Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
O največjih filmskih igralcih, njihovi karieri, zasebnem življenju in o pomenu njihovega ustvarjalnega dela za zgodovino filma govorijo pronicljivi poznavalci sedme umetnosti. Med njimi sta Derek Malcolm, dolgoletni filmski kritik pri britanskem dnevniku Guardian, in Ian Nathan, filmski publicist in nekdanji urednik pri britanski filmski reviji Empire. Epizoda: EMMA THOMPSON Ali v zgodovini filma obstaja vloga, v kateri je igrala Emma Thompson in v njej ni naravnost blestela? Je ena od briljantnih filmskih igralk svoje generacije. Znana je po številnih čustvenih vlogah, ki jih igra prepričljivo in tehnično brezhibno, z veliko inteligence pa tudi z ironijo in skromnostjo. Pri govoru o njenem pomenu v filmskem svetu ne moremo mimo dejstva, da je ena od redkih žensk pred kamero s strmo vzpenjajočo se kariero. Tudi danes, ko je stara čez 60 let, se z vitalno osebnostjo, odličnim videzom in vlogami v filmskih uspešnicah upira preživetemu pogledu, da ženske pri določeni starosti ne spadajo v glavne filmske vloge in na rdečo preprogo. Izvirni naslov: DISCOVERING FILM / Britanska dokumentarna oddaja, 2022 / Režija: Lyndy Saville / Nastopajo: Derek Malcolm, Wendy Mitchell, Ian Nathan, Neil Norman
43 min
Ali lahko človeški možgani res obvladajo več nalog hkrati? Dokumentarna oddaja razkriva, da so ljudje sposobni večopravilnosti le v omejenem obsegu. Opravljanje več nalog hkrati lahko dolgoročno celo škoduje našim možganom in zmanjša njihovo zmogljivost. Kako torej ravnati v delovnem okolju in pri vsakodnevnih opravkih, da bi bili učinkoviti in bi ohranili zdravje? MULTITASKING - HOW MUCH CAN WE DO SIMULTANEOUSLY / 2021 / Nemčija / Režija: Katrin Kramer, Marion Schmidt
52 min
Ustvarjalci dokumentarne oddaje so se poglobili v turobno stvarnost dolgotrajne oskrbe v Evropi in razgalili zastareli in pomanjkljivi sistem, ki ga pestijo zlorabe in neusmiljena privatizacija. Ob ganljivih osebnih zgodbah svojcev in analizah strokovnjakov izvemo marsikaj o izvoru te krize, ki se je razmahnila po vsej Evropi. Številni posamezniki opozarjajo na finančno izkoriščanje uporabnikov storitev, pomanjkljivo zakonodajo in uničujoče posledice privatizacije, katerih žrtve so vselej starejši in njihovi svojci. Žarek upanja je mogoče uzreti le v danskem modelu, ki vsaj za zdaj vztraja pri trajnostnem in človeku prijaznem reševanju problematike oskrbe starejših, čeprav so tudi v tej državi pozivi k privatizaciji tovrstnih storitev iz leta v leto glasnejši. HOLD-UP SUR LES VIEUX / GOLDGRUBE ALTENHEIM / Francija / 2024 / Režija: Laurence Delleur, Nathalie Amsellem
53 min
Nekateri ljudje zbirajo umetniška dela, so pa tudi taki, ki radi zbirajo okostja dinozavrov. To so predvsem bogataši, ki v svojih razkošnih hišah hranijo zasebne zbirke okostij dinozavrov in so na dražbah zanje pripravljeni odšteti vrtoglave vsote. Dokumentarni film prikaže prodajo največjega triceratopa na svetu, Big Johna, na dražbi v Parizu in cvetoč posel s fosili dinozavrov. Vendar znanstveniki opozarjajo, da tovrstna zbirateljska strast ni brez posledic na znanost. Bodo muzeji ostali brez okostij dinozavrov, ki so bila od nekdaj navdih za mnoge generacije paleontologov? JURASSIC CASH / Francija / 2022 / Režija: Xavier Lefebvre
53 min
Predstavljamo vam prvi poglobljeni dokumentarni film o skladatelju Antonu Brucknerju, enem od zapostavljenih velikanov glasbene zgodovine. Film razbija številne mite in predsodke, ki so jih o skladatelju širili glasbeni kritiki v času njegovega življenja in pozneje. To je zgodba o ostankih spomina, ki jo pripovedujejo ljudje, ki poznajo Antona Brucknerja in njegovo glasbo. Zgodba predstavlja Brucknerjevo življenje in delo skozi njegove simfonije.
55 min
Wouter se za trideset dni poslovi od žene in sinčka ter vzame pot pod kolo. Z vetrom hiti proti Nizozemski, kolesari čez naravni rezervat Kalmthoutse Heide in pristane v Leerdamu, kjer izdelujejo znani sir. Tam se veter obrne in ga usmeri nazaj v Belgijo, v Bocholt, kjer spozna upokojenega rudarja, ki mu pove nekaj sočnih podrobnosti o delu v rudniku. Nazadnje se ustavi v Pepinstru, ki so ga opustošile poplave in je še več mesecev po tem pravo delovišče. MET DE WIND MEE / VRT, 2023 / Belgija / Avtor: Wouter Deboot
40 min
Inflacija spet kaže zobe – tudi v bogatih razvitih državah marsikdo nenadoma nima več dovolj denarja za nakup hrane in plačilo računov. "Inflacija je nekakšen boj za oblast," pojasnjuje zgodovinar ekonomije Adam Tooze. Kdo bo v tem boju zmagovalec in kdo poraženec? Zakaj je inflacija zdaj nenadoma spet tolikšna težava? Kako proti njej ukrepajo centralne banke? Dokumentarna oddaja nam predstavi, kateri mehanizmi so pripomogli k obuditvi inflacije in kako se nanjo odzivajo ljudje iz različnih družbenih okolij – v Nemčiji, Franciji, Turčiji in ZDA. THE RETURN OF INFLATION, THE GRAVY YEARS ARE GONE / Nemčija / 2022 / Režija: Matthias Heeder
51 min
Neomajno zaupanje je osupljiva zgodba o tehnologiji nadzora, zlorabi oblasti in (samo)cenzuri. Skozi pretresljive zgodbe ljudi na Kitajskem, ki so jih nadzorovali, ustrahovali ali celo mučili, spoznavamo nevarnosti tehnologije in njeno moč. Film opozarja na vse pogostejšo uporabo orodij za nadzor po vsem svetu, tudi v demokratičnih državah. Če je to sedanjost, kakšna bo šele naša prihodnost? TOTAL TRUST / Nemčija, Nizozemska / 2023 / Režija: Jialing Zhang
91 min
Naše Primorje so zaznamovale drugačne geografske danosti ter večstoletna politična in kulturna nadoblast Beneške republike. Med vsemi obalnimi mesti se je prav v Izoli ohranila najbolj pristna sredozemska tradicija, pečat pa ji daje tudi prisotnost različnih narodov in kultur. Voditelj se bo srečal z ribičema Cristianom in Loredanom Pugliese, vinarjem Brunom Zarom in predsednikom Italijanske samoupravne narodne skupnosti Izola Markom Gregoričem, z domačini in turisti pa se bo družil na tradicionalnem Ribiškem prazniku.
24 min
V seriji 50 knjig, ki so nas napisale, iščemo knjigo, ki nas je najbolj zaznamovala, ki nas je skratka napisala. Kaj pa, če Muca Copatarica ni le otroška pravljica, temveč metafora slovenske družbe? Podobe, ki nam jih riše Ela Peroci, so se vtisnile v otroško podzavest in so nas dobesedno napisale. Muco Copatarico gotovo prištevamo med najbolj vplivne in najbolj brane slovenske otroške knjige: Ela Peroci je z njo ob izidu leta 1957 uvedla nov tip mestne pravljice, saj je snov za svoja dela zajemala iz doživljajskega sveta sodobnega mestnega otroka, v tedanji literaturi pa je prevladovala snov, ki je zajemala iz kmečkega sveta, kar je v oddaji osvetlila prof. dr. Dragica Haramija. Antropologija uporabe copat je raznolika. O tem, ali so copati kliše, ali morda celo eden simbolov Slovenstva, smo se spraševali z dr. Noahom Charneyem, ameriškim umetnostnim zgodovinarjem, ki živi v Sloveniji, otrokom bere Muco Copatarico in tudi sam nosi copate.
7 min
V seriji 50 knjig, ki so nas napisale, iščemo knjigo, ki nas je najbolj zaznamovala, ki nas je skratka napisala. So nas napisali, oziroma kar prečitali, Butalci? Nas Milčinski pozna bolje, kot poznamo sami sebe? Takole pravi: ”In takih ljudi je povsod dosti, česar ne vidijo, ali ne marajo videti, pa pravijo, da ni." "Tri ure hoda za pustno nedeljo leži vas, pa ji pravijo mesto. Sredi vasi se cedi rjava mlakuža, pa ji pravijo potok. Ob obeh kraji mlakuže stoje koče, jim pravijo hiše. Dve tri hiše imajo nadstropja, jim pra-vijo graščine. Ime je vasi Butale" Tako začenja Fran Milčinski pripo-vedko o Butalcih, knjigo, ki smo jo vsi brali, ki jo vsi poznamo, toda nočemo si priznati, da nas je malo tudi napisala. Butalci veljajo za eno največjih slovenskih knjižnih uspešnic vseh časov. V raznih oblikah in z različnim izborom zgodb so do zdaj izšli že kakih dvajsetkrat, be-remo jih od otroštva do odraslosti in vsakokrat jih drugače razumemo. Butalci so bili v slovenski literarni zgodovini precej zapostavljeni, težave pa so bile tudi z literarno zgodovinsko umestitvijo - čeprav je Milčinski ustvarjal v času realizma in naturalizma, bi mu težko nadeli oznako realist. Bil je pač humorist. In ta oznaka ga je stala kanona. Toda sogovornik ddr. Igor Grdina v oddaji jasno pove: “V živem kanonu so še kako prisotni, legije navadnih bralcev navsezadnje legitimirajo delo; je pa Milčinski izjemen stilist, samo še Ivan Cankar je imel v tisti generaciji tako prepoznaven slog.”
7 min
S pomočjo kolesarskega navdušenca in oskrbnice koče spoznajte Rašico pri Ljubljani, kjer v sožitju uživajo kolesarji in planinci in odkrijte »neokrnjen« pogled na naše glavno mesto. Na Planini nad Vrhniko, bomo priča gradnji nove planinske koče, ki raste ob razglednem stolpu z dolgo zgodovino, povezano z začetki turizma v Ljubljani. Na Primorskem, natančneje v Hrastovljah, si bomo s skupino dijakov ogledali našo najbolj znano fresko, spoznali zgodbo umetnika, ki jih je odkril in obiskali galerijo, ki je posvečena njegovemu delu. Z pogovorom z idejnim očetom Pomika braniteljev slovenske zemlje na Cerju, se pred prav posebnim stolpom, naše odkrivanje neznane Slovenije konča.
25 min
Šport je tisti, ki briše meje mogočega ter daje priložnost, da se lahko vanj vključijo vsi. Tudi invalidi. Šport ne izbira telesa, ampak duh izbere šport. Ker biti invalid, še ne pomeni biti brez športnega duha. Poleg tega pa šport ni pomemben samo iz vidika tekmovalnosti, ampak tudi zaradi načina vključevanja v družbo. V dokumentarnem filmu Moj novi cilj nastopajo športniki invalidi, udeleženci in dobitniki paralimpijskih medalj, tudi dobitnik prve slovenske paralimpijske medalje iz leta 1972, pa tudi tisti, katerih novi cilj je nastop na Paralimpijskiih igrah. In morda bo ravno kdo izmed njih postal dobitnik že 50. jubilejne slovenske paralimpijske medalje.
25 min
V drugem delu bomo s pomočjo stolpov odkrivali Slovenske gorice. Razgledni stolp na Plačkem vrhu pri Kungoti, večkrat nagrajena amaterska fotografa uporabljata za fotografiranje jutranje pokrajine v meglicah. Na Zavrhu pri Lenartu so domačini ponosni na čase, ko je v njihovih krajih živel in pisal pesmi naš najznamenitejši general – Rudolf Meister. Spoznali bomo potomca deklice, ki je prav z generalovo pomočjo postala najznamenitejša vaščanka. Na svojega rojaka, znanega izumitelja Johana »Janezka« Pucha pa so ponosni v vaseh okoli razglednega stolpa na Gomili. Z člani društva ljubiteljev starodobnih vozil, ki nosi ime njihovega slavnega domačina, bomo priča lokalni posebnosti – podiranju klopotca.
25 min
Kaj bi naredili za knjigo? Bi prodali svoj grad? Bi prodali svojo rojstno hišo? Živel je mož, ki je za knjigo prodal svoj grad in celo svojo rojstno hišo. Janez Vajkard Valvasor je bil mož nenavadne usode, ki je s svojo Slavo pisal in se vpisal v zgodovino slovenstva. Profesorsko prevajalska družina Debenjak je 323 let po izidu opravila titansko delo in iz nemščine, zapisane v gotici, prevedla vseh 15 knjig, vezanih v 4 zvezke, ki obsegajo skupaj 3.532 strani velikega formata. V oddaji se pri profesorju Božidarju Debenjaku pogovarjali o tem, kako je Slava vplivala na oblikovanje narodne samozavesti, z vodjem rokopisnega oddelka NUK Marijanom Rupertom pa smo polistali ter se dotaknili enega izvirnih zvezkov Slave Vojvodine Kranjske. voditelj: Luka Novak, režija: Darko Sinko, scenarij: Valentina Smej Novak, Luka Novak
8 min
Odkrivanje neznane Slovenije s pomočjo stolpov začenjamo na našem skrajnem vzhodu, z obiskom razglednega stolpa Vinarium nad Lendavo, ki ga domačini imenujejo tudi “prekmurski Eifflov stolp”. V centru mesta, ki se ponaša z imenom svetovne prestolnice bograča, bomo obiskali znameniti Bogračfest. Razgledni stolp stoji tudi na “prekmurskem Triglavu”, na vrhu 418 metrov visokega Sotinskega brega, najvišji točki na Goričkem, gričevnati pokrajini, ki slovi po najboljšem bučnem olju. Prepričali se bomo, zakaj je temu tako. V Žusmu na Kozjanskem pa bo razgledni stolp, poimenovan Stolp ljubezni, končno postal vreden svojega imena, saj se bo na njegovem vrhu zaročil mlad par.
25 min
Ljudje smo del narave – če hočemo ali ne. Od narave je odvisno naše preživetje. Vendar z naravo ravnamo zelo negospodarno. Leta 2020 je človeštvo vse naravne vire v letu porabilo do 22. avgusta. Evropa celo prej, že 10. maja, Slovenija pa še prej, 26. aprila. Če bi vsi živeli tako, kot živimo in kot porabljamo naravo v Sloveniji, bi pravzaprav potrebovali skoraj tri planete. Obnovljivi viri se kratko malo ne obnavljajo dovolj hitro.
24 min
Čeprav si je vse življenje želel postati gospod in ga je pot vodila celo na Dunaj, v beli Ljubljani pa je postal pomemben mož, se je v zrelih letih najraje vračal v kraje, ki so ga navdihovali, v domačo Poljansko dolino. Na eni strani ambiciozen in trd politik, uspešen odvetnik z nešteto dejavnostmi, družinski oče in mož, na drugi strani pa tenkočuten pisatelj, ki poveličuje domačo zemljo in kmečko življenje. Vendar po njegovem kmet ni samo kralj, kajti njegovo kraljestvo lahko postane majava dobrina, če povzroča napuh. Ob 100. obletnici Tavčarjeve smrti bomo njegovo pestro življenje in literarno udejstvovanje spoznavali z voditeljico prof. dr. Urško Perenič, kulturnim zgodovinarjem ddr. Igorjem Grdino, odvetnikom dr. Petrom Čeferinom, kustosinjo Biljano Ristič, igralko Mileno Zupančič in igralci KD dr. Ivan Tavčar, ki so uprizorili nekaj zanimivih odlomkov iz njegovih del.
24 min
Voda je vir življenja, vendar so prav vodna okolja pod največjim pritiskom. V Evropi je manj kot polovica vodnih ekosistemov takšnih, ki bi jim lahko rekli »zdravi«. Le zdrava vodna okolja lahko zagotavljajo čisto pitno vodo, preprečujejo poplave, uravnavajo mikroklimo in shranjujejo ogljik. Taka okolja izginjajo. Stanje bi lahko primerjali z boleznijo, le da povzročitelj bolezni ni virus, ampak človek.
24 min
Naravni rezervat Ormoške lagune je danes skoraj 66 hektarjev veliko mokrišče, ki je raj za ptice. Vendar ni bilo vedno tako. Lagune so bile nekoč bazeni za industrijsko odpadno vodo. Da bi tovarna podarila in vrnila svoje zemljišče naravi, se ne zgodi prav pogosto. Pa vendar se je! In ta košček zemlje se je razvil v neverjetno naravno bogastvo.
24 min
Reke in potoki so poplavljali od nekdaj in tudi suše niso nič novega. Še nedolgo tega smo govorili o petstoletnih in stoletnih poplavah in sušah, danes pa so te veliko bolj pogoste. Pridejo nenadoma in povzročajo katastrofe. Suše se pojavljajo celo tam, kjer jih nekoč niso poznali. Zakaj je tako? Podnebne spremembe so izmerjeno dejstvo, povzročamo pa jih ljudje sami. Klimatološki podatki potrjujejo, da se je Slovenija v zadnjih 30-ih letih ogrela za stopinjo in pol. Seveda segrevanja ne moremo ustaviti, lahko pa ga upočasnimo in se na podnebne spremembe ustrezno odzovemo. Kako bomo to storili? *Za stopinjo preveč* je dokumentarni film, v katerem o podnebnih spremembah in nenadnih vremenskih pojavih spregovorijo klimatologi, agrometeorologi in hidrologi ter tudi tisti, ki jih vremenske katastrofe neposredno prizadevajo.
25 min
»Tradicionalen pouk književnosti je arhivski pouk, ki ne pride več v poštev,« pravi literarna zgodovinarka prof. dr. MILENA MILEVA BLAŽIĆ, ki poudarja, da je treba mladim literaturo približati na sodoben način: »Lahko je improliga, lahko je rap, lahko je tudi sinhronizacija … nikakor pa ne smemo preskočiti branja!« Pesnik, pisatelj in eden izmed začetnikov improlige ANDREJ ROZMAN - ROZA pa nadaljuje: »Bistvo jezika je, da se razumemo. Pomembno je, da je jezik jasen in izrazen. Če je nekaj slovnično pravilno, še ni nujno, da je tudi jezikovno pravilno.« V dokumentarnem filmu smo se zato podali iskat presečišča med teorijo in prakso. Mladi Improligaši oz. Šilaši (ŠILA je šolska improliga) se ob zabavni in sproščeni ustvarjalnosti srečujejo z različnimi zvrstmi jezika – od zborne do pogovorne in narečne slovenščine, predvsem pa se učijo rabe jezika v kontekstu jasnega izražanja idej in misli. Eno zgodnejših zabavnih srečanj z bogastvom slovenskega jezika so tudi sinhronizirane risanke. Režiser in igralec JERNEJ KUNTNER pri sinhronizaciji družinskih celovečernih risank prisega na pestrost značajev, pri čemer rad posega po slovenskih narečjih in slengu. Risanke na TV Slovenija pa nagovarjajo naše najmlajše, zato režiserka NANA MILČINSKI in igralka MAŠA DERGANC k njihovi sinhronizaciji pristopata z veliko odgovornostjo do slovenskega jezika – risanke v ŽIV ŽAVU otroke jezikovno vzgajajo. Osnovnošolca MAKS in BEN obožujeta kakovostno sinhronizirane risanke – tako tiste na velikem platnu kot ŽIV ŽAV na TV Slovenija. Ob tem Maks poudarja, kako pomembno je, da najprej usvojimo znanje pravilne rabe slovenščine, da bi se pozneje lahko sproščeno igrali z jezikom.
27 min
Po dolgi poti alpinističnega udejstvovanja Evo do naziva alpinistke loči le še izpitna tura. Pri pripravah ji s svojimi nasveti in izkušnjami pomaga Lidija Honzak, ki nam skupaj s Tino Di Batista in komisijo za alpinizem predstavi razvoj samega programa za alpiniste skozi zgodovino. Skozi zgodbe posameznic je začutiti, kako je položaj žensk v alpinizmu skozi leta napredoval do enakopravnosti, ki so je deležne sedaj.
25 min
Meja med slengom in argojem je precej zabrisana. Argo je specifičen, celo tajni govor, ki ga ljudje uporabljajo, da jih drugi ne bi razumeli, sleng pa je način govora iste generacije, ki omogoča večjo, bogatejšo izraznost in nemalokrat prehaja meje spodobnega. S slengom se govorci upirajo avtoriteti in podirajo tabuje. Nanj vpliva to, kar je trenutno aktualno, zato se od vseh interesnih govoric najhitreje spreminja. Našo pozornost je pritegnila Izola s svojim slengom, katerega slovar sta sestavila in uredila mlada Izolčana MIRNA BUIĆ in ERIK TOTH. Tudi izolski sleng je zaživel na Facebooku in se zaradi izolske srčnosti in medsebojne povezanosti razvil v dobrodelni projekt. Za Izolane je namreč kljub večkulturnosti značilen močan lokalpatriotizem, ki je temelj za razvoj izolskega slenga. Ta je kombinacija slovenščine, italijanščine in jezikov nekdanje Jugoslavije, ki najslikoviteje živi med tamkajšnjimi nogometnimi navijači RIBARI, potomci delavskega razreda, ki se je v času Delamarisa, Mehanotehnike, Stavbenika, Ladjedelnice ... s trebuhom za kruhom priselil z Balkana. Predstavnik mlajše generacije Ribarov je tudi bratranec RUDIJA BUČARJA, izolski raper DRILL, ki rapa v izolskem slengu. Eden najbolj prepoznavnih Izolanov DRAGO MISLEJ - MEF nam je razložil, da je Izola Jugoslavija v malem, Ribari pa njeni potomci, katerih slogan »Ljubimo tebe več kot sebe« najlepše oriše pripadnost Izolčanov temu nekdaj ribiškemu mestu. Dokumentarni film nam izolski sleng poleg odlične glasbe približa tudi z animiranimi ilustracijami mlade avtorice MINE PAVLIN NARDIN, ki je z zabavnimi karakterji klepetavih golobov oz. mestnih ptičev upodobila samosvojo identiteto urbane mladine.
25 min
Zgodovino človeštva so močno zaznamovali oblasti željni diktatorji. In medtem ko so nekateri postali razvpiti, so drugi ostali manj opaženi, čeprav nič manj škodljivi. Dokumentarna serija v dveh delih predstavi nekoliko pozabljeni diktaturi polkovniškega režima v Grčiji in Antónia de Oliveire Salazarja na Portugalskem. 2. del: Salazarjevo obdobje na Portugalskem Diktatura na Portugalskem je bila najdaljša desničarska diktatura v Evropi 20. stoletja. Kar 48 let je imel vse niti v svojih rokah en sam človek – António de Oliveira Salazar. Asket, ki je živel skromno, je bil precej drugačen od drugih populističnih diktatorjev tistega časa. Portugalsko je za ceno hude revščine izvlekel iz dolgov in je ni zapletel v drugo svetovno vojno, toda zanemaril je gospodarski razvoj in izobraževanje. Diktaturo je na koncu pokopalo njegovo vztrajanje pri kolonialnih vojnah, zato se je sesula kar sama. EUROPE'S FORGOTTEN DICTATORSHIPS / EUROPAS VERGESSENE DIKTATUREN / Nemčija, Grčija / 2021 / Režija: Antonio Cascais
45 min
O največjih filmskih igralcih, njihovi karieri, zasebnem življenju in o pomenu njihovega ustvarjalnega dela za zgodovino filma govorijo pronicljivi poznavalci sedme umetnosti. Med njimi sta Derek Malcolm, dolgoletni filmski kritik pri britanskem dnevniku Guardian, in Ian Nathan, filmski publicist in nekdanji urednik pri britanski filmski reviji Empire. Epizoda: EMMA THOMPSON Ali v zgodovini filma obstaja vloga, v kateri je igrala Emma Thompson in v njej ni naravnost blestela? Je ena od briljantnih filmskih igralk svoje generacije. Znana je po številnih čustvenih vlogah, ki jih igra prepričljivo in tehnično brezhibno, z veliko inteligence pa tudi z ironijo in skromnostjo. Pri govoru o njenem pomenu v filmskem svetu ne moremo mimo dejstva, da je ena od redkih žensk pred kamero s strmo vzpenjajočo se kariero. Tudi danes, ko je stara čez 60 let, se z vitalno osebnostjo, odličnim videzom in vlogami v filmskih uspešnicah upira preživetemu pogledu, da ženske pri določeni starosti ne spadajo v glavne filmske vloge in na rdečo preprogo. Izvirni naslov: DISCOVERING FILM / Britanska dokumentarna oddaja, 2022 / Režija: Lyndy Saville / Nastopajo: Derek Malcolm, Wendy Mitchell, Ian Nathan, Neil Norman
43 min
Ali lahko človeški možgani res obvladajo več nalog hkrati? Dokumentarna oddaja razkriva, da so ljudje sposobni večopravilnosti le v omejenem obsegu. Opravljanje več nalog hkrati lahko dolgoročno celo škoduje našim možganom in zmanjša njihovo zmogljivost. Kako torej ravnati v delovnem okolju in pri vsakodnevnih opravkih, da bi bili učinkoviti in bi ohranili zdravje? MULTITASKING - HOW MUCH CAN WE DO SIMULTANEOUSLY / 2021 / Nemčija / Režija: Katrin Kramer, Marion Schmidt
52 min
Alpe so mogočna gorska veriga, ki povezuje osem evropskih držav in je z najvišjimi vrhovi, ki presegajo 4000 metrov nadmorske višine, prav zares krona Evrope. Dvodelna dokumentarna oddaja predstavlja osupljive posnetke alpske pokrajine in njenih številnih skrivnosti. Visokogorske živali in rastlinje bomo spremljali skozi tegobe bridke zime, radostno spomladansko odjugo in kratko, a življenja polno poletje, preden oblaki s severa spet prinesejo arktični mraz. 2. del: Drugi del serije prikazuje mrzlo zimo ter tegobe in nevarnosti, ki jih prinaša življenje v visokogorskem svetu v tem letnem času. Skale in led, leden mraz, snežne nevihte, metrski nanosi snega, smrtonosni snežni plazovi in pomanjkanje hrane - alpske živali čaka težko obdobje s številnimi izzivi, vendar so vse razvile različne strategije za preživetje. THE ALPS / Avstrija / 2020 / Režija: Otmar Penker
51 min
Ustvarjalci dokumentarne oddaje so se poglobili v turobno stvarnost dolgotrajne oskrbe v Evropi in razgalili zastareli in pomanjkljivi sistem, ki ga pestijo zlorabe in neusmiljena privatizacija. Ob ganljivih osebnih zgodbah svojcev in analizah strokovnjakov izvemo marsikaj o izvoru te krize, ki se je razmahnila po vsej Evropi. Številni posamezniki opozarjajo na finančno izkoriščanje uporabnikov storitev, pomanjkljivo zakonodajo in uničujoče posledice privatizacije, katerih žrtve so vselej starejši in njihovi svojci. Žarek upanja je mogoče uzreti le v danskem modelu, ki vsaj za zdaj vztraja pri trajnostnem in človeku prijaznem reševanju problematike oskrbe starejših, čeprav so tudi v tej državi pozivi k privatizaciji tovrstnih storitev iz leta v leto glasnejši. HOLD-UP SUR LES VIEUX / GOLDGRUBE ALTENHEIM / Francija / 2024 / Režija: Laurence Delleur, Nathalie Amsellem
53 min
Nekateri ljudje zbirajo umetniška dela, so pa tudi taki, ki radi zbirajo okostja dinozavrov. To so predvsem bogataši, ki v svojih razkošnih hišah hranijo zasebne zbirke okostij dinozavrov in so na dražbah zanje pripravljeni odšteti vrtoglave vsote. Dokumentarni film prikaže prodajo največjega triceratopa na svetu, Big Johna, na dražbi v Parizu in cvetoč posel s fosili dinozavrov. Vendar znanstveniki opozarjajo, da tovrstna zbirateljska strast ni brez posledic na znanost. Bodo muzeji ostali brez okostij dinozavrov, ki so bila od nekdaj navdih za mnoge generacije paleontologov? JURASSIC CASH / Francija / 2022 / Režija: Xavier Lefebvre
53 min
Predstavljamo vam prvi poglobljeni dokumentarni film o skladatelju Antonu Brucknerju, enem od zapostavljenih velikanov glasbene zgodovine. Film razbija številne mite in predsodke, ki so jih o skladatelju širili glasbeni kritiki v času njegovega življenja in pozneje. To je zgodba o ostankih spomina, ki jo pripovedujejo ljudje, ki poznajo Antona Brucknerja in njegovo glasbo. Zgodba predstavlja Brucknerjevo življenje in delo skozi njegove simfonije.
55 min
Po smrti Alberta Einsteina, najslavnejšega teoretičnega fizika 20. stoletja, je obdukcijo opravil patolog Thomas Harvey, ki je znanstvenikove možgane skrivaj odstranil iz lobanje in nato skupaj z njimi izginil. Avtorji dokumentarne oddaje so se v večmesečni preiskavi posvetili iskanju delov Einsteinovih možganov, razseljenih po svetu … EINSTEIN'S BRAIN UNLOCKED / Japonska / 2018 / Režija: Takuya Ogasawara, Riwa Komatsubara
52 min
Wouter tokratno etapo začne v Teuxu, veter pa ga žene v Ardene. Blizu Bastogne na nekem gradu prosi za vodo in z njo mu postreže mama belgijske kraljice. Pot nadaljuje v Francijo, toda vreme mu ni naklonjeno. Do kože premočen se ustavi v Loisonu, kjer ga pod streho sprejme prijazna družina, ga pogosti in mu ponudi prenočišče. Pozneje sreča zakonca, ki pridelujeta ekološko sadje in zelenjavo, in zaupata mu precej intimne zadeve. MET DE WIND MEE / VRT, 2023 / Belgija / Avtor: Wouter Deboot
36 min
Wouter se za trideset dni poslovi od žene in sinčka ter vzame pot pod kolo. Z vetrom hiti proti Nizozemski, kolesari čez naravni rezervat Kalmthoutse Heide in pristane v Leerdamu, kjer izdelujejo znani sir. Tam se veter obrne in ga usmeri nazaj v Belgijo, v Bocholt, kjer spozna upokojenega rudarja, ki mu pove nekaj sočnih podrobnosti o delu v rudniku. Nazadnje se ustavi v Pepinstru, ki so ga opustošile poplave in je še več mesecev po tem pravo delovišče. MET DE WIND MEE / VRT, 2023 / Belgija / Avtor: Wouter Deboot
40 min
Inflacija spet kaže zobe – tudi v bogatih razvitih državah marsikdo nenadoma nima več dovolj denarja za nakup hrane in plačilo računov. "Inflacija je nekakšen boj za oblast," pojasnjuje zgodovinar ekonomije Adam Tooze. Kdo bo v tem boju zmagovalec in kdo poraženec? Zakaj je inflacija zdaj nenadoma spet tolikšna težava? Kako proti njej ukrepajo centralne banke? Dokumentarna oddaja nam predstavi, kateri mehanizmi so pripomogli k obuditvi inflacije in kako se nanjo odzivajo ljudje iz različnih družbenih okolij – v Nemčiji, Franciji, Turčiji in ZDA. THE RETURN OF INFLATION, THE GRAVY YEARS ARE GONE / Nemčija / 2022 / Režija: Matthias Heeder
51 min
Vsepovsod po svetu so domači ljubljenčki del družine. Z njimi si delimo dom, toda ali jih v resnici dobro poznamo? V tej seriji se bomo poglobili v njihova življenja in tako razkrili marsikaj, kar so do zdaj skrivali. Spoznali bomo osupljive živali z vsega sveta in z napredno tehnologijo pokazali, kaj vse zmorejo. 2. del V tem delu bomo pokukali v možgane naših domačih ljubljenčkov, da bi videli, kako jih uporabljajo, da se znajdejo v svetu ljudi. Znanstveniki potrjujejo, da so naši domači ljubljenčki pametnejši, bolj prilagodljivi in zabavnejši, kot smo si kadar koli predstavljali, sploh če jih pri tem spodbujamo. Od kakaduja, ki pleše v ritmu popularnih pesmi, do podgan v dirkalnih vozilih in kunca košarkaša, ki se je vpisal v knjigo rekordov. THE SECRET LIFE OF OUR PETS / Velika Britanija / 2021 / Režija: Rob Neil
50 min
O največjih filmskih igralcih, njihovi karieri, zasebnem življenju in o pomenu njihovega ustvarjalnega dela za zgodovino filma govorijo pronicljivi poznavalci sedme umetnosti. Med njimi sta Derek Malcolm, dolgoletni filmski kritik pri britanskem dnevniku Guardian, in Ian Nathan, filmski publicist in nekdanji urednik pri britanski filmski reviji Empire. Epizoda: SIDNEY POITIER Sidney Poitier, ki je umrl 6. januarja 2022, ima v zgodovini ameriškega filma in kulture častno mesto. Bil je prvi temnopolti igralec, ki je prejel oskarja za najboljšo glavno vlogo. Njegova kariera je bila polna pomembnih vlog, ki so imele v času boja za pravice temnopoltih subverziven naboj. Sistematično je zavračal vloge, ki so utrjevale žaljive rasistične stereotipe, in v številnih kultnih klasikah iz 60. in 70. let ustvaril edinstveni tip temnopoltega junaka, ki je bil inteligenten in dostojanstven, prodoren in uporniški. Izvirni naslov: DISCOVERING FILM / Britanska dokumentarna oddaja, 2015 / Režija: Lyndy Saville / Nastopajo: Derek Malcolm, Wendy Mitchell, Ian Nathan, Neil Norman
42 min
Neomajno zaupanje je osupljiva zgodba o tehnologiji nadzora, zlorabi oblasti in (samo)cenzuri. Skozi pretresljive zgodbe ljudi na Kitajskem, ki so jih nadzorovali, ustrahovali ali celo mučili, spoznavamo nevarnosti tehnologije in njeno moč. Film opozarja na vse pogostejšo uporabo orodij za nadzor po vsem svetu, tudi v demokratičnih državah. Če je to sedanjost, kakšna bo šele naša prihodnost? TOTAL TRUST / Nemčija, Nizozemska / 2023 / Režija: Jialing Zhang
91 min
Reko Niagaro napajajo štiri od petih Velikih jezer. Je pomembna vodna žila in srce največjega sladkovodnega sistema na svetu, njegova hrbtenica pa je Niagarska stopnja. V oddaji si bomo ogledali, kako se območje spreminja z letnimi časi, spoznali njegove prebivalce in se potopili v njegovo zgodovino. NATURE: NIAGARA FALLS / ZDA / 2023 / Producent: Joseph Pontecorvo
51 min
O največjih filmskih igralcih, njihovi karieri, zasebnem življenju in o pomenu njihovega ustvarjalnega dela za zgodovino filma govorijo pronicljivi poznavalci sedme umetnosti. Med njimi sta Derek Malcolm, dolgoletni filmski kritik pri britanskem dnevniku Guardian, in Ian Nathan, filmski publicist in nekdanji urednik pri britanski filmski reviji Empire. Epizoda: WILLIAM HURT William Hurt, ki je umrl 13. marca 2022, star 71 let, velja za enega od najzanimivejših igralcev svoje generacije. Ustvaril je nepozabne vloge v številnih kultnih filmih. Izvrstno je odigral številne karizmatične, težavne, intenzivne in pogosto odtujene posebneže, genije in manijake. Izvirni naslov: DISCOVERING FILM / Britanska dokumentarna oddaja, 2022 / Režija: Lyndy Saville / Nastopajo: Derek Malcolm, Wendy Mitchell, Ian Nathan, Neil Norman
44 min
V gradu Cmurek ob avstrijski meji domuje v prostorih nekdanje norišnice Muzej norosti. Kraj, ki ga ni, na pol poti med Dunajem in Trstom, je z nenavadnimi zgodbami pritegnil etnologe, literate in glasbene skupine. Pod gradom teče Mura, ki ločuje pokrajini, je obenem meja med narodoma in jezikovna meja. Meje si postavljamo tudi sami: med ’normalnimi’ in drugimi, ki so jim prilepili nalepko ’norosti’, ’motenosti’, ’defektnosti’, ’neprilagojenosti’. Po drugi svetovni vojni je bil v gradu Dom onemoglih, nato Dom za duševno defektne. Ko so enoto Socialno varstvenega zavoda Hrastovec leta 2004 zaprli, oskrbovance pa preselili, je nastala tišina. Sosedje so se začeli zavedati, da so zgodbe gradu, usode varovancev, pripovedi zaposlenih, medicinska oprema ter osebni predmeti, ki so ostali v gradu, pomembna, čeprav težavna dediščina. Posamezniki z obeh strani meje,iz Zavoda Muzej norosti opozarjajo na nedopustnost obstoja totalnih institucij. Naša država je med najbolj institucionaliziranimi državami na svetu, v velikih socialnovarstvenih zavodih prebiva 4000 ljudi. Ti kraji so mitološki kraj slovenske literature. V noveli Smrt pri Mariji Snežni je Drago Jančar osrednji lik povzel po ruskem zdravniku Sergeju Kapralovu, ki se je med obema vojnama naselil v gradu Novi Kinek na Tratah. Tone Partljič v dveh romanih, Grob pri Mariji Snežni in Pri Mariji Snežni zvoni, pronicljivo riše te kraje skozi različne države in režime. Na Tratah je rojen pesnik in igralec Tone Kuntner, tu je odraščal Zlatko Zajc. V študiji Trate vaše in naše mladosti antropologa Rajka Muršiča osrednje mesto zavzema Mladinski klub Trate, Disco Fotogrupe M. Veljal je za najboljši alternativni rock klub v Jugoslaviji. Trate so bile v vseh obdobjih odprte do drugačnih in svobodomiselnih. In to je nit, ki povezuje te le navidezno različne pripovedi. scenarist, režiser in montažer: Amir Muratović direktor fotografije: Bernard Perme avtorja glasbe: Ana Kravanja in Samo Kutin
52 min
Tržaški zaliv je bil skozi burno zgodovinsko dogajanje od nekdaj prepihu in tako se je oblikovala tudi usoda tam naseljenih Slovencev. Oddaja Za vedno tu, Slovenci med Krasom in morjem predstavlja kraje ob obali Tržaškega zaliva, kjer že od nekdaj sobivajo Slovenci in Italijani. Ob prikazu zgodovine in sedanjosti išče odgovore na vprašanja kako tržaški Slovenci ohranjajo narodno samobitnost, kaj jih zavezuje, da ohranjajo svoje korenine na tem ozemlju in od kod črpajo moč za negovanje slovenske besede in kulture. Tržaški zaliv je bil skozi zgodovino prizorišče burnih dogodkov in ob tem se je oblikovala tudi usoda tržaških Slovencev, ki so se tradicionalno ukvarjali z ribištvom, vinarstvom in oljkarstvom. Poleg ribiškega muzeja v Križu in Kraške hiše v Repnu je v oddaji predstavljen tudi muzej v Škednju, posvečen krušaricam. Na poti ob obali Tržaškega zaliva od Štivana do Škednja spoznamo zadnjega slovenskega ribiča iz Repna Aleša Grilanca. Marko Tavčar izčrpno opiše življenje in položaj Slovencev v Devinu in Štivanu. Več kot tisočletno tradicijo ribištva, ki je značilna samo za Slovence v teh krajih, predstavijo Franco Cossutta, Bruno Volpi Lisjak in Ladi Gruden. Člana društva Prosekar Alessio Štoka in Miloš Škabar sta med vinarji, ki se lotevajo novih izzivov, Boris Pangerc pa razkaže svoj oljčnik, ki ga obdeluje s posebno ljubeznijo. Scenaristka in režiserka Magda Lapajne, avtor glasbe Aldo Kumar, direktor fotografije Artur Rutar, montažerka Sabina Černe, grafični oblikovalec Robert Kenda, kolorist Tomaž Hajdarevič, zvokovna obdelava Robert Sršen.
51 min
Ferdinand Bidovec, Fran Marušič, Zvonimir Miloš in Alojz Valenčič so bili uporniki proti italijanskemu fašizmu, ustreljeni v Bazovici leta 1930. Bazoviški junaki Ferdinand Bidovec, Fran Marušič, Zvonimir Miloš in Alojz Valenčič, ki jih je s posebno razsodbo, 5. septembra 1930, na smrt obsodilo Posebno sodišče za zaščito države, so bili ustreljeni ob zori 6. septembra 1930 na vojaškem strelišču pri Bazovici. Proces v sodni palači v Trstu je v slovensko zgodovino je prešel kot Prvi tržaški proces. Ustreljeni fantje so bili člani ilegalne narodno radikalne organizacije slovenske in hrvaške mladine v Julijski krajini in Istri, ustanovljene v Trstu oktobra 1927, z namenom, da organizira aktiven odpor proti fašističnemu režimu in njegovi nasilni raznarodovalni politiki. Ilegalni organizaciji so nadeli ime Borba in je delovala v obdobju 1927-1930 na Tržaškem, na Krasu in v Istri. Borba je bila del ilegalnega primorskega protifašističnega gibanja, ki se ga je kasneje prijelo ime TIGR (akronim za besede: Trst, Istra, Gorica, Reka). Igrano dokumentarni film, ki je nastal po scenariju Jadrana Sterleta in v režiji Tuga Štiglica osvetljuje tragično življenjsko zgodbo prvih žrtev fašizma v Evropi, pa tudi junaško zgodbo njihovega domoljublja in človeške pokončnosti. Njihova imena, vklesana v kraški kamen, pred svetom pričajo o nezlomljivem odporu slovenskega naroda proti italijanskemu fašizmu, ki je hotel nasilno uničiti slovenski živelj v tedanji Julijski krajini in hrvaški v Istri. Ustreljeni so bili kot teroristi, Slovenija do danes ni zahtevala revizije te krivične obsodbe. Že septembra 1945, takoj po osvoboditvi izpod fašizma in nacizma, je bil na kraju usmrtitve v Bazovici postavljen spomenik. Od takrat naprej se vsako leto v septembru vrstijo spominske svečanosti. Kraj smrti štirih mladih ljudi je tako postal simbol slovenskega upora proti fašizmu.
49 min
Porabje je zgornji del Prekmurja na Madžarskem, sredi panonskih rek pa ga označujeta tipična pokrajina in življenje porabskih Slovencev. Prekmurje se začne, ko prečkamo reko Muro, kje pa se konča? Na reki Rabi. To malo znano dejstvo so avtorji dokumentarnega filma predstavili skozi zgodovino, kulturo in prebivalstvo tega večini Slovencev manj znanega področja. Kljub burnim političnim dogodkom v preteklosti je slovenstvo v teh krajih preživelo vse do danes. K temu so veliko prispevali jezik in kultura, pisatelji, glasbeniki, znanstveniki in umetniki, pa tudi preprosti ljudje, ki so ohranjali domačo tradicijo. Eden od njih je samouki kipar Jurak, ki ga navdihuje značilna panonska krajina, da upodablja bitja nekdanjega morja in ribe današnjih porabskih rek. Slovenstvo na Madžarskem živi tudi ob podpori matičnih slovenskih institucij. V Porabju deluje slovenski dvojezični radio in izhaja časopis Porabje. Pomembna je tudi zveza Slovencev v Porabju, dvojezično osnovno in srednje šolstvo in mnoge kulturne in športne dejavnosti tam živečih Slovencev. V Monoštru je tudi slovenski konzulat. Prihodnost slovenstva in Slovencev v Porabju pa je negotova, saj se je mnogo mladih ljudi preselilo v slovensko Prekmurje. Režiser in scenarist je Aleš Nadai, montažerka pa Alba Korošec.
46 min
Pred sto leti je več žensk rodilo deset in več otrok kot pa enega samega, medtem ko se število edink in edincev danes vztrajno povečuje. In to ne samo na Kitajskem, kjer je vrsto let veljala politika enega otroka, temveč tudi na Zahodu, kjer bo vsak četrti otrok odrasel brez bratov in sester. Evropa se stara, živimo v času poudarjenega individualizma in narcisizma, zato je avtorja Žigo Valetiča, ki ima tudi sam izkušnjo edinstva, zanimalo, do kakšne mere so edinci vplivali na podobo današnjega sveta, kje so razlogi, da jih je vedno več in ali dejansko držijo vsi stereotipi o njih. Film nam pokaže šest portretov naključno izbranih posameznic in posameznikov, od otroka do starostnika, o njih pa spregovorijo tudi njihovi starši, prijatelji in ostali sorodniki. Skozi lahkotne družinske orise vidimo, kaj je za edince značilno v različnih življenjskih obdobjih, v partnerstvu, delu in prijateljstvu, kakšna so njihova notranja protislovja, kako gledajo na svet in na medčloveške odnose. Film postreže z nekaj statistike, vendar ne ponuja hitrih zaključkov, temveč odpira polje razmisleka in interpretacijo prepušča gledalkam in gledalcem. Portretiranci prihajajo iz vse Slovenije, večinoma so to ljudje iz »sosednje ulice«, med katerimi se znajdeta tudi mariborska pevka Bilbi ter ljubljanski igralec Demeter Bitenc. Zlasti Bitenc in pa avtorjev ded, ki sta že presegla devetdeset let, nam fenomen edincev osvetlita tudi zgodovinsko, skozi preobrazbe minulega stoletja. Filmska premiera pa je postavljena prav v čas obeleževanje mednarodnega tedna družin.
50 min
Zadružni domovi so prostori srečevanj godbenikov in gledaliških skupin, so koncertna prizorišča, kinodvorane, razstavni prostori, spremenjeni so v mladinske centre. Pogosto so v njih knjižnice in celo stanovanja. Še vedno v njih srečamo zadružne trgovine ter skoraj obvezno bife ali gostilno. So pomemben del življenja skupnosti na slovenskem podeželju. Veliko jih je nastalo z udarniškim delom po letu 1948, ko so načrtovali gradnjo 523 zadružnih domov v Sloveniji in jih zares zgradili več kot 300. Marsikateri skladno oblikovan vaški, kulturni, prosvetni, sokolski ali zadružni dom pa je iz obdobja med svetovnima vojnama. Zadružništvo poznamo v Sloveniji že 150 let, ponekod po svetu je bolj razširjeno in je dober model za boj manjših skupnosti proti velikim korporacijam. Arhitekta Blaž Babnik Romaniuk in Rastko Pečar ter umetnostni zgodovinarki Martina Malešič in Asta Vrečko so pripravili obsežno raziskavo o zgodovini in stanju zadružnih domov v Sloveniji. Projekt Skupno v skupnosti − sedemdeset let zadružnih domov kot družbene infrastrukture so leta 2021 predstavili na Arhitekturnem bienalu v Benetkah. Tudi po razstavnem projektu so vključeni v razmišljanja o prihodnosti posameznih domov. Predlagajo idejne rešitve in projekte za obnovo, z delavnicami in pogovori poskušajo ubraniti objekte pred rušenjem ali razprodajo. V filmu se približamo dogajanju v teh zanimivih stavbah. Potujemo po slovenskih pokrajinah, prisostvujemo sestankom, predstavam in veselicam ter druženju vseh, od najstarejših, ki se še spominjajo gradnje zadružnih domov, do najmlajših, ki imajo v dvorani plesne tečaje. Predmeja, Zadvor, Povir, Komen, Sovodenj, Žiri, Zadobrova, Dobrova, Cven, Dobrovo, Višnjevik, Hum, Fojana, Cerovo, Savlje, Kleče, Marezige, Krištanci, Bistrica ob Sotli, Kobilje, Bizovik, Branik in Bertoki so posamezne postaje tega filmskega popotovanja. Režiser in scenarist filma je Amir Muratović, direktor fotografije Bernard Perme, montažer Zlatjan Čučkov, avtor glasbe Janez Dovč.
51 min
Ivan Vurnik je ob Fabianiju in Plečniku eden od velike trojice arhitektov, ki so postavili temelj sodobne slovenske arhitekture. Ti trije veliki arhitekti so zaznamovali svoj in naš historični čas in življenjski prostor. Zametek vsega modernega v arhitekturi je k nam z Dunaja prinesel Maks Fabiani. Jože Plečnik, najznamenitejši predstavnik historične arhitekture in začetnik moderne stavbarske arhitekture pri nas, je objekte obogatil z regionalnimi izraznimi elementi. Ivan Vurnik pa je v dvajsetih letih 20. stoletja iskal slovensko nacionalno umetnost. Po tem romantičnem poskusu je v tridesetih letih 20. stoletja postal vnet zagovornik funkcionalizma in je naredil prve načrte socialne arhitekture pri nas. V nečem pa je bil Ivan Vurnik povsem drugačen od svojih dveh poklicnih kolegov. Fabiani in Plečnik sta živela večji del samsko, asketsko življenje. Vurnikovo življenje pa je bilo burno, zaznamovano tudi z družinsko tragedijo. Njegova žena in tovarišica v umetnosti je bila slikarka Helena Kottler. Sobivanje slikarke in arhitekta se jasno kaže v njunih skupnih delih. Tako imenovani Gesamtkunst v zgodovini umetnosti ni nekaj posebnega, redkost pa je umetniško sodelovanje dveh zakoncev, ki sta zavezana različnima vrstama umetnosti. Ob skupnem delu Ivana in Helene se porajata dve vprašanji: kako je intimni partnerski odnos vplival na njuno strokovno in umetniško sodelovanje ter kako so tragični in usodni dogodki zarezali v delo obeh? Dokumentarno igrani film ISKALCA skuša prikazati vsaj del tega zanimivega intimnega in umetniškega sobivanja, ki ne more biti nikoli v celoti pojasnjeno. Scenarij in režija sta delo Alme Lapajne.
75 min
Igrano-dokumentarni film Ivan in Karla odpira pogled na razmerje med pisateljem Ivanom Mrakom in njegovo ženo kiparko Karlo Bulovec. Predstaviti Mraka ni mogoče, ne da bi predstavili njegove zavezanosti Bulovčevi, ki je svoje ozkosrčne sodobnike razburjala tako s popolnim umetniškim talentom kot tudi s tem, da je več kot polovico svojega življenja prehodila z Mrakom. Seveda velja tudi obratno. Tudi Karlino življenje se nam odkrije kot celota samo, če si vzamemo pravico pogledati skozi Mrakova očala. Njuno sobivanje je bilo hkrati tudi medsebojno umetniško oplajanje skozi najbolj liričen medij: ljubezen. Kje so presečišča, kjer se dotikata drug drugega? Kje so odtujenosti in hladni dnevi samote? Zakaj bežita in se vedno znova vrneta? Ustvarjalci filma smo iskali odgovore na ta vprašanja in se znašli na produ hudournika, ki vztrajno odplavlja: smeh in jok, moč in šibkost, goloto in zakritost. Karla Bulovec: »Je to hudič v meni. Bog mi pomagaj! Razrvana in divja, da prav nikjer in v ničemer ne najdem miru, niti za trenutek, pa si ga tako želim. Vsak moment moram imeti spremembe.« Ivan Mrak: »Moški princip je prevladujoč pri Karli tako kot pri meni, zato se nikakor ne znajdeva v vsakdanjosti. V naju se nista iskali dve polovici, presenetljiva celost se je zgroženo prepoznala v nedoumljivi celosti. Tako sva postala brat in sestra – a tako, kot v pradobi, ko incest še ni bil bogoskrunstvo.« Na koncu zgodbe se nismo vprašali, kako je Ivan Mrak prenesel samoto po Karlini smrti. Če si dva človeka pomenita toliko kot sta si pomenila ona, je odhod enega izmed njiju preostalemu nezasuta jama. Bila sta drugačna in predvsem svoja. Filmsko pripoved je režirala Alma Lapajne.
50 min
Šestdeseta je dokumentarni film o ljudeh, ki so bili rojeni v 60. letih prejšnjega stoletja, v tem desetletju pa so prestopili 60. leto ali se temu približujejo. Gre za dve obdobji v življenju, eno se umešča v spomine, drugo pa živi v realnem, sedanjem času. Čeprav današnja in delno bodoča generacija »šestdesetih« ni bila aktivno udeležena pri že minulih »šestdesetih« letih, je bilo to obdobje z občutkom osvobojenosti in prostosti. S sloganom »ustvarjaj ljubezen, ne vojne«, z vzpostavitvijo generacije »flower power«, z ustvarjanjem svobode za vse in vsakogar ter s spreminjanjem dojemanja sveta je pomembno oblikovala novo doživljanje in spremembe odnosov med ljudmi. Tako se na eni strani »šestdesetih« kažeta svoboda in brezmejne perspektive, v današnjem času »šestdesetih« pa ni toliko odprtih obzorij. To je izhodišče, v katerega so postavljeni posameznice in posamezniki, ki so s svojim delovanjem, prisotnostjo in vedenjem vsak na svojem področju zaznamovali in še zaznamujejo današnji čas. Polje delovanja sodelujočih je raznovrstno: znanost, umetnost, sociologija, mediji; skratka področja, v katera smo vpeti v vseh časovnih in življenjskih obdobjih.
51 min
Ko se je društvo Ciproš pred petindvajsetimi leti naselilo v alternativnem in takrat "zloglasnem" centru Pekarna, so mnogi opozarjali, da nihče ne bo prišel tja. Danes je povsem drugače. 170 kvadratnih metrov velika bukvarna je po petindvajsetih letih labirint čez milijon knjig vseh žanrov v številnih jezikih. Knjige v bukvarno Ciproš prihajajo z vseh koncev Slovenije. Številne so bile izdane v elitnih knjižnih zbirkah. "Bukvarna je, kako bi rekla, kot muzej založništva, ne le bukvarna, saj imamo neponovljive zbirke, omenim naj le Kondor in Školjko," pove predsednica društva, Marjanca Onič. Tako kot knjige, tudi ljubiteljice in ljubitelji knjig prihajajo od povsod; so različnih generacij, z različnimi željami. Dijake in dijakinje v Ciprošu pogosto zanima gradivo za seminarske naloge in obvezno branje, prav tako osnovnošolke in osnovnošolci največkrat iščejo knjige s seznama za domače branje, stare delovne zvezke in učbenike. Veliko je strokovne literature, po kateri marsikdo povprašuje. Mnogi obiskovalci med brskanjem po kupih najdejo knjigo, o kateri niso razmišljali, in jo za simbolni prispevek odnesejo domov. "Redno prihajajo tudi profesorice in profesorji, ki iščejo starejše izdaje učbenikov, ki so tudi po vsebini povsem enakovredni, če ne celo boljši od nekaterih novejših izdaj," pojasni predsednica društva, ki sodeluje pri vseh dejavnostih bukvarne, redno pa ji pomagajo prostovoljci in prostovoljke ter članice in člani društva. Scenarij Simona Kopinšek, režija Primož Meško.
49 min
Vokalno skupino Plamen sestavljajo dekleta, ki so bila rojena in živijo v Kanadi, njihovi predniki pa prihajajo iz Slovenije. Pred več kot 30 leti je prvo generacijo pevk v Torontu zbrala in začela voditi slovenska izseljenka, glasbenica Marija Ahačič Pollak. V Sloveniji je njeno ime dobro znano ljubiteljem narodnozabavne glasbe, saj je v 50. letih 20. stoletja zaslovela kot pevka Ansambla bratov Avsenik. Pod njenim dolgoletnim in vztrajnim vodstvom dekleta v Kanadi ohranjajo ljubezen do slovenskega jezika in glasbe. S koncerti in koncertnimi turnejami pa predstavljajo slovensko glasbo po svetu.
45 min
Leta 1818 je Luka Čeč odkril notranje dele Postojnske jame in kmalu zatem se je v jami začel tudi organiziran turistični razvoj. Sto let kasneje so jamo prepredli z elektriko in v njej postavili progo, ki je turistom v majhnih vagonih omočila celovit ogled. Do 9.11.2017 je Postojnsko jamo obiskal 38-milijonti obiskovalec, uvrščena je tudi med 30 največjih naravnih čudes sveta. Zgodba Postojnske jame in njena predstavitev širšemu svetu pa je tesno povezana z enim največjih fotografov Evrope ob prelomu dvajsetega stoletja - Rudolfom Brunerjem Dvořákom, ki ga strokovna zgodovina uvršča med začetnike reportažne fotografije. Njegovi posnetki Postojnske jame iz leta 1909 so prvi fotografski ciklus katerekoli jame na svetu. Istega leta je Dvořák zabeležil obisk Maksimiljana Evgena, komajda 14-letnega brata bodočega avstrijskega cesarja Karla I. ter njegove matere Marije Jožefe Saške s spremstvom. Fotografiral je tudi obisk cesarske dvojice Franca I. in njegove žene Karla Avguste, ki sta jamo obiskala na poti iz Ljubljane v Postojno. Dvořák je bil tudi uradni fotograf srbskega kralja Petra I Karađorđeviča. Doslej še ne prikazan nabor štiristotih fotografij Postojnske jame je zaklad brez primere. Zbirka je dragocena iz več razlogov: ker gre za prve posnetke podzemske jame na svetu, ker prikazujejo Postojnsko jamo takšno kot je bila pred opustošenjem med drugo svetovno vojno, hkrati nazorno prikazujejo, kako je bila že pred skoraj sto leti opremljena za oglede turistov (razsvetljava, železnica ipd.), predvsem pa fotografije kažejo mnoge danes drugačne motive. Unikatno fotografsko zbirko negativov na steklenih ploščah je leta 2005 odkupil Muzej novejše zgodovine. Dokumentarni film Simfonija globine je nastal po scenariju in v režiji Igorja Vrtačnika.
54 min
Je jedrski spopad mogoč? Bi Rusija v Ukrajini res lahko uporabila jedrsko orožje? In Severna Koreja? So grožnje resnične? Zgodovina nas uči, a ne izuči. Hirošima. Spomin in opomin na jedrsko katastrofo. Sadae Kasaoka je hibakuša. Tako v japonščini pravijo tistim, ki so na svoji koži izkusili jedrski napad in preživeli. Kasaoka-san je ena od redkih še živih prič tragedije, ki nam pripoveduje svojo zgodbo o ubijalski modrikasti svetlobi, črnem dežju, o reki, polni trupel. O izgubi in zaznamovanosti. Pripoveduje nam zgodbo Hirošime, ki se ne sme nikoli več ponoviti. A svet se izgublja v spirali neustavljive jedrske tekme. Najmanj devet držav ima jedrsko orožje; največ Rusija, nato ZDA, daleč za njima je Kitajska. A azijska velesila se pospešeno oborožuje in povzroča nelagodje sosednjim državam. Še bolj nepredvidljiva je Severna Koreja, ki vse pogosteje razkazuje mišice. Znova se oglašajo alarmi, slišati je opozorila pred raketnimi napadi v južni sosedi in celo na japonskih otokih. Bili smo na Okinavi, kjer je skoraj 50 tisoč ameriških vojakov. Spomin na najbolj krvavo tihomorsko bitko, s katero se je dejansko končala druga svetovna vojna, je tam še živ. Kot je tudi strah pred negotovostjo. Ali res spet živimo v času pred vojno? Pospešeno se oborožuje tudi Japonska. Pacifizem je mrtev, na pohodu je militarizem. “Nikoli več” je le krilatica. Skoraj štiri tisoč jedrskih konic je naloženih in pripravljenih za izstrel. Le vprašanje časa je, kdaj bo nekdo namenoma ali po pomoti pritisnil na gumb. Avtorica oddaje: Karmen W. Švegl
49 min
Leta 2015 sta k lastniku gradu Štatenberg prišla tujca v baročnih oblačilih, ki bi rada postala grof in grofica Štatenberška. Ostaja vsaj delna neznanka, zakaj je gospod privolil, a oktobra 2015 sta se vselila. V enem samem mesec sta zapuščen in ponekod zanemarjen dvorec preuredila v objekt, ki je pričel privabljati ljudi. Celotno krilo sta posvetila različnim tematskim razstavam ter v pičlem mesecu dvorcu vdihnila novo življenje. Dosežek, ki je Makolčane prepričal, da sta prišleka iz Ljubljane resnična garača. Grofica, v civilu ji je ime Tanja, je v mladosti oslepela. Ostal ji je en odstotek vida. Preživela je raka. In od nekdaj je sanjala, da bi bila rada grofica. Zaljubljena je v literarne like in resnične osebnosti šestnajstega in sedemnajstega stoletja, v opero, barok. Nič od tega ji ni bilo dano, dokler ni srečala svojega grofa, ki je preživel kap in bil nekaj tednov v komi. Ko se je srečal z grofico je bil neotesan, a dobro stoječ lastnik prevozniškega podjetja. Preklinjal je in hodil na podeželske veselice. A imel je strast, ki je ni delil skoraj z nikomer. Privlačilo ga je starinsko pohištvo. Brez razloga ga je kupoval, restavriral in zbiral. Skladiščil v nekem predmestnem skladišču. Grofica je Grofa, ko ju je usoda združila, pričela preoblikovati. Grof in Grofica sta imela vse, le dvorca ne. Tu vstopi v zgodbo Štatenberg. Ko sta se grof in grofica naselila na dvorcu, sta odprla bistveno vprašanje, s katerim se ukvarja dokumentarni film: »Ali je bolje, da stavbna/grajska dediščina propade, ali pa je bolje, da jo zasebni kapital, čeprav strokovno nekoliko manj dosledno, spravi v funkcijo?« Danes je Štatenberg turistična točka v velikem vzponu in zbirka grofa ter grofice Štatenberške je pomembna turistična točka v porečju Dravinje.
48 min
27. oktobra 1986 so se na pobudo papeža Janeza Pavla II. v Assisiju zbrali predstavniki vseh velikih svetovnih religij in molili za mir. Navdih za molitveno srečanje je bil sv. Frančišek, ki predstavlja simbol miru, sprave in bratstva. Je človek za vse čase, saj s svojim mišljenjem, duhovnostjo, delom in življenjem nagovarja tudi današnji čas. Iz molitvenega srečanja in želje za mir v svetu se je rodil duh Assisija, svetovno molitveno gibanje, ki živi in raste že tri desetletja.
34 min
V letu 2019 je minilo komaj sto let od priključitve Prekmurja slovenskim deželam in od združitve Prekmurcev z drugimi Slovenci. V dokumentarnem filmu so glavni avtorji - scenarista Ksenija Horvat in Branko Šömen ter režiser Primož Meško - želeli objeti kulturno zapuščino Prekmurja skozi stoletja, ko je bila pokrajina za večino slovensko govorečih ljudi daljna in neznana. V sliki in besedi so iskali odgovore na različna vprašanja. Kakšno je bilo življenje na levem bregu Mure? Kako so ohranjali svoj prekmurski knjižni jezik? Kdo so prekmurski 'očetje naroda'? Kako je potekal kulturnozgodovinski razvoj pokrajine? Od kod so prihajali glavni kulturni vplivi in kako so se medsebojno oplajale slovenska, madžarska, nemška in judovska kultura? Kako se je v težkih pogojih zakotja Kraljevine Ogrske razvijala intelektualna misel? Kaj je bila pred sto leti, ob združitvi z drugimi Slovenci, prekmurska kulturna dota? Film oživlja nekatere zapise bogatega arhiva RTV Slovenija, na posnetkih vnovič zaživi Prekmurje, kakršno je bilo pred desetletji. O kulturnem razvoju pokrajine so razmišljali ljudje, ki so temu posvetili svojo raziskovalno kariero s področij zgodovine, umetnostne zgodovine, književnosti, jezikoslovja in etnologije.
52 min
V rodovniku družine Košuta je prvi zapis zabeleženo rojstvo Košuta Jožefa v župniji leta 1772. V preteklosti so se ukvarjali z živinorejo, imeli pa so tudi mlin in turbino za proizvodnjo električnega toka. Pričevalec Jožef je prevzel kmetijo od svojega starega očeta Antona leta 1956, ki jo danes vodi njegova hči Elizabeta Košuta. Sprehod skozi zanimive, pretresljive dogodke pričevalec slikovito poda v rojstnem kraju Vitovlje.
143 min
Izjemna zgodba izjemnega človeka bi lahko naslovili pričevanje Martina Kostrevca, rojenega leta 1933. Družina izvira iz okolice Brežic, a je gospod Martin svoja najbolj plodna leta do današnjih dni preživel v Mariboru in na Pohorju, kjer si je postavil lično počitniško hišico. Že njegov ded je imel poseben čut za besedo in omiko v najširšem pomenu besede in je konec 19. stoletja napisal svojevrstno pesniško zbirko. V pričevanju Martina Kostrevca spremljamo njegovo življenjsko zgodbo med vojno; od napada na Jugoslavijo, nemške okupacije, presenetljivega druženja z ujetimi zavezniškimi piloti, do povojne komunistične represije, službe, potovanj in družinskih prigod … Pohorje je njegova velika ljubezen, a tudi skrb in dolžnost. Že več desetletij se z redkimi podporniki bori za resnico in dostojen spomin na več tisoč po vojni pobitih ujetnikov na Arehu in v njegovi okolici. Komunistične oblasti so nesrečne ujetnike, povečini iz mariborskih zaporov, okrutno umorile in pometale v približno 25 na hitro izkopanih jam, največ v okolici Areha. Veliko med njimi je bilo premožnih in komunisti so si prilastili njihovo lastnino. Prizadevanja gospoda Kostrevca, da bi umrli in pozabljeni Slovenci, Nemci, Hrvatje in drugi dobili dostojen spomenik, se uresničujejo prav letošnjo jesen. Spomenik bodo oktobra slovesno odkrili in blagoslovili. Martin Kostrevc je porabil vso svojo življenjsko energijo in prihranke, da bi izpolnil ta civilizacijski dolg do nedolžnih žrtev. Država mu ne pomaga in Martin Kostrevc upa, da bodo stroške spomenika pomagali poravnati dobri ljudje. Z avtorjem Pričevalcev se ob koncu pričevanja poklonita ob pohorskih moriščih in ob nastajajočem spomeniku, kjer neutrudni pričevalec spregovori še o dolgu do prednikov in o prastarem boju med dobrim in zlim.
188 min
V drugem delu spoznamo bogato kariero pričevalca Milana Zdravka Kovača. Po poroki je v Stockholmu ustanovil svoj arhitekturni biro, nato pa sprejel ponudbo Unesca, odšel na Cejlon in se zaposlil na Unescovem azijskem regionalnem inštitutu za raziskave šolskih zgradb. Začelo se je najlepše obdobje v življenju njegove družine, v katerem sta z ženo najprej posvojila deklico Ayro. Leta 1974 se jima je rodila hčerka Nina, kmalu zatem sta posvojila še dečka Vimala s Cejlona in rodila se jima je še Tanja. Po projektantskem delu v Kuvajtu, Združenih arabskih emiratih, Katarju in Omanu se je leta 1979 vrnil v Egipt in se začel ukvarjati z načrtovanjem rešitev za zaščito arheoloških spomenikov. Uspešen primer realizacije je bila zaščita grobnice pisarja Nakhta in njegove žene Tawi v Šejk Abd el-Kurni v Luksorju; njegov prototip zaščite podzemne kulturne dediščine (1980–1983) je bil patentiran pri Eureki. Zadnjih petindvajset let so zaznamovali predvsem projekti zaščite kulturne dediščine v Indiji, v Sloveniji in na Kitajskem, ob njih pa arhitektova humanitarna dejavnost. V zadnjem obdobju sta s prijateljem in arhitektom Petrom Kerševanom svoje bogato znanje namenila ohranitvi arheološke in arhitekturne dediščine v Ljubljani s poudarkom na modernizaciji mesta v skladu z najsodobnejšimi arhitekturnimi smernicami. Izjemne so njune študije in predstavitve edinstvenega koliščarskega naselja na Špici v Ljubljani, ki ga je mestna oblast pozneje po večini uničila, z obžalovanjem pove pričevalec. Druga boleča rana je gradnja garaže pod ljubljansko tržnico. Ljubljanska oblast njune zamisli popolnoma ignorira ter po mnenju arhitekta Kovača troši nesorazmerno veliko denarja za slabše rešitve. Po smrti prijatelja Petra Kerševana arhitekt Kovač še vedno nadaljuje delo in razvija ideje v dobrobit Ljubljančanov.
166 min
Milan Zdravko Kovač je slovenski arhitekt s svetovnim slovesom na področju arheološkega konservatorstva. Karierna pot ga je vodila od Švedske, Egipta, Indije, Šrilanke do Kitajske. Opravljal je najzahtevnejša dela na svetovno znanih arheoloških najdiščih. Njegovo izjemno življenjsko zgodbo najprej osvetlimo z vidika vojne tragedije, ki jo je doživela njegova družina. Milanov brat Boris je bil interniran v Gonarsu, pozneje pa se je pridružil jugoslovanski vojski v domovini oz. slovenskim četnikom. Te so partizani s pomočjo italijanskih topov napadli v Grčaricah jeseni 1943 in zajeli tudi Borisa. Na montiranem procesu 12 oktobra 1943 ga je skupaj z drugimi revolucionarno »sodišče« obsodilo na smrt zaradi »veleizdaje«. Brat Milan si je dolgo prizadeval za njegovo rehabilitacijo in jo končno dosegel. Boris je bil po razsodbi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije oproščen vsake krivde. Milan je o kočevskem procesu napisal zanimivo knjigo in tako poravnal dolg do dobrega imena svojih prednikov. »Komunistično sodišče v Kočevju ni bilo nikakršno sodišče, kot tudi »kočevski proces« ni bil nikakršen sodni proces. Šlo je za uprizoritev sodne burke, na kateri so nekaj ujetnikov »obsodili«, ob tem pa množično umorili več sto ujetnikov,« dokazuje Milan Kovač. Eden od »pravnikov«, ki je sodeloval pri sojenju in umorih ujetnikov jeseni 1943 na Kočevskem, je bil tudi Marko Vrhunec, ki mu je župan Jankovič leta 2015 podelil status častnega meščana Ljubljane. Milan Kovač se je rodil leta 1940 v Celju, uvodoma pa je govoril tudi o svojih prednikih. Oče se je rodil v Kazazah na današnjem avstrijskem Koroškem, mama Antonija Kac pa v Tomaški vasi pri Šmartnem pri Slovenj Gradcu. Arhitektovih prvih petindvajset let so zaznamovali 2. svetovna vojna, življenje družine in šolanje v Celju po koncu vojne, prvi stik z arheologijo, potovanje v kraj očetovih prednikov, potovanje z avtostopom po Evropi, odhod iz Celja in poti v Grčijo, na Švedsko, prvo potovanje po Egiptu do Nubije …
148 min
Leta 1930 rojeni Jože Jereb je utrjen mož, ki stanuje v Rovtah. V svojem življenju se ni branil dela in še vedno poprime za orodje. Spada v generacijo tistih, ki so živeli ob nekdanji rapalski meji med Italijo in Kraljevino Jugoslavijo, kjer je cvetelo tihotapstvo. Rojen je bil v Zavratcu pri Rovtah, kjer se tudi začne njegovo pričevanje. Živeli so tik ob meji, Jože se spomni, kako so jugoslovanski graničarji ubili italijanskega vojaka še pred napadom na Jugoslavijo. Njihove kraje sta močno prizadeli vojna in zlasti revolucija. Po okupaciji je najprej nastopilo zatišje, po pojavu partizanov pa so začele padati žrtve, in to med domačini. Jože je bil kot otrok priča ubitemu dekletu, ki je ležalo sredi ceste, ime ji je bilo Frančiška Mravlje. Partizani so jo ubili, ker naj bi se družila z italijanskim vojakom. Partizanski pritisk, ropanje in umori so sprožili nastanek vaške straže. A tisti, ki so se drznili upreti revoluciji, so po vojni plačali strahotno ceno.
102 min
Zgodba izvorno tržaške levičarske družine Bordon je nekaj posebnega. Pripoveduje jo leta 1932 v Ljubljani rojena Božena Bordon, ki s svojo resnicoljubnostjo gledalca posebej pritegne. »Politika je uničila našo družino,« poudarja gospa Božena. Iz Trsta so morali zbežati, potem ko je oče, ogorčen nad zažigom Narodnega doma, zažgal italijansko zastavo. Kot številnim drugim primorskim emigrantom, ki so se pred Italijani umaknili v Jugoslavijo, jim je trda predla. Živeli so zelo skromno. Politično aktivna sta bila starejša brata, leta 1915 rojeni Rado in pet let mlajši Dušan: »Rado je bil bolj umirjen. Dušan je bil pa … on je verjel v Sovjetsko zvezo, s tem smo bili ... Jaz sem mislila, da je Stalin bog.« Bila sta zelo bistra, Dušan je študiral romanistiko, Rado pa ruski jezik in pravo. Oba sta bila aktivna v komunističnem gibanju in na protivladnih demonstracijah, ki jih je pogosto podpirala Kominterna. Dušan je bil celo med ustanovitelj Društva prijateljev Sovjetske zveze, prav on je k sodelovanju pritegnil Karla Destovnika. Kmalu po okupaciji leta 1941 so okupatorji oba brata internirali v Italijo. Tam sta malo pred kapitulacijo Italije zbežala iz zapora in ustanovila 24. garibaldinsko brigado Pio Borri. Dušan je postal tudi njen prvi politični komisar. Leta 1944 so v kraju Caprese Michelangelo fašisti njegovo brigado presenetili in Dušana Bordona v boju smrtno ranili. Prav letos mu bodo italijanski antifašisti postavili spomenik. Rado je vojno preživel, v Ljubljano je prišel v zmagovitem sprevodu in kot kulturnik prvi spregovoril na Radiu Ljubljana. Bil je književnik, prevajalec in vsestranski kulturni delavec, ki pa je izkusil tudi zapore novega režima, iz katerega se je pogosto norčeval. Zanimiv je pred tem tragičen prizor, ko Rado in Božena opazujeta ujete in pretepene domobrance na poti v smrt in jim Rado kljub nasprotovanju stražarja prinese vodo. Mlada Božena je verjela v komunizem in Stalina, kot jo je učil režim: »Potem pa pride informbiro. Jaz sem bila v delovni brigadi, mislila sem, da gradimo socializem. In opolnoči so nas nagnali ven in nam povedali, da zdaj pa s Stalinom nismo več prijatelji. Ne moreš razumeti, še včeraj je bil bog, danes je pa baraba. Ja to ne gre. Kaj pa je narobe zdaj s tem Stalinom. Jaz sem bila čisto indoktrinirana.« Družina je potem spregledala in do režima vzpostavila distanco. Božena je končala študij in delala v bolnišnici na rentgenu. Izjemno zanimiva je bila njena izkušnja, ko je v petdesetih letih delala v bolnišnici v Veliki Britaniji. Veliko in rada je inštruirala angleški jezik ter bila uspešna tudi pri tistih, nad katerimi so drugi že obupali. Boženino pričevanje, od neomajne vere v komunistično ideologijo do spoznanja resnice in Svetega pisma, ki ga ob koncu pričevanja prime v roke, je hkrati prispodoba življenja preizkušene Slovenke, Primorke in Ljubljančanke, ki pri svojih 92 letih preseneti s čilostjo ter veselim značajem.
126 min
Rodil se je v Dolah nad Idrijo, v župniji Zavratec. Leta 1970 je bil na Sveti Gori posvečen v duhovnika in je tudi edini duhovnik, ki je učil predmet samoupravljanje s temelji marksizma in edini učitelj daleč naokoli, ki je učil tako predmet samoupravljanje s temelji marksizma kot verouk. Nedvomni pričevalec nekega časa. Poznajo ga kot pokončnega človeka s skoraj asketskim življenjem, doslednega, vedno čuječega ocenjevalca trenutnega dogajanja in ljudi, s pogledom, zazrtim v prihodnost.
158 min
94-letna Pepca iz Kresniških Poljan pri Litiji nam predstavi svojo življenjsko zgodbo, ki je polna preizkušenj in trdega dela, a tudi vere in zaupanja v Božjo pomoč. Rojena je bila v Črešnjicah pri Cerkljah ob Krki. Pred vojno so živeli skromno na kmetiji, redili so živino in obdelovali vinograd. Pepca se živo spominja soseda, ki je kot vojni ujetnik med prvo svetovno vojno doživel boljševistično revolucijo in je svaril pred Rusi. Iz časa pred vojno se spomni poznejšega škofa Leniča, ki je bil pastir v njihovih krajih. Kmalu po okupaciji so prišli Nemci in jih pregnali v Nemčijo. K sreči je družina ostala skupaj. Oče je delal, otroci pa bi morali hoditi v nemško šolo, a so to zavračali. So pa imeli srečo, da je bil med njimi tudi slovenski učitelj. Živeli so v Wittgendorfu in Frohburgu blizu Leipziga. V ujetništvu se je rodil tudi najmlajši brat Stanko. Ob koncu vojne so prišli Rusi. Pred njimi so se morale ženske skrivati, tako je mama skrivala tudi 15-letno Jožefo. Pot domov se je vlekla, saj so dolgo čakali v vagonih v Budimpešti. Ob prihodu domov je bila domačija opustošena, le en meter velik kip Srca Jezusovega je ostal čudežno nedotaknjen. Kljub popolnemu pomanjkanju je nova oblast od njih zahtevala obvezno oddajo pridelkov. Počasi so se razmere izboljšale. Pepca se je poročila z možem, ki je bil partizan. Po vojni je delal kot šofer za Izvršni svet, pozneje pa je vozil rešilni avto. Svoji sestri se kot sogovornik pridruži tudi brat Stane Žičkar, ki je bil rojen v izgnanstvu. Desetletja ja delal v Švici in si pridobil bogate izkušnje, ki jih je predstavil med pričevanjem.
87 min
Mara Moravec je posebej zanimiva pričevalka. V šolo je hodila na Rakeku. Spominja se učitelja Josipa Ribičiča, ki je prihajal k njim domov. Pozneje je družina živela tudi na Slavini,zdaj pa Mara živi v Petelinjah pri Pivki. Njene prodorne besede in iskrena čustva do preteklih in zdajšnjih časov nam odstrejo pogled v miselni svet kar 102-letne gospe. »Mama je bila iz bogate družine, oče je bil pa lep,« hudomušno pove Mara. Obudi spomin na svojo mladostno simpatijo, sošolca Ivana Turšiča. Ta je po tem, ko je postal partizan, nasprotoval, da bi hodila k maši v cerkev. Postal je strah in trepet na Notranjskem in je pozneje v partizanih padel. Mara je že med vojno obiskovala šolo za medicinsko sestro. Bila je ugledna in uspešna v svojem poklicu. Družino je močno zaznamovala tragedija brata Miloša. Še ne 17-letnega so ga na Verdu skupaj z drugimi fanti ujeli partizani. Ti so ustavili vlak in mlade fante odpeljali s seboj. Za Milošem se je izgubila vsaka sled. Mara Moravec še vedno z jokom podoživlja tragedijo pred 82 leti, ki je njene starše in vso družino za vselej zaznamovala.
92 min
Izjemno pričevanje 90-letne Vide Dular, rojene v ugledni Vrhnjakovi družini v Pamečah pri Slovenj Gradcu, je pripoved o moči preživetja po hudih udarcih, ki sta jih družini prizadejala nacistični in zlasti komunistični režim. Vida je bila najstarejša od šestih otrok, oče Vinko je bil inženir gozdarstva, doštudiral je na zagrebški univerzi in se poročil z učiteljico, Vidino mamo, ki je bila iz Sel pri Brežicah. Bila je zelo dejavna v prosveti, enako tudi oče. Ta je deloval tudi v Slovenski ljudski stranki ter med drugim gostil Antona Korošča. Ob napadu na Kraljevino Jugoslavijo je moral oče zbežati na Dolenjsko, saj so ga imeli Nemci na seznamu kot neprimerno osebo, predano slovenstvu. Starejši hčeri sta odšli z njim, tako da je družina razpadla in se ni nikdar več sestavila. Oče je imel stike s partizani, a se je pozneje pridružil domobrancem. Vida natančno opisuje komaj verjetne dogodke tistega časa. Po vojni je še prišel domov, a so ga v domači cerkvi aretirale komunistične oblasti in za njim se je izgubila vsaka sled. Vida je šla po očetovih stopinjah. Doštudirala je gozdarstvo, si ustvarila družino in bila zelo vestna v službi. Podpirala je razvoj demokracije, padec režima in nastanek samostojne Slovenije. Dejavno se je vključila v iskanje resnice in večnega miru za tisoče okrutno pobitih na morišču v Žančanih pri Slovenj Gradcu. Njen boj za civiliziran pokop žrtev traja še danes in del pričevanja je posnet prav ob tem množičnem morišču.
126 min
Živa legenda slovenskega gledališkega odra ter radijskih in televizijskih valov, nepozabni Jurij Souček tudi v Pričevalcih ne bo nikogar pustil ravnodušnega, saj pri dobrih 90 letih nastopa in govori z enako energijo in hudomušnostjo kot smo ju bili vajeni desetletja nazaj. Gre za pričevanje posebne vrste, pri katerem pride do izraza izpiljen igralski značaj z izjemnim talentom pripovedovanja. Jurij Souček nas popelje od prešernega razpoloženja do solz, največkrat zaradi smeha. Posebno vrednost tej oddaji Pričevalci daje Součkova soproga Milena Morača, operna pevka, ki ob svojem možu tudi zapoje in pove zanimive prigode iz njunega življenja, še posebej njunih začetkov in poroke. Gre za pričevanje, ki ne bo navdušilo le zaradi posebne energije, ki jo izžarevata oba, ampak tudi zaradi pestre življenjske zgodbe Jurija Součka.. Rodil se je leta 1929 češkim staršem v Ljubljani. V obdobju Kraljevine Jugoslavije je pri nas – še posebej v prestolnici – živelo veliko Čehov, imeli so svoja zdr
137 min
Pričevalka Anica Rahne, rojena Kožuh leta 1933 na Šujici pri Dobrovi, je odraščala v družini krojaškega mojstra. V številni družini sta vladala sožitje in velika povezanost. Pri osmih letih je bila poslana za pastirico na tetino kmetijo in tam ostala osem let. Seveda je pogrešala domače, a tak način je bil v velikih družinah takrat pogost. Tudi sama je postala odlična šivilja, zaposlila se je najprej pri mojstrici Škrabarjevi, ki je krojila obleke tudi za ženo Edvarda Kardelja, Pepco Kardelj, in nekoč celo za bodočo Titovo ženo Jovanko Budisavljević. Iz tega obdobja se Anica Rahne spomni zanimive anekdote, ki kaže, kako so se nekatere komunistične tovarišice želele predstavljati kot velike gospe. Družino je usodno prizadela vojna. Prizadeto pripoveduje o perspektivnih bratih, ki sta končala v povojnih pomorih, oče pa se je za las rešil iz primeža režima. Preizkušnjam ni bilo konca, kasneje pa je v nesreči umrl še en brat in mnogo let zatem še mož Mirko. Anica je ostala sama z otroki, v veliko uteho ji je bila vera, in to, pove, želi prenesti tudi otrokom ter že vnukom in pravnukom, ki ji pomenijo največji blagoslov v življenju. Zelo je povezana s cerkvijo in v domači župniji še vedno zavzeto sodeluje.
136 min
Janez Purkart, rojen leta 1929, je dober primer otroka, ki ga je zaznamovala vojna. Rojen je bil na Purkačah pri Velikih Laščah, doma je bilo sedem otrok, vsi so morali trdo delati na kmetiji. Janez Purkart je občutil zlo italijanske okupacije. Bil je priča nasilju in ubijanju ter trpljenju svojih bližnjih, zlasti brata Mirka. Zanimiva je njegova pripoved o služenju vojaškega roka, pa o življenju po vojni, o zaznamovanosti, a tudi trdoživosti. Izučil se je za mizarja, svojo dušo pa je dolga leta krepil s petjem v zboru Slovenske matice.
149 min
Pričevanje bratov Okorn z Rašice, prve vasi, ki jo je okupator po začetku vojne požgal, nam odstira povsem nov vpogled v medvojno in povojno dogajanje v tem delu Slovenije. Najprej spoznamo družino Okorn, ki je imela na Rašici gostilno in skromno kmetijo. Kmalu po začetku okupacije se je pojavila rašiška četa, ki jo je vodil Peter Kosec, podpirali pa so jo tudi Okornovi, še zlasti mama. Poleti so Nemci na rašiški hrib poslali geometre, med njimi sta bila dva Slovenca. Ko so se vračali proti Ljubljani, so jih partizani napadli in pobili. Ker niso bili vojaki, ampak povečini civilne osebe, se je okupator kruto znesel nad vasjo in jo požgal. Okornovi pa so bili zaradi sodelovanja s partizani in izdaje že prej zaprti, in požiga niso doživeli. Med vojno so se težko prebijali, bili so tudi izseljeni. Ko nanese beseda na te dogodke, pričevalcema stopijo solze v oči, veliko je bilo trpljenja. Po vojni so se prvi vrnili v uničeno vas in začeli na novo. Kljub delu za partizane in trpljenju zaradi uničene domačije pa družina ni bila deležna milosti, ko je šlo za obvezno oddajo. V pričevanju spremljamo skupne spomine bratov in potem življenjsko pot vsakega izmed njiju. Na njihovem nekdanjem domu je še vedno gostilna, brata pa sta zgled delavnosti in predanosti kraju ter slovenski stvari.
145 min
Izjemna življenjska zgodba Karoline Senica iz Senožeti pri Rimskih Toplicah gledalca pritegne z iskreno predanostjo resnici in moči preživetja, ki izvira iz globoke vere. Pripovedi se ob koncu pridružita tudi sinova Peter in Jože, ki dodata pomembna občutja o vrednosti maminega zgodovinskega spomina ter hkrati pričujeta o zvestobi slovenstvu. Karolina je bila rojena leta 1930 v družini poslanca v predvojnem parlamentu Kraljevine Jugoslavije, Matevža Deželaka. Vzgojeni v slovenskem duhu so bili trn v peti nacionalsocialistom, in kmalu po začetku okupacije so Nemci družino izselili. Karolina je bila na začetku pri sorodnikih, ki so podpirali partizane, a so jih nacisti razkrinkali in okrutno pomorili v Starem piskru v Celju. Takrat so jo združili z izseljeno družino v Nemčiji. Po koncu vojne so se vrnili domov, a kljub delu za osvoboditev in podpori partizanom so hitro padli v nemilost. Očeta so zaprli in mučili. Karolina izpove spomin sestre, ki je obiskovala očeta. Zaupal ji je, da je bil med mučitelji tudi zloglasni major Ozne Mitja Ribičič. Ob očetovi aretaciji se je Karolina pogumno postavila zanj, a je potem sama pristala v ženskem taborišču Ferdrenk – v opuščeni vasi kočevskih Nemcev. Izjemno dragoceni so njeni spomini na trpljenje sozapornic v tem zamolčanem komunističnem koncentracijskem taborišču. Po vrnitvi je bila zaznamovana, a si je ustvarila družino. Z možem, ki je bil med vojno partizan, sta vzgojila 4 otroke, ki imajo zdaj tudi svoje družine in živijo v bližini. Karolininega moža je povojno nasilje zaznamovalo za vse življenje, Karolina pa odgovore na življenjske stiske najde v zaupanju v Božjo pomoč.
98 min
Pričevanje Anke Poženel s Črnovrške planote je svojevrsten klic k človečnosti in spoštovanju temeljnih civilizacijskih vrednot, ki sta jih na naših tleh v največji meri teptala komunizem in nacizem. Gre za (spravni) pogreb po vojni pobitih v Andrejčkovem breznu, o čemer bo v pričevanju veliko govora, saj je bil prav po Ankini zaslugi tam opravljen krščanski pogreb in postavljen spomenik. Pričevalka nam najprej predstavi svojo družino. Oče Pepe je bil iz Črnega Vrha, mama pa je bila Rejceva iz Lomov, nekaj kilometrov stran. Svojevrstno družinsko sled je pustil skrivnostni stric Tone, ki je opustil študij za duhovnika in je po vojni za dolga leta izginil. Anko je vedno zanimala preteklost, posebej tista, ki je bila zamolčana. Črnovrška planota je izjemno trpela zaradi vojne in revolucije. V pričevanju se Anka dotakne partizanskega napada na domobransko postojanko 1. septembra 1944, ko so revolucionarji po predaji pobili večino domačih domobrancev. Požgana je bila tudi cerkev. Med vojno je odmeval tudi okruten partizanski umor treh sosedovih deklet iz Lomov, kar je ljudi dodatno prestrašilo. Starši in večina domačinov so tudi po vojni živeli v velikem strahu. Kot temna senca je na kraj legel zločin, ki se je zgodil v bližnjem Andrejčkovem breznu v zaselku Koševnik. Tam so komunistične oblasti po predvidevanjih po vojni pomorile več kot 100 ujetnikov, Slovencev in Italijanov iz Gorice. Prav komunistični umori ljudi iz Trsta in Gorice v breznih, ki jih Italijani imenujejo fojbe, so postali poglavitno breme in stalni očitek italijanske strani slovenski. Dolga desetletja je bilo Andrejčkovo brezno zamolčano, čeprav so vsi vedeli zanj, če ne drugega, zato, ker je dolgo po vojni iz njega zaudarjalo po truplih, v neposredni bližini pa vodi cesta iz Črnega Vrha v Idrijo. Veliko se je o tem govorilo tudi v Ankini družini, in ko se je po osamosvojitvi pojavila možnost, je bila prva, ki se je zavzela za spominsko obeležje na tem morišču in krščanski pogreb. Oboje je, ne brez težav, s pomočjo nekaterih domačinov tudi izpeljala. Pretresljivo je zlasti njeno pričevanje o videnju belega križa nad odprtino ali pa o skrivnostnih zvokih zapiranja vrat tovornjaka, ki so jih slišali vsi prisotni delavci, a tovornjaka ni bilo nikjer. Boj za pravico do groba je bil dolg in v pričevanju podrobno spoznamo željo po utišanju in prikrivanju še naprej na eni strani. In na drugi željo po resnici in dostojnem spominu na vse pokojne. V neposredni bližini je tudi Brinov grič, kjer je bil pokopan narodni heroj Jenko Premrl - Vojko. Ankini starši so ga poznali, o njem so govorili pozitivno, tudi zato, ker je imel v svojem partizanskem bivališču podobo svetogorske Marije. Čedalje več pa je vesti in pričevanj, da je bil ubit od partizanske krogle. Poženelova pove, kaj so o Vojku govorili doma: »Njega so ubili sami. Njega so sami, zaradi tega, ker je bil fant pobožen pa prepošten. Ker je začel ta komunizem, vedeli so, da ga ne bodo obvladali, in so ga spravili.« V zvezi s tem ima Poženelova zanimiv spomin. Ob prekopu posmrtnih ostankov v letih po vojni je bil prisoten tudi Vojkov oče. Vsi so šli na kosilo k »Pagonu«, le Vojkov oče je obsedel v avtu in ni hotel ven. Anka Poženel se spominja: »On ni hotel iti. In mi otroci, tja na šipo in ga gledamo v avtu. Pride ven en oficir: »Očka, bežite no, bežite z nami nekaj pojest. In je rekel: 'Sami ste ga požrli, pa še zdaj sami žrite.' Ko sem to slišala, sem stekla domov in povedala mami. 'Otrok moj,' je rekla, »da živi duši tega ne poveš, ker boste ob mene in ob očeta. Vseh treh nas ne boste več videli.'«
135 min
Tokratni pripovedovalec Spominov Vladimir Bertoncelj je bil rojen leta 1932 v vasi Vaše pri Medvodah. Njegovo otroštvo med Vašami, Medvodami in Goričanami ter življenje njegove številne družine je zelo zaznamoval čas druge svetovne vojne. Po vojni je kot strojnik, vzdrževalec strojev, najprej delal v medvoški tekstilni tovarni, potem pa so vse še samske delavce iz tovarne napotili na delo v Titove zavode Litostroj v Ljubljani, ki so jih prav takrat gradili in zagnali prvo proizvodnjo. Litostroj so poleg zaposlenih delavcev in mojstrov, ki so tja prihajali na delo od doma, gradili nemški ujetniki in slovenski politični zaporniki, ki so bili ves čas nastanjeni na gradbišču, nadzorovanem ter strogo zavarovanem z bodečo žico in stražnimi stolpi. V Litostroju je Miro Bertoncelj delal do upokojitve in bil na njihovih gradbiščih elektrarn po vsem svetu. Po upokojitvi se je ves posvetil družbenopolitičnemu delu in bil dolgo legendarni predsednik Zveze borcev Medvode.
143 min
Tokratni pripovedovalec Spominov Vladimir Bertoncelj je bil rojen leta 1932 v vasi Vaše pri Medvodah. Njegovo otroštvo med Vašami, Medvodami in Goričanami ter življenje njegove številne družine je zelo zaznamoval čas druge svetovne vojne. Po vojni je kot strojnik, vzdrževalec strojev, najprej delal v medvoški tekstilni tovarni, potem pa so vse še samske delavce iz tovarne napotili na delo v Titove zavode Litostroj v Ljubljani, ki so jih prav takrat gradili in zagnali prvo proizvodnjo. Litostroj so poleg zaposlenih delavcev in mojstrov, ki so tja prihajali na delo od doma, gradili nemški ujetniki in slovenski politični zaporniki, ki so bili ves čas nastanjeni na gradbišču, nadzorovanem ter strogo zavarovanem z bodečo žico in stražnimi stolpi. V Litostroju je Miro Bertoncelj delal do upokojitve in bil na njihovih gradbiščih elektrarn po vsem svetu. Po upokojitvi se je ves posvetil družbenopolitičnemu delu in bil dolgo legendarni predsednik Zveze borcev Medvode.
149 min
Dušan Hren je bil rojen 1929 v Ljubljani, a pot njegovih prednikov je tesno povezana tudi z Mariborom. Njegov stari oče, železničar, se je po službovanju v Trstu in Zidanem mostu ustalil v Mariboru in si tam ustvaril družino. Vsi so bili Sokoli in Maistrovi borci. Dušanov oče Vilko Hren je bil eden najtesnejših sodelavcev generala Maistra v bojih za severno mejo, pozneje pa je postal aktivni oficir, visok častnik jugoslovanske kraljeve vojske in poveljnik njenih avtomobilnih enot v Dravski banovini. Pred drugo svetovno vojno se je družina preselila v Ljubljano. Po okupaciji so očeta Italijani zaprli in poslali v Gonars, po vrnitvi iz taborišča pa spet zaprli v italijanski zapor za oficirje. Po kapitulaciji Italije je očeta povabil k sodelovanju predvojni častniški kolega general Leon Rupnik, vendar je bil iz domobranskih krogov kaj hitro odpuščen kot simpatizer Osvobodilne fronte. Dušan je z bratom in mamo, pozneje pa tudi z očetom, vojno preživljal v Ljubljani pod italijansko in potem nemško okupacijo in marsikaj doživel. Po vojni in obdobju delovnih brigad je šla Dušanova pot v glasbo, študiral je glasbo, igral je in vodil najprej svoj in potem Akademski plesni orkester, potem pa se je zaposlil na Radiu Ljubljana in kmalu zatem na Televiziji ter postal eden njenih pionirjev in dolga desetletja njen nepogrešljiv režiser in urednik, producent, avtor in ustvarjalec. Kljub 88 letom je še danes na televiziji prav vsak dan izjemno dragocen sodelavec in svetovalec.
77 min
Spomine tokrat obujata sestrični Marija Mikačić Turnšek in Sonja Maister. Pripoved zdaj že pokojne Sonje je bila posneta za oddajo Spomini pred skoraj desetletjem. Rod njunega starega očeta, Antona Žnideršiča, izhaja iz Ilirske Bistrice. Anton je ob lesni tovarni, ki jo je podedoval leta 1899, v Ilirski Bistrici ustanovil še veliko tovarno testenin PeKaTeTe (Prva kranjska tovarna testenin). Obenem je bil kot vnet čebelar in pomemben reformator našega čebelarstva eden največjih pridelovalcev in izvoznikov medu v avstroogrski monarhiji. Med obema vojnama je postala Ilirska Bistrica del Italije in zaradi težav je Anton Žnideršič preselil tovarno v Ljubljano, kamor je odšla tudi njegova družina. Bil je eden najuglednejših slovenskih industrialcev tedanjega časa. Po vojni je tovarna Pekatete postala Žito. Štiri hčerke Antona Žnideršiča so imele izjemno zanimive življenjske poti. Najstarejša Ema je leta 1922 z možem v Mariboru ustanovila tovarno čokolade in kakava Mirim, potem pa še velik sodoben obrat v Zagrebu, ki je po drugi svetovni vojni postal tovarna Kraš. Njena hči Sonja je bila poročena s sinom generala Rudolfa Maistra, Borutom. Hčerka Danica se je poročila z gradbenim inženirjem Ogorelcem, Nada pa z dramatikom in pisateljem Ferdom Kozakom, ki je po vojni postal naš prvi minister za prosveto in kulturo. Najmlajša, Alenka, se je poročila z arhitektom in slikarjem Radetom Mikačićem iz ugledne splitske družine, Marija Mikačić Turnšek pa je njuna hči.
186 min
Spomine tokrat obujata sestrični Marija Mikačić Turnšek in Sonja Maister. Pripoved zdaj že pokojne Sonje je bila posneta za oddajo Spomini pred skoraj desetletjem. Rod njunega starega očeta, Antona Žnideršiča, izhaja iz Ilirske Bistrice. Anton je ob lesni tovarni, ki jo je podedoval leta 1899, v Ilirski Bistrici ustanovil še veliko tovarno testenin PeKaTeTe (Prva kranjska tovarna testenin). Obenem je bil kot vnet čebelar in pomemben reformator našega čebelarstva eden največjih pridelovalcev in izvoznikov medu v avstroogrski monarhiji. Med obema vojnama je postala Ilirska Bistrica del Italije in zaradi težav je Anton Žnideršič preselil tovarno v Ljubljano, kamor je odšla tudi njegova družina. Bil je eden najuglednejših slovenskih industrialcev tedanjega časa. Po vojni je tovarna Pekatete postala Žito. Štiri hčerke Antona Žnideršiča so imele izjemno zanimive življenjske poti. Najstarejša Ema je leta 1922 z možem v Mariboru ustanovila tovarno čokolade in kakava Mirim, potem pa še velik sodoben obrat v Zagrebu, ki je po drugi svetovni vojni postal tovarna Kraš. Njena hči Sonja je bila poročena s sinom generala Rudolfa Maistra, Borutom. Hčerka Danica se je poročila z gradbenim inženirjem Ogorelcem, Nada pa z dramatikom in pisateljem Ferdom Kozakom, ki je po vojni postal naš prvi minister za prosveto in kulturo. Najmlajša, Alenka, se je poročila z arhitektom in slikarjem Radetom Mikačićem iz ugledne splitske družine, Marija Mikačić Turnšek pa je njuna hči.
67 min
Spomini režiserja Aleša Jana skozi osebne zgodbe in pripovedi staršev predstavljajo kroniko slovenskega gledališča zadnjega stoletja, saj gre za že tretjo generacijo z gledališčem povezane družine Juvan-Jan. V oddajah je ob več kot tisoč fotografijah predstavljeno izjemno obsežno filmsko, televizijsko in slikovno dokumentarno gradivo, odlomki več kot pol stoletja starih gledaliških predstav in posnetki dogodkov zadnjega stoletja, od katerih so mnogi prvič objavljeni, večine pa že več desetletij ni bilo mogoče videti. Režiser Aleš Jan, rojen v Ljubljani med vojno leta 1943, je režiral v vseh slovenskih gledališčih. Hkrati je bil režiser in urednik igranega programa na Radiu Slovenija, kjer je ustvaril izjemno število radijskih iger, izmed katerih so bile mnoge nagrajene na mednarodnih festivalih. Na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo je predaval radijsko režijo. Aleš Jan je že od malega preživljal čas v okrilju Drame Slovenskega narodnega gledališča v Ljubljani, kjer sta vse od dvajsetih let preteklega stoletja do konca svoje gledališke poti ustvarjala njegova starša, igralka Vida Juvanova ter igralec in režiser Slavko Jan, kar dvakrat tudi ravnatelj Drame. Že od zgodnjih petdesetih let preteklega stoletja sta bila tudi profesorja na AGRFT, kjer je Vida Juvanova v svet gledališča popeljala mnoge generacije slovenskih igralcev, med njimi največja imena naših odrskih desk, filma, radijskega in televizijskega igranega programa. Tako Vida Juvanova kot Slavko Jan sta zelo zaznamovala tudi slovenski film. V ljubljanski Drami je bila zelo priljubljena igralka med obema vojnama Polonca Juvanova, babica Aleša Jana. Z možem je po vojni postavila Hišo Polonca v Cerkljah na Gorenjskem, ki je postala zbirališče umetnikov in kulturnikov tistega časa.
200 min
Spomini režiserja Aleša Jana skozi osebne zgodbe in pripovedi staršev predstavljajo kroniko slovenskega gledališča zadnjega stoletja, saj gre za že tretjo generacijo z gledališčem povezane družine Juvan-Jan. V oddajah je ob več kot tisoč fotografijah predstavljeno izjemno obsežno filmsko, televizijsko in slikovno dokumentarno gradivo, odlomki več kot pol stoletja starih gledaliških predstav in posnetki dogodkov zadnjega stoletja, od katerih so mnogi prvič objavljeni, večine pa že več desetletij ni bilo mogoče videti. Režiser Aleš Jan, rojen v Ljubljani med vojno leta 1943, je režiral v vseh slovenskih gledališčih. Hkrati je bil režiser in urednik igranega programa na Radiu Slovenija, kjer je ustvaril izjemno število radijskih iger, izmed katerih so bile mnoge nagrajene na mednarodnih festivalih. Na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo je predaval radijsko režijo. Aleš Jan je že od malega preživljal čas v okrilju Drame Slovenskega narodnega gledališča v Ljubljani, kjer sta vse od dvajsetih let preteklega stoletja do konca svoje gledališke poti ustvarjala njegova starša, igralka Vida Juvanova ter igralec in režiser Slavko Jan, kar dvakrat tudi ravnatelj Drame. Že od zgodnjih petdesetih let preteklega stoletja sta bila tudi profesorja na AGRFT, kjer je Vida Juvanova v svet gledališča popeljala mnoge generacije slovenskih igralcev, med njimi največja imena naših odrskih desk, filma, radijskega in televizijskega igranega programa. Tako Vida Juvanova kot Slavko Jan sta zelo zaznamovala tudi slovenski film. V ljubljanski Drami je bila zelo priljubljena igralka med obema vojnama Polonca Juvanova, babica Aleša Jana. Z možem je po vojni postavila Hišo Polonca v Cerkljah na Gorenjskem, ki je postala zbirališče umetnikov in kulturnikov tistega časa.
182 min
Spomini režiserja Aleša Jana skozi osebne zgodbe in pripovedi staršev predstavljajo kroniko slovenskega gledališča zadnjega stoletja, saj gre za že tretjo generacijo z gledališčem povezane družine Juvan-Jan. V oddajah je ob več kot tisoč fotografijah predstavljeno izjemno obsežno filmsko, televizijsko in slikovno dokumentarno gradivo, odlomki več kot pol stoletja starih gledaliških predstav in posnetki dogodkov zadnjega stoletja, od katerih so mnogi prvič objavljeni, večine pa že več desetletij ni bilo mogoče videti. Režiser Aleš Jan, rojen v Ljubljani med vojno leta 1943, je režiral v vseh slovenskih gledališčih. Hkrati je bil režiser in urednik igranega programa na Radiu Slovenija, kjer je ustvaril izjemno število radijskih iger, izmed katerih so bile mnoge nagrajene na mednarodnih festivalih. Na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo je predaval radijsko režijo. Aleš Jan je že od malega preživljal čas v okrilju Drame Slovenskega narodnega gledališča v Ljubljani, kjer sta vse od dvajsetih let preteklega stoletja do konca svoje gledališke poti ustvarjala njegova starša, igralka Vida Juvanova ter igralec in režiser Slavko Jan, kar dvakrat tudi ravnatelj Drame. Že od zgodnjih petdesetih let preteklega stoletja sta bila tudi profesorja na AGRFT, kjer je Vida Juvanova v svet gledališča popeljala mnoge generacije slovenskih igralcev, med njimi največja imena naših odrskih desk, filma, radijskega in televizijskega igranega programa. Tako Vida Juvanova kot Slavko Jan sta zelo zaznamovala tudi slovenski film. V ljubljanski Drami je bila zelo priljubljena igralka med obema vojnama Polonca Juvanova, babica Aleša Jana. Z možem je po vojni postavila Hišo Polonca v Cerkljah na Gorenjskem, ki je postala zbirališče umetnikov in kulturnikov tistega časa.
101 min
Spomini režiserja Aleša Jana skozi osebne zgodbe in pripovedi staršev predstavljajo kroniko slovenskega gledališča zadnjega stoletja, saj gre za že tretjo generacijo z gledališčem povezane družine Juvan-Jan. V oddajah je ob več kot tisoč fotografijah predstavljeno izjemno obsežno filmsko, televizijsko in slikovno dokumentarno gradivo, odlomki več kot pol stoletja starih gledaliških predstav in posnetki dogodkov zadnjega stoletja, od katerih so mnogi prvič objavljeni, večine pa že več desetletij ni bilo mogoče videti. Režiser Aleš Jan, rojen v Ljubljani med vojno leta 1943, je režiral v vseh slovenskih gledališčih. Hkrati je bil režiser in urednik igranega programa na Radiu Slovenija, kjer je ustvaril izjemno število radijskih iger, izmed katerih so bile mnoge nagrajene na mednarodnih festivalih. Na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo je predaval radijsko režijo. Aleš Jan je že od malega preživljal čas v okrilju Drame Slovenskega narodnega gledališča v Ljubljani, kjer sta vse od dvajsetih let preteklega stoletja do konca svoje gledališke poti ustvarjala njegova starša, igralka Vida Juvanova ter igralec in režiser Slavko Jan, kar dvakrat tudi ravnatelj Drame. Že od zgodnjih petdesetih let preteklega stoletja sta bila tudi profesorja na AGRFT, kjer je Vida Juvanova v svet gledališča popeljala mnoge generacije slovenskih igralcev, med njimi največja imena naših odrskih desk, filma, radijskega in televizijskega igranega programa. Tako Vida Juvanova kot Slavko Jan sta zelo zaznamovala tudi slovenski film. V ljubljanski Drami je bila zelo priljubljena igralka med obema vojnama Polonca Juvanova, babica Aleša Jana. Z možem je po vojni postavila Hišo Polonca v Cerkljah na Gorenjskem, ki je postala zbirališče umetnikov in kulturnikov tistega časa.
96 min
Spomini režiserja Aleša Jana skozi osebne zgodbe in pripovedi staršev predstavljajo kroniko slovenskega gledališča zadnjega stoletja, saj gre za že tretjo generacijo z gledališčem povezane družine Juvan-Jan. V oddajah je ob več kot tisoč fotografijah predstavljeno izjemno obsežno filmsko, televizijsko in slikovno dokumentarno gradivo, odlomki več kot pol stoletja starih gledaliških predstav in posnetki dogodkov zadnjega stoletja, od katerih so mnogi prvič objavljeni, večine pa že več desetletij ni bilo mogoče videti. Režiser Aleš Jan, rojen v Ljubljani med vojno leta 1943, je režiral v vseh slovenskih gledališčih. Hkrati je bil režiser in urednik igranega programa na Radiu Slovenija, kjer je ustvaril izjemno število radijskih iger, izmed katerih so bile mnoge nagrajene na mednarodnih festivalih. Na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo je predaval radijsko režijo. Aleš Jan je že od malega preživljal čas v okrilju Drame Slovenskega narodnega gledališča v Ljubljani, kjer sta vse od dvajsetih let preteklega stoletja do konca svoje gledališke poti ustvarjala njegova starša, igralka Vida Juvanova ter igralec in režiser Slavko Jan, kar dvakrat tudi ravnatelj Drame. Že od zgodnjih petdesetih let preteklega stoletja sta bila tudi profesorja na AGRFT, kjer je Vida Juvanova v svet gledališča popeljala mnoge generacije slovenskih igralcev, med njimi največja imena naših odrskih desk, filma, radijskega in televizijskega igranega programa. Tako Vida Juvanova kot Slavko Jan sta zelo zaznamovala tudi slovenski film. V ljubljanski Drami je bila zelo priljubljena igralka med obema vojnama Polonca Juvanova, babica Aleša Jana. Z možem je po vojni postavila Hišo Polonca v Cerkljah na Gorenjskem, ki je postala zbirališče umetnikov in kulturnikov tistega časa.
165 min
Spomini režiserja Aleša Jana skozi osebne zgodbe in pripovedi staršev predstavljajo kroniko slovenskega gledališča zadnjega stoletja, saj gre za že tretjo generacijo z gledališčem povezane družine Juvan-Jan. V oddajah je ob več kot tisoč fotografijah predstavljeno izjemno obsežno filmsko, televizijsko in slikovno dokumentarno gradivo, odlomki več kot pol stoletja starih gledaliških predstav in posnetki dogodkov zadnjega stoletja, od katerih so mnogi prvič objavljeni, večine pa že več desetletij ni bilo mogoče videti. Režiser Aleš Jan, rojen v Ljubljani med vojno leta 1943, je režiral v vseh slovenskih gledališčih. Hkrati je bil režiser in urednik igranega programa na Radiu Slovenija, kjer je ustvaril izjemno število radijskih iger, izmed katerih so bile mnoge nagrajene na mednarodnih festivalih. Na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo je predaval radijsko režijo. Aleš Jan je že od malega preživljal čas v okrilju Drame Slovenskega narodnega gledališča v Ljubljani, kjer sta vse od dvajsetih let preteklega stoletja do konca svoje gledališke poti ustvarjala njegova starša, igralka Vida Juvanova ter igralec in režiser Slavko Jan, kar dvakrat tudi ravnatelj Drame. Že od zgodnjih petdesetih let preteklega stoletja sta bila tudi profesorja na AGRFT, kjer je Vida Juvanova v svet gledališča popeljala mnoge generacije slovenskih igralcev, med njimi največja imena naših odrskih desk, filma, radijskega in televizijskega igranega programa. Tako Vida Juvanova kot Slavko Jan sta zelo zaznamovala tudi slovenski film. V ljubljanski Drami je bila zelo priljubljena igralka med obema vojnama Polonca Juvanova, babica Aleša Jana. Z možem je po vojni postavila Hišo Polonca v Cerkljah na Gorenjskem, ki je postala zbirališče umetnikov in kulturnikov tistega časa.
138 min
V tridelnih Spominih bomo tokrat prisluhnili pripovedi Ferenca Hajósa iz Lendave. Rodil se je leta 1935. Njegov rod izvira iz kraja Kakasd v Transilvaniji, ki je dal rodbini tudi plemiško ime. Stari oče Ferenca Hajósa, odvetnik in notar Mihály Hajós Kakasdi, se je z družino naselil v Lendavi, takrat Dolnji Lendavi, leta 1872. Mihálya Hajósa Kakasdija bi zaradi njegovih velikih zaslug za razvoj mesta lahko imenovali oče meščanske Lendave. Njegov sin dr. Ferencz Hajós Kakasdi je bil sprva poslanec v madžarskem parlamentu v Budimpešti, kasneje pa prav tako notar v Lendavi. Čeprav je bil zaveden Madžar, se je poročil z zavedno Slovenko Marijo Sever. Ta je v Lendavo prišla po prvi svetovni vojni, ko je Prekmurje pripadlo Kraljevini SHS oz. kasneje Kraljevini Jugoslaviji, kot sestra prvega slovenskega lendavskega župana Božidarja Severja. Leta 1935 se jima je rodil sin edinec Ferenc, ki je odraščal in se oblikoval v duhovni širini svoje družine v lendavskem večkulturnem okolju, kjer so živeli Madžari, Slovenci in veliko število Judov. Med judovskimi otroki je mali Ferike Hajós tudi našel najboljše prijatelje. Leta 1941 so Prekmurje za kratek čas zasedli Nemci, potem pa so predali oblast Madžarom. Ko je na Madžarskem prišla na oblast Salászijeva nacionalsocialistična Stranka puščičastega križa, se je tudi za lendavske Jude začel pekel holokavsta. 26. aprila 1944 so Jude zbrali v sinagogi in jih odpeljali v koncentracijsko taborišče Auschwitz. Med njimi so bili tudi Ferenčevi otroški prijatelji. Skoraj vsi so bili pomorjeni 21. maja 1944, le peščica Judov se je vrnila domov, kjer so jih čakala nova razočaranja. Ferenc Hajós je bil že v mladosti glasbenik in je nihal med študijem glasbe in prava. Ukvarjanja z glasbo sicer ni opustil, doštudiral pa je pravo na zagrebški univerzi. Po obdobjih sodniške službe v Murski Soboti, kjer je zorel pod mentorstvom Vaneka Šiftarja, pozneje pa v Lendavi, je po osamosvojitvi Slovenije postal naš prvi veleposlanik na Madžarskem. V času, ko sta državi vodila Milan Kučan in Árpád Göncz je veliko pripomogel k dobrim odnosom med sosednjima državama. Obenem se je posvečal področju narodnih manjšin v Sloveniji in slovenskih manjšin v sosednjih državah.
116 min
V tridelnih Spominih bomo tokrat prisluhnili pripovedi Ferenca Hajósa iz Lendave. Rodil se je leta 1935. Njegov rod izvira iz kraja Kakasd v Transilvaniji, ki je dal rodbini tudi plemiško ime. Stari oče Ferenca Hajósa, odvetnik in notar Mihály Hajós Kakasdi, se je z družino naselil v Lendavi, takrat Dolnji Lendavi, leta 1872. Mihálya Hajósa Kakasdija bi zaradi njegovih velikih zaslug za razvoj mesta lahko imenovali oče meščanske Lendave. Njegov sin dr. Ferencz Hajós Kakasdi je bil sprva poslanec v madžarskem parlamentu v Budimpešti, kasneje pa prav tako notar v Lendavi. Čeprav je bil zaveden Madžar, se je poročil z zavedno Slovenko Marijo Sever. Ta je v Lendavo prišla po prvi svetovni vojni, ko je Prekmurje pripadlo Kraljevini SHS oz. kasneje Kraljevini Jugoslaviji, kot sestra prvega slovenskega lendavskega župana Božidarja Severja. Leta 1935 se jima je rodil sin edinec Ferenc, ki je odraščal in se oblikoval v duhovni širini svoje družine v lendavskem večkulturnem okolju, kjer so živeli Madžari, Slovenci in veliko število Judov. Med judovskimi otroki je mali Ferike Hajós tudi našel najboljše prijatelje. Leta 1941 so Prekmurje za kratek čas zasedli Nemci, potem pa so predali oblast Madžarom. Ko je na Madžarskem prišla na oblast Salászijeva nacionalsocialistična Stranka puščičastega križa, se je tudi za lendavske Jude začel pekel holokavsta. 26. aprila 1944 so Jude zbrali v sinagogi in jih odpeljali v koncentracijsko taborišče Auschwitz. Med njimi so bili tudi Ferenčevi otroški prijatelji. Skoraj vsi so bili pomorjeni 21. maja 1944, le peščica Judov se je vrnila domov, kjer so jih čakala nova razočaranja. Ferenc Hajós je bil že v mladosti glasbenik in je nihal med študijem glasbe in prava. Ukvarjanja z glasbo sicer ni opustil, doštudiral pa je pravo na zagrebški univerzi. Po obdobjih sodniške službe v Murski Soboti, kjer je zorel pod mentorstvom Vaneka Šiftarja, pozneje pa v Lendavi, je po osamosvojitvi Slovenije postal naš prvi veleposlanik na Madžarskem. V času, ko sta državi vodila Milan Kučan in Árpád Göncz je veliko pripomogel k dobrim odnosom med sosednjima državama. Obenem se je posvečal področju narodnih manjšin v Sloveniji in slovenskih manjšin v sosednjih državah.
145 min
V tridelnih Spominih bomo tokrat prisluhnili pripovedi Ferenca Hajósa iz Lendave. Rodil se je leta 1935. Njegov rod izvira iz kraja Kakasd v Transilvaniji, ki je dal rodbini tudi plemiško ime. Stari oče Ferenca Hajósa, odvetnik in notar Mihály Hajós Kakasdi, se je z družino naselil v Lendavi, takrat Dolnji Lendavi, leta 1872. Mihálya Hajósa Kakasdija bi zaradi njegovih velikih zaslug za razvoj mesta lahko imenovali oče meščanske Lendave. Njegov sin dr. Ferencz Hajós Kakasdi je bil sprva poslanec v madžarskem parlamentu v Budimpešti, kasneje pa prav tako notar v Lendavi. Čeprav je bil zaveden Madžar, se je poročil z zavedno Slovenko Marijo Sever. Ta je v Lendavo prišla po prvi svetovni vojni, ko je Prekmurje pripadlo Kraljevini SHS oz. kasneje Kraljevini Jugoslaviji, kot sestra prvega slovenskega lendavskega župana Božidarja Severja. Leta 1935 se jima je rodil sin edinec Ferenc, ki je odraščal in se oblikoval v duhovni širini svoje družine v lendavskem večkulturnem okolju, kjer so živeli Madžari, Slovenci in veliko število Judov. Med judovskimi otroki je mali Ferike Hajós tudi našel najboljše prijatelje. Leta 1941 so Prekmurje za kratek čas zasedli Nemci, potem pa so predali oblast Madžarom. Ko je na Madžarskem prišla na oblast Salászijeva nacionalsocialistična Stranka puščičastega križa, se je tudi za lendavske Jude začel pekel holokavsta. 26. aprila 1944 so Jude zbrali v sinagogi in jih odpeljali v koncentracijsko taborišče Auschwitz. Med njimi so bili tudi Ferenčevi otroški prijatelji. Skoraj vsi so bili pomorjeni 21. maja 1944, le peščica Judov se je vrnila domov, kjer so jih čakala nova razočaranja. Ferenc Hajós je bil že v mladosti glasbenik in je nihal med študijem glasbe in prava. Ukvarjanja z glasbo sicer ni opustil, doštudiral pa je pravo na zagrebški univerzi. Po obdobjih sodniške službe v Murski Soboti, kjer je zorel pod mentorstvom Vaneka Šiftarja, pozneje pa v Lendavi, je po osamosvojitvi Slovenije postal naš prvi veleposlanik na Madžarskem. V času, ko sta državi vodila Milan Kučan in Árpád Göncz je veliko pripomogel k dobrim odnosom med sosednjima državama. Obenem se je posvečal področju narodnih manjšin v Sloveniji in slovenskih manjšin v sosednjih državah.
86 min
V pripovedi Janeza Winklerja se bomo skozi pretresljive zgodbe njegovega življenja sprehodili skozi osem desetletij naše zgodovine, v prvem delu do konca druge svetovne vojne in v drugem delu naprej. Rodil se je v rudarski družini v Idriji, ki je med obema vojnama pripadala Italiji, in tako že kot otrok občutil fašizem. S štirinajstimi leti je pozimi 1942 odšel v partizane, v Vojkovo četo in doživel njene prve akcije, prav tako pa tudi smrt velikega primorskega junaka Janka Premrla-Vojka. Pomladi 1943 je bil vključen v Šercerjevo, pozneje se je boril v Gubčevi brigadi. Doživel je mnoge bitke in bil v njih ranjen, doživel je napad na Turjak in Kočevski proces, bil ujet in poslan v begunjske zapore, od tam pa v taborišče Dachau. Po vojni je dobesedno izsilil demobilizacijo, se zaposlil v policiji, potem pa dokončal študij prava in postal načelnik ljubljanske in pozneje vse slovenske policije. Kot šef ljubljanske policije je v začetku sedemdesetih let kljub nasprotovanju politike omogočil izvedbo velikih študentskih demonstracij pred slovenskim parlamentom.
109 min
Spomini Angelike Hribar nas skozi osebne zgodbe v petih nadaljevanjih popeljejo skozi vse dvajseto stoletje naše zgodovine. V pripovedi o njenih prednikih spremljamo vzpon, vrhunec in zaton slovenskega meščanstva, naše intelektualne, umetniške in ekonomske elite. Angelika Hribar je hčerka kiparke Lize Hribar in vnukinja slikarke Elze Kastl Obereigner, ki sta študirali na Dunaju in v Firencah, po očetovi strani pa je naslednica široko razraščene družine Hribar. Angelikin praded Franc Šumi in njegova žena Josipina sta bila proti koncu 19. stoletja začetnika tovarne Šumi, njuna hčerka Evgenija in njen mož Dragotin Hribar, starša Angelikinega očeta Zorana, pa sta nadaljevala razvoj tovarne Šumi in ustanovila še tovarno Pletenina. Narodnozavedni Dragotin Hribar je bil tudi velik mecen, med drugim je na pobudo svojega zeta prof. dr. Izidorja Cankarja plačal gradnjo Moderne galerije. Angelika Hribar izjemno zanimivo in privlačno pripoveduje zgodbe, vesele in žalostne, kakršno je pač življenje, včasih pa tudi tragične, kot je zgodba o uboju njenega strica Rada Hribarja in tete Ksenije z gradu Strmol leta 1944 ali pa zgodba o obsodbi in zaprtju njenih staršev Lize in Zorana Hribarja na politično montiranem Nagodetovem procesu leta 1947. Ob gradu Strmol, ki je bil v lasti Rada Hribarja, se bomo sprehodili tudi skozi grad Snežnik, kjer je bil upravnik gozdnih posestev Angelikin praded Jožef Obereigner. Obiskali bomo danes razpadajoči grad Koča vas in še mnoge druge kraje. V pripoved se v besedi in sliki vpleta na desetine pomembnih osebnosti, ki so temeljno zaznamovale preteklo stoletje na Slovenskem. Posebno privlačnost daje oddajam izjemno bogato arhivsko slikovno in filmsko gradivo, ki po večini izvira iz osebnega arhiva Angelike Hribar in bo v veliki meri prvič javno predstavljeno, prispevalo pa ga je tudi več deset slovenskih muzejev in arhivov ter mnogi posamezniki.
208 min