Opis epizode

V današnjem razmišljanju se bom, dragi poslušalci in cenjene poslušalke, postavila v bran oslom. Tistim simpatičnim živalim z dolgimi uhlji, ki rigajo, kadar se ne pasejo. Njihovo riganje res ni najlepša melodija, ki bi si jo zavrteli za jutranje prebujanje. A vsaj jaz se njihovega oglašanja vedno razveselim.
In postavila se bom v bran vsem nam, ki so nas imeli ali pa nas imajo še vedno za osle. Na koncu mojega 'riganja' boste spoznali, da je biti osel pravzaprav zelo imenitno.
Ne vem, s čim si je ta trmasti posebnež zaslužil, da smo na njegovo sedlo pritrdili celo vrsto slabih lastnosti: od trme do kratke pameti. Lastnosti, ki jih na svojih sedlih nosimo tudi ljudje. In jih tudi največkrat opazimo, predvsem pri drugih. No, če oslu iz glave izbijemo njegovo trmo, potem se izkaže kot priden delavec. Tako kot človek. Mogoče ste se tudi vi kdaj spraševali, kje bodo še dobili takega osla, ki bi jim zastonj garal.
Osel je tista žival, ki je človeku največkrat pomagala pri delu, v zameno pa je dobila bore malo ali celo nič. In s svojimi uhlji ni zastrigla zaradi prijaznih besed, temveč zaradi grde plohe vseh mogočih kletvic, ki naj bi pripomogle, da bi se premaknila z mesta, kjer je po mnenju svojega gospodarja predolgo trmasto stala.
Če verjamete ali ne, osel ima močan in stabilen značaj ter preproste navade. Ne nazadnje je sedeč na osličku slovesno prišel v Jeruzalem tudi sam Jezus.
Tako kot si narobe razlagamo oslove lastnosti, si največkrat tudi človekove. Tako oslovo kot naše vedenje je dodobra odvisno od gospodarja sedla, ki smo si ga nadeli. Zmotno prepričanje obeh gospodarjev je tisto, ki tako osla kot nas pripelje do tega, da postanemo leni, topi in trmasti.
Ne samo osel, tudi mi kdaj potrebujemo mehko roko, da vodi naš povodec, ne samo železne. Le tako se bomo izkazali kot hitri, pokorni in marljivi. V nasprotnem primeru se lahko zgodi, da bo naša trma hujša od oslove in da nam jo bo težko izbiti iz glave.
Poleg trme se osel ponaša z izostrenimi čuti. Da ne govorim o njegovi simpatičnosti, v kateri ga nihče ne prekaša. Hitro teče, je vzdržljiv. Poleg tega pa ima še odličen spomin, saj si zelo dobro zapomni poti in kraje, v katerih je bil. Čeprav mu pripisujemo kratko pamet, je izjemno radoveden, pogumen, zvest, potrpežljiv in družaben. In težko prenaša samoto.
To je vsa oslovska filozofija. Zato mi ni prav nič mar, če me ima kdo za osla. Če sem kdaj izrazila svojo upornost in trmo, sem ju z upravičenim razlogom.
Upam, cenjeni poslušalci in poslušalke, da je vaše življenjsko sedlo umerjeno po vašem značaju in da tisti, ki vodijo vaš jermen, to počnejo odgovorno.
In naj tako zame kot za vas čim manjkrat veljajo besede: »Oslu krmo, palico in tovor, hlapcu kruha, vzgoje in dela.« (Sir 33,25)

Alenka Veber