Iskanje oddaja
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Oddaje skozi ustvarjalne postopke, tehnike in avtorsko pripoved poskušajo izluščiti pomene, približati umetnikova občutja, samospraševanja in raziskovanja možnosti v umetniških izpovedih, akciji in iskanjih.
V vsaki oddaji nastopata dva sodobna slovenska umetnika, dve različni likovni poetiki.
UROŠ WEINBERGER ustvarja barvite, skoraj psihedelične slike. Pod pokrovom mrežastih geodezičnih kupol nastajajo megastrukture, distopični umetni ekosistemi, v katerih se naseljujejo skrivnostna bitja v skafandrih. Pogosto bežijo pred apokalipso, okoljskimi katastrofami, ujeti so med prepletene cevi ali pa nemo sodelujejo v množičnem obredju. V svojem ateljeju Uroš dan za dnem potrpežljivo z oljnimi barvami ustvarja preplastene računalniške podobe, polne asociacij. Išče podobnosti med slikarstvom in glasbo, ki jo ustvarja kot član skupine Moveknowledgement. JURIJ KALAN nas zapelje v intimni svet, med družinske člane in domače živali: pse in pujsa. Okoli različnih omizij posedajo prijatelji, praznujejo rojstne dneve, spremljajo nogomet, otroci zrejo v telefone ali poležavajo po tleh. Hodijo na sprehode k Savi, kjer iščejo zanimive kamne. Jurij si pri sestavljanju kompozicij pomaga s fotografijo in iz številnih podob sestavlja popačeno mentalno sliko vsakdana. Kadar v formatu slike ni dovolj prostora, portretirancu s poudarjeno glavo preprosto skrajša noge, da ga spravi na platno celega. V prostem času pa izdeluje duhovite skupinske portrete, pastirske rezbarije. Dokumentarna serija Zapeljevanje pogleda nastaja od leta 2007. Doslej se je v njej predstavilo več kot 60 sodobnih slovenskih likovnih umetnikov. scenarist, režiser in montažer: Amir Muratović direktor fotografije in snemalec: Andrej Lupinc
UROŠ WEINBERGER ustvarja barvite, skoraj psihedelične slike. Pod pokrovom mrežastih geodezičnih kupol nastajajo megastrukture, distopični umetni ekosistemi, v katerih se naseljujejo skrivnostna bitja v skafandrih. Pogosto bežijo pred apokalipso, okoljskimi katastrofami, ujeti so med prepletene cevi ali pa nemo sodelujejo v množičnem obredju. V svojem ateljeju Uroš dan za dnem potrpežljivo z oljnimi barvami ustvarja preplastene računalniške podobe, polne asociacij. Išče podobnosti med slikarstvom in glasbo, ki jo ustvarja kot član skupine Moveknowledgement. JURIJ KALAN nas zapelje v intimni svet, med družinske člane in domače živali: pse in pujsa. Okoli različnih omizij posedajo prijatelji, praznujejo rojstne dneve, spremljajo nogomet, otroci zrejo v telefone ali poležavajo po tleh. Hodijo na sprehode k Savi, kjer iščejo zanimive kamne. Jurij si pri sestavljanju kompozicij pomaga s fotografijo in iz številnih podob sestavlja popačeno mentalno sliko vsakdana. Kadar v formatu slike ni dovolj prostora, portretirancu s poudarjeno glavo preprosto skrajša noge, da ga spravi na platno celega. V prostem času pa izdeluje duhovite skupinske portrete, pastirske rezbarije. Dokumentarna serija Zapeljevanje pogleda nastaja od leta 2007. Doslej se je v njej predstavilo več kot 60 sodobnih slovenskih likovnih umetnikov. scenarist, režiser in montažer: Amir Muratović direktor fotografije in snemalec: Andrej Lupinc
ŽIVKO MARUŠIČ si je dodal hčerkino ime IRA, ko sta skupaj slikala na isto platno. Rojen je v Italiji, študiral je v Benetkah in tudi pozneje je veliko potoval čez mejo. Zato je začel slikati na dolge, ozke trakove, da je lahko slike spravil v žep. Koper je bil zanimiv prostor za umetnost nove podobe, in na obisk so prihajala velika imena svetovnega slikarstva. Marušičeve podobe so provokativne, živih barv, sam pa najraje slika v zatemnjenih prostorih. »Človek je narejen za to, da misli, da sanja,« pravi. In Živko sanja vse življenje. Tako Prančič kot Marušič še vedno verjameta v slikarstvo in njegovo moč. Prepričana sta, da pride čas, ko bo podoba, olje na platnu, spet spoštovana.
ŽIVKO MARUŠIČ si je dodal hčerkino ime IRA, ko sta skupaj slikala na isto platno. Rojen je v Italiji, študiral je v Benetkah in tudi pozneje je veliko potoval čez mejo. Zato je začel slikati na dolge, ozke trakove, da je lahko slike spravil v žep. Koper je bil zanimiv prostor za umetnost nove podobe, in na obisk so prihajala velika imena svetovnega slikarstva. Marušičeve podobe so provokativne, živih barv, sam pa najraje slika v zatemnjenih prostorih. »Človek je narejen za to, da misli, da sanja,« pravi. In Živko sanja vse življenje. Tako Prančič kot Marušič še vedno verjameta v slikarstvo in njegovo moč. Prepričana sta, da pride čas, ko bo podoba, olje na platnu, spet spoštovana.
V koroškem pejsažu je nebo iztisnjeno, če hočeš videti horizont, moraš pogledati gor. Zato je GUSTAV GNAMUŠ sprva slikal barvita polja, nato pa so njegove slike postale vse bolj monokromne, enobarvne. Čeprav je platno videti kot ena sama barvna površina, je med središčem in robom tudi do devet barvnih prehodov. Zanima ga absolutno, razsrediščenost, lebdenje; slike, ki se spreminjajo ob potovanju dnevne svetlobe. Ob pogledu na japonski vrt pred njegovim ateljejem nastajajo barviti akvareli svetlobnih impresij, ki jih žareče sonce ustvari na bambusovih bilkah. V ozadju slik so procesi, za vidnim obstaja nevidna plast. KSENIJA ČERČE jemlje spodbude iz videa, fotografije, performansa in land-arta ter jih potaplja v slike. Zanimajo jo kopije kopij, po vzoru renesančnega slikarstva išče skriti madež, ki vodi v razumevanje slike. Risbe iz skicirk prenaša na pozlačene ro-bove knjig. Pomemben motiv na novejših slikah so dežniki. Del njenega ustvarjanja pa so tudi zvočni videoambienti, v katerih nas v zatemnjenem prostoru nagovorijo projekcije lebdečih meduz. Ksenija Čerče je študirala pri Gustavu Gnamušu, zdaj tudi sama poučuje na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje. Ustvarjata razsežna platna, v katera se potopita med ustvarjanjem, k vstopu v gosto barvo pa povabita tudi gledalca.
V koroškem pejsažu je nebo iztisnjeno, če hočeš videti horizont, moraš pogledati gor. Zato je GUSTAV GNAMUŠ sprva slikal barvita polja, nato pa so njegove slike postale vse bolj monokromne, enobarvne. Čeprav je platno videti kot ena sama barvna površina, je med središčem in robom tudi do devet barvnih prehodov. Zanima ga absolutno, razsrediščenost, lebdenje; slike, ki se spreminjajo ob potovanju dnevne svetlobe. Ob pogledu na japonski vrt pred njegovim ateljejem nastajajo barviti akvareli svetlobnih impresij, ki jih žareče sonce ustvari na bambusovih bilkah. V ozadju slik so procesi, za vidnim obstaja nevidna plast. KSENIJA ČERČE jemlje spodbude iz videa, fotografije, performansa in land-arta ter jih potaplja v slike. Zanimajo jo kopije kopij, po vzoru renesančnega slikarstva išče skriti madež, ki vodi v razumevanje slike. Risbe iz skicirk prenaša na pozlačene ro-bove knjig. Pomemben motiv na novejših slikah so dežniki. Del njenega ustvarjanja pa so tudi zvočni videoambienti, v katerih nas v zatemnjenem prostoru nagovorijo projekcije lebdečih meduz. Ksenija Čerče je študirala pri Gustavu Gnamušu, zdaj tudi sama poučuje na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje. Ustvarjata razsežna platna, v katera se potopita med ustvarjanjem, k vstopu v gosto barvo pa povabita tudi gledalca.
Tomaž Furlan je sprva delal le videe, v katerih je bil edini igralec, uporabnik lastnih ’mučilnih strojev’: težkih kovinskih protez, kamnitih cokel, naprav, ki te lopnejo po glavi ali udarijo po prstih. Ko pa bi morale te naprave postati objekti na umetniških razstavah, jih je moral izdelati na novo. V svojem ateljeju na Metelkovi cele noči sestavlja zapletene stroje iz odvrženih predmetov. Njegovo načelo je, da lahko obiskovalci te umetnine tudi preizkusijo, zato jih ves čas popravlja in izboljšuje. Oba umetnika na humoren način opozarjata na nesmiselne zahteve, ki jih pred nas postavlja današnja družba. Obiskovalca galerije vabita k sodelovanju in ga spodbujata k premisleku in lastnemu raziskovanju. Dokumentarna serija Zapeljevanje pogleda predstavlja umetnike, ki se z govorico sodobne umetnosti ozirajo v današnji čas.
Tomaž Furlan je sprva delal le videe, v katerih je bil edini igralec, uporabnik lastnih ’mučilnih strojev’: težkih kovinskih protez, kamnitih cokel, naprav, ki te lopnejo po glavi ali udarijo po prstih. Ko pa bi morale te naprave postati objekti na umetniških razstavah, jih je moral izdelati na novo. V svojem ateljeju na Metelkovi cele noči sestavlja zapletene stroje iz odvrženih predmetov. Njegovo načelo je, da lahko obiskovalci te umetnine tudi preizkusijo, zato jih ves čas popravlja in izboljšuje. Oba umetnika na humoren način opozarjata na nesmiselne zahteve, ki jih pred nas postavlja današnja družba. Obiskovalca galerije vabita k sodelovanju in ga spodbujata k premisleku in lastnemu raziskovanju. Dokumentarna serija Zapeljevanje pogleda predstavlja umetnike, ki se z govorico sodobne umetnosti ozirajo v današnji čas.
VLADIMIR LEBEN se pri natančnem in potrpežljivem slikanju poglablja v živalsko dušo. Predstavlja nam živali, ki so zlorabljene in mučene: nastopati morajo v cirkusu, medvedi plešejo po vroči žerjavici, pasje mladičke nabadajo na trnek. Potepuški psi iz okolice Moskve se vsak dan z metrojem odpravijo po hrano v središče mesta. To zgodbo je predstavil v treh monumentalnih slikah, ki so dobile svojo ponovitev v vezeninah. Tudi on je svoje izkušnje pridobival pri animaciji in jih združil v duhovit film z naslovom Prdci – Vonj ljubezni. Že dvajseta oddaja iz dokumentarnega niza Zapeljevanje pogleda predstavlja dva avtorja, ki jima veliko pomeni zgodba. Rada imata ilustracijo, risarska strast pa ju zapelje v večletne garaške projekte filmske animacije. Podobam dodajata gibanje, z njuno domišljijo vstopamo v svet živali in rastlin, v vizualna občutja, za katera smo bili prepričani, da se jih ne da upodobiti.
VLADIMIR LEBEN se pri natančnem in potrpežljivem slikanju poglablja v živalsko dušo. Predstavlja nam živali, ki so zlorabljene in mučene: nastopati morajo v cirkusu, medvedi plešejo po vroči žerjavici, pasje mladičke nabadajo na trnek. Potepuški psi iz okolice Moskve se vsak dan z metrojem odpravijo po hrano v središče mesta. To zgodbo je predstavil v treh monumentalnih slikah, ki so dobile svojo ponovitev v vezeninah. Tudi on je svoje izkušnje pridobival pri animaciji in jih združil v duhovit film z naslovom Prdci – Vonj ljubezni. Že dvajseta oddaja iz dokumentarnega niza Zapeljevanje pogleda predstavlja dva avtorja, ki jima veliko pomeni zgodba. Rada imata ilustracijo, risarska strast pa ju zapelje v večletne garaške projekte filmske animacije. Podobam dodajata gibanje, z njuno domišljijo vstopamo v svet živali in rastlin, v vizualna občutja, za katera smo bili prepričani, da se jih ne da upodobiti.
Slikar MILAN ERIČ je sprejel povabilo za pregledno razstavo v ljubljanski Mestni galeriji. Največje slike so sestavljene iz številnih listov velikosti A3 in jih je prinesel kar v kartonasti škatli. Zamisel za to je dobil, ko sta z Zvonkom Čohom galerijske stene tapecirala s tisoč in več risbami risanke Socializacija bika. Velikokrat si pomaga tudi s fotokopiranjem na prosojnice in tako iz starejših ilustracij ustvarja nove kolaže. Da bi lahko v kratkem času pripravil več del, si je pomagal z novo tehniko, ki jo imenuje Polivanke. Na koncu je bila galerija natrpana z deli in postavitev je dobila naslov Nepregledna razstava.
Slikar MILAN ERIČ je sprejel povabilo za pregledno razstavo v ljubljanski Mestni galeriji. Največje slike so sestavljene iz številnih listov velikosti A3 in jih je prinesel kar v kartonasti škatli. Zamisel za to je dobil, ko sta z Zvonkom Čohom galerijske stene tapecirala s tisoč in več risbami risanke Socializacija bika. Velikokrat si pomaga tudi s fotokopiranjem na prosojnice in tako iz starejših ilustracij ustvarja nove kolaže. Da bi lahko v kratkem času pripravil več del, si je pomagal z novo tehniko, ki jo imenuje Polivanke. Na koncu je bila galerija natrpana z deli in postavitev je dobila naslov Nepregledna razstava.
MIRKO BRATUŠA je ob stebre nekdanje samostanske cerkve v Kostanjevici na Krki postavil Hipokrite. Antropomorfne figure ob dotiku presenetijo, saj so ogrevane na telesno temperaturo. Na razstavi Grelci za vroče občutke so se jim pridružili kipi, ki toploto Hipokritov uporabljajo za lastno hlajenje. V velike keramične skulpture je skril zapleten sistem cevi in toplotno črpalko. Kipi lahko ustvarijo nenavaden obrat tudi tako, da se razletijo pred preveč radovednim opazovalcem. Kiparja odlikuje odlično poznavanje materialov in tehnik, omogoča jima, da se podajata v področja skrajnih mej trdnosti, napetosti, da razmišljata v večjem merilu. Predvsem pa dopuščata materialu, da razvije svojo govorico. V dokumentarni seriji Zapeljevanje pogleda spremljamo ustvarjalne postopke in poskušamo izluščiti pomene, ki nam jih posredujejo avtorji s svojo pripovedjo.
MIRKO BRATUŠA je ob stebre nekdanje samostanske cerkve v Kostanjevici na Krki postavil Hipokrite. Antropomorfne figure ob dotiku presenetijo, saj so ogrevane na telesno temperaturo. Na razstavi Grelci za vroče občutke so se jim pridružili kipi, ki toploto Hipokritov uporabljajo za lastno hlajenje. V velike keramične skulpture je skril zapleten sistem cevi in toplotno črpalko. Kipi lahko ustvarijo nenavaden obrat tudi tako, da se razletijo pred preveč radovednim opazovalcem. Kiparja odlikuje odlično poznavanje materialov in tehnik, omogoča jima, da se podajata v področja skrajnih mej trdnosti, napetosti, da razmišljata v večjem merilu. Predvsem pa dopuščata materialu, da razvije svojo govorico. V dokumentarni seriji Zapeljevanje pogleda spremljamo ustvarjalne postopke in poskušamo izluščiti pomene, ki nam jih posredujejo avtorji s svojo pripovedjo.
Kipar MATJAŽ POČIVAVŠEK pri svojem delu uporablja plemenite materiale: srebro, bron, ebenovino, carrarski marmor ali jeklo. Materialom se poskuša približati s spoštovanjem njihovih lastnosti. To ga sili v ekonomičnost pri obdelavi in oblikovanju. Kadar v kovačnici obdelujejo deset in več ton težke bloke, strojem dovoli pustiti sled v nastajajoči obliki. Njegov ideal je skulptura, ki bi jo material ustvaril sam, brez dotika umetnikove roke. Tako iz meseca v mesec v kalup vliva vosek, dokler se ne zgosti v obliko, s katero bo zares zadovoljen.
Kipar MATJAŽ POČIVAVŠEK pri svojem delu uporablja plemenite materiale: srebro, bron, ebenovino, carrarski marmor ali jeklo. Materialom se poskuša približati s spoštovanjem njihovih lastnosti. To ga sili v ekonomičnost pri obdelavi in oblikovanju. Kadar v kovačnici obdelujejo deset in več ton težke bloke, strojem dovoli pustiti sled v nastajajoči obliki. Njegov ideal je skulptura, ki bi jo material ustvaril sam, brez dotika umetnikove roke. Tako iz meseca v mesec v kalup vliva vosek, dokler se ne zgosti v obliko, s katero bo zares zadovoljen.
Ko je Duba Sambolec študirala na ljubljanski ALU, se je profesorjem uprla tako, da je ustvarila hiperrealistične kipe snažilke Ančke in ekonoma Martina. Nato je spoznala bitumen in ga v svojih skulpturah kombinirala z medenino in konjsko žimo. V osemdesetih je ustvarjala čutne prostorske instalacije. Ko se je po dveh desetletjih poučevanja na Norveškem vrnila v Slovenijo, so njeni objekti pripotovali v velikanskih lesenih zabojih, ki jih je sama izdelovala skoraj eno leto. Posvetila se je obnavljanju kipov iz začetnega obdobja njenega ustvarjanja.
Ko je Duba Sambolec študirala na ljubljanski ALU, se je profesorjem uprla tako, da je ustvarila hiperrealistične kipe snažilke Ančke in ekonoma Martina. Nato je spoznala bitumen in ga v svojih skulpturah kombinirala z medenino in konjsko žimo. V osemdesetih je ustvarjala čutne prostorske instalacije. Ko se je po dveh desetletjih poučevanja na Norveškem vrnila v Slovenijo, so njeni objekti pripotovali v velikanskih lesenih zabojih, ki jih je sama izdelovala skoraj eno leto. Posvetila se je obnavljanju kipov iz začetnega obdobja njenega ustvarjanja.
Fragmenti narave v urbanem okolju, sodobne stavbe v stiku z zapuščenimi skladišči, arhitektura, gradbišča, konstrukcije … to so motivi, ki jih Miha Štrukelj zlaga v mreže kvadratov in sestavlja v velike triptihe. To je govorica digitalnih pikslov, ustvarjena s plastenjem različnih likovnih tehnik: svinčnika, oglja, olja na platnu, v sliki pušča pasove ličarskega traku in praznega platna. Tudi avtoportret je sestavljen iz mreže lego kock. Risbe na več slojih polprosojnega papirja ustvarijo globino prostora. To je premišljeno, natančno in dolgotrajno delo, ki zahteva veliko potrpežljivosti.
Fragmenti narave v urbanem okolju, sodobne stavbe v stiku z zapuščenimi skladišči, arhitektura, gradbišča, konstrukcije … to so motivi, ki jih Miha Štrukelj zlaga v mreže kvadratov in sestavlja v velike triptihe. To je govorica digitalnih pikslov, ustvarjena s plastenjem različnih likovnih tehnik: svinčnika, oglja, olja na platnu, v sliki pušča pasove ličarskega traku in praznega platna. Tudi avtoportret je sestavljen iz mreže lego kock. Risbe na več slojih polprosojnega papirja ustvarijo globino prostora. To je premišljeno, natančno in dolgotrajno delo, ki zahteva veliko potrpežljivosti.
„Umetnost je izredno natančno opazovanje sveta,” pravi Alenka Pirman, „gre pa tudi za povretje, redukcijo v umetniško delo.” S te plati moramo opazovati njene parainstitucije – Inštitut za domače raziskave, RIGUSRS, Skate muzej – in projekte, v katerih si s sodelavci prizadeva za novo mersko enoto slovenski mediteranski meter, raziskuje usodo pločevinastih fasadnih pajkov, si zamisli zlate zobotrebce, išče poslednjo besedo in skrbi za Razvezani jezik, prosti slovar žive slovenščine.
„Umetnost je izredno natančno opazovanje sveta,” pravi Alenka Pirman, „gre pa tudi za povretje, redukcijo v umetniško delo.” S te plati moramo opazovati njene parainstitucije – Inštitut za domače raziskave, RIGUSRS, Skate muzej – in projekte, v katerih si s sodelavci prizadeva za novo mersko enoto slovenski mediteranski meter, raziskuje usodo pločevinastih fasadnih pajkov, si zamisli zlate zobotrebce, išče poslednjo besedo in skrbi za Razvezani jezik, prosti slovar žive slovenščine.
Poslovil se je Kostja Gatnik, slikar, ilustrator, fotograf, stripar, oblikovalec. Prejel je Prešernovo nagrado, pa tudi Levstikovo nagrado za življenjsko delo, in sicer za impozanten opus otroških ilustracij, ki jih pozna več generacij. Med njimi so Avtozaver, Jure Kvak Kvak in Gal v galeriji. Ustvaril je znameniti strip Magna Purga, oblikoval Tribuno, ovitke gramofonskih plošč, plakate, logotipe in oglaševalske ilustracije. Manj znano je njegovo slikarsko udejstvovanje. Sprva je ustvarjal psihedelične slike, nato se je posvetil tehniki air brusha, naposled pa se je v zavetju svojega ateljeja vrnil h klasičnemu slikarstvu.
Poslovil se je Kostja Gatnik, slikar, ilustrator, fotograf, stripar, oblikovalec. Prejel je Prešernovo nagrado, pa tudi Levstikovo nagrado za življenjsko delo, in sicer za impozanten opus otroških ilustracij, ki jih pozna več generacij. Med njimi so Avtozaver, Jure Kvak Kvak in Gal v galeriji. Ustvaril je znameniti strip Magna Purga, oblikoval Tribuno, ovitke gramofonskih plošč, plakate, logotipe in oglaševalske ilustracije. Manj znano je njegovo slikarsko udejstvovanje. Sprva je ustvarjal psihedelične slike, nato se je posvetil tehniki air brusha, naposled pa se je v zavetju svojega ateljeja vrnil h klasičnemu slikarstvu.
Krajši portret Sergeja Kapusa je del dokumentarne serije Zapeljevanje pogleda. Slikarja so vselej zanimali kontrastni prehodi med barvami. Geometrijske kompozicije je nizal na velika platna, ki so bila pogosto nepravilnih oblik, in raziskoval, kako lahko že majhna sprememba v detajlu vpliva na celoto. Gosti akrilni nanosi so izzvali močne vizualne učinke. Na sliko je gledal kot umetnostni zgodovinar, v ospredju njegovega teoretskega zanimanja je bila slovenska moderna, najbolj pa Jožef Petkovšek.
Krajši portret Sergeja Kapusa je del dokumentarne serije Zapeljevanje pogleda. Slikarja so vselej zanimali kontrastni prehodi med barvami. Geometrijske kompozicije je nizal na velika platna, ki so bila pogosto nepravilnih oblik, in raziskoval, kako lahko že majhna sprememba v detajlu vpliva na celoto. Gosti akrilni nanosi so izzvali močne vizualne učinke. Na sliko je gledal kot umetnostni zgodovinar, v ospredju njegovega teoretskega zanimanja je bila slovenska moderna, najbolj pa Jožef Petkovšek.
V dokumentarni seriji Zapeljevanje pogleda predstavljamo samostojno ustvarjalno pot vizualnega umetnika Žige Kariža in režiserja Janeza Janše. ŽIGA KARIŽ se je navduševal nad ulicami New Yorka in v seriji Teror=decor slikal teroriste Rdečih brigad. Na beneškem bienalu pa je slike z vgrajenimi kamerami postavil v stanovanja in v galeriji so spremljali posnetke pogledov teh slik. Platna, na katera je lepil povečave pornografskih podob, so v Angliji skrivnostno izginila. V zadnjem obdobju se navdušuje nad nosovi, ki jih dodaja prav vsem delom – ali pa vsaj njihovim naslovom. JANEZ JANŠA, nekoč gledališki režiser Emil Hrvatin, v svojih delih preizprašuje bližino med igralcem in gledalcem. Loteva se rekonstrukcij eksperimentalnega gledališča in performansa, vendar tudi zgodovinskih dogodkov. Gledališko dejanje ima namreč lahko vir tudi v sodnem spisu ali magnetogramu seje. Življenje v nastajanju je naslov serije razstav, publikacij in performansov, pri katerih ga zanima življenje v najbolj prvinski obliki. scenarist, režiser in montažer: Amir Muratović direktor fotografije in snemalec: Andrej Lupinc
V dokumentarni seriji Zapeljevanje pogleda predstavljamo samostojno ustvarjalno pot vizualnega umetnika Žige Kariža in režiserja Janeza Janše. ŽIGA KARIŽ se je navduševal nad ulicami New Yorka in v seriji Teror=decor slikal teroriste Rdečih brigad. Na beneškem bienalu pa je slike z vgrajenimi kamerami postavil v stanovanja in v galeriji so spremljali posnetke pogledov teh slik. Platna, na katera je lepil povečave pornografskih podob, so v Angliji skrivnostno izginila. V zadnjem obdobju se navdušuje nad nosovi, ki jih dodaja prav vsem delom – ali pa vsaj njihovim naslovom. JANEZ JANŠA, nekoč gledališki režiser Emil Hrvatin, v svojih delih preizprašuje bližino med igralcem in gledalcem. Loteva se rekonstrukcij eksperimentalnega gledališča in performansa, vendar tudi zgodovinskih dogodkov. Gledališko dejanje ima namreč lahko vir tudi v sodnem spisu ali magnetogramu seje. Življenje v nastajanju je naslov serije razstav, publikacij in performansov, pri katerih ga zanima življenje v najbolj prvinski obliki. scenarist, režiser in montažer: Amir Muratović direktor fotografije in snemalec: Andrej Lupinc
Slikar, univerzitetni profesor, akademik, Prešernov nagrajenec … Emerik Bernard je bil ena od osrednjih osebnosti slovenske likovne umetnosti preteklih desetletij. V vseh obdobjih je bil zvest asemblažu in je v svoje slikarsko delo vključeval odvržene predmete, ki jih je srečeval na svojih sprehodih. Motive je pogosto našel v detajlih istrskih dvorišč. Njegove slike včasih sežejo tudi čez rob pravokotnika, da bi ustvarile iluzijo prepletajočih se prostorov.
Slikar, univerzitetni profesor, akademik, Prešernov nagrajenec … Emerik Bernard je bil ena od osrednjih osebnosti slovenske likovne umetnosti preteklih desetletij. V vseh obdobjih je bil zvest asemblažu in je v svoje slikarsko delo vključeval odvržene predmete, ki jih je srečeval na svojih sprehodih. Motive je pogosto našel v detajlih istrskih dvorišč. Njegove slike včasih sežejo tudi čez rob pravokotnika, da bi ustvarile iluzijo prepletajočih se prostorov.
Psihedelične slike, znameniti strip Magna Purga, ilustracije otroških knjig, kot so Avtozaver in Jure Kvak Kvak, Gal v galeriji, pa fotografije, ovitki gramofonskih plošč, plakati, logotipi in oglaševalske ilustracije … Ta ogromni opus je ustvaril pronicljiv in duhovit slikar KOSTJA GATNIK, ki se odlično znajde tako v tehniki air brusha in klasičnem slikarstvu kot v računalniško podprti ilustraciji. Ko je dosegel enega vrhuncev svoje poklicne poti z veliko razstavo v Narodni galeriji in malo preden je dobil Prešernovo nagrado, je na kolesu doživel skoraj usodno prometno nesrečo. ZVONKO ČOH se je po končanem študiju slikarstva prepustil čarom animiranega filma, in več kot desetletje sta s prijateljem Milanom Eričem ustvarjala prvo slovensko celovečerno risanko Socializacija bika. Tudi pri ilustracijah, ki navdušujejo vse generacije, izhaja iz risanega filma; pričarati poskuša gibanje, njegovi karikirani liki pa doživljajo transformacije, kakor jih je znal ustvariti pri risanih sekvencah. Prisega na naključja, ki nastanejo v procesu ustvarjanja. Zadnja leta se je pustil znova zapeljati slikarstvu in pripravlja razstave, ki so s podobami nasičene instalacije. Slikarja povezuje strast do ilustracije; oba sta prejela Levstikovo nagrado za življenjsko delo. Njun drugi pol pa domuje v intimi ateljejev, kjer se prepustita eksperimentiranju v slikarstvu.
Psihedelične slike, znameniti strip Magna Purga, ilustracije otroških knjig, kot so Avtozaver in Jure Kvak Kvak, Gal v galeriji, pa fotografije, ovitki gramofonskih plošč, plakati, logotipi in oglaševalske ilustracije … Ta ogromni opus je ustvaril pronicljiv in duhovit slikar KOSTJA GATNIK, ki se odlično znajde tako v tehniki air brusha in klasičnem slikarstvu kot v računalniško podprti ilustraciji. Ko je dosegel enega vrhuncev svoje poklicne poti z veliko razstavo v Narodni galeriji in malo preden je dobil Prešernovo nagrado, je na kolesu doživel skoraj usodno prometno nesrečo. ZVONKO ČOH se je po končanem študiju slikarstva prepustil čarom animiranega filma, in več kot desetletje sta s prijateljem Milanom Eričem ustvarjala prvo slovensko celovečerno risanko Socializacija bika. Tudi pri ilustracijah, ki navdušujejo vse generacije, izhaja iz risanega filma; pričarati poskuša gibanje, njegovi karikirani liki pa doživljajo transformacije, kakor jih je znal ustvariti pri risanih sekvencah. Prisega na naključja, ki nastanejo v procesu ustvarjanja. Zadnja leta se je pustil znova zapeljati slikarstvu in pripravlja razstave, ki so s podobami nasičene instalacije. Slikarja povezuje strast do ilustracije; oba sta prejela Levstikovo nagrado za življenjsko delo. Njun drugi pol pa domuje v intimi ateljejev, kjer se prepustita eksperimentiranju v slikarstvu.
IVO PRANČIČ je sprejel izziv, da v razsežnem galerijskem prostoru razstavi res velika platna. Na slikah so se pojavile ogromne elipse, odmev njegovega slikarstva izpred desetletij. Prisega na procesualnost v ustvarjanju; slika impulzivno in intuitivno, pusti se presenetiti sliki, ki ga vodi, poliva barvo in obrača platna. V drugi fazi je bolj razumski, uporablja šablone in štampiljke. Enkrat na teden se odpelje v Goriška brda, kjer ga v ateljeju nagovori nedokončana slika. ŽIVKO MARUŠIČ si je dodal hčerkino ime IRA, ko sta skupaj slikala na isto platno. Rojen je v Italiji, študiral je v Benetkah in tudi pozneje je veliko potoval čez mejo. Zato je začel slikati na dolge, ozke trakove, da je lahko slike spravil v žep. Koper je bil zanimiv prostor za umetnost nove podobe, in na obisk so prihajala velika imena svetovnega slikarstva. Marušičeve podobe so provokativne, živih barv, sam pa najraje slika v zatemnjenih prostorih. »Človek je narejen za to, da misli, da sanja,« pravi. In Živko sanja vse življenje. Tako Prančič kot Marušič še vedno verjameta v slikarstvo in njegovo moč. Prepričana sta, da pride čas, ko bo podoba, olje na platnu, spet spoštovana.
IVO PRANČIČ je sprejel izziv, da v razsežnem galerijskem prostoru razstavi res velika platna. Na slikah so se pojavile ogromne elipse, odmev njegovega slikarstva izpred desetletij. Prisega na procesualnost v ustvarjanju; slika impulzivno in intuitivno, pusti se presenetiti sliki, ki ga vodi, poliva barvo in obrača platna. V drugi fazi je bolj razumski, uporablja šablone in štampiljke. Enkrat na teden se odpelje v Goriška brda, kjer ga v ateljeju nagovori nedokončana slika. ŽIVKO MARUŠIČ si je dodal hčerkino ime IRA, ko sta skupaj slikala na isto platno. Rojen je v Italiji, študiral je v Benetkah in tudi pozneje je veliko potoval čez mejo. Zato je začel slikati na dolge, ozke trakove, da je lahko slike spravil v žep. Koper je bil zanimiv prostor za umetnost nove podobe, in na obisk so prihajala velika imena svetovnega slikarstva. Marušičeve podobe so provokativne, živih barv, sam pa najraje slika v zatemnjenih prostorih. »Človek je narejen za to, da misli, da sanja,« pravi. In Živko sanja vse življenje. Tako Prančič kot Marušič še vedno verjameta v slikarstvo in njegovo moč. Prepričana sta, da pride čas, ko bo podoba, olje na platnu, spet spoštovana.
"Zmeraj me je fasciniralo to, da si človek ne more zamisliti take stvari, ki ne bi v naravi že obstajala," pravi Damijan Kracina in si izmišljuje nenavadne živali, kot so Veliki blatar, Kosmatana, Kinguru ... pa tudi Proteusfont, pisavo iz človeških ribic. Marko A. Kovačič si je izmislil lastno civilizacijo, družbeno ureditev in medčloveške odnose. Plastosi so kombinacija živih mehanizmov z organskimi deli, bivajo v komorah in ob stiku z ljudmi otrpnejo. Muzej je poimenoval "Javka pri rdeči zvezdi".
"Zmeraj me je fasciniralo to, da si človek ne more zamisliti take stvari, ki ne bi v naravi že obstajala," pravi Damijan Kracina in si izmišljuje nenavadne živali, kot so Veliki blatar, Kosmatana, Kinguru ... pa tudi Proteusfont, pisavo iz človeških ribic. Marko A. Kovačič si je izmislil lastno civilizacijo, družbeno ureditev in medčloveške odnose. Plastosi so kombinacija živih mehanizmov z organskimi deli, bivajo v komorah in ob stiku z ljudmi otrpnejo. Muzej je poimenoval "Javka pri rdeči zvezdi".
Člani skupine IRWIN - Andrej Savski, Borut Vogelnik, Dušan Mandič, Miran Mohar in Roman Uranjek - se pri svojem delu nenehno sklicujejo na druge avtorje, prevzemajo njihova dela ter prepletajo umetnostne sloge in tehnike, saj kopiranje ni zločin. Najbolj jih privlači čas dadaizma, sovjetske avantgarde in umetnost v službi totalitarnih režimov. V zadnjem času se sklicujejo na lastna dela iz preteklosti in tako njihova razstava, na kateri so interpretirali razstavo ameriške umetnosti, dobi ponovitev v istem prostoru trideset let pozneje. Kot pripadniki države v času NSK vključujejo v svoje projekte tudi državne simbole NSK, recimo zastavo, ki jo v projektu NSK garda stražijo pripadniki vojaških formacij drugih držav. Njihove slike so lahko tudi ikone, ki jih dostojanstveniki različnih verskih skupnosti vključujejo v svoje procesije. Zanima jih razprostranjenost potnega lista države NSK, saj največ prosilcev prihaja iz Nigerije, kjer verjamejo v obstoj te države in si z nakupom potnega lista želijo omogočiti boljše življenje. Kolektiv NSK ima številne goreče privržence in posnemovalce, skupina IRWIN zbira njihova dela in jih razstavlja na razstavi državljanov NSK. V dokumentarni seriji Zapeljevanje pogleda tokrat prvič namesto dvojice umetnikov predstavljamo umetniški kolektiv. Za pet slikarjev skupine Rrose Irwin Sélavy je bilo na začetku pomembno združevanje zabave z umetnostjo. Njihove slike so nastajale pod enotnim imenom, čeprav je vsak ustvarjal zase. Pomemben je bil koncept in ideološki okvir, razstavljanje pa je bilo vselej razumljeno kot ustvarjanje ambientov, v katerih so prostor zapolnjevale številne podobe in lovske trofeje, žanrski motivi so bili oplemeniteni z Malevičevimi križi, bolj kot slika pa je bil pomemben značilen irwinovski okvir z reliefi Stojana Batiča.
Člani skupine IRWIN - Andrej Savski, Borut Vogelnik, Dušan Mandič, Miran Mohar in Roman Uranjek - se pri svojem delu nenehno sklicujejo na druge avtorje, prevzemajo njihova dela ter prepletajo umetnostne sloge in tehnike, saj kopiranje ni zločin. Najbolj jih privlači čas dadaizma, sovjetske avantgarde in umetnost v službi totalitarnih režimov. V zadnjem času se sklicujejo na lastna dela iz preteklosti in tako njihova razstava, na kateri so interpretirali razstavo ameriške umetnosti, dobi ponovitev v istem prostoru trideset let pozneje. Kot pripadniki države v času NSK vključujejo v svoje projekte tudi državne simbole NSK, recimo zastavo, ki jo v projektu NSK garda stražijo pripadniki vojaških formacij drugih držav. Njihove slike so lahko tudi ikone, ki jih dostojanstveniki različnih verskih skupnosti vključujejo v svoje procesije. Zanima jih razprostranjenost potnega lista države NSK, saj največ prosilcev prihaja iz Nigerije, kjer verjamejo v obstoj te države in si z nakupom potnega lista želijo omogočiti boljše življenje. Kolektiv NSK ima številne goreče privržence in posnemovalce, skupina IRWIN zbira njihova dela in jih razstavlja na razstavi državljanov NSK. V dokumentarni seriji Zapeljevanje pogleda tokrat prvič namesto dvojice umetnikov predstavljamo umetniški kolektiv. Za pet slikarjev skupine Rrose Irwin Sélavy je bilo na začetku pomembno združevanje zabave z umetnostjo. Njihove slike so nastajale pod enotnim imenom, čeprav je vsak ustvarjal zase. Pomemben je bil koncept in ideološki okvir, razstavljanje pa je bilo vselej razumljeno kot ustvarjanje ambientov, v katerih so prostor zapolnjevale številne podobe in lovske trofeje, žanrski motivi so bili oplemeniteni z Malevičevimi križi, bolj kot slika pa je bil pomemben značilen irwinovski okvir z reliefi Stojana Batiča.
„Umetnost je izredno natančno opazovanje sveta,” pravi Alenka Pirman, „gre pa tudi za povretje, redukcijo v umetniško delo.” S te plati moramo opazovati njene parainstitucije – Inštitut za domače raziskave, RIGUSRS, Skate muzej – in projekte, v katerih si s sodelavci prizadeva za novo mersko enoto slovenski mediteranski meter, raziskuje usodo pločevinastih fasadnih pajkov, si zamisli zlate zobotrebce, išče poslednjo besedo in skrbi za Razvezani jezik, prosti slovar žive slovenščine. Tomaž Furlan je sprva delal le videe, v katerih je bil edini igralec, uporabnik lastnih ’mučilnih strojev’: težkih kovinskih protez, kamnitih cokel, naprav, ki te lopnejo po glavi ali udarijo po prstih. Ko pa bi morale te naprave postati objekti na umetniških razstavah, jih je moral izdelati na novo. V svojem ateljeju na Metelkovi cele noči sestavlja zapletene stroje iz odvrženih predmetov. Njegovo načelo je, da lahko obiskovalci te umetnine tudi preizkusijo, zato jih ves čas popravlja in izboljšuje. Oba umetnika na humoren način opozarjata na nesmiselne zahteve, ki jih pred nas postavlja današnja družba. Obiskovalca galerije vabita k sodelovanju in ga spodbujata k premisleku in lastnemu raziskovanju. Dokumentarna serija Zapeljevanje pogleda predstavlja umetnike, ki se z govorico sodobne umetnosti ozirajo v današnji čas.
„Umetnost je izredno natančno opazovanje sveta,” pravi Alenka Pirman, „gre pa tudi za povretje, redukcijo v umetniško delo.” S te plati moramo opazovati njene parainstitucije – Inštitut za domače raziskave, RIGUSRS, Skate muzej – in projekte, v katerih si s sodelavci prizadeva za novo mersko enoto slovenski mediteranski meter, raziskuje usodo pločevinastih fasadnih pajkov, si zamisli zlate zobotrebce, išče poslednjo besedo in skrbi za Razvezani jezik, prosti slovar žive slovenščine. Tomaž Furlan je sprva delal le videe, v katerih je bil edini igralec, uporabnik lastnih ’mučilnih strojev’: težkih kovinskih protez, kamnitih cokel, naprav, ki te lopnejo po glavi ali udarijo po prstih. Ko pa bi morale te naprave postati objekti na umetniških razstavah, jih je moral izdelati na novo. V svojem ateljeju na Metelkovi cele noči sestavlja zapletene stroje iz odvrženih predmetov. Njegovo načelo je, da lahko obiskovalci te umetnine tudi preizkusijo, zato jih ves čas popravlja in izboljšuje. Oba umetnika na humoren način opozarjata na nesmiselne zahteve, ki jih pred nas postavlja današnja družba. Obiskovalca galerije vabita k sodelovanju in ga spodbujata k premisleku in lastnemu raziskovanju. Dokumentarna serija Zapeljevanje pogleda predstavlja umetnike, ki se z govorico sodobne umetnosti ozirajo v današnji čas.
Ko je Duba Sambolec študirala na ljubljanski ALU, se je profesorjem uprla tako, da je ustvarila hiperrealistične kipe snažilke Ančke in ekonoma Martina. Nato je spoznala bitumen in ga v svojih skulpturah kombinirala z medenino in konjsko žimo. V osemdesetih je ustvarjala čutne prostorske instalacije. Ko se je po dveh desetletjih poučevanja na Norveškem vrnila v Slovenijo, so njeni objekti pripotovali v velikanskih lesenih zabojih, ki jih je sama izdelovala skoraj eno leto. Posvetila se je obnavljanju kipov iz začetnega obdobja njenega ustvarjanja. Tobias Putrih je prek fotografije newyorške kinodvorane iz tridesetih let 20. stoletja zarisal črte in v teh oblikah dal izrezati lesene plošče. Te so bile obod ’atmosferičnega’ kina na otoku San Servolo v Benetkah. Tudi v zadnjih projektih se vrača k filmskemu traku in z njim beleži svoje razumevanje modernistične arhitekture. Risba kroga, ki s prerisovanjem dobiva napake, je osnova za visoke skulpture, te pa s pomočjo računalniškega programa izrezuje iz kartona. Umetniško delo ni karton, ki je minljiv, temveč računalniški zapis. Medtem ko Duba Sambolec poudarja ročno izdelavo, proces, v katerem se kipar z lastnim angažmajem približuje umetnini, Tobias Putrih začenja s potezo roke, ali konturo, ki jo najde v naravi, nato pa se ta spreminja, vektorizira in jo stroji izrezujejo v amorfne oblike. Oba s svojimi objekti ustvarjata ambiente in vabita obiskovalce, da se sprehodijo po prostorih, kjer jih nagovorijo oblike in materiali. Dokumentarna serija Zapeljevanje pogleda predstavlja sodobne slovenske umetnike različnih generacij in v njihovem ustvarjanju poudarja skupne poteze.
Ko je Duba Sambolec študirala na ljubljanski ALU, se je profesorjem uprla tako, da je ustvarila hiperrealistične kipe snažilke Ančke in ekonoma Martina. Nato je spoznala bitumen in ga v svojih skulpturah kombinirala z medenino in konjsko žimo. V osemdesetih je ustvarjala čutne prostorske instalacije. Ko se je po dveh desetletjih poučevanja na Norveškem vrnila v Slovenijo, so njeni objekti pripotovali v velikanskih lesenih zabojih, ki jih je sama izdelovala skoraj eno leto. Posvetila se je obnavljanju kipov iz začetnega obdobja njenega ustvarjanja. Tobias Putrih je prek fotografije newyorške kinodvorane iz tridesetih let 20. stoletja zarisal črte in v teh oblikah dal izrezati lesene plošče. Te so bile obod ’atmosferičnega’ kina na otoku San Servolo v Benetkah. Tudi v zadnjih projektih se vrača k filmskemu traku in z njim beleži svoje razumevanje modernistične arhitekture. Risba kroga, ki s prerisovanjem dobiva napake, je osnova za visoke skulpture, te pa s pomočjo računalniškega programa izrezuje iz kartona. Umetniško delo ni karton, ki je minljiv, temveč računalniški zapis. Medtem ko Duba Sambolec poudarja ročno izdelavo, proces, v katerem se kipar z lastnim angažmajem približuje umetnini, Tobias Putrih začenja s potezo roke, ali konturo, ki jo najde v naravi, nato pa se ta spreminja, vektorizira in jo stroji izrezujejo v amorfne oblike. Oba s svojimi objekti ustvarjata ambiente in vabita obiskovalce, da se sprehodijo po prostorih, kjer jih nagovorijo oblike in materiali. Dokumentarna serija Zapeljevanje pogleda predstavlja sodobne slovenske umetnike različnih generacij in v njihovem ustvarjanju poudarja skupne poteze.
Fragmenti narave v urbanem okolju, sodobne stavbe v stiku z zapuščenimi skladišči, arhitektura, gradbišča, konstrukcije … to so motivi, ki jih Miha Štrukelj zlaga v mreže kvadratov in sestavlja v velike triptihe. To je govorica digitalnih pikslov, ustvarjena s plastenjem različnih likovnih tehnik: svinčnika, oglja, olja na platnu, v sliki pušča pasove ličarskega traku in praznega platna. Tudi avtoportret je sestavljen iz mreže lego kock. Risbe na več slojih polprosojnega papirja ustvarijo globino prostora. To je premišljeno, natančno in dolgotrajno delo, ki zahteva veliko potrpežljivosti. Slika je lahko predmet sodelovanja, meni Sašo Vrabič, ki slike ustvarja včasih s svojimi otroki in daje dela v dopolnitev svojim kolegom. Zanimajo ga medijske podobe, fotografije z mobilnega telefona, reklame, ki jih najprej združi v računalniku in nato prenaša na platno. Način dela je poimenoval ’hitri realizem’. Slike so tudi minljive, ker so z ogljem narisane na galerijsko steno. Portreti, figure, krajine, predmetni svet na slikah so vabe, ki pritegnejo gledalca. Če se jim bo približal, pa bo morda zaznal nove plasti. Slikarja ne povezuje le to, da sta bila v isti generaciji na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje. Oba nam posredujeta z rastri presekane medijske podobe, jih prenašata na stene, papir, platno, steklo … najrazličnejše nosilce. Uporabljata svinčnik, oglje, olje, tuš ... Dokumentarna serija Zapeljevanje pogleda z umetniškimi dvojicami povezuje poetike v sodobni slovenski likovni umetnosti.
Fragmenti narave v urbanem okolju, sodobne stavbe v stiku z zapuščenimi skladišči, arhitektura, gradbišča, konstrukcije … to so motivi, ki jih Miha Štrukelj zlaga v mreže kvadratov in sestavlja v velike triptihe. To je govorica digitalnih pikslov, ustvarjena s plastenjem različnih likovnih tehnik: svinčnika, oglja, olja na platnu, v sliki pušča pasove ličarskega traku in praznega platna. Tudi avtoportret je sestavljen iz mreže lego kock. Risbe na več slojih polprosojnega papirja ustvarijo globino prostora. To je premišljeno, natančno in dolgotrajno delo, ki zahteva veliko potrpežljivosti. Slika je lahko predmet sodelovanja, meni Sašo Vrabič, ki slike ustvarja včasih s svojimi otroki in daje dela v dopolnitev svojim kolegom. Zanimajo ga medijske podobe, fotografije z mobilnega telefona, reklame, ki jih najprej združi v računalniku in nato prenaša na platno. Način dela je poimenoval ’hitri realizem’. Slike so tudi minljive, ker so z ogljem narisane na galerijsko steno. Portreti, figure, krajine, predmetni svet na slikah so vabe, ki pritegnejo gledalca. Če se jim bo približal, pa bo morda zaznal nove plasti. Slikarja ne povezuje le to, da sta bila v isti generaciji na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje. Oba nam posredujeta z rastri presekane medijske podobe, jih prenašata na stene, papir, platno, steklo … najrazličnejše nosilce. Uporabljata svinčnik, oglje, olje, tuš ... Dokumentarna serija Zapeljevanje pogleda z umetniškimi dvojicami povezuje poetike v sodobni slovenski likovni umetnosti.