Raziskujte
Iskanje raziskuj
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Dokumentarci – kulturno-umetniški
Vladimir Kavčič je pisatelj z najobsežnejšim opusom v sodobni slovenski književnosti in največji mojster vojne proze na Slovenskem. Ko je Vladimir Kavčič, rojen 1932, leta 2014 prevzemal Prešernovo nagrado za življenjsko delo in bogat literarni opus, so ga tudi uradno oklicali za klasika slovenske literature z najobsežnejšim opusom v sodobni slovenski književnosti in zaradi njegove vztrajne brezkompromisnosti in boja proti dogmatizmom vseh vrst za največjega mojstra vojne proze na Slovenskem. Kot je v intervjujih sam večkrat izpostavil, so ga najbolj prizadevala moralna vprašanja, od kod posamezniku pravica, da prizadene sočloveka, od kod toliko zla v človeku. Globoko in zavezujoče spoznanje: žrtve vojne so vsi, tako poraženci kot zmagovalci. Njegov govor ob podelitvi Prešernove nagrade so sodobniki ocenili kot enega najboljših na teh proslavah vseh časov. Pol leta po prejemu Prešernove nagrade je Vladimir Kavčič umrl. Na njegovo željo so ga pokopali na pokopališču v rodni Poljanski dolini, ne v Ljubljani, kjer je preživel večji del življenja. Film odkriva manj znana poglavja iz Kavčičevega razgibanega življenja in predvsem njihovo neznano ozadje. Otroštvo v Poljanski dolini, z vojnimi grozotami za vse življenje zaznamovano mladost in travmatično vživljanje v urbanem okolju Ljubljane v nevarnih povojnih letih.Tudi oblikovanje družine z izbranko iz znamenite družine doktorja Breclja, cenjenega partizanskega zdravnika in v povojnem času osebnega Titovega zdravnika. Vladimir Kavčič je Prešernovo nagrado sprva po večkratnih neuspešnih kandidaturah v jeseni življenja nameraval odkloniti, pa ga je družina prepričala, naj tega ne stori. Že zaradi grenke izkušnje iz sedemdesetih let, ko mu je bila nagrada že namenjena za roman ZAPISNIK o dachavskih procesih, pa je bila po intervenciji politike zaradi »sporne tematike« preklicana, knjige zasežene, strokovna komisija pa zamenjana. Pa to ni bila edina Kavčičeva grenka izkušnja. Med prvimi je pisal o takoimenovanih prepovedanih temah: o begu in vračanju domobrancev in njihovi usodi, o povojnih pobojih, travmah vojnih zmagovalcev in moralni stiski posameznika v vojnem času. V filmu poleg članov ožje družine, soproge Barbare, hčerke Lenke, zeta Igorja in vnukov, sodelujejo nekdanji sošolci iz gimnazije, literarna zgodovinarja dr. Janko Kos in dr. Igor Grdina, sodelavci v različnih uredništvih od književne založbe Borec do revijalnih izdaj časopisov in drugi poznavalci Kavčičevega pisateljskega delovanja, Tone Partljič, dr. Marija Stanonik, Viktor Žakelj, pobudnik postavitve spominskega kotička v knjižnici Žiri in drugi. Scenarist in režiser je Slavko Hren, direktor fotografije in snemalec Marko Kočevar, montažerka Martina Bastarda.
Vladimir Kavčič je pisatelj z najobsežnejšim opusom v sodobni slovenski književnosti in največji mojster vojne proze na Slovenskem. Ko je Vladimir Kavčič, rojen 1932, leta 2014 prevzemal Prešernovo nagrado za življenjsko delo in bogat literarni opus, so ga tudi uradno oklicali za klasika slovenske literature z najobsežnejšim opusom v sodobni slovenski književnosti in zaradi njegove vztrajne brezkompromisnosti in boja proti dogmatizmom vseh vrst za največjega mojstra vojne proze na Slovenskem. Kot je v intervjujih sam večkrat izpostavil, so ga najbolj prizadevala moralna vprašanja, od kod posamezniku pravica, da prizadene sočloveka, od kod toliko zla v človeku. Globoko in zavezujoče spoznanje: žrtve vojne so vsi, tako poraženci kot zmagovalci. Njegov govor ob podelitvi Prešernove nagrade so sodobniki ocenili kot enega najboljših na teh proslavah vseh časov. Pol leta po prejemu Prešernove nagrade je Vladimir Kavčič umrl. Na njegovo željo so ga pokopali na pokopališču v rodni Poljanski dolini, ne v Ljubljani, kjer je preživel večji del življenja. Film odkriva manj znana poglavja iz Kavčičevega razgibanega življenja in predvsem njihovo neznano ozadje. Otroštvo v Poljanski dolini, z vojnimi grozotami za vse življenje zaznamovano mladost in travmatično vživljanje v urbanem okolju Ljubljane v nevarnih povojnih letih.Tudi oblikovanje družine z izbranko iz znamenite družine doktorja Breclja, cenjenega partizanskega zdravnika in v povojnem času osebnega Titovega zdravnika. Vladimir Kavčič je Prešernovo nagrado sprva po večkratnih neuspešnih kandidaturah v jeseni življenja nameraval odkloniti, pa ga je družina prepričala, naj tega ne stori. Že zaradi grenke izkušnje iz sedemdesetih let, ko mu je bila nagrada že namenjena za roman ZAPISNIK o dachavskih procesih, pa je bila po intervenciji politike zaradi »sporne tematike« preklicana, knjige zasežene, strokovna komisija pa zamenjana. Pa to ni bila edina Kavčičeva grenka izkušnja. Med prvimi je pisal o takoimenovanih prepovedanih temah: o begu in vračanju domobrancev in njihovi usodi, o povojnih pobojih, travmah vojnih zmagovalcev in moralni stiski posameznika v vojnem času. V filmu poleg članov ožje družine, soproge Barbare, hčerke Lenke, zeta Igorja in vnukov, sodelujejo nekdanji sošolci iz gimnazije, literarna zgodovinarja dr. Janko Kos in dr. Igor Grdina, sodelavci v različnih uredništvih od književne založbe Borec do revijalnih izdaj časopisov in drugi poznavalci Kavčičevega pisateljskega delovanja, Tone Partljič, dr. Marija Stanonik, Viktor Žakelj, pobudnik postavitve spominskega kotička v knjižnici Žiri in drugi. Scenarist in režiser je Slavko Hren, direktor fotografije in snemalec Marko Kočevar, montažerka Martina Bastarda.
Pregled športnih dogodkov v dnevnoinformativnih oddajah, kjer se boste seznanili z najnovejšimi rezultati in si ogledali prispevke z aktualnih športnih dogodkov.
Pregled športnih dogodkov v dnevnoinformativnih oddajah, kjer se boste seznanili z najnovejšimi rezultati in si ogledali prispevke z aktualnih športnih dogodkov.
Piše Katarina Mahnič, bereta Eva Longyka Marušič in Aleksander Golja. Čeprav je Alen Steržaj že leta 2015 izdal zbirko kratkih zgodb Pa ste vi normalni?! in je diplomirani novinar, pisec glasbenih besedil, nekdanji glasbeni urednik revije Stop in med drugim sestavljavec križank, je najbolj znan kot basist priljubljene rokovske skupine Big Foot Mama. In tako strastno, kot nastopa na odru, tudi potuje. Gora ni zadeta (zadet je, kdor gre gor) ni le še eno delo o pri Slovencih tako priljubljeni “plezariji”, ampak, kot o knjigi zapiše založnik, pustolovščina iskanja poti na “konec sveta”. Kot v enem od intervjujev pove avtor sam, je knjiga kompilacija petih potovanj po Aziji, ki jo je obiskoval po etapah, od leta 1996 naprej. Med prvo in zadnjo potjo so minila skoraj tri desetletja. Vendar je sestavljena tako domišljeno in posrečeno, da je videti, kot da si je ta megalomanski popotniški zalogaj privoščil v enem kosu. Pa še nekaj je zelo osvežujoče: Alena Steržaja je zanimalo, kako se do konca sveta pride “po tleh”. Na to iskanje je prvič odrinil s prijateljem še kot študent z ljubljanske železniške postaje, iz Budimpešte potem s turškim avtobusom skozi neskončna polja sončnic, pa skozi Romunijo, Bolgarijo do Turčije, s še enim avtobusom do Irana in od tam naprej z vsakršnim prevozom – s kombiji, tovornjaki, ladjami, vlaki, čolni, tuktuki, rikšami, vpregami, motorji, peš – in prek različno zapletenih državnih mej skozi Pakistan, Indijo, Nepal, Kitajsko, Mjanmar, Tajsko, Kambodžo, Vietnam, Borneo vse do Pacifika v zalivu Jayapure na Papui Novi Gvineji, kjer je, kot je evforično zapisal, prispel na skrajno točko našega sveta. Steržajevo popotovanje je vse kaj drugega kot današnji množični “instantni izleti” s turističnimi agencijami, kjer ljudje, varno spravljeni pod vodičevim steklenim zvonom, mislijo, da raziskujejo svet. Brez lastnega truda in napenjanja možganov, brez vsakodnevnega ubadanja s prevozi in prenočišči, brez želje po samostojnem sporazumevanju v različnih jezikih. Brez resničnega stika z deželo in njenim vsakodnevnim življenjem, brez pristajanja na čim bolj pristno doživljanje njenih razmer. Vsi bi bili danes popotniki, le da brez nepredvidenih zapletov in težav. Vsi bi se družili z domačini, ampak takšnimi, h katerim jih (za denar) pripelje nekdo drug, in preizkušeno niso nevarni. In vsi bi poskušali njihovo hrano – le da po njej po možnosti ne bi imeli želodčnih težav. Vsi bi si privoščili adrenalinske avanture – ampak brez tveganja. Tudi tisti, ki se na pot še odpravijo sami, si jo v današnjih časih natančno zrežirajo in že od doma olajšajo s spletnimi rezervacijami prenočišč, avtomobilskih najemov in ogledov največjih znamenitosti. Pravzaprav jim, omejenim z dnevi dopusta, kaj drugega niti ne preostane, da sploh pridejo zraven. Knjiga Gora ni zadeta je dragocena tudi in prav zato, ker ujame duha nekdanjega popotništva, ko je bil svet še odprt in prvinski in se vanj ni odpravil vsak, ker si je bilo treba za to vzeti čas. In zbrati pogum. Potovanje je bilo nekaj, kar te je v očeh sorodnikov, prijateljev in znancev naredilo posebnega, rahlo prismuknjenega in lahkomiselnega. Zabušanta. Takrat, ko še ni bilo tehnoloških pomagal, ko se je na pot odšlo z nahrbtnikom, papirnatim zemljevidom in kakšnim knjižnim vodnikom – po navadi je bil to Lonely Planet – v žepu. Seveda tudi z beležko in pisalom. Vsakemu, ki je kdaj samostojno potoval, je ob branju jasno, da je Steržajev odlični, napeti literarno-dnevniški potopis nastal iz pridnega sprotnega zapisovanja na krajih samih, saj kako bi drugače lahko tako oprijemljivo poustvaril kraje in dogodke, natančno ujel trenutke, koščke pogovorov, misli, vonje in okuse izpred toliko let, oživil vzdušje, ki je včasih tudi prav zagatno in grozeče. Kot na primer na poti iz Irana v Pakistan, ko je bil še popotniški zelenec: “Čez eno uro res pride nekdo mimo z napol razpadlim pajkanom. Samo da bo zdržal do meje! Končno šibnemo iz Zahedana. A ni tako preprosto: po zgolj treh kilometrih nas na cesti ustavi skupina bradatih Irancev s turbani! Videti je kot zaseda! Oba ven! Kaj se dogaja? Napad? Ugrabitev? Rop? Možje se med sabo prerekajo, ničesar ne razumeva. ... Vse se odvija tako hitro in nejasno. Doslej je bilo še zabavno, ker si imel občutek, da se lahko kadarkoli vrneš domov, če bi bila frka. Onkraj puščave, pet tisoč kilometrov od doma, kjer ni rednega transporta, pa ni več hec. Treba bo narediti premik v glavi! A vzdušje zna biti tudi prijazno, sproščeno in povezovalno, kot ko v Katmanduju najde prijatelje med Nepalci. Pravzaprav na verandi prenočišča skupina mladih fantov z akustično kitaro najde njega. “Povabijo me, da prisedem, ker 'smo prepričani, da si glasbenik'. Takoj najdemo skupen jezik. Nepalski rokerji v skajastih jaknah so face, ne delujejo kot pokvarjena banda, čeprav je prvo, kar me vprašajo, ali uživam hašiš.” Potopisni žanr je nehvaležna zadeva, saj je veliko ljudi prepričanih, da je svoje popotne doživljaje preprosto preliti na papir. Da zna vsak napisati “reportažo”. Samo malo na Wikipedijo skočiš, prepišeš zgodovino in opise krajev in tamkajšnje znamenitosti, to začiniš še z nasveti, kje najceneje spati in se prehranjevati, kako se je obnesel rent-a-car, kakšno kartico vstaviti v mobilnik, in navržeš še nekaj cenenih anekdot. “Profesionalni” potovalci si na veliko pomagajo s sponzorji in ko je knjiga zunaj še z javnimi nastopi in nasveti (kot da je potovanje nekaj, česar se lahko priučiš); televizijo in splet kar razganja od popotniških izkušencev. V resnici pa so dobri, predani in nesamovšečni potopisci, tisti, ki imajo res kaj povedati in jim je potovanje v krvi ter se z njim tudi notranje razvijajo, redka vrsta. Kot ljubiteljica potopisnega pisanja ne dobim pogosto v roke kaj vsaj približno podobnega odličnim popotnim zapisom Alme Karlin (morda sta me v zadnjih desetletjih na tem področju presenetili Sonja Porle in Agata Tomažič) in, če grem še malo na tuje, Potovanju s Charliejem Johna Steinbecka ali Velikemu železniškemu bazarju Paula Therouxa. Pa na polno, kot strela z jasnega, “uleti” Alen Steržaj. Ne da bi se mi sploh sanjalo, da fant ni le odličen glasbenik, ampak tudi zaprisežen popotnik, ki se ne hvali s tem, ki zna pisati in razume, da je “smisel potopisa osebna izkušnja, osebno doživetje”. Potovanje, če ga hočeš zapisati in urediti tako, kot je večdesetletno izkušnjo ubesedil Steržaj, je tudi garanje. In disciplina. In dobršna mera drznosti, da pričakovanju bralcev navkljub razbiješ določene stereotipe, v katere si bil pred obiskom neke dežele tudi sam trdno prepričan, kot se mu je zgodilo v “poduhovljeni” Indiji: “Zdaj vem, da je tudi duhovnost dobrina, tako kot čapati ali sari, ki pač ni zastonj. Kako lahko duhovnost, ki naj bi bila negacija materializma, razprodajajo na tako podle in grobe načine? In se pri tem še sklicujejo na karmo! Tega indijskega paradoksa ne razumem!” Gora ni zadeta zadene bralca z divjim ritmom, kot dober rock. Potegne ga v sam vrtinec potovanja, še posebej v prvi tretjini, obarvani z mladostniško vnemo, nerodnostmi, predsodki, strahovi in humorjem. Pravzaprav je vse, kar bi lahko knjigi očitali, dolžina 350 strani (in še 16 strani fotografij za povrh); saj ne, da bi opešal avtor, ampak od neznosnega tempa, neznanske odkritosrčnosti, nenavadnih avantur in neverjetnih čudes omaga bralec, čeprav očaran. Bo že držalo, da je v njej ujetih “nekaj zadnjih trenutkov kamene dobe, preden jo bo požrla globalizacija”. Slovenski potopis svetovnega formata.
Piše Katarina Mahnič, bereta Eva Longyka Marušič in Aleksander Golja. Čeprav je Alen Steržaj že leta 2015 izdal zbirko kratkih zgodb Pa ste vi normalni?! in je diplomirani novinar, pisec glasbenih besedil, nekdanji glasbeni urednik revije Stop in med drugim sestavljavec križank, je najbolj znan kot basist priljubljene rokovske skupine Big Foot Mama. In tako strastno, kot nastopa na odru, tudi potuje. Gora ni zadeta (zadet je, kdor gre gor) ni le še eno delo o pri Slovencih tako priljubljeni “plezariji”, ampak, kot o knjigi zapiše založnik, pustolovščina iskanja poti na “konec sveta”. Kot v enem od intervjujev pove avtor sam, je knjiga kompilacija petih potovanj po Aziji, ki jo je obiskoval po etapah, od leta 1996 naprej. Med prvo in zadnjo potjo so minila skoraj tri desetletja. Vendar je sestavljena tako domišljeno in posrečeno, da je videti, kot da si je ta megalomanski popotniški zalogaj privoščil v enem kosu. Pa še nekaj je zelo osvežujoče: Alena Steržaja je zanimalo, kako se do konca sveta pride “po tleh”. Na to iskanje je prvič odrinil s prijateljem še kot študent z ljubljanske železniške postaje, iz Budimpešte potem s turškim avtobusom skozi neskončna polja sončnic, pa skozi Romunijo, Bolgarijo do Turčije, s še enim avtobusom do Irana in od tam naprej z vsakršnim prevozom – s kombiji, tovornjaki, ladjami, vlaki, čolni, tuktuki, rikšami, vpregami, motorji, peš – in prek različno zapletenih državnih mej skozi Pakistan, Indijo, Nepal, Kitajsko, Mjanmar, Tajsko, Kambodžo, Vietnam, Borneo vse do Pacifika v zalivu Jayapure na Papui Novi Gvineji, kjer je, kot je evforično zapisal, prispel na skrajno točko našega sveta. Steržajevo popotovanje je vse kaj drugega kot današnji množični “instantni izleti” s turističnimi agencijami, kjer ljudje, varno spravljeni pod vodičevim steklenim zvonom, mislijo, da raziskujejo svet. Brez lastnega truda in napenjanja možganov, brez vsakodnevnega ubadanja s prevozi in prenočišči, brez želje po samostojnem sporazumevanju v različnih jezikih. Brez resničnega stika z deželo in njenim vsakodnevnim življenjem, brez pristajanja na čim bolj pristno doživljanje njenih razmer. Vsi bi bili danes popotniki, le da brez nepredvidenih zapletov in težav. Vsi bi se družili z domačini, ampak takšnimi, h katerim jih (za denar) pripelje nekdo drug, in preizkušeno niso nevarni. In vsi bi poskušali njihovo hrano – le da po njej po možnosti ne bi imeli želodčnih težav. Vsi bi si privoščili adrenalinske avanture – ampak brez tveganja. Tudi tisti, ki se na pot še odpravijo sami, si jo v današnjih časih natančno zrežirajo in že od doma olajšajo s spletnimi rezervacijami prenočišč, avtomobilskih najemov in ogledov največjih znamenitosti. Pravzaprav jim, omejenim z dnevi dopusta, kaj drugega niti ne preostane, da sploh pridejo zraven. Knjiga Gora ni zadeta je dragocena tudi in prav zato, ker ujame duha nekdanjega popotništva, ko je bil svet še odprt in prvinski in se vanj ni odpravil vsak, ker si je bilo treba za to vzeti čas. In zbrati pogum. Potovanje je bilo nekaj, kar te je v očeh sorodnikov, prijateljev in znancev naredilo posebnega, rahlo prismuknjenega in lahkomiselnega. Zabušanta. Takrat, ko še ni bilo tehnoloških pomagal, ko se je na pot odšlo z nahrbtnikom, papirnatim zemljevidom in kakšnim knjižnim vodnikom – po navadi je bil to Lonely Planet – v žepu. Seveda tudi z beležko in pisalom. Vsakemu, ki je kdaj samostojno potoval, je ob branju jasno, da je Steržajev odlični, napeti literarno-dnevniški potopis nastal iz pridnega sprotnega zapisovanja na krajih samih, saj kako bi drugače lahko tako oprijemljivo poustvaril kraje in dogodke, natančno ujel trenutke, koščke pogovorov, misli, vonje in okuse izpred toliko let, oživil vzdušje, ki je včasih tudi prav zagatno in grozeče. Kot na primer na poti iz Irana v Pakistan, ko je bil še popotniški zelenec: “Čez eno uro res pride nekdo mimo z napol razpadlim pajkanom. Samo da bo zdržal do meje! Končno šibnemo iz Zahedana. A ni tako preprosto: po zgolj treh kilometrih nas na cesti ustavi skupina bradatih Irancev s turbani! Videti je kot zaseda! Oba ven! Kaj se dogaja? Napad? Ugrabitev? Rop? Možje se med sabo prerekajo, ničesar ne razumeva. ... Vse se odvija tako hitro in nejasno. Doslej je bilo še zabavno, ker si imel občutek, da se lahko kadarkoli vrneš domov, če bi bila frka. Onkraj puščave, pet tisoč kilometrov od doma, kjer ni rednega transporta, pa ni več hec. Treba bo narediti premik v glavi! A vzdušje zna biti tudi prijazno, sproščeno in povezovalno, kot ko v Katmanduju najde prijatelje med Nepalci. Pravzaprav na verandi prenočišča skupina mladih fantov z akustično kitaro najde njega. “Povabijo me, da prisedem, ker 'smo prepričani, da si glasbenik'. Takoj najdemo skupen jezik. Nepalski rokerji v skajastih jaknah so face, ne delujejo kot pokvarjena banda, čeprav je prvo, kar me vprašajo, ali uživam hašiš.” Potopisni žanr je nehvaležna zadeva, saj je veliko ljudi prepričanih, da je svoje popotne doživljaje preprosto preliti na papir. Da zna vsak napisati “reportažo”. Samo malo na Wikipedijo skočiš, prepišeš zgodovino in opise krajev in tamkajšnje znamenitosti, to začiniš še z nasveti, kje najceneje spati in se prehranjevati, kako se je obnesel rent-a-car, kakšno kartico vstaviti v mobilnik, in navržeš še nekaj cenenih anekdot. “Profesionalni” potovalci si na veliko pomagajo s sponzorji in ko je knjiga zunaj še z javnimi nastopi in nasveti (kot da je potovanje nekaj, česar se lahko priučiš); televizijo in splet kar razganja od popotniških izkušencev. V resnici pa so dobri, predani in nesamovšečni potopisci, tisti, ki imajo res kaj povedati in jim je potovanje v krvi ter se z njim tudi notranje razvijajo, redka vrsta. Kot ljubiteljica potopisnega pisanja ne dobim pogosto v roke kaj vsaj približno podobnega odličnim popotnim zapisom Alme Karlin (morda sta me v zadnjih desetletjih na tem področju presenetili Sonja Porle in Agata Tomažič) in, če grem še malo na tuje, Potovanju s Charliejem Johna Steinbecka ali Velikemu železniškemu bazarju Paula Therouxa. Pa na polno, kot strela z jasnega, “uleti” Alen Steržaj. Ne da bi se mi sploh sanjalo, da fant ni le odličen glasbenik, ampak tudi zaprisežen popotnik, ki se ne hvali s tem, ki zna pisati in razume, da je “smisel potopisa osebna izkušnja, osebno doživetje”. Potovanje, če ga hočeš zapisati in urediti tako, kot je večdesetletno izkušnjo ubesedil Steržaj, je tudi garanje. In disciplina. In dobršna mera drznosti, da pričakovanju bralcev navkljub razbiješ določene stereotipe, v katere si bil pred obiskom neke dežele tudi sam trdno prepričan, kot se mu je zgodilo v “poduhovljeni” Indiji: “Zdaj vem, da je tudi duhovnost dobrina, tako kot čapati ali sari, ki pač ni zastonj. Kako lahko duhovnost, ki naj bi bila negacija materializma, razprodajajo na tako podle in grobe načine? In se pri tem še sklicujejo na karmo! Tega indijskega paradoksa ne razumem!” Gora ni zadeta zadene bralca z divjim ritmom, kot dober rock. Potegne ga v sam vrtinec potovanja, še posebej v prvi tretjini, obarvani z mladostniško vnemo, nerodnostmi, predsodki, strahovi in humorjem. Pravzaprav je vse, kar bi lahko knjigi očitali, dolžina 350 strani (in še 16 strani fotografij za povrh); saj ne, da bi opešal avtor, ampak od neznosnega tempa, neznanske odkritosrčnosti, nenavadnih avantur in neverjetnih čudes omaga bralec, čeprav očaran. Bo že držalo, da je v njej ujetih “nekaj zadnjih trenutkov kamene dobe, preden jo bo požrla globalizacija”. Slovenski potopis svetovnega formata.
Google ima monopol nad iskanjem po spletu in vsaj do zdaj je veljalo, da z dobrim strokovnjakom lahko vplivamo na prikazovanje spletnih strani. Veliki jezikovni modeli umetne inteligence pa pravila igra spreminjajo. Lahko Chat GPT prepričam, da omeni ravno mojo picerijo, ko ga uporabnik sprašuje po najboljših picah v Ljubljani? Lahko (že) zmanipuliramo umetno inteligenco in ji sugeriramo odgovore?
Google ima monopol nad iskanjem po spletu in vsaj do zdaj je veljalo, da z dobrim strokovnjakom lahko vplivamo na prikazovanje spletnih strani. Veliki jezikovni modeli umetne inteligence pa pravila igra spreminjajo. Lahko Chat GPT prepričam, da omeni ravno mojo picerijo, ko ga uporabnik sprašuje po najboljših picah v Ljubljani? Lahko (že) zmanipuliramo umetno inteligenco in ji sugeriramo odgovore?
O misterioznem življenju vojaškega obveščevalca Vladimirja Vauhnika
O misterioznem življenju vojaškega obveščevalca Vladimirja Vauhnika
Leto 2025 je bilo slavnostno za eno naših najpomembnejših založb, Cankarjevo založbo, saj je v tem letu zaznamovala 80 let svojega delovanja. Založba, ki je bila nekoč ena od treh naših največjih založb, od leta 2004 deluje kot del Skupine Mladinska knjiga. V osmih desetletjih je bilo pod njenim okriljem natisnjenih več kot 28 milijonov izvodov knjig, samo v zadnjih 30 letih so izdali več kot 2000 naslovov, med katerimi so bili številni nagrajeni. Verjetno v Sloveniji ni bralca knjig, ki ne bi v rokah držal kakšne izmed knjig Cankarjeve založbe, pa naj bo iz zbirk Sto romanov, S poti, Nobelovci ali XX. stoletje, iz katere je izšla zbirka Moderni klasiki. Tu so še številni leksikoni, kuharice, Zakladi Slovenije in od nedavnega Bralna znamenja, prva zbirka pri nas, ki se sistematično posveča vprašanjem založništva in knjigotrštva. Gostimo urednika za leposlovje pri Cankarjevi založbi: izrednega prof. dr. Andreja Blatnika in Saša Puljarevića.
Leto 2025 je bilo slavnostno za eno naših najpomembnejših založb, Cankarjevo založbo, saj je v tem letu zaznamovala 80 let svojega delovanja. Založba, ki je bila nekoč ena od treh naših največjih založb, od leta 2004 deluje kot del Skupine Mladinska knjiga. V osmih desetletjih je bilo pod njenim okriljem natisnjenih več kot 28 milijonov izvodov knjig, samo v zadnjih 30 letih so izdali več kot 2000 naslovov, med katerimi so bili številni nagrajeni. Verjetno v Sloveniji ni bralca knjig, ki ne bi v rokah držal kakšne izmed knjig Cankarjeve založbe, pa naj bo iz zbirk Sto romanov, S poti, Nobelovci ali XX. stoletje, iz katere je izšla zbirka Moderni klasiki. Tu so še številni leksikoni, kuharice, Zakladi Slovenije in od nedavnega Bralna znamenja, prva zbirka pri nas, ki se sistematično posveča vprašanjem založništva in knjigotrštva. Gostimo urednika za leposlovje pri Cankarjevi založbi: izrednega prof. dr. Andreja Blatnika in Saša Puljarevića.
Na mesto predsednice Venezuele bo po ameriškem zajetju Nicolasa Madura danes po napovedih prisegla dozdajšnja podpredsednica Delcy Rodriguez. Ta je v luči ohranjanja miru Združenim državam ponudila sodelovanje. Kot je poudarila, si regija zasluži mir in dialog, ne pa vojne. Potem ko je ameriški predsednik Donald Trump z vojaško operacijo zagrozil tudi Kolumbiji, ta v odzivu grožnje označuje za nesprejemljivo vmešavanje, ki je v nasprotju z mednarodnim pravom. Ostali poudarki oddaje: Grenlandija ostro zavrača pritisk po priključitvi Združenim državam. Slovenska podjetja lani z večjo rastjo izvoza. V Sežani načrtovanih veliko posegov v železniško in cestno infrastrukturo.
Na mesto predsednice Venezuele bo po ameriškem zajetju Nicolasa Madura danes po napovedih prisegla dozdajšnja podpredsednica Delcy Rodriguez. Ta je v luči ohranjanja miru Združenim državam ponudila sodelovanje. Kot je poudarila, si regija zasluži mir in dialog, ne pa vojne. Potem ko je ameriški predsednik Donald Trump z vojaško operacijo zagrozil tudi Kolumbiji, ta v odzivu grožnje označuje za nesprejemljivo vmešavanje, ki je v nasprotju z mednarodnim pravom. Ostali poudarki oddaje: Grenlandija ostro zavrača pritisk po priključitvi Združenim državam. Slovenska podjetja lani z večjo rastjo izvoza. V Sežani načrtovanih veliko posegov v železniško in cestno infrastrukturo.
Medtem ko je nedolžna Majina šala zanetila novo vojno med ženskama, pa Zala in Simon letita na krilih ljubezni. Staro lekcijo, da kdor drugem jamo koplje, sam vanjo pade, pa hitro izkusi Izabela, ki medtem v dobri veri, da bi ščitila mamin ugled, poveča zdravničino popularnost. Izabela pa ne bi bila Irenina hči, če napake ne bi izkoristila v svoj prid.
Medtem ko je nedolžna Majina šala zanetila novo vojno med ženskama, pa Zala in Simon letita na krilih ljubezni. Staro lekcijo, da kdor drugem jamo koplje, sam vanjo pade, pa hitro izkusi Izabela, ki medtem v dobri veri, da bi ščitila mamin ugled, poveča zdravničino popularnost. Izabela pa ne bi bila Irenina hči, če napake ne bi izkoristila v svoj prid.
Če nisi samosvoj in se ne moreš braniti, ne moreš zahtevati. Tedaj si drobiž v rokah tistih, ki barantajo o tebi …To se je Slovencem v zgodovini večkrat primerilo. Najbolj hudo ob koncu prve svetovne vojne, pa tudi po drugi ni bilo drugače, le obseg izgube je bil manj izrazit. Pregledali bomo Rapalsko pogodbo, po kateri je Beograd prodal Primorsko Italiji v zameno, da je Rim priznal na novonastalo kraljevino na Balkanu. Avtor oddaje je Ivan Merljak.
Če nisi samosvoj in se ne moreš braniti, ne moreš zahtevati. Tedaj si drobiž v rokah tistih, ki barantajo o tebi …To se je Slovencem v zgodovini večkrat primerilo. Najbolj hudo ob koncu prve svetovne vojne, pa tudi po drugi ni bilo drugače, le obseg izgube je bil manj izrazit. Pregledali bomo Rapalsko pogodbo, po kateri je Beograd prodal Primorsko Italiji v zameno, da je Rim priznal na novonastalo kraljevino na Balkanu. Avtor oddaje je Ivan Merljak.
Pred visoko sezono sicer dovoljene uporabe pirotehnike nikakor ne grozimo, pač pa le ponujamo vpogled v to kakšne so posledice, če gre kaj narobe. Kako se zdravniki sploh lotijo reševanja popolnoma razcefranih okončin, od kod jemljejo dele žil, mišic in kože, zakaj teh delov ali pač kar celih rok in nog ni mogoče presaditi iz drugega človeka, zakaj bi bilo darovanje kože iz drugega človeka najtežja oblika presaditve človeškega organa, za koliko časa lahko ostanke roke začasno prišijejo na kak drug del telesa, kdaj palec iz noge prišijejo na mesto palca na roki, kako je šivati žilice, debele desetinko milimetra, pa tudi o opeklinah, vlogi starih dobrih medicinskih pijavk, ki v vedru čakajo, da smejo pripomoči k uspešnim operacijam, bo v tej epizodi RešeValne postaje precej plastično Darijo Pogorelec, specialist plastične, rekonstrukcijske in estetske kirurgije z Oddelka za plastično rekonstruktivno kirurgijo in opekline ljubljanskega UKC.
Pred visoko sezono sicer dovoljene uporabe pirotehnike nikakor ne grozimo, pač pa le ponujamo vpogled v to kakšne so posledice, če gre kaj narobe. Kako se zdravniki sploh lotijo reševanja popolnoma razcefranih okončin, od kod jemljejo dele žil, mišic in kože, zakaj teh delov ali pač kar celih rok in nog ni mogoče presaditi iz drugega človeka, zakaj bi bilo darovanje kože iz drugega človeka najtežja oblika presaditve človeškega organa, za koliko časa lahko ostanke roke začasno prišijejo na kak drug del telesa, kdaj palec iz noge prišijejo na mesto palca na roki, kako je šivati žilice, debele desetinko milimetra, pa tudi o opeklinah, vlogi starih dobrih medicinskih pijavk, ki v vedru čakajo, da smejo pripomoči k uspešnim operacijam, bo v tej epizodi RešeValne postaje precej plastično Darijo Pogorelec, specialist plastične, rekonstrukcijske in estetske kirurgije z Oddelka za plastično rekonstruktivno kirurgijo in opekline ljubljanskega UKC.
Pregled športnih dogodkov v dnevnoinformativnih oddajah, kjer se boste seznanili z najnovejšimi rezultati in si ogledali prispevke z aktualnih športnih dogodkov.
Pregled športnih dogodkov v dnevnoinformativnih oddajah, kjer se boste seznanili z najnovejšimi rezultati in si ogledali prispevke z aktualnih športnih dogodkov.
Je Božiček res tak, kot ga vidimo na reklamnih plakatih? Zakaj bi kdo na božični večer skrival metle? In kdo je tisti božični lik, ki v jaslicah počne nekaj, česar običajno ne obesimo na smrečico? Pripravili smo božični kviz, poln čudnih tradicij in nepričakovanih dejstev. Ni sladek kot piškoti, je pa ravno prav pekoč za možgane. Prisluhnite, kako je do zmage priplezala poslušalka Jelka. Usoda je že vedela, da lahko božični kviz osvoji samo poslušalka s pravim imenom za ta čas.
Je Božiček res tak, kot ga vidimo na reklamnih plakatih? Zakaj bi kdo na božični večer skrival metle? In kdo je tisti božični lik, ki v jaslicah počne nekaj, česar običajno ne obesimo na smrečico? Pripravili smo božični kviz, poln čudnih tradicij in nepričakovanih dejstev. Ni sladek kot piškoti, je pa ravno prav pekoč za možgane. Prisluhnite, kako je do zmage priplezala poslušalka Jelka. Usoda je že vedela, da lahko božični kviz osvoji samo poslušalka s pravim imenom za ta čas.
Slovenska turistična organizacija letos praznuje tri desetletja svojega obstoja in 30 let sistematičnega trženja slovenskega turizma. Kdo vse je ustvarjal njene začetke vse od ustanovitve Centra za promocijo turizma Slovenije? Kako zahtevno je bilo promovirati našo državo v začetku 90-tih ter kakšni so danes dosežki naše krovne turistične organizacije? Slovenski turizem je namreč v zadnjih desetletjih doživel izjemen razvoj. Leta 1995, ko smo našteli dober milijon in pol prihodov turistov, so od tega manj kot polovico predstavljali tuji turisti. Danes njihov delež predstavlja okvirno tri četrtine, prihodov domačih turistov pa je skoraj dvakrat toliko kot pred tridesetimi leti. V tem času se je skupno število turistov povečalo za štirikrat, število njihovih prenočitev pa za skoraj trikrat. Turizem danes prispeva 5,2% k BDP Slovenije, v panogi je zaposlenih več kot 59 tisoč delovno aktivnih prebivalcev. Slovenija je v tem obdobju postala prva zelena destinacija na svetu, močno se je uveljavila kot vrhunska gastronomska destinacija, naši športniki kot ambasadorji turizma pa pomembno pripomorejo k turističnemu ugledu naše države.
Slovenska turistična organizacija letos praznuje tri desetletja svojega obstoja in 30 let sistematičnega trženja slovenskega turizma. Kdo vse je ustvarjal njene začetke vse od ustanovitve Centra za promocijo turizma Slovenije? Kako zahtevno je bilo promovirati našo državo v začetku 90-tih ter kakšni so danes dosežki naše krovne turistične organizacije? Slovenski turizem je namreč v zadnjih desetletjih doživel izjemen razvoj. Leta 1995, ko smo našteli dober milijon in pol prihodov turistov, so od tega manj kot polovico predstavljali tuji turisti. Danes njihov delež predstavlja okvirno tri četrtine, prihodov domačih turistov pa je skoraj dvakrat toliko kot pred tridesetimi leti. V tem času se je skupno število turistov povečalo za štirikrat, število njihovih prenočitev pa za skoraj trikrat. Turizem danes prispeva 5,2% k BDP Slovenije, v panogi je zaposlenih več kot 59 tisoč delovno aktivnih prebivalcev. Slovenija je v tem obdobju postala prva zelena destinacija na svetu, močno se je uveljavila kot vrhunska gastronomska destinacija, naši športniki kot ambasadorji turizma pa pomembno pripomorejo k turističnemu ugledu naše države.
Že skoraj leto in pol je od tega, ko so se pokazale poškodbe nosilcev ostrešja bovške telovadnice. Občinski svetniki so potrdili, da se v proračunu za novo dvorano doda še pol milijona evrov, tako da bi bila lahko dvorana dokončana do septembra v prihodnjem letu. - V državnem zboru interpelirajo ministra za delo Luko Mesca - Nekdanjo upravno stavbo Droge v Portorožu kupilo podjetje Rastoder - Obalne galerije Piran z razstavo 50 let sodobne umetnosti zaokrožile letošnji polstoletni jubilej delovanja - Danes premiera zadnje predstave iz cikla Dodekalogija
Že skoraj leto in pol je od tega, ko so se pokazale poškodbe nosilcev ostrešja bovške telovadnice. Občinski svetniki so potrdili, da se v proračunu za novo dvorano doda še pol milijona evrov, tako da bi bila lahko dvorana dokončana do septembra v prihodnjem letu. - V državnem zboru interpelirajo ministra za delo Luko Mesca - Nekdanjo upravno stavbo Droge v Portorožu kupilo podjetje Rastoder - Obalne galerije Piran z razstavo 50 let sodobne umetnosti zaokrožile letošnji polstoletni jubilej delovanja - Danes premiera zadnje predstave iz cikla Dodekalogija
Legenda pripoveduje o zanimivem dogodku, ki sta ga na begu v Egipt doživela Jožef in Marija. Ko se je zvečerilo, si je sveta družina morala poiskati zavetje v votlini. Bilo je mrzlo in zjutraj je bila zunaj slana. Pajek je videl dete Jezusa in v srcu se mu je porodila misel, da bi naredil nekaj, s čemer bi Božje Dete in vso sveto družino obvaroval pred mrazom. Vedel je, da lahko naredi samo eno stvar in sicer tisto, katero zna. Tako je na vhodu v votlino spletel mrežo, da bi jo kot zavesa branila pred mrazom. Sveto družino pa so zasledovali vojaki, ki jih je poslal Herod, da bi izpolnili njegovo kruto povelje. Ko so prišli do vhoda v jamo, so jo hoteli preiskati, a ko je stotnik videl, da je vhod prepleten s pajkovo mrežo, je dejal: »Poglejte, pajkova mreža. Nepoškodovana je, zato je nemogoče, da bi pred kratkim kdorkoli vstopil vanjo, kajti sicer bi bila mreža pretrgana.« Vojaki so šli naprej in nadaljevali svoje iskanje. Tako je pajek rešil sveto družino. Nekateri pravijo, da zato božično drevo krasimo z bleščečimi trakovi. Spominjali naj bi nas na niti pajkove mreže, ki je stala na vhodu jame, kjer je bila sveta družina. Sneg, s katerim posujemo božično drevesce ali božično ikebano, pa nas spominja na slano in mraz, pred katerima je pajek želel zavarovati sveto družino. Pomenljiva in zgovorna legenda pa skriva v sebi še globljo misel: Bogu je pri srcu družina in ima rad otroke, zato jih varuje in zanje skrbi. Morda smo le mi izgubili vero v to Božje varstvo. Danes obhajamo praznik svete družine. Zavedamo sem da ni idealne družine in ni idealnih staršev. Da o idealni tašči niti ne govorimo. Smo samo mi, grešni in nepopolni ljudje. Bog varuje prav to nepopolno družino. A treba je, da se tudi mi potrudimo za lepo življenje v družini. Za zdravo življenje v družini je pokojni papež Frančišek že zaročencem položil na srce tri kratke stavke: »Smem?« »Hvala.« in »Oprosti«. Kolikokrat jih uporabljamo v naših družinah? Papež je še dodal, naj ne mine dan ne da bi se zakonca pobotala. Ne smeta iti skregana spat. Sv. Pavel je v pismu Kološanom, ki ga danes beremo, to sporočilo družinam strnil v besede: »Oblecite si globoko usmiljenje, dobrotljivost, … krotkost, potrpežljivost« (Kol 3,12). Vse to pa zaradi Kristusa, ki nas vedno sprejema in nam odpušča (Kol 3,13).
Legenda pripoveduje o zanimivem dogodku, ki sta ga na begu v Egipt doživela Jožef in Marija. Ko se je zvečerilo, si je sveta družina morala poiskati zavetje v votlini. Bilo je mrzlo in zjutraj je bila zunaj slana. Pajek je videl dete Jezusa in v srcu se mu je porodila misel, da bi naredil nekaj, s čemer bi Božje Dete in vso sveto družino obvaroval pred mrazom. Vedel je, da lahko naredi samo eno stvar in sicer tisto, katero zna. Tako je na vhodu v votlino spletel mrežo, da bi jo kot zavesa branila pred mrazom. Sveto družino pa so zasledovali vojaki, ki jih je poslal Herod, da bi izpolnili njegovo kruto povelje. Ko so prišli do vhoda v jamo, so jo hoteli preiskati, a ko je stotnik videl, da je vhod prepleten s pajkovo mrežo, je dejal: »Poglejte, pajkova mreža. Nepoškodovana je, zato je nemogoče, da bi pred kratkim kdorkoli vstopil vanjo, kajti sicer bi bila mreža pretrgana.« Vojaki so šli naprej in nadaljevali svoje iskanje. Tako je pajek rešil sveto družino. Nekateri pravijo, da zato božično drevo krasimo z bleščečimi trakovi. Spominjali naj bi nas na niti pajkove mreže, ki je stala na vhodu jame, kjer je bila sveta družina. Sneg, s katerim posujemo božično drevesce ali božično ikebano, pa nas spominja na slano in mraz, pred katerima je pajek želel zavarovati sveto družino. Pomenljiva in zgovorna legenda pa skriva v sebi še globljo misel: Bogu je pri srcu družina in ima rad otroke, zato jih varuje in zanje skrbi. Morda smo le mi izgubili vero v to Božje varstvo. Danes obhajamo praznik svete družine. Zavedamo sem da ni idealne družine in ni idealnih staršev. Da o idealni tašči niti ne govorimo. Smo samo mi, grešni in nepopolni ljudje. Bog varuje prav to nepopolno družino. A treba je, da se tudi mi potrudimo za lepo življenje v družini. Za zdravo življenje v družini je pokojni papež Frančišek že zaročencem položil na srce tri kratke stavke: »Smem?« »Hvala.« in »Oprosti«. Kolikokrat jih uporabljamo v naših družinah? Papež je še dodal, naj ne mine dan ne da bi se zakonca pobotala. Ne smeta iti skregana spat. Sv. Pavel je v pismu Kološanom, ki ga danes beremo, to sporočilo družinam strnil v besede: »Oblecite si globoko usmiljenje, dobrotljivost, … krotkost, potrpežljivost« (Kol 3,12). Vse to pa zaradi Kristusa, ki nas vedno sprejema in nam odpušča (Kol 3,13).
Morda veste, kateri grad iz 11. stoletja je najbližji Novi Gorici? Skrit za Kostanjevico ali Kapelo, kot 143 metrov visokemu griču pravijo domačini, ostaja skorajda neviden in kdo ve, koliko Novogoričanov ga je sploh obiskalo. A prav po griču, na katerem je zrastel, je Gorica, ki ima pomembno vlogo tudi za Slovence, dobila ime. Tokrat je goriški grad, ki je v času Evropske prestolnice kulture ena najbolj obiskanih turističnih točk, prvič obiskala tudi Eva Furlan.
Morda veste, kateri grad iz 11. stoletja je najbližji Novi Gorici? Skrit za Kostanjevico ali Kapelo, kot 143 metrov visokemu griču pravijo domačini, ostaja skorajda neviden in kdo ve, koliko Novogoričanov ga je sploh obiskalo. A prav po griču, na katerem je zrastel, je Gorica, ki ima pomembno vlogo tudi za Slovence, dobila ime. Tokrat je goriški grad, ki je v času Evropske prestolnice kulture ena najbolj obiskanih turističnih točk, prvič obiskala tudi Eva Furlan.
V delu Leglo zla spregovori novinarka, mama, predvsem pa Sara, ki dejanja, zaradi katerih so ugasnila premnoga življenja, sooča z lastno ranljivostjo. Med spomini na hladnokrvne morilce Sara Volčič razmišlja tudi o svoji preteklosti. Pove, da njena hči knjige ni zmogla prebrati do konca – ni lahko sprejeti podobe mame, ki ni (bila) vsakokrat popolna, vedra, preudarna, močna. O marsičem je spregovorila prvič; pisanje, pravi, ima zanjo terapevtski učinek. Prvenec, v katerem si vzajemno sledita njeno intimno in poklicno življenje, te dni praznuje prvo leto med bralci. »Najtežje je poslušati svoje misli, ker so kritične, ker so realne in ker so edine,« ji je dejal eden od zapornikov. Kdo ve, morda naju je poslušal – v nekaterih celicah so dovoljeni radijski sprejemniki. In tam, pove Sara, lahko prebiva tudi ljubezen.
V delu Leglo zla spregovori novinarka, mama, predvsem pa Sara, ki dejanja, zaradi katerih so ugasnila premnoga življenja, sooča z lastno ranljivostjo. Med spomini na hladnokrvne morilce Sara Volčič razmišlja tudi o svoji preteklosti. Pove, da njena hči knjige ni zmogla prebrati do konca – ni lahko sprejeti podobe mame, ki ni (bila) vsakokrat popolna, vedra, preudarna, močna. O marsičem je spregovorila prvič; pisanje, pravi, ima zanjo terapevtski učinek. Prvenec, v katerem si vzajemno sledita njeno intimno in poklicno življenje, te dni praznuje prvo leto med bralci. »Najtežje je poslušati svoje misli, ker so kritične, ker so realne in ker so edine,« ji je dejal eden od zapornikov. Kdo ve, morda naju je poslušal – v nekaterih celicah so dovoljeni radijski sprejemniki. In tam, pove Sara, lahko prebiva tudi ljubezen.
Prisluhnite utrinkom s praznovanja desetletnice oddaje. Hana Hawlina, Breda Jelen Sobočan, doc. dr. Blaž Koritnik in prof. dr. Zvezdan Pirtošek so zadnje desetletje postavili v perspektivo (ne)vedenje o možganih, zazrli pa so se tudi v prihodnost- tudi to zmorejo možgani, le da je znanost pri tem manj dolgovidna kot umetnost, so povedali sogovorniki Mojce Delač. Si sploh želimo do konca dognati vse o naših možganih in za kaj bi to lahko služilo? Zakaj "stojimo na igli"? In ali lahko tudi v poeziji Ketteja in Murna najdemo - nevroznanost?
Prisluhnite utrinkom s praznovanja desetletnice oddaje. Hana Hawlina, Breda Jelen Sobočan, doc. dr. Blaž Koritnik in prof. dr. Zvezdan Pirtošek so zadnje desetletje postavili v perspektivo (ne)vedenje o možganih, zazrli pa so se tudi v prihodnost- tudi to zmorejo možgani, le da je znanost pri tem manj dolgovidna kot umetnost, so povedali sogovorniki Mojce Delač. Si sploh želimo do konca dognati vse o naših možganih in za kaj bi to lahko služilo? Zakaj "stojimo na igli"? In ali lahko tudi v poeziji Ketteja in Murna najdemo - nevroznanost?
Potem ko je v ponedeljek sneg na Gorenjskem in severnem Primorskem dosegel nižine, so se temperature nekoliko spustile in posledično tudi meja sneženja na Dolenjskem. Po nevihtnem vstopu v tretji novembrski teden smo tako dočakali prve snežinke, nato pa je sledilo jesensko deževje. Nestanovitno dogajanje v naši atmosferi kar kliče po razlagi, zato v Jutranji vremenski fronti tokrat kličemo na Agencijo Republike Slovenije. V oddaji nas Brane Gregorčič opomni na zimo leta 1980, ko smo prvo obilno sneženje dočakali že v prvih dneh novembra, v tem tisočletju pa 26. november 2005, ko smo izmerili 37 cm snega po nižinah.
Potem ko je v ponedeljek sneg na Gorenjskem in severnem Primorskem dosegel nižine, so se temperature nekoliko spustile in posledično tudi meja sneženja na Dolenjskem. Po nevihtnem vstopu v tretji novembrski teden smo tako dočakali prve snežinke, nato pa je sledilo jesensko deževje. Nestanovitno dogajanje v naši atmosferi kar kliče po razlagi, zato v Jutranji vremenski fronti tokrat kličemo na Agencijo Republike Slovenije. V oddaji nas Brane Gregorčič opomni na zimo leta 1980, ko smo prvo obilno sneženje dočakali že v prvih dneh novembra, v tem tisočletju pa 26. november 2005, ko smo izmerili 37 cm snega po nižinah.
Letos je naša smaragdna reka gostila že 40. Soško regato. Praznovanje jubileja ste resda že zamudili, vas bomo pa zdaj zapeljali skozi utrip tistega sončnega dne. Štirideseti čezmejni spust po Soči od sedeža solkanskega kluba pod elektrarno do priveza v Pevmskem parku so organizirali Kajak klub Soške elektrarne, Združenje slovenskih športnih društev v Italiji in Kajak klub Šilec. Regata je potekala 6. septembra, vse navdušence kajakov, supov, raftov je, sicer na kopnem, spremljala tudi Eva Furlan.
Letos je naša smaragdna reka gostila že 40. Soško regato. Praznovanje jubileja ste resda že zamudili, vas bomo pa zdaj zapeljali skozi utrip tistega sončnega dne. Štirideseti čezmejni spust po Soči od sedeža solkanskega kluba pod elektrarno do priveza v Pevmskem parku so organizirali Kajak klub Soške elektrarne, Združenje slovenskih športnih društev v Italiji in Kajak klub Šilec. Regata je potekala 6. septembra, vse navdušence kajakov, supov, raftov je, sicer na kopnem, spremljala tudi Eva Furlan.
Globoki ponaredki, v angleščini “deep fake” videi, so z vsakim dnem videti bolj realistični. Tehnologija, ki izjemno napreduje, v osnovi nima slabega namena, ima pomembno vlogo, na družabnih omrežjih je celo namenjena zabavi, a ostaja tudi predmet številnih manipulacij in prevar.
Globoki ponaredki, v angleščini “deep fake” videi, so z vsakim dnem videti bolj realistični. Tehnologija, ki izjemno napreduje, v osnovi nima slabega namena, ima pomembno vlogo, na družabnih omrežjih je celo namenjena zabavi, a ostaja tudi predmet številnih manipulacij in prevar.
Tudi tam, kjer se zdi, da si napake preprosto ne smeš privoščiti, se ta zgodi. V podjetju Marmor Hotavlje se srečujejo z zahtevami najbogatejših naročnikov na svetu, kjer je še vsaka najmanjša podrobnost zelo pomembna. A kljub temu se kdaj zalomi. Kako popraviti napako, ki jo opazi stranka, in zakaj so prav te tiste, ki podjetje povežejo in ga naredijo boljšega?
Tudi tam, kjer se zdi, da si napake preprosto ne smeš privoščiti, se ta zgodi. V podjetju Marmor Hotavlje se srečujejo z zahtevami najbogatejših naročnikov na svetu, kjer je še vsaka najmanjša podrobnost zelo pomembna. A kljub temu se kdaj zalomi. Kako popraviti napako, ki jo opazi stranka, in zakaj so prav te tiste, ki podjetje povežejo in ga naredijo boljšega?
Kakšni so odzivi RTV-občinstva? Zakaj se kritična ost s televizijskih in radijskih vsebin preusmerja k spletnim? Je to sorazmerno z rastjo obiska in večjo ponudbo? Kdo, kako in zakaj na rtvslo.si moderira uporabniške komentarje? Kako so gledalci sprejeli igrano nadaljevanko Takšno je življenje in kaj si lahko obetajo od izobraževalne serije Pot v zeleno? Kako je bilo na Avdiofestivalu in kaj vse pripravlja ekipa Možganov na dlani po petsto četrtkovih oddajah na Prvem? Gostje: Marica Zupan Uršič, Ksenja Tratnik, Mojca Delač, Darja Mihalič in Ana Dular Radovan. Voditeljica: Ilinka Todorovski. Urednik: Dejan Ladika.
Kakšni so odzivi RTV-občinstva? Zakaj se kritična ost s televizijskih in radijskih vsebin preusmerja k spletnim? Je to sorazmerno z rastjo obiska in večjo ponudbo? Kdo, kako in zakaj na rtvslo.si moderira uporabniške komentarje? Kako so gledalci sprejeli igrano nadaljevanko Takšno je življenje in kaj si lahko obetajo od izobraževalne serije Pot v zeleno? Kako je bilo na Avdiofestivalu in kaj vse pripravlja ekipa Možganov na dlani po petsto četrtkovih oddajah na Prvem? Gostje: Marica Zupan Uršič, Ksenja Tratnik, Mojca Delač, Darja Mihalič in Ana Dular Radovan. Voditeljica: Ilinka Todorovski. Urednik: Dejan Ladika.
TV klinika z Davidom Zupančičem, avdio
Kakovosten spanec je temelj zdravja. Toda ko ga moti spalna apneja, so posledice lahko resne: od utrujenosti in zmanjšane zbranosti do večjega tveganja za srčno-žilne bolezni, možgansko kap in sladkorno bolezen tipa 2. V oddaji razkrivamo, kako spalno apnejo prepoznati in učinkovito zdraviti.
Kakovosten spanec je temelj zdravja. Toda ko ga moti spalna apneja, so posledice lahko resne: od utrujenosti in zmanjšane zbranosti do večjega tveganja za srčno-žilne bolezni, možgansko kap in sladkorno bolezen tipa 2. V oddaji razkrivamo, kako spalno apnejo prepoznati in učinkovito zdraviti.
TV klinika z Davidom Zupančičem
Kakovosten spanec je temelj zdravja. Toda ko ga moti spalna apneja, so posledice lahko resne: od utrujenosti in zmanjšane zbranosti do večjega tveganja za srčno-žilne bolezni, možgansko kap in sladkorno bolezen tipa 2. V oddaji razkrivamo, kako spalno apnejo prepoznati in učinkovito zdraviti.
Kakovosten spanec je temelj zdravja. Toda ko ga moti spalna apneja, so posledice lahko resne: od utrujenosti in zmanjšane zbranosti do večjega tveganja za srčno-žilne bolezni, možgansko kap in sladkorno bolezen tipa 2. V oddaji razkrivamo, kako spalno apnejo prepoznati in učinkovito zdraviti.
50 ponedeljkov v letu 2025, 150 kandidatov za Ime tedna, 50 kandidatov za Ime meseca in 12 finalistov za Ime leta. Dvanajst posebnih posameznikov, ki so zaznamovali 12 mesecev iztekajočega se leta. Izjemni gostje, ki v svojih prizadevanjih na različnih področjih našo družbo delajo boljšo vedno znova odslikavajo tudi osrednje dogodke iztekajočega se leta. Skupaj so se odločili, kdo naj postane Ime leta 2025 na Valu 202.
50 ponedeljkov v letu 2025, 150 kandidatov za Ime tedna, 50 kandidatov za Ime meseca in 12 finalistov za Ime leta. Dvanajst posebnih posameznikov, ki so zaznamovali 12 mesecev iztekajočega se leta. Izjemni gostje, ki v svojih prizadevanjih na različnih področjih našo družbo delajo boljšo vedno znova odslikavajo tudi osrednje dogodke iztekajočega se leta. Skupaj so se odločili, kdo naj postane Ime leta 2025 na Valu 202.
Dokumentarci – kulturno-umetniški
Na ”terenu - koncertih” najbrž v tem trenutku najatraktivnejša in koncertno obiskana rock skupina v Sloveniji. Skupina Mi2. Kdo so možje, ki izhajajo iz majhnega mesteca Rogatec ob Sotli, da jih večina Slovencev sploh ne pozna? Zakaj se Mi2 tako skrbno izmikajo trivialnim medijem in neukim novinarjem novodobnih ”IN” oddaj in revij? Kako so lahko tako drugačni, da jih glasbeni kritiki ne znajo umestiti v slovensko rock sceno drugače kot nekaj med Lačnimi Franzi in Buldožeri? Kako lahko privabijo na tisoče mladih in starih na koncerte, na katerih družno pojejo od prvega do zadnjega komada? In nenazadnje, kako uspejo tako enostavno skozi tekste nagovarjati zelo širok krog poslušalcev, v času ko se zdi da besedila izgubljajo pomen? Celovečerni glasbeni dokumentarni film Kdo = Mi2?, poskuša odgovoriti na ta vprašanja. Še več. Skozi improviziran ”vroči stol”, Miha Šalehar spretno odpira intelektualno plat benda preko sogovornika Tonča in Dimeka. Sicer pa film skrbno beleži zadnji dve leti ustvarjanja benda. To rezultira (v samo devetih tednih prodaje), najbolj prodajan album leta 2014 – ČISTA JEBA.
Na ”terenu - koncertih” najbrž v tem trenutku najatraktivnejša in koncertno obiskana rock skupina v Sloveniji. Skupina Mi2. Kdo so možje, ki izhajajo iz majhnega mesteca Rogatec ob Sotli, da jih večina Slovencev sploh ne pozna? Zakaj se Mi2 tako skrbno izmikajo trivialnim medijem in neukim novinarjem novodobnih ”IN” oddaj in revij? Kako so lahko tako drugačni, da jih glasbeni kritiki ne znajo umestiti v slovensko rock sceno drugače kot nekaj med Lačnimi Franzi in Buldožeri? Kako lahko privabijo na tisoče mladih in starih na koncerte, na katerih družno pojejo od prvega do zadnjega komada? In nenazadnje, kako uspejo tako enostavno skozi tekste nagovarjati zelo širok krog poslušalcev, v času ko se zdi da besedila izgubljajo pomen? Celovečerni glasbeni dokumentarni film Kdo = Mi2?, poskuša odgovoriti na ta vprašanja. Še več. Skozi improviziran ”vroči stol”, Miha Šalehar spretno odpira intelektualno plat benda preko sogovornika Tonča in Dimeka. Sicer pa film skrbno beleži zadnji dve leti ustvarjanja benda. To rezultira (v samo devetih tednih prodaje), najbolj prodajan album leta 2014 – ČISTA JEBA.
Osrednja informativna oddaja TV Slovenija. Z ogledom Dnevnika si zagotovite učinkovit dnevni pregled dogodkov doma in po svetu oz. enourni odmerek informacij, ki so jih čez dan zbrali dopisniki in posebni poročevalci iz svetovnih prestolnic, dopisniki iz vse Slovenije ter novinarji uredništev notranjepolitičnih in gospodarskih, zunanjepolitičnih, športnih in kulturnih oddaj.
Osrednja informativna oddaja TV Slovenija. Z ogledom Dnevnika si zagotovite učinkovit dnevni pregled dogodkov doma in po svetu oz. enourni odmerek informacij, ki so jih čez dan zbrali dopisniki in posebni poročevalci iz svetovnih prestolnic, dopisniki iz vse Slovenije ter novinarji uredništev notranjepolitičnih in gospodarskih, zunanjepolitičnih, športnih in kulturnih oddaj.
V zadnjem času se v javnosti pojavljajo ugibanja, ali so voditelji novih strank člani bratovščine prostozidarjev in ali ti stojijo za novimi povezovanji med strankami. Zakaj bi morala javnost vedeti, ali so politiki člani bratovščine, ki deluje daleč od oči javnosti, ima posebne znake, rituale in vedenja in naj bi bila zvesta 300-letni tradiciji? Predvsem pa se povezuje s skoraj vsemi večjimi družbenimi spremembami - od francoske revolucije, prve svetovne vonje do nastanka Evrope in njene današnje identitete. Kdo so prostozidarji v Sloveniji, kaj so miti in kaj resnica? Anka Pirš.
V zadnjem času se v javnosti pojavljajo ugibanja, ali so voditelji novih strank člani bratovščine prostozidarjev in ali ti stojijo za novimi povezovanji med strankami. Zakaj bi morala javnost vedeti, ali so politiki člani bratovščine, ki deluje daleč od oči javnosti, ima posebne znake, rituale in vedenja in naj bi bila zvesta 300-letni tradiciji? Predvsem pa se povezuje s skoraj vsemi večjimi družbenimi spremembami - od francoske revolucije, prve svetovne vonje do nastanka Evrope in njene današnje identitete. Kdo so prostozidarji v Sloveniji, kaj so miti in kaj resnica? Anka Pirš.
Zgodi se, da se v svet novinarstva in fotografije spustijo tudi tisti, ki tega dela sprva niso opravljali. Na Slovenski univerzi za tretje življenjsko obdobje si je znanje s teh področij nabral tudi Janez Platiše. Po upokojitvi si je ustvaril novo kariero kot multimedijski novinar in odprl blog Seniorske novice. Od kod odločitev, da postane družabni kronist, in kaj vse je doživel ob poročanju s številnih dogodkov, nam je zaupal v oddaji Storž.
Zgodi se, da se v svet novinarstva in fotografije spustijo tudi tisti, ki tega dela sprva niso opravljali. Na Slovenski univerzi za tretje življenjsko obdobje si je znanje s teh področij nabral tudi Janez Platiše. Po upokojitvi si je ustvaril novo kariero kot multimedijski novinar in odprl blog Seniorske novice. Od kod odločitev, da postane družabni kronist, in kaj vse je doživel ob poročanju s številnih dogodkov, nam je zaupal v oddaji Storž.
Piše Anja Radaljac, bere Eva Longyka Marušič. Pesniška prvenka Helene Zemljič Bazen, ki ga odnašajo robovi prinaša poezijo, ki tako vizualno kot tudi vsebinsko prinaša izrazit občutek zlivanja ali odnašanja; odnašanje robov v naslovu tako postaja ena ključnih oblik obstajanja avtoričine poezije. Verze, očiščene ločil, zaznamujejo velike začetnice, ki jih avtorica najpogosteje postavlja na sredo verzov, tako da vsak verz nujno tvori vsaj dve mikropomenski enoti – ločeno od celote, ki nastaja pri branju cele pesmi – in tako postaja pomensko mozaičen, posebej v odnosu do celote pesmi – ali celo pesniške zbirke – saj lahko pesem beremo skozi veliko število permutacij. Onkraj tega postopka je jezik zbirke izčiščen, odvečnega ni dosti, pesmi so jezikovno in slogovno pretežno lepo umerjene celote, ki pa razen zgoraj opisanega postopka – ki ga je mogoče razumeti tudi kot svojevrsten napotek k branju na ključ – ne prinaša presežnosti v izvirnosti. Helena Zemljič slogovno izkazuje dobro razumevanje organizma pesmi in tkiva, ki nastaja skozi jezikovno in slogovno plast, a redko preči pravilnost tega organizma. Odnašanje robov se nakazuje tudi po vsebinski plati, kjer sovpadajo različni nivoji bivanja. Bivanjska izkušnja se zdi izrazito utelešena, povezana s sočlovekom, umeščena v širšo krajino sveta – subjektka obstaja skozi odnosnost, ki ni vezana samo na medčloveške stike, ampak tudi na njeno umeščanje v širšo celoto materialnosti. Pozornost pri tem velja obojemu – notranjemu svetu subjektk in subjektov in tudi zunanjemu svetu. Ravno vnašanje velikih začetnic na sredo verzov pogosto omogoča, da posamične verze beremo bodisi bolj zasukane navznoter, bodisi bolj zasukan navzven; nakazuje tudi, kdo je tista ali tisti, ki se mu ali se ji v pesmi nekaj dogaja, kam so torej umeščene akcija, občutenje ali situacija. Zbirka Bazen, ki ga odnašajo robovi s tem ne le na ravni pesmi ali svoje knjižne celote, temveč v vsakem verzu ustvarja več različnih subjektov in subjektk ter nakazuje na kompleksnost sveta, v katerem je nemogoče bivati, ne da nenehno prihajamo v stik z drugimi organskimi in bivanjskimi celotami, najsi bo to drevo, žabe ali sočlovek. Pesmi s svojo strukturo nenehno odpirajo prostor in nakazujejo, da ko se nekaj dogaja meni ali tebi, se obenem dogaja tudi plejadi drugih bitij ali – celo širše – pojavnosti. Ta postopek za seboj potegne tudi dejstvo, da k vsakemu notranjemu dogajanju v nekem bitju sodijo tudi zgodba, dejanje ali proces; verzi in pesmi se tako ne odpirajo samo na nivoju pripoznavanja tujih eksistenc, kadar se z vpeljavo velike začetnice menja fokalizator ali fokalizatorka, temveč tudi na ravni pripoznavanja zgodb, ki jih ta nosijo bitja ali pojavnosti. S tem zbirka na zelo specifičen način vzpostavlja bivanjsko mreženost – nič se ne more zgoditi samo na en način, samo enemu bitju, v izolaciji; vsak dogodek je že postavljen v soobstajanje z drugimi bitnostmi in čutiti je val, ki se širi naprej, saj vsaka bitnost vpliva na druge bitnosti, vsako bitje vpliva na druga bitja. Na idejno-vsebinski ravni je to gotovo najbolj izrazita moč pesniškega prvenca Helene Zemljič. Postopek, ki ga pesnica uporablja, je zelo minimalističen, ima pa zelo velik učinek in odpira zelo veliko prostora za svojevrstnost »metuljevega učinka«. Na drugi strani so tematike, ki jih zbirka obravnava, manj izvirne; tukaj pesnica ne seže prav daleč. Ukvarja se z medosebnimi odnosi, pričakovano največ z romantičnimi in družinskimi, z osebno zgodovino, nostalgijami, simbolnimi interpretacijami osebnega. Tu se zgodi določen odmik od prej dobro zastavljene mrežnosti – svet in bitnosti v njem postanejo človeku (pre)pogosto na razpolago vsaj tudi kot metafora za človekovo notranje stanje, notranje dogajanje, s čimer pa se seveda prej orisani zemljevid bistveno spremeni – od prelivajoče, prehajajoče zunanje-notranjega, vsepriznavajočega, lahko z določenimi načini branja postane bolj klasično določen in zamejen (in manj odnašajoč). Postane zrcalo notranjemu dogajanju v človeških bitjih. Zbirko rešuje, da je to le eno od možnih branj, saj je bolj dobesedno, bolj odprto in prelivajoče se branje vsekakor mogoče. Zbirka Helene Zemljič Bazen, ki ga odnašajo robovi je izrazito usmerjena k subtilnemu opazovanju vsakodnevnosti – morda bi lahko pripomnili le to, da bi bilo takšno subtilnost zanimivo videti pri opazovanju redkeje opaženih vsakodnevnosti, da se torej ne bi tolikokrat pojavljale ustaljene teme in motivi. Ne le postopek opazovanja, morda bi taisto izvirnost terjalo tudi to, kaj je opaženo in zakaj.
Piše Anja Radaljac, bere Eva Longyka Marušič. Pesniška prvenka Helene Zemljič Bazen, ki ga odnašajo robovi prinaša poezijo, ki tako vizualno kot tudi vsebinsko prinaša izrazit občutek zlivanja ali odnašanja; odnašanje robov v naslovu tako postaja ena ključnih oblik obstajanja avtoričine poezije. Verze, očiščene ločil, zaznamujejo velike začetnice, ki jih avtorica najpogosteje postavlja na sredo verzov, tako da vsak verz nujno tvori vsaj dve mikropomenski enoti – ločeno od celote, ki nastaja pri branju cele pesmi – in tako postaja pomensko mozaičen, posebej v odnosu do celote pesmi – ali celo pesniške zbirke – saj lahko pesem beremo skozi veliko število permutacij. Onkraj tega postopka je jezik zbirke izčiščen, odvečnega ni dosti, pesmi so jezikovno in slogovno pretežno lepo umerjene celote, ki pa razen zgoraj opisanega postopka – ki ga je mogoče razumeti tudi kot svojevrsten napotek k branju na ključ – ne prinaša presežnosti v izvirnosti. Helena Zemljič slogovno izkazuje dobro razumevanje organizma pesmi in tkiva, ki nastaja skozi jezikovno in slogovno plast, a redko preči pravilnost tega organizma. Odnašanje robov se nakazuje tudi po vsebinski plati, kjer sovpadajo različni nivoji bivanja. Bivanjska izkušnja se zdi izrazito utelešena, povezana s sočlovekom, umeščena v širšo krajino sveta – subjektka obstaja skozi odnosnost, ki ni vezana samo na medčloveške stike, ampak tudi na njeno umeščanje v širšo celoto materialnosti. Pozornost pri tem velja obojemu – notranjemu svetu subjektk in subjektov in tudi zunanjemu svetu. Ravno vnašanje velikih začetnic na sredo verzov pogosto omogoča, da posamične verze beremo bodisi bolj zasukane navznoter, bodisi bolj zasukan navzven; nakazuje tudi, kdo je tista ali tisti, ki se mu ali se ji v pesmi nekaj dogaja, kam so torej umeščene akcija, občutenje ali situacija. Zbirka Bazen, ki ga odnašajo robovi s tem ne le na ravni pesmi ali svoje knjižne celote, temveč v vsakem verzu ustvarja več različnih subjektov in subjektk ter nakazuje na kompleksnost sveta, v katerem je nemogoče bivati, ne da nenehno prihajamo v stik z drugimi organskimi in bivanjskimi celotami, najsi bo to drevo, žabe ali sočlovek. Pesmi s svojo strukturo nenehno odpirajo prostor in nakazujejo, da ko se nekaj dogaja meni ali tebi, se obenem dogaja tudi plejadi drugih bitij ali – celo širše – pojavnosti. Ta postopek za seboj potegne tudi dejstvo, da k vsakemu notranjemu dogajanju v nekem bitju sodijo tudi zgodba, dejanje ali proces; verzi in pesmi se tako ne odpirajo samo na nivoju pripoznavanja tujih eksistenc, kadar se z vpeljavo velike začetnice menja fokalizator ali fokalizatorka, temveč tudi na ravni pripoznavanja zgodb, ki jih ta nosijo bitja ali pojavnosti. S tem zbirka na zelo specifičen način vzpostavlja bivanjsko mreženost – nič se ne more zgoditi samo na en način, samo enemu bitju, v izolaciji; vsak dogodek je že postavljen v soobstajanje z drugimi bitnostmi in čutiti je val, ki se širi naprej, saj vsaka bitnost vpliva na druge bitnosti, vsako bitje vpliva na druga bitja. Na idejno-vsebinski ravni je to gotovo najbolj izrazita moč pesniškega prvenca Helene Zemljič. Postopek, ki ga pesnica uporablja, je zelo minimalističen, ima pa zelo velik učinek in odpira zelo veliko prostora za svojevrstnost »metuljevega učinka«. Na drugi strani so tematike, ki jih zbirka obravnava, manj izvirne; tukaj pesnica ne seže prav daleč. Ukvarja se z medosebnimi odnosi, pričakovano največ z romantičnimi in družinskimi, z osebno zgodovino, nostalgijami, simbolnimi interpretacijami osebnega. Tu se zgodi določen odmik od prej dobro zastavljene mrežnosti – svet in bitnosti v njem postanejo človeku (pre)pogosto na razpolago vsaj tudi kot metafora za človekovo notranje stanje, notranje dogajanje, s čimer pa se seveda prej orisani zemljevid bistveno spremeni – od prelivajoče, prehajajoče zunanje-notranjega, vsepriznavajočega, lahko z določenimi načini branja postane bolj klasično določen in zamejen (in manj odnašajoč). Postane zrcalo notranjemu dogajanju v človeških bitjih. Zbirko rešuje, da je to le eno od možnih branj, saj je bolj dobesedno, bolj odprto in prelivajoče se branje vsekakor mogoče. Zbirka Helene Zemljič Bazen, ki ga odnašajo robovi je izrazito usmerjena k subtilnemu opazovanju vsakodnevnosti – morda bi lahko pripomnili le to, da bi bilo takšno subtilnost zanimivo videti pri opazovanju redkeje opaženih vsakodnevnosti, da se torej ne bi tolikokrat pojavljale ustaljene teme in motivi. Ne le postopek opazovanja, morda bi taisto izvirnost terjalo tudi to, kaj je opaženo in zakaj.
Večni derbi se je razpletel brez zmagovalca, potem ko je Maribor kraljeval v prvem polčasu, Olimpija pa je bila boljša po odmoru. Bolj kot večna rivala so bili s točko zadovoljni v Celju. Celjani imajo zdaj 11 točk prednosti pred zasledovalci, potem ko so znova zmagali, v Domžalah so bili boljši z 2 : 0. Gost je Mustafa Nukić. Dolgoletni član več ljubljanskih klubov je igral tudi za polovico slovenskih prvoligašev, konec tedna pa je v dresu Slovana končal svojo kariero. Nukić, nekoč tudi kapetan Olimpije, pravi, da je vodstvo ljubljanskega kluba v zadnjih letih storilo preveč napak, kar se pozna v tej sezoni. Olimpija za Celjem zaostaja za 17 točk. Nukić pove, da je Albert Riera odličen trener, čeprav nista bila na isti valovni dolžini, ko je bil Španec njegov trener pri Olimpiji, želi pa si, da bi Olimpija igrala takšen nogomet kot Celje, ki ni v ospredju le na lestvici, ampak tudi na igrišču. Mustafa Nukić o nogometu debatira z Boštjanom Janežičem, Markom Cirmanom, Jožetom Pepevnikom in voditeljem Luko Petričem.
Večni derbi se je razpletel brez zmagovalca, potem ko je Maribor kraljeval v prvem polčasu, Olimpija pa je bila boljša po odmoru. Bolj kot večna rivala so bili s točko zadovoljni v Celju. Celjani imajo zdaj 11 točk prednosti pred zasledovalci, potem ko so znova zmagali, v Domžalah so bili boljši z 2 : 0. Gost je Mustafa Nukić. Dolgoletni član več ljubljanskih klubov je igral tudi za polovico slovenskih prvoligašev, konec tedna pa je v dresu Slovana končal svojo kariero. Nukić, nekoč tudi kapetan Olimpije, pravi, da je vodstvo ljubljanskega kluba v zadnjih letih storilo preveč napak, kar se pozna v tej sezoni. Olimpija za Celjem zaostaja za 17 točk. Nukić pove, da je Albert Riera odličen trener, čeprav nista bila na isti valovni dolžini, ko je bil Španec njegov trener pri Olimpiji, želi pa si, da bi Olimpija igrala takšen nogomet kot Celje, ki ni v ospredju le na lestvici, ampak tudi na igrišču. Mustafa Nukić o nogometu debatira z Boštjanom Janežičem, Markom Cirmanom, Jožetom Pepevnikom in voditeljem Luko Petričem.
Pod drobnogled smo vzeli Bugonijo, znanstvenofantastični film, poln zanimivih obratov, v katerem režiser Yorgos Lanthimos igralko Emmo Stone postavi v središče teorije zarote. Ida, ki je pela tako grdo, da so še mrtvi vstali od mrtvih in zapeli z njo pa je tankočutni celovečerni prvenec slovenske režiserke Ester Ivakič. Poleg tega je pred vrati 22. izdaja festivala Animateka, na kateri bomo med drugimi videli kratkometražno delo Dekle, ki se ni balo medvedov – režirala ga je Lea Vučko, ki v oddaji govori o ustvarjanju filma.
Pod drobnogled smo vzeli Bugonijo, znanstvenofantastični film, poln zanimivih obratov, v katerem režiser Yorgos Lanthimos igralko Emmo Stone postavi v središče teorije zarote. Ida, ki je pela tako grdo, da so še mrtvi vstali od mrtvih in zapeli z njo pa je tankočutni celovečerni prvenec slovenske režiserke Ester Ivakič. Poleg tega je pred vrati 22. izdaja festivala Animateka, na kateri bomo med drugimi videli kratkometražno delo Dekle, ki se ni balo medvedov – režirala ga je Lea Vučko, ki v oddaji govori o ustvarjanju filma.
Društvo onkoloških bolnikov Slovenije je ob začetku rožnatega oktobra, ki je namenjen ozaveščanju o raku dojk, v Kopru organiziralo srečanje, na katerem so izpostavili vlogo in načine podpore ob soočenju z diagnozo raka, v času zdravljenja in paliativne oskrbe, pa tudi ob slovesu. V državi v okviru društva deluje 29 skupin za samopomoč. Med drugim tudi v Ilirski Bistrici, Izoli, Kopru, Novi Gorici, Postojni in Sežani. Bolnikom in svojcem psihološko pomoč nudi tudi Onkološki inštitut. Na voljo je Onkofon. V osmih občinah obalno-kraške regije v okviru Splošne bonišnice Izola deluje paliativni mobilni tim. Bolnikom, svojcem in žalujočim s prostovoljci pomaga tudi društvo Hospic.
Društvo onkoloških bolnikov Slovenije je ob začetku rožnatega oktobra, ki je namenjen ozaveščanju o raku dojk, v Kopru organiziralo srečanje, na katerem so izpostavili vlogo in načine podpore ob soočenju z diagnozo raka, v času zdravljenja in paliativne oskrbe, pa tudi ob slovesu. V državi v okviru društva deluje 29 skupin za samopomoč. Med drugim tudi v Ilirski Bistrici, Izoli, Kopru, Novi Gorici, Postojni in Sežani. Bolnikom in svojcem psihološko pomoč nudi tudi Onkološki inštitut. Na voljo je Onkofon. V osmih občinah obalno-kraške regije v okviru Splošne bonišnice Izola deluje paliativni mobilni tim. Bolnikom, svojcem in žalujočim s prostovoljci pomaga tudi društvo Hospic.
Dragi prijatelji! Čas v katerem živimo je poln besed, člankov, prispevkov o človeku, njegovih pravicah in vse kar spada zraven. Nagnjeni smo k temu, da moramo vse določiti s predpisi in zakoni. In seveda vsako stvar razčlenimo, obdelamo z znanstvenimi metodami, naredimo določene zaključke in to naj bi bilo, kot radi pravimo, realno življenje. Po drugi strani pa doživljamo kako svet postaja vedno bolj nečloveški, svet brez čuta za človeka, lahko bi rekli tudi, človeštvo brez duše. Veliko odločitev v življenju človeka je povezanih z različnimi interesi, ki podzavestno usmerjajo naše življenje. Tudi dogodki po svetu nas nenehno opozarjajo na uničujoče posledice raznih interesov. Postaviti bi si morali vprašanje kdo usmerja moje življenje, kdo usmerja moje življenjske navade, moje obnašanje v vsakdanjem življenju. Zdi se, da izgubljamo neke temeljene lastnosti, ki naj bi si jih pridobil človek v času svojega življenja. Pravzaprav niso to samo značajske lastnosti, to je temelj vsakega življenja. Lahko bi temu rekli tudi (Recimo temu) kreposti. Kdo danes še razmišlja o tem? Prepričani smo ali pa so nas prepričali, da je vse prav in dobro kar delamo. Ob srečanju z ljudmi na Madagaskarju kjer v hiši na manj kot desetih kvadratnih metrih živijo oče, mama in štirje ali več otrok, se mi nehote postavi vprašanje: kaj se zanje spremeni ob novo sprejetem zakonu, ki veliko govori o pravicah vsakega človeka do dostojnega prostora za bivanje. Zagotavljam vam, da čisto nič. Njihovo življenje ostaja utesnjeno v to skromno bivališče. Zato je pomembno, da najdejo v našem življenju pravo mesto osnovne kreposti: RAZUMNOST, PRAVIČNOST, SRČNOST, ZMERNOST. O tem ni mogoče pisati razprave, to je mogoče samo živeti. Ta spoznanja prenašati na druge ljudi pa je pot, da tudi drugi z razumnostjo in pravičnostjo usmerjajo svet k večji srčnosti in zmernosti. Tako postaja človek in z njim človeštvo bolj občutljivo za vse krivice in nepravičnosti, ki se dogajajo po svetu. Želimo si, da bi se nekaj spremenilo. Želja po spremembi je del človeškega življenja. Dokler v človeku tli ta želja je to znamenje življenja. Nihče ne bo naredil tega namesto nas, mi lahko stopimo korak naprej in dovolimo, da bo v nas več razumnosti, pravičnosti, srčnosti in zmernosti. In zavedajmo se, da o tem ne moremo govoriti sami, drugi morajo opaziti, da hočemo nekaj novega, lepšega in boljšega zase in zlasti za ljudi okoli nas.
Dragi prijatelji! Čas v katerem živimo je poln besed, člankov, prispevkov o človeku, njegovih pravicah in vse kar spada zraven. Nagnjeni smo k temu, da moramo vse določiti s predpisi in zakoni. In seveda vsako stvar razčlenimo, obdelamo z znanstvenimi metodami, naredimo določene zaključke in to naj bi bilo, kot radi pravimo, realno življenje. Po drugi strani pa doživljamo kako svet postaja vedno bolj nečloveški, svet brez čuta za človeka, lahko bi rekli tudi, človeštvo brez duše. Veliko odločitev v življenju človeka je povezanih z različnimi interesi, ki podzavestno usmerjajo naše življenje. Tudi dogodki po svetu nas nenehno opozarjajo na uničujoče posledice raznih interesov. Postaviti bi si morali vprašanje kdo usmerja moje življenje, kdo usmerja moje življenjske navade, moje obnašanje v vsakdanjem življenju. Zdi se, da izgubljamo neke temeljene lastnosti, ki naj bi si jih pridobil človek v času svojega življenja. Pravzaprav niso to samo značajske lastnosti, to je temelj vsakega življenja. Lahko bi temu rekli tudi (Recimo temu) kreposti. Kdo danes še razmišlja o tem? Prepričani smo ali pa so nas prepričali, da je vse prav in dobro kar delamo. Ob srečanju z ljudmi na Madagaskarju kjer v hiši na manj kot desetih kvadratnih metrih živijo oče, mama in štirje ali več otrok, se mi nehote postavi vprašanje: kaj se zanje spremeni ob novo sprejetem zakonu, ki veliko govori o pravicah vsakega človeka do dostojnega prostora za bivanje. Zagotavljam vam, da čisto nič. Njihovo življenje ostaja utesnjeno v to skromno bivališče. Zato je pomembno, da najdejo v našem življenju pravo mesto osnovne kreposti: RAZUMNOST, PRAVIČNOST, SRČNOST, ZMERNOST. O tem ni mogoče pisati razprave, to je mogoče samo živeti. Ta spoznanja prenašati na druge ljudi pa je pot, da tudi drugi z razumnostjo in pravičnostjo usmerjajo svet k večji srčnosti in zmernosti. Tako postaja človek in z njim človeštvo bolj občutljivo za vse krivice in nepravičnosti, ki se dogajajo po svetu. Želimo si, da bi se nekaj spremenilo. Želja po spremembi je del človeškega življenja. Dokler v človeku tli ta želja je to znamenje življenja. Nihče ne bo naredil tega namesto nas, mi lahko stopimo korak naprej in dovolimo, da bo v nas več razumnosti, pravičnosti, srčnosti in zmernosti. In zavedajmo se, da o tem ne moremo govoriti sami, drugi morajo opaziti, da hočemo nekaj novega, lepšega in boljšega zase in zlasti za ljudi okoli nas.
Oskrbniki planinskih in visokogorskih koč imajo vedno več obiskovalcev, saj se tudi število teh v hribih povečuje. Letos so že enajstič izbirali najbolj priljubljene koče in največ glasov sta prejeli Lavričeva koča na Gradišču in Krekova koča na Ratitovcu. Dušan Prašnikar iz PZS je bil naš gost v Izluščeno.
Oskrbniki planinskih in visokogorskih koč imajo vedno več obiskovalcev, saj se tudi število teh v hribih povečuje. Letos so že enajstič izbirali najbolj priljubljene koče in največ glasov sta prejeli Lavričeva koča na Gradišču in Krekova koča na Ratitovcu. Dušan Prašnikar iz PZS je bil naš gost v Izluščeno.
Še nekateri vsebinski poudarki oddaje: - Na Istrskem turističnem forumu poudarili pomen čezmejnega povezovanja. - Informacijski center TNP Bohinjka je v desetih letih delovanja prerastel osnovno poslanstvo. - Celjski poklicni gasilci ob 70-letnici s premiero dokumentarca "Golovec 75" o povezanosti treh generacij članov. - Skupine OrgleKids si prizadeva, da bi orgle, kraljico med inštrumenti, predstavili vsem šolarjem v Sloveniji.
Še nekateri vsebinski poudarki oddaje: - Na Istrskem turističnem forumu poudarili pomen čezmejnega povezovanja. - Informacijski center TNP Bohinjka je v desetih letih delovanja prerastel osnovno poslanstvo. - Celjski poklicni gasilci ob 70-letnici s premiero dokumentarca "Golovec 75" o povezanosti treh generacij članov. - Skupine OrgleKids si prizadeva, da bi orgle, kraljico med inštrumenti, predstavili vsem šolarjem v Sloveniji.
Ta zgodba o paru, ki je izgubil sina. Pripoveduje o minljivosti, ki je velikokrat tema tibetanskih zgodb, tudi tistih, ki se nanašajo na pretekla življenja Bude Šakjamunija. Nekoč je živela družina, ki so jo sestavljali starejši par, odrasli sin in njegova žena ter njun vnuk. V družini so se dobro razumeli, imeli so se radi in so spoštovali drug drugega, tako da so postali zgled vsej svoji vasi. Nekega dne pa je sin nenadoma umrl. Sosedje so bili vznemirjeni in med seboj so se pogovarjali, kako je to grozno in da morajo biti njegovi starši in žena popolnoma pretreseni. Odpravili so se družini izreč sožalje. Ko so prišli k njim, so presenečeno opazili, da so se preostali družinski člani vedli, kot da se ne bi nič zgodilo. Ne njegovi starši ne njegova žena niso žalovali, vse je bilo videti kot po navadi. Nihče ni mogel verjeti svojim očem, zato so vprašali očeta: »Kaj naj to pomeni? Ali niste pravkar izgubili sina?« »Res je, moj sin je umrl,« je odvrnil oče. Nato ga je sosed vprašal: »Kako je mogoče, da niste žalostni in da ne žalujete? Mislili smo, da ste imeli čudovito družino in da ste se imeli radi, vendar kaže, da smo živeli v zmoti.« Oče mu je odgovoril: »Imeli smo se radi in nikoli nismo rekli ali storili ničesar, kar bi druge prizadelo, ker smo se vedno zavedali, da ne bomo za vedno skupaj. Vedeli smo, da lahko kdor koli izmed nas kateri koli trenutek umre. Ker smo razumeli, da imamo le malo časa, ko smo lahko skupaj, smo si bili blizu in smo bili vedno dobri drug do drugega. Mojega sina ni več, vendar nisem pretresen, ker sem vedno vedel, da se to lahko kadar koli zgodi. Seveda se tega ne veselim. Toda ko smo bili skupaj, smo vedno pomagali drug drugemu in živeli v dobrih odnosih. Zdaj je moj sin umrl, vendar ničesar ne obžalujem. Hvaležen sem za čas, ki smo ga preživeli skupaj.« Seveda je to dejal sam Buda v enem izmed svojih prejšnjih življenj in razmišljati tako ni preprosto. Vendar ko se v svojem srcu zavedamo, da bomo vsi, ki smo skupaj, prej ali slej ločeni, ni nobenega razloga in nobene potrebe po tem, da bi se prepirali. Priložnost, da smo skupaj, moramo čim bolje izkoristiti. Če res razumemo minljivost, bomo imeli veliko boljše odnose z drugimi.
Ta zgodba o paru, ki je izgubil sina. Pripoveduje o minljivosti, ki je velikokrat tema tibetanskih zgodb, tudi tistih, ki se nanašajo na pretekla življenja Bude Šakjamunija. Nekoč je živela družina, ki so jo sestavljali starejši par, odrasli sin in njegova žena ter njun vnuk. V družini so se dobro razumeli, imeli so se radi in so spoštovali drug drugega, tako da so postali zgled vsej svoji vasi. Nekega dne pa je sin nenadoma umrl. Sosedje so bili vznemirjeni in med seboj so se pogovarjali, kako je to grozno in da morajo biti njegovi starši in žena popolnoma pretreseni. Odpravili so se družini izreč sožalje. Ko so prišli k njim, so presenečeno opazili, da so se preostali družinski člani vedli, kot da se ne bi nič zgodilo. Ne njegovi starši ne njegova žena niso žalovali, vse je bilo videti kot po navadi. Nihče ni mogel verjeti svojim očem, zato so vprašali očeta: »Kaj naj to pomeni? Ali niste pravkar izgubili sina?« »Res je, moj sin je umrl,« je odvrnil oče. Nato ga je sosed vprašal: »Kako je mogoče, da niste žalostni in da ne žalujete? Mislili smo, da ste imeli čudovito družino in da ste se imeli radi, vendar kaže, da smo živeli v zmoti.« Oče mu je odgovoril: »Imeli smo se radi in nikoli nismo rekli ali storili ničesar, kar bi druge prizadelo, ker smo se vedno zavedali, da ne bomo za vedno skupaj. Vedeli smo, da lahko kdor koli izmed nas kateri koli trenutek umre. Ker smo razumeli, da imamo le malo časa, ko smo lahko skupaj, smo si bili blizu in smo bili vedno dobri drug do drugega. Mojega sina ni več, vendar nisem pretresen, ker sem vedno vedel, da se to lahko kadar koli zgodi. Seveda se tega ne veselim. Toda ko smo bili skupaj, smo vedno pomagali drug drugemu in živeli v dobrih odnosih. Zdaj je moj sin umrl, vendar ničesar ne obžalujem. Hvaležen sem za čas, ki smo ga preživeli skupaj.« Seveda je to dejal sam Buda v enem izmed svojih prejšnjih življenj in razmišljati tako ni preprosto. Vendar ko se v svojem srcu zavedamo, da bomo vsi, ki smo skupaj, prej ali slej ločeni, ni nobenega razloga in nobene potrebe po tem, da bi se prepirali. Priložnost, da smo skupaj, moramo čim bolje izkoristiti. Če res razumemo minljivost, bomo imeli veliko boljše odnose z drugimi.
Tokrat smo predstavili knjigo založbe Primus Oh, ta menopavza, v kateri priljubljena igralka Naomi Watts, ena vodilnih zagovornic ozaveščanja o menopavzi deli svojo zgodbo in razbija tabu okoli tega naravnega prehoda. To je knjiga, ki bi si jo Naomi želela imeti takrat. Kot pogovor s prijateljico ob kavi – iskrena, smešna, ganljiva. Zgodbe avtorice in prijateljic prepleta s strokovnimi nasveti zdravnikov, hormonskih strokovnjakov in nutricionistov. Odgovarja na vprašanja: »Kaj je hormonska terapija in ali naj jo jemljem? Bom sploh kdaj spala? Bom spet kdaj stara jaz? Kaj se je zgodilo z mojim libidom? Ali res potrebujem osemnajst serumov za starajočo se kožo? Čigavo telo sploh je to? Kdo sem zdaj?«
Tokrat smo predstavili knjigo založbe Primus Oh, ta menopavza, v kateri priljubljena igralka Naomi Watts, ena vodilnih zagovornic ozaveščanja o menopavzi deli svojo zgodbo in razbija tabu okoli tega naravnega prehoda. To je knjiga, ki bi si jo Naomi želela imeti takrat. Kot pogovor s prijateljico ob kavi – iskrena, smešna, ganljiva. Zgodbe avtorice in prijateljic prepleta s strokovnimi nasveti zdravnikov, hormonskih strokovnjakov in nutricionistov. Odgovarja na vprašanja: »Kaj je hormonska terapija in ali naj jo jemljem? Bom sploh kdaj spala? Bom spet kdaj stara jaz? Kaj se je zgodilo z mojim libidom? Ali res potrebujem osemnajst serumov za starajočo se kožo? Čigavo telo sploh je to? Kdo sem zdaj?«
Celovečerni prvenec Ester Ivakič, Ida, ki je pela tako grdo, da so še mrtvi vstali od mrtvih in zapeli z njo, delno nadaljuje izrazito domišljijsko, igrivo in hkrati surovo estetiko, ki jo je režiserka začrtala v svojih kratkih, sicer veliko bolj eksperimentalnih filmih, s katerimi je pokazala, da jo že lahko uvrščamo med najbolj samosvoje in prepoznavne ustvarjalce pri nas. Priredba zbirke kratkih zgodb Noben glas Suzane Tratnik, ki sta jo Ester Ivakič in scenaristka Nika Jurman za film nekoliko preoblikovali, ohranja geografski in delno časovni okvir prekmurskega podeželja konec 20. stoletja, vendar ga ne uporablja povsem kot realistično kuliso, temveč tudi kot polje za senzorično in asociativno pripoved. Ida odrašča v tesnem družinskem krogu: s staro mamo slabega zdravja, očetom, ki – kot je pregovorno značilno za slovensko podeželje – v nedogled gradi novo hišo, in mamo, katere preteklost je prežeta s temnejšimi toni. Ido – kot je morda pri otrocih njene starosti pogosto – nedoumljivost smrti hkrati privlači in plaši, vse močnejša je tudi slutnja, da bo prav stara mama prva, ki jo bo izgubila. Osrednji motiv izgube je prisoten na več ravneh, vendar film v tem smislu ne stremi k enotnemu emocionalnemu vrhuncu. Izguba se namesto tega pojavlja kot niz razpok v otroškem svetu domišljije in hkrati kot neizgovorjena konstanta sveta. Ta razpršenost postane logičen del poetike, ki raje vzpostavlja občutke kot dramske poudarke. Filmu se občasno pozna epizodičnost literarne predloge: posamezni motivi so izjemno močni, toda med njimi ni vedno popolne kohezije. Subtilni kvirovski podtoni iz kratkih zgodb o deklici, ki se začne zavedati svoje drugačnosti od okolja, v katerem odrašča, v filmu izginejo, to pa bi morda zlahka speljali na samocenzuro ali heteronormativizacijo pripovedi, vendar se zdi, da je odločitev delno tudi simptomatična za polje režiserkinega zanimanja: osredinjenje na fantastični, delno nadrealistični register ter zasledovanje čustvene in senzorične logike prizorov, ne pa psihološke ali identitetne strukture likov. Najizrazitejši intervencijski moment filma je v tem smislu uvedba magičnorealističnega motiva, utelešenega v žalobni, neopredeljivi navzočnosti sester Idine mame Ívane, ki delujeta kot odmev velike izgube. Ta ni izpeljan kot šok ali žanrski zasuk, temveč kot preprost, notranje konsistenten del sveta, v katerem smrt še nima trdnih kontur. Na tej točki film najjasneje razgrne svojo logiko: ne gre za vzpostavljanje dramatičnih poudarkov, temveč za ustvarjanje prostora, kjer se težko razumljive izkušnje preoblikujejo v magično-realistične elemente, ki skupaj z otroško predstavo o resničnosti določajo ton pripovedi. V tem kontekstu je pomembno sanjsko, megličasto vzdušje filma, ki ga Ester Ivakič gradi s kombinacijo zvoka, glasbe, fotografije in scenografije. Počasni delci svetlobe, ravnice in pokrajina, ki je hkrati odprta in utesnjujoča, ustvarjajo svet, ki ni povsem realističen niti povsem fantastičen, temveč liminalen prostor, kjer čarobno in vsakdanje sobivata brez potrebe po razmejitvi. Ta senzorična plast je eden najbolj izraznih in svojevrstnih elementov filma, ki z estetiko nepretencioznosti ključno soustvarja pomen. Podobno so igralske interpretacije minimalistične, zadržane in pogosto nedramatične. Lik stare mame je nekoliko prepoenostavljen na simbol starosti in minevanja, mladi igralki (Liza Muršič v vlogi Terezke in predvsem Lana Marić v vlogi naslovne Ide) pa ohranjata izrazito opazovalno držo, ki psihološko poglobitev nadomešča z občutkom otroške prisotnosti in zavedanja. Minimalizem čustveno izraznost zmanjša, vendar se to po drugi strani ujema z estetiko pripovedi, v kateri liki tu in tam niso toliko osebnosti kot bolj funkcije vzdušja. Motiv petja in religiozna motivika delujeta podobno. V naslovu film petje povzdigne v mitsko prvino, v pripovedi pa se pojavlja v nerafinirani, domačni, otroški obliki. Ida nima posluha; njeno petje nima zdravilne moči, kot si domišlja sprva, temveč je zaradi njega le tarča posmeha. Glasba in besedila, napisani za film, delujejo zavestno odmaknjeni od klasične glasbene produkcije. Gre za dosledno avtoričino strategijo, pri kateri film ne želi zveneti »filmsko«, temveč ohraniti vtis, da bi lahko te pesmi nastale v otroški sobi, med igro, brez ambicije po estetizaciji. Devica Marija ni prikazana toliko kot sakralna figura, ampak bolj kot objekt domišljije, nekakšen vsakdanji artefakt magičnega mišljenja dveh deklic. Kontrast med tem igrivim, neinstitucionalnim odnosom do religije in represivnimi pedagoškimi prijemi šole v času pozne Jugoslavije se ne razvije v kritiko sistema, temveč v še en primer preproste strategije Ester Ivakič, v kateri svet odraslih obstaja kot okvir, ne kot tema. Tem motivom se pridruži tudi nadrealistična prisotnost psičke, to je motiv, ki ga režiserka razvija že od kratkega filma Assunta naprej. Tudi tam ima žival – pes – simbolno in skoraj arhetipsko vlogo: kot prinašalec nečesa, kar presega razum odraslih in seže v otroško doživljanje sveta, kjer se naravno, čudežno in grozljivo ves čas prepletajo. Zdi se, da to, kar bi lahko poimenovali naivizem ali estetika nepretencioznosti, stopa v ospredje kot osrednji del avtorskega izraza Ester Ivakič; ker pa je igrani celovečerni film vendarle drugačna forma od poudarjeno avtorskih kratkih eksperimentalnih filmov, je bilo upravičeno pričakovati, da bo ta okvir vsaj delno avtorsko svobodo tudi omejil. Ida, ki je pela tako grdo, da so še mrtvi vstali od mrtvih in zapeli z njo kot polnokrvni celovečerni prvenec ni film, pri katerem bi bila v ospredju izoblikovanost, temveč film z dušo, ki izraža in napoveduje eno najizrazitejših avtorskih prezenc pri nas. Recenzijo je napisala Tina Poglajen. Tekst je del kulturnega projekta kritike in refleksije umetnosti z naslovom »Med enoglasjem in raznolikostjo: slovenski film v letu 2025«, ki ga je Ministrstvo za kulturo podprlo v okviru Spodbude kulturnim ustvarjalcem za izvedbo projektov kritike in refleksije umetnosti v letu 2025.
Celovečerni prvenec Ester Ivakič, Ida, ki je pela tako grdo, da so še mrtvi vstali od mrtvih in zapeli z njo, delno nadaljuje izrazito domišljijsko, igrivo in hkrati surovo estetiko, ki jo je režiserka začrtala v svojih kratkih, sicer veliko bolj eksperimentalnih filmih, s katerimi je pokazala, da jo že lahko uvrščamo med najbolj samosvoje in prepoznavne ustvarjalce pri nas. Priredba zbirke kratkih zgodb Noben glas Suzane Tratnik, ki sta jo Ester Ivakič in scenaristka Nika Jurman za film nekoliko preoblikovali, ohranja geografski in delno časovni okvir prekmurskega podeželja konec 20. stoletja, vendar ga ne uporablja povsem kot realistično kuliso, temveč tudi kot polje za senzorično in asociativno pripoved. Ida odrašča v tesnem družinskem krogu: s staro mamo slabega zdravja, očetom, ki – kot je pregovorno značilno za slovensko podeželje – v nedogled gradi novo hišo, in mamo, katere preteklost je prežeta s temnejšimi toni. Ido – kot je morda pri otrocih njene starosti pogosto – nedoumljivost smrti hkrati privlači in plaši, vse močnejša je tudi slutnja, da bo prav stara mama prva, ki jo bo izgubila. Osrednji motiv izgube je prisoten na več ravneh, vendar film v tem smislu ne stremi k enotnemu emocionalnemu vrhuncu. Izguba se namesto tega pojavlja kot niz razpok v otroškem svetu domišljije in hkrati kot neizgovorjena konstanta sveta. Ta razpršenost postane logičen del poetike, ki raje vzpostavlja občutke kot dramske poudarke. Filmu se občasno pozna epizodičnost literarne predloge: posamezni motivi so izjemno močni, toda med njimi ni vedno popolne kohezije. Subtilni kvirovski podtoni iz kratkih zgodb o deklici, ki se začne zavedati svoje drugačnosti od okolja, v katerem odrašča, v filmu izginejo, to pa bi morda zlahka speljali na samocenzuro ali heteronormativizacijo pripovedi, vendar se zdi, da je odločitev delno tudi simptomatična za polje režiserkinega zanimanja: osredinjenje na fantastični, delno nadrealistični register ter zasledovanje čustvene in senzorične logike prizorov, ne pa psihološke ali identitetne strukture likov. Najizrazitejši intervencijski moment filma je v tem smislu uvedba magičnorealističnega motiva, utelešenega v žalobni, neopredeljivi navzočnosti sester Idine mame Ívane, ki delujeta kot odmev velike izgube. Ta ni izpeljan kot šok ali žanrski zasuk, temveč kot preprost, notranje konsistenten del sveta, v katerem smrt še nima trdnih kontur. Na tej točki film najjasneje razgrne svojo logiko: ne gre za vzpostavljanje dramatičnih poudarkov, temveč za ustvarjanje prostora, kjer se težko razumljive izkušnje preoblikujejo v magično-realistične elemente, ki skupaj z otroško predstavo o resničnosti določajo ton pripovedi. V tem kontekstu je pomembno sanjsko, megličasto vzdušje filma, ki ga Ester Ivakič gradi s kombinacijo zvoka, glasbe, fotografije in scenografije. Počasni delci svetlobe, ravnice in pokrajina, ki je hkrati odprta in utesnjujoča, ustvarjajo svet, ki ni povsem realističen niti povsem fantastičen, temveč liminalen prostor, kjer čarobno in vsakdanje sobivata brez potrebe po razmejitvi. Ta senzorična plast je eden najbolj izraznih in svojevrstnih elementov filma, ki z estetiko nepretencioznosti ključno soustvarja pomen. Podobno so igralske interpretacije minimalistične, zadržane in pogosto nedramatične. Lik stare mame je nekoliko prepoenostavljen na simbol starosti in minevanja, mladi igralki (Liza Muršič v vlogi Terezke in predvsem Lana Marić v vlogi naslovne Ide) pa ohranjata izrazito opazovalno držo, ki psihološko poglobitev nadomešča z občutkom otroške prisotnosti in zavedanja. Minimalizem čustveno izraznost zmanjša, vendar se to po drugi strani ujema z estetiko pripovedi, v kateri liki tu in tam niso toliko osebnosti kot bolj funkcije vzdušja. Motiv petja in religiozna motivika delujeta podobno. V naslovu film petje povzdigne v mitsko prvino, v pripovedi pa se pojavlja v nerafinirani, domačni, otroški obliki. Ida nima posluha; njeno petje nima zdravilne moči, kot si domišlja sprva, temveč je zaradi njega le tarča posmeha. Glasba in besedila, napisani za film, delujejo zavestno odmaknjeni od klasične glasbene produkcije. Gre za dosledno avtoričino strategijo, pri kateri film ne želi zveneti »filmsko«, temveč ohraniti vtis, da bi lahko te pesmi nastale v otroški sobi, med igro, brez ambicije po estetizaciji. Devica Marija ni prikazana toliko kot sakralna figura, ampak bolj kot objekt domišljije, nekakšen vsakdanji artefakt magičnega mišljenja dveh deklic. Kontrast med tem igrivim, neinstitucionalnim odnosom do religije in represivnimi pedagoškimi prijemi šole v času pozne Jugoslavije se ne razvije v kritiko sistema, temveč v še en primer preproste strategije Ester Ivakič, v kateri svet odraslih obstaja kot okvir, ne kot tema. Tem motivom se pridruži tudi nadrealistična prisotnost psičke, to je motiv, ki ga režiserka razvija že od kratkega filma Assunta naprej. Tudi tam ima žival – pes – simbolno in skoraj arhetipsko vlogo: kot prinašalec nečesa, kar presega razum odraslih in seže v otroško doživljanje sveta, kjer se naravno, čudežno in grozljivo ves čas prepletajo. Zdi se, da to, kar bi lahko poimenovali naivizem ali estetika nepretencioznosti, stopa v ospredje kot osrednji del avtorskega izraza Ester Ivakič; ker pa je igrani celovečerni film vendarle drugačna forma od poudarjeno avtorskih kratkih eksperimentalnih filmov, je bilo upravičeno pričakovati, da bo ta okvir vsaj delno avtorsko svobodo tudi omejil. Ida, ki je pela tako grdo, da so še mrtvi vstali od mrtvih in zapeli z njo kot polnokrvni celovečerni prvenec ni film, pri katerem bi bila v ospredju izoblikovanost, temveč film z dušo, ki izraža in napoveduje eno najizrazitejših avtorskih prezenc pri nas. Recenzijo je napisala Tina Poglajen. Tekst je del kulturnega projekta kritike in refleksije umetnosti z naslovom »Med enoglasjem in raznolikostjo: slovenski film v letu 2025«, ki ga je Ministrstvo za kulturo podprlo v okviru Spodbude kulturnim ustvarjalcem za izvedbo projektov kritike in refleksije umetnosti v letu 2025.
Eppur si muove - In vendar se vrti
Konflikt v Gazi in neodzivnost mednarodne skupnosti je bila ena od glavnih tem letošnjega Strateškega foruma Bled. Generalni sekretar Agencije Združenih narodov za pomoč palestinskim beguncem, svetovalka savdskega zunanjega ministrstva, palestinska novinarka in drugi poznavalci Bližnjega vzhoda so predstavili svoje poglede na humanitarno katastrofo, ki se pred očmi svetovne javnosti dogaja v Gazi. Zakaj nihče ne ustavi Izraela?
Konflikt v Gazi in neodzivnost mednarodne skupnosti je bila ena od glavnih tem letošnjega Strateškega foruma Bled. Generalni sekretar Agencije Združenih narodov za pomoč palestinskim beguncem, svetovalka savdskega zunanjega ministrstva, palestinska novinarka in drugi poznavalci Bližnjega vzhoda so predstavili svoje poglede na humanitarno katastrofo, ki se pred očmi svetovne javnosti dogaja v Gazi. Zakaj nihče ne ustavi Izraela?
Spominčice so nekakšna »rojstnodnevna« rubrika, v spomin oseb, dogodkov in pojavov v širšem slovenskem okolju, še posebej pa v njenem severovzhodnem koncu. Geslo rubrike je: »Česar ni v Spominčicah, to se zelo verjetno nikoli ni zgodilo.«
Spominčice so nekakšna »rojstnodnevna« rubrika, v spomin oseb, dogodkov in pojavov v širšem slovenskem okolju, še posebej pa v njenem severovzhodnem koncu. Geslo rubrike je: »Česar ni v Spominčicah, to se zelo verjetno nikoli ni zgodilo.«
»V rubriki N kot ni še konec nam družbo delajo otroci iz vrtcev. Skupaj se igramo skupinske igre. Tokrat so nas z obiskom razveselili Medvedki iz vrtca Otona Župančiča Ljubljana. Poznate igro Prstan deliti? Takšna so pravila: eden iz skupine drži dlani skupaj, med dlanmi ima kamenček ali kak drug droben predmet. Ugibalec stoji ob njem. Ostali stojijo ali sedijo v vrsti in imajo prav tako skupaj dlani. Tisti s predmetom hodi od enega do drugega in seže s sklenjenima rokama vsakemu med dlani ter reče: »Prstan ti dajem, dobro ga skrij.« Seveda da prstan samo enemu. Vsi se morajo delati, kot da so ga dobili. Ugibalec nato ugiba, kdo je dobil prstan. Če ne ugane, se delitev ponovi. Če ugane, postane tisti, ki deli. Ugiba pa tisti, ki je dobil prstan. Prejšnji delivec gre med ostale.«
»V rubriki N kot ni še konec nam družbo delajo otroci iz vrtcev. Skupaj se igramo skupinske igre. Tokrat so nas z obiskom razveselili Medvedki iz vrtca Otona Župančiča Ljubljana. Poznate igro Prstan deliti? Takšna so pravila: eden iz skupine drži dlani skupaj, med dlanmi ima kamenček ali kak drug droben predmet. Ugibalec stoji ob njem. Ostali stojijo ali sedijo v vrsti in imajo prav tako skupaj dlani. Tisti s predmetom hodi od enega do drugega in seže s sklenjenima rokama vsakemu med dlani ter reče: »Prstan ti dajem, dobro ga skrij.« Seveda da prstan samo enemu. Vsi se morajo delati, kot da so ga dobili. Ugibalec nato ugiba, kdo je dobil prstan. Če ne ugane, se delitev ponovi. Če ugane, postane tisti, ki deli. Ugiba pa tisti, ki je dobil prstan. Prejšnji delivec gre med ostale.«
Novinarka in urednica na slovenskem programu RAIa v Trstu Lucija Tavčar sodi v mlajšo generacijo Slovencev v Italiji, v svojih genih pa nosi tudi koroške Slovence. Poklicno je šla po očetovih stopinjah in se zaposlila na slovenskem programu RAI-a. Službeno jo pot pogosto vodi v Benečijo in Rezijo in tam živeči Slovenci jo spominjajo na rojake na avstrijskem Koroškem, pravi. Ponosna je na oddaje v narečjih, ki jih Radio Trsta A neguje že desetletja. Kako pa se sooča z vprašanji lastne identitete, jo je kdaj zamikalo, da bi ostala v Sloveniji, kjer je študirala? Kakšne perspektive imajo mladi Slovenci v Furlaniji - Julijski krajini in kakšen je njihov odnos do uveljavljenih manjšinskih struktur? Prisluhnite!
Novinarka in urednica na slovenskem programu RAIa v Trstu Lucija Tavčar sodi v mlajšo generacijo Slovencev v Italiji, v svojih genih pa nosi tudi koroške Slovence. Poklicno je šla po očetovih stopinjah in se zaposlila na slovenskem programu RAI-a. Službeno jo pot pogosto vodi v Benečijo in Rezijo in tam živeči Slovenci jo spominjajo na rojake na avstrijskem Koroškem, pravi. Ponosna je na oddaje v narečjih, ki jih Radio Trsta A neguje že desetletja. Kako pa se sooča z vprašanji lastne identitete, jo je kdaj zamikalo, da bi ostala v Sloveniji, kjer je študirala? Kakšne perspektive imajo mladi Slovenci v Furlaniji - Julijski krajini in kakšen je njihov odnos do uveljavljenih manjšinskih struktur? Prisluhnite!
Verjamem, da ni lahko dobro vzgojiti otroke. Sama teh izkušenj nimam in se včasih pošalim, da so »moji otroci zelo dobri, nikoli problematični in mi nikoli niso delali težav«. Zelo lahko je drugim deliti nasvete, če se sam nisi nikoli spoprijel z vzgojo. Zato si nikoli ne upam reči, kako bi kdo moral vzgajati svoje otroke. Se pa veliko pogovarjam in pogosto premišljujem o tem, kar mi kdo pove. Neka znanka, ki ima štiri že odrasle otroke, pri katerih na zunaj ni bilo nikoli opaziti, da so problematični, mi je v pogovoru rekla približno takole: »Nič ne pričakujte od otrok. Spremljajte jih v njihovem razvoju, toda ne pričakujte, da morajo biti takšni, kot ste si vi vtepli v glavo. Drugačni so, vedno so drugačni. Sprejmite jih, kot so. Potem boste imeli čisto drugačen odnos z njimi. Potem boste marsičesa veseli in se ne boste neprestano jezili, da ni tako, kot bi si vi želeli. Tudi ne pričakujte, da vas bodo vaši otroci negovali, ko boste stari in obnemogli. Morda bodo skrbeli za vas, morda pa tudi ne. Prihranite si razočaranje, ki vam lahko hudo greni življenje.« Tako je pripovedovala. V dobrem odnosu z otroki je, tudi s snahami, zeti in vnuki, ima pa do njih neko razdaljo, ki se ji zdi potrebna. Tudi mož, oče otrok, se z njo strinja. Pustita jih, da živijo tako, kot so si sami uredili življenje, pa tudi onadva živita svoje življenje, ki ni povsem podrejeno potrebam otrok. Pravita, da spoštujejo drug drugega in to se jima za njihove odnose zdi zelo pomembno. Ne gredo si na živce, ne pričakujejo nemogočega drug od drugega. Kadar pa nastopi kakšna velika stiska ali potreba, lahko računajo na medsebojno pomoč. Rada sem poslušala to gospo. Govorila je sicer o vzgoji otrok, lahko pa je takšen odnos dragocen tudi povsod drugod. Morda nam prav pričakovanja, velika in nerealna, od drugih ljudi, s katerimi živimo, otežujejo to naše skupno bivanje. Če se otresemo takšnih pričakovanj, doživimo veliko več lepega v naših odnosih.
Verjamem, da ni lahko dobro vzgojiti otroke. Sama teh izkušenj nimam in se včasih pošalim, da so »moji otroci zelo dobri, nikoli problematični in mi nikoli niso delali težav«. Zelo lahko je drugim deliti nasvete, če se sam nisi nikoli spoprijel z vzgojo. Zato si nikoli ne upam reči, kako bi kdo moral vzgajati svoje otroke. Se pa veliko pogovarjam in pogosto premišljujem o tem, kar mi kdo pove. Neka znanka, ki ima štiri že odrasle otroke, pri katerih na zunaj ni bilo nikoli opaziti, da so problematični, mi je v pogovoru rekla približno takole: »Nič ne pričakujte od otrok. Spremljajte jih v njihovem razvoju, toda ne pričakujte, da morajo biti takšni, kot ste si vi vtepli v glavo. Drugačni so, vedno so drugačni. Sprejmite jih, kot so. Potem boste imeli čisto drugačen odnos z njimi. Potem boste marsičesa veseli in se ne boste neprestano jezili, da ni tako, kot bi si vi želeli. Tudi ne pričakujte, da vas bodo vaši otroci negovali, ko boste stari in obnemogli. Morda bodo skrbeli za vas, morda pa tudi ne. Prihranite si razočaranje, ki vam lahko hudo greni življenje.« Tako je pripovedovala. V dobrem odnosu z otroki je, tudi s snahami, zeti in vnuki, ima pa do njih neko razdaljo, ki se ji zdi potrebna. Tudi mož, oče otrok, se z njo strinja. Pustita jih, da živijo tako, kot so si sami uredili življenje, pa tudi onadva živita svoje življenje, ki ni povsem podrejeno potrebam otrok. Pravita, da spoštujejo drug drugega in to se jima za njihove odnose zdi zelo pomembno. Ne gredo si na živce, ne pričakujejo nemogočega drug od drugega. Kadar pa nastopi kakšna velika stiska ali potreba, lahko računajo na medsebojno pomoč. Rada sem poslušala to gospo. Govorila je sicer o vzgoji otrok, lahko pa je takšen odnos dragocen tudi povsod drugod. Morda nam prav pričakovanja, velika in nerealna, od drugih ljudi, s katerimi živimo, otežujejo to naše skupno bivanje. Če se otresemo takšnih pričakovanj, doživimo veliko več lepega v naših odnosih.
Sveti Miklavž je bil resnična zgodovinska osebnost; škof, ki je postal svetnik in legenda obdarovanja, zlasti otrok. Običaj je doma v alpskih deželah, zelo je cenjen tudi na naših tleh, na katerih ima skoraj toliko pojavnih oblik, kolikor je pokrajin in krajev. Povsod pa je v ospredju dejanje obdarovanja, ki ima veliko večjo vrednost kot vsebina daru (ponovitev).
Sveti Miklavž je bil resnična zgodovinska osebnost; škof, ki je postal svetnik in legenda obdarovanja, zlasti otrok. Običaj je doma v alpskih deželah, zelo je cenjen tudi na naših tleh, na katerih ima skoraj toliko pojavnih oblik, kolikor je pokrajin in krajev. Povsod pa je v ospredju dejanje obdarovanja, ki ima veliko večjo vrednost kot vsebina daru (ponovitev).
Vlada je danes potrdila predlog sprememb zakona o orožju, ki bodo omogočile predajo nezakonitega orožja ali streliva brez pravnih posledic do 31-tega januarja. Podpredsednik vlade Matej Arčon je pojasnil, da bo za ta namen na voljo posebna telefonska številka, prek katere se bodo lahko dogovorili o predaji orožja. Vlada je potrdila tudi predlog novele zakona o zdravniški službi, ki bo specialistom omogočil lažje prehajanje med urgentno in družinsko medicino. Druge teme: - Ljubljanski klinični center je 50 let po odprtju glavne stavbe pred novimi izzivi. Ob medicinskih uspehih se hkrati spoprijemajo s pomanjkanjem kadra, predvsem negovalnega. Kot pravi glavna medicinska sestra Zdenka Mrak, skušajo izboljšati razmere, s sofinanciranjem šolnin, štipendiranjem in izplačevanjem nadur. - V Franciji potekajo spominske slovesnosti ob 10-ti obletnici terorističnih napadov v Parizu, v katerih je bilo ubitih 130 ljudi. Medtem se del javnosti sprašuje, ali država dovolj pozornosti namenja varnosti. Eden od preživelih je prepričan, da se oblasti doslej niso dovolj posvečale razlogom za radikalizacijo in težavam, predvsem mladih. - Demokratski člani odbora za nadzor in vladne reforme v predstavniškem domu ameriškega kongresa so objavili tri sporočila pokojnega spolnega prestopnika Jeffreyja Epsteina, ki bi lahko bila dokaz, da je Donald Trump vedel za njegovo trgovino z ljudmi.
Vlada je danes potrdila predlog sprememb zakona o orožju, ki bodo omogočile predajo nezakonitega orožja ali streliva brez pravnih posledic do 31-tega januarja. Podpredsednik vlade Matej Arčon je pojasnil, da bo za ta namen na voljo posebna telefonska številka, prek katere se bodo lahko dogovorili o predaji orožja. Vlada je potrdila tudi predlog novele zakona o zdravniški službi, ki bo specialistom omogočil lažje prehajanje med urgentno in družinsko medicino. Druge teme: - Ljubljanski klinični center je 50 let po odprtju glavne stavbe pred novimi izzivi. Ob medicinskih uspehih se hkrati spoprijemajo s pomanjkanjem kadra, predvsem negovalnega. Kot pravi glavna medicinska sestra Zdenka Mrak, skušajo izboljšati razmere, s sofinanciranjem šolnin, štipendiranjem in izplačevanjem nadur. - V Franciji potekajo spominske slovesnosti ob 10-ti obletnici terorističnih napadov v Parizu, v katerih je bilo ubitih 130 ljudi. Medtem se del javnosti sprašuje, ali država dovolj pozornosti namenja varnosti. Eden od preživelih je prepričan, da se oblasti doslej niso dovolj posvečale razlogom za radikalizacijo in težavam, predvsem mladih. - Demokratski člani odbora za nadzor in vladne reforme v predstavniškem domu ameriškega kongresa so objavili tri sporočila pokojnega spolnega prestopnika Jeffreyja Epsteina, ki bi lahko bila dokaz, da je Donald Trump vedel za njegovo trgovino z ljudmi.
Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vam bom dal počitek« (Mt 11,28) je stavek, ki ga lahko preberemo v enem izmed počitniških evangelijev. Naši pogovori, misli in načrtovanje se bolj ali manj vrtijo okoli počitnic, dopusta. Lahkotna oblačila, modni klobučki, sončna očala, poletna obuvala z jermenčki, kocke ledu v osvežilni pijači in ležalni stol pod dateljnovo palmo so značilni pojavi vročih poletnih dni. Nepogrešljivi spremljajoči pojavi reklamnih letakov in turističnih katalogov, ki nas vabijo, naj vsaj nekaj dni na leto preživimo lagodno, po možnosti v kakšni eksotični deželi. Jezusove besede nam ne obljubljajo dateljnov in osvežujoče gazirane pijače, temveč nas že v drugem stavku evangelija tudi vabijo: »Vzemite nase moj jarem in učite se od mene, ker sem krotak in v srcu ponižen, in našli boste počitek svojim dušam; kajti moj jarem je prijeten in moje breme je lahko.« Te besede so celo več kot vabilo, lahko jih razumemo tudi kot zapoved. Koga, mislite, cenjene poslušalke in poslušalci, je imel Jezus pred očmi, ko je izrekel svoje vabilo? Pred očmi je imel tiste, ki jih je srečeval na poteh Galileje: preproste ljudi, revne, grešnike, bolne, ljudi z roba. Vsi ti ljudje so prihajali k njemu, da bi mu prisluhnili, ne zato, da bi jim nalil kozarec hladne vode. Prihajali so zato, da bi poslušali njegovo besedo; besedo, ki vliva upanje. Če bi se Jezus v današnjem dnevu sprehodil po peščenih plažah, velikem ladijskem pristanišču ali nepreglednem letališču in pogledal na obrobje najbogatejših dežel, bi našel utrujene in obnemogle zaradi neznosnega bremena zapuščenosti in ravnodušnosti. Ravnodušnost je največje zlo današnje družbe. Še toliko bolj nas kristjanov! Že res, da se na rob družbe sem pa tja kdo tudi sam pripelje, vendar je število tistih, ki vsak dan prenašajo težo ekonomskega sistema, ki izkorišča človeka in mu nalaga neznosen jarem, veliko večje. Le redko kdo izmed nas si bo z bratsko ljubeznijo naložil breme drugih. A nekaj vendar lahko storimo. Lahko postanemo počitek in okrepčilo drug drugemu s svojo ponižno in krotko držo. Namesto besed sodbe, kritiziranja in ravnodušnosti naj postanejo naše besede – besede upanja. Ko boste, dragi poslušalke in poslušalci, med letošnjimi počitnicami hodili po turističnih mestih in vaseh, se spomnite na Jezusa. Tudi on je rad hodil, učil in oznanjal evangelij kraljestva. Če nič drugega, ko boste koga videli tavati kot izmučeno in zablodelo ovco brez pastirja, se spomnite, da tudi on potrebuje počitek in vaše sočutje (prim. Mt 9,35–36).
Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vam bom dal počitek« (Mt 11,28) je stavek, ki ga lahko preberemo v enem izmed počitniških evangelijev. Naši pogovori, misli in načrtovanje se bolj ali manj vrtijo okoli počitnic, dopusta. Lahkotna oblačila, modni klobučki, sončna očala, poletna obuvala z jermenčki, kocke ledu v osvežilni pijači in ležalni stol pod dateljnovo palmo so značilni pojavi vročih poletnih dni. Nepogrešljivi spremljajoči pojavi reklamnih letakov in turističnih katalogov, ki nas vabijo, naj vsaj nekaj dni na leto preživimo lagodno, po možnosti v kakšni eksotični deželi. Jezusove besede nam ne obljubljajo dateljnov in osvežujoče gazirane pijače, temveč nas že v drugem stavku evangelija tudi vabijo: »Vzemite nase moj jarem in učite se od mene, ker sem krotak in v srcu ponižen, in našli boste počitek svojim dušam; kajti moj jarem je prijeten in moje breme je lahko.« Te besede so celo več kot vabilo, lahko jih razumemo tudi kot zapoved. Koga, mislite, cenjene poslušalke in poslušalci, je imel Jezus pred očmi, ko je izrekel svoje vabilo? Pred očmi je imel tiste, ki jih je srečeval na poteh Galileje: preproste ljudi, revne, grešnike, bolne, ljudi z roba. Vsi ti ljudje so prihajali k njemu, da bi mu prisluhnili, ne zato, da bi jim nalil kozarec hladne vode. Prihajali so zato, da bi poslušali njegovo besedo; besedo, ki vliva upanje. Če bi se Jezus v današnjem dnevu sprehodil po peščenih plažah, velikem ladijskem pristanišču ali nepreglednem letališču in pogledal na obrobje najbogatejših dežel, bi našel utrujene in obnemogle zaradi neznosnega bremena zapuščenosti in ravnodušnosti. Ravnodušnost je največje zlo današnje družbe. Še toliko bolj nas kristjanov! Že res, da se na rob družbe sem pa tja kdo tudi sam pripelje, vendar je število tistih, ki vsak dan prenašajo težo ekonomskega sistema, ki izkorišča človeka in mu nalaga neznosen jarem, veliko večje. Le redko kdo izmed nas si bo z bratsko ljubeznijo naložil breme drugih. A nekaj vendar lahko storimo. Lahko postanemo počitek in okrepčilo drug drugemu s svojo ponižno in krotko držo. Namesto besed sodbe, kritiziranja in ravnodušnosti naj postanejo naše besede – besede upanja. Ko boste, dragi poslušalke in poslušalci, med letošnjimi počitnicami hodili po turističnih mestih in vaseh, se spomnite na Jezusa. Tudi on je rad hodil, učil in oznanjal evangelij kraljestva. Če nič drugega, ko boste koga videli tavati kot izmučeno in zablodelo ovco brez pastirja, se spomnite, da tudi on potrebuje počitek in vaše sočutje (prim. Mt 9,35–36).
Irena Colja in Katica Del Bon sta sestri dvojčici, pa tudi avtorici razstave o partizanskem borcu in narodnem heroju Antonu Šibelji - Stjenki ter knjige Kdo so bili ti ljudje. V njej nadaljujeta delo očeta Franca Šibelje, ki je bil soborec Stjenke in je dogajanje med drugo svetovno vojno opisal v knjigah "Kraški junak Stjenka" in "Med prvimi partizani na Krasu", ob tem pa vedno govoril, da ima gradiva še za eno knjigo. In prav to gradivo, fotografije, dokumente, rokopise iz vojnega in povojnega obdobja sta 23 let po očetovi smrti v njegovih kovčkih našli sestri Šibelja, ki zdaj nadaljujeta njegovo literarno poslanstvo, ohranjata očetove vrednote in spomin nanj ter na dogodke, ki so se med vojno in po njej dogajali na Primorskem.
Irena Colja in Katica Del Bon sta sestri dvojčici, pa tudi avtorici razstave o partizanskem borcu in narodnem heroju Antonu Šibelji - Stjenki ter knjige Kdo so bili ti ljudje. V njej nadaljujeta delo očeta Franca Šibelje, ki je bil soborec Stjenke in je dogajanje med drugo svetovno vojno opisal v knjigah "Kraški junak Stjenka" in "Med prvimi partizani na Krasu", ob tem pa vedno govoril, da ima gradiva še za eno knjigo. In prav to gradivo, fotografije, dokumente, rokopise iz vojnega in povojnega obdobja sta 23 let po očetovi smrti v njegovih kovčkih našli sestri Šibelja, ki zdaj nadaljujeta njegovo literarno poslanstvo, ohranjata očetove vrednote in spomin nanj ter na dogodke, ki so se med vojno in po njej dogajali na Primorskem.
Iran si ne želi vojne, a je popolnoma pripravljen nanjo, je danes dejal iranski zunanji minister Abas Aragči ob ameriških grožnjah z vojaškim posegom zaradi zatiranja protestov. Kot je dodal, so pripravljeni tudi na poštena pogajanja. To je potrdil ameriški predsednik Donald Trump. Po njegovih besedah se s Teheranom dogovarjajo o srečanju, pri čemer ni izključil ukrepanja pred morebitnim sestankom. Drugi poudarki oddaje: - Od danes mogoče vlaganje kandidatur za parlamentarne volitve. - V Kopru največji upad števila policistov v državi, na Goriškem le še ena enota s 24-urnim dežurstvom. - V Celju se je izlegel mladič ene od najbolj barvitih in ogroženih vrst golobov na svetu.
Iran si ne želi vojne, a je popolnoma pripravljen nanjo, je danes dejal iranski zunanji minister Abas Aragči ob ameriških grožnjah z vojaškim posegom zaradi zatiranja protestov. Kot je dodal, so pripravljeni tudi na poštena pogajanja. To je potrdil ameriški predsednik Donald Trump. Po njegovih besedah se s Teheranom dogovarjajo o srečanju, pri čemer ni izključil ukrepanja pred morebitnim sestankom. Drugi poudarki oddaje: - Od danes mogoče vlaganje kandidatur za parlamentarne volitve. - V Kopru največji upad števila policistov v državi, na Goriškem le še ena enota s 24-urnim dežurstvom. - V Celju se je izlegel mladič ene od najbolj barvitih in ogroženih vrst golobov na svetu.