Dokumentarci – kulturno-umetniški

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Ni najdenih zadetkov.

Rezultati iskanja

Ni najdenih zadetkov.

Rezultati iskanja

Ni najdenih zadetkov.

Rezultati iskanja

Ni najdenih zadetkov.

RTV 365 Raziskujte V živo Podkasti Moj 365 Več
Domov
Raziskujte
V živo
Oddaje
Podkasti
Za otroke
Filmoteka
Zgodovina
Shranjeno
Naročnine
Več
Domov Raziskujte V živo Oddaje Podkasti Za otroke Filmoteka
Moj 365
Zgodovina
Naročnine
Shranjeno

Dokumentarci – kulturno-umetniški

Zadnje dodano

Dokumentarci – kulturno-umetniški

Codelli

3. 10. 2023

Slovenski izumitelj Anton Codelli je 1915 v afriškem Togu za nemški Telefunken vzpostavil prvo brezžično povezavo ne svetu. Leta 1912 je v Togo prispela filmska ekipa pod vodstvom avanturista Hansa Schomburgka, ki je takrat snemal dokumentarec o afriški divjini. V upanju na visoko donosnost novo nastajajoče filmske industrije je baron Codelli s Schomburgkom sklenil pogodbo in tako postal producent prvega igranega filma, ki je bil kdaj koli posnet na afriški celini. Schomburgk je v Londonu najel snemalca Jamesa Hodgsona, scenarij za film z naslovom: Bela boginja in Wangore (Eine Weisse unter Kannibalen) pa je napisala baronica Rozalija Codelli, baronova mati. Zgodba govori o majhni deklici, ki jo po brodolomu na obalo naplavi morje. Otroka najde ljudožersko pleme, ga sprejme in po božje časti. Pleme nato odkrije evropski avanturist, ki se v dekle zaljubi in jo reši. Glavno vlogo je odigrala nemška igralka Meg Gehrts, zgodba je nato najverjetneje navdihnila tudi Hodgsonovega prijatelja Edgarja R. Burroughsa, ki je leta 1914 izdal roman z znamenitim Tarzanom v glavni vlogi. S pomočjo Codellijevih potomk in igralca Primoža Bezjaka se je filmska ekipa scenarista in režiserja Mihe Čelarja odpravila po sledeh izginulega filma. Obiskali so berlinske arhive, odleteli v Togo in poiskali ostanke veličastne Codellijeve radiotelegrafske postaje ter filmskih prizorišč. Pot jih je vodila nazaj v Ljubljano, kamor sta Codellijevi potomki prinesli ostanke izgubljenega filma. V igranem delu so z igralci in posebno tehnologijo animirali več kot 600 fotografij iz Codellijeve fotografske zbirke in tako poustvarili prizore nemega filma o njegovem pustolovskem življenju.

84 min

Slovenski izumitelj Anton Codelli je 1915 v afriškem Togu za nemški Telefunken vzpostavil prvo brezžično povezavo ne svetu. Leta 1912 je v Togo prispela filmska ekipa pod vodstvom avanturista Hansa Schomburgka, ki je takrat snemal dokumentarec o afriški divjini. V upanju na visoko donosnost novo nastajajoče filmske industrije je baron Codelli s Schomburgkom sklenil pogodbo in tako postal producent prvega igranega filma, ki je bil kdaj koli posnet na afriški celini. Schomburgk je v Londonu najel snemalca Jamesa Hodgsona, scenarij za film z naslovom: Bela boginja in Wangore (Eine Weisse unter Kannibalen) pa je napisala baronica Rozalija Codelli, baronova mati. Zgodba govori o majhni deklici, ki jo po brodolomu na obalo naplavi morje. Otroka najde ljudožersko pleme, ga sprejme in po božje časti. Pleme nato odkrije evropski avanturist, ki se v dekle zaljubi in jo reši. Glavno vlogo je odigrala nemška igralka Meg Gehrts, zgodba je nato najverjetneje navdihnila tudi Hodgsonovega prijatelja Edgarja R. Burroughsa, ki je leta 1914 izdal roman z znamenitim Tarzanom v glavni vlogi. S pomočjo Codellijevih potomk in igralca Primoža Bezjaka se je filmska ekipa scenarista in režiserja Mihe Čelarja odpravila po sledeh izginulega filma. Obiskali so berlinske arhive, odleteli v Togo in poiskali ostanke veličastne Codellijeve radiotelegrafske postaje ter filmskih prizorišč. Pot jih je vodila nazaj v Ljubljano, kamor sta Codellijevi potomki prinesli ostanke izgubljenega filma. V igranem delu so z igralci in posebno tehnologijo animirali več kot 600 fotografij iz Codellijeve fotografske zbirke in tako poustvarili prizore nemega filma o njegovem pustolovskem življenju.

Dokumentarci – kulturno-umetniški

Idealna mesta

30. 9. 2023

V Furlanski nižini, ob slovenski meji z Italijo, so bile v različnih zgodovinskih obdobjih zasnovane naselbine z idejo idealnega mesta. V krogu štiridesetih kilometrov lahko spoznamo Oglej, Gradišče ob Soči, Palmanovo, Torviscoso in Novo Gorico. Idealno mesto je utopičen model, znan že v stari Grčiji v času Platona, ki naj bi združeval slogovno dovršen urbanizem ter družbene in gospodarske razmere v harmonično celoto. Mesta so nastala po enotnem načrtu, z geometrijsko premišljeno mrežo cest, sredi neskončnih polj. Rimljani so mesta ustanovili tako, da so s plugom označili bodoče obzidje. Iz vojaške postojanke je Oglej prerasel v eno največjih trgovskih mest imperija, sem so prihajale ladje z vseh koncev Sredozemlja. Še danes lahko občudujemo baziliko, pod travniki pa so skriti arheološki zakladi. Ob koncu srednjega veka so za obrambo Beneške republike zgradili Gradišče ob Soči. Povabili so strokovnjaka za utrdbe Leonarda da Vincija, ki je predlagal varovanje meje s pomičnimi zajezitvami reke Soče. Poseben pečat kraju je s parkom v obliki elipse dal Maks Fabiani. 7. oktobra 1593 so Benečani ustanovili Palmanovo. Njena oblika pravilne zvezde z devetimi kraki je prototip idealnega renesančnega mesta. Ko se je spreminjala tehnika vojskovanja, so mesto razširili z dodatnimi devetimi kraki, Napoleonova vojska pa ga je obdala s še enim obročem utrdb. Tovarniško mesto Torviscosa so po načrtih arhitekta Giuseppeja De Mina pod fašizmom zgradili prej kot v enem letu. Okoli tovarne so zrasli komunalne stavbe, športni objekti in naselje delavskih hiš različnih tipov, ki spominjajo na prostore z de Chiricovih slik. Ko je leta 1947 Gorica pripadla Italiji, so kraji ob Soči na jugoslovanski strani meje potrebovali novo upravno središče. Izbrali so načrte Edvarda Ravnikarja in z udarniškim delom je začela nastajati Nova Gorica. Razvila se je v odprto, sodobno in svobodomiselno mesto. Scenarist, režiser in montažer filma je Amir Muratović, direktor fotografije in snemalec Bernard Perme.

53 min

V Furlanski nižini, ob slovenski meji z Italijo, so bile v različnih zgodovinskih obdobjih zasnovane naselbine z idejo idealnega mesta. V krogu štiridesetih kilometrov lahko spoznamo Oglej, Gradišče ob Soči, Palmanovo, Torviscoso in Novo Gorico. Idealno mesto je utopičen model, znan že v stari Grčiji v času Platona, ki naj bi združeval slogovno dovršen urbanizem ter družbene in gospodarske razmere v harmonično celoto. Mesta so nastala po enotnem načrtu, z geometrijsko premišljeno mrežo cest, sredi neskončnih polj. Rimljani so mesta ustanovili tako, da so s plugom označili bodoče obzidje. Iz vojaške postojanke je Oglej prerasel v eno največjih trgovskih mest imperija, sem so prihajale ladje z vseh koncev Sredozemlja. Še danes lahko občudujemo baziliko, pod travniki pa so skriti arheološki zakladi. Ob koncu srednjega veka so za obrambo Beneške republike zgradili Gradišče ob Soči. Povabili so strokovnjaka za utrdbe Leonarda da Vincija, ki je predlagal varovanje meje s pomičnimi zajezitvami reke Soče. Poseben pečat kraju je s parkom v obliki elipse dal Maks Fabiani. 7. oktobra 1593 so Benečani ustanovili Palmanovo. Njena oblika pravilne zvezde z devetimi kraki je prototip idealnega renesančnega mesta. Ko se je spreminjala tehnika vojskovanja, so mesto razširili z dodatnimi devetimi kraki, Napoleonova vojska pa ga je obdala s še enim obročem utrdb. Tovarniško mesto Torviscosa so po načrtih arhitekta Giuseppeja De Mina pod fašizmom zgradili prej kot v enem letu. Okoli tovarne so zrasli komunalne stavbe, športni objekti in naselje delavskih hiš različnih tipov, ki spominjajo na prostore z de Chiricovih slik. Ko je leta 1947 Gorica pripadla Italiji, so kraji ob Soči na jugoslovanski strani meje potrebovali novo upravno središče. Izbrali so načrte Edvarda Ravnikarja in z udarniškim delom je začela nastajati Nova Gorica. Razvila se je v odprto, sodobno in svobodomiselno mesto. Scenarist, režiser in montažer filma je Amir Muratović, direktor fotografije in snemalec Bernard Perme.

Dokumentarci – kulturno-umetniški

Slovenec po izbiri

30. 9. 2023

Film osvetljuje življenjske odločitve osmih ljudi, ki so v okviru neuvrščenih zapustili svojo domovino in se preselili v Jugoslavijo. V Sloveniji so si ustvarili družine in kariere ter zaživeli novo življenje. V osebnih izpovedih razkrivajo svoje izkušnje in spomine na čas od prihoda do danes. Razmišljajo o svojih srečevanjih z novim in drugačnim, poudarijo raznolika razumevanja sebe ter se sprašujejo o svoji pripadnosti prvotni in novi domovini. Njihova stališča so zaznamovana s pogledi iz različnih kultur, ki se prepletajo v bogatem doživljajskem svetu. Ob njihovi odločnosti, vztrajnosti in pogumu se nam zastavlja ključno vprašanje današnjega časa: ali lahko občutimo globino izkustva človeka, ki si zmore s svojimi prizadevanji v novem okolju ustvariti dom?

49 min

Film osvetljuje življenjske odločitve osmih ljudi, ki so v okviru neuvrščenih zapustili svojo domovino in se preselili v Jugoslavijo. V Sloveniji so si ustvarili družine in kariere ter zaživeli novo življenje. V osebnih izpovedih razkrivajo svoje izkušnje in spomine na čas od prihoda do danes. Razmišljajo o svojih srečevanjih z novim in drugačnim, poudarijo raznolika razumevanja sebe ter se sprašujejo o svoji pripadnosti prvotni in novi domovini. Njihova stališča so zaznamovana s pogledi iz različnih kultur, ki se prepletajo v bogatem doživljajskem svetu. Ob njihovi odločnosti, vztrajnosti in pogumu se nam zastavlja ključno vprašanje današnjega časa: ali lahko občutimo globino izkustva človeka, ki si zmore s svojimi prizadevanji v novem okolju ustvariti dom?

Dokumentarci – kulturno-umetniški

Razkošje lepega; 100 let Narodne galerije

29. 9. 2023

Ob 100-obletnici Narodne galerije v Ljubljani je nastal film o simbolnem pomenu naše osrednje galerije nekoč in danes. Spoznali bomo razmere ob ustanovitvi akropole slovenskih lepih umetnosti in najvišje umetnostne ustanove naroda, kot so jo poimenovali ustanovitelji, in jih primerjali z drugimi evropskimi narodi in njihovo muzejsko tradicijo. V filmski pripovedi predstavljamo današnjo zbirko, dogodke, poklice in delo z obiskovalci v Narodni galeriji, obiskali pa smo tudi Prago ter iskali povezave med našo in češko Narodno galerijo. Naslov dokumentarnega filma Razkošje lepega je povezan z zakoncema Malešič iz Kamnika, ki nas bosta, kot člana Društva prijateljev Narodne galerije in navdušenca nad lepim, popeljala v svet umetnosti prek svoje življenjske zgodbe in spominov. Film je nastal po scenaristični predlogi Andreja Dobleharja in v režiji Aleša Žemlje. Direktor fotografije je bil Bernard Perme.

52 min

Ob 100-obletnici Narodne galerije v Ljubljani je nastal film o simbolnem pomenu naše osrednje galerije nekoč in danes. Spoznali bomo razmere ob ustanovitvi akropole slovenskih lepih umetnosti in najvišje umetnostne ustanove naroda, kot so jo poimenovali ustanovitelji, in jih primerjali z drugimi evropskimi narodi in njihovo muzejsko tradicijo. V filmski pripovedi predstavljamo današnjo zbirko, dogodke, poklice in delo z obiskovalci v Narodni galeriji, obiskali pa smo tudi Prago ter iskali povezave med našo in češko Narodno galerijo. Naslov dokumentarnega filma Razkošje lepega je povezan z zakoncema Malešič iz Kamnika, ki nas bosta, kot člana Društva prijateljev Narodne galerije in navdušenca nad lepim, popeljala v svet umetnosti prek svoje življenjske zgodbe in spominov. Film je nastal po scenaristični predlogi Andreja Dobleharja in v režiji Aleša Žemlje. Direktor fotografije je bil Bernard Perme.

Dokumentarci – kulturno-umetniški

Srečevanja

23. 9. 2023

Kakšno je mesto, sporočilo in vloga umetnosti v sodobni slovenski družbi se sprašuje film ob prelomni kiparski razstavi leta 2012. Petega aprila 2012 so v Mestni galeriji Ljubljana odprli eno pomembnejših kiparskih razstav po letu 1991. Predstavili so vodilne slovenske kiparje, ki so imeli podobna izhodišča za umetniško različna iskanja, poti skozi skulpturo. Postavitev skulptur v razstavnem prostoru je porodila vprašanje, kakšno je mesto, pomen in vloga umetnosti v sodobni slovenski družbi. Ali je umetnost namenjena samo izbrancem? Nas umetnost dela lepše, kot v resnici smo, ali pa nas le ves čas sooča z minljivostjo? Nekateri trdijo, da je umetnost zamaknjenost v Boga. Umetniki ne razmišljajo o tako zahtevnih filozofskih vprašanjih, zavedajo pa se, da se človek, ki nima več ustvarjalnih idej, počuti mrtvega. V času, ko na prostem trgu humanističnih vrednot prevladuje mešetarjenje s čustvi, posameznik proda svojo naklonjenost najboljšemu ponudniku. Človek kot duhovno bitje pa že od nekdaj čuti potrebo po osebnem izražanju. Že otrok nariše svojo prvo risbico in potem še eno in še eno. Tako otrok kot umetnik želita sporočiti, kaj vidita, doživljata, občutita. Umetnost je iskanje resnice, in država, ki ji ni mar za umetnost, se sama izključi iz reke človeške civilizacije ter na lažnih temeljih samozadostnosti na koncu usahne. Življenje in umetnost pa pijeta iz istega izvira in imata skupno bistvo, ki je ljubezen. V dokumentarcu so nastopili kurator dr. Sarival Sosič, akademska kiparka Dragica Čadež, akademska kiparka Rene Rusjan, akademski slikar Marco Juratovec, glasbenica, mlinar, gospodinja, solinar. Direktor fotografije je bil Janez Kališnik, avtorica glasbe Mateja Starič, montažer Milan Miloševič, scenaristka in režiserka Alma Lapajne.

50 min

Kakšno je mesto, sporočilo in vloga umetnosti v sodobni slovenski družbi se sprašuje film ob prelomni kiparski razstavi leta 2012. Petega aprila 2012 so v Mestni galeriji Ljubljana odprli eno pomembnejših kiparskih razstav po letu 1991. Predstavili so vodilne slovenske kiparje, ki so imeli podobna izhodišča za umetniško različna iskanja, poti skozi skulpturo. Postavitev skulptur v razstavnem prostoru je porodila vprašanje, kakšno je mesto, pomen in vloga umetnosti v sodobni slovenski družbi. Ali je umetnost namenjena samo izbrancem? Nas umetnost dela lepše, kot v resnici smo, ali pa nas le ves čas sooča z minljivostjo? Nekateri trdijo, da je umetnost zamaknjenost v Boga. Umetniki ne razmišljajo o tako zahtevnih filozofskih vprašanjih, zavedajo pa se, da se človek, ki nima več ustvarjalnih idej, počuti mrtvega. V času, ko na prostem trgu humanističnih vrednot prevladuje mešetarjenje s čustvi, posameznik proda svojo naklonjenost najboljšemu ponudniku. Človek kot duhovno bitje pa že od nekdaj čuti potrebo po osebnem izražanju. Že otrok nariše svojo prvo risbico in potem še eno in še eno. Tako otrok kot umetnik želita sporočiti, kaj vidita, doživljata, občutita. Umetnost je iskanje resnice, in država, ki ji ni mar za umetnost, se sama izključi iz reke človeške civilizacije ter na lažnih temeljih samozadostnosti na koncu usahne. Življenje in umetnost pa pijeta iz istega izvira in imata skupno bistvo, ki je ljubezen. V dokumentarcu so nastopili kurator dr. Sarival Sosič, akademska kiparka Dragica Čadež, akademska kiparka Rene Rusjan, akademski slikar Marco Juratovec, glasbenica, mlinar, gospodinja, solinar. Direktor fotografije je bil Janez Kališnik, avtorica glasbe Mateja Starič, montažer Milan Miloševič, scenaristka in režiserka Alma Lapajne.

Dokumentarci – kulturno-umetniški

Sinovi burje – Zgodba o vrnitvi kraškega ovčarja na mejo med človeka in volka

22. 9. 2023

To je zgodba o dveh sinovih burje, kraškem ovčarju Krasu, pastirskem psu in slovenskem volku, znamenitem Slavcu, začetniku volčjega tropa. V Sloveniji živi skoraj 300.000 psov, od tega le še 900 kraških ovčarjev. Kraški ovčar ali kraševec je zadnja slovenska avtohtona pasma. Film spremlja Krasa od skotitve in pastirske male šole v psarni Pižmohtova v Cerkljanskem hribovju do kmetije Kržič nad Podpečjo, kjer pri enem letu postane pastirski pes in dobi svojo čredo. Film pa pripoveduje o še enem sinu burje – slovenskem volku. Vzporedna zgodba predstavi znamenitega Slavca, ki se je leta 2012 podal na 1000 kilometrov dolgo pot do Verone v Italiji, kjer se je po 130 letih spet oblikoval volčji trop. V filmu Krasa po starodavni pastirski metodi najprej vzgaja Emil Pižmoht, pravi šepetalec psom, na kmetiji Kržič pa ga prevzame mladi in nadarjeni Jožef Kržič, ki ga z očetom pripelje do konca pastirskega uka. V svet volka in po Slavčevi sledi vse do Verone gledalce popelje biolog dr. Miha Krofel, ki velja za enega največjih slovenskih in evropskih poznavalcev velikih zveri. V slovenskih gozdovih danes živi le še okrog 100 volkov. Dokumentarni film Sinovi burje je nastal v produkciji Astral film v koprodukciji z RTVSLO in s podporo SFC. Scenarist in režiser je bil Miha Čelar, koscenarist Blaž Vehovar, direktor fotografije pa Rožle Breg.

52 min

To je zgodba o dveh sinovih burje, kraškem ovčarju Krasu, pastirskem psu in slovenskem volku, znamenitem Slavcu, začetniku volčjega tropa. V Sloveniji živi skoraj 300.000 psov, od tega le še 900 kraških ovčarjev. Kraški ovčar ali kraševec je zadnja slovenska avtohtona pasma. Film spremlja Krasa od skotitve in pastirske male šole v psarni Pižmohtova v Cerkljanskem hribovju do kmetije Kržič nad Podpečjo, kjer pri enem letu postane pastirski pes in dobi svojo čredo. Film pa pripoveduje o še enem sinu burje – slovenskem volku. Vzporedna zgodba predstavi znamenitega Slavca, ki se je leta 2012 podal na 1000 kilometrov dolgo pot do Verone v Italiji, kjer se je po 130 letih spet oblikoval volčji trop. V filmu Krasa po starodavni pastirski metodi najprej vzgaja Emil Pižmoht, pravi šepetalec psom, na kmetiji Kržič pa ga prevzame mladi in nadarjeni Jožef Kržič, ki ga z očetom pripelje do konca pastirskega uka. V svet volka in po Slavčevi sledi vse do Verone gledalce popelje biolog dr. Miha Krofel, ki velja za enega največjih slovenskih in evropskih poznavalcev velikih zveri. V slovenskih gozdovih danes živi le še okrog 100 volkov. Dokumentarni film Sinovi burje je nastal v produkciji Astral film v koprodukciji z RTVSLO in s podporo SFC. Scenarist in režiser je bil Miha Čelar, koscenarist Blaž Vehovar, direktor fotografije pa Rožle Breg.

Dokumentarci – kulturno-umetniški

Voyager 127AU/dr. Anton Mavretič

19. 9. 2023

Ameriški inženir slovenskega rodu dr. Anton Mavretič se že več kot štirideset let aktivno ukvarja z razvojem vesoljskih tehnologij. Film Voyager 127AU se osredotoča na prepoznavanje dela dr. Mavretiča, ki se že več kot štirideset let aktivno ukvarja z razvojem vesoljskih tehnologij. Med drugim je zasnoval tudi instrument PLS za vesoljski program Voyager. Film je nastal v koprodukciji z RTV Slovenija in v sodelovanju z MIT Kavli Institute for Astrophysics and Space Research, Harvard University, Boston University, Applied Physics Laboratory, Goddard Space Center, Smithsonian National Air and Space Museum in družino Mavretič.

51 min

Ameriški inženir slovenskega rodu dr. Anton Mavretič se že več kot štirideset let aktivno ukvarja z razvojem vesoljskih tehnologij. Film Voyager 127AU se osredotoča na prepoznavanje dela dr. Mavretiča, ki se že več kot štirideset let aktivno ukvarja z razvojem vesoljskih tehnologij. Med drugim je zasnoval tudi instrument PLS za vesoljski program Voyager. Film je nastal v koprodukciji z RTV Slovenija in v sodelovanju z MIT Kavli Institute for Astrophysics and Space Research, Harvard University, Boston University, Applied Physics Laboratory, Goddard Space Center, Smithsonian National Air and Space Museum in družino Mavretič.

Dokumentarci – kulturno-umetniški

Trenutek reke

10. 9. 2023

Soča je bila vedno mejna reka. V svoji razmeroma kratki strugi povezuje dve popolnoma različni pokrajini, Alpe in Mediteran. In res se zdi, kot da je sestavljena iz dveh osebnosti. Ima tudi dve imeni. Soča je ženska. Isonzo je moški. Soča je voda protislovij; privlačna in nevarna, znana po smaragdni barvi in krvavi fronti. Prva svetovna vojna v teh krajih ni uničila le življenj, vasi in polj, ampak tudi odnos, ki ga je tedanji človek gojil do narave. Preživeli so morali začeti iz niča in zdi se, da danes še vedno živimo v tem na hitro sklepanem svetu. Srečanja ob Soči razkrivajo protislovja, ki jih danes živimo v odnosu do narave. V primerjavi z življenjem reke, se človeško življenje zdi nepomembno in vendar človek danes lahko posega v zakone narave. V času, ko se odpravljajo politične meje, si moramo v odnosu do naše skupne reke, meje znati postavljati sami. Scenaristki in režiserki filma sta Anja Medved in Nadja Velušček.

63 min

Soča je bila vedno mejna reka. V svoji razmeroma kratki strugi povezuje dve popolnoma različni pokrajini, Alpe in Mediteran. In res se zdi, kot da je sestavljena iz dveh osebnosti. Ima tudi dve imeni. Soča je ženska. Isonzo je moški. Soča je voda protislovij; privlačna in nevarna, znana po smaragdni barvi in krvavi fronti. Prva svetovna vojna v teh krajih ni uničila le življenj, vasi in polj, ampak tudi odnos, ki ga je tedanji človek gojil do narave. Preživeli so morali začeti iz niča in zdi se, da danes še vedno živimo v tem na hitro sklepanem svetu. Srečanja ob Soči razkrivajo protislovja, ki jih danes živimo v odnosu do narave. V primerjavi z življenjem reke, se človeško življenje zdi nepomembno in vendar človek danes lahko posega v zakone narave. V času, ko se odpravljajo politične meje, si moramo v odnosu do naše skupne reke, meje znati postavljati sami. Scenaristki in režiserki filma sta Anja Medved in Nadja Velušček.

Dokumentarci – kulturno-umetniški

Tri generacije: Marlenka, Marija Lucija in Hana Stupica

9. 9. 2023

Marlenka, Marija Lucija in Hana Stupica so z izvirnimi in likovno vrhunsko dodelanimi ilustracijami zaznamovale številne generacije. Marlenka Stupica, njena pokojna hčerka Marija Lucija Stupica in Marlenkina vnukinja Hana Stupica so z izvirnimi in vrhunsko dodelanimi ilustracijami zaznamovale številne generacije. V obdobju skoraj stotih let so se zamenjali številni družbeni, politični in kulturni sistemi ter koncepti. Le en princip je neranjen preživel ves ta čas in ostal enak: pripovedovanje zgodb z najbolj domišljenimi, prefinjenimi, senzibilnimi in čutnimi ilustracijami; s podobami, ki nam lahko spremenijo dojemanje sveta. Če z njimi odrastemo, smo lahko drugačni. Ohranimo otroka v sebi in odraslosti nadenemo krila. Dokumentarni film o pravljičarkah treh generacij in enega neskončnega polja domišljije, ki ga čas ne more postarati, nas pelje od Marlenkine kultne Sneguljčice, Rdeče kapice, Trnuljčice, Paličice, Zvezdnih tolarjev prek temačne Lenore, Pastirice in dimnikarja, Letečega kovčka in Svinjskega pastirja Marije Lucije do Hanine Rokavičke, Zajčkove hišice in Schönwerthovih pravljic. Vse tri generacije Stupičevih so zgradile svet, vzporeden resničnemu. Marlenka je začela slikati po vojni – v času, ko so petletke nizale rekorde, ko je bil proletarec kralj, delavka osvobojena volivka, brezrazredna družba pa cilj. V črno-beli svet je vnašala barve. V njem so preživeli kraljevske družine, prinčevi poljubi, rojenice in gradovi. Na likovni akademiji je študirala v drugi povojni generaciji, ko se je tja vpisala le peščica žensk. Tudi v času, ko je študirala njena hčerka Marija Lucija, so bile ženske na slikarstvu v manjšini. A v prvem desetletju novega tisočletja, ko se je na študij Oblikovanje vizualnih komunikacij vpisala Hana Stupica, je bilo v vse programe akademije sprejetih že več žensk kot moških. Poleg treh umetnic je v filmu prisoten tudi Gabrijel Stupica, soprog, oče in ded, predvsem pa eden najprodornejših slikarjev modernizma. Marija Lucija je od otroštva dalje stalnica v njegovem likovnem svetu, Marlenka pa jo je upodobila v Sneguljčici, Paličici in številnih deklicah, ki zaznamujejo njen pravljični svet. Film, v katerem nastopajo Marlenka in Hana Stupica in številni pričevalci, je nastal v Dokumentarnem programu RTV Slovenija, avtorica je Majda Širca.

51 min

Marlenka, Marija Lucija in Hana Stupica so z izvirnimi in likovno vrhunsko dodelanimi ilustracijami zaznamovale številne generacije. Marlenka Stupica, njena pokojna hčerka Marija Lucija Stupica in Marlenkina vnukinja Hana Stupica so z izvirnimi in vrhunsko dodelanimi ilustracijami zaznamovale številne generacije. V obdobju skoraj stotih let so se zamenjali številni družbeni, politični in kulturni sistemi ter koncepti. Le en princip je neranjen preživel ves ta čas in ostal enak: pripovedovanje zgodb z najbolj domišljenimi, prefinjenimi, senzibilnimi in čutnimi ilustracijami; s podobami, ki nam lahko spremenijo dojemanje sveta. Če z njimi odrastemo, smo lahko drugačni. Ohranimo otroka v sebi in odraslosti nadenemo krila. Dokumentarni film o pravljičarkah treh generacij in enega neskončnega polja domišljije, ki ga čas ne more postarati, nas pelje od Marlenkine kultne Sneguljčice, Rdeče kapice, Trnuljčice, Paličice, Zvezdnih tolarjev prek temačne Lenore, Pastirice in dimnikarja, Letečega kovčka in Svinjskega pastirja Marije Lucije do Hanine Rokavičke, Zajčkove hišice in Schönwerthovih pravljic. Vse tri generacije Stupičevih so zgradile svet, vzporeden resničnemu. Marlenka je začela slikati po vojni – v času, ko so petletke nizale rekorde, ko je bil proletarec kralj, delavka osvobojena volivka, brezrazredna družba pa cilj. V črno-beli svet je vnašala barve. V njem so preživeli kraljevske družine, prinčevi poljubi, rojenice in gradovi. Na likovni akademiji je študirala v drugi povojni generaciji, ko se je tja vpisala le peščica žensk. Tudi v času, ko je študirala njena hčerka Marija Lucija, so bile ženske na slikarstvu v manjšini. A v prvem desetletju novega tisočletja, ko se je na študij Oblikovanje vizualnih komunikacij vpisala Hana Stupica, je bilo v vse programe akademije sprejetih že več žensk kot moških. Poleg treh umetnic je v filmu prisoten tudi Gabrijel Stupica, soprog, oče in ded, predvsem pa eden najprodornejših slikarjev modernizma. Marija Lucija je od otroštva dalje stalnica v njegovem likovnem svetu, Marlenka pa jo je upodobila v Sneguljčici, Paličici in številnih deklicah, ki zaznamujejo njen pravljični svet. Film, v katerem nastopajo Marlenka in Hana Stupica in številni pričevalci, je nastal v Dokumentarnem programu RTV Slovenija, avtorica je Majda Širca.

Dokumentarci – kulturno-umetniški

Prekmurje – kulturnozgodovinska skica

8. 9. 2023

V letu 2019je minilo komaj sto let od priključitve Prekmurja slovenskim deželam in od združitve Prekmurcev z drugimi Slovenci. V dokumentarnem filmu so glavni avtorji - scenarista Ksenija Horvat in Branko Šömen ter režiser Primož Meško - želeli objeti kulturno zapuščino Prekmurja skozi stoletja, ko je bila pokrajina za večino slovensko govorečih ljudi daljna in neznana. V sliki in besedi so iskali odgovore na različna vprašanja. Kakšno je bilo življenje na levem bregu Mure? Kako so ohranjali svoj prekmurski knjižni jezik? Kdo so prekmurski 'očetje naroda'? Kako je potekal kulturnozgodovinski razvoj pokrajine? Od kod so prihajali glavni kulturni vplivi in kako so se medsebojno oplajale slovenska, madžarska, nemška in judovska kultura? Kako se je v težkih pogojih zakotja Kraljevine Ogrske razvijala intelektualna misel? Kaj je bila pred sto leti, ob združitvi z drugimi Slovenci, prekmurska kulturna dota? Film oživlja nekatere zapise bogatega arhiva RTV Slovenija, na posnetkih vnovič zaživi Prekmurje, kakršno je bilo pred desetletji. O kulturnem razvoju pokrajine so razmišljali ljudje, ki so temu posvetili svojo raziskovalno kariero s področij zgodovine, umetnostne zgodovine, književnosti, jezikoslovja in etnologije.

52 min

V letu 2019je minilo komaj sto let od priključitve Prekmurja slovenskim deželam in od združitve Prekmurcev z drugimi Slovenci. V dokumentarnem filmu so glavni avtorji - scenarista Ksenija Horvat in Branko Šömen ter režiser Primož Meško - želeli objeti kulturno zapuščino Prekmurja skozi stoletja, ko je bila pokrajina za večino slovensko govorečih ljudi daljna in neznana. V sliki in besedi so iskali odgovore na različna vprašanja. Kakšno je bilo življenje na levem bregu Mure? Kako so ohranjali svoj prekmurski knjižni jezik? Kdo so prekmurski 'očetje naroda'? Kako je potekal kulturnozgodovinski razvoj pokrajine? Od kod so prihajali glavni kulturni vplivi in kako so se medsebojno oplajale slovenska, madžarska, nemška in judovska kultura? Kako se je v težkih pogojih zakotja Kraljevine Ogrske razvijala intelektualna misel? Kaj je bila pred sto leti, ob združitvi z drugimi Slovenci, prekmurska kulturna dota? Film oživlja nekatere zapise bogatega arhiva RTV Slovenija, na posnetkih vnovič zaživi Prekmurje, kakršno je bilo pred desetletji. O kulturnem razvoju pokrajine so razmišljali ljudje, ki so temu posvetili svojo raziskovalno kariero s področij zgodovine, umetnostne zgodovine, književnosti, jezikoslovja in etnologije.

Dokumentarci – kulturno-umetniški

Videti El Aaiún

29. 8. 2023

Manj znana zgodba o Sahravijcih, ljudstvu iz Zahodne Sahare, ki jim v času dekolonializacije Afrike ni uspelo vzpostaviti samostojne države. Po koncu španske kolonialne nadvlade leta 1976 sta Mavretanija in Maroko vojaško vdrla na ozemlje Zahodne Sahare. Na tisoče Sahravijcev je bilo ubitih, več deset tisoč jih je pobegnilo v Alžirijo. Mavretanija se je kmalu umaknila iz vojne, spopadi med Marokom in sahravijsko Fronto Polisario pa so potekali do leta 1991. Združeni narodi so se takrat zavezali, da bodo izvedli referendum, na katerem bi Sahravijci odločali o svoji suverenosti. A se v vsem tem času ni zgodilo nič. Maroko zaseda dve tretjini Zahodne Sahare in okrutno zatira Sahravijce, zaradi česar vedno novi prihajajo v begunska naselja v Alžiriji. Sahravijce tam pri življenju ohranja prav tisto, kar pregovorno umre zadnje, to je upanje, da bodo nekoč ponovno videli svojo domovino z glavnim mestom El Aauin.

53 min

Manj znana zgodba o Sahravijcih, ljudstvu iz Zahodne Sahare, ki jim v času dekolonializacije Afrike ni uspelo vzpostaviti samostojne države. Po koncu španske kolonialne nadvlade leta 1976 sta Mavretanija in Maroko vojaško vdrla na ozemlje Zahodne Sahare. Na tisoče Sahravijcev je bilo ubitih, več deset tisoč jih je pobegnilo v Alžirijo. Mavretanija se je kmalu umaknila iz vojne, spopadi med Marokom in sahravijsko Fronto Polisario pa so potekali do leta 1991. Združeni narodi so se takrat zavezali, da bodo izvedli referendum, na katerem bi Sahravijci odločali o svoji suverenosti. A se v vsem tem času ni zgodilo nič. Maroko zaseda dve tretjini Zahodne Sahare in okrutno zatira Sahravijce, zaradi česar vedno novi prihajajo v begunska naselja v Alžiriji. Sahravijce tam pri življenju ohranja prav tisto, kar pregovorno umre zadnje, to je upanje, da bodo nekoč ponovno videli svojo domovino z glavnim mestom El Aauin.

Dokumentarci – kulturno-umetniški

Gorska romantika

26. 8. 2023

V drugem delu alpinistične trilogije "Literarno-vertikalno" spremljamo tri generacije družine Mihelič, ki se poda pod Pihavec, do spominske plošče gornikom zelo poznanega Tineta Miheliča, pisca planinskih vodnikov in osebno-izpovednega dela KLIC GORA, ki je rdeča nit te epizode. Obenem se Tinetova hči, Tina Horvat, tudi sama alpinistična pripravnica, poda v smer, ki sta jo pred desetletji preplezala z očetom - Severni raz Male mojstrovke. Spremlja jo alpinist in literarni zgodovinar Aleksander Bjelčevič, ki tudi strokovno komentira knjižna dela, poleg Tinetovih, še njegovega brata Jožeta, ki je v svojem delu Vprašaj goro, postavil spomenik Bohinjskim goram in njihovim ljudem.

25 min

V drugem delu alpinistične trilogije "Literarno-vertikalno" spremljamo tri generacije družine Mihelič, ki se poda pod Pihavec, do spominske plošče gornikom zelo poznanega Tineta Miheliča, pisca planinskih vodnikov in osebno-izpovednega dela KLIC GORA, ki je rdeča nit te epizode. Obenem se Tinetova hči, Tina Horvat, tudi sama alpinistična pripravnica, poda v smer, ki sta jo pred desetletji preplezala z očetom - Severni raz Male mojstrovke. Spremlja jo alpinist in literarni zgodovinar Aleksander Bjelčevič, ki tudi strokovno komentira knjižna dela, poleg Tinetovih, še njegovega brata Jožeta, ki je v svojem delu Vprašaj goro, postavil spomenik Bohinjskim goram in njihovim ljudem.

Dokumentarci – kulturno-umetniški

Jeklene ptice nad Idrijo

25. 8. 2023

Dokumentarni film Jeklene ptice nad Idrijo osvetljuje nepojasnjene letalske napade na Idrijo leta 1945. V zadnjih mesecih 2. svetovne vojne je bilo na to mesto izvršenih več letalskih napadov, porušen je bil dobršen del mesta, napadi pa so terjali tudi človeške žrtve. Več deset let so ti dogodki ostali nepojasnjeni in zaviti v tančico skrivnosti: kdo natančno in čemu je napadal Idrijo? Do razkritja je po čistem naključju prišlo šele leta 2012, filmsko pripoved o teh dogodkih pa zaključujejo avtentični in šokantni posnetki napada, ki jih je beležila filmska kamera na letalu. Film je nastal v okviru Dokumentarnega programa RTV Slovenija po scenariju Monike Rijavec in v režiji Dušana Moravca.

52 min

Dokumentarni film Jeklene ptice nad Idrijo osvetljuje nepojasnjene letalske napade na Idrijo leta 1945. V zadnjih mesecih 2. svetovne vojne je bilo na to mesto izvršenih več letalskih napadov, porušen je bil dobršen del mesta, napadi pa so terjali tudi človeške žrtve. Več deset let so ti dogodki ostali nepojasnjeni in zaviti v tančico skrivnosti: kdo natančno in čemu je napadal Idrijo? Do razkritja je po čistem naključju prišlo šele leta 2012, filmsko pripoved o teh dogodkih pa zaključujejo avtentični in šokantni posnetki napada, ki jih je beležila filmska kamera na letalu. Film je nastal v okviru Dokumentarnega programa RTV Slovenija po scenariju Monike Rijavec in v režiji Dušana Moravca.

Dokumentarci – kulturno-umetniški

Iskanje in uporništvo

19. 8. 2023

V prvem delu trilogije "Literarno-vertikalno" spremljamo alpinista in gorska vodnika Marijo in Andreja Štremflja, ki se po več kot štiridesetih letih podata v Dolgi hrbet, v smer, ki sta jo Nejc Zaplotnik in Andrej takrat splezala prvenstveno in jo po Nejcu poimenovala Jernejev steber. Zgodbo, ki se spleta okoli Zaplotnikove legendarne knjige Pot, in sveže izdane Objem na vrhu sveta zakoncev Štremfelj, lepo dopolnijo sogovorniki: Mojca Zaplotnik, žena v Himalaji preminulega Nejca Zaplotnika in njegov nekdanji prijatelj Tomaž Jamnik-Mišo. Knjižna dela komentira literarni zgodovinar in alpinist Aleksander Bjelčevič.

24 min

V prvem delu trilogije "Literarno-vertikalno" spremljamo alpinista in gorska vodnika Marijo in Andreja Štremflja, ki se po več kot štiridesetih letih podata v Dolgi hrbet, v smer, ki sta jo Nejc Zaplotnik in Andrej takrat splezala prvenstveno in jo po Nejcu poimenovala Jernejev steber. Zgodbo, ki se spleta okoli Zaplotnikove legendarne knjige Pot, in sveže izdane Objem na vrhu sveta zakoncev Štremfelj, lepo dopolnijo sogovorniki: Mojca Zaplotnik, žena v Himalaji preminulega Nejca Zaplotnika in njegov nekdanji prijatelj Tomaž Jamnik-Mišo. Knjižna dela komentira literarni zgodovinar in alpinist Aleksander Bjelčevič.

Dokumentarci – kulturno-umetniški

Stratifikacija lune

18. 8. 2023

V času, ko svet izgublja tla pod nogami, Stratifikacija lune z dotikom objektiva odpira zev v zadnjo dragoceno oazo mešanih kultur in ver. Film scenarista in režiserja Mihe Vipotnika se prične z besedo in izpisanimi številkami. Številke merijo čas, mesec, dan, številko spominske kartice, filmsko klapo. Med izrečenimi besedami se skrivajo tri zgodbe iz minulih državljanskih vojn - dveh v Libanonu in ene v bivši Jugoslaviji, vojne za Slovenijo. V dveh se prepletajo otroški spomini libanonskega snemalca filma Pola Seifa s spominom Slovenca z bosanskimi koreninami Saša Stojiča. Tretjo zgodbo o herojskih podvigih drugačnih vsebin pripoveduje bivši producent in solastnik agencije Leo Burnett Middle East Farid Chehab. Spremljajo ga odlomki iz filmov in njegovih televizijskih reklam. Vse tri pripovedi oblikujejo prostor in ustvarjajo odprtino za dogodke in mednarodno interdisciplinarno razstavo z naslovom Vertikalni trki. Zgodbe se prekinejo in film znotraj dokumentarističnega žanra nadaljuje raziskovanja razprtij in vprašanja konfliktov. Tistih razprtij, ki se pojavljajo ob razstavi in znotraj posameznih umetniških disciplin, in tistih zunaj zidov galerije, ter trenj in napetosti znotraj družbe večnacionalnega in versko mešanega prebivalstva Libanona, nenazadnje tudi Slovenije. Film Stratifikacija lune s primerno distanco tvori in tudi osmišlja raznotere umetniške panoge in odločitve in zato ostaja tudi zadnji in neprecenljivi del projekta/razstave Vertikalni trki.

53 min

V času, ko svet izgublja tla pod nogami, Stratifikacija lune z dotikom objektiva odpira zev v zadnjo dragoceno oazo mešanih kultur in ver. Film scenarista in režiserja Mihe Vipotnika se prične z besedo in izpisanimi številkami. Številke merijo čas, mesec, dan, številko spominske kartice, filmsko klapo. Med izrečenimi besedami se skrivajo tri zgodbe iz minulih državljanskih vojn - dveh v Libanonu in ene v bivši Jugoslaviji, vojne za Slovenijo. V dveh se prepletajo otroški spomini libanonskega snemalca filma Pola Seifa s spominom Slovenca z bosanskimi koreninami Saša Stojiča. Tretjo zgodbo o herojskih podvigih drugačnih vsebin pripoveduje bivši producent in solastnik agencije Leo Burnett Middle East Farid Chehab. Spremljajo ga odlomki iz filmov in njegovih televizijskih reklam. Vse tri pripovedi oblikujejo prostor in ustvarjajo odprtino za dogodke in mednarodno interdisciplinarno razstavo z naslovom Vertikalni trki. Zgodbe se prekinejo in film znotraj dokumentarističnega žanra nadaljuje raziskovanja razprtij in vprašanja konfliktov. Tistih razprtij, ki se pojavljajo ob razstavi in znotraj posameznih umetniških disciplin, in tistih zunaj zidov galerije, ter trenj in napetosti znotraj družbe večnacionalnega in versko mešanega prebivalstva Libanona, nenazadnje tudi Slovenije. Film Stratifikacija lune s primerno distanco tvori in tudi osmišlja raznotere umetniške panoge in odločitve in zato ostaja tudi zadnji in neprecenljivi del projekta/razstave Vertikalni trki.

Dokumentarci – kulturno-umetniški

Goričko, streha Prekmurja

18. 8. 2023

Prekmurje je pregovorno najbolj raven del Slovenije, a Goričko je geografska izjema sredi velike Panonske nižine. Blago nagubano goričko gričevje vpliva na navade , način življenja in gospodarstvo. Film prikazuje ljudi, njihov način življenja in prelepo pokrajino Goričkega, ki jo mnogi primerjajo z italijansko Toskano. Goričko odkrivajo tudi drugi prebivalci Slovenije, ki so si tam ustvarili dom in okolje za svoje delo.

50 min

Prekmurje je pregovorno najbolj raven del Slovenije, a Goričko je geografska izjema sredi velike Panonske nižine. Blago nagubano goričko gričevje vpliva na navade , način življenja in gospodarstvo. Film prikazuje ljudi, njihov način življenja in prelepo pokrajino Goričkega, ki jo mnogi primerjajo z italijansko Toskano. Goričko odkrivajo tudi drugi prebivalci Slovenije, ki so si tam ustvarili dom in okolje za svoje delo.

Dokumentarci – kulturno-umetniški

Baron iz province: Žiga Zois, začetnik razsvetljenstva na Slovenskem

17. 8. 2023

Intimni dokumentarec scenarista in režiserja Bojana Labovića Baron iz province se ukvarja z zgodbo velikega slovenskega razsvetljenca Žige Zoisa. Večino svojega življenja je preživel v palači na Bregu v Ljubljani, kjer so se že po letu 1780 zbirali napredni slovenski razsvetljenci. Poimenovali so jih Zoisov krog. Baron Žiga Zois je bil namreč njihov mecen, jih materialno podpiral, spodbujal in usmerjal ter bil tako središčna osebnost. Tudi po letu 1797, ko zboli in ga protin, takratna bolezen premožnih, do konca življenja priklene na voziček. Od tega leta Zois sploh ne zapusti več svoje ljubljanske palače. Polnih 22 let, vse do svoje smrti. Nepredstavljivo dosti časa, ki ga ob razmišljanju o Žigi Zoisu preprosto velikokrat spregledamo. S tem pa spregledamo tudi njegovo intimo, njegov pogled na svet in sebe samega. Pogled, ki ga avtorji filma začnejo po obisku članov Zoisovega kroga pri svojem mecenu. Je leto 1815 in Zois plemeniti Edelstein, Žiga, ki že 18 let ni izstopil iz svoje palače, je spet sam. In razpet med provinco in svetom pluje med svojimi spomini in vizijami. Se ustavlja med različnimi podobami in razmišljanji. In drži krmilo. Je kot kapetan na ladji. Sedeč na vozičku, ki ga je izdelal sam. Barona Zoisa interpretira dramski igralec Vladimir Jurc.

41 min

Intimni dokumentarec scenarista in režiserja Bojana Labovića Baron iz province se ukvarja z zgodbo velikega slovenskega razsvetljenca Žige Zoisa. Večino svojega življenja je preživel v palači na Bregu v Ljubljani, kjer so se že po letu 1780 zbirali napredni slovenski razsvetljenci. Poimenovali so jih Zoisov krog. Baron Žiga Zois je bil namreč njihov mecen, jih materialno podpiral, spodbujal in usmerjal ter bil tako središčna osebnost. Tudi po letu 1797, ko zboli in ga protin, takratna bolezen premožnih, do konca življenja priklene na voziček. Od tega leta Zois sploh ne zapusti več svoje ljubljanske palače. Polnih 22 let, vse do svoje smrti. Nepredstavljivo dosti časa, ki ga ob razmišljanju o Žigi Zoisu preprosto velikokrat spregledamo. S tem pa spregledamo tudi njegovo intimo, njegov pogled na svet in sebe samega. Pogled, ki ga avtorji filma začnejo po obisku članov Zoisovega kroga pri svojem mecenu. Je leto 1815 in Zois plemeniti Edelstein, Žiga, ki že 18 let ni izstopil iz svoje palače, je spet sam. In razpet med provinco in svetom pluje med svojimi spomini in vizijami. Se ustavlja med različnimi podobami in razmišljanji. In drži krmilo. Je kot kapetan na ladji. Sedeč na vozičku, ki ga je izdelal sam. Barona Zoisa interpretira dramski igralec Vladimir Jurc.

Dokumentarci – kulturno-umetniški

EPP (Ekonomsko propagandni pop), koncertni dokumentarec

15. 8. 2023

Štiriindvajsetega septembra 2017 je bil oder novomeškega Anton Podbevšek Teatra v znamenju kratice, ki je včasih predstavljala polje oglaševalskih intervencij, zdaj pa je postala znamenje novega glasbenega lika – EPP (Erik Platon & Problemi). Promocija njegovega albuma z naslovom Ekonomsko propagandni pop je bila v znamenju dovršene produkcije in nabito polne dvorane. Erik Platon je alter ego strokovnjaka za digitalno komuniciranje – zdaj žal že pokojnega Primoža Žižka, ki se je po dveh desetletjih manj izpostavljenih vlog na ustvarjalnih poljih vseh vrst naposled odločil stopiti v prvi plan. Ob sebi je zbral vrsto odličnih glasbenikov, večina jih je sodelovala že pri snemanju albuma, veliko pa so k dovršeni predstavi prispevali tudi mojstri zvoka, luči in videa. V okolju novomeškega teatra, ki je po naravi predano iluzijam, je nova glasba, EPP show, zazvenela prepričljivo, občinstvo pa jo je sprejelo z navdušenjem. A tudi tisti, ki so na nov album pogledali z večje distance, nad tem, kar je uspelo Žižku, niso bili razočarani. Gre za suveren izdelek z dovršeno zvočno podobo in aranžmaji, ki mu bodo olajšali pot do radijskih postaj. Veliko zaslug za to gre producentu in avtorju aranžmajev Žaretu Paku, ki je na koncertu poprijel tudi za kitaro, na albumu pa je občuten tudi vpliv Žižkovega dolgoletnega prijatelja, Tomislava Jovanovića Tokca. Ta se na albumu v skladbah Erik Platon, Superman in Kamasutra pojavi v vlogi soavtorja glasbe in besedila, pri večini skladb na albumu pa v vlogi spremljevalnega vokalista. EPP ni klasični glasbeni protagonist, zato je tudi njegov pop nekoliko drugačen, bolj na drugo kot na prvo žogo in tematsko stran od klišejskih definicij odnosov, ki so v središču vseh pripovedi na albumu EPP.

67 min

Štiriindvajsetega septembra 2017 je bil oder novomeškega Anton Podbevšek Teatra v znamenju kratice, ki je včasih predstavljala polje oglaševalskih intervencij, zdaj pa je postala znamenje novega glasbenega lika – EPP (Erik Platon & Problemi). Promocija njegovega albuma z naslovom Ekonomsko propagandni pop je bila v znamenju dovršene produkcije in nabito polne dvorane. Erik Platon je alter ego strokovnjaka za digitalno komuniciranje – zdaj žal že pokojnega Primoža Žižka, ki se je po dveh desetletjih manj izpostavljenih vlog na ustvarjalnih poljih vseh vrst naposled odločil stopiti v prvi plan. Ob sebi je zbral vrsto odličnih glasbenikov, večina jih je sodelovala že pri snemanju albuma, veliko pa so k dovršeni predstavi prispevali tudi mojstri zvoka, luči in videa. V okolju novomeškega teatra, ki je po naravi predano iluzijam, je nova glasba, EPP show, zazvenela prepričljivo, občinstvo pa jo je sprejelo z navdušenjem. A tudi tisti, ki so na nov album pogledali z večje distance, nad tem, kar je uspelo Žižku, niso bili razočarani. Gre za suveren izdelek z dovršeno zvočno podobo in aranžmaji, ki mu bodo olajšali pot do radijskih postaj. Veliko zaslug za to gre producentu in avtorju aranžmajev Žaretu Paku, ki je na koncertu poprijel tudi za kitaro, na albumu pa je občuten tudi vpliv Žižkovega dolgoletnega prijatelja, Tomislava Jovanovića Tokca. Ta se na albumu v skladbah Erik Platon, Superman in Kamasutra pojavi v vlogi soavtorja glasbe in besedila, pri večini skladb na albumu pa v vlogi spremljevalnega vokalista. EPP ni klasični glasbeni protagonist, zato je tudi njegov pop nekoliko drugačen, bolj na drugo kot na prvo žogo in tematsko stran od klišejskih definicij odnosov, ki so v središču vseh pripovedi na albumu EPP.

Dokumentarci – kulturno-umetniški

Padec Gorice

11. 8. 2023

Film je posvečen spominu na enega najpomembnejših dogodkov prve svetovne vojne – padcu Gorice 1916. Dokumentarec je zasnovan kot mozaična pripoved, v kateri slovenski in italijanski zgodovinarji ter preučevalci zgodovine dr. Branko Marušič, dr. Renato Podbersič, Lucio Fabi, prof. Mario Isnenghi, Marco Mantini, Mitja Močnik in Andrea Bellavite odstirajo osupljivo podobo oblegane, porušene in sestradane Gorice v 1. svetovni vojni. Precejšen del prebivalstva je kljub strahotnemu italijanskemu topniškemu obstreljevanju v njej vztrajal od poletja 1915 do 9. avgusta 1916, ko so Italijani pompozno vkorakali v razdejano mesto in oznanjali zmago v 6. soški bitki. Branilci so se morali umakniti na levi breg reke Soče, pred tem pa so porušili njene mostove. Mit o nepremagljivih avstro-ogrskih branilcih je padel. Za Slovence pa je zasedba Gorice pomenila izgubo večstoletnega kulturnega in gospodarskega središča, v katerem so bivali skupaj z Italijani, Furlani, Nemci in drugimi narodi habsburške monarhije. Dokumentarni film, katerega režiser in scenarist je Valentin Pečenko, je nastal v sodelovanju s številnimi inštitucijami, društvi in zbiralci iz Slovenije in Italije, iz Gorice in Nove Gorice, glavnino arhivskih filmskih posnetkov pa je prispevala Kinoteka Furlanije (La Cineteca del Friuli).

50 min

Film je posvečen spominu na enega najpomembnejših dogodkov prve svetovne vojne – padcu Gorice 1916. Dokumentarec je zasnovan kot mozaična pripoved, v kateri slovenski in italijanski zgodovinarji ter preučevalci zgodovine dr. Branko Marušič, dr. Renato Podbersič, Lucio Fabi, prof. Mario Isnenghi, Marco Mantini, Mitja Močnik in Andrea Bellavite odstirajo osupljivo podobo oblegane, porušene in sestradane Gorice v 1. svetovni vojni. Precejšen del prebivalstva je kljub strahotnemu italijanskemu topniškemu obstreljevanju v njej vztrajal od poletja 1915 do 9. avgusta 1916, ko so Italijani pompozno vkorakali v razdejano mesto in oznanjali zmago v 6. soški bitki. Branilci so se morali umakniti na levi breg reke Soče, pred tem pa so porušili njene mostove. Mit o nepremagljivih avstro-ogrskih branilcih je padel. Za Slovence pa je zasedba Gorice pomenila izgubo večstoletnega kulturnega in gospodarskega središča, v katerem so bivali skupaj z Italijani, Furlani, Nemci in drugimi narodi habsburške monarhije. Dokumentarni film, katerega režiser in scenarist je Valentin Pečenko, je nastal v sodelovanju s številnimi inštitucijami, društvi in zbiralci iz Slovenije in Italije, iz Gorice in Nove Gorice, glavnino arhivskih filmskih posnetkov pa je prispevala Kinoteka Furlanije (La Cineteca del Friuli).

Dokumentarci – kulturno-umetniški

Imeti svoj glas: 100 let Pravne fakultete Univerze v Ljubljani

8. 8. 2023

Dokumentarni film »Imeti svoj glas« v režiji Mirana Zupaniča je film o zgodovini Pravne fakultete Univerze v Ljubljani. Predzgodovino fakultete, še posebno od »pomladi narodov« leta 1848 do ustanovitve fakultete 23. avgusta 1919, je zaznamoval načrten boj glavnih slovenskih narodnih buditeljev v drugi polovici 19. stoletja: Janeza Bleiweisa, Ivana Hribarja in Danila Majarona. V filmu so poudarjeni trije vidiki t. i. vseučiliškega gibanja, ki je doseglo vrhunec leta 1901: izredna množičnost podpore prizadevanjem za slovensko univerzo, izražena s podpisi, pa tudi v časopisih, ne glede na politično barvo; mednarodna dejavnost prvih profesorjev, ki se odraža v dejstvu, da je pravna fakulteta začela delovati v Parizu. Prvi trije profesorji matičarji so bili namreč člani delegacije Kraljevine SHS na mirovnih pogajanjih. S tem so na ruševinah razpadlega Avstro-Ogrskega cesarstva v usodnem trenutku evropske zgodovine postali glas vseh Slovencev na najprestižnejšem mednarodnem odru. Tretji poudarek je otvoritveno predavanje prvega dekana fakultete, profesorja Leonida Pitamica, Pravo in revolucija, 15. aprila 1920. Film ob tem pokaže posledice, ki jih imata za profesorski zbor okupacija in revolucionarni metež takoj po vojni. V različnih obdobjih je bila fakulteta razpeta med oblastnimi težnjami in prizadevanjem za ohranjanje institucionalne avtonomije. Sprva se je to kazalo v naporih, da oblast ne bi okrnila sprejetih programov in da bi omogočila ustrezne pogoje za delo, med 2. svetovno vojno je bila neločljivo povezana z osvobodilnim gibanjem, od sredine osemdesetih let pa z bojem za demokratizacijo slovenske družbe. V drugem delu je več pozornosti namenjene utripu življenja na fakulteti danes, konča pa se s projekcijo razvoja v prihodnosti: koliko se v sodobnem svetu, zaznamovanem z digitalizacijo, lahko sliši glas posameznika, fakultete kot skupnosti in slovenske skupnosti. Večinski koproducent filma je Pravna fakulteta, manjšinska pa AGRFT in RTV Slovenija. Poleg profesorjev in študentov fakultete ter zgodovinarjev z Inštituta za novejšo zgodovino je pri ustvarjanju filma sodelovalo pet muzejev, pet arhivov, Narodna in univerzitetna knjižnica, knjižnica Pravne fakultete in številni posamezniki s svojimi arhivi. Scenarij je napisala dr. Katje Škrubej, ki je prispevala svoje fotografije in videoposnetke, avtor glasbe je odlični skladatelj Tilen Slakan.

50 min

Dokumentarni film »Imeti svoj glas« v režiji Mirana Zupaniča je film o zgodovini Pravne fakultete Univerze v Ljubljani. Predzgodovino fakultete, še posebno od »pomladi narodov« leta 1848 do ustanovitve fakultete 23. avgusta 1919, je zaznamoval načrten boj glavnih slovenskih narodnih buditeljev v drugi polovici 19. stoletja: Janeza Bleiweisa, Ivana Hribarja in Danila Majarona. V filmu so poudarjeni trije vidiki t. i. vseučiliškega gibanja, ki je doseglo vrhunec leta 1901: izredna množičnost podpore prizadevanjem za slovensko univerzo, izražena s podpisi, pa tudi v časopisih, ne glede na politično barvo; mednarodna dejavnost prvih profesorjev, ki se odraža v dejstvu, da je pravna fakulteta začela delovati v Parizu. Prvi trije profesorji matičarji so bili namreč člani delegacije Kraljevine SHS na mirovnih pogajanjih. S tem so na ruševinah razpadlega Avstro-Ogrskega cesarstva v usodnem trenutku evropske zgodovine postali glas vseh Slovencev na najprestižnejšem mednarodnem odru. Tretji poudarek je otvoritveno predavanje prvega dekana fakultete, profesorja Leonida Pitamica, Pravo in revolucija, 15. aprila 1920. Film ob tem pokaže posledice, ki jih imata za profesorski zbor okupacija in revolucionarni metež takoj po vojni. V različnih obdobjih je bila fakulteta razpeta med oblastnimi težnjami in prizadevanjem za ohranjanje institucionalne avtonomije. Sprva se je to kazalo v naporih, da oblast ne bi okrnila sprejetih programov in da bi omogočila ustrezne pogoje za delo, med 2. svetovno vojno je bila neločljivo povezana z osvobodilnim gibanjem, od sredine osemdesetih let pa z bojem za demokratizacijo slovenske družbe. V drugem delu je več pozornosti namenjene utripu življenja na fakulteti danes, konča pa se s projekcijo razvoja v prihodnosti: koliko se v sodobnem svetu, zaznamovanem z digitalizacijo, lahko sliši glas posameznika, fakultete kot skupnosti in slovenske skupnosti. Večinski koproducent filma je Pravna fakulteta, manjšinska pa AGRFT in RTV Slovenija. Poleg profesorjev in študentov fakultete ter zgodovinarjev z Inštituta za novejšo zgodovino je pri ustvarjanju filma sodelovalo pet muzejev, pet arhivov, Narodna in univerzitetna knjižnica, knjižnica Pravne fakultete in številni posamezniki s svojimi arhivi. Scenarij je napisala dr. Katje Škrubej, ki je prispevala svoje fotografije in videoposnetke, avtor glasbe je odlični skladatelj Tilen Slakan.

Dokumentarci – kulturno-umetniški

Beograd - vinjete Slovencev

4. 8. 2023

Dokumentarni film Beograd – vinjete Slovencev predstavlja slovenske spomine v Beogradu. Tam smo Slovenci pustili viden pečat na različnih področjih, zlasti pa v kulturi in umetnosti, s čimer smo se trajno zapisali v zgodovino nekdanje skupne prestolnice. Med izstopajočimi spomeniki so cerkev sv. Antona Padovanskega arhitekta Jožeta Plečnika, kiparski opus Lojzeta Dolinarja, mozaik Sutjeska slikarja Marija Preglja v Palači Srbija in most na Adi arhitekta Petra Gabrijelčiča, režiser Bojan Stupica pa je utemeljil in ključno zaznamoval zgodovino Jugoslovanskega dramskega gledališča. O teh in še drugih zgodovinskih delih so spregovorili srbski strokovnjaki, ki predstavljajo drugačen pogled na delo Slovencev v Beogradu. V filmu so predstavljeni tudi beograjsko Društvo Slovencev Sava in štirje Slovenci, ki v mestu danes živijo in ustvarjajo: nadškof Stanislav Hočevar, profesorica slovenščine Maja Đukanović, fotografinja Irena Herak in filmska maskerka Tina Šubic Dodočić. Scenarist filma je Andrej Doblehar, režiser Boštjan Vrhovec.

49 min

Dokumentarni film Beograd – vinjete Slovencev predstavlja slovenske spomine v Beogradu. Tam smo Slovenci pustili viden pečat na različnih področjih, zlasti pa v kulturi in umetnosti, s čimer smo se trajno zapisali v zgodovino nekdanje skupne prestolnice. Med izstopajočimi spomeniki so cerkev sv. Antona Padovanskega arhitekta Jožeta Plečnika, kiparski opus Lojzeta Dolinarja, mozaik Sutjeska slikarja Marija Preglja v Palači Srbija in most na Adi arhitekta Petra Gabrijelčiča, režiser Bojan Stupica pa je utemeljil in ključno zaznamoval zgodovino Jugoslovanskega dramskega gledališča. O teh in še drugih zgodovinskih delih so spregovorili srbski strokovnjaki, ki predstavljajo drugačen pogled na delo Slovencev v Beogradu. V filmu so predstavljeni tudi beograjsko Društvo Slovencev Sava in štirje Slovenci, ki v mestu danes živijo in ustvarjajo: nadškof Stanislav Hočevar, profesorica slovenščine Maja Đukanović, fotografinja Irena Herak in filmska maskerka Tina Šubic Dodočić. Scenarist filma je Andrej Doblehar, režiser Boštjan Vrhovec.

Dokumentarci – kulturno-umetniški

Hitlerjeva biblija

3. 8. 2023

Film o velikih nemških načrtih z Bledom med 2. svetovno vojno – med drugim so želeli na otoku porušiti cerkev in zgraditi tempelj. Ekipa dokumentarnega filma Hitlerjeva biblija je te domneve preiskovala, iskala dokumente in preverjala pričevanja, na podlagi obveščevalnega dnevnika slovenskega medvojnega obveščevalca Jožeta Jana - Iztoka so iskali tudi sledi prototipa nekakšne nacistične biblije. Do kakšnih izsledkov so prišli, si oglejte v dokumentarcu meseca, ki se poigrava na meji resnice, špekulacije in interpretacije zgodovinskih dogodkov. Raziskavo je pripravil Aleš Lebar, strokovni sodelavec je bil dr. Andrej Gaspari, scenarij in režija sta delo Miha Čelarja.

52 min

Film o velikih nemških načrtih z Bledom med 2. svetovno vojno – med drugim so želeli na otoku porušiti cerkev in zgraditi tempelj. Ekipa dokumentarnega filma Hitlerjeva biblija je te domneve preiskovala, iskala dokumente in preverjala pričevanja, na podlagi obveščevalnega dnevnika slovenskega medvojnega obveščevalca Jožeta Jana - Iztoka so iskali tudi sledi prototipa nekakšne nacistične biblije. Do kakšnih izsledkov so prišli, si oglejte v dokumentarcu meseca, ki se poigrava na meji resnice, špekulacije in interpretacije zgodovinskih dogodkov. Raziskavo je pripravil Aleš Lebar, strokovni sodelavec je bil dr. Andrej Gaspari, scenarij in režija sta delo Miha Čelarja.

Dokumentarci – kulturno-umetniški

Nov dan

28. 7. 2023

Dokumentarni film Nov dan je zgodba o poti Slovenije do samostojnosti in o žrtvah, ki so nekatere ljudi zaznamovale za vse življenje. Umrli v vojni za obrambo samostojnosti Slovenije predstavljajo tihe akterje tega dokumentarnega filma, to so bili ljudje, ki so za samostojnost naše države plačali največjo možno ceno s svojimi življenji. Le redko kdo pa kdo se vpraša, kdo so tisti, ki so ostali za njimi, ranjeni in sami? Nekateri med njimi so imeli otroke. Trideset let kasneje so to odrasli ljudje, ki živijo v državi, za katero so umrli njihovi očetje. Zanje je ta tematika bolj osebna kot politična. Zgodba osamosvojitve se v dokumentarnem filmu zrcali skozi njihove poglede na tiste usodne in tragične dogodke in na današnji čas trideset let kasneje. Nosilci filmske zgodbe so hčerke in sinovi štirih Slovencev, ki so umrli v času vojne leta 1991 kot policisti in kot člani ali sodelavci teritorialne obrambe. Zgodbo podpira bogat nabor arhivskega materiala, med katerimi so tudi posnetki, ki jih širša javnost doslej še ni videla. Film je nastal v produkcija Virc Studio za RTV Slovenija, scenaristi so bili Anamarija Lukovac, Boštjan Virc in Žiga Virc, režiser pa Žiga Virc.

52 min

Dokumentarni film Nov dan je zgodba o poti Slovenije do samostojnosti in o žrtvah, ki so nekatere ljudi zaznamovale za vse življenje. Umrli v vojni za obrambo samostojnosti Slovenije predstavljajo tihe akterje tega dokumentarnega filma, to so bili ljudje, ki so za samostojnost naše države plačali največjo možno ceno s svojimi življenji. Le redko kdo pa kdo se vpraša, kdo so tisti, ki so ostali za njimi, ranjeni in sami? Nekateri med njimi so imeli otroke. Trideset let kasneje so to odrasli ljudje, ki živijo v državi, za katero so umrli njihovi očetje. Zanje je ta tematika bolj osebna kot politična. Zgodba osamosvojitve se v dokumentarnem filmu zrcali skozi njihove poglede na tiste usodne in tragične dogodke in na današnji čas trideset let kasneje. Nosilci filmske zgodbe so hčerke in sinovi štirih Slovencev, ki so umrli v času vojne leta 1991 kot policisti in kot člani ali sodelavci teritorialne obrambe. Zgodbo podpira bogat nabor arhivskega materiala, med katerimi so tudi posnetki, ki jih širša javnost doslej še ni videla. Film je nastal v produkcija Virc Studio za RTV Slovenija, scenaristi so bili Anamarija Lukovac, Boštjan Virc in Žiga Virc, režiser pa Žiga Virc.

Dokumentarci – kulturno-umetniški

Otroci iz socialističnega bloka

28. 7. 2023

Industrializacija v drugi polovici 20. stoletja je povzročila množično preseljevanje ljudi s podeželja v mesta. Kot gobe po dežju so v mestih rasla delavska naselja. Sosedje so tako postali ljudje iz različnih krajev, različnih poklicev in navad, skupen jim je bil le »njihov« blok. V socialističnih blokih, kot jim radi rečemo, so se mnogim uresničile sanje o lastnem stanovanju. Zaradi značilne arhitekture, medsebojnih odnosov in posebnosti tistega časa je bilo življenje v teh blokih povsem drugačno, kot je danes. Dokumentarni film Otroci iz socialističnega bloka je nastal ob nenavadnem srečanju nekdanjih stanovalcev enega od številnih »socialističnih« blokov. Skupina odraslih, ki jih veže le skupno otroštvo v bloku, se je po 40-ih letih ponovno srečala. Z leti so se razselili, izgubili stike, postali starši in stari starši, bolj ali manj uspeli v poklicu ali se upokojili. Mnogi se niso srečali že 30, 40 let, večina ni spoznala drug drugega ali pa se niso spominjali svojih sosedov, s katerimi so se igrali. Danes se, kot odrasli s številnimi izkušnjami, spominjajo otroštva, ga primerjajo z otroštvom svojih otrok in vnukov ter razmišljajo o tem, kako je »njihov« blok vplival na razvoj njihove osebnosti. Pripovedi ljudi, nekdaj otrok iz bloka v Dečkovem naselju v Celju, spremlja strokovna analiza obdobja njihovega otroštva. Ideja življenja v skupnosti je vplivala tudi na arhitekturo, kasnejša individualizacija in prevlada tržnih zakonitosti pa sta razlog, da spomin na otroštvo in mladost v marsikom še toliko bolj vzbuja nostalgijo. Film je nastal v Dokumentarnem programu TV Slovenija. Scenarist in režiser je Zvezdan Martič, snemalec Aleš Živec, montažer Matjaž Jankovič, urednik Peter Povh. .

49 min

Industrializacija v drugi polovici 20. stoletja je povzročila množično preseljevanje ljudi s podeželja v mesta. Kot gobe po dežju so v mestih rasla delavska naselja. Sosedje so tako postali ljudje iz različnih krajev, različnih poklicev in navad, skupen jim je bil le »njihov« blok. V socialističnih blokih, kot jim radi rečemo, so se mnogim uresničile sanje o lastnem stanovanju. Zaradi značilne arhitekture, medsebojnih odnosov in posebnosti tistega časa je bilo življenje v teh blokih povsem drugačno, kot je danes. Dokumentarni film Otroci iz socialističnega bloka je nastal ob nenavadnem srečanju nekdanjih stanovalcev enega od številnih »socialističnih« blokov. Skupina odraslih, ki jih veže le skupno otroštvo v bloku, se je po 40-ih letih ponovno srečala. Z leti so se razselili, izgubili stike, postali starši in stari starši, bolj ali manj uspeli v poklicu ali se upokojili. Mnogi se niso srečali že 30, 40 let, večina ni spoznala drug drugega ali pa se niso spominjali svojih sosedov, s katerimi so se igrali. Danes se, kot odrasli s številnimi izkušnjami, spominjajo otroštva, ga primerjajo z otroštvom svojih otrok in vnukov ter razmišljajo o tem, kako je »njihov« blok vplival na razvoj njihove osebnosti. Pripovedi ljudi, nekdaj otrok iz bloka v Dečkovem naselju v Celju, spremlja strokovna analiza obdobja njihovega otroštva. Ideja življenja v skupnosti je vplivala tudi na arhitekturo, kasnejša individualizacija in prevlada tržnih zakonitosti pa sta razlog, da spomin na otroštvo in mladost v marsikom še toliko bolj vzbuja nostalgijo. Film je nastal v Dokumentarnem programu TV Slovenija. Scenarist in režiser je Zvezdan Martič, snemalec Aleš Živec, montažer Matjaž Jankovič, urednik Peter Povh. .

Dokumentarci – kulturno-umetniški

Za vedno tu, Slovenci od Krasa do morja

27. 7. 2023

Tržaški zaliv je bil skozi burno zgodovinsko dogajanje od nekdaj prepihu in tako se je oblikovala tudi usoda tam naseljenih Slovencev. Oddaja Za vedno tu, Slovenci med Krasom in morjem predstavlja kraje ob obali Tržaškega zaliva, kjer že od nekdaj sobivajo Slovenci in Italijani. Ob prikazu zgodovine in sedanjosti išče odgovore na vprašanja kako tržaški Slovenci ohranjajo narodno samobitnost, kaj jih zavezuje, da ohranjajo svoje korenine na tem ozemlju in od kod črpajo moč za negovanje slovenske besede in kulture. Tržaški zaliv je bil skozi zgodovino prizorišče burnih dogodkov in ob tem se je oblikovala tudi usoda tržaških Slovencev, ki so se tradicionalno ukvarjali z ribištvom, vinarstvom in oljkarstvom. Poleg ribiškega muzeja v Križu in Kraške hiše v Repnu je v oddaji predstavljen tudi muzej v Škednju, posvečen krušaricam. Na poti ob obali Tržaškega zaliva od Štivana do Škednja spoznamo zadnjega slovenskega ribiča iz Repna Aleša Grilanca. Marko Tavčar izčrpno opiše življenje in položaj Slovencev v Devinu in Štivanu. Več kot tisočletno tradicijo ribištva, ki je značilna samo za Slovence v teh krajih, predstavijo Franco Cossutta, Bruno Volpi Lisjak in Ladi Gruden. Člana društva Prosekar Alessio Štoka in Miloš Škabar sta med vinarji, ki se lotevajo novih izzivov, Boris Pangerc pa razkaže svoj oljčnik, ki ga obdeluje s posebno ljubeznijo. Scenaristka in režiserka Magda Lapajne, avtor glasbe Aldo Kumar, direktor fotografije Artur Rutar, montažerka Sabina Černe, grafični oblikovalec Robert Kenda, kolorist Tomaž Hajdarevič, zvokovna obdelava Robert Sršen.

51 min

Tržaški zaliv je bil skozi burno zgodovinsko dogajanje od nekdaj prepihu in tako se je oblikovala tudi usoda tam naseljenih Slovencev. Oddaja Za vedno tu, Slovenci med Krasom in morjem predstavlja kraje ob obali Tržaškega zaliva, kjer že od nekdaj sobivajo Slovenci in Italijani. Ob prikazu zgodovine in sedanjosti išče odgovore na vprašanja kako tržaški Slovenci ohranjajo narodno samobitnost, kaj jih zavezuje, da ohranjajo svoje korenine na tem ozemlju in od kod črpajo moč za negovanje slovenske besede in kulture. Tržaški zaliv je bil skozi zgodovino prizorišče burnih dogodkov in ob tem se je oblikovala tudi usoda tržaških Slovencev, ki so se tradicionalno ukvarjali z ribištvom, vinarstvom in oljkarstvom. Poleg ribiškega muzeja v Križu in Kraške hiše v Repnu je v oddaji predstavljen tudi muzej v Škednju, posvečen krušaricam. Na poti ob obali Tržaškega zaliva od Štivana do Škednja spoznamo zadnjega slovenskega ribiča iz Repna Aleša Grilanca. Marko Tavčar izčrpno opiše življenje in položaj Slovencev v Devinu in Štivanu. Več kot tisočletno tradicijo ribištva, ki je značilna samo za Slovence v teh krajih, predstavijo Franco Cossutta, Bruno Volpi Lisjak in Ladi Gruden. Člana društva Prosekar Alessio Štoka in Miloš Škabar sta med vinarji, ki se lotevajo novih izzivov, Boris Pangerc pa razkaže svoj oljčnik, ki ga obdeluje s posebno ljubeznijo. Scenaristka in režiserka Magda Lapajne, avtor glasbe Aldo Kumar, direktor fotografije Artur Rutar, montažerka Sabina Černe, grafični oblikovalec Robert Kenda, kolorist Tomaž Hajdarevič, zvokovna obdelava Robert Sršen.

Dokumentarci – kulturno-umetniški

Troje svetih

26. 7. 2023

Dokumentarec prikaže tri samostane prvotnih kristjanov Sirjakov na Bližnjem vzhodu in njihovo dragoceno versko in kulturno zapuščino. Krščanstvo je pognalo svoje korenine na prostorih južne in jugovzhodne Turčije, Iraka in Sirije. Na tem ogromnem prostranstvu, velikokrat označenem za 'zibelko civilizacij' živijo tudi Asirci oziroma Sirjaki, ki spadajo med prvotne kristjane in ki še vedno govorijo aramejščino, sicer znano kot Jezusov jezik. Njihova predkrščanska in krščanska dediščina kakor tudi njihov narodni obstoj sta ogrožena zaradi medsektaških ter medetničnih vojn, ki zadnja leta razjedajo širši Bližnji vzhod. Različne islamistične vojske na čelu s samooklicano Islamsko državo sistematično uničujejo muzeje in starodavne cerkve ter samostane. Nazadnje so svetovni mediji poročali o popolnem opustošenju samostana Mar Elia (sv. Elije) blizu Mosula na severu Iraka. V Iraku, Siriji, pa tudi v Turčiji, kjer se je ponovno vnela vojna med turško vojsko in Kurdsko delavsko stranko, je ogroženih veliko samostanov s pripadajočimi cerkvami, ki so izjemnega pomena za samo zgodovino krščanstva in človeštva nasploh. V vsakem samostanu se ustvarjalci osredotočajo na specifičen zgodovinski in siceršnji pomen. Dva samostana sta iz severnega Iraka (Rabban Hormizd in Mar Mattai), eden pa iz jugovzhodne Turčije (Mor Gabriel). Samostani v Siriji v času produkcije niso bili dostopni zaradi vojnih razmer. Vsi trije samostani so danes resno ogroženi. Mar Mattai in Rabban Hormizd sta v času produkcije stala le nekaj kilometrov stran od bojnih položajev Islamske države. Zaenkrat ju varujejo pripadniki kurdske vojske in krščanskih obrambnih milic. Samostan Mor Gabriel medtem ne uživa nobene posebne zaščite s strani turške države, kvečjemu nasprotno. Turške oblasti so mu odvzele obdelovalno zemljo, ki je predstavljala pomemben vir za samostan. Tudi njegova prihodnost ostaja negotova.

49 min

Dokumentarec prikaže tri samostane prvotnih kristjanov Sirjakov na Bližnjem vzhodu in njihovo dragoceno versko in kulturno zapuščino. Krščanstvo je pognalo svoje korenine na prostorih južne in jugovzhodne Turčije, Iraka in Sirije. Na tem ogromnem prostranstvu, velikokrat označenem za 'zibelko civilizacij' živijo tudi Asirci oziroma Sirjaki, ki spadajo med prvotne kristjane in ki še vedno govorijo aramejščino, sicer znano kot Jezusov jezik. Njihova predkrščanska in krščanska dediščina kakor tudi njihov narodni obstoj sta ogrožena zaradi medsektaških ter medetničnih vojn, ki zadnja leta razjedajo širši Bližnji vzhod. Različne islamistične vojske na čelu s samooklicano Islamsko državo sistematično uničujejo muzeje in starodavne cerkve ter samostane. Nazadnje so svetovni mediji poročali o popolnem opustošenju samostana Mar Elia (sv. Elije) blizu Mosula na severu Iraka. V Iraku, Siriji, pa tudi v Turčiji, kjer se je ponovno vnela vojna med turško vojsko in Kurdsko delavsko stranko, je ogroženih veliko samostanov s pripadajočimi cerkvami, ki so izjemnega pomena za samo zgodovino krščanstva in človeštva nasploh. V vsakem samostanu se ustvarjalci osredotočajo na specifičen zgodovinski in siceršnji pomen. Dva samostana sta iz severnega Iraka (Rabban Hormizd in Mar Mattai), eden pa iz jugovzhodne Turčije (Mor Gabriel). Samostani v Siriji v času produkcije niso bili dostopni zaradi vojnih razmer. Vsi trije samostani so danes resno ogroženi. Mar Mattai in Rabban Hormizd sta v času produkcije stala le nekaj kilometrov stran od bojnih položajev Islamske države. Zaenkrat ju varujejo pripadniki kurdske vojske in krščanskih obrambnih milic. Samostan Mor Gabriel medtem ne uživa nobene posebne zaščite s strani turške države, kvečjemu nasprotno. Turške oblasti so mu odvzele obdelovalno zemljo, ki je predstavljala pomemben vir za samostan. Tudi njegova prihodnost ostaja negotova.

Dokumentarci – kulturno-umetniški

Doberdob - roman upornika

25. 7. 2023

Leta 1930 Cankarjeva založba napove izid vojnega romana Doberdob pisatelja Prežihovega Voranca. Roman naj bi popisal tragične zgodbe vojakov, ki so se v prvi svetovni vojni borili na Doberdobski planoti, kjer se je bojeval tudi takrat dvaindvajsetletni pisatelj. Roman v resnici izide šele leta 1940, pisatelj pa ga v desetih letih od napovedi izida napiše kar trikrat, saj rokopis vedno znova izgine v nenavadnih okoliščinah – tudi zato, ker je nastajal v obdobju, ki ga je Prežihov Voranc kot politični aktivist večinoma preživel v ilegali. Voranc namreč ni bil le pisatelj, pač pa tudi eden prvih komunistov na Slovenskem, agent Kominterne, popotnik in poliglot, osebno pa zelo skromen mož z vrednotami, ki sčasoma niso bile več v duhu vse trše partijske ideologije. Doberdob – roman upornika je igrano-dokumentarni film o trnovi poti edinega slovenskega avtobiografskega romana na temo prve svetovne vojne in portret njegovega klenega avtorja, pisatelja in političnega aktivista Lovra Kuharja – Prežihovega Voranca.

73 min

Leta 1930 Cankarjeva založba napove izid vojnega romana Doberdob pisatelja Prežihovega Voranca. Roman naj bi popisal tragične zgodbe vojakov, ki so se v prvi svetovni vojni borili na Doberdobski planoti, kjer se je bojeval tudi takrat dvaindvajsetletni pisatelj. Roman v resnici izide šele leta 1940, pisatelj pa ga v desetih letih od napovedi izida napiše kar trikrat, saj rokopis vedno znova izgine v nenavadnih okoliščinah – tudi zato, ker je nastajal v obdobju, ki ga je Prežihov Voranc kot politični aktivist večinoma preživel v ilegali. Voranc namreč ni bil le pisatelj, pač pa tudi eden prvih komunistov na Slovenskem, agent Kominterne, popotnik in poliglot, osebno pa zelo skromen mož z vrednotami, ki sčasoma niso bile več v duhu vse trše partijske ideologije. Doberdob – roman upornika je igrano-dokumentarni film o trnovi poti edinega slovenskega avtobiografskega romana na temo prve svetovne vojne in portret njegovega klenega avtorja, pisatelja in političnega aktivista Lovra Kuharja – Prežihovega Voranca.

Dokumentarci – kulturno-umetniški

Baška grapa, živi spomenik filma

22. 7. 2023

Kultni slovenski film Na svoji zemlji je v letu 2018 obeleževal 70-letnico nastanka. Prebivalci Baške grape – »živega spomenika filma« - krajev, kjer je bila posneta večina filma in so v teh desetletjih spomine na snemanje spremenili v materializirano dediščino (spomenik filmu, spominska soba, tematska pot), se zavedajo, da v goste vabijo zadnje žive pričevalce pionirskega filma. Projekt Filmoljubje je rastel z željo osrednjega avtorja Slavka Hrena, da bi osvetlil turbulentni čas in razmere po koncu 2. svetovne vojne, ko je dozorela ideja, da bi Slovenci posneli svoj prvi celovečerni igrani film.

52 min

Kultni slovenski film Na svoji zemlji je v letu 2018 obeleževal 70-letnico nastanka. Prebivalci Baške grape – »živega spomenika filma« - krajev, kjer je bila posneta večina filma in so v teh desetletjih spomine na snemanje spremenili v materializirano dediščino (spomenik filmu, spominska soba, tematska pot), se zavedajo, da v goste vabijo zadnje žive pričevalce pionirskega filma. Projekt Filmoljubje je rastel z željo osrednjega avtorja Slavka Hrena, da bi osvetlil turbulentni čas in razmere po koncu 2. svetovne vojne, ko je dozorela ideja, da bi Slovenci posneli svoj prvi celovečerni igrani film.

Dokumentarci – kulturno-umetniški

Požig

13. 7. 2023

Zgodovina naše zahodne meje in Primorske je boleča. Mnogokrat spregledana in prevečkrat poenostavljena. Požig Narodnega doma je bil le začetek krute poti. Narodni dom v Trstu je bil italijanskim nacionalistom in fašistom trn v peti, saj je bil močan simbol slovenske navzočnosti v mestnem središču. Zato so ga leta 1920 požgali in uničili. Lahko rečemo, da je bil to začetek fašizma v Evropi, ki nam je v nadaljevanju odvzel slovenska besedo in širše človekove pravice. Istega leta je za nas tako usodna Rapalska pogodba začrtala novo mejo, ki je od matice odtrgala četrtino narodovega telesa. Dokumentarni film osvetljuje stoletje v katerem so se boleče spreminjale usode ljudi na Primorskem. Gre za obdobje fašističnega pritiska pred drugo svetovno vojno, med in po njej. Film interpretira čas težkih, nasilnih, krvavih in upornih let, ki kljub padcu nekoč tako spornih meja, še danes ni pomirjen. Skozi usode posameznikov potujemo od Bazoviških žrtev leta 1930, do drugega tržaškega procesa leta 1941, fašistične in nacistične okupacije, taborišč, usmrtitev v Rižarni in do povojne vzpostavitve nove slovensko italijanske meje. Upor proti raznarodovanju je bil pogumen in za mnoge tudi poguben. Tone Kralj je sredi največjega pritiska fašistov drzno poslikal na desetine slovenskih cerkva s subverzivno antifašistično govorico, skladatelj Lojze Bratuž je zaradi pete slovenske besede umrl, številno civilno prebivalstvo je ostalo brez družin in domov. Fašizem je iz Evrope naredil svetovno klavnico. Požig Narodnega doma je bila začetna iskra v pogromu nad drugačnimi. Vprašanje, ki ga izpostavlja film je, zakaj je takrat toliko ljudi po vsej Evropi začelo verjeti, da fašizem pomeni boljši svet in zakaj je sosed sosedu sovrag. V času današnjih nestrpnosti, nacionalizmov in netolerantnosti moramo na to vprašanje vedno na novo opozarjati. Kajti brez spoštovanja drugega boljšega sveta ni.

83 min

Zgodovina naše zahodne meje in Primorske je boleča. Mnogokrat spregledana in prevečkrat poenostavljena. Požig Narodnega doma je bil le začetek krute poti. Narodni dom v Trstu je bil italijanskim nacionalistom in fašistom trn v peti, saj je bil močan simbol slovenske navzočnosti v mestnem središču. Zato so ga leta 1920 požgali in uničili. Lahko rečemo, da je bil to začetek fašizma v Evropi, ki nam je v nadaljevanju odvzel slovenska besedo in širše človekove pravice. Istega leta je za nas tako usodna Rapalska pogodba začrtala novo mejo, ki je od matice odtrgala četrtino narodovega telesa. Dokumentarni film osvetljuje stoletje v katerem so se boleče spreminjale usode ljudi na Primorskem. Gre za obdobje fašističnega pritiska pred drugo svetovno vojno, med in po njej. Film interpretira čas težkih, nasilnih, krvavih in upornih let, ki kljub padcu nekoč tako spornih meja, še danes ni pomirjen. Skozi usode posameznikov potujemo od Bazoviških žrtev leta 1930, do drugega tržaškega procesa leta 1941, fašistične in nacistične okupacije, taborišč, usmrtitev v Rižarni in do povojne vzpostavitve nove slovensko italijanske meje. Upor proti raznarodovanju je bil pogumen in za mnoge tudi poguben. Tone Kralj je sredi največjega pritiska fašistov drzno poslikal na desetine slovenskih cerkva s subverzivno antifašistično govorico, skladatelj Lojze Bratuž je zaradi pete slovenske besede umrl, številno civilno prebivalstvo je ostalo brez družin in domov. Fašizem je iz Evrope naredil svetovno klavnico. Požig Narodnega doma je bila začetna iskra v pogromu nad drugačnimi. Vprašanje, ki ga izpostavlja film je, zakaj je takrat toliko ljudi po vsej Evropi začelo verjeti, da fašizem pomeni boljši svet in zakaj je sosed sosedu sovrag. V času današnjih nestrpnosti, nacionalizmov in netolerantnosti moramo na to vprašanje vedno na novo opozarjati. Kajti brez spoštovanja drugega boljšega sveta ni.

Dokumentarci – kulturno-umetniški

Kresno mesto, dokumentarni plesni film

12. 7. 2023

Folklorno društvo Kres je pomemben predstavnik folklornega izročila na Slovenskem in prepoznaven ambasador Novega mesta in države, ki jima pripada. Leta 2021 je društvo, ki predstavlja središče folklorne ustvarjalnosti na Dolenjskem, praznovalo 45-letnico svojega delovanja in ustvarilo vizualno razgiban dokumentarni plesni film. Film pripoveduje o zgodovini društva, udeleževanjih na mednarodnih folklornih festivalih, o zanimivih družinskih zgodbah, ki so se spletle med člani društva, predvsem pa o prispevku društva k ohranjanju slovenske ljudske dediščine. V filmu so uporabljeni tudi redko videni arhivski posnetki filma Pomlad v Beli Krajini, ki ga je leta 1952 posnel Metod Badjura. Dokumentarni film bogatijo pripovedi članov in članic in številne zgodbe, ki so zaznamovale društveno dejavnost in razmah folklore na Dolenjskem. O pomenu društva spregovorijo tudi vodja skupine Branka Moškon, etnologinja Marija Makarovič, etnokoreolog Mirko Ramovš in etnolog Bojan Knific. Režiserja Anuša Gaši in Jurij Moškon, scenaristi Erika Blažič, Klara Golić, Branka Moškon, Andrej Kovačič in Anuša Gaši.

55 min

Folklorno društvo Kres je pomemben predstavnik folklornega izročila na Slovenskem in prepoznaven ambasador Novega mesta in države, ki jima pripada. Leta 2021 je društvo, ki predstavlja središče folklorne ustvarjalnosti na Dolenjskem, praznovalo 45-letnico svojega delovanja in ustvarilo vizualno razgiban dokumentarni plesni film. Film pripoveduje o zgodovini društva, udeleževanjih na mednarodnih folklornih festivalih, o zanimivih družinskih zgodbah, ki so se spletle med člani društva, predvsem pa o prispevku društva k ohranjanju slovenske ljudske dediščine. V filmu so uporabljeni tudi redko videni arhivski posnetki filma Pomlad v Beli Krajini, ki ga je leta 1952 posnel Metod Badjura. Dokumentarni film bogatijo pripovedi članov in članic in številne zgodbe, ki so zaznamovale društveno dejavnost in razmah folklore na Dolenjskem. O pomenu društva spregovorijo tudi vodja skupine Branka Moškon, etnologinja Marija Makarovič, etnokoreolog Mirko Ramovš in etnolog Bojan Knific. Režiserja Anuša Gaši in Jurij Moškon, scenaristi Erika Blažič, Klara Golić, Branka Moškon, Andrej Kovačič in Anuša Gaši.

Dokumentarci – kulturno-umetniški

Nič nas ne sme presenetiti

11. 7. 2023

Zgodba o različnih zavetiščih in bunkerjih je zgodba o nesmiselnosti vojn in spopadov in obenem zgodba o razburkani zgodovini Slovenije. Slovenija leži na območju, ki je bilo vselej prepišno in strateško pomembno. Že v času Rimljanov je mogočen zaporni zid segal od Kvarnerja do reke Soče in varoval imperij pred barbari. Takrat je igral pomembno vlogo v državljanskih vojnah in tudi pozneje so postavljali obrambne sisteme zaradi zunanjega sovražnika, recimo za varnost pred turškimi vpadi, v bistvu pa za utrjevanje notranje moči. V krvavih bitkah soške fronte pridobljena ozemlja je po podpisu Rapalske pogodbe zasedla Italija. Medtem ko so Italijani zgradili Alpski zid, je vojska Kraljevine Jugoslavije na svoji strani meje gradila mogočen utrdbeni sistem, znan po imenu Rupnikova linija. Razvejane podzemne strukture nikoli niso služile svojemu namenu. V drugi svetovni vojni so ob vse pogostejših preletih bombnikov v mestih začeli graditi zaklonišča za civilno prebivalstvo. Po drugi svetovni vojni so v podzemlju kočevskih gozdov zgradili več objektov, v katere bi se lahko zateklo slovensko vodstvo. Zasnovali so Teritorialno obrambo, ki je nekaj desetletij pozneje postala jedro Slovenske vojske. Med akcijami Nič nas ne sme presenetiti so po vrtcih, šolah, delovnih organizacijah, naseljih in krajevnih skupnostih preverjali usposobljenost državljanov za ravnanje ob nesrečah. Potem pa se je vojna zares zgodila in v strahu pred napadi na strateške objekte so se prebivalci zatekali v zaklonišča svojih blokov. Napadel ni zunanji sovražnik z jedrskimi konicami, temveč lastna ljudska armada z migi in tanki. Vojaško vodstvo nove države je imelo štab v garderobah Cankarjevega doma v Ljubljani. Dokumentarni film Nič nas me sme presenetiti poskuša s prikazom teh mračnih, hladnih zavetišč opozarjati na nesmiselnost razpihovanja sovraštva, prerekanja in vojn. Z utrdbami, zidovi in rovi ter potovanjem skozi zaklonišča in nenavadne podzemne prostore pripoveduje zgoščeno zgodovino Slovenije. Scenarist in režiser filma je Amir Muratović, direktor fotografije Bernard Perme, montažer Zlatjan Čučkov, avtorica glasbe Nina Farič.

51 min

Zgodba o različnih zavetiščih in bunkerjih je zgodba o nesmiselnosti vojn in spopadov in obenem zgodba o razburkani zgodovini Slovenije. Slovenija leži na območju, ki je bilo vselej prepišno in strateško pomembno. Že v času Rimljanov je mogočen zaporni zid segal od Kvarnerja do reke Soče in varoval imperij pred barbari. Takrat je igral pomembno vlogo v državljanskih vojnah in tudi pozneje so postavljali obrambne sisteme zaradi zunanjega sovražnika, recimo za varnost pred turškimi vpadi, v bistvu pa za utrjevanje notranje moči. V krvavih bitkah soške fronte pridobljena ozemlja je po podpisu Rapalske pogodbe zasedla Italija. Medtem ko so Italijani zgradili Alpski zid, je vojska Kraljevine Jugoslavije na svoji strani meje gradila mogočen utrdbeni sistem, znan po imenu Rupnikova linija. Razvejane podzemne strukture nikoli niso služile svojemu namenu. V drugi svetovni vojni so ob vse pogostejših preletih bombnikov v mestih začeli graditi zaklonišča za civilno prebivalstvo. Po drugi svetovni vojni so v podzemlju kočevskih gozdov zgradili več objektov, v katere bi se lahko zateklo slovensko vodstvo. Zasnovali so Teritorialno obrambo, ki je nekaj desetletij pozneje postala jedro Slovenske vojske. Med akcijami Nič nas ne sme presenetiti so po vrtcih, šolah, delovnih organizacijah, naseljih in krajevnih skupnostih preverjali usposobljenost državljanov za ravnanje ob nesrečah. Potem pa se je vojna zares zgodila in v strahu pred napadi na strateške objekte so se prebivalci zatekali v zaklonišča svojih blokov. Napadel ni zunanji sovražnik z jedrskimi konicami, temveč lastna ljudska armada z migi in tanki. Vojaško vodstvo nove države je imelo štab v garderobah Cankarjevega doma v Ljubljani. Dokumentarni film Nič nas me sme presenetiti poskuša s prikazom teh mračnih, hladnih zavetišč opozarjati na nesmiselnost razpihovanja sovraštva, prerekanja in vojn. Z utrdbami, zidovi in rovi ter potovanjem skozi zaklonišča in nenavadne podzemne prostore pripoveduje zgoščeno zgodovino Slovenije. Scenarist in režiser filma je Amir Muratović, direktor fotografije Bernard Perme, montažer Zlatjan Čučkov, avtorica glasbe Nina Farič.

Dokumentarci – kulturno-umetniški

Kameleoni - Beatlesi nekdanje Jugoslavije

10. 7. 2023

Glasbeno-dokumentarni film o skupini petih gimnazijcev iz Kopra, ki so v poznih 60. letih kot Kameleoni obnoreli Jugoslavijo. Kljub peščici lastnih avtorskih skladb, so polnili dvorane in nogometne stadione z več 10.000 obiskovalci. V Ljubljani so otvorili Gospodarsko razstavišče in Halo Tivoli. Postavili so temelje jugoslovanski glasbeni industriji. Imeli so celostno podobo, čevljarje, krojače, klube oboževalk, na koncertih pa jih je spremljala menedžerka in koncertna ekipa. Leta 1968 so nastopili v največji evropski diskoteki Piper Club v Milanu, kjer so igrali ob Jimiju Hendrixu in Joan Baez. Njihovi posnetki so takrat prišli celo do Beatlesov. Konec leta 1969 so dopolnili 18 let, z Boštjanom Hladnikom so posneli kultni film Sončni krik, nato pa so jih vpoklicali k vojakom in skupina je razpadla. Kameleoni so priprli jugoslovansko železno zaveso in se celotni generaciji pomagali osvoboditi spon idejnega in kulturnega povojnega monumentalizma.

52 min

Glasbeno-dokumentarni film o skupini petih gimnazijcev iz Kopra, ki so v poznih 60. letih kot Kameleoni obnoreli Jugoslavijo. Kljub peščici lastnih avtorskih skladb, so polnili dvorane in nogometne stadione z več 10.000 obiskovalci. V Ljubljani so otvorili Gospodarsko razstavišče in Halo Tivoli. Postavili so temelje jugoslovanski glasbeni industriji. Imeli so celostno podobo, čevljarje, krojače, klube oboževalk, na koncertih pa jih je spremljala menedžerka in koncertna ekipa. Leta 1968 so nastopili v največji evropski diskoteki Piper Club v Milanu, kjer so igrali ob Jimiju Hendrixu in Joan Baez. Njihovi posnetki so takrat prišli celo do Beatlesov. Konec leta 1969 so dopolnili 18 let, z Boštjanom Hladnikom so posneli kultni film Sončni krik, nato pa so jih vpoklicali k vojakom in skupina je razpadla. Kameleoni so priprli jugoslovansko železno zaveso in se celotni generaciji pomagali osvoboditi spon idejnega in kulturnega povojnega monumentalizma.

Dokumentarci – kulturno-umetniški

50 let Vala 202, 2. del

4. 7. 2023

Dokumentarec ob 50-letnici Vala 202, narejen v dveh delih, govori o dveh obdobjih Vala 202 in javnega radia. Prvo je obdobje Radia Ljubljane, socializma in demokratizacije, drugo pa era Radia Slovenija, čas samostojne države, tranzicije, komercializacije in digitalizacije. V dokumentarnem filmu ob 50-letnici Vala sodeluje 50 sogovornikov, nekdanjih in sedanjih Valovcev.

61 min

Dokumentarec ob 50-letnici Vala 202, narejen v dveh delih, govori o dveh obdobjih Vala 202 in javnega radia. Prvo je obdobje Radia Ljubljane, socializma in demokratizacije, drugo pa era Radia Slovenija, čas samostojne države, tranzicije, komercializacije in digitalizacije. V dokumentarnem filmu ob 50-letnici Vala sodeluje 50 sogovornikov, nekdanjih in sedanjih Valovcev.

Dokumentarci – kulturno-umetniški

Minljivost meje

30. 6. 2023

Film o obstoju in minljivosti državne meje, ki se v nekem trenutku zdi nepremostljiva politična, psihološka in fizična ovira. Kljub padcu meja v EU je to vprašanje v Sloveniji trenutno zelo aktualno tako zaradi (že malo pozabljene) žične ograje na naši južni meji, kakor tudi zaradi mejnega spora s Hrvaško. A državne meje in strogi mejni režimi niso večni, zato je avtorsko ekipo zanimalo kaj od njih ostane. V Brezovici pri Metliki nam lokalni prebivalci predstavijo nevidno hrvaško-slovensko mejo, ki poteka naravnost skozi vas. Upali so, da bodo z arbitražnim sporazumom mejo prestavili, vendar se to ni zgodilo. Zato se nekaj krajanov odloči, da realizirajo simbolno dejanje. Kljub zapletom, ki jih prinaša njihovo (namerno in nenamerno) nenehno prehajanje meje, se odločijo prirediti osmico na turistični kmetiji, ki jo je meja izolirala v otoček med obema državama. Vzporedno dogajanje spremlja življenje kraja Miren pri Novi Gorici, ki je bil v času SFRJ del zelo zastražene in neživljenjske meje z Italijo. Ta je med drugim dobesedno čez trupla presekala vaško pokopališče, Miren pa je postal najbolj pogosta točka za mejne prebege. Kljub odprtosti današnje meje na te čase spominja mnogo fizičnih sledi, še več pa tistih človeških. Pripoved spremljajo različni pričevalci, ki s svojimi anekdotami opišejo pogosto nesmiselnost in nečloveškost birokratskih odločitev. Film je zgodba tako o minljivosti, kot tudi banalnosti meje. Meja obmejnim Slovencem ne povzroča krize narodne identitete ali odpora do sosedov druge narodnosti. Povzroča zgolj kopico nevšečnosti in birokratskih težav, ki bi bile enostavno rešljive ob večji politični volji. S širše slike te težave lahko delujejo nepomembne. Tako je tudi leta 1947 v Parizu izgledalo nepomembno in neopazno, da postavljena meja poteka čez pokopališče. Ampak če obiščemo Miren in Brezovico, izmenjamo nekaj besed s prebivalci in se postavimo v njihovo kožo, lahko začutimo, da imajo tudi takšne odločitve svojo težo.

51 min

Film o obstoju in minljivosti državne meje, ki se v nekem trenutku zdi nepremostljiva politična, psihološka in fizična ovira. Kljub padcu meja v EU je to vprašanje v Sloveniji trenutno zelo aktualno tako zaradi (že malo pozabljene) žične ograje na naši južni meji, kakor tudi zaradi mejnega spora s Hrvaško. A državne meje in strogi mejni režimi niso večni, zato je avtorsko ekipo zanimalo kaj od njih ostane. V Brezovici pri Metliki nam lokalni prebivalci predstavijo nevidno hrvaško-slovensko mejo, ki poteka naravnost skozi vas. Upali so, da bodo z arbitražnim sporazumom mejo prestavili, vendar se to ni zgodilo. Zato se nekaj krajanov odloči, da realizirajo simbolno dejanje. Kljub zapletom, ki jih prinaša njihovo (namerno in nenamerno) nenehno prehajanje meje, se odločijo prirediti osmico na turistični kmetiji, ki jo je meja izolirala v otoček med obema državama. Vzporedno dogajanje spremlja življenje kraja Miren pri Novi Gorici, ki je bil v času SFRJ del zelo zastražene in neživljenjske meje z Italijo. Ta je med drugim dobesedno čez trupla presekala vaško pokopališče, Miren pa je postal najbolj pogosta točka za mejne prebege. Kljub odprtosti današnje meje na te čase spominja mnogo fizičnih sledi, še več pa tistih človeških. Pripoved spremljajo različni pričevalci, ki s svojimi anekdotami opišejo pogosto nesmiselnost in nečloveškost birokratskih odločitev. Film je zgodba tako o minljivosti, kot tudi banalnosti meje. Meja obmejnim Slovencem ne povzroča krize narodne identitete ali odpora do sosedov druge narodnosti. Povzroča zgolj kopico nevšečnosti in birokratskih težav, ki bi bile enostavno rešljive ob večji politični volji. S širše slike te težave lahko delujejo nepomembne. Tako je tudi leta 1947 v Parizu izgledalo nepomembno in neopazno, da postavljena meja poteka čez pokopališče. Ampak če obiščemo Miren in Brezovico, izmenjamo nekaj besed s prebivalci in se postavimo v njihovo kožo, lahko začutimo, da imajo tudi takšne odločitve svojo težo.

Dokumentarci – kulturno-umetniški

Cankar

27. 6. 2023

Dokumentarno-igrani film Cankar nam v igranih prizorih približa zasebno življenje največjega slovenskega pisatelja. Filmska pripoved se začne novembra 1899, ko Ivan Cankar najame kabinet pri družini Löffler v dunajskem predmestju Ottakring. Sprva se približa gospodinji, pozneje pa njeni odraščajoči hčeri Steffi. Pri njih se ustali za skoraj deset let in tam ustvari večino svojih del. Ob obisku brata Karla v Sarajevu je gost nadškofa Josipa Stadlerja. Tam napiše Hlapce in se odloči, da se ne bo vrnil k zaročenki na Dunaj. Naslednja leta živi na ljubljanskem Rožniku. Tudi tam se zapleta s tamkajšnjimi dekleti; je pozoren ljubimec, družaben in izjemno inteligenten. Opazuje bedo obubožanega delavskega razreda okoli sebe in se navduši za socialdemokracijo. Upor proti krivičnemu družbenemu redu preveva celoten Cankarjev opus. Z rekonstrukcijami nekaterih javnih nastopov v filmu je poudarjena moč in aktualnost njegove politične besede. Pozorno branje Cankarjevih del nam razkriva podrobnosti iz pisateljevega življenja. V njegovih skoraj filmskih opisih prepoznavamo prostore, portrete najbližjih in sodobnikov. Marsikaj, kar je opisal v literaturi, je nekaj let pozneje tudi sam doživel. V premišljenih prepletih igranega, animiranega in dokumentarnega so rokopisi in pisma iz njegove zapuščine vtkani v igrane prizore. Junaki v filmu spregovorijo z besedami iz Cankarjeve proze. Film odpira vprašanje, kako se je v dobrem stoletju izoblikoval mit o Ivanu Cankarju. Veličasten opus romanov, povesti, črtic, pesmi, esejev, političnih govorov, člankov in pisem ponuja široko polje interpretacij. Cankarja so si prisvajali tako na levici kot na desnici. V dokumentarnem delu filma se srečujemo s poznavalci, ki strastno razkrivajo prezrte plati pisateljevega dela. Prepričani smo, da smo o Cankarju v dobrem stoletju izvedeli vse, vendar njegovo delo v resnici le površno poznamo.

92 min

Dokumentarno-igrani film Cankar nam v igranih prizorih približa zasebno življenje največjega slovenskega pisatelja. Filmska pripoved se začne novembra 1899, ko Ivan Cankar najame kabinet pri družini Löffler v dunajskem predmestju Ottakring. Sprva se približa gospodinji, pozneje pa njeni odraščajoči hčeri Steffi. Pri njih se ustali za skoraj deset let in tam ustvari večino svojih del. Ob obisku brata Karla v Sarajevu je gost nadškofa Josipa Stadlerja. Tam napiše Hlapce in se odloči, da se ne bo vrnil k zaročenki na Dunaj. Naslednja leta živi na ljubljanskem Rožniku. Tudi tam se zapleta s tamkajšnjimi dekleti; je pozoren ljubimec, družaben in izjemno inteligenten. Opazuje bedo obubožanega delavskega razreda okoli sebe in se navduši za socialdemokracijo. Upor proti krivičnemu družbenemu redu preveva celoten Cankarjev opus. Z rekonstrukcijami nekaterih javnih nastopov v filmu je poudarjena moč in aktualnost njegove politične besede. Pozorno branje Cankarjevih del nam razkriva podrobnosti iz pisateljevega življenja. V njegovih skoraj filmskih opisih prepoznavamo prostore, portrete najbližjih in sodobnikov. Marsikaj, kar je opisal v literaturi, je nekaj let pozneje tudi sam doživel. V premišljenih prepletih igranega, animiranega in dokumentarnega so rokopisi in pisma iz njegove zapuščine vtkani v igrane prizore. Junaki v filmu spregovorijo z besedami iz Cankarjeve proze. Film odpira vprašanje, kako se je v dobrem stoletju izoblikoval mit o Ivanu Cankarju. Veličasten opus romanov, povesti, črtic, pesmi, esejev, političnih govorov, člankov in pisem ponuja široko polje interpretacij. Cankarja so si prisvajali tako na levici kot na desnici. V dokumentarnem delu filma se srečujemo s poznavalci, ki strastno razkrivajo prezrte plati pisateljevega dela. Prepričani smo, da smo o Cankarju v dobrem stoletju izvedeli vse, vendar njegovo delo v resnici le površno poznamo.

Dokumentarci – kulturno-umetniški

50 let Vala 202, 1. del

27. 6. 2023

Dokumentarec ob 50-letnici Vala 202, narejen v dveh delih, govori o dveh obdobjih Vala 202 in javnega radia. Prvo je obdobje Radia Ljubljane, socializma in demokratizacije, drugo pa era Radia Slovenija, čas samostojne države, tranzicije, komercializacije in digitalizacije. V dokumentarnem filmu ob 50-letnici Vala sodeluje 50 sogovornikov, nekdanjih in sedanjih Valovcev.

64 min

Dokumentarec ob 50-letnici Vala 202, narejen v dveh delih, govori o dveh obdobjih Vala 202 in javnega radia. Prvo je obdobje Radia Ljubljane, socializma in demokratizacije, drugo pa era Radia Slovenija, čas samostojne države, tranzicije, komercializacije in digitalizacije. V dokumentarnem filmu ob 50-letnici Vala sodeluje 50 sogovornikov, nekdanjih in sedanjih Valovcev.

Dokumentarci – kulturno-umetniški

Domovina in država

24. 6. 2023

Domovina in država je dokumentarni film o vojni za Slovenijo leta 1991. Vsebuje izbor najboljših izvirnih posnetkov spopadov, ki gledalcem pokaže, kako sta Teritorialna obramba in policija ubranili Slovenijo pred odkrito agresijo jugoslovanske vojske, potem ko je ta na mejne prehode poslala tanke. Avtor Jože Možina nas vodi skozi razvoj dogodkov ob propadanju Jugoslavije, ko je demokratična opozicija DEMOS zmagala na volitvah leta 1990, z obljubo o samostojni državi. Odločitev, ki je bila z ogromno večino potrjena na plebiscitu o samostojnosti Slovenije, pa je morala nova država braniti z orožjem. Kljub političnim silam v Sloveniji, ki so bile proti oborožitvi Teritorialne obrambe, pa vojna za Slovenijo, ki se podtalno začne že z razorožitvijo slovenske TO maja 1990 in konča oktobra 1991, ko odide zadnji tuji vojak z našega ozemlja, pomeni vrednostno središče slovenskega naroda, saj nikoli prej in nikoli pozneje nismo bili tako enotni.

59 min

Domovina in država je dokumentarni film o vojni za Slovenijo leta 1991. Vsebuje izbor najboljših izvirnih posnetkov spopadov, ki gledalcem pokaže, kako sta Teritorialna obramba in policija ubranili Slovenijo pred odkrito agresijo jugoslovanske vojske, potem ko je ta na mejne prehode poslala tanke. Avtor Jože Možina nas vodi skozi razvoj dogodkov ob propadanju Jugoslavije, ko je demokratična opozicija DEMOS zmagala na volitvah leta 1990, z obljubo o samostojni državi. Odločitev, ki je bila z ogromno večino potrjena na plebiscitu o samostojnosti Slovenije, pa je morala nova država braniti z orožjem. Kljub političnim silam v Sloveniji, ki so bile proti oborožitvi Teritorialne obrambe, pa vojna za Slovenijo, ki se podtalno začne že z razorožitvijo slovenske TO maja 1990 in konča oktobra 1991, ko odide zadnji tuji vojak z našega ozemlja, pomeni vrednostno središče slovenskega naroda, saj nikoli prej in nikoli pozneje nismo bili tako enotni.

Dokumentarci – kulturno-umetniški

Etični samohodec, pisatelj prihodnosti, ki je ni bilo

24. 6. 2023

Vladimir Kavčič je pisatelj z najobsežnejšim opusom v sodobni slovenski književnosti in največji mojster vojne proze na Slovenskem. Ko je Vladimir Kavčič, rojen 1932, leta 2014 prevzemal Prešernovo nagrado za življenjsko delo in bogat literarni opus, so ga tudi uradno oklicali za klasika slovenske literature z najobsežnejšim opusom v sodobni slovenski književnosti in zaradi njegove vztrajne brezkompromisnosti in boja proti dogmatizmom vseh vrst za največjega mojstra vojne proze na Slovenskem. Kot je v intervjujih sam večkrat izpostavil, so ga najbolj prizadevala moralna vprašanja, od kod posamezniku pravica, da prizadene sočloveka, od kod toliko zla v človeku. Globoko in zavezujoče spoznanje: žrtve vojne so vsi, tako poraženci kot zmagovalci. Njegov govor ob podelitvi Prešernove nagrade so sodobniki ocenili kot enega najboljših na teh proslavah vseh časov. Pol leta po prejemu Prešernove nagrade je Vladimir Kavčič umrl. Na njegovo željo so ga pokopali na pokopališču v rodni Poljanski dolini, ne v Ljubljani, kjer je preživel večji del življenja. Film odkriva manj znana poglavja iz Kavčičevega razgibanega življenja in predvsem njihovo neznano ozadje. Otroštvo v Poljanski dolini, z vojnimi grozotami za vse življenje zaznamovano mladost in travmatično vživljanje v urbanem okolju Ljubljane v nevarnih povojnih letih.Tudi oblikovanje družine z izbranko iz znamenite družine doktorja Breclja, cenjenega partizanskega zdravnika in v povojnem času osebnega Titovega zdravnika. Vladimir Kavčič je Prešernovo nagrado sprva po večkratnih neuspešnih kandidaturah v jeseni življenja nameraval odkloniti, pa ga je družina prepričala, naj tega ne stori. Že zaradi grenke izkušnje iz sedemdesetih let, ko mu je bila nagrada že namenjena za roman ZAPISNIK o dachavskih procesih, pa je bila po intervenciji politike zaradi »sporne tematike« preklicana, knjige zasežene, strokovna komisija pa zamenjana. Pa to ni bila edina Kavčičeva grenka izkušnja. Med prvimi je pisal o takoimenovanih prepovedanih temah: o begu in vračanju domobrancev in njihovi usodi, o povojnih pobojih, travmah vojnih zmagovalcev in moralni stiski posameznika v vojnem času. V filmu poleg članov ožje družine, soproge Barbare, hčerke Lenke, zeta Igorja in vnukov, sodelujejo nekdanji sošolci iz gimnazije, literarna zgodovinarja dr. Janko Kos in dr. Igor Grdina, sodelavci v različnih uredništvih od književne založbe Borec do revijalnih izdaj časopisov in drugi poznavalci Kavčičevega pisateljskega delovanja, Tone Partljič, dr. Marija Stanonik, Viktor Žakelj, pobudnik postavitve spominskega kotička v knjižnici Žiri in drugi. Scenarist in režiser je Slavko Hren, direktor fotografije in snemalec Marko Kočevar, montažerka Martina Bastarda.

73 min

Vladimir Kavčič je pisatelj z najobsežnejšim opusom v sodobni slovenski književnosti in največji mojster vojne proze na Slovenskem. Ko je Vladimir Kavčič, rojen 1932, leta 2014 prevzemal Prešernovo nagrado za življenjsko delo in bogat literarni opus, so ga tudi uradno oklicali za klasika slovenske literature z najobsežnejšim opusom v sodobni slovenski književnosti in zaradi njegove vztrajne brezkompromisnosti in boja proti dogmatizmom vseh vrst za največjega mojstra vojne proze na Slovenskem. Kot je v intervjujih sam večkrat izpostavil, so ga najbolj prizadevala moralna vprašanja, od kod posamezniku pravica, da prizadene sočloveka, od kod toliko zla v človeku. Globoko in zavezujoče spoznanje: žrtve vojne so vsi, tako poraženci kot zmagovalci. Njegov govor ob podelitvi Prešernove nagrade so sodobniki ocenili kot enega najboljših na teh proslavah vseh časov. Pol leta po prejemu Prešernove nagrade je Vladimir Kavčič umrl. Na njegovo željo so ga pokopali na pokopališču v rodni Poljanski dolini, ne v Ljubljani, kjer je preživel večji del življenja. Film odkriva manj znana poglavja iz Kavčičevega razgibanega življenja in predvsem njihovo neznano ozadje. Otroštvo v Poljanski dolini, z vojnimi grozotami za vse življenje zaznamovano mladost in travmatično vživljanje v urbanem okolju Ljubljane v nevarnih povojnih letih.Tudi oblikovanje družine z izbranko iz znamenite družine doktorja Breclja, cenjenega partizanskega zdravnika in v povojnem času osebnega Titovega zdravnika. Vladimir Kavčič je Prešernovo nagrado sprva po večkratnih neuspešnih kandidaturah v jeseni življenja nameraval odkloniti, pa ga je družina prepričala, naj tega ne stori. Že zaradi grenke izkušnje iz sedemdesetih let, ko mu je bila nagrada že namenjena za roman ZAPISNIK o dachavskih procesih, pa je bila po intervenciji politike zaradi »sporne tematike« preklicana, knjige zasežene, strokovna komisija pa zamenjana. Pa to ni bila edina Kavčičeva grenka izkušnja. Med prvimi je pisal o takoimenovanih prepovedanih temah: o begu in vračanju domobrancev in njihovi usodi, o povojnih pobojih, travmah vojnih zmagovalcev in moralni stiski posameznika v vojnem času. V filmu poleg članov ožje družine, soproge Barbare, hčerke Lenke, zeta Igorja in vnukov, sodelujejo nekdanji sošolci iz gimnazije, literarna zgodovinarja dr. Janko Kos in dr. Igor Grdina, sodelavci v različnih uredništvih od književne založbe Borec do revijalnih izdaj časopisov in drugi poznavalci Kavčičevega pisateljskega delovanja, Tone Partljič, dr. Marija Stanonik, Viktor Žakelj, pobudnik postavitve spominskega kotička v knjižnici Žiri in drugi. Scenarist in režiser je Slavko Hren, direktor fotografije in snemalec Marko Kočevar, montažerka Martina Bastarda.

Dokumentarci – kulturno-umetniški

Tihotapci identitete

21. 6. 2023

Reporter Ervin Hladnik Milharčič, Novogoričan, se v cestnem kolažu obmejnih vinjet vrne v svoje kraje in potuje ob današnji meji. Meje so resna stvar. Tu se stikata latinski in slovanski svet, Srednja Evropa in Mediteran – in tu ni čistokrvnosti. Tu živijo fantastični ljudje. Milharčič nam pomaga spoznati, kaj se je tam mešalo, izmenjevalo in tihotapilo - nekoč in danes. Kako je Drago Mislej Mef čez mejo pripeljal električno kitaro, od kod Iztoku Mlakarju ideja, da svet ni resen, kako so z vsake strani "pobrali tabulše" Tminski madrigalisti, zakaj so aleksandrinke naredile pravo malo revolucijo, kako se sliši vstajenska maša v Gorici in med drugim še kako Tržaški partizanski pevski zbor Pinko Tomažič zaznamuje prvomajsko proslavo. Svet ob meji je videti kot neskončna, brezmejna pokrajina odprtega neba in duha. Skozi mozaično pripoved dokumentarec zgradi podobo ene ključnih tem današnjega časa: o življenju, medkulturnih razlikah in dilemi, kako ravnati z njimi.

52 min

Reporter Ervin Hladnik Milharčič, Novogoričan, se v cestnem kolažu obmejnih vinjet vrne v svoje kraje in potuje ob današnji meji. Meje so resna stvar. Tu se stikata latinski in slovanski svet, Srednja Evropa in Mediteran – in tu ni čistokrvnosti. Tu živijo fantastični ljudje. Milharčič nam pomaga spoznati, kaj se je tam mešalo, izmenjevalo in tihotapilo - nekoč in danes. Kako je Drago Mislej Mef čez mejo pripeljal električno kitaro, od kod Iztoku Mlakarju ideja, da svet ni resen, kako so z vsake strani "pobrali tabulše" Tminski madrigalisti, zakaj so aleksandrinke naredile pravo malo revolucijo, kako se sliši vstajenska maša v Gorici in med drugim še kako Tržaški partizanski pevski zbor Pinko Tomažič zaznamuje prvomajsko proslavo. Svet ob meji je videti kot neskončna, brezmejna pokrajina odprtega neba in duha. Skozi mozaično pripoved dokumentarec zgradi podobo ene ključnih tem današnjega časa: o življenju, medkulturnih razlikah in dilemi, kako ravnati z njimi.

Dokumentarci – kulturno-umetniški

Lepa Vida ali film o hrepenenju

13. 6. 2023

Lepa Vida velja za enega največjih ohranjenih slovenskih folklornih izročil in mitoloških motivov, ki se je ohranil v ljudski baladi. Prav arhetipskost Lepe Vide jo je naredilo nesmrtno, saj gre v njenem primeru za enega najmočnejših simbolnih likov, katerega obravnava se pojavlja skozi vso zgodovino. Njegova vsebinska kontroverznost je tolikšna, da bo še dolgo lahko navdih različnim obravnavam in interpretacijam. Zanimiva in ilustrativna je misel Antona Ocvirka: »Čim bolj daleč je človek od Lepe Vide, tem bližji ji je, čim bližji ji je, tem bolj daleč je od nje. Vsakdo nosi Lepo Vido v sebi, pa vsakdo hrepeni po njej« . Potem, ko je Prešeren objavil leta 1832 v Kranjski čbelici pesem Od Lepe Vide, je ta ljudska balada vstopila v nov svet in Lepo Vido postavila na pot arhetipa hrepenenja. Ivan Cankar jo je ustoličil kot svoje zadnje dramsko delo, Prešernovi žerjavi so se tu dvignili še višje. Hrepenenje je postalo hrepenenje po neskončnem. Lepa Vida je stopala naprej strmo po poti slovenske književnosti, doživela je preko sedemdeset različnih literarnih obdelav. Če je Cankarja navdahnila Prešernova Lepa Vida, pa je Cankar izzval s svojim delom Rudija Šeliga. Njegova Lepa Vida hrepeni po hrepenenju samem. Šele hrepenenje naredi človeka za človeka je resnica, ki jo že stoletja prinaša Lepa Vida in ta resnica ima ne le slovenske pač pa svetovne razsežnosti. Je obče človeška. Pri realizaciji filma, ki je nastal v produkciji Dokumentarnega programa TVS, so sodelovali avtorji: scenaristka Nuša Ekar, režiser Božo Grlj, direktor fotografije Jure Nemec, montažer Martin Kastelic.

53 min

Lepa Vida velja za enega največjih ohranjenih slovenskih folklornih izročil in mitoloških motivov, ki se je ohranil v ljudski baladi. Prav arhetipskost Lepe Vide jo je naredilo nesmrtno, saj gre v njenem primeru za enega najmočnejših simbolnih likov, katerega obravnava se pojavlja skozi vso zgodovino. Njegova vsebinska kontroverznost je tolikšna, da bo še dolgo lahko navdih različnim obravnavam in interpretacijam. Zanimiva in ilustrativna je misel Antona Ocvirka: »Čim bolj daleč je človek od Lepe Vide, tem bližji ji je, čim bližji ji je, tem bolj daleč je od nje. Vsakdo nosi Lepo Vido v sebi, pa vsakdo hrepeni po njej« . Potem, ko je Prešeren objavil leta 1832 v Kranjski čbelici pesem Od Lepe Vide, je ta ljudska balada vstopila v nov svet in Lepo Vido postavila na pot arhetipa hrepenenja. Ivan Cankar jo je ustoličil kot svoje zadnje dramsko delo, Prešernovi žerjavi so se tu dvignili še višje. Hrepenenje je postalo hrepenenje po neskončnem. Lepa Vida je stopala naprej strmo po poti slovenske književnosti, doživela je preko sedemdeset različnih literarnih obdelav. Če je Cankarja navdahnila Prešernova Lepa Vida, pa je Cankar izzval s svojim delom Rudija Šeliga. Njegova Lepa Vida hrepeni po hrepenenju samem. Šele hrepenenje naredi človeka za človeka je resnica, ki jo že stoletja prinaša Lepa Vida in ta resnica ima ne le slovenske pač pa svetovne razsežnosti. Je obče človeška. Pri realizaciji filma, ki je nastal v produkciji Dokumentarnega programa TVS, so sodelovali avtorji: scenaristka Nuša Ekar, režiser Božo Grlj, direktor fotografije Jure Nemec, montažer Martin Kastelic.

Dokumentarci – kulturno-umetniški

Pot, dokumentarni sprehod po Trubarjevih krajih

9. 6. 2023

Pol tisočletja kasneje film odkriva pot od kraja do kraja, kjer je deloval Trubar. 16 postaj na zemljevidu današnje združene Evrope. Od rojstva do smrti, od Raščice do Derendingena, od časovne omejenosti enega človeškega življenja do večnega narodovega spomina. Pot, ki še danes, tudi s pomočjo najmodernejših potovalnih sredstev, predstavlja precejšen izziv za posameznika. Romanja med mesti, ki so pet stoletij nazaj trajala tudi po 17 in več dni. Kakšno voljo in notranjo moč je potreboval Primož Trubar, da je premagal prostor v svojem času? Trubarjevo večno delo in zgodovinski odtis njegove volje sta tokrat prikazana na malo drugačen način, skozi oči sodobnega človeka. Gre za življenjsko in realno pot, ki je pred petsto leti presegla ozki bivalni prostor naroda, ki ga je prav on z jezikom in poimenovanjem »lubi Slovenci« prvič postavil na zemljevid in v zavest Evrope. Avtor Andraž Poschl

47 min

Pol tisočletja kasneje film odkriva pot od kraja do kraja, kjer je deloval Trubar. 16 postaj na zemljevidu današnje združene Evrope. Od rojstva do smrti, od Raščice do Derendingena, od časovne omejenosti enega človeškega življenja do večnega narodovega spomina. Pot, ki še danes, tudi s pomočjo najmodernejših potovalnih sredstev, predstavlja precejšen izziv za posameznika. Romanja med mesti, ki so pet stoletij nazaj trajala tudi po 17 in več dni. Kakšno voljo in notranjo moč je potreboval Primož Trubar, da je premagal prostor v svojem času? Trubarjevo večno delo in zgodovinski odtis njegove volje sta tokrat prikazana na malo drugačen način, skozi oči sodobnega človeka. Gre za življenjsko in realno pot, ki je pred petsto leti presegla ozki bivalni prostor naroda, ki ga je prav on z jezikom in poimenovanjem »lubi Slovenci« prvič postavil na zemljevid in v zavest Evrope. Avtor Andraž Poschl

Dokumentarci – kulturno-umetniški

Med Muro in Rabo

4. 6. 2023

Porabje je zgornji del Prekmurja na Madžarskem, sredi panonskih rek pa ga označujeta tipična pokrajina in življenje porabskih Slovencev. Prekmurje se začne, ko prečkamo reko Muro, kje pa se konča? Na reki Rabi. To malo znano dejstvo so avtorji dokumentarnega filma predstavili skozi zgodovino, kulturo in prebivalstvo tega večini Slovencev manj znanega področja. Kljub burnim političnim dogodkom v preteklosti je slovenstvo v teh krajih preživelo vse do danes. K temu so veliko prispevali jezik in kultura, pisatelji, glasbeniki, znanstveniki in umetniki, pa tudi preprosti ljudje, ki so ohranjali domačo tradicijo. Eden od njih je samouki kipar Jurak, ki ga navdihuje značilna panonska krajina, da upodablja bitja nekdanjega morja in ribe današnjih porabskih rek. Slovenstvo na Madžarskem živi tudi ob podpori matičnih slovenskih institucij. V Porabju deluje slovenski dvojezični radio in izhaja časopis Porabje. Pomembna je tudi zveza Slovencev v Porabju, dvojezično osnovno in srednje šolstvo in mnoge kulturne in športne dejavnosti tam živečih Slovencev. V Monoštru je tudi slovenski konzulat. Prihodnost slovenstva in Slovencev v Porabju pa je negotova, saj se je mnogo mladih ljudi preselilo v slovensko Prekmurje. Režiser in scenarist je Aleš Nadai, montažerka pa Alba Korošec.

46 min

Porabje je zgornji del Prekmurja na Madžarskem, sredi panonskih rek pa ga označujeta tipična pokrajina in življenje porabskih Slovencev. Prekmurje se začne, ko prečkamo reko Muro, kje pa se konča? Na reki Rabi. To malo znano dejstvo so avtorji dokumentarnega filma predstavili skozi zgodovino, kulturo in prebivalstvo tega večini Slovencev manj znanega področja. Kljub burnim političnim dogodkom v preteklosti je slovenstvo v teh krajih preživelo vse do danes. K temu so veliko prispevali jezik in kultura, pisatelji, glasbeniki, znanstveniki in umetniki, pa tudi preprosti ljudje, ki so ohranjali domačo tradicijo. Eden od njih je samouki kipar Jurak, ki ga navdihuje značilna panonska krajina, da upodablja bitja nekdanjega morja in ribe današnjih porabskih rek. Slovenstvo na Madžarskem živi tudi ob podpori matičnih slovenskih institucij. V Porabju deluje slovenski dvojezični radio in izhaja časopis Porabje. Pomembna je tudi zveza Slovencev v Porabju, dvojezično osnovno in srednje šolstvo in mnoge kulturne in športne dejavnosti tam živečih Slovencev. V Monoštru je tudi slovenski konzulat. Prihodnost slovenstva in Slovencev v Porabju pa je negotova, saj se je mnogo mladih ljudi preselilo v slovensko Prekmurje. Režiser in scenarist je Aleš Nadai, montažerka pa Alba Korošec.

Dokumentarci – kulturno-umetniški

Glasba za prihodnost, dokumentarni film

1. 6. 2023

V prvih dneh vojne v Ukrajini sta slovenski in ukrajinski mladinski orkester navezala sodelovanje pri evakuaciji mladih glasbenikov in njihovih svojcev iz Ukrajine v Slovenijo. Želeli so jih preseliti v varno okolje, kjer lahko v čim ugodnejših okoliščinah nadaljujejo tako splošno kot glasbeno izobraževanje, kar je njihovo glavno poslanstvo in življenjski cilj. To je zgodba o družbenem projektu, ki se napaja s supermočjo glasbe.

49 min

V prvih dneh vojne v Ukrajini sta slovenski in ukrajinski mladinski orkester navezala sodelovanje pri evakuaciji mladih glasbenikov in njihovih svojcev iz Ukrajine v Slovenijo. Želeli so jih preseliti v varno okolje, kjer lahko v čim ugodnejših okoliščinah nadaljujejo tako splošno kot glasbeno izobraževanje, kar je njihovo glavno poslanstvo in življenjski cilj. To je zgodba o družbenem projektu, ki se napaja s supermočjo glasbe.

Dokumentarci – kulturno-umetniški

Skupaj

30. 5. 2023

Kdaj je človek pozabil, da je v povezovanju z drugimi močnejši? Kdaj smo pozabili na prednosti skupnega dela in sodelovanja? V Posočju niso nikoli. Tamkajšnji kmetje so se po osamosvojitveni vojni samoorganizirali in z uspešnim razvojem omogočili preživetje tudi manjšim kmetijam po dolinah in senožetih s pomočjo kmetijske zadruge. V dokumentarni oddaji nastopajo Anka Lipušček Miklavič, Rok Stres, Andrej Grošelj in Franc Žbogar.

22 min

Kdaj je človek pozabil, da je v povezovanju z drugimi močnejši? Kdaj smo pozabili na prednosti skupnega dela in sodelovanja? V Posočju niso nikoli. Tamkajšnji kmetje so se po osamosvojitveni vojni samoorganizirali in z uspešnim razvojem omogočili preživetje tudi manjšim kmetijam po dolinah in senožetih s pomočjo kmetijske zadruge. V dokumentarni oddaji nastopajo Anka Lipušček Miklavič, Rok Stres, Andrej Grošelj in Franc Žbogar.

Dokumentarci – kulturno-umetniški

Kje so tiste stezice, zbori zamejskih Slovencev (Avstrija, Hrvaška, Italija, Madžarska)

28. 5. 2023

Oddaja ponuja vpogled v pomen, ki ga imata slovenski jezik in slovenska zborovska pesem za zamejske Slovence v štirih državah. Ustvarjalci oddaje so izbrali štiri zbore, Mešani pevski zbor Danica iz Šentprimoža v Avstriji, Mešani pevski zbor Encijan iz Pulja na Hrvaškem, Mešani mladinski pevski zbor Emil Komel iz Gorice v Italiji in Mešani pevski zbor Avgust Pavel z Gornjega Senika na Madžarskem. V vseh štirih državah so posneli razgibane razglednice zborov, v katerih člani pripovedujejo o velikem pomenu, ki ga ima slovenska zborovska pesem za ohranjanje jezika in narodne identitete zamejskih Slovencev. Našteti štirje zbori so v Studiu Televizije Slovenija posneli tudi slovenske pesmi, značilne za posamezno pokrajino. Oddajo bogatijo privlačni posnetki narave iz zraka. Nastala je v Uredništvu glasbenih in baletnih oddaj TV Slovenija. Idejno zasnovo in scenarij je prispeval urednik oddaje Daniel Celarec, direktor fotografije Uroš Hočevar, montažer Luka Založnik, celostna grafična podoba Blaž Zajc, režiser Aleksander Šmuc.

52 min

Oddaja ponuja vpogled v pomen, ki ga imata slovenski jezik in slovenska zborovska pesem za zamejske Slovence v štirih državah. Ustvarjalci oddaje so izbrali štiri zbore, Mešani pevski zbor Danica iz Šentprimoža v Avstriji, Mešani pevski zbor Encijan iz Pulja na Hrvaškem, Mešani mladinski pevski zbor Emil Komel iz Gorice v Italiji in Mešani pevski zbor Avgust Pavel z Gornjega Senika na Madžarskem. V vseh štirih državah so posneli razgibane razglednice zborov, v katerih člani pripovedujejo o velikem pomenu, ki ga ima slovenska zborovska pesem za ohranjanje jezika in narodne identitete zamejskih Slovencev. Našteti štirje zbori so v Studiu Televizije Slovenija posneli tudi slovenske pesmi, značilne za posamezno pokrajino. Oddajo bogatijo privlačni posnetki narave iz zraka. Nastala je v Uredništvu glasbenih in baletnih oddaj TV Slovenija. Idejno zasnovo in scenarij je prispeval urednik oddaje Daniel Celarec, direktor fotografije Uroš Hočevar, montažer Luka Založnik, celostna grafična podoba Blaž Zajc, režiser Aleksander Šmuc.

Dokumentarci – kulturno-umetniški

Zven stoletij

27. 5. 2023

Dokumentarni film »Zven stoletij« predstavlja bogato dediščino zvonov na Slovenskem. Zvonjenje namreč pomeni zvočno identiteto naše kulturne krajine, zvonovi pa so pomembno povezani z etnološkim izročilom, umetnostno ustvarjalnostjo in mojstrsko livarsko obrtjo. Zvonovi niso samo cerkvena glasbila, ampak so družbeni povezovalci in usmerjevalci človeških življenj. Zvonjenje se je oglasilo tudi ob osvoboditvi Ljubljane leta 1945 in ob osamosvojitvi Slovenije leta 1991. Poudariti je treba, da je bila simbolna in praktična vloga zvonov v starih časih nepogrešljiva, danes pa je pomen zvonov manjši in zvonjenje za nekatere moteče. V filmu so predstavljene raznovrstne teme v povezavi z zvonovi, med drugim ulivanje v edini slovenski livarni zvonov v Žalcu in dvig novega zvona v Šturjah, zvonjenje na Šmarni gori in pritrkavanje v Šentvidu pri Stični, snemanje zvonjenja v Crngrobu za objavo na družbenih omrežjih in raziskovanje pritrkavanja na ZRC SAZU, praznovanje velike noči v Polhovem Gradcu, zvončarska obrt v Gorjah, zborovska glasba v povezavi z zvonjenjem in koncert za zvonove, ki je leta 1997 odprl Evropski mesec kulture v Ljubljani. Pri nastajanju filma so sodelovale številne ustanove in posamezniki, ki niso zgolj strokovnjaki, ampak tudi veliki navdušenci nad zvonovi.

51 min

Dokumentarni film »Zven stoletij« predstavlja bogato dediščino zvonov na Slovenskem. Zvonjenje namreč pomeni zvočno identiteto naše kulturne krajine, zvonovi pa so pomembno povezani z etnološkim izročilom, umetnostno ustvarjalnostjo in mojstrsko livarsko obrtjo. Zvonovi niso samo cerkvena glasbila, ampak so družbeni povezovalci in usmerjevalci človeških življenj. Zvonjenje se je oglasilo tudi ob osvoboditvi Ljubljane leta 1945 in ob osamosvojitvi Slovenije leta 1991. Poudariti je treba, da je bila simbolna in praktična vloga zvonov v starih časih nepogrešljiva, danes pa je pomen zvonov manjši in zvonjenje za nekatere moteče. V filmu so predstavljene raznovrstne teme v povezavi z zvonovi, med drugim ulivanje v edini slovenski livarni zvonov v Žalcu in dvig novega zvona v Šturjah, zvonjenje na Šmarni gori in pritrkavanje v Šentvidu pri Stični, snemanje zvonjenja v Crngrobu za objavo na družbenih omrežjih in raziskovanje pritrkavanja na ZRC SAZU, praznovanje velike noči v Polhovem Gradcu, zvončarska obrt v Gorjah, zborovska glasba v povezavi z zvonjenjem in koncert za zvonove, ki je leta 1997 odprl Evropski mesec kulture v Ljubljani. Pri nastajanju filma so sodelovale številne ustanove in posamezniki, ki niso zgolj strokovnjaki, ampak tudi veliki navdušenci nad zvonovi.

Dokumentarci – kulturno-umetniški

Švicarija

27. 5. 2023

Na robu tivolskega parka so leta 1909 odprli Hotel Tivoli. Prijelo se ga je ime gostišča, ki je prej stalo na tem mestu: Švicarija. Umetniki so ga hitro sprejeli za svojega; nekaj mesecev je v njem bival tudi Ivan Cankar in v Kmečki sobi se je srečevala slovenska boema. Četrt stoletja pozneje hotelu ni več šlo dobro in mestna občina je vanj naselila ruske izseljence. Hotelske sobe so spremenili v socialna stanovanja in stavbi so rekli tudi ščurkov grad. Visoki prostori pritličja so bili zanimivi za kiparje in med prvimi si je tu našel prostore Ivan Zajec, za njim Zdenko Kalin in Karel Putrih. Ko so bili prostori še temačni in je bila stavba skrita nekje na koncu Tivolija, so tu ustvarjali Jakov Brdar, Dragica Čadež, Drago in Dušan Tršar, Lujo Vodopivec, Sergej Kapus … Švicarijo upravičeno imenujemo zibelka slovenskega kiparstva. Dobro stoletje po nastanku je stavba po temeljiti in vzorni prenovi spremenjena v Ustvarjalni center Švicarija. Arhitektka Maruša Zorec je želela oživiti patino in dušo stavbe. Restavratorji so poskušali ohraniti in pokazati stropne poslikave, les v kavarniški dvorani je ostal skoraj nedotaknjen. V Švicariji je nekaj časa ustvarjal tudi Stojan Batič, zato so v enega izmed prostorov preselili njegov atelje – z vsemi slikami, knjigami, fotografijami v predalu … in starim radiem, ki še vedno igra. Tu so umetniški ateljeji, vse leto se vrstijo kulturni dogodki, dvorana v pritličju pa je spet namenjena gostinstvu. Po prenovi so v Ustvarjalnem centru Švicarija ateljeje zasedli Silvester Plotajs Sicoe, Zora Stančič, Damijan Kracina, Miha Štrukelj, Silvan Omerzu, Tanja Pak in drugi sodobni umetniki. Tivoli in Švicarija sta navdih za njihova dela. V filmu se dokumentarni posnetki iz minulih desetletij prepletajo s pričevanji nekdanjih stanovalcev, potomcev izseljencev, predvsem pa umetnikov. Vstopamo v ateljeje slikarjev in kiparjev, ki danes gostujejo v Švicariji. Stavba pripoveduje svojo zgodbo. Scenarist in režiser filma je Amir Muratović

47 min

Na robu tivolskega parka so leta 1909 odprli Hotel Tivoli. Prijelo se ga je ime gostišča, ki je prej stalo na tem mestu: Švicarija. Umetniki so ga hitro sprejeli za svojega; nekaj mesecev je v njem bival tudi Ivan Cankar in v Kmečki sobi se je srečevala slovenska boema. Četrt stoletja pozneje hotelu ni več šlo dobro in mestna občina je vanj naselila ruske izseljence. Hotelske sobe so spremenili v socialna stanovanja in stavbi so rekli tudi ščurkov grad. Visoki prostori pritličja so bili zanimivi za kiparje in med prvimi si je tu našel prostore Ivan Zajec, za njim Zdenko Kalin in Karel Putrih. Ko so bili prostori še temačni in je bila stavba skrita nekje na koncu Tivolija, so tu ustvarjali Jakov Brdar, Dragica Čadež, Drago in Dušan Tršar, Lujo Vodopivec, Sergej Kapus … Švicarijo upravičeno imenujemo zibelka slovenskega kiparstva. Dobro stoletje po nastanku je stavba po temeljiti in vzorni prenovi spremenjena v Ustvarjalni center Švicarija. Arhitektka Maruša Zorec je želela oživiti patino in dušo stavbe. Restavratorji so poskušali ohraniti in pokazati stropne poslikave, les v kavarniški dvorani je ostal skoraj nedotaknjen. V Švicariji je nekaj časa ustvarjal tudi Stojan Batič, zato so v enega izmed prostorov preselili njegov atelje – z vsemi slikami, knjigami, fotografijami v predalu … in starim radiem, ki še vedno igra. Tu so umetniški ateljeji, vse leto se vrstijo kulturni dogodki, dvorana v pritličju pa je spet namenjena gostinstvu. Po prenovi so v Ustvarjalnem centru Švicarija ateljeje zasedli Silvester Plotajs Sicoe, Zora Stančič, Damijan Kracina, Miha Štrukelj, Silvan Omerzu, Tanja Pak in drugi sodobni umetniki. Tivoli in Švicarija sta navdih za njihova dela. V filmu se dokumentarni posnetki iz minulih desetletij prepletajo s pričevanji nekdanjih stanovalcev, potomcev izseljencev, predvsem pa umetnikov. Vstopamo v ateljeje slikarjev in kiparjev, ki danes gostujejo v Švicariji. Stavba pripoveduje svojo zgodbo. Scenarist in režiser filma je Amir Muratović

Dokumentarci – kulturno-umetniški

Otroci s Petrička

19. 5. 2023

Film Otroci s Petrička obravnava usodo otrok, ki so bili skupaj s starši zaprti v taborišču Teharje pri Celju. Junija leta 1945 so jih od staršev ločili in odpeljali v otroško taborišče Petriček, starše pa brez sojenja pobili in pokopali na neznanih krajih. Otrokom so z različnimi prevzgojnimi ukrepi poskušali iztrgati staro identiteto in jim s silo privzgojiti novo. Vzeli so jim starše in otroštvo ter jim zasekali rane, ki se do danes niso zacelile. Dokumentarni film Otroci s Petrička je nastal po scenariju in v režiji Mirana Zupaniča, tenkočutno avtorsko nit je prispeval tudi direktor fotografije Janez Kališnik. Dokumentarec je leta 2007 na 10. Festivalu slovenskega filma prejel nagrado za najboljši film.

94 min

Film Otroci s Petrička obravnava usodo otrok, ki so bili skupaj s starši zaprti v taborišču Teharje pri Celju. Junija leta 1945 so jih od staršev ločili in odpeljali v otroško taborišče Petriček, starše pa brez sojenja pobili in pokopali na neznanih krajih. Otrokom so z različnimi prevzgojnimi ukrepi poskušali iztrgati staro identiteto in jim s silo privzgojiti novo. Vzeli so jim starše in otroštvo ter jim zasekali rane, ki se do danes niso zacelile. Dokumentarni film Otroci s Petrička je nastal po scenariju in v režiji Mirana Zupaniča, tenkočutno avtorsko nit je prispeval tudi direktor fotografije Janez Kališnik. Dokumentarec je leta 2007 na 10. Festivalu slovenskega filma prejel nagrado za najboljši film.

Dokumentarci – kulturno-umetniški

Tihožitja zvočnih krajin

2. 5. 2023

Boštjan Perovšek, Brane Zorman in Ida Hiršenfelder so del skupine Jata C, katere člani so navdušeni nad bioakustiko, terenskimi posnetki in zvočno ekologijo. Raziskovanje slušnih zaznav združujejo z ekološkimi in družbenimi temami, ki jih pretresajo v znanstvenem diskurzu in z izvirnimi predstavami zvočnih okolij. Poleg tega pa so omenjeni trije predvsem izraziti individualisti, ki s svojim delovanjem presegajo meje doslej znanega. Kratki dokumentarni film Tihožitja zvočnih krajin se potopi v njihov svet, v njihovo dojemanje prostora, časa in zvoka.

26 min

Boštjan Perovšek, Brane Zorman in Ida Hiršenfelder so del skupine Jata C, katere člani so navdušeni nad bioakustiko, terenskimi posnetki in zvočno ekologijo. Raziskovanje slušnih zaznav združujejo z ekološkimi in družbenimi temami, ki jih pretresajo v znanstvenem diskurzu in z izvirnimi predstavami zvočnih okolij. Poleg tega pa so omenjeni trije predvsem izraziti individualisti, ki s svojim delovanjem presegajo meje doslej znanega. Kratki dokumentarni film Tihožitja zvočnih krajin se potopi v njihov svet, v njihovo dojemanje prostora, časa in zvoka.

Dokumentarci – kulturno-umetniški

Pesem upora

2. 5. 2023

Dokumentarni film Pesem upora je nastal v letu, ko je Partizanski pevski zbor, naslednik Invalidskega pevskega zbora, slavil 65-letnico. Takrat, ko smo se obujali spomin na 100-letnico rojstva dirigenta Radovana Gobca. Obe poglavji sta za marsikoga že pozabljena zgodovina. A ne za vse. Režiser Andraž Pöschl je skupaj s snemalcem Alešem Živcem stopil na pot iskanja odmevov partizanske pesmi upora. Po nekaj letih pozabe jo danes lahko slišimo na koncertih, veselicah, v športnih dvoranah… Zdi se, da je ljudje ne želijo pozabiti. Da jo pojejo takrat, ko jim je težko. Udarniške rime in ritmi ohranjajo upanje in prenašajo sporočila o pomenu za mnoge temeljnih človeških vrednot. Ki, kot se večkrat zdi, nezadržno izginjajo v bledenju socialnega okolja. Imeti pred biti, jaz in moje pred vsem ostalim, domovina kot poligon za jumbo-plakate in slepo sledenje potrošništvu, brezskrbnost, celo sovraštvo do drugih. Kdo želi vsaj s pesmijo slikati boljši svet? Zakaj še vedno pojejo in zakaj potrebujemo njihovo pesem? Na katere skrajnosti nas opozarjajo? Oni so: Partizanski pevski zbor iz Ljubljane, Tržaški partizanski pevski zbor Pinko Tomažič in Garažni ženski pevski zbor Kombinat. Skupaj s številnimi drugimi.

52 min

Dokumentarni film Pesem upora je nastal v letu, ko je Partizanski pevski zbor, naslednik Invalidskega pevskega zbora, slavil 65-letnico. Takrat, ko smo se obujali spomin na 100-letnico rojstva dirigenta Radovana Gobca. Obe poglavji sta za marsikoga že pozabljena zgodovina. A ne za vse. Režiser Andraž Pöschl je skupaj s snemalcem Alešem Živcem stopil na pot iskanja odmevov partizanske pesmi upora. Po nekaj letih pozabe jo danes lahko slišimo na koncertih, veselicah, v športnih dvoranah… Zdi se, da je ljudje ne želijo pozabiti. Da jo pojejo takrat, ko jim je težko. Udarniške rime in ritmi ohranjajo upanje in prenašajo sporočila o pomenu za mnoge temeljnih človeških vrednot. Ki, kot se večkrat zdi, nezadržno izginjajo v bledenju socialnega okolja. Imeti pred biti, jaz in moje pred vsem ostalim, domovina kot poligon za jumbo-plakate in slepo sledenje potrošništvu, brezskrbnost, celo sovraštvo do drugih. Kdo želi vsaj s pesmijo slikati boljši svet? Zakaj še vedno pojejo in zakaj potrebujemo njihovo pesem? Na katere skrajnosti nas opozarjajo? Oni so: Partizanski pevski zbor iz Ljubljane, Tržaški partizanski pevski zbor Pinko Tomažič in Garažni ženski pevski zbor Kombinat. Skupaj s številnimi drugimi.

Dokumentarci – kulturno-umetniški

Odpuščanje

30. 4. 2023

Oče z albanskega višavja, čigar hči je bila ubita v trpkem sporu med dvema družinama, mora prekiniti krog nasilja in odpustiti. V albanskem visokogorju je v trpkem sporu med sorodniki ubito 18-letno dekle. Lokalni škof in vodja nevladne organizacije iz prestolnice pritiskata na njenega očeta, naj morilcu, ki je v zaporu, in tudi njegovi družini ne le odpusti v krščanskem duhu, pač pa naj se z njima spravi – kot je nekoč veleval starodavni albanski zakonik, kanon. Pronicljiv in pretresljiv pogled na patriarhalno družbo, ujeto med napol pozabljeno preteklost in negotovo sedanjost.

81 min

Oče z albanskega višavja, čigar hči je bila ubita v trpkem sporu med dvema družinama, mora prekiniti krog nasilja in odpustiti. V albanskem visokogorju je v trpkem sporu med sorodniki ubito 18-letno dekle. Lokalni škof in vodja nevladne organizacije iz prestolnice pritiskata na njenega očeta, naj morilcu, ki je v zaporu, in tudi njegovi družini ne le odpusti v krščanskem duhu, pač pa naj se z njima spravi – kot je nekoč veleval starodavni albanski zakonik, kanon. Pronicljiv in pretresljiv pogled na patriarhalno družbo, ujeto med napol pozabljeno preteklost in negotovo sedanjost.

Dokumentarci – kulturno-umetniški

Vrača jim nasmehe

28. 4. 2023

Ljudje, ki zbolijo za Parkinsonovo boleznijo, med drugim postopoma izgubijo zmožnost kazanja čustev z izrazi na obrazu. Pravijo, da zamrznejo. Namizni tenis jim pomaga, da se začnejo znova smejati. Dokumentarec govori o pozitivnih učinkih igranja na bolnike. Vrhunec je svetovno prvenstvo v namiznem tenisu, na katerem je Slovenija v dveh kategorijah osvojila naslov svetovnega prvaka. Pri nas je za razvoj tovrstne terapije za bolnike s Parkinsonovo boleznijo zaslužen Vinko Kurent, vodja štajerskega dela društva Trepetlika. Pomembno vlogo v tej uspešni zgodbi pa ima tudi Gregor Komac, vrhunski igralec in trener bolnikov s to boleznijo.

53 min

Ljudje, ki zbolijo za Parkinsonovo boleznijo, med drugim postopoma izgubijo zmožnost kazanja čustev z izrazi na obrazu. Pravijo, da zamrznejo. Namizni tenis jim pomaga, da se začnejo znova smejati. Dokumentarec govori o pozitivnih učinkih igranja na bolnike. Vrhunec je svetovno prvenstvo v namiznem tenisu, na katerem je Slovenija v dveh kategorijah osvojila naslov svetovnega prvaka. Pri nas je za razvoj tovrstne terapije za bolnike s Parkinsonovo boleznijo zaslužen Vinko Kurent, vodja štajerskega dela društva Trepetlika. Pomembno vlogo v tej uspešni zgodbi pa ima tudi Gregor Komac, vrhunski igralec in trener bolnikov s to boleznijo.

Dokumentarci – kulturno-umetniški

Saša Dev, arhitekt modernega Maribora

21. 4. 2023

Aleksander Saša Dev – Plečnikov učenec – je bil vodilni arhitekt modernega Maribora. Tako kot je Plečnik gradil klasično Ljubljano, je Saša Dev gradil moderni Maribor. V 30. letih prejšnjega stoletja je kot prvi arhitekt z lastnim birojem v Mariboru opustil klasicistično tradicijo gradnje in v mesto vnesel svetovljanskega duha modernistične arhitekture. Nekdanja banka na Tyrševi ulici, Hutterjev blok in železniška postaja so ikone mesta, ki jih je v soavtorstvu zasnoval Saša Dev. Kvalitete njegovih arhitekturno-urbanističnih zasnov in razloge, zakaj je v širši javnosti ostal prezrt, odkrivamo v dokumentarnem filmu, ki je nastal ob veliki retrospektivni razstavi v Umetnostni galeriji Maribor.

30 min

Aleksander Saša Dev – Plečnikov učenec – je bil vodilni arhitekt modernega Maribora. Tako kot je Plečnik gradil klasično Ljubljano, je Saša Dev gradil moderni Maribor. V 30. letih prejšnjega stoletja je kot prvi arhitekt z lastnim birojem v Mariboru opustil klasicistično tradicijo gradnje in v mesto vnesel svetovljanskega duha modernistične arhitekture. Nekdanja banka na Tyrševi ulici, Hutterjev blok in železniška postaja so ikone mesta, ki jih je v soavtorstvu zasnoval Saša Dev. Kvalitete njegovih arhitekturno-urbanističnih zasnov in razloge, zakaj je v širši javnosti ostal prezrt, odkrivamo v dokumentarnem filmu, ki je nastal ob veliki retrospektivni razstavi v Umetnostni galeriji Maribor.

Dokumentarci – kulturno-umetniški

Po sledeh fatamorgane

20. 4. 2023

Marica Nadlišek Bartol, tržaška pisateljica, prevajalka, publicistka, urednica prvega ženskega lista Slovenka, je živela in pisala v času velikih zgodovinskih sprememb. Svojo sled ni pustila samo kot avtorica kratkih zgodb in prvega tržaškega romana, ampak tudi kot mentorica številnih publicistk, pesnic in pisateljic.

52 min

Marica Nadlišek Bartol, tržaška pisateljica, prevajalka, publicistka, urednica prvega ženskega lista Slovenka, je živela in pisala v času velikih zgodovinskih sprememb. Svojo sled ni pustila samo kot avtorica kratkih zgodb in prvega tržaškega romana, ampak tudi kot mentorica številnih publicistk, pesnic in pisateljic.

Dokumentarci – kulturno-umetniški

Bratje Milčinski, dokumentarno-igrani film

15. 4. 2023

Uredništvo dokumentarnih oddaj TV Slovenija je ustvarilo 50-minutni dokumentarno-igrani film o bratih Milčinski. Bratje Janez, Frane in Lev so svojevrsten fenomen v našem prostoru. Vsak od treh bratov je prinesel v slovensko kulturo v širšem pomenu svoj izviren prispevek. Redko se zgodi, da se v eni družini zgostita tolikšna intelektualna moč in izvirnost na tako različnih področjih, kot sta umetnost in znanost. Akademika Janez in Lev sta bila na pomembnih položajih in brezpogojno predana zdravnika, Frane Milčinski Ježek pa je s svojim inteligentnim humorjem opozarjal na krivice utopičnega socializma. Kot posamezniki so bili bratje deležni pozornosti in občudovanja, skupaj pa niso bili nikoli predstavljeni. In vendar je šele skupna filmska obravnava z vključitvijo njihovega očeta Frana Milčinskega, znanega pisatelja ter avtorja Butalcev, pokazala njihovo veličino in osvetlila dobo, v kateri so živeli. Zgodovinska razdalja je kot puščica spoznanja, da so vedno pomembna dejanja, saj preživijo tako čas kot tudi avtorja. Pripovedovalci dokumentarno-igranega filma o bratih Milčinski so Matjaž Lunaček, Maja Milčinski, Matija Milčinski in Matevž Milčinski. Glavni vlogi sta odigrala dramska igralca Renato Jenček v vlogi prof. dr. Leva Milčinskega in Luka Bokšan v vlogi specializanta Matjaža Lunačka. Veliko je tudi epizodnih vlog, v katerih so se izkazali naturščiki. Sporočilo filma je preprosto: »Četudi se na koncu vsi poslovimo, nas to ne odvezuje, da ne bi delovali v dobrobit njegovega veličanstva Človeka«.

50 min

Uredništvo dokumentarnih oddaj TV Slovenija je ustvarilo 50-minutni dokumentarno-igrani film o bratih Milčinski. Bratje Janez, Frane in Lev so svojevrsten fenomen v našem prostoru. Vsak od treh bratov je prinesel v slovensko kulturo v širšem pomenu svoj izviren prispevek. Redko se zgodi, da se v eni družini zgostita tolikšna intelektualna moč in izvirnost na tako različnih področjih, kot sta umetnost in znanost. Akademika Janez in Lev sta bila na pomembnih položajih in brezpogojno predana zdravnika, Frane Milčinski Ježek pa je s svojim inteligentnim humorjem opozarjal na krivice utopičnega socializma. Kot posamezniki so bili bratje deležni pozornosti in občudovanja, skupaj pa niso bili nikoli predstavljeni. In vendar je šele skupna filmska obravnava z vključitvijo njihovega očeta Frana Milčinskega, znanega pisatelja ter avtorja Butalcev, pokazala njihovo veličino in osvetlila dobo, v kateri so živeli. Zgodovinska razdalja je kot puščica spoznanja, da so vedno pomembna dejanja, saj preživijo tako čas kot tudi avtorja. Pripovedovalci dokumentarno-igranega filma o bratih Milčinski so Matjaž Lunaček, Maja Milčinski, Matija Milčinski in Matevž Milčinski. Glavni vlogi sta odigrala dramska igralca Renato Jenček v vlogi prof. dr. Leva Milčinskega in Luka Bokšan v vlogi specializanta Matjaža Lunačka. Veliko je tudi epizodnih vlog, v katerih so se izkazali naturščiki. Sporočilo filma je preprosto: »Četudi se na koncu vsi poslovimo, nas to ne odvezuje, da ne bi delovali v dobrobit njegovega veličanstva Človeka«.

Dokumentarci – kulturno-umetniški

Hiške, dokumentarni film

11. 4. 2023

Dokumentarni film, ki opazuje življenje v neki majhni slovenski vasi, kakor so ga avtorji filma videli sredi poletja 2014. Sprva je bilo zamišljeno, da bo film Hiške pripoved o usodah zapuščenih slovenskih domačij. Da bi prišli na sled izgubljeni usodi nekdanjih prebivalcev, so se avtorji filma med raziskovanjem ene od takih domačij po pomoč obrnili na prebivalce iz sosednjih hiš. Vsakdanje življenjske zgodbe so vpričo iskrenosti vaščanov nenadoma postale bolj zanimive od zgodb zapuščenih hiš. V avtorskem ospredju filma je scenaristično-režiserski dvojec Darko Sinko in Matjaž Ivanišin, ki je opravljal tudi delo direktorja fotografije.

51 min

Dokumentarni film, ki opazuje življenje v neki majhni slovenski vasi, kakor so ga avtorji filma videli sredi poletja 2014. Sprva je bilo zamišljeno, da bo film Hiške pripoved o usodah zapuščenih slovenskih domačij. Da bi prišli na sled izgubljeni usodi nekdanjih prebivalcev, so se avtorji filma med raziskovanjem ene od takih domačij po pomoč obrnili na prebivalce iz sosednjih hiš. Vsakdanje življenjske zgodbe so vpričo iskrenosti vaščanov nenadoma postale bolj zanimive od zgodb zapuščenih hiš. V avtorskem ospredju filma je scenaristično-režiserski dvojec Darko Sinko in Matjaž Ivanišin, ki je opravljal tudi delo direktorja fotografije.

Dokumentarci – kulturno-umetniški

Kanižarica, delu čast in oblast, dokumentarni film

6. 4. 2023

V peklenskih razmerah so ljudje z družbenega roba gradili boljši svet. Čeprav je življenje zdaj lažje, bi rudarji spet šli v rudniške rove. Industrijska revolucija je temeljila na težkem fizičnem delu, katerega glavni predstavniki so bili rudarji. Zdrav, fizično močan delavec, ki je s svojim fizičnim delom preživljal družino, je bil simbol pravega moškega. Rudniki so bili gibalo razvoja, okrog njih so rasla mesta, rudarstvo je omogočalo splošni družbeni napredek. Garaško delo pod zemljo in razmere kot v peklu so za preživetje zahtevale močne posameznike in še močnejšo skupnost. Ljudje z družbenega in socialnega roba, ki v življenju niso imeli veliko možnosti izbire, so zase in za druge zgradili lepši in boljši svet. Z razvojem tehnologije pa pride do zapiranja rudnikov, razpada skupnosti in izgube identitete. Na primeru rudnika Kanižarica spoznamo vse značilnosti rudarskega življenja, zgodba pa je še začinjena z osebnimi zgodbami in lokalnimi posebnostmi. Rudnik je preživel svetovno gospodarsko krizo, menjave lastnikov, med vojno je deloval kot prvi partizanski rudnik, zaradi vdora vode je bil več kot leto dni zaprt, nato pa je desetletja omogočal boljše življenje rudarskim družinam in celemu naselju. Kmalu po osamosvojitvi so ga zaprli, kar je pred celoten kraj postavilo zahtevo po ustvarjanju novih delovnih mest in novega načina življenja. Posledica je bila tudi razpad skupnosti in izguba identitete. Kljub kasnejšemu lažjemu in lepšemu življenju na bolje plačanih in udobnih delovnih mestih pa bi se nekdanji rudarji raje vrnili v nevarne jame. Scenarij in režija Zvezdan Martič.

47 min

V peklenskih razmerah so ljudje z družbenega roba gradili boljši svet. Čeprav je življenje zdaj lažje, bi rudarji spet šli v rudniške rove. Industrijska revolucija je temeljila na težkem fizičnem delu, katerega glavni predstavniki so bili rudarji. Zdrav, fizično močan delavec, ki je s svojim fizičnim delom preživljal družino, je bil simbol pravega moškega. Rudniki so bili gibalo razvoja, okrog njih so rasla mesta, rudarstvo je omogočalo splošni družbeni napredek. Garaško delo pod zemljo in razmere kot v peklu so za preživetje zahtevale močne posameznike in še močnejšo skupnost. Ljudje z družbenega in socialnega roba, ki v življenju niso imeli veliko možnosti izbire, so zase in za druge zgradili lepši in boljši svet. Z razvojem tehnologije pa pride do zapiranja rudnikov, razpada skupnosti in izgube identitete. Na primeru rudnika Kanižarica spoznamo vse značilnosti rudarskega življenja, zgodba pa je še začinjena z osebnimi zgodbami in lokalnimi posebnostmi. Rudnik je preživel svetovno gospodarsko krizo, menjave lastnikov, med vojno je deloval kot prvi partizanski rudnik, zaradi vdora vode je bil več kot leto dni zaprt, nato pa je desetletja omogočal boljše življenje rudarskim družinam in celemu naselju. Kmalu po osamosvojitvi so ga zaprli, kar je pred celoten kraj postavilo zahtevo po ustvarjanju novih delovnih mest in novega načina življenja. Posledica je bila tudi razpad skupnosti in izguba identitete. Kljub kasnejšemu lažjemu in lepšemu življenju na bolje plačanih in udobnih delovnih mestih pa bi se nekdanji rudarji raje vrnili v nevarne jame. Scenarij in režija Zvezdan Martič.

Dokumentarci – kulturno-umetniški

Na koncu ceste

31. 3. 2023

Ali globalizaciji in tehnični razvoj v človekovo življenje prinašata več sreče in človečnosti, ali pa se sreča in človečnost skrivata v načinu življenja? Začetek 21. stoletja zaznamujeta globalizacija ter uniformiranost mnenj, idej, vizij. Prebivalci vasi Juršče pa še vedno ohranjajo spomin na to, kako so živeli njihovi stari: samobitno in solidarno znotraj vaške skupnosti. V »učinkovitem« svetu ni prostora za zasebnost, svobodo, ustvarjalnost, polnokrvnost. Domačini pa temu svetu odgovarjajo s svojo himno Ko psi zalajajo … Smo priča vaški skupnosti na razpotju med tradicijo in sedanjostjo; bodo sence prednikov zadostna spodbuda vaščanom? Vas Juršče leži odmaknjena od zlaganega sveta in ponorelega časa, a vendarle tako blizu … Dokumentarni film Na koncu ceste ne ponuja misli, temveč zastavlja vprašanje: »Kakšni smo ljudje, priče Kristusa, danes?« Odgovor na to vprašanje mnogi iščejo vse življenje in izjemno naporno je to iskanje, v upanju, da bo morda, pa četudi le za trenutek, človek človeku res človek.

51 min

Ali globalizaciji in tehnični razvoj v človekovo življenje prinašata več sreče in človečnosti, ali pa se sreča in človečnost skrivata v načinu življenja? Začetek 21. stoletja zaznamujeta globalizacija ter uniformiranost mnenj, idej, vizij. Prebivalci vasi Juršče pa še vedno ohranjajo spomin na to, kako so živeli njihovi stari: samobitno in solidarno znotraj vaške skupnosti. V »učinkovitem« svetu ni prostora za zasebnost, svobodo, ustvarjalnost, polnokrvnost. Domačini pa temu svetu odgovarjajo s svojo himno Ko psi zalajajo … Smo priča vaški skupnosti na razpotju med tradicijo in sedanjostjo; bodo sence prednikov zadostna spodbuda vaščanom? Vas Juršče leži odmaknjena od zlaganega sveta in ponorelega časa, a vendarle tako blizu … Dokumentarni film Na koncu ceste ne ponuja misli, temveč zastavlja vprašanje: »Kakšni smo ljudje, priče Kristusa, danes?« Odgovor na to vprašanje mnogi iščejo vse življenje in izjemno naporno je to iskanje, v upanju, da bo morda, pa četudi le za trenutek, človek človeku res človek.

Dokumentarci – kulturno-umetniški

Saša Dev, arhitekt modernega Maribora

26. 3. 2023

Aleksander Saša Dev – Plečnikov učenec – je bil vodilni arhitekt modernega Maribora. Tako kot je Plečnik gradil klasično Ljubljano, je Saša Dev gradil moderni Maribor. V 30. letih prejšnjega stoletja je kot prvi arhitekt z lastnim birojem v Mariboru opustil klasicistično tradicijo gradnje in v mesto vnesel svetovljanskega duha modernistične arhitekture. Nekdanja banka na Tyrševi ulici, Hutterjev blok in železniška postaja so ikone mesta, ki jih je v soavtorstvu zasnoval Saša Dev. Kvalitete njegovih arhitekturno-urbanističnih zasnov in razloge, zakaj je v širši javnosti ostal prezrt, odkrivamo v dokumentarnem filmu, ki je nastal ob veliki retrospektivni razstavi v Umetnostni galeriji Maribor.

30 min

Aleksander Saša Dev – Plečnikov učenec – je bil vodilni arhitekt modernega Maribora. Tako kot je Plečnik gradil klasično Ljubljano, je Saša Dev gradil moderni Maribor. V 30. letih prejšnjega stoletja je kot prvi arhitekt z lastnim birojem v Mariboru opustil klasicistično tradicijo gradnje in v mesto vnesel svetovljanskega duha modernistične arhitekture. Nekdanja banka na Tyrševi ulici, Hutterjev blok in železniška postaja so ikone mesta, ki jih je v soavtorstvu zasnoval Saša Dev. Kvalitete njegovih arhitekturno-urbanističnih zasnov in razloge, zakaj je v širši javnosti ostal prezrt, odkrivamo v dokumentarnem filmu, ki je nastal ob veliki retrospektivni razstavi v Umetnostni galeriji Maribor.

Dokumentarci – kulturno-umetniški

Nič kaj drugačni od drugih, dokumentarni film

23. 3. 2023

Ob 10. obletnici predstave Razstava src in 40. obletnici delovanja Društva Sonček Maribor je nastal dokumentarni film NIČ KAJ DRUGAČNI OD DRUGIH avtorjev Svetlane Dramlić in Roka Vilčnika, producentke Lidije Šestak Zorič ter v produkciji Društva Sonček Maribor in Rosa production. Razstava src je predstava Roka Vilčnika, ki je nastala kot projekt Evropske prestolnice kulture Maribor 2012. V njej so zaigrali člani in uporabniki Mariborskega društva za cerebralno paralizo Sonček in Zveze Sonček. Doživela je 37 ponovitev in ogledalo si jo je več kot 6000 gledalcev. Prebila se je v finale regionalnega Linhartovega tekmovanja amaterskih gledališč leta 2013, producentka Lidija Šestak Zorič in mentorica gledališke skupine pa sta dobitnici posebnega priznanja selektorice regijskega tekmovanja. Gledališka skupina se je za gostovanja na Hrvaškem, v Bosni in Hercegovini ter kasneje v Srbiji naučila besedilo tudi v hrvaškem oziroma srbskem jeziku. Radovedna kamera je pospremila člane društva na pot v Beograd, kjer so leta 2017 v gledališču Kulturnega centra Vuk Karadžić še zadnjič odigrali svojo gledališko uspešnico. Ta je nekaj posebnega prav zaradi njih samih, saj so na odrske deske prenesli svoje veselje, nepopustljivo voljo in odločnost ter brezmejno srčno čistost. Njihovo vsakdanje življenje je omejeno z vsemi mogočimi skorajda nepremagljivimi ovirami, ki pa jih s pomočjo svojih skrbnikov pogumno premagujejo. To je zgodba o trudu in požrtvovalnosti njih samih in njihovih spremljevalcev. Nežni road movie o drugačnosti drugačnih, ki v resnici niso nič kaj drugačni. Premiera filma je bila 1. decembra 2022 v mariborskem kinematografskem središču Maribox.

29 min

Ob 10. obletnici predstave Razstava src in 40. obletnici delovanja Društva Sonček Maribor je nastal dokumentarni film NIČ KAJ DRUGAČNI OD DRUGIH avtorjev Svetlane Dramlić in Roka Vilčnika, producentke Lidije Šestak Zorič ter v produkciji Društva Sonček Maribor in Rosa production. Razstava src je predstava Roka Vilčnika, ki je nastala kot projekt Evropske prestolnice kulture Maribor 2012. V njej so zaigrali člani in uporabniki Mariborskega društva za cerebralno paralizo Sonček in Zveze Sonček. Doživela je 37 ponovitev in ogledalo si jo je več kot 6000 gledalcev. Prebila se je v finale regionalnega Linhartovega tekmovanja amaterskih gledališč leta 2013, producentka Lidija Šestak Zorič in mentorica gledališke skupine pa sta dobitnici posebnega priznanja selektorice regijskega tekmovanja. Gledališka skupina se je za gostovanja na Hrvaškem, v Bosni in Hercegovini ter kasneje v Srbiji naučila besedilo tudi v hrvaškem oziroma srbskem jeziku. Radovedna kamera je pospremila člane društva na pot v Beograd, kjer so leta 2017 v gledališču Kulturnega centra Vuk Karadžić še zadnjič odigrali svojo gledališko uspešnico. Ta je nekaj posebnega prav zaradi njih samih, saj so na odrske deske prenesli svoje veselje, nepopustljivo voljo in odločnost ter brezmejno srčno čistost. Njihovo vsakdanje življenje je omejeno z vsemi mogočimi skorajda nepremagljivimi ovirami, ki pa jih s pomočjo svojih skrbnikov pogumno premagujejo. To je zgodba o trudu in požrtvovalnosti njih samih in njihovih spremljevalcev. Nežni road movie o drugačnosti drugačnih, ki v resnici niso nič kaj drugačni. Premiera filma je bila 1. decembra 2022 v mariborskem kinematografskem središču Maribox.

Dokumentarci – kulturno-umetniški

Skrivnosti z Beethovnove ulice, dokumentarno-igrani glasbeni film

19. 3. 2023

Televizija Slovenija se letošnji 250. obletnici Beethovnovega rojstva poklanja s predvajanjem prav posebnega dokumentarno-igranega filma. Film Skrivnosti z Beethovnove ulice v sproščenem, vizualno razgibanem slogu raziskuje povezave med Beethovnom in Slovenijo. Znano je, da je bil Beethoven častni član ljubljanske Filharmonične družbe, znano je tudi, da je tej družbi v zahvalo poslal prepis svoje Pastoralne simfonije z lastnoročnimi popravki. Manj pa je znano, da je bil domnevno povezan s številnimi umetniki slovenskega rodu – pianistko Mario Leopoldino Pachler Košak, violinistom Ignazem Zupančičem (Ignaz Schuppanzigh), skladateljem Jurijem Mihevcem in drugimi. Vsa ta glasbenoforenzična odkritja v sproščenem dokumentarcu povezuje v zanimivo zgodbo igralec in pianist Jure Ivanušič. V filmu mu jih pomagajo razjasniti govorci – ddr. Igor Grdina, dr. Gregor Pompe, dr. Alenka Bagarič, dr. Ingeborg Harer in Lara Oprešnik. Scenarij Jure Ivanušič in Marko Vezovišek, direktor fotografije Uroš Hočevar, scenografka Urška Dolinar, režiser Aljaž Bastič. Urednik oddaje Daniel Celarec.

73 min

Televizija Slovenija se letošnji 250. obletnici Beethovnovega rojstva poklanja s predvajanjem prav posebnega dokumentarno-igranega filma. Film Skrivnosti z Beethovnove ulice v sproščenem, vizualno razgibanem slogu raziskuje povezave med Beethovnom in Slovenijo. Znano je, da je bil Beethoven častni član ljubljanske Filharmonične družbe, znano je tudi, da je tej družbi v zahvalo poslal prepis svoje Pastoralne simfonije z lastnoročnimi popravki. Manj pa je znano, da je bil domnevno povezan s številnimi umetniki slovenskega rodu – pianistko Mario Leopoldino Pachler Košak, violinistom Ignazem Zupančičem (Ignaz Schuppanzigh), skladateljem Jurijem Mihevcem in drugimi. Vsa ta glasbenoforenzična odkritja v sproščenem dokumentarcu povezuje v zanimivo zgodbo igralec in pianist Jure Ivanušič. V filmu mu jih pomagajo razjasniti govorci – ddr. Igor Grdina, dr. Gregor Pompe, dr. Alenka Bagarič, dr. Ingeborg Harer in Lara Oprešnik. Scenarij Jure Ivanušič in Marko Vezovišek, direktor fotografije Uroš Hočevar, scenografka Urška Dolinar, režiser Aljaž Bastič. Urednik oddaje Daniel Celarec.

Dokumentarci – kulturno-umetniški

Burkež Pavliha, dokumentarni film

10. 3. 2023

»Pavliho«, satirični list, je ustanovil pisatelj Fran Levstik, daljnega leta 1870 na Dunaju. Po drugi svetovni vojni je bil, kot vrsta satiričnih časopisov v socialističnih državah Vzhodne Evrope, to režimski projekt, ki je bil sprva ustanovljen kot protiutež in ventil ostrim protirežimskim vicem, ki so si jih ljudje pripovedovali na ulicah in v bifejih. To so bili še zlati časi humorja. Časi ene resnice, enega humorja, in ene satire. Vsi so se smejali istim stvarem. Do šestdesetih let je Pavlihov humor postal vrhunsko artikuliran, dosegal je tedensko naklado 63.000 izvodov, kar je bila najvišja naklada kateregakoli tednika v Jugoslaviji. Socialistična oblast je budno spremljala vsebine, ki so nastajale v Pavlihi. Urednike so večkrat odstavljali, oblast pa je v najmanj enem primeru izdala ukaz o zaplembi celotne naklade. Pavliha je bil prva javna opozicija režimu, ki pa ga je oblast nekako tolerirala. Mladina in Nova revija in sta prišli kasneje. V osamosvojitvenem letu 1991 je bila naklada Pavlihe le še žalostnih 2.600 izvodov. Enotne resnice ni bilo več, kar je bilo smešno enim, ni bilo drugim. In obratno. Meja med humorjem in resničnostjo je v demokraciji počasi izginjala, demokracija pa postajala bizarnejša od vsakršnega humorja ali satirikove domišljije. Ljudje so se smejali čedalje manj. Humor se je preselil v druge medije: na televizijo in radio, v gledališče, film in stand-up komedijo.

52 min

»Pavliho«, satirični list, je ustanovil pisatelj Fran Levstik, daljnega leta 1870 na Dunaju. Po drugi svetovni vojni je bil, kot vrsta satiričnih časopisov v socialističnih državah Vzhodne Evrope, to režimski projekt, ki je bil sprva ustanovljen kot protiutež in ventil ostrim protirežimskim vicem, ki so si jih ljudje pripovedovali na ulicah in v bifejih. To so bili še zlati časi humorja. Časi ene resnice, enega humorja, in ene satire. Vsi so se smejali istim stvarem. Do šestdesetih let je Pavlihov humor postal vrhunsko artikuliran, dosegal je tedensko naklado 63.000 izvodov, kar je bila najvišja naklada kateregakoli tednika v Jugoslaviji. Socialistična oblast je budno spremljala vsebine, ki so nastajale v Pavlihi. Urednike so večkrat odstavljali, oblast pa je v najmanj enem primeru izdala ukaz o zaplembi celotne naklade. Pavliha je bil prva javna opozicija režimu, ki pa ga je oblast nekako tolerirala. Mladina in Nova revija in sta prišli kasneje. V osamosvojitvenem letu 1991 je bila naklada Pavlihe le še žalostnih 2.600 izvodov. Enotne resnice ni bilo več, kar je bilo smešno enim, ni bilo drugim. In obratno. Meja med humorjem in resničnostjo je v demokraciji počasi izginjala, demokracija pa postajala bizarnejša od vsakršnega humorja ali satirikove domišljije. Ljudje so se smejali čedalje manj. Humor se je preselil v druge medije: na televizijo in radio, v gledališče, film in stand-up komedijo.

Dokumentarci – kulturno-umetniški

Pappenstory, štorija o slovenskem amaterskem gledališču SAG Trst

10. 3. 2023

Slovensko institucionalno gledališče v Trstu je bil osrednji prostor za slovensko manjšino v Italiji ter platforma za kulturni razvoj in kritično dojemanje stvarnosti. Ko je bila na začetku 70.let skupina mladih nezadovoljna, kako se je to gledališče pričelo podrejati vsakokratni politični oblasti, se je odločila, da ustanovi Slovensko amatersko gledališče (SAG). SAG je sestavljalo več mladih navdušencev, duša SAG-a pa so bili Sergej Verč, Boris Kobal, Ivan Verč in Bogomila Kravos. Sagovci so želeli postaviti kritično ogledalo slovenskim razmeram na Tržaškem in njihovo predanost, ki ni bila obremenjena s konvencijami, je prepoznala tudi publika tako v kot izven tržaškega prostora. Njihovo delovanje je želo velika priznanja in navdušenje med gledalci, uspešno pa je gostovalo tudi v matični Sloveniji, takrat Jugoslaviji. Leta 1975 so se lotili priprave provokativnega satiričnega kabareta Pappenstory (Štorija o papanju), ki so ga začeli pripravljati na skrivaj. V tej predstavi so si mladi gledališčniki hoteli privoščiti slovenske levičarske politične in kulturne veljake na Tržaškem. Posledica tega dovolj pogumnega poskusa so bile nepričakovane. Na začetku oktobra 1975 so bili sagovci povabljeni na sestanek z voditelji krovne organizacije Slovencev v Italiji. Mladi gledališčniki so pričakovali, da jih Slovenska kulturna gospodarska zveza (SKGZ) vabi na prijateljski pogovor o finančni pomoči, izkazalo pa se je, da je bil namen srečanja povsem drugačen. Zgodba o SAG-u, ki jo je v filmskem jeziku režiral Martin Turk, ni le zgodba o nekem gledališkem ansamblu in njegovi dobi, ampak tudi prikaz konflikta med politiko in umetnostjo.

48 min

Slovensko institucionalno gledališče v Trstu je bil osrednji prostor za slovensko manjšino v Italiji ter platforma za kulturni razvoj in kritično dojemanje stvarnosti. Ko je bila na začetku 70.let skupina mladih nezadovoljna, kako se je to gledališče pričelo podrejati vsakokratni politični oblasti, se je odločila, da ustanovi Slovensko amatersko gledališče (SAG). SAG je sestavljalo več mladih navdušencev, duša SAG-a pa so bili Sergej Verč, Boris Kobal, Ivan Verč in Bogomila Kravos. Sagovci so želeli postaviti kritično ogledalo slovenskim razmeram na Tržaškem in njihovo predanost, ki ni bila obremenjena s konvencijami, je prepoznala tudi publika tako v kot izven tržaškega prostora. Njihovo delovanje je želo velika priznanja in navdušenje med gledalci, uspešno pa je gostovalo tudi v matični Sloveniji, takrat Jugoslaviji. Leta 1975 so se lotili priprave provokativnega satiričnega kabareta Pappenstory (Štorija o papanju), ki so ga začeli pripravljati na skrivaj. V tej predstavi so si mladi gledališčniki hoteli privoščiti slovenske levičarske politične in kulturne veljake na Tržaškem. Posledica tega dovolj pogumnega poskusa so bile nepričakovane. Na začetku oktobra 1975 so bili sagovci povabljeni na sestanek z voditelji krovne organizacije Slovencev v Italiji. Mladi gledališčniki so pričakovali, da jih Slovenska kulturna gospodarska zveza (SKGZ) vabi na prijateljski pogovor o finančni pomoči, izkazalo pa se je, da je bil namen srečanja povsem drugačen. Zgodba o SAG-u, ki jo je v filmskem jeziku režiral Martin Turk, ni le zgodba o nekem gledališkem ansamblu in njegovi dobi, ampak tudi prikaz konflikta med politiko in umetnostjo.

Dokumentarci – kulturno-umetniški

Grofičino popoldne

21. 2. 2023

Leta 2015 sta k lastniku gradu Štatenberg prišla tujca v baročnih oblačilih, ki bi rada postala grof in grofica Štatenberška. Ostaja vsaj delna neznanka, zakaj je gospod privolil, a oktobra 2015 sta se vselila. V enem samem mesec sta zapuščen in ponekod zanemarjen dvorec preuredila v objekt, ki je pričel privabljati ljudi. Celotno krilo sta posvetila različnim tematskim razstavam ter v pičlem mesecu dvorcu vdihnila novo življenje. Dosežek, ki je Makolčane prepričal, da sta prišleka iz Ljubljane resnična garača. Grofica, v civilu ji je ime Tanja, je v mladosti oslepela. Ostal ji je en odstotek vida. Preživela je raka. In od nekdaj je sanjala, da bi bila rada grofica. Zaljubljena je v literarne like in resnične osebnosti šestnajstega in sedemnajstega stoletja, v opero, barok. Nič od tega ji ni bilo dano, dokler ni srečala svojega grofa, ki je preživel kap in bil nekaj tednov v komi. Ko se je srečal z grofico je bil neotesan, a dobro stoječ lastnik prevozniškega podjetja. Preklinjal je in hodil na podeželske veselice. A imel je strast, ki je ni delil skoraj z nikomer. Privlačilo ga je starinsko pohištvo. Brez razloga ga je kupoval, restavriral in zbiral. Skladiščil v nekem predmestnem skladišču. Grofica je Grofa, ko ju je usoda združila, pričela preoblikovati. Grof in Grofica sta imela vse, le dvorca ne. Tu vstopi v zgodbo Štatenberg. Ko sta se grof in grofica naselila na dvorcu, sta odprla bistveno vprašanje, s katerim se ukvarja dokumentarni film: »Ali je bolje, da stavbna/grajska dediščina propade, ali pa je bolje, da jo zasebni kapital, čeprav strokovno nekoliko manj dosledno, spravi v funkcijo?« Danes je Štatenberg turistična točka v velikem vzponu in zbirka grofa ter grofice Štatenberške je pomembna turistična točka v porečju Dravinje.

48 min

Leta 2015 sta k lastniku gradu Štatenberg prišla tujca v baročnih oblačilih, ki bi rada postala grof in grofica Štatenberška. Ostaja vsaj delna neznanka, zakaj je gospod privolil, a oktobra 2015 sta se vselila. V enem samem mesec sta zapuščen in ponekod zanemarjen dvorec preuredila v objekt, ki je pričel privabljati ljudi. Celotno krilo sta posvetila različnim tematskim razstavam ter v pičlem mesecu dvorcu vdihnila novo življenje. Dosežek, ki je Makolčane prepričal, da sta prišleka iz Ljubljane resnična garača. Grofica, v civilu ji je ime Tanja, je v mladosti oslepela. Ostal ji je en odstotek vida. Preživela je raka. In od nekdaj je sanjala, da bi bila rada grofica. Zaljubljena je v literarne like in resnične osebnosti šestnajstega in sedemnajstega stoletja, v opero, barok. Nič od tega ji ni bilo dano, dokler ni srečala svojega grofa, ki je preživel kap in bil nekaj tednov v komi. Ko se je srečal z grofico je bil neotesan, a dobro stoječ lastnik prevozniškega podjetja. Preklinjal je in hodil na podeželske veselice. A imel je strast, ki je ni delil skoraj z nikomer. Privlačilo ga je starinsko pohištvo. Brez razloga ga je kupoval, restavriral in zbiral. Skladiščil v nekem predmestnem skladišču. Grofica je Grofa, ko ju je usoda združila, pričela preoblikovati. Grof in Grofica sta imela vse, le dvorca ne. Tu vstopi v zgodbo Štatenberg. Ko sta se grof in grofica naselila na dvorcu, sta odprla bistveno vprašanje, s katerim se ukvarja dokumentarni film: »Ali je bolje, da stavbna/grajska dediščina propade, ali pa je bolje, da jo zasebni kapital, čeprav strokovno nekoliko manj dosledno, spravi v funkcijo?« Danes je Štatenberg turistična točka v velikem vzponu in zbirka grofa ter grofice Štatenberške je pomembna turistična točka v porečju Dravinje.

Dokumentarci – kulturno-umetniški

LP film Buldožer - Pljuni istini u oči, dokumentarni film

10. 2. 2023

Dokumentarni film o prvi plošči znamenite skupine Buldožer. Skupina Buldožer je na svojem prvencu Pljuni istini u oči, ki ga je objavila leta 1975, predstavila edinstveno mešanico številnih glasbenih in kulturnih vplivov, od rocka do alternativnega popa in jazza. Tako z ovitkom kot vsebino je prinesla nekaj povsem drugačnega od prevladujočih trendov na jugoslovanski popularno glasbeni sceni sredi sedemdesetih let. Njeni odrski nastopi so bili manične eksplozije kreativne norosti, ki so publiko bodisi šokirale ali navduševale. Besedila so bila poezija ironije in absurdnosti, ki ji je navidezno manjkalo smisla, a so postala priljubljena in določene fraze so se prikradle v pogovorni jezik. Odnos skupine z mediji je bil že v času socializma, ko za PR še nismo slišali, zastavljen grandiozno in manipulatorsko. Njen prvenec Pljuni istini u oči je povzetek vsega naštetega. Ne le, da je beležil rekordno prodajo (preden je bil umaknjen iz prodaje oziroma prepovedan), album še po štirih desetletjih odmeva in navdušuje nove generacije glasbenikov. V dokumentarcu Varje Močnik člani skupine Buldožer, njihovi prijatelji in oboževalci obujajo spomine. Njihova pričevanja se prepletajo s fiktivnimi prizori, slikovnim materialom s plošče, arhivskim gradivom in animacijami. Vse skupaj ustvarja svež in surrealističen film, ne samo o legendarnem albumu, ampak tudi o aktualni družbi in času. Dokumentarec LP film Buldožer – Pljuni istini u oči je drugi v seriji filmov o ključnih ploščah, ki so pisale slovensko glasbeno zgodovino. Prvi je bil posvečen prvencu Pankrtov, plošči Dolgcajt (Igor Zupe, 2006), tretji pa prvencu skupine Laibach.

51 min

Dokumentarni film o prvi plošči znamenite skupine Buldožer. Skupina Buldožer je na svojem prvencu Pljuni istini u oči, ki ga je objavila leta 1975, predstavila edinstveno mešanico številnih glasbenih in kulturnih vplivov, od rocka do alternativnega popa in jazza. Tako z ovitkom kot vsebino je prinesla nekaj povsem drugačnega od prevladujočih trendov na jugoslovanski popularno glasbeni sceni sredi sedemdesetih let. Njeni odrski nastopi so bili manične eksplozije kreativne norosti, ki so publiko bodisi šokirale ali navduševale. Besedila so bila poezija ironije in absurdnosti, ki ji je navidezno manjkalo smisla, a so postala priljubljena in določene fraze so se prikradle v pogovorni jezik. Odnos skupine z mediji je bil že v času socializma, ko za PR še nismo slišali, zastavljen grandiozno in manipulatorsko. Njen prvenec Pljuni istini u oči je povzetek vsega naštetega. Ne le, da je beležil rekordno prodajo (preden je bil umaknjen iz prodaje oziroma prepovedan), album še po štirih desetletjih odmeva in navdušuje nove generacije glasbenikov. V dokumentarcu Varje Močnik člani skupine Buldožer, njihovi prijatelji in oboževalci obujajo spomine. Njihova pričevanja se prepletajo s fiktivnimi prizori, slikovnim materialom s plošče, arhivskim gradivom in animacijami. Vse skupaj ustvarja svež in surrealističen film, ne samo o legendarnem albumu, ampak tudi o aktualni družbi in času. Dokumentarec LP film Buldožer – Pljuni istini u oči je drugi v seriji filmov o ključnih ploščah, ki so pisale slovensko glasbeno zgodovino. Prvi je bil posvečen prvencu Pankrtov, plošči Dolgcajt (Igor Zupe, 2006), tretji pa prvencu skupine Laibach.

Dokumentarci – kulturno-umetniški

Sled tisočletij: Dediščina Deželnega muzeja v Ljubljani, dokumentarni film

8. 2. 2023

Narodni muzej Slovenije je najstarejša neprekinjeno delujoča muzejska ustanova na Slovenskem. V 200 letih je shranil skoraj 100.000 let zgodovine. Skozi zgodovino in sedanjost muzeja bo obiskovalce vodila jubilejna razstava Zlata sled. Film spremlja pripravljanje koncepta postavitve, skrb restavratorjev in konservatorjev za predmete, postavljanje razstave in njeno končno podobo. Ob ustanovitvi takratnega Deželnega muzeja so se obrnili na 'domoljubne prijatelje znanosti'. Prve zbirke so muzeju podarili grofje Zois, Hohenwart, Hladnik, Erberg, Repežič, župan Hradecki ter škofa Wolf in Baraga. Prvi razstavni prostori v liceju so bili premajhni in lotili so se gradnje nove muzejske stavbe. V čast poroke prestolonaslednika Rudolfa so jo poimenovali Rudolfinum. Pri načrtih in notranji opremi so sodelovali domači umetniki in mojstri, avtorja poslikav v vhodni dvorani in na stopnišču sta Janez in Jurij Šubic. Vodstva muzeja so se v vseh obdobjih zavedala, da gre za nacionalni muzej, ki ohranja dediščino tisočletij. Prvotni muzej se je pozneje razdelil na več institucij. Najprej se je osamosvojil Etnografski muzej, nato Prirodoslovni muzej, ki ima še danes prostore v isti stavbi, po drugi vojni pa se je izdvojil še današnji Arhiv Republike Slovenije. Narodna galerija je veliko umetnin dobila iz Narodnega muzeja. Film izpostavlja najpomembnejše muzealije, kot so neandertalska piščal, koliščarske najdbe, nakit stiške kneginje, situla iz Vač, mumija, kip Emonca, rimski meči iz Ljubljanice, prve fotografije na steklu, Prešernova zapuščina. Avtorja so zanimale zgodbe predmetov, čemu so služili, zakaj so pomembni in predvsem, ali so skozi nova muzealska spoznanja umeščeni v času drugače, kot takrat, ko jih je muzej pridobil. Na ta način je v filmu predstavljeno tudi dragoceno znanstveno delo kustosov, restavratorjev in vseh drugih, ki skrbijo za ohranitev in varovanje muzejskih predmetov. Scenarist in režiser filma je Amir Muratović, direktor fotografije in snemalec Bernard Perme, montažer Zlatjan Čučkov, avtor in izvajalec glasbe Boštjan Gombač.

52 min

Narodni muzej Slovenije je najstarejša neprekinjeno delujoča muzejska ustanova na Slovenskem. V 200 letih je shranil skoraj 100.000 let zgodovine. Skozi zgodovino in sedanjost muzeja bo obiskovalce vodila jubilejna razstava Zlata sled. Film spremlja pripravljanje koncepta postavitve, skrb restavratorjev in konservatorjev za predmete, postavljanje razstave in njeno končno podobo. Ob ustanovitvi takratnega Deželnega muzeja so se obrnili na 'domoljubne prijatelje znanosti'. Prve zbirke so muzeju podarili grofje Zois, Hohenwart, Hladnik, Erberg, Repežič, župan Hradecki ter škofa Wolf in Baraga. Prvi razstavni prostori v liceju so bili premajhni in lotili so se gradnje nove muzejske stavbe. V čast poroke prestolonaslednika Rudolfa so jo poimenovali Rudolfinum. Pri načrtih in notranji opremi so sodelovali domači umetniki in mojstri, avtorja poslikav v vhodni dvorani in na stopnišču sta Janez in Jurij Šubic. Vodstva muzeja so se v vseh obdobjih zavedala, da gre za nacionalni muzej, ki ohranja dediščino tisočletij. Prvotni muzej se je pozneje razdelil na več institucij. Najprej se je osamosvojil Etnografski muzej, nato Prirodoslovni muzej, ki ima še danes prostore v isti stavbi, po drugi vojni pa se je izdvojil še današnji Arhiv Republike Slovenije. Narodna galerija je veliko umetnin dobila iz Narodnega muzeja. Film izpostavlja najpomembnejše muzealije, kot so neandertalska piščal, koliščarske najdbe, nakit stiške kneginje, situla iz Vač, mumija, kip Emonca, rimski meči iz Ljubljanice, prve fotografije na steklu, Prešernova zapuščina. Avtorja so zanimale zgodbe predmetov, čemu so služili, zakaj so pomembni in predvsem, ali so skozi nova muzealska spoznanja umeščeni v času drugače, kot takrat, ko jih je muzej pridobil. Na ta način je v filmu predstavljeno tudi dragoceno znanstveno delo kustosov, restavratorjev in vseh drugih, ki skrbijo za ohranitev in varovanje muzejskih predmetov. Scenarist in režiser filma je Amir Muratović, direktor fotografije in snemalec Bernard Perme, montažer Zlatjan Čučkov, avtor in izvajalec glasbe Boštjan Gombač.

Dokumentarci – kulturno-umetniški

Od kartice do klika, dokumentarna oddaja

8. 2. 2023

Kaj bi se zgodilo, če bi se »ustavil« eden izmed večjih informacijskih sistemov v naši državi – knjižnični sistem COBISS? Ali bi si še lahko izposojali knjige v knjižnici? Ali bi imeli vse podatke o slovenskih raziskovalcih in njihovih projektih? Dokumentarni film z naslovom Od kartice do klika kronološko oriše razvoj sistema COBISS, ki ga razvija in vzdržuje Institut informacijskih znanosti iz Maribora, v zadnjem obdobju pa je ta prevzel tudi vlogo upravitelja superračunalnika Vega.

57 min

Kaj bi se zgodilo, če bi se »ustavil« eden izmed večjih informacijskih sistemov v naši državi – knjižnični sistem COBISS? Ali bi si še lahko izposojali knjige v knjižnici? Ali bi imeli vse podatke o slovenskih raziskovalcih in njihovih projektih? Dokumentarni film z naslovom Od kartice do klika kronološko oriše razvoj sistema COBISS, ki ga razvija in vzdržuje Institut informacijskih znanosti iz Maribora, v zadnjem obdobju pa je ta prevzel tudi vlogo upravitelja superračunalnika Vega.

Dokumentarci – kulturno-umetniški

Strast do letenja

31. 1. 2023

Strast do letenja je dokumentarni film o treh letalcih in eni letalki. Štiri različne osebnosti, štiri različne zgodbe, štiri strani neba in ena skupna lastnost. Vsak od njih je pripravljen storiti skoraj vse, da je lahko čim več v zraku. V letalu. Potniškem, vojaškem, akrobatskem, šolskem. Strasti do letenja ne moreš pridobiti, strast do letenja je prirojena. V dokumentarnem filmu, ki je nastal po scenariju in v režiji Dušana Moravca, so glavni portretiranci Alja Berčič Ivanuš, Benjamin Ličer, Primož Jovanović in Miro Majcen. Alja Berčič Ivanuš je prva kapitanka na Slovenskem in nadaljuje tradicijo svoje družine, saj je bil tudi njen oče pilot potniškega letala, prav tako pa tudi njen mož. Za poklic se je odločila že v osnovni šoli, postala je prva slovenska vojaška pilotka, zdaj je kapitanka na potniškem letalu. Benjamin Ličer Benjo je legendarni primorski letalec, ki se v svoji dolgoletni karieri pilota ni zadovoljil samo z letalskimi dosežki, pa čeprav je postal tudi večkratni prvak v akrobatskih letih. Uživanje v zraku je namreč želel združiti tudi s humanitarnim delom. Njegov pogled iz zraka rešuje življenja na tleh. Primož Jovanović je rosno mlad sledil svojemu starejšemu bratu na lokalno letališče, se vpisal na tečaj za jadralnega pilota in se zastrupil z letenjem. Po šolanju na letalski akademiji v Phoenixu v Arizoni je dokončal še ljubljansko strojno fakulteto in postal poklicni pilot. S strastjo do letalske tehnologije in letenja je obnovil in nadel civilno preobleko dvema vojaškima reaktivnima letaloma Galeb. Miro Majcen, fotograf, ki med drugim po naročilu fotografira tudi Rolling Stonese, je pred šestimi leti začel svojo pilotsko pot kot popoln začetnik. Zdaj že sam leti v različnih tipih letal, njegov največji cilj je, da bo čez deset let postal pilot največjih potniških letal.

53 min

Strast do letenja je dokumentarni film o treh letalcih in eni letalki. Štiri različne osebnosti, štiri različne zgodbe, štiri strani neba in ena skupna lastnost. Vsak od njih je pripravljen storiti skoraj vse, da je lahko čim več v zraku. V letalu. Potniškem, vojaškem, akrobatskem, šolskem. Strasti do letenja ne moreš pridobiti, strast do letenja je prirojena. V dokumentarnem filmu, ki je nastal po scenariju in v režiji Dušana Moravca, so glavni portretiranci Alja Berčič Ivanuš, Benjamin Ličer, Primož Jovanović in Miro Majcen. Alja Berčič Ivanuš je prva kapitanka na Slovenskem in nadaljuje tradicijo svoje družine, saj je bil tudi njen oče pilot potniškega letala, prav tako pa tudi njen mož. Za poklic se je odločila že v osnovni šoli, postala je prva slovenska vojaška pilotka, zdaj je kapitanka na potniškem letalu. Benjamin Ličer Benjo je legendarni primorski letalec, ki se v svoji dolgoletni karieri pilota ni zadovoljil samo z letalskimi dosežki, pa čeprav je postal tudi večkratni prvak v akrobatskih letih. Uživanje v zraku je namreč želel združiti tudi s humanitarnim delom. Njegov pogled iz zraka rešuje življenja na tleh. Primož Jovanović je rosno mlad sledil svojemu starejšemu bratu na lokalno letališče, se vpisal na tečaj za jadralnega pilota in se zastrupil z letenjem. Po šolanju na letalski akademiji v Phoenixu v Arizoni je dokončal še ljubljansko strojno fakulteto in postal poklicni pilot. S strastjo do letalske tehnologije in letenja je obnovil in nadel civilno preobleko dvema vojaškima reaktivnima letaloma Galeb. Miro Majcen, fotograf, ki med drugim po naročilu fotografira tudi Rolling Stonese, je pred šestimi leti začel svojo pilotsko pot kot popoln začetnik. Zdaj že sam leti v različnih tipih letal, njegov največji cilj je, da bo čez deset let postal pilot največjih potniških letal.

Dokumentarci – kulturno-umetniški

Iskalca

20. 1. 2023

Ivan Vurnik je ob Fabianiju in Plečniku eden od velike trojice arhitektov, ki so postavili temelj sodobne slovenske arhitekture. Ti trije veliki arhitekti so zaznamovali svoj in naš historični čas in življenjski prostor. Zametek vsega modernega v arhitekturi je k nam z Dunaja prinesel Maks Fabiani. Jože Plečnik, najznamenitejši predstavnik historične arhitekture in začetnik moderne stavbarske arhitekture pri nas, je objekte obogatil z regionalnimi izraznimi elementi. Ivan Vurnik pa je v dvajsetih letih 20. stoletja iskal slovensko nacionalno umetnost. Po tem romantičnem poskusu je v tridesetih letih 20. stoletja postal vnet zagovornik funkcionalizma in je naredil prve načrte socialne arhitekture pri nas. V nečem pa je bil Ivan Vurnik povsem drugačen od svojih dveh poklicnih kolegov. Fabiani in Plečnik sta živela večji del samsko, asketsko življenje. Vurnikovo življenje pa je bilo burno, zaznamovano tudi z družinsko tragedijo. Njegova žena in tovarišica v umetnosti je bila slikarka Helena Kottler. Sobivanje slikarke in arhitekta se jasno kaže v njunih skupnih delih. Tako imenovani Gesamtkunst v zgodovini umetnosti ni nekaj posebnega, redkost pa je umetniško sodelovanje dveh zakoncev, ki sta zavezana različnima vrstama umetnosti. Ob skupnem delu Ivana in Helene se porajata dve vprašanji: kako je intimni partnerski odnos vplival na njuno strokovno in umetniško sodelovanje ter kako so tragični in usodni dogodki zarezali v delo obeh? Dokumentarno igrani film ISKALCA skuša prikazati vsaj del tega zanimivega intimnega in umetniškega sobivanja, ki ne more biti nikoli v celoti pojasnjeno. Scenarij in režija sta delo Alme Lapajne.

75 min

Ivan Vurnik je ob Fabianiju in Plečniku eden od velike trojice arhitektov, ki so postavili temelj sodobne slovenske arhitekture. Ti trije veliki arhitekti so zaznamovali svoj in naš historični čas in življenjski prostor. Zametek vsega modernega v arhitekturi je k nam z Dunaja prinesel Maks Fabiani. Jože Plečnik, najznamenitejši predstavnik historične arhitekture in začetnik moderne stavbarske arhitekture pri nas, je objekte obogatil z regionalnimi izraznimi elementi. Ivan Vurnik pa je v dvajsetih letih 20. stoletja iskal slovensko nacionalno umetnost. Po tem romantičnem poskusu je v tridesetih letih 20. stoletja postal vnet zagovornik funkcionalizma in je naredil prve načrte socialne arhitekture pri nas. V nečem pa je bil Ivan Vurnik povsem drugačen od svojih dveh poklicnih kolegov. Fabiani in Plečnik sta živela večji del samsko, asketsko življenje. Vurnikovo življenje pa je bilo burno, zaznamovano tudi z družinsko tragedijo. Njegova žena in tovarišica v umetnosti je bila slikarka Helena Kottler. Sobivanje slikarke in arhitekta se jasno kaže v njunih skupnih delih. Tako imenovani Gesamtkunst v zgodovini umetnosti ni nekaj posebnega, redkost pa je umetniško sodelovanje dveh zakoncev, ki sta zavezana različnima vrstama umetnosti. Ob skupnem delu Ivana in Helene se porajata dve vprašanji: kako je intimni partnerski odnos vplival na njuno strokovno in umetniško sodelovanje ter kako so tragični in usodni dogodki zarezali v delo obeh? Dokumentarno igrani film ISKALCA skuša prikazati vsaj del tega zanimivega intimnega in umetniškega sobivanja, ki ne more biti nikoli v celoti pojasnjeno. Scenarij in režija sta delo Alme Lapajne.

Dokumentarci – kulturno-umetniški

Panonska pesem

18. 1. 2023

V kratkem filmu Panonska pesem gre za slikovit preplet utrinkov narave z zvenom glasbe panonske motivike.

8 min

V kratkem filmu Panonska pesem gre za slikovit preplet utrinkov narave z zvenom glasbe panonske motivike.

Dokumentarci – kulturno-umetniški

Prirejanje stav

14. 1. 2023

Avtor predstavi sistem prirejanja stav na slovenski stavnici in se posveti specifikam monopolne ureditve, pri čemer tuje spletne stavnice tudi pri nas skorajda nemoteno poslujejo. Kaj bi prinesla sprememba zakonodaje in kakšen odnos imajo v evropskem parlamentu do lobija močnih legalnih stavnic? Pri nas ni dovoljeno niti delovanje niti oglaševanje tujih stavnic, zato številni športniki in funkcionarji tarnajo nad ureditvijo. Porast težav s prirejanjem izidov na športnih dogodkih povezujejo s pomanjkanjem denarja v športu, za kar posledično krivijo tudi monopolno ureditev na stavnem področju. Spremljali bomo uvod v stavno dogajanje prek eksperimenta, v katerem različni stavci skušajo v enem mesecu oplemenititi osnovnih 50 evrov, in ugotavljali, kako finančne težave krojijo dogajanje na igriščih in stavnicah. V filmu spregovorijo stavci, Športna loterija, sindikat nogometašev, Nogometna zveza Slovenije, DURS, odvetnik družbe bwin, nogometaši in drugi sogovorniki.

25 min

Avtor predstavi sistem prirejanja stav na slovenski stavnici in se posveti specifikam monopolne ureditve, pri čemer tuje spletne stavnice tudi pri nas skorajda nemoteno poslujejo. Kaj bi prinesla sprememba zakonodaje in kakšen odnos imajo v evropskem parlamentu do lobija močnih legalnih stavnic? Pri nas ni dovoljeno niti delovanje niti oglaševanje tujih stavnic, zato številni športniki in funkcionarji tarnajo nad ureditvijo. Porast težav s prirejanjem izidov na športnih dogodkih povezujejo s pomanjkanjem denarja v športu, za kar posledično krivijo tudi monopolno ureditev na stavnem področju. Spremljali bomo uvod v stavno dogajanje prek eksperimenta, v katerem različni stavci skušajo v enem mesecu oplemenititi osnovnih 50 evrov, in ugotavljali, kako finančne težave krojijo dogajanje na igriščih in stavnicah. V filmu spregovorijo stavci, Športna loterija, sindikat nogometašev, Nogometna zveza Slovenije, DURS, odvetnik družbe bwin, nogometaši in drugi sogovorniki.

Dokumentarci – kulturno-umetniški

Za pogledom

7. 1. 2023

V dokumentarcu Za pogledom spoznamo pet gospa, ki stanujejo v ljubljanskem domu za starejše občane. Kljub zrelim letom rade živijo. Pa čeprav zunanji svet le opazujejo s stola ob oknu... Ženski v zahodnem svetu staranje ni dovoljeno, pomembno je, da je lepega videza, da nima gub in je vitalna. Takšna miselnost je absurdna in zanika življenje v njegovem bistvu: »Staram se, ker živim!«. Njihova telesa so zgolj posode, v katerih prebivajo ženske različnih starosti – iz obdobij, ki so jih gospe že preživele. Danes potujejo po svoji volji in se v preteklih življenjih ustavijo tam, kjer jim je ljubo. Sodobna družba ima starostnike za odvečne ostaline preteklosti, ki jih čaka le še smrt. Ljubezen do življenja pa je tisto, nad čimer naj bi se ljudje zamislili ob ogledu tega dokumentarca.

49 min

V dokumentarcu Za pogledom spoznamo pet gospa, ki stanujejo v ljubljanskem domu za starejše občane. Kljub zrelim letom rade živijo. Pa čeprav zunanji svet le opazujejo s stola ob oknu... Ženski v zahodnem svetu staranje ni dovoljeno, pomembno je, da je lepega videza, da nima gub in je vitalna. Takšna miselnost je absurdna in zanika življenje v njegovem bistvu: »Staram se, ker živim!«. Njihova telesa so zgolj posode, v katerih prebivajo ženske različnih starosti – iz obdobij, ki so jih gospe že preživele. Danes potujejo po svoji volji in se v preteklih življenjih ustavijo tam, kjer jim je ljubo. Sodobna družba ima starostnike za odvečne ostaline preteklosti, ki jih čaka le še smrt. Ljubezen do življenja pa je tisto, nad čimer naj bi se ljudje zamislili ob ogledu tega dokumentarca.

Dokumentarci – kulturno-umetniški

LP film Laibach, dokumentarni film

30. 12. 2022

Film o prvemu uradno izdanem albumu skupine Laibach v Jugoslaviji iz leta 1985. Četudi je bilo ime skupine takrat politično prepovedano v Ljubljani, je plošča vseeno izšla – brez imena in naslova. Črni križ na ovitku je bil dovolj. LP film prikazuje prelomne trenutke prve petletke »inženirjev človeških duš«. Izpostavi ustanovne člane, tudi tragično preminulega frontmana skupine Tomaža Hostnika (1961 – 1982). Pričevanja akterjev, njihovih sodelavcev in sodobnikov v kombinaciji z arhivskimi posnetki in drugimi relikvijami razgrinjajo strategije in taktike delovanja Laibach in Laibach Kunsta v prvi polovici 1980 let, njihovo vizionarstvo, duhovitost, preboj železne zavese in okupacijo Evrope ter sežejo čez monumentalno mitskost skupine k intimnejšim, še neslišanim zgodbam. Rdeča nit pa je ves čas plošča oziroma komadi z nje: Cari Amici, Sila, Sredi bojev, Država, Dekret, Mi kujemo bodočnost, Brat moj in Panorama, ki so temelj opusa Laibach.

51 min

Film o prvemu uradno izdanem albumu skupine Laibach v Jugoslaviji iz leta 1985. Četudi je bilo ime skupine takrat politično prepovedano v Ljubljani, je plošča vseeno izšla – brez imena in naslova. Črni križ na ovitku je bil dovolj. LP film prikazuje prelomne trenutke prve petletke »inženirjev človeških duš«. Izpostavi ustanovne člane, tudi tragično preminulega frontmana skupine Tomaža Hostnika (1961 – 1982). Pričevanja akterjev, njihovih sodelavcev in sodobnikov v kombinaciji z arhivskimi posnetki in drugimi relikvijami razgrinjajo strategije in taktike delovanja Laibach in Laibach Kunsta v prvi polovici 1980 let, njihovo vizionarstvo, duhovitost, preboj železne zavese in okupacijo Evrope ter sežejo čez monumentalno mitskost skupine k intimnejšim, še neslišanim zgodbam. Rdeča nit pa je ves čas plošča oziroma komadi z nje: Cari Amici, Sila, Sredi bojev, Država, Dekret, Mi kujemo bodočnost, Brat moj in Panorama, ki so temelj opusa Laibach.

Dokumentarci – kulturno-umetniški

Nazaj k nedolžnosti

24. 12. 2022

Jaslice nas v mislih popeljejo v otroška leta, so spomin na domačnost božičnega praznovanja ter nas povezujejo s stoletno tradicijo. Ta je bila različna v cerkvah in po domovih, doma in na tujem, saj so se razvile mnoge šege in navade ter različni tipi jaslic. Film predstavlja italijansko tradicijo jaslic v Grecciu, Rimu in v Neaplju ter številne domače jaslice, ki so tudi pomembni umetniški izdelki. Izvedeli bomo lahko kako je prve jaslice postavil Frančišek Asiški in kako se izdelovanje slavnih neapeljskih jaslic prenaša iz roda v rod ter kakšne jaslice sta izdelala kartuzijanski menih p. Wolfgang ali pa arhitekt Plečnik in kako se je na božič pripravljal umetnostni zgodovinar Emilijan Cevc.

49 min

Jaslice nas v mislih popeljejo v otroška leta, so spomin na domačnost božičnega praznovanja ter nas povezujejo s stoletno tradicijo. Ta je bila različna v cerkvah in po domovih, doma in na tujem, saj so se razvile mnoge šege in navade ter različni tipi jaslic. Film predstavlja italijansko tradicijo jaslic v Grecciu, Rimu in v Neaplju ter številne domače jaslice, ki so tudi pomembni umetniški izdelki. Izvedeli bomo lahko kako je prve jaslice postavil Frančišek Asiški in kako se izdelovanje slavnih neapeljskih jaslic prenaša iz roda v rod ter kakšne jaslice sta izdelala kartuzijanski menih p. Wolfgang ali pa arhitekt Plečnik in kako se je na božič pripravljal umetnostni zgodovinar Emilijan Cevc.

Dokumentarci – kulturno-umetniški

Orlek: knap'n'roll, dokumentarni film

16. 12. 2022

Stoletja se je zasavska dolina razvijala na plečih rudarjev. V srcu rudarskih revirjev ima svoj dom tudi glasbena skupina Orlek. Ime so si nadeli po hribu Orlek na obrobju Zagorja, kjer vadijo že 30 let. Skoraj vseh devet članov skupine je potomcev rudarjev, duša Orlekov – Vlado Poredoš pa je v Zagorje priženjeni Prekmurec. Morda je ravno zato opazil in čutno ubesedil težaški vsakdan zasavskega delavskega razreda. Ena najlepših pesmi vseh časov, posvečena knapom, je njihova Adijo, knapi. Skozi film se z glasbo Orekov prepletajo trpki, a z obešenjaškim humorjem prežeti spomini nekdanjega rudarja Jožeta Potokarja – Cvrča, ki svoje rudarske preteklosti ne bi spremenil za nobeno ceno: »Knapovšna je knapovšna – ni ti dala nč, dala ti je pa vse. Nardila te je človeka.« In res je – solidarnost se je rodila med rudarji. Izrazit občutek za sočloveka in kritičen pogled na družbeno dogajanje veje tudi iz prepoznavnih Zasavcev, katerih skupni imenovalec so rudarske korenine in sodelovanje z Orleki: režiser in animator Dušan Kastelic, plesni koreograf Branko Potočan, zasedba Koala Voice … Socialno občutljiva in angažirana besedila na eni strani ter živahen folk rock, katerega glavni sestavini sta virtuozna harmonika in udarna pihalna sekcija na drugi, zrcalijo vso kompleksnost življenja v Zasavju. Brezkompromisni in neposredni – ljudski Orleki so tragiko in bolečino zasavskih rudarjev prelili v glasbo, ki so jo ponesli v svet; devetčlanska zasedba iz Zagorja se je z instrumenti podala po skoraj vseh celinah sveta. V 30-letni karieri so osvojili srca koncertnih navdušencev od ZDA in Južne Amerike prek Evrope in Rusije do Kitajske ter celo Avstralije in Nove Zelandije, pri tem pa srčni Zasavci ne delajo razlik med koncerti v velikih dvoranah in spontanimi uličnimi nastopi. Gre za pristnost, ki prepriča.

54 min

Stoletja se je zasavska dolina razvijala na plečih rudarjev. V srcu rudarskih revirjev ima svoj dom tudi glasbena skupina Orlek. Ime so si nadeli po hribu Orlek na obrobju Zagorja, kjer vadijo že 30 let. Skoraj vseh devet članov skupine je potomcev rudarjev, duša Orlekov – Vlado Poredoš pa je v Zagorje priženjeni Prekmurec. Morda je ravno zato opazil in čutno ubesedil težaški vsakdan zasavskega delavskega razreda. Ena najlepših pesmi vseh časov, posvečena knapom, je njihova Adijo, knapi. Skozi film se z glasbo Orekov prepletajo trpki, a z obešenjaškim humorjem prežeti spomini nekdanjega rudarja Jožeta Potokarja – Cvrča, ki svoje rudarske preteklosti ne bi spremenil za nobeno ceno: »Knapovšna je knapovšna – ni ti dala nč, dala ti je pa vse. Nardila te je človeka.« In res je – solidarnost se je rodila med rudarji. Izrazit občutek za sočloveka in kritičen pogled na družbeno dogajanje veje tudi iz prepoznavnih Zasavcev, katerih skupni imenovalec so rudarske korenine in sodelovanje z Orleki: režiser in animator Dušan Kastelic, plesni koreograf Branko Potočan, zasedba Koala Voice … Socialno občutljiva in angažirana besedila na eni strani ter živahen folk rock, katerega glavni sestavini sta virtuozna harmonika in udarna pihalna sekcija na drugi, zrcalijo vso kompleksnost življenja v Zasavju. Brezkompromisni in neposredni – ljudski Orleki so tragiko in bolečino zasavskih rudarjev prelili v glasbo, ki so jo ponesli v svet; devetčlanska zasedba iz Zagorja se je z instrumenti podala po skoraj vseh celinah sveta. V 30-letni karieri so osvojili srca koncertnih navdušencev od ZDA in Južne Amerike prek Evrope in Rusije do Kitajske ter celo Avstralije in Nove Zelandije, pri tem pa srčni Zasavci ne delajo razlik med koncerti v velikih dvoranah in spontanimi uličnimi nastopi. Gre za pristnost, ki prepriča.

Dokumentarci – kulturno-umetniški

Devet krogov, dokumentarni film

15. 12. 2022

Leta 1970 je TV Ljubljana snemala nikoli končano nanizanko Vodnik po Ljubljani, ki jo je scenariju Jožeta Javorška režiral Jože Pogačnik. Polni naslov nanizanke je bil Devet krogov nekega raja, direktor fotografije je bil Nikola Majdak, glasbo je napisal Bojan Adamič, glavno vlogo je imel Miha Baloh. Nanizanka je bila zasnovana kot duhovit način spoznavanja Ljubljane. Dante v nenehnem begu pred ženo na pol v sanjah potuje po devetih simbolnih krogih Ljubljane in se zapleta v različne avanture. Projekta iz nepojasnjenih razlogov niso nikoli končali. Od devetih predvidenih krogov so dokončali le šesto epizodo, vse ostalo je romalo v bunker. Po skoraj petdesetih letih je avtorica Majda Širca v kletnih arhivih TV SLO prvič odprla skoraj dvesto škatel z več kot 51 000 metri filma. 35 mm filmski trak so digitalizirali in ga uskladili s scenarijem. Takratne ustvarjalce je soočila s posnetki, ki jih niso še nikoli videli, v dokumentarnem filmu Devet krogov so zabeleženi njihovi komentarji, spomini in odzivi. Po mnenju sodelujočih je bil to prvi resen poskus evropeizacije domače televizije. Z obnovitvijo takratnih posnetkov se je zapolnila pomembna vrzel v zgodovini slovenskega filma in televizije.

79 min

Leta 1970 je TV Ljubljana snemala nikoli končano nanizanko Vodnik po Ljubljani, ki jo je scenariju Jožeta Javorška režiral Jože Pogačnik. Polni naslov nanizanke je bil Devet krogov nekega raja, direktor fotografije je bil Nikola Majdak, glasbo je napisal Bojan Adamič, glavno vlogo je imel Miha Baloh. Nanizanka je bila zasnovana kot duhovit način spoznavanja Ljubljane. Dante v nenehnem begu pred ženo na pol v sanjah potuje po devetih simbolnih krogih Ljubljane in se zapleta v različne avanture. Projekta iz nepojasnjenih razlogov niso nikoli končali. Od devetih predvidenih krogov so dokončali le šesto epizodo, vse ostalo je romalo v bunker. Po skoraj petdesetih letih je avtorica Majda Širca v kletnih arhivih TV SLO prvič odprla skoraj dvesto škatel z več kot 51 000 metri filma. 35 mm filmski trak so digitalizirali in ga uskladili s scenarijem. Takratne ustvarjalce je soočila s posnetki, ki jih niso še nikoli videli, v dokumentarnem filmu Devet krogov so zabeleženi njihovi komentarji, spomini in odzivi. Po mnenju sodelujočih je bil to prvi resen poskus evropeizacije domače televizije. Z obnovitvijo takratnih posnetkov se je zapolnila pomembna vrzel v zgodovini slovenskega filma in televizije.

Dokumentarci – kulturno-umetniški

Ko pop sreča klasiko, glasbeno dokumentarna oddaja

23. 11. 2022

Klasična glasba je bila pop glasba svojega časa, klasični glasbeniki pa pop zvezde. Prva zvezdnika v klasični glasbi sta bila Franz Liszt in Nicolo Paganini, na njunih koncertih je občinstvo padalo v trans. V oddaji z moderatorjem Juretom Godlerjem na zabaven način spoznavamo vlogo klasične glasbe v današnjem času, obenem pa se sprehodimo tudi skozi zgodovino glasbe. O svojih občutkih o klasični glasbi v oddaji sproščeno spregovorijo pop zvezdniki, ki so svojo glasbeno pot začeli prav v klasični glasbi: Jan Plestenjak, Neisha, Omar Naber, Brigita Šuler, Raay, Matjaž Vlašič, Boštjan Gombač in Matjaž Robavs (Eroika). V oddaji nastopa tudi DJ Umek, ki je prav za to oddajo priredil odlomek Vivaldijevih Štirih letnih časov. Oddaja je primerna za vse generacije in postopoma uvaja gledalca v bogat svet klasične glasbe. Urednik oddaje Daniel Celarec, moderator Jure Godler, scenarista Daniel Celarec in Aleš Žemlja, direktor fotografije Pavel Jurca.

49 min

Klasična glasba je bila pop glasba svojega časa, klasični glasbeniki pa pop zvezde. Prva zvezdnika v klasični glasbi sta bila Franz Liszt in Nicolo Paganini, na njunih koncertih je občinstvo padalo v trans. V oddaji z moderatorjem Juretom Godlerjem na zabaven način spoznavamo vlogo klasične glasbe v današnjem času, obenem pa se sprehodimo tudi skozi zgodovino glasbe. O svojih občutkih o klasični glasbi v oddaji sproščeno spregovorijo pop zvezdniki, ki so svojo glasbeno pot začeli prav v klasični glasbi: Jan Plestenjak, Neisha, Omar Naber, Brigita Šuler, Raay, Matjaž Vlašič, Boštjan Gombač in Matjaž Robavs (Eroika). V oddaji nastopa tudi DJ Umek, ki je prav za to oddajo priredil odlomek Vivaldijevih Štirih letnih časov. Oddaja je primerna za vse generacije in postopoma uvaja gledalca v bogat svet klasične glasbe. Urednik oddaje Daniel Celarec, moderator Jure Godler, scenarista Daniel Celarec in Aleš Žemlja, direktor fotografije Pavel Jurca.

Dokumentarci – kulturno-umetniški

Protestantizem

10. 11. 2022

Pred več kot 500 leti je v zgodovini krščanstva prišlo do velike spremembe, ki je pretresla okostenelo in skorumpirano zgradbo katoliške cerkve. Rimsko katoliška cerkev, ki je tisočletje vladala nad znanostjo, moralo in človekom, je tonila v vse globlje brezno napuha in bogatenja. Na drugi strani se je pojavljalo vse več ljudi in duhovnikov, ki so opozarjali na odmikanje od temeljnih smernic krščanskega poslanstva. Martin Luther, nemški duhovnik, je s svojimi tezami zadel v samo bistvo krize rimsko katoliške cerkve in s tem postavil temelje gibanja, ki je spremenilo duhovno podobo Evrope. Nastal je protestantizem, ki se je vrnil k bistvu krščanstva in s tem močno vplival na družbo v celoti, zaznamoval kulturne smernice in vplival na zgodovino celotnih narodov. Srednjemetražni film, ki ga je Dokumentarni program TV Slovenija produciral v letu 2017 je nastal ob priložnosti obeleževanja 500-letnice. Scenarist in režiser je bil Aleš Nadai, snemalec Stojan Femec, montažerka Alba Korošec, avtor glasbe Tomaž Marič in igralec Vladimir Vlaškalić.

49 min

Pred več kot 500 leti je v zgodovini krščanstva prišlo do velike spremembe, ki je pretresla okostenelo in skorumpirano zgradbo katoliške cerkve. Rimsko katoliška cerkev, ki je tisočletje vladala nad znanostjo, moralo in človekom, je tonila v vse globlje brezno napuha in bogatenja. Na drugi strani se je pojavljalo vse več ljudi in duhovnikov, ki so opozarjali na odmikanje od temeljnih smernic krščanskega poslanstva. Martin Luther, nemški duhovnik, je s svojimi tezami zadel v samo bistvo krize rimsko katoliške cerkve in s tem postavil temelje gibanja, ki je spremenilo duhovno podobo Evrope. Nastal je protestantizem, ki se je vrnil k bistvu krščanstva in s tem močno vplival na družbo v celoti, zaznamoval kulturne smernice in vplival na zgodovino celotnih narodov. Srednjemetražni film, ki ga je Dokumentarni program TV Slovenija produciral v letu 2017 je nastal ob priložnosti obeleževanja 500-letnice. Scenarist in režiser je bil Aleš Nadai, snemalec Stojan Femec, montažerka Alba Korošec, avtor glasbe Tomaž Marič in igralec Vladimir Vlaškalić.

Dokumentarci – kulturno-umetniški

Muzej norosti, dokumentarni film

3. 11. 2022

V gradu Cmurek ob avstrijski meji domuje v prostorih nekdanje norišnice Muzej norosti. Kraj, ki ga ni, na pol poti med Dunajem in Trstom, je z nenavadnimi zgodbami pritegnil etnologe, literate in glasbene skupine. Pod gradom teče Mura, ki ločuje pokrajini, je obenem meja med narodoma in jezikovna meja. Meje si postavljamo tudi sami: med ’normalnimi’ in drugimi, ki so jim prilepili nalepko ’norosti’, ’motenosti’, ’defektnosti’, ’neprilagojenosti’. Po drugi svetovni vojni je bil v gradu Dom onemoglih, nato Dom za duševno defektne. Ko so enoto Socialno varstvenega zavoda Hrastovec leta 2004 zaprli, oskrbovance pa preselili, je nastala tišina. Sosedje so se začeli zavedati, da so zgodbe gradu, usode varovancev, pripovedi zaposlenih, medicinska oprema ter osebni predmeti, ki so ostali v gradu, pomembna, čeprav težavna dediščina. Posamezniki z obeh strani meje,iz Zavoda Muzej norosti opozarjajo na nedopustnost obstoja totalnih institucij. Naša država je med najbolj institucionaliziranimi državami na svetu, v velikih socialnovarstvenih zavodih prebiva 4000 ljudi. Ti kraji so mitološki kraj slovenske literature. V noveli Smrt pri Mariji Snežni je Drago Jančar osrednji lik povzel po ruskem zdravniku Sergeju Kapralovu, ki se je med obema vojnama naselil v gradu Novi Kinek na Tratah. Tone Partljič v dveh romanih, Grob pri Mariji Snežni in Pri Mariji Snežni zvoni, pronicljivo riše te kraje skozi različne države in režime. Na Tratah je rojen pesnik in igralec Tone Kuntner, tu je odraščal Zlatko Zajc. V študiji Trate vaše in naše mladosti antropologa Rajka Muršiča osrednje mesto zavzema Mladinski klub Trate, Disco Fotogrupe M. Veljal je za najboljši alternativni rock klub v Jugoslaviji. Trate so bile v vseh obdobjih odprte do drugačnih in svobodomiselnih. In to je nit, ki povezuje te le navidezno različne pripovedi. scenarist, režiser in montažer: Amir Muratović direktor fotografije: Bernard Perme avtorja glasbe: Ana Kravanja in Samo Kutin

52 min

V gradu Cmurek ob avstrijski meji domuje v prostorih nekdanje norišnice Muzej norosti. Kraj, ki ga ni, na pol poti med Dunajem in Trstom, je z nenavadnimi zgodbami pritegnil etnologe, literate in glasbene skupine. Pod gradom teče Mura, ki ločuje pokrajini, je obenem meja med narodoma in jezikovna meja. Meje si postavljamo tudi sami: med ’normalnimi’ in drugimi, ki so jim prilepili nalepko ’norosti’, ’motenosti’, ’defektnosti’, ’neprilagojenosti’. Po drugi svetovni vojni je bil v gradu Dom onemoglih, nato Dom za duševno defektne. Ko so enoto Socialno varstvenega zavoda Hrastovec leta 2004 zaprli, oskrbovance pa preselili, je nastala tišina. Sosedje so se začeli zavedati, da so zgodbe gradu, usode varovancev, pripovedi zaposlenih, medicinska oprema ter osebni predmeti, ki so ostali v gradu, pomembna, čeprav težavna dediščina. Posamezniki z obeh strani meje,iz Zavoda Muzej norosti opozarjajo na nedopustnost obstoja totalnih institucij. Naša država je med najbolj institucionaliziranimi državami na svetu, v velikih socialnovarstvenih zavodih prebiva 4000 ljudi. Ti kraji so mitološki kraj slovenske literature. V noveli Smrt pri Mariji Snežni je Drago Jančar osrednji lik povzel po ruskem zdravniku Sergeju Kapralovu, ki se je med obema vojnama naselil v gradu Novi Kinek na Tratah. Tone Partljič v dveh romanih, Grob pri Mariji Snežni in Pri Mariji Snežni zvoni, pronicljivo riše te kraje skozi različne države in režime. Na Tratah je rojen pesnik in igralec Tone Kuntner, tu je odraščal Zlatko Zajc. V študiji Trate vaše in naše mladosti antropologa Rajka Muršiča osrednje mesto zavzema Mladinski klub Trate, Disco Fotogrupe M. Veljal je za najboljši alternativni rock klub v Jugoslaviji. Trate so bile v vseh obdobjih odprte do drugačnih in svobodomiselnih. In to je nit, ki povezuje te le navidezno različne pripovedi. scenarist, režiser in montažer: Amir Muratović direktor fotografije: Bernard Perme avtorja glasbe: Ana Kravanja in Samo Kutin

Dokumentarci – kulturno-umetniški

Memento mori

1. 11. 2022

Dokumentarni film, ki je nastal po scenariju Andreja Dobleharja in v režiji Boštjana Vrhovca, je bil že od samega začetka zasnovan za predvajanje ob dnevu spomina na mrtve. Film je tenkočutno posvečen posebni temi – smrti, ki je v zadnjih desetletjih postala tabu in je odrinjena iz javne zavesti in množičnih medijev. Pobuda za nastanek dokumentarnega filma so bile spremembe obsmrtnih navad in šeg v povezavi s spremenjenim odnosom do smrti, ustvarjalci pa so si v procesu nastajanja filma zastavljali vprašanja, kako doživeti, razumeti in interpretirati smrt. V filmu sodelujejo posamezniki z različnih področij, ki so s temi vprašanji neposredno ali posredno povezani oziroma jih interpretirajo v svojih umetniških delih: zdravstveno osebje, antropologi in etnologi, teologi, dramatiki, pesniki in pisatelji, gledališki režiserji, glasbeniki, ljudje, ki se ukvarjajo s pogrebno tradicijo, in posamezniki, ki imajo osebno izkušnjo smrti. Memento mori predstavlja raznolike poglede na smrt, obsmrtne tradicije in kulturo spomina na mrtve ter jih s pomočjo fotografskih, slikarskih, glasbenih in gledaliških del tudi umetniško interpretira. Vanj je vključeno tudi dokumentarno gradivo različnih strokovnih institucij. Specifična tema je zahtevala poseben pristop pri pripravi snemanja in njegovi realizaciji na terenu. Televizijska ekipa je obiskala tudi institucije, kamor sicer gledalci nimamo vstopa.

47 min

Dokumentarni film, ki je nastal po scenariju Andreja Dobleharja in v režiji Boštjana Vrhovca, je bil že od samega začetka zasnovan za predvajanje ob dnevu spomina na mrtve. Film je tenkočutno posvečen posebni temi – smrti, ki je v zadnjih desetletjih postala tabu in je odrinjena iz javne zavesti in množičnih medijev. Pobuda za nastanek dokumentarnega filma so bile spremembe obsmrtnih navad in šeg v povezavi s spremenjenim odnosom do smrti, ustvarjalci pa so si v procesu nastajanja filma zastavljali vprašanja, kako doživeti, razumeti in interpretirati smrt. V filmu sodelujejo posamezniki z različnih področij, ki so s temi vprašanji neposredno ali posredno povezani oziroma jih interpretirajo v svojih umetniških delih: zdravstveno osebje, antropologi in etnologi, teologi, dramatiki, pesniki in pisatelji, gledališki režiserji, glasbeniki, ljudje, ki se ukvarjajo s pogrebno tradicijo, in posamezniki, ki imajo osebno izkušnjo smrti. Memento mori predstavlja raznolike poglede na smrt, obsmrtne tradicije in kulturo spomina na mrtve ter jih s pomočjo fotografskih, slikarskih, glasbenih in gledaliških del tudi umetniško interpretira. Vanj je vključeno tudi dokumentarno gradivo različnih strokovnih institucij. Specifična tema je zahtevala poseben pristop pri pripravi snemanja in njegovi realizaciji na terenu. Televizijska ekipa je obiskala tudi institucije, kamor sicer gledalci nimamo vstopa.

Dokumentarci – kulturno-umetniški

50 let Hale Tivoli, dokumentarni film

22. 10. 2022

Hala Tivoli je bila desetletja simbolni prostor najpomembnejših kulturnih, glasbenih, športnih in družabnih prireditev. Na to dvorano je vezanih nešteto spominov, ki so zaznamovali različna obdobja in generacije, morda največ med vsemi objekti v Sloveniji. Začelo se je s koncertom Louisa Armstronga, ki ga je Hala Tivoli gostila 4. aprila 1965. Kmalu zatem je sledil prvi športni dogodek - svetovno prvenstvo v namiznem tenisu, nato neponovljivo leto 1970, ko je dvorana gostila kar tri svetovna prvenstva - v gimnastiki, umetnostnem drsanju in košarki. Prvega je zaznamoval Miro Cerar, ki je še tretjič postal svetovni prvak na konju z ročaji, zadnjega pa jugoslovanska reprezentanca, ki je ob slovesu kapetana Iva Daneua prvič stopila na svetovni prestol. Hala Tivoli je bila prvi tovrstni športni objekt v Jugoslaviji, zato sta dvorani postali središče družabnega in kulturnega dogajanja, gostila je ogromno koncertov in vsakdo se spominja katere izmed svetovnih zvezd, ki so k nam prihajale na vrhuncu slave. V obdobju samostojnosti so se tja vračali hokejisti in se uspeli premierno prebiti med elito, rokometaši so osvojili edino slovensko medaljo v ekipnih športih, košarkarji in rokometašice Olimpije so osvajali evropske lovorike. V njej je odmevalo: "Tivoli je zlata hala, ki nam bo prvaka dala", pisalo "Luna vaša, zlata naša", je dvorana z dušo pa naj gre za malo ali veliko dvorano, naj bodo Queen, Dire Straits ali Nirvana, katerakoli izmed vrhunskih športnih prireditev, Hala Tivoli je ob abrahamu institucija na katero ima na milijone obiskovalcev čudovite spomine. Celovečerni dokumentarni film režiserja Tonija Cahuneka z naslovom "50 let Hale Tivoli" je nastal v produkciji Tovarne Ikon ter koprodukciji RTV Slovenija in Zavoda Šport LJ.

52 min

Hala Tivoli je bila desetletja simbolni prostor najpomembnejših kulturnih, glasbenih, športnih in družabnih prireditev. Na to dvorano je vezanih nešteto spominov, ki so zaznamovali različna obdobja in generacije, morda največ med vsemi objekti v Sloveniji. Začelo se je s koncertom Louisa Armstronga, ki ga je Hala Tivoli gostila 4. aprila 1965. Kmalu zatem je sledil prvi športni dogodek - svetovno prvenstvo v namiznem tenisu, nato neponovljivo leto 1970, ko je dvorana gostila kar tri svetovna prvenstva - v gimnastiki, umetnostnem drsanju in košarki. Prvega je zaznamoval Miro Cerar, ki je še tretjič postal svetovni prvak na konju z ročaji, zadnjega pa jugoslovanska reprezentanca, ki je ob slovesu kapetana Iva Daneua prvič stopila na svetovni prestol. Hala Tivoli je bila prvi tovrstni športni objekt v Jugoslaviji, zato sta dvorani postali središče družabnega in kulturnega dogajanja, gostila je ogromno koncertov in vsakdo se spominja katere izmed svetovnih zvezd, ki so k nam prihajale na vrhuncu slave. V obdobju samostojnosti so se tja vračali hokejisti in se uspeli premierno prebiti med elito, rokometaši so osvojili edino slovensko medaljo v ekipnih športih, košarkarji in rokometašice Olimpije so osvajali evropske lovorike. V njej je odmevalo: "Tivoli je zlata hala, ki nam bo prvaka dala", pisalo "Luna vaša, zlata naša", je dvorana z dušo pa naj gre za malo ali veliko dvorano, naj bodo Queen, Dire Straits ali Nirvana, katerakoli izmed vrhunskih športnih prireditev, Hala Tivoli je ob abrahamu institucija na katero ima na milijone obiskovalcev čudovite spomine. Celovečerni dokumentarni film režiserja Tonija Cahuneka z naslovom "50 let Hale Tivoli" je nastal v produkciji Tovarne Ikon ter koprodukciji RTV Slovenija in Zavoda Šport LJ.

Dokumentarci – kulturno-umetniški

V kamen, v vodo

13. 10. 2022

Dokumentarni film o tržaškem pesniku, pisatelju, esejistu, prevajalcu in uredniku Marku Kravosu. Marko Kravos sodi med najvidnejše slovenske literarne ustvarjalce. Njegov književni opus je izredno bogat in raznolik, je dobitnik številnih priznanj, med njimi nagrade Prešernovega sklada, italijanskih nacionalnih nagrad za pesništvo in Schwentnerjeva nagrade. V lanskem letu je postal vitez italijanske republike. Za svojo poezijo pesnik pravi, da v njej poskuša »združevati smeh in bridkoumno pamet; jedko sol in milino pomladnega zelenila.« Film prikazuje del te raznolikosti. Po eni strani utrinke iz njegovega vsakdana od obiska ribarnice in obiranja oljk v kriškem Strmecu do srečanj s prijatelji in obujanja spominov na mlada leta in njegovo dolgoletno urednikovanje pri Založništvu tržaškega tiska v Trstu. Tu so tudi odlomki njegovih nastopov pred mladimi bralci in na literarnih večerih v Ljubljani in Trstu. Po drugi strani film ponuja vpoglede v pesnikovo ustvarjanje. Dogajanja med sabo povezujejo sprehodi po tržaških ulicah, pospremljeni z njegovimi pesmimi iz ciklusa Grem jaz takole s sprehajalnim korakom. Vsaka pesem gledalca popelje v novo poglavje iz pesnikovega življenja, globoko zaznamovanega z zavedanjem o pomenu jezika in lastnem pesniškem poslanstvu. Scenarij Cvetka Bevc, režiser Primož Meško, snemalec Bernard Perme.

51 min

Dokumentarni film o tržaškem pesniku, pisatelju, esejistu, prevajalcu in uredniku Marku Kravosu. Marko Kravos sodi med najvidnejše slovenske literarne ustvarjalce. Njegov književni opus je izredno bogat in raznolik, je dobitnik številnih priznanj, med njimi nagrade Prešernovega sklada, italijanskih nacionalnih nagrad za pesništvo in Schwentnerjeva nagrade. V lanskem letu je postal vitez italijanske republike. Za svojo poezijo pesnik pravi, da v njej poskuša »združevati smeh in bridkoumno pamet; jedko sol in milino pomladnega zelenila.« Film prikazuje del te raznolikosti. Po eni strani utrinke iz njegovega vsakdana od obiska ribarnice in obiranja oljk v kriškem Strmecu do srečanj s prijatelji in obujanja spominov na mlada leta in njegovo dolgoletno urednikovanje pri Založništvu tržaškega tiska v Trstu. Tu so tudi odlomki njegovih nastopov pred mladimi bralci in na literarnih večerih v Ljubljani in Trstu. Po drugi strani film ponuja vpoglede v pesnikovo ustvarjanje. Dogajanja med sabo povezujejo sprehodi po tržaških ulicah, pospremljeni z njegovimi pesmimi iz ciklusa Grem jaz takole s sprehajalnim korakom. Vsaka pesem gledalca popelje v novo poglavje iz pesnikovega življenja, globoko zaznamovanega z zavedanjem o pomenu jezika in lastnem pesniškem poslanstvu. Scenarij Cvetka Bevc, režiser Primož Meško, snemalec Bernard Perme.

Dokumentarci – kulturno-umetniški

Aljažev stolp: "Ta pleh ima dušo"

23. 9. 2022

Triglav je skupaj z Aljaževim stolpom za Slovence ikonični in nenadomestljiv simbol naše domovine, ki ga imamo tudi v nacionalni zastavi. Zaradi kulturnih, krajinskih, zgodovinskih in drugih izjemnih lastnosti ima Triglav poseben pomen za Republiko Slovenijo. Slovenska država je 5. oktobra 1999 razglasila Aljažev stolp za kulturni spomenik državnega pomena in ga 4. novembra 1999 podržavila. Ideja Jakoba Aljaža, da valjasta kovinska stavba z zastavico na vrhu predstavlja mejnik, ki označuje slovensko lastnino vrha slovenske gore, se je dokončno udejanjila. Kdo, kako in zakaj ga je postavil, kako so skrbeli zanj, kakšna je njegova zgodovina in kakšen njegov pomen? Kaj nam Slovencem predstavlja danes? In kaj naj naredimo za njegovo ohranitev? S temi vprašanji se ukvarja dokumentarni film med spremljanjem ekipe konservatorjev restavratorjev, ki naredijo načrt, po katerem bodo naredili rekonstrukcijo Aljaževega stolpa na isti način in iz enakih kosov pločevine, kot je to storila ekipa Jakoba Aljaža pred več kot sto leti. Da bi bilo vse še bolj pristno, odprava sestavne dele stolpa iz pločevine odnese in sestavi ob originalu na samem vrhu Triglava. Aljažev stolp dopolnjuje simbolno sporočilo Triglava, ki predstavlja naš ponos, najvišjo goro, očaka, ki bdi nas Slovenijo. Stolp pa predstavlja namreč tistega, ki stoji na Triglavu in nam govori: »Tukaj smo mi gospodar, od tu se ne premaknemo niti za ped, to je naša slovenska duša«.

52 min

Triglav je skupaj z Aljaževim stolpom za Slovence ikonični in nenadomestljiv simbol naše domovine, ki ga imamo tudi v nacionalni zastavi. Zaradi kulturnih, krajinskih, zgodovinskih in drugih izjemnih lastnosti ima Triglav poseben pomen za Republiko Slovenijo. Slovenska država je 5. oktobra 1999 razglasila Aljažev stolp za kulturni spomenik državnega pomena in ga 4. novembra 1999 podržavila. Ideja Jakoba Aljaža, da valjasta kovinska stavba z zastavico na vrhu predstavlja mejnik, ki označuje slovensko lastnino vrha slovenske gore, se je dokončno udejanjila. Kdo, kako in zakaj ga je postavil, kako so skrbeli zanj, kakšna je njegova zgodovina in kakšen njegov pomen? Kaj nam Slovencem predstavlja danes? In kaj naj naredimo za njegovo ohranitev? S temi vprašanji se ukvarja dokumentarni film med spremljanjem ekipe konservatorjev restavratorjev, ki naredijo načrt, po katerem bodo naredili rekonstrukcijo Aljaževega stolpa na isti način in iz enakih kosov pločevine, kot je to storila ekipa Jakoba Aljaža pred več kot sto leti. Da bi bilo vse še bolj pristno, odprava sestavne dele stolpa iz pločevine odnese in sestavi ob originalu na samem vrhu Triglava. Aljažev stolp dopolnjuje simbolno sporočilo Triglava, ki predstavlja naš ponos, najvišjo goro, očaka, ki bdi nas Slovenijo. Stolp pa predstavlja namreč tistega, ki stoji na Triglavu in nam govori: »Tukaj smo mi gospodar, od tu se ne premaknemo niti za ped, to je naša slovenska duša«.

Dokumentarci – kulturno-umetniški

Alfred & Sofie, dokumentarni film

20. 9. 2022

Cvetličarka Sofie Hess iz Celja in slavni Alfred Nobel sta imela skoraj dvajset let dolgo razmerje ljubezni, napetosti in izsiljevanja. Sofie Hess je vstopila v življenje Alfreda Nobela kot prodajalka cvetlic v letoviškem kraju blizu Dunaja v trenutku, ko je bil Alfred slaven in bogat, a hkrati zelo osamljen in razočaran človek. Njuno skoraj dvajset let trajajoče razmerje je bilo polno ljubezni, napetosti in izsiljevanja, kar potrjuje več kot dvesto Alfredovih in nekaj Sofiejinih pisem, prepolnih rotenja, oproščanja in zahtev po denarju. Svoje »požiralke denarja«, kot ji je rekel, mu ni uspelo izklesati po lastni podobi – jo izobraziti in ukrotiti. Njuno razmerje je Alfreda pripeljalo tudi v Celje, kamor je nekajkrat prišel zato, da bi obiskal Sofie in njene sorodnike, ustanovitelje Cinkarne Celje. Pisma, ki jih danes hrani Državni arhiv v Stockholmu, so bila do nedavnega javnosti skrita, saj jih je Sofie izročila Nobelovemu skladu v zameno za visoko rento. Dokumentarni film izpostavi razsežnosti Nobelovega izuma in posledice odkritja, ki ga je sam razumel kot napredek, ne pa uničevanje človeštva. »Če bo vojna, bo kratka in dokončna; strah pred njo bo ljudi usmeril v dobro, in ne v zlo,« je govoril, a se hkrati zavedal, da je trgovec s smrtjo. Zaradi slabe vesti je izumil Nobelove nagrade in spodbujal oziroma financiral mirovniška gibanja. Pri tem je imela odločilno vlogo njegova nesojena partnerica, prijateljica, mirovnica, pisateljica in prva ženska dobitnica Nobelove nagrade za mir, Bertha von Suttner. Zgodba o Alfredu Nobelu in Sofie Hess ni pravzaprav nič drugačna od drugih, le z bolj prepoznavnimi nasprotji, je zgodba o geniju in otroku, o ljubezni in odpovedi. Avtorica filma je Majda Širca.

52 min

Cvetličarka Sofie Hess iz Celja in slavni Alfred Nobel sta imela skoraj dvajset let dolgo razmerje ljubezni, napetosti in izsiljevanja. Sofie Hess je vstopila v življenje Alfreda Nobela kot prodajalka cvetlic v letoviškem kraju blizu Dunaja v trenutku, ko je bil Alfred slaven in bogat, a hkrati zelo osamljen in razočaran človek. Njuno skoraj dvajset let trajajoče razmerje je bilo polno ljubezni, napetosti in izsiljevanja, kar potrjuje več kot dvesto Alfredovih in nekaj Sofiejinih pisem, prepolnih rotenja, oproščanja in zahtev po denarju. Svoje »požiralke denarja«, kot ji je rekel, mu ni uspelo izklesati po lastni podobi – jo izobraziti in ukrotiti. Njuno razmerje je Alfreda pripeljalo tudi v Celje, kamor je nekajkrat prišel zato, da bi obiskal Sofie in njene sorodnike, ustanovitelje Cinkarne Celje. Pisma, ki jih danes hrani Državni arhiv v Stockholmu, so bila do nedavnega javnosti skrita, saj jih je Sofie izročila Nobelovemu skladu v zameno za visoko rento. Dokumentarni film izpostavi razsežnosti Nobelovega izuma in posledice odkritja, ki ga je sam razumel kot napredek, ne pa uničevanje človeštva. »Če bo vojna, bo kratka in dokončna; strah pred njo bo ljudi usmeril v dobro, in ne v zlo,« je govoril, a se hkrati zavedal, da je trgovec s smrtjo. Zaradi slabe vesti je izumil Nobelove nagrade in spodbujal oziroma financiral mirovniška gibanja. Pri tem je imela odločilno vlogo njegova nesojena partnerica, prijateljica, mirovnica, pisateljica in prva ženska dobitnica Nobelove nagrade za mir, Bertha von Suttner. Zgodba o Alfredu Nobelu in Sofie Hess ni pravzaprav nič drugačna od drugih, le z bolj prepoznavnimi nasprotji, je zgodba o geniju in otroku, o ljubezni in odpovedi. Avtorica filma je Majda Širca.

Dokumentarci – kulturno-umetniški

Betonske sanje, dokumentarni film

17. 9. 2022

Dokumentarni film o sanjah in realnosti. O gradnji ladij na slovenskih dvoriščih. Kakšno ceno plačujejo tisti, ki so se lotili ultimativnih sanj svoje dobe? Kako se danes spopadajo z zapuščino svojih življenjskih odločitev, težo sanj, ki zdaj, kot kosi betona, ležijo na njihovih dvoriščih? V filmu Betonske sanje se režiser in scenarist Urban Zorko, fasciniran nad ambicijami, ki nas ženejo, poda na krove in vrtove … V življenja tistih, ki so si upali zapluti na pot svojih sanj in se lotili gradnje ene največjih amaterskih ambicij svojega časa - svoje lastne ladje.

51 min

Dokumentarni film o sanjah in realnosti. O gradnji ladij na slovenskih dvoriščih. Kakšno ceno plačujejo tisti, ki so se lotili ultimativnih sanj svoje dobe? Kako se danes spopadajo z zapuščino svojih življenjskih odločitev, težo sanj, ki zdaj, kot kosi betona, ležijo na njihovih dvoriščih? V filmu Betonske sanje se režiser in scenarist Urban Zorko, fasciniran nad ambicijami, ki nas ženejo, poda na krove in vrtove … V življenja tistih, ki so si upali zapluti na pot svojih sanj in se lotili gradnje ene največjih amaterskih ambicij svojega časa - svoje lastne ladje.

Dokumentarci – kulturno-umetniški

Tretja generacija

12. 9. 2022

Vnuki tistih, ki so konec leta 1945 prisilno zapustili domovino in se naselili v Argentini, danes še vedno govorijo in pojejo po slovensko. Tretja generacija argentinskih Slovencev, danes starih od 15-35 let, so otroci tistih, ki so se rodili svojim staršem-ubežnikom v novi domovini. To so moderni mladi Argentinci, v njih pa so kljub temu močni sledovi slovenstva, toda za razliko od njihovih staršev, brez ideologije in brez bolečine. Na eni strani je duhovna in kulturna dediščina, ki so jo dobili v svojih slovenskih družinah, na drugi pa močan vpliv argentinske družbe, v kateri se mešajo vplivi milijonov evropskih in drugih emigrantov. Kaj se v takšnem okolju zgodi z nacionalno identiteto jezikovne in kulturne skupnosti? Podlaga za takšen obstoj je na eni strani ekonomska, na drugi pa duhovna. Te druge imajo argentinski Slovenci še danes v izobilju, uspeli pa so ohraniti – tudi s pomočjo neodvisne Slovenije- tudi lastne kulturne in vzgojne institucije. Kaj pa njihovi otroci? Kateri jezik bodo govorili poleg rodne španščine? Slovensko sploh še? Se lahko argentinski čudež kot je dejstvo, da Slovenci v Argentini edini od izseljencev še vedno govorijo slovensko, poimenoval Taras Kermavner, nadaljuje, ali pa se bo slovenstvo tudi v Argentini spremenilo v zbirko arhetipskih izseljenskih relikvij , Avsenikove glasbe, potice in kranjske klobase? Odgovore na ta vprašanja skuša gledalcu skozi film ponuditi skoraj dvajset mladih ljudi zelo različnih poklicnih poti in usod, vse pa druži ljubezen do slovenske besede. Protagonisti filma živijo vsak na svojem koncu 15 milijonskega Buenos Airesa, izgubljeni v človeškem mravljišču, pa vendar njihovo življenje sestavlja drugačno, bolj sodobno podobo slovenstva. Vsak od njih nosi s seboj svojo osebno zgodbo, globoko v srcu in duši, eni bolj, drugi manj intenzivno, pa zgodbo svojih staršev in slovenske skupnosti. Film odlikuje poleg osebnih izpovedih še arhivsko gradivo iz zasebnih zbirk ter veliko slovenske in argentinske glasbe.

51 min

Vnuki tistih, ki so konec leta 1945 prisilno zapustili domovino in se naselili v Argentini, danes še vedno govorijo in pojejo po slovensko. Tretja generacija argentinskih Slovencev, danes starih od 15-35 let, so otroci tistih, ki so se rodili svojim staršem-ubežnikom v novi domovini. To so moderni mladi Argentinci, v njih pa so kljub temu močni sledovi slovenstva, toda za razliko od njihovih staršev, brez ideologije in brez bolečine. Na eni strani je duhovna in kulturna dediščina, ki so jo dobili v svojih slovenskih družinah, na drugi pa močan vpliv argentinske družbe, v kateri se mešajo vplivi milijonov evropskih in drugih emigrantov. Kaj se v takšnem okolju zgodi z nacionalno identiteto jezikovne in kulturne skupnosti? Podlaga za takšen obstoj je na eni strani ekonomska, na drugi pa duhovna. Te druge imajo argentinski Slovenci še danes v izobilju, uspeli pa so ohraniti – tudi s pomočjo neodvisne Slovenije- tudi lastne kulturne in vzgojne institucije. Kaj pa njihovi otroci? Kateri jezik bodo govorili poleg rodne španščine? Slovensko sploh še? Se lahko argentinski čudež kot je dejstvo, da Slovenci v Argentini edini od izseljencev še vedno govorijo slovensko, poimenoval Taras Kermavner, nadaljuje, ali pa se bo slovenstvo tudi v Argentini spremenilo v zbirko arhetipskih izseljenskih relikvij , Avsenikove glasbe, potice in kranjske klobase? Odgovore na ta vprašanja skuša gledalcu skozi film ponuditi skoraj dvajset mladih ljudi zelo različnih poklicnih poti in usod, vse pa druži ljubezen do slovenske besede. Protagonisti filma živijo vsak na svojem koncu 15 milijonskega Buenos Airesa, izgubljeni v človeškem mravljišču, pa vendar njihovo življenje sestavlja drugačno, bolj sodobno podobo slovenstva. Vsak od njih nosi s seboj svojo osebno zgodbo, globoko v srcu in duši, eni bolj, drugi manj intenzivno, pa zgodbo svojih staršev in slovenske skupnosti. Film odlikuje poleg osebnih izpovedih še arhivsko gradivo iz zasebnih zbirk ter veliko slovenske in argentinske glasbe.

Dokumentarci – kulturno-umetniški

Golica, zgodba o skladbi

10. 9. 2022

Dokumentarni film Golica je zgodba o sloviti instrumentalni skladbi, ki je po nekaterih navedbah največkrat izvajana skladba na svetu. To je zgodba o dobri dve minuti dolgi pesmi, ki se je porodila na nočnem delu v tovarni in naredila neverjetno pot po plesiščih, koncertnih dvoranah ter radijskih in televizijskih postajah ter tudi skoraj šestdeset let po nastanku ostala živa v vseh mogočih priredbah. Igrano-dokumentarni film kar se da zvesto obnavlja zgodbo Golice skozi pripoved osrednjih akterjev ter njunih najbližjih sodelavcev. To je tudi zgodba o enem od evropskih najprepoznavnejših narodno zabavnih ansamblov, o Ansamblu bratov Avsenik. Slavko Avsenik je skupaj z bratom Vilkom in svojimi muzikanti uvedel lasten slog in postal glasbeni pojem. Film je tudi zgodba o razvoju narodno zabavne glasbe v drugi polovici prejšnjega stoletja v Sloveniji, Nemčiji, Avstriji, o nastajanju zabavne glasbene industrije in njenem razvoju prek industrije plošč. Je zgodba o družini, v kateri kraljuje glasba, je zgodba o ljudeh, ki jim je ansambel bratov Avsenik igral, je zgodba o napornih turnejah, ki si jih ne moremo več predstavljati. Je zgodba o radiu in o iskanju tistega posebnega zvena. Vse to ob zaradi ene same pesmi, ki jo lahko ponovimo neštetokrat in vsakokrat zazveni kot nova.

50 min

Dokumentarni film Golica je zgodba o sloviti instrumentalni skladbi, ki je po nekaterih navedbah največkrat izvajana skladba na svetu. To je zgodba o dobri dve minuti dolgi pesmi, ki se je porodila na nočnem delu v tovarni in naredila neverjetno pot po plesiščih, koncertnih dvoranah ter radijskih in televizijskih postajah ter tudi skoraj šestdeset let po nastanku ostala živa v vseh mogočih priredbah. Igrano-dokumentarni film kar se da zvesto obnavlja zgodbo Golice skozi pripoved osrednjih akterjev ter njunih najbližjih sodelavcev. To je tudi zgodba o enem od evropskih najprepoznavnejših narodno zabavnih ansamblov, o Ansamblu bratov Avsenik. Slavko Avsenik je skupaj z bratom Vilkom in svojimi muzikanti uvedel lasten slog in postal glasbeni pojem. Film je tudi zgodba o razvoju narodno zabavne glasbe v drugi polovici prejšnjega stoletja v Sloveniji, Nemčiji, Avstriji, o nastajanju zabavne glasbene industrije in njenem razvoju prek industrije plošč. Je zgodba o družini, v kateri kraljuje glasba, je zgodba o ljudeh, ki jim je ansambel bratov Avsenik igral, je zgodba o napornih turnejah, ki si jih ne moremo več predstavljati. Je zgodba o radiu in o iskanju tistega posebnega zvena. Vse to ob zaradi ene same pesmi, ki jo lahko ponovimo neštetokrat in vsakokrat zazveni kot nova.

Dokumentarci – kulturno-umetniški

Ključ, dokumentarni film

2. 9. 2022

Avtentično pričevanje N.N., ki ji je uspelo po izkušnji v prostituciji in s pomočjo društva Ključ ponovno vdihniti svobodno življenje. Statistika je o prostituciji v Sloveniji slepa. Jasno je le, da se s to dejavnostjo ukvarja ogromno ljudi in da je tesno povezana s trgovino z ljudmi, suženjskimi odnosi in kriminalnim podzemljem. Film predstavlja avtentičnega pričevanje N.N., ki ji je uspelo po izkušnji v prostituciji, s pomočjo društva Ključ, ponovno začeti živeti svobodno življenje. Skozi njene besede in igrane prizore spoznavamo realnost prostitucije v Sloveniji. Njeno pričevanje s svojo življenjsko zgodbo dopolnjuje Katjuša Popovič, nekdanja kriminalistka in ustanoviteljica društva Ključ. Širše ozadje pa slikajo tudi intervjuji s strokovnjaki za to področje.

49 min

Avtentično pričevanje N.N., ki ji je uspelo po izkušnji v prostituciji in s pomočjo društva Ključ ponovno vdihniti svobodno življenje. Statistika je o prostituciji v Sloveniji slepa. Jasno je le, da se s to dejavnostjo ukvarja ogromno ljudi in da je tesno povezana s trgovino z ljudmi, suženjskimi odnosi in kriminalnim podzemljem. Film predstavlja avtentičnega pričevanje N.N., ki ji je uspelo po izkušnji v prostituciji, s pomočjo društva Ključ, ponovno začeti živeti svobodno življenje. Skozi njene besede in igrane prizore spoznavamo realnost prostitucije v Sloveniji. Njeno pričevanje s svojo življenjsko zgodbo dopolnjuje Katjuša Popovič, nekdanja kriminalistka in ustanoviteljica društva Ključ. Širše ozadje pa slikajo tudi intervjuji s strokovnjaki za to področje.

Dokumentarci – kulturno-umetniški

Živela Koroška!, dokumentarni film

26. 8. 2022

Živela Koroška je vsebinsko nadaljevanje filma posvečenega 100-letnici plebiscita leta 2020, in prikazuje življenje na Koroškem po njem. Dokumentarni film Živela Koroška je vsebinsko nadaljevanje dokumentarnega filma Sto let od koroškega plebiscita predvajanega ob 100. obletnici plebiscita. oktobra 2020. Filmska pripoved se tokrat osredotoča na manj znane podrobnosti zasedbe avstrijske Koroške s strani jugoslovanske partizanske vojske med 8. in 21. majem 1945 ter na izpolnjevanje avstrijske državne pogodbe iz leta 1955, ko se je Republika Avstrija v 7. členu pogodbe zavezala k zaščiti narodnostnih pravic slovenske manjšine. V ospredju je življenje koroških Slovencev in nekaterih njihovih osrednjih inštitucij danes, sto let po Koroškem plebiscitu s poudarkom na izpolnjevanju njihovih jezikovnih pravic in rabi slovenščine v javnem življenju in prostoru. V filmu, ki ga podpisuje režiser in scenarist Valentin Pečenko nastopijo znani koroški Slovenci in Slovenke, mag. Rudi Vouk, dr. Jože Marketz, dr. Karl Hren, dr. Angelika Mlinar, prof. Zalka Kuhling , Olga Voglauer, Franc Jožef Smrtnik, dr. Teodor Domej, mag. Franci Rulitz , Horst Ogris ter zgodovinarji dr. Wilhelm Wadl , dr. Marjan Linasi in dr. Gregor Antoličič ter gen. konzul Republike Slovenije v Celovcu dr. Anton Novak in drugi.

51 min

Živela Koroška je vsebinsko nadaljevanje filma posvečenega 100-letnici plebiscita leta 2020, in prikazuje življenje na Koroškem po njem. Dokumentarni film Živela Koroška je vsebinsko nadaljevanje dokumentarnega filma Sto let od koroškega plebiscita predvajanega ob 100. obletnici plebiscita. oktobra 2020. Filmska pripoved se tokrat osredotoča na manj znane podrobnosti zasedbe avstrijske Koroške s strani jugoslovanske partizanske vojske med 8. in 21. majem 1945 ter na izpolnjevanje avstrijske državne pogodbe iz leta 1955, ko se je Republika Avstrija v 7. členu pogodbe zavezala k zaščiti narodnostnih pravic slovenske manjšine. V ospredju je življenje koroških Slovencev in nekaterih njihovih osrednjih inštitucij danes, sto let po Koroškem plebiscitu s poudarkom na izpolnjevanju njihovih jezikovnih pravic in rabi slovenščine v javnem življenju in prostoru. V filmu, ki ga podpisuje režiser in scenarist Valentin Pečenko nastopijo znani koroški Slovenci in Slovenke, mag. Rudi Vouk, dr. Jože Marketz, dr. Karl Hren, dr. Angelika Mlinar, prof. Zalka Kuhling , Olga Voglauer, Franc Jožef Smrtnik, dr. Teodor Domej, mag. Franci Rulitz , Horst Ogris ter zgodovinarji dr. Wilhelm Wadl , dr. Marjan Linasi in dr. Gregor Antoličič ter gen. konzul Republike Slovenije v Celovcu dr. Anton Novak in drugi.

Dokumentarci – kulturno-umetniški

Za Prekmurje gre!, dokumentarna oddaja

16. 8. 2022

Mala učna ura iz zgodovine desetih mesecev Prekmurja, ko se je v pokrajini od jeseni 1918 do poletja 1919 zamenjalo kar devet oblasti. Leta 1919 sta dr. Matija Slavič in dr. Franc Kovačič na pariški mirovni konferenci dobojevala svojo narodnostno naravnano, strokovno in znanstveno utemeljeno bitko. V hudi diplomatski igri velikih z malimi sta izkoristila priložnost za priključitev prekmurskih Slovencev k matični domovini. Ta možnost se je prikazala po koncu prve svetovne vojne, ko je razpadla dvojna monarhija Avstro-Ogrska. Scenarij je napisal Štefan Celec, ki je film tudi režiral.

53 min

Mala učna ura iz zgodovine desetih mesecev Prekmurja, ko se je v pokrajini od jeseni 1918 do poletja 1919 zamenjalo kar devet oblasti. Leta 1919 sta dr. Matija Slavič in dr. Franc Kovačič na pariški mirovni konferenci dobojevala svojo narodnostno naravnano, strokovno in znanstveno utemeljeno bitko. V hudi diplomatski igri velikih z malimi sta izkoristila priložnost za priključitev prekmurskih Slovencev k matični domovini. Ta možnost se je prikazala po koncu prve svetovne vojne, ko je razpadla dvojna monarhija Avstro-Ogrska. Scenarij je napisal Štefan Celec, ki je film tudi režiral.

Dokumentarci – kulturno-umetniški

Tribuna; Veseli upor

6. 8. 2022

V Ljubljani, prestolnici Slovenije, je v času socialistične Jugoslavije izhajal največkrat prepovedani časopis komunistične Evrope. Tribuna je bila prepovedana ali zaplenjena kar devetkrat. Študentska Tribuna je bila trideset let trn v peti oblastnikov. Okrog nje so se zbirali mladi intelektualci, ki so zaznali možne demokratične premike v javnem prostoru. Njihov upor ni bil nikoli strogo političen, ampak je bil vselej povezan s kulturo oziroma njenimi najnovejšimi praksami v bolj liberalnih deželah. Zgodba o Tribuni je zgodba o svobodi, njenih mejah, družbenih in osebnih, je zgodba o pogumu, ki ga premore samo mladost. Toda pretekli čas vselej odmeva v današnjem in tudi Tribuna še vedno izhaja. Film je nastal v koprodukciji Tramal Films in RTV Slovenija. Kot soscenarista sta podpisana Maja in Mitja Čander, film je režiral Janez Burger.

49 min

V Ljubljani, prestolnici Slovenije, je v času socialistične Jugoslavije izhajal največkrat prepovedani časopis komunistične Evrope. Tribuna je bila prepovedana ali zaplenjena kar devetkrat. Študentska Tribuna je bila trideset let trn v peti oblastnikov. Okrog nje so se zbirali mladi intelektualci, ki so zaznali možne demokratične premike v javnem prostoru. Njihov upor ni bil nikoli strogo političen, ampak je bil vselej povezan s kulturo oziroma njenimi najnovejšimi praksami v bolj liberalnih deželah. Zgodba o Tribuni je zgodba o svobodi, njenih mejah, družbenih in osebnih, je zgodba o pogumu, ki ga premore samo mladost. Toda pretekli čas vselej odmeva v današnjem in tudi Tribuna še vedno izhaja. Film je nastal v koprodukciji Tramal Films in RTV Slovenija. Kot soscenarista sta podpisana Maja in Mitja Čander, film je režiral Janez Burger.

Dokumentarci – kulturno-umetniški

Skodelica kave, dokumentarni film

22. 7. 2022

Dolga je pot kavnih zrn, preden pristanejo v naših skodelicah. Zapletena je bila tudi zgodovina kave, preden je postala globalna pijača. V dokumentarnem filmu skozi zgodbe in izkušnje štirih posameznikov, ki s kavo živijo, gledalec izkusi različne užitke te črne čarobne pijače. Film je intimna zgodba, ki ne govori o multinacionalkah, temveč o malih posameznikih, ki ne tečejo s tokom potrošništva in globalizacije. Je zgodba o strasti in ljubezni do kave in lepoti njenega uživanja.

48 min

Dolga je pot kavnih zrn, preden pristanejo v naših skodelicah. Zapletena je bila tudi zgodovina kave, preden je postala globalna pijača. V dokumentarnem filmu skozi zgodbe in izkušnje štirih posameznikov, ki s kavo živijo, gledalec izkusi različne užitke te črne čarobne pijače. Film je intimna zgodba, ki ne govori o multinacionalkah, temveč o malih posameznikih, ki ne tečejo s tokom potrošništva in globalizacije. Je zgodba o strasti in ljubezni do kave in lepoti njenega uživanja.

Dokumentarci – kulturno-umetniški

Sto let od koroškega plebiscita, dokumentarni film

30. 6. 2022

Koroški plebiscit v nedeljo 10. oktobra 1920, ko je bila Koroška, zibelka slovenstva, za nas izgubljena, so sodobniki občutili kot narodno katastrofo. Dokumentarna filmska pripoved se osredotoči na manj znana dejstva in politično ozadje plebiscita. Slovenski politiki so se junija 1919 sicer sestali z najmogočnejšim človekom na svetu, ameriškim predsednikom Woodrowom Wilsonom, a jim ga ni uspelo pregovoriti, da bi opustil namero o koroškem plebiscitu. Pripoved razkrije tudi manj znane podrobnosti o delovanju in vlogi generala Rudolfa Maistra v plebiscitnem času. Posebej pa se posveti delovanju medzavezniške plebiscitne komisije, zadolžene za izvedbo plebiscita v coni A, ki so jo sestavljali volilni okraji Rožek, Borovlje, Pliberk in Velikovec. Odločitve Britanca Sydneyja Capela Pecka, predsednika komisije in njenih članov, Francoza Charlesa de Chambruna ter Italijana Livia Borgheseja, so pomembno vplivale na izid plebiscita in zaznamovale usodo koroških Slovencev. V filmu, ki ga je podpisal režiser in scenarist Valentin Pečenko, so nastopili priznani domači in tuji zgodovinarji ter drugi preučevalci zgodovine, dr. Teodor Domej, dr. Andrej Rahten, dr. Wilhelm Wadl, Marjan Kos, dr. Gregor Antoličič, Avguštin Malle, dr. Tina Bahovec, mag. Hanzi Filipič in Horst Ogris.

48 min

Koroški plebiscit v nedeljo 10. oktobra 1920, ko je bila Koroška, zibelka slovenstva, za nas izgubljena, so sodobniki občutili kot narodno katastrofo. Dokumentarna filmska pripoved se osredotoči na manj znana dejstva in politično ozadje plebiscita. Slovenski politiki so se junija 1919 sicer sestali z najmogočnejšim človekom na svetu, ameriškim predsednikom Woodrowom Wilsonom, a jim ga ni uspelo pregovoriti, da bi opustil namero o koroškem plebiscitu. Pripoved razkrije tudi manj znane podrobnosti o delovanju in vlogi generala Rudolfa Maistra v plebiscitnem času. Posebej pa se posveti delovanju medzavezniške plebiscitne komisije, zadolžene za izvedbo plebiscita v coni A, ki so jo sestavljali volilni okraji Rožek, Borovlje, Pliberk in Velikovec. Odločitve Britanca Sydneyja Capela Pecka, predsednika komisije in njenih članov, Francoza Charlesa de Chambruna ter Italijana Livia Borgheseja, so pomembno vplivale na izid plebiscita in zaznamovale usodo koroških Slovencev. V filmu, ki ga je podpisal režiser in scenarist Valentin Pečenko, so nastopili priznani domači in tuji zgodovinarji ter drugi preučevalci zgodovine, dr. Teodor Domej, dr. Andrej Rahten, dr. Wilhelm Wadl, Marjan Kos, dr. Gregor Antoličič, Avguštin Malle, dr. Tina Bahovec, mag. Hanzi Filipič in Horst Ogris.

Dokumentarci – kulturno-umetniški

Idealisti: Ob 60-letnici dramske tvornosti na Televiziji Slovenija, dokumentarni film

7. 6. 2022

Novembra 2018 je minilo 60 let od premiere prve slovenske TV-drame Noč na verne duše. Začetki so vredni spomina in poklona. Dramska tvornost se je na šele nastajajoči ljubljanski televiziji se je začela že pred tem pod vodstvom prvega dramaturga Vasje Predana, razcvet pa je doživela s karizmatičnim prvim urednikom dramske redakcije Sašom Vugo. Ta je uredništvo zasnoval, ga vodil in k sodelovanju privabil različne scenariste, režiserje in druge kreativne sodelavce, ki so razvili pestro televizijsko igrano produkcijo. V letu okroglih jubilejev radia in televizije je avtor dokumentarnega filma Idealisti Slavko Hren orisal začetke dramske tvornosti na nacionalni televiziji v času, ko takratna ljubljanska enota sploh še ni redno oddajala. Igrani program pa je imel v začetnih načrtih snovalcev sheme celotnega programa izjemno pomembno vlogo. V filmu sodelujejo prvi dramaturg Vasja Predan, dokumentalistka Jožica Hafner, dramaturg in scenarist Vladimir Frantar, nekdanji odgovorni urednik kulturno umetniških programov TVS Dušan Voglar in mnogi drugi.

50 min

Novembra 2018 je minilo 60 let od premiere prve slovenske TV-drame Noč na verne duše. Začetki so vredni spomina in poklona. Dramska tvornost se je na šele nastajajoči ljubljanski televiziji se je začela že pred tem pod vodstvom prvega dramaturga Vasje Predana, razcvet pa je doživela s karizmatičnim prvim urednikom dramske redakcije Sašom Vugo. Ta je uredništvo zasnoval, ga vodil in k sodelovanju privabil različne scenariste, režiserje in druge kreativne sodelavce, ki so razvili pestro televizijsko igrano produkcijo. V letu okroglih jubilejev radia in televizije je avtor dokumentarnega filma Idealisti Slavko Hren orisal začetke dramske tvornosti na nacionalni televiziji v času, ko takratna ljubljanska enota sploh še ni redno oddajala. Igrani program pa je imel v začetnih načrtih snovalcev sheme celotnega programa izjemno pomembno vlogo. V filmu sodelujejo prvi dramaturg Vasja Predan, dokumentalistka Jožica Hafner, dramaturg in scenarist Vladimir Frantar, nekdanji odgovorni urednik kulturno umetniških programov TVS Dušan Voglar in mnogi drugi.

Dokumentarci – kulturno-umetniški

Od kapitala do kapitala - Države v času NSK

27. 5. 2022

Leta 1987 je en sam plakat razjezil takratni jugoslovanski režim, sprožil plakatno afero in povzročil ukinitev ritualne štafete mladosti. Manj znano je, da je plakat skupine Novi kolektivizem, ki v osrednjem motivu citira nacistično sliko alegorije tretjega rajha iz leta 1936, oblastne organe razhudil predvsem zato, ker je uradni komisiji in celo predstavnikom vojske v njej najprej ugajal. Prav tako je malo znano, da je bil plakat sprva zamišljen kot plakat, ki naj spremlja velikopotezno predstavo Gledališča sester Scipion Nasice, s katerim bi kasneje gledališče skupaj z vojsko hodilo celo na gostovanja. Plakatna afera je potrdila realno moč umetnosti in ostrino skupin kolektiva Neue Slowenische Kunst. Dokumentarni film Od Kapitala do kapitala – Države v času NSK je nastajal vzporedno z razstavo Moderne galerije o skupinah, ki so se leta 1984 povezale pod imenom Neue Sloweniche Kunst, leta 1992 pa z vzpostavitvijo ambasade NSK v Moskvi napovedale ustanovitev globalne umetniške države NSK v času. Že prepoved prvega javnega dejanja skupine Laibach je napovedala umetniški fenomen, ki je oblast motil, ker je pokazal njen resnični obraz. Skozi projekte in anekdote film beleži ključne elemente zgodbe o NSK vse do Moskve. Iz ruskih sopotnikov kolektiva izzove priznanje, da se je prav v ambasadi NSK v Moskvi rodila sodobna ruska umetniška scena. Skozi dokumentarec se tako razkriva geneza sedanjega uspeha tedanjih akterjev. Paviljon države NSK v času je bil eden največjih uspehov beneškega bienala, skupina Laibach je z razprodanimi koncerti nastopala po svetu, v Severni Koreji je predrla eno najbolj monolitnih meja.

52 min

Leta 1987 je en sam plakat razjezil takratni jugoslovanski režim, sprožil plakatno afero in povzročil ukinitev ritualne štafete mladosti. Manj znano je, da je plakat skupine Novi kolektivizem, ki v osrednjem motivu citira nacistično sliko alegorije tretjega rajha iz leta 1936, oblastne organe razhudil predvsem zato, ker je uradni komisiji in celo predstavnikom vojske v njej najprej ugajal. Prav tako je malo znano, da je bil plakat sprva zamišljen kot plakat, ki naj spremlja velikopotezno predstavo Gledališča sester Scipion Nasice, s katerim bi kasneje gledališče skupaj z vojsko hodilo celo na gostovanja. Plakatna afera je potrdila realno moč umetnosti in ostrino skupin kolektiva Neue Slowenische Kunst. Dokumentarni film Od Kapitala do kapitala – Države v času NSK je nastajal vzporedno z razstavo Moderne galerije o skupinah, ki so se leta 1984 povezale pod imenom Neue Sloweniche Kunst, leta 1992 pa z vzpostavitvijo ambasade NSK v Moskvi napovedale ustanovitev globalne umetniške države NSK v času. Že prepoved prvega javnega dejanja skupine Laibach je napovedala umetniški fenomen, ki je oblast motil, ker je pokazal njen resnični obraz. Skozi projekte in anekdote film beleži ključne elemente zgodbe o NSK vse do Moskve. Iz ruskih sopotnikov kolektiva izzove priznanje, da se je prav v ambasadi NSK v Moskvi rodila sodobna ruska umetniška scena. Skozi dokumentarec se tako razkriva geneza sedanjega uspeha tedanjih akterjev. Paviljon države NSK v času je bil eden največjih uspehov beneškega bienala, skupina Laibach je z razprodanimi koncerti nastopala po svetu, v Severni Koreji je predrla eno najbolj monolitnih meja.

Dokumentarci – kulturno-umetniški

Reverz

20. 5. 2022

Po drugi svetovni vojni je Slovenija sprejela odlok o ustanovitvi Federalnega zbirnega centra. Posebne komisije so po deželi »odbirale« vredne predmete (umetniške slike in kipe, antično pohištvo, preproge, porcelan, glasbila in drugo). V Ljubljani je delovala centrala zbirnega centra s tremi skladišči, po Sloveniji pa še tri področne izpostave, v Celju, Mariboru in Novem mestu. Šlo je za obliko nacionalizacije, ki jo je takratna oblast pospremila z opravičilom, da jemlje vojni zločincem in da na ta način zagotavlja ohranitev teh predmetov v Sloveniji. Toda veliko predmetov je bilo vzetih prebivalcem Slovenije s povsem »čisto« vojno preteklostjo, le imeli so preveč za takratne pojme. Tako je bil izgovor, da z nacionalizacijo ohranjajo kulturno dediščino v Sloveniji, precej prazen. Zasebna lastnina je bila grobo poteptana. Del tako zaplenjenih predmetov je dokumentirano končal v takratnih vladnih in ministrskih prostorih , umetniških galerijah, muzejih in šolah, precejšen del predmetov pa je končal v rokah pomembnih, za takratni čas zaslužnih posameznikov, ki so bili v vrhu politične strukture. Danes lahko pretežni del dokumentacije o ustanovitvi in delovanju Federalnega zbirnega centra ter o zaplenjenih predmetih najdemo v Arhivu Republike Slovenije. Scenarist in režiser dokumentarnega filma je Tone Frelih.

50 min

Po drugi svetovni vojni je Slovenija sprejela odlok o ustanovitvi Federalnega zbirnega centra. Posebne komisije so po deželi »odbirale« vredne predmete (umetniške slike in kipe, antično pohištvo, preproge, porcelan, glasbila in drugo). V Ljubljani je delovala centrala zbirnega centra s tremi skladišči, po Sloveniji pa še tri področne izpostave, v Celju, Mariboru in Novem mestu. Šlo je za obliko nacionalizacije, ki jo je takratna oblast pospremila z opravičilom, da jemlje vojni zločincem in da na ta način zagotavlja ohranitev teh predmetov v Sloveniji. Toda veliko predmetov je bilo vzetih prebivalcem Slovenije s povsem »čisto« vojno preteklostjo, le imeli so preveč za takratne pojme. Tako je bil izgovor, da z nacionalizacijo ohranjajo kulturno dediščino v Sloveniji, precej prazen. Zasebna lastnina je bila grobo poteptana. Del tako zaplenjenih predmetov je dokumentirano končal v takratnih vladnih in ministrskih prostorih , umetniških galerijah, muzejih in šolah, precejšen del predmetov pa je končal v rokah pomembnih, za takratni čas zaslužnih posameznikov, ki so bili v vrhu politične strukture. Danes lahko pretežni del dokumentacije o ustanovitvi in delovanju Federalnega zbirnega centra ter o zaplenjenih predmetih najdemo v Arhivu Republike Slovenije. Scenarist in režiser dokumentarnega filma je Tone Frelih.

Dokumentarci – kulturno-umetniški

Kino Šiška 10, dokumentarni film

6. 5. 2022

Kino Šiška, nekdaj kino z največjim platnom na Balkanu, danes center urbane kulture, je septembra 2019 beležil 10-letnico nove namenskosti. Vso kompleksnost njegovega delovanja predstavlja dokumentarni film Maje Pavlin. Popelje nas v čas, ko je stavba še služila imenu – v čas kroničnega pomanjkanja ustreznih prostorov za sodobno glasbeno, vizualno in uprizoritveno umetnost, prek negotovosti četrtne skupnosti ob zaprtju kinematografa do odprtja in vzpostavitve osrednje slovenske institucije za urbano ustvarjalnost z najbolje opremljeno koncertno dvorano v tem delu Evrope ... in z ekipo, ki je 10 let gradila prepoznaven karakter tega netipičnega javnega zavoda. Produkcija, ki sodi v kategorijo urbana – od glasbe, plesa do vizualne umetnosti, je pestra. Da pa je tovrstna ustvarjalnost tudi v luči širše slovenske javnosti dobila enakovredno veljavo “ugledni”, z javnimi sredstvi podprti umetnosti, je poskrbel prav Center urbane kulture Kino Šiška. Ta kljub formi javne ustanove ne ubija živosti, spontanosti in nepredvidljivosti urbane scene in v tem pogledu zaseda posebno mesto med javnimi zavodi. Velik izziv pri ustvarjanju filma je bilo vprašanje, kako goro materiala – arhivskega in aktualnega – povezati v smiselno in gledljivo celoto. Kako specifično in kompleksno področje približat gledalcu, ki morda širine in pestrosti urbane ustvarjalnosti ne pozna? Avtorico je pri tem vprašanju rešil gospod Lojze, nabriti 90-letni sosed Kina Šiška, ki z zanimanjem spremlja vse, kar se s centrom urbane kulture in okoli njega dogaja ter ob naraščajoči izključujoči družbeni klimi riše rdečo nit dokumentarca – ta je odprtost in povezovanje. Medgeneracijsko, multikulturno, žanrsko, subkulturno … Filmska naracija pa združuje tudi različne misleče akterje urbane scene v konstruktiven dialog s skupno željo po še boljšem in produktivnejšem (so)delovanju.

72 min

Kino Šiška, nekdaj kino z največjim platnom na Balkanu, danes center urbane kulture, je septembra 2019 beležil 10-letnico nove namenskosti. Vso kompleksnost njegovega delovanja predstavlja dokumentarni film Maje Pavlin. Popelje nas v čas, ko je stavba še služila imenu – v čas kroničnega pomanjkanja ustreznih prostorov za sodobno glasbeno, vizualno in uprizoritveno umetnost, prek negotovosti četrtne skupnosti ob zaprtju kinematografa do odprtja in vzpostavitve osrednje slovenske institucije za urbano ustvarjalnost z najbolje opremljeno koncertno dvorano v tem delu Evrope ... in z ekipo, ki je 10 let gradila prepoznaven karakter tega netipičnega javnega zavoda. Produkcija, ki sodi v kategorijo urbana – od glasbe, plesa do vizualne umetnosti, je pestra. Da pa je tovrstna ustvarjalnost tudi v luči širše slovenske javnosti dobila enakovredno veljavo “ugledni”, z javnimi sredstvi podprti umetnosti, je poskrbel prav Center urbane kulture Kino Šiška. Ta kljub formi javne ustanove ne ubija živosti, spontanosti in nepredvidljivosti urbane scene in v tem pogledu zaseda posebno mesto med javnimi zavodi. Velik izziv pri ustvarjanju filma je bilo vprašanje, kako goro materiala – arhivskega in aktualnega – povezati v smiselno in gledljivo celoto. Kako specifično in kompleksno področje približat gledalcu, ki morda širine in pestrosti urbane ustvarjalnosti ne pozna? Avtorico je pri tem vprašanju rešil gospod Lojze, nabriti 90-letni sosed Kina Šiška, ki z zanimanjem spremlja vse, kar se s centrom urbane kulture in okoli njega dogaja ter ob naraščajoči izključujoči družbeni klimi riše rdečo nit dokumentarca – ta je odprtost in povezovanje. Medgeneracijsko, multikulturno, žanrsko, subkulturno … Filmska naracija pa združuje tudi različne misleče akterje urbane scene v konstruktiven dialog s skupno željo po še boljšem in produktivnejšem (so)delovanju.

Dokumentarci – kulturno-umetniški

Partizanske smučine Cerkno '45, dokumentarni film

27. 4. 2022

Dokumentarni film Partizanske smučine Cerkno '45 je zgodba o pogumu in silni želji po svobodi in miru. Partizansko smučarsko tekmovanje v Cerknem je bil odmeven in enkraten športni dogodek, ki se ga je 20. in 21. januarja 1945 udeležilo več kot 40 partizanov, ki so tekmovali v veleslalomu, patruljnem teku in skokih. Dogodek se je odvijal v osvobojenem partizanskem Cerknem, ki je bilo v času tekem, v krogu 80 kilometrov obdano s 15.000 pripadniki nemških in drugih sovražnih enot, tekmovanje pa si je kljub vsemu ogledalo več kot 1.000 gledalcev. V filmu lahko spremljamo pripovedi udeležencev tekmovanja, gledalcev in strokovnjakov s področja vojskovanja na smučeh. Prav tako je v filmu prikazano bogato slikovno gradivo in nekateri do sedaj neznani dokumenti, ki pričajo, kako je potekalo samo tekmovanje. Dokumentarni film Partizanske smučine Cerkno '45 je zgodba o dogodku, ki je bil edinstven v takratni okupirani Evropi, je film o pravi partizanski zimski olimpijadi, ki si zasluži, da se uvrsti v svetovno zgodovino smučanja in vojskovanja na smučeh. Scenarist in režiser filma je Dušan Moravec.

52 min

Dokumentarni film Partizanske smučine Cerkno '45 je zgodba o pogumu in silni želji po svobodi in miru. Partizansko smučarsko tekmovanje v Cerknem je bil odmeven in enkraten športni dogodek, ki se ga je 20. in 21. januarja 1945 udeležilo več kot 40 partizanov, ki so tekmovali v veleslalomu, patruljnem teku in skokih. Dogodek se je odvijal v osvobojenem partizanskem Cerknem, ki je bilo v času tekem, v krogu 80 kilometrov obdano s 15.000 pripadniki nemških in drugih sovražnih enot, tekmovanje pa si je kljub vsemu ogledalo več kot 1.000 gledalcev. V filmu lahko spremljamo pripovedi udeležencev tekmovanja, gledalcev in strokovnjakov s področja vojskovanja na smučeh. Prav tako je v filmu prikazano bogato slikovno gradivo in nekateri do sedaj neznani dokumenti, ki pričajo, kako je potekalo samo tekmovanje. Dokumentarni film Partizanske smučine Cerkno '45 je zgodba o dogodku, ki je bil edinstven v takratni okupirani Evropi, je film o pravi partizanski zimski olimpijadi, ki si zasluži, da se uvrsti v svetovno zgodovino smučanja in vojskovanja na smučeh. Scenarist in režiser filma je Dušan Moravec.

Dokumentarci – kulturno-umetniški

Skrivnosti Yucatana - zid kraljev

26. 4. 2022

Dr. Ivan Šprajc je slovenski arheolog, ki že nekaj desetletij raziskuje bogato arheološko dediščino Majev v Mehiki. Pri svojem zahtevnem delu v osrčju pragozdov na polotoku Jukatan uporablja najnovejše tehnike odkrivanja piramid pod gozdom, vključno s satelitskimi posnetki. Ekipa TV Slovenija je s kamero spremljala dramatično odkritje in izkopavanje davno izgubljenega mesta v osrčju zelenega pekla ob meji z Belizejem. Avtorja oddaje sta Živa Emeršič in Jadran Sterle, režiser pa je bil Aleš Žemlja.

52 min

Dr. Ivan Šprajc je slovenski arheolog, ki že nekaj desetletij raziskuje bogato arheološko dediščino Majev v Mehiki. Pri svojem zahtevnem delu v osrčju pragozdov na polotoku Jukatan uporablja najnovejše tehnike odkrivanja piramid pod gozdom, vključno s satelitskimi posnetki. Ekipa TV Slovenija je s kamero spremljala dramatično odkritje in izkopavanje davno izgubljenega mesta v osrčju zelenega pekla ob meji z Belizejem. Avtorja oddaje sta Živa Emeršič in Jadran Sterle, režiser pa je bil Aleš Žemlja.

Dokumentarci – kulturno-umetniški

Televizija in kulturna dediščina, dokumentarni film

19. 4. 2022

Arhivsko gradivo TVS je pomemben del slovenske kulturne dediščine ter je hkrati neizčrpen vir podatkov o njej in zgodovini njenega varstva. Na Televiziji Slovenija so delovali tudi strokovnjaki s področij umetnostne zgodovine in konservatorstva, izstopajoči avtorji pa so Breda Kovič, Jože Hudeček, Iztok Premrov in Janez Lombergar. Vsak je izhajal iz aktualne konservatorske problematike, iz lastnega razumevanja varstva kulturne dediščine in njene popularizacije ter izoblikoval osebni slog in žanrski pristop. V daljšem obdobju so sistematično ustvarili obsežne in avtorsko prepoznavne opuse s televizijskimi prispevki in studijskimi oddajami, komentarji in omizji ter dokumentarnimi serijami in filmi. Televizija Ljubljana je od ustanovitve – leta 1958 – ponujala nove možnosti medijske reprezentacije v tematski vrsti kulturnega novinarstva in je omogočala celovito avdiovizualno predstavitev kulturne dediščine. Televizija ni samo poročala, temveč je dejavno soustvarjala podobo slovenskega konservatorstva, delo televizijskih ustvarjalcev pa se je izkazalo za najboljši način popularizacije kulturne dediščine ter most med konservatorsko službo in javnostjo. Dokumentarni film avtorja Andreja Dobleharja bo predstavil izbrane avtorje in pregled oddaj o kulturni dediščini, ki sodijo med najžlahtnejše dosežke v zgodovini slovenske televizije.

49 min

Arhivsko gradivo TVS je pomemben del slovenske kulturne dediščine ter je hkrati neizčrpen vir podatkov o njej in zgodovini njenega varstva. Na Televiziji Slovenija so delovali tudi strokovnjaki s področij umetnostne zgodovine in konservatorstva, izstopajoči avtorji pa so Breda Kovič, Jože Hudeček, Iztok Premrov in Janez Lombergar. Vsak je izhajal iz aktualne konservatorske problematike, iz lastnega razumevanja varstva kulturne dediščine in njene popularizacije ter izoblikoval osebni slog in žanrski pristop. V daljšem obdobju so sistematično ustvarili obsežne in avtorsko prepoznavne opuse s televizijskimi prispevki in studijskimi oddajami, komentarji in omizji ter dokumentarnimi serijami in filmi. Televizija Ljubljana je od ustanovitve – leta 1958 – ponujala nove možnosti medijske reprezentacije v tematski vrsti kulturnega novinarstva in je omogočala celovito avdiovizualno predstavitev kulturne dediščine. Televizija ni samo poročala, temveč je dejavno soustvarjala podobo slovenskega konservatorstva, delo televizijskih ustvarjalcev pa se je izkazalo za najboljši način popularizacije kulturne dediščine ter most med konservatorsko službo in javnostjo. Dokumentarni film avtorja Andreja Dobleharja bo predstavil izbrane avtorje in pregled oddaj o kulturni dediščini, ki sodijo med najžlahtnejše dosežke v zgodovini slovenske televizije.

Dokumentarci – kulturno-umetniški

Sočasja, dokumentarni film

15. 4. 2022

Dokumentarec o pesniku, pisatelju in esejistu Juretu Detelji skozi skrivnostno najdbo domnevno izgubljenih video posnetkov. Film spregovori o pesniku, ki ob izidu svoje nove zbirke pesmi prejme sporočilo o najdbi davno izgubljenih video posnetkov pokojnega pisatelja, pesnika in esejista Jureta Detele. Zgodba o izgubljenih dokumentarnih posnetkih v filmu je resnična. Po naključju najdeni posnetki so hkrati tudi redka introspekcija v samo bistvo umetniškega ustvarjanja. Jure Detela na najdenih posnetkih govori proti vsiljivim metaforam, ki zožujejo pomen izrečenega. Govori o evokaciji vzvišenega, ki ne dopušča nikakršnih prenesenih pomenov. Film Sočasje je v nasprotju s tem poln prispodob in pomenskih sklopov. Govori o našem pesniku, ki med poslušanjem Jureta s trakov zamišljeno premleva svojo življenjsko pot. Skozi zvočno pokrajino neke davno minule mladosti se pesnik sprašuje o smislu, iskrenosti in svojem uspehu in pesniški slavi. Neposredni vzrok pesnikove smrti je bila njegova zavrnitev antibiotikov z utemeljitvijo, da gre v laboratorijskih poskusih pri razvoju zdravil za mučenje živali. Pripoved govori o Juretovi doslednosti in značaju, ko se je odpovedal literaturi in nazadnje tudi svojemu življenju. Film režiserja Mihe Vipotnika je nastal v produkciji Casablanca ob podpori Slovenskega Filmskega centra in v koprodukciji z Dokumentarnim programom TVS ter Simonom Sedmakom.

51 min

Dokumentarec o pesniku, pisatelju in esejistu Juretu Detelji skozi skrivnostno najdbo domnevno izgubljenih video posnetkov. Film spregovori o pesniku, ki ob izidu svoje nove zbirke pesmi prejme sporočilo o najdbi davno izgubljenih video posnetkov pokojnega pisatelja, pesnika in esejista Jureta Detele. Zgodba o izgubljenih dokumentarnih posnetkih v filmu je resnična. Po naključju najdeni posnetki so hkrati tudi redka introspekcija v samo bistvo umetniškega ustvarjanja. Jure Detela na najdenih posnetkih govori proti vsiljivim metaforam, ki zožujejo pomen izrečenega. Govori o evokaciji vzvišenega, ki ne dopušča nikakršnih prenesenih pomenov. Film Sočasje je v nasprotju s tem poln prispodob in pomenskih sklopov. Govori o našem pesniku, ki med poslušanjem Jureta s trakov zamišljeno premleva svojo življenjsko pot. Skozi zvočno pokrajino neke davno minule mladosti se pesnik sprašuje o smislu, iskrenosti in svojem uspehu in pesniški slavi. Neposredni vzrok pesnikove smrti je bila njegova zavrnitev antibiotikov z utemeljitvijo, da gre v laboratorijskih poskusih pri razvoju zdravil za mučenje živali. Pripoved govori o Juretovi doslednosti in značaju, ko se je odpovedal literaturi in nazadnje tudi svojemu življenju. Film režiserja Mihe Vipotnika je nastal v produkciji Casablanca ob podpori Slovenskega Filmskega centra in v koprodukciji z Dokumentarnim programom TVS ter Simonom Sedmakom.

Dokumentarci – kulturno-umetniški

Vzpon mesta

14. 4. 2022

Dokumentarni projekt, ki na osnovi 8 mm arhivskega filmskega gradiva skuša poustvariti zgodovino mesta Maribor. Za zgodovinski okvir so avtorji vzeli obdobje po drugi svetovni vojni, ko se je mesto po desetletjih regresije pričelo ponovno vzpenjati. Nebrzdana industrializacija je s seboj nosila tako socialne, kot migracijske in ostale spremembe. Mesto je po dolgih letih zadihalo s polnimi pljuči in do propada v letu 1991 je veljalo za nekaj najbolj bleščečega kar je mogoče ustvariti pod socialističnim družbenim sistemom. Zgodba o vzponu mesta časovno sovpada z zgodbo o vzponu amaterske filmske produkcije v mestu. 8 mm format filma je bil vznemirljiv ne le za filmske zanesenjake in so ga v mestu, s premnogimi foto-kino krožki na osnovnih šolah, tudi uradno spodbujali in podpirali. 8 mm je bil format generacije in je filmsko opismenil široke ljudske množice. S prihodom videa je format zamrl, a na srečo je medij obstojen proti zobu časa in s sodobnimi tehnikami digitalizacije ga je mogoče ponovno uporabiti. Scenarij in režija sta delo Marka Radmiloviča, direktor fotografije je bil Jure Pervanje, avtorsko glasbo je prispeval Danilo Ženko.

47 min

Dokumentarni projekt, ki na osnovi 8 mm arhivskega filmskega gradiva skuša poustvariti zgodovino mesta Maribor. Za zgodovinski okvir so avtorji vzeli obdobje po drugi svetovni vojni, ko se je mesto po desetletjih regresije pričelo ponovno vzpenjati. Nebrzdana industrializacija je s seboj nosila tako socialne, kot migracijske in ostale spremembe. Mesto je po dolgih letih zadihalo s polnimi pljuči in do propada v letu 1991 je veljalo za nekaj najbolj bleščečega kar je mogoče ustvariti pod socialističnim družbenim sistemom. Zgodba o vzponu mesta časovno sovpada z zgodbo o vzponu amaterske filmske produkcije v mestu. 8 mm format filma je bil vznemirljiv ne le za filmske zanesenjake in so ga v mestu, s premnogimi foto-kino krožki na osnovnih šolah, tudi uradno spodbujali in podpirali. 8 mm je bil format generacije in je filmsko opismenil široke ljudske množice. S prihodom videa je format zamrl, a na srečo je medij obstojen proti zobu časa in s sodobnimi tehnikami digitalizacije ga je mogoče ponovno uporabiti. Scenarij in režija sta delo Marka Radmiloviča, direktor fotografije je bil Jure Pervanje, avtorsko glasbo je prispeval Danilo Ženko.

Dokumentarci – kulturno-umetniški

Josip Ipavec, slovenski Mozart, glasbeno-dokumentarni film

13. 4. 2022

Skladatelj Josip Ipavec (1873–1921) izhaja iz znamenite družine skladateljev in zdravnikov iz Šentjurja pri Celju. Javnosti je manj poznan kot njegov oče (Gustav) ali stric (Benjamin). Josip Ipavec velja za pomembnega skladatelja samospevov in zborov, v njegovem opusu pa izstopata prvi slovenski balet Možiček in opera Princesa Vrtoglavka. V svojih zborovskih skladbah je jasno izpovedal svojo ljubezen do domovine in slovenskega jezika v času, ko se je na Slovenskem govorilo in pisalo nemško. Njegova dela so pustila neizbrisen pečat, v času življenja pa je bil doma manj poznan in cenjen kot v tujini. V filmu Ipavčevo življenjsko in glasbeno pot predstavijo Igor Grdina, Konrad Rado Frece, Matej Romih, Pavel Mihelčič, Franci Plohl, Tomaž Faganel, Darja Koter, Vojko Vidmar in Lojze Arlič, film pa bogatijo igrani prizori ter televizijske upodobitve Ipavčeve glasbe v izvedbi Marcosa Finka, Urške Arlič Gololičič in Marka Hribernika, Združenih moških pevskih zborov Občine Šentjur ter učencev Glasbene šole Šentjur Nuše in Tjaše Štrajhar. Povezovalec Saša Tabaković – Josip Ipavec, scenarij Jernej Kastelec, strokovni sodelavec ddr. Igor Grdina, direktor fotografije Uroš Hočevar, scenografinja Greta Godnič, kostumografinja Jerneja Jambrek, montažer Andrej Modic. Urednik oddaje Daniel Celarec, režiser Vojko Boštjančič.

52 min

Skladatelj Josip Ipavec (1873–1921) izhaja iz znamenite družine skladateljev in zdravnikov iz Šentjurja pri Celju. Javnosti je manj poznan kot njegov oče (Gustav) ali stric (Benjamin). Josip Ipavec velja za pomembnega skladatelja samospevov in zborov, v njegovem opusu pa izstopata prvi slovenski balet Možiček in opera Princesa Vrtoglavka. V svojih zborovskih skladbah je jasno izpovedal svojo ljubezen do domovine in slovenskega jezika v času, ko se je na Slovenskem govorilo in pisalo nemško. Njegova dela so pustila neizbrisen pečat, v času življenja pa je bil doma manj poznan in cenjen kot v tujini. V filmu Ipavčevo življenjsko in glasbeno pot predstavijo Igor Grdina, Konrad Rado Frece, Matej Romih, Pavel Mihelčič, Franci Plohl, Tomaž Faganel, Darja Koter, Vojko Vidmar in Lojze Arlič, film pa bogatijo igrani prizori ter televizijske upodobitve Ipavčeve glasbe v izvedbi Marcosa Finka, Urške Arlič Gololičič in Marka Hribernika, Združenih moških pevskih zborov Občine Šentjur ter učencev Glasbene šole Šentjur Nuše in Tjaše Štrajhar. Povezovalec Saša Tabaković – Josip Ipavec, scenarij Jernej Kastelec, strokovni sodelavec ddr. Igor Grdina, direktor fotografije Uroš Hočevar, scenografinja Greta Godnič, kostumografinja Jerneja Jambrek, montažer Andrej Modic. Urednik oddaje Daniel Celarec, režiser Vojko Boštjančič.

Dokumentarci – kulturno-umetniški

Ama Dablam, izsanjane sanje, dokumentarni film

12. 4. 2022

Dokumentarni film o treh možeh in steni ene najlepših gora na svetu: 6828 metrov visokem Ama Dablamu. Vanji Furlanu in Tomažu Humarju se je leta 1996 po sedmih dneh izjemno težavnega plezanja uspelo preko severozahodne stene prebiti na sam vrh. Zvonko Požgaj, njuna edina zveza z dolino, je dogajanje spremljal iz baznega tabora, ju preko oddajnika usmerjal in vzpodbujal, obenem pa skrbno snemal in zapisoval vse, kar se je dogajalo v tistih dramatičnih dneh. Rezultati te izjemne odprave so že nekaj časa znani. Vzpon je bil v tujini iznačen kot največji alpinistični dosežek v letu 1996 in ostaja eden večjih v zgodovini. Vanje Furlana že dolgo ni več med nami, trinajst let kasneje pa je v Nepalu na Langtang Lirungu ostal tudi Tomaž Humar. Njegov sin je kot 19-letnik postal najmlajši človek, ki je prekolesaril zemeljsko oblo. Duhovne in vztrajnostne dediščine svojega očeta ne skriva: »Moj oče mi je pomenil to, kar upam, da bom nekoč tudi jaz pomenil svojemu sinu. Torej zgled in ponos. Bil je človek, ki je imel sanje, večje od strahov. Oče me je poleg številnih spoznanj naučil predvsem dve stvari: v življenju nikoli ne poklekni in ne zapravi svojega ponosa, kajti ko enkrat to storiš, ti ne ostane nič. In ne odnehaj takrat, ko je težko.« Film o izginjanju, času, umrljivosti, spominu in večnosti človeškega duha se priklanja enemu največjih dosežkov slovenskega alpinizma v svetu in je posvečen Vanji Furlanu ter Tomažu Humarju.

53 min

Dokumentarni film o treh možeh in steni ene najlepših gora na svetu: 6828 metrov visokem Ama Dablamu. Vanji Furlanu in Tomažu Humarju se je leta 1996 po sedmih dneh izjemno težavnega plezanja uspelo preko severozahodne stene prebiti na sam vrh. Zvonko Požgaj, njuna edina zveza z dolino, je dogajanje spremljal iz baznega tabora, ju preko oddajnika usmerjal in vzpodbujal, obenem pa skrbno snemal in zapisoval vse, kar se je dogajalo v tistih dramatičnih dneh. Rezultati te izjemne odprave so že nekaj časa znani. Vzpon je bil v tujini iznačen kot največji alpinistični dosežek v letu 1996 in ostaja eden večjih v zgodovini. Vanje Furlana že dolgo ni več med nami, trinajst let kasneje pa je v Nepalu na Langtang Lirungu ostal tudi Tomaž Humar. Njegov sin je kot 19-letnik postal najmlajši človek, ki je prekolesaril zemeljsko oblo. Duhovne in vztrajnostne dediščine svojega očeta ne skriva: »Moj oče mi je pomenil to, kar upam, da bom nekoč tudi jaz pomenil svojemu sinu. Torej zgled in ponos. Bil je človek, ki je imel sanje, večje od strahov. Oče me je poleg številnih spoznanj naučil predvsem dve stvari: v življenju nikoli ne poklekni in ne zapravi svojega ponosa, kajti ko enkrat to storiš, ti ne ostane nič. In ne odnehaj takrat, ko je težko.« Film o izginjanju, času, umrljivosti, spominu in večnosti človeškega duha se priklanja enemu največjih dosežkov slovenskega alpinizma v svetu in je posvečen Vanji Furlanu ter Tomažu Humarju.

Dokumentarci – kulturno-umetniški

Pogled v prihodnost, dokumentarni film

8. 4. 2022

Dokumentarni film »Pogled v prihodnost« razkriva fenomen jasnovidnosti. Sposobnost videnja v prihodnost ima na tem svetu le malo ljudi. Ena takih je Sara Memić, Banjalučanka živeča v Ljubljani, ki je s svojimi napovedmi pomagala že mnogim ljudem. Med njene najbolj odmevne uspehe sodi sodelovanje s ptujskimi arheologi pri odkrivanju rimskega grobišča. Film skuša tudi potegniti nekakšno ločnico med pravo jasnovidnostjo in vedeževanjem, katerega namen je zgolj »prodajanje megle« in osebno bogatenje.

49 min

Dokumentarni film »Pogled v prihodnost« razkriva fenomen jasnovidnosti. Sposobnost videnja v prihodnost ima na tem svetu le malo ljudi. Ena takih je Sara Memić, Banjalučanka živeča v Ljubljani, ki je s svojimi napovedmi pomagala že mnogim ljudem. Med njene najbolj odmevne uspehe sodi sodelovanje s ptujskimi arheologi pri odkrivanju rimskega grobišča. Film skuša tudi potegniti nekakšno ločnico med pravo jasnovidnostjo in vedeževanjem, katerega namen je zgolj »prodajanje megle« in osebno bogatenje.

Dokumentarci – kulturno-umetniški

Druga koža

30. 3. 2022

Dokumentarni film o zgodovini oblačilne kulture skozi optiko družbe, tradicije, odnosa do telesa, seksizma, industrije in vpliva mode. Film zajema številne sloge oblačenja v različnih družbenih kontekstih. Obleka ne le ščiti ampak vedno govori. Skriva, odkriva, zapeljuje, nagovarja in umešča. Kako in kaj oblačiti je vedno stvar kulture in družbe, zato se film dotakne narodnih noš, poročnih oblek, steznika, bikinijev, pahljač, titovk, kavbojk, najlon nogavic, oblačil povojnih generacij ipd.. Hkrati odpre teme seksizma, telesa, tradicije, mode in drugih tem, ki se navezujejo na ekonomske in družbene razmere pri nas – vse od tekstilne industrije v socializmu, do globalizacijskih razmer današnjega časa. Avtorica dokumentarnega eseja je Majda Širca.

52 min

Dokumentarni film o zgodovini oblačilne kulture skozi optiko družbe, tradicije, odnosa do telesa, seksizma, industrije in vpliva mode. Film zajema številne sloge oblačenja v različnih družbenih kontekstih. Obleka ne le ščiti ampak vedno govori. Skriva, odkriva, zapeljuje, nagovarja in umešča. Kako in kaj oblačiti je vedno stvar kulture in družbe, zato se film dotakne narodnih noš, poročnih oblek, steznika, bikinijev, pahljač, titovk, kavbojk, najlon nogavic, oblačil povojnih generacij ipd.. Hkrati odpre teme seksizma, telesa, tradicije, mode in drugih tem, ki se navezujejo na ekonomske in družbene razmere pri nas – vse od tekstilne industrije v socializmu, do globalizacijskih razmer današnjega časa. Avtorica dokumentarnega eseja je Majda Širca.

Dokumentarci – kulturno-umetniški

Bila so Titova mesta, 2. del

17. 3. 2022

Bila so vzorčna mesta socialistične države. 'Titova' mesta so metafora za razpad Jugoslavije, ki so jo razdejala vsiljena etnična in verska sovraštva. Ali so bridke izkušnje prebivalcev teh mest spremenile odnos do drugačnosti, ali nestrpnost tli naprej? Ta kulturni prostor je stoletja živel v sožitju pod različnimi oblastniki in kulturne vezi so ostale. V vsaki izmed šestih jugoslovanskih republik in dveh avtonomnih pokrajin Jugoslavije je po eno mesto nosilo Titovo ime. Štirim mestom, ki so bila predstavljena v prvem delu – Podgorici, Korenici, Vrbasu in Mitrovici – se v drugem delu pridružujejo Užice, Veles, Drvar in Velenje. Užiška republika v zahodni Srbiji je bilo prvo svobodno ozemlje v okupirani Evropi, zato je tudi užiški mestni hostel tematsko posvečen temu obdobju. Takrat se je Tito za las izognil eksploziji v tovarni orožja. Trg partizanov sredi mesta je bil narejen kot kulisa za njegov spomenik, ki so ga leta 1991 odstranili. V makedonskem Velesu je mogočna topilnica dajala kruh številnim meščanom, dokler je niso zaradi protestov zaprli. To je bilo prvo veliko okoljsko gibanje v Makedoniji. Mesto je dobilo novo gledališče, tu je Makedonski stripovski center, pred desetletji uspešno industrijsko mesto pa umira. Titovo votlino v Drvarju so obiskovale množice iz vse Jugoslavije: tu so 25. maja 1944 Nemci s silovitim desantom hoteli uničiti Tita. Pol stoletja pozneje so iz tega bosenskohercegovskega kraja pregnali večino prebivalstva in tu so skoraj vsi bili begunci. Zaradi tajkunskih prevzemov ne deluje niti ena tovarna več in meščani so na protestu pokopali svoje mesto. V Velenju je Titov spomenik še vedno na Titovem trgu. Turistična vodnica s pionirsko rutico in na kotalkah v sklopu projekta Doživetje socializma predstavlja modernistične značilnosti mesta. Mesto je zraslo zaradi rudnika lignita, potrebovalo je delovno silo iz vseh republik, zraslo je tudi z udarniškim delom, in med prebivalci so preživele vrednote solidarnosti, večkulturnosti in prijateljstva.

52 min

Bila so vzorčna mesta socialistične države. 'Titova' mesta so metafora za razpad Jugoslavije, ki so jo razdejala vsiljena etnična in verska sovraštva. Ali so bridke izkušnje prebivalcev teh mest spremenile odnos do drugačnosti, ali nestrpnost tli naprej? Ta kulturni prostor je stoletja živel v sožitju pod različnimi oblastniki in kulturne vezi so ostale. V vsaki izmed šestih jugoslovanskih republik in dveh avtonomnih pokrajin Jugoslavije je po eno mesto nosilo Titovo ime. Štirim mestom, ki so bila predstavljena v prvem delu – Podgorici, Korenici, Vrbasu in Mitrovici – se v drugem delu pridružujejo Užice, Veles, Drvar in Velenje. Užiška republika v zahodni Srbiji je bilo prvo svobodno ozemlje v okupirani Evropi, zato je tudi užiški mestni hostel tematsko posvečen temu obdobju. Takrat se je Tito za las izognil eksploziji v tovarni orožja. Trg partizanov sredi mesta je bil narejen kot kulisa za njegov spomenik, ki so ga leta 1991 odstranili. V makedonskem Velesu je mogočna topilnica dajala kruh številnim meščanom, dokler je niso zaradi protestov zaprli. To je bilo prvo veliko okoljsko gibanje v Makedoniji. Mesto je dobilo novo gledališče, tu je Makedonski stripovski center, pred desetletji uspešno industrijsko mesto pa umira. Titovo votlino v Drvarju so obiskovale množice iz vse Jugoslavije: tu so 25. maja 1944 Nemci s silovitim desantom hoteli uničiti Tita. Pol stoletja pozneje so iz tega bosenskohercegovskega kraja pregnali večino prebivalstva in tu so skoraj vsi bili begunci. Zaradi tajkunskih prevzemov ne deluje niti ena tovarna več in meščani so na protestu pokopali svoje mesto. V Velenju je Titov spomenik še vedno na Titovem trgu. Turistična vodnica s pionirsko rutico in na kotalkah v sklopu projekta Doživetje socializma predstavlja modernistične značilnosti mesta. Mesto je zraslo zaradi rudnika lignita, potrebovalo je delovno silo iz vseh republik, zraslo je tudi z udarniškim delom, in med prebivalci so preživele vrednote solidarnosti, večkulturnosti in prijateljstva.

Dokumentarci – kulturno-umetniški

Bila so Titova mesta, 1. del

16. 3. 2022

Po smrti Josipa Broza Tita je v vsaki izmed šestih jugoslovanskih republik in dveh avtonomnih pokrajin po eno mesto nosilo Titovo ime. Z razpadom države so atribut Titova/Titov/Titovo postopno izgubila. Danes so ta mesta v sedmih državah. Dokumentarni film v dveh delih Bila so Titova mesta skozi usodo osmih mest nekdanje Jugoslavije spremlja, kako se je v minulih desetletjih preoblikoval ta nekoč naš skupni prostor. Zgodbe mest spoznamo skozi pripoved iskrivih sogovornikov, ki se spominjajo obdobja pod Titovim imenom. Ta mesta so bila pogosto privilegirana, izbrana zaradi levičarskih idej, delavskega značaja, industrializacije, urbanizacije in sodobnosti. Mnoge zgodbe so tragične, saj je malo mest, ki se jih ni dotaknila vojna v nekdanji Jugoslaviji. V prvem delu je poudarek na štirih mestih: Podgorici, Korenici, Vrbasu in Mitrovici. Glavno mesto Črne gore Podgorica – nekoč Titograd – se hitro razvija, mladi se ob večerih družijo v središču mesta, pred vladno stavbo pa prevarani delavci gladovno stavkajo. V hrvaški Korenici, pri Plitviških jezerih, se je začela vojna v Jugoslaviji. Ko je izbruhnila vstaja krajinskih Srbov, so pobegnili Hrvati; med operacijo Nevihta so bežali Srbi. Razkošna Titova vila Izvir je razdejana, mogočna podzemna vojaška baza Željava minirana. Vrbas je pomembno industrijsko mesto v Vojvodini. Ko so po drugi vojni številni Nemci odšli, so z 'vlaki brez voznega reda' v njihove hiše naselili Črnogorce. V mestu živi več kot 20 narodnosti in med prebivalci je večkulturnost pomembna vrednota. Kosovsko Mitrovico – Mitrovicë razdvaja reka Ibar. Ena stran je popolnoma albanska, druga pretežno srbska. V srbskem delu je dvojna oblast: tista, ki jo priznava država Kosovo, in tista, ki jo je postavila Srbija, saj ima to ozemlje še vedno za svoje. V rudniku Stari trg so se leta 1989 z gladovno stavko prvi uprli Miloševiću. Za marsikoga je bil to začetek razpada Jugoslavije. V drugem delu bodo predstavljena mesta Užice, Veles, Drvar in Velenje.

51 min

Po smrti Josipa Broza Tita je v vsaki izmed šestih jugoslovanskih republik in dveh avtonomnih pokrajin po eno mesto nosilo Titovo ime. Z razpadom države so atribut Titova/Titov/Titovo postopno izgubila. Danes so ta mesta v sedmih državah. Dokumentarni film v dveh delih Bila so Titova mesta skozi usodo osmih mest nekdanje Jugoslavije spremlja, kako se je v minulih desetletjih preoblikoval ta nekoč naš skupni prostor. Zgodbe mest spoznamo skozi pripoved iskrivih sogovornikov, ki se spominjajo obdobja pod Titovim imenom. Ta mesta so bila pogosto privilegirana, izbrana zaradi levičarskih idej, delavskega značaja, industrializacije, urbanizacije in sodobnosti. Mnoge zgodbe so tragične, saj je malo mest, ki se jih ni dotaknila vojna v nekdanji Jugoslaviji. V prvem delu je poudarek na štirih mestih: Podgorici, Korenici, Vrbasu in Mitrovici. Glavno mesto Črne gore Podgorica – nekoč Titograd – se hitro razvija, mladi se ob večerih družijo v središču mesta, pred vladno stavbo pa prevarani delavci gladovno stavkajo. V hrvaški Korenici, pri Plitviških jezerih, se je začela vojna v Jugoslaviji. Ko je izbruhnila vstaja krajinskih Srbov, so pobegnili Hrvati; med operacijo Nevihta so bežali Srbi. Razkošna Titova vila Izvir je razdejana, mogočna podzemna vojaška baza Željava minirana. Vrbas je pomembno industrijsko mesto v Vojvodini. Ko so po drugi vojni številni Nemci odšli, so z 'vlaki brez voznega reda' v njihove hiše naselili Črnogorce. V mestu živi več kot 20 narodnosti in med prebivalci je večkulturnost pomembna vrednota. Kosovsko Mitrovico – Mitrovicë razdvaja reka Ibar. Ena stran je popolnoma albanska, druga pretežno srbska. V srbskem delu je dvojna oblast: tista, ki jo priznava država Kosovo, in tista, ki jo je postavila Srbija, saj ima to ozemlje še vedno za svoje. V rudniku Stari trg so se leta 1989 z gladovno stavko prvi uprli Miloševiću. Za marsikoga je bil to začetek razpada Jugoslavije. V drugem delu bodo predstavljena mesta Užice, Veles, Drvar in Velenje.

Dokumentarci – kulturno-umetniški

Kaj pa Mojca?

8. 3. 2022

Dokumentarni film raziskuje vlogo žensk v slovenskem filmu in v filmskih klasikah išče obraze spreminjanja položaja žensk v družbi. Dotakne se popularnih in tudi manj znanih ženskih vlog iz zgodovine slovenskega filma, tako junakinj v dobesednem pomenu, značilnih za številne partizanske filme, kot ustaljenih klišejev: trpeča mati, prešuštnica, opravljivka. Skozi pogovore s filmskimi igralkami, teoretičarkami in ustvarjalkami ter z analizo najpogostejših stavkov, ki jih v slovenskem jeziku izrekajo ženske, skuša ugotoviti, kdo je značilna slovenska junakinja.

52 min

Dokumentarni film raziskuje vlogo žensk v slovenskem filmu in v filmskih klasikah išče obraze spreminjanja položaja žensk v družbi. Dotakne se popularnih in tudi manj znanih ženskih vlog iz zgodovine slovenskega filma, tako junakinj v dobesednem pomenu, značilnih za številne partizanske filme, kot ustaljenih klišejev: trpeča mati, prešuštnica, opravljivka. Skozi pogovore s filmskimi igralkami, teoretičarkami in ustvarjalkami ter z analizo najpogostejših stavkov, ki jih v slovenskem jeziku izrekajo ženske, skuša ugotoviti, kdo je značilna slovenska junakinja.

Dokumentarci – kulturno-umetniški

Sramota

4. 3. 2022

Leto 1974. Martin Uhernik je vpleten v zločin, v umor soseda Jakoba Luzarja. Na prvostopenjskem sojenju je oproščen. Za umor ni dovolj dokazov. Ker se v sodbo vpletejo nepoklicani, tožilstvo zahteva ponovno sojenje na Višjem sodišču. Ta najde nove dokaze in Uhernika pošlje v zapor. Za sodelovanje pri umoru obdolžijo tudi njegovo ženo Ano. Med prestajanjem osemletne kazni družina razpade: umre žena, osem in dvanajstletna otroka sta prepuščena drugim. Domačini nizajo pripovedi o domnevnem morilcu, nakazujejo pa tudi možnost, da je v zločin vpleten nekdo drug. V zaporu Uhernik piše pisma in jih naslavlja na najrazličnejše ustanove, celo na maršalat v Beogradu. Dokazuje, da ni morilec in da sodišče ni ravnalo prav. Izkaže se, da so bili preiskovalci zelo površni in da so pri dokazovanju izpustili marsikateri relevantni dokaz. O tem govorijo dokumenti, sodniki, kriminalisti, izvedenci, odvetniki in domačini. Iz leta v leto je v Uhernikovi pisni korespondenci več dokazov, ki govorijo njemu v prid. Po prestani kazni se vrne na svoj dom, v katerem želi na novo zaživeti in pozabiti na usodno zmoto, ki ga je pahnila za rešetke in zaznamovala za vse življenje. Bolj kot se oddaljuje čas od zločina, bolj je jasno, da so Uhernika obsodili zgolj na osnovi govoric in domnev. Zato po krivem obdolženi skupaj z odvetnikom vloži zahtevo za obnovo procesa. Po tridesetih letih kalvarije Martin Uhernik doživi katarzo: slovenska sodna oblast razveljavi sodbo, izrečeno leta 1975. Uhernik odhaja s sodišča, v njegovem žepu sta oprostilna sodba in odškodnina, spremlja ga tudi opravičilo pravosodnega ministra.

75 min

Leto 1974. Martin Uhernik je vpleten v zločin, v umor soseda Jakoba Luzarja. Na prvostopenjskem sojenju je oproščen. Za umor ni dovolj dokazov. Ker se v sodbo vpletejo nepoklicani, tožilstvo zahteva ponovno sojenje na Višjem sodišču. Ta najde nove dokaze in Uhernika pošlje v zapor. Za sodelovanje pri umoru obdolžijo tudi njegovo ženo Ano. Med prestajanjem osemletne kazni družina razpade: umre žena, osem in dvanajstletna otroka sta prepuščena drugim. Domačini nizajo pripovedi o domnevnem morilcu, nakazujejo pa tudi možnost, da je v zločin vpleten nekdo drug. V zaporu Uhernik piše pisma in jih naslavlja na najrazličnejše ustanove, celo na maršalat v Beogradu. Dokazuje, da ni morilec in da sodišče ni ravnalo prav. Izkaže se, da so bili preiskovalci zelo površni in da so pri dokazovanju izpustili marsikateri relevantni dokaz. O tem govorijo dokumenti, sodniki, kriminalisti, izvedenci, odvetniki in domačini. Iz leta v leto je v Uhernikovi pisni korespondenci več dokazov, ki govorijo njemu v prid. Po prestani kazni se vrne na svoj dom, v katerem želi na novo zaživeti in pozabiti na usodno zmoto, ki ga je pahnila za rešetke in zaznamovala za vse življenje. Bolj kot se oddaljuje čas od zločina, bolj je jasno, da so Uhernika obsodili zgolj na osnovi govoric in domnev. Zato po krivem obdolženi skupaj z odvetnikom vloži zahtevo za obnovo procesa. Po tridesetih letih kalvarije Martin Uhernik doživi katarzo: slovenska sodna oblast razveljavi sodbo, izrečeno leta 1975. Uhernik odhaja s sodišča, v njegovem žepu sta oprostilna sodba in odškodnina, spremlja ga tudi opravičilo pravosodnega ministra.

Dokumentarci – kulturno-umetniški

Devet krogov, dokumentarni film

3. 3. 2022

Leta 1970 je TV Ljubljana snemala nikoli končano nanizanko Vodnik po Ljubljani, ki jo je scenariju Jožeta Javorška režiral Jože Pogačnik. Polni naslov nanizanke je bil Devet krogov nekega raja, direktor fotografije je bil Nikola Majdak, glasbo je napisal Bojan Adamič, glavno vlogo je imel Miha Baloh. Nanizanka je bila zasnovana kot duhovit način spoznavanja Ljubljane. Dante v nenehnem begu pred ženo na pol v sanjah potuje po devetih simbolnih krogih Ljubljane in se zapleta v različne avanture. Projekta iz nepojasnjenih razlogov niso nikoli končali. Od devetih predvidenih krogov so dokončali le šesto epizodo, vse ostalo je romalo v bunker. Po skoraj petdesetih letih je avtorica Majda Širca v kletnih arhivih TV SLO prvič odprla skoraj dvesto škatel z več kot 51 000 metri filma. 35 mm filmski trak so digitalizirali in ga uskladili s scenarijem. Takratne ustvarjalce je soočila s posnetki, ki jih niso še nikoli videli, v dokumentarnem filmu Devet krogov so zabeleženi njihovi komentarji, spomini in odzivi. Po mnenju sodelujočih je bil to prvi resen poskus evropeizacije domače televizije. Z obnovitvijo takratnih posnetkov se je zapolnila pomembna vrzel v zgodovini slovenskega filma in televizije.

79 min

Leta 1970 je TV Ljubljana snemala nikoli končano nanizanko Vodnik po Ljubljani, ki jo je scenariju Jožeta Javorška režiral Jože Pogačnik. Polni naslov nanizanke je bil Devet krogov nekega raja, direktor fotografije je bil Nikola Majdak, glasbo je napisal Bojan Adamič, glavno vlogo je imel Miha Baloh. Nanizanka je bila zasnovana kot duhovit način spoznavanja Ljubljane. Dante v nenehnem begu pred ženo na pol v sanjah potuje po devetih simbolnih krogih Ljubljane in se zapleta v različne avanture. Projekta iz nepojasnjenih razlogov niso nikoli končali. Od devetih predvidenih krogov so dokončali le šesto epizodo, vse ostalo je romalo v bunker. Po skoraj petdesetih letih je avtorica Majda Širca v kletnih arhivih TV SLO prvič odprla skoraj dvesto škatel z več kot 51 000 metri filma. 35 mm filmski trak so digitalizirali in ga uskladili s scenarijem. Takratne ustvarjalce je soočila s posnetki, ki jih niso še nikoli videli, v dokumentarnem filmu Devet krogov so zabeleženi njihovi komentarji, spomini in odzivi. Po mnenju sodelujočih je bil to prvi resen poskus evropeizacije domače televizije. Z obnovitvijo takratnih posnetkov se je zapolnila pomembna vrzel v zgodovini slovenskega filma in televizije.

Dokumentarci – kulturno-umetniški

Po dežju / Nakon kiše

1. 3. 2022

Dževan Karahasan je eden najpomembnejših sodobnih avtorjev s področja Bosne in Hercegovine. Njegovo delo in življenje odslikavata novejšo (trpko) zgodovine te države. Mostar, maj 2015. Dvajset let po končani vojni v Bosni in Hercegovini dr. Dževad Karahasan, pisatelj, dramatik in esejist, ki je prejel številne nagrade, med njimi nagrado Vilenica in evropsko nagrado za esej, obišče to starodavno mesto in nagovori meščane na literarnem večeru. Potem v mestu preživi dva dni in dve noči. Podnevi obiskuje njemu ljube kraje in se pogovarja z mestom, ponoči pa v hotelski sobi piše nov roman. Tudi mesto ne molči. Pisatelju odgovarja z usodo Mostarčanke Indire Fajić, bralke Karahasanovih romanov, in zgodbo njene družine. Dokumentarna drama Po dežju je preplet pisateljevega razmišljanja o življenju, smrti, ljubezni, sovraštvu, ženski, moškem, o moči besede in spomina ter pripovedi Mostarčank iz družine Fajić o njihovem življenju zlasti v času vojne. Pisateljevo filozofsko razmišljanje in stvarne pripovedi dveh žena, ki sta vojno doživeli v vsej svoji krutosti, ustvarijo svojevrstno podobo nekega časa, ki je, kot pravi sam, gibljiva podoba večnosti, te pa ne more nič na svetu tako dobro izraziti kot jezik.

48 min

Dževan Karahasan je eden najpomembnejših sodobnih avtorjev s področja Bosne in Hercegovine. Njegovo delo in življenje odslikavata novejšo (trpko) zgodovine te države. Mostar, maj 2015. Dvajset let po končani vojni v Bosni in Hercegovini dr. Dževad Karahasan, pisatelj, dramatik in esejist, ki je prejel številne nagrade, med njimi nagrado Vilenica in evropsko nagrado za esej, obišče to starodavno mesto in nagovori meščane na literarnem večeru. Potem v mestu preživi dva dni in dve noči. Podnevi obiskuje njemu ljube kraje in se pogovarja z mestom, ponoči pa v hotelski sobi piše nov roman. Tudi mesto ne molči. Pisatelju odgovarja z usodo Mostarčanke Indire Fajić, bralke Karahasanovih romanov, in zgodbo njene družine. Dokumentarna drama Po dežju je preplet pisateljevega razmišljanja o življenju, smrti, ljubezni, sovraštvu, ženski, moškem, o moči besede in spomina ter pripovedi Mostarčank iz družine Fajić o njihovem življenju zlasti v času vojne. Pisateljevo filozofsko razmišljanje in stvarne pripovedi dveh žena, ki sta vojno doživeli v vsej svoji krutosti, ustvarijo svojevrstno podobo nekega časa, ki je, kot pravi sam, gibljiva podoba večnosti, te pa ne more nič na svetu tako dobro izraziti kot jezik.

Dokumentarci – kulturno-umetniški

Preuoske so stazice - Od ljudske do narodnozabavne glasbe

10. 2. 2022

Glasba in zanimivi pričevalci iz naše matične domovine in Beneške Slovenije tkejo zanimivo in pomembno zgodbo o izseljenski pokrajini Beneški Sloveniji po drugi svetovni vojni ter ob tem o prehodu slovenske ljudske glasbe v narodno-zabavno glasbo, o nastanku in razvoju prvega narodno-zabavnega ansambla Beneški fantje in o vlogi radijskega medija pri tem. Beneški fantje so imeli ob svoji izredni popularnosti zelo pomembno vlogo pri ohranjanju beneških ljudskih pesmi, beneškega narečja in knjižne slovenščine pri Beneških Slovencih in pri popularizaciji beneške pesmi v matični domovini. O času velikega izseljevanja iz Beneške Slovenije, o ljudski glasbi in njenem prehodu v narodno-zabavno ter o nastanku ansambla Beneški fantje pripovedujejo: Mojca Ravnik, Jurij Bankič, David Klodič, Urša Šivic, Mojca Kovačič, Ivan Sivec, Danijela Naraločnik, Marjan Roblek, Peter Ajdič in Igor Habbe. Uživali boste lahko v beneških pesmih – tudi v izvedbi Barskega okteta in Nediških puobov – ter v arhivskih posnetkih prvih pevskih in instrumentalnih sestavov, ki so se takrat oglašali v radijskih programih (Fantje na vasi, Vaški kvintet, Rezika Koritnik, Sonja Hočevar in Avgust Stanko, Slovenski oktet, prvi trio Avsenik in Beneški fantje vse do današnjih zasedb). Scenarij Danica Dolinar in Urša Menart, urednica Danica Dolinar, režiserka Urša Menart.

49 min

Glasba in zanimivi pričevalci iz naše matične domovine in Beneške Slovenije tkejo zanimivo in pomembno zgodbo o izseljenski pokrajini Beneški Sloveniji po drugi svetovni vojni ter ob tem o prehodu slovenske ljudske glasbe v narodno-zabavno glasbo, o nastanku in razvoju prvega narodno-zabavnega ansambla Beneški fantje in o vlogi radijskega medija pri tem. Beneški fantje so imeli ob svoji izredni popularnosti zelo pomembno vlogo pri ohranjanju beneških ljudskih pesmi, beneškega narečja in knjižne slovenščine pri Beneških Slovencih in pri popularizaciji beneške pesmi v matični domovini. O času velikega izseljevanja iz Beneške Slovenije, o ljudski glasbi in njenem prehodu v narodno-zabavno ter o nastanku ansambla Beneški fantje pripovedujejo: Mojca Ravnik, Jurij Bankič, David Klodič, Urša Šivic, Mojca Kovačič, Ivan Sivec, Danijela Naraločnik, Marjan Roblek, Peter Ajdič in Igor Habbe. Uživali boste lahko v beneških pesmih – tudi v izvedbi Barskega okteta in Nediških puobov – ter v arhivskih posnetkih prvih pevskih in instrumentalnih sestavov, ki so se takrat oglašali v radijskih programih (Fantje na vasi, Vaški kvintet, Rezika Koritnik, Sonja Hočevar in Avgust Stanko, Slovenski oktet, prvi trio Avsenik in Beneški fantje vse do današnjih zasedb). Scenarij Danica Dolinar in Urša Menart, urednica Danica Dolinar, režiserka Urša Menart.

Dokumentarci – kulturno-umetniški

Ruska kapelica - elegija pod Vršičem

1. 2. 2022

Dokumentarni film o nastanku in pomenu kapelice, ki so jo med prvo svetovno vojno zgradili ruski vojni ujetniki. Kranjska Gora je imela v prvi svetovni vojni pomembno vlogo v zaledju soške fronte. Leto 1915 je še dodatno zaznamoval prihod več kot 10.000 vojnih ujetnikov, večinoma ruskih. Njihova usoda je bila jasna – zgraditi prevozno cesto čez Vršič, ki bo za potrebe vojske Avstro-Ogrske monarhije vodila v Trento. Vojni čas je bil prežet z mrazom, boleznimi, lakoto, neizmernim trpljenjem in smrtjo. Ujetniki so gradili hitro. Domačini so načrtovalce ceste opozarjali na zimo v teh krajih, na sneg in predvsem plazove, ki so v teh krajih pogosti, a ti so se zanesli na svoje znanje, znanje alpskega naroda. 8. marca 1916 pa jim je narava pokazala svojo moč in majhnost človeka. Silovit plaz je pokopal številne žrtve – večinoma ruske vojne ujetnike in stražarje. Natančno število žrtev plazu še danes ni znano. Plaz je odnesel tudi ogromen kip, posvečen nadvojvodi Evgenu, ki bi moral stati na vrhu prelaza in tam odsevati moč Avstro – Ogrske monarhije. Ostala pa je Ruska kapelica, ki so jo zgradili ruski vojni ujetniki. Ta se je obdržala vseh sto let do danes, ko pooseblja simbol človeštva in miru, rojenega na ruševinah vojne.

50 min

Dokumentarni film o nastanku in pomenu kapelice, ki so jo med prvo svetovno vojno zgradili ruski vojni ujetniki. Kranjska Gora je imela v prvi svetovni vojni pomembno vlogo v zaledju soške fronte. Leto 1915 je še dodatno zaznamoval prihod več kot 10.000 vojnih ujetnikov, večinoma ruskih. Njihova usoda je bila jasna – zgraditi prevozno cesto čez Vršič, ki bo za potrebe vojske Avstro-Ogrske monarhije vodila v Trento. Vojni čas je bil prežet z mrazom, boleznimi, lakoto, neizmernim trpljenjem in smrtjo. Ujetniki so gradili hitro. Domačini so načrtovalce ceste opozarjali na zimo v teh krajih, na sneg in predvsem plazove, ki so v teh krajih pogosti, a ti so se zanesli na svoje znanje, znanje alpskega naroda. 8. marca 1916 pa jim je narava pokazala svojo moč in majhnost človeka. Silovit plaz je pokopal številne žrtve – večinoma ruske vojne ujetnike in stražarje. Natančno število žrtev plazu še danes ni znano. Plaz je odnesel tudi ogromen kip, posvečen nadvojvodi Evgenu, ki bi moral stati na vrhu prelaza in tam odsevati moč Avstro – Ogrske monarhije. Ostala pa je Ruska kapelica, ki so jo zgradili ruski vojni ujetniki. Ta se je obdržala vseh sto let do danes, ko pooseblja simbol človeštva in miru, rojenega na ruševinah vojne.

Dokumentarci – kulturno-umetniški

Upor, dokumentarni film

31. 1. 2022

Dokumentarna pripoved o uporu Zasavcev proti onesnaževanju zaradi sežiganja nevarnih odpadkov v francoski družbi Lafarge v letu 2012. Odkar je trboveljska cementarna v lasti francoske družbe Lafarge, se v Zasavju spopadajo z onesnaževanjem zaradi sežiganja nevarnih odpadkov, pri tem pa ima ves čas pomenljivo vlogo tudi slovenska država. Zdi se, da si ena največjih multinacionalk uspešno prilagaja vlade, državne aparate in zakonodaje. Proti onesnaževanju družbe Lafarge se na različnih koncih sveta bojujejo, kakor vedo in znajo. V Zasavju je na čelu upora skupina aktivistov, nekakšnih novodobnih partizanov, zbranih okoli društva Eko krog. V filmu Upor smo spremljali njihovo delovanje v letu 2012. V tem času se iz trboveljske cementarne res ne kadi več, saj je tovarna kmalu po protestu več tisoč Zasavcev, ki so se zbrali pred poslopjem Vlade Republike Slovenije v Ljubljani, izgubila okoljsko dovoljenje za sežiganje nevarnih odpadkov. A zatišje je zgolj navidezno, saj v podjetju poskušajo pridobiti novo okolJsko dovoljenje, društvo Eko krog pa jih pri tem budno spremlja.

48 min

Dokumentarna pripoved o uporu Zasavcev proti onesnaževanju zaradi sežiganja nevarnih odpadkov v francoski družbi Lafarge v letu 2012. Odkar je trboveljska cementarna v lasti francoske družbe Lafarge, se v Zasavju spopadajo z onesnaževanjem zaradi sežiganja nevarnih odpadkov, pri tem pa ima ves čas pomenljivo vlogo tudi slovenska država. Zdi se, da si ena največjih multinacionalk uspešno prilagaja vlade, državne aparate in zakonodaje. Proti onesnaževanju družbe Lafarge se na različnih koncih sveta bojujejo, kakor vedo in znajo. V Zasavju je na čelu upora skupina aktivistov, nekakšnih novodobnih partizanov, zbranih okoli društva Eko krog. V filmu Upor smo spremljali njihovo delovanje v letu 2012. V tem času se iz trboveljske cementarne res ne kadi več, saj je tovarna kmalu po protestu več tisoč Zasavcev, ki so se zbrali pred poslopjem Vlade Republike Slovenije v Ljubljani, izgubila okoljsko dovoljenje za sežiganje nevarnih odpadkov. A zatišje je zgolj navidezno, saj v podjetju poskušajo pridobiti novo okolJsko dovoljenje, društvo Eko krog pa jih pri tem budno spremlja.

Dokumentarci – kulturno-umetniški

Marpurgi

27. 1. 2022

Tržaški Jud se spominja pripovedi svojega deda o srednjeveškem mestu Maribor od koder izvira njegov rod. Maribor je bil center najpomembnejše judovske skupnosti na Slovenskem, ki je občutno zaznamovala življenje v tem trgovskem vozlišču med Benetkami in Dunajem. Med mariborskimi judovskimi trgovci, bankirji, zlatarji in zdravilci tistega časa je izstopal rabin Israel Isserlein, ki ga danes prištevajo med najpomembnejše judovske mislece v zadnjih sedemsto letih. Žal je mariborska judovska skupnost cvetela samo do leta 1496, ko je dal cesar Maksimilijan vse Jude izgnati iz mesta. Večina mariborskih Judov si je za svoj novi dom izbrala primorske kraje od Trsta do Padove in od Splita do Dubrovnika, za svoj novi priimek pa ime Marpurgo. Avtor filma je Boris Jurjaševič.

51 min

Tržaški Jud se spominja pripovedi svojega deda o srednjeveškem mestu Maribor od koder izvira njegov rod. Maribor je bil center najpomembnejše judovske skupnosti na Slovenskem, ki je občutno zaznamovala življenje v tem trgovskem vozlišču med Benetkami in Dunajem. Med mariborskimi judovskimi trgovci, bankirji, zlatarji in zdravilci tistega časa je izstopal rabin Israel Isserlein, ki ga danes prištevajo med najpomembnejše judovske mislece v zadnjih sedemsto letih. Žal je mariborska judovska skupnost cvetela samo do leta 1496, ko je dal cesar Maksimilijan vse Jude izgnati iz mesta. Večina mariborskih Judov si je za svoj novi dom izbrala primorske kraje od Trsta do Padove in od Splita do Dubrovnika, za svoj novi priimek pa ime Marpurgo. Avtor filma je Boris Jurjaševič.

Dokumentarci – kulturno-umetniški

Tok (Flow), dokumentarni film

15. 12. 2021

Osem žensk deluje v širokem spektru znanstvenih, umetniških in tehniških poklicev od umetne inteligence do programiranja in letalstva. V večini tehniških poklicev so ženske še vedno zelo slabo zastopane. Tista peščica, ki je v to področje vendarle vstopila, navadno kaže izrazito pozitiven odnos do svojega dela, užitek v samoizpolnjevanju prek dela in strokovnost v poklicu. Film razkriva prikrito diskriminacijo žensk, ki jim še vedno preprečuje enakopraven dostop do tehniških poklicev in predstavlja pogoje, v katerih so se začele zanimati za te poklice, na katere ovire so pri tem naletele in kako so se z njimi spopadale. Predstavljene so tudi družbene okoliščine, ki vplivajo na odločitve posameznic pri izbiri poklicev in kako so odločitve spolno determinirane. V filmu so delovni tok predstavile: kapitanka letala Alja Berčič Ivanuš (v času snemanja kopilotka letala), programerka in raziskovalka Alja Isaković, intermedijska umetnica Maja Smrekar, radijska tehnica Kaktus Kaktus, izvedenka za umetno inteligenco dr. Dunja Mladenić, paleontologinja dr. Dragica Turnšek, produktna vodja in razvijalka dr. Mateja Verlič Brunčič in skladateljica Larisa Vrhunc.

51 min

Osem žensk deluje v širokem spektru znanstvenih, umetniških in tehniških poklicev od umetne inteligence do programiranja in letalstva. V večini tehniških poklicev so ženske še vedno zelo slabo zastopane. Tista peščica, ki je v to področje vendarle vstopila, navadno kaže izrazito pozitiven odnos do svojega dela, užitek v samoizpolnjevanju prek dela in strokovnost v poklicu. Film razkriva prikrito diskriminacijo žensk, ki jim še vedno preprečuje enakopraven dostop do tehniških poklicev in predstavlja pogoje, v katerih so se začele zanimati za te poklice, na katere ovire so pri tem naletele in kako so se z njimi spopadale. Predstavljene so tudi družbene okoliščine, ki vplivajo na odločitve posameznic pri izbiri poklicev in kako so odločitve spolno determinirane. V filmu so delovni tok predstavile: kapitanka letala Alja Berčič Ivanuš (v času snemanja kopilotka letala), programerka in raziskovalka Alja Isaković, intermedijska umetnica Maja Smrekar, radijska tehnica Kaktus Kaktus, izvedenka za umetno inteligenco dr. Dunja Mladenić, paleontologinja dr. Dragica Turnšek, produktna vodja in razvijalka dr. Mateja Verlič Brunčič in skladateljica Larisa Vrhunc.

Dokumentarci – kulturno-umetniški

Murska republika 1919

10. 12. 2021

Murska republika je bila leta 1919 6-dnevna oblast ljudstva na ozemlju Prekmurja, ki je temeljila na idejah ruske oktobrske revolucije. Ustanovljena je bila 29. maja 1919 ob 11.30 v Murski Soboti. Njen voditelj je bil Vilmoš Tkalec. Ob koncu prve svetovne vojne in razpadu Avstro-ogrske monarhije so se na novo začrtovale tudi meddržavne meje, saj je na njenih razvalinah nastala vrsta novih držav. Vsem je bolj ali manj znan položaj na Štajerskem in na Koroškem, italijanska zasedba Primorske, manj znani pa so dogodki v Prekmurju. Dokumentarec skuša osvetliti dogodke pred 95 leti, ko je Vilmoš Tkalec po vzoru oktobrske revolucije v Rusiji razglasil prvo »socialistično« republiko na ozemlju današnje Slovenije. Murska republika je trajala 6 dni, končal jo je vojaški poseg madžarske vojske.

50 min

Murska republika je bila leta 1919 6-dnevna oblast ljudstva na ozemlju Prekmurja, ki je temeljila na idejah ruske oktobrske revolucije. Ustanovljena je bila 29. maja 1919 ob 11.30 v Murski Soboti. Njen voditelj je bil Vilmoš Tkalec. Ob koncu prve svetovne vojne in razpadu Avstro-ogrske monarhije so se na novo začrtovale tudi meddržavne meje, saj je na njenih razvalinah nastala vrsta novih držav. Vsem je bolj ali manj znan položaj na Štajerskem in na Koroškem, italijanska zasedba Primorske, manj znani pa so dogodki v Prekmurju. Dokumentarec skuša osvetliti dogodke pred 95 leti, ko je Vilmoš Tkalec po vzoru oktobrske revolucije v Rusiji razglasil prvo »socialistično« republiko na ozemlju današnje Slovenije. Murska republika je trajala 6 dni, končal jo je vojaški poseg madžarske vojske.

Dokumentarci – kulturno-umetniški

Tisoč ur bridkosti za eno uro veselja - Ivan Cankar

8. 12. 2021

V filmu odkrivamo življenje in konec, nevreden velikega pisatelja, umetnika, Kurenta, Ivana Cankarja. Ko se oglasi njegov genij, so ljudje preprosto očarani. Film nam skozi pripovedko Kurent prikaže bistvene elemente Cankarjeve literature. Zgodbo o njegovem delu in življenju nam pripovedujejo poznavalci izjemnega opusa osrednjega slovenskega pisatelja. Posebnost filma so tudi animirane sekvence, ki prikazujejo čas pred I. svetovno vojno in takoj po njej, ko se pisateljevo razburkano življenje tudi konča, njegova smrt pa še vedno ostaja nepojasnjena. Dokumentarna filmska pripoved je nastala na podlagi scenarija Matjaža Pikala, režiser pa je avtor sicer številnih dokumentarnih filmov Dušan Moravec.

78 min

V filmu odkrivamo življenje in konec, nevreden velikega pisatelja, umetnika, Kurenta, Ivana Cankarja. Ko se oglasi njegov genij, so ljudje preprosto očarani. Film nam skozi pripovedko Kurent prikaže bistvene elemente Cankarjeve literature. Zgodbo o njegovem delu in življenju nam pripovedujejo poznavalci izjemnega opusa osrednjega slovenskega pisatelja. Posebnost filma so tudi animirane sekvence, ki prikazujejo čas pred I. svetovno vojno in takoj po njej, ko se pisateljevo razburkano življenje tudi konča, njegova smrt pa še vedno ostaja nepojasnjena. Dokumentarna filmska pripoved je nastala na podlagi scenarija Matjaža Pikala, režiser pa je avtor sicer številnih dokumentarnih filmov Dušan Moravec.

Dokumentarci – kulturno-umetniški

Bloški asi

2. 12. 2021

V Novi vasi na Blokah so ob koncu leta 1934 ustanovili prvo letalsko šolo v tedanji Dravski banovini s tečajem za šolanje učiteljev. Tečaj sta ga kot prva med Slovenci končala tudi najstarejša slovenska jadralca Stane Raznožnik in Milivoj Šircelj. Svojo postojanko so imeli na vzpetini Videm nad farsko cerkvijo, jadralci pa so vzletali s hribov Pečnik, Piškovc in Bradatka. O motorni vleki ni bilo govora. Na hrib so morali letala potiskati ali si pomagati z vleko s konji, potrebni začetni zagon pa so iznajdljivo rešili s »sistemom frača«. Letalo so privezali za rep, potem so tečajniki spredaj pritrjeno elastično vrv nategnili, nato pa je nekdo na znak sprostil privez na repu in nategnjena elastična vrv je letalo potegnila v zrak. Izstreljeno letalo je poletelo. Ugodni vzgonski vetrovi so omogočali dolgotrajno jadranje. Rekord iz leta 1940 je znašal 12 ur in 43 minut, kopija tega zmagovitega letala pa je sedaj razstavljena na brniškem letališču.

46 min

V Novi vasi na Blokah so ob koncu leta 1934 ustanovili prvo letalsko šolo v tedanji Dravski banovini s tečajem za šolanje učiteljev. Tečaj sta ga kot prva med Slovenci končala tudi najstarejša slovenska jadralca Stane Raznožnik in Milivoj Šircelj. Svojo postojanko so imeli na vzpetini Videm nad farsko cerkvijo, jadralci pa so vzletali s hribov Pečnik, Piškovc in Bradatka. O motorni vleki ni bilo govora. Na hrib so morali letala potiskati ali si pomagati z vleko s konji, potrebni začetni zagon pa so iznajdljivo rešili s »sistemom frača«. Letalo so privezali za rep, potem so tečajniki spredaj pritrjeno elastično vrv nategnili, nato pa je nekdo na znak sprostil privez na repu in nategnjena elastična vrv je letalo potegnila v zrak. Izstreljeno letalo je poletelo. Ugodni vzgonski vetrovi so omogočali dolgotrajno jadranje. Rekord iz leta 1940 je znašal 12 ur in 43 minut, kopija tega zmagovitega letala pa je sedaj razstavljena na brniškem letališču.

Dokumentarci – kulturno-umetniški

Med zidovi

24. 11. 2021

Zgodnja pomlad leta 2016 je prinesla kolone beguncev, mnoge države so se, da bi obvarovale svoje državljane, obdale z bodečo žico. Ljudje v koloni nimajo imen, tudi obrazov ne, so le postave na poti v negotovo prihodnost. Dokumentarni film Med zidovi je odziv njegovih ustvarjalcev na omenjene dogodke. Najprej nas popelje v zgodnje jutro: budilka prebudi begunca iz Irana, prostovoljke Človekoljubnega dobrodelnega društva UP, begunce in aktiviste iz Socialnega centra Rog. Njihove pripovedi se nato začnejo prepletati v barvit kolaž občutenj, čustev, bližine, zajetih med zidovi začasnih prebivališč. Med zidovi bijejo srca glasneje od ideoloških govorov, močneje od nacionalizma. Med zidovi živijo tudi tisti, ki se niso navzeli vonja strahu. Ljudje, ki jim ni vseeno, ki pomagajo, ki sprejmejo. Ljudje, ki v koloni beguncev še vidijo obraz matere, očeta, otroka. Ljudje, ki se zavedajo, da bomo jutri morda tudi mi stopali v njej, saj je vojna večna stalnica človeške civilizacije. Ko se človek zbliža s človekom in mu želi prisluhniti, vsi dobijo imena. Ghasem, Viktorija, Dina, Stoja, Nasiha, Biba, Raza, Zala nič več brezimni, spregovorijo o sebi. »Begunci smo kot drevesa, ki so pozimi veliko prestala, toda spomladi, če jih sonce ogreje, lahko znova ozelenijo,« je dejal študent Ghasem Zarei, ki je pobegnil iz Irana in postal prosilec za azil v državi Sloveniji. Scenaristka in režiserka filma je Alma Lapajne.

45 min

Zgodnja pomlad leta 2016 je prinesla kolone beguncev, mnoge države so se, da bi obvarovale svoje državljane, obdale z bodečo žico. Ljudje v koloni nimajo imen, tudi obrazov ne, so le postave na poti v negotovo prihodnost. Dokumentarni film Med zidovi je odziv njegovih ustvarjalcev na omenjene dogodke. Najprej nas popelje v zgodnje jutro: budilka prebudi begunca iz Irana, prostovoljke Človekoljubnega dobrodelnega društva UP, begunce in aktiviste iz Socialnega centra Rog. Njihove pripovedi se nato začnejo prepletati v barvit kolaž občutenj, čustev, bližine, zajetih med zidovi začasnih prebivališč. Med zidovi bijejo srca glasneje od ideoloških govorov, močneje od nacionalizma. Med zidovi živijo tudi tisti, ki se niso navzeli vonja strahu. Ljudje, ki jim ni vseeno, ki pomagajo, ki sprejmejo. Ljudje, ki v koloni beguncev še vidijo obraz matere, očeta, otroka. Ljudje, ki se zavedajo, da bomo jutri morda tudi mi stopali v njej, saj je vojna večna stalnica človeške civilizacije. Ko se človek zbliža s človekom in mu želi prisluhniti, vsi dobijo imena. Ghasem, Viktorija, Dina, Stoja, Nasiha, Biba, Raza, Zala nič več brezimni, spregovorijo o sebi. »Begunci smo kot drevesa, ki so pozimi veliko prestala, toda spomladi, če jih sonce ogreje, lahko znova ozelenijo,« je dejal študent Ghasem Zarei, ki je pobegnil iz Irana in postal prosilec za azil v državi Sloveniji. Scenaristka in režiserka filma je Alma Lapajne.

Dokumentarci – kulturno-umetniški

Ivan in Karla, dokumentarni film

22. 11. 2021

Igrano-dokumentarni film Ivan in Karla odpira pogled na razmerje med pisateljem Ivanom Mrakom in njegovo ženo kiparko Karlo Bulovec. Predstaviti Mraka ni mogoče, ne da bi predstavili njegove zavezanosti Bulovčevi, ki je svoje ozkosrčne sodobnike razburjala tako s popolnim umetniškim talentom kot tudi s tem, da je več kot polovico svojega življenja prehodila z Mrakom. Seveda velja tudi obratno. Tudi Karlino življenje se nam odkrije kot celota samo, če si vzamemo pravico pogledati skozi Mrakova očala. Njuno sobivanje je bilo hkrati tudi medsebojno umetniško oplajanje skozi najbolj liričen medij: ljubezen. Kje so presečišča, kjer se dotikata drug drugega? Kje so odtujenosti in hladni dnevi samote? Zakaj bežita in se vedno znova vrneta? Ustvarjalci filma smo iskali odgovore na ta vprašanja in se znašli na produ hudournika, ki vztrajno odplavlja: smeh in jok, moč in šibkost, goloto in zakritost. Karla Bulovec: »Je to hudič v meni. Bog mi pomagaj! Razrvana in divja, da prav nikjer in v ničemer ne najdem miru, niti za trenutek, pa si ga tako želim. Vsak moment moram imeti spremembe.« Ivan Mrak: »Moški princip je prevladujoč pri Karli tako kot pri meni, zato se nikakor ne znajdeva v vsakdanjosti. V naju se nista iskali dve polovici, presenetljiva celost se je zgroženo prepoznala v nedoumljivi celosti. Tako sva postala brat in sestra – a tako, kot v pradobi, ko incest še ni bil bogoskrunstvo.« Na koncu zgodbe se nismo vprašali, kako je Ivan Mrak prenesel samoto po Karlini smrti. Če si dva človeka pomenita toliko kot sta si pomenila ona, je odhod enega izmed njiju preostalemu nezasuta jama. Bila sta drugačna in predvsem svoja. Filmsko pripoved je režirala Alma Lapajne.

50 min

Igrano-dokumentarni film Ivan in Karla odpira pogled na razmerje med pisateljem Ivanom Mrakom in njegovo ženo kiparko Karlo Bulovec. Predstaviti Mraka ni mogoče, ne da bi predstavili njegove zavezanosti Bulovčevi, ki je svoje ozkosrčne sodobnike razburjala tako s popolnim umetniškim talentom kot tudi s tem, da je več kot polovico svojega življenja prehodila z Mrakom. Seveda velja tudi obratno. Tudi Karlino življenje se nam odkrije kot celota samo, če si vzamemo pravico pogledati skozi Mrakova očala. Njuno sobivanje je bilo hkrati tudi medsebojno umetniško oplajanje skozi najbolj liričen medij: ljubezen. Kje so presečišča, kjer se dotikata drug drugega? Kje so odtujenosti in hladni dnevi samote? Zakaj bežita in se vedno znova vrneta? Ustvarjalci filma smo iskali odgovore na ta vprašanja in se znašli na produ hudournika, ki vztrajno odplavlja: smeh in jok, moč in šibkost, goloto in zakritost. Karla Bulovec: »Je to hudič v meni. Bog mi pomagaj! Razrvana in divja, da prav nikjer in v ničemer ne najdem miru, niti za trenutek, pa si ga tako želim. Vsak moment moram imeti spremembe.« Ivan Mrak: »Moški princip je prevladujoč pri Karli tako kot pri meni, zato se nikakor ne znajdeva v vsakdanjosti. V naju se nista iskali dve polovici, presenetljiva celost se je zgroženo prepoznala v nedoumljivi celosti. Tako sva postala brat in sestra – a tako, kot v pradobi, ko incest še ni bil bogoskrunstvo.« Na koncu zgodbe se nismo vprašali, kako je Ivan Mrak prenesel samoto po Karlini smrti. Če si dva človeka pomenita toliko kot sta si pomenila ona, je odhod enega izmed njiju preostalemu nezasuta jama. Bila sta drugačna in predvsem svoja. Filmsko pripoved je režirala Alma Lapajne.

Dokumentarci – kulturno-umetniški

Ženska, 2. del

16. 11. 2021

Film scenaristke in režiserke Majde Širca je zgodovinski, esejistični in interpretativni pregled boja za pravice žensk v slovenskem prostoru. Avtorica predstavlja ključne dogodke, ki so pomenili premik pri uveljavljanju pravic žensk in enakopravnosti. Zajema boj za ekonomsko neodvisnost žensk in za oblast nad lastnim telesom. Govori o brisanju stereotipov skozi čas, o boju za volilno pravico, za pravico do izobraževanja, dela, enakega plačila, svobodnega odločanja o rojstvu otrok, za civilni zakon in za brisanje družbeno pogojenih razlik. Osvetli vlogo ženskih društev in položaj žensk v procesih družbenega osamosvajanja in ustvarjanja. Obravnava položaj kmečkih žensk in vlogo katoliške cerkve. Pojasni pot do civilnega zakona, spregovori o kontracepciji, menstruaciji , nasilju in kazenski zakonodaji, ki je zaščitila žensko integriteto. Film odstira stereotipe in skozi pronicljiv, pretežno ženski pogled, tke portret današnje družbe in ženske vloge v njem. Gre za prikaz pogumnih, vztrajnih in prevečkrat nevidnih korakov, ki se nam danes mogoče zdijo samoumevni . A na tej poti ni bilo nič danega, ampak mnogo trdo pridobljenega. Dokumentarnemu filmu Ženska je iz dveh petdeset minutnih delov. Drugi del izpostavi vlogo učiteljic, podobo mater, podjetnic, žensk v vojnah in še posebej žensk v socializmu.

51 min

Film scenaristke in režiserke Majde Širca je zgodovinski, esejistični in interpretativni pregled boja za pravice žensk v slovenskem prostoru. Avtorica predstavlja ključne dogodke, ki so pomenili premik pri uveljavljanju pravic žensk in enakopravnosti. Zajema boj za ekonomsko neodvisnost žensk in za oblast nad lastnim telesom. Govori o brisanju stereotipov skozi čas, o boju za volilno pravico, za pravico do izobraževanja, dela, enakega plačila, svobodnega odločanja o rojstvu otrok, za civilni zakon in za brisanje družbeno pogojenih razlik. Osvetli vlogo ženskih društev in položaj žensk v procesih družbenega osamosvajanja in ustvarjanja. Obravnava položaj kmečkih žensk in vlogo katoliške cerkve. Pojasni pot do civilnega zakona, spregovori o kontracepciji, menstruaciji , nasilju in kazenski zakonodaji, ki je zaščitila žensko integriteto. Film odstira stereotipe in skozi pronicljiv, pretežno ženski pogled, tke portret današnje družbe in ženske vloge v njem. Gre za prikaz pogumnih, vztrajnih in prevečkrat nevidnih korakov, ki se nam danes mogoče zdijo samoumevni . A na tej poti ni bilo nič danega, ampak mnogo trdo pridobljenega. Dokumentarnemu filmu Ženska je iz dveh petdeset minutnih delov. Drugi del izpostavi vlogo učiteljic, podobo mater, podjetnic, žensk v vojnah in še posebej žensk v socializmu.

Dokumentarci – kulturno-umetniški

Ženska, 1. del

15. 11. 2021

Film scenaristke in režiserke Majde Širca je zgodovinski, esejistični in interpretativni pregled boja za pravice žensk v slovenskem prostoru. Avtorica predstavlja ključne dogodke, ki so pomenili premik pri uveljavljanju pravic žensk in enakopravnosti. Zajema boj za ekonomsko neodvisnost žensk in za oblast nad lastnim telesom. Govori o brisanju stereotipov skozi čas, o boju za volilno pravico, za pravico do izobraževanja, dela, enakega plačila, svobodnega odločanja o rojstvu otrok, za civilni zakon in za brisanje družbeno pogojenih razlik. Osvetli vlogo ženskih društev in položaj žensk v procesih družbenega osamosvajanja in ustvarjanja. Obravnava položaj kmečkih žensk in vlogo katoliške cerkve. Pojasni pot do civilnega zakona, spregovori o kontracepciji, menstruaciji , nasilju in kazenski zakonodaji, ki je zaščitila žensko integriteto. Film odstira stereotipe in skozi pronicljiv, pretežno ženski pogled, tke portret današnje družbe in ženske vloge v njem. Gre za prikaz pogumnih, vztrajnih in prevečkrat nevidnih korakov, ki se nam danes mogoče zdijo samoumevni . A na tej poti ni bilo nič danega, ampak mnogo trdo pridobljenega. Dokumentarnemu filmu Ženska je iz dveh petdeset minutnih delov. Drugi del izpostavi vlogo učiteljic, podobo mater, podjetnic, žensk v vojnah in še posebej žensk v socializmu.

51 min

Film scenaristke in režiserke Majde Širca je zgodovinski, esejistični in interpretativni pregled boja za pravice žensk v slovenskem prostoru. Avtorica predstavlja ključne dogodke, ki so pomenili premik pri uveljavljanju pravic žensk in enakopravnosti. Zajema boj za ekonomsko neodvisnost žensk in za oblast nad lastnim telesom. Govori o brisanju stereotipov skozi čas, o boju za volilno pravico, za pravico do izobraževanja, dela, enakega plačila, svobodnega odločanja o rojstvu otrok, za civilni zakon in za brisanje družbeno pogojenih razlik. Osvetli vlogo ženskih društev in položaj žensk v procesih družbenega osamosvajanja in ustvarjanja. Obravnava položaj kmečkih žensk in vlogo katoliške cerkve. Pojasni pot do civilnega zakona, spregovori o kontracepciji, menstruaciji , nasilju in kazenski zakonodaji, ki je zaščitila žensko integriteto. Film odstira stereotipe in skozi pronicljiv, pretežno ženski pogled, tke portret današnje družbe in ženske vloge v njem. Gre za prikaz pogumnih, vztrajnih in prevečkrat nevidnih korakov, ki se nam danes mogoče zdijo samoumevni . A na tej poti ni bilo nič danega, ampak mnogo trdo pridobljenega. Dokumentarnemu filmu Ženska je iz dveh petdeset minutnih delov. Drugi del izpostavi vlogo učiteljic, podobo mater, podjetnic, žensk v vojnah in še posebej žensk v socializmu.

Dokumentarci – kulturno-umetniški

Štiri stoletja Stare trte z mariborskega Lenta

11. 11. 2021

Najstarejša doslej znana žlahtna vinska trta na svetu, žametna črnina ali modra kavčina, na obrežju Drave v Mariboru že več kot 400 let trdoživo kljubuje izzivom vsakokratnih vplivov narave in človeka. Zadnja štiri desetletja se s skrbnim delom strokovnjakov umešča med naravne bisere Maribora, Podravja in Slovenije. Kraljica trt – 232 njenih potomk je pognalo korenine na skoraj vseh celinah sveta – se od leta 2004 ponaša z vpisom v Guinnessovo knjigo rekordov. Desetletje pozneje pa se je na gradu Hradčani v Pragi pridružila kipu arhitekta Jožeta Plečnika. Tako vinska trta s koreninami v 16. stoletju vztrajno utrjuje sloves vinorodne Slovenije na evropskem in svetovnem zemljevidu. Stara žametovka, ki vsako jesen bogato obrodi, je postala tudi ena najbolj prepoznavnih turističnih znamenitosti Maribora.

25 min

Najstarejša doslej znana žlahtna vinska trta na svetu, žametna črnina ali modra kavčina, na obrežju Drave v Mariboru že več kot 400 let trdoživo kljubuje izzivom vsakokratnih vplivov narave in človeka. Zadnja štiri desetletja se s skrbnim delom strokovnjakov umešča med naravne bisere Maribora, Podravja in Slovenije. Kraljica trt – 232 njenih potomk je pognalo korenine na skoraj vseh celinah sveta – se od leta 2004 ponaša z vpisom v Guinnessovo knjigo rekordov. Desetletje pozneje pa se je na gradu Hradčani v Pragi pridružila kipu arhitekta Jožeta Plečnika. Tako vinska trta s koreninami v 16. stoletju vztrajno utrjuje sloves vinorodne Slovenije na evropskem in svetovnem zemljevidu. Stara žametovka, ki vsako jesen bogato obrodi, je postala tudi ena najbolj prepoznavnih turističnih znamenitosti Maribora.

Dokumentarci – kulturno-umetniški

Govori glasneje

1. 11. 2021

Jernej Šugman pobegne pred podobami vojne in nasilja. Prespi v avtu. En dan, anonimnost vsakdanjika, drugačne so le zgodbe treh junakov. Jerneja zbudi državljan Goran Šalamon, ki ob zori zapoje ljubezensko balado. Državljanka Sara Dirnbek pa je prišla na delo in se prebuja s skodelico kave. Igralec se pripravlja na svojo dramsko vlogo. Zvečer bo uprizoril monolog o izgubi kraljestva, človeka in ljubezni. Jernej Šugman obišče njemu pomembne ljudi: peka, osebje v reševalnem vozilu, osebje v mestni kanalizaciji … Gleda, posluša, se uči. Na odpadu avtomobilov in v podzemnem kanalu se sprašuje o resnici. Kje naj jo išče? Jo najde v sebi ali v drugih? Za čustveno občutljivost igralec uporabi tehniko preigravanja med protagonistom in antagonistom. Državljan Goran Šalamon obišče termoelektrarno in razdelilno transformatorsko postajo. Zasleduje električno energijo, ker človeku prinaša luč. Državljan je gradbinec, inženir statike, in tudi on se sprašuje o resnici. Zakaj je izgnana s tega sveta? Zakaj je laž postala najnevarnejše orožje? Državljanka opravlja delo čistilke. Čisti prostore javnega zavoda. Mlada ženska si ne postavlja težkih vprašanj, saj življenje že tako ni enostavno. Hoče le živeti… in preživeti. Zvečer v dvorani mestne kanalizacije igralec uprizori monolog. Igra ga Jernej Šugman. Čistilka je končala službo. Na postaji čaka avtobus. Državljanko snažilko igra Sara Dirnbek. Inženir statike pa odpoje svojo ljubezensko balado. Državljan inženir je Goran Šalamon. Svet je postavljen na glavo. Preganja nas strah. Obsedeni smo z varnostjo. Sploh pa, kako naj ljubimo, če smo lačni? Govori mi glasneje. Scenaristka in režiserka filma je Alma Lapajne.

51 min

Jernej Šugman pobegne pred podobami vojne in nasilja. Prespi v avtu. En dan, anonimnost vsakdanjika, drugačne so le zgodbe treh junakov. Jerneja zbudi državljan Goran Šalamon, ki ob zori zapoje ljubezensko balado. Državljanka Sara Dirnbek pa je prišla na delo in se prebuja s skodelico kave. Igralec se pripravlja na svojo dramsko vlogo. Zvečer bo uprizoril monolog o izgubi kraljestva, človeka in ljubezni. Jernej Šugman obišče njemu pomembne ljudi: peka, osebje v reševalnem vozilu, osebje v mestni kanalizaciji … Gleda, posluša, se uči. Na odpadu avtomobilov in v podzemnem kanalu se sprašuje o resnici. Kje naj jo išče? Jo najde v sebi ali v drugih? Za čustveno občutljivost igralec uporabi tehniko preigravanja med protagonistom in antagonistom. Državljan Goran Šalamon obišče termoelektrarno in razdelilno transformatorsko postajo. Zasleduje električno energijo, ker človeku prinaša luč. Državljan je gradbinec, inženir statike, in tudi on se sprašuje o resnici. Zakaj je izgnana s tega sveta? Zakaj je laž postala najnevarnejše orožje? Državljanka opravlja delo čistilke. Čisti prostore javnega zavoda. Mlada ženska si ne postavlja težkih vprašanj, saj življenje že tako ni enostavno. Hoče le živeti… in preživeti. Zvečer v dvorani mestne kanalizacije igralec uprizori monolog. Igra ga Jernej Šugman. Čistilka je končala službo. Na postaji čaka avtobus. Državljanko snažilko igra Sara Dirnbek. Inženir statike pa odpoje svojo ljubezensko balado. Državljan inženir je Goran Šalamon. Svet je postavljen na glavo. Preganja nas strah. Obsedeni smo z varnostjo. Sploh pa, kako naj ljubimo, če smo lačni? Govori mi glasneje. Scenaristka in režiserka filma je Alma Lapajne.

Dokumentarci – kulturno-umetniški

Tarok zgodovina, dokumentarni film

25. 10. 2021

Smrekarjev tarok so bile igralne karte znanega karikaturista Henrika Hinka Smrekarja, ki jih je tiskala ljubljanska tovarna igralnih kart. Oblasti so leta 1916 prepovedale Slovanski tarok in igralne karte Slovan ter Primorka z utemeljitvijo, da so karte s slovansko motiviko vzpodbujale sovražna čustva do monarhije in simpatizirale z njihovimi sovražniki, Srbi in Rusi. Motivi izbranih Smrekarjevih tarok kart segajo od slovenskega etničnega prostora do številnih slovanskih narodov z namenom, da prikaže skupne šege in navade Slovanov, torej skupne korenine. Nekatere šege so žive še danes, zato jih je film poiskal med Jurjaši v Beli Krajini, ob plesih Moreško na Korčuli ter Smrtoli na Slovaškem, ob Štehvanju v Ziljski dolini in Nočnim čuvajem ob Cerkniškem jezeru. Vojni absolutizem, ki je nastopil kmalu po začetku svetovne vojne na celotnem ozemlju A - O, je videl sovražnika monarhije ne samo v narodnostni – slovenski in slovanski motiviki, ampak tudi v slovenskih karikaturah, ki so začele nastajati in se po slovenskih časnikih bohotiti že po taborskem gibanju v drugi polovici 19. stoletja. Zoper take vrste kritike in osveščanja obenem je nastopil močan represivni aparat države – ovaduštvo in cenzura. V zgodovino cenzure, še posebej pred in med prvo svetovno vojno je kot žrtev ovaduštva padel marsikateri vidni slovenski ustvarjalec, umetnik ali intelektualec; mnoge med njimi je doletela zaporna kazen. Tudi Hinka Smrekarja. Ovadba, da je srbofil, rusofil, da s karikaturo kritizira monarhično oblast in hrabre vojake, ki umirajo za svojega cesarja, ga je pripeljala najprej v zapore na ljubljanskem gradu, po kalvariji, dolgi več kot eno leto, pa je končal v Judenburgu. Po dolgotrajni simulaciji so Smrekarja izpustili iz graške bolnišnice inb ga oprostili vojaške službe. Smrekar pa je – ob še dveh odličnih karikaturistih, Gaspariju in Podrekarju – tudi naprej smešil in bičal vojno in monarhe, ki so jo zakuhali, ter v slikah pozival k združitvi in enotnosti. Ko je bila leta 1917 na Dunaju sprejeta Majniškia deklaracija so bile družabne igre že omajani diktaturi še vedno nevarne. Kljub temu je časnik Slovenski narod še pred koncem vojne oznanil : «Prodaja igralnih kart »Slovan«, »Primorka« in »Slovanski tarok« je zopet dovoljena«.

44 min

Smrekarjev tarok so bile igralne karte znanega karikaturista Henrika Hinka Smrekarja, ki jih je tiskala ljubljanska tovarna igralnih kart. Oblasti so leta 1916 prepovedale Slovanski tarok in igralne karte Slovan ter Primorka z utemeljitvijo, da so karte s slovansko motiviko vzpodbujale sovražna čustva do monarhije in simpatizirale z njihovimi sovražniki, Srbi in Rusi. Motivi izbranih Smrekarjevih tarok kart segajo od slovenskega etničnega prostora do številnih slovanskih narodov z namenom, da prikaže skupne šege in navade Slovanov, torej skupne korenine. Nekatere šege so žive še danes, zato jih je film poiskal med Jurjaši v Beli Krajini, ob plesih Moreško na Korčuli ter Smrtoli na Slovaškem, ob Štehvanju v Ziljski dolini in Nočnim čuvajem ob Cerkniškem jezeru. Vojni absolutizem, ki je nastopil kmalu po začetku svetovne vojne na celotnem ozemlju A - O, je videl sovražnika monarhije ne samo v narodnostni – slovenski in slovanski motiviki, ampak tudi v slovenskih karikaturah, ki so začele nastajati in se po slovenskih časnikih bohotiti že po taborskem gibanju v drugi polovici 19. stoletja. Zoper take vrste kritike in osveščanja obenem je nastopil močan represivni aparat države – ovaduštvo in cenzura. V zgodovino cenzure, še posebej pred in med prvo svetovno vojno je kot žrtev ovaduštva padel marsikateri vidni slovenski ustvarjalec, umetnik ali intelektualec; mnoge med njimi je doletela zaporna kazen. Tudi Hinka Smrekarja. Ovadba, da je srbofil, rusofil, da s karikaturo kritizira monarhično oblast in hrabre vojake, ki umirajo za svojega cesarja, ga je pripeljala najprej v zapore na ljubljanskem gradu, po kalvariji, dolgi več kot eno leto, pa je končal v Judenburgu. Po dolgotrajni simulaciji so Smrekarja izpustili iz graške bolnišnice inb ga oprostili vojaške službe. Smrekar pa je – ob še dveh odličnih karikaturistih, Gaspariju in Podrekarju – tudi naprej smešil in bičal vojno in monarhe, ki so jo zakuhali, ter v slikah pozival k združitvi in enotnosti. Ko je bila leta 1917 na Dunaju sprejeta Majniškia deklaracija so bile družabne igre že omajani diktaturi še vedno nevarne. Kljub temu je časnik Slovenski narod še pred koncem vojne oznanil : «Prodaja igralnih kart »Slovan«, »Primorka« in »Slovanski tarok« je zopet dovoljena«.

Dokumentarci – kulturno-umetniški

Zgodba Ljubljanskega maratona

23. 10. 2021

Ljubljanski maraton presegel številne mejnike, od skromnih začetkov leta 1996, danes pa je maraton najhitreje rastoča športna panoga. Začetki so bili skromni tako po udeležbi kot po rezultatih najboljših, a kraljevska atletska preizkušnja je v slovenski metropoli zaživela ravno pravi čas, da je postala gonilna sila tekaškega preporoda, ki smo mu priča v Sloveniji. Nekoč je bil maraton omejen na peščico norcev, v zadnjih desetletjih pa je postal najhitreje rastoča športna panoga. Število udeleženih tekačev se vztrajno povečuje in iz leta v leto bolj grozeča je skrb, da bodo ljubljanske ulice premajhne za vse navdušence, ki k nam prihajajo iz vsega sveta. Dokumentarni film Zgodba Ljubljanskega maratona je nastal jubileju največje športno rekreacijske prireditve pri nas. Osredotoča se na vzpon prireditve in njen pomen za tekaški preporod. Večina materiala je bila posneta med jubilejnim maratonom, ki je na ljubljanske ulice pritegnil rekordno število tekačev in obiskovalcev, Med nastopajočimi v filmu sta tudi slovenska maratonca Roman Kejžar in Helena Javornik ter mnogi drugi. "Na začetku tečeš, da bi bil čim prej na cilju, pol tečeš za to, da prideš do cilja, pol na koncu pa tečeš, da prideš na štart." (Branko Gradišnik, izjava iz filma). Avtor filma je Toni Cahunek.

52 min

Ljubljanski maraton presegel številne mejnike, od skromnih začetkov leta 1996, danes pa je maraton najhitreje rastoča športna panoga. Začetki so bili skromni tako po udeležbi kot po rezultatih najboljših, a kraljevska atletska preizkušnja je v slovenski metropoli zaživela ravno pravi čas, da je postala gonilna sila tekaškega preporoda, ki smo mu priča v Sloveniji. Nekoč je bil maraton omejen na peščico norcev, v zadnjih desetletjih pa je postal najhitreje rastoča športna panoga. Število udeleženih tekačev se vztrajno povečuje in iz leta v leto bolj grozeča je skrb, da bodo ljubljanske ulice premajhne za vse navdušence, ki k nam prihajajo iz vsega sveta. Dokumentarni film Zgodba Ljubljanskega maratona je nastal jubileju največje športno rekreacijske prireditve pri nas. Osredotoča se na vzpon prireditve in njen pomen za tekaški preporod. Večina materiala je bila posneta med jubilejnim maratonom, ki je na ljubljanske ulice pritegnil rekordno število tekačev in obiskovalcev, Med nastopajočimi v filmu sta tudi slovenska maratonca Roman Kejžar in Helena Javornik ter mnogi drugi. "Na začetku tečeš, da bi bil čim prej na cilju, pol tečeš za to, da prideš do cilja, pol na koncu pa tečeš, da prideš na štart." (Branko Gradišnik, izjava iz filma). Avtor filma je Toni Cahunek.

Dokumentarci – kulturno-umetniški

Vmesni čas, dokumentarni film

20. 10. 2021

Dokumentarni esej Vmesni čas je zapis o času, ki si ga nihče ni želel, o času pandemije, ki je spremenila naša življenja na prej in potem. To je filmski pogled na čas med prej in potem. Če bo potem sploh še prišel. Posnetki predstavljajo razmišljanja ljudi v trenutku, ko je bila zaradi koronavirusa v naši življenjski okolici razglašena pandemija. V prvih dneh je snemanje potekalo še v živo, potem samo še po internetu in telefonu, še malo kasneje tako, da so se govorci sami posneli doma in posnetek poslali avtorju filma. Kaj razmišljamo, ko smo v samo izolaciji? Kako se počutimo v času, ki se je še ne tako dolgo nazaj zdel kot slab znanstveno fantastičen film? Nas je strah? Mislimo na prihodnost? Kakšna bo, ko bo enkrat končno prišla? Pričevanja ljudi so različna, nekateri povedo veliko, nekateri zelo malo, večina pričevanj pa je usmerjena v prihodnost, kaj se lahko iz tega vmesnega časa naučimo in kako lahko zaradi tega tudi bolje živimo. O svojih strahovih in upih so razmišljali Patricija Maličev, Miha Šalehar, Maja Novak, Vasko Atanasovski, Lenart Kučić, in številni drugi bolj ali manj znani Slovenci. Dokumentarni film Vmesni čas je melanholična pripoved z elementi humorja. Scenarist in režiser je Dušan Moravec.

51 min

Dokumentarni esej Vmesni čas je zapis o času, ki si ga nihče ni želel, o času pandemije, ki je spremenila naša življenja na prej in potem. To je filmski pogled na čas med prej in potem. Če bo potem sploh še prišel. Posnetki predstavljajo razmišljanja ljudi v trenutku, ko je bila zaradi koronavirusa v naši življenjski okolici razglašena pandemija. V prvih dneh je snemanje potekalo še v živo, potem samo še po internetu in telefonu, še malo kasneje tako, da so se govorci sami posneli doma in posnetek poslali avtorju filma. Kaj razmišljamo, ko smo v samo izolaciji? Kako se počutimo v času, ki se je še ne tako dolgo nazaj zdel kot slab znanstveno fantastičen film? Nas je strah? Mislimo na prihodnost? Kakšna bo, ko bo enkrat končno prišla? Pričevanja ljudi so različna, nekateri povedo veliko, nekateri zelo malo, večina pričevanj pa je usmerjena v prihodnost, kaj se lahko iz tega vmesnega časa naučimo in kako lahko zaradi tega tudi bolje živimo. O svojih strahovih in upih so razmišljali Patricija Maličev, Miha Šalehar, Maja Novak, Vasko Atanasovski, Lenart Kučić, in številni drugi bolj ali manj znani Slovenci. Dokumentarni film Vmesni čas je melanholična pripoved z elementi humorja. Scenarist in režiser je Dušan Moravec.

Dokumentarci – kulturno-umetniški

Vse duše mojega telesa

19. 10. 2021

Potem, ko najde materin vojni dnevnik, hči odkrije, kdo je bila zares njena mama. Zgodba o odnosu med dvema ženskama v odločilnem trenutku, ko ena umre, druga pa živi naprej. Lorena je stara skoraj 60. let, z modrimi in iskrivimi, skoraj otroškimi očmi, kar se skorajda ne sklada z njenim elegantnim in urejenim izgledom. Z možem in sinom živi v manjši vili z rožnim vrtom, za katerega skrbi sama. Kot psihoterapevtka se je specializirala za primere posvojitev. Njeno delo so v glavnem terapevtska srečanja z družinami posvojiteljicami in svetovanje otrokom. V zadnjih letih je bilo Lorenino življenje razdeljeno med delo in skrb za mamo, Mario Antoinetto, ki je živela pri njih do smrti. Ko je po mamini smrti urejala njene stvari, je našla dva gosto popisana dnevnika z majhno, ozko pisavo v obliki zapiskov in naključnih misli, mnenj o politiki, vojni, vohunjenju, pa tudi čustvenih izbruhov. Bila sta mamina. Zanju ni vedela, pa tudi mama o tem ni govorila. To so bile besede o ljubezni in krutosti, odločenosti in strahu, ki jih je napisala mlada ženska, ki je imela rada naravo in Beethovna, mlada ženska, ki ni mogla le nemo opazovati tistega, kar se je dogajalo okoli nje. Morala je pomagati, nekaj narediti, ustaviti tiste "jate ptic smrti, ki so obvladovale nebo", končati “ta masaker teles mož, ki so narejena za ljubezen in ne sovraštvo”, ljudi, ki so želeli živeti, se boriti in ljubiti.

51 min

Potem, ko najde materin vojni dnevnik, hči odkrije, kdo je bila zares njena mama. Zgodba o odnosu med dvema ženskama v odločilnem trenutku, ko ena umre, druga pa živi naprej. Lorena je stara skoraj 60. let, z modrimi in iskrivimi, skoraj otroškimi očmi, kar se skorajda ne sklada z njenim elegantnim in urejenim izgledom. Z možem in sinom živi v manjši vili z rožnim vrtom, za katerega skrbi sama. Kot psihoterapevtka se je specializirala za primere posvojitev. Njeno delo so v glavnem terapevtska srečanja z družinami posvojiteljicami in svetovanje otrokom. V zadnjih letih je bilo Lorenino življenje razdeljeno med delo in skrb za mamo, Mario Antoinetto, ki je živela pri njih do smrti. Ko je po mamini smrti urejala njene stvari, je našla dva gosto popisana dnevnika z majhno, ozko pisavo v obliki zapiskov in naključnih misli, mnenj o politiki, vojni, vohunjenju, pa tudi čustvenih izbruhov. Bila sta mamina. Zanju ni vedela, pa tudi mama o tem ni govorila. To so bile besede o ljubezni in krutosti, odločenosti in strahu, ki jih je napisala mlada ženska, ki je imela rada naravo in Beethovna, mlada ženska, ki ni mogla le nemo opazovati tistega, kar se je dogajalo okoli nje. Morala je pomagati, nekaj narediti, ustaviti tiste "jate ptic smrti, ki so obvladovale nebo", končati “ta masaker teles mož, ki so narejena za ljubezen in ne sovraštvo”, ljudi, ki so želeli živeti, se boriti in ljubiti.

Dokumentarci – kulturno-umetniški

Meje mojega jezika so meje mojega sveta

18. 10. 2021

Dokumentarni film ostro in neposredno trka na zavest samozadovoljne matice, ujete v institucionalne meje nove države. Jasno, odkrito ter provokativno govori o pomenu manjšin in enotnem kulturnem ter gospodarskega prostora, mimo floskul dnevne politike. Film je nastajal ob spoznanju, da pravzaprav matica bolj potrebuje manjšino kot manjšina matico, če želi obstati. V filmu nastopajo vidne kulturne, prosvetne in gospodarske osebnosti, ki predstavljajo najbolj vitalen in ustvarjalen del slovenskih manjšin in v dialogu s pisateljem in publicistom Miranom Košuto označijo robove in esenco slovenskega ter njihovo prihodnost.

53 min

Dokumentarni film ostro in neposredno trka na zavest samozadovoljne matice, ujete v institucionalne meje nove države. Jasno, odkrito ter provokativno govori o pomenu manjšin in enotnem kulturnem ter gospodarskega prostora, mimo floskul dnevne politike. Film je nastajal ob spoznanju, da pravzaprav matica bolj potrebuje manjšino kot manjšina matico, če želi obstati. V filmu nastopajo vidne kulturne, prosvetne in gospodarske osebnosti, ki predstavljajo najbolj vitalen in ustvarjalen del slovenskih manjšin in v dialogu s pisateljem in publicistom Miranom Košuto označijo robove in esenco slovenskega ter njihovo prihodnost.

Dokumentarci – kulturno-umetniški

Lačni upora

18. 10. 2021

Dokumentarni film Lačni upora se sprašuje o razlogih, pogostosti in učinkovitosti gladovne stavke kot orodja družbenega upora v zgodovini. Med zgodbami, ki jim film posveti večjo pozornost, je gladovna stavka tedaj študenta Borisa Vuka ob zasedbi Filozofske fakultete leta 1971, prva medijsko odmevna individualna gladovna stavka – stavka psihiatra Janeza Ruglja leta 1985, odmevna gladovna stavka trepčanskih rudarjev na Kosovem leta 1989 in posledično zborovanje v Cankarjevem domu, ki je sprožila razpad Jugoslavije, epidemija gladovnih stavk po osamosvojitvi Slovenije v 1990. letih in gladovni protesti profesorja Borisa Ostana po letu 2000. Preko gladovne stavke delavcev kočevske Prenove pred nekaj leti in protestov v Ljubljani in Mariboru film sproži vprašanja, kakšno vlogo imajo lahko gladovne stavke kot oblika družbenega protesta danes, ko je medijska in družbena pozornost za individualne usode ljudi majhna. V kritični in tudi ironični pripovedi se zarisujejo tudi posamezne človeške usode – od gandijevsko vztrajnih do tragikomično neresnih. Med sogovorniki, ki v filmu kritično osvetljujejo vprašanja gladovnih stavk, so novinarji Ervin Hladnik Milharčič, Ali Žerdin, Jani Sever, nekdanja novinarka Mladine Bojana Leskovar, teoretiki Svetlana Slapšak, Sandra Bašić Hrvatin, Igor Pribac in aktivist Armin Salihović.

53 min

Dokumentarni film Lačni upora se sprašuje o razlogih, pogostosti in učinkovitosti gladovne stavke kot orodja družbenega upora v zgodovini. Med zgodbami, ki jim film posveti večjo pozornost, je gladovna stavka tedaj študenta Borisa Vuka ob zasedbi Filozofske fakultete leta 1971, prva medijsko odmevna individualna gladovna stavka – stavka psihiatra Janeza Ruglja leta 1985, odmevna gladovna stavka trepčanskih rudarjev na Kosovem leta 1989 in posledično zborovanje v Cankarjevem domu, ki je sprožila razpad Jugoslavije, epidemija gladovnih stavk po osamosvojitvi Slovenije v 1990. letih in gladovni protesti profesorja Borisa Ostana po letu 2000. Preko gladovne stavke delavcev kočevske Prenove pred nekaj leti in protestov v Ljubljani in Mariboru film sproži vprašanja, kakšno vlogo imajo lahko gladovne stavke kot oblika družbenega protesta danes, ko je medijska in družbena pozornost za individualne usode ljudi majhna. V kritični in tudi ironični pripovedi se zarisujejo tudi posamezne človeške usode – od gandijevsko vztrajnih do tragikomično neresnih. Med sogovorniki, ki v filmu kritično osvetljujejo vprašanja gladovnih stavk, so novinarji Ervin Hladnik Milharčič, Ali Žerdin, Jani Sever, nekdanja novinarka Mladine Bojana Leskovar, teoretiki Svetlana Slapšak, Sandra Bašić Hrvatin, Igor Pribac in aktivist Armin Salihović.

Dokumentarci – kulturno-umetniški

Kraški kamnolomi

14. 10. 2021

Kamen je središče kraške pokrajine, stoletja so ga generacije garaških Kraševcev obdelovale kot gradbeni material in temelj preživetja. Zgodbo o kamnolomih pripoveduje kraški kamnosek Gabrijel Jeram, ki je v svojem domu v Štorjah na Krasu zbral zavidljivo zbirko kamnin iz različnih vaških jav - kamnolomov, jih metodično uredil in vrisal na zemljevid Krasa. Teh je čez 120 in predstavljajo največjo zbirko kamnin Krasa pri nas. Zbral je tudi vsa kamnoseška orodja, ki jih je uporabljal on in njegovi predniki in napisal etimološki slovar vseh izrazov, ki so jih uporabljali v kamnoseštvu. Spoznali bomo kako je Kras nastal, zapuščene vaške jave in večje kamnolome na Krasu – od Lipice, Povirja, Repentabora, Nabrežine do kraške arhitekture, ki daje svojevrsten pečat tej magični pokrajini. Nadkamnosek Gabrijel pravi: Kamen kot kamen ne pomeni nič. Moraš ga obdelati in mu vdihniti dušo, da oživi!

50 min

Kamen je središče kraške pokrajine, stoletja so ga generacije garaških Kraševcev obdelovale kot gradbeni material in temelj preživetja. Zgodbo o kamnolomih pripoveduje kraški kamnosek Gabrijel Jeram, ki je v svojem domu v Štorjah na Krasu zbral zavidljivo zbirko kamnin iz različnih vaških jav - kamnolomov, jih metodično uredil in vrisal na zemljevid Krasa. Teh je čez 120 in predstavljajo največjo zbirko kamnin Krasa pri nas. Zbral je tudi vsa kamnoseška orodja, ki jih je uporabljal on in njegovi predniki in napisal etimološki slovar vseh izrazov, ki so jih uporabljali v kamnoseštvu. Spoznali bomo kako je Kras nastal, zapuščene vaške jave in večje kamnolome na Krasu – od Lipice, Povirja, Repentabora, Nabrežine do kraške arhitekture, ki daje svojevrsten pečat tej magični pokrajini. Nadkamnosek Gabrijel pravi: Kamen kot kamen ne pomeni nič. Moraš ga obdelati in mu vdihniti dušo, da oživi!

Dokumentarci – kulturno-umetniški

Vojne igre, dokumentarna oddaja

12. 10. 2021

Z dokumentarnim filmom „Vojne igre“ se podajamo v zakulisje uprizarjanja zgodovinskih bitk, kontroverznega hobija članov društva Triglav. S kolegi iz cele Evrope se neobremenjeno poigravajo z uniformami različnih armad v poustvarjanju in doživljanju zgodovine. Ne manjka bizarnih in absurdnih situacij, začinjenih s specifičnim humorjem. Do ideologij vzpostavijo distanco,zvezda je lahko partizanska, sovjetska, ameriška ali židovska. Kljukasti križ je zgolj del zgodovinske uniforme in predmet zbirateljstva militarij. Vsekakor pogled, ki vzpostavlja neobremenjeno distanco in je zelo aktualen za današnjo politično situacijo. Gre za obravnavo večplastne teme, ki skozi spremljanje treh glavnih likov (partizanskega komandanta, nemškega komandanta in predsednika društva) omogoča globlji vpogled v njihov način razmišljanja. Film gledalcu dopušča, da si sam ustvari mnenje o motivih in vzgibih ljudi, ki se ukvarjajo s to dejavnostjo. Snemanje je potekalo več kot leto dni na različnih lokacijah z velikim finalom – veliko bitko na Vojskem nad Idrijo. Med pripravami na bitko smo se s člani društva odpravili tudi v Belgijo na srečanje z zbiratelji iz različnih držav, kar temi doda širšo evropsko perspektivo. Režiser in scenarist Žiga Virc je slovenski javnosti znan po filmu „Trst je naš!“ s katerim je bil 2010 nominiran za oskarja („Academy Award“) za najboljši študentski tujejezični film.

52 min

Z dokumentarnim filmom „Vojne igre“ se podajamo v zakulisje uprizarjanja zgodovinskih bitk, kontroverznega hobija članov društva Triglav. S kolegi iz cele Evrope se neobremenjeno poigravajo z uniformami različnih armad v poustvarjanju in doživljanju zgodovine. Ne manjka bizarnih in absurdnih situacij, začinjenih s specifičnim humorjem. Do ideologij vzpostavijo distanco,zvezda je lahko partizanska, sovjetska, ameriška ali židovska. Kljukasti križ je zgolj del zgodovinske uniforme in predmet zbirateljstva militarij. Vsekakor pogled, ki vzpostavlja neobremenjeno distanco in je zelo aktualen za današnjo politično situacijo. Gre za obravnavo večplastne teme, ki skozi spremljanje treh glavnih likov (partizanskega komandanta, nemškega komandanta in predsednika društva) omogoča globlji vpogled v njihov način razmišljanja. Film gledalcu dopušča, da si sam ustvari mnenje o motivih in vzgibih ljudi, ki se ukvarjajo s to dejavnostjo. Snemanje je potekalo več kot leto dni na različnih lokacijah z velikim finalom – veliko bitko na Vojskem nad Idrijo. Med pripravami na bitko smo se s člani društva odpravili tudi v Belgijo na srečanje z zbiratelji iz različnih držav, kar temi doda širšo evropsko perspektivo. Režiser in scenarist Žiga Virc je slovenski javnosti znan po filmu „Trst je naš!“ s katerim je bil 2010 nominiran za oskarja („Academy Award“) za najboljši študentski tujejezični film.

Dokumentarci – kulturno-umetniški

Boj za slovensko severno mejo

9. 10. 2021

Dokumentarni film o delovanju generala Rudolfa Maistra in prve slovenske Narodne vlade v Ljubljani za slovensko severno mejo. Država Slovencev, Hrvatov in Srbov, ki so jo slovesno razglasili 29. oktobra 1918, je torej nastala ob koncu 1. svetovne vojne in propadu 50-milijonske avstro-ogrske monarhije in se je takoj znašla pred številnimi izzivi. V povojni prevratni dobi se je vlada bolj zanašala na ameriškega predsednika Woodrowa Wilsona in samoodločbo malih narodov ter diplomatske rešitve vprašanj, general Maister pa je bolj zaupal vojaški sili in dejanjem. Kljub neodobravanju vlade v Ljubljani je bila na novo ustanovljena Maistrova vojska slovenskih prostovoljcev in domoljubov tista, ki je od novembra 1918 dalje s svojim bojem obvarovala Maribor in slovensko Podravje ter del Koroške pred nemško Avstrijo. Tudi ko je pozneje, 6. junija 1919, vojska Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev zasedla Celovec, to Slovencem ni prineslo zadovoljive rešitve severne meje na Koroškem. Posebnost dokumentarnega filma, pod katerega se podpisuje režiser in scenarist Valentin Pečenko, je, da prvič predstavi tudi pogled avstrijske strani ter zakulisno diplomatsko delovanje velike četverice v Parizu in vlogo predsednika Wilsona. V njem nastopijo priznani domači in tuji zgodovinarji ter preučevalci zgodovine dr. Andrej Rahten, dr. Jurij Perovšek, dr. Darko Friš, Avguštin Malle, dr. Wilhelm Wadl, dr. Gregor Antoličič, Mira Grašič, Lojze Penič, dr. Aleksandra Berberih - Slana ter pisatelj Tone Partljič.

53 min

Dokumentarni film o delovanju generala Rudolfa Maistra in prve slovenske Narodne vlade v Ljubljani za slovensko severno mejo. Država Slovencev, Hrvatov in Srbov, ki so jo slovesno razglasili 29. oktobra 1918, je torej nastala ob koncu 1. svetovne vojne in propadu 50-milijonske avstro-ogrske monarhije in se je takoj znašla pred številnimi izzivi. V povojni prevratni dobi se je vlada bolj zanašala na ameriškega predsednika Woodrowa Wilsona in samoodločbo malih narodov ter diplomatske rešitve vprašanj, general Maister pa je bolj zaupal vojaški sili in dejanjem. Kljub neodobravanju vlade v Ljubljani je bila na novo ustanovljena Maistrova vojska slovenskih prostovoljcev in domoljubov tista, ki je od novembra 1918 dalje s svojim bojem obvarovala Maribor in slovensko Podravje ter del Koroške pred nemško Avstrijo. Tudi ko je pozneje, 6. junija 1919, vojska Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev zasedla Celovec, to Slovencem ni prineslo zadovoljive rešitve severne meje na Koroškem. Posebnost dokumentarnega filma, pod katerega se podpisuje režiser in scenarist Valentin Pečenko, je, da prvič predstavi tudi pogled avstrijske strani ter zakulisno diplomatsko delovanje velike četverice v Parizu in vlogo predsednika Wilsona. V njem nastopijo priznani domači in tuji zgodovinarji ter preučevalci zgodovine dr. Andrej Rahten, dr. Jurij Perovšek, dr. Darko Friš, Avguštin Malle, dr. Wilhelm Wadl, dr. Gregor Antoličič, Mira Grašič, Lojze Penič, dr. Aleksandra Berberih - Slana ter pisatelj Tone Partljič.

Dokumentarci – kulturno-umetniški

Nova zemlja, dokumentarni film

28. 9. 2021

Ne glede na kulturo, raso in spol, ljudi tega sveta povezuje temeljno vprašanje: ima naše življenje smisel in v čem je ta smisel? Svet se ne podreja našim željam, živi pač po svoje in zato je logično, da se sprašujemo o smislu. Ker živimo, si hočemo življenja tudi osmisliti. V središču modernega človeka je stalna nuja po odločanju, a ko se posameznik odloči mora sprejeti odgovornost za svojo odločitev. No, ravno odgovornost pa je naša šibka značajska lastnost, saj smo ambivalentni in dvolični. Zanimata nas predvsem atributa moči: denar in oblast. A smrti ne ubeži ne berač, ne filozof, ne umetnik in tudi ne vladar. Naj nas resnica še tako boli, je dejstvo, da smo ljudje minljivi, tako kot je umrljivo vse, kar živi. Naša življenja so v bistvu samo kratke zgodbe o dolgem potovanju, od nas pa je odvisna vsebina glavne zgodbe: »Je človek človeku človek?!« V dokumentarcu nastopata prof. dr. Janez Juhant, filozof, teolog, antropolog in ribič Franc Pianecki. Na videz imata moška malo skupnega, a v svoji notranjosti si oba želita isto, da njuna življenja ne bi izzvenela v prazno. Filozof, ki iskreno sprejema drugačnost, vztrajno gradi most med ljudmi in pri tem se ne žrtvuje, temveč se odpoveduje človeški omejenosti. » Svoboda je v dialogu,« izreče v osebnem nagovoru. Ribič pa se je vse svoje življenje boril, z vlečenjem mrež je hranil sebe in družino. »Potomci so tu, na katere sem ponosen,« zaupa v kamero, ker sta njegova odrasla sinova zanj največji dosežek. Šele sedaj, ko je za vse poskrbel, lahko razmišlja o upokojitvi ... Prof. dr. Janez Juhant in Franc Pianecki, sta se že pred mnogimi leti odločila, in od takrat, iz dneva v dan, za svoji odločitvi odgovarjata sebi, družini, skupnosti in ravno ta njuna pokončna drža moška dela zanimiva ter spoštovana.

50 min

Ne glede na kulturo, raso in spol, ljudi tega sveta povezuje temeljno vprašanje: ima naše življenje smisel in v čem je ta smisel? Svet se ne podreja našim željam, živi pač po svoje in zato je logično, da se sprašujemo o smislu. Ker živimo, si hočemo življenja tudi osmisliti. V središču modernega človeka je stalna nuja po odločanju, a ko se posameznik odloči mora sprejeti odgovornost za svojo odločitev. No, ravno odgovornost pa je naša šibka značajska lastnost, saj smo ambivalentni in dvolični. Zanimata nas predvsem atributa moči: denar in oblast. A smrti ne ubeži ne berač, ne filozof, ne umetnik in tudi ne vladar. Naj nas resnica še tako boli, je dejstvo, da smo ljudje minljivi, tako kot je umrljivo vse, kar živi. Naša življenja so v bistvu samo kratke zgodbe o dolgem potovanju, od nas pa je odvisna vsebina glavne zgodbe: »Je človek človeku človek?!« V dokumentarcu nastopata prof. dr. Janez Juhant, filozof, teolog, antropolog in ribič Franc Pianecki. Na videz imata moška malo skupnega, a v svoji notranjosti si oba želita isto, da njuna življenja ne bi izzvenela v prazno. Filozof, ki iskreno sprejema drugačnost, vztrajno gradi most med ljudmi in pri tem se ne žrtvuje, temveč se odpoveduje človeški omejenosti. » Svoboda je v dialogu,« izreče v osebnem nagovoru. Ribič pa se je vse svoje življenje boril, z vlečenjem mrež je hranil sebe in družino. »Potomci so tu, na katere sem ponosen,« zaupa v kamero, ker sta njegova odrasla sinova zanj največji dosežek. Šele sedaj, ko je za vse poskrbel, lahko razmišlja o upokojitvi ... Prof. dr. Janez Juhant in Franc Pianecki, sta se že pred mnogimi leti odločila, in od takrat, iz dneva v dan, za svoji odločitvi odgovarjata sebi, družini, skupnosti in ravno ta njuna pokončna drža moška dela zanimiva ter spoštovana.

Dokumentarci – kulturno-umetniški

Otroci na čakanju, dokumentarni film

22. 9. 2021

Več kot 1000 otrok v Sloveniji ne živi pri biološki družini, ampak so prepuščeni sistemu rejništva. Le redke posvojijo. Mnogi med njimi imajo eno samo veliko željo. Družino. Država je odgovorna za to, da otrokom najde družino, v kateri bodo pridobili pozitivno družinsko izkušnjo. Kjer bodo razmere, potrebne za zdravo rast, osebnostni razvoj, samostojno življenje in delo. Zgodbe rejenk in rejencev, ki jih slišimo šele zadnja leta, pa po večini niso najlepše. Njihove izkušnje povedo, da je treba sistem korenito in v celoti spremeniti. Dokumentarni film Otroci na čakanju je preplet zgodb o rejništvu. Vidine, ki je skozi odraščanje otrok v reji izkusila nedorečenost sistema in se znašla pred vprašanji brez odgovorov. Davidove, ki je kljub dobrim razmeram v rejništvu zaživel šele po posvojitvi. Zgodbe Davidove sestre Patricije, ki je tako kot gospa Pega z osemnajstimi leti začela samostojno življenje. Tadej pa je po sedemnajstih letih rejništva ugotovil, da ob polnoletnosti ne bo imel nikogar in ne bo imel kam iti.

51 min

Več kot 1000 otrok v Sloveniji ne živi pri biološki družini, ampak so prepuščeni sistemu rejništva. Le redke posvojijo. Mnogi med njimi imajo eno samo veliko željo. Družino. Država je odgovorna za to, da otrokom najde družino, v kateri bodo pridobili pozitivno družinsko izkušnjo. Kjer bodo razmere, potrebne za zdravo rast, osebnostni razvoj, samostojno življenje in delo. Zgodbe rejenk in rejencev, ki jih slišimo šele zadnja leta, pa po večini niso najlepše. Njihove izkušnje povedo, da je treba sistem korenito in v celoti spremeniti. Dokumentarni film Otroci na čakanju je preplet zgodb o rejništvu. Vidine, ki je skozi odraščanje otrok v reji izkusila nedorečenost sistema in se znašla pred vprašanji brez odgovorov. Davidove, ki je kljub dobrim razmeram v rejništvu zaživel šele po posvojitvi. Zgodbe Davidove sestre Patricije, ki je tako kot gospa Pega z osemnajstimi leti začela samostojno življenje. Tadej pa je po sedemnajstih letih rejništva ugotovil, da ob polnoletnosti ne bo imel nikogar in ne bo imel kam iti.

Dokumentarci – kulturno-umetniški

(Ne)vidni slovenski film, dokumentarni film

21. 9. 2021

Dokumentarni film o nujnem restavriranju ter digitaliziranju filmske dediščine in o vprašanjih, ki jih tema odpira. Z dokumentarnim filmom (NE)VIDNI SLOVENSKI FILM je dopolnjena trilogija Filmoljubje, ki jo je scenarist in režiser Slavko Hren posvetil svežemu, poglobljenemu pogledu na zgodovinsko obdobje od začetkov nacionalne profesionalne kinematografije s prvim slovenskim celovečernim zvočnim igranim filmom režiserja Franceta Štiglica Na svoji zemlji (1948) do danes, ko se ta filmska dediščina krčevito rešuje, saj neusmiljeno propada. Naslov je pravzaprav citat iz izjave zaskrbljenega režiserja, ki jo je ob svečani pojekciji svojih digitaliziranih kratkih filmov v Slovenski kinoteki izrekel karizmatični Karpo Godina, prejemnik nagrade France Štiglic za življenjsko delo. Na digitalizacijo in restavracijo slovenskih filmov opozarjajo avtorji in drugi filmski delavci od Slovenske kinoteke, SFC, Društev slovenskih snemalcev in režiserjev, arhivarji in tudi strokovnjaki s slovenske nacionalne televizije, saj ima prav TV SLO največji filmski arhiv v državi. Fenomen reševanja filma je svetoven, globalen. Zahteva znanje, nove tehnologije in namenska sredstva. Ljubljana je gostila odmeven mednarodni simpozij o restavriranju filmske dediščine,v Amsterdamu je dokončala študij restavratorstva filma prva slovenska diplomantka Nadja Šičarov, še vedno pa lahko zaradi pomanjkanja sredstev na prste samo ene roke preštejemo uspešno restavrirane in digitalizirane slovenske filme. V filmu spremljamo restavracijo kultnega filma Na svoji zemlji od začetnih pripravljalnih opravil do svečane projekcije filma v kinu pod zvezdami na ljubljanskem Kongresnem trgu. 70 let od prve projekcije na istem trgu, z zadnjimi živimi ustvarjalci filma. Tudi kot poklon režiserju Francetu Štiglicu, čigar 100-letnico rojstva obeležujemo v letu 2019.

55 min

Dokumentarni film o nujnem restavriranju ter digitaliziranju filmske dediščine in o vprašanjih, ki jih tema odpira. Z dokumentarnim filmom (NE)VIDNI SLOVENSKI FILM je dopolnjena trilogija Filmoljubje, ki jo je scenarist in režiser Slavko Hren posvetil svežemu, poglobljenemu pogledu na zgodovinsko obdobje od začetkov nacionalne profesionalne kinematografije s prvim slovenskim celovečernim zvočnim igranim filmom režiserja Franceta Štiglica Na svoji zemlji (1948) do danes, ko se ta filmska dediščina krčevito rešuje, saj neusmiljeno propada. Naslov je pravzaprav citat iz izjave zaskrbljenega režiserja, ki jo je ob svečani pojekciji svojih digitaliziranih kratkih filmov v Slovenski kinoteki izrekel karizmatični Karpo Godina, prejemnik nagrade France Štiglic za življenjsko delo. Na digitalizacijo in restavracijo slovenskih filmov opozarjajo avtorji in drugi filmski delavci od Slovenske kinoteke, SFC, Društev slovenskih snemalcev in režiserjev, arhivarji in tudi strokovnjaki s slovenske nacionalne televizije, saj ima prav TV SLO največji filmski arhiv v državi. Fenomen reševanja filma je svetoven, globalen. Zahteva znanje, nove tehnologije in namenska sredstva. Ljubljana je gostila odmeven mednarodni simpozij o restavriranju filmske dediščine,v Amsterdamu je dokončala študij restavratorstva filma prva slovenska diplomantka Nadja Šičarov, še vedno pa lahko zaradi pomanjkanja sredstev na prste samo ene roke preštejemo uspešno restavrirane in digitalizirane slovenske filme. V filmu spremljamo restavracijo kultnega filma Na svoji zemlji od začetnih pripravljalnih opravil do svečane projekcije filma v kinu pod zvezdami na ljubljanskem Kongresnem trgu. 70 let od prve projekcije na istem trgu, z zadnjimi živimi ustvarjalci filma. Tudi kot poklon režiserju Francetu Štiglicu, čigar 100-letnico rojstva obeležujemo v letu 2019.

Dokumentarci – kulturno-umetniški

Revolucionarne zabave naših mladosti, dokumentarni film

16. 9. 2021

Vsaka generacija mladih se je v času Jugoslavije staršem in oblastem upirala po svoje, z glasbo in na zabavah, od jazza in punka do rocka. Je bil punk bolj revolucionaren od rocka? Je bilo bolj nevarno poslušati jazz ali plesati tržačana? So bili mladi v šestdesetih bolj pogumni od ostalih generacij mladih? Je narodno zabavna glasba punk današnjega časa? To je le nekaj vprašanj, ki jih avtor dokumentarnega filma ''Revolucionarne zabave naših mladosti'' Zvezdan Martič postavlja ljudem, ki so osebno ustvarjali ali spremljali dogajanje v različnih povojnih obdobjih. Pregled različnih mladosti začne po drugi svetovni vojni, ko so mladi obnavljali porušeno domovino in ga konča v obdobju interneta, ki sedanjo mlado generacijo dela najbolj drugačno od predhodnih. Ob tem v veliki meri uporablja bogato arhivsko gradivo TV Slovenija, ki gledalca slikovno in z izjavami takratnih akterjev preseli v različna obdobja naše polpretekle in novejše zgodovine. Vsaka generacija je imela svoje značilnosti in najbolj pogosto se je upor staršem in oblastem, dogajal na zabavah. In oblast je to vedela. Zato je UDBA nadzorovala glasbenike, ki so igrali jazz, varuhi družbe so prekinjali ''pohujšljive'' plese. Dolgolase rokerje so metali iz šol, punkerje so zapirali. V novi državi so prišle nove vrednote, osrednje mesto v medijih je dobila narodno zabavna glasba. V dokumentarnem filmu sodelujejo številni glasbeniki (Kameleoni, Buldožer, Pankrti, Šank rock, Ali En, Modrijani, N'Toko, Koala Voice…), glasbeni uredniki, promotorji, managerji in drugi in delijo z gledalci svoje spomine, predvsem pa analizirajo takratna obdobja in jih primerjajo z današnjim časom. Avtor filma je Zvezdan Martič.

50 min

Vsaka generacija mladih se je v času Jugoslavije staršem in oblastem upirala po svoje, z glasbo in na zabavah, od jazza in punka do rocka. Je bil punk bolj revolucionaren od rocka? Je bilo bolj nevarno poslušati jazz ali plesati tržačana? So bili mladi v šestdesetih bolj pogumni od ostalih generacij mladih? Je narodno zabavna glasba punk današnjega časa? To je le nekaj vprašanj, ki jih avtor dokumentarnega filma ''Revolucionarne zabave naših mladosti'' Zvezdan Martič postavlja ljudem, ki so osebno ustvarjali ali spremljali dogajanje v različnih povojnih obdobjih. Pregled različnih mladosti začne po drugi svetovni vojni, ko so mladi obnavljali porušeno domovino in ga konča v obdobju interneta, ki sedanjo mlado generacijo dela najbolj drugačno od predhodnih. Ob tem v veliki meri uporablja bogato arhivsko gradivo TV Slovenija, ki gledalca slikovno in z izjavami takratnih akterjev preseli v različna obdobja naše polpretekle in novejše zgodovine. Vsaka generacija je imela svoje značilnosti in najbolj pogosto se je upor staršem in oblastem, dogajal na zabavah. In oblast je to vedela. Zato je UDBA nadzorovala glasbenike, ki so igrali jazz, varuhi družbe so prekinjali ''pohujšljive'' plese. Dolgolase rokerje so metali iz šol, punkerje so zapirali. V novi državi so prišle nove vrednote, osrednje mesto v medijih je dobila narodno zabavna glasba. V dokumentarnem filmu sodelujejo številni glasbeniki (Kameleoni, Buldožer, Pankrti, Šank rock, Ali En, Modrijani, N'Toko, Koala Voice…), glasbeni uredniki, promotorji, managerji in drugi in delijo z gledalci svoje spomine, predvsem pa analizirajo takratna obdobja in jih primerjajo z današnjim časom. Avtor filma je Zvezdan Martič.

Dokumentarci – kulturno-umetniški

Polmesec nad planikami

16. 9. 2021

"Polmesec na planikami" je dokumentarni film o prvi džamiji v Alpah, ki je bila leta 1916 zgrajena v slovenskem Logu pod Mangartom. Džamijo so zgradili bošnjaški vojaki na Soški fronti, ki so se borili na strani Avstro Ogrske in predstavlja edinstven primer islamske arhitekture v alpskem prostoru. Film vleče paralele in refleksije s sedanjim časom, z Bošnjaki, ki so se preselili v Slovenijo iz ekonomskih razlogov in njihovimi 30 letnimi napori, da bi zgradili džamijo v Ljubljani, kar se je 2019 končno tudi realiziralo. Film sooča različne strani - slovensko, bošnjaško in italijansko ter nas vodi od Bosne in Hercegovine preko Jesenic do vrhov Julijskih Alp nad Sočo.

49 min

"Polmesec na planikami" je dokumentarni film o prvi džamiji v Alpah, ki je bila leta 1916 zgrajena v slovenskem Logu pod Mangartom. Džamijo so zgradili bošnjaški vojaki na Soški fronti, ki so se borili na strani Avstro Ogrske in predstavlja edinstven primer islamske arhitekture v alpskem prostoru. Film vleče paralele in refleksije s sedanjim časom, z Bošnjaki, ki so se preselili v Slovenijo iz ekonomskih razlogov in njihovimi 30 letnimi napori, da bi zgradili džamijo v Ljubljani, kar se je 2019 končno tudi realiziralo. Film sooča različne strani - slovensko, bošnjaško in italijansko ter nas vodi od Bosne in Hercegovine preko Jesenic do vrhov Julijskih Alp nad Sočo.

Dokumentarci – kulturno-umetniški

Zora, dokumentarni film

15. 9. 2021

Slovenca Marijan in Christian že leta živita v ZDA, posebnost njunega življenja pa je bila posvojitev deklice indijanskega porekla. Christian, Marijan in Zora živijo prijetno družinsko življenje v zelenem mestecu Ridgewood v New Jerseyu, kamor se pred kaosom velemesta umikajo premožnejši Newyorčani. Christianova in Marijanova najpomembnejša odločitev v življenju je bila, da pred enajstimi leti posvojita še ne dan staro deklico indijanskega porekla, ki sta ji dala ime po njuni za rakom umrli prijateljici Zori. Odločitev za posvojitev Zore ni bila težka. Že leta sta si želela ustvariti družino, kar je storilo tisoče ameriških poročenih parov. A čeprav Marijan in Christian že leta živita v ZDA sta ostala Slovenca; tako kot številni v tujini živeči naši ljudje, morda večja Slovenca od številnih v domovini. Nekega dne sta se odpeljala na slovenski konzulat v New Yorku, da svojo hčerko vpišeta v slovensko matično knjigo, a ju je na prvi pogled birokratska formalnost soočila z neizprosno realnostjo življenja v domovini. Dokumentarec Zora ne obsoja, ne poučuje ali polemizira, preprosto pripoveduje o ljudeh in o življenju. Avtor Edvard Žitnik se je povsem odrekel svojemu besedilu in na ameriški državni praznik neodvisnosti dokumentarno zabeležil pripoved ene od srečnejših družin, ki jih je srečal v življenju.

48 min

Slovenca Marijan in Christian že leta živita v ZDA, posebnost njunega življenja pa je bila posvojitev deklice indijanskega porekla. Christian, Marijan in Zora živijo prijetno družinsko življenje v zelenem mestecu Ridgewood v New Jerseyu, kamor se pred kaosom velemesta umikajo premožnejši Newyorčani. Christianova in Marijanova najpomembnejša odločitev v življenju je bila, da pred enajstimi leti posvojita še ne dan staro deklico indijanskega porekla, ki sta ji dala ime po njuni za rakom umrli prijateljici Zori. Odločitev za posvojitev Zore ni bila težka. Že leta sta si želela ustvariti družino, kar je storilo tisoče ameriških poročenih parov. A čeprav Marijan in Christian že leta živita v ZDA sta ostala Slovenca; tako kot številni v tujini živeči naši ljudje, morda večja Slovenca od številnih v domovini. Nekega dne sta se odpeljala na slovenski konzulat v New Yorku, da svojo hčerko vpišeta v slovensko matično knjigo, a ju je na prvi pogled birokratska formalnost soočila z neizprosno realnostjo življenja v domovini. Dokumentarec Zora ne obsoja, ne poučuje ali polemizira, preprosto pripoveduje o ljudeh in o življenju. Avtor Edvard Žitnik se je povsem odrekel svojemu besedilu in na ameriški državni praznik neodvisnosti dokumentarno zabeležil pripoved ene od srečnejših družin, ki jih je srečal v življenju.

Dokumentarci – kulturno-umetniški

Pozabljeni grob, dokumentarni film

11. 9. 2021

Neverjetna zgodba o ženski, katere življenje so zaznamovali revolucija, vojna, taborišče, danes pa nima niti groba. Avtor Zvezdan Martić. V dokumentarnem filmu avtor prepleta osebno zgodbo s celjskega pokopališča s kratko zgodovino dvajsetega stoletja in tudi danes aktualnim pogumom in uporništvom posameznika in družbe. Ko je Hermina Seničar še mladoletna ostala brez staršev, jo je pot vodila v tovarno, kjer je hitro spoznala krivice in neenakosti, težko življenje delavstva in še posebej žensk. Vključila se je v organizirano delavsko gibanje, med prvimi odšla v partizane in bila po izdaji deportirana v koncentracijsko taborišče Auschwitz. Po vsem hudem, kar je pretrpela, od stavk, nacizma, partizanstva, izdaj, zaporov in taborišč, smrti tovarišev, soborcev, sojetnikov, je morda najhuje to, da je sedaj pozabljena. Kako je živela, je imela tudi zasebno življenje, družino? Kako povedati zgodbo o življenju ženske, ki nima niti groba? Avtor dokumentarnega filma Zvezdan Martić je mesece preživel po arhivih in muzejih v iskanju dokumentov in ljudi, ki bi jo poznali ali vedeli kaj o njej. Nastala je tragična, a hkrati ganljiva pripoved o najbolj viharnem obdobju v človeški zgodovini, o velikih dogodkih, ki so jih ustvarjali majhni ljudje. Pri ustvarjanju dokumentarnega filma so med drugim sodelovali snemalec Aleš Živec, montažer Matjaž Jankovič, oblikovalec grafične podobe Matjaž Celič, scenarij in režija pa sta delo Zvezdana Martića.

50 min

Neverjetna zgodba o ženski, katere življenje so zaznamovali revolucija, vojna, taborišče, danes pa nima niti groba. Avtor Zvezdan Martić. V dokumentarnem filmu avtor prepleta osebno zgodbo s celjskega pokopališča s kratko zgodovino dvajsetega stoletja in tudi danes aktualnim pogumom in uporništvom posameznika in družbe. Ko je Hermina Seničar še mladoletna ostala brez staršev, jo je pot vodila v tovarno, kjer je hitro spoznala krivice in neenakosti, težko življenje delavstva in še posebej žensk. Vključila se je v organizirano delavsko gibanje, med prvimi odšla v partizane in bila po izdaji deportirana v koncentracijsko taborišče Auschwitz. Po vsem hudem, kar je pretrpela, od stavk, nacizma, partizanstva, izdaj, zaporov in taborišč, smrti tovarišev, soborcev, sojetnikov, je morda najhuje to, da je sedaj pozabljena. Kako je živela, je imela tudi zasebno življenje, družino? Kako povedati zgodbo o življenju ženske, ki nima niti groba? Avtor dokumentarnega filma Zvezdan Martić je mesece preživel po arhivih in muzejih v iskanju dokumentov in ljudi, ki bi jo poznali ali vedeli kaj o njej. Nastala je tragična, a hkrati ganljiva pripoved o najbolj viharnem obdobju v človeški zgodovini, o velikih dogodkih, ki so jih ustvarjali majhni ljudje. Pri ustvarjanju dokumentarnega filma so med drugim sodelovali snemalec Aleš Živec, montažer Matjaž Jankovič, oblikovalec grafične podobe Matjaž Celič, scenarij in režija pa sta delo Zvezdana Martića.

Dokumentarci – kulturno-umetniški

Ljudje z bregov reke, dokumentarni film

30. 8. 2021

Dokumentarni film sledi kratkim zgodbam domačinov z bregov reke Čabranke, ki tvorijo mozaik življenja ljudi daleč od Ljubljane in Zagreba. Tudi po vstopu Hrvaške v Evropsko unijo meja med Slovenijo in Hrvaško ostaja zunanja meja schengenskega območja. Na zemljevidu sveta so meje črte, ki določajo območja oblasti posamičnih držav. Kraja Osilnica in Čabar loči državna meja med Slovenijo in Hrvaško, a povezuje reka Čabranka, ki od Čabra teče proti Osilnici in se izlije v Kolpo. Kdo so ljudje z bregov reke? Tisti, od nekdaj povezani, ker drugače ne bi preživeli. Tisti, ki govorijo podoben jezik. Se poročajo, imajo družine, si nazdravljajo ob rojstvih in žalujejo ob smrtih. Tisti, ki namesto imena domovine raje povedo rodbinsko ime. Bistvo človeka ni vnaprej določeno z višjimi zakoni, naj bodo božji ali naravni, človek je tisto, kar so njegova dejanja. Samo dejanja dokazujejo, kaj je vsakdo od nas v resnici hotel. Dokumentarec sledi kratkim zgodbam ljudi z obeh bregov Kolpe. Filmska podoba je mozaik človeških obrazov, daleč od Ljubljane in Zagreba. V razgaljenem življenju šteje samo to, da smo drug z drugim resnični in si v odnosih ne ustvarjamo pekla. Politične igre moči se vedno dogajajo daleč stran, na parketu navidezne demokracije. V tišini teh oddaljenih krajev se v ljudeh znova vzpostavi stanje, ko v dahu začne vibrirati nerazumljiva in neuničljiva sila, ki ji preprosto rečemo ̶ ljubezen. Danica, Zdenka, Anita, Nataša, Sven, Miha, Lian, Marija … Meja njihovih teles je koža, toda dotikajo se in se poljubljajo. Pri tem niso prav nič patetični. Njihovo je samo tisto, kar sprejmejo za svoje. Neke noči čez reko prideta oče in sin. Pobegnila sta iz Sirije. Njuna država ni več domovina. Bo deček iz Alepa pri nas dobil kozarec mleka?

50 min

Dokumentarni film sledi kratkim zgodbam domačinov z bregov reke Čabranke, ki tvorijo mozaik življenja ljudi daleč od Ljubljane in Zagreba. Tudi po vstopu Hrvaške v Evropsko unijo meja med Slovenijo in Hrvaško ostaja zunanja meja schengenskega območja. Na zemljevidu sveta so meje črte, ki določajo območja oblasti posamičnih držav. Kraja Osilnica in Čabar loči državna meja med Slovenijo in Hrvaško, a povezuje reka Čabranka, ki od Čabra teče proti Osilnici in se izlije v Kolpo. Kdo so ljudje z bregov reke? Tisti, od nekdaj povezani, ker drugače ne bi preživeli. Tisti, ki govorijo podoben jezik. Se poročajo, imajo družine, si nazdravljajo ob rojstvih in žalujejo ob smrtih. Tisti, ki namesto imena domovine raje povedo rodbinsko ime. Bistvo človeka ni vnaprej določeno z višjimi zakoni, naj bodo božji ali naravni, človek je tisto, kar so njegova dejanja. Samo dejanja dokazujejo, kaj je vsakdo od nas v resnici hotel. Dokumentarec sledi kratkim zgodbam ljudi z obeh bregov Kolpe. Filmska podoba je mozaik človeških obrazov, daleč od Ljubljane in Zagreba. V razgaljenem življenju šteje samo to, da smo drug z drugim resnični in si v odnosih ne ustvarjamo pekla. Politične igre moči se vedno dogajajo daleč stran, na parketu navidezne demokracije. V tišini teh oddaljenih krajev se v ljudeh znova vzpostavi stanje, ko v dahu začne vibrirati nerazumljiva in neuničljiva sila, ki ji preprosto rečemo ̶ ljubezen. Danica, Zdenka, Anita, Nataša, Sven, Miha, Lian, Marija … Meja njihovih teles je koža, toda dotikajo se in se poljubljajo. Pri tem niso prav nič patetični. Njihovo je samo tisto, kar sprejmejo za svoje. Neke noči čez reko prideta oče in sin. Pobegnila sta iz Sirije. Njuna država ni več domovina. Bo deček iz Alepa pri nas dobil kozarec mleka?

Dokumentarci – kulturno-umetniški

Simfonija globine, dokumentarni film

28. 8. 2021

Leta 1818 je Luka Čeč odkril notranje dele Postojnske jame in kmalu zatem se je v jami začel tudi organiziran turistični razvoj. Sto let kasneje so jamo prepredli z elektriko in v njej postavili progo, ki je turistom v majhnih vagonih omočila celovit ogled. Do 9.11.2017 je Postojnsko jamo obiskal 38-milijonti obiskovalec, uvrščena je tudi med 30 največjih naravnih čudes sveta. Zgodba Postojnske jame in njena predstavitev širšemu svetu pa je tesno povezana z enim največjih fotografov Evrope ob prelomu dvajsetega stoletja - Rudolfom Brunerjem Dvořákom, ki ga strokovna zgodovina uvršča med začetnike reportažne fotografije. Njegovi posnetki Postojnske jame iz leta 1909 so prvi fotografski ciklus katerekoli jame na svetu. Istega leta je Dvořák zabeležil obisk Maksimiljana Evgena, komajda 14-letnega brata bodočega avstrijskega cesarja Karla I. ter njegove matere Marije Jožefe Saške s spremstvom. Fotografiral je tudi obisk cesarske dvojice Franca I. in njegove žene Karla Avguste, ki sta jamo obiskala na poti iz Ljubljane v Postojno. Dvořák je bil tudi uradni fotograf srbskega kralja Petra I Karađorđeviča. Doslej še ne prikazan nabor štiristotih fotografij Postojnske jame je zaklad brez primere. Zbirka je dragocena iz več razlogov: ker gre za prve posnetke podzemske jame na svetu, ker prikazujejo Postojnsko jamo takšno kot je bila pred opustošenjem med drugo svetovno vojno, hkrati nazorno prikazujejo, kako je bila že pred skoraj sto leti opremljena za oglede turistov (razsvetljava, železnica ipd.), predvsem pa fotografije kažejo mnoge danes drugačne motive. Unikatno fotografsko zbirko negativov na steklenih ploščah je leta 2005 odkupil Muzej novejše zgodovine. Dokumentarni film Simfonija globine je nastal po scenariju in v režiji Igorja Vrtačnika.

54 min

Leta 1818 je Luka Čeč odkril notranje dele Postojnske jame in kmalu zatem se je v jami začel tudi organiziran turistični razvoj. Sto let kasneje so jamo prepredli z elektriko in v njej postavili progo, ki je turistom v majhnih vagonih omočila celovit ogled. Do 9.11.2017 je Postojnsko jamo obiskal 38-milijonti obiskovalec, uvrščena je tudi med 30 največjih naravnih čudes sveta. Zgodba Postojnske jame in njena predstavitev širšemu svetu pa je tesno povezana z enim največjih fotografov Evrope ob prelomu dvajsetega stoletja - Rudolfom Brunerjem Dvořákom, ki ga strokovna zgodovina uvršča med začetnike reportažne fotografije. Njegovi posnetki Postojnske jame iz leta 1909 so prvi fotografski ciklus katerekoli jame na svetu. Istega leta je Dvořák zabeležil obisk Maksimiljana Evgena, komajda 14-letnega brata bodočega avstrijskega cesarja Karla I. ter njegove matere Marije Jožefe Saške s spremstvom. Fotografiral je tudi obisk cesarske dvojice Franca I. in njegove žene Karla Avguste, ki sta jamo obiskala na poti iz Ljubljane v Postojno. Dvořák je bil tudi uradni fotograf srbskega kralja Petra I Karađorđeviča. Doslej še ne prikazan nabor štiristotih fotografij Postojnske jame je zaklad brez primere. Zbirka je dragocena iz več razlogov: ker gre za prve posnetke podzemske jame na svetu, ker prikazujejo Postojnsko jamo takšno kot je bila pred opustošenjem med drugo svetovno vojno, hkrati nazorno prikazujejo, kako je bila že pred skoraj sto leti opremljena za oglede turistov (razsvetljava, železnica ipd.), predvsem pa fotografije kažejo mnoge danes drugačne motive. Unikatno fotografsko zbirko negativov na steklenih ploščah je leta 2005 odkupil Muzej novejše zgodovine. Dokumentarni film Simfonija globine je nastal po scenariju in v režiji Igorja Vrtačnika.

Dokumentarci – kulturno-umetniški

Strah ostane, dokumentarni film

16. 8. 2021

V letih 1942 in 1943 je Mussolinijeva vojska mnoge Slovenke in Slovence internirala v italijanska fašistična taborišča. Spomin na te dogodke je potisnjen v pozabo tako doma kot na tujem, poznavanje fašizma pa popačeno. Posledično so storilci obravnavanih vojnih zločinov ostali nekaznovani. Intimna pričevanja nekdanjih internirancev in njihovih svojcev razkrivajo globino, s katero kratenje človekovih pravic, poniževanje in razčlovečenje zarežejo v posameznika in narod. Poleg preživelih osvetlijo in osmislijo zgodovinske dogodke slovenski in italijanski zgodovinarji ter psihoanalitik. Dokumentarni film Strah ostane je poskus razumevanja, kako vojna in internacija predrugačita človeka in kako opredeljujeta narod. Ker raziskav o vojni, povojni travmi in medgeneracijskem prenosu travme v Sloveniji ni, kot skupnost malo vemo o tem. Iz tujih raziskav je znano, da se vojna travma zareže v nevrobiologijo naslednjih generacij in se izraža v nasilju, osebnostnih motnjah, odvisnostih, samomorilnosti, političnem diskurzu in tudi v samopodobi ljudi. Izhodišče za nastanek dokumentarnega filma je fotografsko-dokumentarna razstava Zadnji pričevalci, avtoric, novinarke Saše Petejan, fotografinje Mance Juvan in zgodovinarke Urške Strle. Avtorske fotografije Juvanove, na katerih so še redki živeči interniranci, so narekovale vizualno podobo filma. Ritem mu dajejo prikazi likovnih del, nastalih v fašističnih taboriščih, ki jih hranijo v Muzeju novejše zgodovine Slovenije v Ljubljani. Namen dokumentarnega filma je ohranjanje zgodovinskega spomina na fašistična taborišča in na internacijo. Hkrati spodbuja refleksijo o vplivu travmatičnih izkušenj na posameznika in na družbo.

50 min

V letih 1942 in 1943 je Mussolinijeva vojska mnoge Slovenke in Slovence internirala v italijanska fašistična taborišča. Spomin na te dogodke je potisnjen v pozabo tako doma kot na tujem, poznavanje fašizma pa popačeno. Posledično so storilci obravnavanih vojnih zločinov ostali nekaznovani. Intimna pričevanja nekdanjih internirancev in njihovih svojcev razkrivajo globino, s katero kratenje človekovih pravic, poniževanje in razčlovečenje zarežejo v posameznika in narod. Poleg preživelih osvetlijo in osmislijo zgodovinske dogodke slovenski in italijanski zgodovinarji ter psihoanalitik. Dokumentarni film Strah ostane je poskus razumevanja, kako vojna in internacija predrugačita človeka in kako opredeljujeta narod. Ker raziskav o vojni, povojni travmi in medgeneracijskem prenosu travme v Sloveniji ni, kot skupnost malo vemo o tem. Iz tujih raziskav je znano, da se vojna travma zareže v nevrobiologijo naslednjih generacij in se izraža v nasilju, osebnostnih motnjah, odvisnostih, samomorilnosti, političnem diskurzu in tudi v samopodobi ljudi. Izhodišče za nastanek dokumentarnega filma je fotografsko-dokumentarna razstava Zadnji pričevalci, avtoric, novinarke Saše Petejan, fotografinje Mance Juvan in zgodovinarke Urške Strle. Avtorske fotografije Juvanove, na katerih so še redki živeči interniranci, so narekovale vizualno podobo filma. Ritem mu dajejo prikazi likovnih del, nastalih v fašističnih taboriščih, ki jih hranijo v Muzeju novejše zgodovine Slovenije v Ljubljani. Namen dokumentarnega filma je ohranjanje zgodovinskega spomina na fašistična taborišča in na internacijo. Hkrati spodbuja refleksijo o vplivu travmatičnih izkušenj na posameznika in na družbo.

Dokumentarci – kulturno-umetniški

Čas nevarnega življenja, dokumentarni film

9. 8. 2021

Novinar Mladine Ivo Štandeker je leta 1992 nesrečno umrl med bosansko vojno v obleganem Sarajevu, od koder je poročal kot dopisnik. Vojna za Slovenijo je Mladininega novinarja Iva Štandekerja in fotografa Diega Andresa Gomeza ujela v koloni ustavljenih tovornjakov tik pred Šentiljem. Tam je bila tudi fotografinja, Američanka Jana Schneider, ki se je malo pred tem vrnila iz Etiopije. V Sloveniji je kot novinarka poročala o svoji 13. vojni. Tako je spoznala Iva Štandekerja, s katerim sta malo kasneje skupaj odšla v oblegano Sarajevo. Petnajst let kasneje je nastal dokumentarni film, v katerem Jana pripoveduje o posebnem času, "času nevarnega življenja", ki ga je v takratni Jugoslaviji preživela z Ivom in Diegom, od njihovega prvega pozdrava na Šentilju, do usodne granate v sarajevski Dobrinji. Hkrati s Štandekerjem je bila ranjena tudi Jana, takrat 40-letna ameriška fotoreporterka Sterna in Newsweeka. Z Ivom sta več mesecev preživela v Sarajevu in drugih delih Bosne in Hercegovine. Oba so prepeljali v bolnišnico Pale, večurna agonija poskusa prevoza težko ranjenega Štandekerja v klinični center v Sarajevu pa se je končala z njegovo smrtjo. Avtor dokumentarnega filma je Edvard Žitnik.

47 min

Novinar Mladine Ivo Štandeker je leta 1992 nesrečno umrl med bosansko vojno v obleganem Sarajevu, od koder je poročal kot dopisnik. Vojna za Slovenijo je Mladininega novinarja Iva Štandekerja in fotografa Diega Andresa Gomeza ujela v koloni ustavljenih tovornjakov tik pred Šentiljem. Tam je bila tudi fotografinja, Američanka Jana Schneider, ki se je malo pred tem vrnila iz Etiopije. V Sloveniji je kot novinarka poročala o svoji 13. vojni. Tako je spoznala Iva Štandekerja, s katerim sta malo kasneje skupaj odšla v oblegano Sarajevo. Petnajst let kasneje je nastal dokumentarni film, v katerem Jana pripoveduje o posebnem času, "času nevarnega življenja", ki ga je v takratni Jugoslaviji preživela z Ivom in Diegom, od njihovega prvega pozdrava na Šentilju, do usodne granate v sarajevski Dobrinji. Hkrati s Štandekerjem je bila ranjena tudi Jana, takrat 40-letna ameriška fotoreporterka Sterna in Newsweeka. Z Ivom sta več mesecev preživela v Sarajevu in drugih delih Bosne in Hercegovine. Oba so prepeljali v bolnišnico Pale, večurna agonija poskusa prevoza težko ranjenega Štandekerja v klinični center v Sarajevu pa se je končala z njegovo smrtjo. Avtor dokumentarnega filma je Edvard Žitnik.

Dokumentarci – kulturno-umetniški

Svet edincev

9. 8. 2021

Pred sto leti je več žensk rodilo deset in več otrok kot pa enega samega, medtem ko se število edink in edincev danes vztrajno povečuje. In to ne samo na Kitajskem, kjer je vrsto let veljala politika enega otroka, temveč tudi na Zahodu, kjer bo vsak četrti otrok odrasel brez bratov in sester. Evropa se stara, živimo v času poudarjenega individualizma in narcisizma, zato je avtorja Žigo Valetiča, ki ima tudi sam izkušnjo edinstva, zanimalo, do kakšne mere so edinci vplivali na podobo današnjega sveta, kje so razlogi, da jih je vedno več in ali dejansko držijo vsi stereotipi o njih. Film nam pokaže šest portretov naključno izbranih posameznic in posameznikov, od otroka do starostnika, o njih pa spregovorijo tudi njihovi starši, prijatelji in ostali sorodniki. Skozi lahkotne družinske orise vidimo, kaj je za edince značilno v različnih življenjskih obdobjih, v partnerstvu, delu in prijateljstvu, kakšna so njihova notranja protislovja, kako gledajo na svet in na medčloveške odnose. Film postreže z nekaj statistike, vendar ne ponuja hitrih zaključkov, temveč odpira polje razmisleka in interpretacijo prepušča gledalkam in gledalcem. Portretiranci prihajajo iz vse Slovenije, večinoma so to ljudje iz »sosednje ulice«, med katerimi se znajdeta tudi mariborska pevka Bilbi ter ljubljanski igralec Demeter Bitenc. Zlasti Bitenc in pa avtorjev ded, ki sta že presegla devetdeset let, nam fenomen edincev osvetlita tudi zgodovinsko, skozi preobrazbe minulega stoletja. Filmska premiera pa je postavljena prav v čas obeleževanje mednarodnega tedna družin.

50 min

Pred sto leti je več žensk rodilo deset in več otrok kot pa enega samega, medtem ko se število edink in edincev danes vztrajno povečuje. In to ne samo na Kitajskem, kjer je vrsto let veljala politika enega otroka, temveč tudi na Zahodu, kjer bo vsak četrti otrok odrasel brez bratov in sester. Evropa se stara, živimo v času poudarjenega individualizma in narcisizma, zato je avtorja Žigo Valetiča, ki ima tudi sam izkušnjo edinstva, zanimalo, do kakšne mere so edinci vplivali na podobo današnjega sveta, kje so razlogi, da jih je vedno več in ali dejansko držijo vsi stereotipi o njih. Film nam pokaže šest portretov naključno izbranih posameznic in posameznikov, od otroka do starostnika, o njih pa spregovorijo tudi njihovi starši, prijatelji in ostali sorodniki. Skozi lahkotne družinske orise vidimo, kaj je za edince značilno v različnih življenjskih obdobjih, v partnerstvu, delu in prijateljstvu, kakšna so njihova notranja protislovja, kako gledajo na svet in na medčloveške odnose. Film postreže z nekaj statistike, vendar ne ponuja hitrih zaključkov, temveč odpira polje razmisleka in interpretacijo prepušča gledalkam in gledalcem. Portretiranci prihajajo iz vse Slovenije, večinoma so to ljudje iz »sosednje ulice«, med katerimi se znajdeta tudi mariborska pevka Bilbi ter ljubljanski igralec Demeter Bitenc. Zlasti Bitenc in pa avtorjev ded, ki sta že presegla devetdeset let, nam fenomen edincev osvetlita tudi zgodovinsko, skozi preobrazbe minulega stoletja. Filmska premiera pa je postavljena prav v čas obeleževanje mednarodnega tedna družin.

Dokumentarci – kulturno-umetniški

Pluti je treba! (Navigare Necesse Est)

20. 7. 2021

Tisočletna slovenska prisotnost ob morju in enako stara je želja po lastnem pomorstvu se je uresničila šele po drugi svetovni vojni. To se je zgodilo s priključitvijo delčka jadranske obale k matični domovini. Trgovska mornarica in pripadajoče panoge, kot sta pomorsko šolstvo in pristaniška dejavnost, so pomembni tvorci pomorske identitete naroda. Film, ki je nekakšna zgoščena kronologija nastanka in hitrega razvoja slovenskega ladjarskega podjetja, prepletena s spomini pomorcev, ki so s pravo mero pomorskega znanja in avanturizma pogumno zapluli na vsa morja in oceane sveta, odstira pogled na to premalo znano in prehitro pozabljeno obdobje naše polpretekle zgodovine. Žal ima konec zgodbe grenak priokus. Zdi se, da je že leta 1991 zapisana Resolucija o pomorski usmeritvi mlade države zgolj mrtva črka na papirju, saj smo v zadnjih dveh desetletjih priče stagniranja in celo usihanja pomorskih dejavnosti. Lahko nerazumno neodgovorne in nespretne poteze trenutnih oblasti zapravijo status Slovenije kot pomorske države? Bodo tisti, ki se danes odzivajo na klic morja poskrbeli, da se bogata pomorska dediščina iz druge polovice prejšnjega stoletja ohrani?

50 min

Tisočletna slovenska prisotnost ob morju in enako stara je želja po lastnem pomorstvu se je uresničila šele po drugi svetovni vojni. To se je zgodilo s priključitvijo delčka jadranske obale k matični domovini. Trgovska mornarica in pripadajoče panoge, kot sta pomorsko šolstvo in pristaniška dejavnost, so pomembni tvorci pomorske identitete naroda. Film, ki je nekakšna zgoščena kronologija nastanka in hitrega razvoja slovenskega ladjarskega podjetja, prepletena s spomini pomorcev, ki so s pravo mero pomorskega znanja in avanturizma pogumno zapluli na vsa morja in oceane sveta, odstira pogled na to premalo znano in prehitro pozabljeno obdobje naše polpretekle zgodovine. Žal ima konec zgodbe grenak priokus. Zdi se, da je že leta 1991 zapisana Resolucija o pomorski usmeritvi mlade države zgolj mrtva črka na papirju, saj smo v zadnjih dveh desetletjih priče stagniranja in celo usihanja pomorskih dejavnosti. Lahko nerazumno neodgovorne in nespretne poteze trenutnih oblasti zapravijo status Slovenije kot pomorske države? Bodo tisti, ki se danes odzivajo na klic morja poskrbeli, da se bogata pomorska dediščina iz druge polovice prejšnjega stoletja ohrani?

Dokumentarci – kulturno-umetniški

Mit o prvem filmu, dokumentarni film

16. 7. 2021

Kultni slovenski film Na svoji zemlji je v letu 2018 obeleževal 70-letnico nastanka. Prebivalci Baške grape – »živega spomenika filma« - krajev, kjer je bila posneta večina filma in so v teh desetletjih spomine na snemanje spremenili v materializirano dediščino (spomenik filmu, spominska soba, tematska pot), se zavedajo, da v goste vabijo zadnje žive pričevalce pionirskega filma. Projekt Filmoljubje je rastel z željo osrednjega avtorja Slavka Hrena, da bi osvetlil turbulentni čas in razmere po koncu 2. svetovne vojne, ko je dozorela ideja, da bi Slovenci posneli svoj prvi celovečerni igrani film.

52 min

Kultni slovenski film Na svoji zemlji je v letu 2018 obeleževal 70-letnico nastanka. Prebivalci Baške grape – »živega spomenika filma« - krajev, kjer je bila posneta večina filma in so v teh desetletjih spomine na snemanje spremenili v materializirano dediščino (spomenik filmu, spominska soba, tematska pot), se zavedajo, da v goste vabijo zadnje žive pričevalce pionirskega filma. Projekt Filmoljubje je rastel z željo osrednjega avtorja Slavka Hrena, da bi osvetlil turbulentni čas in razmere po koncu 2. svetovne vojne, ko je dozorela ideja, da bi Slovenci posneli svoj prvi celovečerni igrani film.

Dokumentarci – kulturno-umetniški

Neskončne širine

9. 7. 2021

Film o svetu nadarjenih, genialnih ljudi in ljudi s posebnimi sposobnostmi. Srce utripa v znamenju navdiha, pravi Milček Komelj Kako nastanejo ideje, ki spremenijo svet? Kaj nam da umetnost? Kaj glasba? Neskončne širine je dokumentarec, ki raziskuje svet nadarjenih, genialnih ljudi in ljudi s posebnimi sposobnostmi. V filmu se prepletajo portreti izrednih posameznikov in razmišljanje, kaj ponuditi otroku, da bo razvil svoje skrite talente in sposobnosti do popolnosti. Milček Komelj razmišlja o umetnosti, o sanjah. Dalibor je avtist, ki mu veliko pomenijo številke. Ko sliši datum rojstva, na pamet izračuna, na kateri dan bo imel kdo rojstni dan čez 20, 30 let. Član društva Mensa se spominja, kako je imel kot otrok svojo skrivno abecedo, ki jo je znal prebrati samo on. Dr. David Brierley, mednarodno priznani govorec, razmišlja, kako smo lahko svobodni in ustvarjalni v življenju. Matej na pamet rešuje zapletene korene. Številke vidi kot barve. Ničesar ne more pozabiti. Študentka glasbene akademije zapoje opero. Dojenčki plavajo pod vodo. Kdo so nadarjeni ljudje? Kakšno življenje so imeli svetovno znani geniji? Kako nastanejo izredni, talentirani ljudje? Ali se s tem že rodijo? Včasih so rekli, da je to dano »od boga«. Ali lahko na izrednost vplivamo tudi sami ali okolje?

50 min

Film o svetu nadarjenih, genialnih ljudi in ljudi s posebnimi sposobnostmi. Srce utripa v znamenju navdiha, pravi Milček Komelj Kako nastanejo ideje, ki spremenijo svet? Kaj nam da umetnost? Kaj glasba? Neskončne širine je dokumentarec, ki raziskuje svet nadarjenih, genialnih ljudi in ljudi s posebnimi sposobnostmi. V filmu se prepletajo portreti izrednih posameznikov in razmišljanje, kaj ponuditi otroku, da bo razvil svoje skrite talente in sposobnosti do popolnosti. Milček Komelj razmišlja o umetnosti, o sanjah. Dalibor je avtist, ki mu veliko pomenijo številke. Ko sliši datum rojstva, na pamet izračuna, na kateri dan bo imel kdo rojstni dan čez 20, 30 let. Član društva Mensa se spominja, kako je imel kot otrok svojo skrivno abecedo, ki jo je znal prebrati samo on. Dr. David Brierley, mednarodno priznani govorec, razmišlja, kako smo lahko svobodni in ustvarjalni v življenju. Matej na pamet rešuje zapletene korene. Številke vidi kot barve. Ničesar ne more pozabiti. Študentka glasbene akademije zapoje opero. Dojenčki plavajo pod vodo. Kdo so nadarjeni ljudje? Kakšno življenje so imeli svetovno znani geniji? Kako nastanejo izredni, talentirani ljudje? Ali se s tem že rodijo? Včasih so rekli, da je to dano »od boga«. Ali lahko na izrednost vplivamo tudi sami ali okolje?

Dokumentarci – kulturno-umetniški

Generacija 71, igrani dokumentarni film

23. 6. 2021

Na začetku krvavega razpada Jugoslavije, spomladi leta 1991, skupina mladih vojakov šteje dneve v mali kasarni ob hrvaško-bosanski meji. Država in vojska, v kateri služijo, razpadata, le lučaj stran se rojeva vojna. Prijatelji so postavljeni pred odločitev svojega življenja: naj ostanejo ali bežijo? Viki, Drago in Boris so mladi fantje, stražarji, vojaki, ki služijo vojaški rok v Jugoslovanski ljudski armadi. Slovenec, Hrvat in Bosanec. Slovenija in Hrvaška sta tik pred razglasitvijo samostojnosti, kriza v Jugoslaviji se stopnjuje. Vse bolj jasno je, da bo zvezna armada delovala le v službi enega od jugoslovanskih narodov. Medijska propaganda razpihuje sovraštvo. Oboroženi srbski civilisti in Martičevci začnejo napadati vasi blizu male kasarne. Po prvih silovitih spopadih in zločinih nad hrvaškimi civilisti se Drago in Viki odločita za beg. Borisova odločitev je veliko težja. Mladi Sarajevčan je po očetu Srb, zaljubljen je v Selmo in s vsem srcem verjame v bratstvo in enotnost ter v državo, ki v resnici ne obstaja več. Drago in Viki prečkata ogrado tam, kjer straži Boris. Prijatelji se razidejo in bežeča vojaka se morata do ozemlja, ki je pod nadzorom hrvaške policije, prebiti mimo četniških barikad. Scenarij in režija: Boštjan Slatenšek Igrajo: Klemen Mauhler, Asim Ugljen, Almir Mehić, Aleksandar Rajaković, Zijah Sokolović, Sebastian Nared, Bajazit Alomerović, Uroš Jezdić, Žarko Savić, ... Produkcija: Casablanca film production in TV Slovenija v sodelovanju s FileRouge in Nukleus film, s finančno podporo Ministrstva za kulturo Republike Slovenije in v sodelovanju s Slovensko vojsko. Zahvaljujemo se vaščanom vasi Juršče.

81 min

Na začetku krvavega razpada Jugoslavije, spomladi leta 1991, skupina mladih vojakov šteje dneve v mali kasarni ob hrvaško-bosanski meji. Država in vojska, v kateri služijo, razpadata, le lučaj stran se rojeva vojna. Prijatelji so postavljeni pred odločitev svojega življenja: naj ostanejo ali bežijo? Viki, Drago in Boris so mladi fantje, stražarji, vojaki, ki služijo vojaški rok v Jugoslovanski ljudski armadi. Slovenec, Hrvat in Bosanec. Slovenija in Hrvaška sta tik pred razglasitvijo samostojnosti, kriza v Jugoslaviji se stopnjuje. Vse bolj jasno je, da bo zvezna armada delovala le v službi enega od jugoslovanskih narodov. Medijska propaganda razpihuje sovraštvo. Oboroženi srbski civilisti in Martičevci začnejo napadati vasi blizu male kasarne. Po prvih silovitih spopadih in zločinih nad hrvaškimi civilisti se Drago in Viki odločita za beg. Borisova odločitev je veliko težja. Mladi Sarajevčan je po očetu Srb, zaljubljen je v Selmo in s vsem srcem verjame v bratstvo in enotnost ter v državo, ki v resnici ne obstaja več. Drago in Viki prečkata ogrado tam, kjer straži Boris. Prijatelji se razidejo in bežeča vojaka se morata do ozemlja, ki je pod nadzorom hrvaške policije, prebiti mimo četniških barikad. Scenarij in režija: Boštjan Slatenšek Igrajo: Klemen Mauhler, Asim Ugljen, Almir Mehić, Aleksandar Rajaković, Zijah Sokolović, Sebastian Nared, Bajazit Alomerović, Uroš Jezdić, Žarko Savić, ... Produkcija: Casablanca film production in TV Slovenija v sodelovanju s FileRouge in Nukleus film, s finančno podporo Ministrstva za kulturo Republike Slovenije in v sodelovanju s Slovensko vojsko. Zahvaljujemo se vaščanom vasi Juršče.

Dokumentarci – kulturno-umetniški

Američanke, dokumentarni film

22. 6. 2021

Kaj slovenskega še imajo Slovenci druge in tretje generacije v ZDA? Še plešejo polko, pečejo potice, barvajo pirhe in se oblačijo v noše? Dokumentarni film Američanke scenaristke Mirjam Hladnik Milharčič in režiserke Hane Slak se na humoren in človeški način loteva velikega vprašanja kaj je nacionalna identiteta in zakaj nam je v sodobnem multikulturnem svetu še vedno zelo potrebna. Protagonistke filma prihajajo iz zelo različnih družbenih in kulturnih okolij, skupno pa jim je, da so vse prepričane, da so Slovenke in to ne glede na to, ali so se v Ameriko izselile same ali pa so tja emigrirali njihovi predniki. Večinoma poznajo samo še nekaj slovenskih besed in pesmi.

49 min

Kaj slovenskega še imajo Slovenci druge in tretje generacije v ZDA? Še plešejo polko, pečejo potice, barvajo pirhe in se oblačijo v noše? Dokumentarni film Američanke scenaristke Mirjam Hladnik Milharčič in režiserke Hane Slak se na humoren in človeški način loteva velikega vprašanja kaj je nacionalna identiteta in zakaj nam je v sodobnem multikulturnem svetu še vedno zelo potrebna. Protagonistke filma prihajajo iz zelo različnih družbenih in kulturnih okolij, skupno pa jim je, da so vse prepričane, da so Slovenke in to ne glede na to, ali so se v Ameriko izselile same ali pa so tja emigrirali njihovi predniki. Večinoma poznajo samo še nekaj slovenskih besed in pesmi.

Dokumentarci – kulturno-umetniški

Varuhi civilizacije, dokumentarni film

4. 6. 2021

Film Varuhi civilizacije je nastajal med letoma 2015 in 2017 v Iraku v času najhujših spopadov med vladno vojsko in Islamsko državo. Vendar se dokumentarec ne posveča vojnim vihram, temveč pripoveduje o prizadevanjih asirske krščanske manjšine, da bi se navkljub genocidu, ki ga doživlja, ohranila na svojih zgodovinskih območjih v provinci Ninive na severozahodu Iraka. V ospredju zgodbe je mladi umetnik Ninos Tabit Patak, sicer sin Tabita Mihaela, enega najbolj znanih iraških kiparjev, ki je pred vojno v asirskih krajih Niniva in Mosul ustvaril številne krščanske kipe, obenem pa je skrbel tudi za vzdrževanje asirske zgodovinske ter kulturne dediščine. Poleti 2014 je Ninivo in Mosul zasedla Islamska država. Sledila sta pregon kristjanov in sistematično uničevanje cerkva, muzejev in starodavnih arheoloških najdišč. Ninos se je skupaj z družino naselil v Ankavi, krščanskem predmestju kurdskega mesta Erbil, kjer je dve leti in pol čakal na vrnitev v svoj rojstni kraj Bagdida. Medtem ko je večina Asircev zapustila Irak, sta se oče Tabit in sin Ninos odločila, da bosta po osvoboditvi Ninive skupaj z drugimi umetniki obnovila opustošeno asirsko in krščansko dediščino. Dokumentarni film je nastal v koprodukciji med Starogaro in Dokumentarnim programom TV Slovenija. Režiser Erik Valenčič spremlja Ninosa od izgnanstva v Erbilu do vrnitve v razdejano Bagdido. Ninos, ki ponosno stopa po očetovih stopinjah, se ves čas posveča slikarstvu in kiparstvu, pri čemer ga še posebej navdušuje starodavna asirska umetnost. Prav zato film Varuhi civilizacije, čeprav posnet na kriznem žarišču nedaleč stran od aktivnih spopadov, ni pripoved o vojni in uničenju, temveč o upanju na mir in ustvarjanju. Je pripoved o boju proti fanatizmu in ljubezni do umetnosti.

50 min

Film Varuhi civilizacije je nastajal med letoma 2015 in 2017 v Iraku v času najhujših spopadov med vladno vojsko in Islamsko državo. Vendar se dokumentarec ne posveča vojnim vihram, temveč pripoveduje o prizadevanjih asirske krščanske manjšine, da bi se navkljub genocidu, ki ga doživlja, ohranila na svojih zgodovinskih območjih v provinci Ninive na severozahodu Iraka. V ospredju zgodbe je mladi umetnik Ninos Tabit Patak, sicer sin Tabita Mihaela, enega najbolj znanih iraških kiparjev, ki je pred vojno v asirskih krajih Niniva in Mosul ustvaril številne krščanske kipe, obenem pa je skrbel tudi za vzdrževanje asirske zgodovinske ter kulturne dediščine. Poleti 2014 je Ninivo in Mosul zasedla Islamska država. Sledila sta pregon kristjanov in sistematično uničevanje cerkva, muzejev in starodavnih arheoloških najdišč. Ninos se je skupaj z družino naselil v Ankavi, krščanskem predmestju kurdskega mesta Erbil, kjer je dve leti in pol čakal na vrnitev v svoj rojstni kraj Bagdida. Medtem ko je večina Asircev zapustila Irak, sta se oče Tabit in sin Ninos odločila, da bosta po osvoboditvi Ninive skupaj z drugimi umetniki obnovila opustošeno asirsko in krščansko dediščino. Dokumentarni film je nastal v koprodukciji med Starogaro in Dokumentarnim programom TV Slovenija. Režiser Erik Valenčič spremlja Ninosa od izgnanstva v Erbilu do vrnitve v razdejano Bagdido. Ninos, ki ponosno stopa po očetovih stopinjah, se ves čas posveča slikarstvu in kiparstvu, pri čemer ga še posebej navdušuje starodavna asirska umetnost. Prav zato film Varuhi civilizacije, čeprav posnet na kriznem žarišču nedaleč stran od aktivnih spopadov, ni pripoved o vojni in uničenju, temveč o upanju na mir in ustvarjanju. Je pripoved o boju proti fanatizmu in ljubezni do umetnosti.

Dokumentarci – kulturno-umetniški

Trst – pet življenjskih zemljevidov, dokumentarni film

30. 5. 2021

Trst pogosto označujemo kot multikulturno mesto, vendar je sožitje med dvema glavnima narodnima skupnostima, italijansko in slovensko, v zgodovinskih knjigah, pa tudi v srcih in spominu marsikaterega Tržačana zapisano v vse prej kot rožantih črkah. Pa vendar: v Trstu živijo eni in drugi, vozijo po istih ulicah, kupujejo v istih trgovinah in pijejo kavo ob istih pultih. Včasih zaprti bolj vase, včasih s pogledom uprtim v soseda. Dokumentarec Trst – pet življenjskih zemljevidov beleži prav to: spomine na otroška leta in pričevanja o današnjih izkušnjah, težke trenutke sobivanja ter neobremenjene vezi, ki se na materni jezik ne ozirajo. Kraji so naši, ker jih živimo, ker v njih domujemo. Skozi pripoved se tako izrišejo zemljevidi vsakdanjega bivanja petih slovenskih Tržačanov različnih generacij, ki s svojo prisotnostjo omogočajo, da je Trieste tudi Trst. Zamisel in režija Živa Pahor, fotografija Gianni Toffolutti.

57 min

Trst pogosto označujemo kot multikulturno mesto, vendar je sožitje med dvema glavnima narodnima skupnostima, italijansko in slovensko, v zgodovinskih knjigah, pa tudi v srcih in spominu marsikaterega Tržačana zapisano v vse prej kot rožantih črkah. Pa vendar: v Trstu živijo eni in drugi, vozijo po istih ulicah, kupujejo v istih trgovinah in pijejo kavo ob istih pultih. Včasih zaprti bolj vase, včasih s pogledom uprtim v soseda. Dokumentarec Trst – pet življenjskih zemljevidov beleži prav to: spomine na otroška leta in pričevanja o današnjih izkušnjah, težke trenutke sobivanja ter neobremenjene vezi, ki se na materni jezik ne ozirajo. Kraji so naši, ker jih živimo, ker v njih domujemo. Skozi pripoved se tako izrišejo zemljevidi vsakdanjega bivanja petih slovenskih Tržačanov različnih generacij, ki s svojo prisotnostjo omogočajo, da je Trieste tudi Trst. Zamisel in režija Živa Pahor, fotografija Gianni Toffolutti.

Dokumentarci – kulturno-umetniški

Ne grem na koleno

29. 5. 2021

Kaj imajo skupnega prostovoljno gasilstvo, Dalmacija, Johnny Cash, Jože Potrebuješ in zanikanje pravega sebe? Film, v katerem ne boste izvedeli nič novega. Film, v katerem ne boste videli nič novega. Film, v katerem ne boste slišali nič novega. Film o slovenski zabavni glasbi, edini zvrsti, ki brez subvencij, jamranja in reklame živi le od odobravanja odjemalcev. Kaj se zgodi, ko gredo glasbeni kritiki in umetnostni teoretiki spat? Kaj se zgodi, ko se uredniki radijskih postaj prenehajo pretvarjati, da je naš godbeni mainstream na frekvenci z globalnim? Kaj se zgodi, ko študentarija zavrže pozo urbanih progresivcev in se prepusti na novo odkritim koreninam? Prižgejo se agregati gasilskih veselic in zadoni Slovenska Zabavna Glasba. Nov dokumentarni film scenarista in režiserja Dušana Moravca ter poklicnega nebulotika Mihe Šaleharja NE GREM NA KOLENO.

51 min

Kaj imajo skupnega prostovoljno gasilstvo, Dalmacija, Johnny Cash, Jože Potrebuješ in zanikanje pravega sebe? Film, v katerem ne boste izvedeli nič novega. Film, v katerem ne boste videli nič novega. Film, v katerem ne boste slišali nič novega. Film o slovenski zabavni glasbi, edini zvrsti, ki brez subvencij, jamranja in reklame živi le od odobravanja odjemalcev. Kaj se zgodi, ko gredo glasbeni kritiki in umetnostni teoretiki spat? Kaj se zgodi, ko se uredniki radijskih postaj prenehajo pretvarjati, da je naš godbeni mainstream na frekvenci z globalnim? Kaj se zgodi, ko študentarija zavrže pozo urbanih progresivcev in se prepusti na novo odkritim koreninam? Prižgejo se agregati gasilskih veselic in zadoni Slovenska Zabavna Glasba. Nov dokumentarni film scenarista in režiserja Dušana Moravca ter poklicnega nebulotika Mihe Šaleharja NE GREM NA KOLENO.

Dokumentarci – kulturno-umetniški

Kólo: Pesem za Matijo Jamo

22. 5. 2021

Nizozemska jazz pevka Soesja Citroen je vnukinja slikarja Matije Jame. Pesem Kólo je posvetila dedkovi sliki, ki visi v Narodni galeriji. Ko je Jama študiral pri Antonu Ažbetu v Münchnu, je spoznal Louise van Raders, Nizozemko iz premožne družine. Ker je Louise prejemala rento, sta se mlada slikarja lahko posvečala zgolj slikarstvu. Selila sta se iz kraja v kraj in iskala krajine, polne svetlobe, ki so bile zanju slikarski izziv. Ob začetku 1. svetovne vojne sta v Haagu kupila vilo, vodila penzion in ob tem prodajala svoje slike. Rodili so se jima trije otroci. Najstarejši, sin Matija, je trinajstleten umrl za meningitisom, in to je družino razklalo. Jama se je vrnil v Slovenijo. Hči Madeleine je delala kot logopedinja v Ljubljani, umaknila se je v svoj svet in umrla v revščini leta 1973. Njeno stanovanje na Poti na Grad je podedovala druga hči Agnes Jama, skladateljica in pianistka, ki je tako vsako poletje preživela v Sloveniji. Njena hči Soesja je po materini smrti izpolnila njeno željo in napisala besedilo k eni od skladb. Nastala je Pesem za mamo, ki ji je dala pogum za druga besedila. Skozi njene pesmi preseva otroštvo, neskončne plaže ob Haagu, kjer so živeli, trenutek, ko jih je zapustil oče. Pesem Kólo pa pripoveduje o razposajenem plesu deklet, ki se veselijo pomladi. Posvetila jo je svojemu dedku Matiji in njegovi sliki, ki je razstavljena v Narodni galeriji.

63 min

Nizozemska jazz pevka Soesja Citroen je vnukinja slikarja Matije Jame. Pesem Kólo je posvetila dedkovi sliki, ki visi v Narodni galeriji. Ko je Jama študiral pri Antonu Ažbetu v Münchnu, je spoznal Louise van Raders, Nizozemko iz premožne družine. Ker je Louise prejemala rento, sta se mlada slikarja lahko posvečala zgolj slikarstvu. Selila sta se iz kraja v kraj in iskala krajine, polne svetlobe, ki so bile zanju slikarski izziv. Ob začetku 1. svetovne vojne sta v Haagu kupila vilo, vodila penzion in ob tem prodajala svoje slike. Rodili so se jima trije otroci. Najstarejši, sin Matija, je trinajstleten umrl za meningitisom, in to je družino razklalo. Jama se je vrnil v Slovenijo. Hči Madeleine je delala kot logopedinja v Ljubljani, umaknila se je v svoj svet in umrla v revščini leta 1973. Njeno stanovanje na Poti na Grad je podedovala druga hči Agnes Jama, skladateljica in pianistka, ki je tako vsako poletje preživela v Sloveniji. Njena hči Soesja je po materini smrti izpolnila njeno željo in napisala besedilo k eni od skladb. Nastala je Pesem za mamo, ki ji je dala pogum za druga besedila. Skozi njene pesmi preseva otroštvo, neskončne plaže ob Haagu, kjer so živeli, trenutek, ko jih je zapustil oče. Pesem Kólo pa pripoveduje o razposajenem plesu deklet, ki se veselijo pomladi. Posvetila jo je svojemu dedku Matiji in njegovi sliki, ki je razstavljena v Narodni galeriji.

Dokumentarci – kulturno-umetniški

Ko črte govorijo, dokumentarni film

14. 5. 2021

Ko črte govorijo je eden prvih dokumentarnih filmov o slovenskem stripu. V zadnjih letih doživlja strip na Slovenskem svojstven razcvet – manj v obliki širše prepoznavnih popularno-kulturnih izdelkov, zato pa toliko bolj kot alternativna in največkrat prezrta umetniška panoga. Film Ko črte govorijo zajema aktualni stripovski trenutek na Slovenskem, kot vezno nit pa si vzame proces nastanka stripa: od zamisli do osnutka, od ustvarjalca do zgodbe, od papirja do računalnika, od založnika do tiskarja, od trgovca do kupca. V filmu nastopajo različne generacije slovenskih striparjev: od tistih najbolj izkušenih kot sta Miki Muster ter Kostja Gatnik, do srednje generacije, ki ji pripadata Zoran Smiljanić in Iztok Sitar, pa do mlajše generacije striparjev kot so Kaja Avberšek, Ciril Horjak in Matej de Cecco. Pridružita se jim scenarista Boštjan Gorenc Pižama in Andrej Rozman Roza, založnika Katerina Mirović (Stripburger) in Vojko Volavšek (Strip Bumerang), trgovec Sandi Buh, publicist Max Modic, spletni stripovski ustvarjalec Žiga Aljaž (Strip Generator), ljubitelji stripa (Tomaž Bobnar, društvo Stripoholik) ter drugi bralci, trgovci, ustvarjalci in uredniki. Namen filma ni predstaviti celotne stripovske zgodovine ali vseh aktivnih ustvarjalcev, bolj se posveča predstavitvi samega stripovskega medija ter ustvarjalnim procesom, ki v digitalni dobi prinašajo nove oblike striparjenja, sodobne vsebine ter predrugačeno recepcijo različnih stripovskih vsebin. Režiser: Jure Breceljnik Scenarist in sogovornik: Žiga Valetič Producent: Kole Koliševski Produkcija: TV Slovenija v sodelovanju s Film it

50 min

Ko črte govorijo je eden prvih dokumentarnih filmov o slovenskem stripu. V zadnjih letih doživlja strip na Slovenskem svojstven razcvet – manj v obliki širše prepoznavnih popularno-kulturnih izdelkov, zato pa toliko bolj kot alternativna in največkrat prezrta umetniška panoga. Film Ko črte govorijo zajema aktualni stripovski trenutek na Slovenskem, kot vezno nit pa si vzame proces nastanka stripa: od zamisli do osnutka, od ustvarjalca do zgodbe, od papirja do računalnika, od založnika do tiskarja, od trgovca do kupca. V filmu nastopajo različne generacije slovenskih striparjev: od tistih najbolj izkušenih kot sta Miki Muster ter Kostja Gatnik, do srednje generacije, ki ji pripadata Zoran Smiljanić in Iztok Sitar, pa do mlajše generacije striparjev kot so Kaja Avberšek, Ciril Horjak in Matej de Cecco. Pridružita se jim scenarista Boštjan Gorenc Pižama in Andrej Rozman Roza, založnika Katerina Mirović (Stripburger) in Vojko Volavšek (Strip Bumerang), trgovec Sandi Buh, publicist Max Modic, spletni stripovski ustvarjalec Žiga Aljaž (Strip Generator), ljubitelji stripa (Tomaž Bobnar, društvo Stripoholik) ter drugi bralci, trgovci, ustvarjalci in uredniki. Namen filma ni predstaviti celotne stripovske zgodovine ali vseh aktivnih ustvarjalcev, bolj se posveča predstavitvi samega stripovskega medija ter ustvarjalnim procesom, ki v digitalni dobi prinašajo nove oblike striparjenja, sodobne vsebine ter predrugačeno recepcijo različnih stripovskih vsebin. Režiser: Jure Breceljnik Scenarist in sogovornik: Žiga Valetič Producent: Kole Koliševski Produkcija: TV Slovenija v sodelovanju s Film it

Dokumentarci – kulturno-umetniški

Rex - kraljevsko ime, ladje usodno znamenje, dokumentarni film

8. 5. 2021

Delu obale nekako na polovici poti med Izolo in Koprom, skoraj pod pečino na kateri stoji izolska bolnišnica, pravijo domačini »Pri Rexu«. Mladina večinoma ne ve od kje »kraljevsko« ime tega dela naše obale, njihovi starši in dedje pa se še dobro spominjajo časov kmalu po vojni, ko so poleti plavali do ladje Rex in raziskovali njeno neskončno notranjost. Čeprav nagnjen na bok, izropan in uničen od požara, je mogočni Rex, ki se je vzpenjal nad vodno gladino le nekaj lučajev od obalne ceste, vzbujal strahospoštovanje. Za trideseta leta je bil Rex pojem udobnega, razkošnega, in v času, ko še ni bilo letalskega potniškega prometa v Ameriko, hitrega potovanja. Rex je bil italijanski tehnološki čudež. Leta 1933 je z vožnjo čez Atlantik potolkel vse hitrostne rekorde, in si tako, kot edina italijanska ladja v zgodovini, priboril tako imenovani modri trak. Po navedbah domačinov naj bi bilo na morskem dnu kjer je končal Rex še vedno nekaj njegovih ostankov; ribiči vedo povedati, da se jim tam še danes rade zatikajo mreže; pa tudi rib naj bi bilo pri Rexu največ, ker naj bi imele zavetje. Nekateri trdijo, da naj bi bil na dnu celo eden od njegovih vijakov... Zgodba o Rexu je hkrati tudi zgodba o Italiji v burnih tridesetih letih, ko ji je vladal Benito Mussolini ter zgodba o času, ki ga je, po svoje, simboliziral tudi žalosten konec Rexa ob obali Istre. Avtor, scenarist, režiser, avtor besedila: Edvard Žitnik Direktor fotografije in snemalec: Bojan Kastelic Montažerka: Nikita Lah

47 min

Delu obale nekako na polovici poti med Izolo in Koprom, skoraj pod pečino na kateri stoji izolska bolnišnica, pravijo domačini »Pri Rexu«. Mladina večinoma ne ve od kje »kraljevsko« ime tega dela naše obale, njihovi starši in dedje pa se še dobro spominjajo časov kmalu po vojni, ko so poleti plavali do ladje Rex in raziskovali njeno neskončno notranjost. Čeprav nagnjen na bok, izropan in uničen od požara, je mogočni Rex, ki se je vzpenjal nad vodno gladino le nekaj lučajev od obalne ceste, vzbujal strahospoštovanje. Za trideseta leta je bil Rex pojem udobnega, razkošnega, in v času, ko še ni bilo letalskega potniškega prometa v Ameriko, hitrega potovanja. Rex je bil italijanski tehnološki čudež. Leta 1933 je z vožnjo čez Atlantik potolkel vse hitrostne rekorde, in si tako, kot edina italijanska ladja v zgodovini, priboril tako imenovani modri trak. Po navedbah domačinov naj bi bilo na morskem dnu kjer je končal Rex še vedno nekaj njegovih ostankov; ribiči vedo povedati, da se jim tam še danes rade zatikajo mreže; pa tudi rib naj bi bilo pri Rexu največ, ker naj bi imele zavetje. Nekateri trdijo, da naj bi bil na dnu celo eden od njegovih vijakov... Zgodba o Rexu je hkrati tudi zgodba o Italiji v burnih tridesetih letih, ko ji je vladal Benito Mussolini ter zgodba o času, ki ga je, po svoje, simboliziral tudi žalosten konec Rexa ob obali Istre. Avtor, scenarist, režiser, avtor besedila: Edvard Žitnik Direktor fotografije in snemalec: Bojan Kastelic Montažerka: Nikita Lah

Dokumentarci – kulturno-umetniški

F. S. Finžgar: Zapuščina strica Jurja

4. 5. 2021

Fran Saleški Finžgar je eden od najbolj znanih domačih pisateljev. Zgodovinski roman Pod svobodnim soncem so brale generacije Slovencev. Fran Saleški Finžgar (1871 - 1962) je bil pisatelj, dramatik in duhovnik. Njegov zgodovinski roman Pod svobodnim soncem je doživel številne izdaje in je preveden tudi v druge jezike. Slovenski etnolog prof. dr. Janez Bogataj je prvih 15 let svojega življenja preživel ob pisatelju, saj je bila njegova mama Finžgarjeva nečakinja. Stanovali so v hiši ob Gradaščici, ki je bila med bombardiranjem leta 1945 skoraj porušena. Finžgarja je zasulo do pasu, Janezov oče ga je reševal in še danes imajo spravljeno srajco, ki jo je pisatelj takrat nosil. V Janezovi knjižnici najdemo Finžgarjeve knjige, preluknjane od bombnih izstrelkov. Kot otrok je nosil pošto k pisateljevemu prijatelju arhitektu Jožetu Plečniku, se skrival med obiskom škofa Jožeta Pogačnika, hodil s pisateljem na sprehode in preživljal z njim slikovite počitnice. Finžgarjev dom je bil od 30. let 20. stoletja do pisateljeve smrti prostor, kamor so hodili na obisk pomembni slovenski intelektualci, med njimi Finžgarjev največji prijatelj Izidor Cankar. Po pisateljevi smrti je Bogataj kot mlad etnolog opremil Finžgarjevo rojstno hišo v Doslovčah. Naredil je rekonstrukcijo na osnovi pripovedi: pri vaščanih in sorodnikih je poiskal izvirne predmete, za katere je sklepal, da so bili v hiši. To je bil za tiste čase pomemben poseg in je zanimiv tudi zato, ker je bil Finžgar tisti, ki je dal pobudo za odkup in ureditev Prešernove hiše v Vrbi. Dokumentarni film odkriva poti predmetov, ki so iz pisateljeve zapuščine romali v marsikateri dom, portreti, spominske knjige obiskov, fotografije, pohištvo.

49 min

Fran Saleški Finžgar je eden od najbolj znanih domačih pisateljev. Zgodovinski roman Pod svobodnim soncem so brale generacije Slovencev. Fran Saleški Finžgar (1871 - 1962) je bil pisatelj, dramatik in duhovnik. Njegov zgodovinski roman Pod svobodnim soncem je doživel številne izdaje in je preveden tudi v druge jezike. Slovenski etnolog prof. dr. Janez Bogataj je prvih 15 let svojega življenja preživel ob pisatelju, saj je bila njegova mama Finžgarjeva nečakinja. Stanovali so v hiši ob Gradaščici, ki je bila med bombardiranjem leta 1945 skoraj porušena. Finžgarja je zasulo do pasu, Janezov oče ga je reševal in še danes imajo spravljeno srajco, ki jo je pisatelj takrat nosil. V Janezovi knjižnici najdemo Finžgarjeve knjige, preluknjane od bombnih izstrelkov. Kot otrok je nosil pošto k pisateljevemu prijatelju arhitektu Jožetu Plečniku, se skrival med obiskom škofa Jožeta Pogačnika, hodil s pisateljem na sprehode in preživljal z njim slikovite počitnice. Finžgarjev dom je bil od 30. let 20. stoletja do pisateljeve smrti prostor, kamor so hodili na obisk pomembni slovenski intelektualci, med njimi Finžgarjev največji prijatelj Izidor Cankar. Po pisateljevi smrti je Bogataj kot mlad etnolog opremil Finžgarjevo rojstno hišo v Doslovčah. Naredil je rekonstrukcijo na osnovi pripovedi: pri vaščanih in sorodnikih je poiskal izvirne predmete, za katere je sklepal, da so bili v hiši. To je bil za tiste čase pomemben poseg in je zanimiv tudi zato, ker je bil Finžgar tisti, ki je dal pobudo za odkup in ureditev Prešernove hiše v Vrbi. Dokumentarni film odkriva poti predmetov, ki so iz pisateljeve zapuščine romali v marsikateri dom, portreti, spominske knjige obiskov, fotografije, pohištvo.

Dokumentarci – kulturno-umetniški

Franja, igrano dokumentarni film

27. 4. 2021

Franja je film o izjemni in dramatični življenjski zgodbi Franje Bojc Bidovec. Je film o zgodbi partizanske zdravnice in je film o mladem dekletu Anji, študentki medicine, ki v Franjini intimni izpovedi v pismih sinu , najde navdih in ženskost v vsem presežnem, ki je v svetu, navidez enakih možnosti, izpuhtela. Ta generacijski preskok, skozi niz igranih dramatičnih prizorov, ustvarja vez med žensko, ki se je v najtežjih trenutkih druge svetovne vojne uveljavila kot osebnost in zdravnica in je predvsem s svojo karizmatičnostjo in etiko presegala vse politične in nacionalne delitve, ter med mladim, sodobnim dekletom. Tako povsem igrani film, ki temelji na verificiranih zgodovinskih virih in osebnih pismih zdravnice, postaja intimen filmski dokument obeh časov. Pomen Franje Bojc Bidovec ni zgolj nacionalen in presega politične delitve. Ameriški general, vrhovni poveljnik zavezniških oboroženih sil in kasneje predsednik ZDA Dwight Eisenhower, se je s posebno diplomo in s temi besedami zahvalil upravnici bolnice Franja dr. Franji Bojc Bidovec:"Tega, kar ste storili za nas, ne bomo mogli nikoli poplačati, ne bomo pa tega nikoli pozabili."

95 min

Franja je film o izjemni in dramatični življenjski zgodbi Franje Bojc Bidovec. Je film o zgodbi partizanske zdravnice in je film o mladem dekletu Anji, študentki medicine, ki v Franjini intimni izpovedi v pismih sinu , najde navdih in ženskost v vsem presežnem, ki je v svetu, navidez enakih možnosti, izpuhtela. Ta generacijski preskok, skozi niz igranih dramatičnih prizorov, ustvarja vez med žensko, ki se je v najtežjih trenutkih druge svetovne vojne uveljavila kot osebnost in zdravnica in je predvsem s svojo karizmatičnostjo in etiko presegala vse politične in nacionalne delitve, ter med mladim, sodobnim dekletom. Tako povsem igrani film, ki temelji na verificiranih zgodovinskih virih in osebnih pismih zdravnice, postaja intimen filmski dokument obeh časov. Pomen Franje Bojc Bidovec ni zgolj nacionalen in presega politične delitve. Ameriški general, vrhovni poveljnik zavezniških oboroženih sil in kasneje predsednik ZDA Dwight Eisenhower, se je s posebno diplomo in s temi besedami zahvalil upravnici bolnice Franja dr. Franji Bojc Bidovec:"Tega, kar ste storili za nas, ne bomo mogli nikoli poplačati, ne bomo pa tega nikoli pozabili."

Dokumentarci – kulturno-umetniški

Med spoloma

20. 4. 2021

Petra in David se imata rada, a predolgo časa na enak način, zato nista opazila, kdaj sta v odnosu izgubila ljubezen. Petra in David se ukvarjata s tem, kar imata in ne s tem, kar sta. Ujeta v hiter ritem sodobnega življenja, ne vidita več svoje vloge kot ženska in moški. Ker po sedmih letih skupnega življenja ne želita odnehati brez truda, poiščeta pomoč terapevta. Kaj pomeni biti moški in kaj ženska v današnjem času, razkriva dokumentarni film Med spoloma. Ali res moški postajajo vse bolj feminilni, je za to, prosto po Boštjanu M. Zupančiču, kriva koncentracija pesticidov v okolju, ali je kriv feminizem, ki je podivjal in pripeljal do tega, da je vse več žensk samskih in nesrečnih, so sodobni moški res kastrirani in ali res kromosom y izginja? Dokumentarec Med spoloma odpira vprašanja o novih vlogah moškega in ženskega spola in nas vodi do ključnega vprašanja, kaj je vloga in namen človeka. Scenarij in režija: Špela Kuclar .

50 min

Petra in David se imata rada, a predolgo časa na enak način, zato nista opazila, kdaj sta v odnosu izgubila ljubezen. Petra in David se ukvarjata s tem, kar imata in ne s tem, kar sta. Ujeta v hiter ritem sodobnega življenja, ne vidita več svoje vloge kot ženska in moški. Ker po sedmih letih skupnega življenja ne želita odnehati brez truda, poiščeta pomoč terapevta. Kaj pomeni biti moški in kaj ženska v današnjem času, razkriva dokumentarni film Med spoloma. Ali res moški postajajo vse bolj feminilni, je za to, prosto po Boštjanu M. Zupančiču, kriva koncentracija pesticidov v okolju, ali je kriv feminizem, ki je podivjal in pripeljal do tega, da je vse več žensk samskih in nesrečnih, so sodobni moški res kastrirani in ali res kromosom y izginja? Dokumentarec Med spoloma odpira vprašanja o novih vlogah moškega in ženskega spola in nas vodi do ključnega vprašanja, kaj je vloga in namen človeka. Scenarij in režija: Špela Kuclar .

Dokumentarci – kulturno-umetniški

Orion, dokumentarni film

9. 3. 2021

Dokumentarni film o odkritju megalitskega svetišča v dolini reke Gračnice, delo patra Karla Gržana, pionirja slovenske astro arheologije. Pater Karel Gržan je v knjigi V znamenju Oriona rekonstruiral kako so nekdanji prebivalci teh prostorov poznali konstelacijo zvezd. Povezanost zemlje in neba so upodobili tako, da so svoja gradišča oziroma svetišča postavili kot ogledalno preslikavo zimskega zvezdnega neba. Ozvezdje Orion je dominantna zvezdna konstelacija zimskega neba. Pas treh zvezd v zemeljski preslikavi označujejo trije med seboj povezani griči. Vprašanje je, ali se pod temi griči res skrivajo megalitske piramidalne gradnje. Če bi se domneva patra Gržana izkazala za pravilno, bi se tudi slovenski zgodovinski prostor vpisal na zemljevid skrivnostnega fenomena evropske in svetovne megalitske kulture. V filmu je govora tudi o prepovedani arheologiji, prazačetkih naše civilizacije, pojmovanju zgodovine in časa, vrednotah mitske zavesti in o simbolni vrednosti kamna za človeka skozi zgodovino.

52 min

Dokumentarni film o odkritju megalitskega svetišča v dolini reke Gračnice, delo patra Karla Gržana, pionirja slovenske astro arheologije. Pater Karel Gržan je v knjigi V znamenju Oriona rekonstruiral kako so nekdanji prebivalci teh prostorov poznali konstelacijo zvezd. Povezanost zemlje in neba so upodobili tako, da so svoja gradišča oziroma svetišča postavili kot ogledalno preslikavo zimskega zvezdnega neba. Ozvezdje Orion je dominantna zvezdna konstelacija zimskega neba. Pas treh zvezd v zemeljski preslikavi označujejo trije med seboj povezani griči. Vprašanje je, ali se pod temi griči res skrivajo megalitske piramidalne gradnje. Če bi se domneva patra Gržana izkazala za pravilno, bi se tudi slovenski zgodovinski prostor vpisal na zemljevid skrivnostnega fenomena evropske in svetovne megalitske kulture. V filmu je govora tudi o prepovedani arheologiji, prazačetkih naše civilizacije, pojmovanju zgodovine in časa, vrednotah mitske zavesti in o simbolni vrednosti kamna za človeka skozi zgodovino.

Dokumentarci – kulturno-umetniški

Na koncu ceste, dokumentarni film z zvočnim opisom

22. 2. 2021

Ali globalizaciji in tehnični razvoj v človekovo življenje prinašata več sreče in človečnosti, ali pa se sreča in človečnost skrivata v načinu življenja? Začetek 21. stoletja zaznamujeta globalizacija ter uniformiranost mnenj, idej, vizij. Prebivalci vasi Juršče pa še vedno ohranjajo spomin na to, kako so živeli njihovi stari: samobitno in solidarno znotraj vaške skupnosti. V »učinkovitem« svetu ni prostora za zasebnost, svobodo, ustvarjalnost, polnokrvnost. Domačini pa temu svetu odgovarjajo s svojo himno Ko psi zalajajo … Smo priča vaški skupnosti na razpotju med tradicijo in sedanjostjo; bodo sence prednikov zadostna spodbuda vaščanom? Vas Juršče leži odmaknjena od zlaganega sveta in ponorelega časa, a vendarle tako blizu … Dokumentarni film Na koncu ceste ne ponuja misli, temveč zastavlja vprašanje: »Kakšni smo ljudje, priče Kristusa, danes?« Odgovor na to vprašanje mnogi iščejo vse življenje in izjemno naporno je to iskanje, v upanju, da bo morda, pa četudi le za trenutek, človek človeku res človek.

51 min

Ali globalizaciji in tehnični razvoj v človekovo življenje prinašata več sreče in človečnosti, ali pa se sreča in človečnost skrivata v načinu življenja? Začetek 21. stoletja zaznamujeta globalizacija ter uniformiranost mnenj, idej, vizij. Prebivalci vasi Juršče pa še vedno ohranjajo spomin na to, kako so živeli njihovi stari: samobitno in solidarno znotraj vaške skupnosti. V »učinkovitem« svetu ni prostora za zasebnost, svobodo, ustvarjalnost, polnokrvnost. Domačini pa temu svetu odgovarjajo s svojo himno Ko psi zalajajo … Smo priča vaški skupnosti na razpotju med tradicijo in sedanjostjo; bodo sence prednikov zadostna spodbuda vaščanom? Vas Juršče leži odmaknjena od zlaganega sveta in ponorelega časa, a vendarle tako blizu … Dokumentarni film Na koncu ceste ne ponuja misli, temveč zastavlja vprašanje: »Kakšni smo ljudje, priče Kristusa, danes?« Odgovor na to vprašanje mnogi iščejo vse življenje in izjemno naporno je to iskanje, v upanju, da bo morda, pa četudi le za trenutek, človek človeku res človek.

Dokumentarci – kulturno-umetniški

Veronika in Friderik, dokumentarni film

1. 2. 2021

Kostumsko obogatena dokumentarna pripoved o legendarni ljubezni med celjskim grofom Friderikom in Veroniko Deseniško. Ob dobro zamišljeni in svetovno znani zgodbi o Romeu in Juliji, imamo v slovenskem prostoru tudi resnično zgodbo o enako nemogoči ljubezni med podeželskim dekletom Veroniko z Desenic in celjskim naslednikom prestola Friderikom. Zgodbo, postavljeno v čas burne vladavine Celjskih grofov, o ljubezni, za katero marsikdo ni želel, da bi se zgodila. In s krutim koncem, ki se ne bi smel zgoditi. Dokumentarni film Veronika in Friderik nam približuje in osvetljuje to morda najlepšo ljubezensko zgodbo na Slovenskem na nov in atraktiven način. V tihi dolini Gračnice in zavetju nekdanje kartuzije Jurklošter nam moderator Jure Ivanušič in avtor zgodbe Karel Geržan odkrivata marsikaj še doslej neznanega o tej ljubezni in času, ki jo je obdajal. Režiser je bil Klemen Dvornik.

54 min

Kostumsko obogatena dokumentarna pripoved o legendarni ljubezni med celjskim grofom Friderikom in Veroniko Deseniško. Ob dobro zamišljeni in svetovno znani zgodbi o Romeu in Juliji, imamo v slovenskem prostoru tudi resnično zgodbo o enako nemogoči ljubezni med podeželskim dekletom Veroniko z Desenic in celjskim naslednikom prestola Friderikom. Zgodbo, postavljeno v čas burne vladavine Celjskih grofov, o ljubezni, za katero marsikdo ni želel, da bi se zgodila. In s krutim koncem, ki se ne bi smel zgoditi. Dokumentarni film Veronika in Friderik nam približuje in osvetljuje to morda najlepšo ljubezensko zgodbo na Slovenskem na nov in atraktiven način. V tihi dolini Gračnice in zavetju nekdanje kartuzije Jurklošter nam moderator Jure Ivanušič in avtor zgodbe Karel Geržan odkrivata marsikaj še doslej neznanega o tej ljubezni in času, ki jo je obdajal. Režiser je bil Klemen Dvornik.

Dokumentarci – kulturno-umetniški

Irena, lahko noč

20. 1. 2021

Irena, lahko noč je ljubezenska zgodba, ki govori neobičajni ljubezni med Ireno in Avguštinom Mavčcem iz Turnišča pri Murski Soboti. V devetdesetih letih sta kmalu po poroki doživela težko prometno nesrečo, kjer je Irena utrpela tako hude možganske poškodbe, da se ni več prebudila. Zdravniki so jo hoteli prepustiti usodi počasne smrti. Avguštin pa jo je vzel iz bolnice in od takrat nesebično skrbi zanjo. Prvih 18 let je bil popolnoma sam, zdaj pa mu pomagajo 3 osebne asistentke. Pri svojih 40-h pa se je po dolgoletni borbi z zdravstvenim sistemom in po tem, ko se je za več deset let odpovedal svojemu življenju, odločil, da bo študiral pravo. Pred Avguštinom je zdaj zaključni pravosodni izpit in iskanje službe, kjer bi lahko opravljal delo odvetnika za človekove pravice in dostojno skrbel za Ireno.

71 min

Irena, lahko noč je ljubezenska zgodba, ki govori neobičajni ljubezni med Ireno in Avguštinom Mavčcem iz Turnišča pri Murski Soboti. V devetdesetih letih sta kmalu po poroki doživela težko prometno nesrečo, kjer je Irena utrpela tako hude možganske poškodbe, da se ni več prebudila. Zdravniki so jo hoteli prepustiti usodi počasne smrti. Avguštin pa jo je vzel iz bolnice in od takrat nesebično skrbi zanjo. Prvih 18 let je bil popolnoma sam, zdaj pa mu pomagajo 3 osebne asistentke. Pri svojih 40-h pa se je po dolgoletni borbi z zdravstvenim sistemom in po tem, ko se je za več deset let odpovedal svojemu življenju, odločil, da bo študiral pravo. Pred Avguštinom je zdaj zaključni pravosodni izpit in iskanje službe, kjer bi lahko opravljal delo odvetnika za človekove pravice in dostojno skrbel za Ireno.

Dokumentarci – kulturno-umetniški

Mama je ena sama, slovenska dokumentarna povest

19. 1. 2021

Komični dokumentarec, ki razkriva slovenski arhetip mučeniško-posesivne matere. Rezultat tega materinskega kulta je tipičen slovenski moški. Ta tipični slovenski moški je lahko ojdipovski umetnik, narcisoidni politik ali psihopatski morilec. Glavna junakinja filma Tatjana, ki bi si rada našla slovenskega fanta, s katerim bi si ustvarila dom in družino. Med iskanjem pade v »zajčjo luknjo«, kjer sreča belega zajca - Slavoja Zajčka. Ta jo nato s pomočjo zank in ugank popelje v svet slovenskih moških, ki jim vlada »Slovenska srčna kraljica«. Dokumentarni film Mama je ena sama je bil prikazan na 17-tih mednarodnih filmskih festivalih, po vsem svetu. V New Delhiju je prejel glavno nagrado za montažo, v Jakarti Zlato nagrado festivala, v Franciji pa glavno nagrado festivala - Grand Prix du Festival, mednarodnega filmskega festivala Nancy Lorain.

51 min

Komični dokumentarec, ki razkriva slovenski arhetip mučeniško-posesivne matere. Rezultat tega materinskega kulta je tipičen slovenski moški. Ta tipični slovenski moški je lahko ojdipovski umetnik, narcisoidni politik ali psihopatski morilec. Glavna junakinja filma Tatjana, ki bi si rada našla slovenskega fanta, s katerim bi si ustvarila dom in družino. Med iskanjem pade v »zajčjo luknjo«, kjer sreča belega zajca - Slavoja Zajčka. Ta jo nato s pomočjo zank in ugank popelje v svet slovenskih moških, ki jim vlada »Slovenska srčna kraljica«. Dokumentarni film Mama je ena sama je bil prikazan na 17-tih mednarodnih filmskih festivalih, po vsem svetu. V New Delhiju je prejel glavno nagrado za montažo, v Jakarti Zlato nagrado festivala, v Franciji pa glavno nagrado festivala - Grand Prix du Festival, mednarodnega filmskega festivala Nancy Lorain.

Dokumentarci – kulturno-umetniški

DVAJSET - dokumentarni film o dvajsetletnici zaščitnega zakona 38/2001 v Videmski pokrajini

11. 1. 2021

Dokumentarni film DVAJSET, ki je nastal ob letošnjem Dnevu emigranta na podlagi sodelovanju med krovnima organizacijama SKGZ in SSO ter Deželnim sedežem RAI za FJk – Slovenski program, ponuja pogled na izvajanje zaščitnega zakona za slovensko narodno skupnost v Italiji 38/2001 na področju Videmske pokrajine. Scenaristka in režiserka Jasmin Kovic je pripoved o dogodkih uokvirila v razmišljanje o sedanjem času, vanjo pa je vpletla tudi izjave nekaterih protagonistov preteklih Dnevov emigranta od leta 2001 dalje. Institucionalni okvir predstavljata nagovora pokrajinskih predsednic SKGZ in SSO Luigie Negro in Anne Wedam. Povezovalka je mlada Fanika Coren, glas je posodila Anastasia Cibic, uredništvo podpisuje Marija Brecelj.

63 min

Dokumentarni film DVAJSET, ki je nastal ob letošnjem Dnevu emigranta na podlagi sodelovanju med krovnima organizacijama SKGZ in SSO ter Deželnim sedežem RAI za FJk – Slovenski program, ponuja pogled na izvajanje zaščitnega zakona za slovensko narodno skupnost v Italiji 38/2001 na področju Videmske pokrajine. Scenaristka in režiserka Jasmin Kovic je pripoved o dogodkih uokvirila v razmišljanje o sedanjem času, vanjo pa je vpletla tudi izjave nekaterih protagonistov preteklih Dnevov emigranta od leta 2001 dalje. Institucionalni okvir predstavljata nagovora pokrajinskih predsednic SKGZ in SSO Luigie Negro in Anne Wedam. Povezovalka je mlada Fanika Coren, glas je posodila Anastasia Cibic, uredništvo podpisuje Marija Brecelj.

Dokumentarci – kulturno-umetniški

Drage moje tovarišice kuharice, dokumentarni film

24. 12. 2020

Dokumentarni film spleta zgodbo o treh damah sodobne slovenske kulinarike, ki jih skozi različnosti druži ljubezen do dobre hrane in kuhe. Na prvi pogled se Katja Kavčič, Vesna Čarman in Ana Roš povsem razlikujejo, tako po letih kot po stilu kuhanja; toda tisto, kar jim je skupno, odtehta vse razlike – ljubezen do kuhe, gostov in tradicije. Na teh temeljih že desetletja soustvarjajo slovensko gastronomsko identiteto kot eno glavnih sestavin naše nematerialne kulturne zgodovine, in jo postavljajo ob bok evropskim in svetovnim kuhinjam. Na kulinaričnem potovanju od Rateč pri Škofji Loki do Kobarida in Zemona nam bodo razkrile sočne drobce iz njihovega vsakdana, pa tudi to, kako trpek je kruh žene in matere kuharice.

47 min

Dokumentarni film spleta zgodbo o treh damah sodobne slovenske kulinarike, ki jih skozi različnosti druži ljubezen do dobre hrane in kuhe. Na prvi pogled se Katja Kavčič, Vesna Čarman in Ana Roš povsem razlikujejo, tako po letih kot po stilu kuhanja; toda tisto, kar jim je skupno, odtehta vse razlike – ljubezen do kuhe, gostov in tradicije. Na teh temeljih že desetletja soustvarjajo slovensko gastronomsko identiteto kot eno glavnih sestavin naše nematerialne kulturne zgodovine, in jo postavljajo ob bok evropskim in svetovnim kuhinjam. Na kulinaričnem potovanju od Rateč pri Škofji Loki do Kobarida in Zemona nam bodo razkrile sočne drobce iz njihovega vsakdana, pa tudi to, kako trpek je kruh žene in matere kuharice.

Dokumentarci – kulturno-umetniški

Aleksandrinke, dokumentarni film

1. 11. 2020

Zgodba o Aleksandrinkah je zgodba o boleči, skoraj izključno ženski emigraciji. Zaradi revščine in fašistične asimilacijske politike so Vipavsko dolino vse do druge svetovne vojne množično zapuščali predvsem mladi ljudje. Moški so odhajali v Argentino, od koder pa se niso vračali, dekleta in žene so odhajale v Egipt, največ v takrat bogato in kozmopolitsko Aleksandrijo, kjer so ostale tudi več desetletij kot dojilje, varuške, gospodinje. Številne so se vrnile prepozno, da bi lahko doživele svoje lastne otroke in svoj dom, dobesedno svoj, saj je bil ta največkrat odplačan prav z njihovim denarjem. Dojilja, varuška, sobarica, pa tudi prva spremljevalka egiptovske kraljice Faride, najbogateša tujka v Egiptu: vse so bile slovenske Aleksandrinke. Velike, včasih tragične zgodbe, v katerih se usodno soočita ženska in svet, ko še nihče ni slišal za feminizem. zanimivosti o filmu Dokumentarni film o Aleksandrinkah je nastajal dve leti, več kot 40 ur dokumentarnega gradiva s pričevanji aleksandrink ter njihovih gojencev in potomcev je bilo posnetih na lokacijah v Sloveniji, Italiji, Egiptu, Veliki Britaniji in Združenih državah Amerike. Za potrebe filma so bile odkupljene pravice za uporabo starih arhivskih filmov o Egiptu (British Pathe, Global Image). Uporabljeni so tudi odlomki iz filma Žerjavi letijo na jug avtorice Dorice Makuc. Film je uspel zabeležiti le tri zadnje in prave Aleksandrinke, ki so odšle na delo v Egipt, zato se je bolj usmeril na generacijo njihovih otrok, ki danes živijo v Vipavski dolini, in varovancev, ki so se razkropili povsod po svetu. Varovanci imajo v spominu materinsko pozorne in požrtvovalne ženske s posebno slovansko toplino. Otroci Aleksandrink se spominjajo predvsem hrepenenja po mami in odtujenosti. Zgodovinski kontekst Aleksandrije v filmu pojasnjuje Michael Haag, avtor več knjig o Egiptu in še posebej o Aleksandriji.

94 min

Zgodba o Aleksandrinkah je zgodba o boleči, skoraj izključno ženski emigraciji. Zaradi revščine in fašistične asimilacijske politike so Vipavsko dolino vse do druge svetovne vojne množično zapuščali predvsem mladi ljudje. Moški so odhajali v Argentino, od koder pa se niso vračali, dekleta in žene so odhajale v Egipt, največ v takrat bogato in kozmopolitsko Aleksandrijo, kjer so ostale tudi več desetletij kot dojilje, varuške, gospodinje. Številne so se vrnile prepozno, da bi lahko doživele svoje lastne otroke in svoj dom, dobesedno svoj, saj je bil ta največkrat odplačan prav z njihovim denarjem. Dojilja, varuška, sobarica, pa tudi prva spremljevalka egiptovske kraljice Faride, najbogateša tujka v Egiptu: vse so bile slovenske Aleksandrinke. Velike, včasih tragične zgodbe, v katerih se usodno soočita ženska in svet, ko še nihče ni slišal za feminizem. zanimivosti o filmu Dokumentarni film o Aleksandrinkah je nastajal dve leti, več kot 40 ur dokumentarnega gradiva s pričevanji aleksandrink ter njihovih gojencev in potomcev je bilo posnetih na lokacijah v Sloveniji, Italiji, Egiptu, Veliki Britaniji in Združenih državah Amerike. Za potrebe filma so bile odkupljene pravice za uporabo starih arhivskih filmov o Egiptu (British Pathe, Global Image). Uporabljeni so tudi odlomki iz filma Žerjavi letijo na jug avtorice Dorice Makuc. Film je uspel zabeležiti le tri zadnje in prave Aleksandrinke, ki so odšle na delo v Egipt, zato se je bolj usmeril na generacijo njihovih otrok, ki danes živijo v Vipavski dolini, in varovancev, ki so se razkropili povsod po svetu. Varovanci imajo v spominu materinsko pozorne in požrtvovalne ženske s posebno slovansko toplino. Otroci Aleksandrink se spominjajo predvsem hrepenenja po mami in odtujenosti. Zgodovinski kontekst Aleksandrije v filmu pojasnjuje Michael Haag, avtor več knjig o Egiptu in še posebej o Aleksandriji.

Dokumentarci – kulturno-umetniški

To, česar burja ni odnesla; borbe treh generacij

28. 10. 2020

Jakob Weidner Krese je odraščal v Nemčiji, njegov oče je bil Nemec, stari oče sodnik v Tretjem rajhu, drugi stari starši so bili partizani. Jakob sodi v generacijo, ki si je začela zastavljati številna vprašanja. Kaj se je dogajalo med 2. svetovno vojno v Sloveniji? Je bil partizanom pomemben le upor proti okupatorju? So se borili tudi za spremembo družbenega sistema ali zgolj za boljše življenje? Slovenske stare starše je komajda poznal. Zato odgovore išče v pismih, ki sta si jih pisala stara starša, v njunih zapisanih spominih in v pogovorih njihovih sobork in soborcev, prijateljic in prijateljev. A to je le del zgodbe. Zapisi, pripovedovanja dajejo čutiti odločnost v boju proti okupatorju, a tudi navdušenje, s katerim so gradili novo državo, inovatorko samoupravljanja, ki je postalo ponosna alternativa kapitalističnemu Zahodu, kjer je živel Jakobov oče. Pa vendar se je nekje zelo zalomilo. Zakaj, kdaj, kako? O tem se Jakob pogovarja s svojo mamo in s predstavnicami in predstavniki njene generacije. V filmu se srečujejo predstavniki dveh generacij: vsaka interpretira svojo zgodbo in zgodbo drugih. Njihove pripovedi so prepletene. In kar se zdi, da je skozi dve generaciji razpihala burja, živi dalje v tretji generaciji, ki postavlja vprašanja preteklemu času in jih poskuša umestiti v sedanjost.

50 min

Jakob Weidner Krese je odraščal v Nemčiji, njegov oče je bil Nemec, stari oče sodnik v Tretjem rajhu, drugi stari starši so bili partizani. Jakob sodi v generacijo, ki si je začela zastavljati številna vprašanja. Kaj se je dogajalo med 2. svetovno vojno v Sloveniji? Je bil partizanom pomemben le upor proti okupatorju? So se borili tudi za spremembo družbenega sistema ali zgolj za boljše življenje? Slovenske stare starše je komajda poznal. Zato odgovore išče v pismih, ki sta si jih pisala stara starša, v njunih zapisanih spominih in v pogovorih njihovih sobork in soborcev, prijateljic in prijateljev. A to je le del zgodbe. Zapisi, pripovedovanja dajejo čutiti odločnost v boju proti okupatorju, a tudi navdušenje, s katerim so gradili novo državo, inovatorko samoupravljanja, ki je postalo ponosna alternativa kapitalističnemu Zahodu, kjer je živel Jakobov oče. Pa vendar se je nekje zelo zalomilo. Zakaj, kdaj, kako? O tem se Jakob pogovarja s svojo mamo in s predstavnicami in predstavniki njene generacije. V filmu se srečujejo predstavniki dveh generacij: vsaka interpretira svojo zgodbo in zgodbo drugih. Njihove pripovedi so prepletene. In kar se zdi, da je skozi dve generaciji razpihala burja, živi dalje v tretji generaciji, ki postavlja vprašanja preteklemu času in jih poskuša umestiti v sedanjost.

Dokumentarci – kulturno-umetniški

Utrinki iz snemajna

27. 10. 2020

Akademska slikarja Zvonko ČOH in Milan ERIČ že sedmo leto pripravljata celovečerno risanko CIGARA ZA PRINCA. Ker se ne moreta zediniti glede konca, dorisujeta nove in nove avanture. Princa Vesolja, ki kadi preveč cigar, oče kaznuje tako, da ga spremenjenega v bika pošlje na Zemljo. Tam zmeša štrene bratoma - znanstvenikoma, ki poskušata pospešiti evolucijo in ustvariti supercelico. Iz lasu pomočenega v kapljo mleka nenadoma nastane superinteligentni bik, ki pa se zaljubi v zemljanko kravo. Reportaža prikazuje obisk pri animatorjih na snemanju.

10 min

Akademska slikarja Zvonko ČOH in Milan ERIČ že sedmo leto pripravljata celovečerno risanko CIGARA ZA PRINCA. Ker se ne moreta zediniti glede konca, dorisujeta nove in nove avanture. Princa Vesolja, ki kadi preveč cigar, oče kaznuje tako, da ga spremenjenega v bika pošlje na Zemljo. Tam zmeša štrene bratoma - znanstvenikoma, ki poskušata pospešiti evolucijo in ustvariti supercelico. Iz lasu pomočenega v kapljo mleka nenadoma nastane superinteligentni bik, ki pa se zaljubi v zemljanko kravo. Reportaža prikazuje obisk pri animatorjih na snemanju.

Dokumentarci – kulturno-umetniški

Glasba je časovna umetnost: Pankrti - Dolgcajt, dokumentarni film

24. 10. 2020

Long play film Glasba je časovna umetnost, Pankrti - Dolgcajt pripoveduje zgodbo o 36 minutah in 6 sekundah. Toliko je dolga prva plošča skupine Pankrti, ki je konec 70-ih let prejšnjega stoletja s komadi Lepi in prazni, Totalna revolucija, Kdo so ti ljudje, Jest sm na liniji, Metka, Kruha in iger idr. usodno vplivala na dogajanje na slovenski in jugoslovanski rockovski sceni. V sivini socialističnega vsakdana je bila to prva velika punk plošča za železno zaveso (ob prvencu Prljavog kazališta). Izšla je na kulturni praznik leta 1980 in slovensko pop kulturo sinhronizirala z dogajanjem na zahodu ter hkrati odrazila stanje takratnega duha, ki se je utapljal v dolgčasu. V središče filmske strukture je postavljena plošča Dolgcajt, v središču pripovedi pa je človek, ki ga je plošča spremenila - Marin Rosić je bil ob izidu Dolgcajta star 15 let, ostal pa ji je zvest do današnjih dni. O prvih korakih Pankrtov in njihovem prvencu ob članih skupine pripovedujejo tudi akterji in ideologi družbenih sprememb, takratni glasbeni novinarji, glasbeni sodobniki, mladi pankerji, ki jih je plošča zaznamovala do danes, in tudi posamezniki, ki so kovali usodo Pankrtov ter botrovali nastanku njihove ključne plošče (Igor Vidmar, Dušan Velkavrh, Aco Razbornik, Peter Mlakar, Esad Babačić (VIA Ofenziva), Darko Glavan, Stane Sušnik, Petar Janjatović, Borut Činč (Buldožer), Boris Leiner (Azra), Vladimir Arsenijević (Urbana gerila), Marjan Ogrinc, Dušan Kojić - Koja (Šarlo Akrobata, Disciplina kičme), Goran Lisica - Fox, Iztok Turk (Kuzle, Videosex...), Valter Kocijančič (Paraf), Meta Krese, Goran Jarnević (Indust-bag) in številni drugi). Plošča je vplivala na cele generacije glasbenikov in še danes je ena prelomnih in ključnih plošč slovenske popularne glasbe. Film je bil predvajan na več kot 60 filmskih in glasbenih festivalih po vsem svetu. Režiser: Igor Zupe

46 min

Long play film Glasba je časovna umetnost, Pankrti - Dolgcajt pripoveduje zgodbo o 36 minutah in 6 sekundah. Toliko je dolga prva plošča skupine Pankrti, ki je konec 70-ih let prejšnjega stoletja s komadi Lepi in prazni, Totalna revolucija, Kdo so ti ljudje, Jest sm na liniji, Metka, Kruha in iger idr. usodno vplivala na dogajanje na slovenski in jugoslovanski rockovski sceni. V sivini socialističnega vsakdana je bila to prva velika punk plošča za železno zaveso (ob prvencu Prljavog kazališta). Izšla je na kulturni praznik leta 1980 in slovensko pop kulturo sinhronizirala z dogajanjem na zahodu ter hkrati odrazila stanje takratnega duha, ki se je utapljal v dolgčasu. V središče filmske strukture je postavljena plošča Dolgcajt, v središču pripovedi pa je človek, ki ga je plošča spremenila - Marin Rosić je bil ob izidu Dolgcajta star 15 let, ostal pa ji je zvest do današnjih dni. O prvih korakih Pankrtov in njihovem prvencu ob članih skupine pripovedujejo tudi akterji in ideologi družbenih sprememb, takratni glasbeni novinarji, glasbeni sodobniki, mladi pankerji, ki jih je plošča zaznamovala do danes, in tudi posamezniki, ki so kovali usodo Pankrtov ter botrovali nastanku njihove ključne plošče (Igor Vidmar, Dušan Velkavrh, Aco Razbornik, Peter Mlakar, Esad Babačić (VIA Ofenziva), Darko Glavan, Stane Sušnik, Petar Janjatović, Borut Činč (Buldožer), Boris Leiner (Azra), Vladimir Arsenijević (Urbana gerila), Marjan Ogrinc, Dušan Kojić - Koja (Šarlo Akrobata, Disciplina kičme), Goran Lisica - Fox, Iztok Turk (Kuzle, Videosex...), Valter Kocijančič (Paraf), Meta Krese, Goran Jarnević (Indust-bag) in številni drugi). Plošča je vplivala na cele generacije glasbenikov in še danes je ena prelomnih in ključnih plošč slovenske popularne glasbe. Film je bil predvajan na več kot 60 filmskih in glasbenih festivalih po vsem svetu. Režiser: Igor Zupe

Dokumentarci – kulturno-umetniški

Koroška pesem, ti družica moja, glasbeno-dokumentarna oddaja

14. 10. 2020

Koroška pesem je pradavna pričevalka slovenske besede, ki je v napevu odslikala naravno lepoto Zilje, Roža in Podjune; ki je vriskala v zanosu življenja – in zaječala v stiski, ko so ji začeli jemati pravico do obstoja. Je samoumevni del našega izročila in še vedno, onkraj državne meje, znamenje ponosa in vztrajanja koroških rojakov. V oddajo smo strnili zgodbe o nekaterih pesmih, dokumentarno gradivo pa so že tudi televizijski posnetki, ki so se nabirali več desetletij. Scenarij in strokovno besedilo Jasna Nemec Novak, snemalec Jure Nemec, režiser Aleš Žemlja, urednica Danica Dolinar.

52 min

Koroška pesem je pradavna pričevalka slovenske besede, ki je v napevu odslikala naravno lepoto Zilje, Roža in Podjune; ki je vriskala v zanosu življenja – in zaječala v stiski, ko so ji začeli jemati pravico do obstoja. Je samoumevni del našega izročila in še vedno, onkraj državne meje, znamenje ponosa in vztrajanja koroških rojakov. V oddajo smo strnili zgodbe o nekaterih pesmih, dokumentarno gradivo pa so že tudi televizijski posnetki, ki so se nabirali več desetletij. Scenarij in strokovno besedilo Jasna Nemec Novak, snemalec Jure Nemec, režiser Aleš Žemlja, urednica Danica Dolinar.

Dokumentarci – kulturno-umetniški

Pozdrav domovini

30. 9. 2020

Če hočemo izvedeti, ali je nekaj resnično, se vprašamo ali to lahko trpi. Trpijo tisti, ki so zamolčani, in to so pošteni mali ljudje. Živimo v času, ko delo ni več vrednota in pohlep ni eden od smrtnih grehov. Država ne more trpeti, tudi denarna valuta, ko izgublja vrednost, ne trpi. Trpijo ljudje, zamolčani mali ljudje. Gospodarica kmetije, steklopihalec v steklarni, vodja proizvodnje v tovarni žganega apna in rudarja v rudniku, so junaki svojih življenj. So protagonisti brez političnih uniform ter pripovedovalci dokumentarnega filma, ki angažirano sporoča, da nihče nima pravice sočloveku odvzeti dostojanstva. Odrasli živimo od svojega dela, kar je bistveno za našo samopodobo. Država, ki ovrednoti človeško delo kot strošek, pa je kratkega daha v zgodbi o uspehu. Domovina pozdravljajo te Slovenke in Slovenci, ki te imajo radi, tisti, ki še vedno sanjajo, da jih ne bi pogoltnila sivina dneva, tisti, ki ti darujejo svoja sonca.

50 min

Če hočemo izvedeti, ali je nekaj resnično, se vprašamo ali to lahko trpi. Trpijo tisti, ki so zamolčani, in to so pošteni mali ljudje. Živimo v času, ko delo ni več vrednota in pohlep ni eden od smrtnih grehov. Država ne more trpeti, tudi denarna valuta, ko izgublja vrednost, ne trpi. Trpijo ljudje, zamolčani mali ljudje. Gospodarica kmetije, steklopihalec v steklarni, vodja proizvodnje v tovarni žganega apna in rudarja v rudniku, so junaki svojih življenj. So protagonisti brez političnih uniform ter pripovedovalci dokumentarnega filma, ki angažirano sporoča, da nihče nima pravice sočloveku odvzeti dostojanstva. Odrasli živimo od svojega dela, kar je bistveno za našo samopodobo. Država, ki ovrednoti človeško delo kot strošek, pa je kratkega daha v zgodbi o uspehu. Domovina pozdravljajo te Slovenke in Slovenci, ki te imajo radi, tisti, ki še vedno sanjajo, da jih ne bi pogoltnila sivina dneva, tisti, ki ti darujejo svoja sonca.

Dokumentarci – kulturno-umetniški

"Mi, sever - We, the north", glasbeni film o ustvarjanju Gala Gjurina v Kanadi, 2. del

19. 9. 2020

V drugem delu dokumentarnega filma o življenju in glasbenem ustvarjanju glasbenika Gala Gjurina v domači Kanadi, kjer ustvarja pod imenom Gal George, se (poleg bogatega inštrumentarija, ki nam ga Gal skozi muziciranje predstavi v svojem glasbenem studiu v Torontu), skozi oči kamere podamo tudi do ličnih kanadskih farm ter se naužijemo prelepe jesenske barvite narave, pa do torontskih jazz klubov in zapuščene matične tovarne General Motors Canada. Gal nas popelje tudi do svojih glasbenih prijateljev, s katerimi v Kanadi redno muzicira. V razgibanem filmu ne umanjka ameriški BBQ kulinarični izlet, prizori s tekme hokejske lige CHL ter barviti utrinki s parade ob dnevu kanadskih vojnih veteranov. Skozi dokumentarec spoznamo tudi tri uradne videospote za skladbe “The Power of the Fall”, za katero je video bil posnet v največjem Ontarijskem nacionalnem parku Algonquin, nadalje “Trains Of Love”, slovensko-kanadsko-bošnjaški duet z ljubljanskim reperjem Zlatkom ter “Trapped in the Six I am”, ki je nastal v času korone ter spaja jazz, blues in sodobno trap glasbo iz Atlante v ZDA. Gal nas spotoma odpelje tudi na protestantsko božično mašo ter nas tekom filma iz prve roke seznani z marsičem osebnim in posebnim, česar o Kanadi in Kanadčanih morda še ne vemo. Dokumentarni film sklene sveža skladba “Secret”, ki je tudi Galov najnovejši radijski singel na kanadskemu in ameriškemu glasbenemu trgu, najdemo pa jo tudi na vseh pomembnih digitalnih glasbenih platformah (iTunes, Spotify, Deezer, Youtube ipd.). Vso glasbo v filmu in inštrumente je (razen nekaj izjem) prispeval oz. odigral Gal sam.

66 min

V drugem delu dokumentarnega filma o življenju in glasbenem ustvarjanju glasbenika Gala Gjurina v domači Kanadi, kjer ustvarja pod imenom Gal George, se (poleg bogatega inštrumentarija, ki nam ga Gal skozi muziciranje predstavi v svojem glasbenem studiu v Torontu), skozi oči kamere podamo tudi do ličnih kanadskih farm ter se naužijemo prelepe jesenske barvite narave, pa do torontskih jazz klubov in zapuščene matične tovarne General Motors Canada. Gal nas popelje tudi do svojih glasbenih prijateljev, s katerimi v Kanadi redno muzicira. V razgibanem filmu ne umanjka ameriški BBQ kulinarični izlet, prizori s tekme hokejske lige CHL ter barviti utrinki s parade ob dnevu kanadskih vojnih veteranov. Skozi dokumentarec spoznamo tudi tri uradne videospote za skladbe “The Power of the Fall”, za katero je video bil posnet v največjem Ontarijskem nacionalnem parku Algonquin, nadalje “Trains Of Love”, slovensko-kanadsko-bošnjaški duet z ljubljanskim reperjem Zlatkom ter “Trapped in the Six I am”, ki je nastal v času korone ter spaja jazz, blues in sodobno trap glasbo iz Atlante v ZDA. Gal nas spotoma odpelje tudi na protestantsko božično mašo ter nas tekom filma iz prve roke seznani z marsičem osebnim in posebnim, česar o Kanadi in Kanadčanih morda še ne vemo. Dokumentarni film sklene sveža skladba “Secret”, ki je tudi Galov najnovejši radijski singel na kanadskemu in ameriškemu glasbenemu trgu, najdemo pa jo tudi na vseh pomembnih digitalnih glasbenih platformah (iTunes, Spotify, Deezer, Youtube ipd.). Vso glasbo v filmu in inštrumente je (razen nekaj izjem) prispeval oz. odigral Gal sam.

Dokumentarci – kulturno-umetniški

"Mi, sever - We, the north", glasbeni film o ustvarjanju Gala Gjurina v Kanadi, 1. del

12. 9. 2020

Če ste se morda že potihem spraševali, kam je zadnja leta iz slovenskega glasbenega prizorišča poniknil vsestranski glasbenik, vokalist, avtor, glasbeni producent in literarni ustvarjalec Gal Gjurin, potem je ogled pričujočega dokumentarnega filma skorajda nujen. Film se osredotoča na glasbo, ki jo Gal v angleškem jeziku kot Kanadčan pod imenom Gal George ustvarja v domači Kanadi, s katero je na razne načine povezan že od malih nog, koncertna pot pa ga je tokrat zanesla tudi v sosednje ZDA. V dokumentarcu se sprehodimo skozi njegov Studio OSH v vzhodnem Torontu, Gal nas popelje na nekaj intimnih lokacij, kot so park njegove mladosti v mestu Oshawa, zasnežene plaže ter domače pristanišče ob prostranem Ontarijskem jezeru, predstavi nam nočni utrip Toronta ter dva uradna kanadska videospota za skladbi “The Sunny Song” in “I don’t want to meet you in Heaven”. Kamera nas odpelje tudi v ZDA, ob jezero Erie, v zvezni državi Pennsylvanio in Ohio, kjer so njegovo svežo kanadsko glasbo Američani posebno lepo sprejeli – kaj vse počne in ustvarja, pa nam Gal razkrije tudi skozi ekskluzivni ameriški radijski intervju. Vso glasbo in inštrumente je v dokumentarnem filmu prispeval oz. odigral sam.

55 min

Če ste se morda že potihem spraševali, kam je zadnja leta iz slovenskega glasbenega prizorišča poniknil vsestranski glasbenik, vokalist, avtor, glasbeni producent in literarni ustvarjalec Gal Gjurin, potem je ogled pričujočega dokumentarnega filma skorajda nujen. Film se osredotoča na glasbo, ki jo Gal v angleškem jeziku kot Kanadčan pod imenom Gal George ustvarja v domači Kanadi, s katero je na razne načine povezan že od malih nog, koncertna pot pa ga je tokrat zanesla tudi v sosednje ZDA. V dokumentarcu se sprehodimo skozi njegov Studio OSH v vzhodnem Torontu, Gal nas popelje na nekaj intimnih lokacij, kot so park njegove mladosti v mestu Oshawa, zasnežene plaže ter domače pristanišče ob prostranem Ontarijskem jezeru, predstavi nam nočni utrip Toronta ter dva uradna kanadska videospota za skladbi “The Sunny Song” in “I don’t want to meet you in Heaven”. Kamera nas odpelje tudi v ZDA, ob jezero Erie, v zvezni državi Pennsylvanio in Ohio, kjer so njegovo svežo kanadsko glasbo Američani posebno lepo sprejeli – kaj vse počne in ustvarja, pa nam Gal razkrije tudi skozi ekskluzivni ameriški radijski intervju. Vso glasbo in inštrumente je v dokumentarnem filmu prispeval oz. odigral sam.

Dokumentarci – kulturno-umetniški

V objemu glasbe in baleta na Televiziji Slovenija, glasbena dokumentarna oddaja

2. 9. 2020

Glasba in ples imata v programih Televizije Slovenija vse od začetka njenega delovanja pred več kot šestdesetimi leti posebno mesto in pomen. Do danes je uredništvo, ki je prva desetletja pokrivalo programe vseh glasbenih in plesnih žanrov, ustvarilo bogat in dragocen arhiv nepozabnih serij, oddaj za otroke in mladino, glasbeno-dokumentarnih oddaj, posnetkov oper, baletov, vokalne glasbe, jazza, ljudskega in plesnega izročila, vizualizacij glasbe, studijskih posnetkov ter koprodukcijskih in evrovizijskih projektov. O različnih obdobjih pričajo odlomki in nekateri od sodelavcev in ustvarjalcev programov: Fran Žižek, Dušan Hren, Bača Šramel Justin, Danica Dolinar, Jasna Nemec Novak, Jani Golob, Jože Spacal, Dare Hering, Zoran Lemajić, Andrej Modic, Jan Zakonjšek, Igor Košir, Tatjana Tavčar, Marjan Cimperman, Vida Vilhar, Jure Nemec in Andrej Lupinc. Urednik oddaje Daniel Celarec, direktor fotografije Andrej Lupinc, scenarist in režiser Dušan Moravec.

53 min

Glasba in ples imata v programih Televizije Slovenija vse od začetka njenega delovanja pred več kot šestdesetimi leti posebno mesto in pomen. Do danes je uredništvo, ki je prva desetletja pokrivalo programe vseh glasbenih in plesnih žanrov, ustvarilo bogat in dragocen arhiv nepozabnih serij, oddaj za otroke in mladino, glasbeno-dokumentarnih oddaj, posnetkov oper, baletov, vokalne glasbe, jazza, ljudskega in plesnega izročila, vizualizacij glasbe, studijskih posnetkov ter koprodukcijskih in evrovizijskih projektov. O različnih obdobjih pričajo odlomki in nekateri od sodelavcev in ustvarjalcev programov: Fran Žižek, Dušan Hren, Bača Šramel Justin, Danica Dolinar, Jasna Nemec Novak, Jani Golob, Jože Spacal, Dare Hering, Zoran Lemajić, Andrej Modic, Jan Zakonjšek, Igor Košir, Tatjana Tavčar, Marjan Cimperman, Vida Vilhar, Jure Nemec in Andrej Lupinc. Urednik oddaje Daniel Celarec, direktor fotografije Andrej Lupinc, scenarist in režiser Dušan Moravec.

Dokumentarci – kulturno-umetniški

Po sledeh baleta na Slovenskem, dokumentarna serija o baletu, 6/6

18. 8. 2020

V Mariboru se je v 60. letih 20. stoletja končalo plodovito in zanimivo prvo obdobje, ki so ga pomembno zaznamovali Marta Remškar, Peter Golovin in Maks Kirbos. Leta 1959 je vodstvo baleta prevzel Iko Otrin in pričelo se je novo, 30-letno obdobje mariborskega baleta. Balet je umetniško rasel, oblikoval se je v resno umetniško telo in uprizarjal celovečerne predstave ali baletne večere. V današnjem času Edward Clug in Valentina Turcu usmerjata mariborski balet v nove estetske tokove. Šesta, zadnja oddaja serije pa razkriva tudi marsikaj iz zakulisja baletnih predstav, kar očem gledalcev ostaja skrito. Direktorja fotografije Bojan Kastelic in Jure Nemec, montažer Andrej Modic, avtorica in urednica Danica Dolinar.

48 min

V Mariboru se je v 60. letih 20. stoletja končalo plodovito in zanimivo prvo obdobje, ki so ga pomembno zaznamovali Marta Remškar, Peter Golovin in Maks Kirbos. Leta 1959 je vodstvo baleta prevzel Iko Otrin in pričelo se je novo, 30-letno obdobje mariborskega baleta. Balet je umetniško rasel, oblikoval se je v resno umetniško telo in uprizarjal celovečerne predstave ali baletne večere. V današnjem času Edward Clug in Valentina Turcu usmerjata mariborski balet v nove estetske tokove. Šesta, zadnja oddaja serije pa razkriva tudi marsikaj iz zakulisja baletnih predstav, kar očem gledalcev ostaja skrito. Direktorja fotografije Bojan Kastelic in Jure Nemec, montažer Andrej Modic, avtorica in urednica Danica Dolinar.

Dokumentarci – kulturno-umetniški

Po sledeh baleta na Slovenskem, dokumentarna serija o baletu, 5/6

11. 8. 2020

Ljubljanski baletni ansambel se tudi v 80. letih 20. stoletja in v začetku novega tisočletja srečuje in sodeluje z različnimi baletnimi ustvarjalci. V ansamblu plešejo odlični baletni solisti, balete postavljajo domači in tuji koreografi, čedalje več je umetniškega iskanja tudi v sodobnejši smeri. Televizija v tem času posname nekaj dragocenih koprodukcijskih baletov, tudi s koreografinjo Birgit Cullberg. Zaradi beneficirane delovne dobe se ansambel hitro obnavlja. Ljubljanski baletni ansambel dobi novo baletno dvorano v prostorih Kazine, v novem tisočletju pa tudi boljše razmere za delo in ples v prenovljeni stavbi SNG Opera in balet Ljubljana. Avtorica in urednica Danica Dolinar, direktor fotografije Bojan Kastelic, montažer Andrej Modic.

53 min

Ljubljanski baletni ansambel se tudi v 80. letih 20. stoletja in v začetku novega tisočletja srečuje in sodeluje z različnimi baletnimi ustvarjalci. V ansamblu plešejo odlični baletni solisti, balete postavljajo domači in tuji koreografi, čedalje več je umetniškega iskanja tudi v sodobnejši smeri. Televizija v tem času posname nekaj dragocenih koprodukcijskih baletov, tudi s koreografinjo Birgit Cullberg. Zaradi beneficirane delovne dobe se ansambel hitro obnavlja. Ljubljanski baletni ansambel dobi novo baletno dvorano v prostorih Kazine, v novem tisočletju pa tudi boljše razmere za delo in ples v prenovljeni stavbi SNG Opera in balet Ljubljana. Avtorica in urednica Danica Dolinar, direktor fotografije Bojan Kastelic, montažer Andrej Modic.

Dokumentarci – kulturno-umetniški

Aleksander Mežek - Izza zavese, glasbeni dokumentarni film

9. 8. 2020

V dokumentarnem filmu Izza zavese gre za prikaz kariere Aleksandra Mežka, ki je videl svojega idola, zaradi njega vzljubil r'n'r, idola srečal, z idolom delal in z idolom postal celo pisec glasbe. Torej neobičajna pot dveh glasbenikov Aleksandra Mežka in Cliffa Richarda, skozi desetletja delovanja, ki omogoča vizualni prikaz različnih obdobij Televizije in pop kulture.

73 min

V dokumentarnem filmu Izza zavese gre za prikaz kariere Aleksandra Mežka, ki je videl svojega idola, zaradi njega vzljubil r'n'r, idola srečal, z idolom delal in z idolom postal celo pisec glasbe. Torej neobičajna pot dveh glasbenikov Aleksandra Mežka in Cliffa Richarda, skozi desetletja delovanja, ki omogoča vizualni prikaz različnih obdobij Televizije in pop kulture.

Dokumentarci – kulturno-umetniški

Po sledeh baleta na Slovenskem, dokumentarna serija o baletu, 4/6

4. 8. 2020

Film in televizija sta pomembna za ohranjanje baletne umetnosti in jo približujeta ljudem. V oddaji med drugim predstavljamo najstarejše videoposnetke baleta na naših tleh in čas petega desetletja ljubljanskega baletnega poklicnega ansambla. Po upokojitvi Pie Mlakar leta 1960 je ljubljanski balet 12 let vodil Henrik Neubauer. Srednja baletna šola je nadaljevala kakovostno vzgojo mladih in ansambel se je krepil z nekaterimi odličnimi diplomanti. Za ljubljanski balet so balete postavljali slovenski koreografi Metod Jeras, Henrik Neubauer, Vlasto Dedovič, Ivo Kosi, Milko Šparemblek, Ksenija Hribar, in tudi imena iz baletnega sveta: Anton Dolin, Aleksandra Balašova, Oleg Danovski, Sergej Lifar idr. Čas do 80. let 20. stoletja poleg številnih dragocenih arhivskih posnetkov osvetljujejo tudi baletni umetniki Pino Mlakar, Milko Šparemblek, Janez Mejač, Henrik Neubauer, Maruša in Vojko Vidmar, Ivo Kosi, Edi Dežman, in skladatelja Janez Gregorc ter Aldo Kumar. Avtorica in urednica Danica Dolinar, direktor fotografije Bojan Kastelic, mojster montaže Andrej Modic.

59 min

Film in televizija sta pomembna za ohranjanje baletne umetnosti in jo približujeta ljudem. V oddaji med drugim predstavljamo najstarejše videoposnetke baleta na naših tleh in čas petega desetletja ljubljanskega baletnega poklicnega ansambla. Po upokojitvi Pie Mlakar leta 1960 je ljubljanski balet 12 let vodil Henrik Neubauer. Srednja baletna šola je nadaljevala kakovostno vzgojo mladih in ansambel se je krepil z nekaterimi odličnimi diplomanti. Za ljubljanski balet so balete postavljali slovenski koreografi Metod Jeras, Henrik Neubauer, Vlasto Dedovič, Ivo Kosi, Milko Šparemblek, Ksenija Hribar, in tudi imena iz baletnega sveta: Anton Dolin, Aleksandra Balašova, Oleg Danovski, Sergej Lifar idr. Čas do 80. let 20. stoletja poleg številnih dragocenih arhivskih posnetkov osvetljujejo tudi baletni umetniki Pino Mlakar, Milko Šparemblek, Janez Mejač, Henrik Neubauer, Maruša in Vojko Vidmar, Ivo Kosi, Edi Dežman, in skladatelja Janez Gregorc ter Aldo Kumar. Avtorica in urednica Danica Dolinar, direktor fotografije Bojan Kastelic, mojster montaže Andrej Modic.

Dokumentarci – kulturno-umetniški

My way 50, dokumentarni film

2. 8. 2020

Dokumentarni avtoportret Maje Weiss prikazuje pet desetletij njenega življenja skozi filme, ki jih je ustvarila kot režiserka in scenaristka. Svoj prvi film je posnela leta 1984 na AGRFT, prvo kamero pa si je kupila leta 1987 za prvi honorar, ki ga je zaslužila kot tajnica režije. My Way 50 – Med iskanim in najdenim svetom ponuja pogled na režiserkino lastno delo, je njen kritični odziv na dogodke polpretekle zgodovine od Titove smrti leta 1980 do današnjih dni, ko je svet ujet v terorizem, begunske krize in brezposelnost.

88 min

Dokumentarni avtoportret Maje Weiss prikazuje pet desetletij njenega življenja skozi filme, ki jih je ustvarila kot režiserka in scenaristka. Svoj prvi film je posnela leta 1984 na AGRFT, prvo kamero pa si je kupila leta 1987 za prvi honorar, ki ga je zaslužila kot tajnica režije. My Way 50 – Med iskanim in najdenim svetom ponuja pogled na režiserkino lastno delo, je njen kritični odziv na dogodke polpretekle zgodovine od Titove smrti leta 1980 do današnjih dni, ko je svet ujet v terorizem, begunske krize in brezposelnost.

Dokumentarci – kulturno-umetniški

Po sledeh baleta na Slovenskem, dokumentarna serija o baletu, 3/6

28. 7. 2020

Čas med drugo svetovno vojno je bil zelo negotov in dolgoročno načrtovanje v gledališču ni bilo mogoče. Zaradi naklonjenosti ravnatelja Vilka Ukmarja plesu pa so se začela ljubljanskemu baletu vremena jasniti. Po osvoboditvi sta vodstvo baleta po Petru Golovinu prevzela Pia in Pino Mlakar, ki sta s svežo močjo in polna navdušenja začela vse od začetka. Balet se je v gledališču dokončno uveljavil in si pridobil polno domovinsko pravico. Čas po 2. svetovni vojni je prinesel tudi ustanovitev stalne Opere v Mariboru in rojstvo mariborskega poklicnega baleta. Poleg arhivskega dokumentarnega gradiva so dragoceni pričevalci tega časa Mercedes Dobršek, Stane Polik, Štefan Suhi, Lidija Sotlar, Henrik Neubauer, Magda Vrhovec, Vlasto Dedovič, Janez Mejač, Jaka Hafner, Milko Šparemblek, Breda Šmid, Majna Sevnik, dr. Manica Špendal, Anka Lavrač, Borut Hanžič, Katarina Kocka, Samo Hubad ter Pia in Pino Mlakar. Scenaristka, urednica, avtorica strokovnega besedila in režiserka Danica Dolinar, direktor fotografije Bojan Kastelic, montažer Andrej Modic.

69 min

Čas med drugo svetovno vojno je bil zelo negotov in dolgoročno načrtovanje v gledališču ni bilo mogoče. Zaradi naklonjenosti ravnatelja Vilka Ukmarja plesu pa so se začela ljubljanskemu baletu vremena jasniti. Po osvoboditvi sta vodstvo baleta po Petru Golovinu prevzela Pia in Pino Mlakar, ki sta s svežo močjo in polna navdušenja začela vse od začetka. Balet se je v gledališču dokončno uveljavil in si pridobil polno domovinsko pravico. Čas po 2. svetovni vojni je prinesel tudi ustanovitev stalne Opere v Mariboru in rojstvo mariborskega poklicnega baleta. Poleg arhivskega dokumentarnega gradiva so dragoceni pričevalci tega časa Mercedes Dobršek, Stane Polik, Štefan Suhi, Lidija Sotlar, Henrik Neubauer, Magda Vrhovec, Vlasto Dedovič, Janez Mejač, Jaka Hafner, Milko Šparemblek, Breda Šmid, Majna Sevnik, dr. Manica Špendal, Anka Lavrač, Borut Hanžič, Katarina Kocka, Samo Hubad ter Pia in Pino Mlakar. Scenaristka, urednica, avtorica strokovnega besedila in režiserka Danica Dolinar, direktor fotografije Bojan Kastelic, montažer Andrej Modic.

Dokumentarci – kulturno-umetniški

Pisatelj in mesto: Drago Jančar, gost Evropske prestolnice kulture Maribor 2012, dokumentarni film

28. 7. 2020

Na pobudo Tomaža in Livije Pandur se v Evropski prestolnici kulture Mariboru zgodijo štirje literarni večeri z naslovi Jančarjevih del. Svetlobni napisi spremenijo podobo mesta Maribor. Napisi, ki nosijo naslove romanov Draga Jančarja so Severni sij, To noč sem jo videl, Katarina, pav in jezuit, Galjot, Brioni, Veliki briljantni valček. Dobro obiskani dogodki in veliko zanimanje za ponatise Jančarjevih knjig kažejo na to, da so Mariborčani ne samo z velikim zanimanjem, temveč tudi s hvaležnostjo pričakali vrnitev Draga Jančarja in njegove literature v pisateljevo rojstno mesto, nad katerim je ponovno zasijal Severni sij. Dokumentarni film v režiji Maje Weiss portretira Draga Jančarja na prizoriščih dogodkov in na posebnih prostorih v mestu, kjer pisatelj prvič spregovori o osebnih spominih in stvareh, ki so našli prostor v njegovih literarnih delih.

51 min

Na pobudo Tomaža in Livije Pandur se v Evropski prestolnici kulture Mariboru zgodijo štirje literarni večeri z naslovi Jančarjevih del. Svetlobni napisi spremenijo podobo mesta Maribor. Napisi, ki nosijo naslove romanov Draga Jančarja so Severni sij, To noč sem jo videl, Katarina, pav in jezuit, Galjot, Brioni, Veliki briljantni valček. Dobro obiskani dogodki in veliko zanimanje za ponatise Jančarjevih knjig kažejo na to, da so Mariborčani ne samo z velikim zanimanjem, temveč tudi s hvaležnostjo pričakali vrnitev Draga Jančarja in njegove literature v pisateljevo rojstno mesto, nad katerim je ponovno zasijal Severni sij. Dokumentarni film v režiji Maje Weiss portretira Draga Jančarja na prizoriščih dogodkov in na posebnih prostorih v mestu, kjer pisatelj prvič spregovori o osebnih spominih in stvareh, ki so našli prostor v njegovih literarnih delih.

Dokumentarci – kulturno-umetniški

Po sledeh baleta na Slovenskem, dokumentarna serija o baletu, 2/6

21. 7. 2020

Oddaja prikazuje čas od začetkov 20. stoletja do rojstva slovenskega poklicnega baleta leta 1918 in njegovega razvoja do leta 1932, ko sta v Ljubljani prvič gostovala nestorja slovenskega baleta Pia in Pino Mlakar. Ob vstopu v 20. stoletje se je slovensko Deželno gledališče kranjske prestolnice moralo boriti za obstoj. Tekmec gledališča je postal tudi film, ples na odru pa je bil bolj izjema oziroma naključje. Uveljavljeni kritiki so mu očitali celo pohujšanje. Zato ni čudno, da je slovenska baletna glasba prehitela rojstvo slovenskega gledališkega plesa in baleta. Prvo slovensko baletno glasbo, tj. baletno pantomimo v enem dejanju z naslovom Možiček, je leta 1900 napisal skladatelj Josip Ipavec. Podobo položaja poklicnega baleta po 1. svetovni vojni poleg dragocenega fotografskega gradiva in nekaterih filmskih posnetkov izrisujejo tudi pripovedi nekdanjih baletnih plesalcev Mercedes Dobršek in Staneta Polika, maskerja Janeza Mirtiča ter Pie in Pina Mlakarja. Scenaristka, urednica, avtorica strokovnega besedila in režiserka Danica Dolinar, direktor fotografije Bojan Kastelic, montažer Andrej Modic.

62 min

Oddaja prikazuje čas od začetkov 20. stoletja do rojstva slovenskega poklicnega baleta leta 1918 in njegovega razvoja do leta 1932, ko sta v Ljubljani prvič gostovala nestorja slovenskega baleta Pia in Pino Mlakar. Ob vstopu v 20. stoletje se je slovensko Deželno gledališče kranjske prestolnice moralo boriti za obstoj. Tekmec gledališča je postal tudi film, ples na odru pa je bil bolj izjema oziroma naključje. Uveljavljeni kritiki so mu očitali celo pohujšanje. Zato ni čudno, da je slovenska baletna glasba prehitela rojstvo slovenskega gledališkega plesa in baleta. Prvo slovensko baletno glasbo, tj. baletno pantomimo v enem dejanju z naslovom Možiček, je leta 1900 napisal skladatelj Josip Ipavec. Podobo položaja poklicnega baleta po 1. svetovni vojni poleg dragocenega fotografskega gradiva in nekaterih filmskih posnetkov izrisujejo tudi pripovedi nekdanjih baletnih plesalcev Mercedes Dobršek in Staneta Polika, maskerja Janeza Mirtiča ter Pie in Pina Mlakarja. Scenaristka, urednica, avtorica strokovnega besedila in režiserka Danica Dolinar, direktor fotografije Bojan Kastelic, montažer Andrej Modic.

Dokumentarci – kulturno-umetniški

Sovražnik mojega sovražnika je moj prijatelj, koprodukcijska serija

20. 7. 2020

Ko narašča rasizem, homofobija, ksenofobija in kdaj se zavzemanje za pravice manjšin spremeni v diskriminacijo drugih? 23-letna študentka religiologije Ananda in njeni starši so, podobno kot številni Evropejci, nezadovoljni s stanjem, v katerem se je znašla naša družba, obenem pa jih skrbi za prihodnost svoje države, ki se naglo spreminja. Ne zaupajo oblastem in goreče nasprotujejo islamu, počutijo se prezrte in nerazumljene. Vsi trije navdušeno podpirajo populistično desničarsko stranko PVV (“Stranka za svobodo”), ki jo vodi Geert Wilders, in so prepričani, da lahko prav Wilders Nizozemsko potegne iz gospodarske in družbene krize. Potem ko Ananda in njeni starši slišijo, da je po Evropi ponovno na pohodu antisemitizem, se odločijo, da bodo v znak solidarnosti do Judov začeli nositi davidovo zvezdo. Sprašujejo se, zakaj so Judje tako pogosto žrtve nasilja, denimo v nedavnih napadih v Parizu in Kobenhavnu. Toda kaj o njihovi solidarnosti meni judovska skupnost? Je družina pripravljena ponovno razmisliti o svojih pogledih na politiko?

25 min

Ko narašča rasizem, homofobija, ksenofobija in kdaj se zavzemanje za pravice manjšin spremeni v diskriminacijo drugih? 23-letna študentka religiologije Ananda in njeni starši so, podobno kot številni Evropejci, nezadovoljni s stanjem, v katerem se je znašla naša družba, obenem pa jih skrbi za prihodnost svoje države, ki se naglo spreminja. Ne zaupajo oblastem in goreče nasprotujejo islamu, počutijo se prezrte in nerazumljene. Vsi trije navdušeno podpirajo populistično desničarsko stranko PVV (“Stranka za svobodo”), ki jo vodi Geert Wilders, in so prepričani, da lahko prav Wilders Nizozemsko potegne iz gospodarske in družbene krize. Potem ko Ananda in njeni starši slišijo, da je po Evropi ponovno na pohodu antisemitizem, se odločijo, da bodo v znak solidarnosti do Judov začeli nositi davidovo zvezdo. Sprašujejo se, zakaj so Judje tako pogosto žrtve nasilja, denimo v nedavnih napadih v Parizu in Kobenhavnu. Toda kaj o njihovi solidarnosti meni judovska skupnost? Je družina pripravljena ponovno razmisliti o svojih pogledih na politiko?

Dokumentarci – kulturno-umetniški

Po sledeh baleta na Slovenskem, dokumentarna serija o baletu, 1/6

14. 7. 2020

Uredništvo glasbenih in baletnih oddaj je pripravilo šestdelno dokumentarno serijo Po sledeh baleta na Slovenskem. V prvem delu spoznavamo, da se je na današnjem slovenskem ozemlju že od nekdaj rado plesalo. Viri pričajo, da so plesali že predniki Slovencev, ki so se naselili v naših krajih, in da sta bila gledališče in ples močno prisotna tudi v zavesti Emoncev. Oddaja prikazuje družabno življenje in z njim ples v srednjem veku, v času ljubljanskega kolegija jezuitov v 17. in 18. stoletju in v prvih desetletjih 19. stoletja, ko je bila Ljubljana zelo živahno mesto, v katerem se je veliko plesalo, ter razkriva, kdaj so na našem ozemlju prvič videli balet in kdaj je nastala prva slovenska baletna pantomima na slovensko glasbo Možiček. Razvoj plesa in čas, v katerem se je plesalo, osvetljujejo tudi strokovnjaki: Ljudmila Gec Plesničar, Mirko Ramovš, Metoda Kokole, Marko Marin, jezuit Lojze Bratina, Manca Špendal, Damjan Ovsec in Veselin Miškovič. Avtorica in urednica je Danica Dolinar, direktor fotografije Bojan Kastelic, mojster montaže Andrej Modic.

58 min

Uredništvo glasbenih in baletnih oddaj je pripravilo šestdelno dokumentarno serijo Po sledeh baleta na Slovenskem. V prvem delu spoznavamo, da se je na današnjem slovenskem ozemlju že od nekdaj rado plesalo. Viri pričajo, da so plesali že predniki Slovencev, ki so se naselili v naših krajih, in da sta bila gledališče in ples močno prisotna tudi v zavesti Emoncev. Oddaja prikazuje družabno življenje in z njim ples v srednjem veku, v času ljubljanskega kolegija jezuitov v 17. in 18. stoletju in v prvih desetletjih 19. stoletja, ko je bila Ljubljana zelo živahno mesto, v katerem se je veliko plesalo, ter razkriva, kdaj so na našem ozemlju prvič videli balet in kdaj je nastala prva slovenska baletna pantomima na slovensko glasbo Možiček. Razvoj plesa in čas, v katerem se je plesalo, osvetljujejo tudi strokovnjaki: Ljudmila Gec Plesničar, Mirko Ramovš, Metoda Kokole, Marko Marin, jezuit Lojze Bratina, Manca Špendal, Damjan Ovsec in Veselin Miškovič. Avtorica in urednica je Danica Dolinar, direktor fotografije Bojan Kastelic, mojster montaže Andrej Modic.

Dokumentarci – kulturno-umetniški

Pod mostovi

13. 7. 2020

Pod mostovi kritično prikazuje življenje in stiske ljudi na robu družbe, posledice sistemske revščine in pretirane koncentracije kapitala. Film postavlja v ospredje zgodbo dveh umetnikov, vdovca samohranilca in upokojenke. V skoraj nenehni socialni in ekonomski stiski živi osmina prebivalcev Slovenije. Kljub vsakodnevni borbi in volji je nenehno prisotna nemoč posameznika v borbi proti sistemu, ki je čedalje bolj zbirokratiziran, ki se vse hitreje oddaljuje od pojma in pomena socialne države. Film ne išče odgovorov, čeprav jih nekaj ponuja. Dokumentarni film Pod mostovi razgalja bedo zato, da bi očem nevidno postalo vidno.

51 min

Pod mostovi kritično prikazuje življenje in stiske ljudi na robu družbe, posledice sistemske revščine in pretirane koncentracije kapitala. Film postavlja v ospredje zgodbo dveh umetnikov, vdovca samohranilca in upokojenke. V skoraj nenehni socialni in ekonomski stiski živi osmina prebivalcev Slovenije. Kljub vsakodnevni borbi in volji je nenehno prisotna nemoč posameznika v borbi proti sistemu, ki je čedalje bolj zbirokratiziran, ki se vse hitreje oddaljuje od pojma in pomena socialne države. Film ne išče odgovorov, čeprav jih nekaj ponuja. Dokumentarni film Pod mostovi razgalja bedo zato, da bi očem nevidno postalo vidno.

Dokumentarci – kulturno-umetniški

Nanga Parbat: Gola gora

29. 6. 2020

Le redko kateri osemtisočak je tako usodno vplival na življenja plezalcev, ki so se podali v njegova ostenja, kot prav Nanga Parbat. Zmagoslavja, porazi, globok obup in trenutki neizrekljive sreče so bili tesni spremljevalci izjemnih osebnosti, ki so na gori in v njenih prepadnih vesinah presegli same sebe ter s svojimi dejanji stopili v legendo. Dokumentarec Nanga Parbat – Gola gora, ki približa zgodovino osvajanj te mogočne himalajske gore ter slovenske poskuse in vzpone nanjo, je že deseti film od štirinajstih iz serije Velikani Himalaje. Zamisel in scenarij Viki Grošelj, režija Stipe Božić.

47 min

Le redko kateri osemtisočak je tako usodno vplival na življenja plezalcev, ki so se podali v njegova ostenja, kot prav Nanga Parbat. Zmagoslavja, porazi, globok obup in trenutki neizrekljive sreče so bili tesni spremljevalci izjemnih osebnosti, ki so na gori in v njenih prepadnih vesinah presegli same sebe ter s svojimi dejanji stopili v legendo. Dokumentarec Nanga Parbat – Gola gora, ki približa zgodovino osvajanj te mogočne himalajske gore ter slovenske poskuse in vzpone nanjo, je že deseti film od štirinajstih iz serije Velikani Himalaje. Zamisel in scenarij Viki Grošelj, režija Stipe Božić.

Dokumentarci – kulturno-umetniški

L'incendio (Požig)

25. 6. 2020

Ker želimo, da dokumentarno zgodbo spozna tudi mednarodna javnost, objavljamo še italijansko različico dokumentarnega filma. La storia del confine italo-sloveno e del Litorale sloveno è dolorosa. Molte volte ignorata e troppo spesso semplificata. L'incendio del Narodni dom (Casa nazionale) fu solo l'inizio di un percorso cruento. Il Narodni dom di Trieste fu una spina nel fianco dei nazionalisti e fascisti italiani perché fu un potente simbolo della presenza slovena nel centro cittadino. Perciò nel 1920 gli diedero fuoco e lo devastarono. Possiamo dire che questo fu l'inizio del fascismo in Europa che poi tolse agli sloveni il diritto all'uso della propria lingua e altri diritti umani. Nello stesso anno il trattato di Rapallo, così funesto per gli sloveni, sancì il nuovo confine, strappando dal ceppo nazionale un quarto del popolo sloveno. Il documentario illustra il secolo nel quale cambiavano dolorosamente i destini della gente nel Litorale sloveno. Si tratta del periodo delle pressioni fasciste prima, durante e dopo la seconda guerra mondiale. Il film interpreta un periodo di anni difficili, violenti, sanguinosi e ribelli, che nonostante la caduta dei confini, una volta così controversi, ancora oggi non è pacificato. Attraverso destini individuali ripercorriamo gli eventi salienti, dalle vittime di Basovizza nel 1930, al secondo processo di Trieste nel 1941, all'occupazione fascista e nazista, ai lager, alle esecuzioni nella Risiera di San Sabba fino alla costituzione del nuovo confine italo-sloveno dopo la guerra. La ribellione contro la snazionalizzazione fu coraggiosa e per molti anche fatale. Durante la massima pressione fascista, Tone Kralj dipinse arditamente decine di chiese slovene usando un linguaggio sovversivo antifascista, il compositore Lojze Bratuž dovette morire a causa del canto in lingua slovena, numerosi civili persero casa e famiglia. Il fascismo fece dell'Europa il mattatoio del mondo. Il rogo del Narodni dom fu la prima scintilla nel pogrom contro i diversi. La domanda che il film si pone è perché a quel tempo così tanta gente in tutta Europa cominciò a credere che il fascismo significasse un mondo migliore e perché i vicini sono così spesso nemici. In quest'era di intolleranze e nazionalismi bisogna continuamente mettere in risalto questa domanda. Perché senza il rispetto dell'altro un mondo migliore non è possibile.

83 min

Ker želimo, da dokumentarno zgodbo spozna tudi mednarodna javnost, objavljamo še italijansko različico dokumentarnega filma. La storia del confine italo-sloveno e del Litorale sloveno è dolorosa. Molte volte ignorata e troppo spesso semplificata. L'incendio del Narodni dom (Casa nazionale) fu solo l'inizio di un percorso cruento. Il Narodni dom di Trieste fu una spina nel fianco dei nazionalisti e fascisti italiani perché fu un potente simbolo della presenza slovena nel centro cittadino. Perciò nel 1920 gli diedero fuoco e lo devastarono. Possiamo dire che questo fu l'inizio del fascismo in Europa che poi tolse agli sloveni il diritto all'uso della propria lingua e altri diritti umani. Nello stesso anno il trattato di Rapallo, così funesto per gli sloveni, sancì il nuovo confine, strappando dal ceppo nazionale un quarto del popolo sloveno. Il documentario illustra il secolo nel quale cambiavano dolorosamente i destini della gente nel Litorale sloveno. Si tratta del periodo delle pressioni fasciste prima, durante e dopo la seconda guerra mondiale. Il film interpreta un periodo di anni difficili, violenti, sanguinosi e ribelli, che nonostante la caduta dei confini, una volta così controversi, ancora oggi non è pacificato. Attraverso destini individuali ripercorriamo gli eventi salienti, dalle vittime di Basovizza nel 1930, al secondo processo di Trieste nel 1941, all'occupazione fascista e nazista, ai lager, alle esecuzioni nella Risiera di San Sabba fino alla costituzione del nuovo confine italo-sloveno dopo la guerra. La ribellione contro la snazionalizzazione fu coraggiosa e per molti anche fatale. Durante la massima pressione fascista, Tone Kralj dipinse arditamente decine di chiese slovene usando un linguaggio sovversivo antifascista, il compositore Lojze Bratuž dovette morire a causa del canto in lingua slovena, numerosi civili persero casa e famiglia. Il fascismo fece dell'Europa il mattatoio del mondo. Il rogo del Narodni dom fu la prima scintilla nel pogrom contro i diversi. La domanda che il film si pone è perché a quel tempo così tanta gente in tutta Europa cominciò a credere che il fascismo significasse un mondo migliore e perché i vicini sono così spesso nemici. In quest'era di intolleranze e nazionalismi bisogna continuamente mettere in risalto questa domanda. Perché senza il rispetto dell'altro un mondo migliore non è possibile.

Dokumentarci – kulturno-umetniški

Zgodba iz Idrije, glasbeno-dokumentarna oddaja

24. 6. 2020

Dokumentarni film zGodba iz Idrije pripoveduje več kot 340-letno zgodovino idrijske rudarske godbe, najstarejše tako na Slovenskem kot v Evropi. Je preplet zgodovine in pričevanje nekdanjih in sedanjih glasbenikov, je poklon tradiciji in potrdilo, da je Godbeno društvo rudarjev Idrija še vedno na pravi poti. Od vsega začetka je godba rudarjem v Idriji in drugim Idrijčanom pomenila razvedrilo, lajšala je njihove težave, dvigovala narodno zavest in ne nazadnje ponujala kulturne užitke ob nastopih in koncertih, pravi kustos Mestnega muzeja Idrija profesor Darko Viler ter dodaja, da jih je hkrati razveseljevala in spremljala ob poslednjem slovesu od jamskih tovarišev, sosedov in svojcev. Godba iz Idrije, ki se zdaj uradno imenuje Godbeno društvo rudarjev Idrija, še vedno odločno koraka naprej. In vse več mladih glasbenikov, ki prihajajo iz Glasbene šole Idrija, nadaljuje zGodbo, ki se je začela pred več kot 340 leti … Scenarij in režija Dušan Moravec, urednica Danica Dolinar.

52 min

Dokumentarni film zGodba iz Idrije pripoveduje več kot 340-letno zgodovino idrijske rudarske godbe, najstarejše tako na Slovenskem kot v Evropi. Je preplet zgodovine in pričevanje nekdanjih in sedanjih glasbenikov, je poklon tradiciji in potrdilo, da je Godbeno društvo rudarjev Idrija še vedno na pravi poti. Od vsega začetka je godba rudarjem v Idriji in drugim Idrijčanom pomenila razvedrilo, lajšala je njihove težave, dvigovala narodno zavest in ne nazadnje ponujala kulturne užitke ob nastopih in koncertih, pravi kustos Mestnega muzeja Idrija profesor Darko Viler ter dodaja, da jih je hkrati razveseljevala in spremljala ob poslednjem slovesu od jamskih tovarišev, sosedov in svojcev. Godba iz Idrije, ki se zdaj uradno imenuje Godbeno društvo rudarjev Idrija, še vedno odločno koraka naprej. In vse več mladih glasbenikov, ki prihajajo iz Glasbene šole Idrija, nadaljuje zGodbo, ki se je začela pred več kot 340 leti … Scenarij in režija Dušan Moravec, urednica Danica Dolinar.

Dokumentarci – kulturno-umetniški

Ilegalčki - skriti otroci okupirane Ljubljane

18. 6. 2020

Pretresljiva pričevanja danes odraslih ljudi, ki so bili med II svetovno vojno otroci, najobčutljivejše žrtve vojne. Starši so jih morali zavoljo njihovega preživetja predati v skrb drugih družin (ki so, kot lepo povejo v zgodbi – bili pravi heroji!). Čutno, avtorsko zaznamovano, pospremljeno z bližnjimi kadri potezno pripovednih obrazov in umetniškimi, a skromnimi igranimi sekvencami.

49 min

Pretresljiva pričevanja danes odraslih ljudi, ki so bili med II svetovno vojno otroci, najobčutljivejše žrtve vojne. Starši so jih morali zavoljo njihovega preživetja predati v skrb drugih družin (ki so, kot lepo povejo v zgodbi – bili pravi heroji!). Čutno, avtorsko zaznamovano, pospremljeno z bližnjimi kadri potezno pripovednih obrazov in umetniškimi, a skromnimi igranimi sekvencami.

Dokumentarci – kulturno-umetniški

To ni bila nobena pesem, to je bila ena sama ljubezen, dokumentarni film

31. 5. 2020

Dokumentarni film o gradnji osrednjega slovenskega kulturnega in kongresnega centra. Cankarjev dom so z največjo intenzivnostjo gradili v letih 1978 – 1980 in ga dejansko zgradili v 30 mesecih. Spomladi leta 1980 so bile v Linhartovi dvorani že prve prireditve. Septembra 1982 so bile končane že vse štiri glavne dvorane, vključno z največjo – Gallusovo. Gradnja je bila v ostrem nasprotju s takratno zvezno zakonodajo. V veliki meri je zato bila ilegalno dejanje, s tem pa tudi dejanje slovenske pokončnosti in upornosti. Pomenila je svojsko uvodno poglavje slovenske osamosvojitve. Dokumentarni film želi predstaviti ta enkratni sočasno arhitekturni, gradbeniški, logistični, organizacijski, finančni in gotovo tudi politični in kulturni podvig, ki je vplival na novejšo zgodovino Slovencev. Film je nastal po scenariju in v režiji Josipa Košute.

53 min

Dokumentarni film o gradnji osrednjega slovenskega kulturnega in kongresnega centra. Cankarjev dom so z največjo intenzivnostjo gradili v letih 1978 – 1980 in ga dejansko zgradili v 30 mesecih. Spomladi leta 1980 so bile v Linhartovi dvorani že prve prireditve. Septembra 1982 so bile končane že vse štiri glavne dvorane, vključno z največjo – Gallusovo. Gradnja je bila v ostrem nasprotju s takratno zvezno zakonodajo. V veliki meri je zato bila ilegalno dejanje, s tem pa tudi dejanje slovenske pokončnosti in upornosti. Pomenila je svojsko uvodno poglavje slovenske osamosvojitve. Dokumentarni film želi predstaviti ta enkratni sočasno arhitekturni, gradbeniški, logistični, organizacijski, finančni in gotovo tudi politični in kulturni podvig, ki je vplival na novejšo zgodovino Slovencev. Film je nastal po scenariju in v režiji Josipa Košute.

Dokumentarci – kulturno-umetniški

3000 kilometrov s Simfoniki, glasbeno-dokumentarna oddaja

27. 5. 2020

V dokumentarni oddaji bomo Simfonični orkester RTV Slovenija spremljali ob njegovi 60-letnici na uspešni turneji po Nemčiji, Belgiji in Nizozemski. Kako se dogovorijo za tako turnejo? Kakšno je življenje simfoničnega orkestra na turneji? Kakšne odgovornosti, napore pa tudi umetniške užitke prinaša? Kakšna je organizacija take turneje? V oddaji razkrivamo tudi tiste strani potovanja in nastopanja, ki ostajajo skrite očem poslušalcev v koncertni dvorani. V tednu dni so Simfoniki pod taktirko odličnega Daniela Raiskina in z gostujočim vrhunskim solistom, violinistom Vadimom Gluzmanom, navdušili občinstvo v koncertnih dvoranah v Wittnu, Antwerpnu, Eindhovnu, Mulheimu an der Ruhr in Villingen-Schweningenu. Direktor fotografije filma je Jure Nemec, tonski mojster Aleš Koman, montažer Miloš Miloševič, scenaristka, režiserka in urednica pa Danica Dolinar.

52 min

V dokumentarni oddaji bomo Simfonični orkester RTV Slovenija spremljali ob njegovi 60-letnici na uspešni turneji po Nemčiji, Belgiji in Nizozemski. Kako se dogovorijo za tako turnejo? Kakšno je življenje simfoničnega orkestra na turneji? Kakšne odgovornosti, napore pa tudi umetniške užitke prinaša? Kakšna je organizacija take turneje? V oddaji razkrivamo tudi tiste strani potovanja in nastopanja, ki ostajajo skrite očem poslušalcev v koncertni dvorani. V tednu dni so Simfoniki pod taktirko odličnega Daniela Raiskina in z gostujočim vrhunskim solistom, violinistom Vadimom Gluzmanom, navdušili občinstvo v koncertnih dvoranah v Wittnu, Antwerpnu, Eindhovnu, Mulheimu an der Ruhr in Villingen-Schweningenu. Direktor fotografije filma je Jure Nemec, tonski mojster Aleš Koman, montažer Miloš Miloševič, scenaristka, režiserka in urednica pa Danica Dolinar.

Dokumentarci – kulturno-umetniški

Podobe spomina, glasovi srca; 70 let MePZ Mačkolje

22. 5. 2020

Dokumentarec, ki je nastal ob 70-letnici Mešanega pevskega zbora Mačkolje. Tu se prepletajo pesem, zgodovina zbora in pričevanja sedanjih ter redkih starejših pevcev, ki so z navdušenjem prepevali cela desetletja. Pestro arhivsko gradivo in sodobni posnetki prikazujejo bogato vaško pevsko tradicijo, ki je skozi čas predstavljala trdno podlago, na kateri se je potrjevala identiteta vaške skupnosti.

32 min

Dokumentarec, ki je nastal ob 70-letnici Mešanega pevskega zbora Mačkolje. Tu se prepletajo pesem, zgodovina zbora in pričevanja sedanjih ter redkih starejših pevcev, ki so z navdušenjem prepevali cela desetletja. Pestro arhivsko gradivo in sodobni posnetki prikazujejo bogato vaško pevsko tradicijo, ki je skozi čas predstavljala trdno podlago, na kateri se je potrjevala identiteta vaške skupnosti.

Dokumentarci – kulturno-umetniški

Niti, dokumentarni film

4. 4. 2020

Niti, ki povezujejo, ali družbeno odgovorno pletenje in kvačkanje, ali kako lahko angažirano rokodelstvo po majhnih korakih spreminja svet na bolje. Pletenje in kvačkanje že dolgo ni le domena babic in starih tet. V svetu, pa tudi pri nas, ima nove sodobne pristope in družbeno noto. Od pletenja in kvačkanja za dobrodelne namene, do pletenja ali kvačkanja z družbeno odgovornim sporočilom, gverilskega pletenja, umetniških inštalacij, vse do terapevtskih učinkov, ki jih ima tovrstno ustvarjanje na telo in duha. Znani so učinki, ki jih ima na bolnike s težavami v duševnem zdravju, kot oblika delovne terapije, do čisto običajnih pozitivnih učinkov na vse, ki se s tem ukvarjajo, saj mu pravijo sodobna joga. Pomembna pa je tudi zgodba, ki jo vsak ročno narejeni izdelek nosi v sebi. Obenem gre tudi za spodbujanje že skoraj pozabljenih veščin naših babic, ki pa vedno bolj pridobivajo na veljavi, vsaj v svetu je tako. Tudi v Sloveniji kot gobe po dežju nastaja vse več društev, kjer stari učijo mlade, obstajajo tudi pobude, da bi bila ročna dela znova uvedena kot predmet v osnovnih šolah, saj otroci izgubljajo motorične spretnosti. Glavni namen dokumentarca in osrednje sporočilo je, da tovrstno ustvarjanje bogati, da je to hitro razvijajoči se trend zadnjih let, ki tudi pri nas vse bolj raste in da v poplavi instant izdelkov ročno narejeno v sebi nosi poseben pečat. V svetu masovne proizvodnje lokalno, unikatno, ročno narejeno znova dobiva svojo veljavo. Dokumentarec je avtorica Simona Horvat z ekipo TV Koper snemala na Obali, Škofji Loki, Mariboru, Majšperku in Ljubljani pod režisersko taktirko Petra Lebana, direktorja fotografije Jake Kodarina. Končno podobo pa je dobil z montažo Davorja Dujmoviča.

29 min

Niti, ki povezujejo, ali družbeno odgovorno pletenje in kvačkanje, ali kako lahko angažirano rokodelstvo po majhnih korakih spreminja svet na bolje. Pletenje in kvačkanje že dolgo ni le domena babic in starih tet. V svetu, pa tudi pri nas, ima nove sodobne pristope in družbeno noto. Od pletenja in kvačkanja za dobrodelne namene, do pletenja ali kvačkanja z družbeno odgovornim sporočilom, gverilskega pletenja, umetniških inštalacij, vse do terapevtskih učinkov, ki jih ima tovrstno ustvarjanje na telo in duha. Znani so učinki, ki jih ima na bolnike s težavami v duševnem zdravju, kot oblika delovne terapije, do čisto običajnih pozitivnih učinkov na vse, ki se s tem ukvarjajo, saj mu pravijo sodobna joga. Pomembna pa je tudi zgodba, ki jo vsak ročno narejeni izdelek nosi v sebi. Obenem gre tudi za spodbujanje že skoraj pozabljenih veščin naših babic, ki pa vedno bolj pridobivajo na veljavi, vsaj v svetu je tako. Tudi v Sloveniji kot gobe po dežju nastaja vse več društev, kjer stari učijo mlade, obstajajo tudi pobude, da bi bila ročna dela znova uvedena kot predmet v osnovnih šolah, saj otroci izgubljajo motorične spretnosti. Glavni namen dokumentarca in osrednje sporočilo je, da tovrstno ustvarjanje bogati, da je to hitro razvijajoči se trend zadnjih let, ki tudi pri nas vse bolj raste in da v poplavi instant izdelkov ročno narejeno v sebi nosi poseben pečat. V svetu masovne proizvodnje lokalno, unikatno, ročno narejeno znova dobiva svojo veljavo. Dokumentarec je avtorica Simona Horvat z ekipo TV Koper snemala na Obali, Škofji Loki, Mariboru, Majšperku in Ljubljani pod režisersko taktirko Petra Lebana, direktorja fotografije Jake Kodarina. Končno podobo pa je dobil z montažo Davorja Dujmoviča.

Dokumentarci – kulturno-umetniški

Gal Gjurin in Simfonični orkester Cantabile z gosti, dokumentarni film

21. 3. 2020

V okviru še vedno trajajoče koncertne turneje Gala Gjurina in simfoničnega orkestra Cantabile, za katero je Gjurin spisal tudi simfonični glasbeni program, je nastal tudi dokumentarni film o celotnem projektu. Na svoji eno leto in pol dolgi koncertni poti so skupaj z gosti kot glasbena karavana prekrižarili Slovenijo, njihovo koncertno potovanje pa se bo nadaljevalo tudi v letu 2015. Dokumentarni film se kronološko sprehodi skozi nastanek in razvoj tega za naš prostor posebnega simfoničnega projekta, prikaže koncertna ozadja ter sproščeno vzdušje na koncertih in med publiko, ki vsak koncert sprejme z navdušenjem. Simfonični orkester Cantabile deluje pod vodstvom dirigenta prof. Marjana Grdadolnika. Kot posebni gostje so k projektu prispevali tudi Severa Gjurin, Nina Pušlar, skupini Čedahuči in 2B, Domen Gracej, Rudi Bučar, Tadej Vesenjak, Samo Kodela, ansambel Donačka, Manca Fekonja, Dejan Gregorič, Vid Jamnik, Tine Vučko, Eva Vrtačnik, Jan Gregorka, Tomaž Rožanec, Uroš Sever, Lenart Krečič, Matija Krečič, damska vokalna skupina Buške čeče, skupina Beneške korenine, otroški pevski zbor ptujske zasebne glasbene šole Sv. Petra in Pavla, Gašper Konec, Matej Tekavčič, Blaž Celarec, Miha Kraker, Jure Maček, Jean Markič in Sigurdur Gudmundsson (Islandija).

74 min

V okviru še vedno trajajoče koncertne turneje Gala Gjurina in simfoničnega orkestra Cantabile, za katero je Gjurin spisal tudi simfonični glasbeni program, je nastal tudi dokumentarni film o celotnem projektu. Na svoji eno leto in pol dolgi koncertni poti so skupaj z gosti kot glasbena karavana prekrižarili Slovenijo, njihovo koncertno potovanje pa se bo nadaljevalo tudi v letu 2015. Dokumentarni film se kronološko sprehodi skozi nastanek in razvoj tega za naš prostor posebnega simfoničnega projekta, prikaže koncertna ozadja ter sproščeno vzdušje na koncertih in med publiko, ki vsak koncert sprejme z navdušenjem. Simfonični orkester Cantabile deluje pod vodstvom dirigenta prof. Marjana Grdadolnika. Kot posebni gostje so k projektu prispevali tudi Severa Gjurin, Nina Pušlar, skupini Čedahuči in 2B, Domen Gracej, Rudi Bučar, Tadej Vesenjak, Samo Kodela, ansambel Donačka, Manca Fekonja, Dejan Gregorič, Vid Jamnik, Tine Vučko, Eva Vrtačnik, Jan Gregorka, Tomaž Rožanec, Uroš Sever, Lenart Krečič, Matija Krečič, damska vokalna skupina Buške čeče, skupina Beneške korenine, otroški pevski zbor ptujske zasebne glasbene šole Sv. Petra in Pavla, Gašper Konec, Matej Tekavčič, Blaž Celarec, Miha Kraker, Jure Maček, Jean Markič in Sigurdur Gudmundsson (Islandija).

Dokumentarci – kulturno-umetniški

Simfonična ekstaza na Kitajskem, dokumentarni film

1. 2. 2020

Simfonična Ekstaza, projekt Roka Goloba z velikim simfoničnim orkestrom in solisti raznolikih žanrov je doživela premiero na svetovnem festivalu "Belt & Road International Festival" v Shenzhenu, Kitajska! To je verjetno prvič v zgodovini Slovenije, da se je tako velik projekt izvedel v tujini, s Kitajskim simfoničnim orkestrom, slovensko glasbo, slovenskimi izvajalci, slovenskim dirigentom in v celoti slovenskim programom. V zasedbi so bili Tomi Meglič (Siddharta), Maja Keuc, Nuška Drašček, KiNG FOO, Murat & Jose, Benjamin Kic (Metalsteel) in studijski band - Jure Rozman (bobni), Aleš Marjetič (kitara), Matej Sušnik (bas), Aleš Ogrin (klaviature) in seveda dirigent in avtor Rok Golob, Zasedba se je odpravila v Shenzhen na povabilo kitajskega kulturnega ministrstva, s katerim Rok sodeluje že 3 leta, doživelvpa je tudi premiero s tradicionalnim kitajskim orkestrom v Shanghaju.

20 min

Simfonična Ekstaza, projekt Roka Goloba z velikim simfoničnim orkestrom in solisti raznolikih žanrov je doživela premiero na svetovnem festivalu "Belt & Road International Festival" v Shenzhenu, Kitajska! To je verjetno prvič v zgodovini Slovenije, da se je tako velik projekt izvedel v tujini, s Kitajskim simfoničnim orkestrom, slovensko glasbo, slovenskimi izvajalci, slovenskim dirigentom in v celoti slovenskim programom. V zasedbi so bili Tomi Meglič (Siddharta), Maja Keuc, Nuška Drašček, KiNG FOO, Murat & Jose, Benjamin Kic (Metalsteel) in studijski band - Jure Rozman (bobni), Aleš Marjetič (kitara), Matej Sušnik (bas), Aleš Ogrin (klaviature) in seveda dirigent in avtor Rok Golob, Zasedba se je odpravila v Shenzhen na povabilo kitajskega kulturnega ministrstva, s katerim Rok sodeluje že 3 leta, doživelvpa je tudi premiero s tradicionalnim kitajskim orkestrom v Shanghaju.

Dokumentarci – kulturno-umetniški

Slovenec po izbiri (angleška verzija): Slovenian by choice

20. 12. 2019

Ker želimo, da dokumentarno zgodbo spozna tudi mednarodna javnost, objavljamo še angleško različico filma. This documentary film depicts the stories of individuals, who had left their home countries and moved to Yugoslavia as part of the Non-Aligned Movement. They settled in Slovenia, starting families and careers as well as new lives. The film sheds light on their life choices, impressions and memories from their time of arrival to this day. These newcomers contemplate upon their encounters with the new and the unfamiliar, reflect on the complexity of their self-identity, and ponder their sense of belonging to their original homeland as well as their new homeland. Their views have been shaped by perspectives from various cultures, all intricately intertwined in their rich inner worlds. Their determination, persistence and courage pose a key question upon these times we now inhabit: can we understand the depths of human experience and endeavour that is able to create a home in a foreign land?

49 min

Ker želimo, da dokumentarno zgodbo spozna tudi mednarodna javnost, objavljamo še angleško različico filma. This documentary film depicts the stories of individuals, who had left their home countries and moved to Yugoslavia as part of the Non-Aligned Movement. They settled in Slovenia, starting families and careers as well as new lives. The film sheds light on their life choices, impressions and memories from their time of arrival to this day. These newcomers contemplate upon their encounters with the new and the unfamiliar, reflect on the complexity of their self-identity, and ponder their sense of belonging to their original homeland as well as their new homeland. Their views have been shaped by perspectives from various cultures, all intricately intertwined in their rich inner worlds. Their determination, persistence and courage pose a key question upon these times we now inhabit: can we understand the depths of human experience and endeavour that is able to create a home in a foreign land?

Dokumentarci – kulturno-umetniški

Hribovska saga, dokumentarna oddaja

12. 10. 2019

Dokumentarni film Hribovska saga je pripoved o družini Karničar, najznamenitejši družini alpinistov in hribolazcev na Jezerskem. Oče Andrej je bil znan kot dolgoletni oskrbnik Češke koče in kulturni delavec. Napisal je Jezersko kroniko in Jezerske štorije. Njegovih pet otrok je odraščalo v tesni povezavi z gorami. Davo in Drejc sta zaslovela leta 1995, ko sta se z vrha Anapurne spustila s smučmi. Pet let kasneje je Davo presmučal tudi pot z vrha Mount Everesta. Luka Karničar pa je tragično izgubil življenje na Okrešlju med reševalno vajo. Film je režirala Špela Kuclar.

48 min

Dokumentarni film Hribovska saga je pripoved o družini Karničar, najznamenitejši družini alpinistov in hribolazcev na Jezerskem. Oče Andrej je bil znan kot dolgoletni oskrbnik Češke koče in kulturni delavec. Napisal je Jezersko kroniko in Jezerske štorije. Njegovih pet otrok je odraščalo v tesni povezavi z gorami. Davo in Drejc sta zaslovela leta 1995, ko sta se z vrha Anapurne spustila s smučmi. Pet let kasneje je Davo presmučal tudi pot z vrha Mount Everesta. Luka Karničar pa je tragično izgubil življenje na Okrešlju med reševalno vajo. Film je režirala Špela Kuclar.

Dokumentarci – kulturno-umetniški

Fant, pobratim smrti 2, dokumentarni film

6. 10. 2019

Zgodba o Anatoliju Rižovu, ki je kot osemletni fantič leta 1991 za deset dni obiskal Slovenijo, se prav tako v režiji Maje Weiss nadaljuje dvajset let pozneje, v času spomina na 25. obletnico Černobila in jedrskega sevanja, ki še vedno ogroža življenja krajevnih prebivalcev. Mnogi ljudje so se sprijaznili z radiacijo in jo sprejeli kot sestavni del življenja, med njimi tudi Anatolij, ki je bil izrazitejšemu sevanju izpostavljen v času služenja vojaškega roka ter kot najeti delavec v bližini reaktorja. Njegovo življenje ni ravno rožnato; najprej jedrska nesreča, potem razbita družina, ponesrečen zakon in sin, s katerim ne more biti skupaj vsak dan. »Ko snemaš in delaš filme, so taki, ki te zaznamujejo za vse življenje. Snemanje s Toljo v radiaciji z mojo malo filmsko ekipo leta 1991 je ena od takih filmskih in človeških izkušenj. Več let sem si prizadevala, da bi posnela nadaljevanje te zgodbe. Leta 2011 nam je končno uspelo. In če bomo še živi, čez 20 let sledi nadaljevanje, smo si obljubili.« (Maja Weiss)

51 min

Zgodba o Anatoliju Rižovu, ki je kot osemletni fantič leta 1991 za deset dni obiskal Slovenijo, se prav tako v režiji Maje Weiss nadaljuje dvajset let pozneje, v času spomina na 25. obletnico Černobila in jedrskega sevanja, ki še vedno ogroža življenja krajevnih prebivalcev. Mnogi ljudje so se sprijaznili z radiacijo in jo sprejeli kot sestavni del življenja, med njimi tudi Anatolij, ki je bil izrazitejšemu sevanju izpostavljen v času služenja vojaškega roka ter kot najeti delavec v bližini reaktorja. Njegovo življenje ni ravno rožnato; najprej jedrska nesreča, potem razbita družina, ponesrečen zakon in sin, s katerim ne more biti skupaj vsak dan. »Ko snemaš in delaš filme, so taki, ki te zaznamujejo za vse življenje. Snemanje s Toljo v radiaciji z mojo malo filmsko ekipo leta 1991 je ena od takih filmskih in človeških izkušenj. Več let sem si prizadevala, da bi posnela nadaljevanje te zgodbe. Leta 2011 nam je končno uspelo. In če bomo še živi, čez 20 let sledi nadaljevanje, smo si obljubili.« (Maja Weiss)

Dokumentarci – kulturno-umetniški

Fant, pobratim smrti 1, dokumentarni film

29. 9. 2019

Jedrska eksplozija v černobilskem reaktorju konec aprila 1986 je za seboj potegnila tudi humanitarno katastrofo, ki so jo v Ukrajini občutili mnogi, tudi otroci, ki so že prej živeli v bornih razmerah in brez pravih možnosti za dostojno prihodnost. Eden takih je bil osemletni Anatolij Rižov, ki je leta 1991 za nekaj tednov pripotoval v Slovenijo. Sprva je resda dobil dobre vtise, toda balkanska vojna, ki se je začela z razglasitvijo slovenske samostojnosti meseca junija, je v mladem Anatoliju znova predramila spomine na katastrofično stanje v Ukrajini … Dokumentarni film je v režiji Maje Weiss nastal leta 1991.

67 min

Jedrska eksplozija v černobilskem reaktorju konec aprila 1986 je za seboj potegnila tudi humanitarno katastrofo, ki so jo v Ukrajini občutili mnogi, tudi otroci, ki so že prej živeli v bornih razmerah in brez pravih možnosti za dostojno prihodnost. Eden takih je bil osemletni Anatolij Rižov, ki je leta 1991 za nekaj tednov pripotoval v Slovenijo. Sprva je resda dobil dobre vtise, toda balkanska vojna, ki se je začela z razglasitvijo slovenske samostojnosti meseca junija, je v mladem Anatoliju znova predramila spomine na katastrofično stanje v Ukrajini … Dokumentarni film je v režiji Maje Weiss nastal leta 1991.

Dokumentarci – kulturno-umetniški

Filmoljubje, dokumentarni film

14. 9. 2019

Kultni slovenski film Na svoji zemlji je v letu 2018 obeleževal 70-letnico nastanka. Prebivalci Baške grape – »živega spomenika filma« - krajev, kjer je bila posneta večina filma in so v teh desetletjih spomine na snemanje spremenili v materializirano dediščino (spomenik filmu, spominska soba, tematska pot), se zavedajo, da v goste vabijo zadnje žive pričevalce pionirskega filma. Projekt Filmoljubje je rastel z željo osrednjega avtorja Slavka Hrena, da bi osvetlil turbulentni čas in razmere po koncu 2. svetovne vojne, ko je dozorela ideja, da bi Slovenci posneli svoj prvi celovečerni igrani film.

104 min

Kultni slovenski film Na svoji zemlji je v letu 2018 obeleževal 70-letnico nastanka. Prebivalci Baške grape – »živega spomenika filma« - krajev, kjer je bila posneta večina filma in so v teh desetletjih spomine na snemanje spremenili v materializirano dediščino (spomenik filmu, spominska soba, tematska pot), se zavedajo, da v goste vabijo zadnje žive pričevalce pionirskega filma. Projekt Filmoljubje je rastel z željo osrednjega avtorja Slavka Hrena, da bi osvetlil turbulentni čas in razmere po koncu 2. svetovne vojne, ko je dozorela ideja, da bi Slovenci posneli svoj prvi celovečerni igrani film.

Podoba podobe

200 let Marije pomagaj na Brezjah

15. 8. 2019

Dokumentarni film je posvečen eni najbolj znanih cerkvenih podob na Slovenskem, ki jo je naslikal Leopold Layer, zaradi te podobe pa so Brezje postale naša osrednja božja pot. Slika je morala tudi v begunstvo, v številnih cerkvah doma in v tujini so danes njene kopije, povezana pa je tudi s prvo svetovno vojno. Ob obletnici bo film predstavil zgodovino in pomen Marije Pomagaj, slikarja Layerja ter zgodbe ljudi v povezavi z romarsko cerkvijo na Brezjah.

54 min

Dokumentarni film je posvečen eni najbolj znanih cerkvenih podob na Slovenskem, ki jo je naslikal Leopold Layer, zaradi te podobe pa so Brezje postale naša osrednja božja pot. Slika je morala tudi v begunstvo, v številnih cerkvah doma in v tujini so danes njene kopije, povezana pa je tudi s prvo svetovno vojno. Ob obletnici bo film predstavil zgodovino in pomen Marije Pomagaj, slikarja Layerja ter zgodbe ljudi v povezavi z romarsko cerkvijo na Brezjah.

Dokumentarci – kulturno-umetniški

Tomos, dokumentarni film

14. 8. 2019

Dokumentarec »Tomos« govori o nekdanji tovarni Tomos, o njenem nedvomno političnem poreklu, o nekaj desetletij trajajočem razvoju ter proizvodno tehnološkem vzponu - in o njenem koncu, ki se je nakazoval že v zgodnjih osemdesetih, hkrati s krizo in mučnim razpadanjem političnega sistema, ki jo je postavil. Kajti, kot pravi izročilo o pogodbi z hudičem: slednji prej ko slej pride po tisto kar mu gre! Zgodba o Tomosu steče s pomočjo pripovedi ljudi, ki so bili vanjo neposredno vpleteni, zato gre hkrati tudi za njihove osebne zgodbe. Takih zgodb bi bilo mogoče posneti še mnogo več, v dokumentarcu se je bilo pač treba omejiti na tiste, ki najbolj neposredno govore o ambiciozni zasnovi in razvojno produkcijski naravnanosti te 'politične tovarne', ki je v danih ozirih in okvirih, tudi če jo ocenjujemo z današnjimi vatli in očmi, delovala presenetljivo dobro. Tomos je veliko vlagal v tehnološki razvoj, raziskave in osvajanje tržišča, v ekspanzijo v svet. Nezanemarljiva ilustracija in hkrati prispodoba za vse to je bil program razvoja Tomosovih dirkalnikov. Kar dve desetletji in več so bili zmagovito prisotni na vseh mogočih rangih motociklističnih tekmovanj v razredu do 50 kubičnih centimetrov. Gonilo dirkalnega programa je bil karizmatični in neumorni inovator ing. Janez Imperl, ki je žal že pokojni. Pač pa dokumentarec bogatijo osebne izkušnje nekaterih drugih konstruktorjev in poznavalcev, predvsem doživetja in izpovedi nekdanjih tekmovalcev, zlasti tistih iz elite tovarniških 'pilotov'. Pripovedi so popestrene z avtentični fotografijami in filmskimi posnetki njihovih dirkaških nastopov. Konstrukcijski in oblikovalni vidik Tomosovih dirkalnikov je še posebej zanimiv: ne samo, da so bili prislovično lepi, 'fotogenični', njihove tehnične lastnosti so pogosto prednjačile ali vsaj uspešno sledile svetovni konkurenci. Danes kar nekaj zanesenjakov, poznavalcev in muzealcev skrbi za to, da so še dostopni in na ogled ljubiteljem tehniške dediščine, številnim ljubiteljem Tomosa – bili so na razpolago tudi ustvarjalcem tega filma. Posebej je treba omeniti ing. arch. Janeza Groma (Muzej motociklov Vransko) za pomoč pri zasnovi in organizaciji filma in za predstavitev eksponatov, fotodokumentacijo ter celovito strokovno predstavitev Tomosove dirkalne ere; Egona Fornazariča z ekipo in restavriranimi dirkalniki iz njegove delavnice; Steva Vujića, avtorja razstave o Tomosu v Pokrajinskem muzeju Koper; Zdravka Matuljo, evropskega prvaka iz leta 1982 na Tomosovem dirkalniku. Svojo plat zgodbe so povedali: 'tovarniški' dirkači Janko Štefe, Luigi Rinaudo, Peter Verbič in Rajko Piciga, od ostalih pa Karlo Gregorović in Martin Mis; konstruktorja iz zadnjega obdobja dirkalnikov dr. Josip Vlahović in ing. Vinko Forca; izmed najstarejših uslužbencev in tehnologov v Tomosu je spregovoril Vojko Lušin; kot ljubitelj navadnih mopedov se je predstavil Janez Kanoni. Scenarist in režiser: Marjan Frankovič; snemalec: Robert Doplihar; snemalec zvoka: Brane Zupanc; montažer: Matjaž Jankovič; zvokovna obdelava: Marjan Drobnič; avtor glasbe: Boštjan Perovšek; urednik DP Peter Povh

57 min

Dokumentarec »Tomos« govori o nekdanji tovarni Tomos, o njenem nedvomno političnem poreklu, o nekaj desetletij trajajočem razvoju ter proizvodno tehnološkem vzponu - in o njenem koncu, ki se je nakazoval že v zgodnjih osemdesetih, hkrati s krizo in mučnim razpadanjem političnega sistema, ki jo je postavil. Kajti, kot pravi izročilo o pogodbi z hudičem: slednji prej ko slej pride po tisto kar mu gre! Zgodba o Tomosu steče s pomočjo pripovedi ljudi, ki so bili vanjo neposredno vpleteni, zato gre hkrati tudi za njihove osebne zgodbe. Takih zgodb bi bilo mogoče posneti še mnogo več, v dokumentarcu se je bilo pač treba omejiti na tiste, ki najbolj neposredno govore o ambiciozni zasnovi in razvojno produkcijski naravnanosti te 'politične tovarne', ki je v danih ozirih in okvirih, tudi če jo ocenjujemo z današnjimi vatli in očmi, delovala presenetljivo dobro. Tomos je veliko vlagal v tehnološki razvoj, raziskave in osvajanje tržišča, v ekspanzijo v svet. Nezanemarljiva ilustracija in hkrati prispodoba za vse to je bil program razvoja Tomosovih dirkalnikov. Kar dve desetletji in več so bili zmagovito prisotni na vseh mogočih rangih motociklističnih tekmovanj v razredu do 50 kubičnih centimetrov. Gonilo dirkalnega programa je bil karizmatični in neumorni inovator ing. Janez Imperl, ki je žal že pokojni. Pač pa dokumentarec bogatijo osebne izkušnje nekaterih drugih konstruktorjev in poznavalcev, predvsem doživetja in izpovedi nekdanjih tekmovalcev, zlasti tistih iz elite tovarniških 'pilotov'. Pripovedi so popestrene z avtentični fotografijami in filmskimi posnetki njihovih dirkaških nastopov. Konstrukcijski in oblikovalni vidik Tomosovih dirkalnikov je še posebej zanimiv: ne samo, da so bili prislovično lepi, 'fotogenični', njihove tehnične lastnosti so pogosto prednjačile ali vsaj uspešno sledile svetovni konkurenci. Danes kar nekaj zanesenjakov, poznavalcev in muzealcev skrbi za to, da so še dostopni in na ogled ljubiteljem tehniške dediščine, številnim ljubiteljem Tomosa – bili so na razpolago tudi ustvarjalcem tega filma. Posebej je treba omeniti ing. arch. Janeza Groma (Muzej motociklov Vransko) za pomoč pri zasnovi in organizaciji filma in za predstavitev eksponatov, fotodokumentacijo ter celovito strokovno predstavitev Tomosove dirkalne ere; Egona Fornazariča z ekipo in restavriranimi dirkalniki iz njegove delavnice; Steva Vujića, avtorja razstave o Tomosu v Pokrajinskem muzeju Koper; Zdravka Matuljo, evropskega prvaka iz leta 1982 na Tomosovem dirkalniku. Svojo plat zgodbe so povedali: 'tovarniški' dirkači Janko Štefe, Luigi Rinaudo, Peter Verbič in Rajko Piciga, od ostalih pa Karlo Gregorović in Martin Mis; konstruktorja iz zadnjega obdobja dirkalnikov dr. Josip Vlahović in ing. Vinko Forca; izmed najstarejših uslužbencev in tehnologov v Tomosu je spregovoril Vojko Lušin; kot ljubitelj navadnih mopedov se je predstavil Janez Kanoni. Scenarist in režiser: Marjan Frankovič; snemalec: Robert Doplihar; snemalec zvoka: Brane Zupanc; montažer: Matjaž Jankovič; zvokovna obdelava: Marjan Drobnič; avtor glasbe: Boštjan Perovšek; urednik DP Peter Povh

Dokumentarci – kulturno-umetniški

Vžgano v spominih, dokumentarni film

8. 5. 2019

65–minutni dokumentarni film Vžgano v spominih pa je avdiovizualna raziskava o stopnjevanju nasilja na multietničnem obmejnem območju Slovenije, Italije in Hrvaške med 2. svetovno vojno. »Nasilja je bilo preveč, da bi ga lahko raziskali v enem filmu. Nastala je dokumentarna pripoved, ki bolj kot o vojni spregovori o preživetju, o človečnosti, ki vedno preseže nacionalne, razredne in verske okvire. V času vzpenjanja populizmov in nacionalizmov, ko se v vsesplošnem poenostavljanju nevarno zdi, da smo kot družba postali pametnejši, je dobro prisluhniti preživelim,« je svoje videnje strnila Anja Medved, soavtorica filma, ki je nastal pod okriljem Znanstveno-raziskovalnega središča Koper kot vodilnega partnerja projekta in Zavoda Kinoatelje iz Gorice v Italiji. Vodenje projekta v okviru katerega je film nastal, je prevzel dr. Gašper Mithans, znanstveni sodelavec Inštituta za zgodovinske študije Znanstveno-raziskovalnega središča Koper.

66 min

65–minutni dokumentarni film Vžgano v spominih pa je avdiovizualna raziskava o stopnjevanju nasilja na multietničnem obmejnem območju Slovenije, Italije in Hrvaške med 2. svetovno vojno. »Nasilja je bilo preveč, da bi ga lahko raziskali v enem filmu. Nastala je dokumentarna pripoved, ki bolj kot o vojni spregovori o preživetju, o človečnosti, ki vedno preseže nacionalne, razredne in verske okvire. V času vzpenjanja populizmov in nacionalizmov, ko se v vsesplošnem poenostavljanju nevarno zdi, da smo kot družba postali pametnejši, je dobro prisluhniti preživelim,« je svoje videnje strnila Anja Medved, soavtorica filma, ki je nastal pod okriljem Znanstveno-raziskovalnega središča Koper kot vodilnega partnerja projekta in Zavoda Kinoatelje iz Gorice v Italiji. Vodenje projekta v okviru katerega je film nastal, je prevzel dr. Gašper Mithans, znanstveni sodelavec Inštituta za zgodovinske študije Znanstveno-raziskovalnega središča Koper.

Dokumentarci – kulturno-umetniški

Viniška republika, dokumentarni film

22. 4. 2019

Leta 1919, takoj po prvi svetovni vojni, je v Beli krajini zavrelo. Revščina, vse močnejša politična polarizacija in brezup so prebivalce Vinice pognali na ulice. Ljudje so zahtevali republiko, več pravic zase, kazni za špekulantske krajevne veljake in županov odstop. Po nekaj dnevih je oblast poslala v pomoč krajevnim veljakom četo vojakov … Film temelji na delu zgodovinarja Janeza Weissa. Iz sodnih spisov mu je uspelo izluščiti pripoved, ki so jo imenitno oživili domačini iz Vinice in bližnjih vasi. Scenarist in režiser: Primož Meško

30 min

Leta 1919, takoj po prvi svetovni vojni, je v Beli krajini zavrelo. Revščina, vse močnejša politična polarizacija in brezup so prebivalce Vinice pognali na ulice. Ljudje so zahtevali republiko, več pravic zase, kazni za špekulantske krajevne veljake in županov odstop. Po nekaj dnevih je oblast poslala v pomoč krajevnim veljakom četo vojakov … Film temelji na delu zgodovinarja Janeza Weissa. Iz sodnih spisov mu je uspelo izluščiti pripoved, ki so jo imenitno oživili domačini iz Vinice in bližnjih vasi. Scenarist in režiser: Primož Meško

Dokumentarci – kulturno-umetniški

Ruska kapelica - elegija pod Vršičem, dokumentarni film

11. 4. 2019

Kranjska Gora je imela v prvi svetovni vojni pomembno vlogo v zaledju soške fronte. Leto 1915 je še dodatno zaznamoval prihod več kot 10.000 vojnih ujetnikov, večinoma ruskih. Njihova usoda je bila jasna – zgraditi prevozno cesto čez Vršič, ki bo za potrebe vojske Avstro-Ogrske monarhije vodila v Trento. Vojni čas je bil prežet z mrazom, boleznimi, lakoto, neizmernim trpljenjem in smrtjo. Ujetniki so gradili hitro. Domačini so načrtovalce ceste opozarjali na zimo v teh krajih, na sneg in predvsem plazove, ki so v teh krajih pogosti, a ti so se zanesli na svoje znanje, znanje alpskega naroda. 8. marca 1916 pa jim je narava pokazala svojo moč in majhnost človeka. Silovit plaz je pokopal številne žrtve – večinoma ruske vojne ujetnike in stražarje. Natančno število žrtev plazu še danes ni znano. Plaz je odnesel tudi ogromen kip, posvečen nadvojvodi Evgenu, ki bi moral stati na vrhu prelaza in tam odsevati moč Avstro – Ogrske monarhije. Ostala pa je Ruska kapelica, ki so jo zgradili ruski vojni ujetniki. Ta se je obdržala vseh sto let do danes, ko pooseblja simbol človeštva in miru, rojenega na ruševinah vojne.

50 min

Kranjska Gora je imela v prvi svetovni vojni pomembno vlogo v zaledju soške fronte. Leto 1915 je še dodatno zaznamoval prihod več kot 10.000 vojnih ujetnikov, večinoma ruskih. Njihova usoda je bila jasna – zgraditi prevozno cesto čez Vršič, ki bo za potrebe vojske Avstro-Ogrske monarhije vodila v Trento. Vojni čas je bil prežet z mrazom, boleznimi, lakoto, neizmernim trpljenjem in smrtjo. Ujetniki so gradili hitro. Domačini so načrtovalce ceste opozarjali na zimo v teh krajih, na sneg in predvsem plazove, ki so v teh krajih pogosti, a ti so se zanesli na svoje znanje, znanje alpskega naroda. 8. marca 1916 pa jim je narava pokazala svojo moč in majhnost človeka. Silovit plaz je pokopal številne žrtve – večinoma ruske vojne ujetnike in stražarje. Natančno število žrtev plazu še danes ni znano. Plaz je odnesel tudi ogromen kip, posvečen nadvojvodi Evgenu, ki bi moral stati na vrhu prelaza in tam odsevati moč Avstro – Ogrske monarhije. Ostala pa je Ruska kapelica, ki so jo zgradili ruski vojni ujetniki. Ta se je obdržala vseh sto let do danes, ko pooseblja simbol človeštva in miru, rojenega na ruševinah vojne.

Dokumentarci – kulturno-umetniški

Gudurica, Evropa v malem, dokumentarni film

8. 4. 2019

Dokumentarni film Gudurica, Evropa v malem ja bil posnet na skrajnem vzhodnem delu Vojvodine, vsega 2 kilometra od romunske meje. Vas Gudurica leži ob vznožju najvišjega hriba v Vojvodini, obdana s prostranimi vinogradi. Po 2. svetovni vojni so se v to popolnoma nemško vas naselili pripadniki 22 narodnih skupnosti, danes pa jih tam živi še 16. Slovenci so številčno na tretjem mestu Prebivalce Gudurice krasi medsebojno spoštovanje, razumevanje, prijateljstvo in sloga. Kako dobro in neobremenjeno je vzdušje v tej vasi pove podatek, da so še glavne ulice poimenovane po zaslužnih Slovencih: Ulica Franceta Prešerna, Ivana Cankarja, Otona Župančiča, Alojza Gradnika in Komandanta Staneta. Film je vsebinsko in slikovno zasnoval snemalec Milorad Čadež - Mišo.

49 min

Dokumentarni film Gudurica, Evropa v malem ja bil posnet na skrajnem vzhodnem delu Vojvodine, vsega 2 kilometra od romunske meje. Vas Gudurica leži ob vznožju najvišjega hriba v Vojvodini, obdana s prostranimi vinogradi. Po 2. svetovni vojni so se v to popolnoma nemško vas naselili pripadniki 22 narodnih skupnosti, danes pa jih tam živi še 16. Slovenci so številčno na tretjem mestu Prebivalce Gudurice krasi medsebojno spoštovanje, razumevanje, prijateljstvo in sloga. Kako dobro in neobremenjeno je vzdušje v tej vasi pove podatek, da so še glavne ulice poimenovane po zaslužnih Slovencih: Ulica Franceta Prešerna, Ivana Cankarja, Otona Župančiča, Alojza Gradnika in Komandanta Staneta. Film je vsebinsko in slikovno zasnoval snemalec Milorad Čadež - Mišo.

Dokumentarci – kulturno-umetniški

Tomos, narejeno v Jugoslaviji, dokumentarni film

8. 1. 2019

Dokumentarni film Tomos: Narejeno v Jugoslaviji skuša kulturološko in sociološko raziskati fenomen Tomosa v primorski regiji in širše, saj Tomos v svojih zlatih letih preseže samo tehnično dediščino. Pomeni globalno zgodbo. V krajih okoli Kopra je bilo v petdesetih letih prejšnjega stoletja veliko delavcev brez zaposlitve. Kraji so bili brez tovarn ali pomembnejših industrijskih centrov. Trst je bil s svojimi proizvodnimi organizacijami odrezan, domačini iz Kopra in okolice pa brez vsake možnosti, da si zagotovijo ustrezen košček kruha. V takšnih okoliščinah je leta 1954 nastala Tovarna motornih vozil Sežana, ki so jo nato preselili v Koper. Tomos je s svojo industrijo ob morju zamikal marsikaterega delavca iz notranjosti slovenskega in jugoslovanskega prostora. Ljudje so v Koper prihajali od vsepovsod. Na nov življenjski slog je vplival tudi razvoj marketinške in oglaševalske stroke, ki sicer ni bila značilna za države s socialistično ureditvijo. Jugoslovanski marketinški strokovnjaki so si prav v obdobju od šestdesetih do osemdesetih let prejšnjega stoletja odločno prizadevali, da bi oglaševanje, ki se je začelo spogledovati z zahodom, približali političnim elitam. Tomosova posebnost je zagotovo bila tudi to, da so slovenske motorje vozili italijanski dirkači. Zaradi neposredne bližine Trsta so se tam kalili mladi vozniki. Eden izmed njih je bil Tržačan Gilberto Parlotti, ki je postal Tomosov uradni tovarniški dirkač in bil izrednega pomena za tovarno. Omenimo še Luigija Rinauda in seveda domačine Janka Štefeta, Adrijana Bernetiča in Antona Kralja ter Hrvata Zdravka Matulja. Športni uspehi Tomosovih dirkačev in občutek varnosti, ki ga je ljudem dajal Tomos z delovnimi mesti in vpetostjo v okolje, so razumljiv ponos in vez tukajšnjih prebivalcev s Tomosom in njegovo dediščino. Bogato zbirko Tomosove industrijske dediščine vidimo v Muzeju Tomosove zgodovine v središču starega mestnega jedra, tik ob enem najlepših trgov na nekdanjem beneškem ozemlju, Titovem trgu. Vedno večje zanimanje zanj kažejo tudi turisti, celo tisti iz najbolj oddaljenih delov sveta, ki v slovensko Istro prihajajo s križarkami. Še en primer ohranjanja tehnične kulturne dediščine nekdanjega koprskega velikana je Muzej motociklizma Grom na Vranskem, kjer imajo izjemno zbirko Tomosovih dirkalnikov. Klubske dirke so bile Tomosova posebnost. Z njimi sta tovarna in inštitut preizkušala meje mogočega. Z motorji je v Koper »udaril« rok. Legendarna primorska zasedba Boomerang je leta 1971 v menzi tovarne Tomos priredila enega prvih rokovskih koncertov na Primorskem. Pionirski rokovski repertoar, ki so ga pripravljali leto dni, pooseblja takratni Zeitgeist, vonj po svobodi, oziranje čez meje v neko novo prihodnost. V dokumentarnem filmu med drugim nastopajo Stevo Vujić in Društvo Tomos, dr. Jure Ramšak, Neža Čebron Lipovec, Tomo Vran, Igor Rosa, Miro Koršič, Aurelio in Andrea Flego, Nataša Ogrin Tomšič, Anita Batista, dr. Marcel Ražman, Zlati Klun, Baril Riders, Petja Grom, Janez Peter Grom, Tone Fornezzi Tof in drugi.

51 min

Dokumentarni film Tomos: Narejeno v Jugoslaviji skuša kulturološko in sociološko raziskati fenomen Tomosa v primorski regiji in širše, saj Tomos v svojih zlatih letih preseže samo tehnično dediščino. Pomeni globalno zgodbo. V krajih okoli Kopra je bilo v petdesetih letih prejšnjega stoletja veliko delavcev brez zaposlitve. Kraji so bili brez tovarn ali pomembnejših industrijskih centrov. Trst je bil s svojimi proizvodnimi organizacijami odrezan, domačini iz Kopra in okolice pa brez vsake možnosti, da si zagotovijo ustrezen košček kruha. V takšnih okoliščinah je leta 1954 nastala Tovarna motornih vozil Sežana, ki so jo nato preselili v Koper. Tomos je s svojo industrijo ob morju zamikal marsikaterega delavca iz notranjosti slovenskega in jugoslovanskega prostora. Ljudje so v Koper prihajali od vsepovsod. Na nov življenjski slog je vplival tudi razvoj marketinške in oglaševalske stroke, ki sicer ni bila značilna za države s socialistično ureditvijo. Jugoslovanski marketinški strokovnjaki so si prav v obdobju od šestdesetih do osemdesetih let prejšnjega stoletja odločno prizadevali, da bi oglaševanje, ki se je začelo spogledovati z zahodom, približali političnim elitam. Tomosova posebnost je zagotovo bila tudi to, da so slovenske motorje vozili italijanski dirkači. Zaradi neposredne bližine Trsta so se tam kalili mladi vozniki. Eden izmed njih je bil Tržačan Gilberto Parlotti, ki je postal Tomosov uradni tovarniški dirkač in bil izrednega pomena za tovarno. Omenimo še Luigija Rinauda in seveda domačine Janka Štefeta, Adrijana Bernetiča in Antona Kralja ter Hrvata Zdravka Matulja. Športni uspehi Tomosovih dirkačev in občutek varnosti, ki ga je ljudem dajal Tomos z delovnimi mesti in vpetostjo v okolje, so razumljiv ponos in vez tukajšnjih prebivalcev s Tomosom in njegovo dediščino. Bogato zbirko Tomosove industrijske dediščine vidimo v Muzeju Tomosove zgodovine v središču starega mestnega jedra, tik ob enem najlepših trgov na nekdanjem beneškem ozemlju, Titovem trgu. Vedno večje zanimanje zanj kažejo tudi turisti, celo tisti iz najbolj oddaljenih delov sveta, ki v slovensko Istro prihajajo s križarkami. Še en primer ohranjanja tehnične kulturne dediščine nekdanjega koprskega velikana je Muzej motociklizma Grom na Vranskem, kjer imajo izjemno zbirko Tomosovih dirkalnikov. Klubske dirke so bile Tomosova posebnost. Z njimi sta tovarna in inštitut preizkušala meje mogočega. Z motorji je v Koper »udaril« rok. Legendarna primorska zasedba Boomerang je leta 1971 v menzi tovarne Tomos priredila enega prvih rokovskih koncertov na Primorskem. Pionirski rokovski repertoar, ki so ga pripravljali leto dni, pooseblja takratni Zeitgeist, vonj po svobodi, oziranje čez meje v neko novo prihodnost. V dokumentarnem filmu med drugim nastopajo Stevo Vujić in Društvo Tomos, dr. Jure Ramšak, Neža Čebron Lipovec, Tomo Vran, Igor Rosa, Miro Koršič, Aurelio in Andrea Flego, Nataša Ogrin Tomšič, Anita Batista, dr. Marcel Ražman, Zlati Klun, Baril Riders, Petja Grom, Janez Peter Grom, Tone Fornezzi Tof in drugi.

Dokumentarci – kulturno-umetniški

Naša dediščina: kjer preteklost sreča prihodnost

27. 10. 2018

Letos obeležujemo evropsko leto kulturne dediščine, v katerem so se zvrstili številni dogodki, namenjeni ozaveščanju o pomenu kulturne dediščine. Obiskali smo odprtje Dnevov evropske kulturne dediščine na Bledu in preverili, kako različni sodelujoči v Mariboru in Trstu razumejo letošnjo osrednjo temo, ki povezuje preteklost in prihodnost. Avtorica oddaje: Maša Levičnik Režiserka: Magda Lapajne

26 min

Letos obeležujemo evropsko leto kulturne dediščine, v katerem so se zvrstili številni dogodki, namenjeni ozaveščanju o pomenu kulturne dediščine. Obiskali smo odprtje Dnevov evropske kulturne dediščine na Bledu in preverili, kako različni sodelujoči v Mariboru in Trstu razumejo letošnjo osrednjo temo, ki povezuje preteklost in prihodnost. Avtorica oddaje: Maša Levičnik Režiserka: Magda Lapajne