Zapisi iz močvirja

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Ni najdenih zadetkov.

Rezultati iskanja

Ni najdenih zadetkov.

Rezultati iskanja

Ni najdenih zadetkov.

Rezultati iskanja

Ni najdenih zadetkov.

RTV 365 Programi Oddaje Podkasti Moj 365 Menu
Domov
Raziskujte
Programi
Dokumentarci
Filmi in serije
Oddaje
Podkasti
Filmoteka
Zgodovina
Shranjeno
Naročnine
Več
Domov Raziskujte Programi Dokumentarci Filmi in serije Oddaje Podkasti
Plačljivo
Filmoteka
Moj 365
Zgodovina
Naročnine
Shranjeno

Zapisi iz močvirja

Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!

442 epizod

Zapisi iz močvirja

Val202
Val202

442 epizod

Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!

JBT

Med vsemi pomembnimi maji, ki se imajo zgoditi v petem mesecu leta, je prišel in neopaženo odšel tudi četrti maj. Ujet med delom in zmago je njega dni označeval smrt Josipa Broza - Tita. In kar je bilo letos četrtega maja še posebej zanimivo: kljub nedelji, ko mediji sami po sebi niso najbolj dejavni, smo njegovo smrt prvič kolektivno prezrli. Večina spletnih medijev in portalov, ki se hvalijo, da so dejavni štiriindvajset ur na dan, sedem dni v tednu, so o Titovi smrti molčali, nekaj drugih medijev ga je pospravilo ob konec novičarskega bloka pred šport in vreme. In zdaj se upravičeno sprašujemo, kaj naj bi pomenila takšna ignoranca do Tita? Oziroma kaj nam govori o Titu, o času in o nas. Poskusimo. Tito je kot človek, kot voditelj in kot simbol prehodil ves krog. Od obskurnosti nikogar v zgodnjem dvajsetem stoletju do ene osrednjih figur istega stoletja, od objokovanja konec osemdesetih let do vnovične obskurnosti v prvi polovici enaindvajsetega stoletja. Takšna je usoda tako diktatorjev kot herojev in v zgodovini je bila videna že ničkolikokrat. Letošnja Titova smrt v medijih je poglavje zase. Če bi pred 45 leti kdo problematiziral ali, nezamisljivo, ignoriral Titovo smrt, bi bil v Jugoslaviji postavljen pred zid; celo v tujini so bili uvodniki spoštljivi, kar je posledično pripeljalo do ikoničnega pogreba, ki je danes zasenčil tako njegove diktatorske kot tudi herojske dosežke. Zatem je Titova smrt vijugala po luknjasti cesti zgodovine. Prva leta smo poslušali sirene pet minut pred petnajsto uro, ko so te utihnile, so se začela dve desetletji dolga prerekanja o tem, ali je bil heroj ali zločinec. Medtem smo dobili izjave in zgodbe stranskih likov, kot so kuharice, zdravniki, žene in ljubice. Potem še nekaj malega o otrocih in potomstvu, dokler ni vse potihnilo. Do 4. maja 2025, ko se ga večina nekdanjih jugoslovanskih medijev ni spomnila niti z generičnim zapisom. Tisti, ki so se ga, pa so pod novičko komaj nabrali nekaj deset komentarjev, kajti, kot vemo, šele komentarji opolnomočijo spletni medij. Kar pa je zanimivo … Medtem ko smo Titovo smrt zatajili, pa imamo prav te dni veliko veselje z obletnico konca druge svetovne vojne. Vsakomur, ki ima vsaj malo uvida v dogajanje pred osemdesetimi leti, je jasno, da je o drugi svetovni vojni, sploh pa o njenem koncu na našem območju, nemogoče govoriti, ne da bi se kot ključno figuro sočasno obravnavalo Tita. Hočemo povedati, da smo Tita kot človeka vrgli na smetišče zgodovine, njegov čas, njegovo epoho, če hočete, pa smo z veseljem obdržali. Zakaj je tako, je mogoče razložiti na dva načina: ali je človek še bolj zapleten in kompleksen kot njegov čas in kot tak prezahteven za vsakdanjo medijsko reciklažo ali pa smo iz njega iztisnili vse, kar se je dalo, medtem ko obdobje še skriva nekaj soka, s katerim se lahko osveži dnevna politika. Titova simbolna smrt, ki jo doživljamo z medijsko ignoranco 45 let po dejanski smrti, pa ima še eno, recimo ji izobraževalno noto. Čeprav je pozabljen, se osrednji igralci današnje slovenske politike neposredno napajajo pri njem. Ali ideološko ali s slogom vladanja so zdajšnje slovenske politične elite še vedno vezane na Tita. Tudi tisti, ki danes besnijo proti krivicam in zablodam socialističnega ali pač komunističnega repertorija, dolgujejo svoj raison dʼêtre Josipu Brozu. Čeprav pozabljen, vpliva na naša življenja zdaj in tukaj veliko bolj, kot si želimo ali upamo priznati. In s tega stališča je zanimivo še nekaj. Številni se sprašujejo, kdaj bomo presegli slovenske politične razkole, kdaj bodo politični dejavniki, ki nas obvladujejo že trideset let, končno pozabljeni. Z letošnjo Titovo medijsko smrtjo smo dobili odgovor. Na Kučana in Janšo bomo pozabili leta 2070.

5 min 6. 5. 2025


Simbolični konec vojne

Te dni, ko je vse v znamenju pomladi, dela in konca druge svetovne vojne, mora imeti človek železne živce, da se ga kaj od naštetega ne dotakne. Če pa ima srečo ali smolo, da je recimo druga svetovna vojna vplival nanj tudi s premoženjsko ali kakšno drugačno škodo, bo po zakonu, ki ga je koalicija vložila v proceduro, dobil 8000 evrov. Škoda je bila, rajtamo, sicer storjena hipno, kot se za vojno spodobi, izplačilo pa bo po obrokih. Junaški koalicijski poslanci so razložili, da se s tem dejanjem druga svetovna vojna pri nas simbolično končuje. S simboličnim koncem druge svetovne vojne ima razmišljujoči težavo, ker je simbolični konec očitno premalo za dejanski konec. Simbolično drugo svetovno vojno končujemo že trideset let, pa ni videti, da bi bili koncu kaj bližje, kot smo bili leta 1945. Vse tiste lipe, govori, novinarski članki in spravne slovesnosti so bile namenjene simboličnemu koncu druge svetovne vojne, ki pa danes – takoj ko odpremo katerega internetnih forumov ali pa podpremo katerega predmestnih šankov – še vedno traja. Ker so se očitno simbolični prvoborci iz devetdesetih izpeli, se je nova generacija simbolistov zatekla k edinemu, kar zna. Za simbol, ki bo končal drugo svetovno vojno, je izbrala keš. Če simbolično niso znali končati vojne pozivi k spravi in religiozni koncept odpuščanja, ali pa gerontološki fenomen pozabljanja, jo bodo končala nakazila. Sicer v obrokih, a kljub temu. Vojna škoda je bila od nekdaj zanimiva tema, reparacije tudi, a vse te zadeve so urejene in urejane z zakoni, tako da čudi, od kot zdaj takšna vnema po povrnitvi vojne škode. In ko gremo nekoliko bolj v globino novice o vloženem zakonu, uvidimo, da je poteza koalicije vsaj malo cinična. Je pa res absolutno simbolična. Kot pravijo predlagatelji, bodo izplačila dobili upravičenci, ki imajo status žrtve vojnega nasilja. Se pravi izgnanci, interniranci, taboriščniki in ukradeni otroci. Zdaj pa ciničen, ali pač butasti del zakona. Očitno ni koalicijskim poslancem nihče povedal, da praznujemo osemdeset let od končanja vojne in da žrtev vojnega nasilja ni več. Ker bi bili danes stari nekje od sto do sto dvajset let. Žrtve vojnega nasilja so večinoma že pomrle. In ker tako odškodnin, pa čeprav v obrokih, zakon ne bo mogel izplačati, ker jih nima komu, imajo poslanci v skrajni konsekvenci prav. Ker bo izplačilo, ki ga ne bo – simbolično, se bo tudi vojna, ki je ni – simbolično končala. Ampak se ne bo. Za to pa bodo, kot za toliko stvari v naših življenjih, poskrbele srednješolske učiteljice slovenščine in mojstri, ki urejajo slovensko maturo. Za letošnji maturitetni esej so slovenisti v svoji brezkrajni modrosti izbrali vojno tematiko. Ker je toliko vojn okoli nas in ker eno menda pričakujemo zdaj zdaj tudi na naših tleh, je dobro, da osemnajstletniki o njih malo razmišljajo. In so maturanti fasali Jančarja in Kocbeka. Z uravnotežnega stališča bi človek, ki ni komparativist, zapisal, da tema ni zgledno ideološko uravnotežena in da partizani na maturi simbolično izgubljajo vojno, ampak kdo smo mi, da dvomimo v srednješolsko slovenistično pamet. Menimo pa, da slovenisti in slovenistke z nenehnim obnavljanjem medvojne travme – s katero otroci, rojeni nekje leta 2008, nimajo popolnoma nič – skrbijo, da plamen druge svetovne vojne in slovenskega razkola vsaj na simbolni ravni nikoli ne ugasne. Večji del teh zaslug si seveda pripisujemo mediji, ampak tudi šolstvo ob politiki nima čistih rok. Če se človek nad tem priduša, mu šolniki nemudoma očitajo sindrom Trnuljčice. Češ, kako naivno je gledanje, da vojn ne bi bilo, če se o njih ne bi pogovarjali. Najbrž imajo prav, in človeška bestialnost je inštalirana sui generis, ampak vseeno se zdi vojna na maturi pretirana tema. Sicer pa je res, da slovenisti in primerjalni knjižničarji menijo, da je visoka literatura le tista, ki vsebuje travmo. Večja je travma, kakovostnejše je pisanje. Tako so pred desetletjem ob Alamutu maturantom naložili razmišljanje o samomoru; tudi letošnja tema, ko partizani, Nemci in domači izdajalci mrejo v snopih, ni daleč od ultimativne zateženosti. Ker če že otroci morajo razmišljati o vojni in če jih mora v meditativno stanje spraviti literatura … kaj pa, če bi jim dali brati Švejka? Gre za ultimativno protivojno knjigo. Ali pa Kavelj 22, prav tako. Ali pa Zbogom orožje. Ali pa Mladi levi. Razmišljujoči se ne more znebiti vtisa, da sta Jančar in Kocbek zapovedana izključno zaradi tega, da se nalaga nove generacije na kres narodovega razkola in je teza o mladini, ki si bo z razmišljanjem o vojni primerno trasirala pot v odraslost, približno tako manipulativna in dnevnopolitično motivirana, kot je izplačilo osmih jurjev desetim stoletnikom.

7 min 29. 4. 2025


Ofenziva pistacij

Danes pa poglejmo k našim dragim prijateljem reklamarjem. Ljudje, ki teoretično in praktično posedujejo, usmerjajo in določajo vso globalno medijsko krajino, se ljudsko imenujejo reklamarji, sami sebi pa pravijo kreativni direktorji. Ker se to sliši bolj fino.

6 min 22. 4. 2025


Pravi demokrati – drugi del

Spoštovana zvesta poslušalca oddaje … Današnji zapis je nadaljevanje zapisa iz lanskega novembra. Takrat je dr. Anže Logar ustanovil svojo stranko, imenovano »Demokrati« in prah, ki ga je s tem dvignil, se na slovenski politični sceni še vedno ni polegel.

8 min 15. 4. 2025


Carinske vojne

Carine torej. O tem, kaj pomeni vrnitev carin v naš vsakdan, smo slišali kup teoretičnih analiz, manjka pa praktičnih nasvetov. Ker upoštevati moramo, da je kar nekaj generacij rojenih v srečnih časih svobodne trgovine in carin ne poznajo. Zato pa smo tukaj starejše generacije, ki rade volje predamo svoje bogate izkušnje carinsko nedolžnim. Torej; dokler na bolj poslušanih programih našega radia ne uvedejo carinskih nasvetov, jih danes podelimo v naši, običajno prav tako analitično usmerjeni oddaji. Najprej in na začetku … Carine pomenijo vrnitev k dejavnosti, ki nas je kot narod izoblikovala. Mnogi te dni trdijo, da je bila to kultura; resnica pa je, da je bil skupni imenovalec slovenstva, še pred vzvišeno besedo – kontrabant. Ali tihotapljenje ali šverc. Tega je potem vzel pod pero genialni Levstik ter Krpana privzdignil v ultimativnega literarnega junaka in do dneva današnjega simbol boja proti carinam. A gremo lepo po vrsti. Carine pomenijo, da se bodo kmalu nazaj pojavile meje, z njimi pa cariniki. Cariniki so na meji drugi za policisti. Danes rekord v maličenju slovenščine še ima vprašanje blagajničark: "Kartica, gotovina?" … … S carinami pa prihaja na prvo mesto legendarni: "Je kaj za prijavit'?" Ne glede kako bo to vprašanje žalilo vaš občutek za slovenščino, mora biti odgovor vedno odločen in jasen: "Ne!" To je prvo pravilo izogibanja carinam in čudi, da ga tako slovenska vlada kot evropske institucije pogosteje ne omenjajo kot edini možen odgovor na ameriške carine. Se pravi carinski nasvet številka ena je od nekdaj bil in vedno bo: "Je kaj za prijaviti? Ne!" Seveda imate kaj za prijaviti oziroma za cariniti, in to nas vodi do naslednjih poglavij v carinskih vojnah. Danes še lahko greste v tujo državo, tam nekaj kupite in prinesete domov. Po novem tega več ne bo, saj bo blago na meji ocarinjeno, se pravi dražje. Temu se izognemo tako, da blago skrijemo ali prikrijemo. V primeru tekstila poznamo dve temeljni skupini skrivanja: odoblačenje in nadoblačenje. Prvo pomeni, da oblečemo šest novih majic, prek njih pa staro srajco, drugo pa pomeni, da kupimo novo jakno in se z njo povaljamo po cesti. A tekstilni izdelki so za pretentati carino enostavni … Bolj se zaplete recimo s kavo, ki bo omejena le na kilogram na osebo. Štiri kilogrami za štiri osebe v avtomobilu, ostala kava pa pod sedež. Malo je problematično, ker sodobni avtomobili pod sedeži nimajo več luknje, ki so bile njega dni odlično skrivališče za necarinjeno blago. Kaj pa glede prehrambnih izdelkov. Če vam uspe čez mejo prenesti deset neocarinjenih kilogramov riža, lahko plastično vedro, v katerem je pakiran, potem odlično uporabite za poletno zalivanje vrta, konzerva s coca-colo pa se lahko spremeni v skodelico za svinčnike v študentski sobici. Skratka; izogibanje carinam in poskušati ne postati žrtev carinske vojne je sicer naporno in stresa polno opravilo, a s seboj nosi tudi kar nekaj nostalgije; in zrele generacije se ponovnih bitk z brkatimi možmi v zelenem vsaj malo veselimo. Če ne drugega: prehodi mej z neocarinjenimi dobrinami ojeklenijo značaj moža mnogo bolj, kot to uspeva toliko hvaljenemu vpoklicu v vojsko. Je pa zelo zanimivo, da se ob besnečih carinskih odstotkih, s katerimi se bombardirajo države sveta, nihče ne spomni, od kod je ideja o prostem tržišču sploh prišla. V osnovi so se po padcu berlinskega zidu kapitalisti domislili, da se bodo profiti nekajkrat povečali, če bodo posamezne industrije preselili v področja s ceneno delavno silo. Tako so na zahodu, v Evropi, pa tudi pri nas, propadla cela mesta in cele panoge; blago, ki smo ga do včeraj izdelovali sami, smo začeli kupovati iz cenejšega uvoza, kapitalisti pa so si napolnili žepe. Še pomnite tovariši, kako so hudobni antiglobalisti leta 2001 na škodljiv proces globalizacije in nepravičnih trgovinskih sporazumov pogumno opozorili v Genovi, ali dve leti prej v Seattlu – in če ne drugega, lahko po skoraj četrt stoletja danes resignirano ugotovimo, kako zelo so imeli prav. In danes milijonarji iz leta 2001, ki so med tem postali milijarderji ter v procesu ugotovili, da cenejša delovna sila ni več dovolj poceni, uvajajo protekcionizem nazaj; v upanju, da se bo dalo zaslužiti kakšno milijardo tudi doma, ob tem pa vijejo roke v obupu in skrbi za malega človeka. Hočemo povedati naslednje: carinske vojne ali carinski mir so privilegiji lastnikov kapitala. Vsakdanje, male in neposredne carinske bitke pa so pokora slehernika.

7 min 8. 4. 2025


Nič nas ne sme presenetiti

Da je vrag odnesel šalo, nam je pred kratkim sporočila evropska komisarka za enakost, pripravljenost in krizno upravljanje. Resor, priljubljen tudi med Slovenci, je namreč pripravil seznam zalog, ki jih moramo imeti pripravljene v primeru grozeče vojne. Komisarka nam je potrebščine naštela v posebnem video sporočilu, ki je bilo intonirano lahkotno, skoraj zabavno, kajti Evropejci lahko izgubimo domovino, imovino, celo življenja, le smisla za humor ne. Ker je danes primeren datum, da na vojne potrebščine pogledamo tudi bolj norčavo, analizirajmo posamezne sestavine, ki sodijo v vašo torbo za pod posteljo. A še prej moramo analizirati famoznih 72 ur. Prevedeno v dneve, so to trije dnevi. Se pravi, da imamo zalog za tri cele dneve, ki jih v Evropski komisiji imenujejo: »Prvi trije dnevi!« Pomeni, da bo za prvimi tremi dnevi, še več dni – če boste imeli srečo. Nikjer ni namreč pojasnjeno, kaj se zgodi po prvih treh dneh. Morebiti boste do takrat že osvobojeni, ali pa boste že okupirani, morebiti pa boste imeli ultimativno smolo. V vsakem primeru zalog iz paketa po treh dneh ne boste več uporabljali. Ampak zdi se, da so trije dnevi izbrani povsem birokratsko, ker pač toliko zalog lahko povprečen človek nosi s seboj, ali pa se evropskih uradnikov še vedno drži covidna izreka: »Prvi trije dnevi bodo ključni!« Drugi del analize je voda, kaj voda, reka na naš mlin. Kot vemo, ne obstajajo le evropska priporočila o zalogah za prvih 72 ur ruskega napada. Predvsem države na severu in vzhodu Evrope imajo s tem veliko veselje, tudi gospodinjstva v naši sosedi Avstriji so že dobila navodila pred rdečo nevarnostjo, Skandinavci pa izdajajo obsežne brošure. In v vseh teh tiskovinah, kot tudi v evropskem priporočilu komisarke Hadie, je eden glavnih predmetov ki absolutno ne sme manjkati v torbi – radio. Radio na baterije. Oh, kako nežno nas poboža takšna medijska pozornost evropskih apokaliptikov. Ne priporočajo vam, da s seboj tovorite televizorje, časopise in revije, še knjige ne ali interneta, facebooka, TikToka, laptopov, pametnih telefonov ... Ne! Zapoved evropske združene brambe je, da s seboj vzamete radio. To pa je to, kar mi že ves čas trdimo. Radio je bog in Val 202 je njegov prerok. Potem pa se ustavimo še pri enem zanimivem detajlu. Kot vemo, imamo priporočene izdelke v primeru katastrofe tudi v Sloveniji. Ampak slovenska priporočila so nekoliko drugačna. Druge države imajo zdravo mero robinzonskega čuta. Predlagajo kar nekaj orodja, recimo švicarski nož, svetilke, sveče, rezervna oblačila, polnilce za elektronske naprave in podobno. Slovenska priporočila pa se bolj kot ne osredotočajo na hrano. In to v podrobnosti. Švedi napišejo recimo osnovna živila, moko, sladkor, sol, Slovenci pa pišemo tudi recepte … »Rdeča pesa mora biti v kisu, zelje mora biti kislo, sok mora biti jabolčni, zraven gresta tako maslo, kot margarina, pločevinke pa so dobre tiste z ribami, testenine pa naj bodo polnovredne.« Mogoče se bomo Slovenci prisiljeni odreči svobodi, nikoli pa ne damo pridevnikov pred samostalniki gastronomije. Ob tem pa naše ministrstvo opozarja še na higienske pripomočke in zdravila. In medtem ko bodo severni Evropejci s švicarskimi nožki kopali predore iz okupiranih velemest, bomo Slovenci dobro jedli in ob kopici higienskih izdelkov tudi primerno dišali. Za konec pa moramo opraviti še socialno analizo zalog za primer vojne. Sicer se bomo vsi znašli v istem zosu, a v zaklonišču se le mora poznati, kdo je kdo. Če imate v Ljubljani troje stanovanj, rovokopača in deset albanskih sužnjev, če ste torej pripadnik slovenske elite, naslednjim vrsticam prisluhnite še posebej pozorno. Še opozorilo: naslednji odstavek vsebuje promocijska sporočila, ki pa v vojni nenadoma ne bodo več tako zelo pomembna … Že pri enostavnih stvareh, kot so zaloge vode, se lahko osmešite. Večina jih bo šla v zaklonišča s standardno dvolitrsko embalažo kakšne Zale, Ode, Izvira, ali bog pomagaj, s pollitrskimi mehkimi embalažami, ki so ostale od zadnjega silvestrovanja v podjetju. Za elito je sprejemljiva le voda ROI iz Rogaške, za dan zmage po 72 urah pa mogoče steklenica nemške vode Nevas za 100 evrov po steklenici. Glede pločevink pa … Coca cola je znamenje slabega okusa, Red bull znamenje panike in nuje, zato je priporočena konservirana pijača zeleni čaj v pločevinki, ali v skrajnem primeru konzervirani Nespresso. In seveda … Ona bo v zaklonišču sijala s smučarskim kompletom, on pa naj vztraja pri športni eleganci golf-igrišča. Naslednjič: Kako naj prvih 72 ur preživijo vegani? In pa: Ali lahko letalski alarmi pozdravijo ADHD vedenjsko motnjo pri otrocih.

7 min 1. 4. 2025


Preventivna akcija: "Dva odstotka"

Ker se je svet tako veličastno razletel, nekoč združeni danes ugotavljamo, da se je najbolje zanesti kar sam nase. V našem primeru to pomeni, da se Slovenci zanesemo na Slovence in v manjši meri, da se Slovenci zanesemo na Slovenijo. Bodimo konkretni. Če hočemo biti siti in neodvisni od uvožene hrane, se je dobro oskrbeti sam. Temu pravimo samooskrba. Če hočemo biti zaščiteni, se je dobro zaščititi sam. Temu pravimo samozaščita. Če hočemo biti varni, ne smemo računati na Nato in Trumpa, temveč se moramo pripraviti, da se bomo branili sami. Temu pravimo samoobramba. In na koncu. Če hočemo biti v Sloveniji zadovoljni, se moramo zadovoljiti sami. Temu pravimo samozadovoljevanje. Govorimo torej o povečanju izdatkov za obrambo. Debata je vroča in vsi analitiki se strinjajo, da bo v prihajajoči predvolilni kampanji še bolj vroča. Vendar poglejmo na orožje in oboroževanje tudi z druge strani … Najbolj nas skrbi in večina prepirov se vrti okoli tega, da bomo do leta 2030 ali celo prej žrtvovali dva odstotka BDP za obrambo. Ampak hec je v tem, da se stroški za obrambo povečujejo že ves čas. Od lani na letos s približno 1,3 odstotka na 1,5 odstotka, naslednje leto pa še za desetinko odstotka več. Se pravi, da medtem ko se prepiramo o dveh odstotkih, se jim v tišini počasi približujemo. Hočemo povedati, da se bomo leta 2029, ko bomo tiho prišli do 1,97 odstotka BDP-ja, namenjenega za obrambo, glasno prepirali, kako bo, ko bomo na dveh odstotkih. Kot da bi se vsa država prepirala o neobstoječih gradovih v oblakih, nihče pa ne bi opazil marmornih stopnic, ki jih gradimo do tja. Ampak do zdaj smo se že naučili, da pri oboroževanju in žrtvovanju BDP-ja zanj ne gre za resnične varnostne potrebe nekega naroda, temveč gre za investicijski cikel, ki je potreben, da kapitalistična utvara, podmazana z javnim denarjem, teče naprej. Lep primer sta nemška avtomobilska industrija, ki je v krizi, in nemška orožarska industrija, ki cveti. Se pravi, ko delavec, ki sestavlja golfe, zaradi krize na avtomobilskem trgu izgubi službo, se naslednji dan zaposli v Rheinmettalu, kjer sestavlja tanke, ker vojna panoga trenutno cveti. Kot medklic: vsak, ki pozna skrite ovinke učiteljice zgodovine, bi moral zašpičiti ušesa ob novici o cvetoči nemški orožarski industriji … Če bomo zvišali izdatke za obrambo, beri orožje, ne bomo nič bolj varni. Kot nas uči zgodovina vojn, v konfliktih praviloma ne zmaguje orožje, temveč ljudje, ki ga uporabljajo. Izgubljajo pa ne tisti z manj orožja, temveč tisti, ki se jim za vojno fučka … Vsaj tako nas učijo obramboslovci. In še drugi medklic … V troboju med legendarnimi katedrami rajnke FSPN, se pravi med novinarji, politologi in obramboslovci, so ti zadnji absolutni zmagovalci tranzicije. Tako po številu, kot po vplivu. Kakorkoli: obramboslovje uči, da je eno največjih zagotovil zmage v vojaškem konfliktu motiviranost vojaštva. In kot lep primer navajajo slovensko osamosvojitveno vojno, ko se je slabše opremljena in številčno inferiorna slovenska stran uspešno uprla mogočni jugoslovanski ljudski armadi. Ampak časi so se spremenili in danes se zdi, da bi se Slovenci s puško v roki sovragu uprli le še pri obrambi lokalnega Hoferja. Druga možnost pa so vsemogoči droni, ki bi na Slovenskem končno odgovorili na večno vprašanje, kaj se dogaja za sosedovim plotom. Ampak če smo začeli, pa še končamo z javkanjem o nesmiselni porabi državnega denarja … Dva odstotka BDP-ja, ki bosta šla za orožje, nista težava. Težava je 98 odstotkov BDP-ja, ki gre za vse ostalo.

5 min 25. 3. 2025


Kdo vam laže?

Danes pa se spočijmo od tegob vsakdana in poglejmo na bivanje bolj dolgoročno. Slovenska politika je občestvu sporočila, da se je volilna kampanja že začela. Brez da bi nas kdo kaj vprašal. Politika predvideva, da bomo navdušeni, ker jih bomo po treh letih končno videli početi to, kar najbolje znajo. To pa je politizirati in polarizirati. Mediji in notranjepolitični komentatorji so prav tako navdušeni, ker to pomeni, da bo vsaj leto dni o čem poročati. In kako vemo, da se je volilna kampanja začela?

6 min 18. 3. 2025


Klepánje, drobljenje, glavni udarec in brušenje

Klepánje Sicer je zima brez snega, a to za zimske športe ni ovira. "Če zime ni, jo pa naredimo," je geslo tehnologije mraza, a samo kot uvodna misel … Kot zaradi podnebnih sprememb razmišljamo o spremembi poljščin, bo treba očitno na novo podnebno realnost prilagoditi tudi priljubljene športe v zimskih mesecih. Kar je škoda in skoraj tragedija, je dejstvo, da bo zime zmanjkalo ravno v trenutku, ko naši športniki v posameznih disciplinah dosegajo prav neverjetne uspehe … V prihodnosti se bodo na Vitrancu pasle ovce, planiške skakalnice pa bomo spremenili v izstrelitvene rampe za drone prihajajoče vojne. Kakorkoli; ta teden nas čaka predigra za Planico na Pokljuki, kjer se tradicionalno srečujejo biatlonci. Zanimiv šport, na račun katerega so se v času sarajevske olimpijade in opotekajoče se Jugoslavije po ulicah šalili, da kanijo Rusi v Bosno poslati dvesto tisoč biatloncev. Danes pa se zdi kaj takega povsem verjetno. Biatlonci na Pokljuki torej. Mednarodna zveza je nekoliko premaknila termin biatlonskega praznika, a sredina marca je tudi čas, ko se na Pokljuki pari divji petelin. O divjem petelinu, tej veličastni kuri, poslušalstva ni treba izobraževati. Strogo zaščitena in izjemno plašna žival je eden simbolov slovenske favne, njegovo petje ob dvorjenju samici pa je za tistega, ki ga je kdaj slišal, nepozaben čudež narave. Drobljenje In zdaj k zapletu. Dvorjenje in parjenje divjega petelina na Pokljuki, kjer proge potekajo v osrčju Triglavskega narodnega parka, je zaščiteno kot t. i. mirno območje. Gre za območje, kjer je gibanje obiskovalcev prilagojeno tako, da njihova prisotnost ne moti parjenja ter s tem ne ogroža obstoja te živali, ki so jo v nekaterih delih Evrope že iztrebili. Tako bodo tekme letos prilagojene paritvenim običajem divjega petelina, kar pomeni omejitev števila ljudi, organizirane prevoze in pa omejitev spremljevalnih prireditev, ki bodo potekale v dolini. Da imamo radi med parjenjem mir, je skupno vsem živim bitjem, a kljub temu se zdi poteza organizatorjev pokljuških tekem, skupaj z lokalno skupnostjo in seveda Triglavskim narodnim parkom, resnično hvale vredna. Gre za enega tistih redkih ukrepov, zaradi katerih je človek ponosen, da je Slovenec … Še tako zakrknjen cinik v tem dejanju – razen manjše ironije, da tekanje s puškami pod vejami, na katerih poje petelin, ni ravno primerno – ne more najti temne lise. A v petelinji zgodbi moti nekaj drugega. Imamo torej Slovenijo, ki brezkompromisno, sodobno in za vzgled vsem ostalim državam zaščiti pravico največje evropske kure do parjenja, razmnoževanja in s tem obstoja. Pravice divjega petelina postavi pred kapital, pred multiplikativne turistične učinke, ki jih prinaša tekma svetovnega pokala v biatlonu, in pred narodovo katarzo ob športnih uspehih. Kar nas nek način samoomeji in na najlepši možen način pokaže, kako so v praksi videti zelena destinacija, trajnostni razvoj in zaščita naravnega okolja. Glavni udarec In potem imamo Slovenijo, ki pravice, ki pripadajo divjemu petelinu, odreka ljudem. Kot imamo z zakonom določeno mirno območje, na katerem se lahko divji petelin nemoteno pari, imamo mirno območje ali mirna območja, zaščitena z zakonom, v katera se zatekajo divji petelini človeške družbe. Redki, drugačni, ogroženi. Recimo Metelkova 6, dom nevladnih organizacij in grb sovraštva na praporih tistih, ki bi poslali biatlonce, da prerešetajo že tako razpadajočo bajto do temeljev. Če ponovimo; čemu smo kot Slovenci enoglasno sposobni zagotoviti prostor, mir in obstoj divjemu petelinu in čemu tega nismo sposobni zagotoviti nevladnim organizacijam? Deklariran motiv jurišnikov je denar. Da gre za vrečo brez dna, da možje in žene, dekleta in fantje v teh organizacijah ne delajo nič, razen da trošijo vaš trdo prigarani evro; če pa že dajo kaj od sebe, gre za levičarsko, če ne skrajno levičarsko propagando. Kakšen motiv vodi slovensko družbo k zaščiti enkratnosti divjega peteline in k demontaži drugačnosti nevladnih organizacij? In ali to avtomatično pomeni, da se nam zdi kura pomembnejša od človeka, ali pa pomeni, da ogroženost vrednotimo od nižje razvitih organizmov, kot je recimo skrajno ogrožena človeška ribica, do absolutno neogroženih organizmov, kot so tujci, šibki, migranti, spolno ali nacionalno drugačni. Povedano še drugače: spoštujemo mirno območje divjega petelina, ne spoštujemo pa Mirovnega inštituta. Brušenje Drži pa eno – pove vsak, ki je pozimi zarana vstal, da je slišal dvorjenje divjega petelina ... Petelinu je načeloma vseeno; lahko poje, če ga opazuje trideset tisoč tihih ljudi, lahko pa se pritaji, če po gozdu lomasti glasen in neotesan posameznik. Trik ni v številu sledilcev, temveč v hrupu, ki ga povzroča posamezen rogovilež.

7 min 11. 3. 2025


Tretja svetovna vojna

Ko je oni dan med kozlovsko sodbo v Beli hiši Trump omenil tretjo svetovno vojno in če poznamo vznesene izjave vplivnega ruskega politika Dmitrija Medvedjeva, ki mu je tretja svetovna vojna tudi pri srcu in pogosto na jeziku, je tudi nam kot okorelim pacifistom prišlo na misel, da se bo počasi treba pripraviti na kataklizmo. Ker nekaj kataklizmičnega nas v prihodnosti čaka in globalnemu uničenju ne ubežimo ... Med katastrofama podnebnih sprememb in naslednjih slovenskih parlamentarnih volitev se zdi tretja svetovna vojna še najmanj uničujoča možnost. Danes torej nekaj pavšalnih odgovorov na vprašanja o tretji svetovni vojni, ki si jih v resnih medijih nikoli ne zastavljajo, še manj pa nanje odgovarjajo.

6 min 4. 3. 2025



Čakalna vrsta

RTV 365
Mobilna aplikacija
Prenesite iz Trgovine