Iskanje podcasts
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
436 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Zadnje dni nas navdušuje dogajanje na vesoljskem plovilu, ki se je najdlje do sedaj oddaljilo od Zemlje, obkrožilo Luno in se bo, upajmo, srečno vrnilo na Zemljo. Kot je navadno v takšnih primerih, je bilo izrečenih mnogo epohalnih stavkov o majhnosti, neznatnosti planeta in o nujnem razumevanju med narodi. Ob tem pa smo se še mimogrede naučili, kaj je v življenju resnično pomembno. Ko se je prekinila komunikacija med plovilom in Zemljo, se astronavti niso preveč vznemirili. Tudi ko poveljnik ni mogel dostopati do elektronske pošte, se je človeštvu zdel to precej domač in pogost pojav. Ko pa se je pokvarilo stranišče, se je posadka resnično prestrašila. Hočemo povedati, da se tukaj doli premalokrat zavedamo, kako smo civilizacija stranišč, in da kontemplacija ekonomsko-političnih elit med njihovo uporabo žal prevečkrat vpliva na tok, ki ga človeške družbe uberejo v realnem času. Polet pa je pomemben tudi za slovensko politično elito. Sploh za tiste stranke, ki so nove. Kajti bolj etablirane stranke in njihovo članstvo pomnijo še tiste polete z Appolom in Space Shuttlom, da ne govorimo, kako nekatere stranke še vedno vodijo isti voditelji kot v času poletov vesoljskega čolnička. Kakorkoli; člani in vodstvo stranke Resnica so seveda z velikim zanimanjem spremljali polet, saj lažiran pristanek na luni misije Apollo 11 stoji v njihovem statutu takoj ob dejstvu, da v morskih globinah preži šestdeset metrov dolg ligenj. In ko so se vodstvo ter podporniki zbrali v tistem kranjskem lokalu – mimogrede; če dobijo ministrstvo za kulturo, bodo zahtevali, da se bife vpiše na seznam snovne kulturne dediščine – so z nejevero gledali posnetke okrogle Zemlje. Predsednik jim je namreč zagotovil, da je Zemlja ploščata in da bodo pri ploščati Zemlji vztrajali tudi v koalicijski pogodbi. Težavo, nelagodje in tudi morebitno delitev stranke na frakcije je preprečil eden članov, ki je stal v neposredni bližini, ko so delili pamet. Takole je govoril: »Kaj, ali ni objektiv kamere, s katero so posneli fotografijo, okrogel? Ergo, je na fotografiji okrogla tudi Zemlja, čeprav je v resnici ploščata!« In so vsi navdušeno zaploskali, ker je oni tako pametno govoril ter so naročili red bull in se pri tem pomembno držali, saj so jeziček na tehtnici. Nekatere druge stranke pa so se bale, da bo na do sedaj še neodkritih prostorih na temni strani Lune ladja treščila v nebesa ali vice ter zmotila mir tamkajšnjih prebivalcev. Na srečo se ni zgodilo nič podobnega. Kot vse kaže, leži onstranstvo globlje v vesolju. Ob znanstvenem pomenu pa je misija Artemis II pomembna tudi s simbolnega, občečloveškega stališča. Vesoljski potniki so kar nekajkrat načeli vprašanje perspektive. Se pravi, da je iz vesolja Zemlja videti kot enoten, prelep, skoraj idiličen kup kamenja, na katerem ni zaznati nobenih delitev, razlik in meja, ki sicer poganjajo človeštvo proti izumrtju. Zadnje dni še posebej intenzivno. Ampak ta, nekoliko naivna sporočila ne zdržijo kritične presoje. Mar morebiti vesoljski potniki menijo, da če bi človeštvo zgradilo večje vesoljsko plovilo, takega za nekaj milijard ljudi in ga poslalo v vesolje, da potniki s seboj ne bi vzeli razlik, antagonizmov, sovraštva in delitev? Človeška tragedija ni vprašanje perspektive, še manj vprašanje lokacije v vesolju ... Človeška tragedija je vprašanje razuma, oziroma njegovega pomanjkanja. Z drugimi besedami. Če astronavti želijo dobro človeštvu, naj nam pošljejo fotografije in znanstvene izsledke; če pa hočejo dobro sebi, naj ostanejo tam gori. S tem drobnim navodilom pa tudi končujemo skromno serijo Zapisov iz močvirja. Teh nekaj desetletij pisanja je nič v primeru z večnostjo vesolja, v katerega obstoju smo našli tudi razlog za ukinitev serije. Namreč – vse, kar se začne, se tudi konča. In seveda … Zdi se, da sedeti v močvirju in razmišljati, počasi ne bo več dovolj. Treba bo kaj tudi storiti.
6 min 7. 4. 2026
Ker sta nas oba redna poslušalca opozorila, naj že enkrat nehamo skakati okoli vrele kaše in končno komentiramo pretekle volitve, moramo v javnem interesu to tudi storiti. Ne nazadnje smo po tem, ko so komentirali volitve tudi v glasbi po željah in kmetijskih nasvetih, ena zadnjih rubrik nacionalnega radia, ki tega še ni storila. Težava je namreč ta, da komentiranje volitev ni racionalna rabota. Ker stranke so pred volitvami zatrjevale, da bo po volitvah vse drugače, po volitvah pa je isto, kot je bilo pred njimi. Z drugimi besedami; če je razumni komentiral predvolilno dogajanje, ni nobene potrebe, da komentira povolilno dogajanje, ker je le to enako predvolilnemu. Ampak poskusimo … Kot smo videli, s klasičnimi metodami ne gre. Še najbolj ne gre z matematiko, ki je nacepljena na egotripe, napuh in omejen razum slovenske politične elite. Kakorkoli že seštevajo, nobena stran ne more do 46 glasov. Menda so poskusili tudi z umetno inteligenco, pa so sesuli server in so jih iz Silicijeve doline prosili, če tega ne bi več počeli. Tako smo pri nas ubrali povsem drugačno pot in poklicali na pomoč starodavno modrost, ki je skrita v bajeslovni tradiciji našega roda. Takole gre. »Živel je kmet. Imel je devetindvajset glasov in nekaj malega denarja. Odšel je na sejem, da si tam kupi nekaj dobrin, s katerimi bi Slovenijo popeljal do boljšega jutri. Tako je najprej nabavil volka, ki je imel osemindvajset glasov ter nepredvidljivo, v glavnem pa popadljivo nrav. Potem je kupil kozo, ki je imela devet glasov, devet življenj in troje vimen. Nato je kupil zeljno glavo. Zeljna glava je imela šest glasov, bila je levo usmerjena in rahlo nagnita. Z vsemi temi novimi nakupi, s katerimi je kmet poskušal izboljšati življenje sebi in Sloveniji, je prišel do desnega brega reke. Reka je bila precej nova, narasla in je imela šest glasov ter v glavnem ni imela pojma, v katero smer naj teče. Ob robu reke je ležal čoln. Rahlo je razpadal, užival je v vožnji na levi breg, drugače pa je bil soliden čoln s petimi glasovi. V čolnu je bilo teslo, oprostite veslo, prav tako s petimi glasovi, ki ni znalo drugega, kot mlatiti po reki. Ko je tako prišel na desni breg, je kmet uvidel problem. Vsega trojega ne bo mogel prepeljati, ker so imeli on, volk, koza in zeljna glava pretežke karakterje ter bi čoln potopili. Čoln je bil prešibek, reka predivja, teslo, pardon veslo, pa neuporabno. Tako je moral čez reko svoje nakupe popeljati posamezno. Enega po enega torej. Ampak kako? Če prepelje volka in pusti na desnem bregu kozo in zeljno glavo, bo koza pojedla zelje. Enako se zgodi, ko ju oba prepelje na levi breg. Prav tako ne more najprej prepeljati zelja ter pustiti na desnem bregu koze z volkom, ker bo volk požrl kozo; še bolj pa jo bo požrl na levem bregu, ker, kot je bilo znano, volkovi, kljub temu da so se tam rodili, na levem bregu povsem znorijo. Ko je kmet tako razmišljal, a se ni mogel domisliti rešitve, ker resnici na ljubo – kmet je bil bolj kratke pameti – se je na nebu pokazal stric iz ozadja in mu ponudil rešitev problema. Kmet naj prepelje na levi breg najprej kozo, nato prepelje zelje, ker zelja ne sme pustiti s kozo, vrne kozo na desni breg, kamor spada, pobere volka in se vrne nazaj po kozo. Torej opravi eno vožnjo več, oziroma naredi korak nazaj. Kmetu tako stric iz ozadja svetuje, kako naj sestavi koalicijo, a kmet ni pripravljen narediti koraka nazaj, oziroma opraviti ene vožnje več, ker je, kot rečeno, rahlo omejen, len in se mu ne ljubi. Zato nabaše v čoln vse troje in se poda na reko. S teslom, pardon, veslom, mlati po reki, ki teče, bog ve, v katero smer; koza začne gristi zelje, volk napade kozo, čoln se zamaje in potopi, reka pogoltne kozo, kmeta, volka in zelje, le teslo, pardon veslo, ostane na gladini. Z udeleženci te povesti se potopijo tudi vsi glasovi, zato je mati Demokracija našla novega kmeta, ki je šel ponovno na tržnico, in je ponovno, da bo njegovo življenje in življenje vseh Slovencev boljše, kupil kozo, volka in zeljno glavo.
6 min 31. 3. 2026
Dan po rednih prelomnih volitvah smo dobili informacijo, da bi bila lahko volilna udeležba še precej višja. Skoraj stoodstotna, ampak mnogi volivci niso uspeli na volišča, ker v avtomobilih niso imeli bencina, na črpalkah, pa ga je zmanjkalo. Mi starejši smo reagirali nagonsko. Pogledali smo na registrsko številko avtomobila, če je bila parna, smo se lahko odpeljali, ali pa smo v denarnici poiskali bencinski bon. Mlajši in bencinsko-krizno neizkušeni pa so bili zmedeni in jim zaradi tega ni uspelo oddati glasu.
4 min 24. 3. 2026
In zdaj nekaj povsem drugačnega. Sicer gremo v središče Ljubljane, a po drugačnih opravkih, kot bi se pričakovalo. Središče Ljubljane – ta antični pojem, kjer se je vsa moč, vpliv in usodnost naroda skoncentrirala na enem kvadratnem kilometru – je bilo v preteklem tednu prizorišče tudi nekoliko drugačne drame. Drame v prenesenem in neprenesenem pomenu besede. Hočemo povedati, da so ob običajnem naboru tamkajšnjih in javnosti znanih sociopatov na sceno stopili tudi tisti manj izpostavljeni. Kot zdaj že nekaj mesecev, se obnova ljubljanske Drame in z njo kulturnega hrama vseh Slovencev, ne začne zaradi nasprotovanja sosedov. »Nasprotovanje sosedov« je po dnevnih pozdravih najbolj uporabljana besedna zveza v Sloveniji, in tokrat se širi po ulicah z mitskimi imeni, ki obkrožajo Dramo. Zgodba je sila enostavna. Obnova bi bila seveda hrupna, prašna, prostorsko potratna, zmotila bi mir in parkirišča stanovalcev tam ene ulice in tam ene bajte. Če ne moreš zmotiti miru sosedov v Halozah, kako so investitorji pričakovali, da bodo lahko zmotili mir stanovalcev v središču Ljubljane? Sploh po fiasku z obnovo Plečnikovega stadiona. Kakorkoli; obe strani javkata v javnosti. Tako stanovalci kot umetniki oziroma dramski igralci, ki zmrzujejo in se gredo gledališče v nekem skladišču. In ko razumni prebere vse javne nastope, oziroma sporočila za javnost, ki jih obe strani plasirata v medije, je jasno predvsem eno. V tisti ogroženi hiši, primerno se imenuje Nemška hiša in je elitna lokacija sredi elitnih lokacij, stanuje kar nekaj odvetnikov. Ali pa premožnežev, ki si lahko privoščijo dobre odvetnike. Čeprav bi bilo čudno, ako bi na elitni lokaciji v središču Ljubljane ne živela manjša komuna juristov. Kajti jezik, ki ga uporabljajo stanovalci med blokiranjem začetka graditve, je vrhunsko pravniški. Suh. Zakoni in dejstva in pravice in tako naprej in tako nazaj. Tako je izjava dramskih umetnikov v primerjavi s sporočilom stanovalcev eno samo jamranje in pozivanje na nekakšne nepravne, humanistične in občečloveške kategorije. Jasno, da v skromni radijski oddaji ne moremo biti razsodniki in da zaradi spora med umetniki in odvetniki ne moremo fabricirati globljih razmislekov – poskusimo pa vseeno lahko! Osrednje vprašanje današnje analize je: »Koliko naj bo v družbi odvetnikov in koliko naj bo umetnikov?« Kakšno naj bo razmerje med njimi? Na prvi pogled bi rekli, da gre za dve kategoriji, ali poklica, ali stanja duha, ki si ne bi mogla biti bolj vsaksebi. Pa nič ni dlje od resnice. Oboji živijo v zablodi. Umetniki v zablodi, da lahko z umetnostjo izboljšajo družbo, odvetniki v zablodi, da je mogoče družbo izboljšati s pravom. Kot smo se naučili, je družbo mogoče izboljšati s prisluhi, a o tem kdaj drugič. Najbolj preprosto bi bilo, če bi imeli v družbi enega umetnika na enega odvetnika. Ampak to se ne zdi realno, ker bi imeli v Drami potem same monodrame, en odvetnik pa je kljub temu sposoben preprečiti zaprtje ulice. Bolj razumno se zdi, da bi imeli na enega odvetnika deset umetnikov, a to bi nas popeljalo na pot brezzakonja, kjer bi hipiji zganjali gledališče v parkih in na rečnih bregovih, družba kot organizem, ki ga skupaj drži zakonodaja, pa bi razpadala. Tako smo po preučitvi dejstev in pregledu evidenc tako odvetniške zbornice kot združenja dramskih igralcev prišli na plano s številko: trije umetniki na enega odvetnika. Trideset umetnikov na deset odvetnikov. Tristo umetnikov na sto odvetnikov, tri tisoč umetnikov na tisoč odvetnikov. Ta številka se nam zdi umetniško-odvetniški zlati rez slovenske družbe in predlagamo, da se je v prihodnje držimo, pa bomo lahko obnavljali gledališča, sploh pa bomo lahko uveljavljali pravila pravne države. Obstaja pa problem, da razmerje tri proti ena deluje zgolj in le v središču Ljubljane. Če pogledamo razmerje recimo v Celju, kjer sicer imajo tako odvetnike kot umetnike, je to drugačno, da ne govorimo o slovenskem podeželju, kjer ni niti umetnikov niti odvetnikov. Je pa res, da je obnova kulturne infrastrukture na podeželju tako redka, da se celo najbolj nestrpni sosedje nimajo priložnosti pritožiti. Kaj šele najeti odvetnika. Kako se bo končal spor, oziroma kdaj se bo začela obnova Drame? Država, ki je vsaj za zdaj na strani umetnikov in ne odvetnikov, grozi z nekakšnimi razlastninjenji; ta bo verjetno morala sprovesti slovenska vojska, pa še to bo težko, kajti kot vemo, je odvetniško pero ostrejše od meča. Obstaja pa še ena možnost Pozivamo igralce ljubljanske Drame, da na javnem prostoru med Gregorčičevo in Gradiščem postavijo oder na prostem in brezplačno širnemu slovenskemu občinstvu v slogu partizanskega gledališča odigrajo dve predstavi … Prvi večer Brechtovo Malomeščansko svatbo, da se spomnimo, kako zelo zlagan je lokalni hohštapleraj, drugi večer Cankarjev Za narodov blagor. Da se spomnimo, kaj je to nacionalni interes.
7 min 17. 3. 2026
Končno smo dočakali nekoliko sodobnejši, skoraj že postmoderni pristop k prodajnim akcijam. Ker kot vemo, so zbiranje točk, odpiranje aplikacij pred blagajno, posebni dnevi za akcije, posebni dnevi za upokojence in zbiranje bonusov na računih, presneto nadležna zadeva. Sodoben potrošnik v želji po varčevanju tava od trgovine do trgovine, od nakupa do nakupa, ob vseh prihrankih pa na koncu blago domov še vedno prinese s tistim nedoločljivim občutkom, da je bil pretentan.
7 min 10. 3. 2026
Te dni nekoliko trpimo zaradi akutnega pomanjkanja vpliva, ker so vsi vplivneži v Dubaju okupirani z vojno. Pa se bomo kljub temu poskušali znajti in razložiti, kako in kaj je po novem z mednarodnimi potovanji. Niso le zvezde Instagrama nasedle na brezkončnih plažah, v senci najboljšega hotela na svetu, kjer se cedita med in mleko, ter alkohol le tu in tam sramežljivo krši božje zakone. Tudi ambasadorji slovenskega blagostanja, ki so med zimskimi počitnicami, kot to poetično povedo v obrekljivih revijah, »skočili v tople kraje«, so ujeti v Dubaju. V hotelih, na letališčih, nekaj jih je celo na potniški križarki. In medtem ko se začenja evakuacija nesrečnikov, ki so preživeli nepozabne počitnice med plavanjem v turkiznem morju, si oglejmo nekaj geopolitičnih gradnikov svetovnega turizma. Najprej razmišljujočega začudi, kako malo hasnejo naše in ostale informativne oddaje. Če človek vsaj približno prisluhne dnevnim novicam, je nekako logično, da ni modro potovati v ali prek ali v bližino zalivskih držav. Seveda je nerodno, ker se večina letov v tisti smeri za nekaj ur spočije v Dubaju – ali v katerem bližnjih srednjeveških kraljestev – ker je tam gorivo poceni in duty free ugoden. Ampak kljub temu so informativne oddaje kričale o tem, kako bodo Izraelci in Američani izvedli svoje redno bombardiranje Irana, ki je postalo v zadnjih desetletjih že stalnica. Drugače povedano ... Od vsakega ameriškega predsednika se pričakuje, da vrže nekaj bomb na zibelko civilizacij. Ampak tej naši skepsi se nasproti postavijo turistični delavci, lastniki turističnih agencij, turistični vodniki in seveda zbiratelji carinskih deklaracij sami. »Kam naj sploh še gremo?« v obupu vijejo roke slovenski daljnosežni turisti, ki se odpravljajo v svet zato, da vidijo druge kraje, drugačne običaje in drugačne ljudi – ter so lahko potem z razlogom ksenofobi, ko hoče ta svet k nam. In kako prav imajo! Svet je postal neurejena šlamastika in da bi se izognili prihodnjim čarterskim poletom po načelu »ženske in otroci najprej«, poglejmo, kam se nima smisla odpravljati. Najprej odpadejo države, ki so predrage … Razne Švice, Luksemburgi in podobno. Potem odpadejo države, ki so prerevne. Razni Sudani, Centralnoafriške republike in podobno. Potem ne moremo na evropski vzhod, ker tam preži ruska nevarnost. V Centralni Aziji imajo moški brke, v Avstraliji lahko povoziš kenguruja, v Srednji Ameriki se streljajo karteli, v Južni Ameriki predsednik vihti motorko, v Severni Ameriki predsednik ujčka demenco. V zalivu je vojna, na Kitajskem so komunisti, v Vietnamu ob njih še poplave, v Indiji so povsod ljudje, na skrajnem severu in jugu je hladno. Ob ekvatorju je vroče in vlažno. Lahko bi šli na Hrvaško, ampak imajo višji standard, kot je pri nas, Bosanci so začeli v čevape mešati vegeto, Srbi pa imajo proteste. Torej je edino logično, da ostanemo doma. Ampak naše morje je mlaka, naše planine so polne Čehov, Prekmurje pa je polno holesterola. Na Štajerskem imajo problem z alkoholom, na Dolenjskem pa z industrijo. Notranjci imajo zimo tudi poleti, na Koroško pa ni mogoče z nobenim znanim prevoznim sredstvom. Izkaže se, da je najboljše, najceneje, najbolj zdravo in najbolj poučno biti v dnevni sobi. Včasih so zapečkarje, ki jih ne mikajo čudesa planeta, hecali, da potujejo s prstom po zemljevidu. Danes je metoda potovanja iz udobja lastnega doma že zelo izpopolnjena in se je približala, dosegla ali pa večkrat celo presegla izkušnjo analognega vandranja. Če se prijavite na katero družbenih omrežij, ali pa več njih, ugotovite, da je ves svet poslikan, pofilman in opremljen s komentarji. Ni ga kvadratnega metra planeta, ki ne bi bil digitaliziran in opisan. Sploh znamenitosti, ki nas kot turiste najbolj zanimajo, so predstavljene iz stoterih kotov, in o njih je napisanih na tisoče mnenj. Se pravi, da ni prav nobene potrebe, da bi svoje telo mučili s potjo do tja. Prav vse, kar vam nudi destinacija, je mogoče doživeti v miru domače dnevne sobe. Ali pa si natočite kad tople vode in v kopel vzamete prenosni računalnik … Mogoče na ta način ne boste dobili spominka v fizični obliki, se pravi magnetka za hladilnik ali keramičnega krožnička, prav tako pa ne boste dobili trebušnih težav in blažje oblike hemoroidov. Če je že vojna necivilizacijska oblika reševanja konfliktov, imamo kot postindustrijska družba tehnološke možnosti vsaj potovanja spraviti na postmoderno raven. Kdo ve; če ne bo nikjer po planetu več turistov, bodo mogoče tudi gospodarji vojne izgubili del zagona.
6 min 3. 3. 2026
Letos se je vse pokrilo. 40 dni brez alkohola, prvi regrat in predvolilna soočenja na slovenskih televizijah. Aktivni udeleženci v slovenskem volilnem procesu imajo smolo. Namreč vsaka vas v Sloveniji ima svojo televizijo. In potem morajo po kandidatnih listah navzdol stranke delegirati oziroma dostavljati sogovornike na televizijska soočenja. Iz časa, ko je mladi Kennedy z znojem oblil Nixona, veljajo ta soočenja kot ključna za uspeh na volitvah. In svetovalci za medijsko nastopanje so se že tudi toliko udomačili na slovenskih tleh, da zdaj gledamo elokventne politike, ki vedo, kam postavljati roko in vejice, kdaj so premori smiselni in kako se naglašujejo posamezne besede ter kaj pomenijo nekatere tujke. Poznajo tudi dejstva iz zgodovine osamosvajanja ter osnovne statistične podatke o državi. In vse to na izust! Seveda pa to ne pomeni, da so televizijska soočenja kaj bolj relevantna, kot so bila včasih. Če hočete slišati resnično bistvena in kakovostna soočenja, jih morate poslušati na radiu. Kajti na radiju ni slike in ostane samo esenca izrečenega. Poskusimo primerjati televizijsko soočenje strankarskih prvakov s kuharsko oddajo na televiziji. Kot vemo, so kuharske oddaje noro priljubljene. Če se na televizijah že ne bojujejo v Ukrajini, ne predvajajo Prijateljev ali turških nadaljevank, pa zagotovo kuhajo. Ali potujejo po svetu in jedo. Kot vemo, sta pri hrani bistvena elementa okus in vonj. Se pravi, ravno ti razsežnosti hrane, ki jih televizija ni sposobna dostaviti gledalcu. Televizija dostavi samo podobo in pa vero v jedca ali v kuharja, ki zatrdi – »Mmm, kako je to dobro.« Gledalec nima za to, da je jed okusna ali da dobro diši, v skrajnem primeru, da je sploh užitna, nobenega dokaza. Pa vendar so kuharske oddaje tako zelo priljubljene, ker je podoba edino, kar sodobnega gledalca, obsedenega z zasloni, zanima. Podobno kot s kuharskimi oddajami, je s TV soočenji. Rešimo se iluzije, da se volilno telo odloča na osnovi soočenj. V bistvu jih doživljamo kot nastope, na katerih že tako ali tako vemo, kdo je naš favorit. Ne gre za odločanje na podlagi informiranja, gre za navijanje. Ne greš gledati nogometne tekme z namenom, da se boš na sredi odločil za koga boš navijal glede na dobro igro; ali boš navijal za Olimpijo, ali za Maribor, veš že dolgo pred začetkom prenosa. Enako je s soočenjem. Odstotek tistih, ki se bodo šele med soočenjem odločili, komu bodo zaupali svoj glas glede na uspešnost, artikuliranost in relevantnost nastopa, je v resnici minimalen – če pa se že odločimo ali si premislimo, to storimo zaradi podobe. Televizije se sicer po novem pohvalno trudijo s preverjanjem izrečenega, ampak to nam samo sporoča, kdo od politikov in v kolikšni meri govori resnico in kdo laže. Ampak kot smo se žalostno naučili v mednarodni pa tudi v domači politiki – laganje pa dandanašnji res ni eden od kriterijev, ki bi politikom onemogočil dostop do oblasti. Kje je torej podobnost med kuharsko oddajo in predvolilnim soočenjem na televiziji? Kot pri kuharjih televizija ne zmore prenašati vonja in okusa, tega ne zmore prenašati niti med soočenjem. Hočemo povedati, da je slovenska politična elita brez vonja in okusa. Naučeni pajaci, vsak s svojo že zdavnaj zgrajeno podobo, od agencij naučena podalpska puščobnost in umetna ter nenaravna ostra, državniška drža. Kot uradniki iz Kafkinih romanov, ki opravljajo sprejemni izpit na AGRFT. A za razumnega so lahko ta soočenja kljub vsemu povedna. Ker gostje na veliko razpredajo o tem, kaj vse imajo, kaj bodo naredili in kaj bodo spremenili, se lahko med podrobnejšim gledanjem podučimo, česa nimajo. In to je za njih nerodno, nas pa lahko skrbi. Torej; manjka jim iskrenosti, manjka jim empatije, predvsem pa trpijo za akutnim pomanjkanjem vsakega humorja. Iskre, duhá ali kakorkoli že hočete imenovati kategorijo, ki je tako za retorika kot posledično tudi za politika bistvenega pomena. Pa s tem ne mislimo na zabavljaštvo in neumerjenost tipa Trump, temveč moledujemo za vsaj majhen odmik od puščobnosti slovenskih političnih voditeljev. Ker če pogledamo galerijo slovenske politične elite zadnjih štirih desetletij, je eden večja puščoba od drugega, kar je v bolečem nasprotju s trditvami, da smo Slovenci zabaven in vesel narod. Povedano na kratko: po grenkih izkušnjah, na čelu katerih je korakal bivši predsednik republike, predsednik vlade in predsednik parlamenta v eni osebi, je čas, da se na volitvah od podob premaknemo k vsebinam.
7 min 24. 2. 2026
Kaj je zdaj s temi Hrvati? S pomladjo se vrnejo ptice selivke, z volitvami se vrnejo Hrvati. Točni kot švicarska ura. Včasih so prihajali s piranskim zalivom, Jožkom Jorasom, ratifikacijo in ostalimi obmejnimi praksami. Letos je drugače. Letos so predvolilna tema, ker so boljši od nas. V gospodarstvu in – če lahko dodamo – v nogometu. Toliko boljši so od nas, da se gospodarstveniki selijo na Hrvaško. Kot se prej omenjene ptice selivke jeseni selijo na jug.
7 min 17. 2. 2026
Da se vsaj nekoliko razbremenite od razburjenja zimskih športov, se na kratko vrnimo k izjavi Žana Mahniča o ustanovitvi urada za pregon. Vemo, vemo, da vam Mahnič do danes leze že iz vseh telesnih odprtin, a trdimo, da nihče v resnici ni analiziral njegove izjave. Tako smo prikrajšani za natančno védenje, kaj je jeznoriti Žan sploh povedal. Med medaljami se torej na kratko vrnimo do metanja tujcev iz države. Najprej izjava v celoti, da bo lahko analiza natančna in nepristranska. Citat: »Ustanovili bomo urad za deportacije z enim zaposlenim, dvema pomočnikoma, avtobusi in dvajsetimi policijskimi specialci. Vsi, ki so ilegalno prestopili mejo, bodo morali nazaj.« Konec citata. Kar so vsi analitiki spregledali, je seveda urad. Odkar nas je Marija Terezija z njimi zastrupila imamo Slovenci z uradi veliko veselje. Že dve stoletji jih ustanavljamo z nezmanjšanim tempom in nabralo se jih je toliko, da so postali resnično breme. Celo komunisti, zviti kujoni, ki so še bolj kot SDS sloveli po svoji učinkovitosti, se uradov niso znali znebiti, kljub temu da so ves čas svojega vladanja napovedovali vojno birokraciji. Na kratko; ženska s trajno ondulacijo in rolo omaro je ponosno upodobljena v grbu in na zastavi slovenskega uradništva in ni je sile, ki bi jo zrušil. Te dni poskuša uradništvo nadomestiti umetna inteligenca, pa slišimo, da je že obupala. In zdaj k Žanu. Napovedal je ustanovitev urada, kar je, kot smo ugotovili, za vsako novo oblast običajno. Ampak naša pozornost velja kadrovski zasedbi. »En zaposlen in dva pomočnika!« In v tem grmu tiči uradnik. Nikoli in nikdar se še ni zgodilo, da bi imel slovenski urad enega zaposlenega in dva pomočnika! Analizirajmo. En zaposlen je zagotovo šef. Brez njega ni pisarne. Dva pomočnika sta tajnica in blagajničarka. Ampak kot vemo, na uradu, ki da kaj nase, ne smeta manjkati še PR in pa sindikalni predstavnik. Tako imamo nenadoma štiri pomočnike in enega zaposlenega. Čim pa imaš takšno množico v uradu, šef potrebuje pomoč, se pravi namestnika oziroma podšefa. To bi vse še šlo, če uradniška logika ne bi bila piramidno zgrajena. Bolj se širi vrh, ustrezno se krepi tudi baza pod njim. Torej imamo nenadoma dva zaposlena, štiri pomočnike, avtobusi so bili že prej v množini, ampak policijski specialci pa se takoj povečajo na štirideset. Ampak tu se še ne konča. Predvidevamo, da bi bil urad v Ljubljani, in kot je splošno znano, je v Ljubljani nemogoče imeti urad, brez da bi v njem bilo nekaj premičnega pohištva, oziroma kadra, ki so nečaki od nekoga. Ko se v uradu zaposli nekaj teh, recimo še dva, dobimo štiri zaposlene, osem pomočnikov in osemdeset specialcev. Tako nastane že povsem spodoben urad, ki pa v teh razmerah kadrovske podhranjenosti že potrebuje strokovnega sodelavca, pravno službo, osebo za mednarodno sodelovanje in nekoga, ki ureja interno glasilo in počitniške zmogljivosti. Tako nekaj tednov po ustanovitvi urada Mahnič debelo pogleda, ko je v njegovem miselnem konstruktu zaposlenih osem ljudi, ki imajo šestnajst pomočnikov, avtobusnih šoferjev je okoli dvajset, pet uslužbencev je v avtoparku za vse te avtobuse, sto šestdeset policijskih specialcev pa je pripravljenih, da se požene v boj proti ilegalnim migrantom. Takšna bo realnost urada za deportacije in niti sam Janez Janša, ki je hodeča učinkovitost, pri tem ne more nič. Kaj šele Žan Mahnič. Gremo z analizo naprej. Imamo torej bataljon policijskih specialcev, ki se z avtobusi prevaža po deželi, akcijo pa koordinira urad s sedežem v kateri od steklenih stolpnic v prestolnici. Ampak težava je v tem, da prostoživečih ilegalnih migrantov v Sloveniji ni. Hočemo povedati, da ima ameriški urad, ki je vzornik našemu prihodnjemu, dosti bolj zahtevno delo. Tam se ilegalni migranti skušajo infiltrirati v družbo. Delajo za majhen denar, otroke pošiljajo v šolo, plačujejo davke in se nasploh obnašajo kot normalni državljani. Zato mora ameriški urad delati izjemno natančno, kdaj pa kdaj koga ustreliti, da splaši ostale – pač po modelu »Puška poči, ena pade, koliko jih še sedi?« Pri nas pa urad tega ne bo delal, ker so naši ilegalni migranti povsem drugačni od ameriških. Hočemo povedati, da ne letajo okoli po gozdovih, niti ne zalivajo naših vrtov, niti ne čistijo bazenov ali delajo v skladiščih. Naši ilegalni migranti najprej nimajo nobenega interesa ostati v Sloveniji (za kar bo v uradu skrbel oddelek za etiko ilegalnih migrantov), temveč se poskušajo čimprej odpraviti naprej. Tisti, ki se pri nas zataknejo, pa pohlevno čakajo v migrantskih centrih in se ga kdaj pa kdaj napijejo. Ter se tako poskušajo zliti z okolico. Torej; ko bo urad izdal odločbo za deportacijo, se bo sto šestdeset policijskih specialcev pripeljalo pred oni dom na Notranjskem, pospremilo nesrečneža v špalirju mitraljezov na avtobus in ga slavnostno vrnilo na Hrvaško. Mahnič pa se bo pri tem strogo in učinkovito držal. Pa še k zadnjemu poglavju analize … Ko so celo pri SDS-u ugotovili, da so tokrat brcnili v temo, so se rešili s pojasnilom, da mi ne bomo deportirali ilegalnih migrantov kot Američani, ki jih mečejo iz države po znamenitem modelu »Dead or Alive«, temveč bomo to počeli po danskem modelu. Danski model je jasno mnogo bolj human, ker je danska domovina Vikingov, čajnega peciva, lego kock in lepih manir. A nihče se v resnici ni vprašal, kako je videti danski model deportacije ... Torej; če si tam ilegalni migrant, te Danci začopatijo in vržejo iz države. In med procesom ponavljajo: »Tak!« in »Tak!« Kar pomeni prosim in hvala …
8 min 10. 2. 2026
Brezskrbni časi zbijanja šal so minili. Po internih zakonih se mora v času predvolilne kampanje tudi naša oddaja transformirati v odgovorno družbenopolitično glasilo nepotvorjenih informacij. Tako suhoparno preglejmo dogodke preteklih dni.
7 min 3. 2. 2026