Iskanje
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Informativni prispevki iz področja kulture
V Moderni galeriji v Ljubljani so odprli fotografsko razstavo z naslovom Istanbul – obrazi svobode Mance Juvan, uveljavljene fotografinje srednje generacije. Razstava je nastala v sodelovanju z ZRC SAZU in je nadaljevanje projekta, ki se je začel z isto naslovljeno monografijo, nastalo v soavtorstvu Ota Lutharja in Mance Juvan ter z besedili nekaterih tujih avtorjev. Črno-bele fotografije različnih velikosti predstavljajo obraze Istanbula, saj je avtorica z objektivom lovila utrip na ulicah, bazarjih, dvoriščih, trgovinah, lokalih, domovih in drugod. Preko osemdeset dokumentarnih in reportažnih fotografij dopolnjujejo QR kode, pa tudi verzi avtorice razstave, ki se vijejo po tleh razstavnega prostora. Manca Juvan s temi deli opozarja na spremembe urbanih prostorov, hkrati pa tudi na kulturno in politično dogajanje v današnjem Istanbulu. Razstava, ki jo bo v naslednjih dneh dopolnil spremljevalni program, bo odprta do 26. maja.
V Moderni galeriji v Ljubljani so odprli fotografsko razstavo z naslovom Istanbul – obrazi svobode Mance Juvan, uveljavljene fotografinje srednje generacije. Razstava je nastala v sodelovanju z ZRC SAZU in je nadaljevanje projekta, ki se je začel z isto naslovljeno monografijo, nastalo v soavtorstvu Ota Lutharja in Mance Juvan ter z besedili nekaterih tujih avtorjev. Črno-bele fotografije različnih velikosti predstavljajo obraze Istanbula, saj je avtorica z objektivom lovila utrip na ulicah, bazarjih, dvoriščih, trgovinah, lokalih, domovih in drugod. Preko osemdeset dokumentarnih in reportažnih fotografij dopolnjujejo QR kode, pa tudi verzi avtorice razstave, ki se vijejo po tleh razstavnega prostora. Manca Juvan s temi deli opozarja na spremembe urbanih prostorov, hkrati pa tudi na kulturno in politično dogajanje v današnjem Istanbulu. Razstava, ki jo bo v naslednjih dneh dopolnil spremljevalni program, bo odprta do 26. maja.
Pogovarjamo se z Niko Jurman, ki je za svoj film z duhovitim naslovom Borbike, za katerega je črpala navdih v serijah iz 90.let, izhajala pa je tudi iz svojih otroških iger z barbikami, prejela glavno nagrado na letošnji ediciji Festivala neodvisnega filma.
Pogovarjamo se z Niko Jurman, ki je za svoj film z duhovitim naslovom Borbike, za katerega je črpala navdih v serijah iz 90.let, izhajala pa je tudi iz svojih otroških iger z barbikami, prejela glavno nagrado na letošnji ediciji Festivala neodvisnega filma.
Osrednji glasbeni dogodek na Programu Ars bo nocoj ob 20.00 koncert v Komornem studiu. V okviru cikla oddaj Komorni studio bo v studiu 13 gostoval mednarodno uveljavljeni čembalist in organist Tomaž Sevšek, ki bo igral na čembalo in klavikord.
Osrednji glasbeni dogodek na Programu Ars bo nocoj ob 20.00 koncert v Komornem studiu. V okviru cikla oddaj Komorni studio bo v studiu 13 gostoval mednarodno uveljavljeni čembalist in organist Tomaž Sevšek, ki bo igral na čembalo in klavikord.
Ob trideseti obletnici diplomatskega sodelovanja med Flandrijo in Slovenijo je bila v Kinodvoru enkratna projekcija filma Wil o dogajanju v Antwerpnu med drugo svetovno vojno – film je sicer na razpolago tudi na Netflixu. Režiser je Tim Mielants. Film z letnico 2023 je nastal po istoimenskem romanu flamskega pisatelja in dramatika Jeroena Olyslaegersa, ki ga Slovenci poznamo samo po knjigi z naslovom Mi v prevodu Mateje Seliškar Kenda. To je prva knjige iz serije štirih romanov – tretja je Wil z letnico 2016. Tudi najuspešnejša, saj je Olyslaegers zanjo dobil štiri najprestižnejše flamske literarne nagrade, kar pomeni tudi velik prodajni uspeh, roman je preveden v več jezikov, po predlogi knjige pa je torej nastal film. Vendar dogodke o kolaboraciji flamskih policajev v Antwerpnu pod nemško zasedbo bralec doživlja drugače kot gledalec film. Zakaj, je Jeroena Olyslaegersa vprašala Tadeja Krečič. Prevode odlomkov pogovora s pisateljem bere Dejan Kaloper.
Ob trideseti obletnici diplomatskega sodelovanja med Flandrijo in Slovenijo je bila v Kinodvoru enkratna projekcija filma Wil o dogajanju v Antwerpnu med drugo svetovno vojno – film je sicer na razpolago tudi na Netflixu. Režiser je Tim Mielants. Film z letnico 2023 je nastal po istoimenskem romanu flamskega pisatelja in dramatika Jeroena Olyslaegersa, ki ga Slovenci poznamo samo po knjigi z naslovom Mi v prevodu Mateje Seliškar Kenda. To je prva knjige iz serije štirih romanov – tretja je Wil z letnico 2016. Tudi najuspešnejša, saj je Olyslaegers zanjo dobil štiri najprestižnejše flamske literarne nagrade, kar pomeni tudi velik prodajni uspeh, roman je preveden v več jezikov, po predlogi knjige pa je torej nastal film. Vendar dogodke o kolaboraciji flamskih policajev v Antwerpnu pod nemško zasedbo bralec doživlja drugače kot gledalec film. Zakaj, je Jeroena Olyslaegersa vprašala Tadeja Krečič. Prevode odlomkov pogovora s pisateljem bere Dejan Kaloper.
Med 19. in 21. aprilom v Slovenski kinoteki v Ljubljani poteka 23. izdaja Festivala neodvisnega filma. V treh dneh bodo na njem prikazali štiri sklope slovenskih kratkih filmov, celovečerni film Gepack režiserja Žige Kukoviča, pa tudi izbor Zlatih filmov festivala UNICA 2023, v katerem so češki, španski, britanski in slovaški kratki filmi. Pri Javnem skladu Republike Slovenije za kulturne dejavnosti, ki festival organizira, so zapisali, da »gre za filmsko ustvarjalnost, ki svojega mesta ne išče znotraj prevladujoče kinematografije, ampak oblikuje svojo posebno nišo«. Z Matjažem Šmalcem, direktorjem Festivala neodvisnega filma, se je pogovarjala Tina Poglajen.
Med 19. in 21. aprilom v Slovenski kinoteki v Ljubljani poteka 23. izdaja Festivala neodvisnega filma. V treh dneh bodo na njem prikazali štiri sklope slovenskih kratkih filmov, celovečerni film Gepack režiserja Žige Kukoviča, pa tudi izbor Zlatih filmov festivala UNICA 2023, v katerem so češki, španski, britanski in slovaški kratki filmi. Pri Javnem skladu Republike Slovenije za kulturne dejavnosti, ki festival organizira, so zapisali, da »gre za filmsko ustvarjalnost, ki svojega mesta ne išče znotraj prevladujoče kinematografije, ampak oblikuje svojo posebno nišo«. Z Matjažem Šmalcem, direktorjem Festivala neodvisnega filma, se je pogovarjala Tina Poglajen.
Od petka, 12. aprila, v Nyonu v Švici, nedaleč od Ženeve, poteka že 55. festival dokumentarnega filma Visions du Réel (Vizije resničnosti), ki velja za enega osrednjih festivalov, posvečenih izključno dokumentarni filmski umetnosti v Evropi. Poročilo o festivalu, ki je letos prežet s filmi, ki se lotevajo vojnih tematik, je pripravila Petra Meterc.
Od petka, 12. aprila, v Nyonu v Švici, nedaleč od Ženeve, poteka že 55. festival dokumentarnega filma Visions du Réel (Vizije resničnosti), ki velja za enega osrednjih festivalov, posvečenih izključno dokumentarni filmski umetnosti v Evropi. Poročilo o festivalu, ki je letos prežet s filmi, ki se lotevajo vojnih tematik, je pripravila Petra Meterc.
V Benetkah so se v sklopu predogleda 60. umetnostnega bienala začela vrstiti odprtja nacionalnih paviljonov. Prireditev, ki poteka pod krovnim naslovom Tujci povsod, se tudi letos odvija v luči političnega in vojnega dogajanja. Po več protestih proti udeležbi Izraela na bienalu, so ustvarjalci nedavno sporočili, da paviljona ne bodo odprli, dokler v Gazi ne bo dosežen dogovor o prekinitvi spopadov in izpustitvi talcev. Odprl pa se je že slovenski paviljon, ki je letos prvič zgolj v javnem prostoru – v parku med obema ključnima prizoriščema bienala. Vlogo paviljona je prevzela industrijsko izdelana klet, do katere nas vodijo stopnice, ki ustvarijo dramaturgijo naših pričakovanj in poti v umetniški objekt. Projekt sta pripravila umetnica Nika Špan in kurator Vladimir Vidmar. Tik po odprtju se je z umetnico in komisarko projekta, vršilko dolžnosti direktorice Moderne galerije Martino Vovk, pogovarjala Iza Pevec.
V Benetkah so se v sklopu predogleda 60. umetnostnega bienala začela vrstiti odprtja nacionalnih paviljonov. Prireditev, ki poteka pod krovnim naslovom Tujci povsod, se tudi letos odvija v luči političnega in vojnega dogajanja. Po več protestih proti udeležbi Izraela na bienalu, so ustvarjalci nedavno sporočili, da paviljona ne bodo odprli, dokler v Gazi ne bo dosežen dogovor o prekinitvi spopadov in izpustitvi talcev. Odprl pa se je že slovenski paviljon, ki je letos prvič zgolj v javnem prostoru – v parku med obema ključnima prizoriščema bienala. Vlogo paviljona je prevzela industrijsko izdelana klet, do katere nas vodijo stopnice, ki ustvarijo dramaturgijo naših pričakovanj in poti v umetniški objekt. Projekt sta pripravila umetnica Nika Špan in kurator Vladimir Vidmar. Tik po odprtju se je z umetnico in komisarko projekta, vršilko dolžnosti direktorice Moderne galerije Martino Vovk, pogovarjala Iza Pevec.
Ko spremljamo vojne in druge katastrofe po svetu, se včasih čutimo nemočne, kako ukrepati. Najslabše, kar se nam lahko zgodi, je prepričanje, da se ničesar ne da spremeniti, opozarjajo pisatelji, ki se na Bledu udeležujejo 56. mednarodnega srečanja pisateljev PEN. Sredina prva razprava je nosila naslov Posledice katastrof na mirovniške procese: Odziv pisateljev. Osrednja naloga srečanja je oblikovanje resolucije o Gazi, podali pa bodo tudi izjavo o zgodovini ne ukrepanja na ruske napade na Ukrajino.
Ko spremljamo vojne in druge katastrofe po svetu, se včasih čutimo nemočne, kako ukrepati. Najslabše, kar se nam lahko zgodi, je prepričanje, da se ničesar ne da spremeniti, opozarjajo pisatelji, ki se na Bledu udeležujejo 56. mednarodnega srečanja pisateljev PEN. Sredina prva razprava je nosila naslov Posledice katastrof na mirovniške procese: Odziv pisateljev. Osrednja naloga srečanja je oblikovanje resolucije o Gazi, podali pa bodo tudi izjavo o zgodovini ne ukrepanja na ruske napade na Ukrajino.
V Benetkah se danes v okviru predogleda tamkajšnega umetnostnega bienala odpira slovenski paviljon. Ta bo prvič zgolj v javnem prostoru, s projektom Garden Secret for You oziroma Skrivnost vrta zate pa se predstavlja umetnica Nika Špan. Letošnji bienale bo pod vodstvom kuratorja Adriana Pedrose v ospredje postavil tujce in na to temo se odziva tudi naš projekt, ki pa tujost razume na nivoju umetniškega objekta. Naš paviljon bo v javnem prostoru Benetk deloval kot tujek pravi umetnica Nika Špan, ki je na fotografijo tega nenavadnega objekta med skulpturo in arhitekturo naletela na spletu in se najprej vprašala – kaj je to? V ospredju bo tudi tema nacionalnega paviljona. Ta sistem nacionalnih paviljonov je za beneški bienale značilen. Ker Slovenija stalnega paviljona nima, prostora v Arzenalu pa nismo uspeli pravočasno pridobiti, se letos predstavljamo malce izven obeh osrednjih prizorišč. V tej lokaciji in nenavadni tujosti objekta, ki bo v vlogi paviljona, pa se, tako kurator Vladimir Vidmar stikajo tudi naša pozicija v mednarodnem umetnostnem prostoru ter želje in pričakovanja glede predstavitve na bienalu. Garden Secret for You – Skrivnost vrta zate pa Vidmar opiše tudi kot nemogoči objekt – klet sredi mesta, v katerem kleti niso mogoče.
V Benetkah se danes v okviru predogleda tamkajšnega umetnostnega bienala odpira slovenski paviljon. Ta bo prvič zgolj v javnem prostoru, s projektom Garden Secret for You oziroma Skrivnost vrta zate pa se predstavlja umetnica Nika Špan. Letošnji bienale bo pod vodstvom kuratorja Adriana Pedrose v ospredje postavil tujce in na to temo se odziva tudi naš projekt, ki pa tujost razume na nivoju umetniškega objekta. Naš paviljon bo v javnem prostoru Benetk deloval kot tujek pravi umetnica Nika Špan, ki je na fotografijo tega nenavadnega objekta med skulpturo in arhitekturo naletela na spletu in se najprej vprašala – kaj je to? V ospredju bo tudi tema nacionalnega paviljona. Ta sistem nacionalnih paviljonov je za beneški bienale značilen. Ker Slovenija stalnega paviljona nima, prostora v Arzenalu pa nismo uspeli pravočasno pridobiti, se letos predstavljamo malce izven obeh osrednjih prizorišč. V tej lokaciji in nenavadni tujosti objekta, ki bo v vlogi paviljona, pa se, tako kurator Vladimir Vidmar stikajo tudi naša pozicija v mednarodnem umetnostnem prostoru ter želje in pričakovanja glede predstavitve na bienalu. Garden Secret for You – Skrivnost vrta zate pa Vidmar opiše tudi kot nemogoči objekt – klet sredi mesta, v katerem kleti niso mogoče.
V Ljubljani se je včeraj mudil Tariq Ali, britansko-pakistanski intelektualec in vplivni aktivist protestnega gibanja proti vojni v Vietnamu. Ali se je pred polno Linhartovo dvorano Cankarjevega doma pogovarjal s filozofom Srećkom Horvatom v sklopu večerov z naslovom Kritični kabaret, ki ga Horvat kurira s Patricijo Maličev. V pogovoru za naš radio je Ali komentiral dvoličnost mednarodne skupnosti do vojn v Ukrajini in Gazi in prizadevanja Slovenije in drugih držav za priznanje Palestine v primernem trenutku.
V Ljubljani se je včeraj mudil Tariq Ali, britansko-pakistanski intelektualec in vplivni aktivist protestnega gibanja proti vojni v Vietnamu. Ali se je pred polno Linhartovo dvorano Cankarjevega doma pogovarjal s filozofom Srećkom Horvatom v sklopu večerov z naslovom Kritični kabaret, ki ga Horvat kurira s Patricijo Maličev. V pogovoru za naš radio je Ali komentiral dvoličnost mednarodne skupnosti do vojn v Ukrajini in Gazi in prizadevanja Slovenije in drugih držav za priznanje Palestine v primernem trenutku.
V 83. letu starosti je umrl slikar Gustav Gnamuš, ki spada med najvidnejše predstavnike slovenskega abstraktnega slikarstva. Cenjen je bil predvsem kot občutljiv kolorist, za svoje delo pa je prejel tako Jakopičevo kot Prešernovo nagrado za življenjsko delo. Gnamuša poznamo predvsem kot slikarja barve. Njegove žareče barvne ploskve nas lahko spomnijo na mojstra abstraktnega ekspresionizma Marka Rothka, a je Gnamuš barvo razumel manj mitološko. V zgodnejših delih je izhajal iz figuralike, a se je potem obrnil predvsem k raziskovanju sevanja in atmosfere barve ter odnosov med barvami in oblikami; njegove slike bi lahko označili tudi kot meditativne. Diplomiral je leta 1966 na ljubljanski likovni akademiji, kjer je pozneje bil tudi profesor za risanje in slikanje. Leta 2000 je bila v Moderni galeriji v Ljubljani na ogled njegova retrospektiva, devet let pozneje pa še v Galeriji Murska Sobota. Gnamuševa umetnost zrcali avtorsko vsebino in svetovni nazor predvsem s svojo mirnostjo, je zapisal Jure Mikuž in še, da ima barva v njegovem delu sugestivno in hipnotično vsebino. Doživljanje slike naj bi umetnik nekoč primerjal z izkušnjo astronavta v kabini vesoljske ladje, izgubljene v brezsmernosti univerzuma. Ob prejemu Prešernove nagrade za življenjsko delo leta 2001 pa je Gustav Gnamuš spomnil tudi na staro modrost, da moramo, če hočemo dojeti nevidno, kolikor je le mogoče globoko prodreti v vidno.
V 83. letu starosti je umrl slikar Gustav Gnamuš, ki spada med najvidnejše predstavnike slovenskega abstraktnega slikarstva. Cenjen je bil predvsem kot občutljiv kolorist, za svoje delo pa je prejel tako Jakopičevo kot Prešernovo nagrado za življenjsko delo. Gnamuša poznamo predvsem kot slikarja barve. Njegove žareče barvne ploskve nas lahko spomnijo na mojstra abstraktnega ekspresionizma Marka Rothka, a je Gnamuš barvo razumel manj mitološko. V zgodnejših delih je izhajal iz figuralike, a se je potem obrnil predvsem k raziskovanju sevanja in atmosfere barve ter odnosov med barvami in oblikami; njegove slike bi lahko označili tudi kot meditativne. Diplomiral je leta 1966 na ljubljanski likovni akademiji, kjer je pozneje bil tudi profesor za risanje in slikanje. Leta 2000 je bila v Moderni galeriji v Ljubljani na ogled njegova retrospektiva, devet let pozneje pa še v Galeriji Murska Sobota. Gnamuševa umetnost zrcali avtorsko vsebino in svetovni nazor predvsem s svojo mirnostjo, je zapisal Jure Mikuž in še, da ima barva v njegovem delu sugestivno in hipnotično vsebino. Doživljanje slike naj bi umetnik nekoč primerjal z izkušnjo astronavta v kabini vesoljske ladje, izgubljene v brezsmernosti univerzuma. Ob prejemu Prešernove nagrade za življenjsko delo leta 2001 pa je Gustav Gnamuš spomnil tudi na staro modrost, da moramo, če hočemo dojeti nevidno, kolikor je le mogoče globoko prodreti v vidno.
V Gradcu se je iztekla nova izdaja Diagonale – festivala avstrijskega filma, na katerem se je odvil tudi za slovenske ustvarjalce pomemben strokovni dogodek o možnostih boljše povezave med Avstrijo in Slovenijo, kar zadeva koprodukcije. Poudarek festivala je bila seveda na novi beri avstrijskih filmov vseh žanrov in dolžin, festival je letos dobil tudi novo vodstvo.
V Gradcu se je iztekla nova izdaja Diagonale – festivala avstrijskega filma, na katerem se je odvil tudi za slovenske ustvarjalce pomemben strokovni dogodek o možnostih boljše povezave med Avstrijo in Slovenijo, kar zadeva koprodukcije. Poudarek festivala je bila seveda na novi beri avstrijskih filmov vseh žanrov in dolžin, festival je letos dobil tudi novo vodstvo.
Na slovesnosti, ki jo je v sodelovanju z Moderno galerijo pripravila Zveza društev slovenskih likovnih umetnikov, so podelili nagradi in priznanji Riharda Jakopiča za likovno in vizualno umetnost. Za življenjsko delo so se poklonili 96-letni ilustratorki Ančki Gošnik Godec, med drugim avtorici podob v Muci copatarici in Treh botrih lisičicah. Vse od ustanovitve nagrade leta 1969 je to šele šesta nagrajenka in kot prva ilustratorka. Nagrado za opus zadnjih petih let so podelili slikarju in kiparju Juriju Kalanu, priznanji Riharda Jakopiča pa sta letos prejeli slikarka Tina Konec ter novomedijska sodobna umetnica Đejmi Hadrović.
Na slovesnosti, ki jo je v sodelovanju z Moderno galerijo pripravila Zveza društev slovenskih likovnih umetnikov, so podelili nagradi in priznanji Riharda Jakopiča za likovno in vizualno umetnost. Za življenjsko delo so se poklonili 96-letni ilustratorki Ančki Gošnik Godec, med drugim avtorici podob v Muci copatarici in Treh botrih lisičicah. Vse od ustanovitve nagrade leta 1969 je to šele šesta nagrajenka in kot prva ilustratorka. Nagrado za opus zadnjih petih let so podelili slikarju in kiparju Juriju Kalanu, priznanji Riharda Jakopiča pa sta letos prejeli slikarka Tina Konec ter novomedijska sodobna umetnica Đejmi Hadrović.
Zmagovalka 54. festivala Teden slovenske drame je predstava Mrakijada, uprizoritev v izvedbi SNG Drama Ljubljana in režiji Nine Rajić Kranjac. Prejela je Šeligovo nagrado za najboljšo uprizoritev tekmovalnega programa in nagradi za najboljšo igralko in najboljšega igralca. Na festivalu, katerega v ospredju je bila tematika vojne, so podelili skupno 9. nagrad. Nagrado Slavka Gruma za najboljše novo nastalo dramsko besedilo je prejela Iza Strehar za besedilo Nezakonske matere. Sklepno slovesnost festivala so začeli s pesmijo Če moram umreti, ki jo je je palestinski pesnik Refaat Alareer napisal le nekaj dni, preden je umrl med bombardiranjem Gaze.
Zmagovalka 54. festivala Teden slovenske drame je predstava Mrakijada, uprizoritev v izvedbi SNG Drama Ljubljana in režiji Nine Rajić Kranjac. Prejela je Šeligovo nagrado za najboljšo uprizoritev tekmovalnega programa in nagradi za najboljšo igralko in najboljšega igralca. Na festivalu, katerega v ospredju je bila tematika vojne, so podelili skupno 9. nagrad. Nagrado Slavka Gruma za najboljše novo nastalo dramsko besedilo je prejela Iza Strehar za besedilo Nezakonske matere. Sklepno slovesnost festivala so začeli s pesmijo Če moram umreti, ki jo je je palestinski pesnik Refaat Alareer napisal le nekaj dni, preden je umrl med bombardiranjem Gaze.
V ponedeljek se v Bologni začenja 61. izdaja ene največjih knjižnosejemskih prireditev na svetu, ki vsakič znova v središče postavlja književnost za otroke in mlade. Dogodki, namenjeni predvsem avtorjem in ilustratorjem, likovnim umetnicam, pisateljicam in pisateljem ter drugim, ki se strokovno ukvarjajo s tem področjem, bodo potekali štiri dni. Slovenija, ki se je odločila, da svoje častno gostovanje zaznamuje z logotipom s strešicami in šumniki ŠČŽ, bo na približno 30. dogodkih na sejemskih prizoriščih in drugod po Bologni imela možnost promocije in uveljavljanja tovrstne književnosti; in za bolj poudarjeno sodelovanje z mednarodnim knjižnim, likovnim ali filmskim področjem, s področji novih in hibridnih medijev … nenazadnje so se letošnji prireditelji odločili, da bodo tokrat več pozornosti namenili stripu. V Bologni bo z veliko razstavo 44 ilustratork in ilustratorjev, med njimi jih bo 12 še posebej v ospredju, v celotnem katalogu pa jih je zbranih 59, v osrčju likovni del književnosti za otroke in mlade, vendar bodo nekateri dogodki, predvsem konferenca z naslovom Slovenija rada bere v knjižnici Salaborsa, posvečeni tudi knjižnemu besedilu, predstavitvi slovenskih bralno spodbujevalnih akcij, bralni pismenosti in promociji branja.
V ponedeljek se v Bologni začenja 61. izdaja ene največjih knjižnosejemskih prireditev na svetu, ki vsakič znova v središče postavlja književnost za otroke in mlade. Dogodki, namenjeni predvsem avtorjem in ilustratorjem, likovnim umetnicam, pisateljicam in pisateljem ter drugim, ki se strokovno ukvarjajo s tem področjem, bodo potekali štiri dni. Slovenija, ki se je odločila, da svoje častno gostovanje zaznamuje z logotipom s strešicami in šumniki ŠČŽ, bo na približno 30. dogodkih na sejemskih prizoriščih in drugod po Bologni imela možnost promocije in uveljavljanja tovrstne književnosti; in za bolj poudarjeno sodelovanje z mednarodnim knjižnim, likovnim ali filmskim področjem, s področji novih in hibridnih medijev … nenazadnje so se letošnji prireditelji odločili, da bodo tokrat več pozornosti namenili stripu. V Bologni bo z veliko razstavo 44 ilustratork in ilustratorjev, med njimi jih bo 12 še posebej v ospredju, v celotnem katalogu pa jih je zbranih 59, v osrčju likovni del književnosti za otroke in mlade, vendar bodo nekateri dogodki, predvsem konferenca z naslovom Slovenija rada bere v knjižnici Salaborsa, posvečeni tudi knjižnemu besedilu, predstavitvi slovenskih bralno spodbujevalnih akcij, bralni pismenosti in promociji branja.
V Slovenskem mladinskem gledališču bodo zagnali stroj Slovenija šteje. V soboto bo namreč premierna uprizoritev tega avtorskega projekta, ki postavlja v središče Slovenijo in delo, ki je potrebno, da se vzpostavlja, ohranja in spreminja. V središču projekta je stroj, ki ga sestavljamo vsi, ki sodelujemo v projektu Slovenija, vsi, ki vsak dan prispevamo svoj delež k temu, da obstaja. Stroj, ki za pogon izkorišča glasbeni beat in gib, so zapisali ob predstavi. Ritmična podoba Slovenije je nastala tudi na podlagi pogledov tujcev, v režiji Sebastiana Nüblinga in Jackie Poloni.
V Slovenskem mladinskem gledališču bodo zagnali stroj Slovenija šteje. V soboto bo namreč premierna uprizoritev tega avtorskega projekta, ki postavlja v središče Slovenijo in delo, ki je potrebno, da se vzpostavlja, ohranja in spreminja. V središču projekta je stroj, ki ga sestavljamo vsi, ki sodelujemo v projektu Slovenija, vsi, ki vsak dan prispevamo svoj delež k temu, da obstaja. Stroj, ki za pogon izkorišča glasbeni beat in gib, so zapisali ob predstavi. Ritmična podoba Slovenije je nastala tudi na podlagi pogledov tujcev, v režiji Sebastiana Nüblinga in Jackie Poloni.
Kadar se odpravimo na potovanje, se danes pogosto obrnemo tudi k spletnim zapisom in ocenam. In če bi preverili, kaj so na Googlu o nekaterih znamenitostih Ljubljane zapisali tuji in domači obiskovalci, bi o Zmajskem mostu lahko našli takšna mnenja: "Most z zmaji. Raje pojdite kam drugam." "Nikoli nisem bil v Sloveniji, le sovražim zmaje" Tudi Ljubljanski grad ali Tromostovje sta deležna kritik: "Od slovenskega gradu pričakujem več" "Trije mostovi? Resno? Naredili bi en res širok most in šli dalje z življenjem." Podobnih absurdnosti je še več ob delu, v katerega so vključili kritike Ljubljane z eno zvezdico, pravijo ustvarjalci razstave Enozvezdične ocene – voden ogled v ljubljanski Aksiomi. To so Selena Savić, Gordan Savičić in !Mediengruppe Bitnik, ki jo sestavljata Domagoj Smoljo in Carmen Weisskopf. Sprašujejo se, kako naše dojemanje in izkustvo nekega kraja oblikujejo takšne ocene. Čeprav so pogosto zelo osebne in včasih absurdne, pa imajo namreč na turistično industrijo in naše doživljanje prostora realne učinke. Foto: Aksioma
Kadar se odpravimo na potovanje, se danes pogosto obrnemo tudi k spletnim zapisom in ocenam. In če bi preverili, kaj so na Googlu o nekaterih znamenitostih Ljubljane zapisali tuji in domači obiskovalci, bi o Zmajskem mostu lahko našli takšna mnenja: "Most z zmaji. Raje pojdite kam drugam." "Nikoli nisem bil v Sloveniji, le sovražim zmaje" Tudi Ljubljanski grad ali Tromostovje sta deležna kritik: "Od slovenskega gradu pričakujem več" "Trije mostovi? Resno? Naredili bi en res širok most in šli dalje z življenjem." Podobnih absurdnosti je še več ob delu, v katerega so vključili kritike Ljubljane z eno zvezdico, pravijo ustvarjalci razstave Enozvezdične ocene – voden ogled v ljubljanski Aksiomi. To so Selena Savić, Gordan Savičić in !Mediengruppe Bitnik, ki jo sestavljata Domagoj Smoljo in Carmen Weisskopf. Sprašujejo se, kako naše dojemanje in izkustvo nekega kraja oblikujejo takšne ocene. Čeprav so pogosto zelo osebne in včasih absurdne, pa imajo namreč na turistično industrijo in naše doživljanje prostora realne učinke. Foto: Aksioma
Festival balKam predstavlja pregled najzanimivejših filmov z vidika filmske fotografije v regiji. Pripravljajo ga nacionalna združenja direktorjev fotografije Bosne in Hercegovine, Srbije, Severne Makedonije, Hrvaške in Slovenije. Letošnja novost je podelitev nagrade za najboljšo fotografijo v študentskem filmu, v spremljevalnem programu festivala pa so priredili tudi okroglo mizo na temo pogojev za delo filmskih snemalcev in snemalk, ki jo je moderiral Simon Tanšek. Na njej so sodelovali gostje iz Slovenije in držav Balkana. Delo filmskega snemalca, snemalke je avtorsko delo, filmska fotografija pa je ključni umetniški vidik filma, ki pomembno določa samo filmsko pripoved. Pa so jim pri nas in v regiji zagotovljeni pogoji za delo, ki zagotavljajo socialno varnost in možnost varnega in kontinuiranega ustvarjanja – nenazadnje pa tudi nastajanje kakovostne filmske produkcije? O tem Darko Herič, ki je kot snemalec oziroma direktor fotografije podpisal filme, kot so Vesolje med nami, Ne bom več luzerka, Dvojina in številne druge.
Festival balKam predstavlja pregled najzanimivejših filmov z vidika filmske fotografije v regiji. Pripravljajo ga nacionalna združenja direktorjev fotografije Bosne in Hercegovine, Srbije, Severne Makedonije, Hrvaške in Slovenije. Letošnja novost je podelitev nagrade za najboljšo fotografijo v študentskem filmu, v spremljevalnem programu festivala pa so priredili tudi okroglo mizo na temo pogojev za delo filmskih snemalcev in snemalk, ki jo je moderiral Simon Tanšek. Na njej so sodelovali gostje iz Slovenije in držav Balkana. Delo filmskega snemalca, snemalke je avtorsko delo, filmska fotografija pa je ključni umetniški vidik filma, ki pomembno določa samo filmsko pripoved. Pa so jim pri nas in v regiji zagotovljeni pogoji za delo, ki zagotavljajo socialno varnost in možnost varnega in kontinuiranega ustvarjanja – nenazadnje pa tudi nastajanje kakovostne filmske produkcije? O tem Darko Herič, ki je kot snemalec oziroma direktor fotografije podpisal filme, kot so Vesolje med nami, Ne bom več luzerka, Dvojina in številne druge.
V Uredništvu igranega programa na Tretjem programu Ars sta nastala dva nova ciklusa radijskih iger. Slabe ceste je naslov šestih epizod o vojni v Ukrajini. Besedilo je napisala ukrajinska pisateljica Natalja Voróžbit. Prva epizoda bo predvajana 6. 4. 2024 zvečer na Prvem, naslednji dan zjutraj na istem programu ob osmih in pet minut pa bomo premierno poslušali prvega izmed štirih delov radijske igre z naslovom Gospa s klobukom Maše Ogrizek. Tadeja Krečič Scholten:
V Uredništvu igranega programa na Tretjem programu Ars sta nastala dva nova ciklusa radijskih iger. Slabe ceste je naslov šestih epizod o vojni v Ukrajini. Besedilo je napisala ukrajinska pisateljica Natalja Voróžbit. Prva epizoda bo predvajana 6. 4. 2024 zvečer na Prvem, naslednji dan zjutraj na istem programu ob osmih in pet minut pa bomo premierno poslušali prvega izmed štirih delov radijske igre z naslovom Gospa s klobukom Maše Ogrizek. Tadeja Krečič Scholten:
Med 4. in 7. aprilom bo v Slovenski kinoteki potekal festival BalKam, na njem bo na ogled izbor najzanimivejših filmov z vidika filmske fotografije v regiji. Pripravljajo ga nacionalna združenja direktorjev fotografije Bosne in Hercegovine, Srbije, Severne Makedonije, Hrvaške in Slovenije. Program 4. izdaje festivala predstavlja podpredsednik slovenskega Združenja filmskih snemalcev Rok Kajzer Nagode v pogovoru s Teso Drev Juh.
Med 4. in 7. aprilom bo v Slovenski kinoteki potekal festival BalKam, na njem bo na ogled izbor najzanimivejših filmov z vidika filmske fotografije v regiji. Pripravljajo ga nacionalna združenja direktorjev fotografije Bosne in Hercegovine, Srbije, Severne Makedonije, Hrvaške in Slovenije. Program 4. izdaje festivala predstavlja podpredsednik slovenskega Združenja filmskih snemalcev Rok Kajzer Nagode v pogovoru s Teso Drev Juh.
V kinu je svojo pot začel film Kraljevski Artur. Naslov bo marsikoga najbrž hudomušno zavedel: ne gre za še eno različico angleške legende o kralju Arturju, temveč za film o psu z imenom Artur. Posnet je po resnični zgodbi tekmovalca, ki je med petdnevno vzdržljivostno dirko v Dominikanski republiki rešil potepuškega psa in ga poimenoval Kraljevski Artur. Predloga za film je bila sicer knjižna uspešnica Pes, ki je prečkal džunglo, da bi našel dom avtorja Mikaela Lindnorda (prevod Miriam Drev), v glavnih vlogah nastopita Mark Wahlberg in pes Ukai, samega sebe pa na kratko odigra tudi pustolovec Bear Grylls. Film je bil pri občinstvu doslej pretežno dobro sprejet in ob tej priložnosti je Tina Poglajen pobrskala po spominu za filmi, v katerih so glavne vloge odigrali psi.
V kinu je svojo pot začel film Kraljevski Artur. Naslov bo marsikoga najbrž hudomušno zavedel: ne gre za še eno različico angleške legende o kralju Arturju, temveč za film o psu z imenom Artur. Posnet je po resnični zgodbi tekmovalca, ki je med petdnevno vzdržljivostno dirko v Dominikanski republiki rešil potepuškega psa in ga poimenoval Kraljevski Artur. Predloga za film je bila sicer knjižna uspešnica Pes, ki je prečkal džunglo, da bi našel dom avtorja Mikaela Lindnorda (prevod Miriam Drev), v glavnih vlogah nastopita Mark Wahlberg in pes Ukai, samega sebe pa na kratko odigra tudi pustolovec Bear Grylls. Film je bil pri občinstvu doslej pretežno dobro sprejet in ob tej priložnosti je Tina Poglajen pobrskala po spominu za filmi, v katerih so glavne vloge odigrali psi.
Bolonjski sejem daje posebno pozornost ilustraciji. Namenjen je le strokovni javnosti, obišče pa ga običajno okoli 30.000 ljudi. Njegova častna gostja bo letos Slovenija in čeprav je naša država nedavno že častno gostovala na frankfurtskem knjižnem sejmu, velja poudariti, da sta zgodbi programsko samosvoji. Na Ministrstvu za kulturo so podrobneje predstavili program.
Bolonjski sejem daje posebno pozornost ilustraciji. Namenjen je le strokovni javnosti, obišče pa ga običajno okoli 30.000 ljudi. Njegova častna gostja bo letos Slovenija in čeprav je naša država nedavno že častno gostovala na frankfurtskem knjižnem sejmu, velja poudariti, da sta zgodbi programsko samosvoji. Na Ministrstvu za kulturo so podrobneje predstavili program.
Pri založbi Wieser v Celovcu so izdali zbirko več kot tridesetih del izbranih prevodov slovenskih avtorjev v nemščino. Slovenska knjižnica, ki so jo naslovili z verzom Franceta Prešerna Sem dolgo upal in se bal, je namenjena seznanjanju avstrijskega občinstva s slovensko literaturo. Foto: Založba Wieser
Pri založbi Wieser v Celovcu so izdali zbirko več kot tridesetih del izbranih prevodov slovenskih avtorjev v nemščino. Slovenska knjižnica, ki so jo naslovili z verzom Franceta Prešerna Sem dolgo upal in se bal, je namenjena seznanjanju avstrijskega občinstva s slovensko literaturo. Foto: Založba Wieser
»Ta knjiga je zanič. Uničiti jo je treba.« to je o delu Avgusta se vidiva, kot sta zapisala njegova sinova, menil avtor, Gabriel García Márquez, a sta se kljub očetovi volji odločila, da bosta delo deset let po njegovi smrti objavila. 6. marca, na avtorjev rojstni dan, je delo kolumbijskega pisatelja, nobelovca, sočasno z izvirnikom izšlo v več kot 30 jezikih. Fragmente, ki jih je avtor pričel pisati že leta 1999, a mu jih zaradi bolezni nikoli ni uspelo dokončati, je v slovenščino za Mladinsko knjigo prevedla Vesna Velkovrh Bukilica. In kaj bi na izdajo dela porekel Márquez? Foto: Spletna stran Mladinske knjige
»Ta knjiga je zanič. Uničiti jo je treba.« to je o delu Avgusta se vidiva, kot sta zapisala njegova sinova, menil avtor, Gabriel García Márquez, a sta se kljub očetovi volji odločila, da bosta delo deset let po njegovi smrti objavila. 6. marca, na avtorjev rojstni dan, je delo kolumbijskega pisatelja, nobelovca, sočasno z izvirnikom izšlo v več kot 30 jezikih. Fragmente, ki jih je avtor pričel pisati že leta 1999, a mu jih zaradi bolezni nikoli ni uspelo dokončati, je v slovenščino za Mladinsko knjigo prevedla Vesna Velkovrh Bukilica. In kaj bi na izdajo dela porekel Márquez? Foto: Spletna stran Mladinske knjige
Včeraj je v Salzburgu v 93. letu starosti preminil mednarodno priznani violinist Igor Ozim, rojen 9. maja 1931 v Ljubljani. Veljal je za eno velikih avtoritet violinske igre v svetovnem merilu. Prve lekcije iz igranja violine je prejel od profesorja Leona Pfeiferja, nato je bil sprejet na ljubljanski glasbeni konservatorij, štipendija Britanskega sveta pa mu je omogočila nadaljevanje študija na Kraljevem glasbenem kolidžu v Londonu. Leta 1953 je zmagal na mednarodnem tekmovanju nemških radijskih postaj ARD v Münchnu, kar mu je omogočilo uspešno mednarodno glasbeno kariero. Kot solist je sodeloval z najuglednejšimi svetovnimi orkestri, kot so Berlinski in Londonski filharmoniki, Simfonični orkester BBC in Varšavska filharmonija. Nastopal je po vsem svetu in igral v različnih komornih sestavih – med drugim v violinskem duu s Primožem Novšakom, v klavirskem triu Arion, najdlje pa v duu s pianistom Marijanom Lipovškom. Arhiv Radia Slovenija hrani več sto posnetkov njegovih izvedb tako tuje kot domače glasbe, mnoge skladb je posnel za različne evropske in ameriške založbe. Njegov repertoar obsega vse ključne violinske koncerte mednarodne in domače literature ter številna komorna dela vseh slogovnih obdobij. Veliko sodobnih glasbenih del, ki jih je krstno izvedel, je bilo posvečenih prav njemu. Leta 1957 je prejel Prešernovo nagrado in leta 2001 za posebne glasbene zasluge ob 300-letnici Academiae Philcarmonicorum Labacensium tudi častni znak svobode Republike Slovenije, najvišje državno odlikovanje. Poučeval je na ljubljanski Akademiji za glasbo, Visoki šoli za glasbo v Kölnu ter tudi v Bernu, na Dunaju in v Salzburgu. Njegova Mednarodna poletna violinska šola, prvič izvedena leta 1984, velja za mojstrsko šolo z eno najdaljših tradicij v Sloveniji. Violinski ton Igorja Ozima je bil žameten in poln topline, njegove izvedbe pa vselej tehtne in umetniško dognane.
Včeraj je v Salzburgu v 93. letu starosti preminil mednarodno priznani violinist Igor Ozim, rojen 9. maja 1931 v Ljubljani. Veljal je za eno velikih avtoritet violinske igre v svetovnem merilu. Prve lekcije iz igranja violine je prejel od profesorja Leona Pfeiferja, nato je bil sprejet na ljubljanski glasbeni konservatorij, štipendija Britanskega sveta pa mu je omogočila nadaljevanje študija na Kraljevem glasbenem kolidžu v Londonu. Leta 1953 je zmagal na mednarodnem tekmovanju nemških radijskih postaj ARD v Münchnu, kar mu je omogočilo uspešno mednarodno glasbeno kariero. Kot solist je sodeloval z najuglednejšimi svetovnimi orkestri, kot so Berlinski in Londonski filharmoniki, Simfonični orkester BBC in Varšavska filharmonija. Nastopal je po vsem svetu in igral v različnih komornih sestavih – med drugim v violinskem duu s Primožem Novšakom, v klavirskem triu Arion, najdlje pa v duu s pianistom Marijanom Lipovškom. Arhiv Radia Slovenija hrani več sto posnetkov njegovih izvedb tako tuje kot domače glasbe, mnoge skladb je posnel za različne evropske in ameriške založbe. Njegov repertoar obsega vse ključne violinske koncerte mednarodne in domače literature ter številna komorna dela vseh slogovnih obdobij. Veliko sodobnih glasbenih del, ki jih je krstno izvedel, je bilo posvečenih prav njemu. Leta 1957 je prejel Prešernovo nagrado in leta 2001 za posebne glasbene zasluge ob 300-letnici Academiae Philcarmonicorum Labacensium tudi častni znak svobode Republike Slovenije, najvišje državno odlikovanje. Poučeval je na ljubljanski Akademiji za glasbo, Visoki šoli za glasbo v Kölnu ter tudi v Bernu, na Dunaju in v Salzburgu. Njegova Mednarodna poletna violinska šola, prvič izvedena leta 1984, velja za mojstrsko šolo z eno najdaljših tradicij v Sloveniji. Violinski ton Igorja Ozima je bil žameten in poln topline, njegove izvedbe pa vselej tehtne in umetniško dognane.
Pet izbranih koncertov iz Evroradijskega niza koncertov za veliki teden. Posebni glasbeni dan uvaja redko izvajani oratorij Odrešenikove zadnje besede Louisa Spohra, nadaljuje ga koncert italijanske vokalne glasbe od 16. stoletja do danes v izvedbi zbora Jauna Muzika. Ob 16. uri sledi odloženi prenos Pasijona po Janezu Johanna Sebastiana Bacha iz Amsterdama, ob 18.30 Koncertni zbor Danskega radia uzvočuje francosko vokalno-instrumentalno glasbo, tudi Fauréjev Rekviem v priredbi Davida Hilla, Evroradijsko cvetno nedeljo na Arsu pa pozno zvečer sklepa Zbor Bavarskega radia pod vodstvom Kriste Audere, ki je zasnovala raznolik spored glasbenih del za zbor a cappella, poimenovan Aeternam po delu Bernata Vivancosa.
Pet izbranih koncertov iz Evroradijskega niza koncertov za veliki teden. Posebni glasbeni dan uvaja redko izvajani oratorij Odrešenikove zadnje besede Louisa Spohra, nadaljuje ga koncert italijanske vokalne glasbe od 16. stoletja do danes v izvedbi zbora Jauna Muzika. Ob 16. uri sledi odloženi prenos Pasijona po Janezu Johanna Sebastiana Bacha iz Amsterdama, ob 18.30 Koncertni zbor Danskega radia uzvočuje francosko vokalno-instrumentalno glasbo, tudi Fauréjev Rekviem v priredbi Davida Hilla, Evroradijsko cvetno nedeljo na Arsu pa pozno zvečer sklepa Zbor Bavarskega radia pod vodstvom Kriste Audere, ki je zasnovala raznolik spored glasbenih del za zbor a cappella, poimenovan Aeternam po delu Bernata Vivancosa.
Na odru ljubljanske Drame bo zaživela prva slovenska uprizoritev besedila Nebesje, ki ga podpisuje trenutno ena najprodornejših britanskih dramatičark Lucy Kirkwood. Spomnimo, da smo v Drami že lahko videli odmevno uprizoritev njenega dela Otroci. Tokratno besedilo v središče postavi dvanajst žensk, ki sodijo trinajsti za njene zločine. Režije izjemno aktualne sodne drame se je lotil Sebastijan Horvat, njegova desna roka je bil dramaturg Milan Ramšak Marković. Foto: FB stran SNG Drama Ljubljana
Na odru ljubljanske Drame bo zaživela prva slovenska uprizoritev besedila Nebesje, ki ga podpisuje trenutno ena najprodornejših britanskih dramatičark Lucy Kirkwood. Spomnimo, da smo v Drami že lahko videli odmevno uprizoritev njenega dela Otroci. Tokratno besedilo v središče postavi dvanajst žensk, ki sodijo trinajsti za njene zločine. Režije izjemno aktualne sodne drame se je lotil Sebastijan Horvat, njegova desna roka je bil dramaturg Milan Ramšak Marković. Foto: FB stran SNG Drama Ljubljana
V sredo, 20. marca, se je s podelitvijo nagrade Amnesty International za najboljši film na temo človekovih pravic sklenila 26. izdaja Festivala dokumentarnega filma. Mednarodna žirija je nagrado namenila filmu makedonske režiserke Kumjane Novakove, o katerem smo že poročali. V tokratnem prispevku Urban Tarman razmišlja o filmih enega srbskega in dveh kitajskih dokumentaristov; slišali boste tudi, kako je članica mednarodne žirije Urška Djukić utemeljila izbor nagrade.
V sredo, 20. marca, se je s podelitvijo nagrade Amnesty International za najboljši film na temo človekovih pravic sklenila 26. izdaja Festivala dokumentarnega filma. Mednarodna žirija je nagrado namenila filmu makedonske režiserke Kumjane Novakove, o katerem smo že poročali. V tokratnem prispevku Urban Tarman razmišlja o filmih enega srbskega in dveh kitajskih dokumentaristov; slišali boste tudi, kako je članica mednarodne žirije Urška Djukić utemeljila izbor nagrade.
V Slovenski kinoteki 28. marca odpirajo retrospektivo, posvečeno Michaelu Hanekeju, enemu najuspešnejših avstrijskih in evropskih filmskih avtorjev. Ob tem so zapisali, da Haneke kot ustvarjalec neizprosno nastavlja ogledalo sodobni družbi ter s pogledom ostro reže njene moralne in etične postavke. Od leta 1974 do danes je s triindvajsetimi igranimi televizijskimi in kinematografskimi celovečerci ustvaril enega najbolj družbeno angažiranih opusov sodobnega časa, ki je tako v vsebinskem kot v formalnem pogledu izjemno celovit in avtorsko prepoznaven. Filme je večinoma posnel po lastnih scenarijih ali literarnih predlogah. Ena od osrednjih tem njegovih filmov je nasilje, ki izrašča iz odtujenosti in nezmožnosti komunikacije sodobnega človeka. Z Anjo Banko, urednico filmskega programa v Slovenski kinoteki, se pogovarja Tina Poglajen.
V Slovenski kinoteki 28. marca odpirajo retrospektivo, posvečeno Michaelu Hanekeju, enemu najuspešnejših avstrijskih in evropskih filmskih avtorjev. Ob tem so zapisali, da Haneke kot ustvarjalec neizprosno nastavlja ogledalo sodobni družbi ter s pogledom ostro reže njene moralne in etične postavke. Od leta 1974 do danes je s triindvajsetimi igranimi televizijskimi in kinematografskimi celovečerci ustvaril enega najbolj družbeno angažiranih opusov sodobnega časa, ki je tako v vsebinskem kot v formalnem pogledu izjemno celovit in avtorsko prepoznaven. Filme je večinoma posnel po lastnih scenarijih ali literarnih predlogah. Ena od osrednjih tem njegovih filmov je nasilje, ki izrašča iz odtujenosti in nezmožnosti komunikacije sodobnega človeka. Z Anjo Banko, urednico filmskega programa v Slovenski kinoteki, se pogovarja Tina Poglajen.
Francoski jezik naj bi tako ali drugače povezoval kar 321 milijonov ljudi na petih celinah. V Mednarodni organizaciji za frankofonijo je 88 držav, 54 jih je članic, sedem pridruženih članic in 27 držav opazovalk. Prav med te se uvršča Slovenija, ki se tako vsako leto 20. marca pridruži praznovanju mednarodnega dneva frankofonije. Ob tem se letos odvija tudi 12. Festival frankofonskega filma, ki ga lahko do torka obiščete v Kinodvoru in Slovenski kinoteki v Ljubljani. Pripravljajo ga v sodelovanju s Francoskim inštitutom v Sloveniji.
Francoski jezik naj bi tako ali drugače povezoval kar 321 milijonov ljudi na petih celinah. V Mednarodni organizaciji za frankofonijo je 88 držav, 54 jih je članic, sedem pridruženih članic in 27 držav opazovalk. Prav med te se uvršča Slovenija, ki se tako vsako leto 20. marca pridruži praznovanju mednarodnega dneva frankofonije. Ob tem se letos odvija tudi 12. Festival frankofonskega filma, ki ga lahko do torka obiščete v Kinodvoru in Slovenski kinoteki v Ljubljani. Pripravljajo ga v sodelovanju s Francoskim inštitutom v Sloveniji.
Klavdij Sluban, eden od mednarodno najbolj uveljavljenih fotografov slovenskega rodu, ki je prejel več pomembnih nagrad, na retrospektivni razstavi v ljubljanski Galeriji Jakopič na ogled postavlja več kot 150 fotografij iz več kot treh desetletij svojega ustvarjanja. Njegova dela, ki jih hranijo v zbirkah po vsem svetu, z osebno in poetično govorico raziskujejo kraje, kjer sta čas in prostor strnjena: države z zgodovinskimi ranami, otoki ali zapori. Naslov razstave Nekje drugje Tukaj nakazuje pomen potovanj za njegov več kot tridesetletni opus, a pri tem se zdi, da ne glede na to kam odide, pripoveduje predvsem o sebi
Klavdij Sluban, eden od mednarodno najbolj uveljavljenih fotografov slovenskega rodu, ki je prejel več pomembnih nagrad, na retrospektivni razstavi v ljubljanski Galeriji Jakopič na ogled postavlja več kot 150 fotografij iz več kot treh desetletij svojega ustvarjanja. Njegova dela, ki jih hranijo v zbirkah po vsem svetu, z osebno in poetično govorico raziskujejo kraje, kjer sta čas in prostor strnjena: države z zgodovinskimi ranami, otoki ali zapori. Naslov razstave Nekje drugje Tukaj nakazuje pomen potovanj za njegov več kot tridesetletni opus, a pri tem se zdi, da ne glede na to kam odide, pripoveduje predvsem o sebi
Kot zadnji mednarodni gost je na festivalu Fabula v ljubljanskem Cankarjevem domu gostoval Georgi Gospodinov, eden najvidnejših sodobnih bolgarskih avtorjev. Za roman Časovno zaklonišče, ki je v slovenščini, tako kot prejšnja dva, izšel v prevodu Boruta Omrzela lani, je prejel mednarodno nagrado Booker, roman pa je bil preveden že v 25 jezikov. Zakaj se tako radi vračamo v preteklost in kaj nam ta želja pravzaprav govori o sedanjosti? Foto: Festival Fabula/Nina Pernat
Kot zadnji mednarodni gost je na festivalu Fabula v ljubljanskem Cankarjevem domu gostoval Georgi Gospodinov, eden najvidnejših sodobnih bolgarskih avtorjev. Za roman Časovno zaklonišče, ki je v slovenščini, tako kot prejšnja dva, izšel v prevodu Boruta Omrzela lani, je prejel mednarodno nagrado Booker, roman pa je bil preveden že v 25 jezikov. Zakaj se tako radi vračamo v preteklost in kaj nam ta želja pravzaprav govori o sedanjosti? Foto: Festival Fabula/Nina Pernat
Pred četrt stoletja, leta 1999, je UNESCO 21. marec razglasil za svetovni dan poezije z namenom njenega promoviranja branja, pisanja, objavljanja in učenja. Tudi pri nas ta dan že vrsto let praznujemo kot nekakšen neformalni pesniški praznik, saj pesnice in pesniki ter ljubiteljice in ljubitelji na različnih lokacijah po državi ves dan interpretirajo in poslušajo poezijo. »Brati pesmi pomeni vstopati v odrešujočo bližino resničnega,« je v letošnji poslanici zapisala pesnica Veronika Dintinjana. Ob tem pa velja izpostaviti še univerzalnost poezije. Poezija je namreč ena od oblik dialoga in nam tudi odkrije, da si vsi posamezniki delimo enaka vprašanja in enake občutke. Prav v tem lahko prepoznamo njeno pomembno vrednost in prav zato je pomemben 3. ljubljanski pesniški maraton, največja pesniška prireditev pri nas, ki je nastala v organizaciji številnih društev in posameznikov. A ob rob pesniškemu dogajanju na ta dan je potrebno poudariti, da poezija že vrsto let izgublja bitko z drugimi vsebinami v medijih, predvsem pa so njeni ustvarjalci in ustvarjalke vse bolj odrinjeni_e na družbeni rob in vse prevečkrat potisnjeni_e tudi v težak finančni položaj. Oblikovanje: Katja Pahor
Pred četrt stoletja, leta 1999, je UNESCO 21. marec razglasil za svetovni dan poezije z namenom njenega promoviranja branja, pisanja, objavljanja in učenja. Tudi pri nas ta dan že vrsto let praznujemo kot nekakšen neformalni pesniški praznik, saj pesnice in pesniki ter ljubiteljice in ljubitelji na različnih lokacijah po državi ves dan interpretirajo in poslušajo poezijo. »Brati pesmi pomeni vstopati v odrešujočo bližino resničnega,« je v letošnji poslanici zapisala pesnica Veronika Dintinjana. Ob tem pa velja izpostaviti še univerzalnost poezije. Poezija je namreč ena od oblik dialoga in nam tudi odkrije, da si vsi posamezniki delimo enaka vprašanja in enake občutke. Prav v tem lahko prepoznamo njeno pomembno vrednost in prav zato je pomemben 3. ljubljanski pesniški maraton, največja pesniška prireditev pri nas, ki je nastala v organizaciji številnih društev in posameznikov. A ob rob pesniškemu dogajanju na ta dan je potrebno poudariti, da poezija že vrsto let izgublja bitko z drugimi vsebinami v medijih, predvsem pa so njeni ustvarjalci in ustvarjalke vse bolj odrinjeni_e na družbeni rob in vse prevečkrat potisnjeni_e tudi v težak finančni položaj. Oblikovanje: Katja Pahor
''Ko mi je Srečko prvič zares zazvenel, sem se začudil kot tista mačka, ki je skočila na klavir. Iz črk je namreč vstal in me zaobjel ves svet fanta odprte duše in neizmernega duhá.'' Tako je zapisal Rafael Vončina, soscenarist predstave Vlak št. 1 2 3 v bodočnost, ki jo bodo ob 120. rojstnem dnevu Srečka Kosovela premierno uprizorili ob 20. uri v Kosovelovem domu v Sežani. Kot pravi soscenaristka Mateja Kralj, je metaforo vlaka izbrala za naslov zato, ker simbolično predstavlja drvenje sodobne družbe, a tudi možnost novega začetka. Predstava, ki jo lahko spremljamo tudi v neposrednem radijskem prenosu na Arsu in Radiu Trst A, je nastala kot plod čezmejnega sodelovanja v koprodukciji s Slovenskim stalnim gledališčem v Trstu. Pogovarjali smo se z režiserko in scenografko Jasmin Kovic.
''Ko mi je Srečko prvič zares zazvenel, sem se začudil kot tista mačka, ki je skočila na klavir. Iz črk je namreč vstal in me zaobjel ves svet fanta odprte duše in neizmernega duhá.'' Tako je zapisal Rafael Vončina, soscenarist predstave Vlak št. 1 2 3 v bodočnost, ki jo bodo ob 120. rojstnem dnevu Srečka Kosovela premierno uprizorili ob 20. uri v Kosovelovem domu v Sežani. Kot pravi soscenaristka Mateja Kralj, je metaforo vlaka izbrala za naslov zato, ker simbolično predstavlja drvenje sodobne družbe, a tudi možnost novega začetka. Predstava, ki jo lahko spremljamo tudi v neposrednem radijskem prenosu na Arsu in Radiu Trst A, je nastala kot plod čezmejnega sodelovanja v koprodukciji s Slovenskim stalnim gledališčem v Trstu. Pogovarjali smo se z režiserko in scenografko Jasmin Kovic.
V Cankarjevem domu se danes začenja 27. Pripovedovalski festival, ki ga letos zaznamuje voda, krovna tema se namreč glasi Morje v meni. Program je zasnovala nova programska vodja Tjaša Koprivec Vuga, ki na tokratnem festivalu zavestno, namerno in z veliko navdušenja daje glas ženskam.
V Cankarjevem domu se danes začenja 27. Pripovedovalski festival, ki ga letos zaznamuje voda, krovna tema se namreč glasi Morje v meni. Program je zasnovala nova programska vodja Tjaša Koprivec Vuga, ki na tokratnem festivalu zavestno, namerno in z veliko navdušenja daje glas ženskam.
V nekdanji tržaški ribarnici je na ogled razstava Amazônia priznanega brazilskega fotografa Sebastiãa Salgada. Več kot 200 črno-belih fotografij obiskovalca popelje skozi divjo lepoto narave in življenja v amazonskem pragozdu. Gre za poziv k ohranitvi zaklada pomembnega za celotno človeštvo pravi 80 letni fotograf, ki upa, da njegove fotografije ne bodo postale podobe izgubljenega sveta. S skupnimi močmi se moramo zavzeti za ohranitev tega raja na Zemlji, najobsežnejšega vira sladke vode na našem planetu z izjemno biotsko raznovrstnostjo, pravi brazilski fotograf, ki se je dokumentiranju amazonskega pragozda posvečal več kot sedem let. Razstava nas v oddaljeno deželo najprej zapelje s fotografijami posnetimi iz zraka: na velikih formatih občutimo veličino pragozda, meglice in oblaki ob skalnatih vrhovih nam približajo vlažno subtropsko podnebje, vijugaste struge pa nas spomnijo na spreminjajočo se rečno gladino. Ko se ustalimo, nas fotograf povabi, da spoznamo prebivalce, vztrajne branitelje neokrnjene narave. V objektiv je ujel vsakodnevni utrip življenja dvanajstih plemen. Od lova, ribolova in ognjišča, do tradicionalnih obredov, običajev, plesa in družinskih portretov. Črno belim podobam utrip na razstavi vlivajo zvoki narave: šumenje dreves, žvrgolenje ptic, oglašanje opic ter človeški dih – posebno skladbo je za razstavo ustvaril francoski glasbenik Jean – Michel Jarre. Razstava, ki je gostovala v Rimu in Milanu, ter drugih evropskih prestolnicah, bo v Trstu na ogled do 13. oktobra. Foto: "Contrasto", Sebastião Salgado, vir: https://salgadoamazonia.it/en/, izrez fotografije
V nekdanji tržaški ribarnici je na ogled razstava Amazônia priznanega brazilskega fotografa Sebastiãa Salgada. Več kot 200 črno-belih fotografij obiskovalca popelje skozi divjo lepoto narave in življenja v amazonskem pragozdu. Gre za poziv k ohranitvi zaklada pomembnega za celotno človeštvo pravi 80 letni fotograf, ki upa, da njegove fotografije ne bodo postale podobe izgubljenega sveta. S skupnimi močmi se moramo zavzeti za ohranitev tega raja na Zemlji, najobsežnejšega vira sladke vode na našem planetu z izjemno biotsko raznovrstnostjo, pravi brazilski fotograf, ki se je dokumentiranju amazonskega pragozda posvečal več kot sedem let. Razstava nas v oddaljeno deželo najprej zapelje s fotografijami posnetimi iz zraka: na velikih formatih občutimo veličino pragozda, meglice in oblaki ob skalnatih vrhovih nam približajo vlažno subtropsko podnebje, vijugaste struge pa nas spomnijo na spreminjajočo se rečno gladino. Ko se ustalimo, nas fotograf povabi, da spoznamo prebivalce, vztrajne branitelje neokrnjene narave. V objektiv je ujel vsakodnevni utrip življenja dvanajstih plemen. Od lova, ribolova in ognjišča, do tradicionalnih obredov, običajev, plesa in družinskih portretov. Črno belim podobam utrip na razstavi vlivajo zvoki narave: šumenje dreves, žvrgolenje ptic, oglašanje opic ter človeški dih – posebno skladbo je za razstavo ustvaril francoski glasbenik Jean – Michel Jarre. Razstava, ki je gostovala v Rimu in Milanu, ter drugih evropskih prestolnicah, bo v Trstu na ogled do 13. oktobra. Foto: "Contrasto", Sebastião Salgado, vir: https://salgadoamazonia.it/en/, izrez fotografije
Z nekaj zamude zaradi propalestinskih protestov so pred nekaj urami v gledališču Dolby v Hollywoodu podelili 96. filmske nagrade oskar. Zlati kipec za najboljši film, ki ga je podelil Al Pacino, je pričakovano prejel Oppenheimer, ki jih je vsega skupaj odnesel sedem, kar nekaj favoritov pa je ostalo praznih rok, na primer Morilci cvetne lune. Najboljša igralec in igralka sta postala Cillian Murphy in Emma Stone. Prireditev je že četrtič vodil komik Jimmy Kimmel, ki je poudaril, da je za nami leto odličnih filmov a tudi ene najdaljših stavk v zgodovini filmske industrije.
Z nekaj zamude zaradi propalestinskih protestov so pred nekaj urami v gledališču Dolby v Hollywoodu podelili 96. filmske nagrade oskar. Zlati kipec za najboljši film, ki ga je podelil Al Pacino, je pričakovano prejel Oppenheimer, ki jih je vsega skupaj odnesel sedem, kar nekaj favoritov pa je ostalo praznih rok, na primer Morilci cvetne lune. Najboljša igralec in igralka sta postala Cillian Murphy in Emma Stone. Prireditev je že četrtič vodil komik Jimmy Kimmel, ki je poudaril, da je za nami leto odličnih filmov a tudi ene najdaljših stavk v zgodovini filmske industrije.
Razstava prinaša izbor slovenski likovnih del – z izjemo najstarejši slike, ki jo je ustvarila avstrijska slikarka Berta Zois Moro – iz zasebne zbirke Kroples. Nekaj umetnin iz zbirke je sicer že bilo razstavljenih, a velika večina je javno predstavljena prvič. Na razstavi je skupaj 66 del, ob omenjeni slikarki pa je na razstavo vključenih še 30 slovenskih umetnikov in umetnic. Razstava, ki je na ogled do 14. julija, ni osnovana samo na kronološkem zaporedju, temveč so dela razporejena v več vsebinskih skupin, ki ustvarjajo sklenjeno pripoved in določajo njen tok. Foto: Narodna galerija
Razstava prinaša izbor slovenski likovnih del – z izjemo najstarejši slike, ki jo je ustvarila avstrijska slikarka Berta Zois Moro – iz zasebne zbirke Kroples. Nekaj umetnin iz zbirke je sicer že bilo razstavljenih, a velika večina je javno predstavljena prvič. Na razstavi je skupaj 66 del, ob omenjeni slikarki pa je na razstavo vključenih še 30 slovenskih umetnikov in umetnic. Razstava, ki je na ogled do 14. julija, ni osnovana samo na kronološkem zaporedju, temveč so dela razporejena v več vsebinskih skupin, ki ustvarjajo sklenjeno pripoved in določajo njen tok. Foto: Narodna galerija
V noči z nedelje na ponedeljek bodo v gledališču Dolby v Hollywoodu kot vsako leto podelili nagrade ameriške Akademije filmskih umetnosti in znanosti – oskarje. Tokrat že šestindevetdesetič – prvič so jih podelili leta 1929, kar pomeni, da gre tudi za najstarejšo podelitev nagrad v okviru zabavne industrije na svetu. V nekaj kategorijah so favoriti bolj ali manj jasni – na primer, oskarja za stransko igralko bi lahko dobila Da’Vine Joy Randolph za svojo vlogo v Bartonovi akademiji, kjer upodablja mamo, ki žaluje za sinom, padlim v Vietnamu. Oskarja za glavno igralko večinoma napovedujejo Lily Gladstone za nastop v filmu Morilci cvetne lune, tako bi postala tudi prva ameriška staroselka s to nagrado. Oskar za najboljši tujejezični film, bi denimo lahko pristal v rokah ustvarjalcev filma Interesno območje. Na splošno pa se kot veliki zmagovalec noči izrisuje Oppenheimer. Spomnimo: Minulo leto je zaznamoval fenomen, ki so ga na družbenih omrežjih in nato še v medijih poimenovali kar »Barbenheimer«; dva mega-uspešna filma, Barbika in Oppenheimer, sta lansko poletje občinstvo po pandemiji spet množično pritegnila v kino in pri prodaji vstopnic podrla vse rekorde. Skupaj sta dobila 21 nominacij za oskarje – Barbie oz Barbika osem, Oppenheimer pa trinajst. Več Tina Poglajen.
V noči z nedelje na ponedeljek bodo v gledališču Dolby v Hollywoodu kot vsako leto podelili nagrade ameriške Akademije filmskih umetnosti in znanosti – oskarje. Tokrat že šestindevetdesetič – prvič so jih podelili leta 1929, kar pomeni, da gre tudi za najstarejšo podelitev nagrad v okviru zabavne industrije na svetu. V nekaj kategorijah so favoriti bolj ali manj jasni – na primer, oskarja za stransko igralko bi lahko dobila Da’Vine Joy Randolph za svojo vlogo v Bartonovi akademiji, kjer upodablja mamo, ki žaluje za sinom, padlim v Vietnamu. Oskarja za glavno igralko večinoma napovedujejo Lily Gladstone za nastop v filmu Morilci cvetne lune, tako bi postala tudi prva ameriška staroselka s to nagrado. Oskar za najboljši tujejezični film, bi denimo lahko pristal v rokah ustvarjalcev filma Interesno območje. Na splošno pa se kot veliki zmagovalec noči izrisuje Oppenheimer. Spomnimo: Minulo leto je zaznamoval fenomen, ki so ga na družbenih omrežjih in nato še v medijih poimenovali kar »Barbenheimer«; dva mega-uspešna filma, Barbika in Oppenheimer, sta lansko poletje občinstvo po pandemiji spet množično pritegnila v kino in pri prodaji vstopnic podrla vse rekorde. Skupaj sta dobila 21 nominacij za oskarje – Barbie oz Barbika osem, Oppenheimer pa trinajst. Več Tina Poglajen.
Mesec marec je v prestolnici tradicionalno namenjen dokumentarnemu filmu in tako bo tudi letos. V Cankarjevem domu, Kinodvoru in Slovenski kinoteki bodo med 13. in 20. marcem predvajali 29 celovečernih in krakih dokumentarnih filmov. V tekmovalni program je programski direktor Simon Popek uvrstil pet celovečercev, ki se posredno ali neposredno dotikajo teme človekovih pravic. Med njimi je otvoritveni film Zajeti v izviru – Slovenski otroci Lebensborna režiserke Maje Weiss, s katerim se bo festival v sredo tudi odprl. Prispevek je pripravil Urban Tarman.
Mesec marec je v prestolnici tradicionalno namenjen dokumentarnemu filmu in tako bo tudi letos. V Cankarjevem domu, Kinodvoru in Slovenski kinoteki bodo med 13. in 20. marcem predvajali 29 celovečernih in krakih dokumentarnih filmov. V tekmovalni program je programski direktor Simon Popek uvrstil pet celovečercev, ki se posredno ali neposredno dotikajo teme človekovih pravic. Med njimi je otvoritveni film Zajeti v izviru – Slovenski otroci Lebensborna režiserke Maje Weiss, s katerim se bo festival v sredo tudi odprl. Prispevek je pripravil Urban Tarman.
9. 3. se začenja že 42. izdaja Bergamskega filmskega festivala oz. srečanja, ki bo trajalo do prihodnje nedelje. V okviru devet dnevnega programa obsega 2 tekmovalni sekciji za celovečerne igrane filme, sekcijo Close-up, posvečeno dokumentarcem, retrospektivni del, ki je tokrat namenjen francoskima ustvarjalcema Éricu Rohmerju in Sachi Guitryju in še sekcijo Evropa, zdaj – Europe, now, v kateri se osredotočajo na reprezentativni del opusov treh ustvarjalcev: danke Frederikke Aspöck, šveda Lukasa Moodyssona in Metoda Pevca, s katerim se je o njegovem bergamskem nastopu in tudi novem filmskem projektu pogovarjal Matej Juh.
9. 3. se začenja že 42. izdaja Bergamskega filmskega festivala oz. srečanja, ki bo trajalo do prihodnje nedelje. V okviru devet dnevnega programa obsega 2 tekmovalni sekciji za celovečerne igrane filme, sekcijo Close-up, posvečeno dokumentarcem, retrospektivni del, ki je tokrat namenjen francoskima ustvarjalcema Éricu Rohmerju in Sachi Guitryju in še sekcijo Evropa, zdaj – Europe, now, v kateri se osredotočajo na reprezentativni del opusov treh ustvarjalcev: danke Frederikke Aspöck, šveda Lukasa Moodyssona in Metoda Pevca, s katerim se je o njegovem bergamskem nastopu in tudi novem filmskem projektu pogovarjal Matej Juh.
Na delih Zmaga Jeraja je vedno navzoč človek – tudi ko ni upodobljen, pravi Gregor Dražil, kustos razstave Jerajevih del v Mednarodnem grafičnem likovnem centru z literarno obarvanim naslovom – Z visokim korakom prestopim okensko polico. Ta morda nakazuje občutek ob ogledu – nelagodje, pričakovanje, neznano in skrivnostno se prepletajo v izbranih slikah, fotografijah in grafikah iz konca šestdesetih in sedemdesetih let, ko se je Jeraj ukvarjal z odnosom med notranjim in zunanjim prostorom. Ob vstopu v razstavne prostore MGLC-ja se na videz znajdemo v zatemnjenem stanovanju iz približno šestdesetih ali sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Jerajeva dela v poltemi skoraj težko razločimo, počakati moramo, da jih oplazi snop premikajoče se svetlobe. Dramatično in gledališko postavitev podpisuje Toni Soprano Meneglejte, kustos razstave Gregor Dražil pa poudarja, da so želeli vzpostaviti novo dojemanje Jerajevih del in se hkrati približati njegovemu razumevanju lastne umetnosti. Čepav je leta 1937 rojeni Jeraj znan kot ekspresivni figuralik, pozneje pa se ga povezuje tudi z novo podobo, ob sprehodu skozi razstavo opazimo bolj malo figuralike – in še tedaj, ko se človek pojavi, je prej izginjujoča silhueta kot polnokrvna oseba. A tudi kadar človek na njegovih delih ni navzoč, ga je mogoče čutiti, je prepričan Dražil. Ob slikah in grafikah so na ogled tudi Jerajeve črno-bele fotografije, v katerih so ga prav tako zanimali odtujeni, zapuščeni svetov, okna in prehodi. Deloval je v okviru Mariborskega fotokluba in velja za enega od predstavnikov avtorske, neoavantgardne fotografije pri nas. Bil pa je tudi oblikovalec, scenograf, pisal je o umetnosti in se zanimal za literaturo. Navdušen je bil nad poljskim pisateljem Brunom Schulzem – njegovo pisanje se mi je zdelo slikovito, Schulz pa je bil tudi likovnik in je kdaj ilustriral svoje knjige. Citat iz ene od njegovih zgodb je tako postal naslov razstave – Z visokim korakom prestopim okensko polico. Prehajanje med prostori lahko pri Jeraju razumemo metaforično. Morda pa v Jerajevih delih pri tem ne gre le za prostor, temveč to velja tudi za življenje, v katero stopimo, in naj bi se počutili domače, ampak se morda ne. V prostore Zmaga Jeraja pa lahko v MGLC-ju z visokim korakom čez okensko polico stopite še do 16. junija. Foto: Jaka Babnik, arhiv MGLC, izrez fotografije
Na delih Zmaga Jeraja je vedno navzoč človek – tudi ko ni upodobljen, pravi Gregor Dražil, kustos razstave Jerajevih del v Mednarodnem grafičnem likovnem centru z literarno obarvanim naslovom – Z visokim korakom prestopim okensko polico. Ta morda nakazuje občutek ob ogledu – nelagodje, pričakovanje, neznano in skrivnostno se prepletajo v izbranih slikah, fotografijah in grafikah iz konca šestdesetih in sedemdesetih let, ko se je Jeraj ukvarjal z odnosom med notranjim in zunanjim prostorom. Ob vstopu v razstavne prostore MGLC-ja se na videz znajdemo v zatemnjenem stanovanju iz približno šestdesetih ali sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Jerajeva dela v poltemi skoraj težko razločimo, počakati moramo, da jih oplazi snop premikajoče se svetlobe. Dramatično in gledališko postavitev podpisuje Toni Soprano Meneglejte, kustos razstave Gregor Dražil pa poudarja, da so želeli vzpostaviti novo dojemanje Jerajevih del in se hkrati približati njegovemu razumevanju lastne umetnosti. Čepav je leta 1937 rojeni Jeraj znan kot ekspresivni figuralik, pozneje pa se ga povezuje tudi z novo podobo, ob sprehodu skozi razstavo opazimo bolj malo figuralike – in še tedaj, ko se človek pojavi, je prej izginjujoča silhueta kot polnokrvna oseba. A tudi kadar človek na njegovih delih ni navzoč, ga je mogoče čutiti, je prepričan Dražil. Ob slikah in grafikah so na ogled tudi Jerajeve črno-bele fotografije, v katerih so ga prav tako zanimali odtujeni, zapuščeni svetov, okna in prehodi. Deloval je v okviru Mariborskega fotokluba in velja za enega od predstavnikov avtorske, neoavantgardne fotografije pri nas. Bil pa je tudi oblikovalec, scenograf, pisal je o umetnosti in se zanimal za literaturo. Navdušen je bil nad poljskim pisateljem Brunom Schulzem – njegovo pisanje se mi je zdelo slikovito, Schulz pa je bil tudi likovnik in je kdaj ilustriral svoje knjige. Citat iz ene od njegovih zgodb je tako postal naslov razstave – Z visokim korakom prestopim okensko polico. Prehajanje med prostori lahko pri Jeraju razumemo metaforično. Morda pa v Jerajevih delih pri tem ne gre le za prostor, temveč to velja tudi za življenje, v katero stopimo, in naj bi se počutili domače, ampak se morda ne. V prostore Zmaga Jeraja pa lahko v MGLC-ju z visokim korakom čez okensko polico stopite še do 16. junija. Foto: Jaka Babnik, arhiv MGLC, izrez fotografije
Po tem ko je jeseni leta 2022 Vlada Republike Slovenije projekt prenove ljubljanske Drame uvrstila v okvir rebalansa proračuna za leto 2023, so v Drami pričeli iskati nadomestne prostore, ki bi gledališču tudi med obnovo omogočili neprekinjeno izvajanje programov. Kot so sporočili iz Drame, so kot najustreznejšo izbrali Družbo Alterna Intertade, lastnico prostorov in podjetja L56, na Litostrojski cesti 56. Sklenilo so triletno najemno pogodbo z možnostjo podaljšanja, mesečna najemnina pa bo znašala 71.000 evrov bruto. Lastnik prostorov bo opravil tudi izvedbo obsežnih prilagoditvenih del, ocenjenih na 1,4 milijona evrov. Kljub temu da ministrstvo še ni pridobilo gradbenega dovoljenja, podlage za objavo javnega razpisa za izvedbo del, in torej še ni jasno, kdaj se bodo gradbena dela na Erjavčevi cesti 1 sploh pričela, ministrica zagotavlja, da vsi postopki potekajo v skladu s predvideno časovnico in bo prenova končana konec leta 2026.
Po tem ko je jeseni leta 2022 Vlada Republike Slovenije projekt prenove ljubljanske Drame uvrstila v okvir rebalansa proračuna za leto 2023, so v Drami pričeli iskati nadomestne prostore, ki bi gledališču tudi med obnovo omogočili neprekinjeno izvajanje programov. Kot so sporočili iz Drame, so kot najustreznejšo izbrali Družbo Alterna Intertade, lastnico prostorov in podjetja L56, na Litostrojski cesti 56. Sklenilo so triletno najemno pogodbo z možnostjo podaljšanja, mesečna najemnina pa bo znašala 71.000 evrov bruto. Lastnik prostorov bo opravil tudi izvedbo obsežnih prilagoditvenih del, ocenjenih na 1,4 milijona evrov. Kljub temu da ministrstvo še ni pridobilo gradbenega dovoljenja, podlage za objavo javnega razpisa za izvedbo del, in torej še ni jasno, kdaj se bodo gradbena dela na Erjavčevi cesti 1 sploh pričela, ministrica zagotavlja, da vsi postopki potekajo v skladu s predvideno časovnico in bo prenova končana konec leta 2026.
Pol Guasch, rojen leta 1997, je katalonski pesnik in pisatelj. Na King’s Collegeu v Londonu je zaključil magisterij iz sodobne književnosti, kulture in teorije, trenutno pa se ukvarja s svojo doktorsko disertacijo o ljubezni in poetiki na Univerzi v Barceloni. Je avtor pesniških zbirk Tanta grana in La part del foc, s svojo poezijo je sodeloval na mednarodnih pesniških branjih od Južne Afrike do Švice in Nemčije, so zapisali v besedilu ob njegovem gostovanju na Fabuli. Njegov roman Napalm v srcu je izšel v prevodu Veronike Rot. O knjigi se je z avtorjem pogovarjala Petra Meterc.
Pol Guasch, rojen leta 1997, je katalonski pesnik in pisatelj. Na King’s Collegeu v Londonu je zaključil magisterij iz sodobne književnosti, kulture in teorije, trenutno pa se ukvarja s svojo doktorsko disertacijo o ljubezni in poetiki na Univerzi v Barceloni. Je avtor pesniških zbirk Tanta grana in La part del foc, s svojo poezijo je sodeloval na mednarodnih pesniških branjih od Južne Afrike do Švice in Nemčije, so zapisali v besedilu ob njegovem gostovanju na Fabuli. Njegov roman Napalm v srcu je izšel v prevodu Veronike Rot. O knjigi se je z avtorjem pogovarjala Petra Meterc.
Izrazitost nastopa gledališke in filmske igralke Jožice Avbelj je med drugim v njenem prepoznavnem glasu, načinu govora, poigravanju z jezikom. Njeno življenje je v biografskem romanu, ki je izšel pred dvema letoma, opisala dramaturginja, publicistka in urednica Petra Pogorevc. Joži je zdaj izšla še v obliki zvočne knjige kot plod sodelovanja ZKP RTV Slovenija, Arsovega igranega programa in založbe Beletrina. Režirala jo je Špela Kravogel, bere jo kar igralka sama, poslušamo pa jo lahko tudi v oddaji Odprta knjiga na Arsu vsak delovnik ob 19-ih.
Izrazitost nastopa gledališke in filmske igralke Jožice Avbelj je med drugim v njenem prepoznavnem glasu, načinu govora, poigravanju z jezikom. Njeno življenje je v biografskem romanu, ki je izšel pred dvema letoma, opisala dramaturginja, publicistka in urednica Petra Pogorevc. Joži je zdaj izšla še v obliki zvočne knjige kot plod sodelovanja ZKP RTV Slovenija, Arsovega igranega programa in založbe Beletrina. Režirala jo je Špela Kravogel, bere jo kar igralka sama, poslušamo pa jo lahko tudi v oddaji Odprta knjiga na Arsu vsak delovnik ob 19-ih.
V Slovenski kinoteki podelili že deseto nagrado Franceta Štiglica za življenjsko delo na področju filmske in televizijske režije. Poklonili so se Antonu Tomašiču, filmskemu ustvarjalcu, ki bo aprila dopolnil 87 let. Med njegovimi številnimi režijskimi projekti je na primer legendarna mladinska klasika, film Čisto pravi gusar.
V Slovenski kinoteki podelili že deseto nagrado Franceta Štiglica za življenjsko delo na področju filmske in televizijske režije. Poklonili so se Antonu Tomašiču, filmskemu ustvarjalcu, ki bo aprila dopolnil 87 let. Med njegovimi številnimi režijskimi projekti je na primer legendarna mladinska klasika, film Čisto pravi gusar.
Tesa Drev Juh je v oddaji Gremo v kino pred mikrofon povabila Ingrid Kovač Brus, ki je spremljala letošnjo izdajo festivala Berlinale.
Tesa Drev Juh je v oddaji Gremo v kino pred mikrofon povabila Ingrid Kovač Brus, ki je spremljala letošnjo izdajo festivala Berlinale.
V Galeriji Cankarjevega doma so odprli razstavo Marie Lassnig, leta 1919 rojene mednarodno priznane avstrijske umetnice, ki je med drugim za svoje življenjsko delo v Benetkah prejela zlatega leva, njena dela pa hranijo tudi v newyorški MoMi. Znana je predvsem po psihološko ekspresivnih avtoportretih, za svoje delo pa je uporabljala izraz slikarstvo zavedanja telesa. Avtoportret z možgani, ki lezejo iz lobanje ali pa telo, ki mu manjka kakšen del – Maria Lassnig je s svojimi popačenimi, včasih fantastičnimi podobami telesa danes, v času idealizacije na družbenih medijih, morda še bolj aktualna. V ospredju ni realen izgled, temveč občutje telesa, prek tega pa psiha, čustva, lastno doživljanje in ranljivost. Katarina Hergouth, vodja razstavnega programa Cankarjevega doma, je kot sokustosinja razstavo pripravila s Petrom Pakeschom, direktorjem fundacije Marie Lassnig. Na prvi samostojni razstavi umetnice v Sloveniji, ki zaznamuje deseto obletnico njene smrti, so na ogled predvsem risbe, nekaj oljnih slik in dva krajša animirana filma. Čeprav je znana predvsem po slikah s pogosto živahno pastelnim koloritom, so risbe številčen in pomemben del njenega opusa. Moje risbe so zanimivejše kot slike, je dejala Maria Lassnig, ki je svinčnik označila za most proti domu, ena od risb na razstavi pa ima naslov – Rišem, torej mislim. Foto: Maria Lassnig, Simultano slikanje / Slikanje z dvema rokama, 1991. Foto: Maria Lassnig Foundation / Bildrecht, Dunaj 2024, izrez fotografije
V Galeriji Cankarjevega doma so odprli razstavo Marie Lassnig, leta 1919 rojene mednarodno priznane avstrijske umetnice, ki je med drugim za svoje življenjsko delo v Benetkah prejela zlatega leva, njena dela pa hranijo tudi v newyorški MoMi. Znana je predvsem po psihološko ekspresivnih avtoportretih, za svoje delo pa je uporabljala izraz slikarstvo zavedanja telesa. Avtoportret z možgani, ki lezejo iz lobanje ali pa telo, ki mu manjka kakšen del – Maria Lassnig je s svojimi popačenimi, včasih fantastičnimi podobami telesa danes, v času idealizacije na družbenih medijih, morda še bolj aktualna. V ospredju ni realen izgled, temveč občutje telesa, prek tega pa psiha, čustva, lastno doživljanje in ranljivost. Katarina Hergouth, vodja razstavnega programa Cankarjevega doma, je kot sokustosinja razstavo pripravila s Petrom Pakeschom, direktorjem fundacije Marie Lassnig. Na prvi samostojni razstavi umetnice v Sloveniji, ki zaznamuje deseto obletnico njene smrti, so na ogled predvsem risbe, nekaj oljnih slik in dva krajša animirana filma. Čeprav je znana predvsem po slikah s pogosto živahno pastelnim koloritom, so risbe številčen in pomemben del njenega opusa. Moje risbe so zanimivejše kot slike, je dejala Maria Lassnig, ki je svinčnik označila za most proti domu, ena od risb na razstavi pa ima naslov – Rišem, torej mislim. Foto: Maria Lassnig, Simultano slikanje / Slikanje z dvema rokama, 1991. Foto: Maria Lassnig Foundation / Bildrecht, Dunaj 2024, izrez fotografije
V svojem 77. letu je umrl Andraž Šalamun, slikar in filozof, nekoč član napredne konceptualna umetniške skupine OHO in potem eden osrednjih predstavnikov abstrakcije na slovenskem, ki ga zaznamuje pet desetletij neprekinjenega umetniškega delovanja. Na velikih slikarskih formatih, ki objamejo gledalca, se razteza barvna meglica na primer temno modre ali rdeče, ki kot oblaki tu in tam propušča črno. A Andraž Šalamun, rojen leta 1947 v Ljubljani, se je še pred tem ukvarjal s precej avantgardnimi pristopi, kot sta tako imenovana revna umetnost in body art – bil je del konceptualnega gibanja OHO. A diplomiral je na primerjalni književnosti. Po študiju se je kot samouk povsem posvetil jeziku likovne govorice. Po številnih priznanjih in tem, da so bila njegova dela vključena v jugoslovanske selekcije velikih svetovnih razstav, na primer na bienala v Sao Paulu in Benetkah, je leta 1993 prejel še nagrado Prešernovega sklada. Andraž Šalamun je raziskoval materialnost slike, a hkrati je vnašal poetičnost. In bil je samosvoj, težko uvrstljiv v tokove svojih sodobnikov. Kot eden osrednjih slovenskih slikarjev nove podobe se je izkazal v osemdesetih, ko je, kot je ob njegovi pregledni razstavi leta 2017 v Moderni galeriji zapisala kustosinja Martina Vovk, ''Šalamunovo slikarstvo tako rekoč eksplodiralo v podobi in koloritu.'' S serijo bizonov, ki je ob soncih zanj prelomna, je prav tam tudi zastopan na stalni razstavi slovenske moderne umetnosti 20. stoletje. Foto: MMC/Miloš Ojdanić
V svojem 77. letu je umrl Andraž Šalamun, slikar in filozof, nekoč član napredne konceptualna umetniške skupine OHO in potem eden osrednjih predstavnikov abstrakcije na slovenskem, ki ga zaznamuje pet desetletij neprekinjenega umetniškega delovanja. Na velikih slikarskih formatih, ki objamejo gledalca, se razteza barvna meglica na primer temno modre ali rdeče, ki kot oblaki tu in tam propušča črno. A Andraž Šalamun, rojen leta 1947 v Ljubljani, se je še pred tem ukvarjal s precej avantgardnimi pristopi, kot sta tako imenovana revna umetnost in body art – bil je del konceptualnega gibanja OHO. A diplomiral je na primerjalni književnosti. Po študiju se je kot samouk povsem posvetil jeziku likovne govorice. Po številnih priznanjih in tem, da so bila njegova dela vključena v jugoslovanske selekcije velikih svetovnih razstav, na primer na bienala v Sao Paulu in Benetkah, je leta 1993 prejel še nagrado Prešernovega sklada. Andraž Šalamun je raziskoval materialnost slike, a hkrati je vnašal poetičnost. In bil je samosvoj, težko uvrstljiv v tokove svojih sodobnikov. Kot eden osrednjih slovenskih slikarjev nove podobe se je izkazal v osemdesetih, ko je, kot je ob njegovi pregledni razstavi leta 2017 v Moderni galeriji zapisala kustosinja Martina Vovk, ''Šalamunovo slikarstvo tako rekoč eksplodiralo v podobi in koloritu.'' S serijo bizonov, ki je ob soncih zanj prelomna, je prav tam tudi zastopan na stalni razstavi slovenske moderne umetnosti 20. stoletje. Foto: MMC/Miloš Ojdanić
V berlinski filmski palači bo v soboto eden izmed 20 filmov iz glavnega tekmovalnega programa prejel zlatega medveda. Žiriji, ki je zelo raznolika, predseduje igralka Lupita Nyong'o, in ker izrazitega favorita ni, pravi poročevalka iz Belina Ingrid Kovač Brus, bo sobotni večer še bolj zanimiv. Foto: Ingrid Kovač Brus
V berlinski filmski palači bo v soboto eden izmed 20 filmov iz glavnega tekmovalnega programa prejel zlatega medveda. Žiriji, ki je zelo raznolika, predseduje igralka Lupita Nyong'o, in ker izrazitega favorita ni, pravi poročevalka iz Belina Ingrid Kovač Brus, bo sobotni večer še bolj zanimiv. Foto: Ingrid Kovač Brus
