Iskanje oddaja
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Serija Za sosedovo mizo odkriva pravo kulinarično zakladnico s pomočjo ljudi, ki jo najbolje poznajo: kmetov, vinogradnikov, kuharjev, gospodinj, ribičev in mnogih drugih.
Nikakor ne gre za le še eno kuharsko oddajo, ampak serija združuje prikaz življenja na različnih koncih Evrope (tu in tam pa tudi zunaj nje), portrete zanimivih ljudi in predstavitev lokalnih kuhinj, v eni od epizod tudi slovenske.
Predstavljajte si pogostitev v Lyonu, v gurmanski prestolnici Francije, spoznavanje gojenja žafrana v Iranu ali obisk tržnice v Moldaviji. Gledalci bodo na najboljši mogoč način spoznali zanimiv utrip vsakdanjega življenja in ob tem pripravo tipičnih regionalnih jedi.
Ekipa serije bo obiskala ljudi v različnih regijah in jih spremljala skozi njihov vsakdan, seveda s poudarkom na čarovniji kuhanja. Poleg priprave tipičnih regionalnih jedi si bodo gledalci ogledali tudi pridelavo ali odkup živil, skladno s sloganom: Razmišljajmo globalno – jejmo lokalno. Spoznavali bomo, kaj pomeni kuhanje v različnih kulturah v Evropi in po svetu.
Serijo Za sosedovo mizo predvajajo že 13. leto, kar kaže na njen velik uspeh, predvsem v nemško govorečem prostoru. Posneta je za nemško javno televizijo ZDF, v sodelovanju z uglednim programom Arte.
Srednjeveška Volterra leži med toskanskimi griči. Blizu kraja je kmetija sedemnajstčlanske družine Ferri. Mama Emilia in njena hči Carla bosta za kosilo pripravili zuppo volterrano, krepko zelenjavno juho iz toskanskega črnega ohrovta, ki ima zaradi prepraženega pršuta in svinjske slanine posebno izrazit okus. Za večerjo bo fegatelli, jed iz svežih svinjskih jeter, slanine in žajblja. Priloga pa bo beli fižol, ki ga kuhajo z olivnim oljem, žajbljem, česnom in domačo paradižnikovo omako. Volterra je znana tudi po restavraciji v strogo varovanem zaporu, v kateri vrhunski kuharji enkrat na mesec sodelujejo z zaporniki in pripravijo »jetniško večerjo« za približno 130 gostov. Tokrat bodo med drugim postregli peno iz polenovke v vlečenem testu, sipo z rukolo in paradižnikom ter nabodalca z rakci in ananasom.
Srednjeveška Volterra leži med toskanskimi griči. Blizu kraja je kmetija sedemnajstčlanske družine Ferri. Mama Emilia in njena hči Carla bosta za kosilo pripravili zuppo volterrano, krepko zelenjavno juho iz toskanskega črnega ohrovta, ki ima zaradi prepraženega pršuta in svinjske slanine posebno izrazit okus. Za večerjo bo fegatelli, jed iz svežih svinjskih jeter, slanine in žajblja. Priloga pa bo beli fižol, ki ga kuhajo z olivnim oljem, žajbljem, česnom in domačo paradižnikovo omako. Volterra je znana tudi po restavraciji v strogo varovanem zaporu, v kateri vrhunski kuharji enkrat na mesec sodelujejo z zaporniki in pripravijo »jetniško večerjo« za približno 130 gostov. Tokrat bodo med drugim postregli peno iz polenovke v vlečenem testu, sipo z rukolo in paradižnikom ter nabodalca z rakci in ananasom.
Don Mimmo Repice je duhovnik, ki živi v Rimu. Zase in za sostanovalca Ivana bo pripravil cacio e pepe, preprosto jed iz špagetov, pekorina in popra. Špagete skuha ter jih zmeša s sirom in poprom. Preprosteje ne gre. S prijateljem Diegom bosta za večerjo v olju in česnu popražila straccette, zelo tanke rezine govedine. Za predjed bosta postregla popečene rezine kruha s scamorzo. Don Mimmo bo za praznično večerjo pripravil rimske artičoke in puntarelle, vrsto cikorije, ki jo prodajajo samo v Rimu. Glavna jed pa bo pollo alla romana, piščanec po rimsko, ki ga oplemeniti z rožmarinom. Diego bo spekel sladico – krostato z rikoto.
Don Mimmo Repice je duhovnik, ki živi v Rimu. Zase in za sostanovalca Ivana bo pripravil cacio e pepe, preprosto jed iz špagetov, pekorina in popra. Špagete skuha ter jih zmeša s sirom in poprom. Preprosteje ne gre. S prijateljem Diegom bosta za večerjo v olju in česnu popražila straccette, zelo tanke rezine govedine. Za predjed bosta postregla popečene rezine kruha s scamorzo. Don Mimmo bo za praznično večerjo pripravil rimske artičoke in puntarelle, vrsto cikorije, ki jo prodajajo samo v Rimu. Glavna jed pa bo pollo alla romana, piščanec po rimsko, ki ga oplemeniti z rožmarinom. Diego bo spekel sladico – krostato z rikoto.
Baselski karneval je poseben dogodek, ob katerem se umirjeno mesto ob Renu spremeni v pisan in bučen pravljični svet. Za mnoge prebivalce Basla so to trije najlepši dnevi v letu, številni tudi desetletja dejavno sodelujejo v karnevalskih skupinah. V tem času domačini med drugim pripravljajo tradicionalne jedi, kot so postne preste, rösti z jetrci in čebulna pita.
Baselski karneval je poseben dogodek, ob katerem se umirjeno mesto ob Renu spremeni v pisan in bučen pravljični svet. Za mnoge prebivalce Basla so to trije najlepši dnevi v letu, številni tudi desetletja dejavno sodelujejo v karnevalskih skupinah. V tem času domačini med drugim pripravljajo tradicionalne jedi, kot so postne preste, rösti z jetrci in čebulna pita.
Armenija je malo znana država v goratem Zakavkazju. Po razglasitvi neodvisnosti leta 1991 je veliko Armencev odšlo po svetu s trebuhom za kruhom, vendar se za družinska slavja in verske praznike radi vračajo domov, ko se za bogato obloženo mizo zbere širša družina. Tako je tudi pri Karapetjanovih, ki živijo na podeželju in se ukvarjajo s pridelovanjem sadja in zelenjave. Česar ne porabijo zase, oče Zos s sinom proda na tržnici v Erevanu, mati Melanija pa s hčerjo skrbi za hišo. Za praznike zakurijo tradicionalno glineno peč in v njej spečejo tako značilni armenski kruh kot tudi ražnjiče z jagnjetino in krompirjem.
Armenija je malo znana država v goratem Zakavkazju. Po razglasitvi neodvisnosti leta 1991 je veliko Armencev odšlo po svetu s trebuhom za kruhom, vendar se za družinska slavja in verske praznike radi vračajo domov, ko se za bogato obloženo mizo zbere širša družina. Tako je tudi pri Karapetjanovih, ki živijo na podeželju in se ukvarjajo s pridelovanjem sadja in zelenjave. Česar ne porabijo zase, oče Zos s sinom proda na tržnici v Erevanu, mati Melanija pa s hčerjo skrbi za hišo. Za praznike zakurijo tradicionalno glineno peč in v njej spečejo tako značilni armenski kruh kot tudi ražnjiče z jagnjetino in krompirjem.
Najbolj znanemu delu obale južne Italije je dalo ime mesto Amalfi. Družina Luigija Aceta tu že pet generacij goji limone, ki so jih v te kraje prinesli Normani pred približno 1000 leti. Luigi se je že kot otrok naučil cepljenja, umetnosti plemenitenja limonovcev, pri 75 letih pa še vedno vsak dan dela v svojih nasadih. Luigijeva žena Rita pripravlja preproste jedi, od pečene mečarice do testenin in sladic z limonami. Luigijev sin Marco izdeluje limonin liker "limoncello", ki ga skupaj z drugimi domačimi izdelki prodaja v družinski trgovini v središču Amalfija.
Najbolj znanemu delu obale južne Italije je dalo ime mesto Amalfi. Družina Luigija Aceta tu že pet generacij goji limone, ki so jih v te kraje prinesli Normani pred približno 1000 leti. Luigi se je že kot otrok naučil cepljenja, umetnosti plemenitenja limonovcev, pri 75 letih pa še vedno vsak dan dela v svojih nasadih. Luigijeva žena Rita pripravlja preproste jedi, od pečene mečarice do testenin in sladic z limonami. Luigijev sin Marco izdeluje limonin liker "limoncello", ki ga skupaj z drugimi domačimi izdelki prodaja v družinski trgovini v središču Amalfija.
Tokrat se bomo podali v Dolomite. Ladinska družina nam bo pokazala, kako ohranja tradicijo in običaje, tako pri delu na kmetiji kot v kuhinji in v vaški skupnosti. Vodenje kmetije je prevzel osemnajstletni sin Matteo, petinpetdesetletni oče pa še aktivno sodeluje in sinu tudi rad svetuje. Čeprav se v marsičem razhajata, se strinjata, da je tradicijo treba ohranjati.
Tokrat se bomo podali v Dolomite. Ladinska družina nam bo pokazala, kako ohranja tradicijo in običaje, tako pri delu na kmetiji kot v kuhinji in v vaški skupnosti. Vodenje kmetije je prevzel osemnajstletni sin Matteo, petinpetdesetletni oče pa še aktivno sodeluje in sinu tudi rad svetuje. Čeprav se v marsičem razhajata, se strinjata, da je tradicijo treba ohranjati.