Velike pustolovščine v Amazoniji z Robsonom Greenom, 2/3

Robson Green bo v tridelni dokumentarni seriji raziskoval lepote in čudesa prostrane Amazonije, zelene preproge, čez katero počasi vijuga mogočna Amazonka. Poleg izjemne biotske raznovrstnosti je na tem območju najti tudi številne surovine in zdravilne učinkovine, vendar čezmerno naseljevanje ljudi in izkoriščanje virov ogrožata življenjski prostor tamkajšnje flore in favne. Bo Braziliji uspelo ohraniti to svoje neprecenljivo naravno bogastvo tudi za prihodnje rodove? 2. del: V drugem delu potovanja po Amazoniji si Robson ogleda nenavadno sotočje svetlejše Amazonke in temnejšega Ria Negra, kjer se vode kar nekaj kilometrov sploh ne mešajo. Z izkušenim vodnikom se odpravi v srce džungle, da bi spoznal, ali bi lahko v njej preživel brez tuje pomoči. Nato se odpravi še na križarjenje po Amazonki in obišče zavetišče za rečne želve ter olimpijskega lokostrelca, ki prihaja iz ene od džungelskih vasi. Tam izve, da so v preteklosti domorodce dolgo zatirali, v zadnjih letih pa plemena dobivajo več podpore in doživljajo preporod. BIG ADVENTURES: INTO THE AMAZON WITH ROBSON GREEN / Velika Britanija / 2024 / Režija: Jason Holmes

Vojna, 2/2

Dokumentarna serija v dveh delih pojasnjuje mit o trojanski vojni in usodi trojanskih bojevnikov. Je trojanska vojna res potekala? Kdo so bili Trojanci? In kaj se je zgodilo s preživelimi? 2. del: Vojna V drugem delu bomo podrobneje spoznali ruševine na griču Hissarlik v severozahodni Turčiji, ki veljajo za ostanke antične Troje. Pod mestom so arheologi odkrili mrežo predorov, v katere so Trojanci speljali vodo. Kaže, da so pričakovali napad Grkov in se pripravili na dolgo obleganje. V spodnjem delu mesta, ki leži pod gričem, stojijo ruševine velikega skladišča, v katerem so odkrili lončene posode. V njih so Trojanci hranili zaloge hrane. Spoznali bomo tudi arheološko najdišče v Grčiji, kjer so razvozlali v kamen vklesan napis in ugotovili, da je bila Troja povezana tudi z mogočnim Hetitskim kraljestvom. LOST CITIES OF THE TROJANS / Francija / 2021 / Režija: Laurent Portes

Mussolini – fašistični diktator, 1/2

Utelesil je zavezništvo med fašistično Italijo in nacistično Nemčijo ter zavladal ljudstvu kot novi cezar in dedič cesarskega Rima. Dokumentarna serija v dveh delih predstavi zgodbo o dučeju, Benitu Mussoliniju, ter mehanizmih fašistične moči, kultu nasilja in politični represiji, ki so ne le Italijo pahnili v katastrofo. 1. del: Benito Mussolini se je rodil v revni vasici blizu Benetk. Kot mladenič je zaradi revolucionarnega hujskaštva večkrat pristal za zapahi. Nato se je prelevil v nacionalista. Odločen, da Italijo spremeni v svetovno velesilo po vzoru rimskega cesarstva, je Mussolini leta 1922 po pohodu na Rim prevzel oblast in v državo vpeljal fašizem. Vladal je s trdo roko, toda Italijani, pa tudi italijanski Judje, so ga občudovali, saj jim je obljubljal preporod države. Njegov režim pa je navdihnil tudi Adolfa Hitlerja, ki je leta 1933 postal firer Nemčije. MUSSOLINI, THE FASCIST EMPEROR / MUSSOLINI, LE PREMIER FASCISTE / Francija / 2021 / Režija: Serge de Sampigny

Usodna sekunda

Ena sekunda je dovolj, da se nam življenje popolnoma obrne na glavo. Dokumentarni film Usodna sekunda raziskuje posledice prehitre vožnje, tako da predstavi zgodbe petih voznikov, ki so povzročili hude prometne nesreče s smrtnim izidom. Nihče si ne želi biti povzročitelj nesreče in preživljati strašnih občutkov krivde zaradi zavedanja, da je nekomu vzel življenje, vendar mnogi vozniki mimogrede priznajo, da pogosto vozijo prehitro. Režiser Vít Klusák s poustvarjanjem nesreč popelje voznike, ki so zbrali pogum, da javno razkrijejo svoje zgodbe, na popotovanje, na katerem se soočijo s svojo krivdo in ozaveščajo gledalce o nevarnostih prehitre vožnje. ONE SECOND FOREVER / Češka / 2021 / Režija: Vít Klusák

Krajinski park Kolpa

Kolpa velja v slovenskem merilu za najbolj ohranjeno reko. Je posebno ohranitveno območje s pestrimi vodnimi in obvodnimi življenjskimi prostori in osrednja žila krajinskega parka. Najlepše jo spoznamo v spustu po njeni strugi, ki zdaj z globino, zdaj s plitvino reže kraško ploščo med Belo krajino in Pokolpjem na hrvaški strani reke, mestoma v globokem kanjonu. Ljudje so si moč Kolpe podrejali s številnimi danes opuščenimi mlini in žagami za jezovi, ki jih je reka že krepko načela, a ji še dajejo privlačen ritem brzic in lenobnega drsenja skozi globoki mir gozdov in travnikov. Nad kanjonom pa se od spomladi in v zgodnje poletje razcvitajo vrstno bogati suhi travniki in travišča, ki jih ohranja ekstenzivna kmetijska raba, kakršno spodbuja tudi varstvo v okviru krajinskega parka. Še posebej na edinstvenem vrtačastem svetu med Adlešiči in Gorenjci, kjer potekajo tudi opazovanja in popisi nočnih metuljev. Raznovrsten gozd spremlja Kolpo tako rekoč po celotnem območju parka, hrastovo belogabrovje pa je značilna gozdna združba, na območju katere se je v preteklosti izoblikovala posebnost te krajine, steljniki. Tudi ti so vse bolj spomin na preteklost.

Little Richard: Jaz sem vse

Little Richard je bil ameriški pevec, pianist in tekstopisec ter eden od začetnikov rokenrola. Prav tako je med prvimi priznal, da je gej. Po njem so se med drugimi zgledovali Elvis Presley, The Beatles, David Bowie in Mick Jagger. Na vrhuncu kariere se je odločil, da bo svoje življenje posvetil Bogu. Živel je v nasprotjih, prirejal je orgije, pri sebi pa je imel vedno Sveto pismo. Nikoli se mu ni zdelo, da je dobil, kar si je zaslužil, čeprav je bil leta 1986 med prvimi vpisan v dvorano slavnih rokenrola. LITTLE RICHARD, I AM EVERYTHING / ZDA / 2023 / Režija: Lisa Cortés

Poslednji dnevi druge svetovne vojne, 2/2

V zadnjem letu druge svetovne vojne je bilo že zelo očitno, da so sile osi izgubile zagon. V Evropi je proti Nemčiji z vzhoda prodirala Rdeča armada, z zahoda pa ameriško-britanske sile, ki so se izkrcale v Normandiji. Na tihomorskem bojišču so Američani osvajali japonske otoke, zavezniški voditelji pa so na jaltski konferenci že razpravljali o povojni ureditvi sveta. Toda vse še ni bilo odločeno. 2. del: Ko so zahodni zavezniki in Rdeča armada aprila 1945 obkolili Berlin, se je Hitler zaprl v svoj bunker in tam naredil samomor, njegovega nekdanjega zaveznika Mussolinija pa so v Italiji ujeli partizani in ga usmrtili. Nacistična Nemčija je kmalu kapitulirala in vojne v Evropi je bilo konec. Medtem ko so ljudje proslavljali na ulicah, so se voditelji zavezniških držav Stalin, Churchill in Truman zbrali na potsdamski konferenci, da bi se dogovorili o prihodnosti povojne Evrope ter o vojni z Japonsko. Ta je namreč vztrajno zavračala brezpogojno vdajo, dokler niso avgusta 1945 Američani na Hirošimo in Nagasaki odvrgli atomski bombi, hkrati pa je Rdeča armada vdrla v okupirano Mandžurijo. Po šestih letih je bilo vojne vseh vojn konec, vendar je zahtevala 60 milijonov življenj in za seboj pustila številne opustošene kraje. WORLD WAR II THE END / Velika Britanija / 2025 / Režija: Lyndy Saville

Praška filharmonija, ambasadorka češke glasbe

Praška filharmonija je eden od najbolj znanih simfoničnih orkestrov na svetu. Posebno pozornost namenja izvajanju češke glasbe, predvsem avtorjev A. Dvořáka in B. Smetane. Za gostovanje orkestra v Ljubljani je Televizija Slovenija v Pragi posnela glasbeni dokumentarni film. V filmu spoznamo lepoto mesta Praga, delovanje orkestra in njegove člane ter pomen skladateljev Smetane in Dvořáka. O skladateljih govorita tudi vodja muzeja B. Smetane, češka muzikologinja Sandra Bergmannova, ter ameriški muzikolog David Beveridge, eden od največjih poznavalcev dela in življenja A. Dvořáka. Ustvarjalci so poseben poudarek namenili reki Vltavi in posneli njen tok tudi na slikovitih krajih zunaj Prage. Avtor idejne zasnove, scenarija in urednik oddaje Daniel Celarec; direktor fotografije, montažer in režiser Gregor Kos.

Čebulaž

Poljska je po vstopu v Evropsko unijo dosegla velik napredek. Kot kmetijska država je izkoristila evropski denar iz kmetijskih in regionalnih skladov, povečala izvoz ter postala prva izvoznica jabolk takoj za Kitajsko, na evropskem trgu pa je uveljavila številne tradicionalne pridelke in izdelke. Tadeusz in Mariola imata majhno tradicionalno pekarno nedaleč od Lublina. Tadeusz je pekarno prevzel od svojega očeta, Mariola, ki se je včasih ukvarjala z odnosi z javnostmi, pa je postala pobudnica zaščite lublinskega čebulaža, ki je nedavno pridobil geografsko zaščito na evropskem trgu.

Krajinski park Kolpa

Kolpa velja v slovenskem merilu za najbolj ohranjeno reko. Je posebno ohranitveno območje s pestrimi vodnimi in obvodnimi življenjskimi prostori in osrednja žila krajinskega parka. Najlepše jo spoznamo v spustu po njeni strugi, ki zdaj z globino, zdaj s plitvino reže kraško ploščo med Belo krajino in Pokolpjem na hrvaški strani reke, mestoma v globokem kanjonu. Ljudje so si moč Kolpe podrejali s številnimi danes opuščenimi mlini in žagami za jezovi, ki jih je reka že krepko načela, a ji še dajejo privlačen ritem brzic in lenobnega drsenja skozi globoki mir gozdov in travnikov. Nad kanjonom pa se od spomladi in v zgodnje poletje razcvitajo vrstno bogati suhi travniki in travišča, ki jih ohranja ekstenzivna kmetijska raba, kakršno spodbuja tudi varstvo v okviru krajinskega parka. Še posebej na edinstvenem vrtačastem svetu med Adlešiči in Gorenjci, kjer potekajo tudi opazovanja in popisi nočnih metuljev. Raznovrsten gozd spremlja Kolpo tako rekoč po celotnem območju parka, hrastovo belogabrovje pa je značilna gozdna združba, na območju katere se je v preteklosti izoblikovala posebnost te krajine, steljniki. Tudi ti so vse bolj spomin na preteklost.

Polhograjsko hribovje

Del širšega območja alpskega predgorja v osrednji Sloveniji je Polhograjsko hribovje, poimenovano po osrednjem naselju, Polhovem Gradcu, ki se z graščino in grajskim parkom navezuje tudi na botanično zgodovino območja. Tu je bil namreč najden in prvič opisan blagajev volčin, slovenska botanična znamenitost. Zmerna višina in sončne lege so botrovale naselitvi v obliki zaselkov in samotnih kmetij in nastanku privlačne kulturne krajine, po kateri vodijo pogledi od cerkvice do cerkvice. Raznolik gozd, pestra in dragocena spomladanska in zgodnjepoletna travišča, senožeti, slapovi in številne hudourniške grape imajo raznoliko geološko podlago, ki jo je mogoče opazovati v strugah, slapiščih in prepadnih stenah Tošča in bližnjih vrhov. Tu so doma gamsi in mufloni, srnjad in le v mraku opažena jelenjad. V mraku pa oživijo tudi podstrešja nekaterih cerkva, kjer imajo poletno zatočišče mali podkovnjaki, pri nas najbolj razširjena vrsta netopirja.

Nevarne meje

Med 2. svetovno vojno so si Slovenijo razdelili štirje okupatorji – Nemci, Italijani, Madžari in režim ustaške Hrvaške. Življenje ob okupacijskih mejah je bilo zelo težko. Nemci so meje Tretjega rajha še posebej utrdili, nanje postavili stražne stolpe in mejne pasove minirali. Iz nekaterih obmejnih krajev so izgnali ljudi. Mejni režim je prinesel veliko solza in izgubljenih življenj, kar izvemo iz bridkih spominov preživelih, ki so bili med vojno še otroci.

Katastrofa ob jezeru Kivu

Katastrofa ob jezer Kivu je izjemen potopisni dokumentarni film Jožeta Možine, ki je malo po izbruhu vulkana Niragongo obiskal najbolj prizadeto mesto Goma ob jezeru Kivu. Ob beleženju posledic vulkanskega izbruha se nem predstavi slovenski misijonar primorski rojak Danilo Lisjak in z njim pomaga avtor odstreti resnično katastrofo, ki pesti prebivalstvo Ruande in Vhodnega Konga, kjer je zaradi vojne razseljenih več milijonov ljudi. Spoznamo lokalno tradicijo, spor med Hutuji in Tuciji, ki je privedel do genocida v Ruandi. V centru za zapuščeno mladino, ki ga vodil Slovenec Lisjak se avtor oddaje s pomočjo predstavnika Rdečega križa pogovarja z otroki vojaki – temu fenomenu afriških vojn, ki predstavlja najhujšo zlorabo mladih ljudi. V filmu se prepletata podoba idilične pokrajine in grozot vojne, gre za pomemben dokument iz tistega dela afriškega kontinenta, ki je praktično pozabljen in daleč od oči svetovne javnosti.

Operacije upanja

V srcu Tanzanije, deset tisoč kilometrov stran od našega doma, vsak dan potekajo tihe bitke za zdravje in dostojanstvo. Operacije kile in ščitnice so za marsikoga preproste in rutinske, a v Afriki pomenijo veliko več – rešujejo življenja. Ekipa zdravnikov pod vodstvom dr. Jurija Gorjanca s svojim znanjem in predanostjo že leta prinaša upanje tistim, ki si ga sami ne morejo zagotoviti. S skrbjo in sočutjem potujejo v odmaknjene vasi, kjer zdravniška pomoč ni vedno samoumevna. Tam sta vsak poseg in vsaka operacija veliko več kot le kirurški postopek – je svetloba v temi negotovosti. Pridružite se nam na tej ganljivi poti, na kateri bomo odkrivali moč človeške solidarnosti in neomajnega duha, ki presega meje držav in celin. Ta film ni samo zgodba o medicinskih odpravah, je zgodba o ljudeh, ki verjamejo v boljši svet.

Samostan Stična - zakladnica stoletij

Dokumentarna oddaja ''Samostan Stična – zakladnica stoletij'', ki je nastala v Uredništvu izobraževalnih oddaj, predstavlja Stično kot stoletno duhovno, gospodarsko, kulturno in umetnostno središče. Ustvarjalci so želeli predstaviti zgodovino opatije in cistercijanskega reda, poseben poudarek pa je na arhitekturnih in likovnih zakladih samostana, cerkve in Muzeja krščanstva na Slovenskem. Zgodbo so sooblikovali gostje v oddaji: opat Maksimilijan File, direktorica Muzeja krščanstva na Slovenskem Nataša Polajnar Frelih ter umetnostni zgodovinarji Mija Oter Gorenčič, Katra Meke in Luka Vidmar. V oddaji je nastopil tudi Ingenium ensemble, ki je z moteti Jacobusa Gallusa glasbeno dopolnil zgodbo o slovitem dolenjskem cistercijanskem samostanu. Oddaja bo obogatila prazničen velikonočni program na TV Slovenija, njeni ustvarjalci pa so scenarist Andrej Doblehar, režiser Božo Grlj, snemalec Artur Rutar.

Luka, Mokul, Juan

Serija SAMOSVOJI prikazuje osebne zgodbe ustvarjalnih posameznikov, katerih stališča in način izražanja dvigajo prah v njihovi okolici. Luka Skadi je gej iz majhnega mesta v Sloveniji, kjer je že zgodaj izkusil predsodek protiLGTB skupnosti. Te izkušnje so mu "pomagale", da si je okrepil samozavest. Luka pa je doživel zgražanje tudi med geji v skupnosti. Rad se šali, da je gej in čuden tudi na mnogo drugih načinov. Luka je izvajalec preoblačenja in poudarjanja ženstvenosti, kar pa je lahko za mnoge geje problematično. Ti so mnogokrat razočarani zaradi lastne poudarjene ženstvenosti. Luka uživa v pozornosti, ki jo pritegne kot »drag queen«, vendar pravi, da je to zabava in beg pred resničnostjo - pretiravanje lahko človeku pomaga premagati strah pred seboj. Režija: Maja Pavlin Mokul Mošarof je tekstopisec, ki je svoje življenje posvetil pisanju pesmi. Ima zbirko dnevnikov, kjer piše svoje pesmi, ki jih je zdaj že več kot tri tisoč. Njegova versko konzervativna skupnost ga slabo sprejema in večkrat kritizira. Njegova družina prav tako ne podpira njegove strasti. Ker občuti bližino smrti, se mu zdi, da bo vse njegovo delo izgubljeno. Zato vsak dan porabi za arhiviranje svojih pesmi na družbenih omrežjih. Režiserja: Arnob Chakrabarty, Sabuj Miah Juan (z vzdevkom @pxssypapi) je bil kot dojenček posvojen iz Kolumbije. Posvojil ga je frizijski par na Nizozemskem, vendar se ni dobro izšlo. Juan meni, da za posvojitelja ni bil takšen sin, kot sta si zamislila in da je bil drugačen od njiju v mislih, ravnanju in ljubezni. S spreminjanjem telesa je našel način za prebolevanje preteklih travm, toda pravi demoni so še vedno njemu. Režiser: Rishi Chamman

Varuhi narave, 5. del

Spoštovanje in varovanje narave je iz dneva v dan vse bolj v ospredju naših odločitev. Na različnih področjih naših dejavnosti si posamezniki, družine, društva, podjetja, javni zavodi in izobraževalne institucije že dolgo prizadevajo za ohranjanje, varovanje in izboljšanje stanja narave. Serija Varuhi narave predstavlja, na kakšne načine se v Sloveniji udejanja naravovarstveno naravnan odnos do sveta, ki ni neizčrpna podlaga človeški civilizaciji. Prinaša uvid, katera dejstva, pristopi, inovacije ter strokovni, etični in ne nazadnje ekonomski razmisleki so podlaga uspešnega varovanja narave in novih pozitivnih premikov k trajnosti planeta. Tokrat: reka Sava je najdaljša reka v Sloveniji in več kot polovica slovenskega ozemlja je njeno porečje. Kljub precejšnjim regulacijam vse od 18. stoletja dalje in industrijskemu razvoju ob njenem toku je danes še vedno reka s presežki. Povsod tam, kjer je ne pregrajujejo jezovi hidroelektrarn, je biotska pestrost reke in obrežnih habitatov, ki jih je ustvarjala v tisočletjih po ledeni dobi, velika in dragocena, varuje jo tudi Natura 2000. Varuhi narave nam razkrijejo le delček te pestrosti, v ospredje pa postavijo kralja slovenskih vod, sulca. Sava ima prav v srednjem toku še vedno dovolj raznolikih habitatov, da se ta krovni plenilec uspešno drsti, skriva, lovi in prehranjuje. A strokovnjaki ugotavljajo, da nove in nove hidroelektrarne nepovratno spreminjajo hidrološke razmere Save v vplivnem območju pregrad, to pa vodi v uničenje in izginotje pestrosti v njenih vodah, na njenih bregovih in v pečinah sotesk. Scenarij: Aleša Valič Režija: Valentin Pečenko

Sara, Moon, Andrej

Serija SAMOSVOJI prikazuje osebne zgodbe ustvarjalnih posameznikov, katerih stališča in način izražanja dvigajo prah v njihovi okolici. Sara França je uspešna modna oblikovalka, žrtev mačističnega bivšega fanta, ki se bori za žensko opolnomočenje, enakost spolov in priznanje njene družine. Režija: Bruno Correia Moon Belhaj Moon je tatoo umetnik navdihnjen ob temi. Kot nekdo, ki se je počutil odtujenega v svoji okolici in kulturi, je našla podobno misleče na spletu. Svet glasbe, svobodna spolnost in temna estetika, so stvari, ki jih deli s somišljeniki, kar pa se spopada z prepričanji njene družine. Režiser: Rishi Chamman Andrej Bezjak: Glasbenik, tradicionalno katoliško vzgojen, raziskuje nekatere dileme družbe, razpete med individualno usmiljenostjo in splošnim nasiljem. Odgovore na svoja vprašanja najde v duhovni tradiciji Hare Krišna gibanja in pri pisanju glasbe s transcendentalnim sporočilom. Je tu prostor za metal glasbo, ki jo igra s svojimi prijatelji? Režija: Barbara Jakše

Gozdni ekosistem

Gozd je največji kopenski ekosistem in bivališče velikega števila najrazličnejših bitij, ki so med seboj povezana in odvisna drug od drugega. Rastline so edina bitja, ki lahko sama proizvajajo hrano – zase in za druge. Glive lahko s kilometrskimi mrežami micelija rastline povezujejo med seboj. Živali pa bi lahko opisali kot potrošnike v gozdu – vendar take, ki so ključni za ravnovesje v tem naravnem ekosistemu. Scenarij: Ana Dular Radovan Režija: Aleksandra Vokač

Gozd in človek

Človek in gozd sta povezana že tisočletja. Tudi danes smo ljudje še vedno odvisni od tega naravnega okolja – a ne samo, ker uravnava klimo, proizvaja zrak, čisti vodo, temveč je gozd lahko naš zdravnik, učitelj, naš navdih. Kako dobro bo opravljal vse te svoje »naloge«, pa je odvisno tudi od nas. Ohranjanje gozdnih ekosistemov je danes močno odvisno prav od nas. Scenarij: Ana Dular Radovan Režija: Aleksandra Vokač

Neverjetni gozd

Najštevilnejša bitja na planetu so drevesa. Ta trenutek jih raste kar tri bilijone – to je približno 400 dreves na vsakega človeka. Večina teh bitij raste v gozdu, kjer so razvila neverjetne sposobnosti. Lahko se branijo pred sovražniki, komunicirajo med sabo, izmenjujejo hranila, lahko se povežejo v mikorizno mrežo, morda lahko celo mislijo in čutijo.

Vmesni čas

Dokumentarni esej Vmesni čas je zapis o času, ki si ga nihče ni želel, o času pandemije, ki je spremenila naša življenja na prej in potem. To je filmski pogled na čas med prej in potem. Če bo potem sploh še prišel. Posnetki predstavljajo razmišljanja ljudi v trenutku, ko je bila zaradi koronavirusa v naši življenjski okolici razglašena pandemija. V prvih dneh je snemanje potekalo še v živo, potem samo še po internetu in telefonu, še malo kasneje tako, da so se govorci sami posneli doma in posnetek poslali avtorju filma. Kaj razmišljamo, ko smo v samo izolaciji? Kako se počutimo v času, ki se je še ne tako dolgo nazaj zdel kot slab znanstveno fantastičen film? Nas je strah? Mislimo na prihodnost? Kakšna bo, ko bo enkrat končno prišla? Pričevanja ljudi so različna, nekateri povedo veliko, nekateri zelo malo, večina pričevanj pa je usmerjena v prihodnost, kaj se lahko iz tega vmesnega časa naučimo in kako lahko zaradi tega tudi bolje živimo. O svojih strahovih in upih so razmišljali Patricija Maličev, Miha Šalehar, Maja Novak, Vasko Atanasovski, Lenart Kučić, in številni drugi bolj ali manj znani Slovenci. Dokumentarni film Vmesni čas je melanholična pripoved z elementi humorja. Scenarist in režiser je Dušan Moravec.

Lipa

Lipa je eden od simbolov slovenstva. O njenem pomenu pričajo tudi spomini domačinov pod krošnjami lip, od naše najstarejše, okoli 700-letne Najevske lipe do zahvalne lipe v Budni vasi. Ob vaških, turških in hišnih lipah ima posebno mesto osamosvojitvena lipa. Pomen in vlogo lipe nekoč in danes predstavljajo utrinki iz različnih časovnih obdobij. Kot prepoznavni znak domoljubja jo med drugim najdemo v umetniških slikah in pesmih. Tako lahko v filmu prisluhnemo s čustvenim nabojem prežeti izvedbi skladbe Lipa zelenela je iz leta 1941, ki ji je sledil kulturni molk. Poleg Gasparijeve slike Rej pod lipo in lipe kot nesojene denarne enote nas na lipo spomnijo tudi posnetki iz časa, ko je lipov list postal turistični simbol. Pogled na lipo z očmi domačinov, ki skrb in ljubezen do nje prenašajo iz roda v rod, dopolnjujejo tisti, ki lipo poznajo tudi po strokovni, gozdarski, etnološki, sociološki in muzikološki plati. Scenarij: Milica Prešeren, režija: Primož Meško. Dokumentarna serija Tipično slovensko ponuja vpogled v slovensko tradicijo, kulturo, nacionalno in naravno bogastvo, našo dediščino in tudi v družbo, dogajanje danes, dosežke na različnih področjih, na tisto, na kar smo ali bi morali biti ponosni, po čemer smo prepoznavni, posebni in edinstveni. Serija je doslej že predstavila slovenski kozolec, harmoniko, dvojino, Martina Krpana, kranjsko klobaso, zavist, lipicance, velike uspehe male dežele, nagelj, kurenta, človeško ribico in Janeza. Pridružuje se jim nova epizoda: Lipa. Vse pretekle so na ogled v TV-aplikaciji RTV 365. Scenaristka in urednica serije, ki nastaja v Uredništvu izobraževalnih oddaj Kulturno-umetniškega programa TV Slovenija, je Milica Prešeren.

Janez

Kdaj in zakaj so Slovence začeli klicati Janezi? Od kod izvira etnični stereotip, predstava o pridnem in poštenem, a tudi hlapčevskem Janezu? Kdaj so se uveljavili kranjski Janezi, kakšno moč in priljubljenost so dobili v glasbi? In kaj Janezi pravijo o sebi? Svoje misli med drugim razkrivata dramski igralec Janez Škof in Janez Colnar, osmi Janez v družini, v kateri se to ime prvorojenca prenaša iz roda v rod. V objektiv fotoaparata tipično slovenske Janeze lovijo dijaki SŠOF-ja, kulturološki in etimološki razmislek pa prispevata dr. Ksenija Šabec in akad. prof. dr. Marko Snoj. Scenarij Milica Prešeren, režija: Božo Grlj. Dokumentarna serija Tipično slovensko ponuja vpogled v slovensko tradicijo, kulturo, nacionalno in naravno bogastvo, našo dediščino in tudi v družbo, dogajanje danes, dosežke na različnih področjih, na tisto, na kar smo ali bi morali biti ponosni, po čemer smo prepoznavni, posebni in edinstveni. Serija je doslej že predstavila slovenski kozolec, harmoniko, dvojino, Martina Krpana, kranjsko klobaso, zavist, lipicance, velike uspehe male dežele, nagelj, kurenta in človeško ribico. Pridružuje se jim nova epizoda: Janez. Vse pretekle so na ogled v TV-aplikaciji RTV 365. Scenaristka in urednica serije, ki nastaja v Uredništvu izobraževalnih oddaj Kulturno-umetniškega programa TV Slovenija, je Milica Prešeren.

Več

Velike pustolovščine v Amazoniji z Robsonom Greenom, 2/3

Robson Green bo v tridelni dokumentarni seriji raziskoval lepote in čudesa prostrane Amazonije, zelene preproge, čez katero počasi vijuga mogočna Amazonka. Poleg izjemne biotske raznovrstnosti je na tem območju najti tudi številne surovine in zdravilne učinkovine, vendar čezmerno naseljevanje ljudi in izkoriščanje virov ogrožata življenjski prostor tamkajšnje flore in favne. Bo Braziliji uspelo ohraniti to svoje neprecenljivo naravno bogastvo tudi za prihodnje rodove? 2. del: V drugem delu potovanja po Amazoniji si Robson ogleda nenavadno sotočje svetlejše Amazonke in temnejšega Ria Negra, kjer se vode kar nekaj kilometrov sploh ne mešajo. Z izkušenim vodnikom se odpravi v srce džungle, da bi spoznal, ali bi lahko v njej preživel brez tuje pomoči. Nato se odpravi še na križarjenje po Amazonki in obišče zavetišče za rečne želve ter olimpijskega lokostrelca, ki prihaja iz ene od džungelskih vasi. Tam izve, da so v preteklosti domorodce dolgo zatirali, v zadnjih letih pa plemena dobivajo več podpore in doživljajo preporod. BIG ADVENTURES: INTO THE AMAZON WITH ROBSON GREEN / Velika Britanija / 2024 / Režija: Jason Holmes

Vojna, 2/2

Dokumentarna serija v dveh delih pojasnjuje mit o trojanski vojni in usodi trojanskih bojevnikov. Je trojanska vojna res potekala? Kdo so bili Trojanci? In kaj se je zgodilo s preživelimi? 2. del: Vojna V drugem delu bomo podrobneje spoznali ruševine na griču Hissarlik v severozahodni Turčiji, ki veljajo za ostanke antične Troje. Pod mestom so arheologi odkrili mrežo predorov, v katere so Trojanci speljali vodo. Kaže, da so pričakovali napad Grkov in se pripravili na dolgo obleganje. V spodnjem delu mesta, ki leži pod gričem, stojijo ruševine velikega skladišča, v katerem so odkrili lončene posode. V njih so Trojanci hranili zaloge hrane. Spoznali bomo tudi arheološko najdišče v Grčiji, kjer so razvozlali v kamen vklesan napis in ugotovili, da je bila Troja povezana tudi z mogočnim Hetitskim kraljestvom. LOST CITIES OF THE TROJANS / Francija / 2021 / Režija: Laurent Portes

Mussolini – fašistični diktator, 1/2

Utelesil je zavezništvo med fašistično Italijo in nacistično Nemčijo ter zavladal ljudstvu kot novi cezar in dedič cesarskega Rima. Dokumentarna serija v dveh delih predstavi zgodbo o dučeju, Benitu Mussoliniju, ter mehanizmih fašistične moči, kultu nasilja in politični represiji, ki so ne le Italijo pahnili v katastrofo. 1. del: Benito Mussolini se je rodil v revni vasici blizu Benetk. Kot mladenič je zaradi revolucionarnega hujskaštva večkrat pristal za zapahi. Nato se je prelevil v nacionalista. Odločen, da Italijo spremeni v svetovno velesilo po vzoru rimskega cesarstva, je Mussolini leta 1922 po pohodu na Rim prevzel oblast in v državo vpeljal fašizem. Vladal je s trdo roko, toda Italijani, pa tudi italijanski Judje, so ga občudovali, saj jim je obljubljal preporod države. Njegov režim pa je navdihnil tudi Adolfa Hitlerja, ki je leta 1933 postal firer Nemčije. MUSSOLINI, THE FASCIST EMPEROR / MUSSOLINI, LE PREMIER FASCISTE / Francija / 2021 / Režija: Serge de Sampigny

Velike pustolovščine v Amazoniji z Robsonom Greenom, 1/3

Robson Green bo v tridelni dokumentarni seriji raziskoval lepote in čudesa prostrane Amazonije, zelene preproge, čez katero počasi vijuga mogočna Amazonka. Poleg izjemne biotske raznovrstnosti je na tem območju najti tudi številne surovine in zdravilne učinkovine, vendar čezmerno naseljevanje ljudi in izkoriščanje virov ogrožata življenjski prostor tamkajšnje flore in favne. Bo Braziliji uspelo ohraniti to svoje neprecenljivo naravno bogastvo tudi za prihodnje rodove? 1. del: Robson pot začenja v mestu Alter do Chao, izhodišču za raziskovanje Amazonije, ki mu zaradi peščenih plaž pravijo tudi amazonski Karibi. Najprej se odpravi na sprehod med krošnjami, nato pa med vožnjo od blizu vidi posledice požigalništva in izkrčevanja pragozda. Spozna tudi tradicionalno poljščino domačinov, maniok, in pomaga pri rehabilitaciji simpatičnega lenivca. Na tržnici si ogleda številna tradicionalna zdravila in pokusi sveže ribe na žaru, ki so še nekaj ur prej plavale v Amazonki. BIG ADVENTURES: INTO THE AMAZON WITH ROBSON GREEN / Velika Britanija / 2024 / Režija: Jason Holmes

Ruševine, 1/2

Dokumentarna serija v dveh delih pojasnjuje mit o trojanski vojni in usodi trojanskih bojevnikov. Je trojanska vojna res potekala? Kdo so bili Trojanci? In kaj se je zgodilo s preživelimi? 1. del: Ruševine Stoletja je veljalo, da je trojanska vojna le mit, ki ga je po ustnem izročilu opisal Homer v Iliadi. Vendar so zgodovinarji in arheologi v zadnjih desetletjih odkrili številne sledi, ki kažejo na to, da se je grško obleganje in naposled uničenje Troje v resnici zgodilo. Na turški obali Egejskega morja se dviga grič Hissarlik, poln ruševin, za katere mnogi menijo, da so ostanki prav tega mesta. Medtem se v Grčiji ukvarjajo z izkopavanjem ruševin bogatega mesta Tenea, ki so ga domnevno ustanovili Trojanci, ki so vojno preživeli. V Amsterdamu pa proučujejo metode dela pionirjev arheologije, ki so se že v 19. stoletju lotili izkopavanj na Hissarliku, prepričani, da so naleteli na dokaze o obstoju dolgo izgubljenega mesta. LOST CITIES OF THE TROJANS / Francija / 2021 / Režija: Laurent Portes

Usodna sekunda

Ena sekunda je dovolj, da se nam življenje popolnoma obrne na glavo. Dokumentarni film Usodna sekunda raziskuje posledice prehitre vožnje, tako da predstavi zgodbe petih voznikov, ki so povzročili hude prometne nesreče s smrtnim izidom. Nihče si ne želi biti povzročitelj nesreče in preživljati strašnih občutkov krivde zaradi zavedanja, da je nekomu vzel življenje, vendar mnogi vozniki mimogrede priznajo, da pogosto vozijo prehitro. Režiser Vít Klusák s poustvarjanjem nesreč popelje voznike, ki so zbrali pogum, da javno razkrijejo svoje zgodbe, na popotovanje, na katerem se soočijo s svojo krivdo in ozaveščajo gledalce o nevarnostih prehitre vožnje. ONE SECOND FOREVER / Češka / 2021 / Režija: Vít Klusák

Little Richard: Jaz sem vse

Little Richard je bil ameriški pevec, pianist in tekstopisec ter eden od začetnikov rokenrola. Prav tako je med prvimi priznal, da je gej. Po njem so se med drugimi zgledovali Elvis Presley, The Beatles, David Bowie in Mick Jagger. Na vrhuncu kariere se je odločil, da bo svoje življenje posvetil Bogu. Živel je v nasprotjih, prirejal je orgije, pri sebi pa je imel vedno Sveto pismo. Nikoli se mu ni zdelo, da je dobil, kar si je zaslužil, čeprav je bil leta 1986 med prvimi vpisan v dvorano slavnih rokenrola. LITTLE RICHARD, I AM EVERYTHING / ZDA / 2023 / Režija: Lisa Cortés

Katargate, skrivnosti svetovnega prvenstva

Katar. V tej puščavski državici, ki je bila na presenečenje mnogih izbrana za gostiteljico uglednega tekmovanja, 22. svetovnega prvenstva v nogometu, naj bi od začetka gradnje potrebne infrastrukture v delovnih nesrečah umrlo več kot 6500 priseljenih delavcev, zato so številne organizacije po vsem svetu pozivale k bojkotu prvenstva. Dokumentarna oddaja razkriva ozadje nepričakovanega uspeha Katarja in z njim povezano domnevno afero, v katero naj bi bila med drugimi vpletena veliki nogometni as Michel Platini in nekdanji francoski predsednik Nicolas Sarkozy. QATARGATE, THE SECRETS OF THE WORLD CUP / QATAR 2022, UN SCANDAL FRANÇAIS? / Francija / 2022 / Režija: Pierre-Stéphane Fort

Poslednji dnevi druge svetovne vojne, 2/2

V zadnjem letu druge svetovne vojne je bilo že zelo očitno, da so sile osi izgubile zagon. V Evropi je proti Nemčiji z vzhoda prodirala Rdeča armada, z zahoda pa ameriško-britanske sile, ki so se izkrcale v Normandiji. Na tihomorskem bojišču so Američani osvajali japonske otoke, zavezniški voditelji pa so na jaltski konferenci že razpravljali o povojni ureditvi sveta. Toda vse še ni bilo odločeno. 2. del: Ko so zahodni zavezniki in Rdeča armada aprila 1945 obkolili Berlin, se je Hitler zaprl v svoj bunker in tam naredil samomor, njegovega nekdanjega zaveznika Mussolinija pa so v Italiji ujeli partizani in ga usmrtili. Nacistična Nemčija je kmalu kapitulirala in vojne v Evropi je bilo konec. Medtem ko so ljudje proslavljali na ulicah, so se voditelji zavezniških držav Stalin, Churchill in Truman zbrali na potsdamski konferenci, da bi se dogovorili o prihodnosti povojne Evrope ter o vojni z Japonsko. Ta je namreč vztrajno zavračala brezpogojno vdajo, dokler niso avgusta 1945 Američani na Hirošimo in Nagasaki odvrgli atomski bombi, hkrati pa je Rdeča armada vdrla v okupirano Mandžurijo. Po šestih letih je bilo vojne vseh vojn konec, vendar je zahtevala 60 milijonov življenj in za seboj pustila številne opustošene kraje. WORLD WAR II THE END / Velika Britanija / 2025 / Režija: Lyndy Saville

Proti temi

Ko Silas na lepem ne najde prijateljev na šolskem igrišču, Christina ve, kaj to pomeni. Tudi njen sin počasi izgublja vid. Tako se je začelo že pri njej. Zdravniki pa so zatrjevali, da se sinu ne more zgoditi. Christina je za Silasa v mnogočem idealna mama, saj ve, kaj vse se spremeni, ko oslepiš. A kako naj otroka nauči, da bo pogumen in prepričan vase, ko pa bo počasi tonil v črno-beli svet? Zelo dobro ve, kako samotna je tema in kako si ljudje predstavljajo, da bi morali živeti slabovidni. Christina sklene Silasu pokazati veličastje narave, preden izgubi vid, in ga odpelje na življenjsko dogodivščino na Islandijo, kjer lahko vidita kite in gejzirje. Nauči ga, kako se znajti v mestni džungli, v hrupu gradbišč, in kako slišati, kdaj je hrana kuhana. Predvsem pa, kako ohraniti prijatelje. ALL THAT REMAINS TO BE SEEN / MOD DE BLINDES VERDEN / Danska / 2022 / Režija: Julie Bezerra Madsen

Sava

Reka Sava je bila tisočletja ločnica med vzhodom in zahodom in vez med narodi. Nekoč najdaljša reka v Jugoslaviji danes teče skozi Slovenijo, Hrvaško, Bosno in Hercegovino ter Srbijo. V tem nekonvencionalnem dokumentarcu Savi posodi glas Mira Furlan, ki gledalca vodi po 990 kilometrov dolgi poti reke med ljudmi, ki z nami delijo svoje spomine, sanje in videnje prihodnosti. Meditativni dokumentarec je po besedah britanskega režiserja Matthewa Somervilla »ljubezensko pismo Balkanu, Savi in Miri Furlan«. SAVA / Velika Britanija, Češka, Severna Makedonija / 2021 / Režija: Matthew Somerville

Poslednji dnevi druge svetovne vojne, 1/2

V zadnjem letu druge svetovne vojne je bilo že zelo očitno, da so sile osi izgubile zagon. V Evropi je proti Nemčiji z vzhoda prodirala Rdeča armada, z zahoda pa ameriško-britanske sile, ki so se izkrcale v Normandiji. Na tihomorskem bojišču so Američani osvajali japonske otoke, zavezniški voditelji pa so na jaltski konferenci že razpravljali o povojni ureditvi sveta. Toda vse še ni bilo odločeno. 1. del: Začetek konca Hitler je pozimi leta 1944 poskušal z ardensko ofenzivo ustaviti prodiranje zavezniških sil na zahodu, vendar je bila ta kljub začetnim uspehom na koncu neuspešna. Rusi so hitro osvobajali okupirana ozemlja na zahodu in zgroženi naleteli na prva koncentracijska taborišča. Naposled so se zavezniške sile srečale v idiličnem Torgauu na reki Labi. Medtem so se Stalin, Churchill in Roosevelt na konferenci v Jalti pogajali o povojni ureditvi Evrope. Stalin je izšel kot zmagovalec, saj je kljub ogorčenju predstavnikov zasedenih dežel dosegel vse, kar je želel. WORLD WAR II THE END / Velika Britanija / 2025 / Režija: Lyndy Saville

Zelena pravica: ko je tožnik narava

Narava je že dolgo žrtev onesnaževanja, podnebnih sprememb, krčenja gozdov, divjega lova. Vse le zato, ker v želji po dobičku tako hoče peščica najvplivnejših, vlade posameznih držav pa za varovanje narave ne poskrbijo. A skupine aktivistov, filozofov, pravnikov in sodnikov z vsega sveta so se odločile posoditi svoj glas tistim, ki se ne morejo braniti. Na sodiščih se v imenu živali, gozdov in rek borijo za pravice narave. GREEN JUSTICE, QUAND LA NATURE PORTE PLAINTE / GREEN JUSTICE, CAN THE LAW SAVE THE PLANET / Francija / 2021 / Režija: Stenka Quillet

V osrčju umetne inteligence

Umetna inteligenca naj bi bila prihodnost človeštva, programerji pa so previdni in opozarjajo na medijski hrup okoli vseh obljub, ki jih spodbujajo gospodarske koristi. Dokumentarec poskuša pojasniti delovanje umetne inteligence, izzive, s katerimi se spoprijemajo znanstveniki, in etična vprašanja, ki jih poraja njena uporaba. AUTOPSIE D'UNE INTELLIGENCE ARTIFICIELLE / BEHIND ARTIFICIAL INTELLIGENCES / Francija / 2022 / Režija: Jean-Christophe Ribot

Brez pravil

Si lahko privoščimo bogate? Vse družbe temeljijo na ideji družbenega dogovora: če trdo delamo, spoštljivo ravnamo z drugimi in igramo po pravilih, bomo nagrajeni. Toda nekateri kršijo pravila. Zatekajo se v davčne oaze in žanjejo dobiček, ne da bi vrnili družbi. Brez pravil raziskuje kleptokracijo in ekstraktivizem po svetu, primer umorjene raziskovalne novinarke na Malti in reke brez vode v Čilu. Ko ljudje dosežejo točko preloma, začnejo protestirati. Videli bomo, kako se borijo na prvih bojnih linijah družbenih uporov po vsem svetu. Brez pravil raziskuje možnosti premagovanja krivic in korupcije. BREAKING SOCIAL / Švedska / 2023 / Režija: Fredrik Gertten

Zvezde velikega platna: Emma Thompson

O največjih filmskih igralcih, njihovi karieri, zasebnem življenju in o pomenu njihovega ustvarjalnega dela za zgodovino filma govorijo pronicljivi poznavalci sedme umetnosti. Med njimi sta Derek Malcolm, dolgoletni filmski kritik pri britanskem dnevniku Guardian, in Ian Nathan, filmski publicist in nekdanji urednik pri britanski filmski reviji Empire. Epizoda: EMMA THOMPSON Ali v zgodovini filma obstaja vloga, v kateri je igrala Emma Thompson in v njej ni naravnost blestela? Je ena od briljantnih filmskih igralk svoje generacije. Znana je po številnih čustvenih vlogah, ki jih igra prepričljivo in tehnično brezhibno, z veliko inteligence pa tudi z ironijo in skromnostjo. Pri govoru o njenem pomenu v filmskem svetu ne moremo mimo dejstva, da je ena od redkih žensk pred kamero s strmo vzpenjajočo se kariero. Tudi danes, ko je stara čez 60 let, se z vitalno osebnostjo, odličnim videzom in vlogami v filmskih uspešnicah upira preživetemu pogledu, da ženske pri določeni starosti ne spadajo v glavne filmske vloge in na rdečo preprogo. Izvirni naslov: DISCOVERING FILM / Britanska dokumentarna oddaja, 2022 / Režija: Lyndy Saville / Nastopajo: Derek Malcolm, Wendy Mitchell, Ian Nathan, Neil Norman

Več

Goričko, streha Prekmurja

Prekmurje je pregovorno najbolj raven del Slovenije, a Goričko je geografska izjema sredi velike Panonske nižine. Blago nagubano goričko gričevje vpliva na navade , način življenja in gospodarstvo. Film prikazuje ljudi, njihov način življenja in prelepo pokrajino Goričkega, ki jo mnogi primerjajo z italijansko Toskano. Goričko odkrivajo tudi drugi prebivalci Slovenije, ki so si tam ustvarili dom in okolje za svoje delo.

Prijatelji mladih - 70 let ZPMS

Dokumentarni film o 70-letni zgodovini Zveze prijateljev mladine Slovenije prek spominov številnih prostovoljcev ponuja pester prerez sedmih desetletij ključnih dosežkov te krovne humanitarne organizacije in njenih številnih društev za lepše, spodbudnejše otroštvo. Zgodba ZPMS sega v 50. leta prejšnjega stoletja, ko so se z namenom zagotavljanja kakovostnega razvoja otrok začela ustanavljati društva prijateljev mladine. Takrat se je pokazala tudi potreba po krovni organizaciji, ki bi združevala vse ključne udeležence – društva, starše, vzgojitelje, učitelje, strokovnjake s področja vzgoje, izobraževanja in zdravstva – ter politične in druge ustanove opozarjala na potrebe odraščajočih ter podajala ključne usmeritve za razvoj tega področja. Tako je bila 1. marca 1953 ustanovljena Zveza Prijateljev Mladine Slovenije. Čeprav je ZPMS najbolj znan po humanitarnem delu, so njegove dejavnosti vedno segale čez te okvire; cilj je bil napredek v vsem, kar je povezano z vzgojo, zdravjem in izobraževanjem otrok. ZPMS je bil gonilna sila za uvedbo ugodnosti, ki se danes zdijo samoumevne: vrtci, počitniške kolonije, porodniški dopust, pediatrična oskrba dojenčkov in otrok, šolska prehrana, igrišča, knjižnice, šole v naravi, vzgojne posvetovalnice, štipendijski skladi, podaljšano bivanje in še več. Pod okriljem ZPMS so med drugim nastali projekti Obiski dedka Mraza (od leta 1949), Teden otroka® (1954), Mladi raziskovalci zgodovine (1969), Bralna značka (1970), Otroški parlamenti® (1990), TOM telefon® (1990), Pomežik soncu® (1999) in Evropa v šoli (2005). V okviru socialno-humanitarnega programa Eno srce® so lani prek sedmih skladov pomagali 5169 družinam. Bogat nabor arhivskih posnetkov v filmu nas popelje v čas začetkov zveze po drugi svetovni vojni, v obdobje razvoja in delovanja sistema za skupnost do prehoda v novo družbeno ureditev, potrošništvo in individualizem, ki odpirajo nove izzive in narekujejo drugačen način dela zvez in društev prijateljev mladine. Kljub prilagoditvam na družbene in politične spremembe pa je ZPMS ohranil cilje, vrednote in načela, ki so bili postavljeni pred 70 leti in v drugem sistemu. Scenarij, režija: Maja Pavlin Film je nastal v izvedbi ART7 ter koprodukciji ZPMS in RTV Slovenija.

Življenje pred kamero

Človek, čas, svet … pravzaprav vse, kar nas obdaja, nosi v sebi svojo zgodbo. Nekatere se razkrijejo, druge ostanejo za vedno skrite. Ob prebiranju ali gledanju teh zgodb se širi obzorje bralca, poslušalca in gledalca. Osnovni temelj dobre zgodbe je iskrenost, čistost, avtentičnost. Odsev mora biti jasen. Kmalu po rojstvu slovenske nacionalne televizije se je porodila tudi potreba po prikazovanju nečesa več od zgolj informacij. Potreba po slikanju zgodb življenja. Rodil se je Dokumentarni program Televizije Slovenija in v več kot pol stoletja dolgi dobi je pred kamero zaživelo mnogo dobrih zgodb.

Tone, javi se!

Tone Škarja je starosta slovenskega alpinizma. S svojo jasno vizijo, odločnostjo in organizacijsko sposobnostjo je pripeljal slovenske alpiniste v svetovni vrh. V filmu Tone Škarja podoživlja svojo plezalno pot od odličnega mladega skalnega plezalca do legendarnega vodje slovenskih himalajskih odprav. Skozi njegove spomine, ki jih vidimo z arhivskimi posnetki z odprav, med katerimi je na prvem mestu odprava na Everest iz leta 1979, skozi Tonetov obisk njegovih nepalskih prijateljev, doživimo osebni razvoj Toneta Škarje. Toneta so v življenju spremljali veliki uspehi, pa tudi afere in smrti alpinističnih tovarišev. Razvoj slovenskega alpinizma in himalajizma pa je tekel svojo pot, včasih z velikim Tonetovim vplivom, včasih brez. Skozi anekdote spoznamo, kako se je odražal prehod iz socializma v kapitalizem pri odpravarstvu. Čeprav v dobrobit slovenskega gorništva že desetletja deluje kot organizator in podpornik slovenskih odprav v sodelovanju s Planinsko zvezo Slovenije, pa je po duši plezalec, ki svoje intimne ambicije kljub zrelim letom še vedno uresničuje v strmih skalnih stenah ter gornik, ki zahaja pod nepalske vršake. Tone je hkrati kronist in pisatelj, ki se v Nepal zateče tudi zato, da na papir prelije svoje spomine, misli.

V odmevu nekega stranišča

V odmevu nekega stranišča je dokumentarna zgodba o zvoku, ki ga je spomladi 1973 v stanovanju Tomaža Pengova na Prešernovi 1 v Ljubljani posnel snemalnik Aca Razbornika. Ti posnetki so postali Odpotovanja, skrivnostni in prvi neodvisni LP album v nekdanji Jugoslaviji. Vznemirljivo zgodbo razkrivajo ekskluzivni videoposnetki, najdene fotografije, predmeti, ter seveda prijateljice in prijatelji, ki so 23-letnega Pengova odvedli na razburljivo pot načrtovanja, snemanja, oblikovanja in promocije albuma, ki je takoj po izidu postal kultni in iskani diamant takratne popkulturne underground scene. Zgodba pa se z izidom albuma ne konča. Tam se plošča šele obrne.

Ivan in Karla

Igrano-dokumentarni film Ivan in Karla odpira pogled na razmerje med pisateljem Ivanom Mrakom in njegovo ženo kiparko Karlo Bulovec. Predstaviti Mraka ni mogoče, ne da bi predstavili njegove zavezanosti Bulovčevi, ki je svoje ozkosrčne sodobnike razburjala tako s popolnim umetniškim talentom kot tudi s tem, da je več kot polovico svojega življenja prehodila z Mrakom. Seveda velja tudi obratno. Tudi Karlino življenje se nam odkrije kot celota samo, če si vzamemo pravico pogledati skozi Mrakova očala. Njuno sobivanje je bilo hkrati tudi medsebojno umetniško oplajanje skozi najbolj liričen medij: ljubezen. Kje so presečišča, kjer se dotikata drug drugega? Kje so odtujenosti in hladni dnevi samote? Zakaj bežita in se vedno znova vrneta? Ustvarjalci filma smo iskali odgovore na ta vprašanja in se znašli na produ hudournika, ki vztrajno odplavlja: smeh in jok, moč in šibkost, goloto in zakritost. Karla Bulovec: »Je to hudič v meni. Bog mi pomagaj! Razrvana in divja, da prav nikjer in v ničemer ne najdem miru, niti za trenutek, pa si ga tako želim. Vsak moment moram imeti spremembe.« Ivan Mrak: »Moški princip je prevladujoč pri Karli tako kot pri meni, zato se nikakor ne znajdeva v vsakdanjosti. V naju se nista iskali dve polovici, presenetljiva celost se je zgroženo prepoznala v nedoumljivi celosti. Tako sva postala brat in sestra – a tako, kot v pradobi, ko incest še ni bil bogoskrunstvo.« Na koncu zgodbe se nismo vprašali, kako je Ivan Mrak prenesel samoto po Karlini smrti. Če si dva človeka pomenita toliko kot sta si pomenila ona, je odhod enega izmed njiju preostalemu nezasuta jama. Bila sta drugačna in predvsem svoja. Filmsko pripoved je režirala Alma Lapajne.

Albanska sonatina

Albanska sonatina je zgodba o bivanju slovenskega skladatelja, dirigenta, pianista in aranžerja v Albaniji leta 1947. Bojan Adamič je po vojni počel tisto, o čemer je sanjal kot partizan, skladal in igral je jazz. V državi, kjer je bil moto »delu čast in oblast«, je bila t. i. kapitalistična ameriška glasba moteča. Tako so jazzista Bojana Adamiča, ki je bil preveč »napredno« usmerjen in jih je motil pri gradnji v revolucionarne pesmi odete države, poslali na kulturniško misijo v Albanijo. Tam naj bi maestro Bojan ustanovil orkester in glasbenike učil ustvarjati priredbe, komponirati in igrati. Ko je prišel v Tirano, je doživel kulturni in civilizacijski šok, obenem pa našel velik zaklad v tamkajšnji glasbi in folklori. Tam je napisal tudi prvo umetno skladbo Sonatino, ki jo je Simfonični orkester RTV Slovenija zaigral prav za namen dokumentarnega filma. Hči Bojana Adamiča, Alenka Adamič, je bila neizmeren vir informacij in raziskovalka očetovega dela v Albaniji, medtem ko je akademik prof. dr. Vasil S. Tole o mojstrovem delu v Albaniji napisal knjigo. Film je nastal iz dokumentarnega gradiva, ki ga doslej še ni nihče objavil, zaradi zelo nizkega proračuna smo v Albaniji snemali le dobre tri dni, vendar je nastala zgodba o tem, kaj lahko vznesen ljubitelj glasbe naredi v dobrih treh mesecih v deželi, v kateri je prvič. To je zgodba o povojnih krivicah, ki pa so v tem primeru posledično prinesle veliko dobrega za obe strani, tako za Albanijo kot za Slovenijo.

Ita Rina: Filmska zvezda, ki je zavrnila Hollywood

Dokumentarna pripoved o vzponu in padcu filmske zvezde nemega filma na prehodu v zvočni film. Mlado dekle iz Divače pobegne od doma in kljub prepovedi njene mame opravi avdicijo za film v ogromnem Berlinu, ki je bil v tistem času filmska metropola Evrope. Univerzalna zgodba neznane osebe, ki ji uspe veliki preboj v svetu in ki v gledalcu budi pogum, občudovanje, simpatijo, optimizem in posredno identifikacijo z likom dokumentarca. V življenju zamenja kar tri imena in priimke. O njej je v tistem času doma in po svetu napisanih več člankov, kakor o katerem koli Slovencu ali Slovenki. Vztrajno polni stolpce obrekljivih časopisov, s trači o njenem delu pri filmu in njenih ljubezenskih aferah, ki krožijo med Zagrebom, Ljubljano in Beogradom. Oboževalci popolnoma okupirajo železniško postajo v Beogradu, kamor pride na premiero svojega filma, samo da bi jo videli. Je prva Slovenka, ki se gola pojavi na filmskem platnu. Posname čez štirideset filmov ter večkrat zavrne mamljive ponudbe iz ZDA in namesto v Hollywood odpotuje v Beograd. Vrh njene kariere je nedvomno film „Erotikon“. Ko so ga prvič prikazali, je preprosto stresel Evropo. Ita Rina s to vlogo postane zvezda, ki dobiva mamljive vloge, sanjske honorarje, na njen naslov pa prično prihajati pisma oboževalcev. Film „Erotikon“ dvigne tudi precej prahu glede naslova in nekaj golih prizorov, zato pa je tudi eden najbolj gledanih filmov leta. Ito Rino prvič pričnejo hvaliti tudi slovenski časopisi, ki so bili do takrat polni posmeha in dvoma v našo prvo filmsko igralko. Revija „Razgled“ Ito Rino proglasi za vzgled „emancipirane moderne žene.“ Po njenem odhodu v Beograd sledi strm padec njene kariere. Kakšno je njeno življenje potem? In razplet njene kariere? Kdo je ta pogumna, trmasta in muhasta filmska zvezda? Kaj jo žene in kaj stoji za njenimi nenavadnimi življenjskimi odločitvami? V filmu režiserka Marta Frelih skupaj s sogovorniki išče odgovore tudi na ta vprašanja.

Glas regije in ljudi - 80 let Radia Maribor

11. maja 1945 se je iz Maribora prvič oglasil Radio Svobodni Maribor. 80 let kasneje ostaja srce regije, zvest spremljevalec poslušalcev in glas severovzhodne Slovenije. Kot del Radiotelevizije Slovenija je Radio Maribor pomembno prispeval h krepitvi regionalne prisotnosti javnega servisa in poskrbel, da se glas iz Maribora sliši tudi v osrednjih informativnih oddajah, kar daje regiji pomembno mesto na zemljevidu slovenske medijske krajine. Radio sledi razvojnim trendom, ohranja svežino, je aktualen in ljudem blizu.

Dan zmage, dokumentarec meseca, 2. del

Dokumentarni film Dan zmage opisuje dogodke pred 80 leti, ko se je končala 2. svetovna vojna, ki je zahtevala 60 milijonov človeških življenj. V drugem delu filma so predstavljeni dogodki po kapitulaciji Nemčije, ko so ljudje po Evropi že slavili mir in svobodo. Po osvoboditvi Ljubljane so na drugih delih slovenskega ozemlja še vedno potekali boji. Nemška vojska in njeni zavezniki, ustaši, četniki in domobranci, se niso želeli predati in so se umikali proti zahodnim zaveznikom, na Koroško. Prišlo je do bojev, požiganja vasi in ubijanja civilistov, dokler ni 15. maja 1945 konec vojne dočakala tudi Slovenija. V filmu poleg zgodovinarjev sodeluje tudi deset udeležencev vojne, takratnih partizanov, kurirjev in aktivistov, kar mu daje še posebej pristno noto. Zaradi številnih fotografij in filmskih posnetkov iz tistega časa gre za pomemben zgodovinski dokument. Scenarij in režija Zvezdan Martić.

Dan zmage, dokumentarec meseca, 1. del

Dokumentarni film Dan zmage opisuje dogodke pred 80 leti, ko se je končala druga svetovna vojna, ki je zahtevala 60 milijonov človeških življenj. V prvem delu filma so predstavljene razmere v Evropi, potem ko se je nemški vojaški stroj po skoraj šestih letih znašel pred neizogibnim porazom. Hitler je storil samomor, zavezniki so osvobajali mesta in države in 8. maja 1945 je Nemčija podpisala kapitulacijo. Čez slovensko ozemlje so se z Balkana proti Avstriji pomikale obsežne vojaške enote, nemška armada E, ustaši, četniki in drugi sodelavci okupatorja, skupaj okoli 400.000 vojakov. Številčna vojaška sila je celo ogrožala obstoj slovenskega partizanskega gibanja. Kljub temu so slovenski partizani skupaj s štirimi jugoslovanskimi armadami osvobajali slovensko ozemlje ter osvobodili Ljubljano in Trst. 1. del se konča s prihodom slovenske vlade iz Ajdovščine v Ljubljano. V filmu poleg zgodovinarjev sodeluje tudi deset udeležencev vojne, takratnih partizanov, kurirjev in aktivistov, kar mu daje še posebej pristno noto. Zaradi številnih fotografij in filmskih posnetkov iz tistega časa gre za pomemben zgodovinski dokument. Scenarij in režija Zvezdan Martić.

Mostovi na slikah neba

Slovensko arhitekturo sta zaznamovala Plečnik in Vurnik. Njunima vlogama se približujeta Viktor Markelj in Marjan Pipenbaher iz Slovenske Bistrice. Nista arhitekta, pač pa projektanta mostov in viaduktov. Za seboj imata bogato inženirsko in mostograditeljsko kariero, podpisala sta se pod dvesto uresničenih in večkrat na natečajih nagrajenih projektov. Njuni mostovi premoščajo reke tudi v tujini, v Izraelu, Turčiji, Nemčiji, Srbiji, na Hrvaškem, Poljskem in Maleziji. Po njuni zaslugi je Maribor postal zibelka mostograditeljstva v Sloveniji in Evropi. Projektanta v filmu povesta, da najprej skleneta pogodbe z bregovi rek, šele potem z investitorjem. Dokumentarni film z naslovom Mostovi na sliki neba pripoveduje zgodbo o velikem uspehu. Scenarij Zdenko Kodrič, režija Boris Jurjaševič.

Trohnenje 2022

To je film o trohnenju ne samo živega mesa gobavcev v Nubskih gorah in ob Modrem Nilu, ampak tudi o trohnenju etike, src, razuma in duha v privilegiranem delu sveta. Nekoč je Sudan veljal za eno najobetavnejših afriških držav. Po dvajsetletni državljanski vojni in petih milijonih prebeglih staroselcev v sosednje dežele so leta 2011 tuji posredniki Sudan raztrgali na dva dela, kar jim je uspelo z referendumom o samoodločbi. Tako so odcepili in razglasili novo »neodvisno« Republiko Južni Sudan. Vendar soborcev za svobodo v SPLA (Sudan People Liberation Army) in njihovih družin na meji med dvema Sudanoma v Nubskih gorah in ob Modrem Nilu niso priključili svojemu protektoratu, ampak so jih izdali in izobčili ter spet prepustili tradicionalnim sovražnikom s severa. Sudanska vladna vojska, milice potomcev lovcev na sužnje in muslimanski nestrpneži so junija 2011 ponovno napadli staroselce v Nubskih gorah in ob Modrem Nilu. Trohnenje 2022 je dokumentarni film o posledicah mirovnega sporazuma iz leta 2005, ki ga v Združenih državah, Evropski uniji in agencijah OZN še naprej zagovarjajo kot »celovit mirovni sporazum«. Domačini v Republiki Južni Sudan in žrtvovanih Nubskih gorah in ob Modrem Nilu pa ga preklinjajo kot »smrt v imenu miru«.

Voyager 127AU/dr. Anton Mavretič

Ameriški inženir slovenskega rodu dr. Anton Mavretič se že več kot štirideset let aktivno ukvarja z razvojem vesoljskih tehnologij. Film Voyager 127AU se osredotoča na prepoznavanje dela dr. Mavretiča, ki se že več kot štirideset let aktivno ukvarja z razvojem vesoljskih tehnologij. Med drugim je zasnoval tudi instrument PLS za vesoljski program Voyager. Film je nastal v koprodukciji z RTV Slovenija in v sodelovanju z MIT Kavli Institute for Astrophysics and Space Research, Harvard University, Boston University, Applied Physics Laboratory, Goddard Space Center, Smithsonian National Air and Space Museum in družino Mavretič.

Zeleno smučanje

Smučanje. Ena izmed najbolj priljubljenih družabnih aktivnosti Slovencev. Izum slovenske smučarske tradicije je zaznamoval naš narod, smučarske prireditve pa so pri nas največji nacionalni prazniki. A zime so s snežinkami in nizkimi temperaturami zaradi sprememb v podnebju zmeraj manj radodarne. Spreminjajo se tudi naša življenja. Nekatera smučišča so se zaprla za vedno in nam odvzela prostor za druženje in aktivno preživljanje časa. Mnogi so izgubili službe. Nekaj pa jih je uspelo spremembe v podnebju izkoristiti v svoj prid in vrata odpreti novemu načinu druženja, kolesarjenju. Zapuščena smučišča so postala kolesarski poligoni in nas ponovno združila. A ponekod le ne gre tako zlahka. Bo kolesarjenje nov slovenski nacionalni šport? Bomo znali rešiti turizem, predvsem pa v svoja življenja vnesti novo družabno aktivnost, ki nas je sposobna povezati na podoben način kot smučanje? Dokumentarni film Zeleno smučanje nam z osebnimi zgodbami posameznikov predstavi, kako je spreminjanje dejavnosti v naših okoljih zaznamovalo in narekuje smernice razvoja naše družbe. Skozi filmsko pripoved nas spretno popelje ''odpadnik'' znane slovenske smučarske družine Fanedl, Andrej Dekleva. Organizator prvega svetovnega pokala v gorskokolesarskih spustih pri nas, urednik spletnega portala MTB.si in velik ljubitelj kolesarjenja. Družbo mu delajo meteorolog in aktivni športnik Andrej Velkavrh, Drago Rečnik, človek, zaradi katerega ne bi bilo tradicije mariborskega smučanja, kot jo poznamo, Iztok Kvas, deskar na snegu, delegat FIS-a, trener in organizator, Matic Lovko, eden naših najboljših smučarjev prostega sloga, Tim Kolar Erat, navdušen smučar in sodelavec kolesarkega parka Poseka, Matej Kainz, deskar na snegu, po sili razmer pa tudi kolesar, čigar markacije za kolesarske poti najdemo po vsej Sloveniji, ter Božidar Novak, ljubitelj in varuh mariborskega Pohorja.

Josip Jurčič, dokumentarni portret

Dokumentarni portret Josipa Jurčiča posnet tekom Jurčičevega leta 2021, predstavi življenje in delo literata, med drugim avtorja prvega slovenskega romana, ki je bil za časa svojega življenja osrednja oseba v slovenskem kulturnem in družbenem življenju. Film prinaša vpogled v njegovo življenjsko pot in obenem refleksijo na današnji čas. Skozi njegova dela nas vodijo literarni zgodovinarji Aleksander Bjelčevič, Urška Perenič, Miran Hladnik. Publicist, novinar in sociolog Bernard Nežmah nam plastično oriše njegovo vlogo urednika in časnikarja, ki je bil zelo poznan in priljubljen v tistem času. Ilustrator Marjan Manček nas popelje skozi ilustracije brezčasne satire družbenega življenja, vsem znane Kozlovske sodbe v Višnji gori. In literarni zgodovinar Igor Grdina zaključi: "Višnjani smo mi vsi". Zgodba je prepletena z odlomki iz celovečernega igranega filma posnetega po Jurčičevi knjižni predlogi, romanu Deseti brat. Dokumentarni portret je režirala Nina Blažin, scenarij sta napisala Boštjan Virc in Dora Trček, produciral ga je Studio Virc za RTV Slovenija.

Več

Andrej Černe

Andrej Černe se je rodil leta 1933 v Solkanu, v številčni in delavni družini. Otroštvo je preživljal v skromnih razmerah, a z močno povezanostjo domačih. Mama je pridelovala hrano in jo prodajala v Gorici, oče je bil vojni invalid iz prve svetovne vojne. Družina je v času fašizma kljub pritiskom ohranjala slovensko identiteto. Pomembno vlogo so imeli tudi duhovniki, ki so skrbeli za slovenščino pri mašah in pouku. Otroci so že zgodaj zaznali napetosti – partizani so začeli sabotaže, Italijani pa so jih poskušali zatreti. Jeseni 1944 je Solkan pretresel umor vajenca Julija Ceja - ustrelil ga je partizanski terenec sredi belega dne, kar je med ljudmi povzročilo šok in nemir. Po italijanskem umiku so prišli Nemci in razmere so se še zaostrile. Domačini so pod prisilo obnavljali porušeno infrastrukturo, ponoči pa so partizani rušili naprej. Po vojni so se širile govorice o likvidacijah v Trnovskem gozdu in Grgarju. Eden od partizanov je nekoč zaupal kolegom, naj se ne javijo za določene "naloge", saj ga je izkušnja streljanja v Grgarju globoko pretresla. Ljudje so vedeli za morišča, a molčali. Življenje se je po vojni počasi normaliziralo, a spremljala ga je komunistična propaganda. Zgodba Andreja Černeta ni le njegova osebna zgodba, temveč glas celotne generacije, ki je kljubovala vojni, ohranila jezik, kulturo in dostojanstvo.

Žarko Zalokar

Žarko Zalokar se je rodil 8. marca 1925 v Ljubljani, v znani zdravniški rodbini Zalokar iz Metlike. Kot dijak ljubljanske gimnazije in član Sokola je bil dejaven domoljub. Ob napadu na Jugoslavijo leta 1941 se je kot 16-letni prostovoljec pridružil obrambi domovine. Po razpustitvi enote se je vrnil v Ljubljano in se vključil v Osvobodilno fronto. V družinskem stanovanju je deloval tudi radio Kričač. Leta 1942 je bil prvič aretiran, nato interniran v italijanski Gonars, pozneje pa še v nemški Dachau, kjer mu je znanje struženja rešilo življenje. Po vojni je začel študij strojništva, a bil leta 1948 zaradi podpore Informbiroju aretiran, skoraj tri leta preživel v zaporu in nato še leto na Golem otoku. Po vrnitvi je dokončal študij, diplomiral leta 1953 in se kot konstruktor zaposlil v Industrijskem biroju, kjer je ostal do upokojitve leta 1985. Z ženo Olgo ima tri hčerke: Polono, Živo in Nino. Njegovo življenje je izjemna pripoved o osebni pokončnosti, tehnični ustvarjalnosti in soočanju z najtežjimi zgodovinskimi preizkušnjami.

Vinko Kraljič, 2. del

Vinko Kraljič je duhovnik. Njegovo življenje je bilo zaznamovano z globoko vero, močnimi duhovnimi preizkušnjami in borbo proti sistemu, saj so preganjali njegov poklic in identiteto. Med vojaškim služenjem je Vinko Kraljič doživljal psihološke pritiske in celo poskuse, da bi ga zlomili, a je vzdržal. Kot kaplan je naprej služboval v različnih slovenskih župnijah, kasneje pa je bil poslan v Rim, kjer je študiral cerkveno glasbo in teologijo ter doktoriral. V Nemčiji je nadaljeval svoje duhovniško poslanstvo, kjer je v Ilbenstadtu, v škofiji Mainz, pomagal oživiti liturgijo, ustanovil cerkveni zbor in verouk ter vzgojil številne mlade veroučence. Življenje v župniji je bilo polno ustvarjalnosti, medsebojnega sodelovanja in veselja, kljub temu da so ga še vedno spremljali nadzori s strani oblasti. V zadnjih letih deluje kot gorski župnik v Črešnjicah in na Svetini. V svojem življenju se je vedno zanašal na Božjo pomoč in ljubezen, ki mu je pomagala premagati vse ovire.

Vinko Kraljič, 1. del

Dr. Vinko Kraljič je izjemen duhovnik, glasbenik in podpornik kulturne dediščine, ki je skozi šest desetletij svojega duhovniškega dela globoko zaznamoval številne skupnosti v Sloveniji in Nemčiji. Po končanem bogoslovju in študiju v Rimu je svojo duhovniško pot začel v domovini, kasneje pa se je preselil v Nemčijo, kjer je dolgoletno služboval v Ilbenstadtu. Tu je skrbel za duhovno življenje številnih skupin, obnovil cerkvene objekte in ustvaril številne pesmi, ki so obogatile cerkveno glasbo. Njegovo delo je bilo prepoznano in nagrajeno z nazivom »duhovni svetnik«, medtem ko je njegova strast do glasbe in duhovnosti segala tudi v podporo kulturnim, mladinskim in dobrodelnim iniciativam. Vendar pa je bil dr. Kraljičev življenjski pot prežet tudi z osebno borbo v težkih političnih razmerah bivše Jugoslavije po drugi svetovni vojni. Že kot mladostnik se je odločil za duhovniški poklic, a so mu komunistične oblasti zaradi njegove odločitve povzročale številne težave. Kljub političnemu nadzoru in diskriminaciji je ostal zvest svoji veri in poslanstvu, kar mu je omogočilo, da je kljub vsem preizkušnjam vztrajal in se posvetil svojemu duhovniškemu delu ter širjenju slovenske kulture in duhovnosti. Zlati vojniški grb, ki ga je prejel za prispevek k ohranjanju kulturne dediščine in duhovnemu vodenju, je le ena izmed številnih priznanj za njegovo nesebično predanost. Dr. Vinko Kraljič je bil nepogrešljiv steber tako za Slovence v domovini kot v zamejstvu, kjer je pustil globok pečat kot vzgojitelj, glasbenik in dobrotnik. Njegova življenjska pot je zgled vztrajnosti, vere in ljubezni do ljudi ter kulture, ki ga spremljajo še danes.

Franc Jazbec

Franc Jazbec, rojen leta 1927 v Ravnah pri Šoštanju, danes živi v Velenju. Mladost je preživel delovno na kmetiji v številni družini s 11 brati in sestrami. Pri 14 letih ga je oče poslal na Koroško, kjer se je izobraževal za krojača. Franc Jazbec se je 5. julija 1944 skupaj z Dragotom odločil, da se pridruži partizanski enoti, ki je večkrat potovala med Slovenj Gradcem, Solčavo in Ljubnim. Franc je bil večinoma zadolžen za stražarjenje v politični šoli v Ljubnem, kjer so se učili socializma, čeprav tega ni popolnoma razumel. Po ofenzivi, ki so jo Nemci izvedli decembra 1944, se Franc spominja svojih deških dni, ki so jih zaznamovali vojna, pomanjkanje in teror. Kot mlad fant je bil velikokrat lačen in pove: "Aja, prehrana. Takrat, ko smo se umikali pred Nemci decembra '44, vem, da pet dni nisem ničesar pojedel. Nič. Ko smo se umikali iz Savinjskih vrhov tja v Kamniške planine…" Kot odrasel človek je Franc našel strast v zbiranju žepnih nožev, kar je počel tudi z vnuki, ki so mu prinašali nože z različnih koncev sveta.

Stanislava Wagener Škrabl, 2. del

Pričevalka Stanislava nam pripoveduje o neverjetni izkušnji otroškega življenja v XIV. diviziji, o spopadih in begu, med katerim je bila tudi sama obstreljena, partizan, ki jo je nosil, pa ubit. Tam je spoznala komandanta Ivana Dolničarja pa Milenka Kneževića. Priča smo trpljenju mlade družine v vojnih razmerah, posebej mame, ki je za ohranitev družine žrtvovala največ. Kljub vsem težkim preizkušnjam Stanislava Wagener Škrabel ni postala zagrenjena, vendar ostaja optimistična in srčna oseba.

Stanislava Wagener Škrabl, 1.del

Stanislava Škrabl, poročena Wagener, danes živi v Izoli, kjer ji družbo delata samosvoji, mačji kosmatinki. V prvem delu spoznamo pričevalkino družino. Njena mama je bila aristokratskega rodu, izobraževala se je za operno pevko in redno nastopala v Celju. Tam je spoznala očeta, ki je odlično igral na harmoniko. Zaposlen je bil pri urarju Lečniku v Celju. V času nemške okupacije je delal za partizane. Nato so ga odkrili in poslali na prisilno delo v Nemčijo. Od tam je pobegnil v partizane, za njim je odšla tudi mama z otroki.

Stanko Zevnik

Leta 1927 rojeni Stane Zevnik je s svojo bogato življenjsko zgodbo pomemben pričevalec o dogajanju v Dvorjah oz. Cerkljah na Gorenjskem ob vznožju gradu Strmol, kjer sta v času njegovega otroštva, vse dokler ju niso okrutno umorili, živela Rado in Ksenija Hribar. Stanetov oče je bil upravnik posestva na Strmolu. Obdelovanje zemlje je bil glavni vir zaslužka za družino z 12 otroki. Najstarejši Mihael je postal duhovnik, Stane pa je po koncu osnovne šole postal vajenec v Kranju in v teh razmerah preživel vojno. Družini je grozila izselitev, a jih je rešilo prav posredovanje Rada Hribarja. Po vojni je bil mobiliziran v KNOJ, vendar ni bil vključen v povojne pomore, ki jih je ta vojaška formacija izvajala. Odlikovala sta ga marljivost in zvestoba krščanskim vrednotam. Še pred poroko si je zgradil hišo, z ženo Heleno Burgar sta imela pet otrok.

Stanko Novak

Izjemno pričevanje Stanka Novaka – Martinovega, iz Obrova, bo še posebej pritegnilo tiste gledalce, ki jih zanima prikrita preteklost. Zgodba 90-letnega klenega Slovenca in odličnega pevca nam bo odstrla preteklost mistične pokrajine med Krasom, Brkini in Čičarijo, ki skriva dragocene zgodbe o naši zgodovini in sedanjosti. Stanko se je rodil v zavedni slovenski kmečki družini v kraju, v katerem so v 16. stoletju bivali begunci, ki so pred Turki pribežali iz Dalmacije, kar se še vedno pozna v tamkajšnjem narečju – še posebno v bližnji Čičariji. Doma so bili zelo narodno usmerjeni, zato jim italijanizacija ni prišla do živega. Materin stric je bil znameniti primorski duhovnik Štefan Cek, ki so ga preganjali Italijani, med vojno in zlasti po njej pa je doživel strahovito komunistično preganjanje. Vojna je močno udarila v življenje Martinovih. Oče, ki je bil mobiliziran v partizane, je padel na Dolenjskem, v spopadu z domobranci, kar je mamo in otroke povsem strlo. Gospod Novak našteva primere okupatorjevega nasilja, partizanskih napadov in drugih ravnanj, ki so sprožila nemško izživljanje nad civilnim prebivalstvom. Posebno poglavje njegovega pričevanja je spomin na »krvavo birmo« v Lanišču v Istri, 24. avgusta 1947. Stanko je bil takrat v pri stricu Štefanu Ceku, ki je bil v Lanišču župnik. Komunistične oblasti so na dan birme organizirale nasilni izgred, ki se je končal z umorom hrvaškega duhovnika Bulešića in pretepom še enega primorskega »čedermaca«, Jakoba Ukmarja. 12-letni Stanko je bil priča zločina, ki je odmeval po vsej Istri in širše. Stanko se je najprej šolal za duhovniški poklic, a se mu je življenje obrnilo drugače. Ostal pa je zvest veri in tudi slovenski cerkveni pesmi. Nenadomestljiv pa je v izvrstni pevski zasedbi Hrušiški fanti, ki združuje ljudske pevce iz vasi Hrušica v Brkinih. Med pričevanjem jih bomo tudi slišali.

Magdalena Cunta Pahor

Magdalena Cunta Pahor, rojena v Ljubljani leta 1931, prihaja iz družine z vipavskimi koreninami. Z izjemnim spominom pripoveduje o svojem odraščanju v Ljubljani, Vipavski dolini in Gorici, o prvi zaposlitvi v Mačkoljah ter kasnejšem službovanju v Trstu. Kratko, a intenzivno življenje se ji je odvilo v Buenos Airesu, kjer sta si z možem, ki je delal na ladji ustvarila družino. Njena življenjska zgodba je eno izmed mnogih pretresljivih pričevanj o težkih razmerah, s katerimi so se soočali naši predniki v prvi polovici prejšnjega stoletja, obenem pa tudi o njihovi delavnosti, vztrajnosti in zavednosti.

Martin Rojko, 2. del

Svojo izjemno življenjsko zgodbo, ki jo je tudi strnil v knjigi z naslovom: Vse mine enkrat, podaja z izjemno širilno, znanjem in prijaznostjo. Martin Rojko je izredno praktičen in iznajdljiv človek z izrednim logičnim razmišljanjem. Bil je eden prvih lastnikov kolutnega magnetofona, s pomočjo katerega je presnemaval glasbo z radia, snemal dogodke doma in drugje. Izumil je tudi posebno pisalo z drsno utežjo za risanje izohips in to je bila tehnologija, s katero so nastale skoraj vse karte Slovenije in takratne Jugoslavije. Kot izšolani topograf je imel obsežno fonoteko trakov, ki jo je v obdobju digitalizacije pretvoril celo v digitalni zapis. Vedno je rad tudi fotografiral, imel je svojo temnico in filme razvijal sam.

Martin Rojko, 1. del

Martin Rojko se je rodil leta 1924 na nekdaj napredni kmetiji na vzhodnem robu Slovenije v obmejni vasi Grabrovnik pri Štrigovi in je od nekdaj kazal nadarjenost za glasbo in risanje. Po osemletki so ga hoteli starši poslati v kmetijsko šolo v Maribor, a je takrat udarila druga svetovna vojna in nastala je okupirana meja Madžarska-Nemčija. Preživel je grozote vojne in tudi sedaj, pri svojih 100-ih letih ostaja pozitiven. Nekdanji geodet in kartograf na Geodetskem zavodu SRS živi v Planini.

Ivan Strnad

96-letni Ivan Strnad je prava zakladnica spominov o dogajanju v okolici Šentjanža na Dolenjskem. Rojen je bil na Gradcu v družini petih otrok. Doma so imeli kmetijo, vse delo so opravljali ročno in tudi otroci so morali kmalu poprijeti zanj. Oče je delal v rudniku v Krmelju. Tam se je prehladil in pozneje zaradi tega tudi umrl. Pričevalec se spomni napetosti med liberalci in klerikalci v času Kraljevine Jugoslavije. Po napadu na Jugoslavijo je njihova kmetija prešla pod nemško oblast, zato se je družina morala popisati in nacistična oblast je pripravila sezname za izseljevanje. Jeseni leta 1941 je morala zapustiti kmetijo in se izseliti tudi Strnadova družina. Ivan se takole spominja: »To je bil samo jok, kaj bo zdaj, kdaj pridemo nazaj. Eni so govorili, da čez en mesec, eni, da čez eno leto, eni pa, da nikoli več. Hudo je bilo, mi otroci tega še nismo še tako občutili, ampak za starše je bilo pa grozno. Jaz se dobro spominjam, ko smo prišli v taborišče. S seboj pa nismo mogli vzeti nič več, ker se ni dalo nesti. Vzeli smo le nekaj obleke pa za pojesti, pa saj ni bilo kaj veliko.« Zbrali so jih v gradu Rajhenburg, nato odpeljali v Würtenberg ter nastanili v koncentracijskem taborišču, ki je bil ogromen samostan. Z očetom sta imela srečo, saj sta največ delala na samostanskem vrtu in z redovnicami so bili v lepih odnosih. Večina drugih Slovencev je delala v nemški vojaški industriji. Osvobodili so jih Maročani v francoskih uniformah, domov pa so prišli šele septembra leta 1945. Nova komunistična oblast pa vračajočim izseljencem ni zaupala, se spominja Ivan in dodaja, da je bilo pred vojno bolje kot takoj po vojni. Kmete so preganjali z visoko odmerjeno obvezno oddajo živil. V času, ko so bili v izgnanstvu, se je doma razrasla revolucija, ki je zagrešila številne umore domačinov. Potem je nastopila protirevolucija – ustanavljati so začeli vaške straže in kolo medslovenskega nasilja se je zavrtelo. Ivan pove zgodbo o lokalnem partizanu Milanu Majcnu. Leta 1954, ko je šlo za Trst, je bil Ivan mobiliziran, sicer pa je ostal doma na kmetiji, kjer sta si z ženo ustvarila družino. Delo je bilo trdo, prava pridobitev je bila prva kosilnica BCS, ki jo je kupil ženin stric iz Amerike. Ivan se je razveselil samostojne Slovenije. Spremlja tudi domačo politiko, čeprav se nad vladajočimi pogosto razjezi, ker samo obljubljajo in nič ne naredijo.

Popravek dejstev, ki jih je v oddaji Pričevalci 10. 9.2024 predstavil gost Jožef Košuta

Tilka Jesenik Balantič

Pričevanje se začne s pesmijo z naslovom V molitev naj se razboli beseda, ki jo prebere pričevalka Tilka Jesenik, rojena Balantič. Njeno pričevanje je nekaj posebnega, saj je v kar največji meri posvečeno spominu na njenega brata, pesnika Franceta Balantiča. Gospa Tilka z veliko prizadetostjo in občutenjem pesnikovega življenja in dela razkriva življenje njune družine in prednikov ter se nazadnje posveti njegovi poeziji in boju za njeno priznanje. France Balantič je v cvetu mladosti izgubil življenje ob partizanskemu napadu na domobransko postojanko v Grahovem jeseni 1943. Umrl je v ognju, kot je v eni od svojih pesmi preroško napisal. Njegove silovite pesmi so za marsikoga vrhunec slovenske poezije v preteklem stoletju. »Moja življenjska zgodba je zgodba pesnikove sestre. Naš rod izvira iz Kamnika in Kamnik je moje mesto. France ga je imel najraje, sanjal je o njem tudi, ko ni bil doma,« pripoveduje gospa Tilka. Mamini sorodniki pa so bili s Krasa na Notranjskem. Mama, ki se je navzela kulture v službi pri nadučitelju v Višnji Gori, se je omožila v Kamnik: »Naša mama, moja mama je bila zelo odločna, zelo inteligentna, bolele so jo socialne razlike. Ni prenesla poniževanja in krivic ter se je vsemu temu uprla in pokazala svoj ponos. Nikoli ni klonila ali priznala, da je manjvredna kot tisti, ki so imeli denar, ki so bili izobraženi.« Oče je bil bolj molčeč, veliko je pretrpel: »On se o težkih stvareh sploh ni pogovarjal, njega je bilo groza tega, kar se je dogajalo. Bil je pa zelo, zelo načitan. Izraze, ki jih uporablja France v svojih pesmih, je pobral od očeta, ki je imel tako izviren star slovenski jezik. France je imel beležko in si je njegove besede zapisoval.« Oče je bil prizadet, ko so Nemci zavzeli Jugoslavijo, ko so začeli pobijati talce, se spomni Tilka. Udarila je tudi revolucija – partizani so ubili dve priljubljeni učiteljici. S sinom in bratom Francetom so med vojno skoraj pretrgali stike, saj je bil Kamnik pod nemško, Ljubljana pa pod italijansko okupacijo. Tako niso vedeli, kaj se je s Francetom zgodilo. Pisal je, da je vse v redu in da se kmalu vidijo. Po eni od italijanskih racij je končal v koncentracijskem taborišču Gonars skupaj s slikarjem Marjanom Tršarjem. Bil je zelo slaboten po hudi pljučnici in je komaj preživel. Tam so nastali Gonarski soneti. Po vrnitvi se je pridružil vaškim stražam oz. domobrancem. Šel je branit svoje ljudi pred svojimi ljudmi, pravi pričevalka Tilka, ki na ta način opiše vso tragiko državljanske vojne, ki je pogubila brata. V nadaljevanju spremljamo boj za priznanje veljave in spomina na dolgo zamolčanega pesnika, ki je trajal vse do padca komunizma in še naprej. Tilka Jesenik pripoveduje tudi o svoji družini, o svojem pedagoškem poklicu in razmišlja o svoji preteklosti. Skrbita jo prihodnost slovenskega jezika in ravnanje z učitelji. Vir navdiha in moči je zanjo vera, hvaležna je Bogu za dar življenja in tudi za preizkušnje.

Cirila Pregelj Budin

Cirila Pregelj, rojena Budin je izvrstna pričevalka, ki preseneti z neverjetno zgodbo, širši javnosti malo znano, iz Mirna na Goriškem. Tu povojna razmejitev Med Jugoslavijo in Italijo ni pretrgala le vezi z Gorico, ampak je meja z bodečo žico dobesedno presekala vaško pokopališče, tako da je bil en del v eni državi, drugi del pa v drugi. Cirila pripada stari in ugledni Budinovi rodbini iz Mirna. Oče Venček je bi neutruden pevovodja in organist, prijatelj Lojzeta Bratuža. Najprej so ga preganjali fašisti in potem komunisti, pove s trpkim nasmehom. V sorodu so še z drugimi znamenitimi družinami – Klančič, Kogoj, Mozetič in Vuk. Pesnik Stanko Vuk je bil leta 1944 ubit v Trstu, skupaj z ženo Danico. Mati in oče Cirile Pregelj sta bila zavedna Slovenca in sta se upirala fašizmu. Poročila sta se leta 1939; takrat je fašistična Italija, kamor je spadal Miren, mladoporočencem ponujala obisk Rima. Pregljeva sta to seveda zavrnila – na poročno potovanje sta odšla na Sušak, kjer si lahko videl v Jugoslavijo. Za ljudi v osrednji Sloveniji je težko razumljivo, s kakšnim hrepenenjem so zavedni primorski Slovenci gledali na takratno Kraljevino Jugoslavijo; zanje je bila obljubljena dežela. V boju proti poitalijanjevanju je imela glavno vlogo Cerkev. Miren je bil kulturno in gospodarsko zelo razvita vas. Imeli so čevljarsko delavnico, v delo so bile vključene tudi ženske; rekli so jim »šteparce« ali prešivalke, tiste, ki so šivale zgornji del čevlja. Po izbruhu druge svetovne vojne so bili Budinovi kot velika večina Primorcev privrženi partizanskemu gibanju. A tudi tu je hitro, zlasti po kapitulaciji Italije, udarila revolucija: »Jeseni tistega leta so odpeljali nekaj nedolžnih ljudi, za katere še danes ne vemo, kje so končali. Takrat, je rekla moja mama, smo se začeli bati. Partizani so jih odpeljali. Prej smo bili vsi navdušeni, potem pa je prišel ljudem strah v kosti, povzročili so razdor. In vemo, kako je šlo naprej,« pripoveduje Cirila. Prva žrtev je bila učiteljica Vera Lestan. Oče je bil med vojno sprva v italijanski vojski. V Potenzi v Italiji je ustanovil zbor primorskih fantov – vojakov, ki so peli pri maši. Oče je potem sodeloval s partizani in bil po vojni član Zveze borcev, a ker ni hotel v Partijo in je vztrajal kot zborovodja cerkvenega zbora, je pozneje padel v nemilost oblastnikov. Leta 1944 so zavezniki v želji, da bi uničili vojaško letališče, po pomoti bombardirali Miren. Kar 34 vaščanov je ob tem umrlo: »Spominjam se, da smo šli v cerkev in so tam ležali ti ranjeni po tleh, da je bilo vse krvavo.« Po partizanskih napadih, zlasti po ustrelitvi nemškega oficirja, so Nemci vas požgali in tudi Budinovi so morali v pregnanstvo. Živeli so v Fari v bližnji Furlaniji, kjer so jih domačini lepo sprejeli. Konec vojne je prinesel olajšanje, Miren so zasedli zavezniki: »To je bila edina vojska, ki je dajala. Vsaka druga vojska samo jemlje. Oni so pa dajali. In so pravzaprav ljudi oživili in jih spravili k sebi. Začeli so obnavljati hiše, najprej so naredili most,« se spomni pričevalka Cirila in doda: »Res so poskrbeli za vse. Ti mladi vojaki so se seveda družili z dekleti. Mi smo imeli ene tete, ene sestrične, tako da so nas peljali na tistih džipih, da smo videli morje. Take reči, pa čokolade smo se takrat najedli.« Čeprav jim je šlo pod zavezniki dobro, so hrepeneli po svoji državi. Cirila se spomni demonstracij za Trst. Po razmejitvi je prišla jugoslovanska vojska in oblast in za vaščane Mirna, ki so bili na vseh ravneh življenja povezani z bližnjo Gorico, je nastopil šok: »Tisto se je zgodilo čez noč. Bil je mrzel tuš, prav leden tuš. Naenkrat so se pojavili vojaki. Nisi se smel več svobodno gibati; to je bil hud udarec. Gorica je bila za nas vse – tam si imel službo, zdravnika, šolo ... Naenkrat ni bilo ničesar več, bil je samo vojak, ki smo mu rekli 'druže' ... Saj so bil ubogi ti vojaki, so pač izpolnjevali svojo službo.« Prihoda jugoslovanske oblasti se spomni z žalostjo, saj je naenkrat zmanjkalo vseh dobrin, ki so bile pod zavezniki samoumevne: »Standard je padel. Od prej, ko smo se delali norca iz belega kruha od Američanov, smo padli na koruzni kruh. Navdušenje je kmalu upadlo,« se spomni pričevalka. Življenje je bilo pestro, bilo je veliko anekdot. Eno, povezano s šolo ter agitacijo za Trst in Gorico z veseljem pove. Učiteljica jih je peljala na državno mejo: »Na drugi strani so bili preplačani financarji. Naša učiteljica, bila je dobra učiteljica, je imela tak doneč glas. In je zatulila: 'Čigava je Gorica?' Mi vsi: 'Naša.' In potem je zavpila: 'Čigav je Trst?' Mi: 'Naš.' In tako smo vpili kar nekaj ur. A potem niti Trst niti Gorica nista bila naša.« Med najbolj neverjetnimi »norostmi« razmejitve je bila tista, ko je meja presekala mirensko pokopališče, tako, da je en del ostal v Jugoslaviji, drugi pa v Italiji. S pričevalko se sprehodimo do pokopališča, ki je streljaj od njenega bivališča. Po Osimskih sporazumih je celotno pokopališče ostalo na naši strani. A spomini so še zelo živi: »Meja je šla čez grobove, bila je dva metra visoka žica. Na pokopališče si lahko šel le dvakrat na mesec po dve uri. Ovirali so nas samo naši, Italijanov to ni brigalo.« Za vse svete je lahko na pokopališče prišel kdorkoli. Takrat se je vpričo »družetov« odvil nadrealistični prizor. Z italijanske strani so čez bodečo žico na pokopališču metali pakete svojcem na jugoslovanski strani, ker je v Jugoslaviji vsega primanjkovalo. Vojaki so skušali pakete prestreči, in če jim je uspelo, so jih metali nazaj na italijansko stran. Pričevalka Cirila obudi tudi spomin na »švercanje«, ki je bilo ob meji zelo živo in je domačinom omogočalo preživetje. Grenak priokus pa je, ker so se morali poniževati pred Italijani, ki so to zelo izkoriščali. Na italijansko stran so nosili tudi meso in pridelke: »Če zdaj razmišljam o tem, kako smo se poniževali, kako so nas italijanske gospe zviška gledale, ko smo prinesli meso: 'Ma ni lépo, ma, je mastno … Poveri Titini – ubogi Titovci …,' so nam govorile. Ti pa si bil vesel, da si lahko prišel do tistih lir, ne. Recimo, me, mlada dekleta, bi si rade kupile kakšno stvar in smo morale nekaj mesecev nositi prodajat, vsako soboto, da smo si lahko kaj kupile.« Pod samostojno Slovenijo smo zadihali, pove gospa Cirila. Dejavno se je vključila v pomladno politiko in po svojih močeh pripomogla, da je bivši režim padel. Dejavna je bila tudi v času vojne za Slovenijo. Ves čas vojne in po njej je bil izjemna avtoriteta in nekakšen varuh vasi župnik Pahor. Spomin nanj je še zelo živ, med starejšimi tudi hvaležnost. Živ je tudi spomin na poznejša župnika Gašperja Rudolfa in Cirila Ceja, ki sta v Mirnu opravila izjemno pastoralno delo. Nad vasjo proti Krasu se dviga znamenit Mirenski grad s cerkvijo, samostanom in številnimi ustanovami. Gospa Cirila spregovori tudi o sebi in svoji družini. Ni ji vseeno, kaj se dogaja v vasi, ki je pretežno še vedno zvesta veri in rodu. Vera ji pomeni smisel življenja. Daje ji moč, da ob težavah ne obupa, ampak upa v Božjo pomoč in posmrtno življenje. Kot vsaka mati in babica si želi, da bi tudi vnuki ostali zvesti našim vrednotam, »da bi šli po pošteni poti in jih ne bi premetavalo.« In želja za Slovenijo: »Da bi spregledala, da bi spoznala, da moramo za blagor delati skupaj, ne pa, da smo verni ljudje spet drugorazredni, je ogorčena klena primorska pričevalka Cirila.

Več

Breda Ilich Klančnik, 4. del

V štiridelnem nizu oddaj obuja spomine umetnostna zgodovinarka Breda Ilich Klančnik. V prvih dveh delih bomo spoznali rod njene matere – Bredinega pradeda dr. Franca Simoniča, bibliografa in bibliotekarja, ravnatelja Univerzitetne knjižnice na Dunaju in življenje njegove družine v prestolnici monarhije na prelomu iz 19. v 20. stoletje ter njenega deda, dr. Janka Šlebingerja, Simoničevega zeta, prav tako bibliografa in bibliotekarja ter prvega ravnatelja Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani. V drugem delu se bo Bredi Ilich Klančnik pridružil brat Iztok Ilich in skupaj se bosta spominjala življenja s sorodniki v Gornji Radgoni, v Simonič-Šlebingerjevi hiši z veliko knjižnico. Tretji del je posvečen očetovemu rodu, potomcem slaščičarskega mojstra Emanuela Ilicha, ki se je leta 1904 iz Češke priselil v Maribor. Slaščičarna Ilich v Mariboru še vedno deluje. Emanuelov sin Bojan Ilich je bil leta 1941, samo tri dni po Hitlerjevem prihodu v Maribor, pobudnik prve uporniške akcije na Slovenskem, požiga nemških avtomobilov v središču mesta. Še istega leta so ga Nemci ujeli in ustrelili kot talca, starega komaj 19 let. Bojanov starejši brat Milovan, Bredin oče, je imel prav tako težko zgodbo, ki je tekla od partizanstva prek koncentracijskega taborišča do povojnega zapora.

Breda Ilich Klančnik, 3. del

V štiridelnem nizu oddaj obuja spomine umetnostna zgodovinarka Breda Ilich Klančnik. V prvih dveh delih bomo spoznali rod njene matere – Bredinega pradeda dr. Franca Simoniča, bibliografa in bibliotekarja, ravnatelja Univerzitetne knjižnice na Dunaju in življenje njegove družine v prestolnici monarhije na prelomu iz 19. v 20. stoletje ter njenega deda, dr. Janka Šlebingerja, Simoničevega zeta, prav tako bibliografa in bibliotekarja ter prvega ravnatelja Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani. V drugem delu se bo Bredi Ilich Klančnik pridružil brat Iztok Ilich in skupaj se bosta spominjala življenja s sorodniki v Gornji Radgoni, v Simonič-Šlebingerjevi hiši z veliko knjižnico. Tretji del je posvečen očetovemu rodu, potomcem slaščičarskega mojstra Emanuela Ilicha, ki se je leta 1904 iz Češke priselil v Maribor. Slaščičarna Ilich v Mariboru še vedno deluje. Emanuelov sin Bojan Ilich je bil leta 1941, samo tri dni po Hitlerjevem prihodu v Maribor, pobudnik prve uporniške akcije na Slovenskem, požiga nemških avtomobilov v središču mesta. Še istega leta so ga Nemci ujeli in ustrelili kot talca, starega komaj 19 let. Bojanov starejši brat Milovan, Bredin oče, je imel prav tako težko zgodbo, ki je tekla od partizanstva prek koncentracijskega taborišča do povojnega zapora.

Breda Ilich Klančnik in Iztok Ilich, 2. del

V štiridelnem nizu oddaj obuja spomine umetnostna zgodovinarka Breda Ilich Klančnik. V prvih dveh delih bomo spoznali rod njene matere – Bredinega pradeda dr. Franca Simoniča, bibliografa in bibliotekarja, ravnatelja Univerzitetne knjižnice na Dunaju in življenje njegove družine v prestolnici monarhije na prelomu iz 19. v 20. stoletje ter njenega deda, dr. Janka Šlebingerja, Simoničevega zeta, prav tako bibliografa in bibliotekarja ter prvega ravnatelja Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani. V drugem delu se bo Bredi Ilich Klančnik pridružil brat Iztok Ilich in skupaj se bosta spominjala življenja s sorodniki v Gornji Radgoni, v Simonič-Šlebingerjevi hiši z veliko knjižnico. Tretji del je posvečen očetovemu rodu, potomcem slaščičarskega mojstra Emanuela Ilicha, ki se je leta 1904 iz Češke priselil v Maribor. Slaščičarna Ilich v Mariboru še vedno deluje. Emanuelov sin Bojan Ilich je bil leta 1941, samo tri dni po Hitlerjevem prihodu v Maribor, pobudnik prve uporniške akcije na Slovenskem, požiga nemških avtomobilov v središču mesta. Še istega leta so ga Nemci ujeli in ustrelili kot talca, starega komaj 19 let. Bojanov starejši brat Milovan, Bredin oče, je imel prav tako težko zgodbo, ki je tekla od partizanstva prek koncentracijskega taborišča do povojnega zapora.

Breda Ilich Klančnik, 1. del

V štiridelnem nizu oddaj obuja spomine umetnostna zgodovinarka Breda Ilich Klančnik. V prvih dveh delih bomo spoznali rod njene matere – Bredinega pradeda dr. Franca Simoniča, bibliografa in bibliotekarja, ravnatelja Univerzitetne knjižnice na Dunaju in življenje njegove družine v prestolnici monarhije na prelomu iz 19. v 20. stoletje ter njenega deda, dr. Janka Šlebingerja, Simoničevega zeta, prav tako bibliografa in bibliotekarja ter prvega ravnatelja Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani. V drugem delu se bo Bredi Ilich Klančnik pridružil brat Iztok Ilich in skupaj se bosta spominjala življenja s sorodniki v Gornji Radgoni, v Simonič-Šlebingerjevi hiši z veliko knjižnico. Tretji del je posvečen očetovemu rodu, potomcem slaščičarskega mojstra Emanuela Ilicha, ki se je leta 1904 iz Češke priselil v Maribor. Slaščičarna Ilich v Mariboru še vedno deluje. Emanuelov sin Bojan Ilich je bil leta 1941, samo tri dni po Hitlerjevem prihodu v Maribor, pobudnik prve uporniške akcije na Slovenskem, požiga nemških avtomobilov v središču mesta. Še istega leta so ga Nemci ujeli in ustrelili kot talca, starega komaj 19 let. Bojanov starejši brat Milovan, Bredin oče, je imel prav tako težko zgodbo, ki je tekla od partizanstva prek koncentracijskega taborišča do povojnega zapora.

Prof.dr. Elko Borko, 3. del

Ginekolog in porodničar, primarij prof. dr. Elko Borko, je dolgoletni predstojnik ginekološkega oddelka Splošne bolnišnice Maribor, zdaj Klinike za ginekologijo in perinatologijo Univerzitetnega kliničnega centra v Mariboru, ki je bila že v tistem času vodilna na področju uvajanja novih metod diagnostike in zdravljenja v celotnem jugoslovanskem prostoru. Bil je tudi med ustanovitelji Medicinske fakultete Univerze v Mariboru in profesor tako na mariborski kot na ljubljanski medicinski fakulteti. Zdaj upokojeni devetdesetletni zdravnik Elko Borko je še vedno zelo aktiven kot predsednik Medikohistorične sekcije Slovenskega zdravniškega društva, ki skrbi za ohranjanje spomina na velika imena slovenskega zdravništva v preteklosti. V tridelnih Spominih Elka Borka, ki so zaradi bogastva slikovnega in filmskega dokumentarnega gradiva prava freska burnega dogajanja v Mariboru v času med obema vojnama, ob okupaciji (leta 1941 so Nemci Borkove s prvim transportom izselili v Srbijo) in v povojnem času, bomo spoznali tudi Borkovo družino, predvsem očeta, gimnazijskega profesorja in književnika Franceta Borka, ki je začel ustvarjati v Kocbekovem krščanskosocialnem okolju. Še posebej zanimivo je poglavje o povojnem odnosu do katoliško usmerjenih profesorjev in o izključitvah velike skupine vernih dijakinj in dijakov iz mariborskega učiteljišča v začetku petdesetih let prejšnjega stoletja. Očitali so jim politično neprimernost, češ da ne morejo vzgajati mladega rodu v duhu novega časa. V oddaji bodo posamezna poglavja iz življenja in dela Franceta in Elka Borka ter dogajanje v Mariboru osvetlili tudi zgodovinar prof. Janez Pastar, dr. Vlasta Stavbar iz Univerzitetne knjižnice v Mariboru ter zdravnik prof. dr. Iztok Takač, dekan Medicinske fakultete Univerze v Mariboru in sedanji predstojnik Klinike za ginekologijo in perinatologijo.

Prof. dr. Elko Borko, 2. del

Ginekolog in porodničar, primarij prof. dr. Elko Borko, je dolgoletni predstojnik ginekološkega oddelka Splošne bolnišnice Maribor, zdaj Klinike za ginekologijo in perinatologijo Univerzitetnega kliničnega centra v Mariboru, ki je bila že v tistem času vodilna na področju uvajanja novih metod diagnostike in zdravljenja v celotnem jugoslovanskem prostoru. Bil je tudi med ustanovitelji Medicinske fakultete Univerze v Mariboru in profesor tako na mariborski kot na ljubljanski medicinski fakulteti. Zdaj upokojeni devetdesetletni zdravnik Elko Borko je še vedno zelo aktiven kot predsednik Medikohistorične sekcije Slovenskega zdravniškega društva, ki skrbi za ohranjanje spomina na velika imena slovenskega zdravništva v preteklosti. V tridelnih Spominih Elka Borka, ki so zaradi bogastva slikovnega in filmskega dokumentarnega gradiva prava freska burnega dogajanja v Mariboru v času med obema vojnama, ob okupaciji (leta 1941 so Nemci Borkove s prvim transportom izselili v Srbijo) in v povojnem času, bomo spoznali tudi Borkovo družino, predvsem očeta, gimnazijskega profesorja in književnika Franceta Borka, ki je začel ustvarjati v Kocbekovem krščanskosocialnem okolju. Še posebej zanimivo je poglavje o povojnem odnosu do katoliško usmerjenih profesorjev in o izključitvah velike skupine vernih dijakinj in dijakov iz mariborskega učiteljišča v začetku petdesetih let prejšnjega stoletja. Očitali so jim politično neprimernost, češ da ne morejo vzgajati mladega rodu v duhu novega časa. V oddaji bodo posamezna poglavja iz življenja in dela Franceta in Elka Borka ter dogajanje v Mariboru osvetlili tudi zgodovinar prof. Janez Pastar, dr. Vlasta Stavbar iz Univerzitetne knjižnice v Mariboru ter zdravnik prof. dr. Iztok Takač, dekan Medicinske fakultete Univerze v Mariboru in sedanji predstojnik Klinike za ginekologijo in perinatologijo.

Prof.dr. Elko Borko, 1. del

Ginekolog in porodničar, primarij prof. dr. Elko Borko, je dolgoletni predstojnik ginekološkega oddelka Splošne bolnišnice Maribor, zdaj Klinike za ginekologijo in perinatologijo Univerzitetnega kliničnega centra v Mariboru, ki je bila že v tistem času vodilna na področju uvajanja novih metod diagnostike in zdravljenja v celotnem jugoslovanskem prostoru. Bil je tudi med ustanovitelji Medicinske fakultete Univerze v Mariboru in profesor tako na mariborski kot na ljubljanski medicinski fakulteti. Zdaj upokojeni devetdesetletni zdravnik Elko Borko je še vedno zelo aktiven kot predsednik Medikohistorične sekcije Slovenskega zdravniškega društva, ki skrbi za ohranjanje spomina na velika imena slovenskega zdravništva v preteklosti. V tridelnih Spominih Elka Borka, ki so zaradi bogastva slikovnega in filmskega dokumentarnega gradiva prava freska burnega dogajanja v Mariboru v času med obema vojnama, ob okupaciji (leta 1941 so Nemci Borkove s prvim transportom izselili v Srbijo) in v povojnem času, bomo spoznali tudi Borkovo družino, predvsem očeta, gimnazijskega profesorja in književnika Franceta Borka, ki je začel ustvarjati v Kocbekovem krščanskosocialnem okolju. Še posebej zanimivo je poglavje o povojnem odnosu do katoliško usmerjenih profesorjev in o izključitvah velike skupine vernih dijakinj in dijakov iz mariborskega učiteljišča v začetku petdesetih let prejšnjega stoletja. Očitali so jim politično neprimernost, češ da ne morejo vzgajati mladega rodu v duhu novega časa. V oddaji bodo posamezna poglavja iz življenja in dela Franceta in Elka Borka ter dogajanje v Mariboru osvetlili tudi zgodovinar prof. Janez Pastar, dr. Vlasta Stavbar iz Univerzitetne knjižnice v Mariboru ter zdravnik prof. dr. Iztok Takač, dekan Medicinske fakultete Univerze v Mariboru in sedanji predstojnik Klinike za ginekologijo in perinatologijo.

Bratje Suhadolc: Anton Suhadolc, 4. del

O svojih spominih bodo pripovedovali trije bratje Suhadolc: najmlajši Janez, legendarni profesor prostoročnega risanja na Fakulteti za arhitekturo, ki je zasnoval in izdelal tudi več sto stolov; Matija, prav tako arhitekt, ki je med drugim avtor načrtov za ureditev številnih samostanskih knjižnic na Slovenskem; in najstarejši, prof. dr. Anton, upokojeni profesor matematike na ljubljanski univerzi ter tudi navdušen botanik, preučevalec in zbiralec različnih vrst lesa. Med drugim se bodo spomnili svojih treh že pokojnih sestra, psihologinje Mete, poročene Krečič; arhitektke in spomeniške konservatorke Nataše, poročene Štupar Šumi, ter zdravnice Andreje, poročene Pipp. Spregovorili bodo tudi o svojih starših. Oče teh šestih otrok, gradbeni inženir in projektant Anton Suhadolc, je bil dve desetletji pred drugo svetovno vojno statik in vodja gradbišč pri največjih projektih arhitekta Jožeta Plečnika (gradnja cerkve v Šiški, stadiona ...) ter Plečnikov tesen prijatelj, obenem pa je samostojno ustvaril tudi več zgradb v Ljubljani. Mama, učiteljica Natalija, izhaja iz v naše kraje davno priseljene italijanske rodbine Sartori, oče pa po mamini strani iz prav tako italijanske družine Peruzzi, v kateri sta bila najbolj znana praded Martin Peruzzi, ki je leta 1875 prvi opozoril strokovnjake Deželnega muzeja Rudolfinum (danes Narodnega muzeja) na zanimive najdbe ostankov kolišč na Barju, ter njegov sin, kipar Svitoslav Peruzzi. Brata Anton in Matija Suhadolc sta bila rojena v desetletju pred drugo svetovno vojno, najmlajši Janez pa med njo. Vsak od bratov je imel zanimivo in ustvarjalno življenjsko pot. Njihove pripovedi v Spominih spremlja na stotine fotografij iz javnih in zasebnih virov. Številne med njimi so bile le redko objavljene. Nekatere fotografije v oddaji pa so bile objavljene prvič. Videti bo mogoče tudi posnetke iz arhivskih dokumentarnih filmov. Spet se napoveduje privlačna freska nekdanjih časov.

Bratje Suhadolc: Anton Suhadolc, 3. del

O svojih spominih bodo pripovedovali trije bratje Suhadolc: najmlajši Janez, legendarni profesor prostoročnega risanja na Fakulteti za arhitekturo, ki je zasnoval in izdelal tudi več sto stolov; Matija, prav tako arhitekt, ki je med drugim avtor načrtov za ureditev številnih samostanskih knjižnic na Slovenskem; in najstarejši, prof. dr. Anton, upokojeni profesor matematike na ljubljanski univerzi ter tudi navdušen botanik, preučevalec in zbiralec različnih vrst lesa. Med drugim se bodo spomnili svojih treh že pokojnih sestra, psihologinje Mete, poročene Krečič; arhitektke in spomeniške konservatorke Nataše, poročene Štupar Šumi, ter zdravnice Andreje, poročene Pipp. Spregovorili bodo tudi o svojih starših. Oče teh šestih otrok, gradbeni inženir in projektant Anton Suhadolc, je bil dve desetletji pred drugo svetovno vojno statik in vodja gradbišč pri največjih projektih arhitekta Jožeta Plečnika (gradnja cerkve v Šiški, stadiona ...) ter Plečnikov tesen prijatelj, obenem pa je samostojno ustvaril tudi več zgradb v Ljubljani. Mama, učiteljica Natalija, izhaja iz v naše kraje davno priseljene italijanske rodbine Sartori, oče pa po mamini strani iz prav tako italijanske družine Peruzzi, v kateri sta bila najbolj znana praded Martin Peruzzi, ki je leta 1875 prvi opozoril strokovnjake Deželnega muzeja Rudolfinum (danes Narodnega muzeja) na zanimive najdbe ostankov kolišč na Barju, ter njegov sin, kipar Svitoslav Peruzzi. Brata Anton in Matija Suhadolc sta bila rojena v desetletju pred drugo svetovno vojno, najmlajši Janez pa med njo. Vsak od bratov je imel zanimivo in ustvarjalno življenjsko pot. Njihove pripovedi v Spominih spremlja na stotine fotografij iz javnih in zasebnih virov. Številne med njimi so bile le redko objavljene. Nekatere fotografije v oddaji pa so bile objavljene prvič. Videti bo mogoče tudi posnetke iz arhivskih dokumentarnih filmov. Spet se napoveduje privlačna freska nekdanjih časov.

Bratje Suhadolc: Anton Suhadolc, 2. del

O svojih spominih bodo pripovedovali trije bratje Suhadolc: najmlajši Janez, legendarni profesor prostoročnega risanja na Fakulteti za arhitekturo, ki je zasnoval in izdelal tudi več sto stolov; Matija, prav tako arhitekt, ki je med drugim avtor načrtov za ureditev številnih samostanskih knjižnic na Slovenskem; in najstarejši, prof. dr. Anton, upokojeni profesor matematike na ljubljanski univerzi ter tudi navdušen botanik, preučevalec in zbiralec različnih vrst lesa. Med drugim se bodo spomnili svojih treh že pokojnih sestra, psihologinje Mete, poročene Krečič; arhitektke in spomeniške konservatorke Nataše, poročene Štupar Šumi, ter zdravnice Andreje, poročene Pipp. Spregovorili bodo tudi o svojih starših. Oče teh šestih otrok, gradbeni inženir in projektant Anton Suhadolc, je bil dve desetletji pred drugo svetovno vojno statik in vodja gradbišč pri največjih projektih arhitekta Jožeta Plečnika (gradnja cerkve v Šiški, stadiona ...) ter Plečnikov tesen prijatelj, obenem pa je samostojno ustvaril tudi več zgradb v Ljubljani. Mama, učiteljica Natalija, izhaja iz v naše kraje davno priseljene italijanske rodbine Sartori, oče pa po mamini strani iz prav tako italijanske družine Peruzzi, v kateri sta bila najbolj znana praded Martin Peruzzi, ki je leta 1875 prvi opozoril strokovnjake Deželnega muzeja Rudolfinum (danes Narodnega muzeja) na zanimive najdbe ostankov kolišč na Barju, ter njegov sin, kipar Svitoslav Peruzzi. Brata Anton in Matija Suhadolc sta bila rojena v desetletju pred drugo svetovno vojno, najmlajši Janez pa med njo. Vsak od bratov je imel zanimivo in ustvarjalno življenjsko pot. Njihove pripovedi v Spominih spremlja na stotine fotografij iz javnih in zasebnih virov. Številne med njimi so bile le redko objavljene. Nekatere fotografije v oddaji pa so bile objavljene prvič. Videti bo mogoče tudi posnetke iz arhivskih dokumentarnih filmov. Spet se napoveduje privlačna freska nekdanjih časov.

Bratje Suhadolc: Anton Suhadolc, 1. del

O svojih spominih bodo pripovedovali trije bratje Suhadolc: najmlajši Janez, legendarni profesor prostoročnega risanja na Fakulteti za arhitekturo, ki je zasnoval in izdelal tudi več sto stolov; Matija, prav tako arhitekt, ki je med drugim avtor načrtov za ureditev številnih samostanskih knjižnic na Slovenskem; in najstarejši, prof. dr. Anton, upokojeni profesor matematike na ljubljanski univerzi ter tudi navdušen botanik, preučevalec in zbiralec različnih vrst lesa. Med drugim se bodo spomnili svojih treh že pokojnih sestra, psihologinje Mete, poročene Krečič; arhitektke in spomeniške konservatorke Nataše, poročene Štupar Šumi, ter zdravnice Andreje, poročene Pipp. Spregovorili bodo tudi o svojih starših. Oče teh šestih otrok, gradbeni inženir in projektant Anton Suhadolc, je bil dve desetletji pred drugo svetovno vojno statik in vodja gradbišč pri največjih projektih arhitekta Jožeta Plečnika (gradnja cerkve v Šiški, stadiona ...) ter Plečnikov tesen prijatelj, obenem pa je samostojno ustvaril tudi več zgradb v Ljubljani. Mama, učiteljica Natalija, izhaja iz v naše kraje davno priseljene italijanske rodbine Sartori, oče pa po mamini strani iz prav tako italijanske družine Peruzzi, v kateri sta bila najbolj znana praded Martin Peruzzi, ki je leta 1875 prvi opozoril strokovnjake Deželnega muzeja Rudolfinum (danes Narodnega muzeja) na zanimive najdbe ostankov kolišč na Barju, ter njegov sin, kipar Svitoslav Peruzzi. Brata Anton in Matija Suhadolc sta bila rojena v desetletju pred drugo svetovno vojno, najmlajši Janez pa med njo. Vsak od bratov je imel zanimivo in ustvarjalno življenjsko pot. Njihove pripovedi v Spominih spremlja na stotine fotografij iz javnih in zasebnih virov. Številne med njimi so bile le redko objavljene. Nekatere fotografije v oddaji pa so bile objavljene prvič. Videti bo mogoče tudi posnetke iz arhivskih dokumentarnih filmov. Spet se napoveduje privlačna freska nekdanjih časov.

Bratje Suhadolc: Matija Suhadolc, 4. del

O svojih spominih bodo pripovedovali trije bratje Suhadolc: najmlajši Janez, legendarni profesor prostoročnega risanja na Fakulteti za arhitekturo, ki je zasnoval in izdelal tudi več sto stolov; Matija, prav tako arhitekt, ki je med drugim avtor načrtov za ureditev številnih samostanskih knjižnic na Slovenskem; in najstarejši, prof. dr. Anton, upokojeni profesor matematike na ljubljanski univerzi ter tudi navdušen botanik, preučevalec in zbiralec različnih vrst lesa. Med drugim se bodo spomnili svojih treh že pokojnih sestra, psihologinje Mete, poročene Krečič; arhitektke in spomeniške konservatorke Nataše, poročene Štupar Šumi, ter zdravnice Andreje, poročene Pipp. Spregovorili bodo tudi o svojih starših. Oče teh šestih otrok, gradbeni inženir in projektant Anton Suhadolc, je bil dve desetletji pred drugo svetovno vojno statik in vodja gradbišč pri največjih projektih arhitekta Jožeta Plečnika (gradnja cerkve v Šiški, stadiona ...) ter Plečnikov tesen prijatelj, obenem pa je samostojno ustvaril tudi več zgradb v Ljubljani. Mama, učiteljica Natalija, izhaja iz v naše kraje davno priseljene italijanske rodbine Sartori, oče pa po mamini strani iz prav tako italijanske družine Peruzzi, v kateri sta bila najbolj znana praded Martin Peruzzi, ki je leta 1875 prvi opozoril strokovnjake Deželnega muzeja Rudolfinum (danes Narodnega muzeja) na zanimive najdbe ostankov kolišč na Barju, ter njegov sin, kipar Svitoslav Peruzzi. Brata Anton in Matija Suhadolc sta bila rojena v desetletju pred drugo svetovno vojno, najmlajši Janez pa med njo. Vsak od bratov je imel zanimivo in ustvarjalno življenjsko pot. Njihove pripovedi v Spominih spremlja na stotine fotografij iz javnih in zasebnih virov. Številne med njimi so bile le redko objavljene. Nekatere fotografije v oddaji pa so bile objavljene prvič. Videti bo mogoče tudi posnetke iz arhivskih dokumentarnih filmov. Spet se napoveduje privlačna freska nekdanjih časov.

Bratje Suhadolc: Matija Suhadolc, 3. del

O svojih spominih bodo pripovedovali trije bratje Suhadolc: najmlajši Janez, legendarni profesor prostoročnega risanja na Fakulteti za arhitekturo, ki je zasnoval in izdelal tudi več sto stolov; Matija, prav tako arhitekt, ki je med drugim avtor načrtov za ureditev številnih samostanskih knjižnic na Slovenskem; in najstarejši, prof. dr. Anton, upokojeni profesor matematike na ljubljanski univerzi ter tudi navdušen botanik, preučevalec in zbiralec različnih vrst lesa. Med drugim se bodo spomnili svojih treh že pokojnih sestra, psihologinje Mete, poročene Krečič; arhitektke in spomeniške konservatorke Nataše, poročene Štupar Šumi, ter zdravnice Andreje, poročene Pipp. Spregovorili bodo tudi o svojih starših. Oče teh šestih otrok, gradbeni inženir in projektant Anton Suhadolc, je bil dve desetletji pred drugo svetovno vojno statik in vodja gradbišč pri največjih projektih arhitekta Jožeta Plečnika (gradnja cerkve v Šiški, stadiona ...) ter Plečnikov tesen prijatelj, obenem pa je samostojno ustvaril tudi več zgradb v Ljubljani. Mama, učiteljica Natalija, izhaja iz v naše kraje davno priseljene italijanske rodbine Sartori, oče pa po mamini strani iz prav tako italijanske družine Peruzzi, v kateri sta bila najbolj znana praded Martin Peruzzi, ki je leta 1875 prvi opozoril strokovnjake Deželnega muzeja Rudolfinum (danes Narodnega muzeja) na zanimive najdbe ostankov kolišč na Barju, ter njegov sin, kipar Svitoslav Peruzzi. Brata Anton in Matija Suhadolc sta bila rojena v desetletju pred drugo svetovno vojno, najmlajši Janez pa med njo. Vsak od bratov je imel zanimivo in ustvarjalno življenjsko pot. Njihove pripovedi v Spominih spremlja na stotine fotografij iz javnih in zasebnih virov. Številne med njimi so bile le redko objavljene. Nekatere fotografije v oddaji pa so bile objavljene prvič. Videti bo mogoče tudi posnetke iz arhivskih dokumentarnih filmov. Spet se napoveduje privlačna freska nekdanjih časov.

Bratje Suhadolc: Matija Suhadolc, 2. del

O svojih spominih bodo pripovedovali trije bratje Suhadolc: najmlajši Janez, legendarni profesor prostoročnega risanja na Fakulteti za arhitekturo, ki je zasnoval in izdelal tudi več sto stolov; Matija, prav tako arhitekt, ki je med drugim avtor načrtov za ureditev številnih samostanskih knjižnic na Slovenskem; in najstarejši, prof. dr. Anton, upokojeni profesor matematike na ljubljanski univerzi ter tudi navdušen botanik, preučevalec in zbiralec različnih vrst lesa. Med drugim se bodo spomnili svojih treh že pokojnih sestra, psihologinje Mete, poročene Krečič; arhitektke in spomeniške konservatorke Nataše, poročene Štupar Šumi, ter zdravnice Andreje, poročene Pipp. Spregovorili bodo tudi o svojih starših. Oče teh šestih otrok, gradbeni inženir in projektant Anton Suhadolc, je bil dve desetletji pred drugo svetovno vojno statik in vodja gradbišč pri največjih projektih arhitekta Jožeta Plečnika (gradnja cerkve v Šiški, stadiona ...) ter Plečnikov tesen prijatelj, obenem pa je samostojno ustvaril tudi več zgradb v Ljubljani. Mama, učiteljica Natalija, izhaja iz v naše kraje davno priseljene italijanske rodbine Sartori, oče pa po mamini strani iz prav tako italijanske družine Peruzzi, v kateri sta bila najbolj znana praded Martin Peruzzi, ki je leta 1875 prvi opozoril strokovnjake Deželnega muzeja Rudolfinum (danes Narodnega muzeja) na zanimive najdbe ostankov kolišč na Barju, ter njegov sin, kipar Svitoslav Peruzzi. Brata Anton in Matija Suhadolc sta bila rojena v desetletju pred drugo svetovno vojno, najmlajši Janez pa med njo. Vsak od bratov je imel zanimivo in ustvarjalno življenjsko pot. Njihove pripovedi v Spominih spremlja na stotine fotografij iz javnih in zasebnih virov. Številne med njimi so bile le redko objavljene. Nekatere fotografije v oddaji pa so bile objavljene prvič. Videti bo mogoče tudi posnetke iz arhivskih dokumentarnih filmov. Spet se napoveduje privlačna freska nekdanjih časov.

Bratje Suhadolc: Matija Suhadolc, 1. del

O svojih spominih bodo pripovedovali trije bratje Suhadolc: najmlajši Janez, legendarni profesor prostoročnega risanja na Fakulteti za arhitekturo, ki je zasnoval in izdelal tudi več sto stolov; Matija, prav tako arhitekt, ki je med drugim avtor načrtov za ureditev številnih samostanskih knjižnic na Slovenskem; in najstarejši, prof. dr. Anton, upokojeni profesor matematike na ljubljanski univerzi ter tudi navdušen botanik, preučevalec in zbiralec različnih vrst lesa. Med drugim se bodo spomnili svojih treh že pokojnih sestra, psihologinje Mete, poročene Krečič; arhitektke in spomeniške konservatorke Nataše, poročene Štupar Šumi, ter zdravnice Andreje, poročene Pipp. Spregovorili bodo tudi o svojih starših. Oče teh šestih otrok, gradbeni inženir in projektant Anton Suhadolc, je bil dve desetletji pred drugo svetovno vojno statik in vodja gradbišč pri največjih projektih arhitekta Jožeta Plečnika (gradnja cerkve v Šiški, stadiona ...) ter Plečnikov tesen prijatelj, obenem pa je samostojno ustvaril tudi več zgradb v Ljubljani. Mama, učiteljica Natalija, izhaja iz v naše kraje davno priseljene italijanske rodbine Sartori, oče pa po mamini strani iz prav tako italijanske družine Peruzzi, v kateri sta bila najbolj znana praded Martin Peruzzi, ki je leta 1875 prvi opozoril strokovnjake Deželnega muzeja Rudolfinum (danes Narodnega muzeja) na zanimive najdbe ostankov kolišč na Barju, ter njegov sin, kipar Svitoslav Peruzzi. Brata Anton in Matija Suhadolc sta bila rojena v desetletju pred drugo svetovno vojno, najmlajši Janez pa med njo. Vsak od bratov je imel zanimivo in ustvarjalno življenjsko pot. Njihove pripovedi v Spominih spremlja na stotine fotografij iz javnih in zasebnih virov. Številne med njimi so bile le redko objavljene. Nekatere fotografije v oddaji pa so bile objavljene prvič. Videti bo mogoče tudi posnetke iz arhivskih dokumentarnih filmov. Spet se napoveduje privlačna freska nekdanjih časov.

Bratje Suhadolc: Janez Suhadolc, 4. del

O svojih spominih bodo pripovedovali trije bratje Suhadolc: najmlajši Janez, legendarni profesor prostoročnega risanja na Fakulteti za arhitekturo, ki je zasnoval in izdelal tudi več sto stolov; Matija, prav tako arhitekt, ki je med drugim avtor načrtov za ureditev številnih samostanskih knjižnic na Slovenskem; in najstarejši, prof. dr. Anton, upokojeni profesor matematike na ljubljanski univerzi ter tudi navdušen botanik, preučevalec in zbiralec različnih vrst lesa. Med drugim se bodo spomnili svojih treh že pokojnih sestra, psihologinje Mete, poročene Krečič; arhitektke in spomeniške konservatorke Nataše, poročene Štupar Šumi, ter zdravnice Andreje, poročene Pipp. Spregovorili bodo tudi o svojih starših. Oče teh šestih otrok, gradbeni inženir in projektant Anton Suhadolc, je bil dve desetletji pred drugo svetovno vojno statik in vodja gradbišč pri največjih projektih arhitekta Jožeta Plečnika (gradnja cerkve v Šiški, stadiona ...) ter Plečnikov tesen prijatelj, obenem pa je samostojno ustvaril tudi več zgradb v Ljubljani. Mama, učiteljica Natalija, izhaja iz v naše kraje davno priseljene italijanske rodbine Sartori, oče pa po mamini strani iz prav tako italijanske družine Peruzzi, v kateri sta bila najbolj znana praded Martin Peruzzi, ki je leta 1875 prvi opozoril strokovnjake Deželnega muzeja Rudolfinum (danes Narodnega muzeja) na zanimive najdbe ostankov kolišč na Barju, ter njegov sin, kipar Svitoslav Peruzzi. Brata Anton in Matija Suhadolc sta bila rojena v desetletju pred drugo svetovno vojno, najmlajši Janez pa med njo. Vsak od bratov je imel zanimivo in ustvarjalno življenjsko pot. Njihove pripovedi v Spominih spremlja na stotine fotografij iz javnih in zasebnih virov. Številne med njimi so bile le redko objavljene. Nekatere fotografije v oddaji pa so bile objavljene prvič. Videti bo mogoče tudi posnetke iz arhivskih dokumentarnih filmov. Spet se napoveduje privlačna freska nekdanjih časov.

Dokumentarci

Predlogi

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Več

Več

Več

Več

Več

Čakalna vrsta

Prispevki

Sorodni prispevki