Biti človek, 4/6

Kratka zgodovina prihodnosti je edinstvena dokumentarna serija o različicah naše prihodnosti in o tem, kako si jih lahko zamislimo. Vodi jo priznani futurist Ari Wallach, ki nas popelje na potovanje po svetu, na katerem odkrivamo, kje smo danes in kaj se utegne zgoditi. Serija poskuša ovreči črnogledost, ki je prevladala v popularni kulturi, in ponuja osvežujoč pogled na prihodnost. Vse nam postavlja vprašanje: Kako lahko postanemo veliki predniki, kakršne bi potrebovali prihodnji rodovi? V Kratki zgodovini prihodnosti se prepletajo zgodovina, znanost in nepričakovane zamisli, ki poglabljajo razumevanje, kako naše odločitve danes vplivajo na to, kakšen bo svet jutri. V vsaki epizodi spoznavamo ljudi, ki si prizadevajo rešiti največje izzive prihodnosti. 4. del: Biti človek Kaj v 21. stoletju pomeni biti človek? Na svetu ni posameznega programa v desetih točkah, utopične vizije, dogme, tehnologije ali karizmatičnega voditelja, ki bi lahko odpravil vse tegobe sveta ali vsem ljudem zagotovil srečo. Vendar to še ne pomeni, da prihodnosti, kakršno si želimo, ne moremo doseči. V četrtem delu raziskujemo človekove sposobnosti za krepitev empatije in potrebo po ustvarjanju boljšega človeštva, da bi življenje na tem planetu preživelo in se razvijalo. A BRIEF HISTORY OF THE FUTURE / ZDA / 2023

Epilog

To je serija o opazovalcu in Parizu v dvajsetih letih 20. stoletja, ko je mesto postalo središče sodobne umetnosti. Pariz je bil takrat zbirališče prišlekov, ki so iz vzhodne Evrope prihajali v prestolnico umetnosti, upali na umetniško slavo in v njegovi boemskosti iskali svoj prostor, večinoma iz dneva v dan in iz rok v usta ... Med njimi je bil tudi nadarjen, doma že uveljavljen slikar Veno Pilon. Atelje in skromno prebivališče je imel na bulvarju Montparnasse 75, o katerem je Frederic Beigbeder zapisal: »Montparnasse je četrt, kjer kraljujejo seks, literatura in smrt.« Tu je srečeval Henryja Millerja, Maxa Ernsta, Ossipa Zadkina, Giorgia De Chirica, Rolanda Oudoja ... Čez dve leti, ko je postal eden izmed njih, pa je zapisal: »Ker se mi je vera v lastno delo omajala, me k slikanju ni več vleklo, slikanje se mi je upiralo. Zatekel sem se v Pariz, da se v množici izgubim in pozabim nase ... Zato sem se tudi izogibal razstav.« Po prihodu v Pariz je opustil slikanje, prevzela ga je fotografija. Pilonu v Parizu ni uspel preboj med najbolj znane fotografe, za kar sta bila kriva pretirana skromnost in pomanjkanje samozavesti. Iz teh dveh razlogov je Pilon tudi veliko prezgodaj končal svoje slikarsko ustvarjanje. S fotografiranjem del parnasovcev, portreti najpomembnejših umetnikov francoske umetniške šole ter posnetki Pariza je bil Pilon izjemno pomemben za razvoj fotografske umetnosti. Ob Andreu Kerteszu, Henriju Cartier-Bressonu in Brassaiu je bil začetnik reportažne fotografije. Pozneje pa je ob boku Mana Raya, Christiana Schada, Laszla Moholy-Nagya iskal svoj eksperimentalen izraz in svoje mesto znotraj novih avantgardnih estetik. Potem ko se je poročil, se je oddaljil od boemskega življenja in opustil druženje s predstavniki avantgardnih montparnaških omizij. Je pa fotografiranje postalo njegov vir zaslužka, s katerim je preživljal družino. Leta 1968 se je vrnil v domovino, fotografiral pa je pravzaprav do zadnjega dne. Njegovi zadnji diapozitivi so bili odkriti šele pred kratkim. Jean Cocteau je v enem od svojih najbolj znanih citatov rekel takole: »V Parizu bi bili vsi radi igralci, nihče noče biti samo gledalec.« To je bil prav tisti Cocteau, ki je Pilonu na njegovi prvi pariški razstavi v galeriji Carrefour leta 1934 na fotografijo Maske pritrdil svojo dolgo pesnitev ter mu ob njej napisa spoštljivo posvetilo: »To je bilo moje največje priznanje iz te dobe.« Ironično pa Cocteaujev citat ravno za Pilona ne drži. Pilon je bil namreč najprej opazovalec življenja in šele nato »nastopač« in vse drugo … Fotografija je bila Pilonova skrita strast, tiha ljubezen, ki ji je bil predan vse svoje življenje. Scenarij in režija Igor Vrtačnik.

Surfanje – vznesena strast

Zgodovina deskanja na valovih je kakor dolga vožnja, na kateri si deskarji predajajo štafeto na enem samem, neskončnem valu. Danes ima sodobno deskanje različne pojavne oblike in zajema neverjetno pestro dinamiko morskih aktivnosti. Da bi razumeli, kako je tradicija prednikov iz Polinezije lahko prepotovala svet in čas, preden je postala tekmovalni šport in si priborila mesto na olimpijskih igrah, se bomo potopili v njeno zgodovino skozi izjemne zgodbe tistih, zaradi katerih se je ohranila vse do današnjih dni. HOLY SURF, ONCE UPON A WAVE / SURF, LE FEU SACRÉ / Francija, Nemčija, Velika Britanija / 2024 / Režija: Benjamin Morel, Christophe Bouquet

Pleši, pleši! Od aplavza do slovesa

Dokumentarni plesni film raziskuje večno vprašanje baletnih plesalcev: Kdaj je pravi čas za slovo? Ko plesalec postaja starejši, se njegova zmožnost tega, kar želi povedati s telesom, zmanjšuje. Po drugi strani pa so starejši plesalci neprekosljivi v "pripovedovanju" zgodbe, zaradi številnih življenjskih in čustvenih izkušenj. Dokumentarni plesni film spremlja štiri svetovno znane plesalce: Friedemanna Vogla, Polino Semionovo, Gesine Moog in Williama Moora; ponuja njihov intimni vpogled na vprašanje, kdaj je primeren čas za slovo od plesa in raziskuje kult poveličevanja mladosti v družbi. DANCE ON! /Nemčija /2022/ režija Henrike Sandner

Helen Mirren, kraljevska igralka

Helen Mirren je legendarna gledališka igralka ter neprekosljiva televizijska in filmska zvezda, ki je osvojila tudi vse tri najvišje nagrade v Združenem kraljestvu in ZDA. Po mnenju mnogih velja za največjo igralko svojega časa; je mogočna ženska in velika feministka. Pogosto ji pripisujejo lastnosti vladaric, ki jih je pokazala tudi v filmu Kraljica. Že skoraj 60 let se z izborom vlog in svojim osebnim življenjem dosledno zavzema za žensko enakopravnost in se neumorno zoperstavlja seksizmu. HELEN MIRREN: A SASSY ROYAL ACTRESS / Francija / 2023 / Režija: Nicolas Maupied

Cadiz – vrata v Novi svet, 5/6

Jug Španije je kulturološko najbolj raznovrsten. Preplet muslimanskih in krščanskih vplivov se kaže v načinu življenja, hrani, plesu, umetnosti in arhitekturi. Andaluzijci so vročekrvni in strastni. Obožujejo flamenko in bikoborbe. Živijo z naravo in od nje. Michael Portillo je tri mesece potoval po pokrajini in odkrival zanimive ljudi, običaje in mesta: Granado, Malago, Cordobo, Huelvo, Cadiz in Sevillo, ki je njegov drugi dom. 5. del: Cadiz – vrata v Novi svet Tokrat se bo Michael odpravil na divjo atlantsko obalo in obiskal najstarejše stalno naseljeno mesto v Evropi. Cadiz so pred 3000 leti ustanovili Feničani in je bil s kanalom razdeljen na dva dela. Pred kratkim so pod njim odkrili zanimivo arheološko najdišče. Michael si spotoma ogleda finale jadralske regate in se na šolski jadrnici pridruži mehiškim kadetom pri dvigovanju glavnega jadra. Prenoči v stari trgovski vili iz 18. stoletja s čudovitim pogledom na zaliv. Pot ga nato vodi v svetovno prestolnico šerija Jerez. Pomeri se v slepi degustaciji in obišče vinsko klet. Tam se preizkusi v jemanju vzorca šerija iz soda in izve, kako poteka staranje vina. Za konec obišče kitaristko flamenka in solinarje, ki ga navdušijo s svojo predanostjo tradiciji. PORTILLO'S ANDALUCIA / Velika Britanija / 2023 / Režija: Robin Leach

Christopher Reeve – večni Superman

Christopher Reeve in Superman sta za milijone oboževalcev po vsem svetu eno. Preden je postal junak s Kriptona, je bil Reeve strasten gledališki igralec, ki se je šolal v klasičnih delih Shakespeara in Čehova. Več kot štirideset let po premieri svetovne uspešnice ostaja v vlogi superjunaka s Kriptona nezamenljiv. Kako se je mu je uspelo tako zliti z likom in kako je pozneje tudi v resničnem življenju postal pravi junak? Portret človeka, ki je navdihnil mnoge, aktivista in vzornika, z doslej neobjavljenim intervjujem, posnetim nekaj mesecev pred njegovo smrtjo, ter s pričevanji producentov, avtorjev stripov, filmskih ustvarjalcev in ljudi, ki so mu bili blizu. CHRISTOPHER REEVE THE ETERNAL SUPERMAN / Francija / 2024 / Režija: Philippe Guedj, Philippe Roure

Od Alp, po reki do morja

Baltik, Alpe, Donav, Jadransko in Jonsko morje povezujejo 19 držav članic in 8 držav, ki niso članice EU. V štirih makroregijskih območjih živi 283 milijonov ljudi. Na podlagi skupnih podnebnih, gospodarskih in družbenih značilnosti in izzivov je Evropski Svet oblikoval Baltsko, Podonavsko, Jadransko-jonsko in Alpsko makroregijo. Slovenija je edina evropska država, ki se nahaja na stičišču treh evropskih makroregij, Alpski, Jadransko-jonski in Podonavski, kar prinaša veliko izzivov in priložnosti za povezovanje projektov in idej, kar je osnovni cilj evropskih makroregijskih strategij, s katerimi želi EU spodbujati, da države, tako članice kot nečlanice EU, s povezovanjem ljudi, idej in projektov, prispevajo k skupnemu razvoju.

Together

Kdaj je človek pozabil, da je v povezovanju z drugimi močnejši? Kdaj smo pozabili na prednosti skupnega dela in sodelovanja? V Posočju niso nikoli. Tamkajšnji kmetje so se po osamosvojitveni vojni samoorganizirali in z uspešnim razvojem omogočili preživetje tudi manjšim kmetijam po dolinah in senožetih s pomočjo kmetijske zadruge. V dokumentarni oddaji nastopajo Anka Lipušček Miklavič, Rok Stres, Andrej Grošelj in Franc Žbogar.

Divji pašnik

Maria in Kees imata kmetijo in sirarno Divji pasnik v Zelenem srcu Nizozemske. Vedno sta se zavzemala za trajnostno gospodarjenje, v hlevu , na pašniku v sirarni. Travnike kosijo šele junija , da ptice lahko ustvarijo nov zarod, avtohtona pasma krav blarkop, pa je idealna za proizvodnjo ekološkega sira. Keejs je tudi idejni oče znanega sira s kumino, po njegovi recepturi ga pripravljajo po vsej Nizozemski.

V smeri spominov, 3/3

V tretjem delu serije V smeri nas izjemno predan alpinist Samo Supina popelje po poti spominov, saj si postavi izziv, da bo v osmih urah preplezal šest smeri v spomin na brata, ki je umrl pred šestimi leti. Med plezanjem spoznavamo njegov odnos z bratom, njune skupne začetke in kako sta se njuni poti razšli. Spoznamo tudi Samovo alpinistično zgodbo, od mladega in večkrat brezglavega alpinista, prek izkušenega mentorja, ki podaja znanje na pristen način, »norca,« ki si postavlja izzive, ki mu ne prinašajo nobene koristi razen osebnega zadovoljstva, pa do mojstra, ki združuje razdvojene alpiniste in alpinistične navdušence glede pereče teme o navrtavanju alpinističnih smeri.

V smeri mentorstva, 2/3

V drugem delu serije V smeri spoznamo alpinista Silva Kara in njegovo poslanstvo – mentorstvo. Odloči se zbrati tri mlade alpiniste in jim predstaviti pomembnost tehničnega plezanja. Zaradi osebnih izkušenj ve, da mlajši generaciji primanjkuje izkušenj z nameščanjem klinov, zato se najprej podajo na trening spoznavanja, kjer lahko opazujemo razlike med mlajšo in starejšo generacijo ter njihov pristop do alpinizma. Znanje nato preizkusijo praktično in skupaj preplezajo dve novi prvenstveni smeri.

Dalmatinske tuke in tartufi

Zaledje dalmatinske obale je bogato z vodnimi viri in obširnimi površinami, kjer bi se lahko paslo še veliko več koz in ovac. V vasi Krupa nam Slavko in Željko, oče in sin, razkrijeta zanimivo zgodbo. Pred desetimi leti je Slavko, ki vsak dan žene na pašo svojo čredo koz, opazil, da so koze na travniku izkopale neke vrste gobo in jo s slastjo pojedle. In tako se je začela zgodba o kozah , ki so našle tartufe. Tudi zgodba o zaščiti dalmatinske tuke, je zgodba o naravnem bogastvu in biotski raznolikosti Dalmacije, ki še zdaleč ni izkoriščena.

Ljubljana, dokumentarna serija, 5. del

V Izobraževalnem programu nadaljujejo s sprehodi po slovenskih mestih, na katerih odkrivajo bogato kulturno dediščino in živahen mestni utrip. V Ljubljani bodo s pomočjo pričevanj in starih posnetkov obudili spomin na nekdanjo promenado, ki je v času med vojnama potekala po Cankarjevi cesti in v Tivoliju. Promenada je prostor srečevanja in meščanska navada, ki je močno zaznamovala življenja Ljubljančanov. Kakšne so bile njene značilnosti in širši kulturni vpliv nam bodo predstavili gosti v oddaji Mirjana Borčić, Bogo Zupančič in Katja Jerman. Režiserka Petra Hauc.

V smeri sodelovanja, 1/3

V prvem delu serije V smeri spoznamo alpinistično navezo Nejca Marčiča in Luke Stražarja ob njunem edinstvenem in izjemnem načinu sodelovanja. Nejc je skromen, tih in preprost, Luka bolj zgovoren in družaben, skupna pa jima je ljubezen do alpinizma. V steni Debele peči se spominjata svojih začetkov, te pa nam zaupa tudi njun alpinistični mentor Marko Prezelj. Med plezanjem spremljamo njuno unikatno navezo, pri kateri ne gre le za lajšanje plezanja, medsebojno dopolnjevanje in zaupanje, ampak skupaj tudi napredujeta in rasteta kot alpinista in človeka.

Hrepenenje

Tretja epizoda nas vodi v Severno triglavsko steno, kamor se podata alpinista Gašper Pintar in David Debeljak, ki imata namen prosto preplezati smer Obraz Sfinge. Zgodba je podprta s knjižnim delom Sfinga, zadnja skrivnost triglavske stene, Anteja Mahkote, ki si v svojem času tehničnega plezanja proste ponovitve Obraza Sfinge najbrž ni mogel niti zamisliti. Zgodbo dopolnjuje intimno-izpovedni roman Igorja Škamperleta Sneg na zlati veji, ki lepo prikaže duh generacije plezalcev iz 80-ih let, ki so prinesli novo filozofijo - prosto plezanje. Knjižna dela komentira literarni zgodovinar in alpinist Aleksander Bjelčevič.

Posestvo prihodnosti, 18/25

Če bi svet deloval tako kot kmetija Morgenhof, ne bi imeli težav z naravnimi surovinami in energijo. Tu je vse povezano in izhaja iz narave. Kamen, ilovica in les so osnovni materiali iz katerih so zgrajeni hiša, hlev in poslopja. Gozd je vir lesa , ki daje toplotno in električno energijo, kar dopolnjuje še energija sonca, ki suši tudi seno, s čimer se ohranja visoko hranilno vrednost krme. Voda, ki pri tem ostaja je kot zeliščni čaj in jo pijejo teleta. Presežek energije Herbert tudi skladišči s pomočjo 8o. tisoč litrskega rezervoarja. Posestvo ustvari več energije kot jo potrebuje.

Gorska romantika

V drugem delu alpinistične trilogije "Literarno-vertikalno" spremljamo tri generacije družine Mihelič, ki se poda pod Pihavec, do spominske plošče gornikom zelo poznanega Tineta Miheliča, pisca planinskih vodnikov in osebno-izpovednega dela KLIC GORA, ki je rdeča nit te epizode. Obenem se Tinetova hči, Tina Horvat, tudi sama alpinistična pripravnica, poda v smer, ki sta jo pred desetletji preplezala z očetom - Severni raz Male mojstrovke. Spremlja jo alpinist in literarni zgodovinar Aleksander Bjelčevič, ki tudi strokovno komentira knjižna dela, poleg Tinetovih, še njegovega brata Jožeta, ki je v svojem delu Vprašaj goro, postavil spomenik Bohinjskim goram in njihovim ljudem.

Iskanje in uporništvo

V prvem delu trilogije "Literarno-vertikalno" spremljamo alpinista in gorska vodnika Marijo in Andreja Štremflja, ki se po več kot štiridesetih letih podata v Dolgi hrbet, v smer, ki sta jo Nejc Zaplotnik in Andrej takrat splezala prvenstveno in jo po Nejcu poimenovala Jernejev steber. Zgodbo, ki se spleta okoli Zaplotnikove legendarne knjige Pot, in sveže izdane Objem na vrhu sveta zakoncev Štremfelj, lepo dopolnijo sogovorniki: Mojca Zaplotnik, žena v Himalaji preminulega Nejca Zaplotnika in njegov nekdanji prijatelj Tomaž Jamnik-Mišo. Knjižna dela komentira literarni zgodovinar in alpinist Aleksander Bjelčevič.

Ljubezen

Ljubezen ne pozna meja. Ljubezen nima okusa in vonja. Ljubezen ne šteje kromosomov. Ljubezen lahko zadene vsakogar. Kratki dokumentarni film s preprostim naslovom Ljubezen pripoveduje zgodbo o izgubljeni ljubezni Atife ter o ljubezni, ki si jo izkazujeta Ina in Aljaž. Atifi, Ini in Aljažu je skupno to, da so osebe z motnjami v duševnem razvoju. Avtor filma se je spopadel z vprašanji, kako vsi trije sprejemajo ljubezen in kako jo izkazujejo, kako prenašajo izgubo ljubljene osebe … V filmu pa spoznamo tudi njihove želje in sanje, ki se razblinijo takoj, ko trčijo ob zidove birokracije.

Rezijski strok

Česen iz doline Rezije, ki mu po rezijsko rečejo strok, je svetovno znana kulinarična posebnost. Je namreč prijetnega sladkega okusa. Površine, kjer ga pridelujejo, so majhne, vendar se je v projekt povezalo več kot trideset prebivalcev v dolini. Strok je uvrščen tudi med projekte Presidia v okviru mednarodnega Slow Fooda, ki ščiti lokalne pridelke in spodbuja ljudi, da se med seboj povezujejo, tako kot so se povezali prebivalci Rezije.

Postala bom alpinistka, 2/2

Po dolgi poti alpinističnega udejstvovanja Evo do naziva alpinistke loči le še izpitna tura. Pri pripravah ji s svojimi nasveti in izkušnjami pomaga Lidija Honzak, ki nam skupaj s Tino Di Batista in komisijo za alpinizem predstavi razvoj samega programa za alpiniste skozi zgodovino. Skozi zgodbe posameznic je začutiti, kako je položaj žensk v alpinizmu skozi leta napredoval do enakopravnosti, ki so je deležne sedaj.

Odločne, močne in vztrajne, 1/2

Tajda, Katarina in Danaja so alpinistične navdušenke, ki jih poleg ljubezni do gora druži tudi prijateljstvo. Zaradi skupne želje po pogostejših ženskih navezah se odločijo obiskati muzej in raziskati zgodovino ženskega alpinizma, kjer spoznajo Marijo Štremfelj, ki jim svetuje pri izbiri smeri ter jih popelje skozi svojo alpinistično kariero. Vzpon jih še bolj poveže, saj se skupaj spopadajo z novimi izzivi in nepredvidljivimi zapleti.

Več

Z vetrom na pot, 2/6

Wouter tokratno etapo začne v Teuxu, veter pa ga žene v Ardene. Blizu Bastogne na nekem gradu prosi za vodo in z njo mu postreže mama belgijske kraljice. Pot nadaljuje v Francijo, toda vreme mu ni naklonjeno. Do kože premočen se ustavi v Loisonu, kjer ga pod streho sprejme prijazna družina, ga pogosti in mu ponudi prenočišče. Pozneje sreča zakonca, ki pridelujeta ekološko sadje in zelenjavo, in zaupata mu precej intimne zadeve. MET DE WIND MEE / VRT, 2023 / Belgija / Avtor: Wouter Deboot

Kleopatra

Nekatere zgodovinske osebe niso utonile v pozabo, temveč so se ohranile v naši zavesti. Toda ali se današnje predstave ujemajo z resničnostjo? Zares vemo, kakšen je bil njihov značaj, videz? Igralec Derek de Lint in zgodovinarka Saskia Noot se podata po sledeh egipčanske kraljice Kleopatre. Na različnih koncih sveta zbirata podatke o slavni kraljici, ki je zapeljala kar dva mogočneža svojega časa: Julija Cezarja in Marka Antonija. Je bila res takšna, kot si jo predstavljamo? 3D-oblikovalec Mao oblikuje njeno podobo na podlagi njenih doprsnih kipov in podatkov, ki sta jih Derek in Saskia zbrala pri strokovnjakih. THE FACES OF HISTORY / Nizozemska / 2022 / Producent: Marc Pos

Bomo ljubili robote?, 4/14

Izvirna serija s pomenljivim naslovom, izposojenim iz kultne knjige Douglasa Adamsa Štoparski vodnik po galaksiji, poskuša poiskati odgovore na velika in majhna vprašanja človeštva. Mar slišimo vsi isto? Bomo ljubili robote? Bi morali več sanjati? Kako deluje potovanje skozi čas? O teh in drugih vprašanjih v seriji razpravlja vrsta priznanih strokovnjakov. 4. del: Bomo ljubili robote? Umetna inteligenca prepoznava ljudi, vozi avtomobile, izvaja natančne kirurške posege in celo ustvarja umetnine. Kaj pa čustva? Bodo roboti nekoč tudi naši prijatelji in partnerji? Bi lahko robota ljubili kot človeka in bi nam znal ta ljubezen enakovredno vračati? 42 - THE ANSWER TO ALMOST EVERYTHING / 42 - DIE ANTWORT AUF FAST ALLES / Nemčija / 2021 / Režija: Tanja Küchle, Lucas Gries

Prostozidarji, trn v peti diktatorjev, 2/2

Prostozidarska bratovščina je bila uradno ustanovljena na začetku 18. stoletja v Londonu, po nekaterih podatkih pa je obstajala že veliko prej. Delovanje te organizacije je že od nekdaj zavito v tančico skrivnosti. Dokumentarna serija v dveh delih raziskuje njeno usodo v času treh diktatur 20. stoletja: Mussolinijeve, Hitlerjeve in Francove. Vsi trije samodržci so prostozidarske lože prepovedali, njihove člane pa neusmiljeno preganjali, podobno kot komuniste in Jude. Bili so naravnost obsedeni s prostozidarji, ki so po njihovem prepričanju kovali zarote proti oblastem. 2. del: Od treh velikih evropskih diktatorjev 20. stoletja – Mussolinija, Franca in Hitlerja – je bil nemški firer tisti, ki je prostozidarje preganjal najbolj zagrizeno. Začelo se je z iskanjem krivcev za poraz Nemčije v prvi svetovni vojni. Že v času spodletelega Hitlerjevega puča leta 1923 so Jude in prostozidarje razglasili za rasne sovražnike nemškega naroda, Hitler pa je v svojem delu Moj boj omenil judovsko-prostozidarsko zaroto. Leta 1935 je dal zapreti nemške prostozidarske lože, preganjanje članov bratovščine pa je nadaljeval tudi med drugo svetovno vojno, ne le v Nemčiji, temveč tudi v zasedenih državah, med drugim v Franciji in Belgiji. Po zasedbi Pariza so nacisti razdejali poslopje glavne francoske prostozidarske lože. Na tisoče prostozidarjev je končalo v koncentracijskih taboriščih, kjer so si prizadevali ohraniti svoje običaje in skrivne obrede. DICTATORS’ NIGHTMARE / Italija / 2022 / Režija: Luigi Maria Perotti

Svet v očeh Charlesa Aznavourja

Svet v očeh Charlesa Aznavourja je (avto)portret slovitega francoskega šansonjerja z eno najdaljših glasbenih karier. Pevec in pianist armenskih korenin pa je imel še eno strast – kamero. Snemal je vse, kar ga je obdajalo in se v vsem prepoznal, pa najsi je bil to deček na ulici ali velika zvezda tistega časa. V svoji nenasitni sli po življenju je nenehno potoval in pel v številnih jezikih, da bi osvojil mednarodno občinstvo. A veliki šansonjer, čigar glas so kritiki sprva omalovaževali, je svet in bližnje spoznaval skozi oko kamere. LE REGARD DE CHARLES / AZNAVOUR BY CHARLES / Francija / 2019 / Režija: Marc di Domenico

Okus dežele, 5/6

Zvezdnik družbenih medijev in kuhar Julius Roberts je uresničil sanje številnih ljudi in se preselil na podeželje. V seriji spremljamo njegovo novo življenje na idilični kmetiji v Dorsetu na jugu Anglije, kjer redi piščance, ovce in koze ter prideluje zelenjavo in sadje. Mladi kuhar predstavlja recepte za slastne obroke, ki jih pripravlja; od pečenega fižola, domačega kečapa do jagnjetine na ražnju, raviolov iz bučk in čokoladne pene. Jedi, ki jih boste lahko pripravili in pokusili tudi doma. 5. del Julius tokrat najprej pripravi preprost španski prigrizek z inčuni, s katerimi si priveže dušo po košenju ob električnem pastirju. Nato opiše, kako mu je izkušeni čebelar pomagal rešiti družino čebel, ki se je naselila v dimniku. Zahvali se mu s pršutom z medom in timijanom. Po večernem zalivanju vrta se posladka s čokoladno peno. Iz cvetov bučk naredi nekoliko drugačne raviole, na koncu pa v peči, ki jo je izdelal s prijateljem in bratoma, speče slastni pici. TASTE OF THE COUNTRY / 2022 / Velika Britanija / Režija: Olivia Grove

Obisk

Hura za kralja

Skrivnostna gotika: ko so katedrale rasle v nebo

V 12. stoletju je evropsko arhitekturo odločilno zaznamoval gotski umetnostni slog. Najprej v Franciji in nato tudi drugod so zrasle visoke katedrale in postale največje zgradbe takratnega časa. Graditelji so jih ustvarili brez statičnih izračunov. Za t. i. piramide Zahoda so značilna velika okna s pisanim steklom – njihova skupna površina v katedrali v Chartresu je na primer večja od nogometnega igrišča. THE GOTHIC MYSTERY - WHEN CATHEDRALS REACHED UP TO THE HEAVENS / MYSTERIUM GOTIK - ALS DIE KATHEDRALEN IN DEN HIMMEL WUCHSEN / Avstrija / 2021 / Režija: Martin Papirowski

Devica Marija

Nekatere zgodovinske osebe niso utonile v pozabo, temveč so se ohranile v naši zavesti. Toda ali se današnje predstave ujemajo z resničnostjo? Zares vemo, kakšen je bil njihov značaj, videz? Igralec Derek de Lint se poda po sledeh Device Marije, Jezusove matere, največkrat upodobljene ženske na svetu. Kljub veliki količini njenih podob ne vemo, kako je bila videti v resnici. Pri raziskovanju mu pomaga zgodovinarka Saskia Noot. Skupaj zbirata podatke, ki 3D-oblikovalcu Mau pomagajo rekonstruirati obraz te zgodovinske osebnosti. THE FACES OF HISTORY / Nizozemska / 2022 / Producent: Marc Pos

Surfanje – vznesena strast

Zgodovina deskanja na valovih je kakor dolga vožnja, na kateri si deskarji predajajo štafeto na enem samem, neskončnem valu. Danes ima sodobno deskanje različne pojavne oblike in zajema neverjetno pestro dinamiko morskih aktivnosti. Da bi razumeli, kako je tradicija prednikov iz Polinezije lahko prepotovala svet in čas, preden je postala tekmovalni šport in si priborila mesto na olimpijskih igrah, se bomo potopili v njeno zgodovino skozi izjemne zgodbe tistih, zaradi katerih se je ohranila vse do današnjih dni. HOLY SURF, ONCE UPON A WAVE / SURF, LE FEU SACRÉ / Francija, Nemčija, Velika Britanija / 2024 / Režija: Benjamin Morel, Christophe Bouquet

Pleši, pleši! Od aplavza do slovesa

Dokumentarni plesni film raziskuje večno vprašanje baletnih plesalcev: Kdaj je pravi čas za slovo? Ko plesalec postaja starejši, se njegova zmožnost tega, kar želi povedati s telesom, zmanjšuje. Po drugi strani pa so starejši plesalci neprekosljivi v "pripovedovanju" zgodbe, zaradi številnih življenjskih in čustvenih izkušenj. Dokumentarni plesni film spremlja štiri svetovno znane plesalce: Friedemanna Vogla, Polino Semionovo, Gesine Moog in Williama Moora; ponuja njihov intimni vpogled na vprašanje, kdaj je primeren čas za slovo od plesa in raziskuje kult poveličevanja mladosti v družbi. DANCE ON! /Nemčija /2022/ režija Henrike Sandner

Miklavž

Nekatere zgodovinske osebe niso utonile v pozabo, temveč so se ohranile v naši zavesti. Toda ali se današnje predstave ujemajo z resničnostjo? Zares vemo, kakšen je bil njihov značaj, videz? Od kod prihaja Miklavž? Je res svetlopolt, rdečeličen mož v dolgih belih škofovskih oblačilih z dolgo belo brado in dolgimi belimi lasmi? Igralec Derek de Lint in zgodovinarka Saskia Noot odkrivata, da se naše predstave precej razlikujejo od resnične podobe svetega Nikolaja, na katerem naš Miklavž temelji. Skupaj zbirata podatke, ki 3D-oblikovalcu Mau pomagajo rekonstruirati obraz te zgodovinske osebnosti. THE FACES OF HISTORY / Nizozemska / 2022 / Producent: Marc Pos

Helen Mirren, kraljevska igralka

Helen Mirren je legendarna gledališka igralka ter neprekosljiva televizijska in filmska zvezda, ki je osvojila tudi vse tri najvišje nagrade v Združenem kraljestvu in ZDA. Po mnenju mnogih velja za največjo igralko svojega časa; je mogočna ženska in velika feministka. Pogosto ji pripisujejo lastnosti vladaric, ki jih je pokazala tudi v filmu Kraljica. Že skoraj 60 let se z izborom vlog in svojim osebnim življenjem dosledno zavzema za žensko enakopravnost in se neumorno zoperstavlja seksizmu. HELEN MIRREN: A SASSY ROYAL ACTRESS / Francija / 2023 / Režija: Nicolas Maupied

Cadiz – vrata v Novi svet, 5/6

Jug Španije je kulturološko najbolj raznovrsten. Preplet muslimanskih in krščanskih vplivov se kaže v načinu življenja, hrani, plesu, umetnosti in arhitekturi. Andaluzijci so vročekrvni in strastni. Obožujejo flamenko in bikoborbe. Živijo z naravo in od nje. Michael Portillo je tri mesece potoval po pokrajini in odkrival zanimive ljudi, običaje in mesta: Granado, Malago, Cordobo, Huelvo, Cadiz in Sevillo, ki je njegov drugi dom. 5. del: Cadiz – vrata v Novi svet Tokrat se bo Michael odpravil na divjo atlantsko obalo in obiskal najstarejše stalno naseljeno mesto v Evropi. Cadiz so pred 3000 leti ustanovili Feničani in je bil s kanalom razdeljen na dva dela. Pred kratkim so pod njim odkrili zanimivo arheološko najdišče. Michael si spotoma ogleda finale jadralske regate in se na šolski jadrnici pridruži mehiškim kadetom pri dvigovanju glavnega jadra. Prenoči v stari trgovski vili iz 18. stoletja s čudovitim pogledom na zaliv. Pot ga nato vodi v svetovno prestolnico šerija Jerez. Pomeri se v slepi degustaciji in obišče vinsko klet. Tam se preizkusi v jemanju vzorca šerija iz soda in izve, kako poteka staranje vina. Za konec obišče kitaristko flamenka in solinarje, ki ga navdušijo s svojo predanostjo tradiciji. PORTILLO'S ANDALUCIA / Velika Britanija / 2023 / Režija: Robin Leach

Okus dežele, 4/6

Zvezdnik družbenih medijev in kuhar Julius Roberts je uresničil sanje številnih ljudi in se preselil na podeželje. V seriji spremljamo njegovo novo življenje na idilični kmetiji v Dorsetu na jugu Anglije, kjer redi piščance, ovce in koze ter prideluje zelenjavo in sadje. Mladi kuhar predstavlja recepte za slastne obroke, ki jih pripravlja; od pečenega fižola, domačega kečapa do jagnjetine na ražnju, raviolov iz bučk in čokoladne pene. Jedi, ki jih boste lahko pripravili in pokusili tudi doma. 4. del Začetek septembra je in Julius nabira divje cvetlice in dišavnice, ki jih bo posušil za zimo. Skuha si pikantne srčanke, za katere je dobil navdih v španski kulinariki. Na vrtu je obilje bučk. Iz njih pripravi božansko omako, v katero vmeša domače testenine iz neverjetno hitro pripravljenega testa. Predstavi tudi nekaj vrst testenin, za katere ne potrebujemo strojčka za valjanje. Čaka ga še spravilo sena. Prijaznim pomočnikom pa se oddolži s slastnim tiramisujem. TASTE OF THE COUNTRY / 2022 / Velika Britanija / Režija: Olivia Grove

Več

Skupaj

Kdaj je človek pozabil, da je v povezovanju z drugimi močnejši? Kdaj smo pozabili na prednosti skupnega dela in sodelovanja? V Posočju niso nikoli. Tamkajšnji kmetje so se po osamosvojitveni vojni samoorganizirali in z uspešnim razvojem omogočili preživetje tudi manjšim kmetijam po dolinah in senožetih s pomočjo kmetijske zadruge. V dokumentarni oddaji nastopajo Anka Lipušček Miklavič, Rok Stres, Andrej Grošelj in Franc Žbogar.

Epilog

To je serija o opazovalcu in Parizu v dvajsetih letih 20. stoletja, ko je mesto postalo središče sodobne umetnosti. Pariz je bil takrat zbirališče prišlekov, ki so iz vzhodne Evrope prihajali v prestolnico umetnosti, upali na umetniško slavo in v njegovi boemskosti iskali svoj prostor, večinoma iz dneva v dan in iz rok v usta ... Med njimi je bil tudi nadarjen, doma že uveljavljen slikar Veno Pilon. Atelje in skromno prebivališče je imel na bulvarju Montparnasse 75, o katerem je Frederic Beigbeder zapisal: »Montparnasse je četrt, kjer kraljujejo seks, literatura in smrt.« Tu je srečeval Henryja Millerja, Maxa Ernsta, Ossipa Zadkina, Giorgia De Chirica, Rolanda Oudoja ... Čez dve leti, ko je postal eden izmed njih, pa je zapisal: »Ker se mi je vera v lastno delo omajala, me k slikanju ni več vleklo, slikanje se mi je upiralo. Zatekel sem se v Pariz, da se v množici izgubim in pozabim nase ... Zato sem se tudi izogibal razstav.« Po prihodu v Pariz je opustil slikanje, prevzela ga je fotografija. Pilonu v Parizu ni uspel preboj med najbolj znane fotografe, za kar sta bila kriva pretirana skromnost in pomanjkanje samozavesti. Iz teh dveh razlogov je Pilon tudi veliko prezgodaj končal svoje slikarsko ustvarjanje. S fotografiranjem del parnasovcev, portreti najpomembnejših umetnikov francoske umetniške šole ter posnetki Pariza je bil Pilon izjemno pomemben za razvoj fotografske umetnosti. Ob Andreu Kerteszu, Henriju Cartier-Bressonu in Brassaiu je bil začetnik reportažne fotografije. Pozneje pa je ob boku Mana Raya, Christiana Schada, Laszla Moholy-Nagya iskal svoj eksperimentalen izraz in svoje mesto znotraj novih avantgardnih estetik. Potem ko se je poročil, se je oddaljil od boemskega življenja in opustil druženje s predstavniki avantgardnih montparnaških omizij. Je pa fotografiranje postalo njegov vir zaslužka, s katerim je preživljal družino. Leta 1968 se je vrnil v domovino, fotografiral pa je pravzaprav do zadnjega dne. Njegovi zadnji diapozitivi so bili odkriti šele pred kratkim. Jean Cocteau je v enem od svojih najbolj znanih citatov rekel takole: »V Parizu bi bili vsi radi igralci, nihče noče biti samo gledalec.« To je bil prav tisti Cocteau, ki je Pilonu na njegovi prvi pariški razstavi v galeriji Carrefour leta 1934 na fotografijo Maske pritrdil svojo dolgo pesnitev ter mu ob njej napisa spoštljivo posvetilo: »To je bilo moje največje priznanje iz te dobe.« Ironično pa Cocteaujev citat ravno za Pilona ne drži. Pilon je bil namreč najprej opazovalec življenja in šele nato »nastopač« in vse drugo … Fotografija je bila Pilonova skrita strast, tiha ljubezen, ki ji je bil predan vse svoje življenje. Scenarij in režija Igor Vrtačnik.

Pariz, fotograf zares

To je serija o opazovalcu in Parizu v dvajsetih letih 20. stoletja, ko je mesto postalo središče sodobne umetnosti. Pariz je bil takrat zbirališče prišlekov, ki so iz vzhodne Evrope prihajali v prestolnico umetnosti, upali na umetniško slavo in v njegovi boemskosti iskali svoj prostor, večinoma iz dneva v dan in iz rok v usta ... Med njimi je bil tudi nadarjen, doma že uveljavljen slikar Veno Pilon. Atelje in skromno prebivališče je imel na bulvarju Montparnasse 75, o katerem je Frederic Beigbeder zapisal: »Montparnasse je četrt, kjer kraljujejo seks, literatura in smrt.« Tu je srečeval Henryja Millerja, Maxa Ernsta, Ossipa Zadkina, Giorgia De Chirica, Rolanda Oudoja ... Čez dve leti, ko je postal eden izmed njih, pa je zapisal: »Ker se mi je vera v lastno delo omajala, me k slikanju ni več vleklo, slikanje se mi je upiralo. Zatekel sem se v Pariz, da se v množici izgubim in pozabim nase ... Zato sem se tudi izogibal razstav.« Po prihodu v Pariz je opustil slikanje, prevzela ga je fotografija. Pilonu v Parizu ni uspel preboj med najbolj znane fotografe, za kar sta bila kriva pretirana skromnost in pomanjkanje samozavesti. Iz teh dveh razlogov je Pilon tudi veliko prezgodaj končal svoje slikarsko ustvarjanje. S fotografiranjem del parnasovcev, portreti najpomembnejših umetnikov francoske umetniške šole ter posnetki Pariza je bil Pilon izjemno pomemben za razvoj fotografske umetnosti. Ob Andreu Kerteszu, Henriju Cartier-Bressonu in Brassaiu je bil začetnik reportažne fotografije. Pozneje pa je ob boku Mana Raya, Christiana Schada, Laszla Moholy-Nagya iskal svoj eksperimentalen izraz in svoje mesto znotraj novih avantgardnih estetik. Potem ko se je poročil, se je oddaljil od boemskega življenja in opustil druženje s predstavniki avantgardnih montparnaških omizij. Je pa fotografiranje postalo njegov vir zaslužka, s katerim je preživljal družino. Leta 1968 se je vrnil v domovino, fotografiral pa je pravzaprav do zadnjega dne. Njegovi zadnji diapozitivi so bili odkriti šele pred kratkim. Jean Cocteau je v enem od svojih najbolj znanih citatov rekel takole: »V Parizu bi bili vsi radi igralci, nihče noče biti samo gledalec.« To je bil prav tisti Cocteau, ki je Pilonu na njegovi prvi pariški razstavi v galeriji Carrefour leta 1934 na fotografijo Maske pritrdil svojo dolgo pesnitev ter mu ob njej napisa spoštljivo posvetilo: »To je bilo moje največje priznanje iz te dobe.« Ironično pa Cocteaujev citat ravno za Pilona ne drži. Pilon je bil namreč najprej opazovalec življenja in šele nato »nastopač« in vse drugo … Fotografija je bila Pilonova skrita strast, tiha ljubezen, ki ji je bil predan vse svoje življenje. Scenarij in režija Igor Vrtačnik.

Električne sanje: Miha Kralj, celovečerni dokumentarni film

Film Električne sanje je film o Mihi Kralju, o spregledanem pionirju elektronske glasbe pri nas. Konec sedemdesetih je bil čas sprememb. V Slovenijo je najprej z malo ploščo in potem celovečernim prvencem Pankrtov Dolgcajt pljusknil punk ter nova generacija kantavtorjev, ki je glasno in brezkompromisno slavila kulturo »naredi sam.« Vendar se nikjer in v nobenem primeru na tej strani Alp tovrstno razmišljanje ni bolj ustrezno opredmetilo, kot na primeru Mihe Kralja. Pojmovanje naredi sam je razširil. Vse je naredil sam, a tudi po svoje. 25. maja 1973 je pod zaporedno številko 1 novoustanovljene založbe Virgin izšel album Mikea Oldfielda – Tubular Bells. V grobem je napovedal, da po letih glasbenega kolektivizma v ospredje stopajo posamezniki, ki bodo zveneli kot bend ali orkester. Miha Kralj, je – če že ni hodil pred časom – hodil vštric z njim, le da takrat mnogi tega še niso vedeli. V ušesih je namreč še vedno šumela Sava, v kulturnih domovih na sobotnih plesih pa se je na veliko plesalo na velike uspešnice skupine Prah. V obeh predzgodbah se je Kralj kalil in pripravljal teren. S pomočjo (pretihotapljenih) inovacij se je vse bolj osamosvajal in v številne plesne dvorane, vključno z legendarno Emonsko kletjo, vstopal kot »one-man-band«. Dokler se ni odločil za izlet v neznano. Leta 1980 je zasijala Andromeda, vesoljska simfonija, dokument časa in album, ki je bil tako drugačen, da so ga morali izdati v Beogradu. Skoraj istočasno pa so mu zaradi podobnosti z Jean-Michelom Jarreom prilepili etiketo: jugoslovanski Jean-Michel Jarre. Film Električne sanje je film o Mihi Kralju, o spregledanem pionirju tihotapljenja in elektronske glasbe pri nas, ki se – ne glede, da je prodal na deset tisoče plošč – preživlja z igranjem na nedeljskih plesih in veselicah. Nastopil je čas, da njegova zgodba pride med nas, da se gledalcem predstavi izjemen človeški in umetniški karakter in da Miha Kralj ne bo več nekdo, temveč človek z imenom in priimkom pred portretom ali skladbami.

Pot do presežnega: 100 let Teološke fakultete

V Uredništvu verskih oddaj na Televiziji Slovenija smo ob jubileju Teološke fakultete pripravili dokumentarno oddajo z naslovom Pot do presežnega – 100 let Teološke fakultete. V njej smo se sprehodili skozi pestro zgodovino Teološke fakultete in teološkega študija. Želeli smo predstaviti tudi širino delovanja fakultete v današnjem času. Svoje izkušnje s tem, kakšen temelj je Teološka fakulteta pomenila v njihovem življenju in kako jim pomaga pri opravljanju poklica, so z nami delili novinar, pastoralna asistentka, zakonska in družinska terapevtka, glasbenik in duhovnik. Dokumentarna oddaja Pot do presežnega – 100 let Teološke fakultete je nastala po scenariju Milene Keržič in v režiji Petre Hauc.

Gozdna dediščina Franje Pahernika

Narave in predvsem pohorskih gozdov polna dokumentarna zgodba, ki se naslanja predvsem na predanost, iskreno ljubezen F. Pahernika do gozdnega bogastva, njegov altruizem, ki je preraščal leseno naravoslovje in dobro razumel tudi bližnjega in njegove običaje (pa bil tudi politik – eden od soustanoviteljev SHS, zaslužen za elektrarno na vodni pogon, daroval denar za različne objekte, po njem pa je nastala celo ustanova s štipendijo!). Prisotne so minimalne igrane sekvence, ki zgolj povezujejo pripoved in znatneje ne izstopajo. Sodelujejo tudi znani slovenski obrazi, med njimi izstopajo dr. Alenka Šelih, kipar Jiri Kočica, dr. Jurij Diaci itd, ki s svojimi razmišljanji osvetljujejo življenje in delo F. Pahernika.

Karpopotnik

Svojevrsten portret filmarja Karpa Godine, potovanje skozi njegovo življenje, »film ceste« Karpove umetnosti in pogleda na svet. Okoli leta 1970 je mladi filmar Karpo Godina s kamero potoval po narodnostno mešani pokrajini Vojvodini in posnel nenavaden 'film ceste' z naslovom Imam jednu kuću. Film je danes ohranjen samo fragmentarno. Štirideset let kasneje se po istih poteh poda neka druga kamera, ki sestavlja in si predstavlja potovanje mladega K. G. Karpopotnik je meditacija o filmu, umetnosti, spominu in filmskem spominu. Scenarist in režiser Matjaž Ivanišin je dal s tem filmom svojevrsten poklon avtorju, ki je bil vseskozi zavzet inovator filmske forme. Zato tudi Karpopotnik ni klasični biografski film linearne naracije, pričevanja znancev in strokovnjakov, ampak sublimni esej o človeku, filmu in času.

Odsev zmage, dokumentarni film o Iztoku Čopu

V Športnem uredništvu Televizije Slovenija je nastal dokumentarni film o najboljšem slovenskem veslaču vseh časov Iztoku Čopu. Športna pot Iztoka Čopa, slovenskega športnika z največ osvojenimi medaljami z olimpijskih iger in svetovnih prvenstev, je bila v prvi vrsti predvsem zelo uspešna in dolga, hkrati pa v filmu spoznamo, da tudi strma, prežeta z vzponi in padci, odrekanjem, bolečino, veseljem, jezo. Blejsko jezero je bilo nekakšno zatočišče, središče vsega. Nešteto zaveslajev pa je odražalo kombinacijo garanja, volje do iskanja cilja, želje po uspehu. Vsak zaveslaj zase je nekako poročal o pečatu, ki ga je Iztok Čop ustvarjal skozi desetletja. Za sabo je pustil razumevanje bolečine, spoznavanje tekmovalnosti, sledenje cilju. O veslaški in osebni poti Iztoka Čopa so pripovedovali njegovi sotekmovalci, nasprotniki, prijatelji, trenerji in predvsem tisti, ki so mu bili ves čas najbliže. Scenaristka: Nuša Ekar Snemalec: Artur Rutar Montažer: Milan Miloševič Avtor in izvajalec glasbe: Boštjan Grabnar Režiser: Božo Grlj

Skrivnost barjanskega kolesa

400 let iskanja, dokumentarni portret goslarja Vilima Demšarja

Portret slovenskega goslarja Vilima Demšarja, ki je vse življenje posvetil iskanju in ustvarjanju kristalnega italijanskega zvoka. Za predanim slovenskim goslarjem Vilimom Demšarjem je 63 let ustvarjanja, raziskovanja frekvenčnih razponov, valovanj, barv zvoka. Ves čas je iskal formulo za stvaritev violine s starim kremonsko italijanskim zvokom, ki ga je zasledoval že od otroštva. Tako se je odločil, da z ustvarjanjem preneha. Ko je pa je zapuščal svoj atelje, je odkril pomembno podrobnost, ki je za vedno spremenila njegovo življenje. Pomembno odkritje je bilo korak za korakom dokumentirano in nastal je film 400 LET ISKANJA. Film nas popelje v svojevrsten svet izdelovalcev godal. In ker instrumenti pokažejo svojo pravo vrednost šele v rokah glasbenikov je film tudi svojevrsten glasbeni užitek, za katerega so poskrbeli Žiga Brank, Domen Lorenz, Beneški baročni orkester, učenci glasbene šole Tartini, orkester Camerata Medica in drugi. Scenaristka in režiserka filma je bila Haidy Kancler.

Vipavska pritrkava

V dokumentarni oddaji predstavljamo izjemen glasbeni in duhovni projekt, v okviru katerega so v Vipavski dolini ob pritrkovanju zapeli zvonovi v vseh cerkvah. Njihova melodija je potovala od zvonika v Vipavskem križu čez vasi na severnem obrobju Vipavske doline do Goč, kjer se je pesem zvonov prepletla z zahvalnim bogoslužjem.

Priletni parazit ali kdo je Marko Brecelj?

Kako označiti Marka Breclja? Avtor dokumentarnega zapisa Janez Burger se je rešil s stavkom: Marko Brecelj je poezija. Poezija, ki je življenje. Poezije pa se ne da ubesediti drugače kot z verzi. Marko Brecelj je skupna točka v egocentričnem svetu pop kulture, kjer je težko doseči konsenz o tem, kdo je bil začetnik drugačnega razmišljanja . Njegov »mehki« terorizem je terorizem poetične angažiranosti, ki je kot iniciacija pripeljala do radikalnih sprememb. Sprememb v glavah. Možnosti, da je možno. Sistem se je spremenil, družba pa se ni, in tako je Marko Brecelj še vedno enak. S svojo mehko-teroristično poetično akcijo še vedno ostaja na okopih človeštva. Zdravega razuma.

Tihotapci identitete

Reporter Ervin Hladnik Milharčič, Novogoričan, se v cestnem kolažu obmejnih vinjet vrne v svoje kraje in potuje ob današnji meji. Meje so resna stvar. Tu se stikata latinski in slovanski svet, Srednja Evropa in Mediteran – in tu ni čistokrvnosti. Tu živijo fantastični ljudje. Milharčič nam pomaga spoznati, kaj se je tam mešalo, izmenjevalo in tihotapilo - nekoč in danes. Kako je Drago Mislej Mef čez mejo pripeljal električno kitaro, od kod Iztoku Mlakarju ideja, da svet ni resen, kako so z vsake strani "pobrali tabulše" Tminski madrigalisti, zakaj so aleksandrinke naredile pravo malo revolucijo, kako se sliši vstajenska maša v Gorici in med drugim še kako Tržaški partizanski pevski zbor Pinko Tomažič zaznamuje prvomajsko proslavo. Svet ob meji je videti kot neskončna, brezmejna pokrajina odprtega neba in duha. Skozi mozaično pripoved dokumentarec zgradi podobo ene ključnih tem današnjega časa: o življenju, medkulturnih razlikah in dilemi, kako ravnati z njimi.

Zeleno smučanje

Smučanje. Ena izmed najbolj priljubljenih družabnih aktivnosti Slovencev. Izum slovenske smučarske tradicije je zaznamoval naš narod, smučarske prireditve pa so pri nas največji nacionalni prazniki. A zime so s snežinkami in nizkimi temperaturami zaradi sprememb v podnebju zmeraj manj radodarne. Spreminjajo se tudi naša življenja. Nekatera smučišča so se zaprla za vedno in nam odvzela prostor za druženje in aktivno preživljanje časa. Mnogi so izgubili službe. Nekaj pa jih je uspelo spremembe v podnebju izkoristiti v svoj prid in vrata odpreti novemu načinu druženja, kolesarjenju. Zapuščena smučišča so postala kolesarski poligoni in nas ponovno združila. A ponekod le ne gre tako zlahka. Bo kolesarjenje nov slovenski nacionalni šport? Bomo znali rešiti turizem, predvsem pa v svoja življenja vnesti novo družabno aktivnost, ki nas je sposobna povezati na podoben način kot smučanje? Dokumentarni film Zeleno smučanje nam z osebnimi zgodbami posameznikov predstavi, kako je spreminjanje dejavnosti v naših okoljih zaznamovalo in narekuje smernice razvoja naše družbe. Skozi filmsko pripoved nas spretno popelje ''odpadnik'' znane slovenske smučarske družine Fanedl, Andrej Dekleva. Organizator prvega svetovnega pokala v gorskokolesarskih spustih pri nas, urednik spletnega portala MTB.si in velik ljubitelj kolesarjenja. Družbo mu delajo meteorolog in aktivni športnik Andrej Velkavrh, Drago Rečnik, človek, zaradi katerega ne bi bilo tradicije mariborskega smučanja, kot jo poznamo, Iztok Kvas, deskar na snegu, delegat FIS-a, trener in organizator, Matic Lovko, eden naših najboljših smučarjev prostega sloga, Tim Kolar Erat, navdušen smučar in sodelavec kolesarkega parka Poseka, Matej Kainz, deskar na snegu, po sili razmer pa tudi kolesar, čigar markacije za kolesarske poti najdemo po vsej Sloveniji, ter Božidar Novak, ljubitelj in varuh mariborskega Pohorja.

Razkošje lepega; 100 let Narodne galerije

Ob 100-obletnici Narodne galerije v Ljubljani je nastal film o simbolnem pomenu naše osrednje galerije nekoč in danes. Spoznali bomo razmere ob ustanovitvi akropole slovenskih lepih umetnosti in najvišje umetnostne ustanove naroda, kot so jo poimenovali ustanovitelji, in jih primerjali z drugimi evropskimi narodi in njihovo muzejsko tradicijo. V filmski pripovedi predstavljamo današnjo zbirko, dogodke, poklice in delo z obiskovalci v Narodni galeriji, obiskali pa smo tudi Prago ter iskali povezave med našo in češko Narodno galerijo. Naslov dokumentarnega filma Razkošje lepega je povezan z zakoncema Malešič iz Kamnika, ki nas bosta, kot člana Društva prijateljev Narodne galerije in navdušenca nad lepim, popeljala v svet umetnosti prek svoje življenjske zgodbe in spominov. Film je nastal po scenaristični predlogi Andreja Dobleharja in v režiji Aleša Žemlje. Direktor fotografije je bil Bernard Perme.

Dunajska filharmonika, Petra Kovačič in Iztok Hrastnik

Dunajski filharmoniki veljajo za enega najboljših orkestrov v svetovnem merilu, njegovi člani pa lahko postanejo le najboljši glasbeniki. To je leta 2014 uspelo kontrabasistu Iztoku Hrastniku (iz Stopc nad Laškim) in nato leta 2019 še violinistki Petri Kovačič (iz Tolmina). Glasbeni dokumentarni film v vizualno razgibanem slogu z dinamično režijo in montažo spremlja delo in življenje obeh slovenskih Dunajskih filharmonikov. Film prikazuje utrinke iz zakulisja snemanja Novoletnega koncerta z Dunaja in Poletnega koncerta iz Schönbrunna, oriše potek avdicije za orkester ter s posnetki predstavi lepote Dunaja. O pomenu orkestra in kakovosti njegovih članov spregovorijo mezzosopranistka Elina Garanča, dirigent Yannick Nézet-Séguin in predsednik uprave Dunajskih filharmonikov Daniel Froschauer, red. prof. Zoran Marković pa oriše študijska leta Iztoka Hrastnika. Film je nastal v produkciji Uredništva glasbenih in baletnih oddaj Televizije Slovenija. Idejno zasnovo in scenarij je oblikoval urednik oddaje Daniel Celarec, direktor fotografije, režiser in montažer Niko Karo.

Več

Vera Muha

Vera Muha, rojena leta 1936 v Klancu pri Kozini, prihaja iz velike kmečke družine. Kot otrok je doživela bombardiranje, zrušitev mostu v vasi, beg pred Nemci in stalni strah pred represalijami. Vera se spominja pomanjkanja in solidarnosti med sosedi ter vloge duhovnika Piščanca, ki je večkrat rešil vaščane pred smrtjo. Med vojno so jih v šoli učili partizanskih pesmi, ne pa branja in pisanja. Lepe spomine je ohranila na učiteljico Anko Šebenik, ki jo je kasneje nepričakovano ponovno srečala. Po vojni je zaradi trdega komunističnega režima in slabih življenjskih pogojev veliko ljudi zbežalo na zahod. Opiše tragičen primer nosečega dekleta, ki je bilo ubito med poskusom bega čez mejo. Vera jasno ločuje med politično motiviranimi dejanji in preprosto željo po preživetju. Njena zgodba je dragoceno pričevanje o življenju na Primorskem v času druge svetovne vojne in o neuničljivem duhu ljudi, ki so znali preživeti tudi v najtežjih časih.

Margarete Jahn

Margarete Jahn, rojena Kraner leta 1943 v Mariboru, danes živi v San Diegu v ZDA. Njen starši, nemško govoreča Mariborčana, sta bila po koncu vojne zaradi članstva v Kulturbundu usmrčena. Otroštvo je preživela v pomanjkanju in družbeni izključenosti, zaznamovana z izgubo, predsodki in strahom. Zbirali so mleko, drva in celo borove storže za kurjavo. Margarete se spominja, kako so skupaj z bratranci in teto skrivaj žagali veje v gozdu, dokler jih ni zalotila milica. Kot otroci so se bali in jokali, a jih je miličnik opozoril in jih pustil oditi. Leta 1954 je s teto in bratom pobegnila v Avstrijo, kjer so začeli novo življenje. Skupaj z možem se je po upokojitvi odločila poiskati priznanje za žrtve povojnih pobojev in postaviti spomenik. Pisala sta vladam Avstrije, Nemčije in Slovenije, a odgovor so prejeli od vseh razen iz rojstnega Maribora. Njuno prizadevanje je vodilo do sodelovanja z raziskovalcem množičnih grobišč Martinom Kostrevcem. Po letih prizadevanj in sodelovanja je doživela simbolno zadoščenje. Kljub bolečim izkušnjam Margarete ostaja čustveno povezana s Slovenijo, a jasno izraža, da povojno nasilje nad nedolžnimi ni bilo opravičljivo.

Feliks Knez

Pričevanje Feliksa Kneza predstavlja dragocen zgodovinski vir o življenju koroškega podeželja v prvi polovici 20. stoletja ter o posledicah druge svetovne vojne. Feliks, rojen leta 1930 v Zgornjem Razborju, prihaja iz premožne kmečke družine, ki izvira iz Koroške. Njihova domačija, po domače pri Zgornjem Kotniku, s priimkom Knez, je obsegala kar 200 hektarjev in je bila ena največjih v okolici. Družina je živela od zemlje, lesa in trdega dela, v vsakdanjem življenju pa so bile pomembne skromnost, vera in red. V pričevanju Feliks oživi življenje na samozadostni visokogorski kmetiji, pa tudi tragično usodo, ki je doletela njegovo družino med drugo svetovno vojno. Kmetijo je partizanska enota požgala, ker gospodar ni želel sodelovati, kljub temu da jih je še istega večera pogostil. V enem samem koncu tedna je na tem območju pogorelo deset kmetij. Zgodba njegovega najstarejšega brata Franca pripoveduje o življenju in smrti ter še vedno čaka na pietetni pokop. Dolga leta se o teh dogodkih ni govorilo – šele zdaj, po desetletjih molka, Feliks, kot edini še živeči izmed enajstih otrok, deli zgodbo, ki je zaznamovala ne le njegovo družino, temveč tudi širšo skupnost. Življenje Feliksa Kneza pri Spodnjem Kotniku ni le mirna starostna postaja, temveč živa priča časa. Je zgodba človeka, ki je preživel izgubo doma, bratov in otroštva, a kljub vsemu ohranil vero v življenje. Feliks pričuje za vse tiste, ki glasu niso imeli, ter za prihodnje generacije, da ne bi pozabile. Odpira prostor za razmislek o odgovornosti do zgodovinske resnice ter o pomenu ohranjanja ustnega izročila kot temelja za razumevanje preteklosti.

Željko Šribar

Željko Šribar, rojen leta 1935 v Zagrebu, živi danes v Novem mestu. Njegovo življenje je prežeto z bogato družinsko dediščino, ki sega v vas Ardro pri Raki, s sledovi keltskega izvora, avstrijskega vpliva in izkušenj iz različnih zgodovinskih obdobij – od Avstro-Ogrske, prek Kraljevine Jugoslavije, do socialistične federacije. Otroštvo mu je zaznamovala druga svetovna vojna: izkušnje življenja v nacistični Nemčiji, opazovanje antisemitizma in grozot vojne, preselitev v Slovenijo ter beg pred deportacijo na Hrvaško. V ospredju pričevanja so tudi zgodbe očeta in deda – veterana soške fronte – in sestre partizanke. Kritično se ozira na povojno obdobje, še posebej na centralizacijo oblasti v Beogradu. V medicino je vstopil skoraj po naključju, a poklic porodničarja ga je takoj pritegnil. Kot praktik z izostrenim čutom za ljudi je v porodnišnici našel svoje poslanstvo. Opravil je ogromno carskih rezov, z babicami in osebjem pa je gradil zaupen odnos. Ključ njegovega dela je bilo sočutje – in prepričanje, da mora vsak pacient od zdravnika oditi zadovoljen.

Andrej Černe

Andrej Černe se je rodil leta 1933 v Solkanu, v številčni in delavni družini. Otroštvo je preživljal v skromnih razmerah, a z močno povezanostjo domačih. Mama je pridelovala hrano in jo prodajala v Gorici, oče je bil vojni invalid iz prve svetovne vojne. Družina je v času fašizma kljub pritiskom ohranjala slovensko identiteto. Pomembno vlogo so imeli tudi duhovniki, ki so skrbeli za slovenščino pri mašah in pouku. Otroci so že zgodaj zaznali napetosti – partizani so začeli sabotaže, Italijani pa so jih poskušali zatreti. Jeseni 1944 je Solkan pretresel umor vajenca Julija Ceja - ustrelil ga je partizanski terenec sredi belega dne, kar je med ljudmi povzročilo šok in nemir. Po italijanskem umiku so prišli Nemci in razmere so se še zaostrile. Domačini so pod prisilo obnavljali porušeno infrastrukturo, ponoči pa so partizani rušili naprej. Po vojni so se širile govorice o likvidacijah v Trnovskem gozdu in Grgarju. Eden od partizanov je nekoč zaupal kolegom, naj se ne javijo za določene "naloge", saj ga je izkušnja streljanja v Grgarju globoko pretresla. Ljudje so vedeli za morišča, a molčali. Življenje se je po vojni počasi normaliziralo, a spremljala ga je komunistična propaganda. Zgodba Andreja Černeta ni le njegova osebna zgodba, temveč glas celotne generacije, ki je kljubovala vojni, ohranila jezik, kulturo in dostojanstvo.

Žarko Zalokar

Žarko Zalokar se je rodil 8. marca 1925 v Ljubljani, v znani zdravniški rodbini Zalokar iz Metlike. Kot dijak ljubljanske gimnazije in član Sokola je bil dejaven domoljub. Ob napadu na Jugoslavijo leta 1941 se je kot 16-letni prostovoljec pridružil obrambi domovine. Po razpustitvi enote se je vrnil v Ljubljano in se vključil v Osvobodilno fronto. V družinskem stanovanju je deloval tudi radio Kričač. Leta 1942 je bil prvič aretiran, nato interniran v italijanski Gonars, pozneje pa še v nemški Dachau, kjer mu je znanje struženja rešilo življenje. Po vojni je začel študij strojništva, a bil leta 1948 zaradi podpore Informbiroju aretiran, skoraj tri leta preživel v zaporu in nato še leto na Golem otoku. Po vrnitvi je dokončal študij, diplomiral leta 1953 in se kot konstruktor zaposlil v Industrijskem biroju, kjer je ostal do upokojitve leta 1985. Z ženo Olgo ima tri hčerke: Polono, Živo in Nino. Njegovo življenje je izjemna pripoved o osebni pokončnosti, tehnični ustvarjalnosti in soočanju z najtežjimi zgodovinskimi preizkušnjami.

Vinko Kraljič, 2. del

Vinko Kraljič je duhovnik. Njegovo življenje je bilo zaznamovano z globoko vero, močnimi duhovnimi preizkušnjami in borbo proti sistemu, saj so preganjali njegov poklic in identiteto. Med vojaškim služenjem je Vinko Kraljič doživljal psihološke pritiske in celo poskuse, da bi ga zlomili, a je vzdržal. Kot kaplan je naprej služboval v različnih slovenskih župnijah, kasneje pa je bil poslan v Rim, kjer je študiral cerkveno glasbo in teologijo ter doktoriral. V Nemčiji je nadaljeval svoje duhovniško poslanstvo, kjer je v Ilbenstadtu, v škofiji Mainz, pomagal oživiti liturgijo, ustanovil cerkveni zbor in verouk ter vzgojil številne mlade veroučence. Življenje v župniji je bilo polno ustvarjalnosti, medsebojnega sodelovanja in veselja, kljub temu da so ga še vedno spremljali nadzori s strani oblasti. V zadnjih letih deluje kot gorski župnik v Črešnjicah in na Svetini. V svojem življenju se je vedno zanašal na Božjo pomoč in ljubezen, ki mu je pomagala premagati vse ovire.

Vinko Kraljič, 1. del

Dr. Vinko Kraljič je izjemen duhovnik, glasbenik in podpornik kulturne dediščine, ki je skozi šest desetletij svojega duhovniškega dela globoko zaznamoval številne skupnosti v Sloveniji in Nemčiji. Po končanem bogoslovju in študiju v Rimu je svojo duhovniško pot začel v domovini, kasneje pa se je preselil v Nemčijo, kjer je dolgoletno služboval v Ilbenstadtu. Tu je skrbel za duhovno življenje številnih skupin, obnovil cerkvene objekte in ustvaril številne pesmi, ki so obogatile cerkveno glasbo. Njegovo delo je bilo prepoznano in nagrajeno z nazivom »duhovni svetnik«, medtem ko je njegova strast do glasbe in duhovnosti segala tudi v podporo kulturnim, mladinskim in dobrodelnim iniciativam. Vendar pa je bil dr. Kraljičev življenjski pot prežet tudi z osebno borbo v težkih političnih razmerah bivše Jugoslavije po drugi svetovni vojni. Že kot mladostnik se je odločil za duhovniški poklic, a so mu komunistične oblasti zaradi njegove odločitve povzročale številne težave. Kljub političnemu nadzoru in diskriminaciji je ostal zvest svoji veri in poslanstvu, kar mu je omogočilo, da je kljub vsem preizkušnjam vztrajal in se posvetil svojemu duhovniškemu delu ter širjenju slovenske kulture in duhovnosti. Zlati vojniški grb, ki ga je prejel za prispevek k ohranjanju kulturne dediščine in duhovnemu vodenju, je le ena izmed številnih priznanj za njegovo nesebično predanost. Dr. Vinko Kraljič je bil nepogrešljiv steber tako za Slovence v domovini kot v zamejstvu, kjer je pustil globok pečat kot vzgojitelj, glasbenik in dobrotnik. Njegova življenjska pot je zgled vztrajnosti, vere in ljubezni do ljudi ter kulture, ki ga spremljajo še danes.

Franc Jazbec

Franc Jazbec, rojen leta 1927 v Ravnah pri Šoštanju, danes živi v Velenju. Mladost je preživel delovno na kmetiji v številni družini s 11 brati in sestrami. Pri 14 letih ga je oče poslal na Koroško, kjer se je izobraževal za krojača. Franc Jazbec se je 5. julija 1944 skupaj z Dragotom odločil, da se pridruži partizanski enoti, ki je večkrat potovala med Slovenj Gradcem, Solčavo in Ljubnim. Franc je bil večinoma zadolžen za stražarjenje v politični šoli v Ljubnem, kjer so se učili socializma, čeprav tega ni popolnoma razumel. Po ofenzivi, ki so jo Nemci izvedli decembra 1944, se Franc spominja svojih deških dni, ki so jih zaznamovali vojna, pomanjkanje in teror. Kot mlad fant je bil velikokrat lačen in pove: "Aja, prehrana. Takrat, ko smo se umikali pred Nemci decembra '44, vem, da pet dni nisem ničesar pojedel. Nič. Ko smo se umikali iz Savinjskih vrhov tja v Kamniške planine…" Kot odrasel človek je Franc našel strast v zbiranju žepnih nožev, kar je počel tudi z vnuki, ki so mu prinašali nože z različnih koncev sveta.

Stanislava Wagener Škrabl, 2. del

Pričevalka Stanislava nam pripoveduje o neverjetni izkušnji otroškega življenja v XIV. diviziji, o spopadih in begu, med katerim je bila tudi sama obstreljena, partizan, ki jo je nosil, pa ubit. Tam je spoznala komandanta Ivana Dolničarja pa Milenka Kneževića. Priča smo trpljenju mlade družine v vojnih razmerah, posebej mame, ki je za ohranitev družine žrtvovala največ. Kljub vsem težkim preizkušnjam Stanislava Wagener Škrabel ni postala zagrenjena, vendar ostaja optimistična in srčna oseba.

Stanislava Wagener Škrabl, 1.del

Stanislava Škrabl, poročena Wagener, danes živi v Izoli, kjer ji družbo delata samosvoji, mačji kosmatinki. V prvem delu spoznamo pričevalkino družino. Njena mama je bila aristokratskega rodu, izobraževala se je za operno pevko in redno nastopala v Celju. Tam je spoznala očeta, ki je odlično igral na harmoniko. Zaposlen je bil pri urarju Lečniku v Celju. V času nemške okupacije je delal za partizane. Nato so ga odkrili in poslali na prisilno delo v Nemčijo. Od tam je pobegnil v partizane, za njim je odšla tudi mama z otroki.

Stanko Zevnik

Leta 1927 rojeni Stane Zevnik je s svojo bogato življenjsko zgodbo pomemben pričevalec o dogajanju v Dvorjah oz. Cerkljah na Gorenjskem ob vznožju gradu Strmol, kjer sta v času njegovega otroštva, vse dokler ju niso okrutno umorili, živela Rado in Ksenija Hribar. Stanetov oče je bil upravnik posestva na Strmolu. Obdelovanje zemlje je bil glavni vir zaslužka za družino z 12 otroki. Najstarejši Mihael je postal duhovnik, Stane pa je po koncu osnovne šole postal vajenec v Kranju in v teh razmerah preživel vojno. Družini je grozila izselitev, a jih je rešilo prav posredovanje Rada Hribarja. Po vojni je bil mobiliziran v KNOJ, vendar ni bil vključen v povojne pomore, ki jih je ta vojaška formacija izvajala. Odlikovala sta ga marljivost in zvestoba krščanskim vrednotam. Še pred poroko si je zgradil hišo, z ženo Heleno Burgar sta imela pet otrok.

Stanko Novak

Izjemno pričevanje Stanka Novaka – Martinovega, iz Obrova, bo še posebej pritegnilo tiste gledalce, ki jih zanima prikrita preteklost. Zgodba 90-letnega klenega Slovenca in odličnega pevca nam bo odstrla preteklost mistične pokrajine med Krasom, Brkini in Čičarijo, ki skriva dragocene zgodbe o naši zgodovini in sedanjosti. Stanko se je rodil v zavedni slovenski kmečki družini v kraju, v katerem so v 16. stoletju bivali begunci, ki so pred Turki pribežali iz Dalmacije, kar se še vedno pozna v tamkajšnjem narečju – še posebno v bližnji Čičariji. Doma so bili zelo narodno usmerjeni, zato jim italijanizacija ni prišla do živega. Materin stric je bil znameniti primorski duhovnik Štefan Cek, ki so ga preganjali Italijani, med vojno in zlasti po njej pa je doživel strahovito komunistično preganjanje. Vojna je močno udarila v življenje Martinovih. Oče, ki je bil mobiliziran v partizane, je padel na Dolenjskem, v spopadu z domobranci, kar je mamo in otroke povsem strlo. Gospod Novak našteva primere okupatorjevega nasilja, partizanskih napadov in drugih ravnanj, ki so sprožila nemško izživljanje nad civilnim prebivalstvom. Posebno poglavje njegovega pričevanja je spomin na »krvavo birmo« v Lanišču v Istri, 24. avgusta 1947. Stanko je bil takrat v pri stricu Štefanu Ceku, ki je bil v Lanišču župnik. Komunistične oblasti so na dan birme organizirale nasilni izgred, ki se je končal z umorom hrvaškega duhovnika Bulešića in pretepom še enega primorskega »čedermaca«, Jakoba Ukmarja. 12-letni Stanko je bil priča zločina, ki je odmeval po vsej Istri in širše. Stanko se je najprej šolal za duhovniški poklic, a se mu je življenje obrnilo drugače. Ostal pa je zvest veri in tudi slovenski cerkveni pesmi. Nenadomestljiv pa je v izvrstni pevski zasedbi Hrušiški fanti, ki združuje ljudske pevce iz vasi Hrušica v Brkinih. Med pričevanjem jih bomo tudi slišali.

Magdalena Cunta Pahor

Magdalena Cunta Pahor, rojena v Ljubljani leta 1931, prihaja iz družine z vipavskimi koreninami. Z izjemnim spominom pripoveduje o svojem odraščanju v Ljubljani, Vipavski dolini in Gorici, o prvi zaposlitvi v Mačkoljah ter kasnejšem službovanju v Trstu. Kratko, a intenzivno življenje se ji je odvilo v Buenos Airesu, kjer sta si z možem, ki je delal na ladji ustvarila družino. Njena življenjska zgodba je eno izmed mnogih pretresljivih pričevanj o težkih razmerah, s katerimi so se soočali naši predniki v prvi polovici prejšnjega stoletja, obenem pa tudi o njihovi delavnosti, vztrajnosti in zavednosti.

Martin Rojko, 2. del

Svojo izjemno življenjsko zgodbo, ki jo je tudi strnil v knjigi z naslovom: Vse mine enkrat, podaja z izjemno širilno, znanjem in prijaznostjo. Martin Rojko je izredno praktičen in iznajdljiv človek z izrednim logičnim razmišljanjem. Bil je eden prvih lastnikov kolutnega magnetofona, s pomočjo katerega je presnemaval glasbo z radia, snemal dogodke doma in drugje. Izumil je tudi posebno pisalo z drsno utežjo za risanje izohips in to je bila tehnologija, s katero so nastale skoraj vse karte Slovenije in takratne Jugoslavije. Kot izšolani topograf je imel obsežno fonoteko trakov, ki jo je v obdobju digitalizacije pretvoril celo v digitalni zapis. Vedno je rad tudi fotografiral, imel je svojo temnico in filme razvijal sam.

Martin Rojko, 1. del

Martin Rojko se je rodil leta 1924 na nekdaj napredni kmetiji na vzhodnem robu Slovenije v obmejni vasi Grabrovnik pri Štrigovi in je od nekdaj kazal nadarjenost za glasbo in risanje. Po osemletki so ga hoteli starši poslati v kmetijsko šolo v Maribor, a je takrat udarila druga svetovna vojna in nastala je okupirana meja Madžarska-Nemčija. Preživel je grozote vojne in tudi sedaj, pri svojih 100-ih letih ostaja pozitiven. Nekdanji geodet in kartograf na Geodetskem zavodu SRS živi v Planini.

Več

Matija Malešič, 3. del

Matija Malešič, rojen leta 1933 v Svečini pri Mariboru, je otroštvo preživljal v različnih krajih, saj se je družina veliko selila. Njegov oče je bil namreč visoki državni uradnik, okrajni glavar v več slovenskih krajih in tudi zelo bran pisatelj. Nazadnje je služboval v Škofji Loki, kjer ga je pri štiridesetih letih zadela kap. Tako je mama ostala sama s štirimi majhnimi otroki, ki jih je bilo treba spraviti do kruha. Vsi štirje so končali univerzo. Med drugo svetovno vojno so živeli med Mariborom in Svečino. Tudi Matija Malešič je, tako kot oče, doštudiral pravo in pozneje opravljal številne pomembne naloge v Mariboru. Bil je direktor zavoda za socialno zavarovanje, direktor Splošne bolnišnice Maribor in nazadnje mariborski župan. Po osamosvojitvi je postal podpredsednik prve slovenske vlade, pozneje pa je bil imenovan za prvega slovenskega veleposlanika v Zagrebu. Njegova pripoved o življenju in delu je hkrati zanimiva freska preteklega stoletja na Slovenskem, v kateri so upodobljene številne osebnosti, ki so se vtisnile v čas, danes pa so od marsikoga pozabljene.

Breda Ilich Klančnik, 4. del

V štiridelnem nizu oddaj obuja spomine umetnostna zgodovinarka Breda Ilich Klančnik. V prvih dveh delih bomo spoznali rod njene matere – Bredinega pradeda dr. Franca Simoniča, bibliografa in bibliotekarja, ravnatelja Univerzitetne knjižnice na Dunaju in življenje njegove družine v prestolnici monarhije na prelomu iz 19. v 20. stoletje ter njenega deda, dr. Janka Šlebingerja, Simoničevega zeta, prav tako bibliografa in bibliotekarja ter prvega ravnatelja Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani. V drugem delu se bo Bredi Ilich Klančnik pridružil brat Iztok Ilich in skupaj se bosta spominjala življenja s sorodniki v Gornji Radgoni, v Simonič-Šlebingerjevi hiši z veliko knjižnico. Tretji del je posvečen očetovemu rodu, potomcem slaščičarskega mojstra Emanuela Ilicha, ki se je leta 1904 iz Češke priselil v Maribor. Slaščičarna Ilich v Mariboru še vedno deluje. Emanuelov sin Bojan Ilich je bil leta 1941, samo tri dni po Hitlerjevem prihodu v Maribor, pobudnik prve uporniške akcije na Slovenskem, požiga nemških avtomobilov v središču mesta. Še istega leta so ga Nemci ujeli in ustrelili kot talca, starega komaj 19 let. Bojanov starejši brat Milovan, Bredin oče, je imel prav tako težko zgodbo, ki je tekla od partizanstva prek koncentracijskega taborišča do povojnega zapora.

Breda Ilich Klančnik, 3. del

V štiridelnem nizu oddaj obuja spomine umetnostna zgodovinarka Breda Ilich Klančnik. V prvih dveh delih bomo spoznali rod njene matere – Bredinega pradeda dr. Franca Simoniča, bibliografa in bibliotekarja, ravnatelja Univerzitetne knjižnice na Dunaju in življenje njegove družine v prestolnici monarhije na prelomu iz 19. v 20. stoletje ter njenega deda, dr. Janka Šlebingerja, Simoničevega zeta, prav tako bibliografa in bibliotekarja ter prvega ravnatelja Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani. V drugem delu se bo Bredi Ilich Klančnik pridružil brat Iztok Ilich in skupaj se bosta spominjala življenja s sorodniki v Gornji Radgoni, v Simonič-Šlebingerjevi hiši z veliko knjižnico. Tretji del je posvečen očetovemu rodu, potomcem slaščičarskega mojstra Emanuela Ilicha, ki se je leta 1904 iz Češke priselil v Maribor. Slaščičarna Ilich v Mariboru še vedno deluje. Emanuelov sin Bojan Ilich je bil leta 1941, samo tri dni po Hitlerjevem prihodu v Maribor, pobudnik prve uporniške akcije na Slovenskem, požiga nemških avtomobilov v središču mesta. Še istega leta so ga Nemci ujeli in ustrelili kot talca, starega komaj 19 let. Bojanov starejši brat Milovan, Bredin oče, je imel prav tako težko zgodbo, ki je tekla od partizanstva prek koncentracijskega taborišča do povojnega zapora.

Breda Ilich Klančnik in Iztok Ilich, 2. del

V štiridelnem nizu oddaj obuja spomine umetnostna zgodovinarka Breda Ilich Klančnik. V prvih dveh delih bomo spoznali rod njene matere – Bredinega pradeda dr. Franca Simoniča, bibliografa in bibliotekarja, ravnatelja Univerzitetne knjižnice na Dunaju in življenje njegove družine v prestolnici monarhije na prelomu iz 19. v 20. stoletje ter njenega deda, dr. Janka Šlebingerja, Simoničevega zeta, prav tako bibliografa in bibliotekarja ter prvega ravnatelja Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani. V drugem delu se bo Bredi Ilich Klančnik pridružil brat Iztok Ilich in skupaj se bosta spominjala življenja s sorodniki v Gornji Radgoni, v Simonič-Šlebingerjevi hiši z veliko knjižnico. Tretji del je posvečen očetovemu rodu, potomcem slaščičarskega mojstra Emanuela Ilicha, ki se je leta 1904 iz Češke priselil v Maribor. Slaščičarna Ilich v Mariboru še vedno deluje. Emanuelov sin Bojan Ilich je bil leta 1941, samo tri dni po Hitlerjevem prihodu v Maribor, pobudnik prve uporniške akcije na Slovenskem, požiga nemških avtomobilov v središču mesta. Še istega leta so ga Nemci ujeli in ustrelili kot talca, starega komaj 19 let. Bojanov starejši brat Milovan, Bredin oče, je imel prav tako težko zgodbo, ki je tekla od partizanstva prek koncentracijskega taborišča do povojnega zapora.

Breda Ilich Klančnik, 1. del

V štiridelnem nizu oddaj obuja spomine umetnostna zgodovinarka Breda Ilich Klančnik. V prvih dveh delih bomo spoznali rod njene matere – Bredinega pradeda dr. Franca Simoniča, bibliografa in bibliotekarja, ravnatelja Univerzitetne knjižnice na Dunaju in življenje njegove družine v prestolnici monarhije na prelomu iz 19. v 20. stoletje ter njenega deda, dr. Janka Šlebingerja, Simoničevega zeta, prav tako bibliografa in bibliotekarja ter prvega ravnatelja Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani. V drugem delu se bo Bredi Ilich Klančnik pridružil brat Iztok Ilich in skupaj se bosta spominjala življenja s sorodniki v Gornji Radgoni, v Simonič-Šlebingerjevi hiši z veliko knjižnico. Tretji del je posvečen očetovemu rodu, potomcem slaščičarskega mojstra Emanuela Ilicha, ki se je leta 1904 iz Češke priselil v Maribor. Slaščičarna Ilich v Mariboru še vedno deluje. Emanuelov sin Bojan Ilich je bil leta 1941, samo tri dni po Hitlerjevem prihodu v Maribor, pobudnik prve uporniške akcije na Slovenskem, požiga nemških avtomobilov v središču mesta. Še istega leta so ga Nemci ujeli in ustrelili kot talca, starega komaj 19 let. Bojanov starejši brat Milovan, Bredin oče, je imel prav tako težko zgodbo, ki je tekla od partizanstva prek koncentracijskega taborišča do povojnega zapora.

Prof.dr. Elko Borko, 3. del

Ginekolog in porodničar, primarij prof. dr. Elko Borko, je dolgoletni predstojnik ginekološkega oddelka Splošne bolnišnice Maribor, zdaj Klinike za ginekologijo in perinatologijo Univerzitetnega kliničnega centra v Mariboru, ki je bila že v tistem času vodilna na področju uvajanja novih metod diagnostike in zdravljenja v celotnem jugoslovanskem prostoru. Bil je tudi med ustanovitelji Medicinske fakultete Univerze v Mariboru in profesor tako na mariborski kot na ljubljanski medicinski fakulteti. Zdaj upokojeni devetdesetletni zdravnik Elko Borko je še vedno zelo aktiven kot predsednik Medikohistorične sekcije Slovenskega zdravniškega društva, ki skrbi za ohranjanje spomina na velika imena slovenskega zdravništva v preteklosti. V tridelnih Spominih Elka Borka, ki so zaradi bogastva slikovnega in filmskega dokumentarnega gradiva prava freska burnega dogajanja v Mariboru v času med obema vojnama, ob okupaciji (leta 1941 so Nemci Borkove s prvim transportom izselili v Srbijo) in v povojnem času, bomo spoznali tudi Borkovo družino, predvsem očeta, gimnazijskega profesorja in književnika Franceta Borka, ki je začel ustvarjati v Kocbekovem krščanskosocialnem okolju. Še posebej zanimivo je poglavje o povojnem odnosu do katoliško usmerjenih profesorjev in o izključitvah velike skupine vernih dijakinj in dijakov iz mariborskega učiteljišča v začetku petdesetih let prejšnjega stoletja. Očitali so jim politično neprimernost, češ da ne morejo vzgajati mladega rodu v duhu novega časa. V oddaji bodo posamezna poglavja iz življenja in dela Franceta in Elka Borka ter dogajanje v Mariboru osvetlili tudi zgodovinar prof. Janez Pastar, dr. Vlasta Stavbar iz Univerzitetne knjižnice v Mariboru ter zdravnik prof. dr. Iztok Takač, dekan Medicinske fakultete Univerze v Mariboru in sedanji predstojnik Klinike za ginekologijo in perinatologijo.

Prof. dr. Elko Borko, 2. del

Ginekolog in porodničar, primarij prof. dr. Elko Borko, je dolgoletni predstojnik ginekološkega oddelka Splošne bolnišnice Maribor, zdaj Klinike za ginekologijo in perinatologijo Univerzitetnega kliničnega centra v Mariboru, ki je bila že v tistem času vodilna na področju uvajanja novih metod diagnostike in zdravljenja v celotnem jugoslovanskem prostoru. Bil je tudi med ustanovitelji Medicinske fakultete Univerze v Mariboru in profesor tako na mariborski kot na ljubljanski medicinski fakulteti. Zdaj upokojeni devetdesetletni zdravnik Elko Borko je še vedno zelo aktiven kot predsednik Medikohistorične sekcije Slovenskega zdravniškega društva, ki skrbi za ohranjanje spomina na velika imena slovenskega zdravništva v preteklosti. V tridelnih Spominih Elka Borka, ki so zaradi bogastva slikovnega in filmskega dokumentarnega gradiva prava freska burnega dogajanja v Mariboru v času med obema vojnama, ob okupaciji (leta 1941 so Nemci Borkove s prvim transportom izselili v Srbijo) in v povojnem času, bomo spoznali tudi Borkovo družino, predvsem očeta, gimnazijskega profesorja in književnika Franceta Borka, ki je začel ustvarjati v Kocbekovem krščanskosocialnem okolju. Še posebej zanimivo je poglavje o povojnem odnosu do katoliško usmerjenih profesorjev in o izključitvah velike skupine vernih dijakinj in dijakov iz mariborskega učiteljišča v začetku petdesetih let prejšnjega stoletja. Očitali so jim politično neprimernost, češ da ne morejo vzgajati mladega rodu v duhu novega časa. V oddaji bodo posamezna poglavja iz življenja in dela Franceta in Elka Borka ter dogajanje v Mariboru osvetlili tudi zgodovinar prof. Janez Pastar, dr. Vlasta Stavbar iz Univerzitetne knjižnice v Mariboru ter zdravnik prof. dr. Iztok Takač, dekan Medicinske fakultete Univerze v Mariboru in sedanji predstojnik Klinike za ginekologijo in perinatologijo.

Prof.dr. Elko Borko, 1. del

Ginekolog in porodničar, primarij prof. dr. Elko Borko, je dolgoletni predstojnik ginekološkega oddelka Splošne bolnišnice Maribor, zdaj Klinike za ginekologijo in perinatologijo Univerzitetnega kliničnega centra v Mariboru, ki je bila že v tistem času vodilna na področju uvajanja novih metod diagnostike in zdravljenja v celotnem jugoslovanskem prostoru. Bil je tudi med ustanovitelji Medicinske fakultete Univerze v Mariboru in profesor tako na mariborski kot na ljubljanski medicinski fakulteti. Zdaj upokojeni devetdesetletni zdravnik Elko Borko je še vedno zelo aktiven kot predsednik Medikohistorične sekcije Slovenskega zdravniškega društva, ki skrbi za ohranjanje spomina na velika imena slovenskega zdravništva v preteklosti. V tridelnih Spominih Elka Borka, ki so zaradi bogastva slikovnega in filmskega dokumentarnega gradiva prava freska burnega dogajanja v Mariboru v času med obema vojnama, ob okupaciji (leta 1941 so Nemci Borkove s prvim transportom izselili v Srbijo) in v povojnem času, bomo spoznali tudi Borkovo družino, predvsem očeta, gimnazijskega profesorja in književnika Franceta Borka, ki je začel ustvarjati v Kocbekovem krščanskosocialnem okolju. Še posebej zanimivo je poglavje o povojnem odnosu do katoliško usmerjenih profesorjev in o izključitvah velike skupine vernih dijakinj in dijakov iz mariborskega učiteljišča v začetku petdesetih let prejšnjega stoletja. Očitali so jim politično neprimernost, češ da ne morejo vzgajati mladega rodu v duhu novega časa. V oddaji bodo posamezna poglavja iz življenja in dela Franceta in Elka Borka ter dogajanje v Mariboru osvetlili tudi zgodovinar prof. Janez Pastar, dr. Vlasta Stavbar iz Univerzitetne knjižnice v Mariboru ter zdravnik prof. dr. Iztok Takač, dekan Medicinske fakultete Univerze v Mariboru in sedanji predstojnik Klinike za ginekologijo in perinatologijo.

Bratje Suhadolc: Anton Suhadolc, 4. del

O svojih spominih bodo pripovedovali trije bratje Suhadolc: najmlajši Janez, legendarni profesor prostoročnega risanja na Fakulteti za arhitekturo, ki je zasnoval in izdelal tudi več sto stolov; Matija, prav tako arhitekt, ki je med drugim avtor načrtov za ureditev številnih samostanskih knjižnic na Slovenskem; in najstarejši, prof. dr. Anton, upokojeni profesor matematike na ljubljanski univerzi ter tudi navdušen botanik, preučevalec in zbiralec različnih vrst lesa. Med drugim se bodo spomnili svojih treh že pokojnih sestra, psihologinje Mete, poročene Krečič; arhitektke in spomeniške konservatorke Nataše, poročene Štupar Šumi, ter zdravnice Andreje, poročene Pipp. Spregovorili bodo tudi o svojih starših. Oče teh šestih otrok, gradbeni inženir in projektant Anton Suhadolc, je bil dve desetletji pred drugo svetovno vojno statik in vodja gradbišč pri največjih projektih arhitekta Jožeta Plečnika (gradnja cerkve v Šiški, stadiona ...) ter Plečnikov tesen prijatelj, obenem pa je samostojno ustvaril tudi več zgradb v Ljubljani. Mama, učiteljica Natalija, izhaja iz v naše kraje davno priseljene italijanske rodbine Sartori, oče pa po mamini strani iz prav tako italijanske družine Peruzzi, v kateri sta bila najbolj znana praded Martin Peruzzi, ki je leta 1875 prvi opozoril strokovnjake Deželnega muzeja Rudolfinum (danes Narodnega muzeja) na zanimive najdbe ostankov kolišč na Barju, ter njegov sin, kipar Svitoslav Peruzzi. Brata Anton in Matija Suhadolc sta bila rojena v desetletju pred drugo svetovno vojno, najmlajši Janez pa med njo. Vsak od bratov je imel zanimivo in ustvarjalno življenjsko pot. Njihove pripovedi v Spominih spremlja na stotine fotografij iz javnih in zasebnih virov. Številne med njimi so bile le redko objavljene. Nekatere fotografije v oddaji pa so bile objavljene prvič. Videti bo mogoče tudi posnetke iz arhivskih dokumentarnih filmov. Spet se napoveduje privlačna freska nekdanjih časov.

Bratje Suhadolc: Anton Suhadolc, 3. del

O svojih spominih bodo pripovedovali trije bratje Suhadolc: najmlajši Janez, legendarni profesor prostoročnega risanja na Fakulteti za arhitekturo, ki je zasnoval in izdelal tudi več sto stolov; Matija, prav tako arhitekt, ki je med drugim avtor načrtov za ureditev številnih samostanskih knjižnic na Slovenskem; in najstarejši, prof. dr. Anton, upokojeni profesor matematike na ljubljanski univerzi ter tudi navdušen botanik, preučevalec in zbiralec različnih vrst lesa. Med drugim se bodo spomnili svojih treh že pokojnih sestra, psihologinje Mete, poročene Krečič; arhitektke in spomeniške konservatorke Nataše, poročene Štupar Šumi, ter zdravnice Andreje, poročene Pipp. Spregovorili bodo tudi o svojih starših. Oče teh šestih otrok, gradbeni inženir in projektant Anton Suhadolc, je bil dve desetletji pred drugo svetovno vojno statik in vodja gradbišč pri največjih projektih arhitekta Jožeta Plečnika (gradnja cerkve v Šiški, stadiona ...) ter Plečnikov tesen prijatelj, obenem pa je samostojno ustvaril tudi več zgradb v Ljubljani. Mama, učiteljica Natalija, izhaja iz v naše kraje davno priseljene italijanske rodbine Sartori, oče pa po mamini strani iz prav tako italijanske družine Peruzzi, v kateri sta bila najbolj znana praded Martin Peruzzi, ki je leta 1875 prvi opozoril strokovnjake Deželnega muzeja Rudolfinum (danes Narodnega muzeja) na zanimive najdbe ostankov kolišč na Barju, ter njegov sin, kipar Svitoslav Peruzzi. Brata Anton in Matija Suhadolc sta bila rojena v desetletju pred drugo svetovno vojno, najmlajši Janez pa med njo. Vsak od bratov je imel zanimivo in ustvarjalno življenjsko pot. Njihove pripovedi v Spominih spremlja na stotine fotografij iz javnih in zasebnih virov. Številne med njimi so bile le redko objavljene. Nekatere fotografije v oddaji pa so bile objavljene prvič. Videti bo mogoče tudi posnetke iz arhivskih dokumentarnih filmov. Spet se napoveduje privlačna freska nekdanjih časov.

Bratje Suhadolc: Anton Suhadolc, 2. del

O svojih spominih bodo pripovedovali trije bratje Suhadolc: najmlajši Janez, legendarni profesor prostoročnega risanja na Fakulteti za arhitekturo, ki je zasnoval in izdelal tudi več sto stolov; Matija, prav tako arhitekt, ki je med drugim avtor načrtov za ureditev številnih samostanskih knjižnic na Slovenskem; in najstarejši, prof. dr. Anton, upokojeni profesor matematike na ljubljanski univerzi ter tudi navdušen botanik, preučevalec in zbiralec različnih vrst lesa. Med drugim se bodo spomnili svojih treh že pokojnih sestra, psihologinje Mete, poročene Krečič; arhitektke in spomeniške konservatorke Nataše, poročene Štupar Šumi, ter zdravnice Andreje, poročene Pipp. Spregovorili bodo tudi o svojih starših. Oče teh šestih otrok, gradbeni inženir in projektant Anton Suhadolc, je bil dve desetletji pred drugo svetovno vojno statik in vodja gradbišč pri največjih projektih arhitekta Jožeta Plečnika (gradnja cerkve v Šiški, stadiona ...) ter Plečnikov tesen prijatelj, obenem pa je samostojno ustvaril tudi več zgradb v Ljubljani. Mama, učiteljica Natalija, izhaja iz v naše kraje davno priseljene italijanske rodbine Sartori, oče pa po mamini strani iz prav tako italijanske družine Peruzzi, v kateri sta bila najbolj znana praded Martin Peruzzi, ki je leta 1875 prvi opozoril strokovnjake Deželnega muzeja Rudolfinum (danes Narodnega muzeja) na zanimive najdbe ostankov kolišč na Barju, ter njegov sin, kipar Svitoslav Peruzzi. Brata Anton in Matija Suhadolc sta bila rojena v desetletju pred drugo svetovno vojno, najmlajši Janez pa med njo. Vsak od bratov je imel zanimivo in ustvarjalno življenjsko pot. Njihove pripovedi v Spominih spremlja na stotine fotografij iz javnih in zasebnih virov. Številne med njimi so bile le redko objavljene. Nekatere fotografije v oddaji pa so bile objavljene prvič. Videti bo mogoče tudi posnetke iz arhivskih dokumentarnih filmov. Spet se napoveduje privlačna freska nekdanjih časov.

Bratje Suhadolc: Anton Suhadolc, 1. del

O svojih spominih bodo pripovedovali trije bratje Suhadolc: najmlajši Janez, legendarni profesor prostoročnega risanja na Fakulteti za arhitekturo, ki je zasnoval in izdelal tudi več sto stolov; Matija, prav tako arhitekt, ki je med drugim avtor načrtov za ureditev številnih samostanskih knjižnic na Slovenskem; in najstarejši, prof. dr. Anton, upokojeni profesor matematike na ljubljanski univerzi ter tudi navdušen botanik, preučevalec in zbiralec različnih vrst lesa. Med drugim se bodo spomnili svojih treh že pokojnih sestra, psihologinje Mete, poročene Krečič; arhitektke in spomeniške konservatorke Nataše, poročene Štupar Šumi, ter zdravnice Andreje, poročene Pipp. Spregovorili bodo tudi o svojih starših. Oče teh šestih otrok, gradbeni inženir in projektant Anton Suhadolc, je bil dve desetletji pred drugo svetovno vojno statik in vodja gradbišč pri največjih projektih arhitekta Jožeta Plečnika (gradnja cerkve v Šiški, stadiona ...) ter Plečnikov tesen prijatelj, obenem pa je samostojno ustvaril tudi več zgradb v Ljubljani. Mama, učiteljica Natalija, izhaja iz v naše kraje davno priseljene italijanske rodbine Sartori, oče pa po mamini strani iz prav tako italijanske družine Peruzzi, v kateri sta bila najbolj znana praded Martin Peruzzi, ki je leta 1875 prvi opozoril strokovnjake Deželnega muzeja Rudolfinum (danes Narodnega muzeja) na zanimive najdbe ostankov kolišč na Barju, ter njegov sin, kipar Svitoslav Peruzzi. Brata Anton in Matija Suhadolc sta bila rojena v desetletju pred drugo svetovno vojno, najmlajši Janez pa med njo. Vsak od bratov je imel zanimivo in ustvarjalno življenjsko pot. Njihove pripovedi v Spominih spremlja na stotine fotografij iz javnih in zasebnih virov. Številne med njimi so bile le redko objavljene. Nekatere fotografije v oddaji pa so bile objavljene prvič. Videti bo mogoče tudi posnetke iz arhivskih dokumentarnih filmov. Spet se napoveduje privlačna freska nekdanjih časov.

Bratje Suhadolc: Matija Suhadolc, 4. del

O svojih spominih bodo pripovedovali trije bratje Suhadolc: najmlajši Janez, legendarni profesor prostoročnega risanja na Fakulteti za arhitekturo, ki je zasnoval in izdelal tudi več sto stolov; Matija, prav tako arhitekt, ki je med drugim avtor načrtov za ureditev številnih samostanskih knjižnic na Slovenskem; in najstarejši, prof. dr. Anton, upokojeni profesor matematike na ljubljanski univerzi ter tudi navdušen botanik, preučevalec in zbiralec različnih vrst lesa. Med drugim se bodo spomnili svojih treh že pokojnih sestra, psihologinje Mete, poročene Krečič; arhitektke in spomeniške konservatorke Nataše, poročene Štupar Šumi, ter zdravnice Andreje, poročene Pipp. Spregovorili bodo tudi o svojih starših. Oče teh šestih otrok, gradbeni inženir in projektant Anton Suhadolc, je bil dve desetletji pred drugo svetovno vojno statik in vodja gradbišč pri največjih projektih arhitekta Jožeta Plečnika (gradnja cerkve v Šiški, stadiona ...) ter Plečnikov tesen prijatelj, obenem pa je samostojno ustvaril tudi več zgradb v Ljubljani. Mama, učiteljica Natalija, izhaja iz v naše kraje davno priseljene italijanske rodbine Sartori, oče pa po mamini strani iz prav tako italijanske družine Peruzzi, v kateri sta bila najbolj znana praded Martin Peruzzi, ki je leta 1875 prvi opozoril strokovnjake Deželnega muzeja Rudolfinum (danes Narodnega muzeja) na zanimive najdbe ostankov kolišč na Barju, ter njegov sin, kipar Svitoslav Peruzzi. Brata Anton in Matija Suhadolc sta bila rojena v desetletju pred drugo svetovno vojno, najmlajši Janez pa med njo. Vsak od bratov je imel zanimivo in ustvarjalno življenjsko pot. Njihove pripovedi v Spominih spremlja na stotine fotografij iz javnih in zasebnih virov. Številne med njimi so bile le redko objavljene. Nekatere fotografije v oddaji pa so bile objavljene prvič. Videti bo mogoče tudi posnetke iz arhivskih dokumentarnih filmov. Spet se napoveduje privlačna freska nekdanjih časov.

Bratje Suhadolc: Matija Suhadolc, 3. del

O svojih spominih bodo pripovedovali trije bratje Suhadolc: najmlajši Janez, legendarni profesor prostoročnega risanja na Fakulteti za arhitekturo, ki je zasnoval in izdelal tudi več sto stolov; Matija, prav tako arhitekt, ki je med drugim avtor načrtov za ureditev številnih samostanskih knjižnic na Slovenskem; in najstarejši, prof. dr. Anton, upokojeni profesor matematike na ljubljanski univerzi ter tudi navdušen botanik, preučevalec in zbiralec različnih vrst lesa. Med drugim se bodo spomnili svojih treh že pokojnih sestra, psihologinje Mete, poročene Krečič; arhitektke in spomeniške konservatorke Nataše, poročene Štupar Šumi, ter zdravnice Andreje, poročene Pipp. Spregovorili bodo tudi o svojih starših. Oče teh šestih otrok, gradbeni inženir in projektant Anton Suhadolc, je bil dve desetletji pred drugo svetovno vojno statik in vodja gradbišč pri največjih projektih arhitekta Jožeta Plečnika (gradnja cerkve v Šiški, stadiona ...) ter Plečnikov tesen prijatelj, obenem pa je samostojno ustvaril tudi več zgradb v Ljubljani. Mama, učiteljica Natalija, izhaja iz v naše kraje davno priseljene italijanske rodbine Sartori, oče pa po mamini strani iz prav tako italijanske družine Peruzzi, v kateri sta bila najbolj znana praded Martin Peruzzi, ki je leta 1875 prvi opozoril strokovnjake Deželnega muzeja Rudolfinum (danes Narodnega muzeja) na zanimive najdbe ostankov kolišč na Barju, ter njegov sin, kipar Svitoslav Peruzzi. Brata Anton in Matija Suhadolc sta bila rojena v desetletju pred drugo svetovno vojno, najmlajši Janez pa med njo. Vsak od bratov je imel zanimivo in ustvarjalno življenjsko pot. Njihove pripovedi v Spominih spremlja na stotine fotografij iz javnih in zasebnih virov. Številne med njimi so bile le redko objavljene. Nekatere fotografije v oddaji pa so bile objavljene prvič. Videti bo mogoče tudi posnetke iz arhivskih dokumentarnih filmov. Spet se napoveduje privlačna freska nekdanjih časov.

Bratje Suhadolc: Matija Suhadolc, 2. del

O svojih spominih bodo pripovedovali trije bratje Suhadolc: najmlajši Janez, legendarni profesor prostoročnega risanja na Fakulteti za arhitekturo, ki je zasnoval in izdelal tudi več sto stolov; Matija, prav tako arhitekt, ki je med drugim avtor načrtov za ureditev številnih samostanskih knjižnic na Slovenskem; in najstarejši, prof. dr. Anton, upokojeni profesor matematike na ljubljanski univerzi ter tudi navdušen botanik, preučevalec in zbiralec različnih vrst lesa. Med drugim se bodo spomnili svojih treh že pokojnih sestra, psihologinje Mete, poročene Krečič; arhitektke in spomeniške konservatorke Nataše, poročene Štupar Šumi, ter zdravnice Andreje, poročene Pipp. Spregovorili bodo tudi o svojih starših. Oče teh šestih otrok, gradbeni inženir in projektant Anton Suhadolc, je bil dve desetletji pred drugo svetovno vojno statik in vodja gradbišč pri največjih projektih arhitekta Jožeta Plečnika (gradnja cerkve v Šiški, stadiona ...) ter Plečnikov tesen prijatelj, obenem pa je samostojno ustvaril tudi več zgradb v Ljubljani. Mama, učiteljica Natalija, izhaja iz v naše kraje davno priseljene italijanske rodbine Sartori, oče pa po mamini strani iz prav tako italijanske družine Peruzzi, v kateri sta bila najbolj znana praded Martin Peruzzi, ki je leta 1875 prvi opozoril strokovnjake Deželnega muzeja Rudolfinum (danes Narodnega muzeja) na zanimive najdbe ostankov kolišč na Barju, ter njegov sin, kipar Svitoslav Peruzzi. Brata Anton in Matija Suhadolc sta bila rojena v desetletju pred drugo svetovno vojno, najmlajši Janez pa med njo. Vsak od bratov je imel zanimivo in ustvarjalno življenjsko pot. Njihove pripovedi v Spominih spremlja na stotine fotografij iz javnih in zasebnih virov. Številne med njimi so bile le redko objavljene. Nekatere fotografije v oddaji pa so bile objavljene prvič. Videti bo mogoče tudi posnetke iz arhivskih dokumentarnih filmov. Spet se napoveduje privlačna freska nekdanjih časov.

Bratje Suhadolc: Matija Suhadolc, 1. del

O svojih spominih bodo pripovedovali trije bratje Suhadolc: najmlajši Janez, legendarni profesor prostoročnega risanja na Fakulteti za arhitekturo, ki je zasnoval in izdelal tudi več sto stolov; Matija, prav tako arhitekt, ki je med drugim avtor načrtov za ureditev številnih samostanskih knjižnic na Slovenskem; in najstarejši, prof. dr. Anton, upokojeni profesor matematike na ljubljanski univerzi ter tudi navdušen botanik, preučevalec in zbiralec različnih vrst lesa. Med drugim se bodo spomnili svojih treh že pokojnih sestra, psihologinje Mete, poročene Krečič; arhitektke in spomeniške konservatorke Nataše, poročene Štupar Šumi, ter zdravnice Andreje, poročene Pipp. Spregovorili bodo tudi o svojih starših. Oče teh šestih otrok, gradbeni inženir in projektant Anton Suhadolc, je bil dve desetletji pred drugo svetovno vojno statik in vodja gradbišč pri največjih projektih arhitekta Jožeta Plečnika (gradnja cerkve v Šiški, stadiona ...) ter Plečnikov tesen prijatelj, obenem pa je samostojno ustvaril tudi več zgradb v Ljubljani. Mama, učiteljica Natalija, izhaja iz v naše kraje davno priseljene italijanske rodbine Sartori, oče pa po mamini strani iz prav tako italijanske družine Peruzzi, v kateri sta bila najbolj znana praded Martin Peruzzi, ki je leta 1875 prvi opozoril strokovnjake Deželnega muzeja Rudolfinum (danes Narodnega muzeja) na zanimive najdbe ostankov kolišč na Barju, ter njegov sin, kipar Svitoslav Peruzzi. Brata Anton in Matija Suhadolc sta bila rojena v desetletju pred drugo svetovno vojno, najmlajši Janez pa med njo. Vsak od bratov je imel zanimivo in ustvarjalno življenjsko pot. Njihove pripovedi v Spominih spremlja na stotine fotografij iz javnih in zasebnih virov. Številne med njimi so bile le redko objavljene. Nekatere fotografije v oddaji pa so bile objavljene prvič. Videti bo mogoče tudi posnetke iz arhivskih dokumentarnih filmov. Spet se napoveduje privlačna freska nekdanjih časov.

Dokumentarci

Predlogi

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Več

Več

Več

Več

Več

Čakalna vrsta

Prispevki

Sorodni prispevki