Raziskujte
Iskanje raziskuj
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Edvard Kocbek (1904–1981) je kot pričevalec verjetno najceloviteje ubesedil izkušnjo bivanja Slovencev v 20. stoletju. To na samosvoj, ponekod vizionarski način ponazarjata že njegova predvojna spisa Narod (1939) ter Slovenci in politika (1940), objavljena v reviji Dejanje. V njiju Kocbek razmišlja o narodu na splošno, Slovencih in njihovem razumevanju svojega položaja. Besedili sta bili ponatisnjeni v knjigi Pred viharjem (izšli l. 1980 pri Slovenski matici). V njej so objavljeni tudi njegovi dnevniki, nastali med letoma 1938 in 1941. Interpret je Saša Tabaković, režiserka Špela Kravogel, glasbena opremljevalka Darja Hlavka Godina, tonska mojstrica Sonja Strenar, urednika oddaje Staša Grahek in Gregor Podlogar, leto nastanka 2020.
Edvard Kocbek (1904–1981) je kot pričevalec verjetno najceloviteje ubesedil izkušnjo bivanja Slovencev v 20. stoletju. To na samosvoj, ponekod vizionarski način ponazarjata že njegova predvojna spisa Narod (1939) ter Slovenci in politika (1940), objavljena v reviji Dejanje. V njiju Kocbek razmišlja o narodu na splošno, Slovencih in njihovem razumevanju svojega položaja. Besedili sta bili ponatisnjeni v knjigi Pred viharjem (izšli l. 1980 pri Slovenski matici). V njej so objavljeni tudi njegovi dnevniki, nastali med letoma 1938 in 1941. Interpret je Saša Tabaković, režiserka Špela Kravogel, glasbena opremljevalka Darja Hlavka Godina, tonska mojstrica Sonja Strenar, urednika oddaje Staša Grahek in Gregor Podlogar, leto nastanka 2020.
Mark Strand, ki je za svoje delo med drugim dobil Pulitzerjevo nagrado, je bil eden najbolj samosvojih pesniških glasov. V njegovih pesmih se v navidezni preprostosti vrtinčijo labirinti pomenov in velika čustva. Pesem Ogenj je iz njegove zbirke Moški in kamela iz leta 2006. Prevedla jo je Tesa Drev Juh, interpretira jo dramski igralec Primož Pirnat. Posneto leta 2016.
Mark Strand, ki je za svoje delo med drugim dobil Pulitzerjevo nagrado, je bil eden najbolj samosvojih pesniških glasov. V njegovih pesmih se v navidezni preprostosti vrtinčijo labirinti pomenov in velika čustva. Pesem Ogenj je iz njegove zbirke Moški in kamela iz leta 2006. Prevedla jo je Tesa Drev Juh, interpretira jo dramski igralec Primož Pirnat. Posneto leta 2016.
Uvod v tokratno oddajo Legende, nam je polepšal brezčasen vokal Eve Cassidy. Ena boljših pevk svoje generacije, ki je bila sposobna prepletati prvine jazza, bluesa, gospela in popa v samosvojo zvrst. Ne preslišite tudi Bryana Ferrya, uglajenega gospoda širokega porcelanskega nasmeha in še ameriško kantavtorico in politično aktivistko Joan Baez.
Uvod v tokratno oddajo Legende, nam je polepšal brezčasen vokal Eve Cassidy. Ena boljših pevk svoje generacije, ki je bila sposobna prepletati prvine jazza, bluesa, gospela in popa v samosvojo zvrst. Ne preslišite tudi Bryana Ferrya, uglajenega gospoda širokega porcelanskega nasmeha in še ameriško kantavtorico in politično aktivistko Joan Baez.
Zora Stančič spada med najbolj samosvoje in prepoznavne slovenske umetnice. V Mestni galeriji Ljubljana se z razstavo Dobro, da pogledi ne puščajo odtisov, prvič predstavlja s celovitim izborom svojih grafičnih del. Poleg grafike deluje še na mnogih drugih področjih kot so oblikovanje, arhitektura in film. Njeno poslanstvo pa je tudi delo s študenti na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje, kjer kot izredna profesorica vodi katedro za grafiko.
Zora Stančič spada med najbolj samosvoje in prepoznavne slovenske umetnice. V Mestni galeriji Ljubljana se z razstavo Dobro, da pogledi ne puščajo odtisov, prvič predstavlja s celovitim izborom svojih grafičnih del. Poleg grafike deluje še na mnogih drugih področjih kot so oblikovanje, arhitektura in film. Njeno poslanstvo pa je tudi delo s študenti na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje, kjer kot izredna profesorica vodi katedro za grafiko.
V velikonočnem času so uprizarjali znameniti pasijon. Tega so uprizarjali na škofjeloških ulicah med letoma 1721 in 1765, besedilo pa je nastalo v samostanu škofjeloških kapucinov. Leta 1987 je izšel v diplomatični transkripciji Jožeta Faganela in s prevodom latinskih in nemških delov Primoža Simonitija v zbirki Kondor. Leta 1992 pa je integralno besedilo prvi uprizoril Radio Slovenija. Radijska igra je posneta v posebnem vzdušju, zaznamovanem s samosvojim verskim in gledališkim doživljanjem. Avtor radijske priredbe in režiser: Aleš Jan Dramaturginja: Vilma Štritof Tonska mojstrica: Metka Rojc Lektor: Jože Faganel Prevod iz latinščine in nemščine: dr. Primož Simoniti Avtor izvirne glasbe: Jani Golob Snemalec glasbe: Dare Novak Prolog – Ivan Rupnik Angel z mečem – Zvone Hribar Hudič – Boris Cavazza Eva – Nataša Ralijan Adam – Robert Waltl Angeli – Marijana Brecelj, Janez Starina, Norina Radovan, Irena Baar in Brane Grubar Smrt – Štefka Drolc Kristus – Boris Ostan Judež – Jurij Souček Pilat – Polde Bibič Judje – Borut Veselko, Pavle Ravnohrib in Tone Gogala Kristus, ki poje – Karel Jerič Hieronim – Jaka Jeraša Veronika – Polona Vetrih Žalostna mati Marija – Milena Zupančič Magdalena – Maja Končar Otroški zbor RTV Slovenija je vodil dirigent Matevž Fabijan Slovenski komorni zbor in Simfonični orkester RTV Slovenija pa dirigent Marko Munih Produkcija Uredništva igranega programa Posneto na Kureščku in v studiih Radia Slovenija od aprila do avgusta 1992, ta različica pa zmontirana februarja 1997.
V velikonočnem času so uprizarjali znameniti pasijon. Tega so uprizarjali na škofjeloških ulicah med letoma 1721 in 1765, besedilo pa je nastalo v samostanu škofjeloških kapucinov. Leta 1987 je izšel v diplomatični transkripciji Jožeta Faganela in s prevodom latinskih in nemških delov Primoža Simonitija v zbirki Kondor. Leta 1992 pa je integralno besedilo prvi uprizoril Radio Slovenija. Radijska igra je posneta v posebnem vzdušju, zaznamovanem s samosvojim verskim in gledališkim doživljanjem. Avtor radijske priredbe in režiser: Aleš Jan Dramaturginja: Vilma Štritof Tonska mojstrica: Metka Rojc Lektor: Jože Faganel Prevod iz latinščine in nemščine: dr. Primož Simoniti Avtor izvirne glasbe: Jani Golob Snemalec glasbe: Dare Novak Prolog – Ivan Rupnik Angel z mečem – Zvone Hribar Hudič – Boris Cavazza Eva – Nataša Ralijan Adam – Robert Waltl Angeli – Marijana Brecelj, Janez Starina, Norina Radovan, Irena Baar in Brane Grubar Smrt – Štefka Drolc Kristus – Boris Ostan Judež – Jurij Souček Pilat – Polde Bibič Judje – Borut Veselko, Pavle Ravnohrib in Tone Gogala Kristus, ki poje – Karel Jerič Hieronim – Jaka Jeraša Veronika – Polona Vetrih Žalostna mati Marija – Milena Zupančič Magdalena – Maja Končar Otroški zbor RTV Slovenija je vodil dirigent Matevž Fabijan Slovenski komorni zbor in Simfonični orkester RTV Slovenija pa dirigent Marko Munih Produkcija Uredništva igranega programa Posneto na Kureščku in v studiih Radia Slovenija od aprila do avgusta 1992, ta različica pa zmontirana februarja 1997.
Šolstvo postane državna zadeva (1770) Just Bačar (1883) zdravnik - prostovoljec v balkanski vojni Igor Tavčar (1899) utemeljitelj naše znanstvene interne medicine *Vabimo vas k poslušanju zvočnega zapisa, ki predstavlja razširjeno različico rubrike "Na današnji dan." Pogosto so ji dodani tudi dragoceni posnetki ohranjeni v arhivu Radia Slovenija.*
Šolstvo postane državna zadeva (1770) Just Bačar (1883) zdravnik - prostovoljec v balkanski vojni Igor Tavčar (1899) utemeljitelj naše znanstvene interne medicine *Vabimo vas k poslušanju zvočnega zapisa, ki predstavlja razširjeno različico rubrike "Na današnji dan." Pogosto so ji dodani tudi dragoceni posnetki ohranjeni v arhivu Radia Slovenija.*
Dobrodošli v družbi Zbora Slovenske filharmonije, pred katerega stopa mlada Hjona Song iz Južne Koreje. Koncertni program je oblikovala iz del Mateja Kastelica, Tineta Beca, Federice Lo Pinto in Ambroža Čopija ter skladb svojih rojakov, južnokorejskih ustvarjalcev. Najmlajši izbrani skladatelj je rojen leta 1997, najstarejši 1967: zven programa tako ne omogoča le spoznavanja vpliva samosvoje kulture, temveč tudi kompozicijsko-tehnično primerjavo. V prvi polovici zveni duhovna glasba, predvsem uglasbitve mašnih stavkov, v drugi polovici pa glasba na posvetna, večinoma simbolistična besedila ter priredbe ljudskih pesmi. Dirigentko bolje spoznamo v odmoru prenosa koncerta. Za zdaj razkrivamo le to, da je študirala in delovala v domovini in Estoniji. Današnji koncert je bila nagrada Zbora Slovenske filharmonije na Mednarodnem tekmovanju za zborovske dirigente Aegis carminis v Kopru pred dvema letoma.
Dobrodošli v družbi Zbora Slovenske filharmonije, pred katerega stopa mlada Hjona Song iz Južne Koreje. Koncertni program je oblikovala iz del Mateja Kastelica, Tineta Beca, Federice Lo Pinto in Ambroža Čopija ter skladb svojih rojakov, južnokorejskih ustvarjalcev. Najmlajši izbrani skladatelj je rojen leta 1997, najstarejši 1967: zven programa tako ne omogoča le spoznavanja vpliva samosvoje kulture, temveč tudi kompozicijsko-tehnično primerjavo. V prvi polovici zveni duhovna glasba, predvsem uglasbitve mašnih stavkov, v drugi polovici pa glasba na posvetna, večinoma simbolistična besedila ter priredbe ljudskih pesmi. Dirigentko bolje spoznamo v odmoru prenosa koncerta. Za zdaj razkrivamo le to, da je študirala in delovala v domovini in Estoniji. Današnji koncert je bila nagrada Zbora Slovenske filharmonije na Mednarodnem tekmovanju za zborovske dirigente Aegis carminis v Kopru pred dvema letoma.
Oddajo namenjamo Nini Rajić Kranjac, gledališki režiserki in letošnji prejemnici nagrade Prešernovega sklada. Nina Rajić Kranjac ustvarja predstave tako v institucionalnih gledališčih kot na neodvisni sceni, s svojo samosvojo poetiko, premišljeno režijo, poglobljenim delom in širokim poljem zanimanja pa vedno znova prepriča številne gledališke komisije, kritike in občinstvo - doma in tudi po svetu. Umetnica je na svoj talent opozorila že v času študija z uprizoritvijo dela tisočdevetsoenainosemdeset (1981) Simone Semenič in z magistrsko uprizoritvijo Zborovanje ptic. Njena uprizoritev Mrakijada je prejemnica Šeligove nagrade na Tednu slovenske drame, Angeli v Ameriki so prejeli Borštnikovo nagrado za najboljšo uprizoritev, njena predstava Solo pa je prejela grand prix Mire Trailović za najboljši uprizoritev na festivalu Bitef. V utemeljitvi za nagrado Prešernovega sklada je komisija izpostavila tri njena dela: Zaprto študijo Ivana Viripajeva, Mrakijado po dramah Ivana Mraka in Angeli v Ameriki Tonyja Kushnerja. Z Nino Rajić Kranjac se je pogovarjala Ana Lorger.
Oddajo namenjamo Nini Rajić Kranjac, gledališki režiserki in letošnji prejemnici nagrade Prešernovega sklada. Nina Rajić Kranjac ustvarja predstave tako v institucionalnih gledališčih kot na neodvisni sceni, s svojo samosvojo poetiko, premišljeno režijo, poglobljenim delom in širokim poljem zanimanja pa vedno znova prepriča številne gledališke komisije, kritike in občinstvo - doma in tudi po svetu. Umetnica je na svoj talent opozorila že v času študija z uprizoritvijo dela tisočdevetsoenainosemdeset (1981) Simone Semenič in z magistrsko uprizoritvijo Zborovanje ptic. Njena uprizoritev Mrakijada je prejemnica Šeligove nagrade na Tednu slovenske drame, Angeli v Ameriki so prejeli Borštnikovo nagrado za najboljšo uprizoritev, njena predstava Solo pa je prejela grand prix Mire Trailović za najboljši uprizoritev na festivalu Bitef. V utemeljitvi za nagrado Prešernovega sklada je komisija izpostavila tri njena dela: Zaprto študijo Ivana Viripajeva, Mrakijado po dramah Ivana Mraka in Angeli v Ameriki Tonyja Kushnerja. Z Nino Rajić Kranjac se je pogovarjala Ana Lorger.
Dr. Alojzija Zupan Sosič, redna profesorica za slovensko književnost na Oddelku za slovenistiko Filozofske fakultete Ljubljana, se kot literarna teoretičarka in literarna zgodovinarka že desetletja ukvarja s poezijo in pripovedjo. S knjigo Drevo delfin, ki je izšla pri Centru za slovensko književnost v zbirki Aleph, pa se je profilirala tudi kot leposlovna ustvarjalka, natančneje: pesnica. Knjiga poezije Drevo delfin je njen leposlovni prvenec, ki se ponaša z izvirno, samosvojo, mnogoplastno pesniško govorico, na tematski ravni pa z odprtostjo do drugega ter z ostrino pogleda, ki reflektira intimne in družbene odnose oziroma strukture.
Dr. Alojzija Zupan Sosič, redna profesorica za slovensko književnost na Oddelku za slovenistiko Filozofske fakultete Ljubljana, se kot literarna teoretičarka in literarna zgodovinarka že desetletja ukvarja s poezijo in pripovedjo. S knjigo Drevo delfin, ki je izšla pri Centru za slovensko književnost v zbirki Aleph, pa se je profilirala tudi kot leposlovna ustvarjalka, natančneje: pesnica. Knjiga poezije Drevo delfin je njen leposlovni prvenec, ki se ponaša z izvirno, samosvojo, mnogoplastno pesniško govorico, na tematski ravni pa z odprtostjo do drugega ter z ostrino pogleda, ki reflektira intimne in družbene odnose oziroma strukture.
Pred mikrofon smo povabili gostjo 37. festivala LGBT filma, čilsko režiserko Nicole Costa, ki bo predstavila dokumentarec o svojem prijatelju iz študijskih let, Ivánu Monalisi Ojedi, ko je bil slednji nadarjen gledališki režiser in dramatik. Ko se zopet srečata v New Yorku, se izkaže, da je Ivánu zdaj ime tudi Monalisa, da se identificira tako z moškim kot z ženskim spolom, preživlja pa se kot spolna delavka na newyorških ulicah. Na Festivalu LGBT filma so predvajali tudi odlično filmsko adaptacijo romana Hermanna Hesseja Narcis in Zlatoust, medtem ko je v ljubljanskem Cankarjevem domu svetovno premiero doživel dokumentarec režiserke Maje Weiss z naslovom Beli bojevnik v črni obleki, ki predstavlja danes precej spregledano vlogo Ivana Krambergerja pri osamosvajanju Slovenije. Zgodbo pripoveduje s perspektive sina, Ivana Krambergerja mlajšega, ki o političnem delovanju očeta piše magistrsko nalogo. Na rednem sporedu Art kino mreže Slovenije je na ogled tudi eden od najboljših filmov leta, Drive My Car japonskega režiserja Ryusukeja Hamaguchija, ki je v Cannesu za priredbo kratke zgodbe Harukija Murakamija prejel nagrado za najboljši scenarij.
Pred mikrofon smo povabili gostjo 37. festivala LGBT filma, čilsko režiserko Nicole Costa, ki bo predstavila dokumentarec o svojem prijatelju iz študijskih let, Ivánu Monalisi Ojedi, ko je bil slednji nadarjen gledališki režiser in dramatik. Ko se zopet srečata v New Yorku, se izkaže, da je Ivánu zdaj ime tudi Monalisa, da se identificira tako z moškim kot z ženskim spolom, preživlja pa se kot spolna delavka na newyorških ulicah. Na Festivalu LGBT filma so predvajali tudi odlično filmsko adaptacijo romana Hermanna Hesseja Narcis in Zlatoust, medtem ko je v ljubljanskem Cankarjevem domu svetovno premiero doživel dokumentarec režiserke Maje Weiss z naslovom Beli bojevnik v črni obleki, ki predstavlja danes precej spregledano vlogo Ivana Krambergerja pri osamosvajanju Slovenije. Zgodbo pripoveduje s perspektive sina, Ivana Krambergerja mlajšega, ki o političnem delovanju očeta piše magistrsko nalogo. Na rednem sporedu Art kino mreže Slovenije je na ogled tudi eden od najboljših filmov leta, Drive My Car japonskega režiserja Ryusukeja Hamaguchija, ki je v Cannesu za priredbo kratke zgodbe Harukija Murakamija prejel nagrado za najboljši scenarij.
V oddajo prihaja kraljica žlahtne komedije, pronicljiva gledališka umetnica, pripovedovalka zgodb, dama, predvsem pa samosvoja, z močno izostrenimi čuti; estetskimi, moralnimi, poklicnimi, … resnicoljubna, iskriva sogovornica, z žarom v očeh, - dramska igralka Polona Vetrih. Njena gostiteljica je Karin Sabadin.
V oddajo prihaja kraljica žlahtne komedije, pronicljiva gledališka umetnica, pripovedovalka zgodb, dama, predvsem pa samosvoja, z močno izostrenimi čuti; estetskimi, moralnimi, poklicnimi, … resnicoljubna, iskriva sogovornica, z žarom v očeh, - dramska igralka Polona Vetrih. Njena gostiteljica je Karin Sabadin.
Projekt Zavoda APIS – Trubarjeva je problemsko, študijsko zastavljen skupinski umetniški projekt, ki vključuje skupino umetnikov iz različnih vizualnih področij (fotografija, video, arhitekturna skica, grafika, ilustracija, etc.). V večmedijski projekt raziskovanja Trubarjeve (kjer trenutno potekajo gradbena dela, prenova) kot unikatnega prostora mesta Ljubljane v urbanističnem in sociološkem pogledu je vključenih več mladih in umetnikov ter družbeno angažiranih posameznikov različnih starosti, pogledov, izkušenj, vizualnih, avdiovizualnih in družbeno kritičnih praks. Projekt Solidarnostna Trubarjeva je projekt, ki go izvajajo mladi in ga omogoča Evropska solidarnostna enota. Projekt Samosvoja Trubarjeva pa je del projekta Trubarjeva, ki ga izvaja umetniški tim v sestavi dokumentarne fotografinje Mance Juvan, arhitekta Blaža Budje, pisca Jeffa Bickerta in grafične oblikovalke Save Kosmač. Bodite z nami v tokratni oddaji, ko se nam bo nekaj snovalcev iz obeh projektov pridružilo v studiu 1. programa. Oddajo pripravlja in vodi Liana Buršič
Projekt Zavoda APIS – Trubarjeva je problemsko, študijsko zastavljen skupinski umetniški projekt, ki vključuje skupino umetnikov iz različnih vizualnih področij (fotografija, video, arhitekturna skica, grafika, ilustracija, etc.). V večmedijski projekt raziskovanja Trubarjeve (kjer trenutno potekajo gradbena dela, prenova) kot unikatnega prostora mesta Ljubljane v urbanističnem in sociološkem pogledu je vključenih več mladih in umetnikov ter družbeno angažiranih posameznikov različnih starosti, pogledov, izkušenj, vizualnih, avdiovizualnih in družbeno kritičnih praks. Projekt Solidarnostna Trubarjeva je projekt, ki go izvajajo mladi in ga omogoča Evropska solidarnostna enota. Projekt Samosvoja Trubarjeva pa je del projekta Trubarjeva, ki ga izvaja umetniški tim v sestavi dokumentarne fotografinje Mance Juvan, arhitekta Blaža Budje, pisca Jeffa Bickerta in grafične oblikovalke Save Kosmač. Bodite z nami v tokratni oddaji, ko se nam bo nekaj snovalcev iz obeh projektov pridružilo v studiu 1. programa. Oddajo pripravlja in vodi Liana Buršič
Če nisi samosvoj in se ne moreš braniti, ne moreš zahtevati. Tedaj si drobiž v rokah tistih, ki barantajo o tebi … To se je nam Slovencem v zgodovini večkrat primerilo. Najbolj hudo ob koncu prve svetovne vojne, pa tudi po drugi ni bilo drugače, le obseg izgube je bil manjši. A danes bomo pregledali Rapalsko pogodbo, po kateri je Beograd prodal Primorsko Italiji v zameno, da je Rim priznal na novo nastalo kraljevino na Balkanu (ponovitev).
Če nisi samosvoj in se ne moreš braniti, ne moreš zahtevati. Tedaj si drobiž v rokah tistih, ki barantajo o tebi … To se je nam Slovencem v zgodovini večkrat primerilo. Najbolj hudo ob koncu prve svetovne vojne, pa tudi po drugi ni bilo drugače, le obseg izgube je bil manjši. A danes bomo pregledali Rapalsko pogodbo, po kateri je Beograd prodal Primorsko Italiji v zameno, da je Rim priznal na novo nastalo kraljevino na Balkanu (ponovitev).
Napovedujemo: koncert zasedbe Aform.duo v Klubu CD, koncert Neodvisen in samosvoj v Klubu CD, uprizoritev opere Turandot Giacoma Puccinija v SNG Maribor.
Napovedujemo: koncert zasedbe Aform.duo v Klubu CD, koncert Neodvisen in samosvoj v Klubu CD, uprizoritev opere Turandot Giacoma Puccinija v SNG Maribor.
Šolstvo postane državna zadeva Zdravje in bolezen v domači hiši Samosvoja likovna umetnica iz Trsta
Šolstvo postane državna zadeva Zdravje in bolezen v domači hiši Samosvoja likovna umetnica iz Trsta
Pisateljica Neli Filipić je v minulih treh desetletjih ustvarila bogat pripovedni opus pretežno mladinskih del in je dobitnica vrste literarnih nagrad. Med drugim je lani zasluženo dobila nagrado Maruše Krese (prej novo mesto) za svojo prvo pripovedno zbirko za odrasle Srečni konci (objavljeno pri Cankarjevi založbi). Zbirka vsebuje različno dolge kratke zgodbe, od dvovrstičnice do nekaj strani. Njihov skupni imenovalec je njihova odličnost: avtorici je namreč uspelo, da je vsako zgodbo zasnovala kot izviren, samosvoj univerzum. Njene kratke kratke zgodbe so včasih paradoksi, daljše pa lahko imajo domiselno postavitev s presenetljivim koncem. Za nameček so zgodbe berljive, avtorica pa v njih pogosto piše o rastoči ali ozaveščeni ženski samozavesti. Več o zbirki Neli Filipić pove v Izšlo je, v pogovoru z Markom Goljo, prebere pa tudi kratko kratko zgodbo Tesnobni časi in odlomek iz zgodbe Pisateljica. Nikar ne zamudite.
Pisateljica Neli Filipić je v minulih treh desetletjih ustvarila bogat pripovedni opus pretežno mladinskih del in je dobitnica vrste literarnih nagrad. Med drugim je lani zasluženo dobila nagrado Maruše Krese (prej novo mesto) za svojo prvo pripovedno zbirko za odrasle Srečni konci (objavljeno pri Cankarjevi založbi). Zbirka vsebuje različno dolge kratke zgodbe, od dvovrstičnice do nekaj strani. Njihov skupni imenovalec je njihova odličnost: avtorici je namreč uspelo, da je vsako zgodbo zasnovala kot izviren, samosvoj univerzum. Njene kratke kratke zgodbe so včasih paradoksi, daljše pa lahko imajo domiselno postavitev s presenetljivim koncem. Za nameček so zgodbe berljive, avtorica pa v njih pogosto piše o rastoči ali ozaveščeni ženski samozavesti. Več o zbirki Neli Filipić pove v Izšlo je, v pogovoru z Markom Goljo, prebere pa tudi kratko kratko zgodbo Tesnobni časi in odlomek iz zgodbe Pisateljica. Nikar ne zamudite.
Ksenija Jus je zelo samosvoja ustvarjalka. Nagrajena pesnica, članica zbora Kombinat in avtorica njihove Pesmi upora, pa tudi prva slovenska poklicna kantavtorica je po več letih premora pred kratkim izdala dva literarnoglasbena projekta: »Lom strahov« in »Poti domov«. Že nekaj let ne poje več, saj ima težave s sluhom, vendar to ni zlomilo njenega uporniškega duha.
Ksenija Jus je zelo samosvoja ustvarjalka. Nagrajena pesnica, članica zbora Kombinat in avtorica njihove Pesmi upora, pa tudi prva slovenska poklicna kantavtorica je po več letih premora pred kratkim izdala dva literarnoglasbena projekta: »Lom strahov« in »Poti domov«. Že nekaj let ne poje več, saj ima težave s sluhom, vendar to ni zlomilo njenega uporniškega duha.
Predlog za branje, ki ga bomo predstavili v tokratni oddaji Sedma stran, je September, tretji roman avtorice Ane Schnabl. Bralka Zarja Likovnik, ki ga je pred kratkim prebrala, je nad njim navdušena. V pogovoru z Darjo Pograjc je izpostavila zanimiv slog pisanja, ki zgodbo povzdigne na povsem samosvojo raven. »Neprizanesljivo, pretresljivo, tenkočutno,« tako pa je način, na katerega se je Ana Schnabl lotila problematike nasilja in travm, v recenziji knjige opisala Nada Breznik.
Predlog za branje, ki ga bomo predstavili v tokratni oddaji Sedma stran, je September, tretji roman avtorice Ane Schnabl. Bralka Zarja Likovnik, ki ga je pred kratkim prebrala, je nad njim navdušena. V pogovoru z Darjo Pograjc je izpostavila zanimiv slog pisanja, ki zgodbo povzdigne na povsem samosvojo raven. »Neprizanesljivo, pretresljivo, tenkočutno,« tako pa je način, na katerega se je Ana Schnabl lotila problematike nasilja in travm, v recenziji knjige opisala Nada Breznik.
Je prevajalec, ki se ukvarja še s scenaristiko, občasni kolumnist, nekdanji radijec in sploh zanimiv lik. V slabih petih letih bivanja v Berlinu je Matjaž Juren Zaza zamenjal deset služb. Najprej je delal v klicnem centru, od koder je v neizprosnih delovnih pogojih za minimalno plačo prodajal stacionarne telefonske priključke – leta 2015. Nato je kar nekaj let delal kot vodnik t. i. pub crawlov, tj. nočnih pivskih pohodov po berlinskih beznicah v večjih skupinah.
Je prevajalec, ki se ukvarja še s scenaristiko, občasni kolumnist, nekdanji radijec in sploh zanimiv lik. V slabih petih letih bivanja v Berlinu je Matjaž Juren Zaza zamenjal deset služb. Najprej je delal v klicnem centru, od koder je v neizprosnih delovnih pogojih za minimalno plačo prodajal stacionarne telefonske priključke – leta 2015. Nato je kar nekaj let delal kot vodnik t. i. pub crawlov, tj. nočnih pivskih pohodov po berlinskih beznicah v večjih skupinah.
Bolonjski sejem daje posebno pozornost ilustraciji. Namenjen je le strokovni javnosti, obišče pa ga običajno okoli 30.000 ljudi. Njegova častna gostja bo letos Slovenija in čeprav je naša država nedavno že častno gostovala na frankfurtskem knjižnem sejmu, velja poudariti, da sta zgodbi programsko samosvoji. Na Ministrstvu za kulturo so podrobneje predstavili program.
Bolonjski sejem daje posebno pozornost ilustraciji. Namenjen je le strokovni javnosti, obišče pa ga običajno okoli 30.000 ljudi. Njegova častna gostja bo letos Slovenija in čeprav je naša država nedavno že častno gostovala na frankfurtskem knjižnem sejmu, velja poudariti, da sta zgodbi programsko samosvoji. Na Ministrstvu za kulturo so podrobneje predstavili program.
Glasbeno vizualen spektakel, ki odpira 65.Ljubljana Festival, se bo poigral z vodo, ognjem in vetrom, medtem ko se je lani umerla arhitektka Zaha hadid z linijami, ki so vedno dobile okrogline. Vsa njena zastavljena dela še niso dokončana, zato pa ne gre spregledati razstave njenih sedmih mojstrovin v italijanskem muzeju Maxxi.
Glasbeno vizualen spektakel, ki odpira 65.Ljubljana Festival, se bo poigral z vodo, ognjem in vetrom, medtem ko se je lani umerla arhitektka Zaha hadid z linijami, ki so vedno dobile okrogline. Vsa njena zastavljena dela še niso dokončana, zato pa ne gre spregledati razstave njenih sedmih mojstrovin v italijanskem muzeju Maxxi.
Na eni strani mentol, na drugi podgane. Recept za Cocktail, kultni album, ki sta ga leta 1974 v mojstrovino zamešala samosvoji kantavtor Marko Brecelj in mojster Bojan Adamič. Plošča je alternativno mladostniško uporništvo združila z ubranimi simfoničnimi in jazzovskimi aranžmaji. Spomladi je doživela že svojo tretjo dopolnjeno izdajo, tokrat z naslovom Cocktail obilni poslovilni.
Na eni strani mentol, na drugi podgane. Recept za Cocktail, kultni album, ki sta ga leta 1974 v mojstrovino zamešala samosvoji kantavtor Marko Brecelj in mojster Bojan Adamič. Plošča je alternativno mladostniško uporništvo združila z ubranimi simfoničnimi in jazzovskimi aranžmaji. Spomladi je doživela že svojo tretjo dopolnjeno izdajo, tokrat z naslovom Cocktail obilni poslovilni.
Redni član igralskega ansambla Slovenskega mladinskega gledališča je tudi Blaž Šef. Poleg vlog v gledališču, v katerem ga spremljamo poldrugo desetletje, Blaž Šef veliko ustvarja tudi v našem programu literarnih oddaj in radijskih iger, sinhronizira animirane filme in serije ter aktivno izkazuje veliko zanimanje za umetniško-humanistično valovanje v slovenski in širši družbi. Že od študijskih let se vzpostavlja kot samosvoja umetniška osebnost. Zaznamuje ga izjemna intelektualna širina, kar ga nujno žene v aktivno avtorsko soustvarjanje, pa tudi v kar največji kreativni razpon, ki se kaže v raznolikosti njegovih dosežkov. Je prejemnik več nagrad za samostojno in kolektivno ustvarjanje, med njimi je tudi Severjeva nagrada, ki jo je prejel leta 2017. Njegove odrske stvaritve dajo gledalcu slutiti, da se v svojo izvirno zamisel za določen lik oziroma odrsko osebo globoko potopi. Išče, raziskuje in odkriva možnosti za njeno upodobitev ter na koncu svojo stvaritev oblikuje po koordinatah, ki jih je našel ali iznašel nekje na drzni in vztrajni poti umetnosti naproti. Vabimo vas k poslušanju pogovora, ki ga je z Blažem Šefom pripravila Petra Tanko. foto: Luka Kaše, www.mladinsko.com
Redni član igralskega ansambla Slovenskega mladinskega gledališča je tudi Blaž Šef. Poleg vlog v gledališču, v katerem ga spremljamo poldrugo desetletje, Blaž Šef veliko ustvarja tudi v našem programu literarnih oddaj in radijskih iger, sinhronizira animirane filme in serije ter aktivno izkazuje veliko zanimanje za umetniško-humanistično valovanje v slovenski in širši družbi. Že od študijskih let se vzpostavlja kot samosvoja umetniška osebnost. Zaznamuje ga izjemna intelektualna širina, kar ga nujno žene v aktivno avtorsko soustvarjanje, pa tudi v kar največji kreativni razpon, ki se kaže v raznolikosti njegovih dosežkov. Je prejemnik več nagrad za samostojno in kolektivno ustvarjanje, med njimi je tudi Severjeva nagrada, ki jo je prejel leta 2017. Njegove odrske stvaritve dajo gledalcu slutiti, da se v svojo izvirno zamisel za določen lik oziroma odrsko osebo globoko potopi. Išče, raziskuje in odkriva možnosti za njeno upodobitev ter na koncu svojo stvaritev oblikuje po koordinatah, ki jih je našel ali iznašel nekje na drzni in vztrajni poti umetnosti naproti. Vabimo vas k poslušanju pogovora, ki ga je z Blažem Šefom pripravila Petra Tanko. foto: Luka Kaše, www.mladinsko.com
V oddaji gostimo gledališko režiserko Nino Rajić Kranjac, eno izmed najbolj vidnih in najuspešnejših režiserk mlajše generacije. Njene predstave so s samosvojim gledališkim jezikom, raziskovalno naravnanostjo in družbenimi temami prepričale premnoge žirije pomembnih gledaliških festivalov kot sta to na primer Borštnikovo srečanje in mednarodni festival Bitef. V oddaji boste izvedeli, kako Nina Rajić Kranjac razmišlja o ustvarjalnem procesu, času in prostoru v gledališču. Vabljeni k poslušanju!
V oddaji gostimo gledališko režiserko Nino Rajić Kranjac, eno izmed najbolj vidnih in najuspešnejših režiserk mlajše generacije. Njene predstave so s samosvojim gledališkim jezikom, raziskovalno naravnanostjo in družbenimi temami prepričale premnoge žirije pomembnih gledaliških festivalov kot sta to na primer Borštnikovo srečanje in mednarodni festival Bitef. V oddaji boste izvedeli, kako Nina Rajić Kranjac razmišlja o ustvarjalnem procesu, času in prostoru v gledališču. Vabljeni k poslušanju!
Zbrane pesmi enega najbolj samosvojih, unikatnih pesnikov slovenske sodobnosti
Zbrane pesmi enega najbolj samosvojih, unikatnih pesnikov slovenske sodobnosti
Zdravnik in soustanovitelj naše prve gorske reševalne postaje Samosvoj slikar in grafik Incident hladne vojne *Vabimo vas k poslušanju zvočnega zapisa, ki predstavlja razširjeno različico rubrike "Na današnji dan." Pogosto so ji dodani tudi dragoceni posnetki, ohranjeni v arhivu Radia Slovenija.*
Zdravnik in soustanovitelj naše prve gorske reševalne postaje Samosvoj slikar in grafik Incident hladne vojne *Vabimo vas k poslušanju zvočnega zapisa, ki predstavlja razširjeno različico rubrike "Na današnji dan." Pogosto so ji dodani tudi dragoceni posnetki, ohranjeni v arhivu Radia Slovenija.*
Igralka, pesnica in pisateljica Berta Bojetu Boeta (1946–1997) je petnajst let igrala v Lutkovnem gledališču v Ljubljani in bila ena izmed ustanoviteljic in igralk Koreodrame, v kateri je bila leta 1984 premierno uprizorjena njena poetična drama Pogovori v hiši Karlstein. Štiri leta pozneje je igra z naslovom Besede iz hiše Karlstein izšla kot pesniška zbirka. Berta Bojetu Boeta ostaja samosvoje, a skoraj prezrto ime v slovenskem ustvarjalnem univerzumu. Izvirno se loteva tem primarnega čutenja in globokega čustvovanja, dojemanja intimnosti in ljubezni. V središču je žensko telo, s katerim zaznava in prvinsko dojema svet. Njen ustvarjalni opus je tematsko, motivno in vsebinsko povezan. V Pogovorih v hiši Karlstein Berta Bojetu Boeta v poetičnih podobah, ki so tu, kot sama pravi, »za slutnjo, ne za gotovost«, z mehkobo in sočutjem obravnava intimne in boleče občutke naše eksistence. Izgube, rane, globoko vpisane v telo. Brezkompromisno ustvarja razpoko v svet, v hišo, sistem, ki ga pretresa birokratska in dodelana urejenost. Neskončno delo, da bi se zagotovila odtujenost, izzove z brezkompromisnostjo krika in mehkobo sočutja. Z iskanjem besed za vse tisto, kar noče in ne more biti poimenovano. Nastopila je dramska igralka Mojka Končar. Glasba je delo skladateljic Bojane Šaljić Podešva in Ingrid Mačus. Oblikovanje zvoka Urban Gruden Vizualna podoba performansa Lucija Zucchiati Oblikovanje svetlobe v Galeriji ŠKUC Domen Lušin Koreografija Mojka Končar Dramaturgija Vilma Štritof Lektorica Mateja Juričan Izdelava kostuma Nika Dolgan Za neposredni prenos iz Galerija ŠKUC sta poskrbela Matjaž Miklič in Miha Oblak. Režija in zvočna dramaturgija Saška Rakef Produkcija: uredništvo igranega programa Radia Slovenija - programa Ars in ŠKUC gledališče Zvočni performans sta finančno podprla Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije in Mestna občina Ljubljana. Urednik in redaktor: Alen Jelen.
Igralka, pesnica in pisateljica Berta Bojetu Boeta (1946–1997) je petnajst let igrala v Lutkovnem gledališču v Ljubljani in bila ena izmed ustanoviteljic in igralk Koreodrame, v kateri je bila leta 1984 premierno uprizorjena njena poetična drama Pogovori v hiši Karlstein. Štiri leta pozneje je igra z naslovom Besede iz hiše Karlstein izšla kot pesniška zbirka. Berta Bojetu Boeta ostaja samosvoje, a skoraj prezrto ime v slovenskem ustvarjalnem univerzumu. Izvirno se loteva tem primarnega čutenja in globokega čustvovanja, dojemanja intimnosti in ljubezni. V središču je žensko telo, s katerim zaznava in prvinsko dojema svet. Njen ustvarjalni opus je tematsko, motivno in vsebinsko povezan. V Pogovorih v hiši Karlstein Berta Bojetu Boeta v poetičnih podobah, ki so tu, kot sama pravi, »za slutnjo, ne za gotovost«, z mehkobo in sočutjem obravnava intimne in boleče občutke naše eksistence. Izgube, rane, globoko vpisane v telo. Brezkompromisno ustvarja razpoko v svet, v hišo, sistem, ki ga pretresa birokratska in dodelana urejenost. Neskončno delo, da bi se zagotovila odtujenost, izzove z brezkompromisnostjo krika in mehkobo sočutja. Z iskanjem besed za vse tisto, kar noče in ne more biti poimenovano. Nastopila je dramska igralka Mojka Končar. Glasba je delo skladateljic Bojane Šaljić Podešva in Ingrid Mačus. Oblikovanje zvoka Urban Gruden Vizualna podoba performansa Lucija Zucchiati Oblikovanje svetlobe v Galeriji ŠKUC Domen Lušin Koreografija Mojka Končar Dramaturgija Vilma Štritof Lektorica Mateja Juričan Izdelava kostuma Nika Dolgan Za neposredni prenos iz Galerija ŠKUC sta poskrbela Matjaž Miklič in Miha Oblak. Režija in zvočna dramaturgija Saška Rakef Produkcija: uredništvo igranega programa Radia Slovenija - programa Ars in ŠKUC gledališče Zvočni performans sta finančno podprla Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije in Mestna občina Ljubljana. Urednik in redaktor: Alen Jelen.
Naredi sam, bodi čuden, samosvoj, ustvarjaj, tudi brez izobrazbe, poskusi po svoje, so ideje, ki jih snovalci punk rock muzeja v Las Vegasu želijo prenesti na svoje obiskovalce. Ta je letos odprl svoja vrata, ki vodijo do resničnega, vsem dostopnega vadbenega prostora za igranje instrumentov, tatu-studia, poročne dvorane in odbitega bara.
Naredi sam, bodi čuden, samosvoj, ustvarjaj, tudi brez izobrazbe, poskusi po svoje, so ideje, ki jih snovalci punk rock muzeja v Las Vegasu želijo prenesti na svoje obiskovalce. Ta je letos odprl svoja vrata, ki vodijo do resničnega, vsem dostopnega vadbenega prostora za igranje instrumentov, tatu-studia, poročne dvorane in odbitega bara.
Radio Koper je začel redno oddajati 24. maja 1949, torej pred 75 leti. Obletnico smo obeležili z več dogodki, praznovanje pa se bo zaključilo s slavnostnim koncertom v Veliki dvorani Kulturnega doma Nova Gorica in v prenosu na valovih našega radia. Koncert bo ponudil novo, samosvojo glasbeno zgodbo, v katero bo vtkano brezčasje življenjskih resnic o vsakem od nas v maniri kratkosapnega in hkrati gostobesednega šansona, v ritmu tanga, v improvizaciji jazza in v izrazu notranjih moči Lare Jankovič, Marka Hatlaka, Rudija Bučarja ter Iztoka Mlakarja ob spremljavi Big Banda RTV Slovenija z dirigentom Patrikom Greblom. Dogodek bo s slavnostnim govorom pospremil podpredsednik vlade ter minister za Slovence v zamejstvu in po svetu Matej Arčon. Na koncertu z naslovom Na kožo zapisane zgodbe bomo med drugim razkrili tudi ime letošnjega dobitnika nagrade Franeta Milčinskega - Ježka, ki jo na RTV Slovenija vsakoletno podeljujemo za izvirne dosežke in opuse v zvrsteh radijske in televizijske ustvarjalnosti, ki sledijo žlahtni tradiciji Ježkovega duha.
Radio Koper je začel redno oddajati 24. maja 1949, torej pred 75 leti. Obletnico smo obeležili z več dogodki, praznovanje pa se bo zaključilo s slavnostnim koncertom v Veliki dvorani Kulturnega doma Nova Gorica in v prenosu na valovih našega radia. Koncert bo ponudil novo, samosvojo glasbeno zgodbo, v katero bo vtkano brezčasje življenjskih resnic o vsakem od nas v maniri kratkosapnega in hkrati gostobesednega šansona, v ritmu tanga, v improvizaciji jazza in v izrazu notranjih moči Lare Jankovič, Marka Hatlaka, Rudija Bučarja ter Iztoka Mlakarja ob spremljavi Big Banda RTV Slovenija z dirigentom Patrikom Greblom. Dogodek bo s slavnostnim govorom pospremil podpredsednik vlade ter minister za Slovence v zamejstvu in po svetu Matej Arčon. Na koncertu z naslovom Na kožo zapisane zgodbe bomo med drugim razkrili tudi ime letošnjega dobitnika nagrade Franeta Milčinskega - Ježka, ki jo na RTV Slovenija vsakoletno podeljujemo za izvirne dosežke in opuse v zvrsteh radijske in televizijske ustvarjalnosti, ki sledijo žlahtni tradiciji Ježkovega duha.
Pesnik Denis Škofič je za svojo tretjo pesniško zbirko Tuskulum, objavljeno pri Cankarjevi založbi, dobil kar dve nagradi: maja Cankarjevo in pred kratkim še Veronikino nagrado. Nagradi sta potrdili, kar so bralke in bralci poezije že vedeli ob branju njegovih pesniških zbirk Sprehajalec ptic (2013), Seganje (2017) in Tuskulum (2023): da je Škofič pesnik s samosvojo poetiko, da se tika z naravo in literaturo ter s kulturo in da zmerom znova išče in najde izvirne načine, kako upesniti izbrana razpoloženja, stanja, trenutke, razmerja. Tudi jezikovno je Škofič izviren: z največjo lahkoto vpisuje v svojo poezijo prekmurske besede: tako po eni strani rešuje prekmurske besede pozabe, hkrati pa širi in poglablja pojmovni, čustveni svet svoje poezije in briše hierarhične meje. Več o sebi, svoji poeziji in še čem pove pesnik v pogovoru z Markom Goljo. Nikar ne zamudite.
Pesnik Denis Škofič je za svojo tretjo pesniško zbirko Tuskulum, objavljeno pri Cankarjevi založbi, dobil kar dve nagradi: maja Cankarjevo in pred kratkim še Veronikino nagrado. Nagradi sta potrdili, kar so bralke in bralci poezije že vedeli ob branju njegovih pesniških zbirk Sprehajalec ptic (2013), Seganje (2017) in Tuskulum (2023): da je Škofič pesnik s samosvojo poetiko, da se tika z naravo in literaturo ter s kulturo in da zmerom znova išče in najde izvirne načine, kako upesniti izbrana razpoloženja, stanja, trenutke, razmerja. Tudi jezikovno je Škofič izviren: z največjo lahkoto vpisuje v svojo poezijo prekmurske besede: tako po eni strani rešuje prekmurske besede pozabe, hkrati pa širi in poglablja pojmovni, čustveni svet svoje poezije in briše hierarhične meje. Več o sebi, svoji poeziji in še čem pove pesnik v pogovoru z Markom Goljo. Nikar ne zamudite.
V zadnjih letih je ena najvidnejših osebnosti v svetu glasbe. Je samosvoj iskalec ustvarjalnih rešitev, izhajajoč iz sveta klasične glasbe, odprt za vse glasbene zvrsti, novator v zvočnosti. Njegov ustvarjalni napon nagovori vsakogar. Je eden redkih slovenskih skladateljev, katerega glasbena dramaturgija ježi dlako, od začetka do konca – tudi več ur, kar je dokazal z glasbo za balet Faust. To je skladatelj Milko Lazar. Izjemna osebnost svetovljanskega duha in domala idealne skladnosti racionalne ter emocionalne notranjosti, strahu in poguma, z nadvlado humorja. Milko Lazar ustvarja velika dela, za velike zasedbe in hkrati velika dela za navidezno povsem intimno dojemanje v duu dveh klavirjev, kar je dokazala njegova priredba 4. Simfonije Heroes Philipa Glassa z glasbeno tematiko Davida Bowieja in Briana Ena. Ustvarja z najvidnejšimi v glasbenem svetu, doma pa največ z Edwardom Clugom in z Bojanom Goriškom. Je avtor glasbe za lutkovne predstave in za več filmov, zadnji – Tartinijev ključ – je svetovno premiero doživel avgusta v Sarajevu. Trenutno ustvarja glasbo za Državni balet v Berlinu A Midsummer Night's Dream, ki bo premiero doživel februarja prihodnje leto. Njegovo novo delo bo zazvenelo na otvoritvenem koncertu Slovenskih glasbenih dni prihodnje leto. Ob tem pa: Milko Lazar je bil soustanovitelj ansamblov Quatebriga in Štefbet Rifi. Udejstvuje se kot dirigent in kot interpret baročne glasbe na čembalu. Opus Milka Lazarja šteje več kot 150 del. Med mnogimi drugimi nagradami je leta 2005 prejel Nagrado Prešernovega sklada, leta 2010 pa Župančičevo nagrado za njegovo skladateljsko delo.
V zadnjih letih je ena najvidnejših osebnosti v svetu glasbe. Je samosvoj iskalec ustvarjalnih rešitev, izhajajoč iz sveta klasične glasbe, odprt za vse glasbene zvrsti, novator v zvočnosti. Njegov ustvarjalni napon nagovori vsakogar. Je eden redkih slovenskih skladateljev, katerega glasbena dramaturgija ježi dlako, od začetka do konca – tudi več ur, kar je dokazal z glasbo za balet Faust. To je skladatelj Milko Lazar. Izjemna osebnost svetovljanskega duha in domala idealne skladnosti racionalne ter emocionalne notranjosti, strahu in poguma, z nadvlado humorja. Milko Lazar ustvarja velika dela, za velike zasedbe in hkrati velika dela za navidezno povsem intimno dojemanje v duu dveh klavirjev, kar je dokazala njegova priredba 4. Simfonije Heroes Philipa Glassa z glasbeno tematiko Davida Bowieja in Briana Ena. Ustvarja z najvidnejšimi v glasbenem svetu, doma pa največ z Edwardom Clugom in z Bojanom Goriškom. Je avtor glasbe za lutkovne predstave in za več filmov, zadnji – Tartinijev ključ – je svetovno premiero doživel avgusta v Sarajevu. Trenutno ustvarja glasbo za Državni balet v Berlinu A Midsummer Night's Dream, ki bo premiero doživel februarja prihodnje leto. Njegovo novo delo bo zazvenelo na otvoritvenem koncertu Slovenskih glasbenih dni prihodnje leto. Ob tem pa: Milko Lazar je bil soustanovitelj ansamblov Quatebriga in Štefbet Rifi. Udejstvuje se kot dirigent in kot interpret baročne glasbe na čembalu. Opus Milka Lazarja šteje več kot 150 del. Med mnogimi drugimi nagradami je leta 2005 prejel Nagrado Prešernovega sklada, leta 2010 pa Župančičevo nagrado za njegovo skladateljsko delo.
Danes predstavljamo antologijo sodobnih pesnic Maribora z naslovom Za robom jezika, ki jo je zbrala in uredila pesnica in prevajalka Kristina Kočan. S spremno besedo Petre Kolmančič je knjiga izšla pri Založbi Litera. Antologija Za robom jezika obsega 24 pesnic 20. in 21. stoletja, ki so na različne načine povezane z Mariborom, bodisi kot krajem bivanja in/ali delovanja bodisi krajem, ki je postal njihov dom šele pozneje. Prva pesnica v izboru je Angela Žužek, rojena leta 1902, zadnja pa Ana Svetel, rojena leta 1990. Antologija je dober prikaz razvoja pesništva žensk v Mariboru in neposredni okolici, ki so vdihnile poeziji novo življenje, obenem pa je knjiga dokaz, da v prav vsakem obdobju, v vsakem desetletju obstajajo izvrstni, vitalni, tudi samosvoji glasovi pesnic.
Danes predstavljamo antologijo sodobnih pesnic Maribora z naslovom Za robom jezika, ki jo je zbrala in uredila pesnica in prevajalka Kristina Kočan. S spremno besedo Petre Kolmančič je knjiga izšla pri Založbi Litera. Antologija Za robom jezika obsega 24 pesnic 20. in 21. stoletja, ki so na različne načine povezane z Mariborom, bodisi kot krajem bivanja in/ali delovanja bodisi krajem, ki je postal njihov dom šele pozneje. Prva pesnica v izboru je Angela Žužek, rojena leta 1902, zadnja pa Ana Svetel, rojena leta 1990. Antologija je dober prikaz razvoja pesništva žensk v Mariboru in neposredni okolici, ki so vdihnile poeziji novo življenje, obenem pa je knjiga dokaz, da v prav vsakem obdobju, v vsakem desetletju obstajajo izvrstni, vitalni, tudi samosvoji glasovi pesnic.
Tokrat imamo za vas pripravljena dva povsem različna in vsak na svoj način samosvoja avtomobila. Biser bavarske inženirske iznajdljivosti in veličine- BMW X6 M60 xDrive na eni in na drugi strani, Hundai i10 1.2 Premium, ki zastopa filozofijo praktičnosti in ekonomičnosti avtomobila.
Tokrat imamo za vas pripravljena dva povsem različna in vsak na svoj način samosvoja avtomobila. Biser bavarske inženirske iznajdljivosti in veličine- BMW X6 M60 xDrive na eni in na drugi strani, Hundai i10 1.2 Premium, ki zastopa filozofijo praktičnosti in ekonomičnosti avtomobila.
V svojem 77. letu je umrl Andraž Šalamun, slikar in filozof, nekoč član napredne konceptualna umetniške skupine OHO in potem eden osrednjih predstavnikov abstrakcije na slovenskem, ki ga zaznamuje pet desetletij neprekinjenega umetniškega delovanja. Na velikih slikarskih formatih, ki objamejo gledalca, se razteza barvna meglica na primer temno modre ali rdeče, ki kot oblaki tu in tam propušča črno. A Andraž Šalamun, rojen leta 1947 v Ljubljani, se je še pred tem ukvarjal s precej avantgardnimi pristopi, kot sta tako imenovana revna umetnost in body art – bil je del konceptualnega gibanja OHO. A diplomiral je na primerjalni književnosti. Po študiju se je kot samouk povsem posvetil jeziku likovne govorice. Po številnih priznanjih in tem, da so bila njegova dela vključena v jugoslovanske selekcije velikih svetovnih razstav, na primer na bienala v Sao Paulu in Benetkah, je leta 1993 prejel še nagrado Prešernovega sklada. Andraž Šalamun je raziskoval materialnost slike, a hkrati je vnašal poetičnost. In bil je samosvoj, težko uvrstljiv v tokove svojih sodobnikov. Kot eden osrednjih slovenskih slikarjev nove podobe se je izkazal v osemdesetih, ko je, kot je ob njegovi pregledni razstavi leta 2017 v Moderni galeriji zapisala kustosinja Martina Vovk, ''Šalamunovo slikarstvo tako rekoč eksplodiralo v podobi in koloritu.'' S serijo bizonov, ki je ob soncih zanj prelomna, je prav tam tudi zastopan na stalni razstavi slovenske moderne umetnosti 20. stoletje. Foto: MMC/Miloš Ojdanić
V svojem 77. letu je umrl Andraž Šalamun, slikar in filozof, nekoč član napredne konceptualna umetniške skupine OHO in potem eden osrednjih predstavnikov abstrakcije na slovenskem, ki ga zaznamuje pet desetletij neprekinjenega umetniškega delovanja. Na velikih slikarskih formatih, ki objamejo gledalca, se razteza barvna meglica na primer temno modre ali rdeče, ki kot oblaki tu in tam propušča črno. A Andraž Šalamun, rojen leta 1947 v Ljubljani, se je še pred tem ukvarjal s precej avantgardnimi pristopi, kot sta tako imenovana revna umetnost in body art – bil je del konceptualnega gibanja OHO. A diplomiral je na primerjalni književnosti. Po študiju se je kot samouk povsem posvetil jeziku likovne govorice. Po številnih priznanjih in tem, da so bila njegova dela vključena v jugoslovanske selekcije velikih svetovnih razstav, na primer na bienala v Sao Paulu in Benetkah, je leta 1993 prejel še nagrado Prešernovega sklada. Andraž Šalamun je raziskoval materialnost slike, a hkrati je vnašal poetičnost. In bil je samosvoj, težko uvrstljiv v tokove svojih sodobnikov. Kot eden osrednjih slovenskih slikarjev nove podobe se je izkazal v osemdesetih, ko je, kot je ob njegovi pregledni razstavi leta 2017 v Moderni galeriji zapisala kustosinja Martina Vovk, ''Šalamunovo slikarstvo tako rekoč eksplodiralo v podobi in koloritu.'' S serijo bizonov, ki je ob soncih zanj prelomna, je prav tam tudi zastopan na stalni razstavi slovenske moderne umetnosti 20. stoletje. Foto: MMC/Miloš Ojdanić
Slovenski pesnik, dramatik in univerzitetni predavatelj Boris A. Novak se je leta 1953 rodil v Beogradu. Velja za enega pomembnejših sodobnih slovenskih mladinskih pisateljev z izrazito samosvojo poetiko. Pri ustvarjanju za otroke in mlade namreč izhaja iz misli, da zven besed poméni in pomên zveni. Novakova želja je, da bi se kljub svoji odraslosti čim bolj približal otroški sposobnosti v izmišljanju novih in prebesedenju starih besed, s tem pa tudi sebe vračal v otroštvo. Prav ta igra ga dela izrazito posebnega in v izrazu brez dvoma nadčasovnega. V tokratnem Grafoskopu v povečavi zrcalimo Novakove razmisleke o njegovem lastnem ustvarjanju v slušnem mediju, v širokem kotu pa med drugim tudi to, kaj bi kot popotnico na pot predlagal mladim ljudem. Pogovarjala sva se ob ciklu radijskih iger za otroke po njegovih zgodbah letošnjega marca, a že z mislijo, da bo tale širša verzija pogovora prvič objavljena prav v enem izmed Grafoskopov. Z namenom širjenja razmislekov in humanističnega pogleda na svet in nas v njem v tem precej nehumanem obdobju. Sogovornik – Boris A. Novak Urednik in avtor oddaje: Klemen Markovčič Tehnična realizacija: Mirta Berlan, Urban Gruden Glasbena oprema: Darja Hlavka Godina Produkcija Uredništva za kulturo, junij 2024
Slovenski pesnik, dramatik in univerzitetni predavatelj Boris A. Novak se je leta 1953 rodil v Beogradu. Velja za enega pomembnejših sodobnih slovenskih mladinskih pisateljev z izrazito samosvojo poetiko. Pri ustvarjanju za otroke in mlade namreč izhaja iz misli, da zven besed poméni in pomên zveni. Novakova želja je, da bi se kljub svoji odraslosti čim bolj približal otroški sposobnosti v izmišljanju novih in prebesedenju starih besed, s tem pa tudi sebe vračal v otroštvo. Prav ta igra ga dela izrazito posebnega in v izrazu brez dvoma nadčasovnega. V tokratnem Grafoskopu v povečavi zrcalimo Novakove razmisleke o njegovem lastnem ustvarjanju v slušnem mediju, v širokem kotu pa med drugim tudi to, kaj bi kot popotnico na pot predlagal mladim ljudem. Pogovarjala sva se ob ciklu radijskih iger za otroke po njegovih zgodbah letošnjega marca, a že z mislijo, da bo tale širša verzija pogovora prvič objavljena prav v enem izmed Grafoskopov. Z namenom širjenja razmislekov in humanističnega pogleda na svet in nas v njem v tem precej nehumanem obdobju. Sogovornik – Boris A. Novak Urednik in avtor oddaje: Klemen Markovčič Tehnična realizacija: Mirta Berlan, Urban Gruden Glasbena oprema: Darja Hlavka Godina Produkcija Uredništva za kulturo, junij 2024
Koroški botanik Friedrich Martin Joseph Welwitsch in rastlina iz grba Namibije Albin Kjuder - škofovske pravice za jugoslovanski del tržaško-koprske škofije Ivan Čargo, samosvoj slog in risbe z rdečim svinčnikom *Vabimo vas k poslušanju zvočnega zapisa, ki predstavlja razširjeno različico rubrike "Na današnji dan." Pogosto so ji dodani tudi dragoceni posnetki, ohranjeni v arhivu Radia Slovenija.*
Koroški botanik Friedrich Martin Joseph Welwitsch in rastlina iz grba Namibije Albin Kjuder - škofovske pravice za jugoslovanski del tržaško-koprske škofije Ivan Čargo, samosvoj slog in risbe z rdečim svinčnikom *Vabimo vas k poslušanju zvočnega zapisa, ki predstavlja razširjeno različico rubrike "Na današnji dan." Pogosto so ji dodani tudi dragoceni posnetki, ohranjeni v arhivu Radia Slovenija.*
V tem tednu želimo poslušalce s ciklom sedmih novih radijskih pravljic tudi spomniti na pomen čebel za človekov obstoj na tem planetu, hkrati pa razpreti pahljačo pravljic, ki jih skriva resnično samosvoja knjižna zbirka Čebelica. Peta v nizu je slovenska ljudska pripovedka: Volk, pes in mačka, ki nas opominja, da tudi iznajdljivost in sreča nekaj veljata, ne le moč. Pripovedovalka: Barbara Cerar. Slovenska ljudska pripovedka. Avtor idejne zasnove cikla Čebelice in režiser oddaj: Klemen Markovčič. Tonski mojster: Urban Gruden. Glasbena oblikovalka: Darja Hlavka Godina. Urednica oddaje Lahko noč, otroci!: Alja Verbole. Urednica Uredništva izobraževalnega, otroškega in mladinskega ter dokumentarno-feljtonskega programa: Špela Šebenik. Posneto v studiu 02 Radia Slovenija, maj 2024.
V tem tednu želimo poslušalce s ciklom sedmih novih radijskih pravljic tudi spomniti na pomen čebel za človekov obstoj na tem planetu, hkrati pa razpreti pahljačo pravljic, ki jih skriva resnično samosvoja knjižna zbirka Čebelica. Peta v nizu je slovenska ljudska pripovedka: Volk, pes in mačka, ki nas opominja, da tudi iznajdljivost in sreča nekaj veljata, ne le moč. Pripovedovalka: Barbara Cerar. Slovenska ljudska pripovedka. Avtor idejne zasnove cikla Čebelice in režiser oddaj: Klemen Markovčič. Tonski mojster: Urban Gruden. Glasbena oblikovalka: Darja Hlavka Godina. Urednica oddaje Lahko noč, otroci!: Alja Verbole. Urednica Uredništva izobraževalnega, otroškega in mladinskega ter dokumentarno-feljtonskega programa: Špela Šebenik. Posneto v studiu 02 Radia Slovenija, maj 2024.
Po motivih Othella Williama Shakespeara Skini mi se s kursa premiera: 8.maj 2024 Radio Slovenija, informativne oddaje: 9. maj 2024 Skini mi se s kursa je naslov predstave, ki je v Mini teatru nastala po motivih Othella Williama Shakespeara, vendar gre za samosvojo, aktualizirano interptretacijo znane tragedije, drugi del zamišljene trilogije dramaturga in režiserja Matjaža Pograjca. Ogledala si jo je Magda Tušar. Slovenski prevod: Milan Jesih Srbski prevod: Rada Kovačević Hrvaški prevod: Jurica Marčec Režija, koncept in dramaturgija: Matjaž Pograjc Igrajo: Klara Kastelec Rada Kovačević Jurica Marčec Kristina Tini Rozman Izbor glasbe: Matjaž Pograjc Koreograf: Branko Potočan Scenograf: Sandi Mikluž Kostumografinja: Nataša Recer Lutkovna delavnica in animacija: Sulc Likovna podoba: Polona Pačnik Oblikovanje svetlobe: Matjaž Pograjc Izvršni producent: Branislav Cerović
Po motivih Othella Williama Shakespeara Skini mi se s kursa premiera: 8.maj 2024 Radio Slovenija, informativne oddaje: 9. maj 2024 Skini mi se s kursa je naslov predstave, ki je v Mini teatru nastala po motivih Othella Williama Shakespeara, vendar gre za samosvojo, aktualizirano interptretacijo znane tragedije, drugi del zamišljene trilogije dramaturga in režiserja Matjaža Pograjca. Ogledala si jo je Magda Tušar. Slovenski prevod: Milan Jesih Srbski prevod: Rada Kovačević Hrvaški prevod: Jurica Marčec Režija, koncept in dramaturgija: Matjaž Pograjc Igrajo: Klara Kastelec Rada Kovačević Jurica Marčec Kristina Tini Rozman Izbor glasbe: Matjaž Pograjc Koreograf: Branko Potočan Scenograf: Sandi Mikluž Kostumografinja: Nataša Recer Lutkovna delavnica in animacija: Sulc Likovna podoba: Polona Pačnik Oblikovanje svetlobe: Matjaž Pograjc Izvršni producent: Branislav Cerović
Ekolog in pisatelj Boris Kolar piše odlične kratke zgodbe in romane. Njegovi romani se praviloma uvrstijo vsaj v širši izbor za kresnika, še pogosteje pa v ožjega. To mu je uspelo tudi z najnovejšim romanom O vinu, kozah in drugih prevarah. Roman, objavljen pri založbi Goga, se odlikuje s samosvojo pripovedjo. Videti je, da je prav pripoved glavna junakinja romana, saj pripovedovalec pripoveduje zgodbo s širokim epskim zamahom, bogatim jezikom, kot niz dogodkov v odmaknjenem času 13. stoletja (ter sodobnosti). Junakov je kar nekaj, zaplet pa je nekoliko čarovniški: na smrt obsojena domnevna čarovnica se sodniku, škofu maščuje tako, da s kletvijo spremeni njegovo oboževano vino v kozjo scalino. V literaturi je skoraj vse možno, to Kolar ve in to je v polni meri izkoristi. Več o romanu pove v oddaji Izšlo je, v pogovoru z Markom Goljo. Nikar ne zamudite.
Ekolog in pisatelj Boris Kolar piše odlične kratke zgodbe in romane. Njegovi romani se praviloma uvrstijo vsaj v širši izbor za kresnika, še pogosteje pa v ožjega. To mu je uspelo tudi z najnovejšim romanom O vinu, kozah in drugih prevarah. Roman, objavljen pri založbi Goga, se odlikuje s samosvojo pripovedjo. Videti je, da je prav pripoved glavna junakinja romana, saj pripovedovalec pripoveduje zgodbo s širokim epskim zamahom, bogatim jezikom, kot niz dogodkov v odmaknjenem času 13. stoletja (ter sodobnosti). Junakov je kar nekaj, zaplet pa je nekoliko čarovniški: na smrt obsojena domnevna čarovnica se sodniku, škofu maščuje tako, da s kletvijo spremeni njegovo oboževano vino v kozjo scalino. V literaturi je skoraj vse možno, to Kolar ve in to je v polni meri izkoristi. Več o romanu pove v oddaji Izšlo je, v pogovoru z Markom Goljo. Nikar ne zamudite.
Svetovni dan čebel pomembno zaznamuje dediščino čebelarjenja na Slovenskem. Najmlajše poslušalce želimo s ciklom sedmih novih radijskih pravljic spomniti tudi na pomen čebel za človekov obstoj na tem planetu, hkrati pa razpreti pahljačo pravljic, ki jih skriva resnično samosvoja knjižna zbirka Čebelica. Tretja v nizu sedmih je pravljica Kajetana Koviča: Moj prijatelj Piki. O znanem plišastem medvedku, ki je pravi prijatelj, zaveznik in zaupnik. Takšen, h kateremu se lahko stisnemo tudi takrat, ko smo že zelo odrasli. Pripovedovalec: Željko Hrs. Avtor besedila: Kajetan Kovič. Avtor idejne zasnove cikla Čebelice in režiser oddaj: Klemen Markovčič. Tonski mojster: Urban Gruden. Glasbena oblikovalka: Darja Hlavka Godina. Urednica oddaje Lahko noč, otroci!: Alja Verbole. Urednica Uredništva izobraževalnega, otroškega in mladinskega ter dokumentarno-feljtonskega programa: Špela Šebenik. Posneto v studiu 02 Radia Slovenija, maj 2024.
Svetovni dan čebel pomembno zaznamuje dediščino čebelarjenja na Slovenskem. Najmlajše poslušalce želimo s ciklom sedmih novih radijskih pravljic spomniti tudi na pomen čebel za človekov obstoj na tem planetu, hkrati pa razpreti pahljačo pravljic, ki jih skriva resnično samosvoja knjižna zbirka Čebelica. Tretja v nizu sedmih je pravljica Kajetana Koviča: Moj prijatelj Piki. O znanem plišastem medvedku, ki je pravi prijatelj, zaveznik in zaupnik. Takšen, h kateremu se lahko stisnemo tudi takrat, ko smo že zelo odrasli. Pripovedovalec: Željko Hrs. Avtor besedila: Kajetan Kovič. Avtor idejne zasnove cikla Čebelice in režiser oddaj: Klemen Markovčič. Tonski mojster: Urban Gruden. Glasbena oblikovalka: Darja Hlavka Godina. Urednica oddaje Lahko noč, otroci!: Alja Verbole. Urednica Uredništva izobraževalnega, otroškega in mladinskega ter dokumentarno-feljtonskega programa: Špela Šebenik. Posneto v studiu 02 Radia Slovenija, maj 2024.
V razstavišču UGM Studio Umetnostne galerije Maribor in hkrati v Galeriji Loža v Kopru v tem času svoja dela predstavlja Mladen Stropnik. Avtor, ki je v svoji umetniški praksi samosvoj in pogosto pronicljiv odslikovalec sveta, v katerem živimo, je prvo razstavo naslovil Pristava–Gaberke–Veleje in pri njej sodeluje z ustvarjalci Natašo Berk, Bojanom Mijatovićem in Dominikom Štibernikom, drugo, pri kateri sodeluje s Sašo Bezjak, Sinišo Labrovićem in Natašo Skušek, pa je poimenoval DUNAJC POMFRIT.
V razstavišču UGM Studio Umetnostne galerije Maribor in hkrati v Galeriji Loža v Kopru v tem času svoja dela predstavlja Mladen Stropnik. Avtor, ki je v svoji umetniški praksi samosvoj in pogosto pronicljiv odslikovalec sveta, v katerem živimo, je prvo razstavo naslovil Pristava–Gaberke–Veleje in pri njej sodeluje z ustvarjalci Natašo Berk, Bojanom Mijatovićem in Dominikom Štibernikom, drugo, pri kateri sodeluje s Sašo Bezjak, Sinišo Labrovićem in Natašo Skušek, pa je poimenoval DUNAJC POMFRIT.
22. januarja pred dvajsetimi leti smo izgubili dva velika umetnika: pesnika in prevajalca Janeza Menarta in Rudija Šeliga, pisatelja, dramatika, esejista, visokošolskega profesorja statistike in politika. Odigral je pomembno vlogo pri osamosvojitvi Slovenije in demokratizaciji družbe. Ob tej obletnici je Beletrina izdala novo knjigo njegovih izbranih novel z naslovom Ohranjeni spomin. Predstavljamo še knjigo izbranih intervjujev z režiserjem Tomijem Janežičem, ki se je s samosvojo in izrazito raziskovalno poetiko kmalu po končanem študiju dodobra uveljavil v slovenskem gledališču, z začetkom novega tisočletja pa tudi v tujini.
22. januarja pred dvajsetimi leti smo izgubili dva velika umetnika: pesnika in prevajalca Janeza Menarta in Rudija Šeliga, pisatelja, dramatika, esejista, visokošolskega profesorja statistike in politika. Odigral je pomembno vlogo pri osamosvojitvi Slovenije in demokratizaciji družbe. Ob tej obletnici je Beletrina izdala novo knjigo njegovih izbranih novel z naslovom Ohranjeni spomin. Predstavljamo še knjigo izbranih intervjujev z režiserjem Tomijem Janežičem, ki se je s samosvojo in izrazito raziskovalno poetiko kmalu po končanem študiju dodobra uveljavil v slovenskem gledališču, z začetkom novega tisočletja pa tudi v tujini.
Piše Tatjana Pregl Kobe, bereta Eva Longyka Marušič in Igor Velše. Za razvoj pesniškega jezika Zorana Pevca velja, da je njegova idejna struktura podobna. Nikoli se ni odrekel zavezanosti filozofiji in duhovnim razmislekom, prav tako kot je v njegovi poeziji vselej dosledno navzoče samoizpraševanje. Ocene vsake njegove nove pesniške zbirke navajajo, da gre za nadaljevanje in nadgraditev avtorjevega dosedanjega opusa, ki jemlje iz postmodernističnih in metafizičnih širjav. Vsekakor drži, da se pesnik Zoran Pevec, samohodec, ozira za vedno novimi interpretacijami, izpeljanimi kot enovita celota na podlagi ideje, ki ga vznemiri in ji nato sledi. Vsaka njegova knjiga poezije je enota zase, vse so konceptualno zgrajene na osnovi ene, vodilne ideje, kar razkrivajo že premišljeni naslovi zbirk. Če preskočimo prve knjige Orbis pictus (1986), Zapisi pozabljenih (1996), in Pod silikonskim nebom (2000) ter v zbirki Moški v sobi (2004), začinjeni z rahlo samoironijo, prisluhnemo pesnikovi vsakodnevnosti, preverjanju dvomov in lucidnemu samoizpraševanju, se presenečeni znajdemo v svojevrstnem monologu pesniške zbirke V neki točki (2006), v kateri se Pevec že počasi odreka realnemu. Tako je tudi v neki točki skoraj dve desetletji pozneje kot Edvard Kocbek pesem strnil v preobsežnosti jezika, / v kamen in v nočno hišo / brez oken, brez oči. Radikalna sprememba sledi v zbirki To ni Michel Foucault (2014) z jasno, bolj poetično kot filozofsko aluzijo na Magrittovo slavno sliko To ni pipa, pri čemer gre za razglabljajoč odnos med besedo in vizualnostjo kot prevaro. Pomenski okvir zbirke V sobi na osnovi naslova ni tako berljiv, a tudi te pesmi temeljijo na berljivih podobah in prispodobah, gradijo na odsevanju sodobnega sveta na odblesku preteklosti, se potapljajo v paradokse in praznino različnih časovnih obdobij ter pristajajo v sedanjosti. Še dlje nazaj, k izvoru zahodne misli, k Sokratu in k osvoboditvi od primarnega strahu pred fizično smrtjo je pozivala zbirka z naslovom Kako postati nihče (2018) in podnaslovom melete thanatou, ki je hkrati naslov sklepne pesmi v knjigi. Naslov napeljuje bralca na budistično nirvano, na popolno izpraznjenost. V najnovejši zbirki V sobi pa Pevec, kot pesnik Louis Zukofsky, zapiše: »Lahko se je ločil od sebe, / od poezije nikoli.« Zbirke z začetka dvajsetih let so Pevčevo premočrtno smer še utrdile. Zbirka Na objektivističnem stolu (2021) je zgoščeno razmišljanje, ki na različne načine zaznamuje položaje sodobne družbe, mitsko preteklost in poezijo iz različnih zornih kotov. Za pesniško zbirko Beckett – moj advokat (2022) pa je značilna izgubljenost posameznika v razčlovečenem svetu, v katerem išče lastno identiteto. V njej je Beckett kot advokat ves čas absurdno navzoč med pesnikovimi verzi kot predstavnik nekdanjega, ne tako kaotičnega sveta. Srhljivo ironična verza zadnje pesmi »problem smrti je le umrljivost / sicer pa bi menda kar šlo,« se ujemata tudi z zaključki posameznih družbenokritičnih pesmi, ki niso optimistični. A vendar! V zbirki V sobi Pevec kot Hegel v iskanju lastne neskončnosti ve, da je pisanje poezije ustvarjanje lastnega sveta z besedami, ki zavzeto čakajo – ne na Godota, temveč na lastno razsvetljenje. V tem kontekstu je kot logična nadgradnja dosedanjih zbirk poezije nastajala tudi zbirka pesmi V sobi. Iteracija besedne zveze v sobi je slogovna figura, ki določa ritem pripovedi. S ponavljanjem istih besed v prvi vrstici vsake pesmi Pevec razkriva podobe kot v filmu, kader za kadrom, pri čemer so pomembne njegove posamične poante in razmisleki ob njih, s katerimi posega v njihovo intimo, se z lucidnimi pomisleki tihotapi v njihova sporočila in jih vpenja v samosvojo celoto. Ni presenetljivo, da je za sogovornike izbral štiriindvajset pesnikov, petnajst pesnic, osem filozofov, Platona, ki ni sedel v sobi / temveč v skupnosti Akademije , / na prostem, tri glasbenike, dve pevki in enega pevca ter celo mističarko. Izbral je torej petinpetdeset avtorjev in avtoric različnih umetniških glasov ter jih bralcu v uvodnih verzih predstavil najprej kot poročevalec, v nadaljevanju pa vanje rafinirano vpleta svoja osebna, poetična in filozofska gledišča. Gre torej za premišljeno izbrana intimna vabila, objektiven odnos do izbranih 'gostov v sobi' in subjektiven pogled nanje. Bolje rečeno – za lastno razčiščevanje bivanja v svetu, ki je, kakršen je. V vsaki pesmi je pesnik hkrati biograf in avtobiograf in ravno ta dvojnost je dramaturško privlačna. Jasna in premočrtna je od trenutka, ko se je Zoran Pevec domislil, kako bi prek izbrancev ubesedil svoje stanje duha, svoj lirično-filozofski pogled na svet. Zbirka V sobi ni razdeljena na cikle ali posamezne dele. Pesmi, ki niso enako dolge, gradijo kratki verzi, prefinjeno izpiljeni v tekoči pripovedi brez kitic. Začetek je navadno pripovedno umirjen, nekako na sredini pa se skoraj vsaka pesem prelomi v dramatično poved, ki se navezuje na izbrančeve osebne in umetniške značilnosti, ter se navadno zaključi s pesnikovim povzetkom, razmislekom, komentarjem, poglobljeno poanto. Drzno preigravanje med komentiranjem in vključevanjem pesnikovega eksistencialnega in filozofskega razmišljanja bralca ves čas 'drži v šahu'. Kakšen je Pevčev na prvi pogled prepoznaven upesnjeni svet, se izriše že v vizualni podobi med plešočimi listi spominov, v nadrealistični fotografiji Mana Raya, na drevesu spoznanja, ki mu je zmanjkalo figovih listov, v zadetku tarče natančno v sredino črnega centra, med Kooningovimi in Pollockovimi slikami v newyorškem muzeju moderne umetnosti, na livadi marjetic, kjer vsakdo govori vsakomur, na vrtu, kjer angel hodi v krogu, prekrit z lučjo in temo, ter v temnih sanjah in besedah mraka na osamljenih ustih in v sanje zaviti pisani blazini na armaturi življenja. Prispodobe v zaključkih pesmi so paradoksalne, abstraktne, in celo slavospevne, pomensko se vedno navezujejo na izbranega obiskovalca sobe: »Iz antičnih spisov preberemo, / da je bil Platon njegov učenec / in tako je menil tudi naš največji pesnik, / ko je dejal, / da bi vsak Tomaž hotel biti Šalamun.« Poezija je najbolj izčiščena, izpiljena raba jezika, kjer je vsaka najmanjša beseda pomembna. Zoran Pevec se pri luščenju bistva in plastenju lastnega lirskega nagovora tega v celoti drži. Portreti z njegovimi komentarji so asketsko zgoščeni, iskrivi in poglobljeni. Nobena beseda ni odveč in nič ne manjka.
Piše Tatjana Pregl Kobe, bereta Eva Longyka Marušič in Igor Velše. Za razvoj pesniškega jezika Zorana Pevca velja, da je njegova idejna struktura podobna. Nikoli se ni odrekel zavezanosti filozofiji in duhovnim razmislekom, prav tako kot je v njegovi poeziji vselej dosledno navzoče samoizpraševanje. Ocene vsake njegove nove pesniške zbirke navajajo, da gre za nadaljevanje in nadgraditev avtorjevega dosedanjega opusa, ki jemlje iz postmodernističnih in metafizičnih širjav. Vsekakor drži, da se pesnik Zoran Pevec, samohodec, ozira za vedno novimi interpretacijami, izpeljanimi kot enovita celota na podlagi ideje, ki ga vznemiri in ji nato sledi. Vsaka njegova knjiga poezije je enota zase, vse so konceptualno zgrajene na osnovi ene, vodilne ideje, kar razkrivajo že premišljeni naslovi zbirk. Če preskočimo prve knjige Orbis pictus (1986), Zapisi pozabljenih (1996), in Pod silikonskim nebom (2000) ter v zbirki Moški v sobi (2004), začinjeni z rahlo samoironijo, prisluhnemo pesnikovi vsakodnevnosti, preverjanju dvomov in lucidnemu samoizpraševanju, se presenečeni znajdemo v svojevrstnem monologu pesniške zbirke V neki točki (2006), v kateri se Pevec že počasi odreka realnemu. Tako je tudi v neki točki skoraj dve desetletji pozneje kot Edvard Kocbek pesem strnil v preobsežnosti jezika, / v kamen in v nočno hišo / brez oken, brez oči. Radikalna sprememba sledi v zbirki To ni Michel Foucault (2014) z jasno, bolj poetično kot filozofsko aluzijo na Magrittovo slavno sliko To ni pipa, pri čemer gre za razglabljajoč odnos med besedo in vizualnostjo kot prevaro. Pomenski okvir zbirke V sobi na osnovi naslova ni tako berljiv, a tudi te pesmi temeljijo na berljivih podobah in prispodobah, gradijo na odsevanju sodobnega sveta na odblesku preteklosti, se potapljajo v paradokse in praznino različnih časovnih obdobij ter pristajajo v sedanjosti. Še dlje nazaj, k izvoru zahodne misli, k Sokratu in k osvoboditvi od primarnega strahu pred fizično smrtjo je pozivala zbirka z naslovom Kako postati nihče (2018) in podnaslovom melete thanatou, ki je hkrati naslov sklepne pesmi v knjigi. Naslov napeljuje bralca na budistično nirvano, na popolno izpraznjenost. V najnovejši zbirki V sobi pa Pevec, kot pesnik Louis Zukofsky, zapiše: »Lahko se je ločil od sebe, / od poezije nikoli.« Zbirke z začetka dvajsetih let so Pevčevo premočrtno smer še utrdile. Zbirka Na objektivističnem stolu (2021) je zgoščeno razmišljanje, ki na različne načine zaznamuje položaje sodobne družbe, mitsko preteklost in poezijo iz različnih zornih kotov. Za pesniško zbirko Beckett – moj advokat (2022) pa je značilna izgubljenost posameznika v razčlovečenem svetu, v katerem išče lastno identiteto. V njej je Beckett kot advokat ves čas absurdno navzoč med pesnikovimi verzi kot predstavnik nekdanjega, ne tako kaotičnega sveta. Srhljivo ironična verza zadnje pesmi »problem smrti je le umrljivost / sicer pa bi menda kar šlo,« se ujemata tudi z zaključki posameznih družbenokritičnih pesmi, ki niso optimistični. A vendar! V zbirki V sobi Pevec kot Hegel v iskanju lastne neskončnosti ve, da je pisanje poezije ustvarjanje lastnega sveta z besedami, ki zavzeto čakajo – ne na Godota, temveč na lastno razsvetljenje. V tem kontekstu je kot logična nadgradnja dosedanjih zbirk poezije nastajala tudi zbirka pesmi V sobi. Iteracija besedne zveze v sobi je slogovna figura, ki določa ritem pripovedi. S ponavljanjem istih besed v prvi vrstici vsake pesmi Pevec razkriva podobe kot v filmu, kader za kadrom, pri čemer so pomembne njegove posamične poante in razmisleki ob njih, s katerimi posega v njihovo intimo, se z lucidnimi pomisleki tihotapi v njihova sporočila in jih vpenja v samosvojo celoto. Ni presenetljivo, da je za sogovornike izbral štiriindvajset pesnikov, petnajst pesnic, osem filozofov, Platona, ki ni sedel v sobi / temveč v skupnosti Akademije , / na prostem, tri glasbenike, dve pevki in enega pevca ter celo mističarko. Izbral je torej petinpetdeset avtorjev in avtoric različnih umetniških glasov ter jih bralcu v uvodnih verzih predstavil najprej kot poročevalec, v nadaljevanju pa vanje rafinirano vpleta svoja osebna, poetična in filozofska gledišča. Gre torej za premišljeno izbrana intimna vabila, objektiven odnos do izbranih 'gostov v sobi' in subjektiven pogled nanje. Bolje rečeno – za lastno razčiščevanje bivanja v svetu, ki je, kakršen je. V vsaki pesmi je pesnik hkrati biograf in avtobiograf in ravno ta dvojnost je dramaturško privlačna. Jasna in premočrtna je od trenutka, ko se je Zoran Pevec domislil, kako bi prek izbrancev ubesedil svoje stanje duha, svoj lirično-filozofski pogled na svet. Zbirka V sobi ni razdeljena na cikle ali posamezne dele. Pesmi, ki niso enako dolge, gradijo kratki verzi, prefinjeno izpiljeni v tekoči pripovedi brez kitic. Začetek je navadno pripovedno umirjen, nekako na sredini pa se skoraj vsaka pesem prelomi v dramatično poved, ki se navezuje na izbrančeve osebne in umetniške značilnosti, ter se navadno zaključi s pesnikovim povzetkom, razmislekom, komentarjem, poglobljeno poanto. Drzno preigravanje med komentiranjem in vključevanjem pesnikovega eksistencialnega in filozofskega razmišljanja bralca ves čas 'drži v šahu'. Kakšen je Pevčev na prvi pogled prepoznaven upesnjeni svet, se izriše že v vizualni podobi med plešočimi listi spominov, v nadrealistični fotografiji Mana Raya, na drevesu spoznanja, ki mu je zmanjkalo figovih listov, v zadetku tarče natančno v sredino črnega centra, med Kooningovimi in Pollockovimi slikami v newyorškem muzeju moderne umetnosti, na livadi marjetic, kjer vsakdo govori vsakomur, na vrtu, kjer angel hodi v krogu, prekrit z lučjo in temo, ter v temnih sanjah in besedah mraka na osamljenih ustih in v sanje zaviti pisani blazini na armaturi življenja. Prispodobe v zaključkih pesmi so paradoksalne, abstraktne, in celo slavospevne, pomensko se vedno navezujejo na izbranega obiskovalca sobe: »Iz antičnih spisov preberemo, / da je bil Platon njegov učenec / in tako je menil tudi naš največji pesnik, / ko je dejal, / da bi vsak Tomaž hotel biti Šalamun.« Poezija je najbolj izčiščena, izpiljena raba jezika, kjer je vsaka najmanjša beseda pomembna. Zoran Pevec se pri luščenju bistva in plastenju lastnega lirskega nagovora tega v celoti drži. Portreti z njegovimi komentarji so asketsko zgoščeni, iskrivi in poglobljeni. Nobena beseda ni odveč in nič ne manjka.
Odpravili smo se v kraj, kjer te dni domišljija nima meja, koncept časa pa je drugačen – na Pikin festival najmočnejše, najbolj pogumne in samosvoje junakinje otrok in odraslih. Na največji slovenski otroški festival, ki z letošnjo temo Časovni stroj obiskovalce vabi na popotovanje skozi čas.
Odpravili smo se v kraj, kjer te dni domišljija nima meja, koncept časa pa je drugačen – na Pikin festival najmočnejše, najbolj pogumne in samosvoje junakinje otrok in odraslih. Na največji slovenski otroški festival, ki z letošnjo temo Časovni stroj obiskovalce vabi na popotovanje skozi čas.
Odpravili smo se v kraj, kjer te dni domišljija nima meja, koncept časa pa je drugačen – na Pikin festival najmočnejše, najbolj pogumne in samosvoje junakinje otrok in odraslih. Na največji slovenski otroški festival, ki z letošnjo temo Časovni stroj obiskovalce vabi na popotovanje skozi čas.
Odpravili smo se v kraj, kjer te dni domišljija nima meja, koncept časa pa je drugačen – na Pikin festival najmočnejše, najbolj pogumne in samosvoje junakinje otrok in odraslih. Na največji slovenski otroški festival, ki z letošnjo temo Časovni stroj obiskovalce vabi na popotovanje skozi čas.
V Mestni galeriji Nova Gorica razstavljata prejemnika osrednje nagrade 23. mednarodnega festivala Pixxelpoint, Janez Grošelj in Andrej Štular. Nagrado sta prejela za svojo ambientalno prostorsko instalacijo z naslovom Mesto - skica. Refleksije - preprost, a zgovoren naslov povezuje sporočilno premišljeno celoto razstavljenih eksponatov in njihov dialog s svetlobo ter s sencami. Avtorja sodita v različna generacijska svetova in razvijata povsem samosvoji in samolastni izrazni poetiki. Pri skupnem delu pa ju povezuje raziskovanje svetlobe kot prvine izraza in njenih učinkov v kontekstu sodobne umetnosti. Janez Grošelj in Andrej Štular v prostor galerije razprostirata urbano krajino, ji dodajata nove prvine, ki s sopostavitvijo ustvarjajo učinkovite sporočilne trenutke. Razstavo spremlja katalog s spremnim besedilom umetnostnega zgodovinarja Matjaža Brulca ter vrsta reprodukcij. Kot so organizatorji zapisali v vabilu, pa razstava: »... odpira prostor za svojevrsten estetski užitek in kontemplacijo, predvsem za razmislek o mestnem habitatu, njegovi večznačnosti in raznolikosti.«
V Mestni galeriji Nova Gorica razstavljata prejemnika osrednje nagrade 23. mednarodnega festivala Pixxelpoint, Janez Grošelj in Andrej Štular. Nagrado sta prejela za svojo ambientalno prostorsko instalacijo z naslovom Mesto - skica. Refleksije - preprost, a zgovoren naslov povezuje sporočilno premišljeno celoto razstavljenih eksponatov in njihov dialog s svetlobo ter s sencami. Avtorja sodita v različna generacijska svetova in razvijata povsem samosvoji in samolastni izrazni poetiki. Pri skupnem delu pa ju povezuje raziskovanje svetlobe kot prvine izraza in njenih učinkov v kontekstu sodobne umetnosti. Janez Grošelj in Andrej Štular v prostor galerije razprostirata urbano krajino, ji dodajata nove prvine, ki s sopostavitvijo ustvarjajo učinkovite sporočilne trenutke. Razstavo spremlja katalog s spremnim besedilom umetnostnega zgodovinarja Matjaža Brulca ter vrsta reprodukcij. Kot so organizatorji zapisali v vabilu, pa razstava: »... odpira prostor za svojevrsten estetski užitek in kontemplacijo, predvsem za razmislek o mestnem habitatu, njegovi večznačnosti in raznolikosti.«
V rimski palači Bonaparte so odprli razstavo del Mauritsa Cornelisa Escherja, največjo razstavo njegovih del v zgodovini, vsaj v Italiji, kjer je svojo umetniško pot tudi začel. Eden najbolj priljubljenih umetnikov 20. stoletja je morda najbolj samosvoje znal upodobiti nemirnega duha 20. stoletja – njegovo zaverovanost v znanost in hrepenenje po odkrivanju ozadja resničnosti. Kaj vse je še mogoče v prihodnjih tednih videti v italijanskih galerijah?
V rimski palači Bonaparte so odprli razstavo del Mauritsa Cornelisa Escherja, največjo razstavo njegovih del v zgodovini, vsaj v Italiji, kjer je svojo umetniško pot tudi začel. Eden najbolj priljubljenih umetnikov 20. stoletja je morda najbolj samosvoje znal upodobiti nemirnega duha 20. stoletja – njegovo zaverovanost v znanost in hrepenenje po odkrivanju ozadja resničnosti. Kaj vse je še mogoče v prihodnjih tednih videti v italijanskih galerijah?
Slovenska zemlja v pesmi in besedi
V oddaji spoznavamo delo fotografinje in vizualne umetnice Lucije Rosc, ki v svoji praksi pogosto posega na polje osebne dediščine. Dokumentarno naravnano delo umetnice mlajše generacije analiziramo preko odstiranja pogleda na njena avtorska umetniška projekta Mica bere vice (2023) in Rojstnodnevni mlaji (2015 - ). Pogovor z avtorico nudi izhodišče za razmislek o tem, kaj je tisto, kar umetnost in dediščino, dve sicer samosvoji polji, tako pogosto naredi učinkoviti partnerici. Lotimo se tudi vprašanja - ali obstaja kaj takega, čemur bi lahko zaslužno nadeli doneči naziv "sodobna ljudska umetnost".
V oddaji spoznavamo delo fotografinje in vizualne umetnice Lucije Rosc, ki v svoji praksi pogosto posega na polje osebne dediščine. Dokumentarno naravnano delo umetnice mlajše generacije analiziramo preko odstiranja pogleda na njena avtorska umetniška projekta Mica bere vice (2023) in Rojstnodnevni mlaji (2015 - ). Pogovor z avtorico nudi izhodišče za razmislek o tem, kaj je tisto, kar umetnost in dediščino, dve sicer samosvoji polji, tako pogosto naredi učinkoviti partnerici. Lotimo se tudi vprašanja - ali obstaja kaj takega, čemur bi lahko zaslužno nadeli doneči naziv "sodobna ljudska umetnost".
Pesnik in prevajalec Tone Škrjanec je zelo samosvoj in še kako prepoznaven, dragocen glas v sodobni slovenski poeziji. V njegovi poeziji so višave in vsakdanji trenutki eno, eno so tudi meditativno doživljanje sveta in humorni utrinki. Ob njegovi sedemdesetletnici vas vabimo k poslušanju oddaje Izšlo je o njegovi pesniški antološki zbirki Dihaj (Center za slovensko književnost, 2017), nagrajeni z Jenkovo in Veronikino nagrado. Marko Golja pesnika najprej vpraša, ali raje bere svojo poezijo ali raje pripoveduje o njej. Odgovor vsaj slutite, tudi poznate. Foto: Igor Divjak
Pesnik in prevajalec Tone Škrjanec je zelo samosvoj in še kako prepoznaven, dragocen glas v sodobni slovenski poeziji. V njegovi poeziji so višave in vsakdanji trenutki eno, eno so tudi meditativno doživljanje sveta in humorni utrinki. Ob njegovi sedemdesetletnici vas vabimo k poslušanju oddaje Izšlo je o njegovi pesniški antološki zbirki Dihaj (Center za slovensko književnost, 2017), nagrajeni z Jenkovo in Veronikino nagrado. Marko Golja pesnika najprej vpraša, ali raje bere svojo poezijo ali raje pripoveduje o njej. Odgovor vsaj slutite, tudi poznate. Foto: Igor Divjak
Četrta plošča zasavskih rokerjev Bohem nosi pomenljiv naslov Proti toku. Fantje in dekle z njim opišejo svoje glasbeno delo, ki je samosvoje, zvesto svojemu zvoku in liriki, ki se ne ozira na vedno spreminjajoče se smernice v popularni glasbi. V novi glasbi se je skupina Bohem povsem razgalila, pokazala svojo najnežnejšo plat in zaplula na potovanje od razvrata do ljubezni. O plošči več kitarist Simon Šubic.
Četrta plošča zasavskih rokerjev Bohem nosi pomenljiv naslov Proti toku. Fantje in dekle z njim opišejo svoje glasbeno delo, ki je samosvoje, zvesto svojemu zvoku in liriki, ki se ne ozira na vedno spreminjajoče se smernice v popularni glasbi. V novi glasbi se je skupina Bohem povsem razgalila, pokazala svojo najnežnejšo plat in zaplula na potovanje od razvrata do ljubezni. O plošči več kitarist Simon Šubic.