Iskanje oddaja
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Pogovorno raziskovanje zanimivih književnih krajin z literati, prevajalci, teoretiki, profesorji, uredniki in drugimi, ki se posvečajo leposlovju in knjigi širše. Pogosto osvetljujemo opuse izbranih slovenskih in tujih literatov, razmišljamo o literarnih trendih in pretresamo strokovnejša vprašanja iz literarne vede.
Danica Ručigaj, rojena leta 1934 v Skopju, je bila slovenskih korenin, njen oče je bil Slovenec. Leta 1960 je izšel njen pesniški prvenec Srebrne nočne igre, izida druge zbirke Ujetniki vetra leta 1963 pa žal ni dočakala, saj je umrla v potresu, ki je 26. julija 1963 prizadel Makedonijo. Danes velja za prvo makedonsko pesnico, saj je ženska makedonska poezija prej obstajala le v ustnem izročilu. Po njej je poimenovana tudi nagrada, ki jo Društvo pisateljev Makedonije od leta 2005 podeljuje pesnicam za najboljšo pesniško zbirko. V slovenščino imamo preveden ves njen opus, zasluga za to pa gre prevajalki Maji Kovač in Kulturno-umetniškemu društvu Police Dubove, ki je izdalo avtoričino knjigo zbranih pesmi Srebrne nočne igre in Ujetniki vetra. Maja Kovač je za prevod teh pesmi prejela tudi nagrado Radojke Vrančič za mlado prevajalko. O življenju in poetiki Danice Ručigaj pa razmišljamo z izredno profesorico dr. Namito Subiotto, predavateljico na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani.
Danica Ručigaj, rojena leta 1934 v Skopju, je bila slovenskih korenin, njen oče je bil Slovenec. Leta 1960 je izšel njen pesniški prvenec Srebrne nočne igre, izida druge zbirke Ujetniki vetra leta 1963 pa žal ni dočakala, saj je umrla v potresu, ki je 26. julija 1963 prizadel Makedonijo. Danes velja za prvo makedonsko pesnico, saj je ženska makedonska poezija prej obstajala le v ustnem izročilu. Po njej je poimenovana tudi nagrada, ki jo Društvo pisateljev Makedonije od leta 2005 podeljuje pesnicam za najboljšo pesniško zbirko. V slovenščino imamo preveden ves njen opus, zasluga za to pa gre prevajalki Maji Kovač in Kulturno-umetniškemu društvu Police Dubove, ki je izdalo avtoričino knjigo zbranih pesmi Srebrne nočne igre in Ujetniki vetra. Maja Kovač je za prevod teh pesmi prejela tudi nagrado Radojke Vrančič za mlado prevajalko. O življenju in poetiki Danice Ručigaj pa razmišljamo z izredno profesorico dr. Namito Subiotto, predavateljico na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani.
Andrée Chedid, egiptovsko-francoska pesnica in pisateljica se je rodila leta 1920 v Kairu. Odraščala je v svetovljanskem okolju Egipta in bila vzgojena v treh jezikih, arabščini, francoščini in angleščini, v kateri je napisala prve pesmi. Po drugi svetovni vojni pa se je preselila v Francijo in za svoj jezik sprejela francoščino. Ustvarila je impresiven prozni in pesniški opus, za katerega je prejela številne nagrade. Je ena redkih prejemnic dveh nagrad goncourt – eno je prejela za novelistiko, drugo za pezijo. V slovenščini jo lahko v knjižni obliki beremo po zalugi prevajalke Žive Čebulj in Književnega društva Hiša poezije, pri katerem je izšla knjiga avtoričinih izbranih pesmi Ubesediti pesem. 1949 – 1970. Živa Čebulj je za ta prevajalski podvig prejela tudi nagrado Radojke Vrančič za najboljšega mladega prevajalca ziroma prevajalko.
Andrée Chedid, egiptovsko-francoska pesnica in pisateljica se je rodila leta 1920 v Kairu. Odraščala je v svetovljanskem okolju Egipta in bila vzgojena v treh jezikih, arabščini, francoščini in angleščini, v kateri je napisala prve pesmi. Po drugi svetovni vojni pa se je preselila v Francijo in za svoj jezik sprejela francoščino. Ustvarila je impresiven prozni in pesniški opus, za katerega je prejela številne nagrade. Je ena redkih prejemnic dveh nagrad goncourt – eno je prejela za novelistiko, drugo za pezijo. V slovenščini jo lahko v knjižni obliki beremo po zalugi prevajalke Žive Čebulj in Književnega društva Hiša poezije, pri katerem je izšla knjiga avtoričinih izbranih pesmi Ubesediti pesem. 1949 – 1970. Živa Čebulj je za ta prevajalski podvig prejela tudi nagrado Radojke Vrančič za najboljšega mladega prevajalca ziroma prevajalko.
Prav v teh dneh se z Grassovimi dnevi v Mariboru in Ljubljani odvija 7. izvedba festivala Prevodni Pranger. Ta edini prevodni festival v Sloveniji se je razvil iz tistega festivala Pranger, katerega začetki segajo v zdaj že daljnje leto 2004, z leti pa je doživel velik razvoj in ga spremljamo skozi različne samostojne dogodke. Tako se bo 31. maja v Rogaški Slatini začel ELA, Mali Pranger, namenjen mladim literarnim ustvarjalcem. V Rogaški Slatini bo potekala tudi podelitev Stritarjeve nagrade za literarno kritiko, ki jo podeljuje Društvo slovenskih pisateljev. Kritiški del festivala bo letos prvič potekal v Radovljici, in sicer med 23. in 27. septembrom. Pranger sta zasnovali in ustanovili prevajalka Urška P. Černe in pesnica Lucija Stupica, ki sta takrat ugotavljali, da slovenska poezija ni dovolj prevajana, da ni upoštevana v polju diskutabilnega ter da nam manjka prostorov za soočenja pesnikov in kritikov. Kako pa je s tem danes? Gostimo vodjo festivalov Urško P. Černe.
Prav v teh dneh se z Grassovimi dnevi v Mariboru in Ljubljani odvija 7. izvedba festivala Prevodni Pranger. Ta edini prevodni festival v Sloveniji se je razvil iz tistega festivala Pranger, katerega začetki segajo v zdaj že daljnje leto 2004, z leti pa je doživel velik razvoj in ga spremljamo skozi različne samostojne dogodke. Tako se bo 31. maja v Rogaški Slatini začel ELA, Mali Pranger, namenjen mladim literarnim ustvarjalcem. V Rogaški Slatini bo potekala tudi podelitev Stritarjeve nagrade za literarno kritiko, ki jo podeljuje Društvo slovenskih pisateljev. Kritiški del festivala bo letos prvič potekal v Radovljici, in sicer med 23. in 27. septembrom. Pranger sta zasnovali in ustanovili prevajalka Urška P. Černe in pesnica Lucija Stupica, ki sta takrat ugotavljali, da slovenska poezija ni dovolj prevajana, da ni upoštevana v polju diskutabilnega ter da nam manjka prostorov za soočenja pesnikov in kritikov. Kako pa je s tem danes? Gostimo vodjo festivalov Urško P. Černe.
Hugo Mujica, rojen leta 1942, velja za enega največjih sodobnih argentinskih besednih ustvarjalcev, po besedah poznavalcev tudi za »najrelevantnejši odraz filozofske razsežnosti v sodobni latinskoameriški poeziji«. Pesnik, esejist in pisatelj, ki se je iz meniha trapista prelevil v katoliškega duhovnika, nekoč pa je bil del hipijevskega gibanja, ima globok odnos do jezika in besede, poezija pa je zanj eksistencialno dogajanje, dejanje, v katerem se sooča z robom mišljenja. O avtorju in njegovi poetiki razmišljamo z dobrim poznavalcem Mujicovega dela, pesnikom, prevajalcem in univerzitetnim predavateljem, dr. Branetom Senegačnikom.
Hugo Mujica, rojen leta 1942, velja za enega največjih sodobnih argentinskih besednih ustvarjalcev, po besedah poznavalcev tudi za »najrelevantnejši odraz filozofske razsežnosti v sodobni latinskoameriški poeziji«. Pesnik, esejist in pisatelj, ki se je iz meniha trapista prelevil v katoliškega duhovnika, nekoč pa je bil del hipijevskega gibanja, ima globok odnos do jezika in besede, poezija pa je zanj eksistencialno dogajanje, dejanje, v katerem se sooča z robom mišljenja. O avtorju in njegovi poetiki razmišljamo z dobrim poznavalcem Mujicovega dela, pesnikom, prevajalcem in univerzitetnim predavateljem, dr. Branetom Senegačnikom.
Andreï Makine je slovenskim bralcem vse prej kot neznani avtor. V slovenščini lahko beremo kar devet njegovih knjig – osem romanov in dramo, pri prevodu vseh pa je kot prevajalka ali soprevajalka oz. mentorica sodelovala dr. Nadja Dobnik. Leta 2010 in 2019 je bil Makineov roman Francoski testament tudi eden od dveh izbranih za šolski esej pri pisnem delu izpita splošne mature iz slovenščine. Ob izidu ponatisa slovenskega prevoda avtorjevega dela Glasba njegovega življenja bomo zato z dr. Nadjo Dobnik razmišljali o Makineovi poetiki, o delu Glasba njegovega življenja ter o nekaterih ključnih vprašanjih, ki jih pred bralca postavljajo pisateljeva dela.
Andreï Makine je slovenskim bralcem vse prej kot neznani avtor. V slovenščini lahko beremo kar devet njegovih knjig – osem romanov in dramo, pri prevodu vseh pa je kot prevajalka ali soprevajalka oz. mentorica sodelovala dr. Nadja Dobnik. Leta 2010 in 2019 je bil Makineov roman Francoski testament tudi eden od dveh izbranih za šolski esej pri pisnem delu izpita splošne mature iz slovenščine. Ob izidu ponatisa slovenskega prevoda avtorjevega dela Glasba njegovega življenja bomo zato z dr. Nadjo Dobnik razmišljali o Makineovi poetiki, o delu Glasba njegovega življenja ter o nekaterih ključnih vprašanjih, ki jih pred bralca postavljajo pisateljeva dela.
Katalonska pesnica in pisateljica Irene Solà velja za eno najbolj prodornih katalonskih literarnih ustvarjalk mlajše generacije. Doslej je podpisala knjigo poezije in tri romane ter z vsako od njih naletela na odličen odziv bralcev in kritikov, pohvali pa se lahko tudi s številnimi nagradami in priznanji za svoje delo. Roman Pojem in gora pleše, ki ga v slovenščini lahko beremo v prevodu Veronike Rot, izšel pa je pri KUD Sodobnost international, je izjemno nenavadno delo, v katerem se prepletajo najrazličnejše perspektive, literarne oblike in stili. V izvirniku je izšlo leta 2019 in je doslej prevedeno v več kot 20 jezikov. O njem in o zgodovini sodobne katalonske književnosti razmišljamo z Veroniko Rot.
Katalonska pesnica in pisateljica Irene Solà velja za eno najbolj prodornih katalonskih literarnih ustvarjalk mlajše generacije. Doslej je podpisala knjigo poezije in tri romane ter z vsako od njih naletela na odličen odziv bralcev in kritikov, pohvali pa se lahko tudi s številnimi nagradami in priznanji za svoje delo. Roman Pojem in gora pleše, ki ga v slovenščini lahko beremo v prevodu Veronike Rot, izšel pa je pri KUD Sodobnost international, je izjemno nenavadno delo, v katerem se prepletajo najrazličnejše perspektive, literarne oblike in stili. V izvirniku je izšlo leta 2019 in je doslej prevedeno v več kot 20 jezikov. O njem in o zgodovini sodobne katalonske književnosti razmišljamo z Veroniko Rot.
Pri založbi VigeVageKnjige je lani izšel zadnji del ptičje trilogije Gašperja Krajnca Zimske ptice. Spomnimo – njen prvi del, Mestne ptice, je izšel leta 2020, drugi del, Vaške ptice, pa leta 2022. Mestne ptice so Krajncu prinesele nagrado zlatirepec za najboljši izvirni strip, trilogija pa po mnenju številnih poznavalcev predstavlja enega izmed temeljnih del slovenskega stripa oziroma risoromana. O njej razmišljamo z Gašperjem Krajncem, pa ne le o njej, pač pa tudi o razmerju med jezikom in ilustracijo v risoromanu, o tem, kako v njem podajati zgodbo ali kako nastaja kompozicija stripa oz. risoromana.
Pri založbi VigeVageKnjige je lani izšel zadnji del ptičje trilogije Gašperja Krajnca Zimske ptice. Spomnimo – njen prvi del, Mestne ptice, je izšel leta 2020, drugi del, Vaške ptice, pa leta 2022. Mestne ptice so Krajncu prinesele nagrado zlatirepec za najboljši izvirni strip, trilogija pa po mnenju številnih poznavalcev predstavlja enega izmed temeljnih del slovenskega stripa oziroma risoromana. O njej razmišljamo z Gašperjem Krajncem, pa ne le o njej, pač pa tudi o razmerju med jezikom in ilustracijo v risoromanu, o tem, kako v njem podajati zgodbo ali kako nastaja kompozicija stripa oz. risoromana.
Pri založbi VigeVageKnjige je lani izšel zadnji del ptičje trilogije Gašperja Krajnca Zimske ptice. Spomnimo – njen prvi del, Mestne ptice, je izšel leta 2020, drugi del, Vaške ptice, pa leta 2022. Mestne ptice so Krajncu prinesele nagrado zlatirepec za najboljši izvirni strip, trilogija pa po mnenju številnih poznavalcev predstavlja enega izmed temeljnih del slovenskega stripa oziroma risoromana. O njej razmišljamo z Gašperjem Krajncem, pa ne le o njej, pač pa tudi o razmerju med jezikom in ilustracijo v risoromanu, o tem, kako v njem podajati zgodbo ali kako nastaja kompozicija stripa oz. risoromana.
Pri založbi VigeVageKnjige je lani izšel zadnji del ptičje trilogije Gašperja Krajnca Zimske ptice. Spomnimo – njen prvi del, Mestne ptice, je izšel leta 2020, drugi del, Vaške ptice, pa leta 2022. Mestne ptice so Krajncu prinesele nagrado zlatirepec za najboljši izvirni strip, trilogija pa po mnenju številnih poznavalcev predstavlja enega izmed temeljnih del slovenskega stripa oziroma risoromana. O njej razmišljamo z Gašperjem Krajncem, pa ne le o njej, pač pa tudi o razmerju med jezikom in ilustracijo v risoromanu, o tem, kako v njem podajati zgodbo ali kako nastaja kompozicija stripa oz. risoromana.
Tržaški pesnik, pisatelj, dramatik in kritik Marij Čuk je od 10. decembra lani predsednik Društva slovenskih pisateljev. Izvoljen je bil na izrednem volilnem občnem zboru in prejel zelo veliko podporo. Marij Čuk je bil pred tem že leto dni član upravnega odbora Društva, vodstvene funkcije pa mu niso neznane, saj je, med drugim, deset let deloval tudi kot direktor slovenskega informativnega programa italijanske Rai. Njegov mandat na čelu Društva slovenskih pisateljev se bo iztekel 12. decembra 2026. Tokrat s Čukom razmišljamo predvsem o kondiciji društva, o Čukovi viziji delovanja te ustanove, pa tudi o nekaterih pomembnejših projektih, ki so pred njo – najvidnejši je seveda festival Vilenica, ki bo letos potekal štiridesetič.
Tržaški pesnik, pisatelj, dramatik in kritik Marij Čuk je od 10. decembra lani predsednik Društva slovenskih pisateljev. Izvoljen je bil na izrednem volilnem občnem zboru in prejel zelo veliko podporo. Marij Čuk je bil pred tem že leto dni član upravnega odbora Društva, vodstvene funkcije pa mu niso neznane, saj je, med drugim, deset let deloval tudi kot direktor slovenskega informativnega programa italijanske Rai. Njegov mandat na čelu Društva slovenskih pisateljev se bo iztekel 12. decembra 2026. Tokrat s Čukom razmišljamo predvsem o kondiciji društva, o Čukovi viziji delovanja te ustanove, pa tudi o nekaterih pomembnejših projektih, ki so pred njo – najvidnejši je seveda festival Vilenica, ki bo letos potekal štiridesetič.
Avtofikcija, literarni žanr, ki združuje avtobiografijo in fikcijo, je trenutno ena izmed najbolj priljubljenih literarnih oblik pri bralcih in nič manj pri založnikih. A če se na literarnem trgu ta oznaka zdi precej jasna in neproblematična, si literarna teorija v zvezi z njo postavlja še številna vprašanja, ob njih pa izpostavlja tudi pogosto neenotno rabo tega pojma. Kdaj se je sploh pojavil izraz avtofikcija? Kakšno je njeno razmerje do avtobiografije in zakaj sta oba žanra pomembna za ustvarjalke? Kdaj se začne avtofikcija pojavljati v izvirni slovenski literaturi in kako dobro je raziskana v slovenski literarni teoriji? O teh in še nekaterih drugih vprašanjih razmišljamo s pisateljico Laro Paukovič, ki se z avtofikcijo ukvarja v okviru doktorskega študija literarnih ved.
Avtofikcija, literarni žanr, ki združuje avtobiografijo in fikcijo, je trenutno ena izmed najbolj priljubljenih literarnih oblik pri bralcih in nič manj pri založnikih. A če se na literarnem trgu ta oznaka zdi precej jasna in neproblematična, si literarna teorija v zvezi z njo postavlja še številna vprašanja, ob njih pa izpostavlja tudi pogosto neenotno rabo tega pojma. Kdaj se je sploh pojavil izraz avtofikcija? Kakšno je njeno razmerje do avtobiografije in zakaj sta oba žanra pomembna za ustvarjalke? Kdaj se začne avtofikcija pojavljati v izvirni slovenski literaturi in kako dobro je raziskana v slovenski literarni teoriji? O teh in še nekaterih drugih vprašanjih razmišljamo s pisateljico Laro Paukovič, ki se z avtofikcijo ukvarja v okviru doktorskega študija literarnih ved.
Junija bomo zaznamovali 20 let od izida prve številke revije Poetikon, naše prve in za zdaj še edine revije, namenjene izključno poeziji in poetičnemu. V tem obdobju je izšlo 63 zvezkov Poetikona, natisnjenih je bilo dobrih 13 tisoč strani revije, svoje izvirne pesmi pa je v njej objavilo več kot 750 pesnic in pesnikov. V Literarno matinejo smo zato povabili pesnika Ivana Dobnika in Zorana Pevca. Oba sta bila med idejnimi pobudniki za nastanek revije, Ivan Dobnik je njen odgovorni urednik še danes.
Junija bomo zaznamovali 20 let od izida prve številke revije Poetikon, naše prve in za zdaj še edine revije, namenjene izključno poeziji in poetičnemu. V tem obdobju je izšlo 63 zvezkov Poetikona, natisnjenih je bilo dobrih 13 tisoč strani revije, svoje izvirne pesmi pa je v njej objavilo več kot 750 pesnic in pesnikov. V Literarno matinejo smo zato povabili pesnika Ivana Dobnika in Zorana Pevca. Oba sta bila med idejnimi pobudniki za nastanek revije, Ivan Dobnik je njen odgovorni urednik še danes.
Za Mladinsko knjigo, našo največjo založbo, je letošnje leto jubilejno, saj bo zaznamovala 80 let svojega delovanja. Ustanovljena je bila 29. junija 1945 v Ljubljani, še istega leta je pod njenim okriljem izšlo šest knjig, izhajati pa je začela tudi revija Ciciban. V osmih desetletjih je s knjižnimi in revijalnimi izdajami spremljala in oblikovala številne generacije bralcev. V Mladinski knjigi so delali največji slovenski uredniki, z njo so sodelovali naši najpomembnejši slikarji, ilustratorji, oblikovalci – ter seveda avtorji in prevajalci. Dva izmed njih, Nelo Malečkar in Slavka Pregla, smo povabili pred mikrofon.
Za Mladinsko knjigo, našo največjo založbo, je letošnje leto jubilejno, saj bo zaznamovala 80 let svojega delovanja. Ustanovljena je bila 29. junija 1945 v Ljubljani, še istega leta je pod njenim okriljem izšlo šest knjig, izhajati pa je začela tudi revija Ciciban. V osmih desetletjih je s knjižnimi in revijalnimi izdajami spremljala in oblikovala številne generacije bralcev. V Mladinski knjigi so delali največji slovenski uredniki, z njo so sodelovali naši najpomembnejši slikarji, ilustratorji, oblikovalci – ter seveda avtorji in prevajalci. Dva izmed njih, Nelo Malečkar in Slavka Pregla, smo povabili pred mikrofon.
Dr. Alojzija Zupan Sosič, redna profesorica za slovensko književnost na Oddelku za slovenistiko Filozofske fakultete Ljubljana, se kot literarna teoretičarka in literarna zgodovinarka že desetletja ukvarja s poezijo in pripovedjo. S knjigo Drevo delfin, ki je izšla pri Centru za slovensko književnost v zbirki Aleph, pa se je profilirala tudi kot leposlovna ustvarjalka, natančneje: pesnica. Knjiga poezije Drevo delfin je njen leposlovni prvenec, ki se ponaša z izvirno, samosvojo, mnogoplastno pesniško govorico, na tematski ravni pa z odprtostjo do drugega ter z ostrino pogleda, ki reflektira intimne in družbene odnose oziroma strukture.
Dr. Alojzija Zupan Sosič, redna profesorica za slovensko književnost na Oddelku za slovenistiko Filozofske fakultete Ljubljana, se kot literarna teoretičarka in literarna zgodovinarka že desetletja ukvarja s poezijo in pripovedjo. S knjigo Drevo delfin, ki je izšla pri Centru za slovensko književnost v zbirki Aleph, pa se je profilirala tudi kot leposlovna ustvarjalka, natančneje: pesnica. Knjiga poezije Drevo delfin je njen leposlovni prvenec, ki se ponaša z izvirno, samosvojo, mnogoplastno pesniško govorico, na tematski ravni pa z odprtostjo do drugega ter z ostrino pogleda, ki reflektira intimne in družbene odnose oziroma strukture.
Manca Košir je bila ob številnih svojih javnih vlogah zagotovo tudi ena izmed najvidnejših, najbolj zagnanih slovenskih bralk; kot strastna zagovornica in promotorka branja je svoje življenje zato veliki meri posvetila širjenju bralnega virusa med Slovenci in k branju knjig spodbudila številne mlade in manj mlade posameznike. Tudi zato so nekateri njeni prijatelji in znanci, predvsem pa ljubitelji branja dali pobudo, da bi 5. marec, Mančin rojstni dan, razglasili za vseslovenski dan branja. Poimenovali so ga Mančin dan branja, ljubezni in navdiha, prvič pa ga bomo zaznamovali prav letos. Pobudo so podprle številne institucije. Gostimo Žigo Valetiča, skrbnika literarne zapuščine Mance Košir, prof.dr. Marka Pavliho, predlagatelja pobude »Mančin dan,« Tanjo Tuma, predsednico Slovenskega PEN-a in Alenko Štrukelj, predstavnico Andragoškega centra Slovenije.
Manca Košir je bila ob številnih svojih javnih vlogah zagotovo tudi ena izmed najvidnejših, najbolj zagnanih slovenskih bralk; kot strastna zagovornica in promotorka branja je svoje življenje zato veliki meri posvetila širjenju bralnega virusa med Slovenci in k branju knjig spodbudila številne mlade in manj mlade posameznike. Tudi zato so nekateri njeni prijatelji in znanci, predvsem pa ljubitelji branja dali pobudo, da bi 5. marec, Mančin rojstni dan, razglasili za vseslovenski dan branja. Poimenovali so ga Mančin dan branja, ljubezni in navdiha, prvič pa ga bomo zaznamovali prav letos. Pobudo so podprle številne institucije. Gostimo Žigo Valetiča, skrbnika literarne zapuščine Mance Košir, prof.dr. Marka Pavliho, predlagatelja pobude »Mančin dan,« Tanjo Tuma, predsednico Slovenskega PEN-a in Alenko Štrukelj, predstavnico Andragoškega centra Slovenije.
Kako iz kmetov – kozjerejcev narediti delavski razred? Rešitev, katere avtor naj bi bil Edvard Kardelj, je preprosta: vzeti jim je treba koze in jih naseliti v mesto. O tem, pa tudi o posledicah take rešitve pripoveduje satirični roman Čas koz. Podpisal ga je klasik makedonske književnosti Luan Starova in je za zdaj njegovo edino v slovenščino prevedeno knjižno delo. Starova, živel je med leti 1941 in 2022, se je v makedonski kanon vpisal z romani svoje Balkanske sage, ki obsega sedemnajst romanov in se časovno razprostira čez celotno 20. stoletje. Čas koz je drugi roman tega cikla, v slovenskem prevodu Aleša Mustarja in s spremno besedo dr. Lidije Dimkovske pa je leta 2019 izšel v zbirki Moderni klasiki pri Cankarjevi Založbi. Bere: Renato Horvat
Kako iz kmetov – kozjerejcev narediti delavski razred? Rešitev, katere avtor naj bi bil Edvard Kardelj, je preprosta: vzeti jim je treba koze in jih naseliti v mesto. O tem, pa tudi o posledicah take rešitve pripoveduje satirični roman Čas koz. Podpisal ga je klasik makedonske književnosti Luan Starova in je za zdaj njegovo edino v slovenščino prevedeno knjižno delo. Starova, živel je med leti 1941 in 2022, se je v makedonski kanon vpisal z romani svoje Balkanske sage, ki obsega sedemnajst romanov in se časovno razprostira čez celotno 20. stoletje. Čas koz je drugi roman tega cikla, v slovenskem prevodu Aleša Mustarja in s spremno besedo dr. Lidije Dimkovske pa je leta 2019 izšel v zbirki Moderni klasiki pri Cankarjevi Založbi. Bere: Renato Horvat
Tako kot je družbeno, kulturno in zgodovinsko pogojen pojem literature, je določen tudi pojem literarne zmožnosti. Običajno mislimo, da literarna zmožnost pomeni nekaj takega kot teoretsko in zgodovinsko poznavanje leposlovja, a še zdaleč ni zgolj to. Kaj torej obsega ta pojem? Kakšne oblike literarne socializacije poznamo? Ali razvita literarna zmožnost izboljšuje tudi posameznikovo splošno sporazumevalno zmožnost ali gre za dve medsebojno nepovezani kompetenci? O vsem tem se lahko podučimo v monografiji Kaj je literarna zmožnost in kako jo preverjamo z maturitetnim esejem, ki jo je podpisala tokratna gostja doc. dr. Ivana Zajc s Fakultete za humanistiko in Raziskovalnega centra za humanistiko Univerze v Novi Gorici.
Tako kot je družbeno, kulturno in zgodovinsko pogojen pojem literature, je določen tudi pojem literarne zmožnosti. Običajno mislimo, da literarna zmožnost pomeni nekaj takega kot teoretsko in zgodovinsko poznavanje leposlovja, a še zdaleč ni zgolj to. Kaj torej obsega ta pojem? Kakšne oblike literarne socializacije poznamo? Ali razvita literarna zmožnost izboljšuje tudi posameznikovo splošno sporazumevalno zmožnost ali gre za dve medsebojno nepovezani kompetenci? O vsem tem se lahko podučimo v monografiji Kaj je literarna zmožnost in kako jo preverjamo z maturitetnim esejem, ki jo je podpisala tokratna gostja doc. dr. Ivana Zajc s Fakultete za humanistiko in Raziskovalnega centra za humanistiko Univerze v Novi Gorici.
Literarni zgodovinar izr. prof. dr. Marijan Dović se je večkrat ukvarjal z Janezom Trdino in njegovim osupljivim literarnim opusom, obenem pa se že vrsto let ukvarja tudi s slovenskim nacionalnim pesnikom Francetom Prešernom. Zgodbi obeh velikih književnikov 19. stoletja se na nepričakovani način stikata v Novem mestu, kamor so muhaste poti usode zanesle tako Prešernovo oboževanko Julijo kot prisilno upokojenega učitelja Trdino. Kot Novomeščana ga zgodba o Trdini, Prešernu in Juliji privlači že dolgo, ob izidu ilustriranega ponatisa Trdinove bajke "Doktor Prežir" pa je naposled napisal esej, ki smo ga skrajšali in priredili za radio. Avtor besedila: dr. Marijan Dović; priredba za radio: Tina Kozin; bereta: Višnja Fičor, Igor Velše; glasbena opremljevalka: Tina Ogrin; mojstrica tona: Mirta Berlan; produkcija 2025.
Literarni zgodovinar izr. prof. dr. Marijan Dović se je večkrat ukvarjal z Janezom Trdino in njegovim osupljivim literarnim opusom, obenem pa se že vrsto let ukvarja tudi s slovenskim nacionalnim pesnikom Francetom Prešernom. Zgodbi obeh velikih književnikov 19. stoletja se na nepričakovani način stikata v Novem mestu, kamor so muhaste poti usode zanesle tako Prešernovo oboževanko Julijo kot prisilno upokojenega učitelja Trdino. Kot Novomeščana ga zgodba o Trdini, Prešernu in Juliji privlači že dolgo, ob izidu ilustriranega ponatisa Trdinove bajke "Doktor Prežir" pa je naposled napisal esej, ki smo ga skrajšali in priredili za radio. Avtor besedila: dr. Marijan Dović; priredba za radio: Tina Kozin; bereta: Višnja Fičor, Igor Velše; glasbena opremljevalka: Tina Ogrin; mojstrica tona: Mirta Berlan; produkcija 2025.
Mohamad Abdul Monaem, sirski založnik, pesnik in pisatelj palestinskega rodu, že slabo desetletje živi v Sloveniji, kamor je iz Alepa prebežal prek Turčije in Grčije. Številnim Slovencem je tudi vse prej kot nepoznan: njegovo življenjsko zgodbo je v izvrstnem romanu Trije spomini – med Hajfo, Alepom in Ljubljano opisal Andraž Rožman, poleg tega pa v slovenščini – ob številnih pogovorih z njim – lahko beremo Monaemovo knjigo poezije Enaindvajset žensk iz Ljubljane, esej Dolga senca, od nedavnega pa še roman Kukavičji mladič. Tako kot Rožmanov roman, je tudi Kukavičji mladič izšel pri založbi Goga; iz arabščine ga je prevedla dr. Zarja Vršič in je prva knjiga, prevedena v slovenščino iz arabskega izvirnika, čeprav nima arabske knjižne izdaje. Z dr. Zarjo Vršič pa tokrat ne razmišljamo samo o knjigi Kukavičji mladič, pač pa še o arabskem jeziku, njegovih dialektalnih različicah in zagatah, v katere lahko spravi prevajalce in prevajalke.
Mohamad Abdul Monaem, sirski založnik, pesnik in pisatelj palestinskega rodu, že slabo desetletje živi v Sloveniji, kamor je iz Alepa prebežal prek Turčije in Grčije. Številnim Slovencem je tudi vse prej kot nepoznan: njegovo življenjsko zgodbo je v izvrstnem romanu Trije spomini – med Hajfo, Alepom in Ljubljano opisal Andraž Rožman, poleg tega pa v slovenščini – ob številnih pogovorih z njim – lahko beremo Monaemovo knjigo poezije Enaindvajset žensk iz Ljubljane, esej Dolga senca, od nedavnega pa še roman Kukavičji mladič. Tako kot Rožmanov roman, je tudi Kukavičji mladič izšel pri založbi Goga; iz arabščine ga je prevedla dr. Zarja Vršič in je prva knjiga, prevedena v slovenščino iz arabskega izvirnika, čeprav nima arabske knjižne izdaje. Z dr. Zarjo Vršič pa tokrat ne razmišljamo samo o knjigi Kukavičji mladič, pač pa še o arabskem jeziku, njegovih dialektalnih različicah in zagatah, v katere lahko spravi prevajalce in prevajalke.
Knjiga Jabk avtorice Vesne Liponik je izšla leta 2023 pri založbi ŠKUC, v zbirki Lambda – tako kot avtoričina prejšnja pesniška knjiga, roko razje. S slednjo je Vesna Liponik leta 2019 zelo izrazito in suvereno vstopila v naš pesniški prostor, zbirka pa ji je prinesla nominacije za nagrado kritiško sito, Veronikino nagrado in nagrado za najboljši literarni prvenec Slovenskega knjižnega sejma. Jabk nadaljuje in poglablja nekatere teme prvenca, a jih izreka drugače, k njim pristopa z nepričakovanih vstopnih točk, pogosto tudi z inteligentnim, subtilnim humorjem.
Knjiga Jabk avtorice Vesne Liponik je izšla leta 2023 pri založbi ŠKUC, v zbirki Lambda – tako kot avtoričina prejšnja pesniška knjiga, roko razje. S slednjo je Vesna Liponik leta 2019 zelo izrazito in suvereno vstopila v naš pesniški prostor, zbirka pa ji je prinesla nominacije za nagrado kritiško sito, Veronikino nagrado in nagrado za najboljši literarni prvenec Slovenskega knjižnega sejma. Jabk nadaljuje in poglablja nekatere teme prvenca, a jih izreka drugače, k njim pristopa z nepričakovanih vstopnih točk, pogosto tudi z inteligentnim, subtilnim humorjem.
Knjižna prvenka Hannah Koselj Marušič, interdisciplinarne umetnice, pesnice, kantavtorice, igralke in filmske ustvarjalke, knjiga poezije z naslovom VSE JE ENO VSE JE VSEENO je večplastno delo, ki povezuje različne izrazne načine: pisano in govorjeno besedo, fotografijo in video, zvok in glas. Še bolj kot knjiga je interdisciplinarni projekt, ki izhaja iz globoko intimnih doživetij in z razgaljanjem anomalij družbenega tkiva suvereno vstopa na univerzalnejšo, družbeno-politično raven. Knjiga je izšla leta 2024 pri založbi Črna skrinjica in avtorici prinesla nominacijo za nagrado za najboljši literarni prvenec leta. Podatki o vključenem avdio gradivu: 1. Zvočna slika filma ‘podgane z rožastimi klobuki’ (režija Hannah Koselj Marušič): - avtorica zvočne slike: Jera Topolovec 2. Glasba videa ‘gledala sm skale’ (režija Hannah Koselj Marušič): - avtorica in izvajalka: Hannah Koselj Marušič 3. Glasba videa ‘režem žamet’ (režija Hannah Koselj Marušič): - miks glasbe ‘režem žamet’ in avtorica pesmi ‘režem žamet’: Hannah Koselj Marušič - miks vključuje skladbo Immacolata - SBO ft. Sheby, iz albuma skupine SBO, z naslovom Nemoč. Za to skladbo veljajo naslednji podatki: produkcija: Vid Greganovič (SBO) koprodukcija: MihaMih avtor_ice_ji: Juca Bonaca, Benjamin Krnetić, Peter Frankl, Filip Đurić (SBO) gostujoča umetnica: Maja Šebenik (Sheby) miks in mastering: Mirko Vinčetič Polič - Izvajal_ke_ci celotne glasbe ‘režem žamet’: SBO in Sheby (Maja Šebenik), Zina Ban, Hannah Koselj Marušič, Danaja Kurnik, Rina Pleteršek, Nika Sergaš, Špela Setničar 4. Glasba filma ‘Avtopoet’ (režija Hannah Koselj Marušič): - Avtorica in izvajalka: Hannah Koselj Marušič
Knjižna prvenka Hannah Koselj Marušič, interdisciplinarne umetnice, pesnice, kantavtorice, igralke in filmske ustvarjalke, knjiga poezije z naslovom VSE JE ENO VSE JE VSEENO je večplastno delo, ki povezuje različne izrazne načine: pisano in govorjeno besedo, fotografijo in video, zvok in glas. Še bolj kot knjiga je interdisciplinarni projekt, ki izhaja iz globoko intimnih doživetij in z razgaljanjem anomalij družbenega tkiva suvereno vstopa na univerzalnejšo, družbeno-politično raven. Knjiga je izšla leta 2024 pri založbi Črna skrinjica in avtorici prinesla nominacijo za nagrado za najboljši literarni prvenec leta. Podatki o vključenem avdio gradivu: 1. Zvočna slika filma ‘podgane z rožastimi klobuki’ (režija Hannah Koselj Marušič): - avtorica zvočne slike: Jera Topolovec 2. Glasba videa ‘gledala sm skale’ (režija Hannah Koselj Marušič): - avtorica in izvajalka: Hannah Koselj Marušič 3. Glasba videa ‘režem žamet’ (režija Hannah Koselj Marušič): - miks glasbe ‘režem žamet’ in avtorica pesmi ‘režem žamet’: Hannah Koselj Marušič - miks vključuje skladbo Immacolata - SBO ft. Sheby, iz albuma skupine SBO, z naslovom Nemoč. Za to skladbo veljajo naslednji podatki: produkcija: Vid Greganovič (SBO) koprodukcija: MihaMih avtor_ice_ji: Juca Bonaca, Benjamin Krnetić, Peter Frankl, Filip Đurić (SBO) gostujoča umetnica: Maja Šebenik (Sheby) miks in mastering: Mirko Vinčetič Polič - Izvajal_ke_ci celotne glasbe ‘režem žamet’: SBO in Sheby (Maja Šebenik), Zina Ban, Hannah Koselj Marušič, Danaja Kurnik, Rina Pleteršek, Nika Sergaš, Špela Setničar 4. Glasba filma ‘Avtopoet’ (režija Hannah Koselj Marušič): - Avtorica in izvajalka: Hannah Koselj Marušič
Ko govorimo o literarnem kanonu, imamo po navadi v mislih skupek literarnih besedil, ki so splošno sprejeta kot kakovostna, nadpovprečno dobra. Malo manj pogosto pa se verjetno vprašamo, kdo in kaj vse kanon oblikuje, kako nastaja. Ali, ne nazadnje: o čem govorimo, ko govorimo o literarnem kanonu, o bolj kot ne zaključeni množici ali morda o nečem, kar je po naravi veliko bolj procesno? O teh in drugih vprašanjih se je leta 2020 z literarno zgodovinarko in teoretičarko, redno profesorico za slovensko književnost na filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, dr. Alojzijo Zupan Sosič pogovarjala Tina Kozin.
Ko govorimo o literarnem kanonu, imamo po navadi v mislih skupek literarnih besedil, ki so splošno sprejeta kot kakovostna, nadpovprečno dobra. Malo manj pogosto pa se verjetno vprašamo, kdo in kaj vse kanon oblikuje, kako nastaja. Ali, ne nazadnje: o čem govorimo, ko govorimo o literarnem kanonu, o bolj kot ne zaključeni množici ali morda o nečem, kar je po naravi veliko bolj procesno? O teh in drugih vprašanjih se je leta 2020 z literarno zgodovinarko in teoretičarko, redno profesorico za slovensko književnost na filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, dr. Alojzijo Zupan Sosič pogovarjala Tina Kozin.
Na božični dan s pesnikom, prevajalcem, publicistom in univerzitetnim predavateljem dr. Branetom Senegačnikom razmišljamo o tem, kakšne so posebnosti božične poezije, predvsem lirične, kakšni so predpogoji za to, da neko pesemsko besedilo sploh lahko označimo za božično in kako je to povezano z našim doživljanjem božiča. Poslušamo tudi slovensko božično liriko v njegovem izboru in interpretaciji.
Na božični dan s pesnikom, prevajalcem, publicistom in univerzitetnim predavateljem dr. Branetom Senegačnikom razmišljamo o tem, kakšne so posebnosti božične poezije, predvsem lirične, kakšni so predpogoji za to, da neko pesemsko besedilo sploh lahko označimo za božično in kako je to povezano z našim doživljanjem božiča. Poslušamo tudi slovensko božično liriko v njegovem izboru in interpretaciji.
Konec novembra je pri založbi UMco v knjižni obliki izšla raziskava o bralni kulturi in nakupovanju knjig v Sloveniji – Knjiga in bralci VII. Podatke je na vzorcu 1011 anketirancev zbrala javnomnenjska agencija Valicon, podatke pa so analizirali in interpretirali Jaka Gerčar, prof. dr. Miha Kovač, izr. prof dr. Andrej Blatnik in dr. Samo Rugelj. In z Mihom Kovačem in Andrejem Blatnikom tokrat razmišljamo o nekaterih izsledkih raziskave: o tem, kako Slovenci beremo, ali naše elite sploh berejo, o vzrokih za slabo bralno pismenost mladih, pa tudi o tem, zakaj se naš knjižni trg vztrajno krči.
Konec novembra je pri založbi UMco v knjižni obliki izšla raziskava o bralni kulturi in nakupovanju knjig v Sloveniji – Knjiga in bralci VII. Podatke je na vzorcu 1011 anketirancev zbrala javnomnenjska agencija Valicon, podatke pa so analizirali in interpretirali Jaka Gerčar, prof. dr. Miha Kovač, izr. prof dr. Andrej Blatnik in dr. Samo Rugelj. In z Mihom Kovačem in Andrejem Blatnikom tokrat razmišljamo o nekaterih izsledkih raziskave: o tem, kako Slovenci beremo, ali naše elite sploh berejo, o vzrokih za slabo bralno pismenost mladih, pa tudi o tem, zakaj se naš knjižni trg vztrajno krči.
Roman Črtica med dnevom in nočjo je tretji roman Rolanda Schimmelpfenniga, enega najbolj uveljavljenih sodobnih nemških dramatikov. Kot pisatelja ga v slovenskem prevodu Helene Lenasi, po izobrazbi zdravnice, tokrat srečujemo prvič. Črtica med dnevom in nočjo je delo, ki se poigrava z žanrom detektivke, zaradi vprašanj, ki jih odpira, pa bi ga lahko označili za eksistencialni roman. Izrazito eliptično pripoved zaznamujejo zanimiv preplet surovega, realističnega in poetičnega pripovednega sloga, psihološko seciranje likov ter posluh za detajle. Knjiga je izšla pri založbi Sanje.
Roman Črtica med dnevom in nočjo je tretji roman Rolanda Schimmelpfenniga, enega najbolj uveljavljenih sodobnih nemških dramatikov. Kot pisatelja ga v slovenskem prevodu Helene Lenasi, po izobrazbi zdravnice, tokrat srečujemo prvič. Črtica med dnevom in nočjo je delo, ki se poigrava z žanrom detektivke, zaradi vprašanj, ki jih odpira, pa bi ga lahko označili za eksistencialni roman. Izrazito eliptično pripoved zaznamujejo zanimiv preplet surovega, realističnega in poetičnega pripovednega sloga, psihološko seciranje likov ter posluh za detajle. Knjiga je izšla pri založbi Sanje.
Eden najbolj priljubljenih in prepoznavnih sodobnih belgijskih pisateljev, Bart Moeyaert, je človek z zanimivo biografijo in obsežnim opusom, za katerega je prejel že številne nagrade. Slovenski bralci ga lahko spoznavajo prek štirih leposlovnih knjig: že leta 1997 je pri Mladinski knjigi izšel njegov roman Gole roke, nato pa je izdajanje njegovih del prevzela založba Sodobnost International in leta 2021 in 2023 izdala knjigi kratkih pripovedi Bratje ter Gosak in njegov brat, leta 2024 pa še pripoved Morris: fant, ki je našel psa. Vse štiri avtorjeve knjige je prevedla dr. Mateja Seliškar Kenda. Čeprav Moeyaerta pogosto označujejo za mladinskega pisatelja, se ta oznaka zaradi kompleksnosti njegovih pripovednih svetov zdi vprašljiva, zavrača pa jo tudi pisatelj sam. O njegovi pripovedni poetiki in o tem, kakšnim bralcem so namenjene Moeyaertove knjige, tokrat razmišljamo z dr. Matejo Seliškar Kenda.
Eden najbolj priljubljenih in prepoznavnih sodobnih belgijskih pisateljev, Bart Moeyaert, je človek z zanimivo biografijo in obsežnim opusom, za katerega je prejel že številne nagrade. Slovenski bralci ga lahko spoznavajo prek štirih leposlovnih knjig: že leta 1997 je pri Mladinski knjigi izšel njegov roman Gole roke, nato pa je izdajanje njegovih del prevzela založba Sodobnost International in leta 2021 in 2023 izdala knjigi kratkih pripovedi Bratje ter Gosak in njegov brat, leta 2024 pa še pripoved Morris: fant, ki je našel psa. Vse štiri avtorjeve knjige je prevedla dr. Mateja Seliškar Kenda. Čeprav Moeyaerta pogosto označujejo za mladinskega pisatelja, se ta oznaka zaradi kompleksnosti njegovih pripovednih svetov zdi vprašljiva, zavrača pa jo tudi pisatelj sam. O njegovi pripovedni poetiki in o tem, kakšnim bralcem so namenjene Moeyaertove knjige, tokrat razmišljamo z dr. Matejo Seliškar Kenda.
Tako kot knjiga, ima tudi branje snovni in nesnovni, telesni in mentalni vidik. A medtem ko pogosto govorimo o branju kot o mentalnem procesu beročega uma, ga kot takega raziskujemo ali zgolj spodbujamo, redkeje razmišljamo o tem, da se v proces branja vključuje naše celotno telo; to je tudi vzrok za to, da na naše dojemanje besedila vplivajo naše telesne navade, in med drugim tudi za to, da fizični nosilec besedila vpliva na obliko in ritem branja. O tem, pa tudi o nevidni moči knjig, o razvoju beročega uma, o tem, kaj se dogaja v nas med branjem in kako se v nas vpisujejo knjige s komparativistko in jezikoslovko dr. Alenko Kepic Mohar, glavno urednico založbe Mladinska knjiga in avtorico monografije Nevidna moč knjig.
Tako kot knjiga, ima tudi branje snovni in nesnovni, telesni in mentalni vidik. A medtem ko pogosto govorimo o branju kot o mentalnem procesu beročega uma, ga kot takega raziskujemo ali zgolj spodbujamo, redkeje razmišljamo o tem, da se v proces branja vključuje naše celotno telo; to je tudi vzrok za to, da na naše dojemanje besedila vplivajo naše telesne navade, in med drugim tudi za to, da fizični nosilec besedila vpliva na obliko in ritem branja. O tem, pa tudi o nevidni moči knjig, o razvoju beročega uma, o tem, kaj se dogaja v nas med branjem in kako se v nas vpisujejo knjige s komparativistko in jezikoslovko dr. Alenko Kepic Mohar, glavno urednico založbe Mladinska knjiga in avtorico monografije Nevidna moč knjig.
Julija Potrč Šavli je uveljavljena književna prevajalka iz finščine in angleščine, v zadnjih letih pa jo vse bolj spoznavamo tudi prek njenih prevodov estonskega leposlovja. Trenutno je edina slovenska prevajalka leposlovja s tega govornega področja, v nekaj letih pa je slovenskim bralcem, tudi najmlajšim, omogočila branje priljubljenih, vrhunskih sodbnih del estonske književnosti. Doslej zadnje med njimi je knjiga kratkih pripovedi Urmasa Vadija, Duša ob cesti. Prav ob tej knjigi z Julijo Potrč Šavli razmišljamo o posebnostih estonskega jezika, o njegovi zahtevnosti, o trendih v sodobni estonski književnosti in še čem.
Julija Potrč Šavli je uveljavljena književna prevajalka iz finščine in angleščine, v zadnjih letih pa jo vse bolj spoznavamo tudi prek njenih prevodov estonskega leposlovja. Trenutno je edina slovenska prevajalka leposlovja s tega govornega področja, v nekaj letih pa je slovenskim bralcem, tudi najmlajšim, omogočila branje priljubljenih, vrhunskih sodbnih del estonske književnosti. Doslej zadnje med njimi je knjiga kratkih pripovedi Urmasa Vadija, Duša ob cesti. Prav ob tej knjigi z Julijo Potrč Šavli razmišljamo o posebnostih estonskega jezika, o njegovi zahtevnosti, o trendih v sodobni estonski književnosti in še čem.
Knjižni blogerji in ustvarjalci vlogov, pogosto združeni v eni osebi, so v številnih državah zahodnega sveta že domala dve desetletji pomembni posredniki med bralci in knjigami. Najvidnejši, najuspešnejši med njimi so prepoznavni promotorji branja, okoli njih pa se oblikujejo bolj ali manj velike spletne skupnosti bralcev, ki delijo podoben okus za književnost, do neke mere pa zagotovo tudi interese in vrednostni sistem. Kaj sploh je knjižni blog ali vlog in kakšna je razlika med knjižnimi blogi? Obstajajo boljši in slabši knjižni blogi ali le tisti, ki so nam bolj ali manj blizu? Koliko časa blogerji oziroma blogerke namenijo pisanju bloga, je to njihov hobi ali način preživetja? Kaj določa njihovo izbiro knjig? O teh in drugih vprašanjih danes razmišljamo z Urško Bračko, ustvarjalko knjižnega bloga booknjiga, s Sandro Dobnikar, ustvarjalko knjižnega bloga Knjižni kažipot, in pesnico, urednico in literarno kritičarko Veroniko Šoster.
Knjižni blogerji in ustvarjalci vlogov, pogosto združeni v eni osebi, so v številnih državah zahodnega sveta že domala dve desetletji pomembni posredniki med bralci in knjigami. Najvidnejši, najuspešnejši med njimi so prepoznavni promotorji branja, okoli njih pa se oblikujejo bolj ali manj velike spletne skupnosti bralcev, ki delijo podoben okus za književnost, do neke mere pa zagotovo tudi interese in vrednostni sistem. Kaj sploh je knjižni blog ali vlog in kakšna je razlika med knjižnimi blogi? Obstajajo boljši in slabši knjižni blogi ali le tisti, ki so nam bolj ali manj blizu? Koliko časa blogerji oziroma blogerke namenijo pisanju bloga, je to njihov hobi ali način preživetja? Kaj določa njihovo izbiro knjig? O teh in drugih vprašanjih danes razmišljamo z Urško Bračko, ustvarjalko knjižnega bloga booknjiga, s Sandro Dobnikar, ustvarjalko knjižnega bloga Knjižni kažipot, in pesnico, urednico in literarno kritičarko Veroniko Šoster.
Tokrat gostimo pesnico in pisateljico Lidijo Dimkovsko ter Jovico Ivanovskega, enega najbolj prepoznavnih sodobnih makedonskih pesnikov. Ivanovski je v makedonsko poezijo vpeljal narativno in urbano poezijo, značilni zanjo pa so tudi lucidnost, humornost, karikiranje, ironija in samoironija. S svojo pesniško govorico je vplival na mlajše pesnike in pesnice, ki so se v poeziji usmerili v urbano, vsakdanje življenje, v družbeno angažiranost, kritično držo in poetizacijo življenja malega človeka v sodobni lokalni in globalni družbi.
Tokrat gostimo pesnico in pisateljico Lidijo Dimkovsko ter Jovico Ivanovskega, enega najbolj prepoznavnih sodobnih makedonskih pesnikov. Ivanovski je v makedonsko poezijo vpeljal narativno in urbano poezijo, značilni zanjo pa so tudi lucidnost, humornost, karikiranje, ironija in samoironija. S svojo pesniško govorico je vplival na mlajše pesnike in pesnice, ki so se v poeziji usmerili v urbano, vsakdanje življenje, v družbeno angažiranost, kritično držo in poetizacijo življenja malega človeka v sodobni lokalni in globalni družbi.
Pesnik Brane Senegačnik je nedvomno najprepoznavnejši lirik v sodobni slovenski poeziji. S tem smo seveda že povedali, da je jedro njegove lirike osebno doživetje – a ne kar vsako, poljubno. Brane Senegačnik v njej ubeseduje najgloblje eksistencialne uvide in z njimi razpira temeljna bivanjska vprašanja. Osrednji in hkrati osnovni kategorije te poezije sta molk in tišina oziroma njune semantične sopomenke. O tem, kako figurirata v njegovi poeziji, o tem, kako ju izrekati, in o presežnem, ki se z njima razpira, bomo z Branetom Senegačnikom razmišljali ob knjigi poezije z naslovom Prosojnosti. Izšla je pri Celjski Mohorjevi družbi, dr. Miloslav Gudović, avtor spremnega besedila, pa je v njej med drugim zapisal, da je za Senegačnika "pesem, tako kot duša v svetu, jedkanica Presežnega, katerega skrivna prisotnost 'povzroča', da je (človekova in naravna) resničnost 'v megli osvobojena / za resničnost', za svoj pristni lik."
Pesnik Brane Senegačnik je nedvomno najprepoznavnejši lirik v sodobni slovenski poeziji. S tem smo seveda že povedali, da je jedro njegove lirike osebno doživetje – a ne kar vsako, poljubno. Brane Senegačnik v njej ubeseduje najgloblje eksistencialne uvide in z njimi razpira temeljna bivanjska vprašanja. Osrednji in hkrati osnovni kategorije te poezije sta molk in tišina oziroma njune semantične sopomenke. O tem, kako figurirata v njegovi poeziji, o tem, kako ju izrekati, in o presežnem, ki se z njima razpira, bomo z Branetom Senegačnikom razmišljali ob knjigi poezije z naslovom Prosojnosti. Izšla je pri Celjski Mohorjevi družbi, dr. Miloslav Gudović, avtor spremnega besedila, pa je v njej med drugim zapisal, da je za Senegačnika "pesem, tako kot duša v svetu, jedkanica Presežnega, katerega skrivna prisotnost 'povzroča', da je (človekova in naravna) resničnost 'v megli osvobojena / za resničnost', za svoj pristni lik."
Revija Sodobnost dobiva novo glavno urednico. Mesto Jane Bauer je prevzela Katja Klopčič Lavrenčič, uveljavljena urednica in lektorica. Kakšni so njeni uredniški načrti in izzivi? Kako v digitalni dobi živi tiskana revija in kako nagovarja mlade bralce? Kako na njene vsebine vpliva dejstvo, da živimo v enem izmed najbolj turbulentnih obdobij novejše zgodovine?
Revija Sodobnost dobiva novo glavno urednico. Mesto Jane Bauer je prevzela Katja Klopčič Lavrenčič, uveljavljena urednica in lektorica. Kakšni so njeni uredniški načrti in izzivi? Kako v digitalni dobi živi tiskana revija in kako nagovarja mlade bralce? Kako na njene vsebine vpliva dejstvo, da živimo v enem izmed najbolj turbulentnih obdobij novejše zgodovine?
Društvo slovenskih pisateljev je v sodelovanju z univerzami Malta, Gent, Groningen in Pisa v okviru Erasmus + projekta »Eseji prek meja« organiziralo delavnico pisanja eseja; delavnica že poteka, odvijala se bo do konca tega leta, in sicer pod vodstvom pisatelja, urednika in izrednega univerzitetnega profesorja Andreja Blatnika. Prav z njim bomo v nadaljevanju razmišljali o tem, kaj je esejističnost, kaj ob njej opredeljuje esej in kako priljubljen je ta pri slovenskih bralcih in ustvarjalcih.
Društvo slovenskih pisateljev je v sodelovanju z univerzami Malta, Gent, Groningen in Pisa v okviru Erasmus + projekta »Eseji prek meja« organiziralo delavnico pisanja eseja; delavnica že poteka, odvijala se bo do konca tega leta, in sicer pod vodstvom pisatelja, urednika in izrednega univerzitetnega profesorja Andreja Blatnika. Prav z njim bomo v nadaljevanju razmišljali o tem, kaj je esejističnost, kaj ob njej opredeljuje esej in kako priljubljen je ta pri slovenskih bralcih in ustvarjalcih.
Ljudske pravljice s srečnim koncem niso redke. A kaj pravzaprav pomeni srečen konec neke ljudske pravljice? In kaj o družbi, iz katere ta pravljica izvira, govori dejstvo, da je srečen konec zgodbe v tem, da se njena protagonistka navsezadnje spremeni v moškega? V junaka, torej. Kako pogoste so sploh ljudske zgodbe, ki ženski ali dekletu pripišejo aktivno, močno, neupogljivo držo? O tem in še marsičem drugem razmišljamo z mag. Špelo Frlic, pisateljico, odlično pripovedovalko in raziskovalko ljudskih pravljic. Povod za pogovor pa je izid njene knjige Dekle, obljubljeno soncu; v njej je avtorica združila 29 priredb bosanskih, hrvaških, makedonskih, slovenskih in srbskih ljudskih pripovedi, ki v središče postavljajo raznolike, a vselej močne, aktivne protagonistke. Knjigo je ilustrirala Ana Zavadlav.
Ljudske pravljice s srečnim koncem niso redke. A kaj pravzaprav pomeni srečen konec neke ljudske pravljice? In kaj o družbi, iz katere ta pravljica izvira, govori dejstvo, da je srečen konec zgodbe v tem, da se njena protagonistka navsezadnje spremeni v moškega? V junaka, torej. Kako pogoste so sploh ljudske zgodbe, ki ženski ali dekletu pripišejo aktivno, močno, neupogljivo držo? O tem in še marsičem drugem razmišljamo z mag. Špelo Frlic, pisateljico, odlično pripovedovalko in raziskovalko ljudskih pravljic. Povod za pogovor pa je izid njene knjige Dekle, obljubljeno soncu; v njej je avtorica združila 29 priredb bosanskih, hrvaških, makedonskih, slovenskih in srbskih ljudskih pripovedi, ki v središče postavljajo raznolike, a vselej močne, aktivne protagonistke. Knjigo je ilustrirala Ana Zavadlav.
"Pesem je miroljubni upor," meni Petra Koršič, uveljavljena pesnica, esejistka, kritičarka, urednica, lektorica, moderatorka ter avtorica pesniških in prevajalskih srečanj. Svoj svoj leposlovni prvenec, knjigo poezije Furlanka je dvignila krilo, je izdala leta 2017, ko že nekaj let ni bila neznan pesniški glas. Leta 2013 je bila namreč finalistka Pesniškega turnirja, svojo poezijo je pred izidom prvenca objavljala revjialno in jo predstavljala tudi na literarnih večerih in festivalih. Sedem let po izidu prvenca njen pesniški opus obsega štiri samostojne knjige: ob Furlanki so to še Bog z mano, Ciprese in Zlato jajce. Je tudi soavtorica knjige Štirje kvarti, v kateri je objavila kvart z naslovom Moja zrnka. Delo podpisujejo še Matej Gruden Keko, Borja Bolčina in Alja Furlan. S Petro Koršič tokrat razmišljamo o poeziji – predvsem o njeni. Pa o pisanju, branju in izdajanju poezije. In še o čem.
"Pesem je miroljubni upor," meni Petra Koršič, uveljavljena pesnica, esejistka, kritičarka, urednica, lektorica, moderatorka ter avtorica pesniških in prevajalskih srečanj. Svoj svoj leposlovni prvenec, knjigo poezije Furlanka je dvignila krilo, je izdala leta 2017, ko že nekaj let ni bila neznan pesniški glas. Leta 2013 je bila namreč finalistka Pesniškega turnirja, svojo poezijo je pred izidom prvenca objavljala revjialno in jo predstavljala tudi na literarnih večerih in festivalih. Sedem let po izidu prvenca njen pesniški opus obsega štiri samostojne knjige: ob Furlanki so to še Bog z mano, Ciprese in Zlato jajce. Je tudi soavtorica knjige Štirje kvarti, v kateri je objavila kvart z naslovom Moja zrnka. Delo podpisujejo še Matej Gruden Keko, Borja Bolčina in Alja Furlan. S Petro Koršič tokrat razmišljamo o poeziji – predvsem o njeni. Pa o pisanju, branju in izdajanju poezije. In še o čem.
Knjižna zbirka Rak samotar je bogatejša za Varljive postelje, dvojezični knjigi kratke pripovedi avtorjev Ismat Chughtai in Saadata Hasana Manta. Urdujska literarna ustvarjalca sta pričela pisati sredi družbenih pretresov, preden je Indija postala neodvisna, krvave posledice njene razdelitve pa so močno pretresle oba. Danes veljata za temeljna predstavnika moderne úrdujske književnosti, ki je pri nas še zelo slabo poznana. Približujejo nam jo Tina Mahkota, ki je njune zgodbe iz angleščine prevedla v slovenščino, urednica knjižne zbirke, dr. Ana Jelnikar, prevajalka in raziskovalka na Inštitutu za antropološke in prostorske študije Znanstveno raziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti, ter založba Sanje, pod okriljem katere so izbrana besedila Ismat Chughtai in Saadata Hasana Manta izšla.
Knjižna zbirka Rak samotar je bogatejša za Varljive postelje, dvojezični knjigi kratke pripovedi avtorjev Ismat Chughtai in Saadata Hasana Manta. Urdujska literarna ustvarjalca sta pričela pisati sredi družbenih pretresov, preden je Indija postala neodvisna, krvave posledice njene razdelitve pa so močno pretresle oba. Danes veljata za temeljna predstavnika moderne úrdujske književnosti, ki je pri nas še zelo slabo poznana. Približujejo nam jo Tina Mahkota, ki je njune zgodbe iz angleščine prevedla v slovenščino, urednica knjižne zbirke, dr. Ana Jelnikar, prevajalka in raziskovalka na Inštitutu za antropološke in prostorske študije Znanstveno raziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti, ter založba Sanje, pod okriljem katere so izbrana besedila Ismat Chughtai in Saadata Hasana Manta izšla.
Pesnik, pisatelj in filmski režiser Franco Arminio je eden izmed najbolj priljubljenih in plodovitih sodobnih italijanskih ustvarjalcev. Objavljati je začel sredi osemdesetih let minulega stoletja, v slovenščino pa imamo prevedeni dve njegovi knjigi. Zbirko avtorjevih liričnih miniaturk Razglednice od mrtvih je prevedla Jolka Milič, izšla pa je leta 2015 pri Kulturnoumetniškem društvu Apokalipsa. Knjigo Prepusti pot drevesom, za katero njena prevajalka Kristina Jurkovič pravi, da »je destilat avtorjeve obsežne pesniške produkcije,« pa je v zbirki Nova lirika leta 2024 izdala založba Mladinska knjiga. Arminiovo poezijo določa južna Italija – njena pokrajina, njeni prebivalci, majhne, opustele vasi, določa pa jo tudi minljivost, ki je nenehno zaledje avtorjeve pesniške govorice. Poetiko Franca Arminia predstavljamo s Kristino Jurkovič.
Pesnik, pisatelj in filmski režiser Franco Arminio je eden izmed najbolj priljubljenih in plodovitih sodobnih italijanskih ustvarjalcev. Objavljati je začel sredi osemdesetih let minulega stoletja, v slovenščino pa imamo prevedeni dve njegovi knjigi. Zbirko avtorjevih liričnih miniaturk Razglednice od mrtvih je prevedla Jolka Milič, izšla pa je leta 2015 pri Kulturnoumetniškem društvu Apokalipsa. Knjigo Prepusti pot drevesom, za katero njena prevajalka Kristina Jurkovič pravi, da »je destilat avtorjeve obsežne pesniške produkcije,« pa je v zbirki Nova lirika leta 2024 izdala založba Mladinska knjiga. Arminiovo poezijo določa južna Italija – njena pokrajina, njeni prebivalci, majhne, opustele vasi, določa pa jo tudi minljivost, ki je nenehno zaledje avtorjeve pesniške govorice. Poetiko Franca Arminia predstavljamo s Kristino Jurkovič.
Pozorni pripovedovalec je esejistična knjiga poljske nobelovke Olge Tokarczuk, ki je v prevodu Jane Unuk leta 2023 izšla pri založbi LUD Literatura. S prevajalko pretresamo eseje iz knjige, razmišljamo o tem, kako je prevajati Olgo Tokarczuk, pa tudi o tem, kdo ali kaj je pravzaprav naslovni pozorni pripovedovalec, koncept, ki se mu Tokarczuk v omenjeni knjigi posveča in na katerem sloni kar nekaj njenih leposlovnih del.
Pozorni pripovedovalec je esejistična knjiga poljske nobelovke Olge Tokarczuk, ki je v prevodu Jane Unuk leta 2023 izšla pri založbi LUD Literatura. S prevajalko pretresamo eseje iz knjige, razmišljamo o tem, kako je prevajati Olgo Tokarczuk, pa tudi o tem, kdo ali kaj je pravzaprav naslovni pozorni pripovedovalec, koncept, ki se mu Tokarczuk v omenjeni knjigi posveča in na katerem sloni kar nekaj njenih leposlovnih del.
Dušan Šarotar, letošnji slovenski avtor v središču festivala Vilenica, je v četrt stoletja, kolikor je minilo od izida njegove prve knjige, romana Potapljanje na dah, podpisal več kot dvajset knjig; tisti, ki ne morejo brez kategorizacij, menijo, da Šarotarjeva dela pripadajo različnim literarnim vrstam in zvrstem, s čimer pa se le pogojno strinja tudi avtor sam. Kot je povedal v več pogovorih, namreč meni, da vse življenje piše eno samo knjigo, ki bi jo morda še najlažje opredelili kot poezijo. Šarotar je poseben avtor v več pogledih: je eden redkih iskalcev presežnega v današnjem sploščenem svetu, je raziskovalec duše in njenih pokrajin, je glas kolektivnega spomina in pričevalec – judovska skupnost v Prekmurju, skoraj v celoti žrtev holokavsta, je z njegovim leposlovjem dobila izjemen spomenik.
Dušan Šarotar, letošnji slovenski avtor v središču festivala Vilenica, je v četrt stoletja, kolikor je minilo od izida njegove prve knjige, romana Potapljanje na dah, podpisal več kot dvajset knjig; tisti, ki ne morejo brez kategorizacij, menijo, da Šarotarjeva dela pripadajo različnim literarnim vrstam in zvrstem, s čimer pa se le pogojno strinja tudi avtor sam. Kot je povedal v več pogovorih, namreč meni, da vse življenje piše eno samo knjigo, ki bi jo morda še najlažje opredelili kot poezijo. Šarotar je poseben avtor v več pogledih: je eden redkih iskalcev presežnega v današnjem sploščenem svetu, je raziskovalec duše in njenih pokrajin, je glas kolektivnega spomina in pričevalec – judovska skupnost v Prekmurju, skoraj v celoti žrtev holokavsta, je z njegovim leposlovjem dobila izjemen spomenik.
Piše se leto 1647; na področju Svetega rimskega cesarstva, po letu 1512 znanega tudi kot Sveto rimsko cesarstvo nemškega naroda, se počasi zaključuje izčrpavajoča tridesetletna vojna. V gostišču na rečnem otoku ob trgu Telgte v Vestfaliji pa se odvija literarno srečanje nemških pesnikov, literarnih vedežev, založnikov, tiskarjev. Tri dni razglabljajo o različnih literarnih vprašanjih, pa tudi o tem, kako bi sami pripomogli k zaključku vojne in miru. Sliši se znano, zelo podoben opis dogajanja bi lahko uporabili tudi za literarne dogodke 300, 350 in več let pozneje. V resnici gre za shematičen oris vsebine pripovedi nemškega nobelovca Günterja Grassa, ki ga dobro poznamo tudi pri nas. Njegovo delo, Srečanje v Telgteju, je sicer vse prej kot enostavno. Duhovito, sarkastično, ironično – a pisano v slogu, ki zahteva zelo potrpežljivega, osredotočenega bralca. Beremo ga lahko v vrhunskem prevodu Urške P. Černe, ki je prispevala tudi poglobljeno spremno študijo o tem, po mnenju nekaterih poznavalcev najboljšem Grassovem delu. Izid knjige je omogočila Založba knjig Kulturnega centra Maribor.
Piše se leto 1647; na področju Svetega rimskega cesarstva, po letu 1512 znanega tudi kot Sveto rimsko cesarstvo nemškega naroda, se počasi zaključuje izčrpavajoča tridesetletna vojna. V gostišču na rečnem otoku ob trgu Telgte v Vestfaliji pa se odvija literarno srečanje nemških pesnikov, literarnih vedežev, založnikov, tiskarjev. Tri dni razglabljajo o različnih literarnih vprašanjih, pa tudi o tem, kako bi sami pripomogli k zaključku vojne in miru. Sliši se znano, zelo podoben opis dogajanja bi lahko uporabili tudi za literarne dogodke 300, 350 in več let pozneje. V resnici gre za shematičen oris vsebine pripovedi nemškega nobelovca Günterja Grassa, ki ga dobro poznamo tudi pri nas. Njegovo delo, Srečanje v Telgteju, je sicer vse prej kot enostavno. Duhovito, sarkastično, ironično – a pisano v slogu, ki zahteva zelo potrpežljivega, osredotočenega bralca. Beremo ga lahko v vrhunskem prevodu Urške P. Černe, ki je prispevala tudi poglobljeno spremno študijo o tem, po mnenju nekaterih poznavalcev najboljšem Grassovem delu. Izid knjige je omogočila Založba knjig Kulturnega centra Maribor.
Petra Koršič, prejemnica Stritarjeve nagrade za literarno kritiko leta 2024, je svoje kritiško delo usmerila predvsem k poeziji. Tako k poeziji, kot h kritiki pristopa raznoliko in izvirno. Je avtorica različnih projektov, ki raziskujejo odnos med glasbo in poezijo ali med glasbo, poezijo in likovništvom. Verjetno je trenutno edina, ki se, prav tako z avtorskimi projekti, ukvarja z živo obliko literarne kritike. Poznamo pa jo seveda tudi kot pesnico, esejistko, urednico, redaktorico, lektorico in voditeljico. Tokrat bomo z njo razmišljali predvsem o literarni kritiki.
Petra Koršič, prejemnica Stritarjeve nagrade za literarno kritiko leta 2024, je svoje kritiško delo usmerila predvsem k poeziji. Tako k poeziji, kot h kritiki pristopa raznoliko in izvirno. Je avtorica različnih projektov, ki raziskujejo odnos med glasbo in poezijo ali med glasbo, poezijo in likovništvom. Verjetno je trenutno edina, ki se, prav tako z avtorskimi projekti, ukvarja z živo obliko literarne kritike. Poznamo pa jo seveda tudi kot pesnico, esejistko, urednico, redaktorico, lektorico in voditeljico. Tokrat bomo z njo razmišljali predvsem o literarni kritiki.
Slovenci smo nedavno dobili novo literarno točko – Ljubljansko literarno agencijo, prvo profesionalno literarno agencijo pri nas. Pri njeni ustanovitvi sta se povezali mag. Senja Požar, članica skupine Založniki brez meja in do nedavnega pristojna za področje prodaje avtorskih pravic v tujino za Mladinsko knjigo in Cankarjevo založbo, ter Zala Stanonik, direktorica založbe Pivec. Agencija med drugim obljublja stabilnejšo, širšo in bolj sistematično navzočnost slovenskih avtorjev in avtoric na mednarodnem knjižnem trgu, zastopala pa naj bi tudi tuje založbe v regiji Alpe-Mediteran in širše.
Slovenci smo nedavno dobili novo literarno točko – Ljubljansko literarno agencijo, prvo profesionalno literarno agencijo pri nas. Pri njeni ustanovitvi sta se povezali mag. Senja Požar, članica skupine Založniki brez meja in do nedavnega pristojna za področje prodaje avtorskih pravic v tujino za Mladinsko knjigo in Cankarjevo založbo, ter Zala Stanonik, direktorica založbe Pivec. Agencija med drugim obljublja stabilnejšo, širšo in bolj sistematično navzočnost slovenskih avtorjev in avtoric na mednarodnem knjižnem trgu, zastopala pa naj bi tudi tuje založbe v regiji Alpe-Mediteran in širše.
»Svet se nenehno vrti okoli jezikov,« zapiše japonsko-nemška avtorica Yoko Tawada v svoji zbirki esejev Eksofonija ali poti iz materinščine, ki je pri založbi LUD Literatura nedavno izšla tudi v slovenskem prevodu. Gre za prvi slovenski prevod mednarodno uveljavljene dvojezične pisateljice, pesnice, esejistke in dramatičarke Yoko Tawada, ki v delu združuje razmišljanja o naravi jezika, prehajanju jezikovnih in drugih meja ter o vlogi besednih iger in o lastnem usvajanju nemščine. Kako sta povezana jezik in identiteta, kaj pomeni pisati v tujem jeziku, in kaj vse se najde na mejnih območjih? Pogovarjali smo se s prevajalcem iz japonščine Domnom Kavčičem.
»Svet se nenehno vrti okoli jezikov,« zapiše japonsko-nemška avtorica Yoko Tawada v svoji zbirki esejev Eksofonija ali poti iz materinščine, ki je pri založbi LUD Literatura nedavno izšla tudi v slovenskem prevodu. Gre za prvi slovenski prevod mednarodno uveljavljene dvojezične pisateljice, pesnice, esejistke in dramatičarke Yoko Tawada, ki v delu združuje razmišljanja o naravi jezika, prehajanju jezikovnih in drugih meja ter o vlogi besednih iger in o lastnem usvajanju nemščine. Kako sta povezana jezik in identiteta, kaj pomeni pisati v tujem jeziku, in kaj vse se najde na mejnih območjih? Pogovarjali smo se s prevajalcem iz japonščine Domnom Kavčičem.
Redko srečamo prevajalko ali prevajalca, ki bi imel tako raznolik opus, kot ga ima dr. Nada Grošelj; prevaja leposlovna, strokovna in znanstvena besedila iz angleščine, latinščine, švedščine, iz nemščine in stare grščine v slovenščino, pri čemer prevaja tako prozna leposlovna besedila kot poezijo, in sicer za odrasle in mlade bralce. Časovni razpon nastanka izvirnih besedil sega od antike do danes. Bibliografija dr. Nade Grošelj v tem trenutku obsega več kot 80 monografskih publikacij. Za svoje delo je prejela številne nagrade in priznanja, med drugimi: nagrado Radojke Vrančič za najboljšega mladega prevajalca oz. najboljšo mlado prevajalko, Sovretovo nagrado, nagrado Vasje Cerarja.
Redko srečamo prevajalko ali prevajalca, ki bi imel tako raznolik opus, kot ga ima dr. Nada Grošelj; prevaja leposlovna, strokovna in znanstvena besedila iz angleščine, latinščine, švedščine, iz nemščine in stare grščine v slovenščino, pri čemer prevaja tako prozna leposlovna besedila kot poezijo, in sicer za odrasle in mlade bralce. Časovni razpon nastanka izvirnih besedil sega od antike do danes. Bibliografija dr. Nade Grošelj v tem trenutku obsega več kot 80 monografskih publikacij. Za svoje delo je prejela številne nagrade in priznanja, med drugimi: nagrado Radojke Vrančič za najboljšega mladega prevajalca oz. najboljšo mlado prevajalko, Sovretovo nagrado, nagrado Vasje Cerarja.
Lidija Dimkovska je mednarodno uveljavljena pisateljica, ki že dobrih dvajset let živi in ustvarja v Sloveniji. Svoje življenje je že mlada zapisala leposlovju, književnosti pa je predana še danes: je nagrajevana pesnica, pisateljica, prevajalka slovenske in romunske književnosti v makedonščino, medkulturna posrednica, urednica, udeleženka domačih in mednarodnih literarnih festivalov, sejmov, pisateljskih rezidenc. Lidija Dimkovska piše v materni makedonščini in, kot pravi sama, je to njena zavestna odločitev. Slovenski bralci jo lahko berejo v prevodih Aleša Mustarja – tudi njen novi roman, EMŠO, ki je izšel v zbirki Moderni klasiki pri Cankarjevi založbi. Roman je v makedonščini izšel leta 2023, zanj pa je avtorica prejela nagrado za roman leta. Žirija je takrat v obrazložitvi med drugim zapisala, da skuša Dimkovska skozi tragično zgodbo neke družine predstaviti eno od individualnih in kolektivnih usod, tako zelo značilnih za našo dobo: problem eksila. Prisilna izguba domovine, rojstne hiše in s tem dela svojega bitja, zaznamovanega s številnimi vezmi, ki povezujejo posameznika z njegovim poreklom, dobi v romanu Lidije Dimkovske svojo močno individualizirano konkretizacijo.
Lidija Dimkovska je mednarodno uveljavljena pisateljica, ki že dobrih dvajset let živi in ustvarja v Sloveniji. Svoje življenje je že mlada zapisala leposlovju, književnosti pa je predana še danes: je nagrajevana pesnica, pisateljica, prevajalka slovenske in romunske književnosti v makedonščino, medkulturna posrednica, urednica, udeleženka domačih in mednarodnih literarnih festivalov, sejmov, pisateljskih rezidenc. Lidija Dimkovska piše v materni makedonščini in, kot pravi sama, je to njena zavestna odločitev. Slovenski bralci jo lahko berejo v prevodih Aleša Mustarja – tudi njen novi roman, EMŠO, ki je izšel v zbirki Moderni klasiki pri Cankarjevi založbi. Roman je v makedonščini izšel leta 2023, zanj pa je avtorica prejela nagrado za roman leta. Žirija je takrat v obrazložitvi med drugim zapisala, da skuša Dimkovska skozi tragično zgodbo neke družine predstaviti eno od individualnih in kolektivnih usod, tako zelo značilnih za našo dobo: problem eksila. Prisilna izguba domovine, rojstne hiše in s tem dela svojega bitja, zaznamovanega s številnimi vezmi, ki povezujejo posameznika z njegovim poreklom, dobi v romanu Lidije Dimkovske svojo močno individualizirano konkretizacijo.
Srečko Kosovel je fenomen slovenske poezije. Čeprav je umrl pri rosnih 22 letih, leta 1926, je s svojo poezijo in prodornim, vizionarskim mišljenjem v slovenski kulturni in duhovni prostor vtisnil neizbrisen pečat. O tem, kako se v njegovi rodni Sežani in širši kraški regiji ta pečat kaže danes in kako živi njegova ustvarjalna zapuščina, razmišljamo z Matejo Kralj, skrbnico Spominske sobe Srečka Kosovela na Ljudski univerzi Sežana in avtorico različnih projektov, povezanih s Kosovèlovo zapuščino.
Srečko Kosovel je fenomen slovenske poezije. Čeprav je umrl pri rosnih 22 letih, leta 1926, je s svojo poezijo in prodornim, vizionarskim mišljenjem v slovenski kulturni in duhovni prostor vtisnil neizbrisen pečat. O tem, kako se v njegovi rodni Sežani in širši kraški regiji ta pečat kaže danes in kako živi njegova ustvarjalna zapuščina, razmišljamo z Matejo Kralj, skrbnico Spominske sobe Srečka Kosovela na Ljudski univerzi Sežana in avtorico različnih projektov, povezanih s Kosovèlovo zapuščino.
Častnemu gostovanju Slovenije na knjižnih sejmih v Frankfurtu in v Bologni naj bi sledila večja podpora slovenskemu knjižnemu prostoru, upalo se je na zagon. Velik del založnikov, stanovskih združenj in društev je bil zato še posebej razočaranih, ko so letos prejeli manj sredstev. Slovenska knjiga naj bi po njihovem celo nazadovala. Na ministrstvu za kulturo na drugi strani poudarjajo, da očitek o drastičnem znižanju sredstev ne drži, v prihodnje pa da bodo povečevali sredstva. Kako razumeti nasprotujoče si ocene o stanju slovenskega založništva? Kako velik je šok po Frankfurtu in Bologni? Gostje oddaje: ministrica za kulturo Asta Vrečko, direktorica Javne agencije za knjigo Katja Stergar, direktor Zbornice knjižnih založnikov in knjigotržcev Vladimir Kukavica, predsednik Društva slovenskih pisateljev Dušan Merc in profesor knjigarstva na ljubljanski Filozofski fakulteti ter poznavalec slovenskega knjižnega trga Andrej Blatnik.
Častnemu gostovanju Slovenije na knjižnih sejmih v Frankfurtu in v Bologni naj bi sledila večja podpora slovenskemu knjižnemu prostoru, upalo se je na zagon. Velik del založnikov, stanovskih združenj in društev je bil zato še posebej razočaranih, ko so letos prejeli manj sredstev. Slovenska knjiga naj bi po njihovem celo nazadovala. Na ministrstvu za kulturo na drugi strani poudarjajo, da očitek o drastičnem znižanju sredstev ne drži, v prihodnje pa da bodo povečevali sredstva. Kako razumeti nasprotujoče si ocene o stanju slovenskega založništva? Kako velik je šok po Frankfurtu in Bologni? Gostje oddaje: ministrica za kulturo Asta Vrečko, direktorica Javne agencije za knjigo Katja Stergar, direktor Zbornice knjižnih založnikov in knjigotržcev Vladimir Kukavica, predsednik Društva slovenskih pisateljev Dušan Merc in profesor knjigarstva na ljubljanski Filozofski fakulteti ter poznavalec slovenskega knjižnega trga Andrej Blatnik.
Ivan Cankar je nesporni klasik slovenskega leposlovja, po mnenju številnih tudi največji slovenski pisatelj. Njegova dela veljajo danes za zgled kvalitetne literature. So jih tako vrednotili tudi avtorjevi sodobniki? In kako jih je vrednotil sam? Je Cankar sploh razmišljal o razliki med bolj in manj kakovostno literaturo in če je, s kakšnimi merili je vrednotil književna besedila? O tem, tokrat predvsem s poudarkom na Cankarjevih romanih, z redno profesorico dr. Alojzijo Zupan Sosič, ki se z Ivanom Cankarjem, njegovo leposlovno in neleposlovno zapuščino poglobljeno ukvarja že desetletje.
Ivan Cankar je nesporni klasik slovenskega leposlovja, po mnenju številnih tudi največji slovenski pisatelj. Njegova dela veljajo danes za zgled kvalitetne literature. So jih tako vrednotili tudi avtorjevi sodobniki? In kako jih je vrednotil sam? Je Cankar sploh razmišljal o razliki med bolj in manj kakovostno literaturo in če je, s kakšnimi merili je vrednotil književna besedila? O tem, tokrat predvsem s poudarkom na Cankarjevih romanih, z redno profesorico dr. Alojzijo Zupan Sosič, ki se z Ivanom Cankarjem, njegovo leposlovno in neleposlovno zapuščino poglobljeno ukvarja že desetletje.
Slovenski žanrski roman v zadnjem desetletju in pol doživlja pravi preporod in postaja vse bolj priljubljen tudi med domačimi bralci. Ti znotraj izvirnega žanrskega nabora za zdaj najraje segajo po slovenskih kriminalkah. Kriminalni romani so najbolj priljubljeni tudi med avtorji oziroma avtoricami, ki se odločijo za žanrsko pisanje, kar pa se bo morda že v kratkem spremenilo: Cankarjeva založba namreč z novo knjižno zbirko, poimenovano Razmerja, namenjeno izvirnim slovenskim ljubezenskim romanom, suvereno dopolnjuje našo ponudbo žanrske literature. O tem, ali Slovenci imamo svoj veliki ljubezenski roman, o tem, kaj sploh je ljubezenski roman ter ali gre za trivialni žanr ali ne, pa tudi o tem, kako je zbirka Razmerja nastala in kaj ponuja, razmišljamo s pobudnikom za njen nastanek, izr. prof. dr. Andrejem Blatnikom in z njeno urednico, Laro Paukovič.
Slovenski žanrski roman v zadnjem desetletju in pol doživlja pravi preporod in postaja vse bolj priljubljen tudi med domačimi bralci. Ti znotraj izvirnega žanrskega nabora za zdaj najraje segajo po slovenskih kriminalkah. Kriminalni romani so najbolj priljubljeni tudi med avtorji oziroma avtoricami, ki se odločijo za žanrsko pisanje, kar pa se bo morda že v kratkem spremenilo: Cankarjeva založba namreč z novo knjižno zbirko, poimenovano Razmerja, namenjeno izvirnim slovenskim ljubezenskim romanom, suvereno dopolnjuje našo ponudbo žanrske literature. O tem, ali Slovenci imamo svoj veliki ljubezenski roman, o tem, kaj sploh je ljubezenski roman ter ali gre za trivialni žanr ali ne, pa tudi o tem, kako je zbirka Razmerja nastala in kaj ponuja, razmišljamo s pobudnikom za njen nastanek, izr. prof. dr. Andrejem Blatnikom in z njeno urednico, Laro Paukovič.
Kaj vse je treba misliti pri grafičnem oblikovanju knjig? V kakšni meri in kako je treba pri njihovem oblikovanju misliti na zvrstne ali žanrske specifike dela, kako oblikovno zasnvo knjige določa dejstvo, da je knjiga tudi tržno blago? Kako oblikovanje knjig vključuje ciljno publiko? To je le nekaj izmed vprašanj, ki jih pretresamo z Anjo Delbello in Aljažem Veselom, priznanima, večkrat nagrajenima oblikovalcema, ki delujeta pod okriljem Studia AA.
Kaj vse je treba misliti pri grafičnem oblikovanju knjig? V kakšni meri in kako je treba pri njihovem oblikovanju misliti na zvrstne ali žanrske specifike dela, kako oblikovno zasnvo knjige določa dejstvo, da je knjiga tudi tržno blago? Kako oblikovanje knjig vključuje ciljno publiko? To je le nekaj izmed vprašanj, ki jih pretresamo z Anjo Delbello in Aljažem Veselom, priznanima, večkrat nagrajenima oblikovalcema, ki delujeta pod okriljem Studia AA.
Radijska in televizijska režiserka ter scenaristka Irena Glonar in tonski mojster Jure Culiberg sta v štirih desetletjih dela v Uredništvu igranega programa na Arsu ustvarila osupljiv opus in z njim močno obogatila arhiv igranih radijskih oddaj. Popis radijskih del Irene Glonar obsega več kot 1800 oddaj, v kar niso vštete glasbene oddaje. Nič manjši ni opus Jureta Culiberga – če pogledamo samo v arhiv radijski iger, jih z njegovim tonskim podpisom najdemo 556. z Ireno Glonar in Juretom Culibergom tokrat razmišljamo o radiofonskih izvedbah leposlovnih besedil. Kaj vse je treba imeti v mislih, ko leposlovno besedilo prenašaš v igrano, zvočno obliko. Koliko te pri prenosu leposlovnih besedil v radiofonsko obliko usmerja samo besedilo, koliko lahko slediš svoji poetiki. In, ne nazadnje: kako je potekal ta prenos v času pred digitalizacijo in kako v času po njej.
Radijska in televizijska režiserka ter scenaristka Irena Glonar in tonski mojster Jure Culiberg sta v štirih desetletjih dela v Uredništvu igranega programa na Arsu ustvarila osupljiv opus in z njim močno obogatila arhiv igranih radijskih oddaj. Popis radijskih del Irene Glonar obsega več kot 1800 oddaj, v kar niso vštete glasbene oddaje. Nič manjši ni opus Jureta Culiberga – če pogledamo samo v arhiv radijski iger, jih z njegovim tonskim podpisom najdemo 556. z Ireno Glonar in Juretom Culibergom tokrat razmišljamo o radiofonskih izvedbah leposlovnih besedil. Kaj vse je treba imeti v mislih, ko leposlovno besedilo prenašaš v igrano, zvočno obliko. Koliko te pri prenosu leposlovnih besedil v radiofonsko obliko usmerja samo besedilo, koliko lahko slediš svoji poetiki. In, ne nazadnje: kako je potekal ta prenos v času pred digitalizacijo in kako v času po njej.