Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Uničenje tradicionalnega pravnega reda je bil eden manj znanih, a vseeno bistvenih ciljev nacistične države. Vzpostavitev nacionalsocialističnega pravosodja je bila prednostna naloga pri vzpostavljanju družbe, ki so jo urejali krvni in rasni zakoni. Cilj nacistov je bila podreditev sodstva in uveljavitev novega prava, kar jim je s sodelovanjem pravnikov tudi uspelo. Tako so nacisti po takrat veljavnih zakonih in odlokih lahko izvajali grozodejstva, kot je bila Akcija T4 – prisilna evtanazija duševno zaostalih ljudi. Po koncu vojne so na nürnberških procesih sodili nacističnim vojnim zločincem, odgovornim za zločine proti človeštvu. V Zvezni republiki Nemčiji pa je bilo leta 1957 kar 77 odstotkov visokih uradnikov pravosodnega ministrstva bivših nacistov. 2. del Spomladi 1934, po smrti maršala Hindenburga, se je Hitlerju ponudila priložnost za uveljavitev absolutne oblasti v Nemčiji. To mu je tudi uspelo, saj je po noči dolgih nožev zelo oslabil moč SA, premagal opozicijo, odstranil svoje nasprotnike in si podredil sodstvo. Odvetnico Lilo Kuznitsky so zaradi pomoči Judom in zarotnikom obsodili in jo usmrtili z giljotino. Odvetnik Hans Litten je po dolgotrajnem mučenju v koncentracijskem taborišču naredil samomor. Nacistični pravnik Werner Best je bil pozneje obsojen na smrt, a je v zaporu preživel le šest let. Rabelj Johann Reichhart pa je po vojni usmrtil veliko število vojnih zločincev – svojih nekdanjih nacističnih delodajalcev. A JUSTICE OF TERROR / LES TRIBUNAUX DE LA TERREUR / Francija / 2023 / Režija: Jean-Marie Barrère, Marie-Pierre Camus
53 min
Kdaj in zakaj so Slovence začeli klicati Janezi? Od kod izvira etnični stereotip, predstava o pridnem in poštenem, a tudi hlapčevskem Janezu? Kdaj so se uveljavili kranjski Janezi, kakšno moč in priljubljenost so dobili v glasbi? In kaj Janezi pravijo o sebi? Svoje misli med drugim razkrivata dramski igralec Janez Škof in Janez Colnar, osmi Janez v družini, v kateri se to ime prvorojenca prenaša iz roda v rod. V objektiv fotoaparata tipično slovenske Janeze lovijo dijaki SŠOF-ja, kulturološki in etimološki razmislek pa prispevata dr. Ksenija Šabec in akad. prof. dr. Marko Snoj. Scenarij Milica Prešeren, režija: Božo Grlj. Dokumentarna serija Tipično slovensko ponuja vpogled v slovensko tradicijo, kulturo, nacionalno in naravno bogastvo, našo dediščino in tudi v družbo, dogajanje danes, dosežke na različnih področjih, na tisto, na kar smo ali bi morali biti ponosni, po čemer smo prepoznavni, posebni in edinstveni. Serija je doslej že predstavila slovenski kozolec, harmoniko, dvojino, Martina Krpana, kranjsko klobaso, zavist, lipicance, velike uspehe male dežele, nagelj, kurenta in človeško ribico. Pridružuje se jim nova epizoda: Janez. Vse pretekle so na ogled v TV-aplikaciji RTV 365. Scenaristka in urednica serije, ki nastaja v Uredništvu izobraževalnih oddaj Kulturno-umetniškega programa TV Slovenija, je Milica Prešeren.
24 min
Paul Newman je s svojo izklesano postavo in legendarnimi modrimi očmi utelešal ideal hollywoodskega zvezdnika. V dobrega pol stoletja trajajoči karieri se je preizkusil v številnih vlogah, ne le kot igralec, temveč tudi kot režiser, producent in podjetnik, bil je celo strasten avtomobilski dirkač, poleg tega pa je vse življenje ostal neomajen borec za človekove pravice. Dokumentarni film je poglobljen portret nepozabne filmske ikone in hkrati večnega nezadovoljneža, perfekcionista, ki ga je gnala globoko vsajena skrb, da si uspeha v resnici ni zaslužil. RESTLESS - BEING PAUL NEWMAN / Francija / 2023 / Režija: Jean Lauritano
53 min
Slovensko narodno gledališče Drama Ljubljana je osrednja gledališka ustanova. Ponuja klasično, sodobno, eksperimentalno produkcijo. V letu 2024 se je Drama preselila iz domače hiše na Erjavčevi cesti 1, ki je potrebna korenite obnove, v začasne prostore na Litostrojski 56. Selitve nikoli niso preproste in nas tudi ne puščajo malodušnih. Ob slovesu občutimo dvom, skrb in morda žalost. Vsako gledališče pripada igralcem in tako je že od starega veka naprej. Dokumentarni film Hrup za kulisami je preplet kratkih zgodb igralcev SNG Drama Ljubljana, ki se spominjajo, snujejo, izrekajo, občutijo in predvsem ljubijo igro kot ljubijo gledališče. Odrske deske jim pomenijo življenje, za gledalce pa so to zadnji prostori resnice. Igralske garderobe so samostanske celice in predstave na odru skupni rituali. V dokumentarcu so predstavljeni posnetki štirih premier iz leta 2024. Trinajst igralk in igralcev pa je osrednjih protagonistov, ki so hkrati tako blizu in tako daleč: Silva Čušin, Igor Samobor, Polona Juh, Barbara Cerar, Branko Šturbej, Bojan Emeršič, Tina Vrbnjak, Nina Ivanišin, Marko Mandić, Boris Mihalj, Timon Šturbej, Ivo Ban in Polona Vetrih. Direktor fotografije in snemalec je Bernard Perme, oblikovalec glasbe Blaž Šivic, mojster montažer Zlatjan Čučkov, producentka filma Tina Rakoše in režiserka mag. Alma Lapajne.
52 min
Pust ima v Benečiji in njenih Nediških dolinah poseben pomen. Kot opozarjajo etnologi, pustovanje izvira iz poganskih časov, ko so prebivalci z obredjem preganjali zimo in slovesno klicali prihod pomladi — skupaj so prehajali iz temine v svetlobo, iz mrtvila zime v rojstvo novega cikla obnovljenega življenja. Danes pa pustovanje, zaradi izpraznjevanja tukajšnjih dolin, nosi še globlji pomen: vasi, kjer tradicijo pusta še ohranjajo, se vsako leto vsaj za trenutek napolnijo z življenjem. Ena izmed vasi, kjer je pustna tradicija še kako živa, je vas Ronac -Ruonac v lokalnem narečju-, ki leži v občini Podbonesec. V oddaji "Pust iz Ruonca" boste lahko preko pričevanj lokalnih poznavalcev pusta izvedeli nekaj več o njihovi tradiciji pustovanja, maskah, specifičnih ritualih ter obrti izdelovanja tradicionalnih mask, ki domujejo v tej idilični vasi. Realizacija Video pro.
28 min
Olga Kacjan se je v performativno umetnost zaljubila, ko je kot otrok hodila v cirkus. Med njenimi ljubšimi spomini je predstava, v kateri je igrala klovna in s svojo vlogo razveseljevala otroke. Tudi v Protagonistkah se nam predstavi v podobi svojega alterega – klovna Pepeta.
20 min
Pričevanje Richarda Williamsa, očeta in trenerja izjemnih teniških igralk Venus in Serene Williams, nas popelje v čas njegovega otroštva, obiranja bombaža in revščine, pa vse do neumornega dela na teniških igriščih. Dokumentarni film, poln ganljivih vpogledov v življenje družine Williams, je tudi zgodba o boju zoper rasizem, ki še vedno prežema Združene države Amerike. ON THE LINE: THE RICHARD WILLIAMS STORY / ZDA / 2022 / Režija: Stuart McClave
87 min
Zvezdnik družbenih medijev in kuhar Julius Roberts je uresničil sanje številnih ljudi in se preselil na podeželje. V seriji spremljamo njegovo novo življenje na idilični kmetiji v Dorsetu na jugu Anglije, kjer redi piščance, ovce in koze ter prideluje zelenjavo in sadje. Mladi kuhar predstavlja recepte za slastne obroke, ki jih pripravlja; od pečenega fižola, domačega kečapa do jagnjetine na ražnju, raviolov iz bučk in čokoladne pene. Jedi, ki jih boste lahko pripravili in pokusili tudi doma. 2. del Julius iz češenj, ki jih je nabral na domačiji, in frangipana, po babičinem receptu speče slastno pito. V steklenjaku pokaže, kako vzgojimo baziliko iz semen. Na vrtu nabere dišavnice za sendvič z jajci in domačo majonezo. Pripravi se tudi na letno striženje ovc. Pomočnikom se za trdo delo zahvali s slastno fižolovo enolončnico, ki jo dokonča nad odprtim ognjem. TASTE OF THE COUNTRY / 2022 / Velika Britanija / Režija: Olivia Grove
22 min
Dokumentarni film predstavi pogled v svetovno industrijo vojnega turizma in priča o družbi, v kateri lahko kar koli kupiš za pravo ceno. Organizatorji potovanj si želijo vstopiti v rastoči posel z redkimi in ekstremnimi doživetji. Turistom ponujajo resnično nevarnost in akcijo na prvi bojni liniji … DANGER ZONE / Poljska, Velika Britanija / 2023 / Režija: Vita Maria Drygas
92 min
Kdaj in zakaj so Slovence začeli klicati Janezi? Od kod izvira etnični stereotip, predstava o pridnem in poštenem, a tudi hlapčevskem Janezu? Kdaj so se uveljavili kranjski Janezi, kakšno moč in priljubljenost so dobili v glasbi? In kaj Janezi pravijo o sebi? Svoje misli med drugim razkrivata dramski igralec Janez Škof in Janez Colnar, osmi Janez v družini, v kateri se to ime prvorojenca prenaša iz roda v rod. V objektiv fotoaparata tipično slovenske Janeze lovijo dijaki SŠOF-ja, kulturološki in etimološki razmislek pa prispevata dr. Ksenija Šabec in akad. prof. dr. Marko Snoj. Scenarij Milica Prešeren, režija: Božo Grlj. Dokumentarna serija Tipično slovensko ponuja vpogled v slovensko tradicijo, kulturo, nacionalno in naravno bogastvo, našo dediščino in tudi v družbo, dogajanje danes, dosežke na različnih področjih, na tisto, na kar smo ali bi morali biti ponosni, po čemer smo prepoznavni, posebni in edinstveni. Serija je doslej že predstavila slovenski kozolec, harmoniko, dvojino, Martina Krpana, kranjsko klobaso, zavist, lipicance, velike uspehe male dežele, nagelj, kurenta in človeško ribico. Pridružuje se jim nova epizoda: Janez. Vse pretekle so na ogled v TV-aplikaciji RTV 365. Scenaristka in urednica serije, ki nastaja v Uredništvu izobraževalnih oddaj Kulturno-umetniškega programa TV Slovenija, je Milica Prešeren.
24 min
JURIJ KALAN nas zapelje v intimni svet, med družinske člane in domače živali: pse in pujsa. Okoli različnih omizij posedajo prijatelji, praznujejo rojstne dneve, spremljajo nogomet, otroci zrejo v telefone ali poležavajo po tleh. Hodijo na sprehode k Savi, kjer iščejo zanimive kamne. Jurij si pri sestavljanju kompozicij pomaga s fotografijo in iz številnih podob sestavlja popačeno mentalno sliko vsakdana. Kadar v formatu slike ni dovolj prostora, portretirancu s poudarjeno glavo preprosto skrajša noge, da ga spravi na platno celega. V prostem času pa izdeluje duhovite skupinske portrete, pastirske rezbarije. Dokumentarna serija Zapeljevanje pogleda nastaja od leta 2007. Doslej se je v njej predstavilo več kot 60 sodobnih slovenskih likovnih umetnikov. scenarist, režiser in montažer: Amir Muratović direktor fotografije in snemalec: Andrej Lupinc
13 min
Slovenci smo pomagali zgraditi najnaprednejši vesoljski teleskop James Webb, ustvarjamo 3D-karto domače Galaksije, tudi s pomočjo umetne inteligence, in sodelujemo pri odkrivanju oddaljenega vesolja.
8 min
Ne glede na muhavost letnih časov kurent vsako leto ob istem času odganja zimo in zlo ter kliče pomlad in dobro letino. Kljub temu naš najbolj množičen tradicionalen pustni lik ni več, kar je bil. Če so kurenti včasih hodili le po vaseh in so njihovi obhodi vpisani na Unescov seznam nesnovne kulturne dediščine, jih zdaj pogosto vidimo tudi v mestih in karnevalskih povorkah. Njihov divji ples in ropot zvoncev je v preteklosti podkrepila strah vzbujajoča oprava, danes pa, kot bi tekmovali, čigava je lepša. Pa še nadene si jo lahko vsak, čeprav je to bila nekoč domena le neporočenih moških. Kaj je ostalo in kaj nastalo iz tega simbola slovenske identitete? Kje je domovina pernatih in kje rogatih kurentov? Zgodba o fantu, ki si prvič nadene kurentovo kapo in o kurentovanju nekoč in danes. S strokovno besedo jo pospremita Andrej Brence, etnolog in kustos iz Pokrajinskega muzeja Ptuj-Ormož in dr. Aleš Gačnik, etnolog in sociolog kulture. scenarij: Milica Prešeren režija: Primož Meško.
25 min
Avtorji izobraževalno-dokumentarne serije Kdo se boji slovenščine si prizadevajo najti zanimive načine za raziskovanje slovenščine in ustvarjanje v maternem jeziku. V ospredju zadnjih dveh delov je filmska ustvarjalnost mladih. Slavistično društvo Slovenije, natančneje sekcija Znanost mladini, namreč že dobro desetletje pripravlja tekmovanje Slovenščina ima dolg jezik. Tako spodbuja filmsko ustvarjalnost med osnovnošolci in dijaki ter krepi njihovo zanimanje za književnost. Mladi se namreč preizkušajo v izdelavi kratkih filmov po izbranih literarnih predlogah. Spoznali bomo dijaški filmski ekipi, katerih filma sta bila lani nagrajena v kategoriji 1. in 2. letnikov. Prvo mesto je osvojil film SKOK dijakov 1. letnika Gimnazije Celje – center. Po literarni predlogi Nataše Konc Lorenzutti z naslovom GREMO MI V TRI KRASNE ga je režirala dijakinja Nuša Bohak. Priznanje za posebne dosežke pa so prejeli dijaki 2. letnika Ekonomske šole Novo mesto za film Zadnje sporočilo. Film je nastal po literarni predlogi Mateje Gomboc z naslovom BALADA O DREVESU, režirala ga je dijakinja Anja Tomanič. Oba filma gledalca posredno ali neposredno seznanita s čedalje bolj razširjeno problematiko samomora in tesnobe med mladimi. V prvem delu spremljamo filmsko ustvarjanje dijakov – priprave, delo z mentorji, snemanje, montažo. V drugem delu pa mladi režiserki predstavita filma avtoricama literarnih predlog Nataši Konc Lorenzutti in Mateji Gomboc. Scenarij in režija: Maja Pavlin.
26 min
Sedmo sezono dokumentarne serije Mestne promenade, v kateri avtor in voditelj Andrej Doblehar že vrsto let predstavlja kulturno dediščino in tradicionalen utrip slovenskih mest, začenjamo s predstavitvijo Murske Sobote. Zgodovinsko in sodobno središče Prekmurja je bilo stoletja pod madžarsko oblastjo in kulturnim vplivom, kar je zaznamovalo tudi razvoj in podobo mesta. Predstavili bomo osrednje kulturne spomenike: grad, evangeličansko cerkev, katoliško stolnico, secesijsko in modernistično arhitekturo. Mesto nam bosta pomagala odkrivati zgodovinarka in dolgoletna direktorica Pomurskega muzeja Metka Fujs ter pisatelj in Prešernov nagrajenec Feri Lainšček. Režiser: Božo Grlj
25 min
V sedmi sezoni Mestnih promenad je poudarek na gradovih, kar bo tudi osrednja tema oddaje o Brežicah. Obmejno mesto je bilo stoletja pod oblastjo nadškofov iz Salzburga, njihovo srednjeveško utrdbo pa so v renesansi nadomestili z novim dvorcem, ki so ga lastniki iz rodbine Attems kasneje barokizirali. Po zbirkah Posavskega muzeja nas bo vodila direktorica Alenka Černelič Krošelj, zgodovino izgnancev bo predstavila zgodovinarka Nataša Šekoranja, o zbiranju razglednic pa bo spregovoril Konrad Kajtna. Ob letošnji petdeseti obletnici smrti slikarja Staneta Kregarja pa bomo predstavili tudi njegovo likovno opremo brežiške župnijske cerkve. Avtor in voditelj: Andrej Doblehar Režiser: Božo Grlj
26 min
Brez svetovnega satelitskega navigacijskega sistema skoraj ne moremo več. Omogoča nam precizno navigacijo, lociranje in merjenje časa. Evropski Galileo je najnatančnejši na svetu. Kako deluje?
10 min
Danes se komajda zavedamo izjemnega pomena Postojne na furmanski poti med celino in obalo skozi t. i. Postojnska vrata. Tradicionalno prevozništvo je vplivalo na izgled in razvoj Postojne ter oblikovanje šeg in navad, ki jih poleti predstavijo na furmanskem prazniku. Postojna je v kasnejših obdobjih doživela vrsto sprememb, pogojenih zlasti s turizmom. Gostje z vsega sveta obiskujejo Postojnsko jamo in Predjamski grad, ki sodita med prvovrstne znamenitosti, zaradi česar smo ju tudi vključili v oddajo. Del lokalne zgodovine nam bosta predstavila direktorica Notranjskega muzeja Tina Poljšak in vodnik po Postojnski jami Roman Bogataj. Avtor in voditelj: Andrej Doblehar Režiserka: Petra Hauc.
26 min
Ko govorimo o Velenju, gotovo ne pomislimo na staro trško jedro, ki ga krona mogočen grad, temveč na novo mesto, ki je bilo zgrajeno po drugi svetovni vojni in je veljalo za socialistični čudež. Sprehodili se bomo tako po starem kot po novem Velenju in predstavili na eni strani grad z muzejskimi zbirkami in na drugi strani modernistično arhitekturo. Poseben poudarek oddaje bo na dediščini premogovništva, ki je ključno zaznamovalo življenje v mestu in narekovalo njegov razvoj, Velenje pa ostaja edino rudarsko mesto pri nas. Gostje v oddaji bodo zgodovinar in geograf Damijan Kljajič, vodnik v rudniku Aleš Rehar in arhitektka Tjaša Rošer. Avtor in voditelj: Andrej Doblehar Režiserka: Ita Obersnu
26 min
Kakšen je vpliv, moč umetnosti, kaj vse zmoremo ob njej in zaradi nje? Umetnost nam ni le v veselje in užitek, temveč nas plemeniti in bogati, lahko nas tudi umiri ali poživi, motivira, pomaga k boljši samopodobi, pomaga izboljšati naše psihično in fizično počutje, krepiti telo, dušo, um. Kaj se dogaja v naših možganih, ko gledamo sliko? Na kaj vplivata gib in ples? Kakšno moč imata glasba in petje? Posebne zgodbe zaposlene ženske, ki se je spoprijela z izgorelostjo in v hitrem življenjskem tempu našla zatočišče med slikami, najstnika, ki mu je pri premagovanju telesne zakrčenosti pomagal ples, ter učiteljice petja z diplomo iz medicine v žepu, ki je svoj notranji mir, osebno in poklicno zadovoljstvo našla v svetu glasbe in petja. (Po)moč umetnosti strokovno pojasnjujejo nevrolog prof. dr. Zvezdan Pirtošek, psihologinja dr. Katarina Habe in soc. in spec. pedagoginja dr. Bojana Caf, specialistka pomoči z umetnostjo. Scenarij: Milica Prešeren, režija: Primož Meško, direktor fotografije in snemalec: Aleš Živec, montaža: Martina Bastarda.
25 min
Kakšen je vpliv, moč umetnosti, kaj vse zmoremo ob njej in zaradi nje? Umetnost nam ni le v veselje in užitek, temveč nas plemeniti in bogati, lahko nas tudi umiri ali poživi, motivira, pomaga k boljši samopodobi, pomaga izboljšati naše psihično in fizično počutje, krepiti telo, dušo, um. Kaj se dogaja v naših možganih, ko gledamo sliko? Na kaj vplivata gib in ples? Kakšno moč imata glasba in petje? Posebne zgodbe zaposlene ženske, ki se je spoprijela z izgorelostjo in v hitrem življenjskem tempu našla zatočišče med slikami, najstnika, ki mu je pri premagovanju telesne zakrčenosti pomagal ples, ter učiteljice petja z diplomo iz medicine v žepu, ki je svoj notranji mir, osebno in poklicno zadovoljstvo našla v svetu glasbe in petja. (Po)moč umetnosti strokovno pojasnjujejo nevrolog prof. dr. Zvezdan Pirtošek, psihologinja dr. Katarina Habe in soc. in spec. pedagoginja dr. Bojana Caf, specialistka pomoči z umetnostjo. Scenarij: Milica Prešeren, režija: Primož Meško, direktor fotografije in snemalec: Aleš Živec, montaža: Martina Bastarda.
25 min
Narava je nekaterim rastlinam ponudila zares skope pogoje – rastejo na strmih, celo navpičnih površinah in popolnoma brez zemlje. Človek poskuša s posebno zasaditvijo, ki ji pravimo tudi vertikalna, naravni fenomen posnemati in ga vključiti v človekovo okolje. Zelene stene na zunanjih fasadah stavb in v notranjih prostorih filtrirajo zrak, znižujejo poletne temperature in celo čistijo vodo.
25 min
Slovenska podjetja prispevajo krmilne sisteme in senzorje za najpomembnejša izstrelišča raket na svetu in za ogromne teleskope. Naša oprema je zraven tudi pri najnovejši evropski raketi Ariane.
10 min
Ljubezen ne pozna meja. Ljubezen nima okusa in vonja. Ljubezen ne šteje kromosomov. Ljubezen lahko zadene vsakogar. Kratki dokumentarni film s preprostim naslovom Ljubezen pripoveduje zgodbo o izgubljeni ljubezni Atife ter o ljubezni, ki si jo izkazujeta Ina in Aljaž. Atifi, Ini in Aljažu je skupno to, da so osebe z motnjami v duševnem razvoju. Avtor filma se je spopadel z vprašanji, kako vsi trije sprejemajo ljubezen in kako jo izkazujejo, kako prenašajo izgubo ljubljene osebe … V filmu pa spoznamo tudi njihove želje in sanje, ki se razblinijo takoj, ko trčijo ob zidove birokracije.
24 min
V drugem delu serije V smeri spoznamo alpinista Silva Kara in njegovo poslanstvo – mentorstvo. Odloči se zbrati tri mlade alpiniste in jim predstaviti pomembnost tehničnega plezanja. Zaradi osebnih izkušenj ve, da mlajši generaciji primanjkuje izkušenj z nameščanjem klinov, zato se najprej podajo na trening spoznavanja, kjer lahko opazujemo razlike med mlajšo in starejšo generacijo ter njihov pristop do alpinizma. Znanje nato preizkusijo praktično in skupaj preplezajo dve novi prvenstveni smeri.
25 min
Uničenje tradicionalnega pravnega reda je bil eden manj znanih, a vseeno bistvenih ciljev nacistične države. Vzpostavitev nacionalsocialističnega pravosodja je bila prednostna naloga pri vzpostavljanju družbe, ki so jo urejali krvni in rasni zakoni. Cilj nacistov je bila podreditev sodstva in uveljavitev novega prava, kar jim je s sodelovanjem pravnikov tudi uspelo. Tako so nacisti po takrat veljavnih zakonih in odlokih lahko izvajali grozodejstva, kot je bila Akcija T4 – prisilna evtanazija duševno zaostalih ljudi. Po koncu vojne so na nürnberških procesih sodili nacističnim vojnim zločincem, odgovornim za zločine proti človeštvu. V Zvezni republiki Nemčiji pa je bilo leta 1957 kar 77 odstotkov visokih uradnikov pravosodnega ministrstva bivših nacistov. 2. del Spomladi 1934, po smrti maršala Hindenburga, se je Hitlerju ponudila priložnost za uveljavitev absolutne oblasti v Nemčiji. To mu je tudi uspelo, saj je po noči dolgih nožev zelo oslabil moč SA, premagal opozicijo, odstranil svoje nasprotnike in si podredil sodstvo. Odvetnico Lilo Kuznitsky so zaradi pomoči Judom in zarotnikom obsodili in jo usmrtili z giljotino. Odvetnik Hans Litten je po dolgotrajnem mučenju v koncentracijskem taborišču naredil samomor. Nacistični pravnik Werner Best je bil pozneje obsojen na smrt, a je v zaporu preživel le šest let. Rabelj Johann Reichhart pa je po vojni usmrtil veliko število vojnih zločincev – svojih nekdanjih nacističnih delodajalcev. A JUSTICE OF TERROR / LES TRIBUNAUX DE LA TERREUR / Francija / 2023 / Režija: Jean-Marie Barrère, Marie-Pierre Camus
53 min
Ekipa je na bahamskem otočju Bimini že deset dni. Otroci usvajajo vedno nove veščine v vodi in dosegajo celo več, kot so pričakovali. Pred zadnjim potopom z veliko kladvenico jih čaka še en preizkus. Amy, Aeva, Daniel in Luca se bodo potopili do razbitine ladje. Voditelj: Steve Backshall
28 min
Paul Newman je s svojo izklesano postavo in legendarnimi modrimi očmi utelešal ideal hollywoodskega zvezdnika. V dobrega pol stoletja trajajoči karieri se je preizkusil v številnih vlogah, ne le kot igralec, temveč tudi kot režiser, producent in podjetnik, bil je celo strasten avtomobilski dirkač, poleg tega pa je vse življenje ostal neomajen borec za človekove pravice. Dokumentarni film je poglobljen portret nepozabne filmske ikone in hkrati večnega nezadovoljneža, perfekcionista, ki ga je gnala globoko vsajena skrb, da si uspeha v resnici ni zaslužil. RESTLESS - BEING PAUL NEWMAN / Francija / 2023 / Režija: Jean Lauritano
53 min
Medtem ko ruski napadi v Ukrajini še naprej sejejo trpljenje, se po Evropi širi še ena, tako imenovana hibridna vojna. Od Moldavije do Katalonije, od Nemčije in Slovaške do Francije – dokumentarna oddaja razkriva, kako Rusija izkorišča politične in družbene konflikte v evropskih državah, spodkopava demokracije ter povzroča kaos, da bi preprečila krepitev zahodnih zavezništev, Evropske unije in Nata. Skupna prihodnost Evrope je pred preizkušnjo. L'EUROPE DANS LA MAIN DE POUTINE? / THE SILENT BATTLE / Francija / 2024 / Režija: Laure Pollez, Christophe Barreyre
53 min
Kako v naših možganih nastaja predstava o stvarnosti, svetu okoli nas? V dokumentarni seriji v dveh delih se z nevroznanstvenico Heather Berlin odpravimo na raziskovanje delovanja človeškega uma. Možgani, ki so bili dolga stoletja skoraj nerazložljiva uganka, nam končno zaupajo svoje skrivnosti. 2. del: Kdo odloča Je nadzor res v naših rokah ali možgani nadzorujejo nas? V drugem delu serije Naši možgani se ob pomoči nevroznanstvenice Heather Berlin seznanimo z najnovejšimi raziskavami o podzavestnem. Mesečnost, anestezija in teorija iger nam na potovanju v človeške možgane razkrijejo presenetljive resnice o tem, kaj v resnici usmerja naše odločitve. YOUR BRAIN / ZDA / 2023 / Režija: David Alvarado, Jason Sussberg
52 min
Pričevanje Richarda Williamsa, očeta in trenerja izjemnih teniških igralk Venus in Serene Williams, nas popelje v čas njegovega otroštva, obiranja bombaža in revščine, pa vse do neumornega dela na teniških igriščih. Dokumentarni film, poln ganljivih vpogledov v življenje družine Williams, je tudi zgodba o boju zoper rasizem, ki še vedno prežema Združene države Amerike. ON THE LINE: THE RICHARD WILLIAMS STORY / ZDA / 2022 / Režija: Stuart McClave
87 min
Zvezdnik družbenih medijev in kuhar Julius Roberts je uresničil sanje številnih ljudi in se preselil na podeželje. V seriji spremljamo njegovo novo življenje na idilični kmetiji v Dorsetu na jugu Anglije, kjer redi piščance, ovce in koze ter prideluje zelenjavo in sadje. Mladi kuhar predstavlja recepte za slastne obroke, ki jih pripravlja; od pečenega fižola, domačega kečapa do jagnjetine na ražnju, raviolov iz bučk in čokoladne pene. Jedi, ki jih boste lahko pripravili in pokusili tudi doma. 2. del Julius iz češenj, ki jih je nabral na domačiji, in frangipana, po babičinem receptu speče slastno pito. V steklenjaku pokaže, kako vzgojimo baziliko iz semen. Na vrtu nabere dišavnice za sendvič z jajci in domačo majonezo. Pripravi se tudi na letno striženje ovc. Pomočnikom se za trdo delo zahvali s slastno fižolovo enolončnico, ki jo dokonča nad odprtim ognjem. TASTE OF THE COUNTRY / 2022 / Velika Britanija / Režija: Olivia Grove
22 min
V dokumentarni seriji v treh delih se polarna raziskovalca Ben Fogle in Dwayne Fields odpravita na Antarktiko, da bi podoživela tekmo za osvojitev južnega tečaja, ki je potekala pred več kot stotimi leti. Pri tem uporabljata enako opremo in nosita enaka oblačila kot edvardijanski raziskovalci na začetku 20. stoletja. 3. del: V tretjem delu gresta Ben Fogle in Dwayne Fields po poti druge Scottove odprave Terra Nova v letih 1910–1913. Tudi on se je tako kot Shackleton raje odločil za ponije kot pse. Toda tokrat na Antarktiki ni bil sam, z norveškim raziskovalcem Amundsenom je moral tekmovati, kdo bo prvi prišel na južni tečaj. BEN FOGLE'S HEROES OF THE POLES / Velika Britanija / 2023 / Režija: Alexis Girardet
45 min
Dokumentarna serija v šestih delih Naših šest celin je geološka in kulturnozgodovinska biografija sveta. Pred približno 200 milijoni let je supercelina Pangea razpadla in celine so začele svojo pot tja, kjer jih na zemljevidu vidimo danes. Vreme, podnebje, morski tokovi in selitve živali odločilno vplivajo na razmere, v katerih živijo ljudje. Kako je narava oblikovala človeške kulture? 2. del: Azija je celina skrajnosti. Skrajnosti narave oblikujejo življenje in so korenito spremenile prehrano človeka. Celina, na kateri zdaj živi štiri milijarde in pol ljudi, je že od nekdaj dejavnik napredka, vir blaginje in zibelka človeške civilizacije. THE SIX CONTINENTS REVEALED / UNSERE KONTINENTE / Nemčija / 2022 / Režija: Friederike Schmidt-Vogt
52 min
Dokumentarni film predstavi pogled v svetovno industrijo vojnega turizma in priča o družbi, v kateri lahko kar koli kupiš za pravo ceno. Organizatorji potovanj si želijo vstopiti v rastoči posel z redkimi in ekstremnimi doživetji. Turistom ponujajo resnično nevarnost in akcijo na prvi bojni liniji … DANGER ZONE / Poljska, Velika Britanija / 2023 / Režija: Vita Maria Drygas
92 min
Uničenje tradicionalnega pravnega reda je bil eden manj znanih, a vseeno bistvenih ciljev nacistične države. Vzpostavitev nacionalsocialističnega pravosodja je bila prednostna naloga pri vzpostavljanju družbe, ki so jo urejali krvni in rasni zakoni. Cilj nacistov je bila podreditev sodstva in uveljavitev novega prava, kar jim je s sodelovanjem pravnikov tudi uspelo. Tako so nacisti po takrat veljavnih zakonih in odlokih lahko izvajali grozodejstva, kot je bila Akcija T4 – prisilna evtanazija duševno zaostalih ljudi. Po koncu vojne so na nürnberških procesih sodili nacističnim vojnim zločincem, odgovornim za zločine proti človeštvu. V Zvezni republiki Nemčiji pa je bilo leta 1957 kar 77 odstotkov visokih uradnikov pravosodnega ministrstva bivših nacistov. 1. del Hitler je s prihodom na oblast januarja 1933 pravo uporabil kot orožje za uveljavitev nacistične ideologije. To spreobračanje pravil tradicionalnega prava je že leta 1931 napovedal režiser Fritz Lang v filmu Morilec. Glavni pomočniki nacistov pri podreditvi sodstva so bili pravniki. To osvetljujejo tudi usode štirih posameznikov: odvetnice Lilo Kuznitsky, ki si je prizadevala za ohranitev demokracije, odvetnika Hansa Littna, ki je Hitlerja leta 1931 na sodišču obtožil krivoprisežništva, zagrizenega nacističnega pravnika in esesovca Wernerja Besta ter Johanna Reichharta, zadnjega iz slavne družine münchenskih rabljev, ki je dosegel grozljiv rekord usmrtitev – 3165 zakonitih žrtev. A JUSTICE OF TERROR / LES TRIBUNAUX DE LA TERREUR / Francija / 2023 / Režija: Jean-Marie Barrère, Marie-Pierre Camus
52 min
Dokumentarna oddaja je predvsem portret nepozabne Marilyn Monroe – igralke, pop ikone, seks simbola in ljubljenke tako hollywoodskih studiev kot občinstva, skozi prizmo sodobnega gibanja #jaztudi pa osvetli tudi pokroviteljski in nasilni odnos do žensk v 50. letih prejšnjega stoletja, v t. i. zlatih letih Hollywooda. BECOMING MARILYN / DEVENIR MARILYN / Francija / 2022 / Režija: Michèle Dominici
52 min
Kako v naših možganih nastaja predstava o stvarnosti, svetu okoli nas? V dokumentarni seriji v dveh delih se z nevroznanstvenico Heather Berlin odpravimo na raziskovanje delovanja človeškega uma. Možgani, ki so bili dolga stoletja skoraj nerazložljiva uganka, nam končno zaupajo svoje skrivnosti. 1. del: Zaznava je prevara Je to, kar vidimo, resnično? Kako možgani obdelujejo informacije o zunanjem svetu, ki jim jih pošiljajo čutila, in zakaj ne moremo vedno zaupati svoji zaznavi? Katere so presenetljive zvijače in bližnjice, s katerimi nam možgani pomagajo, da sploh lahko preživimo? O tem v prvem delu serije Naši možgani. YOUR BRAIN / ZDA / 2023 / Režija: Michael Bicks, Anna Lee Strachan
52 min
Zvezdnik družbenih medijev in kuhar Julius Roberts je uresničil sanje številnih ljudi in se preselil na podeželje. V seriji spremljamo njegovo novo življenje na idilični kmetiji v Dorsetu na jugu Anglije, kjer redi piščance, ovce in koze ter prideluje zelenjavo in sadje. Mladi kuhar predstavlja recepte za slastne obroke, ki jih pripravlja; od pečenega fižola, domačega kečapa do jagnjetine na ražnju, raviolov iz bučk in čokoladne pene. Jedi, ki jih boste lahko pripravili in pokusili tudi doma. 1. del Nastopil je junij in Julius Roberts začenja pustolovščino na svoji domačiji v Dorsetu. Za zajtrk si privošči opečenec, ki ga obloži z beluši z domačega vrta, pečenimi v ponvi, in poširanim jajcem domačih kokoši. Na zelenjavnem vrtu v poskusno gredo brez prekopavanja zasadi različno zelenjavo, za brata, ki mu pomagata pri ogradi za koze, pa pripravi slastna nabodala s piščančjim mesom iz preverjene marinade, na žaru pečeno zelenjavo, med katero je celo solata. Zraven ponudi čimičuri, za posladek pa klasično ameriško sladico za k tabornemu ognju, s'more. TASTE OF THE COUNTRY / 2022 / Velika Britanija / Režija: Olivia Grove
22 min
Steve ugotavlja, da otroci še niso povsem pripravljeni na potop z veliko kladvenico. Medtem ko večina srečanj z morskimi psi poteka stran od obale, si bodo ene najstrašnejših in najmočnejših morskih psov – morske bike – otroci ogledali v pristanišču v Alice Townu, in to v podvodni kletki. Voditelj: Steve Backshall
27 min
Dokumentarni portret Jacka Lemmona, ki je slovel po raznovrstnih igralskih vlogah in vrhunskem občutku za komedijo in dramo. V petdesetletni karieri je igral v več kot šestdesetih filmih, med njimi v filmih Nekateri so za vroče, Apartma, Kitajski sindrom, Zares čuden par, Rešite tigra in Stare sablje. Osvojil je dva oskarja. Znan je bil po svoji sposobnosti gladkega prehajanja med komičnimi in dramatičnimi vlogami, s svojo prisrčnostjo in pristnostjo pa se je za vselej zapisal v srca gledalcev. STARS OF THE SILVER SCREEN - JACK LEMMON / Velika Britanija / 2015 / Režija: Lyndy Saville
43 min
Slovensko narodno gledališče Drama Ljubljana je osrednja gledališka ustanova. Ponuja klasično, sodobno, eksperimentalno produkcijo. V letu 2024 se je Drama preselila iz domače hiše na Erjavčevi cesti 1, ki je potrebna korenite obnove, v začasne prostore na Litostrojski 56. Selitve nikoli niso preproste in nas tudi ne puščajo malodušnih. Ob slovesu občutimo dvom, skrb in morda žalost. Vsako gledališče pripada igralcem in tako je že od starega veka naprej. Dokumentarni film Hrup za kulisami je preplet kratkih zgodb igralcev SNG Drama Ljubljana, ki se spominjajo, snujejo, izrekajo, občutijo in predvsem ljubijo igro kot ljubijo gledališče. Odrske deske jim pomenijo življenje, za gledalce pa so to zadnji prostori resnice. Igralske garderobe so samostanske celice in predstave na odru skupni rituali. V dokumentarcu so predstavljeni posnetki štirih premier iz leta 2024. Trinajst igralk in igralcev pa je osrednjih protagonistov, ki so hkrati tako blizu in tako daleč: Silva Čušin, Igor Samobor, Polona Juh, Barbara Cerar, Branko Šturbej, Bojan Emeršič, Tina Vrbnjak, Nina Ivanišin, Marko Mandić, Boris Mihalj, Timon Šturbej, Ivo Ban in Polona Vetrih. Direktor fotografije in snemalec je Bernard Perme, oblikovalec glasbe Blaž Šivic, mojster montažer Zlatjan Čučkov, producentka filma Tina Rakoše in režiserka mag. Alma Lapajne.
52 min
Pust ima v Benečiji in njenih Nediških dolinah poseben pomen. Kot opozarjajo etnologi, pustovanje izvira iz poganskih časov, ko so prebivalci z obredjem preganjali zimo in slovesno klicali prihod pomladi — skupaj so prehajali iz temine v svetlobo, iz mrtvila zime v rojstvo novega cikla obnovljenega življenja. Danes pa pustovanje, zaradi izpraznjevanja tukajšnjih dolin, nosi še globlji pomen: vasi, kjer tradicijo pusta še ohranjajo, se vsako leto vsaj za trenutek napolnijo z življenjem. Ena izmed vasi, kjer je pustna tradicija še kako živa, je vas Ronac -Ruonac v lokalnem narečju-, ki leži v občini Podbonesec. V oddaji "Pust iz Ruonca" boste lahko preko pričevanj lokalnih poznavalcev pusta izvedeli nekaj več o njihovi tradiciji pustovanja, maskah, specifičnih ritualih ter obrti izdelovanja tradicionalnih mask, ki domujejo v tej idilični vasi. Realizacija Video pro.
28 min
Zgodovino Narodne in univerzitetne knjižnice so zaznamovale tri nesreče: dva požara in potres. Prvo zbirko so obsegale knjige jezuitskega kolegija, ki so jih ravno začeli popisovati, ko je leta 1774 knjižnica pogorela. Ohranilo se je zgolj 637 knjig. Sto let so knjige hranili v ljubljanskem Liceju, dokler stavbe po velikonočnem potresu niso podrli. V začetku leta 1944, tri leta po selitvi v Plečnikovo palačo na Turjaški ulici, pa je na veliko čitalnico padlo poštno letalo. Takrat je zgorelo več kot 40.000 knjig. Veliko čitalnico vsakodnevno obiskujejo študentje, ki jim mogočen prostor nudi nenavaden mir, drugim obiskovalcem pa po zaslugi obveznih izvodov omogoča vpogled v skoraj vse, kar je bilo natisnjeno na ozem-lju današnje Slovenije ali v slovenskem jeziku. Skladišče na obrobju Ljubljane hrani 35 kilometrov tekočih polic gradiva. To niso le knjige, NUK z enako skrbnostjo hrani notne zapise, glasbene posnetke na kasetah in zgoš-čenkah, filme na videokasetah in DVD-jih, atlase in zemljevide, fotografije, ilustracije, plakate, kole-darje, letake, telefonske imenike, stripe, listke iz časa Osvobodilne fronte in nedavnih protestov. Na strež-nikih arhivirajo slovenske spletne strani. Prebiramo lahko nekoč prepovedano gradivo, ki je bilo z oznako D-fond zaklenjeno v omari direktorjeve pisarne. Najbolj dragocene knjige pa hranijo v trezorju, za kovin-skimi vrati, varovanimi s šifrirano ključavnico. Knjižničarji se dogovarjajo s pomembnimi avtorji ali njiho-vimi dediči in s posebno strastjo pridobivajo literarno zapuščino. Rokopisna zbirka se bogati z rokopisi, ko-respondenco, krtačnimi odtisi in nenavadnimi osebnimi predmeti. Dokumentarni film nevsiljivo spremlja življenje knjižnice in pripoveduje zgodbe izjemnih predmetov, ki jih hrani. V zvočni podobi filma pa nas knjige kličejo k branju – v interpretaciji Študentskega pevskega zbora Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Režiser in scenarist je Amir Muratović, direktor fotografije Bernard Perme, montažer Zlatjan Čučkov.
47 min
Olga Kacjan se je v performativno umetnost zaljubila, ko je kot otrok hodila v cirkus. Med njenimi ljubšimi spomini je predstava, v kateri je igrala klovna in s svojo vlogo razveseljevala otroke. Tudi v Protagonistkah se nam predstavi v podobi svojega alterega – klovna Pepeta.
20 min
Vrtoglavi vzpon in padec slovenskega informacijsko-tehnološkega giganta, ki se na vrhuncu hladne vojne znajde v zakulisju političnih spletk in bitk tajnih služb. Janez Škrubej s skupino sošolcev elektrotehnikov ustanovi podjetje. Ustanovi ga v kleti, piše se leto 1976. Podjetje Iskra Delta se uveljavi bliskovito hitro, predvsem na vzhodnem trgu. Iskra Delta ob tem naglo postaja samozadostna, sama izdeluje računalnike in jih nadgrajuje, vanje pa vstavlja le ameriške čipe, ki zaradi takratnega embarga ne morejo na vzhodni trg. Iskra Delta jih lahko edina, z ameriškim »end use« certifikatom, pošilja na vzhod, na Kitajsko, v Indijo in Sovjetsko zvezo. V trenutku, ko postane tehnologija Iskre Delte preveč neodvisna in ko ameriškim proizvajalcem ne le konkurira, ampak jih na nekaterih področjih celo prekaša, se zanjo začne zanimati CIA: tehnologija ne sme v roke sovražniku. Na drugi strani pa vidi KGB v Iskri Delti zadnjo možnost, da bi Vzhod nadoknadil tehnološki zaostanek. Iskri Delti se po robu postavi tudi domača oblast, predvsem zaradi kratkovidnosti, podkupljivosti in »slovenske« zavisti. Za povrh se začenja razpad Jugoslavije. Scenarij Jurij Gruden in Miloš Kalusek, režija Jurij Gruden.
81 min
Slovenski izumitelj Anton Codelli je 1915 v afriškem Togu za nemški Telefunken vzpostavil prvo brezžično povezavo ne svetu. Leta 1912 je v Togo prispela filmska ekipa pod vodstvom avanturista Hansa Schomburgka, ki je takrat snemal dokumentarec o afriški divjini. V upanju na visoko donosnost novo nastajajoče filmske industrije je baron Codelli s Schomburgkom sklenil pogodbo in tako postal producent prvega igranega filma, ki je bil kdaj koli posnet na afriški celini. Schomburgk je v Londonu najel snemalca Jamesa Hodgsona, scenarij za film z naslovom: Bela boginja in Wangore (Eine Weisse unter Kannibalen) pa je napisala baronica Rozalija Codelli, baronova mati. Zgodba govori o majhni deklici, ki jo po brodolomu na obalo naplavi morje. Otroka najde ljudožersko pleme, ga sprejme in po božje časti. Pleme nato odkrije evropski avanturist, ki se v dekle zaljubi in jo reši. Glavno vlogo je odigrala nemška igralka Meg Gehrts, zgodba je nato najverjetneje navdihnila tudi Hodgsonovega prijatelja Edgarja R. Burroughsa, ki je leta 1914 izdal roman z znamenitim Tarzanom v glavni vlogi. S pomočjo Codellijevih potomk in igralca Primoža Bezjaka se je filmska ekipa scenarista in režiserja Mihe Čelarja odpravila po sledeh izginulega filma. Obiskali so berlinske arhive, odleteli v Togo in poiskali ostanke veličastne Codellijeve radiotelegrafske postaje ter filmskih prizorišč. Pot jih je vodila nazaj v Ljubljano, kamor sta Codellijevi potomki prinesli ostanke izgubljenega filma. V igranem delu so z igralci in posebno tehnologijo animirali več kot 600 fotografij iz Codellijeve fotografske zbirke in tako poustvarili prizore nemega filma o njegovem pustolovskem življenju.
84 min
Stane Jagodič je radoveden in iščoč umetnik, za katerega se zdi, da prihaja iz prihodnosti, a se je s svojim delom že zapisal v preteklost. Njegovo ustvarjanje je brezčasno kot polje, na katerem nastajajo risbe, slike, fotomontaže, kolaži, grafike, asemblaži, performansi, besedna umetnost ... Ne boji se izzivov časa in novih tehnik, saj te pri svojem delu pogosto uporablja. Je umetnik, ki ga zaznamuje kritičen pa tudi satiričen odnos do sveta. Njegovo umetnost določa izjemno prefinjen in natančen estetski konstrukt, za katerim se skrivajo sledovi burnega in navdihujočega popotovanja po desetletjih slovenske in evropske umetnosti. V dokumentarnem portretu so o njegovem ustvarjanju govorili Barbara Sterle Vurnik, Gregor Dražil, Lev Menaše, Jure Kirbiš, Peter Krečič, Dejan Sluga, Maja Kač in Miha Colner.
52 min
Portret neutrudnega svetovljana Evalda Flisarja v vsej njegovi slikoviti, pisani večplastnosti, ki ga zaznamuje kot človeka in umetnika. Svetovni popotnik, ki je prepotoval je 86 držav, avtor enajstih romanov, med njimi legendarnega Čarovnikovega vajenca, petnajstih dram, ki jih uprizarjajo na odrih širom sveta, prejemnik pomembnih literarnih nagrad, preveden v 32 tujih jezikov, urednik enciklopedije znanosti v Londonu in slovenske literarne revije Sodobnost, voznik podzemnega vlaka v Avstraliji, pisec scenarija v Hollywoodu, sedem let predsednik Društva slovenskih pisateljev, srečni oče petletnega sinčka... Vse to in še več je Evald Flisar.
53 min
To je zgodba o učitelju, etnologu, pisatelju in politiku Vinku Möderndorferju, o življenju v času revolucij in svetovnih vojn. Vinko Möderndorfer je med ljudmi pustil globoko sled s knjigo Koroške narodne pripovedke. Kot učitelj je poskusil z novim pedagoškim procesom, ki ga je teoretično in praktično utemeljil v dveh knjigah. Menil je, da je treba slovensko šolo postaviti na nove temelje, kjer pedagog ni več avtoritarni trinog temveč resnično učitelj in prijatelj. S svojim bogatim etnološkim opusom je Vinko Möderndorfer brez dvoma tudi eden pomembnih slovenskih etnologov. Politika mu ni bila nikoli naklonjena. Njegovo življenje so spremljali politični procesi in zapori, v socialistični Jugoslaviji so ga celo zaprli na zloglasni Goli otok. Koroška trma in občutek za pravičnost sta mu pomagala preživeti v vseh režimih. Tisti, ki je zgradil šolo, je samo ena izmed mnogih tragičnih zgodb iz prve polovice dvajsetega stoletja, ki je usodno zaznamovalo naš čas.
52 min
V filmu se sprehodimo skozi zgodovino animiranega filma pri nas – od začetkov, ko je produkcija animiranega filma slonela na entuziazmu posameznikov, pa vse do sodobnosti. Pogoji za ustvarjanje so se od leta 1952, ko je nastal prvi slovenski animirani film Saše Dobrila v produkciji Triglav filma z naslovom 7 na en mah, bistveno spremenili. O svojem delu in ljubezni do animiranega filma pripovedujejo Špela Čadež, Zarja Menart in Kolja Saksida, spomine na nastajanje prvega slovenskega celovečernega animiranega filma »Socializacija bika?« iz leta 1998 pa obujata Zvonko Čoh in Milan Erič.
26 min
Dokumentarni film ostro in neposredno trka na zavest samozadovoljne matice, ujete v institucionalne meje nove države. Jasno, odkrito ter provokativno govori o pomenu manjšin in enotnem kulturnem ter gospodarskega prostora, mimo floskul dnevne politike. Film je nastajal ob spoznanju, da pravzaprav matica bolj potrebuje manjšino kot manjšina matico, če želi obstati. V filmu nastopajo vidne kulturne, prosvetne in gospodarske osebnosti, ki predstavljajo najbolj vitalen in ustvarjalen del slovenskih manjšin in v dialogu s pisateljem in publicistom Miranom Košuto označijo robove in esenco slovenskega ter njihovo prihodnost.
53 min
Novica, da se je košarkar Luka Dončić v ligi NBA iz Dallasa preselil v Los Angeles, je presunila svet. Slovenec v Teksasu tako ne bo nasledil velikega Dirka Nowitzkega in kariere ne bo preživel v le enem klubu, je pa v Dallasu pustil izjemen vtis. V dokumentarnem filmu več o tem, kako rado ga je imelo deveto največje mesto v ZDA in kako je tam preživel svojih prvih sedem sezon v najmočnejši košarkarski ligi na svetu.
28 min
V prvih dneh vojne v Ukrajini sta slovenski in ukrajinski mladinski orkester navezala sodelovanje pri evakuaciji mladih glasbenikov in njihovih svojcev iz Ukrajine v Slovenijo. Želeli so jih preseliti v varno okolje, kjer lahko v čim ugodnejših okoliščinah nadaljujejo tako splošno kot glasbeno izobraževanje, kar je njihovo glavno poslanstvo in življenjski cilj. To je zgodba o družbenem projektu, ki se napaja s supermočjo glasbe.
49 min
Dokumentarni film tematizira in razgrinja življenjsko in umetniško pot svetovljanke Karmele Kosovel, sestre pesnika Srečka Kosovela. V dvajsetih letih prejšnjega stoletja je v Trstu študirala in diplomirala iz klavirja, specializacijo je opravila v Münchnu ter uspešno koncertirala. Preko njenih pisem sledimo njeni življenjski in umetniški poti tako skozi njena ljubezenska razmerja, kakor tudi skozi ljubezenska čustva, ki so jih do nje gojili nekateri vidni predstavniki tedanje slovenske kulturne srenje. Med temi najdemo akademika Josipa Vidmarja, slikarja Avgusta Černigoja ter nemškega slikarja Alfonza Graberja, s katerim se je v razmahu nacizma poročila in z njim živela na Dunaju vse do konca druge svetovne vojne, ko sta morala zapustiti avstrijsko prestolnico in se preseliti v njegovo rodno vas Steinach am Brenner. Tam je Karmela živela skoraj petdeset let in pogostoma hrepenela po svoji domovini in svojih bližnjih. V filmu, ki je nastal po scenariju in v režiji Marka Sosiča ter ob strokovnem sodelovanju Aleša Bergerja in Ludwiga Hartingerja, se postavljajo vprašanja o razlogih Karmeline odločitve, da prekine koncertiranja in se v kulturni in siceršnji osami popolnoma preda svojemu možu. Na ta in druga vprašanja skušajo v filmu odgovoriti še Marijan Rupert, Luča Čehovin, Dragica Sosič, dr. Janez Vrečko, Tatjana Rojc, Evgen Bavčar in drugi. Snemalec je bil Robert Doplihar, mojster montažer Zlatjan Čučkov, scenografka Mojca Vilhar, kostumografka Jerneja Jambrek, v vlogi Karmele Kosovel je nastopila pianistka Špela Horvat, odlomke iz pisem sta brala Lučka Počkaj in Igor Velše. Film je nastal v Dokumentarnem programu TVS: producent filma Jani J. Kovačič, urednik Andraž Pöschl, odgovorna urednica Živa Emeršič.
49 min
Dokumentarni film režiserja Mirana Zupaniča oživlja življenjsko zgodbo matematika in akademika prof. dr. Josipa Plemlja (1873–1967), prvega rektorja Univerze v Ljubljani, ob 150. obletnici njegovega rojstva (11. decembra 1873). Plemljeva izjemna matematična nadarjenost in zgodnja samostojnost ga z Bleda in Ljubljane popeljeta do študija na Dunaju, v Berlinu in Göttingenu ter bleščečega začetka znanstvene kariere v avstro-ogrski monarhiji, ki jo prekine prva svetovna vojna. Po vrnitvi v Ljubljano postane Plemelj prvi rektor univerze v takratni kraljevini SHS, v skromnih razmerah pa najvišje znanstvene ambicije zamenja s poslanstvom učitelja, ki si do pozne starosti prizadeva za kakovost novih znanstvenih ustanov in vzgajanje bodočih rodov.
31 min
Ecce Homo - Ecce Oman je portret osrednjega slovenskega likovnega umetnika na avstrijskem Koroškem, Valentina Omana. Valentin Oman živi v Bekštajnu pri Beljaku in na Dunaju. Ustvarja v raznolikih slikarskih, grafičnih in kiparskih likovnih tehnikah, s svojimi umetninami pa je posebej zaznamoval koroški javni prostor z monumentalnimi likovnimi deli v šolah, kulturnih ustanovah, cerkvah, pokopaliških vežicah in parkih. Vzklik Ecce homo! oziroma Glejte človek! je Omanov likovni in idejni program, zato je simbolno upodobljena človeška podoba v njegovem opusu prevladujoča. Valentin Oman je tudi kulturna avtoriteta in velik borec za pravice Slovencev na avstrijskem Koroškem. Film je nastal ob slikarjevi petinosemdesetletnici in ob stoletnici koroškega plebiscita, v njem je spregovoril portretiranec, sodelovali pa so še številni rojaki in institucije na Koroškem in na Dunaju. Scenarist dokumentarnega filma je Andrej Doblehar, režiserka Petra Hauc.
50 min
Zanimive življenjske zgodbe naše starejše generacije iz Slovenije in sveta. Avtor: Jože Možina
113 min
Stanislava Škrabl, poročena Wagener, danes živi v Izoli, kjer ji družbo delata samosvoji, mačji kosmatinki. V prvem delu spoznamo pričevalkino družino. Njena mama je bila aristokratskega rodu, izobraževala se je za operno pevko in redno nastopala v Celju. Tam je spoznala očeta, ki je odlično igral na harmoniko. Zaposlen je bil pri urarju Lečniku v Celju. V času nemške okupacije je delal za partizane. Nato so ga odkrili in poslali na prisilno delo v Nemčijo. Od tam je pobegnil v partizane, za njim je odšla tudi mama z otroki.
115 min
Leta 1927 rojeni Stane Zevnik je s svojo bogato življenjsko zgodbo pomemben pričevalec o dogajanju v Dvorjah oz. Cerkljah na Gorenjskem ob vznožju gradu Strmol, kjer sta v času njegovega otroštva, vse dokler ju niso okrutno umorili, živela Rado in Ksenija Hribar. Stanetov oče je bil upravnik posestva na Strmolu. Obdelovanje zemlje je bil glavni vir zaslužka za družino z 12 otroki. Najstarejši Mihael je postal duhovnik, Stane pa je po koncu osnovne šole postal vajenec v Kranju in v teh razmerah preživel vojno. Družini je grozila izselitev, a jih je rešilo prav posredovanje Rada Hribarja. Po vojni je bil mobiliziran v KNOJ, vendar ni bil vključen v povojne pomore, ki jih je ta vojaška formacija izvajala. Odlikovala sta ga marljivost in zvestoba krščanskim vrednotam. Še pred poroko si je zgradil hišo, z ženo Heleno Burgar sta imela pet otrok.
153 min
Izjemno pričevanje Stanka Novaka – Martinovega, iz Obrova, bo še posebej pritegnilo tiste gledalce, ki jih zanima prikrita preteklost. Zgodba 90-letnega klenega Slovenca in odličnega pevca nam bo odstrla preteklost mistične pokrajine med Krasom, Brkini in Čičarijo, ki skriva dragocene zgodbe o naši zgodovini in sedanjosti. Stanko se je rodil v zavedni slovenski kmečki družini v kraju, v katerem so v 16. stoletju bivali begunci, ki so pred Turki pribežali iz Dalmacije, kar se še vedno pozna v tamkajšnjem narečju – še posebno v bližnji Čičariji. Doma so bili zelo narodno usmerjeni, zato jim italijanizacija ni prišla do živega. Materin stric je bil znameniti primorski duhovnik Štefan Cek, ki so ga preganjali Italijani, med vojno in zlasti po njej pa je doživel strahovito komunistično preganjanje. Vojna je močno udarila v življenje Martinovih. Oče, ki je bil mobiliziran v partizane, je padel na Dolenjskem, v spopadu z domobranci, kar je mamo in otroke povsem strlo. Gospod Novak našteva primere okupatorjevega nasilja, partizanskih napadov in drugih ravnanj, ki so sprožila nemško izživljanje nad civilnim prebivalstvom. Posebno poglavje njegovega pričevanja je spomin na »krvavo birmo« v Lanišču v Istri, 24. avgusta 1947. Stanko je bil takrat v pri stricu Štefanu Ceku, ki je bil v Lanišču župnik. Komunistične oblasti so na dan birme organizirale nasilni izgred, ki se je končal z umorom hrvaškega duhovnika Bulešića in pretepom še enega primorskega »čedermaca«, Jakoba Ukmarja. 12-letni Stanko je bil priča zločina, ki je odmeval po vsej Istri in širše. Stanko se je najprej šolal za duhovniški poklic, a se mu je življenje obrnilo drugače. Ostal pa je zvest veri in tudi slovenski cerkveni pesmi. Nenadomestljiv pa je v izvrstni pevski zasedbi Hrušiški fanti, ki združuje ljudske pevce iz vasi Hrušica v Brkinih. Med pričevanjem jih bomo tudi slišali.
185 min
Magdalena Cunta Pahor, rojena v Ljubljani leta 1931, prihaja iz družine z vipavskimi koreninami. Z izjemnim spominom pripoveduje o svojem odraščanju v Ljubljani, Vipavski dolini in Gorici, o prvi zaposlitvi v Mačkoljah ter kasnejšem službovanju v Trstu. Kratko, a intenzivno življenje se ji je odvilo v Buenos Airesu, kjer sta si z možem, ki je delal na ladji ustvarila družino. Njena življenjska zgodba je eno izmed mnogih pretresljivih pričevanj o težkih razmerah, s katerimi so se soočali naši predniki v prvi polovici prejšnjega stoletja, obenem pa tudi o njihovi delavnosti, vztrajnosti in zavednosti.
122 min
Svojo izjemno življenjsko zgodbo, ki jo je tudi strnil v knjigi z naslovom: Vse mine enkrat, podaja z izjemno širilno, znanjem in prijaznostjo. Martin Rojko je izredno praktičen in iznajdljiv človek z izrednim logičnim razmišljanjem. Bil je eden prvih lastnikov kolutnega magnetofona, s pomočjo katerega je presnemaval glasbo z radia, snemal dogodke doma in drugje. Izumil je tudi posebno pisalo z drsno utežjo za risanje izohips in to je bila tehnologija, s katero so nastale skoraj vse karte Slovenije in takratne Jugoslavije. Kot izšolani topograf je imel obsežno fonoteko trakov, ki jo je v obdobju digitalizacije pretvoril celo v digitalni zapis. Vedno je rad tudi fotografiral, imel je svojo temnico in filme razvijal sam.
156 min
Martin Rojko se je rodil leta 1924 na nekdaj napredni kmetiji na vzhodnem robu Slovenije v obmejni vasi Grabrovnik pri Štrigovi in je od nekdaj kazal nadarjenost za glasbo in risanje. Po osemletki so ga hoteli starši poslati v kmetijsko šolo v Maribor, a je takrat udarila druga svetovna vojna in nastala je okupirana meja Madžarska-Nemčija. Preživel je grozote vojne in tudi sedaj, pri svojih 100-ih letih ostaja pozitiven. Nekdanji geodet in kartograf na Geodetskem zavodu SRS živi v Planini.
163 min
96-letni Ivan Strnad je prava zakladnica spominov o dogajanju v okolici Šentjanža na Dolenjskem. Rojen je bil na Gradcu v družini petih otrok. Doma so imeli kmetijo, vse delo so opravljali ročno in tudi otroci so morali kmalu poprijeti zanj. Oče je delal v rudniku v Krmelju. Tam se je prehladil in pozneje zaradi tega tudi umrl. Pričevalec se spomni napetosti med liberalci in klerikalci v času Kraljevine Jugoslavije. Po napadu na Jugoslavijo je njihova kmetija prešla pod nemško oblast, zato se je družina morala popisati in nacistična oblast je pripravila sezname za izseljevanje. Jeseni leta 1941 je morala zapustiti kmetijo in se izseliti tudi Strnadova družina. Ivan se takole spominja: »To je bil samo jok, kaj bo zdaj, kdaj pridemo nazaj. Eni so govorili, da čez en mesec, eni, da čez eno leto, eni pa, da nikoli več. Hudo je bilo, mi otroci tega še nismo še tako občutili, ampak za starše je bilo pa grozno. Jaz se dobro spominjam, ko smo prišli v taborišče. S seboj pa nismo mogli vzeti nič več, ker se ni dalo nesti. Vzeli smo le nekaj obleke pa za pojesti, pa saj ni bilo kaj veliko.« Zbrali so jih v gradu Rajhenburg, nato odpeljali v Würtenberg ter nastanili v koncentracijskem taborišču, ki je bil ogromen samostan. Z očetom sta imela srečo, saj sta največ delala na samostanskem vrtu in z redovnicami so bili v lepih odnosih. Večina drugih Slovencev je delala v nemški vojaški industriji. Osvobodili so jih Maročani v francoskih uniformah, domov pa so prišli šele septembra leta 1945. Nova komunistična oblast pa vračajočim izseljencem ni zaupala, se spominja Ivan in dodaja, da je bilo pred vojno bolje kot takoj po vojni. Kmete so preganjali z visoko odmerjeno obvezno oddajo živil. V času, ko so bili v izgnanstvu, se je doma razrasla revolucija, ki je zagrešila številne umore domačinov. Potem je nastopila protirevolucija – ustanavljati so začeli vaške straže in kolo medslovenskega nasilja se je zavrtelo. Ivan pove zgodbo o lokalnem partizanu Milanu Majcnu. Leta 1954, ko je šlo za Trst, je bil Ivan mobiliziran, sicer pa je ostal doma na kmetiji, kjer sta si z ženo ustvarila družino. Delo je bilo trdo, prava pridobitev je bila prva kosilnica BCS, ki jo je kupil ženin stric iz Amerike. Ivan se je razveselil samostojne Slovenije. Spremlja tudi domačo politiko, čeprav se nad vladajočimi pogosto razjezi, ker samo obljubljajo in nič ne naredijo.
107 min
Zanimive življenjske zgodbe naše starejše generacije iz Slovenije in sveta.
2 min
Pričevanje se začne s pesmijo z naslovom V molitev naj se razboli beseda, ki jo prebere pričevalka Tilka Jesenik, rojena Balantič. Njeno pričevanje je nekaj posebnega, saj je v kar največji meri posvečeno spominu na njenega brata, pesnika Franceta Balantiča. Gospa Tilka z veliko prizadetostjo in občutenjem pesnikovega življenja in dela razkriva življenje njune družine in prednikov ter se nazadnje posveti njegovi poeziji in boju za njeno priznanje. France Balantič je v cvetu mladosti izgubil življenje ob partizanskemu napadu na domobransko postojanko v Grahovem jeseni 1943. Umrl je v ognju, kot je v eni od svojih pesmi preroško napisal. Njegove silovite pesmi so za marsikoga vrhunec slovenske poezije v preteklem stoletju. »Moja življenjska zgodba je zgodba pesnikove sestre. Naš rod izvira iz Kamnika in Kamnik je moje mesto. France ga je imel najraje, sanjal je o njem tudi, ko ni bil doma,« pripoveduje gospa Tilka. Mamini sorodniki pa so bili s Krasa na Notranjskem. Mama, ki se je navzela kulture v službi pri nadučitelju v Višnji Gori, se je omožila v Kamnik: »Naša mama, moja mama je bila zelo odločna, zelo inteligentna, bolele so jo socialne razlike. Ni prenesla poniževanja in krivic ter se je vsemu temu uprla in pokazala svoj ponos. Nikoli ni klonila ali priznala, da je manjvredna kot tisti, ki so imeli denar, ki so bili izobraženi.« Oče je bil bolj molčeč, veliko je pretrpel: »On se o težkih stvareh sploh ni pogovarjal, njega je bilo groza tega, kar se je dogajalo. Bil je pa zelo, zelo načitan. Izraze, ki jih uporablja France v svojih pesmih, je pobral od očeta, ki je imel tako izviren star slovenski jezik. France je imel beležko in si je njegove besede zapisoval.« Oče je bil prizadet, ko so Nemci zavzeli Jugoslavijo, ko so začeli pobijati talce, se spomni Tilka. Udarila je tudi revolucija – partizani so ubili dve priljubljeni učiteljici. S sinom in bratom Francetom so med vojno skoraj pretrgali stike, saj je bil Kamnik pod nemško, Ljubljana pa pod italijansko okupacijo. Tako niso vedeli, kaj se je s Francetom zgodilo. Pisal je, da je vse v redu in da se kmalu vidijo. Po eni od italijanskih racij je končal v koncentracijskem taborišču Gonars skupaj s slikarjem Marjanom Tršarjem. Bil je zelo slaboten po hudi pljučnici in je komaj preživel. Tam so nastali Gonarski soneti. Po vrnitvi se je pridružil vaškim stražam oz. domobrancem. Šel je branit svoje ljudi pred svojimi ljudmi, pravi pričevalka Tilka, ki na ta način opiše vso tragiko državljanske vojne, ki je pogubila brata. V nadaljevanju spremljamo boj za priznanje veljave in spomina na dolgo zamolčanega pesnika, ki je trajal vse do padca komunizma in še naprej. Tilka Jesenik pripoveduje tudi o svoji družini, o svojem pedagoškem poklicu in razmišlja o svoji preteklosti. Skrbita jo prihodnost slovenskega jezika in ravnanje z učitelji. Vir navdiha in moči je zanjo vera, hvaležna je Bogu za dar življenja in tudi za preizkušnje.
166 min
Cirila Pregelj, rojena Budin je izvrstna pričevalka, ki preseneti z neverjetno zgodbo, širši javnosti malo znano, iz Mirna na Goriškem. Tu povojna razmejitev Med Jugoslavijo in Italijo ni pretrgala le vezi z Gorico, ampak je meja z bodečo žico dobesedno presekala vaško pokopališče, tako da je bil en del v eni državi, drugi del pa v drugi. Cirila pripada stari in ugledni Budinovi rodbini iz Mirna. Oče Venček je bi neutruden pevovodja in organist, prijatelj Lojzeta Bratuža. Najprej so ga preganjali fašisti in potem komunisti, pove s trpkim nasmehom. V sorodu so še z drugimi znamenitimi družinami – Klančič, Kogoj, Mozetič in Vuk. Pesnik Stanko Vuk je bil leta 1944 ubit v Trstu, skupaj z ženo Danico. Mati in oče Cirile Pregelj sta bila zavedna Slovenca in sta se upirala fašizmu. Poročila sta se leta 1939; takrat je fašistična Italija, kamor je spadal Miren, mladoporočencem ponujala obisk Rima. Pregljeva sta to seveda zavrnila – na poročno potovanje sta odšla na Sušak, kjer si lahko videl v Jugoslavijo. Za ljudi v osrednji Sloveniji je težko razumljivo, s kakšnim hrepenenjem so zavedni primorski Slovenci gledali na takratno Kraljevino Jugoslavijo; zanje je bila obljubljena dežela. V boju proti poitalijanjevanju je imela glavno vlogo Cerkev. Miren je bil kulturno in gospodarsko zelo razvita vas. Imeli so čevljarsko delavnico, v delo so bile vključene tudi ženske; rekli so jim »šteparce« ali prešivalke, tiste, ki so šivale zgornji del čevlja. Po izbruhu druge svetovne vojne so bili Budinovi kot velika večina Primorcev privrženi partizanskemu gibanju. A tudi tu je hitro, zlasti po kapitulaciji Italije, udarila revolucija: »Jeseni tistega leta so odpeljali nekaj nedolžnih ljudi, za katere še danes ne vemo, kje so končali. Takrat, je rekla moja mama, smo se začeli bati. Partizani so jih odpeljali. Prej smo bili vsi navdušeni, potem pa je prišel ljudem strah v kosti, povzročili so razdor. In vemo, kako je šlo naprej,« pripoveduje Cirila. Prva žrtev je bila učiteljica Vera Lestan. Oče je bil med vojno sprva v italijanski vojski. V Potenzi v Italiji je ustanovil zbor primorskih fantov – vojakov, ki so peli pri maši. Oče je potem sodeloval s partizani in bil po vojni član Zveze borcev, a ker ni hotel v Partijo in je vztrajal kot zborovodja cerkvenega zbora, je pozneje padel v nemilost oblastnikov. Leta 1944 so zavezniki v želji, da bi uničili vojaško letališče, po pomoti bombardirali Miren. Kar 34 vaščanov je ob tem umrlo: »Spominjam se, da smo šli v cerkev in so tam ležali ti ranjeni po tleh, da je bilo vse krvavo.« Po partizanskih napadih, zlasti po ustrelitvi nemškega oficirja, so Nemci vas požgali in tudi Budinovi so morali v pregnanstvo. Živeli so v Fari v bližnji Furlaniji, kjer so jih domačini lepo sprejeli. Konec vojne je prinesel olajšanje, Miren so zasedli zavezniki: »To je bila edina vojska, ki je dajala. Vsaka druga vojska samo jemlje. Oni so pa dajali. In so pravzaprav ljudi oživili in jih spravili k sebi. Začeli so obnavljati hiše, najprej so naredili most,« se spomni pričevalka Cirila in doda: »Res so poskrbeli za vse. Ti mladi vojaki so se seveda družili z dekleti. Mi smo imeli ene tete, ene sestrične, tako da so nas peljali na tistih džipih, da smo videli morje. Take reči, pa čokolade smo se takrat najedli.« Čeprav jim je šlo pod zavezniki dobro, so hrepeneli po svoji državi. Cirila se spomni demonstracij za Trst. Po razmejitvi je prišla jugoslovanska vojska in oblast in za vaščane Mirna, ki so bili na vseh ravneh življenja povezani z bližnjo Gorico, je nastopil šok: »Tisto se je zgodilo čez noč. Bil je mrzel tuš, prav leden tuš. Naenkrat so se pojavili vojaki. Nisi se smel več svobodno gibati; to je bil hud udarec. Gorica je bila za nas vse – tam si imel službo, zdravnika, šolo ... Naenkrat ni bilo ničesar več, bil je samo vojak, ki smo mu rekli 'druže' ... Saj so bil ubogi ti vojaki, so pač izpolnjevali svojo službo.« Prihoda jugoslovanske oblasti se spomni z žalostjo, saj je naenkrat zmanjkalo vseh dobrin, ki so bile pod zavezniki samoumevne: »Standard je padel. Od prej, ko smo se delali norca iz belega kruha od Američanov, smo padli na koruzni kruh. Navdušenje je kmalu upadlo,« se spomni pričevalka. Življenje je bilo pestro, bilo je veliko anekdot. Eno, povezano s šolo ter agitacijo za Trst in Gorico z veseljem pove. Učiteljica jih je peljala na državno mejo: »Na drugi strani so bili preplačani financarji. Naša učiteljica, bila je dobra učiteljica, je imela tak doneč glas. In je zatulila: 'Čigava je Gorica?' Mi vsi: 'Naša.' In potem je zavpila: 'Čigav je Trst?' Mi: 'Naš.' In tako smo vpili kar nekaj ur. A potem niti Trst niti Gorica nista bila naša.« Med najbolj neverjetnimi »norostmi« razmejitve je bila tista, ko je meja presekala mirensko pokopališče, tako, da je en del ostal v Jugoslaviji, drugi pa v Italiji. S pričevalko se sprehodimo do pokopališča, ki je streljaj od njenega bivališča. Po Osimskih sporazumih je celotno pokopališče ostalo na naši strani. A spomini so še zelo živi: »Meja je šla čez grobove, bila je dva metra visoka žica. Na pokopališče si lahko šel le dvakrat na mesec po dve uri. Ovirali so nas samo naši, Italijanov to ni brigalo.« Za vse svete je lahko na pokopališče prišel kdorkoli. Takrat se je vpričo »družetov« odvil nadrealistični prizor. Z italijanske strani so čez bodečo žico na pokopališču metali pakete svojcem na jugoslovanski strani, ker je v Jugoslaviji vsega primanjkovalo. Vojaki so skušali pakete prestreči, in če jim je uspelo, so jih metali nazaj na italijansko stran. Pričevalka Cirila obudi tudi spomin na »švercanje«, ki je bilo ob meji zelo živo in je domačinom omogočalo preživetje. Grenak priokus pa je, ker so se morali poniževati pred Italijani, ki so to zelo izkoriščali. Na italijansko stran so nosili tudi meso in pridelke: »Če zdaj razmišljam o tem, kako smo se poniževali, kako so nas italijanske gospe zviška gledale, ko smo prinesli meso: 'Ma ni lépo, ma, je mastno … Poveri Titini – ubogi Titovci …,' so nam govorile. Ti pa si bil vesel, da si lahko prišel do tistih lir, ne. Recimo, me, mlada dekleta, bi si rade kupile kakšno stvar in smo morale nekaj mesecev nositi prodajat, vsako soboto, da smo si lahko kaj kupile.« Pod samostojno Slovenijo smo zadihali, pove gospa Cirila. Dejavno se je vključila v pomladno politiko in po svojih močeh pripomogla, da je bivši režim padel. Dejavna je bila tudi v času vojne za Slovenijo. Ves čas vojne in po njej je bil izjemna avtoriteta in nekakšen varuh vasi župnik Pahor. Spomin nanj je še zelo živ, med starejšimi tudi hvaležnost. Živ je tudi spomin na poznejša župnika Gašperja Rudolfa in Cirila Ceja, ki sta v Mirnu opravila izjemno pastoralno delo. Nad vasjo proti Krasu se dviga znamenit Mirenski grad s cerkvijo, samostanom in številnimi ustanovami. Gospa Cirila spregovori tudi o sebi in svoji družini. Ni ji vseeno, kaj se dogaja v vasi, ki je pretežno še vedno zvesta veri in rodu. Vera ji pomeni smisel življenja. Daje ji moč, da ob težavah ne obupa, ampak upa v Božjo pomoč in posmrtno življenje. Kot vsaka mati in babica si želi, da bi tudi vnuki ostali zvesti našim vrednotam, »da bi šli po pošteni poti in jih ne bi premetavalo.« In želja za Slovenijo: »Da bi spregledala, da bi spoznala, da moramo za blagor delati skupaj, ne pa, da smo verni ljudje spet drugorazredni, je ogorčena klena primorska pričevalka Cirila.
130 min
Jožef Košuta iz Vitovelj, najbolj slikovitega dela Vipavske doline pod vznožjem Čavna, je izjemen pričevalec primorske zgodovine. Predan zemlji, od katere so živeli tudi njegovi predniki, in znan kot napreden kmet, ki je uvajal številne kulture in načine pridelave. Spomin na prednike seže že v čas prve svetovne vojne, ki je potekala v neposredni bližini. Jožefovi starši, ki so bili rojeni na začetku 20. stoletja, so bili kmetje in so doživeli šok ob italijanski zasedbi ozemlja in v obdobju fašizma. Ta ni uničeval le kulturnih temeljev slovenskega naroda, ampak tudi gospodarske. Edini, ki so ohranjali slovenski jezik, so bili primorski duhovniki, pove Jožef. Na ugledni kmetiji pri Košutovih so se med vojno pojavili prvi partizani, pogoste pa so bile tudi nemške patrulje. Čeprav so domačini podpirali upor proti okupatorju, so partizani v revolucionarni maniri ubili nekaj sosedov, kar je med ljudi vneslo razdor, strah in nezaupanje. Ubit je bil sosed Franc Batič, in sicer le zaradi tega, ker je bil poročen z Avstrijko, pa visoko noseča soseda Tončka, ki je, vračajoč se iz Gorice, sprejela prevoz na nemškem tovornjaku. Jožef pove, kdo je vodil okrutne umore. Grozljiv je bil tudi umor italijanskega mladeniča, ki so ga ubili četniki leta 1944. Jožef z velikim ogorčenjem opisuje primer vitovskih cerkvenih pevcev, ki so bili po večini mobilizirani v partizane in so padli ob nemškem napadu pod Javornikom na Črnovrški planoti decembra leta 1944. Pričevalec Košuta, ki je v tem napadu izgubil strica, je zbral veliko podatkov, ki potrjujejo domneve, da so bili partizani popolnoma nezaščiteni oz. da naj bi prišlo celo do izdaje. V tem napadu je skoraj brez boja padlo kar 42 partizanov. Čeprav je njegov oče sodeloval s partizani, je Jožef do delovanja komunističnega vodstva kritičen: 'Partizani vasi v bližini, potem ko so bile napadene, niso branili. Ko so porabili municijo, so tekli na Čaven, v Trnovski gozd, in ljudi prepustili na milost in nemilost ... Potem so Nemci zbrali starčke ...' Jožef Košuta je povedal tudi resnico o smrti diverzanta Mihajla, okoli česar je nastal mit. A ta ne drži, zatrjuje pričevalec. Mehdija Husejnzadeh – Mihajlo je bil sovjetski vojak, ki so ga zajeli Nemci. Pobegnil je iz ujetništva in se pridružil partizanski Gradnikovi brigadi. Mihajlo se je s pomočnikom skrival v Vitovljah. Domačini so ga opozorili, da prihaja nemška patrulja, se spominja Jožef: »Ta Mihajlo, ki je s svojim pomočnikom dan prej praznoval obletnico, je bil o tem obveščen. To je vedel tudi njegov pomočnik. Vendar sta bila v štali tako pijana od šnopsa, da nista mogla nikamor. Ni bilo nobenega izdajstva, kot so pisali. Nemci so bili organizirani. Še preden je vojak potolkel po vratih, so bili že drugi okoli hiše. Najprej so šli za hišo in potem tolkli po vratih. In takrat sta ona dva skočila z okna, zadaj, kjer so metali seno notar. Ampak sta bila pijana, nista mogla nikamor. In so ju s šmajserjem kar na tleh pokosili. Moj oče je šel ta dva ubita naslednji dan iskat z gnojnim košem. Na vrh je dal dva snopa koruznice, pripeljal je oba, Mihajla in pomočnika.« Po vojni je sledilo olajšanje, vendar le kratek čas: »Prve dni je bilo katastrofalno. Svoboda je bila le na papirju. Potem se je začelo maltretiranje kmečkega prebivalstva.« Jožef Košuta, tako kot številni Primorci, ki so doživeli padec fašizma in nastop komunizma, pove: 'Mi smo hrepeneli po tem, da se na Primorskem znebimo fašizma. Zato smo sodelovali in pomagali partizanom. Glejte, mi smo imeli živino, vse … Smo bili premožni za tiste čase in smo dali živino za IX. korpus. Smo dali tudi meso in drugo pomoč, vse za partizane. Po vojni pa smo bili deležni maltretiranja in poniževanja. Zato sem zasovražil komunizem in še danes je tako.' V nadaljevanju pričevalec Košuta pove, kako mu je uspelo kmetijo, na kateri so se sprva ukvarjali z živinorejo in vinogradništvom, preusmeriti v sadjarstvo. Zaradi prodaje sadja je prevozil vso Slovenijo. Zdaj imajo na kmetiji tudi apartmaje, hči pa je odprla še popolnoma nov pasji hotel in zavetišče. Vedno je bil v koraku s časom, še posebej ob pomoči svoje družine. V pričevanju Jožefa Košute tako sodelujejo tudi žena Irena, sin Andrej in hčerka Elizabeta.
143 min
Izjemna zgodba izjemnega človeka bi lahko naslovili pričevanje Martina Kostrevca, rojenega leta 1933. Družina izvira iz okolice Brežic, a je gospod Martin svoja najbolj plodna leta do današnjih dni preživel v Mariboru in na Pohorju, kjer si je postavil lično počitniško hišico. Že njegov ded je imel poseben čut za besedo in omiko v najširšem pomenu besede in je konec 19. stoletja napisal svojevrstno pesniško zbirko. V pričevanju Martina Kostrevca spremljamo njegovo življenjsko zgodbo med vojno; od napada na Jugoslavijo, nemške okupacije, presenetljivega druženja z ujetimi zavezniškimi piloti, do povojne komunistične represije, službe, potovanj in družinskih prigod … Pohorje je njegova velika ljubezen, a tudi skrb in dolžnost. Že več desetletij se z redkimi podporniki bori za resnico in dostojen spomin na več tisoč po vojni pobitih ujetnikov na Arehu in v njegovi okolici. Komunistične oblasti so nesrečne ujetnike, povečini iz mariborskih zaporov, okrutno umorile in pometale v približno 25 na hitro izkopanih jam, največ v okolici Areha. Veliko med njimi je bilo premožnih in komunisti so si prilastili njihovo lastnino. Prizadevanja gospoda Kostrevca, da bi umrli in pozabljeni Slovenci, Nemci, Hrvatje in drugi dobili dostojen spomenik, se uresničujejo prav letošnjo jesen. Spomenik bodo oktobra slovesno odkrili in blagoslovili. Martin Kostrevc je porabil vso svojo življenjsko energijo in prihranke, da bi izpolnil ta civilizacijski dolg do nedolžnih žrtev. Država mu ne pomaga in Martin Kostrevc upa, da bodo stroške spomenika pomagali poravnati dobri ljudje. Z avtorjem Pričevalcev se ob koncu pričevanja poklonita ob pohorskih moriščih in ob nastajajočem spomeniku, kjer neutrudni pričevalec spregovori še o dolgu do prednikov in o prastarem boju med dobrim in zlim.
188 min
V drugem delu spoznamo bogato kariero pričevalca Milana Zdravka Kovača. Po poroki je v Stockholmu ustanovil svoj arhitekturni biro, nato pa sprejel ponudbo Unesca, odšel na Cejlon in se zaposlil na Unescovem azijskem regionalnem inštitutu za raziskave šolskih zgradb. Začelo se je najlepše obdobje v življenju njegove družine, v katerem sta z ženo najprej posvojila deklico Ayro. Leta 1974 se jima je rodila hčerka Nina, kmalu zatem sta posvojila še dečka Vimala s Cejlona in rodila se jima je še Tanja. Po projektantskem delu v Kuvajtu, Združenih arabskih emiratih, Katarju in Omanu se je leta 1979 vrnil v Egipt in se začel ukvarjati z načrtovanjem rešitev za zaščito arheoloških spomenikov. Uspešen primer realizacije je bila zaščita grobnice pisarja Nakhta in njegove žene Tawi v Šejk Abd el-Kurni v Luksorju; njegov prototip zaščite podzemne kulturne dediščine (1980–1983) je bil patentiran pri Eureki. Zadnjih petindvajset let so zaznamovali predvsem projekti zaščite kulturne dediščine v Indiji, v Sloveniji in na Kitajskem, ob njih pa arhitektova humanitarna dejavnost. V zadnjem obdobju sta s prijateljem in arhitektom Petrom Kerševanom svoje bogato znanje namenila ohranitvi arheološke in arhitekturne dediščine v Ljubljani s poudarkom na modernizaciji mesta v skladu z najsodobnejšimi arhitekturnimi smernicami. Izjemne so njune študije in predstavitve edinstvenega koliščarskega naselja na Špici v Ljubljani, ki ga je mestna oblast pozneje po večini uničila, z obžalovanjem pove pričevalec. Druga boleča rana je gradnja garaže pod ljubljansko tržnico. Ljubljanska oblast njune zamisli popolnoma ignorira ter po mnenju arhitekta Kovača troši nesorazmerno veliko denarja za slabše rešitve. Po smrti prijatelja Petra Kerševana arhitekt Kovač še vedno nadaljuje delo in razvija ideje v dobrobit Ljubljančanov.
166 min
Milan Zdravko Kovač je slovenski arhitekt s svetovnim slovesom na področju arheološkega konservatorstva. Karierna pot ga je vodila od Švedske, Egipta, Indije, Šrilanke do Kitajske. Opravljal je najzahtevnejša dela na svetovno znanih arheoloških najdiščih. Njegovo izjemno življenjsko zgodbo najprej osvetlimo z vidika vojne tragedije, ki jo je doživela njegova družina. Milanov brat Boris je bil interniran v Gonarsu, pozneje pa se je pridružil jugoslovanski vojski v domovini oz. slovenskim četnikom. Te so partizani s pomočjo italijanskih topov napadli v Grčaricah jeseni 1943 in zajeli tudi Borisa. Na montiranem procesu 12 oktobra 1943 ga je skupaj z drugimi revolucionarno »sodišče« obsodilo na smrt zaradi »veleizdaje«. Brat Milan si je dolgo prizadeval za njegovo rehabilitacijo in jo končno dosegel. Boris je bil po razsodbi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije oproščen vsake krivde. Milan je o kočevskem procesu napisal zanimivo knjigo in tako poravnal dolg do dobrega imena svojih prednikov. »Komunistično sodišče v Kočevju ni bilo nikakršno sodišče, kot tudi »kočevski proces« ni bil nikakršen sodni proces. Šlo je za uprizoritev sodne burke, na kateri so nekaj ujetnikov »obsodili«, ob tem pa množično umorili več sto ujetnikov,« dokazuje Milan Kovač. Eden od »pravnikov«, ki je sodeloval pri sojenju in umorih ujetnikov jeseni 1943 na Kočevskem, je bil tudi Marko Vrhunec, ki mu je župan Jankovič leta 2015 podelil status častnega meščana Ljubljane. Milan Kovač se je rodil leta 1940 v Celju, uvodoma pa je govoril tudi o svojih prednikih. Oče se je rodil v Kazazah na današnjem avstrijskem Koroškem, mama Antonija Kac pa v Tomaški vasi pri Šmartnem pri Slovenj Gradcu. Arhitektovih prvih petindvajset let so zaznamovali 2. svetovna vojna, življenje družine in šolanje v Celju po koncu vojne, prvi stik z arheologijo, potovanje v kraj očetovih prednikov, potovanje z avtostopom po Evropi, odhod iz Celja in poti v Grčijo, na Švedsko, prvo potovanje po Egiptu do Nubije …
148 min
Leta 1930 rojeni Jože Jereb je utrjen mož, ki stanuje v Rovtah. V svojem življenju se ni branil dela in še vedno poprime za orodje. Spada v generacijo tistih, ki so živeli ob nekdanji rapalski meji med Italijo in Kraljevino Jugoslavijo, kjer je cvetelo tihotapstvo. Rojen je bil v Zavratcu pri Rovtah, kjer se tudi začne njegovo pričevanje. Živeli so tik ob meji, Jože se spomni, kako so jugoslovanski graničarji ubili italijanskega vojaka še pred napadom na Jugoslavijo. Njihove kraje sta močno prizadeli vojna in zlasti revolucija. Po okupaciji je najprej nastopilo zatišje, po pojavu partizanov pa so začele padati žrtve, in to med domačini. Jože je bil kot otrok priča ubitemu dekletu, ki je ležalo sredi ceste, ime ji je bilo Frančiška Mravlje. Partizani so jo ubili, ker naj bi se družila z italijanskim vojakom. Partizanski pritisk, ropanje in umori so sprožili nastanek vaške straže. A tisti, ki so se drznili upreti revoluciji, so po vojni plačali strahotno ceno.
102 min
O svojih spominih bodo pripovedovali trije bratje Suhadolc: najmlajši Janez, legendarni profesor prostoročnega risanja na Fakulteti za arhitekturo, ki je zasnoval in izdelal tudi več sto stolov; Matija, prav tako arhitekt, ki je med drugim avtor načrtov za ureditev številnih samostanskih knjižnic na Slovenskem; in najstarejši, prof. dr. Anton, upokojeni profesor matematike na ljubljanski univerzi ter tudi navdušen botanik, preučevalec in zbiralec različnih vrst lesa. Med drugim se bodo spomnili svojih treh že pokojnih sestra, psihologinje Mete, poročene Krečič; arhitektke in spomeniške konservatorke Nataše, poročene Štupar Šumi, ter zdravnice Andreje, poročene Pipp. Spregovorili bodo tudi o svojih starših. Oče teh šestih otrok, gradbeni inženir in projektant Anton Suhadolc, je bil dve desetletji pred drugo svetovno vojno statik in vodja gradbišč pri največjih projektih arhitekta Jožeta Plečnika (gradnja cerkve v Šiški, stadiona ...) ter Plečnikov tesen prijatelj, obenem pa je samostojno ustvaril tudi več zgradb v Ljubljani. Mama, učiteljica Natalija, izhaja iz v naše kraje davno priseljene italijanske rodbine Sartori, oče pa po mamini strani iz prav tako italijanske družine Peruzzi, v kateri sta bila najbolj znana praded Martin Peruzzi, ki je leta 1875 prvi opozoril strokovnjake Deželnega muzeja Rudolfinum (danes Narodnega muzeja) na zanimive najdbe ostankov kolišč na Barju, ter njegov sin, kipar Svitoslav Peruzzi. Brata Anton in Matija Suhadolc sta bila rojena v desetletju pred drugo svetovno vojno, najmlajši Janez pa med njo. Vsak od bratov je imel zanimivo in ustvarjalno življenjsko pot. Njihove pripovedi v Spominih spremlja na stotine fotografij iz javnih in zasebnih virov. Številne med njimi so bile le redko objavljene. Nekatere fotografije v oddaji pa so bile objavljene prvič. Videti bo mogoče tudi posnetke iz arhivskih dokumentarnih filmov. Spet se napoveduje privlačna freska nekdanjih časov.
93 min
O svojih spominih bodo pripovedovali trije bratje Suhadolc: najmlajši Janez, legendarni profesor prostoročnega risanja na Fakulteti za arhitekturo, ki je zasnoval in izdelal tudi več sto stolov; Matija, prav tako arhitekt, ki je med drugim avtor načrtov za ureditev številnih samostanskih knjižnic na Slovenskem; in najstarejši, prof. dr. Anton, upokojeni profesor matematike na ljubljanski univerzi ter tudi navdušen botanik, preučevalec in zbiralec različnih vrst lesa. Med drugim se bodo spomnili svojih treh že pokojnih sestra, psihologinje Mete, poročene Krečič; arhitektke in spomeniške konservatorke Nataše, poročene Štupar Šumi, ter zdravnice Andreje, poročene Pipp. Spregovorili bodo tudi o svojih starših. Oče teh šestih otrok, gradbeni inženir in projektant Anton Suhadolc, je bil dve desetletji pred drugo svetovno vojno statik in vodja gradbišč pri največjih projektih arhitekta Jožeta Plečnika (gradnja cerkve v Šiški, stadiona ...) ter Plečnikov tesen prijatelj, obenem pa je samostojno ustvaril tudi več zgradb v Ljubljani. Mama, učiteljica Natalija, izhaja iz v naše kraje davno priseljene italijanske rodbine Sartori, oče pa po mamini strani iz prav tako italijanske družine Peruzzi, v kateri sta bila najbolj znana praded Martin Peruzzi, ki je leta 1875 prvi opozoril strokovnjake Deželnega muzeja Rudolfinum (danes Narodnega muzeja) na zanimive najdbe ostankov kolišč na Barju, ter njegov sin, kipar Svitoslav Peruzzi. Brata Anton in Matija Suhadolc sta bila rojena v desetletju pred drugo svetovno vojno, najmlajši Janez pa med njo. Vsak od bratov je imel zanimivo in ustvarjalno življenjsko pot. Njihove pripovedi v Spominih spremlja na stotine fotografij iz javnih in zasebnih virov. Številne med njimi so bile le redko objavljene. Nekatere fotografije v oddaji pa so bile objavljene prvič. Videti bo mogoče tudi posnetke iz arhivskih dokumentarnih filmov. Spet se napoveduje privlačna freska nekdanjih časov.
154 min
O svojih spominih bodo pripovedovali trije bratje Suhadolc: najmlajši Janez, legendarni profesor prostoročnega risanja na Fakulteti za arhitekturo, ki je zasnoval in izdelal tudi več sto stolov; Matija, prav tako arhitekt, ki je med drugim avtor načrtov za ureditev številnih samostanskih knjižnic na Slovenskem; in najstarejši, prof. dr. Anton, upokojeni profesor matematike na ljubljanski univerzi ter tudi navdušen botanik, preučevalec in zbiralec različnih vrst lesa. Med drugim se bodo spomnili svojih treh že pokojnih sestra, psihologinje Mete, poročene Krečič; arhitektke in spomeniške konservatorke Nataše, poročene Štupar Šumi, ter zdravnice Andreje, poročene Pipp. Spregovorili bodo tudi o svojih starših. Oče teh šestih otrok, gradbeni inženir in projektant Anton Suhadolc, je bil dve desetletji pred drugo svetovno vojno statik in vodja gradbišč pri največjih projektih arhitekta Jožeta Plečnika (gradnja cerkve v Šiški, stadiona ...) ter Plečnikov tesen prijatelj, obenem pa je samostojno ustvaril tudi več zgradb v Ljubljani. Mama, učiteljica Natalija, izhaja iz v naše kraje davno priseljene italijanske rodbine Sartori, oče pa po mamini strani iz prav tako italijanske družine Peruzzi, v kateri sta bila najbolj znana praded Martin Peruzzi, ki je leta 1875 prvi opozoril strokovnjake Deželnega muzeja Rudolfinum (danes Narodnega muzeja) na zanimive najdbe ostankov kolišč na Barju, ter njegov sin, kipar Svitoslav Peruzzi. Brata Anton in Matija Suhadolc sta bila rojena v desetletju pred drugo svetovno vojno, najmlajši Janez pa med njo. Vsak od bratov je imel zanimivo in ustvarjalno življenjsko pot. Njihove pripovedi v Spominih spremlja na stotine fotografij iz javnih in zasebnih virov. Številne med njimi so bile le redko objavljene. Nekatere fotografije v oddaji pa so bile objavljene prvič. Videti bo mogoče tudi posnetke iz arhivskih dokumentarnih filmov. Spet se napoveduje privlačna freska nekdanjih časov.
85 min
O svojih spominih bodo pripovedovali trije bratje Suhadolc: najmlajši Janez, legendarni profesor prostoročnega risanja na Fakulteti za arhitekturo, ki je zasnoval in izdelal tudi več sto stolov; Matija, prav tako arhitekt, ki je med drugim avtor načrtov za ureditev številnih samostanskih knjižnic na Slovenskem; in najstarejši, prof. dr. Anton, upokojeni profesor matematike na ljubljanski univerzi ter tudi navdušen botanik, preučevalec in zbiralec različnih vrst lesa. Med drugim se bodo spomnili svojih treh že pokojnih sestra, psihologinje Mete, poročene Krečič; arhitektke in spomeniške konservatorke Nataše, poročene Štupar Šumi, ter zdravnice Andreje, poročene Pipp. Spregovorili bodo tudi o svojih starših. Oče teh šestih otrok, gradbeni inženir in projektant Anton Suhadolc, je bil dve desetletji pred drugo svetovno vojno statik in vodja gradbišč pri največjih projektih arhitekta Jožeta Plečnika (gradnja cerkve v Šiški, stadiona ...) ter Plečnikov tesen prijatelj, obenem pa je samostojno ustvaril tudi več zgradb v Ljubljani. Mama, učiteljica Natalija, izhaja iz v naše kraje davno priseljene italijanske rodbine Sartori, oče pa po mamini strani iz prav tako italijanske družine Peruzzi, v kateri sta bila najbolj znana praded Martin Peruzzi, ki je leta 1875 prvi opozoril strokovnjake Deželnega muzeja Rudolfinum (danes Narodnega muzeja) na zanimive najdbe ostankov kolišč na Barju, ter njegov sin, kipar Svitoslav Peruzzi. Brata Anton in Matija Suhadolc sta bila rojena v desetletju pred drugo svetovno vojno, najmlajši Janez pa med njo. Vsak od bratov je imel zanimivo in ustvarjalno življenjsko pot. Njihove pripovedi v Spominih spremlja na stotine fotografij iz javnih in zasebnih virov. Številne med njimi so bile le redko objavljene. Nekatere fotografije v oddaji pa so bile objavljene prvič. Videti bo mogoče tudi posnetke iz arhivskih dokumentarnih filmov. Spet se napoveduje privlačna freska nekdanjih časov.
144 min
O svojih spominih bodo pripovedovali trije bratje Suhadolc: najmlajši Janez, legendarni profesor prostoročnega risanja na Fakulteti za arhitekturo, ki je zasnoval in izdelal tudi več sto stolov; Matija, prav tako arhitekt, ki je med drugim avtor načrtov za ureditev številnih samostanskih knjižnic na Slovenskem; in najstarejši, prof. dr. Anton, upokojeni profesor matematike na ljubljanski univerzi ter tudi navdušen botanik, preučevalec in zbiralec različnih vrst lesa. Med drugim se bodo spomnili svojih treh že pokojnih sestra, psihologinje Mete, poročene Krečič; arhitektke in spomeniške konservatorke Nataše, poročene Štupar Šumi, ter zdravnice Andreje, poročene Pipp. Spregovorili bodo tudi o svojih starših. Oče teh šestih otrok, gradbeni inženir in projektant Anton Suhadolc, je bil dve desetletji pred drugo svetovno vojno statik in vodja gradbišč pri največjih projektih arhitekta Jožeta Plečnika (gradnja cerkve v Šiški, stadiona ...) ter Plečnikov tesen prijatelj, obenem pa je samostojno ustvaril tudi več zgradb v Ljubljani. Mama, učiteljica Natalija, izhaja iz v naše kraje davno priseljene italijanske rodbine Sartori, oče pa po mamini strani iz prav tako italijanske družine Peruzzi, v kateri sta bila najbolj znana praded Martin Peruzzi, ki je leta 1875 prvi opozoril strokovnjake Deželnega muzeja Rudolfinum (danes Narodnega muzeja) na zanimive najdbe ostankov kolišč na Barju, ter njegov sin, kipar Svitoslav Peruzzi. Brata Anton in Matija Suhadolc sta bila rojena v desetletju pred drugo svetovno vojno, najmlajši Janez pa med njo. Vsak od bratov je imel zanimivo in ustvarjalno življenjsko pot. Njihove pripovedi v Spominih spremlja na stotine fotografij iz javnih in zasebnih virov. Številne med njimi so bile le redko objavljene. Nekatere fotografije v oddaji pa so bile objavljene prvič. Videti bo mogoče tudi posnetke iz arhivskih dokumentarnih filmov. Spet se napoveduje privlačna freska nekdanjih časov.
105 min
O svojih spominih bodo pripovedovali trije bratje Suhadolc: najmlajši Janez, legendarni profesor prostoročnega risanja na Fakulteti za arhitekturo, ki je zasnoval in izdelal tudi več sto stolov; Matija, prav tako arhitekt, ki je med drugim avtor načrtov za ureditev številnih samostanskih knjižnic na Slovenskem; in najstarejši, prof. dr. Anton, upokojeni profesor matematike na ljubljanski univerzi ter tudi navdušen botanik, preučevalec in zbiralec različnih vrst lesa. Med drugim se bodo spomnili svojih treh že pokojnih sestra, psihologinje Mete, poročene Krečič; arhitektke in spomeniške konservatorke Nataše, poročene Štupar Šumi, ter zdravnice Andreje, poročene Pipp. Spregovorili bodo tudi o svojih starših. Oče teh šestih otrok, gradbeni inženir in projektant Anton Suhadolc, je bil dve desetletji pred drugo svetovno vojno statik in vodja gradbišč pri največjih projektih arhitekta Jožeta Plečnika (gradnja cerkve v Šiški, stadiona ...) ter Plečnikov tesen prijatelj, obenem pa je samostojno ustvaril tudi več zgradb v Ljubljani. Mama, učiteljica Natalija, izhaja iz v naše kraje davno priseljene italijanske rodbine Sartori, oče pa po mamini strani iz prav tako italijanske družine Peruzzi, v kateri sta bila najbolj znana praded Martin Peruzzi, ki je leta 1875 prvi opozoril strokovnjake Deželnega muzeja Rudolfinum (danes Narodnega muzeja) na zanimive najdbe ostankov kolišč na Barju, ter njegov sin, kipar Svitoslav Peruzzi. Brata Anton in Matija Suhadolc sta bila rojena v desetletju pred drugo svetovno vojno, najmlajši Janez pa med njo. Vsak od bratov je imel zanimivo in ustvarjalno življenjsko pot. Njihove pripovedi v Spominih spremlja na stotine fotografij iz javnih in zasebnih virov. Številne med njimi so bile le redko objavljene. Nekatere fotografije v oddaji pa so bile objavljene prvič. Videti bo mogoče tudi posnetke iz arhivskih dokumentarnih filmov. Spet se napoveduje privlačna freska nekdanjih časov.
88 min
O svojih spominih bodo pripovedovali trije bratje Suhadolc: najmlajši Janez, legendarni profesor prostoročnega risanja na Fakulteti za arhitekturo, ki je zasnoval in izdelal tudi več sto stolov; Matija, prav tako arhitekt, ki je med drugim avtor načrtov za ureditev številnih samostanskih knjižnic na Slovenskem; in najstarejši, prof. dr. Anton, upokojeni profesor matematike na ljubljanski univerzi ter tudi navdušen botanik, preučevalec in zbiralec različnih vrst lesa. Med drugim se bodo spomnili svojih treh že pokojnih sestra, psihologinje Mete, poročene Krečič; arhitektke in spomeniške konservatorke Nataše, poročene Štupar Šumi, ter zdravnice Andreje, poročene Pipp. Spregovorili bodo tudi o svojih starših. Oče teh šestih otrok, gradbeni inženir in projektant Anton Suhadolc, je bil dve desetletji pred drugo svetovno vojno statik in vodja gradbišč pri največjih projektih arhitekta Jožeta Plečnika (gradnja cerkve v Šiški, stadiona ...) ter Plečnikov tesen prijatelj, obenem pa je samostojno ustvaril tudi več zgradb v Ljubljani. Mama, učiteljica Natalija, izhaja iz v naše kraje davno priseljene italijanske rodbine Sartori, oče pa po mamini strani iz prav tako italijanske družine Peruzzi, v kateri sta bila najbolj znana praded Martin Peruzzi, ki je leta 1875 prvi opozoril strokovnjake Deželnega muzeja Rudolfinum (danes Narodnega muzeja) na zanimive najdbe ostankov kolišč na Barju, ter njegov sin, kipar Svitoslav Peruzzi. Brata Anton in Matija Suhadolc sta bila rojena v desetletju pred drugo svetovno vojno, najmlajši Janez pa med njo. Vsak od bratov je imel zanimivo in ustvarjalno življenjsko pot. Njihove pripovedi v Spominih spremlja na stotine fotografij iz javnih in zasebnih virov. Številne med njimi so bile le redko objavljene. Nekatere fotografije v oddaji pa so bile objavljene prvič. Videti bo mogoče tudi posnetke iz arhivskih dokumentarnih filmov. Spet se napoveduje privlačna freska nekdanjih časov.
118 min
O svojih spominih bodo pripovedovali trije bratje Suhadolc: najmlajši Janez, legendarni profesor prostoročnega risanja na Fakulteti za arhitekturo, ki je zasnoval in izdelal tudi več sto stolov; Matija, prav tako arhitekt, ki je med drugim avtor načrtov za ureditev številnih samostanskih knjižnic na Slovenskem; in najstarejši, prof. dr. Anton, upokojeni profesor matematike na ljubljanski univerzi ter tudi navdušen botanik, preučevalec in zbiralec različnih vrst lesa. Med drugim se bodo spomnili svojih treh že pokojnih sestra, psihologinje Mete, poročene Krečič; arhitektke in spomeniške konservatorke Nataše, poročene Štupar Šumi, ter zdravnice Andreje, poročene Pipp. Spregovorili bodo tudi o svojih starših. Oče teh šestih otrok, gradbeni inženir in projektant Anton Suhadolc, je bil dve desetletji pred drugo svetovno vojno statik in vodja gradbišč pri največjih projektih arhitekta Jožeta Plečnika (gradnja cerkve v Šiški, stadiona ...) ter Plečnikov tesen prijatelj, obenem pa je samostojno ustvaril tudi več zgradb v Ljubljani. Mama, učiteljica Natalija, izhaja iz v naše kraje davno priseljene italijanske rodbine Sartori, oče pa po mamini strani iz prav tako italijanske družine Peruzzi, v kateri sta bila najbolj znana praded Martin Peruzzi, ki je leta 1875 prvi opozoril strokovnjake Deželnega muzeja Rudolfinum (danes Narodnega muzeja) na zanimive najdbe ostankov kolišč na Barju, ter njegov sin, kipar Svitoslav Peruzzi. Brata Anton in Matija Suhadolc sta bila rojena v desetletju pred drugo svetovno vojno, najmlajši Janez pa med njo. Vsak od bratov je imel zanimivo in ustvarjalno življenjsko pot. Njihove pripovedi v Spominih spremlja na stotine fotografij iz javnih in zasebnih virov. Številne med njimi so bile le redko objavljene. Nekatere fotografije v oddaji pa so bile objavljene prvič. Videti bo mogoče tudi posnetke iz arhivskih dokumentarnih filmov. Spet se napoveduje privlačna freska nekdanjih časov.
88 min
O svojih spominih bodo pripovedovali trije bratje Suhadolc: najmlajši Janez, legendarni profesor prostoročnega risanja na Fakulteti za arhitekturo, ki je zasnoval in izdelal tudi več sto stolov; Matija, prav tako arhitekt, ki je med drugim avtor načrtov za ureditev številnih samostanskih knjižnic na Slovenskem; in najstarejši, prof. dr. Anton, upokojeni profesor matematike na ljubljanski univerzi ter tudi navdušen botanik, preučevalec in zbiralec različnih vrst lesa. Med drugim se bodo spomnili svojih treh že pokojnih sestra, psihologinje Mete, poročene Krečič; arhitektke in spomeniške konservatorke Nataše, poročene Štupar Šumi, ter zdravnice Andreje, poročene Pipp. Spregovorili bodo tudi o svojih starših. Oče teh šestih otrok, gradbeni inženir in projektant Anton Suhadolc, je bil dve desetletji pred drugo svetovno vojno statik in vodja gradbišč pri največjih projektih arhitekta Jožeta Plečnika (gradnja cerkve v Šiški, stadiona ...) ter Plečnikov tesen prijatelj, obenem pa je samostojno ustvaril tudi več zgradb v Ljubljani. Mama, učiteljica Natalija, izhaja iz v naše kraje davno priseljene italijanske rodbine Sartori, oče pa po mamini strani iz prav tako italijanske družine Peruzzi, v kateri sta bila najbolj znana praded Martin Peruzzi, ki je leta 1875 prvi opozoril strokovnjake Deželnega muzeja Rudolfinum (danes Narodnega muzeja) na zanimive najdbe ostankov kolišč na Barju, ter njegov sin, kipar Svitoslav Peruzzi. Brata Anton in Matija Suhadolc sta bila rojena v desetletju pred drugo svetovno vojno, najmlajši Janez pa med njo. Vsak od bratov je imel zanimivo in ustvarjalno življenjsko pot. Njihove pripovedi v Spominih spremlja na stotine fotografij iz javnih in zasebnih virov. Številne med njimi so bile le redko objavljene. Nekatere fotografije v oddaji pa so bile objavljene prvič. Videti bo mogoče tudi posnetke iz arhivskih dokumentarnih filmov. Spet se napoveduje privlačna freska nekdanjih časov.
223 min
O svojih spominih bodo pripovedovali trije bratje Suhadolc: najmlajši Janez, legendarni profesor prostoročnega risanja na Fakulteti za arhitekturo, ki je zasnoval in izdelal tudi več sto stolov; Matija, prav tako arhitekt, ki je med drugim avtor načrtov za ureditev številnih samostanskih knjižnic na Slovenskem; in najstarejši, prof. dr. Anton, upokojeni profesor matematike na ljubljanski univerzi ter tudi navdušen botanik, preučevalec in zbiralec različnih vrst lesa. Med drugim se bodo spomnili svojih treh že pokojnih sestra, psihologinje Mete, poročene Krečič; arhitektke in spomeniške konservatorke Nataše, poročene Štupar Šumi, ter zdravnice Andreje, poročene Pipp. Spregovorili bodo tudi o svojih starših. Oče teh šestih otrok, gradbeni inženir in projektant Anton Suhadolc, je bil dve desetletji pred drugo svetovno vojno statik in vodja gradbišč pri največjih projektih arhitekta Jožeta Plečnika (gradnja cerkve v Šiški, stadiona ...) ter Plečnikov tesen prijatelj, obenem pa je samostojno ustvaril tudi več zgradb v Ljubljani. Mama, učiteljica Natalija, izhaja iz v naše kraje davno priseljene italijanske rodbine Sartori, oče pa po mamini strani iz prav tako italijanske družine Peruzzi, v kateri sta bila najbolj znana praded Martin Peruzzi, ki je leta 1875 prvi opozoril strokovnjake Deželnega muzeja Rudolfinum (danes Narodnega muzeja) na zanimive najdbe ostankov kolišč na Barju, ter njegov sin, kipar Svitoslav Peruzzi. Brata Anton in Matija Suhadolc sta bila rojena v desetletju pred drugo svetovno vojno, najmlajši Janez pa med njo. Vsak od bratov je imel zanimivo in ustvarjalno življenjsko pot. Njihove pripovedi v Spominih spremlja na stotine fotografij iz javnih in zasebnih virov. Številne med njimi so bile le redko objavljene. Nekatere fotografije v oddaji pa so bile objavljene prvič. Videti bo mogoče tudi posnetke iz arhivskih dokumentarnih filmov. Spet se napoveduje privlačna freska nekdanjih časov.
196 min
O svojih spominih bodo pripovedovali trije bratje Suhadolc: najmlajši Janez, legendarni profesor prostoročnega risanja na Fakulteti za arhitekturo, ki je zasnoval in izdelal tudi več sto stolov; Matija, prav tako arhitekt, ki je med drugim avtor načrtov za ureditev številnih samostanskih knjižnic na Slovenskem; in najstarejši, prof. dr. Anton, upokojeni profesor matematike na ljubljanski univerzi ter tudi navdušen botanik, preučevalec in zbiralec različnih vrst lesa. Med drugim se bodo spomnili svojih treh že pokojnih sestra, psihologinje Mete, poročene Krečič; arhitektke in spomeniške konservatorke Nataše, poročene Štupar Šumi, ter zdravnice Andreje, poročene Pipp. Spregovorili bodo tudi o svojih starših. Oče teh šestih otrok, gradbeni inženir in projektant Anton Suhadolc, je bil dve desetletji pred drugo svetovno vojno statik in vodja gradbišč pri največjih projektih arhitekta Jožeta Plečnika (gradnja cerkve v Šiški, stadiona ...) ter Plečnikov tesen prijatelj, obenem pa je samostojno ustvaril tudi več zgradb v Ljubljani. Mama, učiteljica Natalija, izhaja iz v naše kraje davno priseljene italijanske rodbine Sartori, oče pa po mamini strani iz prav tako italijanske družine Peruzzi, v kateri sta bila najbolj znana praded Martin Peruzzi, ki je leta 1875 prvi opozoril strokovnjake Deželnega muzeja Rudolfinum (danes Narodnega muzeja) na zanimive najdbe ostankov kolišč na Barju, ter njegov sin, kipar Svitoslav Peruzzi. Brata Anton in Matija Suhadolc sta bila rojena v desetletju pred drugo svetovno vojno, najmlajši Janez pa med njo. Vsak od bratov je imel zanimivo in ustvarjalno življenjsko pot. Njihove pripovedi v Spominih spremlja na stotine fotografij iz javnih in zasebnih virov. Številne med njimi so bile le redko objavljene. Nekatere fotografije v oddaji pa so bile objavljene prvič. Videti bo mogoče tudi posnetke iz arhivskih dokumentarnih filmov. Spet se napoveduje privlačna freska nekdanjih časov.
186 min
O svojih spominih bodo pripovedovali trije bratje Suhadolc: najmlajši Janez, legendarni profesor prostoročnega risanja na Fakulteti za arhitekturo, ki je zasnoval in izdelal tudi več sto stolov; Matija, prav tako arhitekt, ki je med drugim avtor načrtov za ureditev številnih samostanskih knjižnic na Slovenskem; in najstarejši, prof. dr. Anton, upokojeni profesor matematike na ljubljanski univerzi ter tudi navdušen botanik, preučevalec in zbiralec različnih vrst lesa. Med drugim se bodo spomnili svojih treh že pokojnih sestra, psihologinje Mete, poročene Krečič; arhitektke in spomeniške konservatorke Nataše, poročene Štupar Šumi, ter zdravnice Andreje, poročene Pipp. Spregovorili bodo tudi o svojih starših. Oče teh šestih otrok, gradbeni inženir in projektant Anton Suhadolc, je bil dve desetletji pred drugo svetovno vojno statik in vodja gradbišč pri največjih projektih arhitekta Jožeta Plečnika (gradnja cerkve v Šiški, stadiona ...) ter Plečnikov tesen prijatelj, obenem pa je samostojno ustvaril tudi več zgradb v Ljubljani. Mama, učiteljica Natalija, izhaja iz v naše kraje davno priseljene italijanske rodbine Sartori, oče pa po mamini strani iz prav tako italijanske družine Peruzzi, v kateri sta bila najbolj znana praded Martin Peruzzi, ki je leta 1875 prvi opozoril strokovnjake Deželnega muzeja Rudolfinum (danes Narodnega muzeja) na zanimive najdbe ostankov kolišč na Barju, ter njegov sin, kipar Svitoslav Peruzzi. Brata Anton in Matija Suhadolc sta bila rojena v desetletju pred drugo svetovno vojno, najmlajši Janez pa med njo. Vsak od bratov je imel zanimivo in ustvarjalno življenjsko pot. Njihove pripovedi v Spominih spremlja na stotine fotografij iz javnih in zasebnih virov. Številne med njimi so bile le redko objavljene. Nekatere fotografije v oddaji pa so bile objavljene prvič. Videti bo mogoče tudi posnetke iz arhivskih dokumentarnih filmov. Spet se napoveduje privlačna freska nekdanjih časov.
190 min
Tokratni pripovedovalec Spominov Vladimir Bertoncelj je bil rojen leta 1932 v vasi Vaše pri Medvodah. Njegovo otroštvo med Vašami, Medvodami in Goričanami ter življenje njegove številne družine je zelo zaznamoval čas druge svetovne vojne. Po vojni je kot strojnik, vzdrževalec strojev, najprej delal v medvoški tekstilni tovarni, potem pa so vse še samske delavce iz tovarne napotili na delo v Titove zavode Litostroj v Ljubljani, ki so jih prav takrat gradili in zagnali prvo proizvodnjo. Litostroj so poleg zaposlenih delavcev in mojstrov, ki so tja prihajali na delo od doma, gradili nemški ujetniki in slovenski politični zaporniki, ki so bili ves čas nastanjeni na gradbišču, nadzorovanem ter strogo zavarovanem z bodečo žico in stražnimi stolpi. V Litostroju je Miro Bertoncelj delal do upokojitve in bil na njihovih gradbiščih elektrarn po vsem svetu. Po upokojitvi se je ves posvetil družbenopolitičnemu delu in bil dolgo legendarni predsednik Zveze borcev Medvode.
143 min
Tokratni pripovedovalec Spominov Vladimir Bertoncelj je bil rojen leta 1932 v vasi Vaše pri Medvodah. Njegovo otroštvo med Vašami, Medvodami in Goričanami ter življenje njegove številne družine je zelo zaznamoval čas druge svetovne vojne. Po vojni je kot strojnik, vzdrževalec strojev, najprej delal v medvoški tekstilni tovarni, potem pa so vse še samske delavce iz tovarne napotili na delo v Titove zavode Litostroj v Ljubljani, ki so jih prav takrat gradili in zagnali prvo proizvodnjo. Litostroj so poleg zaposlenih delavcev in mojstrov, ki so tja prihajali na delo od doma, gradili nemški ujetniki in slovenski politični zaporniki, ki so bili ves čas nastanjeni na gradbišču, nadzorovanem ter strogo zavarovanem z bodečo žico in stražnimi stolpi. V Litostroju je Miro Bertoncelj delal do upokojitve in bil na njihovih gradbiščih elektrarn po vsem svetu. Po upokojitvi se je ves posvetil družbenopolitičnemu delu in bil dolgo legendarni predsednik Zveze borcev Medvode.
149 min
Dušan Hren je bil rojen 1929 v Ljubljani, a pot njegovih prednikov je tesno povezana tudi z Mariborom. Njegov stari oče, železničar, se je po službovanju v Trstu in Zidanem mostu ustalil v Mariboru in si tam ustvaril družino. Vsi so bili Sokoli in Maistrovi borci. Dušanov oče Vilko Hren je bil eden najtesnejših sodelavcev generala Maistra v bojih za severno mejo, pozneje pa je postal aktivni oficir, visok častnik jugoslovanske kraljeve vojske in poveljnik njenih avtomobilnih enot v Dravski banovini. Pred drugo svetovno vojno se je družina preselila v Ljubljano. Po okupaciji so očeta Italijani zaprli in poslali v Gonars, po vrnitvi iz taborišča pa spet zaprli v italijanski zapor za oficirje. Po kapitulaciji Italije je očeta povabil k sodelovanju predvojni častniški kolega general Leon Rupnik, vendar je bil iz domobranskih krogov kaj hitro odpuščen kot simpatizer Osvobodilne fronte. Dušan je z bratom in mamo, pozneje pa tudi z očetom, vojno preživljal v Ljubljani pod italijansko in potem nemško okupacijo in marsikaj doživel. Po vojni in obdobju delovnih brigad je šla Dušanova pot v glasbo, študiral je glasbo, igral je in vodil najprej svoj in potem Akademski plesni orkester, potem pa se je zaposlil na Radiu Ljubljana in kmalu zatem na Televiziji ter postal eden njenih pionirjev in dolga desetletja njen nepogrešljiv režiser in urednik, producent, avtor in ustvarjalec. Kljub 88 letom je še danes na televiziji prav vsak dan izjemno dragocen sodelavec in svetovalec.
77 min
Spomine tokrat obujata sestrični Marija Mikačić Turnšek in Sonja Maister. Pripoved zdaj že pokojne Sonje je bila posneta za oddajo Spomini pred skoraj desetletjem. Rod njunega starega očeta, Antona Žnideršiča, izhaja iz Ilirske Bistrice. Anton je ob lesni tovarni, ki jo je podedoval leta 1899, v Ilirski Bistrici ustanovil še veliko tovarno testenin PeKaTeTe (Prva kranjska tovarna testenin). Obenem je bil kot vnet čebelar in pomemben reformator našega čebelarstva eden največjih pridelovalcev in izvoznikov medu v avstroogrski monarhiji. Med obema vojnama je postala Ilirska Bistrica del Italije in zaradi težav je Anton Žnideršič preselil tovarno v Ljubljano, kamor je odšla tudi njegova družina. Bil je eden najuglednejših slovenskih industrialcev tedanjega časa. Po vojni je tovarna Pekatete postala Žito. Štiri hčerke Antona Žnideršiča so imele izjemno zanimive življenjske poti. Najstarejša Ema je leta 1922 z možem v Mariboru ustanovila tovarno čokolade in kakava Mirim, potem pa še velik sodoben obrat v Zagrebu, ki je po drugi svetovni vojni postal tovarna Kraš. Njena hči Sonja je bila poročena s sinom generala Rudolfa Maistra, Borutom. Hčerka Danica se je poročila z gradbenim inženirjem Ogorelcem, Nada pa z dramatikom in pisateljem Ferdom Kozakom, ki je po vojni postal naš prvi minister za prosveto in kulturo. Najmlajša, Alenka, se je poročila z arhitektom in slikarjem Radetom Mikačićem iz ugledne splitske družine, Marija Mikačić Turnšek pa je njuna hči.
186 min