Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Ni najdenih zadetkov.

Rezultati iskanja

Ni najdenih zadetkov.

Rezultati iskanja

Ni najdenih zadetkov.

Rezultati iskanja

Ni najdenih zadetkov.

RTV 365 Programi Oddaje Podkasti Moj 365 Menu
Domov
Raziskujte
Programi
Dokumentarci
Filmi in serije
Oddaje
Podkasti
Filmoteka
Zgodovina
Shranjeno
Naročnine
Več
Domov Raziskujte Programi Dokumentarci Filmi in serije Oddaje Podkasti
Plačljivo
Filmoteka
Moj 365
Zgodovina
Naročnine
Shranjeno
Dolina

Badwater 135 je peklenska ultramaratonska preizkušnja s štartom izpod morskega dna in ciljem ob vratih najvišje gore severne Amerike Whitney. 217 km dolga proga vodi čez zloglasno Dolino smrti, kjer se julija temperature povzpnejo tudi čez 50 stopinj Celzija. Sence ni, sonce, ki na odprtih cestah še močneje pripeka, pa tekače fizično in psihično izčrpava. Nanjo se je letos odpravil slovenski ultramaratonec Mirko Bogomir Miklič, šele drugi Slovenec, ki je zbral dovolj poguma za soočenje s 40-letnim tekmovanjem. Tekma je slavljenje življenja, pravijo organizatorji, to je notranji boj posameznika, ki ga premaga le, če je ob njem dobra spremljevalna ekipa. Mikličev in boj drugih tekačev je s kamero beležila ekipa Regionalnega RTV centra Maribor, avtorica Irena Bedrač, snemalca Danilo Plazovnik in Borut Krois, montažer Igor Purnat. Dokumentarni film so naslovili Dolina, traja 56 min in 24 sek.

56 min

Če bomo imeli srečo, bomo vsi stari

Dokumentarni film spregovori o starejših in njihovih vrednotah, ki so jih vodile skozi življenje vse do danes, o pomembnem v njihovem življenju. Mogoče imajo mladi drugačne vrednote, hkrati pa potrebujejo starejše, ki jim predajajo izkušnje, modrost. V filmu o vrednotah, ki so jih vodile celo življenje, spregovorijo dr. Gabi Čačinovič Vogrinčič, dolgoletna predavateljica na Fakulteti za socialno delo, upokojena zdravnica onkologinja Metka Klevišar, dr. med., in Rado Kočevar, alpinist veteran. Vsi trije imajo zelo različne življenjske izkušnje, hkrati pa se starosti veselijo in so hvaležni tudi za to doživetje. Naloga družbe pa je, da ustvari okolje, kjer bomo lahko vsi sobivali in kjer se bodo slišali vsi glasovi, od najmlajših do najstarejših, v skupnem svetu.

27 min

Himalajski vrhovi treh Slovenk

Dokumentarna pripoved treh Slovenk, ki so odločno zakorakale v zgodovino svetovnega himalajizma. Slovenski himalajizem je pričel pisati svojo bogato zgodbo v šestdesetih letih prejšnjega stoletja. Moški so bili prvi, ki so vstopili na ta vlak, kot je eksplozijo himalajizma opisal Aleš Kunaver. Slovenke so v Himalajo vstopile kasneje, a s prav nič manjšim žarom in željo po osvajanju najvišjih vrhov in premagovanju težavnih smeri. Danes slovenske alpinistke povsem enakovredno vsem ostalim svetovnim alpinistkam beležijo uspehe v tej deželi – bivališču snega, kar pomeni Himalaja v sanskrtu. Dokumentarni feljton Himalajski vrhovi treh Slovenk je po scenariju Nuše Ekar režiral Božo Grlj.

25 min

Černobil – zadnja sovjetska bitka

Če se je 20. stoletje zares začelo 12. aprila 1912 s potopitvijo Titanika, se je morda predčasno končalo 26. aprila 1986 z eksplozijo reaktorja št. 4 jedrske elektrarne Lenin, znane kot Černobil, pravijo avtorji dokumentarca. Katastrofa neizmerljivih posledic je iztisnila življenje iz mesta Pripjat, porušila globalno geopolitiko in neposredno ali posredno vplivala na vzpostavitev novih razmerij moči 20. stoletja, kar je pripeljalo tudi do razpada Sovjetske zveze nekaj let kasneje – spremenila je potek zgodovine in svet ni bil nikoli več enak. CHERNOBYL, THE LAST BATTLE OF THE USSR / TCHERNOBYL, LA DERNIERE BATAILLE DE L'URSS / Francija / 2021 / Režija: Thibault Ferie

54 min

Ekvador

Po jeklenici skozi krošnje tropskega deževnega gozda, z vrvjo po slapu in z elastiko v globino pod mostom v mestu! Fantje so si tokrat omislili adrenalinski obisk Ekvadorja, saj se jim je zdelo, da so prvič premalo izvedeli o Južni Ameriki. Potem so odšli na Galapaško otočje, plavali z morskimi psi, opazovali orjaške želve in premišljevali o vplivu človeka na te odročne kraje. Na celini so naleteli na praznik Inti rajmi, ob katerem domačini slavijo Pačamamo, kar se je skoraj sprevrglo v nemire. Globoko v amazonskem pragozdu pa so spoznali pleme, ki poskuša napredku kljubovati z ekoturizmom. DEPARTURES / Kanada / Departures Entertainment 2 Inc. 2010 / Avtorja: Scott Wilson, Justin Lukach / Direktor fotografije in režiser: Andre Dupuis

46 min

Putinov vzpon, 1/3

Dokumentarna serija v treh delih razkriva zgodbo Vladimirja Putina, pretkanega in nepredvidljivega državnika, ki že več kot dve desetletji vlada z železno roko. Od kod izvirajo njegovi ponos, jeza in dojemanje izdaje? Kako so se oblikovale vrednote tega nekdanjega ruskega vohuna? Ob zelo povednih arhivskih posnetkih o Putinovi vladavini pričajo nekdanji sodelavci, nasprotniki in žrtve. 1. del: V prvem delu spoznamo Putinove korenine, kako se je pri oblikovanju politične osebnosti zgledoval po ruskem liku Jamesa Bonda in kako je v svojo vladavino vnesel veščine tajnih agentov. PUTIN, A RUSSIAN SPY STORY / Velika Britanija / 2020 / Režija: Nick Green

46 min

Stoletniki

V dokumentarni oddaji se predstavijo ljudje, stari sto let in več, iz Norveške, Nizozemske in ZDA: kmetovalka, seksologinja, glasbenica, študentka, snovalec spletne platforme. S precejšnjo mero humorja, kančkom melanholije in predvsem veliko treznosti razmišljajo o človekovih pravicah in dolžnostih, o svojih življenjih, izkušnjah, polnosti sedanjosti in vsekakor o ciljih, ki jih želijo doseči v prihodnosti. 100 UP / Nizozemska, Norveška, Belgija / 2020 / Režija: Heddy Honigmann

51 min

Rak - sprevržena različica našega normalnega jaza

Kako razumeti, da smo zboleli za rakom? In zakaj smo zboleli prav mi? Ali to pomeni smrt? Težko je razumeti, da bolezen izvira iz naših celic oz. da je rakava celica sprevržena različica našega normalnega jaza, kot je pomenljivo zapisal Nobelov nagrajenec Harold E. Varmus leta 1989. Ob diagnozi se prebudijo hude stiske in strah pred smrtjo. Morda tudi želja, da bi poiskali dodatno zdravljenje, dodatne metode. Seveda je vsak posameznik zgodba zase, in v filmu so z nami svoje zgodbe delili Mojca Senčar, ki se ji je bolezen ponovila, Jaka Jakopič, nekdanji poklicni nogometaš, ki je zbolel v mladih letih in odigral novo tekmo v življenju na drugačnem igrišču, ter Jože Stopar, ki bolezen premaguje z novo metodo – elektrokemoterapijo, ki je plod dela slovenskih raziskovalcev. Vsi trije nas v filmu veliko naučijo o ljubezni do življenja, bolezni navkljub. Vzporedno z osebnimi zgodbami v filmu raka predstavijo tudi številni strokovnjaki multidisciplinarnega tima in razložijo pomen kirurškega zdravljenja, radioterapije, sistemskega zdravljenja ter pomen ambulante za onkološko genetsko svetovanje.

49 min

Papua Nova Gvineja: Brez vesel

Tokrat se fantje s prijateljem Nickom z manjšega odpravijo na večji otok, tudi del Papue Nove Gvineje, najprej v gorati predel. V vasi Goroka se udeležijo plesnega obreda Blatnežev z lokom in puščicami. Ta jim vzbudi nemalo nelagodja, ker se morajo razgaliti. Potem pa z letalom poletijo v oddaljeni konec reke Sepik, kjer postanejo člani plemena. Neokrnjena narava in preprost, a učinkovit način življenja tamkajšnjih domačinov jih očarata. DEPARTURES / Kanada / Departures Entertainment 2 Inc. 2010 / Avtorja: Scott Wilson, Justin Lukach / Direktor fotografije in režiser: Andre Dupuis

46 min

Trohnenje 2022

To je film o trohnenju ne samo živega mesa gobavcev v Nubskih gorah in ob Modrem Nilu, ampak tudi o trohnenju etike, src, razuma in duha v privilegiranem delu sveta. Nekoč je Sudan veljal za eno najobetavnejših afriških držav. Po dvajsetletni državljanski vojni in petih milijonih prebeglih staroselcev v sosednje dežele so leta 2011 tuji posredniki Sudan raztrgali na dva dela, kar jim je uspelo z referendumom o samoodločbi. Tako so odcepili in razglasili novo »neodvisno« Republiko Južni Sudan. Vendar soborcev za svobodo v SPLA (Sudan People Liberation Army) in njihovih družin na meji med dvema Sudanoma v Nubskih gorah in ob Modrem Nilu niso priključili svojemu protektoratu, ampak so jih izdali in izobčili ter spet prepustili tradicionalnim sovražnikom s severa. Sudanska vladna vojska, milice potomcev lovcev na sužnje in muslimanski nestrpneži so junija 2011 ponovno napadli staroselce v Nubskih gorah in ob Modrem Nilu. Trohnenje 2022 je dokumentarni film o posledicah mirovnega sporazuma iz leta 2005, ki ga v Združenih državah, Evropski uniji in agencijah OZN še naprej zagovarjajo kot »celovit mirovni sporazum«. Domačini v Republiki Južni Sudan in žrtvovanih Nubskih gorah in ob Modrem Nilu pa ga preklinjajo kot »smrt v imenu miru«.

55 min

Tekmovalnost v glasbi, Maria Callas in Renata Tebaldi

Serija Tekmovalnost v glasbi raziskuje zanimiva nasprotja med najpomembnejšimi glasbenimi umetniki današnjega časa. Operni pevki Maria Callas in Renata Tebaldi sta bili eni najbolj opaznih umetnic druge polovice prejšnjega stoletja in veliki tekmici. Callasova velja za morda največjo pevko vseh časov, Tebaldijeva pa je znana predvsem navdušenim ljubiteljem opere. Umetnici si skoraj ne bi mogli biti bolj različni, tako v poklicnem kot zasebnem življenju. Kako resna je bila tekmovalnost obeh div in koliko je rivalstvo – in na koncu tudi škandali Marie Callas – vplivalo na slavo Callasove in pozabo Renate Tebaldi? Ustvarjalci oddaje so obiskali operne hiše v New Yorku in Milanu, da bi našli odgovore na ta vprašanja, pogovarjali so se z njunimi prijatelji in opernimi strokovnjaki ter poslušali in primerjali dva edinstvena glasova.

43 min

Človeška ribica

Pravijo, da lahko živi 100 let, a je vseeno večno mlada, ponaša pa se tudi z izjemno sposobnostjo regeneracije okončin. Človeška ribica. Za nekatere je predmet raziskovanja, za druge občudovanja, za Slovence eden izmed najprepoznavnejših simbolov naše naravne dediščine, ki ji je nekaj pravljičnega pridiha s poimenovanjem »zmajevi mladiči« dal že Valvasor. Čeprav človeško ribico, poimenovano tudi močeril ali proteus, najpogosteje povezujemo s Postojnsko jamo, jo najdemo tudi drugje v podzemnih vodah Dinarskega krasa in onstran slovenskih meja; le črni močeril živi samo v Beli krajini. Kaj ogroža to največjo jamsko žival na svetu, kaj vse vemo o njej in česa ne? Kakšen navdih je modni oblikovalki in kako jo je v konzervo ujel avtor grafičnih podob? Scenarij: Milica Prešeren Režija: Božo Grlj

24 min

Po Šrilanki z Alexandrom Armstrongom, 3/3

Alexander Armstrong potuje po Šrilanki, odkriva živahne in starodavne kulture v južnem ter osrednjem, singalskem delu in na tamilskem severu. Šrilanka okreva po dolgi državljanski vojni in naravnih nesrečah. Danes med drugimi iz nekdanjih kolonizacijskih držav sprejema britanske, nizozemske in portugalske turiste. Alexander na poti spoznava nepozabne ljudi. 3. del: Alexander v zadnji etapi potovanja po prekrasni Šrilanki spozna strokovnjaka za kače Sampatha, ki rešuje te smrtonosne, ampak ogrožene plazilce. Po srečanju z znano šrilanško popotnico Shenelle se odpravi na tamilski sever, kjer je 26 let divjala državljanska vojna. Tam si ogleda dirke z bikovskimi vpregami, obišče hindujski tempelj in se udeleži treninga šrilanške borilne veščine. Vmes se v osrednjem delu otoka povzpne na Levjo skalo, kjer je v 5. stoletju stala mogočna kraljeva trdnjava. ALEXANDER ARMSTRONG IN SRI LANKA / Velika Britanija / 2023 / Režija: Ewen Thomson

44 min

Aleš Jan, 6. del

Spomini režiserja Aleša Jana skozi osebne zgodbe in pripovedi staršev predstavljajo kroniko slovenskega gledališča zadnjega stoletja, saj gre za že tretjo generacijo z gledališčem povezane družine Juvan-Jan. V oddajah je ob več kot tisoč fotografijah predstavljeno izjemno obsežno filmsko, televizijsko in slikovno dokumentarno gradivo, odlomki več kot pol stoletja starih gledaliških predstav in posnetki dogodkov zadnjega stoletja, od katerih so mnogi prvič objavljeni, večine pa že več desetletij ni bilo mogoče videti. Režiser Aleš Jan, rojen v Ljubljani med vojno leta 1943, je režiral v vseh slovenskih gledališčih. Hkrati je bil režiser in urednik igranega programa na Radiu Slovenija, kjer je ustvaril izjemno število radijskih iger, izmed katerih so bile mnoge nagrajene na mednarodnih festivalih. Na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo je predaval radijsko režijo. Aleš Jan je že od malega preživljal čas v okrilju Drame Slovenskega narodnega gledališča v Ljubljani, kjer sta vse od dvajsetih let preteklega stoletja do konca svoje gledališke poti ustvarjala njegova starša, igralka Vida Juvanova ter igralec in režiser Slavko Jan, kar dvakrat tudi ravnatelj Drame. Že od zgodnjih petdesetih let preteklega stoletja sta bila tudi profesorja na AGRFT, kjer je Vida Juvanova v svet gledališča popeljala mnoge generacije slovenskih igralcev, med njimi največja imena naših odrskih desk, filma, radijskega in televizijskega igranega programa. Tako Vida Juvanova kot Slavko Jan sta zelo zaznamovala tudi slovenski film. V ljubljanski Drami je bila zelo priljubljena igralka med obema vojnama Polonca Juvanova, babica Aleša Jana. Z možem je po vojni postavila Hišo Polonca v Cerkljah na Gorenjskem, ki je postala zbirališče umetnikov in kulturnikov tistega časa.

200 min

Dvojezičnost v slovenski Istri

Z zakonom predpisana dvojezičnost zahteva dvojezične table, v obeh jezikih morajo biti zapisana in objavljena vsa javna obvestila, dvojezičnost se uporablja v javnih prostorih, kot so upravne enote, banke, pošte itd. Vendar na območju italijanske narodne skupnosti šole niso dvojezične, temveč pouk poteka v slovenščini ali italijanščini. V oddaji se družimo s skupino srednješolskih prijateljev iz Kopra – pol jih prihaja s slovenske, pol pa z italijanske gimnazije, njihovo razumevanje večkulturnosti pa se precej razlikuje od starejših generacij. V dvojezičnem okolju sta rastla in danes ustvarjata tudi primorska raperja Drill in Out-Lot, ki rapa v italijanskem jeziku. Tudi zaradi glasbe je jezikovna odprtost del vsakdana mladih v slovenski Istri. Omogoča jim več možnosti in odpira vrata v prihodnost. Ali kot pravi dr. Vesna Mikolič, jezikoslovka in znanstvena svetnica v ZRS Koper: »To, da slovenščina stopa v stik z različnimi jeziki v naši državi, je izredno dragoceno. Dvojezičnost širi obzorja!«

24 min

Proti Evropi, stran od Moskve

Ruski napad na Ukrajino februarja 2022 je zamajal svet. Dokumentarni film režiserja Alaina de Halleuxa prinaša zgodovinsko in geopolitično analizo vzrokov in posledic te nezaslišane vojne za Ukrajino, Rusijo, za Evropo. Režiser se v filmu po spletu srečuje z ukrajinskim novinarjem iz Harkova, ki prispeva svoja pričevanja. Dokumentarec sestavljajo tudi arhivski posnetki in izjave, saj poleg leto dni trajajoče vojne zaobjame tako odvisnost Evropejcev od ruskih virov energije kot tudi zgodovinske dogodke, ki pojasnjujejo prizadevanja Ukrajincev za samostojnost in narodno identiteto. VERS L'EUROPE, LOIN DE MOSCOU / UKRAINE: EUROPAS SCHICKSAL / UKRAINE: TO EUROPE, AWAY FROM MOSCOW / Francija, Belgija / 2023 / Režija: Alain de Halleux

76 min

Zeleni bojevniki: Nevarna gnojila

Večino fosfatnih gnojil, ki jih uporabljajo kmetovalci po vsem svetu, izdelajo v Maroku. Ta država je njihova največja izvoznica, saj ima največja nahajališča fosfatne rude na svetu. To naravno bogastvo, ki ga izkoriščajo državna podjetja, pa je za prebivalce vir nesreče. Velikanska tovarna gnojil v mestu Safi spušča odplake, polne težkih kovin, naravnost v morje, onesnažuje pa tudi pitno vodo. Ljudje, ki si ne morejo privoščiti ustekleničene vode in pijejo tisto iz pipe, zbolevajo za fluorozo. Zlasti otroci imajo zato nepopravljivo poškodovane zobe. Okoljskemu aktivistu iz Safija je uspelo spodbuditi someščane, da na protestih od oblasti zahtevajo ukrepanje. Toda družba OCP, ki je lastnica tovarne, je zelo vplivna in se zateka k zastraševanju aktivistov … GREEN WARRIORS, SOIL THREAT / Francija / 2021 / Režija: Martin Boudot

22 min

Aljaska – poslednja ameriška divjina, 6/6

Avtorji poljudnoznanstvene dokumentarne serije obiščejo deževni gozd Bornea, puščavo Namib, dolino Luangwa v Afriki, Galapaške otoke, Patagonijo in Aljasko. Gledalcem približajo življenje na zadnjih koščkih našega planeta, ki jih še lahko imenujemo rajska. To so odročna življenjska okolja, kjer pogosto vladajo skrajne vremenske razmere, a so ravno zato ostala nedotaknjena. 6. del: Aljaska – poslednja ameriška divjina Na jugovzhodu Aljaske se razprostira hladni raj, kjer uspeva najbogatejši deževni gozd zmernega pasu. V njem živi verjetno največ rjavih medvedov na svetu. Čez poletje si morajo nabrati dovolj zalog, da lahko prespijo dolgo zimo, nekatere druge živali, denimo orli in kolibriji, pa se pred mrazom raje umaknejo v toplejše južne kraje. EDEN: UNTAMED PLANET / Velika Britanija, ZDA, Kitajska / 2021 / režija: Emma Fraser

54 min

Ukrajina: pot v vojno

Rusija je Ukrajino napadla februarja 2022, a se je vojna v resnici začela že z napadi na Doneški bazen leta 2014. V dokumentarni oddaji je zaobjeto vse, kar je pripomoglo k netenju spora ali je povezano z njim: vrnitev retorike hladne vojne, uničevanje Doneškega bazena, priključitev Krimskega polotoka in prizadevanja ameriške, nemške, francoske politike za umiritev razmer. Dodan je komentar o odnosu zahodnih držav do Putina, opis visoke politike pa se prepleta s pričevanji obupanih prebivalcev Doneškega bazena, ki so od februarja 2022 večinoma v izgnanstvu. UKRAINE, CHRONIQUE D’UNE GUERRE ANNONCÉE / UKRAINE: THE ROAD TO WAR / Francija / 2022 / Režija: Anne Poiret

55 min

Kitajska na Arktiki – zakulisje nekega načrta

Peking je zemljepisno precej oddaljen od Arktike, a se kljub temu Kitajska razglaša za skoraj arktično državo in postopno gradi novo polarno svilno pot. Zanimajo jo redke zemeljske kovine in zaloge mineralov, a poleg svojih energetskih interesov skrbi tudi za gospodarske, znanstvene in strateško-vojaške. Ali bomo po kitajski Afriki kmalu govorili o kitajski Arktiki? THE RISING OF CHINA ARCTIC / Francija / 2021 / Režija: Olivier Truc

52 min

Če bomo imeli srečo, bomo vsi stari

Dokumentarni film spregovori o starejših in njihovih vrednotah, ki so jih vodile skozi življenje vse do danes, o pomembnem v njihovem življenju. Mogoče imajo mladi drugačne vrednote, hkrati pa potrebujejo starejše, ki jim predajajo izkušnje, modrost. V filmu o vrednotah, ki so jih vodile celo življenje, spregovorijo dr. Gabi Čačinovič Vogrinčič, dolgoletna predavateljica na Fakulteti za socialno delo, upokojena zdravnica onkologinja Metka Klevišar, dr. med., in Rado Kočevar, alpinist veteran. Vsi trije imajo zelo različne življenjske izkušnje, hkrati pa se starosti veselijo in so hvaležni tudi za to doživetje. Naloga družbe pa je, da ustvari okolje, kjer bomo lahko vsi sobivali in kjer se bodo slišali vsi glasovi, od najmlajših do najstarejših, v skupnem svetu.

27 min

Rak - sprevržena različica našega normalnega jaza

Kako razumeti, da smo zboleli za rakom? In zakaj smo zboleli prav mi? Ali to pomeni smrt? Težko je razumeti, da bolezen izvira iz naših celic oz. da je rakava celica sprevržena različica našega normalnega jaza, kot je pomenljivo zapisal Nobelov nagrajenec Harold E. Varmus leta 1989. Ob diagnozi se prebudijo hude stiske in strah pred smrtjo. Morda tudi želja, da bi poiskali dodatno zdravljenje, dodatne metode. Seveda je vsak posameznik zgodba zase, in v filmu so z nami svoje zgodbe delili Mojca Senčar, ki se ji je bolezen ponovila, Jaka Jakopič, nekdanji poklicni nogometaš, ki je zbolel v mladih letih in odigral novo tekmo v življenju na drugačnem igrišču, ter Jože Stopar, ki bolezen premaguje z novo metodo – elektrokemoterapijo, ki je plod dela slovenskih raziskovalcev. Vsi trije nas v filmu veliko naučijo o ljubezni do življenja, bolezni navkljub. Vzporedno z osebnimi zgodbami v filmu raka predstavijo tudi številni strokovnjaki multidisciplinarnega tima in razložijo pomen kirurškega zdravljenja, radioterapije, sistemskega zdravljenja ter pomen ambulante za onkološko genetsko svetovanje.

49 min

Človeška ribica

Pravijo, da lahko živi 100 let, a je vseeno večno mlada, ponaša pa se tudi z izjemno sposobnostjo regeneracije okončin. Človeška ribica. Za nekatere je predmet raziskovanja, za druge občudovanja, za Slovence eden izmed najprepoznavnejših simbolov naše naravne dediščine, ki ji je nekaj pravljičnega pridiha s poimenovanjem »zmajevi mladiči« dal že Valvasor. Čeprav človeško ribico, poimenovano tudi močeril ali proteus, najpogosteje povezujemo s Postojnsko jamo, jo najdemo tudi drugje v podzemnih vodah Dinarskega krasa in onstran slovenskih meja; le črni močeril živi samo v Beli krajini. Kaj ogroža to največjo jamsko žival na svetu, kaj vse vemo o njej in česa ne? Kakšen navdih je modni oblikovalki in kako jo je v konzervo ujel avtor grafičnih podob? Scenarij: Milica Prešeren Režija: Božo Grlj

24 min

Dvojezičnost v slovenski Istri

Z zakonom predpisana dvojezičnost zahteva dvojezične table, v obeh jezikih morajo biti zapisana in objavljena vsa javna obvestila, dvojezičnost se uporablja v javnih prostorih, kot so upravne enote, banke, pošte itd. Vendar na območju italijanske narodne skupnosti šole niso dvojezične, temveč pouk poteka v slovenščini ali italijanščini. V oddaji se družimo s skupino srednješolskih prijateljev iz Kopra – pol jih prihaja s slovenske, pol pa z italijanske gimnazije, njihovo razumevanje večkulturnosti pa se precej razlikuje od starejših generacij. V dvojezičnem okolju sta rastla in danes ustvarjata tudi primorska raperja Drill in Out-Lot, ki rapa v italijanskem jeziku. Tudi zaradi glasbe je jezikovna odprtost del vsakdana mladih v slovenski Istri. Omogoča jim več možnosti in odpira vrata v prihodnost. Ali kot pravi dr. Vesna Mikolič, jezikoslovka in znanstvena svetnica v ZRS Koper: »To, da slovenščina stopa v stik z različnimi jeziki v naši državi, je izredno dragoceno. Dvojezičnost širi obzorja!«

24 min

Doberdob: Ungaretti - Voranc

Režiser in scenarist Valentin Pečenko z vizualizacijo odlomkov iz romana pisatelja Prežihovega Voranca Doberdob (1940) v filmu razkriva neizmerno človeško tragiko Doberdoba ter usode in dileme avstro-ogrskih vojakov, zlasti slovenskih. Pripoved romana in zgodovinsko ozadje 1. svetovne vojne odstira s komentarji Miran Košuta, profesor slovenskega jezika in književnosti na Filozofski fakulteti Univerze v Trstu. Vorančeva proza se v filmu prepleta s pretresljivo poezijo italijanskega pesnika Giuseppeja Ungarettija iz zbirke Porušeni pristan (Il porto sepolto,1916) v interpretaciji zaslužnega profesorja italijanske književnosti Elvia Guagninija. Ungaretti je v svojih pesmih izrazil človeško nemoč, tesnobo in strah pred popolnim uničenjem, razčlovečenjem ter smrtjo na kraški doberdobski planoti smrti. Pri nastanku filma so poleg Furlanske kinoteke (Cineteca del Friuli), Goriškega muzeja, Muzeja novejše zgodovine Slovenije, Muzeja velike vojne na vrhu sv. Mihaela (Museo della Grande Guerra del Monte San Michele) sodelovale številne slovenske in italijanske institucije, občine in združenja ter društva z eno samo željo, da se golgota Doberdoba ne bi nikoli več ponovila. Film so sooblikovali snemalci Bernard Perme, Artur Rutar in Robert Doplihar, montažerka Snežana Tadić, avtor in izvajalec glasbe Jani Golob, mojster zvokovne obdelave Marjan Drobnič, oblikovalec grafične podobe Matjaž Celič in drugi. Producent in organizator je bil Vojko Fakin.

51 min

Kurent

Ne glede na muhavost letnih časov kurent vsako leto ob istem času odganja zimo in zlo ter kliče pomlad in dobro letino. Kljub temu naš najbolj množičen tradicionalen pustni lik ni več, kar je bil. Če so kurenti včasih hodili le po vaseh in so njihovi obhodi vpisani na Unescov seznam nesnovne kulturne dediščine, jih zdaj pogosto vidimo tudi v mestih in karnevalskih povorkah. Njihov divji ples in ropot zvoncev je v preteklosti podkrepila strah vzbujajoča oprava, danes pa, kot bi tekmovali, čigava je lepša. Pa še nadene si jo lahko vsak, čeprav je to bila nekoč domena le neporočenih moških. Kaj je ostalo in kaj nastalo iz tega simbola slovenske identitete? Kje je domovina pernatih in kje rogatih kurentov? Zgodba o fantu, ki si prvič nadene kurentovo kapo in o kurentovanju nekoč in danes. S strokovno besedo jo pospremita Andrej Brence, etnolog in kustos iz Pokrajinskega muzeja Ptuj-Ormož in dr. Aleš Gačnik, etnolog in sociolog kulture. scenarij: Milica Prešeren režija: Primož Meško.

25 min

Soočanje z demenco

Demenca je med boleznimi sodobnega časa še vedno zelo tabuizirana in tudi stigmatizirana. V velike stiske ne potiska le oseb z demenco, temveč tudi in predvsem njihove svojce. Kako ti sprejemajo dejstvo, da npr. njihovi starši doma potrebujejo čedalje več pomoči pri vsakdanjih opravilih in največkrat tudi nadzor, ob tem da so sami večji del dneva zaposleni? Kdo jim daje potrebne informacije, znanje, kako sprejemati osebo z demenco takšno, kakršna je, komunicirati z njo in jo razumeti? Kako se spopadajo z boleznijo, bodo pripovedovali Tomaž Gržinič, ki je demenco spoznal že v svoji družini, zdaj pa je tudi sam zbolel, zakonca Jamnik, ki vso težo demence čutita zadnja leta, ko so se znaki bolezni pokazali pri možu Tonetu, Štefanija Lukič Zlobec, predsednica Združenja Spominčica, ki je bolezen spoznala, ko je pri 50 letih zbolel njen mož Jaša Zlobec Lukič, in zdaj vso energijo v združenju namenja ozaveščanju o tej bolezni, obolelim in njihovim svojcem pa pomaga z nasveti, delavnicami, posvetovalnicami … Izhodišče, kako ravnati z osebami z demenco, v oddaji postavi mag. Jože Škrlj, ki se ukvarja prav z izobraževanjem svojcev in osebja v domovih za starejše. Nikoli, niti v najtežjih trenutkih svojci ne smejo pozabiti, da se za mnogokrat napornim vedenjem človeka z demenco še vedno skriva ista draga oseba, z vsemi čustvi in občutenji – in ko smo z njo, se ji moramo pridružiti v njenem svetu, ker se nam ona v našem ne zmore več.

26 min

Bruno, Pinky, Mišel

Osebna zgodba človeka, ki svojimi stališči in dejanji dviga prah v svoji okolici. Bruno Bruno Costa je frizer z Azorskega otočja, ki se kot kraljica preobleke prelevi v komični lik Gertrudes Labaça, ki s svojimi nastopi med pandemijo uspešno zabava domačine. Izmišljeni lik pa vse bolj vpliva na igralca in tudi na njegovo življenje. Pinky Pinki Čiran je staroselka, ki živi v Bangladešu, in tudi glavna pevka v glasbeni skupini F-Minor, ki jo sestavljajo samo ženske. Kot staroselko jo zasmehujejo zaradi njenega jezika in življenjskega sloga. Velja za drugorazredno državljanko, a se je kljub temu odločila, da bo vodila glasbeno skupino in živela svoje življenje tako, kot sama želi. Mišel Reper in socialni delavec Mišel Ristov oziroma Amo Socialec se ob petju in pomoči ljudem z družbenega roba skuša osvoboditi tudi sam ter ob tem ustvariti okolje, ki bi bilo boljše od tistega, v katerem je odraščal sam.

24 min

Geopark Karavanke, 3. del

Skozi tretji del serije Geopark Karavanke nas vodijo kolesarji. Območje parka v Sloveniji odlikujejo lepe hribovske kolesarske transverzale, v avstrijskem delu geoparka pa še posebno gosto omrežje urejenih kolesarskih poti z delom mednarodne Dravske kolesarske poti. Legendarna Peca je osrednji gorski vrh geoparka: geološko in botanično nadvse zanimiva in prevrtana z rudniškimi rovi skoraj do samega vrha, kraljuje nad Podjuno in se prek nje spogleduje z visokim Obirjem ali Ojstrcem. Med obema je geološko nadvse zanimivo območje Železne Kaple. Tu je tudi osrednje informativni središče Geoparka Karavanke. V osrčju Obirja pa so rudarji, iščoč svinčeve rudne žile, pred 150 leti naleteli na kraške jame. Šele dobrih sto let zatem so te male, a prelestne dvorane bile odprte obiskovalcem. Izpod gora nas popelje reka Drava in sledeč ji poiščejo kolesarji še en zaklad geoparka – svetovno znani mineral dravit.

26 min

Free spirits: Lovro

Osebna zgodba človeka, ki svojimi stališči in dejanji dviga prah v svoji okolici. Ko se je hrvaško ministrstvo za šolstvo odločilo zmanjšati količino obveznega čtiva v šolah, je Lovro Krsnik, pravkar diplomirani gledališki režiser in učitelj na srednji šoli za umetnost, začel projekt #idalječitam (berem še naprej). Odločil se je, da bo sto dni na glas bral knjige, ki so jih črtali s seznama obveznega čtiva. Vsak dan je pred hrvaškim parlamentom eno uro bral Malega princa, Piko Nogavičko, Dnevnik Ane Frank in Varuha v rži. Njegov protest je pritegnil sledilce in nasprotnike na družbenih omrežjih, toda ali mu je uspelo vladi dopovedati bistveno?

8 min

Geopark Karavanke, 2. del

Drugi del serije popelje v raznoliko in z rudo in redkimi minerali bogato podzemlje Pece. Mežiški rudnik šteje več kot 330 let rudarjenja svinčevo-cinkovega rudnega bogastva, ki je močno zaznamovalo kraje, ljudi in naravo. Po zaprtju rudnika so deli rudišča postali zanimivi kot geološka in tehnološka in kulturna dediščina. S pestro geološko zgodovino in mineralnim bogastvom privablja obiskovalce, ki so željni doživetij in vedenja o skrivnostih podzemlja, in to jih ne razočara! Presenečenje pa je tudi nekdanji rudnik premoga na Lešah – danes skoraj neznan, v času delovanja pa največji premogovnik v Sloveniji. Nad njim kraljuje Uršlja gora – botanični rezervat.

24 min

Mohamad

Osebna zgodba človeka, ki svojimi stališči in dejanji dviga prah v svoji okolici. Mohamad Abdul Al Monaem, sirski pesnik in pisatelj, je v Slovenijo pribežal leta 2016. V Alepu je imel knjigarno in založbo. Verjel je, da literatura ne pozna meja, zato je objavljal dela z vsega sveta. Kar nekaj izdaj je tamkajšnji režim prepovedal. Mohamad je bil kratek čas celo zaprt. Med vojno je režim usmrtil veliko njemu podobnih svobodomiselnih ljudi, zato je Mohamad moral na pot. V Ljubljani je našel nov dom. Leta 2018 je izdal trojezično pesniško zbirko Enaindvajset žensk iz Ljubljane. V sicer demokratični Evropi pa je trčil ob novega diktatorja – denar. Ta ima vrhovno oblast nad ljudmi in brez verig omejuje njihovo svobodo. Novinar Andraž Rožman je o Mohamadu napisal roman Trije spomini – med Hajfo, Alepom in Ljubljano.

8 min

Digitalna odvisnost

Tehnologija ima v našem življenju pomembno vlogo in težko si predstavljamo vsakdan brez uporabe računalnikov, telefonov ali kakršnih koli drugih zaslonov. Kje je meja med uporabo in zlorabo, kdaj smo odvisni in kdaj zasvojeni, kolikšna uporaba zaslonov je še sprejemljiva in kje iskati pravo ravnovesje med delom, zabavo in komunikacijo na zaslonih? V izobraževalno-dokumentarnem feljtonu so nam svoje zgodbe zaupali tisti, ki so se srečali s prekomerno rabo in tisti, ki so se zavedali, da je pravo življenje mogoče najti le v realnem, in ne v virtualnem svetu. Scenarij: Nina Cijan Režija: Alma Lapajne

24 min

Geopark Karavanke, 1. del

Prvi del serije začenja raziskovalni potep po Smrekovškem pogorju na južni strani geoparka. Na njem se razkrijejo edinstveni geološki prizori iz kamninske notranjosti smrekovškega vulkana. Nastajala je ob izlivih in eksplozijah magme, plazovih vulkanskega prahu in usedanju le-tega na pobočja podmorskega vulkana. Na severni strani pogorja se znajdemo v območju Periadriatskega preloma – zaznamujejo ga sledovi živahnega tektonskega dogajanja še posebno med bližanjem in trkom afriške in evrazijske celinske plošče. To so pasovi kamnin, ki so ob tem nastajale in jih lahko opazujemo na črti preloma, ki tudi ločuje dve veliki geotektonski celoti – Južne Alpe in Vzhodne Alpe. Kamnine spremljajo tudi zanimive botanične zgodbe na teh odmaknjenih območjih.

24 min

Nastija

Osebna zgodba človeka, ki svojimi stališči in dejanji dviga prah v svoji okolici. Nastija se od rojstva bori s spinalno mišično atrofijo, ki jo je priklenila na invalidski voziček. Je zvedava, artikulirana in prodorna mlada fotografinja ter plesalka na invalidskem vozičku, ki ne želi pohlevno čakati na nujne spremembe na nivoju urejanja pogojev za samostojno bivanje in delovanje invalidov v družbi, temveč javnost aktivno in neposredno opozarja na nepravilnosti. Ne prenese jamranja. Svoj handicap sprejema kot izziv. Kadar ne blesti v soju žarometov na plesnih podijih, Nastija snema vloge. Angažirane vloge na temo diskriminacije in neenakosti hendikepiranih v družbi. Spremljamo Nastijo, ki se iz dive mednarodnega plesnega tekmovanja prelevi v urbano aktivistko in se z invalidskim vozičkom podaja na novo angažirano foto-video odpravo.

8 min

Sara

Osebna zgodba človeka, ki svojimi stališči in dejanji dviga prah v svoji okolici. Sara França je uspešna modna oblikovalka, ki je bila žrtev mačističnega nekdanjega fanta. Bori se za opolnomočenje žensk, enakost spolov in priznanje svoje družine.

8 min

Radensko polje

Dokumentarno izobraževalni film Krajinski park Radensko polje popelje na odkrivanje raznolikih obrazov majhnega in dragocenega pretočnega kraškega polja. Mokrišče še vedno osuplja s svojo botanično pestrostjo, dvoživkami in metulji ter kraško hidrološko podobo. Osem evropsko pomembnih življenjskih okolij je na Radenskem polju, tri pa še posebej varuje omrežje Natura 2000. A močvirske in travniške ptice kljub temu že močno občutijo vplive sodobnega urbanega in kmetijskega utripa. Bo ta izjemno lepi in pomembni mali prostor uspel ohraniti svoje zaklade?

26 min

Povodni mož

Oddaja Povodni mož govori o mističnem bitju, ki je navdihnilo mnogo zgodb in se pojavlja v različnih oblikah. Predstavili smo ozadje Prešernove balade in drugih pripovedi, bajke in legende o povodnih možeh. V studiu se nam je pridružil Patrik Komljenovič, študent smeri Ilustracija na Univerzi v Ljubljani, ki je v svojem stripu moderniziral lik povodnega moža. Obiskali smo različne kraje, med njimi Escape Room Enigmarium, tam so nam predstavili sobo pobega na temo tega bajeslovnega bitja.

14 min

iZBRANE BESEDE

»Jezikoslovci spremljamo življenje prek besed. Zato poznamo smrt besed, njihovo rojevanje in življenje, poznamo njihova čustva.« Na Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša slovaropisci zbirajo in izbirajo besede že več kot sedemdeset let. Najprej v tiskanih izdajah Slovarja slovenskega knjižnega jezika, danes pa je v spletnem portalu Fran, ki je dostopen vsem, zbranih kar 40 slovarjev in drugih jezikovnih virov. Lani pa so bili še posebej ponosni na Slovar slovenskega knjižnega jezika 16. stoletja, ki je nastajal skoraj 50 let. »Slovarji so ogledalo časa«, pravijo ustvarjalci slovarjev – zbiralci in izbiralci besed. Z njimi smo razmišljali o tem, zakaj imajo besede tako veliko moč, da nas lahko razveselijo in prizadenejo, kaj pomenijo izbrane besede leta, kako nastajajo nove besede, zakaj se besede s časom spreminjajo, katere nove so nastale v času pandemije novega koronavirusa. S Kozmo Ahačičem, predstojnikom Inštituta pa smo se spraševali, kako je slovaropisje povezano z vzgojo psa, ali imajo jezikoslovci najljubše besede, katera beseda se ga je v zadnjem času najbolj dotaknila, kako je glasba povezana z jezikom. Za jezikoslovce je jezik odnos: »Še tako natančni slovarski opisi ne bodo presegali nerazumevanja med nami. Beseda nesporazum ne vsebuje po naključju istega korena kot beseda razumeti. Razumeti jezik pa pomeni razumeti človeka, ki ga govori.»

23 min

Kočevski pragozd, 1/4

Dokumentarno izobraževalni film Kočevski pragozd nam od blizu odkriva utrip pragozdnega ekosistema v bukovo - jelovih pragozdnih rezervatih na Kočevskem. Vitalna drevesa, pragozdni orjaki, nežne mladice in trohneča debla na globokih pragozdnih tleh, glive, voda in svetloba ustvarjajo življenjski prostor za številne žuželke, ptice, divjad, medveda. Rodovitnost pragozda je osupljiv preplet številnih procesov, v katerih sodelujejo vsa njegova bitja. Gozd, še posebej pragozd, pa najboljše odevalo planeta.

25 min

Černobil – zadnja sovjetska bitka

Če se je 20. stoletje zares začelo 12. aprila 1912 s potopitvijo Titanika, se je morda predčasno končalo 26. aprila 1986 z eksplozijo reaktorja št. 4 jedrske elektrarne Lenin, znane kot Černobil, pravijo avtorji dokumentarca. Katastrofa neizmerljivih posledic je iztisnila življenje iz mesta Pripjat, porušila globalno geopolitiko in neposredno ali posredno vplivala na vzpostavitev novih razmerij moči 20. stoletja, kar je pripeljalo tudi do razpada Sovjetske zveze nekaj let kasneje – spremenila je potek zgodovine in svet ni bil nikoli več enak. CHERNOBYL, THE LAST BATTLE OF THE USSR / TCHERNOBYL, LA DERNIERE BATAILLE DE L'URSS / Francija / 2021 / Režija: Thibault Ferie

54 min

Ekvador

Po jeklenici skozi krošnje tropskega deževnega gozda, z vrvjo po slapu in z elastiko v globino pod mostom v mestu! Fantje so si tokrat omislili adrenalinski obisk Ekvadorja, saj se jim je zdelo, da so prvič premalo izvedeli o Južni Ameriki. Potem so odšli na Galapaško otočje, plavali z morskimi psi, opazovali orjaške želve in premišljevali o vplivu človeka na te odročne kraje. Na celini so naleteli na praznik Inti rajmi, ob katerem domačini slavijo Pačamamo, kar se je skoraj sprevrglo v nemire. Globoko v amazonskem pragozdu pa so spoznali pleme, ki poskuša napredku kljubovati z ekoturizmom. DEPARTURES / Kanada / Departures Entertainment 2 Inc. 2010 / Avtorja: Scott Wilson, Justin Lukach / Direktor fotografije in režiser: Andre Dupuis

46 min

Putinov vzpon, 1/3

Dokumentarna serija v treh delih razkriva zgodbo Vladimirja Putina, pretkanega in nepredvidljivega državnika, ki že več kot dve desetletji vlada z železno roko. Od kod izvirajo njegovi ponos, jeza in dojemanje izdaje? Kako so se oblikovale vrednote tega nekdanjega ruskega vohuna? Ob zelo povednih arhivskih posnetkih o Putinovi vladavini pričajo nekdanji sodelavci, nasprotniki in žrtve. 1. del: V prvem delu spoznamo Putinove korenine, kako se je pri oblikovanju politične osebnosti zgledoval po ruskem liku Jamesa Bonda in kako je v svojo vladavino vnesel veščine tajnih agentov. PUTIN, A RUSSIAN SPY STORY / Velika Britanija / 2020 / Režija: Nick Green

46 min

Stoletniki

V dokumentarni oddaji se predstavijo ljudje, stari sto let in več, iz Norveške, Nizozemske in ZDA: kmetovalka, seksologinja, glasbenica, študentka, snovalec spletne platforme. S precejšnjo mero humorja, kančkom melanholije in predvsem veliko treznosti razmišljajo o človekovih pravicah in dolžnostih, o svojih življenjih, izkušnjah, polnosti sedanjosti in vsekakor o ciljih, ki jih želijo doseči v prihodnosti. 100 UP / Nizozemska, Norveška, Belgija / 2020 / Režija: Heddy Honigmann

51 min

Papua Nova Gvineja: Brez vesel

Tokrat se fantje s prijateljem Nickom z manjšega odpravijo na večji otok, tudi del Papue Nove Gvineje, najprej v gorati predel. V vasi Goroka se udeležijo plesnega obreda Blatnežev z lokom in puščicami. Ta jim vzbudi nemalo nelagodja, ker se morajo razgaliti. Potem pa z letalom poletijo v oddaljeni konec reke Sepik, kjer postanejo člani plemena. Neokrnjena narava in preprost, a učinkovit način življenja tamkajšnjih domačinov jih očarata. DEPARTURES / Kanada / Departures Entertainment 2 Inc. 2010 / Avtorja: Scott Wilson, Justin Lukach / Direktor fotografije in režiser: Andre Dupuis

46 min

Tekmovalnost v glasbi, Maria Callas in Renata Tebaldi

Serija Tekmovalnost v glasbi raziskuje zanimiva nasprotja med najpomembnejšimi glasbenimi umetniki današnjega časa. Operni pevki Maria Callas in Renata Tebaldi sta bili eni najbolj opaznih umetnic druge polovice prejšnjega stoletja in veliki tekmici. Callasova velja za morda največjo pevko vseh časov, Tebaldijeva pa je znana predvsem navdušenim ljubiteljem opere. Umetnici si skoraj ne bi mogli biti bolj različni, tako v poklicnem kot zasebnem življenju. Kako resna je bila tekmovalnost obeh div in koliko je rivalstvo – in na koncu tudi škandali Marie Callas – vplivalo na slavo Callasove in pozabo Renate Tebaldi? Ustvarjalci oddaje so obiskali operne hiše v New Yorku in Milanu, da bi našli odgovore na ta vprašanja, pogovarjali so se z njunimi prijatelji in opernimi strokovnjaki ter poslušali in primerjali dva edinstvena glasova.

43 min

Po Šrilanki z Alexandrom Armstrongom, 3/3

Alexander Armstrong potuje po Šrilanki, odkriva živahne in starodavne kulture v južnem ter osrednjem, singalskem delu in na tamilskem severu. Šrilanka okreva po dolgi državljanski vojni in naravnih nesrečah. Danes med drugimi iz nekdanjih kolonizacijskih držav sprejema britanske, nizozemske in portugalske turiste. Alexander na poti spoznava nepozabne ljudi. 3. del: Alexander v zadnji etapi potovanja po prekrasni Šrilanki spozna strokovnjaka za kače Sampatha, ki rešuje te smrtonosne, ampak ogrožene plazilce. Po srečanju z znano šrilanško popotnico Shenelle se odpravi na tamilski sever, kjer je 26 let divjala državljanska vojna. Tam si ogleda dirke z bikovskimi vpregami, obišče hindujski tempelj in se udeleži treninga šrilanške borilne veščine. Vmes se v osrednjem delu otoka povzpne na Levjo skalo, kjer je v 5. stoletju stala mogočna kraljeva trdnjava. ALEXANDER ARMSTRONG IN SRI LANKA / Velika Britanija / 2023 / Režija: Ewen Thomson

44 min

Proti Evropi, stran od Moskve

Ruski napad na Ukrajino februarja 2022 je zamajal svet. Dokumentarni film režiserja Alaina de Halleuxa prinaša zgodovinsko in geopolitično analizo vzrokov in posledic te nezaslišane vojne za Ukrajino, Rusijo, za Evropo. Režiser se v filmu po spletu srečuje z ukrajinskim novinarjem iz Harkova, ki prispeva svoja pričevanja. Dokumentarec sestavljajo tudi arhivski posnetki in izjave, saj poleg leto dni trajajoče vojne zaobjame tako odvisnost Evropejcev od ruskih virov energije kot tudi zgodovinske dogodke, ki pojasnjujejo prizadevanja Ukrajincev za samostojnost in narodno identiteto. VERS L'EUROPE, LOIN DE MOSCOU / UKRAINE: EUROPAS SCHICKSAL / UKRAINE: TO EUROPE, AWAY FROM MOSCOW / Francija, Belgija / 2023 / Režija: Alain de Halleux

76 min

Zeleni bojevniki: Nevarna gnojila

Večino fosfatnih gnojil, ki jih uporabljajo kmetovalci po vsem svetu, izdelajo v Maroku. Ta država je njihova največja izvoznica, saj ima največja nahajališča fosfatne rude na svetu. To naravno bogastvo, ki ga izkoriščajo državna podjetja, pa je za prebivalce vir nesreče. Velikanska tovarna gnojil v mestu Safi spušča odplake, polne težkih kovin, naravnost v morje, onesnažuje pa tudi pitno vodo. Ljudje, ki si ne morejo privoščiti ustekleničene vode in pijejo tisto iz pipe, zbolevajo za fluorozo. Zlasti otroci imajo zato nepopravljivo poškodovane zobe. Okoljskemu aktivistu iz Safija je uspelo spodbuditi someščane, da na protestih od oblasti zahtevajo ukrepanje. Toda družba OCP, ki je lastnica tovarne, je zelo vplivna in se zateka k zastraševanju aktivistov … GREEN WARRIORS, SOIL THREAT / Francija / 2021 / Režija: Martin Boudot

22 min

Aljaska – poslednja ameriška divjina, 6/6

Avtorji poljudnoznanstvene dokumentarne serije obiščejo deževni gozd Bornea, puščavo Namib, dolino Luangwa v Afriki, Galapaške otoke, Patagonijo in Aljasko. Gledalcem približajo življenje na zadnjih koščkih našega planeta, ki jih še lahko imenujemo rajska. To so odročna življenjska okolja, kjer pogosto vladajo skrajne vremenske razmere, a so ravno zato ostala nedotaknjena. 6. del: Aljaska – poslednja ameriška divjina Na jugovzhodu Aljaske se razprostira hladni raj, kjer uspeva najbogatejši deževni gozd zmernega pasu. V njem živi verjetno največ rjavih medvedov na svetu. Čez poletje si morajo nabrati dovolj zalog, da lahko prespijo dolgo zimo, nekatere druge živali, denimo orli in kolibriji, pa se pred mrazom raje umaknejo v toplejše južne kraje. EDEN: UNTAMED PLANET / Velika Britanija, ZDA, Kitajska / 2021 / režija: Emma Fraser

54 min

Ukrajina: pot v vojno

Rusija je Ukrajino napadla februarja 2022, a se je vojna v resnici začela že z napadi na Doneški bazen leta 2014. V dokumentarni oddaji je zaobjeto vse, kar je pripomoglo k netenju spora ali je povezano z njim: vrnitev retorike hladne vojne, uničevanje Doneškega bazena, priključitev Krimskega polotoka in prizadevanja ameriške, nemške, francoske politike za umiritev razmer. Dodan je komentar o odnosu zahodnih držav do Putina, opis visoke politike pa se prepleta s pričevanji obupanih prebivalcev Doneškega bazena, ki so od februarja 2022 večinoma v izgnanstvu. UKRAINE, CHRONIQUE D’UNE GUERRE ANNONCÉE / UKRAINE: THE ROAD TO WAR / Francija / 2022 / Režija: Anne Poiret

55 min

Kitajska na Arktiki – zakulisje nekega načrta

Peking je zemljepisno precej oddaljen od Arktike, a se kljub temu Kitajska razglaša za skoraj arktično državo in postopno gradi novo polarno svilno pot. Zanimajo jo redke zemeljske kovine in zaloge mineralov, a poleg svojih energetskih interesov skrbi tudi za gospodarske, znanstvene in strateško-vojaške. Ali bomo po kitajski Afriki kmalu govorili o kitajski Arktiki? THE RISING OF CHINA ARCTIC / Francija / 2021 / Režija: Olivier Truc

52 min

Papua Nova Gvineja: Ogenj in voda

Dežela je ena najosupljivejših in obenem najnevarnejših na svetu. Trojica začne divjo in neraziskano pokrajino spoznavati na otočku Nova Britanija ob pomoči vodnika Nicka. Obiščejo deloma z lavo zasuto mesto Rabaul in se povzpnejo do žrela delujočega vulkana, ki še vedno bruha žvepleno paro. Najdejo ostaline iz 2. svetovne vojne, bunker admirala Jamamota, in se celo potopijo do sestreljenih japonskih bombnikov. Odpravijo se v džunglo v notranjosti otoka, prenočijo v novi družinski vasi in izkusijo plemenski ognjeni ples. DEPARTURES / Kanada / Departures Entertainment 2 Inc. 2010 / Avtorja: Scott Wilson, Justin Lukach / Direktor fotografije in režiser: Andre Dupuis

46 min

Od Haldna do Attice

V najstrožje varovanem zaporu na Norveškem zapornikov ne obravnavajo kot kriminalce, temveč kot ljudi, ki so zagrešili kriminalno dejanje. Zaporniki med prestajanjem kazni sodelujejo s pazniki in drugim osebjem pri družabnih igrah, pri delu v avtomehanični delavnici, pri snovanju načrtov za prihodnost. Kaznjenci si oblikujejo sistem vrednot, se urijo v veščinah in pridobivajo novo znanje, da bi po vrnitvi na prostost lahko prispevali k družbeni blaginji kot dejavni državljani, zaposleni davkoplačevalci in opolnomočeni starši. V ZDA je zgodba v najstrožje varovanih zaporih čisto drugačna. Tam zapornike skrbi predvsem preživetje in to, kako se izogniti nasilju, izkoriščanju, poniževanju, celo lakoti, paznike pa, kako se vsak dan zdrav vrniti k svoji družini. A sodelovanje med tema dvema svetovoma je že prineslo znatne izboljšave vsaj v enem izmed ameriških zaporov. BREAKING THE CYCLE / Finska / 2017 / Režija: Tomas Lindh in John Stark

57 min

Vietnam

Scott in Justin v Tokiu pobereta sošolca Frana, ki je namenjen v Vietnam, prvič spoznavat svojo pravo domovino. Državo prepotujejo od juga do severa, doživijo utrip velemesta Hošiminh, nekdanjega Sajgona, plavajočo tržnico na reki Mekong in se soočijo z ostanki uničujoče vojne. Po poti se ustavljajo v čarobnih in skrivnostnih svetiščih, na severu pa izkusijo osupljivo lepoto zaliva Halong. Naučijo se ceniti in spoštovati korenine, saj so prek prijateljeve izkušnje tudi sami bogatejši za več spoznanj. DEPARTURES / Kanada / Departures Entertainment 2 Inc. 2010 / Avtorja: Scott Wilson, Justin Lukach / Direktor fotografije in režiser: Andre Dupuis

46 min

Po Šrilanki z Alexandrom Armstrongom, 2/3

Alexander Armstrong potuje po Šrilanki, odkriva živahne in starodavne kulture v južnem ter osrednjem, singalskem delu in na tamilskem severu. Šrilanka okreva po dolgi državljanski vojni in naravnih nesrečah. Danes med drugimi iz nekdanjih kolonizacijskih držav sprejema britanske, nizozemske in portugalske turiste. Alexander na poti spoznava nepozabne ljudi. 2. del: Alexander Armstrong se v drugem delu šrilanške pustolovščine z vlakom odpravi med čajne nasade. V Kandyju spozna starodavno ajurvedsko medicino, si ogleda poseben umetniški hotel ter obišče tempelj Budovega zoba in plesalce, ki sodelujejo pri vsakoletnem budističnem obredju. V narodnem parku Udawalawe imajo prehodni dom za osirotele slonje mladiče. Območje slonov si ogleda še iz zraka, natančneje, iz balona. ALEXANDER ARMSTRONG IN SRI LANKA / Velika Britanija / 2023 / Režija: Ewen Thomson

44 min

Patagonija – skrajni konec Zemlje, 5/6

Avtorji poljudnoznanstvene dokumentarne serije obiščejo deževni gozd Bornea, puščavo Namib, dolino Luangwa v Afriki, Galapaške otoke, Patagonijo in Aljasko. Gledalcem približajo življenje na zadnjih koščkih našega planeta, ki jih še lahko imenujemo rajska. To so odročna življenjska okolja, kjer pogosto vladajo skrajne vremenske razmere, a so ravno zato ostala nedotaknjena. 5. del: Patagonija – skrajni konec Zemlje Na skrajnem koncu Južne Amerike leži čarobno kraljestvo, za katero se zdi, da je obstalo v času. Patagonijo imenujejo tudi rob sveta. Med tamkajšnjimi ptiči so tudi plamenci, ki svoj zarod vzrejajo na slanih jezerih visoko v gorah. Mladiči morajo tam prenašati izjemno nizke temperature in marsikateri tudi pogine. EDEN: UNTAMED PLANET / Velika Britanija, ZDA, Kitajska / 2021 / režija: Justine Allen

55 min

Arcimboldo – portret drzneža

Italijanski slikar Giuseppe Arcimboldo (1526 ali 1527–1593) je najbolj znan po edinstvenem slogu, predvsem portretih, v katerih je s svojo neizčrpno domišljijo združil umetnost, znanost in naravo. Domiselni portreti ljudi so sestavljeni iz realistične upodobitve sadja, zelenjave, različnih rastlin, živali, knjig itd. Za umetnika 16. stoletja je bil pred svojim časom. Takrat je užival slavo, a bil nato pozabljen vse do 20. stoletja, ko so ga nadrealisti razglasili za svojega predhodnika. Pravzaprav ne preseneča dejstvo, da je bil med njegovimi občudovalci tudi Salvador Dali. Njegova najbolj znana dela so portreti štirih letnih časov, štirih naravnih elementov (zrak, zemlja, ogenj, voda) in portreti, ki upodabljajo poklice. ARCIMBOLDO, A PORTRAIT OF AN AUDACIOUS MAN / ARCIMBOLDO, PORTRAIT D'UN AUDACIEUX / Francija / 2022 scenarij in režija: Benoit Felici

52 min

Hipoteza Zimova: vrnitev v ledeno dobo

V dobi pleistocena je nastal permafrost, trajno zamrznjena tla, ki se zaradi globalnega segrevanja zdaj talijo, pri čemer v ozračje uhajajo toplogredni plini. Da bi ublažila taljenje permafrosta, oče in sin Zimov že dve desetletji skušata v Sibirijo znova naseliti velike rastlinojede živali in ponovno vzpostaviti starodavni ekosistem Sibirije: po številnih najdbah fosilnih ostankov znanstvenika sklepata, da so v severni Sibiriji nekoč na kvadratnem kilometru v povprečju živeli mamut, pet bizonov, osem konjev, petnajst primerkov divjadi in dva volka. THE ZIMOV HYPOTHESIS / Belgija, Francija, Rusija / 2021 / Režija: Denis Sneguirev

90 min

Kako so uničili Irak, 2/2

Dolga leta spopadov in kaosa so gmotno in kulturno uničila Irak. Od leta 1980 je umrlo skoraj dva milijona Iračanov. Kako se je to lahko zgodilo? Dokumentarna oddaja v dveh delih prepričljivo prikazuje uničenje Iraka v zadnjih 40 letih, od prvih dni iransko-iraške vojne leta 1980 do druge zalivske vojne leta 2003 in padca Islamske države leta 2017. Da bi razumeli, kaj je vzrok te tragedije, se je treba vrniti v čas ob koncu sedemdesetih let 20. stoletja ter preučiti geopolitične odnose med Irakom, ZDA in drugimi velesilami, ki so se spopadle zaradi nacionalnih interesov. Laži, izdaje, manipulacije in izmišljeni podatki so pripomogli k propadu te bližnjevzhodne države. Ob pričevanjih nekaterih ključnih vpletenih – najvišjih politikov, zgodovinarjev in civilistov – ter z nedavno razkritimi dokumenti ta geopolitični triler nazorno osvetli tragedijo, ki je preoblikovala svet, v katerem živimo. IRAQ, DESTRUCTION OF A NATION / Francija / 2020 / Režija: Jean-Pierre Canet

54 min

Trohnenje 2022

To je film o trohnenju ne samo živega mesa gobavcev v Nubskih gorah in ob Modrem Nilu, ampak tudi o trohnenju etike, src, razuma in duha v privilegiranem delu sveta. Nekoč je Sudan veljal za eno najobetavnejših afriških držav. Po dvajsetletni državljanski vojni in petih milijonih prebeglih staroselcev v sosednje dežele so leta 2011 tuji posredniki Sudan raztrgali na dva dela, kar jim je uspelo z referendumom o samoodločbi. Tako so odcepili in razglasili novo »neodvisno« Republiko Južni Sudan. Vendar soborcev za svobodo v SPLA (Sudan People Liberation Army) in njihovih družin na meji med dvema Sudanoma v Nubskih gorah in ob Modrem Nilu niso priključili svojemu protektoratu, ampak so jih izdali in izobčili ter spet prepustili tradicionalnim sovražnikom s severa. Sudanska vladna vojska, milice potomcev lovcev na sužnje in muslimanski nestrpneži so junija 2011 ponovno napadli staroselce v Nubskih gorah in ob Modrem Nilu. Trohnenje 2022 je dokumentarni film o posledicah mirovnega sporazuma iz leta 2005, ki ga v Združenih državah, Evropski uniji in agencijah OZN še naprej zagovarjajo kot »celovit mirovni sporazum«. Domačini v Republiki Južni Sudan in žrtvovanih Nubskih gorah in ob Modrem Nilu pa ga preklinjajo kot »smrt v imenu miru«.

55 min

Samo en cvet

Kulturni in umetniški program Televizije Slovenija bo stoto obletnico rojstva Karla Destovnika Kajuha počastil z igrano-dokumentarnim filmom Samo en cvet avtorja Zvezdana Martića. Trinajstega decembra bo minilo sto let od rojstva Karla Destovnika - Kajuha (1922–1944), pesnika, človekoljuba, partizana in narodnega heroja. Ob tej priložnosti je nastal igrano-dokumentarni film Samo en cvet avtorja Zvezdana Martića, ki v filmu sporoča, da so Kajuhove pesmi ljubezni in upora še vedno žive in pomembne tudi sto let po njegovem rojstvu. Avtor filma Zvezdan Martić je pred premiero filma na TV SLO 1 povedal: »Gre za moj daleč najbolj čustven dokumentarni film. Pa ne samo zaradi Kajuhove tragične življenjske usode. Ob vsaki pesmi in vsakem človeku, ki je govoril o njem ali recitiral njegove pesmi, je imel kdo izmed nas solzo v očesu. Najbolj pa sem zadovoljen, da sem pridobil zaupanje hčerk Brine in Silve. Tako blizu Kajuhu nismo bili še nikoli.« V filmu Samo en cvet je predstavljen nastanek Kajuhove pesniške zbirke Pesmi, edine, ki je izšla za njegovega kratkega življenja. Medtem ko je bil v partizanih vodja kulturniške skupine XIV. divizije, je v nemogočih razmerah sredi notranjskih gozdov nastala zbirka, ki jo je Kajuh narekoval po spominu. V filmu se prepletata dve rdeči niti; Kajuhova partizanska zgodba in zgodba o skupini mladih na pohodu po poteh XIV. divizije. Vizualno gre za menjavo črno-belih fotografij Kajuha in XIV. divizije ter barvnih posnetkov današnje pokrajine ob poti XIV. divizije, po kateri hodi skupina mladih, podobna kulturniški skupini divizije. Podobe znanih krajev se tako prelivajo iz črno-belih v barvne. Kajuhove sanje o lepši prihodnosti, ki vejejo iz številnih njegovih pesmi, se materializirajo ob pomoči mladih na pohodu. Poseben čar dajejo filmu pričevanja zadnjega še živega borca XIV. divizije. Kajuhovo življenje sta zaznamovali dve ženski, velika ljubezen iz obdobja ilegale v Ljubljani Silva in članica kulturniške skupine, soborka Brina. V filmu nastopita hčerki obeh in delita z nami spomine svojih mam na Kajuha. Ker so v njegovem rojstnem kraju Šoštanju leto 2022 posvetili spominu na Kajuha, se v filmu pojavijo številni njegovi sokrajani, ki so vse leto vsako soboto pred Kajuhovim spomenikom recitirali njegove pesmi.

49 min

Preuoske so stazice - Od ljudske do narodnozabavne glasbe

Glasba in zanimivi pričevalci iz naše matične domovine in Beneške Slovenije tkejo zanimivo in pomembno zgodbo o izseljenski pokrajini Beneški Sloveniji po drugi svetovni vojni ter ob tem o prehodu slovenske ljudske glasbe v narodno-zabavno glasbo, o nastanku in razvoju prvega narodno-zabavnega ansambla Beneški fantje in o vlogi radijskega medija pri tem. Beneški fantje so imeli ob svoji izredni popularnosti zelo pomembno vlogo pri ohranjanju beneških ljudskih pesmi, beneškega narečja in knjižne slovenščine pri Beneških Slovencih in pri popularizaciji beneške pesmi v matični domovini. O času velikega izseljevanja iz Beneške Slovenije, o ljudski glasbi in njenem prehodu v narodno-zabavno ter o nastanku ansambla Beneški fantje pripovedujejo: Mojca Ravnik, Jurij Bankič, David Klodič, Urša Šivic, Mojca Kovačič, Ivan Sivec, Danijela Naraločnik, Marjan Roblek, Peter Ajdič in Igor Habbe. Uživali boste lahko v beneških pesmih – tudi v izvedbi Barskega okteta in Nediških puobov – ter v arhivskih posnetkih prvih pevskih in instrumentalnih sestavov, ki so se takrat oglašali v radijskih programih (Fantje na vasi, Vaški kvintet, Rezika Koritnik, Sonja Hočevar in Avgust Stanko, Slovenski oktet, prvi trio Avsenik in Beneški fantje vse do današnjih zasedb). Scenarij Danica Dolinar in Urša Menart, urednica Danica Dolinar, režiserka Urša Menart.

49 min

Vojna v Evropi

24. februarja 2022 se je z vdorom ruske vojske v Ukrajino začela nova vojna na evropskih tleh. Je bil ruski napad na Ukrajino res presenečenje ali pa se je ta vojna pravzaprav napovedovala že nekaj let, Zahod pa je zaradi energetskih poslov popuščal ruskemu predsedniku Vladimirju Putinu? Za oddajo Mednarodna obzorja smo se o tem, kaj je pripeljalo do vojne, in o evropskem odzivu nanjo pogovarjali s predstavniki več evropskih držav in ruske opozicije, del oddaje pa je ekipa Mednarodnih obzorij posnela tudi v Ukrajini. Oddaja bo na TVSLO 1 24. 1. ob 21.00. Avtorica Manica J. Ambrožič, snemalec Žiga Trnkoczy, montažer in realizator Bojan Gašperič.

49 min

Ena za reko: Zgodba Save

Reka Sava je tekoča povezava med štirimi državami in neštetimi ekosistemi. Obstaja reka, ki izrezuje kanjone, prinaša rodovitno prst, ustvarja brzice, gnezdišča in globoke tolmune. Ljudje pijejo njeno vodo, je navdih za pesmi in prepire ter vir energije. Iz osrčja Julijskih Alp teče skozi štiri države in številne pokrajine, vse do Beograda, kjer se izliva v Donavo. Imenuje se Sava in je domača reka večini ekipe za in pred kamerami tega filma. Kljub temu, da živijo poleg nje, mnogi nikoli ne izkoristijo priložnosti, da bi jo zares spoznali. Veslaški izlet po celotnem slovenskem delu reke (251 km) zagotavlja prav to. Pridružite se štirim pojavnim kajakašem, medtem ko veslajo prek Slovenije, vzorčijo vodo za namene raziskave okoljske DNK, štejejo vodne ptice in spoznavajo njeno divjo preteklost, temno zgodovino, barvito sedanjost in negotovo prihodnost. Vse prej kot sterilen, film ponuja vpogled v mnenje posameznih veslačev o reki, ohranjanju narave in življenju, kombinacija pa je začinjena z modrimi besedami Save ter mnogimi dogodivščinami, ki so se jim pripetile na tem razburljivem 11 dnevnem popotovanju. Režija Rožle Bregar.

84 min

Ilegalčki - skriti otroci okupirane Ljubljane

Pretresljiva pričevanja danes odraslih ljudi, ki so bili med II svetovno vojno otroci, najobčutljivejše žrtve vojne. Starši so jih morali zavoljo njihovega preživetja predati v skrb drugih družin (ki so, kot lepo povejo v zgodbi – bili pravi heroji!). Čutno, avtorsko zaznamovano, pospremljeno z bližnjimi kadri potezno pripovednih obrazov in umetniškimi, a skromnimi igranimi sekvencami.

49 min

Lepa Vida ali film o hrepenenju

Lepa Vida velja za enega največjih ohranjenih slovenskih folklornih izročil in mitoloških motivov, ki se je ohranil v ljudski baladi. Prav arhetipskost Lepe Vide jo je naredilo nesmrtno, saj gre v njenem primeru za enega najmočnejših simbolnih likov, katerega obravnava se pojavlja skozi vso zgodovino. Njegova vsebinska kontroverznost je tolikšna, da bo še dolgo lahko navdih različnim obravnavam in interpretacijam. Zanimiva in ilustrativna je misel Antona Ocvirka: »Čim bolj daleč je človek od Lepe Vide, tem bližji ji je, čim bližji ji je, tem bolj daleč je od nje. Vsakdo nosi Lepo Vido v sebi, pa vsakdo hrepeni po njej« . Potem, ko je Prešeren objavil leta 1832 v Kranjski čbelici pesem Od Lepe Vide, je ta ljudska balada vstopila v nov svet in Lepo Vido postavila na pot arhetipa hrepenenja. Ivan Cankar jo je ustoličil kot svoje zadnje dramsko delo, Prešernovi žerjavi so se tu dvignili še višje. Hrepenenje je postalo hrepenenje po neskončnem. Lepa Vida je stopala naprej strmo po poti slovenske književnosti, doživela je preko sedemdeset različnih literarnih obdelav. Če je Cankarja navdahnila Prešernova Lepa Vida, pa je Cankar izzval s svojim delom Rudija Šeliga. Njegova Lepa Vida hrepeni po hrepenenju samem. Šele hrepenenje naredi človeka za človeka je resnica, ki jo že stoletja prinaša Lepa Vida in ta resnica ima ne le slovenske pač pa svetovne razsežnosti. Je obče človeška. Pri realizaciji filma, ki je nastal v produkciji Dokumentarnega programa TVS, so sodelovali avtorji: scenaristka Nuša Ekar, režiser Božo Grlj, direktor fotografije Jure Nemec, montažer Martin Kastelic.

53 min

Radio Ga Ga

Leta 2020 ob 30. obletnici oddaje Radio Ga Ga je nastal dokumentarni film, ki predstavlja vpogled v delovanje oddaje in razumevanje, kako je nastala, se spreminjala in se ustalila v današnji obliki. Uporabljeni so video arhivski posnetki iz prvih let, kjer ob Sašu Hribarju, ki je od vsega začetka duša, energija in motor oddaje, v etru sodeluje tudi Emil Filipčič in ostali začetniki te izjemne radijske oddaje. Poleg posnetkov oddaj iz različnih časovnih obdobij v filmu sodelujejo tudi nekateri ustvarjalci ter liki, ki so jih in jih še vedno imitira ekipa Radia Ga Ga. Scenarist in režiser filma je Dušan Moravec.

53 min

Zven stoletij

Dokumentarni film »Zven stoletij« predstavlja bogato dediščino zvonov na Slovenskem. Zvonjenje namreč pomeni zvočno identiteto naše kulturne krajine, zvonovi pa so pomembno povezani z etnološkim izročilom, umetnostno ustvarjalnostjo in mojstrsko livarsko obrtjo. Zvonovi niso samo cerkvena glasbila, ampak so družbeni povezovalci in usmerjevalci človeških življenj. Zvonjenje se je oglasilo tudi ob osvoboditvi Ljubljane leta 1945 in ob osamosvojitvi Slovenije leta 1991. Poudariti je treba, da je bila simbolna in praktična vloga zvonov v starih časih nepogrešljiva, danes pa je pomen zvonov manjši in zvonjenje za nekatere moteče. V filmu so predstavljene raznovrstne teme v povezavi z zvonovi, med drugim ulivanje v edini slovenski livarni zvonov v Žalcu in dvig novega zvona v Šturjah, zvonjenje na Šmarni gori in pritrkavanje v Šentvidu pri Stični, snemanje zvonjenja v Crngrobu za objavo na družbenih omrežjih in raziskovanje pritrkavanja na ZRC SAZU, praznovanje velike noči v Polhovem Gradcu, zvončarska obrt v Gorjah, zborovska glasba v povezavi z zvonjenjem in koncert za zvonove, ki je leta 1997 odprl Evropski mesec kulture v Ljubljani. Pri nastajanju filma so sodelovale številne ustanove in posamezniki, ki niso zgolj strokovnjaki, ampak tudi veliki navdušenci nad zvonovi.

51 min

Švicarija

Na robu tivolskega parka so leta 1909 odprli Hotel Tivoli. Prijelo se ga je ime gostišča, ki je prej stalo na tem mestu: Švicarija. Umetniki so ga hitro sprejeli za svojega; nekaj mesecev je v njem bival tudi Ivan Cankar in v Kmečki sobi se je srečevala slovenska boema. Četrt stoletja pozneje hotelu ni več šlo dobro in mestna občina je vanj naselila ruske izseljence. Hotelske sobe so spremenili v socialna stanovanja in stavbi so rekli tudi ščurkov grad. Visoki prostori pritličja so bili zanimivi za kiparje in med prvimi si je tu našel prostore Ivan Zajec, za njim Zdenko Kalin in Karel Putrih. Ko so bili prostori še temačni in je bila stavba skrita nekje na koncu Tivolija, so tu ustvarjali Jakov Brdar, Dragica Čadež, Drago in Dušan Tršar, Lujo Vodopivec, Sergej Kapus … Švicarijo upravičeno imenujemo zibelka slovenskega kiparstva. Dobro stoletje po nastanku je stavba po temeljiti in vzorni prenovi spremenjena v Ustvarjalni center Švicarija. Arhitektka Maruša Zorec je želela oživiti patino in dušo stavbe. Restavratorji so poskušali ohraniti in pokazati stropne poslikave, les v kavarniški dvorani je ostal skoraj nedotaknjen. V Švicariji je nekaj časa ustvarjal tudi Stojan Batič, zato so v enega izmed prostorov preselili njegov atelje – z vsemi slikami, knjigami, fotografijami v predalu … in starim radiem, ki še vedno igra. Tu so umetniški ateljeji, vse leto se vrstijo kulturni dogodki, dvorana v pritličju pa je spet namenjena gostinstvu. Po prenovi so v Ustvarjalnem centru Švicarija ateljeje zasedli Silvester Plotajs Sicoe, Zora Stančič, Damijan Kracina, Miha Štrukelj, Silvan Omerzu, Tanja Pak in drugi sodobni umetniki. Tivoli in Švicarija sta navdih za njihova dela. V filmu se dokumentarni posnetki iz minulih desetletij prepletajo s pričevanji nekdanjih stanovalcev, potomcev izseljencev, predvsem pa umetnikov. Vstopamo v ateljeje slikarjev in kiparjev, ki danes gostujejo v Švicariji. Stavba pripoveduje svojo zgodbo. Scenarist in režiser filma je Amir Muratović

47 min

Muzej norosti

V gradu Cmurek ob avstrijski meji domuje v prostorih nekdanje norišnice Muzej norosti. Kraj, ki ga ni, na pol poti med Dunajem in Trstom, je z nenavadnimi zgodbami pritegnil etnologe, literate in glasbene skupine. Pod gradom teče Mura, ki ločuje pokrajini, je obenem meja med narodoma in jezikovna meja. Meje si postavljamo tudi sami: med ’normalnimi’ in drugimi, ki so jim prilepili nalepko ’norosti’, ’motenosti’, ’defektnosti’, ’neprilagojenosti’. Po drugi svetovni vojni je bil v gradu Dom onemoglih, nato Dom za duševno defektne. Ko so enoto Socialno varstvenega zavoda Hrastovec leta 2004 zaprli, oskrbovance pa preselili, je nastala tišina. Sosedje so se začeli zavedati, da so zgodbe gradu, usode varovancev, pripovedi zaposlenih, medicinska oprema ter osebni predmeti, ki so ostali v gradu, pomembna, čeprav težavna dediščina. Posamezniki z obeh strani meje,iz Zavoda Muzej norosti opozarjajo na nedopustnost obstoja totalnih institucij. Naša država je med najbolj institucionaliziranimi državami na svetu, v velikih socialnovarstvenih zavodih prebiva 4000 ljudi. Ti kraji so mitološki kraj slovenske literature. V noveli Smrt pri Mariji Snežni je Drago Jančar osrednji lik povzel po ruskem zdravniku Sergeju Kapralovu, ki se je med obema vojnama naselil v gradu Novi Kinek na Tratah. Tone Partljič v dveh romanih, Grob pri Mariji Snežni in Pri Mariji Snežni zvoni, pronicljivo riše te kraje skozi različne države in režime. Na Tratah je rojen pesnik in igralec Tone Kuntner, tu je odraščal Zlatko Zajc. V študiji Trate vaše in naše mladosti antropologa Rajka Muršiča osrednje mesto zavzema Mladinski klub Trate, Disco Fotogrupe M. Veljal je za najboljši alternativni rock klub v Jugoslaviji. Trate so bile v vseh obdobjih odprte do drugačnih in svobodomiselnih. In to je nit, ki povezuje te le navidezno različne pripovedi. scenarist, režiser in montažer: Amir Muratović direktor fotografije: Bernard Perme avtorja glasbe: Ana Kravanja in Samo Kutin

52 min

Šestdeseta

Šestdeseta je dokumentarni film o ljudeh, ki so bili rojeni v 60. letih prejšnjega stoletja, v tem desetletju pa so prestopili 60. leto ali se temu približujejo. Gre za dve obdobji v življenju, eno se umešča v spomine, drugo pa živi v realnem, sedanjem času. Čeprav današnja in delno bodoča generacija »šestdesetih« ni bila aktivno udeležena pri že minulih »šestdesetih« letih, je bilo to obdobje z občutkom osvobojenosti in prostosti. S sloganom »ustvarjaj ljubezen, ne vojne«, z vzpostavitvijo generacije »flower power«, z ustvarjanjem svobode za vse in vsakogar ter s spreminjanjem dojemanja sveta je pomembno oblikovala novo doživljanje in spremembe odnosov med ljudmi. Tako se na eni strani »šestdesetih« kažeta svoboda in brezmejne perspektive, v današnjem času »šestdesetih« pa ni toliko odprtih obzorij. To je izhodišče, v katerega so postavljeni posameznice in posamezniki, ki so s svojim delovanjem, prisotnostjo in vedenjem vsak na svojem področju zaznamovali in še zaznamujejo današnji čas. Polje delovanja sodelujočih je raznovrstno: znanost, umetnost, sociologija, mediji; skratka področja, v katera smo vpeti v vseh časovnih in življenjskih obdobjih.

51 min

Beg pred resnico

Dokumentarni film pripoveduje zgodbo o dveh ljudeh, ki sta doživela izkušnjo zanikanja lastne bolezni in invalidnosti. Monika živi običajno družinsko življenje, hodi v službo, se druži s prijateljicami, kolesari, le da je popolnoma gluha. Živi v svetu slišečih in niti ne pomisli, da bi se družila z gluhimi. Damijan pa je doživel infarkt, a je samega sebe prepričeval, da gre zgolj za tesnobo, stres, čeprav je zdravnik. Kako sta Monika in Damjan obračunala s svojimi strahovi? Kako sta se spopadla sama s sabo in si priznala, da pred resnico ne gre bežati? Scenarist in režiser: TADEJ ČATER Snemalec: MATJAŽ HORVAT Mojster montaže: ZLATJAN ČUČKOV

24 min

Poglej in zadeni

Čeprav od zadnje oddaje iz serije Poglej in zadeni mineva že 25 let, pa je v srcih gledalcev še vedno zapisana kot ena najboljših v zgodovini razvedrilnih oddaj pri nas. Tokratna oddaja prinaša dokumentarni pogled nanjo tako s strani ustvarjalcev, nastopajočih kot tudi gledalcev. V oddaji se bomo spomnili nastopov nekaterih najbolj znanih svetovnih glasbenih imen iz '70, '80 in '90 ih let 20. stoletja. Ne nazadnje pa boste v oddaji videli tudi šopek slovenskih lepotic, ki so v začetku 90. let začele kariero prav v tej oddaji, med njimi tudi Melanija Knavs, danes Trump.

79 min

Misija učenje

Kaj imajo skupnega najboljši slovenski hokejist Anže Kopitar, klimatologinja in Nobelova nagrajenka Lučka Kajfež Bogataj, pevec in glasbenik Siddharte Tomi Meglič, mladinski pisatelj Primož Suhodolčan in današnji šolarji? Misijo učenje. Vsi so že kdaj v šoli dobili slabo oceno, se česa težko naučili, pa tudi našli svoj recept za lažje učenje in odkrili svoj najljubši predmet. V Misiji učenje nas bodo otroci, pod strokovnim vodstvom pedagoške psihologinje dr. Sonje Pečjak, popeljali na pot od prvega srečanja z učno snovjo in različnih metod učenja do spoznanja, da se je lažje učiti, če vemo, kako. Kako se torej lotiti učenja, če imamo pred sabo veliko učnega gradiva? Kako poiskati bistvo, narediti dobre zapiske? Kako si lažje zapomniti učno snov s pomočjo časovnega traku?

28 min

Ko pop sreča klasiko

Klasična glasba je bila pop glasba svojega časa, klasični glasbeniki pa pop zvezde. Prva zvezdnika v klasični glasbi sta bila Franz Liszt in Nicolo Paganini, na njunih koncertih je občinstvo padalo v trans. V oddaji z moderatorjem Juretom Godlerjem na zabaven način spoznavamo vlogo klasične glasbe v današnjem času, obenem pa se sprehodimo tudi skozi zgodovino glasbe. O svojih občutkih o klasični glasbi v oddaji sproščeno spregovorijo pop zvezdniki, ki so svojo glasbeno pot začeli prav v klasični glasbi: Jan Plestenjak, Neisha, Omar Naber, Brigita Šuler, Raay, Matjaž Vlašič, Boštjan Gombač in Matjaž Robavs (Eroika). V oddaji nastopa tudi DJ Umek, ki je prav za to oddajo priredil odlomek Vivaldijevih Štirih letnih časov. Oddaja je primerna za vse generacije in postopoma uvaja gledalca v bogat svet klasične glasbe. Urednik oddaje Daniel Celarec, moderator Jure Godler, scenarista Daniel Celarec in Aleš Žemlja, direktor fotografije Pavel Jurca.

49 min

Valentin Stanič: duhovnik, alpinist, humanist

Leta 2024 praznujemo 250. obletnico rojstva Valentina Staniča, goriškega duhovnika, ki je živel v burnih časih od Marije Terezije do pomladi narodov. Iz Bodreža pri Kanalu ob Soči je šel za znanjem v Trbiž, Celovec in Salzburg ter se vrnil nazaj med rojake željan prispevati k vsakršnemu napredku. V dokumentarnem portretu bo prikazan skozi številna področja delovanja: kot alpinist, dobrotnik, literat, učitelj, ustanovitelj prve gluhonemnice ter prvega društva proti mučenju živali na naših tleh. Na Bavarskem slovi kot prvopristopnik na goro Watzmann, tudi pri nas je prvi izmeril višino Triglava, prebivalstvo na Kanalskem je pocepil ob epidemiji črnih koz in vernike kar med pridigami izobraževal o novostih v kmetijstvu... O vsem tem bodo spregovorili strokovnjaki, ki poznajo njegovo delo in jih še danes navdihuje s svojim žarom, zagnanostjo in optimizmom. Scenaristka: Tatjana Plahuta Režiser: Dušan Moravec

25 min

Beograd - vinjete Slovencev

Dokumentarni film Beograd – vinjete Slovencev predstavlja slovenske spomine v Beogradu. Tam smo Slovenci pustili viden pečat na različnih področjih, zlasti pa v kulturi in umetnosti, s čimer smo se trajno zapisali v zgodovino nekdanje skupne prestolnice. Med izstopajočimi spomeniki so cerkev sv. Antona Padovanskega arhitekta Jožeta Plečnika, kiparski opus Lojzeta Dolinarja, mozaik Sutjeska slikarja Marija Preglja v Palači Srbija in most na Adi arhitekta Petra Gabrijelčiča, režiser Bojan Stupica pa je utemeljil in ključno zaznamoval zgodovino Jugoslovanskega dramskega gledališča. O teh in še drugih zgodovinskih delih so spregovorili srbski strokovnjaki, ki predstavljajo drugačen pogled na delo Slovencev v Beogradu. V filmu so predstavljeni tudi beograjsko Društvo Slovencev Sava in štirje Slovenci, ki v mestu danes živijo in ustvarjajo: nadškof Stanislav Hočevar, profesorica slovenščine Maja Đukanović, fotografinja Irena Herak in filmska maskerka Tina Šubic Dodočić. Scenarist filma je Andrej Doblehar, režiser Boštjan Vrhovec.

49 min

Voyager 127AU/dr. Anton Mavretič

Ameriški inženir slovenskega rodu dr. Anton Mavretič se že več kot štirideset let aktivno ukvarja z razvojem vesoljskih tehnologij. Film Voyager 127AU se osredotoča na prepoznavanje dela dr. Mavretiča, ki se že več kot štirideset let aktivno ukvarja z razvojem vesoljskih tehnologij. Med drugim je zasnoval tudi instrument PLS za vesoljski program Voyager. Film je nastal v koprodukciji z RTV Slovenija in v sodelovanju z MIT Kavli Institute for Astrophysics and Space Research, Harvard University, Boston University, Applied Physics Laboratory, Goddard Space Center, Smithsonian National Air and Space Museum in družino Mavretič.

51 min

Dunajska filharmonika, Petra Kovačič in Iztok Hrastnik

Dunajski filharmoniki veljajo za enega najboljših orkestrov v svetovnem merilu, njegovi člani pa lahko postanejo le najboljši glasbeniki. To je leta 2014 uspelo kontrabasistu Iztoku Hrastniku (iz Stopc nad Laškim) in nato leta 2019 še violinistki Petri Kovačič (iz Tolmina). Glasbeni dokumentarni film v vizualno razgibanem slogu z dinamično režijo in montažo spremlja delo in življenje obeh slovenskih Dunajskih filharmonikov. Film prikazuje utrinke iz zakulisja snemanja Novoletnega koncerta z Dunaja in Poletnega koncerta iz Schönbrunna, oriše potek avdicije za orkester ter s posnetki predstavi lepote Dunaja. O pomenu orkestra in kakovosti njegovih članov spregovorijo mezzosopranistka Elina Garanča, dirigent Yannick Nézet-Séguin in predsednik uprave Dunajskih filharmonikov Daniel Froschauer, red. prof. Zoran Marković pa oriše študijska leta Iztoka Hrastnika. Film je nastal v produkciji Uredništva glasbenih in baletnih oddaj Televizije Slovenija. Idejno zasnovo in scenarij je oblikoval urednik oddaje Daniel Celarec, direktor fotografije, režiser in montažer Niko Karo.

29 min

Jurij Souček

Živa legenda slovenskega gledališkega odra ter radijskih in televizijskih valov, nepozabni Jurij Souček tudi v Pričevalcih ne bo nikogar pustil ravnodušnega, saj pri dobrih 90 letih nastopa in govori z enako energijo in hudomušnostjo kot smo ju bili vajeni desetletja nazaj. Gre za pričevanje posebne vrste, pri katerem pride do izraza izpiljen igralski značaj z izjemnim talentom pripovedovanja. Jurij Souček nas popelje od prešernega razpoloženja do solz, največkrat zaradi smeha. Posebno vrednost tej oddaji Pričevalci daje Součkova soproga Milena Morača, operna pevka, ki ob svojem možu tudi zapoje in pove zanimive prigode iz njunega življenja, še posebej njunih začetkov in poroke. Gre za pričevanje, ki ne bo navdušilo le zaradi posebne energije, ki jo izžarevata oba, ampak tudi zaradi pestre življenjske zgodbe Jurija Součka.. Rodil se je leta 1929 češkim staršem v Ljubljani. V obdobju Kraljevine Jugoslavije je pri nas – še posebej v prestolnici – živelo veliko Čehov, imeli so svoja zdr

137 min

Anica Rahne

Pričevalka Anica Rahne, rojena Kožuh leta 1933 na Šujici pri Dobrovi, je odraščala v družini krojaškega mojstra. V številni družini sta vladala sožitje in velika povezanost. Pri osmih letih je bila poslana za pastirico na tetino kmetijo in tam ostala osem let. Seveda je pogrešala domače, a tak način je bil v velikih družinah takrat pogost. Tudi sama je postala odlična šivilja, zaposlila se je najprej pri mojstrici Škrabarjevi, ki je krojila obleke tudi za ženo Edvarda Kardelja, Pepco Kardelj, in nekoč celo za bodočo Titovo ženo Jovanko Budisavljević. Iz tega obdobja se Anica Rahne spomni zanimive anekdote, ki kaže, kako so se nekatere komunistične tovarišice želele predstavljati kot velike gospe. Družino je usodno prizadela vojna. Prizadeto pripoveduje o perspektivnih bratih, ki sta končala v povojnih pomorih, oče pa se je za las rešil iz primeža režima. Preizkušnjam ni bilo konca, kasneje pa je v nesreči umrl še en brat in mnogo let zatem še mož Mirko. Anica je ostala sama z otroki, v veliko uteho ji je bila vera, in to, pove, želi prenesti tudi otrokom ter že vnukom in pravnukom, ki ji pomenijo največji blagoslov v življenju. Zelo je povezana s cerkvijo in v domači župniji še vedno zavzeto sodeluje.

136 min

Janez Purkart

Janez Purkart, rojen leta 1929, je dober primer otroka, ki ga je zaznamovala vojna. Rojen je bil na Purkačah pri Velikih Laščah, doma je bilo sedem otrok, vsi so morali trdo delati na kmetiji. Janez Purkart je občutil zlo italijanske okupacije. Bil je priča nasilju in ubijanju ter trpljenju svojih bližnjih, zlasti brata Mirka. Zanimiva je njegova pripoved o služenju vojaškega roka, pa o življenju po vojni, o zaznamovanosti, a tudi trdoživosti. Izučil se je za mizarja, svojo dušo pa je dolga leta krepil s petjem v zboru Slovenske matice.

149 min

Anton in Jože Okorn

Pričevanje bratov Okorn z Rašice, prve vasi, ki jo je okupator po začetku vojne požgal, nam odstira povsem nov vpogled v medvojno in povojno dogajanje v tem delu Slovenije. Najprej spoznamo družino Okorn, ki je imela na Rašici gostilno in skromno kmetijo. Kmalu po začetku okupacije se je pojavila rašiška četa, ki jo je vodil Peter Kosec, podpirali pa so jo tudi Okornovi, še zlasti mama. Poleti so Nemci na rašiški hrib poslali geometre, med njimi sta bila dva Slovenca. Ko so se vračali proti Ljubljani, so jih partizani napadli in pobili. Ker niso bili vojaki, ampak povečini civilne osebe, se je okupator kruto znesel nad vasjo in jo požgal. Okornovi pa so bili zaradi sodelovanja s partizani in izdaje že prej zaprti, in požiga niso doživeli. Med vojno so se težko prebijali, bili so tudi izseljeni. Ko nanese beseda na te dogodke, pričevalcema stopijo solze v oči, veliko je bilo trpljenja. Po vojni so se prvi vrnili v uničeno vas in začeli na novo. Kljub delu za partizane in trpljenju zaradi uničene domačije pa družina ni bila deležna milosti, ko je šlo za obvezno oddajo. V pričevanju spremljamo skupne spomine bratov in potem življenjsko pot vsakega izmed njiju. Na njihovem nekdanjem domu je še vedno gostilna, brata pa sta zgled delavnosti in predanosti kraju ter slovenski stvari.

145 min

Karolina Senica

Izjemna življenjska zgodba Karoline Senica iz Senožeti pri Rimskih Toplicah gledalca pritegne z iskreno predanostjo resnici in moči preživetja, ki izvira iz globoke vere. Pripovedi se ob koncu pridružita tudi sinova Peter in Jože, ki dodata pomembna občutja o vrednosti maminega zgodovinskega spomina ter hkrati pričujeta o zvestobi slovenstvu. Karolina je bila rojena leta 1930 v družini poslanca v predvojnem parlamentu Kraljevine Jugoslavije, Matevža Deželaka. Vzgojeni v slovenskem duhu so bili trn v peti nacionalsocialistom, in kmalu po začetku okupacije so Nemci družino izselili. Karolina je bila na začetku pri sorodnikih, ki so podpirali partizane, a so jih nacisti razkrinkali in okrutno pomorili v Starem piskru v Celju. Takrat so jo združili z izseljeno družino v Nemčiji. Po koncu vojne so se vrnili domov, a kljub delu za osvoboditev in podpori partizanom so hitro padli v nemilost. Očeta so zaprli in mučili. Karolina izpove spomin sestre, ki je obiskovala očeta. Zaupal ji je, da je bil med mučitelji tudi zloglasni major Ozne Mitja Ribičič. Ob očetovi aretaciji se je Karolina pogumno postavila zanj, a je potem sama pristala v ženskem taborišču Ferdrenk – v opuščeni vasi kočevskih Nemcev. Izjemno dragoceni so njeni spomini na trpljenje sozapornic v tem zamolčanem komunističnem koncentracijskem taborišču. Po vrnitvi je bila zaznamovana, a si je ustvarila družino. Z možem, ki je bil med vojno partizan, sta vzgojila 4 otroke, ki imajo zdaj tudi svoje družine in živijo v bližini. Karolininega moža je povojno nasilje zaznamovalo za vse življenje, Karolina pa odgovore na življenjske stiske najde v zaupanju v Božjo pomoč.

98 min

Anka Poženel

Pričevanje Anke Poženel s Črnovrške planote je svojevrsten klic k človečnosti in spoštovanju temeljnih civilizacijskih vrednot, ki sta jih na naših tleh v največji meri teptala komunizem in nacizem. Gre za (spravni) pogreb po vojni pobitih v Andrejčkovem breznu, o čemer bo v pričevanju veliko govora, saj je bil prav po Ankini zaslugi tam opravljen krščanski pogreb in postavljen spomenik. Pričevalka nam najprej predstavi svojo družino. Oče Pepe je bil iz Črnega Vrha, mama pa je bila Rejceva iz Lomov, nekaj kilometrov stran. Svojevrstno družinsko sled je pustil skrivnostni stric Tone, ki je opustil študij za duhovnika in je po vojni za dolga leta izginil. Anko je vedno zanimala preteklost, posebej tista, ki je bila zamolčana. Črnovrška planota je izjemno trpela zaradi vojne in revolucije. V pričevanju se Anka dotakne partizanskega napada na domobransko postojanko 1. septembra 1944, ko so revolucionarji po predaji pobili večino domačih domobrancev. Požgana je bila tudi cerkev. Med vojno je odmeval tudi okruten partizanski umor treh sosedovih deklet iz Lomov, kar je ljudi dodatno prestrašilo. Starši in večina domačinov so tudi po vojni živeli v velikem strahu. Kot temna senca je na kraj legel zločin, ki se je zgodil v bližnjem Andrejčkovem breznu v zaselku Koševnik. Tam so komunistične oblasti po predvidevanjih po vojni pomorile več kot 100 ujetnikov, Slovencev in Italijanov iz Gorice. Prav komunistični umori ljudi iz Trsta in Gorice v breznih, ki jih Italijani imenujejo fojbe, so postali poglavitno breme in stalni očitek italijanske strani slovenski. Dolga desetletja je bilo Andrejčkovo brezno zamolčano, čeprav so vsi vedeli zanj, če ne drugega, zato, ker je dolgo po vojni iz njega zaudarjalo po truplih, v neposredni bližini pa vodi cesta iz Črnega Vrha v Idrijo. Veliko se je o tem govorilo tudi v Ankini družini, in ko se je po osamosvojitvi pojavila možnost, je bila prva, ki se je zavzela za spominsko obeležje na tem morišču in krščanski pogreb. Oboje je, ne brez težav, s pomočjo nekaterih domačinov tudi izpeljala. Pretresljivo je zlasti njeno pričevanje o videnju belega križa nad odprtino ali pa o skrivnostnih zvokih zapiranja vrat tovornjaka, ki so jih slišali vsi prisotni delavci, a tovornjaka ni bilo nikjer. Boj za pravico do groba je bil dolg in v pričevanju podrobno spoznamo željo po utišanju in prikrivanju še naprej na eni strani. In na drugi željo po resnici in dostojnem spominu na vse pokojne. V neposredni bližini je tudi Brinov grič, kjer je bil pokopan narodni heroj Jenko Premrl - Vojko. Ankini starši so ga poznali, o njem so govorili pozitivno, tudi zato, ker je imel v svojem partizanskem bivališču podobo svetogorske Marije. Čedalje več pa je vesti in pričevanj, da je bil ubit od partizanske krogle. Poženelova pove, kaj so o Vojku govorili doma: »Njega so ubili sami. Njega so sami, zaradi tega, ker je bil fant pobožen pa prepošten. Ker je začel ta komunizem, vedeli so, da ga ne bodo obvladali, in so ga spravili.« V zvezi s tem ima Poženelova zanimiv spomin. Ob prekopu posmrtnih ostankov v letih po vojni je bil prisoten tudi Vojkov oče. Vsi so šli na kosilo k »Pagonu«, le Vojkov oče je obsedel v avtu in ni hotel ven. Anka Poženel se spominja: »On ni hotel iti. In mi otroci, tja na šipo in ga gledamo v avtu. Pride ven en oficir: »Očka, bežite no, bežite z nami nekaj pojest. In je rekel: 'Sami ste ga požrli, pa še zdaj sami žrite.' Ko sem to slišala, sem stekla domov in povedala mami. 'Otrok moj,' je rekla, »da živi duši tega ne poveš, ker boste ob mene in ob očeta. Vseh treh nas ne boste več videli.'«

135 min

Grofici Enrica in Gisela Beatrice Auersperg

Pričevanje zadnjih grofic Auersperg, ki sta še živeli na gradu Turjak pri Velikih Laščah, preden so ga leta 1943 zažgali partizani, je v veliko pogledih presežno. Gre za potomki slovite plemiške rodbine, ki je bila med najpomembnejšimi na slovenskem ozemlju. V tisočletni zgodovini prisotnosti na naših tleh so se posebej odlikovali v bojih proti Turkom. Andrej Turjaški je leta 1593 vodil kranjske čete v zmagoviti bitki pri Sisku. Izjemen je njihov prispevek k slovenski kulturi, saj je na gradu nekaj časa bival tudi Primož Trubar, Auerspergi pa so gmotno podpirali izide njegovih knjig. Med drugim so financirali tudi Dalmatinovo biblijo. Turjaški so imeli številne posesti na Slovenskem, zasedali pa so tudi najvišje položaje v Habsburški monarhiji. Njihov matični grad je bil vse do leta 1943 grad Turjak pri Velikih Laščah. Grofica Enrica Auersperg in Malorgio je bila rojena v Ljubljani leta 1936, njena sestra grofica Gisella Beatrice Auersperg in Tufano pa na gradu Turjak leta 1939. Leta 1943, pred partizanskim napadom, so grofje Turjaški po 900 letih grad na hitro zapustili in se umaknili s slovenskega ozemlja. Turjak so partizani ob napadu na vaške straže septembra 1943 v veliki meri požgali in pobili večino od skoraj 700 zajetih vaških stražarjev. Po vojni je grad Turjak propadal. Zadnji potomki Turjaških, ki sta še živeli na gradu, grofici Enrica Auersperg in Gisella Beatrice Auersperg, sedaj živita v Červinjanu v Furlaniji. V pričevanju spoznamo drobce iz življenja v Sloveniji. Starejša sestra, grofica Enrica, se še spomni časa, ko so živeli na gradu Turjak, kjer je bilo, kot pravi, za otroka dolgočasno. Po umiku v Italijo se je zanju življenje povsem spremenilo, spomini na bogato preteklost na Slovenskem so šli nekoliko v pozabo. Najbolj je trpel oče, zadnji turjaški grof, ki se je počutil Slovenca, a ga je povojna oblast razlastila. Grofici zelo odkrito in sproščeno spregovorita o vzgoji in načinu življenja, o svojih zakoncih in otrocih. Pred gledalcem se odpre svet življenja današnjega plemstva, ki je bilo nekdaj tako močno povezano s Slovenijo, a ga je povojni režim pregnal. V pričevanju spoznamo tudi poti in stranpoti denacionalizacije. Ko so jima vrnili nekatere posesti, se je na njun račun marsikdo v Sloveniji okoristil. Negativno presenečenje zanju je bil lanski obisk pri ministrici za kulturo Asti Vrečko, o čemer bo govor tudi v pričevanju. Pričevanje je bilo posneto v graščini Bresciani-Attems-Auersperg v Červinjanu. Grofici sta izjemoma za naše gledalce odprli tudi vrata v zasebne prostore graščine in razkazali zanimiv grajski vrt. Vsekakor gre za pričevanje, ki bo pustilo močan pečat v slovenskem prostoru.

125 min

Franc Dolšak

Pričevanje leta 1932 rojenega Franca Dolšaka nam omogoča zanimiv vpogled v medvojne razmere v okolici Velikih Lašč, kjer je divjala revolucija, okupator in pozneje tudi protirevolucija. Rojen je bil na Vintarjih, vasici s prelepim pogledom proti Ljubljani. Doma so imeli kmetijo, od devetih otrok sta bila kar dva, Stanko in Gregor, duhovnika. Otroci so morali zgodaj, še pred šolo poprijeti za delo, še zlasti so skrbeli za pašo. Živeli so skromno a zadovoljno, večino hrane so pridelali doma. Ob italijanski okupaciji se sprva ni veliko spremenilo. Ljudje jih niso marali, sploh oče, ki je med prvo svetovno vojno izgubil dva brata na soški fronti. Prvim partizanom so rekli četniki, skoraj vsi so bili civilno oblečeni in na kapah še niso nosili zvezd. Tudi oče je bil na začetku vključen, ko so domačine učili, da se bo odslej prisegalo s pestjo. Ljudje, še posebno izkušeni možje, so postali nezaupljivi, in če je kdo kaj vprašal, je bil odgovor: »Tiho bodi, če ne, boš šel pod smreko, si že na spisku.« Med ljudi se je naselil strah pred partizani. Še bolj po tem, ko so ubili lovskega čuvaja Križmana in Pečnika. Franc je slišal, da naj bi bil razlog tudi to, da so bili kot primorski begunci privrženi Tigru. Morila je leteča patrulja Staneta Semiča Dakija. Italijani so pred poletno ofenzivo leta 1942 odmetavali letake, da naj bodo ljudje doma, in se jim ne bo nič zgodilo. Franc še hrani te letake, pa tudi živilske karte, ki jih je delil okupator. Partizani so ljudi prepričevali naj ne jemljejo živilskih kart, kar se jim je kruto maščevalo, saj so tiste domačine, ki kart niso prevzeli, Italijani obravnavali kot privržence partizanov in so jih ustrelili kot talce. V tistem času je odmeval partizanski pomor Grudnove družine, v pričevanju vidimo tudi insert Anice Gruden, ki je pomor staršev in bratov edina preživela. Ko so Italijani med ofenzivo prišli do Vintarjev, je sledila huda preizkušnja. Če so videli ljudi zunaj, so streljali. Franc Dolšak je povedal: »Oče je začel Ave Marijo moliti. Pa pride šest Italijanov v čeladah, ta dolge puške imeli. V rokah so puške držali, pa so šli po hišah gor. Samo eden je stal in takole pokazal, da bodo hišo zažgali.« V veliki zmedi in stiski so bežali. Desetletni Franc je moral sestrico, ki še ni hodila, po snegu nesti uro daleč k staremu očetu. Na polovici poti ni mogel več … Materi pa so pri porodu pomagali Italijani. Te in številne druge preizkušnje so zaznamovale Frančevo življenje. Orisal je nastanek vaških straž, padec Turjaka in delovanje domobrancev, črne roke in posebej predrznega Vinka Levstika, ki je partizanom prizadel velike žrtve. Tudi po vojni je namesto svobode nastopilo preganjanje kmetov in teror: Ljudje so se znašli po svoje in s trdim delom preživeli. Franc si je z ženo ustvaril veliko družino s kar 12 otroki. Povedal je, da je rad pričeval. Spomini na najtežje preizkušnje se pogosto vračajo in dobro jih je ubesediti ...

146 min

Ediltruda Marolt

Pričevanje Ediltrude Kranjc, poročene Marolt, je pretresljiva pripoved o barbarskem ravnanju komunističnih oblasti s podjetniki in lastniki premoženja, tudi če so ti podpirali partizane. Kranjčevi so imeli v lasti znamenito oljarno v Framu, ki je delovala od leta 1750. Bili so uspešni in so živeli razmeroma dobro. Med vojno so k njim čedalje pogosteje zahajali partizani, oče Emerik jih je hranil. Zato so ga Nemci zaprli, a so ga po posredovanju izpustili. Partizani so postali oblastni, pili so in jedli, streljali ter se čedalje slabše obnašali do družine. Oče je zato nosečo ženo Elizabeto in hčerko poslal v Avstrijo, kjer je Ediltruda hodila v šolo. Po koncu 2. svetovne vojne so komunisti v framski šoli uredili zapor, tja so zaprli tudi Ediltrudinega očeta in staro mamo. Stražar v zaporu je bil tudi očetov brat Jože; ta je hotel brata izpustiti, da bi zbežal, a se je Emerik odločil, da bo ostal, saj ni ničesar zakrivil. Pozneje so očeta, skupaj z nekaterimi premožnimi komunisti, okrutno umorili. Mati in hči sta se po dogodku, ne da bi vedeli zanj, vrnili iz Avstrije. Mater so zaprli, Ediltrudo in brata Tomaža pa poslali k sosedom. Na poti v šolo sta vsak dan videla mamo in jo klicala, nekega dne pa je nista več mogla priklicati. Po otroka je k sosedom prišla stara mama in ju odpeljala v Celje. Nosečo mater so komunisti umorili. Zgodbe, ki so jih vaščani pripovedovali o umoru Kranjčevih, so grozljive. Očete Emerika so ponoči skrivaj zasliševali in mučili, da bi izvedeli, kje ima skrito premoženje. Potem naj bi ga partizan, pomožni delavec na žagi, pokončal s krampom. Ediltrudi je prišlo na uho, da naj bi materi odsekali roki, preden so jo ustrelili. Z bratom sta ostala brez staršev, živela sta s staro mamo in teto Viki v enosobnem stanovanju v Celju. Da so preživeli je stara mama delala kot čistilka na banki in je cele noči šivala. Otroka je skrivala, saj je bilo nevarno, da ju odvedejo na zloglasni Petriček, kjer so v nemogočih razmerah »prevzgajali« otroke pomorjenih staršev. Stara mama se je skušala z vnukoma vrniti v Fram. Stlačili so jih v eno sobo, v preostalih pa je delovala komunistična oblast in očitno tudi Ozna, saj so otroci slišali krike ljudi, ki so jih med zasliševanjem mučili. Vse to je vodil neki Bojevič, ki jih je potem iz hiše nagnal. Živeli so v Celju, oba s pokojnim bratom sta tam končala gimnazijo in nadaljevala študij v Ljubljani. Izjemna pričevalka Ediltruda Kranjc je delovala v šolstvu. Spomin na tragedijo je še živ in kar ne more verjeti, da so med nami še vedno ljudje in politiki, sploh ženske, ki zagovarjajo nasilni komunistični režim, ki je povzročil toliko gorja.

144 min

Almira Abolnar

Pretresljivo pričevanje Almire Jogan iz vasi Pedrovo nad Vipavsko dolino nam odstira manj znano preteklost tega konca domovine, razpetega med Krasom in Vipavskim. Doma so bili za tiste čase premožni in ugledni kmetje, oče je leta 1927 zgradil ogromen hlev, ki mu v okolici ni bilo para. Izkusili so italijansko preganjanje in zlasti oče mu je kot večina primorskih ljudi kljuboval. "Italija nas je uničevala, kulturno, jezikovno, gospodarsko, lahko rečem na vseh področjih. Oni so računali na asimilacijo Slovencev … Največ je storila za Slovence prav duhovščina. Veste, oni so še zmeraj, čeprav so bile maše v glavnem latinske, ampak oni so uvajali tudi slovenščino," poudarja Almira. Oče je bil izredno narodno zaveden, saj je bil po prvi svetovni vojni Maistrov borec za severno mejo in v bojih tudi ranjen. Mama je bila izredno preudarna gospodinja; v družini je bilo šest otrok: Benjamin, Rado, Jožko, Almira, Silvan in Ernesta. Pred vojno je prevladovala revščina, še huje pa je bilo med vojno. Januarja 1943 so se pojavili prvi partizani, domačini so jih podpirali, saj so se želeli rešiti italijanske nadvlade. Razmere so se spremenile po razpadu Italije in prihodu Nemcev. Do partizanov so odtlej imeli previden odnos, saj je bila zaradi njih vas izpostavljena nevarnosti in požigu, dogajali pa so se tudi umori nedolžnih ljudi. O vsem živo pričuje Almira, ki je kot otrok preprečila, da bi njihova hiša zgorela. V njihovi vasi se je zgodilo več napadov, padlo je tudi več partizanov. Almira je bila z drugimi dekleti partizanska kurirka. Navodila za kurirsko delo jim je dajal oče. Partizanski napad na okupatorsko kolono med Rihemberkom in Komnom je botroval okrutnemu maščevanju, požigu obeh naselij, predvsem zato, ker so se partizani izživljali nad trupli padlih okupatorjev in jih zažgali. Almira opisuje tudi zanimivo usodo bratov, okupatorjevo nasilje, ki je prizadelo njeno družino, in neizmerno razočaranje očeta, ki je podpiral partizane, a je kmalu po vojni ugotavljal, da se za to niso borili. Sprva je bil celo predsednik občine Branik (nekdanji Rihemberk), a so ga silili v partijo, kar je zavrnil in je zato funkcijo tudi opustil. Pričevalka je pogumna oseba, premočrtnost je bila njeno vodilo vse življenje. Kot izjemno uspešno in priljubljeno učiteljico in zborovodkinjo so jo silili v Komunistično partijo, kar pa je zavračala. Bila je in ostala je verna, takšni pa so bili v takratnem režimu na stranskem tiru. Kot učiteljica je naredila veliko dobrega, sploh na področju zborovskega petja za mladino, na katerem je dosegala tudi najvišje uspehe. O vsem tem in še številnih drugih temah bo govor v pričevanju, ki bo pritegnilo še tako zahtevnega gledalca. Avtor se je s pričevalko sprehodil po prelepi vasici Pedrovo s čudovitimi razgledi na Vipavsko dolino – in tudi to je vključeno v pričevanje.

198 min

Franc Mulec

Pričevanje Franca Mulca je eno najpretresljivejših, kar smo jih objavili, saj je ob raziskovanju okoliščin umora svojega očeta odkril komaj verjetno ozadje. Rojen je v Zbrigovcih pri Gornji Radgoni, sedaj živi v Pekrah pri Mariboru. Odraščal je na manjši, a skrbno vodeni kmetiji, saj je bil njegov oče s končano kmetijsko šolo zelo zagnan in uspešen kmetovalec. Kmetijo je oče prevzel z 18 leti in od takrat pisal tudi dnevnik, ki osupljivo dokumentira, česa vsega so bili naši ljudje kljub skromnim zmožnostim sposobni. Med vojno so ga preganjali Nemci, dočakal je osvoboditev in z velikim pričakovanjem sprejemal lepo zveneče obljube »ljudske oblasti«. Že prej je sodeloval z Osvobodilno fronto in po vojni se je udeležil kongresa OF poleti 1945. Sin Franci pove, da oče ni bil v partiji, pač pa je bil »Kocbekov človek«, se pravi krščanski socialist. Po preimenovanju OF v Socialistično zvezo delovnih ljudi je postal njen lokalni predsednik, ker je upal, da bo lahko prispeval k napredku podeželja. Sin Franci pravi: »Je pač nasedel, verjel je, ni se zavedal, da je bila Osvobodilna fronta oziroma Socialistična zveza bolj sredstvo za obvladovanje podeželja. /…/ Bil je naiven, pa tudi predrzen, kar je vedel, je tudi javno govoril. Ni bil tak, da bi držal v tajnosti. Na kakem sestanku, ko je bil v Radgoni, pa je potem šel domov, pa v kako gostilno so zavili in tam je to govoril. Takrat v tistem času je bilo v Radgoni in tisti okolici 199 sodelavcev Udbe.« In prav Udba, sestavljena iz domačinov, ga je neke noči, ko se je vračal domov, umorila in njegovo smrt prikazala kot utopitev. »Čakali so ga trije, on ni zgrešil poti, on je šel naravnost, se spustil v naš gozd, za eno veliko bukvijo so ga čakali trije. Če so ga tudi mučili, ne vem. In ga potem točno v tisto zajetje vode tja zavlekli in ga tam potisnili noter. In živina, živino pa zastrupili. Zelo hudo je bilo za našo družino, posebno za mater. Mi takrat po pogrebu nismo imeli nič. Vse pridelke prejšnjega leta smo skoraj pojedli. Krompirja je bilo samo še nekaj v kleti, nekaj repe, brez živine, brez mleka, brez kakšne svinje. Nobeden v službi, ne socialne pomoči, tisto leto je bil davek izredno velik. Vse, kar smo pridelali v vinogradu, vinograd je zahteval največ fizičnega dela, ves pridelek je bil obilen tisto leto, je šel za davek, ki ga nismo plačali.« V nadaljevanju nam Franc predstavi mučno življenje po umoru očeta, ki je potekalo v žalosti, bedi in še ob šikaniranju »ljudske« oblasti. S težavo, a vztrajnostjo se je kasneje osamosvojil in bil zgleden delavec v vseh službah, ki jih je opravljal. Tudi o tem teče beseda v nadaljevanju. Osnoval si je družino in dobil v ženi neomajno oporo za svoje življenjske travme – posebej umor očeta, ki ga je trajno zaznamoval. Franci je v poznejših letih, ob podpori žene razjasnil skrivnostno smrt, ki je bila v resnici okruten umor, vanj pa so bili vpleteni ljudje, ki so mu bili presenetljivo blizu. In to je strašna bolečina, o kateri javno ne želi govoriti.

155 min

Marija Rep

Upokojena farmacevtka Marija Rep, rojena Zdolšek, je izvrstna pričevalka, ki nam odstre življenje premožne družine iz Šentjurja pri Celju. Med vojno in po njej je družina zapadla v revščino in pomanjkanje, a nikoli ni klonila pod nobenim režimom in izgubila ponosa. Oče je bil pred vojno uspešen župan v Šentjurju, kot član Slovenske ljudske stranke je poznal vodilnega slovenskega politika 20. stoletja Antona Korošca. Bili so zavedna slovenska družina, zato so jih Nemci takoj po okupaciji izselili v Srbijo. Marija nam slikovito prikaže tamkajšnje življenje, polno preizkušenj, a tudi kljubovalnosti in preživitvene vneme. Pri tem se je zlasti odlikovala njihova mama, ki je bila iznajdljiva in duševno zelo močna. Po prihodu domov, po vojni, je bila hiša izropana, »ljudska oblast« pa jih je potem še uradno oropala premoženja in družinske člane poniževala. Dva brata sta izbrala duhovniški poklic, zato so imeli vsi skupaj še večje težave, oba so zaprli in mlajšega Milana tudi do neke mere zlomili, v komunističnem koncentracijskem taborišču je bila tudi sestra. Marija pripoveduje: »Komunisti so rekli, če ne bi tako skupaj držali, bi vas uničili. Na našo hišo so napisali: Dol z reakcionarji.« Mariji so skušali preprečiti, da bi končala gimnazijo. Z velikimi težavami ji je uspelo. Pred preganjanjem se je umaknila na študij v Zagreb, kjer je imela mir in je uspešno končala farmacijo ter si kasneje ustvarila družino. Zvesta je družinskemu in verskemu izročilu, spremlja družbeno dogajanje in pravi: »Ja. Strašno me boli, takrat smo upali, pri osamosvojitvi, da se bo spremenilo, zdaj pa vedno bolj nazaj lezemo v to komunistično brozgo. Tega se pa res bojim, za moje mlade.«

139 min

Ondina Oppelt

Ondina Oppelt je izjemna pričevalka iz slovenske vasi Lonjer, ki se danes drži italijanskega mesta Trst. Zavedna Slovenka Ondina nam v svoji pripovedi ponuja vpogled v manj znano zgodovino tržaškega slovenskega zaledja, ki ga je pred vojno prizadel italijanski nacionalizem, med vojno in po njej pa revolucija, kar je dodatno ošibilo slovensko skupnost in pripomoglo k asimilaciji številnih slovenskih družin. Ondina je pogumna oseba, ki iskreno pripoveduje tudi o najbolj tragičnih dogodkih iz zgodovine njene vasi. Za knjigo Županovi iz Lonjerja (Trst 2019, ur. Ivo Jevnikar) je prispevala poglavje o tej temi. Ena najbolj bolečih tragedij, ki so zaznamovale njeno življenje, je partizanski umor 20-letne sosede Dore Čok v prvih dneh maja 1945. Leta 1947 so morilcu, ki se je umaknil v Jugoslavijo, sodili v odsotnosti. V pričevanju pa podrobno predstavi tudi posledice resolucije informbiroja leta 1948, ki je dodatno razdelila levo usmerjene Slovence na zveste Titu in zveste Stalinu.

122 min

Dragica Sosič

Županova z Dola, rojena Ravbar, je izjemna pričevalka o polpretekli zgodovini Krasa, hkrati pa je kot dolgoletna karizmatična skrbnica Kosovelove domačije v Tomaju tudi ambasadorka Srečka Kosovela. Rojena je v mogočni hiši, pri Županovih, kjer je sedaj gostilna Ravbar, pod Marijinim svetiščem na Repentabru, vendar na slovenski strani. Pravi, da je iz Repna, a meja med Italijo in Jugoslavijo je močno zarezala v njen domači kraj, ki se sedaj imenuje Dol pri Vogljah. Stric Dragice Sosič se je poročil s Srečkovo sestro Tončko Kosovel in tako je pričevalka postala del te družine. Dragica je bila velikokrat pri Kosovelovih, zato je bila toliko bolj zavzeta skrbnica Kosovelove domačije več kot 30 let. V pričevanju se sprehodimo skozi življenjske preizkušnje klene, primorske družine, ki je veliko žrtvovala za slovenstvo. V dobi fašizma in po prihodu Jugoslavije pa so trpela tudi pod komunizmom, ki je preganjal verne ljudi in zatiral gospodarsko iniciativo. Državna meja je zarezala v življenje ljudi, čedalje večja je bila razlika v načinu življenja. Dragica odkrito spregovori tudi o osebni življenjski zgodbi, na kateri ni manjkalo preizkušenj. A trdna, kot je, je tudi s pomočjo vere obstala in napredovala. Upravičeno je ponosna na svoje kuharske in slaščičarske veščine. S svojo naravno bistrostjo in zavzetostjo je kot oskrbnica Kosovelove domačije pridobila sloves po vsej Sloveniji in tudi po svetu. Dragoceni stiki s profesoricami, ki so tja vodile svoje dijake, slavisti, literati in drugimi zanimivimi osebnostmi še trajajo. Vse to spoznamo v zanimivem pričevanju, ki nas popelje tudi po Repentabru in seveda Kosovelovi domačiji.

131 min

Bojan Ravbar, 2. del

Pričevanje očeta Bojana, kot ga kliče staro in mlado, je v marsičem presežno. Gre za enega najbolj markantnih primorskih in slovenskih duhovnikov, ki svojo karizmo udejanja v vsakdanjem delu z ljudmi. Njegova izpoved je po eni strani mogočna freska doživljanja primorskega človeka zadnjih 80 let, po drugi strani pa je pričevalčeva pristnost religioznost tisto, kar gledalca izjemno obogati tudi po duhovni plati

73 min

Bojan Ravbar, 1. del

Rodil se je kot najmlajši izmed treh otrok v kmečki družini pri Sklancevih v Dutovljah na Krasu, očetu Miroslavu in materi Milki. Osnovno šolo je obiskoval v domači vasi, klasično gimnazijo v Malem semenišču v Pazinu, kjer je maturiral leta 1955 s sošolci Rafkom Valenčičem, pokojnim pričevalcem Francem Prelcem, duhovnim oskrbnikom odvisnikov, Metodom Pirihom in drugimi. Študij teologije je končal v Ljubljani leta 1963. Škof Anton Vovk ga je posvetil v duhovnika leta 1962. Med letoma 1963 in 68 je bil kaplan v Kopru. Od 1968 do 1972 je študiral v Rimu na Akademiji Alfonsiana in doktoriral iz teologije z disertacijo na temo Od nasprotovanja do dialoga med katoliško cerkvijo in državo v socialistični Jugoslaviji. Kasneje je še diplomiral na oddelku za časnikarstvo na univerzi Pro Deo v Rimu. 38 let je posvetil slovenski Istri, najprej kot kaplan v Kopru, nato 21 let kot stolni župnik v Kopru in nato sedem let kot župnik v župniji sv. Jurija v Piranu. Od jeseni 2000 vodi mednarodno šolo za duhovnike in bogoslovce v Loppianu pri Firencah. Skupaj s Francem Boletom je ustanovil mladinski list Ognjišče (1964) in bil njegov prvi odgovorni urednik. Prevajal je iz francoščine: Dračje za poživitev plamena (Ljubljana 1960), Proti vetru (Ljubljana 1961, Koper 1974) in Iskre (skupaj s Silvestrom Čukom, Koper 1978) F. Lelotta ter Kdo mi bo odgovoril? Anne-Marie (Ljubljana 1963 in več ponatisov). Pričevanje smo posneli v Strunjanu, ob Marijini cerkvi, kjer sedaj službuje.

129 min

Miha Levičnik

V tokratnih Pričevalcih nastopa 91-letni Miha Levičnik, rojen v Podlipoglavu pri Ljubljani. Pridružita se mu še sestri Veronika in Anica, ki dodata nekaj zanimivih podrobnosti. Želja gospoda Levičnika je bila, da iztrga pozabi zamolčani zločin v vasici Šentpavel, ki ga je povojna oblast z ustrahovanjem ves čas prikrivala. Več kot dva meseca po vojni je namreč komunistična oblast brez razloga odpeljala iz te vasice osem družinskih očetov ter jih po hudem mučenju pobila in zakopala v grapo nad mlinom. Nekaj mesecev pozneje, ko so svojci izvedeli, kje ležijo pobiti, so jih ponoči izkopali in pokopali pod Sv. Urhom ter poboje pripisali nasprotni strani. Za pomorjenimi je ostalo 23 otrok. Miha Levičnik se spominja: »Na levo, pa tukaj pod Razori so jih v tistem hribu … noter spravili in so jih potolkli, pa tega ni nihče vedel. Potem jih je našel Dolenčev oče, ko je gobe šel iskat, in je zavohal, je prav smrdelo, je bilo avgusta.« Sprva so žene pobitih zavajali, da so na prisilnem delu, zato so jim pošiljale hrano. Ko so izvedele za morišče, so hotele može pokopati doma, a so jih oznovci prehiteli. Trupla so morali prekopati nemški ujetniki. Eden od njih je pozneje povedal: »Tiste kmete, ki smo jih v gozdu odkopali, smo tukaj še enkrat zakopali. Na Urha so jih peljali, pa so jih lepo zakopali. Jame so bile narejene, pa so jih zakopali in truge zažgali.« Glede na to, da svojci do danes niso dobili posmrtnih ostankov žrtev, je vse to še bolj verjetno. Še posebno zato, ker kostnica na Urhu nima urejene evidence pokopanih. S pričevalcem Miho Levičnikom, njegovim vnukom Klemnom in sestro Anico smo se odpravili na kraj zločina, kjer je po zaslugi pričevalca Miha spomenik. Miha Levičnik sklene pričevanje: »Vam povem, da me je tole celo življenje tiščalo. Sem rekel, enkrat bom pa ven zmetal.« Ko je povedal zgodbo, mu je odleglo, kot številnim drugim, ki se odločijo za pričevanje. Resnica o Šentpavelskih žrtvah je nujna za svojce in za zgodovino, je prepričan Miha Levičnik, saj imajo vodilni komunistični mogotci iz časa tega in drugih zločinov še vedno največje spomenike v državi.

120 min

Marija Kandus Velikonja

Fascinantna zgodba Marije, 101-letne klene Slovenke Marije Kandus z Brij na Vipavskem, je prava poslastica za ljubitelje Pričevalcev in avtentičnega vpogleda v čas pred drugo svetovno vojno in dogajanje med njo. Pričevalka Marija je bila takrat že dejavno vključena v dogajanje. Rodila se je v številni družini slovenskega pisatelja Narteja Velikonje, rojenega na Predmeji nad Vipavsko dolino. Njena mama Ivanka Jeglič je bila nečakinja znamenitega ljubljanskega škofa Antona Bonaventure Jegliča. Pričevalka Marija je bila tudi sestrična poznejšega revolucionarja, komunističnega politika in predsednika Zveze borcev Janeza Stanovnika. Marija nam v pričevanju obudi spomin na življenje v Ljubljani in gradu Goričane pred vojno. Bila je pripadnica Ehrlichovih stražarjev in tako je poznala slovensko katoliško akademsko elito, ki je po izbruhu vojne kmalu postala tarča komunističnega VOS-a. Med vojno se je za nekaj časa umaknila v Gorico, preživela partizansko zasedbo in bila pozneje zaprta v ženskih zaporih skupaj z Angelo Vode, sestrama Mrak in številnimi drugimi. Očeta, pisatelja Narteja Velikonjo, so na montiranem procesu po vojni obsodili na smrt in ustrelili. Družina Velikonja je postala zaznamovana, vseeno se je Marija s sposobnostjo in marljivostjo dokopala do fizioterapevtske izobrazbe in na tem področju tudi kot predavateljica orala ledino pri nas.

146 min

Zofija Skvarča

Skoraj stoletno pričevalko iz Šentjošta v Polhograjskih dolomitih smo v njeni samoti obiskali ravno v času, ko je sneg prekril naravo. Drugače je z njenimi bridkimi spomini, ki so ob številnih preizkušnjah še vedno živi. Doma so živeli v revščini; pri osmih letih ji je umrla mama, pri petnajstih je začela služiti v župnišču kot »tamala dekla«. Pomivala je posodo, skrbela za vodo in pomagala glavni dekli pri vsem drugem. Župnišče je bilo takrat tudi kar veliko kmečko gospodarstvo, zato je imela veliko dela. Takrat je nehala hoditi v šolo. Začetek vojne najprej ni prinesel velikih sprememb. Ljudje okupatorja niso marali, a so živeli v miru. To pa se je spremenilo, ko so se pojavili prvi partizani in so začeli vaščane ustrahovati. Župnišče so temeljito izropali, pojasni Zofija. Podrobno opiše, kako se je po ustanovitvi vaške straže julija 1942 zgodil partizanski napad, ki pa so ga stražarji odbili brez žrtev. Partizani so se potem maščevali okoliškim prebivalcem, ki pa z vaško stražo niso imeli povezave. Ubijali so starše, družinske očete, v enem primeru pa je v požgani hiši umrla tudi dveletna deklica. Na prebivalce je legel strah in splošna negotovost. Zofija omenja tudi veliko romsko družino, ki so jo partizani pobili leta 1942 v bližini Žažarja. Zofija se spomni Čukovega Miha, hlapca pri eni od bližnjih hiš, z domačijskim imenom pr' Župan. Pripovedoval je, da so si partizani na njihovi kmetiji izposodili motike, ko so jih prinesli nazaj, pa so bili na motikah kri in lasje pobitih Romov. Zofija omeni tudi zanimivo podrobnost o partijskem funkcionarju, poznejšem predsedniku slovenske socialistične vlade, Stanetu Kavčiču, ki je imel v Šentjoštu sorodnike in jih je poskušal zaščititi. Po vojni je te kraje prizadel zločin povojnih pomorov, hkrati pa so se v okolici pojavili bivši domobranci – skrivači. Zofija Skvarča se spomni, kako so jih po izdaji presenetili na kmetiji v Suhem dolu. Tudi njo so takrat več ur zasliševali oznovci. Pričevalkin oče, domobranec, je vojno preživel in je moral prisilno delati v Kočevju. Zofija je bila mobilizirana v delovno brigado. Tam je hudo zbolela za tifusom, kar jo je trajno zaznamovalo, saj ni mogla imeti svojih otrok. Z možem sta posvojila dva fanta, a sta oba končala tragično. Ima pa vnukinje in snaho, ki jo pridejo obiskat. Živi sama, čeprav je precej onemogla in slabovidna, v edino uteho so ji ptički in številne mačke, pa dobri sosedi, ki ji pomagajo. Gre za posebno občutljivo pričevanje stare gospe, ki jo je zaznamovalo težko življenje. Lepšala si ga je tudi z glasbo; dolga leta je igrala v cerkvi in vodila cerkveni pevski zbor.

108 min

Drago Štoka

Drago Štoka sodi med najvidnejše predstavnike slovenske skupnosti v Italiji. Rojen je leta 1937 na idiličnem Kontovelu nad Tržaškim zalivom, v vasi, ki je bila takrat še povsem slovenska. Živo se spominja složnega predvojnega življenja v času fašizma in razdora, ki ga je tudi v te kraje prinesla komunistična revolucija. Komunisti so verne ljudi označili za sovražnike in manjvredne, potem pa so se zaradi resolucije Informbiroja leta 1948 sprli komunisti sami. Razdelili so se na titovce in tiste, številčnejše, ki so ostali zvesti Stalinu. Slednji so hitro odpadli iz slovenskih šol in bili kasneje za narodno skupnost večinoma izgubljeni. Po končani klasični gimnaziji v Trstu je Štoka najprej v Ljubljani študiral slavistiko, a so ga zaradi zvestobe katoliškemu slovenstvu tako ovirali, da se je vrnil v Trst, doštudiral pravo in postal cenjen odvetnik. Veliko svoje življenjske energije je posvetil delovanju v edini slovenski stranki v Italiji – Stranki slovenska skupnost. Boril se je za samostojno politično nastopanje Slovencev in bil kar štirikrat izvoljen za deželnega poslanca. V letih 2006 do 2015 je bil predsednik Sveta slovenskih organizacij. Že od začetka svojega političnega delovanja je iskal stike in povezave s slovensko manjšino na avstrijskem Koroškem. Bil je amaterski igralec in avtor več knjižnih del. Njegovo pričevanje je iskrena življenjska zgodba zavednega Slovenca na robu našega narodnega ozemlja in hkrati zgled za naš čas. Štokovo pričevanje odlikuje niz zanimivih življenjskih izkušenj in podrobnosti, pripoved pa obogati tudi njegova soproga, ki prihaja iz furlanskega okolja.

160 min

Aleš Jan, 6. del

Spomini režiserja Aleša Jana skozi osebne zgodbe in pripovedi staršev predstavljajo kroniko slovenskega gledališča zadnjega stoletja, saj gre za že tretjo generacijo z gledališčem povezane družine Juvan-Jan. V oddajah je ob več kot tisoč fotografijah predstavljeno izjemno obsežno filmsko, televizijsko in slikovno dokumentarno gradivo, odlomki več kot pol stoletja starih gledaliških predstav in posnetki dogodkov zadnjega stoletja, od katerih so mnogi prvič objavljeni, večine pa že več desetletij ni bilo mogoče videti. Režiser Aleš Jan, rojen v Ljubljani med vojno leta 1943, je režiral v vseh slovenskih gledališčih. Hkrati je bil režiser in urednik igranega programa na Radiu Slovenija, kjer je ustvaril izjemno število radijskih iger, izmed katerih so bile mnoge nagrajene na mednarodnih festivalih. Na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo je predaval radijsko režijo. Aleš Jan je že od malega preživljal čas v okrilju Drame Slovenskega narodnega gledališča v Ljubljani, kjer sta vse od dvajsetih let preteklega stoletja do konca svoje gledališke poti ustvarjala njegova starša, igralka Vida Juvanova ter igralec in režiser Slavko Jan, kar dvakrat tudi ravnatelj Drame. Že od zgodnjih petdesetih let preteklega stoletja sta bila tudi profesorja na AGRFT, kjer je Vida Juvanova v svet gledališča popeljala mnoge generacije slovenskih igralcev, med njimi največja imena naših odrskih desk, filma, radijskega in televizijskega igranega programa. Tako Vida Juvanova kot Slavko Jan sta zelo zaznamovala tudi slovenski film. V ljubljanski Drami je bila zelo priljubljena igralka med obema vojnama Polonca Juvanova, babica Aleša Jana. Z možem je po vojni postavila Hišo Polonca v Cerkljah na Gorenjskem, ki je postala zbirališče umetnikov in kulturnikov tistega časa.

200 min

Aleš Jan, 5. del

Spomini režiserja Aleša Jana skozi osebne zgodbe in pripovedi staršev predstavljajo kroniko slovenskega gledališča zadnjega stoletja, saj gre za že tretjo generacijo z gledališčem povezane družine Juvan-Jan. V oddajah je ob več kot tisoč fotografijah predstavljeno izjemno obsežno filmsko, televizijsko in slikovno dokumentarno gradivo, odlomki več kot pol stoletja starih gledaliških predstav in posnetki dogodkov zadnjega stoletja, od katerih so mnogi prvič objavljeni, večine pa že več desetletij ni bilo mogoče videti. Režiser Aleš Jan, rojen v Ljubljani med vojno leta 1943, je režiral v vseh slovenskih gledališčih. Hkrati je bil režiser in urednik igranega programa na Radiu Slovenija, kjer je ustvaril izjemno število radijskih iger, izmed katerih so bile mnoge nagrajene na mednarodnih festivalih. Na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo je predaval radijsko režijo. Aleš Jan je že od malega preživljal čas v okrilju Drame Slovenskega narodnega gledališča v Ljubljani, kjer sta vse od dvajsetih let preteklega stoletja do konca svoje gledališke poti ustvarjala njegova starša, igralka Vida Juvanova ter igralec in režiser Slavko Jan, kar dvakrat tudi ravnatelj Drame. Že od zgodnjih petdesetih let preteklega stoletja sta bila tudi profesorja na AGRFT, kjer je Vida Juvanova v svet gledališča popeljala mnoge generacije slovenskih igralcev, med njimi največja imena naših odrskih desk, filma, radijskega in televizijskega igranega programa. Tako Vida Juvanova kot Slavko Jan sta zelo zaznamovala tudi slovenski film. V ljubljanski Drami je bila zelo priljubljena igralka med obema vojnama Polonca Juvanova, babica Aleša Jana. Z možem je po vojni postavila Hišo Polonca v Cerkljah na Gorenjskem, ki je postala zbirališče umetnikov in kulturnikov tistega časa.

182 min

Aleš Jan, 4. del

Spomini režiserja Aleša Jana skozi osebne zgodbe in pripovedi staršev predstavljajo kroniko slovenskega gledališča zadnjega stoletja, saj gre za že tretjo generacijo z gledališčem povezane družine Juvan-Jan. V oddajah je ob več kot tisoč fotografijah predstavljeno izjemno obsežno filmsko, televizijsko in slikovno dokumentarno gradivo, odlomki več kot pol stoletja starih gledaliških predstav in posnetki dogodkov zadnjega stoletja, od katerih so mnogi prvič objavljeni, večine pa že več desetletij ni bilo mogoče videti. Režiser Aleš Jan, rojen v Ljubljani med vojno leta 1943, je režiral v vseh slovenskih gledališčih. Hkrati je bil režiser in urednik igranega programa na Radiu Slovenija, kjer je ustvaril izjemno število radijskih iger, izmed katerih so bile mnoge nagrajene na mednarodnih festivalih. Na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo je predaval radijsko režijo. Aleš Jan je že od malega preživljal čas v okrilju Drame Slovenskega narodnega gledališča v Ljubljani, kjer sta vse od dvajsetih let preteklega stoletja do konca svoje gledališke poti ustvarjala njegova starša, igralka Vida Juvanova ter igralec in režiser Slavko Jan, kar dvakrat tudi ravnatelj Drame. Že od zgodnjih petdesetih let preteklega stoletja sta bila tudi profesorja na AGRFT, kjer je Vida Juvanova v svet gledališča popeljala mnoge generacije slovenskih igralcev, med njimi največja imena naših odrskih desk, filma, radijskega in televizijskega igranega programa. Tako Vida Juvanova kot Slavko Jan sta zelo zaznamovala tudi slovenski film. V ljubljanski Drami je bila zelo priljubljena igralka med obema vojnama Polonca Juvanova, babica Aleša Jana. Z možem je po vojni postavila Hišo Polonca v Cerkljah na Gorenjskem, ki je postala zbirališče umetnikov in kulturnikov tistega časa.

101 min

Aleš Jan, 3. del

Spomini režiserja Aleša Jana skozi osebne zgodbe in pripovedi staršev predstavljajo kroniko slovenskega gledališča zadnjega stoletja, saj gre za že tretjo generacijo z gledališčem povezane družine Juvan-Jan. V oddajah je ob več kot tisoč fotografijah predstavljeno izjemno obsežno filmsko, televizijsko in slikovno dokumentarno gradivo, odlomki več kot pol stoletja starih gledaliških predstav in posnetki dogodkov zadnjega stoletja, od katerih so mnogi prvič objavljeni, večine pa že več desetletij ni bilo mogoče videti. Režiser Aleš Jan, rojen v Ljubljani med vojno leta 1943, je režiral v vseh slovenskih gledališčih. Hkrati je bil režiser in urednik igranega programa na Radiu Slovenija, kjer je ustvaril izjemno število radijskih iger, izmed katerih so bile mnoge nagrajene na mednarodnih festivalih. Na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo je predaval radijsko režijo. Aleš Jan je že od malega preživljal čas v okrilju Drame Slovenskega narodnega gledališča v Ljubljani, kjer sta vse od dvajsetih let preteklega stoletja do konca svoje gledališke poti ustvarjala njegova starša, igralka Vida Juvanova ter igralec in režiser Slavko Jan, kar dvakrat tudi ravnatelj Drame. Že od zgodnjih petdesetih let preteklega stoletja sta bila tudi profesorja na AGRFT, kjer je Vida Juvanova v svet gledališča popeljala mnoge generacije slovenskih igralcev, med njimi največja imena naših odrskih desk, filma, radijskega in televizijskega igranega programa. Tako Vida Juvanova kot Slavko Jan sta zelo zaznamovala tudi slovenski film. V ljubljanski Drami je bila zelo priljubljena igralka med obema vojnama Polonca Juvanova, babica Aleša Jana. Z možem je po vojni postavila Hišo Polonca v Cerkljah na Gorenjskem, ki je postala zbirališče umetnikov in kulturnikov tistega časa.

96 min

Aleš Jan, 2. del

Spomini režiserja Aleša Jana skozi osebne zgodbe in pripovedi staršev predstavljajo kroniko slovenskega gledališča zadnjega stoletja, saj gre za že tretjo generacijo z gledališčem povezane družine Juvan-Jan. V oddajah je ob več kot tisoč fotografijah predstavljeno izjemno obsežno filmsko, televizijsko in slikovno dokumentarno gradivo, odlomki več kot pol stoletja starih gledaliških predstav in posnetki dogodkov zadnjega stoletja, od katerih so mnogi prvič objavljeni, večine pa že več desetletij ni bilo mogoče videti. Režiser Aleš Jan, rojen v Ljubljani med vojno leta 1943, je režiral v vseh slovenskih gledališčih. Hkrati je bil režiser in urednik igranega programa na Radiu Slovenija, kjer je ustvaril izjemno število radijskih iger, izmed katerih so bile mnoge nagrajene na mednarodnih festivalih. Na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo je predaval radijsko režijo. Aleš Jan je že od malega preživljal čas v okrilju Drame Slovenskega narodnega gledališča v Ljubljani, kjer sta vse od dvajsetih let preteklega stoletja do konca svoje gledališke poti ustvarjala njegova starša, igralka Vida Juvanova ter igralec in režiser Slavko Jan, kar dvakrat tudi ravnatelj Drame. Že od zgodnjih petdesetih let preteklega stoletja sta bila tudi profesorja na AGRFT, kjer je Vida Juvanova v svet gledališča popeljala mnoge generacije slovenskih igralcev, med njimi največja imena naših odrskih desk, filma, radijskega in televizijskega igranega programa. Tako Vida Juvanova kot Slavko Jan sta zelo zaznamovala tudi slovenski film. V ljubljanski Drami je bila zelo priljubljena igralka med obema vojnama Polonca Juvanova, babica Aleša Jana. Z možem je po vojni postavila Hišo Polonca v Cerkljah na Gorenjskem, ki je postala zbirališče umetnikov in kulturnikov tistega časa.

165 min

Aleš Jan, 1. del

Spomini režiserja Aleša Jana skozi osebne zgodbe in pripovedi staršev predstavljajo kroniko slovenskega gledališča zadnjega stoletja, saj gre za že tretjo generacijo z gledališčem povezane družine Juvan-Jan. V oddajah je ob več kot tisoč fotografijah predstavljeno izjemno obsežno filmsko, televizijsko in slikovno dokumentarno gradivo, odlomki več kot pol stoletja starih gledaliških predstav in posnetki dogodkov zadnjega stoletja, od katerih so mnogi prvič objavljeni, večine pa že več desetletij ni bilo mogoče videti. Režiser Aleš Jan, rojen v Ljubljani med vojno leta 1943, je režiral v vseh slovenskih gledališčih. Hkrati je bil režiser in urednik igranega programa na Radiu Slovenija, kjer je ustvaril izjemno število radijskih iger, izmed katerih so bile mnoge nagrajene na mednarodnih festivalih. Na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo je predaval radijsko režijo. Aleš Jan je že od malega preživljal čas v okrilju Drame Slovenskega narodnega gledališča v Ljubljani, kjer sta vse od dvajsetih let preteklega stoletja do konca svoje gledališke poti ustvarjala njegova starša, igralka Vida Juvanova ter igralec in režiser Slavko Jan, kar dvakrat tudi ravnatelj Drame. Že od zgodnjih petdesetih let preteklega stoletja sta bila tudi profesorja na AGRFT, kjer je Vida Juvanova v svet gledališča popeljala mnoge generacije slovenskih igralcev, med njimi največja imena naših odrskih desk, filma, radijskega in televizijskega igranega programa. Tako Vida Juvanova kot Slavko Jan sta zelo zaznamovala tudi slovenski film. V ljubljanski Drami je bila zelo priljubljena igralka med obema vojnama Polonca Juvanova, babica Aleša Jana. Z možem je po vojni postavila Hišo Polonca v Cerkljah na Gorenjskem, ki je postala zbirališče umetnikov in kulturnikov tistega časa.

138 min

Ferenc Hajós, 3. del

V tridelnih Spominih bomo tokrat prisluhnili pripovedi Ferenca Hajósa iz Lendave. Rodil se je leta 1935. Njegov rod izvira iz kraja Kakasd v Transilvaniji, ki je dal rodbini tudi plemiško ime. Stari oče Ferenca Hajósa, odvetnik in notar Mihály Hajós Kakasdi, se je z družino naselil v Lendavi, takrat Dolnji Lendavi, leta 1872. Mihálya Hajósa Kakasdija bi zaradi njegovih velikih zaslug za razvoj mesta lahko imenovali oče meščanske Lendave. Njegov sin dr. Ferencz Hajós Kakasdi je bil sprva poslanec v madžarskem parlamentu v Budimpešti, kasneje pa prav tako notar v Lendavi. Čeprav je bil zaveden Madžar, se je poročil z zavedno Slovenko Marijo Sever. Ta je v Lendavo prišla po prvi svetovni vojni, ko je Prekmurje pripadlo Kraljevini SHS oz. kasneje Kraljevini Jugoslaviji, kot sestra prvega slovenskega lendavskega župana Božidarja Severja. Leta 1935 se jima je rodil sin edinec Ferenc, ki je odraščal in se oblikoval v duhovni širini svoje družine v lendavskem večkulturnem okolju, kjer so živeli Madžari, Slovenci in veliko število Judov. Med judovskimi otroki je mali Ferike Hajós tudi našel najboljše prijatelje. Leta 1941 so Prekmurje za kratek čas zasedli Nemci, potem pa so predali oblast Madžarom. Ko je na Madžarskem prišla na oblast Salászijeva nacionalsocialistična Stranka puščičastega križa, se je tudi za lendavske Jude začel pekel holokavsta. 26. aprila 1944 so Jude zbrali v sinagogi in jih odpeljali v koncentracijsko taborišče Auschwitz. Med njimi so bili tudi Ferenčevi otroški prijatelji. Skoraj vsi so bili pomorjeni 21. maja 1944, le peščica Judov se je vrnila domov, kjer so jih čakala nova razočaranja. Ferenc Hajós je bil že v mladosti glasbenik in je nihal med študijem glasbe in prava. Ukvarjanja z glasbo sicer ni opustil, doštudiral pa je pravo na zagrebški univerzi. Po obdobjih sodniške službe v Murski Soboti, kjer je zorel pod mentorstvom Vaneka Šiftarja, pozneje pa v Lendavi, je po osamosvojitvi Slovenije postal naš prvi veleposlanik na Madžarskem. V času, ko sta državi vodila Milan Kučan in Árpád Göncz je veliko pripomogel k dobrim odnosom med sosednjima državama. Obenem se je posvečal področju narodnih manjšin v Sloveniji in slovenskih manjšin v sosednjih državah.

116 min

Ferenc Hajós, 2. del

V tridelnih Spominih bomo tokrat prisluhnili pripovedi Ferenca Hajósa iz Lendave. Rodil se je leta 1935. Njegov rod izvira iz kraja Kakasd v Transilvaniji, ki je dal rodbini tudi plemiško ime. Stari oče Ferenca Hajósa, odvetnik in notar Mihály Hajós Kakasdi, se je z družino naselil v Lendavi, takrat Dolnji Lendavi, leta 1872. Mihálya Hajósa Kakasdija bi zaradi njegovih velikih zaslug za razvoj mesta lahko imenovali oče meščanske Lendave. Njegov sin dr. Ferencz Hajós Kakasdi je bil sprva poslanec v madžarskem parlamentu v Budimpešti, kasneje pa prav tako notar v Lendavi. Čeprav je bil zaveden Madžar, se je poročil z zavedno Slovenko Marijo Sever. Ta je v Lendavo prišla po prvi svetovni vojni, ko je Prekmurje pripadlo Kraljevini SHS oz. kasneje Kraljevini Jugoslaviji, kot sestra prvega slovenskega lendavskega župana Božidarja Severja. Leta 1935 se jima je rodil sin edinec Ferenc, ki je odraščal in se oblikoval v duhovni širini svoje družine v lendavskem večkulturnem okolju, kjer so živeli Madžari, Slovenci in veliko število Judov. Med judovskimi otroki je mali Ferike Hajós tudi našel najboljše prijatelje. Leta 1941 so Prekmurje za kratek čas zasedli Nemci, potem pa so predali oblast Madžarom. Ko je na Madžarskem prišla na oblast Salászijeva nacionalsocialistična Stranka puščičastega križa, se je tudi za lendavske Jude začel pekel holokavsta. 26. aprila 1944 so Jude zbrali v sinagogi in jih odpeljali v koncentracijsko taborišče Auschwitz. Med njimi so bili tudi Ferenčevi otroški prijatelji. Skoraj vsi so bili pomorjeni 21. maja 1944, le peščica Judov se je vrnila domov, kjer so jih čakala nova razočaranja. Ferenc Hajós je bil že v mladosti glasbenik in je nihal med študijem glasbe in prava. Ukvarjanja z glasbo sicer ni opustil, doštudiral pa je pravo na zagrebški univerzi. Po obdobjih sodniške službe v Murski Soboti, kjer je zorel pod mentorstvom Vaneka Šiftarja, pozneje pa v Lendavi, je po osamosvojitvi Slovenije postal naš prvi veleposlanik na Madžarskem. V času, ko sta državi vodila Milan Kučan in Árpád Göncz je veliko pripomogel k dobrim odnosom med sosednjima državama. Obenem se je posvečal področju narodnih manjšin v Sloveniji in slovenskih manjšin v sosednjih državah.

145 min

Ferenc Hajós, 1. del

V tridelnih Spominih bomo tokrat prisluhnili pripovedi Ferenca Hajósa iz Lendave. Rodil se je leta 1935. Njegov rod izvira iz kraja Kakasd v Transilvaniji, ki je dal rodbini tudi plemiško ime. Stari oče Ferenca Hajósa, odvetnik in notar Mihály Hajós Kakasdi, se je z družino naselil v Lendavi, takrat Dolnji Lendavi, leta 1872. Mihálya Hajósa Kakasdija bi zaradi njegovih velikih zaslug za razvoj mesta lahko imenovali oče meščanske Lendave. Njegov sin dr. Ferencz Hajós Kakasdi je bil sprva poslanec v madžarskem parlamentu v Budimpešti, kasneje pa prav tako notar v Lendavi. Čeprav je bil zaveden Madžar, se je poročil z zavedno Slovenko Marijo Sever. Ta je v Lendavo prišla po prvi svetovni vojni, ko je Prekmurje pripadlo Kraljevini SHS oz. kasneje Kraljevini Jugoslaviji, kot sestra prvega slovenskega lendavskega župana Božidarja Severja. Leta 1935 se jima je rodil sin edinec Ferenc, ki je odraščal in se oblikoval v duhovni širini svoje družine v lendavskem večkulturnem okolju, kjer so živeli Madžari, Slovenci in veliko število Judov. Med judovskimi otroki je mali Ferike Hajós tudi našel najboljše prijatelje. Leta 1941 so Prekmurje za kratek čas zasedli Nemci, potem pa so predali oblast Madžarom. Ko je na Madžarskem prišla na oblast Salászijeva nacionalsocialistična Stranka puščičastega križa, se je tudi za lendavske Jude začel pekel holokavsta. 26. aprila 1944 so Jude zbrali v sinagogi in jih odpeljali v koncentracijsko taborišče Auschwitz. Med njimi so bili tudi Ferenčevi otroški prijatelji. Skoraj vsi so bili pomorjeni 21. maja 1944, le peščica Judov se je vrnila domov, kjer so jih čakala nova razočaranja. Ferenc Hajós je bil že v mladosti glasbenik in je nihal med študijem glasbe in prava. Ukvarjanja z glasbo sicer ni opustil, doštudiral pa je pravo na zagrebški univerzi. Po obdobjih sodniške službe v Murski Soboti, kjer je zorel pod mentorstvom Vaneka Šiftarja, pozneje pa v Lendavi, je po osamosvojitvi Slovenije postal naš prvi veleposlanik na Madžarskem. V času, ko sta državi vodila Milan Kučan in Árpád Göncz je veliko pripomogel k dobrim odnosom med sosednjima državama. Obenem se je posvečal področju narodnih manjšin v Sloveniji in slovenskih manjšin v sosednjih državah.

86 min

Janez Winkler, 2. del

V pripovedi Janeza Winklerja se bomo skozi pretresljive zgodbe njegovega življenja sprehodili skozi osem desetletij naše zgodovine, v prvem delu do konca druge svetovne vojne in v drugem delu naprej. Rodil se je v rudarski družini v Idriji, ki je med obema vojnama pripadala Italiji, in tako že kot otrok občutil fašizem. S štirinajstimi leti je pozimi 1942 odšel v partizane, v Vojkovo četo in doživel njene prve akcije, prav tako pa tudi smrt velikega primorskega junaka Janka Premrla-Vojka. Pomladi 1943 je bil vključen v Šercerjevo, pozneje se je boril v Gubčevi brigadi. Doživel je mnoge bitke in bil v njih ranjen, doživel je napad na Turjak in Kočevski proces, bil ujet in poslan v begunjske zapore, od tam pa v taborišče Dachau. Po vojni je dobesedno izsilil demobilizacijo, se zaposlil v policiji, potem pa dokončal študij prava in postal načelnik ljubljanske in pozneje vse slovenske policije. Kot šef ljubljanske policije je v začetku sedemdesetih let kljub nasprotovanju politike omogočil izvedbo velikih študentskih demonstracij pred slovenskim parlamentom.

109 min

Angelika Hribar, 5. del

Spomini Angelike Hribar nas skozi osebne zgodbe v petih nadaljevanjih popeljejo skozi vse dvajseto stoletje naše zgodovine. V pripovedi o njenih prednikih spremljamo vzpon, vrhunec in zaton slovenskega meščanstva, naše intelektualne, umetniške in ekonomske elite. Angelika Hribar je hčerka kiparke Lize Hribar in vnukinja slikarke Elze Kastl Obereigner, ki sta študirali na Dunaju in v Firencah, po očetovi strani pa je naslednica široko razraščene družine Hribar. Angelikin praded Franc Šumi in njegova žena Josipina sta bila proti koncu 19. stoletja začetnika tovarne Šumi, njuna hčerka Evgenija in njen mož Dragotin Hribar, starša Angelikinega očeta Zorana, pa sta nadaljevala razvoj tovarne Šumi in ustanovila še tovarno Pletenina. Narodnozavedni Dragotin Hribar je bil tudi velik mecen, med drugim je na pobudo svojega zeta prof. dr. Izidorja Cankarja plačal gradnjo Moderne galerije. Angelika Hribar izjemno zanimivo in privlačno pripoveduje zgodbe, vesele in žalostne, kakršno je pač življenje, včasih pa tudi tragične, kot je zgodba o uboju njenega strica Rada Hribarja in tete Ksenije z gradu Strmol leta 1944 ali pa zgodba o obsodbi in zaprtju njenih staršev Lize in Zorana Hribarja na politično montiranem Nagodetovem procesu leta 1947. Ob gradu Strmol, ki je bil v lasti Rada Hribarja, se bomo sprehodili tudi skozi grad Snežnik, kjer je bil upravnik gozdnih posestev Angelikin praded Jožef Obereigner. Obiskali bomo danes razpadajoči grad Koča vas in še mnoge druge kraje. V pripoved se v besedi in sliki vpleta na desetine pomembnih osebnosti, ki so temeljno zaznamovale preteklo stoletje na Slovenskem. Posebno privlačnost daje oddajam izjemno bogato arhivsko slikovno in filmsko gradivo, ki po večini izvira iz osebnega arhiva Angelike Hribar in bo v veliki meri prvič javno predstavljeno, prispevalo pa ga je tudi več deset slovenskih muzejev in arhivov ter mnogi posamezniki.

208 min

Angelika Hribar, 4. del

Spomini Angelike Hribar nas skozi osebne zgodbe v petih nadaljevanjih popeljejo skozi vse dvajseto stoletje naše zgodovine. V pripovedi o njenih prednikih spremljamo vzpon, vrhunec in zaton slovenskega meščanstva, naše intelektualne, umetniške in ekonomske elite. Angelika Hribar je hčerka kiparke Lize Hribar in vnukinja slikarke Elze Kastl Obereigner, ki sta študirali na Dunaju in v Firencah, po očetovi strani pa je naslednica široko razraščene družine Hribar. Angelikin praded Franc Šumi in njegova žena Josipina sta bila proti koncu 19. stoletja začetnika tovarne Šumi, njuna hčerka Evgenija in njen mož Dragotin Hribar, starša Angelikinega očeta Zorana, pa sta nadaljevala razvoj tovarne Šumi in ustanovila še tovarno Pletenina. Narodnozavedni Dragotin Hribar je bil tudi velik mecen, med drugim je na pobudo svojega zeta prof. dr. Izidorja Cankarja plačal gradnjo Moderne galerije. Angelika Hribar izjemno zanimivo in privlačno pripoveduje zgodbe, vesele in žalostne, kakršno je pač življenje, včasih pa tudi tragične, kot je zgodba o uboju njenega strica Rada Hribarja in tete Ksenije z gradu Strmol leta 1944 ali pa zgodba o obsodbi in zaprtju njenih staršev Lize in Zorana Hribarja na politično montiranem Nagodetovem procesu leta 1947. Ob gradu Strmol, ki je bil v lasti Rada Hribarja, se bomo sprehodili tudi skozi grad Snežnik, kjer je bil upravnik gozdnih posestev Angelikin praded Jožef Obereigner. Obiskali bomo danes razpadajoči grad Koča vas in še mnoge druge kraje. V pripoved se v besedi in sliki vpleta na desetine pomembnih osebnosti, ki so temeljno zaznamovale preteklo stoletje na Slovenskem. Posebno privlačnost daje oddajam izjemno bogato arhivsko slikovno in filmsko gradivo, ki po večini izvira iz osebnega arhiva Angelike Hribar in bo v veliki meri prvič javno predstavljeno, prispevalo pa ga je tudi več deset slovenskih muzejev in arhivov ter mnogi posamezniki.

169 min

Angelika Hribar, 3. del

Spomini Angelike Hribar nas skozi osebne zgodbe v petih nadaljevanjih popeljejo skozi vse dvajseto stoletje naše zgodovine. V pripovedi o njenih prednikih spremljamo vzpon, vrhunec in zaton slovenskega meščanstva, naše intelektualne, umetniške in ekonomske elite. Angelika Hribar je hčerka kiparke Lize Hribar in vnukinja slikarke Elze Kastl Obereigner, ki sta študirali na Dunaju in v Firencah, po očetovi strani pa je naslednica široko razraščene družine Hribar. Angelikin praded Franc Šumi in njegova žena Josipina sta bila proti koncu 19. stoletja začetnika tovarne Šumi, njuna hčerka Evgenija in njen mož Dragotin Hribar, starša Angelikinega očeta Zorana, pa sta nadaljevala razvoj tovarne Šumi in ustanovila še tovarno Pletenina. Narodnozavedni Dragotin Hribar je bil tudi velik mecen, med drugim je na pobudo svojega zeta prof. dr. Izidorja Cankarja plačal gradnjo Moderne galerije. Angelika Hribar izjemno zanimivo in privlačno pripoveduje zgodbe, vesele in žalostne, kakršno je pač življenje, včasih pa tudi tragične, kot je zgodba o uboju njenega strica Rada Hribarja in tete Ksenije z gradu Strmol leta 1944 ali pa zgodba o obsodbi in zaprtju njenih staršev Lize in Zorana Hribarja na politično montiranem Nagodetovem procesu leta 1947. Ob gradu Strmol, ki je bil v lasti Rada Hribarja, se bomo sprehodili tudi skozi grad Snežnik, kjer je bil upravnik gozdnih posestev Angelikin praded Jožef Obereigner. Obiskali bomo danes razpadajoči grad Koča vas in še mnoge druge kraje. V pripoved se v besedi in sliki vpleta na desetine pomembnih osebnosti, ki so temeljno zaznamovale preteklo stoletje na Slovenskem. Posebno privlačnost daje oddajam izjemno bogato arhivsko slikovno in filmsko gradivo, ki po večini izvira iz osebnega arhiva Angelike Hribar in bo v veliki meri prvič javno predstavljeno, prispevalo pa ga je tudi več deset slovenskih muzejev in arhivov ter mnogi posamezniki.

188 min

Angelika Hribar, 2. del

Spomini Angelike Hribar nas skozi osebne zgodbe v petih nadaljevanjih popeljejo skozi vse dvajseto stoletje naše zgodovine. V pripovedi o njenih prednikih spremljamo vzpon, vrhunec in zaton slovenskega meščanstva, naše intelektualne, umetniške in ekonomske elite. Angelika Hribar je hčerka kiparke Lize Hribar in vnukinja slikarke Elze Kastl Obereigner, ki sta študirali na Dunaju in v Firencah, po očetovi strani pa je naslednica široko razraščene družine Hribar. Angelikin praded Franc Šumi in njegova žena Josipina sta bila proti koncu 19. stoletja začetnika tovarne Šumi, njuna hčerka Evgenija in njen mož Dragotin Hribar, starša Angelikinega očeta Zorana, pa sta nadaljevala razvoj tovarne Šumi in ustanovila še tovarno Pletenina. Narodnozavedni Dragotin Hribar je bil tudi velik mecen, med drugim je na pobudo svojega zeta prof. dr. Izidorja Cankarja plačal gradnjo Moderne galerije. Angelika Hribar izjemno zanimivo in privlačno pripoveduje zgodbe, vesele in žalostne, kakršno je pač življenje, včasih pa tudi tragične, kot je zgodba o uboju njenega strica Rada Hribarja in tete Ksenije z gradu Strmol leta 1944 ali pa zgodba o obsodbi in zaprtju njenih staršev Lize in Zorana Hribarja na politično montiranem Nagodetovem procesu leta 1947. Ob gradu Strmol, ki je bil v lasti Rada Hribarja, se bomo sprehodili tudi skozi grad Snežnik, kjer je bil upravnik gozdnih posestev Angelikin praded Jožef Obereigner. Obiskali bomo danes razpadajoči grad Koča vas in še mnoge druge kraje. V pripoved se v besedi in sliki vpleta na desetine pomembnih osebnosti, ki so temeljno zaznamovale preteklo stoletje na Slovenskem. Posebno privlačnost daje oddajam izjemno bogato arhivsko slikovno in filmsko gradivo, ki po večini izvira iz osebnega arhiva Angelike Hribar in bo v veliki meri prvič javno predstavljeno, prispevalo pa ga je tudi več deset slovenskih muzejev in arhivov ter mnogi posamezniki.

133 min

Angelika Hribar, 1. del

Spomini Angelike Hribar nas skozi osebne zgodbe v petih nadaljevanjih popeljejo skozi vse dvajseto stoletje naše zgodovine. V pripovedi o njenih prednikih spremljamo vzpon, vrhunec in zaton slovenskega meščanstva, naše intelektualne, umetniške in ekonomske elite. Angelika Hribar je hčerka kiparke Lize Hribar in vnukinja slikarke Elze Kastl Obereigner, ki sta študirali na Dunaju in v Firencah, po očetovi strani pa je naslednica široko razraščene družine Hribar. Angelikin praded Franc Šumi in njegova žena Josipina sta bila proti koncu 19. stoletja začetnika tovarne Šumi, njuna hčerka Evgenija in njen mož Dragotin Hribar, starša Angelikinega očeta Zorana, pa sta nadaljevala razvoj tovarne Šumi in ustanovila še tovarno Pletenina. Narodnozavedni Dragotin Hribar je bil tudi velik mecen, med drugim je na pobudo svojega zeta prof. dr. Izidorja Cankarja plačal gradnjo Moderne galerije. Angelika Hribar izjemno zanimivo in privlačno pripoveduje zgodbe, vesele in žalostne, kakršno je pač življenje, včasih pa tudi tragične, kot je zgodba o uboju njenega strica Rada Hribarja in tete Ksenije z gradu Strmol leta 1944 ali pa zgodba o obsodbi in zaprtju njenih staršev Lize in Zorana Hribarja na politično montiranem Nagodetovem procesu leta 1947. Ob gradu Strmol, ki je bil v lasti Rada Hribarja, se bomo sprehodili tudi skozi grad Snežnik, kjer je bil upravnik gozdnih posestev Angelikin praded Jožef Obereigner. Obiskali bomo danes razpadajoči grad Koča vas in še mnoge druge kraje. V pripoved se v besedi in sliki vpleta na desetine pomembnih osebnosti, ki so temeljno zaznamovale preteklo stoletje na Slovenskem. Posebno privlačnost daje oddajam izjemno bogato arhivsko slikovno in filmsko gradivo, ki po večini izvira iz osebnega arhiva Angelike Hribar in bo v veliki meri prvič javno predstavljeno, prispevalo pa ga je tudi več deset slovenskih muzejev in arhivov ter mnogi posamezniki.

172 min

Izidor Čebron, 4. del

Danes 97-letni Izidor Čebron je bil rojen leta 1925 v revni kmečki družini z veliko otroki v vasi Preserje nad Branikom v Vipavski dolini, na območju, ki je med obema vojnama pripadalo Italiji. Že kot osnovnošolec je moral oditi od doma, služit kot hlapec v Povirje na Krasu. Leta 1942 je bil mobiliziran v italijanske delovne bataljone in poslali so ga v južno Italijo. Po kapitulaciji Italije leta 1943 je bil takrat 18-letni Izidor v zbirnem centru v zavezniškem taborišču Carbonara pri Bariju, kjer so bile oktobra 1943 ustanovljene partizanske brigade. Decembra 1943 jih je zavezniška vojska z ladjami prepeljala v Dalmacijo. Na Korčuli so jih poimenovali »prekomorci« in Izidor je bil borec 1. prekomorske brigade. Prvo težko borbo z Nemci je doživel že za božič leta 1943 na Korčuli. Po težkih bitkah z Nemci, četniki, muslimanskimi milicami, ustaši, domobrani in drugimi sovražnikovimi enotami je Izidor Čebron kot borec 13. proletarske brigade iz bitke v bitko prepešačil vso Bosno, Srbijo in Hrvaško. Sodeloval je pri osvobajanju Beograda, doživel strahote Sremske fronte in se po osvoboditvi Zagreba s svojo enoto vrnil v Slovenijo. Danes je Izidor Čebron, ki ga kljub visoki starosti odlikuje izjemen spomin in dar pripovedovanja, še zadnji živi borec 1. prekomorske brigade.

134 min

Izidor Čebron, 3. del

Danes 97-letni Izidor Čebron je bil rojen leta 1925 v revni kmečki družini z veliko otroki v vasi Preserje nad Branikom v Vipavski dolini, na območju, ki je med obema vojnama pripadalo Italiji. Že kot osnovnošolec je moral oditi od doma, služit kot hlapec v Povirje na Krasu. Leta 1942 je bil mobiliziran v italijanske delovne bataljone in poslali so ga v južno Italijo. Po kapitulaciji Italije leta 1943 je bil takrat 18-letni Izidor v zbirnem centru v zavezniškem taborišču Carbonara pri Bariju, kjer so bile oktobra 1943 ustanovljene partizanske brigade. Decembra 1943 jih je zavezniška vojska z ladjami prepeljala v Dalmacijo. Na Korčuli so jih poimenovali »prekomorci« in Izidor je bil borec 1. prekomorske brigade. Prvo težko borbo z Nemci je doživel že za božič leta 1943 na Korčuli. Po težkih bitkah z Nemci, četniki, muslimanskimi milicami, ustaši, domobrani in drugimi sovražnikovimi enotami je Izidor Čebron kot borec 13. proletarske brigade iz bitke v bitko prepešačil vso Bosno, Srbijo in Hrvaško. Sodeloval je pri osvobajanju Beograda, doživel strahote Sremske fronte in se po osvoboditvi Zagreba s svojo enoto vrnil v Slovenijo. Danes je Izidor Čebron, ki ga kljub visoki starosti odlikuje izjemen spomin in dar pripovedovanja, še zadnji živi borec 1. prekomorske brigade.

105 min

Izidor Čebron, 2. del

Danes 97-letni Izidor Čebron je bil rojen leta 1925 v revni kmečki družini z veliko otroki v vasi Preserje nad Branikom v Vipavski dolini, na območju, ki je med obema vojnama pripadalo Italiji. Že kot osnovnošolec je moral oditi od doma, služit kot hlapec v Povirje na Krasu. Leta 1942 je bil mobiliziran v italijanske delovne bataljone in poslali so ga v južno Italijo. Po kapitulaciji Italije leta 1943 je bil takrat 18-letni Izidor v zbirnem centru v zavezniškem taborišču Carbonara pri Bariju, kjer so bile oktobra 1943 ustanovljene partizanske brigade. Decembra 1943 jih je zavezniška vojska z ladjami prepeljala v Dalmacijo. Na Korčuli so jih poimenovali »prekomorci« in Izidor je bil borec 1. prekomorske brigade. Prvo težko borbo z Nemci je doživel že za božič leta 1943 na Korčuli. Po težkih bitkah z Nemci, četniki, muslimanskimi milicami, ustaši, domobrani in drugimi sovražnikovimi enotami je Izidor Čebron kot borec 13. proletarske brigade iz bitke v bitko prepešačil vso Bosno, Srbijo in Hrvaško. Sodeloval je pri osvobajanju Beograda, doživel strahote Sremske fronte in se po osvoboditvi Zagreba s svojo enoto vrnil v Slovenijo. Danes je Izidor Čebron, ki ga kljub visoki starosti odlikuje izjemen spomin in dar pripovedovanja, še zadnji živi borec 1. prekomorske brigade.

142 min

Izidor Čebron, 1. del

Danes 97-letni Izidor Čebron je bil rojen leta 1925 v revni kmečki družini z veliko otroki v vasi Preserje nad Branikom v Vipavski dolini, na območju, ki je med obema vojnama pripadalo Italiji. Že kot osnovnošolec je moral oditi od doma, služit kot hlapec v Povirje na Krasu. Leta 1942 je bil mobiliziran v italijanske delovne bataljone in poslali so ga v južno Italijo. Po kapitulaciji Italije leta 1943 je bil takrat 18-letni Izidor v zbirnem centru v zavezniškem taborišču Carbonara pri Bariju, kjer so bile oktobra 1943 ustanovljene partizanske brigade. Decembra 1943 jih je zavezniška vojska z ladjami prepeljala v Dalmacijo. Na Korčuli so jih poimenovali »prekomorci« in Izidor je bil borec 1. prekomorske brigade. Prvo težko borbo z Nemci je doživel že za božič leta 1943 na Korčuli. Po težkih bitkah z Nemci, četniki, muslimanskimi milicami, ustaši, domobrani in drugimi sovražnikovimi enotami je Izidor Čebron kot borec 13. proletarske brigade iz bitke v bitko prepešačil vso Bosno, Srbijo in Hrvaško. Sodeloval je pri osvobajanju Beograda, doživel strahote Sremske fronte in se po osvoboditvi Zagreba s svojo enoto vrnil v Slovenijo. Danes je Izidor Čebron, ki ga kljub visoki starosti odlikuje izjemen spomin in dar pripovedovanja, še zadnji živi borec 1. prekomorske brigade.

146 min

Karolina Zrim in Mercedes Vukan, vnukinji grofa Karla von Matzenauerja, 2. del

Današnja skromna domova sester Karoline Zrim in Mercedes Vukan sta na robu grajskega parka v Prosenjakovcih v Prekmurju, ob madžarski meji. Sredi parka se podira nekdaj izjemno lep dvorec Matzenau, njun prvi dom. Sestri Karolina in Mercedes sta vnukinji grofa Karla von Matzenauerja, uglednega diplomata, ki je leta 1900 kupil dvorec ter se skupaj z ženo in prvimi otroki iz Češke preselil v Prosenjakovce. Tu sta se mu rodila še dva otroka, hčerka Mercedes je bila mama naših dveh pripovedovalk Spominov. Njuno otroštvo in mladost sta potekala ob mami v dvorcu sredi parka in velikega posestva. Toda prišla je vojna, ob koncu vojne je dvorec zasedla ruska armada, zmetala vso opremo skozi okna in ga spremenila v vojaško bolnišnico. Za Rusi je prišla jugoslovanska vojska, potem pa so v njem stanovali delavci kmetijske zadruge. Družina lastnikov je smela še nekaj časa živeti v dvorcu, stisnjena v nekaj prostorov, potem pa se je, ker ga nihče ni vzdrževal, začel počasi rušiti in so se morali vsi izseliti. Danes na nekdaj lep in mogočen dvorec sredi parka spominja le še prednje pročelje z grboma. Življenje pa je teklo naprej, Karolina je postala učiteljica, Mercedes je delala v prosenjakovški tekstilni tovarni, ustvarili sta si družino. V njunih pripovedih so spomini na lepe, vesele, pa tudi žalostne in zelo tragične zgodbe viharnega minulega stoletja, težke še posebej v časih takoj po drugi svetovni vojni. Grof Matzenauer in vsi člani družine, ki so umrli v Prosenjakovcih, počivajo na bližnjem pokopališču ob romanski rotundi v Selu.

115 min

RTV 365
Mobilna aplikacija
Prenesite iz Trgovine Play