Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Brandenburški koncerti Johanna Sebastiana Bacha spadajo med najbriljantnejše skladbe iz zakladnice klasične glasbe in obdobja baroka v glasbi. Vsak od šestih koncertov je mojstrovina, vsak je potovanje v lastno glasbeno vesolje. Priznana in karizmatična avstralska flavtistka Ana de la Vega se poda v iskanje sledi krajev, kjer je Bach živel in delal. Ob 300-letnici Brandenburških koncertov njihove sledi Išče v Leipzigu, Weimarju, Köthnu in Berlinu. V filmu nastopajo tudi Alexander Sitkovetsky, Ramón Ortega Quero, Cyrus Allyar, Johannes Berger in Württemberški komorni orkester Heilbronn.
51 min
Leta 1971 je znameniti italijanski režiser Luchino Visconti ob svetovni premieri svojega filma Smrt v Benetkah dečka v vlogi Tadzia, takrat komaj najstnika, razglasil za najlepšega dečka na svetu. Danes senca tega poimenovanja še vedno obremenjuje življenje Björna Andrésena. Dokumentarni film je dramatična pripoved o ceni lepote, pa tudi o potrebi po bližini in ljubezni ter o praznini, ki nepopravljivo zazija, ko skrb za otroka, za človeka umanjka. THE MOST BEAUTIFUL BOY IN THE WORLD / Švedska, Nemčija, Francija / 2021 / Režija: Kristina Lindström in Kristian Petri
94 min
Princ Mohamed bin Salman je prestolonaslednik Savdske Arabije, največje proizvajalke nafte na svetu. Njegov oče, kralj Salman, je bolehen in se redko pojavlja v javnosti, zato MBS, kot kličejo prestolonaslednika, v resnici vodi državo. Dvodelna britanska dokumentarna serija prikazuje njegov vzpon na oblast in spremembe, ki jih je uvedel v Savdski Arabiji – od tega, da smejo ženske voziti avto, do vrhunskih športnih in zabavnih prireditev, ki se jih lahko udeležujeta oba spola. Toda bin Salman je sporna osebnost. Med drugim mu pripisujejo odgovornost za naročilo umora savdskoarabskega novinarja Džamala Hašokdžija v Carigradu leta 2018. V seriji o bin Salmanu pripovedujejo njegovi prijatelji in svetovalci, zahodni diplomati, pa tudi savdskoarabski oporečniki, ki so pred zatiralskim režimom pobegnili v tujino. 2. del: Pot do prestola Ko je Mohamed bin Salman, znan tudi kot MBS, leta 2017 postal savdskoarabski prestolonaslednik, je začel uresničevati svoj načrt, po katerem naj bi Savdska Arabija postala sodobnejša in bolj odprta svetu. Vendar pri tem ni izbiral sredstev. Proti korupciji se je začel boriti tako, da je v hotel Ritz v Riadu zaprl desetine najbogatejših podjetnikov in jih prisilil, da so v državno blagajno nakazali več milijonov dolarjev. Leta 2018 pa so – najverjetneje na njegov ukaz – na savdskoarabskem konzulatu v Carigradu kruto umorili novinarja Džamala Hašokdžija, ker je kritiziral MBS-jev režim. Obenem si prestolonaslednik poskuša kupiti naklonjenost državljanov tako, da po vsem svetu kupuje največje športne zvezdnike in v Savdski Arabiji prireja odmevna tekmovanja. THE KINGDOM: THE RUTHLESS RISE OF A SAUDI PRINCE / Velika Britanija / 2024 / Režija: Colin Murray
52 min
V letu 2023 smo praznovali 300. obletnico rojstva evropsko pomembnega vsestranskega naravoslovca Joannesa Antoniusa Scopolija (1723–1788). Petnajst let je deloval kot prvi rudniški zdravnik v Idriji. Veliko časa je posvetil tudi raziskovanju narave na Kranjskem in objavil temeljna naravoslovna dela, s katerimi je Kranjska postala pomembna evropska znanstvena velesila. Dopisoval si je z uglednimi naravoslovci po Evropi, tudi z znamenitim Karlom Linnéjem. Po njegovem zgledu je Scopoli pri nas živalske in rastlinske vrste poimenoval v skladu z dvojnim poimenovanjem, ki je v naravoslovni znanosti še danes uveljavljeno. Postavil je temelje medicini dela, botaniki, zoologiji, metalurgiji, kemiji, geologiji in veterini na Slovenskem. Scenaristka: Tatjana Markošek Režiserka: Magda Lapajne
24 min
Zgodovinarka Lucy Worsley razkriva, kako so zgodnje izkušnje Arthurja Conana Doyla prispevale k temu, da si je izmislil Sherlocka Holmesa, in zakaj je to "pošast" šest let pozneje ubil. Toda izmišljeni detektiv je ostal neverjetno priljubljen in Doyle ga je bil prisiljen oživiti. Stvaritelj in njegova stvaritev sta zamenjala vlogi – glavno besedo je dobil Holmes. Doyle je tudi zaradi njega razvozlaval zločine in raziskoval nenavadne nadnaravne skrivnosti. Dokumentarna nadaljevanka v treh delih je vzporedna biografija pisatelja in lika, ki si ga je izmislil. Prikazuje, kako sta se Doylovo življenje in fikcija, ki jo je ustvaril, prepletla, in kako se Doyle na koncu ni mogel kosati s svojo stvaritvijo. 3. del: Sence in detektivi Arthur Conan Doyle je Sherlocka "oživil", pa ne le zaradi pritiska oboževalcev, toda v resničnem življenju se je navdušil nad spiritizmom. Kako so njegova nova prepričanja spremenila Sherlocka Holmesa in kako sta filmska industrija ter gledališče poskrbela, da se je slavni detektiv povsem osamosvojil od svojega stvaritelja? KILLING SHERLOCK / Velika Britanija / 2023 / Režija: Linda Sands
50 min
Dokumentarna serija Planet Zemlja (III.) nas popelje na neverjetno popotovanje po različnih življenjskih okoljih, ki jih najdemo na Zemlji. Čeprav so se ta tudi v preteklosti vedno spreminjala, se je zaradi segrevanja planeta, ki ga povzroča človek, ter širjenja površin za kmetijsko, gospodarsko in poselitveno rabo zdaj ta proces tako pospešil, da nekatere živali komaj še lovijo korak z njim. 6. del: Skrajnosti Najbolj skrajna okolja na Zemlji so pogosto tudi najbolj negostoljubna. Toda v milijonih let je življenje razvilo načine za preživetje tudi v izjemno neprijaznih razmerah, zato tam najdemo nekatere najodpornejše in najprilagodljivejše vrste na svetu. PLANET EARTH III. / Velika Britanija / 2023 / Režija: Theo Webb
49 min
Dokumentarna serija v dveh delih raziskuje ozadje političnih odločitev, zaradi katerih so nekatere evropske kraljeve družine med prvo in drugo svetovno vojno stopile na stran fašizma in nacizma. 2. del: Drugi del dokumentarne serije se osredotoča na dogajanje med drugo svetovno vojno. V Londonu so se zbrali člani številnih kraljevih družin. Iz izgnanstva so z radijskimi nagovori dvigali moralo svojih rojakov, ki so se v domovini borili proti fašistični in nacistični zasedbi. Medtem je italijanski kralj, ki je več kot 20 let sodeloval z Mussolinijem, prestopil na stran britanskih in ameriških zaveznikov, kar je spodbudilo silovit Hitlerjev napad na Italijo. Po vojni so Italijani z referendumom odpravili monarhijo, kraljevo družino pa izgnali. LES MONARCHIES FACE A HITLER / ROYALS AT WAR / Francija, Belgija / 2020 / Režija: Maud Guillaumin
52 min
Dokumentarni film Čebelice in rožice raziskuje področje spolne vzgoje v Sloveniji. Različni strokovnjaki nas seznanijo z definicijo spolnosti in nam predstavijo zgodovino spolne vzgoje na našem območju. Ob tem pojasnijo najnujnejše težave in predloge za izboljšanje stanje. Film bogatijo animacije, glasba, primeri dobre prakse in mnenja dijakov in študentov o pomenu kakovostne spolne vzgoje. Film pa odgovori tudi na ključno vprašanje, zakaj je spolna vzgoja nujna.
49 min
Zmaj iz Kosez, o tem, kako je Gogi iz malega stanovanja prišel do košarkarskih nebes. Pa o vsem, kar je bilo prej in vmes. Še posebej pa o tem, kako je Goran Dragić doživljal dogodek Noč zmaja, na katerem se je dobrodelno in veličastno v ljubljanskih Stožicah poslovil letošnjega avgusta. Izvedeli pa boste tudi, kaj danes zlati kapetan počne v daljnem Miamiju.
30 min
V letu 2023 smo praznovali 300. obletnico rojstva evropsko pomembnega vsestranskega naravoslovca Joannesa Antoniusa Scopolija (1723–1788). Petnajst let je deloval kot prvi rudniški zdravnik v Idriji. Veliko časa je posvetil tudi raziskovanju narave na Kranjskem in objavil temeljna naravoslovna dela, s katerimi je Kranjska postala pomembna evropska znanstvena velesila. Dopisoval si je z uglednimi naravoslovci po Evropi, tudi z znamenitim Karlom Linnéjem. Po njegovem zgledu je Scopoli pri nas živalske in rastlinske vrste poimenoval v skladu z dvojnim poimenovanjem, ki je v naravoslovni znanosti še danes uveljavljeno. Postavil je temelje medicini dela, botaniki, zoologiji, metalurgiji, kemiji, geologiji in veterini na Slovenskem. Scenaristka: Tatjana Markošek Režiserka: Magda Lapajne
24 min
V osemdesetih letih prejšnjega stoletja je potapljač in upravitelj piranskega akvarija v morju blizu Umaga naletel na zanimivo najdbo – nemški šifrirni stroj Enigma, ki se je leta 1945 potopila na nemškem minolovcu. Nanjo so zaradi različnih razlogov pozabili do julija 2021, ko je prišla v muzejsko zbirko Parka vojaške zgodovine Pivka. Naprava ni bila v dobrem stanju, vendar jo je strokovnjakom uspelo ne samo rešiti, ampak tudi raziskati in opisati njeno zgodbo. Scenaristka: Tatjana Markošek Režiser: Božo Grlj
24 min
Ob trideseti obletnici samostojne države so v Uredništvu izobraževalnih oddaj pripravili oddajo Slovenski likovni simboli, v njej pa so si kot izhodišče postavili vprašanje o specifičnem izrazu, vsebini in slogu slovenske likovne umetnosti v zgodovini in danes. S to temo so se ukvarjali številni strokovnjaki in umetniki zlasti na prelomu iz 19. v 20. stoletje, ko se je vzpostavljala nacionalna umetnost v ustvarjalnem, organizacijskem in študijskem smislu, danes pa nekateri menijo, da ta vprašanja niso več aktualna. Pri nastajanju oddaje so sodelovale številne institucije in odlični strokovnjaki s področij kulture in likovne umetnosti ter zanimivi sodobni ustvarjalci raznolikih umetnostnih področij. Scenarist: Andrej Doblehar Režiser: Božo Grlj
29 min
UROŠ WEINBERGER ustvarja barvite, skoraj psihedelične slike. Pod pokrovom mrežastih geodezičnih kupol nastajajo megastrukture, distopični umetni ekosistemi, v katerih se naseljujejo skrivnostna bitja v skafandrih. Pogosto bežijo pred apokalipso, okoljskimi katastrofami, ujeti so med prepletene cevi ali pa nemo sodelujejo v množičnem obredju. V svojem ateljeju Uroš dan za dnem potrpežljivo z oljnimi barvami ustvarja preplastene računalniške podobe, polne asociacij. Išče podobnosti med slikarstvom in glasbo, ki jo ustvarja kot član skupine Moveknowledgement. JURIJ KALAN nas zapelje v intimni svet, med družinske člane in domače živali: pse in pujsa. Okoli različnih omizij posedajo prijatelji, praznujejo rojstne dneve, spremljajo nogomet, otroci zrejo v telefone ali poležavajo po tleh. Hodijo na sprehode k Savi, kjer iščejo zanimive kamne. Jurij si pri sestavljanju kompozicij pomaga s fotografijo in iz številnih podob sestavlja popačeno mentalno sliko vsakdana. Kadar v formatu slike ni dovolj prostora, portretirancu s poudarjeno glavo preprosto skrajša noge, da ga spravi na platno celega. V prostem času pa izdeluje duhovite skupinske portrete, pastirske rezbarije. Dokumentarna serija Zapeljevanje pogleda nastaja od leta 2007. Doslej se je v njej predstavilo več kot 60 sodobnih slovenskih likovnih umetnikov. scenarist, režiser in montažer: Amir Muratović direktor fotografije in snemalec: Andrej Lupinc
25 min
ŽIVKO MARUŠIČ si je dodal hčerkino ime IRA, ko sta skupaj slikala na isto platno. Rojen je v Italiji, študiral je v Benetkah in tudi pozneje je veliko potoval čez mejo. Zato je začel slikati na dolge, ozke trakove, da je lahko slike spravil v žep. Koper je bil zanimiv prostor za umetnost nove podobe, in na obisk so prihajala velika imena svetovnega slikarstva. Marušičeve podobe so provokativne, živih barv, sam pa najraje slika v zatemnjenih prostorih. »Človek je narejen za to, da misli, da sanja,« pravi. In Živko sanja vse življenje. Tako Prančič kot Marušič še vedno verjameta v slikarstvo in njegovo moč. Prepričana sta, da pride čas, ko bo podoba, olje na platnu, spet spoštovana.
13 min
»Ane bukvice, iz tih se ti mladi inu preprosti Slovenci lahko v kratkim času brati navučiti.« Tako je Primož Trubar napisal svojim rojakom na samem začetku pisane besede. O Trubarjevi ključni vlogi pri oblikovanju slovenstva smo se pogovarjali z dr. Matjažem Černivcem iz Svetopisemske družbe in Andrej Perhajem iz Trubarjeve domačije. Zakaj nas Trubar naziva Lubi Slovenci? Trubar je bil prvi, ki je v domačem jeziku zapisal takrat splošno znano in že stoletja uveljavljeno ime: Slovenci. Skozi sodobni zorni kot smo pogledali, kako danes učijo abecedo – v šolskem okolju smo sledili procesu opismenjevanja v prvi triadi.
8 min
V tretjem delu serije V smeri nas izjemno predan alpinist Samo Supina popelje po poti spominov, saj si postavi izziv, da bo v osmih urah preplezal šest smeri v spomin na brata, ki je umrl pred šestimi leti. Med plezanjem spoznavamo njegov odnos z bratom, njune skupne začetke in kako sta se njuni poti razšli. Spoznamo tudi Samovo alpinistično zgodbo, od mladega in večkrat brezglavega alpinista, prek izkušenega mentorja, ki podaja znanje na pristen način, »norca,« ki si postavlja izzive, ki mu ne prinašajo nobene koristi razen osebnega zadovoljstva, pa do mojstra, ki združuje razdvojene alpiniste in alpinistične navdušence glede pereče teme o navrtavanju alpinističnih smeri.
25 min
V drugem delu serije V smeri spoznamo alpinista Silva Kara in njegovo poslanstvo – mentorstvo. Odloči se zbrati tri mlade alpiniste in jim predstaviti pomembnost tehničnega plezanja. Zaradi osebnih izkušenj ve, da mlajši generaciji primanjkuje izkušenj z nameščanjem klinov, zato se najprej podajo na trening spoznavanja, kjer lahko opazujemo razlike med mlajšo in starejšo generacijo ter njihov pristop do alpinizma. Znanje nato preizkusijo praktično in skupaj preplezajo dve novi prvenstveni smeri.
25 min
V prvem delu serije V smeri spoznamo alpinistično navezo Nejca Marčiča in Luke Stražarja ob njunem edinstvenem in izjemnem načinu sodelovanja. Nejc je skromen, tih in preprost, Luka bolj zgovoren in družaben, skupna pa jima je ljubezen do alpinizma. V steni Debele peči se spominjata svojih začetkov, te pa nam zaupa tudi njun alpinistični mentor Marko Prezelj. Med plezanjem spremljamo njuno unikatno navezo, pri kateri ne gre le za lajšanje plezanja, medsebojno dopolnjevanje in zaupanje, ampak skupaj tudi napredujeta in rasteta kot alpinista in človeka.
25 min
Slovenija ima kot tretja najbolj gozdnata evropska država velike zaloge lesa, a ta ostaja neizkoriščen. Na leto ga priraste 4 kubične metre na prebivalca, za izdelke pa ga porabimo le 0,5 kubičnega metra na prebivalca. Povedano drugače: v Sloveniji vsako sekundo priraste za veliko garderobno omaro lesa, porabimo pa ga le toliko, kot ga je potrebnega za izdelavo polic. In to je občutno premalo, še posebej zaradi prizadevanj za zmanjšanje posledic podnebnih sprememb. Z večjo uporabo lesa, ki bi nadomeščal druge manj prijazne materiale, bi namreč med drugim zmanjšali emisije toplogrednih plinov v ozračju. Prisluhnimo navdihujočim zgodbam ljudi, ki občudujejo čar lesa in v njem vidijo material prihodnosti, priložnost za gospodarski razvoj in možnost za ohranitev okolja za prihodnje generacije.
24 min
Prof. dr. Igor Gregorič je svetovno znan srčni kirurg, uspešen raziskovalec, ugleden in večkrat nagrajen znanstvenik. Svoje sanje je uresničil v največjem medicinskem središču na svetu, Texas Medical Centru v Houstonu. Leta 2012 je sprejel povabilo, da vzpostavi in vodi Center za napredovalo srčno popuščanje na univerzitetni kliniki Memorial Hermann Hospital, v kateri tovrstnega zdravljenja prej niso imeli. V le petih letih je prof. dr. Gregorič s svojo ekipo Center s 50 presaditvami srca na leto dvignili med najboljših 5 % po številu presaditev. Po številu vstavljenih mehaničnih srčnih podpor pa je Center med najuspešnejšimi 10-imi odstotki v Ameriki. V drugem delu dokumentarne oddaje skozi oči številnih strokovnjakov spoznamo, kaj zahteva postavitev takšnega Centra in kaj vse je potrebno za uspešno delovanje.
22 min
Prof. dr. Igor Gregorič je eden najuspešnejših srčnih kirurgov v svetovnem merilu. Uspel je zaradi neustavljive želje po znanju, trme, predanosti delu, talenta in odrekanja zasebnemu življenju. Kljub družini, ki je ne vidi zelo pogosto, saj žena in otrok živita v Sloveniji, neutrudno nadaljuje svoje poslanstvo v Houstonu, Teksas. “Neuspeh ne pride v poštev” je mantra, ki je prof. Gregoriča vodila od prvega dne, ko je stopil na ameriška tla. V Texas Medical Center v Houstonu (Teksas) je odšel zato, da bi si povečal možnosti za pridobitev specializacije iz srčne kirurgije v Ljubljani, a usoda je želela drugače. Prva štiri leta je delal brezplačno, praktično živel v bolnišnici, ponoči pilil veščino šivanja na živalskih srcih. Zavedal se je, da če želi kot tujec uspeti v Ameriki, mora biti boljši od drugih. Njegovo zagnanost, vztrajnost, marljivost in talent je opazil tudi sam pionir srčne kirurgije prof. dr. Denton Cooley, ki je prvi na svetu v človeka vstavil umetno srce. V prvem delu dokumentarne oddaje o naporih in vztrajnosti srčnega kirurga iz Prvačine pri Novi Gorici spregovorijo njegovi sodelavci, tekmeci, mentor, žena, študenti in štipendisti, ki po zaslugi in zaradi prof. dr. Igorja Gregoriča trumoma derejo v Texas Medical Center na izpopolnjevanje medicinskega znanja.
25 min
Les simbolizira tradicijo in prihodnost hkrati. Je dolgotrajen in trdoživ gradnik našega bivalnega okolja, saj je pri potresih in požarih varen in zelo odporen material. Lesena konstrukcija ob požaru zdrži celo dlje kot armiranobetonska. Obenem je les tudi strateška surovina prihodnosti, saj njegova uporaba v gradnji močno pripomore k blaženju podnebnih sprememb. Prisluhnimo navdihujočim zgodbam ljudi, ki strastno verjamejo v čar lesa in v njem vidijo material prihodnosti, priložnost za gospodarski razvoj in ohranitev okolja za prihodnje generacije.
24 min
Slovenija je »zeleno srce« v središču Evrope in eden največjih simbolov slovenstva. Gozd in les sta naše največje naravno bogastvo, saj se Slovenija uvršča med tri najbolj gozdnate države v Evropi. Les je simbol zdravega bivanja in ima velik pomen za ohranitev okolja za prihodnje generacije. Les namreč deluje kot biološki filter, ki zrak očisti in osveži. Pri rasti drevesa se veže ogljikov dioksid, končni izdelki pa ga nato skladiščijo še stoletja. Slovenska lesna industrija bo tako pri doseganju podnebnih ciljev do leta 2030 odigrala eno ključnih vlog pri našem prehodu v nizkoogljično družbo. Prisluhnite navdihujočim zgodbam ljudi, ki strastno verjamejo v čar lesa, v njem vidijo material prihodnosti in razvojno priložnost za gospodarski razvoj. Čas je, da slovenski les oplemenitimo v izdelke z višjo dodano vrednostjo.
24 min
Slovenija je »zeleno srce« v središču Evrope in eden največjih simbolov slovenstva. Gozd in les sta naše največje naravno bogastvo, saj se Slovenija uvršča med tri najbolj gozdnate države v Evropi. Les je simbol zdravega bivanja in ima velik pomen za ohranitev okolja za prihodnje generacije. Les namreč deluje kot biološki filter, ki zrak očisti in osveži. Pri rasti drevesa se veže ogljikov dioksid, končni izdelki pa ga nato skladiščijo še stoletja. Slovenska lesna industrija bo tako pri doseganju podnebnih ciljev do leta 2030 odigrala eno ključnih vlog pri našem prehodu v nizkoogljično družbo. Prisluhnite navdihujočim zgodbam ljudi, ki strastno verjamejo v čar lesa, v njem vidijo material prihodnosti in razvojno priložnost za gospodarski razvoj. Čas je, da slovenski les oplemenitimo v izdelke z višjo dodano vrednostjo.
24 min
Avtizem nekaterim z izjemnimi sposobnostmi na določenem področju pripisuje genialnost, drugim priznava, da nikoli ne bodo zmožni samostojnega življenja. Kako pa je v resnici živeti z avtizmom? Kaj da in kaj vzame? Kaj osebe z različnimi avtističnimi motnjami, od otroškega in atipičnega avtizma do Aspergerjevega sindroma, potrebujejo, kako se počutijo? Kakšne so njihove izjemne sposobnosti, kateri so njihovi primanjkljaji? Kakšne skrbi in veselje delijo s svojimi starši, okolico? Viktor, Tamara, Bor, Alek in Tadej živijo med nami, v svetu, ki ni črno-bel, ki je naš in njihov. Scenarij: Milica Prešeren Režija: Marko Naberšnik
25 min
Dokumentarna oddaja ponuja celovit zgodovinski pregled in analizo geopolitičnih dejavnikov, ki so zanetili izraelsko-palestinski spor in ga še vedno ohranjajo. Obenem poskuša odgovoriti na vprašanje, kaj bi bilo potrebno za končanje spora. TINDERBOX / Velika Britanija / 2020 / Režija: Gillian Mosely
52 min
Brandenburški koncerti Johanna Sebastiana Bacha spadajo med najbriljantnejše skladbe iz zakladnice klasične glasbe in obdobja baroka v glasbi. Vsak od šestih koncertov je mojstrovina, vsak je potovanje v lastno glasbeno vesolje. Priznana in karizmatična avstralska flavtistka Ana de la Vega se poda v iskanje sledi krajev, kjer je Bach živel in delal. Ob 300-letnici Brandenburških koncertov njihove sledi Išče v Leipzigu, Weimarju, Köthnu in Berlinu. V filmu nastopajo tudi Alexander Sitkovetsky, Ramón Ortega Quero, Cyrus Allyar, Johannes Berger in Württemberški komorni orkester Heilbronn.
51 min
Dokumentarna serija predstavi življenje in zapuščino enega največjih in najvplivnejših pripovedovalcev zgodb na svetu, Walta Disneyja. Serija prinaša redke posnetke iz arhivov studia Disney, prizore iz nekaterih njegovih najslavnejših filmov in intervjuje z risarji in umetniki, ki so sodelovali pri »Sneguljčici in sedmih palčkih«, ter snovalci Disneylanda. 4. del: Ko so se 17. julija 1955 odprla vrata Disneylanda, so ga preplavili obiskovalci. Skoraj polovica Amerike je gledala neposreden televizijski prenos dogodkov. Disneyland je v prvih desetih tednih pritegnil milijon obiskovalcev, nato pa jih je prihajalo po pet milijonov na leto. Waltovo stvaritev je bilo treba videti. Do leta 1960 je bil Disney na vrhu enega najbolj dobičkonosnih zabavnih podjetij na svetu. Stalen tok prihodkov iz Disneylanda je pomenil, da se je prvič v svoji 40-letni karieri znebil vpliva bank. Toda naj je izpopolnjeval svoj zabaviščni park ali nadziral televizijske oddaje in pol ducata filmov, ki jih je vsako leto posnel njegov studio, se je zdelo, da ga bolj zanima njegova zapuščina kot prevzemanje umetniških tveganj, zaradi katerih je postal slaven. Mary Poppins, ki je debitirala poleti 1964, temelji na eni izmed njegovih najljubših otroških knjig. Film o disfunkcionalni družini je Disneyjeva najbolj premišljena predelava zgodbe o njegovem trdosrčnem očetu. Film je postal velika uspešnica in je bil nominiran za 13 oskarjev, kar je Disneyju prineslo prvo in edino nominacijo za najboljši film. Leta 1965 je odjeknila novica, da Walt Disney načrtuje še en velik projekt v osrednji Floridi: Eksperimentalno prototipno skupnost prihodnosti ali Epcot. Njenega nastanka ni dočakal, saj je 14. decembra 1966 v starosti 65 let umrl zaradi raka na pljučih. Zgradil je medijsko in razvedrilno podjetje, ki stoji še danes, dobil je več oskarjev kot kdorkoli v zgodovini, ustvaril kinematografsko umetnost in izumil novo vrsto ameriškega počitniškega cilja. Njegova smrt je bil novica na naslovnicah po vsem svetu. WALT DISNEY / ZDA / 2015 / Režija: Sarah Colt
54 min
Francoski raziskovalni novinar Martin Boudot razkriva okoljske škandale, ki ogrožajo naravo in zdravje ljudi. Tako obišče perujsko mesto Cerro de Pasco, sredi katerega leži velikanski rudnik svinca in cinka. Prizadeti so zlasti otroci, ki zaradi zastrupitve s svincem zaostajajo v razvoju in umirajo zaradi krvnih bolezni. Raziskava, ki jo izvede Boudot pod vodstvom italijanskega izvedenca za težke kovine, pokaže, da je zastrupitev kriva tudi za nižji inteligenčni količnik otrok. Lastnik rudnika, švicarsko podjetje Glencore, noče niti slišati o tem, da bi del milijardnega dobička namenil za odškodnino prizadetim prebivalcem mesta. GREEN WARRIORS, CHILDREN OF LEAD / Francija / 2022 / Režija: Martin Boudot
30 min
Leta 1971 je znameniti italijanski režiser Luchino Visconti ob svetovni premieri svojega filma Smrt v Benetkah dečka v vlogi Tadzia, takrat komaj najstnika, razglasil za najlepšega dečka na svetu. Danes senca tega poimenovanja še vedno obremenjuje življenje Björna Andrésena. Dokumentarni film je dramatična pripoved o ceni lepote, pa tudi o potrebi po bližini in ljubezni ter o praznini, ki nepopravljivo zazija, ko skrb za otroka, za človeka umanjka. THE MOST BEAUTIFUL BOY IN THE WORLD / Švedska, Nemčija, Francija / 2021 / Režija: Kristina Lindström in Kristian Petri
94 min
Princ Mohamed bin Salman je prestolonaslednik Savdske Arabije, največje proizvajalke nafte na svetu. Njegov oče, kralj Salman, je bolehen in se redko pojavlja v javnosti, zato MBS, kot kličejo prestolonaslednika, v resnici vodi državo. Dvodelna britanska dokumentarna serija prikazuje njegov vzpon na oblast in spremembe, ki jih je uvedel v Savdski Arabiji – od tega, da smejo ženske voziti avto, do vrhunskih športnih in zabavnih prireditev, ki se jih lahko udeležujeta oba spola. Toda bin Salman je sporna osebnost. Med drugim mu pripisujejo odgovornost za naročilo umora savdskoarabskega novinarja Džamala Hašokdžija v Carigradu leta 2018. V seriji o bin Salmanu pripovedujejo njegovi prijatelji in svetovalci, zahodni diplomati, pa tudi savdskoarabski oporečniki, ki so pred zatiralskim režimom pobegnili v tujino. 2. del: Pot do prestola Ko je Mohamed bin Salman, znan tudi kot MBS, leta 2017 postal savdskoarabski prestolonaslednik, je začel uresničevati svoj načrt, po katerem naj bi Savdska Arabija postala sodobnejša in bolj odprta svetu. Vendar pri tem ni izbiral sredstev. Proti korupciji se je začel boriti tako, da je v hotel Ritz v Riadu zaprl desetine najbogatejših podjetnikov in jih prisilil, da so v državno blagajno nakazali več milijonov dolarjev. Leta 2018 pa so – najverjetneje na njegov ukaz – na savdskoarabskem konzulatu v Carigradu kruto umorili novinarja Džamala Hašokdžija, ker je kritiziral MBS-jev režim. Obenem si prestolonaslednik poskuša kupiti naklonjenost državljanov tako, da po vsem svetu kupuje največje športne zvezdnike in v Savdski Arabiji prireja odmevna tekmovanja. THE KINGDOM: THE RUTHLESS RISE OF A SAUDI PRINCE / Velika Britanija / 2024 / Režija: Colin Murray
52 min
V dokumentarni seriji zgodovinarji in arheologi v sodelovanju z drugimi znanstveniki razkrivajo, kako so na vzpone in padce starodavnih civilizacij – od bronaste dobe do zatona Rimskega cesarstva – vplivale spremembe podnebja in naravnega okolja pa izbruhi ognjenikov in pojavi epidemij. Do novih spoznanj jih vodi tudi proučevanje ostankov starodavnih delcev onesnaženja, ujetih v arktičnem ledu, pa cvetnega prahu, planktona in človeškega DNK-ja. Serijo bogatijo še prepričljiva grafika in igrani prizori. 3. del: Cesarstvo in epidemije Ko je bilo rimsko cesarstvo v drugem stoletju našega štetja na vrhuncu svoje moči, ga je prizadela prva v nizu uničujočih kug. To so bile prve pandemije v zgodovini. Od takrat se je zgodba o vzponu Rima sprevrgla v zgodbo o gospodarskem razkroju in dokončnem zatonu. Znanost nam bo razkrila, kako so ti dogodki povezani in zakaj je bil temelj moči rimskega imperija hkrati klica njegovega propada. THE SECRETS TO CIVILIZATION / Velika Britanija / 2021
52 min
Zgodovinarka Lucy Worsley razkriva, kako so zgodnje izkušnje Arthurja Conana Doyla prispevale k temu, da si je izmislil Sherlocka Holmesa, in zakaj je to "pošast" šest let pozneje ubil. Toda izmišljeni detektiv je ostal neverjetno priljubljen in Doyle ga je bil prisiljen oživiti. Stvaritelj in njegova stvaritev sta zamenjala vlogi – glavno besedo je dobil Holmes. Doyle je tudi zaradi njega razvozlaval zločine in raziskoval nenavadne nadnaravne skrivnosti. Dokumentarna nadaljevanka v treh delih je vzporedna biografija pisatelja in lika, ki si ga je izmislil. Prikazuje, kako sta se Doylovo življenje in fikcija, ki jo je ustvaril, prepletla, in kako se Doyle na koncu ni mogel kosati s svojo stvaritvijo. 3. del: Sence in detektivi Arthur Conan Doyle je Sherlocka "oživil", pa ne le zaradi pritiska oboževalcev, toda v resničnem življenju se je navdušil nad spiritizmom. Kako so njegova nova prepričanja spremenila Sherlocka Holmesa in kako sta filmska industrija ter gledališče poskrbela, da se je slavni detektiv povsem osamosvojil od svojega stvaritelja? KILLING SHERLOCK / Velika Britanija / 2023 / Režija: Linda Sands
50 min
Kolumbijski in mehiški karteli slovijo po tem, da vzpostavljajo vladavino s skrajnim nasiljem. Pri tem imajo nezanemarljivo vlogo njihovi odvetniki, ki predstavljajo najpomembnejšo vez med podtalnim svetom trgovine z mamili in orožjem ter mehiškimi sodnimi in političnimi oblastmi. O tem, zakaj so branili nekatere najzloglasnejše latinskoameriške trgovce z mamili in kako jim je kljub temu uspelo ohraniti integriteto, v dokumentarnem filmu spregovorijo tudi nekdanji odvetniki Pabla Escobarja, Amada Carilla Fuentesa in Joaquína »El Chapa« Guzmána. SI TU TUES, APPELLE - MOI / IF YOU KILL, CALL ME / Francija / 2022 / Režija: Eduardo Febbro
54 min
Dokumentarna serija Planet Zemlja (III.) nas popelje na neverjetno popotovanje po različnih življenjskih okoljih, ki jih najdemo na Zemlji. Čeprav so se ta tudi v preteklosti vedno spreminjala, se je zaradi segrevanja planeta, ki ga povzroča človek, ter širjenja površin za kmetijsko, gospodarsko in poselitveno rabo zdaj ta proces tako pospešil, da nekatere živali komaj še lovijo korak z njim. 6. del: Skrajnosti Najbolj skrajna okolja na Zemlji so pogosto tudi najbolj negostoljubna. Toda v milijonih let je življenje razvilo načine za preživetje tudi v izjemno neprijaznih razmerah, zato tam najdemo nekatere najodpornejše in najprilagodljivejše vrste na svetu. PLANET EARTH III. / Velika Britanija / 2023 / Režija: Theo Webb
49 min
Dokumentarna serija v dveh delih raziskuje ozadje političnih odločitev, zaradi katerih so nekatere evropske kraljeve družine med prvo in drugo svetovno vojno stopile na stran fašizma in nacizma. 2. del: Drugi del dokumentarne serije se osredotoča na dogajanje med drugo svetovno vojno. V Londonu so se zbrali člani številnih kraljevih družin. Iz izgnanstva so z radijskimi nagovori dvigali moralo svojih rojakov, ki so se v domovini borili proti fašistični in nacistični zasedbi. Medtem je italijanski kralj, ki je več kot 20 let sodeloval z Mussolinijem, prestopil na stran britanskih in ameriških zaveznikov, kar je spodbudilo silovit Hitlerjev napad na Italijo. Po vojni so Italijani z referendumom odpravili monarhijo, kraljevo družino pa izgnali. LES MONARCHIES FACE A HITLER / ROYALS AT WAR / Francija, Belgija / 2020 / Režija: Maud Guillaumin
52 min
Zgodovinarka Lucy Worsley razkriva, kako so zgodnje izkušnje Arthurja Conana Doyla prispevale k temu, da si je izmislil Sherlocka Holmesa, in zakaj je to "pošast" šest let pozneje ubil. Toda izmišljeni detektiv je ostal neverjetno priljubljen in Doyle ga je bil prisiljen oživiti. Stvaritelj in njegova stvaritev sta zamenjala vlogi – glavno besedo je dobil Holmes. Doyle je tudi zaradi njega razvozlaval zločine in raziskoval nenavadne nadnaravne skrivnosti. Dokumentarna nadaljevanka v treh delih je vzporedna biografija pisatelja in lika, ki si ga je izmislil. Prikazuje, kako sta se Doylovo življenje in fikcija, ki jo je ustvaril, prepletla, in kako se Doyle na koncu ni mogel kosati s svojo stvaritvijo. 2. del: Dejstva in fikcija Arthurju Conanu Doylu je končno uspelo. Znebil se je Sherlocka Holmesa. Toda kdo je bil brez njega? Je lahko postal junak svoje zgodbe? V 2. delu dokumentarne nadaljevanke Ubij Sherlocka spremljamo Doylovo življenje brez slavnega izmišljenega detektiva. KILLING SHERLOCK / Velika Britanija / 2023 / Režija: Laura Blount
50 min
Julij Cezar se je v svojem neutrudnem prizadevanju za oblast vojskoval z galskimi plemeni, ki so nekoč naseljevala ozemlje današnje Francije. Zavladati je hotel vsej Galiji, kar je sprožilo niz dogodkov, ki so njegovo vojsko pripeljali na rob poraza. Resnica o tem, kaj se je dogajalo, je bila stoletja zavita v tančico skrivnosti in jo arheologi odkrivajo šele zdaj. Dokumentarna serija opisuje galske vojne in Cezarjev boj za oblast. 2. del: Končnica Cezar je imel večino Galije pod svojim nadzorom, toda galska plemena so se začela upirati. Karizmatičnemu borcu za svobodo Vercingetoriksu je uspelo plemena združiti pod svojim vodstvom. Arheologi na podlagi izkopavanj v Franciji ugotavljajo, kakšno obrambo so Galci uporabljali za svoja utrjena mesta, da bi se ubranili pred Cezarjevimi legijami. Ko je ta s svojo vojsko oblegal Vercingetoriksovo trdnjavo, je bil tudi sam obkoljen. Kako se je razpletla odločilna bitka v galskih vojnah? CAESAR'S DOOMSDAY WAR / Francija / 2021 / Režija: Claire Benhaim, Alain Brunard, Bertrand Goujard, Christopher Holt, Eric Maillebiau, Vanessa Pontet
42 min
Ko Silas na lepem ne najde prijateljev na šolskem igrišču, Christina ve, kaj to pomeni. Tudi njen sin počasi izgublja vid. Tako se je začelo že pri njej. Zdravniki pa so zatrjevali, da se sinu ne more zgoditi. Christina je za Silasa v mnogočem idealna mama, saj ve, kaj vse se spremeni, ko oslepiš. A kako naj otroka nauči, da bo pogumen in prepričan vase, ko pa bo počasi tonil v črno-beli svet? Zelo dobro ve, kako samotna je tema in kako si ljudje predstavljajo, da bi morali živeti slabovidni. Christina sklene Silasu pokazati veličastje narave, preden izgubi vid, in ga odpelje na življenjsko dogodivščino na Islandijo, kjer lahko vidita kite in gejzirje. Nauči ga, kako se znajti v mestni džungli, v hrupu gradbišč, in kako slišati, kdaj je hrana kuhana. Predvsem pa, kako ohraniti prijatelje. ALL THAT REMAINS TO BE SEEN / MOD DE BLINDES VERDEN / Danska / 2022 / Režija: Julie Bezerra Madsen
52 min
Britanski igralec in popotnik Michael Palin se bo podal na potovanje po Nigeriji. Že dolgo je navdušen nad njeno bogato zgodovino in kulturo, rad pa bi spoznal tudi njene ljudi in tamkajšnji način življenja. Odkrival bo, kako se Nigerijci in njihova država spopadajo s številnimi izzivi sedanjosti in zapuščino preteklosti. Na poti bo večkrat naletel na ovire in nevarnosti, zato bo včasih imel oboroženo spremstvo. 1. del: Michael začne potovanje v Lagosu, največjem, a ne tudi glavnem mestu Nigerije. V njem živi več kot 20 milijonov ljudi, vsak dan se jih priseli še 2000. Vsi sanjajo o boljšem življenju, a to uspe le maloštevilnim. Večina jih živi v barakarskih naseljih, od katerih je največje Makoko, ki leži na kopnem in vodi. Michael obišče tudi najbolj znano mestno plažo, ki je zanimiva zaradi svojih prepovedi, in se poda na otok Gberefu, od koder so britanske družbe pošiljale sužnje v Ameriko. MICHAEL PALIN IN NIGERIA / Velika Britanija / 2024 / Režija: Neil Ferguson
45 min
Najbolj priljubljeni latvijski skladatelj in pianist Raimond Pauls je januarja 2021 praznoval 85. rojstni dan. Kot aktivni glasbenik igra skoraj vsak dan na vajah in vsak teden na koncertih. Kaj ga žene? Njegova priljubljenost sega od Latvije preko Rusije do Japonske, kjer mu je njegova pesem One Million Roses prinesla tudi častni naziv. Njegova srce pripada jazzovski glasbi. Na odru sodeluje s svetovno znanimi latvijskimi zvezdami od sopranistke Elīne Garanča do organistke Ivete Apkalne. Televizijska ekipa, ki ga je spremljala med pandemijo in posnela njegov filmski portet, je ugotovila, da omejitve in grožnja okužbe ne morejo ustaviti skladateljeve energije in njegovega nenehnega glasbenega pogona. PERPETUUM MOBILE. RAIMONDS PAULS/2021/ Latvija/ režiser: Verhoustinskis Andrejs
58 min
Z dokumentarnim filmom Ars vstopamo v svet radijske ustvarjalnosti in spremljamo nastajanje radijskega umetniškega programa. Tretji program Radia Slovenija, Program Ars, se je v šestih desetletjih prelevil v eno največjih kulturnih institucij v Sloveniji. V tem nenavadnem portretu medija nevsiljivo spremljamo delo novinarjev in urednikov od prvih zamisli in načrtovanja programa, pisanja vsebine, snemanja intervjujev na terenu in studijskega snemanja do obdelave posnetkov in predvajanja programa. Televizijska ekipa se je pridružila radijskim delavcem tudi pri snemanju džezovskih koncertov v Cukrarni in Drami ter simfoničnega koncerta v Cankarjevem domu. Za Program Ars je značilen umirjen slog sporočanja, tehtne vsebine pa se izmenjujejo z daljšimi glasbenimi deli. Na radiu posebno pozornost posvečajo slovenskemu jeziku, za kar skrbijo fonetiki, lektorji in lektorice, predvsem pa vsebini. V kritiških besedilih spremljajo novosti na našem knjižnem trgu, v literarnih oddajah pa prinašajo zborno brana in pogosto dramatizirana besedila iz zakladnice domače in svetovne literature. Z oddajami Programa Ars se podajajo na gledališke, operne in baletne odre, med likovne in filmske ustvarjalce. Oddaja Gremo v kino je ena najstarejših oddaj Radia Slovenija. Ars pa ne spremlja zgolj umetnostnega dogajanja; polemično se odziva na vsa področja našega bivanja in udejstvovanja. V Programu Ars sodelujejo vrhunski dramski igralci, dramaturgi, režiserji in glasbeni opremljevalci. Slovenski radio se lahko pohvali s številnimi nagradami z evropskih festivalov. V mednarodnem projektu B-Air je radijske ustvarjalce med drugim zanimalo, kako glasove doživljajo dojenčki od svojega prvega dne. Na Arsu dobijo prostor radijske zvrsti, ki jih v drugih medijih redko slišimo. Režiser in scenarist filma je Amir Muratović, direktorja fotografije Vid Osredkar in Jure Nemec, montažer Andrej Modic.
53 min
Dokumentarni film Čebelice in rožice raziskuje področje spolne vzgoje v Sloveniji. Različni strokovnjaki nas seznanijo z definicijo spolnosti in nam predstavijo zgodovino spolne vzgoje na našem območju. Ob tem pojasnijo najnujnejše težave in predloge za izboljšanje stanje. Film bogatijo animacije, glasba, primeri dobre prakse in mnenja dijakov in študentov o pomenu kakovostne spolne vzgoje. Film pa odgovori tudi na ključno vprašanje, zakaj je spolna vzgoja nujna.
49 min
Tržaški Slovenec, odvetnik, univerzitetni professor, prostozidar…. Boris Furlan je bil človek s katerim se je usodo igrala celo življenje. Čeprav antifašist, intelektualec, svetovljan, humanist, liberalec… se je v življenju vedno znašel na nepravi strain. Leta 1947 ga je revolucionarna oblast, kot domnevnega britanskega špijona obsodila na smrt in zaradi pritiskov iz tujine pomilostila. Po štirih letih samice je bil zaradi bolezni izpuščen. Leta 1953 je profesor filozofije prava in prvi povojni dekan ljubljanske pravne fakultete umrl zapuščen, pozabljen, obubožan… V žalostni zgodbi “gospoda profesorja”, dr. Borisa Furlana, se zrcali čas polminule zgodovine Slovencev. Čas katerega rane še zdaleč niso zaceljene in ki je v kričečem nasprotju z danes, povsod prisotno hollywoodsko iluzijo, da dobro na koncu vedno zmaga in da so krivice na koncu vedno poravnane.
50 min
Stoletje stara zgodba avtroogrskega mornariškega častnika, Ljubljančana Ivana Skuška in njegove žene, Japonke Tsuneko Kondo Kavase, spominja na opero Madama Butterfly. Spoznala sta se med prvo svetovno vojno v Pekingu, kjer je bil Ivan Skušek konfiniran, potem, ko so njegovo ladjo, najuglednejšo cesarsko-kraljevo vojaško križarko »Cesarica Elizabeta«, med plovbo na Japonsko morali ob izbruhu prve svetovne vojne potopiti ob kitajski obali. Vojaško posadko so Japonci odpeljali v internacijo na Japonsko, oficirje pa so zadržali na Kitajskem. Mlada, lepa Japonka Tsuneko je imela v diplomatski četrti v Pekingu svojo vrtnarijo in cvetličarno. Zaljubila sta se in poročila. Leta 1920 se je Ivan Skušek z ženo Tsuneko in njenima otrokoma po sedmih letih vrnil domov v Ljubljano. S seboj je pripeljal tudi zelo obsežno in dragoceno zbirko kitajskih starin in umetnin iz časa zadnje dinastije kitajskih cesarjev. Z oporoko je po smrti zbirko zapustil slovenskemu narodu. Danes jo hrani Slovenski etnografski muzej. Scenaristka in režiserka dokumentarnega filma »Nebesni zmaj« Alma Lapajne je ustvarila avtorski projekt, ki na izjemno pretanjen način odpira mnoge razsežnosti zanimive zgodbe o Ivanu Skušku in Tsuneko Kondo Kavase (pozneje Mariji Skušek), ki se je nekateri še spomnijo, saj je v Ljubljani preživela več kot štiri desetletja.
25 min
Hinko Smrekar je bil iskriv slikar, grafik in karikaturist, sopotnik velikanov slovenske literature in likovne umetnosti med obema vojnama. Italijanski okupatorji so leta 1942 Hinka Henrika Smrekarja, enega naših najpomembnejših likovnih ustvarjalcev prve polovice 20. stoletja, odpeljali na strelišče z avtomobilom, ki so ga imenovali »zeleni henrik«. Svoboda je bila osnovni temelj njegovega življenja in ustvarjanja, kot je sam zapisal, se ni dal »niti od pendrekov in bajonetov prisiliti, da ne bi gledal in mislil z lastno glavo.« Umetniško je komentiral domače in svetovno dogajanje in v znamenitem ciklusu Zrcalo sveta vizionarsko napovedal katastrofične razsežnosti 2. svetovne vojne. V dokumentarno igranem filmu umetnika upodablja igralec Marko Plantan, raziskovalko, ki s pomočjo različnih strokovnjakov gledalca vodi po postojankah Smrekarjevega življenja, pa študentka AGRFT Tina Resman. Poleg njegovih najbolj znanih del, ciklusov Zrcalo sveta in Sedem naglavnih grehov, Maškarade slovenskih likovnih umetnikov in Slovenskih literatov ali karikatur njegovih sodobnikov in risb s fantastično tematiko, je v filmu prikazana še vrsta drugih del, med njimi upodobitve Ivana Cankarja, s katerim ga je vezalo tesno prijateljstvo. Ob tem se razkrivajo različne plati njegove osebnosti, ki so ga zaznamovale posledice vojne in psihična bolezen. Svoji značilni razpoloženji je sam prepoznaval v stanjih »vasezaprtosti« in »norčijah bedastega Avgusta«, ki ima edino nalogo, da zabava občinstvo. Umetnikova podoba po svoje oživi tudi v interpretaciji njegovih kritičnih zapisov o obstoječem družbeno političnem dogajanju in intimnejših poetičnih izpovedih. Scenarij Cvetka Bevc, režija Primož Meško, direktor fotografije Aleš Živec.
49 min
Zmaj iz Kosez, o tem, kako je Gogi iz malega stanovanja prišel do košarkarskih nebes. Pa o vsem, kar je bilo prej in vmes. Še posebej pa o tem, kako je Goran Dragić doživljal dogodek Noč zmaja, na katerem se je dobrodelno in veličastno v ljubljanskih Stožicah poslovil letošnjega avgusta. Izvedeli pa boste tudi, kaj danes zlati kapetan počne v daljnem Miamiju.
30 min
Mateja Bora se spominjamo kot partizanskega pesnika in dramatika, avtorja himne Hej, brigade in Raztrgancev. Napisal pa je tudi filmsko uspešnico Vesna, prevedel 18 Shakespearjevih dram, organiziral znameniti kongres PEN-a na Bledu in ustanovil prvo društvo za varstvo okolja v Jugoslaviji. V epigramih, dramah in romanih je kritično opazoval družbeno dogajanje in bil veliko več kot »dvorni pesnik revolucije«. Vladimir Pavšič (14. april 1913–29. september 1993) je ime Matej Bor prevzel leta 1942, s prvo odporniško pesniško zbirko v Evropi Previharimo viharje. S kulturniško skupino so obiskovali partizanske enote in bodrili borce. Med partizani je doživel tudi osebno tragedijo, domobranci so zverinsko ubili njegovo ženo Erno Jamar – Nino. Ko je bil po vojni ravnatelj ljubljanske Drame, so njegovo dramo Vrnitev Blažonovih po petih ponovitvah umaknili s sporeda. Takrat se je odločil, da gre v »literarne partizane« in se samo od peresa – raje je pisal, kot da bi tipkal na pisalni stroj – preživljal vse do upokojitve. S pesnitvijo Šel je popotnik skozi atomski vek je prikazal apokalipso, ki bi ji lahko bili priča ob krepitvi jedrske oborožitve in stopnjevanju hladne vojne. Vizionarsko je opozarjal na dogajanje v naravi, ki se ga resneje zavedamo šele danes. V drami Šola noči je opozoril na »klub samomorilcev«, smrtonosno igro mladih slovenskih intelektualcev pod vplivom nihilizma. Pokazal je na mehčanje uporne mlade generacije z LSD-jem, ki ga je CIA najprej razširila v ZDA in pozneje izvozila v Evropo. Spomin na Mateja Bora ohranjajo v njegovi rojstni vasi Grgarju nad Novo Gorico, kjer so pisatelju postavili spomenik in uredili Borovo pot. Večina njegovega literarnega opusa pa je nastala v Radovljici, kjer je živel več kot tri desetletja. Naslov filma ROB JE TAM | MATEJ BOR se lahko bere z obeh strani. Režiser in scenarist filma je Amir Muratović, direktor fotografije Bernard Perme, montažer Zlatjan Čučkov, avtor glasbe je vnuk Mateja Bora Jernej Marušič.
49 min
Kulturni in umetniški program Televizije Slovenija bo stoto obletnico rojstva Karla Destovnika Kajuha počastil z igrano-dokumentarnim filmom Samo en cvet avtorja Zvezdana Martića. Trinajstega decembra bo minilo sto let od rojstva Karla Destovnika - Kajuha (1922–1944), pesnika, človekoljuba, partizana in narodnega heroja. Ob tej priložnosti je nastal igrano-dokumentarni film Samo en cvet avtorja Zvezdana Martića, ki v filmu sporoča, da so Kajuhove pesmi ljubezni in upora še vedno žive in pomembne tudi sto let po njegovem rojstvu. Avtor filma Zvezdan Martić je pred premiero filma na TV SLO 1 povedal: »Gre za moj daleč najbolj čustven dokumentarni film. Pa ne samo zaradi Kajuhove tragične življenjske usode. Ob vsaki pesmi in vsakem človeku, ki je govoril o njem ali recitiral njegove pesmi, je imel kdo izmed nas solzo v očesu. Najbolj pa sem zadovoljen, da sem pridobil zaupanje hčerk Brine in Silve. Tako blizu Kajuhu nismo bili še nikoli.« V filmu Samo en cvet je predstavljen nastanek Kajuhove pesniške zbirke Pesmi, edine, ki je izšla za njegovega kratkega življenja. Medtem ko je bil v partizanih vodja kulturniške skupine XIV. divizije, je v nemogočih razmerah sredi notranjskih gozdov nastala zbirka, ki jo je Kajuh narekoval po spominu. V filmu se prepletata dve rdeči niti; Kajuhova partizanska zgodba in zgodba o skupini mladih na pohodu po poteh XIV. divizije. Vizualno gre za menjavo črno-belih fotografij Kajuha in XIV. divizije ter barvnih posnetkov današnje pokrajine ob poti XIV. divizije, po kateri hodi skupina mladih, podobna kulturniški skupini divizije. Podobe znanih krajev se tako prelivajo iz črno-belih v barvne. Kajuhove sanje o lepši prihodnosti, ki vejejo iz številnih njegovih pesmi, se materializirajo ob pomoči mladih na pohodu. Poseben čar dajejo filmu pričevanja zadnjega še živega borca XIV. divizije. Kajuhovo življenje sta zaznamovali dve ženski, velika ljubezen iz obdobja ilegale v Ljubljani Silva in članica kulturniške skupine, soborka Brina. V filmu nastopita hčerki obeh in delita z nami spomine svojih mam na Kajuha. Ker so v njegovem rojstnem kraju Šoštanju leto 2022 posvetili spominu na Kajuha, se v filmu pojavijo številni njegovi sokrajani, ki so vse leto vsako soboto pred Kajuhovim spomenikom recitirali njegove pesmi.
49 min
Nevzgojeni, divji, neukrotljivi, neubogljivi, neprilagojeni – s takimi pridevniki so pogosto označeni otroci, ki ne zmorejo biti pri miru in ostati zbrani. Gre za otroke, ki imajo ADHD. S to motnjo pozornosti s hiperaktivnostjo živi osnovnošolec Jon, ki mu kljub težavam ne manjka iskrivosti in humorja. 30-letni Matic pa se je, potem ko je dosegel dno, usmeril v pomoč otrokom. Film odpira vrata v Jonov in Matičev vsakdan, del katerega so seveda družina in prijatelji. Tudi zanje je ADHD velik izziv. Scenaristka: Milica Prešeren, režiser: Primož Meško.
50 min
V dokumentarni oddaji predstavljamo izjemen glasbeni in duhovni projekt, v okviru katerega so v Vipavski dolini ob pritrkovanju zapeli zvonovi v vseh cerkvah. Njihova melodija je potovala od zvonika v Vipavskem križu čez vasi na severnem obrobju Vipavske doline do Goč, kjer se je pesem zvonov prepletla z zahvalnim bogoslužjem.
22 min
To je film o opazovalcu in Parizu v dvajsetih letih 20. stoletja, ko je mesto postalo središče sodobne umetnosti. Pariz je bil takrat zbirališče prišlekov, ki so iz vzhodne Evrope prihajali v prestolnico umetnosti, upali na umetniško slavo in v njegovi boemskosti iskali svoj prostor, večinoma iz dneva v dan in iz rok v usta ... Med njimi je bil tudi nadarjen, doma že uveljavljen slikar Veno Pilon. Atelje in skromno prebivališče je imel na bulvarju Montparnasse 75, o katerem je Frederic Beigbeder zapisal: »Montparnasse je četrt, kjer kraljujejo seks, literatura in smrt.« Tu je srečeval Henryja Millerja, Maxa Ernsta, Ossipa Zadkina, Giorgia De Chirica, Rolanda Oudoja ... Čez dve leti, ko je postal eden izmed njih, pa je zapisal: »Ker se mi je vera v lastno delo omajala, me k slikanju ni več vleklo, slikanje se mi je upiralo. Zatekel sem se v Pariz, da se v množici izgubim in pozabim nase ... Zato sem se tudi izogibal razstav.« Po prihodu v Pariz je opustil slikanje, prevzela ga je fotografija. Pilonu v Parizu ni uspel preboj med najbolj znane fotografe, za kar sta bila kriva pretirana skromnost in pomanjkanje samozavesti. Iz teh dveh razlogov je Pilon tudi veliko prezgodaj končal svoje slikarsko ustvarjanje. S fotografiranjem del parnasovcev, portreti najpomembnejših umetnikov francoske umetniške šole ter posnetki Pariza je bil Pilon izjemno pomemben za razvoj fotografske umetnosti. Ob Andreu Kerteszu, Henriju Cartier-Bressonu in Brassaiu je bil začetnik reportažne fotografije. Pozneje pa je ob boku Mana Raya, Christiana Schada, Laszla Moholy-Nagya iskal svoj eksperimentalen izraz in svoje mesto znotraj novih avantgardnih estetik. Potem ko se je poročil, se je oddaljil od boemskega življenja in opustil druženje s predstavniki avantgardnih montparnaških omizij. Je pa fotografiranje postalo njegov vir zaslužka, s katerim je preživljal družino. Leta 1968 se je vrnil v domovino, fotografiral pa je pravzaprav do zadnjega dne. Njegovi zadnji diapozitivi so bili odkriti šele pred kratkim. Jean Cocteau je v enem od svojih najbolj znanih citatov rekel takole: »V Parizu bi bili vsi radi igralci, nihče noče biti samo gledalec.« To je bil prav tisti Cocteau, ki je Pilonu na njegovi prvi pariški razstavi v galeriji Carrefour leta 1934 na fotografijo Maske pritrdil svojo dolgo pesnitev ter mu ob njej napisa spoštljivo posvetilo: »To je bilo moje največje priznanje iz te dobe.« Ironično pa Cocteaujev citat ravno za Pilona ne drži. Pilon je bil namreč najprej opazovalec življenja in šele nato »nastopač« in vse drugo … Fotografija je bila Pilonova skrita strast, tiha ljubezen, ki ji je bil predan vse svoje življenje. Scenarij in režija Igor Vrtačnik.
122 min
Albanska sonatina je zgodba o bivanju slovenskega skladatelja, dirigenta, pianista in aranžerja v Albaniji leta 1947. Bojan Adamič je po vojni počel tisto, o čemer je sanjal kot partizan, skladal in igral je jazz. V državi, kjer je bil moto »delu čast in oblast«, je bila t. i. kapitalistična ameriška glasba moteča. Tako so jazzista Bojana Adamiča, ki je bil preveč »napredno« usmerjen in jih je motil pri gradnji v revolucionarne pesmi odete države, poslali na kulturniško misijo v Albanijo. Tam naj bi maestro Bojan ustanovil orkester in glasbenike učil ustvarjati priredbe, komponirati in igrati. Ko je prišel v Tirano, je doživel kulturni in civilizacijski šok, obenem pa našel velik zaklad v tamkajšnji glasbi in folklori. Tam je napisal tudi prvo umetno skladbo Sonatino, ki jo je Simfonični orkester RTV Slovenija zaigral prav za namen dokumentarnega filma. Hči Bojana Adamiča, Alenka Adamič, je bila neizmeren vir informacij in raziskovalka očetovega dela v Albaniji, medtem ko je akademik prof. dr. Vasil S. Tole o mojstrovem delu v Albaniji napisal knjigo. Film je nastal iz dokumentarnega gradiva, ki ga doslej še ni nihče objavil, zaradi zelo nizkega proračuna smo v Albaniji snemali le dobre tri dni, vendar je nastala zgodba o tem, kaj lahko vznesen ljubitelj glasbe naredi v dobrih treh mesecih v deželi, v kateri je prvič. To je zgodba o povojnih krivicah, ki pa so v tem primeru posledično prinesle veliko dobrega za obe strani, tako za Albanijo kot za Slovenijo.
48 min
Akademski slikar Milan Klemenčič je že leta 1910 v Šturjah pri Ajdovščini ustvaril Malo marionetno gledališče. Kasneje je osrednji portretiranec dokumentarnega filma Mojster in njegov Gašper s svojim dolgoletnim delovanjem postavil temelje slovenskemu lutkovnemu gledališču, ki se lahko primerja s področnimi evropskimi gledališči z veliko daljšo tradicijo. Že pred prvo svetovno vojno je Milan Klemenčič napisal program o ustanovitvi pravega lutkovnega gledališča na Slovenskem, objavil pa ga je šele po vojni, ko je Ljubljana dobila Slovensko marionetno gledališče. Postal je vodja gledališča, izdelal je tudi lutke in sceno, prevedel besedila za predstave ter izbral igralce. Gledalci so bili navdušeni nad predstavami in nad njegovim znamenitim likom Gašperjem, ki ga je Klemenčič prevzel iz besedil Franca Poccija. Gašper, nemirni duh, ki za vsako stvar najde pravi odgovor, je postal njegov spremljevalec in je tudi v tem primeru rdeča nit portreta. Deset let se je nato Klemenčič posvečal samo slikanju, zatem pa se je odločil, da bo ustvaril svoje lastno gledališče. Ljudi je povabil na svoj dom na predstavo Sovji grad. Vse je sam tako natančno izdelal, da so figurice pred gledalci dobesedno oživele. Sledila je predstava Doktor Faust, ki pomeni vrh njegove lutkovne umetnosti. Predstava je še danes na repertoarju Lutkovnega gledališča Ljubljana. Je dragocen dokument časa in žlahten delček zakladnice slovenske kulturne dediščine. Milan Klemenčič je bil tudi prvi, ki se je pri nas preizkusil v barvni fotografiji, lahko pa ga štejemo tudi med prve scenografe in kostumografe. Dokumentarno pripoved je skupaj s strokovnim sodelavcem Matjažem Lobodo zasnovala Magda Lapajne, ki je napisala scenarij in film režirala.
52 min
Jožef Klekl st. je bil duhovnik in narodni voditelj prekmurskih Slovencev v prvi polovici 20. stoletja. Oral je ledino slovenstva v pokrajini že kot mlad kaplan ob koncu 19. stoletja in po vzoru Mohorjevih knjig v času, ko je Prekmurje še bilo del Ogrske, slovenstvo zastavil tudi s pisano besedo. Slovensko krajino, kot je poimenoval Prekmurje, je s številnimi publikacijami povezoval s svetom, izseljenci, vojaki na frontah prve svetovne vojne in s kritično mislijo opisoval dogodke svetovnih razsežnosti. Ob tem pa predvsem med preprostim prebivalstvom gojil bralno kulturo. Po prvi vojni je bil poslanec v ustavodajni skupščini v Beogradu, a je kljub temu bdel nad »svojimi« Prekmurci. Leta 1941 je bil izgnan na Madžarsko, po srečnem spletu okoliščin vojno preživel in leta 1948 umrl odrinjen iz družbe in politike, a med ljudmi nikoli pozabljen. 12. oktobra so njegove posmrtne ostanke iz Murske Sobote z državnimi častmi prepeljali v Črenšovce, kjer je preživel največji in najustvarjalnejši del svojega življenja.
25 min
Spoj Zlobčevih govorjenih besed pred kamero s spojem njegovih zapisanih besed v poeziji prikazuje vso večplastnost njegove osebnosti, razkriva globoko čutenje sveta in prikazuje način, kako je to prelival v svoje pesmi. Njegova pripoved o sebi tako razjasnjuje temeljne odnose do življenja, do pesništva, do tragičnih stvari, ki so se mu dogodile v preteklosti, do ljubezni, skratka, pred nami se je Ciril Zlobec odkril kot izjemen intelektualec in nadvse globok ter hkrati presenetljivo preprost poet v svoji neposrednosti. Film je poklon velikemu človeku in pesniku.
32 min
Dokumentarni film, ki je nastal po scenariju Andreja Dobleharja in v režiji Boštjana Vrhovca, je bil že od samega začetka zasnovan za predvajanje ob dnevu spomina na mrtve. Film je tenkočutno posvečen posebni temi – smrti, ki je v zadnjih desetletjih postala tabu in je odrinjena iz javne zavesti in množičnih medijev. Pobuda za nastanek dokumentarnega filma so bile spremembe obsmrtnih navad in šeg v povezavi s spremenjenim odnosom do smrti, ustvarjalci pa so si v procesu nastajanja filma zastavljali vprašanja, kako doživeti, razumeti in interpretirati smrt. V filmu sodelujejo posamezniki z različnih področij, ki so s temi vprašanji neposredno ali posredno povezani oziroma jih interpretirajo v svojih umetniških delih: zdravstveno osebje, antropologi in etnologi, teologi, dramatiki, pesniki in pisatelji, gledališki režiserji, glasbeniki, ljudje, ki se ukvarjajo s pogrebno tradicijo, in posamezniki, ki imajo osebno izkušnjo smrti. Memento mori predstavlja raznolike poglede na smrt, obsmrtne tradicije in kulturo spomina na mrtve ter jih s pomočjo fotografskih, slikarskih, glasbenih in gledaliških del tudi umetniško interpretira. Vanj je vključeno tudi dokumentarno gradivo različnih strokovnih institucij. Specifična tema je zahtevala poseben pristop pri pripravi snemanja in njegovi realizaciji na terenu. Televizijska ekipa je obiskala tudi institucije, kamor sicer gledalci nimamo vstopa.
47 min
Pričevanje se začne s pesmijo z naslovom V molitev naj se razboli beseda, ki jo prebere pričevalka Tilka Jesenik, rojena Balantič. Njeno pričevanje je nekaj posebnega, saj je v kar največji meri posvečeno spominu na njenega brata, pesnika Franceta Balantiča. Gospa Tilka z veliko prizadetostjo in občutenjem pesnikovega življenja in dela razkriva življenje njune družine in prednikov ter se nazadnje posveti njegovi poeziji in boju za njeno priznanje. France Balantič je v cvetu mladosti izgubil življenje ob partizanskemu napadu na domobransko postojanko v Grahovem jeseni 1943. Umrl je v ognju, kot je v eni od svojih pesmi preroško napisal. Njegove silovite pesmi so za marsikoga vrhunec slovenske poezije v preteklem stoletju. »Moja življenjska zgodba je zgodba pesnikove sestre. Naš rod izvira iz Kamnika in Kamnik je moje mesto. France ga je imel najraje, sanjal je o njem tudi, ko ni bil doma,« pripoveduje gospa Tilka. Mamini sorodniki pa so bili s Krasa na Notranjskem. Mama, ki se je navzela kulture v službi pri nadučitelju v Višnji Gori, se je omožila v Kamnik: »Naša mama, moja mama je bila zelo odločna, zelo inteligentna, bolele so jo socialne razlike. Ni prenesla poniževanja in krivic ter se je vsemu temu uprla in pokazala svoj ponos. Nikoli ni klonila ali priznala, da je manjvredna kot tisti, ki so imeli denar, ki so bili izobraženi.« Oče je bil bolj molčeč, veliko je pretrpel: »On se o težkih stvareh sploh ni pogovarjal, njega je bilo groza tega, kar se je dogajalo. Bil je pa zelo, zelo načitan. Izraze, ki jih uporablja France v svojih pesmih, je pobral od očeta, ki je imel tako izviren star slovenski jezik. France je imel beležko in si je njegove besede zapisoval.« Oče je bil prizadet, ko so Nemci zavzeli Jugoslavijo, ko so začeli pobijati talce, se spomni Tilka. Udarila je tudi revolucija – partizani so ubili dve priljubljeni učiteljici. S sinom in bratom Francetom so med vojno skoraj pretrgali stike, saj je bil Kamnik pod nemško, Ljubljana pa pod italijansko okupacijo. Tako niso vedeli, kaj se je s Francetom zgodilo. Pisal je, da je vse v redu in da se kmalu vidijo. Po eni od italijanskih racij je končal v koncentracijskem taborišču Gonars skupaj s slikarjem Marjanom Tršarjem. Bil je zelo slaboten po hudi pljučnici in je komaj preživel. Tam so nastali Gonarski soneti. Po vrnitvi se je pridružil vaškim stražam oz. domobrancem. Šel je branit svoje ljudi pred svojimi ljudmi, pravi pričevalka Tilka, ki na ta način opiše vso tragiko državljanske vojne, ki je pogubila brata. V nadaljevanju spremljamo boj za priznanje veljave in spomina na dolgo zamolčanega pesnika, ki je trajal vse do padca komunizma in še naprej. Tilka Jesenik pripoveduje tudi o svoji družini, o svojem pedagoškem poklicu in razmišlja o svoji preteklosti. Skrbita jo prihodnost slovenskega jezika in ravnanje z učitelji. Vir navdiha in moči je zanjo vera, hvaležna je Bogu za dar življenja in tudi za preizkušnje.
166 min
Cirila Pregelj, rojena Budin je izvrstna pričevalka, ki preseneti z neverjetno zgodbo, širši javnosti malo znano, iz Mirna na Goriškem. Tu povojna razmejitev Med Jugoslavijo in Italijo ni pretrgala le vezi z Gorico, ampak je meja z bodečo žico dobesedno presekala vaško pokopališče, tako da je bil en del v eni državi, drugi del pa v drugi. Cirila pripada stari in ugledni Budinovi rodbini iz Mirna. Oče Venček je bi neutruden pevovodja in organist, prijatelj Lojzeta Bratuža. Najprej so ga preganjali fašisti in potem komunisti, pove s trpkim nasmehom. V sorodu so še z drugimi znamenitimi družinami – Klančič, Kogoj, Mozetič in Vuk. Pesnik Stanko Vuk je bil leta 1944 ubit v Trstu, skupaj z ženo Danico. Mati in oče Cirile Pregelj sta bila zavedna Slovenca in sta se upirala fašizmu. Poročila sta se leta 1939; takrat je fašistična Italija, kamor je spadal Miren, mladoporočencem ponujala obisk Rima. Pregljeva sta to seveda zavrnila – na poročno potovanje sta odšla na Sušak, kjer si lahko videl v Jugoslavijo. Za ljudi v osrednji Sloveniji je težko razumljivo, s kakšnim hrepenenjem so zavedni primorski Slovenci gledali na takratno Kraljevino Jugoslavijo; zanje je bila obljubljena dežela. V boju proti poitalijanjevanju je imela glavno vlogo Cerkev. Miren je bil kulturno in gospodarsko zelo razvita vas. Imeli so čevljarsko delavnico, v delo so bile vključene tudi ženske; rekli so jim »šteparce« ali prešivalke, tiste, ki so šivale zgornji del čevlja. Po izbruhu druge svetovne vojne so bili Budinovi kot velika večina Primorcev privrženi partizanskemu gibanju. A tudi tu je hitro, zlasti po kapitulaciji Italije, udarila revolucija: »Jeseni tistega leta so odpeljali nekaj nedolžnih ljudi, za katere še danes ne vemo, kje so končali. Takrat, je rekla moja mama, smo se začeli bati. Partizani so jih odpeljali. Prej smo bili vsi navdušeni, potem pa je prišel ljudem strah v kosti, povzročili so razdor. In vemo, kako je šlo naprej,« pripoveduje Cirila. Prva žrtev je bila učiteljica Vera Lestan. Oče je bil med vojno sprva v italijanski vojski. V Potenzi v Italiji je ustanovil zbor primorskih fantov – vojakov, ki so peli pri maši. Oče je potem sodeloval s partizani in bil po vojni član Zveze borcev, a ker ni hotel v Partijo in je vztrajal kot zborovodja cerkvenega zbora, je pozneje padel v nemilost oblastnikov. Leta 1944 so zavezniki v želji, da bi uničili vojaško letališče, po pomoti bombardirali Miren. Kar 34 vaščanov je ob tem umrlo: »Spominjam se, da smo šli v cerkev in so tam ležali ti ranjeni po tleh, da je bilo vse krvavo.« Po partizanskih napadih, zlasti po ustrelitvi nemškega oficirja, so Nemci vas požgali in tudi Budinovi so morali v pregnanstvo. Živeli so v Fari v bližnji Furlaniji, kjer so jih domačini lepo sprejeli. Konec vojne je prinesel olajšanje, Miren so zasedli zavezniki: »To je bila edina vojska, ki je dajala. Vsaka druga vojska samo jemlje. Oni so pa dajali. In so pravzaprav ljudi oživili in jih spravili k sebi. Začeli so obnavljati hiše, najprej so naredili most,« se spomni pričevalka Cirila in doda: »Res so poskrbeli za vse. Ti mladi vojaki so se seveda družili z dekleti. Mi smo imeli ene tete, ene sestrične, tako da so nas peljali na tistih džipih, da smo videli morje. Take reči, pa čokolade smo se takrat najedli.« Čeprav jim je šlo pod zavezniki dobro, so hrepeneli po svoji državi. Cirila se spomni demonstracij za Trst. Po razmejitvi je prišla jugoslovanska vojska in oblast in za vaščane Mirna, ki so bili na vseh ravneh življenja povezani z bližnjo Gorico, je nastopil šok: »Tisto se je zgodilo čez noč. Bil je mrzel tuš, prav leden tuš. Naenkrat so se pojavili vojaki. Nisi se smel več svobodno gibati; to je bil hud udarec. Gorica je bila za nas vse – tam si imel službo, zdravnika, šolo ... Naenkrat ni bilo ničesar več, bil je samo vojak, ki smo mu rekli 'druže' ... Saj so bil ubogi ti vojaki, so pač izpolnjevali svojo službo.« Prihoda jugoslovanske oblasti se spomni z žalostjo, saj je naenkrat zmanjkalo vseh dobrin, ki so bile pod zavezniki samoumevne: »Standard je padel. Od prej, ko smo se delali norca iz belega kruha od Američanov, smo padli na koruzni kruh. Navdušenje je kmalu upadlo,« se spomni pričevalka. Življenje je bilo pestro, bilo je veliko anekdot. Eno, povezano s šolo ter agitacijo za Trst in Gorico z veseljem pove. Učiteljica jih je peljala na državno mejo: »Na drugi strani so bili preplačani financarji. Naša učiteljica, bila je dobra učiteljica, je imela tak doneč glas. In je zatulila: 'Čigava je Gorica?' Mi vsi: 'Naša.' In potem je zavpila: 'Čigav je Trst?' Mi: 'Naš.' In tako smo vpili kar nekaj ur. A potem niti Trst niti Gorica nista bila naša.« Med najbolj neverjetnimi »norostmi« razmejitve je bila tista, ko je meja presekala mirensko pokopališče, tako, da je en del ostal v Jugoslaviji, drugi pa v Italiji. S pričevalko se sprehodimo do pokopališča, ki je streljaj od njenega bivališča. Po Osimskih sporazumih je celotno pokopališče ostalo na naši strani. A spomini so še zelo živi: »Meja je šla čez grobove, bila je dva metra visoka žica. Na pokopališče si lahko šel le dvakrat na mesec po dve uri. Ovirali so nas samo naši, Italijanov to ni brigalo.« Za vse svete je lahko na pokopališče prišel kdorkoli. Takrat se je vpričo »družetov« odvil nadrealistični prizor. Z italijanske strani so čez bodečo žico na pokopališču metali pakete svojcem na jugoslovanski strani, ker je v Jugoslaviji vsega primanjkovalo. Vojaki so skušali pakete prestreči, in če jim je uspelo, so jih metali nazaj na italijansko stran. Pričevalka Cirila obudi tudi spomin na »švercanje«, ki je bilo ob meji zelo živo in je domačinom omogočalo preživetje. Grenak priokus pa je, ker so se morali poniževati pred Italijani, ki so to zelo izkoriščali. Na italijansko stran so nosili tudi meso in pridelke: »Če zdaj razmišljam o tem, kako smo se poniževali, kako so nas italijanske gospe zviška gledale, ko smo prinesli meso: 'Ma ni lépo, ma, je mastno … Poveri Titini – ubogi Titovci …,' so nam govorile. Ti pa si bil vesel, da si lahko prišel do tistih lir, ne. Recimo, me, mlada dekleta, bi si rade kupile kakšno stvar in smo morale nekaj mesecev nositi prodajat, vsako soboto, da smo si lahko kaj kupile.« Pod samostojno Slovenijo smo zadihali, pove gospa Cirila. Dejavno se je vključila v pomladno politiko in po svojih močeh pripomogla, da je bivši režim padel. Dejavna je bila tudi v času vojne za Slovenijo. Ves čas vojne in po njej je bil izjemna avtoriteta in nekakšen varuh vasi župnik Pahor. Spomin nanj je še zelo živ, med starejšimi tudi hvaležnost. Živ je tudi spomin na poznejša župnika Gašperja Rudolfa in Cirila Ceja, ki sta v Mirnu opravila izjemno pastoralno delo. Nad vasjo proti Krasu se dviga znamenit Mirenski grad s cerkvijo, samostanom in številnimi ustanovami. Gospa Cirila spregovori tudi o sebi in svoji družini. Ni ji vseeno, kaj se dogaja v vasi, ki je pretežno še vedno zvesta veri in rodu. Vera ji pomeni smisel življenja. Daje ji moč, da ob težavah ne obupa, ampak upa v Božjo pomoč in posmrtno življenje. Kot vsaka mati in babica si želi, da bi tudi vnuki ostali zvesti našim vrednotam, »da bi šli po pošteni poti in jih ne bi premetavalo.« In želja za Slovenijo: »Da bi spregledala, da bi spoznala, da moramo za blagor delati skupaj, ne pa, da smo verni ljudje spet drugorazredni, je ogorčena klena primorska pričevalka Cirila.
130 min
Jožef Košuta iz Vitovelj, najbolj slikovitega dela Vipavske doline pod vznožjem Čavna, je izjemen pričevalec primorske zgodovine. Predan zemlji, od katere so živeli tudi njegovi predniki, in znan kot napreden kmet, ki je uvajal številne kulture in načine pridelave. Spomin na prednike seže že v čas prve svetovne vojne, ki je potekala v neposredni bližini. Jožefovi starši, ki so bili rojeni na začetku 20. stoletja, so bili kmetje in so doživeli šok ob italijanski zasedbi ozemlja in v obdobju fašizma. Ta ni uničeval le kulturnih temeljev slovenskega naroda, ampak tudi gospodarske. Edini, ki so ohranjali slovenski jezik, so bili primorski duhovniki, pove Jožef. Na ugledni kmetiji pri Košutovih so se med vojno pojavili prvi partizani, pogoste pa so bile tudi nemške patrulje. Čeprav so domačini podpirali upor proti okupatorju, so partizani v revolucionarni maniri ubili nekaj sosedov, kar je med ljudi vneslo razdor, strah in nezaupanje. Ubit je bil sosed Franc Batič, in sicer le zaradi tega, ker je bil poročen z Avstrijko, pa visoko noseča soseda Tončka, ki je, vračajoč se iz Gorice, sprejela prevoz na nemškem tovornjaku. Jožef pove, kdo je vodil okrutne umore. Grozljiv je bil tudi umor italijanskega mladeniča, ki so ga ubili četniki leta 1944. Jožef z velikim ogorčenjem opisuje primer vitovskih cerkvenih pevcev, ki so bili po večini mobilizirani v partizane in so padli ob nemškem napadu pod Javornikom na Črnovrški planoti decembra leta 1944. Pričevalec Košuta, ki je v tem napadu izgubil strica, je zbral veliko podatkov, ki potrjujejo domneve, da so bili partizani popolnoma nezaščiteni oz. da je prišlo celo do izdaje kontroverznega partizanskega poveljnika in povojnega partijskega funkcionarja Martina Greifa – Rudija. V tem napadu je skoraj brez boja padlo kar 42 partizanov. Čeprav je njegov oče sodeloval s partizani, je Jožef do delovanja komunističnega vodstva kritičen: "Partizani vasi v bližini, potem ko so bile napadene, niso branili. Ko so porabili municijo, so tekli na Čaven, v Trnovski gozd, in ljudi prepustili na milost in nemilost ... Potem so Nemci zbrali starčke ..." Jožef Košuta je povedal tudi resnico o smrti diverzanta Mihajla, okoli česar je nastal mit. A ta ne drži, zatrjuje pričevalec. Mehdija Husejnzadeh – Mihajlo je bil sovjetski vojak, ki so ga zajeli Nemci. Pobegnil je iz ujetništva in se pridružil partizanski Gradnikovi brigadi. Mihajlo se je s pomočnikom skrival v Vitovljah. Domačini so ga opozorili, da prihaja nemška patrulja, se spominja Jožef: »Ta Mihajlo, ki je s svojim pomočnikom dan prej praznoval obletnico, je bil o tem obveščen. To je vedel tudi njegov pomočnik. Vendar sta bila v štali tako pijana od šnopsa, da nista mogla nikamor. Ni bilo nobenega izdajstva, kot so pisali. Nemci so bili organizirani. Še preden je vojak potolkel po vratih, so bili že drugi okoli hiše. Najprej so šli za hišo in potem tolkli po vratih. In takrat sta ona dva skočila z okna, zadaj, kjer so metali seno notar. Ampak sta bila pijana, nista mogla nikamor. In so ju s šmajserjem kar na tleh pokosili. Moj oče je šel ta dva ubita naslednji dan iskat z gnojnim košem. Na vrh je dal dva snopa koruznice, pripeljal je oba, Mihajla in pomočnika.« Po vojni je sledilo olajšanje, vendar le kratek čas: »Prve dni je bilo katastrofalno. Svoboda je bila le na papirju. Potem se je začelo maltretiranje kmečkega prebivalstva.« Jožef Košuta, tako kot številni Primorci, ki so doživeli padec fašizma in nastop komunizma, pove: "Mi smo hrepeneli po tem, da se na Primorskem znebimo fašizma. Zato smo sodelovali in pomagali partizanom. Glejte, mi smo imeli živino, vse … Smo bili premožni za tiste čase in smo dali živino za IX. korpus. Smo dali tudi meso in drugo pomoč, vse za partizane. Po vojni pa smo bili deležni maltretiranja in poniževanja. Zato sem zasovražil komunizem in še danes je tako." V nadaljevanju pričevalec Košuta pove, kako mu je uspelo kmetijo, na kateri so se sprva ukvarjali z živinorejo in vinogradništvom, preusmeriti v sadjarstvo. Zaradi prodaje sadja je prevozil vso Slovenijo. Zdaj imajo na kmetiji tudi apartmaje, hči pa je odprla še popolnoma nov pasji hotel in zavetišče. Vedno je bil v koraku s časom, še posebej ob pomoči svoje družine. V pričevanju Jožefa Košute tako sodelujejo tudi žena Irena, sin Andrej in hčerka Elizabeta.
143 min
Izjemna zgodba izjemnega človeka bi lahko naslovili pričevanje Martina Kostrevca, rojenega leta 1933. Družina izvira iz okolice Brežic, a je gospod Martin svoja najbolj plodna leta do današnjih dni preživel v Mariboru in na Pohorju, kjer si je postavil lično počitniško hišico. Že njegov ded je imel poseben čut za besedo in omiko v najširšem pomenu besede in je konec 19. stoletja napisal svojevrstno pesniško zbirko. V pričevanju Martina Kostrevca spremljamo njegovo življenjsko zgodbo med vojno; od napada na Jugoslavijo, nemške okupacije, presenetljivega druženja z ujetimi zavezniškimi piloti, do povojne komunistične represije, službe, potovanj in družinskih prigod … Pohorje je njegova velika ljubezen, a tudi skrb in dolžnost. Že več desetletij se z redkimi podporniki bori za resnico in dostojen spomin na več tisoč po vojni pobitih ujetnikov na Arehu in v njegovi okolici. Komunistične oblasti so nesrečne ujetnike, povečini iz mariborskih zaporov, okrutno umorile in pometale v približno 25 na hitro izkopanih jam, največ v okolici Areha. Veliko med njimi je bilo premožnih in komunisti so si prilastili njihovo lastnino. Prizadevanja gospoda Kostrevca, da bi umrli in pozabljeni Slovenci, Nemci, Hrvatje in drugi dobili dostojen spomenik, se uresničujejo prav letošnjo jesen. Spomenik bodo oktobra slovesno odkrili in blagoslovili. Martin Kostrevc je porabil vso svojo življenjsko energijo in prihranke, da bi izpolnil ta civilizacijski dolg do nedolžnih žrtev. Država mu ne pomaga in Martin Kostrevc upa, da bodo stroške spomenika pomagali poravnati dobri ljudje. Z avtorjem Pričevalcev se ob koncu pričevanja poklonita ob pohorskih moriščih in ob nastajajočem spomeniku, kjer neutrudni pričevalec spregovori še o dolgu do prednikov in o prastarem boju med dobrim in zlim.
188 min
V drugem delu spoznamo bogato kariero pričevalca Milana Zdravka Kovača. Po poroki je v Stockholmu ustanovil svoj arhitekturni biro, nato pa sprejel ponudbo Unesca, odšel na Cejlon in se zaposlil na Unescovem azijskem regionalnem inštitutu za raziskave šolskih zgradb. Začelo se je najlepše obdobje v življenju njegove družine, v katerem sta z ženo najprej posvojila deklico Ayro. Leta 1974 se jima je rodila hčerka Nina, kmalu zatem sta posvojila še dečka Vimala s Cejlona in rodila se jima je še Tanja. Po projektantskem delu v Kuvajtu, Združenih arabskih emiratih, Katarju in Omanu se je leta 1979 vrnil v Egipt in se začel ukvarjati z načrtovanjem rešitev za zaščito arheoloških spomenikov. Uspešen primer realizacije je bila zaščita grobnice pisarja Nakhta in njegove žene Tawi v Šejk Abd el-Kurni v Luksorju; njegov prototip zaščite podzemne kulturne dediščine (1980–1983) je bil patentiran pri Eureki. Zadnjih petindvajset let so zaznamovali predvsem projekti zaščite kulturne dediščine v Indiji, v Sloveniji in na Kitajskem, ob njih pa arhitektova humanitarna dejavnost. V zadnjem obdobju sta s prijateljem in arhitektom Petrom Kerševanom svoje bogato znanje namenila ohranitvi arheološke in arhitekturne dediščine v Ljubljani s poudarkom na modernizaciji mesta v skladu z najsodobnejšimi arhitekturnimi smernicami. Izjemne so njune študije in predstavitve edinstvenega koliščarskega naselja na Špici v Ljubljani, ki ga je mestna oblast pozneje po večini uničila, z obžalovanjem pove pričevalec. Druga boleča rana je gradnja garaže pod ljubljansko tržnico. Ljubljanska oblast njune zamisli popolnoma ignorira ter po mnenju arhitekta Kovača troši nesorazmerno veliko denarja za slabše rešitve. Po smrti prijatelja Petra Kerševana arhitekt Kovač še vedno nadaljuje delo in razvija ideje v dobrobit Ljubljančanov.
166 min
Milan Zdravko Kovač je slovenski arhitekt s svetovnim slovesom na področju arheološkega konservatorstva. Karierna pot ga je vodila od Švedske, Egipta, Indije, Šrilanke do Kitajske. Opravljal je najzahtevnejša dela na svetovno znanih arheoloških najdiščih. Njegovo izjemno življenjsko zgodbo najprej osvetlimo z vidika vojne tragedije, ki jo je doživela njegova družina. Milanov brat Boris je bil interniran v Gonarsu, pozneje pa se je pridružil jugoslovanski vojski v domovini oz. slovenskim četnikom. Te so partizani s pomočjo italijanskih topov napadli v Grčaricah jeseni 1943 in zajeli tudi Borisa. Na montiranem procesu 12 oktobra 1943 ga je skupaj z drugimi revolucionarno »sodišče« obsodilo na smrt zaradi »veleizdaje«. Brat Milan si je dolgo prizadeval za njegovo rehabilitacijo in jo končno dosegel. Boris je bil po razsodbi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije oproščen vsake krivde. Milan je o kočevskem procesu napisal zanimivo knjigo in tako poravnal dolg do dobrega imena svojih prednikov. »Komunistično sodišče v Kočevju ni bilo nikakršno sodišče, kot tudi »kočevski proces« ni bil nikakršen sodni proces. Šlo je za uprizoritev sodne burke, na kateri so nekaj ujetnikov »obsodili«, ob tem pa množično umorili več sto ujetnikov,« dokazuje Milan Kovač. Eden od »pravnikov«, ki je sodeloval pri sojenju in umorih ujetnikov jeseni 1943 na Kočevskem, je bil tudi Marko Vrhunec, ki mu je župan Jankovič leta 2015 podelil status častnega meščana Ljubljane. Milan Kovač se je rodil leta 1940 v Celju, uvodoma pa je govoril tudi o svojih prednikih. Oče se je rodil v Kazazah na današnjem avstrijskem Koroškem, mama Antonija Kac pa v Tomaški vasi pri Šmartnem pri Slovenj Gradcu. Arhitektovih prvih petindvajset let so zaznamovali 2. svetovna vojna, življenje družine in šolanje v Celju po koncu vojne, prvi stik z arheologijo, potovanje v kraj očetovih prednikov, potovanje z avtostopom po Evropi, odhod iz Celja in poti v Grčijo, na Švedsko, prvo potovanje po Egiptu do Nubije …
148 min
Leta 1930 rojeni Jože Jereb je utrjen mož, ki stanuje v Rovtah. V svojem življenju se ni branil dela in še vedno poprime za orodje. Spada v generacijo tistih, ki so živeli ob nekdanji rapalski meji med Italijo in Kraljevino Jugoslavijo, kjer je cvetelo tihotapstvo. Rojen je bil v Zavratcu pri Rovtah, kjer se tudi začne njegovo pričevanje. Živeli so tik ob meji, Jože se spomni, kako so jugoslovanski graničarji ubili italijanskega vojaka še pred napadom na Jugoslavijo. Njihove kraje sta močno prizadeli vojna in zlasti revolucija. Po okupaciji je najprej nastopilo zatišje, po pojavu partizanov pa so začele padati žrtve, in to med domačini. Jože je bil kot otrok priča ubitemu dekletu, ki je ležalo sredi ceste, ime ji je bilo Frančiška Mravlje. Partizani so jo ubili, ker naj bi se družila z italijanskim vojakom. Partizanski pritisk, ropanje in umori so sprožili nastanek vaške straže. A tisti, ki so se drznili upreti revoluciji, so po vojni plačali strahotno ceno.
102 min
Zgodba izvorno tržaške levičarske družine Bordon je nekaj posebnega. Pripoveduje jo leta 1932 v Ljubljani rojena Božena Bordon, ki s svojo resnicoljubnostjo gledalca posebej pritegne. »Politika je uničila našo družino,« poudarja gospa Božena. Iz Trsta so morali zbežati, potem ko je oče, ogorčen nad zažigom Narodnega doma, zažgal italijansko zastavo. Kot številnim drugim primorskim emigrantom, ki so se pred Italijani umaknili v Jugoslavijo, jim je trda predla. Živeli so zelo skromno. Politično aktivna sta bila starejša brata, leta 1915 rojeni Rado in pet let mlajši Dušan: »Rado je bil bolj umirjen. Dušan je bil pa … on je verjel v Sovjetsko zvezo, s tem smo bili ... Jaz sem mislila, da je Stalin bog.« Bila sta zelo bistra, Dušan je študiral romanistiko, Rado pa ruski jezik in pravo. Oba sta bila aktivna v komunističnem gibanju in na protivladnih demonstracijah, ki jih je pogosto podpirala Kominterna. Dušan je bil celo med ustanovitelj Društva prijateljev Sovjetske zveze, prav on je k sodelovanju pritegnil Karla Destovnika. Kmalu po okupaciji leta 1941 so okupatorji oba brata internirali v Italijo. Tam sta malo pred kapitulacijo Italije zbežala iz zapora in ustanovila 24. garibaldinsko brigado Pio Borri. Dušan je postal tudi njen prvi politični komisar. Leta 1944 so v kraju Caprese Michelangelo fašisti njegovo brigado presenetili in Dušana Bordona v boju smrtno ranili. Prav letos mu bodo italijanski antifašisti postavili spomenik. Rado je vojno preživel, v Ljubljano je prišel v zmagovitem sprevodu in kot kulturnik prvi spregovoril na Radiu Ljubljana. Bil je književnik, prevajalec in vsestranski kulturni delavec, ki pa je izkusil tudi zapore novega režima, iz katerega se je pogosto norčeval. Zanimiv je pred tem tragičen prizor, ko Rado in Božena opazujeta ujete in pretepene domobrance na poti v smrt in jim Rado kljub nasprotovanju stražarja prinese vodo. Mlada Božena je verjela v komunizem in Stalina, kot jo je učil režim: »Potem pa pride informbiro. Jaz sem bila v delovni brigadi, mislila sem, da gradimo socializem. In opolnoči so nas nagnali ven in nam povedali, da zdaj pa s Stalinom nismo več prijatelji. Ne moreš razumeti, še včeraj je bil bog, danes je pa baraba. Ja to ne gre. Kaj pa je narobe zdaj s tem Stalinom. Jaz sem bila čisto indoktrinirana.« Družina je potem spregledala in do režima vzpostavila distanco. Božena je končala študij in delala v bolnišnici na rentgenu. Izjemno zanimiva je bila njena izkušnja, ko je v petdesetih letih delala v bolnišnici v Veliki Britaniji. Veliko in rada je inštruirala angleški jezik ter bila uspešna tudi pri tistih, nad katerimi so drugi že obupali. Boženino pričevanje, od neomajne vere v komunistično ideologijo do spoznanja resnice in Svetega pisma, ki ga ob koncu pričevanja prime v roke, je hkrati prispodoba življenja preizkušene Slovenke, Primorke in Ljubljančanke, ki pri svojih 92 letih preseneti s čilostjo ter veselim značajem.
126 min
Rodil se je v Dolah nad Idrijo, v župniji Zavratec. Leta 1970 je bil na Sveti Gori posvečen v duhovnika in je tudi edini duhovnik, ki je učil predmet samoupravljanje s temelji marksizma in edini učitelj daleč naokoli, ki je učil tako predmet samoupravljanje s temelji marksizma kot verouk. Nedvomni pričevalec nekega časa. Poznajo ga kot pokončnega človeka s skoraj asketskim življenjem, doslednega, vedno čuječega ocenjevalca trenutnega dogajanja in ljudi, s pogledom, zazrtim v prihodnost.
158 min
94-letna Pepca iz Kresniških Poljan pri Litiji nam predstavi svojo življenjsko zgodbo, ki je polna preizkušenj in trdega dela, a tudi vere in zaupanja v Božjo pomoč. Rojena je bila v Črešnjicah pri Cerkljah ob Krki. Pred vojno so živeli skromno na kmetiji, redili so živino in obdelovali vinograd. Pepca se živo spominja soseda, ki je kot vojni ujetnik med prvo svetovno vojno doživel boljševistično revolucijo in je svaril pred Rusi. Iz časa pred vojno se spomni poznejšega škofa Leniča, ki je bil pastir v njihovih krajih. Kmalu po okupaciji so prišli Nemci in jih pregnali v Nemčijo. K sreči je družina ostala skupaj. Oče je delal, otroci pa bi morali hoditi v nemško šolo, a so to zavračali. So pa imeli srečo, da je bil med njimi tudi slovenski učitelj. Živeli so v Wittgendorfu in Frohburgu blizu Leipziga. V ujetništvu se je rodil tudi najmlajši brat Stanko. Ob koncu vojne so prišli Rusi. Pred njimi so se morale ženske skrivati, tako je mama skrivala tudi 15-letno Jožefo. Pot domov se je vlekla, saj so dolgo čakali v vagonih v Budimpešti. Ob prihodu domov je bila domačija opustošena, le en meter velik kip Srca Jezusovega je ostal čudežno nedotaknjen. Kljub popolnemu pomanjkanju je nova oblast od njih zahtevala obvezno oddajo pridelkov. Počasi so se razmere izboljšale. Pepca se je poročila z možem, ki je bil partizan. Po vojni je delal kot šofer za Izvršni svet, pozneje pa je vozil rešilni avto. Svoji sestri se kot sogovornik pridruži tudi brat Stane Žičkar, ki je bil rojen v izgnanstvu. Desetletja ja delal v Švici in si pridobil bogate izkušnje, ki jih je predstavil med pričevanjem.
87 min
Mara Moravec je posebej zanimiva pričevalka. V šolo je hodila na Rakeku. Spominja se učitelja Josipa Ribičiča, ki je prihajal k njim domov. Pozneje je družina živela tudi na Slavini,zdaj pa Mara živi v Petelinjah pri Pivki. Njene prodorne besede in iskrena čustva do preteklih in zdajšnjih časov nam odstrejo pogled v miselni svet kar 102-letne gospe. »Mama je bila iz bogate družine, oče je bil pa lep,« hudomušno pove Mara. Obudi spomin na svojo mladostno simpatijo, sošolca Ivana Turšiča. Ta je po tem, ko je postal partizan, nasprotoval, da bi hodila k maši v cerkev. Postal je strah in trepet na Notranjskem in je pozneje v partizanih padel. Mara je že med vojno obiskovala šolo za medicinsko sestro. Bila je ugledna in uspešna v svojem poklicu. Družino je močno zaznamovala tragedija brata Miloša. Še ne 17-letnega so ga na Verdu skupaj z drugimi fanti ujeli partizani. Ti so ustavili vlak in mlade fante odpeljali s seboj. Za Milošem se je izgubila vsaka sled. Mara Moravec še vedno z jokom podoživlja tragedijo pred 82 leti, ki je njene starše in vso družino za vselej zaznamovala.
92 min
Izjemno pričevanje 90-letne Vide Dular, rojene v ugledni Vrhnjakovi družini v Pamečah pri Slovenj Gradcu, je pripoved o moči preživetja po hudih udarcih, ki sta jih družini prizadejala nacistični in zlasti komunistični režim. Vida je bila najstarejša od šestih otrok, oče Vinko je bil inženir gozdarstva, doštudiral je na zagrebški univerzi in se poročil z učiteljico, Vidino mamo, ki je bila iz Sel pri Brežicah. Bila je zelo dejavna v prosveti, enako tudi oče. Ta je deloval tudi v Slovenski ljudski stranki ter med drugim gostil Antona Korošča. Ob napadu na Kraljevino Jugoslavijo je moral oče zbežati na Dolenjsko, saj so ga imeli Nemci na seznamu kot neprimerno osebo, predano slovenstvu. Starejši hčeri sta odšli z njim, tako da je družina razpadla in se ni nikdar več sestavila. Oče je imel stike s partizani, a se je pozneje pridružil domobrancem. Vida natančno opisuje komaj verjetne dogodke tistega časa. Po vojni je še prišel domov, a so ga v domači cerkvi aretirale komunistične oblasti in za njim se je izgubila vsaka sled. Vida je šla po očetovih stopinjah. Doštudirala je gozdarstvo, si ustvarila družino in bila zelo vestna v službi. Podpirala je razvoj demokracije, padec režima in nastanek samostojne Slovenije. Dejavno se je vključila v iskanje resnice in večnega miru za tisoče okrutno pobitih na morišču v Žančanih pri Slovenj Gradcu. Njen boj za civiliziran pokop žrtev traja še danes in del pričevanja je posnet prav ob tem množičnem morišču.
126 min
Živa legenda slovenskega gledališkega odra ter radijskih in televizijskih valov, nepozabni Jurij Souček tudi v Pričevalcih ne bo nikogar pustil ravnodušnega, saj pri dobrih 90 letih nastopa in govori z enako energijo in hudomušnostjo kot smo ju bili vajeni desetletja nazaj. Gre za pričevanje posebne vrste, pri katerem pride do izraza izpiljen igralski značaj z izjemnim talentom pripovedovanja. Jurij Souček nas popelje od prešernega razpoloženja do solz, največkrat zaradi smeha. Posebno vrednost tej oddaji Pričevalci daje Součkova soproga Milena Morača, operna pevka, ki ob svojem možu tudi zapoje in pove zanimive prigode iz njunega življenja, še posebej njunih začetkov in poroke. Gre za pričevanje, ki ne bo navdušilo le zaradi posebne energije, ki jo izžarevata oba, ampak tudi zaradi pestre življenjske zgodbe Jurija Součka.. Rodil se je leta 1929 češkim staršem v Ljubljani. V obdobju Kraljevine Jugoslavije je pri nas – še posebej v prestolnici – živelo veliko Čehov, imeli so svoja zdr
137 min
Pričevalka Anica Rahne, rojena Kožuh leta 1933 na Šujici pri Dobrovi, je odraščala v družini krojaškega mojstra. V številni družini sta vladala sožitje in velika povezanost. Pri osmih letih je bila poslana za pastirico na tetino kmetijo in tam ostala osem let. Seveda je pogrešala domače, a tak način je bil v velikih družinah takrat pogost. Tudi sama je postala odlična šivilja, zaposlila se je najprej pri mojstrici Škrabarjevi, ki je krojila obleke tudi za ženo Edvarda Kardelja, Pepco Kardelj, in nekoč celo za bodočo Titovo ženo Jovanko Budisavljević. Iz tega obdobja se Anica Rahne spomni zanimive anekdote, ki kaže, kako so se nekatere komunistične tovarišice želele predstavljati kot velike gospe. Družino je usodno prizadela vojna. Prizadeto pripoveduje o perspektivnih bratih, ki sta končala v povojnih pomorih, oče pa se je za las rešil iz primeža režima. Preizkušnjam ni bilo konca, kasneje pa je v nesreči umrl še en brat in mnogo let zatem še mož Mirko. Anica je ostala sama z otroki, v veliko uteho ji je bila vera, in to, pove, želi prenesti tudi otrokom ter že vnukom in pravnukom, ki ji pomenijo največji blagoslov v življenju. Zelo je povezana s cerkvijo in v domači župniji še vedno zavzeto sodeluje.
136 min
Janez Purkart, rojen leta 1929, je dober primer otroka, ki ga je zaznamovala vojna. Rojen je bil na Purkačah pri Velikih Laščah, doma je bilo sedem otrok, vsi so morali trdo delati na kmetiji. Janez Purkart je občutil zlo italijanske okupacije. Bil je priča nasilju in ubijanju ter trpljenju svojih bližnjih, zlasti brata Mirka. Zanimiva je njegova pripoved o služenju vojaškega roka, pa o življenju po vojni, o zaznamovanosti, a tudi trdoživosti. Izučil se je za mizarja, svojo dušo pa je dolga leta krepil s petjem v zboru Slovenske matice.
149 min
Pričevanje bratov Okorn z Rašice, prve vasi, ki jo je okupator po začetku vojne požgal, nam odstira povsem nov vpogled v medvojno in povojno dogajanje v tem delu Slovenije. Najprej spoznamo družino Okorn, ki je imela na Rašici gostilno in skromno kmetijo. Kmalu po začetku okupacije se je pojavila rašiška četa, ki jo je vodil Peter Kosec, podpirali pa so jo tudi Okornovi, še zlasti mama. Poleti so Nemci na rašiški hrib poslali geometre, med njimi sta bila dva Slovenca. Ko so se vračali proti Ljubljani, so jih partizani napadli in pobili. Ker niso bili vojaki, ampak povečini civilne osebe, se je okupator kruto znesel nad vasjo in jo požgal. Okornovi pa so bili zaradi sodelovanja s partizani in izdaje že prej zaprti, in požiga niso doživeli. Med vojno so se težko prebijali, bili so tudi izseljeni. Ko nanese beseda na te dogodke, pričevalcema stopijo solze v oči, veliko je bilo trpljenja. Po vojni so se prvi vrnili v uničeno vas in začeli na novo. Kljub delu za partizane in trpljenju zaradi uničene domačije pa družina ni bila deležna milosti, ko je šlo za obvezno oddajo. V pričevanju spremljamo skupne spomine bratov in potem življenjsko pot vsakega izmed njiju. Na njihovem nekdanjem domu je še vedno gostilna, brata pa sta zgled delavnosti in predanosti kraju ter slovenski stvari.
145 min
O svojih spominih bodo pripovedovali trije bratje Suhadolc: najmlajši Janez, legendarni profesor prostoročnega risanja na Fakulteti za arhitekturo, ki je zasnoval in izdelal tudi več sto stolov; Matija, prav tako arhitekt, ki je med drugim avtor načrtov za ureditev številnih samostanskih knjižnic na Slovenskem; in najstarejši, prof. dr. Anton, upokojeni profesor matematike na ljubljanski univerzi ter tudi navdušen botanik, preučevalec in zbiralec različnih vrst lesa. Med drugim se bodo spomnili svojih treh že pokojnih sestra, psihologinje Mete, poročene Krečič; arhitektke in spomeniške konservatorke Nataše, poročene Štupar Šumi, ter zdravnice Andreje, poročene Pipp. Spregovorili bodo tudi o svojih starših. Oče teh šestih otrok, gradbeni inženir in projektant Anton Suhadolc, je bil dve desetletji pred drugo svetovno vojno statik in vodja gradbišč pri največjih projektih arhitekta Jožeta Plečnika (gradnja cerkve v Šiški, stadiona ...) ter Plečnikov tesen prijatelj, obenem pa je samostojno ustvaril tudi več zgradb v Ljubljani. Mama, učiteljica Natalija, izhaja iz v naše kraje davno priseljene italijanske rodbine Sartori, oče pa po mamini strani iz prav tako italijanske družine Peruzzi, v kateri sta bila najbolj znana praded Martin Peruzzi, ki je leta 1875 prvi opozoril strokovnjake Deželnega muzeja Rudolfinum (danes Narodnega muzeja) na zanimive najdbe ostankov kolišč na Barju, ter njegov sin, kipar Svitoslav Peruzzi. Brata Anton in Matija Suhadolc sta bila rojena v desetletju pred drugo svetovno vojno, najmlajši Janez pa med njo. Vsak od bratov je imel zanimivo in ustvarjalno življenjsko pot. Njihove pripovedi v Spominih spremlja na stotine fotografij iz javnih in zasebnih virov. Številne med njimi so bile le redko objavljene. Nekatere fotografije v oddaji pa so bile objavljene prvič. Videti bo mogoče tudi posnetke iz arhivskih dokumentarnih filmov. Spet se napoveduje privlačna freska nekdanjih časov.
105 min
O svojih spominih bodo pripovedovali trije bratje Suhadolc: najmlajši Janez, legendarni profesor prostoročnega risanja na Fakulteti za arhitekturo, ki je zasnoval in izdelal tudi več sto stolov; Matija, prav tako arhitekt, ki je med drugim avtor načrtov za ureditev številnih samostanskih knjižnic na Slovenskem; in najstarejši, prof. dr. Anton, upokojeni profesor matematike na ljubljanski univerzi ter tudi navdušen botanik, preučevalec in zbiralec različnih vrst lesa. Med drugim se bodo spomnili svojih treh že pokojnih sestra, psihologinje Mete, poročene Krečič; arhitektke in spomeniške konservatorke Nataše, poročene Štupar Šumi, ter zdravnice Andreje, poročene Pipp. Spregovorili bodo tudi o svojih starših. Oče teh šestih otrok, gradbeni inženir in projektant Anton Suhadolc, je bil dve desetletji pred drugo svetovno vojno statik in vodja gradbišč pri največjih projektih arhitekta Jožeta Plečnika (gradnja cerkve v Šiški, stadiona ...) ter Plečnikov tesen prijatelj, obenem pa je samostojno ustvaril tudi več zgradb v Ljubljani. Mama, učiteljica Natalija, izhaja iz v naše kraje davno priseljene italijanske rodbine Sartori, oče pa po mamini strani iz prav tako italijanske družine Peruzzi, v kateri sta bila najbolj znana praded Martin Peruzzi, ki je leta 1875 prvi opozoril strokovnjake Deželnega muzeja Rudolfinum (danes Narodnega muzeja) na zanimive najdbe ostankov kolišč na Barju, ter njegov sin, kipar Svitoslav Peruzzi. Brata Anton in Matija Suhadolc sta bila rojena v desetletju pred drugo svetovno vojno, najmlajši Janez pa med njo. Vsak od bratov je imel zanimivo in ustvarjalno življenjsko pot. Njihove pripovedi v Spominih spremlja na stotine fotografij iz javnih in zasebnih virov. Številne med njimi so bile le redko objavljene. Nekatere fotografije v oddaji pa so bile objavljene prvič. Videti bo mogoče tudi posnetke iz arhivskih dokumentarnih filmov. Spet se napoveduje privlačna freska nekdanjih časov.
88 min
O svojih spominih bodo pripovedovali trije bratje Suhadolc: najmlajši Janez, legendarni profesor prostoročnega risanja na Fakulteti za arhitekturo, ki je zasnoval in izdelal tudi več sto stolov; Matija, prav tako arhitekt, ki je med drugim avtor načrtov za ureditev številnih samostanskih knjižnic na Slovenskem; in najstarejši, prof. dr. Anton, upokojeni profesor matematike na ljubljanski univerzi ter tudi navdušen botanik, preučevalec in zbiralec različnih vrst lesa. Med drugim se bodo spomnili svojih treh že pokojnih sestra, psihologinje Mete, poročene Krečič; arhitektke in spomeniške konservatorke Nataše, poročene Štupar Šumi, ter zdravnice Andreje, poročene Pipp. Spregovorili bodo tudi o svojih starših. Oče teh šestih otrok, gradbeni inženir in projektant Anton Suhadolc, je bil dve desetletji pred drugo svetovno vojno statik in vodja gradbišč pri največjih projektih arhitekta Jožeta Plečnika (gradnja cerkve v Šiški, stadiona ...) ter Plečnikov tesen prijatelj, obenem pa je samostojno ustvaril tudi več zgradb v Ljubljani. Mama, učiteljica Natalija, izhaja iz v naše kraje davno priseljene italijanske rodbine Sartori, oče pa po mamini strani iz prav tako italijanske družine Peruzzi, v kateri sta bila najbolj znana praded Martin Peruzzi, ki je leta 1875 prvi opozoril strokovnjake Deželnega muzeja Rudolfinum (danes Narodnega muzeja) na zanimive najdbe ostankov kolišč na Barju, ter njegov sin, kipar Svitoslav Peruzzi. Brata Anton in Matija Suhadolc sta bila rojena v desetletju pred drugo svetovno vojno, najmlajši Janez pa med njo. Vsak od bratov je imel zanimivo in ustvarjalno življenjsko pot. Njihove pripovedi v Spominih spremlja na stotine fotografij iz javnih in zasebnih virov. Številne med njimi so bile le redko objavljene. Nekatere fotografije v oddaji pa so bile objavljene prvič. Videti bo mogoče tudi posnetke iz arhivskih dokumentarnih filmov. Spet se napoveduje privlačna freska nekdanjih časov.
118 min
O svojih spominih bodo pripovedovali trije bratje Suhadolc: najmlajši Janez, legendarni profesor prostoročnega risanja na Fakulteti za arhitekturo, ki je zasnoval in izdelal tudi več sto stolov; Matija, prav tako arhitekt, ki je med drugim avtor načrtov za ureditev številnih samostanskih knjižnic na Slovenskem; in najstarejši, prof. dr. Anton, upokojeni profesor matematike na ljubljanski univerzi ter tudi navdušen botanik, preučevalec in zbiralec različnih vrst lesa. Med drugim se bodo spomnili svojih treh že pokojnih sestra, psihologinje Mete, poročene Krečič; arhitektke in spomeniške konservatorke Nataše, poročene Štupar Šumi, ter zdravnice Andreje, poročene Pipp. Spregovorili bodo tudi o svojih starših. Oče teh šestih otrok, gradbeni inženir in projektant Anton Suhadolc, je bil dve desetletji pred drugo svetovno vojno statik in vodja gradbišč pri največjih projektih arhitekta Jožeta Plečnika (gradnja cerkve v Šiški, stadiona ...) ter Plečnikov tesen prijatelj, obenem pa je samostojno ustvaril tudi več zgradb v Ljubljani. Mama, učiteljica Natalija, izhaja iz v naše kraje davno priseljene italijanske rodbine Sartori, oče pa po mamini strani iz prav tako italijanske družine Peruzzi, v kateri sta bila najbolj znana praded Martin Peruzzi, ki je leta 1875 prvi opozoril strokovnjake Deželnega muzeja Rudolfinum (danes Narodnega muzeja) na zanimive najdbe ostankov kolišč na Barju, ter njegov sin, kipar Svitoslav Peruzzi. Brata Anton in Matija Suhadolc sta bila rojena v desetletju pred drugo svetovno vojno, najmlajši Janez pa med njo. Vsak od bratov je imel zanimivo in ustvarjalno življenjsko pot. Njihove pripovedi v Spominih spremlja na stotine fotografij iz javnih in zasebnih virov. Številne med njimi so bile le redko objavljene. Nekatere fotografije v oddaji pa so bile objavljene prvič. Videti bo mogoče tudi posnetke iz arhivskih dokumentarnih filmov. Spet se napoveduje privlačna freska nekdanjih časov.
88 min
O svojih spominih bodo pripovedovali trije bratje Suhadolc: najmlajši Janez, legendarni profesor prostoročnega risanja na Fakulteti za arhitekturo, ki je zasnoval in izdelal tudi več sto stolov; Matija, prav tako arhitekt, ki je med drugim avtor načrtov za ureditev številnih samostanskih knjižnic na Slovenskem; in najstarejši, prof. dr. Anton, upokojeni profesor matematike na ljubljanski univerzi ter tudi navdušen botanik, preučevalec in zbiralec različnih vrst lesa. Med drugim se bodo spomnili svojih treh že pokojnih sestra, psihologinje Mete, poročene Krečič; arhitektke in spomeniške konservatorke Nataše, poročene Štupar Šumi, ter zdravnice Andreje, poročene Pipp. Spregovorili bodo tudi o svojih starših. Oče teh šestih otrok, gradbeni inženir in projektant Anton Suhadolc, je bil dve desetletji pred drugo svetovno vojno statik in vodja gradbišč pri največjih projektih arhitekta Jožeta Plečnika (gradnja cerkve v Šiški, stadiona ...) ter Plečnikov tesen prijatelj, obenem pa je samostojno ustvaril tudi več zgradb v Ljubljani. Mama, učiteljica Natalija, izhaja iz v naše kraje davno priseljene italijanske rodbine Sartori, oče pa po mamini strani iz prav tako italijanske družine Peruzzi, v kateri sta bila najbolj znana praded Martin Peruzzi, ki je leta 1875 prvi opozoril strokovnjake Deželnega muzeja Rudolfinum (danes Narodnega muzeja) na zanimive najdbe ostankov kolišč na Barju, ter njegov sin, kipar Svitoslav Peruzzi. Brata Anton in Matija Suhadolc sta bila rojena v desetletju pred drugo svetovno vojno, najmlajši Janez pa med njo. Vsak od bratov je imel zanimivo in ustvarjalno življenjsko pot. Njihove pripovedi v Spominih spremlja na stotine fotografij iz javnih in zasebnih virov. Številne med njimi so bile le redko objavljene. Nekatere fotografije v oddaji pa so bile objavljene prvič. Videti bo mogoče tudi posnetke iz arhivskih dokumentarnih filmov. Spet se napoveduje privlačna freska nekdanjih časov.
223 min
O svojih spominih bodo pripovedovali trije bratje Suhadolc: najmlajši Janez, legendarni profesor prostoročnega risanja na Fakulteti za arhitekturo, ki je zasnoval in izdelal tudi več sto stolov; Matija, prav tako arhitekt, ki je med drugim avtor načrtov za ureditev številnih samostanskih knjižnic na Slovenskem; in najstarejši, prof. dr. Anton, upokojeni profesor matematike na ljubljanski univerzi ter tudi navdušen botanik, preučevalec in zbiralec različnih vrst lesa. Med drugim se bodo spomnili svojih treh že pokojnih sestra, psihologinje Mete, poročene Krečič; arhitektke in spomeniške konservatorke Nataše, poročene Štupar Šumi, ter zdravnice Andreje, poročene Pipp. Spregovorili bodo tudi o svojih starših. Oče teh šestih otrok, gradbeni inženir in projektant Anton Suhadolc, je bil dve desetletji pred drugo svetovno vojno statik in vodja gradbišč pri največjih projektih arhitekta Jožeta Plečnika (gradnja cerkve v Šiški, stadiona ...) ter Plečnikov tesen prijatelj, obenem pa je samostojno ustvaril tudi več zgradb v Ljubljani. Mama, učiteljica Natalija, izhaja iz v naše kraje davno priseljene italijanske rodbine Sartori, oče pa po mamini strani iz prav tako italijanske družine Peruzzi, v kateri sta bila najbolj znana praded Martin Peruzzi, ki je leta 1875 prvi opozoril strokovnjake Deželnega muzeja Rudolfinum (danes Narodnega muzeja) na zanimive najdbe ostankov kolišč na Barju, ter njegov sin, kipar Svitoslav Peruzzi. Brata Anton in Matija Suhadolc sta bila rojena v desetletju pred drugo svetovno vojno, najmlajši Janez pa med njo. Vsak od bratov je imel zanimivo in ustvarjalno življenjsko pot. Njihove pripovedi v Spominih spremlja na stotine fotografij iz javnih in zasebnih virov. Številne med njimi so bile le redko objavljene. Nekatere fotografije v oddaji pa so bile objavljene prvič. Videti bo mogoče tudi posnetke iz arhivskih dokumentarnih filmov. Spet se napoveduje privlačna freska nekdanjih časov.
196 min
O svojih spominih bodo pripovedovali trije bratje Suhadolc: najmlajši Janez, legendarni profesor prostoročnega risanja na Fakulteti za arhitekturo, ki je zasnoval in izdelal tudi več sto stolov; Matija, prav tako arhitekt, ki je med drugim avtor načrtov za ureditev številnih samostanskih knjižnic na Slovenskem; in najstarejši, prof. dr. Anton, upokojeni profesor matematike na ljubljanski univerzi ter tudi navdušen botanik, preučevalec in zbiralec različnih vrst lesa. Med drugim se bodo spomnili svojih treh že pokojnih sestra, psihologinje Mete, poročene Krečič; arhitektke in spomeniške konservatorke Nataše, poročene Štupar Šumi, ter zdravnice Andreje, poročene Pipp. Spregovorili bodo tudi o svojih starših. Oče teh šestih otrok, gradbeni inženir in projektant Anton Suhadolc, je bil dve desetletji pred drugo svetovno vojno statik in vodja gradbišč pri največjih projektih arhitekta Jožeta Plečnika (gradnja cerkve v Šiški, stadiona ...) ter Plečnikov tesen prijatelj, obenem pa je samostojno ustvaril tudi več zgradb v Ljubljani. Mama, učiteljica Natalija, izhaja iz v naše kraje davno priseljene italijanske rodbine Sartori, oče pa po mamini strani iz prav tako italijanske družine Peruzzi, v kateri sta bila najbolj znana praded Martin Peruzzi, ki je leta 1875 prvi opozoril strokovnjake Deželnega muzeja Rudolfinum (danes Narodnega muzeja) na zanimive najdbe ostankov kolišč na Barju, ter njegov sin, kipar Svitoslav Peruzzi. Brata Anton in Matija Suhadolc sta bila rojena v desetletju pred drugo svetovno vojno, najmlajši Janez pa med njo. Vsak od bratov je imel zanimivo in ustvarjalno življenjsko pot. Njihove pripovedi v Spominih spremlja na stotine fotografij iz javnih in zasebnih virov. Številne med njimi so bile le redko objavljene. Nekatere fotografije v oddaji pa so bile objavljene prvič. Videti bo mogoče tudi posnetke iz arhivskih dokumentarnih filmov. Spet se napoveduje privlačna freska nekdanjih časov.
186 min
O svojih spominih bodo pripovedovali trije bratje Suhadolc: najmlajši Janez, legendarni profesor prostoročnega risanja na Fakulteti za arhitekturo, ki je zasnoval in izdelal tudi več sto stolov; Matija, prav tako arhitekt, ki je med drugim avtor načrtov za ureditev številnih samostanskih knjižnic na Slovenskem; in najstarejši, prof. dr. Anton, upokojeni profesor matematike na ljubljanski univerzi ter tudi navdušen botanik, preučevalec in zbiralec različnih vrst lesa. Med drugim se bodo spomnili svojih treh že pokojnih sestra, psihologinje Mete, poročene Krečič; arhitektke in spomeniške konservatorke Nataše, poročene Štupar Šumi, ter zdravnice Andreje, poročene Pipp. Spregovorili bodo tudi o svojih starših. Oče teh šestih otrok, gradbeni inženir in projektant Anton Suhadolc, je bil dve desetletji pred drugo svetovno vojno statik in vodja gradbišč pri največjih projektih arhitekta Jožeta Plečnika (gradnja cerkve v Šiški, stadiona ...) ter Plečnikov tesen prijatelj, obenem pa je samostojno ustvaril tudi več zgradb v Ljubljani. Mama, učiteljica Natalija, izhaja iz v naše kraje davno priseljene italijanske rodbine Sartori, oče pa po mamini strani iz prav tako italijanske družine Peruzzi, v kateri sta bila najbolj znana praded Martin Peruzzi, ki je leta 1875 prvi opozoril strokovnjake Deželnega muzeja Rudolfinum (danes Narodnega muzeja) na zanimive najdbe ostankov kolišč na Barju, ter njegov sin, kipar Svitoslav Peruzzi. Brata Anton in Matija Suhadolc sta bila rojena v desetletju pred drugo svetovno vojno, najmlajši Janez pa med njo. Vsak od bratov je imel zanimivo in ustvarjalno življenjsko pot. Njihove pripovedi v Spominih spremlja na stotine fotografij iz javnih in zasebnih virov. Številne med njimi so bile le redko objavljene. Nekatere fotografije v oddaji pa so bile objavljene prvič. Videti bo mogoče tudi posnetke iz arhivskih dokumentarnih filmov. Spet se napoveduje privlačna freska nekdanjih časov.
190 min
Tokratni pripovedovalec Spominov Vladimir Bertoncelj je bil rojen leta 1932 v vasi Vaše pri Medvodah. Njegovo otroštvo med Vašami, Medvodami in Goričanami ter življenje njegove številne družine je zelo zaznamoval čas druge svetovne vojne. Po vojni je kot strojnik, vzdrževalec strojev, najprej delal v medvoški tekstilni tovarni, potem pa so vse še samske delavce iz tovarne napotili na delo v Titove zavode Litostroj v Ljubljani, ki so jih prav takrat gradili in zagnali prvo proizvodnjo. Litostroj so poleg zaposlenih delavcev in mojstrov, ki so tja prihajali na delo od doma, gradili nemški ujetniki in slovenski politični zaporniki, ki so bili ves čas nastanjeni na gradbišču, nadzorovanem ter strogo zavarovanem z bodečo žico in stražnimi stolpi. V Litostroju je Miro Bertoncelj delal do upokojitve in bil na njihovih gradbiščih elektrarn po vsem svetu. Po upokojitvi se je ves posvetil družbenopolitičnemu delu in bil dolgo legendarni predsednik Zveze borcev Medvode.
143 min
Tokratni pripovedovalec Spominov Vladimir Bertoncelj je bil rojen leta 1932 v vasi Vaše pri Medvodah. Njegovo otroštvo med Vašami, Medvodami in Goričanami ter življenje njegove številne družine je zelo zaznamoval čas druge svetovne vojne. Po vojni je kot strojnik, vzdrževalec strojev, najprej delal v medvoški tekstilni tovarni, potem pa so vse še samske delavce iz tovarne napotili na delo v Titove zavode Litostroj v Ljubljani, ki so jih prav takrat gradili in zagnali prvo proizvodnjo. Litostroj so poleg zaposlenih delavcev in mojstrov, ki so tja prihajali na delo od doma, gradili nemški ujetniki in slovenski politični zaporniki, ki so bili ves čas nastanjeni na gradbišču, nadzorovanem ter strogo zavarovanem z bodečo žico in stražnimi stolpi. V Litostroju je Miro Bertoncelj delal do upokojitve in bil na njihovih gradbiščih elektrarn po vsem svetu. Po upokojitvi se je ves posvetil družbenopolitičnemu delu in bil dolgo legendarni predsednik Zveze borcev Medvode.
149 min
Dušan Hren je bil rojen 1929 v Ljubljani, a pot njegovih prednikov je tesno povezana tudi z Mariborom. Njegov stari oče, železničar, se je po službovanju v Trstu in Zidanem mostu ustalil v Mariboru in si tam ustvaril družino. Vsi so bili Sokoli in Maistrovi borci. Dušanov oče Vilko Hren je bil eden najtesnejših sodelavcev generala Maistra v bojih za severno mejo, pozneje pa je postal aktivni oficir, visok častnik jugoslovanske kraljeve vojske in poveljnik njenih avtomobilnih enot v Dravski banovini. Pred drugo svetovno vojno se je družina preselila v Ljubljano. Po okupaciji so očeta Italijani zaprli in poslali v Gonars, po vrnitvi iz taborišča pa spet zaprli v italijanski zapor za oficirje. Po kapitulaciji Italije je očeta povabil k sodelovanju predvojni častniški kolega general Leon Rupnik, vendar je bil iz domobranskih krogov kaj hitro odpuščen kot simpatizer Osvobodilne fronte. Dušan je z bratom in mamo, pozneje pa tudi z očetom, vojno preživljal v Ljubljani pod italijansko in potem nemško okupacijo in marsikaj doživel. Po vojni in obdobju delovnih brigad je šla Dušanova pot v glasbo, študiral je glasbo, igral je in vodil najprej svoj in potem Akademski plesni orkester, potem pa se je zaposlil na Radiu Ljubljana in kmalu zatem na Televiziji ter postal eden njenih pionirjev in dolga desetletja njen nepogrešljiv režiser in urednik, producent, avtor in ustvarjalec. Kljub 88 letom je še danes na televiziji prav vsak dan izjemno dragocen sodelavec in svetovalec.
77 min
Spomine tokrat obujata sestrični Marija Mikačić Turnšek in Sonja Maister. Pripoved zdaj že pokojne Sonje je bila posneta za oddajo Spomini pred skoraj desetletjem. Rod njunega starega očeta, Antona Žnideršiča, izhaja iz Ilirske Bistrice. Anton je ob lesni tovarni, ki jo je podedoval leta 1899, v Ilirski Bistrici ustanovil še veliko tovarno testenin PeKaTeTe (Prva kranjska tovarna testenin). Obenem je bil kot vnet čebelar in pomemben reformator našega čebelarstva eden največjih pridelovalcev in izvoznikov medu v avstroogrski monarhiji. Med obema vojnama je postala Ilirska Bistrica del Italije in zaradi težav je Anton Žnideršič preselil tovarno v Ljubljano, kamor je odšla tudi njegova družina. Bil je eden najuglednejših slovenskih industrialcev tedanjega časa. Po vojni je tovarna Pekatete postala Žito. Štiri hčerke Antona Žnideršiča so imele izjemno zanimive življenjske poti. Najstarejša Ema je leta 1922 z možem v Mariboru ustanovila tovarno čokolade in kakava Mirim, potem pa še velik sodoben obrat v Zagrebu, ki je po drugi svetovni vojni postal tovarna Kraš. Njena hči Sonja je bila poročena s sinom generala Rudolfa Maistra, Borutom. Hčerka Danica se je poročila z gradbenim inženirjem Ogorelcem, Nada pa z dramatikom in pisateljem Ferdom Kozakom, ki je po vojni postal naš prvi minister za prosveto in kulturo. Najmlajša, Alenka, se je poročila z arhitektom in slikarjem Radetom Mikačićem iz ugledne splitske družine, Marija Mikačić Turnšek pa je njuna hči.
186 min
Spomine tokrat obujata sestrični Marija Mikačić Turnšek in Sonja Maister. Pripoved zdaj že pokojne Sonje je bila posneta za oddajo Spomini pred skoraj desetletjem. Rod njunega starega očeta, Antona Žnideršiča, izhaja iz Ilirske Bistrice. Anton je ob lesni tovarni, ki jo je podedoval leta 1899, v Ilirski Bistrici ustanovil še veliko tovarno testenin PeKaTeTe (Prva kranjska tovarna testenin). Obenem je bil kot vnet čebelar in pomemben reformator našega čebelarstva eden največjih pridelovalcev in izvoznikov medu v avstroogrski monarhiji. Med obema vojnama je postala Ilirska Bistrica del Italije in zaradi težav je Anton Žnideršič preselil tovarno v Ljubljano, kamor je odšla tudi njegova družina. Bil je eden najuglednejših slovenskih industrialcev tedanjega časa. Po vojni je tovarna Pekatete postala Žito. Štiri hčerke Antona Žnideršiča so imele izjemno zanimive življenjske poti. Najstarejša Ema je leta 1922 z možem v Mariboru ustanovila tovarno čokolade in kakava Mirim, potem pa še velik sodoben obrat v Zagrebu, ki je po drugi svetovni vojni postal tovarna Kraš. Njena hči Sonja je bila poročena s sinom generala Rudolfa Maistra, Borutom. Hčerka Danica se je poročila z gradbenim inženirjem Ogorelcem, Nada pa z dramatikom in pisateljem Ferdom Kozakom, ki je po vojni postal naš prvi minister za prosveto in kulturo. Najmlajša, Alenka, se je poročila z arhitektom in slikarjem Radetom Mikačićem iz ugledne splitske družine, Marija Mikačić Turnšek pa je njuna hči.
67 min
Spomini režiserja Aleša Jana skozi osebne zgodbe in pripovedi staršev predstavljajo kroniko slovenskega gledališča zadnjega stoletja, saj gre za že tretjo generacijo z gledališčem povezane družine Juvan-Jan. V oddajah je ob več kot tisoč fotografijah predstavljeno izjemno obsežno filmsko, televizijsko in slikovno dokumentarno gradivo, odlomki več kot pol stoletja starih gledaliških predstav in posnetki dogodkov zadnjega stoletja, od katerih so mnogi prvič objavljeni, večine pa že več desetletij ni bilo mogoče videti. Režiser Aleš Jan, rojen v Ljubljani med vojno leta 1943, je režiral v vseh slovenskih gledališčih. Hkrati je bil režiser in urednik igranega programa na Radiu Slovenija, kjer je ustvaril izjemno število radijskih iger, izmed katerih so bile mnoge nagrajene na mednarodnih festivalih. Na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo je predaval radijsko režijo. Aleš Jan je že od malega preživljal čas v okrilju Drame Slovenskega narodnega gledališča v Ljubljani, kjer sta vse od dvajsetih let preteklega stoletja do konca svoje gledališke poti ustvarjala njegova starša, igralka Vida Juvanova ter igralec in režiser Slavko Jan, kar dvakrat tudi ravnatelj Drame. Že od zgodnjih petdesetih let preteklega stoletja sta bila tudi profesorja na AGRFT, kjer je Vida Juvanova v svet gledališča popeljala mnoge generacije slovenskih igralcev, med njimi največja imena naših odrskih desk, filma, radijskega in televizijskega igranega programa. Tako Vida Juvanova kot Slavko Jan sta zelo zaznamovala tudi slovenski film. V ljubljanski Drami je bila zelo priljubljena igralka med obema vojnama Polonca Juvanova, babica Aleša Jana. Z možem je po vojni postavila Hišo Polonca v Cerkljah na Gorenjskem, ki je postala zbirališče umetnikov in kulturnikov tistega časa.
200 min
Spomini režiserja Aleša Jana skozi osebne zgodbe in pripovedi staršev predstavljajo kroniko slovenskega gledališča zadnjega stoletja, saj gre za že tretjo generacijo z gledališčem povezane družine Juvan-Jan. V oddajah je ob več kot tisoč fotografijah predstavljeno izjemno obsežno filmsko, televizijsko in slikovno dokumentarno gradivo, odlomki več kot pol stoletja starih gledaliških predstav in posnetki dogodkov zadnjega stoletja, od katerih so mnogi prvič objavljeni, večine pa že več desetletij ni bilo mogoče videti. Režiser Aleš Jan, rojen v Ljubljani med vojno leta 1943, je režiral v vseh slovenskih gledališčih. Hkrati je bil režiser in urednik igranega programa na Radiu Slovenija, kjer je ustvaril izjemno število radijskih iger, izmed katerih so bile mnoge nagrajene na mednarodnih festivalih. Na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo je predaval radijsko režijo. Aleš Jan je že od malega preživljal čas v okrilju Drame Slovenskega narodnega gledališča v Ljubljani, kjer sta vse od dvajsetih let preteklega stoletja do konca svoje gledališke poti ustvarjala njegova starša, igralka Vida Juvanova ter igralec in režiser Slavko Jan, kar dvakrat tudi ravnatelj Drame. Že od zgodnjih petdesetih let preteklega stoletja sta bila tudi profesorja na AGRFT, kjer je Vida Juvanova v svet gledališča popeljala mnoge generacije slovenskih igralcev, med njimi največja imena naših odrskih desk, filma, radijskega in televizijskega igranega programa. Tako Vida Juvanova kot Slavko Jan sta zelo zaznamovala tudi slovenski film. V ljubljanski Drami je bila zelo priljubljena igralka med obema vojnama Polonca Juvanova, babica Aleša Jana. Z možem je po vojni postavila Hišo Polonca v Cerkljah na Gorenjskem, ki je postala zbirališče umetnikov in kulturnikov tistega časa.
182 min
Spomini režiserja Aleša Jana skozi osebne zgodbe in pripovedi staršev predstavljajo kroniko slovenskega gledališča zadnjega stoletja, saj gre za že tretjo generacijo z gledališčem povezane družine Juvan-Jan. V oddajah je ob več kot tisoč fotografijah predstavljeno izjemno obsežno filmsko, televizijsko in slikovno dokumentarno gradivo, odlomki več kot pol stoletja starih gledaliških predstav in posnetki dogodkov zadnjega stoletja, od katerih so mnogi prvič objavljeni, večine pa že več desetletij ni bilo mogoče videti. Režiser Aleš Jan, rojen v Ljubljani med vojno leta 1943, je režiral v vseh slovenskih gledališčih. Hkrati je bil režiser in urednik igranega programa na Radiu Slovenija, kjer je ustvaril izjemno število radijskih iger, izmed katerih so bile mnoge nagrajene na mednarodnih festivalih. Na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo je predaval radijsko režijo. Aleš Jan je že od malega preživljal čas v okrilju Drame Slovenskega narodnega gledališča v Ljubljani, kjer sta vse od dvajsetih let preteklega stoletja do konca svoje gledališke poti ustvarjala njegova starša, igralka Vida Juvanova ter igralec in režiser Slavko Jan, kar dvakrat tudi ravnatelj Drame. Že od zgodnjih petdesetih let preteklega stoletja sta bila tudi profesorja na AGRFT, kjer je Vida Juvanova v svet gledališča popeljala mnoge generacije slovenskih igralcev, med njimi največja imena naših odrskih desk, filma, radijskega in televizijskega igranega programa. Tako Vida Juvanova kot Slavko Jan sta zelo zaznamovala tudi slovenski film. V ljubljanski Drami je bila zelo priljubljena igralka med obema vojnama Polonca Juvanova, babica Aleša Jana. Z možem je po vojni postavila Hišo Polonca v Cerkljah na Gorenjskem, ki je postala zbirališče umetnikov in kulturnikov tistega časa.
101 min