Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Ni najdenih zadetkov.

Rezultati iskanja

Ni najdenih zadetkov.

Rezultati iskanja

Ni najdenih zadetkov.

Rezultati iskanja

Ni najdenih zadetkov.

RTV 365 Programi Oddaje Podkasti Moj 365 Menu
Domov
Raziskujte
Programi
Dokumentarci
Filmi in serije
Oddaje
Podkasti
Filmoteka
Zgodovina
Shranjeno
Naročnine
Več
Domov Raziskujte Programi Dokumentarci Filmi in serije Oddaje Podkasti
Plačljivo
Filmoteka
Moj 365
Zgodovina
Naročnine
Shranjeno

Likovni odmevi

Spremljamo aktualno likovno dogajanje, predvsem v Sloveniji, v obliki pogovorov z umetniki, kustosi in strokovnjaki, včasih objavljamo tudi strokovna besedila. Občasno opozorimo tudi na večje likovne dogodke v tujini.

Avtor: Izidora Pevec

Zadnje

Likovni odmevi

Dotik konice prstov

19. 7. 2024

Risba je najbrž najbolj neposreden avtorski rokopis, ki za sabo pušča prvinsko in nebrušeno sled hotenja, pravijo v Koroški galeriji likovnih umetnosti v Slovenj Gradcu, ki temu mediju posvečajo tokratni trienale. Razstava Dotik konice prstov, ki jo je zasnoval kustos Marko Košan, z deli enaindvajsetih avtoric in avtorjev ponuja vpogled v koroško likovno ustvarjalnost na področju prvine, ki jo z različnimi vzgibi gojijo tako rekoč vsi likovni ustvarjalci. Foto: Koroška galerija likovnih umetnosti

19 min

Risba je najbrž najbolj neposreden avtorski rokopis, ki za sabo pušča prvinsko in nebrušeno sled hotenja, pravijo v Koroški galeriji likovnih umetnosti v Slovenj Gradcu, ki temu mediju posvečajo tokratni trienale. Razstava Dotik konice prstov, ki jo je zasnoval kustos Marko Košan, z deli enaindvajsetih avtoric in avtorjev ponuja vpogled v koroško likovno ustvarjalnost na področju prvine, ki jo z različnimi vzgibi gojijo tako rekoč vsi likovni ustvarjalci. Foto: Koroška galerija likovnih umetnosti

Likovni odmevi

(Ne)domači predmeti Adriane Maraž

12. 7. 2024

"Pri Adriani Maraž noben od predmetov ni samo predmet" pravi Nadja Zgonik o najpomembnejši slovenski grafični ustvarjalki, ki je bila znana po tehnični dovršenosti, osebno obarvanih motivih in raziskovanju minljivosti. Priznana umetnica, ki se ji v Ljubljani trenutno posvečajo kar s tremi razstavami, je s podobami vsakdanjih objektov namreč pripovedovala o odnosih, času in minevanju, lahko pa gre tudi za zgodbo neke ženske, razmišlja Breda Škrjanec, ob Nadji Zgonik sokustosinja umetničine retrospektivne razstave v MGLC. Ta se osredotoča na grafična dela, po katerih je Adriana Maraž tudi najbolj znana. Kmalu po odločitvi za grafiko v šestdesetih je namreč leta 2015 preminula umetnica postala prepoznavna, v sedemdesetih tudi v tujini. Grafike Adriane Maraž med drugim hranijo osrednji svetovni muzeji, kot sta londonska Tate in newyorška MoMA, ob tujih priznanjih pa je tudi prva umetnica, ki je prejela osrednjo slovensko nagrado za likovno umetnost, Jakopičevo nagrado leta 1977. Foto: Adriana Maraž, Gea, 1992, barvna jedkanica; foto: Jaka Babnik; arhiv MGLC

26 min

"Pri Adriani Maraž noben od predmetov ni samo predmet" pravi Nadja Zgonik o najpomembnejši slovenski grafični ustvarjalki, ki je bila znana po tehnični dovršenosti, osebno obarvanih motivih in raziskovanju minljivosti. Priznana umetnica, ki se ji v Ljubljani trenutno posvečajo kar s tremi razstavami, je s podobami vsakdanjih objektov namreč pripovedovala o odnosih, času in minevanju, lahko pa gre tudi za zgodbo neke ženske, razmišlja Breda Škrjanec, ob Nadji Zgonik sokustosinja umetničine retrospektivne razstave v MGLC. Ta se osredotoča na grafična dela, po katerih je Adriana Maraž tudi najbolj znana. Kmalu po odločitvi za grafiko v šestdesetih je namreč leta 2015 preminula umetnica postala prepoznavna, v sedemdesetih tudi v tujini. Grafike Adriane Maraž med drugim hranijo osrednji svetovni muzeji, kot sta londonska Tate in newyorška MoMA, ob tujih priznanjih pa je tudi prva umetnica, ki je prejela osrednjo slovensko nagrado za likovno umetnost, Jakopičevo nagrado leta 1977. Foto: Adriana Maraž, Gea, 1992, barvna jedkanica; foto: Jaka Babnik; arhiv MGLC

Likovni odmevi

Jaša: ''Z umetnostjo ustvarjam resničnost, ne le reagiram nanjo''

5. 7. 2024

V Tartinijevi hiši v Piranu je na ogled razstavni projekt Rekviem, ki ga je multimedijski umetnik Jaša pripravil skupaj z Lutkovnim gledališčem Ljubljana in s sodelavci kot poklon nedavno preminulemu očetu. Zasnoval ga je potem, ko je lansko leto v sklopu 58. Ex-tempore Piran prejel posebno nagrado Tartini 2023. Med drugim se srečamo z lutkami, ki upodabljajo prav njiju in pa skladatelja Giuseppa Tartinija. Postavitev je odprl performativni dogodek, v projektu pa je Jaša združil vizualne elemente, performans, arhitekturne posege, lutkovno umetnost, poezijo in glasbo. Foto: Tjaša Gnezda

18 min

V Tartinijevi hiši v Piranu je na ogled razstavni projekt Rekviem, ki ga je multimedijski umetnik Jaša pripravil skupaj z Lutkovnim gledališčem Ljubljana in s sodelavci kot poklon nedavno preminulemu očetu. Zasnoval ga je potem, ko je lansko leto v sklopu 58. Ex-tempore Piran prejel posebno nagrado Tartini 2023. Med drugim se srečamo z lutkami, ki upodabljajo prav njiju in pa skladatelja Giuseppa Tartinija. Postavitev je odprl performativni dogodek, v projektu pa je Jaša združil vizualne elemente, performans, arhitekturne posege, lutkovno umetnost, poezijo in glasbo. Foto: Tjaša Gnezda

Likovni odmevi

O političnem v arhitekturi – primer Palestine

28. 6. 2024

V času napadov in umiranja ljudi se morda zdi neprimerno govoriti o kulturni dediščini, a je ta pomembna nosilka identitete, njeno uničenje pa del spodkopavanja naroda. Za ohranjanje palestinske dediščine si že desetletja prizadeva palestinsko-britanski arhitekt Antoine Raffoul, ki je v Ljubljani gostoval v okviru niza dogodkov Svobodna Palestina v organizaciji Vodnikove domačije Center / Zavoda Divja misel, Gibanja za pravice Palestincev ter številnih partnerjev. Na predavanju na Fakulteti za arhitekturo je izpostavil nekaj primerov palestinske dediščine, ki je bila zaradi različnih razlogov, tudi interesov kapitala, ogrožena že pred sedanjimi napadi. Med drugim se je zavzemal za ohranitev palestinske vasi Lifta, ki so jo izraelski gradbeni načrti ogrožali kljub temu, da jo je Unesco prepoznal kot kraj, primeren za vpis na seznam svetovne dediščine. Foto: vas Lifta, vir: Wikipedia, Hagai Agmon-Snir حچاي اچمون-سنير חגי אגמון-שניר - Own work, CC BY-SA 4.0, https://commons.wikimedia.org/w/index.php?curid=132730325

32 min

V času napadov in umiranja ljudi se morda zdi neprimerno govoriti o kulturni dediščini, a je ta pomembna nosilka identitete, njeno uničenje pa del spodkopavanja naroda. Za ohranjanje palestinske dediščine si že desetletja prizadeva palestinsko-britanski arhitekt Antoine Raffoul, ki je v Ljubljani gostoval v okviru niza dogodkov Svobodna Palestina v organizaciji Vodnikove domačije Center / Zavoda Divja misel, Gibanja za pravice Palestincev ter številnih partnerjev. Na predavanju na Fakulteti za arhitekturo je izpostavil nekaj primerov palestinske dediščine, ki je bila zaradi različnih razlogov, tudi interesov kapitala, ogrožena že pred sedanjimi napadi. Med drugim se je zavzemal za ohranitev palestinske vasi Lifta, ki so jo izraelski gradbeni načrti ogrožali kljub temu, da jo je Unesco prepoznal kot kraj, primeren za vpis na seznam svetovne dediščine. Foto: vas Lifta, vir: Wikipedia, Hagai Agmon-Snir حچاي اچمون-سنير חגי אגמון-שניר - Own work, CC BY-SA 4.0, https://commons.wikimedia.org/w/index.php?curid=132730325

Likovni odmevi

Tevž Logar, kustos 10. trienala U3: "Blizu mi je ideja, da s svojim delovanjem usmerjamo ta čas."

21. 6. 2024

Tevž Logar, kustos 10. trienala U3, se je v svoji ediciji z naslovom Proti toku časa oprl na pisatelj Jorgeja Luisa Borgesa, ki čas velikokrat opisuje kot nekaj, kar je nelinearno, ciklično ali spremenljivo. Dela, ki jih je izbral, tako odsevajo sodobni čas, se ozirajo v preteklost ali prihodnost, pri tem pa vzpostavljajo množico pogledov na čas. Izhajal je iz tukajšnje produkcije in ni želel vzpostavljati narativov, ki niso lastni prostoru. Na ogled so umetniška dela, ki so nastala v zadnjih petih letih, odpirajo pa se širše teme, kot so biopolitika, okolje, migracije, tehnologija, spomin in nasilje ter vnovično izpraševanje uveljavljenih mehanizmov vladajočih paradigem. Foto: Novi kolektivizem, vir: Moderna galerija

23 min

Tevž Logar, kustos 10. trienala U3, se je v svoji ediciji z naslovom Proti toku časa oprl na pisatelj Jorgeja Luisa Borgesa, ki čas velikokrat opisuje kot nekaj, kar je nelinearno, ciklično ali spremenljivo. Dela, ki jih je izbral, tako odsevajo sodobni čas, se ozirajo v preteklost ali prihodnost, pri tem pa vzpostavljajo množico pogledov na čas. Izhajal je iz tukajšnje produkcije in ni želel vzpostavljati narativov, ki niso lastni prostoru. Na ogled so umetniška dela, ki so nastala v zadnjih petih letih, odpirajo pa se širše teme, kot so biopolitika, okolje, migracije, tehnologija, spomin in nasilje ter vnovično izpraševanje uveljavljenih mehanizmov vladajočih paradigem. Foto: Novi kolektivizem, vir: Moderna galerija

Likovni odmevi

Svetlobna gverila z mlajem v polnoletnost

14. 6. 2024

Posvečamo se 18. festivalu Svetlobna gverila, ki mimoidoče nagovarja na ljubljanskih ulicah, trgih, v parkih in drugod. S središčem v galeriji Vžigalica, v kateri bo razstava na ogled do začetka septembra, se festival razteza v okolici Trga Francoske revolucije, Vegove ulice in Soteske do Mirja in Gradaščice, Gregorčičeve ulice, podhoda Maximarketa in bližnjih Valvasorjevega in Parka slovenske reformacije in bližnje Male galerije. Festival poteka vsak dan do 22. junija, med 21.30 in 23.30 uro, ob sobotah in sredah so organizirana kolesarska vodstva. Petra Tanko se je pogovarjala s kuratorico festivala Katerino Mirović, ki sta se ji pridružila še umetnica Stela Ivšek in umetnik Matej Bizovičar. Vabimo vas k poslušanju! na fotografiji: Janja Kosi: Hiša na drevesu, Lucija Rosc: Mlaj, študentke NTF: Oblaki, foto: DK, izsek

19 min

Posvečamo se 18. festivalu Svetlobna gverila, ki mimoidoče nagovarja na ljubljanskih ulicah, trgih, v parkih in drugod. S središčem v galeriji Vžigalica, v kateri bo razstava na ogled do začetka septembra, se festival razteza v okolici Trga Francoske revolucije, Vegove ulice in Soteske do Mirja in Gradaščice, Gregorčičeve ulice, podhoda Maximarketa in bližnjih Valvasorjevega in Parka slovenske reformacije in bližnje Male galerije. Festival poteka vsak dan do 22. junija, med 21.30 in 23.30 uro, ob sobotah in sredah so organizirana kolesarska vodstva. Petra Tanko se je pogovarjala s kuratorico festivala Katerino Mirović, ki sta se ji pridružila še umetnica Stela Ivšek in umetnik Matej Bizovičar. Vabimo vas k poslušanju! na fotografiji: Janja Kosi: Hiša na drevesu, Lucija Rosc: Mlaj, študentke NTF: Oblaki, foto: DK, izsek

Likovni odmevi

Miha Majes – norčava igra ali zadušljivo težka kritika sodobni družbi?

7. 6. 2024

Kam vse še lahko seže človeška domišljija, bi se lahko vprašali ob slikah in skulpturah mladega vizualnega umetnika Miha Majesa. Odslužene predmete, kot so čevlji, konzerve in igrače, sestavlja na primer v živobarvna in skoraj strašljiva bitja. In čeprav je prisotnih toliko fluorescentnih barv, da bi lahko površen pogled opazil le norčavo igro in brezbrižno naivno veselje, je v bistvu prisotna neka zadušljiva teža. To je, kot sam pravi, tudi prikrita groteska in kritika demoralizirane sodobne družbe. Razstavo v ljubljanski Equrni je naslovil Los Caprichos, Hedonic Calculus – spogleduje se s kultnim delom Francisca de Goye ter z odnosom med travmo in užitkom. Kurator Arne Brejc pa dodaja, da ''smo tako navajeni perfekcije, da divjost, brutalnost, neposrednost v umetniškem delu na nas deluje osvežujoče in osvobajajoče. Človek je še vedno človek in se v nepopolnosti prepozna.'' Foto: Žiga Bratoš

23 min

Kam vse še lahko seže človeška domišljija, bi se lahko vprašali ob slikah in skulpturah mladega vizualnega umetnika Miha Majesa. Odslužene predmete, kot so čevlji, konzerve in igrače, sestavlja na primer v živobarvna in skoraj strašljiva bitja. In čeprav je prisotnih toliko fluorescentnih barv, da bi lahko površen pogled opazil le norčavo igro in brezbrižno naivno veselje, je v bistvu prisotna neka zadušljiva teža. To je, kot sam pravi, tudi prikrita groteska in kritika demoralizirane sodobne družbe. Razstavo v ljubljanski Equrni je naslovil Los Caprichos, Hedonic Calculus – spogleduje se s kultnim delom Francisca de Goye ter z odnosom med travmo in užitkom. Kurator Arne Brejc pa dodaja, da ''smo tako navajeni perfekcije, da divjost, brutalnost, neposrednost v umetniškem delu na nas deluje osvežujoče in osvobajajoče. Človek je še vedno človek in se v nepopolnosti prepozna.'' Foto: Žiga Bratoš

Likovni odmevi

Zakaj naj bi si Zmago Jeraj svoja dela želel videti manj osvetljena?

31. 5. 2024

Ko v teh dneh stopimo v razstavne prostore Mednarodnega grafičnega likovnega centra, naletimo na dela Zmaga Jeraja (1937–2015), a jih v poltemi skoraj težko razločimo, počakati moramo, da jih oplazi snop svetlobe. Dramatično in gledališko postavitev podpisuje Toni Soprano Meneglejte, kustos razstave Gregor Dražil pa poudarja, da so želeli vzpostaviti novo dojemanje Jerajevih del in se hkrati približati njegovemu razumevanju lastne umetnosti. Izbrali so slike, fotografije in grafike iz konca šestdesetih in sedemdesetih let, ko se je umetnik ukvarjal z odnosom med notranjim in zunanjim prostorom, v delih pa se prepletajo nelagodje, pričakovanje, neznano in skrivnostno. Naslov in koncept razstave "Z visokim korakom prestopim okensko polico" izhajata iz dela poljskega pisatelja Bruna Schulza, ki ga je Jeraj občudoval. Zakaj tak fokus in drzna postavitev sta dve od tem pogovora s kustosom Gregorjem Dražilom o leta 1937 rojenem ekspresivnem figuraliku, prejemniku Prešernove nagrade za življenjsko delo, ki je sicer v svoji obsežni produkciji raziskal osrednje fenomene in gibanja povojnega slikarstva. Foto: Zmago Jeraj, brez naslova, 1969; vir: spletna stran MGLC

26 min

Ko v teh dneh stopimo v razstavne prostore Mednarodnega grafičnega likovnega centra, naletimo na dela Zmaga Jeraja (1937–2015), a jih v poltemi skoraj težko razločimo, počakati moramo, da jih oplazi snop svetlobe. Dramatično in gledališko postavitev podpisuje Toni Soprano Meneglejte, kustos razstave Gregor Dražil pa poudarja, da so želeli vzpostaviti novo dojemanje Jerajevih del in se hkrati približati njegovemu razumevanju lastne umetnosti. Izbrali so slike, fotografije in grafike iz konca šestdesetih in sedemdesetih let, ko se je umetnik ukvarjal z odnosom med notranjim in zunanjim prostorom, v delih pa se prepletajo nelagodje, pričakovanje, neznano in skrivnostno. Naslov in koncept razstave "Z visokim korakom prestopim okensko polico" izhajata iz dela poljskega pisatelja Bruna Schulza, ki ga je Jeraj občudoval. Zakaj tak fokus in drzna postavitev sta dve od tem pogovora s kustosom Gregorjem Dražilom o leta 1937 rojenem ekspresivnem figuraliku, prejemniku Prešernove nagrade za življenjsko delo, ki je sicer v svoji obsežni produkciji raziskal osrednje fenomene in gibanja povojnega slikarstva. Foto: Zmago Jeraj, brez naslova, 1969; vir: spletna stran MGLC

Likovni odmevi

9. trienale Umetnost in okolje EKO se odziva na grozeče ozračje

24. 5. 2024

Umetnostna galerija Maribor je odprla 9. trienale Umetnost in okolje EKO, ki tokrat nosi naslov Oči v skali in se nanaša na prizor okamenele Ajdovske deklice. Umetniški vodja trienala in kustos v Umetnostni galeriji Maribor Jure Kirbiš je k sodelovanju povabil umetnike in umetnice, ki se v svojih delih odzivajo na grozeče ozračje v naravi in družbi. Kot svetovalca sta mu pomagala Dominika Trapp iz Madžarske in Markus Waitschacher, kustos iz Avstrije. Trienale je tokrat postavljen v prostore starega sanatorija dr. Mirka Černiča v središču Maribora, ki tudi s svojo zapuščenostjo sproža občutke nelagodja in ogroženosti. Razstavo predstavljata umetniški vodja Jure Kirbiš in sokurator Markus Waitschacher. Foto: Edith Payer, Galerija portretov, 2024, foto: Janez Klenovšek, vir: UGM (izrez fotografije)

18 min

Umetnostna galerija Maribor je odprla 9. trienale Umetnost in okolje EKO, ki tokrat nosi naslov Oči v skali in se nanaša na prizor okamenele Ajdovske deklice. Umetniški vodja trienala in kustos v Umetnostni galeriji Maribor Jure Kirbiš je k sodelovanju povabil umetnike in umetnice, ki se v svojih delih odzivajo na grozeče ozračje v naravi in družbi. Kot svetovalca sta mu pomagala Dominika Trapp iz Madžarske in Markus Waitschacher, kustos iz Avstrije. Trienale je tokrat postavljen v prostore starega sanatorija dr. Mirka Černiča v središču Maribora, ki tudi s svojo zapuščenostjo sproža občutke nelagodja in ogroženosti. Razstavo predstavljata umetniški vodja Jure Kirbiš in sokurator Markus Waitschacher. Foto: Edith Payer, Galerija portretov, 2024, foto: Janez Klenovšek, vir: UGM (izrez fotografije)

Likovni odmevi

Nominiranci nagrade skupine OHO se predstavijo

17. 5. 2024

Nagrada skupine OHO, ki jo podeljuje zavod P.A.R.A.S.I.T.E., je že vrsto let naša osrednja nagrada za mlade umetnike in umetnice. Čeprav je dosežek že uvrstitev med nominirance, ki jih izbere mednarodna žirija, pa je bil medijske pozornosti doslej deležen predvsem nagrajenec, ki so ga razglasili ob odprtju razstave. Potem ko žirija izbere nominirance, imajo ti namreč približno dva meseca časa, da pripravijo nova umetniška dela za razstavo. Letos so to nekoliko spremenili – razstava del Maje Bojanić, Lucije Rosc, Dominika Štibernika in Nežke Zamar je že na ogled, kdo pa je prepričal žirijo, bo znano ob zaprtju.

27 min

Nagrada skupine OHO, ki jo podeljuje zavod P.A.R.A.S.I.T.E., je že vrsto let naša osrednja nagrada za mlade umetnike in umetnice. Čeprav je dosežek že uvrstitev med nominirance, ki jih izbere mednarodna žirija, pa je bil medijske pozornosti doslej deležen predvsem nagrajenec, ki so ga razglasili ob odprtju razstave. Potem ko žirija izbere nominirance, imajo ti namreč približno dva meseca časa, da pripravijo nova umetniška dela za razstavo. Letos so to nekoliko spremenili – razstava del Maje Bojanić, Lucije Rosc, Dominika Štibernika in Nežke Zamar je že na ogled, kdo pa je prepričal žirijo, bo znano ob zaprtju.

Likovni odmevi

Tomislav Gotovac, radikalni umetnik, ki je stopal v vsakdanje življenje

10. 5. 2024

V Muzeju sodobne umetnosti v Zagrebu je na ogled pregledna razstava del Tomislava Gotovca, enega najpomembnejših umetnikov s področja konceptualne umetnosti, performansa, body arta in filma na ozemlju nekdanje Jugoslavije. Razstava z naslovom: Tomislav Gotovac a.k.a. Antonio G. Lauer, NARAŠČAJOČA PADAJOČA GENEALOGIJA prvič predstavlja niz fotografij, filmskih projekcij ter rekvizitov in kostumov iz Gotovčevih predstav. Predstavljata jo direktorica Muzeja sodobne umetnosti Vesna Meštrić ter Darko Šimčić, vodja Inštituta Tomislava Gotovca. Foto: Tomislav Gotovac, Zagreb, volim te!, avtor: Mio Vesović, vir: FB stran MSU Zagreb

17 min

V Muzeju sodobne umetnosti v Zagrebu je na ogled pregledna razstava del Tomislava Gotovca, enega najpomembnejših umetnikov s področja konceptualne umetnosti, performansa, body arta in filma na ozemlju nekdanje Jugoslavije. Razstava z naslovom: Tomislav Gotovac a.k.a. Antonio G. Lauer, NARAŠČAJOČA PADAJOČA GENEALOGIJA prvič predstavlja niz fotografij, filmskih projekcij ter rekvizitov in kostumov iz Gotovčevih predstav. Predstavljata jo direktorica Muzeja sodobne umetnosti Vesna Meštrić ter Darko Šimčić, vodja Inštituta Tomislava Gotovca. Foto: Tomislav Gotovac, Zagreb, volim te!, avtor: Mio Vesović, vir: FB stran MSU Zagreb

Likovni odmevi

Adriena Šimotová je pripovedovala o iskanju odnosa in stika

3. 5. 2024

Adriena Šimotová morda pri nas ni zelo znano ime, a gre za eno najbolj priznanih čeških umetnic 20. stoletja, znano predvsem po liričnih in krhkih delih na papirju. Bolj ali manj abstrahirane sledi telesa pogosto minimalistično pripovedujejo o osnovah – kot sta dotik in odtis, ki ju je imela za neločljiv del svojega izraza. V jedru njenega ustvarjanja sta komunikacija v najširšem pomenu in iskanje stika, odnosa. Znana so njena krhka dela na papirju, ki s svojo rahlo zmečkano strukturo ustvarja taktilno napetost in se spaja s subtilno evokacijo dotika in odtisa. V njenem delu so pogosti sledovi delov teles in obraza, a niso vedno jasno vidni, temveč gre za abstraktne monokromne lise, ki le napeljujejo na neko navzočnost, kot da se iskani stik izmika. Ne preseneti torej, da v delih leta 1926 rojene umetnice pisci odkrivajo vpliv eksistencialne misli. Njeno življenje so zaznamovali obdobje vojne in usodne posledice vojnih dogodkov, pozneje pa zapleten in dramatičen razvoj povojne Češkoslovaške ter bolezen in smrt moža, umetnika Jiříja Johna. Ustvarjalna pot je Adrieno Šimotovo na Češkoslovaškem v sedemdesetih vodila mimo uradnih centrov likovne umetnosti in s tem povezanega družbenega priznanja; postala je ena vplivnih osebnosti neuradne kulturne scene, ki je prejela vrsto priznanj in nagrad – med drugim češko medaljo za zasluge, njeno delo pa je vključeno tudi v stalno zbirko Pompidoujevega centra v Parizu. Letos bo minilo deset let od umetničine smrti, in ob tej priložnosti vas ponovno vabimo k poslušanju pogovora, ki je nastal ob razstavi njenih del v Mednarodnem grafičnem likovnem centru v Ljubljani. Pogovor s kustosom razstave in umetničnim dolgoletnim sodelavcem Pavlom Brunclikom je tedaj sodelovanju z MGLC prevedla Ksenija Mravlja. Foto: Jaka Babnik. Arhiv MGLC.

26 min

Adriena Šimotová morda pri nas ni zelo znano ime, a gre za eno najbolj priznanih čeških umetnic 20. stoletja, znano predvsem po liričnih in krhkih delih na papirju. Bolj ali manj abstrahirane sledi telesa pogosto minimalistično pripovedujejo o osnovah – kot sta dotik in odtis, ki ju je imela za neločljiv del svojega izraza. V jedru njenega ustvarjanja sta komunikacija v najširšem pomenu in iskanje stika, odnosa. Znana so njena krhka dela na papirju, ki s svojo rahlo zmečkano strukturo ustvarja taktilno napetost in se spaja s subtilno evokacijo dotika in odtisa. V njenem delu so pogosti sledovi delov teles in obraza, a niso vedno jasno vidni, temveč gre za abstraktne monokromne lise, ki le napeljujejo na neko navzočnost, kot da se iskani stik izmika. Ne preseneti torej, da v delih leta 1926 rojene umetnice pisci odkrivajo vpliv eksistencialne misli. Njeno življenje so zaznamovali obdobje vojne in usodne posledice vojnih dogodkov, pozneje pa zapleten in dramatičen razvoj povojne Češkoslovaške ter bolezen in smrt moža, umetnika Jiříja Johna. Ustvarjalna pot je Adrieno Šimotovo na Češkoslovaškem v sedemdesetih vodila mimo uradnih centrov likovne umetnosti in s tem povezanega družbenega priznanja; postala je ena vplivnih osebnosti neuradne kulturne scene, ki je prejela vrsto priznanj in nagrad – med drugim češko medaljo za zasluge, njeno delo pa je vključeno tudi v stalno zbirko Pompidoujevega centra v Parizu. Letos bo minilo deset let od umetničine smrti, in ob tej priložnosti vas ponovno vabimo k poslušanju pogovora, ki je nastal ob razstavi njenih del v Mednarodnem grafičnem likovnem centru v Ljubljani. Pogovor s kustosom razstave in umetničnim dolgoletnim sodelavcem Pavlom Brunclikom je tedaj sodelovanju z MGLC prevedla Ksenija Mravlja. Foto: Jaka Babnik. Arhiv MGLC.

Likovni odmevi

O 60. umetnostnem bienalu z Markom Jenkom

26. 4. 2024

Beneški bienale, ena od najpomembnejših prireditev sodobne umetnosti, je praktično vedno deležen tudi kritik. Nič drugače ni letos, ko si je kurator Adriano Pedrosa za izhodišče zamislil naslov Tujci povsod. Na dvodelni osrednji razstavi v Giardinih in Arsenalu v ospredje postavlja predvsem umetnost globalnega juga, staroselcev, samoukov, kvir umetnic in umetnikov ter tistih, ki so migrirali. Na izhodiščno temo se kot vedno v večji ali manjši meri odzivajo tudi nacionalni paviljoni. Ti v primerjavi s precej zgodovinsko zasnovano osrednjo razstavo Adriana Pedrose bolj osvetljujejo aktualne probleme in vprašanja. Pogled v preteklost je seveda legitimno izhodišče, a se zdi, da nam razstava o spregledanih zgodovinah in nezahodnih modernizmih ne ponudi dovolj konteksta in informacij, sploh, ker gledamo dela iz različnih podoročij in kontekstov. Dr. Marko Jenko iz Muzeja Lah pa izpostavlja tudi precejšnjo predvidljivost letošnjega bienala. Foto: Dejan Habicht

27 min

Beneški bienale, ena od najpomembnejših prireditev sodobne umetnosti, je praktično vedno deležen tudi kritik. Nič drugače ni letos, ko si je kurator Adriano Pedrosa za izhodišče zamislil naslov Tujci povsod. Na dvodelni osrednji razstavi v Giardinih in Arsenalu v ospredje postavlja predvsem umetnost globalnega juga, staroselcev, samoukov, kvir umetnic in umetnikov ter tistih, ki so migrirali. Na izhodiščno temo se kot vedno v večji ali manjši meri odzivajo tudi nacionalni paviljoni. Ti v primerjavi s precej zgodovinsko zasnovano osrednjo razstavo Adriana Pedrose bolj osvetljujejo aktualne probleme in vprašanja. Pogled v preteklost je seveda legitimno izhodišče, a se zdi, da nam razstava o spregledanih zgodovinah in nezahodnih modernizmih ne ponudi dovolj konteksta in informacij, sploh, ker gledamo dela iz različnih podoročij in kontekstov. Dr. Marko Jenko iz Muzeja Lah pa izpostavlja tudi precejšnjo predvidljivost letošnjega bienala. Foto: Dejan Habicht

Likovni odmevi

Zakaj je klet postala naš paviljon na 60. beneškem bienalu?

17. 4. 2024

Ko se približamo nekdanjemu rastlinjaku med Giardini in Arzenalom v pričakovanju slovenskega paviljona, uzremo nenavaden objekt z industrijskim značajem in obliko, ki po večini ni vidna. Gre za industrijsko izdelano klet, namenjeno vkopu v zemljo, tokrat razstavljeno na površju. Do nje vodijo kovinske stopnice, v notranjosti pa nas pričaka izkušnja, ki spodbudi razmislek o naravi umetniškega dela in naših pričakovanj. Umetnica Nika Špan in kurator Vladimir Vidmar sicer s projektom Skrivnost vrta zate poudarjata tri vidike poti in tujosti, kar je tudi tema letošnjega bienala, kot si jo je zamislil kurator Adriano Pedrosa. Kaj natančneje je mišljeno s tujostjo in potjo, sta pojasnila v pogovoru, ustavili pa smo se tudi pri vprašanju umeščenosti projekta Skrivni vrt zate v javni prostor. Foto: Katja Korba/STA (izrez iz originalne fotografije)

37 min

Ko se približamo nekdanjemu rastlinjaku med Giardini in Arzenalom v pričakovanju slovenskega paviljona, uzremo nenavaden objekt z industrijskim značajem in obliko, ki po večini ni vidna. Gre za industrijsko izdelano klet, namenjeno vkopu v zemljo, tokrat razstavljeno na površju. Do nje vodijo kovinske stopnice, v notranjosti pa nas pričaka izkušnja, ki spodbudi razmislek o naravi umetniškega dela in naših pričakovanj. Umetnica Nika Špan in kurator Vladimir Vidmar sicer s projektom Skrivnost vrta zate poudarjata tri vidike poti in tujosti, kar je tudi tema letošnjega bienala, kot si jo je zamislil kurator Adriano Pedrosa. Kaj natančneje je mišljeno s tujostjo in potjo, sta pojasnila v pogovoru, ustavili pa smo se tudi pri vprašanju umeščenosti projekta Skrivni vrt zate v javni prostor. Foto: Katja Korba/STA (izrez iz originalne fotografije)

Likovni odmevi

Ančka Gošnik Godec prepleta sledi fantastike, realizma, srednjeveških iluminacij in etnografije

12. 4. 2024

Vse od ustanovitve nagrade Riharda Jakopiča za likovno in vizualno umetnost leta 1969 so jo za življenjsko delo podelili le petim ženskam in še nikoli za področje ilustracije. Letos so nagradili 96-letno ilustratorko Ančko Gošnik Godec. Posebej veliko je sodelovala s pisateljico Elo Peroci, tudi pri pravljici Muca Copatarica, sicer pa je s svojimi slikami opremila knjige Tri botre lisičice, Za lahko noč, Lukec in njegov škorec, Pestrna, pa ljudske pripovedi v zbirkah Pravljice, Zverinice iz Rezije, Mamka Bršljanka, Zlata skledica in druge. Kot v utemeljitvi med drugim poudari dr. Nadja Zgonik, so z nagrado pokazali, da ilustratorsko delo ni le dejavnost ''naših pravljičark'', temveč nastaja z visoko likovno artikulacijo, v primeru Ančke Gošnik Godec tudi z izvirnim prepletom referenc iz fantastične umetnosti, srednjeveških iluminacij, tradicije realizma 19. stoletja, popularne in etnografske kulture. Nagrajenka spada v generacijo Marlenke Stupica, Marjance Jemec Božič in Jelke Reichman – te, prve diplomantke ljubljanske akademije zaznamuje slikarski in študiozen pristop v ilustraciji, ki je tudi polna podrobnosti. Z Ančko Gošnik Godec smo se pogovarjali o njenem ustvarjanju in življenju, nekaj svojih misli pa je dodala tudi hčerka, ilustratorka Jelka Godec Schmidt. Slika (izrez): podoba iz slikanice Tri botre lisičice

22 min

Vse od ustanovitve nagrade Riharda Jakopiča za likovno in vizualno umetnost leta 1969 so jo za življenjsko delo podelili le petim ženskam in še nikoli za področje ilustracije. Letos so nagradili 96-letno ilustratorko Ančko Gošnik Godec. Posebej veliko je sodelovala s pisateljico Elo Peroci, tudi pri pravljici Muca Copatarica, sicer pa je s svojimi slikami opremila knjige Tri botre lisičice, Za lahko noč, Lukec in njegov škorec, Pestrna, pa ljudske pripovedi v zbirkah Pravljice, Zverinice iz Rezije, Mamka Bršljanka, Zlata skledica in druge. Kot v utemeljitvi med drugim poudari dr. Nadja Zgonik, so z nagrado pokazali, da ilustratorsko delo ni le dejavnost ''naših pravljičark'', temveč nastaja z visoko likovno artikulacijo, v primeru Ančke Gošnik Godec tudi z izvirnim prepletom referenc iz fantastične umetnosti, srednjeveških iluminacij, tradicije realizma 19. stoletja, popularne in etnografske kulture. Nagrajenka spada v generacijo Marlenke Stupica, Marjance Jemec Božič in Jelke Reichman – te, prve diplomantke ljubljanske akademije zaznamuje slikarski in študiozen pristop v ilustraciji, ki je tudi polna podrobnosti. Z Ančko Gošnik Godec smo se pogovarjali o njenem ustvarjanju in življenju, nekaj svojih misli pa je dodala tudi hčerka, ilustratorka Jelka Godec Schmidt. Slika (izrez): podoba iz slikanice Tri botre lisičice

Likovni odmevi

Robert Černelč: "Fascinira me ideja videti več stvari hkrati"

5. 4. 2024

V Mestni galeriji v Ljubljani lahko še do 5. maja obiščete razstavo Medprostori, do zdaj najobsežnejšo razstavo likovnih in video del Roberta Černelča, ki deluje na področjih slikarstva, videa, filma, scenografije in scenaristike, poleg tega kot pedagog na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje pri smeri Video, animacija in novi mediji. V delih, razstavljenih tokrat v Mestni galeriji, se prvenstveno ukvarja s problematiko sodobne percepcije podob, pred kratkim pa smo si lahko v kinih ogledali njegov celovečerni prvenec Ptičar. Foto: Robert Černelč: Speljite se, 2023; vir: Mestna galerija Ljubljana

34 min

V Mestni galeriji v Ljubljani lahko še do 5. maja obiščete razstavo Medprostori, do zdaj najobsežnejšo razstavo likovnih in video del Roberta Černelča, ki deluje na področjih slikarstva, videa, filma, scenografije in scenaristike, poleg tega kot pedagog na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje pri smeri Video, animacija in novi mediji. V delih, razstavljenih tokrat v Mestni galeriji, se prvenstveno ukvarja s problematiko sodobne percepcije podob, pred kratkim pa smo si lahko v kinih ogledali njegov celovečerni prvenec Ptičar. Foto: Robert Černelč: Speljite se, 2023; vir: Mestna galerija Ljubljana

Likovni odmevi

Intimni svet spominov, želja in skrivnosti Keiko Miyazaki

29. 3. 2024

V Galeriji sodobne umetnosti v Celju se s samostojno razstavo predstavlja Keiko Miyazaki. Avtorica, ki je rojena na Japonskem, a že vrsto let živi in ustvarja v Sloveniji ter v Celju, se izraža skozi različne medije, od instalacije, slike, animacije, performansa do videa. V svoji najnovejši samostojni razstavi tematizira svet, v katerem živimo, kot podobo resničnosti brez utvar. Z avtorico Keiko Miyazaki in s kustosinjo razstave Ireno Čerčnik se je o postavitvi pogovarjala Aleksandra Saška Gruden. Foto: Spletna stran Galerija sodobne umetnosti v Celju

21 min

V Galeriji sodobne umetnosti v Celju se s samostojno razstavo predstavlja Keiko Miyazaki. Avtorica, ki je rojena na Japonskem, a že vrsto let živi in ustvarja v Sloveniji ter v Celju, se izraža skozi različne medije, od instalacije, slike, animacije, performansa do videa. V svoji najnovejši samostojni razstavi tematizira svet, v katerem živimo, kot podobo resničnosti brez utvar. Z avtorico Keiko Miyazaki in s kustosinjo razstave Ireno Čerčnik se je o postavitvi pogovarjala Aleksandra Saška Gruden. Foto: Spletna stran Galerija sodobne umetnosti v Celju

Likovni odmevi

Ljubezen Štefana Galiča do narave je oblikovala njegov čut za lepo v umetnosti.

22. 3. 2024

Galerija - muzej Lendava je v lendavski sinagogi pripravila razstavo risb slikarja in grafika Štefana Galiča. Razstava je nastala v času, ko je se je mestna občina Lendava odločila kupiti njegov atelje ter s tem obeležiti tudi njegovo 80. letnico rojstva. Štefan Galič je v slovenskem likovnem prostoru poznan predvsem kot grafik, vendar je pod strokovnim očesom umetnostnega zgodovinarja dr. Janeza Balažica javnosti tokrat prvič predstavljen izbor njegovega obsežnega risarskega opusa. Foto: spletna stran občine lENDAVA

20 min

Galerija - muzej Lendava je v lendavski sinagogi pripravila razstavo risb slikarja in grafika Štefana Galiča. Razstava je nastala v času, ko je se je mestna občina Lendava odločila kupiti njegov atelje ter s tem obeležiti tudi njegovo 80. letnico rojstva. Štefan Galič je v slovenskem likovnem prostoru poznan predvsem kot grafik, vendar je pod strokovnim očesom umetnostnega zgodovinarja dr. Janeza Balažica javnosti tokrat prvič predstavljen izbor njegovega obsežnega risarskega opusa. Foto: spletna stran občine lENDAVA

Likovni odmevi

Klavdij Sluban: "Kadar fotografiram, se vsega otresem in ostane samo jedro, ki je v meni"

15. 3. 2024

Klavdij Sluban, eden od mednarodno najbolj uveljavljenih fotografov slovenskega rodu z osebno vizualno govorico raziskuje kraje, kjer sta čas in prostor strnjena: države z zgodovinskimi ranami, otoke ali zapore. A pri tem ne gre za dokumentiranje, temveč je zavezan umetniški fotografiji, ki bolj kot opisuje posreduje določen občutek. Ostaja zvest črno-beli estetiki in poetično zrnatemu slogu s preigravanjem sivin in temnin. Svojih fotografij pa ne vidi kot temačnih ali pesimističnih, tudi Marija Skočir, kustosinja njegove pregledne razstave Nekje drugje Tukaj, govori o odstiranju. Vse fotografije na razstavi so bile izdelane prav za to priložnost kot avtorjeva donacija zbirki Muzeja in galerij Mesta Ljubljane, več kot 150 izbranih del pa predstavlja vrhunce več kot treh desetletij njegovega ustvarjanja. Več pa v pogovoru z umetnikom in kustosinjo, ki je nastal še pred odprtjem razstave v Galeriji Jakopič z naslovom Nekje drugje Tukaj. Fotografija: Svetišče Icukušima, Mijadžima, Japonska, 2016 © Klavdij Sluban; vir: spletna stran Galerije Jakopič, izrez fotografije

32 min

Klavdij Sluban, eden od mednarodno najbolj uveljavljenih fotografov slovenskega rodu z osebno vizualno govorico raziskuje kraje, kjer sta čas in prostor strnjena: države z zgodovinskimi ranami, otoke ali zapore. A pri tem ne gre za dokumentiranje, temveč je zavezan umetniški fotografiji, ki bolj kot opisuje posreduje določen občutek. Ostaja zvest črno-beli estetiki in poetično zrnatemu slogu s preigravanjem sivin in temnin. Svojih fotografij pa ne vidi kot temačnih ali pesimističnih, tudi Marija Skočir, kustosinja njegove pregledne razstave Nekje drugje Tukaj, govori o odstiranju. Vse fotografije na razstavi so bile izdelane prav za to priložnost kot avtorjeva donacija zbirki Muzeja in galerij Mesta Ljubljane, več kot 150 izbranih del pa predstavlja vrhunce več kot treh desetletij njegovega ustvarjanja. Več pa v pogovoru z umetnikom in kustosinjo, ki je nastal še pred odprtjem razstave v Galeriji Jakopič z naslovom Nekje drugje Tukaj. Fotografija: Svetišče Icukušima, Mijadžima, Japonska, 2016 © Klavdij Sluban; vir: spletna stran Galerije Jakopič, izrez fotografije

Likovni odmevi

Kaj pomeni biti feministična umetnica?

8. 3. 2024

Ali je pomembno, da se danes definiramo kot feministke in kakšna je to feministična umetnost? Kako s tem primerjati razstave zgolj umetnic? To je nekaj od vprašanj, o katerih ob 8. marcu razmišljata Duba Sambolec in Tanja Lažetić, ki svoja dela trenutno predstavljata na razstavi Vedno na voljo. Feministične pozicije v vizualni umetnosti iz Slovenije. Delo Dube Sambolec Ženske prihajajo iz leta1976 po nekaterih interpretacijah velja za prvo eksplicitno feministično delo pri nas, nastalo pa je kot odziv na vzdušje na ljubljanski akademiji v času njenega šolanja. Na ogled sta še njen portret čistilke Ančke ter ½ skulptura Volume Hanging, ki spominja na okleščeni torzo ženskega telesa. Tanja Lažetić se predstavlja z dvema deloma: eno govori o izkušnji spontanega splava, drugo o nasilju nad ženskami – femicidu. Portrete umorjenih žensk je v delu Neznane žrtve vgravirala na krožnike in s tem namignila na zgodnejša feministična dela. Foto: Duba Sambolec, Delavski razred na pohodu, 1976, vir: Moderna galerija

33 min

Ali je pomembno, da se danes definiramo kot feministke in kakšna je to feministična umetnost? Kako s tem primerjati razstave zgolj umetnic? To je nekaj od vprašanj, o katerih ob 8. marcu razmišljata Duba Sambolec in Tanja Lažetić, ki svoja dela trenutno predstavljata na razstavi Vedno na voljo. Feministične pozicije v vizualni umetnosti iz Slovenije. Delo Dube Sambolec Ženske prihajajo iz leta1976 po nekaterih interpretacijah velja za prvo eksplicitno feministično delo pri nas, nastalo pa je kot odziv na vzdušje na ljubljanski akademiji v času njenega šolanja. Na ogled sta še njen portret čistilke Ančke ter ½ skulptura Volume Hanging, ki spominja na okleščeni torzo ženskega telesa. Tanja Lažetić se predstavlja z dvema deloma: eno govori o izkušnji spontanega splava, drugo o nasilju nad ženskami – femicidu. Portrete umorjenih žensk je v delu Neznane žrtve vgravirala na krožnike in s tem namignila na zgodnejša feministična dela. Foto: Duba Sambolec, Delavski razred na pohodu, 1976, vir: Moderna galerija

Likovni odmevi

Cerkvena umetnost v vojnem času – ob knjigi Cerkev sv. Jožefa v Soči

1. 3. 2024

Knjiga Cerkev svetega Jožefa v Soči, ki je izšla v zbirki Umetnine v žepu Inštituta Franceta Steleta ZRC SAZU predstavlja cerkev s prav posebno zgodovino. V obeh svetovnih vojnah ju je zaznamovalo umetniško ustvarjanje – najprej Josefa Vachala in nato Toneta Kralja. Od dela češkega slikarja Josefa Vachala se je ohranilo zelo malo, poslikavo Toneta Kralja, ki velja za enega od utemeljiteljev ekspresionizma in nove stvarnosti pri nas, pa si lahko ogledamo še danes in je del njegovega primorskega opusa, v katerem je sakralno motiviko povezal z narodnostnimi vidiki in obsodbo nacizma ter fašizma – v negativcih tako pogosto uzremo prikrit portret denimo Mussolinija, svetnike ali Marijo, pa je rad odel v barve slovenske trobojnice. Posebnost soške cerkve pa je nabor slovanskih svetnikov. V času od dvajsetih do sedemdesetih let 20. stoletja je sicer Tone Kralj ustvaril dela kar za več kot štiridesetih primorskih cerkva. Kako to, da je v vojnem času nastajala cerkvena umetnost in kakšna je ta bila, razloži Andreja Rakovec, avtorica žepnice o cerkvi sv. Jožefa v Soči. Foto: Andrej Furlan, ZRC SAZU, izrez fotografije

40 min

Knjiga Cerkev svetega Jožefa v Soči, ki je izšla v zbirki Umetnine v žepu Inštituta Franceta Steleta ZRC SAZU predstavlja cerkev s prav posebno zgodovino. V obeh svetovnih vojnah ju je zaznamovalo umetniško ustvarjanje – najprej Josefa Vachala in nato Toneta Kralja. Od dela češkega slikarja Josefa Vachala se je ohranilo zelo malo, poslikavo Toneta Kralja, ki velja za enega od utemeljiteljev ekspresionizma in nove stvarnosti pri nas, pa si lahko ogledamo še danes in je del njegovega primorskega opusa, v katerem je sakralno motiviko povezal z narodnostnimi vidiki in obsodbo nacizma ter fašizma – v negativcih tako pogosto uzremo prikrit portret denimo Mussolinija, svetnike ali Marijo, pa je rad odel v barve slovenske trobojnice. Posebnost soške cerkve pa je nabor slovanskih svetnikov. V času od dvajsetih do sedemdesetih let 20. stoletja je sicer Tone Kralj ustvaril dela kar za več kot štiridesetih primorskih cerkva. Kako to, da je v vojnem času nastajala cerkvena umetnost in kakšna je ta bila, razloži Andreja Rakovec, avtorica žepnice o cerkvi sv. Jožefa v Soči. Foto: Andrej Furlan, ZRC SAZU, izrez fotografije

Likovni odmevi

The Miha Artnak: ''V prihodnosti se bomo ne glede na všečnost spraševali, ali je to ustvaril človek''

23. 2. 2024

V času digitalnih podob in umetne inteligence so vse bolj pod vprašajem fizičen umetniški izdelek, avtorstvo in lastništvo. Vse to se bo v prihodnosti prav gotovo precej spreminjalo, umetnost pa bo, to že lahko sklepamo, kljub vsemu še obstajala. Grafični oblikovalec in umetnik The Miha Artnak v projektu z naslovom Last, ki ga lahko zasledimo na spletu in zdaj tudi na razstavi v galeriji Vžigalica, odpira te teme s prepletanjem klasičnega slikarskega medija in nove tehnologije, kot je posebna vrsta kripto-sredstev – nezamenljivi žetoni NFT. Kot je za The Miho Artnaka značilno, stvari obrne na glavo: če je že v navadi, da umetni inteligenci damo navodila, kakšno sliko naj ustvari, se je on odločil, da bo dal taka navodila ljudem. Fotografu Klemnu Ilovarju je npr. opisal, kakšno tihožitje naj fotografira, naslednje navodilo, oziroma naročilo, in to na Kitajsko, pa je bilo, naj mu to fotografijo naslikajo v tehniki olja na platnu – trikrat. Ob tem se obiskovalec vpraša, katera od teh slik je original in katera kopija? Ob ekspresivni otroški sliki se pojavi še zanimivo protislovje: nastala je kot plod spontanega hitropoteznega polaganja barve na papir, kopija na platnu, ki je na razstavi, pa je bila, zato da ujame podobnost, naslikana sistematično in najbrž previdno. The Miha Artnak je v vseh teh primerih avtor idejne zasnove, ne pa izvajalec del. Ob tem se pojavi dilema, ki je aktualna tudi v primeru umetne inteligence: je avtor, kdor da idejo, ali tisti, ki jo potem uresniči, naslika? In tako četudi umetna inteligenca ni neposredno vpletena, z oponašanjem le te razmišlja o njenih značilnostih. Slike so razdeljene po prostorih še glede na javno in zasebno last. To umetnik določi s pogodbami. V vmesnem prostoru najdemo še njegov avtoportret, kjer pa gre za neprenosljivo last. Številna sloje in izhodišča za debato torej razpira The Miha Artnak na razstavi Last, ki jo kurira Jani Pirnat, spremno besedilo je napisala Nika Jurman, duhovite promocijske videe pa so prispevali razni ''vplivneži''. Foto: Žiga Bratoš

33 min

V času digitalnih podob in umetne inteligence so vse bolj pod vprašajem fizičen umetniški izdelek, avtorstvo in lastništvo. Vse to se bo v prihodnosti prav gotovo precej spreminjalo, umetnost pa bo, to že lahko sklepamo, kljub vsemu še obstajala. Grafični oblikovalec in umetnik The Miha Artnak v projektu z naslovom Last, ki ga lahko zasledimo na spletu in zdaj tudi na razstavi v galeriji Vžigalica, odpira te teme s prepletanjem klasičnega slikarskega medija in nove tehnologije, kot je posebna vrsta kripto-sredstev – nezamenljivi žetoni NFT. Kot je za The Miho Artnaka značilno, stvari obrne na glavo: če je že v navadi, da umetni inteligenci damo navodila, kakšno sliko naj ustvari, se je on odločil, da bo dal taka navodila ljudem. Fotografu Klemnu Ilovarju je npr. opisal, kakšno tihožitje naj fotografira, naslednje navodilo, oziroma naročilo, in to na Kitajsko, pa je bilo, naj mu to fotografijo naslikajo v tehniki olja na platnu – trikrat. Ob tem se obiskovalec vpraša, katera od teh slik je original in katera kopija? Ob ekspresivni otroški sliki se pojavi še zanimivo protislovje: nastala je kot plod spontanega hitropoteznega polaganja barve na papir, kopija na platnu, ki je na razstavi, pa je bila, zato da ujame podobnost, naslikana sistematično in najbrž previdno. The Miha Artnak je v vseh teh primerih avtor idejne zasnove, ne pa izvajalec del. Ob tem se pojavi dilema, ki je aktualna tudi v primeru umetne inteligence: je avtor, kdor da idejo, ali tisti, ki jo potem uresniči, naslika? In tako četudi umetna inteligenca ni neposredno vpletena, z oponašanjem le te razmišlja o njenih značilnostih. Slike so razdeljene po prostorih še glede na javno in zasebno last. To umetnik določi s pogodbami. V vmesnem prostoru najdemo še njegov avtoportret, kjer pa gre za neprenosljivo last. Številna sloje in izhodišča za debato torej razpira The Miha Artnak na razstavi Last, ki jo kurira Jani Pirnat, spremno besedilo je napisala Nika Jurman, duhovite promocijske videe pa so prispevali razni ''vplivneži''. Foto: Žiga Bratoš

Likovni odmevi

Andreja Hribernik: "Prihodnost si moramo prisvojiti nazaj!"

16. 2. 2024

Kunsthaus v sosednjem Gradcu, je eno osrednjih razstavišč za sodobno umetnost na avstrijskem štajerskem. Njegov razstavni program je usmerjen v povezovanje mednarodne sodobne umetnosti z regionalnimi in lokalnimi temami. Preteklo leto je ustanova praznovala 20 let delovanja in takrat je vodenje prevzela dr. Andreja Hribernik, ki je v pogovoru razmišljala o programu, ki se je odvil v tem času in načrtih za aktualno razstavno sezono. Foto: Kunsthaus Graz/J.J. Kucek

19 min

Kunsthaus v sosednjem Gradcu, je eno osrednjih razstavišč za sodobno umetnost na avstrijskem štajerskem. Njegov razstavni program je usmerjen v povezovanje mednarodne sodobne umetnosti z regionalnimi in lokalnimi temami. Preteklo leto je ustanova praznovala 20 let delovanja in takrat je vodenje prevzela dr. Andreja Hribernik, ki je v pogovoru razmišljala o programu, ki se je odvil v tem času in načrtih za aktualno razstavno sezono. Foto: Kunsthaus Graz/J.J. Kucek

Likovni odmevi

"S Prešernovim spomenikom je Ljubljana simbolično postala slovensko mesto"

9. 2. 2024

Prešernov spomenik v Ljubljani je priljubljena točka srečevanja, kjer se ob kulturnem prazniku tudi bere recital. Čeprav se tam številni srečujejo ali zgolj hitijo mimo, pa sta njegov avtor in zgodba ob nastanku manj znana. Ob razkritju 1905 je spomenik razdelil kranjsko javnost – klerikalna struja je bila zgrožena na goloto muze, očitali pa so mu tudi likovno zastarelost. Tudi nadaljne življenje spomenika ni bilo povsem mirno – leta 1931 so se tako ob gradnji Tromostovja pojavljale pobude za njegovo prestavitev na drugo lokacijo. A je kljub temu šlo za uspešno politično nalogo, povezano s tedanjim liberalnim taborom in oblikovanjem narodne zavesti. Z umestitvijo spomenika našemu največjemu pesniku na osrednji trg v Ljubljani, je ta simbolično postala slovensko mesto, pravi ddr. Damir Globočnik, avtor knjige Prešeren in likovna umetnost. Ob njem o Prešernovem spomeniku v Ljubljani, njegovem avtorju kiparju Ivanu Zajcu, odzivom javnosti in drugih Prešernovih podobah, razmišlja tudi dr. Mateja Breščak, kustosinja razstave o Ivanu Zajcu v Narodni galeriji. Foto: Wikipedia

46 min

Prešernov spomenik v Ljubljani je priljubljena točka srečevanja, kjer se ob kulturnem prazniku tudi bere recital. Čeprav se tam številni srečujejo ali zgolj hitijo mimo, pa sta njegov avtor in zgodba ob nastanku manj znana. Ob razkritju 1905 je spomenik razdelil kranjsko javnost – klerikalna struja je bila zgrožena na goloto muze, očitali pa so mu tudi likovno zastarelost. Tudi nadaljne življenje spomenika ni bilo povsem mirno – leta 1931 so se tako ob gradnji Tromostovja pojavljale pobude za njegovo prestavitev na drugo lokacijo. A je kljub temu šlo za uspešno politično nalogo, povezano s tedanjim liberalnim taborom in oblikovanjem narodne zavesti. Z umestitvijo spomenika našemu največjemu pesniku na osrednji trg v Ljubljani, je ta simbolično postala slovensko mesto, pravi ddr. Damir Globočnik, avtor knjige Prešeren in likovna umetnost. Ob njem o Prešernovem spomeniku v Ljubljani, njegovem avtorju kiparju Ivanu Zajcu, odzivom javnosti in drugih Prešernovih podobah, razmišlja tudi dr. Mateja Breščak, kustosinja razstave o Ivanu Zajcu v Narodni galeriji. Foto: Wikipedia

Likovni odmevi

Ob 70. letnici Umetnostne galerije Maribor razstava stalne zbirke na sodoben in oblikovalski način - Spekter

2. 2. 2024

V Umetnostni galeriji Maribor so pripravili novo začasno postavitev stalne zbirke, priložnost za to je 70. obletnica ustanovitve galerije. Razstavo z naslovom Spekter je zasnoval David Tavčar, ki je z njo, kot industrijski oblikovalec, v očišče postavil ključna izrazila formalizma – barve, teksture in oblike. O konceptu postavitve in o pomenu Umetnostne galerije Maribor spregovorita avtor razstave David Tavčar in direktorica Simona Vidmar Čelik. Foto: UGM

20 min

V Umetnostni galeriji Maribor so pripravili novo začasno postavitev stalne zbirke, priložnost za to je 70. obletnica ustanovitve galerije. Razstavo z naslovom Spekter je zasnoval David Tavčar, ki je z njo, kot industrijski oblikovalec, v očišče postavil ključna izrazila formalizma – barve, teksture in oblike. O konceptu postavitve in o pomenu Umetnostne galerije Maribor spregovorita avtor razstave David Tavčar in direktorica Simona Vidmar Čelik. Foto: UGM

Likovni odmevi

Stanko Kristl (1922‒2024): "V arhitekturi je bistven zakaj!"

26. 1. 2024

Poti v bolnišnico so po večini neprijetne, neredko nas spremljajo tesnoba, skrbi in travmatični občutki. Stanko Kristl je s svojo arhitekturo to želel spremeniti. Že v petdesetih letih prejšnjega stoletja je postavil v ospredje človekovo dojemanje in humanost prostora. Ob bolnišnicah, med katerimi je najbolj znan leta 1975 zgrajeni Univerzitetni klinični center v Ljubljani, to določa tudi njegove stanovanjske zgradbe in vrtce. Stanko Kristl je leta 2022 praznoval 100. rojstni dan in tedaj je njegovo delo osvetlil simpozij, ki sta ga v Ljubljani organizirala Slovenska akademija znanosti in umetnosti ter Muzej za arhitekturo in oblikovanje. Tedaj je nastala tudi oddaja, v kateri so Kristlovo delo osvetlili takratni prof. dr. Aleš Vodopivec, doc. Aleksander Ostan, asist. Jure Henigsman, vsi s fakultete za arhitekturo, ter arhitektka in kustosinja v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje Maja Vardjan, ob koncu pa je govoril tudi Stanko Kristl sam. Foto: RTV SLO

26 min

Poti v bolnišnico so po večini neprijetne, neredko nas spremljajo tesnoba, skrbi in travmatični občutki. Stanko Kristl je s svojo arhitekturo to želel spremeniti. Že v petdesetih letih prejšnjega stoletja je postavil v ospredje človekovo dojemanje in humanost prostora. Ob bolnišnicah, med katerimi je najbolj znan leta 1975 zgrajeni Univerzitetni klinični center v Ljubljani, to določa tudi njegove stanovanjske zgradbe in vrtce. Stanko Kristl je leta 2022 praznoval 100. rojstni dan in tedaj je njegovo delo osvetlil simpozij, ki sta ga v Ljubljani organizirala Slovenska akademija znanosti in umetnosti ter Muzej za arhitekturo in oblikovanje. Tedaj je nastala tudi oddaja, v kateri so Kristlovo delo osvetlili takratni prof. dr. Aleš Vodopivec, doc. Aleksander Ostan, asist. Jure Henigsman, vsi s fakultete za arhitekturo, ter arhitektka in kustosinja v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje Maja Vardjan, ob koncu pa je govoril tudi Stanko Kristl sam. Foto: RTV SLO

Likovni odmevi

Peter Koštrun: "Pogosto rečem, da sovražim fotografijo!"

19. 1. 2024

Zlomil sem si čas, pravi umetnik Peter Koštrun, znan predvsem po fotografijah praznih in zapuščenih megličastih krajin, ki pa se tokrat v Galeriji Photon predstavlja z nekoliko drugačnimi podobami. V dveh prostorih sooči ostre, skoraj dokumentarne fotografije mrtvih žuželk na rumenih lepljivih lističih in bolj meditativne fotografije sneženja ter podobo, ki je videti kot oko – a gre v resnici za narobe obrnjen klobuk gobe. In kaj misli s tem, da si je zlomil čas, kot je tudi naslov razstave? Fotografija: Peter Koštrun, vir Galerija Photon, izrez fotografije

34 min

Zlomil sem si čas, pravi umetnik Peter Koštrun, znan predvsem po fotografijah praznih in zapuščenih megličastih krajin, ki pa se tokrat v Galeriji Photon predstavlja z nekoliko drugačnimi podobami. V dveh prostorih sooči ostre, skoraj dokumentarne fotografije mrtvih žuželk na rumenih lepljivih lističih in bolj meditativne fotografije sneženja ter podobo, ki je videti kot oko – a gre v resnici za narobe obrnjen klobuk gobe. In kaj misli s tem, da si je zlomil čas, kot je tudi naslov razstave? Fotografija: Peter Koštrun, vir Galerija Photon, izrez fotografije

Likovni odmevi

Aleksandra Vajd: Od znotraj dol in od zgoraj

12. 1. 2024

V Muzeju sodobne umetnosti Metelkova je na ogled retrospektiva Aleksandre Vajd, mednarodno priznane v Pragi živeče slovenske umetnice, ene najpomembnejših slovenskih ustvarjalk na področju sodobne fotografije. Razstava z naslovom Od znotraj dol in od zgoraj, ki sta jo kurirala Ana Mizerit in Michal Novotný, predstavlja več kot 20 let njenega ustvarjanja in se osredotoča na fotografski medij kot tak ter na sodelovanje tako med mediji kot z drugimi ustvarjalci. “Vedno gre za dialog,” v pogovoru pove Aleksandra Vajd, o razstavi pa je govorila tudi Anetta Mona Chişa, umetnica, s katero Vajdova sicer sodeluje in je z njo pripravila projekt znotraj razstave. Foto: FB stran Moderne galerije

20 min

V Muzeju sodobne umetnosti Metelkova je na ogled retrospektiva Aleksandre Vajd, mednarodno priznane v Pragi živeče slovenske umetnice, ene najpomembnejših slovenskih ustvarjalk na področju sodobne fotografije. Razstava z naslovom Od znotraj dol in od zgoraj, ki sta jo kurirala Ana Mizerit in Michal Novotný, predstavlja več kot 20 let njenega ustvarjanja in se osredotoča na fotografski medij kot tak ter na sodelovanje tako med mediji kot z drugimi ustvarjalci. “Vedno gre za dialog,” v pogovoru pove Aleksandra Vajd, o razstavi pa je govorila tudi Anetta Mona Chişa, umetnica, s katero Vajdova sicer sodeluje in je z njo pripravila projekt znotraj razstave. Foto: FB stran Moderne galerije

Likovni odmevi

Grafični bienale Iz praznine so prišli darovi kozmosa

5. 1. 2024

"Potujemo v preteklost, da bi izkopali prihodnost, ki je nekoč tam čakala, a se ni nikoli uresničila." Tako razmišlja Ibrahim Mahama, umetniški vodja 35. Grafičnega bienala Ljubljana, ki bo kmalu zaprl svoja vrata. Še prej vas vabimo k ponovnemu poslušanju pogovora z Mahamo, ki je nastal ob septembrskem odprtju. Ibrahim Mahama, mednarodno priznan ganski vizualni ustvarjalec, ki razstavlja na prizoriščih vse od beneškega Bienala do Galerije Saatchi v Londonu in je med drugim svetovno znan po prekrivanju stavb z rabljenimi vrečami iz jutovine. Preplet grafike in sodobne umetnosti, ki se tokrat širi tudi zunaj klasičnih galerijskih prostorov, je poimenoval Iz praznine so prišli darovi kozmosa in si izbral mednarodno kuratorsko ekipo. Naslov bienala je pravzaprav nastal kot posledica Mahamovega dolgega raziskovanja in oživljanja stavb, zgrajenih v Gani po osamosvojitvi v 60. letih prejšnjega stoletja kot del socialističnega programa prvega predsednika Kwameja Nkrumaha in potem kmalu zapuščenih še vse do danes. Naselili so jih ekosistemi, netopirji, ptice. Mahama poudarja pomen povezave med prostorom in spominom, sega v preteklost, v zgodovino, da bi v njej našel zamisli za nove modele sobivanja, sodelovanja, solidarnosti, grajenja skupnosti, torej infrastrukture, ki je pravzaprav temelj za ustvarjalnost, za kulturo in umetnost. Sklicuje se tudi na povezave med nekdanjimi neuvrščenimi državami, na primer sodelovanja arhitektov, projektantov, statikov in urbanistov iz nekdanje Jugoslavije, Madžarske, Poljske, Nemške demokratične republike in drugih držav pri graditvi stavb ganskih institucij – od tod tudi izvira bistvo letošnje teme. Na bienalu sodeluje več kot 50 umetnikov in umetnic ter kolektivov z vsega sveta, njihova dela, vse od klasične grafike do videov, instalacij, začasnih stenskih poslikav in raznih medijev sodobne umetnosti, si lahko ogledamo v Mednarodnem grafičnem likovnem centru v Gradu Tivoli in v Švicariji, v Cukrarni, Ustvarjalnem laboratoriju Krater, Participativni ljubljanski avtonomni coni, ali na kratko: PLACU, in ateljeju umetniške skupine SVS – Sreda v sredo. Foto: Urška Boljkovac, arhiv MGLC

28 min

"Potujemo v preteklost, da bi izkopali prihodnost, ki je nekoč tam čakala, a se ni nikoli uresničila." Tako razmišlja Ibrahim Mahama, umetniški vodja 35. Grafičnega bienala Ljubljana, ki bo kmalu zaprl svoja vrata. Še prej vas vabimo k ponovnemu poslušanju pogovora z Mahamo, ki je nastal ob septembrskem odprtju. Ibrahim Mahama, mednarodno priznan ganski vizualni ustvarjalec, ki razstavlja na prizoriščih vse od beneškega Bienala do Galerije Saatchi v Londonu in je med drugim svetovno znan po prekrivanju stavb z rabljenimi vrečami iz jutovine. Preplet grafike in sodobne umetnosti, ki se tokrat širi tudi zunaj klasičnih galerijskih prostorov, je poimenoval Iz praznine so prišli darovi kozmosa in si izbral mednarodno kuratorsko ekipo. Naslov bienala je pravzaprav nastal kot posledica Mahamovega dolgega raziskovanja in oživljanja stavb, zgrajenih v Gani po osamosvojitvi v 60. letih prejšnjega stoletja kot del socialističnega programa prvega predsednika Kwameja Nkrumaha in potem kmalu zapuščenih še vse do danes. Naselili so jih ekosistemi, netopirji, ptice. Mahama poudarja pomen povezave med prostorom in spominom, sega v preteklost, v zgodovino, da bi v njej našel zamisli za nove modele sobivanja, sodelovanja, solidarnosti, grajenja skupnosti, torej infrastrukture, ki je pravzaprav temelj za ustvarjalnost, za kulturo in umetnost. Sklicuje se tudi na povezave med nekdanjimi neuvrščenimi državami, na primer sodelovanja arhitektov, projektantov, statikov in urbanistov iz nekdanje Jugoslavije, Madžarske, Poljske, Nemške demokratične republike in drugih držav pri graditvi stavb ganskih institucij – od tod tudi izvira bistvo letošnje teme. Na bienalu sodeluje več kot 50 umetnikov in umetnic ter kolektivov z vsega sveta, njihova dela, vse od klasične grafike do videov, instalacij, začasnih stenskih poslikav in raznih medijev sodobne umetnosti, si lahko ogledamo v Mednarodnem grafičnem likovnem centru v Gradu Tivoli in v Švicariji, v Cukrarni, Ustvarjalnem laboratoriju Krater, Participativni ljubljanski avtonomni coni, ali na kratko: PLACU, in ateljeju umetniške skupine SVS – Sreda v sredo. Foto: Urška Boljkovac, arhiv MGLC

Likovni odmevi

Slovenski punk in fotografija

29. 12. 2023

Ko so Pankrti konec sedemdesetih let dvajsetega stoletja prepevali Lepi in prazni, verjetno ni nihče pomislil, da bodo leta 2023 dobili medaljo za zasluge, kaj šele, da bo v Cankarjevem domu na ogled razstava Slovenski punk in fotografija (producent razstave je ZRC SAZU v sodelovanju s Cankarjevim domom in pod okriljem Ministrstva za kulturo Republike Slovenije). Na razstavi se s svojimi fotografijami med drugim predstavljajo Janez Bogataj, Božidar Dolenc, Vojko Flegar, Dušan Gerlica, Siniša Lopojda, Bojan Radović, Tone Stojko, Jože Suhadolnik in Jane Štravs, vendar je razstava zasnovana širše. Njena kustosinja dr. Marina Gržinić namreč sugestivno kontekstualizira punk, v Likovnih odmevih, v pogovoru z Markom Goljo, pa med drugim lepo oriše njegovo emancipacijsko energijo. Ne zamudite razstave (na ogled je do 11. februarja) in oddaje o zanimivi razstavi in še čem, tudi o Igorju Vidmarju.

29 min

Ko so Pankrti konec sedemdesetih let dvajsetega stoletja prepevali Lepi in prazni, verjetno ni nihče pomislil, da bodo leta 2023 dobili medaljo za zasluge, kaj šele, da bo v Cankarjevem domu na ogled razstava Slovenski punk in fotografija (producent razstave je ZRC SAZU v sodelovanju s Cankarjevim domom in pod okriljem Ministrstva za kulturo Republike Slovenije). Na razstavi se s svojimi fotografijami med drugim predstavljajo Janez Bogataj, Božidar Dolenc, Vojko Flegar, Dušan Gerlica, Siniša Lopojda, Bojan Radović, Tone Stojko, Jože Suhadolnik in Jane Štravs, vendar je razstava zasnovana širše. Njena kustosinja dr. Marina Gržinić namreč sugestivno kontekstualizira punk, v Likovnih odmevih, v pogovoru z Markom Goljo, pa med drugim lepo oriše njegovo emancipacijsko energijo. Ne zamudite razstave (na ogled je do 11. februarja) in oddaje o zanimivi razstavi in še čem, tudi o Igorju Vidmarju.

Likovni odmevi

Še ena razstava o vplivu človeka na okolje je nujna! Ob razstavi SO_OBSTOJ.

22. 12. 2023

Ni potrebno kričati, da bi opozarjali. Razstava SO_OBSTOJ v Mestni galeriji Ljubljana nas v razmislek o človekovem vplivu na okolje kontemplativno vabi in ne obtožujoče sili. S svetlobno zastrtostjo in subtilno zvočno sliko ponuja skorajda meditativen prostor. Je pretočna, umirjena in kar tematizira, torej soobstoj, na primer človeka z naravo, se odvija tudi med umetniki. Sodelujoči, Boris Beja, Maja Smrekar, Urša Vidic in Miha Godec, ki ustvarjajo na stičišču umetnosti, znanosti in novih tehnologij, zgradijo skupno celoto z uglašenim sporočilom, čeprav nastopijo vsak s svojim delom. Kot pojasni kustosinja Barbara Sterle Vurnik, se naslov razstave navezuje na misel filozofa Timothyja Mortona, ki v svoji knjigi Dark Ecology: For a Logic of Future Coexistence (Temna ekologija: za logiko prihodnjega sobivanja) opredeli ekološko misel prav kot razmišljanje o medsebojni povezanosti, opredeli pa tudi, kakšna bi morala biti okoljska filozofija v antropocenu. Foto: Blaž Gutman

26 min

Ni potrebno kričati, da bi opozarjali. Razstava SO_OBSTOJ v Mestni galeriji Ljubljana nas v razmislek o človekovem vplivu na okolje kontemplativno vabi in ne obtožujoče sili. S svetlobno zastrtostjo in subtilno zvočno sliko ponuja skorajda meditativen prostor. Je pretočna, umirjena in kar tematizira, torej soobstoj, na primer človeka z naravo, se odvija tudi med umetniki. Sodelujoči, Boris Beja, Maja Smrekar, Urša Vidic in Miha Godec, ki ustvarjajo na stičišču umetnosti, znanosti in novih tehnologij, zgradijo skupno celoto z uglašenim sporočilom, čeprav nastopijo vsak s svojim delom. Kot pojasni kustosinja Barbara Sterle Vurnik, se naslov razstave navezuje na misel filozofa Timothyja Mortona, ki v svoji knjigi Dark Ecology: For a Logic of Future Coexistence (Temna ekologija: za logiko prihodnjega sobivanja) opredeli ekološko misel prav kot razmišljanje o medsebojni povezanosti, opredeli pa tudi, kakšna bi morala biti okoljska filozofija v antropocenu. Foto: Blaž Gutman

Likovni odmevi

Uroš Weinberger: "Strah pred prihodnostjo oblikuje sedanjost."

15. 12. 2023

O Urošu Weinbergerju preberemo, da v svojih monumentalnih slikah ustvarja svetove distopične prihodnosti ali da njegova dela učinkujejo kot futuristični znanstvenofantastični scenariji. Na njegovih slikah se znajdejo roji ogrožujočih dronov, ljudje v skafandrih ali postrojeni v marširanju, pogosto neprijetni zeleni ali rumeni toni pa s svojim žarenjem nakazujejo na digitalno poreklo podobe. Rdeča nit njegovih del je strah pred prihodnostjo, a kot poudarja sam ga bolj kot napovedovanje prihodnosti zanima naša psihološka realnost. V delih iz zadnjih dveh let, ki so na ogled v ljubljanski Galeriji Equrna, pa osebe pogosto umešča pod ogromne kupole. Če se bomo kdaj preselili na druge planete, je struktura take kupole najprimernejša notranjost za preživetvene tehnologije v krutih pogojih vesoljskega domovanja, pa preberemo v besedilu razstave. Gre torej za nova okolja, ki jih oblikuje človek, na kar se veže tudi naslov razstave Neoantromi – antromi so namreč naravna okolja, ki jih človek preoblikuje po svoji potrebi. Foto: Uroš Weinberger, Blue Haven, 2023; vir: Galerija Equrna, izrez fotografije

27 min

O Urošu Weinbergerju preberemo, da v svojih monumentalnih slikah ustvarja svetove distopične prihodnosti ali da njegova dela učinkujejo kot futuristični znanstvenofantastični scenariji. Na njegovih slikah se znajdejo roji ogrožujočih dronov, ljudje v skafandrih ali postrojeni v marširanju, pogosto neprijetni zeleni ali rumeni toni pa s svojim žarenjem nakazujejo na digitalno poreklo podobe. Rdeča nit njegovih del je strah pred prihodnostjo, a kot poudarja sam ga bolj kot napovedovanje prihodnosti zanima naša psihološka realnost. V delih iz zadnjih dveh let, ki so na ogled v ljubljanski Galeriji Equrna, pa osebe pogosto umešča pod ogromne kupole. Če se bomo kdaj preselili na druge planete, je struktura take kupole najprimernejša notranjost za preživetvene tehnologije v krutih pogojih vesoljskega domovanja, pa preberemo v besedilu razstave. Gre torej za nova okolja, ki jih oblikuje človek, na kar se veže tudi naslov razstave Neoantromi – antromi so namreč naravna okolja, ki jih človek preoblikuje po svoji potrebi. Foto: Uroš Weinberger, Blue Haven, 2023; vir: Galerija Equrna, izrez fotografije

Likovni odmevi

Jokati je okej!

8. 12. 2023

Kakšne so manifestacije čutenja v sodobni družbi in kako se izražajo na področju fotografije in novih medijev, poskuša predstaviti razstava Jokati je okej!, ki je na ogled v Umetnostni galeriji v Mariboru. Na njej enajst umetnic in umetnikov iz mednarodnega prostora obravnava občutke, kot so frustracija, tesnoba in nezadovoljstvo. Razstava v izhodišču zajema iz 12. festivala Organ vida z naslovom No Tears Left to Cry, ki je bila leta 2022 na ogled v Muzeju sodobne umetnosti v Zagrebu. O konceptu in delih razmišljata kustos Lovro Japundžić in umetnica Sonja Vulpes. Foto: Matej Jurčević, SOPHIE, 2022, barvna fotografija, vir: UGM/Matej Jurčević, izrez fotografije

21 min

Kakšne so manifestacije čutenja v sodobni družbi in kako se izražajo na področju fotografije in novih medijev, poskuša predstaviti razstava Jokati je okej!, ki je na ogled v Umetnostni galeriji v Mariboru. Na njej enajst umetnic in umetnikov iz mednarodnega prostora obravnava občutke, kot so frustracija, tesnoba in nezadovoljstvo. Razstava v izhodišču zajema iz 12. festivala Organ vida z naslovom No Tears Left to Cry, ki je bila leta 2022 na ogled v Muzeju sodobne umetnosti v Zagrebu. O konceptu in delih razmišljata kustos Lovro Japundžić in umetnica Sonja Vulpes. Foto: Matej Jurčević, SOPHIE, 2022, barvna fotografija, vir: UGM/Matej Jurčević, izrez fotografije

Likovni odmevi

Miloš Kosec: "Edvard Ravnikar nam kaže, da moramo danes biti bolj ambiciozni"

1. 12. 2023

"Naša arhitektura je bogata, ne da bi to prav vedeli, poznali ali pravilno vrednotili." Tako je razmišljal Edvard Ravnikar v času globalnega modernizma in pri tem verjel, da mora biti tudi sodobna arhitektura zavezana lokalnemu prostoru ter njegovi zgodovini in tradiciji. V tem združevanju na videz nezdružljivega je veliki arhitekt izjemen. Kot Plečnikov učenec je upoštevanje domače stavbne tradicije spojil z vero v revolucionarno mišljenje moderne umetnosti in arhitekture, ki jo je prevzel pri slovitem Le Corbusieru v Parizu. V Muzeju za arhitekturo in oblikovanje v Ljubljani je na ogled osrednja razstava Ravnikarjevega leta, ki izpostavlja nekaj ključnih premikov v misli velikega modernističnega arhitekta, predavatelja in misleca, ki je arhitekturo odprl eksperimentu in ustvarjalnemu dvomu. Kustos razstave Struktura modernosti je Miloš Kosec, sokustosinja pa Susanna Campeotto. Foto: Gradbišče Trga revolucije, foto: Janez Kališnik, zbirka MAO, izrez fotorafije.

36 min

"Naša arhitektura je bogata, ne da bi to prav vedeli, poznali ali pravilno vrednotili." Tako je razmišljal Edvard Ravnikar v času globalnega modernizma in pri tem verjel, da mora biti tudi sodobna arhitektura zavezana lokalnemu prostoru ter njegovi zgodovini in tradiciji. V tem združevanju na videz nezdružljivega je veliki arhitekt izjemen. Kot Plečnikov učenec je upoštevanje domače stavbne tradicije spojil z vero v revolucionarno mišljenje moderne umetnosti in arhitekture, ki jo je prevzel pri slovitem Le Corbusieru v Parizu. V Muzeju za arhitekturo in oblikovanje v Ljubljani je na ogled osrednja razstava Ravnikarjevega leta, ki izpostavlja nekaj ključnih premikov v misli velikega modernističnega arhitekta, predavatelja in misleca, ki je arhitekturo odprl eksperimentu in ustvarjalnemu dvomu. Kustos razstave Struktura modernosti je Miloš Kosec, sokustosinja pa Susanna Campeotto. Foto: Gradbišče Trga revolucije, foto: Janez Kališnik, zbirka MAO, izrez fotorafije.

Likovni odmevi

Suzana Milevska: "Opravičilo ni zadnji, temveč prvi korak"

24. 11. 2023

Za opravičilo besede niso dovolj, pravi kuratorka in teoretičarka Suzana Milevska, ki z razstavo v Centru in galeriji P74 razmišlja o opravičevanju v družbeno-političnem kontekstu. Kakšno vlogo pa lahko pri tem ima umetnost? Kaj pomeni, če ime žrtve namesto spomenika nosi živa oseba? So opravičila lahko škodljiva? Kaj pomenijo opravičila, kadar jim ne sledijo dejanja? To je le nekaj vprašanj, o katerih v oddaji razmišljajo kuratorka Suzana Milevska, ter umetniki Esther Strauss, Sašo Stanojkovik in Merete Røstad. Foto: Tadej Pogačar: Why didn’t you tell me (2023), vir: Galerija P74, izrez fotografije

25 min

Za opravičilo besede niso dovolj, pravi kuratorka in teoretičarka Suzana Milevska, ki z razstavo v Centru in galeriji P74 razmišlja o opravičevanju v družbeno-političnem kontekstu. Kakšno vlogo pa lahko pri tem ima umetnost? Kaj pomeni, če ime žrtve namesto spomenika nosi živa oseba? So opravičila lahko škodljiva? Kaj pomenijo opravičila, kadar jim ne sledijo dejanja? To je le nekaj vprašanj, o katerih v oddaji razmišljajo kuratorka Suzana Milevska, ter umetniki Esther Strauss, Sašo Stanojkovik in Merete Røstad. Foto: Tadej Pogačar: Why didn’t you tell me (2023), vir: Galerija P74, izrez fotografije

Likovni odmevi

Kaj in v kakšnih razmerah so ustvarjale prve arhitektke in fotografinje? Ob razstavi Slovenske umetnice 1850-1950

17. 11. 2023

Muzeji in galerije po svetu, v zadnjem času pa tudi pri nas, vse bolj osvetljujejo dela spregledanih ali slabo znanih umetnic in ustvarjalk in tako spreminjajo naš pogled na zgodovino. V ta kontekst lahko umestimo tudi razstavni projekt Slovenske umetnice v obdobju 1850-1950. Prvi del, posvečen slikarkam in kiparkam, je na ogled v Mestnem muzeju Ljubljana, drugi, ki v ospredje postavlja arhitektke in fotografinje, pa v Galeriji Jakopič. Sokustosinji Ana Porok in dr. Marija Skočir predstavita prve diplomirane arhitekte in pa fotografinje, ki so studije večinoma prevzemale od svojih pokojnih očetov in soprogov. Foto: reprodukcije fotografij Ivane Kobilca na razstavi v Galeriji Jakopič, vir MGML, avtor fotografije: Blaž Gutman

40 min

Muzeji in galerije po svetu, v zadnjem času pa tudi pri nas, vse bolj osvetljujejo dela spregledanih ali slabo znanih umetnic in ustvarjalk in tako spreminjajo naš pogled na zgodovino. V ta kontekst lahko umestimo tudi razstavni projekt Slovenske umetnice v obdobju 1850-1950. Prvi del, posvečen slikarkam in kiparkam, je na ogled v Mestnem muzeju Ljubljana, drugi, ki v ospredje postavlja arhitektke in fotografinje, pa v Galeriji Jakopič. Sokustosinji Ana Porok in dr. Marija Skočir predstavita prve diplomirane arhitekte in pa fotografinje, ki so studije večinoma prevzemale od svojih pokojnih očetov in soprogov. Foto: reprodukcije fotografij Ivane Kobilca na razstavi v Galeriji Jakopič, vir MGML, avtor fotografije: Blaž Gutman

Likovni odmevi

Aleš Sedmak: "Mediteran kot zibelka evropske kulture se spreminja v slutnjo njenega propada"

10. 11. 2023

Likovna umetnost omogoča zelo široko delovanje, pravi Aleš Sedmak, ki svoj skoraj petdesetletni opus postavlja na ogled v Mestni galeriji Piran. Na ogled je izbor slik, grafik, risb in naravoslovnih ilustracij. Sedmak je že v času študija na ljubljanski likovni akademiji soustanovil grafično delavnico SOG, bil je tudi poleg pri ustanavljanju društvene Galerije Insula v Izoli, med 2011 in 2021 pa je deloval kot predsednik ZDSLU. Svojo likovno ustvarjalnost, pa tudi organizatorsko delovanje predstavlja v pogovoru z Nevo Zajc, ki je še pred odprtjem nastal v studiu Radia Koper.

32 min

Likovna umetnost omogoča zelo široko delovanje, pravi Aleš Sedmak, ki svoj skoraj petdesetletni opus postavlja na ogled v Mestni galeriji Piran. Na ogled je izbor slik, grafik, risb in naravoslovnih ilustracij. Sedmak je že v času študija na ljubljanski likovni akademiji soustanovil grafično delavnico SOG, bil je tudi poleg pri ustanavljanju društvene Galerije Insula v Izoli, med 2011 in 2021 pa je deloval kot predsednik ZDSLU. Svojo likovno ustvarjalnost, pa tudi organizatorsko delovanje predstavlja v pogovoru z Nevo Zajc, ki je še pred odprtjem nastal v studiu Radia Koper.

Likovni odmevi

Spregledana Janja Lap je premikala meje oblikovanja

3. 11. 2023

Janja Lap pri nas ni tako znano ime, a bi moralo biti, saj je spregledana oblikovalka premikala meje. Vsake naloge se je lotila premišljeno in se odzvala na specifične zahteve. Pa naj je šlo za steklene izdelke, po katerih je najbolj znana, vojaške in medicinske naprave, ki jih je oblikovala za tovarno Iskra, ali pa za oblikovanje posod za bolnišnično prehrano v Veliki Britaniji, kjer je uvidela, da je nujno preučiti proces priprave hrane. Raznolikost njenega delovanja je izjemna, še bolj pa vsakokratna poglobljenost njenega pristopa. Njeno delo je zdaj predstavljeno v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje v Ljubljani. Zakaj je vaza podobna hiši, kot je naslov razstave, med drugim razložita kustosinji Barbara Predan in Špela Šubic, vprašamo pa se tudi, kaj je tisto, kar vsa ta njena zanimanja druži in tudi – kaj kot družba izgubljamo zaradi spregledanosti ustvarjalk, kot je Janja Lap? Foto: FB stran MAO

39 min

Janja Lap pri nas ni tako znano ime, a bi moralo biti, saj je spregledana oblikovalka premikala meje. Vsake naloge se je lotila premišljeno in se odzvala na specifične zahteve. Pa naj je šlo za steklene izdelke, po katerih je najbolj znana, vojaške in medicinske naprave, ki jih je oblikovala za tovarno Iskra, ali pa za oblikovanje posod za bolnišnično prehrano v Veliki Britaniji, kjer je uvidela, da je nujno preučiti proces priprave hrane. Raznolikost njenega delovanja je izjemna, še bolj pa vsakokratna poglobljenost njenega pristopa. Njeno delo je zdaj predstavljeno v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje v Ljubljani. Zakaj je vaza podobna hiši, kot je naslov razstave, med drugim razložita kustosinji Barbara Predan in Špela Šubic, vprašamo pa se tudi, kaj je tisto, kar vsa ta njena zanimanja druži in tudi – kaj kot družba izgubljamo zaradi spregledanosti ustvarjalk, kot je Janja Lap? Foto: FB stran MAO

Likovni odmevi

Večno nenapisano pismo

27. 10. 2023

Kakšne so lahko posledice zavračanja uveljavljeni družbenih norm in ali obstaja nekaj kar lahko imenujemo skupnost v kateri vsi sodelujemo? Taka in podobna vprašanja si zastavlja šest umetnic in umetnikov iz Španije in Slovenije, ki se predstavljajo na razstavi Večno nenapisano pismo v celjski Galeriji sodobne umetnosti. Povezali sta jih mladi kustosinji Carmen Santesmases in Maša Knapič, da bi premislili in ponudili začasne rešitve za skupne težave. S kustosinjo Mašo Knapič se je pogovarjala Aleksandra Saška Gruden.

17 min

Kakšne so lahko posledice zavračanja uveljavljeni družbenih norm in ali obstaja nekaj kar lahko imenujemo skupnost v kateri vsi sodelujemo? Taka in podobna vprašanja si zastavlja šest umetnic in umetnikov iz Španije in Slovenije, ki se predstavljajo na razstavi Večno nenapisano pismo v celjski Galeriji sodobne umetnosti. Povezali sta jih mladi kustosinji Carmen Santesmases in Maša Knapič, da bi premislili in ponudili začasne rešitve za skupne težave. S kustosinjo Mašo Knapič se je pogovarjala Aleksandra Saška Gruden.

Likovni odmevi

Nepričakovano razkošje ilustracije v Frankfurtu

20. 10. 2023

"Kaj je slovenska ilustracija? Je ilustracija kot univerzalni jezik sploh lahko nacionalno opredeljena?" Tako se v spremnem besedilu razstave Slovenska ilustracija – nepričakovano razkošje sprašuje Samira Kentrić. Čeprav je vizualni jezik težko zamejevati, so še najboljši odgovor morda prav dela ilustratorjev in ilustratork. Na razstavi na Frankfurtskem knjižnem sejmu je izpostavljenih deset nagrajenih ilustratorskih imen, to so: Zvonko Čoh, Maja Kastelic, Tomaž Lavrič, Polona Lovšin, Andreja Peklar, Lila Prap, Alenka Sottler, Damijan Stepančič, Peter Škerl in Ana Zavadlav. Še dvaintrideset avtorjev in avtoric je predstavljenih z nekoliko manjšimi reprodukcijami, šestinšestdeset pa so jih vključili v katalog. Ta ima posebno vlogo tudi na razstavi, saj je sestavljen iz kartic, ki si jih lahko obiskovalci izberejo in odnesejo s seboj. Kakšni so odzivi in kakšen pomen ima takšna predstavitev? Tudi o tem razmišljajo Tina Bilban, članica strokovne komisije za pripravo razstave in predsednica slovenske sekcije IBBY, Maša P. Žmitek, ilustratorka in vodja Centra ilustracije, Samira Kentrić, ilustratorka in avtorica besedil ter Tina Popovič, vodja zavoda Divja misel. Razstavno opremo predstavita nagrajeni avtorici Sara Badovinac in Sara Škarica, svoje mnenje o razstavi pa je delilo tudi nekaj obiskovalcev. Razstavo je produciral Center ilustracije, ki deluje v okviru zavoda Divja misel. Foto: FB stran Centra ilustracije

27 min

"Kaj je slovenska ilustracija? Je ilustracija kot univerzalni jezik sploh lahko nacionalno opredeljena?" Tako se v spremnem besedilu razstave Slovenska ilustracija – nepričakovano razkošje sprašuje Samira Kentrić. Čeprav je vizualni jezik težko zamejevati, so še najboljši odgovor morda prav dela ilustratorjev in ilustratork. Na razstavi na Frankfurtskem knjižnem sejmu je izpostavljenih deset nagrajenih ilustratorskih imen, to so: Zvonko Čoh, Maja Kastelic, Tomaž Lavrič, Polona Lovšin, Andreja Peklar, Lila Prap, Alenka Sottler, Damijan Stepančič, Peter Škerl in Ana Zavadlav. Še dvaintrideset avtorjev in avtoric je predstavljenih z nekoliko manjšimi reprodukcijami, šestinšestdeset pa so jih vključili v katalog. Ta ima posebno vlogo tudi na razstavi, saj je sestavljen iz kartic, ki si jih lahko obiskovalci izberejo in odnesejo s seboj. Kakšni so odzivi in kakšen pomen ima takšna predstavitev? Tudi o tem razmišljajo Tina Bilban, članica strokovne komisije za pripravo razstave in predsednica slovenske sekcije IBBY, Maša P. Žmitek, ilustratorka in vodja Centra ilustracije, Samira Kentrić, ilustratorka in avtorica besedil ter Tina Popovič, vodja zavoda Divja misel. Razstavno opremo predstavita nagrajeni avtorici Sara Badovinac in Sara Škarica, svoje mnenje o razstavi pa je delilo tudi nekaj obiskovalcev. Razstavo je produciral Center ilustracije, ki deluje v okviru zavoda Divja misel. Foto: FB stran Centra ilustracije

Likovni odmevi

Galerija Photon obeležuje 20. obletnico delovanja

13. 10. 2023

Za sodobno fotografijo specializirana Galerija Photon letos obeležuje 20-letnico delovanja. S svojim delovanjem je galerija začela v najemniškem stanovanju v nekdanji stavbi Šumi v Centru Ljubljane, se pozneje selila po Ljubljani, danes pa domuje na Trgu prekomorskih brigad. Vse to se je začelo pred dvajsetimi leti, preden je z ambicioznim vložkom prerasla meje domovine, se z drugo galerijo naselila še na Dunaju, in dandanes predstavlja vodilno institucijo na področju predstavljanja in promoviranja sodobne umetniške fotografije slovenskih ustvarjalcev ter fotografov Srednje in Vzhodne Evrope, na najpomembnejših in najprestižnejših svetovnih dogodkih, posvečenih tej umetnosti. Ob 20-letnici delovanja Galerije Photon, katere slovesnosti so potekale ob odprtju razstave Drugačni svetovi 2023, je Petra Tanko pred mikrofon povabila Dejana Slugo, njenega ustanovitelja, direktorja in umetniškega vodjo. Uvod v njun pogovor predstavlja kratek pogovor z Vladimirjem Birgusom, češkim fotografom in umetnostnim zgodovinarjem, specializiranim za področje fotografije ter profesorjem na Univerzi v Opavi, ki je delovanje Galerije Photon umestil v tokove sodobne fotografske produkcije. Vabimo vas k poslušanju! foto: Franciska Legat, iz serije Hellish Eden, 2021-22, izsek, vir: photon.si

21 min

Za sodobno fotografijo specializirana Galerija Photon letos obeležuje 20-letnico delovanja. S svojim delovanjem je galerija začela v najemniškem stanovanju v nekdanji stavbi Šumi v Centru Ljubljane, se pozneje selila po Ljubljani, danes pa domuje na Trgu prekomorskih brigad. Vse to se je začelo pred dvajsetimi leti, preden je z ambicioznim vložkom prerasla meje domovine, se z drugo galerijo naselila še na Dunaju, in dandanes predstavlja vodilno institucijo na področju predstavljanja in promoviranja sodobne umetniške fotografije slovenskih ustvarjalcev ter fotografov Srednje in Vzhodne Evrope, na najpomembnejših in najprestižnejših svetovnih dogodkih, posvečenih tej umetnosti. Ob 20-letnici delovanja Galerije Photon, katere slovesnosti so potekale ob odprtju razstave Drugačni svetovi 2023, je Petra Tanko pred mikrofon povabila Dejana Slugo, njenega ustanovitelja, direktorja in umetniškega vodjo. Uvod v njun pogovor predstavlja kratek pogovor z Vladimirjem Birgusom, češkim fotografom in umetnostnim zgodovinarjem, specializiranim za področje fotografije ter profesorjem na Univerzi v Opavi, ki je delovanje Galerije Photon umestil v tokove sodobne fotografske produkcije. Vabimo vas k poslušanju! foto: Franciska Legat, iz serije Hellish Eden, 2021-22, izsek, vir: photon.si

Likovni odmevi

56. Štajerska jesen se osredotoča na pripovedovanje zgodb

5. 10. 2023

Ali bo Ruska vojna z Ukrajino trajala večno? Nas lahko neki nov virus ponovno izolira? Ali bo umetna inteligenca zamenjala človeštvo ali pa nas bodo prej uničile podnebne spremembe? Ta vprašanja si zastavlja letošnja izvedba festivala Štajerska jesen z naslovom Ljudje in demoni, ki ga pripravljajo v sosednjem Gradcu v Avstriji. Interdisciplinarni umetniški festival predstavlja skupaj 40 različnih umetniških dogodkov, od razstav in performansov do predavanj, zvočnih dogodkov in pogovorov z umetniki, nosi naslov. Osredotoča se na pripovedovanje zgodb, ki temeljijo na posameznih likih oziroma osebnostih. Več pa v pogovoru s članoma kuratorske ekipe, to sta Pieternel Vermoortel in Gábor Thury. Foto: spletna stran Steirischer herbst

18 min

Ali bo Ruska vojna z Ukrajino trajala večno? Nas lahko neki nov virus ponovno izolira? Ali bo umetna inteligenca zamenjala človeštvo ali pa nas bodo prej uničile podnebne spremembe? Ta vprašanja si zastavlja letošnja izvedba festivala Štajerska jesen z naslovom Ljudje in demoni, ki ga pripravljajo v sosednjem Gradcu v Avstriji. Interdisciplinarni umetniški festival predstavlja skupaj 40 različnih umetniških dogodkov, od razstav in performansov do predavanj, zvočnih dogodkov in pogovorov z umetniki, nosi naslov. Osredotoča se na pripovedovanje zgodb, ki temeljijo na posameznih likih oziroma osebnostih. Več pa v pogovoru s članoma kuratorske ekipe, to sta Pieternel Vermoortel in Gábor Thury. Foto: spletna stran Steirischer herbst

Likovni odmevi

Edvard Zajec, eden izmed svetovnih pionirjev računalniške in interaktivne umetnosti

29. 9. 2023

Ob multimedijski raznovrstnosti, še posebno v sodobni umetnosti, je izraz digitalno skoraj osrednji. Vse bolj sta del umetnosti tudi znanost in umetna inteligenca. A včasih pozabimo, da to le ni tako zelo novo, vsaj številni temelji ne. Eden svetovnih pionirjev računalniške umetnosti je bil tudi Edvard Zajec, katerega pete obletnice smrti se bomo spomnili novembra. Edvard Zajec je bil rojen leta 1938 v Trstu. Tam je obiskoval slovensko gimnazijo, na kateri je med drugimi poučeval tudi Avgust Černigoj, ki ga je zelo zaznamoval, potem pa se je šolal najprej na Cooperjevi šoli za umetnost v Clevelandu, v katerega so se preselili s starši, in nato na akademiji za likovno umetnost v Ljubljani končal še študij slikarstva. Že med podiplomskim študijem, spet v tujini, pa se je spraševal o vlogi slikarstva v sodobnosti. Ko je dve leti poučeval slikarstvo na kolidžih Carleton in Saint Olaf v Minnesoti, se je začel ukvarjati z računalniško grafiko in ta je postala glavno področje njegovega ustvarjanja. Leta 1970 se je vrnil v Trst ter deloval kot svobodni umetnik in pozneje profesor risanja na slovenskem učiteljišču. Skupaj z inženirjem Matjažem Hmeljakom je razvil nekaj najbolj znanih programov za serije računalniških grafik in ploterjev, kot sta na primer seriji TVC in RAM. Primerki iz teh serij so med drugim del zbirke Modeme galerije v Ljubljani. Od leta 1980 je bil profesor računalniške umetnosti na transmedijskem oddelku univerze v Syracusi. Bil je avtor univerzitetnega programa za računalniško grafiko ter tudi ustanovitelj prvega dodiplomskega programa za računalniško grafiko v zvezni državi New York. Edvardu Zajcu bi upravičeno lahko rekli tudi pionir interaktivne umetnosti – predvidel jo je že pred nastankom tehničnega orodja za njeno uresničevanje. Ob uporabi algoritmičnih variacij, s katerimi je v svojih umetniških konceptih odpravil človeški element, je namreč eden prvih umetnikov, ki so v povratno zanko računalniškega programja vpletli človeško spremenljivko. Edvard Zajec je imel leta 2007 v Mednarodnem grafičnem likovnem centru v Ljubljani veliko pregledno razstavo in takrat ga je pred mikrofon povabila Maja Žel Nolda. Foto: Arhiv RTV SLO

17 min

Ob multimedijski raznovrstnosti, še posebno v sodobni umetnosti, je izraz digitalno skoraj osrednji. Vse bolj sta del umetnosti tudi znanost in umetna inteligenca. A včasih pozabimo, da to le ni tako zelo novo, vsaj številni temelji ne. Eden svetovnih pionirjev računalniške umetnosti je bil tudi Edvard Zajec, katerega pete obletnice smrti se bomo spomnili novembra. Edvard Zajec je bil rojen leta 1938 v Trstu. Tam je obiskoval slovensko gimnazijo, na kateri je med drugimi poučeval tudi Avgust Černigoj, ki ga je zelo zaznamoval, potem pa se je šolal najprej na Cooperjevi šoli za umetnost v Clevelandu, v katerega so se preselili s starši, in nato na akademiji za likovno umetnost v Ljubljani končal še študij slikarstva. Že med podiplomskim študijem, spet v tujini, pa se je spraševal o vlogi slikarstva v sodobnosti. Ko je dve leti poučeval slikarstvo na kolidžih Carleton in Saint Olaf v Minnesoti, se je začel ukvarjati z računalniško grafiko in ta je postala glavno področje njegovega ustvarjanja. Leta 1970 se je vrnil v Trst ter deloval kot svobodni umetnik in pozneje profesor risanja na slovenskem učiteljišču. Skupaj z inženirjem Matjažem Hmeljakom je razvil nekaj najbolj znanih programov za serije računalniških grafik in ploterjev, kot sta na primer seriji TVC in RAM. Primerki iz teh serij so med drugim del zbirke Modeme galerije v Ljubljani. Od leta 1980 je bil profesor računalniške umetnosti na transmedijskem oddelku univerze v Syracusi. Bil je avtor univerzitetnega programa za računalniško grafiko ter tudi ustanovitelj prvega dodiplomskega programa za računalniško grafiko v zvezni državi New York. Edvardu Zajcu bi upravičeno lahko rekli tudi pionir interaktivne umetnosti – predvidel jo je že pred nastankom tehničnega orodja za njeno uresničevanje. Ob uporabi algoritmičnih variacij, s katerimi je v svojih umetniških konceptih odpravil človeški element, je namreč eden prvih umetnikov, ki so v povratno zanko računalniškega programja vpletli človeško spremenljivko. Edvard Zajec je imel leta 2007 v Mednarodnem grafičnem likovnem centru v Ljubljani veliko pregledno razstavo in takrat ga je pred mikrofon povabila Maja Žel Nolda. Foto: Arhiv RTV SLO

Likovni odmevi

Politični potencial kmečkega upora skozi umetnost

22. 9. 2023

"Matija Gubec je začel, Tito končal" je bila retorika, ki je zaledje politike v drugi Jugoslaviji opirala na veliki kmečki upor leta 1573. Boj Davida proti Goljatu, revnih kmetov proti privilegiranim plemičem, z mučeniškim vodjo na čelu, je pač zgodovinsko dovolj oddaljena in priročna naracija, da je bila na voljo za projekcije oblasti. Pozitiven odnos do tega poglavja preteklosti pa se izoblikuje šele v sredini 19. stoletja z razpadom fevdalnega reda, pred tem so redki zapisi do upornikov negativno nastrojeni. Matija Gubec je z narodnim prebujanjem postal simbol ljudskega junaka, ki se upira tuji nadoblasti, upor pa je dobil emancipatorni status v hrvaških in slovenskih nacionalnih mitologijah. Udarni politični potencial kmečkega upora je poudarila predvsem umetnost, pravi Miha Colner, kustos razstave Upor 1573−2023 v Galeriji Božidar Jakac v Kostanjevici na Krki. Z več sodelujočimi ustanovami na ogled postavljajo dela izbranih umetnikov zlasti iz Slovenije in Hrvaške, ki so se v različnih časovnih obdobjih in družbenih okoliščinah odzivali na ta zgodovinski dogodek. Čeprav umetniška dela temeljijo na resničnih dejstvih, gre pravzaprav za fikcijo, pripeljano do mitologije, med drugim pove Colner v pogovoru o razstavi ob 450. obletnici uporov. Oriše pa tudi, kako se je dojemanje Matije Gubca in kmečkih uporov prilagajalo posamičnemu družbenopolitičnemu položaju skozi čas. “Zgodba o velikem kmečkem uporu je predvsem v moderni dobi, od leta 1848 naprej, obvladovala javni in politični diskurz in s tem verjetno celo presegla dejanski pomen upora kmetov leta 1573. V celotnem spektru je postala pomembna povezovalna točka in mitološko oziroma zgodovinsko izhodišče za ustvarjanje političnih in kulturnih identitet v času pomladi narodov, osvoboditve izpod kolonizacije in vzpostavljanja državnosti ter za utemeljevanje razrednega boja v obdobju socializma.” Miha Colner, Upor 1573−2023 : razstava ikoničnih umetniških del na temo velikega kmečkega upora 1573 Foto: France Mihelič, Kervave kronike glas, 1973, sitotisk, izrez fotografije; vir: Galerija Božidar Jakac

44 min

"Matija Gubec je začel, Tito končal" je bila retorika, ki je zaledje politike v drugi Jugoslaviji opirala na veliki kmečki upor leta 1573. Boj Davida proti Goljatu, revnih kmetov proti privilegiranim plemičem, z mučeniškim vodjo na čelu, je pač zgodovinsko dovolj oddaljena in priročna naracija, da je bila na voljo za projekcije oblasti. Pozitiven odnos do tega poglavja preteklosti pa se izoblikuje šele v sredini 19. stoletja z razpadom fevdalnega reda, pred tem so redki zapisi do upornikov negativno nastrojeni. Matija Gubec je z narodnim prebujanjem postal simbol ljudskega junaka, ki se upira tuji nadoblasti, upor pa je dobil emancipatorni status v hrvaških in slovenskih nacionalnih mitologijah. Udarni politični potencial kmečkega upora je poudarila predvsem umetnost, pravi Miha Colner, kustos razstave Upor 1573−2023 v Galeriji Božidar Jakac v Kostanjevici na Krki. Z več sodelujočimi ustanovami na ogled postavljajo dela izbranih umetnikov zlasti iz Slovenije in Hrvaške, ki so se v različnih časovnih obdobjih in družbenih okoliščinah odzivali na ta zgodovinski dogodek. Čeprav umetniška dela temeljijo na resničnih dejstvih, gre pravzaprav za fikcijo, pripeljano do mitologije, med drugim pove Colner v pogovoru o razstavi ob 450. obletnici uporov. Oriše pa tudi, kako se je dojemanje Matije Gubca in kmečkih uporov prilagajalo posamičnemu družbenopolitičnemu položaju skozi čas. “Zgodba o velikem kmečkem uporu je predvsem v moderni dobi, od leta 1848 naprej, obvladovala javni in politični diskurz in s tem verjetno celo presegla dejanski pomen upora kmetov leta 1573. V celotnem spektru je postala pomembna povezovalna točka in mitološko oziroma zgodovinsko izhodišče za ustvarjanje političnih in kulturnih identitet v času pomladi narodov, osvoboditve izpod kolonizacije in vzpostavljanja državnosti ter za utemeljevanje razrednega boja v obdobju socializma.” Miha Colner, Upor 1573−2023 : razstava ikoničnih umetniških del na temo velikega kmečkega upora 1573 Foto: France Mihelič, Kervave kronike glas, 1973, sitotisk, izrez fotografije; vir: Galerija Božidar Jakac

Likovni odmevi

Ibrahim Mahama ob 35. grafičnem bienalu Ljubljana: "Potujemo v preteklost, da bi izkopali prihodnost, ki je nekoč tam čakala, a se ni nikoli uresničila"

15. 9. 2023

Svet gre naprej, pravi umetniški vodja 35. grafičnega bienala Ljubljana Ibrahim Mahama, mednarodno priznani ganski vizualni ustvarjalec, ki razstavlja na prizoriščih vse od beneškega bienala do Galerije Saatchi v Londonu in je med drugim svetovno znan po prekrivanju stavb z rabljenimi vrečami iz jutovine. Preplet grafike in sodobne umetnosti, ki se tokrat širi tudi zunaj klasičnih galerijskih prostorov, je poimenoval Iz praznine so prišli darovi kozmosa in si izbral mednarodno kuratorsko ekipo. In njegov namig? "Potujemo v preteklost, da bi izkopali prihodnost, ki je nekoč tam čakala, a se ni nikoli uresničila." Naslov bienala je pravzaprav nastal kot posledica Mahamovega dolgega raziskovanja in oživljanja stavb, zgrajenih v Gani po osamosvojitvi v 60. letih prejšnjega stoletja kot del socialističnega programa prvega predsednika Kwameja Nkrumaha in potem kmalu zapuščenih še vse do danes. Naselili so jih ekosistemi, netopirji, ptice. Mahama poudarja pomen povezave med prostorom in spominom, sega v preteklost, v zgodovino, da bi v njej našel ideje za nove modele sobivanja, sodelovanja, solidarnosti, grajenja skupnosti, torej infrastrukture, ki je v bistvu temelj za ustvarjalnost, za kulturo in umetnost. Sklicuje se tudi na povezave med neuvrščenimi državami, na primer sodelovanja arhitektov, projektantov, statikov in urbanistov iz nekdanje Jugoslavije, Madžarske, Poljske, Nemške demokratične republike in drugih držav pri graditvi stavb ganskih institucij – iz tega tudi izhaja srž letošnje teme. Na bienalu sodeluje več kot 50 umetnikov in umetnic ter kolektivov z vsega sveta, njihova dela, vse od klasične grafike do videov, instalacij, začasnih stenskih poslikav in raznih medijev sodobne umetnosti, si lahko ogledamo v Mednarodnem grafičnem likovnem centru v Gradu Tivoli in v Švicariji, v Cukrarni, Ustvarjalnem laboratoriju Krater, Participativni ljubljanski avtonomni coni oziroma na kratko PLACU in ateljeju umetniške skupine SVS – Sreda v sredo. V galeriji Ravnikar Gallery Space pa gostuje razstava prejemnika glavne nagrade 34. grafičnega bienala Ljubljana. Foto: Ibrahim Mahama med prvim delovnim obiskom v Mednarodnem grafičnem likovnem centru v Ljubljani. Foto: MGLC/Urška Boljkovac

29 min

Svet gre naprej, pravi umetniški vodja 35. grafičnega bienala Ljubljana Ibrahim Mahama, mednarodno priznani ganski vizualni ustvarjalec, ki razstavlja na prizoriščih vse od beneškega bienala do Galerije Saatchi v Londonu in je med drugim svetovno znan po prekrivanju stavb z rabljenimi vrečami iz jutovine. Preplet grafike in sodobne umetnosti, ki se tokrat širi tudi zunaj klasičnih galerijskih prostorov, je poimenoval Iz praznine so prišli darovi kozmosa in si izbral mednarodno kuratorsko ekipo. In njegov namig? "Potujemo v preteklost, da bi izkopali prihodnost, ki je nekoč tam čakala, a se ni nikoli uresničila." Naslov bienala je pravzaprav nastal kot posledica Mahamovega dolgega raziskovanja in oživljanja stavb, zgrajenih v Gani po osamosvojitvi v 60. letih prejšnjega stoletja kot del socialističnega programa prvega predsednika Kwameja Nkrumaha in potem kmalu zapuščenih še vse do danes. Naselili so jih ekosistemi, netopirji, ptice. Mahama poudarja pomen povezave med prostorom in spominom, sega v preteklost, v zgodovino, da bi v njej našel ideje za nove modele sobivanja, sodelovanja, solidarnosti, grajenja skupnosti, torej infrastrukture, ki je v bistvu temelj za ustvarjalnost, za kulturo in umetnost. Sklicuje se tudi na povezave med neuvrščenimi državami, na primer sodelovanja arhitektov, projektantov, statikov in urbanistov iz nekdanje Jugoslavije, Madžarske, Poljske, Nemške demokratične republike in drugih držav pri graditvi stavb ganskih institucij – iz tega tudi izhaja srž letošnje teme. Na bienalu sodeluje več kot 50 umetnikov in umetnic ter kolektivov z vsega sveta, njihova dela, vse od klasične grafike do videov, instalacij, začasnih stenskih poslikav in raznih medijev sodobne umetnosti, si lahko ogledamo v Mednarodnem grafičnem likovnem centru v Gradu Tivoli in v Švicariji, v Cukrarni, Ustvarjalnem laboratoriju Krater, Participativni ljubljanski avtonomni coni oziroma na kratko PLACU in ateljeju umetniške skupine SVS – Sreda v sredo. V galeriji Ravnikar Gallery Space pa gostuje razstava prejemnika glavne nagrade 34. grafičnega bienala Ljubljana. Foto: Ibrahim Mahama med prvim delovnim obiskom v Mednarodnem grafičnem likovnem centru v Ljubljani. Foto: MGLC/Urška Boljkovac

Likovni odmevi

Nelida Nemec: "V delu Vojka Štuhca čutim predvsem ljubezen do oblikovanja materiala"

8. 9. 2023

V okviru Festivala Ljubljana že vrsto let vsako poletje pripravijo tudi samostojno likovno razstavo. Kustosinja Nelida Nemec postavlja v ospredje spomin na kiparje, med katerimi so številni ustvarjali predvsem v drugi polovici prejšnjega stoletja. Tokrat je razgrnila opus Vojka Štuheca, ki je zaznamoval predvsem širši štajerski prostor. Segal je po laporju, lesu, glini, marmorju in pozneje celo po kovini – odločitev za material in določen način obdelovanja pa je vplivala tudi na njegovo usmeritev k določenemu likovnemu izrazu. Foto:Festival Ljubljana

22 min

V okviru Festivala Ljubljana že vrsto let vsako poletje pripravijo tudi samostojno likovno razstavo. Kustosinja Nelida Nemec postavlja v ospredje spomin na kiparje, med katerimi so številni ustvarjali predvsem v drugi polovici prejšnjega stoletja. Tokrat je razgrnila opus Vojka Štuheca, ki je zaznamoval predvsem širši štajerski prostor. Segal je po laporju, lesu, glini, marmorju in pozneje celo po kovini – odločitev za material in določen način obdelovanja pa je vplivala tudi na njegovo usmeritev k določenemu likovnemu izrazu. Foto:Festival Ljubljana

Likovni odmevi

Janez Bogataj in njegova popotovanja po valovitih pokrajinah

1. 9. 2023

Fotograf Janez Bogataj se je vrnil z enomesečnega popotovanja po vzhodni Sloveniji. Z njim končuje serijo Georgika, ki jo je naslovil po Vergilovem pesniškem delu. Nastajala je štiri leta, sestavljena pa je iz njegovih prepoznavnih fotografij krajine, preprostih kompozicij, ki odsevajo avtorjevo notranjost, duševno stanje miru in senzibilnosti. Bogataj najraje fotografira zjutraj, ko sončni vzhod spremljajo meglice. Fotograf Evgen Bavčar je o njegovem delu zapisal: »To vztrajno čakanje jutra in potem sonca se mi zdi ves čas prisotno v fotografijah Janeza Bogataja. Poskušam se vživeti v te trenutke in tudi sam vstanem zgodaj, da v tišini jutra poslušam njegov opis. Brez tega ne morem hoditi za njim po zame sicer nevidni Sloveniji, a vendar tako močno prisotni prek njegovih podob in topline njegovega opisa. Očaran od lepote povprašam dolgoletnega prijatelja in slovitega kritika Michaela Gibsona, kakšne se mu zdijo te fotografije. Zazre se vanje in mi sporoči, da gre za izjemno estetske, celo idilične podobe.« Z Bogatajem smo se pogovarjali tudi o njegovih drugih popotovanjih. Foto: Janez Bogataj

29 min

Fotograf Janez Bogataj se je vrnil z enomesečnega popotovanja po vzhodni Sloveniji. Z njim končuje serijo Georgika, ki jo je naslovil po Vergilovem pesniškem delu. Nastajala je štiri leta, sestavljena pa je iz njegovih prepoznavnih fotografij krajine, preprostih kompozicij, ki odsevajo avtorjevo notranjost, duševno stanje miru in senzibilnosti. Bogataj najraje fotografira zjutraj, ko sončni vzhod spremljajo meglice. Fotograf Evgen Bavčar je o njegovem delu zapisal: »To vztrajno čakanje jutra in potem sonca se mi zdi ves čas prisotno v fotografijah Janeza Bogataja. Poskušam se vživeti v te trenutke in tudi sam vstanem zgodaj, da v tišini jutra poslušam njegov opis. Brez tega ne morem hoditi za njim po zame sicer nevidni Sloveniji, a vendar tako močno prisotni prek njegovih podob in topline njegovega opisa. Očaran od lepote povprašam dolgoletnega prijatelja in slovitega kritika Michaela Gibsona, kakšne se mu zdijo te fotografije. Zazre se vanje in mi sporoči, da gre za izjemno estetske, celo idilične podobe.« Z Bogatajem smo se pogovarjali tudi o njegovih drugih popotovanjih. Foto: Janez Bogataj

Likovni odmevi

Susan Meiselas – angažirana fotografinja, ki jo ta medij pogosto frustrira

25. 8. 2023

Rada bi, da se ljudje vprašajo, česa v medijih ne vidijo, pravi priznana fotografinja Susan Meiselas, znana po angažiranih fotografijah in premisleku o mediju in kontekstu fotografije. Fotoaparat je zanjo orodje pričevanja in povezovanja - spremljala je družbene, etnične, religijske in vojne konflikte, delo striptizet in posledice družinskega nasilja nad ženskami. Opozarja na spregledane manjšine in koflikte, si prizadeva za vključevanje upodobljenih subjektov in vselej širi naše dojemanje fotografije. Vse to razkriva njena potujoča pregledna razstava Mediacije, ki je trenutno na ogled v ljubljanski Galeriji Jakopič. Že na zgodnji seriji Irving Street 44 (Ulica Irving 44) je na portrete svojih sosedov v internatu vključila tudi njihov zapis o tem, kako dojemajo te fotografije. V Girls from the Prince Street (Dekleta z ulice Prince) je dolga leta spremljala deklice, ki so medtem odrasle v ženske, v Carneval Strippers (Karnevalske striptizete) pa ob fotografije striptizet vključila tudi njihovo pripoved. Prepoznavna je postala predvsem z dokumentiranjem revolucije v Nikaragvi, kamor se je večkrat vrnila. Deset let po vstaji je tam posnela film posneli film Pictures from Revolution (Slike iz revolucije) in in zanj poiskala ljudi, ki jih je fotografirala v času revolucije. Petindvajset let po revoluciji je v projektu Reframing History (Preokvirjanje zgodovine) povečane fotografije razstavila tam, kjer so nastale. To je le nekaj izmed del na razstavi, s katero želi avtorica širiti omejenost fotografije. Foto: Sandinisti na obzidju sedeža nacionalne garde v Esteliju, Nikaragva, 1979 © Susan Meiselas / Magnum Photos (vir: Galerija Jakopič, izrez fotografije)

27 min

Rada bi, da se ljudje vprašajo, česa v medijih ne vidijo, pravi priznana fotografinja Susan Meiselas, znana po angažiranih fotografijah in premisleku o mediju in kontekstu fotografije. Fotoaparat je zanjo orodje pričevanja in povezovanja - spremljala je družbene, etnične, religijske in vojne konflikte, delo striptizet in posledice družinskega nasilja nad ženskami. Opozarja na spregledane manjšine in koflikte, si prizadeva za vključevanje upodobljenih subjektov in vselej širi naše dojemanje fotografije. Vse to razkriva njena potujoča pregledna razstava Mediacije, ki je trenutno na ogled v ljubljanski Galeriji Jakopič. Že na zgodnji seriji Irving Street 44 (Ulica Irving 44) je na portrete svojih sosedov v internatu vključila tudi njihov zapis o tem, kako dojemajo te fotografije. V Girls from the Prince Street (Dekleta z ulice Prince) je dolga leta spremljala deklice, ki so medtem odrasle v ženske, v Carneval Strippers (Karnevalske striptizete) pa ob fotografije striptizet vključila tudi njihovo pripoved. Prepoznavna je postala predvsem z dokumentiranjem revolucije v Nikaragvi, kamor se je večkrat vrnila. Deset let po vstaji je tam posnela film posneli film Pictures from Revolution (Slike iz revolucije) in in zanj poiskala ljudi, ki jih je fotografirala v času revolucije. Petindvajset let po revoluciji je v projektu Reframing History (Preokvirjanje zgodovine) povečane fotografije razstavila tam, kjer so nastale. To je le nekaj izmed del na razstavi, s katero želi avtorica širiti omejenost fotografije. Foto: Sandinisti na obzidju sedeža nacionalne garde v Esteliju, Nikaragva, 1979 © Susan Meiselas / Magnum Photos (vir: Galerija Jakopič, izrez fotografije)

Likovni odmevi

Samira Kentrić: "Ni nujno, da se slika strinja z besedilom!"

18. 8. 2023

Samiro Kentrić zanimajo stiske ljudi zaradi političnih odločitev in nezdravih tradicij. Družbena angažiranost je opazna tako v njenih knjigah kot oblikovalskem delu – oboje predstavlja na razstavi Vizije v razstavnem prostoru Libertas v Kopru. V jasnem likovnem jeziku pogosto humorno nagovarja teme kot so so feminizmi in nova potreba po politični korektnosti, razpad Jugoslavije, posledice begunske politike Evropske unije ter vplivni beli moški z iracionalno agendo. Foto: Iza Pevec

27 min

Samiro Kentrić zanimajo stiske ljudi zaradi političnih odločitev in nezdravih tradicij. Družbena angažiranost je opazna tako v njenih knjigah kot oblikovalskem delu – oboje predstavlja na razstavi Vizije v razstavnem prostoru Libertas v Kopru. V jasnem likovnem jeziku pogosto humorno nagovarja teme kot so so feminizmi in nova potreba po politični korektnosti, razpad Jugoslavije, posledice begunske politike Evropske unije ter vplivni beli moški z iracionalno agendo. Foto: Iza Pevec

Likovni odmevi

Mito Gegič: "Državna meja in lovski rajon imata podobno logiko"

11. 8. 2023

Ob slikah Mita Gegiča se zdi, kot bi vstopili v tesnobno slovensko grozljivko – gledamo ustreljene, prestreljene ali odrte srne, zloslutne lovske preže, lovce s puškami, ki se jim včasih pridružijo otroci. Da je ozračje še bolj nelagodno, se zdijo prizori kot razrezani na tanke linije, ki realizem zamajejo, a ga ne porušijo. Odnos do patriarhata in avtoritete, ki pogosto nastopa kot oče in jo je doslej obravnaval predvsem prek podob lovstva, pa na razstavi v ljubljanski Galeriji Kresija razširi na idejo nadzora in nadvlade. Razmerja moči postavi ob podedovano tradicijo. Ko jo začneš prevpraševati, se avtoriteta sama spotika ali začne na novo risati, pravi – zato tudi naslov razstave Očetnjava je jecljajoči jetnik. Na kakšen način je lovstvo metafora za avtoriteto in zakaj v zadnjem času posega po vedrejših barvah ter ob lovski vpleta migrantsko tematiko, je nekaj vprašanj, na katera je odgovarjal umetnik. Foto: Mito Gegič, Yamaha Beach, 2023

37 min

Ob slikah Mita Gegiča se zdi, kot bi vstopili v tesnobno slovensko grozljivko – gledamo ustreljene, prestreljene ali odrte srne, zloslutne lovske preže, lovce s puškami, ki se jim včasih pridružijo otroci. Da je ozračje še bolj nelagodno, se zdijo prizori kot razrezani na tanke linije, ki realizem zamajejo, a ga ne porušijo. Odnos do patriarhata in avtoritete, ki pogosto nastopa kot oče in jo je doslej obravnaval predvsem prek podob lovstva, pa na razstavi v ljubljanski Galeriji Kresija razširi na idejo nadzora in nadvlade. Razmerja moči postavi ob podedovano tradicijo. Ko jo začneš prevpraševati, se avtoriteta sama spotika ali začne na novo risati, pravi – zato tudi naslov razstave Očetnjava je jecljajoči jetnik. Na kakšen način je lovstvo metafora za avtoriteto in zakaj v zadnjem času posega po vedrejših barvah ter ob lovski vpleta migrantsko tematiko, je nekaj vprašanj, na katera je odgovarjal umetnik. Foto: Mito Gegič, Yamaha Beach, 2023


Čakalna vrsta

RTV 365
Mobilna aplikacija
Prenesite iz Trgovine