Iskanje
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Zapeljevanje pogleda
Poslovil se je Kostja Gatnik, slikar, ilustrator, fotograf, stripar, oblikovalec. Prejel je Prešernovo nagrado, pa tudi Levstikovo nagrado za življenjsko delo, in sicer za impozanten opus otroških ilustracij, ki jih pozna več generacij. Med njimi so Avtozaver, Jure Kvak Kvak in Gal v galeriji. Ustvaril je znameniti strip Magna Purga, oblikoval Tribuno, ovitke gramofonskih plošč, plakate, logotipe in oglaševalske ilustracije. Manj znano je njegovo slikarsko udejstvovanje. Sprva je ustvarjal psihedelične slike, nato se je posvetil tehniki air brusha, naposled pa se je v zavetju svojega ateljeja vrnil h klasičnemu slikarstvu.
Poslovil se je Kostja Gatnik, slikar, ilustrator, fotograf, stripar, oblikovalec. Prejel je Prešernovo nagrado, pa tudi Levstikovo nagrado za življenjsko delo, in sicer za impozanten opus otroških ilustracij, ki jih pozna več generacij. Med njimi so Avtozaver, Jure Kvak Kvak in Gal v galeriji. Ustvaril je znameniti strip Magna Purga, oblikoval Tribuno, ovitke gramofonskih plošč, plakate, logotipe in oglaševalske ilustracije. Manj znano je njegovo slikarsko udejstvovanje. Sprva je ustvarjal psihedelične slike, nato se je posvetil tehniki air brusha, naposled pa se je v zavetju svojega ateljeja vrnil h klasičnemu slikarstvu.
Zapeljevanje pogleda
Slikar, univerzitetni profesor, akademik, Prešernov nagrajenec … Emerik Bernard je bil ena od osrednjih osebnosti slovenske likovne umetnosti preteklih desetletij. V vseh obdobjih je bil zvest asemblažu in je v svoje slikarsko delo vključeval odvržene predmete, ki jih je srečeval na svojih sprehodih. Motive je pogosto našel v detajlih istrskih dvorišč. Njegove slike včasih sežejo tudi čez rob pravokotnika, da bi ustvarile iluzijo prepletajočih se prostorov.
Slikar, univerzitetni profesor, akademik, Prešernov nagrajenec … Emerik Bernard je bil ena od osrednjih osebnosti slovenske likovne umetnosti preteklih desetletij. V vseh obdobjih je bil zvest asemblažu in je v svoje slikarsko delo vključeval odvržene predmete, ki jih je srečeval na svojih sprehodih. Motive je pogosto našel v detajlih istrskih dvorišč. Njegove slike včasih sežejo tudi čez rob pravokotnika, da bi ustvarile iluzijo prepletajočih se prostorov.
Zapeljevanje pogleda
V koroškem pejsažu je nebo iztisnjeno, če hočeš videti horizont, moraš pogledati gor. Zato je GUSTAV GNAMUŠ sprva slikal barvita polja, nato pa so njegove slike postale vse bolj monokromne, enobarvne. Čeprav je platno videti kot ena sama barvna površina, je med središčem in robom tudi do devet barvnih prehodov. Zanima ga absolutno, razsrediščenost, lebdenje; slike, ki se spreminjajo ob potovanju dnevne svetlobe. Ob pogledu na japonski vrt pred njegovim ateljejem nastajajo barviti akvareli svetlobnih impresij, ki jih žareče sonce ustvari na bambusovih bilkah. V ozadju slik so procesi, za vidnim obstaja nevidna plast. KSENIJA ČERČE jemlje spodbude iz videa, fotografije, performansa in land-arta ter jih potaplja v slike. Zanimajo jo kopije kopij, po vzoru renesančnega slikarstva išče skriti madež, ki vodi v razumevanje slike. Risbe iz skicirk prenaša na pozlačene ro-bove knjig. Pomemben motiv na novejših slikah so dežniki. Del njenega ustvarjanja pa so tudi zvočni videoambienti, v katerih nas v zatemnjenem prostoru nagovorijo projekcije lebdečih meduz. Ksenija Čerče je študirala pri Gustavu Gnamušu, zdaj tudi sama poučuje na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje. Ustvarjata razsežna platna, v katera se potopita med ustvarjanjem, k vstopu v gosto barvo pa povabita tudi gledalca.
V koroškem pejsažu je nebo iztisnjeno, če hočeš videti horizont, moraš pogledati gor. Zato je GUSTAV GNAMUŠ sprva slikal barvita polja, nato pa so njegove slike postale vse bolj monokromne, enobarvne. Čeprav je platno videti kot ena sama barvna površina, je med središčem in robom tudi do devet barvnih prehodov. Zanima ga absolutno, razsrediščenost, lebdenje; slike, ki se spreminjajo ob potovanju dnevne svetlobe. Ob pogledu na japonski vrt pred njegovim ateljejem nastajajo barviti akvareli svetlobnih impresij, ki jih žareče sonce ustvari na bambusovih bilkah. V ozadju slik so procesi, za vidnim obstaja nevidna plast. KSENIJA ČERČE jemlje spodbude iz videa, fotografije, performansa in land-arta ter jih potaplja v slike. Zanimajo jo kopije kopij, po vzoru renesančnega slikarstva išče skriti madež, ki vodi v razumevanje slike. Risbe iz skicirk prenaša na pozlačene ro-bove knjig. Pomemben motiv na novejših slikah so dežniki. Del njenega ustvarjanja pa so tudi zvočni videoambienti, v katerih nas v zatemnjenem prostoru nagovorijo projekcije lebdečih meduz. Ksenija Čerče je študirala pri Gustavu Gnamušu, zdaj tudi sama poučuje na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje. Ustvarjata razsežna platna, v katera se potopita med ustvarjanjem, k vstopu v gosto barvo pa povabita tudi gledalca.
Zapeljevanje pogleda
Psihedelične slike, znameniti strip Magna Purga, ilustracije otroških knjig, kot so Avtozaver in Jure Kvak Kvak, Gal v galeriji, pa fotografije, ovitki gramofonskih plošč, plakati, logotipi in oglaševalske ilustracije … Ta ogromni opus je ustvaril pronicljiv in duhovit slikar KOSTJA GATNIK, ki se odlično znajde tako v tehniki air brusha in klasičnem slikarstvu kot v računalniško podprti ilustraciji. Ko je dosegel enega vrhuncev svoje poklicne poti z veliko razstavo v Narodni galeriji in malo preden je dobil Prešernovo nagrado, je na kolesu doživel skoraj usodno prometno nesrečo. ZVONKO ČOH se je po končanem študiju slikarstva prepustil čarom animiranega filma, in več kot desetletje sta s prijateljem Milanom Eričem ustvarjala prvo slovensko celovečerno risanko Socializacija bika. Tudi pri ilustracijah, ki navdušujejo vse generacije, izhaja iz risanega filma; pričarati poskuša gibanje, njegovi karikirani liki pa doživljajo transformacije, kakor jih je znal ustvariti pri risanih sekvencah. Prisega na naključja, ki nastanejo v procesu ustvarjanja. Zadnja leta se je pustil znova zapeljati slikarstvu in pripravlja razstave, ki so s podobami nasičene instalacije. Slikarja povezuje strast do ilustracije; oba sta prejela Levstikovo nagrado za življenjsko delo. Njun drugi pol pa domuje v intimi ateljejev, kjer se prepustita eksperimentiranju v slikarstvu.
Psihedelične slike, znameniti strip Magna Purga, ilustracije otroških knjig, kot so Avtozaver in Jure Kvak Kvak, Gal v galeriji, pa fotografije, ovitki gramofonskih plošč, plakati, logotipi in oglaševalske ilustracije … Ta ogromni opus je ustvaril pronicljiv in duhovit slikar KOSTJA GATNIK, ki se odlično znajde tako v tehniki air brusha in klasičnem slikarstvu kot v računalniško podprti ilustraciji. Ko je dosegel enega vrhuncev svoje poklicne poti z veliko razstavo v Narodni galeriji in malo preden je dobil Prešernovo nagrado, je na kolesu doživel skoraj usodno prometno nesrečo. ZVONKO ČOH se je po končanem študiju slikarstva prepustil čarom animiranega filma, in več kot desetletje sta s prijateljem Milanom Eričem ustvarjala prvo slovensko celovečerno risanko Socializacija bika. Tudi pri ilustracijah, ki navdušujejo vse generacije, izhaja iz risanega filma; pričarati poskuša gibanje, njegovi karikirani liki pa doživljajo transformacije, kakor jih je znal ustvariti pri risanih sekvencah. Prisega na naključja, ki nastanejo v procesu ustvarjanja. Zadnja leta se je pustil znova zapeljati slikarstvu in pripravlja razstave, ki so s podobami nasičene instalacije. Slikarja povezuje strast do ilustracije; oba sta prejela Levstikovo nagrado za življenjsko delo. Njun drugi pol pa domuje v intimi ateljejev, kjer se prepustita eksperimentiranju v slikarstvu.
Zapeljevanje pogleda
IVO PRANČIČ je sprejel izziv, da v razsežnem galerijskem prostoru razstavi res velika platna. Na slikah so se pojavile ogromne elipse, odmev njegovega slikarstva izpred desetletij. Prisega na procesualnost v ustvarjanju; slika impulzivno in intuitivno, pusti se presenetiti sliki, ki ga vodi, poliva barvo in obrača platna. V drugi fazi je bolj razumski, uporablja šablone in štampiljke. Enkrat na teden se odpelje v Goriška brda, kjer ga v ateljeju nagovori nedokončana slika. ŽIVKO MARUŠIČ si je dodal hčerkino ime IRA, ko sta skupaj slikala na isto platno. Rojen je v Italiji, študiral je v Benetkah in tudi pozneje je veliko potoval čez mejo. Zato je začel slikati na dolge, ozke trakove, da je lahko slike spravil v žep. Koper je bil zanimiv prostor za umetnost nove podobe, in na obisk so prihajala velika imena svetovnega slikarstva. Marušičeve podobe so provokativne, živih barv, sam pa najraje slika v zatemnjenih prostorih. »Človek je narejen za to, da misli, da sanja,« pravi. In Živko sanja vse življenje. Tako Prančič kot Marušič še vedno verjameta v slikarstvo in njegovo moč. Prepričana sta, da pride čas, ko bo podoba, olje na platnu, spet spoštovana.
IVO PRANČIČ je sprejel izziv, da v razsežnem galerijskem prostoru razstavi res velika platna. Na slikah so se pojavile ogromne elipse, odmev njegovega slikarstva izpred desetletij. Prisega na procesualnost v ustvarjanju; slika impulzivno in intuitivno, pusti se presenetiti sliki, ki ga vodi, poliva barvo in obrača platna. V drugi fazi je bolj razumski, uporablja šablone in štampiljke. Enkrat na teden se odpelje v Goriška brda, kjer ga v ateljeju nagovori nedokončana slika. ŽIVKO MARUŠIČ si je dodal hčerkino ime IRA, ko sta skupaj slikala na isto platno. Rojen je v Italiji, študiral je v Benetkah in tudi pozneje je veliko potoval čez mejo. Zato je začel slikati na dolge, ozke trakove, da je lahko slike spravil v žep. Koper je bil zanimiv prostor za umetnost nove podobe, in na obisk so prihajala velika imena svetovnega slikarstva. Marušičeve podobe so provokativne, živih barv, sam pa najraje slika v zatemnjenih prostorih. »Človek je narejen za to, da misli, da sanja,« pravi. In Živko sanja vse življenje. Tako Prančič kot Marušič še vedno verjameta v slikarstvo in njegovo moč. Prepričana sta, da pride čas, ko bo podoba, olje na platnu, spet spoštovana.
Zapeljevanje pogleda
"Zmeraj me je fasciniralo to, da si človek ne more zamisliti take stvari, ki ne bi v naravi že obstajala," pravi Damijan Kracina in si izmišljuje nenavadne živali, kot so Veliki blatar, Kosmatana, Kinguru ... pa tudi Proteusfont, pisavo iz človeških ribic. Marko A. Kovačič si je izmislil lastno civilizacijo, družbeno ureditev in medčloveške odnose. Plastosi so kombinacija živih mehanizmov z organskimi deli, bivajo v komorah in ob stiku z ljudmi otrpnejo. Muzej je poimenoval "Javka pri rdeči zvezdi".
"Zmeraj me je fasciniralo to, da si človek ne more zamisliti take stvari, ki ne bi v naravi že obstajala," pravi Damijan Kracina in si izmišljuje nenavadne živali, kot so Veliki blatar, Kosmatana, Kinguru ... pa tudi Proteusfont, pisavo iz človeških ribic. Marko A. Kovačič si je izmislil lastno civilizacijo, družbeno ureditev in medčloveške odnose. Plastosi so kombinacija živih mehanizmov z organskimi deli, bivajo v komorah in ob stiku z ljudmi otrpnejo. Muzej je poimenoval "Javka pri rdeči zvezdi".
Zapeljevanje pogleda
Člani skupine IRWIN - Andrej Savski, Borut Vogelnik, Dušan Mandič, Miran Mohar in Roman Uranjek - se pri svojem delu nenehno sklicujejo na druge avtorje, prevzemajo njihova dela ter prepletajo umetnostne sloge in tehnike, saj kopiranje ni zločin. Najbolj jih privlači čas dadaizma, sovjetske avantgarde in umetnost v službi totalitarnih režimov. V zadnjem času se sklicujejo na lastna dela iz preteklosti in tako njihova razstava, na kateri so interpretirali razstavo ameriške umetnosti, dobi ponovitev v istem prostoru trideset let pozneje. Kot pripadniki države v času NSK vključujejo v svoje projekte tudi državne simbole NSK, recimo zastavo, ki jo v projektu NSK garda stražijo pripadniki vojaških formacij drugih držav. Njihove slike so lahko tudi ikone, ki jih dostojanstveniki različnih verskih skupnosti vključujejo v svoje procesije. Zanima jih razprostranjenost potnega lista države NSK, saj največ prosilcev prihaja iz Nigerije, kjer verjamejo v obstoj te države in si z nakupom potnega lista želijo omogočiti boljše življenje. Kolektiv NSK ima številne goreče privržence in posnemovalce, skupina IRWIN zbira njihova dela in jih razstavlja na razstavi državljanov NSK. V dokumentarni seriji Zapeljevanje pogleda tokrat prvič namesto dvojice umetnikov predstavljamo umetniški kolektiv. Za pet slikarjev skupine Rrose Irwin Sélavy je bilo na začetku pomembno združevanje zabave z umetnostjo. Njihove slike so nastajale pod enotnim imenom, čeprav je vsak ustvarjal zase. Pomemben je bil koncept in ideološki okvir, razstavljanje pa je bilo vselej razumljeno kot ustvarjanje ambientov, v katerih so prostor zapolnjevale številne podobe in lovske trofeje, žanrski motivi so bili oplemeniteni z Malevičevimi križi, bolj kot slika pa je bil pomemben značilen irwinovski okvir z reliefi Stojana Batiča.
Člani skupine IRWIN - Andrej Savski, Borut Vogelnik, Dušan Mandič, Miran Mohar in Roman Uranjek - se pri svojem delu nenehno sklicujejo na druge avtorje, prevzemajo njihova dela ter prepletajo umetnostne sloge in tehnike, saj kopiranje ni zločin. Najbolj jih privlači čas dadaizma, sovjetske avantgarde in umetnost v službi totalitarnih režimov. V zadnjem času se sklicujejo na lastna dela iz preteklosti in tako njihova razstava, na kateri so interpretirali razstavo ameriške umetnosti, dobi ponovitev v istem prostoru trideset let pozneje. Kot pripadniki države v času NSK vključujejo v svoje projekte tudi državne simbole NSK, recimo zastavo, ki jo v projektu NSK garda stražijo pripadniki vojaških formacij drugih držav. Njihove slike so lahko tudi ikone, ki jih dostojanstveniki različnih verskih skupnosti vključujejo v svoje procesije. Zanima jih razprostranjenost potnega lista države NSK, saj največ prosilcev prihaja iz Nigerije, kjer verjamejo v obstoj te države in si z nakupom potnega lista želijo omogočiti boljše življenje. Kolektiv NSK ima številne goreče privržence in posnemovalce, skupina IRWIN zbira njihova dela in jih razstavlja na razstavi državljanov NSK. V dokumentarni seriji Zapeljevanje pogleda tokrat prvič namesto dvojice umetnikov predstavljamo umetniški kolektiv. Za pet slikarjev skupine Rrose Irwin Sélavy je bilo na začetku pomembno združevanje zabave z umetnostjo. Njihove slike so nastajale pod enotnim imenom, čeprav je vsak ustvarjal zase. Pomemben je bil koncept in ideološki okvir, razstavljanje pa je bilo vselej razumljeno kot ustvarjanje ambientov, v katerih so prostor zapolnjevale številne podobe in lovske trofeje, žanrski motivi so bili oplemeniteni z Malevičevimi križi, bolj kot slika pa je bil pomemben značilen irwinovski okvir z reliefi Stojana Batiča.
Zapeljevanje pogleda
„Umetnost je izredno natančno opazovanje sveta,” pravi Alenka Pirman, „gre pa tudi za povretje, redukcijo v umetniško delo.” S te plati moramo opazovati njene parainstitucije – Inštitut za domače raziskave, RIGUSRS, Skate muzej – in projekte, v katerih si s sodelavci prizadeva za novo mersko enoto slovenski mediteranski meter, raziskuje usodo pločevinastih fasadnih pajkov, si zamisli zlate zobotrebce, išče poslednjo besedo in skrbi za Razvezani jezik, prosti slovar žive slovenščine. Tomaž Furlan je sprva delal le videe, v katerih je bil edini igralec, uporabnik lastnih ’mučilnih strojev’: težkih kovinskih protez, kamnitih cokel, naprav, ki te lopnejo po glavi ali udarijo po prstih. Ko pa bi morale te naprave postati objekti na umetniških razstavah, jih je moral izdelati na novo. V svojem ateljeju na Metelkovi cele noči sestavlja zapletene stroje iz odvrženih predmetov. Njegovo načelo je, da lahko obiskovalci te umetnine tudi preizkusijo, zato jih ves čas popravlja in izboljšuje. Oba umetnika na humoren način opozarjata na nesmiselne zahteve, ki jih pred nas postavlja današnja družba. Obiskovalca galerije vabita k sodelovanju in ga spodbujata k premisleku in lastnemu raziskovanju. Dokumentarna serija Zapeljevanje pogleda predstavlja umetnike, ki se z govorico sodobne umetnosti ozirajo v današnji čas.
„Umetnost je izredno natančno opazovanje sveta,” pravi Alenka Pirman, „gre pa tudi za povretje, redukcijo v umetniško delo.” S te plati moramo opazovati njene parainstitucije – Inštitut za domače raziskave, RIGUSRS, Skate muzej – in projekte, v katerih si s sodelavci prizadeva za novo mersko enoto slovenski mediteranski meter, raziskuje usodo pločevinastih fasadnih pajkov, si zamisli zlate zobotrebce, išče poslednjo besedo in skrbi za Razvezani jezik, prosti slovar žive slovenščine. Tomaž Furlan je sprva delal le videe, v katerih je bil edini igralec, uporabnik lastnih ’mučilnih strojev’: težkih kovinskih protez, kamnitih cokel, naprav, ki te lopnejo po glavi ali udarijo po prstih. Ko pa bi morale te naprave postati objekti na umetniških razstavah, jih je moral izdelati na novo. V svojem ateljeju na Metelkovi cele noči sestavlja zapletene stroje iz odvrženih predmetov. Njegovo načelo je, da lahko obiskovalci te umetnine tudi preizkusijo, zato jih ves čas popravlja in izboljšuje. Oba umetnika na humoren način opozarjata na nesmiselne zahteve, ki jih pred nas postavlja današnja družba. Obiskovalca galerije vabita k sodelovanju in ga spodbujata k premisleku in lastnemu raziskovanju. Dokumentarna serija Zapeljevanje pogleda predstavlja umetnike, ki se z govorico sodobne umetnosti ozirajo v današnji čas.
Zapeljevanje pogleda
Ko je Duba Sambolec študirala na ljubljanski ALU, se je profesorjem uprla tako, da je ustvarila hiperrealistične kipe snažilke Ančke in ekonoma Martina. Nato je spoznala bitumen in ga v svojih skulpturah kombinirala z medenino in konjsko žimo. V osemdesetih je ustvarjala čutne prostorske instalacije. Ko se je po dveh desetletjih poučevanja na Norveškem vrnila v Slovenijo, so njeni objekti pripotovali v velikanskih lesenih zabojih, ki jih je sama izdelovala skoraj eno leto. Posvetila se je obnavljanju kipov iz začetnega obdobja njenega ustvarjanja. Tobias Putrih je prek fotografije newyorške kinodvorane iz tridesetih let 20. stoletja zarisal črte in v teh oblikah dal izrezati lesene plošče. Te so bile obod ’atmosferičnega’ kina na otoku San Servolo v Benetkah. Tudi v zadnjih projektih se vrača k filmskemu traku in z njim beleži svoje razumevanje modernistične arhitekture. Risba kroga, ki s prerisovanjem dobiva napake, je osnova za visoke skulpture, te pa s pomočjo računalniškega programa izrezuje iz kartona. Umetniško delo ni karton, ki je minljiv, temveč računalniški zapis. Medtem ko Duba Sambolec poudarja ročno izdelavo, proces, v katerem se kipar z lastnim angažmajem približuje umetnini, Tobias Putrih začenja s potezo roke, ali konturo, ki jo najde v naravi, nato pa se ta spreminja, vektorizira in jo stroji izrezujejo v amorfne oblike. Oba s svojimi objekti ustvarjata ambiente in vabita obiskovalce, da se sprehodijo po prostorih, kjer jih nagovorijo oblike in materiali. Dokumentarna serija Zapeljevanje pogleda predstavlja sodobne slovenske umetnike različnih generacij in v njihovem ustvarjanju poudarja skupne poteze.
Ko je Duba Sambolec študirala na ljubljanski ALU, se je profesorjem uprla tako, da je ustvarila hiperrealistične kipe snažilke Ančke in ekonoma Martina. Nato je spoznala bitumen in ga v svojih skulpturah kombinirala z medenino in konjsko žimo. V osemdesetih je ustvarjala čutne prostorske instalacije. Ko se je po dveh desetletjih poučevanja na Norveškem vrnila v Slovenijo, so njeni objekti pripotovali v velikanskih lesenih zabojih, ki jih je sama izdelovala skoraj eno leto. Posvetila se je obnavljanju kipov iz začetnega obdobja njenega ustvarjanja. Tobias Putrih je prek fotografije newyorške kinodvorane iz tridesetih let 20. stoletja zarisal črte in v teh oblikah dal izrezati lesene plošče. Te so bile obod ’atmosferičnega’ kina na otoku San Servolo v Benetkah. Tudi v zadnjih projektih se vrača k filmskemu traku in z njim beleži svoje razumevanje modernistične arhitekture. Risba kroga, ki s prerisovanjem dobiva napake, je osnova za visoke skulpture, te pa s pomočjo računalniškega programa izrezuje iz kartona. Umetniško delo ni karton, ki je minljiv, temveč računalniški zapis. Medtem ko Duba Sambolec poudarja ročno izdelavo, proces, v katerem se kipar z lastnim angažmajem približuje umetnini, Tobias Putrih začenja s potezo roke, ali konturo, ki jo najde v naravi, nato pa se ta spreminja, vektorizira in jo stroji izrezujejo v amorfne oblike. Oba s svojimi objekti ustvarjata ambiente in vabita obiskovalce, da se sprehodijo po prostorih, kjer jih nagovorijo oblike in materiali. Dokumentarna serija Zapeljevanje pogleda predstavlja sodobne slovenske umetnike različnih generacij in v njihovem ustvarjanju poudarja skupne poteze.
Zapeljevanje pogleda
Fragmenti narave v urbanem okolju, sodobne stavbe v stiku z zapuščenimi skladišči, arhitektura, gradbišča, konstrukcije … to so motivi, ki jih Miha Štrukelj zlaga v mreže kvadratov in sestavlja v velike triptihe. To je govorica digitalnih pikslov, ustvarjena s plastenjem različnih likovnih tehnik: svinčnika, oglja, olja na platnu, v sliki pušča pasove ličarskega traku in praznega platna. Tudi avtoportret je sestavljen iz mreže lego kock. Risbe na več slojih polprosojnega papirja ustvarijo globino prostora. To je premišljeno, natančno in dolgotrajno delo, ki zahteva veliko potrpežljivosti. Slika je lahko predmet sodelovanja, meni Sašo Vrabič, ki slike ustvarja včasih s svojimi otroki in daje dela v dopolnitev svojim kolegom. Zanimajo ga medijske podobe, fotografije z mobilnega telefona, reklame, ki jih najprej združi v računalniku in nato prenaša na platno. Način dela je poimenoval ’hitri realizem’. Slike so tudi minljive, ker so z ogljem narisane na galerijsko steno. Portreti, figure, krajine, predmetni svet na slikah so vabe, ki pritegnejo gledalca. Če se jim bo približal, pa bo morda zaznal nove plasti. Slikarja ne povezuje le to, da sta bila v isti generaciji na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje. Oba nam posredujeta z rastri presekane medijske podobe, jih prenašata na stene, papir, platno, steklo … najrazličnejše nosilce. Uporabljata svinčnik, oglje, olje, tuš ... Dokumentarna serija Zapeljevanje pogleda z umetniškimi dvojicami povezuje poetike v sodobni slovenski likovni umetnosti.
Fragmenti narave v urbanem okolju, sodobne stavbe v stiku z zapuščenimi skladišči, arhitektura, gradbišča, konstrukcije … to so motivi, ki jih Miha Štrukelj zlaga v mreže kvadratov in sestavlja v velike triptihe. To je govorica digitalnih pikslov, ustvarjena s plastenjem različnih likovnih tehnik: svinčnika, oglja, olja na platnu, v sliki pušča pasove ličarskega traku in praznega platna. Tudi avtoportret je sestavljen iz mreže lego kock. Risbe na več slojih polprosojnega papirja ustvarijo globino prostora. To je premišljeno, natančno in dolgotrajno delo, ki zahteva veliko potrpežljivosti. Slika je lahko predmet sodelovanja, meni Sašo Vrabič, ki slike ustvarja včasih s svojimi otroki in daje dela v dopolnitev svojim kolegom. Zanimajo ga medijske podobe, fotografije z mobilnega telefona, reklame, ki jih najprej združi v računalniku in nato prenaša na platno. Način dela je poimenoval ’hitri realizem’. Slike so tudi minljive, ker so z ogljem narisane na galerijsko steno. Portreti, figure, krajine, predmetni svet na slikah so vabe, ki pritegnejo gledalca. Če se jim bo približal, pa bo morda zaznal nove plasti. Slikarja ne povezuje le to, da sta bila v isti generaciji na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje. Oba nam posredujeta z rastri presekane medijske podobe, jih prenašata na stene, papir, platno, steklo … najrazličnejše nosilce. Uporabljata svinčnik, oglje, olje, tuš ... Dokumentarna serija Zapeljevanje pogleda z umetniškimi dvojicami povezuje poetike v sodobni slovenski likovni umetnosti.
Zapeljevanje pogleda
Slikar MILAN ERIČ je sprejel povabilo za pregledno razstavo v ljubljanski Mestni galeriji. Največje slike so sestavljene iz številnih listov velikosti A3 in jih je prinesel kar v kartonasti škatli. Zamisel za to je dobil, ko sta z Zvonkom Čohom galerijske stene tapecirala s tisoč in več risbami risanke Socializacija bika. Velikokrat si pomaga tudi s fotokopiranjem na prosojnice in tako iz starejših ilustracij ustvarja nove kolaže. Da bi lahko v kratkem času pripravil več del, si je pomagal z novo tehniko, ki jo imenuje Polivanke. Na koncu je bila galerija natrpana z deli in postavitev je dobila naslov Nepregledna razstava. VLADIMIR LEBEN se pri natančnem in potrpežljivem slikanju poglablja v živalsko dušo. Predstavlja nam živali, ki so zlorabljene in mučene: nastopati morajo v cirkusu, medvedi plešejo po vroči žerjavici, pasje mladičke nabadajo na trnek. Potepuški psi iz okolice Moskve se vsak dan z metrojem odpravijo po hrano v središče mesta. To zgodbo je predstavil v treh monumentalnih slikah, ki so dobile svojo ponovitev v vezeninah. Tudi on je svoje izkušnje pridobival pri animaciji in jih združil v duhovit film z naslovom Prdci – Vonj ljubezni. Že dvajseta oddaja iz dokumentarnega niza Zapeljevanje pogleda predstavlja dva avtorja, ki jima veliko pomeni zgodba. Rada imata ilustracijo, risarska strast pa ju zapelje v večletne garaške projekte filmske animacije. Podobam dodajata gibanje, z njuno domišljijo vstopamo v svet živali in rastlin, v vizualna občutja, za katera smo bili prepričani, da se jih ne da upodobiti.
Slikar MILAN ERIČ je sprejel povabilo za pregledno razstavo v ljubljanski Mestni galeriji. Največje slike so sestavljene iz številnih listov velikosti A3 in jih je prinesel kar v kartonasti škatli. Zamisel za to je dobil, ko sta z Zvonkom Čohom galerijske stene tapecirala s tisoč in več risbami risanke Socializacija bika. Velikokrat si pomaga tudi s fotokopiranjem na prosojnice in tako iz starejših ilustracij ustvarja nove kolaže. Da bi lahko v kratkem času pripravil več del, si je pomagal z novo tehniko, ki jo imenuje Polivanke. Na koncu je bila galerija natrpana z deli in postavitev je dobila naslov Nepregledna razstava. VLADIMIR LEBEN se pri natančnem in potrpežljivem slikanju poglablja v živalsko dušo. Predstavlja nam živali, ki so zlorabljene in mučene: nastopati morajo v cirkusu, medvedi plešejo po vroči žerjavici, pasje mladičke nabadajo na trnek. Potepuški psi iz okolice Moskve se vsak dan z metrojem odpravijo po hrano v središče mesta. To zgodbo je predstavil v treh monumentalnih slikah, ki so dobile svojo ponovitev v vezeninah. Tudi on je svoje izkušnje pridobival pri animaciji in jih združil v duhovit film z naslovom Prdci – Vonj ljubezni. Že dvajseta oddaja iz dokumentarnega niza Zapeljevanje pogleda predstavlja dva avtorja, ki jima veliko pomeni zgodba. Rada imata ilustracijo, risarska strast pa ju zapelje v večletne garaške projekte filmske animacije. Podobam dodajata gibanje, z njuno domišljijo vstopamo v svet živali in rastlin, v vizualna občutja, za katera smo bili prepričani, da se jih ne da upodobiti.
Zapeljevanje pogleda
Po končani akademiji je JURE ZADNIKAR slikal abstraktna dela, dokler ni spoznal Fotini in se preselil v Grčijo. Tam so sprva nastajali skoraj naivni slikarski zapisi vsakdanjih dogodkov, nato pa prizori iz družinskega življenja v jedilnici ali dnevni sobi, ob gledanju televizije ali popoldanski kavici. Slikal je sebe, zatopljenega v pogovor s prijatelji ali za slikarskim platnom. Začel je opazovati, kako narava prerašča divja odlagališča smeti, odsluženo opremo, zapuščene avtomobile in kupe gradbenega odpada. Na slikah so glavno vlogo dobile zasilne lope, vrtički in kurniki, ki jih ljudje lahko postavijo z lastnimi rokami. Akvareli, ki jih slika ŽIGA OKORN, nastanejo v nekaj potezah. So hipno polzenje vode, pomešane z drobci naravnega pigmenta. Sprašuje se, koliko detajlov potrebuje podoba, da jo razberemo, in kako kontekst ali vzporedna zgodba to vsebino lahko predrugači. Zato so ob nekaterih risbah v okvirje postavljeni predmeti. Med ustvarjanjem v nekdanjem vojaškem zaporu na Metelkovi je skušal vsrkati stiske nekdanjih zapornikov in celico preuredil za bivanje. S skupino Sestava so dosegli, da zapora niso podrli, temveč so ga preuredili v enega najbolj zanimivih hostlov na svetu. Avtorja, tokratnega Zapeljevanje pogleda v svoja dela vključujeta podobe družine. Če so pri prvem to slikarsko natančno naslikane človeške figure, so pri drugem zgolj akvarelne silhuete. Oba pa se sprašujeta o moči umetnika in posameznika v sodobni družbi.
Po končani akademiji je JURE ZADNIKAR slikal abstraktna dela, dokler ni spoznal Fotini in se preselil v Grčijo. Tam so sprva nastajali skoraj naivni slikarski zapisi vsakdanjih dogodkov, nato pa prizori iz družinskega življenja v jedilnici ali dnevni sobi, ob gledanju televizije ali popoldanski kavici. Slikal je sebe, zatopljenega v pogovor s prijatelji ali za slikarskim platnom. Začel je opazovati, kako narava prerašča divja odlagališča smeti, odsluženo opremo, zapuščene avtomobile in kupe gradbenega odpada. Na slikah so glavno vlogo dobile zasilne lope, vrtički in kurniki, ki jih ljudje lahko postavijo z lastnimi rokami. Akvareli, ki jih slika ŽIGA OKORN, nastanejo v nekaj potezah. So hipno polzenje vode, pomešane z drobci naravnega pigmenta. Sprašuje se, koliko detajlov potrebuje podoba, da jo razberemo, in kako kontekst ali vzporedna zgodba to vsebino lahko predrugači. Zato so ob nekaterih risbah v okvirje postavljeni predmeti. Med ustvarjanjem v nekdanjem vojaškem zaporu na Metelkovi je skušal vsrkati stiske nekdanjih zapornikov in celico preuredil za bivanje. S skupino Sestava so dosegli, da zapora niso podrli, temveč so ga preuredili v enega najbolj zanimivih hostlov na svetu. Avtorja, tokratnega Zapeljevanje pogleda v svoja dela vključujeta podobe družine. Če so pri prvem to slikarsko natančno naslikane človeške figure, so pri drugem zgolj akvarelne silhuete. Oba pa se sprašujeta o moči umetnika in posameznika v sodobni družbi.
Zapeljevanje pogleda
Kipar MATJAŽ POČIVAVŠEK pri svojem delu uporablja plemenite materiale: srebro, bron, ebenovino, carrarski marmor ali jeklo. Materialom se poskuša približati s spoštovanjem njihovih lastnosti. To ga sili v ekonomičnost pri obdelavi in oblikovanju. Kadar v kovačnici obdelujejo deset in več ton težke bloke, strojem dovoli pustiti sled v nastajajoči obliki. Njegov ideal je skulptura, ki bi jo material ustvaril sam, brez dotika umetnikove roke. Tako iz meseca v mesec v kalup vliva vosek, dokler se ne zgosti v obliko, s katero bo zares zadovoljen. MIRKO BRATUŠA je ob stebre nekdanje samostanske cerkve v Kostanjevici na Krki postavil Hipokrite. Antropomorfne figure ob dotiku presenetijo, saj so ogrevane na telesno temperaturo. Na razstavi Grelci za vroče občutke so se jim pridružili kipi, ki toploto Hipokritov uporabljajo za lastno hlajenje. V velike keramične skulpture je skril zapleten sistem cevi in toplotno črpalko. Kipi lahko ustvarijo nenavaden obrat tudi tako, da se razletijo pred preveč radovednim opazovalcem. Kiparja odlikuje odlično poznavanje materialov in tehnik, omogoča jima, da se podajata v področja skrajnih mej trdnosti, napetosti, da razmišljata v večjem merilu. Predvsem pa dopuščata materialu, da razvije svojo govorico. V dokumentarni seriji Zapeljevanje pogleda spremljamo ustvarjalne postopke in poskušamo izluščiti pomene, ki nam jih posredujejo avtorji s svojo pripovedjo.
Kipar MATJAŽ POČIVAVŠEK pri svojem delu uporablja plemenite materiale: srebro, bron, ebenovino, carrarski marmor ali jeklo. Materialom se poskuša približati s spoštovanjem njihovih lastnosti. To ga sili v ekonomičnost pri obdelavi in oblikovanju. Kadar v kovačnici obdelujejo deset in več ton težke bloke, strojem dovoli pustiti sled v nastajajoči obliki. Njegov ideal je skulptura, ki bi jo material ustvaril sam, brez dotika umetnikove roke. Tako iz meseca v mesec v kalup vliva vosek, dokler se ne zgosti v obliko, s katero bo zares zadovoljen. MIRKO BRATUŠA je ob stebre nekdanje samostanske cerkve v Kostanjevici na Krki postavil Hipokrite. Antropomorfne figure ob dotiku presenetijo, saj so ogrevane na telesno temperaturo. Na razstavi Grelci za vroče občutke so se jim pridružili kipi, ki toploto Hipokritov uporabljajo za lastno hlajenje. V velike keramične skulpture je skril zapleten sistem cevi in toplotno črpalko. Kipi lahko ustvarijo nenavaden obrat tudi tako, da se razletijo pred preveč radovednim opazovalcem. Kiparja odlikuje odlično poznavanje materialov in tehnik, omogoča jima, da se podajata v področja skrajnih mej trdnosti, napetosti, da razmišljata v večjem merilu. Predvsem pa dopuščata materialu, da razvije svojo govorico. V dokumentarni seriji Zapeljevanje pogleda spremljamo ustvarjalne postopke in poskušamo izluščiti pomene, ki nam jih posredujejo avtorji s svojo pripovedjo.
Zapeljevanje pogleda
Ko je METKA KRAŠOVEC zagledala ljubljansko Frančiškansko cerkev osvetljeno z novoletnimi lučkami, je nastala zamisel za ciklus rdečih slik. In podoba kolumbijske deklice Aydé je sprožila slike angelskih glav. Figure so sčasoma postajale manjše in se izgubljale v mediteranskih krajinah s cipresami. Vmes pa so bila obdobja risanja, fantastični prizori, ki jim še sama ne pozna pomena, združevanje nemogočega. Zadnjo serijo risb spremljajo verzi pesnikov, ki jih bere že desetletja. Vse te podobe je morala pregledati, urediti in pripraviti za pregledno razstavo v Moderni galeriji. ZDENKA ŽIDO slika počasi, potrpežljivo. S širokim čopičem nanaša bele trikotne ploskve, da bi ustvarila globino. Lahko so nanizane v pravilnem redu, se gostijo proti središču ali pa razpršene po vsej površini slike ustvarjajo nekakšna žarišča. Plast za plastjo nastajajo beline na živem zelenem ozadju. Platna imajo podokvirje različnih debelin, včasih pa so tudi nepravilnih oblik, recimo v obliki savskih kamnov. Slikanje je tih pogovor s sliko, ki je tvoja toliko časa, dokler ni dokončana. Čeprav sta si slikarki na prvi pogled zelo različni, ju druži podoben stik z umetnino. Natančno nanašata lazurne plasti, ki povrhnjici slike dajo mehkobo in globino. Dolgotrajni proces spremlja posamično sliko nekaj mesecev, lahko tudi celo leto. Dokumentarna serija Zapeljevanje pogleda poskuša z umetniškimi dvojicami predstaviti različne poetike v sodobni slovenski likovni umetnosti.
Ko je METKA KRAŠOVEC zagledala ljubljansko Frančiškansko cerkev osvetljeno z novoletnimi lučkami, je nastala zamisel za ciklus rdečih slik. In podoba kolumbijske deklice Aydé je sprožila slike angelskih glav. Figure so sčasoma postajale manjše in se izgubljale v mediteranskih krajinah s cipresami. Vmes pa so bila obdobja risanja, fantastični prizori, ki jim še sama ne pozna pomena, združevanje nemogočega. Zadnjo serijo risb spremljajo verzi pesnikov, ki jih bere že desetletja. Vse te podobe je morala pregledati, urediti in pripraviti za pregledno razstavo v Moderni galeriji. ZDENKA ŽIDO slika počasi, potrpežljivo. S širokim čopičem nanaša bele trikotne ploskve, da bi ustvarila globino. Lahko so nanizane v pravilnem redu, se gostijo proti središču ali pa razpršene po vsej površini slike ustvarjajo nekakšna žarišča. Plast za plastjo nastajajo beline na živem zelenem ozadju. Platna imajo podokvirje različnih debelin, včasih pa so tudi nepravilnih oblik, recimo v obliki savskih kamnov. Slikanje je tih pogovor s sliko, ki je tvoja toliko časa, dokler ni dokončana. Čeprav sta si slikarki na prvi pogled zelo različni, ju druži podoben stik z umetnino. Natančno nanašata lazurne plasti, ki povrhnjici slike dajo mehkobo in globino. Dolgotrajni proces spremlja posamično sliko nekaj mesecev, lahko tudi celo leto. Dokumentarna serija Zapeljevanje pogleda poskuša z umetniškimi dvojicami predstaviti različne poetike v sodobni slovenski likovni umetnosti.
Zapeljevanje pogleda
MARIJA MOJCA PUNGERČAR je bila sprva modna kreatorka, danes pa kot vizualna umetnica dokumentira opuščena dvorišča tekstilnih tovarn, zgodbe delavk in delavcev. Pripravlja delavnice Socialdress, na katerih izdelujejo preprosta oblačila. POLONA TRATNIK je razstavni prostor spremenila v laboratorij. Obiskovalcem jemlje vzorce odpadle kože, bakterije in glive s telesa v ugodnih razmerah ustvarijo zanimive vzorce. S krvjo hrani odrezane lase. S tem se sprašuje o mejah telesnega.
MARIJA MOJCA PUNGERČAR je bila sprva modna kreatorka, danes pa kot vizualna umetnica dokumentira opuščena dvorišča tekstilnih tovarn, zgodbe delavk in delavcev. Pripravlja delavnice Socialdress, na katerih izdelujejo preprosta oblačila. POLONA TRATNIK je razstavni prostor spremenila v laboratorij. Obiskovalcem jemlje vzorce odpadle kože, bakterije in glive s telesa v ugodnih razmerah ustvarijo zanimive vzorce. S krvjo hrani odrezane lase. S tem se sprašuje o mejah telesnega.
Zapeljevanje pogleda
V raziskovanju mej slikarstva je TUGO ŠUŠNIK prešel od minimalističnih postavitev, prek slik neobičajnih formatov do slik, ki nas vabijo s svojo barvitostjo in gostoto. Temeljna načela modernizma pa se v vseh teh letih niso izgubila. V vasici Jordankal na Dolenjskem JOŽE SLAK ĐOKA po zapletenem načrtu ustvarja sliko, ki jo je sprožila hipna poteza s čopičem. Pri 'Slikah za slepe' se lahko dotaknemo reliefne površine, naslov govori tudi o slepoti umetnostnega sveta.
V raziskovanju mej slikarstva je TUGO ŠUŠNIK prešel od minimalističnih postavitev, prek slik neobičajnih formatov do slik, ki nas vabijo s svojo barvitostjo in gostoto. Temeljna načela modernizma pa se v vseh teh letih niso izgubila. V vasici Jordankal na Dolenjskem JOŽE SLAK ĐOKA po zapletenem načrtu ustvarja sliko, ki jo je sprožila hipna poteza s čopičem. Pri 'Slikah za slepe' se lahko dotaknemo reliefne površine, naslov govori tudi o slepoti umetnostnega sveta.
Zapeljevanje pogleda
NIKA ŠPAN si postavlja vprašanja o vlogi umetnosti v družbi, kaže na delovanje umetniškega trga in preverja načine rabe fotografije. Njena dela so pogosto skrita v galerijskih ali javnih prostorih, gledalca presenečajo in spodbudijo k premisleku. Za PETRO VARL je izhodišče risba, ki jo želi očistiti vsega nepotrebnega. Drobne skice povečuje s projekcijo v slike in stenske poslikave, na mestnih ulicah in trgih pa pozornost zbujajo njeni prometni znaki z upodobljenimi poljubi in objemi.
NIKA ŠPAN si postavlja vprašanja o vlogi umetnosti v družbi, kaže na delovanje umetniškega trga in preverja načine rabe fotografije. Njena dela so pogosto skrita v galerijskih ali javnih prostorih, gledalca presenečajo in spodbudijo k premisleku. Za PETRO VARL je izhodišče risba, ki jo želi očistiti vsega nepotrebnega. Drobne skice povečuje s projekcijo v slike in stenske poslikave, na mestnih ulicah in trgih pa pozornost zbujajo njeni prometni znaki z upodobljenimi poljubi in objemi.
Zapeljevanje pogleda
ZMAGO JERAJ je slikar in fotograf. Fotografije so izhodišče za slikarske motive ali pa samostojna likovna dela. Potem ko je figuralno slikarstvo prečistil do stopnje blizu abstrakciji, so danes njegove slike barvite in polne duhovitih detajlov. ANDREJ BRUMEN ČOP izpopolnjuje mojstrstvo v akvarelih in le najbolj jasne zamisli pretvori v slike na platnu. Obdobja njegovega ustvarjanja zaznamujejo različne tehnike in motivi, a verjame, da se bodo nekoč povezala v celovito zgodbo.
ZMAGO JERAJ je slikar in fotograf. Fotografije so izhodišče za slikarske motive ali pa samostojna likovna dela. Potem ko je figuralno slikarstvo prečistil do stopnje blizu abstrakciji, so danes njegove slike barvite in polne duhovitih detajlov. ANDREJ BRUMEN ČOP izpopolnjuje mojstrstvo v akvarelih in le najbolj jasne zamisli pretvori v slike na platnu. Obdobja njegovega ustvarjanja zaznamujejo različne tehnike in motivi, a verjame, da se bodo nekoč povezala v celovito zgodbo.
Zapeljevanje pogleda
HERMAN GVARDJANČIČ se pri svojem slikarstvu osredotoča na krajino, pogosto spodbujeno z glasbo. Motiv, ki ga spremlja že vrsto let, so samotne hiše, ki sporočajo človeško dramo. V intenzivni slikarski seansi ustvari takšno sliko pred kamero. Po obdobju slikanja 'čez vse' se je ŽARKO VREZEC lotil prostorskih slik. Postavljene so v globino na različnih lesenih nosilcih, včasih pa prostor slike ustvarjajo viseči poslikani trakovi. Njegova posebna strast je naravoslovna ilustracija.
HERMAN GVARDJANČIČ se pri svojem slikarstvu osredotoča na krajino, pogosto spodbujeno z glasbo. Motiv, ki ga spremlja že vrsto let, so samotne hiše, ki sporočajo človeško dramo. V intenzivni slikarski seansi ustvari takšno sliko pred kamero. Po obdobju slikanja 'čez vse' se je ŽARKO VREZEC lotil prostorskih slik. Postavljene so v globino na različnih lesenih nosilcih, včasih pa prostor slike ustvarjajo viseči poslikani trakovi. Njegova posebna strast je naravoslovna ilustracija.
Zapeljevanje pogleda
EMERIK BERNARD išče motive v detajlih z istrskih dvorišč. Slike včasih sežejo tudi čez rob pravokotnika, da bi ustvarile iluzijo prepletajočih se prostorov. Vsakič znova se vrača k asemblažu in v dela vključuje odvržene predmete. SERGEJA KAPUSA zadnja leta zaposlujejo podobe Marsa. Ker prostorske izkušnje gibanja po oddaljenem planetu ne poznamo, so te fotografije ploske. Čeznje slika barvne pasove, v katerih ustvarja močne globinske učinke.
EMERIK BERNARD išče motive v detajlih z istrskih dvorišč. Slike včasih sežejo tudi čez rob pravokotnika, da bi ustvarile iluzijo prepletajočih se prostorov. Vsakič znova se vrača k asemblažu in v dela vključuje odvržene predmete. SERGEJA KAPUSA zadnja leta zaposlujejo podobe Marsa. Ker prostorske izkušnje gibanja po oddaljenem planetu ne poznamo, so te fotografije ploske. Čeznje slika barvne pasove, v katerih ustvarja močne globinske učinke.
Zapeljevanje pogleda
Delo skupine Veš slikar svoj dolg je ALEN OŽBOLT predstavil na razstavi, ob kateri se sprašuje, kje je shranjena umetnina iz peska ali postavljena kot ambient. S projektom 'Življenje oblik' želi opozoriti na uniformnost današnjega življenja. ARJAN PREGL se s svojimi slikarskimi cikli veže na znana obdobja modernizma. Za motive jemlje medijske podobe in računalniške simbole, ki jih slika z oljem. Ves čas se sprašuje o smiselnosti slikarstva v današnjem času.
Delo skupine Veš slikar svoj dolg je ALEN OŽBOLT predstavil na razstavi, ob kateri se sprašuje, kje je shranjena umetnina iz peska ali postavljena kot ambient. S projektom 'Življenje oblik' želi opozoriti na uniformnost današnjega življenja. ARJAN PREGL se s svojimi slikarskimi cikli veže na znana obdobja modernizma. Za motive jemlje medijske podobe in računalniške simbole, ki jih slika z oljem. Ves čas se sprašuje o smiselnosti slikarstva v današnjem času.
Zapeljevanje pogleda
Sliko 'Se še spominjaš ljubezni?' je JONI ZAKONJŠEK slikala tri leta in pol. Nežne lazure so prekrile grobe nanose živih barv in ustvarile vtis morske gladine. Podobam narave, naslovljenim 'Pesmi za Hafisa', je bil vzgib branje arabske poezije. MITJA FICKO preizkuša, koliko vsebine potrebuje slika. Njegovi prizori so polni simbolnih pomenov, živali v temnih krajinah, naseljeni s ptiči in tudi s človeško podobo. Kljub temu pa mora slika ostati avtonomna in govoriti sama zase.
Sliko 'Se še spominjaš ljubezni?' je JONI ZAKONJŠEK slikala tri leta in pol. Nežne lazure so prekrile grobe nanose živih barv in ustvarile vtis morske gladine. Podobam narave, naslovljenim 'Pesmi za Hafisa', je bil vzgib branje arabske poezije. MITJA FICKO preizkuša, koliko vsebine potrebuje slika. Njegovi prizori so polni simbolnih pomenov, živali v temnih krajinah, naseljeni s ptiči in tudi s človeško podobo. Kljub temu pa mora slika ostati avtonomna in govoriti sama zase.
Zapeljevanje pogleda
Mogočna vrata ljubljanske stolnice je MIRSAD BEGIĆ ustvarjal pod vtisom bosenske vojne. Za tem je snoval kompozicije iz terakote, kosti, lobanj, raztresenih v pesku in ladij, ki vozijo v onostranstvo. Vzporedno pa so nastajali mnogi portreti. Ko je JAKOV BRDAR odkril filigransko modeliranje v livarskem vosku, je namesto monumentalnih skulptur začel sestavljati domišljijsko pokrajino iz več sto drobnih figuric, porušenih antičnih stavb, gradbenih odrov, izmišljenih rastlin in živali.
Mogočna vrata ljubljanske stolnice je MIRSAD BEGIĆ ustvarjal pod vtisom bosenske vojne. Za tem je snoval kompozicije iz terakote, kosti, lobanj, raztresenih v pesku in ladij, ki vozijo v onostranstvo. Vzporedno pa so nastajali mnogi portreti. Ko je JAKOV BRDAR odkril filigransko modeliranje v livarskem vosku, je namesto monumentalnih skulptur začel sestavljati domišljijsko pokrajino iz več sto drobnih figuric, porušenih antičnih stavb, gradbenih odrov, izmišljenih rastlin in živali.
Zapeljevanje pogleda
BOGDAN BORČIĆ je vrsto let posvetil grafiki, se približeval*abstrakciji in se skozi to izkušnjo odločno vrnil k slikarstvu. V ciklu 'Najdene stvari' raziskuje odnose med barvnimi ploskvami, v slike pa vključuje tudi odsluženo elektronsko opremo. "Barvi vedno ustvarjata neko dramo, neko soočenje. To je vedno raziskava," pravi MOJCA ZLOKARNIK. Spremlja, kako se barva spremeni na poti od palete do platna. Grafike na dolgih prosojnih papirjih zatrepetajo, ko se jim približamo.
BOGDAN BORČIĆ je vrsto let posvetil grafiki, se približeval*abstrakciji in se skozi to izkušnjo odločno vrnil k slikarstvu. V ciklu 'Najdene stvari' raziskuje odnose med barvnimi ploskvami, v slike pa vključuje tudi odsluženo elektronsko opremo. "Barvi vedno ustvarjata neko dramo, neko soočenje. To je vedno raziskava," pravi MOJCA ZLOKARNIK. Spremlja, kako se barva spremeni na poti od palete do platna. Grafike na dolgih prosojnih papirjih zatrepetajo, ko se jim približamo.
Zapeljevanje pogleda
ALEKSIJ KOBAL je vrsto let pripravljal sliko 'Poroka stoletij'. Železni opilki, ostaline strojev, skrivna abeceda ... Pred tem razbita ogledala, zašita z zadrgami, za katerimi bolščijo naslikana očesa. In nato prostori mladosti in zračnost renesanse. SILVESTER PLOTAJS SICOE verjame, da ima slika to moč in sposobnost, da predrami gledalca, ga sili k razmišljanju, meditaciji. Počuti se kot šaman, ki z močnimi barvami in oblikami, z ritualom slikarstva nagovarja pogled.
ALEKSIJ KOBAL je vrsto let pripravljal sliko 'Poroka stoletij'. Železni opilki, ostaline strojev, skrivna abeceda ... Pred tem razbita ogledala, zašita z zadrgami, za katerimi bolščijo naslikana očesa. In nato prostori mladosti in zračnost renesanse. SILVESTER PLOTAJS SICOE verjame, da ima slika to moč in sposobnost, da predrami gledalca, ga sili k razmišljanju, meditaciji. Počuti se kot šaman, ki z močnimi barvami in oblikami, z ritualom slikarstva nagovarja pogled.
Zapeljevanje pogleda
OTO RIMELE slike imenuje Generatorji svetlobe. Odmaknjene so od stene in do gledalca prihaja zgolj odsev barve na hrbtni strani. Slikarja zanima, kako sliko osvoboditi materije, kako pogled preusmeriti iz središča na rob podobe. DUŠAN KIRBIŠ na slike nanaša materije alkimistov: žveplo, živo srebro, svinec, pepel, cinober, zlato, apno, oglje, pepel, kri in seme. Latinski napisi svetlobo najprej posrkajo vase in nato sevajo, ko v prostoru ugasnemo luč.
OTO RIMELE slike imenuje Generatorji svetlobe. Odmaknjene so od stene in do gledalca prihaja zgolj odsev barve na hrbtni strani. Slikarja zanima, kako sliko osvoboditi materije, kako pogled preusmeriti iz središča na rob podobe. DUŠAN KIRBIŠ na slike nanaša materije alkimistov: žveplo, živo srebro, svinec, pepel, cinober, zlato, apno, oglje, pepel, kri in seme. Latinski napisi svetlobo najprej posrkajo vase in nato sevajo, ko v prostoru ugasnemo luč.
Zapeljevanje pogleda
LUJO VODOPIVEC se poslavlja od svojega ateljeja v ljubljanski Švicariji. Izjemni kipi, ki so bili pripravljeni za bienala v Benetkah in Sao Paulu, so naloženi drug čez drugega. Nekateri bodo gradivo za nova dela. Gledalcu odpirajo vprašanja o telesnosti. "Nekdanjo šolo je METOD FRLIC preoblikoval v Tovarno organov. Izdeloval je tudi silikonske slike, v glavnem pa se posveča obdelavi kamna. Med številnimi portreti je največ polemik sprožil kip Jožeta Pučnika.
LUJO VODOPIVEC se poslavlja od svojega ateljeja v ljubljanski Švicariji. Izjemni kipi, ki so bili pripravljeni za bienala v Benetkah in Sao Paulu, so naloženi drug čez drugega. Nekateri bodo gradivo za nova dela. Gledalcu odpirajo vprašanja o telesnosti. "Nekdanjo šolo je METOD FRLIC preoblikoval v Tovarno organov. Izdeloval je tudi silikonske slike, v glavnem pa se posveča obdelavi kamna. Med številnimi portreti je največ polemik sprožil kip Jožeta Pučnika.
Zapeljevanje pogleda
„V umetnosti pogrešam igro,“ pravi VADIM FIŠKIN. Pri njem sušilci za lase igrajo ping-pong, žarnice se pogovarjajo, na obiskovalce pada umetni sneg. Sprašuje se, ali moramo imeti posebna znanja, da razumemo sodobno umetnost. Socialno ogroženi nimajo možnosti, da bi beračili v trgovskih centrih. Za njih lahko to počne robot Žicar, ki si ga je izmislil SAŠO SEDLAČEK. Iz reklamnega gradiva je dal izdelati papirnate zidake, s katerimi so zaprli vhode v nakupovalna središča.
„V umetnosti pogrešam igro,“ pravi VADIM FIŠKIN. Pri njem sušilci za lase igrajo ping-pong, žarnice se pogovarjajo, na obiskovalce pada umetni sneg. Sprašuje se, ali moramo imeti posebna znanja, da razumemo sodobno umetnost. Socialno ogroženi nimajo možnosti, da bi beračili v trgovskih centrih. Za njih lahko to počne robot Žicar, ki si ga je izmislil SAŠO SEDLAČEK. Iz reklamnega gradiva je dal izdelati papirnate zidake, s katerimi so zaprli vhode v nakupovalna središča.
Zapeljevanje pogleda
Magnetnoresonančni posnetek umetničine lobanje je osnova za video, svetlobne projekcije in umetniške instalacije. Podobe lastne notranjosti je URŠULA BERLOT prenesla na prosojne plošče in jih razstavila v samostanski cerkvi v Kostanjevici na Krki. Umetniško dvojico son:DA sestavljata METKA GOLEC in MIHA HORVAT. S kabli rišeta po galerijah, vtičnice lepita po praznih stenah. Z računalniško miško narisani prizori zaživijo v ambientih kot večmetrske tapete.
Magnetnoresonančni posnetek umetničine lobanje je osnova za video, svetlobne projekcije in umetniške instalacije. Podobe lastne notranjosti je URŠULA BERLOT prenesla na prosojne plošče in jih razstavila v samostanski cerkvi v Kostanjevici na Krki. Umetniško dvojico son:DA sestavljata METKA GOLEC in MIHA HORVAT. S kabli rišeta po galerijah, vtičnice lepita po praznih stenah. Z računalniško miško narisani prizori zaživijo v ambientih kot večmetrske tapete.
