Raziskujte
Iskanje raziskuj
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Reka Soča je ena osrednjih turističnih destinacij Zgornjega Posočja in ponuja obilo možnosti za aktivno preživljanje prostega časa. Posebej privlačna je plovba po njenih brzicah, a tisti, ki z njo upravljajo, še niso uredili vseh formalnosti za začetek plovne sezone. Tolmin in Kobarid namreč glede plovnega režima ostajata na dveh bregovih iste reke.
Reka Soča je ena osrednjih turističnih destinacij Zgornjega Posočja in ponuja obilo možnosti za aktivno preživljanje prostega časa. Posebej privlačna je plovba po njenih brzicah, a tisti, ki z njo upravljajo, še niso uredili vseh formalnosti za začetek plovne sezone. Tolmin in Kobarid namreč glede plovnega režima ostajata na dveh bregovih iste reke.
Demografski padec in asimilacija vse bolj krojita šolski vsakdan med Slovenci v Italiji. Po podatkih Slovenskega raziskovalnega inštituta je v zadnjih šestih letih število otrok na slovenskih osnovnih in srednjih šolah v sosednji deželi iz 4400 padlo na 3900. V razredih je vse več otrok iz mešanih pa tudi povsem italijanskih družin, kar vpliva na predznanje slovenskega jezika. Jezikovna in kulturna raznolikost je prisotna predvsem v mestnih središčih. Naša ekipa je obiskala eno od dveh večstopenjskih šol v Trstu, ki skrbi za vzgojno izobraževalni proces od vrtca pa do konca osnovne šole.
Demografski padec in asimilacija vse bolj krojita šolski vsakdan med Slovenci v Italiji. Po podatkih Slovenskega raziskovalnega inštituta je v zadnjih šestih letih število otrok na slovenskih osnovnih in srednjih šolah v sosednji deželi iz 4400 padlo na 3900. V razredih je vse več otrok iz mešanih pa tudi povsem italijanskih družin, kar vpliva na predznanje slovenskega jezika. Jezikovna in kulturna raznolikost je prisotna predvsem v mestnih središčih. Naša ekipa je obiskala eno od dveh večstopenjskih šol v Trstu, ki skrbi za vzgojno izobraževalni proces od vrtca pa do konca osnovne šole.
Tokrat o umetni inteligenci oziroma nadomestni pameti, ki je že sedaj tako vseobsegajoča, da se upravičeno sprašujemo, kam vse nas tehnološki razvoj še popelje. O algoritmih, ki upravljajo naša življenja bo voditeljica Karin Sabadin govorila z rednim profesorjem na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, dr. Danom Podjedom in z izredno profesorico na Fakulteti za managment Univerze na Primorskem, dr. Elizabeto Zirnstein.
Tokrat o umetni inteligenci oziroma nadomestni pameti, ki je že sedaj tako vseobsegajoča, da se upravičeno sprašujemo, kam vse nas tehnološki razvoj še popelje. O algoritmih, ki upravljajo naša življenja bo voditeljica Karin Sabadin govorila z rednim profesorjem na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, dr. Danom Podjedom in z izredno profesorico na Fakulteti za managment Univerze na Primorskem, dr. Elizabeto Zirnstein.
Anka in Sofia sta po dolgem času ponovno prestopili vrata sedanjosti. Dobrodošli nazaj! Je ob Zofki vse po starem? Ne bi rekli … Tam sta že Nejko in Jaša. Mirujeta. S pritiskom na gumb začneta govoriti šale. Tudi Gaki in Lara se pojavita na zelo nenavaden način. Da ne omenjamo ugankaric in ugankarjev ter profesoric in profesorjev, ki so se z zofkarji vrteli po preteklosti. Kot da so vsi postali roboti … Kako jih bosta spremenili nazaj v ljudi? H kot hop ob Zofko! Scenarij: Nejc Jezernik, režija: Špela Kuclar, montaža: Martina Bastarda, obdelava zvoka: Marjan Drobnič
Anka in Sofia sta po dolgem času ponovno prestopili vrata sedanjosti. Dobrodošli nazaj! Je ob Zofki vse po starem? Ne bi rekli … Tam sta že Nejko in Jaša. Mirujeta. S pritiskom na gumb začneta govoriti šale. Tudi Gaki in Lara se pojavita na zelo nenavaden način. Da ne omenjamo ugankaric in ugankarjev ter profesoric in profesorjev, ki so se z zofkarji vrteli po preteklosti. Kot da so vsi postali roboti … Kako jih bosta spremenili nazaj v ljudi? H kot hop ob Zofko! Scenarij: Nejc Jezernik, režija: Špela Kuclar, montaža: Martina Bastarda, obdelava zvoka: Marjan Drobnič
December je mesec želja in najpogostejše in najbolj univerzalne želje pri nas, ki živimo v miru, so: želje po zdravju, ljubezni, sreči in blagostanju. Naša tokratna gosta vam z nasveti lahko pomagata k slednjemu. Vas zanima, kam in kako vlagati, kako zaščititi, oplemeniti svoje premoženje ali preprosto, kako varčevati in se zavarovati? Z nami bosta Marja Milič, dolgoletna finančna novinarka, ustvarjalka finančnega podkasta in tudi sama investitorka in Jože Robežnik, ki ga gotovo poznate kot televizijskega voditelja v oddaji Nedeljsko popoldne, po izobrazbi pa je ekonomist. Z njima se bo pogovarjala Bernarda Žarn.
December je mesec želja in najpogostejše in najbolj univerzalne želje pri nas, ki živimo v miru, so: želje po zdravju, ljubezni, sreči in blagostanju. Naša tokratna gosta vam z nasveti lahko pomagata k slednjemu. Vas zanima, kam in kako vlagati, kako zaščititi, oplemeniti svoje premoženje ali preprosto, kako varčevati in se zavarovati? Z nami bosta Marja Milič, dolgoletna finančna novinarka, ustvarjalka finančnega podkasta in tudi sama investitorka in Jože Robežnik, ki ga gotovo poznate kot televizijskega voditelja v oddaji Nedeljsko popoldne, po izobrazbi pa je ekonomist. Z njima se bo pogovarjala Bernarda Žarn.
Nejko in Jaša sta se znašla v tovarni. Delo je naporno, zato komaj čakata na malico. Najraje bi se kar izmuznila iz tega temačnega okolja …. Kako? Rešitev se bo skrivala v Zofkini uganki. Čuha puha. Kdo jo bo razkril? Z kot zavihajte rokave tudi vi in se zavrtite v čas razvoja prevoznih sredstev! Ne bo vam žal … Scenarij: Nejc Jezernik, režija: Špela Kuclar, montaža: Zlatjan Čučkov, obdelava zvoka: Marjan Drobnič
Nejko in Jaša sta se znašla v tovarni. Delo je naporno, zato komaj čakata na malico. Najraje bi se kar izmuznila iz tega temačnega okolja …. Kako? Rešitev se bo skrivala v Zofkini uganki. Čuha puha. Kdo jo bo razkril? Z kot zavihajte rokave tudi vi in se zavrtite v čas razvoja prevoznih sredstev! Ne bo vam žal … Scenarij: Nejc Jezernik, režija: Špela Kuclar, montaža: Zlatjan Čučkov, obdelava zvoka: Marjan Drobnič
V rubriki N kot ni še konec nam družbo delajo otroci iz vrtcev. Skupaj se igramo skupinske igre. Tokrat so nas z obiskom razveselili Ježi iz vrtca Najdihojca. Poznate igro »Trden most«? Pravila so taka: otroci stoje drug z drugim in se drže okoli pasu. Predstavljajo vlak. Druga dva otroka predstavljata most, to pomeni, da stojita obrnjena drug proti drugemu in se držita za roke. Na skrivaj se pomenita, kdo bo kaj (eden je na primer jabolko, drugi hruška). Tisti, ki je prvi v vrsti, pripelje vlak pred most in vpraša: »Ali je kaj trden most?« Otroka, ki se držita za roke, odgovorita: »Kakor kamen, skala, kost.« Nadaljuje vlakovodja: »Gre lahko naš vlakec skoz'?« Odgovorita mu: »Lahko, samo zadnji vagon pri nama ostane.« Vsi gredo pod njunimi dvignjenimi rokami, le zadnjega ujameta medse. Vprašata ga, kaj ima raje (jabolko ali hruško). Ko pove izbor, se postavi za tistega, ki si ga je izbral. Igra se nato ponovi, le da otroci vsakič izbirajo med nečim novim. Zmaga tisti, ki si ga je izbralo več otrok. Lahko pa obe vrsti tekmujeta še v moči oziroma v vlečenju. Tisti, ki med vlečenjem prvi padejo na tla, izgubijo.
V rubriki N kot ni še konec nam družbo delajo otroci iz vrtcev. Skupaj se igramo skupinske igre. Tokrat so nas z obiskom razveselili Ježi iz vrtca Najdihojca. Poznate igro »Trden most«? Pravila so taka: otroci stoje drug z drugim in se drže okoli pasu. Predstavljajo vlak. Druga dva otroka predstavljata most, to pomeni, da stojita obrnjena drug proti drugemu in se držita za roke. Na skrivaj se pomenita, kdo bo kaj (eden je na primer jabolko, drugi hruška). Tisti, ki je prvi v vrsti, pripelje vlak pred most in vpraša: »Ali je kaj trden most?« Otroka, ki se držita za roke, odgovorita: »Kakor kamen, skala, kost.« Nadaljuje vlakovodja: »Gre lahko naš vlakec skoz'?« Odgovorita mu: »Lahko, samo zadnji vagon pri nama ostane.« Vsi gredo pod njunimi dvignjenimi rokami, le zadnjega ujameta medse. Vprašata ga, kaj ima raje (jabolko ali hruško). Ko pove izbor, se postavi za tistega, ki si ga je izbral. Igra se nato ponovi, le da otroci vsakič izbirajo med nečim novim. Zmaga tisti, ki si ga je izbralo več otrok. Lahko pa obe vrsti tekmujeta še v moči oziroma v vlečenju. Tisti, ki med vlečenjem prvi padejo na tla, izgubijo.
Kultura zdravi - umetnost lajša
V Mariboru bo konec tedna potekala tridnevna 41. mednarodna zimska plesna šola, na kateri bodo plesalci, koreografi, mentorji in drugi ljubitelji plesa dobili novo znanje z različnih področjih in o različnih plesnih zvrsteh ter izmenjali izkušnje. Obiskali smo tudi Galerijo Murska Sobota, kjer je na ogled ena najpomembnejših zasebnih umetniških zbirk pri nas, zbirka Galerije Žula, in kjer bodo letos med drugim posebej izpostavili mlade pomurske ustvarjalce.
V Mariboru bo konec tedna potekala tridnevna 41. mednarodna zimska plesna šola, na kateri bodo plesalci, koreografi, mentorji in drugi ljubitelji plesa dobili novo znanje z različnih področjih in o različnih plesnih zvrsteh ter izmenjali izkušnje. Obiskali smo tudi Galerijo Murska Sobota, kjer je na ogled ena najpomembnejših zasebnih umetniških zbirk pri nas, zbirka Galerije Žula, in kjer bodo letos med drugim posebej izpostavili mlade pomurske ustvarjalce.
Smo v svetem jubilejnem letu, ki nas vabi, naj skozi vsak dan potujemo kot romarji upanja, kot tisti, ki imamo trdno upanje v Bogu Očetu in njegovi ljubezni. Obenem pa nas vabi, da to upanje vcepljamo v naš vsakdan, da z njim vsak dan »posolimo« ta svet, naše odnose v družinah, ožjih skupnostih in pri delu. Živimo v dobi, v kateri je naglica postala stalnica in skorajda edini sprejemljivi način življenja. Ta pa v nas prebuja strastnost, da hočemo vse imeti tukaj in zdaj. Pogosto nimamo časa in ne prave volje za resnično srečanje z drugim, posebno odkar so se razni ekrani s hitrim ponujanjem informacij, podob in impulzov vseh vrst vrinili v naše odnose in omamili srca z navideznim zadovoljstvom. Toda osamljenost, nezadovoljstvo, živčnost in nasilje tako v ožji kot v širši družbi se nevarno povečujejo. Lepota človeka, naša bogopodobnost se na ta način razkraja, kot se razkroji meso, ki ni bilo dovolj osoljeno ali shranjeno na hladnem. In tako v nas ugaša tudi upanje. Pokojni papež Frančišek, ki je zarisal temeljne smernice letošnjega jubileja, je v uvodnem dokumentu spregovoril o »kreposti, ki je globoko sorodna upanju«, in to je potrpežljivost. Upanje in potrpežljivost hodita z roko v roki in drug drugega podpirata, drug drugega osmišljata in ohranjata pri življenju: če ima kmet upanje, da mu bo polje dobro obrodilo, to pričakuje s potrpežljivostjo; če športnik potrpežljivo vadi svojo disciplino, lahko upa, da bo njegov nastop uspešen. Čeprav si naglica nasilno utira pot, so med nami ljudje, ki izstopajo s svojo potrpežljivostjo: bodisi zato, ker jih je življenje izklesalo in na nek način prisililo, da so postali potrpežljivi s seboj in z drugimi, bodisi ker so si izbrali tak poklic. Mar niso oni neke vrste sol današnje družbe? Kakor sol zaščiti hrano pred kvarjenjem in ji daje pravi okus in okrepi vonj, tako potrpežljivost ščiti bistvo naše identitete, to, da smo bitja odnosov. Le s spoštljivo potrpežljivostjo lahko pride do srečanja, ki nas nahrani v globini naših hrepenenj. V naši vsakdanji govorici pa ima sol še en pomen: sol je modrost! Če nekdo nima modrosti, rečemo, da nima kaj dosti soli v glavi. Prav tako velja, da človek, ki ni potrpežljiv, ne more pridobiti življenjske modrosti. V naglici delamo napake in zlahka zgrešimo pravo smer. Pa ne le to: puščavski očetje trdijo, da je greh prav naglica. Stopimo pogumno v ta dan s soljo potrpežljivosti, ki se pretaka nekje v naših žilah, saj je Bog neizmerno potrpežljiv z nami in nas stalno krepi za rast v tej kreposti.
Smo v svetem jubilejnem letu, ki nas vabi, naj skozi vsak dan potujemo kot romarji upanja, kot tisti, ki imamo trdno upanje v Bogu Očetu in njegovi ljubezni. Obenem pa nas vabi, da to upanje vcepljamo v naš vsakdan, da z njim vsak dan »posolimo« ta svet, naše odnose v družinah, ožjih skupnostih in pri delu. Živimo v dobi, v kateri je naglica postala stalnica in skorajda edini sprejemljivi način življenja. Ta pa v nas prebuja strastnost, da hočemo vse imeti tukaj in zdaj. Pogosto nimamo časa in ne prave volje za resnično srečanje z drugim, posebno odkar so se razni ekrani s hitrim ponujanjem informacij, podob in impulzov vseh vrst vrinili v naše odnose in omamili srca z navideznim zadovoljstvom. Toda osamljenost, nezadovoljstvo, živčnost in nasilje tako v ožji kot v širši družbi se nevarno povečujejo. Lepota človeka, naša bogopodobnost se na ta način razkraja, kot se razkroji meso, ki ni bilo dovolj osoljeno ali shranjeno na hladnem. In tako v nas ugaša tudi upanje. Pokojni papež Frančišek, ki je zarisal temeljne smernice letošnjega jubileja, je v uvodnem dokumentu spregovoril o »kreposti, ki je globoko sorodna upanju«, in to je potrpežljivost. Upanje in potrpežljivost hodita z roko v roki in drug drugega podpirata, drug drugega osmišljata in ohranjata pri življenju: če ima kmet upanje, da mu bo polje dobro obrodilo, to pričakuje s potrpežljivostjo; če športnik potrpežljivo vadi svojo disciplino, lahko upa, da bo njegov nastop uspešen. Čeprav si naglica nasilno utira pot, so med nami ljudje, ki izstopajo s svojo potrpežljivostjo: bodisi zato, ker jih je življenje izklesalo in na nek način prisililo, da so postali potrpežljivi s seboj in z drugimi, bodisi ker so si izbrali tak poklic. Mar niso oni neke vrste sol današnje družbe? Kakor sol zaščiti hrano pred kvarjenjem in ji daje pravi okus in okrepi vonj, tako potrpežljivost ščiti bistvo naše identitete, to, da smo bitja odnosov. Le s spoštljivo potrpežljivostjo lahko pride do srečanja, ki nas nahrani v globini naših hrepenenj. V naši vsakdanji govorici pa ima sol še en pomen: sol je modrost! Če nekdo nima modrosti, rečemo, da nima kaj dosti soli v glavi. Prav tako velja, da človek, ki ni potrpežljiv, ne more pridobiti življenjske modrosti. V naglici delamo napake in zlahka zgrešimo pravo smer. Pa ne le to: puščavski očetje trdijo, da je greh prav naglica. Stopimo pogumno v ta dan s soljo potrpežljivosti, ki se pretaka nekje v naših žilah, saj je Bog neizmerno potrpežljiv z nami in nas stalno krepi za rast v tej kreposti.
Še pred ogledom razstave Ohlajanje v Galeriji Ravne bi se za vzdušje obiskovalec lahko odpravil nedaleč stran v novo odprti muzej Stara železarna na Ravnah na Koroškem. V teh krajih ima jeklarstvo več kot 400 let zgodovine, ki se na neki način zgosti v temačnem prostoru, polnem velikanskih hidravličnih strojev in trpkega vonja po prekajenem. V njem zdaj vse miruje, v pravem pogonu pa je sosednja proizvodnja. ''Velike in mračne proizvodne hale delujejo na obiskovalca nadrealistično in navdihujoče. Ostri kontrasti svetlobe in teme poudarjajo fotogeničnost industrijskih interierjev, ki spominjajo na prezrte periferne vedute,'' je zapisal kustos Jernej Kožar ob risbah in slikah akademskega slikarja Miha Štruklja, ki je za svoj motiv tokrat izbral SIJ Metal Ravne. Foto: Žiga Bratoš
Še pred ogledom razstave Ohlajanje v Galeriji Ravne bi se za vzdušje obiskovalec lahko odpravil nedaleč stran v novo odprti muzej Stara železarna na Ravnah na Koroškem. V teh krajih ima jeklarstvo več kot 400 let zgodovine, ki se na neki način zgosti v temačnem prostoru, polnem velikanskih hidravličnih strojev in trpkega vonja po prekajenem. V njem zdaj vse miruje, v pravem pogonu pa je sosednja proizvodnja. ''Velike in mračne proizvodne hale delujejo na obiskovalca nadrealistično in navdihujoče. Ostri kontrasti svetlobe in teme poudarjajo fotogeničnost industrijskih interierjev, ki spominjajo na prezrte periferne vedute,'' je zapisal kustos Jernej Kožar ob risbah in slikah akademskega slikarja Miha Štruklja, ki je za svoj motiv tokrat izbral SIJ Metal Ravne. Foto: Žiga Bratoš
Julijske Alpe občuduje in jih tudi živi. Zato je mag. Martin Šolar ambasador biosfernega območja Julijske Alpe, ki je največje in najstarejše biosferno območje pri nas. S svojim delom in zgledom širi idejo biosfernih območij doma in v svetu. Povezan je z naravo kot gornik, inštruktor planinske vzgoje in podpredsednik Planinske zveze Slovenije. Je nekdanji direktor Triglavskega narodnega parka in sedanji direktor Kobariškega muzeja. Po poklicu je magister naravovarstva in diplomirani inženir gozdarstva. Mag. Martin Šolar je bil gost sobotne oddaje Razkošje v glavi, ki je potekala v terenskem studiu Prvega programa v Stari Fužini v Bohinju.
Julijske Alpe občuduje in jih tudi živi. Zato je mag. Martin Šolar ambasador biosfernega območja Julijske Alpe, ki je največje in najstarejše biosferno območje pri nas. S svojim delom in zgledom širi idejo biosfernih območij doma in v svetu. Povezan je z naravo kot gornik, inštruktor planinske vzgoje in podpredsednik Planinske zveze Slovenije. Je nekdanji direktor Triglavskega narodnega parka in sedanji direktor Kobariškega muzeja. Po poklicu je magister naravovarstva in diplomirani inženir gozdarstva. Mag. Martin Šolar je bil gost sobotne oddaje Razkošje v glavi, ki je potekala v terenskem studiu Prvega programa v Stari Fužini v Bohinju.
Tudi letos se bo v okviru akcije "Šolar na smuči" več kot 5.000 osnovnošolcev tretjih, četrtih in petih razredov iz 158 šol, izpopolnjevalo svoje smučarske veščine. Na s soncem obsijanem Mariborskem Pohorju, kjer je bila danes naša ekipa, je bilo kar nekaj takih otrok, ki so sploh prvič stopili na smuči.
Tudi letos se bo v okviru akcije "Šolar na smuči" več kot 5.000 osnovnošolcev tretjih, četrtih in petih razredov iz 158 šol, izpopolnjevalo svoje smučarske veščine. Na s soncem obsijanem Mariborskem Pohorju, kjer je bila danes naša ekipa, je bilo kar nekaj takih otrok, ki so sploh prvič stopili na smuči.
Kljub temu, da je odvisnost od elektronskih naprav večja, se odvisnost od prepovedanih drog ne zmanjšuje. V Sloveniji so leta 2023 zabeležili najvišjo stopnjo umrljivosti, zaradi predoziranja z drogami. Tako imenovana vojna proti drogam, ne deluje. So pa zato bolj učinkoviti programi zmanjševanja škode, ki delujejo tudi pri nas, eden takšnih je program varne sobe. V Sloveniji se je prva varna soba odprla novembra 2024 v Novi Gorici.
Kljub temu, da je odvisnost od elektronskih naprav večja, se odvisnost od prepovedanih drog ne zmanjšuje. V Sloveniji so leta 2023 zabeležili najvišjo stopnjo umrljivosti, zaradi predoziranja z drogami. Tako imenovana vojna proti drogam, ne deluje. So pa zato bolj učinkoviti programi zmanjševanja škode, ki delujejo tudi pri nas, eden takšnih je program varne sobe. V Sloveniji se je prva varna soba odprla novembra 2024 v Novi Gorici.
“Humor je najboljše črnilo,“ so prepričani pri Društvu Radi pišemo z roko. To je namreč osrednja tema letošnjega meseca pisanja z roko, ki poteka v januarju. Udeleženci pišejo šaljiva voščila, si izmišljujejo smešne junake, pišejo z zaprtimi očmi ter tekmujejo na maratonu pisanja z roko. Pri projektu sodeluje več kot 330 osnovnih in srednjih šol, vrtcev, knjižnic, medgeneracijskih centrov ter drugih izobraževalnih in kulturnih ustanov, s skupaj več kot 60.000 udeleženci. Poteka ob podpori Ministrstva za vzgojo in izobraževanje ter Zavoda za šolstvo. Naša gostja je Nadja Lazar, predsednica Društva Radi pišemo z roko.
“Humor je najboljše črnilo,“ so prepričani pri Društvu Radi pišemo z roko. To je namreč osrednja tema letošnjega meseca pisanja z roko, ki poteka v januarju. Udeleženci pišejo šaljiva voščila, si izmišljujejo smešne junake, pišejo z zaprtimi očmi ter tekmujejo na maratonu pisanja z roko. Pri projektu sodeluje več kot 330 osnovnih in srednjih šol, vrtcev, knjižnic, medgeneracijskih centrov ter drugih izobraževalnih in kulturnih ustanov, s skupaj več kot 60.000 udeleženci. Poteka ob podpori Ministrstva za vzgojo in izobraževanje ter Zavoda za šolstvo. Naša gostja je Nadja Lazar, predsednica Društva Radi pišemo z roko.
Začelo se je novo šolsko leto. Da bo šlo čim bolj gladko, smo vam v današnjem Infodromu pripravili nekaj koristnih nasvetov. Raziskali smo, kaj so primerna oblačila za v šolo, zakaj nekateri ne posojate zapiskov ter kako in zakaj plonkate. Spomnili smo še, da je pomembno tudi to, da se o jezi in nasilju pogovarjamo. Prav tako je pomembno vedeti, da se jeza lahko nabere v vseh nas. Kaj z njo naredimo, pa je tudi stvar naše odločitve.
Začelo se je novo šolsko leto. Da bo šlo čim bolj gladko, smo vam v današnjem Infodromu pripravili nekaj koristnih nasvetov. Raziskali smo, kaj so primerna oblačila za v šolo, zakaj nekateri ne posojate zapiskov ter kako in zakaj plonkate. Spomnili smo še, da je pomembno tudi to, da se o jezi in nasilju pogovarjamo. Prav tako je pomembno vedeti, da se jeza lahko nabere v vseh nas. Kaj z njo naredimo, pa je tudi stvar naše odločitve.
Krepitev gospodarskega sodelovanja, tudi na področju jedrske energije, in evropske konkurenčnosti je bila osrednja točka današnjega obiska francoskega predsednika Emmanuela Macrona pri nas. Kot zatrjuje premier Robert Golob, je Francija evropska jedrska sila, zato je dolgoročno sodelovanje zelo pomembno. Ob tem dodaja, da se bosta Slovenija in Francija v prihodnosti povezovali tudi na področjih avtomobilske industrije in umetne inteligence. Sodelovanje med državama je po njegovih besedah pomembno predvsem zaradi zaostrenih geopolitičnih in trgovinskih razmer. Drugi poudarki oddaje: Premirje v Gazi po ameriških navedbah poteka bolje od pričakovanj. V Evropskem parlamentu ob stopnjevanju groženj novinarjem odločni pozivi k zagotavljanju svobodnega dela medijskih delavcev. Poslanke in poslanci vnovič na nasprotnih bregovih glede pravosodne reforme.
Krepitev gospodarskega sodelovanja, tudi na področju jedrske energije, in evropske konkurenčnosti je bila osrednja točka današnjega obiska francoskega predsednika Emmanuela Macrona pri nas. Kot zatrjuje premier Robert Golob, je Francija evropska jedrska sila, zato je dolgoročno sodelovanje zelo pomembno. Ob tem dodaja, da se bosta Slovenija in Francija v prihodnosti povezovali tudi na področjih avtomobilske industrije in umetne inteligence. Sodelovanje med državama je po njegovih besedah pomembno predvsem zaradi zaostrenih geopolitičnih in trgovinskih razmer. Drugi poudarki oddaje: Premirje v Gazi po ameriških navedbah poteka bolje od pričakovanj. V Evropskem parlamentu ob stopnjevanju groženj novinarjem odločni pozivi k zagotavljanju svobodnega dela medijskih delavcev. Poslanke in poslanci vnovič na nasprotnih bregovih glede pravosodne reforme.
Jutri se začne uradna predvolilna kampanja, politični prostor pa je že nekaj časa močno razgret in polariziran. Kako ga vidi predsednica republike Nataša Pirc Musar, kako gleda na mandat vlade Roberta Goloba, na svoj odnos s premierom in na pola Janša-Golob? Kaj po njenem vladi zamerijo gospodarstveniki, kakšen je odnos politike do neodvisnih državnih institucij in kako se Slovenija vključuje v mednarodno okolje? In kakšna je njena popotnica državljanom in politiki pred volitvami? Nataša Pirc Musar je gostja Ob osmih.
Jutri se začne uradna predvolilna kampanja, politični prostor pa je že nekaj časa močno razgret in polariziran. Kako ga vidi predsednica republike Nataša Pirc Musar, kako gleda na mandat vlade Roberta Goloba, na svoj odnos s premierom in na pola Janša-Golob? Kaj po njenem vladi zamerijo gospodarstveniki, kakšen je odnos politike do neodvisnih državnih institucij in kako se Slovenija vključuje v mednarodno okolje? In kakšna je njena popotnica državljanom in politiki pred volitvami? Nataša Pirc Musar je gostja Ob osmih.
Piše Muanis Sinanović, bere Dejan Kaloper. Roman Tihotapec Alojza Ihana je nadaljevanje prejšnjega, Karantene, a ga, kot poudarjajo promocijski materiali in kot kaže tudi naša izkušnja, lahko beremo samostojno, brez poznavanja predhodnika. Gre za žanrsko delo, ki ga lahko umestimo med trilerje. V ospredju sta dva lika: zdravnik Andrej, ki je prebolel raka, želi poslovnemu partnerju Mariu, nekdanjemu uradniku in poslovnemu dobičkarju epidemije kovida predati svojo jadrnico. Ta se nahaja v Rimu, od koder izplujeta in se odpravita na pot k Jadranskemu morju. Njun položaj pa se zaplete, ko se ustavita pri sumljivem ruskem bogatašu Kudinovu, ki ima rezidenco v Budvi. Najpomembnejša razsežnost pripovedi je umeščenost v svetovnozgodovinski tukaj in zdaj. Ta umeščenost ni toliko duhovna, kot je politična, ekonomska in geopolitična. Med liki Ihan stke precej lucidno vez; povezuje jih v sodobnost na meji med visokim neoliberalizmom in prehodom v merkantilistično gospodarstvo na mednarodni ravni. Za neoliberalizem je značilna globalizacija kapitala, ki se kopiči v vedno manjšem številu rok. Zaradi globalizacije se države podrejajo mednarodnim institucijam in postajajo netransparentna skorumpirana podjetja. Roman dobro slika podobo te mednarodne oligarhije, ki jo predvsem v približno prvih dveh tretjinah gradi prizor za prizorom. Ne glede na to, ali gre za dubajske šejke, ruske oligarhe, iznajdljive slovenske uradnike ali italijansko mafijo, gre za skupino ljudi s skupnimi interesi, tudi prepričanji, ki pa so še vedno vpeti v globalno delitev dela in lokalne razmere. Liberalizem in fundamentalizem postaneta sodelavca in si podata roke, medtem ko ljudstva slepo verjamejo v ideološke pripovedi. Roman Tihotapec dobro detektira epidemijo kot enega od izvorov sodobnega svetovnega kaosa in obdobje ogromnega prenosa bogastva in reinvesticij. Tako je bilo tudi na Slovenskem, kjer je v poprej dokaj stabilno tranzicijo pospešeno vstopil drugod že uveljavljeni neoliberalizem in povzročil razkrajanje družbe, ki smo mu priča iz tedna v teden. Vse te premene Ihan lucidno popisuje skozi perspektive likov, njihove misli, osebnostne profile in poglede različne narodnosti. Vzhod in Zahod se stapljata, pravna država, s katero se je ponašal Zahod, pa postaja šala. Prav tako se stapljajo zakoni in korupcija, država in finance, vladanje narodu in skrb za zasebne interese. Ideali hitro izhlapevajo in med adrenalinskimi podvigi umetnikov, željnih slave, ter adrenalinom kreativnih podjetnikov ni prave razlike. Tudi odnosi med posamezniki so omejeni na transakcije. Eksistencialno gledano se Ihan posveča predvsem liku Andreja, ki ima izkušnjo smrti in obet njenega ponovnega prihoda. Skozi notranje dileme se kaže, da je bila v življenju njegovo osebno gonilo ambicija. Vendar nikakor ne gre za nepoštenega, pokvarjenega človeka – je le dedič svojega časa, ki uspeh postavlja kot vrhovni cilj, pri doseganju katerega kljub zavidljivemu družbenemu statusu niti ni posebno prodoren. Če nisi milijonar, pač ne šteješ nič. Zaplet in razplet romana sta dobro izpeljana, vendar se v zadnji tretjini razmerje med eksistencialno in politično dimenzijo kljub dobrim filozofskim zastavkom nekoliko poruši. Prav tako se nekoliko poruši razmerje med napetostjo trilerja in burlesko. Naslednji očitek, ki bi ga lahko podali, je obravnava ruskih likov. Čeprav Ihan večinoma razgrinja poglede Zahoda na Rusijo, je ta vendarle prikazana pretirano orientalistično in enoznačno. V tem se morda kaže tudi Ihanov pogled na razpletanje epidemije, ko je kot ugleden zdravnik vzhodni Evropi pripisal iracionalnost. Problem stereotipov je, da več zakrivajo kot razkrivajo. Danes Evropa izgublja prednost ravno zato, ker sprejema bolj iracionalne odločitve, medtem ko drugi vlečejo precej racionalne poteze. Kljub tem očitkom pa lahko sklenemo, da je Tihotapec obrtniško spodobno izpeljan roman, ki tistim, ki v njem znajo analizirati sodobni svet, ponuja dosti bralskega užitka.
Piše Muanis Sinanović, bere Dejan Kaloper. Roman Tihotapec Alojza Ihana je nadaljevanje prejšnjega, Karantene, a ga, kot poudarjajo promocijski materiali in kot kaže tudi naša izkušnja, lahko beremo samostojno, brez poznavanja predhodnika. Gre za žanrsko delo, ki ga lahko umestimo med trilerje. V ospredju sta dva lika: zdravnik Andrej, ki je prebolel raka, želi poslovnemu partnerju Mariu, nekdanjemu uradniku in poslovnemu dobičkarju epidemije kovida predati svojo jadrnico. Ta se nahaja v Rimu, od koder izplujeta in se odpravita na pot k Jadranskemu morju. Njun položaj pa se zaplete, ko se ustavita pri sumljivem ruskem bogatašu Kudinovu, ki ima rezidenco v Budvi. Najpomembnejša razsežnost pripovedi je umeščenost v svetovnozgodovinski tukaj in zdaj. Ta umeščenost ni toliko duhovna, kot je politična, ekonomska in geopolitična. Med liki Ihan stke precej lucidno vez; povezuje jih v sodobnost na meji med visokim neoliberalizmom in prehodom v merkantilistično gospodarstvo na mednarodni ravni. Za neoliberalizem je značilna globalizacija kapitala, ki se kopiči v vedno manjšem številu rok. Zaradi globalizacije se države podrejajo mednarodnim institucijam in postajajo netransparentna skorumpirana podjetja. Roman dobro slika podobo te mednarodne oligarhije, ki jo predvsem v približno prvih dveh tretjinah gradi prizor za prizorom. Ne glede na to, ali gre za dubajske šejke, ruske oligarhe, iznajdljive slovenske uradnike ali italijansko mafijo, gre za skupino ljudi s skupnimi interesi, tudi prepričanji, ki pa so še vedno vpeti v globalno delitev dela in lokalne razmere. Liberalizem in fundamentalizem postaneta sodelavca in si podata roke, medtem ko ljudstva slepo verjamejo v ideološke pripovedi. Roman Tihotapec dobro detektira epidemijo kot enega od izvorov sodobnega svetovnega kaosa in obdobje ogromnega prenosa bogastva in reinvesticij. Tako je bilo tudi na Slovenskem, kjer je v poprej dokaj stabilno tranzicijo pospešeno vstopil drugod že uveljavljeni neoliberalizem in povzročil razkrajanje družbe, ki smo mu priča iz tedna v teden. Vse te premene Ihan lucidno popisuje skozi perspektive likov, njihove misli, osebnostne profile in poglede različne narodnosti. Vzhod in Zahod se stapljata, pravna država, s katero se je ponašal Zahod, pa postaja šala. Prav tako se stapljajo zakoni in korupcija, država in finance, vladanje narodu in skrb za zasebne interese. Ideali hitro izhlapevajo in med adrenalinskimi podvigi umetnikov, željnih slave, ter adrenalinom kreativnih podjetnikov ni prave razlike. Tudi odnosi med posamezniki so omejeni na transakcije. Eksistencialno gledano se Ihan posveča predvsem liku Andreja, ki ima izkušnjo smrti in obet njenega ponovnega prihoda. Skozi notranje dileme se kaže, da je bila v življenju njegovo osebno gonilo ambicija. Vendar nikakor ne gre za nepoštenega, pokvarjenega človeka – je le dedič svojega časa, ki uspeh postavlja kot vrhovni cilj, pri doseganju katerega kljub zavidljivemu družbenemu statusu niti ni posebno prodoren. Če nisi milijonar, pač ne šteješ nič. Zaplet in razplet romana sta dobro izpeljana, vendar se v zadnji tretjini razmerje med eksistencialno in politično dimenzijo kljub dobrim filozofskim zastavkom nekoliko poruši. Prav tako se nekoliko poruši razmerje med napetostjo trilerja in burlesko. Naslednji očitek, ki bi ga lahko podali, je obravnava ruskih likov. Čeprav Ihan večinoma razgrinja poglede Zahoda na Rusijo, je ta vendarle prikazana pretirano orientalistično in enoznačno. V tem se morda kaže tudi Ihanov pogled na razpletanje epidemije, ko je kot ugleden zdravnik vzhodni Evropi pripisal iracionalnost. Problem stereotipov je, da več zakrivajo kot razkrivajo. Danes Evropa izgublja prednost ravno zato, ker sprejema bolj iracionalne odločitve, medtem ko drugi vlečejo precej racionalne poteze. Kljub tem očitkom pa lahko sklenemo, da je Tihotapec obrtniško spodobno izpeljan roman, ki tistim, ki v njem znajo analizirati sodobni svet, ponuja dosti bralskega užitka.
Kako zdrava je naša hrana, kako se prehranjujemo, ko smo zunaj domače kuhinje, in ali je vsa procesirana hrana tudi škodljiva za zdravje? To so vprašanja, ki si jih vedno znova zastavljamo. Kljub številnim informacijam pa še vedno razburjajo prehranski dodatki. V poplavi različnih, tudi lažnih oglasov in podatkov težko izluščimo verodostojne informacije. Zadnje raziskave so pokazale, da zaužijemo preveč soli, kar lahko vodi v zdravstvene težave. Izvedeli bomo tudi resnico o brezglutenski prehrani. V tokratni Dnevni sobi nam bo na ta vprašanja odgovarjal dr. Igor Pravst z Inštituta za nutricionistiko. Voditeljica: Jasna Krljić Vreg
Kako zdrava je naša hrana, kako se prehranjujemo, ko smo zunaj domače kuhinje, in ali je vsa procesirana hrana tudi škodljiva za zdravje? To so vprašanja, ki si jih vedno znova zastavljamo. Kljub številnim informacijam pa še vedno razburjajo prehranski dodatki. V poplavi različnih, tudi lažnih oglasov in podatkov težko izluščimo verodostojne informacije. Zadnje raziskave so pokazale, da zaužijemo preveč soli, kar lahko vodi v zdravstvene težave. Izvedeli bomo tudi resnico o brezglutenski prehrani. V tokratni Dnevni sobi nam bo na ta vprašanja odgovarjal dr. Igor Pravst z Inštituta za nutricionistiko. Voditeljica: Jasna Krljić Vreg
Piše Tatjana Pregl Kobe, bereta Igor Velše in Eva Longyka Marušič. Na začetku zbirke Od daleč se pesnica Maruša Mugerli Lavrenčič odpre skozi pogled vase od zunaj. Dogajanje ves čas poteka v nevsakdanjih, za avtorico psihično skrajnih in povsem intimnih okoliščinah. V zbirki so upesnjeni drobci njenih intimnih zgodb, ki so tematsko sodobno aktualne in hkrati univerzalno človeške. Pesmi, prispele na razpis Sončnice 2025, je za objavo v knjižni zbirki Sončnica vsa nora od svetlobe izbral Zoran Pevec, ki je zanjo napisal tudi spremno besedilo »Od daleč«, pa vendar povsem tu. Pesmi brez ločil in velikih začetnic na začetku pesmi ali stavkov so razporejene v dva dela. Tečejo v prostem, včasih muzikaličnem verzu in so različnih dolžin, od nekaj verzov, pa vse do cele strani in več. V prvem delu so naslovljene s preprostimi rečmi, pojmi ali besednimi zvezami, kot so Oko, Klobuk, Hrbti, Stvari padajo z neba, Otrok, Žlice … in v drugem delu Preveč, Hroščki, Dež, Jeleni in podobno. Z različnimi perspektivami usmerjajo bralca v konkretno in vsakdanje dogajanje, pri čemer pa ohranjajo večpomenskost. Iz prvega sklopa sedemnajstih, večinoma kratkih pesmi seva pesničin prepričljiv posluh za naravo in ljudi, pa tudi za vse ranljivo in drugačno. Pesmi nastajajo iz subjektivne, prvinske izkušnje v neposrednem, skorajda asketskem slogu, večinoma očiščenem vsega odvečnega. Grajene so iz minimalistično okleščenih verzov, pogosto oblikovanih kot kratka vprašanja (Še ne in ne več) ali paradoksalno asketske izjave o tem, kje je avtorica napisala pesem o neskončnosti (Soba). Verzi se polagoma pretapljajo v povedno gibke predstave, a v njih kljub vsemu še vedno vlada nedvoumna senzibilnost, ki razumsko oklesana občutenja oblaga s pridihom slogovne neponovljivosti. Kot se včasih – tako pravi – zgodi, da pride pesem, ko čakaš, da končno pripelje vlak, da se prižge zelena luč na semaforju ali da sonce predre oblake (Čakanje). Uvod v drugi del predstavlja daljša pesem Koža, ki avtorico kljub temu, da si dopušča krhkost in ranljivost, sugestivno definira z občasno preobrazbo. »Ker da njena mlada koža / čeprav se tega ne zaveda / v resnici sploh ni njena / ampak pripada kači.« Vsebinsko odpira drugi sklop, ki se s petnajstimi, večinoma daljšimi pesmimi pomakne v izpovednost, tako da je hkrati intimna, osebna. V pesmi Vrata s pretresljivo, iz prve roke podano usodo dveh posameznikov, ki sta za hip poskusila biti zavetje drug drugemu v vrtincu negotovega in nevarnega življenja izpisuje živ, pretresljiv, sočen in nepredvidljiv niz verzov o ljubezenskih odnosih. Negotova, česa si pravzaprav želi. Pesnica, ki ne more spati za zaprtimi vrati, upa, »da tudi ta dan / ne boš zbral poguma / ali pa upam / da ga končno boš / in se boš dotaknil / mojega trebuha / v katerem še vedno spi / tisto poletje.« V pesmi Ljubezenska se razkriva tudi to, da je v jedru premišljujoče, čuteče in pišoče avtorice vzpostavljen stik z lastno, nenehno bežečo, zakrivajočo in iščočo se pristno eksistenco. Ljubezen se kot bela omela ne razcveti čez nebo, ampak kot bi jo pesnica/slikarka upodobila s camero obscuro: pojem ljubezni se v želji, da končno napiše ljubezensko pesem, skozi droben pogled vase razplasti v hrepenenje po njej, a se ta kljub njeni želji razkrije le kot vdanost v danost. V vseh barvah resničnosti in domišljije je videti, da je Maruša Mugerli Lavrenčič ponotranjila še tako neznatna znamenja iz narave – ko si je predstavljala kako oblizniti nebo in oblake na njem – in jih vtkala v svoje dojemanje časa in prostora tako, da je vsaj za nekaj časa postala nekdo drug (Kuščarka). To ji je blizu navkljub temu, da je ta in kateri koli drug uzrt smisel ponekod zakrit, izključujoč in na videz celo izbrisujoč. Táke so pesmi najbolj elementarnega človeškega zazrtja vase, kot so hrepenenje in pričakovanje (Sonca), nostalgija (Obiranje oljk), sočutje, prijateljstvo in pogum. In v tem kontekstu je táka po opisu celodnevnih opravil in zaznav tudi ugotovitev, da je zanjo v verze ujeti trenutek hkrati najlažji in najtežji v življenju (Trenutki). Pesem Živeti z drevesom je kot ustvarjena za trenutke, ko se zdi, da je življenje lirski subjektki preprosto obrnilo hrbet, a se je potem, ko so se za njenim zadnjim ljubimcem zaloputnila vrata, odločila, da ima dovolj moških in bo odslej živela z drevesom. A tegobe ne postanejo nič manjše. Občasno osamljenost včasih prežene njegovo šepetajoče pripovedovanje zgodb ali nežno božanje. Male zamere so hitro pozabljene, očitna nasprotja se sprva privlačijo, a vse težje gladijo spore. Molčanje, udarec v obraz, strah in sprava v njegovem naročju. In kot v mnogih nesrečnih ljubezenskih zgodbah dosega srčne prekate nepogrešljivo ljubosumje. »Včasih sem ljubosumna na ptice, / ki tako rade sedajo na njegove veje, / posebej tiste s pisanim perjem / in rumenimi kljuni, / ki tako lepo pojejo. / Mogoče bi morala v njegovo deblo / z nožem vrezati veliko srce, / zato, da bi vedele, / da je moje.« Tudi pesmi v drugem delu zbirke Od daleč so napisane v prostem verzu brez ločil in drugih pravopisnih pravil, izjemi sta le predzadnji pesmi Živeti z drevesom in Omare, ki sta najbolj konkretni in osebni. Prepričljivi sta v maniri, da se prepletanje intimnih mrež v njuni notranjosti razrašča v širše razsežnosti, in s tem nagovarjata širše bralstvo: prva o ljubezni, druga o spominjanju in žalovanju. Nobena pristna lirika ne more biti namenjena zgolj izkazovanju tragičnih ali bleščečih podob in estetskih fines, temveč išče globlji smisel. Maruša Mugerli Lavrenčič svoj odnos do lastnih pesmi razgalja v zadnji pesmi Brez sramu. Njen odnos je sicer ves čas v skladu z naravo zaznamovan z nasprotujočimi si občutji in dejanji, vendar so njene pesmi kljub orkanu čustev – ki ga sprožajo strast, ljubezen in meditacija, a v njem ne umanjkajo niti misli na odtujenost, nezaupanje, ljubosumje, minevanje, žalost in smrt – pretanjeno pogledovanje v lastni notranji svet. Tako ji je tudi v tej drugi pesniški zbirki – njen pesniški prvenec z naslovom Pravi kot je izšel že leta 2021 – uspelo vzpostaviti varen prostor za ranljivost, mehkobo in empatijo. Njene pesmi omogočajo, da tudi bralci prepoznajo svoje izkušnje in izraze, s katerimi se zlahka identificirajo. Estetska izčiščenost pesemskega besedila v tej maniri je že postala pesničin osebni avtorski podpis.
Piše Tatjana Pregl Kobe, bereta Igor Velše in Eva Longyka Marušič. Na začetku zbirke Od daleč se pesnica Maruša Mugerli Lavrenčič odpre skozi pogled vase od zunaj. Dogajanje ves čas poteka v nevsakdanjih, za avtorico psihično skrajnih in povsem intimnih okoliščinah. V zbirki so upesnjeni drobci njenih intimnih zgodb, ki so tematsko sodobno aktualne in hkrati univerzalno človeške. Pesmi, prispele na razpis Sončnice 2025, je za objavo v knjižni zbirki Sončnica vsa nora od svetlobe izbral Zoran Pevec, ki je zanjo napisal tudi spremno besedilo »Od daleč«, pa vendar povsem tu. Pesmi brez ločil in velikih začetnic na začetku pesmi ali stavkov so razporejene v dva dela. Tečejo v prostem, včasih muzikaličnem verzu in so različnih dolžin, od nekaj verzov, pa vse do cele strani in več. V prvem delu so naslovljene s preprostimi rečmi, pojmi ali besednimi zvezami, kot so Oko, Klobuk, Hrbti, Stvari padajo z neba, Otrok, Žlice … in v drugem delu Preveč, Hroščki, Dež, Jeleni in podobno. Z različnimi perspektivami usmerjajo bralca v konkretno in vsakdanje dogajanje, pri čemer pa ohranjajo večpomenskost. Iz prvega sklopa sedemnajstih, večinoma kratkih pesmi seva pesničin prepričljiv posluh za naravo in ljudi, pa tudi za vse ranljivo in drugačno. Pesmi nastajajo iz subjektivne, prvinske izkušnje v neposrednem, skorajda asketskem slogu, večinoma očiščenem vsega odvečnega. Grajene so iz minimalistično okleščenih verzov, pogosto oblikovanih kot kratka vprašanja (Še ne in ne več) ali paradoksalno asketske izjave o tem, kje je avtorica napisala pesem o neskončnosti (Soba). Verzi se polagoma pretapljajo v povedno gibke predstave, a v njih kljub vsemu še vedno vlada nedvoumna senzibilnost, ki razumsko oklesana občutenja oblaga s pridihom slogovne neponovljivosti. Kot se včasih – tako pravi – zgodi, da pride pesem, ko čakaš, da končno pripelje vlak, da se prižge zelena luč na semaforju ali da sonce predre oblake (Čakanje). Uvod v drugi del predstavlja daljša pesem Koža, ki avtorico kljub temu, da si dopušča krhkost in ranljivost, sugestivno definira z občasno preobrazbo. »Ker da njena mlada koža / čeprav se tega ne zaveda / v resnici sploh ni njena / ampak pripada kači.« Vsebinsko odpira drugi sklop, ki se s petnajstimi, večinoma daljšimi pesmimi pomakne v izpovednost, tako da je hkrati intimna, osebna. V pesmi Vrata s pretresljivo, iz prve roke podano usodo dveh posameznikov, ki sta za hip poskusila biti zavetje drug drugemu v vrtincu negotovega in nevarnega življenja izpisuje živ, pretresljiv, sočen in nepredvidljiv niz verzov o ljubezenskih odnosih. Negotova, česa si pravzaprav želi. Pesnica, ki ne more spati za zaprtimi vrati, upa, »da tudi ta dan / ne boš zbral poguma / ali pa upam / da ga končno boš / in se boš dotaknil / mojega trebuha / v katerem še vedno spi / tisto poletje.« V pesmi Ljubezenska se razkriva tudi to, da je v jedru premišljujoče, čuteče in pišoče avtorice vzpostavljen stik z lastno, nenehno bežečo, zakrivajočo in iščočo se pristno eksistenco. Ljubezen se kot bela omela ne razcveti čez nebo, ampak kot bi jo pesnica/slikarka upodobila s camero obscuro: pojem ljubezni se v želji, da končno napiše ljubezensko pesem, skozi droben pogled vase razplasti v hrepenenje po njej, a se ta kljub njeni želji razkrije le kot vdanost v danost. V vseh barvah resničnosti in domišljije je videti, da je Maruša Mugerli Lavrenčič ponotranjila še tako neznatna znamenja iz narave – ko si je predstavljala kako oblizniti nebo in oblake na njem – in jih vtkala v svoje dojemanje časa in prostora tako, da je vsaj za nekaj časa postala nekdo drug (Kuščarka). To ji je blizu navkljub temu, da je ta in kateri koli drug uzrt smisel ponekod zakrit, izključujoč in na videz celo izbrisujoč. Táke so pesmi najbolj elementarnega človeškega zazrtja vase, kot so hrepenenje in pričakovanje (Sonca), nostalgija (Obiranje oljk), sočutje, prijateljstvo in pogum. In v tem kontekstu je táka po opisu celodnevnih opravil in zaznav tudi ugotovitev, da je zanjo v verze ujeti trenutek hkrati najlažji in najtežji v življenju (Trenutki). Pesem Živeti z drevesom je kot ustvarjena za trenutke, ko se zdi, da je življenje lirski subjektki preprosto obrnilo hrbet, a se je potem, ko so se za njenim zadnjim ljubimcem zaloputnila vrata, odločila, da ima dovolj moških in bo odslej živela z drevesom. A tegobe ne postanejo nič manjše. Občasno osamljenost včasih prežene njegovo šepetajoče pripovedovanje zgodb ali nežno božanje. Male zamere so hitro pozabljene, očitna nasprotja se sprva privlačijo, a vse težje gladijo spore. Molčanje, udarec v obraz, strah in sprava v njegovem naročju. In kot v mnogih nesrečnih ljubezenskih zgodbah dosega srčne prekate nepogrešljivo ljubosumje. »Včasih sem ljubosumna na ptice, / ki tako rade sedajo na njegove veje, / posebej tiste s pisanim perjem / in rumenimi kljuni, / ki tako lepo pojejo. / Mogoče bi morala v njegovo deblo / z nožem vrezati veliko srce, / zato, da bi vedele, / da je moje.« Tudi pesmi v drugem delu zbirke Od daleč so napisane v prostem verzu brez ločil in drugih pravopisnih pravil, izjemi sta le predzadnji pesmi Živeti z drevesom in Omare, ki sta najbolj konkretni in osebni. Prepričljivi sta v maniri, da se prepletanje intimnih mrež v njuni notranjosti razrašča v širše razsežnosti, in s tem nagovarjata širše bralstvo: prva o ljubezni, druga o spominjanju in žalovanju. Nobena pristna lirika ne more biti namenjena zgolj izkazovanju tragičnih ali bleščečih podob in estetskih fines, temveč išče globlji smisel. Maruša Mugerli Lavrenčič svoj odnos do lastnih pesmi razgalja v zadnji pesmi Brez sramu. Njen odnos je sicer ves čas v skladu z naravo zaznamovan z nasprotujočimi si občutji in dejanji, vendar so njene pesmi kljub orkanu čustev – ki ga sprožajo strast, ljubezen in meditacija, a v njem ne umanjkajo niti misli na odtujenost, nezaupanje, ljubosumje, minevanje, žalost in smrt – pretanjeno pogledovanje v lastni notranji svet. Tako ji je tudi v tej drugi pesniški zbirki – njen pesniški prvenec z naslovom Pravi kot je izšel že leta 2021 – uspelo vzpostaviti varen prostor za ranljivost, mehkobo in empatijo. Njene pesmi omogočajo, da tudi bralci prepoznajo svoje izkušnje in izraze, s katerimi se zlahka identificirajo. Estetska izčiščenost pesemskega besedila v tej maniri je že postala pesničin osebni avtorski podpis.
Nedeljski dopoldnevi so že nekaj časa v znamenju raznolikih debat mladih. Tematike so vseobsegajoče, a sodelujoči se morajo izžrebani temi prilagoditi. Četudi jim tema morda ne leži, se morajo pripraviti in zagovarjati zastavljeno stališče. Niz oddaj Za in proti - debate na valovih se bliža vrhuncu, danes je na sporedu še zadnje polfinalno srečanje. Kdo bo tisti, ki bo prejel zadnjo vstopnico za bitko v velikem finalu? Jezike merita II. Gimnazija Maribor in Gimnazija ter srednja šola Kamnik, zmagovalec tega dvoboja se bo v finalu pomeril za bogato nagrado: potovanje v eno izmed evropskih prestolnic. Oddajo vodi Blaž Maljevac.
Nedeljski dopoldnevi so že nekaj časa v znamenju raznolikih debat mladih. Tematike so vseobsegajoče, a sodelujoči se morajo izžrebani temi prilagoditi. Četudi jim tema morda ne leži, se morajo pripraviti in zagovarjati zastavljeno stališče. Niz oddaj Za in proti - debate na valovih se bliža vrhuncu, danes je na sporedu še zadnje polfinalno srečanje. Kdo bo tisti, ki bo prejel zadnjo vstopnico za bitko v velikem finalu? Jezike merita II. Gimnazija Maribor in Gimnazija ter srednja šola Kamnik, zmagovalec tega dvoboja se bo v finalu pomeril za bogato nagrado: potovanje v eno izmed evropskih prestolnic. Oddajo vodi Blaž Maljevac.
Klara Bojanovič Machado živi v državi, ki v večini nima niti dne plačanega porodniškega dopusta. In zaračunava astronomske cene za porod, če nimaš urejenega zavarovanja. V porodnišnici so ženske po vaginalnem porodu 24 ur, v službo gredo že pri otrokovih šestih tednih. Navaden vaginalni porod v določenih zveznih državah stane približno 20 tisoč dolarjev, carski rez pa tudi čez sto tisoč. Kaj to pomeni za tiste, ki nimajo urejenega zavarovanja, kako poplačajo dolg tisti, ki nimajo finančnih sredstev? Zakaj mora imeti noseča ženska, ki vstopa v Združene države, na tekočem računu vsaj deset tisoč dolarjev? Maša Mlakar Plemeniti pa živi blizu, v Avstriji. Pravi, da je tam nosečnica upravičena do posebnega varstva, prednost je, da so ženske med nosečnostjo in štiri mesece po porodu zaščitene in jih ne smejo odpustiti. Prepovedano je tudi delo od 20. do 6. ure, ker lahko škodi zdravju matere in otroka. V večini primerov so prosti tudi nedelje in prazniki. V Avstriji je lahko ženska z otrokom doma do njegovega drugega leta, je pa tam velika težava nega bolnega otroka, saj jim po zakonu pripada le teden dni, pogosto si morajo nato vzeti dopust.
Klara Bojanovič Machado živi v državi, ki v večini nima niti dne plačanega porodniškega dopusta. In zaračunava astronomske cene za porod, če nimaš urejenega zavarovanja. V porodnišnici so ženske po vaginalnem porodu 24 ur, v službo gredo že pri otrokovih šestih tednih. Navaden vaginalni porod v določenih zveznih državah stane približno 20 tisoč dolarjev, carski rez pa tudi čez sto tisoč. Kaj to pomeni za tiste, ki nimajo urejenega zavarovanja, kako poplačajo dolg tisti, ki nimajo finančnih sredstev? Zakaj mora imeti noseča ženska, ki vstopa v Združene države, na tekočem računu vsaj deset tisoč dolarjev? Maša Mlakar Plemeniti pa živi blizu, v Avstriji. Pravi, da je tam nosečnica upravičena do posebnega varstva, prednost je, da so ženske med nosečnostjo in štiri mesece po porodu zaščitene in jih ne smejo odpustiti. Prepovedano je tudi delo od 20. do 6. ure, ker lahko škodi zdravju matere in otroka. V večini primerov so prosti tudi nedelje in prazniki. V Avstriji je lahko ženska z otrokom doma do njegovega drugega leta, je pa tam velika težava nega bolnega otroka, saj jim po zakonu pripada le teden dni, pogosto si morajo nato vzeti dopust.
V današnjem razmišljanju se bom, dragi poslušalci in cenjene poslušalke, postavila v bran oslom. Tistim simpatičnim živalim z dolgimi uhlji, ki rigajo, kadar se ne pasejo. Njihovo riganje res ni najlepša melodija, ki bi si jo zavrteli za jutranje prebujanje. A vsaj jaz se njihovega oglašanja vedno razveselim. In postavila se bom v bran vsem nam, ki so nas imeli ali pa nas imajo še vedno za osle. Na koncu mojega 'riganja' boste spoznali, da je biti osel pravzaprav zelo imenitno. Ne vem, s čim si je ta trmasti posebnež zaslužil, da smo na njegovo sedlo pritrdili celo vrsto slabih lastnosti: od trme do kratke pameti. Lastnosti, ki jih na svojih sedlih nosimo tudi ljudje. In jih tudi največkrat opazimo, predvsem pri drugih. No, če oslu iz glave izbijemo njegovo trmo, potem se izkaže kot priden delavec. Tako kot človek. Mogoče ste se tudi vi kdaj spraševali, kje bodo še dobili takega osla, ki bi jim zastonj garal. Osel je tista žival, ki je človeku največkrat pomagala pri delu, v zameno pa je dobila bore malo ali celo nič. In s svojimi uhlji ni zastrigla zaradi prijaznih besed, temveč zaradi grde plohe vseh mogočih kletvic, ki naj bi pripomogle, da bi se premaknila z mesta, kjer je po mnenju svojega gospodarja predolgo trmasto stala. Če verjamete ali ne, osel ima močan in stabilen značaj ter preproste navade. Ne nazadnje je sedeč na osličku slovesno prišel v Jeruzalem tudi sam Jezus. Tako kot si narobe razlagamo oslove lastnosti, si največkrat tudi človekove. Tako oslovo kot naše vedenje je dodobra odvisno od gospodarja sedla, ki smo si ga nadeli. Zmotno prepričanje obeh gospodarjev je tisto, ki tako osla kot nas pripelje do tega, da postanemo leni, topi in trmasti. Ne samo osel, tudi mi kdaj potrebujemo mehko roko, da vodi naš povodec, ne samo železne. Le tako se bomo izkazali kot hitri, pokorni in marljivi. V nasprotnem primeru se lahko zgodi, da bo naša trma hujša od oslove in da nam jo bo težko izbiti iz glave. Poleg trme se osel ponaša z izostrenimi čuti. Da ne govorim o njegovi simpatičnosti, v kateri ga nihče ne prekaša. Hitro teče, je vzdržljiv. Poleg tega pa ima še odličen spomin, saj si zelo dobro zapomni poti in kraje, v katerih je bil. Čeprav mu pripisujemo kratko pamet, je izjemno radoveden, pogumen, zvest, potrpežljiv in družaben. In težko prenaša samoto. To je vsa oslovska filozofija. Zato mi ni prav nič mar, če me ima kdo za osla. Če sem kdaj izrazila svojo upornost in trmo, sem ju z upravičenim razlogom. Upam, cenjeni poslušalci in poslušalke, da je vaše življenjsko sedlo umerjeno po vašem značaju in da tisti, ki vodijo vaš jermen, to počnejo odgovorno. In naj tako zame kot za vas čim manjkrat veljajo besede: »Oslu krmo, palico in tovor, hlapcu kruha, vzgoje in dela.« (Sir 33,25)
V današnjem razmišljanju se bom, dragi poslušalci in cenjene poslušalke, postavila v bran oslom. Tistim simpatičnim živalim z dolgimi uhlji, ki rigajo, kadar se ne pasejo. Njihovo riganje res ni najlepša melodija, ki bi si jo zavrteli za jutranje prebujanje. A vsaj jaz se njihovega oglašanja vedno razveselim. In postavila se bom v bran vsem nam, ki so nas imeli ali pa nas imajo še vedno za osle. Na koncu mojega 'riganja' boste spoznali, da je biti osel pravzaprav zelo imenitno. Ne vem, s čim si je ta trmasti posebnež zaslužil, da smo na njegovo sedlo pritrdili celo vrsto slabih lastnosti: od trme do kratke pameti. Lastnosti, ki jih na svojih sedlih nosimo tudi ljudje. In jih tudi največkrat opazimo, predvsem pri drugih. No, če oslu iz glave izbijemo njegovo trmo, potem se izkaže kot priden delavec. Tako kot človek. Mogoče ste se tudi vi kdaj spraševali, kje bodo še dobili takega osla, ki bi jim zastonj garal. Osel je tista žival, ki je človeku največkrat pomagala pri delu, v zameno pa je dobila bore malo ali celo nič. In s svojimi uhlji ni zastrigla zaradi prijaznih besed, temveč zaradi grde plohe vseh mogočih kletvic, ki naj bi pripomogle, da bi se premaknila z mesta, kjer je po mnenju svojega gospodarja predolgo trmasto stala. Če verjamete ali ne, osel ima močan in stabilen značaj ter preproste navade. Ne nazadnje je sedeč na osličku slovesno prišel v Jeruzalem tudi sam Jezus. Tako kot si narobe razlagamo oslove lastnosti, si največkrat tudi človekove. Tako oslovo kot naše vedenje je dodobra odvisno od gospodarja sedla, ki smo si ga nadeli. Zmotno prepričanje obeh gospodarjev je tisto, ki tako osla kot nas pripelje do tega, da postanemo leni, topi in trmasti. Ne samo osel, tudi mi kdaj potrebujemo mehko roko, da vodi naš povodec, ne samo železne. Le tako se bomo izkazali kot hitri, pokorni in marljivi. V nasprotnem primeru se lahko zgodi, da bo naša trma hujša od oslove in da nam jo bo težko izbiti iz glave. Poleg trme se osel ponaša z izostrenimi čuti. Da ne govorim o njegovi simpatičnosti, v kateri ga nihče ne prekaša. Hitro teče, je vzdržljiv. Poleg tega pa ima še odličen spomin, saj si zelo dobro zapomni poti in kraje, v katerih je bil. Čeprav mu pripisujemo kratko pamet, je izjemno radoveden, pogumen, zvest, potrpežljiv in družaben. In težko prenaša samoto. To je vsa oslovska filozofija. Zato mi ni prav nič mar, če me ima kdo za osla. Če sem kdaj izrazila svojo upornost in trmo, sem ju z upravičenim razlogom. Upam, cenjeni poslušalci in poslušalke, da je vaše življenjsko sedlo umerjeno po vašem značaju in da tisti, ki vodijo vaš jermen, to počnejo odgovorno. In naj tako zame kot za vas čim manjkrat veljajo besede: »Oslu krmo, palico in tovor, hlapcu kruha, vzgoje in dela.« (Sir 33,25)
Športni program tokrat v Dnevni sobi gosti legendarnega košarkarskega trenerja Zmaga Sagadina. Tem ne manjka. Kje je danes slovenska klubska košarka? Olimpija, ki je bila pod njegovim vodstvom v vrhu evropske košarke, danes skorajda ni več slovenska in do dobrega rezultata ne more več niti na prostoru bivše Jugoslavije. Ali imamo kakovosten košarkarski naraščaj, ali znamo talente pripeljati do vrhunske članske košarke? Slovenska liga životari, zanimanje javnosti je majhno, kakovost na nizki ravni. Težave so tudi v reprezentanci, na udaru je selektor, odmevnih rezultatov že nekaj časa ni. Z njim se je pogovarjal Tomaž Hudomalj. Pozdravljeni v Dnevni sobi Televizije Slovenija! V udobju Dnevne sobe bodo kolegi različnih uredništev gostili znane osebnosti in cenjene strokovnjake, se z njimi pogovarjali o dilemah vsakdanjega življenja, svetovali o različnih življenjskih temah, komentirali trende in družbene fenomene.
Športni program tokrat v Dnevni sobi gosti legendarnega košarkarskega trenerja Zmaga Sagadina. Tem ne manjka. Kje je danes slovenska klubska košarka? Olimpija, ki je bila pod njegovim vodstvom v vrhu evropske košarke, danes skorajda ni več slovenska in do dobrega rezultata ne more več niti na prostoru bivše Jugoslavije. Ali imamo kakovosten košarkarski naraščaj, ali znamo talente pripeljati do vrhunske članske košarke? Slovenska liga životari, zanimanje javnosti je majhno, kakovost na nizki ravni. Težave so tudi v reprezentanci, na udaru je selektor, odmevnih rezultatov že nekaj časa ni. Z njim se je pogovarjal Tomaž Hudomalj. Pozdravljeni v Dnevni sobi Televizije Slovenija! V udobju Dnevne sobe bodo kolegi različnih uredništev gostili znane osebnosti in cenjene strokovnjake, se z njimi pogovarjali o dilemah vsakdanjega življenja, svetovali o različnih življenjskih temah, komentirali trende in družbene fenomene.
Srednja šola za oblikovanje in fotografijo Ljubljana je v širši javnosti po krivici postala prepoznavna zaradi problematike prostorov v ljubljanskih Križankah. Od tam se bodo, kot je videti, morali v prihodnjem letu izseliti. Vendar to ni tema današnje oddaje Sledi časa. V njej se bomo posvetili zgodovini šole, ki je dala dom številnim mednarodno uveljavljenim umetnicam in umetnikom. Ljudem, ki so tej šoli dali dušo in se po dokončanem šolanju pogosto nanjo vračali kot profesorji. In seveda mladim umetnikom, ki so del te šole zdaj in dogajanje na in ob njej najbolj občutijo. V čisto poseben svet oblikovanja in fotografije se je skozi prizmo časa odpravil Jure K. Čokl.
Srednja šola za oblikovanje in fotografijo Ljubljana je v širši javnosti po krivici postala prepoznavna zaradi problematike prostorov v ljubljanskih Križankah. Od tam se bodo, kot je videti, morali v prihodnjem letu izseliti. Vendar to ni tema današnje oddaje Sledi časa. V njej se bomo posvetili zgodovini šole, ki je dala dom številnim mednarodno uveljavljenim umetnicam in umetnikom. Ljudem, ki so tej šoli dali dušo in se po dokončanem šolanju pogosto nanjo vračali kot profesorji. In seveda mladim umetnikom, ki so del te šole zdaj in dogajanje na in ob njej najbolj občutijo. V čisto poseben svet oblikovanja in fotografije se je skozi prizmo časa odpravil Jure K. Čokl.
V 15. oddaji se posvetimo maternemu jeziku, na vlak za četrtfinale pa se vkrcajo Maša, Zarja in Lenart iz OŠ Šalek (rumeni) ter Živa, Nika in Jakob iz OŠ Apače (vijolični). Pot jih vodi po človeškem telesu, skozi zgodovino in do mestnih občin. Pri rumenih je večja sila vztrajnosti, vijolični bolje delujejo v literarnem krožku. Kdo se bolje znajde v labirintu in komu Hitri lončki prinesejo uvrstitev naprej, Ani, Taji in Filipu iz OŠ Muta, ali Taji, Aneju in Patriku iz OŠ Videm - podružnica Leskovec, poglejte v Malih sivih celicah. V drugem krogu se sicer pomerijo zmagovalci prvega kroga in najboljši iz posameznih regij po predtekmovanju, ki se po novem sistemu uvrstijo neposredno v osmino finala. Kviz Male sive celice preverja znanje in veščine sedmošolcev, osmošolcev in devetošolcev. Štiriindvajset tekmovalnih šol iz osmih različnih regij Slovenije se preizkusi v znanju matematike, logike, poznavanju kulturne dediščine, športa, družbe, astronomije, kemije, biologije, tehnike, gospodinjstva, zgodovine, geografije, človeškega telesa in glasbe. V posebni rubriki Hitri lončki pa svoje spretnosti preizkusijo še druge trojke osnovnošolcev od petega razreda naprej.
V 15. oddaji se posvetimo maternemu jeziku, na vlak za četrtfinale pa se vkrcajo Maša, Zarja in Lenart iz OŠ Šalek (rumeni) ter Živa, Nika in Jakob iz OŠ Apače (vijolični). Pot jih vodi po človeškem telesu, skozi zgodovino in do mestnih občin. Pri rumenih je večja sila vztrajnosti, vijolični bolje delujejo v literarnem krožku. Kdo se bolje znajde v labirintu in komu Hitri lončki prinesejo uvrstitev naprej, Ani, Taji in Filipu iz OŠ Muta, ali Taji, Aneju in Patriku iz OŠ Videm - podružnica Leskovec, poglejte v Malih sivih celicah. V drugem krogu se sicer pomerijo zmagovalci prvega kroga in najboljši iz posameznih regij po predtekmovanju, ki se po novem sistemu uvrstijo neposredno v osmino finala. Kviz Male sive celice preverja znanje in veščine sedmošolcev, osmošolcev in devetošolcev. Štiriindvajset tekmovalnih šol iz osmih različnih regij Slovenije se preizkusi v znanju matematike, logike, poznavanju kulturne dediščine, športa, družbe, astronomije, kemije, biologije, tehnike, gospodinjstva, zgodovine, geografije, človeškega telesa in glasbe. V posebni rubriki Hitri lončki pa svoje spretnosti preizkusijo še druge trojke osnovnošolcev od petega razreda naprej.
Z znanjem do zvezd je naslov knjige, ki jo je ob 40. obletnici ustanovitve slovenske šole za nepalske gorske vodnike v Nepalu v Manangu pod Anapurnami izdala Planinska založba Planinske zveze Slovenije. Urednica knjige Mojca Volkar Trobevšek je izbrala tak naslov zaradi dvojnega pomena, ki ga prinaša. Na eni strani pomeni, da so slovenski inštruktorji in zdravniki v šoli za gorske vodnike usposobili domačine, da so lahko s tem znanjem preživeli. Tako so postali gorski vodniki, nekateri celo z mednarodnimi licencami, to pa je pripomoglo tudi k razcvetu nepalskega gospodarstva. Na drugi strani pa je naslov tudi parafraza knjige Vikija Grošlja Do prvih zvezd, v kateri opisuje vzpon na Everest. Leta 2021 je namreč nepalski odpravi uspelo doseči vrh K2 pozimi in polovica teh alpinistov se je izobrazila v slovenski šoli za gorske vodnike. Tako je šola dosegla dvoje, razširila je znanje in navdušila Nepalce za vrhunski alpinizem ter osvajanje zanje svetih himalajskih vrhov. Izjemni dosežek slovenske šole za gorske vodnike v Nepalu bomo spoznali v oddaji Sledi časa. Njen avtor je Milan Trobič.
Z znanjem do zvezd je naslov knjige, ki jo je ob 40. obletnici ustanovitve slovenske šole za nepalske gorske vodnike v Nepalu v Manangu pod Anapurnami izdala Planinska založba Planinske zveze Slovenije. Urednica knjige Mojca Volkar Trobevšek je izbrala tak naslov zaradi dvojnega pomena, ki ga prinaša. Na eni strani pomeni, da so slovenski inštruktorji in zdravniki v šoli za gorske vodnike usposobili domačine, da so lahko s tem znanjem preživeli. Tako so postali gorski vodniki, nekateri celo z mednarodnimi licencami, to pa je pripomoglo tudi k razcvetu nepalskega gospodarstva. Na drugi strani pa je naslov tudi parafraza knjige Vikija Grošlja Do prvih zvezd, v kateri opisuje vzpon na Everest. Leta 2021 je namreč nepalski odpravi uspelo doseči vrh K2 pozimi in polovica teh alpinistov se je izobrazila v slovenski šoli za gorske vodnike. Tako je šola dosegla dvoje, razširila je znanje in navdušila Nepalce za vrhunski alpinizem ter osvajanje zanje svetih himalajskih vrhov. Izjemni dosežek slovenske šole za gorske vodnike v Nepalu bomo spoznali v oddaji Sledi časa. Njen avtor je Milan Trobič.
Ena izmed najbolj pomembnih obletnic leta, ki se izteka, je prav gotovo obletnica izdaje Splošne šolske naredbe. Letos je namreč minilo natanko četrt tisočletja, odkar je Marija Terezija izdala ta prelomen dokument, s katerim je v habsburških dednih deželah – in torej tudi na Kranjskem, Štajerskem, Koroškem in Goriškem – postavila temelje splošnemu in obveznemu osnovnemu šolstvu. Toda: zakaj se je razsvetljena vladarica sploh odločila za pravo pravcato revolucijo v izobraževanju? Česa naj bi se njeni podaniki v novih šolah naučili? Kako naj bi učitelji učenkam in učencem to znanje vbili v glavo? In kaj so si o novo pridobljeni pravici do šolanja pravzaprav mislili navadni ljudje? Odgovore smo iskali v oddaji Sledi časa, ki vam jo ponovno, kot zadnjo v tem letu, ponovno ponujamo v poslušanje.
Ena izmed najbolj pomembnih obletnic leta, ki se izteka, je prav gotovo obletnica izdaje Splošne šolske naredbe. Letos je namreč minilo natanko četrt tisočletja, odkar je Marija Terezija izdala ta prelomen dokument, s katerim je v habsburških dednih deželah – in torej tudi na Kranjskem, Štajerskem, Koroškem in Goriškem – postavila temelje splošnemu in obveznemu osnovnemu šolstvu. Toda: zakaj se je razsvetljena vladarica sploh odločila za pravo pravcato revolucijo v izobraževanju? Česa naj bi se njeni podaniki v novih šolah naučili? Kako naj bi učitelji učenkam in učencem to znanje vbili v glavo? In kaj so si o novo pridobljeni pravici do šolanja pravzaprav mislili navadni ljudje? Odgovore smo iskali v oddaji Sledi časa, ki vam jo ponovno, kot zadnjo v tem letu, ponovno ponujamo v poslušanje.
V ptujski knjižnici poteka cikel predavanj antropologa Dana Podjeda o prednostih in slabostih pametnih telefonov in elektronskih naprav. V knjižnici Ivana Potrča Ptuj namreč že deseto leto zapored pripravljajo cikel predavanj Na poti k sebi. Vsakič skušajo z več predavanji osvetliti kakšno od aktualnih družbenih tem. Tri letošnje novembrske sredine popoldneve tako Ptujčanom predava Podjed, ki ne skriva, da po njegovem v Sloveniji že zamujamo z zakonsko omejitvijo elektronskih naprav v šolah. Po prvem predavanju se je z njim pogovarjala tudi naša ptujska dopisnica Gabrijela Milošič.
V ptujski knjižnici poteka cikel predavanj antropologa Dana Podjeda o prednostih in slabostih pametnih telefonov in elektronskih naprav. V knjižnici Ivana Potrča Ptuj namreč že deseto leto zapored pripravljajo cikel predavanj Na poti k sebi. Vsakič skušajo z več predavanji osvetliti kakšno od aktualnih družbenih tem. Tri letošnje novembrske sredine popoldneve tako Ptujčanom predava Podjed, ki ne skriva, da po njegovem v Sloveniji že zamujamo z zakonsko omejitvijo elektronskih naprav v šolah. Po prvem predavanju se je z njim pogovarjala tudi naša ptujska dopisnica Gabrijela Milošič.
Spoštovani, križa se vsi otepamo. Ni čudno, da je kristjane kot vernike križa (religiosi crusis) med prvimi uradno poimenoval teolog in cerkveni oče Tertulijan (160–225). Preden so kristjani začeli govoriti o križu in ga upodabljati kot simbolno sredstvo, so minila dolga stoletja. Jezusa so raje upodabljali kot Dobrega pastirja. Za Jude je bil križ znak bogokletja, spotike in pohujšanja. Po postavi je bil vsak obešenec preklet od Boga. Najmanj štiri stoletja so morala miniti, da se kristjani niso več sramovali križa, ki je veljal za kazensko in mučilno sredstvo smrti. Prepričani so bili, da jim onemogoča oznanjevanje evangelija. Zato so nastala znamenja, ki so ga nadomestila: riba (IHTUS), sidro, čoln z jamborom … Upodobitev Križanega iz tretjega stoletja po Kristusu, ki je bila leta 1856 odkrita v rimskem Palatinu, dokazuje, da so imeli do Križanega tako porogljiv odnos, da je nekdo trpečega na križu sramotilno naslikal kar z oslovsko glavo. Danes je križ postal znak prestiža, okrasni obesek na verižici in pozlačeni simbol krščanstva na najvišjih strehah in točkah sveta. Čeprav sem pastor in teolog, menim, da križ preneha biti simbol, ko ga iz religijskega okolja nasilno prenašamo v posvetno; takrat postane znak, navržen vsem, ki razdvaja in družbo polarizira, sploh pa, ker današnja sekularna družba ni več krščanska. Sprašujem se, ali ne bi glede na današnje krščanstvo celo Kristus postal ateist, če bi prišel med nas? Bojim se krščanstva, ki postaja netolerantna obrtniška šola za indoktrinacijo in politizacijo, kajti Kristusov križ je simbol negacije, ne pa afirmacije. Zaskrbljen sem, ker se izničuje vrednota, da so najčudovitejši tisti ljudje, ki gredo skozi agonijo trpljenja, ne pa zgolj uspeha. So zreli, modri, močni, uporabni in svobodni, ker v stiski ne prosijo, naj Bog spremeni okoliščine, položaj ali stanje, ampak njih. Najbolj poplitvéla posvetnost, ki poneumlja, je, da iščemo užitke brez bolečine trpljenja, ki nas lahko najbolj obogati. Pozabljamo, da kdor ni zmožen trpeti, ni zmožen niti ljubiti (Jürgen Moltmann). Ali ste kdaj pomislili, da nas Bog s trpljenjem rešuje še večjega trpljenja (Filaret Moskovski) in nam obljublja, da v trpljenju nismo sami, zato zmore globoko verna duša moliti: »Gospod, če si z nami v trpljenju, potem daj, da vedno trpim, da boš vedno z mano.« (sv. Bernard) Priznam, da se v meni neopazno rojeva motrenje takšne Božje ljubezni. Moje pobóženje. Trudim se, čeprav težko, raje hoditi z Bogom v temi kot sam v svetlobi, in ljubiti Boga po Bogu, z njegovo ljubeznijo. Dojel sem, da je bolečina Božjega trpljenja njegova ljubezen, ki od človeka ni sprejeta, ampak je zavrnjena.
Spoštovani, križa se vsi otepamo. Ni čudno, da je kristjane kot vernike križa (religiosi crusis) med prvimi uradno poimenoval teolog in cerkveni oče Tertulijan (160–225). Preden so kristjani začeli govoriti o križu in ga upodabljati kot simbolno sredstvo, so minila dolga stoletja. Jezusa so raje upodabljali kot Dobrega pastirja. Za Jude je bil križ znak bogokletja, spotike in pohujšanja. Po postavi je bil vsak obešenec preklet od Boga. Najmanj štiri stoletja so morala miniti, da se kristjani niso več sramovali križa, ki je veljal za kazensko in mučilno sredstvo smrti. Prepričani so bili, da jim onemogoča oznanjevanje evangelija. Zato so nastala znamenja, ki so ga nadomestila: riba (IHTUS), sidro, čoln z jamborom … Upodobitev Križanega iz tretjega stoletja po Kristusu, ki je bila leta 1856 odkrita v rimskem Palatinu, dokazuje, da so imeli do Križanega tako porogljiv odnos, da je nekdo trpečega na križu sramotilno naslikal kar z oslovsko glavo. Danes je križ postal znak prestiža, okrasni obesek na verižici in pozlačeni simbol krščanstva na najvišjih strehah in točkah sveta. Čeprav sem pastor in teolog, menim, da križ preneha biti simbol, ko ga iz religijskega okolja nasilno prenašamo v posvetno; takrat postane znak, navržen vsem, ki razdvaja in družbo polarizira, sploh pa, ker današnja sekularna družba ni več krščanska. Sprašujem se, ali ne bi glede na današnje krščanstvo celo Kristus postal ateist, če bi prišel med nas? Bojim se krščanstva, ki postaja netolerantna obrtniška šola za indoktrinacijo in politizacijo, kajti Kristusov križ je simbol negacije, ne pa afirmacije. Zaskrbljen sem, ker se izničuje vrednota, da so najčudovitejši tisti ljudje, ki gredo skozi agonijo trpljenja, ne pa zgolj uspeha. So zreli, modri, močni, uporabni in svobodni, ker v stiski ne prosijo, naj Bog spremeni okoliščine, položaj ali stanje, ampak njih. Najbolj poplitvéla posvetnost, ki poneumlja, je, da iščemo užitke brez bolečine trpljenja, ki nas lahko najbolj obogati. Pozabljamo, da kdor ni zmožen trpeti, ni zmožen niti ljubiti (Jürgen Moltmann). Ali ste kdaj pomislili, da nas Bog s trpljenjem rešuje še večjega trpljenja (Filaret Moskovski) in nam obljublja, da v trpljenju nismo sami, zato zmore globoko verna duša moliti: »Gospod, če si z nami v trpljenju, potem daj, da vedno trpim, da boš vedno z mano.« (sv. Bernard) Priznam, da se v meni neopazno rojeva motrenje takšne Božje ljubezni. Moje pobóženje. Trudim se, čeprav težko, raje hoditi z Bogom v temi kot sam v svetlobi, in ljubiti Boga po Bogu, z njegovo ljubeznijo. Dojel sem, da je bolečina Božjega trpljenja njegova ljubezen, ki od človeka ni sprejeta, ampak je zavrnjena.
Šolstvo je največjo spremembo zadnjih let doživelo prav gotovo v času epidemije. Nikoli si nismo predstavljali, da bi pouk lahko potekal kar od doma in da se bodo otroci znašli v virtualnem razredu le s pritiskom na gumb. A Slovenski šolski muzej hrani še mnoge druge spremembe, ki so se dogajale vse od Splošne šolske naredbe leta 1774. Gre za enega najstarejših muzejev pri nas, ustanovljen je bil leta 1898. Kaj pa ponuja leta 2022 in kako se lahko sprehodimo po novi stalni interaktivni razstavi, ki pravi, da je šola zakon? V »šolo« sta šla Marko Rozman in Lucija Fatur.
Šolstvo je največjo spremembo zadnjih let doživelo prav gotovo v času epidemije. Nikoli si nismo predstavljali, da bi pouk lahko potekal kar od doma in da se bodo otroci znašli v virtualnem razredu le s pritiskom na gumb. A Slovenski šolski muzej hrani še mnoge druge spremembe, ki so se dogajale vse od Splošne šolske naredbe leta 1774. Gre za enega najstarejših muzejev pri nas, ustanovljen je bil leta 1898. Kaj pa ponuja leta 2022 in kako se lahko sprehodimo po novi stalni interaktivni razstavi, ki pravi, da je šola zakon? V »šolo« sta šla Marko Rozman in Lucija Fatur.
Divji veter, bobneči valovi in pokajoči led so navdih islandske tekstilne umetnice in oblikovalke pletenin Halle Armanns. Skozi sive, modre in bež odtenke islandske subarktične narave dobesedno plete tradicionalne zgodbe ovčereje, konjereje in drugih tradicionalnih obrti, ki so postale ne le kmetijska dejavnost, ampak tudi kulturna tradicija, ki oblikuje način življenja in naravo na tem severnem otoku. Halla je pletenje najprej dolgo časa doživljala kot svoj hobi. Želela si je študirati psihologijo. A njena pot se je obrnila drugače. Ko se ne obdaja s tekstilom, pod tušem glasno prepeva ob Beyonce, Benjaminu Clementinu in hiphopu.
Divji veter, bobneči valovi in pokajoči led so navdih islandske tekstilne umetnice in oblikovalke pletenin Halle Armanns. Skozi sive, modre in bež odtenke islandske subarktične narave dobesedno plete tradicionalne zgodbe ovčereje, konjereje in drugih tradicionalnih obrti, ki so postale ne le kmetijska dejavnost, ampak tudi kulturna tradicija, ki oblikuje način življenja in naravo na tem severnem otoku. Halla je pletenje najprej dolgo časa doživljala kot svoj hobi. Želela si je študirati psihologijo. A njena pot se je obrnila drugače. Ko se ne obdaja s tekstilom, pod tušem glasno prepeva ob Beyonce, Benjaminu Clementinu in hiphopu.
“Dojenček ne potrebuje veliko, potrebuje hrano, previto ritko, varnost in toploto. Seveda pa tudi zdravo, srečno in sproščeno mamo,” pravi diplomirana medicinska sestra Afrodita Kordež, ki že več kot osem let opravlja patronažno varstvo. Vsakodnevno vstopa v domove, pravzaprav v intimo mladih družin, in jim pomaga z nasveti o dojenju, poporodnem okrevanju in negi dojenčka. Novopečeni starši so pogosto dobro poučeni o negi novorojenčka, vendar številni še vedno veliko časa namenijo iskanju odgovorov in hitrih rešitev na spletu. Vsak otrok je individuum, prav zato je tudi vsaka patronažna obravnava prilagojena potrebam družine. Še vedno pa so jim nekatere poteze skupne. Skoraj ni staršev, ki ne bi posneli prvega kopanja svojega novorojenčka. Se pa okoliščine odraščanja in nege dojenčka seveda razlikujejo. Patronažne sestre na terenu vidijo marsikaj: od razkošnih stanovanj do skromnih domovanj in tudi življenja na pragu revščine ali pod njim. Ob vsem tem je pomembno medsebojno zaupanje in spoštovanje, poudarja Afrodita Kordež, ki dodaja, da na koncu njenega delovnega dne in vsake obravnave največ šteje prav zadovoljstvo staršev in otrok.
“Dojenček ne potrebuje veliko, potrebuje hrano, previto ritko, varnost in toploto. Seveda pa tudi zdravo, srečno in sproščeno mamo,” pravi diplomirana medicinska sestra Afrodita Kordež, ki že več kot osem let opravlja patronažno varstvo. Vsakodnevno vstopa v domove, pravzaprav v intimo mladih družin, in jim pomaga z nasveti o dojenju, poporodnem okrevanju in negi dojenčka. Novopečeni starši so pogosto dobro poučeni o negi novorojenčka, vendar številni še vedno veliko časa namenijo iskanju odgovorov in hitrih rešitev na spletu. Vsak otrok je individuum, prav zato je tudi vsaka patronažna obravnava prilagojena potrebam družine. Še vedno pa so jim nekatere poteze skupne. Skoraj ni staršev, ki ne bi posneli prvega kopanja svojega novorojenčka. Se pa okoliščine odraščanja in nege dojenčka seveda razlikujejo. Patronažne sestre na terenu vidijo marsikaj: od razkošnih stanovanj do skromnih domovanj in tudi življenja na pragu revščine ali pod njim. Ob vsem tem je pomembno medsebojno zaupanje in spoštovanje, poudarja Afrodita Kordež, ki dodaja, da na koncu njenega delovnega dne in vsake obravnave največ šteje prav zadovoljstvo staršev in otrok.
A ni hecno, da se pol svojega življenja ženeš za spričevali in diplomami, za tem, da se boš nečesa naučil in nekaj znal, potem pa drugo polovico (ali pa samo tretjino) svojega življenja ugotavljaš, da pa se živeti ne naučiš v šoli. Da je najboljša šola življenje sámo, ti pa si ga (morda prav zaradi šole in službe) »prešprical« in zamudil! V šoli boš izvedel, da tvoj nos raste vse življenje in da lahko zazna deset tisoč vonjev, a le življenje ti bo povedalo, kaj ti diši in kaj ne ter te podučilo o smradu! V šoli se boš naučil, kako je sestavljeno tvoje oko in kako to, da sploh vidimo, a le življenje ti bo povedalo kaj res moraš videti in kaj bi bilo bolje, da ne bi … V šoli se boš naučil, da je srce mišica, ki utripne 70-krat na minuto, 4200-krat na uro, 100 000-krat na dan, da se nikoli ne ustavi in ne potrebuje počitka, a le življenje ti bo dalo vedeti, da je to velikanska laž! Kolikokrat se ti bo srce v grozi zaustavilo! Kolikokrat od sreče ponorelo in utripalo stokrat hitreje, kot bi smelo in bi bilo prav! Spoznal boš ljudi, ki so brez srca! Pa tudi sam boš ničkolikokrat dal srce, ga podarjal in izgubljal, pa boš preživel! V šoli se boš naučil, da je človeško telo v dveh tretjinah sestavljeno iz vode, a življenje te bo podučilo, da si iz vode in Duha. V šoli boš zvedel, kot je zapisal moj najljubši pesnik, da so morja potopila Atlantido, zdrobile velike skalne gmote kot lešnike in izoblikovale kopno. Hitre reke gonijo turbine, počasne pa ti zmočijo klobuk ter preplavijo Kitajsko in Indijo. Življenje pa ti pove, kot šepne pesnik, da je kraljica vseh voda – solza. Solza je najmočnejša vodna sila! V šoli se boš naučil koliko kosti in mišic je v tvojem telesu, a le življenje ti po povedalo ali imaš hrbtenico! V šoli se boš naučil, da je za pačenje in mrgodenje potrebno še enkrat več mišic kot za nasmeh, a le življenje ti bo podarilo bridko spoznanje... obžalovanje: Kako je mogoče, da si dvakrat več časa, moči in energije porabil za jezo namesto za smeh!? V šoli ti bodo povedali česa se moraš naučiti, da boš v življenju nekaj postal, a življenje ti bo povedalo, da je pomembno, da postaneš nekdo!
A ni hecno, da se pol svojega življenja ženeš za spričevali in diplomami, za tem, da se boš nečesa naučil in nekaj znal, potem pa drugo polovico (ali pa samo tretjino) svojega življenja ugotavljaš, da pa se živeti ne naučiš v šoli. Da je najboljša šola življenje sámo, ti pa si ga (morda prav zaradi šole in službe) »prešprical« in zamudil! V šoli boš izvedel, da tvoj nos raste vse življenje in da lahko zazna deset tisoč vonjev, a le življenje ti bo povedalo, kaj ti diši in kaj ne ter te podučilo o smradu! V šoli se boš naučil, kako je sestavljeno tvoje oko in kako to, da sploh vidimo, a le življenje ti bo povedalo kaj res moraš videti in kaj bi bilo bolje, da ne bi … V šoli se boš naučil, da je srce mišica, ki utripne 70-krat na minuto, 4200-krat na uro, 100 000-krat na dan, da se nikoli ne ustavi in ne potrebuje počitka, a le življenje ti bo dalo vedeti, da je to velikanska laž! Kolikokrat se ti bo srce v grozi zaustavilo! Kolikokrat od sreče ponorelo in utripalo stokrat hitreje, kot bi smelo in bi bilo prav! Spoznal boš ljudi, ki so brez srca! Pa tudi sam boš ničkolikokrat dal srce, ga podarjal in izgubljal, pa boš preživel! V šoli se boš naučil, da je človeško telo v dveh tretjinah sestavljeno iz vode, a življenje te bo podučilo, da si iz vode in Duha. V šoli boš zvedel, kot je zapisal moj najljubši pesnik, da so morja potopila Atlantido, zdrobile velike skalne gmote kot lešnike in izoblikovale kopno. Hitre reke gonijo turbine, počasne pa ti zmočijo klobuk ter preplavijo Kitajsko in Indijo. Življenje pa ti pove, kot šepne pesnik, da je kraljica vseh voda – solza. Solza je najmočnejša vodna sila! V šoli se boš naučil koliko kosti in mišic je v tvojem telesu, a le življenje ti po povedalo ali imaš hrbtenico! V šoli se boš naučil, da je za pačenje in mrgodenje potrebno še enkrat več mišic kot za nasmeh, a le življenje ti bo podarilo bridko spoznanje... obžalovanje: Kako je mogoče, da si dvakrat več časa, moči in energije porabil za jezo namesto za smeh!? V šoli ti bodo povedali česa se moraš naučiti, da boš v življenju nekaj postal, a življenje ti bo povedalo, da je pomembno, da postaneš nekdo!
Nošenje verskih simbolov v šolah ali v javnosti je predmet žolčnih razprav že dolgo časa. Francija je verske simbole v šolah prepovedala že pred 20 leti, zdaj je ponovno, predvsem muslimansko versko skupnost, razburil zadnji ukrep, ki v javnih šolah prepoveduje tudi nošnjo abaj, to je vrsta ženskega pokrivala. Pri nas zakoni ne prepovedujejo nošenja verskih simbolov, med katerimi so judovske kapice in zelo veliki križi, vendar se temu nekatere šole poskušajo izogniti, denimo Osnovni šoli Livada v Ljubljani, ki jo obiskuje precej priseljenskih otrok. Jasna Krljić Vreg.
Nošenje verskih simbolov v šolah ali v javnosti je predmet žolčnih razprav že dolgo časa. Francija je verske simbole v šolah prepovedala že pred 20 leti, zdaj je ponovno, predvsem muslimansko versko skupnost, razburil zadnji ukrep, ki v javnih šolah prepoveduje tudi nošnjo abaj, to je vrsta ženskega pokrivala. Pri nas zakoni ne prepovedujejo nošenja verskih simbolov, med katerimi so judovske kapice in zelo veliki križi, vendar se temu nekatere šole poskušajo izogniti, denimo Osnovni šoli Livada v Ljubljani, ki jo obiskuje precej priseljenskih otrok. Jasna Krljić Vreg.
Učence je treba čim prej seznaniti z orodji umetne inteligence, poudarjajo nekateri strokovnjaki pri nas. Umetna inteligenca je v naših življenjih vse pogostejša, vse pogosteje jo uporabljamo. Tudi v šolah pri nas? Osnovnošolce je treba čim prej nadzorovano seznaniti z orodji umetne inteligence, so poudarili udeleženci posveta o spoznavanju umetne inteligence v slovenskih šolah, pripravil ga je Svet za razvoj pri Slovenski akademiji znanosti in umetnosti.
Učence je treba čim prej seznaniti z orodji umetne inteligence, poudarjajo nekateri strokovnjaki pri nas. Umetna inteligenca je v naših življenjih vse pogostejša, vse pogosteje jo uporabljamo. Tudi v šolah pri nas? Osnovnošolce je treba čim prej nadzorovano seznaniti z orodji umetne inteligence, so poudarili udeleženci posveta o spoznavanju umetne inteligence v slovenskih šolah, pripravil ga je Svet za razvoj pri Slovenski akademiji znanosti in umetnosti.
Počitniško razpoloženje bo naša ekipa tokrat preverila na Gorenjskem, točneje v Bohinjski Bistrici, kjer poteka Poletna nogometna šola Bohinj. To je že šesti teden, ko je na nogometnem igrišču ob kampu Danica in sotočju Save Bohinjke in Bohinjske Bistrice slišati otroški vrvež, navijaške vzklike in brcanje žoge. Mladi namreč svoje proste dni tam preživljajo z učenjem in vadbo nogometa.
Počitniško razpoloženje bo naša ekipa tokrat preverila na Gorenjskem, točneje v Bohinjski Bistrici, kjer poteka Poletna nogometna šola Bohinj. To je že šesti teden, ko je na nogometnem igrišču ob kampu Danica in sotočju Save Bohinjke in Bohinjske Bistrice slišati otroški vrvež, navijaške vzklike in brcanje žoge. Mladi namreč svoje proste dni tam preživljajo z učenjem in vadbo nogometa.
V oddaji tokrat analiziramo slovenski nastop Raiven na torkovem evrovizijskem odru in preverimo vročico pred sobotnim finalom. Do kod lahko seže naša predstavnica in kaj je tisto, kar lahko Slovenijo dvigne na lestvici, ki jo bodo v soboto oblikovale tudi strokovne žirije držav udeleženk. Majo Keuc in Mojco Mavec gosti Karin Sabadin.
V oddaji tokrat analiziramo slovenski nastop Raiven na torkovem evrovizijskem odru in preverimo vročico pred sobotnim finalom. Do kod lahko seže naša predstavnica in kaj je tisto, kar lahko Slovenijo dvigne na lestvici, ki jo bodo v soboto oblikovale tudi strokovne žirije držav udeleženk. Majo Keuc in Mojco Mavec gosti Karin Sabadin.
Vprašanje, kakšna naj bo kvalitetna šola danes, katerim znanjem naj posveti pozornost, je eno tistih, ki lahko danes sproža nadvse različne odzive, različna mnenja. V sodobni družbi, tako bogati z najrazličnejšim znanji – in tudi različnimi prioritetami –, je postalo kar zahtevno sploh določiti, kaj je temeljno in neobhodno, kaj zaželeno in koristno, česa je preveč in česa premalo. Dan ima pač še vedno samo 24 ur. A načeloma velja, da je eno ključnih poslanstev šole v tem, da otroke in mlade opremi s temeljnimi znanji, ki jih bodo v življenju potrebovali. Da nas opremi z znanji, ki jih za življenje v sodobni družbi potrebujemo. In danes vse številnejše vidike naših življenj usmerjajo algoritmi umetne inteligence, tehnologija, o principih katere nas večina ve le zelo malo ali nič. To je za slovensko družbo resen problem, opozarjajo strokovnjaki. Svet za razvoj pri Slovenski akademiji znanosti in umetnosti je zato danes pripravil posvet z naslovom Spoznavanje umetne inteligence v slovenski šolah.
Vprašanje, kakšna naj bo kvalitetna šola danes, katerim znanjem naj posveti pozornost, je eno tistih, ki lahko danes sproža nadvse različne odzive, različna mnenja. V sodobni družbi, tako bogati z najrazličnejšim znanji – in tudi različnimi prioritetami –, je postalo kar zahtevno sploh določiti, kaj je temeljno in neobhodno, kaj zaželeno in koristno, česa je preveč in česa premalo. Dan ima pač še vedno samo 24 ur. A načeloma velja, da je eno ključnih poslanstev šole v tem, da otroke in mlade opremi s temeljnimi znanji, ki jih bodo v življenju potrebovali. Da nas opremi z znanji, ki jih za življenje v sodobni družbi potrebujemo. In danes vse številnejše vidike naših življenj usmerjajo algoritmi umetne inteligence, tehnologija, o principih katere nas večina ve le zelo malo ali nič. To je za slovensko družbo resen problem, opozarjajo strokovnjaki. Svet za razvoj pri Slovenski akademiji znanosti in umetnosti je zato danes pripravil posvet z naslovom Spoznavanje umetne inteligence v slovenski šolah.
V tokratni oddaji Dnevna soba gostimo zakonca Nano Forte in Jureta Ivanušiča. Jure je vsestranski umetnik, dramski in filmski igralec, pianist, skladatelj, šansonjer, scenarist, Nana pa skladateljica resne glasbe, ki se je po študiju v Dresdnu in Berlinu uveljavila predvsem kot ustvarjalka zborovske in vokalno-inštrumentalne glasbe. Njene skladbe naročajo in izvajajo številni zbori po svetu. Občasno ustvarita skupaj kakšen glasbeno-scenski projekt, v oddaji pa bosta spregovorila o tem, kako ju povezuje glasba, in o družinskem življenju na podeželju. Pogovor bo vodila Darja Korez Korenčan.
V tokratni oddaji Dnevna soba gostimo zakonca Nano Forte in Jureta Ivanušiča. Jure je vsestranski umetnik, dramski in filmski igralec, pianist, skladatelj, šansonjer, scenarist, Nana pa skladateljica resne glasbe, ki se je po študiju v Dresdnu in Berlinu uveljavila predvsem kot ustvarjalka zborovske in vokalno-inštrumentalne glasbe. Njene skladbe naročajo in izvajajo številni zbori po svetu. Občasno ustvarita skupaj kakšen glasbeno-scenski projekt, v oddaji pa bosta spregovorila o tem, kako ju povezuje glasba, in o družinskem življenju na podeželju. Pogovor bo vodila Darja Korez Korenčan.
Razvoj obrti na Goriškem in v Vipavski dolini ima bogato zgodovino, saj najdemo tu številne dejavnosti: od čevljarstva, usnjarstva, mlinarstva, mizarstva, žagarstva do zidarstva in izdelovanja opek. Zelo pomemben predpogoj za razvoj naštetih obrti pa je bila vodna sila. Tako se je v 19. stoletju zelo močno razvilo čevljarstvo, ki ga mnogi še vedno povezujejo tudi z znamenito, še vedno živo znamko otroških čevljev Ciciban.
Razvoj obrti na Goriškem in v Vipavski dolini ima bogato zgodovino, saj najdemo tu številne dejavnosti: od čevljarstva, usnjarstva, mlinarstva, mizarstva, žagarstva do zidarstva in izdelovanja opek. Zelo pomemben predpogoj za razvoj naštetih obrti pa je bila vodna sila. Tako se je v 19. stoletju zelo močno razvilo čevljarstvo, ki ga mnogi še vedno povezujejo tudi z znamenito, še vedno živo znamko otroških čevljev Ciciban.
Čipkarske šole sicer delujejo v Žireh, Železnikih in Idriji, čipkarstvo pa bomo v naPOTkih spoznali s sogovornicami iz Idrije in se zaradi tega usmerili na idrijsko čipko. Naša postaja je bila Čipkarska šola Idrija, ki je najstarejša čipkarska šola na svetu z neprekinjenim delovanjem. Leta 1876 je bila ustanovljena po dekretu tedanjega ministrstva za trgovino na Dunaju, med ustanovitelji in prva učiteljica pa je bila domačinka Ivanka Ferjančič. Danes šolo obiskuje skoraj 500 otrok, zato se za klekljanje ni bati, da bi izginilo v pozabo. Kot se je prepričala Špela Šebenik, pa ta obrt zahteva spretne roke, vztrajnost, natančnost in umetniško žilico.
Čipkarske šole sicer delujejo v Žireh, Železnikih in Idriji, čipkarstvo pa bomo v naPOTkih spoznali s sogovornicami iz Idrije in se zaradi tega usmerili na idrijsko čipko. Naša postaja je bila Čipkarska šola Idrija, ki je najstarejša čipkarska šola na svetu z neprekinjenim delovanjem. Leta 1876 je bila ustanovljena po dekretu tedanjega ministrstva za trgovino na Dunaju, med ustanovitelji in prva učiteljica pa je bila domačinka Ivanka Ferjančič. Danes šolo obiskuje skoraj 500 otrok, zato se za klekljanje ni bati, da bi izginilo v pozabo. Kot se je prepričala Špela Šebenik, pa ta obrt zahteva spretne roke, vztrajnost, natančnost in umetniško žilico.
Tokrat se z ekipo Radia Ga Ga – nova generacija selimo v Planico, kamor so se čez vikend preselili tudi vsi pravi Slovenci. Dogajanje bosta seveda komentirala legendi Jelko Gros in Andrej Stare, ki bo svoje zadnje sobotno javljanje iz Planice otvoril že v petek dopoldne. Slavoj Žižek bo razložil vse o novem političnem sistemu – skokokraciji, spremljali pa bomo tudi prvo tekmo prvakov strank na Mali Milanovi letalnici. Med gledalci se bo sprehodila naša reporterka s terena Zvezdana, ki bo na stojnicah obiskala vse od Marjana Pojbiča, do Mirka Strojana in se poveselila z navijači z vsega sveta. Ekskluzivno bomo intervjuvali dobitnico velikega kristalnega globusa Niko Prevc, s katero se bodo pogovarjali Marcel Štefančič, Uroš Slak in Miran Ališič – kaj vse nam bo povedala in kdo vse je še v Planici pa izveste v petek dopoldne na Prvem programu.
Tokrat se z ekipo Radia Ga Ga – nova generacija selimo v Planico, kamor so se čez vikend preselili tudi vsi pravi Slovenci. Dogajanje bosta seveda komentirala legendi Jelko Gros in Andrej Stare, ki bo svoje zadnje sobotno javljanje iz Planice otvoril že v petek dopoldne. Slavoj Žižek bo razložil vse o novem političnem sistemu – skokokraciji, spremljali pa bomo tudi prvo tekmo prvakov strank na Mali Milanovi letalnici. Med gledalci se bo sprehodila naša reporterka s terena Zvezdana, ki bo na stojnicah obiskala vse od Marjana Pojbiča, do Mirka Strojana in se poveselila z navijači z vsega sveta. Ekskluzivno bomo intervjuvali dobitnico velikega kristalnega globusa Niko Prevc, s katero se bodo pogovarjali Marcel Štefančič, Uroš Slak in Miran Ališič – kaj vse nam bo povedala in kdo vse je še v Planici pa izveste v petek dopoldne na Prvem programu.
Tokrat se z ekipo Radia Ga Ga – nova generacija selimo v Planico, kamor so se čez vikend preselili tudi vsi pravi Slovenci. Dogajanje bosta seveda komentirala legendi Jelko Gros in Andrej Stare, ki bo svoje zadnje sobotno javljanje iz Planice otvoril že v petek dopoldne. Slavoj Žižek bo razložil vse o novem političnem sistemu – skokokraciji, spremljali pa bomo tudi prvo tekmo prvakov strank na Mali Milanovi letalnici. Med gledalci se bo sprehodila naša reporterka s terena Zvezdana, ki bo na stojnicah obiskala vse od Marjana Pojbiča, do Mirka Strojana in se poveselila z navijači z vsega sveta. Ekskluzivno bomo intervjuvali dobitnico velikega kristalnega globusa Niko Prevc, s katero se bodo pogovarjali Marcel Štefančič, Uroš Slak in Miran Ališič – kaj vse nam bo povedala in kdo vse je še v Planici pa izveste v petek dopoldne na Prvem programu.
Tokrat se z ekipo Radia Ga Ga – nova generacija selimo v Planico, kamor so se čez vikend preselili tudi vsi pravi Slovenci. Dogajanje bosta seveda komentirala legendi Jelko Gros in Andrej Stare, ki bo svoje zadnje sobotno javljanje iz Planice otvoril že v petek dopoldne. Slavoj Žižek bo razložil vse o novem političnem sistemu – skokokraciji, spremljali pa bomo tudi prvo tekmo prvakov strank na Mali Milanovi letalnici. Med gledalci se bo sprehodila naša reporterka s terena Zvezdana, ki bo na stojnicah obiskala vse od Marjana Pojbiča, do Mirka Strojana in se poveselila z navijači z vsega sveta. Ekskluzivno bomo intervjuvali dobitnico velikega kristalnega globusa Niko Prevc, s katero se bodo pogovarjali Marcel Štefančič, Uroš Slak in Miran Ališič – kaj vse nam bo povedala in kdo vse je še v Planici pa izveste v petek dopoldne na Prvem programu.
Srečala sem gospo, ki bo kmalu, morda v dveh ali treh letih, šla v pokoj. Že zdaj dela načrte, kako si bo potem uredila življenje, kaj vse bo delala, da ji ne bo dolgčas, da ne bo preveč pogrešala službe, ki jo ima zelo rada. Upokojitvi ne more uiti, to je dejstvo. Zato si mora lepo urediti življenje tudi potem, ko bo imela veliko časa. Takole je razmišljala: »Najraje bi delala nekje na področju dobrodelnosti. Morda bom zbirala osamljene ljudi, na primer skupino takšnih enkrat na teden. Zdaj sem že začela zbirati naslove starih osamljenih ljudi.« Ni edina, ki dela takšne načrte. Kar nekaj jih poznam. Spominjam se gospe, ki je načrtovala podobno, potem pa je bila zelo razočarana, ker preprosto ni bilo ljudi, ki bi prihajali k njej v skupino. Enkrat se ji je celo zgodilo, da ji je starejša gospa, ki jo je vabila, naj pride k njej v skupino, zabrusila: »Ne, nikamor me ne boste spravili.« Ob tem postane zelo jasno, kdo koga bolj potrebuje. Mnogi ljudje želijo postati »dobrodelneži«, da napolnijo praznino v svojem življenju. To po sebi ni nič narobe, človek se mora samo zavedati, da gre dajanje in sprejemanje vedno v obe smeri in da ljudje v stiski zelo pogosto še več dajo tistim, ki jim pomagajo, ne da bi se tega sploh zavedali. Še pomembneje kot delati načrte za dobrodelno udejstvovanje v pokoju pa se mi zdi nekaj drugega: da se človek že od mladosti naprej, ne šele v pokoju, uči videti ljudi v najrazličnejših stiskah in jim priskočiti na pomoč, kolikor je v njegovi moči. Da zna utihniti in jih slišati, slišati tudi v odtenku glasu, v drobni gesti, v pogledu … Kdor se vse življenje tako uči »poslušati« z vsemi svojimi čuti, ne bo imel težav z načrti, kako bi si izpolnil praznino, ki te morda zajame ob upokojitvi. Kdor zna zares poslušati, bo v vsakem trenutku začutil, kje je njegovo mesto. K ljudem ne bo prihajal kot »dobrodelnež«, ampak kot eden od njih. Ne bo sam načrtoval svojega področja dobrodelnosti, ampak bo odgovoril na izziv, ki mu ga prinaša življenje tukaj in zdaj, v tem trenutku.
Srečala sem gospo, ki bo kmalu, morda v dveh ali treh letih, šla v pokoj. Že zdaj dela načrte, kako si bo potem uredila življenje, kaj vse bo delala, da ji ne bo dolgčas, da ne bo preveč pogrešala službe, ki jo ima zelo rada. Upokojitvi ne more uiti, to je dejstvo. Zato si mora lepo urediti življenje tudi potem, ko bo imela veliko časa. Takole je razmišljala: »Najraje bi delala nekje na področju dobrodelnosti. Morda bom zbirala osamljene ljudi, na primer skupino takšnih enkrat na teden. Zdaj sem že začela zbirati naslove starih osamljenih ljudi.« Ni edina, ki dela takšne načrte. Kar nekaj jih poznam. Spominjam se gospe, ki je načrtovala podobno, potem pa je bila zelo razočarana, ker preprosto ni bilo ljudi, ki bi prihajali k njej v skupino. Enkrat se ji je celo zgodilo, da ji je starejša gospa, ki jo je vabila, naj pride k njej v skupino, zabrusila: »Ne, nikamor me ne boste spravili.« Ob tem postane zelo jasno, kdo koga bolj potrebuje. Mnogi ljudje želijo postati »dobrodelneži«, da napolnijo praznino v svojem življenju. To po sebi ni nič narobe, človek se mora samo zavedati, da gre dajanje in sprejemanje vedno v obe smeri in da ljudje v stiski zelo pogosto še več dajo tistim, ki jim pomagajo, ne da bi se tega sploh zavedali. Še pomembneje kot delati načrte za dobrodelno udejstvovanje v pokoju pa se mi zdi nekaj drugega: da se človek že od mladosti naprej, ne šele v pokoju, uči videti ljudi v najrazličnejših stiskah in jim priskočiti na pomoč, kolikor je v njegovi moči. Da zna utihniti in jih slišati, slišati tudi v odtenku glasu, v drobni gesti, v pogledu … Kdor se vse življenje tako uči »poslušati« z vsemi svojimi čuti, ne bo imel težav z načrti, kako bi si izpolnil praznino, ki te morda zajame ob upokojitvi. Kdor zna zares poslušati, bo v vsakem trenutku začutil, kje je njegovo mesto. K ljudem ne bo prihajal kot »dobrodelnež«, ampak kot eden od njih. Ne bo sam načrtoval svojega področja dobrodelnosti, ampak bo odgovoril na izziv, ki mu ga prinaša življenje tukaj in zdaj, v tem trenutku.
V 10. oddaji Juš v studiu malo zadrema. Iz spanca ga prebudijo tekmovalci kviza Laura, Mirjam in Žiga iz OŠ Rodica (rumeni) ter Maks, Lovro in Anže iz OŠ narodnega heroja Rajka Hrastnik (vijolični). Rumeni se bolje znajdejo v diplomaciji, vijolični med kamelami. Oboji so dobri bralci in raziskovalci, v labirintu pa najdejo odsek do gola. Kdo le za las zgreši četrtfinale in kdo je le za dobro desetinko sekunde hitrejši v postavljanju lončkov, Lucija, Iris in Tinej iz OŠ Dobje ali Aurora, Sofija in Maša iz OŠ Miška Kranjca Velika Polana, v Malih sivih celicah. V drugem krogu se sicer pomerijo zmagovalci prvega kroga in najboljši iz posameznih regij po predtekmovanju, ki se po novem sistemu uvrstijo neposredno v osmino finala. Kviz Male sive celice preverja znanje in veščine sedmošolcev, osmošolcev in devetošolcev. Štiriindvajset tekmovalnih šol iz osmih različnih regij Slovenije se preizkusi v znanju matematike, logike, poznavanju kulturne dediščine, športa, družbe, astronomije, kemije, biologije, tehnike, gospodinjstva, zgodovine, geografije, človeškega telesa in glasbe. V posebni rubriki Hitri lončki pa svoje spretnosti preizkusijo še druge trojke osnovnošolcev od petega razreda naprej.
V 10. oddaji Juš v studiu malo zadrema. Iz spanca ga prebudijo tekmovalci kviza Laura, Mirjam in Žiga iz OŠ Rodica (rumeni) ter Maks, Lovro in Anže iz OŠ narodnega heroja Rajka Hrastnik (vijolični). Rumeni se bolje znajdejo v diplomaciji, vijolični med kamelami. Oboji so dobri bralci in raziskovalci, v labirintu pa najdejo odsek do gola. Kdo le za las zgreši četrtfinale in kdo je le za dobro desetinko sekunde hitrejši v postavljanju lončkov, Lucija, Iris in Tinej iz OŠ Dobje ali Aurora, Sofija in Maša iz OŠ Miška Kranjca Velika Polana, v Malih sivih celicah. V drugem krogu se sicer pomerijo zmagovalci prvega kroga in najboljši iz posameznih regij po predtekmovanju, ki se po novem sistemu uvrstijo neposredno v osmino finala. Kviz Male sive celice preverja znanje in veščine sedmošolcev, osmošolcev in devetošolcev. Štiriindvajset tekmovalnih šol iz osmih različnih regij Slovenije se preizkusi v znanju matematike, logike, poznavanju kulturne dediščine, športa, družbe, astronomije, kemije, biologije, tehnike, gospodinjstva, zgodovine, geografije, človeškega telesa in glasbe. V posebni rubriki Hitri lončki pa svoje spretnosti preizkusijo še druge trojke osnovnošolcev od petega razreda naprej.
Ob začetku šolskega leta bomo v oddaji Sami naši preverili, kako je šola v prejšnjem letu potekala v drugih državah. Da slovenska družba postaja vse bolj prijazna drugim in drugačnim, vam bo pokazala zgodba o Društvu SOS telefon za ženske in otroke. Da pa si je treba za enakopraven status priseljencev, žal, še prizadevati, govori zgodba študentov iz Bosne in Hercegovine ter Srbije, ki so pred kratkim prejeli sklep, v katerem med drugim piše, da na želeno fakulteto niso sprejeti, ker je »mesto zasedel kandidat s statusom Slovenca brez slovenskega državljanstva«.
Ob začetku šolskega leta bomo v oddaji Sami naši preverili, kako je šola v prejšnjem letu potekala v drugih državah. Da slovenska družba postaja vse bolj prijazna drugim in drugačnim, vam bo pokazala zgodba o Društvu SOS telefon za ženske in otroke. Da pa si je treba za enakopraven status priseljencev, žal, še prizadevati, govori zgodba študentov iz Bosne in Hercegovine ter Srbije, ki so pred kratkim prejeli sklep, v katerem med drugim piše, da na želeno fakulteto niso sprejeti, ker je »mesto zasedel kandidat s statusom Slovenca brez slovenskega državljanstva«.
V današnji oddaji Zvedavčki smo govorili o kulturni dediščini, ki je vse okrog nas, tudi na Radgonskem gradu, ki so jo obiskali učenci osnovne šole Gornja Radgona. Prisluhnite pa tudi pravljici Gadja kraljica.
V današnji oddaji Zvedavčki smo govorili o kulturni dediščini, ki je vse okrog nas, tudi na Radgonskem gradu, ki so jo obiskali učenci osnovne šole Gornja Radgona. Prisluhnite pa tudi pravljici Gadja kraljica.
Vrednost opravljenih gradbenih del je lani zrasla za tretjino. Deloma so k temu prispevale tudi višje cene materialov in energentov, a sistemskih rešitev o tem, kako vračunati podražitve, ni. Je pred gradbeništvom res nekaj zahtevnih let? Je panoga res na poti ohlajanja, ko se bodo vlaganja v gradbene projekte zmanjšala? Nihanja v investicijah so pogubna tako za gradbeništvo kot za celotno gospodarstvo, saj je ta panoga eden najmočnejših motorjev gospodarske rasti. Kako bo z zlatim investicijskim pravilom? Kako bodo gradbinci reševali izzive na trgu dela, povezane s pomanjkanjem delavcev, in v kakšni kondiciji je slovenska operativa? O vsem tem v Studiu ob 17.00 voditeljica Alenka Terlep s sogovorniki. Gostje: Gregor Ficko, direktor Zbornice gradbeništva in industrije gradbenega materiala pri Gospodarski zbornici Slovenije; Zoran Simčič, predsednik Sekcije gradbincev pri Obrtni zbornici Slovenije; Boris Sapač, član uprave Pomgrad; Jernej Salecl, generalni direktor Direktorata za internacionalizacijo, podjetništvo in tehnologijo na Ministrstvu za gospodarstvo, turizem in šport.
Vrednost opravljenih gradbenih del je lani zrasla za tretjino. Deloma so k temu prispevale tudi višje cene materialov in energentov, a sistemskih rešitev o tem, kako vračunati podražitve, ni. Je pred gradbeništvom res nekaj zahtevnih let? Je panoga res na poti ohlajanja, ko se bodo vlaganja v gradbene projekte zmanjšala? Nihanja v investicijah so pogubna tako za gradbeništvo kot za celotno gospodarstvo, saj je ta panoga eden najmočnejših motorjev gospodarske rasti. Kako bo z zlatim investicijskim pravilom? Kako bodo gradbinci reševali izzive na trgu dela, povezane s pomanjkanjem delavcev, in v kakšni kondiciji je slovenska operativa? O vsem tem v Studiu ob 17.00 voditeljica Alenka Terlep s sogovorniki. Gostje: Gregor Ficko, direktor Zbornice gradbeništva in industrije gradbenega materiala pri Gospodarski zbornici Slovenije; Zoran Simčič, predsednik Sekcije gradbincev pri Obrtni zbornici Slovenije; Boris Sapač, član uprave Pomgrad; Jernej Salecl, generalni direktor Direktorata za internacionalizacijo, podjetništvo in tehnologijo na Ministrstvu za gospodarstvo, turizem in šport.
Pri kroženju se pojavi centripetalna sila. To je sila ki vas tišči proti središču in jo občutite kot nasprotovanje temu da bi vas odneslo ven iz kroženja. Večja kot je masa oziroma gosta večja je tudi centripetalna sila, kar pomeni da bo gostejša tekočina bolj silila na ven in se bo nahajala pri dnu plastenke. Torej bo voda pri dnu in olje pri vrhu plastenke. Površina pa ne bo pravokotna na tla, saj se malo nagne zaradi prisotnosti sile gravitacije. Podoben postopek tudi uporabljajo pri ločevanju dveh tekočin ki se ne mešata in imata različno gostoto. Pravilen je odgovor B.
Pri kroženju se pojavi centripetalna sila. To je sila ki vas tišči proti središču in jo občutite kot nasprotovanje temu da bi vas odneslo ven iz kroženja. Večja kot je masa oziroma gosta večja je tudi centripetalna sila, kar pomeni da bo gostejša tekočina bolj silila na ven in se bo nahajala pri dnu plastenke. Torej bo voda pri dnu in olje pri vrhu plastenke. Površina pa ne bo pravokotna na tla, saj se malo nagne zaradi prisotnosti sile gravitacije. Podoben postopek tudi uporabljajo pri ločevanju dveh tekočin ki se ne mešata in imata različno gostoto. Pravilen je odgovor B.