Iskanje oddaja
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ne boste verjeli, kje vse uspevajo Slovenci.
Med delom na brniškem letališču je spoznal, da ga delo z ljudmi, predvsem turisti, veseli, v tem pa je tudi precej dober. Ne da bi iz tega načrtoval kariero, ga je precej ovinkasta pot pripeljala na Filipine. V pisarni v Manili za tuje goste organizira potovanja po jugovzhodni Aziji. Občasno pa se z večjimi skupinami odpravi tudi na teren. V kratkem bo skupino 75 Brazilcev vodil po Tajvanu.
Med delom na brniškem letališču je spoznal, da ga delo z ljudmi, predvsem turisti, veseli, v tem pa je tudi precej dober. Ne da bi iz tega načrtoval kariero, ga je precej ovinkasta pot pripeljala na Filipine. V pisarni v Manili za tuje goste organizira potovanja po jugovzhodni Aziji. Občasno pa se z večjimi skupinami odpravi tudi na teren. V kratkem bo skupino 75 Brazilcev vodil po Tajvanu.
Ob selitvi na Malto pred dobrima dvema letoma je morala Barbara Lipovšek marsikaj začeti znova. Nič več ni bila pevka ali učiteljica petja. Privajanje na novo okolje so ji olajšali pogovori z drugimi priseljenci s podobnimi izkušnjami. Sčasoma je vzpostavila krog prijateljev. Zgodbe prišlekov pa začela javno objavljati. Kupila je tudi kombi in ga preuredila v prijetno potujočo kavarno. Z družino na Malti najbolj uživajo v mesecih, ko ni pretirane vročine in vedno večjega števila turistov.
Ob selitvi na Malto pred dobrima dvema letoma je morala Barbara Lipovšek marsikaj začeti znova. Nič več ni bila pevka ali učiteljica petja. Privajanje na novo okolje so ji olajšali pogovori z drugimi priseljenci s podobnimi izkušnjami. Sčasoma je vzpostavila krog prijateljev. Zgodbe prišlekov pa začela javno objavljati. Kupila je tudi kombi in ga preuredila v prijetno potujočo kavarno. Z družino na Malti najbolj uživajo v mesecih, ko ni pretirane vročine in vedno večjega števila turistov.
Slovenski starši so Karolino Koglot v iskanju boljšega življenja še kot dojenčico vkrcali na ladjo, ki je po 45 dneh prispela na cilj. V Caracasu so začeli na novo. Doma so na vztrajanje njene mame govorili tudi slovensko. Znanje jezika je dopolnila med študijem na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani. Delala je kot restavratorka, po upokojitvi pa zdaj poučuje študente v mestu Maracay, kjer živi. Blizu so ji tamkajšnja radost do življenja, prijaznost in solidarnost ljudi. Po desetletjih življenja v Južni Ameriki priznava, da je doma na dveh koncih. Ko je v Venezueli, pogreša Slovenijo in obratno. Ob nedavnem obisku je poleg radijskega studia obiskala tudi tržnico. Na vprašanje, kaj bo odnesla domov, najprej izstreli: »Žganje!«
Slovenski starši so Karolino Koglot v iskanju boljšega življenja še kot dojenčico vkrcali na ladjo, ki je po 45 dneh prispela na cilj. V Caracasu so začeli na novo. Doma so na vztrajanje njene mame govorili tudi slovensko. Znanje jezika je dopolnila med študijem na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani. Delala je kot restavratorka, po upokojitvi pa zdaj poučuje študente v mestu Maracay, kjer živi. Blizu so ji tamkajšnja radost do življenja, prijaznost in solidarnost ljudi. Po desetletjih življenja v Južni Ameriki priznava, da je doma na dveh koncih. Ko je v Venezueli, pogreša Slovenijo in obratno. Ob nedavnem obisku je poleg radijskega studia obiskala tudi tržnico. Na vprašanje, kaj bo odnesla domov, najprej izstreli: »Žganje!«
Ponovno se vrača Matej Jager z izkušnjo, ki je za naše podnebno območje (k sreči) nepredstavljivo. Avstralski vzhod - med drugim tudi kraj, v katerem zdaj biva že šest let - je prejšnji teden doletela vrtinčasta ujma, čemur je bilo to območje nazadnje priča pred petdesetimi leti. Vetrovi z močjo od 120 do 160 km/h so odnašali strehe, vihar pa je poplavljal okolico mesta Brisbane in prebivalcem za teden dni izklopil elektriko. Matej je z nami delill, kakšen je občutek, ko pristaneš v središču ciklona Alfreda in vse utihne, kako so se na prihod neurja pripravljali in kakšne so bile kazni za zadrževanje na plaži v pričakovanju naravne katastrofe.
Ponovno se vrača Matej Jager z izkušnjo, ki je za naše podnebno območje (k sreči) nepredstavljivo. Avstralski vzhod - med drugim tudi kraj, v katerem zdaj biva že šest let - je prejšnji teden doletela vrtinčasta ujma, čemur je bilo to območje nazadnje priča pred petdesetimi leti. Vetrovi z močjo od 120 do 160 km/h so odnašali strehe, vihar pa je poplavljal okolico mesta Brisbane in prebivalcem za teden dni izklopil elektriko. Matej je z nami delill, kakšen je občutek, ko pristaneš v središču ciklona Alfreda in vse utihne, kako so se na prihod neurja pripravljali in kakšne so bile kazni za zadrževanje na plaži v pričakovanju naravne katastrofe.
Lenart Voglar je serviser smuči in pomočnik trenerja v kanadski mladinski reprezentanci, s katero devet mesecev v letu preživi tudi po 24 ur na dan. Kako je živeti s svojo smučarsko "družino" in zakaj ga njihove prehrambene navade presenečajo? Kako je pristal na drugi strani luže in zakaj mu je selitev v tuijno že dolgo pomembna?
Lenart Voglar je serviser smuči in pomočnik trenerja v kanadski mladinski reprezentanci, s katero devet mesecev v letu preživi tudi po 24 ur na dan. Kako je živeti s svojo smučarsko "družino" in zakaj ga njihove prehrambene navade presenečajo? Kako je pristal na drugi strani luže in zakaj mu je selitev v tuijno že dolgo pomembna?
V Mikroneziji, nekje med Japonsko in Avstralijo, malce severneje od Marijanskega jarka, najglobljega dela našega planeta, obkrožen s stotinami kilometrov Tihega oceana leži otok Gvam. Gre za nepriključeno oz. dislocirano ozemlje Združenih držav Amerike, kjer imajo te vsled strateške lege otoka vojaško oporišče. Naš gost je dr. Blaž Miklavič, znanstvenik z geološkega oddelka tamkajšnje univerze, ki se ukvarja predvsem s pitno vodo oz. raziskovanjem podtalnice v tleh, ki so po sestavi nadvse podobna pokrajinam našega Krasa. V intervjuju pripoveduje o različnih vidikih življenja na "rajskem" otoku: o tajfunih, kavi z rogljičkom za 12 dolarjev, ter dejstvu, da na Gvamu ni ptičev - zato pa toliko več pajkov.
V Mikroneziji, nekje med Japonsko in Avstralijo, malce severneje od Marijanskega jarka, najglobljega dela našega planeta, obkrožen s stotinami kilometrov Tihega oceana leži otok Gvam. Gre za nepriključeno oz. dislocirano ozemlje Združenih držav Amerike, kjer imajo te vsled strateške lege otoka vojaško oporišče. Naš gost je dr. Blaž Miklavič, znanstvenik z geološkega oddelka tamkajšnje univerze, ki se ukvarja predvsem s pitno vodo oz. raziskovanjem podtalnice v tleh, ki so po sestavi nadvse podobna pokrajinam našega Krasa. V intervjuju pripoveduje o različnih vidikih življenja na "rajskem" otoku: o tajfunih, kavi z rogljičkom za 12 dolarjev, ter dejstvu, da na Gvamu ni ptičev - zato pa toliko več pajkov.
Na prvi pogled idilično življenje v eno najbolj odročnih vasi na Škotskem in s popolno službo kot vodja recepcije luksuznega butičnega hotela, ki ga za počitniško destinacijo izbirajo zvezdniki in zvezdnice, kot sta Jennifer Lawrence in Emma Thompso, je zadnja tri leta živela Tamara Zorc. Vendar ni vse zlato, kar se sveti. V majhnem okolju, v katerem vsak vsakogar pozna in vsak o vsakomer vse ve, se je kar nekaj njenih sodelavcev spopadalo z občutki ujetosti in osamljenosti ob nezmožnosti umika od vsakdanjih skrbi v službi. Mnogi so uteho poiskali v alkoholu, nekateri so razvili hujše oblike duševnih bolezni. Tamara in njen partner, ki je prav tako delal v omenjenem hotelu, zato razmišljata o spremembah svojega življenjskega stila, morda tudi selitvi na kakšen drug konec sveta.
Na prvi pogled idilično življenje v eno najbolj odročnih vasi na Škotskem in s popolno službo kot vodja recepcije luksuznega butičnega hotela, ki ga za počitniško destinacijo izbirajo zvezdniki in zvezdnice, kot sta Jennifer Lawrence in Emma Thompso, je zadnja tri leta živela Tamara Zorc. Vendar ni vse zlato, kar se sveti. V majhnem okolju, v katerem vsak vsakogar pozna in vsak o vsakomer vse ve, se je kar nekaj njenih sodelavcev spopadalo z občutki ujetosti in osamljenosti ob nezmožnosti umika od vsakdanjih skrbi v službi. Mnogi so uteho poiskali v alkoholu, nekateri so razvili hujše oblike duševnih bolezni. Tamara in njen partner, ki je prav tako delal v omenjenem hotelu, zato razmišljata o spremembah svojega življenjskega stila, morda tudi selitvi na kakšen drug konec sveta.
Podajamo se v ene izmed najbolj odročnih predelov planeta. Z zavzetim popotnikom Markom Mikljem podoživljamo najbolj zanimive dele njegove poti po Srednji in Južni Ameriki, na kateri se je pobliže spoznal z več plemenskimi ljudstvi in različnimi posamezniki, npr. šamani, ki živijo daleč onkraj meja t. i. civiliziranega sveta, v džunglah Peruja, Bolivije in Brazilije. V intervjuju, v katerem opisuje svoje izkušnje z bivanjem v divjini brez dostopa do elektrike, pitne vode in zdravniške oskrbe, med drugim pripoveduje o "glasbi džungle", požarih, tarantelah in posebnih obredih.
Podajamo se v ene izmed najbolj odročnih predelov planeta. Z zavzetim popotnikom Markom Mikljem podoživljamo najbolj zanimive dele njegove poti po Srednji in Južni Ameriki, na kateri se je pobliže spoznal z več plemenskimi ljudstvi in različnimi posamezniki, npr. šamani, ki živijo daleč onkraj meja t. i. civiliziranega sveta, v džunglah Peruja, Bolivije in Brazilije. V intervjuju, v katerem opisuje svoje izkušnje z bivanjem v divjini brez dostopa do elektrike, pitne vode in zdravniške oskrbe, med drugim pripoveduje o "glasbi džungle", požarih, tarantelah in posebnih obredih.
Igor Kučič pravi, da je tak svetovljan, da bi lahko tudi v Sloveniji živel. Zaenkrat živi še v Avstraliji, kamor se je preselil desetletje nazaj. To je le pet let po tem, ko je Deželo tam spodaj prvič obiskal in se brž navdušil nad vinogradi doline Barossa. S partnerko sta tam oblikovala blagovno znamko slovenskega vina, proizvedenega na avstralskih tleh, prav tako pa je na njegovo pobudo na južnoavstralskem vinogradu prvič posajena rebula. Toda biti vinar v Avstraliji se v marsičem razlikuje od opravljanja vinarske dejavnosti v Sloveniji.
Igor Kučič pravi, da je tak svetovljan, da bi lahko tudi v Sloveniji živel. Zaenkrat živi še v Avstraliji, kamor se je preselil desetletje nazaj. To je le pet let po tem, ko je Deželo tam spodaj prvič obiskal in se brž navdušil nad vinogradi doline Barossa. S partnerko sta tam oblikovala blagovno znamko slovenskega vina, proizvedenega na avstralskih tleh, prav tako pa je na njegovo pobudo na južnoavstralskem vinogradu prvič posajena rebula. Toda biti vinar v Avstraliji se v marsičem razlikuje od opravljanja vinarske dejavnosti v Sloveniji.
Zgodbo Mateje Pineda bi lahko označili za vse prej kot tipično izseljensko izkušnjo. Unikatna je po zaslugi dejstva, da je Mateja le nekaj let po selitvi v Mehiko popolnoma oslepela. Navdihujoča pa predvsem po zaslugi načina, kako se je s tem spopadala. Je zgodba o ljubezni, srčnosti, solidarnosti in človečnosti; njenih in tistih, ki so jih znali izkazati ljudje v njeni okolici. V intervjuju med drugim pripoveduje o tem, kako se ji je uspelo v službi kar leto in pol pretvarjati, da vidi, preden se je vdala v usodo, in ravnateljici povedala, da je slepa. Pa o resnih in manj resnih nevarnostih življenja v Mehiki, kot so kriminal in iz pločnikov zrasla okrasna drevesa.
Zgodbo Mateje Pineda bi lahko označili za vse prej kot tipično izseljensko izkušnjo. Unikatna je po zaslugi dejstva, da je Mateja le nekaj let po selitvi v Mehiko popolnoma oslepela. Navdihujoča pa predvsem po zaslugi načina, kako se je s tem spopadala. Je zgodba o ljubezni, srčnosti, solidarnosti in človečnosti; njenih in tistih, ki so jih znali izkazati ljudje v njeni okolici. V intervjuju med drugim pripoveduje o tem, kako se ji je uspelo v službi kar leto in pol pretvarjati, da vidi, preden se je vdala v usodo, in ravnateljici povedala, da je slepa. Pa o resnih in manj resnih nevarnostih življenja v Mehiki, kot so kriminal in iz pločnikov zrasla okrasna drevesa.
Matej je eden tistih izseljencev, ki se jih je šele v zrelih letih polotila želja po iskanju priložnosti na tujem. Po spontanem izletu pred 6 leti je "preprosto" ostal tam. V tem času je opravil tečaj angleščine, nato pa pridobil številne certifikate in na koncu še diplomo iz poslovnih ved. Začel je, kot pravi, povsem na začetku oz. na dnu, za kar je potreboval veliko poguma. Zdaj dela v podjetju, ki se ukvarja z deratizacijo in dezinsekcijo (predvsem miši in termitov), prebiva pa v Buccanu, podeželski četrti mesta Logan blizu Brisbana, kjer si skupaj z ženo, petimi konji, dvema psoma, mačko in dvema panjema slovenskih (!) čebel z veseljem delita življenjski prostor tudi s številnimi divjimi živalmi.
Matej je eden tistih izseljencev, ki se jih je šele v zrelih letih polotila želja po iskanju priložnosti na tujem. Po spontanem izletu pred 6 leti je "preprosto" ostal tam. V tem času je opravil tečaj angleščine, nato pa pridobil številne certifikate in na koncu še diplomo iz poslovnih ved. Začel je, kot pravi, povsem na začetku oz. na dnu, za kar je potreboval veliko poguma. Zdaj dela v podjetju, ki se ukvarja z deratizacijo in dezinsekcijo (predvsem miši in termitov), prebiva pa v Buccanu, podeželski četrti mesta Logan blizu Brisbana, kjer si skupaj z ženo, petimi konji, dvema psoma, mačko in dvema panjema slovenskih (!) čebel z veseljem delita življenjski prostor tudi s številnimi divjimi živalmi.
Igor Seme je pianist in dolgoletni učitelj klavirja, ki ga je pred 13 leti ljubezen popeljala v Švico. Živi in dela v Zürichu blizu jezera, ki mu – čeprav morda nikoli ne bo zaslužil dovolj, da bi kupil kakšno hišico neposredno ob njem – vsakodnevno daje občutek, da v času službe na neki način dopustuje. V pogovoru pripoveduje o tem, kako vidi Švico in tamkajšnjo kulturo v primerjavi s slovenskim okoljem; med drugim o tem, kako učitelji tam uživajo višji družbeni status, bonton pa že osnovnošolcem narekuje bistveno bolj spoštljivo, a kot zatrjuje, hkrati tudi pristnejšo komunikacijo z učiteljem, kot smo je vajeni pri nas.
Igor Seme je pianist in dolgoletni učitelj klavirja, ki ga je pred 13 leti ljubezen popeljala v Švico. Živi in dela v Zürichu blizu jezera, ki mu – čeprav morda nikoli ne bo zaslužil dovolj, da bi kupil kakšno hišico neposredno ob njem – vsakodnevno daje občutek, da v času službe na neki način dopustuje. V pogovoru pripoveduje o tem, kako vidi Švico in tamkajšnjo kulturo v primerjavi s slovenskim okoljem; med drugim o tem, kako učitelji tam uživajo višji družbeni status, bonton pa že osnovnošolcem narekuje bistveno bolj spoštljivo, a kot zatrjuje, hkrati tudi pristnejšo komunikacijo z učiteljem, kot smo je vajeni pri nas.
Nekdanji tekač, zdaj pa atletski trener Jan Petrač se je leta 2019 preselil na Finsko k svoji partnerki, prav tako atletinji, zdaj pa že nekaj časa tudi svoji varovanki Eveliini Määttänen, s katero sta dotlej dve leti vztrajala v zvezi na daljavo. V intervjuju pripoveduje o svojem (sicer prav nič težavnem) privajanju na novo okolje, o negotovem obdobju po koncu njegove tekmovalne kariere, ki mu je sledilo iskanje službe "praktično kjer koli", ter o pomirjenosti z dejstvom, da tudi danes nima izdelanih načrtov za prihodnost.
Nekdanji tekač, zdaj pa atletski trener Jan Petrač se je leta 2019 preselil na Finsko k svoji partnerki, prav tako atletinji, zdaj pa že nekaj časa tudi svoji varovanki Eveliini Määttänen, s katero sta dotlej dve leti vztrajala v zvezi na daljavo. V intervjuju pripoveduje o svojem (sicer prav nič težavnem) privajanju na novo okolje, o negotovem obdobju po koncu njegove tekmovalne kariere, ki mu je sledilo iskanje službe "praktično kjer koli", ter o pomirjenosti z dejstvom, da tudi danes nima izdelanih načrtov za prihodnost.
Val 202 v prazničnem decembrskem duhu izpolnjuje želje najbolj pridnim nadobudnežem in nadobudnicam, ki sanjajo o tem, da bi delali na radiu. Tokratno Globalno vas je tako (s čisto malo Mitjeve pomoči) posnela radijska debitantka Jona Zamrnik, ki smo jo v etru povezali z enim izmed bolj izkušenih globalnih vaščanov Matejem Maroltom. Ta se je od leta 2015, ko smo ga gostili v oddaji, iz Združenih arabskih emiratov preselil na Florido. S kakšnimi vprašanji je Jona soočila svojega sogovornika, in kaj je ta povedal o posebnostih življenja v zvezni državi, ki tudi znotraj ZDA velja za nekoliko "posebno"?
Val 202 v prazničnem decembrskem duhu izpolnjuje želje najbolj pridnim nadobudnežem in nadobudnicam, ki sanjajo o tem, da bi delali na radiu. Tokratno Globalno vas je tako (s čisto malo Mitjeve pomoči) posnela radijska debitantka Jona Zamrnik, ki smo jo v etru povezali z enim izmed bolj izkušenih globalnih vaščanov Matejem Maroltom. Ta se je od leta 2015, ko smo ga gostili v oddaji, iz Združenih arabskih emiratov preselil na Florido. S kakšnimi vprašanji je Jona soočila svojega sogovornika, in kaj je ta povedal o posebnostih življenja v zvezni državi, ki tudi znotraj ZDA velja za nekoliko "posebno"?
Nekoč smučarskega skakalca in letalca, potem pa trenerja Matjaža Zupana je po vodenju slovenske reprezentance v enem najuspešnejših obdobij v zgodovini nordijskega smučanja pot vodila v tujino: prebival in delal je v Južni Koreji, Franciji, Rusiji in Bolgariji, zadnja tri leta pa je zaposlen v japonskem klubu, v katerem med drugimi trenira 52-letna legenda in pravzaprav tudi maskota smučarskih skokov/poletov – Noriaki Kasai. V intervjuju pripoveduje o tem, kako se spoprijema z različnimi tradicijami in pristopi k treningu, in o svojem uvrščanju v okolje, ki ga tudi v vsakdanjem zaznamujejo v mnogih pogledih bistveno drugačne kulturne prakse kot pri nas.
Nekoč smučarskega skakalca in letalca, potem pa trenerja Matjaža Zupana je po vodenju slovenske reprezentance v enem najuspešnejših obdobij v zgodovini nordijskega smučanja pot vodila v tujino: prebival in delal je v Južni Koreji, Franciji, Rusiji in Bolgariji, zadnja tri leta pa je zaposlen v japonskem klubu, v katerem med drugimi trenira 52-letna legenda in pravzaprav tudi maskota smučarskih skokov/poletov – Noriaki Kasai. V intervjuju pripoveduje o tem, kako se spoprijema z različnimi tradicijami in pristopi k treningu, in o svojem uvrščanju v okolje, ki ga tudi v vsakdanjem zaznamujejo v mnogih pogledih bistveno drugačne kulturne prakse kot pri nas.
Anja Koretič je pesnica in glasbenica, ki jo je pustolovski (in kot priznava, deloma tudi uporniški) duh že kot najstnico popeljal v tujino. Zlasti jo je že ob prvem stiku navdušil portugalski jezik. Očaranost nad njim, pripoveduje, je eden poglavitnih razlogov, zakaj si je pred leti namesto povratne kupila enosmerno letalsko vozovnico za Lizbono. Tam je približno deset let lovila ravnotežje med delom za preživetje (natakarstvo) in ustvarjanjem za dušo (poezija). Priložnosti je nato iskala tudi v Londonu. Tam je spoznala svojega zdajšnjega partnerja, ki prihaja iz Gane, a se je z njim vred razmeroma kmalu povsem naveličala življenja v neizprosnem ritmu britanske prestolnice. Tako sta se pred kratkim skupaj z majhnim otrokom preselila v Slovenijo, ki jo dojemata kot bistveno boljše okolje za mlado družino od tistega na Otoku.
Anja Koretič je pesnica in glasbenica, ki jo je pustolovski (in kot priznava, deloma tudi uporniški) duh že kot najstnico popeljal v tujino. Zlasti jo je že ob prvem stiku navdušil portugalski jezik. Očaranost nad njim, pripoveduje, je eden poglavitnih razlogov, zakaj si je pred leti namesto povratne kupila enosmerno letalsko vozovnico za Lizbono. Tam je približno deset let lovila ravnotežje med delom za preživetje (natakarstvo) in ustvarjanjem za dušo (poezija). Priložnosti je nato iskala tudi v Londonu. Tam je spoznala svojega zdajšnjega partnerja, ki prihaja iz Gane, a se je z njim vred razmeroma kmalu povsem naveličala življenja v neizprosnem ritmu britanske prestolnice. Tako sta se pred kratkim skupaj z majhnim otrokom preselila v Slovenijo, ki jo dojemata kot bistveno boljše okolje za mlado družino od tistega na Otoku.
Po več kot desetih letih, odkar smo jo prvič gostili, se v oddajo Globalna vas vrača slovenska humanitarka Jana Dular Wang'ombe. Spoznali smo jo kot ustanoviteljico izobraževalno-vzgojnega centra za otroke v Malaviju, ki po njenih besedah danes že povsem samostojno obratuje, zdaj pa podobno institucijo, za katero trenutno zbira sredstva tudi z organizacijo predavanj po Sloveniji, gradi v Keniji. Po sedmih letih bivanja v vlažnem podnebju in v tem obdobju kar 14-kratnem prebolevanju malarije, pri čemer je enkrat skoraj izgubila življenje, je namreč zapustila Malavi ter se skupaj z možem in otrokoma preselila v eno tamkajšnjih vasi na 2.000 m nadmorske višine, kjer ji komarji ne morejo več do živega. V intervjuju med drugim nazorno pripoveduje o različnih okoliščinah življenja v Afriki ter o tem, kako so jo zaznamovale v zasebnem življenju.
Po več kot desetih letih, odkar smo jo prvič gostili, se v oddajo Globalna vas vrača slovenska humanitarka Jana Dular Wang'ombe. Spoznali smo jo kot ustanoviteljico izobraževalno-vzgojnega centra za otroke v Malaviju, ki po njenih besedah danes že povsem samostojno obratuje, zdaj pa podobno institucijo, za katero trenutno zbira sredstva tudi z organizacijo predavanj po Sloveniji, gradi v Keniji. Po sedmih letih bivanja v vlažnem podnebju in v tem obdobju kar 14-kratnem prebolevanju malarije, pri čemer je enkrat skoraj izgubila življenje, je namreč zapustila Malavi ter se skupaj z možem in otrokoma preselila v eno tamkajšnjih vasi na 2.000 m nadmorske višine, kjer ji komarji ne morejo več do živega. V intervjuju med drugim nazorno pripoveduje o različnih okoliščinah življenja v Afriki ter o tem, kako so jo zaznamovale v zasebnem življenju.
Gosta oddaje sta popotnika in filmska ustvarjalca Aljoša Toplak in Martin Pavunc, ki snemata dokumentarni film o iranski "podtalni" umetniški sceni; produkciji, ki deluje onkraj strogih pravil in omejitev tamkajšnjih klerikalnih oblasti. V intervjuju razlagata o svojih izkušnjah s preganjanimi umetniki, predstavljata pred oblastjo skrite prostore, v katerih se ti zadržujejo in združujejo, ter opisujeta svoje doživljanje nedavnih mednarodnopolitičnih zaostrovanj na Bližnjem vzhodu, ki sta jim bila tokrat drugače kot po navadi, ko novice o tem spremljamo z varne razdalje, priči čisto od blizu. Iz ministrstva so jima ob prvi objavi globalne vasi svetovali, naj nemudoma odstranimo oddajo, vsaj do časa njune vrnitve. Sedaj sta zopet na varnem, v Sloveniji, mi pa pogovor ponovno objavljamo.
Gosta oddaje sta popotnika in filmska ustvarjalca Aljoša Toplak in Martin Pavunc, ki snemata dokumentarni film o iranski "podtalni" umetniški sceni; produkciji, ki deluje onkraj strogih pravil in omejitev tamkajšnjih klerikalnih oblasti. V intervjuju razlagata o svojih izkušnjah s preganjanimi umetniki, predstavljata pred oblastjo skrite prostore, v katerih se ti zadržujejo in združujejo, ter opisujeta svoje doživljanje nedavnih mednarodnopolitičnih zaostrovanj na Bližnjem vzhodu, ki sta jim bila tokrat drugače kot po navadi, ko novice o tem spremljamo z varne razdalje, priči čisto od blizu. Iz ministrstva so jima ob prvi objavi globalne vasi svetovali, naj nemudoma odstranimo oddajo, vsaj do časa njune vrnitve. Sedaj sta zopet na varnem, v Sloveniji, mi pa pogovor ponovno objavljamo.
Gost oddaje je vrhunski džezovski glasbenik in predavatelj na Stony Brook University v New Yorku Žan Tetičkovič, ki ga čez lužo poznajo pod umetniškim imenom Jean John. Za krajši klepet smo ga ujeli med aktualno slovensko turnejo, na kateri se bo med drugim predstavil v Domžalah, Izoli, Celju in v svojem rojstnem kraju na Ptuju. V intervjuju pripoveduje o tempu in zvenu mesta, ki nikoli ne spi, ter tem, kako dišita slovenski in newyorški zrak.
Gost oddaje je vrhunski džezovski glasbenik in predavatelj na Stony Brook University v New Yorku Žan Tetičkovič, ki ga čez lužo poznajo pod umetniškim imenom Jean John. Za krajši klepet smo ga ujeli med aktualno slovensko turnejo, na kateri se bo med drugim predstavil v Domžalah, Izoli, Celju in v svojem rojstnem kraju na Ptuju. V intervjuju pripoveduje o tempu in zvenu mesta, ki nikoli ne spi, ter tem, kako dišita slovenski in newyorški zrak.
Benjamin Rozman Soklič je 33-letni nadzornik varnosti v neprofitnih stanovanjih za socialno ogrožene v Londonu. A pravi, da je njegova služba le način preživetja, medtem ko "se življenje dogaja" povsod drugod. Sam tako velik del časa preživi v Braziliji, kjer se je našel tako v kulturnem oz. zasebnem kot ustvarjalnem smislu. Svoje najboljše prijatelje ima v Salvadorju, pa tudi na Otoku se druži predvsem s kolegi iz Latinske Amerike: pripravlja glasbene, plesne in druge kulturne dogodke, povezane s sambo, med drugim igra v (tudi do) stočlanskem bobnarskem kolektivu, s katerim se udeležuje karnevalov, zadnje čase pa je kot didžej svoj spekter glasbe obogatil še z nekaj novimi južnoafriškimi žanrskimi razsežnostmi. V intervjuju ne potrdi zagotovo, a iz previdnosti tudi ne ovrže ugibanj, da je morda prav to območje sveta naslednje, ki ga bo "posrkalo vase".
Benjamin Rozman Soklič je 33-letni nadzornik varnosti v neprofitnih stanovanjih za socialno ogrožene v Londonu. A pravi, da je njegova služba le način preživetja, medtem ko "se življenje dogaja" povsod drugod. Sam tako velik del časa preživi v Braziliji, kjer se je našel tako v kulturnem oz. zasebnem kot ustvarjalnem smislu. Svoje najboljše prijatelje ima v Salvadorju, pa tudi na Otoku se druži predvsem s kolegi iz Latinske Amerike: pripravlja glasbene, plesne in druge kulturne dogodke, povezane s sambo, med drugim igra v (tudi do) stočlanskem bobnarskem kolektivu, s katerim se udeležuje karnevalov, zadnje čase pa je kot didžej svoj spekter glasbe obogatil še z nekaj novimi južnoafriškimi žanrskimi razsežnostmi. V intervjuju ne potrdi zagotovo, a iz previdnosti tudi ne ovrže ugibanj, da je morda prav to območje sveta naslednje, ki ga bo "posrkalo vase".
Mitja Jakopič je pred dobrimi 13 leti, še pred pojavom prvih aplikacij za zmenke, ki jih poznamo danes, prek spleta spoznal Latvijko, s katero sta si najprej intenzivno dopisovala in se zaljubila. Po približno pol leta se je kljub temu da ga, kot pravi, "severnejši kraji" nikoli niso privlačili, preselil k njej. Službe takrat še ni imel, sta pa s svojimi prihranki v Rigi kupila obnove potrebno stanovanje z dotrajanim ladijskim podom, ki ga je na povelje svoje partnerke obrusil in polakiral, nato pa je ta - menda v njegovi nevednosti - začela oglaševati njegove parketarske storitve na neki spletni strani. Ni trajalo dolgo, da je nekdo storitev dejansko naročil: "Nisem vedel, za kaj gre, delal pa sem se, kot da sem na področju parketarstva najpametnejši," izdaja Mitja o svojih začetkih v obrtništvu, ki se ga je priučil kar sproti.
Mitja Jakopič je pred dobrimi 13 leti, še pred pojavom prvih aplikacij za zmenke, ki jih poznamo danes, prek spleta spoznal Latvijko, s katero sta si najprej intenzivno dopisovala in se zaljubila. Po približno pol leta se je kljub temu da ga, kot pravi, "severnejši kraji" nikoli niso privlačili, preselil k njej. Službe takrat še ni imel, sta pa s svojimi prihranki v Rigi kupila obnove potrebno stanovanje z dotrajanim ladijskim podom, ki ga je na povelje svoje partnerke obrusil in polakiral, nato pa je ta - menda v njegovi nevednosti - začela oglaševati njegove parketarske storitve na neki spletni strani. Ni trajalo dolgo, da je nekdo storitev dejansko naročil: "Nisem vedel, za kaj gre, delal pa sem se, kot da sem na področju parketarstva najpametnejši," izdaja Mitja o svojih začetkih v obrtništvu, ki se ga je priučil kar sproti.
Gostja oddaje je Alenka Mali, 25-letna potomka dveh alpinistov; Slovenca in Argentinke, ki se je pred desetletji preselila v Slovenijo, tako da je otroštvo preživela izmenjaje v Evropi in v Južni Ameriki, največ v gorovju Patagonije. Starša sta jo s svojo strastjo do preživljanja časa v hribih in premagovanja lastnih telesnih omejitev "okužila" že zelo zgodaj.
Gostja oddaje je Alenka Mali, 25-letna potomka dveh alpinistov; Slovenca in Argentinke, ki se je pred desetletji preselila v Slovenijo, tako da je otroštvo preživela izmenjaje v Evropi in v Južni Ameriki, največ v gorovju Patagonije. Starša sta jo s svojo strastjo do preživljanja časa v hribih in premagovanja lastnih telesnih omejitev "okužila" že zelo zgodaj.
Neža se je pred nekaj leti preselila k nekdanjemu fantu, o katerem pravi, da je bil "zaveden Vzhodni Berlinčan". Odtlej je dobro spoznala nemško prestolnico ter odkrila in vzljubila mnoge posebnosti, po zaslugi katerih je življenje v njej pisano in pestro. Tako se je odločila tudi po razhodu z omenjenim partnerjem ostati tam. Trenutno je zaposlena na t. i. Zavodu za aktivno različnost, kjer dela z različnimi skupinami priseljencev (največ njenih varovancev je iz Afganistana) in jim pomaga pri vzpostavljanju dialoga z lokalno skupnostjo. V zadnjem času se ukvarja s fotografiranjem; po že končanem študiju v Ljubljani se je zdaj vpisala še na študij fotografije. Ukvarja se tudi z muziciranjem: poje v duetu s prijateljico s Slovaške, pri čemer pravi, da Nemčija (ali konkretno Berlin) ponuja bistveno več možnosti za razne obslužbene dejavnosti kot Slovenija.
Neža se je pred nekaj leti preselila k nekdanjemu fantu, o katerem pravi, da je bil "zaveden Vzhodni Berlinčan". Odtlej je dobro spoznala nemško prestolnico ter odkrila in vzljubila mnoge posebnosti, po zaslugi katerih je življenje v njej pisano in pestro. Tako se je odločila tudi po razhodu z omenjenim partnerjem ostati tam. Trenutno je zaposlena na t. i. Zavodu za aktivno različnost, kjer dela z različnimi skupinami priseljencev (največ njenih varovancev je iz Afganistana) in jim pomaga pri vzpostavljanju dialoga z lokalno skupnostjo. V zadnjem času se ukvarja s fotografiranjem; po že končanem študiju v Ljubljani se je zdaj vpisala še na študij fotografije. Ukvarja se tudi z muziciranjem: poje v duetu s prijateljico s Slovaške, pri čemer pravi, da Nemčija (ali konkretno Berlin) ponuja bistveno več možnosti za razne obslužbene dejavnosti kot Slovenija.
Žiga Papež je kronični sladkorni bolnik, ki ne dovoli, da bi mu ta osebna okoliščina krojila način in potek življenja. Z uvrstitvijo na svetovno teniško lestvico ATP je nekoč postal prvi tenisač s sladkorno boleznijo tipa 1, ki mu je kaj takega uspelo. Danes podira nove rekorde: pred nekaj tedni je postal prvi diabetik, ki mu je uspelo s cestnim kolesom premagati 4.000 kilometrov dolgo pot skozi osem evropskih držav vse do Severnega rta - najsevernejše točke Norveške. V intervjuju podoživlja najbolj markantne prigode na svoji poti ter orisuje ozadje vztrajnosti in trme, ki ga ženeta pri teh podvigih, katerih poglaviten cilj je osveščanje širše javnosti o sladkorni bolezni. Poleg tega želi s svojim zgledom opolnomočiti druge diabetike na način, da ti svoje kronične bolezni ne bi nikoli sprejeli kot nepremostljivo oviro pri določenih telesnih aktivnostih, ki jih želijo izvajati, ter k akciji spodbuditi vse morebitne bodoče športnike, ki si zaradi stigme diabetesa v vrhunskem športu o svoji bolezni javno ne upajo govoriti.
Žiga Papež je kronični sladkorni bolnik, ki ne dovoli, da bi mu ta osebna okoliščina krojila način in potek življenja. Z uvrstitvijo na svetovno teniško lestvico ATP je nekoč postal prvi tenisač s sladkorno boleznijo tipa 1, ki mu je kaj takega uspelo. Danes podira nove rekorde: pred nekaj tedni je postal prvi diabetik, ki mu je uspelo s cestnim kolesom premagati 4.000 kilometrov dolgo pot skozi osem evropskih držav vse do Severnega rta - najsevernejše točke Norveške. V intervjuju podoživlja najbolj markantne prigode na svoji poti ter orisuje ozadje vztrajnosti in trme, ki ga ženeta pri teh podvigih, katerih poglaviten cilj je osveščanje širše javnosti o sladkorni bolezni. Poleg tega želi s svojim zgledom opolnomočiti druge diabetike na način, da ti svoje kronične bolezni ne bi nikoli sprejeli kot nepremostljivo oviro pri določenih telesnih aktivnostih, ki jih želijo izvajati, ter k akciji spodbuditi vse morebitne bodoče športnike, ki si zaradi stigme diabetesa v vrhunskem športu o svoji bolezni javno ne upajo govoriti.
Gašper Šircelj je pred dobrim letom dni diplomiral iz računalništva. Šel na zagovor, uspeh proslavil na pijači s prijatelji, že nekaj ur po tem pa zajahal kolo in se podal na več kot leto dni trajajoče 16.000-kilometrsko potovanje do Singapurja.
Gašper Šircelj je pred dobrim letom dni diplomiral iz računalništva. Šel na zagovor, uspeh proslavil na pijači s prijatelji, že nekaj ur po tem pa zajahal kolo in se podal na več kot leto dni trajajoče 16.000-kilometrsko potovanje do Singapurja.
Primož Kovačič je geodet, ki se je pred 15 leti skupaj z nekdanjo partnerko, ki je šla tja zaradi dela na nekem projektu, odpravil v Kenijo. Popolnoma brez načrtov in, kot pravi, kot popoln naivnež. Že po nekaj mesecih je spoznal, da ga življenje in delo tam bistveno bolj osebnostno izpolnjujeta, kot bi ga klasično (in dolgočasno) merjenje parcel slovenskih lastnikov, vožnja z avtomobilom na leasing in lagodno bivanje s solidno plačo. Med drugim pripoveduje o svojem umeščanju v novo okolje, o navezovanju stikov z ljudmi iz kenijskih lokalnih skupnosti na podeželju in v prestolnici Nairobi iz resnično vseh družbenih slojev - tudi raznimi kriminalci in "reformiranimi gangsterji" iz revnih barakarskih naselij - s katerimi se je moral povezati na povsem osebni ravni, da je lahko omenjenim skupnostim predstavil dragocenost svojih stokovnih storitev z osveščanjem o tem, na kakšne načine lahko kartiranje določenih naseljenih območij s kar najmanj finančnega vložka pripomore k boljšemu življenju vseh.
Primož Kovačič je geodet, ki se je pred 15 leti skupaj z nekdanjo partnerko, ki je šla tja zaradi dela na nekem projektu, odpravil v Kenijo. Popolnoma brez načrtov in, kot pravi, kot popoln naivnež. Že po nekaj mesecih je spoznal, da ga življenje in delo tam bistveno bolj osebnostno izpolnjujeta, kot bi ga klasično (in dolgočasno) merjenje parcel slovenskih lastnikov, vožnja z avtomobilom na leasing in lagodno bivanje s solidno plačo. Med drugim pripoveduje o svojem umeščanju v novo okolje, o navezovanju stikov z ljudmi iz kenijskih lokalnih skupnosti na podeželju in v prestolnici Nairobi iz resnično vseh družbenih slojev - tudi raznimi kriminalci in "reformiranimi gangsterji" iz revnih barakarskih naselij - s katerimi se je moral povezati na povsem osebni ravni, da je lahko omenjenim skupnostim predstavil dragocenost svojih stokovnih storitev z osveščanjem o tem, na kakšne načine lahko kartiranje določenih naseljenih območij s kar najmanj finančnega vložka pripomore k boljšemu življenju vseh.
Novo sezono oddaje Globalna vas začenjamo v prijateljskem, domačnem tonu. V uvodni epizodi Mitja kliče v angleški Birmingham, kjer bo svoje nekajletno življenjsko poglavje na tujem kmalu sklenil njegov študentski sošolec in prijatelj, skoraj diplomant novinarstva, gastarbajter in "človek brez Facebooka" Bor Zaviršek. V intervjuju pripoveduje o svojem t. i. "kuća-poso" življenjskem slogu, o razpoloženju v megličastem mestu, zaznamovanim z nekoč močno industrijo, ki pa je danes steber modernosti in raznolika paleta kultur, dogajanja in okusov.
Novo sezono oddaje Globalna vas začenjamo v prijateljskem, domačnem tonu. V uvodni epizodi Mitja kliče v angleški Birmingham, kjer bo svoje nekajletno življenjsko poglavje na tujem kmalu sklenil njegov študentski sošolec in prijatelj, skoraj diplomant novinarstva, gastarbajter in "človek brez Facebooka" Bor Zaviršek. V intervjuju pripoveduje o svojem t. i. "kuća-poso" življenjskem slogu, o razpoloženju v megličastem mestu, zaznamovanim z nekoč močno industrijo, ki pa je danes steber modernosti in raznolika paleta kultur, dogajanja in okusov.
Najbolj globalna vas na svetu je zagotovo vsakokratna olimpijska vas. Z našo četrtkovo rubriko se zato tokrat selimo v Pariz; od tam se nam bo oglasil reporter Boštjan Reberšak. O logističnih zapletih, dostopih do dogodkov, prvih vtisih in največjih svetovnih zvezdnikih.
Najbolj globalna vas na svetu je zagotovo vsakokratna olimpijska vas. Z našo četrtkovo rubriko se zato tokrat selimo v Pariz; od tam se nam bo oglasil reporter Boštjan Reberšak. O logističnih zapletih, dostopih do dogodkov, prvih vtisih in največjih svetovnih zvezdnikih.
Novinar Robi Poredoš že 27 let prebiva v New Yorku, kjer dela kot dopisnik Slovenske tiskovne agencije iz Združenih držav. Je odličen poznavalec tamkajšnje politike in dogajanja v družbi. Ko smo ga leta 2014 prvič gostili v oddaji Globalna vas, je tako pripovedoval o izbruhu množičnih protestov zoper policijsko nasilje nad temnopoltimi Američani. Deset let pozneje opaža, da se napetosti med pripadniki dveh nasprotujočih si političnih polov in tudi drugih družbenih skupin še zaostrujejo. Robi v intervjuju poleg vsakdanjih stvari, ki zaznamujejo življenje čez lužo, pripoveduje o najbolj aktualnih "ameriških vprašanjih" ta hip, kot so denimo prihajajoče predsedniške volitve. Označuje jih za najbolj bizarne doslej. Pa o tem, kako na kakšnem srečanju Slovencev v Ameriki bistveno lažje kot Melanijo srečaš Donalda Trumpa. In o tem, kako je slednji postal (tako) nesramen in napadalen šele po vstopu v politiko.
Novinar Robi Poredoš že 27 let prebiva v New Yorku, kjer dela kot dopisnik Slovenske tiskovne agencije iz Združenih držav. Je odličen poznavalec tamkajšnje politike in dogajanja v družbi. Ko smo ga leta 2014 prvič gostili v oddaji Globalna vas, je tako pripovedoval o izbruhu množičnih protestov zoper policijsko nasilje nad temnopoltimi Američani. Deset let pozneje opaža, da se napetosti med pripadniki dveh nasprotujočih si političnih polov in tudi drugih družbenih skupin še zaostrujejo. Robi v intervjuju poleg vsakdanjih stvari, ki zaznamujejo življenje čez lužo, pripoveduje o najbolj aktualnih "ameriških vprašanjih" ta hip, kot so denimo prihajajoče predsedniške volitve. Označuje jih za najbolj bizarne doslej. Pa o tem, kako na kakšnem srečanju Slovencev v Ameriki bistveno lažje kot Melanijo srečaš Donalda Trumpa. In o tem, kako je slednji postal (tako) nesramen in napadalen šele po vstopu v politiko.
Martin Marion se je v študentskih letih kalil v Združenih državah Amerike, kjer se je uveljavil kot gledališki igralec, med drugim kot član skupine uprizoritvenih umetnikov Blue Man Group, ki slovi po izvirnih odrskih produkcijah vsestransko ustvarjalnih pripadnikov z značilnimi modroobarvanimi obrazi in telesi. Nekje od preloma tisočletja kombinira življenje v Ameriki, Nemčiji in Sloveniji, kjer ga poznamo zlasti kot filmskega igralca, je namreč prejemnik nagrade vesna za posebne dosežke v filmski produkciji, ki jo je leta 2011 prejel za svoj nastop v filmu Stanje šoka iz leta 2011. Od takrat se udejstvuje tudi kot pesnik, v zadnjih letih pa se posveča predvsem družinskemu življenju in, tako kot se je navadil med epidemijo covida, večinoma ustvarja v zavetju svojega doma.
Martin Marion se je v študentskih letih kalil v Združenih državah Amerike, kjer se je uveljavil kot gledališki igralec, med drugim kot član skupine uprizoritvenih umetnikov Blue Man Group, ki slovi po izvirnih odrskih produkcijah vsestransko ustvarjalnih pripadnikov z značilnimi modroobarvanimi obrazi in telesi. Nekje od preloma tisočletja kombinira življenje v Ameriki, Nemčiji in Sloveniji, kjer ga poznamo zlasti kot filmskega igralca, je namreč prejemnik nagrade vesna za posebne dosežke v filmski produkciji, ki jo je leta 2011 prejel za svoj nastop v filmu Stanje šoka iz leta 2011. Od takrat se udejstvuje tudi kot pesnik, v zadnjih letih pa se posveča predvsem družinskemu življenju in, tako kot se je navadil med epidemijo covida, večinoma ustvarja v zavetju svojega doma.
Anabelle Križnar ima diplomo iz španščine in doktorat iz umetnostne zgodovine. Poleg predavanj in drugih obveznosti, ki jih ima kot profesorica na Fakulteti za likovno umetnost v Sevilli, ob pomoči posebnih znanstvenih tehnik raziskuje stenske poslikave cerkva. V Andaluziji sicer živi že več kot 20 let. V tem času sta se tako Sevilla sploh kot tudi njena soseska, nekoč romsko naselje, ki velja za zibelko flamenka, korenito spremenili: neprimerljivo več je turistov, glasnega uličnega dogajanja, simpatične trgovinice in bare, kamor so rodovi lokalnih prebivalcev hodili po kruh, na kakšno pivo ali grižljaj tradicionalne hrane, zamenjujejo poslovalnice raznih mednarodnih verig in luksuzne restavracije. Anabelle v intervjuju pripoveduje tudi o letošnjem presenetljivo hladnem poletju (zdaj je v Sevilli kar 12 stopinj Celzija manj kot v Ljubljani), o tem, zakaj se Sevillčanov predvsem v predstavah pripadnikov drugih španskih regij drži stigma lenih in zakaj je to prepričanje zmotno, ter o značilnih vsakoletnih običajih v obliki sprevodov in karnevalov, po zaslugi katerih so ulice včasih tako polne, da ne more priti do svojega stanovanja.
Anabelle Križnar ima diplomo iz španščine in doktorat iz umetnostne zgodovine. Poleg predavanj in drugih obveznosti, ki jih ima kot profesorica na Fakulteti za likovno umetnost v Sevilli, ob pomoči posebnih znanstvenih tehnik raziskuje stenske poslikave cerkva. V Andaluziji sicer živi že več kot 20 let. V tem času sta se tako Sevilla sploh kot tudi njena soseska, nekoč romsko naselje, ki velja za zibelko flamenka, korenito spremenili: neprimerljivo več je turistov, glasnega uličnega dogajanja, simpatične trgovinice in bare, kamor so rodovi lokalnih prebivalcev hodili po kruh, na kakšno pivo ali grižljaj tradicionalne hrane, zamenjujejo poslovalnice raznih mednarodnih verig in luksuzne restavracije. Anabelle v intervjuju pripoveduje tudi o letošnjem presenetljivo hladnem poletju (zdaj je v Sevilli kar 12 stopinj Celzija manj kot v Ljubljani), o tem, zakaj se Sevillčanov predvsem v predstavah pripadnikov drugih španskih regij drži stigma lenih in zakaj je to prepričanje zmotno, ter o značilnih vsakoletnih običajih v obliki sprevodov in karnevalov, po zaslugi katerih so ulice včasih tako polne, da ne more priti do svojega stanovanja.
Tadej Venta je na Islandijo šel kot nogometaš, tam pa postal nogometni (in pred nedavnim še košarkarski) sodnik. Pred leti pa je med ogledom nekega nogometnega srečanja njegov pogovor s prijateljem na tribuni preslišal lokalni veljak iz enega najbolj znanih geotermalnih vrelcev Modra laguna in mu ponudil službo. Od takrat naprej, čeprav ne več v istem zdravilišču, dela "na bazenu". Če se na Islandiji dokoplješ do državne službe, pravi, to pomeni, da ti je padla sekira v med. Poleg tega, da v delu uživa, in poleg tudi za islandske kriterije lepe plače, mu "skandinavski" 32-urni delovnik omogoča, da se poleg svoje primarne zaposlitve še vedno ukvarja tudi s športom oziroma dodatno dela kot sodnik. V oddaji med drugim pripoveduje o tem, kako ga severni sij nič več ne gane kot včasih, o tem, da se mu zdi, da preostali svet vse preveč mitologizira polarno noč in domnevno depresijo, ki naj bi jo ta povzročala med islandskim prebivalstvom. Po njegovem imajo Islandci precej manj težav z zimsko sivino in temo kot Slovenci. Pa tudi o tem, kako se je kmalu navzel islandske vikinške pokončnosti: spominja se leta 2011, ko so ga po izbruhu vulkana, ki je z oblakom saj močno ohromil evropski zračni promet, zaskrbljeni bližnji klicali iz Slovenije, češ, kaj se dogaja in ali je na varnem ... Sam pa ni vedel, zakaj vsa ta panika. Danes skozi okno svojega domovanja v Keflaviku vidi ognjenik, ki ta hip bruha, pa ga to tako kot vulkanov vajenega lokalnega prebivalstva, čeprav ti pogosto povzročajo infrastrukturno škodo, ne gane preveč.
Tadej Venta je na Islandijo šel kot nogometaš, tam pa postal nogometni (in pred nedavnim še košarkarski) sodnik. Pred leti pa je med ogledom nekega nogometnega srečanja njegov pogovor s prijateljem na tribuni preslišal lokalni veljak iz enega najbolj znanih geotermalnih vrelcev Modra laguna in mu ponudil službo. Od takrat naprej, čeprav ne več v istem zdravilišču, dela "na bazenu". Če se na Islandiji dokoplješ do državne službe, pravi, to pomeni, da ti je padla sekira v med. Poleg tega, da v delu uživa, in poleg tudi za islandske kriterije lepe plače, mu "skandinavski" 32-urni delovnik omogoča, da se poleg svoje primarne zaposlitve še vedno ukvarja tudi s športom oziroma dodatno dela kot sodnik. V oddaji med drugim pripoveduje o tem, kako ga severni sij nič več ne gane kot včasih, o tem, da se mu zdi, da preostali svet vse preveč mitologizira polarno noč in domnevno depresijo, ki naj bi jo ta povzročala med islandskim prebivalstvom. Po njegovem imajo Islandci precej manj težav z zimsko sivino in temo kot Slovenci. Pa tudi o tem, kako se je kmalu navzel islandske vikinške pokončnosti: spominja se leta 2011, ko so ga po izbruhu vulkana, ki je z oblakom saj močno ohromil evropski zračni promet, zaskrbljeni bližnji klicali iz Slovenije, češ, kaj se dogaja in ali je na varnem ... Sam pa ni vedel, zakaj vsa ta panika. Danes skozi okno svojega domovanja v Keflaviku vidi ognjenik, ki ta hip bruha, pa ga to tako kot vulkanov vajenega lokalnega prebivalstva, čeprav ti pogosto povzročajo infrastrukturno škodo, ne gane preveč.
Karmen je ena prvih slovenskih diplomantk afriških in azijskih študij. Še pred začetkom šolanja na ljubljanski Filozofski fakulteti je nekaj časa v Sloveniji opravljala različna dela in leto dni preživela v Veliki Britaniji, po končanem študiju pa začela intenzivno iskati priložnosti za delo na Japonskem, kjer zdaj živi že 20 let. Točneje v mestu Myoko, ki je že dolgo pobrateno z našim Slovenj Gradcem. To pomeni, da imata vzpostavljene močne povezave, prek katerih potekajo različne oblike kulturne izmenjave: med drugim z medsebojnimi obiski krajanov, tudi srednješolcev, ki tako spoznavajo slovenski oz. japonski svet. Pri tej mednarodni povezavi je sama odigrala pomembno vlogo med svojim delom na občini v Myoku, kjer pa se je po slabih 15 letih dela vsega skupaj vendarle malo naveličala, in pred kratkim odločila, da poskusi z delom v turizmu. Zdaj dela v enem najbolj prestižnih myoških smučarskih središč.
Karmen je ena prvih slovenskih diplomantk afriških in azijskih študij. Še pred začetkom šolanja na ljubljanski Filozofski fakulteti je nekaj časa v Sloveniji opravljala različna dela in leto dni preživela v Veliki Britaniji, po končanem študiju pa začela intenzivno iskati priložnosti za delo na Japonskem, kjer zdaj živi že 20 let. Točneje v mestu Myoko, ki je že dolgo pobrateno z našim Slovenj Gradcem. To pomeni, da imata vzpostavljene močne povezave, prek katerih potekajo različne oblike kulturne izmenjave: med drugim z medsebojnimi obiski krajanov, tudi srednješolcev, ki tako spoznavajo slovenski oz. japonski svet. Pri tej mednarodni povezavi je sama odigrala pomembno vlogo med svojim delom na občini v Myoku, kjer pa se je po slabih 15 letih dela vsega skupaj vendarle malo naveličala, in pred kratkim odločila, da poskusi z delom v turizmu. Zdaj dela v enem najbolj prestižnih myoških smučarskih središč.
Matija je potomec Slovenca in Avstralke škotsko-irskega porekla, ki sta skupaj sicer le dve leti preživela v Sloveniji, vendar sta svoje otroke vzgajala (tudi) kot Slovence. Svoje otroštvo je preživel na obali Melbourna, prestolnice avstralske zvezne dežele Viktorija, kjer s svojim partnerjem sicer pol-Američanom živi še danes. Po nekaj letih neizpopolnjujočega in dokaj mukotrpnega dela v pravu (kot zastopnik priseljencev je v kmalu obupal nad učinki svojih prizadevanj znotraj rigidnega in tujcem neprijaznega avstralskega sistema),zdaj išče čim več priložnosti za kreativno pisanje, ki ga veseli že od majhnih nog. Neka prijateljica scenaristka ga je odvrnila od ideje, da bi pisal knjige, saj bi s tem le stežka preživel, zato zdaj piše scenarije za filme in televizijske serije. Njegova želja je, da bi vse življenje preživel kot Slovenec, Avstralec, Američan ... pa še kaj - prebivalec sveta, skratka, ki bi se redno selil po različnih koncih planeta in raziskoval različna okolja. Pravi namreč, da so zgodbe, ki se jih lahko prelije na papir in na filmsko platno, vedno zgodbe vseh ljudi, ne samo pripadnikov ene določene kulture.
Matija je potomec Slovenca in Avstralke škotsko-irskega porekla, ki sta skupaj sicer le dve leti preživela v Sloveniji, vendar sta svoje otroke vzgajala (tudi) kot Slovence. Svoje otroštvo je preživel na obali Melbourna, prestolnice avstralske zvezne dežele Viktorija, kjer s svojim partnerjem sicer pol-Američanom živi še danes. Po nekaj letih neizpopolnjujočega in dokaj mukotrpnega dela v pravu (kot zastopnik priseljencev je v kmalu obupal nad učinki svojih prizadevanj znotraj rigidnega in tujcem neprijaznega avstralskega sistema),zdaj išče čim več priložnosti za kreativno pisanje, ki ga veseli že od majhnih nog. Neka prijateljica scenaristka ga je odvrnila od ideje, da bi pisal knjige, saj bi s tem le stežka preživel, zato zdaj piše scenarije za filme in televizijske serije. Njegova želja je, da bi vse življenje preživel kot Slovenec, Avstralec, Američan ... pa še kaj - prebivalec sveta, skratka, ki bi se redno selil po različnih koncih planeta in raziskoval različna okolja. Pravi namreč, da so zgodbe, ki se jih lahko prelije na papir in na filmsko platno, vedno zgodbe vseh ljudi, ne samo pripadnikov ene določene kulture.
Mladi par se je v mestece Adliswil blizu Züricha preselil, potem ko so Juretu ponudili službo programerja v tamkajšnji izpostavi enega največjih tehnoloških podjetij na svetu. Danes oba z Ines delata pri tem delodajalcu, o tem je v oddaji zaradi njune zaveze k molčečnosti bolj malo govora. Pripovedujeta pa o svojem doživljanju Švice, presenečenjih, ki sta jih doživela ob selitvi tja in spremembah v načinu življenja, ki jima jih je prineslo novo bivalno okolje.
Mladi par se je v mestece Adliswil blizu Züricha preselil, potem ko so Juretu ponudili službo programerja v tamkajšnji izpostavi enega največjih tehnoloških podjetij na svetu. Danes oba z Ines delata pri tem delodajalcu, o tem je v oddaji zaradi njune zaveze k molčečnosti bolj malo govora. Pripovedujeta pa o svojem doživljanju Švice, presenečenjih, ki sta jih doživela ob selitvi tja in spremembah v načinu življenja, ki jima jih je prineslo novo bivalno okolje.
Po študiju prava je Karin Dodič le tri leta delala v eni tukajšnjih odvetniških družb, potem pa zaplavala v poslovne vode. Že od svojega prvega obiska Argentine pri 13-ih, ko je šla za nekaj mesecev obiskat del svoje družine, jo je Južna Amerika, kot pravi, tako fascinirala, da je vseskozi gojila željo, da bi nekoč živela in delala tam. Tako je že del pripravništva opravila v Ekvadorju, kamor se je nato še vračala, zadnjih nekaj let pa živi v Bogoti, prestolnici Kolumbije, kjer je odprla podjetje s posredniškimi storitvami za čezoceansko poslovanje. V intervjuju med drugim pripoveduje o tem, kolikšne dodatne stroške pri uvozu in izvozu surovin iz Kolumbije povzročajo strogi varnostni predpisi, s katerimi lokalnim gverilskim milicam in kriminalnim združbam onemogočajo, da bi pošiljke posameznega blaga izkoristili v tihotapske namene.
Po študiju prava je Karin Dodič le tri leta delala v eni tukajšnjih odvetniških družb, potem pa zaplavala v poslovne vode. Že od svojega prvega obiska Argentine pri 13-ih, ko je šla za nekaj mesecev obiskat del svoje družine, jo je Južna Amerika, kot pravi, tako fascinirala, da je vseskozi gojila željo, da bi nekoč živela in delala tam. Tako je že del pripravništva opravila v Ekvadorju, kamor se je nato še vračala, zadnjih nekaj let pa živi v Bogoti, prestolnici Kolumbije, kjer je odprla podjetje s posredniškimi storitvami za čezoceansko poslovanje. V intervjuju med drugim pripoveduje o tem, kolikšne dodatne stroške pri uvozu in izvozu surovin iz Kolumbije povzročajo strogi varnostni predpisi, s katerimi lokalnim gverilskim milicam in kriminalnim združbam onemogočajo, da bi pošiljke posameznega blaga izkoristili v tihotapske namene.
Po študiju sodobnega plesa v Salzburgu je Uršo Sekirnik ljubezen privedla do Barcelone. Po dobrih desetih letih življenja tam se namerava zdaj preseliti nazaj v rojstni kraj, tj. Škofjo Loko, iz istega razloga, potem ko je v Španiji spoznala svojega novega partnerja, ki je slučajno Slovenec. Poleg tega ima, kot pravi, tudi velemest nasploh po malem dovolj. Predvsem asfalta ter trušča in hrupa, v katerem se je še v svojih post-študentskih letih počutila zelo svobodno in ki jo je še pred nekaj leti močno fasciniral. Danes pogreša predvsem neokrnjeno naravo in za nas tukaj samoumevni vsakodnevni dostop do nje.
Po študiju sodobnega plesa v Salzburgu je Uršo Sekirnik ljubezen privedla do Barcelone. Po dobrih desetih letih življenja tam se namerava zdaj preseliti nazaj v rojstni kraj, tj. Škofjo Loko, iz istega razloga, potem ko je v Španiji spoznala svojega novega partnerja, ki je slučajno Slovenec. Poleg tega ima, kot pravi, tudi velemest nasploh po malem dovolj. Predvsem asfalta ter trušča in hrupa, v katerem se je še v svojih post-študentskih letih počutila zelo svobodno in ki jo je še pred nekaj leti močno fasciniral. Danes pogreša predvsem neokrnjeno naravo in za nas tukaj samoumevni vsakodnevni dostop do nje.
Tatjana Trček Pulišič, profesorica in vodja laboratorija na elitni Univerzi Johnsa Hopkinsa v Baltimoru, kjer med drugim raziskuje matične celice, pripoveduje o svoji selitvi v ZDA. Amerika jo je sicer zanimala že od otroštva, dejanski odločitvi za selitev pa je botrovala selitev njenega partnerja (zdaj moža) v New York, kjer je z njim in danes 10-letno hčerko preživela svoja prva leta čez lužo. New York ji kljub nekaterim manj prijetnim vidikom bivanja, kot so ekstremno visoke najemnine in spanje v utesnjujočih garsonjerah, ostaja v toplem spominu.
Tatjana Trček Pulišič, profesorica in vodja laboratorija na elitni Univerzi Johnsa Hopkinsa v Baltimoru, kjer med drugim raziskuje matične celice, pripoveduje o svoji selitvi v ZDA. Amerika jo je sicer zanimala že od otroštva, dejanski odločitvi za selitev pa je botrovala selitev njenega partnerja (zdaj moža) v New York, kjer je z njim in danes 10-letno hčerko preživela svoja prva leta čez lužo. New York ji kljub nekaterim manj prijetnim vidikom bivanja, kot so ekstremno visoke najemnine in spanje v utesnjujočih garsonjerah, ostaja v toplem spominu.
Declan se je rodil v Londonu. Njegov oče je Irec, ki sicer danes živi na Madžarskem, mati pa Slovenka. Kot najstnik se je predvsem na njeno željo, menda pa tudi njegov starejši brat ni bil proti, preselil v Velike Lašče, kjer je preživel večji del svoje mladosti. V intervjuju pripoveduje o prilagajanju na slovensko okolje. Pravi, da so ga vrstniki načeloma zelo lepo sprejeli, je imel pa kljub temu, da je mati z njim od nekdaj govorila slovensko, kar nekaj težav z jezikom: med drugim so jo enkrat iz šole klicali zaradi njegove predrznosti, češ da noče vikati svojih učiteljic, on pa pojma vikanje sploh še ni poznal. Pa tudi: "Če so me vprašali, kako se pišem, sem jim črkoval svoje ime: D-E-C-L-A-N." Danes ima Declan kar štiri državljanstva, zadnjih osem let pa živi in dela v Montrealu. V njegovem dolgoročnem načrtu je vrnitev v Slovenijo, saj pri sebi z vsakim pretečenim letom bivanja v Kanadi opaža, da mu negovanje vezi z domovino vse več pomeni. O pomembnosti občutka pripadnosti matični kulturi (to je, kot zatrjuje, zanj kljub številnim konkurentkam slovenska) se je menda veliko naučil tudi z opazovanjem socialne bede avtohtonih kanadskih ljudstev, ki po njegovem "propadajo" predvsem po zaslugi dejstva, da skozi dolgoletne boje s kolonialnimi hegemoni niso uspeli ohraniti svojih kultur.
Declan se je rodil v Londonu. Njegov oče je Irec, ki sicer danes živi na Madžarskem, mati pa Slovenka. Kot najstnik se je predvsem na njeno željo, menda pa tudi njegov starejši brat ni bil proti, preselil v Velike Lašče, kjer je preživel večji del svoje mladosti. V intervjuju pripoveduje o prilagajanju na slovensko okolje. Pravi, da so ga vrstniki načeloma zelo lepo sprejeli, je imel pa kljub temu, da je mati z njim od nekdaj govorila slovensko, kar nekaj težav z jezikom: med drugim so jo enkrat iz šole klicali zaradi njegove predrznosti, češ da noče vikati svojih učiteljic, on pa pojma vikanje sploh še ni poznal. Pa tudi: "Če so me vprašali, kako se pišem, sem jim črkoval svoje ime: D-E-C-L-A-N." Danes ima Declan kar štiri državljanstva, zadnjih osem let pa živi in dela v Montrealu. V njegovem dolgoročnem načrtu je vrnitev v Slovenijo, saj pri sebi z vsakim pretečenim letom bivanja v Kanadi opaža, da mu negovanje vezi z domovino vse več pomeni. O pomembnosti občutka pripadnosti matični kulturi (to je, kot zatrjuje, zanj kljub številnim konkurentkam slovenska) se je menda veliko naučil tudi z opazovanjem socialne bede avtohtonih kanadskih ljudstev, ki po njegovem "propadajo" predvsem po zaslugi dejstva, da skozi dolgoletne boje s kolonialnimi hegemoni niso uspeli ohraniti svojih kultur.
Nekdanji slovenski vrhunski deskar na snegu je to podlago zamenjal za veličastno valovje obale otoške afriške državice, ki ga je očarala že pred leti, ko je tja hodil na priprave. Vse presežke svoje energije pa iz tekmovalnih dejavnosti preusmeril v uresničevanje projekta odprtja restavracije. Rok Flander ni le njen investitor ali lastnik, temveč je vseskozi zraven tudi s svojimi rokami: med drugim je skupaj z lokalnimi mizarji in drugimi obrtniki poskrbel za skoraj vso notranjo opremo, ki temelji na med seboj različnih si unikatnih kosih pohištva, pretežno iz tam pridobljenega lesa, ki so ga v času kolonializma uporabljali pri graditvi. "V življenju se moraš znati ustaviti, šele takrat se pri človeku pokaže njegov pravi jaz," zatrjuje Rok, ki je že med športno kariero (pa nikakor zaradi kakšnega manka vrhunskih uvrstitev na največjih svetovnih tekmovanjih) rad poudarjal, da je zanj tekmovalni vidik dejavnosti sekundarnega pomena in da mora v vsem, kar počne, uživati, sicer tudi rezultatov ni.
Nekdanji slovenski vrhunski deskar na snegu je to podlago zamenjal za veličastno valovje obale otoške afriške državice, ki ga je očarala že pred leti, ko je tja hodil na priprave. Vse presežke svoje energije pa iz tekmovalnih dejavnosti preusmeril v uresničevanje projekta odprtja restavracije. Rok Flander ni le njen investitor ali lastnik, temveč je vseskozi zraven tudi s svojimi rokami: med drugim je skupaj z lokalnimi mizarji in drugimi obrtniki poskrbel za skoraj vso notranjo opremo, ki temelji na med seboj različnih si unikatnih kosih pohištva, pretežno iz tam pridobljenega lesa, ki so ga v času kolonializma uporabljali pri graditvi. "V življenju se moraš znati ustaviti, šele takrat se pri človeku pokaže njegov pravi jaz," zatrjuje Rok, ki je že med športno kariero (pa nikakor zaradi kakšnega manka vrhunskih uvrstitev na največjih svetovnih tekmovanjih) rad poudarjal, da je zanj tekmovalni vidik dejavnosti sekundarnega pomena in da mora v vsem, kar počne, uživati, sicer tudi rezultatov ni.
Urša je nekje na pol poti študija arhitekture preusmerila svojo karierno pot in se vpisala na študij slaščičarstva v Londonu. Pravi, da je (kot je za delo v kulinariki oz. gostinstvu značilno) začela tako rekoč na dnu. V sedmih letih nabiranja izkušenj, med drugim tudi z delom v londonskem hotelu s 5 zvezdicami, v katerem je sčasoma prilezla do položaja sous-chefinje, si je ustvarila dovolj močno ime, da zdaj v ožji ekipi svetovno znanega japonskega kuhanja, tudi lastnika Michelinove zvezdice, pomaga pri odprtju nove japonske restavracije s španskim pridihom na podlagi krajevnih (britanskih) sestavin. V intervjuju pripoveduje o organizaciji dela, pravilih vedenja in posebnostih gostom navadno popolnoma skrite "kuhinjske scene", pa tudi o tem, zakaj tudi kot zdaj že uveljavljena mojstrica priprave slaščic ob službi veliko energije usmerja še v zgraditev in ohranjanje svoje profesionalne podobe na družbenih omrežjih.
Urša je nekje na pol poti študija arhitekture preusmerila svojo karierno pot in se vpisala na študij slaščičarstva v Londonu. Pravi, da je (kot je za delo v kulinariki oz. gostinstvu značilno) začela tako rekoč na dnu. V sedmih letih nabiranja izkušenj, med drugim tudi z delom v londonskem hotelu s 5 zvezdicami, v katerem je sčasoma prilezla do položaja sous-chefinje, si je ustvarila dovolj močno ime, da zdaj v ožji ekipi svetovno znanega japonskega kuhanja, tudi lastnika Michelinove zvezdice, pomaga pri odprtju nove japonske restavracije s španskim pridihom na podlagi krajevnih (britanskih) sestavin. V intervjuju pripoveduje o organizaciji dela, pravilih vedenja in posebnostih gostom navadno popolnoma skrite "kuhinjske scene", pa tudi o tem, zakaj tudi kot zdaj že uveljavljena mojstrica priprave slaščic ob službi veliko energije usmerja še v zgraditev in ohranjanje svoje profesionalne podobe na družbenih omrežjih.
Jaka Hartman trdi, da ga je že kot 10-letnega mulca ob navduševanju nad posnetki vragolij gorskih kolesarjev iz Kanade spreletelo, da je prav to to, kar želi početi, Kanada pa kraj, kjer bi to počel. Zdaj živi v Squamishu, rajskem mestecu za gorske kolesarje v provinci Britanska Kolumbija, kjer je treba zgolj za najemnino sobe mesečno odšteti približno tisoč kanadskih dolarjev. To sicer ni težava, če tako kot on spiš (in živiš) v svojem avtomobilu. Preživlja se z urejanjem gorskokolesarskih poti oz. tako imenovanih trailov in popravljanjem koles, in kot pravi, mu to za skromno, a izpolnjujoče življenje povsem zadostuje. V intervjuju pripoveduje o svojem sanjskem avtu - skoraj pol stoletja stari toyoti, ki jo je kupil za 7.000 dolarjev, o tem, kako so ga (avto namreč) nekoč napadle miši, in še o nekaterih drugih srečanjih z različnimi divjimi živalmi med prenočevanjem v gozdovih, kjer mobilni signal zelo hitro ponikne: med drugim o tem, kako ga je med sedenjem na neki latrini prav na enega najbolj občutljivih delov moškega telesa pičila črna vdova.
Jaka Hartman trdi, da ga je že kot 10-letnega mulca ob navduševanju nad posnetki vragolij gorskih kolesarjev iz Kanade spreletelo, da je prav to to, kar želi početi, Kanada pa kraj, kjer bi to počel. Zdaj živi v Squamishu, rajskem mestecu za gorske kolesarje v provinci Britanska Kolumbija, kjer je treba zgolj za najemnino sobe mesečno odšteti približno tisoč kanadskih dolarjev. To sicer ni težava, če tako kot on spiš (in živiš) v svojem avtomobilu. Preživlja se z urejanjem gorskokolesarskih poti oz. tako imenovanih trailov in popravljanjem koles, in kot pravi, mu to za skromno, a izpolnjujoče življenje povsem zadostuje. V intervjuju pripoveduje o svojem sanjskem avtu - skoraj pol stoletja stari toyoti, ki jo je kupil za 7.000 dolarjev, o tem, kako so ga (avto namreč) nekoč napadle miši, in še o nekaterih drugih srečanjih z različnimi divjimi živalmi med prenočevanjem v gozdovih, kjer mobilni signal zelo hitro ponikne: med drugim o tem, kako ga je med sedenjem na neki latrini prav na enega najbolj občutljivih delov moškega telesa pičila črna vdova.
Nastja je že med študijem zapustila Slovenijo ter odtlej prebivala v Avstriji, v Hongkongu, na Tajvanu in v Španiji. S partnerjem, ki ga je spoznala na Tajvanu, sta se pred leti, čeprav za nobenega od njiju to ni domače okolje, odločila vrniti tja, saj sta prav tam v času relativno pogostega preseljevanja po svetu stkala vezi z največ ljudmi. Tam, kot pravi, je zdaj pravzaprav njuna "družina". V intervjuju pripoveduje o nekaterih mogočnih postajah na svoji poti na Tajvan, o študentskih letih tam; med drugim o tem, kako je ujeta v sobo hotela preživela tritedensko karanteno med epidemijo koronavirusne bolezni, ter o marsičem, v čemer je Tajvan unikatna azijska država.
Nastja je že med študijem zapustila Slovenijo ter odtlej prebivala v Avstriji, v Hongkongu, na Tajvanu in v Španiji. S partnerjem, ki ga je spoznala na Tajvanu, sta se pred leti, čeprav za nobenega od njiju to ni domače okolje, odločila vrniti tja, saj sta prav tam v času relativno pogostega preseljevanja po svetu stkala vezi z največ ljudmi. Tam, kot pravi, je zdaj pravzaprav njuna "družina". V intervjuju pripoveduje o nekaterih mogočnih postajah na svoji poti na Tajvan, o študentskih letih tam; med drugim o tem, kako je ujeta v sobo hotela preživela tritedensko karanteno med epidemijo koronavirusne bolezni, ter o marsičem, v čemer je Tajvan unikatna azijska država.
Antropologinja na postdoktorskem študiju na univerzi v Washingtonu raziskuje vplive naravnih katastrof, ki so posledica podnebnih sprememb, na prebivalce najbolj prizadetih območij in v skupini sodelavcev različnih poklicnih profilov išče rešitve, ki bi ustrezale in bile dobro sprejete v posameznih med seboj tudi kulturno zelo različnih skupnostih. Prej je šest let (s krajšimi premori) študirala in bivala v Ekvadorju, v katerem je tudi sama doživela in preživela več (naravnih in drugih) katastrof oz. kriz: od uničujočega potresa leta 2016 do različnih družbenopolitičnih pretresov ter epidemije covida 19, z obvladovanjem katere so imeli v tej južnoameriški državi nemalo težav.
Antropologinja na postdoktorskem študiju na univerzi v Washingtonu raziskuje vplive naravnih katastrof, ki so posledica podnebnih sprememb, na prebivalce najbolj prizadetih območij in v skupini sodelavcev različnih poklicnih profilov išče rešitve, ki bi ustrezale in bile dobro sprejete v posameznih med seboj tudi kulturno zelo različnih skupnostih. Prej je šest let (s krajšimi premori) študirala in bivala v Ekvadorju, v katerem je tudi sama doživela in preživela več (naravnih in drugih) katastrof oz. kriz: od uničujočega potresa leta 2016 do različnih družbenopolitičnih pretresov ter epidemije covida 19, z obvladovanjem katere so imeli v tej južnoameriški državi nemalo težav.
Ana Kisovar je mlada raziskovalka na univerzi v Oxfordu, ki svoje dneve v laboratoriju posveča napredku znanosti na področju ženskega reproduktivnega zdravja. Delo med vrhunskimi strokovnjaki jo navdaja z navdušenjem, visoki zidovi univerze z bogato zgodovino pa včasih tudi s strahom in spoštovanjem. Kljub bližini ničelnega poldnevnika se še vedno zanaša na metrični sistem, tudi kar zadeva jutranje rutine.
Ana Kisovar je mlada raziskovalka na univerzi v Oxfordu, ki svoje dneve v laboratoriju posveča napredku znanosti na področju ženskega reproduktivnega zdravja. Delo med vrhunskimi strokovnjaki jo navdaja z navdušenjem, visoki zidovi univerze z bogato zgodovino pa včasih tudi s strahom in spoštovanjem. Kljub bližini ničelnega poldnevnika se še vedno zanaša na metrični sistem, tudi kar zadeva jutranje rutine.
Glasbenik in učitelj glasbe je pred petimi leti z orkestrom nastopal po Kitajski. Ustavil se je tudi v mestu Hangčou, kjer so ga povabili na ogled ene svojih mednarodnih glasbenih šol, hrati pa − tako rekoč mimogrede − še službo. Ponudbo je, da si ne bi potem v prihodnje očital zamujene priložnosti, sprejel. V intervjuju pripoveduje o svojem doživljanju menjav(e) okolja; rodno prekmursko podeželje je torej zamenjal za Hangčou, pred letom dni pa se je od tam preselil v še skoraj dvakrat večji Šenžen s skoraj 18 milijoni prebivalcev, ter o razlikah in podobnostih pri svojem delu tukaj in tam.
Glasbenik in učitelj glasbe je pred petimi leti z orkestrom nastopal po Kitajski. Ustavil se je tudi v mestu Hangčou, kjer so ga povabili na ogled ene svojih mednarodnih glasbenih šol, hrati pa − tako rekoč mimogrede − še službo. Ponudbo je, da si ne bi potem v prihodnje očital zamujene priložnosti, sprejel. V intervjuju pripoveduje o svojem doživljanju menjav(e) okolja; rodno prekmursko podeželje je torej zamenjal za Hangčou, pred letom dni pa se je od tam preselil v še skoraj dvakrat večji Šenžen s skoraj 18 milijoni prebivalcev, ter o razlikah in podobnostih pri svojem delu tukaj in tam.
Ana Kete je poročna fotografinja, ki je pred tremi leti in - ne nepomembno - v času vrhunca pandemije covida-19 odprla svoje podjetje v švicarskem Zürichu. V intervjuju pripoveduje o težavah pri iskanju stanovanja, eni svojih prvih izkušenj z rigidnim "švicarskim redom" (plačilo 400 frankov visoke globe oziroma celo grožnja z zaporom zaradi nepravilno odložene manjše kartonaste škatlice pri recikliranju domačih odpadkov) in o svojih bogatih izkušnjah z zares raznolikimi porokami, skozi katere, kot zatrjuje, spoznava različne kulture. Po več sto porokah, kolikor jim je bila priča doslej, je razvila tudi izrazit šesti čut glede tega, ali bo določena zakonska zveza na dolgi rok zdržala ali ne. Menda je iskrenost odnosa partnerjev tudi skozi fotografski objektiv prepoznati že na sami poroki.
Ana Kete je poročna fotografinja, ki je pred tremi leti in - ne nepomembno - v času vrhunca pandemije covida-19 odprla svoje podjetje v švicarskem Zürichu. V intervjuju pripoveduje o težavah pri iskanju stanovanja, eni svojih prvih izkušenj z rigidnim "švicarskim redom" (plačilo 400 frankov visoke globe oziroma celo grožnja z zaporom zaradi nepravilno odložene manjše kartonaste škatlice pri recikliranju domačih odpadkov) in o svojih bogatih izkušnjah z zares raznolikimi porokami, skozi katere, kot zatrjuje, spoznava različne kulture. Po več sto porokah, kolikor jim je bila priča doslej, je razvila tudi izrazit šesti čut glede tega, ali bo določena zakonska zveza na dolgi rok zdržala ali ne. Menda je iskrenost odnosa partnerjev tudi skozi fotografski objektiv prepoznati že na sami poroki.
Pranje na roke je ena od prilagoditev, ki jih je morala sprejeti Pushpa Devi, nekoč Cvetka Rojko, še pred tem pa Cvetka Cipot, ki se je pred 15 leti preselila v Mehiko. Čeprav je Ciudad de Mexico popolnoma drugačno od rodne Murske Sobote se je nemudoma počutila, kot da je ob pravem času na pravem kraju - končno tam, kamor spada. V intervjuju pripoveduje o Ciudad de Mexicu, o svojem prilagajanju na drugačne, (nižje) ekonomske in nasploh življenjske standarde, s katerimi v resnici nikoli ni imela težav, ter o nekaterih zanimivih kulturnih fenomenih, ki jo še danes zabavajo.
Pranje na roke je ena od prilagoditev, ki jih je morala sprejeti Pushpa Devi, nekoč Cvetka Rojko, še pred tem pa Cvetka Cipot, ki se je pred 15 leti preselila v Mehiko. Čeprav je Ciudad de Mexico popolnoma drugačno od rodne Murske Sobote se je nemudoma počutila, kot da je ob pravem času na pravem kraju - končno tam, kamor spada. V intervjuju pripoveduje o Ciudad de Mexicu, o svojem prilagajanju na drugačne, (nižje) ekonomske in nasploh življenjske standarde, s katerimi v resnici nikoli ni imela težav, ter o nekaterih zanimivih kulturnih fenomenih, ki jo še danes zabavajo.
Partnerja Tara in Amadej sta podiplomska študenta mednarodnih odnosov v Parizu, kamor sta pred nekaj tedni prispela po približno desetih mesecih potovanja. Obiskala sta kar nekaj bližnjevzhodnih in azijskih držav, še pred tem pa opravljala prakso na jugovzhodu Turčije blizu Sirije. Med drugim pripovedujeta o tem, kako težaško, a za človeka, vajenega intelektualnih naporov, osvobajajoče je delo v ribji industriji na Danskem. Tja hodita namreč enkrat letno za en mesec potrpet in zaslužit približno štirikratnik slovenske povprečne plače, kar jima izdatno pomaga pri izvedbi načrtovanih potovanj. Pa o tem, kako so ju nekoč tihotapci na meji med iraškim Kurdistanom in Turčijo skušali izkoristiti kot muli, in o tem, kako sta (po nerodnosti) postala vplivneža z več deset tisoč sledilci v Savdski Arabiji.
Partnerja Tara in Amadej sta podiplomska študenta mednarodnih odnosov v Parizu, kamor sta pred nekaj tedni prispela po približno desetih mesecih potovanja. Obiskala sta kar nekaj bližnjevzhodnih in azijskih držav, še pred tem pa opravljala prakso na jugovzhodu Turčije blizu Sirije. Med drugim pripovedujeta o tem, kako težaško, a za človeka, vajenega intelektualnih naporov, osvobajajoče je delo v ribji industriji na Danskem. Tja hodita namreč enkrat letno za en mesec potrpet in zaslužit približno štirikratnik slovenske povprečne plače, kar jima izdatno pomaga pri izvedbi načrtovanih potovanj. Pa o tem, kako so ju nekoč tihotapci na meji med iraškim Kurdistanom in Turčijo skušali izkoristiti kot muli, in o tem, kako sta (po nerodnosti) postala vplivneža z več deset tisoč sledilci v Savdski Arabiji.
Iztoka je pred približno 15 leti izgorelost zaradi prenapornega dela v enem od večjih slovenskih podjetij prisilila k odločitvi, da v svojem življenju nekaj radikalno spremeni. Že od otroških let je gojil željo po obisku Brazilije, ki si jo je uresničil ob tej priložnosti. Sprva si je sicer nameraval vzeti nekaj mesecev za oddih in nujno regeneracijo, nato pa naj bi se vrnil na svoje prejšnje delovno mesto, tako so bili tudi dogovorjeni. Kmalu je ugotovil, da ga življenje v Južni Ameriki duhovno bolj izpolnjuje, predvsem pa manj obremenjuje. Zdaj opravlja delo turističnega vodiča po državah Južne Amerike.
Iztoka je pred približno 15 leti izgorelost zaradi prenapornega dela v enem od večjih slovenskih podjetij prisilila k odločitvi, da v svojem življenju nekaj radikalno spremeni. Že od otroških let je gojil željo po obisku Brazilije, ki si jo je uresničil ob tej priložnosti. Sprva si je sicer nameraval vzeti nekaj mesecev za oddih in nujno regeneracijo, nato pa naj bi se vrnil na svoje prejšnje delovno mesto, tako so bili tudi dogovorjeni. Kmalu je ugotovil, da ga življenje v Južni Ameriki duhovno bolj izpolnjuje, predvsem pa manj obremenjuje. Zdaj opravlja delo turističnega vodiča po državah Južne Amerike.