Merckx, v zavetrju prvaka

Dokumentarni film je poglobljen portret legendarnega belgijskega kolesarja Eddyja Merckxa, ki je med letoma 1967 in 1975 osvojil vse, kar se je dalo osvojiti: petkrat je zmagal na Dirki po Franciji, petkrat na Dirki po Italiji, enkrat na Dirki po Španiji, trikrat je stal na najvišji stopnički svetovnih prvenstev, v Mehiki je postavil nov svetovni rekord v vzdržljivostni enourni vožnji, poleg tega pa je nanizal še številne zmage na vseh kolesarskih klasikah. Zdelo se je, da kot za šalo zmaže prav vsakega tekmeca, zato se ga je prijel vzdevek Kanibal. EDDY, RACE OF A CHAMPION / EDDY, TRACKING THE CHAMPION / EDDY, DANS LA ROUE D'UN CHAMPION / Belgija, Francija / 2025 / Režija: Christophe Hermans, Boris Tilquin

Po Afriki z Adejem Adepitanom, 2/4

V drugem delu potovanja Ade Adepitan razišče Srednjo Afriko, od Gabona, Demokratične republike Kongo do Ugande. Gabon je ekološki raj, kjer lahko vidite kite grbavce, kar 80 odstotkov kopnega pa pokrivajo gozdovi. Kljub temu so se odločili za eno najbolj uničujočih kmetijskih panog – pridobivanje palmovega olja. Njegova naslednja postaja je Demokratična republika Kongo, kjer vladata kaos in korupcija. Ade to odkrije iz prve roke. Na vzhodu države spozna državnega prvaka v boksu, ki pomaga pri rehabilitaciji otrok vojakov. Poda se še v naravni rezervat Virunga, kjer živijo gorske gorile. V Ugandi se sreča z glasbenikom in političnim aktivistom Bobijem Winom, ki pripada novemu rodu Afričanov in se bori za drugačno, boljšo Afriko. Africa with Ade Adepitan / Režija: Adnan Ahmed / BBC Studios 2019 / Združeno kraljestvo

Ljubezen boli – znanstvena razlaga strtega srca

Kaj se zgodi s telesom in umom, ko nam nekdo stre srce? Boleč razpad ljubezenske zveze ne vpliva le na duševnost, kaže se tudi s telesnimi znaki. Ti segajo od protivnetnega odziva in okrepljenega delovanja imunskega sistema do bolečin v prsnem košu, podobnih tistim ob srčnem napadu. Sindrom zlomljenega srca je bolezensko stanje, ki lahko ogrozi življenje. Kadar pa stiska ni zelo huda, vendar posameznik kljub temu ne more preboleti razhoda, mu morda lahko pomaga zdravilo, ki ga preizkušajo v Kanadi. Z njim bolečim spominom odvzamejo ostrino in človek lahko obrne nov list v življenju. Kot bomo videli v oddaji, so namreč naši možgani tudi po ljubezenskem razočaranju sposobni ponovne ljubezni. LOVE HURTS: THE SCIENCE OF HEARTBREAK / Kanada / 2024 / Režija: Karen Cho

Neverjetne železniške pustolovščine z Nickom Knowlesom, 4/5

Voditelj Nick Knowles se v dokumentarni seriji v petih delih z vlakom odpravi na potovanje po več evropskih in eni severnoafriški državi. Poleg običajnih turističnih, kulturnih in naravnih znamenitosti spoznava tudi navade domačinov, okuša krajevne poslastice, se preizkuša v številnih športih, predvsem pa uživa v vožnji z vlakom. 4. del: Na potovanju po Maroku se najprej peljemo z najhitrejšim vlakom na afriški celini. Nick Knowles spotoma občuduje nove železniške postaje in se v Rabatu pridruži skupini glasbenikov, ki so potomci črnskih sužnjev. V Casablanci obiščemo Rickovo kavarno iz istoimenskega kultnega filma, Nick pa se pri Berberih nauči pripraviti pristni berberski tažin. V Marakešu si ogledamo razkošen hotel, Nick pa svojo pustolovščino konča s poletom z balonom. AMAZING RAILWAY ADVENTURES WITH NICK KNOWLES / Velika Britanija / 2023 / Režija: Ben Southwell

Mračna demokracija

Režiserka Connie Field, nominirana za oskarja, sledi trem Madžarkam, opozicijski političarki, novinarki in medicinski sestri, ki se na Madžarskem neutrudno borijo proti korupciji in si prizadevajo za svobodo misli. Toda njihova nasprotnica je dobro financirana konservativna stranka Fidesz, ki ima močan vpliv na volivce in je že spremenila ključne demokratične ustavne zakone, da bi utrdila enostrankarsko vladavino … DEMOCRACY NOIR / Danska, Nemčija, ZDA, Švedska / 2024 / Režija: Connie Field

Pleši, pleši! Od aplavza do slovesa

Dokumentarni plesni film raziskuje večno vprašanje baletnih plesalcev: Kdaj je pravi čas za slovo? Ko plesalec postaja starejši, se njegova zmožnost tega, kar želi povedati s telesom, zmanjšuje. Po drugi strani pa so starejši plesalci neprekosljivi v "pripovedovanju" zgodbe, zaradi številnih življenjskih in čustvenih izkušenj. Dokumentarni plesni film spremlja štiri svetovno znane plesalce: Friedemanna Vogla, Polino Semionovo, Gesine Moog in Williama Moora; ponuja njihov intimni vpogled na vprašanje, kdaj je primeren čas za slovo od plesa in raziskuje kult poveličevanja mladosti v družbi. DANCE ON! /Nemčija /2022/ režija Henrike Sandner

En meter je šest centimetrov

Kot vsi njegovi vrstniki je tudi Cena v mladosti sanjal, da bo nekoč poletel na planiški velikanki. Toda svojih sanj zaradi hude oblike astme ni mogel izpolniti. Delček njih stoji za njegovo hišo v obliki desetmetrske skakalnice – makete, na kateri s pločevinastimi skakalci vsako leto prireja svoje vzporedno miniaturno prvenstvo.

Od Sečovelj do Debelega rtiča

Slovenska morska obala z zaledjem predstavlja prostor izjemne naravne in kulturne raznolikosti, kakršnih ne najdemo ravno pogosto. Na omejenem prostoru, dobrih 46-ih kilometrih obalnega pasu, med mejno reko Dragonjo na južni strani, kjer je območje Krajinskega parka Sečoveljske soline, pa do Krajinskega parka Debeli rtič na meji z Italijo na severni strani, naletimo na zelo različne in po marsičem edinstvene habitate. Nekatere je oblikovala narava sama, skozi tisočletja, druge pa skupaj z naravo človek, ki je ustvaril nekakšno sožitje med naravno in kulturno dediščino. Gre za območje, ki ga krasi bogata biotska pestrost, a je hkrati tudi na udaru številnih pritiskov urbanizacije, prekomernega izkoriščanja naravnih virov, onesnaževanja in podnebnih sprememb. Omenjeni negativni vplivi puščajo vse močnejši odtis, ki ga je potrebno omejiti in zajeziti in prav to je primarna naloga in namen varovanih območij narave. Ukrepati je potrebno takoj, da bomo zanamcem pustili tisto, kar nam je bilo prepuščeno le v upravljanje. Film govori o izzivih in ciljih, ki jih imajo upravljavci zavarovanih območij v Slovenski Istri.

Vertikalno kmetijstvo – nas bodo rešile tovarne zelenjave?

Prebivalstvo Zemlje bo do leta 2050 naraslo za 25 odstotkov, obdelovalnih površin je vse manj, prst je iztrošena, primanjkuje vode, intenzivne metode pridelave hrane v sodobnem kmetijstvu pa dosegajo svoje meje. Rešitev naj bi ponujalo vertikalno kmetijstvo, ki ima številne prednosti, npr. manjšo porabo vode, pridelavo hrane brez uporabe pesticidov in herbicidov ter tristokrat večji hektarski donos zaradi gojenja zelenjave v nadstropjih. Toda tako pridelana zelenjava je zaradi visokih pridelovalnih stroškov draga, pojavljajo pa se tudi pomisleki o njeni hranljivosti. Je svet že pripravljen na visokotehnološke tovarne zelenjave? VERTICAL FARMING – CAN HIGH-TECH VEGETABLE FACTORIES SAVE OUR WORLD? / Švica / 2023 / Režija: Karin Moser

V tišini življenja

Intimna zgodba pozitivne protagonistke, prostovoljke v hospicu, ki sprejema umrljivost in nas ob praznovanju življenja popelje na pot raziskovanja odhajanja. Kako porabiti čas, ki nam je na voljo? Manca Košir, upokojena novinarka in profesorica, prostovoljka pri Slovenskem društvu Hospic, ki so ji leta 2019 postavili diagnozo raka, v dokumentarnem filmu Nine Blažin odkrito spregovori o življenju, smrti in umiranju. Že leta poprej je imela pripravljen govor za svoj pogreb in parcelo na pokopališču. V filmu pravi, da je smrt njena največja učiteljica, njeno prijateljstvo z njo pa naj bi se začelo pri devetnajstih letih, ko je v filmu Breza večino časa ležala v krsti. Režiserka Mančino zgodbo preplete z lastnim doživljanjem očetove smrti. V tišini življenja je zgodba o odhajanju, spominjanju in ljubezni. Film, ki slavi življenje.

Sonce – zvezda vseh zvezd

Celovečerna dokumentarna oddaja se posveča pomenu Sonca za človeka, znanost in naravo. Sonce je čudež, ki omogoča življenje, a hkrati tudi največja nevarnost zanj. Britanski raziskovalec Andy Keen, ki mu pravijo tudi Indiana Jones severnega sija, se odpravi v ledeno pokrajino Finnmarksvidda, kjer domačini Samijci Soncu izkazujejo globoko spoštovanje – poznajo več kot šeststo besed za sneg, a le eno za sonce. Spoznavamo, kako nevidna vez med Soncem in Zemljo oblikuje naravo, živali in človeka. Ker tudi na Zemlji postaja vse bolj vroče, življenje na njej morda kmalu ne bo več mogoče. Znanstveniki Nase ter raziskovalci z observatorijev na Kanarskih otokih in v Dolini smrti, kjer temperatura poleti preseže 50 °C, opozarjajo, da moramo razumeti Sonce, če hočemo človeštvu zagotoviti prihodnost. THE SUN / DIE SONNE / Nemčija / 2024 / Režija: Fabian Korbinian Wolf

Ljubezen v času umetne inteligence

Bo umetna inteligenca postala resnična konkurenca ljudem ne le na delovnem mestu, temveč tudi v odnosih? Jih bo nemara celo izpodrinila? Aplikacija Replika obljublja, da si lahko z nekaj kliki ustvarite virtualnega partnerja, ki nikoli ne postavlja zahtev, vas posluša brez predsodkov in ima vedno čas za vas. Za mnoge to zveni kot popolna zveza. O svojih izkušnjah iz sveta virtualne ljubezni pripovedujejo T. J., Denise in Faelight, ki so po težkih življenjskih preizkušnjah našli uteho v virtualnem objemu umetne inteligence. HUMAN-AI RELATIONSHIPS – THE FUTURE OF LOVE? / Švica / 2024 / Režija: Nicole Krättli

Neomajno zaupanje

Neomajno zaupanje je osupljiva zgodba o tehnologiji nadzora, zlorabi oblasti in (samo)cenzuri. Skozi pretresljive zgodbe ljudi na Kitajskem, ki so jih nadzorovali, ustrahovali ali celo mučili, spoznavamo nevarnosti tehnologije in njeno moč. Film opozarja na vse pogostejšo uporabo orodij za nadzor po vsem svetu, tudi v demokratičnih državah. Če je to sedanjost, kakšna bo šele naša prihodnost? TOTAL TRUST / Nemčija, Nizozemska / 2023 / Režija: Jialing Zhang

Kameleoni - Beatlesi nekdanje Jugoslavije

Glasbeno-dokumentarni film o skupini petih gimnazijcev iz Kopra, ki so v poznih 60. letih kot Kameleoni obnoreli Jugoslavijo. Kljub peščici lastnih avtorskih skladb, so polnili dvorane in nogometne stadione z več 10.000 obiskovalci. V Ljubljani so otvorili Gospodarsko razstavišče in Halo Tivoli. Postavili so temelje jugoslovanski glasbeni industriji. Imeli so celostno podobo, čevljarje, krojače, klube oboževalk, na koncertih pa jih je spremljala menedžerka in koncertna ekipa. Leta 1968 so nastopili v največji evropski diskoteki Piper Club v Milanu, kjer so igrali ob Jimiju Hendrixu in Joan Baez. Njihovi posnetki so takrat prišli celo do Beatlesov. Konec leta 1969 so dopolnili 18 let, z Boštjanom Hladnikom so posneli kultni film Sončni krik, nato pa so jih vpoklicali k vojakom in skupina je razpadla. Kameleoni so priprli jugoslovansko železno zaveso in se celotni generaciji pomagali osvoboditi spon idejnega in kulturnega povojnega monumentalizma.

Round Trip, portret Zlatka Kaučiča

Dokumentarni film Round Trip je portret slovenskega glasbenika Zlatka Kaučiča, ki je leta 2018 slavil 40-letnico delovanja. Film nas popelje skozi pričevanja mojstrov sodobne improvizirane glasbe, Kaučičevih prijateljev in družinskih članov. Po koščkih izvemo, kdo Zlatko Kaučič pravzaprav je ter kakšen je bil njegov doprinos h glasbi v Sloveniji in po svetu.

Ob 80-letnici rojstva Petra Ugrina: Petar Ugrin: Samo muzika, Big band RTV Slovenija in Lojze Krajnčan

Petar Ugrin (1944-2001) velja za enega največjih slovenskih jazzovskih glasbenikov. Rojen je bil v Zagrebu, študij violine in trobente pa je pozneje zaključil na Akademiji za glasbo v Ljubljani. Kot jazzovski trobentač je opozoril nase sredi šestdesetih let, ko je leta 1966 zmagal na natečaju za mlade jazzovske trobentače na Dunaju. Član Plesnega orkestra Radiotelevizije Ljubljana (pozneje Big Banda RTV Ljubljana/Slovenija) je postal 1972 in ostal v orkestru vse do svoje smrti. Bil je tudi član zasedb Mladi levi, September, mednarodnega Big banda EBU v Parizu ter ansamblov Ljubljana jazz selection, Greentown Jazz Band, Ljubljana Jazz selection, Kvintet Petra Ugrina in drugih. Glasbeno-dokumentarno oddajo Samo muzika so naslovili po Ugrinovem najpomembnejšem albumu, njena rdeča nit pa so najbolj značilne skladbe, ki jih je z Big bandom RTV Slovenija v svojem dolgoletnem sodelovanju s tem orkestrom igral Peter Ugrin (Nad mestom se dani, Tea for two, Moj dilbere, Indiana, Kol’k je pa ura….). Oddajo bogatijo arhivskih posnetki muziciranja Petra Ugrina na festivalih, izjave govorcev (Peter Ugrin, Ratko Divjak, Primož Grašič, France Kapus, Lojze Krajnčan, Hugo Šekoranja), posebni gost pa je Ugrinov sin Peter Ugrin (violina), ki je poustvaril nekaj skladb. Urednik oddaje je Daniel Celarec, scenarij Daniel Celarec, Jaka Šuligoj, režija Jaka Šuligoj.

Milko Lazar, skladatelj

Skladatelj, pianist, čembalist in saksofonist Milko Lazar je eden najbolj zanimivih slovenskih glasbenikov. Uspešno deluje in ustvarja na opernem, komornem, baletnem, simfoničnem in jazzovskem področju. Je samosvoj glasbeni ustvarjalec s prepoznavnim individualnim glasbenim jezikom, zaznamovanim z bogato in izrazito ritmiko. Predstavljajo vam zanimiv pogovor s skladateljem, ki slikovito oriše svoje glasbeno pot ter osvetli lastne poglede na sodobno glasbo. Scenarist in urednik oddaje Daniel Celarec, snemalec Jure Nemec, režiser Tomaž Švigelj.

Od plesnega do vrhunskega orkestra, Big Band RTV Slovenija

Poleti 1945, po končani drugi svetovni vojni se je življenje počasi vračalo v normalo in 15. avgusta so za javnost znova odprli Postojnsko jamo. Na slovesnem odprtju je za glasbo, s svojim prvim javnim nastopom, poskrbel Plesni orkester pod vodstvom ustanovitelja Bojana Adamiča. Jeseni tega leta je tudi uradno postal del Radia Ljubljana in se kasneje preimenoval v Big Band RTV Slovenija. Bojan Adamič je v repertoar orkestra, ki je moral biti v začetnih letih precej socialistično naravnan, spretno vnašal kompozicije in elemente pravega jazza. Njegovo delo je nadaljeval v Ameriki šolani glasbenik Jože Privšek, ki je orkester z intenzivnim delom popeljal na najvišjo evropsko raven. Big Band RTV Slovenija ima za razvoj slovenske zabavne in jazzovske glasbe izjemen pomen in tudi danes, po 80 letih delovanja predstavlja najvidnejšo organizacijo jazzovskega ustvarjanja pri nas, v kateri delujejo vrhunski jazz glasbeniki.

Ob 95-letnici Dušana Hrena: Z glasbo do Lune

Sprehodite se po ustvarjalni poti 95-letnega Dušana Hrena, ki je svoje življenje tesno povezal z glasbo in televizijo. Glasbenik, režiser, ustvarjalec in urednik oddaj je od prvega televizijskega oddajanja do danes k mozaiku njene dediščine veliko prispeval. Bil je pomemben del zgodb in posnetkov številnih razvedrilnih glasbenih oddaj, mednarodnih glasbenih sodelovanj Televizije Slovenija ter režiser številnih posnetkov koncertov, od ljubiteljskih do klasičnih. Pri svojih častitljivih letih je še zelo dejaven, ceni družabno življenje in še vedno rad prihaja na RTV, kjer pomaga pri urejanju arhivske zakladnice, zato mu sodelavci in prijatelji pravijo tudi legenda slovenske televizije.

Mr. Soul, 2. del

Pevec in kitarist Janez Bončina je v svoji šest desetletij dolgi glasbeni karieri pustil močno sled v slovenski in jugoslovanski pop kulturi. Kot skladatelj, pisec besedil ali aranžer je ustvaril celo kopico vrhunskih skladb za različne zasedbe, v katerih je nastopal, kot tudi v svojih samostojnih projektih. Njegova ključna skladba je Gvendolina, kdo je bil? iz leta 1972, ki jo je napisal za kultno slovensko skupino Srce. Muziciral je v različnih glasbenih žanrih, od jazz rocka, fussiona, funka, ritem in bluesa ter soula. Začel je kot kitarist pri Helionih in Mladih levih, potem pa je vse več pel. Bi je vokalist pri zasedbah The Generals, Srce, Yu rock selekcija in September. Konec osemdesetih pa je na kratko zaplaval še v metalske vode s skupino Junaki nočne kronike. Vseskozi je sodeloval z vrhunskimi instrumentalisti. V dokumentarcu se pojavi večina njegovih sodelavcev in soborcev, ki so ustvarjali v različnih obdobjih: Dečo Žgur, Matjaž Deu, Tomaž Domicelj, Braco Doblekar, Čarli Novak, Marjan Maliković, Tihomir Pop Asanović, Dado Topić, Vedran Božić, Jadran Ogrin, Primož Grašič, Grega Forjanič, Brane Kastelic, Jani Hace, Mark Lemer, Tomo Jurak, Tadej Tomšič, Trkaj, Murat & Jose, Matevž Šalehar – Hamo in mnogi drugi.

Mr. Soul, 1. del

Pevec in kitarist Janez Bončina je v svoji šest desetletij dolgi glasbeni karieri pustil močno sled v slovenski in jugoslovanski pop kulturi. Kot skladatelj, pisec besedil ali aranžer je ustvaril celo kopico vrhunskih skladb za različne zasedbe, v katerih je nastopal, kot tudi v svojih samostojnih projektih. Njegova ključna skladba je Gvendolina, kdo je bil? iz leta 1972, ki jo je napisal za kultno slovensko skupino Srce. Muziciral je v različnih glasbenih žanrih, od jazz rocka, fussiona, funka, ritem in bluesa ter soula. Začel je kot kitarist pri Helionih in Mladih levih, potem pa je vse več pel. Bi je vokalist pri zasedbah The Generals, Srce, Yu rock selekcija in September. Konec osemdesetih pa je na kratko zaplaval še v metalske vode s skupino Junaki nočne kronike. Vseskozi je sodeloval z vrhunskimi instrumentalisti. V dokumentarcu se pojavi večina njegovih sodelavcev in soborcev, ki so ustvarjali v različnih obdobjih: Dečo Žgur, Matjaž Deu, Tomaž Domicelj, Braco Doblekar, Čarli Novak, Marjan Maliković, Tihomir Pop Asanović, Dado Topić, Vedran Božić, Jadran Ogrin, Primož Grašič, Grega Forjanič, Brane Kastelic, Jani Hace, Mark Lemer, Tomo Jurak, Tadej Tomšič, Trkaj, Murat & Jose, Matevž Šalehar – Hamo in mnogi drugi.

Od Sečovelj do Debelega rtiča

Slovenska morska obala z zaledjem predstavlja prostor izjemne naravne in kulturne raznolikosti, kakršnih ne najdemo ravno pogosto. Na omejenem prostoru, dobrih 46-ih kilometrih obalnega pasu, med mejno reko Dragonjo na južni strani, kjer je območje Krajinskega parka Sečoveljske soline, pa do Krajinskega parka Debeli rtič na meji z Italijo na severni strani, naletimo na zelo različne in po marsičem edinstvene habitate. Nekatere je oblikovala narava sama, skozi tisočletja, druge pa skupaj z naravo človek, ki je ustvaril nekakšno sožitje med naravno in kulturno dediščino. Gre za območje, ki ga krasi bogata biotska pestrost, a je hkrati tudi na udaru številnih pritiskov urbanizacije, prekomernega izkoriščanja naravnih virov, onesnaževanja in podnebnih sprememb. Omenjeni negativni vplivi puščajo vse močnejši odtis, ki ga je potrebno omejiti in zajeziti in prav to je primarna naloga in namen varovanih območij narave. Ukrepati je potrebno takoj, da bomo zanamcem pustili tisto, kar nam je bilo prepuščeno le v upravljanje. Film govori o izzivih in ciljih, ki jih imajo upravljavci zavarovanih območij v Slovenski Istri.

Odprava Murskega zmaja

Dokumentarni film Odprava Murskega zmaja govori o stanju rek v Sloveniji, ribjih populacijah ter o posebnosti reke Mure in kečige kot njene izumirajoče vrste. Na splošno so v Sloveniji pregrajenost in regulacije rek resna grožnja številnim habitatom. V Muri, ki je naša najbolj ohranjena reka, je kljub temu kečiga, selivska riba, skoraj povsem izginila. Film predstavi starodavnost in posebnost tega 'murskega zmaja' ter poudari njegov pomemben in simbolen pomen za habitat reke Mure in za Slovenijo. S pomočjo različnih strokovnjakov in prebivalcev ob Muri se pripoved razvija skozi razmisleke o stanju rek in rib v Sloveniji, zgodovino in posebnost kečige, pomen vračanja ribjih populacij v rečno okolje ter vzpostavljanje zdravega vodnega habitata. Predstavljena je tudi posebna metoda vzreje rib, ki bo vzpostavljena v Sloveniji za namen poribljavanja kečige.

Samostan Stična - zakladnica stoletij

Dokumentarna oddaja ''Samostan Stična – zakladnica stoletij'', ki je nastala v Uredništvu izobraževalnih oddaj, predstavlja Stično kot stoletno duhovno, gospodarsko, kulturno in umetnostno središče. Ustvarjalci so želeli predstaviti zgodovino opatije in cistercijanskega reda, poseben poudarek pa je na arhitekturnih in likovnih zakladih samostana, cerkve in Muzeja krščanstva na Slovenskem. Zgodbo so sooblikovali gostje v oddaji: opat Maksimilijan File, direktorica Muzeja krščanstva na Slovenskem Nataša Polajnar Frelih ter umetnostni zgodovinarji Mija Oter Gorenčič, Katra Meke in Luka Vidmar. V oddaji je nastopil tudi Ingenium ensemble, ki je z moteti Jacobusa Gallusa glasbeno dopolnil zgodbo o slovitem dolenjskem cistercijanskem samostanu. Oddaja bo obogatila prazničen velikonočni program na TV Slovenija, njeni ustvarjalci pa so scenarist Andrej Doblehar, režiser Božo Grlj, snemalec Artur Rutar.

Prihodnost na naših krožnikih

Dokumentarni film Prihodnost na naših krožnikih odpira vprašanja o hrani, ki jo vsak dan postavljamo predse. Raziskuje, kaj se skriva za oznakami “varno”, “lokalno” in “ekološko” ter kdo si v resnici lahko privošči kakovostno prehranjevanje. Skozi pogovore s strokovnjaki, kmeti in nabiralci razkriva svet med industrijo in naravo, nadzorom in zaupanjem. Od odpoklicev hrane do zgodb mladih pridelovalcev pridemo do spoznanja, da je prihodnost na naših krožnikih lahko slaba, če ne bomo sprejeli politične in osebne odgovornosti, da z znanjem omogočimo čimbolj lokalno pridelavo in predelavo živil.

Prvi tesač

Aljaž je tesač novega časa – prvi v vrsti, ki prevzema nasledstvo stare lesne obrti. V njegovem delu se prepletata močna navzočnost preteklosti in jasna usmerjenost v prihodnost. V dialogu z lesom, gozdom in lastnimi napakami ustvarja počasi, z rokami in mislijo. Film spremlja njegovo delo ter skupno življenje z Evo, kjer se tesanje, vrt in vsakdan prepletajo v razmislek o tem, kaj pomeni graditi za prihodnje rodove. Prvi tesač je tih, zbran portret dveh mladih intelektualcev, umetnikov in kmetov, ki v svetu potrošništva vztrajata pri delu z naravo, sledita njenim zakonitostim in jo globoko spoštujeta.

Bojan Gorenec in Jiři Kočica

Dokumentarna serija Zapeljevanje pogleda nastaja od leta 2007. V tridesetih oddajah smo predstavili 57 slovenskih sodobnih umetnikov in dva umetniška kolektiva. BOJAN GORENEC se sprašuje, kako slike prihajajo – tak je bil namreč naslov kar dveh njegovih razstav. Ves čas se giblje med abstrakcijo in figuraliko, z enakim zanimanjem raziskuje avantgarde dvajsetega stoletja, klasicizem in srednjeveške ikone. V duhu današnjega časa nastajajo dela s številnimi nanosi in plastmi v različnih tehnikah. Te tudi z napisi opozarjajo na krivičen ustroj družbe. Poimenoval jih je Ekranske slike. JIŘI KOČICA je na vrata galerije nalepil 95 (sin)tez o umetnosti. Verjame, da se sodobna umetnost giblje med transcendenco, znanostjo in etičnim odnosom do drugega. Njegova dela nastajajo z odtisi rok v mehkem vosku, drobne voščene idole skriva v maso iz geopolimerov, zato jih vidimo samo s pomočjo tomografije. Mogočni kipi iz belega marmorja pa se spogledujejo z antiko in tematizirajo odnose med ljudmi. scenarist, režiser in montažer: Amir Muratović direktor fotografije in snemalec: Andrej Lupinc

Podkast

Raziskave kažejo, da so podkasti najhitrejše rastoči medijski formati v Evropi in da se bo v naslednjih 3 letih trg podkastov še povečeval ter dosegel vrednost približno 2,33 milijarde evrov. Ponudba je široka: od intimnih pogovorov, vsakdanjih izzivov, kulture, znanosti, predstavljanja različnih načinov življenja ali zanimivih oseb. Podkast lahko poslušamo povsod, v zadnjem času vse več podkastov dobiva tudi video. V oddaji ustvarjalci podkastov in medijski strokovnjaki razkrivajo, kakšna je odgovornost ustvarjalcev in zakaj so podkasti tako priljubljeni med poslušalci in gledalci.

Zofka Kveder: Njeno življenje

V seriji 50 knjig, ki so nas napisale, iščemo knjigo, ki nas je najbolj zaznamovala, ki nas je skratka napisala. Zofka Kvedrova je zapisala, da ženska potrebuje denar, lastno sobo in vino. To pa zato, ker ženska po splošnem prepričanju »ni krmilarica svoje usode« in je njena sreča odvisna od moškega. Ti časi so minili, a te besede so nas morda zaradi svoje krute resničnosti napisale še toliko bolj. Na današnji ulici Josipine Turnograjske, nekdanji Nunski ulici, je med šolanjem v Ljubljani, med leti 1888 - 1891, živela Zofka Kveder. Verjetno bi bilo Zofki Kveder danes vsaj malo povšeči, da se je nekdanja Nunska ulica preimenovala v ulico Josipine Turnograjske … Zofka Kveder je pretresljivi roman Njeno življenje izdala leta 1914. V njem je poudarila, da življenje žensk ni enakopravno življenju moških, da je »življenje ženske samo slučaj«, da mora biti »pridna« in »ubogati«, kajti ženska po splošnem prepričanju »ni krmilarica svoje usode«, njena sreča je odvisna od moškega. Dr. Manca G. Renko je o aktualnosti Zofke Kveder napisala knjigo, dr. Katja Mihurko Poniž pa je osvetlila literarnozgodovinski kontekst Njenega življenja. Oddaja se je zakjučila, simbolno, na ulici Zofke Kvedrove v Ljubljani, ki je ena redkih ljubljanskih ulic, ki nosijo ime po ženski.

Ivan Cankar: Pohujšanje v dolini šentflorjanski

Skoraj natanko 111 let, kar je izšla v tiskani knjigi in bila nato dober teden pozneje, 21. decembra 1907, tudi krstno uprizorjena v ljubljanski Drami, se bomo v prvi oddaji iz cikla 50 knjig posvetili Cankarjevi “hudobni farsi”. Tako vsaj jo je označil sogovornik v oddaji, dramaturg in gledališki teoretik Tomaž Toporišič, pa tudi Cankar sam je v pismu založniku pravil: “Stvar je največja hudobija, kar sem jih kdaj napisal.“ Oddaje 50 knjig so poziv k bralni drznosti - v tokratni oddaji pa tudi poziv k odkrivanju novih okusov: sogovornik v oddaji Boštjan Napotnik Napo bo osvetlil nenavadno vzporednico, ki jo vidi - med Cankarjem in vampi. Obeta se torej pravo literarno pohujšanje. voditelj: Luka Novak, režija: Darko Sinko, scenarij: Valentina Smej Novak, Luka Novak

Fran Levstik: Martin Krpan

Že je kazalo, da bosta dva bradača, Boštjan Gorenc Pižama in Luka Novak lipo spridila, toda v ekološki duh je prevladal nad krpanovskim. Čeprav cesarja in cesarice že dolgo ni več, je Martin Krpan, naš nacionalni junak, še kako živ: v besedah in dejanjih. Pižama je Martina Krpana označil za literarno Sivo pot: vsi ga poznamo, ampak skoraj nihče več ne ve, kdo ga je napisal, čeprav so njegove besede danes žive: na Dunaju puščamo “trebuh zunaj”, lipe spridimo, molčanje “ministra Gregorja” pa vse prevečkrat - doživimo. Toda nikar ne skrbimo, z vidika carine si pa s Krpanovim kontrabantom več ne bi nakopali težav z oblastjo, tako nam je vsaj pojasnila gospa Barbara Škrinjar na Finančni upravi RS, diplomat Bojan Grobovšek pa ima za ta literarni mit drugo razlago: da ne gre nemara za prvo orožarsko afero na slovenskem? voditelj: Luka Novak, režija: Darko Sinko, scenarij: Valentina Smej Novak, Luka Novak

Retorika

Retorika ni le teorija govorništva, veščina prepričevanja, ki izvira iz antične Grčije, ampak je spretnost, znanje govorjenja in izražanja sploh, odraža pa se v našem sporazumevanju. Zakaj je pomembno, da jo obvladamo? O sodobni retoriki, moči besed, še danes uporabnih antičnih postulatih in zakonitostih govori strokovnjakinja dr. Janja Žmavc, retorika pa v praksi zaživi tako z njenim nastopom kot z izkušnjami študenta na odru AGRFT-ja, učencev OŠ Polzela in ne nazadnje prof. dr. Marka Stabeja. scenarij: Milica Prešeren režija: Primož Meško

Kočevska Reka

Kočevska Reka je osrednja vas ob križišču poti, sredi gozdnih širjav in pašnikov Goteniško-reške doline, ob vznožju Goteniškega Snežnika (1290 m). Ima nekaj več kot 250 prebivalcev. Na jugozahodu jo obroblja Reški potok, ki izvira pod Trnjevo Goro in ponikne jugovzhodno od Kočevske Reke. Kraški svet v okolici je zelo vrtačast. Pod vasjo teče ponikalnica Reški potok, katerega zgornji tok je zajezen in tvori umetno jezero. Razpotegnjeno, okoli 2 km dolgo in ponekod celo do 6m globoko jezero je pomemben habitat za rastline in živali ter je skupaj z gozdom okoli jezera razglašeno za gozdni rezervat, v katerem med drugim gnezdi tudi zaščiten orel belorepec in druge redke ptice. Med znamenitosti kraja lahko štejemo tudi izvirno kočevarsko arhitekturo oz. prepoznavno gradnjo starih hiš. V Kočevski Reki na sredi vasi je spominski park, kjer je kostanjev drevored in najdebelejši oreh v Sloveniji. Oreh naj bi bil star več kot 400 let, obseg ima 434 cm, visok pa je 15 metrov.

Potok Reka

Potok Reka je drugi desni pritok reke Pšata. Izvira v dveh povirnih krakih, Lukenjski graben in Brezovški graben na Krvavcu in teče skozi Cerklje na Gorenjskem. V Lukenjski graben se zbirajo vode na Kriški planini na Krvavcu, v Brezovški graben pa z zahodnih pobočij Krvavca. Pôtok je razmeroma ozek pas tekoče vode, ki se navadno izliva v večje potoke, reke ali morja. Potoki običajno niso širši od treh metrov. Njihovo dno je kamnito, prodnato ali zamuljeno. Kamnito dno je pogosto obraslo z algami, planktona pa v sladkih vodah skoraj ni. Potok Reka ima svoja izvirna kraka v dveh gozdnih grabnih na hribovitem območju. Imata strm padec, kar povzroča talno in bočno erozijo, zato je hitrost odtekanja vode večja. Na Brezovškem in Lukenjskem grabnu z inovativnimi pristopi urejajo hudournike z novimi hudourniškimi pregradami in prodnimi zadrževalniki. Z njimi preprečujejo hudourniške nanose materiala in erozijo brežin po strugi navzdol in s tem zmanjšujejo poplavno ogroženost infrastrukture in naselij ob potoku Reka. Scenarij in režija: Matjaž Mihelčič

Badaševica in Škocjanski zatok

Reka, ki jo domačini imenujejo tudi Karlonga ali Korna lunga, je hudourniški vodotok. Dolga je 11 kilometrov in teče znotraj meja mestne občine Koper. Izvira v dolini pod Sv. Antonom in se danes izliva v koprski zaliv (včasih pa se je izlivala v Škocjanski zatok). Del njene struge je umetno reguliran zaradi protipoplavne zaščite. V tej slikoviti vodni krajini Badaševice se prepletajo zgodbe vinski trt, tradicionalnih obmorskih vasi ter urbanega središča, vpetega v slovensko okno v svet – luko Koper. Ob starem toku Badaševice je izredno pomemben biotsko raznovrsten park Škocjanski zatok, ki dokazuje da se sonaravni razvoj in sodobni urbani razvoj lahko lepo prepletata. Skrb za dobro ekološko stanje voda, tako rečnega kot morskega sveta, je pomembno vodilo za prihodnost ter opomin za ljudi, ki živijo in delajo v tej občutljivi vodni krajini. A izziv za prihodnje generacije ostaja, kako naj bodoči urbani razvoj upošteva sonaravnega ter varuje biotsko raznovrstnost na kopnem in v morju.

Jecljanje

Jecljanje je bilo za znanstvenika in jezikoslovca dr. Kozmo Ahačiča najprej težava, pri kateri mu je pomagala logopedinja, potem pa je postalo tudi izziv ali, kot sam pravi, dar. Zaradi jecljanja se veliko bolj poglobi v svoj način govora in vsebino, naučil se je tehnik, retorike, jecljanje pa ga je tudi opomnilo na človekovo ranljivost, da te imajo kljub uspehom lahko za nesposobneža, ki se ne zna niti predstaviti. Jecljanje ni samo težava v govorno-jezikovni komunikaciji, temveč lahko vpliva na celotno človekovo osebnost. In kako se z jecljanjem sooča najstnica Kiara? Kdaj je začela jecljati, kakšen je odziv bližnjih, okolice, šole? Kako to vpliva na njeno življenje? Strokovni pogled na jecljanje pa odstirajo logopedinji in psihologinja. scenarij: Milica Prešeren režija: Primož Meško

Idrijca

Ídrijca je reka v zahodni Sloveniji, levi pritok Soče. Izvira v Idrijskem hribovju južno od Vojskega. Sprva teče po ozki in globoki dolini proti jugovzhodu in severovzhodu, nato proti severu skozi Idrijo in Spodnjo Idrijo. V spodnjem toku teče po globoki dolini proti severozahodu in se pri Mostu na Soči izliva v Sočo. Idrijca nastane iz štirih majhnih izvirov na gozdnatem pobočju v neposredni bližini razvodja s Trebušo, a se po toku navzdol hitro okrepi s številnimi majhnimi pritoki. Tako si je kmalu vrezala globoko, gozdnato in popolnoma neposeljeno dolino Kramaršca, usmerjeno proti jugovzhodu. Čeprav lahko Idrijco po ohranjenosti struge, kakovosti vode in lepoti pokrajine primerjamo s Sočo, je bil turistični razvoj ob njej razmeroma skromen. Najpomembnejša je vsekakor kulturna in tehnična dediščina v Idriji, klavže v zgornjem toku, Divje jezero in Krajinski park Zgornja Idrijca. A je prav zaradi svoje odmaknjenosti in vrezanih grap čedalje bolj zanimiva za ljudi, ki iščejo mir in povezanost z naravo ter seveda za ribiče z vsega sveta. Prav preživljanje časa na prodiščih reke Idrijce pričara vodno krajino v vsej njeni idiličnosti. Scenarij in režija: Matjaž Mihelčič

Več

Merckx, v zavetrju prvaka

Dokumentarni film je poglobljen portret legendarnega belgijskega kolesarja Eddyja Merckxa, ki je med letoma 1967 in 1975 osvojil vse, kar se je dalo osvojiti: petkrat je zmagal na Dirki po Franciji, petkrat na Dirki po Italiji, enkrat na Dirki po Španiji, trikrat je stal na najvišji stopnički svetovnih prvenstev, v Mehiki je postavil nov svetovni rekord v vzdržljivostni enourni vožnji, poleg tega pa je nanizal še številne zmage na vseh kolesarskih klasikah. Zdelo se je, da kot za šalo zmaže prav vsakega tekmeca, zato se ga je prijel vzdevek Kanibal. EDDY, RACE OF A CHAMPION / EDDY, TRACKING THE CHAMPION / EDDY, DANS LA ROUE D'UN CHAMPION / Belgija, Francija / 2025 / Režija: Christophe Hermans, Boris Tilquin

Po Afriki z Adejem Adepitanom, 2/4

V drugem delu potovanja Ade Adepitan razišče Srednjo Afriko, od Gabona, Demokratične republike Kongo do Ugande. Gabon je ekološki raj, kjer lahko vidite kite grbavce, kar 80 odstotkov kopnega pa pokrivajo gozdovi. Kljub temu so se odločili za eno najbolj uničujočih kmetijskih panog – pridobivanje palmovega olja. Njegova naslednja postaja je Demokratična republika Kongo, kjer vladata kaos in korupcija. Ade to odkrije iz prve roke. Na vzhodu države spozna državnega prvaka v boksu, ki pomaga pri rehabilitaciji otrok vojakov. Poda se še v naravni rezervat Virunga, kjer živijo gorske gorile. V Ugandi se sreča z glasbenikom in političnim aktivistom Bobijem Winom, ki pripada novemu rodu Afričanov in se bori za drugačno, boljšo Afriko. Africa with Ade Adepitan / Režija: Adnan Ahmed / BBC Studios 2019 / Združeno kraljestvo

Rojstvo Malega princa

Francoski avtor Antoine de Saint-Exupéry se je 31. decembra 1940 izkrcal v New Yorku. Zapustil je Francijo, po kateri so prste stegovali nacisti. Delno animirana dokumentarna oddaja prikazuje obdobje, v katerem je avtor na predlog svojih ameriških založnikov ustvaril zgodbo za otroke, ki je pozneje postala tudi zgodba za odrasle. V Malem princu je Saint-Exupéry opisal in narisal dečka, ki ga je od nekdaj nosil v sebi, in ga obdal z izkušnjami iz življenja na drugi strani Atlantika, daleč od ljubljene ogrožene domovine. Kuštravi deček z asteroida B 612 nam ima še danes mnogo povedati, predvsem pa nas uči, naj gledamo s srcem. THE LITTLE PRINCE - A STAR IS BORN / Francija, Španija / 2023 / Režija: Vincent Nguyen

Little Richard: Jaz sem vse

Little Richard je bil ameriški pevec, pianist in tekstopisec ter eden od začetnikov rokenrola. Prav tako je med prvimi priznal, da je gej. Po njem so se med drugimi zgledovali Elvis Presley, The Beatles, David Bowie in Mick Jagger. Na vrhuncu kariere se je odločil, da bo svoje življenje posvetil Bogu. Živel je v nasprotjih, prirejal je orgije, pri sebi pa je imel vedno Sveto pismo. Nikoli se mu ni zdelo, da je dobil, kar si je zaslužil, čeprav je bil leta 1986 med prvimi vpisan v dvorano slavnih rokenrola. LITTLE RICHARD, I AM EVERYTHING / ZDA / 2023 / Režija: Lisa Cortés

Ljubezen boli – znanstvena razlaga strtega srca

Kaj se zgodi s telesom in umom, ko nam nekdo stre srce? Boleč razpad ljubezenske zveze ne vpliva le na duševnost, kaže se tudi s telesnimi znaki. Ti segajo od protivnetnega odziva in okrepljenega delovanja imunskega sistema do bolečin v prsnem košu, podobnih tistim ob srčnem napadu. Sindrom zlomljenega srca je bolezensko stanje, ki lahko ogrozi življenje. Kadar pa stiska ni zelo huda, vendar posameznik kljub temu ne more preboleti razhoda, mu morda lahko pomaga zdravilo, ki ga preizkušajo v Kanadi. Z njim bolečim spominom odvzamejo ostrino in človek lahko obrne nov list v življenju. Kot bomo videli v oddaji, so namreč naši možgani tudi po ljubezenskem razočaranju sposobni ponovne ljubezni. LOVE HURTS: THE SCIENCE OF HEARTBREAK / Kanada / 2024 / Režija: Karen Cho

Neverjetne železniške pustolovščine z Nickom Knowlesom, 4/5

Voditelj Nick Knowles se v dokumentarni seriji v petih delih z vlakom odpravi na potovanje po več evropskih in eni severnoafriški državi. Poleg običajnih turističnih, kulturnih in naravnih znamenitosti spoznava tudi navade domačinov, okuša krajevne poslastice, se preizkuša v številnih športih, predvsem pa uživa v vožnji z vlakom. 4. del: Na potovanju po Maroku se najprej peljemo z najhitrejšim vlakom na afriški celini. Nick Knowles spotoma občuduje nove železniške postaje in se v Rabatu pridruži skupini glasbenikov, ki so potomci črnskih sužnjev. V Casablanci obiščemo Rickovo kavarno iz istoimenskega kultnega filma, Nick pa se pri Berberih nauči pripraviti pristni berberski tažin. V Marakešu si ogledamo razkošen hotel, Nick pa svojo pustolovščino konča s poletom z balonom. AMAZING RAILWAY ADVENTURES WITH NICK KNOWLES / Velika Britanija / 2023 / Režija: Ben Southwell

Po Afriki z Adejem Adepitanom, 1/4

Ade Adepitan se poda na prvo etapo svojega poučnega štiridelnega potovanja po Afriki, od Zelenortskih otokov, Senegala in Slonokoščene obale do Nigerije, kjer se je rodil. Na Zelenortskih otokih obišče skupnost, ki živi ob vznožju delujočega vulkana, nato pa se odpravi v Senegal, na otok Goree – nekdanjo postojanko čezatlantske trgovine s sužnji. V ribiški vasici izve, da velik del senegalskega ulova prevzamejo tuja podjetja in ga predelajo v ribjo moko za krmljenje živine. V Slonokoščeni obali spozna nogometaše, ki se pripravljajo za profesionalce v velikih evropskih ligah. Njegova zadnja postaja je Nigerija. V Lagosu sreča nekaj starih prijateljev, ki igrajo paranogomet, in obišče največjo cerkev na svetu. Africa with Ade Adepitan / Režija: Olly Bootle / BBC Studios 2019 / Združeno kraljestvo

Anton, 1/8

Desetletni Anton živi v Nemčiji. Noče biti izjema in se želi priključiti Hitlerjevi mladini. Oče noče, da bi se sin družil z nacisti, vendar Anton najde pot. Misli, da lahko tovarišem zaupa, po napadu na Jude septembra leta 1939 pa spozna, kaj je resnični cilj Hitlerjevih nacistov in kako bridko se je motil.

Mračna demokracija

Režiserka Connie Field, nominirana za oskarja, sledi trem Madžarkam, opozicijski političarki, novinarki in medicinski sestri, ki se na Madžarskem neutrudno borijo proti korupciji in si prizadevajo za svobodo misli. Toda njihova nasprotnica je dobro financirana konservativna stranka Fidesz, ki ima močan vpliv na volivce in je že spremenila ključne demokratične ustavne zakone, da bi utrdila enostrankarsko vladavino … DEMOCRACY NOIR / Danska, Nemčija, ZDA, Švedska / 2024 / Režija: Connie Field

Arktika – onkraj severnega tečajnika, 3/3

Arktika je obsežno območje na skrajnem severu našega planeta. Domala nedotaknjena pokrajina je raznolika, skorajda filmska - od fjordov na Grenlandiji in ognjenikov na Islandiji do severnih medvedov na Svalbardu, od inuitskih pasjih vpreg in opuščenih ruskih znanstvenih postaj do mineralnih bogastev, skritih pod ledom. Na Arktiki ne živi veliko ljudi, je pa zato dom številnim živalim, ki na najrazličnejše načine preživijo v mrazu, snegu in ledu. Poleg tega je tudi pravi laboratorij na prostem, kjer znanstveniki spremljajo večplastne posledice podnebnega segrevanja, ki so tam izrazitejše kot kjer koli drugje na svetu. 3. del: Veliko tajanje Sredi Grenlandije stoji znanstvena postaja, v kateri so deset let vrtali skozi 3 km debelo plast ledu, da so naposled prišli do kamnite podlage. Tamkajšnji znanstveniki v vzorcih globokega ledu iščejo vzroke za hitro premikanje grenlandske ledene plošče. Na kanadski Arktiki se spoprijemajo s posledicami tajanja permafrosta, zaradi katerih izginjajo celi otoki, dviganje morske gladine pa bo nekatere skupnosti kmalu prisililo, da se preselijo z obale na višjo nadmorsko višino. Posadka jedrskega ledolomilca pa se odpravlja na najsevernejšo točko na Zemlji, ki jo danes prekriva dva metra debela plast ledu. Toda če se bo globalno segrevanje nadaljevalo, človeška noga čez nekaj desetletij sploh ne bo mogla več stopiti na severni tečaj. THE ARCTIC: 66.5 DEGREES NORTH / DIE ARKTIS - 66,5 GRAD NORD / Nemčija / 2023 / Režija: Freddie Röckenhaus

Pleši, pleši! Od aplavza do slovesa

Dokumentarni plesni film raziskuje večno vprašanje baletnih plesalcev: Kdaj je pravi čas za slovo? Ko plesalec postaja starejši, se njegova zmožnost tega, kar želi povedati s telesom, zmanjšuje. Po drugi strani pa so starejši plesalci neprekosljivi v "pripovedovanju" zgodbe, zaradi številnih življenjskih in čustvenih izkušenj. Dokumentarni plesni film spremlja štiri svetovno znane plesalce: Friedemanna Vogla, Polino Semionovo, Gesine Moog in Williama Moora; ponuja njihov intimni vpogled na vprašanje, kdaj je primeren čas za slovo od plesa in raziskuje kult poveličevanja mladosti v družbi. DANCE ON! /Nemčija /2022/ režija Henrike Sandner

Umor na Tihem oceanu, 1/3

Umor na Tihem oceanu je dokumentarna serija o bombnem napadu na Greenpeaceovo ladjo Mavrični bojevnik leta 1985. Kot prava kriminalka razkriva dogodke, ki so pripeljali do napada. Sledil je mednarodni škandal, ki je zamajal vlado evropske države, prej majhna okoljevarstvena skupina pa se je uveljavila na svetovnem prizorišču. 1. del V prvem delu dogodke opisujeta Bunny McDiarmid in Peter Willcox, ki sta se leta 1985 na krovu Mavričnega bojevnika skupaj z drugimi aktivisti odpravila na Tihi ocean. Greenpeaceova ekipa hoče preprečiti nove jedrske poskuse, ki so doslej že močno prizadeli prebivalce tihomorskih otokov. Toda ustavita jo podtaknjeni bombi, ki ladjo potopita in ubijeta člana posadke. Začne se iskanje morilcev. MURDER IN THE PACIFIC / Velika britanija / 2022 / Režija: Chloe Campbell

Vertikalno kmetijstvo – nas bodo rešile tovarne zelenjave?

Prebivalstvo Zemlje bo do leta 2050 naraslo za 25 odstotkov, obdelovalnih površin je vse manj, prst je iztrošena, primanjkuje vode, intenzivne metode pridelave hrane v sodobnem kmetijstvu pa dosegajo svoje meje. Rešitev naj bi ponujalo vertikalno kmetijstvo, ki ima številne prednosti, npr. manjšo porabo vode, pridelavo hrane brez uporabe pesticidov in herbicidov ter tristokrat večji hektarski donos zaradi gojenja zelenjave v nadstropjih. Toda tako pridelana zelenjava je zaradi visokih pridelovalnih stroškov draga, pojavljajo pa se tudi pomisleki o njeni hranljivosti. Je svet že pripravljen na visokotehnološke tovarne zelenjave? VERTICAL FARMING – CAN HIGH-TECH VEGETABLE FACTORIES SAVE OUR WORLD? / Švica / 2023 / Režija: Karin Moser

Po Japonski s Sue Perkins, 2/2

Sue Perkins nadaljuje pot po Japonski in raziskuje državo, razpeto med tradicionalne vrednote in izzive prihodnosti. V Kjotu obišče hišo skrivnostnih gejš in se kot gejša tudi sama udeleži srečanja z moško družbo. Na polotoku Ise-Shima spozna družbo potapljačic za školjkami, v Hirošimi pa preživelega po napadu z atomsko bombo ob koncu druge svetovne vojne. V Tokiu se spet posveti predvsem temu, kako se Japonci spopadajo s težavami sodobne družbe. JAPAN WITH SUE PERKINS / BBC STUDIOS / 2019 / Režija: Helen Simpson

Po Japonski s Sue Perkins, 1/2

Sue Perkins svoje potovanje po Japonski začne v glavnem mestu Tokiu. Najprej si ogleda trening nacionalnega športa sumo, v katerem še vedno ni enakosti med spoloma. Nato obišče družino, ki živi z roboti. Ti pomagajo pri učenju otrok ter hišnih opravilih in so kot družinski člani. V senci gore Fudži se Sue udeleži Peklenskega tabora, najstrožje japonske poslovne šole. Vrne se v Tokio, kjer spozna mlado Rino, ki se je odločila za »solo« poroko; profesionalno poročno fotografiranje, le brez ženina. Sue raziskuje japonsko kulturo ljubkosti in pop idolov, zato si ogleda koncert skupine Tornado. Po vznemirljivem tednu v mestu pa se odpravi še na »gozdno kopanje« na polotoku Kii ter se pridruži romarjem ob festivalu jesenskega listja pod svetim slapom. JAPAN WITH SUE PERKINS / BBC STUDIOS / 2019 / Režija: Helen Simpson

Sonce – zvezda vseh zvezd

Celovečerna dokumentarna oddaja se posveča pomenu Sonca za človeka, znanost in naravo. Sonce je čudež, ki omogoča življenje, a hkrati tudi največja nevarnost zanj. Britanski raziskovalec Andy Keen, ki mu pravijo tudi Indiana Jones severnega sija, se odpravi v ledeno pokrajino Finnmarksvidda, kjer domačini Samijci Soncu izkazujejo globoko spoštovanje – poznajo več kot šeststo besed za sneg, a le eno za sonce. Spoznavamo, kako nevidna vez med Soncem in Zemljo oblikuje naravo, živali in človeka. Ker tudi na Zemlji postaja vse bolj vroče, življenje na njej morda kmalu ne bo več mogoče. Znanstveniki Nase ter raziskovalci z observatorijev na Kanarskih otokih in v Dolini smrti, kjer temperatura poleti preseže 50 °C, opozarjajo, da moramo razumeti Sonce, če hočemo človeštvu zagotoviti prihodnost. THE SUN / DIE SONNE / Nemčija / 2024 / Režija: Fabian Korbinian Wolf

Več

Idrijski žlikrofi z bakalico

V kuharski seriji "Okusi Slovenije" bomo v družbi kuharja Manuela Časarja spoznali slovensko kulinariko na povsem nov način. V 11 epizodah bo Manuel predstavil tradicionalne jedi iz različnih slovenskih pokrajin, pripravil pa jih bo na svoj, sodoben način. Tako bomo Prekmurje spoznali skozi repo, dodole in prekmursko gibanico, Štajersko skozi kislo juho in pohorsko omleto, Dolenjsko skozi matevž in belokranjsko pogačo. Notranjska bo predstavljena z orehovo potico in štruklji, Gorenjska pa z ajdovo kašo, kranjsko klobaso in blejsko kremno rezino. Primorska si bo zaslužila posebno zgodbo skozi pripravo idrijskih žlikrofov z drobljencem in jote. Priprava tradicionalnih jedi na moderen način je najboljši način, da pristna slovenska kuhinja prevzame nove generacije.

Tomaž Pandur - Nebo nad Madridom

Portretno osvetljene poteze ustvarjalca, ki je več desetletij oblikoval slovenski in evropski gledališki prostor ter čas - Tomaža Pandurja. Dokumentarni film je zastavljen kot portret gledališkega ustvarjalca na eni in razmišljujočega, občutljivega človeka na drugi strani. Že kot mlad režiser je Pandur s strastnim prepričanjem v ritualno moč gledališča kot svetišča umetnosti zaznamoval domači gledališki prostor, zadnjih nekaj let pa se uspešno uveljavlja v tujini. Gledališka pot ga je vodila od gimnazijske gledališke skupine Tespisov voz v rodnem Mariboru do njegove prve, danes kultne predstave Šeherezada v Mladinskem gledališču Ljubljana, nato pa prek uspešnega mariborskega obdobja, ko je vodil gledališče tudi kot umetniški direktor, do prestopa v evropski gledališki prostor. Osrednji del dokumentarne pripovedi temelji na predstavi Barocco, ki jo je premierno predstavil madridskemu občinstvu.

En meter je šest centimetrov

Kot vsi njegovi vrstniki je tudi Cena v mladosti sanjal, da bo nekoč poletel na planiški velikanki. Toda svojih sanj zaradi hude oblike astme ni mogel izpolniti. Delček njih stoji za njegovo hišo v obliki desetmetrske skakalnice – makete, na kateri s pločevinastimi skakalci vsako leto prireja svoje vzporedno miniaturno prvenstvo.

Iskalca

Ivan Vurnik je ob Fabianiju in Plečniku eden od velike trojice arhitektov, ki so postavili temelj sodobne slovenske arhitekture. Ti trije veliki arhitekti so zaznamovali svoj in naš historični čas in življenjski prostor. Zametek vsega modernega v arhitekturi je k nam z Dunaja prinesel Maks Fabiani. Jože Plečnik, najznamenitejši predstavnik historične arhitekture in začetnik moderne stavbarske arhitekture pri nas, je objekte obogatil z regionalnimi izraznimi elementi. Ivan Vurnik pa je v dvajsetih letih 20. stoletja iskal slovensko nacionalno umetnost. Po tem romantičnem poskusu je v tridesetih letih 20. stoletja postal vnet zagovornik funkcionalizma in je naredil prve načrte socialne arhitekture pri nas. V nečem pa je bil Ivan Vurnik povsem drugačen od svojih dveh poklicnih kolegov. Fabiani in Plečnik sta živela večji del samsko, asketsko življenje. Vurnikovo življenje pa je bilo burno, zaznamovano tudi z družinsko tragedijo. Njegova žena in tovarišica v umetnosti je bila slikarka Helena Kottler. Sobivanje slikarke in arhitekta se jasno kaže v njunih skupnih delih. Tako imenovani Gesamtkunst v zgodovini umetnosti ni nekaj posebnega, redkost pa je umetniško sodelovanje dveh zakoncev, ki sta zavezana različnima vrstama umetnosti. Ob skupnem delu Ivana in Helene se porajata dve vprašanji: kako je intimni partnerski odnos vplival na njuno strokovno in umetniško sodelovanje ter kako so tragični in usodni dogodki zarezali v delo obeh? Dokumentarno igrani film ISKALCA skuša prikazati vsaj del tega zanimivega intimnega in umetniškega sobivanja, ki ne more biti nikoli v celoti pojasnjeno. Scenarij in režija sta delo Alme Lapajne.

Dežela upanja

Ruanda je s 14 milijoni prebivalcev najgosteje poseljena afriška država. Misijon v kraju Musangu, v hribih na zahodu Ruande, je zadnjih devet let dom Novomeščanke, usmiljenke sestre Anke Burger. Po njeni zaslugi in po zaslugi sester usmiljenk je pred 20 leti z deželo tisočerih gričev začela graditi most solidarnosti Slovenska karitas. Dobrodelne akcije Za srce Afrike, Z delom do dostojnega življenja in Kupim kozo ter sodelovanje z lokalno Karitas, so za najrevnejše prebivalce znamenja upanja na boljšo prihodnost.

V tišini življenja

Intimna zgodba pozitivne protagonistke, prostovoljke v hospicu, ki sprejema umrljivost in nas ob praznovanju življenja popelje na pot raziskovanja odhajanja. Kako porabiti čas, ki nam je na voljo? Manca Košir, upokojena novinarka in profesorica, prostovoljka pri Slovenskem društvu Hospic, ki so ji leta 2019 postavili diagnozo raka, v dokumentarnem filmu Nine Blažin odkrito spregovori o življenju, smrti in umiranju. Že leta poprej je imela pripravljen govor za svoj pogreb in parcelo na pokopališču. V filmu pravi, da je smrt njena največja učiteljica, njeno prijateljstvo z njo pa naj bi se začelo pri devetnajstih letih, ko je v filmu Breza večino časa ležala v krsti. Režiserka Mančino zgodbo preplete z lastnim doživljanjem očetove smrti. V tišini življenja je zgodba o odhajanju, spominjanju in ljubezni. Film, ki slavi življenje.

Zven stoletij

Dokumentarni film »Zven stoletij« predstavlja bogato dediščino zvonov na Slovenskem. Zvonjenje namreč pomeni zvočno identiteto naše kulturne krajine, zvonovi pa so pomembno povezani z etnološkim izročilom, umetnostno ustvarjalnostjo in mojstrsko livarsko obrtjo. Zvonovi niso samo cerkvena glasbila, ampak so družbeni povezovalci in usmerjevalci človeških življenj. Zvonjenje se je oglasilo tudi ob osvoboditvi Ljubljane leta 1945 in ob osamosvojitvi Slovenije leta 1991. Poudariti je treba, da je bila simbolna in praktična vloga zvonov v starih časih nepogrešljiva, danes pa je pomen zvonov manjši in zvonjenje za nekatere moteče. V filmu so predstavljene raznovrstne teme v povezavi z zvonovi, med drugim ulivanje v edini slovenski livarni zvonov v Žalcu in dvig novega zvona v Šturjah, zvonjenje na Šmarni gori in pritrkavanje v Šentvidu pri Stični, snemanje zvonjenja v Crngrobu za objavo na družbenih omrežjih in raziskovanje pritrkavanja na ZRC SAZU, praznovanje velike noči v Polhovem Gradcu, zvončarska obrt v Gorjah, zborovska glasba v povezavi z zvonjenjem in koncert za zvonove, ki je leta 1997 odprl Evropski mesec kulture v Ljubljani. Pri nastajanju filma so sodelovale številne ustanove in posamezniki, ki niso zgolj strokovnjaki, ampak tudi veliki navdušenci nad zvonovi.

Božji grobovi na Slovenskem

Velikonočno praznovanje zaznamujejo raznoliki obredi, med katerimi je značilno obiskovanje božjega groba, kar je v verzih opisal tudi pesnik France Prešeren. Na veliko soboto se verniki z molitvijo in petjem zbirajo ob kulisi, ki ponazarja grob, v katerega so po svetopisemskem poročilu položili Kristusa. Božji grobovi so po slovenskih cerkvah navadno postavljeni le za velikonočne praznike, v nekaterih primerih pa so v posebnih kapelah in so del stalne likovne opreme cerkve. V oddaji bodo domačini predstavili naslikani kulisni božji grob v katedrali v Gornjem gradu, stekleni božji grob v župnijski cerkvi na Vačah in Plečnikov božji grob pri kamniških frančiškanih. Ti božji grobovi so umetnostni in obrtni dosežek ter zbujajo občudovanje mnogih obiskovalcev.

Velikonočna košara

V kuharski seriji "Okusi Slovenije" bomo v družbi kuharja Manuela Časarja spoznali slovensko kulinariko na povsem nov način. V 11 epizodah bo Manuel predstavil tradicionalne jedi iz različnih slovenskih pokrajin, pripravil pa jih bo na svoj, sodoben način. Tako bomo Prekmurje spoznali skozi repo, dodole in prekmursko gibanico, Štajersko skozi kislo juho in pohorsko omleto, Dolenjsko skozi matevž in belokranjsko pogačo. Notranjska bo predstavljena z orehovo potico in štruklji, Gorenjska pa z ajdovo kašo, kranjsko klobaso in blejsko kremno rezino. Primorska si bo zaslužila posebno zgodbo skozi pripravo idrijskih žlikrofov z drobljencem in jote. Priprava tradicionalnih jedi na moderen način je najboljši način, da pristna slovenska kuhinja prevzame nove generacije.

Vokalna skupina Plamen in Marija Ahačič Pollak

Vokalno skupino Plamen sestavljajo dekleta, ki so bila rojena in živijo v Kanadi, njihovi predniki pa prihajajo iz Slovenije. Pred več kot 30 leti je prvo generacijo pevk v Torontu zbrala in začela voditi slovenska izseljenka, glasbenica Marija Ahačič Pollak. V Sloveniji je njeno ime dobro znano ljubiteljem narodnozabavne glasbe, saj je v 50. letih 20. stoletja zaslovela kot pevka Ansambla bratov Avsenik. Pod njenim dolgoletnim in vztrajnim vodstvom dekleta v Kanadi ohranjajo ljubezen do slovenskega jezika in glasbe. S koncerti in koncertnimi turnejami pa predstavljajo slovensko glasbo po svetu.

Kanižarica, delu čast in oblast

V peklenskih razmerah so ljudje z družbenega roba gradili boljši svet. Čeprav je življenje zdaj lažje, bi rudarji spet šli v rudniške rove. Industrijska revolucija je temeljila na težkem fizičnem delu, katerega glavni predstavniki so bili rudarji. Zdrav, fizično močan delavec, ki je s svojim fizičnim delom preživljal družino, je bil simbol pravega moškega. Rudniki so bili gibalo razvoja, okrog njih so rasla mesta, rudarstvo je omogočalo splošni družbeni napredek. Garaško delo pod zemljo in razmere kot v peklu so za preživetje zahtevale močne posameznike in še močnejšo skupnost. Ljudje z družbenega in socialnega roba, ki v življenju niso imeli veliko možnosti izbire, so zase in za druge zgradili lepši in boljši svet. Z razvojem tehnologije pa pride do zapiranja rudnikov, razpada skupnosti in izgube identitete. Na primeru rudnika Kanižarica spoznamo vse značilnosti rudarskega življenja, zgodba pa je še začinjena z osebnimi zgodbami in lokalnimi posebnostmi. Rudnik je preživel svetovno gospodarsko krizo, menjave lastnikov, med vojno je deloval kot prvi partizanski rudnik, zaradi vdora vode je bil več kot leto dni zaprt, nato pa je desetletja omogočal boljše življenje rudarskim družinam in celemu naselju. Kmalu po osamosvojitvi so ga zaprli, kar je pred celoten kraj postavilo zahtevo po ustvarjanju novih delovnih mest in novega načina življenja. Posledica je bila tudi razpad skupnosti in izguba identitete. Kljub kasnejšemu lažjemu in lepšemu življenju na bolje plačanih in udobnih delovnih mestih pa bi se nekdanji rudarji raje vrnili v nevarne jame. Scenarij in režija Zvezdan Martič.

Burkež Pavliha

»Pavliho«, satirični list, je ustanovil pisatelj Fran Levstik, daljnega leta 1870 na Dunaju. Po drugi svetovni vojni je bil, kot vrsta satiričnih časopisov v socialističnih državah Vzhodne Evrope, to režimski projekt, ki je bil sprva ustanovljen kot protiutež in ventil ostrim protirežimskim vicem, ki so si jih ljudje pripovedovali na ulicah in v bifejih. To so bili še zlati časi humorja. Časi ene resnice, enega humorja, in ene satire. Vsi so se smejali istim stvarem. Do šestdesetih let je Pavlihov humor postal vrhunsko artikuliran, dosegal je tedensko naklado 63.000 izvodov, kar je bila najvišja naklada kateregakoli tednika v Jugoslaviji. Socialistična oblast je budno spremljala vsebine, ki so nastajale v Pavlihi. Urednike so večkrat odstavljali, oblast pa je v najmanj enem primeru izdala ukaz o zaplembi celotne naklade. Pavliha je bil prva javna opozicija režimu, ki pa ga je oblast nekako tolerirala. Mladina in Nova revija in sta prišli kasneje. V osamosvojitvenem letu 1991 je bila naklada Pavlihe le še žalostnih 2.600 izvodov. Enotne resnice ni bilo več, kar je bilo smešno enim, ni bilo drugim. In obratno. Meja med humorjem in resničnostjo je v demokraciji počasi izginjala, demokracija pa postajala bizarnejša od vsakršnega humorja ali satirikove domišljije. Ljudje so se smejali čedalje manj. Humor se je preselil v druge medije: na televizijo in radio, v gledališče, film in stand-up komedijo.

Orehova potica

V kuharski seriji "Okusi Slovenije" bomo v družbi kuharja Manuela Časarja spoznali slovensko kulinariko na povsem nov način. V 11 epizodah bo Manuel predstavil tradicionalne jedi iz različnih slovenskih pokrajin, pripravil pa jih bo na svoj, sodoben način. Tako bomo Prekmurje spoznali skozi repo, dodole in prekmursko gibanico, Štajersko skozi kislo juho in pohorsko omleto, Dolenjsko skozi matevž in belokranjsko pogačo. Notranjska bo predstavljena z orehovo potico in štruklji, Gorenjska pa z ajdovo kašo, kranjsko klobaso in blejsko kremno rezino. Primorska si bo zaslužila posebno zgodbo skozi pripravo idrijskih žlikrofov z drobljencem in jote. Priprava tradicionalnih jedi na moderen način je najboljši način, da pristna slovenska kuhinja prevzame nove generacije.

Kresno mesto

Folklorno društvo Kres je pomemben predstavnik folklornega izročila na Slovenskem in prepoznaven ambasador Novega mesta in države, ki jima pripada. Leta 2021 je društvo, ki predstavlja središče folklorne ustvarjalnosti na Dolenjskem, praznovalo 45-letnico svojega delovanja in ustvarilo vizualno razgiban dokumentarni plesni film. Film pripoveduje o zgodovini društva, udeleževanjih na mednarodnih folklornih festivalih, o zanimivih družinskih zgodbah, ki so se spletle med člani društva, predvsem pa o prispevku društva k ohranjanju slovenske ljudske dediščine. V filmu so uporabljeni tudi redko videni arhivski posnetki filma Pomlad v Beli Krajini, ki ga je leta 1952 posnel Metod Badjura. Dokumentarni film bogatijo pripovedi članov in članic in številne zgodbe, ki so zaznamovale društveno dejavnost in razmah folklore na Dolenjskem. O pomenu društva spregovorijo tudi vodja skupine Branka Moškon, etnologinja Marija Makarovič, etnokoreolog Mirko Ramovš in etnolog Bojan Knific. Režiserja Anuša Gaši in Jurij Moškon, scenaristi Erika Blažič, Klara Golić, Branka Moškon, Andrej Kovačič in Anuša Gaši.

Uglašeno sobivanje - 40 let Druge godbe

Dokumentarni film o štirih desetletjih mednarodnega festivala Druga godba, ki je v naš prostor pripeljal večkulturnost. Ibrahim Nouhoum, dolgoletni obiskovalec festivala, je v 80. letih prišel k nam kot študent iz Malija. Spominja se, da v tistem času v Jugoslaviji ni bilo slišati afriške glasbe. Zato je bila Druga godba zanj praznik. Z Ibrahimom se sprehodimo skozi izbrane koncertne posnetke ter spomine ključnih protagonistov mednarodnega festivala Druga godba, ki že štirideset let širi obzorja v našem prostoru ter nas z glasbo različnih zvrsti, izrazov in kultur nagovarja k sprejemanju drugačnosti v vseh pojavnih oblikah. To je festival, ki nas uči uglašenega sobivanja. Scenarij in režija Maja Pavlin

Pivovarska vojna

Navezanost na blagovno znamko piva mnogi primerjajo s pripadnostjo nogometnemu klubu ali celo veri. Piva se ne zamenja! Tudi zato je bila Slovenija dolgo razdeljena na pol, na pivce piva z rdečo in pivce piva z zeleno nalepko, Union in Laško. Delitev je presegla običajno navijaštvo in tekmovanje, oviranje, nagajanje, poskusi prevzema so prerasli v vojno. Prevzemna vojna dveh pivovarn pa je s podporo politike odprla vrata tajkunizaciji Slovenije, ki se je končala z več milijardno bančno luknjo. Med najbolj zlorabljenimi žrtvami vojne je bil nacionalni interes. Od dela, znanja in denarja številnih generacij, ni ostalo nič. Usoda naroda, karakter posameznikov, vse, kar je značilno za sistem in državo, v eni zgodbi. Pivovarska vojna. Scenarij in režija Zvezdan Martić.

Več

Teja Prinčič in Silvan Koršič

Pričevanje Teje Prinčič, ki se ji pridruži tudi nečak Silvan Koršič, nas popelje v Goriška brda, na zahodni rob države, kjer se slovenski svet začne stikati z italijanskim. Spoznamo življenje v vasi Gornje Cerovo, s čudovito cerkvijo na vzpetini. Njuni predniki so bili koloni. Niso imeli svoje zemlje in so morali polovico pridelka oddati gospodarjem. »Naša zemlja je bila dobra,« se spominja 92-letna Teja. Opiše skromne razmere, v katerih so živeli pod Italijo, a so bili kljub temu zelo povezani. Vas je »dihala kot eno«. Najhujše obdobje se je začelo leta 1944, ko je domači partizan – terenec – streljal na nemško enoto in enega od vojakov hudo ranil. Nemci so se maščevali tako, da so postrelili 10 domačinov, dve ubiti ženski sta bili noseči. Domač duhovnik Ludvik Rusjan je poskušal pomagati nesrečnim žrtvam, a ga je, kot pove Prinčičeva, nemški oficir oklofutal in grobo zavrnil. Kljub temu je bila skupina ljudi rešenih. O materi, ki je bila med rešenimi, pripoveduje Tejin nečak Silvan Koršič, ki je bil takrat še otrok. Med drugim se spomni, da je pri reševanju ljudi pomagal tudi eden od vojakov. Po vojni je o tragediji v vasi napisal šolski spis ter v njem omenil, da niso bili vsi Nemci slabi – dobil je ukor in bil skoraj izključen iz šole. O tem prizadeto pripoveduje, saj ga je ta krivica zaznamovala za vse življenje. Z njim se odpravimo tudi na pokopališče, kjer je pokopan dijak Mirko Brezavšček, član skupine Črnih bratov, ki je bil žrtev fašističnega terorja. Z gospodom Silvanom se razgledamo po pokrajini, ki se razprostira proti Vipavski dolini, morju in Krminski gori, ter se odpravimo še v lepo domačo cerkev sv. Nikolaja, ki dominira nad vasjo. Silvan Koršič pripoveduje o izjemnem domačem duhovniku Ludviku Rusjanu, ki je bil odločen borec proti fašizmu, a je pozneje, tako kot številni primorski čedermaci, postal žrtev komunističnega režima, ki je preganjal in zapiral tudi primorske duhovnike. V nadaljevanju pričevanja izvemo, kakšno blagostanje je bilo v Brdih po tem, ko so tam po vojni vladali zavezniki, in kakšno pomanjkanje se je začelo po jugoslovanski zasedbi. Takrat je veliko ljudi prebegnilo čez mejo. Izkušnjo z graničarji, rekli so jim »družeti« in miličniki, je imela tudi Teja Prinčič. Ne glede na vse so po vojni dobili nekaj svoje zemlje in si s trdim delom na kmetiji zelo opomogli. Sadje, ki so ga ženske nekoč nosile prodajat v Gorico, za kar je bilo potrebne uro in pol hoje v eno smer, so nato prodajali vse do Ljubljane. Prinčičeva je bila dejavna tudi pri briških kmečkih ženskah, ki so ponesle sloves domačega izročila po vsej Sloveniji. Preizkušenj v njenem življenju ni manjkalo, smrti hčerke in pozneje moža sta jo najbolj prizadeli. Kljub temu pomirjena, z vero in upanjem gleda v prihodnost. Kot pravi, ima okoli sebe dobre ljudi, veseli pa jo tudi, da je nečak poprijel za delo na kmetiji. S praga njene hiše se ob jasnem zimskem dnevu – takšen je bil tudi dan našega obiska – kot na dlani vidijo Alpe in italijanski Dolomiti. Vse to bomo lahko ob bogati vsebini videli v oddaji, v kateri sta sodelovala Teja Prinčič in Silvan Koršič.

Alojzija in Stanislav Korošec

Pričevalca Stanislav in Lojzka Korošec sta odraščala v času, ko je vojna razklala družine, vasi in življenja. Stanislav se spominja razpada Italije ter preoblikovanja vaških straž v domobranske enote, v katerih sta služila njegova brata. Zaznamovali so ju partizanski napadi, med njimi napad brigade, ki ji je poveljeval komandant Daki, na Grahovo. Tam je padel pesnik France Balantič. Posebej pretresljiva je bila usoda župnika Antona Hrena, ki je bil zaradi izdaje izročen partizanom, mučen in ubit; njegov grob so ljudje v tišini obnavljali, dokončno pa so ga uredili šele po osamosvojitvi. Po vojni, med povojnimi poboji, so vsi trije Stanislavovi bratje izginili brez sledu: šestnajstletni Tone je bil zazidan v Hudi jami, dvaindvajsetletnega Korleta so najverjetneje odpeljali v Kočevje, Jože pa je po sledeh, ki vodijo do Škofovih zavodov, preprosto izginil. Stanislav je pozneje služil vojaški rok na mejah nove države, prestal zapor zaradi poskusa bega in se nazadnje rešil na Zahod. Gospa Lojzka Korošec prihaja iz velike družine, tudi to je vojna popolnoma razklala: en brat je bil partizan, drugi interniranec, tretji domobranski ujetnik. Kot deklica je doživljala strah pred nočnimi obiski partizanov, mamino mučenje na Mokrcu ter življenje v lakoti in nenehni negotovosti. Po vojni je sledila strogo politizirana vsakdanjost, polna mitingov, ideologije in prikritih resnic. Njuni pričevanji razkrivata, kako so vojna, nasilje, likvidacije ter izgubljeni in prikriti grobovi zaznamovali otroštvo in kako se posledice teh tragedij še vedno čutijo v domovih, kjer so manjkali očetje, bratje in … odgovori.

Andrej Kosič, 2. del

V drugem delu pričevanja nam Andrej Kosič, vsestranska in prepoznavna osebnost slovenskega kulturnega prostora, razkriva, kako je s svojim delom zaznamoval umetniško, družbeno in narodno zavest Slovencev v zamejstvu. Po vojni se je družina preselila v Miren, kjer so začeli znova. Oče je obnovil čevljarsko obrt in odprl trgovino v Raštelu, ki je postala znana na Primorskem in tudi drugod po Sloveniji. Andrej se je vključil v delo: »Moj oče mi je pokazal, kako izbrati pravo usnje in pripraviti čevlje po meri – to je bila prava umetnost.« Slikarsko pot je začel pri Mihaeli Adelgundis Černic, pozneje pa se je izpopolnjeval pri goriških slikarjih. Od leta 1954 razstavlja na samostojnih in skupinskih razstavah, udeležuje se likovnih srečanj in je v Raštelu odprl svojo galerijo. Njegova umetnost je močno povezana s kraško in vipavsko pokrajino, še posebej z jesenskim barvnim spektrom.

Andrej Kosič, 1.del

Andrej Kosič, rojen leta 1933 v Rupi pri Mirnu, je slovenski slikar in podjetnik, ki je otroštvo preživel med Ilirsko Bistrico, Mirnom in Gorico. Spominja se, kako je kot otrok obiskoval italijansko šolo v času fašizma: »Doma smo govorili slovensko, učitelji pa so bili strogi. Če nisi znal poezij, si dobil udarec po licu.« Kljub temu je ohranil ljubezen do slovenskega jezika in se že v otroštvu lotil pisanja in ustvarjanja. Med vojno je doživel tragične prizore: brkinske vasi so gorele zaradi partizanskih napadov in povračilnih ukrepov Italijanov in Nemcev. Kljub vsemu so mu zdravniki, ne glede na politično pripadnost, pomagali preživeti hude bolezni: »Če ne bi bilo zdravnika, verjetno ne bi bil živ.«

Tončka Rojc

Tončka Rojc, rojena Kavčič iz Črnega Vrha nad Idrijo, je kot otrok doživela vojno, begunstvo, spopade med partizani in domobranci ter smrt očeta, soborca Janka Premrla – Vojka. Njeno pričevanje dopolnjuje brat Janka Premrla, Marjan Premrl, ki potrjuje, da je Vojko umrl zaradi strelov partizanskih komisarjev in ne okupatorjev. Tudi Anka Poženel s svojim pričevanjem potrjuje isto zgodbo. Tončkino pričevanje razkriva, kako je vojna razklala družine, kako so otroci odraščali v strahu in lakoti ter kako je povojni režim mnoge zaznamoval kot »drugorazredne«. Pove tudi svojo pot iz revščine v Izolo, delo, družino in vzgojo treh hčerk, ter prvič javno razkriva resnico o očetu. Njena zgodba priča o pogumu, preživetju in neomajni veri v resnico ter pravičnost.

Ivko Spetič, 2. del

Ivko Spetič je pesnik, pisatelj in pomemben kulturni organizator iz Ilirske Bistrice, ki je kot pravnik in voditelj številnih društev zaznamoval lokalno kulturno življenje ter objavljal poezijo in prozo, tudi pod psevdonimom Magajna. V pričevanju se spominja na vojno in povojni čas v Bistrici: slovenski pouk v samostanu, nasilna povojna ukinitev šole in izgon sester, hudi boji med partizani in umikajočimi se Nemci ter množični povojni poboji, med njimi pomor 84 ujetnikov pri Jasenski pili. Kot otrok je opazoval ranjence v domačih hišah, prehode ujetnikov in težko življenje ob partizanskem štabu. Njegova mati je celo rešila vojaka pred usmrtitvijo. Ti dogodki so močno zaznamovali njegovo kasnejše ustvarjanje in družbeno delo.

Ivko Spetič, 1. del

Pričevalec Ivko Spetič pripoveduje o otroštvu v Ilirski Bistrici, družini gostilničarjev ter koreninah staršev iz Vremske in Košanske doline. Pričuje o življenju pod fašističnim terorjem: o ukinitvi slovenskih društev, preimenovanjih, pritiskih v šoli in prepovedi slovenščine. Po italijanski kapitulaciji doživi tudi nacistični teror: prihod nemških tankov, smrt družinskega prijatelja ter dve dramatični izkušnji, v katerih kot otrok reši očetovo življenje pred nemškimi vojaki. Opiše prihod Šercerjeve brigade, italijanska in nemška maščevanja nad civilisti, požige in pokole v okoliških vaseh. Ko se Nemci znova utrdijo v Bistrici, se del enote nastani v njihovi hiši, pozneje pa ta zaradi sumov partizanske dejavnosti postane stalna tarča nočnih racij, iz katerih se družina večkrat reši zgolj po božji previdnosti.

Marija Vižintin in Jožefa Perko

Marija Vižintin, rojena Muhič, iz Višenj v Suhi krajini prihaja iz delavne kmečke družine z desetimi otroki. Njeno otroštvo je bilo kljub skromnim razmeram polno topline in vere. Živeli so preprosto, a povezano. Starši pa so otroke spodbujali k učenju in branju. k učenju in branju. Živeli so preprosto, a povezano in polno družinske ljubezni. Iz obdobja vojne se spominja prihoda Italijanov in najhujšega dogodka njenega otroštva, italijanskega bombardiranja Višenj leta 1943. Takrat je zgorela vsa vas. Družina se je rešila iz goreče kleti in noč preživela v gozdu. Po teh dogodkih sta sledila strah in pomanjkanje. Po kapitulaciji Italije so prišli Nemci in partizani. Marija pričuje o času groze in poguma, ko je mati s svojo močjo in ljubeznijo obdržala družino skupaj. Jožefa Perko, rojena Kapinčkova, iz Ambrusa je teta Marije Vižintin. Jožefa izvira iz glasbene kmečke družine s trinajstimi otroki. Med vojno je bila priča napadu partizanov na Ambrus, med katerim so bili ubiti njen brat Jože in več vaščanov. Kljub bolečini doma niso gojili sovraštva, pomagali so tudi lačnim partizanom. Njeni štirje bratje so se pridružili domobrancem in se ob koncu vojne umaknili na Koroško. Pepca je leta pozneje izvedela, da so bili vsi trije bratje ubiti v Macesnovi gorici pri Kočevju. Po vojni so oblasti zaprle tudi očeta, sodili so mu v Novem mestu. Vendar je čudežno preživel in se vrnil domov. Pepca v pričevanju izraža bolečino zaradi izgubljenih bratov, pa tudi dostojanstvo, vero in pogum svoje družine, ki je kljub tragedijam ostala pokončna in sočutna do drugih. Njeno pričevanje je ganljiva pripoved o trpljenju, izgubi in preživetju družine v času bratomorne vojne.

Dominik Gregorič

Dominik Gregorič, rojen leta 1930 v Zaloščah, je s pretanjenim spominom opisal življenje na Goriškem v času fašizma, druge svetovne vojne in povojnih let. Pripoveduje o otroštvu v italijanski šoli, zatiranju slovenskega jezika, težkem kmečkem življenju in ohranjanju trdne narodne in verske identitete. V pričevanju izstopa tudi opis povojnega komunističnega nasilja – od represije nad duhovniki, tajnih krstov, političnih zaslišanj in pritiskov do likvidacij. Med drugim pripoveduje o likvidaciji cele družine na Šempaškem polju zaradi suma sodelovanja z Italijani, duhovniku, ki so ga 13-krat privedli pred sodišče, o kruti usodi sorodnika Dominika Zorna, pripadnika VOS-a, ki je izginil brez sledu, ter o ponižujočih obveznih oddajah hrane in živine po vojni, česar se z bolečino živo spominja še danes. Dominik ne skriva občutkov strahu in nemoči, ki so tedaj vladali med prebivalstvom. Partizani, četniki, fašisti, vojaki in nato še povojna oblast so ljudem jemali dostojanstvo, svobodo in pogosto tudi življenje. Njegovo pričevanje je dragocen dokument časa, ki celovito osvetli manj znane, pogosto zamolčane plati zgodovine Primorske.

Vlado Klopčič

Vlado Klopčič, rojen leta 1927 v Ljubljani, izhaja iz premožne železničarske družine z močno versko vzgojo. Mladost je preživel v Mostah, v času, ko je življenje potekalo mirno in dostojno. Med drugo svetovno vojno se je kot najstnik vključil v odporniško gibanje, trosil propagandne listke »Živel Tito« in »Živel Osvobodilna fronta« ter bil večkrat v nevarnosti, a preživel zahvaljujoč sreči in iznajdljivosti. Po kapitulaciji Italije se je pridružil partizanom, čeprav brez vojaške izobrazbe. Po vojni se je srečal z revščino in zapletenim političnim okoljem. Ni bil član partije, kar mu je onemogočilo karierno napredovanje. Pričevalec odkrito spregovori o komunistični represiji, povojnih pobojih, montiranih procesih ter usodah ljudi, ki so jih oblasti označile za izdajalce. Njegov lastni brat je bil ustreljen kot "suma" obveščevalec. Klopčič opozarja na zlorabe oblasti, politična kadrovanja in krivice, ki jih je povzročil enopartijski sistem. Kljub vsemu je sam ostal pri življenju, kot pričevalec nekega časa, ki ni pozabil.

Valentina Kogoj

Valentina Kogoj, rojena Mikuš v Budanjah, je odraščala v času fašizma, vojne in povojne komunistične represije. Otroštvo so ji zaznamovali pomanjkanje, partizanska šola in begunstvo, a tudi izjemna učiteljica, ki ji je vlila ljubezen do znanja. Pričevalka se spominja, da so doma vedno podpirali partizane, predvsem zaradi jezika, želeli so slovensko šolo in konec italijanske oblasti. Oče je zbiral hrano za partizane, mama je bila aktivna v Antifašistični fronti žena (AFŽ), imela je skrivne sestanke. Otroke so učili molčati in skrivati informacije - veščine, ki jih je intervjuvanka ohranila vse življenje. Spominja se revolucionarnega nasilja – partizani so v kraju ubili moškega, ki je dvomil v njihovo oboroženo moč. Tudi enega domobranca, ki se je po vojni vračal domov, naj bi zajeli, mučili in ubili. Njegova družina ga nikoli ni smela pokopati ali izvedeti, kje je pokopan. Kot otrok je pogosto sanjala, da jo lovijo Nemci. Tesnobne sanje so jo spremljale tudi v odrasli dobi, vse dokler ni odšla na Švedsko. Kljub pritiskom in je leta 1953 maturirala na učiteljišču v Tolminu in se zaposlila kot učiteljica. V 60. letih je odšla na Švedsko, kjer je ostala več desetletij. Tam je kot učiteljica delala z otroki priseljencev z vsega sveta, se učila jezikov, spoznavala druge kulture ter živela svojo vero in notranjo svobodo. Slovenskemu jeziku je ostala predana, tudi kot mati. Po vrnitvi v domovino se je vključila v molitveno skupnost in zbirala zgodbe iz preteklosti. Vera in jezik sta bila njena temeljna vodila; najlepši spomin pa ji ostaja plebiscit za samostojno Slovenijo.

Vera Muha

Vera Muha, rojena leta 1936 v Klancu pri Kozini, prihaja iz velike kmečke družine. Kot otrok je doživela bombardiranje, zrušitev mostu v vasi, beg pred Nemci in stalni strah pred represalijami. Vera se spominja pomanjkanja in solidarnosti med sosedi ter vloge duhovnika Piščanca, ki je večkrat rešil vaščane pred smrtjo. Med vojno so jih v šoli učili partizanskih pesmi, ne pa branja in pisanja. Lepe spomine je ohranila na učiteljico Anko Šebenik, ki jo je kasneje nepričakovano ponovno srečala. Po vojni je zaradi trdega komunističnega režima in slabih življenjskih pogojev veliko ljudi zbežalo na zahod. Opiše tragičen primer nosečega dekleta, ki je bilo ubito med poskusom bega čez mejo. Vera jasno ločuje med politično motiviranimi dejanji in preprosto željo po preživetju. Njena zgodba je dragoceno pričevanje o življenju na Primorskem v času druge svetovne vojne in o neuničljivem duhu ljudi, ki so znali preživeti tudi v najtežjih časih.

Margarete Jahn

Margarete Jahn, rojena Kraner leta 1943 v Mariboru, danes živi v San Diegu v ZDA. Njen starši, nemško govoreča Mariborčana, sta bila po koncu vojne zaradi članstva v Kulturbundu usmrčena. Otroštvo je preživela v pomanjkanju in družbeni izključenosti, zaznamovana z izgubo, predsodki in strahom. Zbirali so mleko, drva in celo borove storže za kurjavo. Margarete se spominja, kako so skupaj z bratranci in teto skrivaj žagali veje v gozdu, dokler jih ni zalotila milica. Kot otroci so se bali in jokali, a jih je miličnik opozoril in jih pustil oditi. Leta 1954 je s teto in bratom pobegnila v Avstrijo, kjer so začeli novo življenje. Skupaj z možem se je po upokojitvi odločila poiskati priznanje za žrtve povojnih pobojev in postaviti spomenik. Pisala sta vladam Avstrije, Nemčije in Slovenije, a odgovor so prejeli od vseh razen iz rojstnega Maribora. Njuno prizadevanje je vodilo do sodelovanja z raziskovalcem množičnih grobišč Martinom Kostrevcem. Po letih prizadevanj in sodelovanja je doživela simbolno zadoščenje. Kljub bolečim izkušnjam Margarete ostaja čustveno povezana s Slovenijo, a jasno izraža, da povojno nasilje nad nedolžnimi ni bilo opravičljivo.

Feliks Knez

Pričevanje Feliksa Kneza predstavlja dragocen zgodovinski vir o življenju koroškega podeželja v prvi polovici 20. stoletja ter o posledicah druge svetovne vojne. Feliks, rojen leta 1930 v Zgornjem Razborju, prihaja iz premožne kmečke družine, ki izvira iz Koroške. Njihova domačija, po domače pri Zgornjem Kotniku, s priimkom Knez, je obsegala kar 200 hektarjev in je bila ena največjih v okolici. Družina je živela od zemlje, lesa in trdega dela, v vsakdanjem življenju pa so bile pomembne skromnost, vera in red. V pričevanju Feliks oživi življenje na samozadostni visokogorski kmetiji, pa tudi tragično usodo, ki je doletela njegovo družino med drugo svetovno vojno. Kmetijo je partizanska enota požgala, ker gospodar ni želel sodelovati, kljub temu da jih je še istega večera pogostil. V enem samem koncu tedna je na tem območju pogorelo deset kmetij. Zgodba njegovega najstarejšega brata Franca pripoveduje o življenju in smrti ter še vedno čaka na pietetni pokop. Dolga leta se o teh dogodkih ni govorilo – šele zdaj, po desetletjih molka, Feliks, kot edini še živeči izmed enajstih otrok, deli zgodbo, ki je zaznamovala ne le njegovo družino, temveč tudi širšo skupnost. Življenje Feliksa Kneza pri Spodnjem Kotniku ni le mirna starostna postaja, temveč živa priča časa. Je zgodba človeka, ki je preživel izgubo doma, bratov in otroštva, a kljub vsemu ohranil vero v življenje. Feliks pričuje za vse tiste, ki glasu niso imeli, ter za prihodnje generacije, da ne bi pozabile. Odpira prostor za razmislek o odgovornosti do zgodovinske resnice ter o pomenu ohranjanja ustnega izročila kot temelja za razumevanje preteklosti.

Željko Šribar

Željko Šribar, rojen leta 1935 v Zagrebu, živi danes v Novem mestu. Njegovo življenje je prežeto z bogato družinsko dediščino, ki sega v vas Ardro pri Raki, s sledovi keltskega izvora, avstrijskega vpliva in izkušenj iz različnih zgodovinskih obdobij – od Avstro-Ogrske, prek Kraljevine Jugoslavije, do socialistične federacije. Otroštvo mu je zaznamovala druga svetovna vojna: izkušnje življenja v nacistični Nemčiji, opazovanje antisemitizma in grozot vojne, preselitev v Slovenijo ter beg pred deportacijo na Hrvaško. V ospredju pričevanja so tudi zgodbe očeta in deda – veterana soške fronte – in sestre partizanke. Kritično se ozira na povojno obdobje, še posebej na centralizacijo oblasti v Beogradu. V medicino je vstopil skoraj po naključju, a poklic porodničarja ga je takoj pritegnil. Kot praktik z izostrenim čutom za ljudi je v porodnišnici našel svoje poslanstvo. Opravil je ogromno carskih rezov, z babicami in osebjem pa je gradil zaupen odnos. Ključ njegovega dela je bilo sočutje – in prepričanje, da mora vsak pacient od zdravnika oditi zadovoljen.

Andrej Černe

Andrej Černe se je rodil leta 1933 v Solkanu, v številčni in delavni družini. Otroštvo je preživljal v skromnih razmerah, a z močno povezanostjo domačih. Mama je pridelovala hrano in jo prodajala v Gorici, oče je bil vojni invalid iz prve svetovne vojne. Družina je v času fašizma kljub pritiskom ohranjala slovensko identiteto. Pomembno vlogo so imeli tudi duhovniki, ki so skrbeli za slovenščino pri mašah in pouku. Otroci so že zgodaj zaznali napetosti – partizani so začeli sabotaže, Italijani pa so jih poskušali zatreti. Jeseni 1944 je Solkan pretresel umor vajenca Julija Ceja - ustrelil ga je partizanski terenec sredi belega dne, kar je med ljudmi povzročilo šok in nemir. Po italijanskem umiku so prišli Nemci in razmere so se še zaostrile. Domačini so pod prisilo obnavljali porušeno infrastrukturo, ponoči pa so partizani rušili naprej. Po vojni so se širile govorice o likvidacijah v Trnovskem gozdu in Grgarju. Eden od partizanov je nekoč zaupal kolegom, naj se ne javijo za določene "naloge", saj ga je izkušnja streljanja v Grgarju globoko pretresla. Ljudje so vedeli za morišča, a molčali. Življenje se je po vojni počasi normaliziralo, a spremljala ga je komunistična propaganda. Zgodba Andreja Černeta ni le njegova osebna zgodba, temveč glas celotne generacije, ki je kljubovala vojni, ohranila jezik, kulturo in dostojanstvo.

Več

Viktor Gojkovič in Irena Čuk, 3. del

Kiparja in restavratorja Viktor Gojkovič in Irena Čuk živita v občini Hajdina pri Ptuju. Njun kiparski in restavratorski opus sta izjemno obsežna in pomembna. Restavrirala sta tako freske kot kiparsko spomeniško dediščino. Viktor Gojkovič je ob avtorstvu številnih javnih spomenikov tudi eden izmed naših najboljših portretistov, njegovo restavratorsko delo pa obsega najpomembnejše umetnostne spomenike na Štajerskem, tudi samostana in cerkve na Ptuju ter slovito baziliko na Ptujski gori. V vseh cerkvah, še posebej na Ptujski gori, so postavljena tudi njegova kiparska dela. Posebnost Viktorjevega kiparstva je odlivanje posmrtnih mask, iz katerih pogosto nastajajo presunljive portretne skulpture. Irena Čuk je kot izjemna kiparka sicer razstavljala manjkrat, njen obsežen restavratorski opus pa obsega predvsem odkrivanje in obnovo cerkvenih fresk. V prvem in drugem delu bomo ob njuni pripovedi spoznavali predvsem njuno življenje in njune zanimive prednike. Tretji del je bil v celoti posnet v božjepotni cerkvi na Ptujski gori. V naslednjih delih oddaje bomo ob številnih drugih umetnostnih spomenikih predstavili predvsem njuna restavratorska dela v ptujski minoritski cerkvi in cerkvi dominikanskega samostana ter v ptujski proštijski cerkvi, v cerkvah v Ormožu in Cerkvenjaku ter drugod, tudi mariborsko kužno znamenje ... Peti del je posvečen njunemu kiparskemu ustvarjanju in spominskim pripovedim njunih prijateljev. Po umetnostnih spomenikih nas bo popeljal umetnostni zgodovinar dr. Branko Vnuk iz Pokrajinskega muzeja Ptuj Ormož, zgodbe o obnovah cerkva in samostanov pa bodo pripovedovali tudi ptujski patri minoriti. Poseben čar oddajam dajejo arhivski posnetki njunih restavratorskih del, ki so nastali v zadnjih treh desetletjih, objavljenih pa je tudi veliko dokumentarnih fotografij iz njunega arhiva in številnih drugih virov. Oddaja Spomini: Viktor Gojkovič in Irena Čuk je petdelna. Vabljeni na privlačno umetnostnozgodovinsko in zgodovinsko popotovanje skozi čas.

Viktor Gojkovič in Irena Čuk, 2.del

Kiparja in restavratorja Viktor Gojkovič in Irena Čuk živita v občini Hajdina pri Ptuju. Njun kiparski in restavratorski opus sta izjemno obsežna in pomembna. Restavrirala sta tako freske kot kiparsko spomeniško dediščino. Viktor Gojkovič je ob avtorstvu številnih javnih spomenikov tudi eden izmed naših najboljših portretistov, njegovo restavratorsko delo pa obsega najpomembnejše umetnostne spomenike na Štajerskem, tudi samostana in cerkve na Ptuju ter slovito baziliko na Ptujski gori. V vseh cerkvah, še posebej na Ptujski gori, so postavljena tudi njegova kiparska dela. Posebnost Viktorjevega kiparstva je odlivanje posmrtnih mask, iz katerih pogosto nastajajo presunljive portretne skulpture. Irena Čuk je kot izjemna kiparka sicer razstavljala manjkrat, njen obsežen restavratorski opus pa obsega predvsem odkrivanje in obnovo cerkvenih fresk. V prvem in drugem delu bomo ob njuni pripovedi spoznavali predvsem njuno življenje in njune zanimive prednike. Tretji del je bil v celoti posnet v božjepotni cerkvi na Ptujski gori. V naslednjih delih oddaje bomo ob številnih drugih umetnostnih spomenikih predstavili predvsem njuna restavratorska dela v ptujski minoritski cerkvi in cerkvi dominikanskega samostana ter v ptujski proštijski cerkvi, v cerkvah v Ormožu in Cerkvenjaku ter drugod, tudi mariborsko kužno znamenje ... Peti del je posvečen njunemu kiparskemu ustvarjanju in spominskim pripovedim njunih prijateljev. Po umetnostnih spomenikih nas bo popeljal umetnostni zgodovinar dr. Branko Vnuk iz Pokrajinskega muzeja Ptuj Ormož, zgodbe o obnovah cerkva in samostanov pa bodo pripovedovali tudi ptujski patri minoriti. Poseben čar oddajam dajejo arhivski posnetki njunih restavratorskih del, ki so nastali v zadnjih treh desetletjih, objavljenih pa je tudi veliko dokumentarnih fotografij iz njunega arhiva in številnih drugih virov. Oddaja Spomini: Viktor Gojkovič in Irena Čuk je petdelna. Vabljeni na privlačno umetnostnozgodovinsko in zgodovinsko popotovanje skozi čas.

Viktor Gojkovič in Irena Čuk, 1.del

Kiparja in restavratorja Viktor Gojkovič in Irena Čuk živita v občini Hajdina pri Ptuju. Njun kiparski in restavratorski opus sta izjemno obsežna in pomembna. Restavrirala sta tako freske kot kiparsko spomeniško dediščino. Viktor Gojkovič je ob avtorstvu številnih javnih spomenikov tudi eden izmed naših najboljših portretistov, njegovo restavratorsko delo pa obsega najpomembnejše umetnostne spomenike na Štajerskem, tudi samostana in cerkve na Ptuju ter slovito baziliko na Ptujski gori. V vseh cerkvah, še posebej na Ptujski gori, so postavljena tudi njegova kiparska dela. Posebnost Viktorjevega kiparstva je odlivanje posmrtnih mask, iz katerih pogosto nastajajo presunljive portretne skulpture. Irena Čuk je kot izjemna kiparka sicer razstavljala manjkrat, njen obsežen restavratorski opus pa obsega predvsem odkrivanje in obnovo cerkvenih fresk. V prvem in drugem delu bomo ob njuni pripovedi spoznavali predvsem njuno življenje in njune zanimive prednike. Tretji del je bil v celoti posnet v božjepotni cerkvi na Ptujski gori. V naslednjih delih oddaje bomo ob številnih drugih umetnostnih spomenikih predstavili predvsem njuna restavratorska dela v ptujski minoritski cerkvi in cerkvi dominikanskega samostana ter v ptujski proštijski cerkvi, v cerkvah v Ormožu in Cerkvenjaku ter drugod, tudi mariborsko kužno znamenje ... Peti del je posvečen njunemu kiparskemu ustvarjanju in spominskim pripovedim njunih prijateljev. Po umetnostnih spomenikih nas bo popeljal umetnostni zgodovinar dr. Branko Vnuk iz Pokrajinskega muzeja Ptuj Ormož, zgodbe o obnovah cerkva in samostanov pa bodo pripovedovali tudi ptujski patri minoriti. Poseben čar oddajam dajejo arhivski posnetki njunih restavratorskih del, ki so nastali v zadnjih treh desetletjih, objavljenih pa je tudi veliko dokumentarnih fotografij iz njunega arhiva in številnih drugih virov. Oddaja Spomini: Viktor Gojkovič in Irena Čuk je petdelna. Vabljeni na privlačno umetnostnozgodovinsko in zgodovinsko popotovanje skozi čas.

Franko Košuta, 4. del

Mednarodno znan ladjedelski inženir Franko Košuta je bil rojen leta 1943 v vasi Križ pri Trstu. V zadnjih treh desetletjih se ob svojem delu intenzivno posveča preučevanju, ohranjanju, vrednotenju in predstavitvi zgodovine pomorstva in ribištva na avtohtoni slovenski obali med Trstom ter izlivom reke Timave in je duša Ribiškega muzeja tržaškega primorja v Križu. V štirih delih svojih Spominov nas bo z vsem svojim sredozemskim šarmom in zavzetostjo najprej vodil skozi preteklost in sedanjost nekdaj skoraj v celoti slovenskih vasi Škedenj, Barkovlje, Kontovel, Prosek, Križ, Nabrežina, Sesljan, Devin, Štivan ter tudi s Slovenci povezanih krajev od Tržiča do otoka Barbane v Gradeški laguni. Na drugi strani Tržaškega zaliva pa nas bo od Savudrije na Hrvaškem popeljal skozi slovenska obmorska mesta Piran, Izolo in Koper nazaj v Trst. Habsburški Trst je bil v drugi polovici 19. stoletja mesto z največ slovenskimi prebivalci. Od 240 000 prebivalcev je bilo kar 60 000 Slovencev. V Ljubljani je v tistem času živelo le okoli 40 000 ljudi, od tega je bilo kakih 10 000 Nemcev. Spoznali bomo tudi ugledne slovenske ladjarje v Trstu iz druge polovice 19. in začetka prejšnjega stoletja, ki so se s svojo sposobnostjo povzpeli med najuspešnejše in najbogatejše Tržačane, obenem pa so bili zaradi svoje trdne slovenske narodne zavesti pomembni meceni. V drugem delu bomo spoznali življenje Franka Košute. Otroštvo je preživel med ribiči v Križu. Šolal se je na piranski pomorski šoli in študiral na zagrebški univerzi. Postal je uspešen ladjedelski inženir. Franko Košuta živi in dela v Trstu. Še vedno pa je tesno povezan s Križem in je še zmeraj srce tamkajšnjega kulturnega dogajanja. Tretji del Spominov je posvečen zgodovini vasi Križ in vrsti slavnih Križanov iz preteklosti in sedanjosti. To so: najbogatejša Slovenka vseh časov, »kraljica bombaža« Joža Sedmak Finney; arhitekt Viktor Sulčič, ki je zgradil najpomembnejše stavbe v Buenos Airesu; slikar našega morja Albert Sirk; svetovna operna zvezda, tenorist Carlo Cossutta; igralca Slovenskega stalnega gledališča v Trstu, ki ju poznamo tudi iz številnih filmov, Miranda Caharija in Livij Bogatec; igralec in režiser Just Košuta; pesnik in prevajalec Miroslav Košuta; esejist in prevajalec ter profesor slovenščine na tržaški univerzi dr. Miran Košuta; novinar Primorskega dnevnika Sandor Tence; zgodovinarka prof. dr. Marta Verginella in drugi. V zadnjem delu Spominov nam bo Franko Košuta predstavil zbirko Ribiškega muzeja v Križu. Pripoved Franka Košute je pospremljena s stotinami redko ali še nikoli javno predstavljenih arhivskih fotografij ter izjemno zanimivimi in dokaj neznanimi arhivskimi filmi.

Franko Košuta, 3. del

Mednarodno znan ladjedelski inženir Franko Košuta je bil rojen leta 1943 v vasi Križ pri Trstu. V zadnjih treh desetletjih se ob svojem delu intenzivno posveča preučevanju, ohranjanju, vrednotenju in predstavitvi zgodovine pomorstva in ribištva na avtohtoni slovenski obali med Trstom ter izlivom reke Timave in je duša Ribiškega muzeja tržaškega primorja v Križu. V štirih delih svojih Spominov nas bo z vsem svojim sredozemskim šarmom in zavzetostjo najprej vodil skozi preteklost in sedanjost nekdaj skoraj v celoti slovenskih vasi Škedenj, Barkovlje, Kontovel, Prosek, Križ, Nabrežina, Sesljan, Devin, Štivan ter tudi s Slovenci povezanih krajev od Tržiča do otoka Barbane v Gradeški laguni. Na drugi strani Tržaškega zaliva pa nas bo od Savudrije na Hrvaškem popeljal skozi slovenska obmorska mesta Piran, Izolo in Koper nazaj v Trst. Habsburški Trst je bil v drugi polovici 19. stoletja mesto z največ slovenskimi prebivalci. Od 240 000 prebivalcev je bilo kar 60 000 Slovencev. V Ljubljani je v tistem času živelo le okoli 40 000 ljudi, od tega je bilo kakih 10 000 Nemcev. Spoznali bomo tudi ugledne slovenske ladjarje v Trstu iz druge polovice 19. in začetka prejšnjega stoletja, ki so se s svojo sposobnostjo povzpeli med najuspešnejše in najbogatejše Tržačane, obenem pa so bili zaradi svoje trdne slovenske narodne zavesti pomembni meceni. V drugem delu bomo spoznali življenje Franka Košute. Otroštvo je preživel med ribiči v Križu. Šolal se je na piranski pomorski šoli in študiral na zagrebški univerzi. Postal je uspešen ladjedelski inženir. Franko Košuta živi in dela v Trstu. Še vedno pa je tesno povezan s Križem in je še zmeraj srce tamkajšnjega kulturnega dogajanja. Tretji del Spominov je posvečen zgodovini vasi Križ in vrsti slavnih Križanov iz preteklosti in sedanjosti. To so: najbogatejša Slovenka vseh časov, »kraljica bombaža« Joža Sedmak Finney; arhitekt Viktor Sulčič, ki je zgradil najpomembnejše stavbe v Buenos Airesu; slikar našega morja Albert Sirk; svetovna operna zvezda, tenorist Carlo Cossutta; igralca Slovenskega stalnega gledališča v Trstu, ki ju poznamo tudi iz številnih filmov, Miranda Caharija in Livij Bogatec; igralec in režiser Just Košuta; pesnik in prevajalec Miroslav Košuta; esejist in prevajalec ter profesor slovenščine na tržaški univerzi dr. Miran Košuta; novinar Primorskega dnevnika Sandor Tence; zgodovinarka prof. dr. Marta Verginella in drugi. V zadnjem delu Spominov nam bo Franko Košuta predstavil zbirko Ribiškega muzeja v Križu. Pripoved Franka Košute je pospremljena s stotinami redko ali še nikoli javno predstavljenih arhivskih fotografij ter izjemno zanimivimi in dokaj neznanimi arhivskimi filmi.

Franko Košuta, 2. del

Mednarodno znan ladjedelski inženir Franko Košuta je bil rojen leta 1943 v vasi Križ pri Trstu. V zadnjih treh desetletjih se ob svojem delu intenzivno posveča preučevanju, ohranjanju, vrednotenju in predstavitvi zgodovine pomorstva in ribištva na avtohtoni slovenski obali med Trstom ter izlivom reke Timave in je duša Ribiškega muzeja tržaškega primorja v Križu. V štirih delih svojih Spominov nas bo z vsem svojim sredozemskim šarmom in zavzetostjo najprej vodil skozi preteklost in sedanjost nekdaj skoraj v celoti slovenskih vasi Škedenj, Barkovlje, Kontovel, Prosek, Križ, Nabrežina, Sesljan, Devin, Štivan ter tudi s Slovenci povezanih krajev od Tržiča do otoka Barbane v Gradeški laguni. Na drugi strani Tržaškega zaliva pa nas bo od Savudrije na Hrvaškem popeljal skozi slovenska obmorska mesta Piran, Izolo in Koper nazaj v Trst. Habsburški Trst je bil v drugi polovici 19. stoletja mesto z največ slovenskimi prebivalci. Od 240 000 prebivalcev je bilo kar 60 000 Slovencev. V Ljubljani je v tistem času živelo le okoli 40 000 ljudi, od tega je bilo kakih 10 000 Nemcev. Spoznali bomo tudi ugledne slovenske ladjarje v Trstu iz druge polovice 19. in začetka prejšnjega stoletja, ki so se s svojo sposobnostjo povzpeli med najuspešnejše in najbogatejše Tržačane, obenem pa so bili zaradi svoje trdne slovenske narodne zavesti pomembni meceni. V drugem delu bomo spoznali življenje Franka Košute. Otroštvo je preživel med ribiči v Križu. Šolal se je na piranski pomorski šoli in študiral na zagrebški univerzi. Postal je uspešen ladjedelski inženir. Franko Košuta živi in dela v Trstu. Še vedno pa je tesno povezan s Križem in je še zmeraj srce tamkajšnjega kulturnega dogajanja. Tretji del Spominov je posvečen zgodovini vasi Križ in vrsti slavnih Križanov iz preteklosti in sedanjosti. To so: najbogatejša Slovenka vseh časov, »kraljica bombaža« Joža Sedmak Finney; arhitekt Viktor Sulčič, ki je zgradil najpomembnejše stavbe v Buenos Airesu; slikar našega morja Albert Sirk; svetovna operna zvezda, tenorist Carlo Cossutta; igralca Slovenskega stalnega gledališča v Trstu, ki ju poznamo tudi iz številnih filmov, Miranda Caharija in Livij Bogatec; igralec in režiser Just Košuta; pesnik in prevajalec Miroslav Košuta; esejist in prevajalec ter profesor slovenščine na tržaški univerzi dr. Miran Košuta; novinar Primorskega dnevnika Sandor Tence; zgodovinarka prof. dr. Marta Verginella in drugi. V zadnjem delu Spominov nam bo Franko Košuta predstavil zbirko Ribiškega muzeja v Križu. Pripoved Franka Košute je pospremljena s stotinami redko ali še nikoli javno predstavljenih arhivskih fotografij ter izjemno zanimivimi in dokaj neznanimi arhivskimi filmi.

Franko Košuta, 1. del

Mednarodno znan ladjedelski inženir Franko Košuta je bil rojen leta 1943 v vasi Križ pri Trstu. V zadnjih treh desetletjih se ob svojem delu intenzivno posveča preučevanju, ohranjanju, vrednotenju in predstavitvi zgodovine pomorstva in ribištva na avtohtoni slovenski obali med Trstom ter izlivom reke Timave in je duša Ribiškega muzeja tržaškega primorja v Križu. V štirih delih svojih Spominov nas bo z vsem svojim sredozemskim šarmom in zavzetostjo najprej vodil skozi preteklost in sedanjost nekdaj skoraj v celoti slovenskih vasi Škedenj, Barkovlje, Kontovel, Prosek, Križ, Nabrežina, Sesljan, Devin, Štivan ter tudi s Slovenci povezanih krajev od Tržiča do otoka Barbane v Gradeški laguni. Na drugi strani Tržaškega zaliva pa nas bo od Savudrije na Hrvaškem popeljal skozi slovenska obmorska mesta Piran, Izolo in Koper nazaj v Trst. Habsburški Trst je bil v drugi polovici 19. stoletja mesto z največ slovenskimi prebivalci. Od 240 000 prebivalcev je bilo kar 60 000 Slovencev. V Ljubljani je v tistem času živelo le okoli 40 000 ljudi, od tega je bilo kakih 10 000 Nemcev. Spoznali bomo tudi ugledne slovenske ladjarje v Trstu iz druge polovice 19. in začetka prejšnjega stoletja, ki so se s svojo sposobnostjo povzpeli med najuspešnejše in najbogatejše Tržačane, obenem pa so bili zaradi svoje trdne slovenske narodne zavesti pomembni meceni. V drugem delu bomo spoznali življenje Franka Košute. Otroštvo je preživel med ribiči v Križu. Šolal se je na piranski pomorski šoli in študiral na zagrebški univerzi. Postal je uspešen ladjedelski inženir. Franko Košuta živi in dela v Trstu. Še vedno pa je tesno povezan s Križem in je še zmeraj srce tamkajšnjega kulturnega dogajanja. Tretji del Spominov je posvečen zgodovini vasi Križ in vrsti slavnih Križanov iz preteklosti in sedanjosti. To so: najbogatejša Slovenka vseh časov, »kraljica bombaža« Joža Sedmak Finney; arhitekt Viktor Sulčič, ki je zgradil najpomembnejše stavbe v Buenos Airesu; slikar našega morja Albert Sirk; svetovna operna zvezda, tenorist Carlo Cossutta; igralca Slovenskega stalnega gledališča v Trstu, ki ju poznamo tudi iz številnih filmov, Miranda Caharija in Livij Bogatec; igralec in režiser Just Košuta; pesnik in prevajalec Miroslav Košuta; esejist in prevajalec ter profesor slovenščine na tržaški univerzi dr. Miran Košuta; novinar Primorskega dnevnika Sandor Tence; zgodovinarka prof. dr. Marta Verginella in drugi. V zadnjem delu Spominov nam bo Franko Košuta predstavil zbirko Ribiškega muzeja v Križu. Pripoved Franka Košute je pospremljena s stotinami redko ali še nikoli javno predstavljenih arhivskih fotografij ter izjemno zanimivimi in dokaj neznanimi arhivskimi filmi.

Matija Malešič, 3. del

Matija Malešič, rojen leta 1933 v Svečini pri Mariboru, je otroštvo preživljal v različnih krajih, saj se je družina veliko selila. Njegov oče je bil namreč visoki državni uradnik, okrajni glavar v več slovenskih krajih in tudi zelo bran pisatelj. Nazadnje je služboval v Škofji Loki, kjer ga je pri štiridesetih letih zadela kap. Tako je mama ostala sama s štirimi majhnimi otroki, ki jih je bilo treba spraviti do kruha. Vsi štirje so končali univerzo. Med drugo svetovno vojno so živeli med Mariborom in Svečino. Tudi Matija Malešič je, tako kot oče, doštudiral pravo in pozneje opravljal številne pomembne naloge v Mariboru. Bil je direktor zavoda za socialno zavarovanje, direktor Splošne bolnišnice Maribor in nazadnje mariborski župan. Po osamosvojitvi je postal podpredsednik prve slovenske vlade, pozneje pa je bil imenovan za prvega slovenskega veleposlanika v Zagrebu. Njegova pripoved o življenju in delu je hkrati zanimiva freska preteklega stoletja na Slovenskem, v kateri so upodobljene številne osebnosti, ki so se vtisnile v čas, danes pa so od marsikoga pozabljene.

Breda Ilich Klančnik, 4. del

V štiridelnem nizu oddaj obuja spomine umetnostna zgodovinarka Breda Ilich Klančnik. V prvih dveh delih bomo spoznali rod njene matere – Bredinega pradeda dr. Franca Simoniča, bibliografa in bibliotekarja, ravnatelja Univerzitetne knjižnice na Dunaju in življenje njegove družine v prestolnici monarhije na prelomu iz 19. v 20. stoletje ter njenega deda, dr. Janka Šlebingerja, Simoničevega zeta, prav tako bibliografa in bibliotekarja ter prvega ravnatelja Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani. V drugem delu se bo Bredi Ilich Klančnik pridružil brat Iztok Ilich in skupaj se bosta spominjala življenja s sorodniki v Gornji Radgoni, v Simonič-Šlebingerjevi hiši z veliko knjižnico. Tretji del je posvečen očetovemu rodu, potomcem slaščičarskega mojstra Emanuela Ilicha, ki se je leta 1904 iz Češke priselil v Maribor. Slaščičarna Ilich v Mariboru še vedno deluje. Emanuelov sin Bojan Ilich je bil leta 1941, samo tri dni po Hitlerjevem prihodu v Maribor, pobudnik prve uporniške akcije na Slovenskem, požiga nemških avtomobilov v središču mesta. Še istega leta so ga Nemci ujeli in ustrelili kot talca, starega komaj 19 let. Bojanov starejši brat Milovan, Bredin oče, je imel prav tako težko zgodbo, ki je tekla od partizanstva prek koncentracijskega taborišča do povojnega zapora.

Breda Ilich Klančnik, 3. del

V štiridelnem nizu oddaj obuja spomine umetnostna zgodovinarka Breda Ilich Klančnik. V prvih dveh delih bomo spoznali rod njene matere – Bredinega pradeda dr. Franca Simoniča, bibliografa in bibliotekarja, ravnatelja Univerzitetne knjižnice na Dunaju in življenje njegove družine v prestolnici monarhije na prelomu iz 19. v 20. stoletje ter njenega deda, dr. Janka Šlebingerja, Simoničevega zeta, prav tako bibliografa in bibliotekarja ter prvega ravnatelja Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani. V drugem delu se bo Bredi Ilich Klančnik pridružil brat Iztok Ilich in skupaj se bosta spominjala življenja s sorodniki v Gornji Radgoni, v Simonič-Šlebingerjevi hiši z veliko knjižnico. Tretji del je posvečen očetovemu rodu, potomcem slaščičarskega mojstra Emanuela Ilicha, ki se je leta 1904 iz Češke priselil v Maribor. Slaščičarna Ilich v Mariboru še vedno deluje. Emanuelov sin Bojan Ilich je bil leta 1941, samo tri dni po Hitlerjevem prihodu v Maribor, pobudnik prve uporniške akcije na Slovenskem, požiga nemških avtomobilov v središču mesta. Še istega leta so ga Nemci ujeli in ustrelili kot talca, starega komaj 19 let. Bojanov starejši brat Milovan, Bredin oče, je imel prav tako težko zgodbo, ki je tekla od partizanstva prek koncentracijskega taborišča do povojnega zapora.

Breda Ilich Klančnik in Iztok Ilich, 2. del

V štiridelnem nizu oddaj obuja spomine umetnostna zgodovinarka Breda Ilich Klančnik. V prvih dveh delih bomo spoznali rod njene matere – Bredinega pradeda dr. Franca Simoniča, bibliografa in bibliotekarja, ravnatelja Univerzitetne knjižnice na Dunaju in življenje njegove družine v prestolnici monarhije na prelomu iz 19. v 20. stoletje ter njenega deda, dr. Janka Šlebingerja, Simoničevega zeta, prav tako bibliografa in bibliotekarja ter prvega ravnatelja Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani. V drugem delu se bo Bredi Ilich Klančnik pridružil brat Iztok Ilich in skupaj se bosta spominjala življenja s sorodniki v Gornji Radgoni, v Simonič-Šlebingerjevi hiši z veliko knjižnico. Tretji del je posvečen očetovemu rodu, potomcem slaščičarskega mojstra Emanuela Ilicha, ki se je leta 1904 iz Češke priselil v Maribor. Slaščičarna Ilich v Mariboru še vedno deluje. Emanuelov sin Bojan Ilich je bil leta 1941, samo tri dni po Hitlerjevem prihodu v Maribor, pobudnik prve uporniške akcije na Slovenskem, požiga nemških avtomobilov v središču mesta. Še istega leta so ga Nemci ujeli in ustrelili kot talca, starega komaj 19 let. Bojanov starejši brat Milovan, Bredin oče, je imel prav tako težko zgodbo, ki je tekla od partizanstva prek koncentracijskega taborišča do povojnega zapora.

Breda Ilich Klančnik, 1. del

V štiridelnem nizu oddaj obuja spomine umetnostna zgodovinarka Breda Ilich Klančnik. V prvih dveh delih bomo spoznali rod njene matere – Bredinega pradeda dr. Franca Simoniča, bibliografa in bibliotekarja, ravnatelja Univerzitetne knjižnice na Dunaju in življenje njegove družine v prestolnici monarhije na prelomu iz 19. v 20. stoletje ter njenega deda, dr. Janka Šlebingerja, Simoničevega zeta, prav tako bibliografa in bibliotekarja ter prvega ravnatelja Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani. V drugem delu se bo Bredi Ilich Klančnik pridružil brat Iztok Ilich in skupaj se bosta spominjala življenja s sorodniki v Gornji Radgoni, v Simonič-Šlebingerjevi hiši z veliko knjižnico. Tretji del je posvečen očetovemu rodu, potomcem slaščičarskega mojstra Emanuela Ilicha, ki se je leta 1904 iz Češke priselil v Maribor. Slaščičarna Ilich v Mariboru še vedno deluje. Emanuelov sin Bojan Ilich je bil leta 1941, samo tri dni po Hitlerjevem prihodu v Maribor, pobudnik prve uporniške akcije na Slovenskem, požiga nemških avtomobilov v središču mesta. Še istega leta so ga Nemci ujeli in ustrelili kot talca, starega komaj 19 let. Bojanov starejši brat Milovan, Bredin oče, je imel prav tako težko zgodbo, ki je tekla od partizanstva prek koncentracijskega taborišča do povojnega zapora.

Prof.dr. Elko Borko, 3. del

Ginekolog in porodničar, primarij prof. dr. Elko Borko, je dolgoletni predstojnik ginekološkega oddelka Splošne bolnišnice Maribor, zdaj Klinike za ginekologijo in perinatologijo Univerzitetnega kliničnega centra v Mariboru, ki je bila že v tistem času vodilna na področju uvajanja novih metod diagnostike in zdravljenja v celotnem jugoslovanskem prostoru. Bil je tudi med ustanovitelji Medicinske fakultete Univerze v Mariboru in profesor tako na mariborski kot na ljubljanski medicinski fakulteti. Zdaj upokojeni devetdesetletni zdravnik Elko Borko je še vedno zelo aktiven kot predsednik Medikohistorične sekcije Slovenskega zdravniškega društva, ki skrbi za ohranjanje spomina na velika imena slovenskega zdravništva v preteklosti. V tridelnih Spominih Elka Borka, ki so zaradi bogastva slikovnega in filmskega dokumentarnega gradiva prava freska burnega dogajanja v Mariboru v času med obema vojnama, ob okupaciji (leta 1941 so Nemci Borkove s prvim transportom izselili v Srbijo) in v povojnem času, bomo spoznali tudi Borkovo družino, predvsem očeta, gimnazijskega profesorja in književnika Franceta Borka, ki je začel ustvarjati v Kocbekovem krščanskosocialnem okolju. Še posebej zanimivo je poglavje o povojnem odnosu do katoliško usmerjenih profesorjev in o izključitvah velike skupine vernih dijakinj in dijakov iz mariborskega učiteljišča v začetku petdesetih let prejšnjega stoletja. Očitali so jim politično neprimernost, češ da ne morejo vzgajati mladega rodu v duhu novega časa. V oddaji bodo posamezna poglavja iz življenja in dela Franceta in Elka Borka ter dogajanje v Mariboru osvetlili tudi zgodovinar prof. Janez Pastar, dr. Vlasta Stavbar iz Univerzitetne knjižnice v Mariboru ter zdravnik prof. dr. Iztok Takač, dekan Medicinske fakultete Univerze v Mariboru in sedanji predstojnik Klinike za ginekologijo in perinatologijo.

Prof. dr. Elko Borko, 2. del

Ginekolog in porodničar, primarij prof. dr. Elko Borko, je dolgoletni predstojnik ginekološkega oddelka Splošne bolnišnice Maribor, zdaj Klinike za ginekologijo in perinatologijo Univerzitetnega kliničnega centra v Mariboru, ki je bila že v tistem času vodilna na področju uvajanja novih metod diagnostike in zdravljenja v celotnem jugoslovanskem prostoru. Bil je tudi med ustanovitelji Medicinske fakultete Univerze v Mariboru in profesor tako na mariborski kot na ljubljanski medicinski fakulteti. Zdaj upokojeni devetdesetletni zdravnik Elko Borko je še vedno zelo aktiven kot predsednik Medikohistorične sekcije Slovenskega zdravniškega društva, ki skrbi za ohranjanje spomina na velika imena slovenskega zdravništva v preteklosti. V tridelnih Spominih Elka Borka, ki so zaradi bogastva slikovnega in filmskega dokumentarnega gradiva prava freska burnega dogajanja v Mariboru v času med obema vojnama, ob okupaciji (leta 1941 so Nemci Borkove s prvim transportom izselili v Srbijo) in v povojnem času, bomo spoznali tudi Borkovo družino, predvsem očeta, gimnazijskega profesorja in književnika Franceta Borka, ki je začel ustvarjati v Kocbekovem krščanskosocialnem okolju. Še posebej zanimivo je poglavje o povojnem odnosu do katoliško usmerjenih profesorjev in o izključitvah velike skupine vernih dijakinj in dijakov iz mariborskega učiteljišča v začetku petdesetih let prejšnjega stoletja. Očitali so jim politično neprimernost, češ da ne morejo vzgajati mladega rodu v duhu novega časa. V oddaji bodo posamezna poglavja iz življenja in dela Franceta in Elka Borka ter dogajanje v Mariboru osvetlili tudi zgodovinar prof. Janez Pastar, dr. Vlasta Stavbar iz Univerzitetne knjižnice v Mariboru ter zdravnik prof. dr. Iztok Takač, dekan Medicinske fakultete Univerze v Mariboru in sedanji predstojnik Klinike za ginekologijo in perinatologijo.

Prof.dr. Elko Borko, 1. del

Ginekolog in porodničar, primarij prof. dr. Elko Borko, je dolgoletni predstojnik ginekološkega oddelka Splošne bolnišnice Maribor, zdaj Klinike za ginekologijo in perinatologijo Univerzitetnega kliničnega centra v Mariboru, ki je bila že v tistem času vodilna na področju uvajanja novih metod diagnostike in zdravljenja v celotnem jugoslovanskem prostoru. Bil je tudi med ustanovitelji Medicinske fakultete Univerze v Mariboru in profesor tako na mariborski kot na ljubljanski medicinski fakulteti. Zdaj upokojeni devetdesetletni zdravnik Elko Borko je še vedno zelo aktiven kot predsednik Medikohistorične sekcije Slovenskega zdravniškega društva, ki skrbi za ohranjanje spomina na velika imena slovenskega zdravništva v preteklosti. V tridelnih Spominih Elka Borka, ki so zaradi bogastva slikovnega in filmskega dokumentarnega gradiva prava freska burnega dogajanja v Mariboru v času med obema vojnama, ob okupaciji (leta 1941 so Nemci Borkove s prvim transportom izselili v Srbijo) in v povojnem času, bomo spoznali tudi Borkovo družino, predvsem očeta, gimnazijskega profesorja in književnika Franceta Borka, ki je začel ustvarjati v Kocbekovem krščanskosocialnem okolju. Še posebej zanimivo je poglavje o povojnem odnosu do katoliško usmerjenih profesorjev in o izključitvah velike skupine vernih dijakinj in dijakov iz mariborskega učiteljišča v začetku petdesetih let prejšnjega stoletja. Očitali so jim politično neprimernost, češ da ne morejo vzgajati mladega rodu v duhu novega časa. V oddaji bodo posamezna poglavja iz življenja in dela Franceta in Elka Borka ter dogajanje v Mariboru osvetlili tudi zgodovinar prof. Janez Pastar, dr. Vlasta Stavbar iz Univerzitetne knjižnice v Mariboru ter zdravnik prof. dr. Iztok Takač, dekan Medicinske fakultete Univerze v Mariboru in sedanji predstojnik Klinike za ginekologijo in perinatologijo.

Bratje Suhadolc: Anton Suhadolc, 4. del

O svojih spominih bodo pripovedovali trije bratje Suhadolc: najmlajši Janez, legendarni profesor prostoročnega risanja na Fakulteti za arhitekturo, ki je zasnoval in izdelal tudi več sto stolov; Matija, prav tako arhitekt, ki je med drugim avtor načrtov za ureditev številnih samostanskih knjižnic na Slovenskem; in najstarejši, prof. dr. Anton, upokojeni profesor matematike na ljubljanski univerzi ter tudi navdušen botanik, preučevalec in zbiralec različnih vrst lesa. Med drugim se bodo spomnili svojih treh že pokojnih sestra, psihologinje Mete, poročene Krečič; arhitektke in spomeniške konservatorke Nataše, poročene Štupar Šumi, ter zdravnice Andreje, poročene Pipp. Spregovorili bodo tudi o svojih starših. Oče teh šestih otrok, gradbeni inženir in projektant Anton Suhadolc, je bil dve desetletji pred drugo svetovno vojno statik in vodja gradbišč pri največjih projektih arhitekta Jožeta Plečnika (gradnja cerkve v Šiški, stadiona ...) ter Plečnikov tesen prijatelj, obenem pa je samostojno ustvaril tudi več zgradb v Ljubljani. Mama, učiteljica Natalija, izhaja iz v naše kraje davno priseljene italijanske rodbine Sartori, oče pa po mamini strani iz prav tako italijanske družine Peruzzi, v kateri sta bila najbolj znana praded Martin Peruzzi, ki je leta 1875 prvi opozoril strokovnjake Deželnega muzeja Rudolfinum (danes Narodnega muzeja) na zanimive najdbe ostankov kolišč na Barju, ter njegov sin, kipar Svitoslav Peruzzi. Brata Anton in Matija Suhadolc sta bila rojena v desetletju pred drugo svetovno vojno, najmlajši Janez pa med njo. Vsak od bratov je imel zanimivo in ustvarjalno življenjsko pot. Njihove pripovedi v Spominih spremlja na stotine fotografij iz javnih in zasebnih virov. Številne med njimi so bile le redko objavljene. Nekatere fotografije v oddaji pa so bile objavljene prvič. Videti bo mogoče tudi posnetke iz arhivskih dokumentarnih filmov. Spet se napoveduje privlačna freska nekdanjih časov.

Dokumentarci

Predlogi

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Več

Več

Več

Več

Več

Čakalna vrsta

Prispevki

Sorodni prispevki