Iskanje oddaja
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Serija Za sosedovo mizo odkriva pravo kulinarično zakladnico s pomočjo ljudi, ki jo najbolje poznajo: kmetov, vinogradnikov, kuharjev, gospodinj, ribičev in mnogih drugih.
Nikakor ne gre za le še eno kuharsko oddajo, ampak serija združuje prikaz življenja na različnih koncih Evrope (tu in tam pa tudi zunaj nje), portrete zanimivih ljudi in predstavitev lokalnih kuhinj, v eni od epizod tudi slovenske.
Predstavljajte si pogostitev v Lyonu, v gurmanski prestolnici Francije, spoznavanje gojenja žafrana v Iranu ali obisk tržnice v Moldaviji. Gledalci bodo na najboljši mogoč način spoznali zanimiv utrip vsakdanjega življenja in ob tem pripravo tipičnih regionalnih jedi.
Ekipa serije bo obiskala ljudi v različnih regijah in jih spremljala skozi njihov vsakdan, seveda s poudarkom na čarovniji kuhanja. Poleg priprave tipičnih regionalnih jedi si bodo gledalci ogledali tudi pridelavo ali odkup živil, skladno s sloganom: Razmišljajmo globalno – jejmo lokalno. Spoznavali bomo, kaj pomeni kuhanje v različnih kulturah v Evropi in po svetu.
Serijo Za sosedovo mizo predvajajo že 13. leto, kar kaže na njen velik uspeh, predvsem v nemško govorečem prostoru. Posneta je za nemško javno televizijo ZDF, v sodelovanju z uglednim programom Arte.
Armenija je malo znana država v goratem Zakavkazju. Po razglasitvi neodvisnosti leta 1991 je veliko Armencev odšlo po svetu s trebuhom za kruhom, vendar se za družinska slavja in verske praznike radi vračajo domov, ko se za bogato obloženo mizo zbere širša družina. Tako je tudi pri Karapetjanovih, ki živijo na podeželju in se ukvarjajo s pridelovanjem sadja in zelenjave. Česar ne porabijo zase, oče Zos s sinom proda na tržnici v Erevanu, mati Melanija pa s hčerjo skrbi za hišo. Za praznike zakurijo tradicionalno glineno peč in v njej spečejo tako značilni armenski kruh kot tudi ražnjiče z jagnjetino in krompirjem.
Armenija je malo znana država v goratem Zakavkazju. Po razglasitvi neodvisnosti leta 1991 je veliko Armencev odšlo po svetu s trebuhom za kruhom, vendar se za družinska slavja in verske praznike radi vračajo domov, ko se za bogato obloženo mizo zbere širša družina. Tako je tudi pri Karapetjanovih, ki živijo na podeželju in se ukvarjajo s pridelovanjem sadja in zelenjave. Česar ne porabijo zase, oče Zos s sinom proda na tržnici v Erevanu, mati Melanija pa s hčerjo skrbi za hišo. Za praznike zakurijo tradicionalno glineno peč in v njej spečejo tako značilni armenski kruh kot tudi ražnjiče z jagnjetino in krompirjem.
Najbolj znanemu delu obale južne Italije je dalo ime mesto Amalfi. Družina Luigija Aceta tu že pet generacij goji limone, ki so jih v te kraje prinesli Normani pred približno 1000 leti. Luigi se je že kot otrok naučil cepljenja, umetnosti plemenitenja limonovcev, pri 75 letih pa še vedno vsak dan dela v svojih nasadih. Luigijeva žena Rita pripravlja preproste jedi, od pečene mečarice do testenin in sladic z limonami. Luigijev sin Marco izdeluje limonin liker "limoncello", ki ga skupaj z drugimi domačimi izdelki prodaja v družinski trgovini v središču Amalfija.
Najbolj znanemu delu obale južne Italije je dalo ime mesto Amalfi. Družina Luigija Aceta tu že pet generacij goji limone, ki so jih v te kraje prinesli Normani pred približno 1000 leti. Luigi se je že kot otrok naučil cepljenja, umetnosti plemenitenja limonovcev, pri 75 letih pa še vedno vsak dan dela v svojih nasadih. Luigijeva žena Rita pripravlja preproste jedi, od pečene mečarice do testenin in sladic z limonami. Luigijev sin Marco izdeluje limonin liker "limoncello", ki ga skupaj z drugimi domačimi izdelki prodaja v družinski trgovini v središču Amalfija.
Tokrat se bomo podali v Dolomite. Ladinska družina nam bo pokazala, kako ohranja tradicijo in običaje, tako pri delu na kmetiji kot v kuhinji in v vaški skupnosti. Vodenje kmetije je prevzel osemnajstletni sin Matteo, petinpetdesetletni oče pa še aktivno sodeluje in sinu tudi rad svetuje. Čeprav se v marsičem razhajata, se strinjata, da je tradicijo treba ohranjati.
Tokrat se bomo podali v Dolomite. Ladinska družina nam bo pokazala, kako ohranja tradicijo in običaje, tako pri delu na kmetiji kot v kuhinji in v vaški skupnosti. Vodenje kmetije je prevzel osemnajstletni sin Matteo, petinpetdesetletni oče pa še aktivno sodeluje in sinu tudi rad svetuje. Čeprav se v marsičem razhajata, se strinjata, da je tradicijo treba ohranjati.
V Albuferi v Valencii se riž pridelovali že v 8. stoletju, vedno lačni delavci pa so iznašli paello. Balero z družino živi na obali jezera v ribiški vasici El Palmar. Prebivalci te vasice so večinoma ribiči in pridelovalci riža. Balerova žena Concha v letni kuhinji pripravlja klasične albuferske jedi, kot sta "all y pebre" in "arroz a banda", ter seveda odlično paello.
V Albuferi v Valencii se riž pridelovali že v 8. stoletju, vedno lačni delavci pa so iznašli paello. Balero z družino živi na obali jezera v ribiški vasici El Palmar. Prebivalci te vasice so večinoma ribiči in pridelovalci riža. Balerova žena Concha v letni kuhinji pripravlja klasične albuferske jedi, kot sta "all y pebre" in "arroz a banda", ter seveda odlično paello.
V Transilvaniji konec novembra praznujejo Andrejevo noč. Z veliko česna in skrivnostnimi obredi naj bi odgnali nesrečo in zle duhove. Poleg vere in vraževerja so se tu ohranile še številne legende. V gradu Bran ob vznožju Karpatov naj bi živel grof Drakula, zaradi katerega je dežela čez noč postala svetovno znana. Ion Tiuca dela kot čuvaj v gradu Bran in z družino živi v vasi Fundata. Kot številne na romunskem podeželju je tudi družina Tiuca samooskrbna. Redijo živali, pridelujejo sadje in zelenjavo, pridobivajo sir in kuhajo žganje. Njihov jedilnik sestavljajo preproste jedi, kot je na primer čorba, kisla zelenjavna juha.
V Transilvaniji konec novembra praznujejo Andrejevo noč. Z veliko česna in skrivnostnimi obredi naj bi odgnali nesrečo in zle duhove. Poleg vere in vraževerja so se tu ohranile še številne legende. V gradu Bran ob vznožju Karpatov naj bi živel grof Drakula, zaradi katerega je dežela čez noč postala svetovno znana. Ion Tiuca dela kot čuvaj v gradu Bran in z družino živi v vasi Fundata. Kot številne na romunskem podeželju je tudi družina Tiuca samooskrbna. Redijo živali, pridelujejo sadje in zelenjavo, pridobivajo sir in kuhajo žganje. Njihov jedilnik sestavljajo preproste jedi, kot je na primer čorba, kisla zelenjavna juha.