Iskanje oddaja
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Informativni prispevki iz področja kulture
V okviru letošnjih 40. Slovenskih glasbenih dnevov, ki so se pričeli v petek 17. aprila, končali pa se bodo jutri s koncertom Simfoničnega orkestra RTV Slovenija, je danes v Viteški dvorani v Križankah v Ljubljani potekal tudi dopoldanski program razprav, predstavitev in premier, posvečenih razvoju slovenske glasbene umetnosti, radijskim praksam ter zgodovinskim in sodobnim ustvarjalnim projektom.
V okviru letošnjih 40. Slovenskih glasbenih dnevov, ki so se pričeli v petek 17. aprila, končali pa se bodo jutri s koncertom Simfoničnega orkestra RTV Slovenija, je danes v Viteški dvorani v Križankah v Ljubljani potekal tudi dopoldanski program razprav, predstavitev in premier, posvečenih razvoju slovenske glasbene umetnosti, radijskim praksam ter zgodovinskim in sodobnim ustvarjalnim projektom.
Na malem odru Slovenskega narodnega gledališča v Novi Gorici bo drevi in jutri ob 20. uri premiera drame Konec epohe, ki je nastala v koprodukciji novogoriškega gledališkega ansambla s Kulturno umetniškim društvom Svobodno neinstitucionalno gledališče in Cankarjevim domom Ljubljana. Besedilo hrvaškega dramatika, dramaturga in pisatelja Dina Pešuta ponuja odkrito, pristno, neposredno in duhovito razlago sveta mladih. V režiji se je prvič preizkusil Jaka Smerkolj Simoneti, ki Pešutovo literarno ustvarjanje zelo dobro spremlja.
Na malem odru Slovenskega narodnega gledališča v Novi Gorici bo drevi in jutri ob 20. uri premiera drame Konec epohe, ki je nastala v koprodukciji novogoriškega gledališkega ansambla s Kulturno umetniškim društvom Svobodno neinstitucionalno gledališče in Cankarjevim domom Ljubljana. Besedilo hrvaškega dramatika, dramaturga in pisatelja Dina Pešuta ponuja odkrito, pristno, neposredno in duhovito razlago sveta mladih. V režiji se je prvič preizkusil Jaka Smerkolj Simoneti, ki Pešutovo literarno ustvarjanje zelo dobro spremlja.
Bliža se 23. april, svetovni dan knjige in avtorskih pravic, in s tem se bližajo tudi 31. Slovenski dnevi knjige. V sodelovanju s partnerskimi mesti – okoli dvajset jih je – jih organizira Društvo slovenskih pisateljev, program pa je združen pod temo Besede za prihodnost. Prispevek sta pripravila Jolanda Fele in Vlado Motnikar.
Bliža se 23. april, svetovni dan knjige in avtorskih pravic, in s tem se bližajo tudi 31. Slovenski dnevi knjige. V sodelovanju s partnerskimi mesti – okoli dvajset jih je – jih organizira Društvo slovenskih pisateljev, program pa je združen pod temo Besede za prihodnost. Prispevek sta pripravila Jolanda Fele in Vlado Motnikar.
Ko se ruši svetovni red, se zdi, da so besede nemočne in da je meč močnejši od peresa. Če bi bilo resnično tako, avtoritarni režimi ne bi zapirali pisatelje in novinarje, ki so običajno med prvimi na udaru. Na 58. mednarodnem srečanju pisateljev in pisateljic za mir, ki je potekalo na Bledu, v Sežani in v Ljubljani, so udeleženci poročali o razmerah iz najbolj konfliktnih območij po svetu. V središču zasedanja pa je bilo vprašanje rušenja svetovnega reda. Aleksander Čobec je ob sklepu srečanja k pogovoru povabil predsednico Slovenskega centra PEN in podpredsednico upravnega odbora Mednarodnega PEN-a Tanjo Tuma.
Ko se ruši svetovni red, se zdi, da so besede nemočne in da je meč močnejši od peresa. Če bi bilo resnično tako, avtoritarni režimi ne bi zapirali pisatelje in novinarje, ki so običajno med prvimi na udaru. Na 58. mednarodnem srečanju pisateljev in pisateljic za mir, ki je potekalo na Bledu, v Sežani in v Ljubljani, so udeleženci poročali o razmerah iz najbolj konfliktnih območij po svetu. V središču zasedanja pa je bilo vprašanje rušenja svetovnega reda. Aleksander Čobec je ob sklepu srečanja k pogovoru povabil predsednico Slovenskega centra PEN in podpredsednico upravnega odbora Mednarodnega PEN-a Tanjo Tuma.
58. mednarodno srečanje pisateljev in pisateljic za mir se je v ponedeljek začelo z dogodkom Bled pred Bledom: Književnost iz zapora. V pogovoru, ki ga je moderirala pisateljica Selma Skenderović, predsednica Mladega PEN-a, so trije avtorji (kurdski pisatelj Burhan Sönmez, čilski pesnik Germán Rojas in hrvaška avtorica Luiza Bouharaoua) razpravljali o vlogi literature ter odgovornosti pisateljev in pisateljic v času globalnih kriz. Prispevek je pripravila Sanja Rejc. Prevode bereta Igor Velše in Mateja Perpar.
58. mednarodno srečanje pisateljev in pisateljic za mir se je v ponedeljek začelo z dogodkom Bled pred Bledom: Književnost iz zapora. V pogovoru, ki ga je moderirala pisateljica Selma Skenderović, predsednica Mladega PEN-a, so trije avtorji (kurdski pisatelj Burhan Sönmez, čilski pesnik Germán Rojas in hrvaška avtorica Luiza Bouharaoua) razpravljali o vlogi literature ter odgovornosti pisateljev in pisateljic v času globalnih kriz. Prispevek je pripravila Sanja Rejc. Prevode bereta Igor Velše in Mateja Perpar.
V Galeriji Božidar Jakac v Muzeju moderne in sodobne umetnosti v Kostanjevici na Krki so odprli razstavo z naslovom Vprašanje pogleda. Predstavlja pregled delovanja fotografa in umetnika Jake Babnika, ki je zadnjih dveh desetletjih ustvaril vrsto odmevnih umetniških projektov, tako v razstavni kot v knjižni obliki. V svoji umetniški praksi skozi podobe analizira najrazličnejše sodobne družbene fenomene. Njegov osrednji ustvarjalni postopek je opazovanje in beleženje sprememb v kulturni krajini svojega neposrednega okolja, ki so vselej pogojene s kompleksnimi zgodovinskimi, družbenimi in političnimi okoliščinami. Obseg pojavov, ki jih s svojimi deli tako ali drugače naslavlja, odraža Babnikovo poglobljeno zanimanje za obče stanje duha sodobne družbe, ki se sooča s številnimi notranjimi paradoksi in nesorazmerji. Suzana Vahtarić se o razstavi pogovarja s kustosom Miho Colnerjem.
V Galeriji Božidar Jakac v Muzeju moderne in sodobne umetnosti v Kostanjevici na Krki so odprli razstavo z naslovom Vprašanje pogleda. Predstavlja pregled delovanja fotografa in umetnika Jake Babnika, ki je zadnjih dveh desetletjih ustvaril vrsto odmevnih umetniških projektov, tako v razstavni kot v knjižni obliki. V svoji umetniški praksi skozi podobe analizira najrazličnejše sodobne družbene fenomene. Njegov osrednji ustvarjalni postopek je opazovanje in beleženje sprememb v kulturni krajini svojega neposrednega okolja, ki so vselej pogojene s kompleksnimi zgodovinskimi, družbenimi in političnimi okoliščinami. Obseg pojavov, ki jih s svojimi deli tako ali drugače naslavlja, odraža Babnikovo poglobljeno zanimanje za obče stanje duha sodobne družbe, ki se sooča s številnimi notranjimi paradoksi in nesorazmerji. Suzana Vahtarić se o razstavi pogovarja s kustosom Miho Colnerjem.
Legokocke nagovarjajo vse generacije in v muzej vabijo širše občinstvo, pravi princ Dimitri von Thurn und Taxis, upravitelj Devinskega gradu, ki stoji na strmi pečini nad tržaškim zalivom. Že več kot 400 let ga poseduje ena najstarejših evropskih plemiških rodbin. Je prava turistična atrakcija, v njem pa so zdaj postavili tudi impresivne skulpture iz legokock, ki rekonstruirajo njegovo zgodovino.
Legokocke nagovarjajo vse generacije in v muzej vabijo širše občinstvo, pravi princ Dimitri von Thurn und Taxis, upravitelj Devinskega gradu, ki stoji na strmi pečini nad tržaškim zalivom. Že več kot 400 let ga poseduje ena najstarejših evropskih plemiških rodbin. Je prava turistična atrakcija, v njem pa so zdaj postavili tudi impresivne skulpture iz legokock, ki rekonstruirajo njegovo zgodovino.
V 89. letu je umrl ugledni slovenski skladatelj Pavel Mihelčič - radijski urednik, pedagog, glasbeni kritik, publicist in organizator koncertov. Akademsko skladateljsko pot je Pavel Mihelčič začel kot študent Marjana Kozine in pozneje Matije Bravničarja. V osemdesetih je deloval kot glasbeni urednik na Radiu Slovenija, sredi devedesetih je postal profesor za kompozicijo in glasbeno teorijo na Akademiji za glasbo v Ljubljani, sedem let je bil tudi dekan te ustanove. Dejaven je bil kot predsednik Slovenske sekcije Mednarodnega združenja za sodobno glasbo, umetniški vodja festivala ÚNICUM in Svetovnih glasbenih dni 2003 v Sloveniji, za to je prejel tudi Red za zasluge Republike Slovenije. Za svojo glasbeno ustvarjalnost je prejel nagrado Prešernovega sklada, Župančičevo nagrado, plaketo Novega mesta in Kozinovo nagrado Društva slovenskih skladateljev za zaokrožen simfonični opus na tematiko Bele krajine. S Pavlom Mihelčičem slovenski kulturni prostor izgublja veliko. Dolga leta je kot kritik časopisa Delo postavljal mero slovenski glasbeni kritiki, za program Ars je vse do zadnjega pripravljal avtorske razmisleke Čas, prostor in glasba. Skladateljsko pero je držal v rokah s posebno občutljivostjo - do človeka, do ljudskega, spontanega, tudi jazzovskega, ustvarjajoč za orkester, komorne, solistične in druge zasedbe. Kot prenikav eseist se je vztrajno boril za večjo vidnost umetniške glasbe in kulture v javnem prostoru.
V 89. letu je umrl ugledni slovenski skladatelj Pavel Mihelčič - radijski urednik, pedagog, glasbeni kritik, publicist in organizator koncertov. Akademsko skladateljsko pot je Pavel Mihelčič začel kot študent Marjana Kozine in pozneje Matije Bravničarja. V osemdesetih je deloval kot glasbeni urednik na Radiu Slovenija, sredi devedesetih je postal profesor za kompozicijo in glasbeno teorijo na Akademiji za glasbo v Ljubljani, sedem let je bil tudi dekan te ustanove. Dejaven je bil kot predsednik Slovenske sekcije Mednarodnega združenja za sodobno glasbo, umetniški vodja festivala ÚNICUM in Svetovnih glasbenih dni 2003 v Sloveniji, za to je prejel tudi Red za zasluge Republike Slovenije. Za svojo glasbeno ustvarjalnost je prejel nagrado Prešernovega sklada, Župančičevo nagrado, plaketo Novega mesta in Kozinovo nagrado Društva slovenskih skladateljev za zaokrožen simfonični opus na tematiko Bele krajine. S Pavlom Mihelčičem slovenski kulturni prostor izgublja veliko. Dolga leta je kot kritik časopisa Delo postavljal mero slovenski glasbeni kritiki, za program Ars je vse do zadnjega pripravljal avtorske razmisleke Čas, prostor in glasba. Skladateljsko pero je držal v rokah s posebno občutljivostjo - do človeka, do ljudskega, spontanega, tudi jazzovskega, ustvarjajoč za orkester, komorne, solistične in druge zasedbe. Kot prenikav eseist se je vztrajno boril za večjo vidnost umetniške glasbe in kulture v javnem prostoru.
V Narodni galeriji v Ljubljani so pripravili razstavo Tone Kralj – vizionarski mistik, ki predstavlja tudi nekaj manj znanih, a izjemnih stvaritev tega prepoznavnega slovenskega umetnika. Razstava, s katero se poklanjajo 125-letnici rojstva in 50. obletnici umetnikove smrti, je nastala v sodelovanju z Galerijo Božidar Jakac v Kostanjevici na Krki. Monumentalna, skoraj trimetrska Zadnja večerja s konca dvajsetih let 20. stoletja in pa nekoliko mlajša Saloma sta dva od vrhuncev Toneta Kralja, ki nas pozdravita ob vstopu na razstavo. Obe sta bili širši javnosti dolgo nedostopni in sta bili za to priložnost tudi konzervirani-restavrirani, in tako dopolnjujeta vpogled v Kraljev opus, povezan z ekspresionizmom in novo stvarnostjo. Goran Milovanović, direktor Galerije Božidar Jakac in avtor razstave, izpostavlja predvsem Kraljevo etično držo. Umetnik se je namreč kritično odzival na tedanjo stvarnost in v svoja dela vpletal tudi prikrito obsodbo nacizma ter fašizma. Razstavo so pospremili s katalogom; kot je zapisal Milovanović, pa je to tudi simbolna dopolnitev umetnikove institucionalne poti in ponovno vrednotenje njegovega opusa v širšem slovenskem in evropskem prostoru.
V Narodni galeriji v Ljubljani so pripravili razstavo Tone Kralj – vizionarski mistik, ki predstavlja tudi nekaj manj znanih, a izjemnih stvaritev tega prepoznavnega slovenskega umetnika. Razstava, s katero se poklanjajo 125-letnici rojstva in 50. obletnici umetnikove smrti, je nastala v sodelovanju z Galerijo Božidar Jakac v Kostanjevici na Krki. Monumentalna, skoraj trimetrska Zadnja večerja s konca dvajsetih let 20. stoletja in pa nekoliko mlajša Saloma sta dva od vrhuncev Toneta Kralja, ki nas pozdravita ob vstopu na razstavo. Obe sta bili širši javnosti dolgo nedostopni in sta bili za to priložnost tudi konzervirani-restavrirani, in tako dopolnjujeta vpogled v Kraljev opus, povezan z ekspresionizmom in novo stvarnostjo. Goran Milovanović, direktor Galerije Božidar Jakac in avtor razstave, izpostavlja predvsem Kraljevo etično držo. Umetnik se je namreč kritično odzival na tedanjo stvarnost in v svoja dela vpletal tudi prikrito obsodbo nacizma ter fašizma. Razstavo so pospremili s katalogom; kot je zapisal Milovanović, pa je to tudi simbolna dopolnitev umetnikove institucionalne poti in ponovno vrednotenje njegovega opusa v širšem slovenskem in evropskem prostoru.
S prejemniki nagrad - režiserjem Tomijem Janežičem za predstavo 1973, Žigo Divjakom in Katarino Morano za besedilo za predstavo Anhovo in prejemnikoma igralskih nagrad Jano Zupančič in Matejem Pucem - se je pogovarjala Ana Lorger.
S prejemniki nagrad - režiserjem Tomijem Janežičem za predstavo 1973, Žigo Divjakom in Katarino Morano za besedilo za predstavo Anhovo in prejemnikoma igralskih nagrad Jano Zupančič in Matejem Pucem - se je pogovarjala Ana Lorger.
V Slovenski kinoteki je še do nedelje, 12. aprila, na sporedu cikel filmov, ki so ga poimenovali Slovenska dokumentarna pomlad. V njem so zbrali filme, ki so v zadnjih letih zaznamovali domačo dokumentarno produkcijo. Program ponuja priložnost, da jih ponovno vidimo na velikem platnu – in hkrati razmislek o tem, kako se slovenski dokumentarec danes umešča v širši filmski prostor. O izboru in njegovem kontekstu se je z urednikom filmskega programa v Slovenski kinoteki Igorjem Prasslom pogovarjala Tina Poglajen.
V Slovenski kinoteki je še do nedelje, 12. aprila, na sporedu cikel filmov, ki so ga poimenovali Slovenska dokumentarna pomlad. V njem so zbrali filme, ki so v zadnjih letih zaznamovali domačo dokumentarno produkcijo. Program ponuja priložnost, da jih ponovno vidimo na velikem platnu – in hkrati razmislek o tem, kako se slovenski dokumentarec danes umešča v širši filmski prostor. O izboru in njegovem kontekstu se je z urednikom filmskega programa v Slovenski kinoteki Igorjem Prasslom pogovarjala Tina Poglajen.
Zveza društev slovenskih likovnih umetnikov je v sodelovanju z Moderno galerijo sinoči tam podelila letošnje državne nagrade Riharda Jakopiča za likovno in vizualno umetnost. Jakopičevo nagrado za življenjsko delo je prejel akademski slikar Sandi Červek, katerega opus izrazito zaznamuje črna barva. Za izjemne dosežke so se poklonili umetniku Vadimu Fiškinu, priznanje pa je šlo v roke Helene Tahir.
Zveza društev slovenskih likovnih umetnikov je v sodelovanju z Moderno galerijo sinoči tam podelila letošnje državne nagrade Riharda Jakopiča za likovno in vizualno umetnost. Jakopičevo nagrado za življenjsko delo je prejel akademski slikar Sandi Červek, katerega opus izrazito zaznamuje črna barva. Za izjemne dosežke so se poklonili umetniku Vadimu Fiškinu, priznanje pa je šlo v roke Helene Tahir.
Revija Dialogi je v Mariboru izhajala kar 61 let. Zaradi večletnega zmanjševanja javnih sredstev in redkih humanističnih piscev je publikacija konec lanskega leta prenehala izhajati. Razstava ponuja vpogled v pomembno dediščino edine humanistične revije v Mariboru, ki je več desetletij prinašala kritične premisleke o aktualnem družbenem in kulturnem dogajanju v Sloveniji.
Revija Dialogi je v Mariboru izhajala kar 61 let. Zaradi večletnega zmanjševanja javnih sredstev in redkih humanističnih piscev je publikacija konec lanskega leta prenehala izhajati. Razstava ponuja vpogled v pomembno dediščino edine humanistične revije v Mariboru, ki je več desetletij prinašala kritične premisleke o aktualnem družbenem in kulturnem dogajanju v Sloveniji.
Ob stoletnici smrti Srečka Kosovela je v zbirki Novi pristopi pred dnevi izšlo novo delo kosovelologa dr. Janeza Vrečka, ki nosi naslov Čas je prostor. Vrečko se v študiji posveča do zdaj neznani razsežnosti Kosovelovega opusa v odnosu do newtonovske fizike ob soočenju z Einsteinovimi dognanji in porajajočo se kvantno fiziko. Kosovelovo novo razumevanje človeka je s slednjim tesno povezano, trdi raziskovalec.
Ob stoletnici smrti Srečka Kosovela je v zbirki Novi pristopi pred dnevi izšlo novo delo kosovelologa dr. Janeza Vrečka, ki nosi naslov Čas je prostor. Vrečko se v študiji posveča do zdaj neznani razsežnosti Kosovelovega opusa v odnosu do newtonovske fizike ob soočenju z Einsteinovimi dognanji in porajajočo se kvantno fiziko. Kosovelovo novo razumevanje človeka je s slednjim tesno povezano, trdi raziskovalec.
Po dokumentarcu Sarajevo safari, v katerem je tematiziral nepredstavljiv safari na ljudi, ki se je dogajal med obleganjem Sarajeva v letih 1992 do 1996, je Miran Zupanič zdaj posnel film z izjemno pozitivno vsebino. Gora Rocka prikaže festival, ki ga bodo na Šentviški planoti pri Tolminu letos poleti priredili že 22ič. Vse temelji na prostovoljnem delu organizatorjev in drugih, ki pomagajo pri realizaciji festivala, tako da gre vsako leto izkupiček od vstopnic v dobrodelne namene. V filmu je veliko utrinkov nastopov glasbenih skupin – Magnifica, Big Foot Mama, Vlado Kreslin in drugih –, v ospredju pa je vse okrog glasbe same: organizatorji, prostovoljci, občinstvo. Film je bil preteklo soboto premierno prikazan v Cankarjevem domu v Ljubljani v okviru projekta Naši filmi doma.
Po dokumentarcu Sarajevo safari, v katerem je tematiziral nepredstavljiv safari na ljudi, ki se je dogajal med obleganjem Sarajeva v letih 1992 do 1996, je Miran Zupanič zdaj posnel film z izjemno pozitivno vsebino. Gora Rocka prikaže festival, ki ga bodo na Šentviški planoti pri Tolminu letos poleti priredili že 22ič. Vse temelji na prostovoljnem delu organizatorjev in drugih, ki pomagajo pri realizaciji festivala, tako da gre vsako leto izkupiček od vstopnic v dobrodelne namene. V filmu je veliko utrinkov nastopov glasbenih skupin – Magnifica, Big Foot Mama, Vlado Kreslin in drugih –, v ospredju pa je vse okrog glasbe same: organizatorji, prostovoljci, občinstvo. Film je bil preteklo soboto premierno prikazan v Cankarjevem domu v Ljubljani v okviru projekta Naši filmi doma.
Za zidovi osrednjega slovenskega zapora na Dobu se je leto in pol odvijal terapevtski proces psihodrame, v okviru katerega je skupina obsojencev s psihiatrom Vladimirjem Miloševićem razmišljala o izvorih svojih kriminalnih dejanj, predvsem pa o tem, kako bodo živeli, ko se bo zaporna kazen za njih končala. Delavnice psihodrame je s filmom beležil Metod Pevec in tako posnel filmsko pripoved, ki gledalcem in gledalkam na izrazito intimen način približa tovrstne procese rehabilitacije.
Za zidovi osrednjega slovenskega zapora na Dobu se je leto in pol odvijal terapevtski proces psihodrame, v okviru katerega je skupina obsojencev s psihiatrom Vladimirjem Miloševićem razmišljala o izvorih svojih kriminalnih dejanj, predvsem pa o tem, kako bodo živeli, ko se bo zaporna kazen za njih končala. Delavnice psihodrame je s filmom beležil Metod Pevec in tako posnel filmsko pripoved, ki gledalcem in gledalkam na izrazito intimen način približa tovrstne procese rehabilitacije.
Po mesecu dni se je prejšnji ponedeljek v Cankarjevem domu v Ljubljani končal Festival literature sveta – Fabula, ki je letos potekal pod naslovom (so)odgovorni. Gost zadnjega večera je bil Philippe Sands: odvetnik, profesor mednarodnega prava, zagovornik človekovih pravic in pisatelj. Pri Založbi Beletrina je prav zdaj izšla Sandsova knjiga Vrnitev v Lemberg v prevodu Marka Košana – v izvirniku je z naslovom East-West Street izšla leta 2016.
Po mesecu dni se je prejšnji ponedeljek v Cankarjevem domu v Ljubljani končal Festival literature sveta – Fabula, ki je letos potekal pod naslovom (so)odgovorni. Gost zadnjega večera je bil Philippe Sands: odvetnik, profesor mednarodnega prava, zagovornik človekovih pravic in pisatelj. Pri Založbi Beletrina je prav zdaj izšla Sandsova knjiga Vrnitev v Lemberg v prevodu Marka Košana – v izvirniku je z naslovom East-West Street izšla leta 2016.
V Galeriji Škuc v Ljubljani odpirajo razstavo palestinske umetnice Samire Badran. Pod naslovom Jedka Palestina bodo predstavljena njena dela zadnjih desetih let. Samira Badran se s temo izraelske zasedbe Palestine v svojem umetniškem delu ukvarja že vse življenje in opozarja, da je pomembno poznati zgodovinske razloge, ki so pripeljali do sedanjega stanja genocida. Ob razstavi, ki bo na ogled do 3. maja, bodo potekali tudi javni dogodki vodstev, branja poezije palestinskih avtoric in avtorjev ter delavnica brezmejnega kvačkanja.
V Galeriji Škuc v Ljubljani odpirajo razstavo palestinske umetnice Samire Badran. Pod naslovom Jedka Palestina bodo predstavljena njena dela zadnjih desetih let. Samira Badran se s temo izraelske zasedbe Palestine v svojem umetniškem delu ukvarja že vse življenje in opozarja, da je pomembno poznati zgodovinske razloge, ki so pripeljali do sedanjega stanja genocida. Ob razstavi, ki bo na ogled do 3. maja, bodo potekali tudi javni dogodki vodstev, branja poezije palestinskih avtoric in avtorjev ter delavnica brezmejnega kvačkanja.
Eno od poslanstev Tretjega programa Radia Slovenija, Programa Ars, je, da predstavlja umetnike in njihovo delo. Tu in tam pa se zgodi tudi nasprotno. Priznani francoski fotograf slovenskih korenin Klavdij Sluban se je namreč odločil, da pripravi fotografsko serijo o Arsu. Kot pravi sam, mu je ta radio zelo blizu, je njegov prijatelj. Z analognim fotoaparatom je beležil skrite procese radijskega ustvarjanja, prve sadove pa razkriva razstava Tihi pogled na Ars, ki si jo lahko ogledamo v Viteški dvorani ljubljanskih Križank. S Klavdijem Slubanom in odgovorno urednico Tretjega programa Ingrid Kovač Brus se je pogovarjal Žiga Bratoš.
Eno od poslanstev Tretjega programa Radia Slovenija, Programa Ars, je, da predstavlja umetnike in njihovo delo. Tu in tam pa se zgodi tudi nasprotno. Priznani francoski fotograf slovenskih korenin Klavdij Sluban se je namreč odločil, da pripravi fotografsko serijo o Arsu. Kot pravi sam, mu je ta radio zelo blizu, je njegov prijatelj. Z analognim fotoaparatom je beležil skrite procese radijskega ustvarjanja, prve sadove pa razkriva razstava Tihi pogled na Ars, ki si jo lahko ogledamo v Viteški dvorani ljubljanskih Križank. S Klavdijem Slubanom in odgovorno urednico Tretjega programa Ingrid Kovač Brus se je pogovarjal Žiga Bratoš.
Če te dni vstopite v Galerijo Vžigalica v Ljubljani, se lahko udeležite prav posebne dirke – s slikami. Tam je namreč na ogled razstava Slikarska dirka, za katero stoji anonimni umetniški trio CANEMORTO, znan po projektih, ki združujejo humor, ironijo in participacijo obiskovalcev. Namesto klasičnega ogleda se tu znajdemo sredi dirkališča: po tračnicah, speljanih skozi razstavni prostor, lahko z daljinskimi upravljalniki premikamo slike, kadar pa je tam trio, pa obiskovalce spodbuja in nadzoruje. Kuratorja razstave sta Jani Pirnat in Antonio Grulli, s katerim smo se pogovarjali.
Če te dni vstopite v Galerijo Vžigalica v Ljubljani, se lahko udeležite prav posebne dirke – s slikami. Tam je namreč na ogled razstava Slikarska dirka, za katero stoji anonimni umetniški trio CANEMORTO, znan po projektih, ki združujejo humor, ironijo in participacijo obiskovalcev. Namesto klasičnega ogleda se tu znajdemo sredi dirkališča: po tračnicah, speljanih skozi razstavni prostor, lahko z daljinskimi upravljalniki premikamo slike, kadar pa je tam trio, pa obiskovalce spodbuja in nadzoruje. Kuratorja razstave sta Jani Pirnat in Antonio Grulli, s katerim smo se pogovarjali.
Prispevek o radijskem koncertu v Komornem studiu: duo Bogataj: violončelistka Maruša Turjak Bogataj in violinist Matjaž Bogataj izvajata skladbe za violino in violončelo Reinholda Glièra, Bele Bartoka, Rebecce Clarke, Jörga Widmanna, Jessie Montgomery in Matije Krečiča.
Prispevek o radijskem koncertu v Komornem studiu: duo Bogataj: violončelistka Maruša Turjak Bogataj in violinist Matjaž Bogataj izvajata skladbe za violino in violončelo Reinholda Glièra, Bele Bartoka, Rebecce Clarke, Jörga Widmanna, Jessie Montgomery in Matije Krečiča.
Prispevek o radijskem koncertu v Komornem studiu: duo Bogataj: violočelistka Maruša Turjak Bogataj in violinist Matjaž Bogataj izvajata skladbe za violino in violončelo Reinholda Glièra, Bele Bartoka, Rebecce Clarke, Jörga Widmanna, Jessie Montgomery in Matije Krečiča.
Prispevek o radijskem koncertu v Komornem studiu: duo Bogataj: violočelistka Maruša Turjak Bogataj in violinist Matjaž Bogataj izvajata skladbe za violino in violončelo Reinholda Glièra, Bele Bartoka, Rebecce Clarke, Jörga Widmanna, Jessie Montgomery in Matije Krečiča.
Slovensko narodno gledališče v Novi Gorici bo na velikem odru premierno odigralo komedijo zamenjav Kekec proti Kekcu. Predstava je nastala po besedilu Boštjana Gorenca - Pižame, ki je zgodbo Josipa Vandota prekvasil in pregnetel ter jo postavil v nedoločen čas med takrat in tukaj. Za režijo je poskrbel Matjaž Pograjc, uprizoritev pa dopolnjuje radoživa reggae in ska glasba skupine Elvis Jackson. Ustvarjalni proces je bil po besedah igralske zasedbe zelo hiter in intenziven.
Slovensko narodno gledališče v Novi Gorici bo na velikem odru premierno odigralo komedijo zamenjav Kekec proti Kekcu. Predstava je nastala po besedilu Boštjana Gorenca - Pižame, ki je zgodbo Josipa Vandota prekvasil in pregnetel ter jo postavil v nedoločen čas med takrat in tukaj. Za režijo je poskrbel Matjaž Pograjc, uprizoritev pa dopolnjuje radoživa reggae in ska glasba skupine Elvis Jackson. Ustvarjalni proces je bil po besedah igralske zasedbe zelo hiter in intenziven.
Kot vsako leto, se festival slovenske dramatike in odrskih umetnosti začenja na Svetovni dan gledališča. ''In v tem času, ko padajo vrednote, ko kot razumna bitja izgubljamo kompas – je treba govoriti, kričati z vseh odrov tega sveta ... Samo ne molčati!,'' je med drugim zapisala igralka Marijana Brecelj v letošnji poslanici. Blizu njenim so tudi besede Zale Dobovšek, selektorice tekmovalnega in spremljevalnega programa predstav, ki poudarja, da je ''skupna lastnost izbranih uprizoritev pojem odgovornosti; odgovornosti, ki jih te uprizoritve dajejo v prvi vrsti občinstvu, gledališki javnosti in nenazadnje širši javnosti.'' Odgovornost je prevzelo tudi Prešernovo gledališče, ki bo festival odprlo s krstno uprizoritvijo besedila Tekst telesa, Anje Novak – Anjute, ki je zanj pred tremi leti prejela Grumovo nagrado za najboljše izvirno dramsko besedilo.
Kot vsako leto, se festival slovenske dramatike in odrskih umetnosti začenja na Svetovni dan gledališča. ''In v tem času, ko padajo vrednote, ko kot razumna bitja izgubljamo kompas – je treba govoriti, kričati z vseh odrov tega sveta ... Samo ne molčati!,'' je med drugim zapisala igralka Marijana Brecelj v letošnji poslanici. Blizu njenim so tudi besede Zale Dobovšek, selektorice tekmovalnega in spremljevalnega programa predstav, ki poudarja, da je ''skupna lastnost izbranih uprizoritev pojem odgovornosti; odgovornosti, ki jih te uprizoritve dajejo v prvi vrsti občinstvu, gledališki javnosti in nenazadnje širši javnosti.'' Odgovornost je prevzelo tudi Prešernovo gledališče, ki bo festival odprlo s krstno uprizoritvijo besedila Tekst telesa, Anje Novak – Anjute, ki je zanj pred tremi leti prejela Grumovo nagrado za najboljše izvirno dramsko besedilo.
V Gradcu se je 23. marca zaključil 29. Festival avstrijskega filma Diagonala, na katerem so prvič sodelovali s Festivalom slovenskega filma – v programu Portorož sreča Gradec so tako prikazali film Skriti ljudje Mihe Hočevarja. Eden od vrhuncev letošnjega festivala je bil otvoritveni film Rose režiserja Markusa Schleinzerja. Črno-bel film, postavljen v 17. stoletje v nemško protestantsko vasico, je glavni igralki Sandri Hüller na festivalu Berlinale prinesel nagrado za najboljšo žensko vlogo, na Diagonali pa so film nagradili za scenarij in filmsko glasbo. Med dokumentarnimi deli pa je izstopal film Jole Wieczorek Die noch unbekannten Tage (Še neznani dnevi), v katerem je poustvarila izkušnjo migracije svoje družine iz Poljske v Avstrijo konec 80.let.
V Gradcu se je 23. marca zaključil 29. Festival avstrijskega filma Diagonala, na katerem so prvič sodelovali s Festivalom slovenskega filma – v programu Portorož sreča Gradec so tako prikazali film Skriti ljudje Mihe Hočevarja. Eden od vrhuncev letošnjega festivala je bil otvoritveni film Rose režiserja Markusa Schleinzerja. Črno-bel film, postavljen v 17. stoletje v nemško protestantsko vasico, je glavni igralki Sandri Hüller na festivalu Berlinale prinesel nagrado za najboljšo žensko vlogo, na Diagonali pa so film nagradili za scenarij in filmsko glasbo. Med dokumentarnimi deli pa je izstopal film Jole Wieczorek Die noch unbekannten Tage (Še neznani dnevi), v katerem je poustvarila izkušnjo migracije svoje družine iz Poljske v Avstrijo konec 80.let.
V Ljubljani se v četrtek začenja Festival neodvisnega filma. Tudi letos v ospredje postavlja plast filmske ustvarjalnosti, ki nastaja zunaj ustaljenih produkcijskih in estetskih okvirov. Festival, ki med 2. in 4. aprilom poteka v Slovenski kinoteki, prinaša več programov kratkih filmov – od igranih, tudi žanrskih, in dokumentarnih do izrazito eksperimentalnih, ki posegajo po humorju, absurdu in družbeni kritiki, pa tudi intimnih zgodbah in raziskovanju filmskega jezika. Tina Poglajen se je z vodjo festivala Matjažem Šmalcem pogovarjala o tem, kakšne poetike in teme odpirajo letošnji filmi ter kakšno mesto ima neodvisna produkcija v domači kinematografiji danes.
V Ljubljani se v četrtek začenja Festival neodvisnega filma. Tudi letos v ospredje postavlja plast filmske ustvarjalnosti, ki nastaja zunaj ustaljenih produkcijskih in estetskih okvirov. Festival, ki med 2. in 4. aprilom poteka v Slovenski kinoteki, prinaša več programov kratkih filmov – od igranih, tudi žanrskih, in dokumentarnih do izrazito eksperimentalnih, ki posegajo po humorju, absurdu in družbeni kritiki, pa tudi intimnih zgodbah in raziskovanju filmskega jezika. Tina Poglajen se je z vodjo festivala Matjažem Šmalcem pogovarjala o tem, kakšne poetike in teme odpirajo letošnji filmi ter kakšno mesto ima neodvisna produkcija v domači kinematografiji danes.
Prispevek o koncertu violončelistke Maruše Turjak Bogataj in violinista Matjaža Bogataja v Komornem studiu
Prispevek o koncertu violončelistke Maruše Turjak Bogataj in violinista Matjaža Bogataja v Komornem studiu
V času, ko umetnost pogosto meri svojo vrednost po vidnosti, Mršnik dokazuje, da njena moč še vedno tiči v zbranosti – v tišini, iz katere nastane črta, je zapisala Petja Grafenauer, kustosinja pregledne razstave Iva Mršnika. Umetnik, rojen leta 1939, je prepoznaven po nemirnih, zgoščujočih se linijah, ki razgrajujejo podobo in odpirajo prostor eksistencialističnih, intimnih občutij. Predstavitev njegovih del se razteza na kar treh prizoriščih v Ljubljani: v Galeriji DLUL, Galeriji ZDSLU in tamkajšnji videogaleriji Klet.
V času, ko umetnost pogosto meri svojo vrednost po vidnosti, Mršnik dokazuje, da njena moč še vedno tiči v zbranosti – v tišini, iz katere nastane črta, je zapisala Petja Grafenauer, kustosinja pregledne razstave Iva Mršnika. Umetnik, rojen leta 1939, je prepoznaven po nemirnih, zgoščujočih se linijah, ki razgrajujejo podobo in odpirajo prostor eksistencialističnih, intimnih občutij. Predstavitev njegovih del se razteza na kar treh prizoriščih v Ljubljani: v Galeriji DLUL, Galeriji ZDSLU in tamkajšnji videogaleriji Klet.
V Gradcu do ponedeljka poteka 29. izdaja festivala avstrijskega filma Diagonala, ki vse skupaj ponuja na ogled 149 del, od tega jih je 82 v tekmovalnem programu, bogat je kot vedno tudi spremljevalni program. V okviru novega sodelovanja med Festivalom slovenskega filma in Festivalom avstrijskega filma, sekcije, poimenovane Portorož sreča Gradec, bodo v ponedeljek prikazali komično dramo Skriti ljudje Mihe Hočevarja.
V Gradcu do ponedeljka poteka 29. izdaja festivala avstrijskega filma Diagonala, ki vse skupaj ponuja na ogled 149 del, od tega jih je 82 v tekmovalnem programu, bogat je kot vedno tudi spremljevalni program. V okviru novega sodelovanja med Festivalom slovenskega filma in Festivalom avstrijskega filma, sekcije, poimenovane Portorož sreča Gradec, bodo v ponedeljek prikazali komično dramo Skriti ljudje Mihe Hočevarja.
Eden izmed slovenskih filmov na Festivalu dokumentarnega filma je bil tudi Kdor ne skače režiserja Borisa Petkoviča. To je miselna in čustvena refleksija o športu, spominu in narodni identiteti. Petkovič v njem raziskuje, kako so se Slovenci začeli dojemati kot narod prek športa, najprej s smučanjem in smučarskimi skoki, pozneje pa tudi z nogometom. Ob osebni zgodbi avtorja, ki je iz Bosne prišel v Slovenijo, film razkriva, kako so športni uspehi postali temelj narodne samozavesti, večinoma kot nasprotje Jugoslovanski identiteti.
Eden izmed slovenskih filmov na Festivalu dokumentarnega filma je bil tudi Kdor ne skače režiserja Borisa Petkoviča. To je miselna in čustvena refleksija o športu, spominu in narodni identiteti. Petkovič v njem raziskuje, kako so se Slovenci začeli dojemati kot narod prek športa, najprej s smučanjem in smučarskimi skoki, pozneje pa tudi z nogometom. Ob osebni zgodbi avtorja, ki je iz Bosne prišel v Slovenijo, film razkriva, kako so športni uspehi postali temelj narodne samozavesti, večinoma kot nasprotje Jugoslovanski identiteti.
»Kako bi sploh lahko pozabil, ne da bi pri tem izgubil del sebe?« se v romanu Razpad na spomine vprašuje češki pesnik, pisatelj in publicist Marek Torčik. V svojem romanesknem prvencu se vrača v težko otroštvo, zaznamovano z nasiljem, revščino in alkoholizmom ter odnosom z mamo samohranilko, ki se ni zmožna soočiti s sinovo homoseksualnostjo. V ospredju je tema spomina, ki razkraja in hkrati oblikuje fragmentarno pripoved. Pogovor z avtorjem je nastal ob njegovem gostovanju na festivalu Fabula.
»Kako bi sploh lahko pozabil, ne da bi pri tem izgubil del sebe?« se v romanu Razpad na spomine vprašuje češki pesnik, pisatelj in publicist Marek Torčik. V svojem romanesknem prvencu se vrača v težko otroštvo, zaznamovano z nasiljem, revščino in alkoholizmom ter odnosom z mamo samohranilko, ki se ni zmožna soočiti s sinovo homoseksualnostjo. V ospredju je tema spomina, ki razkraja in hkrati oblikuje fragmentarno pripoved. Pogovor z avtorjem je nastal ob njegovem gostovanju na festivalu Fabula.
17. Grošljev simpozij poteka v organizaciji Inštituta za arheologijo ZRC SAZU in Društva za antične in humanistične študije. Razloge za izbor letošnje teme: »Mitični in zgodovinski Rim do 2. punske vojne« je povzela ena od začetnih organizatoric, docentka z Univerze v Ljubljani, dr. Nada Grošelj, ki jo je v studio povabil Goran Tenze.
17. Grošljev simpozij poteka v organizaciji Inštituta za arheologijo ZRC SAZU in Društva za antične in humanistične študije. Razloge za izbor letošnje teme: »Mitični in zgodovinski Rim do 2. punske vojne« je povzela ena od začetnih organizatoric, docentka z Univerze v Ljubljani, dr. Nada Grošelj, ki jo je v studio povabil Goran Tenze.
V grškem Solunu poteka festival dokumentarnega filma, eden največjih v regiji. Tam je bila Petra Meterc, ki je med pred mikrofon povabila uveljavljeno ameriško režiserko Ivy Meeropol, ki je posnela film Vprašajte E. Jean in italijanskega režiserja Rosaria Minervinija, ki se je na festivalu predstavil v svojim prvencem z naslovom Tirrenica.
V grškem Solunu poteka festival dokumentarnega filma, eden največjih v regiji. Tam je bila Petra Meterc, ki je med pred mikrofon povabila uveljavljeno ameriško režiserko Ivy Meeropol, ki je posnela film Vprašajte E. Jean in italijanskega režiserja Rosaria Minervinija, ki se je na festivalu predstavil v svojim prvencem z naslovom Tirrenica.
Začenja se Festival dokumentarnega filma, ki bo do 18. marca potekal v dvoranah Cankarjevega doma, v Slovenski kinoteki in Kinodvoru. Simon Popek opisuje program festivala kot "spisek nujnih stvari za korigiranje in izboljšanje sodobnega sveta". Uradno festival odpirajo s hrvaško srbsko slovensko koprodukcijo Kar je treba storiti.
Začenja se Festival dokumentarnega filma, ki bo do 18. marca potekal v dvoranah Cankarjevega doma, v Slovenski kinoteki in Kinodvoru. Simon Popek opisuje program festivala kot "spisek nujnih stvari za korigiranje in izboljšanje sodobnega sveta". Uradno festival odpirajo s hrvaško srbsko slovensko koprodukcijo Kar je treba storiti.
Slovenska kinoteka je te dni pripravila dva tematska sklopa. Cikel Pogled z družbenega roba prinaša filme avtorjev, kot so Ken Loach, Andrea Arnold in brata Dardenne, ki na različne načine portretirajo ljudi na družbenih obrobjih – od delavskega razreda do mladih brez perspektive. Hkrati Kinoteka obeležuje tudi 30 let samostojnega delovanja: v jubilejnem programu Kinoteka 30! filme iz kinotečnega arhiva izbirajo ustvarjalci in intelektualci, ki jih je kinotečna kultura pomembno zaznamovala. O obeh sklopih se je Iza Pevec pogovarjala z urednico filmskega programa v Slovenski kinoteki Anjo Banko.
Slovenska kinoteka je te dni pripravila dva tematska sklopa. Cikel Pogled z družbenega roba prinaša filme avtorjev, kot so Ken Loach, Andrea Arnold in brata Dardenne, ki na različne načine portretirajo ljudi na družbenih obrobjih – od delavskega razreda do mladih brez perspektive. Hkrati Kinoteka obeležuje tudi 30 let samostojnega delovanja: v jubilejnem programu Kinoteka 30! filme iz kinotečnega arhiva izbirajo ustvarjalci in intelektualci, ki jih je kinotečna kultura pomembno zaznamovala. O obeh sklopih se je Iza Pevec pogovarjala z urednico filmskega programa v Slovenski kinoteki Anjo Banko.
Plakati po Ljubljani in drugod, na katerih se na zmečkanem papirju nekdo igra vislice z besedama »človekove pravice«, že napovedujejo Festival dokumentarnega filma, ki bo med 11. in 18. marcem potekal v dvoranah Cankarjevega doma, v Slovenski kinoteki in Kinodvoru. Kot med drugim poudarja Taja Premk pri Amnesty International Slovenija, so namreč »v svetu, v katerem se zaradi množičnih kršitev in napadov zdi, da so človekove pravice le črka na papirju, ter da so tisti, ki bi se morali zanje boriti, postali njihovi največji sovražniki, dokumentarni filmi in festivali ostali zavezniki človekovih pravic, ki ne razočarajo«. Z vodjo filmskega programa Cankarjevega doma Simonom Popkom, se je o tem, kaj prinaša letošnji festival, pogovarjal Matej Juh.
Plakati po Ljubljani in drugod, na katerih se na zmečkanem papirju nekdo igra vislice z besedama »človekove pravice«, že napovedujejo Festival dokumentarnega filma, ki bo med 11. in 18. marcem potekal v dvoranah Cankarjevega doma, v Slovenski kinoteki in Kinodvoru. Kot med drugim poudarja Taja Premk pri Amnesty International Slovenija, so namreč »v svetu, v katerem se zaradi množičnih kršitev in napadov zdi, da so človekove pravice le črka na papirju, ter da so tisti, ki bi se morali zanje boriti, postali njihovi največji sovražniki, dokumentarni filmi in festivali ostali zavezniki človekovih pravic, ki ne razočarajo«. Z vodjo filmskega programa Cankarjevega doma Simonom Popkom, se je o tem, kaj prinaša letošnji festival, pogovarjal Matej Juh.
Kako sanjati nazaj je enigmatičen, morda rahlo absurden in humoren naslov razstave Silvestra Plotajsa – Sicoa v Mestni galeriji Ljubljana. Pregledna razstava prinaša izbor del iz štiridesetih let njegovega opusa, prepoznavnega po barvitosti in humorju. Na ogled bo do 3. maja, ob spremljevalnem programu napovedujejo tudi izid kataloga. Ko govorimo o slikarstvu Silvestra Plotajsa - Sicoa, moramo nujno govoriti tudi o barvah. Intenzivnih, žarečih, nasičenih in pogosto kontrastnih barvah. Močne rdeče, rumene, modre in zelene pogosto sopostavlja brez mehkih prehodov in nas posrka v svoj igriv, humoren in poseben svet. Slikar se pogosto nanaša na pop-kulturne fenomene in zgodovino umetnosti – blizu mu je predvsem kubizem, ki je po njegovem mnenju odprl novo videnje sveta. A tudi to sklicevanje na preteklost obarva po svoje, tako je na primer skoval izraz punk kubizem. Ustvarja torej svoj svet, v katerega nas na razstavi ne vpelje le z barvami, temveč tudi s kavčem, vidnim že z ulice. Pregledna razstava s seboj prinaša tudi določeno odgovornost in kanonizacijo avtorja. Podobno, kot se naslov sprašuje – kako sanjati nazaj, se tudi obiskovalec najprej sreča z avtorjevimi novejšimi deli in nato koplje globlje do starejših z bolj zamolklo barvno paleto. A umetnikova poetika in likovni jezik sta prepoznavna skozi ves opus, ki traja že 40 let. Silvester Plotajs - Sicoe pa je o svojem pristopu zapisal: "Sam sebi pravim slikar, ne umetnik, potapljač, kajti velikokrat zadržim dih, ko me posrka barvni vrtinec v sliko. In nikoli natančno ne vem, kaj bom prinesel na površje – kaj bo nastalo. V mojem slikarskem procesu ni napak in popravkov, slika preprosto nastane in kriči! Rad imam kričeče slike. Mogoče sem slikar kričač?!"
Kako sanjati nazaj je enigmatičen, morda rahlo absurden in humoren naslov razstave Silvestra Plotajsa – Sicoa v Mestni galeriji Ljubljana. Pregledna razstava prinaša izbor del iz štiridesetih let njegovega opusa, prepoznavnega po barvitosti in humorju. Na ogled bo do 3. maja, ob spremljevalnem programu napovedujejo tudi izid kataloga. Ko govorimo o slikarstvu Silvestra Plotajsa - Sicoa, moramo nujno govoriti tudi o barvah. Intenzivnih, žarečih, nasičenih in pogosto kontrastnih barvah. Močne rdeče, rumene, modre in zelene pogosto sopostavlja brez mehkih prehodov in nas posrka v svoj igriv, humoren in poseben svet. Slikar se pogosto nanaša na pop-kulturne fenomene in zgodovino umetnosti – blizu mu je predvsem kubizem, ki je po njegovem mnenju odprl novo videnje sveta. A tudi to sklicevanje na preteklost obarva po svoje, tako je na primer skoval izraz punk kubizem. Ustvarja torej svoj svet, v katerega nas na razstavi ne vpelje le z barvami, temveč tudi s kavčem, vidnim že z ulice. Pregledna razstava s seboj prinaša tudi določeno odgovornost in kanonizacijo avtorja. Podobno, kot se naslov sprašuje – kako sanjati nazaj, se tudi obiskovalec najprej sreča z avtorjevimi novejšimi deli in nato koplje globlje do starejših z bolj zamolklo barvno paleto. A umetnikova poetika in likovni jezik sta prepoznavna skozi ves opus, ki traja že 40 let. Silvester Plotajs - Sicoe pa je o svojem pristopu zapisal: "Sam sebi pravim slikar, ne umetnik, potapljač, kajti velikokrat zadržim dih, ko me posrka barvni vrtinec v sliko. In nikoli natančno ne vem, kaj bom prinesel na površje – kaj bo nastalo. V mojem slikarskem procesu ni napak in popravkov, slika preprosto nastane in kriči! Rad imam kričeče slike. Mogoče sem slikar kričač?!"
V Bežigrajski galeriji 2 v Ljubljani je na ogled razstava del Klavdija Zornika, ki jih zaznamujejo zamolkle, a kontrastne barve ter magična ekspresivnost odrevenelih skulptur. Leta 2009 preminuli umetnik je leta 2005 prejel zlati red za zasluge za življenjsko delo na področju kulture in prispevek k modernizmu v slovenskem slikarstvu. Poleg slik, risb in skic so na razstavi V svetlobi življenja zdaj prvič na ogled leseni kipi iz umetnikovega zadnjega ustvarjalnega obdobja.
V Bežigrajski galeriji 2 v Ljubljani je na ogled razstava del Klavdija Zornika, ki jih zaznamujejo zamolkle, a kontrastne barve ter magična ekspresivnost odrevenelih skulptur. Leta 2009 preminuli umetnik je leta 2005 prejel zlati red za zasluge za življenjsko delo na področju kulture in prispevek k modernizmu v slovenskem slikarstvu. Poleg slik, risb in skic so na razstavi V svetlobi življenja zdaj prvič na ogled leseni kipi iz umetnikovega zadnjega ustvarjalnega obdobja.
Platno (Canvas) je druga opera slovenske skladateljice in še ena od njenih večjih skladb, ki po krstnih izvedbah v tujini zazvenijo tudi v Sloveniji. Opera temelji na dramskem besedilu Ti si čudež Simone Semenič, prvič so jo izvedli v Gradcu na festivalu Musikprotokoll leta 2023, za delo pa je Nina Šenk prejela nagrado Johanna Josepha Fuxa. Delo bodo 2. in 3. marca v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma izvedle Laure-Catherine Beyers, sopranistka iz graške izvedbe, ob njej pa Gaja Sorč, Katja Konvalinka, Irena Yebuah Tiran in Aja Markovič z Ansamblom Slovenskega komornega glasbenega gledališča in dirigentom Simonom Dvoršakom. Sledita pa še izvedbi 31. marca v Mariboru in junija na Festivalu Piccolo.
Platno (Canvas) je druga opera slovenske skladateljice in še ena od njenih večjih skladb, ki po krstnih izvedbah v tujini zazvenijo tudi v Sloveniji. Opera temelji na dramskem besedilu Ti si čudež Simone Semenič, prvič so jo izvedli v Gradcu na festivalu Musikprotokoll leta 2023, za delo pa je Nina Šenk prejela nagrado Johanna Josepha Fuxa. Delo bodo 2. in 3. marca v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma izvedle Laure-Catherine Beyers, sopranistka iz graške izvedbe, ob njej pa Gaja Sorč, Katja Konvalinka, Irena Yebuah Tiran in Aja Markovič z Ansamblom Slovenskega komornega glasbenega gledališča in dirigentom Simonom Dvoršakom. Sledita pa še izvedbi 31. marca v Mariboru in junija na Festivalu Piccolo.
O vtisih iz 76. berlinskega filmskega festivala in ugibanjih o filmih, ki utegnejo prejeti katerega od berlinskih medvedov, se pogovarjamo z Ingrid Kovač Brus.
O vtisih iz 76. berlinskega filmskega festivala in ugibanjih o filmih, ki utegnejo prejeti katerega od berlinskih medvedov, se pogovarjamo z Ingrid Kovač Brus.
V soboto končana 48. izvedba Festivala kratkega filma v Clermont-Ferrandu je znova potrdila status dogodka kot najpomembnejšega svetovnega festivala, posvečenega kratki filmski formi. Tokrat so predstavili 500 filmov iz več kot 70 držav, gostili približno 4.500 filmskih profesionalcev, projekcije pa je obiskalo več kot 168.000 obiskovalcev. Pripravili so pestro in izjemno široko paleto tekmovalnih ter spremljevalnih programov, osredinjenih tako na aktualne družbene teme kot na inovativne filmske pristope. Med tematskimi poudarki so izstopali fokusi na jugovzhodno Azijo, na filme staroselskih skupnosti, na sodobno palestinsko produkcijo in velika retrospektiva na temo počitnic. Programska struktura je tako odražala prizadevanja festivala za razširjanje filmskih perspektiv in ustvarjanje dialoga o sodobnih družbah. Kljub finančnim težavam, v katerih se je zaradi zmanjšane podpore znašel v preteklih letih, je festival letos znova utrdil svoj ugled kot vključujoča platforma za tiste filmske stvaritve, ki presegajo nacionalne okvire in odpirajo pogled aktivistično pozicioniranim refleksijam človeških izkušenj. Letošnji izbor je znova jasno izpostavil globalne neenakosti, v tekmovalnih sklopih so se namreč prepletali – in izstopali – različni pristopi ter osebne introspektivne pripovedi, družbeno angažirani hibridni filmi in inovativna animirana dela. Filmi so raziskovali pereče teme, kot so migracije, zgodovinski spomin, identiteta naroda, pravice in svoboda posameznika v nestabilnem svetu. Tako držo so odražale tudi nagrade. Festivalski grand prix v mednarodnem tekmovalnem programu je prejel dokumentarni film Cœur bleu, Otožno srce, režiserja Samuela Suffrena. Koprodukcija Haitija in Francije z intimno pripovedjo o materi in očetu, ki v vročih favelah čakata novice o sinu, ki je odšel iskat ameriške sanje, nevsiljivo razpre intimni prostor čakanja in ga preobrazi v politično gesto. Odsotnost sina postane otipljivejša od njegove morebitne prisotnosti. Film s precizno rabo tišine in statične kamere razgalja krhkost mita o “ameriških sanjah” ter migracijo prikaže kot počasno erozijo doma. V francoskem tekmovalnem programu je veliko nagrado prejel pretresljiv eksperimentalno-dokumentarni film Intersecting Memory, Presečišča spomina, režiserke Shayma’ Awawdeh, ki je izstopal po surovi, neposredni estetiki in sporočilnosti. Avtorica prek osebnih in kolektivnih spominov iz otroštva v Hebronu boleče nazorno kliče k pomnjenju in zgodovinjenju vsakdanjega življenja ter zločinov, ki se dogajajo pod izraelsko zasedbo. V tekmovalnem programu Labo, ki je tradicionalno namenjen eksperimentalnim in drzneje strukturiranim delom, je glavno nagrado osvojila animirana mojstrovina Dieu est timide, Bog je sramežljiv, Jocelyna Charlesa. Animacija, ki meji na čudovito psihedelično grozljivko, prepleta avtorsko estetiko in srhljive zgodbe, s katerimi se kratkočasijo potniki na vlaku, ter z neznosno lahkoto odpira največja življenjska vprašanja. Omenjene filme bomo lahko letos videli tudi na različnih slovenskih filmskih festivalih, o tem priča tudi močna zastopanost različnih slovenskih delegacij na festivalski tržnici, ki velja za eno najpomembnejših stičišč povezovanja svetovne kratkometražne industrije. Skratka, Clermont-Ferrand 2026 je še enkrat potrdil svojo vlogo ključne platforme za kratke filme, kjer se urgentne teme zrcalijo neprimerno hitreje in pogumneje kot v celovečernih filmih.
V soboto končana 48. izvedba Festivala kratkega filma v Clermont-Ferrandu je znova potrdila status dogodka kot najpomembnejšega svetovnega festivala, posvečenega kratki filmski formi. Tokrat so predstavili 500 filmov iz več kot 70 držav, gostili približno 4.500 filmskih profesionalcev, projekcije pa je obiskalo več kot 168.000 obiskovalcev. Pripravili so pestro in izjemno široko paleto tekmovalnih ter spremljevalnih programov, osredinjenih tako na aktualne družbene teme kot na inovativne filmske pristope. Med tematskimi poudarki so izstopali fokusi na jugovzhodno Azijo, na filme staroselskih skupnosti, na sodobno palestinsko produkcijo in velika retrospektiva na temo počitnic. Programska struktura je tako odražala prizadevanja festivala za razširjanje filmskih perspektiv in ustvarjanje dialoga o sodobnih družbah. Kljub finančnim težavam, v katerih se je zaradi zmanjšane podpore znašel v preteklih letih, je festival letos znova utrdil svoj ugled kot vključujoča platforma za tiste filmske stvaritve, ki presegajo nacionalne okvire in odpirajo pogled aktivistično pozicioniranim refleksijam človeških izkušenj. Letošnji izbor je znova jasno izpostavil globalne neenakosti, v tekmovalnih sklopih so se namreč prepletali – in izstopali – različni pristopi ter osebne introspektivne pripovedi, družbeno angažirani hibridni filmi in inovativna animirana dela. Filmi so raziskovali pereče teme, kot so migracije, zgodovinski spomin, identiteta naroda, pravice in svoboda posameznika v nestabilnem svetu. Tako držo so odražale tudi nagrade. Festivalski grand prix v mednarodnem tekmovalnem programu je prejel dokumentarni film Cœur bleu, Otožno srce, režiserja Samuela Suffrena. Koprodukcija Haitija in Francije z intimno pripovedjo o materi in očetu, ki v vročih favelah čakata novice o sinu, ki je odšel iskat ameriške sanje, nevsiljivo razpre intimni prostor čakanja in ga preobrazi v politično gesto. Odsotnost sina postane otipljivejša od njegove morebitne prisotnosti. Film s precizno rabo tišine in statične kamere razgalja krhkost mita o “ameriških sanjah” ter migracijo prikaže kot počasno erozijo doma. V francoskem tekmovalnem programu je veliko nagrado prejel pretresljiv eksperimentalno-dokumentarni film Intersecting Memory, Presečišča spomina, režiserke Shayma’ Awawdeh, ki je izstopal po surovi, neposredni estetiki in sporočilnosti. Avtorica prek osebnih in kolektivnih spominov iz otroštva v Hebronu boleče nazorno kliče k pomnjenju in zgodovinjenju vsakdanjega življenja ter zločinov, ki se dogajajo pod izraelsko zasedbo. V tekmovalnem programu Labo, ki je tradicionalno namenjen eksperimentalnim in drzneje strukturiranim delom, je glavno nagrado osvojila animirana mojstrovina Dieu est timide, Bog je sramežljiv, Jocelyna Charlesa. Animacija, ki meji na čudovito psihedelično grozljivko, prepleta avtorsko estetiko in srhljive zgodbe, s katerimi se kratkočasijo potniki na vlaku, ter z neznosno lahkoto odpira največja življenjska vprašanja. Omenjene filme bomo lahko letos videli tudi na različnih slovenskih filmskih festivalih, o tem priča tudi močna zastopanost različnih slovenskih delegacij na festivalski tržnici, ki velja za eno najpomembnejših stičišč povezovanja svetovne kratkometražne industrije. Skratka, Clermont-Ferrand 2026 je še enkrat potrdil svojo vlogo ključne platforme za kratke filme, kjer se urgentne teme zrcalijo neprimerno hitreje in pogumneje kot v celovečernih filmih.
Ob prazniku so kulturne ustanove v Ljubljani na široko odprle vrata za obiskovalce. Brezplačni ogledi zbirk, tematska vodstva po razstavah, ustvarjalne delavnice, dostop do zaodrja, literarna branja – na voljo je bila res pestra paleta dogodkov in aktivnosti za vse starosti. Dopoldanski kulturni sprehod smo začeli na obrobju parka Tivoli v Muzeju novejše in sodobne zgodovine Slovenije, se nato sprehodili do Mednarodnega grafičnega likovnega centra, kjer so ob 12-ih odprli tudi novo razstavo Saša Vrabiča, pokukali še v natrpani Moderno in Narodno galerijo ter zaključili na Prešernovem trgu, kjer so igralke in igralci pred zbranim občinstvom interpretirali Prešernovo poezijo.
Ob prazniku so kulturne ustanove v Ljubljani na široko odprle vrata za obiskovalce. Brezplačni ogledi zbirk, tematska vodstva po razstavah, ustvarjalne delavnice, dostop do zaodrja, literarna branja – na voljo je bila res pestra paleta dogodkov in aktivnosti za vse starosti. Dopoldanski kulturni sprehod smo začeli na obrobju parka Tivoli v Muzeju novejše in sodobne zgodovine Slovenije, se nato sprehodili do Mednarodnega grafičnega likovnega centra, kjer so ob 12-ih odprli tudi novo razstavo Saša Vrabiča, pokukali še v natrpani Moderno in Narodno galerijo ter zaključili na Prešernovem trgu, kjer so igralke in igralci pred zbranim občinstvom interpretirali Prešernovo poezijo.
Tesa Drev Juh se z direktorjem Festivala gorniškega filma Silvom Karom pogovarja o jubilejni 20. izdaji festivala, na kateri bo prikazano rekordno število slovenskih filmov.
Tesa Drev Juh se z direktorjem Festivala gorniškega filma Silvom Karom pogovarja o jubilejni 20. izdaji festivala, na kateri bo prikazano rekordno število slovenskih filmov.
Na rotterdamskem filmskem festivalu, ki se bo sklenil ta konec tedna, se med več kot 400 kratkimi in celovečernimi filmi predstavlja kopica raznovrstnih filmov iz vsega sveta; med njimi brazilska znanstvenofantastična pripoved o jedrskih poskusih in pošastnih komarjih Rumena torta Tiaga Mela, italijanska dokumentarna pripoved o večgeneracijski travmi po življenju v verski sekti Bele laži Albe Zari ter palestinski filmski portret kinooperaterja iz Dženina Habibi Hussein Alexa Bakrija.
Na rotterdamskem filmskem festivalu, ki se bo sklenil ta konec tedna, se med več kot 400 kratkimi in celovečernimi filmi predstavlja kopica raznovrstnih filmov iz vsega sveta; med njimi brazilska znanstvenofantastična pripoved o jedrskih poskusih in pošastnih komarjih Rumena torta Tiaga Mela, italijanska dokumentarna pripoved o večgeneracijski travmi po življenju v verski sekti Bele laži Albe Zari ter palestinski filmski portret kinooperaterja iz Dženina Habibi Hussein Alexa Bakrija.
V Slovenskem narodnem gledališču Maribor so razkrili tekmovalni program 61. Borštnikovega srečanja, ki bo v juniju ponudil pregled aktualne slovenske gledališke produkcije, tuja gostovanja ter spremljevalni program. Selektorica Kaja Novosel si je v koledarskem letu 2025 ogledala nekaj več kot sto uprizoritev in jih v tekmovalni program umestila 12. Kot je zapisala, so te precej raznolike, a jih hkrati družijo suverena avtorska pozicija, premišljen pristop k uprizoritvenemu materialu, jasno stališče do fenomenov sodobnosti ter zmožnost vzpostavljanja refleksije in neposrednega dialoga z zdajšnostjo.
V Slovenskem narodnem gledališču Maribor so razkrili tekmovalni program 61. Borštnikovega srečanja, ki bo v juniju ponudil pregled aktualne slovenske gledališke produkcije, tuja gostovanja ter spremljevalni program. Selektorica Kaja Novosel si je v koledarskem letu 2025 ogledala nekaj več kot sto uprizoritev in jih v tekmovalni program umestila 12. Kot je zapisala, so te precej raznolike, a jih hkrati družijo suverena avtorska pozicija, premišljen pristop k uprizoritvenemu materialu, jasno stališče do fenomenov sodobnosti ter zmožnost vzpostavljanja refleksije in neposrednega dialoga z zdajšnostjo.
Na svojem domu na Kontovelu pri Trstu je preminil pesnik, dramatik in prevajalec, Prešernov nagrajenec iz leta 2011 Miroslav Košuta, ki bi 11. marca slavil 90 let.
Na svojem domu na Kontovelu pri Trstu je preminil pesnik, dramatik in prevajalec, Prešernov nagrajenec iz leta 2011 Miroslav Košuta, ki bi 11. marca slavil 90 let.
Nehvaležna bitja so četrti celovečerec na Češkem živečega slovenskega režiserja Olma Omerzuja. Ponovno je v središču družina – ločena starša, hčerka s prehransko motnjo in sin, ki se počuti zapostavljenega. Eno od ključnih vlog igra tudi igralec Timon Šturbej.
Nehvaležna bitja so četrti celovečerec na Češkem živečega slovenskega režiserja Olma Omerzuja. Ponovno je v središču družina – ločena starša, hčerka s prehransko motnjo in sin, ki se počuti zapostavljenega. Eno od ključnih vlog igra tudi igralec Timon Šturbej.
Prejšnjo soboto se je v Trstu končal poseben festival, ki polni kinodvorane s skrbnim izborom srednje- in vzhodnoevropskih filmov – kratkih, dokumentarnih, eksperimentalnih, igranih. Velika zmagovalka festivala in dobitnica nagrade Trst za najboljši film je postala Kukla. Njen film Fantasy, ki ga je delno posnela prav tam, je prejel tudi nagrado filmskega portala Cineuropa. Na zaključnem večeru v gledališču Rossetti pa je nagrado prejela tudi madžarska režiserka Íldikó Ényedi, nagrado za življenjsko delo imenovano vzhodna zvezda.
Prejšnjo soboto se je v Trstu končal poseben festival, ki polni kinodvorane s skrbnim izborom srednje- in vzhodnoevropskih filmov – kratkih, dokumentarnih, eksperimentalnih, igranih. Velika zmagovalka festivala in dobitnica nagrade Trst za najboljši film je postala Kukla. Njen film Fantasy, ki ga je delno posnela prav tam, je prejel tudi nagrado filmskega portala Cineuropa. Na zaključnem večeru v gledališču Rossetti pa je nagrado prejela tudi madžarska režiserka Íldikó Ényedi, nagrado za življenjsko delo imenovano vzhodna zvezda.
Zadnji dan 37. tržaškega filmskega festivala je bil, tako kot prvi dnevi, slovenski. Že popoldne je v gledališču Rossetti svoj zadnji film, vse bolj aktualno dramedijo Zemljo krast pokazal Žiga Virc, zvečer pa je osrednjo nagrado festivala, nagrado Trst, prejela slovenska režiserka Kukla za prvenec Fantasy.
Zadnji dan 37. tržaškega filmskega festivala je bil, tako kot prvi dnevi, slovenski. Že popoldne je v gledališču Rossetti svoj zadnji film, vse bolj aktualno dramedijo Zemljo krast pokazal Žiga Virc, zvečer pa je osrednjo nagrado festivala, nagrado Trst, prejela slovenska režiserka Kukla za prvenec Fantasy.
Evropski film leta je postala norveška čustveno intenzivna družinska filmska pripoved Sentimentalna vrednost Joachima Trierja – tako se je odločila Evropska filmska akademija, ki ima 6000 članov. Film je pomedel z vso konkurenco – prejel je vse osrednje nagrade – tudi za režijo, scenarij, glavno žensko in moško vlogo, pa še za izvirno glasbo. Na Norveško pa je šla še ena izmed nagrad, tista za življenjsko delo. Z Liv Ullmann se je v Berlinu srečala Ingrid Kovač Brus. Prevode bere Eva Longyka Marušič.
Evropski film leta je postala norveška čustveno intenzivna družinska filmska pripoved Sentimentalna vrednost Joachima Trierja – tako se je odločila Evropska filmska akademija, ki ima 6000 članov. Film je pomedel z vso konkurenco – prejel je vse osrednje nagrade – tudi za režijo, scenarij, glavno žensko in moško vlogo, pa še za izvirno glasbo. Na Norveško pa je šla še ena izmed nagrad, tista za življenjsko delo. Z Liv Ullmann se je v Berlinu srečala Ingrid Kovač Brus. Prevode bere Eva Longyka Marušič.