Raziskujte
Iskanje raziskuj
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Godbe nas spremljajo vse življenje in popestrijo praznik. Že od druge polovice 19.stoletja imajo tudi narodnobuditeljski značaj. Toda ali veste, da imamo Slovenci najstarejšo uradno godbo v Evropi in bržkone tudi v svetu (ponovitev)?
Godbe nas spremljajo vse življenje in popestrijo praznik. Že od druge polovice 19.stoletja imajo tudi narodnobuditeljski značaj. Toda ali veste, da imamo Slovenci najstarejšo uradno godbo v Evropi in bržkone tudi v svetu (ponovitev)?
Kaj lahko stori starš, ko preživnina za otroka ni plačana? Kdo je upravičen do nadomestila preživnine iz sklada in kako deluje izterjava neplačanih obveznosti? O pravicah otrok, odgovornosti staršev in mehanizmih, s katerimi sklad terja neplačnike, pa tudi o tem, zakaj je redno plačevanje preživnine vedno najboljša (in najcenejša) odločitev, je povedala direktorica Javnega štipendijskega, razvojnega, invalidskega in preživninskega sklada, Barbara Leder.
Kaj lahko stori starš, ko preživnina za otroka ni plačana? Kdo je upravičen do nadomestila preživnine iz sklada in kako deluje izterjava neplačanih obveznosti? O pravicah otrok, odgovornosti staršev in mehanizmih, s katerimi sklad terja neplačnike, pa tudi o tem, zakaj je redno plačevanje preživnine vedno najboljša (in najcenejša) odločitev, je povedala direktorica Javnega štipendijskega, razvojnega, invalidskega in preživninskega sklada, Barbara Leder.
V strogo nadzorovanih prostorih, kamor brez dovoljenja ne sme skoraj nihče, poteka proizvodnja zdravil, ki iz stekleničke potujejo neposredno v žilo pacienta. Aseptična proizvodnja v Leku ne pozna kompromisov – niti podnevi niti ponoči. Vsak gib, vsak dotik in vsak poseg v stroj je natančno predpisan, za napake pa tukaj ni prostora. Kaj pomeni delati v nočni izmeni tam, kjer so delavci največja nevarnost za izdelek, ter kako ohraniti zbranost tudi takrat, ko ura kaže tri zjutraj?
V strogo nadzorovanih prostorih, kamor brez dovoljenja ne sme skoraj nihče, poteka proizvodnja zdravil, ki iz stekleničke potujejo neposredno v žilo pacienta. Aseptična proizvodnja v Leku ne pozna kompromisov – niti podnevi niti ponoči. Vsak gib, vsak dotik in vsak poseg v stroj je natančno predpisan, za napake pa tukaj ni prostora. Kaj pomeni delati v nočni izmeni tam, kjer so delavci največja nevarnost za izdelek, ter kako ohraniti zbranost tudi takrat, ko ura kaže tri zjutraj?
Primorski rožánc ni rožni venec niti stojalo za rože. V slovenskih narečjih mu pravijo tudi štok, talarón, telár ... v knjižnem jeziku pa je podboj - leseni ali kamniti okvir pri vratih. Zakaj poznamo toliko različnih narečnih izrazov zanj in od kod ti raznoliki leksemi izvirajo, vam v naslednjih minutah razložijo naši mladi jezikoslovci.
Primorski rožánc ni rožni venec niti stojalo za rože. V slovenskih narečjih mu pravijo tudi štok, talarón, telár ... v knjižnem jeziku pa je podboj - leseni ali kamniti okvir pri vratih. Zakaj poznamo toliko različnih narečnih izrazov zanj in od kod ti raznoliki leksemi izvirajo, vam v naslednjih minutah razložijo naši mladi jezikoslovci.
Kakšen pomen ima Prešernov dan na skrajnem zahodu slovenskega kulturnega prostora, kako so ga proslavili? Tudi Slovenci v Italiji ob Prešernovem dnevu podeljujejo nagrade za posebne dosežke na področju kulture. Kdo so letošnji nagrajenci? Sicer pa je Italija v središču svetovnega športnega dogajanja. Olimpijske igre bodo vsaj za kratek čas zasenčile domače politično dogajanje in v ospredje postavile junake zimskih športov, nosilce pozitivnega duha, vrednot prijateljstva in sožitja. Kako ta svetovni dogodek odmeva v sosednji Furlaniji Julijski krajini? Prihodnji dnevi pa ne bodo razgibani le zaradi športnih izzivov, pred nami je pustni konec tedna. Vihravo odganjanje zime je med Slovenci v Italiji še posebej priljubljeno in ima dolgo tradicijo.
Kakšen pomen ima Prešernov dan na skrajnem zahodu slovenskega kulturnega prostora, kako so ga proslavili? Tudi Slovenci v Italiji ob Prešernovem dnevu podeljujejo nagrade za posebne dosežke na področju kulture. Kdo so letošnji nagrajenci? Sicer pa je Italija v središču svetovnega športnega dogajanja. Olimpijske igre bodo vsaj za kratek čas zasenčile domače politično dogajanje in v ospredje postavile junake zimskih športov, nosilce pozitivnega duha, vrednot prijateljstva in sožitja. Kako ta svetovni dogodek odmeva v sosednji Furlaniji Julijski krajini? Prihodnji dnevi pa ne bodo razgibani le zaradi športnih izzivov, pred nami je pustni konec tedna. Vihravo odganjanje zime je med Slovenci v Italiji še posebej priljubljeno in ima dolgo tradicijo.
Z razlogom mu rečemo AI-slop. Pomije. Kdo je pomije? Kravice in prašički na farmi. In če kravica pridno je svoje pomije, ki jo odebelijo, polenijo, naredijo pasivno, se gotovo ne spomni brcniti gospodarja in zbežati iz ujetništva na široke travnike konzumirati nekaj resničnega, polnovrednega, z vsebino, ki okrepi, ne pa poleni.
Z razlogom mu rečemo AI-slop. Pomije. Kdo je pomije? Kravice in prašički na farmi. In če kravica pridno je svoje pomije, ki jo odebelijo, polenijo, naredijo pasivno, se gotovo ne spomni brcniti gospodarja in zbežati iz ujetništva na široke travnike konzumirati nekaj resničnega, polnovrednega, z vsebino, ki okrepi, ne pa poleni.
Dokumentarci – kulturno-umetniški
Vladimir Kavčič je pisatelj z najobsežnejšim opusom v sodobni slovenski književnosti in največji mojster vojne proze na Slovenskem. Ko je Vladimir Kavčič, rojen 1932, leta 2014 prevzemal Prešernovo nagrado za življenjsko delo in bogat literarni opus, so ga tudi uradno oklicali za klasika slovenske literature z najobsežnejšim opusom v sodobni slovenski književnosti in zaradi njegove vztrajne brezkompromisnosti in boja proti dogmatizmom vseh vrst za največjega mojstra vojne proze na Slovenskem. Kot je v intervjujih sam večkrat izpostavil, so ga najbolj prizadevala moralna vprašanja, od kod posamezniku pravica, da prizadene sočloveka, od kod toliko zla v človeku. Globoko in zavezujoče spoznanje: žrtve vojne so vsi, tako poraženci kot zmagovalci. Njegov govor ob podelitvi Prešernove nagrade so sodobniki ocenili kot enega najboljših na teh proslavah vseh časov. Pol leta po prejemu Prešernove nagrade je Vladimir Kavčič umrl. Na njegovo željo so ga pokopali na pokopališču v rodni Poljanski dolini, ne v Ljubljani, kjer je preživel večji del življenja. Film odkriva manj znana poglavja iz Kavčičevega razgibanega življenja in predvsem njihovo neznano ozadje. Otroštvo v Poljanski dolini, z vojnimi grozotami za vse življenje zaznamovano mladost in travmatično vživljanje v urbanem okolju Ljubljane v nevarnih povojnih letih.Tudi oblikovanje družine z izbranko iz znamenite družine doktorja Breclja, cenjenega partizanskega zdravnika in v povojnem času osebnega Titovega zdravnika. Vladimir Kavčič je Prešernovo nagrado sprva po večkratnih neuspešnih kandidaturah v jeseni življenja nameraval odkloniti, pa ga je družina prepričala, naj tega ne stori. Že zaradi grenke izkušnje iz sedemdesetih let, ko mu je bila nagrada že namenjena za roman ZAPISNIK o dachavskih procesih, pa je bila po intervenciji politike zaradi »sporne tematike« preklicana, knjige zasežene, strokovna komisija pa zamenjana. Pa to ni bila edina Kavčičeva grenka izkušnja. Med prvimi je pisal o takoimenovanih prepovedanih temah: o begu in vračanju domobrancev in njihovi usodi, o povojnih pobojih, travmah vojnih zmagovalcev in moralni stiski posameznika v vojnem času. V filmu poleg članov ožje družine, soproge Barbare, hčerke Lenke, zeta Igorja in vnukov, sodelujejo nekdanji sošolci iz gimnazije, literarna zgodovinarja dr. Janko Kos in dr. Igor Grdina, sodelavci v različnih uredništvih od književne založbe Borec do revijalnih izdaj časopisov in drugi poznavalci Kavčičevega pisateljskega delovanja, Tone Partljič, dr. Marija Stanonik, Viktor Žakelj, pobudnik postavitve spominskega kotička v knjižnici Žiri in drugi. Scenarist in režiser je Slavko Hren, direktor fotografije in snemalec Marko Kočevar, montažerka Martina Bastarda.
Vladimir Kavčič je pisatelj z najobsežnejšim opusom v sodobni slovenski književnosti in največji mojster vojne proze na Slovenskem. Ko je Vladimir Kavčič, rojen 1932, leta 2014 prevzemal Prešernovo nagrado za življenjsko delo in bogat literarni opus, so ga tudi uradno oklicali za klasika slovenske literature z najobsežnejšim opusom v sodobni slovenski književnosti in zaradi njegove vztrajne brezkompromisnosti in boja proti dogmatizmom vseh vrst za največjega mojstra vojne proze na Slovenskem. Kot je v intervjujih sam večkrat izpostavil, so ga najbolj prizadevala moralna vprašanja, od kod posamezniku pravica, da prizadene sočloveka, od kod toliko zla v človeku. Globoko in zavezujoče spoznanje: žrtve vojne so vsi, tako poraženci kot zmagovalci. Njegov govor ob podelitvi Prešernove nagrade so sodobniki ocenili kot enega najboljših na teh proslavah vseh časov. Pol leta po prejemu Prešernove nagrade je Vladimir Kavčič umrl. Na njegovo željo so ga pokopali na pokopališču v rodni Poljanski dolini, ne v Ljubljani, kjer je preživel večji del življenja. Film odkriva manj znana poglavja iz Kavčičevega razgibanega življenja in predvsem njihovo neznano ozadje. Otroštvo v Poljanski dolini, z vojnimi grozotami za vse življenje zaznamovano mladost in travmatično vživljanje v urbanem okolju Ljubljane v nevarnih povojnih letih.Tudi oblikovanje družine z izbranko iz znamenite družine doktorja Breclja, cenjenega partizanskega zdravnika in v povojnem času osebnega Titovega zdravnika. Vladimir Kavčič je Prešernovo nagrado sprva po večkratnih neuspešnih kandidaturah v jeseni življenja nameraval odkloniti, pa ga je družina prepričala, naj tega ne stori. Že zaradi grenke izkušnje iz sedemdesetih let, ko mu je bila nagrada že namenjena za roman ZAPISNIK o dachavskih procesih, pa je bila po intervenciji politike zaradi »sporne tematike« preklicana, knjige zasežene, strokovna komisija pa zamenjana. Pa to ni bila edina Kavčičeva grenka izkušnja. Med prvimi je pisal o takoimenovanih prepovedanih temah: o begu in vračanju domobrancev in njihovi usodi, o povojnih pobojih, travmah vojnih zmagovalcev in moralni stiski posameznika v vojnem času. V filmu poleg članov ožje družine, soproge Barbare, hčerke Lenke, zeta Igorja in vnukov, sodelujejo nekdanji sošolci iz gimnazije, literarna zgodovinarja dr. Janko Kos in dr. Igor Grdina, sodelavci v različnih uredništvih od književne založbe Borec do revijalnih izdaj časopisov in drugi poznavalci Kavčičevega pisateljskega delovanja, Tone Partljič, dr. Marija Stanonik, Viktor Žakelj, pobudnik postavitve spominskega kotička v knjižnici Žiri in drugi. Scenarist in režiser je Slavko Hren, direktor fotografije in snemalec Marko Kočevar, montažerka Martina Bastarda.
Predvsem na račun tistih, ki darovanju krvi ostajajo zvesti več desetletij, v Sloveniji še vedno uspevamo ohranjati ravnotežje pri preskrbi z življenjsko pomembno tekočino. V Centru za transfuzijsko medicino mariborskega kliničnega centra sta se danes med častne, 100-kratne darovalce vpisala Branko Sever iz Zgornje Kungote in Rozina Topolovec iz Cerkvenjaka. V tako imenovani Knjigi vitezov krvodajalstva imajo sicer že krepko čez 200 rednih darovalcev, med njimi 6 žensk.
Predvsem na račun tistih, ki darovanju krvi ostajajo zvesti več desetletij, v Sloveniji še vedno uspevamo ohranjati ravnotežje pri preskrbi z življenjsko pomembno tekočino. V Centru za transfuzijsko medicino mariborskega kliničnega centra sta se danes med častne, 100-kratne darovalce vpisala Branko Sever iz Zgornje Kungote in Rozina Topolovec iz Cerkvenjaka. V tako imenovani Knjigi vitezov krvodajalstva imajo sicer že krepko čez 200 rednih darovalcev, med njimi 6 žensk.
Nenehna opozorila lokalnih skupnosti o nevzdržni praksi krajšanja delovnega časa pošt, zapiranja bančnih poslovalnic in o umikanju bankomatov – predvsem v manjših krajih in na podeželju – so očitna naletela na odziv države. Rešitev, ki je za zdaj sicer še na papirju, naj bi bile posebne točke, kjer bi občani lahko opravili nekatere poštne, bančne in tudi upravne storitve. Podrobnosti o izvedbi bo pripravila posebna akcijska skupina; kdaj pa bodo zaživele pa še ni povsem jasno.
Nenehna opozorila lokalnih skupnosti o nevzdržni praksi krajšanja delovnega časa pošt, zapiranja bančnih poslovalnic in o umikanju bankomatov – predvsem v manjših krajih in na podeželju – so očitna naletela na odziv države. Rešitev, ki je za zdaj sicer še na papirju, naj bi bile posebne točke, kjer bi občani lahko opravili nekatere poštne, bančne in tudi upravne storitve. Podrobnosti o izvedbi bo pripravila posebna akcijska skupina; kdaj pa bodo zaživele pa še ni povsem jasno.
Videk je deveti otrok revne vdove, ki svoje dni rad preživlja v gozdu in zmeraj nosi srajčke svojih starejših bratov in sester. Njegova srajčka je zato vedno ponošena in tanka. Nekega dne Videk dobi čisto novo srajčico. Režiserka: Rosanda Sajko Prirejevalec: Boris A. Novak Dramaturg: Ervin Fritz Tonska mojstrica: Metka Rojc Avtor izvirne glasbe: Jerko Novak Videk – Kaja Deskovič-Živković Vidkova mama – Jerica Mrzel Ovca – Jana Osojnik Trnov grm – Dare Valič Pajek Tkalec – Brane Ivanc Rak Krojač – Ivan Jezernik Ptica Šivilja – Draga Potočnjak Bratci in sestrice – Milena Janežič, Miha Kralj, Barbara Langerholc, Grega Turšič, Evelin Pristavec, Nina Miklavič Uredništvo igranega programa Posneto v studiih Radia Slovenija februarja 1984.
Videk je deveti otrok revne vdove, ki svoje dni rad preživlja v gozdu in zmeraj nosi srajčke svojih starejših bratov in sester. Njegova srajčka je zato vedno ponošena in tanka. Nekega dne Videk dobi čisto novo srajčico. Režiserka: Rosanda Sajko Prirejevalec: Boris A. Novak Dramaturg: Ervin Fritz Tonska mojstrica: Metka Rojc Avtor izvirne glasbe: Jerko Novak Videk – Kaja Deskovič-Živković Vidkova mama – Jerica Mrzel Ovca – Jana Osojnik Trnov grm – Dare Valič Pajek Tkalec – Brane Ivanc Rak Krojač – Ivan Jezernik Ptica Šivilja – Draga Potočnjak Bratci in sestrice – Milena Janežič, Miha Kralj, Barbara Langerholc, Grega Turšič, Evelin Pristavec, Nina Miklavič Uredništvo igranega programa Posneto v studiih Radia Slovenija februarja 1984.
Večplastna radijska igra skozi intimne, politične in etične zgodbe posameznikov raziskuje vprašanje konca zgodovine v času devetdesetih let prejšnjega stoletja, ko Evropa doživlja padec političnih zidov in je v iluziji večnega miru in blaginje. Osrednje vprašanje ni, ali se je zgodovina končala, temveč kdo ima pravico pripovedovati zgodbo, kdo z njo trguje in kdo nosi njene posledice. S premiero tretjega dela trilogije Nezmožni umreti, ki jo sestavljata še radijski igri Kapucinska grobnica (premiera radijske igre 15. in 22. april, režija Klemen Markovčič) in V iskanju izgubljenega jezika (18. in 25. november, režija Ana Krauthaker) tako Uredništvo igranega programa končuje celoletno sodelovanje z Evropsko prestolnico kulture 2025 Nova Gorica – Gorizia. Režiser: Alen Jelen Prevajalec: Gašper Malej Prirejevalka in dramaturginja: Ana Kržišnik Blažica Tonska mojstra: Andrej Babič, Urban Gruden Glasbena oblikovalka: Darja Hlavka Godina Avtor izvirne glasbe: Goran Krmac Monika – Patrizia Jurinčič Finžgar Gloria – Arna Hadžialjević Franco – Blaž Valič Poročnik – Žiga Udir Emiliano – Jure Kopušar Viktor – Miha Nemec Koprodukcija: Mittelfest, SNG Nova Gorica, RAI Radio 3, Deželni sedež RAI za Furlanijo - Julijsko krajino – slovenski in italijanski program ter 3. program Radia Slovenija – program Ars. Posneto v novogoriškem studiu Radia Koper in Studiu Trak v Trstu januarja 2026.
Večplastna radijska igra skozi intimne, politične in etične zgodbe posameznikov raziskuje vprašanje konca zgodovine v času devetdesetih let prejšnjega stoletja, ko Evropa doživlja padec političnih zidov in je v iluziji večnega miru in blaginje. Osrednje vprašanje ni, ali se je zgodovina končala, temveč kdo ima pravico pripovedovati zgodbo, kdo z njo trguje in kdo nosi njene posledice. S premiero tretjega dela trilogije Nezmožni umreti, ki jo sestavljata še radijski igri Kapucinska grobnica (premiera radijske igre 15. in 22. april, režija Klemen Markovčič) in V iskanju izgubljenega jezika (18. in 25. november, režija Ana Krauthaker) tako Uredništvo igranega programa končuje celoletno sodelovanje z Evropsko prestolnico kulture 2025 Nova Gorica – Gorizia. Režiser: Alen Jelen Prevajalec: Gašper Malej Prirejevalka in dramaturginja: Ana Kržišnik Blažica Tonska mojstra: Andrej Babič, Urban Gruden Glasbena oblikovalka: Darja Hlavka Godina Avtor izvirne glasbe: Goran Krmac Monika – Patrizia Jurinčič Finžgar Gloria – Arna Hadžialjević Franco – Blaž Valič Poročnik – Žiga Udir Emiliano – Jure Kopušar Viktor – Miha Nemec Koprodukcija: Mittelfest, SNG Nova Gorica, RAI Radio 3, Deželni sedež RAI za Furlanijo - Julijsko krajino – slovenski in italijanski program ter 3. program Radia Slovenija – program Ars. Posneto v novogoriškem studiu Radia Koper in Studiu Trak v Trstu januarja 2026.
Cilj projekta Od Alje do Žana je zgraditi čuječa, empatična in povezana šolska okolja, kjer so čustva, odnosi in dobrobit otrok enako pomembni kot učni uspeh. V Zvedavčkih tudi nanajska pravljica Zakaj ima medved majhne oči.
Cilj projekta Od Alje do Žana je zgraditi čuječa, empatična in povezana šolska okolja, kjer so čustva, odnosi in dobrobit otrok enako pomembni kot učni uspeh. V Zvedavčkih tudi nanajska pravljica Zakaj ima medved majhne oči.
»Vsak dan, tudi danes, bomo najverjetneje operirali tri zlomljene kolke, vsako leto samo na našem oddelku več kot tisoč. In tu ne gre le za tisoč bolnikov, življenje se popolnoma spremeni tudi njihovim družinam. Približno tretjina bo umrla v prvem letu po takem zlomu, približno polovica ne bo mogla več živeti brez pomoči drugih,« opozarja kirurg Aleš Fischinger, specialist travmatologije s Kliničnega oddelka za travmatologijo Kirurške klinike UKC Ljubljana, kjer letno operirajo vsaj tisoč bolnikov s tovrstnim zlomom. In številka bo le še rastla. Na epidemijo starejših, ki po takem padcu pogosto ne morejo več živeti sami, nismo pripravljeni ne v zdravstvu ne v drugih vrstah oskrbe, prav tako je zahtevno za bolnika skrbeti doma. In zgodi se tudi, da svojci tega ne le ne zmorejo, pač pa tudi ne želijo. Zakaj je okrevanje po zlomu kolka za starejše tako zahtevno, kaj je najodločilneje, kako je take padce mogoče preprečiti, pa tudi o vplivu, ki ga ima na okrevanje pomanjkanje kadra, in o nasilju, ki vse večkrat izbruhne, a zdravstveni delavci s tem problemom ostanejo sami.
»Vsak dan, tudi danes, bomo najverjetneje operirali tri zlomljene kolke, vsako leto samo na našem oddelku več kot tisoč. In tu ne gre le za tisoč bolnikov, življenje se popolnoma spremeni tudi njihovim družinam. Približno tretjina bo umrla v prvem letu po takem zlomu, približno polovica ne bo mogla več živeti brez pomoči drugih,« opozarja kirurg Aleš Fischinger, specialist travmatologije s Kliničnega oddelka za travmatologijo Kirurške klinike UKC Ljubljana, kjer letno operirajo vsaj tisoč bolnikov s tovrstnim zlomom. In številka bo le še rastla. Na epidemijo starejših, ki po takem padcu pogosto ne morejo več živeti sami, nismo pripravljeni ne v zdravstvu ne v drugih vrstah oskrbe, prav tako je zahtevno za bolnika skrbeti doma. In zgodi se tudi, da svojci tega ne le ne zmorejo, pač pa tudi ne želijo. Zakaj je okrevanje po zlomu kolka za starejše tako zahtevno, kaj je najodločilneje, kako je take padce mogoče preprečiti, pa tudi o vplivu, ki ga ima na okrevanje pomanjkanje kadra, in o nasilju, ki vse večkrat izbruhne, a zdravstveni delavci s tem problemom ostanejo sami.
Pregled športnih dogodkov v dnevnoinformativnih oddajah, kjer se boste seznanili z najnovejšimi rezultati in si ogledali prispevke z aktualnih športnih dogodkov.
Pregled športnih dogodkov v dnevnoinformativnih oddajah, kjer se boste seznanili z najnovejšimi rezultati in si ogledali prispevke z aktualnih športnih dogodkov.
Piše Katarina Mahnič, bereta Eva Longyka Marušič in Aleksander Golja. Čeprav je Alen Steržaj že leta 2015 izdal zbirko kratkih zgodb Pa ste vi normalni?! in je diplomirani novinar, pisec glasbenih besedil, nekdanji glasbeni urednik revije Stop in med drugim sestavljavec križank, je najbolj znan kot basist priljubljene rokovske skupine Big Foot Mama. In tako strastno, kot nastopa na odru, tudi potuje. Gora ni zadeta (zadet je, kdor gre gor) ni le še eno delo o pri Slovencih tako priljubljeni “plezariji”, ampak, kot o knjigi zapiše založnik, pustolovščina iskanja poti na “konec sveta”. Kot v enem od intervjujev pove avtor sam, je knjiga kompilacija petih potovanj po Aziji, ki jo je obiskoval po etapah, od leta 1996 naprej. Med prvo in zadnjo potjo so minila skoraj tri desetletja. Vendar je sestavljena tako domišljeno in posrečeno, da je videti, kot da si je ta megalomanski popotniški zalogaj privoščil v enem kosu. Pa še nekaj je zelo osvežujoče: Alena Steržaja je zanimalo, kako se do konca sveta pride “po tleh”. Na to iskanje je prvič odrinil s prijateljem še kot študent z ljubljanske železniške postaje, iz Budimpešte potem s turškim avtobusom skozi neskončna polja sončnic, pa skozi Romunijo, Bolgarijo do Turčije, s še enim avtobusom do Irana in od tam naprej z vsakršnim prevozom – s kombiji, tovornjaki, ladjami, vlaki, čolni, tuktuki, rikšami, vpregami, motorji, peš – in prek različno zapletenih državnih mej skozi Pakistan, Indijo, Nepal, Kitajsko, Mjanmar, Tajsko, Kambodžo, Vietnam, Borneo vse do Pacifika v zalivu Jayapure na Papui Novi Gvineji, kjer je, kot je evforično zapisal, prispel na skrajno točko našega sveta. Steržajevo popotovanje je vse kaj drugega kot današnji množični “instantni izleti” s turističnimi agencijami, kjer ljudje, varno spravljeni pod vodičevim steklenim zvonom, mislijo, da raziskujejo svet. Brez lastnega truda in napenjanja možganov, brez vsakodnevnega ubadanja s prevozi in prenočišči, brez želje po samostojnem sporazumevanju v različnih jezikih. Brez resničnega stika z deželo in njenim vsakodnevnim življenjem, brez pristajanja na čim bolj pristno doživljanje njenih razmer. Vsi bi bili danes popotniki, le da brez nepredvidenih zapletov in težav. Vsi bi se družili z domačini, ampak takšnimi, h katerim jih (za denar) pripelje nekdo drug, in preizkušeno niso nevarni. In vsi bi poskušali njihovo hrano – le da po njej po možnosti ne bi imeli želodčnih težav. Vsi bi si privoščili adrenalinske avanture – ampak brez tveganja. Tudi tisti, ki se na pot še odpravijo sami, si jo v današnjih časih natančno zrežirajo in že od doma olajšajo s spletnimi rezervacijami prenočišč, avtomobilskih najemov in ogledov največjih znamenitosti. Pravzaprav jim, omejenim z dnevi dopusta, kaj drugega niti ne preostane, da sploh pridejo zraven. Knjiga Gora ni zadeta je dragocena tudi in prav zato, ker ujame duha nekdanjega popotništva, ko je bil svet še odprt in prvinski in se vanj ni odpravil vsak, ker si je bilo treba za to vzeti čas. In zbrati pogum. Potovanje je bilo nekaj, kar te je v očeh sorodnikov, prijateljev in znancev naredilo posebnega, rahlo prismuknjenega in lahkomiselnega. Zabušanta. Takrat, ko še ni bilo tehnoloških pomagal, ko se je na pot odšlo z nahrbtnikom, papirnatim zemljevidom in kakšnim knjižnim vodnikom – po navadi je bil to Lonely Planet – v žepu. Seveda tudi z beležko in pisalom. Vsakemu, ki je kdaj samostojno potoval, je ob branju jasno, da je Steržajev odlični, napeti literarno-dnevniški potopis nastal iz pridnega sprotnega zapisovanja na krajih samih, saj kako bi drugače lahko tako oprijemljivo poustvaril kraje in dogodke, natančno ujel trenutke, koščke pogovorov, misli, vonje in okuse izpred toliko let, oživil vzdušje, ki je včasih tudi prav zagatno in grozeče. Kot na primer na poti iz Irana v Pakistan, ko je bil še popotniški zelenec: “Čez eno uro res pride nekdo mimo z napol razpadlim pajkanom. Samo da bo zdržal do meje! Končno šibnemo iz Zahedana. A ni tako preprosto: po zgolj treh kilometrih nas na cesti ustavi skupina bradatih Irancev s turbani! Videti je kot zaseda! Oba ven! Kaj se dogaja? Napad? Ugrabitev? Rop? Možje se med sabo prerekajo, ničesar ne razumeva. ... Vse se odvija tako hitro in nejasno. Doslej je bilo še zabavno, ker si imel občutek, da se lahko kadarkoli vrneš domov, če bi bila frka. Onkraj puščave, pet tisoč kilometrov od doma, kjer ni rednega transporta, pa ni več hec. Treba bo narediti premik v glavi! A vzdušje zna biti tudi prijazno, sproščeno in povezovalno, kot ko v Katmanduju najde prijatelje med Nepalci. Pravzaprav na verandi prenočišča skupina mladih fantov z akustično kitaro najde njega. “Povabijo me, da prisedem, ker 'smo prepričani, da si glasbenik'. Takoj najdemo skupen jezik. Nepalski rokerji v skajastih jaknah so face, ne delujejo kot pokvarjena banda, čeprav je prvo, kar me vprašajo, ali uživam hašiš.” Potopisni žanr je nehvaležna zadeva, saj je veliko ljudi prepričanih, da je svoje popotne doživljaje preprosto preliti na papir. Da zna vsak napisati “reportažo”. Samo malo na Wikipedijo skočiš, prepišeš zgodovino in opise krajev in tamkajšnje znamenitosti, to začiniš še z nasveti, kje najceneje spati in se prehranjevati, kako se je obnesel rent-a-car, kakšno kartico vstaviti v mobilnik, in navržeš še nekaj cenenih anekdot. “Profesionalni” potovalci si na veliko pomagajo s sponzorji in ko je knjiga zunaj še z javnimi nastopi in nasveti (kot da je potovanje nekaj, česar se lahko priučiš); televizijo in splet kar razganja od popotniških izkušencev. V resnici pa so dobri, predani in nesamovšečni potopisci, tisti, ki imajo res kaj povedati in jim je potovanje v krvi ter se z njim tudi notranje razvijajo, redka vrsta. Kot ljubiteljica potopisnega pisanja ne dobim pogosto v roke kaj vsaj približno podobnega odličnim popotnim zapisom Alme Karlin (morda sta me v zadnjih desetletjih na tem področju presenetili Sonja Porle in Agata Tomažič) in, če grem še malo na tuje, Potovanju s Charliejem Johna Steinbecka ali Velikemu železniškemu bazarju Paula Therouxa. Pa na polno, kot strela z jasnega, “uleti” Alen Steržaj. Ne da bi se mi sploh sanjalo, da fant ni le odličen glasbenik, ampak tudi zaprisežen popotnik, ki se ne hvali s tem, ki zna pisati in razume, da je “smisel potopisa osebna izkušnja, osebno doživetje”. Potovanje, če ga hočeš zapisati in urediti tako, kot je večdesetletno izkušnjo ubesedil Steržaj, je tudi garanje. In disciplina. In dobršna mera drznosti, da pričakovanju bralcev navkljub razbiješ določene stereotipe, v katere si bil pred obiskom neke dežele tudi sam trdno prepričan, kot se mu je zgodilo v “poduhovljeni” Indiji: “Zdaj vem, da je tudi duhovnost dobrina, tako kot čapati ali sari, ki pač ni zastonj. Kako lahko duhovnost, ki naj bi bila negacija materializma, razprodajajo na tako podle in grobe načine? In se pri tem še sklicujejo na karmo! Tega indijskega paradoksa ne razumem!” Gora ni zadeta zadene bralca z divjim ritmom, kot dober rock. Potegne ga v sam vrtinec potovanja, še posebej v prvi tretjini, obarvani z mladostniško vnemo, nerodnostmi, predsodki, strahovi in humorjem. Pravzaprav je vse, kar bi lahko knjigi očitali, dolžina 350 strani (in še 16 strani fotografij za povrh); saj ne, da bi opešal avtor, ampak od neznosnega tempa, neznanske odkritosrčnosti, nenavadnih avantur in neverjetnih čudes omaga bralec, čeprav očaran. Bo že držalo, da je v njej ujetih “nekaj zadnjih trenutkov kamene dobe, preden jo bo požrla globalizacija”. Slovenski potopis svetovnega formata.
Piše Katarina Mahnič, bereta Eva Longyka Marušič in Aleksander Golja. Čeprav je Alen Steržaj že leta 2015 izdal zbirko kratkih zgodb Pa ste vi normalni?! in je diplomirani novinar, pisec glasbenih besedil, nekdanji glasbeni urednik revije Stop in med drugim sestavljavec križank, je najbolj znan kot basist priljubljene rokovske skupine Big Foot Mama. In tako strastno, kot nastopa na odru, tudi potuje. Gora ni zadeta (zadet je, kdor gre gor) ni le še eno delo o pri Slovencih tako priljubljeni “plezariji”, ampak, kot o knjigi zapiše založnik, pustolovščina iskanja poti na “konec sveta”. Kot v enem od intervjujev pove avtor sam, je knjiga kompilacija petih potovanj po Aziji, ki jo je obiskoval po etapah, od leta 1996 naprej. Med prvo in zadnjo potjo so minila skoraj tri desetletja. Vendar je sestavljena tako domišljeno in posrečeno, da je videti, kot da si je ta megalomanski popotniški zalogaj privoščil v enem kosu. Pa še nekaj je zelo osvežujoče: Alena Steržaja je zanimalo, kako se do konca sveta pride “po tleh”. Na to iskanje je prvič odrinil s prijateljem še kot študent z ljubljanske železniške postaje, iz Budimpešte potem s turškim avtobusom skozi neskončna polja sončnic, pa skozi Romunijo, Bolgarijo do Turčije, s še enim avtobusom do Irana in od tam naprej z vsakršnim prevozom – s kombiji, tovornjaki, ladjami, vlaki, čolni, tuktuki, rikšami, vpregami, motorji, peš – in prek različno zapletenih državnih mej skozi Pakistan, Indijo, Nepal, Kitajsko, Mjanmar, Tajsko, Kambodžo, Vietnam, Borneo vse do Pacifika v zalivu Jayapure na Papui Novi Gvineji, kjer je, kot je evforično zapisal, prispel na skrajno točko našega sveta. Steržajevo popotovanje je vse kaj drugega kot današnji množični “instantni izleti” s turističnimi agencijami, kjer ljudje, varno spravljeni pod vodičevim steklenim zvonom, mislijo, da raziskujejo svet. Brez lastnega truda in napenjanja možganov, brez vsakodnevnega ubadanja s prevozi in prenočišči, brez želje po samostojnem sporazumevanju v različnih jezikih. Brez resničnega stika z deželo in njenim vsakodnevnim življenjem, brez pristajanja na čim bolj pristno doživljanje njenih razmer. Vsi bi bili danes popotniki, le da brez nepredvidenih zapletov in težav. Vsi bi se družili z domačini, ampak takšnimi, h katerim jih (za denar) pripelje nekdo drug, in preizkušeno niso nevarni. In vsi bi poskušali njihovo hrano – le da po njej po možnosti ne bi imeli želodčnih težav. Vsi bi si privoščili adrenalinske avanture – ampak brez tveganja. Tudi tisti, ki se na pot še odpravijo sami, si jo v današnjih časih natančno zrežirajo in že od doma olajšajo s spletnimi rezervacijami prenočišč, avtomobilskih najemov in ogledov največjih znamenitosti. Pravzaprav jim, omejenim z dnevi dopusta, kaj drugega niti ne preostane, da sploh pridejo zraven. Knjiga Gora ni zadeta je dragocena tudi in prav zato, ker ujame duha nekdanjega popotništva, ko je bil svet še odprt in prvinski in se vanj ni odpravil vsak, ker si je bilo treba za to vzeti čas. In zbrati pogum. Potovanje je bilo nekaj, kar te je v očeh sorodnikov, prijateljev in znancev naredilo posebnega, rahlo prismuknjenega in lahkomiselnega. Zabušanta. Takrat, ko še ni bilo tehnoloških pomagal, ko se je na pot odšlo z nahrbtnikom, papirnatim zemljevidom in kakšnim knjižnim vodnikom – po navadi je bil to Lonely Planet – v žepu. Seveda tudi z beležko in pisalom. Vsakemu, ki je kdaj samostojno potoval, je ob branju jasno, da je Steržajev odlični, napeti literarno-dnevniški potopis nastal iz pridnega sprotnega zapisovanja na krajih samih, saj kako bi drugače lahko tako oprijemljivo poustvaril kraje in dogodke, natančno ujel trenutke, koščke pogovorov, misli, vonje in okuse izpred toliko let, oživil vzdušje, ki je včasih tudi prav zagatno in grozeče. Kot na primer na poti iz Irana v Pakistan, ko je bil še popotniški zelenec: “Čez eno uro res pride nekdo mimo z napol razpadlim pajkanom. Samo da bo zdržal do meje! Končno šibnemo iz Zahedana. A ni tako preprosto: po zgolj treh kilometrih nas na cesti ustavi skupina bradatih Irancev s turbani! Videti je kot zaseda! Oba ven! Kaj se dogaja? Napad? Ugrabitev? Rop? Možje se med sabo prerekajo, ničesar ne razumeva. ... Vse se odvija tako hitro in nejasno. Doslej je bilo še zabavno, ker si imel občutek, da se lahko kadarkoli vrneš domov, če bi bila frka. Onkraj puščave, pet tisoč kilometrov od doma, kjer ni rednega transporta, pa ni več hec. Treba bo narediti premik v glavi! A vzdušje zna biti tudi prijazno, sproščeno in povezovalno, kot ko v Katmanduju najde prijatelje med Nepalci. Pravzaprav na verandi prenočišča skupina mladih fantov z akustično kitaro najde njega. “Povabijo me, da prisedem, ker 'smo prepričani, da si glasbenik'. Takoj najdemo skupen jezik. Nepalski rokerji v skajastih jaknah so face, ne delujejo kot pokvarjena banda, čeprav je prvo, kar me vprašajo, ali uživam hašiš.” Potopisni žanr je nehvaležna zadeva, saj je veliko ljudi prepričanih, da je svoje popotne doživljaje preprosto preliti na papir. Da zna vsak napisati “reportažo”. Samo malo na Wikipedijo skočiš, prepišeš zgodovino in opise krajev in tamkajšnje znamenitosti, to začiniš še z nasveti, kje najceneje spati in se prehranjevati, kako se je obnesel rent-a-car, kakšno kartico vstaviti v mobilnik, in navržeš še nekaj cenenih anekdot. “Profesionalni” potovalci si na veliko pomagajo s sponzorji in ko je knjiga zunaj še z javnimi nastopi in nasveti (kot da je potovanje nekaj, česar se lahko priučiš); televizijo in splet kar razganja od popotniških izkušencev. V resnici pa so dobri, predani in nesamovšečni potopisci, tisti, ki imajo res kaj povedati in jim je potovanje v krvi ter se z njim tudi notranje razvijajo, redka vrsta. Kot ljubiteljica potopisnega pisanja ne dobim pogosto v roke kaj vsaj približno podobnega odličnim popotnim zapisom Alme Karlin (morda sta me v zadnjih desetletjih na tem področju presenetili Sonja Porle in Agata Tomažič) in, če grem še malo na tuje, Potovanju s Charliejem Johna Steinbecka ali Velikemu železniškemu bazarju Paula Therouxa. Pa na polno, kot strela z jasnega, “uleti” Alen Steržaj. Ne da bi se mi sploh sanjalo, da fant ni le odličen glasbenik, ampak tudi zaprisežen popotnik, ki se ne hvali s tem, ki zna pisati in razume, da je “smisel potopisa osebna izkušnja, osebno doživetje”. Potovanje, če ga hočeš zapisati in urediti tako, kot je večdesetletno izkušnjo ubesedil Steržaj, je tudi garanje. In disciplina. In dobršna mera drznosti, da pričakovanju bralcev navkljub razbiješ določene stereotipe, v katere si bil pred obiskom neke dežele tudi sam trdno prepričan, kot se mu je zgodilo v “poduhovljeni” Indiji: “Zdaj vem, da je tudi duhovnost dobrina, tako kot čapati ali sari, ki pač ni zastonj. Kako lahko duhovnost, ki naj bi bila negacija materializma, razprodajajo na tako podle in grobe načine? In se pri tem še sklicujejo na karmo! Tega indijskega paradoksa ne razumem!” Gora ni zadeta zadene bralca z divjim ritmom, kot dober rock. Potegne ga v sam vrtinec potovanja, še posebej v prvi tretjini, obarvani z mladostniško vnemo, nerodnostmi, predsodki, strahovi in humorjem. Pravzaprav je vse, kar bi lahko knjigi očitali, dolžina 350 strani (in še 16 strani fotografij za povrh); saj ne, da bi opešal avtor, ampak od neznosnega tempa, neznanske odkritosrčnosti, nenavadnih avantur in neverjetnih čudes omaga bralec, čeprav očaran. Bo že držalo, da je v njej ujetih “nekaj zadnjih trenutkov kamene dobe, preden jo bo požrla globalizacija”. Slovenski potopis svetovnega formata.
Medtem ko je nedolžna Majina šala zanetila novo vojno med ženskama, pa Zala in Simon letita na krilih ljubezni. Staro lekcijo, da kdor drugem jamo koplje, sam vanjo pade, pa hitro izkusi Izabela, ki medtem v dobri veri, da bi ščitila mamin ugled, poveča zdravničino popularnost. Izabela pa ne bi bila Irenina hči, če napake ne bi izkoristila v svoj prid.
Medtem ko je nedolžna Majina šala zanetila novo vojno med ženskama, pa Zala in Simon letita na krilih ljubezni. Staro lekcijo, da kdor drugem jamo koplje, sam vanjo pade, pa hitro izkusi Izabela, ki medtem v dobri veri, da bi ščitila mamin ugled, poveča zdravničino popularnost. Izabela pa ne bi bila Irenina hči, če napake ne bi izkoristila v svoj prid.
Ime tedna je postal Toni Mulec, slovenski motociklistični dirkač, ki je na letošnjem reliju Dakar v Savdski Arabiji dosegel izjemen uspeh. Zmagal je v razredu reli 2, v skupni razvrstitvi med motoristi pa osvojil deveto mesto. Ne gre le za vrhunski osebni dosežek, temveč tudi za najboljšo uvrstitev slovenskega tekmovalca v zgodovini nastopov na reliju Dakar, najslovitejši in najzahtevnejši vzdržljivostni reli preizkušnji na svetu.
Ime tedna je postal Toni Mulec, slovenski motociklistični dirkač, ki je na letošnjem reliju Dakar v Savdski Arabiji dosegel izjemen uspeh. Zmagal je v razredu reli 2, v skupni razvrstitvi med motoristi pa osvojil deveto mesto. Ne gre le za vrhunski osebni dosežek, temveč tudi za najboljšo uvrstitev slovenskega tekmovalca v zgodovini nastopov na reliju Dakar, najslovitejši in najzahtevnejši vzdržljivostni reli preizkušnji na svetu.
Google ima monopol nad iskanjem po spletu in vsaj do zdaj je veljalo, da z dobrim strokovnjakom lahko vplivamo na prikazovanje spletnih strani. Veliki jezikovni modeli umetne inteligence pa pravila igra spreminjajo. Lahko Chat GPT prepričam, da omeni ravno mojo picerijo, ko ga uporabnik sprašuje po najboljših picah v Ljubljani? Lahko (že) zmanipuliramo umetno inteligenco in ji sugeriramo odgovore?
Google ima monopol nad iskanjem po spletu in vsaj do zdaj je veljalo, da z dobrim strokovnjakom lahko vplivamo na prikazovanje spletnih strani. Veliki jezikovni modeli umetne inteligence pa pravila igra spreminjajo. Lahko Chat GPT prepričam, da omeni ravno mojo picerijo, ko ga uporabnik sprašuje po najboljših picah v Ljubljani? Lahko (že) zmanipuliramo umetno inteligenco in ji sugeriramo odgovore?
Marsikoga privlačijo predmeti, ki imajo zgodovinsko vrednost, ki nosijo pečat svojega časa, dežele, so redkost, jih spremlja zanimiva zgodba, so spomin na prednike ali morda za nas preprosto stari in lepi. Kdo pa so ti, ki se poklicno ukvarjajo s starinami, kakšen je njihov odnos do raznovrstnih predmetnih prič preteklosti? O tem ter o kulturnem spominu, večplastnosti nostalgije in interpretaciji dediščine bo tekla beseda z lastnikom prve starinarnice v Sloveniji Jako Prijateljem in dr. Natalijo Majsovo s katedre za kulturologijo na Fakulteti za družbene vede. Ponudba starih predmetov je tudi na spletu, kjer smo našli lepa rabljena in oblačila, ki jih zbirajo in pripravijo za prodajo, nekatera pa predelajo v nove kose s pomočjo sodelavcev, med katerimi so tudi uporabniki s posebnimi potrebami iz društva Verjamem vate. Verjamejo v načela trajnosti, solidarnosti in medgeneracijske pomoči.
Marsikoga privlačijo predmeti, ki imajo zgodovinsko vrednost, ki nosijo pečat svojega časa, dežele, so redkost, jih spremlja zanimiva zgodba, so spomin na prednike ali morda za nas preprosto stari in lepi. Kdo pa so ti, ki se poklicno ukvarjajo s starinami, kakšen je njihov odnos do raznovrstnih predmetnih prič preteklosti? O tem ter o kulturnem spominu, večplastnosti nostalgije in interpretaciji dediščine bo tekla beseda z lastnikom prve starinarnice v Sloveniji Jako Prijateljem in dr. Natalijo Majsovo s katedre za kulturologijo na Fakulteti za družbene vede. Ponudba starih predmetov je tudi na spletu, kjer smo našli lepa rabljena in oblačila, ki jih zbirajo in pripravijo za prodajo, nekatera pa predelajo v nove kose s pomočjo sodelavcev, med katerimi so tudi uporabniki s posebnimi potrebami iz društva Verjamem vate. Verjamejo v načela trajnosti, solidarnosti in medgeneracijske pomoči.
Leto 2025 je bilo slavnostno za eno naših najpomembnejših založb, Cankarjevo založbo, saj je v tem letu zaznamovala 80 let svojega delovanja. Založba, ki je bila nekoč ena od treh naših največjih založb, od leta 2004 deluje kot del Skupine Mladinska knjiga. V osmih desetletjih je bilo pod njenim okriljem natisnjenih več kot 28 milijonov izvodov knjig, samo v zadnjih 30 letih so izdali več kot 2000 naslovov, med katerimi so bili številni nagrajeni. Verjetno v Sloveniji ni bralca knjig, ki ne bi v rokah držal kakšne izmed knjig Cankarjeve založbe, pa naj bo iz zbirk Sto romanov, S poti, Nobelovci ali XX. stoletje, iz katere je izšla zbirka Moderni klasiki. Tu so še številni leksikoni, kuharice, Zakladi Slovenije in od nedavnega Bralna znamenja, prva zbirka pri nas, ki se sistematično posveča vprašanjem založništva in knjigotrštva. Gostimo urednika za leposlovje pri Cankarjevi založbi: izrednega prof. dr. Andreja Blatnika in Saša Puljarevića.
Leto 2025 je bilo slavnostno za eno naših najpomembnejših založb, Cankarjevo založbo, saj je v tem letu zaznamovala 80 let svojega delovanja. Založba, ki je bila nekoč ena od treh naših največjih založb, od leta 2004 deluje kot del Skupine Mladinska knjiga. V osmih desetletjih je bilo pod njenim okriljem natisnjenih več kot 28 milijonov izvodov knjig, samo v zadnjih 30 letih so izdali več kot 2000 naslovov, med katerimi so bili številni nagrajeni. Verjetno v Sloveniji ni bralca knjig, ki ne bi v rokah držal kakšne izmed knjig Cankarjeve založbe, pa naj bo iz zbirk Sto romanov, S poti, Nobelovci ali XX. stoletje, iz katere je izšla zbirka Moderni klasiki. Tu so še številni leksikoni, kuharice, Zakladi Slovenije in od nedavnega Bralna znamenja, prva zbirka pri nas, ki se sistematično posveča vprašanjem založništva in knjigotrštva. Gostimo urednika za leposlovje pri Cankarjevi založbi: izrednega prof. dr. Andreja Blatnika in Saša Puljarevića.
Pred visoko sezono sicer dovoljene uporabe pirotehnike nikakor ne grozimo, pač pa le ponujamo vpogled v to kakšne so posledice, če gre kaj narobe. Kako se zdravniki sploh lotijo reševanja popolnoma razcefranih okončin, od kod jemljejo dele žil, mišic in kože, zakaj teh delov ali pač kar celih rok in nog ni mogoče presaditi iz drugega človeka, zakaj bi bilo darovanje kože iz drugega človeka najtežja oblika presaditve človeškega organa, za koliko časa lahko ostanke roke začasno prišijejo na kak drug del telesa, kdaj palec iz noge prišijejo na mesto palca na roki, kako je šivati žilice, debele desetinko milimetra, pa tudi o opeklinah, vlogi starih dobrih medicinskih pijavk, ki v vedru čakajo, da smejo pripomoči k uspešnim operacijam, bo v tej epizodi RešeValne postaje precej plastično Darijo Pogorelec, specialist plastične, rekonstrukcijske in estetske kirurgije z Oddelka za plastično rekonstruktivno kirurgijo in opekline ljubljanskega UKC.
Pred visoko sezono sicer dovoljene uporabe pirotehnike nikakor ne grozimo, pač pa le ponujamo vpogled v to kakšne so posledice, če gre kaj narobe. Kako se zdravniki sploh lotijo reševanja popolnoma razcefranih okončin, od kod jemljejo dele žil, mišic in kože, zakaj teh delov ali pač kar celih rok in nog ni mogoče presaditi iz drugega človeka, zakaj bi bilo darovanje kože iz drugega človeka najtežja oblika presaditve človeškega organa, za koliko časa lahko ostanke roke začasno prišijejo na kak drug del telesa, kdaj palec iz noge prišijejo na mesto palca na roki, kako je šivati žilice, debele desetinko milimetra, pa tudi o opeklinah, vlogi starih dobrih medicinskih pijavk, ki v vedru čakajo, da smejo pripomoči k uspešnim operacijam, bo v tej epizodi RešeValne postaje precej plastično Darijo Pogorelec, specialist plastične, rekonstrukcijske in estetske kirurgije z Oddelka za plastično rekonstruktivno kirurgijo in opekline ljubljanskega UKC.
O misterioznem življenju vojaškega obveščevalca Vladimirja Vauhnika
O misterioznem življenju vojaškega obveščevalca Vladimirja Vauhnika
Piše Marica Škorjanec Kosterca, bereta Aleksander Golja in Eva Longyka Marušič. Pisateljica in pesnica Miša Gams je za svoj prvi roman izbrala naslov Kdo se boji črnega moža. Enako je svojo avtobiografsko pripoved naslovila Ksenija Trs, eno izmed mladinskih del Brede Pugelj ima naslov Črni mož; vsem pa je skupen spomin na priljubljeno otroško igro, ki izvira iz mračnih srednjeveških podob mrtvaškega plesa, saj smrt lovi in ujame slehernega človeka. Domnevajo, da se je iz te grozljivke razvila razgibana skupinska igra, v kateri hudobni črni mož lovi in ujame vse otroke. Roman Miše Gams je napisan v obliki dnevniških zapisov neimenovane protagonistke z navedbami datumov od 20. avgusta 2018 do 31. marca 2019. Uvaja ga opozorilo, da so osebe, dogajanje in kraji plod bogate avtoričine in bralčeve domišljije. Kraji dogajanja se menjujejo. zapisovalka živi z družino v Ljubljani in občasno obiskuje kraje nekdanje skupne države Jugoslavije. Največkrat potuje v Bosno in Hercegovino, njene začasne postaje so: Sarajevo, Mostar, Čapljina, Zenica, Banjaluka, Tuzla in Brčko. Protagonistka je v romanu edina oseba, ki odslikava okolje in odnose med ljudmi, presoja, predvsem pa izpoveduje svoja čustva in razmišljanje. Svoja erotična doživetja in telesna občutenja opisuje nazorno in realistično. Poročena je deset let, ima petletnega otroka in zaposlenega moža, ki se ji ne posveča dovolj. Vsakdanje življenje jo dolgočasi. Ima doktorat, a ga mora skrivati, če hoče dobiti kakšno delo, za majhen zaslužek opravlja začasna dela v gostilnah, tovarnah, skladiščih, včasih tudi za borno plačilo s pogodbo samo za en dan. Znašla se je na samem dnu piramidne sheme, ki jo je ustvaril kapitalistični sistem: »Po dvanajst ur na dan ribam, strežem pijanim strankam v gostilnah, sortiram smeti in se na vse pretege klanjam svojim šefom, da mi morda tu in tam kdo celo kaj plača?« Življenjsko prelomnico doživi v Sarajevu, kamor je odpotovala za tri dni, da bi si ogledala filmski festival. Srečanje z mladim Alžircem Samirjem jo povsem prevzame, čeprav je imela prej predsodke do migrantov. Zgodi se ljubezen na prvi pogled, občutek, da sta se poznala že iz prejšnjega življenja, predvsem pa ju je povezala telesna privlačnost. Samir je bil doma iz sorazmerno premožne muslimanske družine in čeprav je imel v Alžiriji urejeno življenje, primerno izobrazbo, službo, prijatelje, zabavo in šport, ga je vleklo v Evropo, v Pariz, kjer naj bi ga čakala tri desetletja starejša »punca«, ki ima tri otroke in veliko denarja. Več Samirjevih sorodnikov dela v Franciji, zato se tudi on razglaša za Francoza, a si zaman prizadeva prestopiti državne meje, saj so ga pri vseh poskusih ujeli, ponekod tudi pretepli in izgnali nazaj v Bosno. Tja se je na svojih težavnih poskusih, da bi prišli v obljubljeno deželo, zateklo veliko migrantov iz severne Afrike in Azije, a mnogi niso imeli sreče, da bi dosegli svoj cilj. Spregledali so, da je velika Evropa le mit, fantazma in da gre za iluzijo, od katere v realnosti nima nihče nič. Prebujeno poželenje združi človeka iz različnih držav in kultur le za kratek čas, saj se morata vedno znova ločiti, za žensko pa so ta potovanja vedno težja. Po večkratnih vse bolj mučnih odisejadah po Balkanu ugotavlja: »Preveč sem postala obsedena s Samirjem … in zdaj ga nikakor ne morem več odmisliti.« Odnosi med ljubimcema se slabšajo. Samir v ljubezni kot zahteven otrok išče mater, potrebuje vedno več pomoči, hrane, nege, tudi denar. Njuni spolni odnosi postajajo brezobzirni, sadistični. Protagonistka si za vsak odhod izmišlja nove laži za naveličanega moža, do Samirja je materinsko sočutna, on pa se vse bolj opija, čeprav je veren musliman. Postaja nasilen. Ranjen in pretepen ostane brez prijateljev, ki so mu pomagali, iz lepega mladeniča se spreminja v duševno in telesno razvalino. Kdo se boji črnega moža je roman o migrantih in njihovem prebijanju na težavnih, tudi smrtno nevarnih brezpotjih. O nezaželenosti in zavračanju. Pisateljica Miša Gams spretno prepleta problematiko migracij z ljubezensko zgodbo med alžirskim migrantom in poročeno slovensko intelektualko. Zelo podrobno in realistično opisuje spolne odnose in položaje. Pri tem se ne izogiba besedam iz »nižje pogovorne ravni«, kot bi jih označil Slovenski pravopis. Gotovo bo ta povezava tragike in ljubezni, zanimivih predstavitev krajev, oseb in dogodkov pritegnila pozornost bralcev in bralk. Svobodna ljubezen, prikazana v literarnih delih, ne dopušča moralističnega vrednotenja. Slog pisanja občasno spominja na prozo legendarnega Charlesa Bukowskega. Protagonistka je nad ljubimcem globoko razočarana in prizadeta, saj je zanj žrtvovala skoraj vse. Ob koncu romana kar težko verjamemo v velike spremembe, ki čakajo nekdanja ljubimca.
Piše Marica Škorjanec Kosterca, bereta Aleksander Golja in Eva Longyka Marušič. Pisateljica in pesnica Miša Gams je za svoj prvi roman izbrala naslov Kdo se boji črnega moža. Enako je svojo avtobiografsko pripoved naslovila Ksenija Trs, eno izmed mladinskih del Brede Pugelj ima naslov Črni mož; vsem pa je skupen spomin na priljubljeno otroško igro, ki izvira iz mračnih srednjeveških podob mrtvaškega plesa, saj smrt lovi in ujame slehernega človeka. Domnevajo, da se je iz te grozljivke razvila razgibana skupinska igra, v kateri hudobni črni mož lovi in ujame vse otroke. Roman Miše Gams je napisan v obliki dnevniških zapisov neimenovane protagonistke z navedbami datumov od 20. avgusta 2018 do 31. marca 2019. Uvaja ga opozorilo, da so osebe, dogajanje in kraji plod bogate avtoričine in bralčeve domišljije. Kraji dogajanja se menjujejo. zapisovalka živi z družino v Ljubljani in občasno obiskuje kraje nekdanje skupne države Jugoslavije. Največkrat potuje v Bosno in Hercegovino, njene začasne postaje so: Sarajevo, Mostar, Čapljina, Zenica, Banjaluka, Tuzla in Brčko. Protagonistka je v romanu edina oseba, ki odslikava okolje in odnose med ljudmi, presoja, predvsem pa izpoveduje svoja čustva in razmišljanje. Svoja erotična doživetja in telesna občutenja opisuje nazorno in realistično. Poročena je deset let, ima petletnega otroka in zaposlenega moža, ki se ji ne posveča dovolj. Vsakdanje življenje jo dolgočasi. Ima doktorat, a ga mora skrivati, če hoče dobiti kakšno delo, za majhen zaslužek opravlja začasna dela v gostilnah, tovarnah, skladiščih, včasih tudi za borno plačilo s pogodbo samo za en dan. Znašla se je na samem dnu piramidne sheme, ki jo je ustvaril kapitalistični sistem: »Po dvanajst ur na dan ribam, strežem pijanim strankam v gostilnah, sortiram smeti in se na vse pretege klanjam svojim šefom, da mi morda tu in tam kdo celo kaj plača?« Življenjsko prelomnico doživi v Sarajevu, kamor je odpotovala za tri dni, da bi si ogledala filmski festival. Srečanje z mladim Alžircem Samirjem jo povsem prevzame, čeprav je imela prej predsodke do migrantov. Zgodi se ljubezen na prvi pogled, občutek, da sta se poznala že iz prejšnjega življenja, predvsem pa ju je povezala telesna privlačnost. Samir je bil doma iz sorazmerno premožne muslimanske družine in čeprav je imel v Alžiriji urejeno življenje, primerno izobrazbo, službo, prijatelje, zabavo in šport, ga je vleklo v Evropo, v Pariz, kjer naj bi ga čakala tri desetletja starejša »punca«, ki ima tri otroke in veliko denarja. Več Samirjevih sorodnikov dela v Franciji, zato se tudi on razglaša za Francoza, a si zaman prizadeva prestopiti državne meje, saj so ga pri vseh poskusih ujeli, ponekod tudi pretepli in izgnali nazaj v Bosno. Tja se je na svojih težavnih poskusih, da bi prišli v obljubljeno deželo, zateklo veliko migrantov iz severne Afrike in Azije, a mnogi niso imeli sreče, da bi dosegli svoj cilj. Spregledali so, da je velika Evropa le mit, fantazma in da gre za iluzijo, od katere v realnosti nima nihče nič. Prebujeno poželenje združi človeka iz različnih držav in kultur le za kratek čas, saj se morata vedno znova ločiti, za žensko pa so ta potovanja vedno težja. Po večkratnih vse bolj mučnih odisejadah po Balkanu ugotavlja: »Preveč sem postala obsedena s Samirjem … in zdaj ga nikakor ne morem več odmisliti.« Odnosi med ljubimcema se slabšajo. Samir v ljubezni kot zahteven otrok išče mater, potrebuje vedno več pomoči, hrane, nege, tudi denar. Njuni spolni odnosi postajajo brezobzirni, sadistični. Protagonistka si za vsak odhod izmišlja nove laži za naveličanega moža, do Samirja je materinsko sočutna, on pa se vse bolj opija, čeprav je veren musliman. Postaja nasilen. Ranjen in pretepen ostane brez prijateljev, ki so mu pomagali, iz lepega mladeniča se spreminja v duševno in telesno razvalino. Kdo se boji črnega moža je roman o migrantih in njihovem prebijanju na težavnih, tudi smrtno nevarnih brezpotjih. O nezaželenosti in zavračanju. Pisateljica Miša Gams spretno prepleta problematiko migracij z ljubezensko zgodbo med alžirskim migrantom in poročeno slovensko intelektualko. Zelo podrobno in realistično opisuje spolne odnose in položaje. Pri tem se ne izogiba besedam iz »nižje pogovorne ravni«, kot bi jih označil Slovenski pravopis. Gotovo bo ta povezava tragike in ljubezni, zanimivih predstavitev krajev, oseb in dogodkov pritegnila pozornost bralcev in bralk. Svobodna ljubezen, prikazana v literarnih delih, ne dopušča moralističnega vrednotenja. Slog pisanja občasno spominja na prozo legendarnega Charlesa Bukowskega. Protagonistka je nad ljubimcem globoko razočarana in prizadeta, saj je zanj žrtvovala skoraj vse. Ob koncu romana kar težko verjamemo v velike spremembe, ki čakajo nekdanja ljubimca.
V delu Leglo zla spregovori novinarka, mama, predvsem pa Sara, ki dejanja, zaradi katerih so ugasnila premnoga življenja, sooča z lastno ranljivostjo. Med spomini na hladnokrvne morilce Sara Volčič razmišlja tudi o svoji preteklosti. Pove, da njena hči knjige ni zmogla prebrati do konca – ni lahko sprejeti podobe mame, ki ni (bila) vsakokrat popolna, vedra, preudarna, močna. O marsičem je spregovorila prvič; pisanje, pravi, ima zanjo terapevtski učinek. Prvenec, v katerem si vzajemno sledita njeno intimno in poklicno življenje, te dni praznuje prvo leto med bralci. »Najtežje je poslušati svoje misli, ker so kritične, ker so realne in ker so edine,« ji je dejal eden od zapornikov. Kdo ve, morda naju je poslušal – v nekaterih celicah so dovoljeni radijski sprejemniki. In tam, pove Sara, lahko prebiva tudi ljubezen.
V delu Leglo zla spregovori novinarka, mama, predvsem pa Sara, ki dejanja, zaradi katerih so ugasnila premnoga življenja, sooča z lastno ranljivostjo. Med spomini na hladnokrvne morilce Sara Volčič razmišlja tudi o svoji preteklosti. Pove, da njena hči knjige ni zmogla prebrati do konca – ni lahko sprejeti podobe mame, ki ni (bila) vsakokrat popolna, vedra, preudarna, močna. O marsičem je spregovorila prvič; pisanje, pravi, ima zanjo terapevtski učinek. Prvenec, v katerem si vzajemno sledita njeno intimno in poklicno življenje, te dni praznuje prvo leto med bralci. »Najtežje je poslušati svoje misli, ker so kritične, ker so realne in ker so edine,« ji je dejal eden od zapornikov. Kdo ve, morda naju je poslušal – v nekaterih celicah so dovoljeni radijski sprejemniki. In tam, pove Sara, lahko prebiva tudi ljubezen.
Volilna kampanja se sicer še ni uradno začela, kljub temu pa je v zraku že čutiti napetost, ki spremlja priprave na državnozborske volitve. Pojavljajo se tudi že prve javnomnenjske ankete in pa seveda ugibanja, kdo bi lahko kandidiral. Do zdaj še nobena stranka ni objavila kandidatne liste, so pa v javnost že pricurljala posamezna imena. O teh v nadaljevanju, v oddaji pa tudi o tem: - Slovenijo je lani obiskalo rekordno število turistov. - Naša država med prvimi v evropi na poti k odpravi raka materničnega vratu. - V koprskem gledališču nocoj premiera Kje je primadona?
Volilna kampanja se sicer še ni uradno začela, kljub temu pa je v zraku že čutiti napetost, ki spremlja priprave na državnozborske volitve. Pojavljajo se tudi že prve javnomnenjske ankete in pa seveda ugibanja, kdo bi lahko kandidiral. Do zdaj še nobena stranka ni objavila kandidatne liste, so pa v javnost že pricurljala posamezna imena. O teh v nadaljevanju, v oddaji pa tudi o tem: - Slovenijo je lani obiskalo rekordno število turistov. - Naša država med prvimi v evropi na poti k odpravi raka materničnega vratu. - V koprskem gledališču nocoj premiera Kje je primadona?
Na mesto predsednice Venezuele bo po ameriškem zajetju Nicolasa Madura danes po napovedih prisegla dozdajšnja podpredsednica Delcy Rodriguez. Ta je v luči ohranjanja miru Združenim državam ponudila sodelovanje. Kot je poudarila, si regija zasluži mir in dialog, ne pa vojne. Potem ko je ameriški predsednik Donald Trump z vojaško operacijo zagrozil tudi Kolumbiji, ta v odzivu grožnje označuje za nesprejemljivo vmešavanje, ki je v nasprotju z mednarodnim pravom. Ostali poudarki oddaje: Grenlandija ostro zavrača pritisk po priključitvi Združenim državam. Slovenska podjetja lani z večjo rastjo izvoza. V Sežani načrtovanih veliko posegov v železniško in cestno infrastrukturo.
Na mesto predsednice Venezuele bo po ameriškem zajetju Nicolasa Madura danes po napovedih prisegla dozdajšnja podpredsednica Delcy Rodriguez. Ta je v luči ohranjanja miru Združenim državam ponudila sodelovanje. Kot je poudarila, si regija zasluži mir in dialog, ne pa vojne. Potem ko je ameriški predsednik Donald Trump z vojaško operacijo zagrozil tudi Kolumbiji, ta v odzivu grožnje označuje za nesprejemljivo vmešavanje, ki je v nasprotju z mednarodnim pravom. Ostali poudarki oddaje: Grenlandija ostro zavrača pritisk po priključitvi Združenim državam. Slovenska podjetja lani z večjo rastjo izvoza. V Sežani načrtovanih veliko posegov v železniško in cestno infrastrukturo.
Prisluhnite utrinkom s praznovanja desetletnice oddaje. Hana Hawlina, Breda Jelen Sobočan, doc. dr. Blaž Koritnik in prof. dr. Zvezdan Pirtošek so zadnje desetletje postavili v perspektivo (ne)vedenje o možganih, zazrli pa so se tudi v prihodnost- tudi to zmorejo možgani, le da je znanost pri tem manj dolgovidna kot umetnost, so povedali sogovorniki Mojce Delač. Si sploh želimo do konca dognati vse o naših možganih in za kaj bi to lahko služilo? Zakaj "stojimo na igli"? In ali lahko tudi v poeziji Ketteja in Murna najdemo - nevroznanost?
Prisluhnite utrinkom s praznovanja desetletnice oddaje. Hana Hawlina, Breda Jelen Sobočan, doc. dr. Blaž Koritnik in prof. dr. Zvezdan Pirtošek so zadnje desetletje postavili v perspektivo (ne)vedenje o možganih, zazrli pa so se tudi v prihodnost- tudi to zmorejo možgani, le da je znanost pri tem manj dolgovidna kot umetnost, so povedali sogovorniki Mojce Delač. Si sploh želimo do konca dognati vse o naših možganih in za kaj bi to lahko služilo? Zakaj "stojimo na igli"? In ali lahko tudi v poeziji Ketteja in Murna najdemo - nevroznanost?
Morda veste, kateri grad iz 11. stoletja je najbližji Novi Gorici? Skrit za Kostanjevico ali Kapelo, kot 143 metrov visokemu griču pravijo domačini, ostaja skorajda neviden in kdo ve, koliko Novogoričanov ga je sploh obiskalo. A prav po griču, na katerem je zrastel, je Gorica, ki ima pomembno vlogo tudi za Slovence, dobila ime. Tokrat je goriški grad, ki je v času Evropske prestolnice kulture ena najbolj obiskanih turističnih točk, prvič obiskala tudi Eva Furlan.
Morda veste, kateri grad iz 11. stoletja je najbližji Novi Gorici? Skrit za Kostanjevico ali Kapelo, kot 143 metrov visokemu griču pravijo domačini, ostaja skorajda neviden in kdo ve, koliko Novogoričanov ga je sploh obiskalo. A prav po griču, na katerem je zrastel, je Gorica, ki ima pomembno vlogo tudi za Slovence, dobila ime. Tokrat je goriški grad, ki je v času Evropske prestolnice kulture ena najbolj obiskanih turističnih točk, prvič obiskala tudi Eva Furlan.
Je Božiček res tak, kot ga vidimo na reklamnih plakatih? Zakaj bi kdo na božični večer skrival metle? In kdo je tisti božični lik, ki v jaslicah počne nekaj, česar običajno ne obesimo na smrečico? Pripravili smo božični kviz, poln čudnih tradicij in nepričakovanih dejstev. Ni sladek kot piškoti, je pa ravno prav pekoč za možgane. Prisluhnite, kako je do zmage priplezala poslušalka Jelka. Usoda je že vedela, da lahko božični kviz osvoji samo poslušalka s pravim imenom za ta čas.
Je Božiček res tak, kot ga vidimo na reklamnih plakatih? Zakaj bi kdo na božični večer skrival metle? In kdo je tisti božični lik, ki v jaslicah počne nekaj, česar običajno ne obesimo na smrečico? Pripravili smo božični kviz, poln čudnih tradicij in nepričakovanih dejstev. Ni sladek kot piškoti, je pa ravno prav pekoč za možgane. Prisluhnite, kako je do zmage priplezala poslušalka Jelka. Usoda je že vedela, da lahko božični kviz osvoji samo poslušalka s pravim imenom za ta čas.
Slovenska turistična organizacija letos praznuje tri desetletja svojega obstoja in 30 let sistematičnega trženja slovenskega turizma. Kdo vse je ustvarjal njene začetke vse od ustanovitve Centra za promocijo turizma Slovenije? Kako zahtevno je bilo promovirati našo državo v začetku 90-tih ter kakšni so danes dosežki naše krovne turistične organizacije? Slovenski turizem je namreč v zadnjih desetletjih doživel izjemen razvoj. Leta 1995, ko smo našteli dober milijon in pol prihodov turistov, so od tega manj kot polovico predstavljali tuji turisti. Danes njihov delež predstavlja okvirno tri četrtine, prihodov domačih turistov pa je skoraj dvakrat toliko kot pred tridesetimi leti. V tem času se je skupno število turistov povečalo za štirikrat, število njihovih prenočitev pa za skoraj trikrat. Turizem danes prispeva 5,2% k BDP Slovenije, v panogi je zaposlenih več kot 59 tisoč delovno aktivnih prebivalcev. Slovenija je v tem obdobju postala prva zelena destinacija na svetu, močno se je uveljavila kot vrhunska gastronomska destinacija, naši športniki kot ambasadorji turizma pa pomembno pripomorejo k turističnemu ugledu naše države.
Slovenska turistična organizacija letos praznuje tri desetletja svojega obstoja in 30 let sistematičnega trženja slovenskega turizma. Kdo vse je ustvarjal njene začetke vse od ustanovitve Centra za promocijo turizma Slovenije? Kako zahtevno je bilo promovirati našo državo v začetku 90-tih ter kakšni so danes dosežki naše krovne turistične organizacije? Slovenski turizem je namreč v zadnjih desetletjih doživel izjemen razvoj. Leta 1995, ko smo našteli dober milijon in pol prihodov turistov, so od tega manj kot polovico predstavljali tuji turisti. Danes njihov delež predstavlja okvirno tri četrtine, prihodov domačih turistov pa je skoraj dvakrat toliko kot pred tridesetimi leti. V tem času se je skupno število turistov povečalo za štirikrat, število njihovih prenočitev pa za skoraj trikrat. Turizem danes prispeva 5,2% k BDP Slovenije, v panogi je zaposlenih več kot 59 tisoč delovno aktivnih prebivalcev. Slovenija je v tem obdobju postala prva zelena destinacija na svetu, močno se je uveljavila kot vrhunska gastronomska destinacija, naši športniki kot ambasadorji turizma pa pomembno pripomorejo k turističnemu ugledu naše države.
Letos je naša smaragdna reka gostila že 40. Soško regato. Praznovanje jubileja ste resda že zamudili, vas bomo pa zdaj zapeljali skozi utrip tistega sončnega dne. Štirideseti čezmejni spust po Soči od sedeža solkanskega kluba pod elektrarno do priveza v Pevmskem parku so organizirali Kajak klub Soške elektrarne, Združenje slovenskih športnih društev v Italiji in Kajak klub Šilec. Regata je potekala 6. septembra, vse navdušence kajakov, supov, raftov je, sicer na kopnem, spremljala tudi Eva Furlan.
Letos je naša smaragdna reka gostila že 40. Soško regato. Praznovanje jubileja ste resda že zamudili, vas bomo pa zdaj zapeljali skozi utrip tistega sončnega dne. Štirideseti čezmejni spust po Soči od sedeža solkanskega kluba pod elektrarno do priveza v Pevmskem parku so organizirali Kajak klub Soške elektrarne, Združenje slovenskih športnih društev v Italiji in Kajak klub Šilec. Regata je potekala 6. septembra, vse navdušence kajakov, supov, raftov je, sicer na kopnem, spremljala tudi Eva Furlan.
Že skoraj leto in pol je od tega, ko so se pokazale poškodbe nosilcev ostrešja bovške telovadnice. Občinski svetniki so potrdili, da se v proračunu za novo dvorano doda še pol milijona evrov, tako da bi bila lahko dvorana dokončana do septembra v prihodnjem letu. - V državnem zboru interpelirajo ministra za delo Luko Mesca - Nekdanjo upravno stavbo Droge v Portorožu kupilo podjetje Rastoder - Obalne galerije Piran z razstavo 50 let sodobne umetnosti zaokrožile letošnji polstoletni jubilej delovanja - Danes premiera zadnje predstave iz cikla Dodekalogija
Že skoraj leto in pol je od tega, ko so se pokazale poškodbe nosilcev ostrešja bovške telovadnice. Občinski svetniki so potrdili, da se v proračunu za novo dvorano doda še pol milijona evrov, tako da bi bila lahko dvorana dokončana do septembra v prihodnjem letu. - V državnem zboru interpelirajo ministra za delo Luko Mesca - Nekdanjo upravno stavbo Droge v Portorožu kupilo podjetje Rastoder - Obalne galerije Piran z razstavo 50 let sodobne umetnosti zaokrožile letošnji polstoletni jubilej delovanja - Danes premiera zadnje predstave iz cikla Dodekalogija
Pregled športnih dogodkov v dnevnoinformativnih oddajah, kjer se boste seznanili z najnovejšimi rezultati in si ogledali prispevke z aktualnih športnih dogodkov.
Pregled športnih dogodkov v dnevnoinformativnih oddajah, kjer se boste seznanili z najnovejšimi rezultati in si ogledali prispevke z aktualnih športnih dogodkov.
V Goriških brdih že kar nestrpno in z nejevoljo čakajo na odziv države s končno oceno škode, ki jo je povzročila deževna ujma sredi novembra lani. Po ocenah komisij za popis škode je prizadetih približno osem desetin vinogradniških površin, preostali delež odpade na sadovnjake in oljčnike. Občinska komisija je škodo ocenila na več kot 3,8 milijona evrov, regijska komisija ta znesek nekoliko znižuje, končno oceno pa bo dala državna komisija. Njeno poročilo je zdaj v medresorskem usklajevanju na vladi, ki naj bi končni znesek škode po naravni katastrofi v Brdih sprejela na četrtkovi seji. Pridelovalci in stroka po svojih močeh odpravljajo posledice in pozivajo državo k čim prejšnjemu reševanju te problematike. V oddaji smo obiskali še Agrarno skupnost Podpeč - Praproče. Ta je za lani prejela priznanje najbolj skrbnega lastnika gozda v Kraškem gozdno-gospodarskem območju. Poizvedeli pa smo tudi, zakaj so slovenske sorte krompirja boljše od tujih sort.
V Goriških brdih že kar nestrpno in z nejevoljo čakajo na odziv države s končno oceno škode, ki jo je povzročila deževna ujma sredi novembra lani. Po ocenah komisij za popis škode je prizadetih približno osem desetin vinogradniških površin, preostali delež odpade na sadovnjake in oljčnike. Občinska komisija je škodo ocenila na več kot 3,8 milijona evrov, regijska komisija ta znesek nekoliko znižuje, končno oceno pa bo dala državna komisija. Njeno poročilo je zdaj v medresorskem usklajevanju na vladi, ki naj bi končni znesek škode po naravni katastrofi v Brdih sprejela na četrtkovi seji. Pridelovalci in stroka po svojih močeh odpravljajo posledice in pozivajo državo k čim prejšnjemu reševanju te problematike. V oddaji smo obiskali še Agrarno skupnost Podpeč - Praproče. Ta je za lani prejela priznanje najbolj skrbnega lastnika gozda v Kraškem gozdno-gospodarskem območju. Poizvedeli pa smo tudi, zakaj so slovenske sorte krompirja boljše od tujih sort.
Narava se že sramežljivo prebuja in začel se bo nov krog življenja, zato ponavljamo oddajo o velikem sistemu, bogatem z vodo, ki mu pravimo Ljubljansko barje. Tu je bilo živahno rastlinsko in živalsko življenje že v pradavnini, v bakreni dobi pa so obrobje tedaj še jezera naselili koliščarji (ponovitev).
Narava se že sramežljivo prebuja in začel se bo nov krog življenja, zato ponavljamo oddajo o velikem sistemu, bogatem z vodo, ki mu pravimo Ljubljansko barje. Tu je bilo živahno rastlinsko in živalsko življenje že v pradavnini, v bakreni dobi pa so obrobje tedaj še jezera naselili koliščarji (ponovitev).
Potem ko je v ponedeljek sneg na Gorenjskem in severnem Primorskem dosegel nižine, so se temperature nekoliko spustile in posledično tudi meja sneženja na Dolenjskem. Po nevihtnem vstopu v tretji novembrski teden smo tako dočakali prve snežinke, nato pa je sledilo jesensko deževje. Nestanovitno dogajanje v naši atmosferi kar kliče po razlagi, zato v Jutranji vremenski fronti tokrat kličemo na Agencijo Republike Slovenije. V oddaji nas Brane Gregorčič opomni na zimo leta 1980, ko smo prvo obilno sneženje dočakali že v prvih dneh novembra, v tem tisočletju pa 26. november 2005, ko smo izmerili 37 cm snega po nižinah.
Potem ko je v ponedeljek sneg na Gorenjskem in severnem Primorskem dosegel nižine, so se temperature nekoliko spustile in posledično tudi meja sneženja na Dolenjskem. Po nevihtnem vstopu v tretji novembrski teden smo tako dočakali prve snežinke, nato pa je sledilo jesensko deževje. Nestanovitno dogajanje v naši atmosferi kar kliče po razlagi, zato v Jutranji vremenski fronti tokrat kličemo na Agencijo Republike Slovenije. V oddaji nas Brane Gregorčič opomni na zimo leta 1980, ko smo prvo obilno sneženje dočakali že v prvih dneh novembra, v tem tisočletju pa 26. november 2005, ko smo izmerili 37 cm snega po nižinah.
Tudi tam, kjer se zdi, da si napake preprosto ne smeš privoščiti, se ta zgodi. V podjetju Marmor Hotavlje se srečujejo z zahtevami najbogatejših naročnikov na svetu, kjer je še vsaka najmanjša podrobnost zelo pomembna. A kljub temu se kdaj zalomi. Kako popraviti napako, ki jo opazi stranka, in zakaj so prav te tiste, ki podjetje povežejo in ga naredijo boljšega?
Tudi tam, kjer se zdi, da si napake preprosto ne smeš privoščiti, se ta zgodi. V podjetju Marmor Hotavlje se srečujejo z zahtevami najbogatejših naročnikov na svetu, kjer je še vsaka najmanjša podrobnost zelo pomembna. A kljub temu se kdaj zalomi. Kako popraviti napako, ki jo opazi stranka, in zakaj so prav te tiste, ki podjetje povežejo in ga naredijo boljšega?
Glasba, gledališče ... in ves ta jazz
V današnji in prihodnji oddaji bomo v družbi muzikala Kamelot, za katerega je Alan Jay Lerner spisal scenarij in besedila, Frederick Loewe pa glasbo. Preden vas prepustimo tej, še nekaj besed o sami vsebini prvega dejanja muzikala, ki se začne s prihodom Guinevere v Kamelot. Prišla je, da bi se poročila z Arturjem in na dvoru jo seveda sprejmejo odprtih rok. Arturja, ki je tako sramežljiv kot tudi živčen, ni na dvoru, skriva se v bližnjem gozdu, kjer se sprašuje, kaj si o njem mislijo njegovi podložniki. Tudi Guinevera se nekako izmuzne z dvora in odkoraka v gozd. Negotova je glede svoje prihodnosti. Tako zamišljena sreča Arturja, za katerega še ne ve, da bo postal njen mož. Potem ko ji Artur pove vse o življenju v Kamelotu, ji pove tudi, kdo v resnici je. Ker sta oba očarana drug nad drugim, sta seveda zadovoljna, da bosta postala mož in žena.
V današnji in prihodnji oddaji bomo v družbi muzikala Kamelot, za katerega je Alan Jay Lerner spisal scenarij in besedila, Frederick Loewe pa glasbo. Preden vas prepustimo tej, še nekaj besed o sami vsebini prvega dejanja muzikala, ki se začne s prihodom Guinevere v Kamelot. Prišla je, da bi se poročila z Arturjem in na dvoru jo seveda sprejmejo odprtih rok. Arturja, ki je tako sramežljiv kot tudi živčen, ni na dvoru, skriva se v bližnjem gozdu, kjer se sprašuje, kaj si o njem mislijo njegovi podložniki. Tudi Guinevera se nekako izmuzne z dvora in odkoraka v gozd. Negotova je glede svoje prihodnosti. Tako zamišljena sreča Arturja, za katerega še ne ve, da bo postal njen mož. Potem ko ji Artur pove vse o življenju v Kamelotu, ji pove tudi, kdo v resnici je. Ker sta oba očarana drug nad drugim, sta seveda zadovoljna, da bosta postala mož in žena.
Če nisi samosvoj in se ne moreš braniti, ne moreš zahtevati. Tedaj si drobiž v rokah tistih, ki barantajo o tebi …To se je Slovencem v zgodovini večkrat primerilo. Najbolj hudo ob koncu prve svetovne vojne, pa tudi po drugi ni bilo drugače, le obseg izgube je bil manj izrazit. Pregledali bomo Rapalsko pogodbo, po kateri je Beograd prodal Primorsko Italiji v zameno, da je Rim priznal na novonastalo kraljevino na Balkanu. Avtor oddaje je Ivan Merljak.
Če nisi samosvoj in se ne moreš braniti, ne moreš zahtevati. Tedaj si drobiž v rokah tistih, ki barantajo o tebi …To se je Slovencem v zgodovini večkrat primerilo. Najbolj hudo ob koncu prve svetovne vojne, pa tudi po drugi ni bilo drugače, le obseg izgube je bil manj izrazit. Pregledali bomo Rapalsko pogodbo, po kateri je Beograd prodal Primorsko Italiji v zameno, da je Rim priznal na novonastalo kraljevino na Balkanu. Avtor oddaje je Ivan Merljak.
Dokumentarci – kulturno-umetniški
Na ”terenu - koncertih” najbrž v tem trenutku najatraktivnejša in koncertno obiskana rock skupina v Sloveniji. Skupina Mi2. Kdo so možje, ki izhajajo iz majhnega mesteca Rogatec ob Sotli, da jih večina Slovencev sploh ne pozna? Zakaj se Mi2 tako skrbno izmikajo trivialnim medijem in neukim novinarjem novodobnih ”IN” oddaj in revij? Kako so lahko tako drugačni, da jih glasbeni kritiki ne znajo umestiti v slovensko rock sceno drugače kot nekaj med Lačnimi Franzi in Buldožeri? Kako lahko privabijo na tisoče mladih in starih na koncerte, na katerih družno pojejo od prvega do zadnjega komada? In nenazadnje, kako uspejo tako enostavno skozi tekste nagovarjati zelo širok krog poslušalcev, v času ko se zdi da besedila izgubljajo pomen? Celovečerni glasbeni dokumentarni film Kdo = Mi2?, poskuša odgovoriti na ta vprašanja. Še več. Skozi improviziran ”vroči stol”, Miha Šalehar spretno odpira intelektualno plat benda preko sogovornika Tonča in Dimeka. Sicer pa film skrbno beleži zadnji dve leti ustvarjanja benda. To rezultira (v samo devetih tednih prodaje), najbolj prodajan album leta 2014 – ČISTA JEBA.
Na ”terenu - koncertih” najbrž v tem trenutku najatraktivnejša in koncertno obiskana rock skupina v Sloveniji. Skupina Mi2. Kdo so možje, ki izhajajo iz majhnega mesteca Rogatec ob Sotli, da jih večina Slovencev sploh ne pozna? Zakaj se Mi2 tako skrbno izmikajo trivialnim medijem in neukim novinarjem novodobnih ”IN” oddaj in revij? Kako so lahko tako drugačni, da jih glasbeni kritiki ne znajo umestiti v slovensko rock sceno drugače kot nekaj med Lačnimi Franzi in Buldožeri? Kako lahko privabijo na tisoče mladih in starih na koncerte, na katerih družno pojejo od prvega do zadnjega komada? In nenazadnje, kako uspejo tako enostavno skozi tekste nagovarjati zelo širok krog poslušalcev, v času ko se zdi da besedila izgubljajo pomen? Celovečerni glasbeni dokumentarni film Kdo = Mi2?, poskuša odgovoriti na ta vprašanja. Še več. Skozi improviziran ”vroči stol”, Miha Šalehar spretno odpira intelektualno plat benda preko sogovornika Tonča in Dimeka. Sicer pa film skrbno beleži zadnji dve leti ustvarjanja benda. To rezultira (v samo devetih tednih prodaje), najbolj prodajan album leta 2014 – ČISTA JEBA.
Legenda pripoveduje o zanimivem dogodku, ki sta ga na begu v Egipt doživela Jožef in Marija. Ko se je zvečerilo, si je sveta družina morala poiskati zavetje v votlini. Bilo je mrzlo in zjutraj je bila zunaj slana. Pajek je videl dete Jezusa in v srcu se mu je porodila misel, da bi naredil nekaj, s čemer bi Božje Dete in vso sveto družino obvaroval pred mrazom. Vedel je, da lahko naredi samo eno stvar in sicer tisto, katero zna. Tako je na vhodu v votlino spletel mrežo, da bi jo kot zavesa branila pred mrazom. Sveto družino pa so zasledovali vojaki, ki jih je poslal Herod, da bi izpolnili njegovo kruto povelje. Ko so prišli do vhoda v jamo, so jo hoteli preiskati, a ko je stotnik videl, da je vhod prepleten s pajkovo mrežo, je dejal: »Poglejte, pajkova mreža. Nepoškodovana je, zato je nemogoče, da bi pred kratkim kdorkoli vstopil vanjo, kajti sicer bi bila mreža pretrgana.« Vojaki so šli naprej in nadaljevali svoje iskanje. Tako je pajek rešil sveto družino. Nekateri pravijo, da zato božično drevo krasimo z bleščečimi trakovi. Spominjali naj bi nas na niti pajkove mreže, ki je stala na vhodu jame, kjer je bila sveta družina. Sneg, s katerim posujemo božično drevesce ali božično ikebano, pa nas spominja na slano in mraz, pred katerima je pajek želel zavarovati sveto družino. Pomenljiva in zgovorna legenda pa skriva v sebi še globljo misel: Bogu je pri srcu družina in ima rad otroke, zato jih varuje in zanje skrbi. Morda smo le mi izgubili vero v to Božje varstvo. Danes obhajamo praznik svete družine. Zavedamo sem da ni idealne družine in ni idealnih staršev. Da o idealni tašči niti ne govorimo. Smo samo mi, grešni in nepopolni ljudje. Bog varuje prav to nepopolno družino. A treba je, da se tudi mi potrudimo za lepo življenje v družini. Za zdravo življenje v družini je pokojni papež Frančišek že zaročencem položil na srce tri kratke stavke: »Smem?« »Hvala.« in »Oprosti«. Kolikokrat jih uporabljamo v naših družinah? Papež je še dodal, naj ne mine dan ne da bi se zakonca pobotala. Ne smeta iti skregana spat. Sv. Pavel je v pismu Kološanom, ki ga danes beremo, to sporočilo družinam strnil v besede: »Oblecite si globoko usmiljenje, dobrotljivost, … krotkost, potrpežljivost« (Kol 3,12). Vse to pa zaradi Kristusa, ki nas vedno sprejema in nam odpušča (Kol 3,13).
Legenda pripoveduje o zanimivem dogodku, ki sta ga na begu v Egipt doživela Jožef in Marija. Ko se je zvečerilo, si je sveta družina morala poiskati zavetje v votlini. Bilo je mrzlo in zjutraj je bila zunaj slana. Pajek je videl dete Jezusa in v srcu se mu je porodila misel, da bi naredil nekaj, s čemer bi Božje Dete in vso sveto družino obvaroval pred mrazom. Vedel je, da lahko naredi samo eno stvar in sicer tisto, katero zna. Tako je na vhodu v votlino spletel mrežo, da bi jo kot zavesa branila pred mrazom. Sveto družino pa so zasledovali vojaki, ki jih je poslal Herod, da bi izpolnili njegovo kruto povelje. Ko so prišli do vhoda v jamo, so jo hoteli preiskati, a ko je stotnik videl, da je vhod prepleten s pajkovo mrežo, je dejal: »Poglejte, pajkova mreža. Nepoškodovana je, zato je nemogoče, da bi pred kratkim kdorkoli vstopil vanjo, kajti sicer bi bila mreža pretrgana.« Vojaki so šli naprej in nadaljevali svoje iskanje. Tako je pajek rešil sveto družino. Nekateri pravijo, da zato božično drevo krasimo z bleščečimi trakovi. Spominjali naj bi nas na niti pajkove mreže, ki je stala na vhodu jame, kjer je bila sveta družina. Sneg, s katerim posujemo božično drevesce ali božično ikebano, pa nas spominja na slano in mraz, pred katerima je pajek želel zavarovati sveto družino. Pomenljiva in zgovorna legenda pa skriva v sebi še globljo misel: Bogu je pri srcu družina in ima rad otroke, zato jih varuje in zanje skrbi. Morda smo le mi izgubili vero v to Božje varstvo. Danes obhajamo praznik svete družine. Zavedamo sem da ni idealne družine in ni idealnih staršev. Da o idealni tašči niti ne govorimo. Smo samo mi, grešni in nepopolni ljudje. Bog varuje prav to nepopolno družino. A treba je, da se tudi mi potrudimo za lepo življenje v družini. Za zdravo življenje v družini je pokojni papež Frančišek že zaročencem položil na srce tri kratke stavke: »Smem?« »Hvala.« in »Oprosti«. Kolikokrat jih uporabljamo v naših družinah? Papež je še dodal, naj ne mine dan ne da bi se zakonca pobotala. Ne smeta iti skregana spat. Sv. Pavel je v pismu Kološanom, ki ga danes beremo, to sporočilo družinam strnil v besede: »Oblecite si globoko usmiljenje, dobrotljivost, … krotkost, potrpežljivost« (Kol 3,12). Vse to pa zaradi Kristusa, ki nas vedno sprejema in nam odpušča (Kol 3,13).
Kakšni so odzivi RTV-občinstva? Zakaj se kritična ost s televizijskih in radijskih vsebin preusmerja k spletnim? Je to sorazmerno z rastjo obiska in večjo ponudbo? Kdo, kako in zakaj na rtvslo.si moderira uporabniške komentarje? Kako so gledalci sprejeli igrano nadaljevanko Takšno je življenje in kaj si lahko obetajo od izobraževalne serije Pot v zeleno? Kako je bilo na Avdiofestivalu in kaj vse pripravlja ekipa Možganov na dlani po petsto četrtkovih oddajah na Prvem? Gostje: Marica Zupan Uršič, Ksenja Tratnik, Mojca Delač, Darja Mihalič in Ana Dular Radovan. Voditeljica: Ilinka Todorovski. Urednik: Dejan Ladika.
Kakšni so odzivi RTV-občinstva? Zakaj se kritična ost s televizijskih in radijskih vsebin preusmerja k spletnim? Je to sorazmerno z rastjo obiska in večjo ponudbo? Kdo, kako in zakaj na rtvslo.si moderira uporabniške komentarje? Kako so gledalci sprejeli igrano nadaljevanko Takšno je življenje in kaj si lahko obetajo od izobraževalne serije Pot v zeleno? Kako je bilo na Avdiofestivalu in kaj vse pripravlja ekipa Možganov na dlani po petsto četrtkovih oddajah na Prvem? Gostje: Marica Zupan Uršič, Ksenja Tratnik, Mojca Delač, Darja Mihalič in Ana Dular Radovan. Voditeljica: Ilinka Todorovski. Urednik: Dejan Ladika.
Globoki ponaredki, v angleščini “deep fake” videi, so z vsakim dnem videti bolj realistični. Tehnologija, ki izjemno napreduje, v osnovi nima slabega namena, ima pomembno vlogo, na družabnih omrežjih je celo namenjena zabavi, a ostaja tudi predmet številnih manipulacij in prevar.
Globoki ponaredki, v angleščini “deep fake” videi, so z vsakim dnem videti bolj realistični. Tehnologija, ki izjemno napreduje, v osnovi nima slabega namena, ima pomembno vlogo, na družabnih omrežjih je celo namenjena zabavi, a ostaja tudi predmet številnih manipulacij in prevar.
Dunaj je mesto kavarn, skupaj jih je skoraj 3000. Poleg tega, da na Dunaju kavo pijejo, jo tu tudi pražijo. Christian Schrödel in Oliver Goetz, lastnika najmanjše pražarne, že deset let pražita kavo. Ker si na Dunaju pitja kave ni mogoče zamisliti brez rezine torte ali zavitka, želita Christian in Oliver v svoji kavarni ponuditi prav posebno kavno torto. Njeno izdelavo naročita slaščičarju Michaelu Giebischu, enemu najbolj ustvarjalnih dunajskih slaščičarjev, ki ima veliko naročnikov. Med drugim mora za ples plesne šole Elmayer, s katerim se konča sezona plesov v pustnem času, speči Sacherjevo torto. O tem, kdo pripravlja pravo Sacherjevo torto, so se leta prepirali najbolj znani dunajski slaščičarji. Na koncu so sodniki odločili, da se samo torta iz hotela Sacher lahko imenuje "originalna Sacherjeva torta". Seveda pa ima vsaka dunajska gospodinja svoj recept zanjo.
Dunaj je mesto kavarn, skupaj jih je skoraj 3000. Poleg tega, da na Dunaju kavo pijejo, jo tu tudi pražijo. Christian Schrödel in Oliver Goetz, lastnika najmanjše pražarne, že deset let pražita kavo. Ker si na Dunaju pitja kave ni mogoče zamisliti brez rezine torte ali zavitka, želita Christian in Oliver v svoji kavarni ponuditi prav posebno kavno torto. Njeno izdelavo naročita slaščičarju Michaelu Giebischu, enemu najbolj ustvarjalnih dunajskih slaščičarjev, ki ima veliko naročnikov. Med drugim mora za ples plesne šole Elmayer, s katerim se konča sezona plesov v pustnem času, speči Sacherjevo torto. O tem, kdo pripravlja pravo Sacherjevo torto, so se leta prepirali najbolj znani dunajski slaščičarji. Na koncu so sodniki odločili, da se samo torta iz hotela Sacher lahko imenuje "originalna Sacherjeva torta". Seveda pa ima vsaka dunajska gospodinja svoj recept zanjo.
Zgodi se, da se v svet novinarstva in fotografije spustijo tudi tisti, ki tega dela sprva niso opravljali. Na Slovenski univerzi za tretje življenjsko obdobje si je znanje s teh področij nabral tudi Janez Platiše. Po upokojitvi si je ustvaril novo kariero kot multimedijski novinar in odprl blog Seniorske novice. Od kod odločitev, da postane družabni kronist, in kaj vse je doživel ob poročanju s številnih dogodkov, nam je zaupal v oddaji Storž.
Zgodi se, da se v svet novinarstva in fotografije spustijo tudi tisti, ki tega dela sprva niso opravljali. Na Slovenski univerzi za tretje življenjsko obdobje si je znanje s teh področij nabral tudi Janez Platiše. Po upokojitvi si je ustvaril novo kariero kot multimedijski novinar in odprl blog Seniorske novice. Od kod odločitev, da postane družabni kronist, in kaj vse je doživel ob poročanju s številnih dogodkov, nam je zaupal v oddaji Storž.
Rok Ažnoh je nekdanji mladinski smukaški svetovni prvak, ki je decembra grdo padel na smuku v Beaver Creeku. Kot je nekaj dni po nesreči sporočil na družbenih omrežjih, je lani predčasno dobil božično darilo - nove kolenske vezi. Gost terenskega studia Vala 202 na Kopah pravi, da rehabilitacija poteka po načrtih, do septembra, računa, se bo vrnil na smuči. Medtem olimpijske igre spremlja od doma, čez štiri leta pa, upa, bo del slovenske olimpijske odprave.
Rok Ažnoh je nekdanji mladinski smukaški svetovni prvak, ki je decembra grdo padel na smuku v Beaver Creeku. Kot je nekaj dni po nesreči sporočil na družbenih omrežjih, je lani predčasno dobil božično darilo - nove kolenske vezi. Gost terenskega studia Vala 202 na Kopah pravi, da rehabilitacija poteka po načrtih, do septembra, računa, se bo vrnil na smuči. Medtem olimpijske igre spremlja od doma, čez štiri leta pa, upa, bo del slovenske olimpijske odprave.
TV klinika z Davidom Zupančičem, avdio
Kakovosten spanec je temelj zdravja. Toda ko ga moti spalna apneja, so posledice lahko resne: od utrujenosti in zmanjšane zbranosti do večjega tveganja za srčno-žilne bolezni, možgansko kap in sladkorno bolezen tipa 2. V oddaji razkrivamo, kako spalno apnejo prepoznati in učinkovito zdraviti.
Kakovosten spanec je temelj zdravja. Toda ko ga moti spalna apneja, so posledice lahko resne: od utrujenosti in zmanjšane zbranosti do večjega tveganja za srčno-žilne bolezni, možgansko kap in sladkorno bolezen tipa 2. V oddaji razkrivamo, kako spalno apnejo prepoznati in učinkovito zdraviti.
TV klinika z Davidom Zupančičem
Kakovosten spanec je temelj zdravja. Toda ko ga moti spalna apneja, so posledice lahko resne: od utrujenosti in zmanjšane zbranosti do večjega tveganja za srčno-žilne bolezni, možgansko kap in sladkorno bolezen tipa 2. V oddaji razkrivamo, kako spalno apnejo prepoznati in učinkovito zdraviti.
Kakovosten spanec je temelj zdravja. Toda ko ga moti spalna apneja, so posledice lahko resne: od utrujenosti in zmanjšane zbranosti do večjega tveganja za srčno-žilne bolezni, možgansko kap in sladkorno bolezen tipa 2. V oddaji razkrivamo, kako spalno apnejo prepoznati in učinkovito zdraviti.
O čem govorimo, ko govorimo o tehnologiji v športu? O odločanju sodnikov, ki temelji na videoposnetkih? Pa tudi o algoritmih, ki izračunajo verjetnost, da se je nekaj zgodilo, čeprav človek tega s prostim očesom ni zaznal. Ali zaradi tehnologije izgubljamo človeške sodnike v športu? In kateri športi so samo še športi, brez tehnologije?
O čem govorimo, ko govorimo o tehnologiji v športu? O odločanju sodnikov, ki temelji na videoposnetkih? Pa tudi o algoritmih, ki izračunajo verjetnost, da se je nekaj zgodilo, čeprav človek tega s prostim očesom ni zaznal. Ali zaradi tehnologije izgubljamo človeške sodnike v športu? In kateri športi so samo še športi, brez tehnologije?
V Cerknem pravijo, da pusta ni, če po ulicah ne divjajo laufarji. Cerkljanska laufarija je eden najstarejših in najbolj samosvojih pustnih običajev v Sloveniji. Zanjo so značilni lesene obrazne maske – larfe, pustni liki, pa tudi obtožnica Pustu, v kateri komentirajo razmere v kraju in širši družbi. Pustni čas se sklene s simbolno obsodbo in usmrtitvijo Pusta. V oddaji Prvi na obisku smo ob 70-letnici vnovične obuditve laufarije obiskali Cerkno, osvetlili zgodovinske korenine tega običaja, predstavili rokodelsko znanje izdelovalcev larf in delo društva, ki to dediščino že desetletja ohranja živo.
V Cerknem pravijo, da pusta ni, če po ulicah ne divjajo laufarji. Cerkljanska laufarija je eden najstarejših in najbolj samosvojih pustnih običajev v Sloveniji. Zanjo so značilni lesene obrazne maske – larfe, pustni liki, pa tudi obtožnica Pustu, v kateri komentirajo razmere v kraju in širši družbi. Pustni čas se sklene s simbolno obsodbo in usmrtitvijo Pusta. V oddaji Prvi na obisku smo ob 70-letnici vnovične obuditve laufarije obiskali Cerkno, osvetlili zgodovinske korenine tega običaja, predstavili rokodelsko znanje izdelovalcev larf in delo društva, ki to dediščino že desetletja ohranja živo.