Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Ni najdenih zadetkov.

Rezultati iskanja

Ni najdenih zadetkov.

Rezultati iskanja

Ni najdenih zadetkov.

Rezultati iskanja

Ni najdenih zadetkov.

RTV 365 Programi Oddaje Podkasti Moj 365 Menu
Domov
Raziskujte
Programi
Dokumentarci
Filmi in serije
Oddaje
Podkasti
Filmoteka
Zgodovina
Shranjeno
Naročnine
Več
Domov Raziskujte Programi Dokumentarci Filmi in serije Oddaje Podkasti
Plačljivo
Filmoteka
Moj 365
Zgodovina
Naročnine
Shranjeno

Zapeljevanje pogleda

Oddaje skozi ustvarjalne postopke, tehnike in avtorsko pripoved poskušajo izluščiti pomene, približati umetnikova občutja, samospraševanja in raziskovanja možnosti v umetniških izpovedih, akciji in iskanjih.
V vsaki oddaji nastopata dva sodobna slovenska umetnika, dve različni likovni poetiki.

Zadnje dodano

Zapeljevanje pogleda

Kostja Gatnik

17. 1. 2024

Poslovil se je Kostja Gatnik, slikar, ilustrator, fotograf, stripar, oblikovalec. Prejel je Prešernovo nagrado, pa tudi Levstikovo nagrado za življenjsko delo, in sicer za impozanten opus otroških ilustracij, ki jih pozna več generacij. Med njimi so Avtozaver, Jure Kvak Kvak in Gal v galeriji. Ustvaril je znameniti strip Magna Purga, oblikoval Tribuno, ovitke gramofonskih plošč, plakate, logotipe in oglaševalske ilustracije. Manj znano je njegovo slikarsko udejstvovanje. Sprva je ustvarjal psihedelične slike, nato se je posvetil tehniki air brusha, naposled pa se je v zavetju svojega ateljeja vrnil h klasičnemu slikarstvu.

14 min

Poslovil se je Kostja Gatnik, slikar, ilustrator, fotograf, stripar, oblikovalec. Prejel je Prešernovo nagrado, pa tudi Levstikovo nagrado za življenjsko delo, in sicer za impozanten opus otroških ilustracij, ki jih pozna več generacij. Med njimi so Avtozaver, Jure Kvak Kvak in Gal v galeriji. Ustvaril je znameniti strip Magna Purga, oblikoval Tribuno, ovitke gramofonskih plošč, plakate, logotipe in oglaševalske ilustracije. Manj znano je njegovo slikarsko udejstvovanje. Sprva je ustvarjal psihedelične slike, nato se je posvetil tehniki air brusha, naposled pa se je v zavetju svojega ateljeja vrnil h klasičnemu slikarstvu.

Zapeljevanje pogleda

Sergej Kapus

3. 8. 2023

Krajši portret Sergeja Kapusa je del dokumentarne serije Zapeljevanje pogleda. Slikarja so vselej zanimali kontrastni prehodi med barvami. Geometrijske kompozicije je nizal na velika platna, ki so bila pogosto nepravilnih oblik, in raziskoval, kako lahko že majhna sprememba v detajlu vpliva na celoto. Gosti akrilni nanosi so izzvali močne vizualne učinke. Na sliko je gledal kot umetnostni zgodovinar, v ospredju njegovega teoretskega zanimanja je bila slovenska moderna, najbolj pa Jožef Petkovšek.

13 min

Krajši portret Sergeja Kapusa je del dokumentarne serije Zapeljevanje pogleda. Slikarja so vselej zanimali kontrastni prehodi med barvami. Geometrijske kompozicije je nizal na velika platna, ki so bila pogosto nepravilnih oblik, in raziskoval, kako lahko že majhna sprememba v detajlu vpliva na celoto. Gosti akrilni nanosi so izzvali močne vizualne učinke. Na sliko je gledal kot umetnostni zgodovinar, v ospredju njegovega teoretskega zanimanja je bila slovenska moderna, najbolj pa Jožef Petkovšek.

Zapeljevanje pogleda

Emerik Bernard, dokumentarna serija

9. 4. 2022

Slikar, univerzitetni profesor, akademik, Prešernov nagrajenec … Emerik Bernard je bil ena od osrednjih osebnosti slovenske likovne umetnosti preteklih desetletij. V vseh obdobjih je bil zvest asemblažu in je v svoje slikarsko delo vključeval odvržene predmete, ki jih je srečeval na svojih sprehodih. Motive je pogosto našel v detajlih istrskih dvorišč. Njegove slike včasih sežejo tudi čez rob pravokotnika, da bi ustvarile iluzijo prepletajočih se prostorov.

15 min

Slikar, univerzitetni profesor, akademik, Prešernov nagrajenec … Emerik Bernard je bil ena od osrednjih osebnosti slovenske likovne umetnosti preteklih desetletij. V vseh obdobjih je bil zvest asemblažu in je v svoje slikarsko delo vključeval odvržene predmete, ki jih je srečeval na svojih sprehodih. Motive je pogosto našel v detajlih istrskih dvorišč. Njegove slike včasih sežejo tudi čez rob pravokotnika, da bi ustvarile iluzijo prepletajočih se prostorov.

Zapeljevanje pogleda

Gustav Gnamuš in Ksenija Čerče, dokumentarna serija

15. 2. 2022

V koroškem pejsažu je nebo iztisnjeno, če hočeš videti horizont, moraš pogledati gor. Zato je GUSTAV GNAMUŠ sprva slikal barvita polja, nato pa so njegove slike postale vse bolj monokromne, enobarvne. Čeprav je platno videti kot ena sama barvna površina, je med središčem in robom tudi do devet barvnih prehodov. Zanima ga absolutno, razsrediščenost, lebdenje; slike, ki se spreminjajo ob potovanju dnevne svetlobe. Ob pogledu na japonski vrt pred njegovim ateljejem nastajajo barviti akvareli svetlobnih impresij, ki jih žareče sonce ustvari na bambusovih bilkah. V ozadju slik so procesi, za vidnim obstaja nevidna plast. KSENIJA ČERČE jemlje spodbude iz videa, fotografije, performansa in land-arta ter jih potaplja v slike. Zanimajo jo kopije kopij, po vzoru renesančnega slikarstva išče skriti madež, ki vodi v razumevanje slike. Risbe iz skicirk prenaša na pozlačene ro-bove knjig. Pomemben motiv na novejših slikah so dežniki. Del njenega ustvarjanja pa so tudi zvočni videoambienti, v katerih nas v zatemnjenem prostoru nagovorijo projekcije lebdečih meduz. Ksenija Čerče je študirala pri Gustavu Gnamušu, zdaj tudi sama poučuje na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje. Ustvarjata razsežna platna, v katera se potopita med ustvarjanjem, k vstopu v gosto barvo pa povabita tudi gledalca.

25 min

V koroškem pejsažu je nebo iztisnjeno, če hočeš videti horizont, moraš pogledati gor. Zato je GUSTAV GNAMUŠ sprva slikal barvita polja, nato pa so njegove slike postale vse bolj monokromne, enobarvne. Čeprav je platno videti kot ena sama barvna površina, je med središčem in robom tudi do devet barvnih prehodov. Zanima ga absolutno, razsrediščenost, lebdenje; slike, ki se spreminjajo ob potovanju dnevne svetlobe. Ob pogledu na japonski vrt pred njegovim ateljejem nastajajo barviti akvareli svetlobnih impresij, ki jih žareče sonce ustvari na bambusovih bilkah. V ozadju slik so procesi, za vidnim obstaja nevidna plast. KSENIJA ČERČE jemlje spodbude iz videa, fotografije, performansa in land-arta ter jih potaplja v slike. Zanimajo jo kopije kopij, po vzoru renesančnega slikarstva išče skriti madež, ki vodi v razumevanje slike. Risbe iz skicirk prenaša na pozlačene ro-bove knjig. Pomemben motiv na novejših slikah so dežniki. Del njenega ustvarjanja pa so tudi zvočni videoambienti, v katerih nas v zatemnjenem prostoru nagovorijo projekcije lebdečih meduz. Ksenija Čerče je študirala pri Gustavu Gnamušu, zdaj tudi sama poučuje na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje. Ustvarjata razsežna platna, v katera se potopita med ustvarjanjem, k vstopu v gosto barvo pa povabita tudi gledalca.

Zapeljevanje pogleda

Kostja Gatnik in Zvonko Čoh

14. 2. 2022

Psihedelične slike, znameniti strip Magna Purga, ilustracije otroških knjig, kot so Avtozaver in Jure Kvak Kvak, Gal v galeriji, pa fotografije, ovitki gramofonskih plošč, plakati, logotipi in oglaševalske ilustracije … Ta ogromni opus je ustvaril pronicljiv in duhovit slikar KOSTJA GATNIK, ki se odlično znajde tako v tehniki air brusha in klasičnem slikarstvu kot v računalniško podprti ilustraciji. Ko je dosegel enega vrhuncev svoje poklicne poti z veliko razstavo v Narodni galeriji in malo preden je dobil Prešernovo nagrado, je na kolesu doživel skoraj usodno prometno nesrečo. ZVONKO ČOH se je po končanem študiju slikarstva prepustil čarom animiranega filma, in več kot desetletje sta s prijateljem Milanom Eričem ustvarjala prvo slovensko celovečerno risanko Socializacija bika. Tudi pri ilustracijah, ki navdušujejo vse generacije, izhaja iz risanega filma; pričarati poskuša gibanje, njegovi karikirani liki pa doživljajo transformacije, kakor jih je znal ustvariti pri risanih sekvencah. Prisega na naključja, ki nastanejo v procesu ustvarjanja. Zadnja leta se je pustil znova zapeljati slikarstvu in pripravlja razstave, ki so s podobami nasičene instalacije. Slikarja povezuje strast do ilustracije; oba sta prejela Levstikovo nagrado za življenjsko delo. Njun drugi pol pa domuje v intimi ateljejev, kjer se prepustita eksperimentiranju v slikarstvu.

25 min

Psihedelične slike, znameniti strip Magna Purga, ilustracije otroških knjig, kot so Avtozaver in Jure Kvak Kvak, Gal v galeriji, pa fotografije, ovitki gramofonskih plošč, plakati, logotipi in oglaševalske ilustracije … Ta ogromni opus je ustvaril pronicljiv in duhovit slikar KOSTJA GATNIK, ki se odlično znajde tako v tehniki air brusha in klasičnem slikarstvu kot v računalniško podprti ilustraciji. Ko je dosegel enega vrhuncev svoje poklicne poti z veliko razstavo v Narodni galeriji in malo preden je dobil Prešernovo nagrado, je na kolesu doživel skoraj usodno prometno nesrečo. ZVONKO ČOH se je po končanem študiju slikarstva prepustil čarom animiranega filma, in več kot desetletje sta s prijateljem Milanom Eričem ustvarjala prvo slovensko celovečerno risanko Socializacija bika. Tudi pri ilustracijah, ki navdušujejo vse generacije, izhaja iz risanega filma; pričarati poskuša gibanje, njegovi karikirani liki pa doživljajo transformacije, kakor jih je znal ustvariti pri risanih sekvencah. Prisega na naključja, ki nastanejo v procesu ustvarjanja. Zadnja leta se je pustil znova zapeljati slikarstvu in pripravlja razstave, ki so s podobami nasičene instalacije. Slikarja povezuje strast do ilustracije; oba sta prejela Levstikovo nagrado za življenjsko delo. Njun drugi pol pa domuje v intimi ateljejev, kjer se prepustita eksperimentiranju v slikarstvu.

Zapeljevanje pogleda

Ivo Prančič in Živko Marušič, dokumentarna serija

11. 2. 2022

IVO PRANČIČ je sprejel izziv, da v razsežnem galerijskem prostoru razstavi res velika platna. Na slikah so se pojavile ogromne elipse, odmev njegovega slikarstva izpred desetletij. Prisega na procesualnost v ustvarjanju; slika impulzivno in intuitivno, pusti se presenetiti sliki, ki ga vodi, poliva barvo in obrača platna. V drugi fazi je bolj razumski, uporablja šablone in štampiljke. Enkrat na teden se odpelje v Goriška brda, kjer ga v ateljeju nagovori nedokončana slika. ŽIVKO MARUŠIČ si je dodal hčerkino ime IRA, ko sta skupaj slikala na isto platno. Rojen je v Italiji, študiral je v Benetkah in tudi pozneje je veliko potoval čez mejo. Zato je začel slikati na dolge, ozke trakove, da je lahko slike spravil v žep. Koper je bil zanimiv prostor za umetnost nove podobe, in na obisk so prihajala velika imena svetovnega slikarstva. Marušičeve podobe so provokativne, živih barv, sam pa najraje slika v zatemnjenih prostorih. »Človek je narejen za to, da misli, da sanja,« pravi. In Živko sanja vse življenje. Tako Prančič kot Marušič še vedno verjameta v slikarstvo in njegovo moč. Prepričana sta, da pride čas, ko bo podoba, olje na platnu, spet spoštovana.

26 min

IVO PRANČIČ je sprejel izziv, da v razsežnem galerijskem prostoru razstavi res velika platna. Na slikah so se pojavile ogromne elipse, odmev njegovega slikarstva izpred desetletij. Prisega na procesualnost v ustvarjanju; slika impulzivno in intuitivno, pusti se presenetiti sliki, ki ga vodi, poliva barvo in obrača platna. V drugi fazi je bolj razumski, uporablja šablone in štampiljke. Enkrat na teden se odpelje v Goriška brda, kjer ga v ateljeju nagovori nedokončana slika. ŽIVKO MARUŠIČ si je dodal hčerkino ime IRA, ko sta skupaj slikala na isto platno. Rojen je v Italiji, študiral je v Benetkah in tudi pozneje je veliko potoval čez mejo. Zato je začel slikati na dolge, ozke trakove, da je lahko slike spravil v žep. Koper je bil zanimiv prostor za umetnost nove podobe, in na obisk so prihajala velika imena svetovnega slikarstva. Marušičeve podobe so provokativne, živih barv, sam pa najraje slika v zatemnjenih prostorih. »Človek je narejen za to, da misli, da sanja,« pravi. In Živko sanja vse življenje. Tako Prančič kot Marušič še vedno verjameta v slikarstvo in njegovo moč. Prepričana sta, da pride čas, ko bo podoba, olje na platnu, spet spoštovana.

Zapeljevanje pogleda

Damijan Kracina in Marko A. Kovačič

23. 4. 2018

"Zmeraj me je fasciniralo to, da si človek ne more zamisliti take stvari, ki ne bi v naravi že obstajala," pravi Damijan Kracina in si izmišljuje nenavadne živali, kot so Veliki blatar, Kosmatana, Kinguru ... pa tudi Proteusfont, pisavo iz človeških ribic. Marko A. Kovačič si je izmislil lastno civilizacijo, družbeno ureditev in medčloveške odnose. Plastosi so kombinacija živih mehanizmov z organskimi deli, bivajo v komorah in ob stiku z ljudmi otrpnejo. Muzej je poimenoval "Javka pri rdeči zvezdi".

28 min

"Zmeraj me je fasciniralo to, da si človek ne more zamisliti take stvari, ki ne bi v naravi že obstajala," pravi Damijan Kracina in si izmišljuje nenavadne živali, kot so Veliki blatar, Kosmatana, Kinguru ... pa tudi Proteusfont, pisavo iz človeških ribic. Marko A. Kovačič si je izmislil lastno civilizacijo, družbeno ureditev in medčloveške odnose. Plastosi so kombinacija živih mehanizmov z organskimi deli, bivajo v komorah in ob stiku z ljudmi otrpnejo. Muzej je poimenoval "Javka pri rdeči zvezdi".

Zapeljevanje pogleda

Irwin

21. 10. 2017

Člani skupine IRWIN - Andrej Savski, Borut Vogelnik, Dušan Mandič, Miran Mohar in Roman Uranjek - se pri svojem delu nenehno sklicujejo na druge avtorje, prevzemajo njihova dela ter prepletajo umetnostne sloge in tehnike, saj kopiranje ni zločin. Najbolj jih privlači čas dadaizma, sovjetske avantgarde in umetnost v službi totalitarnih režimov. V zadnjem času se sklicujejo na lastna dela iz preteklosti in tako njihova razstava, na kateri so interpretirali razstavo ameriške umetnosti, dobi ponovitev v istem prostoru trideset let pozneje. Kot pripadniki države v času NSK vključujejo v svoje projekte tudi državne simbole NSK, recimo zastavo, ki jo v projektu NSK garda stražijo pripadniki vojaških formacij drugih držav. Njihove slike so lahko tudi ikone, ki jih dostojanstveniki različnih verskih skupnosti vključujejo v svoje procesije. Zanima jih razprostranjenost potnega lista države NSK, saj največ prosilcev prihaja iz Nigerije, kjer verjamejo v obstoj te države in si z nakupom potnega lista želijo omogočiti boljše življenje. Kolektiv NSK ima številne goreče privržence in posnemovalce, skupina IRWIN zbira njihova dela in jih razstavlja na razstavi državljanov NSK. V dokumentarni seriji Zapeljevanje pogleda tokrat prvič namesto dvojice umetnikov predstavljamo umetniški kolektiv. Za pet slikarjev skupine Rrose Irwin Sélavy je bilo na začetku pomembno združevanje zabave z umetnostjo. Njihove slike so nastajale pod enotnim imenom, čeprav je vsak ustvarjal zase. Pomemben je bil koncept in ideološki okvir, razstavljanje pa je bilo vselej razumljeno kot ustvarjanje ambientov, v katerih so prostor zapolnjevale številne podobe in lovske trofeje, žanrski motivi so bili oplemeniteni z Malevičevimi križi, bolj kot slika pa je bil pomemben značilen irwinovski okvir z reliefi Stojana Batiča.

28 min

Člani skupine IRWIN - Andrej Savski, Borut Vogelnik, Dušan Mandič, Miran Mohar in Roman Uranjek - se pri svojem delu nenehno sklicujejo na druge avtorje, prevzemajo njihova dela ter prepletajo umetnostne sloge in tehnike, saj kopiranje ni zločin. Najbolj jih privlači čas dadaizma, sovjetske avantgarde in umetnost v službi totalitarnih režimov. V zadnjem času se sklicujejo na lastna dela iz preteklosti in tako njihova razstava, na kateri so interpretirali razstavo ameriške umetnosti, dobi ponovitev v istem prostoru trideset let pozneje. Kot pripadniki države v času NSK vključujejo v svoje projekte tudi državne simbole NSK, recimo zastavo, ki jo v projektu NSK garda stražijo pripadniki vojaških formacij drugih držav. Njihove slike so lahko tudi ikone, ki jih dostojanstveniki različnih verskih skupnosti vključujejo v svoje procesije. Zanima jih razprostranjenost potnega lista države NSK, saj največ prosilcev prihaja iz Nigerije, kjer verjamejo v obstoj te države in si z nakupom potnega lista želijo omogočiti boljše življenje. Kolektiv NSK ima številne goreče privržence in posnemovalce, skupina IRWIN zbira njihova dela in jih razstavlja na razstavi državljanov NSK. V dokumentarni seriji Zapeljevanje pogleda tokrat prvič namesto dvojice umetnikov predstavljamo umetniški kolektiv. Za pet slikarjev skupine Rrose Irwin Sélavy je bilo na začetku pomembno združevanje zabave z umetnostjo. Njihove slike so nastajale pod enotnim imenom, čeprav je vsak ustvarjal zase. Pomemben je bil koncept in ideološki okvir, razstavljanje pa je bilo vselej razumljeno kot ustvarjanje ambientov, v katerih so prostor zapolnjevale številne podobe in lovske trofeje, žanrski motivi so bili oplemeniteni z Malevičevimi križi, bolj kot slika pa je bil pomemben značilen irwinovski okvir z reliefi Stojana Batiča.

Zapeljevanje pogleda

Alenka Pirman in Tomaž Furlan

14. 10. 2017

„Umetnost je izredno natančno opazovanje sveta,” pravi Alenka Pirman, „gre pa tudi za povretje, redukcijo v umetniško delo.” S te plati moramo opazovati njene parainstitucije – Inštitut za domače raziskave, RIGUSRS, Skate muzej – in projekte, v katerih si s sodelavci prizadeva za novo mersko enoto slovenski mediteranski meter, raziskuje usodo pločevinastih fasadnih pajkov, si zamisli zlate zobotrebce, išče poslednjo besedo in skrbi za Razvezani jezik, prosti slovar žive slovenščine. Tomaž Furlan je sprva delal le videe, v katerih je bil edini igralec, uporabnik lastnih ’mučilnih strojev’: težkih kovinskih protez, kamnitih cokel, naprav, ki te lopnejo po glavi ali udarijo po prstih. Ko pa bi morale te naprave postati objekti na umetniških razstavah, jih je moral izdelati na novo. V svojem ateljeju na Metelkovi cele noči sestavlja zapletene stroje iz odvrženih predmetov. Njegovo načelo je, da lahko obiskovalci te umetnine tudi preizkusijo, zato jih ves čas popravlja in izboljšuje. Oba umetnika na humoren način opozarjata na nesmiselne zahteve, ki jih pred nas postavlja današnja družba. Obiskovalca galerije vabita k sodelovanju in ga spodbujata k premisleku in lastnemu raziskovanju. Dokumentarna serija Zapeljevanje pogleda predstavlja umetnike, ki se z govorico sodobne umetnosti ozirajo v današnji čas.

25 min

„Umetnost je izredno natančno opazovanje sveta,” pravi Alenka Pirman, „gre pa tudi za povretje, redukcijo v umetniško delo.” S te plati moramo opazovati njene parainstitucije – Inštitut za domače raziskave, RIGUSRS, Skate muzej – in projekte, v katerih si s sodelavci prizadeva za novo mersko enoto slovenski mediteranski meter, raziskuje usodo pločevinastih fasadnih pajkov, si zamisli zlate zobotrebce, išče poslednjo besedo in skrbi za Razvezani jezik, prosti slovar žive slovenščine. Tomaž Furlan je sprva delal le videe, v katerih je bil edini igralec, uporabnik lastnih ’mučilnih strojev’: težkih kovinskih protez, kamnitih cokel, naprav, ki te lopnejo po glavi ali udarijo po prstih. Ko pa bi morale te naprave postati objekti na umetniških razstavah, jih je moral izdelati na novo. V svojem ateljeju na Metelkovi cele noči sestavlja zapletene stroje iz odvrženih predmetov. Njegovo načelo je, da lahko obiskovalci te umetnine tudi preizkusijo, zato jih ves čas popravlja in izboljšuje. Oba umetnika na humoren način opozarjata na nesmiselne zahteve, ki jih pred nas postavlja današnja družba. Obiskovalca galerije vabita k sodelovanju in ga spodbujata k premisleku in lastnemu raziskovanju. Dokumentarna serija Zapeljevanje pogleda predstavlja umetnike, ki se z govorico sodobne umetnosti ozirajo v današnji čas.

Zapeljevanje pogleda

Dubravka Duba Sambolec in Tobias Putrih

7. 10. 2017

Ko je Duba Sambolec študirala na ljubljanski ALU, se je profesorjem uprla tako, da je ustvarila hiperrealistične kipe snažilke Ančke in ekonoma Martina. Nato je spoznala bitumen in ga v svojih skulpturah kombinirala z medenino in konjsko žimo. V osemdesetih je ustvarjala čutne prostorske instalacije. Ko se je po dveh desetletjih poučevanja na Norveškem vrnila v Slovenijo, so njeni objekti pripotovali v velikanskih lesenih zabojih, ki jih je sama izdelovala skoraj eno leto. Posvetila se je obnavljanju kipov iz začetnega obdobja njenega ustvarjanja. Tobias Putrih je prek fotografije newyorške kinodvorane iz tridesetih let 20. stoletja zarisal črte in v teh oblikah dal izrezati lesene plošče. Te so bile obod ’atmosferičnega’ kina na otoku San Servolo v Benetkah. Tudi v zadnjih projektih se vrača k filmskemu traku in z njim beleži svoje razumevanje modernistične arhitekture. Risba kroga, ki s prerisovanjem dobiva napake, je osnova za visoke skulpture, te pa s pomočjo računalniškega programa izrezuje iz kartona. Umetniško delo ni karton, ki je minljiv, temveč računalniški zapis. Medtem ko Duba Sambolec poudarja ročno izdelavo, proces, v katerem se kipar z lastnim angažmajem približuje umetnini, Tobias Putrih začenja s potezo roke, ali konturo, ki jo najde v naravi, nato pa se ta spreminja, vektorizira in jo stroji izrezujejo v amorfne oblike. Oba s svojimi objekti ustvarjata ambiente in vabita obiskovalce, da se sprehodijo po prostorih, kjer jih nagovorijo oblike in materiali. Dokumentarna serija Zapeljevanje pogleda predstavlja sodobne slovenske umetnike različnih generacij in v njihovem ustvarjanju poudarja skupne poteze.

26 min

Ko je Duba Sambolec študirala na ljubljanski ALU, se je profesorjem uprla tako, da je ustvarila hiperrealistične kipe snažilke Ančke in ekonoma Martina. Nato je spoznala bitumen in ga v svojih skulpturah kombinirala z medenino in konjsko žimo. V osemdesetih je ustvarjala čutne prostorske instalacije. Ko se je po dveh desetletjih poučevanja na Norveškem vrnila v Slovenijo, so njeni objekti pripotovali v velikanskih lesenih zabojih, ki jih je sama izdelovala skoraj eno leto. Posvetila se je obnavljanju kipov iz začetnega obdobja njenega ustvarjanja. Tobias Putrih je prek fotografije newyorške kinodvorane iz tridesetih let 20. stoletja zarisal črte in v teh oblikah dal izrezati lesene plošče. Te so bile obod ’atmosferičnega’ kina na otoku San Servolo v Benetkah. Tudi v zadnjih projektih se vrača k filmskemu traku in z njim beleži svoje razumevanje modernistične arhitekture. Risba kroga, ki s prerisovanjem dobiva napake, je osnova za visoke skulpture, te pa s pomočjo računalniškega programa izrezuje iz kartona. Umetniško delo ni karton, ki je minljiv, temveč računalniški zapis. Medtem ko Duba Sambolec poudarja ročno izdelavo, proces, v katerem se kipar z lastnim angažmajem približuje umetnini, Tobias Putrih začenja s potezo roke, ali konturo, ki jo najde v naravi, nato pa se ta spreminja, vektorizira in jo stroji izrezujejo v amorfne oblike. Oba s svojimi objekti ustvarjata ambiente in vabita obiskovalce, da se sprehodijo po prostorih, kjer jih nagovorijo oblike in materiali. Dokumentarna serija Zapeljevanje pogleda predstavlja sodobne slovenske umetnike različnih generacij in v njihovem ustvarjanju poudarja skupne poteze.

Zapeljevanje pogleda

Miha Štrukelj in Sašo Vrabič

30. 9. 2017

Fragmenti narave v urbanem okolju, sodobne stavbe v stiku z zapuščenimi skladišči, arhitektura, gradbišča, konstrukcije … to so motivi, ki jih Miha Štrukelj zlaga v mreže kvadratov in sestavlja v velike triptihe. To je govorica digitalnih pikslov, ustvarjena s plastenjem različnih likovnih tehnik: svinčnika, oglja, olja na platnu, v sliki pušča pasove ličarskega traku in praznega platna. Tudi avtoportret je sestavljen iz mreže lego kock. Risbe na več slojih polprosojnega papirja ustvarijo globino prostora. To je premišljeno, natančno in dolgotrajno delo, ki zahteva veliko potrpežljivosti. Slika je lahko predmet sodelovanja, meni Sašo Vrabič, ki slike ustvarja včasih s svojimi otroki in daje dela v dopolnitev svojim kolegom. Zanimajo ga medijske podobe, fotografije z mobilnega telefona, reklame, ki jih najprej združi v računalniku in nato prenaša na platno. Način dela je poimenoval ’hitri realizem’. Slike so tudi minljive, ker so z ogljem narisane na galerijsko steno. Portreti, figure, krajine, predmetni svet na slikah so vabe, ki pritegnejo gledalca. Če se jim bo približal, pa bo morda zaznal nove plasti. Slikarja ne povezuje le to, da sta bila v isti generaciji na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje. Oba nam posredujeta z rastri presekane medijske podobe, jih prenašata na stene, papir, platno, steklo … najrazličnejše nosilce. Uporabljata svinčnik, oglje, olje, tuš ... Dokumentarna serija Zapeljevanje pogleda z umetniškimi dvojicami povezuje poetike v sodobni slovenski likovni umetnosti.

29 min

Fragmenti narave v urbanem okolju, sodobne stavbe v stiku z zapuščenimi skladišči, arhitektura, gradbišča, konstrukcije … to so motivi, ki jih Miha Štrukelj zlaga v mreže kvadratov in sestavlja v velike triptihe. To je govorica digitalnih pikslov, ustvarjena s plastenjem različnih likovnih tehnik: svinčnika, oglja, olja na platnu, v sliki pušča pasove ličarskega traku in praznega platna. Tudi avtoportret je sestavljen iz mreže lego kock. Risbe na več slojih polprosojnega papirja ustvarijo globino prostora. To je premišljeno, natančno in dolgotrajno delo, ki zahteva veliko potrpežljivosti. Slika je lahko predmet sodelovanja, meni Sašo Vrabič, ki slike ustvarja včasih s svojimi otroki in daje dela v dopolnitev svojim kolegom. Zanimajo ga medijske podobe, fotografije z mobilnega telefona, reklame, ki jih najprej združi v računalniku in nato prenaša na platno. Način dela je poimenoval ’hitri realizem’. Slike so tudi minljive, ker so z ogljem narisane na galerijsko steno. Portreti, figure, krajine, predmetni svet na slikah so vabe, ki pritegnejo gledalca. Če se jim bo približal, pa bo morda zaznal nove plasti. Slikarja ne povezuje le to, da sta bila v isti generaciji na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje. Oba nam posredujeta z rastri presekane medijske podobe, jih prenašata na stene, papir, platno, steklo … najrazličnejše nosilce. Uporabljata svinčnik, oglje, olje, tuš ... Dokumentarna serija Zapeljevanje pogleda z umetniškimi dvojicami povezuje poetike v sodobni slovenski likovni umetnosti.

Zapeljevanje pogleda

Milan Erič in Vladimir Leben, 4/4

29. 3. 2014

Slikar MILAN ERIČ je sprejel povabilo za pregledno razstavo v ljubljanski Mestni galeriji. Največje slike so sestavljene iz številnih listov velikosti A3 in jih je prinesel kar v kartonasti škatli. Zamisel za to je dobil, ko sta z Zvonkom Čohom galerijske stene tapecirala s tisoč in več risbami risanke Socializacija bika. Velikokrat si pomaga tudi s fotokopiranjem na prosojnice in tako iz starejših ilustracij ustvarja nove kolaže. Da bi lahko v kratkem času pripravil več del, si je pomagal z novo tehniko, ki jo imenuje Polivanke. Na koncu je bila galerija natrpana z deli in postavitev je dobila naslov Nepregledna razstava. VLADIMIR LEBEN se pri natančnem in potrpežljivem slikanju poglablja v živalsko dušo. Predstavlja nam živali, ki so zlorabljene in mučene: nastopati morajo v cirkusu, medvedi plešejo po vroči žerjavici, pasje mladičke nabadajo na trnek. Potepuški psi iz okolice Moskve se vsak dan z metrojem odpravijo po hrano v središče mesta. To zgodbo je predstavil v treh monumentalnih slikah, ki so dobile svojo ponovitev v vezeninah. Tudi on je svoje izkušnje pridobival pri animaciji in jih združil v duhovit film z naslovom Prdci – Vonj ljubezni. Že dvajseta oddaja iz dokumentarnega niza Zapeljevanje pogleda predstavlja dva avtorja, ki jima veliko pomeni zgodba. Rada imata ilustracijo, risarska strast pa ju zapelje v večletne garaške projekte filmske animacije. Podobam dodajata gibanje, z njuno domišljijo vstopamo v svet živali in rastlin, v vizualna občutja, za katera smo bili prepričani, da se jih ne da upodobiti.

29 min

Slikar MILAN ERIČ je sprejel povabilo za pregledno razstavo v ljubljanski Mestni galeriji. Največje slike so sestavljene iz številnih listov velikosti A3 in jih je prinesel kar v kartonasti škatli. Zamisel za to je dobil, ko sta z Zvonkom Čohom galerijske stene tapecirala s tisoč in več risbami risanke Socializacija bika. Velikokrat si pomaga tudi s fotokopiranjem na prosojnice in tako iz starejših ilustracij ustvarja nove kolaže. Da bi lahko v kratkem času pripravil več del, si je pomagal z novo tehniko, ki jo imenuje Polivanke. Na koncu je bila galerija natrpana z deli in postavitev je dobila naslov Nepregledna razstava. VLADIMIR LEBEN se pri natančnem in potrpežljivem slikanju poglablja v živalsko dušo. Predstavlja nam živali, ki so zlorabljene in mučene: nastopati morajo v cirkusu, medvedi plešejo po vroči žerjavici, pasje mladičke nabadajo na trnek. Potepuški psi iz okolice Moskve se vsak dan z metrojem odpravijo po hrano v središče mesta. To zgodbo je predstavil v treh monumentalnih slikah, ki so dobile svojo ponovitev v vezeninah. Tudi on je svoje izkušnje pridobival pri animaciji in jih združil v duhovit film z naslovom Prdci – Vonj ljubezni. Že dvajseta oddaja iz dokumentarnega niza Zapeljevanje pogleda predstavlja dva avtorja, ki jima veliko pomeni zgodba. Rada imata ilustracijo, risarska strast pa ju zapelje v večletne garaške projekte filmske animacije. Podobam dodajata gibanje, z njuno domišljijo vstopamo v svet živali in rastlin, v vizualna občutja, za katera smo bili prepričani, da se jih ne da upodobiti.

Zapeljevanje pogleda

Jure Zadnikar in Žiga Okorn, 3/4

22. 3. 2014

Po končani akademiji je JURE ZADNIKAR slikal abstraktna dela, dokler ni spoznal Fotini in se preselil v Grčijo. Tam so sprva nastajali skoraj naivni slikarski zapisi vsakdanjih dogodkov, nato pa prizori iz družinskega življenja v jedilnici ali dnevni sobi, ob gledanju televizije ali popoldanski kavici. Slikal je sebe, zatopljenega v pogovor s prijatelji ali za slikarskim platnom. Začel je opazovati, kako narava prerašča divja odlagališča smeti, odsluženo opremo, zapuščene avtomobile in kupe gradbenega odpada. Na slikah so glavno vlogo dobile zasilne lope, vrtički in kurniki, ki jih ljudje lahko postavijo z lastnimi rokami. Akvareli, ki jih slika ŽIGA OKORN, nastanejo v nekaj potezah. So hipno polzenje vode, pomešane z drobci naravnega pigmenta. Sprašuje se, koliko detajlov potrebuje podoba, da jo razberemo, in kako kontekst ali vzporedna zgodba to vsebino lahko predrugači. Zato so ob nekaterih risbah v okvirje postavljeni predmeti. Med ustvarjanjem v nekdanjem vojaškem zaporu na Metelkovi je skušal vsrkati stiske nekdanjih zapornikov in celico preuredil za bivanje. S skupino Sestava so dosegli, da zapora niso podrli, temveč so ga preuredili v enega najbolj zanimivih hostlov na svetu. Avtorja, tokratnega Zapeljevanje pogleda v svoja dela vključujeta podobe družine. Če so pri prvem to slikarsko natančno naslikane človeške figure, so pri drugem zgolj akvarelne silhuete. Oba pa se sprašujeta o moči umetnika in posameznika v sodobni družbi.

29 min

Po končani akademiji je JURE ZADNIKAR slikal abstraktna dela, dokler ni spoznal Fotini in se preselil v Grčijo. Tam so sprva nastajali skoraj naivni slikarski zapisi vsakdanjih dogodkov, nato pa prizori iz družinskega življenja v jedilnici ali dnevni sobi, ob gledanju televizije ali popoldanski kavici. Slikal je sebe, zatopljenega v pogovor s prijatelji ali za slikarskim platnom. Začel je opazovati, kako narava prerašča divja odlagališča smeti, odsluženo opremo, zapuščene avtomobile in kupe gradbenega odpada. Na slikah so glavno vlogo dobile zasilne lope, vrtički in kurniki, ki jih ljudje lahko postavijo z lastnimi rokami. Akvareli, ki jih slika ŽIGA OKORN, nastanejo v nekaj potezah. So hipno polzenje vode, pomešane z drobci naravnega pigmenta. Sprašuje se, koliko detajlov potrebuje podoba, da jo razberemo, in kako kontekst ali vzporedna zgodba to vsebino lahko predrugači. Zato so ob nekaterih risbah v okvirje postavljeni predmeti. Med ustvarjanjem v nekdanjem vojaškem zaporu na Metelkovi je skušal vsrkati stiske nekdanjih zapornikov in celico preuredil za bivanje. S skupino Sestava so dosegli, da zapora niso podrli, temveč so ga preuredili v enega najbolj zanimivih hostlov na svetu. Avtorja, tokratnega Zapeljevanje pogleda v svoja dela vključujeta podobe družine. Če so pri prvem to slikarsko natančno naslikane človeške figure, so pri drugem zgolj akvarelne silhuete. Oba pa se sprašujeta o moči umetnika in posameznika v sodobni družbi.

Zapeljevanje pogleda

Matjaž Počivavšek in Mirko Bratuša

15. 3. 2014

Kipar MATJAŽ POČIVAVŠEK pri svojem delu uporablja plemenite materiale: srebro, bron, ebenovino, carrarski marmor ali jeklo. Materialom se poskuša približati s spoštovanjem njihovih lastnosti. To ga sili v ekonomičnost pri obdelavi in oblikovanju. Kadar v kovačnici obdelujejo deset in več ton težke bloke, strojem dovoli pustiti sled v nastajajoči obliki. Njegov ideal je skulptura, ki bi jo material ustvaril sam, brez dotika umetnikove roke. Tako iz meseca v mesec v kalup vliva vosek, dokler se ne zgosti v obliko, s katero bo zares zadovoljen. MIRKO BRATUŠA je ob stebre nekdanje samostanske cerkve v Kostanjevici na Krki postavil Hipokrite. Antropomorfne figure ob dotiku presenetijo, saj so ogrevane na telesno temperaturo. Na razstavi Grelci za vroče občutke so se jim pridružili kipi, ki toploto Hipokritov uporabljajo za lastno hlajenje. V velike keramične skulpture je skril zapleten sistem cevi in toplotno črpalko. Kipi lahko ustvarijo nenavaden obrat tudi tako, da se razletijo pred preveč radovednim opazovalcem. Kiparja odlikuje odlično poznavanje materialov in tehnik, omogoča jima, da se podajata v področja skrajnih mej trdnosti, napetosti, da razmišljata v večjem merilu. Predvsem pa dopuščata materialu, da razvije svojo govorico. V dokumentarni seriji Zapeljevanje pogleda spremljamo ustvarjalne postopke in poskušamo izluščiti pomene, ki nam jih posredujejo avtorji s svojo pripovedjo.

29 min

Kipar MATJAŽ POČIVAVŠEK pri svojem delu uporablja plemenite materiale: srebro, bron, ebenovino, carrarski marmor ali jeklo. Materialom se poskuša približati s spoštovanjem njihovih lastnosti. To ga sili v ekonomičnost pri obdelavi in oblikovanju. Kadar v kovačnici obdelujejo deset in več ton težke bloke, strojem dovoli pustiti sled v nastajajoči obliki. Njegov ideal je skulptura, ki bi jo material ustvaril sam, brez dotika umetnikove roke. Tako iz meseca v mesec v kalup vliva vosek, dokler se ne zgosti v obliko, s katero bo zares zadovoljen. MIRKO BRATUŠA je ob stebre nekdanje samostanske cerkve v Kostanjevici na Krki postavil Hipokrite. Antropomorfne figure ob dotiku presenetijo, saj so ogrevane na telesno temperaturo. Na razstavi Grelci za vroče občutke so se jim pridružili kipi, ki toploto Hipokritov uporabljajo za lastno hlajenje. V velike keramične skulpture je skril zapleten sistem cevi in toplotno črpalko. Kipi lahko ustvarijo nenavaden obrat tudi tako, da se razletijo pred preveč radovednim opazovalcem. Kiparja odlikuje odlično poznavanje materialov in tehnik, omogoča jima, da se podajata v področja skrajnih mej trdnosti, napetosti, da razmišljata v večjem merilu. Predvsem pa dopuščata materialu, da razvije svojo govorico. V dokumentarni seriji Zapeljevanje pogleda spremljamo ustvarjalne postopke in poskušamo izluščiti pomene, ki nam jih posredujejo avtorji s svojo pripovedjo.

Zapeljevanje pogleda

Metka Krašovec in Zdenka Žido, 1/4

8. 3. 2014

Ko je METKA KRAŠOVEC zagledala ljubljansko Frančiškansko cerkev osvetljeno z novoletnimi lučkami, je nastala zamisel za ciklus rdečih slik. In podoba kolumbijske deklice Aydé je sprožila slike angelskih glav. Figure so sčasoma postajale manjše in se izgubljale v mediteranskih krajinah s cipresami. Vmes pa so bila obdobja risanja, fantastični prizori, ki jim še sama ne pozna pomena, združevanje nemogočega. Zadnjo serijo risb spremljajo verzi pesnikov, ki jih bere že desetletja. Vse te podobe je morala pregledati, urediti in pripraviti za pregledno razstavo v Moderni galeriji. ZDENKA ŽIDO slika počasi, potrpežljivo. S širokim čopičem nanaša bele trikotne ploskve, da bi ustvarila globino. Lahko so nanizane v pravilnem redu, se gostijo proti središču ali pa razpršene po vsej površini slike ustvarjajo nekakšna žarišča. Plast za plastjo nastajajo beline na živem zelenem ozadju. Platna imajo podokvirje različnih debelin, včasih pa so tudi nepravilnih oblik, recimo v obliki savskih kamnov. Slikanje je tih pogovor s sliko, ki je tvoja toliko časa, dokler ni dokončana. Čeprav sta si slikarki na prvi pogled zelo različni, ju druži podoben stik z umetnino. Natančno nanašata lazurne plasti, ki povrhnjici slike dajo mehkobo in globino. Dolgotrajni proces spremlja posamično sliko nekaj mesecev, lahko tudi celo leto. Dokumentarna serija Zapeljevanje pogleda poskuša z umetniškimi dvojicami predstaviti različne poetike v sodobni slovenski likovni umetnosti.

28 min

Ko je METKA KRAŠOVEC zagledala ljubljansko Frančiškansko cerkev osvetljeno z novoletnimi lučkami, je nastala zamisel za ciklus rdečih slik. In podoba kolumbijske deklice Aydé je sprožila slike angelskih glav. Figure so sčasoma postajale manjše in se izgubljale v mediteranskih krajinah s cipresami. Vmes pa so bila obdobja risanja, fantastični prizori, ki jim še sama ne pozna pomena, združevanje nemogočega. Zadnjo serijo risb spremljajo verzi pesnikov, ki jih bere že desetletja. Vse te podobe je morala pregledati, urediti in pripraviti za pregledno razstavo v Moderni galeriji. ZDENKA ŽIDO slika počasi, potrpežljivo. S širokim čopičem nanaša bele trikotne ploskve, da bi ustvarila globino. Lahko so nanizane v pravilnem redu, se gostijo proti središču ali pa razpršene po vsej površini slike ustvarjajo nekakšna žarišča. Plast za plastjo nastajajo beline na živem zelenem ozadju. Platna imajo podokvirje različnih debelin, včasih pa so tudi nepravilnih oblik, recimo v obliki savskih kamnov. Slikanje je tih pogovor s sliko, ki je tvoja toliko časa, dokler ni dokončana. Čeprav sta si slikarki na prvi pogled zelo različni, ju druži podoben stik z umetnino. Natančno nanašata lazurne plasti, ki povrhnjici slike dajo mehkobo in globino. Dolgotrajni proces spremlja posamično sliko nekaj mesecev, lahko tudi celo leto. Dokumentarna serija Zapeljevanje pogleda poskuša z umetniškimi dvojicami predstaviti različne poetike v sodobni slovenski likovni umetnosti.

RTV 365
Mobilna aplikacija
Prenesite iz Trgovine Play