Iskanje oddaja
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Serija Za sosedovo mizo odkriva pravo kulinarično zakladnico s pomočjo ljudi, ki jo najbolje poznajo: kmetov, vinogradnikov, kuharjev, gospodinj, ribičev in mnogih drugih.
Nikakor ne gre za le še eno kuharsko oddajo, ampak serija združuje prikaz življenja na različnih koncih Evrope (tu in tam pa tudi zunaj nje), portrete zanimivih ljudi in predstavitev lokalnih kuhinj, v eni od epizod tudi slovenske.
Predstavljajte si pogostitev v Lyonu, v gurmanski prestolnici Francije, spoznavanje gojenja žafrana v Iranu ali obisk tržnice v Moldaviji. Gledalci bodo na najboljši mogoč način spoznali zanimiv utrip vsakdanjega življenja in ob tem pripravo tipičnih regionalnih jedi.
Ekipa serije bo obiskala ljudi v različnih regijah in jih spremljala skozi njihov vsakdan, seveda s poudarkom na čarovniji kuhanja. Poleg priprave tipičnih regionalnih jedi si bodo gledalci ogledali tudi pridelavo ali odkup živil, skladno s sloganom: Razmišljajmo globalno – jejmo lokalno. Spoznavali bomo, kaj pomeni kuhanje v različnih kulturah v Evropi in po svetu.
Serijo Za sosedovo mizo predvajajo že 13. leto, kar kaže na njen velik uspeh, predvsem v nemško govorečem prostoru. Posneta je za nemško javno televizijo ZDF, v sodelovanju z uglednim programom Arte.
Srednjeveška Volterra leži med toskanskimi griči. Blizu kraja je kmetija sedemnajstčlanske družine Ferri. Mama Emilia in njena hči Carla bosta za kosilo pripravili zuppo volterrano, krepko zelenjavno juho iz toskanskega črnega ohrovta, ki ima zaradi prepraženega pršuta in svinjske slanine posebno izrazit okus. Za večerjo bo fegatelli, jed iz svežih svinjskih jeter, slanine in žajblja. Priloga pa bo beli fižol, ki ga kuhajo z olivnim oljem, žajbljem, česnom in domačo paradižnikovo omako. Volterra je znana tudi po restavraciji v strogo varovanem zaporu, v kateri vrhunski kuharji enkrat na mesec sodelujejo z zaporniki in pripravijo »jetniško večerjo« za približno 130 gostov. Tokrat bodo med drugim postregli peno iz polenovke v vlečenem testu, sipo z rukolo in paradižnikom ter nabodalca z rakci in ananasom.
Srednjeveška Volterra leži med toskanskimi griči. Blizu kraja je kmetija sedemnajstčlanske družine Ferri. Mama Emilia in njena hči Carla bosta za kosilo pripravili zuppo volterrano, krepko zelenjavno juho iz toskanskega črnega ohrovta, ki ima zaradi prepraženega pršuta in svinjske slanine posebno izrazit okus. Za večerjo bo fegatelli, jed iz svežih svinjskih jeter, slanine in žajblja. Priloga pa bo beli fižol, ki ga kuhajo z olivnim oljem, žajbljem, česnom in domačo paradižnikovo omako. Volterra je znana tudi po restavraciji v strogo varovanem zaporu, v kateri vrhunski kuharji enkrat na mesec sodelujejo z zaporniki in pripravijo »jetniško večerjo« za približno 130 gostov. Tokrat bodo med drugim postregli peno iz polenovke v vlečenem testu, sipo z rukolo in paradižnikom ter nabodalca z rakci in ananasom.
Mazurija leži v severovzhodni Poljski, nekdanji južni Vzhodni Prusiji. Njeno glavno mesto je Olsztyn. To je dežela z burno zgodovino, ki je vplivala tudi na mazursko kuhinjo. Številni narodi, ki so živeli v stari poljski republiki, so namreč s sabo prinesli svoje recepte. Tako tu najdemo rusko in ukrajinsko kuhinjo, pa tudi nemške, litovske, judovske, madžarske, armenske in italijanske vplive. Tu živita Ewa in Tadeusz Piórkowski s svojimi štirimi otroki in tremi psi. So veliki mazurski kmeti, saj imajo 500 hektarov veliko kmetijo ter 50 konjev in 300 krav, ki brez težav prosto živijo skupaj na ogromnih pašnikih. Tako kot skoraj vsi mazurski lastniki kobilarn tudi družina Piórkowski ponuja učne ure jahanja in prenočišča, saj je za številne kobilarne in kmetije kmečki turizem pomemben dodaten vir zaslužka.
Mazurija leži v severovzhodni Poljski, nekdanji južni Vzhodni Prusiji. Njeno glavno mesto je Olsztyn. To je dežela z burno zgodovino, ki je vplivala tudi na mazursko kuhinjo. Številni narodi, ki so živeli v stari poljski republiki, so namreč s sabo prinesli svoje recepte. Tako tu najdemo rusko in ukrajinsko kuhinjo, pa tudi nemške, litovske, judovske, madžarske, armenske in italijanske vplive. Tu živita Ewa in Tadeusz Piórkowski s svojimi štirimi otroki in tremi psi. So veliki mazurski kmeti, saj imajo 500 hektarov veliko kmetijo ter 50 konjev in 300 krav, ki brez težav prosto živijo skupaj na ogromnih pašnikih. Tako kot skoraj vsi mazurski lastniki kobilarn tudi družina Piórkowski ponuja učne ure jahanja in prenočišča, saj je za številne kobilarne in kmetije kmečki turizem pomemben dodaten vir zaslužka.
Istrsko zaledje očara z lepoto in bujno naravo. Tu živi družina Tikel. Ivica, njegov starejši brat Denis in mlajša sestra Marijana skupaj s starši obdelujejo nekaj vinogradov in dva velika oljčna nasada. Tiklovi so samozadostni in na svoji kmetiji pridelujejo vse, kar potrebujejo za življenje. Preživljajo se s prodajo visokokakovostnih vin in oljčnega olja. Ivica je strasten nabiralec tartufov in si močno želi najti belega tartufa. Do zdaj ga še ni. Jeseni vsako prosto minuto preživi ob iskanju dragocenih gomoljik, pa vedno najde le črne. Ivanka pripravi fuže in fritajo, oboje pa obogati s sveže nabranimi črnimi tartufi.
Istrsko zaledje očara z lepoto in bujno naravo. Tu živi družina Tikel. Ivica, njegov starejši brat Denis in mlajša sestra Marijana skupaj s starši obdelujejo nekaj vinogradov in dva velika oljčna nasada. Tiklovi so samozadostni in na svoji kmetiji pridelujejo vse, kar potrebujejo za življenje. Preživljajo se s prodajo visokokakovostnih vin in oljčnega olja. Ivica je strasten nabiralec tartufov in si močno želi najti belega tartufa. Do zdaj ga še ni. Jeseni vsako prosto minuto preživi ob iskanju dragocenih gomoljik, pa vedno najde le črne. Ivanka pripravi fuže in fritajo, oboje pa obogati s sveže nabranimi črnimi tartufi.
Sologne je eno najstarejših lovnih območij v Franciji na bregovih Loare, kjer si je francosko plemstvo zgradilo veličastne gradove. Poleg različnih pit regionalno kuhinjo zaznamujejo divjačinske paštete, divjačinski ragu in zajčje krače. Strastni lovec Edouard Bouloche z družino živi v tako imenovani "dolgi hiši", ki jo je podedoval od dedka.
Sologne je eno najstarejših lovnih območij v Franciji na bregovih Loare, kjer si je francosko plemstvo zgradilo veličastne gradove. Poleg različnih pit regionalno kuhinjo zaznamujejo divjačinske paštete, divjačinski ragu in zajčje krače. Strastni lovec Edouard Bouloche z družino živi v tako imenovani "dolgi hiši", ki jo je podedoval od dedka.
V osrčju Francije, zahodno od Centralnega masiva, leži pokrajina Limousin. Zanjo je poleg številnih jezer in kostanjevih gozdov značilno govedo pasme limuzin. Elisa in Doriane, dve od petih sester v družini Mathieu, sta pred desetimi leti od staršev prevzeli kmetijo, na kateri vzrejata sesna teleta limuzinske pasme. Teleta hranijo le z mlekom, zato je njihovo meso zelo nežno in ima visoko ceno. Sestri se ukvarjata s prodajo telet, za njihovo vzrejo pa skrbi Dorianin mož Joseph, ki je doma z Guadeloupa. Joseph rad kuha s svojo taščo.
V osrčju Francije, zahodno od Centralnega masiva, leži pokrajina Limousin. Zanjo je poleg številnih jezer in kostanjevih gozdov značilno govedo pasme limuzin. Elisa in Doriane, dve od petih sester v družini Mathieu, sta pred desetimi leti od staršev prevzeli kmetijo, na kateri vzrejata sesna teleta limuzinske pasme. Teleta hranijo le z mlekom, zato je njihovo meso zelo nežno in ima visoko ceno. Sestri se ukvarjata s prodajo telet, za njihovo vzrejo pa skrbi Dorianin mož Joseph, ki je doma z Guadeloupa. Joseph rad kuha s svojo taščo.
Francesco in Teresa živita s hčerjo Frido na toskanskem otoku Elba. Francesco je glasbenik, vendar opravlja različna priložnostna dela, Teresa pa večinoma dela z otroki. Njen oče Sergio je velik poznavalec receptov in tudi sam rad ustvarja v kuhinji. Nekega večera se za mizo domislijo, da bi na mestnem trgu pripravili večerjo, ki bi jo združili z glasbenim repertoarjem. Takoj se lotijo načrtovanja ter začnejo izbirati tradicionalne jedi in ustrezne pesmi. Pri tem jim pomagajo prijatelji, ki radi kuhajo in se spoznajo na otoške jedi.
Francesco in Teresa živita s hčerjo Frido na toskanskem otoku Elba. Francesco je glasbenik, vendar opravlja različna priložnostna dela, Teresa pa večinoma dela z otroki. Njen oče Sergio je velik poznavalec receptov in tudi sam rad ustvarja v kuhinji. Nekega večera se za mizo domislijo, da bi na mestnem trgu pripravili večerjo, ki bi jo združili z glasbenim repertoarjem. Takoj se lotijo načrtovanja ter začnejo izbirati tradicionalne jedi in ustrezne pesmi. Pri tem jim pomagajo prijatelji, ki radi kuhajo in se spoznajo na otoške jedi.
V dolini Mozele v Luksemburgu pridelujejo rizling, značilno nemško sorto vina, iz katere po francoski šampanjski metodi izdelujejo crémant. Erny Schumacher je po 35 letih gospodarjenja svoje vinograde predal sinu Tomu. Njegova žena Monika pogosto pripravi "gromperekichelcher", luksemburško različico krompirjevih polpetov z veliko jajc, čebule in začimb, Erny in Tom pa imata poleg teh rada tudi krepko juho s fižolom in slanino. Vsaj tako pomembno kot dobra hrana je za Luksemburžane to, da je za mizo čim več družinskih članov in prijateljev. Hrana je tako preprosto boljša, pravijo.
V dolini Mozele v Luksemburgu pridelujejo rizling, značilno nemško sorto vina, iz katere po francoski šampanjski metodi izdelujejo crémant. Erny Schumacher je po 35 letih gospodarjenja svoje vinograde predal sinu Tomu. Njegova žena Monika pogosto pripravi "gromperekichelcher", luksemburško različico krompirjevih polpetov z veliko jajc, čebule in začimb, Erny in Tom pa imata poleg teh rada tudi krepko juho s fižolom in slanino. Vsaj tako pomembno kot dobra hrana je za Luksemburžane to, da je za mizo čim več družinskih članov in prijateljev. Hrana je tako preprosto boljša, pravijo.
Vasica Sacel leži v dolini reke Ize, na skrajnem severovzhodu Romunije v pokrajini Maramureş. Pokrajina na obrobju gorovja Rodna slovi po svojih tradicionalnih rokodelskih spretnostih, na primer po izdelavi pisanih volnenih preprog. Nekoč je bilo samo v Sacelu osem mlinov, danes je ostal le še eden. Upravlja ga družina Mecleş. V njem še vedno meljejo žito, pa tudi češejo in obdelujejo volno. Med kulinaričnimi posebnostmi so najbolj znane sarmale, romunska različica sarme, ki jih v družini Mecleş pripravljajo najmanj enkrat na teden. Ob vsaki priložnosti pa za okrepčilo postrežejo s krepkim domačim žganjem.
Vasica Sacel leži v dolini reke Ize, na skrajnem severovzhodu Romunije v pokrajini Maramureş. Pokrajina na obrobju gorovja Rodna slovi po svojih tradicionalnih rokodelskih spretnostih, na primer po izdelavi pisanih volnenih preprog. Nekoč je bilo samo v Sacelu osem mlinov, danes je ostal le še eden. Upravlja ga družina Mecleş. V njem še vedno meljejo žito, pa tudi češejo in obdelujejo volno. Med kulinaričnimi posebnostmi so najbolj znane sarmale, romunska različica sarme, ki jih v družini Mecleş pripravljajo najmanj enkrat na teden. Ob vsaki priložnosti pa za okrepčilo postrežejo s krepkim domačim žganjem.
Schleswig-Holstein je kopno med Severnim in Baltskim morjem visoko na severu Nemčije. Vzdolž ozkega zaliva Schlei leži zgodovinska regija Angeln. Andrea Prahl se ukvarja z rejo prašičev. Njena tašča Ingrid Ehlers pripravlja tradicionalne jedi, sladko-kislo juho, mesne kroglice in rabarbarino torto, Andrea pa ima rajši lažjo hrano, zlasti morske postrvi, ki jih v plitvinah zaliva Schlei lovi njen mož Oliver.
Schleswig-Holstein je kopno med Severnim in Baltskim morjem visoko na severu Nemčije. Vzdolž ozkega zaliva Schlei leži zgodovinska regija Angeln. Andrea Prahl se ukvarja z rejo prašičev. Njena tašča Ingrid Ehlers pripravlja tradicionalne jedi, sladko-kislo juho, mesne kroglice in rabarbarino torto, Andrea pa ima rajši lažjo hrano, zlasti morske postrvi, ki jih v plitvinah zaliva Schlei lovi njen mož Oliver.
Gričevnata pokrajina Langhe v Piemontu je pravi raj za sladokusce. Tu so doma gomoljike, gobe, pralineji in seveda vina. V zadnjih letih pa si pot na trg utirajo tudi lešniki. Tudi Emanuele Canaparo se je pred štirimi leti lotil njihove pridelave. Ramallovi pripravljajo večerjo za Emanuelejevo družino. Mama Giusi bo naredila raviole, polnjene s špinačo in mletim mesom. Giusi bo za kosilo pripravila bagno caudo, omako, v katero pomakajo različne vrste zelenjave. Zanjo potrebuje veliko česna, ki ga skuha v mleku. Zmečkanemu česnu primeša še sardelne filete in olivno olje. Emanuele zaradi boljšega zaslužka sam predeluje lešnike. Praži jih, drobi ter izdeluje lešnikovo pasto za proizvodnjo sladoleda in lešnikovo-nugatovo kremo. Po kosilu ne sme manjkati sladica, zato se je Giusi lotila boneta, piemontske različice crème bruleeja. Zdrobljene amarete vmeša v zmes iz jajc, mleka in kakava. Sladico peče v vodni kopeli.
Gričevnata pokrajina Langhe v Piemontu je pravi raj za sladokusce. Tu so doma gomoljike, gobe, pralineji in seveda vina. V zadnjih letih pa si pot na trg utirajo tudi lešniki. Tudi Emanuele Canaparo se je pred štirimi leti lotil njihove pridelave. Ramallovi pripravljajo večerjo za Emanuelejevo družino. Mama Giusi bo naredila raviole, polnjene s špinačo in mletim mesom. Giusi bo za kosilo pripravila bagno caudo, omako, v katero pomakajo različne vrste zelenjave. Zanjo potrebuje veliko česna, ki ga skuha v mleku. Zmečkanemu česnu primeša še sardelne filete in olivno olje. Emanuele zaradi boljšega zaslužka sam predeluje lešnike. Praži jih, drobi ter izdeluje lešnikovo pasto za proizvodnjo sladoleda in lešnikovo-nugatovo kremo. Po kosilu ne sme manjkati sladica, zato se je Giusi lotila boneta, piemontske različice crème bruleeja. Zdrobljene amarete vmeša v zmes iz jajc, mleka in kakava. Sladico peče v vodni kopeli.
Na zahodni obali Švedske ležijo brezštevilni otočki, ki sta jih morje in zadnja ledena doba skozi tisočletja dodobra obrusila. Tako imenovani skalni grebeni. Ti kopno ščitijo pred mogočnimi valovi. Ljudje so se naselili na teh otočkih v Bohuslänu, ker jim je morje dajalo, kar so potrebovali za življenje. Henrik Wennerberg se preživlja z lovom na lupinarje. Ne izvira iz tradicionalne ribiške družine, toda že od nekdaj ga je vleklo na morje. Osemnajst let že lovi rake, rakovice in jastoge. Vsaj enkrat na teden rake pripravi za ženo in tri otroke. Postreže jih z rezanci, solato ali sirovo pito, ki jo domačini jedo za sladico ali slano kot dodatek k morskim sadežem. Vsako leto ob koncu decembra se Henrik odpravi na lov na švedsko črno zlato – jastoge. Zanj so pomemben vir zaslužka, saj so zelo dragi. Vseeno Henrik ne proda vseh, nekaj jih za praznični obed ob koncu sezone pripravi za svojo družino. Pri tem mu pomaga sestra Helena. Pripravi »äggost«, jajčni sir, značilno bohuslänsko jed.
Na zahodni obali Švedske ležijo brezštevilni otočki, ki sta jih morje in zadnja ledena doba skozi tisočletja dodobra obrusila. Tako imenovani skalni grebeni. Ti kopno ščitijo pred mogočnimi valovi. Ljudje so se naselili na teh otočkih v Bohuslänu, ker jim je morje dajalo, kar so potrebovali za življenje. Henrik Wennerberg se preživlja z lovom na lupinarje. Ne izvira iz tradicionalne ribiške družine, toda že od nekdaj ga je vleklo na morje. Osemnajst let že lovi rake, rakovice in jastoge. Vsaj enkrat na teden rake pripravi za ženo in tri otroke. Postreže jih z rezanci, solato ali sirovo pito, ki jo domačini jedo za sladico ali slano kot dodatek k morskim sadežem. Vsako leto ob koncu decembra se Henrik odpravi na lov na švedsko črno zlato – jastoge. Zanj so pomemben vir zaslužka, saj so zelo dragi. Vseeno Henrik ne proda vseh, nekaj jih za praznični obed ob koncu sezone pripravi za svojo družino. Pri tem mu pomaga sestra Helena. Pripravi »äggost«, jajčni sir, značilno bohuslänsko jed.
Spreewald je pokrajina na jugu dežele Brandenburg, ki jo prepreda labirint skoraj tisoč kilometrov stranskih rokavov reke Spree. Po neštetih kanalih in vodotokih se prevažajo s čolni, saj cest skoraj ni. Zaradi majhnih in težko dostopnih polj kmetije niso več donosne, pokrajina je vse bolj odvisna od turizma. Družina Filko iz idilične vasi Lehde se je prilagodila novim časom in se preusmerila v turizem. S kmetijstvom in ribolovom se ukvarja le za svoje potrebe, prav tako tudi z vlaganjem kumaric. Kisle kumarice so najbolj znana specialiteta iz Spreewalda. Tudi Filkovi imajo svoj recept za vlaganje. Medtem ko družina čisti in vlaga kumarice, hči Christin pripravlja spreewaldsko jed: krompir v oblicah s skuto in z lanenim oljem.
Spreewald je pokrajina na jugu dežele Brandenburg, ki jo prepreda labirint skoraj tisoč kilometrov stranskih rokavov reke Spree. Po neštetih kanalih in vodotokih se prevažajo s čolni, saj cest skoraj ni. Zaradi majhnih in težko dostopnih polj kmetije niso več donosne, pokrajina je vse bolj odvisna od turizma. Družina Filko iz idilične vasi Lehde se je prilagodila novim časom in se preusmerila v turizem. S kmetijstvom in ribolovom se ukvarja le za svoje potrebe, prav tako tudi z vlaganjem kumaric. Kisle kumarice so najbolj znana specialiteta iz Spreewalda. Tudi Filkovi imajo svoj recept za vlaganje. Medtem ko družina čisti in vlaga kumarice, hči Christin pripravlja spreewaldsko jed: krompir v oblicah s skuto in z lanenim oljem.
Posestvo Monaciano s čudovitim vrtom leži v stari vinorodni pokrajini Chianti. Tam živita Anna in Lamberto Piperno s sinovoma. Na posestvu delata tudi vrtnar Dino Manganelli in njegova žena Ottorina, ki je gospodinja. Ottorina bo pripravila piščančji galantin, jed po judovskem izročilu. Po zapletenem postopku priprave ga je treba kuhati tri ure in en dan hraniti v hladilniku. Za kosilo bo skuhala ribollito, tradicionalno toskansko juho iz sezonske zelenjave. Na krožnik položi rezine suhega belega kruha in jih prelije z juho. Tako jed najbolj tekne. Ottorina z dvanajstletnim Arielom pripravlja značilno italijansko pecivo iz krhkega testa, krostato. V testu ne sme manjkati kanček desertnega vina vin santa. Krostata je Arielova najljubša sladica. Čeprav Ottorina in Dino odhajata v pokoj, bosta s Pipernovimi ostala prijatelja.
Posestvo Monaciano s čudovitim vrtom leži v stari vinorodni pokrajini Chianti. Tam živita Anna in Lamberto Piperno s sinovoma. Na posestvu delata tudi vrtnar Dino Manganelli in njegova žena Ottorina, ki je gospodinja. Ottorina bo pripravila piščančji galantin, jed po judovskem izročilu. Po zapletenem postopku priprave ga je treba kuhati tri ure in en dan hraniti v hladilniku. Za kosilo bo skuhala ribollito, tradicionalno toskansko juho iz sezonske zelenjave. Na krožnik položi rezine suhega belega kruha in jih prelije z juho. Tako jed najbolj tekne. Ottorina z dvanajstletnim Arielom pripravlja značilno italijansko pecivo iz krhkega testa, krostato. V testu ne sme manjkati kanček desertnega vina vin santa. Krostata je Arielova najljubša sladica. Čeprav Ottorina in Dino odhajata v pokoj, bosta s Pipernovimi ostala prijatelja.
Družina Mitrović živi v majhni vasi Sirogojno ob vznožju gorovja Zlatibor na jugu Srbije. Vlado in Mica Mitrović, oba sredi petdesetih, sta se tu rodila. Skupaj s sinom in njegovo družino živita v stari Vladovi družinski hiši. Vlado je že mlad začel slikati in kipariti, iz kamna večinoma izdeluje ujede. Je samouk in njegova umetnost je znana po vsej Srbiji. Njegova žena Mica je gospodinja in glava družine. S snaho Rado skrbita za domače živali in radi pripravljata domače jedi. Na družinskem vrtu in poljih raste vse, kar potrebujejo za življenje. Ženski vsako jesen pripravljata ajvar. Za goste, ki pridejo obiskat Vladov atelje, pripravita na odprtem ognju pečeno kislo zelje s svinjskim mesom in črne žemljice, posebnost pokrajine. Na posestvu ima družina tudi več ducatov slivovih dreves. Večji del sliv posušijo v stari sušilnici, iz preostalih pa skuhajo slavno slivovo žganje.
Družina Mitrović živi v majhni vasi Sirogojno ob vznožju gorovja Zlatibor na jugu Srbije. Vlado in Mica Mitrović, oba sredi petdesetih, sta se tu rodila. Skupaj s sinom in njegovo družino živita v stari Vladovi družinski hiši. Vlado je že mlad začel slikati in kipariti, iz kamna večinoma izdeluje ujede. Je samouk in njegova umetnost je znana po vsej Srbiji. Njegova žena Mica je gospodinja in glava družine. S snaho Rado skrbita za domače živali in radi pripravljata domače jedi. Na družinskem vrtu in poljih raste vse, kar potrebujejo za življenje. Ženski vsako jesen pripravljata ajvar. Za goste, ki pridejo obiskat Vladov atelje, pripravita na odprtem ognju pečeno kislo zelje s svinjskim mesom in črne žemljice, posebnost pokrajine. Na posestvu ima družina tudi več ducatov slivovih dreves. Večji del sliv posušijo v stari sušilnici, iz preostalih pa skuhajo slavno slivovo žganje.
Dunaj je mesto kavarn, skupaj jih je skoraj 3000. Poleg tega, da na Dunaju kavo pijejo, jo tu tudi pražijo. Christian Schrödel in Oliver Goetz, lastnika najmanjše pražarne, že deset let pražita kavo. Ker si na Dunaju pitja kave ni mogoče zamisliti brez rezine torte ali zavitka, želita Christian in Oliver v svoji kavarni ponuditi prav posebno kavno torto. Njeno izdelavo naročita slaščičarju Michaelu Giebischu, enemu najbolj ustvarjalnih dunajskih slaščičarjev, ki ima veliko naročnikov. Med drugim mora za ples plesne šole Elmayer, s katerim se konča sezona plesov v pustnem času, speči Sacherjevo torto. O tem, kdo pripravlja pravo Sacherjevo torto, so se leta prepirali najbolj znani dunajski slaščičarji. Na koncu so sodniki odločili, da se samo torta iz hotela Sacher lahko imenuje "originalna Sacherjeva torta". Seveda pa ima vsaka dunajska gospodinja svoj recept zanjo.
Dunaj je mesto kavarn, skupaj jih je skoraj 3000. Poleg tega, da na Dunaju kavo pijejo, jo tu tudi pražijo. Christian Schrödel in Oliver Goetz, lastnika najmanjše pražarne, že deset let pražita kavo. Ker si na Dunaju pitja kave ni mogoče zamisliti brez rezine torte ali zavitka, želita Christian in Oliver v svoji kavarni ponuditi prav posebno kavno torto. Njeno izdelavo naročita slaščičarju Michaelu Giebischu, enemu najbolj ustvarjalnih dunajskih slaščičarjev, ki ima veliko naročnikov. Med drugim mora za ples plesne šole Elmayer, s katerim se konča sezona plesov v pustnem času, speči Sacherjevo torto. O tem, kdo pripravlja pravo Sacherjevo torto, so se leta prepirali najbolj znani dunajski slaščičarji. Na koncu so sodniki odločili, da se samo torta iz hotela Sacher lahko imenuje "originalna Sacherjeva torta". Seveda pa ima vsaka dunajska gospodinja svoj recept zanjo.
Južnoitalijansko mesto Agnone leži v Molizeju, manj znani deželi severno od Apulije. Pasquale Marinelli je iz stare družine zvonarjev. Njegova tašča Tonina je izvrstna kuharica, ki pripravlja značilno enolončnico z ohrovtom in krompirjem, kroglice iz ribanega sira, starega kruha in jajc, sladke "uccelline" in zahtevno juho "zuppa alla santé", ki so jo v teh krajih prvič pripravili ob obisku neapeljske kraljice.
Južnoitalijansko mesto Agnone leži v Molizeju, manj znani deželi severno od Apulije. Pasquale Marinelli je iz stare družine zvonarjev. Njegova tašča Tonina je izvrstna kuharica, ki pripravlja značilno enolončnico z ohrovtom in krompirjem, kroglice iz ribanega sira, starega kruha in jajc, sladke "uccelline" in zahtevno juho "zuppa alla santé", ki so jo v teh krajih prvič pripravili ob obisku neapeljske kraljice.
Družina Nika živi v odmaknjeni gorski dolini na severu Albanije. Ded Nika je kmetijo prevzel od očeta in je kmet s srcem in dušo. Družina Nika prideluje vse, kar raste v visokogorju: mirabele, jabolka, paradižnik, bučke, fižol, krompir, grozdje, orehe in koruzo. Dedova žena Spresa pripravlja za to območje značilne jedi, kot so sladica "revani", nasitna kaša "maza e djathit", "tave me patate", krompirjev narastek z ovčjim sirom, papriko, čebulo in paradižnikom ter postrvi iz ledeno mrzlega gorskega potoka.
Družina Nika živi v odmaknjeni gorski dolini na severu Albanije. Ded Nika je kmetijo prevzel od očeta in je kmet s srcem in dušo. Družina Nika prideluje vse, kar raste v visokogorju: mirabele, jabolka, paradižnik, bučke, fižol, krompir, grozdje, orehe in koruzo. Dedova žena Spresa pripravlja za to območje značilne jedi, kot so sladica "revani", nasitna kaša "maza e djathit", "tave me patate", krompirjev narastek z ovčjim sirom, papriko, čebulo in paradižnikom ter postrvi iz ledeno mrzlega gorskega potoka.
Berlinske jedi so bile vedno precej preproste. Med njimi je tudi klobasa s karijevo omako. Kulinarični fotograf, Jan Wischnewski, klobase izdeluje sam, brata Lukas in Sebastian Dehl pa na svojem trajnostnem vrtu, nedaleč od osrčja Berlina, pridelujeta zelišča in solato. Od smuča na podušenih kumarah do solate s filejem grbastega goveda ali perzijske enolončnice z jajčevci – jedi sodobnega Berlina so ustvarjalne, mednarodne in zelo okusne. ZU TISCH / 2022 / Nemčija / Avtor: Peter Podjavorsek
Berlinske jedi so bile vedno precej preproste. Med njimi je tudi klobasa s karijevo omako. Kulinarični fotograf, Jan Wischnewski, klobase izdeluje sam, brata Lukas in Sebastian Dehl pa na svojem trajnostnem vrtu, nedaleč od osrčja Berlina, pridelujeta zelišča in solato. Od smuča na podušenih kumarah do solate s filejem grbastega goveda ali perzijske enolončnice z jajčevci – jedi sodobnega Berlina so ustvarjalne, mednarodne in zelo okusne. ZU TISCH / 2022 / Nemčija / Avtor: Peter Podjavorsek