Evropska četrt, 4/6

Nekdaj so bile za geografe stvari preproste. Celine, države in ozemlja so med seboj ločevale jasne meje in vse je bilo v najlepšem redu. A globalizacija je to postavila na glavo. Množični turizem in splet so te meje zabrisali. In kaj zdaj? Geograf Michel Lussault nas v dokumentarni seriji povabi na potovanje po nekaterih najbolj prepoznavnih krajih na svetu, ki jih je sam poimenoval »urbana mravljišča«. Ta območja so nekakšen svet v malem: talilni lonci, kjer lahko na lastne oči spoznamo razsežnosti in krhkost globalizacije. 4. del: Evropska četrt V četrtem delu dokumentarne serije se odpravimo v precej neobičajno urbano mravljišče: Evropsko četrt v Bruslju. Na tem območju belgijske prestolnice domujejo najpomembnejše evropske ustanove, v katerih dela na tisoče ljudi iz vseh držav članic Evropske unije. A vendar je ta četrt, ki je zrasla po sili razmer v drugi polovici dvajsetega stoletja, ovita v tančico skrivnosti in kljub izjemnemu geopolitičnemu pomenu še vedno ne diha z mestom, ki jo obdaja. HYPERPLACES / Francija / 2023 / Režija: Sylvain Bergère, Juliette Garcias in Floriane Devigne

Velike pustolovščine v puščavi Gobi z Nickom Knowlesom, 3/3

Čeprav je Mongolija petkrat večja od Britanije, tam živi le 3,5 milijona ljudi. Južni del te redko poseljene azijske države zavzema puščava Gobi, ki pa je vse prej kot neprivlačna pustinja. Nick Knowles bo na svojem potovanju spoznaval gostoljubnost tamkajšnjih prebivalcev, bogato zgodovino dežele, zanimive običaje in nenavadne jedi, pa tudi osupljivo pokrajino, čez katero so pred davnimi časi galopirale mongolske horde, ki so si pod Džingiskanom podjarmile velik del Azije. 3. del: V zadnjem delu serije Nick raziskuje mongolsko prestolnico Ulan Bator z okolico. Tam spozna mojstra grlenega petja, ki ga pospremi na pomemben nomadski obred prvega striženja las. Tam Nick pokusi tudi zloglasno fermentirano kobilje mleko. V revnem predmestju Ger obišče šamana, nato pa še priljubljenega mongolskega raperja. Pot sklene ob vznožju kipa mogočnega Džingiskana, čigar vpliv je opazen tudi še danes v sodobni Mongoliji. BIG ADVENTURES: INTO THE GOBI DESERT WITH NICK KNOWLES / Velika Britanija / 2023 / Režija: Ben Southwell

Samo skupaj

Dokumentarna oddaja pokaže povezanost papeža Frančiška s slehernikom. Leta 2015 se je ob jubileju usmiljenja papež odločil za tesna, pristna srečanja z verniki; od tedaj jih je ob petkih usmiljenja redno obiskoval – nenajavljen je pozvonil na njihova vrata, srečal se je tudi z zaporniki, migranti, odvisniki od mamil, nekdanjimi prostitutkami, varovanci domov za ostarele. Snidenja so prežemala čustva sreče in hvaležnosti, izzvala so solze in smeh in ponudila priložnost za globlje premišljevanje. ONLY TOGETHER / SOLO INSIEME / Italija / 2020 / Režija: Gualtiero Peirce

Samostan Stična - zakladnica stoletij

Dokumentarna oddaja ''Samostan Stična – zakladnica stoletij'', ki je nastala v Uredništvu izobraževalnih oddaj, predstavlja Stično kot stoletno duhovno, gospodarsko, kulturno in umetnostno središče. Ustvarjalci so želeli predstaviti zgodovino opatije in cistercijanskega reda, poseben poudarek pa je na arhitekturnih in likovnih zakladih samostana, cerkve in Muzeja krščanstva na Slovenskem. Zgodbo so sooblikovali gostje v oddaji: opat Maksimilijan File, direktorica Muzeja krščanstva na Slovenskem Nataša Polajnar Frelih ter umetnostni zgodovinarji Mija Oter Gorenčič, Katra Meke in Luka Vidmar. V oddaji je nastopil tudi Ingenium ensemble, ki je z moteti Jacobusa Gallusa glasbeno dopolnil zgodbo o slovitem dolenjskem cistercijanskem samostanu. Oddaja bo obogatila prazničen velikonočni program na TV Slovenija, njeni ustvarjalci pa so scenarist Andrej Doblehar, režiser Božo Grlj, snemalec Artur Rutar.

Voda, 3/6

V šestih epizodah dokumentarne serije Sesalci bomo videli, kako so sesalci izrabili prednosti vseh večjih okolij na Zemlji. Odkar se je pred 66 milijoni let končala vladavina dinozavrov, so zavzeli skoraj vse kotičke sveta. To jim je uspelo z neverjetno prilagodljivostjo, edinstveno družabnostjo in neprekosljivim umom, ki omogoča učenje, pomnjenje, reševanje problemov, starševstvo in sodelovanje. Danes jih najdemo v vseh morjih in na vseh celinah. 3. del: Voda Le redkim sesalcem je uspelo pretrgati vse vezi s kopnim, tako da živijo le v vodi. To je namreč izjemno zahteven izziv za živali, ki dihajo zrak. Tisti, ki jim je to uspelo, so med najpametnejšimi sesalci in so sposobni navezati presenetljive stike ne le med seboj, temveč tudi z drugimi vrstami. MAMMALS / Velika Britanija / 2024 / Režija: Daniel Rasmussen

Kiti, varuhi planeta

V filmu, ki je bil posnet po navdihu pesmi Heathcotea Williamsa Whale Nation, spremljamo prvoosebno pripoved kita grbavca, ki nam razkriva, kako pomembno vlogo imajo ti orjaški sesalci na modrem planetu. Že več kot 50 milijonov let ohranjajo ekosistem v ravnovesju. Skrbijo, da na Zemlji lahko dihamo. V morju se med seboj sporazumevajo, pojejo, radi pa prisluhnejo tudi novim melodijam, ki si jih nato zapišejo v spomin in predajajo novim rodovom. Dokler se ni pojavil človek, niso imeli sovražnika. S človekovim napredkom in razvojem industrije so ti morski velikani začeli izginjati. Film, ki ga bogatijo izjemni posnetki podvodnega življenja, gledalce poziva k ukrepom za zaščito morij in bitij, ki v njih živijo. LES GARDIENNES DE LA PLANETE / WHALE NATION / Francija / 2022 / Režija: Jean-Albert Lièvre

Times Square, 3/6

Nekdaj so bile za geografe stvari preproste. Celine, države in ozemlja so med seboj ločevale jasne meje in vse je bilo v najlepšem redu. A globalizacija je to postavila na glavo. Množični turizem in splet so te meje zabrisali. In kaj zdaj? Geograf Michel Lussault nas v dokumentarni seriji povabi na potovanje po nekaterih najbolj prepoznavnih krajih na svetu, ki jih je sam poimenoval »urbana mravljišča«. Ta območja so nekakšen svet v malem: talilni lonci, kjer lahko na lastne oči spoznamo razsežnosti in krhkost globalizacije. 3. del: Times Square V tretjem delu dokumentarne serije se odpravimo na kraj, ki s svetlobnimi zasloni že več desetletij privablja obiskovalce z vsega sveta: trg Times Square v New Yorku. Geograf Michel Lussault nam predstavi rojstvo, razcvet, zaton in vnovični vzpon tega urbanega mravljišča, ki slovi po kričečih zaslonih, na katerih se dan in noč vrtijo dih jemajoča oglasna sporočila. A kot velja za številne tovrstne kraje, se tudi na Times Squaru blišč prepleta z bedo, vendar pa te obiskovalci, zaslepljeni s svetlobo oglasnih zaslonov, ki tratijo ogromno električne energije, marsikdaj ne opazijo. HYPERPLACES / Francija / 2023 / Režija: Sylvain Bergère, Juliette Garcias in Floriane Devigne

Lurd – uganka nerazložljivih ozdravitev

Lurd je že več kot 160 let eden najpomembnejših in najskrivnostnejših svetih krajev krščanstva, kamor vsako leto priroma skoraj štiri milijone romarjev. Lurški čudeži so se začeli v 19. stoletju z eno najneverjetnejših in najskrivnostnejših zgodb, zgodbo Bernadette Soubirous, znane kot Bernardka Lurška. Leta 1858 naj bi se ji v skalni votlini Massabielle v Lurdu prikazala Devica Marija in ji pokazala izvir čudežne vode. Število ozdravitev se je hitro povečalo. Poročali so o ozdravitvi tuberkuloze, slepote, zlomljenih kosti ... V več kot 160 letih so potrdili 70 ozdravitev, ki jih ni mogoče razložiti z znanostjo. Zato so v Lurdu ustanovili poseben Medicinski urad, ki ga sestavljajo neodvisni strokovnjaki. LOURDES: FAITH IN MIRACLES / LOURDES: L'ÉNIGME DES GUÉRISONS INEXPLIQUÉES / Francija / 2023 / Režija: Blandine Josselin

Ikea – gospodarica gozdov

Ikea je vodilni svetovni proizvajalec pohištva. Da bi prodajal svoje izdelke po vsem svetu, ta švedski velikan vsako leto porabi 20 milijonov kubičnih metrov lesa. To pomeni eno drevo vsaki dve sekundi. Podjetje s prometom 46 milijard evrov se sicer oglašuje kot odgovorna, okolju prijazna družba, vendar je resničnost precej drugačna. Avtorji oddaje so več kot leto dni z mednarodno preiskavo sledili Ikejini proizvodni verigi od švedskih gozdov in brazilskih plantaž do obal Nove Zelandije ter prostranih območij Poljske in Romunije. Dokumentarna oddaja Ikea – gospodarica gozdov razkriva povezave med pohištveno multinacionalko in intenzivnim, nenadzorovanim izkoriščanjem lesa. Ugotavlja, kako znamka z rumeno-modrim logotipom prispeva k uničevanju biotske raznovrstnosti po svetu in spodbuja nezakonito trgovino z lesom. Pogoji proizvodnje so na primer v Romuniji, kjer je Ikea lastnica 50 000 hektarov gozda, katastrofalni, aktivisti pa v boju proti gozdarski mafiji tvegajo svoja življenja. Dokumentarna oddaja razkriva neverjetno širitev diskretnega plenilca lesa, ki se polašča omejenega vira, ključnega v boju proti podnebnim spremembam. IKEA, THE TREE HUNTER / Francija / 2023 / Režija: Xavier Deleu, Marianne Kerfriden

Skriti obraz scientologije

Dokumentarna oddaja razkriva neznani obraz scientološke cerkve, ki jo je leta 1953 ustanovil ameriški pisec znanstvene fantastike, L. Ron Hubbard. Gibanje je v ZDA in Avstraliji priznano kot religija, drugod pa večinoma velja za sekto ali kult. Ta skrivnostna organizacija, znana po gorečih slavnih privržencih, kot sta John Travolta in Tom Cruise, naj bi si, kot sama pravi, prizadevala za srečo človeštva, za svet brez vojn, kriminala in norosti, razočarani nekdanji člani pa pričajo o povsem drugačni resničnosti, polni nasilja, zlorab, dvoličnosti in finančnega izžemanja svojih pripadnikov. THE HIDDEN FACE OF SCIENTOLOGY / SCIENTOLOGIE, LA FIN DE L'OMERTA / Francija / 2023 / Režija: Cyril Vauzelle

Samostan Stična - zakladnica stoletij

Dokumentarna oddaja ''Samostan Stična – zakladnica stoletij'', ki je nastala v Uredništvu izobraževalnih oddaj, predstavlja Stično kot stoletno duhovno, gospodarsko, kulturno in umetnostno središče. Ustvarjalci so želeli predstaviti zgodovino opatije in cistercijanskega reda, poseben poudarek pa je na arhitekturnih in likovnih zakladih samostana, cerkve in Muzeja krščanstva na Slovenskem. Zgodbo so sooblikovali gostje v oddaji: opat Maksimilijan File, direktorica Muzeja krščanstva na Slovenskem Nataša Polajnar Frelih ter umetnostni zgodovinarji Mija Oter Gorenčič, Katra Meke in Luka Vidmar. V oddaji je nastopil tudi Ingenium ensemble, ki je z moteti Jacobusa Gallusa glasbeno dopolnil zgodbo o slovitem dolenjskem cistercijanskem samostanu. Oddaja bo obogatila prazničen velikonočni program na TV Slovenija, njeni ustvarjalci pa so scenarist Andrej Doblehar, režiser Božo Grlj, snemalec Artur Rutar.

Varuhi narave, 5. del

Spoštovanje in varovanje narave je iz dneva v dan vse bolj v ospredju naših odločitev. Na različnih področjih naših dejavnosti si posamezniki, družine, društva, podjetja, javni zavodi in izobraževalne institucije že dolgo prizadevajo za ohranjanje, varovanje in izboljšanje stanja narave. Serija Varuhi narave predstavlja, na kakšne načine se v Sloveniji udejanja naravovarstveno naravnan odnos do sveta, ki ni neizčrpna podlaga človeški civilizaciji. Prinaša uvid, katera dejstva, pristopi, inovacije ter strokovni, etični in ne nazadnje ekonomski razmisleki so podlaga uspešnega varovanja narave in novih pozitivnih premikov k trajnosti planeta. Tokrat: reka Sava je najdaljša reka v Sloveniji in več kot polovica slovenskega ozemlja je njeno porečje. Kljub precejšnjim regulacijam vse od 18. stoletja dalje in industrijskemu razvoju ob njenem toku je danes še vedno reka s presežki. Povsod tam, kjer je ne pregrajujejo jezovi hidroelektrarn, je biotska pestrost reke in obrežnih habitatov, ki jih je ustvarjala v tisočletjih po ledeni dobi, velika in dragocena, varuje jo tudi Natura 2000. Varuhi narave nam razkrijejo le delček te pestrosti, v ospredje pa postavijo kralja slovenskih vod, sulca. Sava ima prav v srednjem toku še vedno dovolj raznolikih habitatov, da se ta krovni plenilec uspešno drsti, skriva, lovi in prehranjuje. A strokovnjaki ugotavljajo, da nove in nove hidroelektrarne nepovratno spreminjajo hidrološke razmere Save v vplivnem območju pregrad, to pa vodi v uničenje in izginotje pestrosti v njenih vodah, na njenih bregovih in v pečinah sotesk. Scenarij: Aleša Valič Režija: Valentin Pečenko

Sara, Moon, Andrej

Serija SAMOSVOJI prikazuje osebne zgodbe ustvarjalnih posameznikov, katerih stališča in način izražanja dvigajo prah v njihovi okolici. Sara França je uspešna modna oblikovalka, žrtev mačističnega bivšega fanta, ki se bori za žensko opolnomočenje, enakost spolov in priznanje njene družine. Režija: Bruno Correia Moon Belhaj Moon je tatoo umetnik navdihnjen ob temi. Kot nekdo, ki se je počutil odtujenega v svoji okolici in kulturi, je našla podobno misleče na spletu. Svet glasbe, svobodna spolnost in temna estetika, so stvari, ki jih deli s somišljeniki, kar pa se spopada z prepričanji njene družine. Režiser: Rishi Chamman Andrej Bezjak: Glasbenik, tradicionalno katoliško vzgojen, raziskuje nekatere dileme družbe, razpete med individualno usmiljenostjo in splošnim nasiljem. Odgovore na svoja vprašanja najde v duhovni tradiciji Hare Krišna gibanja in pri pisanju glasbe s transcendentalnim sporočilom. Je tu prostor za metal glasbo, ki jo igra s svojimi prijatelji? Režija: Barbara Jakše

Gozdni ekosistem

Gozd je največji kopenski ekosistem in bivališče velikega števila najrazličnejših bitij, ki so med seboj povezana in odvisna drug od drugega. Rastline so edina bitja, ki lahko sama proizvajajo hrano – zase in za druge. Glive lahko s kilometrskimi mrežami micelija rastline povezujejo med seboj. Živali pa bi lahko opisali kot potrošnike v gozdu – vendar take, ki so ključni za ravnovesje v tem naravnem ekosistemu. Scenarij: Ana Dular Radovan Režija: Aleksandra Vokač

Gozd in človek

Človek in gozd sta povezana že tisočletja. Tudi danes smo ljudje še vedno odvisni od tega naravnega okolja – a ne samo, ker uravnava klimo, proizvaja zrak, čisti vodo, temveč je gozd lahko naš zdravnik, učitelj, naš navdih. Kako dobro bo opravljal vse te svoje »naloge«, pa je odvisno tudi od nas. Ohranjanje gozdnih ekosistemov je danes močno odvisno prav od nas. Scenarij: Ana Dular Radovan Režija: Aleksandra Vokač

Neverjetni gozd

Najštevilnejša bitja na planetu so drevesa. Ta trenutek jih raste kar tri bilijone – to je približno 400 dreves na vsakega človeka. Večina teh bitij raste v gozdu, kjer so razvila neverjetne sposobnosti. Lahko se branijo pred sovražniki, komunicirajo med sabo, izmenjujejo hranila, lahko se povežejo v mikorizno mrežo, morda lahko celo mislijo in čutijo.

Vmesni čas

Dokumentarni esej Vmesni čas je zapis o času, ki si ga nihče ni želel, o času pandemije, ki je spremenila naša življenja na prej in potem. To je filmski pogled na čas med prej in potem. Če bo potem sploh še prišel. Posnetki predstavljajo razmišljanja ljudi v trenutku, ko je bila zaradi koronavirusa v naši življenjski okolici razglašena pandemija. V prvih dneh je snemanje potekalo še v živo, potem samo še po internetu in telefonu, še malo kasneje tako, da so se govorci sami posneli doma in posnetek poslali avtorju filma. Kaj razmišljamo, ko smo v samo izolaciji? Kako se počutimo v času, ki se je še ne tako dolgo nazaj zdel kot slab znanstveno fantastičen film? Nas je strah? Mislimo na prihodnost? Kakšna bo, ko bo enkrat končno prišla? Pričevanja ljudi so različna, nekateri povedo veliko, nekateri zelo malo, večina pričevanj pa je usmerjena v prihodnost, kaj se lahko iz tega vmesnega časa naučimo in kako lahko zaradi tega tudi bolje živimo. O svojih strahovih in upih so razmišljali Patricija Maličev, Miha Šalehar, Maja Novak, Vasko Atanasovski, Lenart Kučić, in številni drugi bolj ali manj znani Slovenci. Dokumentarni film Vmesni čas je melanholična pripoved z elementi humorja. Scenarist in režiser je Dušan Moravec.

Lipa

Lipa je eden od simbolov slovenstva. O njenem pomenu pričajo tudi spomini domačinov pod krošnjami lip, od naše najstarejše, okoli 700-letne Najevske lipe do zahvalne lipe v Budni vasi. Ob vaških, turških in hišnih lipah ima posebno mesto osamosvojitvena lipa. Pomen in vlogo lipe nekoč in danes predstavljajo utrinki iz različnih časovnih obdobij. Kot prepoznavni znak domoljubja jo med drugim najdemo v umetniških slikah in pesmih. Tako lahko v filmu prisluhnemo s čustvenim nabojem prežeti izvedbi skladbe Lipa zelenela je iz leta 1941, ki ji je sledil kulturni molk. Poleg Gasparijeve slike Rej pod lipo in lipe kot nesojene denarne enote nas na lipo spomnijo tudi posnetki iz časa, ko je lipov list postal turistični simbol. Pogled na lipo z očmi domačinov, ki skrb in ljubezen do nje prenašajo iz roda v rod, dopolnjujejo tisti, ki lipo poznajo tudi po strokovni, gozdarski, etnološki, sociološki in muzikološki plati. Scenarij: Milica Prešeren, režija: Primož Meško. Dokumentarna serija Tipično slovensko ponuja vpogled v slovensko tradicijo, kulturo, nacionalno in naravno bogastvo, našo dediščino in tudi v družbo, dogajanje danes, dosežke na različnih področjih, na tisto, na kar smo ali bi morali biti ponosni, po čemer smo prepoznavni, posebni in edinstveni. Serija je doslej že predstavila slovenski kozolec, harmoniko, dvojino, Martina Krpana, kranjsko klobaso, zavist, lipicance, velike uspehe male dežele, nagelj, kurenta, človeško ribico in Janeza. Pridružuje se jim nova epizoda: Lipa. Vse pretekle so na ogled v TV-aplikaciji RTV 365. Scenaristka in urednica serije, ki nastaja v Uredništvu izobraževalnih oddaj Kulturno-umetniškega programa TV Slovenija, je Milica Prešeren.

Janez

Kdaj in zakaj so Slovence začeli klicati Janezi? Od kod izvira etnični stereotip, predstava o pridnem in poštenem, a tudi hlapčevskem Janezu? Kdaj so se uveljavili kranjski Janezi, kakšno moč in priljubljenost so dobili v glasbi? In kaj Janezi pravijo o sebi? Svoje misli med drugim razkrivata dramski igralec Janez Škof in Janez Colnar, osmi Janez v družini, v kateri se to ime prvorojenca prenaša iz roda v rod. V objektiv fotoaparata tipično slovenske Janeze lovijo dijaki SŠOF-ja, kulturološki in etimološki razmislek pa prispevata dr. Ksenija Šabec in akad. prof. dr. Marko Snoj. Scenarij Milica Prešeren, režija: Božo Grlj. Dokumentarna serija Tipično slovensko ponuja vpogled v slovensko tradicijo, kulturo, nacionalno in naravno bogastvo, našo dediščino in tudi v družbo, dogajanje danes, dosežke na različnih področjih, na tisto, na kar smo ali bi morali biti ponosni, po čemer smo prepoznavni, posebni in edinstveni. Serija je doslej že predstavila slovenski kozolec, harmoniko, dvojino, Martina Krpana, kranjsko klobaso, zavist, lipicance, velike uspehe male dežele, nagelj, kurenta in človeško ribico. Pridružuje se jim nova epizoda: Janez. Vse pretekle so na ogled v TV-aplikaciji RTV 365. Scenaristka in urednica serije, ki nastaja v Uredništvu izobraževalnih oddaj Kulturno-umetniškega programa TV Slovenija, je Milica Prešeren.

Jurij Kalan

JURIJ KALAN nas zapelje v intimni svet, med družinske člane in domače živali: pse in pujsa. Okoli različnih omizij posedajo prijatelji, praznujejo rojstne dneve, spremljajo nogomet, otroci zrejo v telefone ali poležavajo po tleh. Hodijo na sprehode k Savi, kjer iščejo zanimive kamne. Jurij si pri sestavljanju kompozicij pomaga s fotografijo in iz številnih podob sestavlja popačeno mentalno sliko vsakdana. Kadar v formatu slike ni dovolj prostora, portretirancu s poudarjeno glavo preprosto skrajša noge, da ga spravi na platno celega. V prostem času pa izdeluje duhovite skupinske portrete, pastirske rezbarije. Dokumentarna serija Zapeljevanje pogleda nastaja od leta 2007. Doslej se je v njej predstavilo več kot 60 sodobnih slovenskih likovnih umetnikov. scenarist, režiser in montažer: Amir Muratović direktor fotografije in snemalec: Andrej Lupinc

Astronomija

Kurent

Ne glede na muhavost letnih časov kurent vsako leto ob istem času odganja zimo in zlo ter kliče pomlad in dobro letino. Kljub temu naš najbolj množičen tradicionalen pustni lik ni več, kar je bil. Če so kurenti včasih hodili le po vaseh in so njihovi obhodi vpisani na Unescov seznam nesnovne kulturne dediščine, jih zdaj pogosto vidimo tudi v mestih in karnevalskih povorkah. Njihov divji ples in ropot zvoncev je v preteklosti podkrepila strah vzbujajoča oprava, danes pa, kot bi tekmovali, čigava je lepša. Pa še nadene si jo lahko vsak, čeprav je to bila nekoč domena le neporočenih moških. Kaj je ostalo in kaj nastalo iz tega simbola slovenske identitete? Kje je domovina pernatih in kje rogatih kurentov? Zgodba o fantu, ki si prvič nadene kurentovo kapo in o kurentovanju nekoč in danes. S strokovno besedo jo pospremita Andrej Brence, etnolog in kustos iz Pokrajinskega muzeja Ptuj-Ormož in dr. Aleš Gačnik, etnolog in sociolog kulture. scenarij: Milica Prešeren režija: Primož Meško.

Dijaški film, 2. del

Avtorji izobraževalno-dokumentarne serije Kdo se boji slovenščine si prizadevajo najti zanimive načine za raziskovanje slovenščine in ustvarjanje v maternem jeziku. V ospredju zadnjih dveh delov je filmska ustvarjalnost mladih. Slavistično društvo Slovenije, natančneje sekcija Znanost mladini, namreč že dobro desetletje pripravlja tekmovanje Slovenščina ima dolg jezik. Tako spodbuja filmsko ustvarjalnost med osnovnošolci in dijaki ter krepi njihovo zanimanje za književnost. Mladi se namreč preizkušajo v izdelavi kratkih filmov po izbranih literarnih predlogah. Spoznali bomo dijaški filmski ekipi, katerih filma sta bila lani nagrajena v kategoriji 1. in 2. letnikov. Prvo mesto je osvojil film SKOK dijakov 1. letnika Gimnazije Celje – center. Po literarni predlogi Nataše Konc Lorenzutti z naslovom GREMO MI V TRI KRASNE ga je režirala dijakinja Nuša Bohak. Priznanje za posebne dosežke pa so prejeli dijaki 2. letnika Ekonomske šole Novo mesto za film Zadnje sporočilo. Film je nastal po literarni predlogi Mateje Gomboc z naslovom BALADA O DREVESU, režirala ga je dijakinja Anja Tomanič. Oba filma gledalca posredno ali neposredno seznanita s čedalje bolj razširjeno problematiko samomora in tesnobe med mladimi. V prvem delu spremljamo filmsko ustvarjanje dijakov – priprave, delo z mentorji, snemanje, montažo. V drugem delu pa mladi režiserki predstavita filma avtoricama literarnih predlog Nataši Konc Lorenzutti in Mateji Gomboc. Scenarij in režija: Maja Pavlin.

Murska Sobota, dokumentarna serija, 25. del

Sedmo sezono dokumentarne serije Mestne promenade, v kateri avtor in voditelj Andrej Doblehar že vrsto let predstavlja kulturno dediščino in tradicionalen utrip slovenskih mest, začenjamo s predstavitvijo Murske Sobote. Zgodovinsko in sodobno središče Prekmurja je bilo stoletja pod madžarsko oblastjo in kulturnim vplivom, kar je zaznamovalo tudi razvoj in podobo mesta. Predstavili bomo osrednje kulturne spomenike: grad, evangeličansko cerkev, katoliško stolnico, secesijsko in modernistično arhitekturo. Mesto nam bosta pomagala odkrivati zgodovinarka in dolgoletna direktorica Pomurskega muzeja Metka Fujs ter pisatelj in Prešernov nagrajenec Feri Lainšček. Režiser: Božo Grlj

Brežice, dokumentarna serija, 28. del

V sedmi sezoni Mestnih promenad je poudarek na gradovih, kar bo tudi osrednja tema oddaje o Brežicah. Obmejno mesto je bilo stoletja pod oblastjo nadškofov iz Salzburga, njihovo srednjeveško utrdbo pa so v renesansi nadomestili z novim dvorcem, ki so ga lastniki iz rodbine Attems kasneje barokizirali. Po zbirkah Posavskega muzeja nas bo vodila direktorica Alenka Černelič Krošelj, zgodovino izgnancev bo predstavila zgodovinarka Nataša Šekoranja, o zbiranju razglednic pa bo spregovoril Konrad Kajtna. Ob letošnji petdeseti obletnici smrti slikarja Staneta Kregarja pa bomo predstavili tudi njegovo likovno opremo brežiške župnijske cerkve. Avtor in voditelj: Andrej Doblehar Režiser: Božo Grlj

Galileo

Več

Evropska četrt, 4/6

Nekdaj so bile za geografe stvari preproste. Celine, države in ozemlja so med seboj ločevale jasne meje in vse je bilo v najlepšem redu. A globalizacija je to postavila na glavo. Množični turizem in splet so te meje zabrisali. In kaj zdaj? Geograf Michel Lussault nas v dokumentarni seriji povabi na potovanje po nekaterih najbolj prepoznavnih krajih na svetu, ki jih je sam poimenoval »urbana mravljišča«. Ta območja so nekakšen svet v malem: talilni lonci, kjer lahko na lastne oči spoznamo razsežnosti in krhkost globalizacije. 4. del: Evropska četrt V četrtem delu dokumentarne serije se odpravimo v precej neobičajno urbano mravljišče: Evropsko četrt v Bruslju. Na tem območju belgijske prestolnice domujejo najpomembnejše evropske ustanove, v katerih dela na tisoče ljudi iz vseh držav članic Evropske unije. A vendar je ta četrt, ki je zrasla po sili razmer v drugi polovici dvajsetega stoletja, ovita v tančico skrivnosti in kljub izjemnemu geopolitičnemu pomenu še vedno ne diha z mestom, ki jo obdaja. HYPERPLACES / Francija / 2023 / Režija: Sylvain Bergère, Juliette Garcias in Floriane Devigne

Velike pustolovščine v puščavi Gobi z Nickom Knowlesom, 3/3

Čeprav je Mongolija petkrat večja od Britanije, tam živi le 3,5 milijona ljudi. Južni del te redko poseljene azijske države zavzema puščava Gobi, ki pa je vse prej kot neprivlačna pustinja. Nick Knowles bo na svojem potovanju spoznaval gostoljubnost tamkajšnjih prebivalcev, bogato zgodovino dežele, zanimive običaje in nenavadne jedi, pa tudi osupljivo pokrajino, čez katero so pred davnimi časi galopirale mongolske horde, ki so si pod Džingiskanom podjarmile velik del Azije. 3. del: V zadnjem delu serije Nick raziskuje mongolsko prestolnico Ulan Bator z okolico. Tam spozna mojstra grlenega petja, ki ga pospremi na pomemben nomadski obred prvega striženja las. Tam Nick pokusi tudi zloglasno fermentirano kobilje mleko. V revnem predmestju Ger obišče šamana, nato pa še priljubljenega mongolskega raperja. Pot sklene ob vznožju kipa mogočnega Džingiskana, čigar vpliv je opazen tudi še danes v sodobni Mongoliji. BIG ADVENTURES: INTO THE GOBI DESERT WITH NICK KNOWLES / Velika Britanija / 2023 / Režija: Ben Southwell

Zvezde velikega platna: Sidney Poitier

O največjih filmskih igralcih, njihovi karieri, zasebnem življenju in o pomenu njihovega ustvarjalnega dela za zgodovino filma govorijo pronicljivi poznavalci sedme umetnosti. Med njimi sta Derek Malcolm, dolgoletni filmski kritik pri britanskem dnevniku Guardian, in Ian Nathan, filmski publicist in nekdanji urednik pri britanski filmski reviji Empire. Epizoda: SIDNEY POITIER Sidney Poitier, ki je umrl 6. januarja 2022, ima v zgodovini ameriškega filma in kulture častno mesto. Bil je prvi temnopolti igralec, ki je prejel oskarja za najboljšo glavno vlogo. Njegova kariera je bila polna pomembnih vlog, ki so imele v času boja za pravice temnopoltih subverziven naboj. Sistematično je zavračal vloge, ki so utrjevale žaljive rasistične stereotipe, in v številnih kultnih klasikah iz 60. in 70. let ustvaril edinstveni tip temnopoltega junaka, ki je bil inteligenten in dostojanstven, prodoren in uporniški. Izvirni naslov: DISCOVERING FILM / Britanska dokumentarna oddaja, 2015 / Režija: Lyndy Saville / Nastopajo: Derek Malcolm, Wendy Mitchell, Ian Nathan, Neil Norman

Samo skupaj

Dokumentarna oddaja pokaže povezanost papeža Frančiška s slehernikom. Leta 2015 se je ob jubileju usmiljenja papež odločil za tesna, pristna srečanja z verniki; od tedaj jih je ob petkih usmiljenja redno obiskoval – nenajavljen je pozvonil na njihova vrata, srečal se je tudi z zaporniki, migranti, odvisniki od mamil, nekdanjimi prostitutkami, varovanci domov za ostarele. Snidenja so prežemala čustva sreče in hvaležnosti, izzvala so solze in smeh in ponudila priložnost za globlje premišljevanje. ONLY TOGETHER / SOLO INSIEME / Italija / 2020 / Režija: Gualtiero Peirce

Voda, 3/6

V šestih epizodah dokumentarne serije Sesalci bomo videli, kako so sesalci izrabili prednosti vseh večjih okolij na Zemlji. Odkar se je pred 66 milijoni let končala vladavina dinozavrov, so zavzeli skoraj vse kotičke sveta. To jim je uspelo z neverjetno prilagodljivostjo, edinstveno družabnostjo in neprekosljivim umom, ki omogoča učenje, pomnjenje, reševanje problemov, starševstvo in sodelovanje. Danes jih najdemo v vseh morjih in na vseh celinah. 3. del: Voda Le redkim sesalcem je uspelo pretrgati vse vezi s kopnim, tako da živijo le v vodi. To je namreč izjemno zahteven izziv za živali, ki dihajo zrak. Tisti, ki jim je to uspelo, so med najpametnejšimi sesalci in so sposobni navezati presenetljive stike ne le med seboj, temveč tudi z drugimi vrstami. MAMMALS / Velika Britanija / 2024 / Režija: Daniel Rasmussen

Kiti, varuhi planeta

V filmu, ki je bil posnet po navdihu pesmi Heathcotea Williamsa Whale Nation, spremljamo prvoosebno pripoved kita grbavca, ki nam razkriva, kako pomembno vlogo imajo ti orjaški sesalci na modrem planetu. Že več kot 50 milijonov let ohranjajo ekosistem v ravnovesju. Skrbijo, da na Zemlji lahko dihamo. V morju se med seboj sporazumevajo, pojejo, radi pa prisluhnejo tudi novim melodijam, ki si jih nato zapišejo v spomin in predajajo novim rodovom. Dokler se ni pojavil človek, niso imeli sovražnika. S človekovim napredkom in razvojem industrije so ti morski velikani začeli izginjati. Film, ki ga bogatijo izjemni posnetki podvodnega življenja, gledalce poziva k ukrepom za zaščito morij in bitij, ki v njih živijo. LES GARDIENNES DE LA PLANETE / WHALE NATION / Francija / 2022 / Režija: Jean-Albert Lièvre

Reševanje Benetk

Voda je duša Benetk, a hkrati ogroža njihov obstoj. V preteklosti so poplave že velikokrat presenetile Benečane in mestu povzročile precej škode. Med pandemijo covida 19 so imeli strokovnjaki in prebivalci Benetk priložnost združiti svoje znanje in izkušnje ter obnoviti mesto in ga pripraviti na nove poplave. Pa vendar, ali je mogoče preprečiti poplave, ne da bi s tem škodovali življenju v laguni in ga ogrožali? Do kolikšne mere je mogoče posegati v naravo? SAVING VENICE / Velika Britanija / 2022 / Režija: Duncan Bulling

Zambezi

Serija opisuje tri večje svetovne reke, afriški Zambezi, eno najbolj divjih rek na svetu, na kateri so tudi slavni Viktorijini slapovi, Donavo, najbolj mednarodno reko na svetu, saj njeno porečje prepreda kar 19 držav in katere pritok je tudi Sava, ter Jukon s pestrim rastlinskim in živalskim svetom, ki že stoletja omogoča življenje staroselcem. Zambezi Mogočni Zambezi – najbolj divja afriška reka. Poplavlja neskončne ravnine, spodbudi selitev 30.000 gnujev, vasi spremeni v otoke. Ko pade v previsno globino, ustvari največjo vodno zaveso na svetu, Viktorijine slapove. Ustvari tudi Zambezijski val, izjemen izziv za deskarje. Preden konča v Indijskem oceanu, se še razlije kot ogromno umetno jezero, ob katerem živijo mogočni kričavi belorepci. EARTH'S GREAT RIVERS (II.) / Velika Britanija / 2022 / Režija: Andrew Murray

Times Square, 3/6

Nekdaj so bile za geografe stvari preproste. Celine, države in ozemlja so med seboj ločevale jasne meje in vse je bilo v najlepšem redu. A globalizacija je to postavila na glavo. Množični turizem in splet so te meje zabrisali. In kaj zdaj? Geograf Michel Lussault nas v dokumentarni seriji povabi na potovanje po nekaterih najbolj prepoznavnih krajih na svetu, ki jih je sam poimenoval »urbana mravljišča«. Ta območja so nekakšen svet v malem: talilni lonci, kjer lahko na lastne oči spoznamo razsežnosti in krhkost globalizacije. 3. del: Times Square V tretjem delu dokumentarne serije se odpravimo na kraj, ki s svetlobnimi zasloni že več desetletij privablja obiskovalce z vsega sveta: trg Times Square v New Yorku. Geograf Michel Lussault nam predstavi rojstvo, razcvet, zaton in vnovični vzpon tega urbanega mravljišča, ki slovi po kričečih zaslonih, na katerih se dan in noč vrtijo dih jemajoča oglasna sporočila. A kot velja za številne tovrstne kraje, se tudi na Times Squaru blišč prepleta z bedo, vendar pa te obiskovalci, zaslepljeni s svetlobo oglasnih zaslonov, ki tratijo ogromno električne energije, marsikdaj ne opazijo. HYPERPLACES / Francija / 2023 / Režija: Sylvain Bergère, Juliette Garcias in Floriane Devigne

Vatikan: kako so gradili sveto mesto

Vatikan je v dveh tisočletjih postal duhovni svetilnik za 1,3 milijarde katoličanov in izjemna dragocenost svetovne dediščine. Razvil se je okoli najpomembnejšega kraja – groba apostola Petra. Skromen grob je torej spodbudil vrsto veličastnih gradenj. Dokumentarna oddaja tudi z uporabo tridimenzionalne grafike ponuja pogled v skrite kotičke tega svetovnega čudesa. Osredotoča se na gradnjo in razvoj bazilike in trga sv. Petra, Sikstinske kapele, prikaže tudi vatikanske arhive, kjer hranijo za 80 kilometrov gradiva … BUILDING THE VATICAN, SECRETS BEHIND THE HOLY CITY / VATICAN, MÉGASTRUCTURES AU COEUR DE ROME / Francija / 2021 / Režija: Abdel Mostefa

Lurd – uganka nerazložljivih ozdravitev

Lurd je že več kot 160 let eden najpomembnejših in najskrivnostnejših svetih krajev krščanstva, kamor vsako leto priroma skoraj štiri milijone romarjev. Lurški čudeži so se začeli v 19. stoletju z eno najneverjetnejših in najskrivnostnejših zgodb, zgodbo Bernadette Soubirous, znane kot Bernardka Lurška. Leta 1858 naj bi se ji v skalni votlini Massabielle v Lurdu prikazala Devica Marija in ji pokazala izvir čudežne vode. Število ozdravitev se je hitro povečalo. Poročali so o ozdravitvi tuberkuloze, slepote, zlomljenih kosti ... V več kot 160 letih so potrdili 70 ozdravitev, ki jih ni mogoče razložiti z znanostjo. Zato so v Lurdu ustanovili poseben Medicinski urad, ki ga sestavljajo neodvisni strokovnjaki. LOURDES: FAITH IN MIRACLES / LOURDES: L'ÉNIGME DES GUÉRISONS INEXPLIQUÉES / Francija / 2023 / Režija: Blandine Josselin

Ikea – gospodarica gozdov

Ikea je vodilni svetovni proizvajalec pohištva. Da bi prodajal svoje izdelke po vsem svetu, ta švedski velikan vsako leto porabi 20 milijonov kubičnih metrov lesa. To pomeni eno drevo vsaki dve sekundi. Podjetje s prometom 46 milijard evrov se sicer oglašuje kot odgovorna, okolju prijazna družba, vendar je resničnost precej drugačna. Avtorji oddaje so več kot leto dni z mednarodno preiskavo sledili Ikejini proizvodni verigi od švedskih gozdov in brazilskih plantaž do obal Nove Zelandije ter prostranih območij Poljske in Romunije. Dokumentarna oddaja Ikea – gospodarica gozdov razkriva povezave med pohištveno multinacionalko in intenzivnim, nenadzorovanim izkoriščanjem lesa. Ugotavlja, kako znamka z rumeno-modrim logotipom prispeva k uničevanju biotske raznovrstnosti po svetu in spodbuja nezakonito trgovino z lesom. Pogoji proizvodnje so na primer v Romuniji, kjer je Ikea lastnica 50 000 hektarov gozda, katastrofalni, aktivisti pa v boju proti gozdarski mafiji tvegajo svoja življenja. Dokumentarna oddaja razkriva neverjetno širitev diskretnega plenilca lesa, ki se polašča omejenega vira, ključnega v boju proti podnebnim spremembam. IKEA, THE TREE HUNTER / Francija / 2023 / Režija: Xavier Deleu, Marianne Kerfriden

Skriti obraz scientologije

Dokumentarna oddaja razkriva neznani obraz scientološke cerkve, ki jo je leta 1953 ustanovil ameriški pisec znanstvene fantastike, L. Ron Hubbard. Gibanje je v ZDA in Avstraliji priznano kot religija, drugod pa večinoma velja za sekto ali kult. Ta skrivnostna organizacija, znana po gorečih slavnih privržencih, kot sta John Travolta in Tom Cruise, naj bi si, kot sama pravi, prizadevala za srečo človeštva, za svet brez vojn, kriminala in norosti, razočarani nekdanji člani pa pričajo o povsem drugačni resničnosti, polni nasilja, zlorab, dvoličnosti in finančnega izžemanja svojih pripadnikov. THE HIDDEN FACE OF SCIENTOLOGY / SCIENTOLOGIE, LA FIN DE L'OMERTA / Francija / 2023 / Režija: Cyril Vauzelle

Velike pustolovščine v puščavi Gobi z Nickom Knowlesom, 2/3

Čeprav je Mongolija petkrat večja od Britanije, tam živi le 3,5 milijona ljudi. Južni del te redko poseljene azijske države zavzema puščava Gobi, ki pa je vse prej kot neprivlačna pustinja. Nick Knowles bo na svojem potovanju spoznaval gostoljubnost tamkajšnjih prebivalcev, bogato zgodovino dežele, zanimive običaje in nenavadne jedi, pa tudi osupljivo pokrajino, čez katero so pred davnimi časi galopirale mongolske horde, ki so si pod Džingiskanom podjarmile velik del Azije. 2. del: Nick se udeleži festivala Nadam, na katerem predstavljajo starodavne veščine Džingiskanovih vojščakov, med drugim mongolsko različico rokoborbe. Spozna tudi mongolske mastife, ki jih pastirji uporabljajo za varovanje drobnice pred snežnimi leopardi in drugimi zvermi, in se loti zganjanja kamel na motorju, s čimer si prisluži svojo kamelo. Po obisku umetne oaze se poslovi od puščave Gobi in se odpravi na zahod, kjer se udeleži raftanja, sodeluje pri postavljanju nomadskega gera in lovcu z orlom pomaga uriti to veličastno ptico. BIG ADVENTURES: INTO THE GOBI DESERT WITH NICK KNOWLES / Velika Britanija / 2023 / Režija: Ben Southwell

Ruševine, vojne rane

V začetku 20. stoletja se je vojskovanje spremenilo: postalo je bolj nasilno in uničujoče kot kdaj koli prej. Ni bilo več omejeno na bojišča, začelo je neposredno vplivati na civiliste, uničevalo je mesta. Dokumentarna oddaja analizira, kakšen je pomen ruševin, ki jih spopadi puščajo za sabo. Skozi stoletje so ruševine postale sredstvo za propagando, za vzbujanje sovraštva ali za širjenje nasilja med prebivalstvom. Nekatere države so se odločile za obnovo in izbris vojne travme, druge so jih ohranile, da ne bi zamrl spomin na prizadejane grozote. RUINS: A HISTORY OF CONTEMPORARY WARFARE / RUINES, LES BLESSURES DE LA GUERRE / Francija / 2021 / Režija: Cédric Gruat

V džungli

Na bregu Soče v Gorici je spontano nastal begunski tabor, ki so ga poimenovali džungla. Skozi oči italijanske gledališke režiserke Elise Menon v filmu spoznamo prosilce za azil, ki v džungli preživljajo dneve, saj jih ljudje v mestu ne sprejmejo. Na gledališki delavnici ustvarijo predstavo, v kateri želijo gledalcem pokazati, da tujci iz džungle niso nevarni in jih ne ogrožajo. Gledalci ob predstavi začutijo, da so jim migranti bolj podobni, kot mislijo. Ustvarili so prostor za drugačno razmišljanje. THE JUNGLE / Italija, Hrvaška / 2021 / Režija: Cristian Natoli

Več

Skodelica kave, dokumentarni film

Dolga je pot kavnih zrn, preden pristanejo v naših skodelicah. Zapletena je bila tudi zgodovina kave, preden je postala globalna pijača. V dokumentarnem filmu skozi zgodbe in izkušnje štirih posameznikov, ki s kavo živijo, gledalec izkusi različne užitke te črne čarobne pijače. Film je intimna zgodba, ki ne govori o multinacionalkah, temveč o malih posameznikih, ki ne tečejo s tokom potrošništva in globalizacije. Je zgodba o strasti in ljubezni do kave in lepoti njenega uživanja.

Baron iz province: Žiga Zois, začetnik razsvetljenstva na Slovenskem

Intimni dokumentarec scenarista in režiserja Bojana Labovića Baron iz province se ukvarja z zgodbo velikega slovenskega razsvetljenca Žige Zoisa. Večino svojega življenja je preživel v palači na Bregu v Ljubljani, kjer so se že po letu 1780 zbirali napredni slovenski razsvetljenci. Poimenovali so jih Zoisov krog. Baron Žiga Zois je bil namreč njihov mecen, jih materialno podpiral, spodbujal in usmerjal ter bil tako središčna osebnost. Tudi po letu 1797, ko zboli in ga protin, takratna bolezen premožnih, do konca življenja priklene na voziček. Od tega leta Zois sploh ne zapusti več svoje ljubljanske palače. Polnih 22 let, vse do svoje smrti. Nepredstavljivo dosti časa, ki ga ob razmišljanju o Žigi Zoisu preprosto velikokrat spregledamo. S tem pa spregledamo tudi njegovo intimo, njegov pogled na svet in sebe samega. Pogled, ki ga avtorji filma začnejo po obisku članov Zoisovega kroga pri svojem mecenu. Je leto 1815 in Zois plemeniti Edelstein, Žiga, ki že 18 let ni izstopil iz svoje palače, je spet sam. In razpet med provinco in svetom pluje med svojimi spomini in vizijami. Se ustavlja med različnimi podobami in razmišljanji. In drži krmilo. Je kot kapetan na ladji. Sedeč na vozičku, ki ga je izdelal sam. Barona Zoisa interpretira dramski igralec Vladimir Jurc.

Simfonija globine, dokumentarni film

Leta 1818 je Luka Čeč odkril notranje dele Postojnske jame in kmalu zatem se je v jami začel tudi organiziran turistični razvoj. Sto let kasneje so jamo prepredli z elektriko in v njej postavili progo, ki je turistom v majhnih vagonih omočila celovit ogled. Do 9.11.2017 je Postojnsko jamo obiskal 38-milijonti obiskovalec, uvrščena je tudi med 30 največjih naravnih čudes sveta. Zgodba Postojnske jame in njena predstavitev širšemu svetu pa je tesno povezana z enim največjih fotografov Evrope ob prelomu dvajsetega stoletja - Rudolfom Brunerjem Dvořákom, ki ga strokovna zgodovina uvršča med začetnike reportažne fotografije. Njegovi posnetki Postojnske jame iz leta 1909 so prvi fotografski ciklus katerekoli jame na svetu. Istega leta je Dvořák zabeležil obisk Maksimiljana Evgena, komajda 14-letnega brata bodočega avstrijskega cesarja Karla I. ter njegove matere Marije Jožefe Saške s spremstvom. Fotografiral je tudi obisk cesarske dvojice Franca I. in njegove žene Karla Avguste, ki sta jamo obiskala na poti iz Ljubljane v Postojno. Dvořák je bil tudi uradni fotograf srbskega kralja Petra I Karađorđeviča. Doslej še ne prikazan nabor štiristotih fotografij Postojnske jame je zaklad brez primere. Zbirka je dragocena iz več razlogov: ker gre za prve posnetke podzemske jame na svetu, ker prikazujejo Postojnsko jamo takšno kot je bila pred opustošenjem med drugo svetovno vojno, hkrati nazorno prikazujejo, kako je bila že pred skoraj sto leti opremljena za oglede turistov (razsvetljava, železnica ipd.), predvsem pa fotografije kažejo mnoge danes drugačne motive. Unikatno fotografsko zbirko negativov na steklenih ploščah je leta 2005 odkupil Muzej novejše zgodovine. Dokumentarni film Simfonija globine je nastal po scenariju in v režiji Igorja Vrtačnika.

Niko, Niko: 10.000 korakov

Niko Goršič je vsestranski gledališki ustvarjalec, igralec, performer, režiser in vesten spremljevalec odrske umetnosti, od gledališča do plesa. Odigral je nešteto vlog v gledališču, filmu in na televiziji ter režiral več kot trideset gledaliških predstav in še vedno aktivno ustvarja. Dokumentarni portret tega izjemno vitalnega in neumorno umetniško angažiranega osemdesetletnika ima za rdečo nit gibanje oziroma hojo. Niko Goršič namreč vsak dan kot del umetniške akcije naredi 10.000 korakov. V dokumentarnem filmu sledimo njegovim korakom po nekdanjih in trenutnih gledaliških poteh, pri čemer njegovo pripoved dopolnjujejo različni sopotniki iz preteklosti in sedanjosti.

Starec in štorklja

Starec in štorklja je film o Stjepanu, nekdanjem šolskem hišniku, danes upokojencu, ki ga svet morda sploh ne bi opazil, če v njegovo življenje ne bi vstopili dve posebni štorklji: Malena in Klepetan. To je film o samoti, pred katero nas mnogi strašijo. Film, ki nam daje redko priložnost videti človeško ter živalsko samoto in njuno medsebojno povezanost. Medtem, ko ljudje v današnjem času kljub zakonom narave vse več letijo, je nekaterim, ki jim je narava dala krila, človek to pravico vzel. Dogajanje se odvija v predmestju Slavonskega Broda. Vdovec Stjepan Vokić je leta 1992 našel štorkljo z zlomljenim krilom. Rešil ji je življenje, jo poimenoval Malena in od takrat naprej skrbel zanjo. Brez njegove pomoči bi zagotovo umrla od lakote. Pa on brez nje? Od leta 2002 se k Maleni vsako leto vrača samec iz Južne Afrike, oče njunih otrok. Do danes sta jih imela šestdeset. Stjepan mu je dal ime Klepetan. Vsako leto se jima izležejo novi ptički, s katerimi Klepetan jeseni odleti v Afriko, Malena pa ostaja doma s Stjepanom in njegovimi pogledi na svet ljubezni in sovraštva, s strahom pred zapustitvijo in samoto ter s prezirljivim odnosom do zasužnjevanja z materializmom. In tu se začne naša zgodba.

Odsevanja

Vinko Möderndorfer, pisatelj, pesnik, dramatik, esejist, gledališki, radijski, filmski in televizijski režiser sodi med najbolj plodovite, priznane in večkrat nagrajene ustvarjalce zadnjega obdobja. Filmski portret poudari različna področja njegovega ustvarjanja: režijo predstave Evgenij Onjegin v SNG Opera in balet Ljubljana, delo v radijskem studiu, pogovore v prostorih Viba filma in predstavitev monografije Gledališče Möderndorfer. Njegova gledališka, filmska in literarna poetika se razkriva v dialogih s sodelavci in sopotniki. Pri tem se dotikajo osnovnih določil njegovega ustvarjanja – socialne občutljivosti, družbene kritičnosti, ljubezni, erotike in humorja. Ob obisku Planinske jame gledalec skozi igro odsevov vstopi v Möderndorferjev najbolj intimni svet, z obujanjem spominov na otroštvo in obiskom domačije njegovega deda, učitelja, etnologa in socialista v Dolah na Avstrijskem Koroškem. Zgodba o umetniku, ki ustvarja z neizprosno iskrenostjo, predanostjo in zahtevo po človeškem dostojanstvu. Scenarij Cvetka Bevc, režija Primož Meško, direktor fotografije in snemalec Andrej Lupinc.

Električne sanje: Miha Kralj, celovečerni dokumentarni film

Film Električne sanje je film o Mihi Kralju, o spregledanem pionirju elektronske glasbe pri nas. Konec sedemdesetih je bil čas sprememb. V Slovenijo je najprej z malo ploščo in potem celovečernim prvencem Pankrtov Dolgcajt pljusknil punk ter nova generacija kantavtorjev, ki je glasno in brezkompromisno slavila kulturo »naredi sam.« Vendar se nikjer in v nobenem primeru na tej strani Alp tovrstno razmišljanje ni bolj ustrezno opredmetilo, kot na primeru Mihe Kralja. Pojmovanje naredi sam je razširil. Vse je naredil sam, a tudi po svoje. 25. maja 1973 je pod zaporedno številko 1 novoustanovljene založbe Virgin izšel album Mikea Oldfielda – Tubular Bells. V grobem je napovedal, da po letih glasbenega kolektivizma v ospredje stopajo posamezniki, ki bodo zveneli kot bend ali orkester. Miha Kralj, je – če že ni hodil pred časom – hodil vštric z njim, le da takrat mnogi tega še niso vedeli. V ušesih je namreč še vedno šumela Sava, v kulturnih domovih na sobotnih plesih pa se je na veliko plesalo na velike uspešnice skupine Prah. V obeh predzgodbah se je Kralj kalil in pripravljal teren. S pomočjo (pretihotapljenih) inovacij se je vse bolj osamosvajal in v številne plesne dvorane, vključno z legendarno Emonsko kletjo, vstopal kot »one-man-band«. Dokler se ni odločil za izlet v neznano. Leta 1980 je zasijala Andromeda, vesoljska simfonija, dokument časa in album, ki je bil tako drugačen, da so ga morali izdati v Beogradu. Skoraj istočasno pa so mu zaradi podobnosti z Jean-Michelom Jarreom prilepili etiketo: jugoslovanski Jean-Michel Jarre. Film Električne sanje je film o Mihi Kralju, o spregledanem pionirju tihotapljenja in elektronske glasbe pri nas, ki se – ne glede, da je prodal na deset tisoče plošč – preživlja z igranjem na nedeljskih plesih in veselicah. Nastopil je čas, da njegova zgodba pride med nas, da se gledalcem predstavi izjemen človeški in umetniški karakter in da Miha Kralj ne bo več nekdo, temveč človek z imenom in priimkom pred portretom ali skladbami.

Paragraf številka 1; 150 let neodvisnega odvetništva na Slovenskem

Eden bolj duhovitih motivov na panjskih končnicah upodablja kmeta, ki vsak na svojo stran vlečeta ubogo kravo, medtem ko jo odvetnik pridno molze. Odvetništvo je eden tistih poklicev, ki nenehno buri ljudsko domišljijo. Redko pa se vprašamo, kaj sploh pomeni biti v vrtincu spora – poklicno. V dokumentarnem filmu Paragraf št. 1 svoje življenjske zgodbe, razmišljanja, anekdote in dileme razkrivajo najvidnejši slovenski odvetniki in odvetnice.

V odmevu nekega stranišča

V odmevu nekega stranišča je dokumentarna zgodba o zvoku, ki ga je spomladi 1973 v stanovanju Tomaža Pengova na Prešernovi 1 v Ljubljani posnel snemalnik Aca Razbornika. Ti posnetki so postali Odpotovanja, skrivnostni in prvi neodvisni LP album v nekdanji Jugoslaviji. Vznemirljivo zgodbo razkrivajo ekskluzivni videoposnetki, najdene fotografije, predmeti, ter seveda prijateljice in prijatelji, ki so 23-letnega Pengova odvedli na razburljivo pot načrtovanja, snemanja, oblikovanja in promocije albuma, ki je takoj po izidu postal kultni in iskani diamant takratne popkulturne underground scene. Zgodba pa se z izidom albuma ne konča. Tam se plošča šele obrne.

Tisoč ur bridkosti za eno uro veselja - Ivan Cankar

V filmu odkrivamo življenje in konec, nevreden velikega pisatelja, umetnika, Kurenta, Ivana Cankarja. Ko se oglasi njegov genij, so ljudje preprosto očarani. Film nam skozi pripovedko Kurent prikaže bistvene elemente Cankarjeve literature. Zgodbo o njegovem delu in življenju nam pripovedujejo poznavalci izjemnega opusa osrednjega slovenskega pisatelja. Posebnost filma so tudi animirane sekvence, ki prikazujejo čas pred I. svetovno vojno in takoj po njej, ko se pisateljevo razburkano življenje tudi konča, njegova smrt pa še vedno ostaja nepojasnjena. Dokumentarna filmska pripoved je nastala na podlagi scenarija Matjaža Pikala, režiser pa je avtor sicer številnih dokumentarnih filmov Dušan Moravec.

Za pogledom

V dokumentarcu Za pogledom spoznamo pet gospa, ki stanujejo v ljubljanskem domu za starejše občane. Kljub zrelim letom rade živijo. Pa čeprav zunanji svet le opazujejo s stola ob oknu... Ženski v zahodnem svetu staranje ni dovoljeno, pomembno je, da je lepega videza, da nima gub in je vitalna. Takšna miselnost je absurdna in zanika življenje v njegovem bistvu: »Staram se, ker živim!«. Njihova telesa so zgolj posode, v katerih prebivajo ženske različnih starosti – iz obdobij, ki so jih gospe že preživele. Danes potujejo po svoji volji in se v preteklih življenjih ustavijo tam, kjer jim je ljubo. Sodobna družba ima starostnike za odvečne ostaline preteklosti, ki jih čaka le še smrt. Ljubezen do življenja pa je tisto, nad čimer naj bi se ljudje zamislili ob ogledu tega dokumentarca.

Zeleno smučanje

Smučanje. Ena izmed najbolj priljubljenih družabnih aktivnosti Slovencev. Izum slovenske smučarske tradicije je zaznamoval naš narod, smučarske prireditve pa so pri nas največji nacionalni prazniki. A zime so s snežinkami in nizkimi temperaturami zaradi sprememb v podnebju zmeraj manj radodarne. Spreminjajo se tudi naša življenja. Nekatera smučišča so se zaprla za vedno in nam odvzela prostor za druženje in aktivno preživljanje časa. Mnogi so izgubili službe. Nekaj pa jih je uspelo spremembe v podnebju izkoristiti v svoj prid in vrata odpreti novemu načinu druženja, kolesarjenju. Zapuščena smučišča so postala kolesarski poligoni in nas ponovno združila. A ponekod le ne gre tako zlahka. Bo kolesarjenje nov slovenski nacionalni šport? Bomo znali rešiti turizem, predvsem pa v svoja življenja vnesti novo družabno aktivnost, ki nas je sposobna povezati na podoben način kot smučanje? Dokumentarni film Zeleno smučanje nam z osebnimi zgodbami posameznikov predstavi, kako je spreminjanje dejavnosti v naših okoljih zaznamovalo in narekuje smernice razvoja naše družbe. Skozi filmsko pripoved nas spretno popelje ''odpadnik'' znane slovenske smučarske družine Fanedl, Andrej Dekleva. Organizator prvega svetovnega pokala v gorskokolesarskih spustih pri nas, urednik spletnega portala MTB.si in velik ljubitelj kolesarjenja. Družbo mu delajo meteorolog in aktivni športnik Andrej Velkavrh, Drago Rečnik, človek, zaradi katerega ne bi bilo tradicije mariborskega smučanja, kot jo poznamo, Iztok Kvas, deskar na snegu, delegat FIS-a, trener in organizator, Matic Lovko, eden naših najboljših smučarjev prostega sloga, Tim Kolar Erat, navdušen smučar in sodelavec kolesarkega parka Poseka, Matej Kainz, deskar na snegu, po sili razmer pa tudi kolesar, čigar markacije za kolesarske poti najdemo po vsej Sloveniji, ter Božidar Novak, ljubitelj in varuh mariborskega Pohorja.

Olimpijski ogenj: 30 let Olimpijskega komiteja Slovenije

Leto osamosvojitve je prineslo številne spremembe. Ustanovitev Olimpijskega komiteja Slovenije je slovenskim športnicam in športnikom že februarja 1992 omogočila, da so na zimskih olimpijskih olimpijskih igrah v Albertvillu v Franciji prvič nastopili pod slovensko zastavo. Ambasadorji nove države so z nizanjem uspehov kmalu poskrbeli za mednarodno prepoznavnost. Dokumentarni film predstavi kolaž vrhuncev zgodovine slovenskega olimpizma, ki oživijo ob pripovedih glavnih akterjev. Njihovi spomini nas vodijo od priznanja članstva v Mednarodnem olimpijskem komiteju do prvih kolajn, preko težko pričakovanega zlata in nazadnje do nedavnih uspehov, ki so se zgodili v letu, ko obeležujemo 30. obletnico ustanovitve OKS. Scenarij in režija Toni Cahunek.

Himalajski vrhovi treh Slovenk

Dokumentarna pripoved treh Slovenk, ki so odločno zakorakale v zgodovino svetovnega himalajizma. Slovenski himalajizem je pričel pisati svojo bogato zgodbo v šestdesetih letih prejšnjega stoletja. Moški so bili prvi, ki so vstopili na ta vlak, kot je eksplozijo himalajizma opisal Aleš Kunaver. Slovenke so v Himalajo vstopile kasneje, a s prav nič manjšim žarom in željo po osvajanju najvišjih vrhov in premagovanju težavnih smeri. Danes slovenske alpinistke povsem enakovredno vsem ostalim svetovnim alpinistkam beležijo uspehe v tej deželi – bivališču snega, kar pomeni Himalaja v sanskrtu. Dokumentarni feljton Himalajski vrhovi treh Slovenk je po scenariju Nuše Ekar režiral Božo Grlj.

Kameleoni - Beatlesi nekdanje Jugoslavije

Glasbeno-dokumentarni film o skupini petih gimnazijcev iz Kopra, ki so v poznih 60. letih kot Kameleoni obnoreli Jugoslavijo. Kljub peščici lastnih avtorskih skladb, so polnili dvorane in nogometne stadione z več 10.000 obiskovalci. V Ljubljani so otvorili Gospodarsko razstavišče in Halo Tivoli. Postavili so temelje jugoslovanski glasbeni industriji. Imeli so celostno podobo, čevljarje, krojače, klube oboževalk, na koncertih pa jih je spremljala menedžerka in koncertna ekipa. Leta 1968 so nastopili v največji evropski diskoteki Piper Club v Milanu, kjer so igrali ob Jimiju Hendrixu in Joan Baez. Njihovi posnetki so takrat prišli celo do Beatlesov. Konec leta 1969 so dopolnili 18 let, z Boštjanom Hladnikom so posneli kultni film Sončni krik, nato pa so jih vpoklicali k vojakom in skupina je razpadla. Kameleoni so priprli jugoslovansko železno zaveso in se celotni generaciji pomagali osvoboditi spon idejnega in kulturnega povojnega monumentalizma.

Orlek: knap'n'roll

Stoletja se je zasavska dolina razvijala na plečih rudarjev. V srcu rudarskih revirjev ima svoj dom tudi glasbena skupina Orlek. Ime so si nadeli po hribu Orlek na obrobju Zagorja, kjer vadijo že 30 let. Skoraj vseh devet članov skupine je potomcev rudarjev, duša Orlekov – Vlado Poredoš pa je v Zagorje priženjeni Prekmurec. Morda je ravno zato opazil in čutno ubesedil težaški vsakdan zasavskega delavskega razreda. Ena najlepših pesmi vseh časov, posvečena knapom, je njihova Adijo, knapi. Skozi film se z glasbo Orekov prepletajo trpki, a z obešenjaškim humorjem prežeti spomini nekdanjega rudarja Jožeta Potokarja – Cvrča, ki svoje rudarske preteklosti ne bi spremenil za nobeno ceno: »Knapovšna je knapovšna – ni ti dala nč, dala ti je pa vse. Nardila te je človeka.« In res je – solidarnost se je rodila med rudarji. Izrazit občutek za sočloveka in kritičen pogled na družbeno dogajanje veje tudi iz prepoznavnih Zasavcev, katerih skupni imenovalec so rudarske korenine in sodelovanje z Orleki: režiser in animator Dušan Kastelic, plesni koreograf Branko Potočan, zasedba Koala Voice … Socialno občutljiva in angažirana besedila na eni strani ter živahen folk rock, katerega glavni sestavini sta virtuozna harmonika in udarna pihalna sekcija na drugi, zrcalijo vso kompleksnost življenja v Zasavju. Brezkompromisni in neposredni – ljudski Orleki so tragiko in bolečino zasavskih rudarjev prelili v glasbo, ki so jo ponesli v svet; devetčlanska zasedba iz Zagorja se je z instrumenti podala po skoraj vseh celinah sveta. V 30-letni karieri so osvojili srca koncertnih navdušencev od ZDA in Južne Amerike prek Evrope in Rusije do Kitajske ter celo Avstralije in Nove Zelandije, pri tem pa srčni Zasavci ne delajo razlik med koncerti v velikih dvoranah in spontanimi uličnimi nastopi. Gre za pristnost, ki prepriča.

Več

Vinko Kraljič, 2. del

Vinko Kraljič je duhovnik. Njegovo življenje je bilo zaznamovano z globoko vero, močnimi duhovnimi preizkušnjami in borbo proti sistemu, saj so preganjali njegov poklic in identiteto. Med vojaškim služenjem je Vinko Kraljič doživljal psihološke pritiske in celo poskuse, da bi ga zlomili, a je vzdržal. Kot kaplan je naprej služboval v različnih slovenskih župnijah, kasneje pa je bil poslan v Rim, kjer je študiral cerkveno glasbo in teologijo ter doktoriral. V Nemčiji je nadaljeval svoje duhovniško poslanstvo, kjer je v Ilbenstadtu, v škofiji Mainz, pomagal oživiti liturgijo, ustanovil cerkveni zbor in verouk ter vzgojil številne mlade veroučence. Življenje v župniji je bilo polno ustvarjalnosti, medsebojnega sodelovanja in veselja, kljub temu da so ga še vedno spremljali nadzori s strani oblasti. V zadnjih letih deluje kot gorski župnik v Črešnjicah in na Svetini. V svojem življenju se je vedno zanašal na Božjo pomoč in ljubezen, ki mu je pomagala premagati vse ovire.

Vinko Kraljič, 1. del

Dr. Vinko Kraljič je izjemen duhovnik, glasbenik in podpornik kulturne dediščine, ki je skozi šest desetletij svojega duhovniškega dela globoko zaznamoval številne skupnosti v Sloveniji in Nemčiji. Po končanem bogoslovju in študiju v Rimu je svojo duhovniško pot začel v domovini, kasneje pa se je preselil v Nemčijo, kjer je dolgoletno služboval v Ilbenstadtu. Tu je skrbel za duhovno življenje številnih skupin, obnovil cerkvene objekte in ustvaril številne pesmi, ki so obogatile cerkveno glasbo. Njegovo delo je bilo prepoznano in nagrajeno z nazivom »duhovni svetnik«, medtem ko je njegova strast do glasbe in duhovnosti segala tudi v podporo kulturnim, mladinskim in dobrodelnim iniciativam. Vendar pa je bil dr. Kraljičev življenjski pot prežet tudi z osebno borbo v težkih političnih razmerah bivše Jugoslavije po drugi svetovni vojni. Že kot mladostnik se je odločil za duhovniški poklic, a so mu komunistične oblasti zaradi njegove odločitve povzročale številne težave. Kljub političnemu nadzoru in diskriminaciji je ostal zvest svoji veri in poslanstvu, kar mu je omogočilo, da je kljub vsem preizkušnjam vztrajal in se posvetil svojemu duhovniškemu delu ter širjenju slovenske kulture in duhovnosti. Zlati vojniški grb, ki ga je prejel za prispevek k ohranjanju kulturne dediščine in duhovnemu vodenju, je le ena izmed številnih priznanj za njegovo nesebično predanost. Dr. Vinko Kraljič je bil nepogrešljiv steber tako za Slovence v domovini kot v zamejstvu, kjer je pustil globok pečat kot vzgojitelj, glasbenik in dobrotnik. Njegova življenjska pot je zgled vztrajnosti, vere in ljubezni do ljudi ter kulture, ki ga spremljajo še danes.

Franc Jazbec

Franc Jazbec, rojen leta 1927 v Ravnah pri Šoštanju, danes živi v Velenju. Mladost je preživel delovno na kmetiji v številni družini s 11 brati in sestrami. Pri 14 letih ga je oče poslal na Koroško, kjer se je izobraževal za krojača. Franc Jazbec se je 5. julija 1944 skupaj z Dragotom odločil, da se pridruži partizanski enoti, ki je večkrat potovala med Slovenj Gradcem, Solčavo in Ljubnim. Franc je bil večinoma zadolžen za stražarjenje v politični šoli v Ljubnem, kjer so se učili socializma, čeprav tega ni popolnoma razumel. Po ofenzivi, ki so jo Nemci izvedli decembra 1944, se Franc spominja svojih deških dni, ki so jih zaznamovali vojna, pomanjkanje in teror. Kot mlad fant je bil velikokrat lačen in pove: "Aja, prehrana. Takrat, ko smo se umikali pred Nemci decembra '44, vem, da pet dni nisem ničesar pojedel. Nič. Ko smo se umikali iz Savinjskih vrhov tja v Kamniške planine…" Kot odrasel človek je Franc našel strast v zbiranju žepnih nožev, kar je počel tudi z vnuki, ki so mu prinašali nože z različnih koncev sveta.

Stanislava Wagener Škrabl, 2. del

Pričevalka Stanislava nam pripoveduje o neverjetni izkušnji otroškega življenja v XIV. diviziji, o spopadih in begu, med katerim je bila tudi sama obstreljena, partizan, ki jo je nosil, pa ubit. Tam je spoznala komandanta Ivana Dolničarja pa Milenka Kneževića. Priča smo trpljenju mlade družine v vojnih razmerah, posebej mame, ki je za ohranitev družine žrtvovala največ. Kljub vsem težkim preizkušnjam Stanislava Wagener Škrabel ni postala zagrenjena, vendar ostaja optimistična in srčna oseba.

Stanislava Wagener Škrabl, 1.del

Stanislava Škrabl, poročena Wagener, danes živi v Izoli, kjer ji družbo delata samosvoji, mačji kosmatinki. V prvem delu spoznamo pričevalkino družino. Njena mama je bila aristokratskega rodu, izobraževala se je za operno pevko in redno nastopala v Celju. Tam je spoznala očeta, ki je odlično igral na harmoniko. Zaposlen je bil pri urarju Lečniku v Celju. V času nemške okupacije je delal za partizane. Nato so ga odkrili in poslali na prisilno delo v Nemčijo. Od tam je pobegnil v partizane, za njim je odšla tudi mama z otroki.

Stanko Zevnik

Leta 1927 rojeni Stane Zevnik je s svojo bogato življenjsko zgodbo pomemben pričevalec o dogajanju v Dvorjah oz. Cerkljah na Gorenjskem ob vznožju gradu Strmol, kjer sta v času njegovega otroštva, vse dokler ju niso okrutno umorili, živela Rado in Ksenija Hribar. Stanetov oče je bil upravnik posestva na Strmolu. Obdelovanje zemlje je bil glavni vir zaslužka za družino z 12 otroki. Najstarejši Mihael je postal duhovnik, Stane pa je po koncu osnovne šole postal vajenec v Kranju in v teh razmerah preživel vojno. Družini je grozila izselitev, a jih je rešilo prav posredovanje Rada Hribarja. Po vojni je bil mobiliziran v KNOJ, vendar ni bil vključen v povojne pomore, ki jih je ta vojaška formacija izvajala. Odlikovala sta ga marljivost in zvestoba krščanskim vrednotam. Še pred poroko si je zgradil hišo, z ženo Heleno Burgar sta imela pet otrok.

Stanko Novak

Izjemno pričevanje Stanka Novaka – Martinovega, iz Obrova, bo še posebej pritegnilo tiste gledalce, ki jih zanima prikrita preteklost. Zgodba 90-letnega klenega Slovenca in odličnega pevca nam bo odstrla preteklost mistične pokrajine med Krasom, Brkini in Čičarijo, ki skriva dragocene zgodbe o naši zgodovini in sedanjosti. Stanko se je rodil v zavedni slovenski kmečki družini v kraju, v katerem so v 16. stoletju bivali begunci, ki so pred Turki pribežali iz Dalmacije, kar se še vedno pozna v tamkajšnjem narečju – še posebno v bližnji Čičariji. Doma so bili zelo narodno usmerjeni, zato jim italijanizacija ni prišla do živega. Materin stric je bil znameniti primorski duhovnik Štefan Cek, ki so ga preganjali Italijani, med vojno in zlasti po njej pa je doživel strahovito komunistično preganjanje. Vojna je močno udarila v življenje Martinovih. Oče, ki je bil mobiliziran v partizane, je padel na Dolenjskem, v spopadu z domobranci, kar je mamo in otroke povsem strlo. Gospod Novak našteva primere okupatorjevega nasilja, partizanskih napadov in drugih ravnanj, ki so sprožila nemško izživljanje nad civilnim prebivalstvom. Posebno poglavje njegovega pričevanja je spomin na »krvavo birmo« v Lanišču v Istri, 24. avgusta 1947. Stanko je bil takrat v pri stricu Štefanu Ceku, ki je bil v Lanišču župnik. Komunistične oblasti so na dan birme organizirale nasilni izgred, ki se je končal z umorom hrvaškega duhovnika Bulešića in pretepom še enega primorskega »čedermaca«, Jakoba Ukmarja. 12-letni Stanko je bil priča zločina, ki je odmeval po vsej Istri in širše. Stanko se je najprej šolal za duhovniški poklic, a se mu je življenje obrnilo drugače. Ostal pa je zvest veri in tudi slovenski cerkveni pesmi. Nenadomestljiv pa je v izvrstni pevski zasedbi Hrušiški fanti, ki združuje ljudske pevce iz vasi Hrušica v Brkinih. Med pričevanjem jih bomo tudi slišali.

Magdalena Cunta Pahor

Magdalena Cunta Pahor, rojena v Ljubljani leta 1931, prihaja iz družine z vipavskimi koreninami. Z izjemnim spominom pripoveduje o svojem odraščanju v Ljubljani, Vipavski dolini in Gorici, o prvi zaposlitvi v Mačkoljah ter kasnejšem službovanju v Trstu. Kratko, a intenzivno življenje se ji je odvilo v Buenos Airesu, kjer sta si z možem, ki je delal na ladji ustvarila družino. Njena življenjska zgodba je eno izmed mnogih pretresljivih pričevanj o težkih razmerah, s katerimi so se soočali naši predniki v prvi polovici prejšnjega stoletja, obenem pa tudi o njihovi delavnosti, vztrajnosti in zavednosti.

Martin Rojko, 2. del

Svojo izjemno življenjsko zgodbo, ki jo je tudi strnil v knjigi z naslovom: Vse mine enkrat, podaja z izjemno širilno, znanjem in prijaznostjo. Martin Rojko je izredno praktičen in iznajdljiv človek z izrednim logičnim razmišljanjem. Bil je eden prvih lastnikov kolutnega magnetofona, s pomočjo katerega je presnemaval glasbo z radia, snemal dogodke doma in drugje. Izumil je tudi posebno pisalo z drsno utežjo za risanje izohips in to je bila tehnologija, s katero so nastale skoraj vse karte Slovenije in takratne Jugoslavije. Kot izšolani topograf je imel obsežno fonoteko trakov, ki jo je v obdobju digitalizacije pretvoril celo v digitalni zapis. Vedno je rad tudi fotografiral, imel je svojo temnico in filme razvijal sam.

Martin Rojko, 1. del

Martin Rojko se je rodil leta 1924 na nekdaj napredni kmetiji na vzhodnem robu Slovenije v obmejni vasi Grabrovnik pri Štrigovi in je od nekdaj kazal nadarjenost za glasbo in risanje. Po osemletki so ga hoteli starši poslati v kmetijsko šolo v Maribor, a je takrat udarila druga svetovna vojna in nastala je okupirana meja Madžarska-Nemčija. Preživel je grozote vojne in tudi sedaj, pri svojih 100-ih letih ostaja pozitiven. Nekdanji geodet in kartograf na Geodetskem zavodu SRS živi v Planini.

Ivan Strnad

96-letni Ivan Strnad je prava zakladnica spominov o dogajanju v okolici Šentjanža na Dolenjskem. Rojen je bil na Gradcu v družini petih otrok. Doma so imeli kmetijo, vse delo so opravljali ročno in tudi otroci so morali kmalu poprijeti zanj. Oče je delal v rudniku v Krmelju. Tam se je prehladil in pozneje zaradi tega tudi umrl. Pričevalec se spomni napetosti med liberalci in klerikalci v času Kraljevine Jugoslavije. Po napadu na Jugoslavijo je njihova kmetija prešla pod nemško oblast, zato se je družina morala popisati in nacistična oblast je pripravila sezname za izseljevanje. Jeseni leta 1941 je morala zapustiti kmetijo in se izseliti tudi Strnadova družina. Ivan se takole spominja: »To je bil samo jok, kaj bo zdaj, kdaj pridemo nazaj. Eni so govorili, da čez en mesec, eni, da čez eno leto, eni pa, da nikoli več. Hudo je bilo, mi otroci tega še nismo še tako občutili, ampak za starše je bilo pa grozno. Jaz se dobro spominjam, ko smo prišli v taborišče. S seboj pa nismo mogli vzeti nič več, ker se ni dalo nesti. Vzeli smo le nekaj obleke pa za pojesti, pa saj ni bilo kaj veliko.« Zbrali so jih v gradu Rajhenburg, nato odpeljali v Würtenberg ter nastanili v koncentracijskem taborišču, ki je bil ogromen samostan. Z očetom sta imela srečo, saj sta največ delala na samostanskem vrtu in z redovnicami so bili v lepih odnosih. Večina drugih Slovencev je delala v nemški vojaški industriji. Osvobodili so jih Maročani v francoskih uniformah, domov pa so prišli šele septembra leta 1945. Nova komunistična oblast pa vračajočim izseljencem ni zaupala, se spominja Ivan in dodaja, da je bilo pred vojno bolje kot takoj po vojni. Kmete so preganjali z visoko odmerjeno obvezno oddajo živil. V času, ko so bili v izgnanstvu, se je doma razrasla revolucija, ki je zagrešila številne umore domačinov. Potem je nastopila protirevolucija – ustanavljati so začeli vaške straže in kolo medslovenskega nasilja se je zavrtelo. Ivan pove zgodbo o lokalnem partizanu Milanu Majcnu. Leta 1954, ko je šlo za Trst, je bil Ivan mobiliziran, sicer pa je ostal doma na kmetiji, kjer sta si z ženo ustvarila družino. Delo je bilo trdo, prava pridobitev je bila prva kosilnica BCS, ki jo je kupil ženin stric iz Amerike. Ivan se je razveselil samostojne Slovenije. Spremlja tudi domačo politiko, čeprav se nad vladajočimi pogosto razjezi, ker samo obljubljajo in nič ne naredijo.

Popravek dejstev, ki jih je v oddaji Pričevalci 10. 9.2024 predstavil gost Jožef Košuta

Tilka Jesenik Balantič

Pričevanje se začne s pesmijo z naslovom V molitev naj se razboli beseda, ki jo prebere pričevalka Tilka Jesenik, rojena Balantič. Njeno pričevanje je nekaj posebnega, saj je v kar največji meri posvečeno spominu na njenega brata, pesnika Franceta Balantiča. Gospa Tilka z veliko prizadetostjo in občutenjem pesnikovega življenja in dela razkriva življenje njune družine in prednikov ter se nazadnje posveti njegovi poeziji in boju za njeno priznanje. France Balantič je v cvetu mladosti izgubil življenje ob partizanskemu napadu na domobransko postojanko v Grahovem jeseni 1943. Umrl je v ognju, kot je v eni od svojih pesmi preroško napisal. Njegove silovite pesmi so za marsikoga vrhunec slovenske poezije v preteklem stoletju. »Moja življenjska zgodba je zgodba pesnikove sestre. Naš rod izvira iz Kamnika in Kamnik je moje mesto. France ga je imel najraje, sanjal je o njem tudi, ko ni bil doma,« pripoveduje gospa Tilka. Mamini sorodniki pa so bili s Krasa na Notranjskem. Mama, ki se je navzela kulture v službi pri nadučitelju v Višnji Gori, se je omožila v Kamnik: »Naša mama, moja mama je bila zelo odločna, zelo inteligentna, bolele so jo socialne razlike. Ni prenesla poniževanja in krivic ter se je vsemu temu uprla in pokazala svoj ponos. Nikoli ni klonila ali priznala, da je manjvredna kot tisti, ki so imeli denar, ki so bili izobraženi.« Oče je bil bolj molčeč, veliko je pretrpel: »On se o težkih stvareh sploh ni pogovarjal, njega je bilo groza tega, kar se je dogajalo. Bil je pa zelo, zelo načitan. Izraze, ki jih uporablja France v svojih pesmih, je pobral od očeta, ki je imel tako izviren star slovenski jezik. France je imel beležko in si je njegove besede zapisoval.« Oče je bil prizadet, ko so Nemci zavzeli Jugoslavijo, ko so začeli pobijati talce, se spomni Tilka. Udarila je tudi revolucija – partizani so ubili dve priljubljeni učiteljici. S sinom in bratom Francetom so med vojno skoraj pretrgali stike, saj je bil Kamnik pod nemško, Ljubljana pa pod italijansko okupacijo. Tako niso vedeli, kaj se je s Francetom zgodilo. Pisal je, da je vse v redu in da se kmalu vidijo. Po eni od italijanskih racij je končal v koncentracijskem taborišču Gonars skupaj s slikarjem Marjanom Tršarjem. Bil je zelo slaboten po hudi pljučnici in je komaj preživel. Tam so nastali Gonarski soneti. Po vrnitvi se je pridružil vaškim stražam oz. domobrancem. Šel je branit svoje ljudi pred svojimi ljudmi, pravi pričevalka Tilka, ki na ta način opiše vso tragiko državljanske vojne, ki je pogubila brata. V nadaljevanju spremljamo boj za priznanje veljave in spomina na dolgo zamolčanega pesnika, ki je trajal vse do padca komunizma in še naprej. Tilka Jesenik pripoveduje tudi o svoji družini, o svojem pedagoškem poklicu in razmišlja o svoji preteklosti. Skrbita jo prihodnost slovenskega jezika in ravnanje z učitelji. Vir navdiha in moči je zanjo vera, hvaležna je Bogu za dar življenja in tudi za preizkušnje.

Cirila Pregelj Budin

Cirila Pregelj, rojena Budin je izvrstna pričevalka, ki preseneti z neverjetno zgodbo, širši javnosti malo znano, iz Mirna na Goriškem. Tu povojna razmejitev Med Jugoslavijo in Italijo ni pretrgala le vezi z Gorico, ampak je meja z bodečo žico dobesedno presekala vaško pokopališče, tako da je bil en del v eni državi, drugi del pa v drugi. Cirila pripada stari in ugledni Budinovi rodbini iz Mirna. Oče Venček je bi neutruden pevovodja in organist, prijatelj Lojzeta Bratuža. Najprej so ga preganjali fašisti in potem komunisti, pove s trpkim nasmehom. V sorodu so še z drugimi znamenitimi družinami – Klančič, Kogoj, Mozetič in Vuk. Pesnik Stanko Vuk je bil leta 1944 ubit v Trstu, skupaj z ženo Danico. Mati in oče Cirile Pregelj sta bila zavedna Slovenca in sta se upirala fašizmu. Poročila sta se leta 1939; takrat je fašistična Italija, kamor je spadal Miren, mladoporočencem ponujala obisk Rima. Pregljeva sta to seveda zavrnila – na poročno potovanje sta odšla na Sušak, kjer si lahko videl v Jugoslavijo. Za ljudi v osrednji Sloveniji je težko razumljivo, s kakšnim hrepenenjem so zavedni primorski Slovenci gledali na takratno Kraljevino Jugoslavijo; zanje je bila obljubljena dežela. V boju proti poitalijanjevanju je imela glavno vlogo Cerkev. Miren je bil kulturno in gospodarsko zelo razvita vas. Imeli so čevljarsko delavnico, v delo so bile vključene tudi ženske; rekli so jim »šteparce« ali prešivalke, tiste, ki so šivale zgornji del čevlja. Po izbruhu druge svetovne vojne so bili Budinovi kot velika večina Primorcev privrženi partizanskemu gibanju. A tudi tu je hitro, zlasti po kapitulaciji Italije, udarila revolucija: »Jeseni tistega leta so odpeljali nekaj nedolžnih ljudi, za katere še danes ne vemo, kje so končali. Takrat, je rekla moja mama, smo se začeli bati. Partizani so jih odpeljali. Prej smo bili vsi navdušeni, potem pa je prišel ljudem strah v kosti, povzročili so razdor. In vemo, kako je šlo naprej,« pripoveduje Cirila. Prva žrtev je bila učiteljica Vera Lestan. Oče je bil med vojno sprva v italijanski vojski. V Potenzi v Italiji je ustanovil zbor primorskih fantov – vojakov, ki so peli pri maši. Oče je potem sodeloval s partizani in bil po vojni član Zveze borcev, a ker ni hotel v Partijo in je vztrajal kot zborovodja cerkvenega zbora, je pozneje padel v nemilost oblastnikov. Leta 1944 so zavezniki v želji, da bi uničili vojaško letališče, po pomoti bombardirali Miren. Kar 34 vaščanov je ob tem umrlo: »Spominjam se, da smo šli v cerkev in so tam ležali ti ranjeni po tleh, da je bilo vse krvavo.« Po partizanskih napadih, zlasti po ustrelitvi nemškega oficirja, so Nemci vas požgali in tudi Budinovi so morali v pregnanstvo. Živeli so v Fari v bližnji Furlaniji, kjer so jih domačini lepo sprejeli. Konec vojne je prinesel olajšanje, Miren so zasedli zavezniki: »To je bila edina vojska, ki je dajala. Vsaka druga vojska samo jemlje. Oni so pa dajali. In so pravzaprav ljudi oživili in jih spravili k sebi. Začeli so obnavljati hiše, najprej so naredili most,« se spomni pričevalka Cirila in doda: »Res so poskrbeli za vse. Ti mladi vojaki so se seveda družili z dekleti. Mi smo imeli ene tete, ene sestrične, tako da so nas peljali na tistih džipih, da smo videli morje. Take reči, pa čokolade smo se takrat najedli.« Čeprav jim je šlo pod zavezniki dobro, so hrepeneli po svoji državi. Cirila se spomni demonstracij za Trst. Po razmejitvi je prišla jugoslovanska vojska in oblast in za vaščane Mirna, ki so bili na vseh ravneh življenja povezani z bližnjo Gorico, je nastopil šok: »Tisto se je zgodilo čez noč. Bil je mrzel tuš, prav leden tuš. Naenkrat so se pojavili vojaki. Nisi se smel več svobodno gibati; to je bil hud udarec. Gorica je bila za nas vse – tam si imel službo, zdravnika, šolo ... Naenkrat ni bilo ničesar več, bil je samo vojak, ki smo mu rekli 'druže' ... Saj so bil ubogi ti vojaki, so pač izpolnjevali svojo službo.« Prihoda jugoslovanske oblasti se spomni z žalostjo, saj je naenkrat zmanjkalo vseh dobrin, ki so bile pod zavezniki samoumevne: »Standard je padel. Od prej, ko smo se delali norca iz belega kruha od Američanov, smo padli na koruzni kruh. Navdušenje je kmalu upadlo,« se spomni pričevalka. Življenje je bilo pestro, bilo je veliko anekdot. Eno, povezano s šolo ter agitacijo za Trst in Gorico z veseljem pove. Učiteljica jih je peljala na državno mejo: »Na drugi strani so bili preplačani financarji. Naša učiteljica, bila je dobra učiteljica, je imela tak doneč glas. In je zatulila: 'Čigava je Gorica?' Mi vsi: 'Naša.' In potem je zavpila: 'Čigav je Trst?' Mi: 'Naš.' In tako smo vpili kar nekaj ur. A potem niti Trst niti Gorica nista bila naša.« Med najbolj neverjetnimi »norostmi« razmejitve je bila tista, ko je meja presekala mirensko pokopališče, tako, da je en del ostal v Jugoslaviji, drugi pa v Italiji. S pričevalko se sprehodimo do pokopališča, ki je streljaj od njenega bivališča. Po Osimskih sporazumih je celotno pokopališče ostalo na naši strani. A spomini so še zelo živi: »Meja je šla čez grobove, bila je dva metra visoka žica. Na pokopališče si lahko šel le dvakrat na mesec po dve uri. Ovirali so nas samo naši, Italijanov to ni brigalo.« Za vse svete je lahko na pokopališče prišel kdorkoli. Takrat se je vpričo »družetov« odvil nadrealistični prizor. Z italijanske strani so čez bodečo žico na pokopališču metali pakete svojcem na jugoslovanski strani, ker je v Jugoslaviji vsega primanjkovalo. Vojaki so skušali pakete prestreči, in če jim je uspelo, so jih metali nazaj na italijansko stran. Pričevalka Cirila obudi tudi spomin na »švercanje«, ki je bilo ob meji zelo živo in je domačinom omogočalo preživetje. Grenak priokus pa je, ker so se morali poniževati pred Italijani, ki so to zelo izkoriščali. Na italijansko stran so nosili tudi meso in pridelke: »Če zdaj razmišljam o tem, kako smo se poniževali, kako so nas italijanske gospe zviška gledale, ko smo prinesli meso: 'Ma ni lépo, ma, je mastno … Poveri Titini – ubogi Titovci …,' so nam govorile. Ti pa si bil vesel, da si lahko prišel do tistih lir, ne. Recimo, me, mlada dekleta, bi si rade kupile kakšno stvar in smo morale nekaj mesecev nositi prodajat, vsako soboto, da smo si lahko kaj kupile.« Pod samostojno Slovenijo smo zadihali, pove gospa Cirila. Dejavno se je vključila v pomladno politiko in po svojih močeh pripomogla, da je bivši režim padel. Dejavna je bila tudi v času vojne za Slovenijo. Ves čas vojne in po njej je bil izjemna avtoriteta in nekakšen varuh vasi župnik Pahor. Spomin nanj je še zelo živ, med starejšimi tudi hvaležnost. Živ je tudi spomin na poznejša župnika Gašperja Rudolfa in Cirila Ceja, ki sta v Mirnu opravila izjemno pastoralno delo. Nad vasjo proti Krasu se dviga znamenit Mirenski grad s cerkvijo, samostanom in številnimi ustanovami. Gospa Cirila spregovori tudi o sebi in svoji družini. Ni ji vseeno, kaj se dogaja v vasi, ki je pretežno še vedno zvesta veri in rodu. Vera ji pomeni smisel življenja. Daje ji moč, da ob težavah ne obupa, ampak upa v Božjo pomoč in posmrtno življenje. Kot vsaka mati in babica si želi, da bi tudi vnuki ostali zvesti našim vrednotam, »da bi šli po pošteni poti in jih ne bi premetavalo.« In želja za Slovenijo: »Da bi spregledala, da bi spoznala, da moramo za blagor delati skupaj, ne pa, da smo verni ljudje spet drugorazredni, je ogorčena klena primorska pričevalka Cirila.

Jožef Košuta

Jožef Košuta iz Vitovelj, najbolj slikovitega dela Vipavske doline pod vznožjem Čavna, je izjemen pričevalec primorske zgodovine. Predan zemlji, od katere so živeli tudi njegovi predniki, in znan kot napreden kmet, ki je uvajal številne kulture in načine pridelave. Spomin na prednike seže že v čas prve svetovne vojne, ki je potekala v neposredni bližini. Jožefovi starši, ki so bili rojeni na začetku 20. stoletja, so bili kmetje in so doživeli šok ob italijanski zasedbi ozemlja in v obdobju fašizma. Ta ni uničeval le kulturnih temeljev slovenskega naroda, ampak tudi gospodarske. Edini, ki so ohranjali slovenski jezik, so bili primorski duhovniki, pove Jožef. Na ugledni kmetiji pri Košutovih so se med vojno pojavili prvi partizani, pogoste pa so bile tudi nemške patrulje. Čeprav so domačini podpirali upor proti okupatorju, so partizani v revolucionarni maniri ubili nekaj sosedov, kar je med ljudi vneslo razdor, strah in nezaupanje. Ubit je bil sosed Franc Batič, in sicer le zaradi tega, ker je bil poročen z Avstrijko, pa visoko noseča soseda Tončka, ki je, vračajoč se iz Gorice, sprejela prevoz na nemškem tovornjaku. Jožef pove, kdo je vodil okrutne umore. Grozljiv je bil tudi umor italijanskega mladeniča, ki so ga ubili četniki leta 1944. Jožef z velikim ogorčenjem opisuje primer vitovskih cerkvenih pevcev, ki so bili po večini mobilizirani v partizane in so padli ob nemškem napadu pod Javornikom na Črnovrški planoti decembra leta 1944. Pričevalec Košuta, ki je v tem napadu izgubil strica, je zbral veliko podatkov, ki potrjujejo domneve, da so bili partizani popolnoma nezaščiteni oz. da naj bi prišlo celo do izdaje. V tem napadu je skoraj brez boja padlo kar 42 partizanov. Čeprav je njegov oče sodeloval s partizani, je Jožef do delovanja komunističnega vodstva kritičen: 'Partizani vasi v bližini, potem ko so bile napadene, niso branili. Ko so porabili municijo, so tekli na Čaven, v Trnovski gozd, in ljudi prepustili na milost in nemilost ... Potem so Nemci zbrali starčke ...' Jožef Košuta je povedal tudi resnico o smrti diverzanta Mihajla, okoli česar je nastal mit. A ta ne drži, zatrjuje pričevalec. Mehdija Husejnzadeh – Mihajlo je bil sovjetski vojak, ki so ga zajeli Nemci. Pobegnil je iz ujetništva in se pridružil partizanski Gradnikovi brigadi. Mihajlo se je s pomočnikom skrival v Vitovljah. Domačini so ga opozorili, da prihaja nemška patrulja, se spominja Jožef: »Ta Mihajlo, ki je s svojim pomočnikom dan prej praznoval obletnico, je bil o tem obveščen. To je vedel tudi njegov pomočnik. Vendar sta bila v štali tako pijana od šnopsa, da nista mogla nikamor. Ni bilo nobenega izdajstva, kot so pisali. Nemci so bili organizirani. Še preden je vojak potolkel po vratih, so bili že drugi okoli hiše. Najprej so šli za hišo in potem tolkli po vratih. In takrat sta ona dva skočila z okna, zadaj, kjer so metali seno notar. Ampak sta bila pijana, nista mogla nikamor. In so ju s šmajserjem kar na tleh pokosili. Moj oče je šel ta dva ubita naslednji dan iskat z gnojnim košem. Na vrh je dal dva snopa koruznice, pripeljal je oba, Mihajla in pomočnika.« Po vojni je sledilo olajšanje, vendar le kratek čas: »Prve dni je bilo katastrofalno. Svoboda je bila le na papirju. Potem se je začelo maltretiranje kmečkega prebivalstva.« Jožef Košuta, tako kot številni Primorci, ki so doživeli padec fašizma in nastop komunizma, pove: 'Mi smo hrepeneli po tem, da se na Primorskem znebimo fašizma. Zato smo sodelovali in pomagali partizanom. Glejte, mi smo imeli živino, vse … Smo bili premožni za tiste čase in smo dali živino za IX. korpus. Smo dali tudi meso in drugo pomoč, vse za partizane. Po vojni pa smo bili deležni maltretiranja in poniževanja. Zato sem zasovražil komunizem in še danes je tako.' V nadaljevanju pričevalec Košuta pove, kako mu je uspelo kmetijo, na kateri so se sprva ukvarjali z živinorejo in vinogradništvom, preusmeriti v sadjarstvo. Zaradi prodaje sadja je prevozil vso Slovenijo. Zdaj imajo na kmetiji tudi apartmaje, hči pa je odprla še popolnoma nov pasji hotel in zavetišče. Vedno je bil v koraku s časom, še posebej ob pomoči svoje družine. V pričevanju Jožefa Košute tako sodelujejo tudi žena Irena, sin Andrej in hčerka Elizabeta.

Martin Kostrevc

Izjemna zgodba izjemnega človeka bi lahko naslovili pričevanje Martina Kostrevca, rojenega leta 1933. Družina izvira iz okolice Brežic, a je gospod Martin svoja najbolj plodna leta do današnjih dni preživel v Mariboru in na Pohorju, kjer si je postavil lično počitniško hišico. Že njegov ded je imel poseben čut za besedo in omiko v najširšem pomenu besede in je konec 19. stoletja napisal svojevrstno pesniško zbirko. V pričevanju Martina Kostrevca spremljamo njegovo življenjsko zgodbo med vojno; od napada na Jugoslavijo, nemške okupacije, presenetljivega druženja z ujetimi zavezniškimi piloti, do povojne komunistične represije, službe, potovanj in družinskih prigod … Pohorje je njegova velika ljubezen, a tudi skrb in dolžnost. Že več desetletij se z redkimi podporniki bori za resnico in dostojen spomin na več tisoč po vojni pobitih ujetnikov na Arehu in v njegovi okolici. Komunistične oblasti so nesrečne ujetnike, povečini iz mariborskih zaporov, okrutno umorile in pometale v približno 25 na hitro izkopanih jam, največ v okolici Areha. Veliko med njimi je bilo premožnih in komunisti so si prilastili njihovo lastnino. Prizadevanja gospoda Kostrevca, da bi umrli in pozabljeni Slovenci, Nemci, Hrvatje in drugi dobili dostojen spomenik, se uresničujejo prav letošnjo jesen. Spomenik bodo oktobra slovesno odkrili in blagoslovili. Martin Kostrevc je porabil vso svojo življenjsko energijo in prihranke, da bi izpolnil ta civilizacijski dolg do nedolžnih žrtev. Država mu ne pomaga in Martin Kostrevc upa, da bodo stroške spomenika pomagali poravnati dobri ljudje. Z avtorjem Pričevalcev se ob koncu pričevanja poklonita ob pohorskih moriščih in ob nastajajočem spomeniku, kjer neutrudni pričevalec spregovori še o dolgu do prednikov in o prastarem boju med dobrim in zlim.

Več

Prof.dr. Elko Borko, 3. del

Ginekolog in porodničar, primarij prof. dr. Elko Borko, je dolgoletni predstojnik ginekološkega oddelka Splošne bolnišnice Maribor, zdaj Klinike za ginekologijo in perinatologijo Univerzitetnega kliničnega centra v Mariboru, ki je bila že v tistem času vodilna na področju uvajanja novih metod diagnostike in zdravljenja v celotnem jugoslovanskem prostoru. Bil je tudi med ustanovitelji Medicinske fakultete Univerze v Mariboru in profesor tako na mariborski kot na ljubljanski medicinski fakulteti. Zdaj upokojeni devetdesetletni zdravnik Elko Borko je še vedno zelo aktiven kot predsednik Medikohistorične sekcije Slovenskega zdravniškega društva, ki skrbi za ohranjanje spomina na velika imena slovenskega zdravništva v preteklosti. V tridelnih Spominih Elka Borka, ki so zaradi bogastva slikovnega in filmskega dokumentarnega gradiva prava freska burnega dogajanja v Mariboru v času med obema vojnama, ob okupaciji (leta 1941 so Nemci Borkove s prvim transportom izselili v Srbijo) in v povojnem času, bomo spoznali tudi Borkovo družino, predvsem očeta, gimnazijskega profesorja in književnika Franceta Borka, ki je začel ustvarjati v Kocbekovem krščanskosocialnem okolju. Še posebej zanimivo je poglavje o povojnem odnosu do katoliško usmerjenih profesorjev in o izključitvah velike skupine vernih dijakinj in dijakov iz mariborskega učiteljišča v začetku petdesetih let prejšnjega stoletja. Očitali so jim politično neprimernost, češ da ne morejo vzgajati mladega rodu v duhu novega časa. V oddaji bodo posamezna poglavja iz življenja in dela Franceta in Elka Borka ter dogajanje v Mariboru osvetlili tudi zgodovinar prof. Janez Pastar, dr. Vlasta Stavbar iz Univerzitetne knjižnice v Mariboru ter zdravnik prof. dr. Iztok Takač, dekan Medicinske fakultete Univerze v Mariboru in sedanji predstojnik Klinike za ginekologijo in perinatologijo.

Prof. dr. Elko Borko, 2. del

Ginekolog in porodničar, primarij prof. dr. Elko Borko, je dolgoletni predstojnik ginekološkega oddelka Splošne bolnišnice Maribor, zdaj Klinike za ginekologijo in perinatologijo Univerzitetnega kliničnega centra v Mariboru, ki je bila že v tistem času vodilna na področju uvajanja novih metod diagnostike in zdravljenja v celotnem jugoslovanskem prostoru. Bil je tudi med ustanovitelji Medicinske fakultete Univerze v Mariboru in profesor tako na mariborski kot na ljubljanski medicinski fakulteti. Zdaj upokojeni devetdesetletni zdravnik Elko Borko je še vedno zelo aktiven kot predsednik Medikohistorične sekcije Slovenskega zdravniškega društva, ki skrbi za ohranjanje spomina na velika imena slovenskega zdravništva v preteklosti. V tridelnih Spominih Elka Borka, ki so zaradi bogastva slikovnega in filmskega dokumentarnega gradiva prava freska burnega dogajanja v Mariboru v času med obema vojnama, ob okupaciji (leta 1941 so Nemci Borkove s prvim transportom izselili v Srbijo) in v povojnem času, bomo spoznali tudi Borkovo družino, predvsem očeta, gimnazijskega profesorja in književnika Franceta Borka, ki je začel ustvarjati v Kocbekovem krščanskosocialnem okolju. Še posebej zanimivo je poglavje o povojnem odnosu do katoliško usmerjenih profesorjev in o izključitvah velike skupine vernih dijakinj in dijakov iz mariborskega učiteljišča v začetku petdesetih let prejšnjega stoletja. Očitali so jim politično neprimernost, češ da ne morejo vzgajati mladega rodu v duhu novega časa. V oddaji bodo posamezna poglavja iz življenja in dela Franceta in Elka Borka ter dogajanje v Mariboru osvetlili tudi zgodovinar prof. Janez Pastar, dr. Vlasta Stavbar iz Univerzitetne knjižnice v Mariboru ter zdravnik prof. dr. Iztok Takač, dekan Medicinske fakultete Univerze v Mariboru in sedanji predstojnik Klinike za ginekologijo in perinatologijo.

Prof.dr. Elko Borko, 1. del

Ginekolog in porodničar, primarij prof. dr. Elko Borko, je dolgoletni predstojnik ginekološkega oddelka Splošne bolnišnice Maribor, zdaj Klinike za ginekologijo in perinatologijo Univerzitetnega kliničnega centra v Mariboru, ki je bila že v tistem času vodilna na področju uvajanja novih metod diagnostike in zdravljenja v celotnem jugoslovanskem prostoru. Bil je tudi med ustanovitelji Medicinske fakultete Univerze v Mariboru in profesor tako na mariborski kot na ljubljanski medicinski fakulteti. Zdaj upokojeni devetdesetletni zdravnik Elko Borko je še vedno zelo aktiven kot predsednik Medikohistorične sekcije Slovenskega zdravniškega društva, ki skrbi za ohranjanje spomina na velika imena slovenskega zdravništva v preteklosti. V tridelnih Spominih Elka Borka, ki so zaradi bogastva slikovnega in filmskega dokumentarnega gradiva prava freska burnega dogajanja v Mariboru v času med obema vojnama, ob okupaciji (leta 1941 so Nemci Borkove s prvim transportom izselili v Srbijo) in v povojnem času, bomo spoznali tudi Borkovo družino, predvsem očeta, gimnazijskega profesorja in književnika Franceta Borka, ki je začel ustvarjati v Kocbekovem krščanskosocialnem okolju. Še posebej zanimivo je poglavje o povojnem odnosu do katoliško usmerjenih profesorjev in o izključitvah velike skupine vernih dijakinj in dijakov iz mariborskega učiteljišča v začetku petdesetih let prejšnjega stoletja. Očitali so jim politično neprimernost, češ da ne morejo vzgajati mladega rodu v duhu novega časa. V oddaji bodo posamezna poglavja iz življenja in dela Franceta in Elka Borka ter dogajanje v Mariboru osvetlili tudi zgodovinar prof. Janez Pastar, dr. Vlasta Stavbar iz Univerzitetne knjižnice v Mariboru ter zdravnik prof. dr. Iztok Takač, dekan Medicinske fakultete Univerze v Mariboru in sedanji predstojnik Klinike za ginekologijo in perinatologijo.

Bratje Suhadolc: Anton Suhadolc, 4. del

O svojih spominih bodo pripovedovali trije bratje Suhadolc: najmlajši Janez, legendarni profesor prostoročnega risanja na Fakulteti za arhitekturo, ki je zasnoval in izdelal tudi več sto stolov; Matija, prav tako arhitekt, ki je med drugim avtor načrtov za ureditev številnih samostanskih knjižnic na Slovenskem; in najstarejši, prof. dr. Anton, upokojeni profesor matematike na ljubljanski univerzi ter tudi navdušen botanik, preučevalec in zbiralec različnih vrst lesa. Med drugim se bodo spomnili svojih treh že pokojnih sestra, psihologinje Mete, poročene Krečič; arhitektke in spomeniške konservatorke Nataše, poročene Štupar Šumi, ter zdravnice Andreje, poročene Pipp. Spregovorili bodo tudi o svojih starših. Oče teh šestih otrok, gradbeni inženir in projektant Anton Suhadolc, je bil dve desetletji pred drugo svetovno vojno statik in vodja gradbišč pri največjih projektih arhitekta Jožeta Plečnika (gradnja cerkve v Šiški, stadiona ...) ter Plečnikov tesen prijatelj, obenem pa je samostojno ustvaril tudi več zgradb v Ljubljani. Mama, učiteljica Natalija, izhaja iz v naše kraje davno priseljene italijanske rodbine Sartori, oče pa po mamini strani iz prav tako italijanske družine Peruzzi, v kateri sta bila najbolj znana praded Martin Peruzzi, ki je leta 1875 prvi opozoril strokovnjake Deželnega muzeja Rudolfinum (danes Narodnega muzeja) na zanimive najdbe ostankov kolišč na Barju, ter njegov sin, kipar Svitoslav Peruzzi. Brata Anton in Matija Suhadolc sta bila rojena v desetletju pred drugo svetovno vojno, najmlajši Janez pa med njo. Vsak od bratov je imel zanimivo in ustvarjalno življenjsko pot. Njihove pripovedi v Spominih spremlja na stotine fotografij iz javnih in zasebnih virov. Številne med njimi so bile le redko objavljene. Nekatere fotografije v oddaji pa so bile objavljene prvič. Videti bo mogoče tudi posnetke iz arhivskih dokumentarnih filmov. Spet se napoveduje privlačna freska nekdanjih časov.

Bratje Suhadolc: Anton Suhadolc, 3. del

O svojih spominih bodo pripovedovali trije bratje Suhadolc: najmlajši Janez, legendarni profesor prostoročnega risanja na Fakulteti za arhitekturo, ki je zasnoval in izdelal tudi več sto stolov; Matija, prav tako arhitekt, ki je med drugim avtor načrtov za ureditev številnih samostanskih knjižnic na Slovenskem; in najstarejši, prof. dr. Anton, upokojeni profesor matematike na ljubljanski univerzi ter tudi navdušen botanik, preučevalec in zbiralec različnih vrst lesa. Med drugim se bodo spomnili svojih treh že pokojnih sestra, psihologinje Mete, poročene Krečič; arhitektke in spomeniške konservatorke Nataše, poročene Štupar Šumi, ter zdravnice Andreje, poročene Pipp. Spregovorili bodo tudi o svojih starših. Oče teh šestih otrok, gradbeni inženir in projektant Anton Suhadolc, je bil dve desetletji pred drugo svetovno vojno statik in vodja gradbišč pri največjih projektih arhitekta Jožeta Plečnika (gradnja cerkve v Šiški, stadiona ...) ter Plečnikov tesen prijatelj, obenem pa je samostojno ustvaril tudi več zgradb v Ljubljani. Mama, učiteljica Natalija, izhaja iz v naše kraje davno priseljene italijanske rodbine Sartori, oče pa po mamini strani iz prav tako italijanske družine Peruzzi, v kateri sta bila najbolj znana praded Martin Peruzzi, ki je leta 1875 prvi opozoril strokovnjake Deželnega muzeja Rudolfinum (danes Narodnega muzeja) na zanimive najdbe ostankov kolišč na Barju, ter njegov sin, kipar Svitoslav Peruzzi. Brata Anton in Matija Suhadolc sta bila rojena v desetletju pred drugo svetovno vojno, najmlajši Janez pa med njo. Vsak od bratov je imel zanimivo in ustvarjalno življenjsko pot. Njihove pripovedi v Spominih spremlja na stotine fotografij iz javnih in zasebnih virov. Številne med njimi so bile le redko objavljene. Nekatere fotografije v oddaji pa so bile objavljene prvič. Videti bo mogoče tudi posnetke iz arhivskih dokumentarnih filmov. Spet se napoveduje privlačna freska nekdanjih časov.

Bratje Suhadolc: Anton Suhadolc, 2. del

O svojih spominih bodo pripovedovali trije bratje Suhadolc: najmlajši Janez, legendarni profesor prostoročnega risanja na Fakulteti za arhitekturo, ki je zasnoval in izdelal tudi več sto stolov; Matija, prav tako arhitekt, ki je med drugim avtor načrtov za ureditev številnih samostanskih knjižnic na Slovenskem; in najstarejši, prof. dr. Anton, upokojeni profesor matematike na ljubljanski univerzi ter tudi navdušen botanik, preučevalec in zbiralec različnih vrst lesa. Med drugim se bodo spomnili svojih treh že pokojnih sestra, psihologinje Mete, poročene Krečič; arhitektke in spomeniške konservatorke Nataše, poročene Štupar Šumi, ter zdravnice Andreje, poročene Pipp. Spregovorili bodo tudi o svojih starših. Oče teh šestih otrok, gradbeni inženir in projektant Anton Suhadolc, je bil dve desetletji pred drugo svetovno vojno statik in vodja gradbišč pri največjih projektih arhitekta Jožeta Plečnika (gradnja cerkve v Šiški, stadiona ...) ter Plečnikov tesen prijatelj, obenem pa je samostojno ustvaril tudi več zgradb v Ljubljani. Mama, učiteljica Natalija, izhaja iz v naše kraje davno priseljene italijanske rodbine Sartori, oče pa po mamini strani iz prav tako italijanske družine Peruzzi, v kateri sta bila najbolj znana praded Martin Peruzzi, ki je leta 1875 prvi opozoril strokovnjake Deželnega muzeja Rudolfinum (danes Narodnega muzeja) na zanimive najdbe ostankov kolišč na Barju, ter njegov sin, kipar Svitoslav Peruzzi. Brata Anton in Matija Suhadolc sta bila rojena v desetletju pred drugo svetovno vojno, najmlajši Janez pa med njo. Vsak od bratov je imel zanimivo in ustvarjalno življenjsko pot. Njihove pripovedi v Spominih spremlja na stotine fotografij iz javnih in zasebnih virov. Številne med njimi so bile le redko objavljene. Nekatere fotografije v oddaji pa so bile objavljene prvič. Videti bo mogoče tudi posnetke iz arhivskih dokumentarnih filmov. Spet se napoveduje privlačna freska nekdanjih časov.

Bratje Suhadolc: Anton Suhadolc, 1. del

O svojih spominih bodo pripovedovali trije bratje Suhadolc: najmlajši Janez, legendarni profesor prostoročnega risanja na Fakulteti za arhitekturo, ki je zasnoval in izdelal tudi več sto stolov; Matija, prav tako arhitekt, ki je med drugim avtor načrtov za ureditev številnih samostanskih knjižnic na Slovenskem; in najstarejši, prof. dr. Anton, upokojeni profesor matematike na ljubljanski univerzi ter tudi navdušen botanik, preučevalec in zbiralec različnih vrst lesa. Med drugim se bodo spomnili svojih treh že pokojnih sestra, psihologinje Mete, poročene Krečič; arhitektke in spomeniške konservatorke Nataše, poročene Štupar Šumi, ter zdravnice Andreje, poročene Pipp. Spregovorili bodo tudi o svojih starših. Oče teh šestih otrok, gradbeni inženir in projektant Anton Suhadolc, je bil dve desetletji pred drugo svetovno vojno statik in vodja gradbišč pri največjih projektih arhitekta Jožeta Plečnika (gradnja cerkve v Šiški, stadiona ...) ter Plečnikov tesen prijatelj, obenem pa je samostojno ustvaril tudi več zgradb v Ljubljani. Mama, učiteljica Natalija, izhaja iz v naše kraje davno priseljene italijanske rodbine Sartori, oče pa po mamini strani iz prav tako italijanske družine Peruzzi, v kateri sta bila najbolj znana praded Martin Peruzzi, ki je leta 1875 prvi opozoril strokovnjake Deželnega muzeja Rudolfinum (danes Narodnega muzeja) na zanimive najdbe ostankov kolišč na Barju, ter njegov sin, kipar Svitoslav Peruzzi. Brata Anton in Matija Suhadolc sta bila rojena v desetletju pred drugo svetovno vojno, najmlajši Janez pa med njo. Vsak od bratov je imel zanimivo in ustvarjalno življenjsko pot. Njihove pripovedi v Spominih spremlja na stotine fotografij iz javnih in zasebnih virov. Številne med njimi so bile le redko objavljene. Nekatere fotografije v oddaji pa so bile objavljene prvič. Videti bo mogoče tudi posnetke iz arhivskih dokumentarnih filmov. Spet se napoveduje privlačna freska nekdanjih časov.

Bratje Suhadolc: Matija Suhadolc, 4. del

O svojih spominih bodo pripovedovali trije bratje Suhadolc: najmlajši Janez, legendarni profesor prostoročnega risanja na Fakulteti za arhitekturo, ki je zasnoval in izdelal tudi več sto stolov; Matija, prav tako arhitekt, ki je med drugim avtor načrtov za ureditev številnih samostanskih knjižnic na Slovenskem; in najstarejši, prof. dr. Anton, upokojeni profesor matematike na ljubljanski univerzi ter tudi navdušen botanik, preučevalec in zbiralec različnih vrst lesa. Med drugim se bodo spomnili svojih treh že pokojnih sestra, psihologinje Mete, poročene Krečič; arhitektke in spomeniške konservatorke Nataše, poročene Štupar Šumi, ter zdravnice Andreje, poročene Pipp. Spregovorili bodo tudi o svojih starših. Oče teh šestih otrok, gradbeni inženir in projektant Anton Suhadolc, je bil dve desetletji pred drugo svetovno vojno statik in vodja gradbišč pri največjih projektih arhitekta Jožeta Plečnika (gradnja cerkve v Šiški, stadiona ...) ter Plečnikov tesen prijatelj, obenem pa je samostojno ustvaril tudi več zgradb v Ljubljani. Mama, učiteljica Natalija, izhaja iz v naše kraje davno priseljene italijanske rodbine Sartori, oče pa po mamini strani iz prav tako italijanske družine Peruzzi, v kateri sta bila najbolj znana praded Martin Peruzzi, ki je leta 1875 prvi opozoril strokovnjake Deželnega muzeja Rudolfinum (danes Narodnega muzeja) na zanimive najdbe ostankov kolišč na Barju, ter njegov sin, kipar Svitoslav Peruzzi. Brata Anton in Matija Suhadolc sta bila rojena v desetletju pred drugo svetovno vojno, najmlajši Janez pa med njo. Vsak od bratov je imel zanimivo in ustvarjalno življenjsko pot. Njihove pripovedi v Spominih spremlja na stotine fotografij iz javnih in zasebnih virov. Številne med njimi so bile le redko objavljene. Nekatere fotografije v oddaji pa so bile objavljene prvič. Videti bo mogoče tudi posnetke iz arhivskih dokumentarnih filmov. Spet se napoveduje privlačna freska nekdanjih časov.

Bratje Suhadolc: Matija Suhadolc, 3. del

O svojih spominih bodo pripovedovali trije bratje Suhadolc: najmlajši Janez, legendarni profesor prostoročnega risanja na Fakulteti za arhitekturo, ki je zasnoval in izdelal tudi več sto stolov; Matija, prav tako arhitekt, ki je med drugim avtor načrtov za ureditev številnih samostanskih knjižnic na Slovenskem; in najstarejši, prof. dr. Anton, upokojeni profesor matematike na ljubljanski univerzi ter tudi navdušen botanik, preučevalec in zbiralec različnih vrst lesa. Med drugim se bodo spomnili svojih treh že pokojnih sestra, psihologinje Mete, poročene Krečič; arhitektke in spomeniške konservatorke Nataše, poročene Štupar Šumi, ter zdravnice Andreje, poročene Pipp. Spregovorili bodo tudi o svojih starših. Oče teh šestih otrok, gradbeni inženir in projektant Anton Suhadolc, je bil dve desetletji pred drugo svetovno vojno statik in vodja gradbišč pri največjih projektih arhitekta Jožeta Plečnika (gradnja cerkve v Šiški, stadiona ...) ter Plečnikov tesen prijatelj, obenem pa je samostojno ustvaril tudi več zgradb v Ljubljani. Mama, učiteljica Natalija, izhaja iz v naše kraje davno priseljene italijanske rodbine Sartori, oče pa po mamini strani iz prav tako italijanske družine Peruzzi, v kateri sta bila najbolj znana praded Martin Peruzzi, ki je leta 1875 prvi opozoril strokovnjake Deželnega muzeja Rudolfinum (danes Narodnega muzeja) na zanimive najdbe ostankov kolišč na Barju, ter njegov sin, kipar Svitoslav Peruzzi. Brata Anton in Matija Suhadolc sta bila rojena v desetletju pred drugo svetovno vojno, najmlajši Janez pa med njo. Vsak od bratov je imel zanimivo in ustvarjalno življenjsko pot. Njihove pripovedi v Spominih spremlja na stotine fotografij iz javnih in zasebnih virov. Številne med njimi so bile le redko objavljene. Nekatere fotografije v oddaji pa so bile objavljene prvič. Videti bo mogoče tudi posnetke iz arhivskih dokumentarnih filmov. Spet se napoveduje privlačna freska nekdanjih časov.

Bratje Suhadolc: Matija Suhadolc, 2. del

O svojih spominih bodo pripovedovali trije bratje Suhadolc: najmlajši Janez, legendarni profesor prostoročnega risanja na Fakulteti za arhitekturo, ki je zasnoval in izdelal tudi več sto stolov; Matija, prav tako arhitekt, ki je med drugim avtor načrtov za ureditev številnih samostanskih knjižnic na Slovenskem; in najstarejši, prof. dr. Anton, upokojeni profesor matematike na ljubljanski univerzi ter tudi navdušen botanik, preučevalec in zbiralec različnih vrst lesa. Med drugim se bodo spomnili svojih treh že pokojnih sestra, psihologinje Mete, poročene Krečič; arhitektke in spomeniške konservatorke Nataše, poročene Štupar Šumi, ter zdravnice Andreje, poročene Pipp. Spregovorili bodo tudi o svojih starših. Oče teh šestih otrok, gradbeni inženir in projektant Anton Suhadolc, je bil dve desetletji pred drugo svetovno vojno statik in vodja gradbišč pri največjih projektih arhitekta Jožeta Plečnika (gradnja cerkve v Šiški, stadiona ...) ter Plečnikov tesen prijatelj, obenem pa je samostojno ustvaril tudi več zgradb v Ljubljani. Mama, učiteljica Natalija, izhaja iz v naše kraje davno priseljene italijanske rodbine Sartori, oče pa po mamini strani iz prav tako italijanske družine Peruzzi, v kateri sta bila najbolj znana praded Martin Peruzzi, ki je leta 1875 prvi opozoril strokovnjake Deželnega muzeja Rudolfinum (danes Narodnega muzeja) na zanimive najdbe ostankov kolišč na Barju, ter njegov sin, kipar Svitoslav Peruzzi. Brata Anton in Matija Suhadolc sta bila rojena v desetletju pred drugo svetovno vojno, najmlajši Janez pa med njo. Vsak od bratov je imel zanimivo in ustvarjalno življenjsko pot. Njihove pripovedi v Spominih spremlja na stotine fotografij iz javnih in zasebnih virov. Številne med njimi so bile le redko objavljene. Nekatere fotografije v oddaji pa so bile objavljene prvič. Videti bo mogoče tudi posnetke iz arhivskih dokumentarnih filmov. Spet se napoveduje privlačna freska nekdanjih časov.

Bratje Suhadolc: Matija Suhadolc, 1. del

O svojih spominih bodo pripovedovali trije bratje Suhadolc: najmlajši Janez, legendarni profesor prostoročnega risanja na Fakulteti za arhitekturo, ki je zasnoval in izdelal tudi več sto stolov; Matija, prav tako arhitekt, ki je med drugim avtor načrtov za ureditev številnih samostanskih knjižnic na Slovenskem; in najstarejši, prof. dr. Anton, upokojeni profesor matematike na ljubljanski univerzi ter tudi navdušen botanik, preučevalec in zbiralec različnih vrst lesa. Med drugim se bodo spomnili svojih treh že pokojnih sestra, psihologinje Mete, poročene Krečič; arhitektke in spomeniške konservatorke Nataše, poročene Štupar Šumi, ter zdravnice Andreje, poročene Pipp. Spregovorili bodo tudi o svojih starših. Oče teh šestih otrok, gradbeni inženir in projektant Anton Suhadolc, je bil dve desetletji pred drugo svetovno vojno statik in vodja gradbišč pri največjih projektih arhitekta Jožeta Plečnika (gradnja cerkve v Šiški, stadiona ...) ter Plečnikov tesen prijatelj, obenem pa je samostojno ustvaril tudi več zgradb v Ljubljani. Mama, učiteljica Natalija, izhaja iz v naše kraje davno priseljene italijanske rodbine Sartori, oče pa po mamini strani iz prav tako italijanske družine Peruzzi, v kateri sta bila najbolj znana praded Martin Peruzzi, ki je leta 1875 prvi opozoril strokovnjake Deželnega muzeja Rudolfinum (danes Narodnega muzeja) na zanimive najdbe ostankov kolišč na Barju, ter njegov sin, kipar Svitoslav Peruzzi. Brata Anton in Matija Suhadolc sta bila rojena v desetletju pred drugo svetovno vojno, najmlajši Janez pa med njo. Vsak od bratov je imel zanimivo in ustvarjalno življenjsko pot. Njihove pripovedi v Spominih spremlja na stotine fotografij iz javnih in zasebnih virov. Številne med njimi so bile le redko objavljene. Nekatere fotografije v oddaji pa so bile objavljene prvič. Videti bo mogoče tudi posnetke iz arhivskih dokumentarnih filmov. Spet se napoveduje privlačna freska nekdanjih časov.

Bratje Suhadolc: Janez Suhadolc, 4. del

O svojih spominih bodo pripovedovali trije bratje Suhadolc: najmlajši Janez, legendarni profesor prostoročnega risanja na Fakulteti za arhitekturo, ki je zasnoval in izdelal tudi več sto stolov; Matija, prav tako arhitekt, ki je med drugim avtor načrtov za ureditev številnih samostanskih knjižnic na Slovenskem; in najstarejši, prof. dr. Anton, upokojeni profesor matematike na ljubljanski univerzi ter tudi navdušen botanik, preučevalec in zbiralec različnih vrst lesa. Med drugim se bodo spomnili svojih treh že pokojnih sestra, psihologinje Mete, poročene Krečič; arhitektke in spomeniške konservatorke Nataše, poročene Štupar Šumi, ter zdravnice Andreje, poročene Pipp. Spregovorili bodo tudi o svojih starših. Oče teh šestih otrok, gradbeni inženir in projektant Anton Suhadolc, je bil dve desetletji pred drugo svetovno vojno statik in vodja gradbišč pri največjih projektih arhitekta Jožeta Plečnika (gradnja cerkve v Šiški, stadiona ...) ter Plečnikov tesen prijatelj, obenem pa je samostojno ustvaril tudi več zgradb v Ljubljani. Mama, učiteljica Natalija, izhaja iz v naše kraje davno priseljene italijanske rodbine Sartori, oče pa po mamini strani iz prav tako italijanske družine Peruzzi, v kateri sta bila najbolj znana praded Martin Peruzzi, ki je leta 1875 prvi opozoril strokovnjake Deželnega muzeja Rudolfinum (danes Narodnega muzeja) na zanimive najdbe ostankov kolišč na Barju, ter njegov sin, kipar Svitoslav Peruzzi. Brata Anton in Matija Suhadolc sta bila rojena v desetletju pred drugo svetovno vojno, najmlajši Janez pa med njo. Vsak od bratov je imel zanimivo in ustvarjalno življenjsko pot. Njihove pripovedi v Spominih spremlja na stotine fotografij iz javnih in zasebnih virov. Številne med njimi so bile le redko objavljene. Nekatere fotografije v oddaji pa so bile objavljene prvič. Videti bo mogoče tudi posnetke iz arhivskih dokumentarnih filmov. Spet se napoveduje privlačna freska nekdanjih časov.

Bratje Suhadolc: Janez Suhadolc, 3. del

O svojih spominih bodo pripovedovali trije bratje Suhadolc: najmlajši Janez, legendarni profesor prostoročnega risanja na Fakulteti za arhitekturo, ki je zasnoval in izdelal tudi več sto stolov; Matija, prav tako arhitekt, ki je med drugim avtor načrtov za ureditev številnih samostanskih knjižnic na Slovenskem; in najstarejši, prof. dr. Anton, upokojeni profesor matematike na ljubljanski univerzi ter tudi navdušen botanik, preučevalec in zbiralec različnih vrst lesa. Med drugim se bodo spomnili svojih treh že pokojnih sestra, psihologinje Mete, poročene Krečič; arhitektke in spomeniške konservatorke Nataše, poročene Štupar Šumi, ter zdravnice Andreje, poročene Pipp. Spregovorili bodo tudi o svojih starših. Oče teh šestih otrok, gradbeni inženir in projektant Anton Suhadolc, je bil dve desetletji pred drugo svetovno vojno statik in vodja gradbišč pri največjih projektih arhitekta Jožeta Plečnika (gradnja cerkve v Šiški, stadiona ...) ter Plečnikov tesen prijatelj, obenem pa je samostojno ustvaril tudi več zgradb v Ljubljani. Mama, učiteljica Natalija, izhaja iz v naše kraje davno priseljene italijanske rodbine Sartori, oče pa po mamini strani iz prav tako italijanske družine Peruzzi, v kateri sta bila najbolj znana praded Martin Peruzzi, ki je leta 1875 prvi opozoril strokovnjake Deželnega muzeja Rudolfinum (danes Narodnega muzeja) na zanimive najdbe ostankov kolišč na Barju, ter njegov sin, kipar Svitoslav Peruzzi. Brata Anton in Matija Suhadolc sta bila rojena v desetletju pred drugo svetovno vojno, najmlajši Janez pa med njo. Vsak od bratov je imel zanimivo in ustvarjalno življenjsko pot. Njihove pripovedi v Spominih spremlja na stotine fotografij iz javnih in zasebnih virov. Številne med njimi so bile le redko objavljene. Nekatere fotografije v oddaji pa so bile objavljene prvič. Videti bo mogoče tudi posnetke iz arhivskih dokumentarnih filmov. Spet se napoveduje privlačna freska nekdanjih časov.

Bratje Suhadolc: Janez Suhadolc, 2. del

O svojih spominih bodo pripovedovali trije bratje Suhadolc: najmlajši Janez, legendarni profesor prostoročnega risanja na Fakulteti za arhitekturo, ki je zasnoval in izdelal tudi več sto stolov; Matija, prav tako arhitekt, ki je med drugim avtor načrtov za ureditev številnih samostanskih knjižnic na Slovenskem; in najstarejši, prof. dr. Anton, upokojeni profesor matematike na ljubljanski univerzi ter tudi navdušen botanik, preučevalec in zbiralec različnih vrst lesa. Med drugim se bodo spomnili svojih treh že pokojnih sestra, psihologinje Mete, poročene Krečič; arhitektke in spomeniške konservatorke Nataše, poročene Štupar Šumi, ter zdravnice Andreje, poročene Pipp. Spregovorili bodo tudi o svojih starših. Oče teh šestih otrok, gradbeni inženir in projektant Anton Suhadolc, je bil dve desetletji pred drugo svetovno vojno statik in vodja gradbišč pri največjih projektih arhitekta Jožeta Plečnika (gradnja cerkve v Šiški, stadiona ...) ter Plečnikov tesen prijatelj, obenem pa je samostojno ustvaril tudi več zgradb v Ljubljani. Mama, učiteljica Natalija, izhaja iz v naše kraje davno priseljene italijanske rodbine Sartori, oče pa po mamini strani iz prav tako italijanske družine Peruzzi, v kateri sta bila najbolj znana praded Martin Peruzzi, ki je leta 1875 prvi opozoril strokovnjake Deželnega muzeja Rudolfinum (danes Narodnega muzeja) na zanimive najdbe ostankov kolišč na Barju, ter njegov sin, kipar Svitoslav Peruzzi. Brata Anton in Matija Suhadolc sta bila rojena v desetletju pred drugo svetovno vojno, najmlajši Janez pa med njo. Vsak od bratov je imel zanimivo in ustvarjalno življenjsko pot. Njihove pripovedi v Spominih spremlja na stotine fotografij iz javnih in zasebnih virov. Številne med njimi so bile le redko objavljene. Nekatere fotografije v oddaji pa so bile objavljene prvič. Videti bo mogoče tudi posnetke iz arhivskih dokumentarnih filmov. Spet se napoveduje privlačna freska nekdanjih časov.

Bratje Suhadolc: Janez Suhadolc, 1. del

O svojih spominih bodo pripovedovali trije bratje Suhadolc: najmlajši Janez, legendarni profesor prostoročnega risanja na Fakulteti za arhitekturo, ki je zasnoval in izdelal tudi več sto stolov; Matija, prav tako arhitekt, ki je med drugim avtor načrtov za ureditev številnih samostanskih knjižnic na Slovenskem; in najstarejši, prof. dr. Anton, upokojeni profesor matematike na ljubljanski univerzi ter tudi navdušen botanik, preučevalec in zbiralec različnih vrst lesa. Med drugim se bodo spomnili svojih treh že pokojnih sestra, psihologinje Mete, poročene Krečič; arhitektke in spomeniške konservatorke Nataše, poročene Štupar Šumi, ter zdravnice Andreje, poročene Pipp. Spregovorili bodo tudi o svojih starših. Oče teh šestih otrok, gradbeni inženir in projektant Anton Suhadolc, je bil dve desetletji pred drugo svetovno vojno statik in vodja gradbišč pri največjih projektih arhitekta Jožeta Plečnika (gradnja cerkve v Šiški, stadiona ...) ter Plečnikov tesen prijatelj, obenem pa je samostojno ustvaril tudi več zgradb v Ljubljani. Mama, učiteljica Natalija, izhaja iz v naše kraje davno priseljene italijanske rodbine Sartori, oče pa po mamini strani iz prav tako italijanske družine Peruzzi, v kateri sta bila najbolj znana praded Martin Peruzzi, ki je leta 1875 prvi opozoril strokovnjake Deželnega muzeja Rudolfinum (danes Narodnega muzeja) na zanimive najdbe ostankov kolišč na Barju, ter njegov sin, kipar Svitoslav Peruzzi. Brata Anton in Matija Suhadolc sta bila rojena v desetletju pred drugo svetovno vojno, najmlajši Janez pa med njo. Vsak od bratov je imel zanimivo in ustvarjalno življenjsko pot. Njihove pripovedi v Spominih spremlja na stotine fotografij iz javnih in zasebnih virov. Številne med njimi so bile le redko objavljene. Nekatere fotografije v oddaji pa so bile objavljene prvič. Videti bo mogoče tudi posnetke iz arhivskih dokumentarnih filmov. Spet se napoveduje privlačna freska nekdanjih časov.

Vladimir Bertoncelj, 2. del

Tokratni pripovedovalec Spominov Vladimir Bertoncelj je bil rojen leta 1932 v vasi Vaše pri Medvodah. Njegovo otroštvo med Vašami, Medvodami in Goričanami ter življenje njegove številne družine je zelo zaznamoval čas druge svetovne vojne. Po vojni je kot strojnik, vzdrževalec strojev, najprej delal v medvoški tekstilni tovarni, potem pa so vse še samske delavce iz tovarne napotili na delo v Titove zavode Litostroj v Ljubljani, ki so jih prav takrat gradili in zagnali prvo proizvodnjo. Litostroj so poleg zaposlenih delavcev in mojstrov, ki so tja prihajali na delo od doma, gradili nemški ujetniki in slovenski politični zaporniki, ki so bili ves čas nastanjeni na gradbišču, nadzorovanem ter strogo zavarovanem z bodečo žico in stražnimi stolpi. V Litostroju je Miro Bertoncelj delal do upokojitve in bil na njihovih gradbiščih elektrarn po vsem svetu. Po upokojitvi se je ves posvetil družbenopolitičnemu delu in bil dolgo legendarni predsednik Zveze borcev Medvode.

Dokumentarci

Predlogi

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Izberi profil

Izberi profil

Več

Več

Več

Več

Več

Čakalna vrsta

Prispevki

Sorodni prispevki