Iskanje podcasts
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
437 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Glede razsodbe KPK-ja … premier Golob se je na težji način naučil, kar se zdi, je temeljni del sodobne digitalne kulture: »Če si pijan, zadet, zaljubljen, besen in po novem tudi šele dva dni predsednik vlade – nikarte pošiljati sms-jev.« Če hočemo do potankosti razumeti šlamastiko, v katero se je zapletel naš predsednik vlade, se moramo poglobiti v grenko-sladko zgodovino kršenja integritete. Na samem začetku teh kršitev sta Adam in Eva. Če ne bi bilo njunega kršenja integritete, posledično ne bi bilo greha in celotno bivanje na tem planetu bi se drugače odvilo. Potem so se kršitve integritete dogajale vso zgodovino, za katero se zdi, da je brez teh kršitev sploh ne bi bilo. Kajti vsi konflikti, ki so, resnici na ljubo, gonilo napredka, poezije in znanosti, so posledica kršenja integritete. Kar nas pripelje do premiera Goloba, ki je kršil integriteto s tem, ko je Tatjani Bobnar, takrat notranji ministrici, dajal navodila, kako naj kadruje v policiji. S sms-jem. Mediji smo to pozneje poimenovali »poizkus kadrovskega lomastenja v policiji«. Ampak, česar se pisuni premalo zavedamo, znanost pa je o tem kristalno jasna, je dejstvo, da je integriteta vzročno-posledični posel. Skoraj vedno se kršenje zgodi zaradi kršenja pred njim. Tako moramo do kršenja integritete pred kršenjem integritete Roberta Goloba. Tam stoji kot skala trdno Janez Janša. Namreč; on je pred Golobom kadrovsko lomastil po policiji, ko je v svojevrstni kristalni noči zamenjal vse komandirje policijskih postaj. Zamenjali so jih načelniki policijskih postaj, ob nazivu pa se je Janševo lomastenje po policiji nadaljevalo tudi s konkretnimi menjavami na visokih položajih policije. Golob je torej v svojem mandatu, ob tem, ko je načelnike preimenoval nazaj v komandirje, poskušal samo odlomastiti to, kar je pred njim nalomastil Janša. Tako, da je poslal sporočilo z integritetno sporno vsebino notranji ministrici. Ki je bila, kar pa je najbolj zabavno, kot generalna direktorica policije po prisegi Janševe vlade nemudoma odlomastena s položaja, in Golob je naivno sklepal, da se bo hotela za tisto lomastenje oddolžiti. Ni pa vedel, da je gospa šampionka integritete ter je Goloba razkrinkala. Pozneje jo je vzela v bran in v službo sama predsednica države, ki ima v sefu zaklenjeno skrinjico z najčistejšo esenco slovenske integritete ter jo varuje po službeni dolžnosti, kot tudi po prepričanju. Okoli predsednice republike in Tatjane Bobnar pod njenim okriljem se tako ustvarja krog močnih, poštenih in načelnih žensk, proti katerim sta Vida Tomšič in Pepca Kardelj pionirki z modro kapo in rdečimi dokolenkami. Ampak namesto praznega nakladanja in vegavih insinuacij si poglejmo konkreten primer vpliva integritetne afere na prihajajoče volitve. Kot je znano v mnogih primerih tako s politično leve kot s politično desne, KPK postane nenavadno dejavna v času okoli volitev. In nobenega dvoma ni, da je premier, ki ga zdaj bremeni vprašljiva integriteta, na prihajajočih volitvah v slabšem položaju od brezmadežne politične konkurence! A na nekaj tako komisija kot posebne enote odvetnikov z obeh strani, da o načrtovalcih predvolilnih kompanij sploh ne govorimo, niso računali. To je čas. Čas, ki teče tudi politikom. Starejši volivci namreč radi pozabljamo in dogodkih izpred štirih let, ko je nekdo nekomu pisal sms, so že zdavnaj prekriti z vedno novimi in novimi nanosi političnih pritlehnosti. Saj so nas v toku trajanja mandata na dvoboj Golob-Bobnar vsake toliko opomnili, ampak da bi na izust vedeli, za kaj je šlo, pa niti ne. Tako smo starejši pozabili, mlajši volivci pa … … Mlajši volivci, recimo, da so danes stari osemnajst, devetnajst ali dvajset let, so bili ob času spornega dejanja stari štirinajst, petnajst in šestnajst. Tako se jim dva meseca pred volitvami zdijo kandidati, ki so sporni, ker ne znajo komunicirati s sms-ji, bolj kot ne smešni. Zna biti, da jo bo premier odnesel iz afere s kršenjem integritete bolj kot ne nepoškodovan. Še sploh, ker ga tako dežurni satiriki kot njegovi politični nasprotniki še vedno najbolj besno napadajo zaradi njegovega priimka, ki je sinonim nadležne ptice, in dejstva, da se je poročil z vplivnico. Dokler pa se najhujša predvolilna bitka bije na krvavem polju priimkov in partnerjev, je bojazen, da bi politična in obča integriteta med demokratičnim odločanjem karkoli pomenila – povsem odveč.
6 min 20. 1. 2026
Danes pa poskus penetracije v um in sanje zmešanega cesarja z one strani Atlantika. Ko se je naveličal carin, je predsednik Trump odkril nov konjiček. Osvajanje držav. Poskusil je že s Kanado, nato se je oklical za suverena v Venezueli, po novem se tresejo Kubanci, po starem pa Grenlandci. Pa tudi Iran mu je, skladno s tradicijo ameriških predsednikov, v zadnjih urah močno zadišal. Strokovnjaki, še sploh, če vzamemo v obzir tudi oba preostala zmešanca, se pravi ruskega in kitajskega predsednika, sodobnost imenujejo »novi imperializem«; ampak razumnega vse skupaj bolj spominja na srednji vek. Oziroma na predrazsvetljenski čas, ko so bile nacionalne države samo oddaljeni sen v glavah humanističnih naivnežev. In tukaj ter zdaj se Slovenec vpraša, čemu se Trump še ni stegnil po nas. Čemu ga ne zanimamo, čemu nas ne omenja, ne grozi in ne osira? Čemu nismo deležni niti malo, pa čeprav groteskne milosti velikega oranžnega? Položaj od daleč spominja na čas pred odkritim prvim primerom koronavirusa pri nas, ko so ga imeli že vse naokoli. Sicer smo bili srečni, da ga še nimamo, ampak smo se vseeno ljubosumno spraševali, zakaj smo ravno mi izjema. Podobno je s Trumpom. Čemu se prička, grozi in norčuje iz večine držav sveta, Slovenije pa niti ne omenja? V naši skromni oddaji, kjer smo mimogrede na Trumpa opozarjali že dolgo, preden se je utelesil, boste tako natančno izvedeli, čemu Trump ne steguje svojih podplutih dlani po naši državi. »I, zato, ker jo že ima!« Hočemo povedati, da predmoderni um, kot je Trumpov, meni, da jo je dobil za doto, s tem ko je poročil eno podtriglavskih hčera! Kot vemo iz konteksta, imajo Trumpovi dovolj, če že ne preveč informacij o Sloveniji; nenazadnje so mulca te dni dali na odvajanje od slovenskega naglasa! Tako je povsem nemogoče, da ameriški predsednik ne bi imel s Slovenijo nobenih načrtov. Ali si jo je pustil za pozneje, ali pa misli, da je zadeva že končana, je stvar politične aritmetike, vsekakor pa je na njegovem zemljevidu sveta Slovenija že obarvana v zlato; kar je predsedniška barva novega časa. Ko smo se s tem seznanili, nas naša raziskava pelje še dlje v temačen in zaviti svet Trumpovih nepremičninskih poslov. Tako se moramo vprašati, kaj lahko Slovenija Trumpu sploh ponudi. Vsaka država, ki jo Trump ali v domišljiji ali dejansko nabavi, nekaj ponuja. Pri Venezuelcih je prispevek sorazmerno jasen in ga je oni dan grafično lepo prikazal prijatelj Tomato. Pri Kubancih gre za lokacijo, pri Grenlandiji pa za kvadraturo. Tako pač delujejo nepremičninski možgani, zato ostaja nejasno, eksploatiranje katerega bogastva je povezal s Slovenijo. Kar je čudno, kajti odgovor je kot na dlani. Poglejmo v samo srce naše državnosti, ki je naša himna, v kateri poet preroško oznani: Bog živi vas Slovenke, prelepe žlahtne rožice. Ni take je mladenke, kot naše je krvi dekle. Torej je odločeno. Slovenija bo v Trumpov imperij prispevala dekleta. Bo že vedel, eno ima doma in kot kaže, zdaj že v drugem mandatu, kaj dosti več od lepote Melanija ne ponuja. In da ne bo pomote … Mladenke, te lepe žlahtne rožice, so za tesnega prijatelja, obsojenega pedofila še kako pomembna dobrina. Hočemo povedati, da če bomo uspešno izvažali slovensko žensko lepoto, se nam ni bati, da bi bili v nastajajočem cesarstvu kot narod potisnjeni vstran. Ne, kje pa! Zna se zgoditi, da bomo celo pri koritu, le pripravljeni moramo biti, če se bo starec odločil zamenjati staro za novo. Tako kot smo mi zapriseženega ljubitelja slovanskih bokov prevzeli Čehom, moramo biti čuječi, da nam ga ne ugrabijo recimo Slovaki. In zdaj k tretjemu in zadnjemu poudarku današnjega razmisleka. Od človeka, ki ženske dokazano razume le kot blago, bi pričakovali, da nežnega spola ne bo uspel pridobiti na svojo politično barko. Po logiki stvari za šoviniste in spolne predatorje tipa Trump, ki po vsem planetu vznikajo kot gobe po dežju, ne bi smela glasovati nobena ženska. Če smo že moški dovolj utrgani … Pa je ravno obratno. Kot nam pričajo primeri, tudi domačih politikov z avtokratskimi težnjami, je ženski spol nad testosteronsko prevaro izjemno navdušen. Žensko volilno telo se nepojmljivo, in to z veseljem daje na razpolago vsakemu teh nasilnežev. Ki ne sramotijo le moških kot spola, temveč sramotijo tudi javni prostor, ne nazadnje pa človeštvo kot tako. Psihologija ima o tem fenomenu verjetno svojo razlago, mi, bolj preprostega duha, pa zaupamo Andreju Šifrerju, ki je preroško ugotovil, da lepa dekleta ljubijo barabe. K temu lahko, glede na vizualne dokaze, ki nam jih dostavlja civilizacija, ki se ves čas in neprestano snema in fotografira, dodamo le še to, da te barabe ljubijo tudi grda, ostarela in sploh vsakršna dekleta.
7 min 13. 1. 2026
No, pa skupaj odtecimo nov krog usmiljenja in pomilovanja. Prazniki so minili pričakovano, a nekaj novega obredja je dovolj, da posvetimo današnjo analizo festivalu, ki je za nami. Najprej k običajnemu; odrasli in mladina so si ponovno z veseljem odstreljevali dele okončin, holesterol je tekel v potokih in tradicionalna družina v krizi se je za nekaj ur prebila v ospredje. Novosti letošnjih praznikov pa so naslednje: zapadel je sneg, kapitalisti so ukinili MTV, ameriškemu predsedniku je Božiček prinesel državo, zajček mu bo še drugo. Kot znajo povedati etnografi, se tradicija, da postane tradicija, najprej rodi, in nenavadno, da smo prav v teh neveselih časih priča tolikim rojstvom novih tradicij. Zato danes, še vedno v prazničnem vzdušju, nekaj o rojstvu najnovejše praznične tradicije. O novoletnih skokih v stoječe, tekoče, slane in sladke vode. Včasih je bilo namakanje v zimski vodi rezervirano za severnjake, pri nas se je pred nekaj leti začelo na obali. Če kaj, potem so prvojanuarski možje in žene v kopalkah priklicali novinarske ekipe, ki prvega že tako trpijo zaradi pomanjkanja dogodkov. Nato pa se je začela ta moda širiti – težko zapišemo kot požar – po naši prekrasni deželi. Ob obali so prišle na vrsto reke, potem jezera, potem ribniki, potem mlake in letos so naši marljivi dopisniki poročali o vsaki malo bolj ambiciozni vodi, ki je imela na sredi Slovenca, tresočega se v objemu tistih nekaj stopinj. Ob rojstvu te nove tradicije pa si vsi zmrzljivi ne moremo kaj, da se ne vprašamo: »Zakaj« in pa še tudi: »Čemu?« Nekaj drži kot pribito. Verjetno ni bolj učinkovitega načina za preganjanje novoletnega mačka, kot je proces, pri katerem telo izpostavimo temperaturnemu šoku. Kri v žilah zblazni, toksini se izločijo in spoli nagoni izginejo. Potem pa je, vsaj po izjavah udeležencev, tu še metafizični element. Voda čisti in po tej logiki tista voda, ki je tik na tem, da spremeni agregatno stanje, čisti še bolj. Ko na začetku koledarskega leta torej zaplavamo v ledeni vodi, nas ta očisti preteklega leta in na simbolni ravni pozabimo na dogodke preteklega leta. Če nas pa kap, pozábimo še na vse ostalo. Obstaja pa za te vrle može in žene še ena mogoča razlaga; včasih so spremembo koledarja imenovali tudi »skok v novo leto«. Ker pa se je ta skok iz izreke počasi izgubil, ga plavalci ponovno uvajajo s tem, da skačejo v januarske vodotoke. Eden izmed elementov, ki ga ne smemo zapostaviti, sploh v civilizaciji spletnih vplivnežev, pa je tudi kultura kopanja v ledeni vodi, ki jo reklamirajo na internetu in imajo nekateri izmed teh junakov toliko sledilcev, da jim je čemenje med ledenimi kockami postalo poklic. To naj bi zdravilo večino znanih bolezni, človeško zavest pa postavilo na povsem novo raven. Kar z lahkoto verjamemo. Da ta zapis ne bo razumljen kot zanikanje te nove tradicije, še enkrat poudarimo, da gre za junaško dejanje, ki ne le dokazuje klenost, dolgoživost in vitalnost naroda, temveč tudi samodejno izpostavlja tiste najpogumnejše med nami; tiste, ki nas naj vodijo v svetlejšo prihodnost. In na tem mestu imamo vsi, ki prvega januarja sedimo v copatih, največja žrtev pa je med koncertom in skoki pojesti samo en kos potice, veljaven pomislek. Dejstvo je namreč, da novoletno kopanje skokovito narašča. Vsako leto se mu pridruži nova voda, število kopalcev pa raste na potenco. Tako ne bo dolgo, ko bo plavajočih več kot zmrzljivih boječk. In kot to počnejo večine nad manjšino, bo novoletno kopanje postalo splošna norma, vsi, ki se ga ne bodo udeležili, pa bodo praznično marginalizirani. Kajti tako obredje in tradicije delujejo. Ob večerjah, smrekici, darilih in ognjemetu se bo praznikom priključil še skok v ledeno vodo in dva milijona Slovencev, se bo, kot Indijci v Gangesu, na začetku leta obredno očistilo. Rešitev za vse tiste med nami, ki nočemo testisov v trebušni votlini, prihaja iz nepričakovane smeri. Verjetno se sprašujete, čemu se tradicija rojeva tako pozno v zgodovini naroda. Se pravi, zakaj niso že naši predniki slekli kožuhov in cap in se ob solsticiju zagnali v vodo. »I, niso se mogli!« Kajti vodotoki so bili ob tem času tradicionalno zamrznjeni. Hočemo povedati, da prvega januarja v preteklosti, ko so zime še bile zime, ni bilo prosto dostopnih voda, ker jih je prekrival led. Tako bi si morali naši predniki s sekiro najprej razbiti odprtino, v katero bi se nato po tjulenjsko potopili. Kar pa jim ni prišlo na pamet. In ker kaže, da se bodo klasične zime vrnile, bi lahko bilo tudi te nove tradicije na hitro konec. Kdo ve, mogoče pa jo bo nadomestilo novoletno golo drsanje.
7 min 6. 1. 2026
Za zaključek leta pa se podajmo na vesele ulice našega glavnega mesta. Tam sta se med praznično rajanje na tiho prikradli politika in ideologija. Kjer pa sta omenjeni gospe, tudi naša analitična oddaja ni daleč. Politika in ideologija sta si – ker vesta, da drugače ob novoletnih bakanalijah ne moreta prisostvovati – za zasedbo ulic in naših src izbrali glasbo. Zadeva se zdi dovolj preprosta. Župan Janković je na začetku praznikov z ljubljanskih ulic pregnal trubače, ob državnem prazniku pa nato nadvse širokogrudno sprejel harmonikarje. Še pojasnilo za etnomuzikološko neuke … Trubači predstavljajo balkansko, predvsem srbsko glasbo, harmonikarji pa slovensko glasbo. Najprej obdelajmo politiko, potem se lotimo ideologije, če ne bosta omenjeni prej obdelali nas. Poteza župana Jankovića je presenetljiva, hkrati pa politično modra. Polovica ali še več njegovih kritikov se ob koruptivnosti najraje obeša na njegovo deklarirano balkanskost. Naj gre za prijateljstva s srbskim predsednikom, izgovorjavo posameznih vokalov, ali pa koncesije ljubljanskih bifejev, Janković velja za izpostavo Balkana sredi pastorale slovenske prestolnice. In kaj ti naredi premeten politik? Glasbenike, ki bi naj predstavljali srčiko njegovega etosa, brez velikega cirkusa spodi z mestnih ulic, druge glasbenike, ki pa simbolizirajo trdo slovenstvo, pa ne le sprejme, temveč jih naslednje leto povabi še v dvakrat večjem številu. Da je s tem dejanjem vzel del vetra iz jader političnih nasprotnikov, je čisto jasno, da pa si je ob svoji potezi tiščal prste v ušesa, pa precej verjetno. V nadaljevanju pa obračunamo z antičnim pregovorom o okusih, o katerih se ne razpravlja. Hočemo povedati, da je vsaj polovico krivde za civilizacijo, ki se je znašla v enosmerni ulici, nosi nerazpravljanje o okusih. Ljudje z izrazito slabim okusom, tudi za glasbo ne nazadnje, so nas pripeljali v šlamastiko, s katero se ubadamo kot človeštvo in tudi kot država, imenovana Slovenija. Visoko razvit okus za lepe umetnosti bi moral biti pogoj za opravljanje javne službe in zagotavljamo vam, da bi javno življenje, v katerem bi bilo dovoljeno sodelovati in delovati samo posameznikom z izbranim okusom, potekalo bolj strpno in tudi uspešneje od današnje kloake. Naj nam cenjeni ceh glasbenih kritikov oprosti poenostavljanje, ampak recimo, da lahko glasbo ločimo po kompleksnosti, s čimer sta narodno-zabavna tonika in dominanta enostavni obliki, Mozart pa je na drugem polu te vrednostne palice. Na eni strani je glasba kot zabava in rompompom, na drugi pa glasba, ki pripoveduje zgodbo, ali vzbuja čustva. In tukaj so si trubači in harmonikarji povsem enaki. Hočemo povedati, da je vseeno, ali na ulici igrajo trubači ali harmonikarji; k obči kulturi in prosveti ne prispevajo ne eni ne drugi. Eni sicer vzbujajo bolj domoljubna čustva od drugih, to pa je tudi vse. Gledano s stališča glasbć kot lepe umetnosti, pa bi moral Jankovič pregnati z ulic oboje ali pa obojim pustiti igrati. Pač kolikor je razvit njegov glasbeni posluh in kako zahtevna je njegova kulturna raven. Ima pa naša teza nadvse eleganten preizkus; trubači so se najbrž užaljeni, a v skladu z nomadskim slovesom, z ljubljanskih umaknili na zagrebške ulice. Oblast je tam bolj milostna, ampak prebivalci so jih jadrno začeli preganjati iz posameznih sosesk. Zdaj manjka le še to, da bi v Zagreb iz Ljubljane poslali še dvesto petdeset harmonikarjev z Golico in bi bilo takoj jasno, ali naša teza drži vodo. Potem pa je tu še povsem ideološka komponenta harmonikarskega nastopa. Šef harmonikarjev je pojasnil, da njihov shod nima nobene politične konotacije, ne političnega sponzorstva. Ampak če naštejemo osnovne elemente prireditve, ki se je imenovala podpora slovenski glasbi: »ljubljanske ulice, harmonika, največji državni praznik«, potem vidimo, da je šlo za interpelacijo domoljubja, kot si ga predstavlja in propagira slovenska politična desnica. S čimer ni, da ne bo pomote in nesporazumov, čisto nič narobe. Nikakor pa se ne sme in ne more razumni strinjati, da je to edina zveličavna oblika domoljubja. Se pravi, da politična ali pač ideološka desnica slovenstvo oznanja in enači s harmoniko in Avsenikovo glasbo. Ker, če se navežemo na kompleksnejše glasbene oblike, domoljubje ne more biti le valček ali polka, temveč je lahko rock ali simfonija, in v primeru skoraj četrtine Slovencev tudi tango. In naj bo naslednja misel tudi slovo naše skromne oddaje od iztekajočega se leta. Ne bo dovolj, da se kulturne elite od svete preproščine samo dobrohotno ograjujejo … Počasi se bo treba proti njej začeti boriti. Ta boj nam je kot zapuščino zapovedal poet, ko je pred stoletji vzkliknil temeljno, a danes tolikanj zlorabljano resnico obstoja slovenstva. »Kultura in prosveta, to naša bo osveta!«
7 min 30. 12. 2025
Ob koncu leta, ko mediji po navadi delajo analize in so vsi po vrsti zaskrbljeni nad prihodnostjo, se lotimo zaskrbljene analize tudi v naši skromni redakciji. Skrbijo nas namreč fašizem, nacionalizem in rasizem v Sloveniji. Zadeva je namreč taka, da so ti omenjeni pojavi pri nas na izjemno nizki ravni, in glede tega capljamo za razvitim svetom. Hočemo povedati naslednje. Slovenski fašisti, nacionalisti in rasisti so nekonsistentni, nepovezani, nespretni, skorajda smešni, in v današnji oddaji se bomo posvetili vzrokom za ta skrb zbujajoč pojav. Poglejmo zadnji primer, ko je rasist na kolesu s solzivcem na mostu čez Dravo poškropil temnopoltega Mariborčana.
6 min 23. 12. 2025
Danes začenjamo s parafrazo resnice, ki se je njega dni zapisala modremu Speransu: "Sreče človeku ne more dati niti sistem, niti država, niti politična stranka … srečo lahko da človeku le loto." In mi obešenjaško dodajamo: "Pa še to je statistično skoraj nemogoče." Že drugo leto zapored je ob običajnih obscenostih glavna atrakcija novoletnega časa novoletni loto. Kartice so šle v rekordnem času in te dni se skoraj četrtina naših sodržavljanov trese, ali bo dobila eno izmed prvih treh nagrad. Ali pa katero koli drugo nagrado. Preostale tri četrtine Slovencev, ki so se z nakupom obirale, pa zdaj poskušajo kartico z obetom sreče kupiti na črnem trgu.
7 min 16. 12. 2025
Pred kratkim nas je povsem neopažena preletela novica, ki bi morala imeti ne le večji odjek v javnosti, temveč bi morala vplivati na zgodovinsko, kulturno in politično prihodnost našega naroda. Poglejmo podrobnosti. Pretekle dni so v prestolnici slavnostno zaznamovali »konec prve faze nadgradnje osrednjega dela glavne železniške postaje«. Ker je v tem PR obvestilu nesorazmerno veliko pridevnikov, sklepamo, da bo sledil še »slavnostni konec druge faze nadgradnje osrednjega dela glavne železniške postaje«. In potem še njeno slavnostno odprtje. Kakorkoli. Slavnostno zaznamovanje je potekalo tako, da je na postajo slavnostno pripeljal prvi vlak. In prav v tem dejstvu tiči zajec. Kajti ko je slavnostno pripeljal prvi vlak na postajo pred skoraj dvesto leti, mu je večni bart France Prešeren posvetil mojstrovino »Od železne ceste«. Takrat smo imeli slabo razvito železniško omrežje in komaj kakšnega pesnika, danes imamo slabo razvito železniško omrežje, zato pa se polovica Slovencev vodi za pesnike. In to le zato, ker se druga polovica vodi za pisatelje. Kakorkoli; nihče izmed tisočih slovenskih pesnikov se ni domislil, si upal ali se spomnil, da bi ob slavnostnem prihodu prvega vlaka na novi ljubljanski štacijon napisal nekaj primernih verzov. Tako ne ostane drugega, kot da se nespretno in s tresočim peresom naloge lotimo v naši skromni redakciji, kjer smo – če že ne vest ljudstva – pa vsaj vest slovenskega javnega prevoza. Tako gre … Bliža se železna cesta. Nje se Ljubljanca veseli, da iz okoliške dežele prebivalstvo izcedi. Ak je blizu tista cesta, čemu v prometu je zastoj? Ne gre pogledat tuje mesta, ne gre peljati se z menoj. Sam se po železni cesti vozil bom od nas do vas; nikogar drugega ne mika na vlaku zapravljati svoj čas. Ceste tebi ne zapéram ne v Maribor, Jesenice, Trst; ti pa mene pusti zméram da na obvoznici dvignem prst. Jaz popeljem se tje v Gazo, snubit Judnje kršene; bom priženil z ženo črno iz ulice sosedove. Jaz pa hlače bom nosila gospodar bom čez mošnjó; bom hodila na kosila, s komer meni bo ljubo. Tebi jaz ne bodem zvesta, ljubček! Ti si tiček cel; če slučajno železna pride cesta, ne verjamem, da bodeš mi ušel! Po nji peljal te ženico bom v Maribor, Jesenice Trst, zaradi časa vožnje in zamude, gvišno bo na poti – krst.
4 min 9. 12. 2025
Zadnje dni je veliko zgražanja poklicnih dušebrižnikov in še več dušebrižnic vzbudil bivši predsednik Borut Pahor. Dal se je fotografirati v pižami vrhunskih slovenskih pižamarjev in v komentarju napisal, da gre za najboljše pižame na svetu. In da, če je ne boste kupili, vam bo nekaj v življenju manjkalo. Ali nekaj podobnega, ker kam bi prišli, če bi razumni začeli natančno navajati besedila oglasov v želji, da bi zveneli verodostojno. Kot rečeno, smo Pahorja, pa ne prvič, smešili, se zgražali in počeli podobno, kar smo z njim počeli celotno njegovo dolgotrajno in vseobsegajočo politično kariero. On pa se je na vse požvižgal in se dal kar tri desetletja demokratično izvoliti na tron troedinega demokratičnega boga, kar do sedaj ni uspelo še nikomur. Zato rajtamo, da se tudi nad zgražanjem ob njegovi podobi v pižami ne vznemirja preveč. Še preden vroči in svilnati debati dodamo svoj komentar, se poglobimo v teorijo in prakso pižam. Ker smo ljudje postali amorfna mešanica vsega, se je treba za delitve zateči stran od levičarjev in desničarjev. Ker, kot vemo, je v vsakem desničarju nekaj levičarja in obratno. Pri pižamah so zadeve dosti bolj jasne. Ali jih nosiš, ali jih preziraš. Tisti, ki se oblečejo, da gredo spat, ne morejo razumeti razvlečenih majic, morebitne golote in ostalih nočnih bizarnosti. Tisti, ki pa jim je pižama nekaj tako tujega kot srednjeveška verižna srajca, menijo, da je svilena druga koža za časa nočnega počitka odmev nekih drugih, preteklih časov. Ko so bile spalnice še hladne. Tako ali drugače. Če sklepamo – nekoliko ambiciozno mogoče – bi lahko trdili, da so pižamarji bolj konservativni, tradicionalni in s tem k politični desnici obrnjeni posamezniki, nasprotno pa so opletajoči samo z majico ali celo goli, ki trosijo mikrodelce kože kar povsod okoli, bolj liberalni, svobodomiselni, se pravi bolj v levo usmerjeni sanjači. Tako je Pahorja bolj kot njegovo dolgoletno koketiranje za zmernega desničarja izdala reklamna akcija, v kateri z navdušenjem govori o svoji zavezanosti pižami. Potem naprej; iz političnih in žurnalističnih krogov je prišel očitek, da se za politika ne spodobi mazati si rok z umazanim svetom marketinga. Dajte no! Devetdeset odstotkov slovenskih politikov bi reklamiralo še kaj drugega kot pižame, le da bi jim bil kdo voljan takšen šiht ponuditi. Pa trgovci niso neumni in bolj zaupajo igralcem, pevcem in podobnim javnim osebam. Ker, kar pa je spet značilno; če bi recimo pižamo reklamirala ali Janša ali Golob, bi šla fabrika kmalu na kant. Ker pri marketingu je treba presegati politično sredino, če že ne kaj drugega. In če smo še bolj analitični; kaj pa je Pahor, skupaj s stotnijo Slovencev, ki se profesionalno ukvarja s politiko, delal kot predsednik parlamenta, predsednik vlade in predsednik republike? »I, kaj? Reklamiral je ideje!« Včasih leve, včasih desne, vsekakor pa ideje, ko niso zrasle na njegovem zeljniku. Od arbitraže do pižame se zdi na dnevnopolitični ravni ogromen korak, na načelni pa sploh ne. Bivši predsednik je sicer nekaj mesecev nazaj malo pojamral, da država ne skrbi lepo za njega, zato mora na trg, da preživi. In gosti podkaste, predava ter reklamira pižame … Vse to za ljubi kruhek. A kot tak le nadaljuje početje, ki mu je bil zvest kot politik. Pahor samo je, in to je dovolj, da ga ljudje kupujejo. Je namreč čeden, tako v temni obleki, enako v pižami. Samo peščica slovenskih šestdesetletnikov zmore kaj takega. In s tem, ko služi, ker obstaja, se pridružuje novi industriji vplivnežev, ki počnejo prav to. Obstajajo in s tem služijo. Družboslovje, sploh tisto bolj angažirano, je nad novo pogruntavščino zgroženo, kajti po njihovem sta srp in kladivo še vedno nujna za to, da se opravlja neko delo; a če smo povsem realni, je vplivništvo najčistejša mogoča industrija. Profit s pomočjo ljudi, kot je Pahor, nastaja iz nič, ob tem pa ne nastajajo nobeni stranski proizvodi, ki bi bremenili naše okolje, ali pač še poglobili splošno blaznost, v kateri smo. Pred koncem pa še k podrobnosti, ki je Pahorjeve kritike razbesnela, njegove apologete pa spravila v zadrego. Na večini fotografij oglasne kampanje je solo, z zamišljenim pogledom atenskega misleca; le na eni fotografiji mu dela družbo golo, brezimno dekle brez obraza, modrih las, ki ga na pol objema. In dušebrižniki z začetka so se nad to fotografijo še posebej usajali, ker naj bi imela senzualni naboj, ki se nikakor ne spodobi za funkcijo predsednika, akoravno bivšega. Ampak po natančnem preučevanju fotografije lahko v naši redakciji pojasnimo zmoto, ki je vodila do tega vizualnega nesporazuma. Noben od začetkov, še manj koncev standardnega koitusa ne prinese situacije, v kateri sta se znašla predsednik in brezimna blondinka. Enostavno položaji telesa in ostale okoliščine ne podpirajo teze, da gre za napeljevanje k spolnosti. Ko natančno pogledamo okončine, položaj ženske, njeno krčevito oklepanje predsednikovega torza, smo povsem prepričani, da gre za klasičen položaj reševanja utopljenca. Pahor je znan kot navdušen plavalec in položaj rok, tako njega kot ženske, brez dvoma nakazuje na pravilno izvedeno reševanje iz vode. Kaj je hotel predsednik na razkošni postelji v razkošni pižami s tem sporočiti? Dovolite, da vam sporočilo predamo v obliki oglasa. »Svilanit! Elegantni tudi v izrednih razmerah!«
7 min 2. 12. 2025
Današnje razmišljanje bo polno netočnosti, površnosti in nerazumevanja tematike, o kateri bomo razmišljali. Ampak obstaja dejstvo, da zaradi pomanjkanja bolj kompetentnih razlag nekdo mora seči v osje gnezdo. Gre pa tako. Zadnje čase se kot javnost in ostareli prdci čudimo blaznostim, ki jih počne naša mladež. V Zagrebu so požgali nebotičnik, pri nas nastavljajo predmete na tire, norosti najstnikov v prometu se stopnjujejo še in še … Organi ta novi trend podivjanosti stlačijo pod klasični vandalizem, medtem ko se med najstniki natančno ve, da gre za fenomen, imenovan "Tik tok izziv".
7 min 25. 11. 2025
Danes pa nekaj o aktualnem trenutku v slovenskem žogobrcu. V času, ko to poslušate, se končuje slovenska nogometna avantura s poskusom preboja na Mundial prihodnje leto. Kot ima slovenski žurnalizem v navadi, ob uspehih govorimo o junakih in pravljici, ob neuspehih pa udrihamo z vsem kar gre po ubogih športnikih. Naša oddaja bo vsaj malo odvzela breme z ramen nogometašev, selektorja in Nogometne zveze Slovenije … Zakaj? Ker na nogomet gledamo širše kot običajna javnost.
6 min 18. 11. 2025