Opis epizode

Zbrane pesmi enega najbolj samosvojih, unikatnih pesnikov slovenske sodobnosti

Čeprav v slovenski pesniški krajini že več desetletij cveti pregovornih sto cvetov, čeprav torej že lep čas hkrati soobstaja kopica najrazličnejših poetskih usmeritev, ki se v motivnem, tematskem in slogovno-izraznem smislu precej izrazito ločijo med seboj, je vendarle treba reči, da eno najbolj samosvojih in unikatnih, prepoznavno avtorskih pesniških govoric – se pravi govoric, za katere se zdi, da uspevajo kar najbolj na samem – najdemo v zbirkah Toneta Škrjanca. Škrjanec, ki je ob koncu lanskega leta dopolnil sedemdeset let, ob tej priložnosti pa so pri založbi LUD Šerpa pod naslovom Jutro ni bilo v načrtu izšle njegove zbrane pesmi, namreč piše, ne da bi se kaj dosti menil za tradicionalne slovenske pesniške preokupacije.

V njegovi poeziji življenje tako ni ječa, ko hodi po naši domovini, ne pije ne njenih prelesti ne njenih bolesti, sonce v njegovih pesmih ne brusi mesarske sekire za velikega črnega bika in zdi se, da se celo nima časa izseliti – pa čeprav se je nemara tudi on utrudil podobe svojega plemena. Prav tako se Škrjančeva poezija zdi imuna na to, kar je v našem pesništvu bolj moderno danes: na dramatično prvoosebno izpovedovanje osebnih travm, na dekonstrukcijo gramatikalnih pravil slovenskega jezika, no, pa tudi k politični mobilizaciji ali družbenemu prevratu ne poziva po vsej sili.

O čem neki torej piše? Za kaj mu v poeziji navsezadnje gre? – To je vprašanje, ki nas je zaposlovalo v tokratnem Sobotnem branju, ko smo pred mikrofonom gostili prav Toneta Škrjanca.

Foto: Goran Dekleva

Goran Dekleva