Iskanje podcasts
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
441 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
»Streljanje za osnovne šole« je naslov priročnika, ki ga je v šestdesetih letih dvajsetega stoletja izdala jugoslovanska strelska zveza z namenom popularizirati strelske krožke na osnovnih šolah. Hočemo povedati, da se je na osnovnih šolah streljalo že kdaj prej, vendar v tarče. Namen današnje analize je ugotoviti, kdaj so se otroci odločili, da bodo namesto v tarče v šolah streljali v sošolce.
6 min 17. 6. 2025
Začetek poletja bo vroč, ker se bodo morala plemena Evrope, z njimi pa tudi Slovani pod Alpami odločiti, kaj storiti glede oboroževanja. Zaveze in pa čezatlantski diktati so jasni; izdatke za oboroževanje je treba dvigniti, ker so grožnje miru, stabilnosti in blaginji vseprisotne in stalne. V Sloveniji smo obljubljali dvig izdatkov zadnjih nekaj desetletij, ampak ker se naš odstotek v kumulativi Natovih bilijard pozna bolj malo, so nas pustili pri miru. Zdaj pa je Putin odnesel šalo in naši odstotki gredo najprej proti obljubljenima dvema, nato pa še višje, višje in višje.
6 min 10. 6. 2025
Ko se v že tako ali tako prepirljivem narodu začnejo prepirati pop zvezde, je čas, da izostri uho tudi analitična oddaja, kot je naša. Kajti ustvarjalci, umetniki in kreativci naj bi s svojo duhovno rastjo ob ukvarjanju z lepim presegli nizkotnost prepira, ki je rezervirana za politike in običajneže. Ker pa so se v zadnjem tednu spoprijeli Nika, Aleš in Marjetka, ki skupaj predstavljajo velik odstotek slovenskega popa, se bomo v prepir zakopali tudi mi. Najprej in na začetku; s slovenskim popom se nam na srečo ni treba vsakodnevno ukvarjati. Z njim se morajo ukvarjati glasbeni uredniki, ki pa zaradi tega dobijo dodatek k plači in imajo beneficiran delovni staž. Ob zadnjih prepirih na slovenski pop sceni pa je bil na svet RTV podan predlog, da bi lahko bili glasbeni uredniki, vsaj v službi, tudi oboroženi. Toliko prahu, strasti in natolcevanj se je namreč pojavilo v javnem prostoru, ko sta Aleš in Marjetka Vovk zahtevala umik videospotov Nike Zorjan s pretočne platforme, češ da sta avtorja glasbe in besedil. Skratka, spor se je vrtel okoli pogodb in avtorskih pravic. Ker pa so mediji dandanašnje šlampasti, so se samo naslajali nad prepirom, nihče pa se ni poglobil v materijo samo. Vse do danes, ko je na sporedu vaša priljubljena obrekovalska oddaja. Ker ste melodijam in kontrapunktu slovenskega popa izpostavljeni vsakodnevno, se danes posvetimo le besedilni komponenti, ki se skriva v jabolku spora. Torej, okoli česa so se sprli Aleš, Marjetka in Nika in kaj je temni predmet poželenja, ki toženim in tožečim obljublja na desettisoče evrov odškodnine. Vzeli smo javno dostopno besedilo pesmi, ki nosi naslov "Zate dovolj …" Avtorja glasbe in besedila sta Aleš in Marjetka, oz. Raay in Maraya, poje pa Nika. Objavili bomo, v upanju da ne bo padla tožba, le prve tri kitice. Oz. dve kitici in refren. Vem, nisem vsak dan dobra družba, včasih zmanjka mi besed, včasih zmanjka mi besed. Le ti, ti me vidiš v srce in stopiš me kakor led in stopiš me kakor led. Vedno sem zate dovolj, v meni vidiš le lepó. In ti, ti me nasmeješ, me ogreješ, ko me pogledaš, tako je topló. Potem smo, samo za kontekst, naprosili umetno inteligenco, naj poskusi napisati besedilo ljubezenske pop pesmi o neprilagojeni junakinji, ki naj vsebuje topljenje ledu. V petnajstih sekundah smo dobili tole: Ni vedno glas razuma, včasih raje gre po svoje, z vinom v roki, z vetrom v laseh – beži pred prazne dvoje. V očeh ji gori upor, na ustih tiha kletev, a v srcu skriva nevihto, ki jo le on lahko razplete. Prijatelji bežijo stran, pravi: "Ne maram pravil," v njej žari svoboda, a ne ve, kaj bi z njo storila. Ko stopi on v prostor, vse se v njej spremeni, kot da bi jo sonce poljubilo – in noč postane dni. Ob njem se ne pretvarja, nežna je in bosa, ledene stene v njej razpadejo – brez glasu, brez joka. Na svetu ni popravnega, a v njegovem objemu ve: čeprav je vihar v njej doma, zanj je vedno spet dekle. Potem smo prosili učenko šestega razreda OŠ, zaradi ortodontskega aparata socialno anksiozno, če nam napiše besedilo pop pesmi z danimi parametri. To smo dobili: Stopil si v moj svet tišine gluhe, uhodil stare si poti Kot pomlad zimski led stopi Srce se te moje veseli. Vem, da sem včasih tuja, Divja plešem vse noči A ne boj se, ne bom za vedno taka Ko mine puberteta, se mi oko zbistri. Le ti me čutiš In poznaš moj pin Le ti si v nočeh obupa, Moj tihi sotrpin Potem smo naprosili še delno uveljavljenega pesnika starejše generacije, gospoda Franca iz Vrbe, če nam lahko on pošlje nekaj verzov, ki bi se lepo podali pod naslov: »Zate dovolj«. Zanimivo, da je stari lisjak med besedama zate in dovolj, postavil vejico. Alešu vedno Nika laže, hrast, ki led na tla Ga zimski trešče On živi in umrje brez dnarja. Zdaj nam je približno jasno, okoli česa so se sporekli in okoli česa se tresejo vsi ti desettisoči evrov avtorskih pravic, odškodnin in gaž od špilov. Je pa ena resnica oz. dve. Če bi zaprosil Aleša, Marjetko in Niko, da napišejo pesem o recimo –"poletni noči, ki bila je najin dom", bi za raven, na kateri so bili popevkarji pred pol stoletja, potrebovali približno dvesto let. In če si sedanji slovenski pop glasbeniki za svoja skrpucala resnično delijo na tisoče evrov, bi morala Elza Budau živeti v graščini, obkrožena s služabniki.
7 min 3. 6. 2025
Teden gibanja se ne bi mogel začeti ob primernejšem času. Kajti prejšnji teden so v Ljubljani zastavili novo avtobusno in železniško postajo. Nekateri so se razjezili, ker so v časovno kapsulo v temeljih zakopali madžarske časopise in s tem napovedali madžarsko okupacijo; kar pa za nas, ki spremljamo predvolilne ankete, tako ali tako ni nič novega. Drugi se jezijo, ker bo padla stara avtobusna in železniška postaja, mi, kot apologeti krute realnosti, pa se sprašujemo, čemu bo Ljubljani avtobusna in železniška postaja? Namreč; avtobusi in vlaki v Ljubljano sicer vozijo, prispejo pa bolj redko. Če pa že prispejo, je potovanje zelo zanimivo. Vstopiš v Mariboru na vlak, v Ljubljano pa prispeš z avtobusom, oziroma se na poti zgodi nešteto kombinacij med obema vrstama prevoza. Ampak lepo po vrsti in predvsem – kar je nujna lastnost tako za medije kot za prometno infrastrukturo – potrpežljivo.
6 min 27. 5. 2025
Pa smo dobili, kar smo iskali. Tako dolgo smo na pol paranoični vsakemu malo bolj nenavadnemu dogodku kot vzrok obesili teorijo zarote, da so sedaj, ko se nenavadni dogodki vrstijo eden za drugim, teorije zarote povsem izgubile kredibilnost. Z drugimi besedami, iz nekdanjega medijskega slogana, ki je bil neuradna himna teorij zarote "Kaj pa, če je vse res", smo prišli pod nov moto: "Vse je res!" Kje so teorije zarote, kot jih človek potrebuje? Ni jih in ni jih bilo, ko je bivši Dončićev klub kompenziral izgubo tako, da je zmagal v loteriji nabora, čeprav je imel komaj odstotek možnosti, in ni jih, ko je večina Evrope glasovala za izraelsko pesem na Evroviziji. O Evroviziji torej.
8 min 20. 5. 2025
Če želi stremuh v našem javnem prostoru razburkati mnenja, mora očitno prvorazredno temo označiti za drugorazredno. To storimo, in se osončimo v slavi. Zato trdimo, da je pretekli referendum drugorazredna tema. Drugorazredna tema sta tako njegova premisa, njegova izvedba in njegove posledice. Kajti tisti, ki zdaj na veliko analizirajo, kaj pomeni 25 odstotkov udeležbe in devetdesetodstotna zavrnitev ter vpliv poziva k bojkotu, se ne zavedajo žalostnega dejstva slovenske demokratične tradicije; ali je vlada pozivala k bojkotu, ali pa bi ljudi z golažem vabila na volišča … Število udeležencev referenduma bi bilo do volivca enako. In zato je referendum drugorazredna tema, ker o njem razpravlja in razmišlja petindvajset odstotkov prebivalstva in sto odstotkov medijev. Prvorazredne pa so tiste teme, o katerih razpravlja petinsedemdeset odstotkov prebivalstva in nobeden medij. Takšna tema je prvorazredna in prvorazredna tema tega tedna, tega meseca in tega leta je kurilna sezona. Mogoče bizarno, mogoče obstransko, a kurilna sezona se dotika velike večine prebivalstva; o njej razmišljamo več in globlje kot o penzijah umetnikov, povzroča nam več skrbi kot pota in stranpota predsednika vlade; na naše dojemanje, ne le trenutka, temveč civilizacije kot take, pa ima večji vpliv kot demokratični ustroj. Torej lepo po vrsti, kot so pojemajoči energenti v vrsti. Za merjenje kurilne sezone imamo dve možnosti. Prva je napredna, ko so naše kurilne naprave opremljene z digitalijami, ki nam vestno in vsakodnevno beležijo porabo energije, ki gre za ogrevanje. Beležijo tudi vklop in izklop ogrevanja in nam, kot slaba vest, očitajo našo grdo razvado, ki je potreba po toplem domu. Druga metoda je klasična in se imenuje »položnice«. Obstaja tudi tretja metoda, ki se meri v kubičnih metrih drv, a ker je les kot kurivo preganjan, se ji bomo izognili. In kaj nam torej sporočajo merske enote o letošnji kurilni sezoni? Uradno se je leta 2024 začela 15. septembra, neuradno pa v prvih delih oktobra – odvisno, na katerem koncu temperaturno različne dežele živite. In še kar traja. Kajti pogoj za končanje kurilne sezone je, da je zunanja temperatura v prvi polovici leta ob 21. uri tri dni zapored višja ali enaka 12 stopinj Celzija. Kar pa se po večini države, da o višje ležečih predelih ne govorimo, še ni zgodilo. Oziroma, če smo čisto natančni: načrtovalce kurilnih sezon sta letos povsem zmedla april in maj, ki sta obrnila svoji vlogi. April je pogoje za konec kurilne sezone že uvedel, maj pa jih je preklical. Se pravi, da letošnja kurilna sezona z vzponi in padci traja že osem mesecev, kar sta dve tretjini leta. In glede na vremensko napoved se še ne misli končati. Če bi živeli na Islandiji, v polarnem krogu, sredi skandinavskega obilja, ali na Patagoniji, bi bilo normalno. V zmernem podnebnem pasu, ki zadnje čase iz sebe spravi le še kakšno nevihto, pa je čudno. In zdaj še pihanje na dušo teoretikom zarot … Kako je mogoče, da je naše podnebje vedno toplejše, da rušimo temperaturni rekord za temperaturnim rekordom, kurilna sezona pa se podaljšuje? Odgovoriti je mogoče brez poglobljenega klimatološkega védenja. Nekdanji jutranji januarski ekstremi, ko je šlo do minus dvajset, so se danes sploščili čez več mesecev na jutranjih plus pet. Tako smo statistično sicer toplejši, a bivalni prostori brez kurjave ostajajo hladni. In sedaj k praktičnim vidikom. Ni malo upravnikov kurišč, ki jim te dni žugajo z uprav, zbornic in direktoratov, da so ognje pogasili in ventile privili. Nimamo konkretnih podatkov, a kar veliko število javnih uslužbencev te dni preživlja s kaloriferji pod pisalnimi mizami. Gre za alternativno ogrevanje, ki takoj izniči energetsko varčevanje v velikih sistemih; ampak ko človeka zazebe v noge, se ne more učinkovito spopasti z vsem tem papirjem. Ali z učenci v razredu, ali z bolniki v čakalnicah. In tako naprej in tako nazaj. Kurilna sezona ima mnoge multiplikativne učinke, kajti dokler so radiatorji topli, je prepovedano razmišljati o sadikah paradižnika, ledeni možje in ljudske vraže so še enkrat več premagali sodobno znanost, mediji pa se delajo, kot da se ne dogaja nič nenavadnega. In analizirajo referendume. In zdaj zaključek, ki natančno pojasni, čemu je energetski lobi temna sila, ki resnično vlada v tej in mnogih drugih državah. Paničen prehod na elektriko, ki je predstavljena kot primarni energent prihodnosti, ne povzroča le mrkov, kot je bil tisti iberijski. Na površje spravlja druge sorte kapitalistov, kot so to bili naftni milijonarji. Električarji se zdijo mnogo bolj agresivni, mnogo bolj neizprosni in presneto prepričljivi … Kajti zavedati se moramo za nas bolečega, za električarje pa zmagovalnega dejstva. Kot zahodna civilizacija smo postali temperaturno razvajeni, kar pomeni, da se bodo letos – v tistem trenutku, ko se bo ugasnilo ogrevanje – prižgale klime.
6 min 13. 5. 2025
Med vsemi pomembnimi maji, ki se imajo zgoditi v petem mesecu leta, je prišel in neopaženo odšel tudi četrti maj. Ujet med delom in zmago je njega dni označeval smrt Josipa Broza - Tita. In kar je bilo letos četrtega maja še posebej zanimivo: kljub nedelji, ko mediji sami po sebi niso najbolj dejavni, smo njegovo smrt prvič kolektivno prezrli. Večina spletnih medijev in portalov, ki se hvalijo, da so dejavni štiriindvajset ur na dan, sedem dni v tednu, so o Titovi smrti molčali, nekaj drugih medijev ga je pospravilo ob konec novičarskega bloka pred šport in vreme. In zdaj se upravičeno sprašujemo, kaj naj bi pomenila takšna ignoranca do Tita? Oziroma kaj nam govori o Titu, o času in o nas. Poskusimo. Tito je kot človek, kot voditelj in kot simbol prehodil ves krog. Od obskurnosti nikogar v zgodnjem dvajsetem stoletju do ene osrednjih figur istega stoletja, od objokovanja konec osemdesetih let do vnovične obskurnosti v prvi polovici enaindvajsetega stoletja. Takšna je usoda tako diktatorjev kot herojev in v zgodovini je bila videna že ničkolikokrat. Letošnja Titova smrt v medijih je poglavje zase. Če bi pred 45 leti kdo problematiziral ali, nezamisljivo, ignoriral Titovo smrt, bi bil v Jugoslaviji postavljen pred zid; celo v tujini so bili uvodniki spoštljivi, kar je posledično pripeljalo do ikoničnega pogreba, ki je danes zasenčil tako njegove diktatorske kot tudi herojske dosežke. Zatem je Titova smrt vijugala po luknjasti cesti zgodovine. Prva leta smo poslušali sirene pet minut pred petnajsto uro, ko so te utihnile, so se začela dve desetletji dolga prerekanja o tem, ali je bil heroj ali zločinec. Medtem smo dobili izjave in zgodbe stranskih likov, kot so kuharice, zdravniki, žene in ljubice. Potem še nekaj malega o otrocih in potomstvu, dokler ni vse potihnilo. Do 4. maja 2025, ko se ga večina nekdanjih jugoslovanskih medijev ni spomnila niti z generičnim zapisom. Tisti, ki so se ga, pa so pod novičko komaj nabrali nekaj deset komentarjev, kajti, kot vemo, šele komentarji opolnomočijo spletni medij. Kar pa je zanimivo … Medtem ko smo Titovo smrt zatajili, pa imamo prav te dni veliko veselje z obletnico konca druge svetovne vojne. Vsakomur, ki ima vsaj malo uvida v dogajanje pred osemdesetimi leti, je jasno, da je o drugi svetovni vojni, sploh pa o njenem koncu na našem območju, nemogoče govoriti, ne da bi se kot ključno figuro sočasno obravnavalo Tita. Hočemo povedati, da smo Tita kot človeka vrgli na smetišče zgodovine, njegov čas, njegovo epoho, če hočete, pa smo z veseljem obdržali. Zakaj je tako, je mogoče razložiti na dva načina: ali je človek še bolj zapleten in kompleksen kot njegov čas in kot tak prezahteven za vsakdanjo medijsko reciklažo ali pa smo iz njega iztisnili vse, kar se je dalo, medtem ko obdobje še skriva nekaj soka, s katerim se lahko osveži dnevna politika. Titova simbolna smrt, ki jo doživljamo z medijsko ignoranco 45 let po dejanski smrti, pa ima še eno, recimo ji izobraževalno noto. Čeprav je pozabljen, se osrednji igralci današnje slovenske politike neposredno napajajo pri njem. Ali ideološko ali s slogom vladanja so zdajšnje slovenske politične elite še vedno vezane na Tita. Tudi tisti, ki danes besnijo proti krivicam in zablodam socialističnega ali pač komunističnega repertorija, dolgujejo svoj raison dʼêtre Josipu Brozu. Čeprav pozabljen, vpliva na naša življenja zdaj in tukaj veliko bolj, kot si želimo ali upamo priznati. In s tega stališča je zanimivo še nekaj. Številni se sprašujejo, kdaj bomo presegli slovenske politične razkole, kdaj bodo politični dejavniki, ki nas obvladujejo že trideset let, končno pozabljeni. Z letošnjo Titovo medijsko smrtjo smo dobili odgovor. Na Kučana in Janšo bomo pozabili leta 2070.
5 min 6. 5. 2025
Te dni, ko je vse v znamenju pomladi, dela in konca druge svetovne vojne, mora imeti človek železne živce, da se ga kaj od naštetega ne dotakne. Če pa ima srečo ali smolo, da je recimo druga svetovna vojna vplival nanj tudi s premoženjsko ali kakšno drugačno škodo, bo po zakonu, ki ga je koalicija vložila v proceduro, dobil 8000 evrov. Škoda je bila, rajtamo, sicer storjena hipno, kot se za vojno spodobi, izplačilo pa bo po obrokih. Junaški koalicijski poslanci so razložili, da se s tem dejanjem druga svetovna vojna pri nas simbolično končuje. S simboličnim koncem druge svetovne vojne ima razmišljujoči težavo, ker je simbolični konec očitno premalo za dejanski konec. Simbolično drugo svetovno vojno končujemo že trideset let, pa ni videti, da bi bili koncu kaj bližje, kot smo bili leta 1945. Vse tiste lipe, govori, novinarski članki in spravne slovesnosti so bile namenjene simboličnemu koncu druge svetovne vojne, ki pa danes – takoj ko odpremo katerega internetnih forumov ali pa podpremo katerega predmestnih šankov – še vedno traja. Ker so se očitno simbolični prvoborci iz devetdesetih izpeli, se je nova generacija simbolistov zatekla k edinemu, kar zna. Za simbol, ki bo končal drugo svetovno vojno, je izbrala keš. Če simbolično niso znali končati vojne pozivi k spravi in religiozni koncept odpuščanja, ali pa gerontološki fenomen pozabljanja, jo bodo končala nakazila. Sicer v obrokih, a kljub temu. Vojna škoda je bila od nekdaj zanimiva tema, reparacije tudi, a vse te zadeve so urejene in urejane z zakoni, tako da čudi, od kot zdaj takšna vnema po povrnitvi vojne škode. In ko gremo nekoliko bolj v globino novice o vloženem zakonu, uvidimo, da je poteza koalicije vsaj malo cinična. Je pa res absolutno simbolična. Kot pravijo predlagatelji, bodo izplačila dobili upravičenci, ki imajo status žrtve vojnega nasilja. Se pravi izgnanci, interniranci, taboriščniki in ukradeni otroci. Zdaj pa ciničen, ali pač butasti del zakona. Očitno ni koalicijskim poslancem nihče povedal, da praznujemo osemdeset let od končanja vojne in da žrtev vojnega nasilja ni več. Ker bi bili danes stari nekje od sto do sto dvajset let. Žrtve vojnega nasilja so večinoma že pomrle. In ker tako odškodnin, pa čeprav v obrokih, zakon ne bo mogel izplačati, ker jih nima komu, imajo poslanci v skrajni konsekvenci prav. Ker bo izplačilo, ki ga ne bo – simbolično, se bo tudi vojna, ki je ni – simbolično končala. Ampak se ne bo. Za to pa bodo, kot za toliko stvari v naših življenjih, poskrbele srednješolske učiteljice slovenščine in mojstri, ki urejajo slovensko maturo. Za letošnji maturitetni esej so slovenisti v svoji brezkrajni modrosti izbrali vojno tematiko. Ker je toliko vojn okoli nas in ker eno menda pričakujemo zdaj zdaj tudi na naših tleh, je dobro, da osemnajstletniki o njih malo razmišljajo. In so maturanti fasali Jančarja in Kocbeka. Z uravnotežnega stališča bi človek, ki ni komparativist, zapisal, da tema ni zgledno ideološko uravnotežena in da partizani na maturi simbolično izgubljajo vojno, ampak kdo smo mi, da dvomimo v srednješolsko slovenistično pamet. Menimo pa, da slovenisti in slovenistke z nenehnim obnavljanjem medvojne travme – s katero otroci, rojeni nekje leta 2008, nimajo popolnoma nič – skrbijo, da plamen druge svetovne vojne in slovenskega razkola vsaj na simbolni ravni nikoli ne ugasne. Večji del teh zaslug si seveda pripisujemo mediji, ampak tudi šolstvo ob politiki nima čistih rok. Če se človek nad tem priduša, mu šolniki nemudoma očitajo sindrom Trnuljčice. Češ, kako naivno je gledanje, da vojn ne bi bilo, če se o njih ne bi pogovarjali. Najbrž imajo prav, in človeška bestialnost je inštalirana sui generis, ampak vseeno se zdi vojna na maturi pretirana tema. Sicer pa je res, da slovenisti in primerjalni knjižničarji menijo, da je visoka literatura le tista, ki vsebuje travmo. Večja je travma, kakovostnejše je pisanje. Tako so pred desetletjem ob Alamutu maturantom naložili razmišljanje o samomoru; tudi letošnja tema, ko partizani, Nemci in domači izdajalci mrejo v snopih, ni daleč od ultimativne zateženosti. Ker če že otroci morajo razmišljati o vojni in če jih mora v meditativno stanje spraviti literatura … kaj pa, če bi jim dali brati Švejka? Gre za ultimativno protivojno knjigo. Ali pa Kavelj 22, prav tako. Ali pa Zbogom orožje. Ali pa Mladi levi. Razmišljujoči se ne more znebiti vtisa, da sta Jančar in Kocbek zapovedana izključno zaradi tega, da se nalaga nove generacije na kres narodovega razkola in je teza o mladini, ki si bo z razmišljanjem o vojni primerno trasirala pot v odraslost, približno tako manipulativna in dnevnopolitično motivirana, kot je izplačilo osmih jurjev desetim stoletnikom.
7 min 29. 4. 2025
Danes pa poglejmo k našim dragim prijateljem reklamarjem. Ljudje, ki teoretično in praktično posedujejo, usmerjajo in določajo vso globalno medijsko krajino, se ljudsko imenujejo reklamarji, sami sebi pa pravijo kreativni direktorji. Ker se to sliši bolj fino.
6 min 22. 4. 2025
Spoštovana zvesta poslušalca oddaje … Današnji zapis je nadaljevanje zapisa iz lanskega novembra. Takrat je dr. Anže Logar ustanovil svojo stranko, imenovano »Demokrati« in prah, ki ga je s tem dvignil, se na slovenski politični sceni še vedno ni polegel.
8 min 15. 4. 2025