo skladbe Light My Fire skupine The Doors in ameriške himne Star-Spangled Banner ter z božično uspešnico Feliz Navidad. Bil je eden prvih, ki so latinskoameriški glasbi primešali džez, rok, pop, bluz in flamenko. Po 60 letih kariere velja za enega najboljših kitaristov na svetu. JOSÉ FELICIANO: BEHIND THIS GUITAR / ZDA / 2022 / Režija: Helen Murphy, Frank Licari, Khoa Le

Kočevska Reka

Kočevska Reka je osrednja vas ob križišču poti, sredi gozdnih širjav in pašnikov Goteniško-reške doline, ob vznožju Goteniškega Snežnika (1290 m). Ima nekaj več kot 250 prebivalcev. Na jugozahodu jo obroblja Reški potok, ki izvira pod Trnjevo Goro in ponikne jugovzhodno od Kočevske Reke. Kraški svet v okolici je zelo vrtačast. Pod vasjo teče ponikalnica Reški potok, katerega zgornji tok je zajezen in tvori umetno jezero. Razpotegnjeno, okoli 2 km dolgo in ponekod celo do 6m globoko jezero je pomemben habitat za rastline in živali ter je skupaj z gozdom okoli jezera razglašeno za gozdni rezervat, v katerem med drugim gnezdi tudi zaščiten orel belorepec in druge redke ptice. Med znamenitosti kraja lahko štejemo tudi izvirno kočevarsko arhitekturo oz. prepoznavno gradnjo starih hiš. V Kočevski Reki na sredi vasi je spominski park, kjer je kostanjev drevored in najdebelejši oreh v Sloveniji. Oreh naj bi bil star več kot 400 let, obseg ima 434 cm, visok pa je 15 metrov.

Retorika

Retorika ni le teorija govorništva, veščina prepričevanja, ki izvira iz antične Grčije, ampak je spretnost, znanje govorjenja in izražanja sploh, odraža pa se v našem sporazumevanju. Zakaj je pomembno, da jo obvladamo? O sodobni retoriki, moči besed, še danes uporabnih antičnih postulatih in zakonitostih govori strokovnjakinja dr. Janja Žmavc, retorika pa v praksi zaživi tako z njenim nastopom kot z izkušnjami študenta na odru AGRFT-ja, učencev OŠ Polzela in ne nazadnje prof. dr. Marka Stabeja. scenarij: Milica Prešeren režija: Primož Meško

Potok Reka

Potok Reka je drugi desni pritok reke Pšata. Izvira v dveh povirnih krakih, Lukenjski graben in Brezovški graben na Krvavcu in teče skozi Cerklje na Gorenjskem. V Lukenjski graben se zbirajo vode na Kriški planini na Krvavcu, v Brezovški graben pa z zahodnih pobočij Krvavca. Pôtok je razmeroma ozek pas tekoče vode, ki se navadno izliva v večje potoke, reke ali morja. Potoki običajno niso širši od treh metrov. Njihovo dno je kamnito, prodnato ali zamuljeno. Kamnito dno je pogosto obraslo z algami, planktona pa v sladkih vodah skoraj ni. Potok Reka ima svoja izvirna kraka v dveh gozdnih grabnih na hribovitem območju. Imata strm padec, kar povzroča talno in bočno erozijo, zato je hitrost odtekanja vode večja. Na Brezovškem in Lukenjskem grabnu z inovativnimi pristopi urejajo hudournike z novimi hudourniškimi pregradami in prodnimi zadrževalniki. Z njimi preprečujejo hudourniške nanose materiala in erozijo brežin po strugi navzdol in s tem zmanjšujejo poplavno ogroženost infrastrukture in naselij ob potoku Reka. Scenarij in režija: Matjaž Mihelčič

Badaševica in Škocjanski zatok

Reka, ki jo domačini imenujejo tudi Karlonga ali Korna lunga, je hudourniški vodotok. Dolga je 11 kilometrov in teče znotraj meja mestne občine Koper. Izvira v dolini pod Sv. Antonom in se danes izliva v koprski zaliv (včasih pa se je izlivala v Škocjanski zatok). Del njene struge je umetno reguliran zaradi protipoplavne zaščite. V tej slikoviti vodni krajini Badaševice se prepletajo zgodbe vinski trt, tradicionalnih obmorskih vasi ter urbanega središča, vpetega v slovensko okno v svet – luko Koper. Ob starem toku Badaševice je izredno pomemben biotsko raznovrsten park Škocjanski zatok, ki dokazuje da se sonaravni razvoj in sodobni urbani razvoj lahko lepo prepletata. Skrb za dobro ekološko stanje voda, tako rečnega kot morskega sveta, je pomembno vodilo za prihodnost ter opomin za ljudi, ki živijo in delajo v tej občutljivi vodni krajini. A izziv za prihodnje generacije ostaja, kako naj bodoči urbani razvoj upošteva sonaravnega ter varuje biotsko raznovrstnost na kopnem in v morju.

Jecljanje

Jecljanje je bilo za znanstvenika in jezikoslovca dr. Kozmo Ahačiča najprej težava, pri kateri mu je pomagala logopedinja, potem pa je postalo tudi izziv ali, kot sam pravi, dar. Zaradi jecljanja se veliko bolj poglobi v svoj način govora in vsebino, naučil se je tehnik, retorike, jecljanje pa ga je tudi opomnilo na človekovo ranljivost, da te imajo kljub uspehom lahko za nesposobneža, ki se ne zna niti predstaviti. Jecljanje ni samo težava v govorno-jezikovni komunikaciji, temveč lahko vpliva na celotno človekovo osebnost. In kako se z jecljanjem sooča najstnica Kiara? Kdaj je začela jecljati, kakšen je odziv bližnjih, okolice, šole? Kako to vpliva na njeno življenje? Strokovni pogled na jecljanje pa odstirajo logopedinji in psihologinja. scenarij: Milica Prešeren režija: Primož Meško

Idrijca

Ídrijca je reka v zahodni Sloveniji, levi pritok Soče. Izvira v Idrijskem hribovju južno od Vojskega. Sprva teče po ozki in globoki dolini proti jugovzhodu in severovzhodu, nato proti severu skozi Idrijo in Spodnjo Idrijo. V spodnjem toku teče po globoki dolini proti severozahodu in se pri Mostu na Soči izliva v Sočo. Idrijca nastane iz štirih majhnih izvirov na gozdnatem pobočju v neposredni bližini razvodja s Trebušo, a se po toku navzdol hitro okrepi s številnimi majhnimi pritoki. Tako si je kmalu vrezala globoko, gozdnato in popolnoma neposeljeno dolino Kramaršca, usmerjeno proti jugovzhodu. Čeprav lahko Idrijco po ohranjenosti struge, kakovosti vode in lepoti pokrajine primerjamo s Sočo, je bil turistični razvoj ob njej razmeroma skromen. Najpomembnejša je vsekakor kulturna in tehnična dediščina v Idriji, klavže v zgornjem toku, Divje jezero in Krajinski park Zgornja Idrijca. A je prav zaradi svoje odmaknjenosti in vrezanih grap čedalje bolj zanimiva za ljudi, ki iščejo mir in povezanost z naravo ter seveda za ribiče z vsega sveta. Prav preživljanje časa na prodiščih reke Idrijce pričara vodno krajino v vsej njeni idiličnosti. Scenarij in režija: Matjaž Mihelčič

Kamniška Bistrica

Kamniška Bístrica je reka v osrednji Sloveniji, levi pritok Save. Izvira v kraškem izviru v istoimenski dolini – Kamniška Bistrica – ob južnem vznožju Kamniško-Savinjskih Alp izpod strmih pobočij Rigeljca. Sprva teče po ozki dolini, pri Kamniku vstopi v ravnino Ljubljanske kotline, teče po njenem vzhodnem robu oz. Kamniško-Bistriškem polju skozi Domžale in se pod Vidmom kot levi pritok izliva v Savo – v bližini sotočja z njenim desnim pritokom, Ljubljanico. Za začetek reke velja slikovit kraški izvir v obliki manjšega jezerca v bližini Doma v Kamniški Bistrici, vendar reka dobiva vodo še iz več drugih izvirov. Drugi stalni izvir je Mali izvirek nekoliko niže od glavnega izvira pod cesto, drugi izviri so bolj ali manj občasni in večkrat presahnejo. V poletnem času imata oba malo vode, bleščeče bela apnenčasta prodišča in skale v strugah pa opozarjajo na njuno hudourniško naravo. Njeni končni vodni poti pravijo tudi sotočje treh rek Kamniške Bistrice, Save in Ljubljanice. Tam je nekoč bilo rimsko pristanišče. Reka Kamniška Bistrica je ena izmed najlepših in najslikovitejših vodnih krajin v osrčju Slovenije. Scenarij in režija: Matjaž Mihelčič

Dravinja

Reka Dravinja se začne kot več majhnih izvirov v gozdu nad najvišjimi kmetijami. Dravinja ima po različnih virih dva izvirna kraka, enega na Pohorju, pod Roglo, bolj natančno jugozahodno od Rogle na nadmorski višini 1200 m z imenom Srednja Dravinja, njen drugi izvir pa je pod Ovčarjevim vrhom. V zgornjem delu je dolina razmeroma plitva, a se navzdol hitro poglablja in preide v globoko sotesko s strmimi pobočji. Dravinja je v zgornjem toku izrazito hudourniški vodotok, v spodnjem toku pa značilna nižinska reka s počasnim in vijugastim tokom. Ob Dravinji je drugo najobsežnejše poplavno območje v Sloveniji (okoli 6500 ha), ki sega bolj ali manj sklenjeno od Slovenskih Konjic do izliva v Dravo. Dravinja je reka, ki navdihuje ljudi, željne razgibane vodne krajine, polne naravnih in kulturnih znamenitosti. In prav sonaravno urejanje vodotoka Dravinje, upoštevanje razvoja naselij in ohranjanja biotske raznovrstnosti ter naravnih habitatov za rastlinske ter živalske vrste je eden izmed osrednjih izzivov za razvoj te vodne krajine na Štajerskem. Scenarij in režija: Matjaž Mihelčič

Učitelji

Kdo so naši življenjski učitelji? Zagotovo starši, učitelji v šoli in ne nazadnje narava. Posebne zgodbe so tokrat zgodbe šolskega učitelja, ki tudi v opravi mavričnega samoroga presega običajne načine poučevanja, s čimer je osvojil dijake in si prislužil mednarodno veljavo; zgodbe mladega para, ki na otroka prenaša znanja in vrednote svojih staršev; ter fotografa, filmskega ustvarjalca in pustolovca, ki ga je narava – tudi s težko preizkušnjo, ko ga je zasul plaz – naučila marsičesa. O učiteljih govorijo tudi njihovi učenci, otroci, starši, bližnji in daljni sopotniki. scenarij: Milica Prešeren režija: Božo Grlj

Osapska reka

V Osapski dolini, kjer se nad kraškim robom mešata dva podnebna pasova, teče kraška reka Osp, ki jo imenujemo Osapska reka. Njena rečna krajina ima submediteranske podnebne značilnosti, a se nad kraškim robom sreča z ostrejšim celinskim podnebjem. To se kaže v močnih vetrovih, ki so značilni za to krajino. Ob jamskem izviru Osapske reke so stene in plezališče, med najboljšimi plezalci se je še posebej uveljavila Mišja peč. Osapska reka po slovenskem ozemlju teče nekaj več kot dva kilometra, pot nadaljuje po italijanskem ozemlju, kjer je regulirana in se po približno 4 kilometrih od državne meje v bližini naselja Milje izliva v Tržaški zaliv, natančneje Miljski oziroma Žaveljski zaliv. Osapska reka konča svojo kratko rečno pot v sotočju s Tržaškim zalivom, ki je del Jadranskega morja. Tako s svojim vodnim tokom postane del največjega vodnega telesa na svetu, morja, ki se pretaka ter prepleta skozi morske tokove od Antarktike do Arktike. Osapska reka je in bo ostala ena izmed skritih vodnih krajin, kamor se obiskovalci radi vračajo. Scenarij in režija: Matjaž Mihelčič

Polskava

Polskava je reka, ki se kot tanka, a odločna črta zarisuje čez Dravsko polje in vzhodno Pohorje. Izviri jo napajajo v zelenem objemu pod Žigartovim vrhom, kjer voda priteče izmed skal in se iz številnih potočkov, ki se zlivajo z Areha in Frajhajma, oblikuje v reko. V zgornjem delu teče po prodnatih koritih in gozdnih grapah. V Zgornji Polskavi preide v ravnino in si nadene novo podobo. Značilni pohorski potok, ki si je vrezal pot skozi metamorfne kamnine, se v spodnjem toku razliva čez ilovnato-peščene naplavine. Na izhodu iz gozdnate divjine nastane širok vršaj, življenjski prostor za številne vasi in polja. Polskava je reka dveh svetov: divjine in ravnine. Reko Polskavo odlikuje krajinska pestrost – od silovitih pohorskih hudournikov do melioriranih ravnic. Gozdni griči nad izvirom so varuhi vode. Ob vsakem močnejšem nalivu pa iztisnejo silne tokove, ki drsijo navzdol – med ljudi, na polja, skozi čas.

Bipolarnost

Kakšno je življenje z bipolarno motnjo, za katero so značilni maničnimi vzponi in depresivnimi padci? Kako s to diagnozo po 26 hospitalizacijah danes živi Barbara? Kakšne so bile videti njene manične epizode, ko si je med drugim predstavljala, da je znana oseba, in kako so jih doživljali njeni prijatelji, psihiatrinja, ona sama? Tudi Markovo življene zaznamuje bipolarnost. Ob njegovi prekipevajoči energiji in obilici glasbene ustvarjalnosti marsikdo, z izjemo najbližjih, ni opazil njegovih padcev v depresijo, saj se je takrat umaknil v svoj temni svet. Kakšni strahovi ga obhajajo danes in kaj skrbi njegove bližnje? scenarij: Milica Prešeren režija: Primož Meško

Dragonja

Reka Dragonja, poimenovana po vijugasti, zmajevski silhueti – "drago" v italijanščini pomeni zmaj – velja za eno najlepših naravnih dragocenosti Slovenske Istre. Izvira v objemu Šavrinskega gričevja, od koder se mehko spušča v dolino, ki nosi njeno ime. Tam, med zelenimi valovi pokrajine, oblikuje slikovite slapove, ozke soteske, prodnate obale, meandre in kristalno čiste tolmune. S približno tridesetimi kilometri dolžine je Dragonja mejna reka med Slovenijo in Hrvaško. Ker ne teče skozi nobeno večje naselje, njena struga ostaja naravno ohranjena in divja v svoji lepoti. Dolina Dragonje izstopa po biotski pestrosti – je dom številnim rastlinskim in živalskim vrstam. A njen podvodni svet ob izlivu reke v morje pripoveduje zgodbo o biotski raznovrstnosti sladke in slane vode.

Ivan Cankar: Pohujšanje v dolini šentflorjanski

Skoraj natanko 111 let, kar je izšla v tiskani knjigi in bila nato dober teden pozneje, 21. decembra 1907, tudi krstno uprizorjena v ljubljanski Drami, se bomo v prvi oddaji iz cikla 50 knjig posvetili Cankarjevi “hudobni farsi”. Tako vsaj jo je označil sogovornik v oddaji, dramaturg in gledališki teoretik Tomaž Toporišič, pa tudi Cankar sam je v pismu založniku pravil: “Stvar je največja hudobija, kar sem jih kdaj napisal.“ Oddaje 50 knjig so poziv k bralni drznosti - v tokratni oddaji pa tudi poziv k odkrivanju novih okusov: sogovornik v oddaji Boštjan Napotnik Napo bo osvetlil nenavadno vzporednico, ki jo vidi - med Cankarjem in vampi. Obeta se torej pravo literarno pohujšanje. voditelj: Luka Novak, režija: Darko Sinko, scenarij: Valentina Smej Novak, Luka Novak

Dediščina slovenskih mest

Dokumentarna serija Mestne promenade se po devetih sezonah in šestintridesetih delih zaključuje, v njej pa je urednik, scenarist in voditelj Andrej Doblehar podolgem in počez prehodil Slovenijo in se odpravil tudi v zamejstvo. S pomočjo domačinov je predstavil zgodovinska mesta, njihovo kulturno dediščino in tradicionalen utrip. V zaključnem delu bo z odlomki posameznih oddaj strnil temeljne značilnosti razvoja in podobe naših krajev ter se vprašal, kako naj jih varujemo. Gostja v oddaji bo arhitekta in publicistka Živa Deu, ki se intenzivno ukvarja s kulturno dediščino in življenjem v njej.

Ajdovščina, dokumentarna serija, 36. del

Ajdovščina je danes gospodarsko, upravno in kulturno središče Vipavske doline, v zgodovini pa je imela kot antično naselje z imenom Pri mrzli reki in Castra pomembno vlogo na prehodu med Aquileio in Emono. Arheološki ostanki so danes prezentirani tako v mestni muzejski zbirki kot v zgodovinskem jedru, ki ga zaznamuje tudi več galerij, predstavili pa bomo še industrijsko dediščino mesta. O Ajdovščini bodo spregovorili arheologinja Ana Kruh, akademska slikarka Polona Kunaver Ličen, vodja Lokarjeve galerije Vladimir Bačič in direktorica Pilonove galerije Tina Ponebšek.

Več

Čarobni trenutki glasbe, Labodje jezero Rudolfa Nurejeva

V Dunajski državni operi se je 15. oktobra 1964 pisala zgodovina. Potekala je baletna predstava Labodje jezero v koreografiji ruskega plesalca Rudolfa Nurejeva, ki je nastopil v glavni vlogi z angleško primabalerino Margot Fonteyn. Predstava je bila izjemno uspešna, občinstvo je z aplavzom priklicalo nastopajoče na oder kar 89-krat. Glasbeni dokumentarni film predstavi odlomke iz te legendarne predstave, pomen ikone baleta – Rudolfa Nurejeva – pa orišejo številni poznavalci baleta. MAGICAL MOMENTS OF MUSIC, RUDOLF NUREYEV'S SWAN LAKE /Nemčija2023/ režija Anne-Kathrin Peitz

Gordon Buchanan: moja epska pustolovščina z velblodi

Gordon Buchanan se na epsko potovanje čez puščavo Gobi odpravi z dvogrbima velblodoma – vrsto, ki je zelo ikonična, vendar najmanj razumljena. Če hoče, da mu potovanje uspe, se mora z velblodoma spoprijateljiti ter pridobiti njuno zaupanje in spoštovanje. Prečkali bodo vetrovne peščene sipine, neskončne kamnite planjave in zahrbtno goro Bumbat, pri tem pa lahko opazovali še nekatere druge prebivalce puščave. Gordonova velika želja je, da bi videl tudi najbolj ogroženo podvrsto rjavega medveda. Se mu bo uresničila? GORDON BUCHANAN: MY EPIC CAMEL ADVENTURE / Velika Britanija / 2024 / Režija: Jack Warrender

Willy Brandt

Nekdanji nemški kancler in prejemnik Nobelove nagrade za mir Willy Brandt (1913–1992) je odraščal v skromnem delavskem okolju s svojim dedkom. Zaradi izjemnih učnih sposobnosti je prejel štipendijo za elitno gimnazijo, še bolj kot šola pa je nanj vplivala socialistična mladinska organizacija Rdeči sokoli. Od nekdaj si je prizadeval za pravičen svet za vse in svoje sanje sklenil uresničiti v politiki.

Oblikovanje ženske – zgodba o nedrčku

Dokumentarna oddaja razkriva zgodovino nespornega simbola ženskosti in obenem tarče ostrih feminističnih kritik, majhnega, a pomembnega koščka blaga, ki zvesto zrcali stanje na svetu in vlogo ženske v njem. Zdi se, da ta kos spodnjega perila obstaja od nekdaj, v resnici pa je nastal šele ob koncu 19. stoletja, ko je končno odrešil ženske utesnjujočih korzetov, v katerih so trpele od renesanse. S povečanjem potrebe po ženski delovni sili je podpornik za prsi med prvo svetovno vojno prešel v množično uporabo, se razširil po vsem svetu, s tehničnimi inovacijami večkrat spremenil podobo, oblikoval žensko postavo v skladu s trenutnimi modnimi smernicami in se razvil do neštetih današnjih različic. Kaj pa ga čaka v prihodnosti? Je nedrček res nepogrešljiv del garderobe ali le orodje omejevanja ženskega telesa? SHAPING LADIES: A BRA STORY / Francija / 2023 / Režija: Sandra Rude

Nina Simone

Svetovno znana pevka Nina Simone (1933–2003) je bila tudi nadarjena pianistka in glas temnopoltih v boju za državljanske pravice v Ameriki. Odraščala je na jugu ZDA, že pri treh letih začela igrati klavir in sanjala o tem, da bo postala prva temnopolta koncertna pianistka. Do glasbene izobrazbe so ji pomagali darovi someščanov, z rasnimi predsodki pa se je morala spopasti sama.

Druge sanje Martina Luthra Kinga

Dokumentarna oddaja razkriva manj znane razsežnosti dolgoletnega boja za pravice temnopoltih v ZDA, gibanja pod vodstvom slovitega baptističnega duhovnika, doktorja filozofije in neomajnega zagovornika nenasilja, Martina Luthra Kinga. Po njegovih neutrudnih prizadevanjih je leta 1964 predsednik Lyndon B. Johnson naposled podpisal zakon o državljanskih pravicah, dobro leto pozneje pa še zakon o volilni pravici in s tem uradno odpravil rasno razlikovanje v državi. King je slavil zgodovinsko zmago, vendar je kmalu ugotovil, da črke na papirju ne prinašajo pričakovanih sprememb … MARTIN LUTHER KING: MORE THAN ONE DREAM / L'AUTRE REVE DE MARTIN LUTHER KING / Francija / 2022 / Režija: Barbara Necek

Bologna, 4/6

V oddaji Dvanajst jedi v dvanajstih urah bo angleški raper Big Zuu svoje sopotnike s pokušanjem dvanajstih jedi naučil vsega, kar morajo vedeti o nekem mestu. Ne glede na to, ali gre za lokalno ulično hrano ali za odkrivanje sodobne gastronomije, bo Zuu s svojim zanimivim kulinaričnim pristopom vodil gledalce in slavne goste po številnih mestih, kjer bodo odkrivali skrite bisere, tržnice s hrano, domače gostilne in vrhunske restavracije, in tako predstavil še nikoli videno stran nekaterih najbolj živahnih evropskih mest. 4. del: Bologna Raper Big Zuu znane osebnosti popelje na kulinarična popotovanja po evropskih mestih, kjer jim s pomočjo dvanajstih jedi razkrije značaj, kulturo in okuse kraja. Tokrat z dobrim prijateljem in Marvelovim zvezdnikom Willom Poulterjem obišče prestolnico italijanske kulinarike Bologno. Skupaj okušata lokalne specialitete, kot so certosino, tradicionalni božični kolač, sladoled z balzamičnim kisom in seveda legendarni ragu. BIG ZUU'S 12 DISHES IN 12 HOURS / Velika Britanija / 2023 / Režija: Chris Faith

Kvirovski planet

Pri iskanju odgovora na to, kaj je imela v mislih mati narava, ugotovimo, da je bila zelo odprtega duha. Ta nazorni, duhoviti in vznemirljivi dokumentarni film nas popelje v svet živalske spolnosti, ki je veliko pestrejša, kot si mislimo. QUEER PLANET / Velika Britanija / 2023 / Izvršna producentka: Martha Holmes

Taylor Swift, 2/2

Taylor Swift je generacijski fenomen. Je popzvezdnica, kantavtorica in poslovnica. Ta dokumentarni film pripoveduje zgodbo o njenem uspehu. Od njenega otroštva do danes prikazuje njeno 20-letno glasbeno pot z redko videnimi posnetki ter komentarji poznavalcev glasbene industrije in oboževalcev. Morda boste videli plat Taylor Swift, ki je ne poznate ali ne pričakujete. 2. del: V drugem delu se Taylor Swift, potem ko je bila žrtev kulture izključevanja in se je umaknila iz javnosti, kljubovalno in odločno vrne na sceno. Začne svoje novo obdobje. Nova Taylor ni več tista, ki je v otroštvu želela vsem ugajati, in se ne boji kritike. Upre se glasbeni industriji in kritikom ter spregovori o politiki in sodobnih vprašanjih. Turneja Eras, ki se je je udeležilo več kot 10 milijonov oboževalcev v 21 državah, je vrhunec njenega svetovnega uspeha in zahvala oboževalcem, ki so ji stali ob strani v dobrem in slabem. TAYLOR / Velika Britanija / 2025 / Režija: Guy King

Natascha Kampusch: življenje v ječi

Natascho Kampusch so ugrabili pri 10 letih. 3096 dni je bila zajeta v hiši na obrobju Dunaja, zaprta v ječi, tri metre pod zemljo. Njen ugrabitelj jo je poskušal zlomiti z odtegovanjem hrane, mrazom in samovoljnim prižiganjem ter ugašanjem luči. Ko je Nataschi po osmih letih uspelo zbežati, je upala, da se bo vrnila v pravičen svet, poln razumevanja, toda mnogi njeni zgodbi niso verjeli. NATASCHA KAMPUSCH - A LIFETIME IN PRISON / Danska / 2022 / Režija: Nicole Nielsen Horanyi

Po Šrilanki z Alexandrom Armstrongom, 2/3

Alexander Armstrong potuje po Šrilanki, odkriva živahne in starodavne kulture v južnem ter osrednjem, singalskem delu in na tamilskem severu. Šrilanka okreva po dolgi državljanski vojni in naravnih nesrečah. Danes med drugimi iz nekdanjih kolonizacijskih držav sprejema britanske, nizozemske in portugalske turiste. Alexander na poti spoznava nepozabne ljudi. 2. del: Alexander Armstrong se v drugem delu šrilanške pustolovščine z vlakom odpravi med čajne nasade. V Kandyju spozna starodavno ajurvedsko medicino, si ogleda poseben umetniški hotel ter obišče tempelj Budovega zoba in plesalce, ki sodelujejo pri vsakoletnem budističnem obredju. V narodnem parku Udawalawe imajo prehodni dom za osirotele slonje mladiče. Območje slonov si ogleda še iz zraka, natančneje, iz balona. ALEXANDER ARMSTRONG IN SRI LANKA / Velika Britanija / 2023 / Režija: Ewen Thomson

Trpka skodelica čaja

Pravi čaj spada med najbolj priljubljene pijače na svetu in vsak dan ga uživa na milijone ljudi. Veliko plantaž je na Šrilanki, od koder izvažajo na tone lističev, ki najdejo pot tudi na police naših trgovin. Na embalaži pogosto najdemo oznake raznih trajnostnih standardov, ki naj bi zagotavljali, da so izdelki izdelani trajnostno in družbeno odgovorno ter da so delavci za opravljeno delo pravično plačani. Pa je res tako? Avstralska novinarska ekipa se je pogovorila z obiralci čaja, predstavniki plantaž in drugimi deležniki v industriji čaja ter pri tem odkrila marsikaj pretresljivega. BITTER BREW / Avstralija / 2025

Amsterdam, 3/6

V oddaji Dvanajst jedi v dvanajstih urah bo angleški raper Big Zuu svoje sopotnike s pokušanjem dvanajstih jedi naučil vsega, kar morajo vedeti o nekem mestu. Ne glede na to, ali gre za lokalno ulično hrano ali za odkrivanje sodobne gastronomije, bo Zuu s svojim zanimivim kulinaričnim pristopom vodil gledalce in slavne goste po številnih mestih, kjer bodo odkrivali skrite bisere, tržnice s hrano, domače gostilne in vrhunske restavracije, in tako predstavil še nikoli videno stran nekaterih najbolj živahnih evropskih mest. 3. del: Amsterdam V najnovejši epizodi se Zuuju v Amsterdamu pridruži dvakratna dobitnica nagrade bafta, igralka Anna Maxwell Martin. Mesto slovi po krilatici, da je v njem dovoljeno vse, toda Zuu in Anna nista prišla zaradi slovitih kavarn ali rdeče četrti, temveč zaradi najbolj varovane mestne skrivnosti – hrane. Ta večkulturna prestolnica je polna okusnih presenečenj. V njej najdemo vse od sleda in korenčkovih cokel pa do falafla in fufuja. BIG ZUU'S 12 DISHES IN 12 HOURS / Velika Britanija / 2023 / Režija: Chris Faith

Mozart: vzpon genija, 3/3

Dokumentarno-igrana serija z razkošno dramatizacijo in bogatimi glasbenimi vložki gledalce popelje skozi življenje in delo brezčasnega Wolfganga Amadeusa Mozarta. Strokovnjaki, ljubitelji Mozarta in svetovno priznani glasbeniki na podlagi zasebnih pisem in izvirnih rokopisov odstirajo nov pogled na človeka, ki sta ga poleg skladateljske genialnosti zaznamovali neukrotljiva samozavest ter razpetost med pričakovanji drugih in lastnimi hrepenenji. 3. del: Pred Mozartom so težki časi. Leta 1787 mu umre oče, leto pozneje pa v dunajsko družbo zareže avstrijsko-turška vojna. Mozart občinstvu ne želi ustreči z lahkotnim razvedrilom in njegova temačna opera Don Giovanni naleti na hladen sprejem. Zapade v dolgove, kar skrha njegov odnos s Constanze, s smrtjo Jožefa II. pa izgubi tudi pomembnega mecena. Ko si opomore, se zdi, da je končno našel ključ do uspeha. MOZART: RISE OF A GENIUS / Velika Britanija / 2024 / Režija: Alice Smith

Taylor Swift, 1/2

Taylor Swift je generacijski fenomen. Je popzvezdnica, kantavtorica in poslovnica. Ta dokumentarni film pripoveduje zgodbo o njenem uspehu. Od njenega otroštva do danes prikazuje njeno 20-letno glasbeno pot z redko videnimi posnetki ter komentarji poznavalcev glasbene industrije in oboževalcev. Morda boste videli plat Taylor Swift, ki je ne poznate ali ne pričakujete. 1. del: Taylor Swift je na vrhuncu slave. Ne piše le uspešnic – svoje življenje spreminja v zgodbo, ki jo milijoni ljudi z zanimanjem spremljajo. Od čudežnega otroka kantrija do pop fenomena. Zgradila je edinstveno vez s svojimi oboževalci, a se ves čas spopada z bliščem in bedo svetovne slave. Deležna je spletne kritike, ki presega celo njeno sposobnost preobrazbe. Jo bo ta kritika pokopala ali se bo vrnila na sceno? TAYLOR / Velika Britanija / 2025 / Režija: Guy King

Edina zemlja

Palestinski aktivist Basel Adra se je že od mladih nog boril proti izraelski okupaciji palestinskih vasi na jugu Zahodnega brega. S kamero je dokumentiral izraelsko vojsko med rušenjem palestinskih domov v Masafer Jati. Spoznal je tudi izraelskega novinarja Juvala, ki se je pridružil prizadevanju za ohranitev palestinskih vasi in začel redno poročati o nasilju Izraelcev in izgonu Palestincev iz Masafer Jate. Njuno sodelovanje pa ni bilo nikoli preprosto, saj Basel živi pod brutalno izraelsko vojaško okupacijo, Juval pa v svobodnem Izraelu. Film, dobitnik oskarja za najboljši dokumentarni film leta 2025, ki je nastajal v najtemnejših časih za Masafer Jato, je sad iskanja poti do enakopravnosti in pravice. NO OTHER LAND / Palestina, Norveška / 2024 / Režija: Basel Adra, Hamdan Ballal, Yuval Abraham, Rachel Szor

Več

Sinovi burje – Zgodba o vrnitvi kraškega ovčarja na mejo med človeka in volka

To je zgodba o dveh sinovih burje, kraškem ovčarju Krasu, pastirskem psu in slovenskem volku, znamenitem Slavcu, začetniku volčjega tropa. V Sloveniji živi skoraj 300.000 psov, od tega le še 900 kraških ovčarjev. Kraški ovčar ali kraševec je zadnja slovenska avtohtona pasma. Film spremlja Krasa od skotitve in pastirske male šole v psarni Pižmohtova v Cerkljanskem hribovju do kmetije Kržič nad Podpečjo, kjer pri enem letu postane pastirski pes in dobi svojo čredo. Film pa pripoveduje o še enem sinu burje – slovenskem volku. Vzporedna zgodba predstavi znamenitega Slavca, ki se je leta 2012 podal na 1000 kilometrov dolgo pot do Verone v Italiji, kjer se je po 130 letih spet oblikoval volčji trop. V filmu Krasa po starodavni pastirski metodi najprej vzgaja Emil Pižmoht, pravi šepetalec psom, na kmetiji Kržič pa ga prevzame mladi in nadarjeni Jožef Kržič, ki ga z očetom pripelje do konca pastirskega uka. V svet volka in po Slavčevi sledi vse do Verone gledalce popelje biolog dr. Miha Krofel, ki velja za enega največjih slovenskih in evropskih poznavalcev velikih zveri. V slovenskih gozdovih danes živi le še okrog 100 volkov. Dokumentarni film Sinovi burje je nastal v produkciji Astral film v koprodukciji z RTVSLO in s podporo SFC. Scenarist in režiser je bil Miha Čelar, koscenarist Blaž Vehovar, direktor fotografije pa Rožle Breg.

Kameleoni - Beatlesi nekdanje Jugoslavije

Glasbeno-dokumentarni film o skupini petih gimnazijcev iz Kopra, ki so v poznih 60. letih kot Kameleoni obnoreli Jugoslavijo. Kljub peščici lastnih avtorskih skladb, so polnili dvorane in nogometne stadione z več 10.000 obiskovalci. V Ljubljani so otvorili Gospodarsko razstavišče in Halo Tivoli. Postavili so temelje jugoslovanski glasbeni industriji. Imeli so celostno podobo, čevljarje, krojače, klube oboževalk, na koncertih pa jih je spremljala menedžerka in koncertna ekipa. Leta 1968 so nastopili v največji evropski diskoteki Piper Club v Milanu, kjer so igrali ob Jimiju Hendrixu in Joan Baez. Njihovi posnetki so takrat prišli celo do Beatlesov. Konec leta 1969 so dopolnili 18 let, z Boštjanom Hladnikom so posneli kultni film Sončni krik, nato pa so jih vpoklicali k vojakom in skupina je razpadla. Kameleoni so priprli jugoslovansko železno zaveso in se celotni generaciji pomagali osvoboditi spon idejnega in kulturnega povojnega monumentalizma.

Miki Muster

Dokumentarni film s preprostim naslovom Miki Muster s pričevanji strokovnjakov, prijateljev in družine predstavi izjemen opus Mikija Mustra – avtorja, ki je s trmo in vztrajnostjo zapisal strip in animacijo v kolektivni spomin več generacij. Zvitorepec, sprva skoraj naključen projekt, je več kot dvajset let prinašal izvirne zgodbe, polne humorja, pustolovščin in subtilnega družbenega komentarja. Mustrova največja strast je bila animacija: od legendarnih televizijskih oglasov in nepozabnih Zajčkov Cik cak do mednarodno uspešnih kratkih filmov, ustvarjenih v Nemčiji. Po vrnitvi domov se je preizkusil tudi v politični karikaturi in presenetil z uspehi v tekmovalnem plavanju. Film je poklon izjemnemu ustvarjalcu, obenem pa njegovo delo postavlja v dialog s sodobnim časom in prinaša tudi kritičen pogled na nekatere vidike njegove zapuščine.

Dr. Peter Kraljič: Manager svetovnega slovesa

Dokumentarni film Dr. Peter Kraljič: Manager svetovnega slovesa, ki ga je avtorsko zaokrožil Marjan Šrimpf, gledalcem predstavi življenjsko vizijo in različna poglavja uspešne poslovne poti dr. Petra Kraljiča, ki je sodeloval s svetovno znanimi industrijskimi in svetovalnimi podjetji, bil pa je tudi eden od ustanoviteljev Poslovne šole Bled. Po osamosvojitvi Slovenije je odklonil različne politične funkcije in je do upokojitve deloval v poslovnem svetu.

Cankar

Dokumentarno-igrani film Cankar nam v igranih prizorih približa zasebno življenje največjega slovenskega pisatelja. Filmska pripoved se začne novembra 1899, ko Ivan Cankar najame kabinet pri družini Löffler v dunajskem predmestju Ottakring. Sprva se približa gospodinji, pozneje pa njeni odraščajoči hčeri Steffi. Pri njih se ustali za skoraj deset let in tam ustvari večino svojih del. Ob obisku brata Karla v Sarajevu je gost nadškofa Josipa Stadlerja. Tam napiše Hlapce in se odloči, da se ne bo vrnil k zaročenki na Dunaj. Naslednja leta živi na ljubljanskem Rožniku. Tudi tam se zapleta s tamkajšnjimi dekleti; je pozoren ljubimec, družaben in izjemno inteligenten. Opazuje bedo obubožanega delavskega razreda okoli sebe in se navduši za socialdemokracijo. Upor proti krivičnemu družbenemu redu preveva celoten Cankarjev opus. Z rekonstrukcijami nekaterih javnih nastopov v filmu je poudarjena moč in aktualnost njegove politične besede. Pozorno branje Cankarjevih del nam razkriva podrobnosti iz pisateljevega življenja. V njegovih skoraj filmskih opisih prepoznavamo prostore, portrete najbližjih in sodobnikov. Marsikaj, kar je opisal v literaturi, je nekaj let pozneje tudi sam doživel. V premišljenih prepletih igranega, animiranega in dokumentarnega so rokopisi in pisma iz njegove zapuščine vtkani v igrane prizore. Junaki v filmu spregovorijo z besedami iz Cankarjeve proze. Film odpira vprašanje, kako se je v dobrem stoletju izoblikoval mit o Ivanu Cankarju. Veličasten opus romanov, povesti, črtic, pesmi, esejev, političnih govorov, člankov in pisem ponuja široko polje interpretacij. Cankarja so si prisvajali tako na levici kot na desnici. V dokumentarnem delu filma se srečujemo s poznavalci, ki strastno razkrivajo prezrte plati pisateljevega dela. Prepričani smo, da smo o Cankarju v dobrem stoletju izvedeli vse, vendar njegovo delo v resnici le površno poznamo.

Kako se vstane - štiri pripovedi

Dokumentarni film Kako se vstane se poskuša približati izkušnji poslušanja govorca v živo tako kot nekoč, ko so bili pripovedovalci nepogrešljivi in so njihove zgodbe burile domišljijo ljudi. V filmu gledalec gleda predvsem obraz in se osredotoča na samo zgodbo. Zvrstijo se štirje različni govorci. Renata Lapanja in Nataša Kramberger sta z zgodbami že stali na odru, Tomislav Jovanović - Tokac in Goran Završnik pa navadno nastopata v glasbenih in gledaliških okvirih. Pripovedovalci se spopadejo z različnimi nalogami: kako zgraditi svet po vesoljnem potopu? Kam je odpotoval odrezan prst iz kamniške smodnišnice? Kako se nadaljuje življenje po izkušnji vojne? Kako vstati iz postelje, če te telo ne uboga?

Skrivnostni grad Miramar

Oddaja Skrivnostni grad Miramar je mladinska dokumentarna pustolovščina, v kateri voditelj Ilija štiri najstnike popelje na raziskovalni lov za sedmimi skrivnostmi gradu Miramar. Skozi uganke, zgodovinske namige in terensko raziskovanje gradu, vrtov in obale mladi raziskovalci postopoma odkrivajo manj znano plat Miramara ter spoznajo, da so imeli Slovenci od njegovega nastanka naprej ključno vlogo pri življenju in upravljanju gradu.

Zimske olimpijske igre, dokumentarni film, 5. del

Zimske olimpijske igre imajo nekoliko krajšo zgodovino kot poletne, saj so bile prve na sporedu leta 1924 v Chamonixu, 28 let po prvih poletnih v Atenah. Že na uvodu pa so nastopili tudi slovenski športniki. Po skromnih začetkih so napredovali do vrha. Kaj vse so dosegli, boste lahko spremljali v tedenskih dokumentarnih oddajah. V njih bo o svojih olimpijskih nastopih govorilo več kot 50 slovenskih zimskih olimpijcev. V 5. delu smo se zazrli v dvoje iger, ki so bile v Aziji. V Pjongčangu v Južni Koreji leta 2018 in v Pekingu na Kitajskem leta 2022. Peking je bil prvi kraj, ki je gostil poletne in zimske olimpijske igre. V Pjongčangu so Slovenci osvojili dve odličji: biatlonec Jakov Fak srebrno, deskar Žan Košir bronasto. Peking pa je bil po številu odličij blizu rekordnemu Sočiju. Slovenci so se domov vrnili s sedmimi medaljami. Dve je osvojila Urša Križnar, ki je postala olimpijska prvakinja posamično in z mešano ekipo v skokih, Nika Vodan je bila tretja in prav tako članica mešane ekipe, ki je osvojila Olimp. Moška skakalna ekipa je zasedla drugo mesto. Deskarji so nadaljevali tradicijo in tudi na teh igrah prišli do kolajn. Tim Mastnak do srebrne, Gloria Kotnik do bronaste. Za velik preobrat in skok na drugo mesto je v veleslalomu poskrbel Žan Kranjec.

Odhod iz Beograda

Namen produkcije dokumentarnega filma in intervjujev, povezanih s 14. kongresom ZKJ-ja in razpadom Jugoslavije, je ohraniti spomin na prelomne čase in akterje, ki so bili priča usodnemu dogajanju na kongresu v Beogradu. Odhod slovenske delegacije ZKS-ja s 14. kongresa je pomenil začetek dogodkov, po katerih ni bilo več možnosti za obstanek Jugoslavije. Začela so se prizadevanja za samostojnost. Proces osamosvojitve Slovenije pa se je začel že veliko prej, preden je prišlo do vojaškega spopada – z delovanjem v intelektualnih krogih, na glasbenem področju, v študentskih organizacijah itd. V ospredju dokumentarnega filma so slovenski udeleženi 14. kongresa ZKJ-ja in ter udeleženci iz drugih republik nekdanje Jugoslavije. Dokumentarni film bogatijo zanimivi arhivski posnetki dogodkov, ki se prepletajo z današnjimi posnetki krajev in ljudi.

Round Trip, portret Zlatka Kaučiča

Dokumentarni film Round Trip je portret slovenskega glasbenika Zlatka Kaučiča, ki je leta 2018 slavil 40-letnico delovanja. Film nas popelje skozi pričevanja mojstrov sodobne improvizirane glasbe, Kaučičevih prijateljev in družinskih članov. Po koščkih izvemo, kdo Zlatko Kaučič pravzaprav je ter kakšen je bil njegov doprinos h glasbi v Sloveniji in po svetu.

Pivovarska vojna

Navezanost na blagovno znamko piva mnogi primerjajo s pripadnostjo nogometnemu klubu ali celo veri. Piva se ne zamenja! Tudi zato je bila Slovenija dolgo razdeljena na pol, na pivce piva z rdečo in pivce piva z zeleno nalepko, Union in Laško. Delitev je presegla običajno navijaštvo in tekmovanje, oviranje, nagajanje, poskusi prevzema so prerasli v vojno. Prevzemna vojna dveh pivovarn pa je s podporo politike odprla vrata tajkunizaciji Slovenije, ki se je končala z več milijardno bančno luknjo. Med najbolj zlorabljenimi žrtvami vojne je bil nacionalni interes. Od dela, znanja in denarja številnih generacij, ni ostalo nič. Usoda naroda, karakter posameznikov, vse, kar je značilno za sistem in državo, v eni zgodbi. Pivovarska vojna. Scenarij in režija Zvezdan Martić.

Za srce Afrike

Dokumentarni film Za srce Afrike išče odgovore na vprašanje, kaj povezuje prebivalce Slovenija in eno manjših afriških držav Burundi. Že več kot petdeset let so vez med državama slovenski misijonarji, ki delujejo v osrčju črne celine. Preko njih se je pred 20 leti začel plesti most solidarnosti Slovenska karitas. Sprva skromni darovi pa puščajo med Burundijci vidne sledi in mnogim omogočajo dostojnejše življenje. V sodelovanju z domačini oddaja razkriva učinke dobrodelnih akcij Za srce Afrike, Z delom do dostojnega življenja in Kupim kozo. Avtor filma Peter Perše, snemalec Silvo Plavec in asistent snemalca Vid Osredkar.

Srebrno Sarajevo

Februarja je minilo 40 let, odkar je Jure Franko osvojil prvo slovensko in tudi jugoslovansko medaljo na zimskih olimpijskih igrah. Oddaja Srebrno Sarajevo se je sprehodila po razstavi, ki jo je ob tej priložnosti pripravil Muzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije, in obudila delček tistega, kar ste leta 1984 spremljali na naših programih. Pogovarjali smo se z Juretom Frankom, tudi o tem, kako mu gre japonščina in kako smuča danes.

Magna Vita, portret skladatelja Uroša Kreka

Uroš Krek (1922–2008) je eden najpomembnejših sodobnih slovenskih skladateljev. Glasbeni dokumentarni film predstavi Kreka kot skladatelja, pedagoga, glasbenega urednika in glasbenonarodopisnega raziskovalca, ki je močno zaznamoval slovensko glasbeno življenje. Med drugim je bil avtor uvodne glasbe za oddajo Slovenska zemlja v pesmi in besedi in uvodne špice RTV Ljubljana. Televizijski portret nam predstavlja Uroša Kreka tudi kot ljubitelja vlakov, donatorja ter velikega ljubitelja narave in okolja. Bil je hudomušen, radoveden in pronicljiv človek s široko razgledanostjo in znanjem in je na sogovornika vedno napravil vtis. O Krekovem življenju in delu v oddaji spregovorijo Jani Golob, Samo Hubad, dr. Matjaž Barbo, Mojca Menart, Andraž Hauptman, Julijan Strajnar, Mirko Ramovš, Uroš Rojko, Alojz Ajdič, Nina Prešiček, Eva Novšak - Houška, Uroš Lajovic in skladateljevi sosedje iz Lesc. Nastopajo tudi Dejan Prešiček, Komorni godalni orkester Akademije za glasbo UL in Mladinski pevski zbor RTV Slovenija. Urednik oddaje Daniel Celarec, scenarista Peter Bizjak in Daniel Celarec, režiser Valentin Pečenko, direktor fotografije in snemalec Uroš Hočevar, strokovni sodelavec dr. Matjaž Barbo, redaktorica oddaje Zarja Zavodnik, mojster montaže Andrej Modic.

Karibus, Portret slikarja Lojzeta Adamljeta

Akademski slikar Lojze Adamlje, imenovan tudi slovenski Dalí, se že skoraj pol stoletja posveča nadrealističnemu slikarstvu. Njegov osrednji motiv je Karibus, napol ptič, napol človek. Odraščal je na Dolenjskem in je bil že kot otrok velik sanjač in nadarjen risar. Kot študenta Akademije za likovno umetnost v Ljubljani so ga močno pritegnile nadrealistične slike profesorja Štefana Planinca. Zanj prelomen pa je bil obisk Muzeja Salvadorja Dalíja v Figueresu v Španiji daljnega leta 1979. Nad Dalíjem slikarstvom je bil še kot študent naravnost očaran. Skoraj pol stoletja je Adamljetova likovna govorica premočrtna in usmerjena v zanj prepoznaven nadrealistični slog. Za svoje ustvarjanje je prejel številne nagrade doma in na tujem. Njegove slike so del mnogih javnih in zasebnih zbirk. Dokumentarni film je bil posnet na različnih krajih v Sloveniji in v tujini. Pri njegovem nastajanju so bile ustvarjalcem v veliko pomoč nekatere ustanove, še posebej Muzej Salvadorja Dalíja v Figueresu in Grad Bogenšperk.

Zimske olimpijske igre, dokumentarni film, 4. del

Zimske olimpijske igre imajo nekoliko krajšo zgodovino kot poletne, saj so bile prve na sporedu leta 1924 v Chamonixu, 28 let po prvih poletnih v Atenah. Že na uvodu pa so nastopili tudi slovenski športniki. Po skromnih začetkih so napredovali do vrha. Kaj vse so dosegli, boste lahko spremljali v tedenskih dokumentarnih oddajah. V njih bo o svojih olimpijskih nastopih govorilo več kot 50 slovenskih zimskih olimpijcev. V 4. delu se bomo spomnili rekordnega Sočija leta 2014, kjer so slovenski športniki osvojili kar 8 odličij. Po dve alpska smučarka Tina Maze, skakalec Peter Prevc in deskar Žan Košir. Dve zlati medalji je osvojila Tina Maze, v smuku in veleslalomu, srebrno Peter Prevc in Žan Košir, bronasto pa smučarska tekačica Vesna Fabjan, biatlonka Teja Gregorin, Peter Prevc in Žan Košir.

Več

Teja Prinčič in Silvan Koršič

Pričevanje Teje Prinčič, ki se ji pridruži tudi nečak Silvan Koršič, nas popelje v Goriška brda, na zahodni rob države, kjer se slovenski svet začne stikati z italijanskim. Spoznamo življenje v vasi Gornje Cerovo, s čudovito cerkvijo na vzpetini. Njuni predniki so bili koloni. Niso imeli svoje zemlje in so morali polovico pridelka oddati gospodarjem. »Naša zemlja je bila dobra,« se spominja 92-letna Teja. Opiše skromne razmere, v katerih so živeli pod Italijo, a so bili kljub temu zelo povezani. Vas je »dihala kot eno«. Najhujše obdobje se je začelo leta 1944, ko je domači partizan – terenec – streljal na nemško enoto in enega od vojakov hudo ranil. Nemci so se maščevali tako, da so postrelili 10 domačinov, dve ubiti ženski sta bili noseči. Domač duhovnik Ludvik Rusjan je poskušal pomagati nesrečnim žrtvam, a ga je, kot pove Prinčičeva, nemški oficir oklofutal in grobo zavrnil. Kljub temu je bila skupina ljudi rešenih. O materi, ki je bila med rešenimi, pripoveduje Tejin nečak Silvan Koršič, ki je bil takrat še otrok. Med drugim se spomni, da je pri reševanju ljudi pomagal tudi eden od vojakov. Po vojni je o tragediji v vasi napisal šolski spis ter v njem omenil, da niso bili vsi Nemci slabi – dobil je ukor in bil skoraj izključen iz šole. O tem prizadeto pripoveduje, saj ga je ta krivica zaznamovala za vse življenje. Z njim se odpravimo tudi na pokopališče, kjer je pokopan dijak Mirko Brezavšček, član skupine Črnih bratov, ki je bil žrtev fašističnega terorja. Z gospodom Silvanom se razgledamo po pokrajini, ki se razprostira proti Vipavski dolini, morju in Krminski gori, ter se odpravimo še v lepo domačo cerkev sv. Nikolaja, ki dominira nad vasjo. Silvan Koršič pripoveduje o izjemnem domačem duhovniku Ludviku Rusjanu, ki je bil odločen borec proti fašizmu, a je pozneje, tako kot številni primorski čedermaci, postal žrtev komunističnega režima, ki je preganjal in zapiral tudi primorske duhovnike. V nadaljevanju pričevanja izvemo, kakšno blagostanje je bilo v Brdih po tem, ko so tam po vojni vladali zavezniki, in kakšno pomanjkanje se je začelo po jugoslovanski zasedbi. Takrat je veliko ljudi prebegnilo čez mejo. Izkušnjo z graničarji, rekli so jim »družeti« in miličniki, je imela tudi Teja Prinčič. Ne glede na vse so po vojni dobili nekaj svoje zemlje in si s trdim delom na kmetiji zelo opomogli. Sadje, ki so ga ženske nekoč nosile prodajat v Gorico, za kar je bilo potrebne uro in pol hoje v eno smer, so nato prodajali vse do Ljubljane. Prinčičeva je bila dejavna tudi pri briških kmečkih ženskah, ki so ponesle sloves domačega izročila po vsej Sloveniji. Preizkušenj v njenem življenju ni manjkalo, smrti hčerke in pozneje moža sta jo najbolj prizadeli. Kljub temu pomirjena, z vero in upanjem gleda v prihodnost. Kot pravi, ima okoli sebe dobre ljudi, veseli pa jo tudi, da je nečak poprijel za delo na kmetiji. S praga njene hiše se ob jasnem zimskem dnevu – takšen je bil tudi dan našega obiska – kot na dlani vidijo Alpe in italijanski Dolomiti. Vse to bomo lahko ob bogati vsebini videli v oddaji, v kateri sta sodelovala Teja Prinčič in Silvan Koršič.

Alojzija in Stanislav Korošec

Pričevalca Stanislav in Lojzka Korošec sta odraščala v času, ko je vojna razklala družine, vasi in življenja. Stanislav se spominja razpada Italije ter preoblikovanja vaških straž v domobranske enote, v katerih sta služila njegova brata. Zaznamovali so ju partizanski napadi, med njimi napad brigade, ki ji je poveljeval komandant Daki, na Grahovo. Tam je padel pesnik France Balantič. Posebej pretresljiva je bila usoda župnika Antona Hrena, ki je bil zaradi izdaje izročen partizanom, mučen in ubit; njegov grob so ljudje v tišini obnavljali, dokončno pa so ga uredili šele po osamosvojitvi. Po vojni, med povojnimi poboji, so vsi trije Stanislavovi bratje izginili brez sledu: šestnajstletni Tone je bil zazidan v Hudi jami, dvaindvajsetletnega Korleta so najverjetneje odpeljali v Kočevje, Jože pa je po sledeh, ki vodijo do Škofovih zavodov, preprosto izginil. Stanislav je pozneje služil vojaški rok na mejah nove države, prestal zapor zaradi poskusa bega in se nazadnje rešil na Zahod. Gospa Lojzka Korošec prihaja iz velike družine, tudi to je vojna popolnoma razklala: en brat je bil partizan, drugi interniranec, tretji domobranski ujetnik. Kot deklica je doživljala strah pred nočnimi obiski partizanov, mamino mučenje na Mokrcu ter življenje v lakoti in nenehni negotovosti. Po vojni je sledila strogo politizirana vsakdanjost, polna mitingov, ideologije in prikritih resnic. Njuni pričevanji razkrivata, kako so vojna, nasilje, likvidacije ter izgubljeni in prikriti grobovi zaznamovali otroštvo in kako se posledice teh tragedij še vedno čutijo v domovih, kjer so manjkali očetje, bratje in … odgovori.

Andrej Kosič, 2. del

V drugem delu pričevanja nam Andrej Kosič, vsestranska in prepoznavna osebnost slovenskega kulturnega prostora, razkriva, kako je s svojim delom zaznamoval umetniško, družbeno in narodno zavest Slovencev v zamejstvu. Po vojni se je družina preselila v Miren, kjer so začeli znova. Oče je obnovil čevljarsko obrt in odprl trgovino v Raštelu, ki je postala znana na Primorskem in tudi drugod po Sloveniji. Andrej se je vključil v delo: »Moj oče mi je pokazal, kako izbrati pravo usnje in pripraviti čevlje po meri – to je bila prava umetnost.« Slikarsko pot je začel pri Mihaeli Adelgundis Černic, pozneje pa se je izpopolnjeval pri goriških slikarjih. Od leta 1954 razstavlja na samostojnih in skupinskih razstavah, udeležuje se likovnih srečanj in je v Raštelu odprl svojo galerijo. Njegova umetnost je močno povezana s kraško in vipavsko pokrajino, še posebej z jesenskim barvnim spektrom.

Andrej Kosič, 1.del

Andrej Kosič, rojen leta 1933 v Rupi pri Mirnu, je slovenski slikar in podjetnik, ki je otroštvo preživel med Ilirsko Bistrico, Mirnom in Gorico. Spominja se, kako je kot otrok obiskoval italijansko šolo v času fašizma: »Doma smo govorili slovensko, učitelji pa so bili strogi. Če nisi znal poezij, si dobil udarec po licu.« Kljub temu je ohranil ljubezen do slovenskega jezika in se že v otroštvu lotil pisanja in ustvarjanja. Med vojno je doživel tragične prizore: brkinske vasi so gorele zaradi partizanskih napadov in povračilnih ukrepov Italijanov in Nemcev. Kljub vsemu so mu zdravniki, ne glede na politično pripadnost, pomagali preživeti hude bolezni: »Če ne bi bilo zdravnika, verjetno ne bi bil živ.«

Tončka Rojc

Tončka Rojc, rojena Kavčič iz Črnega Vrha nad Idrijo, je kot otrok doživela vojno, begunstvo, spopade med partizani in domobranci ter smrt očeta, soborca Janka Premrla – Vojka. Njeno pričevanje dopolnjuje brat Janka Premrla, Marjan Premrl, ki potrjuje, da je Vojko umrl zaradi strelov partizanskih komisarjev in ne okupatorjev. Tudi Anka Poženel s svojim pričevanjem potrjuje isto zgodbo. Tončkino pričevanje razkriva, kako je vojna razklala družine, kako so otroci odraščali v strahu in lakoti ter kako je povojni režim mnoge zaznamoval kot »drugorazredne«. Pove tudi svojo pot iz revščine v Izolo, delo, družino in vzgojo treh hčerk, ter prvič javno razkriva resnico o očetu. Njena zgodba priča o pogumu, preživetju in neomajni veri v resnico ter pravičnost.

Ivko Spetič, 2. del

Ivko Spetič je pesnik, pisatelj in pomemben kulturni organizator iz Ilirske Bistrice, ki je kot pravnik in voditelj številnih društev zaznamoval lokalno kulturno življenje ter objavljal poezijo in prozo, tudi pod psevdonimom Magajna. V pričevanju se spominja na vojno in povojni čas v Bistrici: slovenski pouk v samostanu, nasilna povojna ukinitev šole in izgon sester, hudi boji med partizani in umikajočimi se Nemci ter množični povojni poboji, med njimi pomor 84 ujetnikov pri Jasenski pili. Kot otrok je opazoval ranjence v domačih hišah, prehode ujetnikov in težko življenje ob partizanskem štabu. Njegova mati je celo rešila vojaka pred usmrtitvijo. Ti dogodki so močno zaznamovali njegovo kasnejše ustvarjanje in družbeno delo.

Ivko Spetič, 1. del

Pričevalec Ivko Spetič pripoveduje o otroštvu v Ilirski Bistrici, družini gostilničarjev ter koreninah staršev iz Vremske in Košanske doline. Pričuje o življenju pod fašističnim terorjem: o ukinitvi slovenskih društev, preimenovanjih, pritiskih v šoli in prepovedi slovenščine. Po italijanski kapitulaciji doživi tudi nacistični teror: prihod nemških tankov, smrt družinskega prijatelja ter dve dramatični izkušnji, v katerih kot otrok reši očetovo življenje pred nemškimi vojaki. Opiše prihod Šercerjeve brigade, italijanska in nemška maščevanja nad civilisti, požige in pokole v okoliških vaseh. Ko se Nemci znova utrdijo v Bistrici, se del enote nastani v njihovi hiši, pozneje pa ta zaradi sumov partizanske dejavnosti postane stalna tarča nočnih racij, iz katerih se družina večkrat reši zgolj po božji previdnosti.

Marija Vižintin in Jožefa Perko

Marija Vižintin, rojena Muhič, iz Višenj v Suhi krajini prihaja iz delavne kmečke družine z desetimi otroki. Njeno otroštvo je bilo kljub skromnim razmeram polno topline in vere. Živeli so preprosto, a povezano. Starši pa so otroke spodbujali k učenju in branju. k učenju in branju. Živeli so preprosto, a povezano in polno družinske ljubezni. Iz obdobja vojne se spominja prihoda Italijanov in najhujšega dogodka njenega otroštva, italijanskega bombardiranja Višenj leta 1943. Takrat je zgorela vsa vas. Družina se je rešila iz goreče kleti in noč preživela v gozdu. Po teh dogodkih sta sledila strah in pomanjkanje. Po kapitulaciji Italije so prišli Nemci in partizani. Marija pričuje o času groze in poguma, ko je mati s svojo močjo in ljubeznijo obdržala družino skupaj. Jožefa Perko, rojena Kapinčkova, iz Ambrusa je teta Marije Vižintin. Jožefa izvira iz glasbene kmečke družine s trinajstimi otroki. Med vojno je bila priča napadu partizanov na Ambrus, med katerim so bili ubiti njen brat Jože in več vaščanov. Kljub bolečini doma niso gojili sovraštva, pomagali so tudi lačnim partizanom. Njeni štirje bratje so se pridružili domobrancem in se ob koncu vojne umaknili na Koroško. Pepca je leta pozneje izvedela, da so bili vsi trije bratje ubiti v Macesnovi gorici pri Kočevju. Po vojni so oblasti zaprle tudi očeta, sodili so mu v Novem mestu. Vendar je čudežno preživel in se vrnil domov. Pepca v pričevanju izraža bolečino zaradi izgubljenih bratov, pa tudi dostojanstvo, vero in pogum svoje družine, ki je kljub tragedijam ostala pokončna in sočutna do drugih. Njeno pričevanje je ganljiva pripoved o trpljenju, izgubi in preživetju družine v času bratomorne vojne.

Dominik Gregorič

Dominik Gregorič, rojen leta 1930 v Zaloščah, je s pretanjenim spominom opisal življenje na Goriškem v času fašizma, druge svetovne vojne in povojnih let. Pripoveduje o otroštvu v italijanski šoli, zatiranju slovenskega jezika, težkem kmečkem življenju in ohranjanju trdne narodne in verske identitete. V pričevanju izstopa tudi opis povojnega komunističnega nasilja – od represije nad duhovniki, tajnih krstov, političnih zaslišanj in pritiskov do likvidacij. Med drugim pripoveduje o likvidaciji cele družine na Šempaškem polju zaradi suma sodelovanja z Italijani, duhovniku, ki so ga 13-krat privedli pred sodišče, o kruti usodi sorodnika Dominika Zorna, pripadnika VOS-a, ki je izginil brez sledu, ter o ponižujočih obveznih oddajah hrane in živine po vojni, česar se z bolečino živo spominja še danes. Dominik ne skriva občutkov strahu in nemoči, ki so tedaj vladali med prebivalstvom. Partizani, četniki, fašisti, vojaki in nato še povojna oblast so ljudem jemali dostojanstvo, svobodo in pogosto tudi življenje. Njegovo pričevanje je dragocen dokument časa, ki celovito osvetli manj znane, pogosto zamolčane plati zgodovine Primorske.

Vlado Klopčič

Vlado Klopčič, rojen leta 1927 v Ljubljani, izhaja iz premožne železničarske družine z močno versko vzgojo. Mladost je preživel v Mostah, v času, ko je življenje potekalo mirno in dostojno. Med drugo svetovno vojno se je kot najstnik vključil v odporniško gibanje, trosil propagandne listke »Živel Tito« in »Živel Osvobodilna fronta« ter bil večkrat v nevarnosti, a preživel zahvaljujoč sreči in iznajdljivosti. Po kapitulaciji Italije se je pridružil partizanom, čeprav brez vojaške izobrazbe. Po vojni se je srečal z revščino in zapletenim političnim okoljem. Ni bil član partije, kar mu je onemogočilo karierno napredovanje. Pričevalec odkrito spregovori o komunistični represiji, povojnih pobojih, montiranih procesih ter usodah ljudi, ki so jih oblasti označile za izdajalce. Njegov lastni brat je bil ustreljen kot "suma" obveščevalec. Klopčič opozarja na zlorabe oblasti, politična kadrovanja in krivice, ki jih je povzročil enopartijski sistem. Kljub vsemu je sam ostal pri življenju, kot pričevalec nekega časa, ki ni pozabil.

Valentina Kogoj

Valentina Kogoj, rojena Mikuš v Budanjah, je odraščala v času fašizma, vojne in povojne komunistične represije. Otroštvo so ji zaznamovali pomanjkanje, partizanska šola in begunstvo, a tudi izjemna učiteljica, ki ji je vlila ljubezen do znanja. Pričevalka se spominja, da so doma vedno podpirali partizane, predvsem zaradi jezika, želeli so slovensko šolo in konec italijanske oblasti. Oče je zbiral hrano za partizane, mama je bila aktivna v Antifašistični fronti žena (AFŽ), imela je skrivne sestanke. Otroke so učili molčati in skrivati informacije - veščine, ki jih je intervjuvanka ohranila vse življenje. Spominja se revolucionarnega nasilja – partizani so v kraju ubili moškega, ki je dvomil v njihovo oboroženo moč. Tudi enega domobranca, ki se je po vojni vračal domov, naj bi zajeli, mučili in ubili. Njegova družina ga nikoli ni smela pokopati ali izvedeti, kje je pokopan. Kot otrok je pogosto sanjala, da jo lovijo Nemci. Tesnobne sanje so jo spremljale tudi v odrasli dobi, vse dokler ni odšla na Švedsko. Kljub pritiskom in je leta 1953 maturirala na učiteljišču v Tolminu in se zaposlila kot učiteljica. V 60. letih je odšla na Švedsko, kjer je ostala več desetletij. Tam je kot učiteljica delala z otroki priseljencev z vsega sveta, se učila jezikov, spoznavala druge kulture ter živela svojo vero in notranjo svobodo. Slovenskemu jeziku je ostala predana, tudi kot mati. Po vrnitvi v domovino se je vključila v molitveno skupnost in zbirala zgodbe iz preteklosti. Vera in jezik sta bila njena temeljna vodila; najlepši spomin pa ji ostaja plebiscit za samostojno Slovenijo.

Vera Muha

Vera Muha, rojena leta 1936 v Klancu pri Kozini, prihaja iz velike kmečke družine. Kot otrok je doživela bombardiranje, zrušitev mostu v vasi, beg pred Nemci in stalni strah pred represalijami. Vera se spominja pomanjkanja in solidarnosti med sosedi ter vloge duhovnika Piščanca, ki je večkrat rešil vaščane pred smrtjo. Med vojno so jih v šoli učili partizanskih pesmi, ne pa branja in pisanja. Lepe spomine je ohranila na učiteljico Anko Šebenik, ki jo je kasneje nepričakovano ponovno srečala. Po vojni je zaradi trdega komunističnega režima in slabih življenjskih pogojev veliko ljudi zbežalo na zahod. Opiše tragičen primer nosečega dekleta, ki je bilo ubito med poskusom bega čez mejo. Vera jasno ločuje med politično motiviranimi dejanji in preprosto željo po preživetju. Njena zgodba je dragoceno pričevanje o življenju na Primorskem v času druge svetovne vojne in o neuničljivem duhu ljudi, ki so znali preživeti tudi v najtežjih časih.

Margarete Jahn

Margarete Jahn, rojena Kraner leta 1943 v Mariboru, danes živi v San Diegu v ZDA. Njen starši, nemško govoreča Mariborčana, sta bila po koncu vojne zaradi članstva v Kulturbundu usmrčena. Otroštvo je preživela v pomanjkanju in družbeni izključenosti, zaznamovana z izgubo, predsodki in strahom. Zbirali so mleko, drva in celo borove storže za kurjavo. Margarete se spominja, kako so skupaj z bratranci in teto skrivaj žagali veje v gozdu, dokler jih ni zalotila milica. Kot otroci so se bali in jokali, a jih je miličnik opozoril in jih pustil oditi. Leta 1954 je s teto in bratom pobegnila v Avstrijo, kjer so začeli novo življenje. Skupaj z možem se je po upokojitvi odločila poiskati priznanje za žrtve povojnih pobojev in postaviti spomenik. Pisala sta vladam Avstrije, Nemčije in Slovenije, a odgovor so prejeli od vseh razen iz rojstnega Maribora. Njuno prizadevanje je vodilo do sodelovanja z raziskovalcem množičnih grobišč Martinom Kostrevcem. Po letih prizadevanj in sodelovanja je doživela simbolno zadoščenje. Kljub bolečim izkušnjam Margarete ostaja čustveno povezana s Slovenijo, a jasno izraža, da povojno nasilje nad nedolžnimi ni bilo opravičljivo.

Feliks Knez

Pričevanje Feliksa Kneza predstavlja dragocen zgodovinski vir o življenju koroškega podeželja v prvi polovici 20. stoletja ter o posledicah druge svetovne vojne. Feliks, rojen leta 1930 v Zgornjem Razborju, prihaja iz premožne kmečke družine, ki izvira iz Koroške. Njihova domačija, po domače pri Zgornjem Kotniku, s priimkom Knez, je obsegala kar 200 hektarjev in je bila ena največjih v okolici. Družina je živela od zemlje, lesa in trdega dela, v vsakdanjem življenju pa so bile pomembne skromnost, vera in red. V pričevanju Feliks oživi življenje na samozadostni visokogorski kmetiji, pa tudi tragično usodo, ki je doletela njegovo družino med drugo svetovno vojno. Kmetijo je partizanska enota požgala, ker gospodar ni želel sodelovati, kljub temu da jih je še istega večera pogostil. V enem samem koncu tedna je na tem območju pogorelo deset kmetij. Zgodba njegovega najstarejšega brata Franca pripoveduje o življenju in smrti ter še vedno čaka na pietetni pokop. Dolga leta se o teh dogodkih ni govorilo – šele zdaj, po desetletjih molka, Feliks, kot edini še živeči izmed enajstih otrok, deli zgodbo, ki je zaznamovala ne le njegovo družino, temveč tudi širšo skupnost. Življenje Feliksa Kneza pri Spodnjem Kotniku ni le mirna starostna postaja, temveč živa priča časa. Je zgodba človeka, ki je preživel izgubo doma, bratov in otroštva, a kljub vsemu ohranil vero v življenje. Feliks pričuje za vse tiste, ki glasu niso imeli, ter za prihodnje generacije, da ne bi pozabile. Odpira prostor za razmislek o odgovornosti do zgodovinske resnice ter o pomenu ohranjanja ustnega izročila kot temelja za razumevanje preteklosti.

Željko Šribar

Željko Šribar, rojen leta 1935 v Zagrebu, živi danes v Novem mestu. Njegovo življenje je prežeto z bogato družinsko dediščino, ki sega v vas Ardro pri Raki, s sledovi keltskega izvora, avstrijskega vpliva in izkušenj iz različnih zgodovinskih obdobij – od Avstro-Ogrske, prek Kraljevine Jugoslavije, do socialistične federacije. Otroštvo mu je zaznamovala druga svetovna vojna: izkušnje življenja v nacistični Nemčiji, opazovanje antisemitizma in grozot vojne, preselitev v Slovenijo ter beg pred deportacijo na Hrvaško. V ospredju pričevanja so tudi zgodbe očeta in deda – veterana soške fronte – in sestre partizanke. Kritično se ozira na povojno obdobje, še posebej na centralizacijo oblasti v Beogradu. V medicino je vstopil skoraj po naključju, a poklic porodničarja ga je takoj pritegnil. Kot praktik z izostrenim čutom za ljudi je v porodnišnici našel svoje poslanstvo. Opravil je ogromno carskih rezov, z babicami in osebjem pa je gradil zaupen odnos. Ključ njegovega dela je bilo sočutje – in prepričanje, da mora vsak pacient od zdravnika oditi zadovoljen.

Andrej Černe

Andrej Černe se je rodil leta 1933 v Solkanu, v številčni in delavni družini. Otroštvo je preživljal v skromnih razmerah, a z močno povezanostjo domačih. Mama je pridelovala hrano in jo prodajala v Gorici, oče je bil vojni invalid iz prve svetovne vojne. Družina je v času fašizma kljub pritiskom ohranjala slovensko identiteto. Pomembno vlogo so imeli tudi duhovniki, ki so skrbeli za slovenščino pri mašah in pouku. Otroci so že zgodaj zaznali napetosti – partizani so začeli sabotaže, Italijani pa so jih poskušali zatreti. Jeseni 1944 je Solkan pretresel umor vajenca Julija Ceja - ustrelil ga je partizanski terenec sredi belega dne, kar je med ljudmi povzročilo šok in nemir. Po italijanskem umiku so prišli Nemci in razmere so se še zaostrile. Domačini so pod prisilo obnavljali porušeno infrastrukturo, ponoči pa so partizani rušili naprej. Po vojni so se širile govorice o likvidacijah v Trnovskem gozdu in Grgarju. Eden od partizanov je nekoč zaupal kolegom, naj se ne javijo za določene "naloge", saj ga je izkušnja streljanja v Grgarju globoko pretresla. Ljudje so vedeli za morišča, a molčali. Življenje se je po vojni počasi normaliziralo, a spremljala ga je komunistična propaganda. Zgodba Andreja Černeta ni le njegova osebna zgodba, temveč glas celotne generacije, ki je kljubovala vojni, ohranila jezik, kulturo in dostojanstvo.

Več

Franko Košuta, 4. del

Mednarodno znan ladjedelski inženir Franko Košuta je bil rojen leta 1943 v vasi Križ pri Trstu. V zadnjih treh desetletjih se ob svojem delu intenzivno posveča preučevanju, ohranjanju, vrednotenju in predstavitvi zgodovine pomorstva in ribištva na avtohtoni slovenski obali med Trstom ter izlivom reke Timave in je duša Ribiškega muzeja tržaškega primorja v Križu. V štirih delih svojih Spominov nas bo z vsem svojim sredozemskim šarmom in zavzetostjo najprej vodil skozi preteklost in sedanjost nekdaj skoraj v celoti slovenskih vasi Škedenj, Barkovlje, Kontovel, Prosek, Križ, Nabrežina, Sesljan, Devin, Štivan ter tudi s Slovenci povezanih krajev od Tržiča do otoka Barbane v Gradeški laguni. Na drugi strani Tržaškega zaliva pa nas bo od Savudrije na Hrvaškem popeljal skozi slovenska obmorska mesta Piran, Izolo in Koper nazaj v Trst. Habsburški Trst je bil v drugi polovici 19. stoletja mesto z največ slovenskimi prebivalci. Od 240 000 prebivalcev je bilo kar 60 000 Slovencev. V Ljubljani je v tistem času živelo le okoli 40 000 ljudi, od tega je bilo kakih 10 000 Nemcev. Spoznali bomo tudi ugledne slovenske ladjarje v Trstu iz druge polovice 19. in začetka prejšnjega stoletja, ki so se s svojo sposobnostjo povzpeli med najuspešnejše in najbogatejše Tržačane, obenem pa so bili zaradi svoje trdne slovenske narodne zavesti pomembni meceni. V drugem delu bomo spoznali življenje Franka Košute. Otroštvo je preživel med ribiči v Križu. Šolal se je na piranski pomorski šoli in študiral na zagrebški univerzi. Postal je uspešen ladjedelski inženir. Franko Košuta živi in dela v Trstu. Še vedno pa je tesno povezan s Križem in je še zmeraj srce tamkajšnjega kulturnega dogajanja. Tretji del Spominov je posvečen zgodovini vasi Križ in vrsti slavnih Križanov iz preteklosti in sedanjosti. To so: najbogatejša Slovenka vseh časov, »kraljica bombaža« Joža Sedmak Finney; arhitekt Viktor Sulčič, ki je zgradil najpomembnejše stavbe v Buenos Airesu; slikar našega morja Albert Sirk; svetovna operna zvezda, tenorist Carlo Cossutta; igralca Slovenskega stalnega gledališča v Trstu, ki ju poznamo tudi iz številnih filmov, Miranda Caharija in Livij Bogatec; igralec in režiser Just Košuta; pesnik in prevajalec Miroslav Košuta; esejist in prevajalec ter profesor slovenščine na tržaški univerzi dr. Miran Košuta; novinar Primorskega dnevnika Sandor Tence; zgodovinarka prof. dr. Marta Verginella in drugi. V zadnjem delu Spominov nam bo Franko Košuta predstavil zbirko Ribiškega muzeja v Križu. Pripoved Franka Košute je pospremljena s stotinami redko ali še nikoli javno predstavljenih arhivskih fotografij ter izjemno zanimivimi in dokaj neznanimi arhivskimi filmi.

Franko Košuta, 3. del

Mednarodno znan ladjedelski inženir Franko Košuta je bil rojen leta 1943 v vasi Križ pri Trstu. V zadnjih treh desetletjih se ob svojem delu intenzivno posveča preučevanju, ohranjanju, vrednotenju in predstavitvi zgodovine pomorstva in ribištva na avtohtoni slovenski obali med Trstom ter izlivom reke Timave in je duša Ribiškega muzeja tržaškega primorja v Križu. V štirih delih svojih Spominov nas bo z vsem svojim sredozemskim šarmom in zavzetostjo najprej vodil skozi preteklost in sedanjost nekdaj skoraj v celoti slovenskih vasi Škedenj, Barkovlje, Kontovel, Prosek, Križ, Nabrežina, Sesljan, Devin, Štivan ter tudi s Slovenci povezanih krajev od Tržiča do otoka Barbane v Gradeški laguni. Na drugi strani Tržaškega zaliva pa nas bo od Savudrije na Hrvaškem popeljal skozi slovenska obmorska mesta Piran, Izolo in Koper nazaj v Trst. Habsburški Trst je bil v drugi polovici 19. stoletja mesto z največ slovenskimi prebivalci. Od 240 000 prebivalcev je bilo kar 60 000 Slovencev. V Ljubljani je v tistem času živelo le okoli 40 000 ljudi, od tega je bilo kakih 10 000 Nemcev. Spoznali bomo tudi ugledne slovenske ladjarje v Trstu iz druge polovice 19. in začetka prejšnjega stoletja, ki so se s svojo sposobnostjo povzpeli med najuspešnejše in najbogatejše Tržačane, obenem pa so bili zaradi svoje trdne slovenske narodne zavesti pomembni meceni. V drugem delu bomo spoznali življenje Franka Košute. Otroštvo je preživel med ribiči v Križu. Šolal se je na piranski pomorski šoli in študiral na zagrebški univerzi. Postal je uspešen ladjedelski inženir. Franko Košuta živi in dela v Trstu. Še vedno pa je tesno povezan s Križem in je še zmeraj srce tamkajšnjega kulturnega dogajanja. Tretji del Spominov je posvečen zgodovini vasi Križ in vrsti slavnih Križanov iz preteklosti in sedanjosti. To so: najbogatejša Slovenka vseh časov, »kraljica bombaža« Joža Sedmak Finney; arhitekt Viktor Sulčič, ki je zgradil najpomembnejše stavbe v Buenos Airesu; slikar našega morja Albert Sirk; svetovna operna zvezda, tenorist Carlo Cossutta; igralca Slovenskega stalnega gledališča v Trstu, ki ju poznamo tudi iz številnih filmov, Miranda Caharija in Livij Bogatec; igralec in režiser Just Košuta; pesnik in prevajalec Miroslav Košuta; esejist in prevajalec ter profesor slovenščine na tržaški univerzi dr. Miran Košuta; novinar Primorskega dnevnika Sandor Tence; zgodovinarka prof. dr. Marta Verginella in drugi. V zadnjem delu Spominov nam bo Franko Košuta predstavil zbirko Ribiškega muzeja v Križu. Pripoved Franka Košute je pospremljena s stotinami redko ali še nikoli javno predstavljenih arhivskih fotografij ter izjemno zanimivimi in dokaj neznanimi arhivskimi filmi.

Franko Košuta, 2. del

Mednarodno znan ladjedelski inženir Franko Košuta je bil rojen leta 1943 v vasi Križ pri Trstu. V zadnjih treh desetletjih se ob svojem delu intenzivno posveča preučevanju, ohranjanju, vrednotenju in predstavitvi zgodovine pomorstva in ribištva na avtohtoni slovenski obali med Trstom ter izlivom reke Timave in je duša Ribiškega muzeja tržaškega primorja v Križu. V štirih delih svojih Spominov nas bo z vsem svojim sredozemskim šarmom in zavzetostjo najprej vodil skozi preteklost in sedanjost nekdaj skoraj v celoti slovenskih vasi Škedenj, Barkovlje, Kontovel, Prosek, Križ, Nabrežina, Sesljan, Devin, Štivan ter tudi s Slovenci povezanih krajev od Tržiča do otoka Barbane v Gradeški laguni. Na drugi strani Tržaškega zaliva pa nas bo od Savudrije na Hrvaškem popeljal skozi slovenska obmorska mesta Piran, Izolo in Koper nazaj v Trst. Habsburški Trst je bil v drugi polovici 19. stoletja mesto z največ slovenskimi prebivalci. Od 240 000 prebivalcev je bilo kar 60 000 Slovencev. V Ljubljani je v tistem času živelo le okoli 40 000 ljudi, od tega je bilo kakih 10 000 Nemcev. Spoznali bomo tudi ugledne slovenske ladjarje v Trstu iz druge polovice 19. in začetka prejšnjega stoletja, ki so se s svojo sposobnostjo povzpeli med najuspešnejše in najbogatejše Tržačane, obenem pa so bili zaradi svoje trdne slovenske narodne zavesti pomembni meceni. V drugem delu bomo spoznali življenje Franka Košute. Otroštvo je preživel med ribiči v Križu. Šolal se je na piranski pomorski šoli in študiral na zagrebški univerzi. Postal je uspešen ladjedelski inženir. Franko Košuta živi in dela v Trstu. Še vedno pa je tesno povezan s Križem in je še zmeraj srce tamkajšnjega kulturnega dogajanja. Tretji del Spominov je posvečen zgodovini vasi Križ in vrsti slavnih Križanov iz preteklosti in sedanjosti. To so: najbogatejša Slovenka vseh časov, »kraljica bombaža« Joža Sedmak Finney; arhitekt Viktor Sulčič, ki je zgradil najpomembnejše stavbe v Buenos Airesu; slikar našega morja Albert Sirk; svetovna operna zvezda, tenorist Carlo Cossutta; igralca Slovenskega stalnega gledališča v Trstu, ki ju poznamo tudi iz številnih filmov, Miranda Caharija in Livij Bogatec; igralec in režiser Just Košuta; pesnik in prevajalec Miroslav Košuta; esejist in prevajalec ter profesor slovenščine na tržaški univerzi dr. Miran Košuta; novinar Primorskega dnevnika Sandor Tence; zgodovinarka prof. dr. Marta Verginella in drugi. V zadnjem delu Spominov nam bo Franko Košuta predstavil zbirko Ribiškega muzeja v Križu. Pripoved Franka Košute je pospremljena s stotinami redko ali še nikoli javno predstavljenih arhivskih fotografij ter izjemno zanimivimi in dokaj neznanimi arhivskimi filmi.

Franko Košuta, 1. del

Mednarodno znan ladjedelski inženir Franko Košuta je bil rojen leta 1943 v vasi Križ pri Trstu. V zadnjih treh desetletjih se ob svojem delu intenzivno posveča preučevanju, ohranjanju, vrednotenju in predstavitvi zgodovine pomorstva in ribištva na avtohtoni slovenski obali med Trstom ter izlivom reke Timave in je duša Ribiškega muzeja tržaškega primorja v Križu. V štirih delih svojih Spominov nas bo z vsem svojim sredozemskim šarmom in zavzetostjo najprej vodil skozi preteklost in sedanjost nekdaj skoraj v celoti slovenskih vasi Škedenj, Barkovlje, Kontovel, Prosek, Križ, Nabrežina, Sesljan, Devin, Štivan ter tudi s Slovenci povezanih krajev od Tržiča do otoka Barbane v Gradeški laguni. Na drugi strani Tržaškega zaliva pa nas bo od Savudrije na Hrvaškem popeljal skozi slovenska obmorska mesta Piran, Izolo in Koper nazaj v Trst. Habsburški Trst je bil v drugi polovici 19. stoletja mesto z največ slovenskimi prebivalci. Od 240 000 prebivalcev je bilo kar 60 000 Slovencev. V Ljubljani je v tistem času živelo le okoli 40 000 ljudi, od tega je bilo kakih 10 000 Nemcev. Spoznali bomo tudi ugledne slovenske ladjarje v Trstu iz druge polovice 19. in začetka prejšnjega stoletja, ki so se s svojo sposobnostjo povzpeli med najuspešnejše in najbogatejše Tržačane, obenem pa so bili zaradi svoje trdne slovenske narodne zavesti pomembni meceni. V drugem delu bomo spoznali življenje Franka Košute. Otroštvo je preživel med ribiči v Križu. Šolal se je na piranski pomorski šoli in študiral na zagrebški univerzi. Postal je uspešen ladjedelski inženir. Franko Košuta živi in dela v Trstu. Še vedno pa je tesno povezan s Križem in je še zmeraj srce tamkajšnjega kulturnega dogajanja. Tretji del Spominov je posvečen zgodovini vasi Križ in vrsti slavnih Križanov iz preteklosti in sedanjosti. To so: najbogatejša Slovenka vseh časov, »kraljica bombaža« Joža Sedmak Finney; arhitekt Viktor Sulčič, ki je zgradil najpomembnejše stavbe v Buenos Airesu; slikar našega morja Albert Sirk; svetovna operna zvezda, tenorist Carlo Cossutta; igralca Slovenskega stalnega gledališča v Trstu, ki ju poznamo tudi iz številnih filmov, Miranda Caharija in Livij Bogatec; igralec in režiser Just Košuta; pesnik in prevajalec Miroslav Košuta; esejist in prevajalec ter profesor slovenščine na tržaški univerzi dr. Miran Košuta; novinar Primorskega dnevnika Sandor Tence; zgodovinarka prof. dr. Marta Verginella in drugi. V zadnjem delu Spominov nam bo Franko Košuta predstavil zbirko Ribiškega muzeja v Križu. Pripoved Franka Košute je pospremljena s stotinami redko ali še nikoli javno predstavljenih arhivskih fotografij ter izjemno zanimivimi in dokaj neznanimi arhivskimi filmi.

Matija Malešič, 3. del

Matija Malešič, rojen leta 1933 v Svečini pri Mariboru, je otroštvo preživljal v različnih krajih, saj se je družina veliko selila. Njegov oče je bil namreč visoki državni uradnik, okrajni glavar v več slovenskih krajih in tudi zelo bran pisatelj. Nazadnje je služboval v Škofji Loki, kjer ga je pri štiridesetih letih zadela kap. Tako je mama ostala sama s štirimi majhnimi otroki, ki jih je bilo treba spraviti do kruha. Vsi štirje so končali univerzo. Med drugo svetovno vojno so živeli med Mariborom in Svečino. Tudi Matija Malešič je, tako kot oče, doštudiral pravo in pozneje opravljal številne pomembne naloge v Mariboru. Bil je direktor zavoda za socialno zavarovanje, direktor Splošne bolnišnice Maribor in nazadnje mariborski župan. Po osamosvojitvi je postal podpredsednik prve slovenske vlade, pozneje pa je bil imenovan za prvega slovenskega veleposlanika v Zagrebu. Njegova pripoved o življenju in delu je hkrati zanimiva freska preteklega stoletja na Slovenskem, v kateri so upodobljene številne osebnosti, ki so se vtisnile v čas, danes pa so od marsikoga pozabljene.

Breda Ilich Klančnik, 4. del

V štiridelnem nizu oddaj obuja spomine umetnostna zgodovinarka Breda Ilich Klančnik. V prvih dveh delih bomo spoznali rod njene matere – Bredinega pradeda dr. Franca Simoniča, bibliografa in bibliotekarja, ravnatelja Univerzitetne knjižnice na Dunaju in življenje njegove družine v prestolnici monarhije na prelomu iz 19. v 20. stoletje ter njenega deda, dr. Janka Šlebingerja, Simoničevega zeta, prav tako bibliografa in bibliotekarja ter prvega ravnatelja Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani. V drugem delu se bo Bredi Ilich Klančnik pridružil brat Iztok Ilich in skupaj se bosta spominjala življenja s sorodniki v Gornji Radgoni, v Simonič-Šlebingerjevi hiši z veliko knjižnico. Tretji del je posvečen očetovemu rodu, potomcem slaščičarskega mojstra Emanuela Ilicha, ki se je leta 1904 iz Češke priselil v Maribor. Slaščičarna Ilich v Mariboru še vedno deluje. Emanuelov sin Bojan Ilich je bil leta 1941, samo tri dni po Hitlerjevem prihodu v Maribor, pobudnik prve uporniške akcije na Slovenskem, požiga nemških avtomobilov v središču mesta. Še istega leta so ga Nemci ujeli in ustrelili kot talca, starega komaj 19 let. Bojanov starejši brat Milovan, Bredin oče, je imel prav tako težko zgodbo, ki je tekla od partizanstva prek koncentracijskega taborišča do povojnega zapora.

Breda Ilich Klančnik, 3. del

V štiridelnem nizu oddaj obuja spomine umetnostna zgodovinarka Breda Ilich Klančnik. V prvih dveh delih bomo spoznali rod njene matere – Bredinega pradeda dr. Franca Simoniča, bibliografa in bibliotekarja, ravnatelja Univerzitetne knjižnice na Dunaju in življenje njegove družine v prestolnici monarhije na prelomu iz 19. v 20. stoletje ter njenega deda, dr. Janka Šlebingerja, Simoničevega zeta, prav tako bibliografa in bibliotekarja ter prvega ravnatelja Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani. V drugem delu se bo Bredi Ilich Klančnik pridružil brat Iztok Ilich in skupaj se bosta spominjala življenja s sorodniki v Gornji Radgoni, v Simonič-Šlebingerjevi hiši z veliko knjižnico. Tretji del je posvečen očetovemu rodu, potomcem slaščičarskega mojstra Emanuela Ilicha, ki se je leta 1904 iz Češke priselil v Maribor. Slaščičarna Ilich v Mariboru še vedno deluje. Emanuelov sin Bojan Ilich je bil leta 1941, samo tri dni po Hitlerjevem prihodu v Maribor, pobudnik prve uporniške akcije na Slovenskem, požiga nemških avtomobilov v središču mesta. Še istega leta so ga Nemci ujeli in ustrelili kot talca, starega komaj 19 let. Bojanov starejši brat Milovan, Bredin oče, je imel prav tako težko zgodbo, ki je tekla od partizanstva prek koncentracijskega taborišča do povojnega zapora.

Breda Ilich Klančnik in Iztok Ilich, 2. del

V štiridelnem nizu oddaj obuja spomine umetnostna zgodovinarka Breda Ilich Klančnik. V prvih dveh delih bomo spoznali rod njene matere – Bredinega pradeda dr. Franca Simoniča, bibliografa in bibliotekarja, ravnatelja Univerzitetne knjižnice na Dunaju in življenje njegove družine v prestolnici monarhije na prelomu iz 19. v 20. stoletje ter njenega deda, dr. Janka Šlebingerja, Simoničevega zeta, prav tako bibliografa in bibliotekarja ter prvega ravnatelja Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani. V drugem delu se bo Bredi Ilich Klančnik pridružil brat Iztok Ilich in skupaj se bosta spominjala življenja s sorodniki v Gornji Radgoni, v Simonič-Šlebingerjevi hiši z veliko knjižnico. Tretji del je posvečen očetovemu rodu, potomcem slaščičarskega mojstra Emanuela Ilicha, ki se je leta 1904 iz Češke priselil v Maribor. Slaščičarna Ilich v Mariboru še vedno deluje. Emanuelov sin Bojan Ilich je bil leta 1941, samo tri dni po Hitlerjevem prihodu v Maribor, pobudnik prve uporniške akcije na Slovenskem, požiga nemških avtomobilov v središču mesta. Še istega leta so ga Nemci ujeli in ustrelili kot talca, starega komaj 19 let. Bojanov starejši brat Milovan, Bredin oče, je imel prav tako težko zgodbo, ki je tekla od partizanstva prek koncentracijskega taborišča do povojnega zapora.

Breda Ilich Klančnik, 1. del

V štiridelnem nizu oddaj obuja spomine umetnostna zgodovinarka Breda Ilich Klančnik. V prvih dveh delih bomo spoznali rod njene matere – Bredinega pradeda dr. Franca Simoniča, bibliografa in bibliotekarja, ravnatelja Univerzitetne knjižnice na Dunaju in življenje njegove družine v prestolnici monarhije na prelomu iz 19. v 20. stoletje ter njenega deda, dr. Janka Šlebingerja, Simoničevega zeta, prav tako bibliografa in bibliotekarja ter prvega ravnatelja Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani. V drugem delu se bo Bredi Ilich Klančnik pridružil brat Iztok Ilich in skupaj se bosta spominjala življenja s sorodniki v Gornji Radgoni, v Simonič-Šlebingerjevi hiši z veliko knjižnico. Tretji del je posvečen očetovemu rodu, potomcem slaščičarskega mojstra Emanuela Ilicha, ki se je leta 1904 iz Češke priselil v Maribor. Slaščičarna Ilich v Mariboru še vedno deluje. Emanuelov sin Bojan Ilich je bil leta 1941, samo tri dni po Hitlerjevem prihodu v Maribor, pobudnik prve uporniške akcije na Slovenskem, požiga nemških avtomobilov v središču mesta. Še istega leta so ga Nemci ujeli in ustrelili kot talca, starega komaj 19 let. Bojanov starejši brat Milovan, Bredin oče, je imel prav tako težko zgodbo, ki je tekla od partizanstva prek koncentracijskega taborišča do povojnega zapora.

Prof.dr. Elko Borko, 3. del

Ginekolog in porodničar, primarij prof. dr. Elko Borko, je dolgoletni predstojnik ginekološkega oddelka Splošne bolnišnice Maribor, zdaj Klinike za ginekologijo in perinatologijo Univerzitetnega kliničnega centra v Mariboru, ki je bila že v tistem času vodilna na področju uvajanja novih metod diagnostike in zdravljenja v celotnem jugoslovanskem prostoru. Bil je tudi med ustanovitelji Medicinske fakultete Univerze v Mariboru in profesor tako na mariborski kot na ljubljanski medicinski fakulteti. Zdaj upokojeni devetdesetletni zdravnik Elko Borko je še vedno zelo aktiven kot predsednik Medikohistorične sekcije Slovenskega zdravniškega društva, ki skrbi za ohranjanje spomina na velika imena slovenskega zdravništva v preteklosti. V tridelnih Spominih Elka Borka, ki so zaradi bogastva slikovnega in filmskega dokumentarnega gradiva prava freska burnega dogajanja v Mariboru v času med obema vojnama, ob okupaciji (leta 1941 so Nemci Borkove s prvim transportom izselili v Srbijo) in v povojnem času, bomo spoznali tudi Borkovo družino, predvsem očeta, gimnazijskega profesorja in književnika Franceta Borka, ki je začel ustvarjati v Kocbekovem krščanskosocialnem okolju. Še posebej zanimivo je poglavje o povojnem odnosu do katoliško usmerjenih profesorjev in o izključitvah velike skupine vernih dijakinj in dijakov iz mariborskega učiteljišča v začetku petdesetih let prejšnjega stoletja. Očitali so jim politično neprimernost, češ da ne morejo vzgajati mladega rodu v duhu novega časa. V oddaji bodo posamezna poglavja iz življenja in dela Franceta in Elka Borka ter dogajanje v Mariboru osvetlili tudi zgodovinar prof. Janez Pastar, dr. Vlasta Stavbar iz Univerzitetne knjižnice v Mariboru ter zdravnik prof. dr. Iztok Takač, dekan Medicinske fakultete Univerze v Mariboru in sedanji predstojnik Klinike za ginekologijo in perinatologijo.

Prof. dr. Elko Borko, 2. del

Ginekolog in porodničar, primarij prof. dr. Elko Borko, je dolgoletni predstojnik ginekološkega oddelka Splošne bolnišnice Maribor, zdaj Klinike za ginekologijo in perinatologijo Univerzitetnega kliničnega centra v Mariboru, ki je bila že v tistem času vodilna na področju uvajanja novih metod diagnostike in zdravljenja v celotnem jugoslovanskem prostoru. Bil je tudi med ustanovitelji Medicinske fakultete Univerze v Mariboru in profesor tako na mariborski kot na ljubljanski medicinski fakulteti. Zdaj upokojeni devetdesetletni zdravnik Elko Borko je še vedno zelo aktiven kot predsednik Medikohistorične sekcije Slovenskega zdravniškega društva, ki skrbi za ohranjanje spomina na velika imena slovenskega zdravništva v preteklosti. V tridelnih Spominih Elka Borka, ki so zaradi bogastva slikovnega in filmskega dokumentarnega gradiva prava freska burnega dogajanja v Mariboru v času med obema vojnama, ob okupaciji (leta 1941 so Nemci Borkove s prvim transportom izselili v Srbijo) in v povojnem času, bomo spoznali tudi Borkovo družino, predvsem očeta, gimnazijskega profesorja in književnika Franceta Borka, ki je začel ustvarjati v Kocbekovem krščanskosocialnem okolju. Še posebej zanimivo je poglavje o povojnem odnosu do katoliško usmerjenih profesorjev in o izključitvah velike skupine vernih dijakinj in dijakov iz mariborskega učiteljišča v začetku petdesetih let prejšnjega stoletja. Očitali so jim politično neprimernost, češ da ne morejo vzgajati mladega rodu v duhu novega časa. V oddaji bodo posamezna poglavja iz življenja in dela Franceta in Elka Borka ter dogajanje v Mariboru osvetlili tudi zgodovinar prof. Janez Pastar, dr. Vlasta Stavbar iz Univerzitetne knjižnice v Mariboru ter zdravnik prof. dr. Iztok Takač, dekan Medicinske fakultete Univerze v Mariboru in sedanji predstojnik Klinike za ginekologijo in perinatologijo.

Prof.dr. Elko Borko, 1. del

Ginekolog in porodničar, primarij prof. dr. Elko Borko, je dolgoletni predstojnik ginekološkega oddelka Splošne bolnišnice Maribor, zdaj Klinike za ginekologijo in perinatologijo Univerzitetnega kliničnega centra v Mariboru, ki je bila že v tistem času vodilna na področju uvajanja novih metod diagnostike in zdravljenja v celotnem jugoslovanskem prostoru. Bil je tudi med ustanovitelji Medicinske fakultete Univerze v Mariboru in profesor tako na mariborski kot na ljubljanski medicinski fakulteti. Zdaj upokojeni devetdesetletni zdravnik Elko Borko je še vedno zelo aktiven kot predsednik Medikohistorične sekcije Slovenskega zdravniškega društva, ki skrbi za ohranjanje spomina na velika imena slovenskega zdravništva v preteklosti. V tridelnih Spominih Elka Borka, ki so zaradi bogastva slikovnega in filmskega dokumentarnega gradiva prava freska burnega dogajanja v Mariboru v času med obema vojnama, ob okupaciji (leta 1941 so Nemci Borkove s prvim transportom izselili v Srbijo) in v povojnem času, bomo spoznali tudi Borkovo družino, predvsem očeta, gimnazijskega profesorja in književnika Franceta Borka, ki je začel ustvarjati v Kocbekovem krščanskosocialnem okolju. Še posebej zanimivo je poglavje o povojnem odnosu do katoliško usmerjenih profesorjev in o izključitvah velike skupine vernih dijakinj in dijakov iz mariborskega učiteljišča v začetku petdesetih let prejšnjega stoletja. Očitali so jim politično neprimernost, češ da ne morejo vzgajati mladega rodu v duhu novega časa. V oddaji bodo posamezna poglavja iz življenja in dela Franceta in Elka Borka ter dogajanje v Mariboru osvetlili tudi zgodovinar prof. Janez Pastar, dr. Vlasta Stavbar iz Univerzitetne knjižnice v Mariboru ter zdravnik prof. dr. Iztok Takač, dekan Medicinske fakultete Univerze v Mariboru in sedanji predstojnik Klinike za ginekologijo in perinatologijo.

Bratje Suhadolc: Anton Suhadolc, 4. del

O svojih spominih bodo pripovedovali trije bratje Suhadolc: najmlajši Janez, legendarni profesor prostoročnega risanja na Fakulteti za arhitekturo, ki je zasnoval in izdelal tudi več sto stolov; Matija, prav tako arhitekt, ki je med drugim avtor načrtov za ureditev številnih samostanskih knjižnic na Slovenskem; in najstarejši, prof. dr. Anton, upokojeni profesor matematike na ljubljanski univerzi ter tudi navdušen botanik, preučevalec in zbiralec različnih vrst lesa. Med drugim se bodo spomnili svojih treh že pokojnih sestra, psihologinje Mete, poročene Krečič; arhitektke in spomeniške konservatorke Nataše, poročene Štupar Šumi, ter zdravnice Andreje, poročene Pipp. Spregovorili bodo tudi o svojih starših. Oče teh šestih otrok, gradbeni inženir in projektant Anton Suhadolc, je bil dve desetletji pred drugo svetovno vojno statik in vodja gradbišč pri največjih projektih arhitekta Jožeta Plečnika (gradnja cerkve v Šiški, stadiona ...) ter Plečnikov tesen prijatelj, obenem pa je samostojno ustvaril tudi več zgradb v Ljubljani. Mama, učiteljica Natalija, izhaja iz v naše kraje davno priseljene italijanske rodbine Sartori, oče pa po mamini strani iz prav tako italijanske družine Peruzzi, v kateri sta bila najbolj znana praded Martin Peruzzi, ki je leta 1875 prvi opozoril strokovnjake Deželnega muzeja Rudolfinum (danes Narodnega muzeja) na zanimive najdbe ostankov kolišč na Barju, ter njegov sin, kipar Svitoslav Peruzzi. Brata Anton in Matija Suhadolc sta bila rojena v desetletju pred drugo svetovno vojno, najmlajši Janez pa med njo. Vsak od bratov je imel zanimivo in ustvarjalno življenjsko pot. Njihove pripovedi v Spominih spremlja na stotine fotografij iz javnih in zasebnih virov. Številne med njimi so bile le redko objavljene. Nekatere fotografije v oddaji pa so bile objavljene prvič. Videti bo mogoče tudi posnetke iz arhivskih dokumentarnih filmov. Spet se napoveduje privlačna freska nekdanjih časov.

Bratje Suhadolc: Anton Suhadolc, 3. del

O svojih spominih bodo pripovedovali trije bratje Suhadolc: najmlajši Janez, legendarni profesor prostoročnega risanja na Fakulteti za arhitekturo, ki je zasnoval in izdelal tudi več sto stolov; Matija, prav tako arhitekt, ki je med drugim avtor načrtov za ureditev številnih samostanskih knjižnic na Slovenskem; in najstarejši, prof. dr. Anton, upokojeni profesor matematike na ljubljanski univerzi ter tudi navdušen botanik, preučevalec in zbiralec različnih vrst lesa. Med drugim se bodo spomnili svojih treh že pokojnih sestra, psihologinje Mete, poročene Krečič; arhitektke in spomeniške konservatorke Nataše, poročene Štupar Šumi, ter zdravnice Andreje, poročene Pipp. Spregovorili bodo tudi o svojih starših. Oče teh šestih otrok, gradbeni inženir in projektant Anton Suhadolc, je bil dve desetletji pred drugo svetovno vojno statik in vodja gradbišč pri največjih projektih arhitekta Jožeta Plečnika (gradnja cerkve v Šiški, stadiona ...) ter Plečnikov tesen prijatelj, obenem pa je samostojno ustvaril tudi več zgradb v Ljubljani. Mama, učiteljica Natalija, izhaja iz v naše kraje davno priseljene italijanske rodbine Sartori, oče pa po mamini strani iz prav tako italijanske družine Peruzzi, v kateri sta bila najbolj znana praded Martin Peruzzi, ki je leta 1875 prvi opozoril strokovnjake Deželnega muzeja Rudolfinum (danes Narodnega muzeja) na zanimive najdbe ostankov kolišč na Barju, ter njegov sin, kipar Svitoslav Peruzzi. Brata Anton in Matija Suhadolc sta bila rojena v desetletju pred drugo svetovno vojno, najmlajši Janez pa med njo. Vsak od bratov je imel zanimivo in ustvarjalno življenjsko pot. Njihove pripovedi v Spominih spremlja na stotine fotografij iz javnih in zasebnih virov. Številne med njimi so bile le redko objavljene. Nekatere fotografije v oddaji pa so bile objavljene prvič. Videti bo mogoče tudi posnetke iz arhivskih dokumentarnih filmov. Spet se napoveduje privlačna freska nekdanjih časov.

Bratje Suhadolc: Anton Suhadolc, 2. del

O svojih spominih bodo pripovedovali trije bratje Suhadolc: najmlajši Janez, legendarni profesor prostoročnega risanja na Fakulteti za arhitekturo, ki je zasnoval in izdelal tudi več sto stolov; Matija, prav tako arhitekt, ki je med drugim avtor načrtov za ureditev številnih samostanskih knjižnic na Slovenskem; in najstarejši, prof. dr. Anton, upokojeni profesor matematike na ljubljanski univerzi ter tudi navdušen botanik, preučevalec in zbiralec različnih vrst lesa. Med drugim se bodo spomnili svojih treh že pokojnih sestra, psihologinje Mete, poročene Krečič; arhitektke in spomeniške konservatorke Nataše, poročene Štupar Šumi, ter zdravnice Andreje, poročene Pipp. Spregovorili bodo tudi o svojih starših. Oče teh šestih otrok, gradbeni inženir in projektant Anton Suhadolc, je bil dve desetletji pred drugo svetovno vojno statik in vodja gradbišč pri največjih projektih arhitekta Jožeta Plečnika (gradnja cerkve v Šiški, stadiona ...) ter Plečnikov tesen prijatelj, obenem pa je samostojno ustvaril tudi več zgradb v Ljubljani. Mama, učiteljica Natalija, izhaja iz v naše kraje davno priseljene italijanske rodbine Sartori, oče pa po mamini strani iz prav tako italijanske družine Peruzzi, v kateri sta bila najbolj znana praded Martin Peruzzi, ki je leta 1875 prvi opozoril strokovnjake Deželnega muzeja Rudolfinum (danes Narodnega muzeja) na zanimive najdbe ostankov kolišč na Barju, ter njegov sin, kipar Svitoslav Peruzzi. Brata Anton in Matija Suhadolc sta bila rojena v desetletju pred drugo svetovno vojno, najmlajši Janez pa med njo. Vsak od bratov je imel zanimivo in ustvarjalno življenjsko pot. Njihove pripovedi v Spominih spremlja na stotine fotografij iz javnih in zasebnih virov. Številne med njimi so bile le redko objavljene. Nekatere fotografije v oddaji pa so bile objavljene prvič. Videti bo mogoče tudi posnetke iz arhivskih dokumentarnih filmov. Spet se napoveduje privlačna freska nekdanjih časov.

Bratje Suhadolc: Anton Suhadolc, 1. del

O svojih spominih bodo pripovedovali trije bratje Suhadolc: najmlajši Janez, legendarni profesor prostoročnega risanja na Fakulteti za arhitekturo, ki je zasnoval in izdelal tudi več sto stolov; Matija, prav tako arhitekt, ki je med drugim avtor načrtov za ureditev številnih samostanskih knjižnic na Slovenskem; in najstarejši, prof. dr. Anton, upokojeni profesor matematike na ljubljanski univerzi ter tudi navdušen botanik, preučevalec in zbiralec različnih vrst lesa. Med drugim se bodo spomnili svojih treh že pokojnih sestra, psihologinje Mete, poročene Krečič; arhitektke in spomeniške konservatorke Nataše, poročene Štupar Šumi, ter zdravnice Andreje, poročene Pipp. Spregovorili bodo tudi o svojih starših. Oče teh šestih otrok, gradbeni inženir in projektant Anton Suhadolc, je bil dve desetletji pred drugo svetovno vojno statik in vodja gradbišč pri največjih projektih arhitekta Jožeta Plečnika (gradnja cerkve v Šiški, stadiona ...) ter Plečnikov tesen prijatelj, obenem pa je samostojno ustvaril tudi več zgradb v Ljubljani. Mama, učiteljica Natalija, izhaja iz v naše kraje davno priseljene italijanske rodbine Sartori, oče pa po mamini strani iz prav tako italijanske družine Peruzzi, v kateri sta bila najbolj znana praded Martin Peruzzi, ki je leta 1875 prvi opozoril strokovnjake Deželnega muzeja Rudolfinum (danes Narodnega muzeja) na zanimive najdbe ostankov kolišč na Barju, ter njegov sin, kipar Svitoslav Peruzzi. Brata Anton in Matija Suhadolc sta bila rojena v desetletju pred drugo svetovno vojno, najmlajši Janez pa med njo. Vsak od bratov je imel zanimivo in ustvarjalno življenjsko pot. Njihove pripovedi v Spominih spremlja na stotine fotografij iz javnih in zasebnih virov. Številne med njimi so bile le redko objavljene. Nekatere fotografije v oddaji pa so bile objavljene prvič. Videti bo mogoče tudi posnetke iz arhivskih dokumentarnih filmov. Spet se napoveduje privlačna freska nekdanjih časov.

Dokumentarci

Predlogi

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Več

Več

Več

Več

Več

Čakalna vrsta

Prispevki

Sorodni prispevki