Iskanje oddaja
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Pogovorno raziskovanje zanimivih književnih krajin z literati, prevajalci, teoretiki, profesorji, uredniki in drugimi, ki se posvečajo leposlovju in knjigi širše. Pogosto osvetljujemo opuse izbranih slovenskih in tujih literatov, razmišljamo o literarnih trendih in pretresamo strokovnejša vprašanja iz literarne vede.
Julija Potrč Šavli je uveljavljena književna prevajalka iz finščine in angleščine, v zadnjih letih pa jo vse bolj spoznavamo tudi prek njenih prevodov estonskega leposlovja. Trenutno je edina slovenska prevajalka leposlovja s tega govornega področja, v nekaj letih pa je slovenskim bralcem, tudi najmlajšim, omogočila branje priljubljenih, vrhunskih sodbnih del estonske književnosti. Doslej zadnje med njimi je knjiga kratkih pripovedi Urmasa Vadija, Duša ob cesti. Prav ob tej knjigi z Julijo Potrč Šavli razmišljamo o posebnostih estonskega jezika, o njegovi zahtevnosti, o trendih v sodobni estonski književnosti in še čem.
Julija Potrč Šavli je uveljavljena književna prevajalka iz finščine in angleščine, v zadnjih letih pa jo vse bolj spoznavamo tudi prek njenih prevodov estonskega leposlovja. Trenutno je edina slovenska prevajalka leposlovja s tega govornega področja, v nekaj letih pa je slovenskim bralcem, tudi najmlajšim, omogočila branje priljubljenih, vrhunskih sodbnih del estonske književnosti. Doslej zadnje med njimi je knjiga kratkih pripovedi Urmasa Vadija, Duša ob cesti. Prav ob tej knjigi z Julijo Potrč Šavli razmišljamo o posebnostih estonskega jezika, o njegovi zahtevnosti, o trendih v sodobni estonski književnosti in še čem.
Knjižni blogerji in ustvarjalci vlogov, pogosto združeni v eni osebi, so v številnih državah zahodnega sveta že domala dve desetletji pomembni posredniki med bralci in knjigami. Najvidnejši, najuspešnejši med njimi so prepoznavni promotorji branja, okoli njih pa se oblikujejo bolj ali manj velike spletne skupnosti bralcev, ki delijo podoben okus za književnost, do neke mere pa zagotovo tudi interese in vrednostni sistem. Kaj sploh je knjižni blog ali vlog in kakšna je razlika med knjižnimi blogi? Obstajajo boljši in slabši knjižni blogi ali le tisti, ki so nam bolj ali manj blizu? Koliko časa blogerji oziroma blogerke namenijo pisanju bloga, je to njihov hobi ali način preživetja? Kaj določa njihovo izbiro knjig? O teh in drugih vprašanjih danes razmišljamo z Urško Bračko, ustvarjalko knjižnega bloga booknjiga, s Sandro Dobnikar, ustvarjalko knjižnega bloga Knjižni kažipot, in pesnico, urednico in literarno kritičarko Veroniko Šoster.
Knjižni blogerji in ustvarjalci vlogov, pogosto združeni v eni osebi, so v številnih državah zahodnega sveta že domala dve desetletji pomembni posredniki med bralci in knjigami. Najvidnejši, najuspešnejši med njimi so prepoznavni promotorji branja, okoli njih pa se oblikujejo bolj ali manj velike spletne skupnosti bralcev, ki delijo podoben okus za književnost, do neke mere pa zagotovo tudi interese in vrednostni sistem. Kaj sploh je knjižni blog ali vlog in kakšna je razlika med knjižnimi blogi? Obstajajo boljši in slabši knjižni blogi ali le tisti, ki so nam bolj ali manj blizu? Koliko časa blogerji oziroma blogerke namenijo pisanju bloga, je to njihov hobi ali način preživetja? Kaj določa njihovo izbiro knjig? O teh in drugih vprašanjih danes razmišljamo z Urško Bračko, ustvarjalko knjižnega bloga booknjiga, s Sandro Dobnikar, ustvarjalko knjižnega bloga Knjižni kažipot, in pesnico, urednico in literarno kritičarko Veroniko Šoster.
Tokrat gostimo pesnico in pisateljico Lidijo Dimkovsko ter Jovico Ivanovskega, enega najbolj prepoznavnih sodobnih makedonskih pesnikov. Ivanovski je v makedonsko poezijo vpeljal narativno in urbano poezijo, značilni zanjo pa so tudi lucidnost, humornost, karikiranje, ironija in samoironija. S svojo pesniško govorico je vplival na mlajše pesnike in pesnice, ki so se v poeziji usmerili v urbano, vsakdanje življenje, v družbeno angažiranost, kritično držo in poetizacijo življenja malega človeka v sodobni lokalni in globalni družbi.
Tokrat gostimo pesnico in pisateljico Lidijo Dimkovsko ter Jovico Ivanovskega, enega najbolj prepoznavnih sodobnih makedonskih pesnikov. Ivanovski je v makedonsko poezijo vpeljal narativno in urbano poezijo, značilni zanjo pa so tudi lucidnost, humornost, karikiranje, ironija in samoironija. S svojo pesniško govorico je vplival na mlajše pesnike in pesnice, ki so se v poeziji usmerili v urbano, vsakdanje življenje, v družbeno angažiranost, kritično držo in poetizacijo življenja malega človeka v sodobni lokalni in globalni družbi.
Pesnik Brane Senegačnik je nedvomno najprepoznavnejši lirik v sodobni slovenski poeziji. S tem smo seveda že povedali, da je jedro njegove lirike osebno doživetje – a ne kar vsako, poljubno. Brane Senegačnik v njej ubeseduje najgloblje eksistencialne uvide in z njimi razpira temeljna bivanjska vprašanja. Osrednji in hkrati osnovni kategorije te poezije sta molk in tišina oziroma njune semantične sopomenke. O tem, kako figurirata v njegovi poeziji, o tem, kako ju izrekati, in o presežnem, ki se z njima razpira, bomo z Branetom Senegačnikom razmišljali ob knjigi poezije z naslovom Prosojnosti. Izšla je pri Celjski Mohorjevi družbi, dr. Miloslav Gudović, avtor spremnega besedila, pa je v njej med drugim zapisal, da je za Senegačnika "pesem, tako kot duša v svetu, jedkanica Presežnega, katerega skrivna prisotnost 'povzroča', da je (človekova in naravna) resničnost 'v megli osvobojena / za resničnost', za svoj pristni lik."
Pesnik Brane Senegačnik je nedvomno najprepoznavnejši lirik v sodobni slovenski poeziji. S tem smo seveda že povedali, da je jedro njegove lirike osebno doživetje – a ne kar vsako, poljubno. Brane Senegačnik v njej ubeseduje najgloblje eksistencialne uvide in z njimi razpira temeljna bivanjska vprašanja. Osrednji in hkrati osnovni kategorije te poezije sta molk in tišina oziroma njune semantične sopomenke. O tem, kako figurirata v njegovi poeziji, o tem, kako ju izrekati, in o presežnem, ki se z njima razpira, bomo z Branetom Senegačnikom razmišljali ob knjigi poezije z naslovom Prosojnosti. Izšla je pri Celjski Mohorjevi družbi, dr. Miloslav Gudović, avtor spremnega besedila, pa je v njej med drugim zapisal, da je za Senegačnika "pesem, tako kot duša v svetu, jedkanica Presežnega, katerega skrivna prisotnost 'povzroča', da je (človekova in naravna) resničnost 'v megli osvobojena / za resničnost', za svoj pristni lik."
Revija Sodobnost dobiva novo glavno urednico. Mesto Jane Bauer je prevzela Katja Klopčič Lavrenčič, uveljavljena urednica in lektorica. Kakšni so njeni uredniški načrti in izzivi? Kako v digitalni dobi živi tiskana revija in kako nagovarja mlade bralce? Kako na njene vsebine vpliva dejstvo, da živimo v enem izmed najbolj turbulentnih obdobij novejše zgodovine?
Revija Sodobnost dobiva novo glavno urednico. Mesto Jane Bauer je prevzela Katja Klopčič Lavrenčič, uveljavljena urednica in lektorica. Kakšni so njeni uredniški načrti in izzivi? Kako v digitalni dobi živi tiskana revija in kako nagovarja mlade bralce? Kako na njene vsebine vpliva dejstvo, da živimo v enem izmed najbolj turbulentnih obdobij novejše zgodovine?
Društvo slovenskih pisateljev je v sodelovanju z univerzami Malta, Gent, Groningen in Pisa v okviru Erasmus + projekta »Eseji prek meja« organiziralo delavnico pisanja eseja; delavnica že poteka, odvijala se bo do konca tega leta, in sicer pod vodstvom pisatelja, urednika in izrednega univerzitetnega profesorja Andreja Blatnika. Prav z njim bomo v nadaljevanju razmišljali o tem, kaj je esejističnost, kaj ob njej opredeljuje esej in kako priljubljen je ta pri slovenskih bralcih in ustvarjalcih.
Društvo slovenskih pisateljev je v sodelovanju z univerzami Malta, Gent, Groningen in Pisa v okviru Erasmus + projekta »Eseji prek meja« organiziralo delavnico pisanja eseja; delavnica že poteka, odvijala se bo do konca tega leta, in sicer pod vodstvom pisatelja, urednika in izrednega univerzitetnega profesorja Andreja Blatnika. Prav z njim bomo v nadaljevanju razmišljali o tem, kaj je esejističnost, kaj ob njej opredeljuje esej in kako priljubljen je ta pri slovenskih bralcih in ustvarjalcih.
Ljudske pravljice s srečnim koncem niso redke. A kaj pravzaprav pomeni srečen konec neke ljudske pravljice? In kaj o družbi, iz katere ta pravljica izvira, govori dejstvo, da je srečen konec zgodbe v tem, da se njena protagonistka navsezadnje spremeni v moškega? V junaka, torej. Kako pogoste so sploh ljudske zgodbe, ki ženski ali dekletu pripišejo aktivno, močno, neupogljivo držo? O tem in še marsičem drugem razmišljamo z mag. Špelo Frlic, pisateljico, odlično pripovedovalko in raziskovalko ljudskih pravljic. Povod za pogovor pa je izid njene knjige Dekle, obljubljeno soncu; v njej je avtorica združila 29 priredb bosanskih, hrvaških, makedonskih, slovenskih in srbskih ljudskih pripovedi, ki v središče postavljajo raznolike, a vselej močne, aktivne protagonistke. Knjigo je ilustrirala Ana Zavadlav.
Ljudske pravljice s srečnim koncem niso redke. A kaj pravzaprav pomeni srečen konec neke ljudske pravljice? In kaj o družbi, iz katere ta pravljica izvira, govori dejstvo, da je srečen konec zgodbe v tem, da se njena protagonistka navsezadnje spremeni v moškega? V junaka, torej. Kako pogoste so sploh ljudske zgodbe, ki ženski ali dekletu pripišejo aktivno, močno, neupogljivo držo? O tem in še marsičem drugem razmišljamo z mag. Špelo Frlic, pisateljico, odlično pripovedovalko in raziskovalko ljudskih pravljic. Povod za pogovor pa je izid njene knjige Dekle, obljubljeno soncu; v njej je avtorica združila 29 priredb bosanskih, hrvaških, makedonskih, slovenskih in srbskih ljudskih pripovedi, ki v središče postavljajo raznolike, a vselej močne, aktivne protagonistke. Knjigo je ilustrirala Ana Zavadlav.
"Pesem je miroljubni upor," meni Petra Koršič, uveljavljena pesnica, esejistka, kritičarka, urednica, lektorica, moderatorka ter avtorica pesniških in prevajalskih srečanj. Svoj svoj leposlovni prvenec, knjigo poezije Furlanka je dvignila krilo, je izdala leta 2017, ko že nekaj let ni bila neznan pesniški glas. Leta 2013 je bila namreč finalistka Pesniškega turnirja, svojo poezijo je pred izidom prvenca objavljala revjialno in jo predstavljala tudi na literarnih večerih in festivalih. Sedem let po izidu prvenca njen pesniški opus obsega štiri samostojne knjige: ob Furlanki so to še Bog z mano, Ciprese in Zlato jajce. Je tudi soavtorica knjige Štirje kvarti, v kateri je objavila kvart z naslovom Moja zrnka. Delo podpisujejo še Matej Gruden Keko, Borja Bolčina in Alja Furlan. S Petro Koršič tokrat razmišljamo o poeziji – predvsem o njeni. Pa o pisanju, branju in izdajanju poezije. In še o čem.
"Pesem je miroljubni upor," meni Petra Koršič, uveljavljena pesnica, esejistka, kritičarka, urednica, lektorica, moderatorka ter avtorica pesniških in prevajalskih srečanj. Svoj svoj leposlovni prvenec, knjigo poezije Furlanka je dvignila krilo, je izdala leta 2017, ko že nekaj let ni bila neznan pesniški glas. Leta 2013 je bila namreč finalistka Pesniškega turnirja, svojo poezijo je pred izidom prvenca objavljala revjialno in jo predstavljala tudi na literarnih večerih in festivalih. Sedem let po izidu prvenca njen pesniški opus obsega štiri samostojne knjige: ob Furlanki so to še Bog z mano, Ciprese in Zlato jajce. Je tudi soavtorica knjige Štirje kvarti, v kateri je objavila kvart z naslovom Moja zrnka. Delo podpisujejo še Matej Gruden Keko, Borja Bolčina in Alja Furlan. S Petro Koršič tokrat razmišljamo o poeziji – predvsem o njeni. Pa o pisanju, branju in izdajanju poezije. In še o čem.
Knjižna zbirka Rak samotar je bogatejša za Varljive postelje, dvojezični knjigi kratke pripovedi avtorjev Ismat Chughtai in Saadata Hasana Manta. Urdujska literarna ustvarjalca sta pričela pisati sredi družbenih pretresov, preden je Indija postala neodvisna, krvave posledice njene razdelitve pa so močno pretresle oba. Danes veljata za temeljna predstavnika moderne úrdujske književnosti, ki je pri nas še zelo slabo poznana. Približujejo nam jo Tina Mahkota, ki je njune zgodbe iz angleščine prevedla v slovenščino, urednica knjižne zbirke, dr. Ana Jelnikar, prevajalka in raziskovalka na Inštitutu za antropološke in prostorske študije Znanstveno raziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti, ter založba Sanje, pod okriljem katere so izbrana besedila Ismat Chughtai in Saadata Hasana Manta izšla.
Knjižna zbirka Rak samotar je bogatejša za Varljive postelje, dvojezični knjigi kratke pripovedi avtorjev Ismat Chughtai in Saadata Hasana Manta. Urdujska literarna ustvarjalca sta pričela pisati sredi družbenih pretresov, preden je Indija postala neodvisna, krvave posledice njene razdelitve pa so močno pretresle oba. Danes veljata za temeljna predstavnika moderne úrdujske književnosti, ki je pri nas še zelo slabo poznana. Približujejo nam jo Tina Mahkota, ki je njune zgodbe iz angleščine prevedla v slovenščino, urednica knjižne zbirke, dr. Ana Jelnikar, prevajalka in raziskovalka na Inštitutu za antropološke in prostorske študije Znanstveno raziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti, ter založba Sanje, pod okriljem katere so izbrana besedila Ismat Chughtai in Saadata Hasana Manta izšla.
Pesnik, pisatelj in filmski režiser Franco Arminio je eden izmed najbolj priljubljenih in plodovitih sodobnih italijanskih ustvarjalcev. Objavljati je začel sredi osemdesetih let minulega stoletja, v slovenščino pa imamo prevedeni dve njegovi knjigi. Zbirko avtorjevih liričnih miniaturk Razglednice od mrtvih je prevedla Jolka Milič, izšla pa je leta 2015 pri Kulturnoumetniškem društvu Apokalipsa. Knjigo Prepusti pot drevesom, za katero njena prevajalka Kristina Jurkovič pravi, da »je destilat avtorjeve obsežne pesniške produkcije,« pa je v zbirki Nova lirika leta 2024 izdala založba Mladinska knjiga. Arminiovo poezijo določa južna Italija – njena pokrajina, njeni prebivalci, majhne, opustele vasi, določa pa jo tudi minljivost, ki je nenehno zaledje avtorjeve pesniške govorice. Poetiko Franca Arminia predstavljamo s Kristino Jurkovič.
Pesnik, pisatelj in filmski režiser Franco Arminio je eden izmed najbolj priljubljenih in plodovitih sodobnih italijanskih ustvarjalcev. Objavljati je začel sredi osemdesetih let minulega stoletja, v slovenščino pa imamo prevedeni dve njegovi knjigi. Zbirko avtorjevih liričnih miniaturk Razglednice od mrtvih je prevedla Jolka Milič, izšla pa je leta 2015 pri Kulturnoumetniškem društvu Apokalipsa. Knjigo Prepusti pot drevesom, za katero njena prevajalka Kristina Jurkovič pravi, da »je destilat avtorjeve obsežne pesniške produkcije,« pa je v zbirki Nova lirika leta 2024 izdala založba Mladinska knjiga. Arminiovo poezijo določa južna Italija – njena pokrajina, njeni prebivalci, majhne, opustele vasi, določa pa jo tudi minljivost, ki je nenehno zaledje avtorjeve pesniške govorice. Poetiko Franca Arminia predstavljamo s Kristino Jurkovič.
Pozorni pripovedovalec je esejistična knjiga poljske nobelovke Olge Tokarczuk, ki je v prevodu Jane Unuk leta 2023 izšla pri založbi LUD Literatura. S prevajalko pretresamo eseje iz knjige, razmišljamo o tem, kako je prevajati Olgo Tokarczuk, pa tudi o tem, kdo ali kaj je pravzaprav naslovni pozorni pripovedovalec, koncept, ki se mu Tokarczuk v omenjeni knjigi posveča in na katerem sloni kar nekaj njenih leposlovnih del.
Pozorni pripovedovalec je esejistična knjiga poljske nobelovke Olge Tokarczuk, ki je v prevodu Jane Unuk leta 2023 izšla pri založbi LUD Literatura. S prevajalko pretresamo eseje iz knjige, razmišljamo o tem, kako je prevajati Olgo Tokarczuk, pa tudi o tem, kdo ali kaj je pravzaprav naslovni pozorni pripovedovalec, koncept, ki se mu Tokarczuk v omenjeni knjigi posveča in na katerem sloni kar nekaj njenih leposlovnih del.
Dušan Šarotar, letošnji slovenski avtor v središču festivala Vilenica, je v četrt stoletja, kolikor je minilo od izida njegove prve knjige, romana Potapljanje na dah, podpisal več kot dvajset knjig; tisti, ki ne morejo brez kategorizacij, menijo, da Šarotarjeva dela pripadajo različnim literarnim vrstam in zvrstem, s čimer pa se le pogojno strinja tudi avtor sam. Kot je povedal v več pogovorih, namreč meni, da vse življenje piše eno samo knjigo, ki bi jo morda še najlažje opredelili kot poezijo. Šarotar je poseben avtor v več pogledih: je eden redkih iskalcev presežnega v današnjem sploščenem svetu, je raziskovalec duše in njenih pokrajin, je glas kolektivnega spomina in pričevalec – judovska skupnost v Prekmurju, skoraj v celoti žrtev holokavsta, je z njegovim leposlovjem dobila izjemen spomenik.
Dušan Šarotar, letošnji slovenski avtor v središču festivala Vilenica, je v četrt stoletja, kolikor je minilo od izida njegove prve knjige, romana Potapljanje na dah, podpisal več kot dvajset knjig; tisti, ki ne morejo brez kategorizacij, menijo, da Šarotarjeva dela pripadajo različnim literarnim vrstam in zvrstem, s čimer pa se le pogojno strinja tudi avtor sam. Kot je povedal v več pogovorih, namreč meni, da vse življenje piše eno samo knjigo, ki bi jo morda še najlažje opredelili kot poezijo. Šarotar je poseben avtor v več pogledih: je eden redkih iskalcev presežnega v današnjem sploščenem svetu, je raziskovalec duše in njenih pokrajin, je glas kolektivnega spomina in pričevalec – judovska skupnost v Prekmurju, skoraj v celoti žrtev holokavsta, je z njegovim leposlovjem dobila izjemen spomenik.
Piše se leto 1647; na področju Svetega rimskega cesarstva, po letu 1512 znanega tudi kot Sveto rimsko cesarstvo nemškega naroda, se počasi zaključuje izčrpavajoča tridesetletna vojna. V gostišču na rečnem otoku ob trgu Telgte v Vestfaliji pa se odvija literarno srečanje nemških pesnikov, literarnih vedežev, založnikov, tiskarjev. Tri dni razglabljajo o različnih literarnih vprašanjih, pa tudi o tem, kako bi sami pripomogli k zaključku vojne in miru. Sliši se znano, zelo podoben opis dogajanja bi lahko uporabili tudi za literarne dogodke 300, 350 in več let pozneje. V resnici gre za shematičen oris vsebine pripovedi nemškega nobelovca Günterja Grassa, ki ga dobro poznamo tudi pri nas. Njegovo delo, Srečanje v Telgteju, je sicer vse prej kot enostavno. Duhovito, sarkastično, ironično – a pisano v slogu, ki zahteva zelo potrpežljivega, osredotočenega bralca. Beremo ga lahko v vrhunskem prevodu Urške P. Černe, ki je prispevala tudi poglobljeno spremno študijo o tem, po mnenju nekaterih poznavalcev najboljšem Grassovem delu. Izid knjige je omogočila Založba knjig Kulturnega centra Maribor.
Piše se leto 1647; na področju Svetega rimskega cesarstva, po letu 1512 znanega tudi kot Sveto rimsko cesarstvo nemškega naroda, se počasi zaključuje izčrpavajoča tridesetletna vojna. V gostišču na rečnem otoku ob trgu Telgte v Vestfaliji pa se odvija literarno srečanje nemških pesnikov, literarnih vedežev, založnikov, tiskarjev. Tri dni razglabljajo o različnih literarnih vprašanjih, pa tudi o tem, kako bi sami pripomogli k zaključku vojne in miru. Sliši se znano, zelo podoben opis dogajanja bi lahko uporabili tudi za literarne dogodke 300, 350 in več let pozneje. V resnici gre za shematičen oris vsebine pripovedi nemškega nobelovca Günterja Grassa, ki ga dobro poznamo tudi pri nas. Njegovo delo, Srečanje v Telgteju, je sicer vse prej kot enostavno. Duhovito, sarkastično, ironično – a pisano v slogu, ki zahteva zelo potrpežljivega, osredotočenega bralca. Beremo ga lahko v vrhunskem prevodu Urške P. Černe, ki je prispevala tudi poglobljeno spremno študijo o tem, po mnenju nekaterih poznavalcev najboljšem Grassovem delu. Izid knjige je omogočila Založba knjig Kulturnega centra Maribor.
Petra Koršič, prejemnica Stritarjeve nagrade za literarno kritiko leta 2024, je svoje kritiško delo usmerila predvsem k poeziji. Tako k poeziji, kot h kritiki pristopa raznoliko in izvirno. Je avtorica različnih projektov, ki raziskujejo odnos med glasbo in poezijo ali med glasbo, poezijo in likovništvom. Verjetno je trenutno edina, ki se, prav tako z avtorskimi projekti, ukvarja z živo obliko literarne kritike. Poznamo pa jo seveda tudi kot pesnico, esejistko, urednico, redaktorico, lektorico in voditeljico. Tokrat bomo z njo razmišljali predvsem o literarni kritiki.
Petra Koršič, prejemnica Stritarjeve nagrade za literarno kritiko leta 2024, je svoje kritiško delo usmerila predvsem k poeziji. Tako k poeziji, kot h kritiki pristopa raznoliko in izvirno. Je avtorica različnih projektov, ki raziskujejo odnos med glasbo in poezijo ali med glasbo, poezijo in likovništvom. Verjetno je trenutno edina, ki se, prav tako z avtorskimi projekti, ukvarja z živo obliko literarne kritike. Poznamo pa jo seveda tudi kot pesnico, esejistko, urednico, redaktorico, lektorico in voditeljico. Tokrat bomo z njo razmišljali predvsem o literarni kritiki.
Slovenci smo nedavno dobili novo literarno točko – Ljubljansko literarno agencijo, prvo profesionalno literarno agencijo pri nas. Pri njeni ustanovitvi sta se povezali mag. Senja Požar, članica skupine Založniki brez meja in do nedavnega pristojna za področje prodaje avtorskih pravic v tujino za Mladinsko knjigo in Cankarjevo založbo, ter Zala Stanonik, direktorica založbe Pivec. Agencija med drugim obljublja stabilnejšo, širšo in bolj sistematično navzočnost slovenskih avtorjev in avtoric na mednarodnem knjižnem trgu, zastopala pa naj bi tudi tuje založbe v regiji Alpe-Mediteran in širše.
Slovenci smo nedavno dobili novo literarno točko – Ljubljansko literarno agencijo, prvo profesionalno literarno agencijo pri nas. Pri njeni ustanovitvi sta se povezali mag. Senja Požar, članica skupine Založniki brez meja in do nedavnega pristojna za področje prodaje avtorskih pravic v tujino za Mladinsko knjigo in Cankarjevo založbo, ter Zala Stanonik, direktorica založbe Pivec. Agencija med drugim obljublja stabilnejšo, širšo in bolj sistematično navzočnost slovenskih avtorjev in avtoric na mednarodnem knjižnem trgu, zastopala pa naj bi tudi tuje založbe v regiji Alpe-Mediteran in širše.
»Svet se nenehno vrti okoli jezikov,« zapiše japonsko-nemška avtorica Yoko Tawada v svoji zbirki esejev Eksofonija ali poti iz materinščine, ki je pri založbi LUD Literatura nedavno izšla tudi v slovenskem prevodu. Gre za prvi slovenski prevod mednarodno uveljavljene dvojezične pisateljice, pesnice, esejistke in dramatičarke Yoko Tawada, ki v delu združuje razmišljanja o naravi jezika, prehajanju jezikovnih in drugih meja ter o vlogi besednih iger in o lastnem usvajanju nemščine. Kako sta povezana jezik in identiteta, kaj pomeni pisati v tujem jeziku, in kaj vse se najde na mejnih območjih? Pogovarjali smo se s prevajalcem iz japonščine Domnom Kavčičem.
»Svet se nenehno vrti okoli jezikov,« zapiše japonsko-nemška avtorica Yoko Tawada v svoji zbirki esejev Eksofonija ali poti iz materinščine, ki je pri založbi LUD Literatura nedavno izšla tudi v slovenskem prevodu. Gre za prvi slovenski prevod mednarodno uveljavljene dvojezične pisateljice, pesnice, esejistke in dramatičarke Yoko Tawada, ki v delu združuje razmišljanja o naravi jezika, prehajanju jezikovnih in drugih meja ter o vlogi besednih iger in o lastnem usvajanju nemščine. Kako sta povezana jezik in identiteta, kaj pomeni pisati v tujem jeziku, in kaj vse se najde na mejnih območjih? Pogovarjali smo se s prevajalcem iz japonščine Domnom Kavčičem.
Redko srečamo prevajalko ali prevajalca, ki bi imel tako raznolik opus, kot ga ima dr. Nada Grošelj; prevaja leposlovna, strokovna in znanstvena besedila iz angleščine, latinščine, švedščine, iz nemščine in stare grščine v slovenščino, pri čemer prevaja tako prozna leposlovna besedila kot poezijo, in sicer za odrasle in mlade bralce. Časovni razpon nastanka izvirnih besedil sega od antike do danes. Bibliografija dr. Nade Grošelj v tem trenutku obsega več kot 80 monografskih publikacij. Za svoje delo je prejela številne nagrade in priznanja, med drugimi: nagrado Radojke Vrančič za najboljšega mladega prevajalca oz. najboljšo mlado prevajalko, Sovretovo nagrado, nagrado Vasje Cerarja.
Redko srečamo prevajalko ali prevajalca, ki bi imel tako raznolik opus, kot ga ima dr. Nada Grošelj; prevaja leposlovna, strokovna in znanstvena besedila iz angleščine, latinščine, švedščine, iz nemščine in stare grščine v slovenščino, pri čemer prevaja tako prozna leposlovna besedila kot poezijo, in sicer za odrasle in mlade bralce. Časovni razpon nastanka izvirnih besedil sega od antike do danes. Bibliografija dr. Nade Grošelj v tem trenutku obsega več kot 80 monografskih publikacij. Za svoje delo je prejela številne nagrade in priznanja, med drugimi: nagrado Radojke Vrančič za najboljšega mladega prevajalca oz. najboljšo mlado prevajalko, Sovretovo nagrado, nagrado Vasje Cerarja.
Lidija Dimkovska je mednarodno uveljavljena pisateljica, ki že dobrih dvajset let živi in ustvarja v Sloveniji. Svoje življenje je že mlada zapisala leposlovju, književnosti pa je predana še danes: je nagrajevana pesnica, pisateljica, prevajalka slovenske in romunske književnosti v makedonščino, medkulturna posrednica, urednica, udeleženka domačih in mednarodnih literarnih festivalov, sejmov, pisateljskih rezidenc. Lidija Dimkovska piše v materni makedonščini in, kot pravi sama, je to njena zavestna odločitev. Slovenski bralci jo lahko berejo v prevodih Aleša Mustarja – tudi njen novi roman, EMŠO, ki je izšel v zbirki Moderni klasiki pri Cankarjevi založbi. Roman je v makedonščini izšel leta 2023, zanj pa je avtorica prejela nagrado za roman leta. Žirija je takrat v obrazložitvi med drugim zapisala, da skuša Dimkovska skozi tragično zgodbo neke družine predstaviti eno od individualnih in kolektivnih usod, tako zelo značilnih za našo dobo: problem eksila. Prisilna izguba domovine, rojstne hiše in s tem dela svojega bitja, zaznamovanega s številnimi vezmi, ki povezujejo posameznika z njegovim poreklom, dobi v romanu Lidije Dimkovske svojo močno individualizirano konkretizacijo.
Lidija Dimkovska je mednarodno uveljavljena pisateljica, ki že dobrih dvajset let živi in ustvarja v Sloveniji. Svoje življenje je že mlada zapisala leposlovju, književnosti pa je predana še danes: je nagrajevana pesnica, pisateljica, prevajalka slovenske in romunske književnosti v makedonščino, medkulturna posrednica, urednica, udeleženka domačih in mednarodnih literarnih festivalov, sejmov, pisateljskih rezidenc. Lidija Dimkovska piše v materni makedonščini in, kot pravi sama, je to njena zavestna odločitev. Slovenski bralci jo lahko berejo v prevodih Aleša Mustarja – tudi njen novi roman, EMŠO, ki je izšel v zbirki Moderni klasiki pri Cankarjevi založbi. Roman je v makedonščini izšel leta 2023, zanj pa je avtorica prejela nagrado za roman leta. Žirija je takrat v obrazložitvi med drugim zapisala, da skuša Dimkovska skozi tragično zgodbo neke družine predstaviti eno od individualnih in kolektivnih usod, tako zelo značilnih za našo dobo: problem eksila. Prisilna izguba domovine, rojstne hiše in s tem dela svojega bitja, zaznamovanega s številnimi vezmi, ki povezujejo posameznika z njegovim poreklom, dobi v romanu Lidije Dimkovske svojo močno individualizirano konkretizacijo.
Srečko Kosovel je fenomen slovenske poezije. Čeprav je umrl pri rosnih 22 letih, leta 1926, je s svojo poezijo in prodornim, vizionarskim mišljenjem v slovenski kulturni in duhovni prostor vtisnil neizbrisen pečat. O tem, kako se v njegovi rodni Sežani in širši kraški regiji ta pečat kaže danes in kako živi njegova ustvarjalna zapuščina, razmišljamo z Matejo Kralj, skrbnico Spominske sobe Srečka Kosovela na Ljudski univerzi Sežana in avtorico različnih projektov, povezanih s Kosovèlovo zapuščino.
Srečko Kosovel je fenomen slovenske poezije. Čeprav je umrl pri rosnih 22 letih, leta 1926, je s svojo poezijo in prodornim, vizionarskim mišljenjem v slovenski kulturni in duhovni prostor vtisnil neizbrisen pečat. O tem, kako se v njegovi rodni Sežani in širši kraški regiji ta pečat kaže danes in kako živi njegova ustvarjalna zapuščina, razmišljamo z Matejo Kralj, skrbnico Spominske sobe Srečka Kosovela na Ljudski univerzi Sežana in avtorico različnih projektov, povezanih s Kosovèlovo zapuščino.
Častnemu gostovanju Slovenije na knjižnih sejmih v Frankfurtu in v Bologni naj bi sledila večja podpora slovenskemu knjižnemu prostoru, upalo se je na zagon. Velik del založnikov, stanovskih združenj in društev je bil zato še posebej razočaranih, ko so letos prejeli manj sredstev. Slovenska knjiga naj bi po njihovem celo nazadovala. Na ministrstvu za kulturo na drugi strani poudarjajo, da očitek o drastičnem znižanju sredstev ne drži, v prihodnje pa da bodo povečevali sredstva. Kako razumeti nasprotujoče si ocene o stanju slovenskega založništva? Kako velik je šok po Frankfurtu in Bologni? Gostje oddaje: ministrica za kulturo Asta Vrečko, direktorica Javne agencije za knjigo Katja Stergar, direktor Zbornice knjižnih založnikov in knjigotržcev Vladimir Kukavica, predsednik Društva slovenskih pisateljev Dušan Merc in profesor knjigarstva na ljubljanski Filozofski fakulteti ter poznavalec slovenskega knjižnega trga Andrej Blatnik.
Častnemu gostovanju Slovenije na knjižnih sejmih v Frankfurtu in v Bologni naj bi sledila večja podpora slovenskemu knjižnemu prostoru, upalo se je na zagon. Velik del založnikov, stanovskih združenj in društev je bil zato še posebej razočaranih, ko so letos prejeli manj sredstev. Slovenska knjiga naj bi po njihovem celo nazadovala. Na ministrstvu za kulturo na drugi strani poudarjajo, da očitek o drastičnem znižanju sredstev ne drži, v prihodnje pa da bodo povečevali sredstva. Kako razumeti nasprotujoče si ocene o stanju slovenskega založništva? Kako velik je šok po Frankfurtu in Bologni? Gostje oddaje: ministrica za kulturo Asta Vrečko, direktorica Javne agencije za knjigo Katja Stergar, direktor Zbornice knjižnih založnikov in knjigotržcev Vladimir Kukavica, predsednik Društva slovenskih pisateljev Dušan Merc in profesor knjigarstva na ljubljanski Filozofski fakulteti ter poznavalec slovenskega knjižnega trga Andrej Blatnik.
Ivan Cankar je nesporni klasik slovenskega leposlovja, po mnenju številnih tudi največji slovenski pisatelj. Njegova dela veljajo danes za zgled kvalitetne literature. So jih tako vrednotili tudi avtorjevi sodobniki? In kako jih je vrednotil sam? Je Cankar sploh razmišljal o razliki med bolj in manj kakovostno literaturo in če je, s kakšnimi merili je vrednotil književna besedila? O tem, tokrat predvsem s poudarkom na Cankarjevih romanih, z redno profesorico dr. Alojzijo Zupan Sosič, ki se z Ivanom Cankarjem, njegovo leposlovno in neleposlovno zapuščino poglobljeno ukvarja že desetletje.
Ivan Cankar je nesporni klasik slovenskega leposlovja, po mnenju številnih tudi največji slovenski pisatelj. Njegova dela veljajo danes za zgled kvalitetne literature. So jih tako vrednotili tudi avtorjevi sodobniki? In kako jih je vrednotil sam? Je Cankar sploh razmišljal o razliki med bolj in manj kakovostno literaturo in če je, s kakšnimi merili je vrednotil književna besedila? O tem, tokrat predvsem s poudarkom na Cankarjevih romanih, z redno profesorico dr. Alojzijo Zupan Sosič, ki se z Ivanom Cankarjem, njegovo leposlovno in neleposlovno zapuščino poglobljeno ukvarja že desetletje.
Slovenski žanrski roman v zadnjem desetletju in pol doživlja pravi preporod in postaja vse bolj priljubljen tudi med domačimi bralci. Ti znotraj izvirnega žanrskega nabora za zdaj najraje segajo po slovenskih kriminalkah. Kriminalni romani so najbolj priljubljeni tudi med avtorji oziroma avtoricami, ki se odločijo za žanrsko pisanje, kar pa se bo morda že v kratkem spremenilo: Cankarjeva založba namreč z novo knjižno zbirko, poimenovano Razmerja, namenjeno izvirnim slovenskim ljubezenskim romanom, suvereno dopolnjuje našo ponudbo žanrske literature. O tem, ali Slovenci imamo svoj veliki ljubezenski roman, o tem, kaj sploh je ljubezenski roman ter ali gre za trivialni žanr ali ne, pa tudi o tem, kako je zbirka Razmerja nastala in kaj ponuja, razmišljamo s pobudnikom za njen nastanek, izr. prof. dr. Andrejem Blatnikom in z njeno urednico, Laro Paukovič.
Slovenski žanrski roman v zadnjem desetletju in pol doživlja pravi preporod in postaja vse bolj priljubljen tudi med domačimi bralci. Ti znotraj izvirnega žanrskega nabora za zdaj najraje segajo po slovenskih kriminalkah. Kriminalni romani so najbolj priljubljeni tudi med avtorji oziroma avtoricami, ki se odločijo za žanrsko pisanje, kar pa se bo morda že v kratkem spremenilo: Cankarjeva založba namreč z novo knjižno zbirko, poimenovano Razmerja, namenjeno izvirnim slovenskim ljubezenskim romanom, suvereno dopolnjuje našo ponudbo žanrske literature. O tem, ali Slovenci imamo svoj veliki ljubezenski roman, o tem, kaj sploh je ljubezenski roman ter ali gre za trivialni žanr ali ne, pa tudi o tem, kako je zbirka Razmerja nastala in kaj ponuja, razmišljamo s pobudnikom za njen nastanek, izr. prof. dr. Andrejem Blatnikom in z njeno urednico, Laro Paukovič.
Kaj vse je treba misliti pri grafičnem oblikovanju knjig? V kakšni meri in kako je treba pri njihovem oblikovanju misliti na zvrstne ali žanrske specifike dela, kako oblikovno zasnvo knjige določa dejstvo, da je knjiga tudi tržno blago? Kako oblikovanje knjig vključuje ciljno publiko? To je le nekaj izmed vprašanj, ki jih pretresamo z Anjo Delbello in Aljažem Veselom, priznanima, večkrat nagrajenima oblikovalcema, ki delujeta pod okriljem Studia AA.
Kaj vse je treba misliti pri grafičnem oblikovanju knjig? V kakšni meri in kako je treba pri njihovem oblikovanju misliti na zvrstne ali žanrske specifike dela, kako oblikovno zasnvo knjige določa dejstvo, da je knjiga tudi tržno blago? Kako oblikovanje knjig vključuje ciljno publiko? To je le nekaj izmed vprašanj, ki jih pretresamo z Anjo Delbello in Aljažem Veselom, priznanima, večkrat nagrajenima oblikovalcema, ki delujeta pod okriljem Studia AA.
Radijska in televizijska režiserka ter scenaristka Irena Glonar in tonski mojster Jure Culiberg sta v štirih desetletjih dela v Uredništvu igranega programa na Arsu ustvarila osupljiv opus in z njim močno obogatila arhiv igranih radijskih oddaj. Popis radijskih del Irene Glonar obsega več kot 1800 oddaj, v kar niso vštete glasbene oddaje. Nič manjši ni opus Jureta Culiberga – če pogledamo samo v arhiv radijski iger, jih z njegovim tonskim podpisom najdemo 556. z Ireno Glonar in Juretom Culibergom tokrat razmišljamo o radiofonskih izvedbah leposlovnih besedil. Kaj vse je treba imeti v mislih, ko leposlovno besedilo prenašaš v igrano, zvočno obliko. Koliko te pri prenosu leposlovnih besedil v radiofonsko obliko usmerja samo besedilo, koliko lahko slediš svoji poetiki. In, ne nazadnje: kako je potekal ta prenos v času pred digitalizacijo in kako v času po njej.
Radijska in televizijska režiserka ter scenaristka Irena Glonar in tonski mojster Jure Culiberg sta v štirih desetletjih dela v Uredništvu igranega programa na Arsu ustvarila osupljiv opus in z njim močno obogatila arhiv igranih radijskih oddaj. Popis radijskih del Irene Glonar obsega več kot 1800 oddaj, v kar niso vštete glasbene oddaje. Nič manjši ni opus Jureta Culiberga – če pogledamo samo v arhiv radijski iger, jih z njegovim tonskim podpisom najdemo 556. z Ireno Glonar in Juretom Culibergom tokrat razmišljamo o radiofonskih izvedbah leposlovnih besedil. Kaj vse je treba imeti v mislih, ko leposlovno besedilo prenašaš v igrano, zvočno obliko. Koliko te pri prenosu leposlovnih besedil v radiofonsko obliko usmerja samo besedilo, koliko lahko slediš svoji poetiki. In, ne nazadnje: kako je potekal ta prenos v času pred digitalizacijo in kako v času po njej.
Jana Bauer je nedvomno ena izmed najbolj prepoznavnih in strokovno podkovanih oseb v našem knjižnem prostoru. Od leta 2012 deluje kot glavna urednica revije Sodobnost, bdi tudi nad oblikovanjem in izborom knjižnega programa pri KUD Sodobnost International, poleg tega je zasnovala nekatere izmed naših najbolj uspešnih projektov za spodbujanje in razvijanje bralne kulture – omeniti velja vsaj projekta Bralni vlak in Naša mala knjižnica. Leta 2021 ji je Društvo slovenskih založnikov podelilo priznanje Naj osebnost založništva. Jana Bauer je ob vsem tem tudi uveljavljena mladinska pisateljica, sodi med naše najbolj nagrajevane sodobne avtorice mladinske književnosti, njeno doselj najodmevnejše delo, Groznovilca v hudi hosti – zgodbe o zelo neobičajni, razgrajaški vili, oziroma groznovili – je prevedeno že v devetnajst jezikov. Z njo razmišljamo o slovenskem založniškem prostoru in njegovih posebnostih, o bralni pismenosti, o leposlovnem ustvarjanju, mladih bralcih in še čem.
Jana Bauer je nedvomno ena izmed najbolj prepoznavnih in strokovno podkovanih oseb v našem knjižnem prostoru. Od leta 2012 deluje kot glavna urednica revije Sodobnost, bdi tudi nad oblikovanjem in izborom knjižnega programa pri KUD Sodobnost International, poleg tega je zasnovala nekatere izmed naših najbolj uspešnih projektov za spodbujanje in razvijanje bralne kulture – omeniti velja vsaj projekta Bralni vlak in Naša mala knjižnica. Leta 2021 ji je Društvo slovenskih založnikov podelilo priznanje Naj osebnost založništva. Jana Bauer je ob vsem tem tudi uveljavljena mladinska pisateljica, sodi med naše najbolj nagrajevane sodobne avtorice mladinske književnosti, njeno doselj najodmevnejše delo, Groznovilca v hudi hosti – zgodbe o zelo neobičajni, razgrajaški vili, oziroma groznovili – je prevedeno že v devetnajst jezikov. Z njo razmišljamo o slovenskem založniškem prostoru in njegovih posebnostih, o bralni pismenosti, o leposlovnem ustvarjanju, mladih bralcih in še čem.
Pesništvo je bilo v Sloveniji dolga desetletja predvsem domena moških, tako vsaj lahko sklepamo, če prelistamo različne antološke izbore slovenske poezije ali če pregledamo sezname prejemnikov najbolj eminentnih priznanj za pesniško ustvarjanje. Čemu kaže to pripisati? So pesnice res šele v zadnjem desetletju ali dveh bolj množično vstopile v naš književni prostor? Ali pa je morda drugače in v Sloveniji lahko odkrivamo kontinuiteto pesništva žensk, le da to ni uspelo priti do svojega glasu? Na ta vprašanja ponuja odgovor knjiga Za robom jezika, Antologija sodobnih pesnic Maribora, ki je izšla pri založbi Litera. Podpisuje jo dr. Kristina Kočan.
Pesništvo je bilo v Sloveniji dolga desetletja predvsem domena moških, tako vsaj lahko sklepamo, če prelistamo različne antološke izbore slovenske poezije ali če pregledamo sezname prejemnikov najbolj eminentnih priznanj za pesniško ustvarjanje. Čemu kaže to pripisati? So pesnice res šele v zadnjem desetletju ali dveh bolj množično vstopile v naš književni prostor? Ali pa je morda drugače in v Sloveniji lahko odkrivamo kontinuiteto pesništva žensk, le da to ni uspelo priti do svojega glasu? Na ta vprašanja ponuja odgovor knjiga Za robom jezika, Antologija sodobnih pesnic Maribora, ki je izšla pri založbi Litera. Podpisuje jo dr. Kristina Kočan.
Ana Geršak je uveljavljena literarna kritičarka, pred dobrim desetletjem je za svoje kritiško delo prejela Stritarjevo nagrado, in dolgoletna literarna urednica, ki med drugim ureja leposlovje tudi pri založbi Goga. Čeprav je udomačena v petih jezikih – ob domači slovenščini še v italijanščini, ruščini, francoščini in angleščini – in je že podpisala nekaj leposlovnih prevodov, se nima za prevajalko. Verjetno pa se ne zmotimo, če jo označimo za navdušeno, poglobljeno in zelo razgledano bralko. Z njo razmišljamo o kanonu, kakovostnih knjigah, merilih za to kakovost in še čem.
Ana Geršak je uveljavljena literarna kritičarka, pred dobrim desetletjem je za svoje kritiško delo prejela Stritarjevo nagrado, in dolgoletna literarna urednica, ki med drugim ureja leposlovje tudi pri založbi Goga. Čeprav je udomačena v petih jezikih – ob domači slovenščini še v italijanščini, ruščini, francoščini in angleščini – in je že podpisala nekaj leposlovnih prevodov, se nima za prevajalko. Verjetno pa se ne zmotimo, če jo označimo za navdušeno, poglobljeno in zelo razgledano bralko. Z njo razmišljamo o kanonu, kakovostnih knjigah, merilih za to kakovost in še čem.
Letošnja komisija za nagrado kresnik je izbirala med 185 romanesknimi naslovi; lani jih je bilo nekoliko manj – nabor romanov, ki so se potegovali za to nagrado, je obsegal 170 del. Zato pa je bilo leto prej, v letu po epidemiji, število novih izvirnih slovenskih romanov – 200. Zdi se, da našo romaneskno, morda celo literarno ustvarjalnost sploh, zaznamuje izjemna produktivnost. Kakšne pa so kakovost, izvirnost, drznost teh del? Gostimo člana komisije za nagrado kresnik, literarna kritika, Roberta Kureta in Tanjo Petrič.
Letošnja komisija za nagrado kresnik je izbirala med 185 romanesknimi naslovi; lani jih je bilo nekoliko manj – nabor romanov, ki so se potegovali za to nagrado, je obsegal 170 del. Zato pa je bilo leto prej, v letu po epidemiji, število novih izvirnih slovenskih romanov – 200. Zdi se, da našo romaneskno, morda celo literarno ustvarjalnost sploh, zaznamuje izjemna produktivnost. Kakšne pa so kakovost, izvirnost, drznost teh del? Gostimo člana komisije za nagrado kresnik, literarna kritika, Roberta Kureta in Tanjo Petrič.
Ljubiteljem mladinske literature tudi letošnjo pomlad poživlja vseslovenski festival mladinske literature Bralnice pod slamnikom. Festival, letos že štirinajsti po vrsti, poteka v organizaciji Miš založbe in osmih knjižnic soorganizatork, tokrat pod naslovom Knjiga – moja izbira! Bralnice potekajo že od marca, sklenile pa se bodo konec maja, pred tem bodo gostile še osrednjo gostjo, priljubljeno nizozemsko mladinsko pisateljico Anno Woltz. Več pa v nadaljevanju. Gostimo dr. Tino Bilban, avtorico in urednico, ki je letos sodelovala pri snovanju festivalskega strokovnega srečanja, in Matejo Novak, vodjo uredništva Miš založbe ter koordinatorko festivala.
Ljubiteljem mladinske literature tudi letošnjo pomlad poživlja vseslovenski festival mladinske literature Bralnice pod slamnikom. Festival, letos že štirinajsti po vrsti, poteka v organizaciji Miš založbe in osmih knjižnic soorganizatork, tokrat pod naslovom Knjiga – moja izbira! Bralnice potekajo že od marca, sklenile pa se bodo konec maja, pred tem bodo gostile še osrednjo gostjo, priljubljeno nizozemsko mladinsko pisateljico Anno Woltz. Več pa v nadaljevanju. Gostimo dr. Tino Bilban, avtorico in urednico, ki je letos sodelovala pri snovanju festivalskega strokovnega srečanja, in Matejo Novak, vodjo uredništva Miš založbe ter koordinatorko festivala.
Žiga Valetič je človek mnogoterih s knjigo povezanih vlog; del sebe je – kot avtor, prevajalec, urednik, založnik ali oblikovalec – vtisnil v približno tisoč knjig. Ob tem je tudi njihov zbiratelj. In, seveda, bralec. Svoja razmerja s knjigami doživeto in večplastno ubesedi v knjigi Nomadi med platnicami, ki jo je posvetil vsem delavkam in delavcem knjig.
Žiga Valetič je človek mnogoterih s knjigo povezanih vlog; del sebe je – kot avtor, prevajalec, urednik, založnik ali oblikovalec – vtisnil v približno tisoč knjig. Ob tem je tudi njihov zbiratelj. In, seveda, bralec. Svoja razmerja s knjigami doživeto in večplastno ubesedi v knjigi Nomadi med platnicami, ki jo je posvetil vsem delavkam in delavcem knjig.
Kulturno umetniško društvo Sodobnost International se že dolgo načrtno posveča spodbujanju ljubezni do branja pri mladih in najmlajših. Eden izmed projektov, ki so jih v ta namen razvili, je projekt Naša mala knjižnica. Sprva slovenski projekt je leta 2014 postal mednarodni, leta 2016 pa mu je skupina strokovnjakov Generalnega direktorata za izobraževanje in kulturo Evropske komisije prisodila laskavi naziv zgodba o uspehu. Priznanje mu je podelila tudi mednarodna sekcija za mladinsko književnost IBBY. Gostimo Alenko Urh, vodjo slovenskega dela projekta in Katjo Kac, vodjo mednarodnega sodelovanja pri KUD Sodobnost International.
Kulturno umetniško društvo Sodobnost International se že dolgo načrtno posveča spodbujanju ljubezni do branja pri mladih in najmlajših. Eden izmed projektov, ki so jih v ta namen razvili, je projekt Naša mala knjižnica. Sprva slovenski projekt je leta 2014 postal mednarodni, leta 2016 pa mu je skupina strokovnjakov Generalnega direktorata za izobraževanje in kulturo Evropske komisije prisodila laskavi naziv zgodba o uspehu. Priznanje mu je podelila tudi mednarodna sekcija za mladinsko književnost IBBY. Gostimo Alenko Urh, vodjo slovenskega dela projekta in Katjo Kac, vodjo mednarodnega sodelovanja pri KUD Sodobnost International.
V slovenski založniški prostor vstopa nova založba No!press, ki bo, tako se zdi, s svojimi izdajami razveselila knjižne sladokusce. Kot je za STA povedala ustanoviteljica in odgovorna urednica, dr. Manca G. Renko, je vizija nove založbe izdaja skrbno izbranih knjig, ki so pomembne ne le za slovenski prostor, ampak tudi za lažje razumevanje sveta. Z dr. Manco G. Renko tokrat o premisleku, ki je vodil do ustanovitve založbe, o načrtovanih izdajah in o slovenskem založniškem prostoru sploh.
V slovenski založniški prostor vstopa nova založba No!press, ki bo, tako se zdi, s svojimi izdajami razveselila knjižne sladokusce. Kot je za STA povedala ustanoviteljica in odgovorna urednica, dr. Manca G. Renko, je vizija nove založbe izdaja skrbno izbranih knjig, ki so pomembne ne le za slovenski prostor, ampak tudi za lažje razumevanje sveta. Z dr. Manco G. Renko tokrat o premisleku, ki je vodil do ustanovitve založbe, o načrtovanih izdajah in o slovenskem založniškem prostoru sploh.
Kako pomemben je sočlovek za to, da se začnemo odpirati svetu ali samemu sebi? Kdo sodi v našo najožjo skupnost? Je ta skupnost vedno tudi naša primarna družina? Kako nas določa naš družbeni spol? Kako in koliko o tem sploh razmišljamo? Maša Ogrizek, uveljavljena mladinska pisateljica, je teme, ki jih odpirajo omenjena vprašanja, občuteno povezala v razgiban, večplasten roman Gospodična z monstero, ki je izšel pri Mladinski knjigi. Delo nagovarja tudi odrasle, čeprav je morda pisano predvsem za mlade bralce. Z Mašo Ogrizek pa ne razmišljamo le o njem, temveč tudi o drugih temah, ki jo kot posameznico in ustvarjalko vznemirjajo.
Kako pomemben je sočlovek za to, da se začnemo odpirati svetu ali samemu sebi? Kdo sodi v našo najožjo skupnost? Je ta skupnost vedno tudi naša primarna družina? Kako nas določa naš družbeni spol? Kako in koliko o tem sploh razmišljamo? Maša Ogrizek, uveljavljena mladinska pisateljica, je teme, ki jih odpirajo omenjena vprašanja, občuteno povezala v razgiban, večplasten roman Gospodična z monstero, ki je izšel pri Mladinski knjigi. Delo nagovarja tudi odrasle, čeprav je morda pisano predvsem za mlade bralce. Z Mašo Ogrizek pa ne razmišljamo le o njem, temveč tudi o drugih temah, ki jo kot posameznico in ustvarjalko vznemirjajo.
Od začetka izraelskega napada na Gazo oktobra lani so palestinski literarni avtorji in avtorice med najbolj vidnimi javnimi glasovi, ki opozarjajo na grozodejstva, ki smo jim priča v Gazi in v Palestini širše. Toda zgodovina se ni začela lanskega oktobra. Za večino Palestincev in Palestink so namreč razseljenost, vojne in okupacija nekaj, kar jih spremlja vse življenje. Z gostjami, prevajalkami, ki so tako ali drugače prišle v stik s palestinsko pisano besedo – Lili Potpara, Zarjo Vršič, Katjo Zakrajšek in Barbaro Skubic premišljujemo na kakšne načine se palestinska izkušnja razkriva v delih palestinskih literarnih avtorjev in avtoric: Susan Abulhawe, Mosaba Abu Tohe, Ghassana Zaqtana, Mohameda Abdula Monema, Sonie Nimr in drugih.
Od začetka izraelskega napada na Gazo oktobra lani so palestinski literarni avtorji in avtorice med najbolj vidnimi javnimi glasovi, ki opozarjajo na grozodejstva, ki smo jim priča v Gazi in v Palestini širše. Toda zgodovina se ni začela lanskega oktobra. Za večino Palestincev in Palestink so namreč razseljenost, vojne in okupacija nekaj, kar jih spremlja vse življenje. Z gostjami, prevajalkami, ki so tako ali drugače prišle v stik s palestinsko pisano besedo – Lili Potpara, Zarjo Vršič, Katjo Zakrajšek in Barbaro Skubic premišljujemo na kakšne načine se palestinska izkušnja razkriva v delih palestinskih literarnih avtorjev in avtoric: Susan Abulhawe, Mosaba Abu Tohe, Ghassana Zaqtana, Mohameda Abdula Monema, Sonie Nimr in drugih.
Sylvio Plath, nesporno predstavnico svetovnega pesniškega kanona, skrivnostno, vznemirljivo ustvarjalko s tragično življenjsko potjo, so slovenskim bralcem že približali priznani prevajalci Andrej Blatnik, Miha Avanzo, Ana Pepelnik in Jana Unuk. Z izborom in in pretanjenim prevodom avtoričine mladostne poezije, izšla je pri založbi Sanje pod naslovom Ljubezenska pesem norega dekleta, se jim pridružuje še Andreja Udovč. Kot pravi sama, je njeno delo vodila zavezanost lepoti avtoričinega pesniškega izraza. Razmišljamo pa tudi o tem, kako obsežen je mladostni opus Sylvie Plath, kako je časovno zamejen, v čem se kažejo razlike in v čem stičišča med zgodnjo in zrelo poezijo Sylvie Plath – in še o marsičem.
Sylvio Plath, nesporno predstavnico svetovnega pesniškega kanona, skrivnostno, vznemirljivo ustvarjalko s tragično življenjsko potjo, so slovenskim bralcem že približali priznani prevajalci Andrej Blatnik, Miha Avanzo, Ana Pepelnik in Jana Unuk. Z izborom in in pretanjenim prevodom avtoričine mladostne poezije, izšla je pri založbi Sanje pod naslovom Ljubezenska pesem norega dekleta, se jim pridružuje še Andreja Udovč. Kot pravi sama, je njeno delo vodila zavezanost lepoti avtoričinega pesniškega izraza. Razmišljamo pa tudi o tem, kako obsežen je mladostni opus Sylvie Plath, kako je časovno zamejen, v čem se kažejo razlike in v čem stičišča med zgodnjo in zrelo poezijo Sylvie Plath – in še o marsičem.
Pesnica Vittoria Collona velja za eno največjih italijanskih renesančnih pesnic. Kot pesnica se je uveljavila že v mladih letih, z leti pa je postala eno najslavnejših pesniških imen 16. stoletja. Deležna je bila vrhunske humanistične izobrazbe, vse življenje se je gibala v eminentnih kulturnih krogih na italijanskem ozemlju, v katerih je igrala tudi pomembno vlogo. Slovencem je bila relativno neznana do izida dvevojezične italijansko-slovenske izdaje njenih Sonetov. Izšli so v zbirki Sidera pri založbi Družina, v prevodu Alojza Gradnika, Braneta Senegačnika in Mateja Venierja. S tem nam je postal dostopen obsežen del njenega pesniškega opusa, obsežnejši je na voljo le še v angleškem prevodu. Veliko pesnico in intelektualko predstavljata dr. Brane Senegačnik in mag. Matej Venier.
Pesnica Vittoria Collona velja za eno največjih italijanskih renesančnih pesnic. Kot pesnica se je uveljavila že v mladih letih, z leti pa je postala eno najslavnejših pesniških imen 16. stoletja. Deležna je bila vrhunske humanistične izobrazbe, vse življenje se je gibala v eminentnih kulturnih krogih na italijanskem ozemlju, v katerih je igrala tudi pomembno vlogo. Slovencem je bila relativno neznana do izida dvevojezične italijansko-slovenske izdaje njenih Sonetov. Izšli so v zbirki Sidera pri založbi Družina, v prevodu Alojza Gradnika, Braneta Senegačnika in Mateja Venierja. S tem nam je postal dostopen obsežen del njenega pesniškega opusa, obsežnejši je na voljo le še v angleškem prevodu. Veliko pesnico in intelektualko predstavljata dr. Brane Senegačnik in mag. Matej Venier.
Francoski pisatelj Édouard Louis je s svojim knjižnim prvencem, Opraviti z Eddyjem, zaslovel tako rekoč čez noč, in to ne le v Franciji, pač pa v mednarodnem prostoru in dodobra poznan je tudi pri nas. Louis je eden izmed tistih ustvarjalcev, ki knjigo razumejo kot orožje, sebe pogosto naslavlja kot pisatelja nasilja – in nedvomno je eden izmed najbolj subtilnih, lucidnih opazovalcev sistemskega nasilja, ki smo mu podvrženi vsi, čeprav nekateri izraziteje in čeprav se nekateri tega zavedajo, drugi ne. O Louisovem življenju in delu razmišljamo ob njegovi knjigi Boji in preobrazbe neke ženske, ki je v prevodu Iztoka Ilca izšla pri založbi cf*. Poglobljeno spremno besedilo je prispevala tokratna gostja, pisateljica in publicistka Dijana Matković.
Francoski pisatelj Édouard Louis je s svojim knjižnim prvencem, Opraviti z Eddyjem, zaslovel tako rekoč čez noč, in to ne le v Franciji, pač pa v mednarodnem prostoru in dodobra poznan je tudi pri nas. Louis je eden izmed tistih ustvarjalcev, ki knjigo razumejo kot orožje, sebe pogosto naslavlja kot pisatelja nasilja – in nedvomno je eden izmed najbolj subtilnih, lucidnih opazovalcev sistemskega nasilja, ki smo mu podvrženi vsi, čeprav nekateri izraziteje in čeprav se nekateri tega zavedajo, drugi ne. O Louisovem življenju in delu razmišljamo ob njegovi knjigi Boji in preobrazbe neke ženske, ki je v prevodu Iztoka Ilca izšla pri založbi cf*. Poglobljeno spremno besedilo je prispevala tokratna gostja, pisateljica in publicistka Dijana Matković.
Švedska pisateljica Selma Lagerlöf, prva ženska, ki je prejela Nobelovo nagrado za književnost in prva švedska oseba s tem priznanjem, je slovenskim bralcem vse prej kot neznanka; prve prevode njenih del smo dobili v dvajsetih letih minulega stoletja, trenutno najnovejšega, Cesar Portugalije, slabih sto let pozneje, leta 2020, ko je v novem prevodu Mite Gustinčič Pahor izšel v zbirki klasična Beletrina. Prav z Mito Gustinčič Pahor razmišljamo o avtorici, ki je s preprostim, liričnim slogom pisanja jasno potrdila, da je manj lahko več.
Švedska pisateljica Selma Lagerlöf, prva ženska, ki je prejela Nobelovo nagrado za književnost in prva švedska oseba s tem priznanjem, je slovenskim bralcem vse prej kot neznanka; prve prevode njenih del smo dobili v dvajsetih letih minulega stoletja, trenutno najnovejšega, Cesar Portugalije, slabih sto let pozneje, leta 2020, ko je v novem prevodu Mite Gustinčič Pahor izšel v zbirki klasična Beletrina. Prav z Mito Gustinčič Pahor razmišljamo o avtorici, ki je s preprostim, liričnim slogom pisanja jasno potrdila, da je manj lahko več.
Decembra 2023 so postali znani rezultati raziskave bralne pismenosti PISA 2022 in pri slovenskih mladostnikih so bili slabši kot doslej: na področju bralne pismenosti je Slovenija zdrsnila pod povprečje OECD, Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj. Slovenija je dosegla 469 točk, povprečje OECD pa je 476. Poleg tega tudi tudi vse več 15-letnikov ne dosega temeljne ravni bralne pismenosti – v letu 2018 je temeljno raven bralne pismenosti doseglo 82 odstotkov, tokrat le 74 odstotkov mladostnikov. Kje kaže iskati vzroke za slabe rezultate? O čem sploh govorimo, ko govorimo o bralni pismenosti posameznika, kaj vse vključuje? Zakaj je pomembno, da ima neka družba visoko stopnjo bralno pismenih posameznikov? S prof. dr. Igorjem Saksido, predavateljem književnosti na Univerzi v Ljubljani in na Primorskem ter članom maturitetne komisije za slovenščino.
Decembra 2023 so postali znani rezultati raziskave bralne pismenosti PISA 2022 in pri slovenskih mladostnikih so bili slabši kot doslej: na področju bralne pismenosti je Slovenija zdrsnila pod povprečje OECD, Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj. Slovenija je dosegla 469 točk, povprečje OECD pa je 476. Poleg tega tudi tudi vse več 15-letnikov ne dosega temeljne ravni bralne pismenosti – v letu 2018 je temeljno raven bralne pismenosti doseglo 82 odstotkov, tokrat le 74 odstotkov mladostnikov. Kje kaže iskati vzroke za slabe rezultate? O čem sploh govorimo, ko govorimo o bralni pismenosti posameznika, kaj vse vključuje? Zakaj je pomembno, da ima neka družba visoko stopnjo bralno pismenih posameznikov? S prof. dr. Igorjem Saksido, predavateljem književnosti na Univerzi v Ljubljani in na Primorskem ter članom maturitetne komisije za slovenščino.
Erika Vouk, letošnja prejemnici Prešernove nagrade za življenjsko delo na področju pesnjenja in prevajanja, se je rodila v Mariboru leta 1941 in še danes živi tam, kjer so nastajali fragmenti njene poezije, ki jih je pogosto dokončno osmislila v Belem križu nad Portorožem. Nemogoče je preslišati mediteranski pridih v njeni poeziji in spregledati belino, s katero ovija pesmi in metafore, da bi sredi te navidezne razbarvanosti ustvarila mojstrske lirične miniature polne melanholije in miru, a tudi življenjskega erosa. Poseben, prevajalski eros pa jo je več let gnal, da je prevedla drugi del Goethejevega Fausta. Gre za pionirsko delo in velik dosežek, ne le zanjo kot prevajalko in pesnico, temveč za slovenski narod. V Literarni matineji pa nekaj več tudi o tem, kako Eriko Vouk vidijo njeni ustvarjalni kolegi, prijatelji in sopotniki, in o tem, kako poezijo in prevajanje razume sama.
Erika Vouk, letošnja prejemnici Prešernove nagrade za življenjsko delo na področju pesnjenja in prevajanja, se je rodila v Mariboru leta 1941 in še danes živi tam, kjer so nastajali fragmenti njene poezije, ki jih je pogosto dokončno osmislila v Belem križu nad Portorožem. Nemogoče je preslišati mediteranski pridih v njeni poeziji in spregledati belino, s katero ovija pesmi in metafore, da bi sredi te navidezne razbarvanosti ustvarila mojstrske lirične miniature polne melanholije in miru, a tudi življenjskega erosa. Poseben, prevajalski eros pa jo je več let gnal, da je prevedla drugi del Goethejevega Fausta. Gre za pionirsko delo in velik dosežek, ne le zanjo kot prevajalko in pesnico, temveč za slovenski narod. V Literarni matineji pa nekaj več tudi o tem, kako Eriko Vouk vidijo njeni ustvarjalni kolegi, prijatelji in sopotniki, in o tem, kako poezijo in prevajanje razume sama.
Dr. Darja Marinšek je uveljavljena urednica pri Mladinski knjigi, ureja zbirko Roman, zbirko Kapučino in od nedavnega tudi zbirko Skratka, namenjeno izdajanju krajših pripovednih del uveljavljenih, izbranih avtorjev. S širino, izjemnim vpogledom v dogajanje na sodobnem literarnem trgu, z izbranim okusom in literarnoteoretskim ter literarnozgodovinskim znanjem slovenski literarni prostor bogati z raznolikim naborom prevodnega leposlovja. V ta nabor se je uvrstila tudi razvpita novela Vse to smo videli nizozemske pisateljice Hanne Bervoets, v slovenščino jo je prevedla Stana Anželj, v kateri avtorica srhljivo predstavi ne le temno stran interneta, pač pa tudi temno stran naše stvarnosti – dejstvo, kako globoko, tudi usodno nas lahko zaznamujejo digitalna tehnologija in njene vsebine. Z dr. Darjo Marinšek razmišljamo o tem, kako nastaja program knjižnih izdaj, kako se je v njem znašla novela Vse to smo videli, o zanimivosti kratkih oblik za sodobne bralce, pa tudi o tem, kdo so težkokategorniki.
Dr. Darja Marinšek je uveljavljena urednica pri Mladinski knjigi, ureja zbirko Roman, zbirko Kapučino in od nedavnega tudi zbirko Skratka, namenjeno izdajanju krajših pripovednih del uveljavljenih, izbranih avtorjev. S širino, izjemnim vpogledom v dogajanje na sodobnem literarnem trgu, z izbranim okusom in literarnoteoretskim ter literarnozgodovinskim znanjem slovenski literarni prostor bogati z raznolikim naborom prevodnega leposlovja. V ta nabor se je uvrstila tudi razvpita novela Vse to smo videli nizozemske pisateljice Hanne Bervoets, v slovenščino jo je prevedla Stana Anželj, v kateri avtorica srhljivo predstavi ne le temno stran interneta, pač pa tudi temno stran naše stvarnosti – dejstvo, kako globoko, tudi usodno nas lahko zaznamujejo digitalna tehnologija in njene vsebine. Z dr. Darjo Marinšek razmišljamo o tem, kako nastaja program knjižnih izdaj, kako se je v njem znašla novela Vse to smo videli, o zanimivosti kratkih oblik za sodobne bralce, pa tudi o tem, kdo so težkokategorniki.
France Prešeren danes velja za največjega slovenskega pesnika. Na obletnico njegove smrti praznujemo osrednji državni kulturni praznik, na obletnico njegovega rojstva pa ta veseli dan kulture. Po njem so poimenovane najpomembnejše državne nagrade za dosežke na področju umetnosti, del njegove pesmi Zdravljica je besedilo državne himne Republike Slovenije, sprejet je v šolske kurikule in še bi lahko naštevali. Kaj vse se je moralo zgoditi, da je Prešeren postal tako rekoč nacionalni junak? Kaj je kulturni nacionalizem? Kako se je Prešernov kult prenašal iz generacije v generacijo? Je kategorija največjega nacionalnega pesnika nekaj, kar je še danes aktualno? O teh vprašanjih razmišljamo z dr. Marijanom Dovićem, višjim znanstvenim sodelavcem na Inštitutu za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU ter izrednim profesorjem na Podiplomski šoli ZRC SAZU. Foto: dLib
France Prešeren danes velja za največjega slovenskega pesnika. Na obletnico njegove smrti praznujemo osrednji državni kulturni praznik, na obletnico njegovega rojstva pa ta veseli dan kulture. Po njem so poimenovane najpomembnejše državne nagrade za dosežke na področju umetnosti, del njegove pesmi Zdravljica je besedilo državne himne Republike Slovenije, sprejet je v šolske kurikule in še bi lahko naštevali. Kaj vse se je moralo zgoditi, da je Prešeren postal tako rekoč nacionalni junak? Kaj je kulturni nacionalizem? Kako se je Prešernov kult prenašal iz generacije v generacijo? Je kategorija največjega nacionalnega pesnika nekaj, kar je še danes aktualno? O teh vprašanjih razmišljamo z dr. Marijanom Dovićem, višjim znanstvenim sodelavcem na Inštitutu za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU ter izrednim profesorjem na Podiplomski šoli ZRC SAZU. Foto: dLib
Pisateljica, filozofinja, politična aktivistka Simone de Beauvoir je kot avtorica najbolj znana po svojem delu Drugi spol iz leta 1949, ki je povzročilo velike premike v razumevanju ženske, v leposlovnem vidiku pa verjetno po romanu Mandarini, za katerega je prejela nagrado Goncourt, in ga imamo tudi v slovenskem prevodu Tomaža Šalamuna. Slabi dve desetletji po izidu knjige Drugi spol je de Beauvoir objavila roman Strta ženska; a če avtorica velja za buditeljico zavesti žensk o njihovi neodvisnosti in moči, da gradijo ter nadzorujejo lastna življenja, se zdi, da omenjeni dnevniški roman prikazuje žensko, ki je pravo nasprotje tega. Ali je temu res tako, razmišljamo s prevajalko Ivanko Sket, ki je podpisala slovenski prevod Strte ženske, in dr. Nadjo Dobnik, prevajalko in urednico založbe Književno društvo Hiša poezije, ki je knjigo izdala.
Pisateljica, filozofinja, politična aktivistka Simone de Beauvoir je kot avtorica najbolj znana po svojem delu Drugi spol iz leta 1949, ki je povzročilo velike premike v razumevanju ženske, v leposlovnem vidiku pa verjetno po romanu Mandarini, za katerega je prejela nagrado Goncourt, in ga imamo tudi v slovenskem prevodu Tomaža Šalamuna. Slabi dve desetletji po izidu knjige Drugi spol je de Beauvoir objavila roman Strta ženska; a če avtorica velja za buditeljico zavesti žensk o njihovi neodvisnosti in moči, da gradijo ter nadzorujejo lastna življenja, se zdi, da omenjeni dnevniški roman prikazuje žensko, ki je pravo nasprotje tega. Ali je temu res tako, razmišljamo s prevajalko Ivanko Sket, ki je podpisala slovenski prevod Strte ženske, in dr. Nadjo Dobnik, prevajalko in urednico založbe Književno društvo Hiša poezije, ki je knjigo izdala.
Avtofikcija, literarni žanr, ki združuje avtobiografijo in fikcijo, je trenutno ena izmed najbolj priljubljenih literarnih oblik pri bralcih in nič manj pri založnikih. A če se na literarnem trgu ta oznaka zdi precej jasna in neproblematična, si literarna teorija v zvezi z njo postavlja še številna vprašanja, ob njih pa izpostavlja tudi pogosto neenotno rabo tega pojma. Kdaj se je sploh pojavil izraz avtofikcija? Kakšno je njeno razmerje do avtobiografije in zakaj sta oba žanra pomembna za ustvarjalke? Kdaj se začne avtofikcija pojavljati v izvirni slovenski literaturi in kako dobro je raziskana v slovenski literarni teoriji? O teh in še nekaterih drugih vprašanjih bomo razmišljali s pisateljico Laro Paukovič, ki se z avtofikcijo ukvarja v okviru doktorskega študija literarnih ved.
Avtofikcija, literarni žanr, ki združuje avtobiografijo in fikcijo, je trenutno ena izmed najbolj priljubljenih literarnih oblik pri bralcih in nič manj pri založnikih. A če se na literarnem trgu ta oznaka zdi precej jasna in neproblematična, si literarna teorija v zvezi z njo postavlja še številna vprašanja, ob njih pa izpostavlja tudi pogosto neenotno rabo tega pojma. Kdaj se je sploh pojavil izraz avtofikcija? Kakšno je njeno razmerje do avtobiografije in zakaj sta oba žanra pomembna za ustvarjalke? Kdaj se začne avtofikcija pojavljati v izvirni slovenski literaturi in kako dobro je raziskana v slovenski literarni teoriji? O teh in še nekaterih drugih vprašanjih bomo razmišljali s pisateljico Laro Paukovič, ki se z avtofikcijo ukvarja v okviru doktorskega študija literarnih ved.
Dušan Šarotar je eden izmed tistih pisateljev, ki vse življenje pišejo eno knjigo. Posebnost njegove poetike je zelo kompleksna, razprta in večplastna literarna govorica, v kateri se raztapljajo meje med poezijo in pripovedjo; Šarotarja bi lahko označili tudi za premišljevalca vélikih vprašanj, saj v svojih delih razpira teme, kot so holokavst, vprašanje narave dobrega in zla, smisla življenja, obstoja duše, poslanstva umetnosti. Vse to v morda najbolj koncentrirani obliki doslej odzvanja v njegovi knjigi Nikomah poroča, ki je izšla pri založbi Goga. Delo sestavlja tridesetih lirskih fragmentov, ki jih dopolnjuje vizualna govorica: namreč avtorjeve izbrane fotografije. Čeprav delo nosi kataloško oznako roman se zdi vse kaj drugega kot klasični roman.
Dušan Šarotar je eden izmed tistih pisateljev, ki vse življenje pišejo eno knjigo. Posebnost njegove poetike je zelo kompleksna, razprta in večplastna literarna govorica, v kateri se raztapljajo meje med poezijo in pripovedjo; Šarotarja bi lahko označili tudi za premišljevalca vélikih vprašanj, saj v svojih delih razpira teme, kot so holokavst, vprašanje narave dobrega in zla, smisla življenja, obstoja duše, poslanstva umetnosti. Vse to v morda najbolj koncentrirani obliki doslej odzvanja v njegovi knjigi Nikomah poroča, ki je izšla pri založbi Goga. Delo sestavlja tridesetih lirskih fragmentov, ki jih dopolnjuje vizualna govorica: namreč avtorjeve izbrane fotografije. Čeprav delo nosi kataloško oznako roman se zdi vse kaj drugega kot klasični roman.
Kdaj se začne izoblikovati identiteta posameznika, s kakšnimi vprašanji se povezuje, v razmerju do koga/česa se posameznik opredeljuje? Kako se oblikuje identiteta otroka, kako nanjo vplivajo prve knjige, s katerimi se, s pomočjo staršev, srečuje – namreč slikanice? Kaj slikanice so in kako v mnoštvu njihove ponudbe danes izbrati dobro? O teh vprašanjih tokrat razmišljamo s prof. dr. Matejo Pezdirc Bartol, predavateljico na oddelku za slavistiko Filozofske Fakultete Univerze v Ljubljani.
Kdaj se začne izoblikovati identiteta posameznika, s kakšnimi vprašanji se povezuje, v razmerju do koga/česa se posameznik opredeljuje? Kako se oblikuje identiteta otroka, kako nanjo vplivajo prve knjige, s katerimi se, s pomočjo staršev, srečuje – namreč slikanice? Kaj slikanice so in kako v mnoštvu njihove ponudbe danes izbrati dobro? O teh vprašanjih tokrat razmišljamo s prof. dr. Matejo Pezdirc Bartol, predavateljico na oddelku za slavistiko Filozofske Fakultete Univerze v Ljubljani.
Watson, peta knjiga poezije Anje Zag Golob, je konceptualno zasnovana. Avtorica je z njo vstopila v prazno polje naše pesniške tradicije, saj je v njeno središče postavila psa, psa kot »metaforo« in psa kot »meta foro«. Oziroma, z besedami dr. Irene Novak Popov, avtorice spremnega besedila h knjigi: pes v zbirki watson figurira kot mesto, na katerega se lahko pripenjajo številne podobe, metaforični nosilci, pomenska in tematska izhodišča. Knjigo odlikujejo večplastnost, zvočne in jezikovne igre, humor, etična občutljivost in še bi lahko naštevali.
Watson, peta knjiga poezije Anje Zag Golob, je konceptualno zasnovana. Avtorica je z njo vstopila v prazno polje naše pesniške tradicije, saj je v njeno središče postavila psa, psa kot »metaforo« in psa kot »meta foro«. Oziroma, z besedami dr. Irene Novak Popov, avtorice spremnega besedila h knjigi: pes v zbirki watson figurira kot mesto, na katerega se lahko pripenjajo številne podobe, metaforični nosilci, pomenska in tematska izhodišča. Knjigo odlikujejo večplastnost, zvočne in jezikovne igre, humor, etična občutljivost in še bi lahko naštevali.
Poezija Lisel Müller je vzklila iz žalosti, ki jo je avtorica sklenila preseči z močjo jezika. To ne bi bilo nič posebnega, če ne bi te moči odkrila v jeziku, ki ni bil njen materni – in ki ga je začela načrtno, sistematično usvajati prav z namenom pisanja poezije. Za svoje pesniško delo je pozneje prejela eminentna priznanja in nagrade, med njimi tudi Pulitzerjevo nagrado. Izbor njene poezije z naslovom Kar se zgodi, se zgodi v tišini je izšel v zbirki Sozvezdja pri založbi Družina, pripravila in prevedla pa ga je Miljana Cunta, ravno tako odlična pesnica, letošnja dobitnica nagrade Prešernovega sklada. Z Miljano Cunta tudi razmišljamo o poetiki, življenju in poeziji Lisel Müller.
Poezija Lisel Müller je vzklila iz žalosti, ki jo je avtorica sklenila preseči z močjo jezika. To ne bi bilo nič posebnega, če ne bi te moči odkrila v jeziku, ki ni bil njen materni – in ki ga je začela načrtno, sistematično usvajati prav z namenom pisanja poezije. Za svoje pesniško delo je pozneje prejela eminentna priznanja in nagrade, med njimi tudi Pulitzerjevo nagrado. Izbor njene poezije z naslovom Kar se zgodi, se zgodi v tišini je izšel v zbirki Sozvezdja pri založbi Družina, pripravila in prevedla pa ga je Miljana Cunta, ravno tako odlična pesnica, letošnja dobitnica nagrade Prešernovega sklada. Z Miljano Cunta tudi razmišljamo o poetiki, življenju in poeziji Lisel Müller.
20. decembra mineva 100 let od rojstva enega najpomembnejših makedonskih pesnikov, Aca Šopova. V Makedoniji so temu jubileju posvetili celotno leto 2023 in ga zaznamovali s številnimi dogodki, umeščen je tudi na UNESCOv koledar. Šopov velja za enega izmed utemeljiteljev makedonskega knjižnega jezika, bil je prvi avtor, ki je objavil pesniško zbirko na ozemlju današnje Severne Makedonije, iniciral pa je tudi preboj intimizma v makedonsko pesništvo. Medtem ko smo bili Slovenci v 20. stoletju precej ažurno seznanjani z njegovo poezijo, je danes – vsaj mlajšim – slovenskim bralcem manj poznan. Ob izidu dvojezičnega makedonsko-slovenskega izbora njegove poezije, Zlati krog časa, smo o poeziji Šopova razmišljali s prevajalkami njegove poezije Majo Kovač, izr. prof. dr. Namito Subiotto in pesnico Sonjo Cekovo Stojanosko.
20. decembra mineva 100 let od rojstva enega najpomembnejših makedonskih pesnikov, Aca Šopova. V Makedoniji so temu jubileju posvetili celotno leto 2023 in ga zaznamovali s številnimi dogodki, umeščen je tudi na UNESCOv koledar. Šopov velja za enega izmed utemeljiteljev makedonskega knjižnega jezika, bil je prvi avtor, ki je objavil pesniško zbirko na ozemlju današnje Severne Makedonije, iniciral pa je tudi preboj intimizma v makedonsko pesništvo. Medtem ko smo bili Slovenci v 20. stoletju precej ažurno seznanjani z njegovo poezijo, je danes – vsaj mlajšim – slovenskim bralcem manj poznan. Ob izidu dvojezičnega makedonsko-slovenskega izbora njegove poezije, Zlati krog časa, smo o poeziji Šopova razmišljali s prevajalkami njegove poezije Majo Kovač, izr. prof. dr. Namito Subiotto in pesnico Sonjo Cekovo Stojanosko.
Pouk književnosti je eno od dveh temeljnih področij pouka slovenščine kot maternega jezika v našem javnem šolskem sistemu. Ste se kdaj vprašali, kakšno razumevanje pojma 'književnost' določa poučevanje književnosti, kdo vse odloča o tem, kateri avtorji, katera dela bodo del kurikuluma? Kateri dejavniki vplivajo na ta pouk, kakšen naj bi bil kompetenten učitelj književnosti? Na ta in številna druga vprašanja odgovarja dr. Boža Krakar Vogel v svoji znanstveni monografiji Didaktika književnosti pri pouku slovenščine. Tokrat podaja nekaj odgovorov na raznolika vprašanja, ki jih odpira literarna socializacija mladih bralcev.
Pouk književnosti je eno od dveh temeljnih področij pouka slovenščine kot maternega jezika v našem javnem šolskem sistemu. Ste se kdaj vprašali, kakšno razumevanje pojma 'književnost' določa poučevanje književnosti, kdo vse odloča o tem, kateri avtorji, katera dela bodo del kurikuluma? Kateri dejavniki vplivajo na ta pouk, kakšen naj bi bil kompetenten učitelj književnosti? Na ta in številna druga vprašanja odgovarja dr. Boža Krakar Vogel v svoji znanstveni monografiji Didaktika književnosti pri pouku slovenščine. Tokrat podaja nekaj odgovorov na raznolika vprašanja, ki jih odpira literarna socializacija mladih bralcev.