Dokumentarci

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Ni najdenih zadetkov.

Rezultati iskanja

Ni najdenih zadetkov.

Rezultati iskanja

Ni najdenih zadetkov.

Rezultati iskanja

Ni najdenih zadetkov.

RTV 365 Programi Oddaje Podkasti Moj 365 Menu
Domov
Raziskujte
Programi
Dokumentarci
Filmi in serije
Oddaje
Podkasti
Filmoteka
Zgodovina
Shranjeno
Naročnine
Več
Domov Raziskujte Programi Dokumentarci Filmi in serije Oddaje Podkasti
Plačljivo
Filmoteka
Moj 365
Zgodovina
Naročnine
Shranjeno
Ella: Tudi to se zgodi

Dokumentarni film opisuje življenje Elle Fitzgerald, ene največjih jazzovskih pevk vseh časov. Najprej si je želela postati plesalka, potem pa je leta 1934 zmagala na natečaju v gledališču Apollo in začela svojo pevsko kariero. Njena glasbena pot je trajala kar sedem desetletij in vključevala več žanrov, kot so swing, jazz, scat in bebop. Ellina glasba je zaznamovala 20. stoletje, polno rasizma in revščine. Kljub težkemu otroštvu je postala ena največjih ameriških zvezdnic. ELLA FITZGERALD: JUST ONE OF THOSE THINGS / Velika Britanija / 2019 / Režija: Leslie Woodhead

89 min

Henrikova svoboda

Hinko Smrekar je bil iskriv slikar, grafik in karikaturist, sopotnik velikanov slovenske literature in likovne umetnosti med obema vojnama. Italijanski okupatorji so leta 1942 Hinka Henrika Smrekarja, enega naših najpomembnejših likovnih ustvarjalcev prve polovice 20. stoletja, odpeljali na strelišče z avtomobilom, ki so ga imenovali »zeleni henrik«. Svoboda je bila osnovni temelj njegovega življenja in ustvarjanja, kot je sam zapisal, se ni dal »niti od pendrekov in bajonetov prisiliti, da ne bi gledal in mislil z lastno glavo.« Umetniško je komentiral domače in svetovno dogajanje in v znamenitem ciklusu Zrcalo sveta vizionarsko napovedal katastrofične razsežnosti 2. svetovne vojne. V dokumentarno igranem filmu umetnika upodablja igralec Marko Plantan, raziskovalko, ki s pomočjo različnih strokovnjakov gledalca vodi po postojankah Smrekarjevega življenja, pa študentka AGRFT Tina Resman. Poleg njegovih najbolj znanih del, ciklusov Zrcalo sveta in Sedem naglavnih grehov, Maškarade slovenskih likovnih umetnikov in Slovenskih literatov ali karikatur njegovih sodobnikov in risb s fantastično tematiko, je v filmu prikazana še vrsta drugih del, med njimi upodobitve Ivana Cankarja, s katerim ga je vezalo tesno prijateljstvo. Ob tem se razkrivajo različne plati njegove osebnosti, ki so ga zaznamovale posledice vojne in psihična bolezen. Svoji značilni razpoloženji je sam prepoznaval v stanjih »vasezaprtosti« in »norčijah bedastega Avgusta«, ki ima edino nalogo, da zabava občinstvo. Umetnikova podoba po svoje oživi tudi v interpretaciji njegovih kritičnih zapisov o obstoječem družbeno političnem dogajanju in intimnejših poetičnih izpovedih. Scenarij Cvetka Bevc, režija Primož Meško, direktor fotografije Aleš Živec.

49 min

Prijatelji mladih - 70 let ZPMS

Dokumentarni film o 70-letni zgodovini Zveze prijateljev mladine Slovenije prek spominov številnih prostovoljcev ponuja pester prerez sedmih desetletij ključnih dosežkov te krovne humanitarne organizacije in njenih številnih društev za lepše, spodbudnejše otroštvo. Zgodba ZPMS sega v 50. leta prejšnjega stoletja, ko so se z namenom zagotavljanja kakovostnega razvoja otrok začela ustanavljati društva prijateljev mladine. Takrat se je pokazala tudi potreba po krovni organizaciji, ki bi združevala vse ključne udeležence – društva, starše, vzgojitelje, učitelje, strokovnjake s področja vzgoje, izobraževanja in zdravstva – ter politične in druge ustanove opozarjala na potrebe odraščajočih ter podajala ključne usmeritve za razvoj tega področja. Tako je bila 1. marca 1953 ustanovljena Zveza Prijateljev Mladine Slovenije. Čeprav je ZPMS najbolj znan po humanitarnem delu, so njegove dejavnosti vedno segale čez te okvire; cilj je bil napredek v vsem, kar je povezano z vzgojo, zdravjem in izobraževanjem otrok. ZPMS je bil gonilna sila za uvedbo ugodnosti, ki se danes zdijo samoumevne: vrtci, počitniške kolonije, porodniški dopust, pediatrična oskrba dojenčkov in otrok, šolska prehrana, igrišča, knjižnice, šole v naravi, vzgojne posvetovalnice, štipendijski skladi, podaljšano bivanje in še več. Pod okriljem ZPMS so med drugim nastali projekti Obiski dedka Mraza (od leta 1949), Teden otroka® (1954), Mladi raziskovalci zgodovine (1969), Bralna značka (1970), Otroški parlamenti® (1990), TOM telefon® (1990), Pomežik soncu® (1999) in Evropa v šoli (2005). V okviru socialno-humanitarnega programa Eno srce® so lani prek sedmih skladov pomagali 5169 družinam. Bogat nabor arhivskih posnetkov v filmu nas popelje v čas začetkov zveze po drugi svetovni vojni, v obdobje razvoja in delovanja sistema za skupnost do prehoda v novo družbeno ureditev, potrošništvo in individualizem, ki odpirajo nove izzive in narekujejo drugačen način dela zvez in društev prijateljev mladine. Kljub prilagoditvam na družbene in politične spremembe pa je ZPMS ohranil cilje, vrednote in načela, ki so bili postavljeni pred 70 leti in v drugem sistemu. Scenarij, režija: Maja Pavlin Film je nastal v izvedbi ART7 ter koprodukciji ZPMS in RTV Slovenija.

74 min

Z vetrom na pot, 6/6

Wouter tokrat kolesari po Hrvaški, malce pokuka v Bosno in konča na Madžarskem. Na Hrvaškem se znajde na območju, ki ga je hudo prizadel potres, ustavi ga policija in ga precej trdo prime, državo pa zapusti ob veselih zvokih tamburice. Na Madžarskem se vozi skozi vasi, katerih imen ne zna izgovoriti, a tudi tam najde Nizozemce. Pot nadaljuje skozi kulturno prestolnico Pécs, kjer poklepeta s študentom prava. Zadnje kilometre pa odbrca po madžarskem nižavju. MET DE WIND MEE / VRT, 2023 / Belgija / Avtor: Wouter Deboot

40 min

JFK: 24 ur, ki so spremenile svet

Dokumentarec ob 60. obletnici atentata na Johna F. Kennedyja prikazuje zadnjih 24 ur predsednikovega življenja ter poznejšo aretacijo in umor domnevnega edinega storilca Leeja Harveyja Oswalda. Poleg pričevanj očividcev in članov Kennedyjeve spremljevalne ekipe usodne dogodke osvetljujejo tudi izbrani odzivi državnih veljakov, televizijskih voditeljev in novinarjev, ki so dogajanje spremljali v živo. JFK: 24 HOURS THAT CHANGED THE WORLD / Velika Britanija / 2023 / Režija: Ellie Coleman

46 min

Vstanimo v suženjstvo zakleti

Duhovnik, pisatelj, doktor literarnih ved in redovnik kapucinov Karel Gržan se ob duhovniškem delu ukvarja tudi s problematiko hrematizma. Karel Gržan se je rodil leta 1958 v Celju, po končani srednji šoli je vstopil v red bratov kapucinov. Končal je Teološko fakulteto. Leta 2003 pa je na FF v Ljubljani opravil doktorat s področja literarnih ved. Leta 1997 je ustanovil Don Pierinovo komuno, prvo in edino tovrstno dekliško skupnost v Sloveniji za zdravljenje odvisnosti. Zanimajo ga različna področja, med drugim tudi zgodovina. Protagonist dokumentarnega portreta z naslovom Vstanimo v suženjstvo zakleti je bil izbran z razlogom: edini v Sloveniji se ukvarja s hrematizmom, to je konceptom, znanim že iz antike, ki iz etičnih razlogov obsoja kopičenje bogastva in bogatenje posameznikov. Gržanova razlaga je tako izvirna in samosvoja, da je zamikala tudi filmske ustvarjalce. Pater Karel Gržan je avtor tridesetih literarnih, strokovnih in poučnih knjig. Portret je nastal ob njegovi 63-letnici in 27-letnici literarnega delovanja. Zakaj je na svetu toliko revnih? Zakaj ima osem najbogatejših ljudi na svetu toliko bogastva kot polovica vsega prebivalstva na Zemlji? Kdo, kako in zakaj nas manipulira in nas s pomočjo medijev, znanj in tehnologije drži v stanju, v katerem to sprejemamo kot samoumevno? V nasprotju z večino, ki je po svetu resneje angažirana na tem področju, Karel Gržan poleg analize ponuja tudi možne rešitve za izhod iz te situacije. Dokumentarni portret je nastal v produkciji producenta Casablanca za RTV Slovenija, scenarista sta bila Peter Povh in Zdenko Kodrič, režiser pa Boris Jurjaševič.

49 min

iZBRANE BESEDE

»Jezikoslovci spremljamo življenje prek besed. Zato poznamo smrt besed, njihovo rojevanje in življenje, poznamo njihova čustva.« Na Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša slovaropisci zbirajo in izbirajo besede že več kot sedemdeset let. Najprej v tiskanih izdajah Slovarja slovenskega knjižnega jezika, danes pa je v spletnem portalu Fran, ki je dostopen vsem, zbranih kar 40 slovarjev in drugih jezikovnih virov. Lani pa so bili še posebej ponosni na Slovar slovenskega knjižnega jezika 16. stoletja, ki je nastajal skoraj 50 let. »Slovarji so ogledalo časa«, pravijo ustvarjalci slovarjev – zbiralci in izbiralci besed. Z njimi smo razmišljali o tem, zakaj imajo besede tako veliko moč, da nas lahko razveselijo in prizadenejo, kaj pomenijo izbrane besede leta, kako nastajajo nove besede, zakaj se besede s časom spreminjajo, katere nove so nastale v času pandemije novega koronavirusa. S Kozmo Ahačičem, predstojnikom Inštituta pa smo se spraševali, kako je slovaropisje povezano z vzgojo psa, ali imajo jezikoslovci najljubše besede, katera beseda se ga je v zadnjem času najbolj dotaknila, kako je glasba povezana z jezikom. Za jezikoslovce je jezik odnos: »Še tako natančni slovarski opisi ne bodo presegali nerazumevanja med nami. Beseda nesporazum ne vsebuje po naključju istega korena kot beseda razumeti. Razumeti jezik pa pomeni razumeti človeka, ki ga govori.»

23 min

500 let rojstva Adama Bohoriča

Utemeljitev knjižnega jezika je pri vsakem narodu eden najpomembnejših mejnikov. Danes se nam zdi samoumevno, da v slovenščini govorimo, pišemo, beremo in mislimo. Petsto let je, odkar je naš jezik začel dobivati književne prvine in tudi zaradi Adama Bohoriča postajal pravi jezik, postavljen ob bok drugim evropskim jezikom.

23 min

Mirko Bratuša

MIRKO BRATUŠA je ob stebre nekdanje samostanske cerkve v Kostanjevici na Krki postavil Hipokrite. Antropomorfne figure ob dotiku presenetijo, saj so ogrevane na telesno temperaturo. Na razstavi Grelci za vroče občutke so se jim pridružili kipi, ki toploto Hipokritov uporabljajo za lastno hlajenje. V velike keramične skulpture je skril zapleten sistem cevi in toplotno črpalko. Kipi lahko ustvarijo nenavaden obrat tudi tako, da se razletijo pred preveč radovednim opazovalcem. Kiparja odlikuje odlično poznavanje materialov in tehnik, omogoča jima, da se podajata v področja skrajnih mej trdnosti, napetosti, da razmišljata v večjem merilu. Predvsem pa dopuščata materialu, da razvije svojo govorico. V dokumentarni seriji Zapeljevanje pogleda spremljamo ustvarjalne postopke in poskušamo izluščiti pomene, ki nam jih posredujejo avtorji s svojo pripovedjo.

15 min

Janez Bleiweis, izobraževalno-zgodovinska oddaja

Preteklost ni negibna, temveč se ves čas spreminja, iz roda v rod popravlja, dopolnjuje in prilagaja potrebam časa. Vsaka generacija po svoje pretehtava preteklost in jo meri po sodobnih nazorih, da bi s tem po svoje oblikovala prihodnost. V procesu nenehnega tehtanja preteklosti in sedanjosti vlogo ikon skupnosti prevzemajo vedno nove in nove osebnosti; sijaj njihovih imen se nenehno spreminja, v spremenjenih okoliščinah tonejo v pozabo in spet vstajajo ... Tako se je od sredine devetnajstega stoletja dalje spreminjala tudi podoba dr. Janeza Bleiweisa, urednika Kmetijskih in rokodelskih novic, ki je v drugi polovici devetnajstega stoletja odigral vodilno vlogo v slovenskem narodnem gibanju. V oddaji pretehtamo očitke, da je bil konzervativen, predstavimo, kako iskrivo je komuniciral z bralstvom Kmetijskih in rokodelskih novic, kako je bil zaslužen za uveljavljanje nekaterih besed, ki jih uporabljamo danes, kako je gledal na poezijo in kakšen odnos sta imela s Francetom Prešernom. Zakaj so ga imenovali in imeli za »očeta naroda« že za časa življenja, v čem je pomen njegovega narodno buditeljskega prizadevanja in v čem pomen njegovega truda za narodovo omiko? Po poti Bleiweisovega življenja in dela nas vodi etnolog in antropolog dr. Božidar Jezernik. Scenaristka oddaje : Tatjana Markošek, režiser: Franc Arko.

24 min

Velike bolezni

Pred epidemijo novega koronavirusa, ki jo doživljamo letos, je naše kraje prizadelo kar nekaj večjih pojavov bolezni, ki so med prebivalstvom zahtevale velik davek. V oddaji predstavimo tri največje in najbolj smrtonosne – kugo, kolero in špansko gripo. Sredi 14. stoletja je po Evropi kosila smrtonosna epidemija kuge, do sedaj najbolj nalezljiva bolezen, ki je bila usodna za tretjino tedanjega prebivalstva, korenito pa je spremenila tudi tok evropske zgodovine... Nihče ni bil varen pred njo - ne cerkveni dostojanstveniki, ne kralji in kraljice, ne meščani ne siromaki in ne otroci. Učenjaki so za strašno epidemijo videli več razlogov: posebno postavitev planetov, pokvarjen zrak zaradi gnilobe, slabega in nezdravega vremena in stoječih voda; po drugih razlagah naj bi kugo s pomočjo hudiča širile čarovnice, najbolj pa se je uveljavila razlaga, da je bolezen šiba božja kot kazen in opomin, naj se ljudje spreobrnejo. Danes kugo občasno zasledimo v Aziji, delih Afrike in Amerike, v Evropi pa ne več. Za zdravljenje uporabljajo antibiotike, obstaja pa tudi cepivo. Kolera je zelo kužna infekcijska bolezen, pri kateri je vir okužbe ponavadi onesnažena voda in je v Evropo prišla iz Indije v prvi polovici 19. stoletja predvsem zaradi povečanja prometa in trgovskih stikov. Na Kranjsko so jo predvsem zanesle vojaške čete, ki so prehajale čez to ozemlje. Sprva so za preprečevanje širjenja okužb še zapirali meje, vendar pa, ker se je to izkazalo za preveč radikalno zaščitno sredstvo, ki je bilo neučinkovito in drago, hkrati pa je uničevalno delovalo na lokalno gospodarstvo, so jih v Habsburški monarhiji v naslednjih epidemijah opustili. Pandemija španske gripe, ki je ves svet prizadela v letih 1918–1920 in je zaradi nje umrlo skoraj 5 odstotkov prebivalstva – med 50 in 100 milijoni ljudi, v kolektivnem spominu živi kot ena od najhujših bolezni, ki so kadarkoli prizadele človeštvo. V različnih sodobnih zapisih se pogosto pojavlja kot metafora za umiranje in za katastrofo, ki je zdesetkala človeško populacijo in ki je terjala več življenj kot prva svetovna vojna. Vendar pa lahko to v splošnem široko poznano pandemijo, presenetljivo, v zgodovinopisju označimo za »slona v sobi«, ki ga dolgo nihče ni opazil. S špansko gripo so se zgodovinarji po svetu resno začeli ukvarjati šele leta 1998. Skozi oddajo nas vodi zgodovinarka dr. Katarina Keber, raziskovalka zgodovine socialne medicine z Zgodovinskega inštituta Milka Kosa ZRC SAZU. Scenaristka oddaje je Tatjana Markošek, režiser, Franc Arko.

24 min

Najboljši prijatelji

V Posebnih zgodbah tokrat spremljamo tri zgodbe: Neži je življenje prineslo veliko izzivov in preizkušenj, a tudi prijateljic; spoznamo voznika tovornjaka Eka in njegovega zvestega sopotnika psa Luksa ter upokojenko Marijo, katere dan ne mine brez družbe knjig. To so zgodbe, ki nas nagovorijo in spodbudijo, da se ozremo okoli sebe in se tudi sami vprašamo: koga mi razumemo, tolažimo, bodrimo in kdo nas? Komu zaupamo, s kom delimo težke in lepe trenutke? Kdo je naš najboljši prijatelj? Knjiga, pes, človek? Smo lahko sami sebi najboljši prijatelj? Zakaj ga sploh potrebujemo? Kako pa na prijateljske vezi gleda strokovnjak? O pomenu, trdnosti in roku trajanja prijateljstva, o mejah in tem, kaj z izbiro prijatelja povemo o sebi, razmišlja psiholog dr. Aleksander Zadel, ki pojasni, kdo in zakaj je zares lahko človekov najboljši prijatelj. Scenarij: Milica Prešeren, režija: Božo Grlj, direktor fotografije in snemalec Artur Rutar, montaža: Maja Gaspari.

25 min

Oživljeni Vodnik, 3/3

Valentin Vodnik se je bil za slovenski jezik pripravljen izpostaviti v času, ki temu sploh ni bil naklonjen. Bil je zavzet, delaven, vsestranski, ljudski. iz gorskih pohodov je prinašal fosile in minerale, se nad prelepimi vršaci čudil v pesmih, ki pomenijo začetek planinske poezije. Sestavljal je nove besede in iskal vse možne oblike različnih poimenovanj, ki so po deželi že obstajale, prevajal, pridigal, napisal še več pesmi, pratik, neizmerno rad učil mladino in napisal tudi prve učbenike… Z dr. Luko Vidmarjem, dr. Andrejo Legan Ravnikar, dr. Marijanom Dovićem dr. Petrom Mikšo, Andrejem Rozmanom Rozo in drugimi odkrivamo zanimivosti iz njegovega življenja in dela.

24 min

Village folk, izbor, 5/10

Mladi, visoko izobraženi Evropejci se vse pogosteje lotevajo projektov v povezavi s kmetijstvom. Predstavljamo zgodbe iz Estonije, Švedske in Finske.

22 min

Marija Terezija in Slovenci, 2/3

Javni zdravstveni sistem, obvezna osnovna šola, hišne številke, vse to imamo prav po zaslugi Marije Terezije in njenih reform. In seveda, krompir, ki ga po statistiki vsak Slovenec letno poje okrog 70 kg. V zgodovino se je zapisala kot dobra vladarica, z močnimi svetovalci, ki jim je znala prisluhniti, tudi če se z njimi ni najbolj strinjala. Kako danes gledajo nanjo potomci njenih podanikov? Kako jo vidijo njeni neposredni potomci ter zgodovinarji? Kako je vplivala na slovenske kraje, in prebivalce? Ali posledice njenih reform čutimo še danes? Vse to odkrivamo z današnjim poglavarjem družine Habsburg - Karlom von Habsburgom, dr. Miho Preinfalkom, dr. Petrom Vodopivcem, dr. Andrejem Studenom in drugimi.

24 min

Barbara Celjska

Barbara, najmlajša hči mogočnega Hermana II. Celjskega, se še kot deklica poroči s kraljem in kasnejšim cesarjem Sigismundom Luksemburškim in postane najbolj vplivna ženska takratne Evrope, trojna kraljica, samostojna vladarica, sposobna gospodarica, ki je svojemu možu posojala denar za njegove pohode po Evropi. Kaj o njej govorijo viri in zakaj se je o njej skozi stoletja širil sloves, da je Mesalina in črna kraljica? Njeno podobo odkrivamo s slovenskimi zgodovinarji in avtorico najnovejše in najbolj obsežne raziskave o njej, Slovakinjo Danielo Dvoržakovo. Skozi nekatere postaje njenega življenja nas vodi Zvezdan Pirtošek, ki ga je znana Celjanka navdihnila, da o njej piše zgodovinski roman.

24 min

Gorske bukve

Leta 1582 je vikar Andrej Recelj iz male vasi Raka na Dolenjskem iz nemščine prevedel pravni dokument, ki je urejal razmerja med najemniki vinogradov. Tem so takrat rekli »gora«, zato se je tudi ta prevod imenoval »Gorske bukve«. Zanimive so zato, ker so bile edini pravni dokument v slovenskem jeziku do 18. stoletja. Strokovnjaki z različnih področij so preučili skrivnostni rokopis Gorskih bukev in ugotovili, da je to prepis Recljevih bukev. Zanimalo jih je, kje so ga uporabljali, dokazali njegovo starost, ga prevedli v današnjo slovenščino in ugotavljali, ali je v edinem katoliškem tekstu protestantskega časa kakšna podobnost z jezikom protestantov. Danes na Raki sicer pijejo drugačno vino, kot so ga v času Gorskih bukev , a vinogradniki se še vedno trudijo za ohranitev stare tradicije vinogradništva, ki daje pečat kraju že skoraj petsto let.

24 min

Matjaž Počivavšek

Kipar MATJAŽ POČIVAVŠEK pri svojem delu uporablja plemenite materiale: srebro, bron, ebenovino, carrarski marmor ali jeklo. Materialom se poskuša približati s spoštovanjem njihovih lastnosti. To ga sili v ekonomičnost pri obdelavi in oblikovanju. Kadar v kovačnici obdelujejo deset in več ton težke bloke, strojem dovoli pustiti sled v nastajajoči obliki. Njegov ideal je skulptura, ki bi jo material ustvaril sam, brez dotika umetnikove roke. Tako iz meseca v mesec v kalup vliva vosek, dokler se ne zgosti v obliko, s katero bo zares zadovoljen.

14 min

Ljubezen

Ljubezen ne pozna meja. Ljubezen nima okusa in vonja. Ljubezen ne šteje kromosomov. Ljubezen lahko zadene vsakogar. Kratki dokumentarni film s preprostim naslovom Ljubezen pripoveduje zgodbo o izgubljeni ljubezni Atife ter o ljubezni, ki si jo izkazujeta Ina in Aljaž. Atifi, Ini in Aljažu je skupno to, da so osebe z motnjami v duševnem razvoju. Avtor filma se je spopadel z vprašanji, kako vsi trije sprejemajo ljubezen in kako jo izkazujejo, kako prenašajo izgubo ljubljene osebe … V filmu pa spoznamo tudi njihove želje in sanje, ki se razblinijo takoj, ko trčijo ob zidove birokracije.

24 min

Človek, ne jezi se!

»Človek, ne jezi se!« je kratek dokumentarni film, ki pripoveduje zgodbo o edinem slovenskem pritlikavem paru. Martina in Anton se trudita živeti popolnoma običajno družinsko življenje, ki pa je zaradi njune velikosti vsak dan znova pred preizkušnjo. Poleg tega se nenehno spopadata s predsodki, ki jih ljudje običajne velikosti gojimo do tistih, ki bolehajo za genetsko boleznijo ahondroplazijo. Zakonca nizke rasti, ki imata sina 'normalne' velikosti, te predsodke razbijata na različne načine. Film »Človek, ne jezi se!« nastavlja ogledalo vsem tistim »majhnim« ljudem, ki si domišljajo, da so veliki.

24 min

Nevsakdanji načini življenja

Je preprosto življenje danes res luksuz, obilje pa breme? V čem se meri vrednost bogastva človekovega življenja? V denarju na banki in materialnih dokazih našega družbenega uspeha ali s človekovimi občutki, njegovimi pozitivnimi čustvi, srečo? Sogovorniki so svoje odgovore našli in v skladu z njimi tudi živijo: Živeti preprosto in v tej preprostosti najti razkošje. Bor je nevsakdanji fant, ki nekaj sto metrov nad levim bregom Idrijce v Stopniku živi v stari, počitniški prikolici brez elektrike in brez tekoče vode v njej. Brez televizorja, brez luči, brez hladilnika, brez tuš kabine in WC-ja. Bor je del narave. Tudi Nara Petrovič, ki živi v istrski vasici, je izstopil iz splošnih okvirov družbenih navad in življenjskega sloga. Je velik zagovornik sonaravne pridelave hrane, skoraj povsem samooskrben, šaljivo se je razglasil za fekologa, že več kot 10 let hodi bos. Upa si živeti drugače in na podlagi lastne izkušnje o tem tudi pisati. Napisal je več knjig, v katerih se spoprijema s številnimi nezdravimi navadami in vrednotami sodobnega človeka. Nejc Martinčič in Sara Vozlič sta kaj hitro potem, ko sta postala par, začutila, da morata v svoje mlado življenje spustiti več svobode in iz njega spustiti marsikatere novodobne okove, kot v šali poimenujeta številna pričakovanja družbe, kako je treba živeti in predvsem, kaj imeti, da si v tem materialističnem svetu lahko srečen. In odločitev je padla: Skupaj sta se namesto v skupno stanovanje preselila v – predelan kombi.

26 min

Village folk, izbor, 4/10

Število prebivalstva v svetu raste, s čimer je povezano tudi večje povpraševanje po hrani. Ob teh dejstvih se rojevajo nove ideje, med katerimi so kmetije na morju, ki pridelujejo alge, bogate s proteini. Tudi nizozemski kmetje, ki imajo površine blizu morja, gojijo rastline, ki so odporne na sol ter z njimi proizvajajo proteinske dodatke. Ribiči iz Camollia blizu Genove pa ohranjajo star način ribolova, imenovan tonarela.

22 min

Ella: Tudi to se zgodi

Dokumentarni film opisuje življenje Elle Fitzgerald, ene največjih jazzovskih pevk vseh časov. Najprej si je želela postati plesalka, potem pa je leta 1934 zmagala na natečaju v gledališču Apollo in začela svojo pevsko kariero. Njena glasbena pot je trajala kar sedem desetletij in vključevala več žanrov, kot so swing, jazz, scat in bebop. Ellina glasba je zaznamovala 20. stoletje, polno rasizma in revščine. Kljub težkemu otroštvu je postala ena največjih ameriških zvezdnic. ELLA FITZGERALD: JUST ONE OF THOSE THINGS / Velika Britanija / 2019 / Režija: Leslie Woodhead

89 min

Z vetrom na pot, 6/6

Wouter tokrat kolesari po Hrvaški, malce pokuka v Bosno in konča na Madžarskem. Na Hrvaškem se znajde na območju, ki ga je hudo prizadel potres, ustavi ga policija in ga precej trdo prime, državo pa zapusti ob veselih zvokih tamburice. Na Madžarskem se vozi skozi vasi, katerih imen ne zna izgovoriti, a tudi tam najde Nizozemce. Pot nadaljuje skozi kulturno prestolnico Pécs, kjer poklepeta s študentom prava. Zadnje kilometre pa odbrca po madžarskem nižavju. MET DE WIND MEE / VRT, 2023 / Belgija / Avtor: Wouter Deboot

40 min

JFK: 24 ur, ki so spremenile svet

Dokumentarec ob 60. obletnici atentata na Johna F. Kennedyja prikazuje zadnjih 24 ur predsednikovega življenja ter poznejšo aretacijo in umor domnevnega edinega storilca Leeja Harveyja Oswalda. Poleg pričevanj očividcev in članov Kennedyjeve spremljevalne ekipe usodne dogodke osvetljujejo tudi izbrani odzivi državnih veljakov, televizijskih voditeljev in novinarjev, ki so dogajanje spremljali v živo. JFK: 24 HOURS THAT CHANGED THE WORLD / Velika Britanija / 2023 / Režija: Ellie Coleman

46 min

Inki, 2/3

V treh delih avtorji dokumentarne serije, posvečene Aztekom, Inkom in Majem, z uporabo najsodobnejše tehnologije osvetlijo življenja teh starodavnih civilizacij, tudi srhljive prakse žrtvovanja ljudi, ter še danes presenetljive dosežke na področjih matematike in astronomije. 2. del: Inki Inki so svojega vladarja Inko častili kot boga. Na vrhuncu svoje moči je vladal več kot desetim milijonom ljudi. Njegov imperij je segal od strmega andskega višavja do puščav ob Perujski obali. Medtem pa so se v Evropi množile govorice o deželi z neznanskimi količinami zlata nekje v Andih. CHILDREN OF THE SUN / SÖHNE DER SONNE - MAYA, AZTEKEN UND INKA / Nemčija / 2020 / Režija: Gabriele Wengler

52 min

Laurel Canyon, portret nekega časa, 1/2

Laurel Canyon – gričevnata pokrajina, posuta z ljubkimi hišami v zelenju na pragu Hollywooda, je v 60. letih in na začetku 70. let prejšnjega stoletja nudila ustvarjalno zavetje številnim glasbenikom, ki so zagnali pravo revolucijo v popularni glasbi in kulturi. Dokumentarna serija v dveh delih razgrne bogastvo redkih video in avdio posnetkov in svežih intervjujev ter predstavi življenje in glasbo Neila Younga, Davida Crosbyja, The Doors, Alicea Cooperja, The Monkeys, Mamas and Papas, Joni Mitchell in drugih. LAUREL CANYON / ZDA / 2020 / Režija: Alison Ellwood

76 min

Umor na Tihem oceanu, 2/3

Umor na Tihem oceanu je dokumentarna serija o bombnem napadu na Greenpeaceovo ladjo Mavrični bojevnik leta 1985. Kot prava kriminalka razkriva dogodke, ki so pripeljali do napada. Sledil je mednarodni škandal, ki je zamajal vlado evropske države, prej majhna okoljevarstvena skupina pa se je uveljavila na svetovnem prizorišču. 2. del Vse kaže, da je bila potopitev ladje Mavrični bojevnik teroristično dejanje. Pri največjem primeru v svoji karieri novozelandski policisti uporabijo vsa razpoložljiva sredstva, da bi izsledili morilce. Pomagajo jim tudi domačini in preiskava pripelje do dveh skupin evropskih dopustnikov. Pokažejo se obrisi nenavadne svetovne zarote, katere namen je utišati Greenpeace. MURDER IN THE PACIFIC / Velika britanija / 2022 / Režija: Chloe Campbell

44 min

Usodna napaka Boeinga

Dokumentarna oddaja osvetljuje tragični nesreči dveh Boeingovih letal 737 Max v Indoneziji in Etiopiji, v katerih je umrlo 346 ljudi. Preiskava je razkrila korporativno goljufanje in pomanjkljiv regulativni postopek. Bistvo težave pa je bil sistem programske opreme, ki naj bi potnikom zagotovil varnost, a jih je namesto tega pahnil v smrt, proizvajalec pa pilotov sploh ni seznanil, kako deluje in kako ukrepati v primeru okvare. BOEING'S FATAL FLAW / ZDA / 2021 / Režija: Thomas Jennings

53 min

Papuanske zločinske tolpe

Življenje v Papui Novi Gvineji določajo morilske tolpe, policijske racije, korupcija in skrajna revščina številnih prebivalcev. Glavno mesto Port Moresby spada v sam svetovni vrh med prestolnicami z največ nasilja. Mednarodne korporacije nezadržno izsekujejo tropski gozd, prvotni prebivalci pa nimajo kaj dosti od tega. Prav zelo neenakomerno razdeljeno bogastvo v državi, ki je sicer obdarjena z nahajališči zlata, bakra, cinka, nafte in plina, je eden izmed vzrokov za nasilje. THE GANGS OF PAPUA NEW GUINEA / Francija / 2020 / Režija: Alxandre Spalaikovitch

51 min

Srečni za vsako ceno

O sreči je veliko napisanega. Veliko je ljudi, ki služijo s tem, da drugim obljubljajo srečo. Kaj je pravzaprav sreča? Dokumentarna oddaja prikaže, kako se je pojem sreče v času gospodarskega razvoja spremenil. Danes srečo oglašujejo reklamni spoti, je cilj izobraževalnih metod in tržnih prijemov. Je predmet pozitivne psihologije, znanosti, ki se je leta 1990 razvila v ZDA. Je osebna sreča res obraz razvite družbe ali pa je maska depresivnega okolja, ki zapoveduje srečo in človeka še bolj zasužnjuje? MANUFACTURING HAPPINESS / LE BONHEUR A TOUT PRIX / Francija / 2022 / Režija: Jean-Christophe Ribot

52 min

Zeleni bojevniki - Rumena pogača v puščavi

V nigrski puščavi, tik ob mestu Arlit, leži eno največjih nahajališč urana na svetu. Izkorišča ga francoska mednarodna družba Areva, ki letno proizvede več kot 2500 ton koncentrata urana, imenovanega rumena pogača. Radioaktivni odpadki se kopičijo na robu mesta, od tam pa jih veter odnaša v bivališča. Raziskovalni novinar Martin Boudot v sodelovanju z nekdanjim rudarjem, vodjo okoljevarstvene organizacije, izmeri raven radioaktivnosti, ki ponekod kar osemkrat presega dovoljeno. Odsluženo rudniško opremo, ki prav tako močno seva, prebivalci vgrajujejo v svoje domove in zato množično zbolevajo. Francoska družba ne želi prevzeti nobene odgovornosti, vendar se nigrski okoljski aktivisti kljub temu odločijo za tožbo. GREEN WARRIORS, CURSED URANIUM / Francija / 2021 / Režija: Martin Boudot

21 min

Z vetrom na pot, 5/6

Veter Wouterja zanese v Slovenijo. Ta ga navduši s svojo čudovito naravo in Predjamskim gradom, kjer ima priložnost, da se povzpne skozi slavni skrivni rov za gradom, skozi katerega je Erazem Predjamski oskrboval grad med obleganjem. Obišče Ljubljano, nato pa nadaljuje pot v Kočevje, kjer spozna lovca, ki mu pove, da so kočevski gozdovi znani po medvedih. Poklepeta s starejšima slovenskima zakoncema in dokaže, da se da pogovarjati tudi, če ljudje ne govorijo skupnega jezika – pogovor je včasih tako še bolj zabaven. Pot nadaljuje na Hrvaško, kjer ga pretresejo še vedno vidne posledice jugoslovanske vojne. MET DE WIND MEE / VRT, 2023 / Belgija / Avtor: Wouter Deboot

39 min

Putinovo rožljanje z jedrskim orožjem

Vladimir Putin je po agresiji na Ukrajino konec februarja 2022 odredil najvišjo stopnjo pripravljenosti svojih strateških jedrskih sil. Kako resna je njegova grožnja z jedrskim orožjem? Je to zgolj zlovešča retorika ali bi ruski predsednik utegnil besede spremeniti v dejanja? Po padcu berlinskega zidu in razpadu Sovjetske zveze se je možnost jedrskega uničenja zdela neverjetna, naenkrat pa so se v zavest ljudi spet prikradla vprašanja: Kaj je jedrska bojna glava? Koliko škode lahko naredi? In predvsem, kako verjeten je jedrski konflikt? WHAT IF PUTIN GOES NUCLEAR? / Velika Britanija / 2022 / Režija: Simon Gilchrist

47 min

Azteki, 1/3

V treh delih avtorji dokumentarne serije, posvečene Aztekom, Inkom in Majem, z uporabo najsodobnejše tehnologije osvetlijo življenja teh starodavnih civilizacij, tudi srhljive prakse žrtvovanja ljudi, ter še danes presenetljive dosežke na področjih matematike in astronomije. 1. del: Azteki Azteki so v samo nekaj desetletjih postali velesila v Srednji Ameriki. V središču azteškega imperija je bilo plavajoče pravljično mesto sredi jezera. Azteški vladarji so bili spretni državniki. Vse v njihovem kraljestvu je bilo popolno urejeno. Toda ta visoka kultura je imela tudi temno plat. Srhljive obrede v čast bogov. CHILDREN OF THE SUN / SÖHNE DER SONNE - MAYA, AZTEKEN UND INKA / Nemčija / 2020 / Režija: Carsten Obländer, Anja Reiss

52 min

Diana

Dokumentarna oddaja o britanski princesi Diani predstavi njeno pot vse od sramežljive vzgojiteljice do svetovne superzvezdnice, ljubljenke rumenega tiska, humanitarke in naposled ene izmed najbolj objokovanih osebnosti. V oddaji se vrstijo redko objavljeni arhivski posnetki in sveži intervjuji ... DIANA / Velika Britanija / 2021 / Režija: Jemma Chisnall

73 min

Ladja, ki je spremenila svet

Pred približno petimi stoletji se je v snovanju ladij pripetila prava revolucija. V samo nekaj letih so se ladje, primorane v priobalno plutje, spremenile v ogromna plovila, ki so zmogla izzive odprtega morja. Ko so redna čezoceanska potovanja postala izvedljiva, so se pojavile močne mornarice, ki so se borile za prevlado na morju. Evropske sile so gradile imperije, kolonizirale nova ozemlja in si podrejale tamkajšnja domorodna ljudstva. Kako je prišlo do ključnega preobrata v razvoju ladij, zdaj znanstvenikom razkriva dobro ohranjena razbitina iz obdobja Kolumba, ki so jo našli ob obali Švedske. SHIP THAT CHANGED THE WORLD / ZDA, Francija / 2021 / Režija: Kirk Wolfinger

52 min

Umor na Tihem oceanu, 1/3

Umor na Tihem oceanu je dokumentarna serija o bombnem napadu na Greenpeaceovo ladjo Mavrični bojevnik leta 1985. Kot prava kriminalka razkriva dogodke, ki so pripeljali do napada. Sledil je mednarodni škandal, ki je zamajal vlado evropske države, prej majhna okoljevarstvena skupina pa se je uveljavila na svetovnem prizorišču. 1. del V prvem delu dogodke opisujeta Bunny McDiarmid in Peter Willcox, ki sta se leta 1985 na krovu Mavričnega bojevnika skupaj z drugimi aktivisti odpravila na Tihi ocean. Greenpeaceova ekipa hoče preprečiti nove jedrske poskuse, ki so doslej že močno prizadeli prebivalce tihomorskih otokov. Toda ustavita jo podtaknjeni bombi, ki ladjo potopita in ubijeta člana posadke. Začne se iskanje morilcev. MURDER IN THE PACIFIC / Velika britanija / 2022 / Režija: Chloe Campbell

44 min

Slovensko olimpijsko stoletje, 12/14

V 12. delu Slovenskega olimpijskega stoletja boste lahko prisluhnili zgodbam slovenskih olimpijcev, ki so nastopali v Londonu leta 2012. Nastopili bodo seveda vsi, ki so osvojili medalje: Urška Žolnir, Primož Kozmus, Rajmond Debevec, Iztok Čop in Luka Špik ter še mnogi drugi. Ne zamudite!

62 min

Za pogledom

V dokumentarcu Za pogledom spoznamo pet gospa, ki stanujejo v ljubljanskem domu za starejše občane. Kljub zrelim letom rade živijo. Pa čeprav zunanji svet le opazujejo s stola ob oknu... Ženski v zahodnem svetu staranje ni dovoljeno, pomembno je, da je lepega videza, da nima gub in je vitalna. Takšna miselnost je absurdna in zanika življenje v njegovem bistvu: »Staram se, ker živim!«. Njihova telesa so zgolj posode, v katerih prebivajo ženske različnih starosti – iz obdobij, ki so jih gospe že preživele. Danes potujejo po svoji volji in se v preteklih življenjih ustavijo tam, kjer jim je ljubo. Sodobna družba ima starostnike za odvečne ostaline preteklosti, ki jih čaka le še smrt. Ljubezen do življenja pa je tisto, nad čimer naj bi se ljudje zamislili ob ogledu tega dokumentarca.

49 min

Pod mostovi

Pod mostovi kritično prikazuje življenje in stiske ljudi na robu družbe, posledice sistemske revščine in pretirane koncentracije kapitala. Film postavlja v ospredje zgodbo dveh umetnikov, vdovca samohranilca in upokojenke. V skoraj nenehni socialni in ekonomski stiski živi osmina prebivalcev Slovenije. Kljub vsakodnevni borbi in volji je nenehno prisotna nemoč posameznika v borbi proti sistemu, ki je čedalje bolj zbirokratiziran, ki se vse hitreje oddaljuje od pojma in pomena socialne države. Film ne išče odgovorov, čeprav jih nekaj ponuja. Dokumentarni film Pod mostovi razgalja bedo zato, da bi očem nevidno postalo vidno.

51 min

Slovensko olimpijsko stoletje, 11/14

Kitajska je leta 2008 v Pekingu pripravila 29. poletne olimpijske igre. Na njih so bili slovenski športniki ponovno odlični. Zlato medaljo je osvojil Primož Kozmus, srebrno Sara Isakovič in Vasilij Žbogar, bronasto pa Lucija Polavder in Rajmond Debevec. Vsi slovenski junaki nastopajo v enajsti oddaji Slovensko olimpijsko stoletje.

53 min

Prijatelji mladih - 70 let ZPMS

Dokumentarni film o 70-letni zgodovini Zveze prijateljev mladine Slovenije prek spominov številnih prostovoljcev ponuja pester prerez sedmih desetletij ključnih dosežkov te krovne humanitarne organizacije in njenih številnih društev za lepše, spodbudnejše otroštvo. Zgodba ZPMS sega v 50. leta prejšnjega stoletja, ko so se z namenom zagotavljanja kakovostnega razvoja otrok začela ustanavljati društva prijateljev mladine. Takrat se je pokazala tudi potreba po krovni organizaciji, ki bi združevala vse ključne udeležence – društva, starše, vzgojitelje, učitelje, strokovnjake s področja vzgoje, izobraževanja in zdravstva – ter politične in druge ustanove opozarjala na potrebe odraščajočih ter podajala ključne usmeritve za razvoj tega področja. Tako je bila 1. marca 1953 ustanovljena Zveza Prijateljev Mladine Slovenije. Čeprav je ZPMS najbolj znan po humanitarnem delu, so njegove dejavnosti vedno segale čez te okvire; cilj je bil napredek v vsem, kar je povezano z vzgojo, zdravjem in izobraževanjem otrok. ZPMS je bil gonilna sila za uvedbo ugodnosti, ki se danes zdijo samoumevne: vrtci, počitniške kolonije, porodniški dopust, pediatrična oskrba dojenčkov in otrok, šolska prehrana, igrišča, knjižnice, šole v naravi, vzgojne posvetovalnice, štipendijski skladi, podaljšano bivanje in še več. Pod okriljem ZPMS so med drugim nastali projekti Obiski dedka Mraza (od leta 1949), Teden otroka® (1954), Mladi raziskovalci zgodovine (1969), Bralna značka (1970), Otroški parlamenti® (1990), TOM telefon® (1990), Pomežik soncu® (1999) in Evropa v šoli (2005). V okviru socialno-humanitarnega programa Eno srce® so lani prek sedmih skladov pomagali 5169 družinam. Bogat nabor arhivskih posnetkov v filmu nas popelje v čas začetkov zveze po drugi svetovni vojni, v obdobje razvoja in delovanja sistema za skupnost do prehoda v novo družbeno ureditev, potrošništvo in individualizem, ki odpirajo nove izzive in narekujejo drugačen način dela zvez in društev prijateljev mladine. Kljub prilagoditvam na družbene in politične spremembe pa je ZPMS ohranil cilje, vrednote in načela, ki so bili postavljeni pred 70 leti in v drugem sistemu. Scenarij, režija: Maja Pavlin Film je nastal v izvedbi ART7 ter koprodukciji ZPMS in RTV Slovenija.

74 min

Slovensko olimpijsko stoletje, 10/14

Atene so leta 1896 pripravile prve moderne olimpijske igre. Na vrsti so bile spet leta 2004. Slovenski športniki so osvojili štiri medalje. Nosilce teh in tudi druge slovenske udeležence iger v Grčiji boste slišali v deseti oddaji iz cikla Slovensko olimpijsko stoletje.

57 min

Meje mojega jezika so meje mojega sveta

Dokumentarni film ostro in neposredno trka na zavest samozadovoljne matice, ujete v institucionalne meje nove države. Jasno, odkrito ter provokativno govori o pomenu manjšin in enotnem kulturnem ter gospodarskega prostora, mimo floskul dnevne politike. Film je nastajal ob spoznanju, da pravzaprav matica bolj potrebuje manjšino kot manjšina matico, če želi obstati. V filmu nastopajo vidne kulturne, prosvetne in gospodarske osebnosti, ki predstavljajo najbolj vitalen in ustvarjalen del slovenskih manjšin in v dialogu s pisateljem in publicistom Miranom Košuto označijo robove in esenco slovenskega ter njihovo prihodnost.

53 min

Slovensko olimpijsko stoletje, 9/14

Leta 2000 je samostojna Slovenija prvič na poletnih olimpijskih igrah osvojila tudi zlato medaljo. Ne le ene, daljna Avstralija je prinesla dve. Junaki so bili veslača Iztok Čop in Luka Špik ter strelec Rajmond Debevec. Pobliže se boste z igrami v Avstraliji lahko seznanili v deveti oddaji Slovensko olimpijsko stoletje.

57 min

Požig

Zgodovina naše zahodne meje in Primorske je boleča. Mnogokrat spregledana in prevečkrat poenostavljena. Požig Narodnega doma je bil le začetek krute poti. Narodni dom v Trstu je bil italijanskim nacionalistom in fašistom trn v peti, saj je bil močan simbol slovenske navzočnosti v mestnem središču. Zato so ga leta 1920 požgali in uničili. Lahko rečemo, da je bil to začetek fašizma v Evropi, ki nam je v nadaljevanju odvzel slovenska besedo in širše človekove pravice. Istega leta je za nas tako usodna Rapalska pogodba začrtala novo mejo, ki je od matice odtrgala četrtino narodovega telesa. Dokumentarni film osvetljuje stoletje v katerem so se boleče spreminjale usode ljudi na Primorskem. Gre za obdobje fašističnega pritiska pred drugo svetovno vojno, med in po njej. Film interpretira čas težkih, nasilnih, krvavih in upornih let, ki kljub padcu nekoč tako spornih meja, še danes ni pomirjen. Skozi usode posameznikov potujemo od Bazoviških žrtev leta 1930, do drugega tržaškega procesa leta 1941, fašistične in nacistične okupacije, taborišč, usmrtitev v Rižarni in do povojne vzpostavitve nove slovensko italijanske meje. Upor proti raznarodovanju je bil pogumen in za mnoge tudi poguben. Tone Kralj je sredi največjega pritiska fašistov drzno poslikal na desetine slovenskih cerkva s subverzivno antifašistično govorico, skladatelj Lojze Bratuž je zaradi pete slovenske besede umrl, številno civilno prebivalstvo je ostalo brez družin in domov. Fašizem je iz Evrope naredil svetovno klavnico. Požig Narodnega doma je bila začetna iskra v pogromu nad drugačnimi. Vprašanje, ki ga izpostavlja film je, zakaj je takrat toliko ljudi po vsej Evropi začelo verjeti, da fašizem pomeni boljši svet in zakaj je sosed sosedu sovrag. V času današnjih nestrpnosti, nacionalizmov in netolerantnosti moramo na to vprašanje vedno na novo opozarjati. Kajti brez spoštovanja drugega boljšega sveta ni.

83 min

Slovensko olimpijsko stoletje, 8/14

Brigita Bukovec in Andraž Vehovar sta bila slovenska junaka na poletnih olimpijskih igrah leta 1996 v Atlanti. Njuna uspeha in tudi druge izvrstne dosežke slovenskih športnikov boste skozi njihove pripovedi spoznali v osmi oddaji Slovensko olimpijsko stoletje.

55 min

Slovensko olimpijsko stoletje, 7/14

Leto 1992 je bilo za slovenski šport prelomno, saj je Slovenija kot samostojna država prvič nastopila na poletnih olimpijskih igrah. Po zaslugi veslačev se je že s prvega nastopa domov vrnila z medaljami. Več o teh igrah bodo spregovorili sami športniki v sedmi oddaji Slovensko olimpijsko stoletje.

54 min

Tri generacije: Marlenka, Marija Lucija in Hana Stupica

Marlenka, Marija Lucija in Hana Stupica so z izvirnimi in likovno vrhunsko dodelanimi ilustracijami zaznamovale številne generacije. Marlenka Stupica, njena pokojna hčerka Marija Lucija Stupica in Marlenkina vnukinja Hana Stupica so z izvirnimi in vrhunsko dodelanimi ilustracijami zaznamovale številne generacije. V obdobju skoraj stotih let so se zamenjali številni družbeni, politični in kulturni sistemi ter koncepti. Le en princip je neranjen preživel ves ta čas in ostal enak: pripovedovanje zgodb z najbolj domišljenimi, prefinjenimi, senzibilnimi in čutnimi ilustracijami; s podobami, ki nam lahko spremenijo dojemanje sveta. Če z njimi odrastemo, smo lahko drugačni. Ohranimo otroka v sebi in odraslosti nadenemo krila. Dokumentarni film o pravljičarkah treh generacij in enega neskončnega polja domišljije, ki ga čas ne more postarati, nas pelje od Marlenkine kultne Sneguljčice, Rdeče kapice, Trnuljčice, Paličice, Zvezdnih tolarjev prek temačne Lenore, Pastirice in dimnikarja, Letečega kovčka in Svinjskega pastirja Marije Lucije do Hanine Rokavičke, Zajčkove hišice in Schönwerthovih pravljic. Vse tri generacije Stupičevih so zgradile svet, vzporeden resničnemu. Marlenka je začela slikati po vojni – v času, ko so petletke nizale rekorde, ko je bil proletarec kralj, delavka osvobojena volivka, brezrazredna družba pa cilj. V črno-beli svet je vnašala barve. V njem so preživeli kraljevske družine, prinčevi poljubi, rojenice in gradovi. Na likovni akademiji je študirala v drugi povojni generaciji, ko se je tja vpisala le peščica žensk. Tudi v času, ko je študirala njena hčerka Marija Lucija, so bile ženske na slikarstvu v manjšini. A v prvem desetletju novega tisočletja, ko se je na študij Oblikovanje vizualnih komunikacij vpisala Hana Stupica, je bilo v vse programe akademije sprejetih že več žensk kot moških. Poleg treh umetnic je v filmu prisoten tudi Gabrijel Stupica, soprog, oče in ded, predvsem pa eden najprodornejših slikarjev modernizma. Marija Lucija je od otroštva dalje stalnica v njegovem likovnem svetu, Marlenka pa jo je upodobila v Sneguljčici, Paličici in številnih deklicah, ki zaznamujejo njen pravljični svet. Film, v katerem nastopajo Marlenka in Hana Stupica in številni pričevalci, je nastal v Dokumentarnem programu RTV Slovenija, avtorica je Majda Širca.

51 min

Pluti je treba! (Navigare Necesse Est)

Tisočletna slovenska prisotnost ob morju in enako stara je želja po lastnem pomorstvu se je uresničila šele po drugi svetovni vojni. To se je zgodilo s priključitvijo delčka jadranske obale k matični domovini. Trgovska mornarica in pripadajoče panoge, kot sta pomorsko šolstvo in pristaniška dejavnost, so pomembni tvorci pomorske identitete naroda. Film, ki je nekakšna zgoščena kronologija nastanka in hitrega razvoja slovenskega ladjarskega podjetja, prepletena s spomini pomorcev, ki so s pravo mero pomorskega znanja in avanturizma pogumno zapluli na vsa morja in oceane sveta, odstira pogled na to premalo znano in prehitro pozabljeno obdobje naše polpretekle zgodovine. Žal ima konec zgodbe grenak priokus. Zdi se, da je že leta 1991 zapisana Resolucija o pomorski usmeritvi mlade države zgolj mrtva črka na papirju, saj smo v zadnjih dveh desetletjih priče stagniranja in celo usihanja pomorskih dejavnosti. Lahko nerazumno neodgovorne in nespretne poteze trenutnih oblasti zapravijo status Slovenije kot pomorske države? Bodo tisti, ki se danes odzivajo na klic morja poskrbeli, da se bogata pomorska dediščina iz druge polovice prejšnjega stoletja ohrani?

50 min

Za Prekmurje gre!

Mala učna ura iz zgodovine desetih mesecev Prekmurja, ko se je v pokrajini od jeseni 1918 do poletja 1919 zamenjalo kar devet oblasti. Leta 1919 sta dr. Matija Slavič in dr. Franc Kovačič na pariški mirovni konferenci dobojevala svojo narodnostno naravnano, strokovno in znanstveno utemeljeno bitko. V hudi diplomatski igri velikih z malimi sta izkoristila priložnost za priključitev prekmurskih Slovencev k matični domovini. Ta možnost se je prikazala po koncu prve svetovne vojne, ko je razpadla dvojna monarhija Avstro-Ogrska. Scenarij je napisal Štefan Celec, ki je film tudi režiral.

53 min

Aljažev stolp: "Ta pleh ima dušo"

Triglav je skupaj z Aljaževim stolpom za Slovence ikonični in nenadomestljiv simbol naše domovine, ki ga imamo tudi v nacionalni zastavi. Zaradi kulturnih, krajinskih, zgodovinskih in drugih izjemnih lastnosti ima Triglav poseben pomen za Republiko Slovenijo. Slovenska država je 5. oktobra 1999 razglasila Aljažev stolp za kulturni spomenik državnega pomena in ga 4. novembra 1999 podržavila. Ideja Jakoba Aljaža, da valjasta kovinska stavba z zastavico na vrhu predstavlja mejnik, ki označuje slovensko lastnino vrha slovenske gore, se je dokončno udejanjila. Kdo, kako in zakaj ga je postavil, kako so skrbeli zanj, kakšna je njegova zgodovina in kakšen njegov pomen? Kaj nam Slovencem predstavlja danes? In kaj naj naredimo za njegovo ohranitev? S temi vprašanji se ukvarja dokumentarni film med spremljanjem ekipe konservatorjev restavratorjev, ki naredijo načrt, po katerem bodo naredili rekonstrukcijo Aljaževega stolpa na isti način in iz enakih kosov pločevine, kot je to storila ekipa Jakoba Aljaža pred več kot sto leti. Da bi bilo vse še bolj pristno, odprava sestavne dele stolpa iz pločevine odnese in sestavi ob originalu na samem vrhu Triglava. Aljažev stolp dopolnjuje simbolno sporočilo Triglava, ki predstavlja naš ponos, najvišjo goro, očaka, ki bdi nas Slovenijo. Stolp pa predstavlja namreč tistega, ki stoji na Triglavu in nam govori: »Tukaj smo mi gospodar, od tu se ne premaknemo niti za ped, to je naša slovenska duša«.

52 min

Veronika in Friderik

Kostumsko obogatena dokumentarna pripoved o legendarni ljubezni med celjskim grofom Friderikom in Veroniko Deseniško. Ob dobro zamišljeni in svetovno znani zgodbi o Romeu in Juliji, imamo v slovenskem prostoru tudi resnično zgodbo o enako nemogoči ljubezni med podeželskim dekletom Veroniko z Desenic in celjskim naslednikom prestola Friderikom. Zgodbo, postavljeno v čas burne vladavine Celjskih grofov, o ljubezni, za katero marsikdo ni želel, da bi se zgodila. In s krutim koncem, ki se ne bi smel zgoditi. Dokumentarni film Veronika in Friderik nam približuje in osvetljuje to morda najlepšo ljubezensko zgodbo na Slovenskem na nov in atraktiven način. V tihi dolini Gračnice in zavetju nekdanje kartuzije Jurklošter nam moderator Jure Ivanušič in avtor zgodbe Karel Geržan odkrivata marsikaj še doslej neznanega o tej ljubezni in času, ki jo je obdajal. Režiser je bil Klemen Dvornik.

54 min

Milan Zdravko Kovač, 2. del

V drugem delu spoznamo bogato kariero pričevalca Milana Zdravka Kovača. Po poroki je v Stockholmu ustanovil svoj arhitekturni biro, nato pa sprejel ponudbo Unesca, odšel na Cejlon in se zaposlil na Unescovem azijskem regionalnem inštitutu za raziskave šolskih zgradb. Začelo se je najlepše obdobje v življenju njegove družine, v katerem sta z ženo najprej posvojila deklico Ayro. Leta 1974 se jima je rodila hčerka Nina, kmalu zatem sta posvojila še dečka Vimala s Cejlona in rodila se jima je še Tanja. Po projektantskem delu v Kuvajtu, Združenih arabskih emiratih, Katarju in Omanu se je leta 1979 vrnil v Egipt in se začel ukvarjati z načrtovanjem rešitev za zaščito arheoloških spomenikov. Uspešen primer realizacije je bila zaščita grobnice pisarja Nakhta in njegove žene Tawi v Šejk Abd el-Kurni v Luksorju; njegov prototip zaščite podzemne kulturne dediščine (1980–1983) je bil patentiran pri Eureki. Zadnjih petindvajset let so zaznamovali predvsem projekti zaščite kulturne dediščine v Indiji, v Sloveniji in na Kitajskem, ob njih pa arhitektova humanitarna dejavnost. V zadnjem obdobju sta s prijateljem in arhitektom Petrom Kerševanom svoje bogato znanje namenila ohranitvi arheološke in arhitekturne dediščine v Ljubljani s poudarkom na modernizaciji mesta v skladu z najsodobnejšimi arhitekturnimi smernicami. Izjemne so njune študije in predstavitve edinstvenega koliščarskega naselja na Špici v Ljubljani, ki ga je mestna oblast pozneje po večini uničila, z obžalovanjem pove pričevalec. Druga boleča rana je gradnja garaže pod ljubljansko tržnico. Ljubljanska oblast njune zamisli popolnoma ignorira ter po mnenju arhitekta Kovača troši nesorazmerno veliko denarja za slabše rešitve. Po smrti prijatelja Petra Kerševana arhitekt Kovač še vedno nadaljuje delo in razvija ideje v dobrobit Ljubljančanov.

166 min

Milan Zdravko Kovač, 1. del

Milan Zdravko Kovač je slovenski arhitekt s svetovnim slovesom na področju arheološkega konservatorstva. Karierna pot ga je vodila od Švedske, Egipta, Indije, Šrilanke do Kitajske. Opravljal je najzahtevnejša dela na svetovno znanih arheoloških najdiščih. Njegovo izjemno življenjsko zgodbo najprej osvetlimo z vidika vojne tragedije, ki jo je doživela njegova družina. Milanov brat Boris je bil interniran v Gonarsu, pozneje pa se je pridružil jugoslovanski vojski v domovini oz. slovenskim četnikom. Te so partizani s pomočjo italijanskih topov napadli v Grčaricah jeseni 1943 in zajeli tudi Borisa. Na montiranem procesu 12 oktobra 1943 ga je skupaj z drugimi revolucionarno »sodišče« obsodilo na smrt zaradi »veleizdaje«. Brat Milan si je dolgo prizadeval za njegovo rehabilitacijo in jo končno dosegel. Boris je bil po razsodbi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije oproščen vsake krivde. Milan je o kočevskem procesu napisal zanimivo knjigo in tako poravnal dolg do dobrega imena svojih prednikov. »Komunistično sodišče v Kočevju ni bilo nikakršno sodišče, kot tudi »kočevski proces« ni bil nikakršen sodni proces. Šlo je za uprizoritev sodne burke, na kateri so nekaj ujetnikov »obsodili«, ob tem pa množično umorili več sto ujetnikov,« dokazuje Milan Kovač. Eden od »pravnikov«, ki je sodeloval pri sojenju in umorih ujetnikov jeseni 1943 na Kočevskem, je bil tudi Marko Vrhunec, ki mu je župan Jankovič leta 2015 podelil status častnega meščana Ljubljane. Milan Kovač se je rodil leta 1940 v Celju, uvodoma pa je govoril tudi o svojih prednikih. Oče se je rodil v Kazazah na današnjem avstrijskem Koroškem, mama Antonija Kac pa v Tomaški vasi pri Šmartnem pri Slovenj Gradcu. Arhitektovih prvih petindvajset let so zaznamovali 2. svetovna vojna, življenje družine in šolanje v Celju po koncu vojne, prvi stik z arheologijo, potovanje v kraj očetovih prednikov, potovanje z avtostopom po Evropi, odhod iz Celja in poti v Grčijo, na Švedsko, prvo potovanje po Egiptu do Nubije …

148 min

Jože Jereb

Leta 1930 rojeni Jože Jereb je utrjen mož, ki stanuje v Rovtah. V svojem življenju se ni branil dela in še vedno poprime za orodje. Spada v generacijo tistih, ki so živeli ob nekdanji rapalski meji med Italijo in Kraljevino Jugoslavijo, kjer je cvetelo tihotapstvo. Rojen je bil v Zavratcu pri Rovtah, kjer se tudi začne njegovo pričevanje. Živeli so tik ob meji, Jože se spomni, kako so jugoslovanski graničarji ubili italijanskega vojaka še pred napadom na Jugoslavijo. Njihove kraje sta močno prizadeli vojna in zlasti revolucija. Po okupaciji je najprej nastopilo zatišje, po pojavu partizanov pa so začele padati žrtve, in to med domačini. Jože je bil kot otrok priča ubitemu dekletu, ki je ležalo sredi ceste, ime ji je bilo Frančiška Mravlje. Partizani so jo ubili, ker naj bi se družila z italijanskim vojakom. Partizanski pritisk, ropanje in umori so sprožili nastanek vaške straže. A tisti, ki so se drznili upreti revoluciji, so po vojni plačali strahotno ceno.

102 min

Božena Bordon

Zgodba izvorno tržaške levičarske družine Bordon je nekaj posebnega. Pripoveduje jo leta 1932 v Ljubljani rojena Božena Bordon, ki s svojo resnicoljubnostjo gledalca posebej pritegne. »Politika je uničila našo družino,« poudarja gospa Božena. Iz Trsta so morali zbežati, potem ko je oče, ogorčen nad zažigom Narodnega doma, zažgal italijansko zastavo. Kot številnim drugim primorskim emigrantom, ki so se pred Italijani umaknili v Jugoslavijo, jim je trda predla. Živeli so zelo skromno. Politično aktivna sta bila starejša brata, leta 1915 rojeni Rado in pet let mlajši Dušan: »Rado je bil bolj umirjen. Dušan je bil pa … on je verjel v Sovjetsko zvezo, s tem smo bili ... Jaz sem mislila, da je Stalin bog.« Bila sta zelo bistra, Dušan je študiral romanistiko, Rado pa ruski jezik in pravo. Oba sta bila aktivna v komunističnem gibanju in na protivladnih demonstracijah, ki jih je pogosto podpirala Kominterna. Dušan je bil celo med ustanovitelj Društva prijateljev Sovjetske zveze, prav on je k sodelovanju pritegnil Karla Destovnika. Kmalu po okupaciji leta 1941 so okupatorji oba brata internirali v Italijo. Tam sta malo pred kapitulacijo Italije zbežala iz zapora in ustanovila 24. garibaldinsko brigado Pio Borri. Dušan je postal tudi njen prvi politični komisar. Leta 1944 so v kraju Caprese Michelangelo fašisti njegovo brigado presenetili in Dušana Bordona v boju smrtno ranili. Prav letos mu bodo italijanski antifašisti postavili spomenik. Rado je vojno preživel, v Ljubljano je prišel v zmagovitem sprevodu in kot kulturnik prvi spregovoril na Radiu Ljubljana. Bil je književnik, prevajalec in vsestranski kulturni delavec, ki pa je izkusil tudi zapore novega režima, iz katerega se je pogosto norčeval. Zanimiv je pred tem tragičen prizor, ko Rado in Božena opazujeta ujete in pretepene domobrance na poti v smrt in jim Rado kljub nasprotovanju stražarja prinese vodo. Mlada Božena je verjela v komunizem in Stalina, kot jo je učil režim: »Potem pa pride informbiro. Jaz sem bila v delovni brigadi, mislila sem, da gradimo socializem. In opolnoči so nas nagnali ven in nam povedali, da zdaj pa s Stalinom nismo več prijatelji. Ne moreš razumeti, še včeraj je bil bog, danes je pa baraba. Ja to ne gre. Kaj pa je narobe zdaj s tem Stalinom. Jaz sem bila čisto indoktrinirana.« Družina je potem spregledala in do režima vzpostavila distanco. Božena je končala študij in delala v bolnišnici na rentgenu. Izjemno zanimiva je bila njena izkušnja, ko je v petdesetih letih delala v bolnišnici v Veliki Britaniji. Veliko in rada je inštruirala angleški jezik ter bila uspešna tudi pri tistih, nad katerimi so drugi že obupali. Boženino pričevanje, od neomajne vere v komunistično ideologijo do spoznanja resnice in Svetega pisma, ki ga ob koncu pričevanja prime v roke, je hkrati prispodoba življenja preizkušene Slovenke, Primorke in Ljubljančanke, ki pri svojih 92 letih preseneti s čilostjo ter veselim značajem.

126 min

Ivan Albreht

Rodil se je v Dolah nad Idrijo, v župniji Zavratec. Leta 1970 je bil na Sveti Gori posvečen v duhovnika in je tudi edini duhovnik, ki je učil predmet samoupravljanje s temelji marksizma in edini učitelj daleč naokoli, ki je učil tako predmet samoupravljanje s temelji marksizma kot verouk. Nedvomni pričevalec nekega časa. Poznajo ga kot pokončnega človeka s skoraj asketskim življenjem, doslednega, vedno čuječega ocenjevalca trenutnega dogajanja in ljudi, s pogledom, zazrtim v prihodnost.

158 min

Jožefa Kos

94-letna Pepca iz Kresniških Poljan pri Litiji nam predstavi svojo življenjsko zgodbo, ki je polna preizkušenj in trdega dela, a tudi vere in zaupanja v Božjo pomoč. Rojena je bila v Črešnjicah pri Cerkljah ob Krki. Pred vojno so živeli skromno na kmetiji, redili so živino in obdelovali vinograd. Pepca se živo spominja soseda, ki je kot vojni ujetnik med prvo svetovno vojno doživel boljševistično revolucijo in je svaril pred Rusi. Iz časa pred vojno se spomni poznejšega škofa Leniča, ki je bil pastir v njihovih krajih. Kmalu po okupaciji so prišli Nemci in jih pregnali v Nemčijo. K sreči je družina ostala skupaj. Oče je delal, otroci pa bi morali hoditi v nemško šolo, a so to zavračali. So pa imeli srečo, da je bil med njimi tudi slovenski učitelj. Živeli so v Wittgendorfu in Frohburgu blizu Leipziga. V ujetništvu se je rodil tudi najmlajši brat Stanko. Ob koncu vojne so prišli Rusi. Pred njimi so se morale ženske skrivati, tako je mama skrivala tudi 15-letno Jožefo. Pot domov se je vlekla, saj so dolgo čakali v vagonih v Budimpešti. Ob prihodu domov je bila domačija opustošena, le en meter velik kip Srca Jezusovega je ostal čudežno nedotaknjen. Kljub popolnemu pomanjkanju je nova oblast od njih zahtevala obvezno oddajo pridelkov. Počasi so se razmere izboljšale. Pepca se je poročila z možem, ki je bil partizan. Po vojni je delal kot šofer za Izvršni svet, pozneje pa je vozil rešilni avto. Svoji sestri se kot sogovornik pridruži tudi brat Stane Žičkar, ki je bil rojen v izgnanstvu. Desetletja ja delal v Švici in si pridobil bogate izkušnje, ki jih je predstavil med pričevanjem.

87 min

Mara Moravec

Mara Moravec je posebej zanimiva pričevalka. V šolo je hodila na Rakeku. Spominja se učitelja Josipa Ribičiča, ki je prihajal k njim domov. Pozneje je družina živela tudi na Slavini,zdaj pa Mara živi v Petelinjah pri Pivki. Njene prodorne besede in iskrena čustva do preteklih in zdajšnjih časov nam odstrejo pogled v miselni svet kar 102-letne gospe. »Mama je bila iz bogate družine, oče je bil pa lep,« hudomušno pove Mara. Obudi spomin na svojo mladostno simpatijo, sošolca Ivana Turšiča. Ta je po tem, ko je postal partizan, nasprotoval, da bi hodila k maši v cerkev. Postal je strah in trepet na Notranjskem in je pozneje v partizanih padel. Mara je že med vojno obiskovala šolo za medicinsko sestro. Bila je ugledna in uspešna v svojem poklicu. Družino je močno zaznamovala tragedija brata Miloša. Še ne 17-letnega so ga na Verdu skupaj z drugimi fanti ujeli partizani. Ti so ustavili vlak in mlade fante odpeljali s seboj. Za Milošem se je izgubila vsaka sled. Mara Moravec še vedno z jokom podoživlja tragedijo pred 82 leti, ki je njene starše in vso družino za vselej zaznamovala.

92 min

Vida Vrhnjak Duler

Izjemno pričevanje 90-letne Vide Dular, rojene v ugledni Vrhnjakovi družini v Pamečah pri Slovenj Gradcu, je pripoved o moči preživetja po hudih udarcih, ki sta jih družini prizadejala nacistični in zlasti komunistični režim. Vida je bila najstarejša od šestih otrok, oče Vinko je bil inženir gozdarstva, doštudiral je na zagrebški univerzi in se poročil z učiteljico, Vidino mamo, ki je bila iz Sel pri Brežicah. Bila je zelo dejavna v prosveti, enako tudi oče. Ta je deloval tudi v Slovenski ljudski stranki ter med drugim gostil Antona Korošča. Ob napadu na Kraljevino Jugoslavijo je moral oče zbežati na Dolenjsko, saj so ga imeli Nemci na seznamu kot neprimerno osebo, predano slovenstvu. Starejši hčeri sta odšli z njim, tako da je družina razpadla in se ni nikdar več sestavila. Oče je imel stike s partizani, a se je pozneje pridružil domobrancem. Vida natančno opisuje komaj verjetne dogodke tistega časa. Po vojni je še prišel domov, a so ga v domači cerkvi aretirale komunistične oblasti in za njim se je izgubila vsaka sled. Vida je šla po očetovih stopinjah. Doštudirala je gozdarstvo, si ustvarila družino in bila zelo vestna v službi. Podpirala je razvoj demokracije, padec režima in nastanek samostojne Slovenije. Dejavno se je vključila v iskanje resnice in večnega miru za tisoče okrutno pobitih na morišču v Žančanih pri Slovenj Gradcu. Njen boj za civiliziran pokop žrtev traja še danes in del pričevanja je posnet prav ob tem množičnem morišču.

126 min

Jurij Souček

Živa legenda slovenskega gledališkega odra ter radijskih in televizijskih valov, nepozabni Jurij Souček tudi v Pričevalcih ne bo nikogar pustil ravnodušnega, saj pri dobrih 90 letih nastopa in govori z enako energijo in hudomušnostjo kot smo ju bili vajeni desetletja nazaj. Gre za pričevanje posebne vrste, pri katerem pride do izraza izpiljen igralski značaj z izjemnim talentom pripovedovanja. Jurij Souček nas popelje od prešernega razpoloženja do solz, največkrat zaradi smeha. Posebno vrednost tej oddaji Pričevalci daje Součkova soproga Milena Morača, operna pevka, ki ob svojem možu tudi zapoje in pove zanimive prigode iz njunega življenja, še posebej njunih začetkov in poroke. Gre za pričevanje, ki ne bo navdušilo le zaradi posebne energije, ki jo izžarevata oba, ampak tudi zaradi pestre življenjske zgodbe Jurija Součka.. Rodil se je leta 1929 češkim staršem v Ljubljani. V obdobju Kraljevine Jugoslavije je pri nas – še posebej v prestolnici – živelo veliko Čehov, imeli so svoja zdr

137 min

Anica Rahne

Pričevalka Anica Rahne, rojena Kožuh leta 1933 na Šujici pri Dobrovi, je odraščala v družini krojaškega mojstra. V številni družini sta vladala sožitje in velika povezanost. Pri osmih letih je bila poslana za pastirico na tetino kmetijo in tam ostala osem let. Seveda je pogrešala domače, a tak način je bil v velikih družinah takrat pogost. Tudi sama je postala odlična šivilja, zaposlila se je najprej pri mojstrici Škrabarjevi, ki je krojila obleke tudi za ženo Edvarda Kardelja, Pepco Kardelj, in nekoč celo za bodočo Titovo ženo Jovanko Budisavljević. Iz tega obdobja se Anica Rahne spomni zanimive anekdote, ki kaže, kako so se nekatere komunistične tovarišice želele predstavljati kot velike gospe. Družino je usodno prizadela vojna. Prizadeto pripoveduje o perspektivnih bratih, ki sta končala v povojnih pomorih, oče pa se je za las rešil iz primeža režima. Preizkušnjam ni bilo konca, kasneje pa je v nesreči umrl še en brat in mnogo let zatem še mož Mirko. Anica je ostala sama z otroki, v veliko uteho ji je bila vera, in to, pove, želi prenesti tudi otrokom ter že vnukom in pravnukom, ki ji pomenijo največji blagoslov v življenju. Zelo je povezana s cerkvijo in v domači župniji še vedno zavzeto sodeluje.

136 min

Janez Purkart

Janez Purkart, rojen leta 1929, je dober primer otroka, ki ga je zaznamovala vojna. Rojen je bil na Purkačah pri Velikih Laščah, doma je bilo sedem otrok, vsi so morali trdo delati na kmetiji. Janez Purkart je občutil zlo italijanske okupacije. Bil je priča nasilju in ubijanju ter trpljenju svojih bližnjih, zlasti brata Mirka. Zanimiva je njegova pripoved o služenju vojaškega roka, pa o življenju po vojni, o zaznamovanosti, a tudi trdoživosti. Izučil se je za mizarja, svojo dušo pa je dolga leta krepil s petjem v zboru Slovenske matice.

149 min

Anton in Jože Okorn

Pričevanje bratov Okorn z Rašice, prve vasi, ki jo je okupator po začetku vojne požgal, nam odstira povsem nov vpogled v medvojno in povojno dogajanje v tem delu Slovenije. Najprej spoznamo družino Okorn, ki je imela na Rašici gostilno in skromno kmetijo. Kmalu po začetku okupacije se je pojavila rašiška četa, ki jo je vodil Peter Kosec, podpirali pa so jo tudi Okornovi, še zlasti mama. Poleti so Nemci na rašiški hrib poslali geometre, med njimi sta bila dva Slovenca. Ko so se vračali proti Ljubljani, so jih partizani napadli in pobili. Ker niso bili vojaki, ampak povečini civilne osebe, se je okupator kruto znesel nad vasjo in jo požgal. Okornovi pa so bili zaradi sodelovanja s partizani in izdaje že prej zaprti, in požiga niso doživeli. Med vojno so se težko prebijali, bili so tudi izseljeni. Ko nanese beseda na te dogodke, pričevalcema stopijo solze v oči, veliko je bilo trpljenja. Po vojni so se prvi vrnili v uničeno vas in začeli na novo. Kljub delu za partizane in trpljenju zaradi uničene domačije pa družina ni bila deležna milosti, ko je šlo za obvezno oddajo. V pričevanju spremljamo skupne spomine bratov in potem življenjsko pot vsakega izmed njiju. Na njihovem nekdanjem domu je še vedno gostilna, brata pa sta zgled delavnosti in predanosti kraju ter slovenski stvari.

145 min

Karolina Senica

Izjemna življenjska zgodba Karoline Senica iz Senožeti pri Rimskih Toplicah gledalca pritegne z iskreno predanostjo resnici in moči preživetja, ki izvira iz globoke vere. Pripovedi se ob koncu pridružita tudi sinova Peter in Jože, ki dodata pomembna občutja o vrednosti maminega zgodovinskega spomina ter hkrati pričujeta o zvestobi slovenstvu. Karolina je bila rojena leta 1930 v družini poslanca v predvojnem parlamentu Kraljevine Jugoslavije, Matevža Deželaka. Vzgojeni v slovenskem duhu so bili trn v peti nacionalsocialistom, in kmalu po začetku okupacije so Nemci družino izselili. Karolina je bila na začetku pri sorodnikih, ki so podpirali partizane, a so jih nacisti razkrinkali in okrutno pomorili v Starem piskru v Celju. Takrat so jo združili z izseljeno družino v Nemčiji. Po koncu vojne so se vrnili domov, a kljub delu za osvoboditev in podpori partizanom so hitro padli v nemilost. Očeta so zaprli in mučili. Karolina izpove spomin sestre, ki je obiskovala očeta. Zaupal ji je, da je bil med mučitelji tudi zloglasni major Ozne Mitja Ribičič. Ob očetovi aretaciji se je Karolina pogumno postavila zanj, a je potem sama pristala v ženskem taborišču Ferdrenk – v opuščeni vasi kočevskih Nemcev. Izjemno dragoceni so njeni spomini na trpljenje sozapornic v tem zamolčanem komunističnem koncentracijskem taborišču. Po vrnitvi je bila zaznamovana, a si je ustvarila družino. Z možem, ki je bil med vojno partizan, sta vzgojila 4 otroke, ki imajo zdaj tudi svoje družine in živijo v bližini. Karolininega moža je povojno nasilje zaznamovalo za vse življenje, Karolina pa odgovore na življenjske stiske najde v zaupanju v Božjo pomoč.

98 min

Anka Poženel

Pričevanje Anke Poženel s Črnovrške planote je svojevrsten klic k človečnosti in spoštovanju temeljnih civilizacijskih vrednot, ki sta jih na naših tleh v največji meri teptala komunizem in nacizem. Gre za (spravni) pogreb po vojni pobitih v Andrejčkovem breznu, o čemer bo v pričevanju veliko govora, saj je bil prav po Ankini zaslugi tam opravljen krščanski pogreb in postavljen spomenik. Pričevalka nam najprej predstavi svojo družino. Oče Pepe je bil iz Črnega Vrha, mama pa je bila Rejceva iz Lomov, nekaj kilometrov stran. Svojevrstno družinsko sled je pustil skrivnostni stric Tone, ki je opustil študij za duhovnika in je po vojni za dolga leta izginil. Anko je vedno zanimala preteklost, posebej tista, ki je bila zamolčana. Črnovrška planota je izjemno trpela zaradi vojne in revolucije. V pričevanju se Anka dotakne partizanskega napada na domobransko postojanko 1. septembra 1944, ko so revolucionarji po predaji pobili večino domačih domobrancev. Požgana je bila tudi cerkev. Med vojno je odmeval tudi okruten partizanski umor treh sosedovih deklet iz Lomov, kar je ljudi dodatno prestrašilo. Starši in večina domačinov so tudi po vojni živeli v velikem strahu. Kot temna senca je na kraj legel zločin, ki se je zgodil v bližnjem Andrejčkovem breznu v zaselku Koševnik. Tam so komunistične oblasti po predvidevanjih po vojni pomorile več kot 100 ujetnikov, Slovencev in Italijanov iz Gorice. Prav komunistični umori ljudi iz Trsta in Gorice v breznih, ki jih Italijani imenujejo fojbe, so postali poglavitno breme in stalni očitek italijanske strani slovenski. Dolga desetletja je bilo Andrejčkovo brezno zamolčano, čeprav so vsi vedeli zanj, če ne drugega, zato, ker je dolgo po vojni iz njega zaudarjalo po truplih, v neposredni bližini pa vodi cesta iz Črnega Vrha v Idrijo. Veliko se je o tem govorilo tudi v Ankini družini, in ko se je po osamosvojitvi pojavila možnost, je bila prva, ki se je zavzela za spominsko obeležje na tem morišču in krščanski pogreb. Oboje je, ne brez težav, s pomočjo nekaterih domačinov tudi izpeljala. Pretresljivo je zlasti njeno pričevanje o videnju belega križa nad odprtino ali pa o skrivnostnih zvokih zapiranja vrat tovornjaka, ki so jih slišali vsi prisotni delavci, a tovornjaka ni bilo nikjer. Boj za pravico do groba je bil dolg in v pričevanju podrobno spoznamo željo po utišanju in prikrivanju še naprej na eni strani. In na drugi željo po resnici in dostojnem spominu na vse pokojne. V neposredni bližini je tudi Brinov grič, kjer je bil pokopan narodni heroj Jenko Premrl - Vojko. Ankini starši so ga poznali, o njem so govorili pozitivno, tudi zato, ker je imel v svojem partizanskem bivališču podobo svetogorske Marije. Čedalje več pa je vesti in pričevanj, da je bil ubit od partizanske krogle. Poženelova pove, kaj so o Vojku govorili doma: »Njega so ubili sami. Njega so sami, zaradi tega, ker je bil fant pobožen pa prepošten. Ker je začel ta komunizem, vedeli so, da ga ne bodo obvladali, in so ga spravili.« V zvezi s tem ima Poženelova zanimiv spomin. Ob prekopu posmrtnih ostankov v letih po vojni je bil prisoten tudi Vojkov oče. Vsi so šli na kosilo k »Pagonu«, le Vojkov oče je obsedel v avtu in ni hotel ven. Anka Poženel se spominja: »On ni hotel iti. In mi otroci, tja na šipo in ga gledamo v avtu. Pride ven en oficir: »Očka, bežite no, bežite z nami nekaj pojest. In je rekel: 'Sami ste ga požrli, pa še zdaj sami žrite.' Ko sem to slišala, sem stekla domov in povedala mami. 'Otrok moj,' je rekla, »da živi duši tega ne poveš, ker boste ob mene in ob očeta. Vseh treh nas ne boste več videli.'«

135 min

Grofici Enrica in Gisela Beatrice Auersperg

Pričevanje zadnjih grofic Auersperg, ki sta še živeli na gradu Turjak pri Velikih Laščah, preden so ga leta 1943 zažgali partizani, je v veliko pogledih presežno. Gre za potomki slovite plemiške rodbine, ki je bila med najpomembnejšimi na slovenskem ozemlju. V tisočletni zgodovini prisotnosti na naših tleh so se posebej odlikovali v bojih proti Turkom. Andrej Turjaški je leta 1593 vodil kranjske čete v zmagoviti bitki pri Sisku. Izjemen je njihov prispevek k slovenski kulturi, saj je na gradu nekaj časa bival tudi Primož Trubar, Auerspergi pa so gmotno podpirali izide njegovih knjig. Med drugim so financirali tudi Dalmatinovo biblijo. Turjaški so imeli številne posesti na Slovenskem, zasedali pa so tudi najvišje položaje v Habsburški monarhiji. Njihov matični grad je bil vse do leta 1943 grad Turjak pri Velikih Laščah. Grofica Enrica Auersperg in Malorgio je bila rojena v Ljubljani leta 1936, njena sestra grofica Gisella Beatrice Auersperg in Tufano pa na gradu Turjak leta 1939. Leta 1943, pred partizanskim napadom, so grofje Turjaški po 900 letih grad na hitro zapustili in se umaknili s slovenskega ozemlja. Turjak so partizani ob napadu na vaške straže septembra 1943 v veliki meri požgali in pobili večino od skoraj 700 zajetih vaških stražarjev. Po vojni je grad Turjak propadal. Zadnji potomki Turjaških, ki sta še živeli na gradu, grofici Enrica Auersperg in Gisella Beatrice Auersperg, sedaj živita v Červinjanu v Furlaniji. V pričevanju spoznamo drobce iz življenja v Sloveniji. Starejša sestra, grofica Enrica, se še spomni časa, ko so živeli na gradu Turjak, kjer je bilo, kot pravi, za otroka dolgočasno. Po umiku v Italijo se je zanju življenje povsem spremenilo, spomini na bogato preteklost na Slovenskem so šli nekoliko v pozabo. Najbolj je trpel oče, zadnji turjaški grof, ki se je počutil Slovenca, a ga je povojna oblast razlastila. Grofici zelo odkrito in sproščeno spregovorita o vzgoji in načinu življenja, o svojih zakoncih in otrocih. Pred gledalcem se odpre svet življenja današnjega plemstva, ki je bilo nekdaj tako močno povezano s Slovenijo, a ga je povojni režim pregnal. V pričevanju spoznamo tudi poti in stranpoti denacionalizacije. Ko so jima vrnili nekatere posesti, se je na njun račun marsikdo v Sloveniji okoristil. Negativno presenečenje zanju je bil lanski obisk pri ministrici za kulturo Asti Vrečko, o čemer bo govor tudi v pričevanju. Pričevanje je bilo posneto v graščini Bresciani-Attems-Auersperg v Červinjanu. Grofici sta izjemoma za naše gledalce odprli tudi vrata v zasebne prostore graščine in razkazali zanimiv grajski vrt. Vsekakor gre za pričevanje, ki bo pustilo močan pečat v slovenskem prostoru.

125 min

Franc Dolšak

Pričevanje leta 1932 rojenega Franca Dolšaka nam omogoča zanimiv vpogled v medvojne razmere v okolici Velikih Lašč, kjer je divjala revolucija, okupator in pozneje tudi protirevolucija. Rojen je bil na Vintarjih, vasici s prelepim pogledom proti Ljubljani. Doma so imeli kmetijo, od devetih otrok sta bila kar dva, Stanko in Gregor, duhovnika. Otroci so morali zgodaj, še pred šolo poprijeti za delo, še zlasti so skrbeli za pašo. Živeli so skromno a zadovoljno, večino hrane so pridelali doma. Ob italijanski okupaciji se sprva ni veliko spremenilo. Ljudje jih niso marali, sploh oče, ki je med prvo svetovno vojno izgubil dva brata na soški fronti. Prvim partizanom so rekli četniki, skoraj vsi so bili civilno oblečeni in na kapah še niso nosili zvezd. Tudi oče je bil na začetku vključen, ko so domačine učili, da se bo odslej prisegalo s pestjo. Ljudje, še posebno izkušeni možje, so postali nezaupljivi, in če je kdo kaj vprašal, je bil odgovor: »Tiho bodi, če ne, boš šel pod smreko, si že na spisku.« Med ljudi se je naselil strah pred partizani. Še bolj po tem, ko so ubili lovskega čuvaja Križmana in Pečnika. Franc je slišal, da naj bi bil razlog tudi to, da so bili kot primorski begunci privrženi Tigru. Morila je leteča patrulja Staneta Semiča Dakija. Italijani so pred poletno ofenzivo leta 1942 odmetavali letake, da naj bodo ljudje doma, in se jim ne bo nič zgodilo. Franc še hrani te letake, pa tudi živilske karte, ki jih je delil okupator. Partizani so ljudi prepričevali naj ne jemljejo živilskih kart, kar se jim je kruto maščevalo, saj so tiste domačine, ki kart niso prevzeli, Italijani obravnavali kot privržence partizanov in so jih ustrelili kot talce. V tistem času je odmeval partizanski pomor Grudnove družine, v pričevanju vidimo tudi insert Anice Gruden, ki je pomor staršev in bratov edina preživela. Ko so Italijani med ofenzivo prišli do Vintarjev, je sledila huda preizkušnja. Če so videli ljudi zunaj, so streljali. Franc Dolšak je povedal: »Oče je začel Ave Marijo moliti. Pa pride šest Italijanov v čeladah, ta dolge puške imeli. V rokah so puške držali, pa so šli po hišah gor. Samo eden je stal in takole pokazal, da bodo hišo zažgali.« V veliki zmedi in stiski so bežali. Desetletni Franc je moral sestrico, ki še ni hodila, po snegu nesti uro daleč k staremu očetu. Na polovici poti ni mogel več … Materi pa so pri porodu pomagali Italijani. Te in številne druge preizkušnje so zaznamovale Frančevo življenje. Orisal je nastanek vaških straž, padec Turjaka in delovanje domobrancev, črne roke in posebej predrznega Vinka Levstika, ki je partizanom prizadel velike žrtve. Tudi po vojni je namesto svobode nastopilo preganjanje kmetov in teror: Ljudje so se znašli po svoje in s trdim delom preživeli. Franc si je z ženo ustvaril veliko družino s kar 12 otroki. Povedal je, da je rad pričeval. Spomini na najtežje preizkušnje se pogosto vračajo in dobro jih je ubesediti ...

146 min

Vladimir Bertoncelj, 2. del

Tokratni pripovedovalec Spominov Vladimir Bertoncelj je bil rojen leta 1932 v vasi Vaše pri Medvodah. Njegovo otroštvo med Vašami, Medvodami in Goričanami ter življenje njegove številne družine je zelo zaznamoval čas druge svetovne vojne. Po vojni je kot strojnik, vzdrževalec strojev, najprej delal v medvoški tekstilni tovarni, potem pa so vse še samske delavce iz tovarne napotili na delo v Titove zavode Litostroj v Ljubljani, ki so jih prav takrat gradili in zagnali prvo proizvodnjo. Litostroj so poleg zaposlenih delavcev in mojstrov, ki so tja prihajali na delo od doma, gradili nemški ujetniki in slovenski politični zaporniki, ki so bili ves čas nastanjeni na gradbišču, nadzorovanem ter strogo zavarovanem z bodečo žico in stražnimi stolpi. V Litostroju je Miro Bertoncelj delal do upokojitve in bil na njihovih gradbiščih elektrarn po vsem svetu. Po upokojitvi se je ves posvetil družbenopolitičnemu delu in bil dolgo legendarni predsednik Zveze borcev Medvode.

143 min

Vladimir Bertoncelj, 1. del

Tokratni pripovedovalec Spominov Vladimir Bertoncelj je bil rojen leta 1932 v vasi Vaše pri Medvodah. Njegovo otroštvo med Vašami, Medvodami in Goričanami ter življenje njegove številne družine je zelo zaznamoval čas druge svetovne vojne. Po vojni je kot strojnik, vzdrževalec strojev, najprej delal v medvoški tekstilni tovarni, potem pa so vse še samske delavce iz tovarne napotili na delo v Titove zavode Litostroj v Ljubljani, ki so jih prav takrat gradili in zagnali prvo proizvodnjo. Litostroj so poleg zaposlenih delavcev in mojstrov, ki so tja prihajali na delo od doma, gradili nemški ujetniki in slovenski politični zaporniki, ki so bili ves čas nastanjeni na gradbišču, nadzorovanem ter strogo zavarovanem z bodečo žico in stražnimi stolpi. V Litostroju je Miro Bertoncelj delal do upokojitve in bil na njihovih gradbiščih elektrarn po vsem svetu. Po upokojitvi se je ves posvetil družbenopolitičnemu delu in bil dolgo legendarni predsednik Zveze borcev Medvode.

149 min

Dušan Hren

Dušan Hren je bil rojen 1929 v Ljubljani, a pot njegovih prednikov je tesno povezana tudi z Mariborom. Njegov stari oče, železničar, se je po službovanju v Trstu in Zidanem mostu ustalil v Mariboru in si tam ustvaril družino. Vsi so bili Sokoli in Maistrovi borci. Dušanov oče Vilko Hren je bil eden najtesnejših sodelavcev generala Maistra v bojih za severno mejo, pozneje pa je postal aktivni oficir, visok častnik jugoslovanske kraljeve vojske in poveljnik njenih avtomobilnih enot v Dravski banovini. Pred drugo svetovno vojno se je družina preselila v Ljubljano. Po okupaciji so očeta Italijani zaprli in poslali v Gonars, po vrnitvi iz taborišča pa spet zaprli v italijanski zapor za oficirje. Po kapitulaciji Italije je očeta povabil k sodelovanju predvojni častniški kolega general Leon Rupnik, vendar je bil iz domobranskih krogov kaj hitro odpuščen kot simpatizer Osvobodilne fronte. Dušan je z bratom in mamo, pozneje pa tudi z očetom, vojno preživljal v Ljubljani pod italijansko in potem nemško okupacijo in marsikaj doživel. Po vojni in obdobju delovnih brigad je šla Dušanova pot v glasbo, študiral je glasbo, igral je in vodil najprej svoj in potem Akademski plesni orkester, potem pa se je zaposlil na Radiu Ljubljana in kmalu zatem na Televiziji ter postal eden njenih pionirjev in dolga desetletja njen nepogrešljiv režiser in urednik, producent, avtor in ustvarjalec. Kljub 88 letom je še danes na televiziji prav vsak dan izjemno dragocen sodelavec in svetovalec.

77 min

Marija Mikačić Turnšek in Sonja Maister, 2. del

Spomine tokrat obujata sestrični Marija Mikačić Turnšek in Sonja Maister. Pripoved zdaj že pokojne Sonje je bila posneta za oddajo Spomini pred skoraj desetletjem. Rod njunega starega očeta, Antona Žnideršiča, izhaja iz Ilirske Bistrice. Anton je ob lesni tovarni, ki jo je podedoval leta 1899, v Ilirski Bistrici ustanovil še veliko tovarno testenin PeKaTeTe (Prva kranjska tovarna testenin). Obenem je bil kot vnet čebelar in pomemben reformator našega čebelarstva eden največjih pridelovalcev in izvoznikov medu v avstroogrski monarhiji. Med obema vojnama je postala Ilirska Bistrica del Italije in zaradi težav je Anton Žnideršič preselil tovarno v Ljubljano, kamor je odšla tudi njegova družina. Bil je eden najuglednejših slovenskih industrialcev tedanjega časa. Po vojni je tovarna Pekatete postala Žito. Štiri hčerke Antona Žnideršiča so imele izjemno zanimive življenjske poti. Najstarejša Ema je leta 1922 z možem v Mariboru ustanovila tovarno čokolade in kakava Mirim, potem pa še velik sodoben obrat v Zagrebu, ki je po drugi svetovni vojni postal tovarna Kraš. Njena hči Sonja je bila poročena s sinom generala Rudolfa Maistra, Borutom. Hčerka Danica se je poročila z gradbenim inženirjem Ogorelcem, Nada pa z dramatikom in pisateljem Ferdom Kozakom, ki je po vojni postal naš prvi minister za prosveto in kulturo. Najmlajša, Alenka, se je poročila z arhitektom in slikarjem Radetom Mikačićem iz ugledne splitske družine, Marija Mikačić Turnšek pa je njuna hči.

186 min

Marija Mikačić Turnšek, 1. del

Spomine tokrat obujata sestrični Marija Mikačić Turnšek in Sonja Maister. Pripoved zdaj že pokojne Sonje je bila posneta za oddajo Spomini pred skoraj desetletjem. Rod njunega starega očeta, Antona Žnideršiča, izhaja iz Ilirske Bistrice. Anton je ob lesni tovarni, ki jo je podedoval leta 1899, v Ilirski Bistrici ustanovil še veliko tovarno testenin PeKaTeTe (Prva kranjska tovarna testenin). Obenem je bil kot vnet čebelar in pomemben reformator našega čebelarstva eden največjih pridelovalcev in izvoznikov medu v avstroogrski monarhiji. Med obema vojnama je postala Ilirska Bistrica del Italije in zaradi težav je Anton Žnideršič preselil tovarno v Ljubljano, kamor je odšla tudi njegova družina. Bil je eden najuglednejših slovenskih industrialcev tedanjega časa. Po vojni je tovarna Pekatete postala Žito. Štiri hčerke Antona Žnideršiča so imele izjemno zanimive življenjske poti. Najstarejša Ema je leta 1922 z možem v Mariboru ustanovila tovarno čokolade in kakava Mirim, potem pa še velik sodoben obrat v Zagrebu, ki je po drugi svetovni vojni postal tovarna Kraš. Njena hči Sonja je bila poročena s sinom generala Rudolfa Maistra, Borutom. Hčerka Danica se je poročila z gradbenim inženirjem Ogorelcem, Nada pa z dramatikom in pisateljem Ferdom Kozakom, ki je po vojni postal naš prvi minister za prosveto in kulturo. Najmlajša, Alenka, se je poročila z arhitektom in slikarjem Radetom Mikačićem iz ugledne splitske družine, Marija Mikačić Turnšek pa je njuna hči.

67 min

Aleš Jan, 6. del

Spomini režiserja Aleša Jana skozi osebne zgodbe in pripovedi staršev predstavljajo kroniko slovenskega gledališča zadnjega stoletja, saj gre za že tretjo generacijo z gledališčem povezane družine Juvan-Jan. V oddajah je ob več kot tisoč fotografijah predstavljeno izjemno obsežno filmsko, televizijsko in slikovno dokumentarno gradivo, odlomki več kot pol stoletja starih gledaliških predstav in posnetki dogodkov zadnjega stoletja, od katerih so mnogi prvič objavljeni, večine pa že več desetletij ni bilo mogoče videti. Režiser Aleš Jan, rojen v Ljubljani med vojno leta 1943, je režiral v vseh slovenskih gledališčih. Hkrati je bil režiser in urednik igranega programa na Radiu Slovenija, kjer je ustvaril izjemno število radijskih iger, izmed katerih so bile mnoge nagrajene na mednarodnih festivalih. Na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo je predaval radijsko režijo. Aleš Jan je že od malega preživljal čas v okrilju Drame Slovenskega narodnega gledališča v Ljubljani, kjer sta vse od dvajsetih let preteklega stoletja do konca svoje gledališke poti ustvarjala njegova starša, igralka Vida Juvanova ter igralec in režiser Slavko Jan, kar dvakrat tudi ravnatelj Drame. Že od zgodnjih petdesetih let preteklega stoletja sta bila tudi profesorja na AGRFT, kjer je Vida Juvanova v svet gledališča popeljala mnoge generacije slovenskih igralcev, med njimi največja imena naših odrskih desk, filma, radijskega in televizijskega igranega programa. Tako Vida Juvanova kot Slavko Jan sta zelo zaznamovala tudi slovenski film. V ljubljanski Drami je bila zelo priljubljena igralka med obema vojnama Polonca Juvanova, babica Aleša Jana. Z možem je po vojni postavila Hišo Polonca v Cerkljah na Gorenjskem, ki je postala zbirališče umetnikov in kulturnikov tistega časa.

200 min

Aleš Jan, 5. del

Spomini režiserja Aleša Jana skozi osebne zgodbe in pripovedi staršev predstavljajo kroniko slovenskega gledališča zadnjega stoletja, saj gre za že tretjo generacijo z gledališčem povezane družine Juvan-Jan. V oddajah je ob več kot tisoč fotografijah predstavljeno izjemno obsežno filmsko, televizijsko in slikovno dokumentarno gradivo, odlomki več kot pol stoletja starih gledaliških predstav in posnetki dogodkov zadnjega stoletja, od katerih so mnogi prvič objavljeni, večine pa že več desetletij ni bilo mogoče videti. Režiser Aleš Jan, rojen v Ljubljani med vojno leta 1943, je režiral v vseh slovenskih gledališčih. Hkrati je bil režiser in urednik igranega programa na Radiu Slovenija, kjer je ustvaril izjemno število radijskih iger, izmed katerih so bile mnoge nagrajene na mednarodnih festivalih. Na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo je predaval radijsko režijo. Aleš Jan je že od malega preživljal čas v okrilju Drame Slovenskega narodnega gledališča v Ljubljani, kjer sta vse od dvajsetih let preteklega stoletja do konca svoje gledališke poti ustvarjala njegova starša, igralka Vida Juvanova ter igralec in režiser Slavko Jan, kar dvakrat tudi ravnatelj Drame. Že od zgodnjih petdesetih let preteklega stoletja sta bila tudi profesorja na AGRFT, kjer je Vida Juvanova v svet gledališča popeljala mnoge generacije slovenskih igralcev, med njimi največja imena naših odrskih desk, filma, radijskega in televizijskega igranega programa. Tako Vida Juvanova kot Slavko Jan sta zelo zaznamovala tudi slovenski film. V ljubljanski Drami je bila zelo priljubljena igralka med obema vojnama Polonca Juvanova, babica Aleša Jana. Z možem je po vojni postavila Hišo Polonca v Cerkljah na Gorenjskem, ki je postala zbirališče umetnikov in kulturnikov tistega časa.

182 min

Aleš Jan, 4. del

Spomini režiserja Aleša Jana skozi osebne zgodbe in pripovedi staršev predstavljajo kroniko slovenskega gledališča zadnjega stoletja, saj gre za že tretjo generacijo z gledališčem povezane družine Juvan-Jan. V oddajah je ob več kot tisoč fotografijah predstavljeno izjemno obsežno filmsko, televizijsko in slikovno dokumentarno gradivo, odlomki več kot pol stoletja starih gledaliških predstav in posnetki dogodkov zadnjega stoletja, od katerih so mnogi prvič objavljeni, večine pa že več desetletij ni bilo mogoče videti. Režiser Aleš Jan, rojen v Ljubljani med vojno leta 1943, je režiral v vseh slovenskih gledališčih. Hkrati je bil režiser in urednik igranega programa na Radiu Slovenija, kjer je ustvaril izjemno število radijskih iger, izmed katerih so bile mnoge nagrajene na mednarodnih festivalih. Na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo je predaval radijsko režijo. Aleš Jan je že od malega preživljal čas v okrilju Drame Slovenskega narodnega gledališča v Ljubljani, kjer sta vse od dvajsetih let preteklega stoletja do konca svoje gledališke poti ustvarjala njegova starša, igralka Vida Juvanova ter igralec in režiser Slavko Jan, kar dvakrat tudi ravnatelj Drame. Že od zgodnjih petdesetih let preteklega stoletja sta bila tudi profesorja na AGRFT, kjer je Vida Juvanova v svet gledališča popeljala mnoge generacije slovenskih igralcev, med njimi največja imena naših odrskih desk, filma, radijskega in televizijskega igranega programa. Tako Vida Juvanova kot Slavko Jan sta zelo zaznamovala tudi slovenski film. V ljubljanski Drami je bila zelo priljubljena igralka med obema vojnama Polonca Juvanova, babica Aleša Jana. Z možem je po vojni postavila Hišo Polonca v Cerkljah na Gorenjskem, ki je postala zbirališče umetnikov in kulturnikov tistega časa.

101 min

Aleš Jan, 3. del

Spomini režiserja Aleša Jana skozi osebne zgodbe in pripovedi staršev predstavljajo kroniko slovenskega gledališča zadnjega stoletja, saj gre za že tretjo generacijo z gledališčem povezane družine Juvan-Jan. V oddajah je ob več kot tisoč fotografijah predstavljeno izjemno obsežno filmsko, televizijsko in slikovno dokumentarno gradivo, odlomki več kot pol stoletja starih gledaliških predstav in posnetki dogodkov zadnjega stoletja, od katerih so mnogi prvič objavljeni, večine pa že več desetletij ni bilo mogoče videti. Režiser Aleš Jan, rojen v Ljubljani med vojno leta 1943, je režiral v vseh slovenskih gledališčih. Hkrati je bil režiser in urednik igranega programa na Radiu Slovenija, kjer je ustvaril izjemno število radijskih iger, izmed katerih so bile mnoge nagrajene na mednarodnih festivalih. Na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo je predaval radijsko režijo. Aleš Jan je že od malega preživljal čas v okrilju Drame Slovenskega narodnega gledališča v Ljubljani, kjer sta vse od dvajsetih let preteklega stoletja do konca svoje gledališke poti ustvarjala njegova starša, igralka Vida Juvanova ter igralec in režiser Slavko Jan, kar dvakrat tudi ravnatelj Drame. Že od zgodnjih petdesetih let preteklega stoletja sta bila tudi profesorja na AGRFT, kjer je Vida Juvanova v svet gledališča popeljala mnoge generacije slovenskih igralcev, med njimi največja imena naših odrskih desk, filma, radijskega in televizijskega igranega programa. Tako Vida Juvanova kot Slavko Jan sta zelo zaznamovala tudi slovenski film. V ljubljanski Drami je bila zelo priljubljena igralka med obema vojnama Polonca Juvanova, babica Aleša Jana. Z možem je po vojni postavila Hišo Polonca v Cerkljah na Gorenjskem, ki je postala zbirališče umetnikov in kulturnikov tistega časa.

96 min

Aleš Jan, 2. del

Spomini režiserja Aleša Jana skozi osebne zgodbe in pripovedi staršev predstavljajo kroniko slovenskega gledališča zadnjega stoletja, saj gre za že tretjo generacijo z gledališčem povezane družine Juvan-Jan. V oddajah je ob več kot tisoč fotografijah predstavljeno izjemno obsežno filmsko, televizijsko in slikovno dokumentarno gradivo, odlomki več kot pol stoletja starih gledaliških predstav in posnetki dogodkov zadnjega stoletja, od katerih so mnogi prvič objavljeni, večine pa že več desetletij ni bilo mogoče videti. Režiser Aleš Jan, rojen v Ljubljani med vojno leta 1943, je režiral v vseh slovenskih gledališčih. Hkrati je bil režiser in urednik igranega programa na Radiu Slovenija, kjer je ustvaril izjemno število radijskih iger, izmed katerih so bile mnoge nagrajene na mednarodnih festivalih. Na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo je predaval radijsko režijo. Aleš Jan je že od malega preživljal čas v okrilju Drame Slovenskega narodnega gledališča v Ljubljani, kjer sta vse od dvajsetih let preteklega stoletja do konca svoje gledališke poti ustvarjala njegova starša, igralka Vida Juvanova ter igralec in režiser Slavko Jan, kar dvakrat tudi ravnatelj Drame. Že od zgodnjih petdesetih let preteklega stoletja sta bila tudi profesorja na AGRFT, kjer je Vida Juvanova v svet gledališča popeljala mnoge generacije slovenskih igralcev, med njimi največja imena naših odrskih desk, filma, radijskega in televizijskega igranega programa. Tako Vida Juvanova kot Slavko Jan sta zelo zaznamovala tudi slovenski film. V ljubljanski Drami je bila zelo priljubljena igralka med obema vojnama Polonca Juvanova, babica Aleša Jana. Z možem je po vojni postavila Hišo Polonca v Cerkljah na Gorenjskem, ki je postala zbirališče umetnikov in kulturnikov tistega časa.

165 min

Aleš Jan, 1. del

Spomini režiserja Aleša Jana skozi osebne zgodbe in pripovedi staršev predstavljajo kroniko slovenskega gledališča zadnjega stoletja, saj gre za že tretjo generacijo z gledališčem povezane družine Juvan-Jan. V oddajah je ob več kot tisoč fotografijah predstavljeno izjemno obsežno filmsko, televizijsko in slikovno dokumentarno gradivo, odlomki več kot pol stoletja starih gledaliških predstav in posnetki dogodkov zadnjega stoletja, od katerih so mnogi prvič objavljeni, večine pa že več desetletij ni bilo mogoče videti. Režiser Aleš Jan, rojen v Ljubljani med vojno leta 1943, je režiral v vseh slovenskih gledališčih. Hkrati je bil režiser in urednik igranega programa na Radiu Slovenija, kjer je ustvaril izjemno število radijskih iger, izmed katerih so bile mnoge nagrajene na mednarodnih festivalih. Na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo je predaval radijsko režijo. Aleš Jan je že od malega preživljal čas v okrilju Drame Slovenskega narodnega gledališča v Ljubljani, kjer sta vse od dvajsetih let preteklega stoletja do konca svoje gledališke poti ustvarjala njegova starša, igralka Vida Juvanova ter igralec in režiser Slavko Jan, kar dvakrat tudi ravnatelj Drame. Že od zgodnjih petdesetih let preteklega stoletja sta bila tudi profesorja na AGRFT, kjer je Vida Juvanova v svet gledališča popeljala mnoge generacije slovenskih igralcev, med njimi največja imena naših odrskih desk, filma, radijskega in televizijskega igranega programa. Tako Vida Juvanova kot Slavko Jan sta zelo zaznamovala tudi slovenski film. V ljubljanski Drami je bila zelo priljubljena igralka med obema vojnama Polonca Juvanova, babica Aleša Jana. Z možem je po vojni postavila Hišo Polonca v Cerkljah na Gorenjskem, ki je postala zbirališče umetnikov in kulturnikov tistega časa.

138 min

Ferenc Hajós, 3. del

V tridelnih Spominih bomo tokrat prisluhnili pripovedi Ferenca Hajósa iz Lendave. Rodil se je leta 1935. Njegov rod izvira iz kraja Kakasd v Transilvaniji, ki je dal rodbini tudi plemiško ime. Stari oče Ferenca Hajósa, odvetnik in notar Mihály Hajós Kakasdi, se je z družino naselil v Lendavi, takrat Dolnji Lendavi, leta 1872. Mihálya Hajósa Kakasdija bi zaradi njegovih velikih zaslug za razvoj mesta lahko imenovali oče meščanske Lendave. Njegov sin dr. Ferencz Hajós Kakasdi je bil sprva poslanec v madžarskem parlamentu v Budimpešti, kasneje pa prav tako notar v Lendavi. Čeprav je bil zaveden Madžar, se je poročil z zavedno Slovenko Marijo Sever. Ta je v Lendavo prišla po prvi svetovni vojni, ko je Prekmurje pripadlo Kraljevini SHS oz. kasneje Kraljevini Jugoslaviji, kot sestra prvega slovenskega lendavskega župana Božidarja Severja. Leta 1935 se jima je rodil sin edinec Ferenc, ki je odraščal in se oblikoval v duhovni širini svoje družine v lendavskem večkulturnem okolju, kjer so živeli Madžari, Slovenci in veliko število Judov. Med judovskimi otroki je mali Ferike Hajós tudi našel najboljše prijatelje. Leta 1941 so Prekmurje za kratek čas zasedli Nemci, potem pa so predali oblast Madžarom. Ko je na Madžarskem prišla na oblast Salászijeva nacionalsocialistična Stranka puščičastega križa, se je tudi za lendavske Jude začel pekel holokavsta. 26. aprila 1944 so Jude zbrali v sinagogi in jih odpeljali v koncentracijsko taborišče Auschwitz. Med njimi so bili tudi Ferenčevi otroški prijatelji. Skoraj vsi so bili pomorjeni 21. maja 1944, le peščica Judov se je vrnila domov, kjer so jih čakala nova razočaranja. Ferenc Hajós je bil že v mladosti glasbenik in je nihal med študijem glasbe in prava. Ukvarjanja z glasbo sicer ni opustil, doštudiral pa je pravo na zagrebški univerzi. Po obdobjih sodniške službe v Murski Soboti, kjer je zorel pod mentorstvom Vaneka Šiftarja, pozneje pa v Lendavi, je po osamosvojitvi Slovenije postal naš prvi veleposlanik na Madžarskem. V času, ko sta državi vodila Milan Kučan in Árpád Göncz je veliko pripomogel k dobrim odnosom med sosednjima državama. Obenem se je posvečal področju narodnih manjšin v Sloveniji in slovenskih manjšin v sosednjih državah.

116 min

Ferenc Hajós, 2. del

V tridelnih Spominih bomo tokrat prisluhnili pripovedi Ferenca Hajósa iz Lendave. Rodil se je leta 1935. Njegov rod izvira iz kraja Kakasd v Transilvaniji, ki je dal rodbini tudi plemiško ime. Stari oče Ferenca Hajósa, odvetnik in notar Mihály Hajós Kakasdi, se je z družino naselil v Lendavi, takrat Dolnji Lendavi, leta 1872. Mihálya Hajósa Kakasdija bi zaradi njegovih velikih zaslug za razvoj mesta lahko imenovali oče meščanske Lendave. Njegov sin dr. Ferencz Hajós Kakasdi je bil sprva poslanec v madžarskem parlamentu v Budimpešti, kasneje pa prav tako notar v Lendavi. Čeprav je bil zaveden Madžar, se je poročil z zavedno Slovenko Marijo Sever. Ta je v Lendavo prišla po prvi svetovni vojni, ko je Prekmurje pripadlo Kraljevini SHS oz. kasneje Kraljevini Jugoslaviji, kot sestra prvega slovenskega lendavskega župana Božidarja Severja. Leta 1935 se jima je rodil sin edinec Ferenc, ki je odraščal in se oblikoval v duhovni širini svoje družine v lendavskem večkulturnem okolju, kjer so živeli Madžari, Slovenci in veliko število Judov. Med judovskimi otroki je mali Ferike Hajós tudi našel najboljše prijatelje. Leta 1941 so Prekmurje za kratek čas zasedli Nemci, potem pa so predali oblast Madžarom. Ko je na Madžarskem prišla na oblast Salászijeva nacionalsocialistična Stranka puščičastega križa, se je tudi za lendavske Jude začel pekel holokavsta. 26. aprila 1944 so Jude zbrali v sinagogi in jih odpeljali v koncentracijsko taborišče Auschwitz. Med njimi so bili tudi Ferenčevi otroški prijatelji. Skoraj vsi so bili pomorjeni 21. maja 1944, le peščica Judov se je vrnila domov, kjer so jih čakala nova razočaranja. Ferenc Hajós je bil že v mladosti glasbenik in je nihal med študijem glasbe in prava. Ukvarjanja z glasbo sicer ni opustil, doštudiral pa je pravo na zagrebški univerzi. Po obdobjih sodniške službe v Murski Soboti, kjer je zorel pod mentorstvom Vaneka Šiftarja, pozneje pa v Lendavi, je po osamosvojitvi Slovenije postal naš prvi veleposlanik na Madžarskem. V času, ko sta državi vodila Milan Kučan in Árpád Göncz je veliko pripomogel k dobrim odnosom med sosednjima državama. Obenem se je posvečal področju narodnih manjšin v Sloveniji in slovenskih manjšin v sosednjih državah.

145 min

Ferenc Hajós, 1. del

V tridelnih Spominih bomo tokrat prisluhnili pripovedi Ferenca Hajósa iz Lendave. Rodil se je leta 1935. Njegov rod izvira iz kraja Kakasd v Transilvaniji, ki je dal rodbini tudi plemiško ime. Stari oče Ferenca Hajósa, odvetnik in notar Mihály Hajós Kakasdi, se je z družino naselil v Lendavi, takrat Dolnji Lendavi, leta 1872. Mihálya Hajósa Kakasdija bi zaradi njegovih velikih zaslug za razvoj mesta lahko imenovali oče meščanske Lendave. Njegov sin dr. Ferencz Hajós Kakasdi je bil sprva poslanec v madžarskem parlamentu v Budimpešti, kasneje pa prav tako notar v Lendavi. Čeprav je bil zaveden Madžar, se je poročil z zavedno Slovenko Marijo Sever. Ta je v Lendavo prišla po prvi svetovni vojni, ko je Prekmurje pripadlo Kraljevini SHS oz. kasneje Kraljevini Jugoslaviji, kot sestra prvega slovenskega lendavskega župana Božidarja Severja. Leta 1935 se jima je rodil sin edinec Ferenc, ki je odraščal in se oblikoval v duhovni širini svoje družine v lendavskem večkulturnem okolju, kjer so živeli Madžari, Slovenci in veliko število Judov. Med judovskimi otroki je mali Ferike Hajós tudi našel najboljše prijatelje. Leta 1941 so Prekmurje za kratek čas zasedli Nemci, potem pa so predali oblast Madžarom. Ko je na Madžarskem prišla na oblast Salászijeva nacionalsocialistična Stranka puščičastega križa, se je tudi za lendavske Jude začel pekel holokavsta. 26. aprila 1944 so Jude zbrali v sinagogi in jih odpeljali v koncentracijsko taborišče Auschwitz. Med njimi so bili tudi Ferenčevi otroški prijatelji. Skoraj vsi so bili pomorjeni 21. maja 1944, le peščica Judov se je vrnila domov, kjer so jih čakala nova razočaranja. Ferenc Hajós je bil že v mladosti glasbenik in je nihal med študijem glasbe in prava. Ukvarjanja z glasbo sicer ni opustil, doštudiral pa je pravo na zagrebški univerzi. Po obdobjih sodniške službe v Murski Soboti, kjer je zorel pod mentorstvom Vaneka Šiftarja, pozneje pa v Lendavi, je po osamosvojitvi Slovenije postal naš prvi veleposlanik na Madžarskem. V času, ko sta državi vodila Milan Kučan in Árpád Göncz je veliko pripomogel k dobrim odnosom med sosednjima državama. Obenem se je posvečal področju narodnih manjšin v Sloveniji in slovenskih manjšin v sosednjih državah.

86 min

Janez Winkler, 2. del

V pripovedi Janeza Winklerja se bomo skozi pretresljive zgodbe njegovega življenja sprehodili skozi osem desetletij naše zgodovine, v prvem delu do konca druge svetovne vojne in v drugem delu naprej. Rodil se je v rudarski družini v Idriji, ki je med obema vojnama pripadala Italiji, in tako že kot otrok občutil fašizem. S štirinajstimi leti je pozimi 1942 odšel v partizane, v Vojkovo četo in doživel njene prve akcije, prav tako pa tudi smrt velikega primorskega junaka Janka Premrla-Vojka. Pomladi 1943 je bil vključen v Šercerjevo, pozneje se je boril v Gubčevi brigadi. Doživel je mnoge bitke in bil v njih ranjen, doživel je napad na Turjak in Kočevski proces, bil ujet in poslan v begunjske zapore, od tam pa v taborišče Dachau. Po vojni je dobesedno izsilil demobilizacijo, se zaposlil v policiji, potem pa dokončal študij prava in postal načelnik ljubljanske in pozneje vse slovenske policije. Kot šef ljubljanske policije je v začetku sedemdesetih let kljub nasprotovanju politike omogočil izvedbo velikih študentskih demonstracij pred slovenskim parlamentom.

109 min

Angelika Hribar, 5. del

Spomini Angelike Hribar nas skozi osebne zgodbe v petih nadaljevanjih popeljejo skozi vse dvajseto stoletje naše zgodovine. V pripovedi o njenih prednikih spremljamo vzpon, vrhunec in zaton slovenskega meščanstva, naše intelektualne, umetniške in ekonomske elite. Angelika Hribar je hčerka kiparke Lize Hribar in vnukinja slikarke Elze Kastl Obereigner, ki sta študirali na Dunaju in v Firencah, po očetovi strani pa je naslednica široko razraščene družine Hribar. Angelikin praded Franc Šumi in njegova žena Josipina sta bila proti koncu 19. stoletja začetnika tovarne Šumi, njuna hčerka Evgenija in njen mož Dragotin Hribar, starša Angelikinega očeta Zorana, pa sta nadaljevala razvoj tovarne Šumi in ustanovila še tovarno Pletenina. Narodnozavedni Dragotin Hribar je bil tudi velik mecen, med drugim je na pobudo svojega zeta prof. dr. Izidorja Cankarja plačal gradnjo Moderne galerije. Angelika Hribar izjemno zanimivo in privlačno pripoveduje zgodbe, vesele in žalostne, kakršno je pač življenje, včasih pa tudi tragične, kot je zgodba o uboju njenega strica Rada Hribarja in tete Ksenije z gradu Strmol leta 1944 ali pa zgodba o obsodbi in zaprtju njenih staršev Lize in Zorana Hribarja na politično montiranem Nagodetovem procesu leta 1947. Ob gradu Strmol, ki je bil v lasti Rada Hribarja, se bomo sprehodili tudi skozi grad Snežnik, kjer je bil upravnik gozdnih posestev Angelikin praded Jožef Obereigner. Obiskali bomo danes razpadajoči grad Koča vas in še mnoge druge kraje. V pripoved se v besedi in sliki vpleta na desetine pomembnih osebnosti, ki so temeljno zaznamovale preteklo stoletje na Slovenskem. Posebno privlačnost daje oddajam izjemno bogato arhivsko slikovno in filmsko gradivo, ki po večini izvira iz osebnega arhiva Angelike Hribar in bo v veliki meri prvič javno predstavljeno, prispevalo pa ga je tudi več deset slovenskih muzejev in arhivov ter mnogi posamezniki.

208 min

RTV 365
Mobilna aplikacija
Prenesite iz Trgovine