Iskanje oddaja
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Kako v radijskem mediju zajeti vizualno in likovno umetnost? To je naš izziv, saj želimo v radijski formi umetnost približati širšemu krogu poslušalk in poslušalcev, a hkrati ohranjati kompleksnost in strokovno raven. Spremljamo dogajanje v umetnosti, predvsem v Sloveniji, občasno pa opozorimo tudi na večje dogodke v tujini ali se problemsko posvetimo kakšni temi – tako iz zgodovine umetnosti kot sodobnega ustvarjanja.
Avtor: Izidora Pevec
Razstava Predstava mesta, ki je na ogled v Muzeju sodobne umetnosti na Metelkovi v Ljubljani, se posveča kompleksnosti urbane identitete Ljubljane, a hkrati pokaže, da so simptomi gentrifikacije in turistifikacije znani tudi drugim evropskim mestom, torej so posledica političnega sistema, v katerem zasebni interesi degradirajo javni prostor v korist gospodarskega razvoja. Opozarja predvsem na posamična videnja, ki si drznejo pokazati na urbano kuliso mesta kot poblagovljenega spektakla. Razstava poleg sodobne produkcije krajevnih umetnic, umetnikov, umetniških kolektivov in nekaj mednarodnih ustvarjalcev predstavlja tudi starejša dela iz zbirk Moderne galerije. V Likovnih odmevih delita svoje razmišljanje kustos Igor Španjol in umetnik Danilo Milovanović. Fabian Brunsing: Plačaj in sedi, objekt, 2008. Z dovoljenjem avtorja. (izrez)
Razstava Predstava mesta, ki je na ogled v Muzeju sodobne umetnosti na Metelkovi v Ljubljani, se posveča kompleksnosti urbane identitete Ljubljane, a hkrati pokaže, da so simptomi gentrifikacije in turistifikacije znani tudi drugim evropskim mestom, torej so posledica političnega sistema, v katerem zasebni interesi degradirajo javni prostor v korist gospodarskega razvoja. Opozarja predvsem na posamična videnja, ki si drznejo pokazati na urbano kuliso mesta kot poblagovljenega spektakla. Razstava poleg sodobne produkcije krajevnih umetnic, umetnikov, umetniških kolektivov in nekaj mednarodnih ustvarjalcev predstavlja tudi starejša dela iz zbirk Moderne galerije. V Likovnih odmevih delita svoje razmišljanje kustos Igor Španjol in umetnik Danilo Milovanović. Fabian Brunsing: Plačaj in sedi, objekt, 2008. Z dovoljenjem avtorja. (izrez)
Ena najpomembnejših slovenskih ilustratork vseh časov, akademska slikarka Ančka Gošnik Godec, bi 5. junija praznovala 98 let, a se je 15. marca za vedno poslovila. Ostale pa so njene legendarne podobe iz Muce Copatarice, Treh boter lisičic, Zverinic iz Rezije in drugih pravljic, v katere je vnašala vedrino, a kdaj tudi mistično in temačno vzdušje. Spada v generacijo velikih: Marlenke Stupica, Marjance Jemec Božič in Jelke Reichman – te prve diplomantke ljubljanske akademije so v knjižno ilustracijo vnesle slikarski in študiozen pristop: slike so polne podrobnosti, ornamentov in natančnih barvnih prelivov. Lahko bi celo rekli, da so žanr ilustracije na novo izumljale. Pri Ančki Gošnik Godec zasledimo izrazito prepletanje fantastike, tradicije realizma 19. stoletja, srednjeveških iluminacij, etnografije in motiva slovenske pokrajine. A tu in tam se je odločila tudi za abstrakten pristop in tehniko tuša. Ustvarjala je za revije Pionir, Ciciban, Kurirček in Pionirski list, posebno rada je sodelovala s pisateljico Elo Peroci, tudi pri Muci Copatarici, sicer pa ilustrirala še pravljice Za lahko noč, Lukec in njegov škorec, Pestrna, Mamka Bršljanka, Zlata skledica, pa ljudske pripovedi v zbirki Pravljice in druge. In seveda, kdo bi lahko pozabil prizore iz Treh boter lisičic: starinske avtomobile, pa preprogo, ki se zdi kot ribnik, da si lisica na obisku ne upa stopiti nanjo – in kaj je za otroka ob slikanici lepšega, kot da vsakdanje stvari oživijo? Risala je med drugim še za animirane filme in voščilnice. Ob številnih, tudi mednarodnih, je lani Ančka Gošnik Godec prejela še nagrado Riharda Jakopiča za likovno in vizualno umetnost, ob tem pa moramo omeniti, da so to nagrado vse od ustanovitve leta 1969 za življenjsko delo prej podelili le petim ženskam in še nikoli za področje ilustracije. Ančko Gošnik Godec smo po prejemu nagrade obiskali na domu in se z njo pogovarjali o ustvarjanju in življenju, nekaj misli pa je dodala tudi njena hčerka, ilustratorka Jelka Godec Schmidt. Likovne odmeve, ki so takrat nastali, vam zdaj ponujamo v ponovno poslušanje. Foto: TV Slovenija
Ena najpomembnejših slovenskih ilustratork vseh časov, akademska slikarka Ančka Gošnik Godec, bi 5. junija praznovala 98 let, a se je 15. marca za vedno poslovila. Ostale pa so njene legendarne podobe iz Muce Copatarice, Treh boter lisičic, Zverinic iz Rezije in drugih pravljic, v katere je vnašala vedrino, a kdaj tudi mistično in temačno vzdušje. Spada v generacijo velikih: Marlenke Stupica, Marjance Jemec Božič in Jelke Reichman – te prve diplomantke ljubljanske akademije so v knjižno ilustracijo vnesle slikarski in študiozen pristop: slike so polne podrobnosti, ornamentov in natančnih barvnih prelivov. Lahko bi celo rekli, da so žanr ilustracije na novo izumljale. Pri Ančki Gošnik Godec zasledimo izrazito prepletanje fantastike, tradicije realizma 19. stoletja, srednjeveških iluminacij, etnografije in motiva slovenske pokrajine. A tu in tam se je odločila tudi za abstrakten pristop in tehniko tuša. Ustvarjala je za revije Pionir, Ciciban, Kurirček in Pionirski list, posebno rada je sodelovala s pisateljico Elo Peroci, tudi pri Muci Copatarici, sicer pa ilustrirala še pravljice Za lahko noč, Lukec in njegov škorec, Pestrna, Mamka Bršljanka, Zlata skledica, pa ljudske pripovedi v zbirki Pravljice in druge. In seveda, kdo bi lahko pozabil prizore iz Treh boter lisičic: starinske avtomobile, pa preprogo, ki se zdi kot ribnik, da si lisica na obisku ne upa stopiti nanjo – in kaj je za otroka ob slikanici lepšega, kot da vsakdanje stvari oživijo? Risala je med drugim še za animirane filme in voščilnice. Ob številnih, tudi mednarodnih, je lani Ančka Gošnik Godec prejela še nagrado Riharda Jakopiča za likovno in vizualno umetnost, ob tem pa moramo omeniti, da so to nagrado vse od ustanovitve leta 1969 za življenjsko delo prej podelili le petim ženskam in še nikoli za področje ilustracije. Ančko Gošnik Godec smo po prejemu nagrade obiskali na domu in se z njo pogovarjali o ustvarjanju in življenju, nekaj misli pa je dodala tudi njena hčerka, ilustratorka Jelka Godec Schmidt. Likovne odmeve, ki so takrat nastali, vam zdaj ponujamo v ponovno poslušanje. Foto: TV Slovenija
Korošec Franc Berneker se je v zgodovino slovenske umetnosti zapisal kot pionir modernega kiparstva pri nas. Bil je sopotnik slikarjev impresionistov Jakopiča, Groharja, Jame in Sternena. Poznamo ga po ateljejskem kiparstvu in mali plastiki, nagrobnem kiparstvu in javnih spomenikih. Izstopajo njegovi portreti in figuralne kompozicije iz marmorja in brona. Leto 2024 je med drugim zaznamovala 150. obletnica rojstva kiparja Franca Bernekerja, zato so v Koroški galeriji likovnih umetnosti v Slovenj Gradcu pripravili pregledno razstavo njegovih del z naslovom Franc Berneker: Okamenele sanje. Kustosinji sta Katarina Hergold Germ in Nina Popič, sicer pa so k sodelovanju povabili tudi umetnika Tanjo Prušnik in Zorana Srdića Janežiča, ki sta prav za razstavo ustvarila novi umetniški deli.
Korošec Franc Berneker se je v zgodovino slovenske umetnosti zapisal kot pionir modernega kiparstva pri nas. Bil je sopotnik slikarjev impresionistov Jakopiča, Groharja, Jame in Sternena. Poznamo ga po ateljejskem kiparstvu in mali plastiki, nagrobnem kiparstvu in javnih spomenikih. Izstopajo njegovi portreti in figuralne kompozicije iz marmorja in brona. Leto 2024 je med drugim zaznamovala 150. obletnica rojstva kiparja Franca Bernekerja, zato so v Koroški galeriji likovnih umetnosti v Slovenj Gradcu pripravili pregledno razstavo njegovih del z naslovom Franc Berneker: Okamenele sanje. Kustosinji sta Katarina Hergold Germ in Nina Popič, sicer pa so k sodelovanju povabili tudi umetnika Tanjo Prušnik in Zorana Srdića Janežiča, ki sta prav za razstavo ustvarila novi umetniški deli.
''Ženske kot glasnice upanja – to je po mojem mnenju bistveno sporočilo v delih Aïde Muluneh,'' je poudarila kuratorka Celina Lunsford ob razstavi sodobne etiopske fotografinje z naslovom Na robu pretekle prihodnosti, ki jo je skupaj s kuratorko Andreo Horvay zasnovala v nemški galeriji Fotografie Forum Frankfurt, zdaj pa si jo lahko ogledamo v Galeriji Jakopič v Ljubljani. Vodja te, Marija Skočir, doda, da Aïda Muluneh žensko prikazuje v vseh spektrih njenega obstoja in čeprav res pogosto kot žrtev, jo hkrati predstavi kot izjemno močno, polno miru in modrosti. Ob divjih barvah in kontrastih, kot jih narekuje žareče sonce, in vzorcih, da nam že skoraj migetajo pred očmi, se v fotografijah Aïde Muluneh torej skriva veliko več kot le vizualna igra. Gre za družbeno kritično ustvarjalko, ki opozarja ne le na afriške ampak globalne stiske, kot so spolna neenakost, rasna nestrpnost, nedostopnost čiste vode in izobraževanja ter zloraba politične moči. Svetovno priznana umetnica svoja dela polni z metaforami in simboli, osrednji motiv pa je skoraj vedno ženska. Na to, kako zavezana je fotografskemu mediju, kaže tudi njen trud, ko scene, ozadja, ki bi jih lahko ustvarila digitalno, postavlja v kdaj nemogočih pogojih, puščavi, ki ji je tako ljuba, v vročini in vetru. Fotografije etiopske ustvarjalke Aïde Muluneh torej presegajo le estetsko izkušnjo in se, kljub svoji vizualni konkretnosti, širijo še v duhovno sfero. Zanje si je ob obisku razstave potrebno vzeti čas. Foto: Žiga Bratoš
''Ženske kot glasnice upanja – to je po mojem mnenju bistveno sporočilo v delih Aïde Muluneh,'' je poudarila kuratorka Celina Lunsford ob razstavi sodobne etiopske fotografinje z naslovom Na robu pretekle prihodnosti, ki jo je skupaj s kuratorko Andreo Horvay zasnovala v nemški galeriji Fotografie Forum Frankfurt, zdaj pa si jo lahko ogledamo v Galeriji Jakopič v Ljubljani. Vodja te, Marija Skočir, doda, da Aïda Muluneh žensko prikazuje v vseh spektrih njenega obstoja in čeprav res pogosto kot žrtev, jo hkrati predstavi kot izjemno močno, polno miru in modrosti. Ob divjih barvah in kontrastih, kot jih narekuje žareče sonce, in vzorcih, da nam že skoraj migetajo pred očmi, se v fotografijah Aïde Muluneh torej skriva veliko več kot le vizualna igra. Gre za družbeno kritično ustvarjalko, ki opozarja ne le na afriške ampak globalne stiske, kot so spolna neenakost, rasna nestrpnost, nedostopnost čiste vode in izobraževanja ter zloraba politične moči. Svetovno priznana umetnica svoja dela polni z metaforami in simboli, osrednji motiv pa je skoraj vedno ženska. Na to, kako zavezana je fotografskemu mediju, kaže tudi njen trud, ko scene, ozadja, ki bi jih lahko ustvarila digitalno, postavlja v kdaj nemogočih pogojih, puščavi, ki ji je tako ljuba, v vročini in vetru. Fotografije etiopske ustvarjalke Aïde Muluneh torej presegajo le estetsko izkušnjo in se, kljub svoji vizualni konkretnosti, širijo še v duhovno sfero. Zanje si je ob obisku razstave potrebno vzeti čas. Foto: Žiga Bratoš
Leta 1933 v Ajdovščini rojeni akademski slikar in ustanovni član Društva likovnih umetnikov Severne Primorske Danilo Jejčič je v 93. letu starosti sklenil svojo življenjsko pot. Velja za enega najvidnejših predstavnikov slovenske grafične ustvarjalnosti, bil je pripadnik ljubljanske grafične šole in je najpomembnejši predstavnik geometrijske abstrakcije pri nas. Danilo Jejčič je raziskoval in se izražal v vrsti likovnih žanrov. Začel je s kolaži, nadaljeval z reliefi, se preizkusil s posebnimi, v geometrijske oblike sestavljajočimi se objekti, se ustalil v grafiki in v poznejših letih odkrival medij fotografije ter z njim kritično opozarjal na ekološke probleme sodobne družbe. Najprej je služboval kot likovni pedagog, potem pa je v letih med 1973 in 1996 vodil Pilonovo galerijo v Ajdovščini. Med drugim je bil eden od pobudnikov oblikovanja Zbirke del Pilonovih prijateljev. Ob osemdesetem življenjskem jubileju so umetniku v Mednarodnem grafičnem likovnem centru v Ljubljani pripravili pregledno razstavo, v razširjeni obliki pa se je potem preselila še v tri ajdovske galerije – Pilonovo in Lokarjevo galerijo ter razstavišče v Hiši mladih. Leta 2015 so v Pilonovi galeriji predstavili še njegov novejši cikel, poimenovan Prezrte reči, v katerem je dobila pomembnejšo vlogo fotografija. Takrat je njegovo delo in razstavo v pogovoru z njim in kustosinjo Natašo Kovšca predstavila Tatjana Gregorič in zdaj vas vabimo k ponovnemu poslušanju. Foto: Narodna galerija/Tihomir Pinter (izrez)
Leta 1933 v Ajdovščini rojeni akademski slikar in ustanovni član Društva likovnih umetnikov Severne Primorske Danilo Jejčič je v 93. letu starosti sklenil svojo življenjsko pot. Velja za enega najvidnejših predstavnikov slovenske grafične ustvarjalnosti, bil je pripadnik ljubljanske grafične šole in je najpomembnejši predstavnik geometrijske abstrakcije pri nas. Danilo Jejčič je raziskoval in se izražal v vrsti likovnih žanrov. Začel je s kolaži, nadaljeval z reliefi, se preizkusil s posebnimi, v geometrijske oblike sestavljajočimi se objekti, se ustalil v grafiki in v poznejših letih odkrival medij fotografije ter z njim kritično opozarjal na ekološke probleme sodobne družbe. Najprej je služboval kot likovni pedagog, potem pa je v letih med 1973 in 1996 vodil Pilonovo galerijo v Ajdovščini. Med drugim je bil eden od pobudnikov oblikovanja Zbirke del Pilonovih prijateljev. Ob osemdesetem življenjskem jubileju so umetniku v Mednarodnem grafičnem likovnem centru v Ljubljani pripravili pregledno razstavo, v razširjeni obliki pa se je potem preselila še v tri ajdovske galerije – Pilonovo in Lokarjevo galerijo ter razstavišče v Hiši mladih. Leta 2015 so v Pilonovi galeriji predstavili še njegov novejši cikel, poimenovan Prezrte reči, v katerem je dobila pomembnejšo vlogo fotografija. Takrat je njegovo delo in razstavo v pogovoru z njim in kustosinjo Natašo Kovšca predstavila Tatjana Gregorič in zdaj vas vabimo k ponovnemu poslušanju. Foto: Narodna galerija/Tihomir Pinter (izrez)
Prodorni katalonski arhitekt Josep Ricart Ulldemolins je soustanovitelj biroja Harquitectes v Barceloni, s katerim zmagujejo na pomembnih natečajih in dobivajo nagrade, njihove projekte še posebno zaznamuje element trajnostne arhitekture. Kot predavatelja ga vabijo na razne fakultete po svetu in konec lanskega leta se je ustavil tudi v Ljubljani. Imel je dve predavanji za študente Fakultete za arhitekturo in eno v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje. Predstavil je zanimive projekte njihovega biroja v povezavi z ekološko krizo – v smislu, kdo je danes arhitekt. Pravi, da študentje ugotavljajo, da so težave vedno povezane s socialnimi ali ekološkimi vprašanji. "Pravzaprav gre za eno in isto vprašanje: ekološka kriza podpihuje tudi družbene probleme in neenakost. Kot državljan se s tem strinjam, kot arhitekt pa jih poskušam prepričati, naj se lotijo reševanja teh dveh kritičnih elementov. Vsega sveta pač ne bodo mogli rešiti."
Prodorni katalonski arhitekt Josep Ricart Ulldemolins je soustanovitelj biroja Harquitectes v Barceloni, s katerim zmagujejo na pomembnih natečajih in dobivajo nagrade, njihove projekte še posebno zaznamuje element trajnostne arhitekture. Kot predavatelja ga vabijo na razne fakultete po svetu in konec lanskega leta se je ustavil tudi v Ljubljani. Imel je dve predavanji za študente Fakultete za arhitekturo in eno v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje. Predstavil je zanimive projekte njihovega biroja v povezavi z ekološko krizo – v smislu, kdo je danes arhitekt. Pravi, da študentje ugotavljajo, da so težave vedno povezane s socialnimi ali ekološkimi vprašanji. "Pravzaprav gre za eno in isto vprašanje: ekološka kriza podpihuje tudi družbene probleme in neenakost. Kot državljan se s tem strinjam, kot arhitekt pa jih poskušam prepričati, naj se lotijo reševanja teh dveh kritičnih elementov. Vsega sveta pač ne bodo mogli rešiti."
Mesta, ki so evropske prestolnice kulture, imajo v izbranem letu priložnost, da domačemu in širšemu občinstvu predstavijo svoj umetniški in kulturni program. Letos sta poleg Chemnitza v Nemčiji to Nova Gorica in Gorica. Nova Gorica je najmlajše slovensko mesto, zato je pomen kulture zanjo in njene prebivalce toliko večji. Kakšne kulturne ustanove in kateri umetniki so oblikovali kulturno življenje v tem mestu pred drugo svetovno vojno in po njej, je v oddaji Likovni odmevi Aleksandri Saški Gruden povedala umetnostna zgodovinarka, kustosinja, kritičarka in vodja Galerije GONG v Novi Gorici Nataša Kovšca.
Mesta, ki so evropske prestolnice kulture, imajo v izbranem letu priložnost, da domačemu in širšemu občinstvu predstavijo svoj umetniški in kulturni program. Letos sta poleg Chemnitza v Nemčiji to Nova Gorica in Gorica. Nova Gorica je najmlajše slovensko mesto, zato je pomen kulture zanjo in njene prebivalce toliko večji. Kakšne kulturne ustanove in kateri umetniki so oblikovali kulturno življenje v tem mestu pred drugo svetovno vojno in po njej, je v oddaji Likovni odmevi Aleksandri Saški Gruden povedala umetnostna zgodovinarka, kustosinja, kritičarka in vodja Galerije GONG v Novi Gorici Nataša Kovšca.
V galeriji Spodnji Belvedere na Dunaju so odprli razstavo Svet v barvah, slovensko slikarstvo 1848–1918. Na ogled so naša osrednja dela od pomladi narodov do razpada skupne avstro-ogrske države, torej govorimo med drugim o zvenečih imenih našega realizma in impresionizma, kot so Jožef Tominc, Ivana Kobilca, Ferdo Vesel, Rihard Jakopič, Ivan Grohar, Matija Jama, Matej Sternen, Avgust Berthold, ki so jih sopostavili mednarodnim umetnikom, na primer Groharjevemu vzorniku Giovanniju Segantiniju, Dunajčanki Tini Blau, v Mariboru rojenemu Antonu Nowaku in Ernstu Stöhru, ki je živel v Bohinju. Kot so zapisali, so ''tema razstave likovne značilnosti slovenskega ustvarjanja, ki je temeljilo na dekorativnih učinkih, simboliki in ekspresivnosti in zasedalo edinstveno mesto v evropskem slikarstvu''. Izpostavljajo tudi povezave naših umetnikov z Dunajem, kjer so se šolali in nekateri gradili kariero. Razstava je plod sodelovanja dveh pomembnih kulturnih ustanov, dunajske galerije Belvedere in ljubljanske Narodne galerije. Kustosa sta dr. Barbara Jaki in dr. Markus Fellinger, pogovarjali pa smo se tudi z višjim kustosom Narodne galerije Michelom Mohorjem. Slika: Ivan Grohar, Pomlad, 1903
V galeriji Spodnji Belvedere na Dunaju so odprli razstavo Svet v barvah, slovensko slikarstvo 1848–1918. Na ogled so naša osrednja dela od pomladi narodov do razpada skupne avstro-ogrske države, torej govorimo med drugim o zvenečih imenih našega realizma in impresionizma, kot so Jožef Tominc, Ivana Kobilca, Ferdo Vesel, Rihard Jakopič, Ivan Grohar, Matija Jama, Matej Sternen, Avgust Berthold, ki so jih sopostavili mednarodnim umetnikom, na primer Groharjevemu vzorniku Giovanniju Segantiniju, Dunajčanki Tini Blau, v Mariboru rojenemu Antonu Nowaku in Ernstu Stöhru, ki je živel v Bohinju. Kot so zapisali, so ''tema razstave likovne značilnosti slovenskega ustvarjanja, ki je temeljilo na dekorativnih učinkih, simboliki in ekspresivnosti in zasedalo edinstveno mesto v evropskem slikarstvu''. Izpostavljajo tudi povezave naših umetnikov z Dunajem, kjer so se šolali in nekateri gradili kariero. Razstava je plod sodelovanja dveh pomembnih kulturnih ustanov, dunajske galerije Belvedere in ljubljanske Narodne galerije. Kustosa sta dr. Barbara Jaki in dr. Markus Fellinger, pogovarjali pa smo se tudi z višjim kustosom Narodne galerije Michelom Mohorjem. Slika: Ivan Grohar, Pomlad, 1903
V organizaciji dveh Slovencev se je na festivalu dokumentarne fotografije v bolivijskem Santa Cruzu novembra zbralo blizu dvajset svetovno uveljavljenih fotoreporterjev, urednikov in profesorjev. Med njimi sodelavci National Geographica, Bloomberga, New York Timesa, Le Figaroja in številnih agencij. Druga izvedba festivala Manzana 1 – kakor se imenuje tudi osrednje prizorišče, galerija v središču dvomilijonskega mesta – je združila razstave, vodene oglede in predavanja za širšo javnost ter intenzivne izobraževalne delavnice, ki se jih je udeležilo več kot dvesto večinoma bolivijskih fotografov. Dogodek v Boliviji pušča pomembno sled. Gonilna sila galerije in festivala je Ejti Štih, vedno nasmejana in energična slovenska umetnica, ki se je leta 1982 z Bleda preselila v Južno Ameriko. Programski vodja festivala pa je fotograf Matjaž Krivic, ki v Boliviji po etapah že več let spremlja zgodbi o pridobivanju litija in podnebni krizi. Vabilu se je odzval tudi južnoafriški fotograf, ki živi v Združenih državah Amerike, Brent Stirton, večkratni prejemnik prestižnih nagrad World Press Photo in sodelavec tako rekoč vseh večjih svetovnih časopisov in revij. ''Na takem festivalu srečaš kolege, ki so ti tako ali drugače blizu. Imajo podobne izkušnje, zato jih ceniš. Ko se z njimi zapleteš v debato, ugotoviš, da imate veliko skupnega. To je lahko zelo tolažilno." Foto: Nejc Jemec
V organizaciji dveh Slovencev se je na festivalu dokumentarne fotografije v bolivijskem Santa Cruzu novembra zbralo blizu dvajset svetovno uveljavljenih fotoreporterjev, urednikov in profesorjev. Med njimi sodelavci National Geographica, Bloomberga, New York Timesa, Le Figaroja in številnih agencij. Druga izvedba festivala Manzana 1 – kakor se imenuje tudi osrednje prizorišče, galerija v središču dvomilijonskega mesta – je združila razstave, vodene oglede in predavanja za širšo javnost ter intenzivne izobraževalne delavnice, ki se jih je udeležilo več kot dvesto večinoma bolivijskih fotografov. Dogodek v Boliviji pušča pomembno sled. Gonilna sila galerije in festivala je Ejti Štih, vedno nasmejana in energična slovenska umetnica, ki se je leta 1982 z Bleda preselila v Južno Ameriko. Programski vodja festivala pa je fotograf Matjaž Krivic, ki v Boliviji po etapah že več let spremlja zgodbi o pridobivanju litija in podnebni krizi. Vabilu se je odzval tudi južnoafriški fotograf, ki živi v Združenih državah Amerike, Brent Stirton, večkratni prejemnik prestižnih nagrad World Press Photo in sodelavec tako rekoč vseh večjih svetovnih časopisov in revij. ''Na takem festivalu srečaš kolege, ki so ti tako ali drugače blizu. Imajo podobne izkušnje, zato jih ceniš. Ko se z njimi zapleteš v debato, ugotoviš, da imate veliko skupnega. To je lahko zelo tolažilno." Foto: Nejc Jemec
Prenovo bivalnih mestnih predelov, ki izrinja prvotne prebivalce v prid razvoja turizma in storitev za pripadnike višjega razreda, je New York intenzivno doživljal že v drugi polovici preteklega stoletja. Prazne stavbe, katerih propadanje so sprožile špekulacije nepremičninskega trga, so takrat postale zavetje mnogih umetnikov, ki so tvorili dobro poznano živahno umetniško sceno tistega časa. Del nje je bil tudi konceptualni umetnik John Fekner, ki je umetniška dela ustvarjal v številnih medijih, a najbolj je znan po jedrnatih napisih, ki jih je grafitiral po zapuščenih objektih, s sporočili, kot so ''Prelomljene obljube'', ''Razpad'', ''Tračnice prek poti staroselcev''. Napisani na ruševinah velemest v tipografiji, podobni časopisnim naslovom, ali pa na gradbišču novonastajajoče infrastrukture, v svojem bistvu nosijo politična sporočila. Opozarjajo na pravice manjšin in ignorantski odnos oblasti do revnejših slojev družbe. Vendar pa je Feknerjev opus veliko bolj kompleksen in so ostre fraze, zarezane v javni prostor, le vrh ledene gore, polne glasbe, poezije, videa, avdiovizualnih del in prostorskih intervencij. Čeprav je sodeloval pri številnih skupinskih razstavah, je razstava ''Samo John … in tako naprej'' v Galeriji Vžigalica prva retrospektivno-dokumentarna predstavitev njegovega širšega delovanja. Foto: Broken Promises, 1980 © z dovoljenjem Raziskovalnega arhiva Johna Feknerja (sekundarni vir: Galerija Vžigalica)
Prenovo bivalnih mestnih predelov, ki izrinja prvotne prebivalce v prid razvoja turizma in storitev za pripadnike višjega razreda, je New York intenzivno doživljal že v drugi polovici preteklega stoletja. Prazne stavbe, katerih propadanje so sprožile špekulacije nepremičninskega trga, so takrat postale zavetje mnogih umetnikov, ki so tvorili dobro poznano živahno umetniško sceno tistega časa. Del nje je bil tudi konceptualni umetnik John Fekner, ki je umetniška dela ustvarjal v številnih medijih, a najbolj je znan po jedrnatih napisih, ki jih je grafitiral po zapuščenih objektih, s sporočili, kot so ''Prelomljene obljube'', ''Razpad'', ''Tračnice prek poti staroselcev''. Napisani na ruševinah velemest v tipografiji, podobni časopisnim naslovom, ali pa na gradbišču novonastajajoče infrastrukture, v svojem bistvu nosijo politična sporočila. Opozarjajo na pravice manjšin in ignorantski odnos oblasti do revnejših slojev družbe. Vendar pa je Feknerjev opus veliko bolj kompleksen in so ostre fraze, zarezane v javni prostor, le vrh ledene gore, polne glasbe, poezije, videa, avdiovizualnih del in prostorskih intervencij. Čeprav je sodeloval pri številnih skupinskih razstavah, je razstava ''Samo John … in tako naprej'' v Galeriji Vžigalica prva retrospektivno-dokumentarna predstavitev njegovega širšega delovanja. Foto: Broken Promises, 1980 © z dovoljenjem Raziskovalnega arhiva Johna Feknerja (sekundarni vir: Galerija Vžigalica)
Notranjščina oz. interier kot umetniški motiv je včasih razkazoval bogastvo ali modnost lastnikov, vedno pa je govoril o intimi in osebnem okolju. Tudi v primerih, ko v prizorih ni bilo oseb. In prav take interierje, brez človekove fizične prisotnosti, predstavlja razstava, ki je na ogled v Galeriji Equrna v Ljubljani. Pripravil jo je kurator Arne Brejc, na njej pa najdemo slike, instalacije in digitalna dela devetih umetnic in umetnikov več generacij in različnih osebnih poetik. Avtorice in avtorji del na razstavi: Boris Beja, Gašper Capuder, Nina Čelhar, Stefano Garbuglia, Janja Kosi, Metka Krašovec, Uroš Potočnik, Anže Sever in Manja Vadla. Foto: Žiga Bratoš
Notranjščina oz. interier kot umetniški motiv je včasih razkazoval bogastvo ali modnost lastnikov, vedno pa je govoril o intimi in osebnem okolju. Tudi v primerih, ko v prizorih ni bilo oseb. In prav take interierje, brez človekove fizične prisotnosti, predstavlja razstava, ki je na ogled v Galeriji Equrna v Ljubljani. Pripravil jo je kurator Arne Brejc, na njej pa najdemo slike, instalacije in digitalna dela devetih umetnic in umetnikov več generacij in različnih osebnih poetik. Avtorice in avtorji del na razstavi: Boris Beja, Gašper Capuder, Nina Čelhar, Stefano Garbuglia, Janja Kosi, Metka Krašovec, Uroš Potočnik, Anže Sever in Manja Vadla. Foto: Žiga Bratoš
V letu 2025, ko bo naziv Evropske prestolnice kulture pripadel tudi Novi Gorici v sodelovanju z Gorico v Italiji, se bo veliko dogajalo na obmejnem območju med obema mestoma, pri novogoriški železniški postaji. Na natečaju za prostorsko ureditev je zmagal italijanski koncept, ki pa se je pozneje izkazal za preambicioznega in finančno neizvedljivega. Mestna občina Nova Gorica se je zato obrnila na tretjeuvrščeni biro Sadar Vuga, ki je ponudil rešitev izrabe obstoječe infrastrukture in nato v sodelovanju še z drugimi partnerji pripravil strategijo za tako imenovani EPK distrikt. Arhitekt Boštjan Vuga upa, da bo imela nova obmejna ureditev dolgoročne učinke, kot bi lahko bil celo skupni študentski kampus. ''Kar se zdaj dogaja v Novi Gorici, je za to urbano sredino velik projekt,'' pravi in doda, da je ''bistveno, ne da meja med Novo Gorico in Gorico v Italiji izgine, temveč da postane porozna''.
V letu 2025, ko bo naziv Evropske prestolnice kulture pripadel tudi Novi Gorici v sodelovanju z Gorico v Italiji, se bo veliko dogajalo na obmejnem območju med obema mestoma, pri novogoriški železniški postaji. Na natečaju za prostorsko ureditev je zmagal italijanski koncept, ki pa se je pozneje izkazal za preambicioznega in finančno neizvedljivega. Mestna občina Nova Gorica se je zato obrnila na tretjeuvrščeni biro Sadar Vuga, ki je ponudil rešitev izrabe obstoječe infrastrukture in nato v sodelovanju še z drugimi partnerji pripravil strategijo za tako imenovani EPK distrikt. Arhitekt Boštjan Vuga upa, da bo imela nova obmejna ureditev dolgoročne učinke, kot bi lahko bil celo skupni študentski kampus. ''Kar se zdaj dogaja v Novi Gorici, je za to urbano sredino velik projekt,'' pravi in doda, da je ''bistveno, ne da meja med Novo Gorico in Gorico v Italiji izgine, temveč da postane porozna''.
Erotični ilustraciji mesto na likovnem polju v Sloveniji že pet let utrjuje festival Velvet, ki ga v okviru Centra sodobnih umetnosti Celje gosti Galerija Račka. Njegova umetniška vodja Nea Likar je skupaj s sodelavci tokrat izbrala temo Užitek – sanjska pokrajina, ki oživlja sproščenost in predanost trenutkom ekstaze. Na festivalski razstavi se predstavlja 26 slovenskih avtoric in avtorjev vseh generacij, ki so se prijavili na razpis in jih je izbrala kustosinja Maja Antončič, besedilo k razstavi pa je napisala Sara Nuša Golob Grabner. V njem poudarja, da je potreben ''pogum, ki nam omogoči, da se s samim bistvom potopimo v pokrajine, ki nam nikoli ne morejo biti prepovedane''.
Erotični ilustraciji mesto na likovnem polju v Sloveniji že pet let utrjuje festival Velvet, ki ga v okviru Centra sodobnih umetnosti Celje gosti Galerija Račka. Njegova umetniška vodja Nea Likar je skupaj s sodelavci tokrat izbrala temo Užitek – sanjska pokrajina, ki oživlja sproščenost in predanost trenutkom ekstaze. Na festivalski razstavi se predstavlja 26 slovenskih avtoric in avtorjev vseh generacij, ki so se prijavili na razpis in jih je izbrala kustosinja Maja Antončič, besedilo k razstavi pa je napisala Sara Nuša Golob Grabner. V njem poudarja, da je potreben ''pogum, ki nam omogoči, da se s samim bistvom potopimo v pokrajine, ki nam nikoli ne morejo biti prepovedane''.
24. oktobra letos so v Slovenskem etnografskem muzeju odprli veliko razstavo z naslovom Maksim Gaspari: Ustvarjene podobe naroda (na ogled bo do 31. oktobra 2025). Že naslov razstave nedvoumno pove, da so slikarjeve upodobitve slovenskega naroda kreacija in ne zvesta podoba resničnosti. Toda Gasparijeve podobe so v teku let in desetletij postale del slovenskega imaginarija. Tudi o tem protislovju v Likovnih odmevih, v pogovoru z Markom Goljo, pripoveduje avtorica razstave dr. Bojana Rogelj Škafar, odlična poznavalka Maksima Gasparija in njegovega dela. Nikar ne zamudite.
24. oktobra letos so v Slovenskem etnografskem muzeju odprli veliko razstavo z naslovom Maksim Gaspari: Ustvarjene podobe naroda (na ogled bo do 31. oktobra 2025). Že naslov razstave nedvoumno pove, da so slikarjeve upodobitve slovenskega naroda kreacija in ne zvesta podoba resničnosti. Toda Gasparijeve podobe so v teku let in desetletij postale del slovenskega imaginarija. Tudi o tem protislovju v Likovnih odmevih, v pogovoru z Markom Goljo, pripoveduje avtorica razstave dr. Bojana Rogelj Škafar, odlična poznavalka Maksima Gasparija in njegovega dela. Nikar ne zamudite.
Letošnji prejemnik nagrade Ivane Kobilca za življenjsko delo, slikar, risar, grafik, kipar in pesnik Zdenko Huzjan, se je dolgo časa navduševal nad eksistencialno filozofijo, ki ga je obsedla že v mladosti, ker se njegova življenjska zgodba navezuje na prisotnost smrti. Slikarstvo je zgodaj razumel kot poslanstvo, saj je bil njegov oče zelo nadarjen, a se mu zaradi prezgodnje smrti ni uspelo izšolati. In potem je sam prevzel očetovo neizpolnjeno pot. ''Prišli smo iz tišine, gremo v tišino, slikanje pa so postopki vmes,'' pravi. Zanj značilni so zemeljsko sivi in rjavi odtenki, tu in tam vstopi z barvno, oblike pa kot razkrajajoči se, zabrisani ljudje in hkrati embriji, arhaične podobe, ujete med življenjem in smrtjo v stanju tihega mirovanja. Za Zdenka Huzjana so značilne globoke téme, kot je eksistencialna stiska človeka, hkrati subtilno vnaša sočutje. Ob tej priložnosti vabimo k poslušanja pogovora, ki ga je Iza Pevec z njim posnela leta 2021 ob njegovi razstavi Geografija tišin v Galeriji Murska Sobota.
Letošnji prejemnik nagrade Ivane Kobilca za življenjsko delo, slikar, risar, grafik, kipar in pesnik Zdenko Huzjan, se je dolgo časa navduševal nad eksistencialno filozofijo, ki ga je obsedla že v mladosti, ker se njegova življenjska zgodba navezuje na prisotnost smrti. Slikarstvo je zgodaj razumel kot poslanstvo, saj je bil njegov oče zelo nadarjen, a se mu zaradi prezgodnje smrti ni uspelo izšolati. In potem je sam prevzel očetovo neizpolnjeno pot. ''Prišli smo iz tišine, gremo v tišino, slikanje pa so postopki vmes,'' pravi. Zanj značilni so zemeljsko sivi in rjavi odtenki, tu in tam vstopi z barvno, oblike pa kot razkrajajoči se, zabrisani ljudje in hkrati embriji, arhaične podobe, ujete med življenjem in smrtjo v stanju tihega mirovanja. Za Zdenka Huzjana so značilne globoke téme, kot je eksistencialna stiska človeka, hkrati subtilno vnaša sočutje. Ob tej priložnosti vabimo k poslušanja pogovora, ki ga je Iza Pevec z njim posnela leta 2021 ob njegovi razstavi Geografija tišin v Galeriji Murska Sobota.
Razstava Naša last: Slovenska protestna fotografija 2020–2022 v Galeriji Jakopič v Ljubljani prikazuje fotografske zajeme protestov, ki so se kontinuirano dogajali po Sloveniji med pandemijo koronavirusne bolezni ter se odzivali na protikovidne ukrepe in odločitve tedanje vlade. Z raziskovanjem protestov kot oblike političnega sporočanja se ukvarja izredni profesor na katedri za medijske in komunikacijske študije Fakultete za družbene vede Ilija Tomanić Trivundža, ki je avtor obrazstavnega besedila. Gosta oddaje ob Tomaniću sta tudi sokustosa razstave Julija Hoda in Metod Blejec.
Razstava Naša last: Slovenska protestna fotografija 2020–2022 v Galeriji Jakopič v Ljubljani prikazuje fotografske zajeme protestov, ki so se kontinuirano dogajali po Sloveniji med pandemijo koronavirusne bolezni ter se odzivali na protikovidne ukrepe in odločitve tedanje vlade. Z raziskovanjem protestov kot oblike političnega sporočanja se ukvarja izredni profesor na katedri za medijske in komunikacijske študije Fakultete za družbene vede Ilija Tomanić Trivundža, ki je avtor obrazstavnega besedila. Gosta oddaje ob Tomaniću sta tudi sokustosa razstave Julija Hoda in Metod Blejec.
V pokrajinski Galeriji Murska Sobota pri sestavljanju stalne zbirke posebno pozornost namenjajo umetniškim delom ustvarjalcev, ki izhajajo iz lokalnega okolja, vseskozi pa jo smiselno dopolnjujejo tudi s pomembnimi deli ostalih slovenskih in tujih ustvarjalcev. Vsako leto stalno zbirko na določen način tudi predstavijo javnosti in tokrat so pripravili izbor iz obdobja med letoma 2013 in 2023. Nove pridobitve in stalno zbirko Galerije Murska Sobota predstavlja direktor galerije in kustos aktualne razstave dr. Robert Inhof. Foto: Galerija Murska Sobota
V pokrajinski Galeriji Murska Sobota pri sestavljanju stalne zbirke posebno pozornost namenjajo umetniškim delom ustvarjalcev, ki izhajajo iz lokalnega okolja, vseskozi pa jo smiselno dopolnjujejo tudi s pomembnimi deli ostalih slovenskih in tujih ustvarjalcev. Vsako leto stalno zbirko na določen način tudi predstavijo javnosti in tokrat so pripravili izbor iz obdobja med letoma 2013 in 2023. Nove pridobitve in stalno zbirko Galerije Murska Sobota predstavlja direktor galerije in kustos aktualne razstave dr. Robert Inhof. Foto: Galerija Murska Sobota
Kolaž oziroma lepljenka ostaja na površini, asemblaž iz slike naredi skulpturo, jo pomakne v prostor. Kdaj se ji kot sateliti pridružijo samostojni objekti na tleh. A meje so težko določljive. Je pa skoraj vedno prisotno prodiranje čez pravokotni format stenske slike, na njej okvir, kdaj celo zadaj. A zakaj ta želja iti ven iz nje? Morda pa je to skoraj enako razumljivo kot siljenje v vesolje. Vedno znova nas zanima meja, rob, iskanje konca in tistega, kar je za njim. Začetki kolaža, asemblaža, montaže, instalacije segajo globoko v 20. stoletje, v modernizem. O tem, kako žive so te tehnike v sodobni slovenski umetnosti, pa priča velika skupinska razstava v Cukrarni v Ljubljani, ki so jo naslovili Plastenja. Predstavlja produkcijo od 70. let prejšnjega stoletja do danes. Kustosinji sta Mateja Podlesnik in Alenka Trebušak. Umetnice in umetniki na razstavi: Igor Andjelić, Maja Babič Košir & Nevena Aleksovski, Mirsad Begić, Emerik Bernard, Viktor Bernik, Vanja Bućan, Mito Gegič, Marjan Gumilar, Stane Jagodič, Žiga Kariž, Dušan Kirbiš, Janja Kosi, Marko A. Kovačič, Polonca Lovšin, Mina Fina, Alen Ožbolt, Alenka Pirman, Ivo Prančič, Adrijan Praznik, Mojca Senegačnik, Small but dangers, Mladen Stropnik, Maruša Štibelj, Andrej Štular, Tugo Šušnik, Terrah, Marko Tušek, Žarko Vrezec, V.S.S.D. Marko Tušek – Paramount, 2021 (Foto: Žiga Bratoš)
Kolaž oziroma lepljenka ostaja na površini, asemblaž iz slike naredi skulpturo, jo pomakne v prostor. Kdaj se ji kot sateliti pridružijo samostojni objekti na tleh. A meje so težko določljive. Je pa skoraj vedno prisotno prodiranje čez pravokotni format stenske slike, na njej okvir, kdaj celo zadaj. A zakaj ta želja iti ven iz nje? Morda pa je to skoraj enako razumljivo kot siljenje v vesolje. Vedno znova nas zanima meja, rob, iskanje konca in tistega, kar je za njim. Začetki kolaža, asemblaža, montaže, instalacije segajo globoko v 20. stoletje, v modernizem. O tem, kako žive so te tehnike v sodobni slovenski umetnosti, pa priča velika skupinska razstava v Cukrarni v Ljubljani, ki so jo naslovili Plastenja. Predstavlja produkcijo od 70. let prejšnjega stoletja do danes. Kustosinji sta Mateja Podlesnik in Alenka Trebušak. Umetnice in umetniki na razstavi: Igor Andjelić, Maja Babič Košir & Nevena Aleksovski, Mirsad Begić, Emerik Bernard, Viktor Bernik, Vanja Bućan, Mito Gegič, Marjan Gumilar, Stane Jagodič, Žiga Kariž, Dušan Kirbiš, Janja Kosi, Marko A. Kovačič, Polonca Lovšin, Mina Fina, Alen Ožbolt, Alenka Pirman, Ivo Prančič, Adrijan Praznik, Mojca Senegačnik, Small but dangers, Mladen Stropnik, Maruša Štibelj, Andrej Štular, Tugo Šušnik, Terrah, Marko Tušek, Žarko Vrezec, V.S.S.D. Marko Tušek – Paramount, 2021 (Foto: Žiga Bratoš)
''Lepa je skulptura, ki je ne zapreš, torej da material ostane v izvirni obliki,'' pravi kipar Primož Pugelj. Železni delci, zloženi kot luske, svetleča se rdeča masa, surov beton. Pa obraz, sestavljen iz devetih majhnih, kot na kakšni grafiki Andya Warhola, in tak, ki se zdi, kot bi ga pobrali z morskega dna. Vse to so ''kože'' obrazov, ki strmijo v prazno ali pa kar mižijo. Pugljeve maske pravzaprav vzpostavljajo vez z golo prisotnostjo biti. Odrešene so spola, simbolike, pomena. Čakajo torej na gledalčevo domišljijo. In kot med drugim zapiše kustos Jiři Kočica, želijo prikazati, ''kar kljub neštetim maskam iz zgodovine še ni bilo simbolizirano, ubesedeno, uprizorjeno ali upodobljeno''. V Galeriji S na Ljubljanskem gradu si v tem času lahko ogledamo razstavo Primoža Puglja z naslovom Začetek novembra, mi pa smo ga obiskali v njegovem ateljeju v Vnanjih Goricah, kjer ima tudi svojo galerijo. Foto: Žiga Bratoš
''Lepa je skulptura, ki je ne zapreš, torej da material ostane v izvirni obliki,'' pravi kipar Primož Pugelj. Železni delci, zloženi kot luske, svetleča se rdeča masa, surov beton. Pa obraz, sestavljen iz devetih majhnih, kot na kakšni grafiki Andya Warhola, in tak, ki se zdi, kot bi ga pobrali z morskega dna. Vse to so ''kože'' obrazov, ki strmijo v prazno ali pa kar mižijo. Pugljeve maske pravzaprav vzpostavljajo vez z golo prisotnostjo biti. Odrešene so spola, simbolike, pomena. Čakajo torej na gledalčevo domišljijo. In kot med drugim zapiše kustos Jiři Kočica, želijo prikazati, ''kar kljub neštetim maskam iz zgodovine še ni bilo simbolizirano, ubesedeno, uprizorjeno ali upodobljeno''. V Galeriji S na Ljubljanskem gradu si v tem času lahko ogledamo razstavo Primoža Puglja z naslovom Začetek novembra, mi pa smo ga obiskali v njegovem ateljeju v Vnanjih Goricah, kjer ima tudi svojo galerijo. Foto: Žiga Bratoš
''Lastnik, stroka in oskrbnik morajo stopiti skupaj za uspešno skrb in obnovo kulturne dediščine,'' pravi Mirko Cigula. Z ženo Ireno sta prejela Steletovo priznanje Slovenskega konservatorskega društva za vlogo oskrbnikov največjega slovenskega baročnega dvorca Dornava. Ta stoji na ravnini Dravskega polja v naselju Dornava pri Ptuju in velja za enega najpomembnejših spomenikov posvetne baročne arhitekture pri nas. Zakonca Cigula, kot so med drugim zapisali v utemeljitvi priznanja, ''z osebno predanostjo in neizmerno ljubeznijo do dvorca le-tega prebujata v novo življenje in oživljata strokovno in laično zavest, ki daje nov smisel tej nacionalno pomembni dediščinski lokaciji''. Obiskali smo ju in izkazala sta se tudi kot poznavalca tamkajšnje zgodovine. Še prej pa smo se pogovarjali z odgovorno konservatorko Svjetlano Kurelac. Foto: Mojca Zemljarič (Štajerski tednik)
''Lastnik, stroka in oskrbnik morajo stopiti skupaj za uspešno skrb in obnovo kulturne dediščine,'' pravi Mirko Cigula. Z ženo Ireno sta prejela Steletovo priznanje Slovenskega konservatorskega društva za vlogo oskrbnikov največjega slovenskega baročnega dvorca Dornava. Ta stoji na ravnini Dravskega polja v naselju Dornava pri Ptuju in velja za enega najpomembnejših spomenikov posvetne baročne arhitekture pri nas. Zakonca Cigula, kot so med drugim zapisali v utemeljitvi priznanja, ''z osebno predanostjo in neizmerno ljubeznijo do dvorca le-tega prebujata v novo življenje in oživljata strokovno in laično zavest, ki daje nov smisel tej nacionalno pomembni dediščinski lokaciji''. Obiskali smo ju in izkazala sta se tudi kot poznavalca tamkajšnje zgodovine. Še prej pa smo se pogovarjali z odgovorno konservatorko Svjetlano Kurelac. Foto: Mojca Zemljarič (Štajerski tednik)
12. oktobra je minilo deset let od smrti, 30. julija letos pa osemdeset let od rojstva v Mežici rojenega slikarja, grafika, tudi profesorja na ljubljanski ALUO Lojzeta Logarja. Pozornost likovne javnosti je vzbudil konec 60. in v začetku 70. let prejšnjega stoletja z deli, ki so se spogledovala s popartom in jih likovna kritika uvršča v slovensko različico poparta, poimenovano nova figuralika. Pozneje je prehodil še druge ustvarjalne faze. Približal se je konceptualizmu, nato radikalnemu ekspresionizmu, v osemdesetih je sledilo obdobje minimalizma črnih slik, ki jih je pozneje nasledila bogato koloristična serija slik in grafik Davidovi vrtovi, za katero je Logar prejel tudi nagrado Prešernovega sklada leta 1987. V devetdesetih se je nato premaknil v monokromne, geometrijsko zasnovane kompozicije v seriji Intermezzozoik, ob koncu življenja pa prešel k drobnim risbam, velikim le od 10 do 20 centimetrov, ki jih je z barvnimi svinčniki risal po črnem papirju. Poimenoval jih je Angeli. V letih 2020 in 2021 so se štiri ustanove – Koroška galerija likovnih umetnosti, Galerija Murska Sobota, Obalne galerije Piran in Galerija ZDSLU – povezale in vsaka je pripravila razstavo in v ospredje postavila izbrano poglavje Logarjevega opusa, ki je s tem doživel res celotno predstavitev. V oddaji Likovni odmevi pa vam ob priložnosti obletnice tokrat prinašamo misli samega Lojzeta Logarja. Maja Žel Nolda je krajši pogovor z njim posnela leta 1996, ko je Logar svoja dela, ustvarjena od leta 1967 do leta 1996, predstavljal v Mednarodnem grafičnem likovnem centru v Ljubljani.
12. oktobra je minilo deset let od smrti, 30. julija letos pa osemdeset let od rojstva v Mežici rojenega slikarja, grafika, tudi profesorja na ljubljanski ALUO Lojzeta Logarja. Pozornost likovne javnosti je vzbudil konec 60. in v začetku 70. let prejšnjega stoletja z deli, ki so se spogledovala s popartom in jih likovna kritika uvršča v slovensko različico poparta, poimenovano nova figuralika. Pozneje je prehodil še druge ustvarjalne faze. Približal se je konceptualizmu, nato radikalnemu ekspresionizmu, v osemdesetih je sledilo obdobje minimalizma črnih slik, ki jih je pozneje nasledila bogato koloristična serija slik in grafik Davidovi vrtovi, za katero je Logar prejel tudi nagrado Prešernovega sklada leta 1987. V devetdesetih se je nato premaknil v monokromne, geometrijsko zasnovane kompozicije v seriji Intermezzozoik, ob koncu življenja pa prešel k drobnim risbam, velikim le od 10 do 20 centimetrov, ki jih je z barvnimi svinčniki risal po črnem papirju. Poimenoval jih je Angeli. V letih 2020 in 2021 so se štiri ustanove – Koroška galerija likovnih umetnosti, Galerija Murska Sobota, Obalne galerije Piran in Galerija ZDSLU – povezale in vsaka je pripravila razstavo in v ospredje postavila izbrano poglavje Logarjevega opusa, ki je s tem doživel res celotno predstavitev. V oddaji Likovni odmevi pa vam ob priložnosti obletnice tokrat prinašamo misli samega Lojzeta Logarja. Maja Žel Nolda je krajši pogovor z njim posnela leta 1996, ko je Logar svoja dela, ustvarjena od leta 1967 do leta 1996, predstavljal v Mednarodnem grafičnem likovnem centru v Ljubljani.
Ustanovitelji prvega Mednarodnega festivala računalniške umetnosti s kratico MFRU, ki je pred tremi desetletji zaživel v Mariboru, so vedeli, da računalnik globalizira svet. Takrat je to bil ne le prvi, ampak tudi edini festival pri nas, ki je povezoval umetnost s tehnologijo, znanostjo in družbo. In to identiteto si organizatorji prizadevajo ohraniti vse do danes. Jubilejna izdaja letos poteka pod naslovom Prazne police. Postpotrošniške vizije po koncu poslovanja in raziskuje položaj digitalne in medijske umetnosti v trajnostnih in socialnih oblikah življenjskih ekonomij ter trgovanja z blagom. O tem, kakšno mesto je imel MFRU nekoč in kakšno ima danes, se pogovarjamo z enim od pobudnikov festivala Jožetom Slačkom, umetniško sokuratorko jubilejne izvedbe Laro Mejač in odgovorno za digitalno komuniciranje Valerijo Intihar.
Ustanovitelji prvega Mednarodnega festivala računalniške umetnosti s kratico MFRU, ki je pred tremi desetletji zaživel v Mariboru, so vedeli, da računalnik globalizira svet. Takrat je to bil ne le prvi, ampak tudi edini festival pri nas, ki je povezoval umetnost s tehnologijo, znanostjo in družbo. In to identiteto si organizatorji prizadevajo ohraniti vse do danes. Jubilejna izdaja letos poteka pod naslovom Prazne police. Postpotrošniške vizije po koncu poslovanja in raziskuje položaj digitalne in medijske umetnosti v trajnostnih in socialnih oblikah življenjskih ekonomij ter trgovanja z blagom. O tem, kakšno mesto je imel MFRU nekoč in kakšno ima danes, se pogovarjamo z enim od pobudnikov festivala Jožetom Slačkom, umetniško sokuratorko jubilejne izvedbe Laro Mejač in odgovorno za digitalno komuniciranje Valerijo Intihar.
Kaj pomenijo luknje v ograjah v obliki ključev in od kod izhaja ta motiv, ki ga srečujemo po različnih delih Slovenije? To je zanimalo umetnico Polono Drobnič, ki je več let preučevala doma zvarjene dvoriščne ograje, skupaj z Društvom za domače raziskave pa je svoje zanimanje nadgradila v projekt In:štance. Ta je predstavljen v Roglabu v Centru Rog in prikazuje spregledan pojav štancanih ograj, izdelanih iz ostankov kovinske industrijske proizvodnje v 60. in 70. letih prejšnjega stoletja. Aleksandra Saška Gruden se je o projektu In:štance pogovarjala z njegovo avtorico Polono Drobnič in Alenko Pirman iz Društva za domače raziskave.
Kaj pomenijo luknje v ograjah v obliki ključev in od kod izhaja ta motiv, ki ga srečujemo po različnih delih Slovenije? To je zanimalo umetnico Polono Drobnič, ki je več let preučevala doma zvarjene dvoriščne ograje, skupaj z Društvom za domače raziskave pa je svoje zanimanje nadgradila v projekt In:štance. Ta je predstavljen v Roglabu v Centru Rog in prikazuje spregledan pojav štancanih ograj, izdelanih iz ostankov kovinske industrijske proizvodnje v 60. in 70. letih prejšnjega stoletja. Aleksandra Saška Gruden se je o projektu In:štance pogovarjala z njegovo avtorico Polono Drobnič in Alenko Pirman iz Društva za domače raziskave.
Fotografijo moramo razumeti v kontekstu vsega, kar jo določa, pravi umetnik in teoretik Victor Burgin, ki s semiotiko razlaga, kako fotografija tvori pomen, s psihoanalizo pa, zakaj nekdo ob neki fotografiji ne občuti ničesar, drugi pa ima solze v očeh. Burgin razmišlja o tem, kako fotografijo razumemo, in poudarja soodvisnost fotografske podobe in jezika, nezmožnost, da fotografijo izvzamemo iz ideološkega polja. Sprva se je uveljavil kot politično angažiran fotograf, ki je s konceptualnim spajanjem podob in besedila opozarjal na družbene nepravilnosti in konvencije. Pogovor je nastal leta 2022 v Ljubljani ob Burginovem gostovanju ob izidu prevoda izbora njegovih esejev z naslovom Kamera in aparat, ki jih je izdala revija Fotografija. Foto: WIkipedia
Fotografijo moramo razumeti v kontekstu vsega, kar jo določa, pravi umetnik in teoretik Victor Burgin, ki s semiotiko razlaga, kako fotografija tvori pomen, s psihoanalizo pa, zakaj nekdo ob neki fotografiji ne občuti ničesar, drugi pa ima solze v očeh. Burgin razmišlja o tem, kako fotografijo razumemo, in poudarja soodvisnost fotografske podobe in jezika, nezmožnost, da fotografijo izvzamemo iz ideološkega polja. Sprva se je uveljavil kot politično angažiran fotograf, ki je s konceptualnim spajanjem podob in besedila opozarjal na družbene nepravilnosti in konvencije. Pogovor je nastal leta 2022 v Ljubljani ob Burginovem gostovanju ob izidu prevoda izbora njegovih esejev z naslovom Kamera in aparat, ki jih je izdala revija Fotografija. Foto: WIkipedia
Pogosto slišimo, da je likovna kritika v Sloveniji v krizi. Med spodbujevalci likovne kritike je tudi Slovensko društvo likovnih kritikov, ki letno podeljuje nagrade za to področje. Letos so za življenjsko delo nagradili umetnostnega zgodovinarja, filozofa in pesnika Andreja Medveda, nagrado kritiško pero je prejel Tomislav Vignjević, nagrado za mlado kritičarko pa Sara Nuša Golob Grabner. Da stanje glede kritike pri nas ni najboljše, se strinjajo vsi trije, razmišljali pa so tudi o svojih pristopih in izzivih. Foto: Kristina Bursać, vir: Cankarjev dom
Pogosto slišimo, da je likovna kritika v Sloveniji v krizi. Med spodbujevalci likovne kritike je tudi Slovensko društvo likovnih kritikov, ki letno podeljuje nagrade za to področje. Letos so za življenjsko delo nagradili umetnostnega zgodovinarja, filozofa in pesnika Andreja Medveda, nagrado kritiško pero je prejel Tomislav Vignjević, nagrado za mlado kritičarko pa Sara Nuša Golob Grabner. Da stanje glede kritike pri nas ni najboljše, se strinjajo vsi trije, razmišljali pa so tudi o svojih pristopih in izzivih. Foto: Kristina Bursać, vir: Cankarjev dom
Odlična likovnost še ne pomeni umetniškega dela, poudarja Darko Slavec, akademski slikar in upokojeni profesor, letošnji nagrajenec Zveze društev slovenskih likovnih umetnikov za življenjsko delo na področju tihožitja. Njegove podobe so videti kot znanstvenofantastični prikazi, panoramsko ali v izsekih razvidni skozi umetnikove daljnoglede ali okna kozmičnih plovil, je zapisal Milček Komelj v besedilu ob razstavi Realno-imaginarno, ki je bila lani na ogled v Galeriji društva likovnih umetnikov Ljubljana. Tedaj je umetnika pred mikrofon povabil Žiga Bratoš. Foto: Žiga Bratoš
Odlična likovnost še ne pomeni umetniškega dela, poudarja Darko Slavec, akademski slikar in upokojeni profesor, letošnji nagrajenec Zveze društev slovenskih likovnih umetnikov za življenjsko delo na področju tihožitja. Njegove podobe so videti kot znanstvenofantastični prikazi, panoramsko ali v izsekih razvidni skozi umetnikove daljnoglede ali okna kozmičnih plovil, je zapisal Milček Komelj v besedilu ob razstavi Realno-imaginarno, ki je bila lani na ogled v Galeriji društva likovnih umetnikov Ljubljana. Tedaj je umetnika pred mikrofon povabil Žiga Bratoš. Foto: Žiga Bratoš
Tea Curk Sorta, Tejka Pezdirc, Natalija R. Črnčec, Marko A. Kovačič, Zoran Srdić Janežič, Borut Korošec in Kristina Rutar so imena kipark in kiparjev, ki jih je za skupinsko razstavo Različnosti izbral kustos Sarival Sosič. Njihova kiparska dela, ki so sad različnih likovnih pristopov, kar sugerira tudi naslov razstave, pa povezuje glasbena instalacija Boštjana Perovška. O izboru umetnic in umetnikov, njihovih delih, pa o sedanjosti in prihodnosti kiparstva ter umetnosti Sarival Sosič pripoveduje Aleksandri Saški Gruden. Na fotografiji delo Kristine Rutar: Zlomljene krajine I. Vir: Mestna galerija Ljubljana.
Tea Curk Sorta, Tejka Pezdirc, Natalija R. Črnčec, Marko A. Kovačič, Zoran Srdić Janežič, Borut Korošec in Kristina Rutar so imena kipark in kiparjev, ki jih je za skupinsko razstavo Različnosti izbral kustos Sarival Sosič. Njihova kiparska dela, ki so sad različnih likovnih pristopov, kar sugerira tudi naslov razstave, pa povezuje glasbena instalacija Boštjana Perovška. O izboru umetnic in umetnikov, njihovih delih, pa o sedanjosti in prihodnosti kiparstva ter umetnosti Sarival Sosič pripoveduje Aleksandri Saški Gruden. Na fotografiji delo Kristine Rutar: Zlomljene krajine I. Vir: Mestna galerija Ljubljana.
O letošnjem beneškem bienalu smo v oddaji Likovni odmevi že razmišljali – nekaj svojih pomislekov je tedaj predstavil Marko Jenko iz Muzeja Lah. Med drugim je izpostavil, da kurator Adriano Pedrosa pod naslovom Tujci povsod, ponuja precej predvidljiv nabor tem in poudarkov – v ospredju je predvsem umetnost globalnega juga, staroselcev, samoukov, kvir umetnic in umetnikov ter tistih, ki so migrirali. Tokrat svoje misli o letošnji izdaji ene najpomembnejših prireditev sodobne umetnosti deli neodvisni kustos Tevž Logar, izpostavljamo pa tudi nekaj nacionalnih paviljonov, ki se kot vsako leto v večji ali manjši meri odzivajo na izhodiščno temo, kot jo zastavi in na osrednji razstavi razvije kurator. Foto: Dejan Habicht
O letošnjem beneškem bienalu smo v oddaji Likovni odmevi že razmišljali – nekaj svojih pomislekov je tedaj predstavil Marko Jenko iz Muzeja Lah. Med drugim je izpostavil, da kurator Adriano Pedrosa pod naslovom Tujci povsod, ponuja precej predvidljiv nabor tem in poudarkov – v ospredju je predvsem umetnost globalnega juga, staroselcev, samoukov, kvir umetnic in umetnikov ter tistih, ki so migrirali. Tokrat svoje misli o letošnji izdaji ene najpomembnejših prireditev sodobne umetnosti deli neodvisni kustos Tevž Logar, izpostavljamo pa tudi nekaj nacionalnih paviljonov, ki se kot vsako leto v večji ali manjši meri odzivajo na izhodiščno temo, kot jo zastavi in na osrednji razstavi razvije kurator. Foto: Dejan Habicht
Sodobna umetnost je danes tesno prepletena tudi z znanostjo in skupaj z njo raziskuje vplive človeka na okolje ter naravne ekosisteme, katerih del je tudi človek. Robertina Šebjanič se že več kot desetletje posveča problematikam vodnih okolij, ki jih obravnava v mednarodnem prostoru. Ravno v tem času se predstavlja v okviru mednarodnega festivala Ars Electronica v avstrijskem Linzu. Aleksandra Saška Gruden se je z avtorico pogovarjala o njenem delu in pogledih na aktualna okoljska vprašanja, kot jih vidi sama in kot jih prepoznava znanost. Foto: Uroš Abram, izrez fotografije
Sodobna umetnost je danes tesno prepletena tudi z znanostjo in skupaj z njo raziskuje vplive človeka na okolje ter naravne ekosisteme, katerih del je tudi človek. Robertina Šebjanič se že več kot desetletje posveča problematikam vodnih okolij, ki jih obravnava v mednarodnem prostoru. Ravno v tem času se predstavlja v okviru mednarodnega festivala Ars Electronica v avstrijskem Linzu. Aleksandra Saška Gruden se je z avtorico pogovarjala o njenem delu in pogledih na aktualna okoljska vprašanja, kot jih vidi sama in kot jih prepoznava znanost. Foto: Uroš Abram, izrez fotografije
Monumentalnost, presegajoče, poskus zajemanja kozmosa so asociacije ob ogledu del Anselma Kieferja, slavnega nemškega umetnika, pa tudi ob filmu Wima Wendersa, potopitvenem portretu tega slikarja in kiparja, ki že več kot pet desetletij tematizira nacionalno identiteto in kolektivni spomin, okultni simbolizem, teologijo, misticizem ter nenehno obnovo življenja. Kako danes razumeti to presežno in kje je meja s pompoznim, sta bili dve od vprašanj, o katerih je razmišljal Marko Jenko iz Muzeja Lah, pa tudi o umetnikovi borbi proti pozabi težkih poglavij zgodovine ter potlačitvi holokavsta in nacizma. Ker bodo v zbirko nastajajočega muzeja uvrstili nekaj Kieferjevih del, pa se je pogovor dotaknil tudi njegovega impozantnega ateljejskega kompleksa v Barjacu, mednarodne slave ter povezav njegovih del s slovenskim prostorom. Foto: Kinodvor
Monumentalnost, presegajoče, poskus zajemanja kozmosa so asociacije ob ogledu del Anselma Kieferja, slavnega nemškega umetnika, pa tudi ob filmu Wima Wendersa, potopitvenem portretu tega slikarja in kiparja, ki že več kot pet desetletij tematizira nacionalno identiteto in kolektivni spomin, okultni simbolizem, teologijo, misticizem ter nenehno obnovo življenja. Kako danes razumeti to presežno in kje je meja s pompoznim, sta bili dve od vprašanj, o katerih je razmišljal Marko Jenko iz Muzeja Lah, pa tudi o umetnikovi borbi proti pozabi težkih poglavij zgodovine ter potlačitvi holokavsta in nacizma. Ker bodo v zbirko nastajajočega muzeja uvrstili nekaj Kieferjevih del, pa se je pogovor dotaknil tudi njegovega impozantnega ateljejskega kompleksa v Barjacu, mednarodne slave ter povezav njegovih del s slovenskim prostorom. Foto: Kinodvor
Kako v vizualno podobo preliti radijski program? To je bila naloga oblikovalke Bojane Fajmut ob 60-letnici našega Programa Ars. Plakat, za katerega je prejela srebrno nagrado na oglaševalskem tekmovanju newyorške revije Graphis, je zdaj ob drugih v tujini nagrajenih plakatih slovenskih oblikovalcev še do 5. septembra na ogled na TAM TAM-ovi ulični razstavi v Ljubljani. Ob tej priložnosti smo se z Bojanu Fajmut pogovarjali o oblikovanju za radijski medij, njenih izkušnjah v tujini ter bližino med oblikovanjem in oglaševanjem.
Kako v vizualno podobo preliti radijski program? To je bila naloga oblikovalke Bojane Fajmut ob 60-letnici našega Programa Ars. Plakat, za katerega je prejela srebrno nagrado na oglaševalskem tekmovanju newyorške revije Graphis, je zdaj ob drugih v tujini nagrajenih plakatih slovenskih oblikovalcev še do 5. septembra na ogled na TAM TAM-ovi ulični razstavi v Ljubljani. Ob tej priložnosti smo se z Bojanu Fajmut pogovarjali o oblikovanju za radijski medij, njenih izkušnjah v tujini ter bližino med oblikovanjem in oglaševanjem.
Ob projektih Mladena Stropnika odpovejo ustaljeni mehanizmi razumevanja umetniškega dela, je zapisala Barbara Sterle Vurnik, kustosinja njegove razstave v Mestni galeriji Ljubljana. In res je njihovo privlačnost težko zagrabiti. Čeprav vizualno izčiščena dela morda delujejo abstraktno, sta za njimi pogosto konkretna življenjska izkušnja ali spomin, na katera kdaj napeljuje tudi naslov. Spet drugič je ta naslov predvsem begajoč, nekakšna humorna uganka – to velja tudi za naslov njegove razstave adijo pecivo, kjer so na ogled starejša dela in hkrati najnovejše ustvarjanje, zasnovano prav za to priložnost. Za uveljavljenega umetnika srednje generacije, ki deluje v različnih medijih, so sicer značilni humor, vizualna napetost del ter skoraj otroško čudenje in doživljanje sveta. Pri tem pa se pogosto dotika tem spolnosti, tranzicije, smrti, sprostitve in (ne)dela. Foto: Mladen Stropnik: ko spim video, 38 sek. (loop mode), serija 5/5, 2020, video sličici; vir: FB stran Mestne galeriji Ljubljana
Ob projektih Mladena Stropnika odpovejo ustaljeni mehanizmi razumevanja umetniškega dela, je zapisala Barbara Sterle Vurnik, kustosinja njegove razstave v Mestni galeriji Ljubljana. In res je njihovo privlačnost težko zagrabiti. Čeprav vizualno izčiščena dela morda delujejo abstraktno, sta za njimi pogosto konkretna življenjska izkušnja ali spomin, na katera kdaj napeljuje tudi naslov. Spet drugič je ta naslov predvsem begajoč, nekakšna humorna uganka – to velja tudi za naslov njegove razstave adijo pecivo, kjer so na ogled starejša dela in hkrati najnovejše ustvarjanje, zasnovano prav za to priložnost. Za uveljavljenega umetnika srednje generacije, ki deluje v različnih medijih, so sicer značilni humor, vizualna napetost del ter skoraj otroško čudenje in doživljanje sveta. Pri tem pa se pogosto dotika tem spolnosti, tranzicije, smrti, sprostitve in (ne)dela. Foto: Mladen Stropnik: ko spim video, 38 sek. (loop mode), serija 5/5, 2020, video sličici; vir: FB stran Mestne galeriji Ljubljana
Niti ena školjka ni podobna drugi, je odgovoril umetnik Bogdan Borčić na vprašanje, zakaj ga je prav ta motiv tako pritegnil. Školjke je namreč ta priznani risar, slikar in grafik upodabljal vse od šestdesetih let prejšnjega stoletja pa do smrti leta 2014. Njegova ustvarjalna pot se je sicer razvijala od realističnih izhodišč k abstraktnim rešitvam t. i. visokega modernizma. Poleg školjk so v njegovih delih razvidni tudi motivi mrež, vrš, trnkov in preostalega ribiškega pribora. V drugi polovici osemdesetih je bil njegov likovni pristop bolj minimalističen, z analitično razgraditvijo motivov. Bil je izjemen poznavalec klasičnih grafičnih tehnik globokega tiska in ga prištevamo med najpomembnejše predstavnike ljubljanske grafične šole. Njegova grafična dela hranijo v zbirkah številni svetovni muzeji, tudi dunajska Albertina. Proti koncu življenja se je likovno soočil s svojo travmatično izkušnjo koncentracijskega taborišča Dachau, med drugim je takrat nastal cikel In principio erat Dachau. Ob desetletnici njegove smrti pa vas spet vabimo k poslušanju pogovora, ki ga je Vida Curk z umetnikom posnela leta 2005, ko je prejel Prešernovo nagrado za življenjsko delo. Foto: Bogdan Borčić v svojem ateljeju, 2012; avtor: Tomo Jeseničnik
Niti ena školjka ni podobna drugi, je odgovoril umetnik Bogdan Borčić na vprašanje, zakaj ga je prav ta motiv tako pritegnil. Školjke je namreč ta priznani risar, slikar in grafik upodabljal vse od šestdesetih let prejšnjega stoletja pa do smrti leta 2014. Njegova ustvarjalna pot se je sicer razvijala od realističnih izhodišč k abstraktnim rešitvam t. i. visokega modernizma. Poleg školjk so v njegovih delih razvidni tudi motivi mrež, vrš, trnkov in preostalega ribiškega pribora. V drugi polovici osemdesetih je bil njegov likovni pristop bolj minimalističen, z analitično razgraditvijo motivov. Bil je izjemen poznavalec klasičnih grafičnih tehnik globokega tiska in ga prištevamo med najpomembnejše predstavnike ljubljanske grafične šole. Njegova grafična dela hranijo v zbirkah številni svetovni muzeji, tudi dunajska Albertina. Proti koncu življenja se je likovno soočil s svojo travmatično izkušnjo koncentracijskega taborišča Dachau, med drugim je takrat nastal cikel In principio erat Dachau. Ob desetletnici njegove smrti pa vas spet vabimo k poslušanju pogovora, ki ga je Vida Curk z umetnikom posnela leta 2005, ko je prejel Prešernovo nagrado za življenjsko delo. Foto: Bogdan Borčić v svojem ateljeju, 2012; avtor: Tomo Jeseničnik
Nedavno je preminil Tihomir Pinter, mojster klasične črno-bele fotografije, posebej poznan po izrazni avtorski fotografiji ter portretih umetnikov in prizorih iz železarn. Cenil je fizično stvarnost analogne fotografije in je fotografije izdeloval sam v svoji temnici. Zanimala ga je likovna plat podobe, pri tem pa nikoli ni uporabljal bliskavice. Pinter, ki se je rodil leta 1938 v Bjelovarju na Hrvaškem, je svoja dela predstavil na okoli 110 samostojnih in skoraj 600 skupinskih razstavah. Med njegovimi večjimi razstavami je bila retrospektiva Kemija podobe v Galeriji Jakopič leta 2018, ko je nastal tudi pogovor, ki ga je z njim pripravila Aleksandra Saška Gruden. Foto: BoBo/Tihomir Pinter
Nedavno je preminil Tihomir Pinter, mojster klasične črno-bele fotografije, posebej poznan po izrazni avtorski fotografiji ter portretih umetnikov in prizorih iz železarn. Cenil je fizično stvarnost analogne fotografije in je fotografije izdeloval sam v svoji temnici. Zanimala ga je likovna plat podobe, pri tem pa nikoli ni uporabljal bliskavice. Pinter, ki se je rodil leta 1938 v Bjelovarju na Hrvaškem, je svoja dela predstavil na okoli 110 samostojnih in skoraj 600 skupinskih razstavah. Med njegovimi večjimi razstavami je bila retrospektiva Kemija podobe v Galeriji Jakopič leta 2018, ko je nastal tudi pogovor, ki ga je z njim pripravila Aleksandra Saška Gruden. Foto: BoBo/Tihomir Pinter
Avtoportret z možgani, ki lezejo iz lobanje, telo, ki mu manjka kakšen del, popačeni izrazi ali pa fantastični avtoportret kot košara z vrtnicami, vrtne škarje ali kamera. Vse to je Maria Lassnig, mednarodno priznana avstrijska umetnica, ki je telo razumela kot najresničnejšo realnost. Znana je prav po psihološko ekspresivnih avtoportretih ter slikah z živahnim pastelnim koloritom. V Cankarjevem domu v Ljubljani so na njeni prvi samostojni predstavitvi pri nas sicer v ospredju risbe, a tudi te izkazujejo, da sta bila v ospredju njenega zanimanja predvsem telo in avtoportret. Čeprav je leta 2014 umrla umetnica za svoj življenjski opus v Benetkah prejela zlatega leva, njena dela pa med drugim hranijo v Muzeju moderne umetnosti v New Yorku, je postala uveljavljena šele pozneje v življenju, pravi Peter Pakesch iz fundacije Marie Lassnig, ki je ob Katarini Hergouth kustos razstave. V pogovoru je poudaril še, da se mu Maria Lassnig zdi čedalje bolj aktualna, kako njeno ustvarjalnost preliti na filmsko platno, pa je povedala Anja Salomonowitz, režiserka filma Spati s tigrom. Foto: Kristina Bursać, vir: Cankarjev dom
Avtoportret z možgani, ki lezejo iz lobanje, telo, ki mu manjka kakšen del, popačeni izrazi ali pa fantastični avtoportret kot košara z vrtnicami, vrtne škarje ali kamera. Vse to je Maria Lassnig, mednarodno priznana avstrijska umetnica, ki je telo razumela kot najresničnejšo realnost. Znana je prav po psihološko ekspresivnih avtoportretih ter slikah z živahnim pastelnim koloritom. V Cankarjevem domu v Ljubljani so na njeni prvi samostojni predstavitvi pri nas sicer v ospredju risbe, a tudi te izkazujejo, da sta bila v ospredju njenega zanimanja predvsem telo in avtoportret. Čeprav je leta 2014 umrla umetnica za svoj življenjski opus v Benetkah prejela zlatega leva, njena dela pa med drugim hranijo v Muzeju moderne umetnosti v New Yorku, je postala uveljavljena šele pozneje v življenju, pravi Peter Pakesch iz fundacije Marie Lassnig, ki je ob Katarini Hergouth kustos razstave. V pogovoru je poudaril še, da se mu Maria Lassnig zdi čedalje bolj aktualna, kako njeno ustvarjalnost preliti na filmsko platno, pa je povedala Anja Salomonowitz, režiserka filma Spati s tigrom. Foto: Kristina Bursać, vir: Cankarjev dom
Risba je najbrž najbolj neposreden avtorski rokopis, ki za sabo pušča prvinsko in nebrušeno sled hotenja, pravijo v Koroški galeriji likovnih umetnosti v Slovenj Gradcu, ki temu mediju posvečajo tokratni trienale. Razstava Dotik konice prstov, ki jo je zasnoval kustos Marko Košan, z deli enaindvajsetih avtoric in avtorjev ponuja vpogled v koroško likovno ustvarjalnost na področju prvine, ki jo z različnimi vzgibi gojijo tako rekoč vsi likovni ustvarjalci. Foto: Koroška galerija likovnih umetnosti
Risba je najbrž najbolj neposreden avtorski rokopis, ki za sabo pušča prvinsko in nebrušeno sled hotenja, pravijo v Koroški galeriji likovnih umetnosti v Slovenj Gradcu, ki temu mediju posvečajo tokratni trienale. Razstava Dotik konice prstov, ki jo je zasnoval kustos Marko Košan, z deli enaindvajsetih avtoric in avtorjev ponuja vpogled v koroško likovno ustvarjalnost na področju prvine, ki jo z različnimi vzgibi gojijo tako rekoč vsi likovni ustvarjalci. Foto: Koroška galerija likovnih umetnosti
"Pri Adriani Maraž noben od predmetov ni samo predmet" pravi Nadja Zgonik o najpomembnejši slovenski grafični ustvarjalki, ki je bila znana po tehnični dovršenosti, osebno obarvanih motivih in raziskovanju minljivosti. Priznana umetnica, ki se ji v Ljubljani trenutno posvečajo kar s tremi razstavami, je s podobami vsakdanjih objektov namreč pripovedovala o odnosih, času in minevanju, lahko pa gre tudi za zgodbo neke ženske, razmišlja Breda Škrjanec, ob Nadji Zgonik sokustosinja umetničine retrospektivne razstave v MGLC. Ta se osredotoča na grafična dela, po katerih je Adriana Maraž tudi najbolj znana. Kmalu po odločitvi za grafiko v šestdesetih je namreč leta 2015 preminula umetnica postala prepoznavna, v sedemdesetih tudi v tujini. Grafike Adriane Maraž med drugim hranijo osrednji svetovni muzeji, kot sta londonska Tate in newyorška MoMA, ob tujih priznanjih pa je tudi prva umetnica, ki je prejela osrednjo slovensko nagrado za likovno umetnost, Jakopičevo nagrado leta 1977. Foto: Adriana Maraž, Gea, 1992, barvna jedkanica; foto: Jaka Babnik; arhiv MGLC
"Pri Adriani Maraž noben od predmetov ni samo predmet" pravi Nadja Zgonik o najpomembnejši slovenski grafični ustvarjalki, ki je bila znana po tehnični dovršenosti, osebno obarvanih motivih in raziskovanju minljivosti. Priznana umetnica, ki se ji v Ljubljani trenutno posvečajo kar s tremi razstavami, je s podobami vsakdanjih objektov namreč pripovedovala o odnosih, času in minevanju, lahko pa gre tudi za zgodbo neke ženske, razmišlja Breda Škrjanec, ob Nadji Zgonik sokustosinja umetničine retrospektivne razstave v MGLC. Ta se osredotoča na grafična dela, po katerih je Adriana Maraž tudi najbolj znana. Kmalu po odločitvi za grafiko v šestdesetih je namreč leta 2015 preminula umetnica postala prepoznavna, v sedemdesetih tudi v tujini. Grafike Adriane Maraž med drugim hranijo osrednji svetovni muzeji, kot sta londonska Tate in newyorška MoMA, ob tujih priznanjih pa je tudi prva umetnica, ki je prejela osrednjo slovensko nagrado za likovno umetnost, Jakopičevo nagrado leta 1977. Foto: Adriana Maraž, Gea, 1992, barvna jedkanica; foto: Jaka Babnik; arhiv MGLC
V Tartinijevi hiši v Piranu je na ogled razstavni projekt Rekviem, ki ga je multimedijski umetnik Jaša pripravil skupaj z Lutkovnim gledališčem Ljubljana in s sodelavci kot poklon nedavno preminulemu očetu. Zasnoval ga je potem, ko je lansko leto v sklopu 58. Ex-tempore Piran prejel posebno nagrado Tartini 2023. Med drugim se srečamo z lutkami, ki upodabljajo prav njiju in pa skladatelja Giuseppa Tartinija. Postavitev je odprl performativni dogodek, v projektu pa je Jaša združil vizualne elemente, performans, arhitekturne posege, lutkovno umetnost, poezijo in glasbo. Foto: Tjaša Gnezda
V Tartinijevi hiši v Piranu je na ogled razstavni projekt Rekviem, ki ga je multimedijski umetnik Jaša pripravil skupaj z Lutkovnim gledališčem Ljubljana in s sodelavci kot poklon nedavno preminulemu očetu. Zasnoval ga je potem, ko je lansko leto v sklopu 58. Ex-tempore Piran prejel posebno nagrado Tartini 2023. Med drugim se srečamo z lutkami, ki upodabljajo prav njiju in pa skladatelja Giuseppa Tartinija. Postavitev je odprl performativni dogodek, v projektu pa je Jaša združil vizualne elemente, performans, arhitekturne posege, lutkovno umetnost, poezijo in glasbo. Foto: Tjaša Gnezda
V času napadov in umiranja ljudi se morda zdi neprimerno govoriti o kulturni dediščini, a je ta pomembna nosilka identitete, njeno uničenje pa del spodkopavanja naroda. Za ohranjanje palestinske dediščine si že desetletja prizadeva palestinsko-britanski arhitekt Antoine Raffoul, ki je v Ljubljani gostoval v okviru niza dogodkov Svobodna Palestina v organizaciji Vodnikove domačije Center / Zavoda Divja misel, Gibanja za pravice Palestincev ter številnih partnerjev. Na predavanju na Fakulteti za arhitekturo je izpostavil nekaj primerov palestinske dediščine, ki je bila zaradi različnih razlogov, tudi interesov kapitala, ogrožena že pred sedanjimi napadi. Med drugim se je zavzemal za ohranitev palestinske vasi Lifta, ki so jo izraelski gradbeni načrti ogrožali kljub temu, da jo je Unesco prepoznal kot kraj, primeren za vpis na seznam svetovne dediščine. Foto: vas Lifta, vir: Wikipedia, Hagai Agmon-Snir حچاي اچمون-سنير חגי אגמון-שניר - Own work, CC BY-SA 4.0, https://commons.wikimedia.org/w/index.php?curid=132730325
V času napadov in umiranja ljudi se morda zdi neprimerno govoriti o kulturni dediščini, a je ta pomembna nosilka identitete, njeno uničenje pa del spodkopavanja naroda. Za ohranjanje palestinske dediščine si že desetletja prizadeva palestinsko-britanski arhitekt Antoine Raffoul, ki je v Ljubljani gostoval v okviru niza dogodkov Svobodna Palestina v organizaciji Vodnikove domačije Center / Zavoda Divja misel, Gibanja za pravice Palestincev ter številnih partnerjev. Na predavanju na Fakulteti za arhitekturo je izpostavil nekaj primerov palestinske dediščine, ki je bila zaradi različnih razlogov, tudi interesov kapitala, ogrožena že pred sedanjimi napadi. Med drugim se je zavzemal za ohranitev palestinske vasi Lifta, ki so jo izraelski gradbeni načrti ogrožali kljub temu, da jo je Unesco prepoznal kot kraj, primeren za vpis na seznam svetovne dediščine. Foto: vas Lifta, vir: Wikipedia, Hagai Agmon-Snir حچاي اچمون-سنير חגי אגמון-שניר - Own work, CC BY-SA 4.0, https://commons.wikimedia.org/w/index.php?curid=132730325
Tevž Logar, kustos 10. trienala U3, se je v svoji ediciji z naslovom Proti toku časa oprl na pisatelj Jorgeja Luisa Borgesa, ki čas velikokrat opisuje kot nekaj, kar je nelinearno, ciklično ali spremenljivo. Dela, ki jih je izbral, tako odsevajo sodobni čas, se ozirajo v preteklost ali prihodnost, pri tem pa vzpostavljajo množico pogledov na čas. Izhajal je iz tukajšnje produkcije in ni želel vzpostavljati narativov, ki niso lastni prostoru. Na ogled so umetniška dela, ki so nastala v zadnjih petih letih, odpirajo pa se širše teme, kot so biopolitika, okolje, migracije, tehnologija, spomin in nasilje ter vnovično izpraševanje uveljavljenih mehanizmov vladajočih paradigem. Foto: Novi kolektivizem, vir: Moderna galerija
Tevž Logar, kustos 10. trienala U3, se je v svoji ediciji z naslovom Proti toku časa oprl na pisatelj Jorgeja Luisa Borgesa, ki čas velikokrat opisuje kot nekaj, kar je nelinearno, ciklično ali spremenljivo. Dela, ki jih je izbral, tako odsevajo sodobni čas, se ozirajo v preteklost ali prihodnost, pri tem pa vzpostavljajo množico pogledov na čas. Izhajal je iz tukajšnje produkcije in ni želel vzpostavljati narativov, ki niso lastni prostoru. Na ogled so umetniška dela, ki so nastala v zadnjih petih letih, odpirajo pa se širše teme, kot so biopolitika, okolje, migracije, tehnologija, spomin in nasilje ter vnovično izpraševanje uveljavljenih mehanizmov vladajočih paradigem. Foto: Novi kolektivizem, vir: Moderna galerija
Posvečamo se 18. festivalu Svetlobna gverila, ki mimoidoče nagovarja na ljubljanskih ulicah, trgih, v parkih in drugod. S središčem v galeriji Vžigalica, v kateri bo razstava na ogled do začetka septembra, se festival razteza v okolici Trga Francoske revolucije, Vegove ulice in Soteske do Mirja in Gradaščice, Gregorčičeve ulice, podhoda Maximarketa in bližnjih Valvasorjevega in Parka slovenske reformacije in bližnje Male galerije. Festival poteka vsak dan do 22. junija, med 21.30 in 23.30 uro, ob sobotah in sredah so organizirana kolesarska vodstva. Petra Tanko se je pogovarjala s kuratorico festivala Katerino Mirović, ki sta se ji pridružila še umetnica Stela Ivšek in umetnik Matej Bizovičar. Vabimo vas k poslušanju! na fotografiji: Janja Kosi: Hiša na drevesu, Lucija Rosc: Mlaj, študentke NTF: Oblaki, foto: DK, izsek
Posvečamo se 18. festivalu Svetlobna gverila, ki mimoidoče nagovarja na ljubljanskih ulicah, trgih, v parkih in drugod. S središčem v galeriji Vžigalica, v kateri bo razstava na ogled do začetka septembra, se festival razteza v okolici Trga Francoske revolucije, Vegove ulice in Soteske do Mirja in Gradaščice, Gregorčičeve ulice, podhoda Maximarketa in bližnjih Valvasorjevega in Parka slovenske reformacije in bližnje Male galerije. Festival poteka vsak dan do 22. junija, med 21.30 in 23.30 uro, ob sobotah in sredah so organizirana kolesarska vodstva. Petra Tanko se je pogovarjala s kuratorico festivala Katerino Mirović, ki sta se ji pridružila še umetnica Stela Ivšek in umetnik Matej Bizovičar. Vabimo vas k poslušanju! na fotografiji: Janja Kosi: Hiša na drevesu, Lucija Rosc: Mlaj, študentke NTF: Oblaki, foto: DK, izsek
Kam vse še lahko seže človeška domišljija, bi se lahko vprašali ob slikah in skulpturah mladega vizualnega umetnika Miha Majesa. Odslužene predmete, kot so čevlji, konzerve in igrače, sestavlja na primer v živobarvna in skoraj strašljiva bitja. In čeprav je prisotnih toliko fluorescentnih barv, da bi lahko površen pogled opazil le norčavo igro in brezbrižno naivno veselje, je v bistvu prisotna neka zadušljiva teža. To je, kot sam pravi, tudi prikrita groteska in kritika demoralizirane sodobne družbe. Razstavo v ljubljanski Equrni je naslovil Los Caprichos, Hedonic Calculus – spogleduje se s kultnim delom Francisca de Goye ter z odnosom med travmo in užitkom. Kurator Arne Brejc pa dodaja, da ''smo tako navajeni perfekcije, da divjost, brutalnost, neposrednost v umetniškem delu na nas deluje osvežujoče in osvobajajoče. Človek je še vedno človek in se v nepopolnosti prepozna.'' Foto: Žiga Bratoš
Kam vse še lahko seže človeška domišljija, bi se lahko vprašali ob slikah in skulpturah mladega vizualnega umetnika Miha Majesa. Odslužene predmete, kot so čevlji, konzerve in igrače, sestavlja na primer v živobarvna in skoraj strašljiva bitja. In čeprav je prisotnih toliko fluorescentnih barv, da bi lahko površen pogled opazil le norčavo igro in brezbrižno naivno veselje, je v bistvu prisotna neka zadušljiva teža. To je, kot sam pravi, tudi prikrita groteska in kritika demoralizirane sodobne družbe. Razstavo v ljubljanski Equrni je naslovil Los Caprichos, Hedonic Calculus – spogleduje se s kultnim delom Francisca de Goye ter z odnosom med travmo in užitkom. Kurator Arne Brejc pa dodaja, da ''smo tako navajeni perfekcije, da divjost, brutalnost, neposrednost v umetniškem delu na nas deluje osvežujoče in osvobajajoče. Človek je še vedno človek in se v nepopolnosti prepozna.'' Foto: Žiga Bratoš
Ko v teh dneh stopimo v razstavne prostore Mednarodnega grafičnega likovnega centra, naletimo na dela Zmaga Jeraja (1937–2015), a jih v poltemi skoraj težko razločimo, počakati moramo, da jih oplazi snop svetlobe. Dramatično in gledališko postavitev podpisuje Toni Soprano Meneglejte, kustos razstave Gregor Dražil pa poudarja, da so želeli vzpostaviti novo dojemanje Jerajevih del in se hkrati približati njegovemu razumevanju lastne umetnosti. Izbrali so slike, fotografije in grafike iz konca šestdesetih in sedemdesetih let, ko se je umetnik ukvarjal z odnosom med notranjim in zunanjim prostorom, v delih pa se prepletajo nelagodje, pričakovanje, neznano in skrivnostno. Naslov in koncept razstave "Z visokim korakom prestopim okensko polico" izhajata iz dela poljskega pisatelja Bruna Schulza, ki ga je Jeraj občudoval. Zakaj tak fokus in drzna postavitev sta dve od tem pogovora s kustosom Gregorjem Dražilom o leta 1937 rojenem ekspresivnem figuraliku, prejemniku Prešernove nagrade za življenjsko delo, ki je sicer v svoji obsežni produkciji raziskal osrednje fenomene in gibanja povojnega slikarstva. Foto: Zmago Jeraj, brez naslova, 1969; vir: spletna stran MGLC
Ko v teh dneh stopimo v razstavne prostore Mednarodnega grafičnega likovnega centra, naletimo na dela Zmaga Jeraja (1937–2015), a jih v poltemi skoraj težko razločimo, počakati moramo, da jih oplazi snop svetlobe. Dramatično in gledališko postavitev podpisuje Toni Soprano Meneglejte, kustos razstave Gregor Dražil pa poudarja, da so želeli vzpostaviti novo dojemanje Jerajevih del in se hkrati približati njegovemu razumevanju lastne umetnosti. Izbrali so slike, fotografije in grafike iz konca šestdesetih in sedemdesetih let, ko se je umetnik ukvarjal z odnosom med notranjim in zunanjim prostorom, v delih pa se prepletajo nelagodje, pričakovanje, neznano in skrivnostno. Naslov in koncept razstave "Z visokim korakom prestopim okensko polico" izhajata iz dela poljskega pisatelja Bruna Schulza, ki ga je Jeraj občudoval. Zakaj tak fokus in drzna postavitev sta dve od tem pogovora s kustosom Gregorjem Dražilom o leta 1937 rojenem ekspresivnem figuraliku, prejemniku Prešernove nagrade za življenjsko delo, ki je sicer v svoji obsežni produkciji raziskal osrednje fenomene in gibanja povojnega slikarstva. Foto: Zmago Jeraj, brez naslova, 1969; vir: spletna stran MGLC
Umetnostna galerija Maribor je odprla 9. trienale Umetnost in okolje EKO, ki tokrat nosi naslov Oči v skali in se nanaša na prizor okamenele Ajdovske deklice. Umetniški vodja trienala in kustos v Umetnostni galeriji Maribor Jure Kirbiš je k sodelovanju povabil umetnike in umetnice, ki se v svojih delih odzivajo na grozeče ozračje v naravi in družbi. Kot svetovalca sta mu pomagala Dominika Trapp iz Madžarske in Markus Waitschacher, kustos iz Avstrije. Trienale je tokrat postavljen v prostore starega sanatorija dr. Mirka Černiča v središču Maribora, ki tudi s svojo zapuščenostjo sproža občutke nelagodja in ogroženosti. Razstavo predstavljata umetniški vodja Jure Kirbiš in sokurator Markus Waitschacher. Foto: Edith Payer, Galerija portretov, 2024, foto: Janez Klenovšek, vir: UGM (izrez fotografije)
Umetnostna galerija Maribor je odprla 9. trienale Umetnost in okolje EKO, ki tokrat nosi naslov Oči v skali in se nanaša na prizor okamenele Ajdovske deklice. Umetniški vodja trienala in kustos v Umetnostni galeriji Maribor Jure Kirbiš je k sodelovanju povabil umetnike in umetnice, ki se v svojih delih odzivajo na grozeče ozračje v naravi in družbi. Kot svetovalca sta mu pomagala Dominika Trapp iz Madžarske in Markus Waitschacher, kustos iz Avstrije. Trienale je tokrat postavljen v prostore starega sanatorija dr. Mirka Černiča v središču Maribora, ki tudi s svojo zapuščenostjo sproža občutke nelagodja in ogroženosti. Razstavo predstavljata umetniški vodja Jure Kirbiš in sokurator Markus Waitschacher. Foto: Edith Payer, Galerija portretov, 2024, foto: Janez Klenovšek, vir: UGM (izrez fotografije)
Nagrada skupine OHO, ki jo podeljuje zavod P.A.R.A.S.I.T.E., je že vrsto let naša osrednja nagrada za mlade umetnike in umetnice. Čeprav je dosežek že uvrstitev med nominirance, ki jih izbere mednarodna žirija, pa je bil medijske pozornosti doslej deležen predvsem nagrajenec, ki so ga razglasili ob odprtju razstave. Potem ko žirija izbere nominirance, imajo ti namreč približno dva meseca časa, da pripravijo nova umetniška dela za razstavo. Letos so to nekoliko spremenili – razstava del Maje Bojanić, Lucije Rosc, Dominika Štibernika in Nežke Zamar je že na ogled, kdo pa je prepričal žirijo, bo znano ob zaprtju.
Nagrada skupine OHO, ki jo podeljuje zavod P.A.R.A.S.I.T.E., je že vrsto let naša osrednja nagrada za mlade umetnike in umetnice. Čeprav je dosežek že uvrstitev med nominirance, ki jih izbere mednarodna žirija, pa je bil medijske pozornosti doslej deležen predvsem nagrajenec, ki so ga razglasili ob odprtju razstave. Potem ko žirija izbere nominirance, imajo ti namreč približno dva meseca časa, da pripravijo nova umetniška dela za razstavo. Letos so to nekoliko spremenili – razstava del Maje Bojanić, Lucije Rosc, Dominika Štibernika in Nežke Zamar je že na ogled, kdo pa je prepričal žirijo, bo znano ob zaprtju.
V Muzeju sodobne umetnosti v Zagrebu je na ogled pregledna razstava del Tomislava Gotovca, enega najpomembnejših umetnikov s področja konceptualne umetnosti, performansa, body arta in filma na ozemlju nekdanje Jugoslavije. Razstava z naslovom: Tomislav Gotovac a.k.a. Antonio G. Lauer, NARAŠČAJOČA PADAJOČA GENEALOGIJA prvič predstavlja niz fotografij, filmskih projekcij ter rekvizitov in kostumov iz Gotovčevih predstav. Predstavljata jo direktorica Muzeja sodobne umetnosti Vesna Meštrić ter Darko Šimčić, vodja Inštituta Tomislava Gotovca. Foto: Tomislav Gotovac, Zagreb, volim te!, avtor: Mio Vesović, vir: FB stran MSU Zagreb
V Muzeju sodobne umetnosti v Zagrebu je na ogled pregledna razstava del Tomislava Gotovca, enega najpomembnejših umetnikov s področja konceptualne umetnosti, performansa, body arta in filma na ozemlju nekdanje Jugoslavije. Razstava z naslovom: Tomislav Gotovac a.k.a. Antonio G. Lauer, NARAŠČAJOČA PADAJOČA GENEALOGIJA prvič predstavlja niz fotografij, filmskih projekcij ter rekvizitov in kostumov iz Gotovčevih predstav. Predstavljata jo direktorica Muzeja sodobne umetnosti Vesna Meštrić ter Darko Šimčić, vodja Inštituta Tomislava Gotovca. Foto: Tomislav Gotovac, Zagreb, volim te!, avtor: Mio Vesović, vir: FB stran MSU Zagreb
Adriena Šimotová morda pri nas ni zelo znano ime, a gre za eno najbolj priznanih čeških umetnic 20. stoletja, znano predvsem po liričnih in krhkih delih na papirju. Bolj ali manj abstrahirane sledi telesa pogosto minimalistično pripovedujejo o osnovah – kot sta dotik in odtis, ki ju je imela za neločljiv del svojega izraza. V jedru njenega ustvarjanja sta komunikacija v najširšem pomenu in iskanje stika, odnosa. Znana so njena krhka dela na papirju, ki s svojo rahlo zmečkano strukturo ustvarja taktilno napetost in se spaja s subtilno evokacijo dotika in odtisa. V njenem delu so pogosti sledovi delov teles in obraza, a niso vedno jasno vidni, temveč gre za abstraktne monokromne lise, ki le napeljujejo na neko navzočnost, kot da se iskani stik izmika. Ne preseneti torej, da v delih leta 1926 rojene umetnice pisci odkrivajo vpliv eksistencialne misli. Njeno življenje so zaznamovali obdobje vojne in usodne posledice vojnih dogodkov, pozneje pa zapleten in dramatičen razvoj povojne Češkoslovaške ter bolezen in smrt moža, umetnika Jiříja Johna. Ustvarjalna pot je Adrieno Šimotovo na Češkoslovaškem v sedemdesetih vodila mimo uradnih centrov likovne umetnosti in s tem povezanega družbenega priznanja; postala je ena vplivnih osebnosti neuradne kulturne scene, ki je prejela vrsto priznanj in nagrad – med drugim češko medaljo za zasluge, njeno delo pa je vključeno tudi v stalno zbirko Pompidoujevega centra v Parizu. Letos bo minilo deset let od umetničine smrti, in ob tej priložnosti vas ponovno vabimo k poslušanju pogovora, ki je nastal ob razstavi njenih del v Mednarodnem grafičnem likovnem centru v Ljubljani. Pogovor s kustosom razstave in umetničnim dolgoletnim sodelavcem Pavlom Brunclikom je tedaj sodelovanju z MGLC prevedla Ksenija Mravlja. Foto: Jaka Babnik. Arhiv MGLC.
Adriena Šimotová morda pri nas ni zelo znano ime, a gre za eno najbolj priznanih čeških umetnic 20. stoletja, znano predvsem po liričnih in krhkih delih na papirju. Bolj ali manj abstrahirane sledi telesa pogosto minimalistično pripovedujejo o osnovah – kot sta dotik in odtis, ki ju je imela za neločljiv del svojega izraza. V jedru njenega ustvarjanja sta komunikacija v najširšem pomenu in iskanje stika, odnosa. Znana so njena krhka dela na papirju, ki s svojo rahlo zmečkano strukturo ustvarja taktilno napetost in se spaja s subtilno evokacijo dotika in odtisa. V njenem delu so pogosti sledovi delov teles in obraza, a niso vedno jasno vidni, temveč gre za abstraktne monokromne lise, ki le napeljujejo na neko navzočnost, kot da se iskani stik izmika. Ne preseneti torej, da v delih leta 1926 rojene umetnice pisci odkrivajo vpliv eksistencialne misli. Njeno življenje so zaznamovali obdobje vojne in usodne posledice vojnih dogodkov, pozneje pa zapleten in dramatičen razvoj povojne Češkoslovaške ter bolezen in smrt moža, umetnika Jiříja Johna. Ustvarjalna pot je Adrieno Šimotovo na Češkoslovaškem v sedemdesetih vodila mimo uradnih centrov likovne umetnosti in s tem povezanega družbenega priznanja; postala je ena vplivnih osebnosti neuradne kulturne scene, ki je prejela vrsto priznanj in nagrad – med drugim češko medaljo za zasluge, njeno delo pa je vključeno tudi v stalno zbirko Pompidoujevega centra v Parizu. Letos bo minilo deset let od umetničine smrti, in ob tej priložnosti vas ponovno vabimo k poslušanju pogovora, ki je nastal ob razstavi njenih del v Mednarodnem grafičnem likovnem centru v Ljubljani. Pogovor s kustosom razstave in umetničnim dolgoletnim sodelavcem Pavlom Brunclikom je tedaj sodelovanju z MGLC prevedla Ksenija Mravlja. Foto: Jaka Babnik. Arhiv MGLC.
Beneški bienale, ena od najpomembnejših prireditev sodobne umetnosti, je praktično vedno deležen tudi kritik. Nič drugače ni letos, ko si je kurator Adriano Pedrosa za izhodišče zamislil naslov Tujci povsod. Na dvodelni osrednji razstavi v Giardinih in Arsenalu v ospredje postavlja predvsem umetnost globalnega juga, staroselcev, samoukov, kvir umetnic in umetnikov ter tistih, ki so migrirali. Na izhodiščno temo se kot vedno v večji ali manjši meri odzivajo tudi nacionalni paviljoni. Ti v primerjavi s precej zgodovinsko zasnovano osrednjo razstavo Adriana Pedrose bolj osvetljujejo aktualne probleme in vprašanja. Pogled v preteklost je seveda legitimno izhodišče, a se zdi, da nam razstava o spregledanih zgodovinah in nezahodnih modernizmih ne ponudi dovolj konteksta in informacij, sploh, ker gledamo dela iz različnih podoročij in kontekstov. Dr. Marko Jenko iz Muzeja Lah pa izpostavlja tudi precejšnjo predvidljivost letošnjega bienala. Foto: Dejan Habicht
Beneški bienale, ena od najpomembnejših prireditev sodobne umetnosti, je praktično vedno deležen tudi kritik. Nič drugače ni letos, ko si je kurator Adriano Pedrosa za izhodišče zamislil naslov Tujci povsod. Na dvodelni osrednji razstavi v Giardinih in Arsenalu v ospredje postavlja predvsem umetnost globalnega juga, staroselcev, samoukov, kvir umetnic in umetnikov ter tistih, ki so migrirali. Na izhodiščno temo se kot vedno v večji ali manjši meri odzivajo tudi nacionalni paviljoni. Ti v primerjavi s precej zgodovinsko zasnovano osrednjo razstavo Adriana Pedrose bolj osvetljujejo aktualne probleme in vprašanja. Pogled v preteklost je seveda legitimno izhodišče, a se zdi, da nam razstava o spregledanih zgodovinah in nezahodnih modernizmih ne ponudi dovolj konteksta in informacij, sploh, ker gledamo dela iz različnih podoročij in kontekstov. Dr. Marko Jenko iz Muzeja Lah pa izpostavlja tudi precejšnjo predvidljivost letošnjega bienala. Foto: Dejan Habicht
Ko se približamo nekdanjemu rastlinjaku med Giardini in Arzenalom v pričakovanju slovenskega paviljona, uzremo nenavaden objekt z industrijskim značajem in obliko, ki po večini ni vidna. Gre za industrijsko izdelano klet, namenjeno vkopu v zemljo, tokrat razstavljeno na površju. Do nje vodijo kovinske stopnice, v notranjosti pa nas pričaka izkušnja, ki spodbudi razmislek o naravi umetniškega dela in naših pričakovanj. Umetnica Nika Špan in kurator Vladimir Vidmar sicer s projektom Skrivnost vrta zate poudarjata tri vidike poti in tujosti, kar je tudi tema letošnjega bienala, kot si jo je zamislil kurator Adriano Pedrosa. Kaj natančneje je mišljeno s tujostjo in potjo, sta pojasnila v pogovoru, ustavili pa smo se tudi pri vprašanju umeščenosti projekta Skrivni vrt zate v javni prostor. Foto: Katja Korba/STA (izrez iz originalne fotografije)
Ko se približamo nekdanjemu rastlinjaku med Giardini in Arzenalom v pričakovanju slovenskega paviljona, uzremo nenavaden objekt z industrijskim značajem in obliko, ki po večini ni vidna. Gre za industrijsko izdelano klet, namenjeno vkopu v zemljo, tokrat razstavljeno na površju. Do nje vodijo kovinske stopnice, v notranjosti pa nas pričaka izkušnja, ki spodbudi razmislek o naravi umetniškega dela in naših pričakovanj. Umetnica Nika Špan in kurator Vladimir Vidmar sicer s projektom Skrivnost vrta zate poudarjata tri vidike poti in tujosti, kar je tudi tema letošnjega bienala, kot si jo je zamislil kurator Adriano Pedrosa. Kaj natančneje je mišljeno s tujostjo in potjo, sta pojasnila v pogovoru, ustavili pa smo se tudi pri vprašanju umeščenosti projekta Skrivni vrt zate v javni prostor. Foto: Katja Korba/STA (izrez iz originalne fotografije)
Vse od ustanovitve nagrade Riharda Jakopiča za likovno in vizualno umetnost leta 1969 so jo za življenjsko delo podelili le petim ženskam in še nikoli za področje ilustracije. Letos so nagradili 96-letno ilustratorko Ančko Gošnik Godec. Posebej veliko je sodelovala s pisateljico Elo Peroci, tudi pri pravljici Muca Copatarica, sicer pa je s svojimi slikami opremila knjige Tri botre lisičice, Za lahko noč, Lukec in njegov škorec, Pestrna, pa ljudske pripovedi v zbirkah Pravljice, Zverinice iz Rezije, Mamka Bršljanka, Zlata skledica in druge. Kot v utemeljitvi med drugim poudari dr. Nadja Zgonik, so z nagrado pokazali, da ilustratorsko delo ni le dejavnost ''naših pravljičark'', temveč nastaja z visoko likovno artikulacijo, v primeru Ančke Gošnik Godec tudi z izvirnim prepletom referenc iz fantastične umetnosti, srednjeveških iluminacij, tradicije realizma 19. stoletja, popularne in etnografske kulture. Nagrajenka spada v generacijo Marlenke Stupica, Marjance Jemec Božič in Jelke Reichman – te, prve diplomantke ljubljanske akademije zaznamuje slikarski in študiozen pristop v ilustraciji, ki je tudi polna podrobnosti. Z Ančko Gošnik Godec smo se pogovarjali o njenem ustvarjanju in življenju, nekaj svojih misli pa je dodala tudi hčerka, ilustratorka Jelka Godec Schmidt. Slika (izrez): podoba iz slikanice Tri botre lisičice
Vse od ustanovitve nagrade Riharda Jakopiča za likovno in vizualno umetnost leta 1969 so jo za življenjsko delo podelili le petim ženskam in še nikoli za področje ilustracije. Letos so nagradili 96-letno ilustratorko Ančko Gošnik Godec. Posebej veliko je sodelovala s pisateljico Elo Peroci, tudi pri pravljici Muca Copatarica, sicer pa je s svojimi slikami opremila knjige Tri botre lisičice, Za lahko noč, Lukec in njegov škorec, Pestrna, pa ljudske pripovedi v zbirkah Pravljice, Zverinice iz Rezije, Mamka Bršljanka, Zlata skledica in druge. Kot v utemeljitvi med drugim poudari dr. Nadja Zgonik, so z nagrado pokazali, da ilustratorsko delo ni le dejavnost ''naših pravljičark'', temveč nastaja z visoko likovno artikulacijo, v primeru Ančke Gošnik Godec tudi z izvirnim prepletom referenc iz fantastične umetnosti, srednjeveških iluminacij, tradicije realizma 19. stoletja, popularne in etnografske kulture. Nagrajenka spada v generacijo Marlenke Stupica, Marjance Jemec Božič in Jelke Reichman – te, prve diplomantke ljubljanske akademije zaznamuje slikarski in študiozen pristop v ilustraciji, ki je tudi polna podrobnosti. Z Ančko Gošnik Godec smo se pogovarjali o njenem ustvarjanju in življenju, nekaj svojih misli pa je dodala tudi hčerka, ilustratorka Jelka Godec Schmidt. Slika (izrez): podoba iz slikanice Tri botre lisičice