Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
"Matija Gubec je začel, Tito končal" je bila retorika, ki je zaledje politike v drugi Jugoslaviji opirala na veliki kmečki upor leta 1573. Boj Davida proti Goljatu, revnih kmetov proti privilegiranim plemičem, z mučeniškim vodjo na čelu, je pač zgodovinsko dovolj oddaljena in priročna naracija, da je bila na voljo za projekcije oblasti. Pozitiven odnos do tega poglavja preteklosti pa se izoblikuje šele v sredini 19. stoletja z razpadom fevdalnega reda, pred tem so redki zapisi do upornikov negativno nastrojeni. Matija Gubec je z narodnim prebujanjem postal simbol ljudskega junaka, ki se upira tuji nadoblasti, upor pa je dobil emancipatorni status v hrvaških in slovenskih nacionalnih mitologijah. Udarni politični potencial kmečkega upora je poudarila predvsem umetnost, pravi Miha Colner, kustos razstave Upor 1573−2023 v Galeriji Božidar Jakac v Kostanjevici na Krki. Z več sodelujočimi ustanovami na ogled postavljajo dela izbranih umetnikov zlasti iz Slovenije in Hrvaške, ki so se v različnih časovnih obdobjih in družbenih okoliščinah odzivali na ta zgodovinski dogodek. Čeprav umetniška dela temeljijo na resničnih dejstvih, gre pravzaprav za fikcijo, pripeljano do mitologije, med drugim pove Colner v pogovoru o razstavi ob 450. obletnici uporov. Oriše pa tudi, kako se je dojemanje Matije Gubca in kmečkih uporov prilagajalo posamičnemu družbenopolitičnemu položaju skozi čas. “Zgodba o velikem kmečkem uporu je predvsem v moderni dobi, od leta 1848 naprej, obvladovala javni in politični diskurz in s tem verjetno celo presegla dejanski pomen upora kmetov leta 1573. V celotnem spektru je postala pomembna povezovalna točka in mitološko oziroma zgodovinsko izhodišče za ustvarjanje političnih in kulturnih identitet v času pomladi narodov, osvoboditve izpod kolonizacije in vzpostavljanja državnosti ter za utemeljevanje razrednega boja v obdobju socializma.” Miha Colner, Upor 1573−2023 : razstava ikoničnih umetniških del na temo velikega kmečkega upora 1573 Foto: France Mihelič, Kervave kronike glas, 1973, sitotisk, izrez fotografije; vir: Galerija Božidar Jakac
"Matija Gubec je začel, Tito končal" je bila retorika, ki je zaledje politike v drugi Jugoslaviji opirala na veliki kmečki upor leta 1573. Boj Davida proti Goljatu, revnih kmetov proti privilegiranim plemičem, z mučeniškim vodjo na čelu, je pač zgodovinsko dovolj oddaljena in priročna naracija, da je bila na voljo za projekcije oblasti. Pozitiven odnos do tega poglavja preteklosti pa se izoblikuje šele v sredini 19. stoletja z razpadom fevdalnega reda, pred tem so redki zapisi do upornikov negativno nastrojeni. Matija Gubec je z narodnim prebujanjem postal simbol ljudskega junaka, ki se upira tuji nadoblasti, upor pa je dobil emancipatorni status v hrvaških in slovenskih nacionalnih mitologijah. Udarni politični potencial kmečkega upora je poudarila predvsem umetnost, pravi Miha Colner, kustos razstave Upor 1573−2023 v Galeriji Božidar Jakac v Kostanjevici na Krki. Z več sodelujočimi ustanovami na ogled postavljajo dela izbranih umetnikov zlasti iz Slovenije in Hrvaške, ki so se v različnih časovnih obdobjih in družbenih okoliščinah odzivali na ta zgodovinski dogodek. Čeprav umetniška dela temeljijo na resničnih dejstvih, gre pravzaprav za fikcijo, pripeljano do mitologije, med drugim pove Colner v pogovoru o razstavi ob 450. obletnici uporov. Oriše pa tudi, kako se je dojemanje Matije Gubca in kmečkih uporov prilagajalo posamičnemu družbenopolitičnemu položaju skozi čas. “Zgodba o velikem kmečkem uporu je predvsem v moderni dobi, od leta 1848 naprej, obvladovala javni in politični diskurz in s tem verjetno celo presegla dejanski pomen upora kmetov leta 1573. V celotnem spektru je postala pomembna povezovalna točka in mitološko oziroma zgodovinsko izhodišče za ustvarjanje političnih in kulturnih identitet v času pomladi narodov, osvoboditve izpod kolonizacije in vzpostavljanja državnosti ter za utemeljevanje razrednega boja v obdobju socializma.” Miha Colner, Upor 1573−2023 : razstava ikoničnih umetniških del na temo velikega kmečkega upora 1573 Foto: France Mihelič, Kervave kronike glas, 1973, sitotisk, izrez fotografije; vir: Galerija Božidar Jakac
Svet gre naprej, pravi umetniški vodja 35. grafičnega bienala Ljubljana Ibrahim Mahama, mednarodno priznani ganski vizualni ustvarjalec, ki razstavlja na prizoriščih vse od beneškega bienala do Galerije Saatchi v Londonu in je med drugim svetovno znan po prekrivanju stavb z rabljenimi vrečami iz jutovine. Preplet grafike in sodobne umetnosti, ki se tokrat širi tudi zunaj klasičnih galerijskih prostorov, je poimenoval Iz praznine so prišli darovi kozmosa in si izbral mednarodno kuratorsko ekipo. In njegov namig? "Potujemo v preteklost, da bi izkopali prihodnost, ki je nekoč tam čakala, a se ni nikoli uresničila." Naslov bienala je pravzaprav nastal kot posledica Mahamovega dolgega raziskovanja in oživljanja stavb, zgrajenih v Gani po osamosvojitvi v 60. letih prejšnjega stoletja kot del socialističnega programa prvega predsednika Kwameja Nkrumaha in potem kmalu zapuščenih še vse do danes. Naselili so jih ekosistemi, netopirji, ptice. Mahama poudarja pomen povezave med prostorom in spominom, sega v preteklost, v zgodovino, da bi v njej našel ideje za nove modele sobivanja, sodelovanja, solidarnosti, grajenja skupnosti, torej infrastrukture, ki je v bistvu temelj za ustvarjalnost, za kulturo in umetnost. Sklicuje se tudi na povezave med neuvrščenimi državami, na primer sodelovanja arhitektov, projektantov, statikov in urbanistov iz nekdanje Jugoslavije, Madžarske, Poljske, Nemške demokratične republike in drugih držav pri graditvi stavb ganskih institucij – iz tega tudi izhaja srž letošnje teme. Na bienalu sodeluje več kot 50 umetnikov in umetnic ter kolektivov z vsega sveta, njihova dela, vse od klasične grafike do videov, instalacij, začasnih stenskih poslikav in raznih medijev sodobne umetnosti, si lahko ogledamo v Mednarodnem grafičnem likovnem centru v Gradu Tivoli in v Švicariji, v Cukrarni, Ustvarjalnem laboratoriju Krater, Participativni ljubljanski avtonomni coni oziroma na kratko PLACU in ateljeju umetniške skupine SVS – Sreda v sredo. V galeriji Ravnikar Gallery Space pa gostuje razstava prejemnika glavne nagrade 34. grafičnega bienala Ljubljana. Foto: Ibrahim Mahama med prvim delovnim obiskom v Mednarodnem grafičnem likovnem centru v Ljubljani. Foto: MGLC/Urška Boljkovac
Svet gre naprej, pravi umetniški vodja 35. grafičnega bienala Ljubljana Ibrahim Mahama, mednarodno priznani ganski vizualni ustvarjalec, ki razstavlja na prizoriščih vse od beneškega bienala do Galerije Saatchi v Londonu in je med drugim svetovno znan po prekrivanju stavb z rabljenimi vrečami iz jutovine. Preplet grafike in sodobne umetnosti, ki se tokrat širi tudi zunaj klasičnih galerijskih prostorov, je poimenoval Iz praznine so prišli darovi kozmosa in si izbral mednarodno kuratorsko ekipo. In njegov namig? "Potujemo v preteklost, da bi izkopali prihodnost, ki je nekoč tam čakala, a se ni nikoli uresničila." Naslov bienala je pravzaprav nastal kot posledica Mahamovega dolgega raziskovanja in oživljanja stavb, zgrajenih v Gani po osamosvojitvi v 60. letih prejšnjega stoletja kot del socialističnega programa prvega predsednika Kwameja Nkrumaha in potem kmalu zapuščenih še vse do danes. Naselili so jih ekosistemi, netopirji, ptice. Mahama poudarja pomen povezave med prostorom in spominom, sega v preteklost, v zgodovino, da bi v njej našel ideje za nove modele sobivanja, sodelovanja, solidarnosti, grajenja skupnosti, torej infrastrukture, ki je v bistvu temelj za ustvarjalnost, za kulturo in umetnost. Sklicuje se tudi na povezave med neuvrščenimi državami, na primer sodelovanja arhitektov, projektantov, statikov in urbanistov iz nekdanje Jugoslavije, Madžarske, Poljske, Nemške demokratične republike in drugih držav pri graditvi stavb ganskih institucij – iz tega tudi izhaja srž letošnje teme. Na bienalu sodeluje več kot 50 umetnikov in umetnic ter kolektivov z vsega sveta, njihova dela, vse od klasične grafike do videov, instalacij, začasnih stenskih poslikav in raznih medijev sodobne umetnosti, si lahko ogledamo v Mednarodnem grafičnem likovnem centru v Gradu Tivoli in v Švicariji, v Cukrarni, Ustvarjalnem laboratoriju Krater, Participativni ljubljanski avtonomni coni oziroma na kratko PLACU in ateljeju umetniške skupine SVS – Sreda v sredo. V galeriji Ravnikar Gallery Space pa gostuje razstava prejemnika glavne nagrade 34. grafičnega bienala Ljubljana. Foto: Ibrahim Mahama med prvim delovnim obiskom v Mednarodnem grafičnem likovnem centru v Ljubljani. Foto: MGLC/Urška Boljkovac
V okviru Festivala Ljubljana že vrsto let vsako poletje pripravijo tudi samostojno likovno razstavo. Kustosinja Nelida Nemec postavlja v ospredje spomin na kiparje, med katerimi so številni ustvarjali predvsem v drugi polovici prejšnjega stoletja. Tokrat je razgrnila opus Vojka Štuheca, ki je zaznamoval predvsem širši štajerski prostor. Segal je po laporju, lesu, glini, marmorju in pozneje celo po kovini – odločitev za material in določen način obdelovanja pa je vplivala tudi na njegovo usmeritev k določenemu likovnemu izrazu. Foto:Festival Ljubljana
V okviru Festivala Ljubljana že vrsto let vsako poletje pripravijo tudi samostojno likovno razstavo. Kustosinja Nelida Nemec postavlja v ospredje spomin na kiparje, med katerimi so številni ustvarjali predvsem v drugi polovici prejšnjega stoletja. Tokrat je razgrnila opus Vojka Štuheca, ki je zaznamoval predvsem širši štajerski prostor. Segal je po laporju, lesu, glini, marmorju in pozneje celo po kovini – odločitev za material in določen način obdelovanja pa je vplivala tudi na njegovo usmeritev k določenemu likovnemu izrazu. Foto:Festival Ljubljana
Fotograf Janez Bogataj se je vrnil z enomesečnega popotovanja po vzhodni Sloveniji. Z njim končuje serijo Georgika, ki jo je naslovil po Vergilovem pesniškem delu. Nastajala je štiri leta, sestavljena pa je iz njegovih prepoznavnih fotografij krajine, preprostih kompozicij, ki odsevajo avtorjevo notranjost, duševno stanje miru in senzibilnosti. Bogataj najraje fotografira zjutraj, ko sončni vzhod spremljajo meglice. Fotograf Evgen Bavčar je o njegovem delu zapisal: »To vztrajno čakanje jutra in potem sonca se mi zdi ves čas prisotno v fotografijah Janeza Bogataja. Poskušam se vživeti v te trenutke in tudi sam vstanem zgodaj, da v tišini jutra poslušam njegov opis. Brez tega ne morem hoditi za njim po zame sicer nevidni Sloveniji, a vendar tako močno prisotni prek njegovih podob in topline njegovega opisa. Očaran od lepote povprašam dolgoletnega prijatelja in slovitega kritika Michaela Gibsona, kakšne se mu zdijo te fotografije. Zazre se vanje in mi sporoči, da gre za izjemno estetske, celo idilične podobe.« Z Bogatajem smo se pogovarjali tudi o njegovih drugih popotovanjih. Foto: Janez Bogataj
Fotograf Janez Bogataj se je vrnil z enomesečnega popotovanja po vzhodni Sloveniji. Z njim končuje serijo Georgika, ki jo je naslovil po Vergilovem pesniškem delu. Nastajala je štiri leta, sestavljena pa je iz njegovih prepoznavnih fotografij krajine, preprostih kompozicij, ki odsevajo avtorjevo notranjost, duševno stanje miru in senzibilnosti. Bogataj najraje fotografira zjutraj, ko sončni vzhod spremljajo meglice. Fotograf Evgen Bavčar je o njegovem delu zapisal: »To vztrajno čakanje jutra in potem sonca se mi zdi ves čas prisotno v fotografijah Janeza Bogataja. Poskušam se vživeti v te trenutke in tudi sam vstanem zgodaj, da v tišini jutra poslušam njegov opis. Brez tega ne morem hoditi za njim po zame sicer nevidni Sloveniji, a vendar tako močno prisotni prek njegovih podob in topline njegovega opisa. Očaran od lepote povprašam dolgoletnega prijatelja in slovitega kritika Michaela Gibsona, kakšne se mu zdijo te fotografije. Zazre se vanje in mi sporoči, da gre za izjemno estetske, celo idilične podobe.« Z Bogatajem smo se pogovarjali tudi o njegovih drugih popotovanjih. Foto: Janez Bogataj
Rada bi, da se ljudje vprašajo, česa v medijih ne vidijo, pravi priznana fotografinja Susan Meiselas, znana po angažiranih fotografijah in premisleku o mediju in kontekstu fotografije. Fotoaparat je zanjo orodje pričevanja in povezovanja - spremljala je družbene, etnične, religijske in vojne konflikte, delo striptizet in posledice družinskega nasilja nad ženskami. Opozarja na spregledane manjšine in koflikte, si prizadeva za vključevanje upodobljenih subjektov in vselej širi naše dojemanje fotografije. Vse to razkriva njena potujoča pregledna razstava Mediacije, ki je trenutno na ogled v ljubljanski Galeriji Jakopič. Že na zgodnji seriji Irving Street 44 (Ulica Irving 44) je na portrete svojih sosedov v internatu vključila tudi njihov zapis o tem, kako dojemajo te fotografije. V Girls from the Prince Street (Dekleta z ulice Prince) je dolga leta spremljala deklice, ki so medtem odrasle v ženske, v Carneval Strippers (Karnevalske striptizete) pa ob fotografije striptizet vključila tudi njihovo pripoved. Prepoznavna je postala predvsem z dokumentiranjem revolucije v Nikaragvi, kamor se je večkrat vrnila. Deset let po vstaji je tam posnela film posneli film Pictures from Revolution (Slike iz revolucije) in in zanj poiskala ljudi, ki jih je fotografirala v času revolucije. Petindvajset let po revoluciji je v projektu Reframing History (Preokvirjanje zgodovine) povečane fotografije razstavila tam, kjer so nastale. To je le nekaj izmed del na razstavi, s katero želi avtorica širiti omejenost fotografije. Foto: Sandinisti na obzidju sedeža nacionalne garde v Esteliju, Nikaragva, 1979 © Susan Meiselas / Magnum Photos (vir: Galerija Jakopič, izrez fotografije)
Rada bi, da se ljudje vprašajo, česa v medijih ne vidijo, pravi priznana fotografinja Susan Meiselas, znana po angažiranih fotografijah in premisleku o mediju in kontekstu fotografije. Fotoaparat je zanjo orodje pričevanja in povezovanja - spremljala je družbene, etnične, religijske in vojne konflikte, delo striptizet in posledice družinskega nasilja nad ženskami. Opozarja na spregledane manjšine in koflikte, si prizadeva za vključevanje upodobljenih subjektov in vselej širi naše dojemanje fotografije. Vse to razkriva njena potujoča pregledna razstava Mediacije, ki je trenutno na ogled v ljubljanski Galeriji Jakopič. Že na zgodnji seriji Irving Street 44 (Ulica Irving 44) je na portrete svojih sosedov v internatu vključila tudi njihov zapis o tem, kako dojemajo te fotografije. V Girls from the Prince Street (Dekleta z ulice Prince) je dolga leta spremljala deklice, ki so medtem odrasle v ženske, v Carneval Strippers (Karnevalske striptizete) pa ob fotografije striptizet vključila tudi njihovo pripoved. Prepoznavna je postala predvsem z dokumentiranjem revolucije v Nikaragvi, kamor se je večkrat vrnila. Deset let po vstaji je tam posnela film posneli film Pictures from Revolution (Slike iz revolucije) in in zanj poiskala ljudi, ki jih je fotografirala v času revolucije. Petindvajset let po revoluciji je v projektu Reframing History (Preokvirjanje zgodovine) povečane fotografije razstavila tam, kjer so nastale. To je le nekaj izmed del na razstavi, s katero želi avtorica širiti omejenost fotografije. Foto: Sandinisti na obzidju sedeža nacionalne garde v Esteliju, Nikaragva, 1979 © Susan Meiselas / Magnum Photos (vir: Galerija Jakopič, izrez fotografije)
Samiro Kentrić zanimajo stiske ljudi zaradi političnih odločitev in nezdravih tradicij. Družbena angažiranost je opazna tako v njenih knjigah kot oblikovalskem delu – oboje predstavlja na razstavi Vizije v razstavnem prostoru Libertas v Kopru. V jasnem likovnem jeziku pogosto humorno nagovarja teme kot so so feminizmi in nova potreba po politični korektnosti, razpad Jugoslavije, posledice begunske politike Evropske unije ter vplivni beli moški z iracionalno agendo. Foto: Iza Pevec
Samiro Kentrić zanimajo stiske ljudi zaradi političnih odločitev in nezdravih tradicij. Družbena angažiranost je opazna tako v njenih knjigah kot oblikovalskem delu – oboje predstavlja na razstavi Vizije v razstavnem prostoru Libertas v Kopru. V jasnem likovnem jeziku pogosto humorno nagovarja teme kot so so feminizmi in nova potreba po politični korektnosti, razpad Jugoslavije, posledice begunske politike Evropske unije ter vplivni beli moški z iracionalno agendo. Foto: Iza Pevec
Ob slikah Mita Gegiča se zdi, kot bi vstopili v tesnobno slovensko grozljivko – gledamo ustreljene, prestreljene ali odrte srne, zloslutne lovske preže, lovce s puškami, ki se jim včasih pridružijo otroci. Da je ozračje še bolj nelagodno, se zdijo prizori kot razrezani na tanke linije, ki realizem zamajejo, a ga ne porušijo. Odnos do patriarhata in avtoritete, ki pogosto nastopa kot oče in jo je doslej obravnaval predvsem prek podob lovstva, pa na razstavi v ljubljanski Galeriji Kresija razširi na idejo nadzora in nadvlade. Razmerja moči postavi ob podedovano tradicijo. Ko jo začneš prevpraševati, se avtoriteta sama spotika ali začne na novo risati, pravi – zato tudi naslov razstave Očetnjava je jecljajoči jetnik. Na kakšen način je lovstvo metafora za avtoriteto in zakaj v zadnjem času posega po vedrejših barvah ter ob lovski vpleta migrantsko tematiko, je nekaj vprašanj, na katera je odgovarjal umetnik. Foto: Mito Gegič, Yamaha Beach, 2023
Ob slikah Mita Gegiča se zdi, kot bi vstopili v tesnobno slovensko grozljivko – gledamo ustreljene, prestreljene ali odrte srne, zloslutne lovske preže, lovce s puškami, ki se jim včasih pridružijo otroci. Da je ozračje še bolj nelagodno, se zdijo prizori kot razrezani na tanke linije, ki realizem zamajejo, a ga ne porušijo. Odnos do patriarhata in avtoritete, ki pogosto nastopa kot oče in jo je doslej obravnaval predvsem prek podob lovstva, pa na razstavi v ljubljanski Galeriji Kresija razširi na idejo nadzora in nadvlade. Razmerja moči postavi ob podedovano tradicijo. Ko jo začneš prevpraševati, se avtoriteta sama spotika ali začne na novo risati, pravi – zato tudi naslov razstave Očetnjava je jecljajoči jetnik. Na kakšen način je lovstvo metafora za avtoriteto in zakaj v zadnjem času posega po vedrejših barvah ter ob lovski vpleta migrantsko tematiko, je nekaj vprašanj, na katera je odgovarjal umetnik. Foto: Mito Gegič, Yamaha Beach, 2023
Nedavno je preminil slikar, teoretik in umetnostni zgodovinar Sergej Kapus, čigar delo je bistveno zaznamovalo slovensko umetnost zadnjih štirih desetletij. Teorija in umetnost sta se zanj dopolnjevali, saj je trdil, da je pogled na sliko vedno tudi že teoretičen. Razstavljati je začel leta 1975, na njegovo slikarstvo je pomembno vplivala ameriška abstrakcija, sicer pa ga je zanimal predvsem časovni vidik. Med njegovimi bolj znanimi so dela, ki vključujejo digitalne podobe Marsove površine. Še pred tem pa so pri njem prevladovale živobarvne, navidez jasne geometrijske linije, ki se ob pozornem pogledu začnejo razpuščati. Njegov odnos do umetnosti je bil temeljit in predan, gojil in prenašal ga je tudi kot profesor na ALUO. Leta 2020 je prejel nagrado Riharda Jakopiča za življenjsko delo, tedaj je nastal tudi pogovor z njim. Foto: Sergej Kapus (1950–2023); vir: ZDSLU
Nedavno je preminil slikar, teoretik in umetnostni zgodovinar Sergej Kapus, čigar delo je bistveno zaznamovalo slovensko umetnost zadnjih štirih desetletij. Teorija in umetnost sta se zanj dopolnjevali, saj je trdil, da je pogled na sliko vedno tudi že teoretičen. Razstavljati je začel leta 1975, na njegovo slikarstvo je pomembno vplivala ameriška abstrakcija, sicer pa ga je zanimal predvsem časovni vidik. Med njegovimi bolj znanimi so dela, ki vključujejo digitalne podobe Marsove površine. Še pred tem pa so pri njem prevladovale živobarvne, navidez jasne geometrijske linije, ki se ob pozornem pogledu začnejo razpuščati. Njegov odnos do umetnosti je bil temeljit in predan, gojil in prenašal ga je tudi kot profesor na ALUO. Leta 2020 je prejel nagrado Riharda Jakopiča za življenjsko delo, tedaj je nastal tudi pogovor z njim. Foto: Sergej Kapus (1950–2023); vir: ZDSLU
Komu bi se lahko zdelo nenavadno, da je bil duhovnik tako izrazito likovno napreden. Pa vendar, umetnost ima moč, da nam svet pokaže iz različnih perspektiv, nazorov, in Stane Kregar je s svojo intelektualno, duhovno in metjejsko širino to nenehno dokazoval. Med drugim so ga na primer zanimali vesoljski poleti in hipijevsko gibanje. Ustvarjal je v nadrealizmu, poetičnem barvnem realizmu, abstrakciji in angažirani novi figuraliki. Ko je leta 1953 prvič razstavljal v Moderni galeriji v Ljubljani, je doživel velik odpor, a je vztrajal. Postal je, kot zapiše njegov poznavalec dr. Andrej Doblehar, "utemeljitelj nove dobe visokega modernizma v slovenskem slikarstvu". Velja tudi za vodilnega slovenskega cerkvenega slikarja sredine in tretje četrtine 20. stoletja. Imel je izredno široko tehnično znanje, bolj kot vsi njegovi sodobniki – ustvarjal je na papirju, na platnu, freske, vitraje, mozaike, celo obrtne izdelke, le z grafiko se ni ukvarjal. V galeriji Družina v Ljubljani so ob 50. obletnici umetnikove smrti na razstavi z naslovom Neznani Kregar s 24-imi oljnimi slikami napravili lok čez ves njegov opus – nekatera dela bodisi še nikoli niso bila razstavljena ali pa vsaj ne od njegove velike retrospektive v Moderni galeriji 1971/72. Kot še poudari v katalogu kustos dr. Andrej Doblehar, so "slogovne faze Kregarjeve umetnosti na prvi pogled raznovrstne, vendar jih kot rdeča nit povezujejo liričnost, pesniški instinkt in humanistično dojemanje sveta; vseskozi je ostajal tudi izjemen kolorist, to je njegova osrednja likovna karakteristika." Foto: Žiga Bratoš
Komu bi se lahko zdelo nenavadno, da je bil duhovnik tako izrazito likovno napreden. Pa vendar, umetnost ima moč, da nam svet pokaže iz različnih perspektiv, nazorov, in Stane Kregar je s svojo intelektualno, duhovno in metjejsko širino to nenehno dokazoval. Med drugim so ga na primer zanimali vesoljski poleti in hipijevsko gibanje. Ustvarjal je v nadrealizmu, poetičnem barvnem realizmu, abstrakciji in angažirani novi figuraliki. Ko je leta 1953 prvič razstavljal v Moderni galeriji v Ljubljani, je doživel velik odpor, a je vztrajal. Postal je, kot zapiše njegov poznavalec dr. Andrej Doblehar, "utemeljitelj nove dobe visokega modernizma v slovenskem slikarstvu". Velja tudi za vodilnega slovenskega cerkvenega slikarja sredine in tretje četrtine 20. stoletja. Imel je izredno široko tehnično znanje, bolj kot vsi njegovi sodobniki – ustvarjal je na papirju, na platnu, freske, vitraje, mozaike, celo obrtne izdelke, le z grafiko se ni ukvarjal. V galeriji Družina v Ljubljani so ob 50. obletnici umetnikove smrti na razstavi z naslovom Neznani Kregar s 24-imi oljnimi slikami napravili lok čez ves njegov opus – nekatera dela bodisi še nikoli niso bila razstavljena ali pa vsaj ne od njegove velike retrospektive v Moderni galeriji 1971/72. Kot še poudari v katalogu kustos dr. Andrej Doblehar, so "slogovne faze Kregarjeve umetnosti na prvi pogled raznovrstne, vendar jih kot rdeča nit povezujejo liričnost, pesniški instinkt in humanistično dojemanje sveta; vseskozi je ostajal tudi izjemen kolorist, to je njegova osrednja likovna karakteristika." Foto: Žiga Bratoš
Ob 60. obletnici progama Ars se oziramo v preteklost oddaje Likovni odmevi in izpostavljamo eno od oddaj iz arhiva, ki sega vse v leto 1990. Oddajo je zasnovala Maja Žel Nolda in bila skoraj štiri desetletja tudi njena urednica, vse od svojih začetkov pa je namenjena vizualni umetnosti – pogosto predvsem razstavam. Ena od prelomnih razstav, ki so bile predstavljene, je tudi Body and the East – od šestdesetih let do danes, ki jo je leta 1998 v Moderni galeriji pripravila Zdenka Badovinac. Velja za prvi pregled umetnosti body arta na področju Vzhodne Evrope od 1960 dalje, na njej pa je sodelovalo več kot 80 umetnikov iz 14 držav Vzhodne Evrope, med njimi tudi Marina Abramović. Razstava je nakazala usmeritev Moderne galerije pod vodstvom Zdenke Badovinac v različne avantgardne tradicije v sodobni umetnosti ter v umetnost Vzhodne Evrope, kar zaznamuje tudi zbirko Arteast2000+, ki jo je kustosinja in teoretičarka zasnovala nekoliko pozneje. O razstavi Body and the East se je leta 1998 z Zdenko Badovinac pogovarjala Maja Žel Nolda. Foto: kolaž: logotip Ars 60 in fotografija z rastave Body and the East (Lado Mlekuž, Matija Pavlovec / Moderna galerija, Ljubljana; vir: FB stran Moderna galerija)
Ob 60. obletnici progama Ars se oziramo v preteklost oddaje Likovni odmevi in izpostavljamo eno od oddaj iz arhiva, ki sega vse v leto 1990. Oddajo je zasnovala Maja Žel Nolda in bila skoraj štiri desetletja tudi njena urednica, vse od svojih začetkov pa je namenjena vizualni umetnosti – pogosto predvsem razstavam. Ena od prelomnih razstav, ki so bile predstavljene, je tudi Body and the East – od šestdesetih let do danes, ki jo je leta 1998 v Moderni galeriji pripravila Zdenka Badovinac. Velja za prvi pregled umetnosti body arta na področju Vzhodne Evrope od 1960 dalje, na njej pa je sodelovalo več kot 80 umetnikov iz 14 držav Vzhodne Evrope, med njimi tudi Marina Abramović. Razstava je nakazala usmeritev Moderne galerije pod vodstvom Zdenke Badovinac v različne avantgardne tradicije v sodobni umetnosti ter v umetnost Vzhodne Evrope, kar zaznamuje tudi zbirko Arteast2000+, ki jo je kustosinja in teoretičarka zasnovala nekoliko pozneje. O razstavi Body and the East se je leta 1998 z Zdenko Badovinac pogovarjala Maja Žel Nolda. Foto: kolaž: logotip Ars 60 in fotografija z rastave Body and the East (Lado Mlekuž, Matija Pavlovec / Moderna galerija, Ljubljana; vir: FB stran Moderna galerija)
V Muzeju novejše in sodobne zgodovine Slovenije so že dlje časa vedeli, da se na hrbtni strani slike streljanja talcev Toneta Kralja, skriva še ena slika. A ta druga slika ni bila jasno razvidna – saj je bila delno zakrita z barvnim premazom. Leta 2020 so se neznanemu delu odločili podrobneje posvetiti in se povezali z več strokovnjaki. Sodelovali so z restavratorskim centrom ZVKDS, kjer so izvedli vse raziskave, naredili pregled slikovnih plasti in odstranili barvni premaz in sliko restavrirali. Razkrila se je umetnikova obsodba bratomorne vojne, ki so jo v muzeju zdaj razstavili ob drugih Kraljevih medvojnih delih. Kdo se bojuje na sliki, kaj bi lahko bili razlogi za njeno prekritje in kako se umešča v kontekst drugih Kraljevih medvojnih del sta med drugim pojasnila Tina Fortič Jakopič in Marko Ličina, kustosa v MNSZS in avtorja razstave, ki so jo pospremili tudi z izčrpnim katalogom. Foto: Tone Kralj, Panem et circenses, 1942, olje na platno, avtor fotografije: Sašo Kovačič; vir: MNSZS
V Muzeju novejše in sodobne zgodovine Slovenije so že dlje časa vedeli, da se na hrbtni strani slike streljanja talcev Toneta Kralja, skriva še ena slika. A ta druga slika ni bila jasno razvidna – saj je bila delno zakrita z barvnim premazom. Leta 2020 so se neznanemu delu odločili podrobneje posvetiti in se povezali z več strokovnjaki. Sodelovali so z restavratorskim centrom ZVKDS, kjer so izvedli vse raziskave, naredili pregled slikovnih plasti in odstranili barvni premaz in sliko restavrirali. Razkrila se je umetnikova obsodba bratomorne vojne, ki so jo v muzeju zdaj razstavili ob drugih Kraljevih medvojnih delih. Kdo se bojuje na sliki, kaj bi lahko bili razlogi za njeno prekritje in kako se umešča v kontekst drugih Kraljevih medvojnih del sta med drugim pojasnila Tina Fortič Jakopič in Marko Ličina, kustosa v MNSZS in avtorja razstave, ki so jo pospremili tudi z izčrpnim katalogom. Foto: Tone Kralj, Panem et circenses, 1942, olje na platno, avtor fotografije: Sašo Kovačič; vir: MNSZS
V Muzeju sodobne umetnosti Zagreb je na ogled prva celovita muzejska retrospektiva ene najpomembnejših hrvaških umetnic Sanje Iveković. Razstavo je kustosinja Zdenka Badovinac pripravila v sodelovanju s Kusthalle na Dunaju in pod naslovom Works of Heart prikazuje delo več kot 50-letnega obdobja ustvarjalke. Foto: MSU Zagreb
V Muzeju sodobne umetnosti Zagreb je na ogled prva celovita muzejska retrospektiva ene najpomembnejših hrvaških umetnic Sanje Iveković. Razstavo je kustosinja Zdenka Badovinac pripravila v sodelovanju s Kusthalle na Dunaju in pod naslovom Works of Heart prikazuje delo več kot 50-letnega obdobja ustvarjalke. Foto: MSU Zagreb
V Koroški galeriji likovnih umetnosti gostijo pregledno razstavo del Iva Šubica, ki avtorja predstavlja kot ilustratorja, kulturnega delavca in glasnika miru. Razstava njegovih slikarskih del, knjižnih ilustracij in grafik ponuja zanimiv vpogled v razvoj založništva na Slovenskem, hkrati pa prikazuje njegovo delovanje kot pobudo za mir, je povedala kustosinja razstave in direktorica Koroške galerije likovnih umetnosti Petra Čeh. Foto: Koroška galerija likovnih umetnosti
V Koroški galeriji likovnih umetnosti gostijo pregledno razstavo del Iva Šubica, ki avtorja predstavlja kot ilustratorja, kulturnega delavca in glasnika miru. Razstava njegovih slikarskih del, knjižnih ilustracij in grafik ponuja zanimiv vpogled v razvoj založništva na Slovenskem, hkrati pa prikazuje njegovo delovanje kot pobudo za mir, je povedala kustosinja razstave in direktorica Koroške galerije likovnih umetnosti Petra Čeh. Foto: Koroška galerija likovnih umetnosti
Rembrandt Harmenszoon van Rijn ali na kratko kar Rembrandt, rojen leta 1606 v Leidnu na Nizozemskem, eden najpomembnejših in najvplivnejših umetnikov vseh časov, tudi avtor velikanske oljne slike Nočna straža, je znan kot mojster svetlobe – globino, tako prostorsko kot čustveno, je ustvarjal z dramatično igro senc in osvetlitev, ki so s strani padale na obraze in telesa. Ta učinek je posebej izstopil v črno-beli grafiki, kjer se je pokazala še ena njegova veščina – risba. Njegov opus obsega približno 300 grafičnih listov, v Narodni galeriji v Ljubljani pa si na razstavi z naslovom Rembrandt. Grafike največjega starega mojstra lahko ogledamo 43-ih njegovih grafik in dve matrici, ki prihajajo iz Muzeja Rembrandtova hiša v Amsterdamu. Dela so razvrščena glede na vidike ustvarjanja, na primer "Kot v življenju", "Svetlo in temno" in "Oblikovanje lika". Rembrandt je vplival na številne umetnike poznejšega časa in tako so dodali še na primer grafike Jamesa Abbotta McNeilla Whistlerja, ameriškega likovnika iz 19. stoletja, pa Pabla Picassa in domači izbor desetih umetnin iz zbirke Narodne galerije; med drugim Ivane Kobilca in Zorana Mušiča. Ob razstavi je izšel obsežen katalog v slovenščini in angleščini. Morda se kdo še spomni izbora mojstrovih grafik leta 2000 v Cankarjevem domu, a kot pravijo, je "po skoraj četrt stoletja čas, da nove generacije spoznajo delo veličastnega umetnika." Pa tudi za drugačen koncept predstavitve gre tokrat, poudari vodja projekta Michel Mohor, višji kustos Narodne galerije. Torej, Rembrandt ostaja, pogled se spreminja, bi lahko rekli. Slika (izrez): Rembrandt, Trije križi, 1653, suha igla in dleto za bakrorez na pergamentu, 385 × 450 mm, faza I(5). Muzej Rembrandtova hiša, Amsterdam.
Rembrandt Harmenszoon van Rijn ali na kratko kar Rembrandt, rojen leta 1606 v Leidnu na Nizozemskem, eden najpomembnejših in najvplivnejših umetnikov vseh časov, tudi avtor velikanske oljne slike Nočna straža, je znan kot mojster svetlobe – globino, tako prostorsko kot čustveno, je ustvarjal z dramatično igro senc in osvetlitev, ki so s strani padale na obraze in telesa. Ta učinek je posebej izstopil v črno-beli grafiki, kjer se je pokazala še ena njegova veščina – risba. Njegov opus obsega približno 300 grafičnih listov, v Narodni galeriji v Ljubljani pa si na razstavi z naslovom Rembrandt. Grafike največjega starega mojstra lahko ogledamo 43-ih njegovih grafik in dve matrici, ki prihajajo iz Muzeja Rembrandtova hiša v Amsterdamu. Dela so razvrščena glede na vidike ustvarjanja, na primer "Kot v življenju", "Svetlo in temno" in "Oblikovanje lika". Rembrandt je vplival na številne umetnike poznejšega časa in tako so dodali še na primer grafike Jamesa Abbotta McNeilla Whistlerja, ameriškega likovnika iz 19. stoletja, pa Pabla Picassa in domači izbor desetih umetnin iz zbirke Narodne galerije; med drugim Ivane Kobilca in Zorana Mušiča. Ob razstavi je izšel obsežen katalog v slovenščini in angleščini. Morda se kdo še spomni izbora mojstrovih grafik leta 2000 v Cankarjevem domu, a kot pravijo, je "po skoraj četrt stoletja čas, da nove generacije spoznajo delo veličastnega umetnika." Pa tudi za drugačen koncept predstavitve gre tokrat, poudari vodja projekta Michel Mohor, višji kustos Narodne galerije. Torej, Rembrandt ostaja, pogled se spreminja, bi lahko rekli. Slika (izrez): Rembrandt, Trije križi, 1653, suha igla in dleto za bakrorez na pergamentu, 385 × 450 mm, faza I(5). Muzej Rembrandtova hiša, Amsterdam.
"Kaj je torej ta laboratorij prihodnosti in kje se pravzaprav začne?" se nekateri vprašajo ob letošnji temi beneškega bienala Maja je svoja vrata odprl arhitekturni beneški bienale, ki privablja vse več ljudi. Slovenijo tokrat zastopata biroja Mertelj Vrabič Arhitekti in Vidic Grohar Arhitekti s temo energetske učinkovitosti – več o slovenski predstavivi lahko slišite v eni od preteklih oddaj Likovni odmevi, v tej pa se sprehajamo med nekaj paviljoni, ki so letos pritegnili našo pozornost. Kako se odzivajo na izhodiščno temo in zakaj je v ospredju tudi kritika bienala? Če je kuratorka Lesley Lokko kot rdečo nit zastavila idejo laboratorija prihodnosti, kako ideje o boljši prihodnosti odseva politika samega bienala, je eno od vprašanj oddaje. Foto: Unfolding pavilion, https://unfoldingpavilion.com/post/717095126589128704/unfolding-pavilion-2023-media-photos-of
"Kaj je torej ta laboratorij prihodnosti in kje se pravzaprav začne?" se nekateri vprašajo ob letošnji temi beneškega bienala Maja je svoja vrata odprl arhitekturni beneški bienale, ki privablja vse več ljudi. Slovenijo tokrat zastopata biroja Mertelj Vrabič Arhitekti in Vidic Grohar Arhitekti s temo energetske učinkovitosti – več o slovenski predstavivi lahko slišite v eni od preteklih oddaj Likovni odmevi, v tej pa se sprehajamo med nekaj paviljoni, ki so letos pritegnili našo pozornost. Kako se odzivajo na izhodiščno temo in zakaj je v ospredju tudi kritika bienala? Če je kuratorka Lesley Lokko kot rdečo nit zastavila idejo laboratorija prihodnosti, kako ideje o boljši prihodnosti odseva politika samega bienala, je eno od vprašanj oddaje. Foto: Unfolding pavilion, https://unfoldingpavilion.com/post/717095126589128704/unfolding-pavilion-2023-media-photos-of
Pojem "poetičnost" je za delo kiparja in slikarja Ervina Potočnika ključen. V Galeriji sodobne umetnosti v Celju so pripravili njegovo retrospektivno razstavo z naslovom Vrata, v kateri so predstavljeni posamezna redka še ohranjena dela iz avtorjevega kiparskega opusa ter izbor slik in risb, ki so nastale v zadnjih petih letih. Skupaj s kustosinjo Ireno Čerčnik jo je zasnoval kot zgodbo, v kateri se veličastno in srhljivo prepletata s konotacijami ritualnega, totemskega, celo podzemnega. Foto: FB stran Center sodobnih umetnosti Celje
Pojem "poetičnost" je za delo kiparja in slikarja Ervina Potočnika ključen. V Galeriji sodobne umetnosti v Celju so pripravili njegovo retrospektivno razstavo z naslovom Vrata, v kateri so predstavljeni posamezna redka še ohranjena dela iz avtorjevega kiparskega opusa ter izbor slik in risb, ki so nastale v zadnjih petih letih. Skupaj s kustosinjo Ireno Čerčnik jo je zasnoval kot zgodbo, v kateri se veličastno in srhljivo prepletata s konotacijami ritualnega, totemskega, celo podzemnega. Foto: FB stran Center sodobnih umetnosti Celje
Letos zaznamujemo 150. obletnico rojstva srbske slikarke in aktivistke Nadežde Petrović, ki je močno povezana tudi z našimi umetniki, znanimi kot slovenski impresionisti. Spoznala jih je v znameniti umetnosti šoli Antona Ažbeta v Münchnu, pri njih pa med drugim našla somišljenike kot podpornica združitve južnoslovanskih etničnih skupin v skupno državo. Bila je borka za ženske pravice, za napredek države, pisala je o modi in kljubovala konservativnim nazorom. A kustos dr. Andrej Smrekar poudari, da "njene slike zadržijo svoje mesto tudi brez ideoloških vsebin". Uspela je razstavljati na jesenskem salonu v Parizu in bila ena redkih umetnic, ki je v obdobju prvih let 20. stoletja aktivno delovala na širšem evropskem umetniškem prostoru. Nadežda Petrović danes velja za predhodnico srbskega modernizma in širše, za časa življenja pa so jo kritiki prezirali. Njena usoda, doda Smrekar, "je bila tako dobrodošla snov za mitizacijo nerazumljene umetnice, ki se je uprla nepoučeni javnosti". Med drugim je zasnovala kolonijo, združenje južnoslovanskih umetnikov, ki bi skupaj ustvarjali v naravi – to se ni povsem izšlo, so pa skupaj razstavljali. V Galeriji Božidarja Jakca v Kostanjevici na Krki gostuje potujoča razstava Nadežda Petrović. Moderna, nacionalno in njeni slovenski sopotniki. Nastala je v sodelovanju z Narodnim muzejem Srbije iz Beograda in Narodno galerijo iz Ljubljane. Na ogled je 94 njenih del, ki so jim v dialog sopostavili še 30 slik slovenskih umetnikov, kot so Anton Ažbe, Ivan Grohar, Matija Jama, Matej Sternen, Rihard Jakopič in Ferdo Vesel. Slika (izrez): Nadežda Petrović, Resnik, 1904, zbirka Narodnega muzeja Srbije
Letos zaznamujemo 150. obletnico rojstva srbske slikarke in aktivistke Nadežde Petrović, ki je močno povezana tudi z našimi umetniki, znanimi kot slovenski impresionisti. Spoznala jih je v znameniti umetnosti šoli Antona Ažbeta v Münchnu, pri njih pa med drugim našla somišljenike kot podpornica združitve južnoslovanskih etničnih skupin v skupno državo. Bila je borka za ženske pravice, za napredek države, pisala je o modi in kljubovala konservativnim nazorom. A kustos dr. Andrej Smrekar poudari, da "njene slike zadržijo svoje mesto tudi brez ideoloških vsebin". Uspela je razstavljati na jesenskem salonu v Parizu in bila ena redkih umetnic, ki je v obdobju prvih let 20. stoletja aktivno delovala na širšem evropskem umetniškem prostoru. Nadežda Petrović danes velja za predhodnico srbskega modernizma in širše, za časa življenja pa so jo kritiki prezirali. Njena usoda, doda Smrekar, "je bila tako dobrodošla snov za mitizacijo nerazumljene umetnice, ki se je uprla nepoučeni javnosti". Med drugim je zasnovala kolonijo, združenje južnoslovanskih umetnikov, ki bi skupaj ustvarjali v naravi – to se ni povsem izšlo, so pa skupaj razstavljali. V Galeriji Božidarja Jakca v Kostanjevici na Krki gostuje potujoča razstava Nadežda Petrović. Moderna, nacionalno in njeni slovenski sopotniki. Nastala je v sodelovanju z Narodnim muzejem Srbije iz Beograda in Narodno galerijo iz Ljubljane. Na ogled je 94 njenih del, ki so jim v dialog sopostavili še 30 slik slovenskih umetnikov, kot so Anton Ažbe, Ivan Grohar, Matija Jama, Matej Sternen, Rihard Jakopič in Ferdo Vesel. Slika (izrez): Nadežda Petrović, Resnik, 1904, zbirka Narodnega muzeja Srbije
Letos nas zastopa projekt "+/- 1 °C : V iskanju dobro uglašene arhitekture" Se arhitektura danes lahko uči od, recimo, planšarske koče na Veliki planini? Lahko, so prepričani ustvarjalci letošnjega slovenskega paviljona na beneškem arhitekturnem bienalu. Rešitve za spoprijemanje z energetskimi in okoljskimi izzivi namreč iščejo v vernakularnih, vsakdanjih ljudskih zgradbah iz preteklosti. Energetsko učinkovitost danes po njihovem mnenju prepogosto dojemamo kot nekaj ločenega od zasnove zgradbe. K sodelovanju so povabili petdeset arhitektov in arhitektk iz Evrope, prispele primere pa so klasificirali, na primer: soba v sobi, toplotna celica, spuščen strop, razširjen obod in podobno. Komisarka projekta je Maja Vardjan iz Muzeja za arhitekturo in oblikovanje, člani ekipe pa Maša Mertelj, Anja Vidic, Matic Vrabič ter Jure Grohar in Eva Gusel, ki sta predstavila paviljon. Foto: Klemen Ilovar
Letos nas zastopa projekt "+/- 1 °C : V iskanju dobro uglašene arhitekture" Se arhitektura danes lahko uči od, recimo, planšarske koče na Veliki planini? Lahko, so prepričani ustvarjalci letošnjega slovenskega paviljona na beneškem arhitekturnem bienalu. Rešitve za spoprijemanje z energetskimi in okoljskimi izzivi namreč iščejo v vernakularnih, vsakdanjih ljudskih zgradbah iz preteklosti. Energetsko učinkovitost danes po njihovem mnenju prepogosto dojemamo kot nekaj ločenega od zasnove zgradbe. K sodelovanju so povabili petdeset arhitektov in arhitektk iz Evrope, prispele primere pa so klasificirali, na primer: soba v sobi, toplotna celica, spuščen strop, razširjen obod in podobno. Komisarka projekta je Maja Vardjan iz Muzeja za arhitekturo in oblikovanje, člani ekipe pa Maša Mertelj, Anja Vidic, Matic Vrabič ter Jure Grohar in Eva Gusel, ki sta predstavila paviljon. Foto: Klemen Ilovar
Tomaž Brejc velja za enega najpomembnejših slovenskih umetnostnih zgodovinarjev, verjetno pa je tudi eden bolj priljubljenih. S svojim širokim pristopom in zanosom k temam iz sveta umetnosti pritegne tudi laike. Kot zgodba (ali natančneje zgodbe) se bere tudi njegova nova monografija "Čas prebujenja: slovenska umetnost 1880–1918", ki so jo izdali pri založbi Beletrina. V knjigo nas ne uvede z likovno umetnostjo, temveč s filmom in tako nakaže svoj pristop. Zanima ga duhovni relief tega časa, širjava predstav, ki niso samo likovne, pravi, in dodaja, da se ni osredinil na kanon slovenske zgodovine umetnosti. In zakaj uporablja prepovedane umetnostnozgodovinske metode? Tudi o tem v pogovoru razmišlja karizmatičen pripovedovalec in nekdanji profesor na ALUO. Foto: Amir Muratović
Tomaž Brejc velja za enega najpomembnejših slovenskih umetnostnih zgodovinarjev, verjetno pa je tudi eden bolj priljubljenih. S svojim širokim pristopom in zanosom k temam iz sveta umetnosti pritegne tudi laike. Kot zgodba (ali natančneje zgodbe) se bere tudi njegova nova monografija "Čas prebujenja: slovenska umetnost 1880–1918", ki so jo izdali pri založbi Beletrina. V knjigo nas ne uvede z likovno umetnostjo, temveč s filmom in tako nakaže svoj pristop. Zanima ga duhovni relief tega časa, širjava predstav, ki niso samo likovne, pravi, in dodaja, da se ni osredinil na kanon slovenske zgodovine umetnosti. In zakaj uporablja prepovedane umetnostnozgodovinske metode? Tudi o tem v pogovoru razmišlja karizmatičen pripovedovalec in nekdanji profesor na ALUO. Foto: Amir Muratović
V prostoru za umetnost KiBela Multimedijskega centra Kibla v Mariboru predstavljajo kiparja Marijana Mirta in njegovo razstavo Ugrabitev Evrope. Mirt je letošnji prejemnik Glazerjeve listine, ki jo podeljuje Mestna občina Maribor za dosežke na področju kulture. V njegovi samosvoji likovni govorici prepoznavamo premišljevanja o sedanjosti ter staroveški in antični umetnosti, v tehničnih postopkih pa kombinira tradicionalne likovne tehnike in materiale s sodobnimi. Tako skozi soočenja z eksistencialnimi okoliščinami reflektira realnost in jo nemalokrat tudi ironizira. Foto: Marijan Mirt, Ugrabitev Evrope, 2022, mešana tehnika, avtor fotografije: Damjan Švarc.
V prostoru za umetnost KiBela Multimedijskega centra Kibla v Mariboru predstavljajo kiparja Marijana Mirta in njegovo razstavo Ugrabitev Evrope. Mirt je letošnji prejemnik Glazerjeve listine, ki jo podeljuje Mestna občina Maribor za dosežke na področju kulture. V njegovi samosvoji likovni govorici prepoznavamo premišljevanja o sedanjosti ter staroveški in antični umetnosti, v tehničnih postopkih pa kombinira tradicionalne likovne tehnike in materiale s sodobnimi. Tako skozi soočenja z eksistencialnimi okoliščinami reflektira realnost in jo nemalokrat tudi ironizira. Foto: Marijan Mirt, Ugrabitev Evrope, 2022, mešana tehnika, avtor fotografije: Damjan Švarc.
Skupinska razstava "Mojstri ljubljanske fotografske šole. 60 let Fotogrupe ŠOLT" v ljubljanski Galeriji Photon predstavi izkušene fotografe, ki so svoje ustvarjalne vrhove začeli dosegati na vrhuncu rabe "analogne črno-bele fotografije" v drugi polovici prejšnjega stoletja. Najprej so študentje v Ljubljani leta 1963 ustanovili Fotogrupo ŠOLT, kar so bile inicialke za Študentsko organizacijo ljudske tehnike, s Fotoklubom Ljubljana pa so se združili leta 1968. Med njimi je bil takrat že leto dni mojster fotografije Tone Stojko. Foto: Tone Stojko pred plakatom razstave – njegov posnetek Jagode Kaloper (1947-2016), igralke v filmu Dušana Makavejeva W.R.: Misterij organizma, na Festivalu v Cannesu leta 1971, vir: Goran Tenze.
Skupinska razstava "Mojstri ljubljanske fotografske šole. 60 let Fotogrupe ŠOLT" v ljubljanski Galeriji Photon predstavi izkušene fotografe, ki so svoje ustvarjalne vrhove začeli dosegati na vrhuncu rabe "analogne črno-bele fotografije" v drugi polovici prejšnjega stoletja. Najprej so študentje v Ljubljani leta 1963 ustanovili Fotogrupo ŠOLT, kar so bile inicialke za Študentsko organizacijo ljudske tehnike, s Fotoklubom Ljubljana pa so se združili leta 1968. Med njimi je bil takrat že leto dni mojster fotografije Tone Stojko. Foto: Tone Stojko pred plakatom razstave – njegov posnetek Jagode Kaloper (1947-2016), igralke v filmu Dušana Makavejeva W.R.: Misterij organizma, na Festivalu v Cannesu leta 1971, vir: Goran Tenze.
Odprti prostori in dolgi hodniki ljubljanske Cukrarne so ravno pravšnji za velike razstave in Figuralika s podnaslovom Izbrani primeri iz slovenske umetnosti postreže s slikami, grafikami in kipi kar 32-ih ustvarjalk in ustvarjalcev od druge polovice prejšnjega stoletja do danes. Tako velik nabor kar vabi k slogovnim analizam, opazovanju umetnostnih smeri in podobno. A dela istih avtorjev na primer niso vedno na kupu, tudi časovnega sledenja ni – tokrat so pomembni barvne igre, metafore, nasprotja, ki predramijo gledalca, skratka, dialogi. Naj bo pop art, foto ali magični realizem, ekspresija, digitalne podobe – pri izboru so bili pomembno vodilo "odtujeno stanje duha in druge novodobne oblike brezupa". Z avtorskimi, skoraj intimnimi razmišljanji se lahko poenačimo še ob pomoči skic in manjših, redko videnih del, ki so jih tokrat zvabili iz ateljejev. Kustosinji sta Mateja Podlesnik in Alenka Gregorič, s katero smo se pogovarjali, pridružil pa se nam je še avtor eseja za katalog ob razstavi dr. Tomislav Vignjević z Znanstveno-raziskovalnega središča Koper. Razstavljajo: Berko, Janez Bernik, Mirko Bratuša, Dragica Čadež, Matej Čepin, Tina Dobrajc, Milan Erič, Zdenko Huzjan, Marko Jakše, Zmago Jeraj, Staš Kleindienst, Lojze Logar, Erik Lovko, Živko Marušič, Franc Mesarič, Zoran Mušič, Silvan Omerzu, Miha Perne, France Peršin, Štefan Planinc, Marij Pregelj, Maksim Sedej ml., Marjan Skumavc, Ana Sluga, Gabrijel Stupica, Matej Stupica, Miha Štrukelj, Maruša Šuštar, Marko Šuštaršič, Milena Usenik, Sašo Vrabič in Uroš Weinberger. Foto: Žiga Bratoš
Odprti prostori in dolgi hodniki ljubljanske Cukrarne so ravno pravšnji za velike razstave in Figuralika s podnaslovom Izbrani primeri iz slovenske umetnosti postreže s slikami, grafikami in kipi kar 32-ih ustvarjalk in ustvarjalcev od druge polovice prejšnjega stoletja do danes. Tako velik nabor kar vabi k slogovnim analizam, opazovanju umetnostnih smeri in podobno. A dela istih avtorjev na primer niso vedno na kupu, tudi časovnega sledenja ni – tokrat so pomembni barvne igre, metafore, nasprotja, ki predramijo gledalca, skratka, dialogi. Naj bo pop art, foto ali magični realizem, ekspresija, digitalne podobe – pri izboru so bili pomembno vodilo "odtujeno stanje duha in druge novodobne oblike brezupa". Z avtorskimi, skoraj intimnimi razmišljanji se lahko poenačimo še ob pomoči skic in manjših, redko videnih del, ki so jih tokrat zvabili iz ateljejev. Kustosinji sta Mateja Podlesnik in Alenka Gregorič, s katero smo se pogovarjali, pridružil pa se nam je še avtor eseja za katalog ob razstavi dr. Tomislav Vignjević z Znanstveno-raziskovalnega središča Koper. Razstavljajo: Berko, Janez Bernik, Mirko Bratuša, Dragica Čadež, Matej Čepin, Tina Dobrajc, Milan Erič, Zdenko Huzjan, Marko Jakše, Zmago Jeraj, Staš Kleindienst, Lojze Logar, Erik Lovko, Živko Marušič, Franc Mesarič, Zoran Mušič, Silvan Omerzu, Miha Perne, France Peršin, Štefan Planinc, Marij Pregelj, Maksim Sedej ml., Marjan Skumavc, Ana Sluga, Gabrijel Stupica, Matej Stupica, Miha Štrukelj, Maruša Šuštar, Marko Šuštaršič, Milena Usenik, Sašo Vrabič in Uroš Weinberger. Foto: Žiga Bratoš
V Mestni galeriji Ljubljana svoja dela razstavlja Jasna Hribernik filmska režiserka in ena pomembnejših slovenskih intermedijskih ustvarjalk. Njeno delo poleg umetniškega videa sega na področja dokumentarnega filma, video/svetlobnih instalacij in prostorskih intervencij. Tokrat pod naslovom "l'avenir" , pojem o katerem je govoril Francoski filozof Jacques Derrida, gledalca nagovarja, da se poglobi v njena dela skozi obratni pogled nazaj in jih zagleda s pozicije današnje umetničine produkcije. Foto: Jasna Hribernik, Tense Present / Izvir, video, 2023, video izsek / video still, SubRealityStudio White Balance; vir: Mestna galerija Ljubljana. izrez fotografije
V Mestni galeriji Ljubljana svoja dela razstavlja Jasna Hribernik filmska režiserka in ena pomembnejših slovenskih intermedijskih ustvarjalk. Njeno delo poleg umetniškega videa sega na področja dokumentarnega filma, video/svetlobnih instalacij in prostorskih intervencij. Tokrat pod naslovom "l'avenir" , pojem o katerem je govoril Francoski filozof Jacques Derrida, gledalca nagovarja, da se poglobi v njena dela skozi obratni pogled nazaj in jih zagleda s pozicije današnje umetničine produkcije. Foto: Jasna Hribernik, Tense Present / Izvir, video, 2023, video izsek / video still, SubRealityStudio White Balance; vir: Mestna galerija Ljubljana. izrez fotografije
V 89. letu je umrla slikarka Milena Usenik, dolgo spregledana mojstrica poparta, med drugim prejemnica Jakopičeve nagrade za življenjsko delo leta 2021. Pred študijem na ljubljanski ALUO je bila uspešna atletinja, njen umetniški opus pa v več desetletjih kaže različne pristope. Leta 2014 smo jo z razstavo v Centru in galeriji P74 začeli spoznavati kot do tedaj spregledano mojstrico poparta. V sedemdesetih letih je namreč njena platna prežemalo veselje do pisanih vzorcev iz ženske mode, oblike in barve tkanin je prelila v likovni jezik. Ob razstavi Izgubljeni popart v Centru in galeriji P74 je nastal tudi pogovor z umetnico, ki ga je pripravila Vida Curk. Foto: MMC RTVSLO
V 89. letu je umrla slikarka Milena Usenik, dolgo spregledana mojstrica poparta, med drugim prejemnica Jakopičeve nagrade za življenjsko delo leta 2021. Pred študijem na ljubljanski ALUO je bila uspešna atletinja, njen umetniški opus pa v več desetletjih kaže različne pristope. Leta 2014 smo jo z razstavo v Centru in galeriji P74 začeli spoznavati kot do tedaj spregledano mojstrico poparta. V sedemdesetih letih je namreč njena platna prežemalo veselje do pisanih vzorcev iz ženske mode, oblike in barve tkanin je prelila v likovni jezik. Ob razstavi Izgubljeni popart v Centru in galeriji P74 je nastal tudi pogovor z umetnico, ki ga je pripravila Vida Curk. Foto: MMC RTVSLO
Fotograf Andreas Mühler-Pohle na razstavi Okoljski odtisi v Mali galeriji Cankarjevega doma razstavlja svojevrstne portrete rek, kjer polovico fotografije zajema podoba pod vodo. V svojih delih avtor niha med estetskim, političnim in tehnološkim vidikom fotografije – in nekaj podobnega lahko rečemo tudi za dela, ki sta jih za razstavo v Cankarjevem domu izbrala kuratorja Nataša Ilec Kralj in Jan Babnik. Ta pravi, da se kopno na fotografijah zdi zgolj ekscesni produkt razbijanja valov in rečnega toka. Foto: Andreas Mühler-Pohle, vir: Cankarjev dom; izrez fotografije
Fotograf Andreas Mühler-Pohle na razstavi Okoljski odtisi v Mali galeriji Cankarjevega doma razstavlja svojevrstne portrete rek, kjer polovico fotografije zajema podoba pod vodo. V svojih delih avtor niha med estetskim, političnim in tehnološkim vidikom fotografije – in nekaj podobnega lahko rečemo tudi za dela, ki sta jih za razstavo v Cankarjevem domu izbrala kuratorja Nataša Ilec Kralj in Jan Babnik. Ta pravi, da se kopno na fotografijah zdi zgolj ekscesni produkt razbijanja valov in rečnega toka. Foto: Andreas Mühler-Pohle, vir: Cankarjev dom; izrez fotografije
Jože Slak - Đoka, uporniški, alternativni in vsestranski umetnik, je v slike vnašal prvine iz popularne dekoracije. Večinoma se ga uvršča med umetnike, ki so v osemdesetih pretrgali s tradicijo visokega modernizma in zavrnili intelektualiziranje ter sprejeli bolj eklektičen in nečist izraz. Poigraval se je s tradicionalnim slikarskim nosilcem – najbolj znane so njegove izrezanke, ki se z bleščečimi barvami in organskimi oblikami včasih bližajo svetu žuželk in narave. Razstava Od pogleda do neskončnosti je druga posthumna razstava njegovih del v Bežigrajski galeriji 2. Razstava Jutranja rosa je leta 2015 bila na ogled leto dni po umetnikovi smrti, sedanja razstava pa pomeni nadaljevanje tedanje, je povedal kustos Miloš Bašin v pogovoru o razstavi. V prvem delu oddaje pa lahko slišite pogovor z Jožetom Slakom - Đoko, ki ga je leta 2007 pripravila Aleksandra Saška Gruden. Foto: Jože Slak Đoka, Kozliček, 2003, mešana tehnika, 93 x 127 cm, foto © Dušan Krnel; vir: MGML
Jože Slak - Đoka, uporniški, alternativni in vsestranski umetnik, je v slike vnašal prvine iz popularne dekoracije. Večinoma se ga uvršča med umetnike, ki so v osemdesetih pretrgali s tradicijo visokega modernizma in zavrnili intelektualiziranje ter sprejeli bolj eklektičen in nečist izraz. Poigraval se je s tradicionalnim slikarskim nosilcem – najbolj znane so njegove izrezanke, ki se z bleščečimi barvami in organskimi oblikami včasih bližajo svetu žuželk in narave. Razstava Od pogleda do neskončnosti je druga posthumna razstava njegovih del v Bežigrajski galeriji 2. Razstava Jutranja rosa je leta 2015 bila na ogled leto dni po umetnikovi smrti, sedanja razstava pa pomeni nadaljevanje tedanje, je povedal kustos Miloš Bašin v pogovoru o razstavi. V prvem delu oddaje pa lahko slišite pogovor z Jožetom Slakom - Đoko, ki ga je leta 2007 pripravila Aleksandra Saška Gruden. Foto: Jože Slak Đoka, Kozliček, 2003, mešana tehnika, 93 x 127 cm, foto © Dušan Krnel; vir: MGML
Ko so nekaj kipov iz zbirke s posestva Brdo pri Kranju odpeljali v Park vojaške zgodovine v Pivki, je to sprožilo močan odziv strokovne javnosti, saj je po mnenju številnih premik bil sporen in neutemeljen. Gre za dela uveljavljenih avtorjev iz obdobja po drugi svetovni vojni, zato so na Ministrstvu za kulturo spodbudili razpravo o njihovi prihodnji usodi in organizirali posvet, na katerem je o likovnem vidiku kipov govoril umetnostni zgodovinar mag. Gojko Zupan z direktorata za kulturno dediščino na ministrstvu. V politično razgreti debati se pogosto pozablja prav na likovno vrednost teh del, zato je ta bila med drugim tema pogovora, v katerem razmišlja tudi o našem o odnosu do umetnostne dediščine povojnega obdobja. Foto: BoBo
Ko so nekaj kipov iz zbirke s posestva Brdo pri Kranju odpeljali v Park vojaške zgodovine v Pivki, je to sprožilo močan odziv strokovne javnosti, saj je po mnenju številnih premik bil sporen in neutemeljen. Gre za dela uveljavljenih avtorjev iz obdobja po drugi svetovni vojni, zato so na Ministrstvu za kulturo spodbudili razpravo o njihovi prihodnji usodi in organizirali posvet, na katerem je o likovnem vidiku kipov govoril umetnostni zgodovinar mag. Gojko Zupan z direktorata za kulturno dediščino na ministrstvu. V politično razgreti debati se pogosto pozablja prav na likovno vrednost teh del, zato je ta bila med drugim tema pogovora, v katerem razmišlja tudi o našem o odnosu do umetnostne dediščine povojnega obdobja. Foto: BoBo
Z brega na breg je naslov razstave Ištvana Išta Huzjana, ki jo je v Galeriji DLUL pripravil deset let po razstavi v Galeriji Škuc z naslovom Od tu do tu. Oba naslova kažeta, da so umetniku blizu teme merjenja, premikov, hoje in razmerij. Ta razmerja so večplastna, pove sam, saj se zanj življenje in umetnost prepletata – in tako lahko gre za ljubezenska razmerja, razmerje med mesti, delavca do oblastnika ali med kuratorjem in umetnikom. Ker je Huzjanova praksa pretežno usmerjena v konceputalne projekte in performanse, je prav v Škucu takrat prvič razstavil dela iz svojega ateljeja, ki temeljijo na najdenih predmetih. Te nato združuje s preprostimi, cenenimi materiali na jasno razviden način, pa vendar pri tem išče presenetljivost razmerja med obema deloma. Čarovnijo lahko ustvarimo tudi z revnimi sredstvi in ne da bi koga prevarali, razmišlja pri tem. Zdaj, po desetih letih in po vrnitvi v Ljubljano, ponovno razstavlja objekte iz ateljeja, ob tem pa v pogovoru razmišlja še o nekaterih drugih stalnicah svojega dela. Foto: Iza Pevec
Z brega na breg je naslov razstave Ištvana Išta Huzjana, ki jo je v Galeriji DLUL pripravil deset let po razstavi v Galeriji Škuc z naslovom Od tu do tu. Oba naslova kažeta, da so umetniku blizu teme merjenja, premikov, hoje in razmerij. Ta razmerja so večplastna, pove sam, saj se zanj življenje in umetnost prepletata – in tako lahko gre za ljubezenska razmerja, razmerje med mesti, delavca do oblastnika ali med kuratorjem in umetnikom. Ker je Huzjanova praksa pretežno usmerjena v konceputalne projekte in performanse, je prav v Škucu takrat prvič razstavil dela iz svojega ateljeja, ki temeljijo na najdenih predmetih. Te nato združuje s preprostimi, cenenimi materiali na jasno razviden način, pa vendar pri tem išče presenetljivost razmerja med obema deloma. Čarovnijo lahko ustvarimo tudi z revnimi sredstvi in ne da bi koga prevarali, razmišlja pri tem. Zdaj, po desetih letih in po vrnitvi v Ljubljano, ponovno razstavlja objekte iz ateljeja, ob tem pa v pogovoru razmišlja še o nekaterih drugih stalnicah svojega dela. Foto: Iza Pevec
V Muzeju sodobne umetnosti v Zagrebu so konec lanskega leta odprli več razstav, ki z različnih vidikov osvetljujejo tokove v sodobni umetnosti. Aleksandra Saška Gruden se je pogovarjala z Jasno Jakšić, eno od kustosinj razstave Sean Scully: Potnik, ter razstave Telo in teritorij: umetnost in meje v Avstriji danes. Pogovarjala se je s kustosinjo Martino Munivrana, ki je s sodelavci pripravila razstavo Nam June Paik: In The Groove. Kustosinja Mirta Pavić pa je krajše predstavila razstavo z naslovom Od blizu. Foto: Sean Scully pred svojim delom, vir: FB stran MSU Zagreb
V Muzeju sodobne umetnosti v Zagrebu so konec lanskega leta odprli več razstav, ki z različnih vidikov osvetljujejo tokove v sodobni umetnosti. Aleksandra Saška Gruden se je pogovarjala z Jasno Jakšić, eno od kustosinj razstave Sean Scully: Potnik, ter razstave Telo in teritorij: umetnost in meje v Avstriji danes. Pogovarjala se je s kustosinjo Martino Munivrana, ki je s sodelavci pripravila razstavo Nam June Paik: In The Groove. Kustosinja Mirta Pavić pa je krajše predstavila razstavo z naslovom Od blizu. Foto: Sean Scully pred svojim delom, vir: FB stran MSU Zagreb
Arhitektura, ki nastaja danes, bo sobivala s tehnologijo in navadami ljudi tudi čez dvajset, morda sto let. Pa vendar je pojem trajnosti pogosto predstavljen preozko, omejen le na izmerljive ekonomske in okoljske vidike, je eno od sporočil enajste pregledne bienalne razstave članov Društva arhitektov Ljubljane v Cankarjevem domu. 143 arhitekturnih in 13 študentskih projektov, nastalih med letoma 2020 in 2022, zajema izobraževalne, kulturne, verske, športne in turistične objekte, poslovne stavbe, večstanovanjsko gradnjo in enodružinske hiše, interierje, pa javno infrastrukturo in urbanizem z vseh koncev Slovenije in širše. Arhitekti pa so dejavni tudi na področju kulture, vse od zasnov razstav in katalogov do pisanja o arhitekturi. K sodelovanju na razstavi Arhitektura inventura, ki si jo v Veliki sprejemni dvorani CD lahko ogledamo do 23. marca, so povabili arhitekte iz ostalih slovenskih društev ter z gostujočimi projekti še člane Zveze društev arhitektov Hrvaške. V času razstave organizirajo tudi študentske predstavitve in predavanja Arhitektura ZA: kakovostno starost, srečno otroštvo in prenovo stanovanjskega fonda ter okroglo mizo na temo gentrifikacije. V Likovnih odmevih spregovorijo arhitekti Gašper Skalar, Katarina Čakš, Jure Sadar, Ana Kreč in Matjaž Bolčina. Foto: Kristina Bursać
Arhitektura, ki nastaja danes, bo sobivala s tehnologijo in navadami ljudi tudi čez dvajset, morda sto let. Pa vendar je pojem trajnosti pogosto predstavljen preozko, omejen le na izmerljive ekonomske in okoljske vidike, je eno od sporočil enajste pregledne bienalne razstave članov Društva arhitektov Ljubljane v Cankarjevem domu. 143 arhitekturnih in 13 študentskih projektov, nastalih med letoma 2020 in 2022, zajema izobraževalne, kulturne, verske, športne in turistične objekte, poslovne stavbe, večstanovanjsko gradnjo in enodružinske hiše, interierje, pa javno infrastrukturo in urbanizem z vseh koncev Slovenije in širše. Arhitekti pa so dejavni tudi na področju kulture, vse od zasnov razstav in katalogov do pisanja o arhitekturi. K sodelovanju na razstavi Arhitektura inventura, ki si jo v Veliki sprejemni dvorani CD lahko ogledamo do 23. marca, so povabili arhitekte iz ostalih slovenskih društev ter z gostujočimi projekti še člane Zveze društev arhitektov Hrvaške. V času razstave organizirajo tudi študentske predstavitve in predavanja Arhitektura ZA: kakovostno starost, srečno otroštvo in prenovo stanovanjskega fonda ter okroglo mizo na temo gentrifikacije. V Likovnih odmevih spregovorijo arhitekti Gašper Skalar, Katarina Čakš, Jure Sadar, Ana Kreč in Matjaž Bolčina. Foto: Kristina Bursać
Čeprav v Umetnostni galeriji Maribor hranijo dve njeni sliki, o Fredy Koschitz do nedavno ni bilo znano skoraj nič. V galeriji slabo znani slikarki, ki je v Mariboru živela med letoma 1941 in 1945, zdaj vračajo mesto v likovni umetnosti. Razstavo z naslovom Fredy Koschitz in družinske vezi posvečajo ne le njej temveč tudi njenim sorodnicam, ki so sooblikovale tukajšnji likovni prostor. Foto: Fredy Koschitz, Tihožitje, ok. 1940, olje na platnu, Neue galerie Graz, Universalmuseum Joanneum, Austria, avtor fotografije: N. Lackner, vir: UGM, izrez fotografije
Čeprav v Umetnostni galeriji Maribor hranijo dve njeni sliki, o Fredy Koschitz do nedavno ni bilo znano skoraj nič. V galeriji slabo znani slikarki, ki je v Mariboru živela med letoma 1941 in 1945, zdaj vračajo mesto v likovni umetnosti. Razstavo z naslovom Fredy Koschitz in družinske vezi posvečajo ne le njej temveč tudi njenim sorodnicam, ki so sooblikovale tukajšnji likovni prostor. Foto: Fredy Koschitz, Tihožitje, ok. 1940, olje na platnu, Neue galerie Graz, Universalmuseum Joanneum, Austria, avtor fotografije: N. Lackner, vir: UGM, izrez fotografije
Odlična likovnost še ne pomeni umetniškega dela, poudarja Darko Slavec, akademski slikar in upokojeni profesor. Pomembno je, da vnesemo duha v sliko, ker je ta sicer le mrtev predmet, kadaver. V njegovih delih se pokaže dvojnost na eni strani kristalne slikarske izkušnje, polne detajlov ljudi in objektov, vse od kruha, kamna, planetov in astronavtov, ki jih sicer sestavlja v imaginarne kompozicije, na drugi strani pa čistega etra, nevidnega, ki se kdaj kaže kot vesoljni črni prostor. Bistvo vsega je praznina, pravi. Je edina, ki je večna, in to idejo je z leti vedno bolj ozaveščal. Ima poseben način slikanja površin: če pogledamo povsem od blizu, vidimo pike, potezice, ki se od daleč sestavijo v celoto. Darko Slavec je prodoren premišljevalec in razlagalec vizualnih pojavov – z razkrivanjem podob želi vstopati v notranjost, v bistvo. Išče odgovore, a hkrati tudi skrivnostim pusti svoje življenje. Vse to je močno povezano z njegovim dolgoletnim pedagoškim delom – nič pretirano ni zapisati, da je izrazito zaznamoval številne generacije študentov na področju vizualnega ustvarjanja. V Galeriji Društva likovnih umetnikov Ljubljana si lahko ogledamo njegovo razstavo Realno-imaginarno. Foto: Žiga Bratoš
Odlična likovnost še ne pomeni umetniškega dela, poudarja Darko Slavec, akademski slikar in upokojeni profesor. Pomembno je, da vnesemo duha v sliko, ker je ta sicer le mrtev predmet, kadaver. V njegovih delih se pokaže dvojnost na eni strani kristalne slikarske izkušnje, polne detajlov ljudi in objektov, vse od kruha, kamna, planetov in astronavtov, ki jih sicer sestavlja v imaginarne kompozicije, na drugi strani pa čistega etra, nevidnega, ki se kdaj kaže kot vesoljni črni prostor. Bistvo vsega je praznina, pravi. Je edina, ki je večna, in to idejo je z leti vedno bolj ozaveščal. Ima poseben način slikanja površin: če pogledamo povsem od blizu, vidimo pike, potezice, ki se od daleč sestavijo v celoto. Darko Slavec je prodoren premišljevalec in razlagalec vizualnih pojavov – z razkrivanjem podob želi vstopati v notranjost, v bistvo. Išče odgovore, a hkrati tudi skrivnostim pusti svoje življenje. Vse to je močno povezano z njegovim dolgoletnim pedagoškim delom – nič pretirano ni zapisati, da je izrazito zaznamoval številne generacije študentov na področju vizualnega ustvarjanja. V Galeriji Društva likovnih umetnikov Ljubljana si lahko ogledamo njegovo razstavo Realno-imaginarno. Foto: Žiga Bratoš
Marko Jakše in Mitja Ficko sta brez najmanjšega dvoma samosvoja slikarja, ki ustvarjata še kako prepoznavne podobe in svetove. V minulih letih sta večkrat sodelovala. Razstavo njunih skupnih del z naslovom Z neba v nebo so v ljubljanski Mestni galeriji odprli 30. novembra lani. V Likovnih odmevih Mitja Ficko, v pogovoru z Markom Goljo, posnetim v Mestni galeriji, predstavlja razstavo in njuno sodelovanje. Skupna razstava Marka Jakšeta in Mitje Ficka je v Mestni galeriji v Ljubljani na ogled do 12. februarja. Nikar je ne zamudite.
Marko Jakše in Mitja Ficko sta brez najmanjšega dvoma samosvoja slikarja, ki ustvarjata še kako prepoznavne podobe in svetove. V minulih letih sta večkrat sodelovala. Razstavo njunih skupnih del z naslovom Z neba v nebo so v ljubljanski Mestni galeriji odprli 30. novembra lani. V Likovnih odmevih Mitja Ficko, v pogovoru z Markom Goljo, posnetim v Mestni galeriji, predstavlja razstavo in njuno sodelovanje. Skupna razstava Marka Jakšeta in Mitje Ficka je v Mestni galeriji v Ljubljani na ogled do 12. februarja. Nikar je ne zamudite.
Ko občudujemo umetnine v galerijah in muzejih le redko pomislimo, da so se številne od njih od svojega nastanka že precej spremenile in da so jim k izgledu, čim bolj podobnemu prvotnemu, pomagali restavratorji in konservatorji. Prav to zakulisje zdaj osvetljuje razstava v Moderni galeriji, ki je povezala kar šest ustanov pod vodstvom Nade Madžarac iz Moderne galerije, Tamare Trček Pečak iz Akademije za likovno umetnost in oblikovanje in Mirte Pavič iz Muzeja sodobne umetnosti Zagreb, ki se je osredotočila predvsem na poglavje sodobne umetnosti. Ob treh krovnih ustanovah v projektu sodelujejo še ljubljanska Fakulteta za kemijo in kemijsko tehnologijo, restavratorski center Zavoda za varovanje kulturne dediščine Slovenije in zagrebška Akademija za likovno umetnost. Razstava je zasnovana projektno, saj jo nenehno spremljajo nove delavnice, objave in dogodki, o katerih sproti obveščajo na spletu. Foto: Dejan Habicht, Moderna galerija, izrez fotografije
Ko občudujemo umetnine v galerijah in muzejih le redko pomislimo, da so se številne od njih od svojega nastanka že precej spremenile in da so jim k izgledu, čim bolj podobnemu prvotnemu, pomagali restavratorji in konservatorji. Prav to zakulisje zdaj osvetljuje razstava v Moderni galeriji, ki je povezala kar šest ustanov pod vodstvom Nade Madžarac iz Moderne galerije, Tamare Trček Pečak iz Akademije za likovno umetnost in oblikovanje in Mirte Pavič iz Muzeja sodobne umetnosti Zagreb, ki se je osredotočila predvsem na poglavje sodobne umetnosti. Ob treh krovnih ustanovah v projektu sodelujejo še ljubljanska Fakulteta za kemijo in kemijsko tehnologijo, restavratorski center Zavoda za varovanje kulturne dediščine Slovenije in zagrebška Akademija za likovno umetnost. Razstava je zasnovana projektno, saj jo nenehno spremljajo nove delavnice, objave in dogodki, o katerih sproti obveščajo na spletu. Foto: Dejan Habicht, Moderna galerija, izrez fotografije
Slika je okno v drug svet, je veljalo nekoč. Ali pa, da nas nagovarja s svojevrstnim likovnim jezikom. Michelangelo Pistoletto je v šestdesetih letih prejšnjega stoletja s svojimi zrcalnimi slikami to obrnil na glavo. Podobe ljudi – najprej je šlo za njegov avtoportret – je združil z odsevnim ozadjem in tako del njegove umetnine vsakič znova postanemo mi, ki jo gledamo. Na njegovo razstavo Četrta generacija v ljubljanski Cukrarni nas uvede prav prvo delo, ki je vodilo v njegove Zrcalne slike. Na ogled pa so tudi druga ključna dela umetnikovega opusa – na primer Venera cunj, skulptura, ki pred podobo antične boginje lepote položi velikanski kup cunj. A poudarek tokratne postavitve sega v Pistolettovo temno obdobje iz osemdesetih let prejšnjega stoletja, ki ga je umetnik poimenoval tudi umetnost bede. Med tedanjim in današnjim časom, obremenjenim z vojno in ekološko krizo, vidi več podobnosti. Dela Michelangela Pistoleta, ki je med drugim leta 2003 na beneškem bienalu prejel zlatega leva za življenjsko delo, najdemo v zbirkah velikih galerij, kot je newyorški Guggenheim. Velja za vodilnega predstavnika gibanja arte povera, ki se je upiralo ustaljenim vrednotam družbe, industrije, politike in umetnosti. Pogovor z Michelangelom Pistolettom bo objavljen tudi v reviji Cukr, prevod pa je nastal v sodelovanju s Cukrarno in Majdo Oblak. Foto: Cukrarna
Slika je okno v drug svet, je veljalo nekoč. Ali pa, da nas nagovarja s svojevrstnim likovnim jezikom. Michelangelo Pistoletto je v šestdesetih letih prejšnjega stoletja s svojimi zrcalnimi slikami to obrnil na glavo. Podobe ljudi – najprej je šlo za njegov avtoportret – je združil z odsevnim ozadjem in tako del njegove umetnine vsakič znova postanemo mi, ki jo gledamo. Na njegovo razstavo Četrta generacija v ljubljanski Cukrarni nas uvede prav prvo delo, ki je vodilo v njegove Zrcalne slike. Na ogled pa so tudi druga ključna dela umetnikovega opusa – na primer Venera cunj, skulptura, ki pred podobo antične boginje lepote položi velikanski kup cunj. A poudarek tokratne postavitve sega v Pistolettovo temno obdobje iz osemdesetih let prejšnjega stoletja, ki ga je umetnik poimenoval tudi umetnost bede. Med tedanjim in današnjim časom, obremenjenim z vojno in ekološko krizo, vidi več podobnosti. Dela Michelangela Pistoleta, ki je med drugim leta 2003 na beneškem bienalu prejel zlatega leva za življenjsko delo, najdemo v zbirkah velikih galerij, kot je newyorški Guggenheim. Velja za vodilnega predstavnika gibanja arte povera, ki se je upiralo ustaljenim vrednotam družbe, industrije, politike in umetnosti. Pogovor z Michelangelom Pistolettom bo objavljen tudi v reviji Cukr, prevod pa je nastal v sodelovanju s Cukrarno in Majdo Oblak. Foto: Cukrarna
Angleški naslov nove skupinske razstave v ljubljanski galeriji Equrna ima dvojen pomen. Meantime si lahko razlagamo kot čas vmes – pokaže namreč, kaj se je v slikarstvu pri nas dogajalo v zadnjih dveh letih – in pa tudi kot zloben čas, ki spomni na težko obdobje za umetnost med pandemijo. Sprehod po Equrni ponudi na prvi pogled povsem poljuben izbor slikarskih del, težko bi jim našli veliko skupnih točk, in ravno to je bil namen kustosa Arneja Brejca. Želel je razpreti čim bolj široko pahljačo pristopov, slogov in poetik ter hkrati vliti optimizem v to, kot pravi, analogno, človeško umetnost, kjer še naredimo kaj s svojimi rokami. Optimizem zato, ker slike niso utrujene, prežvečene. Razstavljajo: Suzana Brborović, Gašper Capuder, Nina Čelhar, Ksenija Čerče, Robert Černelč, Staš Kleindienst, Ema Klinar, Zmago Lenárdič, Miha Majes, Vlado Stjepić, Iva Tratnik, Uroš Weinberger in Jure Zadnikar. Kolaž slik: Equrna
Angleški naslov nove skupinske razstave v ljubljanski galeriji Equrna ima dvojen pomen. Meantime si lahko razlagamo kot čas vmes – pokaže namreč, kaj se je v slikarstvu pri nas dogajalo v zadnjih dveh letih – in pa tudi kot zloben čas, ki spomni na težko obdobje za umetnost med pandemijo. Sprehod po Equrni ponudi na prvi pogled povsem poljuben izbor slikarskih del, težko bi jim našli veliko skupnih točk, in ravno to je bil namen kustosa Arneja Brejca. Želel je razpreti čim bolj široko pahljačo pristopov, slogov in poetik ter hkrati vliti optimizem v to, kot pravi, analogno, človeško umetnost, kjer še naredimo kaj s svojimi rokami. Optimizem zato, ker slike niso utrujene, prežvečene. Razstavljajo: Suzana Brborović, Gašper Capuder, Nina Čelhar, Ksenija Čerče, Robert Černelč, Staš Kleindienst, Ema Klinar, Zmago Lenárdič, Miha Majes, Vlado Stjepić, Iva Tratnik, Uroš Weinberger in Jure Zadnikar. Kolaž slik: Equrna
"Obletnice spreminjajo zgodovino glede na potrebe sedanjosti" Plečnikovo leto je v mnogočem prineslo to, kar pričakujemo od obletnic. Te so priložnost, da ponovno pogledamo teme, ki se nam zdijo znane, pravi Miloš Kosec, arhitekt, publicist in kustos v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje. A zakaj bi se pravzaprav sploh spominjali ravno ob določenih časovnih enotah? O tej nenavadni, a prepogosto samoumevni človeški navadi razmišlja tudi zgodovinar Marko Zajc iz Inštituta za novejšo zgodovino. Obletnice so lahko pozitivne in negativne. Po eni strani določene teme potisnejo v ozadje in odražajo družbo, kot si jo predstavljajo sturkture moči, po drugi strani pa lahko spodbudijo nove poglede na znano temo. Plečnikovo leto je tako npr. ponudilo priložnost, za razmislek o razkoraku med Plečnikom kot svetovno pomembnim avtorjem in propadanjem njegove dediščine. Foto: BoBo
"Obletnice spreminjajo zgodovino glede na potrebe sedanjosti" Plečnikovo leto je v mnogočem prineslo to, kar pričakujemo od obletnic. Te so priložnost, da ponovno pogledamo teme, ki se nam zdijo znane, pravi Miloš Kosec, arhitekt, publicist in kustos v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje. A zakaj bi se pravzaprav sploh spominjali ravno ob določenih časovnih enotah? O tej nenavadni, a prepogosto samoumevni človeški navadi razmišlja tudi zgodovinar Marko Zajc iz Inštituta za novejšo zgodovino. Obletnice so lahko pozitivne in negativne. Po eni strani določene teme potisnejo v ozadje in odražajo družbo, kot si jo predstavljajo sturkture moči, po drugi strani pa lahko spodbudijo nove poglede na znano temo. Plečnikovo leto je tako npr. ponudilo priložnost, za razmislek o razkoraku med Plečnikom kot svetovno pomembnim avtorjem in propadanjem njegove dediščine. Foto: BoBo
Ob koncu leta so v Umetnostni galeriji Maribor pripravili pregledno razstavo najvidnejšega mariborskega modernista Saše Deva. Arhitekt je skupaj s sošolcem Jaroslavom Černigojem v tridesetih leti preteklega stoletja Maribor moderniziral ter z drznim dizajnom in izčiščenimi formami vpeljal v mesto svetovljanski duh. Kustosa razstave Stojan Skalicky in Simona Vidmar sta v razstavo vključila njegove številne originalne arhitekturne načrte, del Devovega osebnega arhiva ter arhivske fotografije iz obdobja med obema vojnama. Foto: UGM
Ob koncu leta so v Umetnostni galeriji Maribor pripravili pregledno razstavo najvidnejšega mariborskega modernista Saše Deva. Arhitekt je skupaj s sošolcem Jaroslavom Černigojem v tridesetih leti preteklega stoletja Maribor moderniziral ter z drznim dizajnom in izčiščenimi formami vpeljal v mesto svetovljanski duh. Kustosa razstave Stojan Skalicky in Simona Vidmar sta v razstavo vključila njegove številne originalne arhitekturne načrte, del Devovega osebnega arhiva ter arhivske fotografije iz obdobja med obema vojnama. Foto: UGM
Marijan Tršar je bil premišljevalec umetnosti. Pa seveda slikar, grafik in predavatelj. Ob 100. obletnica njegovega rojstva so mu v Moderni galeriji namenili razstavo Abstrakcija in likovna teorija Marijana Tršarja, ki nas obda z barvnimi ekspresijami v tehniki akrila na platno, vmes pa so postavljene njegove knjige. Tudi njegove najbolj ekspresivne abstrakcije iz zadnjega obdobja, na katerih se barva svobodno preliva, so podložene z risbo, ki se skozi prosojne sloje kdaj vidi in nakazuje željo po načrtu in nadzoru. Na likovnoteoretski pristop k sicer spontani gesti kažejo tudi naslovi, kot na primer Dvonogi ne-predmet, Večplastno centriranje, Luščenje planov, Diagonalna prevlada, Mimo barve izrekati črto. In čeprav se je Marjan Tršar abstraktnega slikanja lotil razmeroma pozno, največji zagon pa mu je dal, ko se je upokojil, je o njem pisal že veliko prej, na primer leta 1948 v svojih dnevnikih. Likovno teorijo in razumevanje likovne skladnje je ozaveščal že takrat, ko ta na akademijah še ni imela take veljave kot danes. Bil je bolj izjema, ob njem lahko omenimo recimo še Milana Butino. Likovno analizo je celo postavljal pred umetnostnozgodovinsko. Med letoma 1969 in 1983 je predaval anatomijo in prostorske zasnove na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani. Imel je samosvoje metode poučevanja, s študenti se je veliko pogovarjal o delih, razstavah, jih analiziral. Pisal je tudi likovne kritike in uvode v kataloge. To dvojnost sta kustosa Tjaša Šavorič in Robert Simonišek na razstavi v Moderni galeriji torej zajela s predstavitvijo tako njegovih slik kot tudi spisov in knjig, med drugim študije o očetu abstrakcije Vasiliju Kandinskemu, ki ga je Tršar občudoval in mu posvetil svoje magistrsko delo. Foto: Žiga Bratoš
Marijan Tršar je bil premišljevalec umetnosti. Pa seveda slikar, grafik in predavatelj. Ob 100. obletnica njegovega rojstva so mu v Moderni galeriji namenili razstavo Abstrakcija in likovna teorija Marijana Tršarja, ki nas obda z barvnimi ekspresijami v tehniki akrila na platno, vmes pa so postavljene njegove knjige. Tudi njegove najbolj ekspresivne abstrakcije iz zadnjega obdobja, na katerih se barva svobodno preliva, so podložene z risbo, ki se skozi prosojne sloje kdaj vidi in nakazuje željo po načrtu in nadzoru. Na likovnoteoretski pristop k sicer spontani gesti kažejo tudi naslovi, kot na primer Dvonogi ne-predmet, Večplastno centriranje, Luščenje planov, Diagonalna prevlada, Mimo barve izrekati črto. In čeprav se je Marjan Tršar abstraktnega slikanja lotil razmeroma pozno, največji zagon pa mu je dal, ko se je upokojil, je o njem pisal že veliko prej, na primer leta 1948 v svojih dnevnikih. Likovno teorijo in razumevanje likovne skladnje je ozaveščal že takrat, ko ta na akademijah še ni imela take veljave kot danes. Bil je bolj izjema, ob njem lahko omenimo recimo še Milana Butino. Likovno analizo je celo postavljal pred umetnostnozgodovinsko. Med letoma 1969 in 1983 je predaval anatomijo in prostorske zasnove na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani. Imel je samosvoje metode poučevanja, s študenti se je veliko pogovarjal o delih, razstavah, jih analiziral. Pisal je tudi likovne kritike in uvode v kataloge. To dvojnost sta kustosa Tjaša Šavorič in Robert Simonišek na razstavi v Moderni galeriji torej zajela s predstavitvijo tako njegovih slik kot tudi spisov in knjig, med drugim študije o očetu abstrakcije Vasiliju Kandinskemu, ki ga je Tršar občudoval in mu posvetil svoje magistrsko delo. Foto: Žiga Bratoš
Migotava narava in sprehajalka z rdečim sončnikom, ki odseva na njenem obrazu. Meščanski portret dame v razpršeni beli obleki. Ali pa polakt rdečelaske, ki nam kaže hrbet, svetloba pa ji ožarja telo in lase. Optični učinki, dinamično kadriranje in debeli nanosi barv so značilni za Mateja Sternena, predvsem slikarja aktov in portretov, enega od štirih slovenskih impresionistov. Ti so najbolj priljubljeno poglavje iz naše zgodovine umetnosti, a je prav Sternen med njimi najslabše raziskan. Zakaj je temu tako med drugim razmišlja Andrej Smrekar, kustos Sternenove razstave v ljubljanski Narodni galeriji, ki je zasnovana trodelno – ob veliki postavitvi slik predstavljajo še njegove risbe in grafike ter restavratorsko prakso. Foto: kolaž in izrez fotografij – levo Rdečelaska (1902), desno Rdeči parazol (1904), vir: Narodna galerija
Migotava narava in sprehajalka z rdečim sončnikom, ki odseva na njenem obrazu. Meščanski portret dame v razpršeni beli obleki. Ali pa polakt rdečelaske, ki nam kaže hrbet, svetloba pa ji ožarja telo in lase. Optični učinki, dinamično kadriranje in debeli nanosi barv so značilni za Mateja Sternena, predvsem slikarja aktov in portretov, enega od štirih slovenskih impresionistov. Ti so najbolj priljubljeno poglavje iz naše zgodovine umetnosti, a je prav Sternen med njimi najslabše raziskan. Zakaj je temu tako med drugim razmišlja Andrej Smrekar, kustos Sternenove razstave v ljubljanski Narodni galeriji, ki je zasnovana trodelno – ob veliki postavitvi slik predstavljajo še njegove risbe in grafike ter restavratorsko prakso. Foto: kolaž in izrez fotografij – levo Rdečelaska (1902), desno Rdeči parazol (1904), vir: Narodna galerija
Društvo likovnih umetnikov Ljubljana je peto leto po vrsti razglasilo nagradi in priznanje Ivane Kobilca za umetniške dosežke v slovenski vizualni umetnosti. Za življenjsko delo je nagrado prejel akademski slikar Ivo Prančič, eden osrednjih svoje generacije pri nas, ki se je predstavil že na več kot sedemdesetih samostojnih in številnih skupinskih razstavah doma in v tujini. Leta 2013 je izšla njegova monografija, ustvarjalna moč Iva Prančiča pa še kar vztraja, lani je v galeriji Bažato razstavil 30 novih slik v oljni tehniki. Ta je zanj značilna, tako kot modernizmu zavezane abstrakcije s prevladujočo črno, pa veliki formati iz več platen. V utemeljitvi so poudarili Prančičev "impresiven in koherenten umetniški opus, v katerem zavzeto, temeljito in inovativno raziskuje sliko, zlasti njene nemimetične vsebine ter v ospredje postavlja slikarsko materialnost in proces". Obiskali smo ga v njegovem ateljeju. Na fotografiji atelje Iva Prančiča (foto: Žiga Bratoš)
Društvo likovnih umetnikov Ljubljana je peto leto po vrsti razglasilo nagradi in priznanje Ivane Kobilca za umetniške dosežke v slovenski vizualni umetnosti. Za življenjsko delo je nagrado prejel akademski slikar Ivo Prančič, eden osrednjih svoje generacije pri nas, ki se je predstavil že na več kot sedemdesetih samostojnih in številnih skupinskih razstavah doma in v tujini. Leta 2013 je izšla njegova monografija, ustvarjalna moč Iva Prančiča pa še kar vztraja, lani je v galeriji Bažato razstavil 30 novih slik v oljni tehniki. Ta je zanj značilna, tako kot modernizmu zavezane abstrakcije s prevladujočo črno, pa veliki formati iz več platen. V utemeljitvi so poudarili Prančičev "impresiven in koherenten umetniški opus, v katerem zavzeto, temeljito in inovativno raziskuje sliko, zlasti njene nemimetične vsebine ter v ospredje postavlja slikarsko materialnost in proces". Obiskali smo ga v njegovem ateljeju. Na fotografiji atelje Iva Prančiča (foto: Žiga Bratoš)
Ob aprilskem odprtju letošnjega beneškega umetnostnega bienala smo v pogovoru s kuratorko Cecilio Alemani predstavili koncept, okrog katerega je zasnovala osrednjo razstavo. Pred skorajšnjim zaključkom bienala pa vas popeljemo še na krajši sprehod med nacionalne paviljone. Foto: Wikipedia
Ob aprilskem odprtju letošnjega beneškega umetnostnega bienala smo v pogovoru s kuratorko Cecilio Alemani predstavili koncept, okrog katerega je zasnovala osrednjo razstavo. Pred skorajšnjim zaključkom bienala pa vas popeljemo še na krajši sprehod med nacionalne paviljone. Foto: Wikipedia
O delu umetniškega tandema Small but dangers ni lahko govoriti. Prepoznavna nit dela Mateje Rojc in Simona Hudolina - Salčija je izmikanje jasne interpretacije - SBD, kot se imenujeta s kratico, svoje delo gradita na neuresničljivi potrebi po osmišljevanju nesmislov. Podobno velja tudi za njuno trenutno razstavo Odlomki, okruški in ostanki v Centru in galeriji P74 v Ljubljani. Z njo se osredotočata na težko prepoznavne fragmente sveta, ki vztrajajo v prihodnost in vsebujejo sled celote. Foto: Iza Pevec
O delu umetniškega tandema Small but dangers ni lahko govoriti. Prepoznavna nit dela Mateje Rojc in Simona Hudolina - Salčija je izmikanje jasne interpretacije - SBD, kot se imenujeta s kratico, svoje delo gradita na neuresničljivi potrebi po osmišljevanju nesmislov. Podobno velja tudi za njuno trenutno razstavo Odlomki, okruški in ostanki v Centru in galeriji P74 v Ljubljani. Z njo se osredotočata na težko prepoznavne fragmente sveta, ki vztrajajo v prihodnost in vsebujejo sled celote. Foto: Iza Pevec
Če se sprehodite po razstavi Črtomirja Freliha v Mednarodnem grafičnem likovnem centru, boste videli predvsem temnine in nekaj beline. Boj med svetlim in temnim je likovna govorica eksistencializma, pravi umetnik, ki se je z vprašanji o poslednjih stvareh ukvarjal predvsem v starejših delih, postopoma pa je njegov izraz postal bolj sproščen in celo humoren. Ta razpon je viden tudi na razstavi, kjer sicer prevladujejo predvsem grafike. Grafični medij je Frelihu namreč najbližji, saj mu omogoča vizualno izčiščeno likovno izjavo. O grafiki, eksistencialnih vprašanjih, pa tudi o humorju in njegovih lisicah, s katerimi na svojem Facebook profilu komentira družba, je tekla beseda v pogovoru z umetnikom. Foto: Črtomir Frelih: Wrong x, 2016, izrez, avtor fotografije: Iza Pevec
Če se sprehodite po razstavi Črtomirja Freliha v Mednarodnem grafičnem likovnem centru, boste videli predvsem temnine in nekaj beline. Boj med svetlim in temnim je likovna govorica eksistencializma, pravi umetnik, ki se je z vprašanji o poslednjih stvareh ukvarjal predvsem v starejših delih, postopoma pa je njegov izraz postal bolj sproščen in celo humoren. Ta razpon je viden tudi na razstavi, kjer sicer prevladujejo predvsem grafike. Grafični medij je Frelihu namreč najbližji, saj mu omogoča vizualno izčiščeno likovno izjavo. O grafiki, eksistencialnih vprašanjih, pa tudi o humorju in njegovih lisicah, s katerimi na svojem Facebook profilu komentira družba, je tekla beseda v pogovoru z umetnikom. Foto: Črtomir Frelih: Wrong x, 2016, izrez, avtor fotografije: Iza Pevec
V Plečnikovem letu, ko obeležujemo 150-letnico rojstva velikega arhitekta Jožeta Plečnika, se srečujemo s številnimi razstavami. Odstirajo tudi nova odkritja ter konservatorsko restavratorske projekte in ideje za prenove. V Galeriji Spomeniškovarstvenega centra so se z načrti, umetniško fotografijo, video materiali in arhivskim gradivom posvetili ljubljanskemu pokopališču Navje, najdemo ga nedaleč stran od Gospodarskega razstavišča, kjer se je Plečnik pokazal kot vizionar in ustvarjalec odprtega prostora, parka spomina na pomembne osebnosti slovenske kulturne zgodovine. Izšla pa je tudi monografija Plečnik – živim in mrtvim: Plečnikova cerkev za Bežigradom in arhitektove vizije za območje pokopališča. Urednik te je pater dr. Andraž Arko, avtorici razstave pa sta dr. Tanja Simonič Korošak in dr. Tina Potočnik. Foto: Žiga Bratoš
V Plečnikovem letu, ko obeležujemo 150-letnico rojstva velikega arhitekta Jožeta Plečnika, se srečujemo s številnimi razstavami. Odstirajo tudi nova odkritja ter konservatorsko restavratorske projekte in ideje za prenove. V Galeriji Spomeniškovarstvenega centra so se z načrti, umetniško fotografijo, video materiali in arhivskim gradivom posvetili ljubljanskemu pokopališču Navje, najdemo ga nedaleč stran od Gospodarskega razstavišča, kjer se je Plečnik pokazal kot vizionar in ustvarjalec odprtega prostora, parka spomina na pomembne osebnosti slovenske kulturne zgodovine. Izšla pa je tudi monografija Plečnik – živim in mrtvim: Plečnikova cerkev za Bežigradom in arhitektove vizije za območje pokopališča. Urednik te je pater dr. Andraž Arko, avtorici razstave pa sta dr. Tanja Simonič Korošak in dr. Tina Potočnik. Foto: Žiga Bratoš
Ste se kdaj vprašali, kaj je za ograjo opuščenega gradbišča za Bežigradom? V skoraj tridesetih letih je območje ponovno zavzela narava – drevesa, grmovje in drugo rastje. A to ni park in ni gozd, zato to naravo zlahka spregledamo. Prostor pa je opazila skupina ustvarjalcev, ga poimenovala Krater in začela tam delovati z dovoljenjem za začasno rabo. Krater je zdaj prostor razmisleka o trajnosti in drugačnem bivanju. Zakaj in kako pa razložita oblikovalka Gaja Mežnarić Osole in arhitektka Danica Sretenović, ki se zavzemata za njegovo vidnost. Foto: Amadeja Smrekar, izrez fotografije
Ste se kdaj vprašali, kaj je za ograjo opuščenega gradbišča za Bežigradom? V skoraj tridesetih letih je območje ponovno zavzela narava – drevesa, grmovje in drugo rastje. A to ni park in ni gozd, zato to naravo zlahka spregledamo. Prostor pa je opazila skupina ustvarjalcev, ga poimenovala Krater in začela tam delovati z dovoljenjem za začasno rabo. Krater je zdaj prostor razmisleka o trajnosti in drugačnem bivanju. Zakaj in kako pa razložita oblikovalka Gaja Mežnarić Osole in arhitektka Danica Sretenović, ki se zavzemata za njegovo vidnost. Foto: Amadeja Smrekar, izrez fotografije
Arhitektura je že od nekdaj v odnosu s človekom, a pogosto se mu prilagaja predvsem fizično. Akademik, arhitekt in pedagog Stanko Kristl pa je že v petdesetih letih prejšnjega stoletja v ospredje postavil človekovo dojemanje in humanost prostora. To določa tako njegove stanovanjske zgradbe in vrtce, kot tudi bolnišnice, med katerimi je najbolj znan Univerzitetni klinični center v Ljubljani, zgrajen leta 1975. Kristl je letos praznoval 100. rojstni dan in ob tej priložnosti je njegovo delo osvetlil simpozij, ki sta ga v Ljubljani organizirala Slovenska akademija znanosti in umetnosti ter Muzej za arhitekturo in oblikovanje. Kristlovo delo so na njem med drugim osvetlili prof. dr. Aleš Vodopivec, doc. Aleksander Ostan, asist. Jure Henigsman, vsi s Fakultete za arhitekturo ter arhitektka in kustosinja v MAO Maja Vardjan, ob koncu pa je spregovoril tudi Stanko Kristl. Foto: RTVSLO
Arhitektura je že od nekdaj v odnosu s človekom, a pogosto se mu prilagaja predvsem fizično. Akademik, arhitekt in pedagog Stanko Kristl pa je že v petdesetih letih prejšnjega stoletja v ospredje postavil človekovo dojemanje in humanost prostora. To določa tako njegove stanovanjske zgradbe in vrtce, kot tudi bolnišnice, med katerimi je najbolj znan Univerzitetni klinični center v Ljubljani, zgrajen leta 1975. Kristl je letos praznoval 100. rojstni dan in ob tej priložnosti je njegovo delo osvetlil simpozij, ki sta ga v Ljubljani organizirala Slovenska akademija znanosti in umetnosti ter Muzej za arhitekturo in oblikovanje. Kristlovo delo so na njem med drugim osvetlili prof. dr. Aleš Vodopivec, doc. Aleksander Ostan, asist. Jure Henigsman, vsi s Fakultete za arhitekturo ter arhitektka in kustosinja v MAO Maja Vardjan, ob koncu pa je spregovoril tudi Stanko Kristl. Foto: RTVSLO
Grafiti, ta svojevrstna izraznost, doma na ulici in povsod drugje, ki so jo desetletja navdihovali junaki stripov in glasba, oblast pa preganjala, je prešla v novo dobo. Danes grafitarsko sceno oblikujejo mlajši, med njimi so DJ-i, glasbeni ilustratorji, slikopleskarji, ki zahtevano eksperimentalnost in tehnič dovršenost grafita uspešno in spretno postavljajo ob bok agresivnim jumbo plakatom, prekrivajo dolgočasne beline in sivine mesta ter predmestja, z risanjem v alternativnih kulturnih središčih na dovoljenih lokacijah. Nekateri še vedno izzivajo nejevoljo oblasti in prebivalstva. Tako je leta 2015 zapisala Simona Kopinšek, ki je pripravila oddajo, v kateri se je pogovarjala s kustosom Mednarodnega grafičnega likovnega centra Božidarjem Zrinskim, umetnostno zgodovinarko Petjo Grafenauer, tedanjo umetniško vodjo mariborske galerije KIBELA Aleksandro Kostič, legendarnim mariborskim grafitarjem in DJ-jem Splinter-jem, grafitarjem Teoson-om in članom grafitarske skupine 1107 Klan. Foto: Ljubljana Street Art Festival
Grafiti, ta svojevrstna izraznost, doma na ulici in povsod drugje, ki so jo desetletja navdihovali junaki stripov in glasba, oblast pa preganjala, je prešla v novo dobo. Danes grafitarsko sceno oblikujejo mlajši, med njimi so DJ-i, glasbeni ilustratorji, slikopleskarji, ki zahtevano eksperimentalnost in tehnič dovršenost grafita uspešno in spretno postavljajo ob bok agresivnim jumbo plakatom, prekrivajo dolgočasne beline in sivine mesta ter predmestja, z risanjem v alternativnih kulturnih središčih na dovoljenih lokacijah. Nekateri še vedno izzivajo nejevoljo oblasti in prebivalstva. Tako je leta 2015 zapisala Simona Kopinšek, ki je pripravila oddajo, v kateri se je pogovarjala s kustosom Mednarodnega grafičnega likovnega centra Božidarjem Zrinskim, umetnostno zgodovinarko Petjo Grafenauer, tedanjo umetniško vodjo mariborske galerije KIBELA Aleksandro Kostič, legendarnim mariborskim grafitarjem in DJ-jem Splinter-jem, grafitarjem Teoson-om in članom grafitarske skupine 1107 Klan. Foto: Ljubljana Street Art Festival
Minilo je 60 let od smrti in 140 let od rojstva Helene Vurnik, rojene Kottler, avstrijsko-slovenske oblikovalke in slikarke. Dunajčanka z ustrezno likovno izobrazbo je že začela svojo ustvarjalno pot, ko se je leta 1913 poročila z arhitektom Ivanom Vurnikom in se z njim leto pozneje vrnila na Kranjsko. Od tedaj je bila popolnoma odvisna od njegovih naročil. Njeno delo, ki je do tedaj ostajalo v moževi senci, je leta 2017 osvetlila razstava v Narodni galeriji v Ljubljani. Tedaj se je s kustusom razstave dr. Andrejem Smrekarjem pogovarjala Maja Žel-Nolda. Foto: kolaž fotografij, vir: Wikipedia in Narodna galerija
Minilo je 60 let od smrti in 140 let od rojstva Helene Vurnik, rojene Kottler, avstrijsko-slovenske oblikovalke in slikarke. Dunajčanka z ustrezno likovno izobrazbo je že začela svojo ustvarjalno pot, ko se je leta 1913 poročila z arhitektom Ivanom Vurnikom in se z njim leto pozneje vrnila na Kranjsko. Od tedaj je bila popolnoma odvisna od njegovih naročil. Njeno delo, ki je do tedaj ostajalo v moževi senci, je leta 2017 osvetlila razstava v Narodni galeriji v Ljubljani. Tedaj se je s kustusom razstave dr. Andrejem Smrekarjem pogovarjala Maja Žel-Nolda. Foto: kolaž fotografij, vir: Wikipedia in Narodna galerija
Razstava Prevzetnost in pristranost narodne noše predstavlja narodno nošo in njene upodobitve, pripadnost in identiteto ter vlogo in položaj ženske v družbi. Izhodišče so dela slovenskega slikarja Anteja Trstenjaka, ki je študiral in dve desetletji živel v Pragi, se nekaj časa navdihoval pri bogati kulturi Lužiških Srbov in se v zadnjem delu življenja ustalil v Mariboru. Tako je tudi razstava nastala v sodelovanju z Narodnim muzejem v Pragi in Muzejem Lužiških Srbov v Bautznu v Nemčiji. Več pa je v pogovoru s Saško Aleksandro Gruden povedala Andreja Borin. Foto: levo: Ante Trstenjak, Lužičanka 2, 1961, vir: UGM, avtor fotografij: Damjan Švarc; desno: Trine Sondergaard, Hovedtoj 6, 2019, z dovoljenjem umetnice in Galerije Martin Asbak; kolaž in izrez fotografij
Razstava Prevzetnost in pristranost narodne noše predstavlja narodno nošo in njene upodobitve, pripadnost in identiteto ter vlogo in položaj ženske v družbi. Izhodišče so dela slovenskega slikarja Anteja Trstenjaka, ki je študiral in dve desetletji živel v Pragi, se nekaj časa navdihoval pri bogati kulturi Lužiških Srbov in se v zadnjem delu življenja ustalil v Mariboru. Tako je tudi razstava nastala v sodelovanju z Narodnim muzejem v Pragi in Muzejem Lužiških Srbov v Bautznu v Nemčiji. Več pa je v pogovoru s Saško Aleksandro Gruden povedala Andreja Borin. Foto: levo: Ante Trstenjak, Lužičanka 2, 1961, vir: UGM, avtor fotografij: Damjan Švarc; desno: Trine Sondergaard, Hovedtoj 6, 2019, z dovoljenjem umetnice in Galerije Martin Asbak; kolaž in izrez fotografij
Letos je minilo 25 let od prezgodnje smrti akademskega kiparja Toneta Demšarja, ki je med drugim znan po glavnih vratih ljubljanske stolnice, sicer pa je svoj opus posvetil predvsem glini in temu materialu z dolgo tradicijo dal novo veljavo. V kiparstvo je vstopil v prvi polovici sedemdsetih let in že hitro začel raziskovati likovne učinke različnih oblik pritiska na mehek organski material – glino je gubal, prirezoval, sploščeval in tlačil v različne zabojčke. Motive je pogosto črpal iz domače lončarske tradicije in rastlinskega sveta, pozneje je vpeljal tudi figuraliko. V osemdesetih je začel v svoje delo vpeljevati izrazitejše družbeno-kritične vsebine, ob tem pa ohranjal določene formalne značilnosti. Kiparski opus Toneta Demšarja v pogovoru predstavlja umetnostna zgodovinarka Nelida Nemec, ki je letos pripravila tudi spominsko razstavo njegovih del v Križevniški cerkvi ljubljanskih Križank. Foto: Tone Demšar, Veliki karo, 1989; vir: spletna stran Festivala Ljubljana
Letos je minilo 25 let od prezgodnje smrti akademskega kiparja Toneta Demšarja, ki je med drugim znan po glavnih vratih ljubljanske stolnice, sicer pa je svoj opus posvetil predvsem glini in temu materialu z dolgo tradicijo dal novo veljavo. V kiparstvo je vstopil v prvi polovici sedemdsetih let in že hitro začel raziskovati likovne učinke različnih oblik pritiska na mehek organski material – glino je gubal, prirezoval, sploščeval in tlačil v različne zabojčke. Motive je pogosto črpal iz domače lončarske tradicije in rastlinskega sveta, pozneje je vpeljal tudi figuraliko. V osemdesetih je začel v svoje delo vpeljevati izrazitejše družbeno-kritične vsebine, ob tem pa ohranjal določene formalne značilnosti. Kiparski opus Toneta Demšarja v pogovoru predstavlja umetnostna zgodovinarka Nelida Nemec, ki je letos pripravila tudi spominsko razstavo njegovih del v Križevniški cerkvi ljubljanskih Križank. Foto: Tone Demšar, Veliki karo, 1989; vir: spletna stran Festivala Ljubljana
Likovne zbirke Galerije Božidarja Jakca so v veliki meri določene z obdobjem med obema svetovnima vojnama. To umeritev so zdaj še bolj zaokrožili, saj so letos z gospodom Mišom Vidmarjem uskladili donatorsko pogodbo 331 del Nandeta Vidmarja, enega osrednjih predstavnikov ekspresionizma in nove stvarnosti pri nas. Slike, risbe in grafična dela kronološko pokrivajo celoten umetnikov opus, izbor pa predstavljajo na novi stalni postavitvi. V galeriji so zapisali, da je zbirka za njih velikega pomena, saj so tako povezali predstavnike slovenskega ekspresionizma in nove stvarnosti (generacijo praških študentov -Tone in France Kralj ter Božidar Jakac) z obdobjem barvnega in predvojnega socialnega realizma ter pozneje abstrakcije (generacijo zagrebških študentov - Zoran Didek, France Gorše in Jože Gorjup). Dolgoletno strokovno delo za pridobitev nove stalne zbirke so začeli z evidentiranjem celotnega umetnikovega opusa ob pripravi mednarodne razstave Obrazi ekspresionizma / Odtisi duha leta 2018. Zelo pomembna pa je bila Vidmarjeva najobsežnejša retrospektiva, ki so jo v galeriji pripravili leta 2020. Tedaj so evidentirali več kot 1800 umetnikovih risb in grafik ter približno 200 slik, na ogled jih je bila desetina. Glavnino je posodil sin Mišo Vidmar. Šele ta retrospektiva je z obsežnostjo gradiva in nepredstavljenimi deli predvsem povojnega časa celovito umestila Vidmarjevo delo v razvoj slovenske likovne umetnosti 20. stoletja. Maja Žel Nolda se je tedaj pogovarjala s kustosom razstave dr. Robertom Simoniškom. Foto: Nande Vidmar, Zimska pokrajina (Zima), 1921, izrez fotografije; vir: Galerija Božidar Jakac (fototeka)
Likovne zbirke Galerije Božidarja Jakca so v veliki meri določene z obdobjem med obema svetovnima vojnama. To umeritev so zdaj še bolj zaokrožili, saj so letos z gospodom Mišom Vidmarjem uskladili donatorsko pogodbo 331 del Nandeta Vidmarja, enega osrednjih predstavnikov ekspresionizma in nove stvarnosti pri nas. Slike, risbe in grafična dela kronološko pokrivajo celoten umetnikov opus, izbor pa predstavljajo na novi stalni postavitvi. V galeriji so zapisali, da je zbirka za njih velikega pomena, saj so tako povezali predstavnike slovenskega ekspresionizma in nove stvarnosti (generacijo praških študentov -Tone in France Kralj ter Božidar Jakac) z obdobjem barvnega in predvojnega socialnega realizma ter pozneje abstrakcije (generacijo zagrebških študentov - Zoran Didek, France Gorše in Jože Gorjup). Dolgoletno strokovno delo za pridobitev nove stalne zbirke so začeli z evidentiranjem celotnega umetnikovega opusa ob pripravi mednarodne razstave Obrazi ekspresionizma / Odtisi duha leta 2018. Zelo pomembna pa je bila Vidmarjeva najobsežnejša retrospektiva, ki so jo v galeriji pripravili leta 2020. Tedaj so evidentirali več kot 1800 umetnikovih risb in grafik ter približno 200 slik, na ogled jih je bila desetina. Glavnino je posodil sin Mišo Vidmar. Šele ta retrospektiva je z obsežnostjo gradiva in nepredstavljenimi deli predvsem povojnega časa celovito umestila Vidmarjevo delo v razvoj slovenske likovne umetnosti 20. stoletja. Maja Žel Nolda se je tedaj pogovarjala s kustosom razstave dr. Robertom Simoniškom. Foto: Nande Vidmar, Zimska pokrajina (Zima), 1921, izrez fotografije; vir: Galerija Božidar Jakac (fototeka)
Umetnik in teoretik fotografije Victor Burgin v svojem delu razmišlja predvsem o vpetosti fotografije v širše družbene mehanizme. Poudarja soodvisnost fotografske podobe in jezika ter nezmožnost, da fotografijo izvzamemo iz ideološkega polja. Zanima ga mesto, ki ga fotografija zavzema v vsakdanjem življenju in njena vloga pri oblikovanju naših idej, prepričanj in vrednot. "Skušal sem poudariti politični vidik vizualnega užitka in po drugi strani estetski vidik dokumentarne fotografije," pove Burgin o svojem pristopu, v katerem med drugim združuje semiotiko in psihoanalizo. S semiotiko razlaga, kako fotografija tvori pomen, s psihoanalizo pa zakaj nekdo ob neki fotografiji ne občuti ničesar, drugi pa ima solze v očeh. Pravi tudi, da ne obstaja ena sama, edninska fotografija, temveč prej cela paleta fotografskih praks – medicinska, žurnalistična, umetniška, dokumentarna, itd. A če je vse te prakse združeval vsaj fotoaparat, se je z digitalnim preobratom spremenilo še to – saj pogosto ne moremo vedeti, ali gre za digitalno fotografijo ali simulacijo. Čeprav je svojo pot začel kot politično angažirani avtor, je danes do takšne umetnosti kritičen. Meni namreč, da ta dela pripovedujejo o temah, o katerih bere in posluša že v medijih. S to mislijo se je zaključil prvi del najinega pogovora, v drugem delu pa je med drugim pojasnil, zakaj se mu je politična umetnost zdela smiselna nekoč. Foto: Wikipedia
Umetnik in teoretik fotografije Victor Burgin v svojem delu razmišlja predvsem o vpetosti fotografije v širše družbene mehanizme. Poudarja soodvisnost fotografske podobe in jezika ter nezmožnost, da fotografijo izvzamemo iz ideološkega polja. Zanima ga mesto, ki ga fotografija zavzema v vsakdanjem življenju in njena vloga pri oblikovanju naših idej, prepričanj in vrednot. "Skušal sem poudariti politični vidik vizualnega užitka in po drugi strani estetski vidik dokumentarne fotografije," pove Burgin o svojem pristopu, v katerem med drugim združuje semiotiko in psihoanalizo. S semiotiko razlaga, kako fotografija tvori pomen, s psihoanalizo pa zakaj nekdo ob neki fotografiji ne občuti ničesar, drugi pa ima solze v očeh. Pravi tudi, da ne obstaja ena sama, edninska fotografija, temveč prej cela paleta fotografskih praks – medicinska, žurnalistična, umetniška, dokumentarna, itd. A če je vse te prakse združeval vsaj fotoaparat, se je z digitalnim preobratom spremenilo še to – saj pogosto ne moremo vedeti, ali gre za digitalno fotografijo ali simulacijo. Čeprav je svojo pot začel kot politično angažirani avtor, je danes do takšne umetnosti kritičen. Meni namreč, da ta dela pripovedujejo o temah, o katerih bere in posluša že v medijih. S to mislijo se je zaključil prvi del najinega pogovora, v drugem delu pa je med drugim pojasnil, zakaj se mu je politična umetnost zdela smiselna nekoč. Foto: Wikipedia
"Nima smisla, da bi danes še ustvarjali nove fotografije." je polemična misel Victorja Burgina, umetnika in teoretika fotografije. Poudarja, da je ključno predvsem, kako že obstoječe fotografije razumemo. Zavedati bi se morali vpetosti fotografije v širše družbene mehanizme in o tem razmišljati. Burgin poudarja tudi soodvisnost fotografske podobe in jezika, nezmožnost, da fotografijo izvzamemo iz ideološkega polja. Sprva se je uveljavil kot politično angažirani fotograf, ki je s konceptualnim spajanjem podob in besedila opozarjal na družbene nepravilnosti in konvencije. Pogovor s teoretikom objavljamo v dveh delih – v prvem beseda teče predvsem o digitalnem obratu. Pravi namreč, da se danes, ko je vse digitalno, fotografija ne loči več od kakšnega drugega digitalnega objekta, kot je na primer zdravstvena kartoteka ali lik zmaja v igrici, v vseh primerih gre za zaporedje ničel in enk. Če smo nekoč lahko rekli, da različne vrste fotografije (astronomsko, medicinsko, družinsko …) združuje vsaj fotoaparat, danes tudi za digitalne simulacije ni več nujen. Zato je prepričan, da bi morali akademiki, kritiki in teoretiki fotografije dati nekoliko na stran te kategorije, kot sta fotografija in film. Samo tako bi lahko digitalni objekt bolje razumeli. Ob koncu prvega dela pogovora Burgin odgovori še, zakaj mu ni blizu politično angažirana umetnost, čeprav je nekoč bila del njegove prakse, o čemer več v drugem delu. Foto: Wikipedia
"Nima smisla, da bi danes še ustvarjali nove fotografije." je polemična misel Victorja Burgina, umetnika in teoretika fotografije. Poudarja, da je ključno predvsem, kako že obstoječe fotografije razumemo. Zavedati bi se morali vpetosti fotografije v širše družbene mehanizme in o tem razmišljati. Burgin poudarja tudi soodvisnost fotografske podobe in jezika, nezmožnost, da fotografijo izvzamemo iz ideološkega polja. Sprva se je uveljavil kot politično angažirani fotograf, ki je s konceptualnim spajanjem podob in besedila opozarjal na družbene nepravilnosti in konvencije. Pogovor s teoretikom objavljamo v dveh delih – v prvem beseda teče predvsem o digitalnem obratu. Pravi namreč, da se danes, ko je vse digitalno, fotografija ne loči več od kakšnega drugega digitalnega objekta, kot je na primer zdravstvena kartoteka ali lik zmaja v igrici, v vseh primerih gre za zaporedje ničel in enk. Če smo nekoč lahko rekli, da različne vrste fotografije (astronomsko, medicinsko, družinsko …) združuje vsaj fotoaparat, danes tudi za digitalne simulacije ni več nujen. Zato je prepričan, da bi morali akademiki, kritiki in teoretiki fotografije dati nekoliko na stran te kategorije, kot sta fotografija in film. Samo tako bi lahko digitalni objekt bolje razumeli. Ob koncu prvega dela pogovora Burgin odgovori še, zakaj mu ni blizu politično angažirana umetnost, čeprav je nekoč bila del njegove prakse, o čemer več v drugem delu. Foto: Wikipedia
Ta mesec je minilo 60 let od smrti arhitekta Maksa Fabianija, ki je pomembno zaznamoval Ljubljano, a pogosto ostaja v Plečnikovi senci. Med razlogi za to naj bi bila tudi njegova narodna in politična pripadnost. Njegovo delo je pomembno tako za slovensko, kot tudi za avstrijsko in italijansko kulturo. V 20. stoletju, ko je postala pomembna politična pripadnost, naj bi ga Slovenci zaradi udinjanja fašističnim oblastem imeli za Italijana, Avstrijci zaradi naklonjenosti slovenskim umetnikom za Slovenca, Italijani zaradi zvez z avstrijskim dvorom za Avstrijca, so ob obletnici zapisali na STA. Eden najvidnejših arhitektov avstro-ogrske monarhije se je rodil leta 1865 v Kobdilju pri Štanjelu, od koder je bila očetova družina. Družina njegove matere, ki je bila rojena v Trstu, pa je imela na Dunaju pomembne zveze vse do Habsburžanov. Deloval je marsikje – po ljubljanskem potresu leta 1895 je na svojo lastno pobudo in brezplačno izdelal urbanistični načrt za Ljubljano, zaznamoval je številne kraje na Goriškem, v Posočju in na Vipavskem, svoje najbolj inovativne in znamenite projekte pa je uresničil na Dunaju. Bil je tudi prvi arhitekt z doktoratom v monarhiji, osebni svetovalec prestolonaslednika Franca Ferdinanda, sodelavec Otta Wagnerja in profesor na Dunaju. Celovitejši vpogled v Fabianijevo delo in življenje je leta 2010 prinesla Fabianijeva monografija, ki jo podpisujeta Andrej Hrausky in Janez Koželj. Ob izidu se je tedaj z njima pogovarjala Maja Žel Nolda, njuna razmišljanja pa ostajajo aktualna še danes. Foto: Wikipedia
Ta mesec je minilo 60 let od smrti arhitekta Maksa Fabianija, ki je pomembno zaznamoval Ljubljano, a pogosto ostaja v Plečnikovi senci. Med razlogi za to naj bi bila tudi njegova narodna in politična pripadnost. Njegovo delo je pomembno tako za slovensko, kot tudi za avstrijsko in italijansko kulturo. V 20. stoletju, ko je postala pomembna politična pripadnost, naj bi ga Slovenci zaradi udinjanja fašističnim oblastem imeli za Italijana, Avstrijci zaradi naklonjenosti slovenskim umetnikom za Slovenca, Italijani zaradi zvez z avstrijskim dvorom za Avstrijca, so ob obletnici zapisali na STA. Eden najvidnejših arhitektov avstro-ogrske monarhije se je rodil leta 1865 v Kobdilju pri Štanjelu, od koder je bila očetova družina. Družina njegove matere, ki je bila rojena v Trstu, pa je imela na Dunaju pomembne zveze vse do Habsburžanov. Deloval je marsikje – po ljubljanskem potresu leta 1895 je na svojo lastno pobudo in brezplačno izdelal urbanistični načrt za Ljubljano, zaznamoval je številne kraje na Goriškem, v Posočju in na Vipavskem, svoje najbolj inovativne in znamenite projekte pa je uresničil na Dunaju. Bil je tudi prvi arhitekt z doktoratom v monarhiji, osebni svetovalec prestolonaslednika Franca Ferdinanda, sodelavec Otta Wagnerja in profesor na Dunaju. Celovitejši vpogled v Fabianijevo delo in življenje je leta 2010 prinesla Fabianijeva monografija, ki jo podpisujeta Andrej Hrausky in Janez Koželj. Ob izidu se je tedaj z njima pogovarjala Maja Žel Nolda, njuna razmišljanja pa ostajajo aktualna še danes. Foto: Wikipedia
V obsežnem opusu kiparke in multimedijske umetnice Dube Sambolec najdemo risbe, videe, kolaže, pa seveda prostorske instalacije, nekatere precej velike, z blagom, kovanim železom, plastičnimi masami, solnimi skalami, neonom, zemljo. V oblike, barve in materiale umetnica vnaša družbenopolitično razpravo. Preizprašuje spolne identitete, položaj žensk in ustvarjalk v družbi. V utemeljitvi letošnje Jakopičeve nagrade za življenjsko delo je umetnostna zgodovinarka Barbara Borčić med drugim zapisala, da "pomembno sooblikuje koncept razširjene umetnosti in javnega dialoga o sodobni umetnosti in kulturi. V svojem umetniškem opusu je prehodila pot od modernistične skulpture, ekscentrične abstrakcije in minimalističnih kosov do postmodernistične hibridnosti in večmedijskih razsežnosti." V Cukrarni v Ljubljani na skupinski razstavi Vračanje pogleda 58-ih slovenskih oziroma na Slovenskem delujočih vizualnih umetnic, ki so zaznamovale čas od devetdesetih let preteklega stoletja do danes, Duba Sambolec predstavlja na kljuki stojala na kolesih viseči polovični volumen ženskega telesa, ki so mu dodane identifikacijske številke, tam, kjer bi morala biti roka, izraščajo dolgi črni lasje. Telo binglja in čaka, kot so še pred kratkim čakale anonimne avtorice, da njihova dela privlečejo na svetlobo iz temnih depojev. Na drugi strani galerije najdemo objekt z naslovom Temporary (Začasno). Prav tako na stojalu je prečno položen prozoren valj, skozenj pa potisnjen polivinil, ki na obeh koncih štrli ven, se, kot opiše avtorica, bohotno izliva. "Situacija spominja na transportno manipuliranje, odloženi predmet pa aludira na ujetost, krhkost in neobrzdanost energij." Zanjo ni nič nedolžno in vse je politično. Tudi osnovni likovni elementi in materiali. A vse skupaj dobi zares pomen šele v konstelaciji, v odnosih v prostoru. Tla so demokratičen element, pravi, na njih stojijo skulpture in gledalci. Stene pa razume kot avtoritativen element, ker na gledalca delujejo od zgoraj. Duba Sambolec: Temporary, foto: Žiga Bratoš
V obsežnem opusu kiparke in multimedijske umetnice Dube Sambolec najdemo risbe, videe, kolaže, pa seveda prostorske instalacije, nekatere precej velike, z blagom, kovanim železom, plastičnimi masami, solnimi skalami, neonom, zemljo. V oblike, barve in materiale umetnica vnaša družbenopolitično razpravo. Preizprašuje spolne identitete, položaj žensk in ustvarjalk v družbi. V utemeljitvi letošnje Jakopičeve nagrade za življenjsko delo je umetnostna zgodovinarka Barbara Borčić med drugim zapisala, da "pomembno sooblikuje koncept razširjene umetnosti in javnega dialoga o sodobni umetnosti in kulturi. V svojem umetniškem opusu je prehodila pot od modernistične skulpture, ekscentrične abstrakcije in minimalističnih kosov do postmodernistične hibridnosti in večmedijskih razsežnosti." V Cukrarni v Ljubljani na skupinski razstavi Vračanje pogleda 58-ih slovenskih oziroma na Slovenskem delujočih vizualnih umetnic, ki so zaznamovale čas od devetdesetih let preteklega stoletja do danes, Duba Sambolec predstavlja na kljuki stojala na kolesih viseči polovični volumen ženskega telesa, ki so mu dodane identifikacijske številke, tam, kjer bi morala biti roka, izraščajo dolgi črni lasje. Telo binglja in čaka, kot so še pred kratkim čakale anonimne avtorice, da njihova dela privlečejo na svetlobo iz temnih depojev. Na drugi strani galerije najdemo objekt z naslovom Temporary (Začasno). Prav tako na stojalu je prečno položen prozoren valj, skozenj pa potisnjen polivinil, ki na obeh koncih štrli ven, se, kot opiše avtorica, bohotno izliva. "Situacija spominja na transportno manipuliranje, odloženi predmet pa aludira na ujetost, krhkost in neobrzdanost energij." Zanjo ni nič nedolžno in vse je politično. Tudi osnovni likovni elementi in materiali. A vse skupaj dobi zares pomen šele v konstelaciji, v odnosih v prostoru. Tla so demokratičen element, pravi, na njih stojijo skulpture in gledalci. Stene pa razume kot avtoritativen element, ker na gledalca delujejo od zgoraj. Duba Sambolec: Temporary, foto: Žiga Bratoš
Marijina podoba je v zgodovini umetnosti pogosto predstavljala ideal najčistejše in najpopolnejše telesne lepote. Če imajo vsi prizori Marijinega življenja dogmatičen značaj, pa to še zlasti velja za prizor njenega vnebovzetja. Tako je v monografiji Marija v slovenski umetnosti pred leti zapisal umetnostni zgodovinar Lev Menaše. Pred praznikom Marijinega vnebovzetja lahko v interpretaciji Simone Juvan in Janka Ropreta ponovno slišite povzetke iz tega dela, ki je izšlo leta 1994, obravnava pa ikonologijo slovenske marijanske umetnosti do prve svetovne vojne. Oddajo je pripravila Maja Žel-Nolda. Foto: Marijino vnebovzetje (Michel Sittow), vir: Wikipedia
Marijina podoba je v zgodovini umetnosti pogosto predstavljala ideal najčistejše in najpopolnejše telesne lepote. Če imajo vsi prizori Marijinega življenja dogmatičen značaj, pa to še zlasti velja za prizor njenega vnebovzetja. Tako je v monografiji Marija v slovenski umetnosti pred leti zapisal umetnostni zgodovinar Lev Menaše. Pred praznikom Marijinega vnebovzetja lahko v interpretaciji Simone Juvan in Janka Ropreta ponovno slišite povzetke iz tega dela, ki je izšlo leta 1994, obravnava pa ikonologijo slovenske marijanske umetnosti do prve svetovne vojne. Oddajo je pripravila Maja Žel-Nolda. Foto: Marijino vnebovzetje (Michel Sittow), vir: Wikipedia
Vladimir Makuc, interpret Krasa in mediteranskega duha, ki je posegal v srednji vek, v vesolje in, kot se zdi, tudi med računalniške piksle, je svojo značilno likovno govorico, ki se je kdaj mojstrsko približevala otroški risbi, organsko prelival med grafiko, slikarstvom in kiparstvom. Ptice, voli, krogi – kot zobati urni mehanizmi ali planeti. Steklene črepinje. Predvsem pa znaki, ki jim morda še sam ni razvozlal pomena, a je čutil njihovo moč. Je bil mistik, vizionar ali praktik? Morda vse to? Nedvomno izjemen likovnik, ki je brezhibno obvladoval metier. V Galeriji Božidar Jakac v Kostanjevici na Krki so se umetniku, ki je živel med letoma 1925 in 2016, poklonili z retrospektivo. Jedro razstave tvori donacija 53 grafičnih listov, ki predstavljajo umetnikov ustvarjalni razvoj vse od 50. let prejšnjega stoletja do konca tisočletja. Vladimir Makuc je ta dela želel podariti Galeriji Božidar Jakac in že pripravil mapo, potem pa umrl, zato so pozneje v galeriji navezali stik s sinom Vladom Makucem. Na obsežni predstavitvi, katere kustos je umetnostni zgodovinar Miha Colner, si lahko ogledamo še slike, keramične izdelke, tapiserije, risbe in primere javnih naročil. Foto: Žiga Bratoš
Vladimir Makuc, interpret Krasa in mediteranskega duha, ki je posegal v srednji vek, v vesolje in, kot se zdi, tudi med računalniške piksle, je svojo značilno likovno govorico, ki se je kdaj mojstrsko približevala otroški risbi, organsko prelival med grafiko, slikarstvom in kiparstvom. Ptice, voli, krogi – kot zobati urni mehanizmi ali planeti. Steklene črepinje. Predvsem pa znaki, ki jim morda še sam ni razvozlal pomena, a je čutil njihovo moč. Je bil mistik, vizionar ali praktik? Morda vse to? Nedvomno izjemen likovnik, ki je brezhibno obvladoval metier. V Galeriji Božidar Jakac v Kostanjevici na Krki so se umetniku, ki je živel med letoma 1925 in 2016, poklonili z retrospektivo. Jedro razstave tvori donacija 53 grafičnih listov, ki predstavljajo umetnikov ustvarjalni razvoj vse od 50. let prejšnjega stoletja do konca tisočletja. Vladimir Makuc je ta dela želel podariti Galeriji Božidar Jakac in že pripravil mapo, potem pa umrl, zato so pozneje v galeriji navezali stik s sinom Vladom Makucem. Na obsežni predstavitvi, katere kustos je umetnostni zgodovinar Miha Colner, si lahko ogledamo še slike, keramične izdelke, tapiserije, risbe in primere javnih naročil. Foto: Žiga Bratoš
Tina Kolenik je likovna umetnica in kostumografinja, pa tudi performerka, ki v vsem svojem opusu tematizira telo v najrazličnejših odnosih z okoljem. V galeriji Kresija se predstavlja z razstavo V imenu ljudstva. Na razstavi fotografij in objektov se avtorica obleče v kostume in zavzame tipične poze osmih svetovnih vladarjev, ki so v zgodovini krojili zgodovino posameznih narodov in kompleksnejših svetovnih ozemelj. Njihovi kostumi, izrazi vladarske moči, so narejeni iz vžigalic, ki kot metafora nadomeščajo ljudske množice, ki so vladarjem podarjale moč. Tino Kolenik je pred mikrofon za oddajo Likovni odmevi povabila Petra Tanko. Vabimo vas k poslušanju!
Tina Kolenik je likovna umetnica in kostumografinja, pa tudi performerka, ki v vsem svojem opusu tematizira telo v najrazličnejših odnosih z okoljem. V galeriji Kresija se predstavlja z razstavo V imenu ljudstva. Na razstavi fotografij in objektov se avtorica obleče v kostume in zavzame tipične poze osmih svetovnih vladarjev, ki so v zgodovini krojili zgodovino posameznih narodov in kompleksnejših svetovnih ozemelj. Njihovi kostumi, izrazi vladarske moči, so narejeni iz vžigalic, ki kot metafora nadomeščajo ljudske množice, ki so vladarjem podarjale moč. Tino Kolenik je pred mikrofon za oddajo Likovni odmevi povabila Petra Tanko. Vabimo vas k poslušanju!
"Od srednjeveških portretov, resenančnih figur golih grških boginj ali oglaševalskih kampanj dvajsetega stoletja – na telo smo v zgodovini projicirali neskončno pomenov. Toda kakšne pomene umetniška upodobitev telesa nosi danes?" Tako je zapisala in se vprašala Hana Čeferin, kuratorka fotografske razstave Telo kot način gledanja v koprski Galeriji Loža, kjer so na ogled dela osmih sodobnih slovenskih umetnikov in umetnic, ki jih zastopa Galerija Fotografija. Nekaj možnih odgovorov v oddaji ponujajo kuratorka Hana Čeferin, ter umetniki in umetnice Tanja Lažetič, Tilyen Mucik, Uroš Abram in Blaž Rojs. Foto: Andrej Lamut. Potop, 2018; vir Galerija Fotografija (izrez fotografije)
"Od srednjeveških portretov, resenančnih figur golih grških boginj ali oglaševalskih kampanj dvajsetega stoletja – na telo smo v zgodovini projicirali neskončno pomenov. Toda kakšne pomene umetniška upodobitev telesa nosi danes?" Tako je zapisala in se vprašala Hana Čeferin, kuratorka fotografske razstave Telo kot način gledanja v koprski Galeriji Loža, kjer so na ogled dela osmih sodobnih slovenskih umetnikov in umetnic, ki jih zastopa Galerija Fotografija. Nekaj možnih odgovorov v oddaji ponujajo kuratorka Hana Čeferin, ter umetniki in umetnice Tanja Lažetič, Tilyen Mucik, Uroš Abram in Blaž Rojs. Foto: Andrej Lamut. Potop, 2018; vir Galerija Fotografija (izrez fotografije)
V razstavnih prostorih Koroške galerije likovnih umetnosti v Slovenj Gradcu so letošnji poletni razstavni termin namenili enemu najvidnejših likovnih ustvarjalcev v regiji Štefanu Marflaku. Akademski slikar, ki letos praznuje 70 letnico, je v svojem slikarskem opusu vsebinsko vpet v kulturno in naravno izročilo sveta med Peco in Pohorjem ter tamkajšnjih ljudi. Njegovo razstavo z naslovom Ta pot, ta slika predstavlja kustos Marko Košan, ki jo je zasnoval. Foto: KGLU
V razstavnih prostorih Koroške galerije likovnih umetnosti v Slovenj Gradcu so letošnji poletni razstavni termin namenili enemu najvidnejših likovnih ustvarjalcev v regiji Štefanu Marflaku. Akademski slikar, ki letos praznuje 70 letnico, je v svojem slikarskem opusu vsebinsko vpet v kulturno in naravno izročilo sveta med Peco in Pohorjem ter tamkajšnjih ljudi. Njegovo razstavo z naslovom Ta pot, ta slika predstavlja kustos Marko Košan, ki jo je zasnoval. Foto: KGLU
Če se je grafični bienale Ljubljana pretežno odprl k drugim medijem, je poziv ustvarjalcem ob rednih kuriranih razstavah, posvečenih grafiki, eden od načinov, kako v Mednarodnem grafičnem likovnem centru ohranjajo stik s tem medijem. Leta 2012 so na podlagi poziva pripravili razstavo novejših grafičnih del, letos, deset let pozneje pa jih je ponovno zanimalo, kaj se je v tem času dogajalo na tem področju in so poziv ponovili. Kaj je med prispelimi prijavami izbrala mednarodna žirija si lahko ogledate na razstavi Odtisi in vtisi 2. Med sodelujočimi je tudi precej manj znanih, še uveljavljajočih se umetnikov in umetnic, je povedal sokustos razstave Božidar Zrinski, s katerim se je pogovarjala Iza Pevec, svoja dela pa predstavljajo Dalea Kovačec, Nina Koželj in Svetlana Jakimovska Rodič. Foto: Brane Širca, Denar sveta vladar 500 rubljev, 2022, prostorska postavitev, detajl; vir: MGLC
Če se je grafični bienale Ljubljana pretežno odprl k drugim medijem, je poziv ustvarjalcem ob rednih kuriranih razstavah, posvečenih grafiki, eden od načinov, kako v Mednarodnem grafičnem likovnem centru ohranjajo stik s tem medijem. Leta 2012 so na podlagi poziva pripravili razstavo novejših grafičnih del, letos, deset let pozneje pa jih je ponovno zanimalo, kaj se je v tem času dogajalo na tem področju in so poziv ponovili. Kaj je med prispelimi prijavami izbrala mednarodna žirija si lahko ogledate na razstavi Odtisi in vtisi 2. Med sodelujočimi je tudi precej manj znanih, še uveljavljajočih se umetnikov in umetnic, je povedal sokustos razstave Božidar Zrinski, s katerim se je pogovarjala Iza Pevec, svoja dela pa predstavljajo Dalea Kovačec, Nina Koželj in Svetlana Jakimovska Rodič. Foto: Brane Širca, Denar sveta vladar 500 rubljev, 2022, prostorska postavitev, detajl; vir: MGLC
Da je mojster klasične kiparske veščine, dokazuje nenazadnje s portreti, na primer Stanovnikovim kipom v Valvasorjevem parku v Ljubljani, v katerega je subtilno ujel njegovo hudomušnost. A dela v Mestni galeriji skoraj ne bi mogla biti dlje, ob tem pa dobimo občutek, kot da Metod Frlic ni en sam, temveč več umetnikov hkrati. Bolj kot z lepoto kiparske podobe se ukvarja z duhovitim in ostrim razkrivanjem resnice. Na površino potegne zagatnost, perverznost, strašljivost in absurdnost, ki se skrivajo sicer pod spolirano podobo ljudi in pojavov. Akademski kipar in docent na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje Metod Frlic je Mestno galerijo Ljubljana napolnil z do zdaj najobsežnejšo predstavitvijo svojih del, ki so v zadnjih desetih letih usmerjena v politično skulpturo. Za razstavo z naslovom Blazina, bla, bla, bla, blato je natančno premislil prostor in dela temu tudi prilagodil. Ta so provokativna, humorna, kdaj neizprosna, predvsem pa vizualno sočna. V Mestni galeriji recimo srečamo veliko glavo Slavoja Žižka, ob njej pa stolp iz knjig in trebuh, ki ima namesto popka odtok kot v Hitchcockovem filmu Psiho. "Mislil sem, da je filozofija strnjena misel," pravi Frlic, "pa sem se očitno motil." Nadstropje nižje se moramo prebiti skozi dva okostnjaka in se ju ob tem dotakniti. Nekatere bo to spomnilo na performans iz 70-ih z naslovom Živa vrata – le da sta tam bila živa človeka. Foto: Žiga Bratoš
Da je mojster klasične kiparske veščine, dokazuje nenazadnje s portreti, na primer Stanovnikovim kipom v Valvasorjevem parku v Ljubljani, v katerega je subtilno ujel njegovo hudomušnost. A dela v Mestni galeriji skoraj ne bi mogla biti dlje, ob tem pa dobimo občutek, kot da Metod Frlic ni en sam, temveč več umetnikov hkrati. Bolj kot z lepoto kiparske podobe se ukvarja z duhovitim in ostrim razkrivanjem resnice. Na površino potegne zagatnost, perverznost, strašljivost in absurdnost, ki se skrivajo sicer pod spolirano podobo ljudi in pojavov. Akademski kipar in docent na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje Metod Frlic je Mestno galerijo Ljubljana napolnil z do zdaj najobsežnejšo predstavitvijo svojih del, ki so v zadnjih desetih letih usmerjena v politično skulpturo. Za razstavo z naslovom Blazina, bla, bla, bla, blato je natančno premislil prostor in dela temu tudi prilagodil. Ta so provokativna, humorna, kdaj neizprosna, predvsem pa vizualno sočna. V Mestni galeriji recimo srečamo veliko glavo Slavoja Žižka, ob njej pa stolp iz knjig in trebuh, ki ima namesto popka odtok kot v Hitchcockovem filmu Psiho. "Mislil sem, da je filozofija strnjena misel," pravi Frlic, "pa sem se očitno motil." Nadstropje nižje se moramo prebiti skozi dva okostnjaka in se ju ob tem dotakniti. Nekatere bo to spomnilo na performans iz 70-ih z naslovom Živa vrata – le da sta tam bila živa človeka. Foto: Žiga Bratoš
Letošnji dobitnik Župančičeve nagrade za življenjsko delo, akademski kipar in univerzitetni profesor Matjaž Počivavšek, ves čas opazno sooblikuje javni mestni prostor, omenimo recimo skulpturo pred NLB na Trgu republike v Ljubljani. Kako postaviti nekaj, kar prehaja med intimnim ateljejskim delom in javnim prostorom, se sprašuje kipar, ter izpostavlja, da javna plastika zahteva drugačne teme in trajnejši material, pomemben je tudi kontekst prostora. Pri svojem delu izhaja predvsem iz materiala, njegove minimalistično zaznamovane skulpture pa določa tudi dinamično razmerje med velikostjo, volumnom in detajli na površini. Zmanjšati skuša vlogo roke in modeliranja, zato dela pogosto ustvarja ob pomoči odtisov vode, vetra in različnih predmetov. Poleg študija na ljubljanski akademiji sta njegovo delovanje usmerila tudi navdušenje nad ameriškim minimalizmom ter izkušnja Pariza z bogato zakladnico del iz zgodovine umetnosti in tako tudi njegova dela sodobnost združujejo s tradicijo. Foto: ALUO
Letošnji dobitnik Župančičeve nagrade za življenjsko delo, akademski kipar in univerzitetni profesor Matjaž Počivavšek, ves čas opazno sooblikuje javni mestni prostor, omenimo recimo skulpturo pred NLB na Trgu republike v Ljubljani. Kako postaviti nekaj, kar prehaja med intimnim ateljejskim delom in javnim prostorom, se sprašuje kipar, ter izpostavlja, da javna plastika zahteva drugačne teme in trajnejši material, pomemben je tudi kontekst prostora. Pri svojem delu izhaja predvsem iz materiala, njegove minimalistično zaznamovane skulpture pa določa tudi dinamično razmerje med velikostjo, volumnom in detajli na površini. Zmanjšati skuša vlogo roke in modeliranja, zato dela pogosto ustvarja ob pomoči odtisov vode, vetra in različnih predmetov. Poleg študija na ljubljanski akademiji sta njegovo delovanje usmerila tudi navdušenje nad ameriškim minimalizmom ter izkušnja Pariza z bogato zakladnico del iz zgodovine umetnosti in tako tudi njegova dela sodobnost združujejo s tradicijo. Foto: ALUO
Ob odpovedi razstave v Narodnem muzeju Slovenije zaradi dvoma o avtentičnosti del smo vsi nenadoma postali likovni strokovnjaki, ki znajo na daleč prepoznati lažnega Picassa. Strokovni pristopi so seveda kompleksni, saj so ponaredki lahko zelo kakovostni. Strokovnjak, ki presoja avtentičnost, najprej pogleda stanje slike, ali je raster značilen za slikarja, kakšne so barve in razpoloženje, zelo zgovorna sta platno in zadnja stran slike, razlaga dr. Ferdinand Šerbelj, umetnostni zgodovinar in sodni izvedenec. "Če je hrbtna stran zelo pestra in je veliko nalepk, žigov, je to sumljivo, saj je očitno nekdo hotel pokazati, da je delo bilo vključeno na številne razstave, in ga tako legitimizirati." Vsaka kopija pa seveda še ni ponaredek, poleg tega tudi pojmovanje originalnosti in edinstvenosti ni enako v vseh zgodovinskih obdobjih in kulturah. Zakaj pravzaprav umetniško vrednost grafike dojemamo drugače, če je natisnjena v številnih izvodih in ne le nekajkrat? O vsem tem razmišlja dr. Ferdinand Šerbelj, dolgoletni sodelavec Narodne galerije. Foto: Janko Dermastja, Narodna galerija
Ob odpovedi razstave v Narodnem muzeju Slovenije zaradi dvoma o avtentičnosti del smo vsi nenadoma postali likovni strokovnjaki, ki znajo na daleč prepoznati lažnega Picassa. Strokovni pristopi so seveda kompleksni, saj so ponaredki lahko zelo kakovostni. Strokovnjak, ki presoja avtentičnost, najprej pogleda stanje slike, ali je raster značilen za slikarja, kakšne so barve in razpoloženje, zelo zgovorna sta platno in zadnja stran slike, razlaga dr. Ferdinand Šerbelj, umetnostni zgodovinar in sodni izvedenec. "Če je hrbtna stran zelo pestra in je veliko nalepk, žigov, je to sumljivo, saj je očitno nekdo hotel pokazati, da je delo bilo vključeno na številne razstave, in ga tako legitimizirati." Vsaka kopija pa seveda še ni ponaredek, poleg tega tudi pojmovanje originalnosti in edinstvenosti ni enako v vseh zgodovinskih obdobjih in kulturah. Zakaj pravzaprav umetniško vrednost grafike dojemamo drugače, če je natisnjena v številnih izvodih in ne le nekajkrat? O vsem tem razmišlja dr. Ferdinand Šerbelj, dolgoletni sodelavec Narodne galerije. Foto: Janko Dermastja, Narodna galerija
Ob razstavi fotografij Letizie Battaglia »Fotografija kot življenska izbira« v Ljubljani pravi kuratorica Francesca Alfano Miglietti, s katero smo na dan otvoritve, 24. maja v Galeriji Jakopič pripravili pogovor o estetiki, osebnosti, njeni rabi črnobele fotografije, in o nelepih plateh življenja Italije, ki jih je na celuloid lovila Battaglia. Miglietti je umetnostna kritičarka, publicistka in docentka predmeta Teorije in metodologije sodobnosti na Akademiji lepih umetnosti Brera v Milanu. Prvič je to razstavo postavila v beneški galeriji Tre oci, tri očesa, na tamkajšnem otoku Giudecca leta 2019. Poleg tega, da se že dolgo bavi s sodobno umetnostjo povezanimi zadevami, je bila tudi prijateljica letos aprila preminule avtorice in fotografinje Letizie Battaglia. Slednja se je leta 1935 rodila na Siciliji, življenski obrati pa so jo pozneje vodili v Lombardijo, v Milano, kjer je sprva kot novinarka, kmalu pa tudi kot fotografinja začela pot povečini po fotografijah žrtev umorov mafije širše prepoznavne avtorice. Prevod pogovora interpretira Jasna Rodošek. Foto: Kuratorica Francesca Alfano Miglietti na otvoritvi razstave 24.maja v Ljubljani VIR: Goran Tenze, Program Ars
Ob razstavi fotografij Letizie Battaglia »Fotografija kot življenska izbira« v Ljubljani pravi kuratorica Francesca Alfano Miglietti, s katero smo na dan otvoritve, 24. maja v Galeriji Jakopič pripravili pogovor o estetiki, osebnosti, njeni rabi črnobele fotografije, in o nelepih plateh življenja Italije, ki jih je na celuloid lovila Battaglia. Miglietti je umetnostna kritičarka, publicistka in docentka predmeta Teorije in metodologije sodobnosti na Akademiji lepih umetnosti Brera v Milanu. Prvič je to razstavo postavila v beneški galeriji Tre oci, tri očesa, na tamkajšnem otoku Giudecca leta 2019. Poleg tega, da se že dolgo bavi s sodobno umetnostjo povezanimi zadevami, je bila tudi prijateljica letos aprila preminule avtorice in fotografinje Letizie Battaglia. Slednja se je leta 1935 rodila na Siciliji, življenski obrati pa so jo pozneje vodili v Lombardijo, v Milano, kjer je sprva kot novinarka, kmalu pa tudi kot fotografinja začela pot povečini po fotografijah žrtev umorov mafije širše prepoznavne avtorice. Prevod pogovora interpretira Jasna Rodošek. Foto: Kuratorica Francesca Alfano Miglietti na otvoritvi razstave 24.maja v Ljubljani VIR: Goran Tenze, Program Ars
Odločna, celo jezna dekleta v mračnih okoljih že dolgo naseljujejo slike uveljavljene umetnice Tine Dobrajc, ki se trenutno v Galeriji SLOART predstavlja z razstavo Balkanske obljube. S spojem sodobnih ter tradicionalnih in folklornih elementov, kot so avbe, razmišlja o kulturi, ki nas določa. Tradicije pa ne želi izničiti, temveč o njej kritično razmisliti, je umetnica povedala v pogovoru ob razstavi Žival sem, ujeta v tvoj vroč beton pred dvema letoma. Na sliki: Art Of Violence: Spirit, 2021,akril na platno
Odločna, celo jezna dekleta v mračnih okoljih že dolgo naseljujejo slike uveljavljene umetnice Tine Dobrajc, ki se trenutno v Galeriji SLOART predstavlja z razstavo Balkanske obljube. S spojem sodobnih ter tradicionalnih in folklornih elementov, kot so avbe, razmišlja o kulturi, ki nas določa. Tradicije pa ne želi izničiti, temveč o njej kritično razmisliti, je umetnica povedala v pogovoru ob razstavi Žival sem, ujeta v tvoj vroč beton pred dvema letoma. Na sliki: Art Of Violence: Spirit, 2021,akril na platno
Skoraj pregovorno že velja, da je umetniški trg v Sloveniji nerazvit. Galeristka in kulturna menedžerka Piera Ravnikar si to že vrsto let prizadeva spremeniti. Skoraj deset let je kot umetniška vodja vizualnega programa delovala v Kinu Šiška, v okviru katerega je vzpostavila tudi galerijo Dobra vaga, ki je usmerjena predvsem v predstavljanje mlajših umetnikov in z dostopnimi cenami spodbuja razvoj umetniškega trga. Leta 2017 je Piera Ravnikar ustanovila svojo galerijo Ravnikar Gallery Space, na njeno pobudo pa so v sodelovanju s Cukrarno oblikovali Ljubljana Art Weekend, ki do nedelje prestolnico povezuje v zgoščenem programu odprtij, vodstev in drugih dogodkov. Kaj prinaša prvi umetnostni konec tedna, kako spodbujati zbirateljstvo in vstopati v mednarodni prostor ter zakaj je medsebojno povezovanje tako pomembno, je med drugim v pogovoru povedala entuziastična galeristka. Foto: osebni arhiv
Skoraj pregovorno že velja, da je umetniški trg v Sloveniji nerazvit. Galeristka in kulturna menedžerka Piera Ravnikar si to že vrsto let prizadeva spremeniti. Skoraj deset let je kot umetniška vodja vizualnega programa delovala v Kinu Šiška, v okviru katerega je vzpostavila tudi galerijo Dobra vaga, ki je usmerjena predvsem v predstavljanje mlajših umetnikov in z dostopnimi cenami spodbuja razvoj umetniškega trga. Leta 2017 je Piera Ravnikar ustanovila svojo galerijo Ravnikar Gallery Space, na njeno pobudo pa so v sodelovanju s Cukrarno oblikovali Ljubljana Art Weekend, ki do nedelje prestolnico povezuje v zgoščenem programu odprtij, vodstev in drugih dogodkov. Kaj prinaša prvi umetnostni konec tedna, kako spodbujati zbirateljstvo in vstopati v mednarodni prostor ter zakaj je medsebojno povezovanje tako pomembno, je med drugim v pogovoru povedala entuziastična galeristka. Foto: osebni arhiv
Alfred Kubin (1877 – 1959) nas s svojimi sanjsko-grotesknimi in misteriozno-fantastičnimi podobami popelje v svet nasilja, vojaškega uničenja in epidemije ter nam skozi umetnost pokaže, kako se zgodovina ponavlja. Tega izjemnega risarja, čigar delo s preloma 19. in 20 stoletja je zdaj predstavljeno na razstavi Izpovedi trpinčene duše v Leopoldovem muzeju na Dunaju, predstavlja kustos razstave in direktor muzeja Hans-Peter Wipplinger, ki je o njegovem delu med drugim povedal: "Pri Kubinu gre vedno za kombinacijo domišljije in resničnosti. Ko je Kubin ustvarjal, sanj ni neposredno prenašal v svoje delo, najprej jih je rekonstruiral, potem izčistil in nazadnje na novo razumsko sestavil na podlagi svojega vidika kompozicije in svojega vidika refleksije."
Alfred Kubin (1877 – 1959) nas s svojimi sanjsko-grotesknimi in misteriozno-fantastičnimi podobami popelje v svet nasilja, vojaškega uničenja in epidemije ter nam skozi umetnost pokaže, kako se zgodovina ponavlja. Tega izjemnega risarja, čigar delo s preloma 19. in 20 stoletja je zdaj predstavljeno na razstavi Izpovedi trpinčene duše v Leopoldovem muzeju na Dunaju, predstavlja kustos razstave in direktor muzeja Hans-Peter Wipplinger, ki je o njegovem delu med drugim povedal: "Pri Kubinu gre vedno za kombinacijo domišljije in resničnosti. Ko je Kubin ustvarjal, sanj ni neposredno prenašal v svoje delo, najprej jih je rekonstruiral, potem izčistil in nazadnje na novo razumsko sestavil na podlagi svojega vidika kompozicije in svojega vidika refleksije."
"Vojna in nasilje popolnoma spremenita mejo med umetniško gesto in aktivizmom " razmišlja Kateryna Iakovlenko, ukrajinska kuratorka, piska in raziskovalka, ki se posveča temi umetnosti v obdobju političnih sprememb in vojn ter vprašanju spolov v vizualni kulturi. V Ljubljani je na povabilo DUM Društva umetnikov in Društva Igor Zabel za kulturo in teorijo izvedla predavanje o ukrajinski umetnosti v kontekstu vojne. Seveda je kultura od nekdaj povezana s politiko in tako kot se ponavljajo določena nasilna dejanja, se tudi v umetnosti ponavljajo določene teme. Zato se moramo ozreti tudi k starejšim podobam žalosti, bolečine, pa tudi nasilja, da bi lahko globlje in celoviteje razumeli dela, ki jih trenutno ustvarjajo umetniki med vojno. Kako vojna spremeni pogled na krajino, zakaj je ob tem nujno razmišljati tudi o feminizmu in več o tem, kakšno moč ima umetnost v času vojne, pa v pogovoru s Kateryno Iakovlenko. Foto: Aliona Lobanova
"Vojna in nasilje popolnoma spremenita mejo med umetniško gesto in aktivizmom " razmišlja Kateryna Iakovlenko, ukrajinska kuratorka, piska in raziskovalka, ki se posveča temi umetnosti v obdobju političnih sprememb in vojn ter vprašanju spolov v vizualni kulturi. V Ljubljani je na povabilo DUM Društva umetnikov in Društva Igor Zabel za kulturo in teorijo izvedla predavanje o ukrajinski umetnosti v kontekstu vojne. Seveda je kultura od nekdaj povezana s politiko in tako kot se ponavljajo določena nasilna dejanja, se tudi v umetnosti ponavljajo določene teme. Zato se moramo ozreti tudi k starejšim podobam žalosti, bolečine, pa tudi nasilja, da bi lahko globlje in celoviteje razumeli dela, ki jih trenutno ustvarjajo umetniki med vojno. Kako vojna spremeni pogled na krajino, zakaj je ob tem nujno razmišljati tudi o feminizmu in več o tem, kakšno moč ima umetnost v času vojne, pa v pogovoru s Kateryno Iakovlenko. Foto: Aliona Lobanova
Domišljija ima politično moč, je prepričana Cecilia Alemani, kuratorka 59. beneškega umetnostnega bienala Mleko sanj, ki v ospredje postavlja nadrealizem. Kakšen političen naboj ima lahko danes opiranje na to gibanje, ki se je oblikovalo po koncu prve svetovne vojne, je bilo namreč med prvimi vprašanji, na katera je v New Yorku živeča Italijanka odgovarjala tik pred odprtjem bienala. Še prej pa je pojasnila, kako so se organizatorji odzvali na vojno v Ukrajini. Kljub vsem grozotam današnjega časa (ob vojni in pandemiji se v kontekstu Mleka sanj poraja še vsaj tema škodljivih posledic antropocentrizma) pa sprehod skozi osrednjo razstavo ne razkriva podob temačnega obupa, temveč prej zamisel o drugačnem svetu, polnem mitov, barve, magije in – žensk. Več kot devetdeset odstotkov sodelujočih naj bi namreč bilo avtoric, k sodelovanju pa je Cecilia Alemani povabila tudi številne nebinarne osebe. Razstava nas tako želi povabiti k razmisleku o idejah posthumanizma, odnosu med človekom in tehnologijo ter bolj simbiotičnem svetu, z naslovom Mleko sanj pa se opira na knjigo nadrealistične umetnice Leonore Carrington, ki si zamišlja svet, kjer se vsakdo lahko spremeni in postane nekaj drugega.
Domišljija ima politično moč, je prepričana Cecilia Alemani, kuratorka 59. beneškega umetnostnega bienala Mleko sanj, ki v ospredje postavlja nadrealizem. Kakšen političen naboj ima lahko danes opiranje na to gibanje, ki se je oblikovalo po koncu prve svetovne vojne, je bilo namreč med prvimi vprašanji, na katera je v New Yorku živeča Italijanka odgovarjala tik pred odprtjem bienala. Še prej pa je pojasnila, kako so se organizatorji odzvali na vojno v Ukrajini. Kljub vsem grozotam današnjega časa (ob vojni in pandemiji se v kontekstu Mleka sanj poraja še vsaj tema škodljivih posledic antropocentrizma) pa sprehod skozi osrednjo razstavo ne razkriva podob temačnega obupa, temveč prej zamisel o drugačnem svetu, polnem mitov, barve, magije in – žensk. Več kot devetdeset odstotkov sodelujočih naj bi namreč bilo avtoric, k sodelovanju pa je Cecilia Alemani povabila tudi številne nebinarne osebe. Razstava nas tako želi povabiti k razmisleku o idejah posthumanizma, odnosu med človekom in tehnologijo ter bolj simbiotičnem svetu, z naslovom Mleko sanj pa se opira na knjigo nadrealistične umetnice Leonore Carrington, ki si zamišlja svet, kjer se vsakdo lahko spremeni in postane nekaj drugega.
Sredi tridesetih let 20. stoletja so se mladi slovenski likovni umetniki povezali v Klub neodvisnih, da bi se tako laže uveljavili in umestili kot nova umetniška generacija. V najširši zasedbi je imel Klub štirinajst članov, in sicer gre za znamenita imena slovenske likovne umetnosti: Zoran Didek, Boris in Zdenko Kalin, Stane Kregar, France Mihelič, Zoran Mušič, Nikolaj Omersa, France Pavlovec, Nikolaj Pirnat, Marij Pregelj, Karel Putrih, Maksim Sedej, Frančišek Smerdu in Evgen Sajovic. Za njihov manifest so obveljale besede, ki jih je izrekel Zoran Mušič na odprtju druge skupne razstave leta 1937, kjer je med drugim dejal: "Način našega ustvarjanja ... je intenzivno poglabljanje realnosti same s tem, da poduhovljamo mrtvo snov in ji dajemo izraza nove mladostne moči in sile. Mi se realnosti ne bojimo in ne kvarimo ji izraza ... Umetnik ne more delati izven navzkrižij časa, v katerem živi. Vsi socialni in duhovni vplivi se v njem zgoščeno prelivajo v notranji lik, ki ga izraža na platnu ali v glini. Zato je nemogoče, da bi živel ločeno od celokupne vizije sveta in kozmosa, v katerem se izživlja. V njem je samo vprašanje, kako visoko se bo dvignil nad izkustveno in zajel širše dimenzije življenja, ki ga obdaja, kako se mu bo posrečilo izvleči se iz vsakdanjosti, kako bo znal poiskati večje intenzivnosti in globljega doživetja." V Galeriji Cankarjevega doma so v sodelovanju z Galerijo Božidarja Jakca s Kostanjevice na Krki pripravili razstavo umetniških del članov Kluba neodvisnih z naslovom "Izven okvirja. Umetnost tridesetih let". V oddaji Likovni odmevi o njej spregovori avtorica dr. Asta Vrečko. Foto: detajl fotografije Aleša Rose
Sredi tridesetih let 20. stoletja so se mladi slovenski likovni umetniki povezali v Klub neodvisnih, da bi se tako laže uveljavili in umestili kot nova umetniška generacija. V najširši zasedbi je imel Klub štirinajst članov, in sicer gre za znamenita imena slovenske likovne umetnosti: Zoran Didek, Boris in Zdenko Kalin, Stane Kregar, France Mihelič, Zoran Mušič, Nikolaj Omersa, France Pavlovec, Nikolaj Pirnat, Marij Pregelj, Karel Putrih, Maksim Sedej, Frančišek Smerdu in Evgen Sajovic. Za njihov manifest so obveljale besede, ki jih je izrekel Zoran Mušič na odprtju druge skupne razstave leta 1937, kjer je med drugim dejal: "Način našega ustvarjanja ... je intenzivno poglabljanje realnosti same s tem, da poduhovljamo mrtvo snov in ji dajemo izraza nove mladostne moči in sile. Mi se realnosti ne bojimo in ne kvarimo ji izraza ... Umetnik ne more delati izven navzkrižij časa, v katerem živi. Vsi socialni in duhovni vplivi se v njem zgoščeno prelivajo v notranji lik, ki ga izraža na platnu ali v glini. Zato je nemogoče, da bi živel ločeno od celokupne vizije sveta in kozmosa, v katerem se izživlja. V njem je samo vprašanje, kako visoko se bo dvignil nad izkustveno in zajel širše dimenzije življenja, ki ga obdaja, kako se mu bo posrečilo izvleči se iz vsakdanjosti, kako bo znal poiskati večje intenzivnosti in globljega doživetja." V Galeriji Cankarjevega doma so v sodelovanju z Galerijo Božidarja Jakca s Kostanjevice na Krki pripravili razstavo umetniških del članov Kluba neodvisnih z naslovom "Izven okvirja. Umetnost tridesetih let". V oddaji Likovni odmevi o njej spregovori avtorica dr. Asta Vrečko. Foto: detajl fotografije Aleša Rose
»Ljudje in nenavadna bitja, fantazijske pokrajine in magična arhitektura, ki žarijo z Jakšetovih platen, vzbujajo osuplost. Prek njih vstopamo v prostore, ki jih ni na zemljevidu, med imaginarna bitja, pri katerih so na delu kuriozna prehajanja, metamorfoze telesa in duha.« Tako je dr. Robert Simonišek, kustos razstave Brez gospodarja, s katero se predstavljamo na 59. beneškem bienalu, v katalogu zapisal o Marku Jakšetu, enigmatičnem enfant terriblu slovenskega slikarstva, ki se v javnosti tako rekoč ne pojavlja. V njegovih delih odkrivamo predvsem sledi nadrealizma, ki ga je ob poudarjanju domišljije ter metamorfoz tudi kuratorka Cecilia Alemani letos postavila v ospredje beneškega bienala z naslovom Mleko sanj. In če se Jakše ne sprašuje, zakaj naslikani zajec nosi zapestnico iz granatk, ali se lahko to vpraša gledalec njegovih platen? Tudi o tem razmišlja kustos paviljona Robert Simonišek.
»Ljudje in nenavadna bitja, fantazijske pokrajine in magična arhitektura, ki žarijo z Jakšetovih platen, vzbujajo osuplost. Prek njih vstopamo v prostore, ki jih ni na zemljevidu, med imaginarna bitja, pri katerih so na delu kuriozna prehajanja, metamorfoze telesa in duha.« Tako je dr. Robert Simonišek, kustos razstave Brez gospodarja, s katero se predstavljamo na 59. beneškem bienalu, v katalogu zapisal o Marku Jakšetu, enigmatičnem enfant terriblu slovenskega slikarstva, ki se v javnosti tako rekoč ne pojavlja. V njegovih delih odkrivamo predvsem sledi nadrealizma, ki ga je ob poudarjanju domišljije ter metamorfoz tudi kuratorka Cecilia Alemani letos postavila v ospredje beneškega bienala z naslovom Mleko sanj. In če se Jakše ne sprašuje, zakaj naslikani zajec nosi zapestnico iz granatk, ali se lahko to vpraša gledalec njegovih platen? Tudi o tem razmišlja kustos paviljona Robert Simonišek.
Naziv Evropska prestolnica kulture je pobuda Evropske unije, ki izbranemu mestu prinese izjemno priložnost, da širšemu evropskemu občinstvu predstavi svoj umetniški in kulturni program. Ta prestižni naslov letos nosijo tri mesta Esch-sur-Alzette v Luksemburgu, Kaunas v Litvi in Novi Sad v Srbiji. Slednji, ki je nam najbližji je za rdečo nit kulturnega programa izbral "štiri mostove", ki naj bi mesto povezali z Evropsko unijo in Zahodnim Balkanom. O zasnovi kulturnega programa, infrastrukturnih projektih in pomenu EPK direktor fundacije EPK Novi Sad Nemanja Milenković. Oddajo je pripravila Aleksandra Saška Gruden. Foto: FB stran Novi sad
Naziv Evropska prestolnica kulture je pobuda Evropske unije, ki izbranemu mestu prinese izjemno priložnost, da širšemu evropskemu občinstvu predstavi svoj umetniški in kulturni program. Ta prestižni naslov letos nosijo tri mesta Esch-sur-Alzette v Luksemburgu, Kaunas v Litvi in Novi Sad v Srbiji. Slednji, ki je nam najbližji je za rdečo nit kulturnega programa izbral "štiri mostove", ki naj bi mesto povezali z Evropsko unijo in Zahodnim Balkanom. O zasnovi kulturnega programa, infrastrukturnih projektih in pomenu EPK direktor fundacije EPK Novi Sad Nemanja Milenković. Oddajo je pripravila Aleksandra Saška Gruden. Foto: FB stran Novi sad
Večmedijska skupina Laibach, ustanovljena leta 1980 v Trbovljah, je dosegla svetovno prepoznavnost, za katero ni zaslužna le njihova eksperimentalna in udarna glasba, temveč močna vizualna podoba – na odru, plakatih, v videospotih. Že od samih začetkov pa ustvarjajo tudi likovna dela. V ljubljanski prodajni galeriji in dražbeni hiši Sloart si na razstavi Laibach Kunst – Apokalipsa in ostale zgodbe lahko ogledamo slike velikih formatov iz zadnjega obdobja. Gost v Likovnih odmevih je ustanovni član Jani Novak, povabil ga je Žiga Bratoš. Foto: Miro Majcen
Večmedijska skupina Laibach, ustanovljena leta 1980 v Trbovljah, je dosegla svetovno prepoznavnost, za katero ni zaslužna le njihova eksperimentalna in udarna glasba, temveč močna vizualna podoba – na odru, plakatih, v videospotih. Že od samih začetkov pa ustvarjajo tudi likovna dela. V ljubljanski prodajni galeriji in dražbeni hiši Sloart si na razstavi Laibach Kunst – Apokalipsa in ostale zgodbe lahko ogledamo slike velikih formatov iz zadnjega obdobja. Gost v Likovnih odmevih je ustanovni član Jani Novak, povabil ga je Žiga Bratoš. Foto: Miro Majcen
Včeraj covid, danes vojna, kaj nas čaka jutri? To je eno od vprašanj razstave Pošasti so ljudje, ki v Mestni galeriji Nova Gorica predstavlja različne umetniške poglede na srhljivost, grozo in grotesknost. Dela je za novogoriško postavitev izbrala likovna kritičarka Nina Jeza, izbrani umetniki so predstavniki različnih generacij, vsak s svojo lastno likovno govorico. Tatjana Gregorič je Nino Jeza med drugim vprašala, kako je nastal izbor, Tina Dobrajc in Mito Gegič pa odgovarjata, kako sta se uglasila na obravnavano tematiko.
Včeraj covid, danes vojna, kaj nas čaka jutri? To je eno od vprašanj razstave Pošasti so ljudje, ki v Mestni galeriji Nova Gorica predstavlja različne umetniške poglede na srhljivost, grozo in grotesknost. Dela je za novogoriško postavitev izbrala likovna kritičarka Nina Jeza, izbrani umetniki so predstavniki različnih generacij, vsak s svojo lastno likovno govorico. Tatjana Gregorič je Nino Jeza med drugim vprašala, kako je nastal izbor, Tina Dobrajc in Mito Gegič pa odgovarjata, kako sta se uglasila na obravnavano tematiko.
"Samo dajati je uničujoče," razmišlja letošnji prejemnik prestižne arhitekturne Pritzkerjeve nagrade Diébédo Francis Kéré, ki se je rodil v Burkini Faso, študiral v Nemčiji, zdaj pa s premišljenimi projekti vrača domači afriški skupnosti. Zgradbe gradi z lokalnimi materiali in v sodelovanju s tamkajšnjimi prebivalci, ključno pa se mu zdi predvsem spodbujati razmišljanje. Francis Kere je bil leta 2009 predavatelj na 27. Piranskih dnevih arhitekture in tedaj se je z njim pogovarjala Neva Zajc, ob razglastivi nagrade pa je Iza Pevec pred mikrofon povabila arhitekta Danico Sretenović in Andraža Keršiča, ki sta Kereja leta 2016 intervjuvala za Outsider. Foto: EPA
"Samo dajati je uničujoče," razmišlja letošnji prejemnik prestižne arhitekturne Pritzkerjeve nagrade Diébédo Francis Kéré, ki se je rodil v Burkini Faso, študiral v Nemčiji, zdaj pa s premišljenimi projekti vrača domači afriški skupnosti. Zgradbe gradi z lokalnimi materiali in v sodelovanju s tamkajšnjimi prebivalci, ključno pa se mu zdi predvsem spodbujati razmišljanje. Francis Kere je bil leta 2009 predavatelj na 27. Piranskih dnevih arhitekture in tedaj se je z njim pogovarjala Neva Zajc, ob razglastivi nagrade pa je Iza Pevec pred mikrofon povabila arhitekta Danico Sretenović in Andraža Keršiča, ki sta Kereja leta 2016 intervjuvala za Outsider. Foto: EPA
V naši kulturi in mitih še vedno najdemo ostanke iz paleolitika, naše prve tehnologije pa segajo v neolitik, o naši zgodovini in odnosu do narave razmišlja David Nez, umetnik, znan kot nekdanji član skupine OHO. Prelomno gibanje, ki se je kasneje oblikovalo v skupino, je v Sloveniji izredno sočasno z dogajanjem po svetu, spreminjalo dojemanje umetnosti, ki so jo hoteli približati vsakdanjemu življenju – pa naj je šlo za t.i. artikle iz faze reizma, ali pa za akcije in heppeninge v urbanem javnem prostoru in naravi. Prav narava je imela za člane skupine poseben pomen, saj so se želeli s svojim delovanjem harmonično vključiti v kroženje naravnih sil in preseči antropocentrizem, njihova dela pa zaznamuje tudi ekološka ozaveščenost. Ta je poudarjena tudi na razstavi Zoetrop – kolo življenja v mariborski Galeriji K18, ki jo je David Nez zasnoval kot celostno izkušnjo. Privlačna instalacija, ki nagovarja vse naše čute, pa hitro razkrije kritično ost in umetnikov poziv k boju proti podnebni krizi. Foto: Grega Salobir/Galerija K18
V naši kulturi in mitih še vedno najdemo ostanke iz paleolitika, naše prve tehnologije pa segajo v neolitik, o naši zgodovini in odnosu do narave razmišlja David Nez, umetnik, znan kot nekdanji član skupine OHO. Prelomno gibanje, ki se je kasneje oblikovalo v skupino, je v Sloveniji izredno sočasno z dogajanjem po svetu, spreminjalo dojemanje umetnosti, ki so jo hoteli približati vsakdanjemu življenju – pa naj je šlo za t.i. artikle iz faze reizma, ali pa za akcije in heppeninge v urbanem javnem prostoru in naravi. Prav narava je imela za člane skupine poseben pomen, saj so se želeli s svojim delovanjem harmonično vključiti v kroženje naravnih sil in preseči antropocentrizem, njihova dela pa zaznamuje tudi ekološka ozaveščenost. Ta je poudarjena tudi na razstavi Zoetrop – kolo življenja v mariborski Galeriji K18, ki jo je David Nez zasnoval kot celostno izkušnjo. Privlačna instalacija, ki nagovarja vse naše čute, pa hitro razkrije kritično ost in umetnikov poziv k boju proti podnebni krizi. Foto: Grega Salobir/Galerija K18
Mehka moč je ob razmerju med umetnostjo in politiko že dolgo v ospredju zanimanj Jasmine Cibic, umetnice, ki je lani prejela prestižno Jarmanovo nagrado za inovativne dosežke na področju filma, trenutno pa se predstavlja na veliki skupinski razstavi Vračanje pogleda v ljubljanski Cukrarni in s samostojno razstavo v Muzeju moderne umetnosti v Salzburgu, kjer odpira podobne teme kot jih je leta 2020 na razstavi Fundus prizadevanja v Muzeju sodobne umetnosti Metelkova, ko se je osredotočala na politično motivirana kulturna darila ter njihovo vlogo v nacionalnih in političnih strukturah v trenutkih evropske krize v dvajsetem stoletju. Tedaj je umetnica v pogovoru ob razstavi med drugim razmišljala o prepletu politike in umetnosti.
Mehka moč je ob razmerju med umetnostjo in politiko že dolgo v ospredju zanimanj Jasmine Cibic, umetnice, ki je lani prejela prestižno Jarmanovo nagrado za inovativne dosežke na področju filma, trenutno pa se predstavlja na veliki skupinski razstavi Vračanje pogleda v ljubljanski Cukrarni in s samostojno razstavo v Muzeju moderne umetnosti v Salzburgu, kjer odpira podobne teme kot jih je leta 2020 na razstavi Fundus prizadevanja v Muzeju sodobne umetnosti Metelkova, ko se je osredotočala na politično motivirana kulturna darila ter njihovo vlogo v nacionalnih in političnih strukturah v trenutkih evropske krize v dvajsetem stoletju. Tedaj je umetnica v pogovoru ob razstavi med drugim razmišljala o prepletu politike in umetnosti.
Slovenska umetnica Valerie Wolf Gang s svojim ustvarjalnim pristopom sodeluje in raziskuje v poljih umetne inteligence in robotike. V sinergiji z visokimi tehnologijami si zastavlja vprašanja o lastni identiteti, o tem, kako vidimo, prepoznavamo ali ne prepoznavamo samih sebe in o tem, kako nas vidijo drugi. Od tu dalje pa razvija misel o tem, kdo so oziroma kdo je drugi, kakšen je njegov namen in kakšen vpliv ima v povratni zanki na nas. V galeriji Kulturnega centra Tobačna 001 je na ogled razstava Čudoviti obraz umetne inteligence, na kateri Valerie Wolf Gang prikazuje večletno umetniško raziskovanje umetne inteligence v povezavi z novimi mediji. Za oddajo Likovni odmevi, se je z umetnico pogovarjala Petra Tanko, pred mikrofon pa je povabila tudi kustosinjo razstave Alenko Trebušak iz Muzeja in galerij mesta Ljubljane. Valerie Wolf Gang: Robot Series
Slovenska umetnica Valerie Wolf Gang s svojim ustvarjalnim pristopom sodeluje in raziskuje v poljih umetne inteligence in robotike. V sinergiji z visokimi tehnologijami si zastavlja vprašanja o lastni identiteti, o tem, kako vidimo, prepoznavamo ali ne prepoznavamo samih sebe in o tem, kako nas vidijo drugi. Od tu dalje pa razvija misel o tem, kdo so oziroma kdo je drugi, kakšen je njegov namen in kakšen vpliv ima v povratni zanki na nas. V galeriji Kulturnega centra Tobačna 001 je na ogled razstava Čudoviti obraz umetne inteligence, na kateri Valerie Wolf Gang prikazuje večletno umetniško raziskovanje umetne inteligence v povezavi z novimi mediji. Za oddajo Likovni odmevi, se je z umetnico pogovarjala Petra Tanko, pred mikrofon pa je povabila tudi kustosinjo razstave Alenko Trebušak iz Muzeja in galerij mesta Ljubljane. Valerie Wolf Gang: Robot Series
V Umetnostni galeriji Maribor so prvič pripravili razstavo izbora del akademskega slikarja in grafika Antona Nowaka, ki se je rodil in odraščal v Mariboru, pozneje pa se je šolal na Dunaju v Avstriji in bil eden ustanovnih članov dunajske secesije. Nowak, ki je živel na Dunaju, je ves čas ohranjal stike s svojo družino v Mariboru in ob koncu druge svetovne vojne je njegova najmlajša sestra njegova slikarska dela podarila Pokrajinskemu muzeju Maribor. Ta je okoli 70 njegovih del pozneje postopoma predal v hrambo Umetnostni galeriji Maribor. Kustosinja UGM Andreja Borin je opisala njegovo slikarstvo, dr. Valentina Bevc Varl iz Pokrajinskega muzeja Maribor pa je predstavila njegovo zanimivo življenjsko pot. O avtorju, ki je močno sooblikoval umetnost na prehodu iz 19. v 20. stoletje, so namreč marsikaj odkrili šele v zadnjem času prav z raziskovanjem obeh kustosinj. Foto: Anton Nowak, Gorska pokrajina, 1905, olje na lepenki, 30 x 41 cm avtor fotografije: Damjan Švarc, UGM, izrez fotografije
V Umetnostni galeriji Maribor so prvič pripravili razstavo izbora del akademskega slikarja in grafika Antona Nowaka, ki se je rodil in odraščal v Mariboru, pozneje pa se je šolal na Dunaju v Avstriji in bil eden ustanovnih članov dunajske secesije. Nowak, ki je živel na Dunaju, je ves čas ohranjal stike s svojo družino v Mariboru in ob koncu druge svetovne vojne je njegova najmlajša sestra njegova slikarska dela podarila Pokrajinskemu muzeju Maribor. Ta je okoli 70 njegovih del pozneje postopoma predal v hrambo Umetnostni galeriji Maribor. Kustosinja UGM Andreja Borin je opisala njegovo slikarstvo, dr. Valentina Bevc Varl iz Pokrajinskega muzeja Maribor pa je predstavila njegovo zanimivo življenjsko pot. O avtorju, ki je močno sooblikoval umetnost na prehodu iz 19. v 20. stoletje, so namreč marsikaj odkrili šele v zadnjem času prav z raziskovanjem obeh kustosinj. Foto: Anton Nowak, Gorska pokrajina, 1905, olje na lepenki, 30 x 41 cm avtor fotografije: Damjan Švarc, UGM, izrez fotografije
Marko Brecelj se je v kolektivni spomin seveda zapisal kot legendarni pevec in pisec besedil skupine Buldožer, s katero so v 70-ih pretresali jugoslovansko rock sceno, še posebej s prelomno ploščo Pljuni istini u oči. In kdo ne bi poznal njegovega kantavtorskega albuma Cocktail, ki ga je aranžiral Bojan Adamič. A vendar je bil mnogo več kot le glasbenik. Marko Brecelj: legenda, spregledani umetnik, pionir slovenskega performansa, politični aktivist, pesnik, Ježkov nagrajenec. Predvsem pa mehki terorist. Neizprosen satirik, ki se pogosto ni oziral na oliko. Njegova življenje in ustvarjalnost sta se nenehno prepletala. Njegovo življenje je bilo nenehni performans. Bil je nezaigran lik, to je bil pač on. Pa je to res? Glasbenik Zoran Predin je v dokumentarnem filmu režiserja Janeza Burgerja z naslovom Priletni parazit ali Kdo je Marko Brecelj rekel, da je v Marku Breclju več Markov. Gledališki kritik Blaž Lukan pa, da čeprav je deloval kdaj naivno in spontano, je zadaj vedno bil nek načrt – da je bil torej tudi zelo premišljen. "Negotova je usoda protipožarne predstavitve Mehkega terorizma v Vžigalici", je zapisal Marko Brecelj 6. novembra lani v spletnem dnevniškem zapisu Ustanove nevladnih mladinskega polja Pohorski bataljon. No, razstava, ki so jo pripravljali s kustosoma Janijem Pirnatom in Vasjo Cenčičem, je le uspela. Marko je ni dočakal. Preminil je nekaj dni pred odprtjem, ki je bilo 8. februarja, na Prešernov dan. Prešerna posprava je postavljena v predhodno razstavo Soap Opera kolektiva iz Istre pod Slovenci Stran 22, ki se je umetniško in kulturno kalil med drugim prav v mladinskem, kulturnem, socialnem in multimedijskem centru v Kopru, kjer je bil Marko Brecelj dolgoletni direktor. Kot so poudarili v spremnem besedilu, je tako, namesto da bi naslednikom dopustil, da z njegovih pleč vidijo dlje, sam simbolično stopil na njihova ramena. Foto: Žiga Bratoš
Marko Brecelj se je v kolektivni spomin seveda zapisal kot legendarni pevec in pisec besedil skupine Buldožer, s katero so v 70-ih pretresali jugoslovansko rock sceno, še posebej s prelomno ploščo Pljuni istini u oči. In kdo ne bi poznal njegovega kantavtorskega albuma Cocktail, ki ga je aranžiral Bojan Adamič. A vendar je bil mnogo več kot le glasbenik. Marko Brecelj: legenda, spregledani umetnik, pionir slovenskega performansa, politični aktivist, pesnik, Ježkov nagrajenec. Predvsem pa mehki terorist. Neizprosen satirik, ki se pogosto ni oziral na oliko. Njegova življenje in ustvarjalnost sta se nenehno prepletala. Njegovo življenje je bilo nenehni performans. Bil je nezaigran lik, to je bil pač on. Pa je to res? Glasbenik Zoran Predin je v dokumentarnem filmu režiserja Janeza Burgerja z naslovom Priletni parazit ali Kdo je Marko Brecelj rekel, da je v Marku Breclju več Markov. Gledališki kritik Blaž Lukan pa, da čeprav je deloval kdaj naivno in spontano, je zadaj vedno bil nek načrt – da je bil torej tudi zelo premišljen. "Negotova je usoda protipožarne predstavitve Mehkega terorizma v Vžigalici", je zapisal Marko Brecelj 6. novembra lani v spletnem dnevniškem zapisu Ustanove nevladnih mladinskega polja Pohorski bataljon. No, razstava, ki so jo pripravljali s kustosoma Janijem Pirnatom in Vasjo Cenčičem, je le uspela. Marko je ni dočakal. Preminil je nekaj dni pred odprtjem, ki je bilo 8. februarja, na Prešernov dan. Prešerna posprava je postavljena v predhodno razstavo Soap Opera kolektiva iz Istre pod Slovenci Stran 22, ki se je umetniško in kulturno kalil med drugim prav v mladinskem, kulturnem, socialnem in multimedijskem centru v Kopru, kjer je bil Marko Brecelj dolgoletni direktor. Kot so poudarili v spremnem besedilu, je tako, namesto da bi naslednikom dopustil, da z njegovih pleč vidijo dlje, sam simbolično stopil na njihova ramena. Foto: Žiga Bratoš
V slovenskem sodobnem ustvarjanju je pojem seksualnega obravnavan z različnimi vsebinskimi pristopi, ki so se izoblikovali med družbenimi spremembami. Pojem je postal tesno povezan s političnimi pozicijami in je zato dobil tudi nove razsežnosti. Seksualnosti in umetnosti se že več let posveča festival Račka, ki ga pripravlja Center sodobnih umetnosti Celje. V okviru festivala so pripravili tudi rastzavo Po resničnih dogodkih: prostori in artikulacije seksualnosti, ki je na ogled v Galeriji sodobne umetnosti, v Likovnem salonu in v Galeriji Račka. O njej se Aleksandra Saška Gruden pogovarja s kustosinjama Ireno Čerčnik in Majo Hodošček. Foto: Festival Račka
V slovenskem sodobnem ustvarjanju je pojem seksualnega obravnavan z različnimi vsebinskimi pristopi, ki so se izoblikovali med družbenimi spremembami. Pojem je postal tesno povezan s političnimi pozicijami in je zato dobil tudi nove razsežnosti. Seksualnosti in umetnosti se že več let posveča festival Račka, ki ga pripravlja Center sodobnih umetnosti Celje. V okviru festivala so pripravili tudi rastzavo Po resničnih dogodkih: prostori in artikulacije seksualnosti, ki je na ogled v Galeriji sodobne umetnosti, v Likovnem salonu in v Galeriji Račka. O njej se Aleksandra Saška Gruden pogovarja s kustosinjama Ireno Čerčnik in Majo Hodošček. Foto: Festival Račka
Akademski slikar Ludvik Pandur je svojo prvo samostojno razstavo pripravil leta 1971 v takratnem Salonu Rotovž v Mariboru. Tokrat, 50 let kasneje svoj obširen opus prikazuje na veliki pregledni razstavi v Umetnostni galeriji Maribor z naslovom Retrospektiva. Umetnik je prepoznaven po svojih izredno senzibilnih in obenem intenzivnih izrazih skozi katere preliva občutenja okolice, narave in človeka. Avtor je razstavo zasnoval skupaj s kustosom Juretom Kirbišem, vanjo pa vključil svoja najstarejša dela kot tudi najnovejša platna nastala v času epidemije. V vseh je, kot pravi sam, prisotna neka srhljivost, ki deluje v razponu od lepote do groteske. O razstavi in delu se je z avtorjem Ludvikom Pandurjem pogovarjala Aleksandra Saška Gruden. Foto: Avtoportret, 2015, olje na platnu, 30 x 24 cm, avtor fotografije: Damjan Švarc, vir: UGM, izrez fotografije
Akademski slikar Ludvik Pandur je svojo prvo samostojno razstavo pripravil leta 1971 v takratnem Salonu Rotovž v Mariboru. Tokrat, 50 let kasneje svoj obširen opus prikazuje na veliki pregledni razstavi v Umetnostni galeriji Maribor z naslovom Retrospektiva. Umetnik je prepoznaven po svojih izredno senzibilnih in obenem intenzivnih izrazih skozi katere preliva občutenja okolice, narave in človeka. Avtor je razstavo zasnoval skupaj s kustosom Juretom Kirbišem, vanjo pa vključil svoja najstarejša dela kot tudi najnovejša platna nastala v času epidemije. V vseh je, kot pravi sam, prisotna neka srhljivost, ki deluje v razponu od lepote do groteske. O razstavi in delu se je z avtorjem Ludvikom Pandurjem pogovarjala Aleksandra Saška Gruden. Foto: Avtoportret, 2015, olje na platnu, 30 x 24 cm, avtor fotografije: Damjan Švarc, vir: UGM, izrez fotografije
"Sam sem velikokrat padel na zelo trda tla, a se mi je vedno zdelo vredno, da sem imel morda vsaj za trenutek lep razgled." Večmedijski umetnik Boris Beja je ime dobil po stricu, maminem bratu, ki je umrl v francoskih Alpah, še preden se je sam rodil. In ravno ta dediščina, v katero je bil Beja – s poimenovanjem po prezgodaj umrlem stricu – rojen, ga je temeljno zaznamovala tudi v umetniški praksi. Discipliniranost in sistematičnost njegovega strica, orodnega telovadca, ki je svetlo prihodnost v gimnastiki zamenjal za svojo največjo strast – alpinizem, enači s svojim umetniškim delovanjem. Kot pravi kuratorka razstave Tia Čiček, je urjenje specifične umetniške geste in senzibilnosti ter kiparskih in risarskih tehnik, pa tudi prebiranje teoretskih besedil, za Bejo nujen del vsakdanjika. Ta razmislek pa v galerijskem prostoru upredmeti prek ready-made procesa, ko materializirane stične točke nečaka in strica razvija v osebno-izpovedno umetniško gesto. Ob prenovi šolske telovadnice v Zagorju ob Savi je prevzel stari parket – torej tla, po katerih sta hodila oba Borisa – in nekaj telovadnega orodja, ki so tako postali osnovni gradnik razstave Za Borisa. Postavitev, ki na vstopni in izstopni točki tematizira smrt s kolažem iz fotografij Beje med samoočiščevalnim ritualnim restavriranjem družinskega nagrobnika in svojega (stričevega) imena, je izhajajoč iz umetnikove osebne družinske zgodovine napolnjena z več sugestijami obiskovalcu razstave, naj se tudi on retrospektivno zazre v lastno življenje in razmisli o nadaljnjih smereh postopanja po njem. [foto: Boris Beja, Razstava "Za Borisa", Galerija Škuc, Ljubljana 2022, (c) Boris Beja]
"Sam sem velikokrat padel na zelo trda tla, a se mi je vedno zdelo vredno, da sem imel morda vsaj za trenutek lep razgled." Večmedijski umetnik Boris Beja je ime dobil po stricu, maminem bratu, ki je umrl v francoskih Alpah, še preden se je sam rodil. In ravno ta dediščina, v katero je bil Beja – s poimenovanjem po prezgodaj umrlem stricu – rojen, ga je temeljno zaznamovala tudi v umetniški praksi. Discipliniranost in sistematičnost njegovega strica, orodnega telovadca, ki je svetlo prihodnost v gimnastiki zamenjal za svojo največjo strast – alpinizem, enači s svojim umetniškim delovanjem. Kot pravi kuratorka razstave Tia Čiček, je urjenje specifične umetniške geste in senzibilnosti ter kiparskih in risarskih tehnik, pa tudi prebiranje teoretskih besedil, za Bejo nujen del vsakdanjika. Ta razmislek pa v galerijskem prostoru upredmeti prek ready-made procesa, ko materializirane stične točke nečaka in strica razvija v osebno-izpovedno umetniško gesto. Ob prenovi šolske telovadnice v Zagorju ob Savi je prevzel stari parket – torej tla, po katerih sta hodila oba Borisa – in nekaj telovadnega orodja, ki so tako postali osnovni gradnik razstave Za Borisa. Postavitev, ki na vstopni in izstopni točki tematizira smrt s kolažem iz fotografij Beje med samoočiščevalnim ritualnim restavriranjem družinskega nagrobnika in svojega (stričevega) imena, je izhajajoč iz umetnikove osebne družinske zgodovine napolnjena z več sugestijami obiskovalcu razstave, naj se tudi on retrospektivno zazre v lastno življenje in razmisli o nadaljnjih smereh postopanja po njem. [foto: Boris Beja, Razstava "Za Borisa", Galerija Škuc, Ljubljana 2022, (c) Boris Beja]
V jedru njenega ustvarjanja sta komunikacija v najširšem pomenu in iskanje stika, odnosa. V Ljubljani večinoma gledamo krhka dela na papirju, ki s svojo rahlo zmečkano strukturo ustvarja taktilno napetost in se spaja s subtilno evokacijo dotika in odtisa. V njenem delu so pogosti sledovi delov teles in obraza, a niso vedno jasno vidni, temveč gre za abstraktne monokromne lise, ki le napeljujejo na neko navzočnost, kot da se iskani stik izmika. Ne preseneti torej, da v delih leta 1926 rojene umetnice pisci odkrivajo vpliv eksistencialne misli. Njeno življenje so zaznamovali obdobje vojne in usodne posledice vojnih dogodkov, pozneje pa zapleten in dramatičen razvoj povojne Češkoslovaške ter bolezen in smrt moža, umetnika Jiříja Johna. Ustvarjalna pot je Adrieno Šimotovo na Češkoslovaškem v sedemdesetih vodila mimo uradnih centrov likovne umetnosti in s tem povezanega družbenega priznanja; postala je ena vplivnih osebnosti neuradne kulturne scene, ki je prejela vrsto priznanj in nagrad – med drugim češko medaljo za zasluge, njeno delo pa je vključeno tudi v stalno zbirko Pompidoujevega centra v Parizu. V ospredju umetničinega dela je predvsem komunikacija, tudi kadar upodablja predmete, kot sta miza ali stol, imajo ti pogosto simbolno vrednost, saj gre na primer za podedovan kos pohištva, ki kot darilo ustvarja vez med generacijami. Prav zaradi iskanja odnosa in dialoga pa je zanjo zelo pomembna tehnika frotaža, je v pogovoru med drugim povedal Pavel Brunclík, kustos razstave Adriena Šimotová – Srečanje. Dotik in odtis in umetničin dolgoletni sodelavec. Razstava je nastala v tesnem sodelovanju s praško Fundacijo Adriene Šimotove in Jiříja Johna pa tudi z Narodno galerijo v Pragi, Slovaško narodno galerijo v Bratislavi, Olomuškim muzejem umetnosti, Galerijo Klatovy/Klenová, praško Galerijo Zlata gos in Fundacijo Jindřicha Štreita. Pogovor s Pavlom Brunclikom pa je v sodelovanju z MGLC prevedla Ksenija Mravlja. Foto: Jaka Babnik, arhiv MGLC
V jedru njenega ustvarjanja sta komunikacija v najširšem pomenu in iskanje stika, odnosa. V Ljubljani večinoma gledamo krhka dela na papirju, ki s svojo rahlo zmečkano strukturo ustvarja taktilno napetost in se spaja s subtilno evokacijo dotika in odtisa. V njenem delu so pogosti sledovi delov teles in obraza, a niso vedno jasno vidni, temveč gre za abstraktne monokromne lise, ki le napeljujejo na neko navzočnost, kot da se iskani stik izmika. Ne preseneti torej, da v delih leta 1926 rojene umetnice pisci odkrivajo vpliv eksistencialne misli. Njeno življenje so zaznamovali obdobje vojne in usodne posledice vojnih dogodkov, pozneje pa zapleten in dramatičen razvoj povojne Češkoslovaške ter bolezen in smrt moža, umetnika Jiříja Johna. Ustvarjalna pot je Adrieno Šimotovo na Češkoslovaškem v sedemdesetih vodila mimo uradnih centrov likovne umetnosti in s tem povezanega družbenega priznanja; postala je ena vplivnih osebnosti neuradne kulturne scene, ki je prejela vrsto priznanj in nagrad – med drugim češko medaljo za zasluge, njeno delo pa je vključeno tudi v stalno zbirko Pompidoujevega centra v Parizu. V ospredju umetničinega dela je predvsem komunikacija, tudi kadar upodablja predmete, kot sta miza ali stol, imajo ti pogosto simbolno vrednost, saj gre na primer za podedovan kos pohištva, ki kot darilo ustvarja vez med generacijami. Prav zaradi iskanja odnosa in dialoga pa je zanjo zelo pomembna tehnika frotaža, je v pogovoru med drugim povedal Pavel Brunclík, kustos razstave Adriena Šimotová – Srečanje. Dotik in odtis in umetničin dolgoletni sodelavec. Razstava je nastala v tesnem sodelovanju s praško Fundacijo Adriene Šimotove in Jiříja Johna pa tudi z Narodno galerijo v Pragi, Slovaško narodno galerijo v Bratislavi, Olomuškim muzejem umetnosti, Galerijo Klatovy/Klenová, praško Galerijo Zlata gos in Fundacijo Jindřicha Štreita. Pogovor s Pavlom Brunclikom pa je v sodelovanju z MGLC prevedla Ksenija Mravlja. Foto: Jaka Babnik, arhiv MGLC
Slovenci do umetnostnega fenomena, ki ga imenujemo slovenski impresionizem, čutimo posebno naklonjenost, med drugim zato, ker so ti umetniki ključno prispevali h kulturnemu opredeljevanju Slovencev kot samostojne narodne skupnosti. Tako Beti Žerovc razmišlja o četverici, v katero se umešča tudi Matija Jama, ki bi ta teden praznoval 150-ti rojstni dan. Velja za razmišljujočega in delovnega slikarja, znanega po številnih krajinah, ki so ga zanimale predvsem s slikarskega vidika. Način upodabljanja je pogosto prilagajal motivom – snežne krajine zaznamuje dolga, težka poteza, poletni prizori pa s kratkimi, nasičenimi potezami kar vzbujajo občutek vročine. Posebna značilnost njegovega opusa ni razvoj k ustaljenemu načinu dela, temveč velika in stalna tehnična spremenljivost, je o študijsko poglobljenem slikarju v monografiji Slovenski impresionisti zapisala Beti Žerovc, ki v pogovoru predstavi tudi umetnikovo pestro življenjsko pot. Z ženo, slikarko Louise Raders sta se pogosto selila po svetu, celo še nekaj časa po rojstvu otrok, in tako so pravzaprav številni Jamovi motivi, ki jih danes dojemamo kot značilno slovenske, nastali drugod. Foto: Matija Jama, Breze iz Laksenburga, vir fotografije: Wikipedia (izrez)
Slovenci do umetnostnega fenomena, ki ga imenujemo slovenski impresionizem, čutimo posebno naklonjenost, med drugim zato, ker so ti umetniki ključno prispevali h kulturnemu opredeljevanju Slovencev kot samostojne narodne skupnosti. Tako Beti Žerovc razmišlja o četverici, v katero se umešča tudi Matija Jama, ki bi ta teden praznoval 150-ti rojstni dan. Velja za razmišljujočega in delovnega slikarja, znanega po številnih krajinah, ki so ga zanimale predvsem s slikarskega vidika. Način upodabljanja je pogosto prilagajal motivom – snežne krajine zaznamuje dolga, težka poteza, poletni prizori pa s kratkimi, nasičenimi potezami kar vzbujajo občutek vročine. Posebna značilnost njegovega opusa ni razvoj k ustaljenemu načinu dela, temveč velika in stalna tehnična spremenljivost, je o študijsko poglobljenem slikarju v monografiji Slovenski impresionisti zapisala Beti Žerovc, ki v pogovoru predstavi tudi umetnikovo pestro življenjsko pot. Z ženo, slikarko Louise Raders sta se pogosto selila po svetu, celo še nekaj časa po rojstvu otrok, in tako so pravzaprav številni Jamovi motivi, ki jih danes dojemamo kot značilno slovenske, nastali drugod. Foto: Matija Jama, Breze iz Laksenburga, vir fotografije: Wikipedia (izrez)
Rimski bog Janus, ki je dal ime januarju, ima dva obraza, s katerima se hkrati ozira v preteklost in prihodnost. A januar ni le čas refleksije, temveč tudi gostij in obdarovanja, kot na primer kaže motiv dobre roke, ki na freskah v Hrastovljah obdaruje s figami in oreščki, izpostavlja umetnostna zgodovinarka ddr. Nataša Golob, ki se je ikonografiji dvanajstih mesecev posvetila tudi v magistrski nalogi. "V ikonografiji dvanajstih mesecev se združi čas kot naravni, delovni ritem, kot ritem, ki ga določajo pobožanjene, astralne sile in kot ritem na zemlji navzočih bogov, ki jih človek časti", je avtorica med drugim zapisala v besedilu, ki je eno od izhodišč oddaje. A čas skozi optiko vsakdanjih opravil ni edina tema pogovora, v katerem dolgoletna profesorica na ljubljanski filozofski fakulteti pripoveduje tudi o srednjeveški astrologiji ter uveljavljanju mehanskih ur v poznem srednjem veku, ki so prinesle postopen prehod od cerkvene k laični delitvi časa. Foto: Upodobitev rimskega boga Janusa, ki jo hranijo v etruščanskem muzeju Guarncci; vir: Flickr
Rimski bog Janus, ki je dal ime januarju, ima dva obraza, s katerima se hkrati ozira v preteklost in prihodnost. A januar ni le čas refleksije, temveč tudi gostij in obdarovanja, kot na primer kaže motiv dobre roke, ki na freskah v Hrastovljah obdaruje s figami in oreščki, izpostavlja umetnostna zgodovinarka ddr. Nataša Golob, ki se je ikonografiji dvanajstih mesecev posvetila tudi v magistrski nalogi. "V ikonografiji dvanajstih mesecev se združi čas kot naravni, delovni ritem, kot ritem, ki ga določajo pobožanjene, astralne sile in kot ritem na zemlji navzočih bogov, ki jih človek časti", je avtorica med drugim zapisala v besedilu, ki je eno od izhodišč oddaje. A čas skozi optiko vsakdanjih opravil ni edina tema pogovora, v katerem dolgoletna profesorica na ljubljanski filozofski fakulteti pripoveduje tudi o srednjeveški astrologiji ter uveljavljanju mehanskih ur v poznem srednjem veku, ki so prinesle postopen prehod od cerkvene k laični delitvi časa. Foto: Upodobitev rimskega boga Janusa, ki jo hranijo v etruščanskem muzeju Guarncci; vir: Flickr
Navada pisnega voščila ob novem letu izvira iz prve polovice 19. stoletja, pred tem pa so prevladovali potujoči voščilci, imenovani koledniki. Ko si danes med božičnimi in novoletnimi prazniki pošiljamo razglednice z lepimi željami, pogosto sežemo po voščilnicah Maksima Gasparija. Med njegovimi motivi, povezanimi z božičnim večerom, sta med drugim rezanje praznične pogače in napovedovanje prihodnosti z vlivanjem svinca ali voska v vodo, najpogostejše pa so seveda jaslice. Pri upodabljanju jaslic je pogosto iskal slovenski izraz, pastirji so postali naši ljudje, odeti v volčje kožuhe, pokrajina alpska ali predalpska, med darovi pa se je znašla kletka iz šibja s kokošjo, je zapisal dr. Janez Bogataj o tem, kako je Gaspari izoblikoval t. i. slovenski tip jaslic. Njegova umetnost, oprta na domače folklorno izročilo, je kot hvalnica slovenski deželi imela velik odziv med ljudmi in na današnji božični večer lahko spet slišite povzetek Bogatajevega besedila o Gasparijevih razglednicah. Foto: Dve voščilnici Maksima Gasparija, Društvo švedsko-slovenskega prijateljstva, izrez fotografij
Navada pisnega voščila ob novem letu izvira iz prve polovice 19. stoletja, pred tem pa so prevladovali potujoči voščilci, imenovani koledniki. Ko si danes med božičnimi in novoletnimi prazniki pošiljamo razglednice z lepimi željami, pogosto sežemo po voščilnicah Maksima Gasparija. Med njegovimi motivi, povezanimi z božičnim večerom, sta med drugim rezanje praznične pogače in napovedovanje prihodnosti z vlivanjem svinca ali voska v vodo, najpogostejše pa so seveda jaslice. Pri upodabljanju jaslic je pogosto iskal slovenski izraz, pastirji so postali naši ljudje, odeti v volčje kožuhe, pokrajina alpska ali predalpska, med darovi pa se je znašla kletka iz šibja s kokošjo, je zapisal dr. Janez Bogataj o tem, kako je Gaspari izoblikoval t. i. slovenski tip jaslic. Njegova umetnost, oprta na domače folklorno izročilo, je kot hvalnica slovenski deželi imela velik odziv med ljudmi in na današnji božični večer lahko spet slišite povzetek Bogatajevega besedila o Gasparijevih razglednicah. Foto: Dve voščilnici Maksima Gasparija, Društvo švedsko-slovenskega prijateljstva, izrez fotografij
Jože Brumen je bil prvi oblikovalec, ki je prejel nagrado Prešernovega sklada za področje vizualnih komunikacij, po njem pa se imenujejo tudi najpomembnejše strokovne področne nagrade. Njegov opus je bogat: znameniti Integrali Srečka Kosovela, knjige legendarne zbirke Sto romanov, umetniške monografije, plakati in celostne podobe. Brumen je z renesančno širino v sodobnem oblikovanju vzpostavljal celosten pristop, ki se je, zaznamovan s širino arhitekturnega pogleda in subtilnostjo umetniške izkušnje, razlikoval od ostalih ustvarjalcev, so zapisali v ljubljanskem Muzeju za arhitekturo in oblikovanje, kjer je na ogled prva pregledna in študijsko zasnovana razstava njegovih del. Razstava, ki je nastala v sodelovanju s Fundacijo Brumen in Društvom Pekinpah, leto po dvajseti obletnici Brumnove smrti prinaša še ne videne projekte, prek skic in načrtov pa ponuja vpogled v njegov ustvarjalni proces. Kako je z Antonom Ocvirkom ure in ure debatiral o oblikovanju Integralov Srečka Kosovela, je eno od vprašanj, na katera odgovarjata kuratorki razstave Petra Černe Oven in Cvetka Požar, v oddaji pa lahko slišite tudi nekaj Brumnovih misli z razstave. Foto: Portret Jože Brumen (1971), Miran Zdovc, vir: MAO
Jože Brumen je bil prvi oblikovalec, ki je prejel nagrado Prešernovega sklada za področje vizualnih komunikacij, po njem pa se imenujejo tudi najpomembnejše strokovne področne nagrade. Njegov opus je bogat: znameniti Integrali Srečka Kosovela, knjige legendarne zbirke Sto romanov, umetniške monografije, plakati in celostne podobe. Brumen je z renesančno širino v sodobnem oblikovanju vzpostavljal celosten pristop, ki se je, zaznamovan s širino arhitekturnega pogleda in subtilnostjo umetniške izkušnje, razlikoval od ostalih ustvarjalcev, so zapisali v ljubljanskem Muzeju za arhitekturo in oblikovanje, kjer je na ogled prva pregledna in študijsko zasnovana razstava njegovih del. Razstava, ki je nastala v sodelovanju s Fundacijo Brumen in Društvom Pekinpah, leto po dvajseti obletnici Brumnove smrti prinaša še ne videne projekte, prek skic in načrtov pa ponuja vpogled v njegov ustvarjalni proces. Kako je z Antonom Ocvirkom ure in ure debatiral o oblikovanju Integralov Srečka Kosovela, je eno od vprašanj, na katera odgovarjata kuratorki razstave Petra Černe Oven in Cvetka Požar, v oddaji pa lahko slišite tudi nekaj Brumnovih misli z razstave. Foto: Portret Jože Brumen (1971), Miran Zdovc, vir: MAO
Jože Brumen je bil prvi oblikovalec, ki je prejel nagrado Prešernovega sklada za področje vizualnih komunikacij, po njem pa se imenujejo tudi najpomembnejše strokovne področne nagrade. Njegov opus je bogat: znameniti Integrali Srečka Kosovela, knjige legendarne zbirke Sto romanov, umetniške monografije, plakati in celostne podobe. Brumen je z renesančno širino v sodobnem oblikovanju vzpostavljal celosten pristop, ki se je, zaznamovan s širino arhitekturnega pogleda in subtilnostjo umetniške izkušnje, razlikoval od ostalih ustvarjalcev, so zapisali v ljubljanskem Muzeju za arhitekturo in oblikovanje, kjer je na ogled prva pregledna in študijsko zasnovana razstava njegovih del. Razstava, ki je nastala v sodelovanju s Fundacijo Brumen in Društvom Pekinpah, leto po dvajseti obletnici Brumnove smrti prinaša še ne videne projekte, prek skic in načrtov pa ponuja vpogled v njegov ustvarjalni proces. Kako je z Antonom Ocvirkom ure in ure debatiral o oblikovanju Integralov Srečka Kosovela, je eno od vprašanj, na katera odgovarjata kuratorki razstave Petra Černe Oven in Cvetka Požar, v oddaji pa lahko slišite tudi nekaj Brumnovih misli z razstave. Foto: Portet Jožeta Brumna (1971), Miran Zdovc, vir: MAO
Jože Brumen je bil prvi oblikovalec, ki je prejel nagrado Prešernovega sklada za področje vizualnih komunikacij, po njem pa se imenujejo tudi najpomembnejše strokovne področne nagrade. Njegov opus je bogat: znameniti Integrali Srečka Kosovela, knjige legendarne zbirke Sto romanov, umetniške monografije, plakati in celostne podobe. Brumen je z renesančno širino v sodobnem oblikovanju vzpostavljal celosten pristop, ki se je, zaznamovan s širino arhitekturnega pogleda in subtilnostjo umetniške izkušnje, razlikoval od ostalih ustvarjalcev, so zapisali v ljubljanskem Muzeju za arhitekturo in oblikovanje, kjer je na ogled prva pregledna in študijsko zasnovana razstava njegovih del. Razstava, ki je nastala v sodelovanju s Fundacijo Brumen in Društvom Pekinpah, leto po dvajseti obletnici Brumnove smrti prinaša še ne videne projekte, prek skic in načrtov pa ponuja vpogled v njegov ustvarjalni proces. Kako je z Antonom Ocvirkom ure in ure debatiral o oblikovanju Integralov Srečka Kosovela, je eno od vprašanj, na katera odgovarjata kuratorki razstave Petra Černe Oven in Cvetka Požar, v oddaji pa lahko slišite tudi nekaj Brumnovih misli z razstave. Foto: Portet Jožeta Brumna (1971), Miran Zdovc, vir: MAO
Kaj je v slikarskem jeziku resnično? Troje: format, material in svetloba. Tako pove Žarko Vrezec, eden od osrednjih predstavnikov abstraktnega slikarstva pri nas od 70. let prejšnjega stoletja do danes. V Mestni galeriji Ljubljana je na razstavi Dokumenti 1990–2020 okoli 650 njegovih del manjšega formata, ki jih širša javnost do zdaj še ni videla. Številni sloji, ki jih nanaša v akrilni tehniki, delujejo globoko in hkrati tanko, saj so nanešeni zelo natančno. Njegove večinoma geometrizirane oblike in barve govorijo o samih sebi, o odnosu s svetlobo, o snovnosti – so nekakšna kontemplaciji materije. Žarko Vrezec ustvarja spontane študije barvnih kombinatorik. Pogosto so zanj osnova ali kar osrednji motiv bela, siva ali črna. To tudi rahlo osvetljuje in vabi na površino. Skoraj od njegovih slikarskih začetkov se pojavlja mreža, sprva jasno izrisana, nato delno preslikana, pozneje jo prepoznamo v bolj ali manj diskretnih pravokotnih razdelitvah slik, mrežah drobnih kvadratkov, in tudi v načinih zlaganja več slik skupaj. Žarko Vrezec je raziskovalec in mislec slikarstva. In je svojevrsten borec za slikarstvo, da bi to ohranilo svoje mesto v poplavi sodobnih umetniških praks. Ob razstavi bo izšel tudi dvojezičen katalog z uvodno študijo dr. Andreja Smrekarja. Foto: Žiga Bratoš
Kaj je v slikarskem jeziku resnično? Troje: format, material in svetloba. Tako pove Žarko Vrezec, eden od osrednjih predstavnikov abstraktnega slikarstva pri nas od 70. let prejšnjega stoletja do danes. V Mestni galeriji Ljubljana je na razstavi Dokumenti 1990–2020 okoli 650 njegovih del manjšega formata, ki jih širša javnost do zdaj še ni videla. Številni sloji, ki jih nanaša v akrilni tehniki, delujejo globoko in hkrati tanko, saj so nanešeni zelo natančno. Njegove večinoma geometrizirane oblike in barve govorijo o samih sebi, o odnosu s svetlobo, o snovnosti – so nekakšna kontemplaciji materije. Žarko Vrezec ustvarja spontane študije barvnih kombinatorik. Pogosto so zanj osnova ali kar osrednji motiv bela, siva ali črna. To tudi rahlo osvetljuje in vabi na površino. Skoraj od njegovih slikarskih začetkov se pojavlja mreža, sprva jasno izrisana, nato delno preslikana, pozneje jo prepoznamo v bolj ali manj diskretnih pravokotnih razdelitvah slik, mrežah drobnih kvadratkov, in tudi v načinih zlaganja več slik skupaj. Žarko Vrezec je raziskovalec in mislec slikarstva. In je svojevrsten borec za slikarstvo, da bi to ohranilo svoje mesto v poplavi sodobnih umetniških praks. Ob razstavi bo izšel tudi dvojezičen katalog z uvodno študijo dr. Andreja Smrekarja. Foto: Žiga Bratoš
V Ljubljani v zadnjih letih opažamo krčenje neodvisnih produkcijskih prostorov, kjer so delovali različni ustvarjalci, kot so bili prostori v Tobačni tovarni ali tovarni Rog. Tudi zato je pomembno razmišljati o tem, kaj omogočajo tovrstne izkušnje sobivanja in sodelovanja. Nekaj obstoječih in preteklih lokalnih kreativnih skupnostih izpostavlja razstava SKUP v ljubljanski galeriji ŠKUC, to so: Anselma, Cirkulacija 2, Cirkusarna NaokRog, Delavnica Levo, Friteza, Kreativna cona Šiška – KCŠ, Ustvarjalni laboratorij Krater in Riso Paradiso. Ti prostori so na razstavi SKUP predstavljeni z maketami prostorov svojega delovanja in pa portreti članov, ki sta jih fotografirala Peter Fettich in Sara Rman, član kolektiva Kela. Postavitev v galeriji dopolnjuje še umetniško delo Maje Bojanić, razstava pa se umešča v nov niz novembrskih razstav s katerimi želi Tia Čiček, umetniška vodja Galerije Škuc, iskati nove načine kuratorskega delovanja in umetniškega sodelovanja. O delovanju v skupnosti pa v pogovoru razmišljata še Urška Preis in Peter Rauch, člana kolektiva Kela, v sodelovanju s katerim je nastala razstava. Foto: Sara Rman
V Ljubljani v zadnjih letih opažamo krčenje neodvisnih produkcijskih prostorov, kjer so delovali različni ustvarjalci, kot so bili prostori v Tobačni tovarni ali tovarni Rog. Tudi zato je pomembno razmišljati o tem, kaj omogočajo tovrstne izkušnje sobivanja in sodelovanja. Nekaj obstoječih in preteklih lokalnih kreativnih skupnostih izpostavlja razstava SKUP v ljubljanski galeriji ŠKUC, to so: Anselma, Cirkulacija 2, Cirkusarna NaokRog, Delavnica Levo, Friteza, Kreativna cona Šiška – KCŠ, Ustvarjalni laboratorij Krater in Riso Paradiso. Ti prostori so na razstavi SKUP predstavljeni z maketami prostorov svojega delovanja in pa portreti članov, ki sta jih fotografirala Peter Fettich in Sara Rman, član kolektiva Kela. Postavitev v galeriji dopolnjuje še umetniško delo Maje Bojanić, razstava pa se umešča v nov niz novembrskih razstav s katerimi želi Tia Čiček, umetniška vodja Galerije Škuc, iskati nove načine kuratorskega delovanja in umetniškega sodelovanja. O delovanju v skupnosti pa v pogovoru razmišljata še Urška Preis in Peter Rauch, člana kolektiva Kela, v sodelovanju s katerim je nastala razstava. Foto: Sara Rman
Zbirka umetniških del je pravzaprav zbirka različnih leč, skozi katere lahko gledam na svet, razmišlja romunski zbiratelj Ovidiu ?andor, eden od gostov pogovora, ki je v ljubljanski Cukrarni orisal različne zorne kote zbiranja umetnosti. A zbiranje umetnosti ni romantično omejeno na interese posameznika, temveč se vpenja v kompleksen sistem galerij, sejmov, avkcijskih hiš in nenazadnje kulturne politike. Različne zorne kote te dejavnosti osvetljujejo Ovidiu ?andor, Tevž Logar, moderator dogodka v Cukrarni in Renger van den Heuvel, večletni direktor sejma Viennacontemporary in ustanovitelj novega dunajskega sejma Spark. Foto: MGML/Andrej Peunik
Zbirka umetniških del je pravzaprav zbirka različnih leč, skozi katere lahko gledam na svet, razmišlja romunski zbiratelj Ovidiu ?andor, eden od gostov pogovora, ki je v ljubljanski Cukrarni orisal različne zorne kote zbiranja umetnosti. A zbiranje umetnosti ni romantično omejeno na interese posameznika, temveč se vpenja v kompleksen sistem galerij, sejmov, avkcijskih hiš in nenazadnje kulturne politike. Različne zorne kote te dejavnosti osvetljujejo Ovidiu ?andor, Tevž Logar, moderator dogodka v Cukrarni in Renger van den Heuvel, večletni direktor sejma Viennacontemporary in ustanovitelj novega dunajskega sejma Spark. Foto: MGML/Andrej Peunik
"Barvo dojemam kot materijo, moram jo tudi čutiti, ne le videti," pravi akademska slikarka in likovna pedagoginja Anka Krašna, ki je v slovenskem likovnem prostoru navzoča od začetka osemdesetih let prejšnjega stoletja. S slikarsko izpovednostjo, ki se giblje med abstrakcijo in figuraliko, odstira mnogotere poglede v izkušnjo bivanja. Pred kratkim so v mariborski univerzitetni knjižici predstavili umetniško monografijo, ki nudi celovit pregled njenega slikarskega opusa. Kakšna je umetniška in pedagoška pot Anke Krašna, kdo je nanjo vplival in še marsikaj izveste v pogovoru, ki ga je leta 2016 pripravila Aleksandra Saška Gruden. Umetnica je naprej povedala, kako jo je izoblikovalo domače okolje ... Foto: Galerija mesta Ptuj
"Barvo dojemam kot materijo, moram jo tudi čutiti, ne le videti," pravi akademska slikarka in likovna pedagoginja Anka Krašna, ki je v slovenskem likovnem prostoru navzoča od začetka osemdesetih let prejšnjega stoletja. S slikarsko izpovednostjo, ki se giblje med abstrakcijo in figuraliko, odstira mnogotere poglede v izkušnjo bivanja. Pred kratkim so v mariborski univerzitetni knjižici predstavili umetniško monografijo, ki nudi celovit pregled njenega slikarskega opusa. Kakšna je umetniška in pedagoška pot Anke Krašna, kdo je nanjo vplival in še marsikaj izveste v pogovoru, ki ga je leta 2016 pripravila Aleksandra Saška Gruden. Umetnica je naprej povedala, kako jo je izoblikovalo domače okolje ... Foto: Galerija mesta Ptuj
"To je umetnost prostora" o skupini umetnikov, imenovani neokonstruktivisti razmišlja Aleksander Bassin, ki je konca šestdestih let prejšnjega stoletja to skupino poimenoval in spodbujal pri delovanju. Neokonstruktiviste je Aleksander Bassin v poznih šestdesetih videl kot likovno avantgardo, ki jo je želel predstavljati v razstavnh prostorih. Glavni predstavniki so bili Dragica Čadež, Drago Hrvacki, Tone Lapajne in Dušan Tršar, pozneje se je med drugim pridružil še Vinko Tušek. O tej neformalni skupini, ki jo je Bassin poimenoval zaradi skupne razstave, preberemo, da so na slovensko prizorišče konec šestdesetih prinesli minimalistično zasnovane objekte, optične in kinetične konstrukcije ter ambientalno umetnost, v kiparstvo pa vpeljali problematiko barve. Kakšna so bila njihova poznejša dela, dobrih petdeset let po nastanku te neformalne skupine razmišlja razstava Neokonstruktivisti nekoč in danes v Galeriji Prešernovih nagrajencev Kranj, ki jo bo predstavil Aleksander Bassin in odgovoril tudi na vprašanje, zakaj je to skupino umetnikov poimenoval neokonstruktivisti. Foto: Tone Lapajne, Gibanje paralel, barvan les, 1968, vir: Iza Pevec
"To je umetnost prostora" o skupini umetnikov, imenovani neokonstruktivisti razmišlja Aleksander Bassin, ki je konca šestdestih let prejšnjega stoletja to skupino poimenoval in spodbujal pri delovanju. Neokonstruktiviste je Aleksander Bassin v poznih šestdesetih videl kot likovno avantgardo, ki jo je želel predstavljati v razstavnh prostorih. Glavni predstavniki so bili Dragica Čadež, Drago Hrvacki, Tone Lapajne in Dušan Tršar, pozneje se je med drugim pridružil še Vinko Tušek. O tej neformalni skupini, ki jo je Bassin poimenoval zaradi skupne razstave, preberemo, da so na slovensko prizorišče konec šestdesetih prinesli minimalistično zasnovane objekte, optične in kinetične konstrukcije ter ambientalno umetnost, v kiparstvo pa vpeljali problematiko barve. Kakšna so bila njihova poznejša dela, dobrih petdeset let po nastanku te neformalne skupine razmišlja razstava Neokonstruktivisti nekoč in danes v Galeriji Prešernovih nagrajencev Kranj, ki jo bo predstavil Aleksander Bassin in odgovoril tudi na vprašanje, zakaj je to skupino umetnikov poimenoval neokonstruktivisti. Foto: Tone Lapajne, Gibanje paralel, barvan les, 1968, vir: Iza Pevec
Tomaž Furlan ironično obračunava z banalnostmi in absurdnostmi sodobnega človeka. In to počne zelo subtilno. Ali z videom ali nenavadnimi kiparskimi deli likovno, prostorsko in konceptualno poglobljeno razmišlja o zapletenih sistemih naše družbe, o duhamornih rutinah, nesmiselnosti nenehnega hlepenja za materialnimi dobrinami, nezmožnosti pogledati zunaj okvirjev in o tako imenovani ''zdravi pameti'', ki naj bi vodila človeka, a se izkaže, da je prav v njej veliko nelogičnosti in suhoparnosti. V Galeriji Božidar Jakac v Kostanjevici na Krki na razstavi I Made This (To sem naredil) so njegovi predmeti iz kamna, opeke, lesa in teraca v nekdanjo samostansko cerkev umeščeni harmonično, kot da so del nje, a kmalu nas na umetnikovo humornost opozorijo nenavadno preoblikovani predmeti na nenavadnih mestih. Med tiste, ki naj bi vplivali na njegovo delo, prišteva Marino Abramović, Charlieja Chaplina in Larsa von Trierja. Tomaž Furlan je med drugim prejemnik nagrade skupine OHO in Jakopičevega priznanja. Foto: Žiga Bratoš
Tomaž Furlan ironično obračunava z banalnostmi in absurdnostmi sodobnega človeka. In to počne zelo subtilno. Ali z videom ali nenavadnimi kiparskimi deli likovno, prostorsko in konceptualno poglobljeno razmišlja o zapletenih sistemih naše družbe, o duhamornih rutinah, nesmiselnosti nenehnega hlepenja za materialnimi dobrinami, nezmožnosti pogledati zunaj okvirjev in o tako imenovani ''zdravi pameti'', ki naj bi vodila človeka, a se izkaže, da je prav v njej veliko nelogičnosti in suhoparnosti. V Galeriji Božidar Jakac v Kostanjevici na Krki na razstavi I Made This (To sem naredil) so njegovi predmeti iz kamna, opeke, lesa in teraca v nekdanjo samostansko cerkev umeščeni harmonično, kot da so del nje, a kmalu nas na umetnikovo humornost opozorijo nenavadno preoblikovani predmeti na nenavadnih mestih. Med tiste, ki naj bi vplivali na njegovo delo, prišteva Marino Abramović, Charlieja Chaplina in Larsa von Trierja. Tomaž Furlan je med drugim prejemnik nagrade skupine OHO in Jakopičevega priznanja. Foto: Žiga Bratoš
Rezidenčni center Cite´ internationale des arts, ki je bil ustanovljen leta 1965, velja za enega največjih tovrstnih centrov, saj mesečno gosti do 300 umetnikov z vsega sveta. Januarja je vodja kulturnega programa rezidenčnega centra postala Nataša Petrešin Bachelez. Tik pred začetkom največjega pariškega umetniškega sejma FIAC 21. oktobra, ki mu svoj program prilagodijo številne inštitucije, je v pogovoru za Likovne odmeve med drugim razmišljala o umetnostnem trgu v Franciji, razmerjih med zasebnimi in javnimi institucijami, vlogi rezidenčnega centra v času pandemije ter bližajočemu se francoskemu predsedovanju svetu Evropske unije. V ta okvir se umešča tudi razstava Europa enterprise kuratork Jelene Petrović in Danijele Dugandžić, ki je trenutno na ogled v rezidenčnem centru Cite´ internationale des arts. Kuratorki poudarjata, da živimo v obdobju neoliberalizma, izrazitih razrednih razlik, vzpona skrajno desničarskih pozicij, migracij, vojn in nasilja. A menita, da se je pri spopadanju s težavami treba ozreti v preteklost oziroma v mite, ki smo jih normalizirali in romantizirali, kot to velja tudi za mit o Evropi, ki ga skupaj z mitom o Arahne tematizira razstava. Zevsovo nasilno ugrabitev Evrope smo romantizirali, je prepričana Jelena Petrović, ki v pogovoru doda še, da se moramo naučiti, kako dekonstruirati vse te mite in narative ter kako o njih govoriti odprto. Foto: Tanja Lažetić, Olimpija, 2012/2021, fotografija na platnu in sukanec; eno od del na razstavi Europa Enterprise, vir: Tanja Lažetić
Rezidenčni center Cite´ internationale des arts, ki je bil ustanovljen leta 1965, velja za enega največjih tovrstnih centrov, saj mesečno gosti do 300 umetnikov z vsega sveta. Januarja je vodja kulturnega programa rezidenčnega centra postala Nataša Petrešin Bachelez. Tik pred začetkom največjega pariškega umetniškega sejma FIAC 21. oktobra, ki mu svoj program prilagodijo številne inštitucije, je v pogovoru za Likovne odmeve med drugim razmišljala o umetnostnem trgu v Franciji, razmerjih med zasebnimi in javnimi institucijami, vlogi rezidenčnega centra v času pandemije ter bližajočemu se francoskemu predsedovanju svetu Evropske unije. V ta okvir se umešča tudi razstava Europa enterprise kuratork Jelene Petrović in Danijele Dugandžić, ki je trenutno na ogled v rezidenčnem centru Cite´ internationale des arts. Kuratorki poudarjata, da živimo v obdobju neoliberalizma, izrazitih razrednih razlik, vzpona skrajno desničarskih pozicij, migracij, vojn in nasilja. A menita, da se je pri spopadanju s težavami treba ozreti v preteklost oziroma v mite, ki smo jih normalizirali in romantizirali, kot to velja tudi za mit o Evropi, ki ga skupaj z mitom o Arahne tematizira razstava. Zevsovo nasilno ugrabitev Evrope smo romantizirali, je prepričana Jelena Petrović, ki v pogovoru doda še, da se moramo naučiti, kako dekonstruirati vse te mite in narative ter kako o njih govoriti odprto. Foto: Tanja Lažetić, Olimpija, 2012/2021, fotografija na platnu in sukanec; eno od del na razstavi Europa Enterprise, vir: Tanja Lažetić
Fotografija se je že zgodaj zgledovala po slikarstvu, sledila je na primer portretnim konvencijam. Da je v njej nekaj umetniškega, je poudarjal že Gaspard-Félix Tournachon, znan z vzdevkom Nadar, ki je v drugi polovici 19. stoletja v tehniki mokrega kolodija upodabljal pomembne predstavnike evropske kulture. Podobe teh sijajno izrišejo čas političnih in družbenih sprememb ter nastopa modernizma v Parizu, so poudarili ob potujoči razstavi Nadar – portretne mojstrovine, ki jo je skupaj s partnerji pripravil muzej Jeu de Paume v Parizu, in je zdaj na ogled v Narodni galeriji v Ljubljani. Ljubljansko predstavitev je podprl Francoski inštitut v Sloveniji, fotografije pa so po zaslugi Galerija Matice srpske iz Novega Sada pospremljene še z duhovitimi Nadarjevimi besedili. Na enainštiridesetih fotografijah najdemo med drugim pesnika Charlesa Baudelairja, skladatelja Giuseppa Verdija in slikarja Édouarda Maneta. Nadar, inovator in avanturist, je kot prvi z balonom leta 1858 iz zraka fotografiral francosko prestolnico. Jules Verne, ki ga je prav tako portretiral, je tega cenjenega pariškega fotografa celo vzel za navdih za glavnega junaka knjige Potovanje na luno, pove dr. Andrej Smrekar. Foto: slikar Édouard Manet, fotograf Gaspard-Félix Tournachon – Nadar (avtor), igralka Sarah Bernhardt
Fotografija se je že zgodaj zgledovala po slikarstvu, sledila je na primer portretnim konvencijam. Da je v njej nekaj umetniškega, je poudarjal že Gaspard-Félix Tournachon, znan z vzdevkom Nadar, ki je v drugi polovici 19. stoletja v tehniki mokrega kolodija upodabljal pomembne predstavnike evropske kulture. Podobe teh sijajno izrišejo čas političnih in družbenih sprememb ter nastopa modernizma v Parizu, so poudarili ob potujoči razstavi Nadar – portretne mojstrovine, ki jo je skupaj s partnerji pripravil muzej Jeu de Paume v Parizu, in je zdaj na ogled v Narodni galeriji v Ljubljani. Ljubljansko predstavitev je podprl Francoski inštitut v Sloveniji, fotografije pa so po zaslugi Galerija Matice srpske iz Novega Sada pospremljene še z duhovitimi Nadarjevimi besedili. Na enainštiridesetih fotografijah najdemo med drugim pesnika Charlesa Baudelairja, skladatelja Giuseppa Verdija in slikarja Édouarda Maneta. Nadar, inovator in avanturist, je kot prvi z balonom leta 1858 iz zraka fotografiral francosko prestolnico. Jules Verne, ki ga je prav tako portretiral, je tega cenjenega pariškega fotografa celo vzel za navdih za glavnega junaka knjige Potovanje na luno, pove dr. Andrej Smrekar. Foto: slikar Édouard Manet, fotograf Gaspard-Félix Tournachon – Nadar (avtor), igralka Sarah Bernhardt
Zoran Mušič, France Mihelič, Gabrijel Stupica in Maksim Sedej je le nekaj znanih umetnikov iz zgodovine slovenske likovne umetnosti, ki jih je (so)oblikovala zagrebška likovna akademija. Ta v času med obema vojnama ni bila pomembna le zato, ker takšnega šolanja pri nas še ni bilo, temveč tudi zaradi umetniškega vrveža Zagreba, tedaj prave kulturne metropole, v katero so se stekali vplivi iz Pariza in drugih prestolnic zahodne Evrope. Mladi študenti so bili v Zagrebu umerjeni predvsem v študij francoske umetnosti, zaznamovale pa so jih tudi zaradi političnih razmer stopnjevane polemike o nacionalem izrazu v umetnosti. Na slovenske umetnike je pri tem najbolj vplival Ljubo Babič, ki je ''naš izraz'' povezoval predvsem z likovno kvaliteto meščanskega modernizma. Številni nekdanji zagrebški študenti so ključno vplivali na slovensko umetnostno prizorišče po drugi svetovni vojni, nekateri med njimi (Gabrijel Stupica, Maksim Sedej, France Mihelič in Marij Pregelj) tudi kot profesorji na novoustanovljeni ljubljanski likovni akademiji. To je le nekaj poudarkov razstave Vezi. Zagrebška likovna akademija in slovenski likovni umetniki med obema vojnama v Galeriji Božidar Jakac v Kostanjevici na Krki, ki je že bila na ogled v Zagrebu, pripravili pa sta jo Dajana Vlaisavljević in Asta Vrečko, gostja oddaje. Foto: Zoran Mušič, Motiv iz Dalmacije, gvaš na papir, Nacionalni muzej moderne umetnosti, Zagreb. Foto: Goran Vranić, © NMMU
Zoran Mušič, France Mihelič, Gabrijel Stupica in Maksim Sedej je le nekaj znanih umetnikov iz zgodovine slovenske likovne umetnosti, ki jih je (so)oblikovala zagrebška likovna akademija. Ta v času med obema vojnama ni bila pomembna le zato, ker takšnega šolanja pri nas še ni bilo, temveč tudi zaradi umetniškega vrveža Zagreba, tedaj prave kulturne metropole, v katero so se stekali vplivi iz Pariza in drugih prestolnic zahodne Evrope. Mladi študenti so bili v Zagrebu umerjeni predvsem v študij francoske umetnosti, zaznamovale pa so jih tudi zaradi političnih razmer stopnjevane polemike o nacionalem izrazu v umetnosti. Na slovenske umetnike je pri tem najbolj vplival Ljubo Babič, ki je ''naš izraz'' povezoval predvsem z likovno kvaliteto meščanskega modernizma. Številni nekdanji zagrebški študenti so ključno vplivali na slovensko umetnostno prizorišče po drugi svetovni vojni, nekateri med njimi (Gabrijel Stupica, Maksim Sedej, France Mihelič in Marij Pregelj) tudi kot profesorji na novoustanovljeni ljubljanski likovni akademiji. To je le nekaj poudarkov razstave Vezi. Zagrebška likovna akademija in slovenski likovni umetniki med obema vojnama v Galeriji Božidar Jakac v Kostanjevici na Krki, ki je že bila na ogled v Zagrebu, pripravili pa sta jo Dajana Vlaisavljević in Asta Vrečko, gostja oddaje. Foto: Zoran Mušič, Motiv iz Dalmacije, gvaš na papir, Nacionalni muzej moderne umetnosti, Zagreb. Foto: Goran Vranić, © NMMU
Danes se kljub globalizaciji sveta znova gradijo fizične razmejitve, čemur smo priča tako v Evropi kot v drugih delih sveta, je misel, ki jo podaja razstava Onkraj meja v Galeriji sodobne umetnosti in Likovnem salonu v Celju. Razstavo sta pripravili kustosinji Andreja Hribernik iz KGLU Slovenj Gradec in Maja Antončič iz Galerije sodobne umetnosti Celje, s katero se je o zasnovi razstave pogovarjala Aleksandra Saška Gruden. Foto: Galerija sodobne umetnosti in Likovni salon / Foto: Tomaž Črnej
Danes se kljub globalizaciji sveta znova gradijo fizične razmejitve, čemur smo priča tako v Evropi kot v drugih delih sveta, je misel, ki jo podaja razstava Onkraj meja v Galeriji sodobne umetnosti in Likovnem salonu v Celju. Razstavo sta pripravili kustosinji Andreja Hribernik iz KGLU Slovenj Gradec in Maja Antončič iz Galerije sodobne umetnosti Celje, s katero se je o zasnovi razstave pogovarjala Aleksandra Saška Gruden. Foto: Galerija sodobne umetnosti in Likovni salon / Foto: Tomaž Črnej
V izjemno širokem opusu Pabla Picassa, enega najpomembnejših umetnikov vseh časov, so tudi grafike, ki jih je ustvarjal kot knjižne ilustracije. Veliko se je družil s pesniki, pisatelji in založniki, ki so mu puščali precej proste roke in tako so ti izdelki v drznem risarskem zanosu postajali že bolj nekakšne knjige umetnika kot pa klasične ilustrirane knjige. Z risbo je dobesedno vstopal v poezijo in prozo, bolj kot orisati besedilo je namreč želel ujeti njegovega duha. V Moderni galeriji so ob prihajajoči 140-letnici Picassovega rojstva pripravili razstavo Črka v risbo, ki v Ljubljano prinaša njegove grafike, nastale okoli sredine prejšnjega stoletja, iz anonimne italijanske zbirke v zasebni lasti. Čeprav so jih uspeli pravočasno rešiti pred poplavo, ki je ob strašnem neurju zajela desno krilo galerije, pa bo na odprtje razstave treba še nekaj časa počakati. O vsem tem se je Žiga Bratoš pogovarjal s kustosom dr. Markom Jenkom. Foto: Pierre Reverdy, Spev mrtvih, 1948, vir: Moderna galerija v Ljubljani
V izjemno širokem opusu Pabla Picassa, enega najpomembnejših umetnikov vseh časov, so tudi grafike, ki jih je ustvarjal kot knjižne ilustracije. Veliko se je družil s pesniki, pisatelji in založniki, ki so mu puščali precej proste roke in tako so ti izdelki v drznem risarskem zanosu postajali že bolj nekakšne knjige umetnika kot pa klasične ilustrirane knjige. Z risbo je dobesedno vstopal v poezijo in prozo, bolj kot orisati besedilo je namreč želel ujeti njegovega duha. V Moderni galeriji so ob prihajajoči 140-letnici Picassovega rojstva pripravili razstavo Črka v risbo, ki v Ljubljano prinaša njegove grafike, nastale okoli sredine prejšnjega stoletja, iz anonimne italijanske zbirke v zasebni lasti. Čeprav so jih uspeli pravočasno rešiti pred poplavo, ki je ob strašnem neurju zajela desno krilo galerije, pa bo na odprtje razstave treba še nekaj časa počakati. O vsem tem se je Žiga Bratoš pogovarjal s kustosom dr. Markom Jenkom. Foto: Pierre Reverdy, Spev mrtvih, 1948, vir: Moderna galerija v Ljubljani
Ljubljanska stavba, ki je bila leta 1828 zgrajena kot rafinerija sladkorja, je zdaj domovanje umetnosti. S tem se je zaključil eden zahtevnejših gradbenih projektov, saj je zaradi statusa kulturnega spomenika šlo za konservatorsko reinterpretacijo. Prenova biroja Scapelab je tako ohranila videz strehe in zunanji obod s 318 okni, vanj pa so vstavili visečo jekleno konstrukcijo, ki je odmaknjena od ostenja in nosi štiri galerijske prostore. Na Mestni občini Ljubljana, pod okrilje katere spada Cukrarna, so prepričani, da projekt zapolnjuje infrastrukturno vrzel. Tu bodo svoje mesto namreč lahko našle različne vsebine, recimo tudi predavanja, koncerti, performativna in zvočna umetnost. Prva razstava v novih prostorih - Čudovitost spomina z deli mednarodnih umetnikov tematizira predvsem spomin, saj ima Cukrarna spomin v svojem genskem zapisu, razmišlja Alenka Gregorič, programska vodja novega prostora, ki odgovarja tudi na vprašanja glede programske usmeritve in pomena novega prostora. Foto: Ernesto Neto, Življenje je reka, vir: Andrej Peunik/MGML
Ljubljanska stavba, ki je bila leta 1828 zgrajena kot rafinerija sladkorja, je zdaj domovanje umetnosti. S tem se je zaključil eden zahtevnejših gradbenih projektov, saj je zaradi statusa kulturnega spomenika šlo za konservatorsko reinterpretacijo. Prenova biroja Scapelab je tako ohranila videz strehe in zunanji obod s 318 okni, vanj pa so vstavili visečo jekleno konstrukcijo, ki je odmaknjena od ostenja in nosi štiri galerijske prostore. Na Mestni občini Ljubljana, pod okrilje katere spada Cukrarna, so prepričani, da projekt zapolnjuje infrastrukturno vrzel. Tu bodo svoje mesto namreč lahko našle različne vsebine, recimo tudi predavanja, koncerti, performativna in zvočna umetnost. Prva razstava v novih prostorih - Čudovitost spomina z deli mednarodnih umetnikov tematizira predvsem spomin, saj ima Cukrarna spomin v svojem genskem zapisu, razmišlja Alenka Gregorič, programska vodja novega prostora, ki odgovarja tudi na vprašanja glede programske usmeritve in pomena novega prostora. Foto: Ernesto Neto, Življenje je reka, vir: Andrej Peunik/MGML
Iskra Delta je bila slovensko računalniško podjetje, ki je pred razpadom Jugoslavije obetalo, da bo igralo vidno vlogo na svetovnem trgu. To se ni uresničilo, zgodba o njenem padcu pa je zavita v skrivnost. Kako razumeti ime tega podjetja v naslovu 34. grafičnega bienala Ljubljana, ki se je odprl v petek? Zelo posredno, pravi Tjaša Pogačar, kuratorka letošnje edicije – kot spodbudo za razmislek o preteklosti in o možnosti drugačne prihodnosti. Zakaj nezadovoljstvo s sedanjostjo sproža nostalgijo do preteklosti je eno od vprašanj bienala, ki Iskro Delta razume kot sprožilec iz preteklosti, ki omogoča zamisliti si drugačno prihodnost. Ljubljanski grafični bienale, ki z nastankom leta 1955 velja za enega najstarejših na svetu, se že dolgo ne omejuje več le na grafiko. A kljub temu pogosto posredno razmišlja o vlogi grafike ob njenem nastanku in sodobnih vzporednicah njenega tedanjega pomena. To v neki luči velja tudi za letošnjo edicijo – če grafiko večinoma razumemo kot medij, ki ga lahko reproduciramo, je računalniška tehnologija, na katero se naslanja tokratni bienale, s tem povezano širjenje idej seveda še pospešila. Tjašo Pogačar pri tem zanima tudi nova perspektiva računalniške tehnologije, ki bolj kot vprašanja reprodukcije odpira temo simulacije. Bienale je zasnovala v sodelovanju s projektno skupino in skupaj so razmišljali tudi o gibanju neuvrščenih, s kontekstom katerega se povezuje zgodovina bienala. Bienale se torej ne ukvarja s samim podjetjem Iskra Delta, temveč je to le sprožilec za razmislek o preteklosti in nezadovoljstvu s sedanjostjo, ki spodbuja nostalgijo. Ta nostalgični sentiment uporabijo – pokažejo nanj, nato pa ga skušajo preseči, je še dodala Tjaša Pogačar. Kako pa te ideje tematizirajo razstavljena dela oziroma kaj jim je skupno? Med umetniškimi deli, ki so na ogled, je sicer veliko novih in pa naročenih prav za to priložnost. Bienale sicer zaznamuje tudi močan regionalni in generacijski poudarek, saj prinaša projekte mlajših umetnikov in skupin. Pomemben del bienala pa je tudi glasbeni program, razvit v sodelovanju s kolektivom Nimaš izbire izbire in ki podobno kot v videoigrah ali filmih gradi svet Iskre Delta - tega tako do 21. novembra ne bomo le gledali, temveč tudi slišali. Organizator bienala je Mednarodni grafični Likovni center, razstave pa zavzemajo več ljubljanskih prizorišč. Sestavni del Iskre Delte je tudi sodelovanje z različnimi platformami in kolektivi ter konferenčni in pogovorni program, ki ga je zasnoval Muanis Sinanović, že tradicionalno pa prirejajo tudi samostojno razstavo prejemnika velike nagrade prejšnje izdaje – Hamja Ashan se v galeriji ZVKDS predstavlja z razstavo I don't belong here – ne spadam sem, ki prikazuje zgodovino imaginarne države sramežljivih, introvertiranih in avtističnih ljudi in njeno aktivistično gibanje proti prevladi ekstrovertirancev. Foto: Lawrence Lek, Nepenthe Zone, 2021, izsek iz videa. Vir: MGLC, z dovoljenjem umetnika.
Iskra Delta je bila slovensko računalniško podjetje, ki je pred razpadom Jugoslavije obetalo, da bo igralo vidno vlogo na svetovnem trgu. To se ni uresničilo, zgodba o njenem padcu pa je zavita v skrivnost. Kako razumeti ime tega podjetja v naslovu 34. grafičnega bienala Ljubljana, ki se je odprl v petek? Zelo posredno, pravi Tjaša Pogačar, kuratorka letošnje edicije – kot spodbudo za razmislek o preteklosti in o možnosti drugačne prihodnosti. Zakaj nezadovoljstvo s sedanjostjo sproža nostalgijo do preteklosti je eno od vprašanj bienala, ki Iskro Delta razume kot sprožilec iz preteklosti, ki omogoča zamisliti si drugačno prihodnost. Ljubljanski grafični bienale, ki z nastankom leta 1955 velja za enega najstarejših na svetu, se že dolgo ne omejuje več le na grafiko. A kljub temu pogosto posredno razmišlja o vlogi grafike ob njenem nastanku in sodobnih vzporednicah njenega tedanjega pomena. To v neki luči velja tudi za letošnjo edicijo – če grafiko večinoma razumemo kot medij, ki ga lahko reproduciramo, je računalniška tehnologija, na katero se naslanja tokratni bienale, s tem povezano širjenje idej seveda še pospešila. Tjašo Pogačar pri tem zanima tudi nova perspektiva računalniške tehnologije, ki bolj kot vprašanja reprodukcije odpira temo simulacije. Bienale je zasnovala v sodelovanju s projektno skupino in skupaj so razmišljali tudi o gibanju neuvrščenih, s kontekstom katerega se povezuje zgodovina bienala. Bienale se torej ne ukvarja s samim podjetjem Iskra Delta, temveč je to le sprožilec za razmislek o preteklosti in nezadovoljstvu s sedanjostjo, ki spodbuja nostalgijo. Ta nostalgični sentiment uporabijo – pokažejo nanj, nato pa ga skušajo preseči, je še dodala Tjaša Pogačar. Kako pa te ideje tematizirajo razstavljena dela oziroma kaj jim je skupno? Med umetniškimi deli, ki so na ogled, je sicer veliko novih in pa naročenih prav za to priložnost. Bienale sicer zaznamuje tudi močan regionalni in generacijski poudarek, saj prinaša projekte mlajših umetnikov in skupin. Pomemben del bienala pa je tudi glasbeni program, razvit v sodelovanju s kolektivom Nimaš izbire izbire in ki podobno kot v videoigrah ali filmih gradi svet Iskre Delta - tega tako do 21. novembra ne bomo le gledali, temveč tudi slišali. Organizator bienala je Mednarodni grafični Likovni center, razstave pa zavzemajo več ljubljanskih prizorišč. Sestavni del Iskre Delte je tudi sodelovanje z različnimi platformami in kolektivi ter konferenčni in pogovorni program, ki ga je zasnoval Muanis Sinanović, že tradicionalno pa prirejajo tudi samostojno razstavo prejemnika velike nagrade prejšnje izdaje – Hamja Ashan se v galeriji ZVKDS predstavlja z razstavo I don't belong here – ne spadam sem, ki prikazuje zgodovino imaginarne države sramežljivih, introvertiranih in avtističnih ljudi in njeno aktivistično gibanje proti prevladi ekstrovertirancev. Foto: Lawrence Lek, Nepenthe Zone, 2021, izsek iz videa. Vir: MGLC, z dovoljenjem umetnika.
V Linzu v Avstriji poteka vodilni svetovni festival umetnosti, tehnologije in družbe Ars Electronica. S temo "Nov digitalni dogovor" pozornost usmerja k praksam in znanjem, ki jih potrebujemo, da bi lahko ukrepali v današnjem času izzivov in preizkusov. Na stotine umetnikov, znanstvenikov in aktivistov bo do 12. septembra ne le v Linzu, temveč tudi v drugih takoimenovanih vrtovih Ars Electronice po vsem svetu, in tudi na spletu, skušalo odgovoriti in prikazati kako bi to lahko storili. O temi festivala in njegovi vizij se je Aleksandra Saška Gruden pogovarjala z umetniškim vodjem Gerfriedom Stockerjem, ter Rene Rusjan, Jasno Hribernik ter Petrom Purgom, ki so predstavili program Akademije umetnosti Univerze Nova Gorica, ki se letos prvič predstavlja v sklopu vrtov Ars Electronice. Foto: Pozdravi iz prihodnosti IV: Dotik novih resničnosti, vrt Akademije umetnosti Univerze v Novi Gorici, vir: Akademija umetnosti Univerze v Novi Gorici
V Linzu v Avstriji poteka vodilni svetovni festival umetnosti, tehnologije in družbe Ars Electronica. S temo "Nov digitalni dogovor" pozornost usmerja k praksam in znanjem, ki jih potrebujemo, da bi lahko ukrepali v današnjem času izzivov in preizkusov. Na stotine umetnikov, znanstvenikov in aktivistov bo do 12. septembra ne le v Linzu, temveč tudi v drugih takoimenovanih vrtovih Ars Electronice po vsem svetu, in tudi na spletu, skušalo odgovoriti in prikazati kako bi to lahko storili. O temi festivala in njegovi vizij se je Aleksandra Saška Gruden pogovarjala z umetniškim vodjem Gerfriedom Stockerjem, ter Rene Rusjan, Jasno Hribernik ter Petrom Purgom, ki so predstavili program Akademije umetnosti Univerze Nova Gorica, ki se letos prvič predstavlja v sklopu vrtov Ars Electronice. Foto: Pozdravi iz prihodnosti IV: Dotik novih resničnosti, vrt Akademije umetnosti Univerze v Novi Gorici, vir: Akademija umetnosti Univerze v Novi Gorici
Trije umetniki v kolektivu BridA ustvarjajo dela na način, podoben delovanju strojnega programa. Tom Kerševan, Sendi Mango in Jurij Pavlica že petindvajset let posegajo na področje tehnoloških in znanstvenih pristopov ter z interaktivnimi deli razmišljajo o avtorstvu. To velja že za eno njihovih zgodnejših in bolj znanih del, Do it yourself – naredi sam; interaktivno delavnico oziroma performans, kjer sodelujoči slikajo na podlagi zvočnih navodil. Projekt je doživel številne izvedbe, kar velja tudi za projekt Modux, ki v likovno delo pretvarja različne podatke, pri tem pa občasno sodelujejo tudi naključni mimoidoči. V Mestni galeriji Nova Gorica so ob jubileju skupine pripravili razstavo Prepletenost, ki jo je kuriral Vladimir Vidmar in ki predstavlja rezime njihovega dosedanjega delovanja. Ali se je v teh letih fokus njihovih del kaj spremenil, je eno od vprašanj, o katerem so v pogovoru ob razstavi razmišljali Tom Kerševan, Sendi Mango in Jurij Pavlica. Foto: Modux Kalmar, detajl instalacije, vir fotografije: osebni arhiv skupine BridA, izrez fotografije
Trije umetniki v kolektivu BridA ustvarjajo dela na način, podoben delovanju strojnega programa. Tom Kerševan, Sendi Mango in Jurij Pavlica že petindvajset let posegajo na področje tehnoloških in znanstvenih pristopov ter z interaktivnimi deli razmišljajo o avtorstvu. To velja že za eno njihovih zgodnejših in bolj znanih del, Do it yourself – naredi sam; interaktivno delavnico oziroma performans, kjer sodelujoči slikajo na podlagi zvočnih navodil. Projekt je doživel številne izvedbe, kar velja tudi za projekt Modux, ki v likovno delo pretvarja različne podatke, pri tem pa občasno sodelujejo tudi naključni mimoidoči. V Mestni galeriji Nova Gorica so ob jubileju skupine pripravili razstavo Prepletenost, ki jo je kuriral Vladimir Vidmar in ki predstavlja rezime njihovega dosedanjega delovanja. Ali se je v teh letih fokus njihovih del kaj spremenil, je eno od vprašanj, o katerem so v pogovoru ob razstavi razmišljali Tom Kerševan, Sendi Mango in Jurij Pavlica. Foto: Modux Kalmar, detajl instalacije, vir fotografije: osebni arhiv skupine BridA, izrez fotografije
Včasih se na poseben način povežeta zgodovina in sodobna umetnost. Tokrat se je taka sinergija vzpostavila med baročnim dvorcem Novo Celje in skupinsko razstavo V odboju svetlobe. Kustosinja Vesna Teržan je zanjo izbrala dela šestih avtoric in avtorjev: slikarja Sandija Červeka, krajinske arhitektke Ane Kučan, kiparja/performerja Marka A. Kovačiča, kiparke Sabe Skaberne, fotografa Gorazda Vilharja in slikarke/grafičarke Mojce Zlokarnik. Ustvarjajo v različnih medijih in z različnimi likovnimi jeziki, hkrati pa so izbrana dela videti skladno ter povezano. Aleksandra Saška Gruden se je o razstavi pogovarjala s kustosinjo Vesno Teržan. Foto: Aleksandra Saška Gruden
Včasih se na poseben način povežeta zgodovina in sodobna umetnost. Tokrat se je taka sinergija vzpostavila med baročnim dvorcem Novo Celje in skupinsko razstavo V odboju svetlobe. Kustosinja Vesna Teržan je zanjo izbrala dela šestih avtoric in avtorjev: slikarja Sandija Červeka, krajinske arhitektke Ane Kučan, kiparja/performerja Marka A. Kovačiča, kiparke Sabe Skaberne, fotografa Gorazda Vilharja in slikarke/grafičarke Mojce Zlokarnik. Ustvarjajo v različnih medijih in z različnimi likovnimi jeziki, hkrati pa so izbrana dela videti skladno ter povezano. Aleksandra Saška Gruden se je o razstavi pogovarjala s kustosinjo Vesno Teržan. Foto: Aleksandra Saška Gruden
John Baldessari je s svojimi umetniškimi deli pogosto izzval nasmešek gledalca. Med njegovimi bolj znanimi deli je denimo I Will Not Make Any More Boring Art, obsesivno ponavljajoče se zapisan stavek, da ne bo več delal dolgočasne umetnosti. Prav s humorjem je nenehno spreminjal naš pogled na umetnost, podobe in jezik. V šestdesetih je začel poudarjati idejo umetniškega dela, v sedemdesetih se je dalje spraševal o omejitvah in konvencijah v umetnosti, pogosto na rahlo paradoksalen in ironičen način. Znan je po pionirski rabi najdene fotografije in prilaščenih filmskih podob, s katerimi je razmišljal o kolektivnem nezavednem, kot ga oblikuje hollywoodska kinematografija in o zakonitostih filmske predstavitve. Veliki umetnik bi letos poleti praznoval 90 let in ob tej priložnosti lahko ponovno slišite oddajo, ki je nastala ob njegovi smrti januarja 2020. O duhovitosti in igrivosti Johna Baldessarija so tedaj razmišljali Zdenka Badovinac, direktorica Moderne galerije, ki je v devetdesetih gostila njegovo retrospektivo This not That, umetnik Dejan Habicht in Tadej Pogačar, umetnik in direktor Centra in Galerije P74. Foto: John Baldessari, I Will Not Make Any More Boring Art, tapeta, MOCA, flickr: uporabnik rocor
John Baldessari je s svojimi umetniškimi deli pogosto izzval nasmešek gledalca. Med njegovimi bolj znanimi deli je denimo I Will Not Make Any More Boring Art, obsesivno ponavljajoče se zapisan stavek, da ne bo več delal dolgočasne umetnosti. Prav s humorjem je nenehno spreminjal naš pogled na umetnost, podobe in jezik. V šestdesetih je začel poudarjati idejo umetniškega dela, v sedemdesetih se je dalje spraševal o omejitvah in konvencijah v umetnosti, pogosto na rahlo paradoksalen in ironičen način. Znan je po pionirski rabi najdene fotografije in prilaščenih filmskih podob, s katerimi je razmišljal o kolektivnem nezavednem, kot ga oblikuje hollywoodska kinematografija in o zakonitostih filmske predstavitve. Veliki umetnik bi letos poleti praznoval 90 let in ob tej priložnosti lahko ponovno slišite oddajo, ki je nastala ob njegovi smrti januarja 2020. O duhovitosti in igrivosti Johna Baldessarija so tedaj razmišljali Zdenka Badovinac, direktorica Moderne galerije, ki je v devetdesetih gostila njegovo retrospektivo This not That, umetnik Dejan Habicht in Tadej Pogačar, umetnik in direktor Centra in Galerije P74. Foto: John Baldessari, I Will Not Make Any More Boring Art, tapeta, MOCA, flickr: uporabnik rocor
Gibanje za javni govor zveni kot kakšna pobuda političnega ali družbenega gibanja, a je v projektu Polonce Lovšin razumljeno dobesedno. Umetnica in arhitektka, ki raziskuje alternativne načine bivanja in razmišlja o javnem prostoru, namreč sodelujoče v projektu povabi k javnemu govoru. A s pomenljivim poudarkom – da bi se govorce slišalo, je nujno gibanje drugih udeležencev, v zadnjih izvedbah je to kolesarjenje, ki tako zagotavljajo energijo za ozvočenje mikrofona. Projekt je umetnica v javnem prostoru izpeljala že večkrat, tokrat pa je prvič na ogled v galeriji, in sicer v Kulturnem centru Tobačna 001. Prvič se je projekt odvil leta 2015 v Mariboru, od tedaj pa je doživel še šest postaj, na katerih so sodelujoči opozorili na različne teme in vsebine – od branja lezbične poezije, razmišljanja o lokalni skupnosti in protestih. Foto: Iza Pevec
Gibanje za javni govor zveni kot kakšna pobuda političnega ali družbenega gibanja, a je v projektu Polonce Lovšin razumljeno dobesedno. Umetnica in arhitektka, ki raziskuje alternativne načine bivanja in razmišlja o javnem prostoru, namreč sodelujoče v projektu povabi k javnemu govoru. A s pomenljivim poudarkom – da bi se govorce slišalo, je nujno gibanje drugih udeležencev, v zadnjih izvedbah je to kolesarjenje, ki tako zagotavljajo energijo za ozvočenje mikrofona. Projekt je umetnica v javnem prostoru izpeljala že večkrat, tokrat pa je prvič na ogled v galeriji, in sicer v Kulturnem centru Tobačna 001. Prvič se je projekt odvil leta 2015 v Mariboru, od tedaj pa je doživel še šest postaj, na katerih so sodelujoči opozorili na različne teme in vsebine – od branja lezbične poezije, razmišljanja o lokalni skupnosti in protestih. Foto: Iza Pevec
Kaj je performans, ki je bil kot umetnostna oblika že uveljavljen v zahodnem svetu, prinesel, pomenil ali spremenil v pojugoslovanskem kontekstu 90-ih let, je eno izmed izhodiščnih vprašanj razstave, ki je del večletnega mednarodnega projekta. Teme, kot so vojna, nacionalizem, telo, demonstracije, nove meje, feminizem in mediji, na razstavi Spoznanje! Upor! Reakcija predstavlja več kot 120 umetniških del pa tudi arhivski in video material, v Muzeju sodobne umetnosti Metelkova pa bo razstava na ogled še do 3. oktobra. Kakšne so bile specifike obravnavanih praks v različnih državah, nekdanjih članicah Jugoslavije, kako je performans odražal pred-, med- in povojne razmere ter zakaj je prirejanje razstav v obleganem mestu gesta upora, je nekaj vprašanj, o katerih je v pogovoru razmišljala kustosinja razstave Bojana Piškur. Foto: Ante Jurić: Sarajevsko streljanje, dvorišče Akademije dramskih umetnosti, Sarajevo, 1992, vir: arhiv Obala Art Centa
Kaj je performans, ki je bil kot umetnostna oblika že uveljavljen v zahodnem svetu, prinesel, pomenil ali spremenil v pojugoslovanskem kontekstu 90-ih let, je eno izmed izhodiščnih vprašanj razstave, ki je del večletnega mednarodnega projekta. Teme, kot so vojna, nacionalizem, telo, demonstracije, nove meje, feminizem in mediji, na razstavi Spoznanje! Upor! Reakcija predstavlja več kot 120 umetniških del pa tudi arhivski in video material, v Muzeju sodobne umetnosti Metelkova pa bo razstava na ogled še do 3. oktobra. Kakšne so bile specifike obravnavanih praks v različnih državah, nekdanjih članicah Jugoslavije, kako je performans odražal pred-, med- in povojne razmere ter zakaj je prirejanje razstav v obleganem mestu gesta upora, je nekaj vprašanj, o katerih je v pogovoru razmišljala kustosinja razstave Bojana Piškur. Foto: Ante Jurić: Sarajevsko streljanje, dvorišče Akademije dramskih umetnosti, Sarajevo, 1992, vir: arhiv Obala Art Centa
4. julija 1961 se je v Kostanjevici na Krki in v Seči pri Portorožu uradno začel Mednarodni simpozij kiparjev Forma viva, ki sta ga po zgledu simpozija v kraju St. Margarethen na Gradiščanskem idejno zasnovala slovenska kiparja Janez Lenassi in Jakob Savinšek. V šestdesetih letih je kljub spremembam, težavam in daljši prekinitvi delovanja Forme vive v Kostanjevici na Krki nastalo precej skulptur: zdaj jih v Parku skulptur stoji 79, 14 v mestu in še nekaj drugod. Letos jim dodajajo še dve skulpturi, simpozija sta se ob njegovi šestdesetletnici udeležila kiparja Mirko Bratuša in Peter Galhidy iz Madžarske. V sklopu počastitve obletnice bo izvedena tudi rekonstrukcija ikonične skulpture hrvaškega umetnika Miroslava Šuteja, še do 26. septembra pa je na ogled dokumentarna razstava Re/Forma viva, ki so jo pripravili sodelavci galerije Božidarja Jakca: Mladen Baćić, Alja Fir in Alja Pfeifer. Kako danes živi Forma viva, simpozij, ki si je pred šestdesetimi leti za svoje cilje postavil združevanje umetnikov različnih narodov, nadaljevanje tradicije skupnega dela naših impresionistov v naravi, pomoč umetnikom pri svobodnem in neodvisnem izražanju, popularizacijo sodobnega svetovnega in našega likovnega izražanja ter oblikovanje ozaveščenega in kulturnega človeka? Kako v času današnje pluralnosti medijev razmišljati o simpoziju, kjer so posamezna delovišča omejena na določen material? O življenju Forme vive so še pred sobotnim odprtjem novih dveh skulptur razmišljali Mladen Baćić, Alja Pfeifer in direktor galerije Goran Milovanović. Foto: Kolaž fotografij: Zaključna slovesnost Mednarodnega simpozija kiparjev Forma viva v Kostanjevici na Krki, 1961. Obiskovalci občudujejo delo japonskega kiparja Eisakuja Tanake, Japonski festival; pogled na razstavo Re/Forma viva Vir: levo: arhiv Galerije Božidar Jakac, desno: Iza Pevec
4. julija 1961 se je v Kostanjevici na Krki in v Seči pri Portorožu uradno začel Mednarodni simpozij kiparjev Forma viva, ki sta ga po zgledu simpozija v kraju St. Margarethen na Gradiščanskem idejno zasnovala slovenska kiparja Janez Lenassi in Jakob Savinšek. V šestdesetih letih je kljub spremembam, težavam in daljši prekinitvi delovanja Forme vive v Kostanjevici na Krki nastalo precej skulptur: zdaj jih v Parku skulptur stoji 79, 14 v mestu in še nekaj drugod. Letos jim dodajajo še dve skulpturi, simpozija sta se ob njegovi šestdesetletnici udeležila kiparja Mirko Bratuša in Peter Galhidy iz Madžarske. V sklopu počastitve obletnice bo izvedena tudi rekonstrukcija ikonične skulpture hrvaškega umetnika Miroslava Šuteja, še do 26. septembra pa je na ogled dokumentarna razstava Re/Forma viva, ki so jo pripravili sodelavci galerije Božidarja Jakca: Mladen Baćić, Alja Fir in Alja Pfeifer. Kako danes živi Forma viva, simpozij, ki si je pred šestdesetimi leti za svoje cilje postavil združevanje umetnikov različnih narodov, nadaljevanje tradicije skupnega dela naših impresionistov v naravi, pomoč umetnikom pri svobodnem in neodvisnem izražanju, popularizacijo sodobnega svetovnega in našega likovnega izražanja ter oblikovanje ozaveščenega in kulturnega človeka? Kako v času današnje pluralnosti medijev razmišljati o simpoziju, kjer so posamezna delovišča omejena na določen material? O življenju Forme vive so še pred sobotnim odprtjem novih dveh skulptur razmišljali Mladen Baćić, Alja Pfeifer in direktor galerije Goran Milovanović. Foto: Kolaž fotografij: Zaključna slovesnost Mednarodnega simpozija kiparjev Forma viva v Kostanjevici na Krki, 1961. Obiskovalci občudujejo delo japonskega kiparja Eisakuja Tanake, Japonski festival; pogled na razstavo Re/Forma viva Vir: levo: arhiv Galerije Božidar Jakac, desno: Iza Pevec
»Marsikatere pravice, ki so bile pridobljene, so lahko hitro tudi izgubljene«, razmišlja direktorica Umetnostne galerije Maribor Breda Sluga, ob tem, ko se zaključku počasi približuje štiriletni projekt evropske mreže za profesionalizacijo in enakopravnost spolov na področju umetnosti Wom@rts, katere del je tudi UGM. V svojem zadnjem letu projekt nadaljuje aktivnosti, ki promovirajo enake možnosti žensk na evropskem kulturnem prizorišču. Breda Kolar Sluga je v pogovoru med drugim razmišljala tudi o tem, kakšne aktivnosti so v teh letih pripravili in zakaj je na ta vprašanja treba še vedno opozarjati.
»Marsikatere pravice, ki so bile pridobljene, so lahko hitro tudi izgubljene«, razmišlja direktorica Umetnostne galerije Maribor Breda Sluga, ob tem, ko se zaključku počasi približuje štiriletni projekt evropske mreže za profesionalizacijo in enakopravnost spolov na področju umetnosti Wom@rts, katere del je tudi UGM. V svojem zadnjem letu projekt nadaljuje aktivnosti, ki promovirajo enake možnosti žensk na evropskem kulturnem prizorišču. Breda Kolar Sluga je v pogovoru med drugim razmišljala tudi o tem, kakšne aktivnosti so v teh letih pripravili in zakaj je na ta vprašanja treba še vedno opozarjati.
"Nonumentov je toliko kolikor je ljudi, ki v prostoru prepoznavajo spremembe" Javni prostor se nenehno spreminja in s tem odraža tudi spremembe v neki družbi. Nekateri prostori zapadejo v pozabo, drugi zaradi drugačnih (političnih) okoliščin morda problematični. Kaj pripovedujejo te spremembe je eno od vprašanj, ki jih že vrsto let zastavlja skupina Nonument – z izrazom nonument namreč opisujejo »arhitekturo, spomenike, javne prostore in infrastrukturo, katerih pomen se je spremenil kot posledica družbenih ali političnih sprememb.« O tej temi sta v okviru neformalne iniciative sprva začela razmišljati umetnika Martin Bricelj Baraga in Neja Tomšič, ob njunem boku pa trenutno v okviru skupine delujeta tudi arhitekta Nika Grabar in Miloš Kosec. Prav preplet umetniškega in teoretskega delovanja je ključen za delovanje skupine, ki se z razstavo z naslovom Razstava je na terenu trenutno predstavlja v ljubljanskem MAO, za svoje delo pa so letos prejeli tudi Plečnikovo medaljo. O pozabljanju, arhiviranju, nepričakovanem življenju nonumentov in naših čustvenih odzivih nanje ter še čem sta v pogovoru ob priložnosti razmišljali članici skupine Nika Grabar in Neja Tomšič. Foto: Matjaž Rušt
"Nonumentov je toliko kolikor je ljudi, ki v prostoru prepoznavajo spremembe" Javni prostor se nenehno spreminja in s tem odraža tudi spremembe v neki družbi. Nekateri prostori zapadejo v pozabo, drugi zaradi drugačnih (političnih) okoliščin morda problematični. Kaj pripovedujejo te spremembe je eno od vprašanj, ki jih že vrsto let zastavlja skupina Nonument – z izrazom nonument namreč opisujejo »arhitekturo, spomenike, javne prostore in infrastrukturo, katerih pomen se je spremenil kot posledica družbenih ali političnih sprememb.« O tej temi sta v okviru neformalne iniciative sprva začela razmišljati umetnika Martin Bricelj Baraga in Neja Tomšič, ob njunem boku pa trenutno v okviru skupine delujeta tudi arhitekta Nika Grabar in Miloš Kosec. Prav preplet umetniškega in teoretskega delovanja je ključen za delovanje skupine, ki se z razstavo z naslovom Razstava je na terenu trenutno predstavlja v ljubljanskem MAO, za svoje delo pa so letos prejeli tudi Plečnikovo medaljo. O pozabljanju, arhiviranju, nepričakovanem življenju nonumentov in naših čustvenih odzivih nanje ter še čem sta v pogovoru ob priložnosti razmišljali članici skupine Nika Grabar in Neja Tomšič. Foto: Matjaž Rušt
»Nelagodje ob mojih fotografijah je povezano z mehanizmi potlačevanja, sam jih ne dojemam kot temačne,« ob razstavi v Galeriji Jakopič razmišlja svetovno znani umetnik. Ko stopimo v ljubljansko Galerijo Jakopič, najprej opazimo Rogerja Ballena, ki sedi na vrtljivem stolu s fotoaparatom v rokah. Seveda ne gre zanj osebno, temveč za njegovo skulpturo, ki potrdi to, na kar namiguje že naslov razstave – da vstopamo v svet, kot ga vidi Roger Ballen. Ne preseneti torej, da je znani umetnik že fotografije v knjigi Outland iz leta 2001 v nekem intervjuju opisal kot avtoportrete, ker tematizirajo stanje njegovega duha, čeprav so na fotografijah pogosto prikazani marginalizirani posamezniki v ekspresivnih pozah ter neprijetnih okoljih. Ballen je sicer v svojem delu prešel od dokumentarnosti in fotografiranja marginaliziranih ljudi k večji abstraktnosti in nadrealističnosti, pa tudi uporabi instalacij in risb, ki spominjajo na otroške. Razstava Svet, kot ga vidi Roger Ballen je bila prvič na ogled v muzeju Halle Saint Pierre v Parizu, v Ljubljani pa jo je avtor v dialogu s kustosinjo Marijo Skočir prilagodil specifičnemu prostoru Galerije Jakopič. Postavitev ima delno retrospektivno naravo, saj obsega velik del Ballenovega opusa, ki pa ga ne predstavlja samo kronološko, temveč prek tematskih sklopov. Razstava se začne se z Ballenovimi novimi barvnimi fotografijami, sledi serija, ki obravnava risbo, potem so tu med drugim še teme živali, ljudi in žic Fotografije dopolnjujejo instalacije, sestavljene iz številnih predmetov, med katerimi jih je umetnik nekaj našel v Ljubljani. Foto: Matevž Paternoster/MGML
»Nelagodje ob mojih fotografijah je povezano z mehanizmi potlačevanja, sam jih ne dojemam kot temačne,« ob razstavi v Galeriji Jakopič razmišlja svetovno znani umetnik. Ko stopimo v ljubljansko Galerijo Jakopič, najprej opazimo Rogerja Ballena, ki sedi na vrtljivem stolu s fotoaparatom v rokah. Seveda ne gre zanj osebno, temveč za njegovo skulpturo, ki potrdi to, na kar namiguje že naslov razstave – da vstopamo v svet, kot ga vidi Roger Ballen. Ne preseneti torej, da je znani umetnik že fotografije v knjigi Outland iz leta 2001 v nekem intervjuju opisal kot avtoportrete, ker tematizirajo stanje njegovega duha, čeprav so na fotografijah pogosto prikazani marginalizirani posamezniki v ekspresivnih pozah ter neprijetnih okoljih. Ballen je sicer v svojem delu prešel od dokumentarnosti in fotografiranja marginaliziranih ljudi k večji abstraktnosti in nadrealističnosti, pa tudi uporabi instalacij in risb, ki spominjajo na otroške. Razstava Svet, kot ga vidi Roger Ballen je bila prvič na ogled v muzeju Halle Saint Pierre v Parizu, v Ljubljani pa jo je avtor v dialogu s kustosinjo Marijo Skočir prilagodil specifičnemu prostoru Galerije Jakopič. Postavitev ima delno retrospektivno naravo, saj obsega velik del Ballenovega opusa, ki pa ga ne predstavlja samo kronološko, temveč prek tematskih sklopov. Razstava se začne se z Ballenovimi novimi barvnimi fotografijami, sledi serija, ki obravnava risbo, potem so tu med drugim še teme živali, ljudi in žic Fotografije dopolnjujejo instalacije, sestavljene iz številnih predmetov, med katerimi jih je umetnik nekaj našel v Ljubljani. Foto: Matevž Paternoster/MGML
Mojstra klasične črno-bele fotografije Tihomirja Pinterja poznamo po znamenitih prizorih v temi žareče kovine, isker, pare in garaških delavcev jugoslovanskih železarn. Poseben del njegova opusa pa so tudi portreti književnikov, skladateljev in likovnih ustvarjalcev. Te je obiskoval v njihovih prostorih ustvarjanja z namenom priprave knjige – obsežne monografije. Razstava 60-ih portretov iz cikla Umetniki v ateljejih 1980–1984 je zdaj na ogled v Narodni galeriji v Ljubljani, kateri jih je leta 2017 tudi poklonil. V oddaji Likovni odmevi boste slišali pogovor, ki ga je z vodjem priprave razstave dr. Andrejem Smrekarjem in avtorjem fotografij dr. Tihomirjem Pinterjem posnel Žiga Bratoš. Foto: Tihomir Pinter in Andrej Smrekar, avtor fotografije: Žiga Bratoš
Mojstra klasične črno-bele fotografije Tihomirja Pinterja poznamo po znamenitih prizorih v temi žareče kovine, isker, pare in garaških delavcev jugoslovanskih železarn. Poseben del njegova opusa pa so tudi portreti književnikov, skladateljev in likovnih ustvarjalcev. Te je obiskoval v njihovih prostorih ustvarjanja z namenom priprave knjige – obsežne monografije. Razstava 60-ih portretov iz cikla Umetniki v ateljejih 1980–1984 je zdaj na ogled v Narodni galeriji v Ljubljani, kateri jih je leta 2017 tudi poklonil. V oddaji Likovni odmevi boste slišali pogovor, ki ga je z vodjem priprave razstave dr. Andrejem Smrekarjem in avtorjem fotografij dr. Tihomirjem Pinterjem posnel Žiga Bratoš. Foto: Tihomir Pinter in Andrej Smrekar, avtor fotografije: Žiga Bratoš
Ob 30-letnici osamosvojitve Slovenije so v Cankarjevem domu v Ljubljani pripravili fotografsko razstavo našega velikega fotoreporterja Joca Žnidaršiča z naslovom Leta preloma. V šestnajstih poglavjih predstavlja izbor del iz obdobja med 1988 in 1991, ko je dolgoletni urednik fotografije časopisa Delo skozi objektiv lovil pomembne dogodke in vzdušje v času, ki je vodil do prelomnih sprememb v naši družbi. Razstava je nastala v koprodukciji z Muzejem novejše zgodovine Slovenije in v sodelovanju z Galerijo Fotografija. Besedila je napisal dr. Ali Žerdin, pri izboru fotografij je sodelovala tudi kuratorka Irena Uršič. Prvega in nekaj desetletij edinega slovenskega prejemnika prestižne nagrade world press photo Joca Žnidaršiča je ob tej priložnosti obiskal Žiga Bratoš. Foto: Žiga Bratoš
Ob 30-letnici osamosvojitve Slovenije so v Cankarjevem domu v Ljubljani pripravili fotografsko razstavo našega velikega fotoreporterja Joca Žnidaršiča z naslovom Leta preloma. V šestnajstih poglavjih predstavlja izbor del iz obdobja med 1988 in 1991, ko je dolgoletni urednik fotografije časopisa Delo skozi objektiv lovil pomembne dogodke in vzdušje v času, ki je vodil do prelomnih sprememb v naši družbi. Razstava je nastala v koprodukciji z Muzejem novejše zgodovine Slovenije in v sodelovanju z Galerijo Fotografija. Besedila je napisal dr. Ali Žerdin, pri izboru fotografij je sodelovala tudi kuratorka Irena Uršič. Prvega in nekaj desetletij edinega slovenskega prejemnika prestižne nagrade world press photo Joca Žnidaršiča je ob tej priložnosti obiskal Žiga Bratoš. Foto: Žiga Bratoš
»Že kot otroka me je navdihovala človekova sposobnost, da z roko, barvo, čopičem ali svinčnikom naredi nekakšna majhna čudesa, ki se imenujejo portret in podobno. Obseden sem bil z zgodovinsko dediščino velikih mojstrov.« Tako razmišlja Safet Zec, mojster slikarstva, grafike in risbe, ki se ta hip v Sloveniji predstavlja z največ deli doslej. Razstavljene slike naslavljajo nesmisel vojne in žalostne usode sodobnih beguncev – v starem mestnem jedru Pirana so na sedmih lokacijah na ogled dela iz cikla Objemi, v razstavišču Monfort v Portorožu pa iz cikla Eksodus. Ta dela zaznamuje tudi njegova izkušnja bega pred vojno – saj se je k ekspresivnemu načinu, silovitosti in virtuoznim figuram vrnil po prebegu v Italijo, ko je začutil potrebo, da prispeva k odgovoru na grozo in neumnosti, ki so se dogajale. Pogovor z umetnikom Safetom Zecem je za oddajo Iz kulturnega sveta Radia Koper pripravila Neva Zajc. Pogovor je prevedla Almedina Lozić, bral Matjaž Romih. Foto: Francesco Allegretto, izrez fotografije
»Že kot otroka me je navdihovala človekova sposobnost, da z roko, barvo, čopičem ali svinčnikom naredi nekakšna majhna čudesa, ki se imenujejo portret in podobno. Obseden sem bil z zgodovinsko dediščino velikih mojstrov.« Tako razmišlja Safet Zec, mojster slikarstva, grafike in risbe, ki se ta hip v Sloveniji predstavlja z največ deli doslej. Razstavljene slike naslavljajo nesmisel vojne in žalostne usode sodobnih beguncev – v starem mestnem jedru Pirana so na sedmih lokacijah na ogled dela iz cikla Objemi, v razstavišču Monfort v Portorožu pa iz cikla Eksodus. Ta dela zaznamuje tudi njegova izkušnja bega pred vojno – saj se je k ekspresivnemu načinu, silovitosti in virtuoznim figuram vrnil po prebegu v Italijo, ko je začutil potrebo, da prispeva k odgovoru na grozo in neumnosti, ki so se dogajale. Pogovor z umetnikom Safetom Zecem je za oddajo Iz kulturnega sveta Radia Koper pripravila Neva Zajc. Pogovor je prevedla Almedina Lozić, bral Matjaž Romih. Foto: Francesco Allegretto, izrez fotografije
Tobias Putrih je na slovenskem prizorišču je manj navzoč, saj že vrsto let živi v tujini. Njegova samostojna razstava Perceptron je tako ena od redkih priložnosti, da njegova dela, ki so vključena v več tujih muzejskih zbirk, podrobneje spoznamo tudi pri nas. Putrih se v številnih vidikih navezuje na umetnost devetdesetih let, ko so avtorji kot sta Marjetica Potrč in Jože Barši v kiparstvo vpeljevali elemente arhitekture oziroma o njej razmišljali. Tudi sam se pogosto naslanja na arhitekturo, predvsem kinematografov, ki jih dojema v povezavi z zgodovinskimi avantgardami, še eno izmed referenc njegovega dela. Na arhitekturo pa se sam naslanja predvsem formalno, čeprav ga po drugi strani zanima tudi spolzko razmerje med modelom, predlogom in skulpturo. Pomembna zanj je še ideja modularnosti, variabilnosti, kot pravi kustos razstave Igor Španjol Putriha zanima, kako lahko sami delujemo po določenih vzorcih. Razstava sicer ponuja vpogled v Putrihovo preteklo delo, vključenih pa je tudi nekaj novejših poudarkov, ki starejša dela postavljajo v novo luč; pri postavitvi pa sta se odločila uporabiti idejo skladiščenja. Putrihovo delo je sicer precej raznoliko, rdečo nit pa sam vidi v taktilnosti. Foto: Dejan Habicht, Moderna galerija, izrez fotografije
Tobias Putrih je na slovenskem prizorišču je manj navzoč, saj že vrsto let živi v tujini. Njegova samostojna razstava Perceptron je tako ena od redkih priložnosti, da njegova dela, ki so vključena v več tujih muzejskih zbirk, podrobneje spoznamo tudi pri nas. Putrih se v številnih vidikih navezuje na umetnost devetdesetih let, ko so avtorji kot sta Marjetica Potrč in Jože Barši v kiparstvo vpeljevali elemente arhitekture oziroma o njej razmišljali. Tudi sam se pogosto naslanja na arhitekturo, predvsem kinematografov, ki jih dojema v povezavi z zgodovinskimi avantgardami, še eno izmed referenc njegovega dela. Na arhitekturo pa se sam naslanja predvsem formalno, čeprav ga po drugi strani zanima tudi spolzko razmerje med modelom, predlogom in skulpturo. Pomembna zanj je še ideja modularnosti, variabilnosti, kot pravi kustos razstave Igor Španjol Putriha zanima, kako lahko sami delujemo po določenih vzorcih. Razstava sicer ponuja vpogled v Putrihovo preteklo delo, vključenih pa je tudi nekaj novejših poudarkov, ki starejša dela postavljajo v novo luč; pri postavitvi pa sta se odločila uporabiti idejo skladiščenja. Putrihovo delo je sicer precej raznoliko, rdečo nit pa sam vidi v taktilnosti. Foto: Dejan Habicht, Moderna galerija, izrez fotografije
Osrednja tema bienala – kako bomo živeli skupaj - je bila zasnovana še pred pandemijo, a v njeni luči dobiva nove razsežnosti in še večjo relevantnost, meni kurator bienala Hashim Sarkis, ki na osrednji kurirani postavitvi to vprašanje odpira prek zelo raznolikih projektov in petih poglavij: prvo je posvečeno novemu pojmovanju človeškega telesa in življenja z drugimi bitji, drugo razmišlja o novem dojemanju gospodinjstev, tretje o različnih skupnostih, četrto o mejah in migracijah, peto pa o prihodnostih planeta. V sklopu nacionalnih predstavitev sodeluje 63 držav, predstavitve paviljonov pred odprtjem so večinoma bile spletne in mnogi kuratorji se začetka bienala niso udeležili v živo. Nekaj vtisov z bienala v času umirjajoče se pandemije smo zbrali v oddaji, ki predstavlja tudi slovenski paviljon. Projekt z naslovom Skupno v skupnosti so kurirali Blaž Babnik Romaniuk, Rastko Pečar, Martina Malešič in Asta Vrečko, osredotoča pa se na zadružne domove – večnamenske javne stavbe, ki so jih intenzivno začeli graditi po letu 1947. Njihova javna vloga, široka namembnost in prilagodljivost pa dobro sovpadajo z letošnjo temo, vprašanjem kako bomo živeli skupaj, tudi Sarkis namreč izpostavlja pomen prostorov, ki omogočajo različne načine združevanja, ne da bi jim narekovali načine delovanja in obnašanja. Foto: Jana Jocif, MAO, izrez fotografije
Osrednja tema bienala – kako bomo živeli skupaj - je bila zasnovana še pred pandemijo, a v njeni luči dobiva nove razsežnosti in še večjo relevantnost, meni kurator bienala Hashim Sarkis, ki na osrednji kurirani postavitvi to vprašanje odpira prek zelo raznolikih projektov in petih poglavij: prvo je posvečeno novemu pojmovanju človeškega telesa in življenja z drugimi bitji, drugo razmišlja o novem dojemanju gospodinjstev, tretje o različnih skupnostih, četrto o mejah in migracijah, peto pa o prihodnostih planeta. V sklopu nacionalnih predstavitev sodeluje 63 držav, predstavitve paviljonov pred odprtjem so večinoma bile spletne in mnogi kuratorji se začetka bienala niso udeležili v živo. Nekaj vtisov z bienala v času umirjajoče se pandemije smo zbrali v oddaji, ki predstavlja tudi slovenski paviljon. Projekt z naslovom Skupno v skupnosti so kurirali Blaž Babnik Romaniuk, Rastko Pečar, Martina Malešič in Asta Vrečko, osredotoča pa se na zadružne domove – večnamenske javne stavbe, ki so jih intenzivno začeli graditi po letu 1947. Njihova javna vloga, široka namembnost in prilagodljivost pa dobro sovpadajo z letošnjo temo, vprašanjem kako bomo živeli skupaj, tudi Sarkis namreč izpostavlja pomen prostorov, ki omogočajo različne načine združevanja, ne da bi jim narekovali načine delovanja in obnašanja. Foto: Jana Jocif, MAO, izrez fotografije
Nekdanja tovarna MTT v Mariboru je prizorišče trienala EKO 8, Mednarodnega trienala umetnost in okolje. V sicer degradiranem okolju Mariborske tekstilne tovarne so razstavljena dela in umetniški projekti več kot petindvajsetih slovenskih in tujih umetnic in umetnikov, ki jih je izbral umetniški vodja Alessandro Vincentelli in jih združil pod skupno temo Pismo za prihodnost. Trienale je svoje začetke zabeležil v osemdesetih letih prejšnjega stoletje, zatem za nekaj let zamrl, tokrat pa ga Umetnostna galerija predstavlja v prenovljeni obliki. O zasnovi trienala in njegovem pomenu se je Aleksandra Saška Gruden pogovarjala z umetniškim vodjem Alessandrom Vincentellijem in kustosinjo iz UGM Simono Vidmar. Foto: Sara Rezar, UGM, izrez fotografije
Nekdanja tovarna MTT v Mariboru je prizorišče trienala EKO 8, Mednarodnega trienala umetnost in okolje. V sicer degradiranem okolju Mariborske tekstilne tovarne so razstavljena dela in umetniški projekti več kot petindvajsetih slovenskih in tujih umetnic in umetnikov, ki jih je izbral umetniški vodja Alessandro Vincentelli in jih združil pod skupno temo Pismo za prihodnost. Trienale je svoje začetke zabeležil v osemdesetih letih prejšnjega stoletje, zatem za nekaj let zamrl, tokrat pa ga Umetnostna galerija predstavlja v prenovljeni obliki. O zasnovi trienala in njegovem pomenu se je Aleksandra Saška Gruden pogovarjala z umetniškim vodjem Alessandrom Vincentellijem in kustosinjo iz UGM Simono Vidmar. Foto: Sara Rezar, UGM, izrez fotografije
Letos obeležujemo 300 let od rojstva Fortunata Berganta, enega od glavnih predstavnikov slovenskega baročnega slikarstva. Od ostalih naših slikarjev v tem času se razlikuje po izrazito osebnem slogu, njegove figure in svetniške podobe niso odete v čisto nebeško lepoto, temveč v pristna čustva in ne vedno lepe, pa zato bolj resnične obraze, s katerimi se je lahko poistovetil vsakdanji človek. Ob številnih novih odkritjih o Fortunatu Bergantu se je obletnica pokazala kot priložnost za obsežno razstavo, s katero so v Narodni galeriji v Ljubljani poudarili umetnikove glavne življenjske prelomnice. Pospremili so jo tudi z monografijo. Od zadnje njegove razstave je sicer že sedem desetletij, zato je bila še toliko bolj pričakovana. V oddajo Likovni odmevi je vodjo konservatorsko-restavratorskih posegov, magistrico Simono Škorja in pa avtorico razstave, doktorico Katro Meke povabil Žiga Bratoš. Fortunat Bergant: Portret Jožefa Antona barona Codellija (1762) in Sedeči moški akt (1756), vir: Narodna galerija v Ljubljani
Letos obeležujemo 300 let od rojstva Fortunata Berganta, enega od glavnih predstavnikov slovenskega baročnega slikarstva. Od ostalih naših slikarjev v tem času se razlikuje po izrazito osebnem slogu, njegove figure in svetniške podobe niso odete v čisto nebeško lepoto, temveč v pristna čustva in ne vedno lepe, pa zato bolj resnične obraze, s katerimi se je lahko poistovetil vsakdanji človek. Ob številnih novih odkritjih o Fortunatu Bergantu se je obletnica pokazala kot priložnost za obsežno razstavo, s katero so v Narodni galeriji v Ljubljani poudarili umetnikove glavne življenjske prelomnice. Pospremili so jo tudi z monografijo. Od zadnje njegove razstave je sicer že sedem desetletij, zato je bila še toliko bolj pričakovana. V oddajo Likovni odmevi je vodjo konservatorsko-restavratorskih posegov, magistrico Simono Škorja in pa avtorico razstave, doktorico Katro Meke povabil Žiga Bratoš. Fortunat Bergant: Portret Jožefa Antona barona Codellija (1762) in Sedeči moški akt (1756), vir: Narodna galerija v Ljubljani
Sila pozitivnih idej in vrednot, na drugi strani pa sila globalnega kapitala, ki nas obvladuje sta dve nasprotujoči si liniji razstave Večje od mene – Junaški glasovi iz nekdanje Jugoslavije, ki so jo nedavno odprli rimskem Muzeju umetnosti 21. stoletja Maxxi. Kustosinja razstave Zdenka Badovinac z deli petdesetih umetnikov iz naslednic nekdanje skupne države, med katerimi je štirinajst slovenskih, med drugim razmišlja o tem, kako o velikih vrednotah razmišljati v času cinizma in relativizma ter kakšni so izzivi sodobne družbe. Foto: Janko Petrovec
Sila pozitivnih idej in vrednot, na drugi strani pa sila globalnega kapitala, ki nas obvladuje sta dve nasprotujoči si liniji razstave Večje od mene – Junaški glasovi iz nekdanje Jugoslavije, ki so jo nedavno odprli rimskem Muzeju umetnosti 21. stoletja Maxxi. Kustosinja razstave Zdenka Badovinac z deli petdesetih umetnikov iz naslednic nekdanje skupne države, med katerimi je štirinajst slovenskih, med drugim razmišlja o tem, kako o velikih vrednotah razmišljati v času cinizma in relativizma ter kakšni so izzivi sodobne družbe. Foto: Janko Petrovec
Mariborski krog je izjemno zanimiva zgodba, pravi kustosinja Andreja Borin iz Umetnostne galerije Maribor, kjer hranijo dela fotografov, ki so v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja fotografiji pri nas pomagali zagotavljati enakovredno mesto med mediji vizualne umetnosti. Prav letos je minilo 50. let od prve razstave skupine fotografov imenovane Mariborski krog, zato se je Saška Aleksandra Gruden o tem zanimivem poglavju slovenske fotografije pogovarjala s kustosinjo Andrejo Borin. Pogovor sta začeli z omembo letos preminule umetnice Zore Plešnar, najvidnejše slovenske fotografinje sedemdesetih in osemdesetih let, ki je prav tako bila članica Fotokluba Maribor. Foto: Janko Andrej Jelnikar, Človek brez glave, okrog 1970; vir: UGM
Mariborski krog je izjemno zanimiva zgodba, pravi kustosinja Andreja Borin iz Umetnostne galerije Maribor, kjer hranijo dela fotografov, ki so v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja fotografiji pri nas pomagali zagotavljati enakovredno mesto med mediji vizualne umetnosti. Prav letos je minilo 50. let od prve razstave skupine fotografov imenovane Mariborski krog, zato se je Saška Aleksandra Gruden o tem zanimivem poglavju slovenske fotografije pogovarjala s kustosinjo Andrejo Borin. Pogovor sta začeli z omembo letos preminule umetnice Zore Plešnar, najvidnejše slovenske fotografinje sedemdesetih in osemdesetih let, ki je prav tako bila članica Fotokluba Maribor. Foto: Janko Andrej Jelnikar, Človek brez glave, okrog 1970; vir: UGM
Akademska slikarka Joni Zakonjšek z deli, nastalimi v zadnjih treh letih, nadaljuje svojo prepoznavno likovno govorico. Kot sama pove, so del enotne, gosto prepletene preproge, dozdajšnjega slikarstva in vsakdana. So izraz samoizpraševanja vedno sveže zastavljenih vprašanj. Na razstavi z naslovom Vsepovsod drevesa v Galeriji Generali v Ljubljani se tako lahko prepustimo občutljivim podrobnostim in vzorcem narave – od listja do lubja, vodnim odsevom in presevom, ki vznemirljivo migetajo pred našimi očmi. Če smo dovolj blizu, nas njene večje slike kar nekako objamejo. Joni Zakonjšek slika zelo natančno, kar pa ne pomeni, da stremi k fotorealizmu. Pokaže več, kot bi ujela fotografija. Kot da bi v tem vrtanju prebila površino in razkrivala neko notranjo resnico naravnih organizmov. Podobe, ki jih v številnih plasteh nanaša na platno, so kot meglice, koprene, barvni prš – vse to kot znak narave. Pa ne le tiste, ki jo slika. So vrata v vse vidno in nevidno, zunaj in znotraj nas. Vpraša se, kako izbrati naslov, ki ni preveč konkreten, da bi nekateri potem v sliki videli res le še drevo, in preveč eteričen in poduhovljen, da bi izpadel patetično. Med delom zato svoje slike kdaj naslavlja kar ljubkovalno, na primer Borček, pozneje pa se pravi naslov sam javi. A ne vedno in tako kakšna slika skozi čas doživi tudi preimenovanje. Morda prav to pokaže na živost slik Joni Zakonjšek, ki se s svojo vsebino pravzaprav ukvarjajo z življenjem, z bitjo, s spreminjanjem. Narave, človeka, vesolja. Vsega. Slika: V-danost (Bližina Daljave), Velika sela, pomlad 2020 - pomlad 2021, olje, platno, 93 x 166 cm, foto: Žiga Bratoš
Akademska slikarka Joni Zakonjšek z deli, nastalimi v zadnjih treh letih, nadaljuje svojo prepoznavno likovno govorico. Kot sama pove, so del enotne, gosto prepletene preproge, dozdajšnjega slikarstva in vsakdana. So izraz samoizpraševanja vedno sveže zastavljenih vprašanj. Na razstavi z naslovom Vsepovsod drevesa v Galeriji Generali v Ljubljani se tako lahko prepustimo občutljivim podrobnostim in vzorcem narave – od listja do lubja, vodnim odsevom in presevom, ki vznemirljivo migetajo pred našimi očmi. Če smo dovolj blizu, nas njene večje slike kar nekako objamejo. Joni Zakonjšek slika zelo natančno, kar pa ne pomeni, da stremi k fotorealizmu. Pokaže več, kot bi ujela fotografija. Kot da bi v tem vrtanju prebila površino in razkrivala neko notranjo resnico naravnih organizmov. Podobe, ki jih v številnih plasteh nanaša na platno, so kot meglice, koprene, barvni prš – vse to kot znak narave. Pa ne le tiste, ki jo slika. So vrata v vse vidno in nevidno, zunaj in znotraj nas. Vpraša se, kako izbrati naslov, ki ni preveč konkreten, da bi nekateri potem v sliki videli res le še drevo, in preveč eteričen in poduhovljen, da bi izpadel patetično. Med delom zato svoje slike kdaj naslavlja kar ljubkovalno, na primer Borček, pozneje pa se pravi naslov sam javi. A ne vedno in tako kakšna slika skozi čas doživi tudi preimenovanje. Morda prav to pokaže na živost slik Joni Zakonjšek, ki se s svojo vsebino pravzaprav ukvarjajo z življenjem, z bitjo, s spreminjanjem. Narave, človeka, vesolja. Vsega. Slika: V-danost (Bližina Daljave), Velika sela, pomlad 2020 - pomlad 2021, olje, platno, 93 x 166 cm, foto: Žiga Bratoš
Pod okriljem Galerije Jakopič je nastal obsežen dokumentarno-razstavni projekt o slovenski fotoreportaži. Avtorji razstave Marija Skočir (MGML), dr. Ilija Tomanić Trivundža (FDV UL) in dr. Jan Babnik (Membrana) po dveh letih raziskovalnega dela in mnogo prelistanih straneh časopisov in revij predstavljajo do zdaj najcelovitejši pregled slovenske reportažne fotografije. Razdeljen je v tri večje tematske sklope: Identiteta, Moč in Vsakdanje, kakor so naslovljene tudi obširne publikacije s strokovnimi članki o različnih temah, ki se tako ali drugače dotikajo fotoreportaže. Od prvega poskusa njenega zgodovinjenja in vzpostavitve terminološkega aparata do pregleda sodobnega stanja z navezavami na specifične teme. Na drugi strani, kakor so projekt naslovili, je predvsem platforma, ki z vzpostavljene osnove želi nadaljevati raziskovanje ter podpreti javni diskurz o slovenski fotoreportaži. Za Likovne odmeve ga predstavljata Marija Skočir in dr. Ilija Tomanić Trivundža. Foto: Fotoreporterji časnika Delo: Janez Zrnec, Zoran Vogrinčič, Janez Pukšič, Srdjan Živulović, Dragan Arrigler; avtor fotografije: Igor Modic; vir: MGML
Pod okriljem Galerije Jakopič je nastal obsežen dokumentarno-razstavni projekt o slovenski fotoreportaži. Avtorji razstave Marija Skočir (MGML), dr. Ilija Tomanić Trivundža (FDV UL) in dr. Jan Babnik (Membrana) po dveh letih raziskovalnega dela in mnogo prelistanih straneh časopisov in revij predstavljajo do zdaj najcelovitejši pregled slovenske reportažne fotografije. Razdeljen je v tri večje tematske sklope: Identiteta, Moč in Vsakdanje, kakor so naslovljene tudi obširne publikacije s strokovnimi članki o različnih temah, ki se tako ali drugače dotikajo fotoreportaže. Od prvega poskusa njenega zgodovinjenja in vzpostavitve terminološkega aparata do pregleda sodobnega stanja z navezavami na specifične teme. Na drugi strani, kakor so projekt naslovili, je predvsem platforma, ki z vzpostavljene osnove želi nadaljevati raziskovanje ter podpreti javni diskurz o slovenski fotoreportaži. Za Likovne odmeve ga predstavljata Marija Skočir in dr. Ilija Tomanić Trivundža. Foto: Fotoreporterji časnika Delo: Janez Zrnec, Zoran Vogrinčič, Janez Pukšič, Srdjan Živulović, Dragan Arrigler; avtor fotografije: Igor Modic; vir: MGML
Zbirateljstvo je tudi akt ljubezni, beremo v nedavno izdanem katalogu razstave Ko ste v dvomu, pojdite v muzej, ki v Mestnem muzeju Ljubljana na ogled postavlja več kot 100 svetovno priznanih umetniških del iz petih zasebnih zbirk. Med njimi je tudi slovenska zbirka Lah contemporary, ki jo predstavljata zbiralca Igor in Mojca Lah, raziskovalni center Lah pa umetnostna zgodovinarka Nataša Ivanović. Razstava skuša na osnovi praktičnih primerov zasebnih zbirk sodobne umetnosti in njihovega javnega delovanja v kontekstu mednarodnega umetnostnega prostora prikazati različne strategije zbiranja in distribucije umetniških del. Kakšne so specifike izbranih petih zbirk in kako se to odraža na razstavi, pa je v pogovoru na začetku oddaje povedal kurator Tevž Logar. Foto: Andrej Peunik / MGML
Zbirateljstvo je tudi akt ljubezni, beremo v nedavno izdanem katalogu razstave Ko ste v dvomu, pojdite v muzej, ki v Mestnem muzeju Ljubljana na ogled postavlja več kot 100 svetovno priznanih umetniških del iz petih zasebnih zbirk. Med njimi je tudi slovenska zbirka Lah contemporary, ki jo predstavljata zbiralca Igor in Mojca Lah, raziskovalni center Lah pa umetnostna zgodovinarka Nataša Ivanović. Razstava skuša na osnovi praktičnih primerov zasebnih zbirk sodobne umetnosti in njihovega javnega delovanja v kontekstu mednarodnega umetnostnega prostora prikazati različne strategije zbiranja in distribucije umetniških del. Kakšne so specifike izbranih petih zbirk in kako se to odraža na razstavi, pa je v pogovoru na začetku oddaje povedal kurator Tevž Logar. Foto: Andrej Peunik / MGML
Umetniško delo se ne konča v galeriji in ni vezano na predmet ali objekt, ampak nastane šele v mislih, meni Jože Barši, za čigar prakso je poleg rabe minimalnih izraznih sredstev značilno zavzeto razmišljanje o na prvi pogled preprostih, celo samoumevnih stvareh. Podobno velja za njegovo razstavo Učenje in pozabljanje v Mestni galeriji Ljubljana, ki je prva večja samostojna predstavitev tega arhitekta, kiparja in pedagoga po letu 2013. Pogosto razmišlja o mišljenju in učenju – to ob pozabljanju izpostavlja tudi njegova najnovejša razstava, ki bi še morala biti na ogled, a je njena vrata zaprla epidemija. V času epidemije pa so nastajala tudi nova dela na razstavi – saj se je Jože Barši v tem času tudi sam učil od ljudi širom sveta. Umetnik, ki s svojim delom širi meje razumevanja umetniškega dela, je sicer pomembno pripomogel k razvoju slovenske sodobne umetnosti po letu 1990, velja namreč tudi za enega tistih avtorjev, ki so konec osemdesetih let 20. temeljito prenovili kiparstvo v slovenskem prostoru. Poudarjali so izkušnjo necelosti, fragmentiranosti in si zastavljali vprašanje, kaj kip sploh je, kje je meja med vsakdanjim predmetom in umetnino. Njegova poznejša praksa se je izraziteje obrnila h konceptualni umetnosti – v zadnjih letih se vse bolj ukvarja z vprašanji prezentacije človekove misli kot umetniškega objekta ter kako tako delo gledati, misliti in brati, je zapisala Barbara Sterle Vurnik, kustosinja razstave Učenje in pozabljanje v Mestni galeriji Ljubljana, na katero so vključene njegove risbe, zvezki, knjižne, stenske in prostorske intervencije, objekti in dokumentacija njegovega osebnega arhiva. Foto: Jože Barši, Učenje in pozabljanje, zvezek z risbami in zapiski, 2020-21, vir: MGML
Umetniško delo se ne konča v galeriji in ni vezano na predmet ali objekt, ampak nastane šele v mislih, meni Jože Barši, za čigar prakso je poleg rabe minimalnih izraznih sredstev značilno zavzeto razmišljanje o na prvi pogled preprostih, celo samoumevnih stvareh. Podobno velja za njegovo razstavo Učenje in pozabljanje v Mestni galeriji Ljubljana, ki je prva večja samostojna predstavitev tega arhitekta, kiparja in pedagoga po letu 2013. Pogosto razmišlja o mišljenju in učenju – to ob pozabljanju izpostavlja tudi njegova najnovejša razstava, ki bi še morala biti na ogled, a je njena vrata zaprla epidemija. V času epidemije pa so nastajala tudi nova dela na razstavi – saj se je Jože Barši v tem času tudi sam učil od ljudi širom sveta. Umetnik, ki s svojim delom širi meje razumevanja umetniškega dela, je sicer pomembno pripomogel k razvoju slovenske sodobne umetnosti po letu 1990, velja namreč tudi za enega tistih avtorjev, ki so konec osemdesetih let 20. temeljito prenovili kiparstvo v slovenskem prostoru. Poudarjali so izkušnjo necelosti, fragmentiranosti in si zastavljali vprašanje, kaj kip sploh je, kje je meja med vsakdanjim predmetom in umetnino. Njegova poznejša praksa se je izraziteje obrnila h konceptualni umetnosti – v zadnjih letih se vse bolj ukvarja z vprašanji prezentacije človekove misli kot umetniškega objekta ter kako tako delo gledati, misliti in brati, je zapisala Barbara Sterle Vurnik, kustosinja razstave Učenje in pozabljanje v Mestni galeriji Ljubljana, na katero so vključene njegove risbe, zvezki, knjižne, stenske in prostorske intervencije, objekti in dokumentacija njegovega osebnega arhiva. Foto: Jože Barši, Učenje in pozabljanje, zvezek z risbami in zapiski, 2020-21, vir: MGML
Upodobitev, ki se širše vežejo na celotni velikonočni cikel, je zelo veliko, saj gre za osrednje praznike krščanstva – le motivu križanega je denimo v enem izmed ikonografskih pregledov namenjenih več kot 700 strani. V ožjem smislu pa upodobitve velike noči delimo v dve skupini, glede na to, ali se vstali Kristus fizično pojavi ali pa ne – na eni strani gre za motiv vstalega in poveličanega Kristusa na drugi pa so motivi pričevanj za njegovo vstajenje, na primer prazni grob in tri žene pri grobu. Na kakšen način upodobitve, ki temeljijo na evangelijskih besedilih, govorijo o dogajanju na velikonočno nedeljo pa več v besedilu Mihe Zora. Brala sta Maja Mol in Matjaž Romih, oddajo pa smo prvič predvajali leta 2008. Foto: Tri Marije pri grobu, pripisano Hubertu van Eycku, cca. 1410–20, Museum Boijmans Van Beuningen, vir: Wikimedia
Upodobitev, ki se širše vežejo na celotni velikonočni cikel, je zelo veliko, saj gre za osrednje praznike krščanstva – le motivu križanega je denimo v enem izmed ikonografskih pregledov namenjenih več kot 700 strani. V ožjem smislu pa upodobitve velike noči delimo v dve skupini, glede na to, ali se vstali Kristus fizično pojavi ali pa ne – na eni strani gre za motiv vstalega in poveličanega Kristusa na drugi pa so motivi pričevanj za njegovo vstajenje, na primer prazni grob in tri žene pri grobu. Na kakšen način upodobitve, ki temeljijo na evangelijskih besedilih, govorijo o dogajanju na velikonočno nedeljo pa več v besedilu Mihe Zora. Brala sta Maja Mol in Matjaž Romih, oddajo pa smo prvič predvajali leta 2008. Foto: Tri Marije pri grobu, pripisano Hubertu van Eycku, cca. 1410–20, Museum Boijmans Van Beuningen, vir: Wikimedia
V projektu z naslovom Jesenice, ki je na ogled v Galeriji Fotografija v Ljubljani, so se trije ustvarjalci odpravili v gorenjsko središče rudarstva, ki pa se je izkazalo le za kuliso za raziskovanje umetniške prakse drugega. Roman Uranjek, sicer eden izmed ustanovnih članov umetniškega kolektiva Irwin, je imel vlogo pobudnika. Za začetek je različne točke v mestu, predvsem opustele izložbe, označil s križem. Za motiv svojih kolažev, ki so prav tako del projekta, pa je vzel legendarno serijo fotografij klasičnega fotografa Tihomirja Pinterja, prizore jeseniške železarne. Pinter je nato fotografiral Uranjka in njegove križe, kot tretji in najmlajši sodelujoči pa se je v vlogi fotodokumentarista znašel fotograf snapshot estetike Tadej Vaukman. Križ zaznamuje umetniški kolektiv Irwin in Romana Uranjka, s katerim smo se tokrat pogovarjali. Pojavlja se v njegovih kolažih, naslikan in preslikan, skrit v ozadje ali v ospredju, kdaj pa kdaj na fotografijah kot navidezna prostorska instalacija. Uranjek naredi vsak dan vsaj eno risbo, v kateri kraljuje križ, po navadi pa kar štiri. In teh risb se je nabralo že okoli 25 tisoč. Križ Romana Uranjka je blizu Malevičevi in grški filozofiji – kot oznaka za plus, nekaj pozitivnega. Ko torej križ nanese kot prostorsko intervencijo na jeseniške izložbe, ki niso zdržale pod pritiskom protivirusnih ukrepov, nas opozori na minljivost prostorov in njihovih vlog v družbi, hkrati pa pokaže, da tej minljivosti lahko kljubuje umetnost. Foto: Žiga Bratoš
V projektu z naslovom Jesenice, ki je na ogled v Galeriji Fotografija v Ljubljani, so se trije ustvarjalci odpravili v gorenjsko središče rudarstva, ki pa se je izkazalo le za kuliso za raziskovanje umetniške prakse drugega. Roman Uranjek, sicer eden izmed ustanovnih članov umetniškega kolektiva Irwin, je imel vlogo pobudnika. Za začetek je različne točke v mestu, predvsem opustele izložbe, označil s križem. Za motiv svojih kolažev, ki so prav tako del projekta, pa je vzel legendarno serijo fotografij klasičnega fotografa Tihomirja Pinterja, prizore jeseniške železarne. Pinter je nato fotografiral Uranjka in njegove križe, kot tretji in najmlajši sodelujoči pa se je v vlogi fotodokumentarista znašel fotograf snapshot estetike Tadej Vaukman. Križ zaznamuje umetniški kolektiv Irwin in Romana Uranjka, s katerim smo se tokrat pogovarjali. Pojavlja se v njegovih kolažih, naslikan in preslikan, skrit v ozadje ali v ospredju, kdaj pa kdaj na fotografijah kot navidezna prostorska instalacija. Uranjek naredi vsak dan vsaj eno risbo, v kateri kraljuje križ, po navadi pa kar štiri. In teh risb se je nabralo že okoli 25 tisoč. Križ Romana Uranjka je blizu Malevičevi in grški filozofiji – kot oznaka za plus, nekaj pozitivnega. Ko torej križ nanese kot prostorsko intervencijo na jeseniške izložbe, ki niso zdržale pod pritiskom protivirusnih ukrepov, nas opozori na minljivost prostorov in njihovih vlog v družbi, hkrati pa pokaže, da tej minljivosti lahko kljubuje umetnost. Foto: Žiga Bratoš
Borut Krajnc ob obletnici pandemije predstavlja podobe praznin, ki so v tem letu postale del vsakdanjika. Razstava Prehajanje v ljubljanski galeriji Vžigalica praznine ne tematizira le kot učinek boja proti pandemiji, temveč tudi kot metaforo za posledice, ki nas neizogibno čakajo. Gostinski lokali, frizerski saloni in trgovinski obrati s svojo praznino molče napovedujejo prihodnje krize. Projekt se tako jasno uvršča v avtorjevo več kot tridesetletno zapisovanje družbene realnosti in trenutkov, v katerih se ekonomsko-politična zgradba nehote razgali. Foto: Borut Krajnc, iz serije Prehajanje
Borut Krajnc ob obletnici pandemije predstavlja podobe praznin, ki so v tem letu postale del vsakdanjika. Razstava Prehajanje v ljubljanski galeriji Vžigalica praznine ne tematizira le kot učinek boja proti pandemiji, temveč tudi kot metaforo za posledice, ki nas neizogibno čakajo. Gostinski lokali, frizerski saloni in trgovinski obrati s svojo praznino molče napovedujejo prihodnje krize. Projekt se tako jasno uvršča v avtorjevo več kot tridesetletno zapisovanje družbene realnosti in trenutkov, v katerih se ekonomsko-politična zgradba nehote razgali. Foto: Borut Krajnc, iz serije Prehajanje
Eden najvidnejših in najbolj priznanih ustvarjalcev na polju fotografije v drugi polovici dvajsetega stoletja pri nas, je skoraj tri desetletja neprekinjeno interpretiral ulične situacije ter ustvaril izjemno obsežen cikel samorefleksivnih avtoportretov, hkrati pa je izčrpno dokumentiral alternativno sceno v poznih sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Obe plati njegovega delovanja zdaj predstavlja njegova prva obsežnejša posthumna razstava v Muzeju sodobne umetnosti Metelkova v Ljubljani. Foto: Iz cikla 1 podoba + 1 podoba = 1 podoba, Ljubljana [ II ], 1981/1987, izrez, vir: Moderna galerija
Eden najvidnejših in najbolj priznanih ustvarjalcev na polju fotografije v drugi polovici dvajsetega stoletja pri nas, je skoraj tri desetletja neprekinjeno interpretiral ulične situacije ter ustvaril izjemno obsežen cikel samorefleksivnih avtoportretov, hkrati pa je izčrpno dokumentiral alternativno sceno v poznih sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Obe plati njegovega delovanja zdaj predstavlja njegova prva obsežnejša posthumna razstava v Muzeju sodobne umetnosti Metelkova v Ljubljani. Foto: Iz cikla 1 podoba + 1 podoba = 1 podoba, Ljubljana [ II ], 1981/1987, izrez, vir: Moderna galerija
Kako je biti človek v svetu, ki ga določa minljivost, je eno od temeljnih vprašanj slikarja Zdenka Huzjana, znanega predvsem po podobah embriju podobnih bitj, zapredkov, ujetih med življenjem in smrtjo, v stanju mirovanja in tišine. Tišina je tudi v naslovu njegove trenutne razstave – Geografija tišin v Galeriji Murska Sobota. Kot pravi Robert Inhof, kustos razstave, Huzjan s svojimi slikami zasleduje in se vpisuje v tisto smer modernizma, ki se je osredotočila predvsem na človeško figuro in stanje duha po ali pred velikimi svetovnimi kataklizmami, s svojo umetnostjo pa na zelo izviren način spregovori o smrti. Močno ga določa tudi izkušnja otroštva ter prvih občutenj varnega zavetja, strahu in prvinske želje po elementarnosti ljubezni. Kljub temu, da so se motivi in pristopi v njegovem izjemno obsežnem opusu spreminjali, pa osnovne koordinate njegovega dela ostajajo iste, sam celo pravi, da vse življenje slika eno sliko. Foto: Zdenko Huzjan, Strmina srca, 2020 in Preskakovalec sreče, 2020, kolaž izrezanih fotografij, vir: FB stran Galerije Murska Sobota
Kako je biti človek v svetu, ki ga določa minljivost, je eno od temeljnih vprašanj slikarja Zdenka Huzjana, znanega predvsem po podobah embriju podobnih bitj, zapredkov, ujetih med življenjem in smrtjo, v stanju mirovanja in tišine. Tišina je tudi v naslovu njegove trenutne razstave – Geografija tišin v Galeriji Murska Sobota. Kot pravi Robert Inhof, kustos razstave, Huzjan s svojimi slikami zasleduje in se vpisuje v tisto smer modernizma, ki se je osredotočila predvsem na človeško figuro in stanje duha po ali pred velikimi svetovnimi kataklizmami, s svojo umetnostjo pa na zelo izviren način spregovori o smrti. Močno ga določa tudi izkušnja otroštva ter prvih občutenj varnega zavetja, strahu in prvinske želje po elementarnosti ljubezni. Kljub temu, da so se motivi in pristopi v njegovem izjemno obsežnem opusu spreminjali, pa osnovne koordinate njegovega dela ostajajo iste, sam celo pravi, da vse življenje slika eno sliko. Foto: Zdenko Huzjan, Strmina srca, 2020 in Preskakovalec sreče, 2020, kolaž izrezanih fotografij, vir: FB stran Galerije Murska Sobota
Umetnostna galerija Maribor (UGM) je eden osrednjih muzejev za moderno in sodobno umetnost v Sloveniji. Hrani več kot sedem tisoč umetniških del slovenskih avtorjev, zaradi prostorske utesnjenosti pa jih ne more prikazovati, kot bi si stroka to želela. V obdobju treh let pa naj bi končno dobili nove, namensko grajene prostore, poimenovane UGM 21, ki se bodo raztezali na več kot 2.200 kvadratnih metrih in bodo del novega Centra Rotovž. Ta pridobitev ni pomembna le za galerijo, ampak tudi zato, ker je Maribor lani decembra zaznamoval 100. let od prve likovne razstave v takratni Kazinski dvorani. Ta mejnik štejemo za začetek organizirane likovne dejavnosti v tem delu Slovenije in od danes naprej bo v UGM Kabinetu na ogled tudi razstava, posvečena temu jubileju. O prvi razstavi pred stotimi leti in jubileju je v pogovoru z Aleksandro Saško Gruden več povedala direktorica UGM Breda Kolar Sluga.
Umetnostna galerija Maribor (UGM) je eden osrednjih muzejev za moderno in sodobno umetnost v Sloveniji. Hrani več kot sedem tisoč umetniških del slovenskih avtorjev, zaradi prostorske utesnjenosti pa jih ne more prikazovati, kot bi si stroka to želela. V obdobju treh let pa naj bi končno dobili nove, namensko grajene prostore, poimenovane UGM 21, ki se bodo raztezali na več kot 2.200 kvadratnih metrih in bodo del novega Centra Rotovž. Ta pridobitev ni pomembna le za galerijo, ampak tudi zato, ker je Maribor lani decembra zaznamoval 100. let od prve likovne razstave v takratni Kazinski dvorani. Ta mejnik štejemo za začetek organizirane likovne dejavnosti v tem delu Slovenije in od danes naprej bo v UGM Kabinetu na ogled tudi razstava, posvečena temu jubileju. O prvi razstavi pred stotimi leti in jubileju je v pogovoru z Aleksandro Saško Gruden več povedala direktorica UGM Breda Kolar Sluga.
Številne fotografije prekmurske pokrajine, mlinov, lončarjev in drugih prebivalcev krajev ob Muri ter podobe rojstnega mesta so morda tiste, s katerimi se je v naš spomin najbolj zapisal fotograf Jože Kološa Kološ, ki se je leta 1920 rodil v Murski Soboti. A da je bil Kološa nesporno tudi mojster moderne slovenske fotografije in iskalec sodobnih fotografskih izrazov priča razstava v Pomurskem muzeju Murska Sobota, ki bi že lani morala pospremiti stoto obletnico umetnikovega rojstva, v oddaji pove Tamara Andrejek, avtorica razstave. Na njegovo večplastnost v pogovoru opozarja tudi umetnostni zgodovinar Janez Balažic, pisec besedila v publikaciji ob razstavi, ki Kološev termin fotografija brez omejitev postavlja v bližino umetnikovega nenehnega raziskovanja fotografskega medija. Foto: Pomurski muzej, kolaž fotografij Lestvi (1940?) in Otroštvo v Koštaboni (1975), izrez.
Številne fotografije prekmurske pokrajine, mlinov, lončarjev in drugih prebivalcev krajev ob Muri ter podobe rojstnega mesta so morda tiste, s katerimi se je v naš spomin najbolj zapisal fotograf Jože Kološa Kološ, ki se je leta 1920 rodil v Murski Soboti. A da je bil Kološa nesporno tudi mojster moderne slovenske fotografije in iskalec sodobnih fotografskih izrazov priča razstava v Pomurskem muzeju Murska Sobota, ki bi že lani morala pospremiti stoto obletnico umetnikovega rojstva, v oddaji pove Tamara Andrejek, avtorica razstave. Na njegovo večplastnost v pogovoru opozarja tudi umetnostni zgodovinar Janez Balažic, pisec besedila v publikaciji ob razstavi, ki Kološev termin fotografija brez omejitev postavlja v bližino umetnikovega nenehnega raziskovanja fotografskega medija. Foto: Pomurski muzej, kolaž fotografij Lestvi (1940?) in Otroštvo v Koštaboni (1975), izrez.
Kako iz francoščine v angleščino in slovenščino s skupnimi močmi prevesti krajši izsek iz filma, je naloga, s katero se v video delu Maje Hodošček sooči skupina slovensko in francosko govorečih učenk. V delu z naslovom Preenostavno in prelahko, ki je v Koroški galeriji likovnih umetnosti na ogled v okviru projekta Razmejitve, umetnica ponovno tematizira vpetost šolskega prostora v politiko, tokrat skozi prizmo jezika. V prvem delu učenke iz različnih govornih okolij prevajajo izsek iz filma Tukaj in drugje, ki ga je Jean-Luc Godard posnel z Anne-Marie Miéville, v drugem delu pa jim izbrani stavek v arabščino pomaga prevesti mlada ženska, ki se je v Slovenijo preselila z Bližnjega vzhoda. Maja Hodošček, ki je ob kulturnem prazniku prejela priznanje Celjske zvezde za dosežke na področju kulture, lani pa je bila tudi med prejemniki Jakopičevega priznanja, sicer v svoji praksi pogosto razmišlja o političnih vidikih izobraževanja, o tem, kakšne norme in vrednote posredujemo otrokom ter na kakšen način. Raziskuje bolj ohlapne metode učenja, v katerih so učenci samostojnejši ter prek tega razmišlja o načinih razumevanja in vzpostavljanja skupnosti. Foto: Maja Hodošček, zajem fotografije iz videa Preenostavno in prelahko
Kako iz francoščine v angleščino in slovenščino s skupnimi močmi prevesti krajši izsek iz filma, je naloga, s katero se v video delu Maje Hodošček sooči skupina slovensko in francosko govorečih učenk. V delu z naslovom Preenostavno in prelahko, ki je v Koroški galeriji likovnih umetnosti na ogled v okviru projekta Razmejitve, umetnica ponovno tematizira vpetost šolskega prostora v politiko, tokrat skozi prizmo jezika. V prvem delu učenke iz različnih govornih okolij prevajajo izsek iz filma Tukaj in drugje, ki ga je Jean-Luc Godard posnel z Anne-Marie Miéville, v drugem delu pa jim izbrani stavek v arabščino pomaga prevesti mlada ženska, ki se je v Slovenijo preselila z Bližnjega vzhoda. Maja Hodošček, ki je ob kulturnem prazniku prejela priznanje Celjske zvezde za dosežke na področju kulture, lani pa je bila tudi med prejemniki Jakopičevega priznanja, sicer v svoji praksi pogosto razmišlja o političnih vidikih izobraževanja, o tem, kakšne norme in vrednote posredujemo otrokom ter na kakšen način. Raziskuje bolj ohlapne metode učenja, v katerih so učenci samostojnejši ter prek tega razmišlja o načinih razumevanja in vzpostavljanja skupnosti. Foto: Maja Hodošček, zajem fotografije iz videa Preenostavno in prelahko
Vendar ne kažite tega mojemu otroku je humoren naslov razstave v ljubljanski Galeriji Škuc, ki pa za seboj nosi resno dilemo. Tadeja Vaukmana smo najprej poznali po ekscesnih, neinhibiranih fotografijah prijateljev in okolice, zdaj v družbeno manj sprejemljivi luči razkriva sebe. Posredno se torej med drugim zastavlja vprašanje, kakšen vpliv ima lahko kočljivi avtoportret na bližnje? Njegov obrat v avtoportret je bil opazen že v fotografiji, za katero je prejel nagrado skupine OHO. Tudi v avtoportretnih delih sledi svoji prepoznavni grobi estetiki banalnega vsakdana, poleg fotografij pa so na razstavi tokrat na ogled tudi kolaži, video in umetnikovi zapisi na strani, iztrgane iz knjige. V ospredju je tokrat poleg samorefleksije predvsem vprašanje, zakaj družba na samoerotiko gleda z zadrego. Kot je zapisala kustosinja razstave Kristina Ferk, so razstavljena dela odraz umetnikovih samorefleksij v zadnjem letu, ki se nanašajo na sprejemanje sebe kot skupka družbeno bolj in morda tudi manj sprejemljivih lastnosti in praks. Tadej Vaukman tako z razgaljenim telesom kot z razkritim miselnim tokom, ki ga lahko zasledimo v kratkih zapisih, stremi k nadaljnjemu raziskovanju in dokumentiranju sebstva. Foto: Simao Bessa © Galerija Škuc
Vendar ne kažite tega mojemu otroku je humoren naslov razstave v ljubljanski Galeriji Škuc, ki pa za seboj nosi resno dilemo. Tadeja Vaukmana smo najprej poznali po ekscesnih, neinhibiranih fotografijah prijateljev in okolice, zdaj v družbeno manj sprejemljivi luči razkriva sebe. Posredno se torej med drugim zastavlja vprašanje, kakšen vpliv ima lahko kočljivi avtoportret na bližnje? Njegov obrat v avtoportret je bil opazen že v fotografiji, za katero je prejel nagrado skupine OHO. Tudi v avtoportretnih delih sledi svoji prepoznavni grobi estetiki banalnega vsakdana, poleg fotografij pa so na razstavi tokrat na ogled tudi kolaži, video in umetnikovi zapisi na strani, iztrgane iz knjige. V ospredju je tokrat poleg samorefleksije predvsem vprašanje, zakaj družba na samoerotiko gleda z zadrego. Kot je zapisala kustosinja razstave Kristina Ferk, so razstavljena dela odraz umetnikovih samorefleksij v zadnjem letu, ki se nanašajo na sprejemanje sebe kot skupka družbeno bolj in morda tudi manj sprejemljivih lastnosti in praks. Tadej Vaukman tako z razgaljenim telesom kot z razkritim miselnim tokom, ki ga lahko zasledimo v kratkih zapisih, stremi k nadaljnjemu raziskovanju in dokumentiranju sebstva. Foto: Simao Bessa © Galerija Škuc
Morda ste na ulicah že kdaj srečali majhno mozaično podobo bitja iz arkadne igre Space Invaders. Gre za dela svetovno znanega uličnega umetnika, znanega pod imenom Invader, ki je svoja dela razširil po vsem svetu. Z njegovimi deli na papirju se lahko spoznate tudi na razstavi v Mednarodnem grafičnem likovnem centru v Ljubljani, ki prikazuje razprešenost in natančnost njegove umetniške ideje, s katero duhovito in igrivo omrežuje svet, pravi kustos Božidar Zrinski.
Morda ste na ulicah že kdaj srečali majhno mozaično podobo bitja iz arkadne igre Space Invaders. Gre za dela svetovno znanega uličnega umetnika, znanega pod imenom Invader, ki je svoja dela razširil po vsem svetu. Z njegovimi deli na papirju se lahko spoznate tudi na razstavi v Mednarodnem grafičnem likovnem centru v Ljubljani, ki prikazuje razprešenost in natančnost njegove umetniške ideje, s katero duhovito in igrivo omrežuje svet, pravi kustos Božidar Zrinski.
»Rog vam sicer lahko gre na živce, a za mesto je nujen« je bila ena od kritičnih misli, ki so ta teden spremljale nenadno in nasilno deložacijo uporabnikov prostorov. Podobnega mnenja so bili ob prvih poskusih rušenja leta 2016 tudi številni priznani umetniki, ki so Rog podprli s sodelovanjem na razstavi Decentralizacija sodobnih umetnosti Rog. Ta razstava je bila ad hoc akcija, na katero se je odzvala domala vsa slovenska javnost, ki deluje na področju vizualnih umetnosti. Napovedana rušitev je tedaj spodbudila umetnike vseh generacij k skupnemu nastopu, razstava je tako bila po eni strani heterogen prikaz nekega trenutka na domači likovno-vizualni pokrajini in poskus demokratizacije postopka njenega nastanka. Podporo delovanju Avtonomne tovarne Rog je na tak način izrazilo okoli 100 umetnikov, med njimi tudi Jože Barši, Tobias Putrih, Zora Stančič, kolektiv IRWIN, Marjan Gumilar, Alen Ožbolt, Alenka Pirman, če naštejemo le nekatere najbolj uveljavljene in z nagradami Prešernovega sklada, Župančičevimi in drugimi nagradami priznane umetnike v Sloveniji in tujini. Oddajo o razstavi in pomenu Roga je tedaj pripravila Petra Tanko, govorili pa so – po vrstnem redu: Izidor Barši, Tilen Mihelič Kurent, Arjan Pregl, Viktor Bernik, Nina Pivk, Roman Uranjek, Žiga Kariž in Adela Železnik. Foto: Bojan Salaj
»Rog vam sicer lahko gre na živce, a za mesto je nujen« je bila ena od kritičnih misli, ki so ta teden spremljale nenadno in nasilno deložacijo uporabnikov prostorov. Podobnega mnenja so bili ob prvih poskusih rušenja leta 2016 tudi številni priznani umetniki, ki so Rog podprli s sodelovanjem na razstavi Decentralizacija sodobnih umetnosti Rog. Ta razstava je bila ad hoc akcija, na katero se je odzvala domala vsa slovenska javnost, ki deluje na področju vizualnih umetnosti. Napovedana rušitev je tedaj spodbudila umetnike vseh generacij k skupnemu nastopu, razstava je tako bila po eni strani heterogen prikaz nekega trenutka na domači likovno-vizualni pokrajini in poskus demokratizacije postopka njenega nastanka. Podporo delovanju Avtonomne tovarne Rog je na tak način izrazilo okoli 100 umetnikov, med njimi tudi Jože Barši, Tobias Putrih, Zora Stančič, kolektiv IRWIN, Marjan Gumilar, Alen Ožbolt, Alenka Pirman, če naštejemo le nekatere najbolj uveljavljene in z nagradami Prešernovega sklada, Župančičevimi in drugimi nagradami priznane umetnike v Sloveniji in tujini. Oddajo o razstavi in pomenu Roga je tedaj pripravila Petra Tanko, govorili pa so – po vrstnem redu: Izidor Barši, Tilen Mihelič Kurent, Arjan Pregl, Viktor Bernik, Nina Pivk, Roman Uranjek, Žiga Kariž in Adela Železnik. Foto: Bojan Salaj
Med razstavnimi vrhunci minulega leta je nedvomno tudi razstava Mojstrovine Pinakoteke Praškega gradu v ljubljanski Narodni galeriji. Del iz zbirke, ki jo je v 16. stoletju zasnoval cesar Rudolf Drugi Habsburški, si sicer trenutno ne morete ogledati v živo, a je Narodna galerija pripravila bogate video predstavitve. Tintoretto, Veronese in Rubens je nekaj primerov velikih slikarskih imen iz zgodovine umetnosti, ki jih najdemo v zbirki s praškega gradu. Ko je Rudolf II. Habsburški, cesar Svetega rimskega cesarstva nemške narodnosti, leta 1583 svojo rezidenco z Dunaja preselil v Prago, se je ta namreč razcvetela v kulturno in umetnostno središče. O razstavi in Rudolfu je pripovedovala avtorica razstave in poznavalka zbirke Eliška Fučíková, nekaj misli pa je dodala tudi direktorica Narodne galerije Barbara Jaki. Foto: Narodna galerija
Med razstavnimi vrhunci minulega leta je nedvomno tudi razstava Mojstrovine Pinakoteke Praškega gradu v ljubljanski Narodni galeriji. Del iz zbirke, ki jo je v 16. stoletju zasnoval cesar Rudolf Drugi Habsburški, si sicer trenutno ne morete ogledati v živo, a je Narodna galerija pripravila bogate video predstavitve. Tintoretto, Veronese in Rubens je nekaj primerov velikih slikarskih imen iz zgodovine umetnosti, ki jih najdemo v zbirki s praškega gradu. Ko je Rudolf II. Habsburški, cesar Svetega rimskega cesarstva nemške narodnosti, leta 1583 svojo rezidenco z Dunaja preselil v Prago, se je ta namreč razcvetela v kulturno in umetnostno središče. O razstavi in Rudolfu je pripovedovala avtorica razstave in poznavalka zbirke Eliška Fučíková, nekaj misli pa je dodala tudi direktorica Narodne galerije Barbara Jaki. Foto: Narodna galerija
Akademska kiparka Dragica Čadež je v slovenskem likovnem prostoru dejavna že od začetka sedemdestih let prejšnjega stoletja. S prepoznavno avtorsko likovno govorico je ustvarila obsežni opus del, med njimi veliko ciklov in pomembne javne skulpture v lesu in keramiki. Pregled njenega več kot 50 letnega dela je trenutno na ogled v Mestni galeriji Ljubljana, tej pa bo sledila še velika pregledna razstava v Kostanjevici na Krki. V tokratni oddaji Likovni odmevi bomo predstavili njeno delo in trenutno razstavo, ki nosi naslov Zgodba o lesu in glini. Aleksandra Saška Gruden se je z avtorico Dragico Čadež pogovarjala o njenem ustvarjanju, ki ga v enem delu zaznamuje tudi posvečenost keramiki, saj je bila pobudnica in ustanoviteljica združenja keramikov Slovenije in trienala keramike UNICUM. Foto: Dragica Čadež, Zgodba o lesu in glini, Mestna galerija Ljubljana, 2020 avtor fotografije: Andrej Peunik
Akademska kiparka Dragica Čadež je v slovenskem likovnem prostoru dejavna že od začetka sedemdestih let prejšnjega stoletja. S prepoznavno avtorsko likovno govorico je ustvarila obsežni opus del, med njimi veliko ciklov in pomembne javne skulpture v lesu in keramiki. Pregled njenega več kot 50 letnega dela je trenutno na ogled v Mestni galeriji Ljubljana, tej pa bo sledila še velika pregledna razstava v Kostanjevici na Krki. V tokratni oddaji Likovni odmevi bomo predstavili njeno delo in trenutno razstavo, ki nosi naslov Zgodba o lesu in glini. Aleksandra Saška Gruden se je z avtorico Dragico Čadež pogovarjala o njenem ustvarjanju, ki ga v enem delu zaznamuje tudi posvečenost keramiki, saj je bila pobudnica in ustanoviteljica združenja keramikov Slovenije in trienala keramike UNICUM. Foto: Dragica Čadež, Zgodba o lesu in glini, Mestna galerija Ljubljana, 2020 avtor fotografije: Andrej Peunik
Zakaj je pomembno ali je Jezus gol ali ne? Kakšna je Jožefova vloga ob rojstvu? Katere konvencije upodabljanja Jezusovega rojstva je s svojo sliko kršil Caravaggio? To je le nekaj poudarkov pogovora z umetnostnim zgodovinarjem Levom Menašejem, med drugim tudi avtorjem knjige o Mariji v slovenski umetnosti. V oddaji pa tudi o tem, kako se je motiv, ki se je začel uveljavljati v 4. stoletju, razvijal skozi čas. Foto: Caravaggio, Jezusovo rojstvo s sv. Frančiškom in sv. Lovrencom, izrez fotografije, vir: Wikimedia
Zakaj je pomembno ali je Jezus gol ali ne? Kakšna je Jožefova vloga ob rojstvu? Katere konvencije upodabljanja Jezusovega rojstva je s svojo sliko kršil Caravaggio? To je le nekaj poudarkov pogovora z umetnostnim zgodovinarjem Levom Menašejem, med drugim tudi avtorjem knjige o Mariji v slovenski umetnosti. V oddaji pa tudi o tem, kako se je motiv, ki se je začel uveljavljati v 4. stoletju, razvijal skozi čas. Foto: Caravaggio, Jezusovo rojstvo s sv. Frančiškom in sv. Lovrencom, izrez fotografije, vir: Wikimedia
“Rojenemu v Jugoslaviji v socializmu, leta 81, mi je bila romantizirana podoba Amerike vžigosana. Pod prste sem dobil zgodbe Huckleberryja Finna in Toma Sawyerja, iz zvočnikov pa so se drli Dylan, Young, Rollingi in Zeppelini. S kokakolo.” Tako umetnik Mark Požlep razmišlja v projektu Southwind, v okviru katerega sta z Maximom Berthoujem preplula Mississippi, da bi doživela sodobno ameriško družbo ob tej mitološki reki. Projekt je na ogled na spletni strani ljubljanske Galerije Gallery, nove objave bodo sledile še do konca leta. Foto: Mark Požlep
“Rojenemu v Jugoslaviji v socializmu, leta 81, mi je bila romantizirana podoba Amerike vžigosana. Pod prste sem dobil zgodbe Huckleberryja Finna in Toma Sawyerja, iz zvočnikov pa so se drli Dylan, Young, Rollingi in Zeppelini. S kokakolo.” Tako umetnik Mark Požlep razmišlja v projektu Southwind, v okviru katerega sta z Maximom Berthoujem preplula Mississippi, da bi doživela sodobno ameriško družbo ob tej mitološki reki. Projekt je na ogled na spletni strani ljubljanske Galerije Gallery, nove objave bodo sledile še do konca leta. Foto: Mark Požlep
Žarišča intermedijske umetnosti se svojevrstno in angažirano odzivajo na družbene spremembe, menijo ustvarjalci novogoriškega festivala Pixxelpoint. Letošnja, 21. izdaja je posvečena slovenskim festivalom, ki delujejo na presečišču umetnosti, znanosti in tehnologije. S projekti domačih in tujih umetnikov se bodo predstavili MFRU, KIBLIX, Specuulum Artium, SONICA, Svetlobna gverila in IZIS. Zaradi epidemije je organizator Kulturni dom Nova Gorica festival v celoti preselil na splet in družbena omrežja. Oddajo je pripravila Tatjana Gregorič, sodelavka Radia Koper v studiu Nova Gorica, festival pa bosta predstavila Pavla Jarc, vodja projekta in direktorica Kulturnega doma Nova Gorica, ter Sendi Mango, koordinatorka festivala in članica umetniške skupine BridA. Foto: BridA, Trackeds Houston računalniška animacija na digitalno fotografijo, 2014
Žarišča intermedijske umetnosti se svojevrstno in angažirano odzivajo na družbene spremembe, menijo ustvarjalci novogoriškega festivala Pixxelpoint. Letošnja, 21. izdaja je posvečena slovenskim festivalom, ki delujejo na presečišču umetnosti, znanosti in tehnologije. S projekti domačih in tujih umetnikov se bodo predstavili MFRU, KIBLIX, Specuulum Artium, SONICA, Svetlobna gverila in IZIS. Zaradi epidemije je organizator Kulturni dom Nova Gorica festival v celoti preselil na splet in družbena omrežja. Oddajo je pripravila Tatjana Gregorič, sodelavka Radia Koper v studiu Nova Gorica, festival pa bosta predstavila Pavla Jarc, vodja projekta in direktorica Kulturnega doma Nova Gorica, ter Sendi Mango, koordinatorka festivala in članica umetniške skupine BridA. Foto: BridA, Trackeds Houston računalniška animacija na digitalno fotografijo, 2014
Mednarodni festival računalniške umetnosti v Mariboru je v začetkih, poteka že od leta 1994, opravil pionirsko delo pri predstavljanju in razvoju teorije in umetniške prakse računalniške umetnosti in novih medijev pri nas. Letošnja 26. izdaja festivala se je zaradi znanih razmer po večini preselila na splet. Spletna platforma predstavlja umetnike, teoretike ter druge strokovnjake, ki se posvečajo širšemu področju računalniških tehnologij ter z njimi povezanim družbenim, ekonomskim, političnim in ekološkimi vprašanjem. O festivalu MFRU se je Aleksandra Saška Gruden pogovarjala z Mihom Horvatom, vodjem projekta Kons, ter kuratorko festivala Tjašo Pogačar. Foto: spletna stran MFRU
Mednarodni festival računalniške umetnosti v Mariboru je v začetkih, poteka že od leta 1994, opravil pionirsko delo pri predstavljanju in razvoju teorije in umetniške prakse računalniške umetnosti in novih medijev pri nas. Letošnja 26. izdaja festivala se je zaradi znanih razmer po večini preselila na splet. Spletna platforma predstavlja umetnike, teoretike ter druge strokovnjake, ki se posvečajo širšemu področju računalniških tehnologij ter z njimi povezanim družbenim, ekonomskim, političnim in ekološkimi vprašanjem. O festivalu MFRU se je Aleksandra Saška Gruden pogovarjala z Mihom Horvatom, vodjem projekta Kons, ter kuratorko festivala Tjašo Pogačar. Foto: spletna stran MFRU
»Slovenska kultura še nikoli ni imela take konkurence kot v času pandemije«. Tako je v prvem valu epidemije v zapisu na spletnem portalu Kulturnik razmišljala Alenka Pirman - umetnica, urednica, publicistka in doktorandka heritologije na ljubljanski Filozofski fakulteti. Kakšne trende smo lahko v odzivu razstavišč opazili v prvem valu in kakšne v drugem? Kako se lahko kulturna ponudba na spletu sooči s številnimi motnjami pozornosti in z nenadzorovanim kontekstom? Kakšne specifike naj upošteva vizualna umetnost, ko se preseli na splet? Foto: EPA
»Slovenska kultura še nikoli ni imela take konkurence kot v času pandemije«. Tako je v prvem valu epidemije v zapisu na spletnem portalu Kulturnik razmišljala Alenka Pirman - umetnica, urednica, publicistka in doktorandka heritologije na ljubljanski Filozofski fakulteti. Kakšne trende smo lahko v odzivu razstavišč opazili v prvem valu in kakšne v drugem? Kako se lahko kulturna ponudba na spletu sooči s številnimi motnjami pozornosti in z nenadzorovanim kontekstom? Kakšne specifike naj upošteva vizualna umetnost, ko se preseli na splet? Foto: EPA
»Umetnost je vedno nekaj drugega«. »Umetnost se nenehno izmika«. Tako je razmišljal ta teden umrli umetnik in akademik Ivan Kožarić. Eden najpomembnejših hrvaških kiparjev, rojen leta 1921, je duhovito in pronicljivo tematiziral nenehne spremembe in preizpraševal temelje svoje umetnosti. Leta 1971 je tako denimo prebarval svoj celotni atelje, ki je pozneje kot osrčje njegovega ustvarjanja doživel še vrsto transformacij, Kožarić pa je znan tudi po uničevanju svojih eksponatov. V njegovem svetu se je vse lahko spremenilo v umetnost in obratno, v umetniško vrednost je bilo vedno mogoče dvomiti. Umetnost Ivana Kožarića se izmika definicijam. Med drugim je bil član kultne neoavantgardne hrvaške skupine Gorgona, pred svojim časom pa so bila tudi njegova kiparska dela, s katerimi je razmišljal o negativnem prostoru in praznini. Maja Žel Nolda je ob priložnosti njegove pregledne razstave v Mestni galeriji Ljubljana pred štirimi leti pred mikrofon povabila sokustosinjo razstave Matejo Podlesnik. FOTO: Boris Cvjetanović, MSU Zagreb, Kožarićev atelje
»Umetnost je vedno nekaj drugega«. »Umetnost se nenehno izmika«. Tako je razmišljal ta teden umrli umetnik in akademik Ivan Kožarić. Eden najpomembnejših hrvaških kiparjev, rojen leta 1921, je duhovito in pronicljivo tematiziral nenehne spremembe in preizpraševal temelje svoje umetnosti. Leta 1971 je tako denimo prebarval svoj celotni atelje, ki je pozneje kot osrčje njegovega ustvarjanja doživel še vrsto transformacij, Kožarić pa je znan tudi po uničevanju svojih eksponatov. V njegovem svetu se je vse lahko spremenilo v umetnost in obratno, v umetniško vrednost je bilo vedno mogoče dvomiti. Umetnost Ivana Kožarića se izmika definicijam. Med drugim je bil član kultne neoavantgardne hrvaške skupine Gorgona, pred svojim časom pa so bila tudi njegova kiparska dela, s katerimi je razmišljal o negativnem prostoru in praznini. Maja Žel Nolda je ob priložnosti njegove pregledne razstave v Mestni galeriji Ljubljana pred štirimi leti pred mikrofon povabila sokustosinjo razstave Matejo Podlesnik. FOTO: Boris Cvjetanović, MSU Zagreb, Kožarićev atelje
Medtem, ko je naše kulturno življenje bolj ali manj ustavljeno, pa institucije ne počivajo – tako napreduje tudi prenova Cukrarne v Ljubljani. Prostor s pestro zgodovino počasi dobiva novo podobo, kakšna pa bo vsebina novih prostorov za sodobno umetnost, bo razmišljala Alenka Gregorič, umetniška vodja Cukrarne. Foto: arhiv MOL-a
Medtem, ko je naše kulturno življenje bolj ali manj ustavljeno, pa institucije ne počivajo – tako napreduje tudi prenova Cukrarne v Ljubljani. Prostor s pestro zgodovino počasi dobiva novo podobo, kakšna pa bo vsebina novih prostorov za sodobno umetnost, bo razmišljala Alenka Gregorič, umetniška vodja Cukrarne. Foto: arhiv MOL-a
Vrata galerij so trenutno zaprta – a v ljubljanskem projektnem prostoru Aksioma so zato odprli okna. Razstavo Oblomo Saša Sedlačka si namreč lahko ogledate kar s ceste, od koder lahko kujete tudi svoje kriptovalute, in sicer – z mirovanjem. Ko aplikacija zazna našo nedejavnost pred kamero, nas namreč nagradi z nakazilom kriptokovancev. Umetnik želi tako odpreti razmislek o lenobi ter delu v sodobnem času.
Vrata galerij so trenutno zaprta – a v ljubljanskem projektnem prostoru Aksioma so zato odprli okna. Razstavo Oblomo Saša Sedlačka si namreč lahko ogledate kar s ceste, od koder lahko kujete tudi svoje kriptovalute, in sicer – z mirovanjem. Ko aplikacija zazna našo nedejavnost pred kamero, nas namreč nagradi z nakazilom kriptokovancev. Umetnik želi tako odpreti razmislek o lenobi ter delu v sodobnem času.
Spomnimo se predvsem njegovih platen domačega okolja Vipavske doline, upodobljenega z navidezno okornimi potezami, statičnimi figurami in reducirano barvno paleto, a je njegov opus prešel številne spremembe. Vena Pilona, enega od pomembnejših slovenskih umetnikov, ob petdeseti obletnici njegove smrti predstavlja Tina Ponebšek, direktorica galerije v Ajdovščini, ki nosi njegovo ime. Foto: Veno Pilon: Ajdovščina, 1925, olje na platnu, PGA 12S, vir: Pilonova galerija
Spomnimo se predvsem njegovih platen domačega okolja Vipavske doline, upodobljenega z navidezno okornimi potezami, statičnimi figurami in reducirano barvno paleto, a je njegov opus prešel številne spremembe. Vena Pilona, enega od pomembnejših slovenskih umetnikov, ob petdeseti obletnici njegove smrti predstavlja Tina Ponebšek, direktorica galerije v Ajdovščini, ki nosi njegovo ime. Foto: Veno Pilon: Ajdovščina, 1925, olje na platnu, PGA 12S, vir: Pilonova galerija
Oglaševalski slogani, politične parole, spletne modrosti, fragmenti popularne kulture, citati iz filmov, literature in gledališča … vsi ti jezikovni izseki se nehierarhično znajdejo v intenzivnih in glasnih performansih Nore Turato. Pastiš fragmetnov našega z lingvističnimi dražljaji nasičenega vsakdanjika druži predvsem oseba same umetnice. Sestavlja jih asociativno, prej po zvočni bližini, kot logiki pomena – njeni performansi bolj zvenijo, kot pomenijo, je ob razstavi zapisal kurator Vladimir Vidmar. To se kaže tudi v njenih likovnih delih – monumentalne slike žarijo v močnih barvah in kombinirajo umetničin rokopis z tipografijami, znanimi iz oglaševanja. Kako v svojem delu prepleta različne vire, v oddaji razmišlja umetnica Nora Turato, njeno razstavo eto ti na v ljubljanskem MGLC pa predstavlja tudi kurator Vladimir Vidmar. Foto: Hrvoje Franjić
Oglaševalski slogani, politične parole, spletne modrosti, fragmenti popularne kulture, citati iz filmov, literature in gledališča … vsi ti jezikovni izseki se nehierarhično znajdejo v intenzivnih in glasnih performansih Nore Turato. Pastiš fragmetnov našega z lingvističnimi dražljaji nasičenega vsakdanjika druži predvsem oseba same umetnice. Sestavlja jih asociativno, prej po zvočni bližini, kot logiki pomena – njeni performansi bolj zvenijo, kot pomenijo, je ob razstavi zapisal kurator Vladimir Vidmar. To se kaže tudi v njenih likovnih delih – monumentalne slike žarijo v močnih barvah in kombinirajo umetničin rokopis z tipografijami, znanimi iz oglaševanja. Kako v svojem delu prepleta različne vire, v oddaji razmišlja umetnica Nora Turato, njeno razstavo eto ti na v ljubljanskem MGLC pa predstavlja tudi kurator Vladimir Vidmar. Foto: Hrvoje Franjić
Človek, ki se med čakanjem spremeni v stol je morda najbolj samosvoj motiv poljskega povojnega modernista Andrzeja Wróblewskega. Eden od vodilnih poljskih umetnikov dvajsetega stoletja postaja v zadnjem času kljub svoji prezgodnji smrti pri 29ih letih, uveljavljen tudi na mednarodni ravni. Njegova pozna dela so na ogled v ljubljanski Moderni galeriji na razstavi Čakalnica, ki je nastala v sodelovanju s fundacijo Andrzej Wróblewski in inšititutom Adama Mickiewicza. Razstavo in avtorja predstavlja Marko Jenko, eden od treh kustosov, saj se kot kustosa podpisujeta tudi Wojciech Grzybała in Magdalena Ziółkowska. Foto: Andrzej Wróblewski: Čakalnica II (Spremenitev v stol I), 1956, olje na platnu, Narodni muzej, Krakov ter (Raztrgani mož II), n. d., gvaš na papirju, zasebna zbirka, Poljska; vir: Fundacija Andrzej Wróblewski, izrez fotografij
Človek, ki se med čakanjem spremeni v stol je morda najbolj samosvoj motiv poljskega povojnega modernista Andrzeja Wróblewskega. Eden od vodilnih poljskih umetnikov dvajsetega stoletja postaja v zadnjem času kljub svoji prezgodnji smrti pri 29ih letih, uveljavljen tudi na mednarodni ravni. Njegova pozna dela so na ogled v ljubljanski Moderni galeriji na razstavi Čakalnica, ki je nastala v sodelovanju s fundacijo Andrzej Wróblewski in inšititutom Adama Mickiewicza. Razstavo in avtorja predstavlja Marko Jenko, eden od treh kustosov, saj se kot kustosa podpisujeta tudi Wojciech Grzybała in Magdalena Ziółkowska. Foto: Andrzej Wróblewski: Čakalnica II (Spremenitev v stol I), 1956, olje na platnu, Narodni muzej, Krakov ter (Raztrgani mož II), n. d., gvaš na papirju, zasebna zbirka, Poljska; vir: Fundacija Andrzej Wróblewski, izrez fotografij
24. junija 2000 je bilo slovesno odprtje razstave Mednarodna zbirka Arteast 2000+. Umetnost Vzhodne Evrope v dialogu z Zahodom. Od 60-ih let do danes. V še neobnovljeni nekdanji vojašnici na Metelkovi 22 so bila na ogled dela 85 umetnikov in umetniških kolektivov, ki so vključevali najpomembnejše protagoniste vzhodnoevropske avantgardne umetnosti, skupaj z nekaterimi uveljavljenimi velikimi imeni zahodne umetnosti. Zbirka Arteast 2000+, kot prva muzejska zbirka, ki se je oblikovala in nastajala s poudarkom na vzhodnoevropskih povojnih avantgardah v širšem mednarodnem kontekstu, je zaslovela po tem, da podaja obsežen pregled umetnosti v regiji. Pri tem omogoča vpogled v skupne družbenopolitične problematike, ki so v ospredju dela umetnikov v nekdanjih socialističnih državah ter pri tem izrisuje, kako so se te države razvijale od šestdesetih let preko tranzicijskega obdobja v devetdesetih letih do sedanjega konteksta globalnega neoliberalnega kapitalizma. Skupaj s sodelavci in z mednarodnimi svetovalci jo je zasnovala Zdenka Badovinac, direktorica Moderne galerije. Leta 2011 je zbirka postala jedro novega Muzeja sodobne umetnosti Metelkova, ki deluje v sklopu Moderne galerije. Več o mednarodni zbirki Arteast 2000+, ki je v 20 letih zastavljala različna vprašanja ter ponujala različne tematske poudarke in obiskala mnoge galerije po svetu, pa v pogovoru z Zdenko Badovinac, ki jo je pred mikrofon oddaje Likovni odmevi povabila Petra Tanko. Vabimo vas k poslušanju! Kazimir Malevič: Zadnja futuristična razstava, Beograd, 1985-86, foto: Lado Mlekuž, Matija Pavlovec, www.mg-lj.si
24. junija 2000 je bilo slovesno odprtje razstave Mednarodna zbirka Arteast 2000+. Umetnost Vzhodne Evrope v dialogu z Zahodom. Od 60-ih let do danes. V še neobnovljeni nekdanji vojašnici na Metelkovi 22 so bila na ogled dela 85 umetnikov in umetniških kolektivov, ki so vključevali najpomembnejše protagoniste vzhodnoevropske avantgardne umetnosti, skupaj z nekaterimi uveljavljenimi velikimi imeni zahodne umetnosti. Zbirka Arteast 2000+, kot prva muzejska zbirka, ki se je oblikovala in nastajala s poudarkom na vzhodnoevropskih povojnih avantgardah v širšem mednarodnem kontekstu, je zaslovela po tem, da podaja obsežen pregled umetnosti v regiji. Pri tem omogoča vpogled v skupne družbenopolitične problematike, ki so v ospredju dela umetnikov v nekdanjih socialističnih državah ter pri tem izrisuje, kako so se te države razvijale od šestdesetih let preko tranzicijskega obdobja v devetdesetih letih do sedanjega konteksta globalnega neoliberalnega kapitalizma. Skupaj s sodelavci in z mednarodnimi svetovalci jo je zasnovala Zdenka Badovinac, direktorica Moderne galerije. Leta 2011 je zbirka postala jedro novega Muzeja sodobne umetnosti Metelkova, ki deluje v sklopu Moderne galerije. Več o mednarodni zbirki Arteast 2000+, ki je v 20 letih zastavljala različna vprašanja ter ponujala različne tematske poudarke in obiskala mnoge galerije po svetu, pa v pogovoru z Zdenko Badovinac, ki jo je pred mikrofon oddaje Likovni odmevi povabila Petra Tanko. Vabimo vas k poslušanju! Kazimir Malevič: Zadnja futuristična razstava, Beograd, 1985-86, foto: Lado Mlekuž, Matija Pavlovec, www.mg-lj.si
Ob posledicah vsesplošnega razvoja tehnologij in njihovega pospešenega vstopanja v vse ravni našega bivanja, se zastavljajo vprašanja o tem kaj je danes biti človeški, kaj je prava bit človeka in kaj je človek v odnosu do narave in drugih živih bitij. Te teme raziskuje razstava Živi objekt, ki je na ogled v Mestni galeriji Ljubljana in jo bomo predstavili v tokratni oddaji Likovni odmevi. Na razstavi, ki jo je kurirala Alenka Trebušak, se predstavlja pet umetnic Špela Petrič, Maja Smrekar, Saša Spačal, Robertina Šebjanič in Polona Tratnik. Projekte, pri katerih so sodelovali strokovnjaki naravoslovnih in humanističnih znanosti, v oddaji predstavlja kustosinja in nekaj umetnic. Foto: Špela Petrič - Skotopoiesis, avtor fotografije: Miha Turšič, izrez fotografije
Ob posledicah vsesplošnega razvoja tehnologij in njihovega pospešenega vstopanja v vse ravni našega bivanja, se zastavljajo vprašanja o tem kaj je danes biti človeški, kaj je prava bit človeka in kaj je človek v odnosu do narave in drugih živih bitij. Te teme raziskuje razstava Živi objekt, ki je na ogled v Mestni galeriji Ljubljana in jo bomo predstavili v tokratni oddaji Likovni odmevi. Na razstavi, ki jo je kurirala Alenka Trebušak, se predstavlja pet umetnic Špela Petrič, Maja Smrekar, Saša Spačal, Robertina Šebjanič in Polona Tratnik. Projekte, pri katerih so sodelovali strokovnjaki naravoslovnih in humanističnih znanosti, v oddaji predstavlja kustosinja in nekaj umetnic. Foto: Špela Petrič - Skotopoiesis, avtor fotografije: Miha Turšič, izrez fotografije
Vrhunec praznovanj ob stoti obletnici Novomeške pomladi, slovenske umetniške manifestacije bo - poleg prireditve, ki jo pripravlja Anton Podbevšek teater - odprtje osrednje razstave Let novomeške pomladi v Dolnjskem muzeju. Zasnovana je kot preplet treh različnih umetnostnih zvrsti: likovne, literarne in glasbene in predstavlja poskus retrospektive prve pokrajinske umetniške razstave v Novem mestu. Ob tem: ramislek doktorja Milčka Komelja, slavnostnega govornika na odprtju:
Vrhunec praznovanj ob stoti obletnici Novomeške pomladi, slovenske umetniške manifestacije bo - poleg prireditve, ki jo pripravlja Anton Podbevšek teater - odprtje osrednje razstave Let novomeške pomladi v Dolnjskem muzeju. Zasnovana je kot preplet treh različnih umetnostnih zvrsti: likovne, literarne in glasbene in predstavlja poskus retrospektive prve pokrajinske umetniške razstave v Novem mestu. Ob tem: ramislek doktorja Milčka Komelja, slavnostnega govornika na odprtju:
V galeriji Kunsthaus v avstrijskem Gradcu se z veliko samostojno razstavo, imenovano Primal Energies (Prvinske energije) predstavlja Bill Fontana, ameriški pionir zvočne umetnosti, ki že desetletja deluje na mednarodni umetniški sceni. Hkrati v okviru Graškega kulturnega leta 2020 predstavlja projekt Sonic Projections (Zvočne projekcije), ki se odvija v zunanjem, mestnem okolju. Oba projekta, ki ju imenuje „zvočna skulptura“, tematizirata naše okolje. Fontana je zvočne skulpture začel izdelovati leta 1976, pri delu pa uporablja urbano okolje kot živi vir glasbenih informacij, vse s potencialom, da poslušalcu pričara vizualne podobe. Oddajo, v kateri lahko slišite tudi zvočne izseke umetnikove aktualne instalacije, je pripravila Aleksandra Saška Gruden, Fontano in njegove projekte pa predstavlja kustosinja razstave Katrin Bucher Trantow. Foto: Fb stran Kunsthaus Graz, N. Lackner
V galeriji Kunsthaus v avstrijskem Gradcu se z veliko samostojno razstavo, imenovano Primal Energies (Prvinske energije) predstavlja Bill Fontana, ameriški pionir zvočne umetnosti, ki že desetletja deluje na mednarodni umetniški sceni. Hkrati v okviru Graškega kulturnega leta 2020 predstavlja projekt Sonic Projections (Zvočne projekcije), ki se odvija v zunanjem, mestnem okolju. Oba projekta, ki ju imenuje „zvočna skulptura“, tematizirata naše okolje. Fontana je zvočne skulpture začel izdelovati leta 1976, pri delu pa uporablja urbano okolje kot živi vir glasbenih informacij, vse s potencialom, da poslušalcu pričara vizualne podobe. Oddajo, v kateri lahko slišite tudi zvočne izseke umetnikove aktualne instalacije, je pripravila Aleksandra Saška Gruden, Fontano in njegove projekte pa predstavlja kustosinja razstave Katrin Bucher Trantow. Foto: Fb stran Kunsthaus Graz, N. Lackner
Darila nas povezujejo, vzpostavljajo odnose med nami, a so tudi obveza. Ko prejmemo darilo, se pričakuje, da ga vrnemo, je v dvajsetih letih prejšnjega stoletja razmišljal že antropolog Marcel Mauss, kakšno vlogo pa ima kulturno darilo v kontekstu politike pa se s svojo razstavo Fundus prizadevanja v Muzeju sodobne umetnosti Metelkova sprašuje priznana umetnica Jasmina Cibic. V ospredju zanimanja avtorice, ki nas je leta 2013 zastopala na 55. mednarodnem beneškem umetniškem bienalu, je že dlje časa t.i. mehka moč, način doseganja političnih ciljev s promocijo skupnih vrednot in ne s silo. Kakšnim ciljem so namenjena kulturna darila v kontekstu politike? Foto: J. Cibic: Darilo: Prvo dejanje (2019), enokanalni HD video, 23 minut 43 sekund, stereo; sonaročnik in soproducent FLAMIN – Film London Artists’ Moving Image Network s finančno podporo Arts Council England, steirischer herbst '19, macLYON; koproducent Waddington Studios London. Film so podprli: Cooper Gallery DJCAD, University of Dundee, Northern Film School, Umetnostna galerija Maribor, Muzej Jugoslavije, OZN Ženeva, Espace Niemayer. Z dovoljenjem umetnice. foto: Jasmina Cibic
Darila nas povezujejo, vzpostavljajo odnose med nami, a so tudi obveza. Ko prejmemo darilo, se pričakuje, da ga vrnemo, je v dvajsetih letih prejšnjega stoletja razmišljal že antropolog Marcel Mauss, kakšno vlogo pa ima kulturno darilo v kontekstu politike pa se s svojo razstavo Fundus prizadevanja v Muzeju sodobne umetnosti Metelkova sprašuje priznana umetnica Jasmina Cibic. V ospredju zanimanja avtorice, ki nas je leta 2013 zastopala na 55. mednarodnem beneškem umetniškem bienalu, je že dlje časa t.i. mehka moč, način doseganja političnih ciljev s promocijo skupnih vrednot in ne s silo. Kakšnim ciljem so namenjena kulturna darila v kontekstu politike? Foto: J. Cibic: Darilo: Prvo dejanje (2019), enokanalni HD video, 23 minut 43 sekund, stereo; sonaročnik in soproducent FLAMIN – Film London Artists’ Moving Image Network s finančno podporo Arts Council England, steirischer herbst '19, macLYON; koproducent Waddington Studios London. Film so podprli: Cooper Gallery DJCAD, University of Dundee, Northern Film School, Umetnostna galerija Maribor, Muzej Jugoslavije, OZN Ženeva, Espace Niemayer. Z dovoljenjem umetnice. foto: Jasmina Cibic
Evropska prestolnica kulture spada med večje mednarodne kulturne dogodke. Letos je poleg mesta Galway na Irskem prestolnica nam bližja Reka na Hrvaškem, obe pa je, tako kot ostali svet, zaznamovala epidemija. V oddaji predstavljamo program Kulturne prestolnice v Reki, ki so ga morali na novo vzpostaviti in ovrednotiti. O tem je Aleksandri Saški Gruden spregovorila direktorica družbe EPK Reka Irena Kregar Šegota.
Evropska prestolnica kulture spada med večje mednarodne kulturne dogodke. Letos je poleg mesta Galway na Irskem prestolnica nam bližja Reka na Hrvaškem, obe pa je, tako kot ostali svet, zaznamovala epidemija. V oddaji predstavljamo program Kulturne prestolnice v Reki, ki so ga morali na novo vzpostaviti in ovrednotiti. O tem je Aleksandri Saški Gruden spregovorila direktorica družbe EPK Reka Irena Kregar Šegota.
Zoran Smiljanić je risar v celovitem pomenu besede. Stripar, ilustrator, oblikovalec, pa scenarist in še kaj. Ljubitelj filma. In če bi njegove stripe spravili na filmsko platno, bi ogledal najbrž zahteval več ur. Rad namreč postreže z obsežnimi upodobitvami zgodovinskih dogodkov in tokrat je s sinom, zgodovinarjem Ivanom Smiljanićem kot soscenaristom, ob letošnji 100-ti obletnici požiga Narodnega doma v Trstu pripravil 110 strani dolg strip Črni plamen. V knjižni obliki je točno na dan obletnice, 13. julija letos izšel v sozaložništvu Založbe ZRC in Primorskega dnevnika iz Trsta. Zorana in Ivana Smiljanića je pred mikrofon povabil Žiga Bratoš. na sliki: izrez iz stripa Črni plamen
Zoran Smiljanić je risar v celovitem pomenu besede. Stripar, ilustrator, oblikovalec, pa scenarist in še kaj. Ljubitelj filma. In če bi njegove stripe spravili na filmsko platno, bi ogledal najbrž zahteval več ur. Rad namreč postreže z obsežnimi upodobitvami zgodovinskih dogodkov in tokrat je s sinom, zgodovinarjem Ivanom Smiljanićem kot soscenaristom, ob letošnji 100-ti obletnici požiga Narodnega doma v Trstu pripravil 110 strani dolg strip Črni plamen. V knjižni obliki je točno na dan obletnice, 13. julija letos izšel v sozaložništvu Založbe ZRC in Primorskega dnevnika iz Trsta. Zorana in Ivana Smiljanića je pred mikrofon povabil Žiga Bratoš. na sliki: izrez iz stripa Črni plamen
V Likovnih odmevih se bomo tokrat posvetili vzporednicam med vizualno umetnostjo in glasbo. Boštjan Jurečič, akademski slikar in novinar na področju kulture in umetnosti na Televiziji Slovenija, je namreč o tem napisal knjigo, ki je izšla v angleščini pri založbi Cambridge Scholars Publishing. V svoji, lahko bi rekli kar radikalni študiji preizprašuje nekatere ustaljene umetnostnozgodovinske definicije kontinuitet med mojstri, kot je na primer Rembrandt, in sodobniki, kot je denimo Jeef Koons. Kot pravi, je pri vizualni umetnosti težava v tem, da v isti predal uvrščamo nekaj, kar ne paše skupaj. To dokazuje v primerjavah s kontinuitetami v glasbeni umetnosti. O njegovih teoretičnih izhodiščih in dognanjih se je z Boštjanom Jurečičem pogovarjal Žiga Bratoš. Foto naslovnice: Žiga Bratoš
V Likovnih odmevih se bomo tokrat posvetili vzporednicam med vizualno umetnostjo in glasbo. Boštjan Jurečič, akademski slikar in novinar na področju kulture in umetnosti na Televiziji Slovenija, je namreč o tem napisal knjigo, ki je izšla v angleščini pri založbi Cambridge Scholars Publishing. V svoji, lahko bi rekli kar radikalni študiji preizprašuje nekatere ustaljene umetnostnozgodovinske definicije kontinuitet med mojstri, kot je na primer Rembrandt, in sodobniki, kot je denimo Jeef Koons. Kot pravi, je pri vizualni umetnosti težava v tem, da v isti predal uvrščamo nekaj, kar ne paše skupaj. To dokazuje v primerjavah s kontinuitetami v glasbeni umetnosti. O njegovih teoretičnih izhodiščih in dognanjih se je z Boštjanom Jurečičem pogovarjal Žiga Bratoš. Foto naslovnice: Žiga Bratoš
Ročka za vino majolika je dobila ime po istoimenski keramični tehniki, ki so jo razvili v osrednji Aziji. Zanimivo, slovenske majolike so po večini narejene v drugačni keramični tehniki, najbolj pa so se razširile v 20. stoletju – tudi zaradi kamniške tovarne Svit, ki je izdelovala kamniške majolike. Majolika kot oblika posode še zdaleč ni samo slovenska, navsezadnje je bila uvožena iz Italije, kljub temu pa je postala del slovenske duhovne identitete, povezana je tudi s simboliko druženja in dobro voljo. Strokovno obdelavo je zdaj majolika doživela z razstavo v Narodnem muzeju Slovenije na Metelkovi, ki jo je pripravil v sodelovanju z Medobčinskim muzejem Kamnik. O majoliki smo se pogovarjali s soavtorico razstave dr. Matejo Kos iz Narodnega muzeja, pred mikrofon pa smo povabili tudi zadnjo vodjo slikarske delavnice v tovarni Svit Kamnik Ireno Radej. Foto: Levo: Ročka za vino – majolika, Nemški dol, pred letom 1871, beloprstena keramika Desno: Ročka za vino – majolika (Mali grad), ETI Svit, Kamnik, 1980-1990, beloprstena keramika Vir: Narodni muzej Slovenije, Tomaž Lauko
Ročka za vino majolika je dobila ime po istoimenski keramični tehniki, ki so jo razvili v osrednji Aziji. Zanimivo, slovenske majolike so po večini narejene v drugačni keramični tehniki, najbolj pa so se razširile v 20. stoletju – tudi zaradi kamniške tovarne Svit, ki je izdelovala kamniške majolike. Majolika kot oblika posode še zdaleč ni samo slovenska, navsezadnje je bila uvožena iz Italije, kljub temu pa je postala del slovenske duhovne identitete, povezana je tudi s simboliko druženja in dobro voljo. Strokovno obdelavo je zdaj majolika doživela z razstavo v Narodnem muzeju Slovenije na Metelkovi, ki jo je pripravil v sodelovanju z Medobčinskim muzejem Kamnik. O majoliki smo se pogovarjali s soavtorico razstave dr. Matejo Kos iz Narodnega muzeja, pred mikrofon pa smo povabili tudi zadnjo vodjo slikarske delavnice v tovarni Svit Kamnik Ireno Radej. Foto: Levo: Ročka za vino – majolika, Nemški dol, pred letom 1871, beloprstena keramika Desno: Ročka za vino – majolika (Mali grad), ETI Svit, Kamnik, 1980-1990, beloprstena keramika Vir: Narodni muzej Slovenije, Tomaž Lauko
Odločna, celo jezna dekleta v mračnih okoljih že dolgo naseljujejo slike uveljavljene umetnice Tine Dobrajc. S spojem sodobnih ter tradicionalnih in folklornih elementov, kot so avbe, razmišlja o kulturi, ki nas določa. Tudi na njeni najnovejši razstavi v ljubljanski galeriji Kresija, je v ospredju prav ta vidik. Slikarka namreč z razstavo Žival sem, ujeta v tvoj beton nadaljuje svojo prepoznavno estetsko in vsebinsko usmeritev. Na ogled je njena novejša produkcija, ki jo je delno pripravila z mislimi na razstavni prostor galerije Kresija. Že z ulice skozi velika izložbena okna galerije Kresija opazimo njene sugestivne prizore v zloveščo naravo uvrščenih živali in deklet, opremljenih s prepoznavnimi simboli slovenske domačijskosti in mitologije. Tradicije pa ne želi izničiti, temveč o njej kritično razmisliti. Foto: Tina Dobrajc: Catcalling, 2020, akril in mesana tehnika na platnu, 270x178, vir: Galerija Kresija
Odločna, celo jezna dekleta v mračnih okoljih že dolgo naseljujejo slike uveljavljene umetnice Tine Dobrajc. S spojem sodobnih ter tradicionalnih in folklornih elementov, kot so avbe, razmišlja o kulturi, ki nas določa. Tudi na njeni najnovejši razstavi v ljubljanski galeriji Kresija, je v ospredju prav ta vidik. Slikarka namreč z razstavo Žival sem, ujeta v tvoj beton nadaljuje svojo prepoznavno estetsko in vsebinsko usmeritev. Na ogled je njena novejša produkcija, ki jo je delno pripravila z mislimi na razstavni prostor galerije Kresija. Že z ulice skozi velika izložbena okna galerije Kresija opazimo njene sugestivne prizore v zloveščo naravo uvrščenih živali in deklet, opremljenih s prepoznavnimi simboli slovenske domačijskosti in mitologije. Tradicije pa ne želi izničiti, temveč o njej kritično razmisliti. Foto: Tina Dobrajc: Catcalling, 2020, akril in mesana tehnika na platnu, 270x178, vir: Galerija Kresija
Kolaž se je v začetku 20. stoletja uveljavil kot prekinitev tradicije in metafora sodobnega življenja. Kako ga uporabljajo sodobni umetniki, si lahko še dober teden dni ogledate na mednarodnem festivalu sodobnega kolaža KAOS v Kranju. Iza Pevec je pred mikrofon povabila sokuratorko festivala Marušo Štibelj in razstavljajočo umetnico Evo Mlinar. Eva Mlinar je poleg oblikovanja vizualnih komunikacij študirala umetnostno zgodovino, to je razvidno tudi iz njenih kolažev, ki pogosto zajemajo prav iz bogate zakladnice podob iz oddaljenih stoletij. Tudi Maruša Štibelj ni le sokuratorka festivala, temveč umetnica, ki se posveča prav kolažu. Foto: Eva Mlinar Hubris, iz serije Vinjete straholjubca, digitalni kolaž, 2019, vir: arhiv umetnice
Kolaž se je v začetku 20. stoletja uveljavil kot prekinitev tradicije in metafora sodobnega življenja. Kako ga uporabljajo sodobni umetniki, si lahko še dober teden dni ogledate na mednarodnem festivalu sodobnega kolaža KAOS v Kranju. Iza Pevec je pred mikrofon povabila sokuratorko festivala Marušo Štibelj in razstavljajočo umetnico Evo Mlinar. Eva Mlinar je poleg oblikovanja vizualnih komunikacij študirala umetnostno zgodovino, to je razvidno tudi iz njenih kolažev, ki pogosto zajemajo prav iz bogate zakladnice podob iz oddaljenih stoletij. Tudi Maruša Štibelj ni le sokuratorka festivala, temveč umetnica, ki se posveča prav kolažu. Foto: Eva Mlinar Hubris, iz serije Vinjete straholjubca, digitalni kolaž, 2019, vir: arhiv umetnice
V založništvu zavoda Delak je izšla knjiga Edvard Zajec: Pisma (1980 – 2018), Syracuse – Trst. Tržaški Slovenec Edvard Zajec je svetovni pionir računalniške umetnosti, ki se je s spajanjem likovne umetnosti in informacijskih tehnologij ukvarjal od sredine 60.ih let preteklega stoletja. Po končanem študiju slikarstva na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost je odšel v Združene države Amerike, kjer je ustvarjal in deloval vse svoje ustvarjalno življenje. V knjigi so zbrana pisma, ki jih je Edvard Zajec pošiljal prijatelju in umetniškemu sodelavcu, pianistu Aleksandru Rojcu v rodni Trst. O Edvardu Zajcu in pričujoči knjigi je v oddaji Likovni odmevi spregovoril Dragan Živadinov. Vabimo vas k poslušanju! »On ni izgubljeni sin, on ni neznani umetnik, ampak je umetnik, ki zgradil 21. stoletje za Slovence.« Dragan Živadinov Informatrix, stran 44, vir: www.edwardzajec.com
V založništvu zavoda Delak je izšla knjiga Edvard Zajec: Pisma (1980 – 2018), Syracuse – Trst. Tržaški Slovenec Edvard Zajec je svetovni pionir računalniške umetnosti, ki se je s spajanjem likovne umetnosti in informacijskih tehnologij ukvarjal od sredine 60.ih let preteklega stoletja. Po končanem študiju slikarstva na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost je odšel v Združene države Amerike, kjer je ustvarjal in deloval vse svoje ustvarjalno življenje. V knjigi so zbrana pisma, ki jih je Edvard Zajec pošiljal prijatelju in umetniškemu sodelavcu, pianistu Aleksandru Rojcu v rodni Trst. O Edvardu Zajcu in pričujoči knjigi je v oddaji Likovni odmevi spregovoril Dragan Živadinov. Vabimo vas k poslušanju! »On ni izgubljeni sin, on ni neznani umetnik, ampak je umetnik, ki zgradil 21. stoletje za Slovence.« Dragan Živadinov Informatrix, stran 44, vir: www.edwardzajec.com
Druga svetovna vojna je bila tudi vojna fotografskih podob, je v katalogu razstave zapisal njen soavtor Miklavž Komelj. Vse vpletene smeri so namreč fotografijo premišljeno uporabljale kot del svoje propagande. Moči fotografije se je zavedala tako okupacijska stran kot odporniško gibanje. Raba fotografije je bila premišljena in regulirana – pravilnik partizanskih fotoreporterjev je tako določal primerne motive in poudarjal, naj fotografije spremlja zapis, kaj predstavljajo. Fotografija pa ima tudi obremenilno moč, zato verjetno ni presenetljivo, da razstava Fotoaparat in vojna v ljubljanskem Muzeju novejše zgodovine Slovenije predstavlja več partizanskega kot domobranskega gradiva. S soavtoricama razstave Katarino Jurjávčič in Moniko Kokalj Kočevar se je pogovarjala Iza Pevec. Foto: Muzej novejše zgodovine Slovenije
Druga svetovna vojna je bila tudi vojna fotografskih podob, je v katalogu razstave zapisal njen soavtor Miklavž Komelj. Vse vpletene smeri so namreč fotografijo premišljeno uporabljale kot del svoje propagande. Moči fotografije se je zavedala tako okupacijska stran kot odporniško gibanje. Raba fotografije je bila premišljena in regulirana – pravilnik partizanskih fotoreporterjev je tako določal primerne motive in poudarjal, naj fotografije spremlja zapis, kaj predstavljajo. Fotografija pa ima tudi obremenilno moč, zato verjetno ni presenetljivo, da razstava Fotoaparat in vojna v ljubljanskem Muzeju novejše zgodovine Slovenije predstavlja več partizanskega kot domobranskega gradiva. S soavtoricama razstave Katarino Jurjávčič in Moniko Kokalj Kočevar se je pogovarjala Iza Pevec. Foto: Muzej novejše zgodovine Slovenije
Vprašanja povezana s politizacijo umetnosti, vlogo umetnosti v družbi in njenim pomenom nekoč in danes so še vedno aktualna. V prostorih Umetnostne galerije Maribor jih obravnava skupinska mednarodna razstava Galerija za mir, ki je zasnovana na delih iz zbirke in arhiva Koroške galerije likovnih umetnosti. Pobudnik nastanka ne le zbirke temveč tudi Koroške galerije likovnih umetnosti Karel Pečko jo je začel snovati kmalu po ustanovitvi Koroške galerije, leta 1957, ko se je ta imenovala še Umetnostni paviljon. Zaradi štirih velikih mednarodnih razstav, ki so bile leta 1966, 75, 79 in 85, je mesto Slovenj Gradec leta 1989 tudi dobilo naziv Mesto glasnik miru. V oddaji Likovni odmevi bo o razstavi Galerija za mir in njeni zasnovi v pogovoru z Aleksandro Saško Gruden več povedala kustosinja razstave in direktorica Koroške galerije likovnih umetnosti Andreja Hribernik.
Vprašanja povezana s politizacijo umetnosti, vlogo umetnosti v družbi in njenim pomenom nekoč in danes so še vedno aktualna. V prostorih Umetnostne galerije Maribor jih obravnava skupinska mednarodna razstava Galerija za mir, ki je zasnovana na delih iz zbirke in arhiva Koroške galerije likovnih umetnosti. Pobudnik nastanka ne le zbirke temveč tudi Koroške galerije likovnih umetnosti Karel Pečko jo je začel snovati kmalu po ustanovitvi Koroške galerije, leta 1957, ko se je ta imenovala še Umetnostni paviljon. Zaradi štirih velikih mednarodnih razstav, ki so bile leta 1966, 75, 79 in 85, je mesto Slovenj Gradec leta 1989 tudi dobilo naziv Mesto glasnik miru. V oddaji Likovni odmevi bo o razstavi Galerija za mir in njeni zasnovi v pogovoru z Aleksandro Saško Gruden več povedala kustosinja razstave in direktorica Koroške galerije likovnih umetnosti Andreja Hribernik.
Nekatere oblike in površine, kot jih srečamo v industrijskem oblikovanju, se širijo vsepovsod. So skoraj nalezljive, tako kot melodije pop pesmi, ki se nam popevajo proti naši volji. Podobno velja za predimenzionirane črne skulpture umetnika Andreja Škufce, ki se trenutno na videz nenadzorovano razraščajo po prostorih Mednarodnega grafičnega likovnega center v Ljubljani. Naslov Črni trg med drugim namiguje na prostor trgovanja zunaj pravnih okvirov in lovkasto širjenje komunikacije in dobrin v tem kontekstu, a ima razstava več plasti, o katerih se je z Andrejem Škufco pogovarjala Iza Pevec.
Nekatere oblike in površine, kot jih srečamo v industrijskem oblikovanju, se širijo vsepovsod. So skoraj nalezljive, tako kot melodije pop pesmi, ki se nam popevajo proti naši volji. Podobno velja za predimenzionirane črne skulpture umetnika Andreja Škufce, ki se trenutno na videz nenadzorovano razraščajo po prostorih Mednarodnega grafičnega likovnega center v Ljubljani. Naslov Črni trg med drugim namiguje na prostor trgovanja zunaj pravnih okvirov in lovkasto širjenje komunikacije in dobrin v tem kontekstu, a ima razstava več plasti, o katerih se je z Andrejem Škufco pogovarjala Iza Pevec.
Islamski versko-kulturni center v Ljubljani je urbanistični, arhitekturni in izvedbeni presežek tudi v evropskem merilu. Tako je odločila žirija za Plečnikovo nagrado 2020. V ponedeljek so nagrado prejeli Vasa J. Perović, Christophe Riss in Matija Bevk. Kot piše v utemeljitvi, je veduta Ljubljane z nagrajenim versko-kulturnim centrom po nekaj desetletjih zatišja končno pridobila vrhunsko javno arhitekturo senzibilne monumentalnosti. Ob tej priložnosti lahko ponovno slišite oddajo Likovni odmevi, v kateri je o kompleksu v pogovoru z Markom Goljo razmišljal Matija Bevk. Foto: BoBo
Islamski versko-kulturni center v Ljubljani je urbanistični, arhitekturni in izvedbeni presežek tudi v evropskem merilu. Tako je odločila žirija za Plečnikovo nagrado 2020. V ponedeljek so nagrado prejeli Vasa J. Perović, Christophe Riss in Matija Bevk. Kot piše v utemeljitvi, je veduta Ljubljane z nagrajenim versko-kulturnim centrom po nekaj desetletjih zatišja končno pridobila vrhunsko javno arhitekturo senzibilne monumentalnosti. Ob tej priložnosti lahko ponovno slišite oddajo Likovni odmevi, v kateri je o kompleksu v pogovoru z Markom Goljo razmišljal Matija Bevk. Foto: BoBo
Ta teden so v Moderni galeriji v Ljubljani podelili osrednjo nagrado in priznanja na področju vizualne umetnosti. Nagrado Riharda Jakopiča za življenjsko delo je prejel umetnik in teoretik Sergej Kapus, ki ga v slikarstvu zanima časovni vidik, v njegovih slikah pa zaznamo odmev ameriškega visokega modernizma, od katerega se je sicer tudi ključno odmaknil. Ključna zanj je problematizacija vidnega in raziskave njegovih zmuzljivih odnosov. Njegova dela so trenutno na ogled tudi na razstavi v Galeriji ZDSLU v Ljubljani. Več o svojem delu in razumevanju umetnosti pa je Sergej Kapus povedal v oddaji Likovni odmevi, ki sledi. FOTO: Klemen Smrtnik
Ta teden so v Moderni galeriji v Ljubljani podelili osrednjo nagrado in priznanja na področju vizualne umetnosti. Nagrado Riharda Jakopiča za življenjsko delo je prejel umetnik in teoretik Sergej Kapus, ki ga v slikarstvu zanima časovni vidik, v njegovih slikah pa zaznamo odmev ameriškega visokega modernizma, od katerega se je sicer tudi ključno odmaknil. Ključna zanj je problematizacija vidnega in raziskave njegovih zmuzljivih odnosov. Njegova dela so trenutno na ogled tudi na razstavi v Galeriji ZDSLU v Ljubljani. Več o svojem delu in razumevanju umetnosti pa je Sergej Kapus povedal v oddaji Likovni odmevi, ki sledi. FOTO: Klemen Smrtnik
Poskus zajemanja izmuzljivih vidikov realnosti je v ospredju dela umetnice Uršule Berlot. Pri tem se pogosto naslanja na znanstvene postopke in tehnologije. To velja tudi za njeno novo razstavo Telesni razlom v Mestni galeriji Nova Gorica, ki razmišlja o vprašanjih realnosti in posnetka ter načinih naše zaznave. Umetnico, ki je prepoznavna po svojih prosojnih prostorskih postavitvah, tokrat zanimata predvsem zamegljevanje realnega in simuliranega in fleksibilnost našega pogleda.
Poskus zajemanja izmuzljivih vidikov realnosti je v ospredju dela umetnice Uršule Berlot. Pri tem se pogosto naslanja na znanstvene postopke in tehnologije. To velja tudi za njeno novo razstavo Telesni razlom v Mestni galeriji Nova Gorica, ki razmišlja o vprašanjih realnosti in posnetka ter načinih naše zaznave. Umetnico, ki je prepoznavna po svojih prosojnih prostorskih postavitvah, tokrat zanimata predvsem zamegljevanje realnega in simuliranega in fleksibilnost našega pogleda.
Društvo likovnih umetnikov Maribor letos praznuje jubilej, 100 let organizirane likovne dejavnosti v Mariboru. Zato so se že v letu 2019 posvetili strokovni pripravi gradiv, ki analitično obdelajo stoletno obdobje likovnega delovanja s stališča zgodovinske faktografije in umetnostno-zgodovinske analize ter vrednotenja viškov likovne dediščine s popisom vseh ustvarjalcev v stoletnem obdobju. V oddaji bomo predstavili dejavnosti Društva likovnih umetnikov Maribor ter monografijo DLUM 100 let OLD, ki predstavlja v jubilejnem letu enega ključnih dokumentov presečne analize likovnega delovanja v okviru klasičnih likovnih disciplin. O tem je v pogovoru z Aleksandro Saško Gruden več povedal predsednik Društva likovnih umetnikov Maribor akademski slikar doktor Vojko Pogačar.
Društvo likovnih umetnikov Maribor letos praznuje jubilej, 100 let organizirane likovne dejavnosti v Mariboru. Zato so se že v letu 2019 posvetili strokovni pripravi gradiv, ki analitično obdelajo stoletno obdobje likovnega delovanja s stališča zgodovinske faktografije in umetnostno-zgodovinske analize ter vrednotenja viškov likovne dediščine s popisom vseh ustvarjalcev v stoletnem obdobju. V oddaji bomo predstavili dejavnosti Društva likovnih umetnikov Maribor ter monografijo DLUM 100 let OLD, ki predstavlja v jubilejnem letu enega ključnih dokumentov presečne analize likovnega delovanja v okviru klasičnih likovnih disciplin. O tem je v pogovoru z Aleksandro Saško Gruden več povedal predsednik Društva likovnih umetnikov Maribor akademski slikar doktor Vojko Pogačar.
Metka Kavčič letos praznuje 20-letnico samostojnega umetniškega ustvarjanja in okrogel življenjski jubilej, 60. rojstni dan. Že od otroških let je spremljala umetnost in umetnike, ki so prihajali v atelje njenega očeta Maksa Kavčiča, slikarja, scenografa, restavratorja in univerzitetnega predavatelja. Sicer pa je njena umetniška pot nekoliko zavita. Po diplomi iz likovne vzgoje na mariborski Pedagoški fakulteti je nadaljevala študij kiparstva na ljubljanski akademiji za likovno umetnost ter končala še specialistični študij konservatorstva in restavratorstva. Dobro desetletje je kot restavratorka delala v Pokrajinskem muzeju Ptuj, zadnjih 20 let deluje kot samozaposlena v kulturi. Na pregledni razstavi Simulakrum tradicije v Galeriji Velenje umetnica predstavlja izbor 31 kiparskih del, nastalih v dveh desetletjih njenega samostojnega umetniškega ustvarjanja. Z Metko Kavčič se je pogovarjala Brigita Mohorič. Foto: Igor Napast
Metka Kavčič letos praznuje 20-letnico samostojnega umetniškega ustvarjanja in okrogel življenjski jubilej, 60. rojstni dan. Že od otroških let je spremljala umetnost in umetnike, ki so prihajali v atelje njenega očeta Maksa Kavčiča, slikarja, scenografa, restavratorja in univerzitetnega predavatelja. Sicer pa je njena umetniška pot nekoliko zavita. Po diplomi iz likovne vzgoje na mariborski Pedagoški fakulteti je nadaljevala študij kiparstva na ljubljanski akademiji za likovno umetnost ter končala še specialistični študij konservatorstva in restavratorstva. Dobro desetletje je kot restavratorka delala v Pokrajinskem muzeju Ptuj, zadnjih 20 let deluje kot samozaposlena v kulturi. Na pregledni razstavi Simulakrum tradicije v Galeriji Velenje umetnica predstavlja izbor 31 kiparskih del, nastalih v dveh desetletjih njenega samostojnega umetniškega ustvarjanja. Z Metko Kavčič se je pogovarjala Brigita Mohorič. Foto: Igor Napast
Primorski umetnik Enej Gala je študiral slikarstvo na Akademiji lepih umetnosti v Benetkah. Še vedno je zavezan risbi in sliki, ustvarja pa tudi skulpture in v zadnjem času lutke. Ne glede na medij v svoji likovni formi ohranja oblikovno in vsebinsko rdečo nit – humorno in hkrati resno družbeno kritiko. Na tokratni razstavi z naslovom Na ramenih pritlikavcev v Galeriji Kresija v Ljubljani večplastno prevprašuje probleme, ki izhajajo iz naše subjektivnosti – intelektualne in telesne okornosti in minljivosti. Upanje za izhod iz teh naših okvirov sta od nekdaj pomenili znanost in umetnost. A kaj, ko so bili in so za številne ''velikane'' znanstveni artefakti in umetniška dela le zbirateljski objekti aristokratskega elitizma. Velikani raje mečejo sence, kot da bi nas sprejeli na svoja ramena in nam razširili pogled. V oddaji Likovni odmevi se je z Enejem Galo o novi razstavi in o njegovem preteklem ustvarjanju pogovarjal Žiga Bratoš. Foto: Galerija Kresija
Primorski umetnik Enej Gala je študiral slikarstvo na Akademiji lepih umetnosti v Benetkah. Še vedno je zavezan risbi in sliki, ustvarja pa tudi skulpture in v zadnjem času lutke. Ne glede na medij v svoji likovni formi ohranja oblikovno in vsebinsko rdečo nit – humorno in hkrati resno družbeno kritiko. Na tokratni razstavi z naslovom Na ramenih pritlikavcev v Galeriji Kresija v Ljubljani večplastno prevprašuje probleme, ki izhajajo iz naše subjektivnosti – intelektualne in telesne okornosti in minljivosti. Upanje za izhod iz teh naših okvirov sta od nekdaj pomenili znanost in umetnost. A kaj, ko so bili in so za številne ''velikane'' znanstveni artefakti in umetniška dela le zbirateljski objekti aristokratskega elitizma. Velikani raje mečejo sence, kot da bi nas sprejeli na svoja ramena in nam razširili pogled. V oddaji Likovni odmevi se je z Enejem Galo o novi razstavi in o njegovem preteklem ustvarjanju pogovarjal Žiga Bratoš. Foto: Galerija Kresija
Galerije in muzeji so se sicer že odprli, a krizni čas jih bo zaznamoval še za nekaj časa. Poleg tega je epidemija izpostavila nekatere težave, kot je manko umetniškega trga, s katerim se likovno področje sooča tudi sicer. Tudi Zveza društev slovenskih likovnih umetnikov skuša aktivno pomagati likovnim ustvarjalcem z različnimi rešitvami. Svojo vlogo in naloge je času epidemije razširila predvsem na medmrežje, kjer je vzpostavila nove možnosti za predstavljanje likovnih del in delovanje posameznih društev. ZDSLU pod svojo streho namreč združuje devet regionalnih združenj likovnih ustvarjalcev iz vse Slovenije. Aleksandra Saška Gruden se je še v času, ko so bili galerije in muzeji zaprti, pogovarjala s predsednikom ZDSLU akademskim slikarjem Alešem Sedmakom.
Galerije in muzeji so se sicer že odprli, a krizni čas jih bo zaznamoval še za nekaj časa. Poleg tega je epidemija izpostavila nekatere težave, kot je manko umetniškega trga, s katerim se likovno področje sooča tudi sicer. Tudi Zveza društev slovenskih likovnih umetnikov skuša aktivno pomagati likovnim ustvarjalcem z različnimi rešitvami. Svojo vlogo in naloge je času epidemije razširila predvsem na medmrežje, kjer je vzpostavila nove možnosti za predstavljanje likovnih del in delovanje posameznih društev. ZDSLU pod svojo streho namreč združuje devet regionalnih združenj likovnih ustvarjalcev iz vse Slovenije. Aleksandra Saška Gruden se je še v času, ko so bili galerije in muzeji zaprti, pogovarjala s predsednikom ZDSLU akademskim slikarjem Alešem Sedmakom.
Galerije in muzeji se v tem tednu ponovno odpirajo, že prejšnji teden so se zrahljale tudi omejitve občinskih meja. V tem kontekstu je zanimiv razmislek o mejah, kot jih med drugim tematizira skupinska razstava Transgresije kuratorja Marka Košana, kustosa Koroške galerije likovnih umetnosti. Na razstavi se s pestrim naborom likovnih del predstavlja osem umetnikov, razstavo pa so v Mestni galeriji Nova Gorica postavili le nekaj dni pred pandemijo korona virusa v Sloveniji. Ob odprtju je oddajo o razstavi pripravila Tatjana Gregorič. Vir fotografije: osebni arhiv/Matej Vidmar
Galerije in muzeji se v tem tednu ponovno odpirajo, že prejšnji teden so se zrahljale tudi omejitve občinskih meja. V tem kontekstu je zanimiv razmislek o mejah, kot jih med drugim tematizira skupinska razstava Transgresije kuratorja Marka Košana, kustosa Koroške galerije likovnih umetnosti. Na razstavi se s pestrim naborom likovnih del predstavlja osem umetnikov, razstavo pa so v Mestni galeriji Nova Gorica postavili le nekaj dni pred pandemijo korona virusa v Sloveniji. Ob odprtju je oddajo o razstavi pripravila Tatjana Gregorič. Vir fotografije: osebni arhiv/Matej Vidmar
Kako preživeti, kakšni so produkcijski pogoji ustvarjanja, kakšen odnos se ustvarja med umetnikom in družbo je nekaj vprašanj, ki jih je v svojem projektu Dialog v kuhinji leta 2006 enajstim umetnikom zastavila Tanja Lažetić. V pogovoru na praznik dela, 1. maj, tako Tanja Lažetić razmišlja tudi o teh vprašanjih. Njeno raznoliko delo sicer pomembno zaznamuje razmislek o vsakdanu, dejstvih in pojavih, ki jih neredko spregledamo. V zgodnejših delih je pogosto tematizirala dom – tega v času, ko smo doma več kot prej, čutimo in razumemo drugače. Prav na začetku epidemije je Tanja Lažetić na rezidenci v Nemčiji razmišljala o dotiku, zanimivo pa je, da imajo tudi številni izmed njenih starejših projektov v kontekstu epidemije nov pomen. Vir fotografije: osebn arhiv avtorice
Kako preživeti, kakšni so produkcijski pogoji ustvarjanja, kakšen odnos se ustvarja med umetnikom in družbo je nekaj vprašanj, ki jih je v svojem projektu Dialog v kuhinji leta 2006 enajstim umetnikom zastavila Tanja Lažetić. V pogovoru na praznik dela, 1. maj, tako Tanja Lažetić razmišlja tudi o teh vprašanjih. Njeno raznoliko delo sicer pomembno zaznamuje razmislek o vsakdanu, dejstvih in pojavih, ki jih neredko spregledamo. V zgodnejših delih je pogosto tematizirala dom – tega v času, ko smo doma več kot prej, čutimo in razumemo drugače. Prav na začetku epidemije je Tanja Lažetić na rezidenci v Nemčiji razmišljala o dotiku, zanimivo pa je, da imajo tudi številni izmed njenih starejših projektov v kontekstu epidemije nov pomen. Vir fotografije: osebn arhiv avtorice
“Vzdušje miru in miline, ki se zdita brezčasna in prevevata njegove figure, pa natančen in pravilen, a hkrati očarljivo preprost in enostaven figurativen prikaz abstraktnih teoloških, filozofskih in celo poetoloških pojmov, ki ju premorejo njegova dela, sta tista vidno-nevidna skrivnost in lepota Rafaelovih slik.” Tako je ustvarjanje tega priljubljenega umetnika v uvodu v prestižno monografijo Božanski Rafael opisal Igor Škamperle, profesor na oddelku sociologija kulture na ljubljanski Filozofski fakulteti. 6.aprila je minilo 500 let od Rafaelove smrti, ki je umrl star zgolj 37 let. Vrhunec jubileja naj bi bila razstava Rafael v rimskem razstavišču Scuderie del Quirinale, ki zdaj seveda sameva. Med več kot 100 slikarjevimi deli pa se lahko sprehodimo virtualno, in sicer na spletni platformi Musement, kjer je zaživel virtualni muzej. O umetnikovem delu ter kulturnem ozračju, v katerem je ustvarjal, je v pogovoru z Izo Pevec razmišljal prof. Igor Škamperle.
“Vzdušje miru in miline, ki se zdita brezčasna in prevevata njegove figure, pa natančen in pravilen, a hkrati očarljivo preprost in enostaven figurativen prikaz abstraktnih teoloških, filozofskih in celo poetoloških pojmov, ki ju premorejo njegova dela, sta tista vidno-nevidna skrivnost in lepota Rafaelovih slik.” Tako je ustvarjanje tega priljubljenega umetnika v uvodu v prestižno monografijo Božanski Rafael opisal Igor Škamperle, profesor na oddelku sociologija kulture na ljubljanski Filozofski fakulteti. 6.aprila je minilo 500 let od Rafaelove smrti, ki je umrl star zgolj 37 let. Vrhunec jubileja naj bi bila razstava Rafael v rimskem razstavišču Scuderie del Quirinale, ki zdaj seveda sameva. Med več kot 100 slikarjevimi deli pa se lahko sprehodimo virtualno, in sicer na spletni platformi Musement, kjer je zaživel virtualni muzej. O umetnikovem delu ter kulturnem ozračju, v katerem je ustvarjal, je v pogovoru z Izo Pevec razmišljal prof. Igor Škamperle.
V času samoizolacije ter otrplosti javnega življenja se je skupina fotografov odločila simbolno oživiti ulico. “Prostor, v katerem običajno ustvarjamo in razstavljamo, je bil večini izmed nas odvzet, zato bomo fotografije projicirali z domačega okna na sosednjo stavbo,” o svoji odločitvi pravijo člani kolektiva Manja Zore, Marisa Popovič, Katja Goljat, Matjaž Rušt, Robert Marin in Klemen Skubic. Destdnevni projekt fotogank vsak dan predstavi dva avtorja, fotografije vsak dan ob 21 uri projicirajo na fasado stavbe na Trubarjevi cesti v Ljubljani, projekcije pa prenašajo tudi na Facebook strani projekta. Nekateri umetniki življenje v času epidemije tematizirajo neposredno, drugi bolj posredno.
V času samoizolacije ter otrplosti javnega življenja se je skupina fotografov odločila simbolno oživiti ulico. “Prostor, v katerem običajno ustvarjamo in razstavljamo, je bil večini izmed nas odvzet, zato bomo fotografije projicirali z domačega okna na sosednjo stavbo,” o svoji odločitvi pravijo člani kolektiva Manja Zore, Marisa Popovič, Katja Goljat, Matjaž Rušt, Robert Marin in Klemen Skubic. Destdnevni projekt fotogank vsak dan predstavi dva avtorja, fotografije vsak dan ob 21 uri projicirajo na fasado stavbe na Trubarjevi cesti v Ljubljani, projekcije pa prenašajo tudi na Facebook strani projekta. Nekateri umetniki življenje v času epidemije tematizirajo neposredno, drugi bolj posredno.
V času, ko so galerije in muzeji zaprli svoja vrata, so številne ustanove pripravile virtualni program, o katerem smo ta teden že poročali v naši oddaji Svet kulture. Mestna galerija Ljubljana pa je umetnike pozvala, naj jim pošljejo dela, ki nastajajo v času samoizolacije. Spletno razstavo bodo na svoji Facebook strani odprli nocoj ob 19h, sledila bodo tudi naknadna odprtja. Prispela dela se s težkimi časi soočajo s humorjem, med deli pa najdemo tudi razmislek o vlogi medijev v teh časih. Iza Pevec se je z vodjo galerije, Alenko Gregorič pogovorjala o projektu Umetnost v izolaciji ter nekaterih temah, ki jih nagovarjajo umetniki.
V času, ko so galerije in muzeji zaprli svoja vrata, so številne ustanove pripravile virtualni program, o katerem smo ta teden že poročali v naši oddaji Svet kulture. Mestna galerija Ljubljana pa je umetnike pozvala, naj jim pošljejo dela, ki nastajajo v času samoizolacije. Spletno razstavo bodo na svoji Facebook strani odprli nocoj ob 19h, sledila bodo tudi naknadna odprtja. Prispela dela se s težkimi časi soočajo s humorjem, med deli pa najdemo tudi razmislek o vlogi medijev v teh časih. Iza Pevec se je z vodjo galerije, Alenko Gregorič pogovorjala o projektu Umetnost v izolaciji ter nekaterih temah, ki jih nagovarjajo umetniki.
Čeprav je umetnik Goran Bertok diplomirani novinar, tega poklica nikoli ni opravljal. Deluje namreč kot fotograf. Njegove fotografije pa so vse prej kot običajne. Zanimajo ga meje človeškega telesa, približevanje smrti, spogledovanje z njo in kaj ostane od človeka po smrti. V ljubljanski galeriji Photon je razstavil fotografsko serijo Lakota, ki na umetniško-portretni način prikazuje mlado anoreksično žensko. V spremnem besedilu so med drugim zapisali: »Goran Bertok se tudi v najnovejši seriji ukvarja z minljivostjo človeškega telesa. Vendar iz nekoliko drugačne perspektive; predstavi nam iz/mučeno, izčrpano telo kot posledico skrajnih fizičnih in psihičnih izkušenj odpovedovanja hrane.« Z avtorjem se je o tem in njegovih prejšnjih projektih pogovarjal Žiga Bratoš. Foto: Goran Bertok
Čeprav je umetnik Goran Bertok diplomirani novinar, tega poklica nikoli ni opravljal. Deluje namreč kot fotograf. Njegove fotografije pa so vse prej kot običajne. Zanimajo ga meje človeškega telesa, približevanje smrti, spogledovanje z njo in kaj ostane od človeka po smrti. V ljubljanski galeriji Photon je razstavil fotografsko serijo Lakota, ki na umetniško-portretni način prikazuje mlado anoreksično žensko. V spremnem besedilu so med drugim zapisali: »Goran Bertok se tudi v najnovejši seriji ukvarja z minljivostjo človeškega telesa. Vendar iz nekoliko drugačne perspektive; predstavi nam iz/mučeno, izčrpano telo kot posledico skrajnih fizičnih in psihičnih izkušenj odpovedovanja hrane.« Z avtorjem se je o tem in njegovih prejšnjih projektih pogovarjal Žiga Bratoš. Foto: Goran Bertok
»Vsak sčasoma pride nekam. Smrt je ultimativen odgovor. Ampak življenje je absolutno.« Tako je razmišljal ta preminuli konceptualni umetniki Ulay, odličen pripovedovalec, ki velja za pionirja body arta, performansa in polaroidne fotografije. Ulay je bil rojen v Nemčiji, velik del življenja je preživel v Amsterdamu, zadnjih 11 let pa v Ljubljani, kjer je lani odprl vrata projektni prostor Fundacija Ulay, ki skrbi za njegov opus in podpira mlade umetnike. Iza Pevec je pred mikrofon povabila poznavalca njegovega dela, Tevža Logarja, fundacijo Ulay pa je predstavila Hana Ostan Ožbolt. Fotografija: performans na razstavi Jaz drugi, Andrej Peunik/MGML
»Vsak sčasoma pride nekam. Smrt je ultimativen odgovor. Ampak življenje je absolutno.« Tako je razmišljal ta preminuli konceptualni umetniki Ulay, odličen pripovedovalec, ki velja za pionirja body arta, performansa in polaroidne fotografije. Ulay je bil rojen v Nemčiji, velik del življenja je preživel v Amsterdamu, zadnjih 11 let pa v Ljubljani, kjer je lani odprl vrata projektni prostor Fundacija Ulay, ki skrbi za njegov opus in podpira mlade umetnike. Iza Pevec je pred mikrofon povabila poznavalca njegovega dela, Tevža Logarja, fundacijo Ulay pa je predstavila Hana Ostan Ožbolt. Fotografija: performans na razstavi Jaz drugi, Andrej Peunik/MGML
Muzej Albertina na Dunaju predstavlja dela od francoskega impresionizma in fovizma do del ekspresionističnih skupin umetnikov in ruske avantgarde. Zdaj je na ogled ena najpomembnejših evropskih zbirk modernistične umetnosti, zbirka Herberta Batlinerja, hkrati si je mogoče ogledati razstavo del Wilhelma Leibla, predstavljajo pa tudi grafična dela renesanse od Dürerja do Brueghla iz svoje bogate muzejske zbirke, ki vsebuje več kot milijon risb in odtisov od pozne gotike do danes. O programu muzeja Albertina se je Aleksandra Saška Gruden pogovarjala z direktorjem muzeja Klausom Albrechtom Schröderjem.
Muzej Albertina na Dunaju predstavlja dela od francoskega impresionizma in fovizma do del ekspresionističnih skupin umetnikov in ruske avantgarde. Zdaj je na ogled ena najpomembnejših evropskih zbirk modernistične umetnosti, zbirka Herberta Batlinerja, hkrati si je mogoče ogledati razstavo del Wilhelma Leibla, predstavljajo pa tudi grafična dela renesanse od Dürerja do Brueghla iz svoje bogate muzejske zbirke, ki vsebuje več kot milijon risb in odtisov od pozne gotike do danes. O programu muzeja Albertina se je Aleksandra Saška Gruden pogovarjala z direktorjem muzeja Klausom Albrechtom Schröderjem.
V Narodni galeriji v Ljubljani je na ogled razstava z naslovom Srbski modernizem 1880–1950: 86 del – predvsem oljne slike, ob tem pa še nekaj kipov in grafik, ki jih hrani eden najstarejših kulturnih hramov v Srbiji, Galerija Srbske matice iz Novega Sada. Razstava med drugim kaže na pomen mednarodnega sodelovanja kulturnih ustanov danes in nekoč. Žiga Bratoš je pred mikrofon povabil koordinatorja projekta, dr. Andreja Smrekarja, avtorico razstave dr. Tijano Palkovljević Bugarski in direktorico Narodne galerije v Ljubljani dr. Barbaro Jaki.
V Narodni galeriji v Ljubljani je na ogled razstava z naslovom Srbski modernizem 1880–1950: 86 del – predvsem oljne slike, ob tem pa še nekaj kipov in grafik, ki jih hrani eden najstarejših kulturnih hramov v Srbiji, Galerija Srbske matice iz Novega Sada. Razstava med drugim kaže na pomen mednarodnega sodelovanja kulturnih ustanov danes in nekoč. Žiga Bratoš je pred mikrofon povabil koordinatorja projekta, dr. Andreja Smrekarja, avtorico razstave dr. Tijano Palkovljević Bugarski in direktorico Narodne galerije v Ljubljani dr. Barbaro Jaki.
Ljubljanska džamija in Muslimanski kulturni center sta bila celosten izziv. Zdaj, ko je kompleks dokončan, bo več o projektu in arhitekturnih rešitvah povedal Matija Bevk iz biroja Bevk Perović arhitekti (v pogovoru z Markom Goljo). Vabljeni k poslušanju.
Ljubljanska džamija in Muslimanski kulturni center sta bila celosten izziv. Zdaj, ko je kompleks dokončan, bo več o projektu in arhitekturnih rešitvah povedal Matija Bevk iz biroja Bevk Perović arhitekti (v pogovoru z Markom Goljo). Vabljeni k poslušanju.
Kolorist Živko Marušič se na razstavi Približevanja v Bežigrajski galeriji 1 predstavlja v enobarvni luči, podobe pa temeljijo na fotografskem pogledu. Večinoma gre za doslej neznana dela iz zbirke Obalnih galerij Piran in iz zasebnih zbirk, nastala pa so v letih med 1977 in 1980. Manj znan del njegovega opusa so v Bežigrajskih galerijah predstavili že leta 2016, ko so bile med drugim na ogled umetnikove skulpture. V tokratnih Likovnih odmevih ponavljamo oddajo, ki smo jo pripravili tedaj, krajše pa predstavimo tudi trenutno razstavo Približevanja. FOTO: Živko Marušič, Opel, 1979 (izrez), avtor fotografije Marko Tušek, vir: MGML
Kolorist Živko Marušič se na razstavi Približevanja v Bežigrajski galeriji 1 predstavlja v enobarvni luči, podobe pa temeljijo na fotografskem pogledu. Večinoma gre za doslej neznana dela iz zbirke Obalnih galerij Piran in iz zasebnih zbirk, nastala pa so v letih med 1977 in 1980. Manj znan del njegovega opusa so v Bežigrajskih galerijah predstavili že leta 2016, ko so bile med drugim na ogled umetnikove skulpture. V tokratnih Likovnih odmevih ponavljamo oddajo, ki smo jo pripravili tedaj, krajše pa predstavimo tudi trenutno razstavo Približevanja. FOTO: Živko Marušič, Opel, 1979 (izrez), avtor fotografije Marko Tušek, vir: MGML
Goran Trbuljak, vsestranski vizualni umetnik, pionir konceptualne umetnosti, filmski ustvarjalec in avtor animiranih filmov iz Zagreba, v Galeriji Photon prikazuje najnovejši cikel svojih fotografij iz serije Skice za skulpturo. Gre za tihožitja s predmeti, ki so nekakšni atributi njegovih dveh poklicev – opazimo predmete kot so merilci svetlobe, kamere ali različna strokovna literatura. Trbuljak želi s temi tihožitji zastavljati širša vprašanja o mehanizmih umetnostnega sistema, ki določajo, kaj razumemo kot umetniško delo. Ta vprašanja so ga zanimala že na začetku njegove umetniške poti, ko je v 60ih letih prejšnjega stoletja kot del t.i. Nove umetniške prakse iskal alternativne načine ustvarjanja in razstavljanja. O razstavi in o likovnem delu ustvarjalca se je Aleksandra Saška Gruden pogovarjala z avtorjem Goranom Trbuljakom in kustosinjo razstave Branko Benčić.
Goran Trbuljak, vsestranski vizualni umetnik, pionir konceptualne umetnosti, filmski ustvarjalec in avtor animiranih filmov iz Zagreba, v Galeriji Photon prikazuje najnovejši cikel svojih fotografij iz serije Skice za skulpturo. Gre za tihožitja s predmeti, ki so nekakšni atributi njegovih dveh poklicev – opazimo predmete kot so merilci svetlobe, kamere ali različna strokovna literatura. Trbuljak želi s temi tihožitji zastavljati širša vprašanja o mehanizmih umetnostnega sistema, ki določajo, kaj razumemo kot umetniško delo. Ta vprašanja so ga zanimala že na začetku njegove umetniške poti, ko je v 60ih letih prejšnjega stoletja kot del t.i. Nove umetniške prakse iskal alternativne načine ustvarjanja in razstavljanja. O razstavi in o likovnem delu ustvarjalca se je Aleksandra Saška Gruden pogovarjala z avtorjem Goranom Trbuljakom in kustosinjo razstave Branko Benčić.
Stik in podobnost sta temelja ene veje magije – predmet je po načelih simpatetične magije na drug predmet zmožen vplivati, kadar sta si podobna ali kadar med njima obstaja stik. Prav stik in podobnost sta ključna tudi za fotografijo – fotografija s fotografiranim načeloma deli podobnost in fizični stik - nenazadnje gre za odtis odboja svetlobe na fotosenzibilen material. Torej nič nenavadnega, da smo fotografiji vse od njenega nastanka pripisovali posebno, skoraj magično moč. Tudi o tem, kako družba fotografiji podeljuje to moč, pa razmišlja razstava Zajčja luknja – fotografija, magija in resničnost v Cankarjevem domu v Ljubljani. Razstava je del festivala Slovenija 2050 in je nastala v sodelovanju z Zavodom Membrana in revijo Fotografija. O fotografiji, magiji in resničnosti sta razmišljala kuratorja razstave Jan Babnik in Jasna Jernejšek. Fotografija: Jojakim Cortis & Adrian Sonderegger: Ikone (izrez), 2012–, vir: Cankarjev dom.
Stik in podobnost sta temelja ene veje magije – predmet je po načelih simpatetične magije na drug predmet zmožen vplivati, kadar sta si podobna ali kadar med njima obstaja stik. Prav stik in podobnost sta ključna tudi za fotografijo – fotografija s fotografiranim načeloma deli podobnost in fizični stik - nenazadnje gre za odtis odboja svetlobe na fotosenzibilen material. Torej nič nenavadnega, da smo fotografiji vse od njenega nastanka pripisovali posebno, skoraj magično moč. Tudi o tem, kako družba fotografiji podeljuje to moč, pa razmišlja razstava Zajčja luknja – fotografija, magija in resničnost v Cankarjevem domu v Ljubljani. Razstava je del festivala Slovenija 2050 in je nastala v sodelovanju z Zavodom Membrana in revijo Fotografija. O fotografiji, magiji in resničnosti sta razmišljala kuratorja razstave Jan Babnik in Jasna Jernejšek. Fotografija: Jojakim Cortis & Adrian Sonderegger: Ikone (izrez), 2012–, vir: Cankarjev dom.
»Svet brez Johna Baldessarija bo gotovo nekoliko bolj dolgočasen« je bil eden od odzivov, ko smo v začetku letošnjega leta izvedeli, da je preminil priljubljeni konceptualni umetnik John Baldessari, ki je s svojimi umetniškimi deli pogosto izzval nasmešek gledalca. Med njegovimi bolj znanimi deli je denimo I will not make anymore boring art, obsesivno ponavljajoče se zapisan stavek, da ne bo več delal dolgočasne umetnosti. A prav s humorjem je nenehno spreminjal naš pogled na umetnost, podobe in jezik. V šestdesetih je začel poudarjati idejo umetniškega dela, v sedemdesetih se je dalje spraševal o omejitvah in konvencijah v umetnosti, pogosto na rahlo paradoksalen in ironičen način. Znan je po pionirski rabi najdene fotografije in apropriiranih filmskih podob, s katerimi je razmišljal o kolektivnem nezavednem, kot ga oblikuje hollywoodska kinematografija in zakonitostih filmske reprezentacije. O Johnu Baldessariju so v oddaji razmišljali Zdenka Badovinac, direktorica Moderne galerije, ki je v devetdesetih gostila njegovo retrospektivo This not That, umetnik Dejan Habicht ter Tadej Pogačar, umetnik in direktor Centra in galerije P74. Foto: John Baldessari: What is Painting (1966-68), vir: Wikimedia, Maurizio Pesce
»Svet brez Johna Baldessarija bo gotovo nekoliko bolj dolgočasen« je bil eden od odzivov, ko smo v začetku letošnjega leta izvedeli, da je preminil priljubljeni konceptualni umetnik John Baldessari, ki je s svojimi umetniškimi deli pogosto izzval nasmešek gledalca. Med njegovimi bolj znanimi deli je denimo I will not make anymore boring art, obsesivno ponavljajoče se zapisan stavek, da ne bo več delal dolgočasne umetnosti. A prav s humorjem je nenehno spreminjal naš pogled na umetnost, podobe in jezik. V šestdesetih je začel poudarjati idejo umetniškega dela, v sedemdesetih se je dalje spraševal o omejitvah in konvencijah v umetnosti, pogosto na rahlo paradoksalen in ironičen način. Znan je po pionirski rabi najdene fotografije in apropriiranih filmskih podob, s katerimi je razmišljal o kolektivnem nezavednem, kot ga oblikuje hollywoodska kinematografija in zakonitostih filmske reprezentacije. O Johnu Baldessariju so v oddaji razmišljali Zdenka Badovinac, direktorica Moderne galerije, ki je v devetdesetih gostila njegovo retrospektivo This not That, umetnik Dejan Habicht ter Tadej Pogačar, umetnik in direktor Centra in galerije P74. Foto: John Baldessari: What is Painting (1966-68), vir: Wikimedia, Maurizio Pesce
»V kontekstu, ki ga določajo vse večja politična razhajanja in ekonomske neenakosti, se obračamo na arhitekte, da si zamislijo nove prostore, v katerih bomo lahko prijazno sobivali kot človeška bitja, ki se želijo povezati med seboj in z drugimi vrstami v digitalnem in realnem prostoru.« Tako razmišlja Hashim Sarkis, kurator letošnjega beneškega arhitekturnega bienala, ki meni, da človeštvo potrebuje »novo prostorsko pogodbo«. Slovenski projekt Skupno v skupnosti se na temo bienala odlično navezuje. Zadružne domove, velike objekte z veliko namembnostjo, so intenzivno začeli graditi po koncu druge svetovne vojne – načrtovana je bila mreža kar 523 zadružnih domov, postavljenih več kot 100, vključevali pa so upravljavsko, gospodarsko, kulturno in prostočasno delovanje. Po besedah organizatorjev njihova graditev, raba in zgodovina ponujajo priložnost za razmislek, kako lahko vzpostavimo notranje javne prostore kot družbeno infrastrukturo, ki bo krepila združevanje, sporazumevanje in opolnomočenje. Avtorji projekta Skupno v skupnosti, ki bo raziskoval sedemdesetletno zgodovino zadružnih domov kot družbene infrastrukture, so Blaž Babnik Romaniuk, Rastko Pečar, Martina Malešič in Asta Vrečko. Projekt in zadružne domove sta v pogovoru osvetlila Blaž Babnik Romaniuk in Martina Malešič. FOTO: vir Obrat d.o.o.
»V kontekstu, ki ga določajo vse večja politična razhajanja in ekonomske neenakosti, se obračamo na arhitekte, da si zamislijo nove prostore, v katerih bomo lahko prijazno sobivali kot človeška bitja, ki se želijo povezati med seboj in z drugimi vrstami v digitalnem in realnem prostoru.« Tako razmišlja Hashim Sarkis, kurator letošnjega beneškega arhitekturnega bienala, ki meni, da človeštvo potrebuje »novo prostorsko pogodbo«. Slovenski projekt Skupno v skupnosti se na temo bienala odlično navezuje. Zadružne domove, velike objekte z veliko namembnostjo, so intenzivno začeli graditi po koncu druge svetovne vojne – načrtovana je bila mreža kar 523 zadružnih domov, postavljenih več kot 100, vključevali pa so upravljavsko, gospodarsko, kulturno in prostočasno delovanje. Po besedah organizatorjev njihova graditev, raba in zgodovina ponujajo priložnost za razmislek, kako lahko vzpostavimo notranje javne prostore kot družbeno infrastrukturo, ki bo krepila združevanje, sporazumevanje in opolnomočenje. Avtorji projekta Skupno v skupnosti, ki bo raziskoval sedemdesetletno zgodovino zadružnih domov kot družbene infrastrukture, so Blaž Babnik Romaniuk, Rastko Pečar, Martina Malešič in Asta Vrečko. Projekt in zadružne domove sta v pogovoru osvetlila Blaž Babnik Romaniuk in Martina Malešič. FOTO: vir Obrat d.o.o.
V Muzeju novejše zgodovine je do 16. februarja na ogled pregledna razstava Nace Bizilj – fotoreporter. Razstavo o enem izmed najbolj prepoznavnih slovenskih fotoreporterjev 20. stoletja je pospremil zgleden katalog z naslovom Pomladni sij, ki ga je uredila Irena Uršič. Več o razstavi in še čem bosta povedala fotoreporter Nace Bizilj in kustosinja Irena Uršič. Pogovor z njima je v petek, 20. decembra v Muzeju novejše zgodovine posnel Marko Golja. Vabljeni k poslušanju.
V Muzeju novejše zgodovine je do 16. februarja na ogled pregledna razstava Nace Bizilj – fotoreporter. Razstavo o enem izmed najbolj prepoznavnih slovenskih fotoreporterjev 20. stoletja je pospremil zgleden katalog z naslovom Pomladni sij, ki ga je uredila Irena Uršič. Več o razstavi in še čem bosta povedala fotoreporter Nace Bizilj in kustosinja Irena Uršič. Pogovor z njima je v petek, 20. decembra v Muzeju novejše zgodovine posnel Marko Golja. Vabljeni k poslušanju.
Jiři Bezlaj se tematsko in formalno navezuje na kulture starih civilizacij, mitologijo, naravo ter življenje kot tako. Te teme spremljajo večino njegovega opusa, ki je na razstavi Kamen v Mestni galeriji Ljubljana predstavljen pretežno kronološko, vsaka izmed sob predstavlja en cikel. Gre za do sedaj najbolj obsežno predstavitev več kot petih desetletij ustvarjanja tega umetnika, ki abstraktne oblike pogosto združuje s figuraliko, povezano s človekom ali izbranimi živalmi ter rastlinami. Kustos razstave je Sarival Sosič, v oddaji pa o svojem delu pripoveduje Jiři Bezlaj. FOTO: Iz cikla Favnovo popoldne, 1994, španski marmor, avtor fotografije: Boris Gaberščik, vir: MGML
Jiři Bezlaj se tematsko in formalno navezuje na kulture starih civilizacij, mitologijo, naravo ter življenje kot tako. Te teme spremljajo večino njegovega opusa, ki je na razstavi Kamen v Mestni galeriji Ljubljana predstavljen pretežno kronološko, vsaka izmed sob predstavlja en cikel. Gre za do sedaj najbolj obsežno predstavitev več kot petih desetletij ustvarjanja tega umetnika, ki abstraktne oblike pogosto združuje s figuraliko, povezano s človekom ali izbranimi živalmi ter rastlinami. Kustos razstave je Sarival Sosič, v oddaji pa o svojem delu pripoveduje Jiři Bezlaj. FOTO: Iz cikla Favnovo popoldne, 1994, španski marmor, avtor fotografije: Boris Gaberščik, vir: MGML
V Umetnostni galeriji Maribor je na ogled velika pregledna razstava del Mete Grgurevič, ene najzanimivejših slovenskih umetnic mlajše srednje generacije. Razstavo so pripravili v sodelovanju z galerijo Kunstlerhaus iz Gradca in nosi naslov Nemogoči mehanizmi, ki nakazuje umetničino zanimanje za kinetične sisteme. Meto Grgurevič namreč fascinirajo mehanski sistemi, ki ustvarjajo gibanje, svetlobne učinke ali iluzijo; mehanske objekte pa avtorica z vpeljevanjem glasbe, videa, luči in performativnosti razširja v poetične kinetične scenografije. Preplet tehnologije, poetičnosti in utopičnih motivov lahko razumemo tudi kot subtilen upor, ki za svoje orožje uporablja domišljijo. Razstavo sta v pogovoru z Aleksandro Saško Gruden predstavili umetnica Meta Grgurevič in kustosinja Simona Vidmar. Fotografija: Meta Grgurevič, Galanterie Mécanique, Svetlobna Gverila, 2014, foto: DK, vir: UGM
V Umetnostni galeriji Maribor je na ogled velika pregledna razstava del Mete Grgurevič, ene najzanimivejših slovenskih umetnic mlajše srednje generacije. Razstavo so pripravili v sodelovanju z galerijo Kunstlerhaus iz Gradca in nosi naslov Nemogoči mehanizmi, ki nakazuje umetničino zanimanje za kinetične sisteme. Meto Grgurevič namreč fascinirajo mehanski sistemi, ki ustvarjajo gibanje, svetlobne učinke ali iluzijo; mehanske objekte pa avtorica z vpeljevanjem glasbe, videa, luči in performativnosti razširja v poetične kinetične scenografije. Preplet tehnologije, poetičnosti in utopičnih motivov lahko razumemo tudi kot subtilen upor, ki za svoje orožje uporablja domišljijo. Razstavo sta v pogovoru z Aleksandro Saško Gruden predstavili umetnica Meta Grgurevič in kustosinja Simona Vidmar. Fotografija: Meta Grgurevič, Galanterie Mécanique, Svetlobna Gverila, 2014, foto: DK, vir: UGM
Pogovor s kustosom razstave dr Robertom Simoniškom o retrospektivi v Galeriji Božidar Jakac v Kostanjevici na Krki
Pogovor s kustosom razstave dr Robertom Simoniškom o retrospektivi v Galeriji Božidar Jakac v Kostanjevici na Krki
Prepoznavnost ljubljanskega mednarodnega grafičnega bienala so ob njegovem nastanku leta 1955 zagotavljali tudi ugledni člani mednarodnih žirij, ki so pogosto nagradili mlade in inovativne umetnike. Kakšno je bilo njihovo ustvarjanje, si do 23. februarja lahko ogledate na razstavi Iz zbirke nagrajencev bienala: premene v kanonu v ljubljanskem Mednarodnem grafičnem likovnem centru. Soavtorica razstave, Breda Škrjanec, je v pogovoru med drugim povedala, da so žirije pogosto poudarjale umetnostne spremembe ter da je vprašanje, kaj je prava grafika, staro skoraj toliko kot ta medij sam.
Prepoznavnost ljubljanskega mednarodnega grafičnega bienala so ob njegovem nastanku leta 1955 zagotavljali tudi ugledni člani mednarodnih žirij, ki so pogosto nagradili mlade in inovativne umetnike. Kakšno je bilo njihovo ustvarjanje, si do 23. februarja lahko ogledate na razstavi Iz zbirke nagrajencev bienala: premene v kanonu v ljubljanskem Mednarodnem grafičnem likovnem centru. Soavtorica razstave, Breda Škrjanec, je v pogovoru med drugim povedala, da so žirije pogosto poudarjale umetnostne spremembe ter da je vprašanje, kaj je prava grafika, staro skoraj toliko kot ta medij sam.
Češki kustos Vit Havranek je nedoločljivost, povezano s teorijo kvantne fizike, uporabil kot izhodišče za razmislek o treh vidikih sodobne umetnosti: konceptualni umetnosti, materialnosti in političnemu vidiku. V vseh je nato iskal določeno napetost, dvojnost. Pristop je precej kompleksen in verjetno ni malo obiskovalcev, ki jih razstavno besedilo letošnjega trienala sodobne umetnosti U3 zbega. Vprašamo se lahko tudi – zakaj tak pristop? Je res utemeljen, dosledno in smiselno izpeljan in kako se odraža na sami razstavi? Zakaj prav kvantna fizika je bilo torej eno izmed vprašanj, o katerih je v pogovoru z Izo Pevec razmišljal kurator Vit Havranek. Foto: Barbora Kleinhamplová, Razporeditve, 2019, stenska instalacija, vir: Moderna galerija
Češki kustos Vit Havranek je nedoločljivost, povezano s teorijo kvantne fizike, uporabil kot izhodišče za razmislek o treh vidikih sodobne umetnosti: konceptualni umetnosti, materialnosti in političnemu vidiku. V vseh je nato iskal določeno napetost, dvojnost. Pristop je precej kompleksen in verjetno ni malo obiskovalcev, ki jih razstavno besedilo letošnjega trienala sodobne umetnosti U3 zbega. Vprašamo se lahko tudi – zakaj tak pristop? Je res utemeljen, dosledno in smiselno izpeljan in kako se odraža na sami razstavi? Zakaj prav kvantna fizika je bilo torej eno izmed vprašanj, o katerih je v pogovoru z Izo Pevec razmišljal kurator Vit Havranek. Foto: Barbora Kleinhamplová, Razporeditve, 2019, stenska instalacija, vir: Moderna galerija
Pogovor o 20. festivalu računalniške umetnosti
Pogovor o 20. festivalu računalniške umetnosti
Ob obletnicah rojstva in smrti Božidarja Jakca, pogovor Irene Majce z dr. Andrejem Smrekarjem
Ob obletnicah rojstva in smrti Božidarja Jakca, pogovor Irene Majce z dr. Andrejem Smrekarjem
Cukrarna je leta in desetletja propadala, kot da bi generacije oblastnikov in oblastnic samo čakale, da se sesede. Zato ima njena prenova tudi simbolen pomen. Več o zasnovi prenove, njenem poteku in namembnosti Cukrarne pa v tokratni oddaji. Prvi gost, arhitekt Marko Studen (ob Borisu Matiću in Jerneju Šipošu), soavtor njene prenove bo med drugim povedal, da je prenova Cukrarne v prvi vrsti inženirski projekt, drugi gost, Blaž Peršin, direktor Muzeja in galerij mesta Ljubljane, pa bo predstavil namembnost Cukrarne. Vabljeni k poslušanju. Jernej Šipoš, Marko Studen in Boris Matić Foto: Bor Dobrin
Cukrarna je leta in desetletja propadala, kot da bi generacije oblastnikov in oblastnic samo čakale, da se sesede. Zato ima njena prenova tudi simbolen pomen. Več o zasnovi prenove, njenem poteku in namembnosti Cukrarne pa v tokratni oddaji. Prvi gost, arhitekt Marko Studen (ob Borisu Matiću in Jerneju Šipošu), soavtor njene prenove bo med drugim povedal, da je prenova Cukrarne v prvi vrsti inženirski projekt, drugi gost, Blaž Peršin, direktor Muzeja in galerij mesta Ljubljane, pa bo predstavil namembnost Cukrarne. Vabljeni k poslušanju. Jernej Šipoš, Marko Studen in Boris Matić Foto: Bor Dobrin
Spremljamo aktualno likovno dogajanje, predvsem v Sloveniji, v obliki pogovorov z umetniki, kustosi in strokovnjaki, včasih objavljamo tudi strokovna besedila. Občasno opozorimo tudi na večje likovne dogodke v tujini.
Spremljamo aktualno likovno dogajanje, predvsem v Sloveniji, v obliki pogovorov z umetniki, kustosi in strokovnjaki, včasih objavljamo tudi strokovna besedila. Občasno opozorimo tudi na večje likovne dogodke v tujini.
Pogovor ob razstavi v Likovnem salonu Centra sodobnih umetnosti Celje
Pogovor ob razstavi v Likovnem salonu Centra sodobnih umetnosti Celje
Pogovor z Laro Štrumej, kustosinjo razstave
Pogovor z Laro Štrumej, kustosinjo razstave
Kako bo, če bomo nekoč gozd morali opazovati tako, kot danes opazujemo živali v živalskem vrtu? To vprašanje si je z risbo Nenehna privlačnost narave v 70ih zastavil avstrijski umetnik Max Peintner, nenavadni distopični prizor pa se je v začetku septembra preselil v realnost. Švicarski umetnik Klaus Littmann je namreč na stadionu Wörthersee po vzoru Peintnerjeve risbe pripravil megalomansko instalacijo z naslovom For Forest – The Unending Attraction of Nature (Za gozd – Nenehna privlačnost narave). Še do 27. oktobra si obiskovalec stadiona lahko s tribun ogleda 299 dreves, visokih do 15 metrov in starih do 50 let.
Kako bo, če bomo nekoč gozd morali opazovati tako, kot danes opazujemo živali v živalskem vrtu? To vprašanje si je z risbo Nenehna privlačnost narave v 70ih zastavil avstrijski umetnik Max Peintner, nenavadni distopični prizor pa se je v začetku septembra preselil v realnost. Švicarski umetnik Klaus Littmann je namreč na stadionu Wörthersee po vzoru Peintnerjeve risbe pripravil megalomansko instalacijo z naslovom For Forest – The Unending Attraction of Nature (Za gozd – Nenehna privlačnost narave). Še do 27. oktobra si obiskovalec stadiona lahko s tribun ogleda 299 dreves, visokih do 15 metrov in starih do 50 let.
Ne le svet umetnosti temveč tudi svet znanosti in tehnike v mnogih deželah, se skozi množico razstav, simpozijev in knjižnih izdaj spominja letošnje 500-letnice smrti renesančnega „univerzalnega človeka“ Leonarda da Vincija. Na posestvu takratnega francoskega kralja, je v starosti 67 let umrl 2. maja l.1519. Največja tukajšna založba je pred dobrim mesecem predstavila prevod monumentalne monografije z naslovom „Leonardo – genij – 500 let“. Avtor, poznavalec italijanskega renesančnega slikarstva Fabio Scaletti je izvirnik objavil lani, dodali pa so mu tudi besedilo profesorja zgodovine umetnosti renesanse z oxfordske univerze Martina Kempa z naslovom „Lepa princesa“. Scaletti je na svoji spletni strani na začetku tega meseca zabeležil, da so poleg slovenskega doslej izšli še francoski, angleški, španski, ruski, slovaški in češki prevod. Pri nas je to delo opravila Irena Trenc-Frelih. V pogovoru bo o renesančnem geniju oziroma o tem, kako ga razume kot akademski kipar in umetnik, hkrati pa še premišljevalec, govoril Jiři Kočica. foto: La Gioconda ali Mona Lisa, najbolj znana slika Leonarda, se nahaja v Muzeju Louvre, Pariz vir: https://pixabay.com/photos/mona-lisa-painting-art-690203/
Ne le svet umetnosti temveč tudi svet znanosti in tehnike v mnogih deželah, se skozi množico razstav, simpozijev in knjižnih izdaj spominja letošnje 500-letnice smrti renesančnega „univerzalnega človeka“ Leonarda da Vincija. Na posestvu takratnega francoskega kralja, je v starosti 67 let umrl 2. maja l.1519. Največja tukajšna založba je pred dobrim mesecem predstavila prevod monumentalne monografije z naslovom „Leonardo – genij – 500 let“. Avtor, poznavalec italijanskega renesančnega slikarstva Fabio Scaletti je izvirnik objavil lani, dodali pa so mu tudi besedilo profesorja zgodovine umetnosti renesanse z oxfordske univerze Martina Kempa z naslovom „Lepa princesa“. Scaletti je na svoji spletni strani na začetku tega meseca zabeležil, da so poleg slovenskega doslej izšli še francoski, angleški, španski, ruski, slovaški in češki prevod. Pri nas je to delo opravila Irena Trenc-Frelih. V pogovoru bo o renesančnem geniju oziroma o tem, kako ga razume kot akademski kipar in umetnik, hkrati pa še premišljevalec, govoril Jiři Kočica. foto: La Gioconda ali Mona Lisa, najbolj znana slika Leonarda, se nahaja v Muzeju Louvre, Pariz vir: https://pixabay.com/photos/mona-lisa-painting-art-690203/
Predstavitev festivala Ars Electronica
Predstavitev festivala Ars Electronica
Pogovor z direktorico Pilonove galerije Tino Ponebšek
Pogovor z direktorico Pilonove galerije Tino Ponebšek
Podobe, ki so prišle iz neba in so jih naslikali angeli – to je ena izmed razlag nastanka ikon, upodobitev svetih oseb in bibličnih dogodkov, ki so značilne so predvsem za vzhodno krščanstvo, med drugim tudi za Rusijo. Ta je pogosto označena kar kot dežela ikon, čeprav so te tja skupaj s pravoslavno vero prišle iz Bizanca. Izbor ikon iz treh ruskih muzejev je trenutno na ogled tudi v Sloveniji – v Mestnem muzeju Ljubljana si namreč lahko še do 15. septembra ogledate razstavo Ikone: Zakladi ruskih muzejev. Razstava s sodobnim pogledom na ikone izpostavlja razkorak med današnjim obiskovalcem muzeja in temi upodobitvami svetih oseb in bibličnih dogodkov, ki že več kot tisočletje nastajajo po natančno določenih pravilih. V oddaji jo predstavljajo avtorja projekta Blaž Vurnik in Blaž Peršin in avtor postavitve Miran Mohar, spremlja pa jo tudi avtorska glasba Alda Kumarja, ki je nastala prav za razstavo.
Podobe, ki so prišle iz neba in so jih naslikali angeli – to je ena izmed razlag nastanka ikon, upodobitev svetih oseb in bibličnih dogodkov, ki so značilne so predvsem za vzhodno krščanstvo, med drugim tudi za Rusijo. Ta je pogosto označena kar kot dežela ikon, čeprav so te tja skupaj s pravoslavno vero prišle iz Bizanca. Izbor ikon iz treh ruskih muzejev je trenutno na ogled tudi v Sloveniji – v Mestnem muzeju Ljubljana si namreč lahko še do 15. septembra ogledate razstavo Ikone: Zakladi ruskih muzejev. Razstava s sodobnim pogledom na ikone izpostavlja razkorak med današnjim obiskovalcem muzeja in temi upodobitvami svetih oseb in bibličnih dogodkov, ki že več kot tisočletje nastajajo po natančno določenih pravilih. V oddaji jo predstavljajo avtorja projekta Blaž Vurnik in Blaž Peršin in avtor postavitve Miran Mohar, spremlja pa jo tudi avtorska glasba Alda Kumarja, ki je nastala prav za razstavo.
Pogovor z direktorjem galerije Dubrovkom Baumgartnerjem in kustosom Atillo Pisnjak.
Pogovor z direktorjem galerije Dubrovkom Baumgartnerjem in kustosom Atillo Pisnjak.
V oddaji Likovni odmevi tokrat predstavljamo skupinsko mednarodno razstavo z naslovom VZEMI SI ČAS. Čas, repeticija in upočasnitev, ki je na ogled v Galeriji sodobne umetnosti v Celju. Umetniki, ki jih je izbrala kuratorica Irena Čerčnik v njej skozi različne medije pripovedujejo o času kot takem ter predvsem ponujajo občutenje časa. Ne kronološkega, merjenega, temveč globljega, ki je v nenehnem gibanju in prepletanju. Z govorjenjem o ciklih, ponavljanju, minevanju, upočasnjevanju, trajanju, nenehnem krogu življenja in smrti želi razstava ponuditi izkušnjo časa, ki se odmika od njegove običajne percepcije v vsakdanjem življenju. O tem se je s kustosinjo Ireno Čerčnik pogovarjala Aleksandra Saška Gruden
V oddaji Likovni odmevi tokrat predstavljamo skupinsko mednarodno razstavo z naslovom VZEMI SI ČAS. Čas, repeticija in upočasnitev, ki je na ogled v Galeriji sodobne umetnosti v Celju. Umetniki, ki jih je izbrala kuratorica Irena Čerčnik v njej skozi različne medije pripovedujejo o času kot takem ter predvsem ponujajo občutenje časa. Ne kronološkega, merjenega, temveč globljega, ki je v nenehnem gibanju in prepletanju. Z govorjenjem o ciklih, ponavljanju, minevanju, upočasnjevanju, trajanju, nenehnem krogu življenja in smrti želi razstava ponuditi izkušnjo časa, ki se odmika od njegove običajne percepcije v vsakdanjem življenju. O tem se je s kustosinjo Ireno Čerčnik pogovarjala Aleksandra Saška Gruden
Pogovor s kustosom markom Jenkom o razstavi
Pogovor s kustosom markom Jenkom o razstavi
Pogovor z Zoro Plešnar in kustosinjo Andrejo Kosim o retrospektivi
Pogovor z Zoro Plešnar in kustosinjo Andrejo Kosim o retrospektivi
Pogovor s kustosom Markom Košanom o razstavi Nezaslišani svet v Koroški galeriji likovnih umetnosti v Slovenj Gradcu Foto: Marko Šuštaršič, Romantična kompozicija, 1974, foto glu-sg.si
Pogovor s kustosom Markom Košanom o razstavi Nezaslišani svet v Koroški galeriji likovnih umetnosti v Slovenj Gradcu Foto: Marko Šuštaršič, Romantična kompozicija, 1974, foto glu-sg.si
»Vsako oko lahko postane pesnik.« Lucien Hervé Odnos fotografov in arhitektov je neredko tesno prepleten, še zlasti pa je to veljalo okoli srede 20. stoletja, ko je ustvarjal tudi madžarsko-francoski fotograf Lucien Hervé. Fotografija je tedaj stopala v tesen odnos z modernistično arhitekturo, saj je ni le dokumentirala, temveč tudi sooblikovala njeno zgodbo, jo približala ljudem. Lucien Hervé je arhitekturo zajemal na svojevrsten, subjektiven način, kot da bi stavbe opazoval med hojo. Sicer je postal prepoznaven predvsem po sodelovanju z Le Corbusierom, njegove pretežno črno-bele fotografije pa odlikuje premišljena kompozicija. Več kot 160 Hervejevih fotografij bo do 29. septembra na ogled v galeriji Jakopič. Gostujoča razstava pariške galerije Jeu de Pomme z naslovom Lucien Hervé: Geometrija luči, ki jo je pripravila kustosinja Imola Gebauer, avtorja podrobno predstavlja v osmih sklopih.
»Vsako oko lahko postane pesnik.« Lucien Hervé Odnos fotografov in arhitektov je neredko tesno prepleten, še zlasti pa je to veljalo okoli srede 20. stoletja, ko je ustvarjal tudi madžarsko-francoski fotograf Lucien Hervé. Fotografija je tedaj stopala v tesen odnos z modernistično arhitekturo, saj je ni le dokumentirala, temveč tudi sooblikovala njeno zgodbo, jo približala ljudem. Lucien Hervé je arhitekturo zajemal na svojevrsten, subjektiven način, kot da bi stavbe opazoval med hojo. Sicer je postal prepoznaven predvsem po sodelovanju z Le Corbusierom, njegove pretežno črno-bele fotografije pa odlikuje premišljena kompozicija. Več kot 160 Hervejevih fotografij bo do 29. septembra na ogled v galeriji Jakopič. Gostujoča razstava pariške galerije Jeu de Pomme z naslovom Lucien Hervé: Geometrija luči, ki jo je pripravila kustosinja Imola Gebauer, avtorja podrobno predstavlja v osmih sklopih.
Pogovor s kustosom razstave Markom Jenkom
Pogovor s kustosom razstave Markom Jenkom
23. maja so v Narodni galeriji odprli na prvi pogled presenetljivo razstavo z naslovom Alan Ford teče častni krog. Ja, prav ste prebrali: v Narodni galeriji so odprli razstavo, posvečeno junakom oziroma antijunakom slavne skupine TNT in stripu, ki so v osemdesetih letih dvajsetega stoletja v nekdanji skupni državi našli navdušene in zveste bralke in bralce. Več o stripu in razstavi (ki bo na ogled do vključno 13. oktobra) bosta v oddaji Likovni odmevi (v pogovoru z Markom Goljo) povedala spiritus agens razstave Rok Glavan in stripar Zoran Smiljanić, oba tudi soavtorja zelo informativnega kataloga. Vabljeni k poslušanju. Foto: Marko Golja
23. maja so v Narodni galeriji odprli na prvi pogled presenetljivo razstavo z naslovom Alan Ford teče častni krog. Ja, prav ste prebrali: v Narodni galeriji so odprli razstavo, posvečeno junakom oziroma antijunakom slavne skupine TNT in stripu, ki so v osemdesetih letih dvajsetega stoletja v nekdanji skupni državi našli navdušene in zveste bralke in bralce. Več o stripu in razstavi (ki bo na ogled do vključno 13. oktobra) bosta v oddaji Likovni odmevi (v pogovoru z Markom Goljo) povedala spiritus agens razstave Rok Glavan in stripar Zoran Smiljanić, oba tudi soavtorja zelo informativnega kataloga. Vabljeni k poslušanju. Foto: Marko Golja
Ponovitev pogovora iz leta 2013 ob prejemu Prešernove nagrade
Ponovitev pogovora iz leta 2013 ob prejemu Prešernove nagrade
Umetniški kolektiv Slavs and Tatars, ki kurira letošnjo izdajo mednarodnega grafičnega bienala, satiro vzporeja z grafiko v njuni zmožnosti za delovanje. Zgodovinsko gledano je bila grafična umetnost demokratična oblika, dostopna širšemu občinstvu. Satira pa je bila v zgodovini oblika popularne filozofije, filozofije vsakdanjega človeka. Letošnji bienale tako nosi humorni naslov Vice v lisice in z več strani obravnava žanr satire v današnjem času. Ob pogledu v sodobne oblike humorno kritičnega, kot so denimo memi ali gifi, se razstava ozira tudi v preteklost, denimo z razstavo izbora satiričnih časopisov, kot je bil slovenski Pavliha, ki ga je v 19. stoletju ustanovil Fran Levstik. Bienale tako kot prejšnja leta poleg osrednjega razstavišča v Mednarodnem grafičnem likovnem centru naseljuje več ljubljanskih prizorišč in ponuja pester program, v katerem so tako nastopi stand-up komikov, kot simpozij dan po odprtju. Izdali bodo tudi zbornik, ki bo vseboval eseje o mikropolitiki memov, punku kot platformi pretvarjanja in balkanski satiri.
Umetniški kolektiv Slavs and Tatars, ki kurira letošnjo izdajo mednarodnega grafičnega bienala, satiro vzporeja z grafiko v njuni zmožnosti za delovanje. Zgodovinsko gledano je bila grafična umetnost demokratična oblika, dostopna širšemu občinstvu. Satira pa je bila v zgodovini oblika popularne filozofije, filozofije vsakdanjega človeka. Letošnji bienale tako nosi humorni naslov Vice v lisice in z več strani obravnava žanr satire v današnjem času. Ob pogledu v sodobne oblike humorno kritičnega, kot so denimo memi ali gifi, se razstava ozira tudi v preteklost, denimo z razstavo izbora satiričnih časopisov, kot je bil slovenski Pavliha, ki ga je v 19. stoletju ustanovil Fran Levstik. Bienale tako kot prejšnja leta poleg osrednjega razstavišča v Mednarodnem grafičnem likovnem centru naseljuje več ljubljanskih prizorišč in ponuja pester program, v katerem so tako nastopi stand-up komikov, kot simpozij dan po odprtju. Izdali bodo tudi zbornik, ki bo vseboval eseje o mikropolitiki memov, punku kot platformi pretvarjanja in balkanski satiri.
Pogovor z umetnikom ob pregledni razstavi v Mestni galeriji v Ljubljani
Pogovor z umetnikom ob pregledni razstavi v Mestni galeriji v Ljubljani
Ponovitev oddaje iz leta 1999, v kateri Alenka Gerlovič govori o svojem življenju in delu
Ponovitev oddaje iz leta 1999, v kateri Alenka Gerlovič govori o svojem življenju in delu
Pogovor z Markom Peljhanom in Igorjem Španjolom o projektu za bienale
Pogovor z Markom Peljhanom in Igorjem Španjolom o projektu za bienale
Letos mineva 500 let od smrti renesančnega umetnika Leonarda da Vincija. Obletnico v Italiji in po svetu zaznamujejo z mnogimi dogodki. Pred leti je v Narodnem muzeju v Ljubljani gostovala mednarodna razstava z naslovom Leonardo da Vinci – znanstvenik, izumitelj, umetnik. Poudarek razstave s preko 250 eksponati je bil na Leonardovem umetniškem delu, ki je nenehno sledilo znanstvenim raziskavam in teoretskim razpravam. Bil je med prvimi umetniki, ki je menil, da je slikarstvo znanost in je vpeljal ustvarjalni princip, ki je temeljil na sintezi raziskovanja naravnih zakonov in znanosti, kar je želel prenesti na prihodnje rodove. O tem je pisal eden največjih poznavalcev Leonardovega dela, lani umrli italijanski zgodovinar dr. Carlo Pedretti. V današnji oddaji Likovni odmevi lahko v prevodu dr. Petra Kosa poslušate povzetek njegove razprave.
Letos mineva 500 let od smrti renesančnega umetnika Leonarda da Vincija. Obletnico v Italiji in po svetu zaznamujejo z mnogimi dogodki. Pred leti je v Narodnem muzeju v Ljubljani gostovala mednarodna razstava z naslovom Leonardo da Vinci – znanstvenik, izumitelj, umetnik. Poudarek razstave s preko 250 eksponati je bil na Leonardovem umetniškem delu, ki je nenehno sledilo znanstvenim raziskavam in teoretskim razpravam. Bil je med prvimi umetniki, ki je menil, da je slikarstvo znanost in je vpeljal ustvarjalni princip, ki je temeljil na sintezi raziskovanja naravnih zakonov in znanosti, kar je želel prenesti na prihodnje rodove. O tem je pisal eden največjih poznavalcev Leonardovega dela, lani umrli italijanski zgodovinar dr. Carlo Pedretti. V današnji oddaji Likovni odmevi lahko v prevodu dr. Petra Kosa poslušate povzetek njegove razprave.
Izraz scotoma na medicinskem področju označuje točko oslabljenega vida, fotograf Damjan Kocjančič, znan kot DK, pa ga metaforično razume kot vrzel v percepciji. Hkrati gre za naslov njegove konceptualno kompleksne razstave, ki je na ogled v ljubljanski Galeriji Jakopič, odpira pa vprašanja o pogledu in vrzeli v zaznavanju, prepoznavanju in dojemanju vidnega. Avtorjeva prva razstava abstraktnih fotografij na ogled postavlja nekaj več kot 90 fotografij, povezanih v šest serij. Ob razstavi so izdali obsežen katalog, za katerega je poleg kustosinje Marije Skočir besedilo prispevala tudi teoretičarka Marina Gržinić. FOTO: Masiv Vinson ob mraku, Antarktika; iz serije Jutrišnji spomini, avtor: DK, vir: MGML
Izraz scotoma na medicinskem področju označuje točko oslabljenega vida, fotograf Damjan Kocjančič, znan kot DK, pa ga metaforično razume kot vrzel v percepciji. Hkrati gre za naslov njegove konceptualno kompleksne razstave, ki je na ogled v ljubljanski Galeriji Jakopič, odpira pa vprašanja o pogledu in vrzeli v zaznavanju, prepoznavanju in dojemanju vidnega. Avtorjeva prva razstava abstraktnih fotografij na ogled postavlja nekaj več kot 90 fotografij, povezanih v šest serij. Ob razstavi so izdali obsežen katalog, za katerega je poleg kustosinje Marije Skočir besedilo prispevala tudi teoretičarka Marina Gržinić. FOTO: Masiv Vinson ob mraku, Antarktika; iz serije Jutrišnji spomini, avtor: DK, vir: MGML
Mednarodni grafični bienale je ob svojem nastanku leta 1955 predstavljal pomembno platformo mednarodnih stikov in sodelovanj, med drugim tudi z Japonsko. Od leta 1986 ga organizirajo v Mednarodnem grafičnem likovnem centru, kjer sta še do 19. maja na ogled dve razstavi, povezani z grafičnim bienalom in z Japonsko. Gostujočo razstavo Japonske Fundacije z naslovom Fotografske podobe in materialnost: japonska grafika v so v MGLC-ju so namreč pospremili še z manjšo razstavo, ki vizualizira sodelovanje med Japonsko in Jugoslavijo skozi prizmo grafičnega bienala. Njen naslov je Japonska, Jugoslavija, grafični bienale: dokumenti sodelovanja, pripravila pa sta jo Gregor Dražil in Nevenka Šivavec. Fotografija: Tetsuya Noda: Dnevnik, 11. september '68 (detajl); vir: MGLC
Mednarodni grafični bienale je ob svojem nastanku leta 1955 predstavljal pomembno platformo mednarodnih stikov in sodelovanj, med drugim tudi z Japonsko. Od leta 1986 ga organizirajo v Mednarodnem grafičnem likovnem centru, kjer sta še do 19. maja na ogled dve razstavi, povezani z grafičnim bienalom in z Japonsko. Gostujočo razstavo Japonske Fundacije z naslovom Fotografske podobe in materialnost: japonska grafika v so v MGLC-ju so namreč pospremili še z manjšo razstavo, ki vizualizira sodelovanje med Japonsko in Jugoslavijo skozi prizmo grafičnega bienala. Njen naslov je Japonska, Jugoslavija, grafični bienale: dokumenti sodelovanja, pripravila pa sta jo Gregor Dražil in Nevenka Šivavec. Fotografija: Tetsuya Noda: Dnevnik, 11. september '68 (detajl); vir: MGLC
Osrečite sebe in družino! je veleval oglas loterije, ki so jo v šestdesetih letih prejšnjega stoletja organizirali v pomoč zgraditve novih galerijskih prostorov današnje Koroške galerije likovnih umetnosti v Slovenj Gradcu. Hitrost in vnema, s katerima je galerija dobila svojo novo podobo, sta za današnji čas nepredstavljivi. Prav tako idealizem razstave, ki je prostore slovesno odprla in je imela zveneči naslov: Mir, humanost in prijateljstvo med narodi. Geslo loterije je hkrati naslov razstave Nike Autor v ljubljanskem Kulturnem centru Tobačna 001, na kateri umetnica idealistične podobe iz časa zidave galerije umetnica sooča z brezupnimi razmerami beguncev na slovenskih mejah leta 2016.
Osrečite sebe in družino! je veleval oglas loterije, ki so jo v šestdesetih letih prejšnjega stoletja organizirali v pomoč zgraditve novih galerijskih prostorov današnje Koroške galerije likovnih umetnosti v Slovenj Gradcu. Hitrost in vnema, s katerima je galerija dobila svojo novo podobo, sta za današnji čas nepredstavljivi. Prav tako idealizem razstave, ki je prostore slovesno odprla in je imela zveneči naslov: Mir, humanost in prijateljstvo med narodi. Geslo loterije je hkrati naslov razstave Nike Autor v ljubljanskem Kulturnem centru Tobačna 001, na kateri umetnica idealistične podobe iz časa zidave galerije umetnica sooča z brezupnimi razmerami beguncev na slovenskih mejah leta 2016.
Pogovor s Kostjo Gatnikom, nagrajencem za življenjsko delo na 13. bienalu ilusatrcije v Cankarjevem domu v Ljubljani
Pogovor s Kostjo Gatnikom, nagrajencem za življenjsko delo na 13. bienalu ilusatrcije v Cankarjevem domu v Ljubljani
Woman (Be)coming je naslov mednarodne skupinske razstave, ki so jo pretekli teden odprli v UGM Studiu v Mariboru. Umetnostna galerija Maribor jo je pripravila kot partnerka projekta Wom@arts, na njej pa se predstavlja 16 avtoric, ki so se udeležile štirih umetniških rezidenc. Razstava je prva od dveh zaporednih, na katerih skupaj sodeluje 32 ustvarjalk, pri čemer jim je kot navdih služilo prelomno delo Drugi spol Simone de Beauvoir, ki je izšlo pre 70. leti . O razstavi in delih se je v oddaji Likovni odmevi Aleksandra Saška Gruden pogovarjala z direktorico Umetnostne galerije Maribor Breda Kolar Sluga, ki je najprej spregovorila o skrivnostnem naslovu razstave:
Woman (Be)coming je naslov mednarodne skupinske razstave, ki so jo pretekli teden odprli v UGM Studiu v Mariboru. Umetnostna galerija Maribor jo je pripravila kot partnerka projekta Wom@arts, na njej pa se predstavlja 16 avtoric, ki so se udeležile štirih umetniških rezidenc. Razstava je prva od dveh zaporednih, na katerih skupaj sodeluje 32 ustvarjalk, pri čemer jim je kot navdih služilo prelomno delo Drugi spol Simone de Beauvoir, ki je izšlo pre 70. leti . O razstavi in delih se je v oddaji Likovni odmevi Aleksandra Saška Gruden pogovarjala z direktorico Umetnostne galerije Maribor Breda Kolar Sluga, ki je najprej spregovorila o skrivnostnem naslovu razstave:
Mir, enakost in mednarodno sodelovanje. To so ključna načela Gibanja neuvrščenih, ki je leta 1961 nastalo kot protiutež tedanji blokovski delitvi sveta. V ljubljanskem Muzeju sodobne umetnosti Metelkova mu posvečajo razstavo Južna ozvezdja: poetike neuvrščenih, ki poudarja predvsem ideje, ideale in načela, povezane s kulturno politiko gibanja. Postavlja jih v sodobni kontekst in zastavlja vprašanje, kakšna bi lahko bila neuvrščena sodobnost? Kustosinja Bojana Piškur je razstavo zasnovala mrežno in k sodelovanju povabila številne tuje umetnike, kuratorje in kuratorske skupine, ki razpirajo vpogled v kompleksna vprašanja, povezana z idejami in načeli gibanja.
Mir, enakost in mednarodno sodelovanje. To so ključna načela Gibanja neuvrščenih, ki je leta 1961 nastalo kot protiutež tedanji blokovski delitvi sveta. V ljubljanskem Muzeju sodobne umetnosti Metelkova mu posvečajo razstavo Južna ozvezdja: poetike neuvrščenih, ki poudarja predvsem ideje, ideale in načela, povezane s kulturno politiko gibanja. Postavlja jih v sodobni kontekst in zastavlja vprašanje, kakšna bi lahko bila neuvrščena sodobnost? Kustosinja Bojana Piškur je razstavo zasnovala mrežno in k sodelovanju povabila številne tuje umetnike, kuratorje in kuratorske skupine, ki razpirajo vpogled v kompleksna vprašanja, povezana z idejami in načeli gibanja.
Pogovor z Borisom Gaberščikom ob razstavi v Bežigrajski galeriji
Pogovor z Borisom Gaberščikom ob razstavi v Bežigrajski galeriji
Spremljamo aktualno likovno dogajanje, predvsem v Sloveniji, v obliki pogovorov z umetniki, kustosi in strokovnjaki, včasih objavljamo tudi strokovna besedila. Občasno opozorimo tudi na večje likovne dogodke v tujini.
Spremljamo aktualno likovno dogajanje, predvsem v Sloveniji, v obliki pogovorov z umetniki, kustosi in strokovnjaki, včasih objavljamo tudi strokovna besedila. Občasno opozorimo tudi na večje likovne dogodke v tujini.
Pogovor z Evo Petrič o razstavi na Ljubljanskem gradu
Pogovor z Evo Petrič o razstavi na Ljubljanskem gradu
Pogovor z Evo Petrič o razstavi na Ljubljanskem gradu
Pogovor z Evo Petrič o razstavi na Ljubljanskem gradu
Spremljamo aktualno likovno dogajanje, predvsem v Sloveniji, v obliki pogovorov z umetniki, kustosi in strokovnjaki, včasih objavljamo tudi strokovna besedila. Občasno opozorimo tudi na večje likovne dogodke v tujini.
Spremljamo aktualno likovno dogajanje, predvsem v Sloveniji, v obliki pogovorov z umetniki, kustosi in strokovnjaki, včasih objavljamo tudi strokovna besedila. Občasno opozorimo tudi na večje likovne dogodke v tujini.
"Kaj je s sliko danes" je osrednje vprašanje pregledne skupinske razstave novejšega slikarstva v Sloveniji, ki bo še do 31. marca na ogled v Moderni galeriji v Ljubljani, na njej pa se predstavlja 23 avtorjev, rojenih pretežno v 70ih in 80ih letih prejšnjega stoletja. Naslov Čas brez nedolžnosti nakazuje zavest o dolgi in obremenjeni zgodovini tega medija, ki jo sodobna slika pogosto ozavešča. Oddajo o razstavi je pripravila Iza Pevec, pred mikrofon pa je poleg kustosinje Martine Vovk povabila še umetnike in umetnici Arjana Pregla, Katjo Felle, Uroša Weinbergerja, Adrijana Praznika, Viktorja Bernika in Nino Čelhar.
"Kaj je s sliko danes" je osrednje vprašanje pregledne skupinske razstave novejšega slikarstva v Sloveniji, ki bo še do 31. marca na ogled v Moderni galeriji v Ljubljani, na njej pa se predstavlja 23 avtorjev, rojenih pretežno v 70ih in 80ih letih prejšnjega stoletja. Naslov Čas brez nedolžnosti nakazuje zavest o dolgi in obremenjeni zgodovini tega medija, ki jo sodobna slika pogosto ozavešča. Oddajo o razstavi je pripravila Iza Pevec, pred mikrofon pa je poleg kustosinje Martine Vovk povabila še umetnike in umetnici Arjana Pregla, Katjo Felle, Uroša Weinbergerja, Adrijana Praznika, Viktorja Bernika in Nino Čelhar.
Pogovor s kustosnjo Simono Vidmar o razstavi v Umetnostni galerij iMaribor
Pogovor s kustosnjo Simono Vidmar o razstavi v Umetnostni galerij iMaribor
Ponovitev pogovora s Tinco Stegovec ob njeni retrospektivi v MGLC leta 2011
Ponovitev pogovora s Tinco Stegovec ob njeni retrospektivi v MGLC leta 2011
Ponovitev pogovora Vide Curk ob retrosperktivi Zdenke Golob leta 2014
Ponovitev pogovora Vide Curk ob retrosperktivi Zdenke Golob leta 2014
Pogovor z Bredo Kolar Sluga o razstavo INVENTURA - E(Ž)
Pogovor z Bredo Kolar Sluga o razstavo INVENTURA - E(Ž)
Povzetek razprave dr Carla Pedrettija
Povzetek razprave dr Carla Pedrettija
Pogovor s kustosinjo Simono Vidmar o razstavi ne glej nazaj, okej? v Umetnostni galeriji Maribor
Pogovor s kustosinjo Simono Vidmar o razstavi ne glej nazaj, okej? v Umetnostni galeriji Maribor
Pogovor s kustosom Sarivalom Sosičem o razstavi v Mestni galeriji
Pogovor s kustosom Sarivalom Sosičem o razstavi v Mestni galeriji
O razstavi Vlaha Bukovca in Alexandra Cabanela - učenca in učitelja v Umetniškem paviljonu v Zagrebu
O razstavi Vlaha Bukovca in Alexandra Cabanela - učenca in učitelja v Umetniškem paviljonu v Zagrebu
Ponovitev pogovora iz leta 2007 ob pregledni razstavi v MGLIC s pionirjem računalniške umetnosti ob smrti umetnika
Ponovitev pogovora iz leta 2007 ob pregledni razstavi v MGLIC s pionirjem računalniške umetnosti ob smrti umetnika
Pogovor s kustosinjo Barbaro Savenc in vnukinjo umetnice Angeliko Hribar
Pogovor s kustosinjo Barbaro Savenc in vnukinjo umetnice Angeliko Hribar
Pogovor o razstavi Osebno v Kibli Portalu v Mariboru
Pogovor o razstavi Osebno v Kibli Portalu v Mariboru
Pogovor z Laro Štrumej, kustosinjo retrospektive fotografa Stojana Kerblerja v Moderni galeriji v Ljubljani
Pogovor z Laro Štrumej, kustosinjo retrospektive fotografa Stojana Kerblerja v Moderni galeriji v Ljubljani
V Narodnem muzeju na Metelkovi v Ljubljani je do 4. novembra na ogled tradicionalna pregledna razstava Majski salon, na kateri se vsako leto predstavijo člani Zveze društev slovenskih likovnih umetnikov. Zgodovina razstave sega v leto 1909, letos pa je v ospredju grafika. Avtor koncepta razstave magister Črtomir Frelih je želel prikazati predvsem heterogenost tega medija. Ob odprtju so podelili tudi nagrado in priznanja: nagrado je prejel doktor Jožef Muhovič, priznanji Zora Stančič in Aleksandra Zalokar, priznanje za mladega avtorja pa Helena Tahir. Jožef Muhovič bo v oddaji predstavil svoj pogled na grafiko, o razstavi pa se je Iza Pevec pogovarjala s Črtomirjem Frelihom, sicer tudi profesorjem na ljubljanski Pedagoški fakulteti.
V Narodnem muzeju na Metelkovi v Ljubljani je do 4. novembra na ogled tradicionalna pregledna razstava Majski salon, na kateri se vsako leto predstavijo člani Zveze društev slovenskih likovnih umetnikov. Zgodovina razstave sega v leto 1909, letos pa je v ospredju grafika. Avtor koncepta razstave magister Črtomir Frelih je želel prikazati predvsem heterogenost tega medija. Ob odprtju so podelili tudi nagrado in priznanja: nagrado je prejel doktor Jožef Muhovič, priznanji Zora Stančič in Aleksandra Zalokar, priznanje za mladega avtorja pa Helena Tahir. Jožef Muhovič bo v oddaji predstavil svoj pogled na grafiko, o razstavi pa se je Iza Pevec pogovarjala s Črtomirjem Frelihom, sicer tudi profesorjem na ljubljanski Pedagoški fakulteti.
Predstavitev razstave Rene Rusjan "Epizoda spomina v mreženju" v Mestni galeriji v Novi Gorici
Predstavitev razstave Rene Rusjan "Epizoda spomina v mreženju" v Mestni galeriji v Novi Gorici
Pogovor z dr Elisabeth Fiedler o Parku skulptur
Pogovor z dr Elisabeth Fiedler o Parku skulptur
Pogovor z Markom Košanom, kustosom razstave Hommage Tisnikarju ob 90. letnici rojstva in 20-letnici smrti
Pogovor z Markom Košanom, kustosom razstave Hommage Tisnikarju ob 90. letnici rojstva in 20-letnici smrti