Iskanje
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Druga svetovna vojna skozi oči sovjetskih otrok
Druga svetovna vojna skozi oči sovjetskih otrok
Virginia Woolf velja za največjo britansko pisateljico 20. stoletja. Kljub temu je bila njena knjiga z naslovom Lastna soba v slovenski jezik prevedena šele leta 1998. Zdaj pa je pred nami dolgo pričakovani ponatis, ki je izšel pri založbi *cf in nova spremna beseda publicistke mag. Tee Hvala, ki je o avtorici in njenem delu spregovorila v tokratni oddaji Sobotno branje. Gostjo je pred mikrofon povabila avtorica in voditeljica oddaje Tita Mayer.
Virginia Woolf velja za največjo britansko pisateljico 20. stoletja. Kljub temu je bila njena knjiga z naslovom Lastna soba v slovenski jezik prevedena šele leta 1998. Zdaj pa je pred nami dolgo pričakovani ponatis, ki je izšel pri založbi *cf in nova spremna beseda publicistke mag. Tee Hvala, ki je o avtorici in njenem delu spregovorila v tokratni oddaji Sobotno branje. Gostjo je pred mikrofon povabila avtorica in voditeljica oddaje Tita Mayer.
Tokrat vam predstavljamo knjigo novinarke in ene najbolj prepoznavnih in prevajanih hrvaških pisateljic Slavenke Drakulić – Nevidna ženska in druge zgodbe. Izšla je pri založbi Beletrina, prevedla jo je Mateja Komel Snoj, uredila pa Tina Vrščaj. Z urednico se je pogovarjala avtorica oddaje Liana Buršič
Tokrat vam predstavljamo knjigo novinarke in ene najbolj prepoznavnih in prevajanih hrvaških pisateljic Slavenke Drakulić – Nevidna ženska in druge zgodbe. Izšla je pri založbi Beletrina, prevedla jo je Mateja Komel Snoj, uredila pa Tina Vrščaj. Z urednico se je pogovarjala avtorica oddaje Liana Buršič
Kratkoprozna zbirka, v kateri hrvaška avtorica mojstrsko prepleta humor, bridkost, realizem in norost, da bi naslikala plastično podobo sodobnega življenja – ne le pri naših sosedih ampak najbrž kar v vsem postsocialističnem prostoru
Kratkoprozna zbirka, v kateri hrvaška avtorica mojstrsko prepleta humor, bridkost, realizem in norost, da bi naslikala plastično podobo sodobnega življenja – ne le pri naših sosedih ampak najbrž kar v vsem postsocialističnem prostoru
Roman sodobnega poljskega pisatelja, ki skozi lirične opise kmečkega življenja tik pred nemškim napadom na Sovjetsko zvezo junija 1941 ne odpira le vprašanja krutosti vojne, ampak tudi narave človeškega spomina
Roman sodobnega poljskega pisatelja, ki skozi lirične opise kmečkega življenja tik pred nemškim napadom na Sovjetsko zvezo junija 1941 ne odpira le vprašanja krutosti vojne, ampak tudi narave človeškega spomina
V oddaji Sobotno branje se bomo tokrat odpravili v Maroko, kamor po drugi vojni neustavljiva strast do mladega vojaka, ki se v vojni vihri v Franciji bori za dobrobit kolonizatorjev svoje dežele in nemila usoda vodita belopolto Francozinjo. Nekdaj vihrava in nepodredljiva, svobodnega duha, zatopljena v svet knjig, se počasi, po mnogih razočaranjih,burnih ter neposrečenih stikih in karambolih z ljudmi tradicionalnih muslimanskih pristopov k življenju, poskuša sporazumeti tako z možem, ki je vdan svojemu kosu zemje, kot z drugimi, ki se ji s svojimi lastnimi obikami bojev za neodvisnost in večjo osebno svobodo, bližajo z drugih miselnih in verskih gledišč. Roman z naslovom Dežela drugih, prvega iz trilogije, je napisala francoska pisateljica maroških korenin Leïla Slimani, v slovenski jezik pa ga je prevedla Saša Jerele. O knjigi, dogajalnih okoliščinah v ozračju političnih in družbenih napetosti, pa bosta v oddaji, ki jo je pripravila Magda Tušar, več povedali tudi poznavalka afriških literatur Aleksandra Gačić in Maja Lamberger Khatib, ki se kulturno - antropološko ukvarja z okolji, v katerih so potekali boji za neodvisnost.
V oddaji Sobotno branje se bomo tokrat odpravili v Maroko, kamor po drugi vojni neustavljiva strast do mladega vojaka, ki se v vojni vihri v Franciji bori za dobrobit kolonizatorjev svoje dežele in nemila usoda vodita belopolto Francozinjo. Nekdaj vihrava in nepodredljiva, svobodnega duha, zatopljena v svet knjig, se počasi, po mnogih razočaranjih,burnih ter neposrečenih stikih in karambolih z ljudmi tradicionalnih muslimanskih pristopov k življenju, poskuša sporazumeti tako z možem, ki je vdan svojemu kosu zemje, kot z drugimi, ki se ji s svojimi lastnimi obikami bojev za neodvisnost in večjo osebno svobodo, bližajo z drugih miselnih in verskih gledišč. Roman z naslovom Dežela drugih, prvega iz trilogije, je napisala francoska pisateljica maroških korenin Leïla Slimani, v slovenski jezik pa ga je prevedla Saša Jerele. O knjigi, dogajalnih okoliščinah v ozračju političnih in družbenih napetosti, pa bosta v oddaji, ki jo je pripravila Magda Tušar, več povedali tudi poznavalka afriških literatur Aleksandra Gačić in Maja Lamberger Khatib, ki se kulturno - antropološko ukvarja z okolji, v katerih so potekali boji za neodvisnost.
V romanu, za katerega je prejel tudi nagrado Prešernovega sklada, tržaški pisatelj popisuje pretresljivo zgodbo svojega očeta, Zorka Jelinčiča, legendarnega antifašista in enega izmed ustanoviteljev TIGR-a
V romanu, za katerega je prejel tudi nagrado Prešernovega sklada, tržaški pisatelj popisuje pretresljivo zgodbo svojega očeta, Zorka Jelinčiča, legendarnega antifašista in enega izmed ustanoviteljev TIGR-a
Sčasoma sem ugotovil, da sem sicer užival v pisanju vseh svojih knjig, ob tej pa sem se najbolj nasmejal, Morda zato, ker so bila ta življenja ne le napisana, temveč tudi prebrana. (J. Marias)
Sčasoma sem ugotovil, da sem sicer užival v pisanju vseh svojih knjig, ob tej pa sem se najbolj nasmejal, Morda zato, ker so bila ta življenja ne le napisana, temveč tudi prebrana. (J. Marias)
Eden ključnih romanov v opusu enega ključnih japonskih pisateljev 20. stoletja na spreten način prepleta negotovost v zadevah srca in poželenja z negotovostjo o kulturni identiteti in pripadnosti
Eden ključnih romanov v opusu enega ključnih japonskih pisateljev 20. stoletja na spreten način prepleta negotovost v zadevah srca in poželenja z negotovostjo o kulturni identiteti in pripadnosti
Pretresljiv popis življenja v primežu epidemije kuge, ki je leta 1665 zajela London
Pretresljiv popis življenja v primežu epidemije kuge, ki je leta 1665 zajela London
Znani nevrolog se skupino botaničnih entuziastov poda na jug Mehike v iskanju starodavnih praprotnic.
Znani nevrolog se skupino botaničnih entuziastov poda na jug Mehike v iskanju starodavnih praprotnic.
V romanu, ki velja za njen opus magnum, letošnja nobelovka na presenetljiv način spaja elemente fikcije, avtobiografije, zgodovine in sociologije, da bi ustvarila delo, ki mu v svetovni literaturi 21. stoletja ni para
V romanu, ki velja za njen opus magnum, letošnja nobelovka na presenetljiv način spaja elemente fikcije, avtobiografije, zgodovine in sociologije, da bi ustvarila delo, ki mu v svetovni literaturi 21. stoletja ni para
Klasik italijanske literature 20. stoletja je po vzoru bratov Grimm vzel ljudsko literarno zapuščino svoje domovine in pripravil zbirko umetelno predelanih pravljic z Apeninskega polotoka
Klasik italijanske literature 20. stoletja je po vzoru bratov Grimm vzel ljudsko literarno zapuščino svoje domovine in pripravil zbirko umetelno predelanih pravljic z Apeninskega polotoka
Dr. Malina Schmidt Snoj se je po smrti svoje mame lotila njene zapuščine in nastala je biografija Marte Paulin Schmidt – partizanke Brine z naslovom Samo en ples. Brina je bila ena prvih plesalk sodobnega plesa na Slovenskem; besede »samo en ples« pa lahko povežemo z verzom Samo en cvet Karla Destovnika - Kajuha, s katerim sta prijateljevala in sodelovala v Kulturniški skupini 14. divizije. V teh dneh, ko obhajamo 100. obletnico rojstva tega pesnika, se spominjamo tudi partizanskega upora proti okupatorju z zgodbo partizanke Brine.
Dr. Malina Schmidt Snoj se je po smrti svoje mame lotila njene zapuščine in nastala je biografija Marte Paulin Schmidt – partizanke Brine z naslovom Samo en ples. Brina je bila ena prvih plesalk sodobnega plesa na Slovenskem; besede »samo en ples« pa lahko povežemo z verzom Samo en cvet Karla Destovnika - Kajuha, s katerim sta prijateljevala in sodelovala v Kulturniški skupini 14. divizije. V teh dneh, ko obhajamo 100. obletnico rojstva tega pesnika, se spominjamo tudi partizanskega upora proti okupatorju z zgodbo partizanke Brine.
Če berem knjigo in me tako zledeni po vsem telesu, da me ne more ogreti noben ogenj, vem, da je poezija. Če se fizično počutim, kakor bi mi nekdo posnel vrh glave, vem, da je poezija. To sta edina načina, da jo prepoznam. Obstaja še kakšen? Papirnata mesta, kakor je naslov knjige kanadske prevajalke in pisateljice Dominique Fortier, predstavljajo ves svet in zatočišče, vzporedno bivanjsko okolje, v katerem je skrivnostno bivala ena danes najbolj prepoznavnih ameriških pesnic Emily Dickinson, ki se je pred človeško družbo vedno bolj zapirala v osamo svoje sobe, med knjige in pisma. V občutkih tega, da stoji zunaj vsega, se kdaj pa kdaj znajde tudi avtorica romana, včasih razdvojena med življenjem in opazovanjem, vendar vseeno svojega bivanja ni nikoli tako radikalno zgoščevala in ohranjala na koščku popisanega papirja. Papirnata mesta so lahko meditativen sprehod v raziskavo notranjih podob, ki jih je v počasnem ritmu vase vtisnila pesnica Emily Dickinson, potovanje v njen še ne dovolj razkrit ustvarjalni dom.
Če berem knjigo in me tako zledeni po vsem telesu, da me ne more ogreti noben ogenj, vem, da je poezija. Če se fizično počutim, kakor bi mi nekdo posnel vrh glave, vem, da je poezija. To sta edina načina, da jo prepoznam. Obstaja še kakšen? Papirnata mesta, kakor je naslov knjige kanadske prevajalke in pisateljice Dominique Fortier, predstavljajo ves svet in zatočišče, vzporedno bivanjsko okolje, v katerem je skrivnostno bivala ena danes najbolj prepoznavnih ameriških pesnic Emily Dickinson, ki se je pred človeško družbo vedno bolj zapirala v osamo svoje sobe, med knjige in pisma. V občutkih tega, da stoji zunaj vsega, se kdaj pa kdaj znajde tudi avtorica romana, včasih razdvojena med življenjem in opazovanjem, vendar vseeno svojega bivanja ni nikoli tako radikalno zgoščevala in ohranjala na koščku popisanega papirja. Papirnata mesta so lahko meditativen sprehod v raziskavo notranjih podob, ki jih je v počasnem ritmu vase vtisnila pesnica Emily Dickinson, potovanje v njen še ne dovolj razkrit ustvarjalni dom.
Heterogena zbirka avtobiografskih utrinkov, misli, esejev in opazovanj slovensko-ameriškega pisatelja, ki opisuje Združene države v razburkanem obdobju velike depresije
Heterogena zbirka avtobiografskih utrinkov, misli, esejev in opazovanj slovensko-ameriškega pisatelja, ki opisuje Združene države v razburkanem obdobju velike depresije
Izgubljena hči je tretji roman italijanske literarne superzvezde Elene Ferrante. Izšel je leta 2006, torej pred Neapeljsko tetralogijo, ki je osvojila bralke in bralce po vsem svetu. Pisateljica se tudi v tem romanu, ki je v prevodu Daše Perme Jurjavčič izšel pri Cankarjevi založbi, z brutalno iskrenostjo loti prespraševanja ženskosti in materinstva v sodobni družbi. Poleg dužbene kritike pisatljica predvsem odpira prostor za soočanje z lastnimi prepričanji, predsodki in tabuji. Izgubljeno hči vam v branje priporoča Urška Henigman.
Izgubljena hči je tretji roman italijanske literarne superzvezde Elene Ferrante. Izšel je leta 2006, torej pred Neapeljsko tetralogijo, ki je osvojila bralke in bralce po vsem svetu. Pisateljica se tudi v tem romanu, ki je v prevodu Daše Perme Jurjavčič izšel pri Cankarjevi založbi, z brutalno iskrenostjo loti prespraševanja ženskosti in materinstva v sodobni družbi. Poleg dužbene kritike pisatljica predvsem odpira prostor za soočanje z lastnimi prepričanji, predsodki in tabuji. Izgubljeno hči vam v branje priporoča Urška Henigman.
Ko potres poruši občutek stabilnosti v družbi, se skozi razpoke pokaže praznina, ki se je ljudje v sebi prej niso niti zavedali.
Ko potres poruši občutek stabilnosti v družbi, se skozi razpoke pokaže praznina, ki se je ljudje v sebi prej niso niti zavedali.
V oddaji Sobotno branje prestavljamo roman Človeške stvari francoske pisateljice Karine Tuil, ki v ospredje postavlja žrtev posilstva iz judovske družine in storilca spolnega napada iz ugledne, vplivne in medijsko prepoznavne družine, ki je del družbene elite. Spregovori o tem, kako se pletejo in trgajo niti znotraj močnih družbenih omrežji in kako to uničujoče vpliva na medosebne, ljubezenske in sorodstvene odnose…
V oddaji Sobotno branje prestavljamo roman Človeške stvari francoske pisateljice Karine Tuil, ki v ospredje postavlja žrtev posilstva iz judovske družine in storilca spolnega napada iz ugledne, vplivne in medijsko prepoznavne družine, ki je del družbene elite. Spregovori o tem, kako se pletejo in trgajo niti znotraj močnih družbenih omrežji in kako to uničujoče vpliva na medosebne, ljubezenske in sorodstvene odnose…
Roman, ki se sprašuje, kakšna je prava narava družbene hierarhije in gospostva? Kdo je zgoraj in kdo je spodaj, ko se srečata dva človeka?
Roman, ki se sprašuje, kakšna je prava narava družbene hierarhije in gospostva? Kdo je zgoraj in kdo je spodaj, ko se srečata dva človeka?
Zbirka mojstrsko spisanih esejev je prva knjiga, ki jo je slovita poljska pisateljica objavila po prejemu Nobelove nagrade
Zbirka mojstrsko spisanih esejev je prva knjiga, ki jo je slovita poljska pisateljica objavila po prejemu Nobelove nagrade
Čeprav strokovni direktor Pediatrične klinike doktor Marko Pokorn ni znan le kot zdravnik, temveč se je marsikdo nasmejal kot tudi zamislil ob prebiranju njegovih rednih kolumnah v časniku Delo, še pred tem pa je njegove sposobnosti obračanja besed in iskanja komičnih situacij lahko občudoval pri nanizankah Teater paradižnik in Naša mala klinika, kjer je sodeloval kot (so)scenarist. Nabor njegovih Delovih kolumn je zdaj izšel pri založbi Mladinska knjiga pod naslovom 'Smešno, ma non troppo' – 'Smešno, pa ne preveč', opremljeno z ilustracijami Izarja Lunačka. Knjigo v današnjem Sobotnem branju predstavlja Tina Lamovšek.
Čeprav strokovni direktor Pediatrične klinike doktor Marko Pokorn ni znan le kot zdravnik, temveč se je marsikdo nasmejal kot tudi zamislil ob prebiranju njegovih rednih kolumnah v časniku Delo, še pred tem pa je njegove sposobnosti obračanja besed in iskanja komičnih situacij lahko občudoval pri nanizankah Teater paradižnik in Naša mala klinika, kjer je sodeloval kot (so)scenarist. Nabor njegovih Delovih kolumn je zdaj izšel pri založbi Mladinska knjiga pod naslovom 'Smešno, ma non troppo' – 'Smešno, pa ne preveč', opremljeno z ilustracijami Izarja Lunačka. Knjigo v današnjem Sobotnem branju predstavlja Tina Lamovšek.
V tokratnem Sobotnem branju smo prebirali z Večernico nagrajeno pripoved Lisičja luna mladinske pisateljice Maše Ogrizek. Avtorica oddaje Liana Buršič
V tokratnem Sobotnem branju smo prebirali z Večernico nagrajeno pripoved Lisičja luna mladinske pisateljice Maše Ogrizek. Avtorica oddaje Liana Buršič
Vsega tega nočem vedeti, Cena življenja in Lastna hiša – vsi trije deli žive avtobiografije angleške pisateljice, pesnice in dramatičarke Deborah Levy so v prevodih Ane Ugrinović izšli pri založbi Mladinska knjiga. Lastna hiša razkriva življenje pisateljice, ki sanjari o hiši nekje ob jezeru ali morju, z vrtom, na katerem stoji drevo granatnega jabolka, fontana in ognjišče. Njena sanjska nepremičnina se vse bolj spreminja v neresničnino, avtorica pa ugotavlja, da so dom lahko tudi njene knjige.
Vsega tega nočem vedeti, Cena življenja in Lastna hiša – vsi trije deli žive avtobiografije angleške pisateljice, pesnice in dramatičarke Deborah Levy so v prevodih Ane Ugrinović izšli pri založbi Mladinska knjiga. Lastna hiša razkriva življenje pisateljice, ki sanjari o hiši nekje ob jezeru ali morju, z vrtom, na katerem stoji drevo granatnega jabolka, fontana in ognjišče. Njena sanjska nepremičnina se vse bolj spreminja v neresničnino, avtorica pa ugotavlja, da so dom lahko tudi njene knjige.
Odmevna arheološko-antropološka razprava na glavo postavlja večino utečenih predstav, ki jih imamo o političnem, družbenem, ekonomskem, tehnološkem in kulturnem življenju kamenodobnih skupnosti z vsega sveta
Odmevna arheološko-antropološka razprava na glavo postavlja večino utečenih predstav, ki jih imamo o političnem, družbenem, ekonomskem, tehnološkem in kulturnem življenju kamenodobnih skupnosti z vsega sveta
Risoroman, v katerem je ustvarjalna kriza izhodišče za refleksije o sodobnem življenju.
Risoroman, v katerem je ustvarjalna kriza izhodišče za refleksije o sodobnem življenju.
»Si upam še enkrat v otroštvo?« se v najnovejši knjigi Osebno sprašuje pisatelj, scenarist, režiser, antropolog in kolumnist Miha Mazzini. Kot ugotavlja, veliko naših strahov in vzorcev vedenja izvira ravno iz tega obdobja našega življenja. Če se lotimo raziskovanja tega, poglabljanja, razumevanja in sprejemanja, lahko tako dobimo morda odgovor na marsikatero vprašanje, ki se nam zastavlja in pojavlja v odnosih do sebe in drugih. Knjigo Osebno, ki je izšla pri založbi Goga, v tokratnem Sobotnem branju predstavlja Tina Lamovšek.
»Si upam še enkrat v otroštvo?« se v najnovejši knjigi Osebno sprašuje pisatelj, scenarist, režiser, antropolog in kolumnist Miha Mazzini. Kot ugotavlja, veliko naših strahov in vzorcev vedenja izvira ravno iz tega obdobja našega življenja. Če se lotimo raziskovanja tega, poglabljanja, razumevanja in sprejemanja, lahko tako dobimo morda odgovor na marsikatero vprašanje, ki se nam zastavlja in pojavlja v odnosih do sebe in drugih. Knjigo Osebno, ki je izšla pri založbi Goga, v tokratnem Sobotnem branju predstavlja Tina Lamovšek.
Križci krožci je naslov novega romana pisateljice Jedrt Maležič, ki je nedavno izšel pri založbi Goga in ki govori o razpadu družine, bolečini ob izgubi otroka, osamljenosti in pomenu skupnosti ter iskanju novih začetkov. Zgodba tematizira tudi vprašanje več starševstva, prevladujoče norme tradicionalne družine in nevidnosti vseh ostalih družinskih skupnosti. Voditeljica oddaje Tita Mayer je pred mikrofon povabila avtorico knjige Jedrt Maležič.
Križci krožci je naslov novega romana pisateljice Jedrt Maležič, ki je nedavno izšel pri založbi Goga in ki govori o razpadu družine, bolečini ob izgubi otroka, osamljenosti in pomenu skupnosti ter iskanju novih začetkov. Zgodba tematizira tudi vprašanje več starševstva, prevladujoče norme tradicionalne družine in nevidnosti vseh ostalih družinskih skupnosti. Voditeljica oddaje Tita Mayer je pred mikrofon povabila avtorico knjige Jedrt Maležič.
Piknik na robu ceste je duhovit in ironični naslov v slovenščino znova prevedene knjige, znanstveno fantastičnega dela bratovske pisateljske naveze: Arkadij in Boris Strugacki sta namreč v 70. letih, še globoko v času obstoja Sovjetske zveze, izdala roman, ki pa je bil cenzuriran; popravljen in dopolnjen prevod zato tokrat ponuja izvirno različico knjige. Mnogi se bodo spomnili tudi kultnega filma Stalker Andreja Tarkovskega, za katerega sta pisatelja napisala tudi scenarij, vendar se film od knjige razlikuje v mnogih pogledih, bistvene razsežnosti, ki jih ponuja knjiga, razplastenost in predvsem interpretativna širina, pa ostajajo ključna odlika vseh upodobitev vsebine. Lahko se odločimo za bolj fantazijsko in pustolovsko bralno doživetje ali za veliko bolj intuitivno, filozofsko dogodivščino, z občutkom za psihoanalitične elemente ali za kulturno literarne reference ter za iskanje asociativnih drobcev, s katerimi lahko zdrsnemo v polje družbene kritike… Naj je ta usmerjena proti vzhodni polovici sveta ali proti Zahodu, naj bo naše branje romana bolj oprto na dogajalno napetost in snovno dimenzijo, smo zavzeti za bolj sofisticiran pristop do knjige, vedno v njej srečamo stalkerja. Z njim pridemo v prostorsko in časovno uganko, skrivnostno in zapuščeno Cono, na kraj, kamor je vstopila tuja civilizacija in ga morda pa kratkem postanku, nekakšnem pikniku, zapustila, se otresla odvečnega: zasmetila obiskan prostor ter ga spremila v ropotarnico in najdišče predmetov, s katerimi je mogoče trgovati, se dokopati do Zlate krogle, ki - kako klišejsko - izpolnjuje želje … Le cena zanje je lahko previsoka, sploh če razmišljamo o nepredvidljivostih, ki nastanejo ob domnevnem stiku dveh različnih kultur, meni dr. Andrej Blatnik, ki je napisal spremno besedo h knjigi. Magda Tušar
Piknik na robu ceste je duhovit in ironični naslov v slovenščino znova prevedene knjige, znanstveno fantastičnega dela bratovske pisateljske naveze: Arkadij in Boris Strugacki sta namreč v 70. letih, še globoko v času obstoja Sovjetske zveze, izdala roman, ki pa je bil cenzuriran; popravljen in dopolnjen prevod zato tokrat ponuja izvirno različico knjige. Mnogi se bodo spomnili tudi kultnega filma Stalker Andreja Tarkovskega, za katerega sta pisatelja napisala tudi scenarij, vendar se film od knjige razlikuje v mnogih pogledih, bistvene razsežnosti, ki jih ponuja knjiga, razplastenost in predvsem interpretativna širina, pa ostajajo ključna odlika vseh upodobitev vsebine. Lahko se odločimo za bolj fantazijsko in pustolovsko bralno doživetje ali za veliko bolj intuitivno, filozofsko dogodivščino, z občutkom za psihoanalitične elemente ali za kulturno literarne reference ter za iskanje asociativnih drobcev, s katerimi lahko zdrsnemo v polje družbene kritike… Naj je ta usmerjena proti vzhodni polovici sveta ali proti Zahodu, naj bo naše branje romana bolj oprto na dogajalno napetost in snovno dimenzijo, smo zavzeti za bolj sofisticiran pristop do knjige, vedno v njej srečamo stalkerja. Z njim pridemo v prostorsko in časovno uganko, skrivnostno in zapuščeno Cono, na kraj, kamor je vstopila tuja civilizacija in ga morda pa kratkem postanku, nekakšnem pikniku, zapustila, se otresla odvečnega: zasmetila obiskan prostor ter ga spremila v ropotarnico in najdišče predmetov, s katerimi je mogoče trgovati, se dokopati do Zlate krogle, ki - kako klišejsko - izpolnjuje želje … Le cena zanje je lahko previsoka, sploh če razmišljamo o nepredvidljivostih, ki nastanejo ob domnevnem stiku dveh različnih kultur, meni dr. Andrej Blatnik, ki je napisal spremno besedo h knjigi. Magda Tušar
Klasični roman afriške književnosti, ki se ob popisovanju življenja v Keniji na predvečer razglasitve neodvisnosti razpira v pretanjeno meditacijo o velikih zgodovinskih procesih in malem posamezniku v njihovem kolesju
Klasični roman afriške književnosti, ki se ob popisovanju življenja v Keniji na predvečer razglasitve neodvisnosti razpira v pretanjeno meditacijo o velikih zgodovinskih procesih in malem posamezniku v njihovem kolesju
Nemogoči dogodek zamaje temelje sveta in v romanu, ki je preplet kriminalke, trilerja, znanstvene fantastike in filozofskega romana, je usoda vseh odvisna od tega, ali bo človeštvo znalo najti pravi odgovor.
Nemogoči dogodek zamaje temelje sveta in v romanu, ki je preplet kriminalke, trilerja, znanstvene fantastike in filozofskega romana, je usoda vseh odvisna od tega, ali bo človeštvo znalo najti pravi odgovor.
V tokratni oddaji Sobotno branje vam predstavljamo knjigo pisateljice, prevajalke in publicistke Dijane Matković – Zakaj ne pišem, ki je izšla pri Cankarjevi založbi, uredil pa jo je Aljoša Harlamov. Kot pravi Harlamov o tem avtofikcijskem, esejističnem romanu s prizori iz avtoričinega življenja, ki se močno prepletajo z družbeno in literarno refleksijo, roman pripoveduje o družbeno ekonomskih okoliščinah v katerih odraščajo in živijo milenijci, ki si iščejo službe, zaslužek in načine življenja v tem svetu, posebej pa govori o okoliščinah, ki jih onemogočajo na vsakem koraku, govori o razredu, o čemer slovenska literatura ne govori posebej rada. Z avtorico knjige se je pogovarjala avtorica oddaje Liana Buršič
V tokratni oddaji Sobotno branje vam predstavljamo knjigo pisateljice, prevajalke in publicistke Dijane Matković – Zakaj ne pišem, ki je izšla pri Cankarjevi založbi, uredil pa jo je Aljoša Harlamov. Kot pravi Harlamov o tem avtofikcijskem, esejističnem romanu s prizori iz avtoričinega življenja, ki se močno prepletajo z družbeno in literarno refleksijo, roman pripoveduje o družbeno ekonomskih okoliščinah v katerih odraščajo in živijo milenijci, ki si iščejo službe, zaslužek in načine življenja v tem svetu, posebej pa govori o okoliščinah, ki jih onemogočajo na vsakem koraku, govori o razredu, o čemer slovenska literatura ne govori posebej rada. Z avtorico knjige se je pogovarjala avtorica oddaje Liana Buršič
Zapleteni odnosi in nevarni kratki stiki med ljudmi ter človekolikimi roboti so v samem jedru novega romana klasika sodobne britanske književnosti
Zapleteni odnosi in nevarni kratki stiki med ljudmi ter človekolikimi roboti so v samem jedru novega romana klasika sodobne britanske književnosti
Lani je številne bralce v slovenskem prevodu navdušil Četrtkov klub za umore, ki je postal najhitreje prodajana kriminalka na britanskem otočju. Televizijski voditelj, režiser in komik, Richard Osman, se očitno zelo dobro znajde tudi v pisateljskih vodah. Mož, ki je umrl dvakrat, prinaša nove dogodivščine štirih starostnikov iz Sončnega gaja. Časa si ne krajšajo zgolj z reševanjem križank in gledanjem resničnostnih šovov, pač pa preiskujejo in razrešujejo stare zločine in se hkrati zapletejo v igro mačke in miši z najbolj nevarnimi, globalnimi kriminalnimi združbami. Kljub temu, da gre za kriminalni roman, mnogi bralci in kritiki, pred napetostjo in suspenzom izpostavljajo njegovo duhovitost, iskrivost in ganljivost. Roman Mož, ki je umrl dvakrat izpostavlja tudi nekatere pereče probleme sodobne, starajoče se družbe: nasilje nad starejšimi, demenco, soočanjem z izgubo bližnjega in osamljenostjo. Ali Richard Osman res postaja z vsako knjigo boljši, je eno izmed vprašanj, ki smo ga v Sobotnem branju zastavili prevajalki Jerci Kos.
Lani je številne bralce v slovenskem prevodu navdušil Četrtkov klub za umore, ki je postal najhitreje prodajana kriminalka na britanskem otočju. Televizijski voditelj, režiser in komik, Richard Osman, se očitno zelo dobro znajde tudi v pisateljskih vodah. Mož, ki je umrl dvakrat, prinaša nove dogodivščine štirih starostnikov iz Sončnega gaja. Časa si ne krajšajo zgolj z reševanjem križank in gledanjem resničnostnih šovov, pač pa preiskujejo in razrešujejo stare zločine in se hkrati zapletejo v igro mačke in miši z najbolj nevarnimi, globalnimi kriminalnimi združbami. Kljub temu, da gre za kriminalni roman, mnogi bralci in kritiki, pred napetostjo in suspenzom izpostavljajo njegovo duhovitost, iskrivost in ganljivost. Roman Mož, ki je umrl dvakrat izpostavlja tudi nekatere pereče probleme sodobne, starajoče se družbe: nasilje nad starejšimi, demenco, soočanjem z izgubo bližnjega in osamljenostjo. Ali Richard Osman res postaja z vsako knjigo boljši, je eno izmed vprašanj, ki smo ga v Sobotnem branju zastavili prevajalki Jerci Kos.
Mojstrski roman, v katerem je veliki kolumbijski pisatelj izpisal sociološko in psihološko poglobljeno anamnezo kvarnih učinkov moči in oblasti, bi si zaslužil, da ga beremo vsaj tako zavzeto kot Sto let samote
Mojstrski roman, v katerem je veliki kolumbijski pisatelj izpisal sociološko in psihološko poglobljeno anamnezo kvarnih učinkov moči in oblasti, bi si zaslužil, da ga beremo vsaj tako zavzeto kot Sto let samote
Beli volk je druga v vrsti psiholoških kriminalk izpod peresa Irene Svetek, ki pa je sámo zgodbo uokvirila v staroslovansko mitološko izročilo. V knjigi ponovno spremljamo tudi državnega tožilca Mia Aurellija, ki mora ob pomoči knjige ugotoviti, kdo je umorjena ženska z belo volčjo masko na obrazu. Oddajo Sobotno branje je predstavila Tina Lamovšek.
Beli volk je druga v vrsti psiholoških kriminalk izpod peresa Irene Svetek, ki pa je sámo zgodbo uokvirila v staroslovansko mitološko izročilo. V knjigi ponovno spremljamo tudi državnega tožilca Mia Aurellija, ki mora ob pomoči knjige ugotoviti, kdo je umorjena ženska z belo volčjo masko na obrazu. Oddajo Sobotno branje je predstavila Tina Lamovšek.
Roman, ki skozi številne usode pokaže, kako tesno smo povezani z drevesi.
Roman, ki skozi številne usode pokaže, kako tesno smo povezani z drevesi.
Roman Maršalinja je posvečen življenjski zgodbi avtoričine babice in soimenjakinje Zore del Buono, Slovenke, ki se je po koncu prve svetovne vojne poročila z italijanskim zdravnikom in preselila najprej v Neapelj, nato pa v Bari, kjer ni le na zelo svojevrsten in odločen način vodila svojega gospodinjstva, ampak sta bila oba z možem prek komunistične stranke močno vključena tudi v italijansko politično dogajanje. Če gre po eni strani za izrazito večplasten in slikovit opis nenavadno ognjevite in odločne glavne junakinje ter njene družine, je Maršalinja tako hkrati odličen prikaz političnega vrenja v Italiji med obema svetovnima vojnama ter tamkajšnjega življenja med in po drugi svetovni vojni, pri čemer se redno dotika tudi dogajanja na našem prostoru, s katerim Zora vseskozi ohranja tesne stike, med vojno pa tudi intenzivno podpira jugoslovansko partizansko gibanje. O romanu, ki je nedavno izšel pri založbi Beletrina, smo za tokratno sobotno branje govorili s prevajalko Mojco Kranjc, ki je za začetek povedala nekaj besed o avtorici romana, Zori del Buono. Oddajo je pripravila Alja Zore.
Roman Maršalinja je posvečen življenjski zgodbi avtoričine babice in soimenjakinje Zore del Buono, Slovenke, ki se je po koncu prve svetovne vojne poročila z italijanskim zdravnikom in preselila najprej v Neapelj, nato pa v Bari, kjer ni le na zelo svojevrsten in odločen način vodila svojega gospodinjstva, ampak sta bila oba z možem prek komunistične stranke močno vključena tudi v italijansko politično dogajanje. Če gre po eni strani za izrazito večplasten in slikovit opis nenavadno ognjevite in odločne glavne junakinje ter njene družine, je Maršalinja tako hkrati odličen prikaz političnega vrenja v Italiji med obema svetovnima vojnama ter tamkajšnjega življenja med in po drugi svetovni vojni, pri čemer se redno dotika tudi dogajanja na našem prostoru, s katerim Zora vseskozi ohranja tesne stike, med vojno pa tudi intenzivno podpira jugoslovansko partizansko gibanje. O romanu, ki je nedavno izšel pri založbi Beletrina, smo za tokratno sobotno branje govorili s prevajalko Mojco Kranjc, ki je za začetek povedala nekaj besed o avtorici romana, Zori del Buono. Oddajo je pripravila Alja Zore.
Roman, v katerem veliki pisatelj popisuje svojo izkušnjo nacističnega uničevalnega taborišča Natzweiler-Struthof, je bržčas ena najpomembnejših knjig slovenskega 20. stoletja.
Roman, v katerem veliki pisatelj popisuje svojo izkušnjo nacističnega uničevalnega taborišča Natzweiler-Struthof, je bržčas ena najpomembnejših knjig slovenskega 20. stoletja.
Knjiga z naslovom Vrnitev v Reims, avtorja Didiera Eribona, v slovenskem prevodu Iztoka Ilca je izšla letos pri založbi Cf., je zanimiv žanrski hibrid med avtobiografijo in esejistiko, leposlovjem in teorijo, po njej pa je bil leta 2021 posnet tudi dokumentarni film. V prvi vrsti gre za intimno pripoved o odraščanju v deprivilegiranemu nižjemu delavskemu razredu v drugi polovici prejšnjega stoletja, pripoved skozi katero pa avtor preizprašuje lastno pozicijo nekoga, ki se je tekom življenja zavihtel med ugledne intelektualce in pobegnil iz provincialnega okolja. Didier Eribon tematizira sram in krivdo, ki je s tem povezana in načine iskanja lastne identitete ter avtonomije, hkrati pa obračuna s preteklostjo, ki ga je neizbrisno zaznamovala. Pronicljivo prepleta intimne spomine na svoje otroštvo s sociološko analizo vzrokov za perpetuiranje represije dominantnega razreda nad drugimi. Opisuje zaznamovanost zaradi razreda in homoseksualnosti, opisuje odnos belih moških do žensk in tragičen položaj francoskih delavk ter trpljenje in stigmo, ki jo prinese življenje v revščini, pod drobnogled pa postavi tudi razloge za obrat francoskega delavstva v politično desno smer oziroma za porast podpore populistični Nacionalni fronti. Knjigo Vrnitev v Reims nam je predstavil prevajalec Iztok Ilc.
Knjiga z naslovom Vrnitev v Reims, avtorja Didiera Eribona, v slovenskem prevodu Iztoka Ilca je izšla letos pri založbi Cf., je zanimiv žanrski hibrid med avtobiografijo in esejistiko, leposlovjem in teorijo, po njej pa je bil leta 2021 posnet tudi dokumentarni film. V prvi vrsti gre za intimno pripoved o odraščanju v deprivilegiranemu nižjemu delavskemu razredu v drugi polovici prejšnjega stoletja, pripoved skozi katero pa avtor preizprašuje lastno pozicijo nekoga, ki se je tekom življenja zavihtel med ugledne intelektualce in pobegnil iz provincialnega okolja. Didier Eribon tematizira sram in krivdo, ki je s tem povezana in načine iskanja lastne identitete ter avtonomije, hkrati pa obračuna s preteklostjo, ki ga je neizbrisno zaznamovala. Pronicljivo prepleta intimne spomine na svoje otroštvo s sociološko analizo vzrokov za perpetuiranje represije dominantnega razreda nad drugimi. Opisuje zaznamovanost zaradi razreda in homoseksualnosti, opisuje odnos belih moških do žensk in tragičen položaj francoskih delavk ter trpljenje in stigmo, ki jo prinese življenje v revščini, pod drobnogled pa postavi tudi razloge za obrat francoskega delavstva v politično desno smer oziroma za porast podpore populistični Nacionalni fronti. Knjigo Vrnitev v Reims nam je predstavil prevajalec Iztok Ilc.
V polifoniji ospredja 12. zgodb, ki se v bogati raznolikosti zlivajo v konglomerat najrazličnejših nravi, konfiguracij in pluralnosti mnogoterih vidikov bivanja (tudi starostni razpon v življenje različno usmerjenih likov je širok), je mogoče najti vse, kar danes oblikuje sodobno britansko družbo. Tu so, kot jih v knjigi opisuje pisateljica: harekrišnovci, panksi, anarhisti, rastafarjanci, komunisti, hipiji, vegiji, radikalne feministke, lezbične feministke, nelezbične radikalne feministke, črne radikalne lezbične feministke in druge ter drugi drugi. V mnoštvu zgodb romana, ki je pisan iz perspektive idetitetnih presekov, kot temu bogatemu večglasju pravi prevajalka Katja Zakrajšek, pa so najbolj naglašene pripovedi temnopoltih Britank, ki jih okolica najraje tipizira in ima o njih zakodirane stereotipe. Tu jih avtorica preseže in zavrže.
V polifoniji ospredja 12. zgodb, ki se v bogati raznolikosti zlivajo v konglomerat najrazličnejših nravi, konfiguracij in pluralnosti mnogoterih vidikov bivanja (tudi starostni razpon v življenje različno usmerjenih likov je širok), je mogoče najti vse, kar danes oblikuje sodobno britansko družbo. Tu so, kot jih v knjigi opisuje pisateljica: harekrišnovci, panksi, anarhisti, rastafarjanci, komunisti, hipiji, vegiji, radikalne feministke, lezbične feministke, nelezbične radikalne feministke, črne radikalne lezbične feministke in druge ter drugi drugi. V mnoštvu zgodb romana, ki je pisan iz perspektive idetitetnih presekov, kot temu bogatemu večglasju pravi prevajalka Katja Zakrajšek, pa so najbolj naglašene pripovedi temnopoltih Britank, ki jih okolica najraje tipizira in ima o njih zakodirane stereotipe. Tu jih avtorica preseže in zavrže.
Gorana Vojnovića seveda dobro poznamo kot romanopisca – navsezadnje je v zadnjih 15 letih trikrat prejel kresnika, njegovi Čefurji raus pa so sploh dosegli kulten status med slovenskim bralstvom. Še kako prepoznaven je tudi po lucidnih kolumnah, ki jih že lep čas piše za časopis Dnevnik in v katerih se, žanru primerno, sproti odziva na aktualno družbeno-politično dogajanje doma in po svetu. No, zdaj, s knjigo Zbiralec strahov, ki je pred nedavnim izšla pri založbi Goga, pa se nam Vojnović predstavlja še s krajšimi besedili, ki ne sodijo scela ne v klasično fikcijsko leposlovje ne v žanr mnenjskega, žurnalističnega pisanja. Če torej nimamo opravka ne s kratkimi zgodbami ne s kolumnami, se seveda lahko vprašamo, kaj natanko z Zbiralcem strahov dobivamo v branje? – Eseje, v katerih je pisatelj samemu sebi pravzaprav osrednji predmet zanimanja, saj veliko piše o lastnem otroštvu, mladosti in slovesu od te mladosti. Pa je bilo težko zbrati pogum, da je tako neposredno, tako osebno in odkrito spregovoril o sebi, ne da bi se pri tem mogel skriti za masko, ki jo sicer ponujajo romaneskni junaki, kjer avtor svoja izkustva, svoja najintimnejša čustva lahko pripiše likom, ki se od njega samega pač razlikujejo, in se tako elegantno ogne temu, da bi se pred zvedavim bralskim očesom preveč razgalil? – Odgovor smo iskali v tokratnem Sobotnem branju na Prvem, ko smo pred mikrofonom gostili Gorana Vojnovića. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
Gorana Vojnovića seveda dobro poznamo kot romanopisca – navsezadnje je v zadnjih 15 letih trikrat prejel kresnika, njegovi Čefurji raus pa so sploh dosegli kulten status med slovenskim bralstvom. Še kako prepoznaven je tudi po lucidnih kolumnah, ki jih že lep čas piše za časopis Dnevnik in v katerih se, žanru primerno, sproti odziva na aktualno družbeno-politično dogajanje doma in po svetu. No, zdaj, s knjigo Zbiralec strahov, ki je pred nedavnim izšla pri založbi Goga, pa se nam Vojnović predstavlja še s krajšimi besedili, ki ne sodijo scela ne v klasično fikcijsko leposlovje ne v žanr mnenjskega, žurnalističnega pisanja. Če torej nimamo opravka ne s kratkimi zgodbami ne s kolumnami, se seveda lahko vprašamo, kaj natanko z Zbiralcem strahov dobivamo v branje? – Eseje, v katerih je pisatelj samemu sebi pravzaprav osrednji predmet zanimanja, saj veliko piše o lastnem otroštvu, mladosti in slovesu od te mladosti. Pa je bilo težko zbrati pogum, da je tako neposredno, tako osebno in odkrito spregovoril o sebi, ne da bi se pri tem mogel skriti za masko, ki jo sicer ponujajo romaneskni junaki, kjer avtor svoja izkustva, svoja najintimnejša čustva lahko pripiše likom, ki se od njega samega pač razlikujejo, in se tako elegantno ogne temu, da bi se pred zvedavim bralskim očesom preveč razgalil? – Odgovor smo iskali v tokratnem Sobotnem branju na Prvem, ko smo pred mikrofonom gostili Gorana Vojnovića. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
Potem ko Anji s skupino ljudi uspe pobegniti pred smrtonosnim virusom iz Moskve, se v utesnjeni kolibi na otočku sredi zamrznjenega jezera v tajgi ob rusko-finski meji boj za preživetje nadaljuje. Zaloge hrane kopnijo, bencina ni več, drv za ogrevanje zmanjkuje, pomlad je še daleč. Potem pa se v hiši na bregu jezera neselijo trije moški, ki skrajne razmere še zaostrijo. Lahko razvajeni mestni ljudje kljubujejo neizprosni naravi in drug drugemu? V drugem delu Knjige o koncu sveta, kot svoj prvenec v dveh delih poimenuje ruska pisateljica Jana Vagner, nas ekstremni realizem sooči z lastnimi strahovi in vprašanjem, ali bi sami preživeli? Nadaljevanje distopičnega trilerja Pandemija, ki je izšlo pri založbi Mladinska knjiga, nam je predstavila prevajalka Špela Tomec.
Potem ko Anji s skupino ljudi uspe pobegniti pred smrtonosnim virusom iz Moskve, se v utesnjeni kolibi na otočku sredi zamrznjenega jezera v tajgi ob rusko-finski meji boj za preživetje nadaljuje. Zaloge hrane kopnijo, bencina ni več, drv za ogrevanje zmanjkuje, pomlad je še daleč. Potem pa se v hiši na bregu jezera neselijo trije moški, ki skrajne razmere še zaostrijo. Lahko razvajeni mestni ljudje kljubujejo neizprosni naravi in drug drugemu? V drugem delu Knjige o koncu sveta, kot svoj prvenec v dveh delih poimenuje ruska pisateljica Jana Vagner, nas ekstremni realizem sooči z lastnimi strahovi in vprašanjem, ali bi sami preživeli? Nadaljevanje distopičnega trilerja Pandemija, ki je izšlo pri založbi Mladinska knjiga, nam je predstavila prevajalka Špela Tomec.
Tretja knjiga dramaturginje, novinarke in publicistke Irene Štaudohar opisuje čudeže vrtnarjenja skozi svoja razmišljanja in vrtičkarske prakse, pa tudi številnih velikih umetnic, filozofov, pisateljev, ki so obdelovali svoj vrt in v njem iskali in našli prostor razmišljanja, mitologije, metafizike pa tudi duhovnega počitka in krepčila. "Vrtnarjenje je zelo praktična stvar, a je polna metafor. Ko smo umazani od zemlje, smo čisti" pravi avtorica v tej neklasični vrtnarski knjigi, ki jo je ilustrirala Trina Čuček Meršol, uredila Aleksandra Kozarov, izšla pa je pri založbi Mladinska knjiga. Oddajo je pripravila Liana Buršič
Tretja knjiga dramaturginje, novinarke in publicistke Irene Štaudohar opisuje čudeže vrtnarjenja skozi svoja razmišljanja in vrtičkarske prakse, pa tudi številnih velikih umetnic, filozofov, pisateljev, ki so obdelovali svoj vrt in v njem iskali in našli prostor razmišljanja, mitologije, metafizike pa tudi duhovnega počitka in krepčila. "Vrtnarjenje je zelo praktična stvar, a je polna metafor. Ko smo umazani od zemlje, smo čisti" pravi avtorica v tej neklasični vrtnarski knjigi, ki jo je ilustrirala Trina Čuček Meršol, uredila Aleksandra Kozarov, izšla pa je pri založbi Mladinska knjiga. Oddajo je pripravila Liana Buršič
V globaliziranem svetu se razdalje med donedavna oddaljenimi kulturami nezadržno manjšajo in tako k nam v dobrih, neposrednih prevodih prihaja tudi vse več del iz sodobne japonske književnosti. Najnovejše je roman Vsa moj poletja, pod katerega se podpisuje Mieko Kawakami, ena izmed gostij letošnjega festivala Fabula. Pri tem se zdi posebej pomenljivo, da slovenski bralke in bralci z Vsemi mojimi poletji na svoje knjižne police dobivamo delo, ki še ni v pravem pomenu besede kanonizirano, ki se torej ne šibi pod težo večdesetletne kritiške hvale, temveč nam ponuja dober vpogled v to, kaj se prav ta hip dogaja na literarni sceni dežele vzhajajočega sonca. In kaj se dogaja? O čem v Vseh mojih poletjih pravzaprav piše Mieko Kawakami in kako to počne, da je z romanom prebila meje svoje nacionalne književnosti in zdaj nagovarja bralce po vsem svetu, celo tiste, ki beremo slovensko? – Odgovor smo iskali v tokratnem Sobotnem branju, ko smo pred mikrofonom gostili Domna Kavčiča, ki je Vsa moja poletja skupaj z Nino Habjan Villareal prevedel za založbo Beletrina. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
V globaliziranem svetu se razdalje med donedavna oddaljenimi kulturami nezadržno manjšajo in tako k nam v dobrih, neposrednih prevodih prihaja tudi vse več del iz sodobne japonske književnosti. Najnovejše je roman Vsa moj poletja, pod katerega se podpisuje Mieko Kawakami, ena izmed gostij letošnjega festivala Fabula. Pri tem se zdi posebej pomenljivo, da slovenski bralke in bralci z Vsemi mojimi poletji na svoje knjižne police dobivamo delo, ki še ni v pravem pomenu besede kanonizirano, ki se torej ne šibi pod težo večdesetletne kritiške hvale, temveč nam ponuja dober vpogled v to, kaj se prav ta hip dogaja na literarni sceni dežele vzhajajočega sonca. In kaj se dogaja? O čem v Vseh mojih poletjih pravzaprav piše Mieko Kawakami in kako to počne, da je z romanom prebila meje svoje nacionalne književnosti in zdaj nagovarja bralce po vsem svetu, celo tiste, ki beremo slovensko? – Odgovor smo iskali v tokratnem Sobotnem branju, ko smo pred mikrofonom gostili Domna Kavčiča, ki je Vsa moja poletja skupaj z Nino Habjan Villareal prevedel za založbo Beletrina. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
Že v samem izhodišču romana Nelagodje večera, ki se dogaja v okolju, uravnanem po strogih, ortodoksnih pravilih, v katerem so prvinski človeški čutnosti in organski dejanskosti nadrejene verske dogme in biblične prispodobe, lahko slutimo prognozo tragedije, ki kmečko družino, že tako utesnjeno v rigidno zategnjeno vzdušje, porine v še večjo ohromljenost in globoko žalost. Skozi presunljivo iskren roman o žalovanju nas vodi izpoved odraščajoče deklice na pragu adolescence, ko vse pogostejša znamenja njenega telesnega zorenja, tako kot pri sorojencih, sovpadajo z nenadno bratovo smrtjo, družinska travma pa se zajeda v dušečo tišino odsotnosti.
Že v samem izhodišču romana Nelagodje večera, ki se dogaja v okolju, uravnanem po strogih, ortodoksnih pravilih, v katerem so prvinski človeški čutnosti in organski dejanskosti nadrejene verske dogme in biblične prispodobe, lahko slutimo prognozo tragedije, ki kmečko družino, že tako utesnjeno v rigidno zategnjeno vzdušje, porine v še večjo ohromljenost in globoko žalost. Skozi presunljivo iskren roman o žalovanju nas vodi izpoved odraščajoče deklice na pragu adolescence, ko vse pogostejša znamenja njenega telesnega zorenja, tako kot pri sorojencih, sovpadajo z nenadno bratovo smrtjo, družinska travma pa se zajeda v dušečo tišino odsotnosti.
Znanstveno-fantastični žanr ponuja povsem specifično svobodo zamišljanja drugačnih svetov. V prihodnosti, na oddaljenih planetih, z drugačno tehnologijo ali v v povsem drugačnih družbah se odpirajo nove možnosti za literarno preiskovanje meja človekovega bivanja. In novi pogledi na omejitve, ki nas določajo tu in zdaj. To vsekakor velja za ustvarjanje bratov Arkadija in Borisa Strugacki, verjetno najbolj vplivna pisca znanstvene fantastike v ruski literaturi. Tako rekoč sočasno smo zdaj v prevodu dobili dva njuna romana. Integralno, necenzurirano verzijo romana Piknik na robu ceste, ki je služil za literarno predlogo filmu Stalker Andreja Tarkovskega in ki je izšel je pri LUD Literatura, ter roman Težko je biti bog, ki je izšel pri založbi Sanje. V slednjem se opazovalec, ki prihaja z Zemlje prihodnosti, na oddaljenem planetu, kjer ljudje živijo v nekakšnem srednjem veku, sooča s pretresi v tej družbi, kjer je silovito na pohodu nazadnjaštvo in zatiranje vsakršnega mišljenja. Obenem sam nima ne dovoljenja ne dejanske moči, da bi tok zgodovine preobrnil.
Znanstveno-fantastični žanr ponuja povsem specifično svobodo zamišljanja drugačnih svetov. V prihodnosti, na oddaljenih planetih, z drugačno tehnologijo ali v v povsem drugačnih družbah se odpirajo nove možnosti za literarno preiskovanje meja človekovega bivanja. In novi pogledi na omejitve, ki nas določajo tu in zdaj. To vsekakor velja za ustvarjanje bratov Arkadija in Borisa Strugacki, verjetno najbolj vplivna pisca znanstvene fantastike v ruski literaturi. Tako rekoč sočasno smo zdaj v prevodu dobili dva njuna romana. Integralno, necenzurirano verzijo romana Piknik na robu ceste, ki je služil za literarno predlogo filmu Stalker Andreja Tarkovskega in ki je izšel je pri LUD Literatura, ter roman Težko je biti bog, ki je izšel pri založbi Sanje. V slednjem se opazovalec, ki prihaja z Zemlje prihodnosti, na oddaljenem planetu, kjer ljudje živijo v nekakšnem srednjem veku, sooča s pretresi v tej družbi, kjer je silovito na pohodu nazadnjaštvo in zatiranje vsakršnega mišljenja. Obenem sam nima ne dovoljenja ne dejanske moči, da bi tok zgodovine preobrnil.
Koliko knjig je že bilo napisanih in koliko filmov posnetih o Henriku VIII., razvpitem angleškem kralju, in njegovih šestih ženah! Zgodbo nam po navadi prikazujejo kot nekakšno žajfnico s kraljevskim pedigrejem, kjer se vse vrti okoli muhavega srca otoškega vladarja, ki ljubezen išče v naročju vsakokrat druge žene, medtem ko se pot tistih, ki se jih je bil naveličal, praviloma konča na morišču v londonskem Towru. A to je le en možen pogled na burno dogajanje na angleškem dvoru prve polovice 16. stoletja; dogajanje je namreč mogoče uzreti tudi kot niz Henrikovih obupanih poizkusov, da bi – pa čeprav za ceno radikalnega preloma s papežem v Rimu – vendarle dobil sina in tako dinastiji Tudor zagotovil kontinuiteto, kraljestvu pa politično stabilnost. To je slej ko prej tudi izhodišče, s katerega se je upovedovanja te zgodbe v nizu treh kritiško slavljenih in prodajno neverjetno uspešnih romanov lotila sodobna britanska pisateljica Hilary Mantel. To je seveda dobrodošlo osvežujoče. A kot bodo ugotovili bralci romana Wolf Hall, prvega v tej romaneskni trilogiji, ki je v prevodu Dušanke Zabukovec pred nedavnim izšel pri Cankarjevi založbi, je pisateljica našla še drugih načinov, kako zgodbo, ki jo vsi že poznamo, povedati na nov in resnično izviren način. V tem smislu ne moremo mimo dejstva, da Hilary Mantel v jedro svoje pripovedi ni postavila nobenega izmed običajnih osumljencev – ne Henrika VIII. torej, ne njegove prve kraljice, Katarine Aragonske, ne Anne Boleyn, Henrikove druge žene. Ne; namesto tega dogajanje spremljamo skozi oči precej nepričakovanega protagonista, Thomasa Cromwella. Koga? Kdo neki je ta Thomas Cromwell? In kakšna perspektiva se nam odpre, ker je namesto znanih modrokrvnežev v središču pisateljičine pozornosti ta mož? – Odgovor smo iskali v tokratnem Sobotnem branju, ko smo pred mikrofonom gostili dr. Aljošo Harlamova, ki je nad slovensko izdajo Wolf Halla bdel kot urednik. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
Koliko knjig je že bilo napisanih in koliko filmov posnetih o Henriku VIII., razvpitem angleškem kralju, in njegovih šestih ženah! Zgodbo nam po navadi prikazujejo kot nekakšno žajfnico s kraljevskim pedigrejem, kjer se vse vrti okoli muhavega srca otoškega vladarja, ki ljubezen išče v naročju vsakokrat druge žene, medtem ko se pot tistih, ki se jih je bil naveličal, praviloma konča na morišču v londonskem Towru. A to je le en možen pogled na burno dogajanje na angleškem dvoru prve polovice 16. stoletja; dogajanje je namreč mogoče uzreti tudi kot niz Henrikovih obupanih poizkusov, da bi – pa čeprav za ceno radikalnega preloma s papežem v Rimu – vendarle dobil sina in tako dinastiji Tudor zagotovil kontinuiteto, kraljestvu pa politično stabilnost. To je slej ko prej tudi izhodišče, s katerega se je upovedovanja te zgodbe v nizu treh kritiško slavljenih in prodajno neverjetno uspešnih romanov lotila sodobna britanska pisateljica Hilary Mantel. To je seveda dobrodošlo osvežujoče. A kot bodo ugotovili bralci romana Wolf Hall, prvega v tej romaneskni trilogiji, ki je v prevodu Dušanke Zabukovec pred nedavnim izšel pri Cankarjevi založbi, je pisateljica našla še drugih načinov, kako zgodbo, ki jo vsi že poznamo, povedati na nov in resnično izviren način. V tem smislu ne moremo mimo dejstva, da Hilary Mantel v jedro svoje pripovedi ni postavila nobenega izmed običajnih osumljencev – ne Henrika VIII. torej, ne njegove prve kraljice, Katarine Aragonske, ne Anne Boleyn, Henrikove druge žene. Ne; namesto tega dogajanje spremljamo skozi oči precej nepričakovanega protagonista, Thomasa Cromwella. Koga? Kdo neki je ta Thomas Cromwell? In kakšna perspektiva se nam odpre, ker je namesto znanih modrokrvnežev v središču pisateljičine pozornosti ta mož? – Odgovor smo iskali v tokratnem Sobotnem branju, ko smo pred mikrofonom gostili dr. Aljošo Harlamova, ki je nad slovensko izdajo Wolf Halla bdel kot urednik. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
Avstrijski pisatelj Joseph Roth v romanu Radetzkyjeva koračnica zarisuje portret treh generacij družine Trotta na ozadju razpada avstro-ogrske monarhije, ki jo že v času pred prvo svetovno vojno pretresajo vedno močnejša nacionalna in socialna gibanja, s smrtjo dolgoletnega cesarja Franca Jožefa in koncem prve svetovne vojne pa dokončno izgine z evropskega zemljevida. Čeprav se roman odvija na pragu gromozanskih zgodovinskih premikov, pa Rothovi junaki – armadni častniki in državni uradniki slovenskega rodu – niso kakšni napredni akterji prihajajočih sprememb, ampak nasprotno, ljudje časa, ki – skupaj z razpadom avstrijskega cesarstva – dokončno izginja. Roman Radetzkyjeva koračnica, ki je v originalu izšel leta 1932, se tako bere kot sicer zgodovinsko točen, ampak hkrati nostalgičen literarni spomenik nepovratno izginjajočemu svetu večnacionalne monarhije in seveda ljudem, ki se od tega sveta niso niti mogli niti hoteli posloviti. O Josephu Rothu in njegovem verjetno najbolj znamenitem delu, ki je v prevodu Mire Miladinović Zalaznik po skoraj 40 letih znova izšlo pri založbi Beletrina, smo za tokratno Sobotno branje govorili s profesorjem na mariborski Filozofski fakulteti, zgodovinarjem dr. Anderjem Rahtenom, ki je nedavni izdaji pripisal tudi spremno besedo. Oddajo je pripravila Alja Zore.
Avstrijski pisatelj Joseph Roth v romanu Radetzkyjeva koračnica zarisuje portret treh generacij družine Trotta na ozadju razpada avstro-ogrske monarhije, ki jo že v času pred prvo svetovno vojno pretresajo vedno močnejša nacionalna in socialna gibanja, s smrtjo dolgoletnega cesarja Franca Jožefa in koncem prve svetovne vojne pa dokončno izgine z evropskega zemljevida. Čeprav se roman odvija na pragu gromozanskih zgodovinskih premikov, pa Rothovi junaki – armadni častniki in državni uradniki slovenskega rodu – niso kakšni napredni akterji prihajajočih sprememb, ampak nasprotno, ljudje časa, ki – skupaj z razpadom avstrijskega cesarstva – dokončno izginja. Roman Radetzkyjeva koračnica, ki je v originalu izšel leta 1932, se tako bere kot sicer zgodovinsko točen, ampak hkrati nostalgičen literarni spomenik nepovratno izginjajočemu svetu večnacionalne monarhije in seveda ljudem, ki se od tega sveta niso niti mogli niti hoteli posloviti. O Josephu Rothu in njegovem verjetno najbolj znamenitem delu, ki je v prevodu Mire Miladinović Zalaznik po skoraj 40 letih znova izšlo pri založbi Beletrina, smo za tokratno Sobotno branje govorili s profesorjem na mariborski Filozofski fakulteti, zgodovinarjem dr. Anderjem Rahtenom, ki je nedavni izdaji pripisal tudi spremno besedo. Oddajo je pripravila Alja Zore.
Roman Punčica je napeto delo, ki si zastavlja vprašanja o ekologiji, javnem in zasebnem, spolu in spolnosti, kliniki, norosti in normalnosti ter čezvrstnem sobivanju, obenem pa prevprašuje naša prepričanja o ideoloških in idejnih razkolih, so zapisali pri založbi Litera, kjer je roman pred kratkim izšel. Več o knjigi, pa z avtorico Anjo Radaljac, ki jo je pred mikrofon povabila Tita Mayer.
Roman Punčica je napeto delo, ki si zastavlja vprašanja o ekologiji, javnem in zasebnem, spolu in spolnosti, kliniki, norosti in normalnosti ter čezvrstnem sobivanju, obenem pa prevprašuje naša prepričanja o ideoloških in idejnih razkolih, so zapisali pri založbi Litera, kjer je roman pred kratkim izšel. Več o knjigi, pa z avtorico Anjo Radaljac, ki jo je pred mikrofon povabila Tita Mayer.
Roman Punčica je napeto delo, ki si zastavlja vprašanja o ekologiji, javnem in zasebnem, spolu in spolnosti, kliniki, norosti in normalnosti ter čezvrstnem sobivanju, obenem pa prevprašuje naša prepričanja o ideoloških in idejnih razkolih, so zapisali pri založbi Litera, kjer je roman pred kratkim izšel. Več o knjigi, pa z avtorico Anjo Radaljac, ki jo je pred mikrofon povabila Tita Mayer.
Roman Punčica je napeto delo, ki si zastavlja vprašanja o ekologiji, javnem in zasebnem, spolu in spolnosti, kliniki, norosti in normalnosti ter čezvrstnem sobivanju, obenem pa prevprašuje naša prepričanja o ideoloških in idejnih razkolih, so zapisali pri založbi Litera, kjer je roman pred kratkim izšel. Več o knjigi, pa z avtorico Anjo Radaljac, ki jo je pred mikrofon povabila Tita Mayer.
Neznana dimenzija je ime, pod katerim so v Čilu poznali kultno ameriško televizijsko serijo Območje somraka, ki je prepletala elemente znanstvene fantastike in srhljivke. V času diktature Augusta Pinocheta je bila zelo popularna. Čilski pisateljici Noni Fernández ta serija s svojimi bizarnimi, prej kot ne strašljivimi svetovi predstavlja plodno alegorijo čilskemu vsakdanu v času diktature, ko so izginotja in teror obstajali tako rekoč vzporedno in prikrito, kot temna hrbtna stran življenja, ki mu čilska družba ni želela – in zmogla - priznati obstoja. Osrednji steber zgodbe tvori dejansko pričevanje agenta Andrésa Antonia Valenzuele Moralesa, ki je prvi spregovoril o konkretnih žrtvah in njihovih usodah. Prav na drobcih tega pričevanja Nona Fernández gradi svojo zgodbo, ki jo preplete z osebnimi spomini. »Namen None Fernández ni samo razgaljanje preteklih mehanizmov moči in represije, ampak je tudi opomin, da mora vsak posameznik, ne samo družba, sprejeti neko odgovornost, moralno, zgodovinsko odgovornost,« pravi prevajalka romana Veronika Rot.
Neznana dimenzija je ime, pod katerim so v Čilu poznali kultno ameriško televizijsko serijo Območje somraka, ki je prepletala elemente znanstvene fantastike in srhljivke. V času diktature Augusta Pinocheta je bila zelo popularna. Čilski pisateljici Noni Fernández ta serija s svojimi bizarnimi, prej kot ne strašljivimi svetovi predstavlja plodno alegorijo čilskemu vsakdanu v času diktature, ko so izginotja in teror obstajali tako rekoč vzporedno in prikrito, kot temna hrbtna stran življenja, ki mu čilska družba ni želela – in zmogla - priznati obstoja. Osrednji steber zgodbe tvori dejansko pričevanje agenta Andrésa Antonia Valenzuele Moralesa, ki je prvi spregovoril o konkretnih žrtvah in njihovih usodah. Prav na drobcih tega pričevanja Nona Fernández gradi svojo zgodbo, ki jo preplete z osebnimi spomini. »Namen None Fernández ni samo razgaljanje preteklih mehanizmov moči in represije, ampak je tudi opomin, da mora vsak posameznik, ne samo družba, sprejeti neko odgovornost, moralno, zgodovinsko odgovornost,« pravi prevajalka romana Veronika Rot.
"Izprazni svoj um, Bodi nedoločen, bez oblike, kakor voda. Zliješ jo v skodelico in voda postane skodelica. Zliješ jo v čajnik in prevzame obliko čajnika. Zliješ jo v steklenico in postane steklenica. Voda lahko teče, lahko pa tudi dere in ruši! Bodi voda, prijatelj moj." Legendarni zapis , ki v srčiko zajame filozofijo filmske, pop kulturne ikone, mojstra borilnih veščin - Brucea Leeja. V Sobotnem branju predstavljamo knjigo, ki jo je spisala njegova hči Shannon Lee, v kateri nas skozi poglavja spoznava z Leejevo globoko modrostjo, ki pa jo je tudi prakticiral. Knjiga je edinstvena kombinacija biografije, spominov in priročnika za samopomoč, kot so zapisali v recenziji v New York Postu. Knjiga je v prevodu izšla pri brežiški založbi Primus, iz angleščine jo je prevedla Vesna Hauschild. V tokratni oddaji boste lahko slišali tudi odlomek iz knjige, interpretiral ga je Ivan Lotrič. S prevajalko pa se je o vsebini knjige in Leejevi brezčasni filozofiji "bodi voda" pogovarjala Liana Buršič.
"Izprazni svoj um, Bodi nedoločen, bez oblike, kakor voda. Zliješ jo v skodelico in voda postane skodelica. Zliješ jo v čajnik in prevzame obliko čajnika. Zliješ jo v steklenico in postane steklenica. Voda lahko teče, lahko pa tudi dere in ruši! Bodi voda, prijatelj moj." Legendarni zapis , ki v srčiko zajame filozofijo filmske, pop kulturne ikone, mojstra borilnih veščin - Brucea Leeja. V Sobotnem branju predstavljamo knjigo, ki jo je spisala njegova hči Shannon Lee, v kateri nas skozi poglavja spoznava z Leejevo globoko modrostjo, ki pa jo je tudi prakticiral. Knjiga je edinstvena kombinacija biografije, spominov in priročnika za samopomoč, kot so zapisali v recenziji v New York Postu. Knjiga je v prevodu izšla pri brežiški založbi Primus, iz angleščine jo je prevedla Vesna Hauschild. V tokratni oddaji boste lahko slišali tudi odlomek iz knjige, interpretiral ga je Ivan Lotrič. S prevajalko pa se je o vsebini knjige in Leejevi brezčasni filozofiji "bodi voda" pogovarjala Liana Buršič.
Čeprav se je Wallace Stevens (1879–1955) preživljal kot poklicno precej uspešen zavarovalniški agent, tega ne bi mogli uganiti iz poezije, ki jo je pisal. Njegove pesmi se namreč berejo kot nekakšen slavospev človekovi domišljiji, ki si lahko zamisli svetove, ki sicer ne obstajajo, v katere pa se, če so dovolj dobro zgrajeni, lahko umaknemo, kadar je pritisk stvarnosti, ki nas obdaja, prevelik. Ampak to še ne pomeni, da si Stevens, ko piše, prav veliko izmišlja. Ameriški pesnik namreč ni nekakšen Tolkien v verzih in tu ni najti nobenih škratov, vilincev ali podobnih fantastičnih bitij. Ne; domišljijski svetovi, ki jih Stevens vzpostavlja v svojih pesmih, pravzaprav vsi trdno koreninijo v stvarnem svetu. Še več: Stevens vseskozi upesnjuje prav ta, stvarni svet – a to počne tako, da se, zanašajoč na svojo domišljijo, postavi na drugačno gledišče, da preobrne perspektivo, s katere smo svet vajeni gledati, in tako poskrbi, da se sredi sveta, ki ga dobro poznamo, nenadoma razkrijejo njegove doslej neznane, neslutene razsežnosti, spričo česar naš vsakdanji svet navsezadnje postane – domišljijski. Toda: zakaj neki je tako pomembno, da vsakdanjo stvarnost sploh prepojimo z domišljijo. – Odgovor smo iskali v pogovoru s filozofom dr. Tomažem Grušovnikom, ki je napisal spremno besedo k Običajnemu večeru v New Havnu, izboru iz Stevensove pozne poezije, ki sta jo za založbo LUD Šerpa pripravila Ana Pepelnik in Primož Čučnik. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
Čeprav se je Wallace Stevens (1879–1955) preživljal kot poklicno precej uspešen zavarovalniški agent, tega ne bi mogli uganiti iz poezije, ki jo je pisal. Njegove pesmi se namreč berejo kot nekakšen slavospev človekovi domišljiji, ki si lahko zamisli svetove, ki sicer ne obstajajo, v katere pa se, če so dovolj dobro zgrajeni, lahko umaknemo, kadar je pritisk stvarnosti, ki nas obdaja, prevelik. Ampak to še ne pomeni, da si Stevens, ko piše, prav veliko izmišlja. Ameriški pesnik namreč ni nekakšen Tolkien v verzih in tu ni najti nobenih škratov, vilincev ali podobnih fantastičnih bitij. Ne; domišljijski svetovi, ki jih Stevens vzpostavlja v svojih pesmih, pravzaprav vsi trdno koreninijo v stvarnem svetu. Še več: Stevens vseskozi upesnjuje prav ta, stvarni svet – a to počne tako, da se, zanašajoč na svojo domišljijo, postavi na drugačno gledišče, da preobrne perspektivo, s katere smo svet vajeni gledati, in tako poskrbi, da se sredi sveta, ki ga dobro poznamo, nenadoma razkrijejo njegove doslej neznane, neslutene razsežnosti, spričo česar naš vsakdanji svet navsezadnje postane – domišljijski. Toda: zakaj neki je tako pomembno, da vsakdanjo stvarnost sploh prepojimo z domišljijo. – Odgovor smo iskali v pogovoru s filozofom dr. Tomažem Grušovnikom, ki je napisal spremno besedo k Običajnemu večeru v New Havnu, izboru iz Stevensove pozne poezije, ki sta jo za založbo LUD Šerpa pripravila Ana Pepelnik in Primož Čučnik. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
Tajkun. Že 11. kriminalni roman Avgusta Demšarja in 2. iz trilogije Vodnjaki. Vodnjaki je izmišljena pohorska vasica, ki prebivalcem očitno ne prinaša mirnih trenutkov. Inšpektor Martin Vrenko se sooča z novo realnostjo – upokojenskim statusom, medtem ko njegovi nekdanji kolegi rešujejo umor. Pa res ostane le pri enem? Današnje Sobotno branje je pripravila Tina Lamovšek, ki se bo sicer poskušala ogniti kvarnikom, a največji oboževalci naj pred poslušanjem raje preberejo prvo knjigo.
Tajkun. Že 11. kriminalni roman Avgusta Demšarja in 2. iz trilogije Vodnjaki. Vodnjaki je izmišljena pohorska vasica, ki prebivalcem očitno ne prinaša mirnih trenutkov. Inšpektor Martin Vrenko se sooča z novo realnostjo – upokojenskim statusom, medtem ko njegovi nekdanji kolegi rešujejo umor. Pa res ostane le pri enem? Današnje Sobotno branje je pripravila Tina Lamovšek, ki se bo sicer poskušala ogniti kvarnikom, a največji oboževalci naj pred poslušanjem raje preberejo prvo knjigo.
Čeprav jih ima šele 42, Dmitrij Gluhovski že dve desetletji sodi med najbolj brane ruske pisatelje. Ugled in prodajni uspeh mu je prinesla romaneskna trilogija Metro, ki pripoveduje napeto, vzemirljivo tesnobno zgodbo o post-apokaliptičnem svetu bližnje prihodnosti. Ker lahko vsaj prvega izmed romanov iz serije Metro že lep čas beremo tudi v slovenščini, večina bralk in bralcev najbrž pričakuje – zdaj ko je pri založbi Litera v odličnem prevodu Lijane Dejak ugledal luč sveta Tekst, najnovejši roman Gluhovskega, ki je v izvirniku sicer izšel pred petimi leti –, da se bo lahko ponovno kratkočasila ob izvrstno izpisanem delu žanrske literature. Pa ni čisto tako. Tekst je namreč v realistični maniri izpisan, izrazito družbeno-kritičen roman, ki nam po eni strani razkriva za Putinovo Rusijo značilno sprego med represivnim državnim aparatom in mafijo, po drugi pa nas vabi k premišljevanju o tem, kako se človek – pa naj živi v Rusiji, Sloveniji ali kjerkoli drugje – spreminja v digitalni dobi. Kako Gluhovskemu uspeva med platnicami ene same knjige pisati o tako različnih temah pa tudi kako mu uspeva, da je branje vseskozi napeto in dinamično, smo preverjali v tokratnem Sobotnem branju v pogovoru z Lijano Dejak. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
Čeprav jih ima šele 42, Dmitrij Gluhovski že dve desetletji sodi med najbolj brane ruske pisatelje. Ugled in prodajni uspeh mu je prinesla romaneskna trilogija Metro, ki pripoveduje napeto, vzemirljivo tesnobno zgodbo o post-apokaliptičnem svetu bližnje prihodnosti. Ker lahko vsaj prvega izmed romanov iz serije Metro že lep čas beremo tudi v slovenščini, večina bralk in bralcev najbrž pričakuje – zdaj ko je pri založbi Litera v odličnem prevodu Lijane Dejak ugledal luč sveta Tekst, najnovejši roman Gluhovskega, ki je v izvirniku sicer izšel pred petimi leti –, da se bo lahko ponovno kratkočasila ob izvrstno izpisanem delu žanrske literature. Pa ni čisto tako. Tekst je namreč v realistični maniri izpisan, izrazito družbeno-kritičen roman, ki nam po eni strani razkriva za Putinovo Rusijo značilno sprego med represivnim državnim aparatom in mafijo, po drugi pa nas vabi k premišljevanju o tem, kako se človek – pa naj živi v Rusiji, Sloveniji ali kjerkoli drugje – spreminja v digitalni dobi. Kako Gluhovskemu uspeva med platnicami ene same knjige pisati o tako različnih temah pa tudi kako mu uspeva, da je branje vseskozi napeto in dinamično, smo preverjali v tokratnem Sobotnem branju v pogovoru z Lijano Dejak. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
»Človek je edino bitje, ki samo sebi ni dovolj. Ptica je samo ptica, razmnožuje se in leti. Drevo samo ozeleni in daje sadje. Človek pa je drugačen, naučil se je sanjariti.« Te besede enega od junakov romana Istanbul Istanbul zelo dobro zajamejo tisto, kar morda najbolj očitno zaznamuje delo sodobnega kurdsko-turškega pisatelja Burhana Sönmeza. Čeprav se roman v celoti odvija na nekaj kvadratnih metrih neimenovanega zapora, namreč štirje ujetniki s pomočjo svojih spominov, pripovedi in sanjarjenj tako bralca kot same sebe vedno znova trgajo iz brezupne in krute resničnosti, v kateri se fizično nahajajo. In nas popeljejo drugam: v velemesto nad njimi, v bogato zakladnico pripovedk in šal, pa tudi v dogodke iz lastne preteklosti. O delu Istanbul Istanbul, ki ga tako lahko beremo kot neke vrste slavospev moči človeške domišljije, ki nam v še tako zaostrenih materialnih okoliščinah omogoča, da ohranimo svobodo duha, smo za tokratno Sobotno branje govorili s prevajalko romana Lili Potpara. Oddajo je pripravila Alja Zore.
»Človek je edino bitje, ki samo sebi ni dovolj. Ptica je samo ptica, razmnožuje se in leti. Drevo samo ozeleni in daje sadje. Človek pa je drugačen, naučil se je sanjariti.« Te besede enega od junakov romana Istanbul Istanbul zelo dobro zajamejo tisto, kar morda najbolj očitno zaznamuje delo sodobnega kurdsko-turškega pisatelja Burhana Sönmeza. Čeprav se roman v celoti odvija na nekaj kvadratnih metrih neimenovanega zapora, namreč štirje ujetniki s pomočjo svojih spominov, pripovedi in sanjarjenj tako bralca kot same sebe vedno znova trgajo iz brezupne in krute resničnosti, v kateri se fizično nahajajo. In nas popeljejo drugam: v velemesto nad njimi, v bogato zakladnico pripovedk in šal, pa tudi v dogodke iz lastne preteklosti. O delu Istanbul Istanbul, ki ga tako lahko beremo kot neke vrste slavospev moči človeške domišljije, ki nam v še tako zaostrenih materialnih okoliščinah omogoča, da ohranimo svobodo duha, smo za tokratno Sobotno branje govorili s prevajalko romana Lili Potpara. Oddajo je pripravila Alja Zore.
Romanizirana pripoved Paula v svetu zelo priznane čilske pisateljice Isabel Allende, ki opisuje čustveno spoprijemanje s hčerino boleznijo in mnoga brezplodna prizadevanja, da bi svojega otroka ob usihanju življenjske energije znova obudila, ni le ganljiva osebno izpovedna avtoportretna zgodba, ampak se med drugim na njenem romanesknem platnu izrisuje časovno prostorsko freska o oblikah represije in strahovlade na južnoameriških tleh. V dolgih spominskih refleksijah se vrača k družbeno – političnim kataklizmam, ki imajo velikokrat odsev tudi v tragedijah trajanja družinske sage, denimo ko domovina podleže nespameti nasilja in njen stric, nekdanji čilski predsednik Salvador Allende, posmrtno, tako kot čilski bard, pesnik Pablo Neruda, postane simbol neuklonljivosti in s samo-žrtveniško držo tudi simbol temačnih napovedi dolgih noči totalitarizma pučističnega režima. Ob vsej pretresljivosti avtorica, ki sodi v krog pisateljev magičnega realizma, bralca pleni z izkušenjsko razplastenostjo, pridobljeno tudi v kulturno raznolikih življenjskih miljejih. Tu so spomini na uporniško otroštvo, vihravost dekliških dni, ko se že orišejo perspektive pisateljičinega odpora proti veljavnim družbenim zapovedim, tabujem in patriarhalnim normam ter z aktivizmom opolnomočena ognjevitost ženske zrelosti. Knjigo je prevedla Vesna Velkovrh Bukilica, v oddaji pa sodeluje urednica Andreja Udovč.
Romanizirana pripoved Paula v svetu zelo priznane čilske pisateljice Isabel Allende, ki opisuje čustveno spoprijemanje s hčerino boleznijo in mnoga brezplodna prizadevanja, da bi svojega otroka ob usihanju življenjske energije znova obudila, ni le ganljiva osebno izpovedna avtoportretna zgodba, ampak se med drugim na njenem romanesknem platnu izrisuje časovno prostorsko freska o oblikah represije in strahovlade na južnoameriških tleh. V dolgih spominskih refleksijah se vrača k družbeno – političnim kataklizmam, ki imajo velikokrat odsev tudi v tragedijah trajanja družinske sage, denimo ko domovina podleže nespameti nasilja in njen stric, nekdanji čilski predsednik Salvador Allende, posmrtno, tako kot čilski bard, pesnik Pablo Neruda, postane simbol neuklonljivosti in s samo-žrtveniško držo tudi simbol temačnih napovedi dolgih noči totalitarizma pučističnega režima. Ob vsej pretresljivosti avtorica, ki sodi v krog pisateljev magičnega realizma, bralca pleni z izkušenjsko razplastenostjo, pridobljeno tudi v kulturno raznolikih življenjskih miljejih. Tu so spomini na uporniško otroštvo, vihravost dekliških dni, ko se že orišejo perspektive pisateljičinega odpora proti veljavnim družbenim zapovedim, tabujem in patriarhalnim normam ter z aktivizmom opolnomočena ognjevitost ženske zrelosti. Knjigo je prevedla Vesna Velkovrh Bukilica, v oddaji pa sodeluje urednica Andreja Udovč.
»Potovati pomeni živeti. V vsakem primeru pa živeti dvojno, trojno, večkratno.« Tako se končuje eden od zapisov poljskega pisatelja Andrzeja Stasiuka, ki so pod naslovom Fado nedavno izšli v zbirku S poti pri Cankarjevi založbi. Čeprav nas naslov Stasiukove zbirke v mislih popelje na skrajni jugozahodni del naše celine, od koder izvira melanholična portugalska glasba fado, pa se prizori, ki jih opisuje, odvijajo na povsem nasprotnem koncu Evrope, na njenih vzhodnih in jugovzhodnih obrobjih. Zbirka, ki se sicer res začenja kot vrsta popotnih skic, pa v sebi skriva še marsikaj drugega. Denimo nostalgične spomine na pisateljevo otroštvo, nekaj skoraj metafizičnih premislekov o naravi spomina, o minevanju in smrti, ter vrsto ironičnih opažanj o tem postsocialističnem delu celine, kjer se na nenavaden način prepletata skoraj arhaična preteklost in moderna tehnologija ter od katerega se vse od padca berlinskega zidu ne pričakuje nič drugega kot zvesto posnemanje zahoda, ponavljanje, kot pravi Stasiuk, »njegovih gest, njegovih zmag in njegovih napak.« O Stasiukovem Fadu smo se za tokratno Sobotno branje pogovarjali s prevajalko zbirke Jano Unuk. Oddajo je pripravila Alja Zore.
»Potovati pomeni živeti. V vsakem primeru pa živeti dvojno, trojno, večkratno.« Tako se končuje eden od zapisov poljskega pisatelja Andrzeja Stasiuka, ki so pod naslovom Fado nedavno izšli v zbirku S poti pri Cankarjevi založbi. Čeprav nas naslov Stasiukove zbirke v mislih popelje na skrajni jugozahodni del naše celine, od koder izvira melanholična portugalska glasba fado, pa se prizori, ki jih opisuje, odvijajo na povsem nasprotnem koncu Evrope, na njenih vzhodnih in jugovzhodnih obrobjih. Zbirka, ki se sicer res začenja kot vrsta popotnih skic, pa v sebi skriva še marsikaj drugega. Denimo nostalgične spomine na pisateljevo otroštvo, nekaj skoraj metafizičnih premislekov o naravi spomina, o minevanju in smrti, ter vrsto ironičnih opažanj o tem postsocialističnem delu celine, kjer se na nenavaden način prepletata skoraj arhaična preteklost in moderna tehnologija ter od katerega se vse od padca berlinskega zidu ne pričakuje nič drugega kot zvesto posnemanje zahoda, ponavljanje, kot pravi Stasiuk, »njegovih gest, njegovih zmag in njegovih napak.« O Stasiukovem Fadu smo se za tokratno Sobotno branje pogovarjali s prevajalko zbirke Jano Unuk. Oddajo je pripravila Alja Zore.
Siegfried Kracauer velja za enega najbolj zanimivih, prodornih in vsestranskih nemških intelektualcev prve polovice 20. stoletja. Formalno se je sicer izšolal za arhitekta, a se je ob strani resno poglobil tudi v filozofijo, sociologijo in umetnostno zgodovino. Ta raznolika znanja pa so mu prišla še kako prav, ko je kot novinar, urednik in javni intelektualec po prvi svetovni vojni začel spremljati, komentirati in analizirati družbeni, politični, kulturni ter umetnostni utrip v tedanji Nemčiji. In imel je o čem pisati – življenje v weimarski republiki je bilo namreč resnično fascinantno. Po eni strani je to pač bilo obdobje številnih nezaslišanih novosti – med drugim vsesplošne razširitve oziroma dostopnosti avtomobila, filma in radia –, novosti skratka, ki so obetala rojstvo neke nove, izrazito v prihodnost usmerjene civilizacije. No, po drugi plati pa je nad nemško družbo dvajsetih let dvajsetega stoletja vseskozi ležala tudi težka travma poraza v prvi svetovni vojni, ki ni le utrnila milijonov mladih življenj, ampak tudi zlomila nemško gospodarstvo in odnesla nemški kolonialni imperij, iz česar se je, kot vemo, potem napajala skrajna, nacistična desnica. Del teh protislovij lahko zdaj uzremo tudi ob branju Ornamenta množice, zbirke Kracauerjevih esejev, ki je v prevodu gostje tokratnega Sobotnega branja, Anje Naglič, izšla pri Založbi /*cf. Kako se torej Kracauerjevi eseji, posvečeni filmskemu okusu delavskega razreda ali pisanju Franza Kafke ali fotografiji zvezdnice v rumeni reviji, navsezadnje staknejo v živ portret neke dobe, smo preverjali oddaji, ki jo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
Siegfried Kracauer velja za enega najbolj zanimivih, prodornih in vsestranskih nemških intelektualcev prve polovice 20. stoletja. Formalno se je sicer izšolal za arhitekta, a se je ob strani resno poglobil tudi v filozofijo, sociologijo in umetnostno zgodovino. Ta raznolika znanja pa so mu prišla še kako prav, ko je kot novinar, urednik in javni intelektualec po prvi svetovni vojni začel spremljati, komentirati in analizirati družbeni, politični, kulturni ter umetnostni utrip v tedanji Nemčiji. In imel je o čem pisati – življenje v weimarski republiki je bilo namreč resnično fascinantno. Po eni strani je to pač bilo obdobje številnih nezaslišanih novosti – med drugim vsesplošne razširitve oziroma dostopnosti avtomobila, filma in radia –, novosti skratka, ki so obetala rojstvo neke nove, izrazito v prihodnost usmerjene civilizacije. No, po drugi plati pa je nad nemško družbo dvajsetih let dvajsetega stoletja vseskozi ležala tudi težka travma poraza v prvi svetovni vojni, ki ni le utrnila milijonov mladih življenj, ampak tudi zlomila nemško gospodarstvo in odnesla nemški kolonialni imperij, iz česar se je, kot vemo, potem napajala skrajna, nacistična desnica. Del teh protislovij lahko zdaj uzremo tudi ob branju Ornamenta množice, zbirke Kracauerjevih esejev, ki je v prevodu gostje tokratnega Sobotnega branja, Anje Naglič, izšla pri Založbi /*cf. Kako se torej Kracauerjevi eseji, posvečeni filmskemu okusu delavskega razreda ali pisanju Franza Kafke ali fotografiji zvezdnice v rumeni reviji, navsezadnje staknejo v živ portret neke dobe, smo preverjali oddaji, ki jo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
Zdi se, da na Slovenskem trenutno poteka precej temeljita revalorizacija žanrske literature. O tem lahko sklepamo tudi iz podatka, da je ob koncu lanskega leta pri Cankarjevi založbi, v knjižni zbirki Moderni klasiki, ki jo najbrž lahko označimo za naslednico legendarnih Stotih romanov, v prevodu Branka Gradišnika izšel Veliki spanec, znamenita kriminalka ameriškega pisatelja Raymonda Chandlerja. Za naše kulturno okolje tako priznanje romanu iz kriminalno-detektivskega žanra sicer še ni prav običajno, drži pa do so drugod – recimo pri francoskem Le Mondu ali ameriškem Timeu - Veliki spanec že pred desetletji označili za eno najpomembnejših literarnih stvaritev 20. stoletja. Ta sloves Chandlerjev roman gotovo dolguje napeti in kompleksni zgodbi, ki pozornost bralk in bralcev polno zaposluje od prve do zadnje strani, a po drugi strani tudi ne gre spregledati, da se je prav z Velikim spancem v razvoju kriminalke kot žanra dovršil pomemben preobrat oziroma premik. Za kaj natanko je tu šlo? – Odgovor smo iskali v tokratnem Sobotnem branju, ko smo pred mikrofonom gostili cinefila in kritika Simona Popka, ki je slovenskemu prevodu Chandlerjevega romana pripisal spremno besedo. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
Zdi se, da na Slovenskem trenutno poteka precej temeljita revalorizacija žanrske literature. O tem lahko sklepamo tudi iz podatka, da je ob koncu lanskega leta pri Cankarjevi založbi, v knjižni zbirki Moderni klasiki, ki jo najbrž lahko označimo za naslednico legendarnih Stotih romanov, v prevodu Branka Gradišnika izšel Veliki spanec, znamenita kriminalka ameriškega pisatelja Raymonda Chandlerja. Za naše kulturno okolje tako priznanje romanu iz kriminalno-detektivskega žanra sicer še ni prav običajno, drži pa do so drugod – recimo pri francoskem Le Mondu ali ameriškem Timeu - Veliki spanec že pred desetletji označili za eno najpomembnejših literarnih stvaritev 20. stoletja. Ta sloves Chandlerjev roman gotovo dolguje napeti in kompleksni zgodbi, ki pozornost bralk in bralcev polno zaposluje od prve do zadnje strani, a po drugi strani tudi ne gre spregledati, da se je prav z Velikim spancem v razvoju kriminalke kot žanra dovršil pomemben preobrat oziroma premik. Za kaj natanko je tu šlo? – Odgovor smo iskali v tokratnem Sobotnem branju, ko smo pred mikrofonom gostili cinefila in kritika Simona Popka, ki je slovenskemu prevodu Chandlerjevega romana pripisal spremno besedo. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
Knjiga z naslovom Nevidne, je obsežno, večkrat nagrajeno raziskovalno delo britanske pisateljice, novinarke in aktivistke Caroline Criado Perez, v katerem nam avtorica predstavi izjemno podroben vpogled v dejstva in posledice, ki jih v življenja polovice svetovnega prebivalstva, v življenja žensk, prinašajo spolno zaznamovane podatkovne vrzeli. Ali povedano drugače, zakaj je v našem svetu vse od politik, ekonomije, znanosti, medicine, zdravstvenega sistema, tehnologij, avtomobilov, telefonov, celo polic v trgovinah, narejeno po domnevno univerzalnih standardih in merah, za katere avtorica v delu podkovanem s primeri številnih raziskav pokaže, da ustrezajo le enemu spolu. O knjigi, ki je izšla pri založbi Umco, smo se pogovarjali s prevajalko Miriam Drev.
Knjiga z naslovom Nevidne, je obsežno, večkrat nagrajeno raziskovalno delo britanske pisateljice, novinarke in aktivistke Caroline Criado Perez, v katerem nam avtorica predstavi izjemno podroben vpogled v dejstva in posledice, ki jih v življenja polovice svetovnega prebivalstva, v življenja žensk, prinašajo spolno zaznamovane podatkovne vrzeli. Ali povedano drugače, zakaj je v našem svetu vse od politik, ekonomije, znanosti, medicine, zdravstvenega sistema, tehnologij, avtomobilov, telefonov, celo polic v trgovinah, narejeno po domnevno univerzalnih standardih in merah, za katere avtorica v delu podkovanem s primeri številnih raziskav pokaže, da ustrezajo le enemu spolu. O knjigi, ki je izšla pri založbi Umco, smo se pogovarjali s prevajalko Miriam Drev.
Avtobiografija Stevana Dedijerja z naslovom Nepoboljšljivi optimist je osupljivo branje, ki govori o izjemnem življenju in neustavljivi energiji. Še zdaleč niso pretirane njegove lastne besede, da se pri svojih 90tih letih loteva morda najizzivalnejše in najtežje misije – opisati svojo življenjsko zgodbo. Ta zagotovo narekuje filmski scenarij, tako napeta in vznemirljiva je. Knjiga zapisa življenja, ki zrcali zgodovino 20.stoletja, je izšla šest let po Dedijerjevi smrti.
Avtobiografija Stevana Dedijerja z naslovom Nepoboljšljivi optimist je osupljivo branje, ki govori o izjemnem življenju in neustavljivi energiji. Še zdaleč niso pretirane njegove lastne besede, da se pri svojih 90tih letih loteva morda najizzivalnejše in najtežje misije – opisati svojo življenjsko zgodbo. Ta zagotovo narekuje filmski scenarij, tako napeta in vznemirljiva je. Knjiga zapisa življenja, ki zrcali zgodovino 20.stoletja, je izšla šest let po Dedijerjevi smrti.
Toneta Hočevarja poznamo kot novinarja, urednika, poročevalca, dopisnika, TV-voditelja, morda pa premalokrat – glede na ljubezen, ki jo izkazuje do štirinožnih prijateljev – poudarimo, da je tudi velik poznavalec in ljubiteljev psov. Prav zato ni presenetljivo, da je napisal knjigo Kosmata druščina. Kot pravi: »S knjigo sem se želel oddolžiti vsem svojim pasjim prijateljem in o njih napisati zgodbo.« Tako boste imeli, dragi bralci in bralke, priložnost spoznati – med drugim – Miškota, Vikinga, Kepo, Zlatko, Berryja, Pupi in Karmen. Ne glede na to, ali ste lastnik psov ali ne, se skozi knjigo čuti ljubezen in razumevanje, da človek bolj potrebuje psa kot pes potrebuje človeka. Z avtorjem se je v Sobotnem branju pogovarjala Tina Lamovšek.
Toneta Hočevarja poznamo kot novinarja, urednika, poročevalca, dopisnika, TV-voditelja, morda pa premalokrat – glede na ljubezen, ki jo izkazuje do štirinožnih prijateljev – poudarimo, da je tudi velik poznavalec in ljubiteljev psov. Prav zato ni presenetljivo, da je napisal knjigo Kosmata druščina. Kot pravi: »S knjigo sem se želel oddolžiti vsem svojim pasjim prijateljem in o njih napisati zgodbo.« Tako boste imeli, dragi bralci in bralke, priložnost spoznati – med drugim – Miškota, Vikinga, Kepo, Zlatko, Berryja, Pupi in Karmen. Ne glede na to, ali ste lastnik psov ali ne, se skozi knjigo čuti ljubezen in razumevanje, da človek bolj potrebuje psa kot pes potrebuje človeka. Z avtorjem se je v Sobotnem branju pogovarjala Tina Lamovšek.
Po splošnem konsenzu je Miguel de Cervantes največji španski oziroma v španščini pišoči književnik vseh časov. In vendar se zdi, da ga velika večina bralk in bralcev po svetu pozna samo po Don Kihotu, znamenitem romanu o kastiljskem plemiču, ki je toliko časa in tako vneto bral viteške romane, da je nazadnje začel verjeti, da je tudi sam vitez, ki je poklican rešiti svet. Kako si to razložiti? Kako je mogoče, da se umetnik, ki ga Španci postavljajo tja, kamor Angleži postavljajo Shakespeara, v globalno kulturno zavest ni zapisal z večjim številom svojih del? Mar je Cervantes resnično človek ene same knjige – ali nas je pač navdušenje nad Don Kihotom oslepilo za pisateljeve druge dosežke oziroma presežke? - Zbirka Cervantesove kratke proze, ki je pod naslovom Zgledne novele izšla leta 1613, zdaj pa je pred nami v svežem prevodu, pod katerega se podpisuje Veronika Rot, kaže, da drži druga možnost. Če jih namreč vzamemo v roke, se Zgledne novele hitro razkrijejo kot vrhunska literatura, v kateri si pisatelj prizadeva, da bi, po eni strani, šibal svoje sodobnike oziroma kritiziral družbo, sredi katere živi, pa tudi da bi, po drugi plati, svoje bralke in bralce kratkočasil in razvajal z lepoto umetniške besede. Kako je Cervantesu uspelo v organsko celoto preplesti tako različne elemente, smo preverjali v tokratnem Sobotnem branju, ko smo pred mikrofonom gostili prav Veroniko Rot. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
Po splošnem konsenzu je Miguel de Cervantes največji španski oziroma v španščini pišoči književnik vseh časov. In vendar se zdi, da ga velika večina bralk in bralcev po svetu pozna samo po Don Kihotu, znamenitem romanu o kastiljskem plemiču, ki je toliko časa in tako vneto bral viteške romane, da je nazadnje začel verjeti, da je tudi sam vitez, ki je poklican rešiti svet. Kako si to razložiti? Kako je mogoče, da se umetnik, ki ga Španci postavljajo tja, kamor Angleži postavljajo Shakespeara, v globalno kulturno zavest ni zapisal z večjim številom svojih del? Mar je Cervantes resnično človek ene same knjige – ali nas je pač navdušenje nad Don Kihotom oslepilo za pisateljeve druge dosežke oziroma presežke? - Zbirka Cervantesove kratke proze, ki je pod naslovom Zgledne novele izšla leta 1613, zdaj pa je pred nami v svežem prevodu, pod katerega se podpisuje Veronika Rot, kaže, da drži druga možnost. Če jih namreč vzamemo v roke, se Zgledne novele hitro razkrijejo kot vrhunska literatura, v kateri si pisatelj prizadeva, da bi, po eni strani, šibal svoje sodobnike oziroma kritiziral družbo, sredi katere živi, pa tudi da bi, po drugi plati, svoje bralke in bralce kratkočasil in razvajal z lepoto umetniške besede. Kako je Cervantesu uspelo v organsko celoto preplesti tako različne elemente, smo preverjali v tokratnem Sobotnem branju, ko smo pred mikrofonom gostili prav Veroniko Rot. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
Za Bélo Hamvasa je nekdo nekoč dejal, da če bi Buda, Konfucij, Sokrat in Shakespeare prišli na Madžarsko leta 1950, bi se lahko pogovarjali z enim samim človekom, seveda Hamvasem, in to ne samo v svojih jezikih, temveč tudi o problemih, ki so jih pestili. Če je bil Béla Hamvas torej eden najbolj široko načitanih ljudi svojega časa in je podrobno poznal tako rekoč vsa ključna verska, filozofska in literarna besedila, pa zato nikakor ni bil med tistimi pisci, ki se v prebiranju starih del izogibajo premisleku sodobnosti. No, enega od teh ponuja tudi zbirka njegovih zgodnjih esejev z naslovom Krizologija, ki je v prevodu Gabriele Gaal letos izšla pri založbi Apokalipsa in v kateri ta nenavadni mislec – ki je govoril ker 15 jezikov in 20 let delal v največji budimpeški knjižnici, svoje življenje pa zaključil kot kmet in skladiščni delavec – poskuša uvideti globlji, temeljni izvor krize, ki je v prvih desetletjih 20. stoletja zajela Evropo in se na grozljiv način izrazila skozi katastrofičnost prve svetovne vojne, hkrati pa preplavila tudi celo vrsto drugih področij, od gospodarstva do politike, religije in seveda čisto osebnih življenj posameznikov, ki so v tem negotovem in razčaranem svetu vedno bolj izgubljali tla pod nogami. O njegovem delu Krizologija, pa tudi o izjemno neobičajnem življenju in mišljenju Béle Hamvasa nasploh, smo se za tokratno Sobotno branje pogovarjali z arhitektom in publicistom Jankom Rožičem. Oddajo je pripravila Alja Zore.
Za Bélo Hamvasa je nekdo nekoč dejal, da če bi Buda, Konfucij, Sokrat in Shakespeare prišli na Madžarsko leta 1950, bi se lahko pogovarjali z enim samim človekom, seveda Hamvasem, in to ne samo v svojih jezikih, temveč tudi o problemih, ki so jih pestili. Če je bil Béla Hamvas torej eden najbolj široko načitanih ljudi svojega časa in je podrobno poznal tako rekoč vsa ključna verska, filozofska in literarna besedila, pa zato nikakor ni bil med tistimi pisci, ki se v prebiranju starih del izogibajo premisleku sodobnosti. No, enega od teh ponuja tudi zbirka njegovih zgodnjih esejev z naslovom Krizologija, ki je v prevodu Gabriele Gaal letos izšla pri založbi Apokalipsa in v kateri ta nenavadni mislec – ki je govoril ker 15 jezikov in 20 let delal v največji budimpeški knjižnici, svoje življenje pa zaključil kot kmet in skladiščni delavec – poskuša uvideti globlji, temeljni izvor krize, ki je v prvih desetletjih 20. stoletja zajela Evropo in se na grozljiv način izrazila skozi katastrofičnost prve svetovne vojne, hkrati pa preplavila tudi celo vrsto drugih področij, od gospodarstva do politike, religije in seveda čisto osebnih življenj posameznikov, ki so v tem negotovem in razčaranem svetu vedno bolj izgubljali tla pod nogami. O njegovem delu Krizologija, pa tudi o izjemno neobičajnem življenju in mišljenju Béle Hamvasa nasploh, smo se za tokratno Sobotno branje pogovarjali z arhitektom in publicistom Jankom Rožičem. Oddajo je pripravila Alja Zore.
Oddaja je namenjena pogovoru z enim, po navadi pa z dvema sogovornikoma, in sicer o temi, ki je tako ali drugače povezana z literaturo. Največkrat je izhodišče pogovora konkretna knjiga - leposlovna, poljudno-znanstvena ali strokovna - ob kateri nato obravnavamo širšo temo ali problematiko. Ker skuša oddaja slediti sočasnemu dogajanju na literarnem prizorišču, so njeni gostje pogosto tudi aktualni nagrajenci. Takrat sta v njenem središču konkretni avtor in njegov ustvarjalni opus. Oddaja Sobotno branje govori o knjigah na drugačen način. Kakšen? Poslušajte jo.
Oddaja je namenjena pogovoru z enim, po navadi pa z dvema sogovornikoma, in sicer o temi, ki je tako ali drugače povezana z literaturo. Največkrat je izhodišče pogovora konkretna knjiga - leposlovna, poljudno-znanstvena ali strokovna - ob kateri nato obravnavamo širšo temo ali problematiko. Ker skuša oddaja slediti sočasnemu dogajanju na literarnem prizorišču, so njeni gostje pogosto tudi aktualni nagrajenci. Takrat sta v njenem središču konkretni avtor in njegov ustvarjalni opus. Oddaja Sobotno branje govori o knjigah na drugačen način. Kakšen? Poslušajte jo.
Knjiga z naslovom Pisma tebi, prinaša osebne zgodbe avtorice Nike Kovač, skozi katere tematizira tako aktualno družbeno dogajanje kot tudi probleme, s katerimi se tekom življenja soočamo vsi. Skozi avtoričina pisma beremo zgodbe o predsodkih, pogumu, škodljivih družbenih stereotipih in pričakovanjih, uporu, prijateljstvu, bolezni in nenazadnje o tem, zakaj tako težko izrečemo besedico NE - slednja je tudi, tako avtorica, rdeča nit celotne knjige, ki je pred kratkim izšla pri založbi Mladinska knjiga. Z Niko Kovač smo se pogovarjali na daljavo, saj se trenutno študijsko nahaja v Parizu.
Knjiga z naslovom Pisma tebi, prinaša osebne zgodbe avtorice Nike Kovač, skozi katere tematizira tako aktualno družbeno dogajanje kot tudi probleme, s katerimi se tekom življenja soočamo vsi. Skozi avtoričina pisma beremo zgodbe o predsodkih, pogumu, škodljivih družbenih stereotipih in pričakovanjih, uporu, prijateljstvu, bolezni in nenazadnje o tem, zakaj tako težko izrečemo besedico NE - slednja je tudi, tako avtorica, rdeča nit celotne knjige, ki je pred kratkim izšla pri založbi Mladinska knjiga. Z Niko Kovač smo se pogovarjali na daljavo, saj se trenutno študijsko nahaja v Parizu.
Če drži, da je France Prešeren nekakšen oče slovenskega naroda, tedaj bi lahko rekli, da je Francesco Petrarca pravzaprav naš ded. Ko je namreč začel pisati sonete, se je Prešeren povsem zavestno zgledoval oziroma učil pri velikem italijanskem pesniku ljubezni iz 14. stoletja, ki je veljal – in velja, kajpada, še danes – za bržčas največjega mojstra sonetne oblike v vsej evropski poeziji. V eni izmed pesmi Prešeren tako celo popisuje sanjski prizor, ko v raju s Petrarco dajeta vsak svoje sonete na tehtnico, in se naš genij ogne porazu šele takrat, ko se tekmujoča pesnika odločita primerjavo tehnične dovršenosti napisanega dopolniti še s presojo odlik obeh dam, ki sta ju slavila s svojimi verzi, in se pokaže, da je čednost Julije po vsem sodeč precej prekašala čare Petrarcove Laure. Če si torej Prešerna absolutno ne moremo predstavljati brez Petrarce, tedaj smo lahko vsaj malce presenečeni, da v slovenščini doslej še nismo imeli na voljo kompletnega prevoda Italijanove lirske poezije. No, to se je naposled spremenilo, ko je pred nedavnim pri založbi Goga v umetelnem prevodu Srečka Fišerja luč sveta ugledala razkošno oblikovana dvojezična izdaja vseh 366 pesmi, ki tvorijo Petrarcov Canzoniere, njegov opus magnum. In vendar Petrarca za sodobnega bralca in bralko še zdaleč ni zanimiv samo zato, ker je vplival na Prešerna. Katere pravzaprav so ključne odlike njegove poezije, ki nas v živo nagovarja celo sedem stoletij po nastanku, smo preverjali v tokratnem Sobotnem branju, ko smo pred mikrofonom gostili prav Srečka Fišerja. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goga
Če drži, da je France Prešeren nekakšen oče slovenskega naroda, tedaj bi lahko rekli, da je Francesco Petrarca pravzaprav naš ded. Ko je namreč začel pisati sonete, se je Prešeren povsem zavestno zgledoval oziroma učil pri velikem italijanskem pesniku ljubezni iz 14. stoletja, ki je veljal – in velja, kajpada, še danes – za bržčas največjega mojstra sonetne oblike v vsej evropski poeziji. V eni izmed pesmi Prešeren tako celo popisuje sanjski prizor, ko v raju s Petrarco dajeta vsak svoje sonete na tehtnico, in se naš genij ogne porazu šele takrat, ko se tekmujoča pesnika odločita primerjavo tehnične dovršenosti napisanega dopolniti še s presojo odlik obeh dam, ki sta ju slavila s svojimi verzi, in se pokaže, da je čednost Julije po vsem sodeč precej prekašala čare Petrarcove Laure. Če si torej Prešerna absolutno ne moremo predstavljati brez Petrarce, tedaj smo lahko vsaj malce presenečeni, da v slovenščini doslej še nismo imeli na voljo kompletnega prevoda Italijanove lirske poezije. No, to se je naposled spremenilo, ko je pred nedavnim pri založbi Goga v umetelnem prevodu Srečka Fišerja luč sveta ugledala razkošno oblikovana dvojezična izdaja vseh 366 pesmi, ki tvorijo Petrarcov Canzoniere, njegov opus magnum. In vendar Petrarca za sodobnega bralca in bralko še zdaleč ni zanimiv samo zato, ker je vplival na Prešerna. Katere pravzaprav so ključne odlike njegove poezije, ki nas v živo nagovarja celo sedem stoletij po nastanku, smo preverjali v tokratnem Sobotnem branju, ko smo pred mikrofonom gostili prav Srečka Fišerja. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goga
Hladnejši meseci so očitno dobra kulisa za kriminalke, tudi za slovenske. Med avtorji, ki so se preizkusili tudi v tem žanru, je med drugimi Irena Svetek s svojim prvim kriminalnim romanom Rdeča kapica (Založba Beletrina). V njem se umor zgodi v ljubljanskem parku Kodeljevo, ko naključni sprehajalec psa najde truplo gole 13-letnice, odeto le v rdeči plašček. Več pa v oddaji Sobotno branje, ki jo je pripravila Tina Lamovšek.
Hladnejši meseci so očitno dobra kulisa za kriminalke, tudi za slovenske. Med avtorji, ki so se preizkusili tudi v tem žanru, je med drugimi Irena Svetek s svojim prvim kriminalnim romanom Rdeča kapica (Založba Beletrina). V njem se umor zgodi v ljubljanskem parku Kodeljevo, ko naključni sprehajalec psa najde truplo gole 13-letnice, odeto le v rdeči plašček. Več pa v oddaji Sobotno branje, ki jo je pripravila Tina Lamovšek.
Tokrat vam predstavljamo najnovejšo pesniško zbirko Zmaj - ene naših najbolj priznanih pesnic in esejistk Mete Kušar. Izšla je pri založbi Litera, uredila jo je Gabriela Babnik. S pesnico se je Liana Buršič pogovarjala o globinski moči poezije, odnosih, ki so ena glavnih tem avtoričine pesniške niti in seveda o Zmaju.
Tokrat vam predstavljamo najnovejšo pesniško zbirko Zmaj - ene naših najbolj priznanih pesnic in esejistk Mete Kušar. Izšla je pri založbi Litera, uredila jo je Gabriela Babnik. S pesnico se je Liana Buršič pogovarjala o globinski moči poezije, odnosih, ki so ena glavnih tem avtoričine pesniške niti in seveda o Zmaju.
Ena najstarejših zgodb vseh časov gre približno takole: junak živi udobno, spokojno in zadovoljno življenje, v katerem prav ničesar ne pogreša. A nekje daleč, v svetu tam zunaj, se nekaj zgodi, nekaj velikega in usodnega, in ta usoda povsem nepričakovano potrka na junakova vrata, da se – sicer silno nerad – navsezadnje odpravi od doma pomagat prijateljem in reševat svet. Na svoji poti se sooča s številnimi, pogosto smrtno nevarnimi preizkušnjami, vidi čudesa, ob katerih mu zastaja dih, druge in samega sebe pa spoznava v novih in novih okoliščinah. Po izpolnjeni nalogi, ki ga je bila zvabila v svet, se nenadoma dozoreli junak vrne nazaj in takrat, kot bi rekel T. S. Eliot, svoj dom prvikrat ugleda takega, kakršen v resnici je. Zgodba, ki smo jo pravkar skicirali, je tako zgodba, ki jo pripoveduje Homer v Odiseji, kakor zgodba, ki jo pripoveduje John Ronald Reuel Tolkien v Hobitu. A če se nam zdi povsem samoumevno, da naj bi po starogrški epski pesnitvi posegali predvsem odrasli bralke in bralci, to ne velja nujno v primeru fantazijskega romana angleškega pisatelja. Zakaj neki ne? In zakaj je tak pogled, ki hoče Hobita pač prekvalificirati v delo, namenjeno izključno mladim, otrokom, vendarle odločno prekratek? - Odgovor smo iskali v tokratnem Sobotnem branju, ko smo pred mikrofonom gostili literarnega kritika, urednika pri Cankarjevi založbi in v zadnjem času vse bolj tudi najbolj prepoznavnega zagovornika odlik žanrske književnosti pri nas, dr. Aljošo Harlamova, obenem pa smo listali po najnovejši slovenski izdaji Tolkienove legendarne knjige, se pravi po prevodu Dušana Ogrizka iz leta 1986, ki pa je, skrbno pregledan in pomembno osvežen, prav pred kratkim izšel pri Mladinski knjigi. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
Ena najstarejših zgodb vseh časov gre približno takole: junak živi udobno, spokojno in zadovoljno življenje, v katerem prav ničesar ne pogreša. A nekje daleč, v svetu tam zunaj, se nekaj zgodi, nekaj velikega in usodnega, in ta usoda povsem nepričakovano potrka na junakova vrata, da se – sicer silno nerad – navsezadnje odpravi od doma pomagat prijateljem in reševat svet. Na svoji poti se sooča s številnimi, pogosto smrtno nevarnimi preizkušnjami, vidi čudesa, ob katerih mu zastaja dih, druge in samega sebe pa spoznava v novih in novih okoliščinah. Po izpolnjeni nalogi, ki ga je bila zvabila v svet, se nenadoma dozoreli junak vrne nazaj in takrat, kot bi rekel T. S. Eliot, svoj dom prvikrat ugleda takega, kakršen v resnici je. Zgodba, ki smo jo pravkar skicirali, je tako zgodba, ki jo pripoveduje Homer v Odiseji, kakor zgodba, ki jo pripoveduje John Ronald Reuel Tolkien v Hobitu. A če se nam zdi povsem samoumevno, da naj bi po starogrški epski pesnitvi posegali predvsem odrasli bralke in bralci, to ne velja nujno v primeru fantazijskega romana angleškega pisatelja. Zakaj neki ne? In zakaj je tak pogled, ki hoče Hobita pač prekvalificirati v delo, namenjeno izključno mladim, otrokom, vendarle odločno prekratek? - Odgovor smo iskali v tokratnem Sobotnem branju, ko smo pred mikrofonom gostili literarnega kritika, urednika pri Cankarjevi založbi in v zadnjem času vse bolj tudi najbolj prepoznavnega zagovornika odlik žanrske književnosti pri nas, dr. Aljošo Harlamova, obenem pa smo listali po najnovejši slovenski izdaji Tolkienove legendarne knjige, se pravi po prevodu Dušana Ogrizka iz leta 1986, ki pa je, skrbno pregledan in pomembno osvežen, prav pred kratkim izšel pri Mladinski knjigi. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
V svojem zrelem ustvarjalnem obdobju, nekako med letoma 1866 in 1881, je Fjodor Mihajlovič Dostojevski napisal pet romanov, od katerih štirje – Zločin in kazen, Idiot, Besi in, kajpada, Bratje Karamazovi – veljajo za čisto klasiko, za umetniško dovršena, naravnost genialna dela, ki jih je preprosto treba prebrati vsaj enkrat v življenju. Kaj pa je s petim romanom, ki je nastal v tem času? Kaj je, skratka, z Mladeničem, ki ga je pisatelj revijalno prvič objavil leta 1875? – Zdi se, da ostaja nekako ob strani, razmeroma malo bran in malo ljubljen. Pa to pomeni, da Mladenič ni nič kaj prida? Je Dostojevski s tem romanom kratko malo brcnil v prazno? – Odgovor smo iskali v tokratnem Sobotnem branju, ko smo pred mikrofonom gostili dr. Uršo Zabukovec, ki je roman prevedla in mu pripisala spremno besedo. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
V svojem zrelem ustvarjalnem obdobju, nekako med letoma 1866 in 1881, je Fjodor Mihajlovič Dostojevski napisal pet romanov, od katerih štirje – Zločin in kazen, Idiot, Besi in, kajpada, Bratje Karamazovi – veljajo za čisto klasiko, za umetniško dovršena, naravnost genialna dela, ki jih je preprosto treba prebrati vsaj enkrat v življenju. Kaj pa je s petim romanom, ki je nastal v tem času? Kaj je, skratka, z Mladeničem, ki ga je pisatelj revijalno prvič objavil leta 1875? – Zdi se, da ostaja nekako ob strani, razmeroma malo bran in malo ljubljen. Pa to pomeni, da Mladenič ni nič kaj prida? Je Dostojevski s tem romanom kratko malo brcnil v prazno? – Odgovor smo iskali v tokratnem Sobotnem branju, ko smo pred mikrofonom gostili dr. Uršo Zabukovec, ki je roman prevedla in mu pripisala spremno besedo. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
Elena Ferrante, ki velja za zelo enigmatično pojavo v sodobnem knjižnem svetu, saj ne vemo, kdo se skriva za psevdonimov avtorstva priljubljenega Neapeljskega cikla, zgodbo v romanu Zlagano življenje odraslih - imamo ga tudi v slovenskem prevodu Daše Perme Jurjavčič - izoblikuje v vzdušju mesta, ki ga s perspektive odraščajočega dekleta zdaj pokaže kot širše prizorišče: zapleteni osebni in družbeni odnosi se preigravajo z uporabo pozicij moči in so odraz statusa, izobrazbe, bogastva, spola in starosti ljudi, ki bolj ali manj dobro obvladujejo prikrivanje resnice … Zlagano življenje odraslih, zopet s pečatom Neaplja, vendar z zaznamovanostjo, ki se je oblikovala v desetletjih po okoliščinah, opisanih v neapeljski tetralogiji, tokrat v oddaji Sobotno branje!
Elena Ferrante, ki velja za zelo enigmatično pojavo v sodobnem knjižnem svetu, saj ne vemo, kdo se skriva za psevdonimov avtorstva priljubljenega Neapeljskega cikla, zgodbo v romanu Zlagano življenje odraslih - imamo ga tudi v slovenskem prevodu Daše Perme Jurjavčič - izoblikuje v vzdušju mesta, ki ga s perspektive odraščajočega dekleta zdaj pokaže kot širše prizorišče: zapleteni osebni in družbeni odnosi se preigravajo z uporabo pozicij moči in so odraz statusa, izobrazbe, bogastva, spola in starosti ljudi, ki bolj ali manj dobro obvladujejo prikrivanje resnice … Zlagano življenje odraslih, zopet s pečatom Neaplja, vendar z zaznamovanostjo, ki se je oblikovala v desetletjih po okoliščinah, opisanih v neapeljski tetralogiji, tokrat v oddaji Sobotno branje!
Od osamosvojitve letos minevajo že tri desetletja, začetki slovenske pomladi pa so seveda še nekaj malega starejši. To menda pomeni, da lahko na tedanje družbeno-politične pretrese in spremembe že pogledamo sine ira et studio, brez pretirane jeze ali vneme torej, in preverimo, kaj natanko se je v hitrem teku let zgodilo s pričakovanji, sanjami, upanji in stremljenji, ki so konec osemdesetih oziroma ob začetku devetdesetih razgibavali Slovenke in Slovence. No, prav tak pogled na pot, prehojeno med junijem 1988, ko so na tedanjem Trgu Osvoboditve v Ljubljani množice protestirale proti aretaciji četverice, in našo današnjo, slej ko prej že posttranzicijsko stvarnostjo, se nam odpre v Trgu osvoboditve, romanu Andreja Blatnika, ki je pred nedavnim izšel pri založbi Goga. In vendar Blatnikovo najnovejše delo ni zgodovinska freska širokega, malodane epskega zamaha, ampak ga lahko beremo kot intimen, ljubezenski roman. Trg osvoboditve namreč pripoveduje o paru, ki se spozna natanko na demonstracijah l. 1988, potem pa spremljamo vzpone, padce in druge zapletene vijuge njunega odnosa. Toda – kako pisatelju uspe to zasebno zgodbo povedati tako, da skoznjo vendarle ugledamo tudi širšo sliko, se pravi slovensko najnovejšo zgodovino, njene vzpone, padce in druge zapletene vijuge? – Odgovor smo iskali v tokratnem Sobotnem branju, ko smo pred mikrofonom gostili prav Andreja Blatnika. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
Od osamosvojitve letos minevajo že tri desetletja, začetki slovenske pomladi pa so seveda še nekaj malega starejši. To menda pomeni, da lahko na tedanje družbeno-politične pretrese in spremembe že pogledamo sine ira et studio, brez pretirane jeze ali vneme torej, in preverimo, kaj natanko se je v hitrem teku let zgodilo s pričakovanji, sanjami, upanji in stremljenji, ki so konec osemdesetih oziroma ob začetku devetdesetih razgibavali Slovenke in Slovence. No, prav tak pogled na pot, prehojeno med junijem 1988, ko so na tedanjem Trgu Osvoboditve v Ljubljani množice protestirale proti aretaciji četverice, in našo današnjo, slej ko prej že posttranzicijsko stvarnostjo, se nam odpre v Trgu osvoboditve, romanu Andreja Blatnika, ki je pred nedavnim izšel pri založbi Goga. In vendar Blatnikovo najnovejše delo ni zgodovinska freska širokega, malodane epskega zamaha, ampak ga lahko beremo kot intimen, ljubezenski roman. Trg osvoboditve namreč pripoveduje o paru, ki se spozna natanko na demonstracijah l. 1988, potem pa spremljamo vzpone, padce in druge zapletene vijuge njunega odnosa. Toda – kako pisatelju uspe to zasebno zgodbo povedati tako, da skoznjo vendarle ugledamo tudi širšo sliko, se pravi slovensko najnovejšo zgodovino, njene vzpone, padce in druge zapletene vijuge? – Odgovor smo iskali v tokratnem Sobotnem branju, ko smo pred mikrofonom gostili prav Andreja Blatnika. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
Najnovejšo knjigo Toneta Partljiča z naslovom Ljudje z otoka sestavlja 8 novel, ki preko življenjskih zgodb posameznikov in družin zarisujejo svet odmaknjenega hrvaškega otoka Ilovik, ki ga pisatelj obiskuje že skoraj 40 let. Okolje, ki se skozi novele razpira pred nami, je po eni strani zelo osamljeno in zaprto, zaščitniško do lastnih navad in ritualov, strogo religiozno in sumničavo do tujcev, po drugi strani pa je kljub svoji odmaknjenosti ves čas na tak ali drugačen način predmet nenehnih zgodovinskih sprememb in je v marsikaterem smislu zelo povezano s svetom, kar je še posebej izrazito, ker se novele dogajajo v različnih obdobjih burnega 20. stoletja, v katerem otok zamenja kar štiri različne države: po razpadu Avstro-Ogrske se namreč znajde pod Italijo in šele po drugi svetovni vojni postane del Jugoslavije in nato Hrvaške. Ob tem se iz revnega otoka, kjer je bilo večino zgodovine težko preživeti, domačini nenehno izseljujejo in ob redkih obiskih ali vrnitvah tja prinašajo celo zgodbe o življenju v Združenih državah in drugih daljnih krajih. O tem zanimivem prepletu zaprtosti in povezanosti s svetom ter drugih značilnostih življenja na tem majhnem otoku – katerega podoba je čez leto zelo drugačna kot ob poletnem navalu turistov – pa tudi o tem, kako se je sploh lotil pisanja svoje najnovejše knjige, ki vendarle ni le strogo realističen opis otoškega življenja, smo za tokratno Sobotno branje govorili s pisateljem Tonetom Partljičem. Oddajo je pripravila Alja Zore.
Najnovejšo knjigo Toneta Partljiča z naslovom Ljudje z otoka sestavlja 8 novel, ki preko življenjskih zgodb posameznikov in družin zarisujejo svet odmaknjenega hrvaškega otoka Ilovik, ki ga pisatelj obiskuje že skoraj 40 let. Okolje, ki se skozi novele razpira pred nami, je po eni strani zelo osamljeno in zaprto, zaščitniško do lastnih navad in ritualov, strogo religiozno in sumničavo do tujcev, po drugi strani pa je kljub svoji odmaknjenosti ves čas na tak ali drugačen način predmet nenehnih zgodovinskih sprememb in je v marsikaterem smislu zelo povezano s svetom, kar je še posebej izrazito, ker se novele dogajajo v različnih obdobjih burnega 20. stoletja, v katerem otok zamenja kar štiri različne države: po razpadu Avstro-Ogrske se namreč znajde pod Italijo in šele po drugi svetovni vojni postane del Jugoslavije in nato Hrvaške. Ob tem se iz revnega otoka, kjer je bilo večino zgodovine težko preživeti, domačini nenehno izseljujejo in ob redkih obiskih ali vrnitvah tja prinašajo celo zgodbe o življenju v Združenih državah in drugih daljnih krajih. O tem zanimivem prepletu zaprtosti in povezanosti s svetom ter drugih značilnostih življenja na tem majhnem otoku – katerega podoba je čez leto zelo drugačna kot ob poletnem navalu turistov – pa tudi o tem, kako se je sploh lotil pisanja svoje najnovejše knjige, ki vendarle ni le strogo realističen opis otoškega življenja, smo za tokratno Sobotno branje govorili s pisateljem Tonetom Partljičem. Oddajo je pripravila Alja Zore.
Tokrat vam predstavljamo knjigo Draga, draga Brenda, ki je pravzaprav zbir ljubezenskih pisem literarnega velikana Henryja Millerja igralki Brendi Venus. Ki jih je tudi izdala v knjižni obliki. Knjigo smo v slovenskem prevodu Neve Brun dobili letošnjega junija, izšla pa je pri založbi Forma 7. Svetovna kritiška peresa jo opisujejo v presežnikih, tudi kot eno najbolj nenavadnih romanc – kadarkoli napisanih. Gre namreč za zadnja leta Millerjevega življenja, ko je bil star že več kot 80 let in se je zaljubil v več kot 50 let mlajšo igralko. Da smo knjigo sploh dobili tudi v slovenskem prevodu, pa je poleg Brunove zaslužen tudi slovenist in komparativist ter pisatelj, Andrijan Lah, ki je velik Millerjev oboževalec in preizpraševalec njegovih del. Z 80-letnikom vitalnega duha in misli, se je o Henryju Millerju in njegovih ljubezenskih pismih Brendi pogovarjala avtorica oddaje Liana Buršič.
Tokrat vam predstavljamo knjigo Draga, draga Brenda, ki je pravzaprav zbir ljubezenskih pisem literarnega velikana Henryja Millerja igralki Brendi Venus. Ki jih je tudi izdala v knjižni obliki. Knjigo smo v slovenskem prevodu Neve Brun dobili letošnjega junija, izšla pa je pri založbi Forma 7. Svetovna kritiška peresa jo opisujejo v presežnikih, tudi kot eno najbolj nenavadnih romanc – kadarkoli napisanih. Gre namreč za zadnja leta Millerjevega življenja, ko je bil star že več kot 80 let in se je zaljubil v več kot 50 let mlajšo igralko. Da smo knjigo sploh dobili tudi v slovenskem prevodu, pa je poleg Brunove zaslužen tudi slovenist in komparativist ter pisatelj, Andrijan Lah, ki je velik Millerjev oboževalec in preizpraševalec njegovih del. Z 80-letnikom vitalnega duha in misli, se je o Henryju Millerju in njegovih ljubezenskih pismih Brendi pogovarjala avtorica oddaje Liana Buršič.
Ponatisi starejših slovenskih romanov so razmeroma redke ptice na slovenskem literarnem obnebju. In vendar so pri založbi Beletrina v zadnjih petih letih ponovno izdali kar tri romane Lojzeta Kovačiča – najprej Kristalni čas z začetka devetdesetih, nato Prišleke iz sredine osemdesetih, prav pred kratkim pa še Pet fragmentov, ki so sicer prvikrat ugledali luč sveta pred natanko štirimi desetletji, l. 1981. Kako si razložiti ta interes za prozo Lojzeta Kovačiča? – Literarni zgodovinar dr. Matevž Kos, ki je novi izdaji Petih fragmentov pripisal spremno besedo, pravi, da preprosto zato, ker se tako med poklicnimi kakor ljubiteljskimi bralkami in bralci vse bolj širi oziroma utrjuje prepričanje, da je Kovačič pravzaprav največji, najboljši pisatelj slovenskega 20. stoletja. Toda: s čim je Kovačič prepričal zahtevno publiko? Katere so ključne poteze oziroma odlike njegovega pisanja? In kakšno mesto v pisateljevm opusu zaseda Pet fragmentov? – Odgovor smo iskali v tokratnem Sobotnem branju, ko smo pred mikrofonom gostili prav dr. Kosa. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
Ponatisi starejših slovenskih romanov so razmeroma redke ptice na slovenskem literarnem obnebju. In vendar so pri založbi Beletrina v zadnjih petih letih ponovno izdali kar tri romane Lojzeta Kovačiča – najprej Kristalni čas z začetka devetdesetih, nato Prišleke iz sredine osemdesetih, prav pred kratkim pa še Pet fragmentov, ki so sicer prvikrat ugledali luč sveta pred natanko štirimi desetletji, l. 1981. Kako si razložiti ta interes za prozo Lojzeta Kovačiča? – Literarni zgodovinar dr. Matevž Kos, ki je novi izdaji Petih fragmentov pripisal spremno besedo, pravi, da preprosto zato, ker se tako med poklicnimi kakor ljubiteljskimi bralkami in bralci vse bolj širi oziroma utrjuje prepričanje, da je Kovačič pravzaprav največji, najboljši pisatelj slovenskega 20. stoletja. Toda: s čim je Kovačič prepričal zahtevno publiko? Katere so ključne poteze oziroma odlike njegovega pisanja? In kakšno mesto v pisateljevm opusu zaseda Pet fragmentov? – Odgovor smo iskali v tokratnem Sobotnem branju, ko smo pred mikrofonom gostili prav dr. Kosa. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
Jacek Dukaj je na Poljskem, kjer ima znanstveno fantastični žanr po zaslugi legendarnega Stanisława Lema dolgo in bogato tradicijo, danes kar najbolj cenjen in priljubljen avtor. V deželi nevernikov prinaša osem njegovih novel, ki jih nedvomno odlikuje domiselnost pri ustvarjanju prostorsko, časovno ali kako drugače oddaljenih svetov, a vendarle v njih avtor osrednjo pozornost namenja človeku, njegovemu samorazumevanju ter odnosu do sveta in do transcendence. »Ti alternativni svetovi so naslikani res prepričljivo, s pomočjo velikega vedenja o fiziki, znanosti in futurologiji, tako da je ta plat izjemno močna. Res pa je, da je to, kar daje presežno vrednost Dukajevi znanstveni fantastiki, filozofska osvetlitev in osmislitev njegovih zgodb,« poudarja prevajalka Jana Unuk.
Jacek Dukaj je na Poljskem, kjer ima znanstveno fantastični žanr po zaslugi legendarnega Stanisława Lema dolgo in bogato tradicijo, danes kar najbolj cenjen in priljubljen avtor. V deželi nevernikov prinaša osem njegovih novel, ki jih nedvomno odlikuje domiselnost pri ustvarjanju prostorsko, časovno ali kako drugače oddaljenih svetov, a vendarle v njih avtor osrednjo pozornost namenja človeku, njegovemu samorazumevanju ter odnosu do sveta in do transcendence. »Ti alternativni svetovi so naslikani res prepričljivo, s pomočjo velikega vedenja o fiziki, znanosti in futurologiji, tako da je ta plat izjemno močna. Res pa je, da je to, kar daje presežno vrednost Dukajevi znanstveni fantastiki, filozofska osvetlitev in osmislitev njegovih zgodb,« poudarja prevajalka Jana Unuk.
Deborah Levy je angleška pisateljica, dramatičarka in pesnica, ki jo predstavljamo v tokratni oddaji Sobotno branje. Prebirali bomo namreč prvi del njene žive avtobiografije, v katerem se kot odgovor na esej Georgea Orwella Zakaj pišem prek svojega otroštva, odraščanja v Jožnoafriški republiki v času apartheida, zaprtja očeta, ločitve staršev, pisateljske blokade, ženskosti in materinstva ukvarja z vprašanjem, zakaj piše sama. Avtobiografska trilogija se je uvrstila na Guardianov seznam najboljših del 21. stoletja.
Deborah Levy je angleška pisateljica, dramatičarka in pesnica, ki jo predstavljamo v tokratni oddaji Sobotno branje. Prebirali bomo namreč prvi del njene žive avtobiografije, v katerem se kot odgovor na esej Georgea Orwella Zakaj pišem prek svojega otroštva, odraščanja v Jožnoafriški republiki v času apartheida, zaprtja očeta, ločitve staršev, pisateljske blokade, ženskosti in materinstva ukvarja z vprašanjem, zakaj piše sama. Avtobiografska trilogija se je uvrstila na Guardianov seznam najboljših del 21. stoletja.
Oddaja je namenjena pogovoru z enim, po navadi pa z dvema sogovornikoma, in sicer o temi, ki je tako ali drugače povezana z literaturo. Največkrat je izhodišče pogovora konkretna knjiga - leposlovna, poljudno-znanstvena ali strokovna - ob kateri nato obravnavamo širšo temo ali problematiko. Ker skuša oddaja slediti sočasnemu dogajanju na literarnem prizorišču, so njeni gostje pogosto tudi aktualni nagrajenci. Takrat sta v njenem središču konkretni avtor in njegov ustvarjalni opus. Oddaja Sobotno branje govori o knjigah na drugačen način. Kakšen? Poslušajte jo.
Oddaja je namenjena pogovoru z enim, po navadi pa z dvema sogovornikoma, in sicer o temi, ki je tako ali drugače povezana z literaturo. Največkrat je izhodišče pogovora konkretna knjiga - leposlovna, poljudno-znanstvena ali strokovna - ob kateri nato obravnavamo širšo temo ali problematiko. Ker skuša oddaja slediti sočasnemu dogajanju na literarnem prizorišču, so njeni gostje pogosto tudi aktualni nagrajenci. Takrat sta v njenem središču konkretni avtor in njegov ustvarjalni opus. Oddaja Sobotno branje govori o knjigah na drugačen način. Kakšen? Poslušajte jo.
Nebesna telesa so večplastna zgodba o pričakovanjih družine in družbe, na katera se ljudje različno odzovemo: nekateri z uklonitvijo, drugi z odporom. Ob treh sestrah, ki so v ospredju romana, spoznavamo njihove družine, kraj in svet, ki jim pripadajo. Nebesna telesa so čustvena, zgodovinska, geografska in politična študija mikrookolja, ki razpira panoramsko sliko širše družbe. Poleg mozaičnega in skoraj pesniškega slikanja vsakdanjega življenja, delo pritegne tudi zaradi kraja dogajanje, o katerem ne vemo veliko. Oman, monarhija na jugovzhodu Arabskega polotoka, se je v zadnjega pol stoletja izjemno spremenil. O tem priča tudi podatek, da so leta 1970 z zakonom prepovedali suženjstvo. Roman Džohe Alharti je izšel v zbirki Žepna Beletrina v okvira Festivala literature sveta Fabula. Roman je prevedla Barbara Skubic, z njo se je pogovarjala Urška Henigman.
Nebesna telesa so večplastna zgodba o pričakovanjih družine in družbe, na katera se ljudje različno odzovemo: nekateri z uklonitvijo, drugi z odporom. Ob treh sestrah, ki so v ospredju romana, spoznavamo njihove družine, kraj in svet, ki jim pripadajo. Nebesna telesa so čustvena, zgodovinska, geografska in politična študija mikrookolja, ki razpira panoramsko sliko širše družbe. Poleg mozaičnega in skoraj pesniškega slikanja vsakdanjega življenja, delo pritegne tudi zaradi kraja dogajanje, o katerem ne vemo veliko. Oman, monarhija na jugovzhodu Arabskega polotoka, se je v zadnjega pol stoletja izjemno spremenil. O tem priča tudi podatek, da so leta 1970 z zakonom prepovedali suženjstvo. Roman Džohe Alharti je izšel v zbirki Žepna Beletrina v okvira Festivala literature sveta Fabula. Roman je prevedla Barbara Skubic, z njo se je pogovarjala Urška Henigman.
"Vedno sem rada brala dobro napisane romane in biografije o posebnih ženskah. Zdelo se mi je, da mi dajejo moč, kot sirup z železom oživi slabokrvneža, da me prepričujejo, da je marsikaj mogoče in da ni pomembno, koliko ovir ti podtakne življenje, ampak to, kako jih premagaš." Tako začne svojo drugo knjigo Kaj hoče ženska? (s prvo - Magija za realiste - je bila finalistka za Rožančevo nagrado za najboljše esejistično delo) dramaturginja in ena najbolj branih novinark Dela - Irena Štaudohar. Knjiga o življenjskih zgodbah velikih žensk kot so denimo intelektualka Susan Sontag, filozofinja Hannah Arendt, igralka Jeanne Moreau, pisateljica Nora Ephron, etc. je izšla pri založbi UMco, uredila pa jo je Renate Rugelj. V oddaji je odlomek iz knjige interpretirala Mateja Perpar, s Štaudoharjevo pa se je pogovarjala avtorica oddaje Liana Buršič.
"Vedno sem rada brala dobro napisane romane in biografije o posebnih ženskah. Zdelo se mi je, da mi dajejo moč, kot sirup z železom oživi slabokrvneža, da me prepričujejo, da je marsikaj mogoče in da ni pomembno, koliko ovir ti podtakne življenje, ampak to, kako jih premagaš." Tako začne svojo drugo knjigo Kaj hoče ženska? (s prvo - Magija za realiste - je bila finalistka za Rožančevo nagrado za najboljše esejistično delo) dramaturginja in ena najbolj branih novinark Dela - Irena Štaudohar. Knjiga o življenjskih zgodbah velikih žensk kot so denimo intelektualka Susan Sontag, filozofinja Hannah Arendt, igralka Jeanne Moreau, pisateljica Nora Ephron, etc. je izšla pri založbi UMco, uredila pa jo je Renate Rugelj. V oddaji je odlomek iz knjige interpretirala Mateja Perpar, s Štaudoharjevo pa se je pogovarjala avtorica oddaje Liana Buršič.
Avstrijski pisatelj in od predlani tudi prejemnik Nobelove nagrade za književnost, Peter Handke, že dobrega četrt stoletja razburja svetovno javnost s hudo spornimi, celo sramotnimi stališči o razpadu Jugoslavije in pokolu v Srebrenici. Tako najbrž ni presenetljivo, če so številni bralke in bralci pozabili, da je Handke vendarle eden največjih sodobnih mojstrov nemškega jezika. Prav tako pa se zdi, da so pozabili, da v njegovem opusu najdemo tudi številna dela, ki nočejo biti poudarjeno družbeno-kritična ali angažirana, temveč so, ravno nasprotno, izrazito osebne, izpovedne, samo-preiskujoče, celo samo-obtožujoče narave. Med taka gotovo lahko prištejemo roman Moje leto v Nikogaršnjem zalivu, ki ga je za založbo Beletrina pred nedavnim prevedla dr. Amalija Maček. Tu namreč Handke piše o navzven sicer mirnem, malodane spokojnem, navznoter pa vendarle precej burnem letu, ki ga njegov literarni junak, Gregor Keuschnig, na moč podoben avtorju samemu, preživi v Franciji, v enem izmed predmestij Pariza. Handkejev junak tako pozorno opazuje naravo; zavzeto bere pisma, ki mu jih pošiljajo prijatelji z vsega sveta; poglobljeno razmišlja o literaturi, naravi pisanja in težavnosti naloge napisati ep; vrta vase, secira svoj značaj in išče razloge, zaradi katerih so se mu številna izmed najtesnejših razmerij, predvsem tistih družinskih, razletela na koščke. In kako se vse te teme navsezadnje povežejo v eno samo, sklenjeno, organsko celoto? – Odgovor smo v pogovoru z Amalijo Maček iskali v tokratnem Sobotnem branju, ki ga je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
Avstrijski pisatelj in od predlani tudi prejemnik Nobelove nagrade za književnost, Peter Handke, že dobrega četrt stoletja razburja svetovno javnost s hudo spornimi, celo sramotnimi stališči o razpadu Jugoslavije in pokolu v Srebrenici. Tako najbrž ni presenetljivo, če so številni bralke in bralci pozabili, da je Handke vendarle eden največjih sodobnih mojstrov nemškega jezika. Prav tako pa se zdi, da so pozabili, da v njegovem opusu najdemo tudi številna dela, ki nočejo biti poudarjeno družbeno-kritična ali angažirana, temveč so, ravno nasprotno, izrazito osebne, izpovedne, samo-preiskujoče, celo samo-obtožujoče narave. Med taka gotovo lahko prištejemo roman Moje leto v Nikogaršnjem zalivu, ki ga je za založbo Beletrina pred nedavnim prevedla dr. Amalija Maček. Tu namreč Handke piše o navzven sicer mirnem, malodane spokojnem, navznoter pa vendarle precej burnem letu, ki ga njegov literarni junak, Gregor Keuschnig, na moč podoben avtorju samemu, preživi v Franciji, v enem izmed predmestij Pariza. Handkejev junak tako pozorno opazuje naravo; zavzeto bere pisma, ki mu jih pošiljajo prijatelji z vsega sveta; poglobljeno razmišlja o literaturi, naravi pisanja in težavnosti naloge napisati ep; vrta vase, secira svoj značaj in išče razloge, zaradi katerih so se mu številna izmed najtesnejših razmerij, predvsem tistih družinskih, razletela na koščke. In kako se vse te teme navsezadnje povežejo v eno samo, sklenjeno, organsko celoto? – Odgovor smo v pogovoru z Amalijo Maček iskali v tokratnem Sobotnem branju, ki ga je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
Podnaslov knjige je Dnevnik gospodinjca, saj ga vsakdanje življenje postavlja v to vlogo. A ker ostaja novinar po razmišljanju, njegova pripoved seže daleč onkraj vsakdanjosti, mogoče celo banalnosti. Dejan pripoveduje zgodbe svojega odraščanja, je pa knjiga tudi zapis časa oziroma dogajanja na prepihu družbenih sprememb, ki so segle v vse pore življenja - tudi na področje medijev, zato v knjigi sledimo zakulisju preobrazbe v svetu časopisov, kot jih je spremljal. ""Vem, kako je bilo, saj sem bil tam," pravi. Pri tem je iskren in prepričljiv. Knjiga Retrovizor je izšla pri založbi Pivec.
Podnaslov knjige je Dnevnik gospodinjca, saj ga vsakdanje življenje postavlja v to vlogo. A ker ostaja novinar po razmišljanju, njegova pripoved seže daleč onkraj vsakdanjosti, mogoče celo banalnosti. Dejan pripoveduje zgodbe svojega odraščanja, je pa knjiga tudi zapis časa oziroma dogajanja na prepihu družbenih sprememb, ki so segle v vse pore življenja - tudi na področje medijev, zato v knjigi sledimo zakulisju preobrazbe v svetu časopisov, kot jih je spremljal. ""Vem, kako je bilo, saj sem bil tam," pravi. Pri tem je iskren in prepričljiv. Knjiga Retrovizor je izšla pri založbi Pivec.
Mesto Bohane se nahaja nekje na zahodni irski obali in je povsem izmišljeno. Obdaja ga Velenič in svet onkraj njegovih meja tako rekoč ne obstaja. V zaprtem kozmosu tega mesta se njegovi prebivalci posvečajo predvsem svojim zadevam, ki se vrtijo okoli kriminalnih poslov, boja za oblast, kajenja trave in opija, prostitucije ter kar pogostih in še toliko bolj brutalnih spopadov z noži. Na strelno orožje v romanu ne boste naleteli, pa še na kaj drugega ne. Presenetljivo nemara, kajti roman z naslovom Mesto Bohane irskega pisatelja Kevina Barryja se dogaja v letu 2053, a v njem ni prav nobenih futurističnih elementov. A to je le eno izmed na prvi pogled nelogičnih presenečenj, s katerimi postreže avtor. "Zelo uživam v tem, da poskušam spodkopati bralčeva pričakovanja. Bralec bere knjigo in misli, da je to ena vrsta knjige, jaz pa mu skušam spodmakniti tla pod nogami, da bo pomislil: Ne, to ni to," je na festivalu Mesto knjige 2021 (na daljavo) povedal Kevin Barry. Kar takoj spodkoplje tudi naša jezikovna pričakovanja. Za potrebe svojega romanesknega prvenca je izumil svojevrstno verzijo zahodno irskega govora, ki ga je prevajalka Alenka Jovanovski prestavila v celjsko regionalno govorico. "Zelo nerutiniran jezik je to in prvega pol leta sem iskala način, kako to sploh preliti, pravzaprav sem morala izumit jezik," izpostavi prevajalka. Živ in kljub nenavadni govorici zelo berljiv prevod romana Mesto Bohane je izšel pri KUD Police Dubove.
Mesto Bohane se nahaja nekje na zahodni irski obali in je povsem izmišljeno. Obdaja ga Velenič in svet onkraj njegovih meja tako rekoč ne obstaja. V zaprtem kozmosu tega mesta se njegovi prebivalci posvečajo predvsem svojim zadevam, ki se vrtijo okoli kriminalnih poslov, boja za oblast, kajenja trave in opija, prostitucije ter kar pogostih in še toliko bolj brutalnih spopadov z noži. Na strelno orožje v romanu ne boste naleteli, pa še na kaj drugega ne. Presenetljivo nemara, kajti roman z naslovom Mesto Bohane irskega pisatelja Kevina Barryja se dogaja v letu 2053, a v njem ni prav nobenih futurističnih elementov. A to je le eno izmed na prvi pogled nelogičnih presenečenj, s katerimi postreže avtor. "Zelo uživam v tem, da poskušam spodkopati bralčeva pričakovanja. Bralec bere knjigo in misli, da je to ena vrsta knjige, jaz pa mu skušam spodmakniti tla pod nogami, da bo pomislil: Ne, to ni to," je na festivalu Mesto knjige 2021 (na daljavo) povedal Kevin Barry. Kar takoj spodkoplje tudi naša jezikovna pričakovanja. Za potrebe svojega romanesknega prvenca je izumil svojevrstno verzijo zahodno irskega govora, ki ga je prevajalka Alenka Jovanovski prestavila v celjsko regionalno govorico. "Zelo nerutiniran jezik je to in prvega pol leta sem iskala način, kako to sploh preliti, pravzaprav sem morala izumit jezik," izpostavi prevajalka. Živ in kljub nenavadni govorici zelo berljiv prevod romana Mesto Bohane je izšel pri KUD Police Dubove.
Tokrat vam predstavljamo knjigo ene najbolj prevajanih hrvaških avtoric Slavenke Drakulič – Dora in Minotaver, ki je izšla letos pri založbi Beletrina v prevodu Mateje Komel Snoj, opisuje pa turbulentno razmerje priznane fotografinje in ene najbolj izstopajočih figur pariške avantgarde Dore Maar z enim največjih slikarskih genijev Pablom Picassom. O vsebini knjige se je Liana Buršič se pogovarjala z avtorico, Slavenko Drakulić
Tokrat vam predstavljamo knjigo ene najbolj prevajanih hrvaških avtoric Slavenke Drakulič – Dora in Minotaver, ki je izšla letos pri založbi Beletrina v prevodu Mateje Komel Snoj, opisuje pa turbulentno razmerje priznane fotografinje in ene najbolj izstopajočih figur pariške avantgarde Dore Maar z enim največjih slikarskih genijev Pablom Picassom. O vsebini knjige se je Liana Buršič se pogovarjala z avtorico, Slavenko Drakulić
Načini, kako organiziramo svoje družbe in gospodarstva, se skozi čas seveda preoblikujejo in povsem naravno je, da se ljudje, vsaj odkar smo nekoliko bolj množično vključeni v širše politično dogajanje, sprašujemo o tem, v kakšnih družbah bi želeli živeti in kako je trenutne družbene ureditve mogoče izboljšati. In vendar se kljub temu vedno znova dogaja, da že vzpostavljeni ekonomski in politični sistemi sami sebe predstavljajo kot nespremenljive, v nekaterih zgodovinskih trenutkih pa celo izrazito zatirajo kakršen koli razmislek o alternativnih družbenih ureditvah. Eno takih obdobij je bila gotovo hladna vojna, v kateri so tudi na Zahodu, posebej v Združenih državah, zaradi domnevno komunističnih nazorov odpustili celo množico profesorjev, ekonomistov in javnih intelektualcev, med njimi tudi mnoge, ki so bili vse prej kot radikalni levičarji in so še nekaj let pred tem v administraciji vse do danes najbolj priljubljenega ameriškega predsednika Franklina Roosevelta v resnici pomagali postaviti na noge gospodarstvo Združenih držav po veliki depresiji v tridesetih letih 20. stoletja. No, prav to ne preveč bleščeče obdobje ameriške zgodovine odseva iz nekaj kratkih esejev Alberta Einsteina, ki so jih kot pamflet pod naslovom Za socializem in svobodo mišljenja v prevodu Tadeja Turnška nedavno izdali pri založbi ZRC Sazu in v katerih se veliki fizik odločno postavi v bran pravici do svobode govora, vključno s pravico do razpravljanja o socializmu kot v tistem času najpomembnejši in najbolj preganjani ideji o drugačni družbeni ureditvi. O izbranih besedilih in nekaterih vprašanjih, ki jih odpirajo, smo se za tokratno Sobotno branje pogovarjali z enim od urednikov pamfleta, sociologom in publicistom dr. Tomažem Mastnakom, ki je izdaji pripisal tudi spremno besedo.
Načini, kako organiziramo svoje družbe in gospodarstva, se skozi čas seveda preoblikujejo in povsem naravno je, da se ljudje, vsaj odkar smo nekoliko bolj množično vključeni v širše politično dogajanje, sprašujemo o tem, v kakšnih družbah bi želeli živeti in kako je trenutne družbene ureditve mogoče izboljšati. In vendar se kljub temu vedno znova dogaja, da že vzpostavljeni ekonomski in politični sistemi sami sebe predstavljajo kot nespremenljive, v nekaterih zgodovinskih trenutkih pa celo izrazito zatirajo kakršen koli razmislek o alternativnih družbenih ureditvah. Eno takih obdobij je bila gotovo hladna vojna, v kateri so tudi na Zahodu, posebej v Združenih državah, zaradi domnevno komunističnih nazorov odpustili celo množico profesorjev, ekonomistov in javnih intelektualcev, med njimi tudi mnoge, ki so bili vse prej kot radikalni levičarji in so še nekaj let pred tem v administraciji vse do danes najbolj priljubljenega ameriškega predsednika Franklina Roosevelta v resnici pomagali postaviti na noge gospodarstvo Združenih držav po veliki depresiji v tridesetih letih 20. stoletja. No, prav to ne preveč bleščeče obdobje ameriške zgodovine odseva iz nekaj kratkih esejev Alberta Einsteina, ki so jih kot pamflet pod naslovom Za socializem in svobodo mišljenja v prevodu Tadeja Turnška nedavno izdali pri založbi ZRC Sazu in v katerih se veliki fizik odločno postavi v bran pravici do svobode govora, vključno s pravico do razpravljanja o socializmu kot v tistem času najpomembnejši in najbolj preganjani ideji o drugačni družbeni ureditvi. O izbranih besedilih in nekaterih vprašanjih, ki jih odpirajo, smo se za tokratno Sobotno branje pogovarjali z enim od urednikov pamfleta, sociologom in publicistom dr. Tomažem Mastnakom, ki je izdaji pripisal tudi spremno besedo.
V primerjavi s prvim delom trilogije Rim–Ljubljana–Bruselj trupla tokrat padajo v Sloveniji. Dogajanje je avtorica ter novinarka in dopisnica RTV Slovenija iz Bruslja Mojca Širok iz svoje prve knjige Pogodba v drugem delu z naslovom Evidenca iz Italije preselila na domača tla. Napet kriminalni roman, ki ga v tokratnem Sobotnem branju predstavlja Tina Lamovšek, je kot nalašč za prijetno in sproščeno branje v tem poletnem času. Obljubimo, da ne izdamo nobenih kvartnikov!
V primerjavi s prvim delom trilogije Rim–Ljubljana–Bruselj trupla tokrat padajo v Sloveniji. Dogajanje je avtorica ter novinarka in dopisnica RTV Slovenija iz Bruslja Mojca Širok iz svoje prve knjige Pogodba v drugem delu z naslovom Evidenca iz Italije preselila na domača tla. Napet kriminalni roman, ki ga v tokratnem Sobotnem branju predstavlja Tina Lamovšek, je kot nalašč za prijetno in sproščeno branje v tem poletnem času. Obljubimo, da ne izdamo nobenih kvartnikov!
Patrick Melrose, naslovni junak knjižne pentologije angleškega prozaista Edwarda St Aubyna, je avtorjev alter ego, ki nudi razkrivajoč vpogled v resnične patologije najvišje angleške aristokracije. Kot plod raziskovanja odnosov "od blizu" in razmer znotraj te, od običajnih ljudi izolirane družbe, poišče tudi razloge za globoke osebne travme, ki jih doživlja kot sicer priviligiran in izobražen posameznik, dolgotrajen odvisnik od drog in alkohola… Kljub številnim zlorabam in demonom, ki ga preganjajo od otroštva, išče lastne poti iz kaotičnega in toksičnega okolja, zaznamovanega z nečlovečnostjo, izdajstvi in nezaupanjem … Cikel sestavlja sicer pet romanov, ki bodo v slovenščini izšli v dveh delih, prvi, ki zajema tri romane ali poglavja iz življenja pisatelja in hrati knjižnega protagonista, je mojstrsko prevedel Uroš Kalčič.
Patrick Melrose, naslovni junak knjižne pentologije angleškega prozaista Edwarda St Aubyna, je avtorjev alter ego, ki nudi razkrivajoč vpogled v resnične patologije najvišje angleške aristokracije. Kot plod raziskovanja odnosov "od blizu" in razmer znotraj te, od običajnih ljudi izolirane družbe, poišče tudi razloge za globoke osebne travme, ki jih doživlja kot sicer priviligiran in izobražen posameznik, dolgotrajen odvisnik od drog in alkohola… Kljub številnim zlorabam in demonom, ki ga preganjajo od otroštva, išče lastne poti iz kaotičnega in toksičnega okolja, zaznamovanega z nečlovečnostjo, izdajstvi in nezaupanjem … Cikel sestavlja sicer pet romanov, ki bodo v slovenščini izšli v dveh delih, prvi, ki zajema tri romane ali poglavja iz življenja pisatelja in hrati knjižnega protagonista, je mojstrsko prevedel Uroš Kalčič.
Koliko umetniške globine pa sploh smemo pričakovati od zgodbe, ki je dolga vsega tri strani ali celo še bistveno manj? Če je pripoved tako kratka – kaj neki se v njej sploh lahko zgodi? In če v zgodbi ni prostora za razvoj napetega zapleta ali natančno portretiranje nenavadnega, zanimivega ali izstopajočega junaka – čemu bi tako besedilo sploh hoteli brati? Tovrstna vprašanja se najbrž postavljajo bralkam in bralcem, ki v roke jemljejo še svežo, razmeroma obsežno antologijo najkrajše slovenske pripovedi Na balkon visoke hiše, ki jo je za Mladinsko knjigo, za legendarno knjižno edicijo Kondor pripravila literarna zgodovinarka in predavateljica na Oddelku za slovenistiko ljubljanske Filozofske fakultete, dr. Alojzija Zupan Sosič. Odgovor na te dileme pa smo v pogovoru z antologistko iskali v tokratnem Sobotnem branju na Prvem. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
Koliko umetniške globine pa sploh smemo pričakovati od zgodbe, ki je dolga vsega tri strani ali celo še bistveno manj? Če je pripoved tako kratka – kaj neki se v njej sploh lahko zgodi? In če v zgodbi ni prostora za razvoj napetega zapleta ali natančno portretiranje nenavadnega, zanimivega ali izstopajočega junaka – čemu bi tako besedilo sploh hoteli brati? Tovrstna vprašanja se najbrž postavljajo bralkam in bralcem, ki v roke jemljejo še svežo, razmeroma obsežno antologijo najkrajše slovenske pripovedi Na balkon visoke hiše, ki jo je za Mladinsko knjigo, za legendarno knjižno edicijo Kondor pripravila literarna zgodovinarka in predavateljica na Oddelku za slovenistiko ljubljanske Filozofske fakultete, dr. Alojzija Zupan Sosič. Odgovor na te dileme pa smo v pogovoru z antologistko iskali v tokratnem Sobotnem branju na Prvem. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
Veliko je možnih načinov za poljudno pripoved o nenavadnih pojavih v našem vesolju in njegovih presenetljivih značilnostih. Ameriška kozmologinja Katie Mack si za izhodišče svoje zgodbe vzame pet zelo različnih, a vendarle možnih scenarijev o tem, kakšen bi utegnil biti njegov konec. Glede na to, kar danes vemo, je namreč odprtih več poti, po katerih bi se nadaljnja usoda vesolja lahko razpletla. »Izhodišče je zelo dobro, kajti to, kako se bo vesolje razvijalo v prihodnosti, je povezno s tem, kako je nastalo, kakšno je sedaj, in z našimi napori, da bi to uganko razvozlali,« pravi astrofizičarka Andreja Gomboc z Univerze v Novi Gorici. »Res ji dobro uspe, da ustvari barvito sliko, razumljivo, preprosto, a še vedno strokovno točno.« »Knjiga mi je zelo všeč. Tudi kot strokovnjakinja moram priznati, da sem se kar nekaj naučila iz te knjige,« pravi astrofizičarka Maruša Bradač, predavateljica na Kalifornijski univerzi v Davisu. Foto: Prvi
Veliko je možnih načinov za poljudno pripoved o nenavadnih pojavih v našem vesolju in njegovih presenetljivih značilnostih. Ameriška kozmologinja Katie Mack si za izhodišče svoje zgodbe vzame pet zelo različnih, a vendarle možnih scenarijev o tem, kakšen bi utegnil biti njegov konec. Glede na to, kar danes vemo, je namreč odprtih več poti, po katerih bi se nadaljnja usoda vesolja lahko razpletla. »Izhodišče je zelo dobro, kajti to, kako se bo vesolje razvijalo v prihodnosti, je povezno s tem, kako je nastalo, kakšno je sedaj, in z našimi napori, da bi to uganko razvozlali,« pravi astrofizičarka Andreja Gomboc z Univerze v Novi Gorici. »Res ji dobro uspe, da ustvari barvito sliko, razumljivo, preprosto, a še vedno strokovno točno.« »Knjiga mi je zelo všeč. Tudi kot strokovnjakinja moram priznati, da sem se kar nekaj naučila iz te knjige,« pravi astrofizičarka Maruša Bradač, predavateljica na Kalifornijski univerzi v Davisu. Foto: Prvi
Svetlana Slapšak je kritičarka, znanstvenica, antropologinja, doktorica antičnih študij, ki poleg 50 knjig, več kot 400 znanstvenih študij in 1000 esejev piše tudi leposlovje. Njen tretji roman Šola za delikatne ljubimce, ki je v prevodu Sete Knop izšel pri založbi Goga, predstavljamo v tokratni oddaji Sobotno branje, ki jo je pripravila Urška Henigman.
Svetlana Slapšak je kritičarka, znanstvenica, antropologinja, doktorica antičnih študij, ki poleg 50 knjig, več kot 400 znanstvenih študij in 1000 esejev piše tudi leposlovje. Njen tretji roman Šola za delikatne ljubimce, ki je v prevodu Sete Knop izšel pri založbi Goga, predstavljamo v tokratni oddaji Sobotno branje, ki jo je pripravila Urška Henigman.
Z Odlašanjem. Parezijo, sicer že četrtim njegovim delom, ki ga imamo na voljo v slovenščini, se na police naših knjižnic in knjigarn vrača Andrej Nikolaidis, prvi zvezdnik pa tudi enfant terrible sodobne črnogorske proze. Za nenavadnim naslovom se skriva precej nenavaden tekst. Gre za knjigo, ki se v pomembni meri bere kot avtobiografsko intonirana, esejistična meditacija o naravi književnega ustvarjanja in družbenih nalogah literature v sodobnem svetu. Gre za knjigo, ki se sprašuje, zakaj naj bi pisatelj tvegal in se izpostavljal javnemu pogromu, zakaj naj bi s pisanjem izzival otopelo družbo, ko pa literatura vendarle ne more, pa če je še tako ostro, brezkompromisno izpisana, v polnosti izreči resnice o krvavi polpreteklosti post-jugoslovanskega prostora? – Odgovor smo iskali v tokratnem Sobotnem branju na Prvem, ko smo pred mikrofonom gostili Dijano Matković, ki je Odlašanje. Parezijo za založbo Sanje prevedla v slovenski jezik. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
Z Odlašanjem. Parezijo, sicer že četrtim njegovim delom, ki ga imamo na voljo v slovenščini, se na police naših knjižnic in knjigarn vrača Andrej Nikolaidis, prvi zvezdnik pa tudi enfant terrible sodobne črnogorske proze. Za nenavadnim naslovom se skriva precej nenavaden tekst. Gre za knjigo, ki se v pomembni meri bere kot avtobiografsko intonirana, esejistična meditacija o naravi književnega ustvarjanja in družbenih nalogah literature v sodobnem svetu. Gre za knjigo, ki se sprašuje, zakaj naj bi pisatelj tvegal in se izpostavljal javnemu pogromu, zakaj naj bi s pisanjem izzival otopelo družbo, ko pa literatura vendarle ne more, pa če je še tako ostro, brezkompromisno izpisana, v polnosti izreči resnice o krvavi polpreteklosti post-jugoslovanskega prostora? – Odgovor smo iskali v tokratnem Sobotnem branju na Prvem, ko smo pred mikrofonom gostili Dijano Matković, ki je Odlašanje. Parezijo za založbo Sanje prevedla v slovenski jezik. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
O najnovejši (pa tudi najbolj obsežni in eruditski do sedaj) knjigi filmskega kritika, publicista in avtorja skoraj devetdesetih knjig - Marcela Štefančiča jr. – Če umrem, preden se zbudim, je njegov urednik pri založbi UMco - Samo Rugelj rekel, da jo lahko prebiramo vse življenje. Filozof Slavoj Žižek pa je dodal, da ne gre le za enciklopedičen opis filmov noir, ki je strokovno podkovan, ampka tudi neubranljivo berljiv. O tej klasiki filmske teorije in družbene analize, o zgodbah filmov noir, ki so bile vedno lucidne, inteligentne in, ki jih je treba povedati do konca, se je Liana Buršič pogovarjala z avtorjem.
O najnovejši (pa tudi najbolj obsežni in eruditski do sedaj) knjigi filmskega kritika, publicista in avtorja skoraj devetdesetih knjig - Marcela Štefančiča jr. – Če umrem, preden se zbudim, je njegov urednik pri založbi UMco - Samo Rugelj rekel, da jo lahko prebiramo vse življenje. Filozof Slavoj Žižek pa je dodal, da ne gre le za enciklopedičen opis filmov noir, ki je strokovno podkovan, ampka tudi neubranljivo berljiv. O tej klasiki filmske teorije in družbene analize, o zgodbah filmov noir, ki so bile vedno lucidne, inteligentne in, ki jih je treba povedati do konca, se je Liana Buršič pogovarjala z avtorjem.
V zbirki z naslovom O ljubezni, batinah in revoluciji, avtorica Nora Verde, obravnava aktualno družbeno problematiko, revščino, prekariat, izključenost, aktivizem. Kot so zapisali pri založbi Goga, kjer je knjiga pred kratkim izšla, so zgodbe izpisane s pozicije tistih, ki se upirajo samoumevnosti patriarhalnega nasilja in družbeni preobčutljivosti. O knjigi se bomo pogovarjali s prevajalko Suzano Tratnik.
V zbirki z naslovom O ljubezni, batinah in revoluciji, avtorica Nora Verde, obravnava aktualno družbeno problematiko, revščino, prekariat, izključenost, aktivizem. Kot so zapisali pri založbi Goga, kjer je knjiga pred kratkim izšla, so zgodbe izpisane s pozicije tistih, ki se upirajo samoumevnosti patriarhalnega nasilja in družbeni preobčutljivosti. O knjigi se bomo pogovarjali s prevajalko Suzano Tratnik.
Beograd ima dolgo, bogato in zavito zgodovino. Med drugim so jo pisali Kelti in Rimljani, Huni in Bizantinci, Slovani in Turki, Madžari in Avstrijci. V 20. stoletju smo jo po svoje seveda pomagali ustvarjati tudi Slovenci. No, v romanu Naslov pa jo na literarno dovršen način pripoveduje in o njej poglobljeno premišljuje eden najpomembnejših sodobnih srbskih pisateljev, predlani tudi vileniški nagrajenec, Dragan Velikić. Kako se je belemu mestu ob sotočju Save in Donave nemili zgodovini navkljub tolikokrat uspelo, kakor feniksu, preroditi iz pepela in ali se mu bo ta podvig posrečil tudi v sedanjosti, nad katero še vedno leži senca katastrofalnih Miloševićevih politik, smo preverjali v tokratnem Sobotnem branju na Prvem, ko smo pred mikrofonom gostili dr. Đurđo Strsoglavec, ki je Naslov prevedla za Cankarjevo založbo, sicer pa na ljubljanski Filozofski fakulteti predava hrvaško in srbsko književnost. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
Beograd ima dolgo, bogato in zavito zgodovino. Med drugim so jo pisali Kelti in Rimljani, Huni in Bizantinci, Slovani in Turki, Madžari in Avstrijci. V 20. stoletju smo jo po svoje seveda pomagali ustvarjati tudi Slovenci. No, v romanu Naslov pa jo na literarno dovršen način pripoveduje in o njej poglobljeno premišljuje eden najpomembnejših sodobnih srbskih pisateljev, predlani tudi vileniški nagrajenec, Dragan Velikić. Kako se je belemu mestu ob sotočju Save in Donave nemili zgodovini navkljub tolikokrat uspelo, kakor feniksu, preroditi iz pepela in ali se mu bo ta podvig posrečil tudi v sedanjosti, nad katero še vedno leži senca katastrofalnih Miloševićevih politik, smo preverjali v tokratnem Sobotnem branju na Prvem, ko smo pred mikrofonom gostili dr. Đurđo Strsoglavec, ki je Naslov prevedla za Cankarjevo založbo, sicer pa na ljubljanski Filozofski fakulteti predava hrvaško in srbsko književnost. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
Claudia Durastanti velja za eno najbolj prodornih italijanskih pisateljic, ki v svoja dela vnaša veliko avtobiografskih elementov. Svetovno znana avtorica vstopa v slovenski prostor z romanom Tujka, ki je v prevodu Vere Troha izšel pri založbi Beletrina. O romanu, ki skozi prvoosebno izpoved, tematizira različne determinacije kot so odraščanje z gluhimi, deprivilegiranimi starši, migracije, tujstvo in možnost emancipacije in ki bo premierno predstavljen na letošnjem festivalu Fabula, bo spregovorila Katja Šifković. Pred mikrofon jo je povabila Martina Tita Mayer.
Claudia Durastanti velja za eno najbolj prodornih italijanskih pisateljic, ki v svoja dela vnaša veliko avtobiografskih elementov. Svetovno znana avtorica vstopa v slovenski prostor z romanom Tujka, ki je v prevodu Vere Troha izšel pri založbi Beletrina. O romanu, ki skozi prvoosebno izpoved, tematizira različne determinacije kot so odraščanje z gluhimi, deprivilegiranimi starši, migracije, tujstvo in možnost emancipacije in ki bo premierno predstavljen na letošnjem festivalu Fabula, bo spregovorila Katja Šifković. Pred mikrofon jo je povabila Martina Tita Mayer.
Oddaja je namenjena pogovoru z enim, po navadi pa z dvema sogovornikoma, in sicer o temi, ki je tako ali drugače povezana z literaturo. Največkrat je izhodišče pogovora konkretna knjiga - leposlovna, poljudno-znanstvena ali strokovna - ob kateri nato obravnavamo širšo temo ali problematiko. Ker skuša oddaja slediti sočasnemu dogajanju na literarnem prizorišču, so njeni gostje pogosto tudi aktualni nagrajenci. Takrat sta v njenem središču konkretni avtor in njegov ustvarjalni opus. Oddaja Sobotno branje govori o knjigah na drugačen način. Kakšen? Poslušajte jo.
Oddaja je namenjena pogovoru z enim, po navadi pa z dvema sogovornikoma, in sicer o temi, ki je tako ali drugače povezana z literaturo. Največkrat je izhodišče pogovora konkretna knjiga - leposlovna, poljudno-znanstvena ali strokovna - ob kateri nato obravnavamo širšo temo ali problematiko. Ker skuša oddaja slediti sočasnemu dogajanju na literarnem prizorišču, so njeni gostje pogosto tudi aktualni nagrajenci. Takrat sta v njenem središču konkretni avtor in njegov ustvarjalni opus. Oddaja Sobotno branje govori o knjigah na drugačen način. Kakšen? Poslušajte jo.
V tem stoletju menda ni izšlo prav veliko slovenskih romanov, za katere bi lahko rekli, da so dosegli kulten status, da so torej presegli polje čiste literature in postali kulturni fenomen. No, tako delo so zagotovo Čefurji raus! iz leta 2008. Humorno-trpka knjiga, ki v nenavadno živem, vsakdanje-pogovornem, v naši prozi dotlej še nikoli videnem jeziku pripoveduje zgodbo o najstniku Marku Đorđiću, nadobudnem košarkarju z ljubljanskih Fužin in pripadniku druge generacije priseljencev z območja bivše Jugoslavije, ki se nikakor ne znajde v labirintu socialno-ekonomskih in kulturno-identitetnih protislovij, je pač očarala na desettisoče bralk in bralcev, celo tistih priložnostnih, svojega avtorja, Gorana Vojnovića, pa katapultirala med nesporne zvezde sodobne slovenske književnosti. Čefurji raus! se nepozabno končajo z Markovim prislinim odhodom v Bosno za nedoločen čas in številni bralke in bralci smo se takrat bolj ali manj zaskrbljeno spraševali, kako neki se bo tam zasukalo Markovo življenje. No, celovit odgovor na to vprašanje ponuja Vojnovićev najnovejši, četrti roman, Đorđić se vrača, ki je pred nekaj tedni izšel pri založbi Beletrina, delnega pa tokratno Sobotno branje, ko smo pred mikrofonom gostili prav Gorana Vojnovića. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
V tem stoletju menda ni izšlo prav veliko slovenskih romanov, za katere bi lahko rekli, da so dosegli kulten status, da so torej presegli polje čiste literature in postali kulturni fenomen. No, tako delo so zagotovo Čefurji raus! iz leta 2008. Humorno-trpka knjiga, ki v nenavadno živem, vsakdanje-pogovornem, v naši prozi dotlej še nikoli videnem jeziku pripoveduje zgodbo o najstniku Marku Đorđiću, nadobudnem košarkarju z ljubljanskih Fužin in pripadniku druge generacije priseljencev z območja bivše Jugoslavije, ki se nikakor ne znajde v labirintu socialno-ekonomskih in kulturno-identitetnih protislovij, je pač očarala na desettisoče bralk in bralcev, celo tistih priložnostnih, svojega avtorja, Gorana Vojnovića, pa katapultirala med nesporne zvezde sodobne slovenske književnosti. Čefurji raus! se nepozabno končajo z Markovim prislinim odhodom v Bosno za nedoločen čas in številni bralke in bralci smo se takrat bolj ali manj zaskrbljeno spraševali, kako neki se bo tam zasukalo Markovo življenje. No, celovit odgovor na to vprašanje ponuja Vojnovićev najnovejši, četrti roman, Đorđić se vrača, ki je pred nekaj tedni izšel pri založbi Beletrina, delnega pa tokratno Sobotno branje, ko smo pred mikrofonom gostili prav Gorana Vojnovića. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
Mladi danes odraščajo z internetom, digitalnimi napravami in različnimi aplikacijami, kjer se družijo in zabavajo, igrajo računalniške igre, objavljajo svoje vsebine, iščejo informacije, berejo knjige in spremljajo novice, v minulem letu pa tudi obiskujejo pouk in predavanja. Profesorica doktorica Tanja Oblak Črnič s Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani je avtorica znanstvene monografije Mladost na zaslonu, v kateri opozarja na stereotipe in jih presega. Knjiga je prvo celovito delo v Sloveniji, ki mlade, medijsko-komunikacijske tehnologije in širše družbeno-kulturne spremembe proučuje integrativno, zato je predstavljamo v tokratni oddaji Sobotno branje, ki jo je pripravila Urška Henigman.
Mladi danes odraščajo z internetom, digitalnimi napravami in različnimi aplikacijami, kjer se družijo in zabavajo, igrajo računalniške igre, objavljajo svoje vsebine, iščejo informacije, berejo knjige in spremljajo novice, v minulem letu pa tudi obiskujejo pouk in predavanja. Profesorica doktorica Tanja Oblak Črnič s Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani je avtorica znanstvene monografije Mladost na zaslonu, v kateri opozarja na stereotipe in jih presega. Knjiga je prvo celovito delo v Sloveniji, ki mlade, medijsko-komunikacijske tehnologije in širše družbeno-kulturne spremembe proučuje integrativno, zato je predstavljamo v tokratni oddaji Sobotno branje, ki jo je pripravila Urška Henigman.
Med slovenskimi prevodi novejših ruskih romanov, ki so v zadnjem času prišli na naše knjižne police, je nenavadno veliko futurističnih antiutopij. Taka je bila, na primer, Moskva 2042 Vladimirja Vojnoviča, tak je bil Mjausk Tatjane Tolstoj, tak je bil Metro 2033 Dmitrija Gluhovskega, no, prav tak pa je tudi Opričnikov dan enega najbolj razvpitih, kontroverznih pisateljev sodobne Rusije, Vladimirja Sorokina, ki je v izvirniku izšel leta 2006, v slovenskem prevodu pa je luč sveta ugledal pred nedavnim pod okriljem založbe Beletrina. Kakšna je torej prihodnost, ki nam jo tu slika Sorokin, in kaj lahko iz njegovega opisa bodočnosti razberemo o naši sedanjosti, smo v pogovoru z Andrejo Kalc, ki je Opričnikov dan prevedla, preverjali v tokratnem Sobotnem branju. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
Med slovenskimi prevodi novejših ruskih romanov, ki so v zadnjem času prišli na naše knjižne police, je nenavadno veliko futurističnih antiutopij. Taka je bila, na primer, Moskva 2042 Vladimirja Vojnoviča, tak je bil Mjausk Tatjane Tolstoj, tak je bil Metro 2033 Dmitrija Gluhovskega, no, prav tak pa je tudi Opričnikov dan enega najbolj razvpitih, kontroverznih pisateljev sodobne Rusije, Vladimirja Sorokina, ki je v izvirniku izšel leta 2006, v slovenskem prevodu pa je luč sveta ugledal pred nedavnim pod okriljem založbe Beletrina. Kakšna je torej prihodnost, ki nam jo tu slika Sorokin, in kaj lahko iz njegovega opisa bodočnosti razberemo o naši sedanjosti, smo v pogovoru z Andrejo Kalc, ki je Opričnikov dan prevedla, preverjali v tokratnem Sobotnem branju. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
Tri novele ameriškega klasika Hermana Melvilla, ki so izšle v zbirki Kondor Mladinske knjige, prinašajo tri literarno dovršena in obenem jasno družbenokritična besedila tega predstavnika ameriške renesanse: Bartleby, pisar, Benito Cereno in Billy Budd, mornar. V njih Melville skozi pripoved postopoma razkriva ustroj družbenih sistemov in mehanizme, ki zatirane ohranjajo v njihovem podrejenem položaju. Vedno znova se v teh novelah pokaže, da moč argumenta nima nikakršne teže, če ne prihaja s pozicije moči. In podrejeni se tega dobro zavedajo, zato se v argumentiranja niti ne spuščajo. Najglasnejši protest, ki ga tako slišimo, je Bartlebyjev enigmatični "raje bi, da ne". To je edini odgovor, ki ga pisar Barthleby vedno znova ponudi v odgovor na vsakršno zahtevo, ponudbo ali poskus pokupovanja, s katerim skuša njegov delodajalec odnos do svojega najetega delavca spet spraviti v običajne družbene okvire. A tako pisarjev protest kot odvetnikova reakcija se izkažeta za neuspešna. "Melville zastavlja večna vprašanja o vzrokih družbene neenakosti oziroma o vzrokih, ki onemogočajo spremembe," pravi Darja Marinšek, ki je izboru pripisala spremno besedo. "Vse tri novele, ki so zbrane v tem izboru, se ukvarjajo z nezmožnostjo upora v nekem obstoječem družbenopolitičnem sistemu."
Tri novele ameriškega klasika Hermana Melvilla, ki so izšle v zbirki Kondor Mladinske knjige, prinašajo tri literarno dovršena in obenem jasno družbenokritična besedila tega predstavnika ameriške renesanse: Bartleby, pisar, Benito Cereno in Billy Budd, mornar. V njih Melville skozi pripoved postopoma razkriva ustroj družbenih sistemov in mehanizme, ki zatirane ohranjajo v njihovem podrejenem položaju. Vedno znova se v teh novelah pokaže, da moč argumenta nima nikakršne teže, če ne prihaja s pozicije moči. In podrejeni se tega dobro zavedajo, zato se v argumentiranja niti ne spuščajo. Najglasnejši protest, ki ga tako slišimo, je Bartlebyjev enigmatični "raje bi, da ne". To je edini odgovor, ki ga pisar Barthleby vedno znova ponudi v odgovor na vsakršno zahtevo, ponudbo ali poskus pokupovanja, s katerim skuša njegov delodajalec odnos do svojega najetega delavca spet spraviti v običajne družbene okvire. A tako pisarjev protest kot odvetnikova reakcija se izkažeta za neuspešna. "Melville zastavlja večna vprašanja o vzrokih družbene neenakosti oziroma o vzrokih, ki onemogočajo spremembe," pravi Darja Marinšek, ki je izboru pripisala spremno besedo. "Vse tri novele, ki so zbrane v tem izboru, se ukvarjajo z nezmožnostjo upora v nekem obstoječem družbenopolitičnem sistemu."
O hoji v ledu je zbirka popotnih dnevniških zapisov enega največjih filmskih režiserjev vseh časov Wernerja Herzoga, ki se je konec novembra leta 1974 peš in brez vsake popotniške opreme odpravil od Münchna do Pariza, na obisk k svoji mentorici in prijateljici Lotte Eisner, ki je hudo bolna ležala na smrtni postelji. Tri tedne trajajoče potovanje po nevihtah in snežnih viharjih je polno divjanja zimske narave, nenavadnih kontaktov s prebivalci nemških in francoskih vasi, vlomov v počitniške hišice, utrujenih nog, divjih živali, pa tudi imaginarnih prizorov, kakršnih smo vajeni že iz filmov tega izrednega filmskega režiserja, znanega po neverjetnih podvigih, kakršen je ročno vlečenje ladje čez goro sredi južnoameriške džungle. Ta naporna pot od Münchna do Pariza, ki jo sam Herzog vidi kot nekakšen »urok«, ki bo poskrbel, da na smrt bolna Lotte Eisner preživi, je posvetilo človekovi volji in njegovi zmožnosti kljubovanja naravi, morda celo kljubovanja smrti sami, s tem pa še en dodatek k že tako obširni mitologiji tega neobičajnega filmskega režiserja. Herzogovo knjižico O hoji v ledu, ki je v prevodu Miriam Drev nedavno izšla pri založbi UMco, je pomagal predstaviti filmski in literarni kritik Simon Popek. Oddajo je pripravila Alja Zore.
O hoji v ledu je zbirka popotnih dnevniških zapisov enega največjih filmskih režiserjev vseh časov Wernerja Herzoga, ki se je konec novembra leta 1974 peš in brez vsake popotniške opreme odpravil od Münchna do Pariza, na obisk k svoji mentorici in prijateljici Lotte Eisner, ki je hudo bolna ležala na smrtni postelji. Tri tedne trajajoče potovanje po nevihtah in snežnih viharjih je polno divjanja zimske narave, nenavadnih kontaktov s prebivalci nemških in francoskih vasi, vlomov v počitniške hišice, utrujenih nog, divjih živali, pa tudi imaginarnih prizorov, kakršnih smo vajeni že iz filmov tega izrednega filmskega režiserja, znanega po neverjetnih podvigih, kakršen je ročno vlečenje ladje čez goro sredi južnoameriške džungle. Ta naporna pot od Münchna do Pariza, ki jo sam Herzog vidi kot nekakšen »urok«, ki bo poskrbel, da na smrt bolna Lotte Eisner preživi, je posvetilo človekovi volji in njegovi zmožnosti kljubovanja naravi, morda celo kljubovanja smrti sami, s tem pa še en dodatek k že tako obširni mitologiji tega neobičajnega filmskega režiserja. Herzogovo knjižico O hoji v ledu, ki je v prevodu Miriam Drev nedavno izšla pri založbi UMco, je pomagal predstaviti filmski in literarni kritik Simon Popek. Oddajo je pripravila Alja Zore.
»Ko bi ne bil pesnik, bi bil zgodovinar,« je nekoč pripomnil eden največjih pesnikov 20. stoletja, aleksandrijski Grk Konstantin Kavafis. Temu primerno vztrajno piše o Špartancih, ki so pri Termopilah zaman skušali ustaviti Perzijce oziroma Medijce, pa o Aleksandrovih osvajanjih, ki so globalizirala in hibridizirala grško kulturo, ter o državljanski vojni med Oktavijanom in Antonijem, ki ni prinesla smrti le rimski republiki ampak tudi Kleopatri in neodvisnosti Egipta. Vse to se je seveda dogajalo pred dvema tisočletjema in več, a v Kavafisovih veščih rokah ta oddaljena preteklost nenadoma postane naša živa sedanjost, ki razkriva najgloblje resnice o človeku. Resnice, ki lahko bralkam in bralcem – pa čeprav so upovedane v poudarjeno nesentimentalni, stvarni, malodane anekdotični dikciji – navsezadnje strejo srce. Kako Kavafisovi pesmi torej uspe obrisati prah z zgodovine, smo pred svetovnim dnevom poezije preverjali v Sobotnem branju, ko smo pred mikrofonom gostili Dragico Fabjan Andritsakos, ki je pod povednim naslovom Zbrane pesmi za založbo KUD Logos neposredno iz izvirnika prevedla Kavafisov celoten pesniški opus. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
»Ko bi ne bil pesnik, bi bil zgodovinar,« je nekoč pripomnil eden največjih pesnikov 20. stoletja, aleksandrijski Grk Konstantin Kavafis. Temu primerno vztrajno piše o Špartancih, ki so pri Termopilah zaman skušali ustaviti Perzijce oziroma Medijce, pa o Aleksandrovih osvajanjih, ki so globalizirala in hibridizirala grško kulturo, ter o državljanski vojni med Oktavijanom in Antonijem, ki ni prinesla smrti le rimski republiki ampak tudi Kleopatri in neodvisnosti Egipta. Vse to se je seveda dogajalo pred dvema tisočletjema in več, a v Kavafisovih veščih rokah ta oddaljena preteklost nenadoma postane naša živa sedanjost, ki razkriva najgloblje resnice o človeku. Resnice, ki lahko bralkam in bralcem – pa čeprav so upovedane v poudarjeno nesentimentalni, stvarni, malodane anekdotični dikciji – navsezadnje strejo srce. Kako Kavafisovi pesmi torej uspe obrisati prah z zgodovine, smo pred svetovnim dnevom poezije preverjali v Sobotnem branju, ko smo pred mikrofonom gostili Dragico Fabjan Andritsakos, ki je pod povednim naslovom Zbrane pesmi za založbo KUD Logos neposredno iz izvirnika prevedla Kavafisov celoten pesniški opus. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
Obsežen roman Lakota, ki ga je napisal Jamal Ouariachi, katerega večplastnost in vsebinsko ter strukturno, slogovno raznolikost je težko zajeti v nekaj oznak, je poln etičnih dilem in razbijanja konvencij v poenostavljenih različicah sveta, zato zgodba o reševanju lakote v razmerah t.i tretjega sveta in naša podoba, ki se zrcali v njem, kulturi globalnega strahu in zlorab, doživljanja izkrivljene realnosti, zmore pretresti in osupniti.
Obsežen roman Lakota, ki ga je napisal Jamal Ouariachi, katerega večplastnost in vsebinsko ter strukturno, slogovno raznolikost je težko zajeti v nekaj oznak, je poln etičnih dilem in razbijanja konvencij v poenostavljenih različicah sveta, zato zgodba o reševanju lakote v razmerah t.i tretjega sveta in naša podoba, ki se zrcali v njem, kulturi globalnega strahu in zlorab, doživljanja izkrivljene realnosti, zmore pretresti in osupniti.
Zahvaljujoč svoji zadržani, lirično intonirani prozi, v katero vedno znova vdirajo elementi fantastičnega, čarobnega, Haruki Murakami v očeh bralcev z vsega sveta že lep čas velja za prvo ime sodobne japonske proze. Slovenci pri tem nismo nikakršna izjema – kar deset pisateljevih knjig že imamo na voljo v prevodu. Tem se zdaj pridružuje še enajsta, kar sedemsto strani dolg roman Uboj komturja, v katerem med drugim beremo o nacistični priključitvi Avstrije in zloglasnem japonskem masakru kitajskih meščanov Nankinga leta 1937 pa tudi o tradicionalnem japonskem slikarstvu in o klasični zahodni glasbi, na katero namiguje že naslov, ki se pač navezuje na znamenito Mozartovo opero Don Juan. Vse to v kontekstu osnovne zgodbe, ki pripoveduje o težki eksistencialni krizi, v katero zaide neimenovan japonski slikar-portretist po tem, ko ga po šestih letih zakona zapusti žena. Kako se vsi ti raznorodni elementi navsezadnje prepletejo v enovito romaneskno pripoved, smo preverjali v tokratnem Sobotnem branju, ko smo pred mikrofonom gostili Domna Kavčiča, ki je Uboj komturja neposredno iz izvirnika prevedel za Mladinsko knjigo. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
Zahvaljujoč svoji zadržani, lirično intonirani prozi, v katero vedno znova vdirajo elementi fantastičnega, čarobnega, Haruki Murakami v očeh bralcev z vsega sveta že lep čas velja za prvo ime sodobne japonske proze. Slovenci pri tem nismo nikakršna izjema – kar deset pisateljevih knjig že imamo na voljo v prevodu. Tem se zdaj pridružuje še enajsta, kar sedemsto strani dolg roman Uboj komturja, v katerem med drugim beremo o nacistični priključitvi Avstrije in zloglasnem japonskem masakru kitajskih meščanov Nankinga leta 1937 pa tudi o tradicionalnem japonskem slikarstvu in o klasični zahodni glasbi, na katero namiguje že naslov, ki se pač navezuje na znamenito Mozartovo opero Don Juan. Vse to v kontekstu osnovne zgodbe, ki pripoveduje o težki eksistencialni krizi, v katero zaide neimenovan japonski slikar-portretist po tem, ko ga po šestih letih zakona zapusti žena. Kako se vsi ti raznorodni elementi navsezadnje prepletejo v enovito romaneskno pripoved, smo preverjali v tokratnem Sobotnem branju, ko smo pred mikrofonom gostili Domna Kavčiča, ki je Uboj komturja neposredno iz izvirnika prevedel za Mladinsko knjigo. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
Letos mineva 200 let od rojstva enega največjih pisateljev vseh časov Fjodorja Mihajloviča Dostojevskega. Ob tej priložnosti so v založbi Goga v skupni knjigi izdali prevoda dveh njegovih zgodnjih del, zbirke petih feljtonov, poimenovanih Peterburški letopis, ki vsebuje utrinke pisateljevega doživljanja Peterburga v štiridesetih letih 19. stoletja, in pa povest Bele noči, v kateri se skozi konflikt med bratstvom in ljubeznijo že izrisujejo nekatere ideje, ki so tudi kasneje igrale pomembno vlogo v ustvarjanju tega velikega ruskega pisatelja. V tokratnem Sobotnem branju smo se o teh zgodnjih delih Dostojevskega in njunem mestu v širšem kontekstu njegovega ustvarjanja pogovarjali s prevajalko obeh del Uršo Zabukovec, ki je knjigi z naslovom Peterburški letopis; Bele noči pripisala tudi spremno besedo. Oddajo je pripravila Alja Zore.
Letos mineva 200 let od rojstva enega največjih pisateljev vseh časov Fjodorja Mihajloviča Dostojevskega. Ob tej priložnosti so v založbi Goga v skupni knjigi izdali prevoda dveh njegovih zgodnjih del, zbirke petih feljtonov, poimenovanih Peterburški letopis, ki vsebuje utrinke pisateljevega doživljanja Peterburga v štiridesetih letih 19. stoletja, in pa povest Bele noči, v kateri se skozi konflikt med bratstvom in ljubeznijo že izrisujejo nekatere ideje, ki so tudi kasneje igrale pomembno vlogo v ustvarjanju tega velikega ruskega pisatelja. V tokratnem Sobotnem branju smo se o teh zgodnjih delih Dostojevskega in njunem mestu v širšem kontekstu njegovega ustvarjanja pogovarjali s prevajalko obeh del Uršo Zabukovec, ki je knjigi z naslovom Peterburški letopis; Bele noči pripisala tudi spremno besedo. Oddajo je pripravila Alja Zore.
V zadnjih stotih letih, vse odkar je v zadevah ekonomije, politike in množične kulture glas Amerike postal odločilen na svetovnem odru torej, menda ni bilo obdobja, ko bi poročevalci oziroma dopisniki iz Združenih držav ne imeli polnih rok dela. Vseeno pa se zdi, da se je na oni strani velike luže le malokrat zgostilo toliko usodnih dogodkov v tako kratkem času, kakor to velja za zadnjih 18 mesecev. Ta vtis potrjujejo tudi kolumne in eseji, ki jih je za spletišče MMC in za časnik Večer od svojega prihoda v Washington pred približno letom in pol pisal naš ameriški dopisnik, dr. Andrej Stopar, zdaj pa jih, opremljene z dopolnilnimi komentarji pod črto, ki pač razpolagajo z modrostjo, ki jo prinese vnazajšnji pogled, lahko prebiramo še v knjigi Ameriški Rubikon, ki je pred kratkim izšla pri založbi Goga. Kako je torej skozi prizmo pričujočega pisanja videti podoba sodobnih Združenih držav in tamkajšnjih ljudi, smo v pogovoru z Andrejem Stoparjem preverjali v tokratnem Sobotnem branju na Prvem. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
V zadnjih stotih letih, vse odkar je v zadevah ekonomije, politike in množične kulture glas Amerike postal odločilen na svetovnem odru torej, menda ni bilo obdobja, ko bi poročevalci oziroma dopisniki iz Združenih držav ne imeli polnih rok dela. Vseeno pa se zdi, da se je na oni strani velike luže le malokrat zgostilo toliko usodnih dogodkov v tako kratkem času, kakor to velja za zadnjih 18 mesecev. Ta vtis potrjujejo tudi kolumne in eseji, ki jih je za spletišče MMC in za časnik Večer od svojega prihoda v Washington pred približno letom in pol pisal naš ameriški dopisnik, dr. Andrej Stopar, zdaj pa jih, opremljene z dopolnilnimi komentarji pod črto, ki pač razpolagajo z modrostjo, ki jo prinese vnazajšnji pogled, lahko prebiramo še v knjigi Ameriški Rubikon, ki je pred kratkim izšla pri založbi Goga. Kako je torej skozi prizmo pričujočega pisanja videti podoba sodobnih Združenih držav in tamkajšnjih ljudi, smo v pogovoru z Andrejem Stoparjem preverjali v tokratnem Sobotnem branju na Prvem. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
Tisto, kar sta v polju svetovne književnosti za odrasle Dostojevski ali Kafka, je v kontekstu literature za mlade bralke in bralce brez najmanjšega dvoma švedsko-finska pisateljica Tove Jansson. Njenih devet absolutno genialnih knjig o Mumintrolku, Njuhcu, mali Mi in drugih prebivalcih čarobnega Mumindola pač predstavlja enega nespornih vrhov otroške književnosti vseh dežel in vseh časov. A, zanimivo, veščine, ki jih potrebuje pisatelj, da napiše kanonično delo za odrasle, niso nujno tiste, ki omogočajo ustvarjanje vrhunskih pravljic. In obratno, kajpada. Najbrž tudi zato književnikov, ki bi znali mojstrsko pisati za bralce čisto vseh starosti, skorajda ni. No, med pregovornimi izjemami, ki potrjujejo pravilo, bi utegnila biti prav Tove Jansson, ki je okoli leta 1970, že v drugi polovici svoje umetniške kariere torej, nenadoma začela objavljati literarna dela, namenjena odraslemu občinstvu. Čeprav seveda ni dvoma, da v zavesti najširše javnosti to pisanje vendarle ostaja v senci muminskih zgodb, je tudi njena – recimo ji tako – odrasla proza vredna resnično zavzete pozornosti. To navsezadnje dokazuje tudi Poslušalka, pisateljičina prva kratkoprozna zbirka, ki je v izvrstnem prevodu Nade Grošelj pred nedavnim izšla v založbi Literarno-umetniškega društva Literatura. Katere so torej neizpodbitne odlike Poslušalke, smo v pogovoru z Nado Grošelj preverjali v tokratnem Sobotnem branju. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
Tisto, kar sta v polju svetovne književnosti za odrasle Dostojevski ali Kafka, je v kontekstu literature za mlade bralke in bralce brez najmanjšega dvoma švedsko-finska pisateljica Tove Jansson. Njenih devet absolutno genialnih knjig o Mumintrolku, Njuhcu, mali Mi in drugih prebivalcih čarobnega Mumindola pač predstavlja enega nespornih vrhov otroške književnosti vseh dežel in vseh časov. A, zanimivo, veščine, ki jih potrebuje pisatelj, da napiše kanonično delo za odrasle, niso nujno tiste, ki omogočajo ustvarjanje vrhunskih pravljic. In obratno, kajpada. Najbrž tudi zato književnikov, ki bi znali mojstrsko pisati za bralce čisto vseh starosti, skorajda ni. No, med pregovornimi izjemami, ki potrjujejo pravilo, bi utegnila biti prav Tove Jansson, ki je okoli leta 1970, že v drugi polovici svoje umetniške kariere torej, nenadoma začela objavljati literarna dela, namenjena odraslemu občinstvu. Čeprav seveda ni dvoma, da v zavesti najširše javnosti to pisanje vendarle ostaja v senci muminskih zgodb, je tudi njena – recimo ji tako – odrasla proza vredna resnično zavzete pozornosti. To navsezadnje dokazuje tudi Poslušalka, pisateljičina prva kratkoprozna zbirka, ki je v izvrstnem prevodu Nade Grošelj pred nedavnim izšla v založbi Literarno-umetniškega društva Literatura. Katere so torej neizpodbitne odlike Poslušalke, smo v pogovoru z Nado Grošelj preverjali v tokratnem Sobotnem branju. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
Prvi roman Kurji pastir iz trilogije letošnjega Prešernovega nagrajenca, prekmurskega pisatelja Ferija Lainščka, slika panoramo z vraževerjem, zakotnostjo in s siromaštvom zaznamovan prostor vaške skupnosti. Še posebej je projekcija usmerjena v raziskovanje plasti intimne družinske zasebnosti. Kurji pastir je prežet z lepoto in z grotesko sanjske mističnosti ter skoraj magičnim realizmom, ugledanim skozi očala, ki jih je pisatelju nadelo otroštvo…
Prvi roman Kurji pastir iz trilogije letošnjega Prešernovega nagrajenca, prekmurskega pisatelja Ferija Lainščka, slika panoramo z vraževerjem, zakotnostjo in s siromaštvom zaznamovan prostor vaške skupnosti. Še posebej je projekcija usmerjena v raziskovanje plasti intimne družinske zasebnosti. Kurji pastir je prežet z lepoto in z grotesko sanjske mističnosti ter skoraj magičnim realizmom, ugledanim skozi očala, ki jih je pisatelju nadelo otroštvo…
Profesorica dr. Renata Salecl v svoji knjigi z naslovom Strast do nevednosti raziskuje kako se nevednost odraža na različnih področjih sodobnega življenja. Zakaj si tako radi zatiskamo oči, kakšna je vloga nevednosti v intimnih odnosih, kakšne koristi ima družba zaradi ignoriranja znanja? Kako se spreminja koncept vedenja in kakšen je odnos neo-liberalistične družbe do znanja strokovnjakov ter do znanja nasploh? O knjigi, ki je izšla pri založbi Mladinska knjiga smo se pogovarjali z avtorico, dr. Renato Salecl.
Profesorica dr. Renata Salecl v svoji knjigi z naslovom Strast do nevednosti raziskuje kako se nevednost odraža na različnih področjih sodobnega življenja. Zakaj si tako radi zatiskamo oči, kakšna je vloga nevednosti v intimnih odnosih, kakšne koristi ima družba zaradi ignoriranja znanja? Kako se spreminja koncept vedenja in kakšen je odnos neo-liberalistične družbe do znanja strokovnjakov ter do znanja nasploh? O knjigi, ki je izšla pri založbi Mladinska knjiga smo se pogovarjali z avtorico, dr. Renato Salecl.
Ko je László Krasznahorkai leta 2014 prejel nagrado Vilenica, so se mnogi čudili, saj pisatelj dotlej sploh še ni bil preveden v slovenščino. No, zdaj, ko je pred nami drugi prevod iz Krasznahorkaijevega razmeroma obsežnega opsua – gre za kratkoprozno zbirko Svet gre naprej, ki je izšla pri založbi Beletrina –, je jasno, da se organizatorji vileniškega festivala pred sedmimi leti nikakor niso motili: madžarski književnik je po vsem sodeč res eden največjih živečih pisateljev. In to ne le v srednji Evropi, ampak najbrž kar na svetu. Kaj takega trditi, je sicer vselej tvegano, a tudi na Prvem programu Radia Slovenija menimo, da se ne motimo, presežne odlike Krasznahorkaijeve pisave pa smo v pogovoru s prevajalko Marjanco Mihelič predstavljali v tokratnem Sobotnem branju. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
Ko je László Krasznahorkai leta 2014 prejel nagrado Vilenica, so se mnogi čudili, saj pisatelj dotlej sploh še ni bil preveden v slovenščino. No, zdaj, ko je pred nami drugi prevod iz Krasznahorkaijevega razmeroma obsežnega opsua – gre za kratkoprozno zbirko Svet gre naprej, ki je izšla pri založbi Beletrina –, je jasno, da se organizatorji vileniškega festivala pred sedmimi leti nikakor niso motili: madžarski književnik je po vsem sodeč res eden največjih živečih pisateljev. In to ne le v srednji Evropi, ampak najbrž kar na svetu. Kaj takega trditi, je sicer vselej tvegano, a tudi na Prvem programu Radia Slovenija menimo, da se ne motimo, presežne odlike Krasznahorkaijeve pisave pa smo v pogovoru s prevajalko Marjanco Mihelič predstavljali v tokratnem Sobotnem branju. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
V delu Vojna nima ženskega obraza Nobelova nagrajenka Svetlana Aleksijevič skozi množico dokumentarnih pričevanj pred nami zariše podobo druge svetovne vojne, o kakršni ji je pripovedovalo več sto žensk, ki so se v tem pomembnem zgodovinskem trenutku pridružile milijonu svojih sorojakinj in vstopile v sovjetsko vojsko. Tam so opravljale najrazličnejše zadolžitve, od oskrbovanja ranjencev, kuhanja in pranja, pa do čisto pravih bojnih nalog v artileriji, pehoti in celo letalstvu. Knjiga s tem seveda daje glas predvsem udeleženkam vojne samim, vendar pa te izjemno iskrene in pretresljive izpovedi ves čas dopolnjujejo tudi razmišljanja avtorice, ki opisuje svoj način zbiranja teh pričevanj, svoje vtise ob pogovorih, razmisleke o ljudeh, ki so doživeli grozote tistega časa, k vsemu temu pa dodaja še spraševanje o naravi spominjanja in človeka nasploh. Pri predstavitvi dela, ki je nedavno izšlo pri založbi Goga, nam bo pomagal predavatelj na katedri za rusko književnost ljubljanske Filozofske fakultete dr. Blaž Podlesnik. Oddajo je pripravila Alja Zore.
V delu Vojna nima ženskega obraza Nobelova nagrajenka Svetlana Aleksijevič skozi množico dokumentarnih pričevanj pred nami zariše podobo druge svetovne vojne, o kakršni ji je pripovedovalo več sto žensk, ki so se v tem pomembnem zgodovinskem trenutku pridružile milijonu svojih sorojakinj in vstopile v sovjetsko vojsko. Tam so opravljale najrazličnejše zadolžitve, od oskrbovanja ranjencev, kuhanja in pranja, pa do čisto pravih bojnih nalog v artileriji, pehoti in celo letalstvu. Knjiga s tem seveda daje glas predvsem udeleženkam vojne samim, vendar pa te izjemno iskrene in pretresljive izpovedi ves čas dopolnjujejo tudi razmišljanja avtorice, ki opisuje svoj način zbiranja teh pričevanj, svoje vtise ob pogovorih, razmisleke o ljudeh, ki so doživeli grozote tistega časa, k vsemu temu pa dodaja še spraševanje o naravi spominjanja in človeka nasploh. Pri predstavitvi dela, ki je nedavno izšlo pri založbi Goga, nam bo pomagal predavatelj na katedri za rusko književnost ljubljanske Filozofske fakultete dr. Blaž Podlesnik. Oddajo je pripravila Alja Zore.
Jure Apih je prvo ime slovenskega oglaševalstva. Njegova biografija beleži veliko vizionarskih odločitev, dejanj in nagrad. Že v 70tih letih je zasnoval in vodil prvo pravo oglaševalsko agencijo v Sloveniji, Studio Marketing Delo, ki je hitro postala najbolj uspešna jugoslovanska agencija. Bil je član oglaševalskih in marketinških strokovnih organizacij, vodil je veliko uspelih marketinških akcij, zasnoval in soustanovil je Zlati boben, mednarodni oglaševalski festival. A Jure Apih ni znan le iz oglaševalskega sveta. Je publicist in kolumnist. Bil je predsednik uprave Dela, konec 70tih pa je bil tudi glavni in odgovorni urednik politično-informativnega tednika Teleks. In prav zadnje je tisto, kar opisuje v svoji nedavno izdani knjigi Predigra.
Jure Apih je prvo ime slovenskega oglaševalstva. Njegova biografija beleži veliko vizionarskih odločitev, dejanj in nagrad. Že v 70tih letih je zasnoval in vodil prvo pravo oglaševalsko agencijo v Sloveniji, Studio Marketing Delo, ki je hitro postala najbolj uspešna jugoslovanska agencija. Bil je član oglaševalskih in marketinških strokovnih organizacij, vodil je veliko uspelih marketinških akcij, zasnoval in soustanovil je Zlati boben, mednarodni oglaševalski festival. A Jure Apih ni znan le iz oglaševalskega sveta. Je publicist in kolumnist. Bil je predsednik uprave Dela, konec 70tih pa je bil tudi glavni in odgovorni urednik politično-informativnega tednika Teleks. In prav zadnje je tisto, kar opisuje v svoji nedavno izdani knjigi Predigra.
Le kakšen naj bo biografski roman velikega virtuoza igralske transformacije, če ne polnokrven kot on sam? Polnokrvno in s pretanjenim občutkom za igralčevo senzibilnost in človečnost, pa se je njegovih številnih spominov in življenjskih ter poklicnih prigod lotila Petra Pogorevc, nekdanja novinarka pa tudi kritičarka, prevajalka, publicistka in dramaturginja v Mestnem gledališču ljubljanskem. S Petro Pogorevc se je o približevanju igralski ikoni in zapisovanju njegovega življenja na papir pogovarjala Liana Buršič. V oddaji bodo predvajani tudi odlomki iz romana, v interpretaciji napovedovalca Aleksandra Golje.
Le kakšen naj bo biografski roman velikega virtuoza igralske transformacije, če ne polnokrven kot on sam? Polnokrvno in s pretanjenim občutkom za igralčevo senzibilnost in človečnost, pa se je njegovih številnih spominov in življenjskih ter poklicnih prigod lotila Petra Pogorevc, nekdanja novinarka pa tudi kritičarka, prevajalka, publicistka in dramaturginja v Mestnem gledališču ljubljanskem. S Petro Pogorevc se je o približevanju igralski ikoni in zapisovanju njegovega življenja na papir pogovarjala Liana Buršič. V oddaji bodo predvajani tudi odlomki iz romana, v interpretaciji napovedovalca Aleksandra Golje.
Ves svet je v pandemiji in z njim tudi literarni svet Tadeja Goloba, ki se v svojem četrtem nadaljevanju z višjim inšpektorjem Tarasom Birso sprašuje, ali je novi koronavirus ustvaril tudi serijskega morilca. Po različnih krajih Slovenije se na točno določen dan v tednu zgodijo umori, na videz med seboj nepovezani. Znana ekipa s Policijske uprave Ljubljana – tokrat kot nekakšni podizvajalci GPU – Taras, Tina, Brajc in Osterc – se podajo v tekmo s časom po manjših in večjih krajih. Najnovejšo knjigo Tadeja Goloba Virus v Sobotnem branju na Prvem predstavlja Tina Lamovšek. Zaradi morebitnih kvarnikov oddajo poslušajte po branju.
Ves svet je v pandemiji in z njim tudi literarni svet Tadeja Goloba, ki se v svojem četrtem nadaljevanju z višjim inšpektorjem Tarasom Birso sprašuje, ali je novi koronavirus ustvaril tudi serijskega morilca. Po različnih krajih Slovenije se na točno določen dan v tednu zgodijo umori, na videz med seboj nepovezani. Znana ekipa s Policijske uprave Ljubljana – tokrat kot nekakšni podizvajalci GPU – Taras, Tina, Brajc in Osterc – se podajo v tekmo s časom po manjših in večjih krajih. Najnovejšo knjigo Tadeja Goloba Virus v Sobotnem branju na Prvem predstavlja Tina Lamovšek. Zaradi morebitnih kvarnikov oddajo poslušajte po branju.
Roman Rodbina Miljenka Jergovića je pravzaprav družinska saga. A povedana na sodoben in slogovno zelo raznolik način. Deloma je zvesta družinska biografija, trdno usidrana v izpričane in z dokazi podkrepljene dogodke, drugje nekaj izhodiščnih drobcev, ki so se ohranili v družinskem spominu, bogato nadgradi pisateljeva domišljija. Skozi zgodbe potomcev banatskega Nemca Karla Stublerja, pisateljevega pradeda, visokega uradnika na železnici, ki ga je služba prek Dubrovnika pripeljala v Bosno, se tako zelo živo izrišejo portreti preštevilnih ljudi, njihovih pričakovanj in strahov ter vsa teža odločitev, večjih in manjših, ki se po spletu zgodovinskih okoliščin lahko izkažejo za usodne. Predvsem pa v Rodbini nazorno zaživijo tudi prostori in časi, tako rekoč celotno 20. stoletje (in nekaj enaindvajsetega) in njihove neprestane premene. Roman tako nadvse uspešno udejanji misel, ki je najdemo na številnih mestih v romanu, da namreč lahko edino literatura na adekvaten način ponudi določeno obrambo pred nenehnim izginjanjem in pozabo. Vse to v odličnem prevodu Aleksandre Rekar, ki je zanj prejela Sovretovo nagrado za najboljši prevod leta.
Roman Rodbina Miljenka Jergovića je pravzaprav družinska saga. A povedana na sodoben in slogovno zelo raznolik način. Deloma je zvesta družinska biografija, trdno usidrana v izpričane in z dokazi podkrepljene dogodke, drugje nekaj izhodiščnih drobcev, ki so se ohranili v družinskem spominu, bogato nadgradi pisateljeva domišljija. Skozi zgodbe potomcev banatskega Nemca Karla Stublerja, pisateljevega pradeda, visokega uradnika na železnici, ki ga je služba prek Dubrovnika pripeljala v Bosno, se tako zelo živo izrišejo portreti preštevilnih ljudi, njihovih pričakovanj in strahov ter vsa teža odločitev, večjih in manjših, ki se po spletu zgodovinskih okoliščin lahko izkažejo za usodne. Predvsem pa v Rodbini nazorno zaživijo tudi prostori in časi, tako rekoč celotno 20. stoletje (in nekaj enaindvajsetega) in njihove neprestane premene. Roman tako nadvse uspešno udejanji misel, ki je najdemo na številnih mestih v romanu, da namreč lahko edino literatura na adekvaten način ponudi določeno obrambo pred nenehnim izginjanjem in pozabo. Vse to v odličnem prevodu Aleksandre Rekar, ki je zanj prejela Sovretovo nagrado za najboljši prevod leta.
Nemškega nobelovca Thomasa Manna pri nas kar dobro poznamo. Ker je namreč mož že zaživa veljal za nespornega klasika zahodne književnosti, smo prevode njegovih del dobivali bolj ali manj sproti, brez pregovornega slovenskega večdesetletnega zamudništva. In vendar je očitno, da ni vse Mannovo pisanje na Slovenskem padlo na enako plodna tla; še zlasti njegov zadnji roman, Izpovedi bleferja Felixa Krulla, je dolgo ostajal v senci Buddenbrookovih, Čarobne gore, Smrti v Benetkah in pisateljevih drugih del. A ta relativna brezbrižnost naše bralske javnosti do bržčas najbolj komične stvaritve v Mannovem opusu morda ni bila povsem upravičena in zdaj imamo priložnost za nekakšen popravni izpit; v kontekstu Klasične Beletrine, ambicioznega založniškega projekta, ki naj bi nas v naslednjih letih oskrbel z nizom bodisi povsem novih bodisi osveženih prevodov nekaterih ključnih del iz zakladnice svetovnega kanona, je namreč pred nedavnim izšel prav nov prevod »Felixa Krulla«, za katerega je poskrbela Mojca Kranjc. Zakaj si torej Mannov v splošnem le malo znani, pikareskni roman o prenarejevalcu, prevarantu in bleferju zasluži, da ga naposled prištejemo med polnokrvne klasike, smo preverjali v tokratnem Sobotnem branju, ko smo pred mikrofonom gostili prav Mojco Kranjc. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
Nemškega nobelovca Thomasa Manna pri nas kar dobro poznamo. Ker je namreč mož že zaživa veljal za nespornega klasika zahodne književnosti, smo prevode njegovih del dobivali bolj ali manj sproti, brez pregovornega slovenskega večdesetletnega zamudništva. In vendar je očitno, da ni vse Mannovo pisanje na Slovenskem padlo na enako plodna tla; še zlasti njegov zadnji roman, Izpovedi bleferja Felixa Krulla, je dolgo ostajal v senci Buddenbrookovih, Čarobne gore, Smrti v Benetkah in pisateljevih drugih del. A ta relativna brezbrižnost naše bralske javnosti do bržčas najbolj komične stvaritve v Mannovem opusu morda ni bila povsem upravičena in zdaj imamo priložnost za nekakšen popravni izpit; v kontekstu Klasične Beletrine, ambicioznega založniškega projekta, ki naj bi nas v naslednjih letih oskrbel z nizom bodisi povsem novih bodisi osveženih prevodov nekaterih ključnih del iz zakladnice svetovnega kanona, je namreč pred nedavnim izšel prav nov prevod »Felixa Krulla«, za katerega je poskrbela Mojca Kranjc. Zakaj si torej Mannov v splošnem le malo znani, pikareskni roman o prenarejevalcu, prevarantu in bleferju zasluži, da ga naposled prištejemo med polnokrvne klasike, smo preverjali v tokratnem Sobotnem branju, ko smo pred mikrofonom gostili prav Mojco Kranjc. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
V tokratni oddaji Sobotno branje bomo predstavili knjigo z naslovom Ogledala, avtorice Vesne Milek. Zbirka kolumen, ki so nastajale za časopis Delo, prinaša presek prostora in časa preteklega desetletja. Pred mikrofon smo povabili avtorico, novinarko Vesno Milek.
V tokratni oddaji Sobotno branje bomo predstavili knjigo z naslovom Ogledala, avtorice Vesne Milek. Zbirka kolumen, ki so nastajale za časopis Delo, prinaša presek prostora in časa preteklega desetletja. Pred mikrofon smo povabili avtorico, novinarko Vesno Milek.
Knjiga z naslovom Varna razdalja je krajša proza, romaneskni prvenec argentinske pisateljice Samante Schweblin, ki ga preveva zagonetno vzdušje nenavadne pripovedi o tradicionalnem in modernem podeželskem načinu življenja. Zaznamuje ga ozračje zastrupljenega okolja, v katerem se ljudje spoznavajo, zbolevajo in umirajo. Vse pa spremlja idejno sanjska magija in družbena kritika…
Knjiga z naslovom Varna razdalja je krajša proza, romaneskni prvenec argentinske pisateljice Samante Schweblin, ki ga preveva zagonetno vzdušje nenavadne pripovedi o tradicionalnem in modernem podeželskem načinu življenja. Zaznamuje ga ozračje zastrupljenega okolja, v katerem se ljudje spoznavajo, zbolevajo in umirajo. Vse pa spremlja idejno sanjska magija in družbena kritika…
Beg pred svobodo, ki je prvič izšel leta 1941, je eno najvplivnejših del družbenega psihoanalitika Ericha Fromma, v katerem avtor skozi raziskovanje vzrokov za totalitarizme tistega časa pred nami zariše obširno analizo človekovega dvoumnega položaja v svetu vedno večje svobode in individualizma, ki se je začel oblikovati po razpadu srednjeveškega reda sveta in močno zaznamoval začetek 20-ega stoletja, v marsičem pa tudi današnji čas. Pri predstavitvi Frommovega dela, ki je nedavno izšlo pri založbi UMco, nam bo pomagal psihoterapevt, raziskovalec in predavatelj Dražen Šumiga. Oddajo je pripravila Alja Zore.
Beg pred svobodo, ki je prvič izšel leta 1941, je eno najvplivnejših del družbenega psihoanalitika Ericha Fromma, v katerem avtor skozi raziskovanje vzrokov za totalitarizme tistega časa pred nami zariše obširno analizo človekovega dvoumnega položaja v svetu vedno večje svobode in individualizma, ki se je začel oblikovati po razpadu srednjeveškega reda sveta in močno zaznamoval začetek 20-ega stoletja, v marsičem pa tudi današnji čas. Pri predstavitvi Frommovega dela, ki je nedavno izšlo pri založbi UMco, nam bo pomagal psihoterapevt, raziskovalec in predavatelj Dražen Šumiga. Oddajo je pripravila Alja Zore.
Klasikinja škotske književnosti, Muriel Spark, je dogajanje Zlatih let gospodične Jean Brodie, svojega osrednjega romana, umestila v trideseta leta 20. stoletja na prestižno dekliško šolo v Edinburgu. V središču zgodbe je, kakor pove že naslov, Jean Brodie, nevsakdanja, svojeglava, karizmatična učiteljica, ki pri svojem delu uporablja precej nenavadne pedagoške metode. To je še zlasti očitno v primeru šestih mladenk iz razreda, v katerih gospodična Brodie prepozna prav poseben potencial in jih v upanju, da bo mogla odločilno pripomoči k oblikovanju njihovih osebnosti, vzame pod svoje okrilje. Zdi se, da ji to navsezadnje tudi res uspe, da torej svoje izbranke trajno in daljnosežno zaznamuje, a njene metode in stališča, ki segajo od povzdigavanja lepote italijanskega renesančnega slikarstva do zagovora genialnosti italijanskega voditelja Benita Mussolinija, zbujajo odpor in nasprotovanje – ne le pri ravnateljici in drugih članicah učiteljskega zbora, ampak nemara tudi pri samih učenkah. Pa ga zbujajo tudi pri bralkah in bralcih? Kaj si pravzaprav misliti o učiteljici, ki po eni strani na nenavadno vznesen način poveličuje lepoto, a obenem pridiga o domnevnih vrlinah fašizma? – Odgovor smo iskali v tokratnem Sobotnem branju, ko smo pred mikrofonom gostili Tadejo Spruk, ki je Zlata leta gospodične Jean Brodie za Cankarjevo založbo, za knjižno edicijo Moderni klasiki prevedla v slovenščino. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
Klasikinja škotske književnosti, Muriel Spark, je dogajanje Zlatih let gospodične Jean Brodie, svojega osrednjega romana, umestila v trideseta leta 20. stoletja na prestižno dekliško šolo v Edinburgu. V središču zgodbe je, kakor pove že naslov, Jean Brodie, nevsakdanja, svojeglava, karizmatična učiteljica, ki pri svojem delu uporablja precej nenavadne pedagoške metode. To je še zlasti očitno v primeru šestih mladenk iz razreda, v katerih gospodična Brodie prepozna prav poseben potencial in jih v upanju, da bo mogla odločilno pripomoči k oblikovanju njihovih osebnosti, vzame pod svoje okrilje. Zdi se, da ji to navsezadnje tudi res uspe, da torej svoje izbranke trajno in daljnosežno zaznamuje, a njene metode in stališča, ki segajo od povzdigavanja lepote italijanskega renesančnega slikarstva do zagovora genialnosti italijanskega voditelja Benita Mussolinija, zbujajo odpor in nasprotovanje – ne le pri ravnateljici in drugih članicah učiteljskega zbora, ampak nemara tudi pri samih učenkah. Pa ga zbujajo tudi pri bralkah in bralcih? Kaj si pravzaprav misliti o učiteljici, ki po eni strani na nenavadno vznesen način poveličuje lepoto, a obenem pridiga o domnevnih vrlinah fašizma? – Odgovor smo iskali v tokratnem Sobotnem branju, ko smo pred mikrofonom gostili Tadejo Spruk, ki je Zlata leta gospodične Jean Brodie za Cankarjevo založbo, za knjižno edicijo Moderni klasiki prevedla v slovenščino. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
Zbirka kratkih zgodb Bizarne zgodbe je v originalu izšla leta 2018, v letu torej, za katerega je poljska pisateljica Olga Tokarczuk prejela Nobelovo nagrado. V avtoričinem opusu kratke zgodbe sicer niso tako v ospredju kot romani. A Bizarne zgodbe enako prepričljivo raziskujejo tisti pogled, ki Olgo Tokarczuk vselej najbolj zanima, pogled, ki svet motri iz nenavadne, bizarne, eks-centrične perspektive. Svetovi, ki se odpirajo v deseterici Bizarnih zgodb, so tako najrazličnejši. Segajo od skorajda običajnih do povsem futurstičnih, vse pa, naslovu primerno, odlikuje močan element bizarnosti. "Bizarnost in čudaškost teh zgodb je ravno v pogledu nanje in ne v upovedani resničnosti,« pravi prevajalka Jana Unuk. Prav skozi eks-centrični pogled se namreč po mnenju Olge Tokarczuk šele lahko človeški psihološki vzgibi in eksistencialne dileme odprejo na način, ki omogoča dejansko osmišljanje sodobnega sveta in človekovega mesta v njem.
Zbirka kratkih zgodb Bizarne zgodbe je v originalu izšla leta 2018, v letu torej, za katerega je poljska pisateljica Olga Tokarczuk prejela Nobelovo nagrado. V avtoričinem opusu kratke zgodbe sicer niso tako v ospredju kot romani. A Bizarne zgodbe enako prepričljivo raziskujejo tisti pogled, ki Olgo Tokarczuk vselej najbolj zanima, pogled, ki svet motri iz nenavadne, bizarne, eks-centrične perspektive. Svetovi, ki se odpirajo v deseterici Bizarnih zgodb, so tako najrazličnejši. Segajo od skorajda običajnih do povsem futurstičnih, vse pa, naslovu primerno, odlikuje močan element bizarnosti. "Bizarnost in čudaškost teh zgodb je ravno v pogledu nanje in ne v upovedani resničnosti,« pravi prevajalka Jana Unuk. Prav skozi eks-centrični pogled se namreč po mnenju Olge Tokarczuk šele lahko človeški psihološki vzgibi in eksistencialne dileme odprejo na način, ki omogoča dejansko osmišljanje sodobnega sveta in človekovega mesta v njem.
Roman se začne šokantno in s koncem - prostitutka Leila umira na smetišču na obrobju Istanbula. Kompleksna zgodba nas potem skozi potapljanje v um glavne protagonistke, popelje v biografski, čutni in čustveni popis njene usode. In hkrati zelo neprizanesljivo, z resničnostno ekzaktnostjo tudi v duha časa ter zgodovino posledic krutosti in neenakopravnosti patriarhalnega sistema. Avtorica romana Elif Shafak je doktorica družbenih ved, angažirana intelektualka, feministka in aktivistka, ki redno piše za vrsto uglednih medijev, med drugim tudi za The Guardian. O avtorici in njenem najnovejšem romanu, že sedmem po vrsti, ki je bil nominiran tudi za ugledno Bookerjevo nagrado, smo se pogovarjali s prevajalko Majo Ropret. Avtorica oddaje je Liana Buršič
Roman se začne šokantno in s koncem - prostitutka Leila umira na smetišču na obrobju Istanbula. Kompleksna zgodba nas potem skozi potapljanje v um glavne protagonistke, popelje v biografski, čutni in čustveni popis njene usode. In hkrati zelo neprizanesljivo, z resničnostno ekzaktnostjo tudi v duha časa ter zgodovino posledic krutosti in neenakopravnosti patriarhalnega sistema. Avtorica romana Elif Shafak je doktorica družbenih ved, angažirana intelektualka, feministka in aktivistka, ki redno piše za vrsto uglednih medijev, med drugim tudi za The Guardian. O avtorici in njenem najnovejšem romanu, že sedmem po vrsti, ki je bil nominiran tudi za ugledno Bookerjevo nagrado, smo se pogovarjali s prevajalko Majo Ropret. Avtorica oddaje je Liana Buršič
Plan B je knjiga o podnebnih spremembah, ki pa – kot pravi avtor – ne želi naštevati številk in dejstev ter nizati apokaliptičnih podob, ampak predvsem predstaviti že delujoče načine spopadanja s podnebno krizo po vsem svetu, pa naj gre za majhne zgodbe zelene transformacije, kakršna poteka na samooskrbnem grškem otoku Tilos, za vsedržavne politične odločitve za spremembo, kot so jih sprejeli na Islandiji ali Norveškem, ali pa za globalno povezano zgodbo električne mobilnosti, ki teče vse od bolivijskih rudnikov litija do proizvodnje električnih baterij na Kitajskem. O priložnostih in pasteh, ki jih ponuja zelena transformacija, v tokratnem Sobotnem branju govorimo z avtorjem knjige, dolgoletnim poročevalcem iz vojn in kriznih žarišč Boštjanom Videmškom.
Plan B je knjiga o podnebnih spremembah, ki pa – kot pravi avtor – ne želi naštevati številk in dejstev ter nizati apokaliptičnih podob, ampak predvsem predstaviti že delujoče načine spopadanja s podnebno krizo po vsem svetu, pa naj gre za majhne zgodbe zelene transformacije, kakršna poteka na samooskrbnem grškem otoku Tilos, za vsedržavne politične odločitve za spremembo, kot so jih sprejeli na Islandiji ali Norveškem, ali pa za globalno povezano zgodbo električne mobilnosti, ki teče vse od bolivijskih rudnikov litija do proizvodnje električnih baterij na Kitajskem. O priložnostih in pasteh, ki jih ponuja zelena transformacija, v tokratnem Sobotnem branju govorimo z avtorjem knjige, dolgoletnim poročevalcem iz vojn in kriznih žarišč Boštjanom Videmškom.
Sredi oktobra je iz Stockholma prišla novica, da letošnjo Nobelovo nagrado za književnost prejme 77-letna ameriška pesnica Louise Glück. Novica je bila presenetljiva toliko, kolikor se švedski akademiki zadnja desetletja najprestižnejše literarno priznanje na svetu v splošnem obotavljajo podeliti pesnikom in pesnicam in raje nagrajujejo prozaiste – kar slej ko prej veseli tudi svetovno založniško industrijo, ki precej lažje kakor pesniške zbirke prodaja romane in kratko prozo. A natanko v dejstvu, da so se Švedi po dolgih devetih letih in Tomasu Tranströmerju odločili razočarati vse tiste, ki hočejo s knjigami predvsem kovati dobičke, ter ponovno počastiti poezijo, smemo videti posreden dokaz, da je pesništvo Louise Glück resnično izjemno. S čim je torej ameriška pesnica prepričala zahtevne akademike? – Odgovor smo iskali v tokratnem Sobotnem branju, ko smo pred mikrofonom gostili pesnico Veroniko Dintinjana, ki je pred devetimi leti za Mladinsko knjigo pripravila Onkraj noči, razmeroma obsežen izbor iz poezije novopečene ameriške nobelovke. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
Sredi oktobra je iz Stockholma prišla novica, da letošnjo Nobelovo nagrado za književnost prejme 77-letna ameriška pesnica Louise Glück. Novica je bila presenetljiva toliko, kolikor se švedski akademiki zadnja desetletja najprestižnejše literarno priznanje na svetu v splošnem obotavljajo podeliti pesnikom in pesnicam in raje nagrajujejo prozaiste – kar slej ko prej veseli tudi svetovno založniško industrijo, ki precej lažje kakor pesniške zbirke prodaja romane in kratko prozo. A natanko v dejstvu, da so se Švedi po dolgih devetih letih in Tomasu Tranströmerju odločili razočarati vse tiste, ki hočejo s knjigami predvsem kovati dobičke, ter ponovno počastiti poezijo, smemo videti posreden dokaz, da je pesništvo Louise Glück resnično izjemno. S čim je torej ameriška pesnica prepričala zahtevne akademike? – Odgovor smo iskali v tokratnem Sobotnem branju, ko smo pred mikrofonom gostili pesnico Veroniko Dintinjana, ki je pred devetimi leti za Mladinsko knjigo pripravila Onkraj noči, razmeroma obsežen izbor iz poezije novopečene ameriške nobelovke. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
Na prvi pogled se zdi, da med tistim, kar štejemo za sveto, in onim, čemur se smejemo, ni prav nobenih stičnih točk. Toda filozof in stripar dr. Izar Lunaček pravi, da le ni čisto tako. Kakor namreč poglobljeno piše in duhovito riše (ali je pač ravno obratno?) v stripovskem eseju Sveto & smešno, ki je pred nedavnim izšel v sodelovanju med Zavodom Stripolis in Založbo ZRC, so nepremostljiv prepad med enim in drugim vzpostavili šele abrahamski monoteizmi, medtem ko so starejše poganske družbe zelo dobro razumele, da so pojmi, kot so vzvišeno in pritlehno, tragično in komično, sveto in smešno, pravzaprav bistveno zvezani. In da se je torej družba, ki pritrjuje samo svetemu, medtem ko skuša eksistencialni pomen smešnega na vsak način devalvirati, prikrajšala za nekaj bistvenega. Prikrajšala – za kaj natanko? Kakšen bi utegnil biti globlji pomen smešnega? Zakaj smeh ni samo nekaj obrobnega in postranskega, temveč meri v eno ključnih razsežnosti naše bivanjske izkušnje? In kako sta polji svetega in smešnega navsezadnje zvezani? – Odgovor smo iskali v tokratnem Sobotnem branju, ko smo pred mikrofonom gostili prav Izarja Lunačka. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
Na prvi pogled se zdi, da med tistim, kar štejemo za sveto, in onim, čemur se smejemo, ni prav nobenih stičnih točk. Toda filozof in stripar dr. Izar Lunaček pravi, da le ni čisto tako. Kakor namreč poglobljeno piše in duhovito riše (ali je pač ravno obratno?) v stripovskem eseju Sveto & smešno, ki je pred nedavnim izšel v sodelovanju med Zavodom Stripolis in Založbo ZRC, so nepremostljiv prepad med enim in drugim vzpostavili šele abrahamski monoteizmi, medtem ko so starejše poganske družbe zelo dobro razumele, da so pojmi, kot so vzvišeno in pritlehno, tragično in komično, sveto in smešno, pravzaprav bistveno zvezani. In da se je torej družba, ki pritrjuje samo svetemu, medtem ko skuša eksistencialni pomen smešnega na vsak način devalvirati, prikrajšala za nekaj bistvenega. Prikrajšala – za kaj natanko? Kakšen bi utegnil biti globlji pomen smešnega? Zakaj smeh ni samo nekaj obrobnega in postranskega, temveč meri v eno ključnih razsežnosti naše bivanjske izkušnje? In kako sta polji svetega in smešnega navsezadnje zvezani? – Odgovor smo iskali v tokratnem Sobotnem branju, ko smo pred mikrofonom gostili prav Izarja Lunačka. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
Ciril Kosmač, od čigar rojstva je konec septembra minilo 110 let, je v svojem pisanju postavil trajen spomenik ljudem zgornjega Posočja, njihovim ljubeznim, izgubam in hrepenenjem, njihovi trdi zgodovinski preizkušnji pod zlom italijanskega fašizma. In kakor dokazuje Lovim pomladni veter, precej obsežen izbor iz njegove kratke proze, ki je pred nedavnim izšel pri založbi Beletrina, minevanje časa Kosmačevim zgodbam ni vzelo ne njihove živosti ne lepote ne globine. Kako nas torej Kosmačevo pisanje nagovarja danes, kaj nam sporoča? - Odgovor smo iskali v tokratnem Sobotnem branju, ko smo pred mikrofonom gostili urednika kulturne redakcije pri Primorskih novicah, Andraža Gombača, ki je Lovim pomladni veter pripravil v sodelovanju s pisateljevo hčerko, Nančo Kosmač Kogej. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
Ciril Kosmač, od čigar rojstva je konec septembra minilo 110 let, je v svojem pisanju postavil trajen spomenik ljudem zgornjega Posočja, njihovim ljubeznim, izgubam in hrepenenjem, njihovi trdi zgodovinski preizkušnji pod zlom italijanskega fašizma. In kakor dokazuje Lovim pomladni veter, precej obsežen izbor iz njegove kratke proze, ki je pred nedavnim izšel pri založbi Beletrina, minevanje časa Kosmačevim zgodbam ni vzelo ne njihove živosti ne lepote ne globine. Kako nas torej Kosmačevo pisanje nagovarja danes, kaj nam sporoča? - Odgovor smo iskali v tokratnem Sobotnem branju, ko smo pred mikrofonom gostili urednika kulturne redakcije pri Primorskih novicah, Andraža Gombača, ki je Lovim pomladni veter pripravil v sodelovanju s pisateljevo hčerko, Nančo Kosmač Kogej. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
Pri založbi Mladinska knjiga je v preteklem tednu izšla knjiga z naslovom Nepozabne, ki jo je zadnji dve leti in pol ustvarjalo kar 20 avtoric besedil. Prinaša portrete slovenk, ki so korenito spreminjale družbo svojega časa, vendar v zgodovino kot toliko drugih pomembnih žensk, niso bile vpisane. Knjiga, pri kateri so sodelovale tudi izjemne slovenske slikarke in likovne ustvarjalke, je izšla pod strokovnim vodstvom dr. Veronike Tašner.
Pri založbi Mladinska knjiga je v preteklem tednu izšla knjiga z naslovom Nepozabne, ki jo je zadnji dve leti in pol ustvarjalo kar 20 avtoric besedil. Prinaša portrete slovenk, ki so korenito spreminjale družbo svojega časa, vendar v zgodovino kot toliko drugih pomembnih žensk, niso bile vpisane. Knjiga, pri kateri so sodelovale tudi izjemne slovenske slikarke in likovne ustvarjalke, je izšla pod strokovnim vodstvom dr. Veronike Tašner.
Romaneskni prvenec Resnično življenje je baoisala belgijska pisateljica Adeline Dieudonné. To je pripoved o osmih letih travmatičnega odraščanja v disfunkcionalni družini. V romanu gre za spopad s travmatičnimi okoliščinami, z nasilnim, tiranskim očetom in z demoni, ki se naselijo v otroške možgane in dušo, za stopanje nad svet realnega, da bi zanj iz domišljije in iz znanstvenih formul pričarali možnosti odrešitve. Usodno zaznamovan, nežen in topel sestrsko bratski odnos se namreč nenadoma skrha, vendar težko predstavljiva tragedija v deklici sproži moč, da se odloči za pletenje socialne mreže in za iskanje prave, dokončne rešitve iz ujetosti v travmo.
Romaneskni prvenec Resnično življenje je baoisala belgijska pisateljica Adeline Dieudonné. To je pripoved o osmih letih travmatičnega odraščanja v disfunkcionalni družini. V romanu gre za spopad s travmatičnimi okoliščinami, z nasilnim, tiranskim očetom in z demoni, ki se naselijo v otroške možgane in dušo, za stopanje nad svet realnega, da bi zanj iz domišljije in iz znanstvenih formul pričarali možnosti odrešitve. Usodno zaznamovan, nežen in topel sestrsko bratski odnos se namreč nenadoma skrha, vendar težko predstavljiva tragedija v deklici sproži moč, da se odloči za pletenje socialne mreže in za iskanje prave, dokončne rešitve iz ujetosti v travmo.
Ana Roš, prva dama slovenske gastronomije, vzbudi pozornost s svojo pojavo, samozavestjo in prepričanjem, kaj hoče. Da je filozofija kuharskega mojstra tista, ki lahko ponese restavracijo na gastronomski zemljevid, in ne sestavine, je dokazala s svojim delom v Hiši Franko, ki je letos kot edina slovenska restavracija dobila dve Michelinovi zvezdici. Zadala si je tudi izziv napisati knjigo: najprej v angleščini pri založbi Phaidon z naslovom Sun and rain, pred kratkim pa je pri Beletrini izšel tudi slovenski prevod Sonce in dež. Pri obeh je pri pisanju sodelovala tudi novinarka našega multimedijskega centra Kaja Sajovic. Oddajo Sobotno branje je pripravila Tina Lamovšek.
Ana Roš, prva dama slovenske gastronomije, vzbudi pozornost s svojo pojavo, samozavestjo in prepričanjem, kaj hoče. Da je filozofija kuharskega mojstra tista, ki lahko ponese restavracijo na gastronomski zemljevid, in ne sestavine, je dokazala s svojim delom v Hiši Franko, ki je letos kot edina slovenska restavracija dobila dve Michelinovi zvezdici. Zadala si je tudi izziv napisati knjigo: najprej v angleščini pri založbi Phaidon z naslovom Sun and rain, pred kratkim pa je pri Beletrini izšel tudi slovenski prevod Sonce in dež. Pri obeh je pri pisanju sodelovala tudi novinarka našega multimedijskega centra Kaja Sajovic. Oddajo Sobotno branje je pripravila Tina Lamovšek.
Oddaja je namenjena pogovoru z enim, po navadi pa z dvema sogovornikoma, in sicer o temi, ki je tako ali drugače povezana z literaturo. Največkrat je izhodišče pogovora konkretna knjiga - leposlovna, poljudno-znanstvena ali strokovna - ob kateri nato obravnavamo širšo temo ali problematiko. Ker skuša oddaja slediti sočasnemu dogajanju na literarnem prizorišču, so njeni gostje pogosto tudi aktualni nagrajenci. Takrat sta v njenem središču konkretni avtor in njegov ustvarjalni opus. Oddaja Sobotno branje govori o knjigah na drugačen način. Kakšen? Poslušajte jo.
Oddaja je namenjena pogovoru z enim, po navadi pa z dvema sogovornikoma, in sicer o temi, ki je tako ali drugače povezana z literaturo. Največkrat je izhodišče pogovora konkretna knjiga - leposlovna, poljudno-znanstvena ali strokovna - ob kateri nato obravnavamo širšo temo ali problematiko. Ker skuša oddaja slediti sočasnemu dogajanju na literarnem prizorišču, so njeni gostje pogosto tudi aktualni nagrajenci. Takrat sta v njenem središču konkretni avtor in njegov ustvarjalni opus. Oddaja Sobotno branje govori o knjigah na drugačen način. Kakšen? Poslušajte jo.
Če je bila na prelomu tisočletja Huxlyjev hipnotično hedonističen Krasni novi svet prepričljivejša distopija prihodnosti, je v minulih letih, tudi z razvojem tehnologije, Orwellov Veliki brat in totalitarno leto 1984 kar naenkrat verjetnejše. Zakaj je tako? Se nam zdi, da temelje demokratične ureditve ogroža totalitarizem? Odgovor na to vprašanje najdemo v esejih, ki jih je Geoge Orwell napisal tik pred in v prvih letlih druge svetovne vojne in so po osemdesetih letih še kako aktualni. Eseje so pri založbi ZRC natisnili v pamfletu z naslovom Fašizem in demokracija. V branje jih priporoča Urška Henigman.
Če je bila na prelomu tisočletja Huxlyjev hipnotično hedonističen Krasni novi svet prepričljivejša distopija prihodnosti, je v minulih letih, tudi z razvojem tehnologije, Orwellov Veliki brat in totalitarno leto 1984 kar naenkrat verjetnejše. Zakaj je tako? Se nam zdi, da temelje demokratične ureditve ogroža totalitarizem? Odgovor na to vprašanje najdemo v esejih, ki jih je Geoge Orwell napisal tik pred in v prvih letlih druge svetovne vojne in so po osemdesetih letih še kako aktualni. Eseje so pri založbi ZRC natisnili v pamfletu z naslovom Fašizem in demokracija. V branje jih priporoča Urška Henigman.
Danes 64-letni Michel Houellebecq velja za enega najbolj provokativnih in razvpitih pa tudi pronicljivih in intelektualno stimulativnih pisateljev – ne le v rodni Franciji temveč kar na svetu. Zdi se, da mu tako rekoč z vsako knjigo uspe razgibati javno mnenje – pa naj piše o zablodah hipijevske generacije, o izpraznjenih odnosih med moškimi in ženskami ali o islamu na Zahodu. Nič drugače ni bilo niti s Serotoninom, Houellebecqovim najnovejšim romanom, ki je luč sveta ugledal januarja lani, zdaj pa je pri Cankarjevi založbi izšel še v slovenskem prevodu. Številnim bralkam in bralcem se je namreč zdelo, da Serotonin, kolikor Houellebecq tu piše tudi o zablodah evropske agrikulturne politike, ki sprožijo množične demonstracije kmetov, pravzaprav pronicljivo napoveduje protestniško gibanje francoskih rumenih jopičev, ki je izbruhnilo, ravno ko je bil roman v tisku. Toda romana, kot je poudaril njegov prevajalec, Iztok Ilc, vendarle ne gre brati kot vaje iz dnevno-političnega prognosticiranja. Serotonin, je še povedal Ilc, javno prepleta z zasebnim in zareže precej globlje v izpraznjenost, protislovnost in nesmiselnost sodobnega življenja. Kakšna je torej slika sveta, ki jo Houellbecq navsezadnje izriše v Serotoninu, smo v pogovoru z Ilcem preverjali v tokratnem Sobotnem branju. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
Danes 64-letni Michel Houellebecq velja za enega najbolj provokativnih in razvpitih pa tudi pronicljivih in intelektualno stimulativnih pisateljev – ne le v rodni Franciji temveč kar na svetu. Zdi se, da mu tako rekoč z vsako knjigo uspe razgibati javno mnenje – pa naj piše o zablodah hipijevske generacije, o izpraznjenih odnosih med moškimi in ženskami ali o islamu na Zahodu. Nič drugače ni bilo niti s Serotoninom, Houellebecqovim najnovejšim romanom, ki je luč sveta ugledal januarja lani, zdaj pa je pri Cankarjevi založbi izšel še v slovenskem prevodu. Številnim bralkam in bralcem se je namreč zdelo, da Serotonin, kolikor Houellebecq tu piše tudi o zablodah evropske agrikulturne politike, ki sprožijo množične demonstracije kmetov, pravzaprav pronicljivo napoveduje protestniško gibanje francoskih rumenih jopičev, ki je izbruhnilo, ravno ko je bil roman v tisku. Toda romana, kot je poudaril njegov prevajalec, Iztok Ilc, vendarle ne gre brati kot vaje iz dnevno-političnega prognosticiranja. Serotonin, je še povedal Ilc, javno prepleta z zasebnim in zareže precej globlje v izpraznjenost, protislovnost in nesmiselnost sodobnega življenja. Kakšna je torej slika sveta, ki jo Houellbecq navsezadnje izriše v Serotoninu, smo v pogovoru z Ilcem preverjali v tokratnem Sobotnem branju. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
Tišina ni zgolj odsotnost hrupa. Nanjo smo že skoraj pozabili. V času informacijske nsičenosti je postala redka dobrina. In težko jo je najti, kar nas ovira pri tem, da bi slišali notranji govor, ki nas pomirja. Kot, da nam družba prav zapoveduje, naj se uklonimo hrupu, da bi postali del vsega, namesto da bi prisluhnili sebi. Zgodovina tišine, od renesanse do danes, ki jo je napisal Alain Corbin - ugledni francoski zgodovinar, specializiran za mikrozgodovino, ki je tudi zaslužni profesor na pariški univerzi Pantheon-Sorbonne pa tudi eden najbolj prevajanih francoskih zgodovinarjev (ta knjiga je njegova prva prevedena v slovenski jezik) - je tako knjiga, ki nam poskuša bolj kot razložiti- dati možnost občutiti in doživeti tišino s pomočjo citatov mnogih piscev (Rilke, Thoreau, Maeterlinck, Hugo, Lorca, Claudel, de Foucauld, etc.), da si jo prikliočemo nazaj v svoje življenje in da lahko s silovitostjo svojega govora spet smo lahko, kar smo. Še bolj resnično. Knjiga je izšla pri založbi V.B.Z. Ljubljana, uredil Robert Bobnič, iz francoščine pa jo je prevedla Jedrt Lapuh Maležič, ki bo tokratna gostja Sobotnega branja. Odlomke iz knjige bo interpretiral napovedovalec Matej Rus. Oddajo pripravlja in vodi Liana Buršič
Tišina ni zgolj odsotnost hrupa. Nanjo smo že skoraj pozabili. V času informacijske nsičenosti je postala redka dobrina. In težko jo je najti, kar nas ovira pri tem, da bi slišali notranji govor, ki nas pomirja. Kot, da nam družba prav zapoveduje, naj se uklonimo hrupu, da bi postali del vsega, namesto da bi prisluhnili sebi. Zgodovina tišine, od renesanse do danes, ki jo je napisal Alain Corbin - ugledni francoski zgodovinar, specializiran za mikrozgodovino, ki je tudi zaslužni profesor na pariški univerzi Pantheon-Sorbonne pa tudi eden najbolj prevajanih francoskih zgodovinarjev (ta knjiga je njegova prva prevedena v slovenski jezik) - je tako knjiga, ki nam poskuša bolj kot razložiti- dati možnost občutiti in doživeti tišino s pomočjo citatov mnogih piscev (Rilke, Thoreau, Maeterlinck, Hugo, Lorca, Claudel, de Foucauld, etc.), da si jo prikliočemo nazaj v svoje življenje in da lahko s silovitostjo svojega govora spet smo lahko, kar smo. Še bolj resnično. Knjiga je izšla pri založbi V.B.Z. Ljubljana, uredil Robert Bobnič, iz francoščine pa jo je prevedla Jedrt Lapuh Maležič, ki bo tokratna gostja Sobotnega branja. Odlomke iz knjige bo interpretiral napovedovalec Matej Rus. Oddajo pripravlja in vodi Liana Buršič
Knjiga Karantena. Rim. zajema dobre tri mesece življenja v Italiji v obdobju epidemije koronavirusne bolezni 19 in karantene, kot ga je doživljal dopisnik RTV-ja Janko Petrovec. A hkrati podrobneje spoznamo tudi naravo dela novinarja dopisnika. Kako se znajti, ko ni interneta? Ko mednarodna ekipa snemalcev ne prispe pravočasno za vklop v program? Ko se preprosto počutiš kot ujeda, ki kljuva po drobovju, ko s telefonom posnameš kraj tragedije? Oddajo Sobotno branje je pripravila Tina Lamovšek.
Knjiga Karantena. Rim. zajema dobre tri mesece življenja v Italiji v obdobju epidemije koronavirusne bolezni 19 in karantene, kot ga je doživljal dopisnik RTV-ja Janko Petrovec. A hkrati podrobneje spoznamo tudi naravo dela novinarja dopisnika. Kako se znajti, ko ni interneta? Ko mednarodna ekipa snemalcev ne prispe pravočasno za vklop v program? Ko se preprosto počutiš kot ujeda, ki kljuva po drobovju, ko s telefonom posnameš kraj tragedije? Oddajo Sobotno branje je pripravila Tina Lamovšek.
V knjigi Lege življenja, ki jo je eden najbolj priznanih angleških pisateljev Julian Barnes napisal kot posvetilo, v spomin na pokojno ženo, spremljamo metaforičen preplet življenj ljudi, ki so zaznamovali nekdanje čase in popis intimno pisateljevega »preprostega in brezpogojnega žalovanja« po nenadni izgubi. Poleg spominov na dinamiko pisateljevega zakonskega življenja, v roman vstopajo tudi osebe, ki jih je v spominu obdržala zgodovina: znamenita francoska igralka Sarah Bernardt, do katere strastno ljubezen goji angleški polkovnik Fred Burnaby, in fotograf Nadar.
V knjigi Lege življenja, ki jo je eden najbolj priznanih angleških pisateljev Julian Barnes napisal kot posvetilo, v spomin na pokojno ženo, spremljamo metaforičen preplet življenj ljudi, ki so zaznamovali nekdanje čase in popis intimno pisateljevega »preprostega in brezpogojnega žalovanja« po nenadni izgubi. Poleg spominov na dinamiko pisateljevega zakonskega življenja, v roman vstopajo tudi osebe, ki jih je v spominu obdržala zgodovina: znamenita francoska igralka Sarah Bernardt, do katere strastno ljubezen goji angleški polkovnik Fred Burnaby, in fotograf Nadar.
Michel Butor, ki ga pri nas poznamo predvsem zahvaljujoč Modifikaciji – ta je pred pol stoletja izšla v legendarni zbirki Sto romanov –, velja za pionirja tako imenovanega novega romana in sploh enega najbolj drznih inovatorjev francoske književnosti po drugi svetovni vojni. V Duhu kraja, sveže prevedenem delu, ki je izšlo pri Cankarjevi založbi, v knjižni ediciji S poti, pa se Butorjevo poudarjeno eksperimentalno pisanje vendarle nekoliko omehča, da bi navsezadnje nastala nenavadna, lirično-meditativna potopisna knjiga, ob branju katere ne le vidimo in slišimo ampak malodane tudi vonjamo ulice Carigrada, Soluna, Kaira … Kako Butorju torej uspe prodreti v duha sredozemskih mest, ki jih je obiskal, in se naseliti med debelimi plastmi njihovih bogatih zgodovin, smo preverjali v tokratnem Sobotnem branju, ko smo pred mikrofonom gostili Suzano Koncut, ki je Duh kraja prevedla v slovenščino. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
Michel Butor, ki ga pri nas poznamo predvsem zahvaljujoč Modifikaciji – ta je pred pol stoletja izšla v legendarni zbirki Sto romanov –, velja za pionirja tako imenovanega novega romana in sploh enega najbolj drznih inovatorjev francoske književnosti po drugi svetovni vojni. V Duhu kraja, sveže prevedenem delu, ki je izšlo pri Cankarjevi založbi, v knjižni ediciji S poti, pa se Butorjevo poudarjeno eksperimentalno pisanje vendarle nekoliko omehča, da bi navsezadnje nastala nenavadna, lirično-meditativna potopisna knjiga, ob branju katere ne le vidimo in slišimo ampak malodane tudi vonjamo ulice Carigrada, Soluna, Kaira … Kako Butorju torej uspe prodreti v duha sredozemskih mest, ki jih je obiskal, in se naseliti med debelimi plastmi njihovih bogatih zgodovin, smo preverjali v tokratnem Sobotnem branju, ko smo pred mikrofonom gostili Suzano Koncut, ki je Duh kraja prevedla v slovenščino. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
Albert Camus po splošni sodbi velja za enega ključnih mislecev filozofije eksistencializma in enega največjih pisateljev francoske oziroma svetovne književnosti 20. stoletja. Ta slava v pretežni meri počiva na izjemni umetniški moči in miselni globini dveh romanov – Tujca iz leta 1942 in Kuge, ki je luč sveta ugledala pet let pozneje. Gre za tako rekoč večni deli, ki ju lahko beremo kadarkoli in kjerkoli pa nam bosta vsakokrat odpirali nove horizonte in zastavljali nova vprašanja. In vendar je treba reči, da se zdi naš, »koronski« čas še prav posebej primeren za bodisi prvo bodisi ponovno branje Kuge. Kakor namreč pove že naslov, Camus tu piše o epidemiji, o izmišljenem izbruhu nemara najstrašnejše kužne bolezni, ki v romanu v štiridesetih letih prejšnjega stoletja prizadene Oran, pristaniško mesto v Alžiriji. Kaj živega, aktualnega, nepogrešljivega nam torej to tri četrt stoletja staro delo francoskega nobelovca lahko pove o našem lastnem položaju, smo v tokratnem Sobotnem branju preverjali v pogovoru z literarnim kritikom Urbanom Vovkom, ki je novemu natisu Kuge - ta je v dobrem starem prevodu Jožeta Javorška pred nedavnim izšel pod okriljem založbe Beletrina - pripisal spremno besedo. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
Albert Camus po splošni sodbi velja za enega ključnih mislecev filozofije eksistencializma in enega največjih pisateljev francoske oziroma svetovne književnosti 20. stoletja. Ta slava v pretežni meri počiva na izjemni umetniški moči in miselni globini dveh romanov – Tujca iz leta 1942 in Kuge, ki je luč sveta ugledala pet let pozneje. Gre za tako rekoč večni deli, ki ju lahko beremo kadarkoli in kjerkoli pa nam bosta vsakokrat odpirali nove horizonte in zastavljali nova vprašanja. In vendar je treba reči, da se zdi naš, »koronski« čas še prav posebej primeren za bodisi prvo bodisi ponovno branje Kuge. Kakor namreč pove že naslov, Camus tu piše o epidemiji, o izmišljenem izbruhu nemara najstrašnejše kužne bolezni, ki v romanu v štiridesetih letih prejšnjega stoletja prizadene Oran, pristaniško mesto v Alžiriji. Kaj živega, aktualnega, nepogrešljivega nam torej to tri četrt stoletja staro delo francoskega nobelovca lahko pove o našem lastnem položaju, smo v tokratnem Sobotnem branju preverjali v pogovoru z literarnim kritikom Urbanom Vovkom, ki je novemu natisu Kuge - ta je v dobrem starem prevodu Jožeta Javorška pred nedavnim izšel pod okriljem založbe Beletrina - pripisal spremno besedo. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
Romaneskni prvenec z naslovom Mojstrovina avtorice Ane Schnabl nas popelje v zgodovinsko obdobje razpada Jugoslavije. Osrednje mesto v pripovedi zaseda ljubezenski odnos, skozi katerega pa ne zasledujemo le zapletene psihološke dinamike medosebnih razmerij, temveč tudi introspekcijo in potovanje protagonistke Ane Miler k sami sebi. Izrisujejo se posledice interakcij z drugimi in osebnih odločitev ter spoznanja ob srečevanju s samim seboj. V romanu, ki pronicljivo analizira psihopatologijo človeških nravi in pokaže kako v obdobjih krize vznika resnica, zasledujemo tudi vprašanje usode, kavzalnosti in svobode, vprašanje odnosa med življenjem in umetnostjo ter proces emancipacije glavne junakinje. Roman je izšel letos pri založbi Beletrina. Pred mikrofon smo povabili avtorico, pisateljico Ano Schnabl.
Romaneskni prvenec z naslovom Mojstrovina avtorice Ane Schnabl nas popelje v zgodovinsko obdobje razpada Jugoslavije. Osrednje mesto v pripovedi zaseda ljubezenski odnos, skozi katerega pa ne zasledujemo le zapletene psihološke dinamike medosebnih razmerij, temveč tudi introspekcijo in potovanje protagonistke Ane Miler k sami sebi. Izrisujejo se posledice interakcij z drugimi in osebnih odločitev ter spoznanja ob srečevanju s samim seboj. V romanu, ki pronicljivo analizira psihopatologijo človeških nravi in pokaže kako v obdobjih krize vznika resnica, zasledujemo tudi vprašanje usode, kavzalnosti in svobode, vprašanje odnosa med življenjem in umetnostjo ter proces emancipacije glavne junakinje. Roman je izšel letos pri založbi Beletrina. Pred mikrofon smo povabili avtorico, pisateljico Ano Schnabl.
Trideseta leta 20. stoletja. Nekje na vzhodu Afrike – v izmišljeni državi, Republiki Ismailiji – se kuha državljanska vojna. V ozadju se prerivajo evropske sile s svojimi kolonialno-hegemonističnimi interesi, svetovni mediji pa na krizno območje pošiljajo poročevalce, da bi javnost napeto dogajanje lahko spremljala čim bolj od blizu. To je osnovni zgodbeni okvir romana Ekskluziva, v katerem znameniti angleški pisatelj Evelyn Waugh nastavi jedko satirično ogledalo novinarstvu. In čeprav takrat še ni bilo ne televizije ne svetovnega spleta ne družabnih omrežij, se zdi, da je v romanu mojstrsko napovedal vse senčne plati sodobnega žurnalizma – od bombastičnega senzacionalizma do zavestnega izkrivljanja oziroma potvarjanja resničnosti. Kako je Waughu to uspelo že pred 82 leti, smo preverjali v tokratnem Sobotnem branju, ko smo pred mikrofonom gostili Dušanko Zabukovec, ki je Ekskluzivo prevedla v slovenščino. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
Trideseta leta 20. stoletja. Nekje na vzhodu Afrike – v izmišljeni državi, Republiki Ismailiji – se kuha državljanska vojna. V ozadju se prerivajo evropske sile s svojimi kolonialno-hegemonističnimi interesi, svetovni mediji pa na krizno območje pošiljajo poročevalce, da bi javnost napeto dogajanje lahko spremljala čim bolj od blizu. To je osnovni zgodbeni okvir romana Ekskluziva, v katerem znameniti angleški pisatelj Evelyn Waugh nastavi jedko satirično ogledalo novinarstvu. In čeprav takrat še ni bilo ne televizije ne svetovnega spleta ne družabnih omrežij, se zdi, da je v romanu mojstrsko napovedal vse senčne plati sodobnega žurnalizma – od bombastičnega senzacionalizma do zavestnega izkrivljanja oziroma potvarjanja resničnosti. Kako je Waughu to uspelo že pred 82 leti, smo preverjali v tokratnem Sobotnem branju, ko smo pred mikrofonom gostili Dušanko Zabukovec, ki je Ekskluzivo prevedla v slovenščino. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
Le kaj se skriva v drobni knjigi z enigmatično, povsem belo sprednjo platnico, na kateri nista natisnjena ne naslov ne ime avtorja ali avtorice? – Najbolj dovršeno, najbolj branja vredno domače leposlovno delo lanskega leta, če je, seveda, verjeti presoji članic in članov Društva slovenskih literarnih kritikov, ki so med vsemi romani, kratkoproznimi in pesniškimi zbirkami, eseji in dramami prav tej beli knjižici pred nekaj tedni podelili nagrado kritiško sito za »naj« knjigo leta 2019. Kdo je torej prepričal naše književne arbitre? – Anja Golob s četrto pesniško zbirko da ne da ne bo več prišla ... O čem torej piše avtorica in na kakšen način to počne, da je navsezadnje navdušila pregovorno sitne, nikoli zadovoljne kritike in kritičarke? - Odgovor smo v pogovoru z Anjo Golob iskali v tokratnem Sobotnem branju. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
Le kaj se skriva v drobni knjigi z enigmatično, povsem belo sprednjo platnico, na kateri nista natisnjena ne naslov ne ime avtorja ali avtorice? – Najbolj dovršeno, najbolj branja vredno domače leposlovno delo lanskega leta, če je, seveda, verjeti presoji članic in članov Društva slovenskih literarnih kritikov, ki so med vsemi romani, kratkoproznimi in pesniškimi zbirkami, eseji in dramami prav tej beli knjižici pred nekaj tedni podelili nagrado kritiško sito za »naj« knjigo leta 2019. Kdo je torej prepričal naše književne arbitre? – Anja Golob s četrto pesniško zbirko da ne da ne bo več prišla ... O čem torej piše avtorica in na kakšen način to počne, da je navsezadnje navdušila pregovorno sitne, nikoli zadovoljne kritike in kritičarke? - Odgovor smo v pogovoru z Anjo Golob iskali v tokratnem Sobotnem branju. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
Roman z naslovom Materinstvo so svetovni mediji razglasili za enega najboljših romanov leta 2018. "Če si med branjem knjige podčrtujete povedi, kakor si jih sam, vam bo pri branju tega romana zmanjkalo svinčnika", so zapisali pri The New York Times. Njegova avtorica Sheila Heti pa je dosegla kultni status tako na literarnem kot na teoretskem področju. Roman je v slovenskem prevodu Katje Zakrajšek izšel pri založbi Beletrina. Pogovarjali smo se z urednico in avtorico spremne besede dr. Manco G. Renko.
Roman z naslovom Materinstvo so svetovni mediji razglasili za enega najboljših romanov leta 2018. "Če si med branjem knjige podčrtujete povedi, kakor si jih sam, vam bo pri branju tega romana zmanjkalo svinčnika", so zapisali pri The New York Times. Njegova avtorica Sheila Heti pa je dosegla kultni status tako na literarnem kot na teoretskem področju. Roman je v slovenskem prevodu Katje Zakrajšek izšel pri založbi Beletrina. Pogovarjali smo se z urednico in avtorico spremne besede dr. Manco G. Renko.
Roman Zemlja, po kateri stopamo se odvija na španskem podeželju, na kmetiji na robu manjšega mesteca, a v alternativni zgodovini, v kateri je severni Imperij nekje na začetku 20. stoletja podjarmil Španijo in nad domorodci izvedel genocid. Soproga zdaj dementnega, nekdaj pa zelo uspešnega polkovnika Imperija nekega dne na svojem vrtu naleti na molčečega človeka. Človeka, ki ima očitno z zemljo na kmetiji zelo tesno vez. Namesto, da bi ga prijavila, skuša Eva mukoma rekonstruirati njegovo zgodbo, s tem pa postopoma razkriva tudi hrbtno plat svoje lastne osebne zgodbe, ki je utemeljena na mitu o napredku, ki ga je njena civilizacija prinesla zaostalim krajem. Na eni strani gre v romanu za zelo jasno kritiko globalizacije, kolonializmov, različnih načinov izkoriščanja. A Carrascova odlika je predvsem v tem, da ne poenostavlja in ne išče lahkih odgovorov. Predvsem pa na domišljen način ubesedi teme, ki ga zanimajo. »Eva lahko rekonstruira Levino zgodbo le tako, da se z njim identificira, to pa se lahko stori samo preko bolečine, preko lastne izgube sina,« razlaga prevajalka Urša Zabukovec. »Ideja, da nas povezuje bolečina, da smo v globini vsi med sabo povezani, to Carrasco zelo izvirno doseže tudi na ravni samega jezika.«
Roman Zemlja, po kateri stopamo se odvija na španskem podeželju, na kmetiji na robu manjšega mesteca, a v alternativni zgodovini, v kateri je severni Imperij nekje na začetku 20. stoletja podjarmil Španijo in nad domorodci izvedel genocid. Soproga zdaj dementnega, nekdaj pa zelo uspešnega polkovnika Imperija nekega dne na svojem vrtu naleti na molčečega človeka. Človeka, ki ima očitno z zemljo na kmetiji zelo tesno vez. Namesto, da bi ga prijavila, skuša Eva mukoma rekonstruirati njegovo zgodbo, s tem pa postopoma razkriva tudi hrbtno plat svoje lastne osebne zgodbe, ki je utemeljena na mitu o napredku, ki ga je njena civilizacija prinesla zaostalim krajem. Na eni strani gre v romanu za zelo jasno kritiko globalizacije, kolonializmov, različnih načinov izkoriščanja. A Carrascova odlika je predvsem v tem, da ne poenostavlja in ne išče lahkih odgovorov. Predvsem pa na domišljen način ubesedi teme, ki ga zanimajo. »Eva lahko rekonstruira Levino zgodbo le tako, da se z njim identificira, to pa se lahko stori samo preko bolečine, preko lastne izgube sina,« razlaga prevajalka Urša Zabukovec. »Ideja, da nas povezuje bolečina, da smo v globini vsi med sabo povezani, to Carrasco zelo izvirno doseže tudi na ravni samega jezika.«
Lanski prejemnik Nobelove nagrade za književnost, Peter Handke, je močno kontroverzna osebnost. Upravičeno. Njegova javno izražena stališča o razpadu Jugoslavije, stališča, ki jih je Salman Rushdie leta 1999 jedrnato označil za »strastno apologijo genocidnega režima Slobodana Miloševića,« namreč visijo ne le nad Handkejem osebno temveč tudi nad njegovim književnim opusom in pravzaprav ni težko razumeti tistih bralk in bralcev, ki se jim upira že sama misel, da bi zdaj v roke jemali Handkejeve drame, romane, pesmi ali eseje. In vendar je treba priznati, da je Handke nekaj svojih najmočnejših, po splošni kritiški sodbi umetniško najbolj konsekventnih del spisal dolgo, dolgo preden je kdorkoli slišal za Miloševića. Tako se utemeljeno postavlja vprašanje, ali tudi nad temi deli visi senca pisateljevega poznejšega, etično oporečnega angažmaja? Bodimo še določnejši: če je Žalost onkraj sanj, mojstrsko pripoved, v kateri na pretresljiv način govori o samomoru svoje matere, koroške Slovenke Marije Sivec, Handke spisal leta 1972, ko je bil poznejši srbski voditelj še nikomur znani namestnik generalnega direktorja beograjskega podjetja Tehnogas, ali je tudi nad to pripovedjo upravičeno izreči anatemo? – Odgovor smo iskali v tokratnem Sobotnem branju, ko smo pred mikrofonom gostili prevajalko Žalosti onkraj sanj, Amalijo Maček. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
Lanski prejemnik Nobelove nagrade za književnost, Peter Handke, je močno kontroverzna osebnost. Upravičeno. Njegova javno izražena stališča o razpadu Jugoslavije, stališča, ki jih je Salman Rushdie leta 1999 jedrnato označil za »strastno apologijo genocidnega režima Slobodana Miloševića,« namreč visijo ne le nad Handkejem osebno temveč tudi nad njegovim književnim opusom in pravzaprav ni težko razumeti tistih bralk in bralcev, ki se jim upira že sama misel, da bi zdaj v roke jemali Handkejeve drame, romane, pesmi ali eseje. In vendar je treba priznati, da je Handke nekaj svojih najmočnejših, po splošni kritiški sodbi umetniško najbolj konsekventnih del spisal dolgo, dolgo preden je kdorkoli slišal za Miloševića. Tako se utemeljeno postavlja vprašanje, ali tudi nad temi deli visi senca pisateljevega poznejšega, etično oporečnega angažmaja? Bodimo še določnejši: če je Žalost onkraj sanj, mojstrsko pripoved, v kateri na pretresljiv način govori o samomoru svoje matere, koroške Slovenke Marije Sivec, Handke spisal leta 1972, ko je bil poznejši srbski voditelj še nikomur znani namestnik generalnega direktorja beograjskega podjetja Tehnogas, ali je tudi nad to pripovedjo upravičeno izreči anatemo? – Odgovor smo iskali v tokratnem Sobotnem branju, ko smo pred mikrofonom gostili prevajalko Žalosti onkraj sanj, Amalijo Maček. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
Med karanteno je veliko ljudi vsakodnevno preživljalo čas v mestnih parkih in gozdovih. Marsikdo je tako na novo odkril naravo in na lastni koži izkusil, da na nas vpliva pozitivno. Ampak zakaj? Odgovore na to vprašanje smo našli v knjigi Florence Williams Narava zdravi in popravi, ki je v prevodu Miriam Drev izšla pri založbi Umco. Ameriška novinarka in urednica v knjigi z izvirnim naslovom “The Nature Fix” raziskuje, zakaj narava pozitivno vpliva na našo srečo, ustvarjalnost in zdravje. O njenih ugotovitvah, gozdni kopeli, biofiliji in sproščanju v naravi se je Urška Henigman pogovarjala z dr. Uršo Vilhar z Gozdarskega inštituta Slovenije, psihologinjo dr. Andrejo Avsec s Filozofske fakuktete Univerze v Ljubljani in sodobnoplesno umetnico Snježano Premuš.
Med karanteno je veliko ljudi vsakodnevno preživljalo čas v mestnih parkih in gozdovih. Marsikdo je tako na novo odkril naravo in na lastni koži izkusil, da na nas vpliva pozitivno. Ampak zakaj? Odgovore na to vprašanje smo našli v knjigi Florence Williams Narava zdravi in popravi, ki je v prevodu Miriam Drev izšla pri založbi Umco. Ameriška novinarka in urednica v knjigi z izvirnim naslovom “The Nature Fix” raziskuje, zakaj narava pozitivno vpliva na našo srečo, ustvarjalnost in zdravje. O njenih ugotovitvah, gozdni kopeli, biofiliji in sproščanju v naravi se je Urška Henigman pogovarjala z dr. Uršo Vilhar z Gozdarskega inštituta Slovenije, psihologinjo dr. Andrejo Avsec s Filozofske fakuktete Univerze v Ljubljani in sodobnoplesno umetnico Snježano Premuš.
Donald je pristni Sarajevčan, po rodu Nemec, in veteran vojne za Sarajevo. Danes vozi taksi po mestu, v katerem se ne počuti več povsem domače. V neprekinjenem monologu, s konstantnimi, a ravno prav tempiranimi preskoki, pripoveduje svojo živo in mnogoplastno pripoved o mestu, o vojni in predvsem ljudeh. O življenju pred vojno in po njej, o grozotah in absurdih vojne, ki je mesto spremenila. “Ti je smešno, da mi je ime Donald, te že z naslovom sprašuje, če se znaš smejati. Če je odgovor ja, jo vzemi v roke. Rezultat bo ta, da se boš bolje počutil, kot si se, preden si jo začel brati. Naredila te bo zadovoljnjega, dala ti bo nekaj veselja, pri tem pa ti ne bo lagala, da je vojna nekaj lepega in da se v njej ne dogajajo hude in strašne stvari in da ljudje zaidejo v popolnoma nemogoče situacije, kjer morajo sprejemat etične odločitve, ki so mnogo večje od njih samih,” pravi Ervin Hladnik Milharčič, ki je romanu, ki je v prevodu Lili Potpara izšla pri založbi Goga, napisal spremno besedo.
Donald je pristni Sarajevčan, po rodu Nemec, in veteran vojne za Sarajevo. Danes vozi taksi po mestu, v katerem se ne počuti več povsem domače. V neprekinjenem monologu, s konstantnimi, a ravno prav tempiranimi preskoki, pripoveduje svojo živo in mnogoplastno pripoved o mestu, o vojni in predvsem ljudeh. O življenju pred vojno in po njej, o grozotah in absurdih vojne, ki je mesto spremenila. “Ti je smešno, da mi je ime Donald, te že z naslovom sprašuje, če se znaš smejati. Če je odgovor ja, jo vzemi v roke. Rezultat bo ta, da se boš bolje počutil, kot si se, preden si jo začel brati. Naredila te bo zadovoljnjega, dala ti bo nekaj veselja, pri tem pa ti ne bo lagala, da je vojna nekaj lepega in da se v njej ne dogajajo hude in strašne stvari in da ljudje zaidejo v popolnoma nemogoče situacije, kjer morajo sprejemat etične odločitve, ki so mnogo večje od njih samih,” pravi Ervin Hladnik Milharčič, ki je romanu, ki je v prevodu Lili Potpara izšla pri založbi Goga, napisal spremno besedo.
Kaj bi se zgodilo, če bi bil virus Sars-CoV-2 smrtonosnejši in bolj nalezljiv? Če bi bili ukrepi strožji, beg in borba za življenje nujna? Če karantena ne bi bila učinkovita? Če bi morali z avtom pobegniti daleč stran od virusa in drugih ljudi? Kako in kam bi šli? Odgovore na ta vprašanja ponuja prvenec ruske pisateljice Jane Vagner Pandemija, ki je v prevodu Ane Monike Habjan izšel pri založbi Mladinska knjiga. Oddajo je pripravila Urška Henigman.
Kaj bi se zgodilo, če bi bil virus Sars-CoV-2 smrtonosnejši in bolj nalezljiv? Če bi bili ukrepi strožji, beg in borba za življenje nujna? Če karantena ne bi bila učinkovita? Če bi morali z avtom pobegniti daleč stran od virusa in drugih ljudi? Kako in kam bi šli? Odgovore na ta vprašanja ponuja prvenec ruske pisateljice Jane Vagner Pandemija, ki je v prevodu Ane Monike Habjan izšel pri založbi Mladinska knjiga. Oddajo je pripravila Urška Henigman.
Roman Olga pisatelja Bernharda Schlinka, ki velja za enega najpomembnejših sodobnih nemških klasikov, tudi tokrat odnose med junaki gradi na družbenozgodovinski stvarnosti in na veliki zgrešeni, nacistični, fantazijski zgodbi, ki se začne z velikopoteznimi hotenji proti koncu 19. stoletja in se konča s študentskimi upori v 70. letih prejšnjega stoletja. Na ozadju sanj in travm pa se pletejo ljubezenska čustva dveh junakov, ki trčita ob zid družbenih omejitev, ki ne dovoljujejo porok med predstavniki različnih slojev. O romanu Olga tokrat v Sobotnem branju!
Roman Olga pisatelja Bernharda Schlinka, ki velja za enega najpomembnejših sodobnih nemških klasikov, tudi tokrat odnose med junaki gradi na družbenozgodovinski stvarnosti in na veliki zgrešeni, nacistični, fantazijski zgodbi, ki se začne z velikopoteznimi hotenji proti koncu 19. stoletja in se konča s študentskimi upori v 70. letih prejšnjega stoletja. Na ozadju sanj in travm pa se pletejo ljubezenska čustva dveh junakov, ki trčita ob zid družbenih omejitev, ki ne dovoljujejo porok med predstavniki različnih slojev. O romanu Olga tokrat v Sobotnem branju!
Roman Norhavs na vrhu hriba, avtorice Suzane Tratnik je označen kot kriminalka, vendar ni samo to, nazorno odseva stanje današnje družbe, tematizira osebne stiske, nasilje tako posameznikov in posameznic kot družinsko in sistemsko nasilje, nazadnjaško mentaliteto in opresivnost tradicije, osamljenost in upor, nenazadnje preizprašuje moralni in etični vidik ustanov zaprtega tipa kot so t.i. umobolnice. O romanu, ki je izšel pri Cankarjevi založbi in je nominiran za letošnjo nagrado Kresnik, smo se pogovarjali z avtorico Suzano Tratnik.
Roman Norhavs na vrhu hriba, avtorice Suzane Tratnik je označen kot kriminalka, vendar ni samo to, nazorno odseva stanje današnje družbe, tematizira osebne stiske, nasilje tako posameznikov in posameznic kot družinsko in sistemsko nasilje, nazadnjaško mentaliteto in opresivnost tradicije, osamljenost in upor, nenazadnje preizprašuje moralni in etični vidik ustanov zaprtega tipa kot so t.i. umobolnice. O romanu, ki je izšel pri Cankarjevi založbi in je nominiran za letošnjo nagrado Kresnik, smo se pogovarjali z avtorico Suzano Tratnik.
Potovanja z letali, vlaki, ladjami in avtomobili so ta čas sicer res nemogoča, toda naš duh še vedno lahko prosto vandra po zemeljski obli. S knjigo. Zato smo se v tokratnem Sobotnem branju skupaj s Christophom Ransmayrjem odpravili na veliko ekspedicijo. Sodobni avstrijski pisatelj namreč v sveže prevedenem Atlasu rahločutnega moškega v 70 kratkih, avtobiografskih zapisih obišče 70 destinacij – od eksotičnih do najbolj vsakdanjih, od neobljudenih skalnatih otočkov, izgubljenih sredi razburkane modrine Pacifika, do prikupno zaspanih mestec v alpskem predgorju – in pozorno opazuje svet. Skozi prizmo Ransmayrjeve natančno izpisane, meditativne proze se vsakokrat znova zdi, da so horizonti našega planeta nenavadno široki, prav nič utesnjujoči, da so poti prehodne, kakor veter odprte na vse strani, da se lepota skriva za vsakim vogalom, v slehernem zrncu peska. In vendar je Ransmayrjevo pisanje vseskozi elegično intonirano. Zakaj? Od kod se je v Atlas rahločutnega moškega prikradla ta blaga žalost – Odgovor smo iskali v pogovoru s Štefanom Vevarjem, ki je Ransmayrjevo knjigo za založbo Beletrina prevedel v slovenščino. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
Potovanja z letali, vlaki, ladjami in avtomobili so ta čas sicer res nemogoča, toda naš duh še vedno lahko prosto vandra po zemeljski obli. S knjigo. Zato smo se v tokratnem Sobotnem branju skupaj s Christophom Ransmayrjem odpravili na veliko ekspedicijo. Sodobni avstrijski pisatelj namreč v sveže prevedenem Atlasu rahločutnega moškega v 70 kratkih, avtobiografskih zapisih obišče 70 destinacij – od eksotičnih do najbolj vsakdanjih, od neobljudenih skalnatih otočkov, izgubljenih sredi razburkane modrine Pacifika, do prikupno zaspanih mestec v alpskem predgorju – in pozorno opazuje svet. Skozi prizmo Ransmayrjeve natančno izpisane, meditativne proze se vsakokrat znova zdi, da so horizonti našega planeta nenavadno široki, prav nič utesnjujoči, da so poti prehodne, kakor veter odprte na vse strani, da se lepota skriva za vsakim vogalom, v slehernem zrncu peska. In vendar je Ransmayrjevo pisanje vseskozi elegično intonirano. Zakaj? Od kod se je v Atlas rahločutnega moškega prikradla ta blaga žalost – Odgovor smo iskali v pogovoru s Štefanom Vevarjem, ki je Ransmayrjevo knjigo za založbo Beletrina prevedel v slovenščino. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
Roman Obupanca ameriške pisateljice Paule Fox, ki je nastal že leta 1970, je pred skorajšnjo literarno pozabo rešilo navdušenje znanega pisatelja Jonathana Franzna, ki je ta roman postavil nad dela klasikov ameriškega povojnega realizma Updika, Rotha in Bellowa. Naslovna lika romana sta njujorška zakonca višjega srednjega razreda, ki jima zgodovinski trenutek poznih šestdesetih ni najbolj pisan na kožo. Ko Sophie ugrizne potepuški maček, se skuša pretvarjati, da se ni nič zgodilo. Toda ta prvi vdor zunanjega, potencialno nevarnega sveta, je le izhodišče za postopno razkrivanje skritih plasti odnosa zakoncev Brentwood. "Avtorica mojstrsko uspe skozi vsakdanje dialoge, malodane banalnosti v bralcu zbuditi določeno tesnobo. Čeprav so besede preproste, se v stavkih skrivajo številni podpomeni," izpostavlja prevajalka romana Jedrt Lapuh Maležič.
Roman Obupanca ameriške pisateljice Paule Fox, ki je nastal že leta 1970, je pred skorajšnjo literarno pozabo rešilo navdušenje znanega pisatelja Jonathana Franzna, ki je ta roman postavil nad dela klasikov ameriškega povojnega realizma Updika, Rotha in Bellowa. Naslovna lika romana sta njujorška zakonca višjega srednjega razreda, ki jima zgodovinski trenutek poznih šestdesetih ni najbolj pisan na kožo. Ko Sophie ugrizne potepuški maček, se skuša pretvarjati, da se ni nič zgodilo. Toda ta prvi vdor zunanjega, potencialno nevarnega sveta, je le izhodišče za postopno razkrivanje skritih plasti odnosa zakoncev Brentwood. "Avtorica mojstrsko uspe skozi vsakdanje dialoge, malodane banalnosti v bralcu zbuditi določeno tesnobo. Čeprav so besede preproste, se v stavkih skrivajo številni podpomeni," izpostavlja prevajalka romana Jedrt Lapuh Maležič.
Vatikanski tajni arhiv. Priznajmo, ime osrednje arhivske institucije papeške države buri človekovo domišljijo, kakor da si je vse skupaj izmislil Dan Brown v Da Vincijevi šifri ali kakem drugem napetem trilerju. No, resnica ni tako vznemirljiva oziroma senzacionalistična, drži pa, da osupljivo bogato gradivo, ki ga v Arhivu hranijo, lahko pomembno pripomore k boljšemu razumevanju preteklosti Cerkve, Evrope in sveta. Prav zato se je v palačo Belvedere, kjer vatikanski Arhiv domuje, napotil poljski novinar Grzegorz Górny, o svojem obisku pa napisal razkošno opremljeno knjigo Vatikanski tajni arhiv, ki je pri založbi Družina zdaj izšla tudi v slovenskem prevodu. Toda: če Vatikanski tajni arhiv ne skriva kočljivih, zamolčanih ali prepovedanih zgodovinskih resnic – zakaj se potem imenuje »tajni«? Kaj v njem dejansko najdemo? Kdo vse lahko do njega dostopa? In na kakšne načine nam lahko pomaga bolje razumeti preteklost? – Po odgovore na ta in druga sorodna vprašanja smo se v tokratnem Sobotnem branju napotili do dr. Bogdana Kolarja, profesorja pri Katedri za zgodovino Cerkve in patrologijo na ljubljanski Teološki fakulteti. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
Vatikanski tajni arhiv. Priznajmo, ime osrednje arhivske institucije papeške države buri človekovo domišljijo, kakor da si je vse skupaj izmislil Dan Brown v Da Vincijevi šifri ali kakem drugem napetem trilerju. No, resnica ni tako vznemirljiva oziroma senzacionalistična, drži pa, da osupljivo bogato gradivo, ki ga v Arhivu hranijo, lahko pomembno pripomore k boljšemu razumevanju preteklosti Cerkve, Evrope in sveta. Prav zato se je v palačo Belvedere, kjer vatikanski Arhiv domuje, napotil poljski novinar Grzegorz Górny, o svojem obisku pa napisal razkošno opremljeno knjigo Vatikanski tajni arhiv, ki je pri založbi Družina zdaj izšla tudi v slovenskem prevodu. Toda: če Vatikanski tajni arhiv ne skriva kočljivih, zamolčanih ali prepovedanih zgodovinskih resnic – zakaj se potem imenuje »tajni«? Kaj v njem dejansko najdemo? Kdo vse lahko do njega dostopa? In na kakšne načine nam lahko pomaga bolje razumeti preteklost? – Po odgovore na ta in druga sorodna vprašanja smo se v tokratnem Sobotnem branju napotili do dr. Bogdana Kolarja, profesorja pri Katedri za zgodovino Cerkve in patrologijo na ljubljanski Teološki fakulteti. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
Kriminalka Kolesar, v kateri novinar Marko Radmilovič vijuga med preteklostjo in sedanjostjo, tako nasmeji kot preseneti ob zavedanju, da nekateri dogodki slonijo na resnični usodi slovenskega interniranca Janeza Godca. Vrata preteklosti se odprejo, ko protagonist Kreps v roke dobi skrivnostni ključ od starejšega gospoda, ki ga še isti večer umorijo…
Kriminalka Kolesar, v kateri novinar Marko Radmilovič vijuga med preteklostjo in sedanjostjo, tako nasmeji kot preseneti ob zavedanju, da nekateri dogodki slonijo na resnični usodi slovenskega interniranca Janeza Godca. Vrata preteklosti se odprejo, ko protagonist Kreps v roke dobi skrivnostni ključ od starejšega gospoda, ki ga še isti večer umorijo…
Pisatelj Kristian Novak je eno najpomembnejših literarnih imen zadnjih let na Hrvaškem. Po večkrat ponatisnjenem romanu Črna mati zemla, je postal uspešnica tudi roman Cigan, ampak najlepši, ki je bil deležen ne le bralske in kritiške hvale, ampak je prejel tudi najuglednejše hrvaške literarne nagrade. Pisatelj Kristian Novak je bil nedavno tudi gost festivala literatur sveta Fabula, tako da smo, kot so mnogi prepričani, kanonsko besedilo sodobne hrvaške književnosti, dobili tudi v prevodu. Gre za zajetno branje, kalejdoskop prigod in usod, ki se plastijo v poljih družbenega, osebnega, čustvenega, sanjskega in razumskega. V tragikomični drami življenja dobrega in slabega, se romaneskne osebe, polnokrvni obstranci, med seboj sprti Romi in Hrvati ter Kurd iz Iraka, znajdejo na skupnem kraju zločina.
Pisatelj Kristian Novak je eno najpomembnejših literarnih imen zadnjih let na Hrvaškem. Po večkrat ponatisnjenem romanu Črna mati zemla, je postal uspešnica tudi roman Cigan, ampak najlepši, ki je bil deležen ne le bralske in kritiške hvale, ampak je prejel tudi najuglednejše hrvaške literarne nagrade. Pisatelj Kristian Novak je bil nedavno tudi gost festivala literatur sveta Fabula, tako da smo, kot so mnogi prepričani, kanonsko besedilo sodobne hrvaške književnosti, dobili tudi v prevodu. Gre za zajetno branje, kalejdoskop prigod in usod, ki se plastijo v poljih družbenega, osebnega, čustvenega, sanjskega in razumskega. V tragikomični drami življenja dobrega in slabega, se romaneskne osebe, polnokrvni obstranci, med seboj sprti Romi in Hrvati ter Kurd iz Iraka, znajdejo na skupnem kraju zločina.
Zahodna civilizacija že dobrega četrt tisočletja, vse od dobe razsvetljenstva, stremi k temu, da bi ljudje kot politična, ekonomska in družbena bitja delovali trezno, premišljeno, racionalno, zanašajoč se pač predvsem na preudarno uporabo razuma. In kam nas je zasledovanje tega ideala navsezadnje pripeljalo? – Po eni strani na Luno, po drugi v Auschwitz. Ta radikalni paradoks je vztrajno tematiziral eden velikanov poljskega pesništva 20. stoletja, Zbigniew Herbert. A tega ni počel – kakor bi nemara pričakovali – tako, da bi pisal globoko izpovedne pesmi v prvi osebi ednine. Ne; namesto tega si je izmislil lik gospoda Cogita, ki se pojavi v številnih njegovih pesmih in pooseblja sodobnega intelektualca, ki ga bolj kakor trdno prepričanje ali zanesljiva vednost določata protislovje in dvom. Herbertovega gospoda Cogita tako ugledamo zdaj globoko zatopljenega v tehtne misli, zdaj pri najbolj banalnih opravilih. Včasih je videti klavrno smešen, spet drugič ganljiv v svoji ranljivosti. Kar nam hoče sporočiti, je lahko globoko in pronicljivo, lahko pa je tudi jalovo in odvečno. Pa je gospod Cogito tak, kakršen je, le prispodoba za sodobnega intelektualca – ali se pač v njem lahko prepozna slehernik? – Odgovor smo ob svetovnem dnevu poezije iskali v Sobotnem branju, ko smo pokukali med platnice Gospod Cogita, izbora iz Herbertove izrazito komunikativne poezije, ki ga je za knjižno edicijo Nova lirika, ki izhaja pod okriljem Mladinske knjige, pripravil polonist dr. Niko Jež. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
Zahodna civilizacija že dobrega četrt tisočletja, vse od dobe razsvetljenstva, stremi k temu, da bi ljudje kot politična, ekonomska in družbena bitja delovali trezno, premišljeno, racionalno, zanašajoč se pač predvsem na preudarno uporabo razuma. In kam nas je zasledovanje tega ideala navsezadnje pripeljalo? – Po eni strani na Luno, po drugi v Auschwitz. Ta radikalni paradoks je vztrajno tematiziral eden velikanov poljskega pesništva 20. stoletja, Zbigniew Herbert. A tega ni počel – kakor bi nemara pričakovali – tako, da bi pisal globoko izpovedne pesmi v prvi osebi ednine. Ne; namesto tega si je izmislil lik gospoda Cogita, ki se pojavi v številnih njegovih pesmih in pooseblja sodobnega intelektualca, ki ga bolj kakor trdno prepričanje ali zanesljiva vednost določata protislovje in dvom. Herbertovega gospoda Cogita tako ugledamo zdaj globoko zatopljenega v tehtne misli, zdaj pri najbolj banalnih opravilih. Včasih je videti klavrno smešen, spet drugič ganljiv v svoji ranljivosti. Kar nam hoče sporočiti, je lahko globoko in pronicljivo, lahko pa je tudi jalovo in odvečno. Pa je gospod Cogito tak, kakršen je, le prispodoba za sodobnega intelektualca – ali se pač v njem lahko prepozna slehernik? – Odgovor smo ob svetovnem dnevu poezije iskali v Sobotnem branju, ko smo pokukali med platnice Gospod Cogita, izbora iz Herbertove izrazito komunikativne poezije, ki ga je za knjižno edicijo Nova lirika, ki izhaja pod okriljem Mladinske knjige, pripravil polonist dr. Niko Jež. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
Knjiga Trije spomini: Med Hajfo, Alepom in Ljubljano je lahko na prvi pogled le zgodba o sirskem založniku in pesniku Mohamadu Al Munemu, ki po begunski poti pride v Slovenijo, tu zaprosi za azil in na koncu tudi prejme pozitivno odločbo Ministrstva za notranje zadeve o priznanju statusa mednarodne zaščite. V resnici je zgodba večplastna, dotika se aktualnih družbenopolitičnih vprašanj in begunske politike, je zgodovinski prerez palestinskega vprašanja, razlaga kompleksnost sirske vojne, predstavlja moderno arabsko književnost. Potiho in subtilno pa je to tudi zgodba o preobrazbi novinarja Andraža Rožmana v pisatelja.
Knjiga Trije spomini: Med Hajfo, Alepom in Ljubljano je lahko na prvi pogled le zgodba o sirskem založniku in pesniku Mohamadu Al Munemu, ki po begunski poti pride v Slovenijo, tu zaprosi za azil in na koncu tudi prejme pozitivno odločbo Ministrstva za notranje zadeve o priznanju statusa mednarodne zaščite. V resnici je zgodba večplastna, dotika se aktualnih družbenopolitičnih vprašanj in begunske politike, je zgodovinski prerez palestinskega vprašanja, razlaga kompleksnost sirske vojne, predstavlja moderno arabsko književnost. Potiho in subtilno pa je to tudi zgodba o preobrazbi novinarja Andraža Rožmana v pisatelja.
Motivne niti, ki jih je pisateljica Margaret Atwood pred desetletji razvila v odmevni in kultni Deklini zgodbi, se razpletajo tudi v lani izdanih Testamentih, v knjigi, v kateri se prepletajo dokumenti treh pričevanj o sistemskem zasužnjevanju in zatiranju žensk v zlovešče dekadentni, predvsem pa propadajoči gileadski diktaturi. Za roman, ki sodi v t. i. spekulativno distopično feministično literaturo, je Atwoodova lani prejela britansko literarno nagrado booker. Delo, v katerem pripovedovalka prejšnje zgodbe nima več pomembne vloge, je prevedel Uroš Kalčič.
Motivne niti, ki jih je pisateljica Margaret Atwood pred desetletji razvila v odmevni in kultni Deklini zgodbi, se razpletajo tudi v lani izdanih Testamentih, v knjigi, v kateri se prepletajo dokumenti treh pričevanj o sistemskem zasužnjevanju in zatiranju žensk v zlovešče dekadentni, predvsem pa propadajoči gileadski diktaturi. Za roman, ki sodi v t. i. spekulativno distopično feministično literaturo, je Atwoodova lani prejela britansko literarno nagrado booker. Delo, v katerem pripovedovalka prejšnje zgodbe nima več pomembne vloge, je prevedel Uroš Kalčič.
Motivne niti, ki jih je pisateljica Margaret Atwood pred desetletji razvila v odmevni in kultni Deklini zgodbi, se razpletajo tudi v lani izdanih Testamentih, v knjigi, v kateri se prepletajo dokumenti treh pričevanj o sistemskem zasužnjevanju in zatiranju žensk v zlovešče dekadentni, predvsem pa propadajoči gileadski diktaturi. Za roman, ki sodi v t. i. spekulativno distopično feministično literaturo, je Atwoodova lani prejela britansko literarno nagrado booker. Delo, v katerem pripovedovalka prejšnje zgodbe nima več pomembne vloge, je prevedel Uroš Kalčič.
Motivne niti, ki jih je pisateljica Margaret Atwood pred desetletji razvila v odmevni in kultni Deklini zgodbi, se razpletajo tudi v lani izdanih Testamentih, v knjigi, v kateri se prepletajo dokumenti treh pričevanj o sistemskem zasužnjevanju in zatiranju žensk v zlovešče dekadentni, predvsem pa propadajoči gileadski diktaturi. Za roman, ki sodi v t. i. spekulativno distopično feministično literaturo, je Atwoodova lani prejela britansko literarno nagrado booker. Delo, v katerem pripovedovalka prejšnje zgodbe nima več pomembne vloge, je prevedel Uroš Kalčič.
Zbirka kratkih zgodb z naslovom Dobra družba, ki je lani jeseni izšla pri založbi LUD Literatura, prinaša 21 zgodb o ljudeh, ki se vozijo s prevozi oziroma za prevoz uporabljajo spletno platformo prevozi.org. Pred mikrofon smo povabili avtorico Ano Svetel.
Zbirka kratkih zgodb z naslovom Dobra družba, ki je lani jeseni izšla pri založbi LUD Literatura, prinaša 21 zgodb o ljudeh, ki se vozijo s prevozi oziroma za prevoz uporabljajo spletno platformo prevozi.org. Pred mikrofon smo povabili avtorico Ano Svetel.
Po izjemnem mednarodnemu uspehu prvenca Bog majhnih stvari, za katerega je leta 1997 prejela nagrado Booker, se je indijska pisateljica Arundhati Roy iz literarnega sveta umaknila. Vztrajno je zavračala bogate ponudbe za morebitni naslednji roman in se raje povečala družbenim vprašanjem in političnemu aktivizmu. Dvajset let kasneje se je k literaturi vrnila z romanom Ministrstvo za najvišjo srečo, a izkušnje teh dveh desetletij so v romanu močno prisotne. V romanu namreč besedo dobijo številni, ki bi jih zgodba o uspehu sodobne Indije najraje izpustila. Ministrstvo za najvišjo srečo se začne, konča in dobršen del tudi odvija na pokopališču. Nagrobnik je tudi na naslovnici romana, tako v izvirniku kot v slovenskem prevodu. A če je pokopališče na začetku romana samo pokopališče in torej kraj propada ter tudi životarjenja obrobnežev, se skozi roman spremeni v gostišče z imenom Džanat oziroma Raj, kot je v pogovoru v oddaji Sobotno branje izpostavila prevajalka romana Vesna Velkavrh Bukilica. Gre za prostor sobivanja ljudi iz najrazličnejših okolij in tako tudi neke vrste prostor upanja, ki ga sicer Ministrstvo za najvišjo srečo ne zagotavlja v obilju. Še posebej ne v drugem delu, ki se odvija v Kašmirju, paradigmtskem kraju neskončnih vojn in zločinov. Vendar v romanu ne manjka tudi humorja, resda pogosto črnega, obenem pa ponuja vpogled v najrazličnejše vidike skorajda neskončne heterogenosti indijskih zgodb, izkušenj, zgodovin.
Po izjemnem mednarodnemu uspehu prvenca Bog majhnih stvari, za katerega je leta 1997 prejela nagrado Booker, se je indijska pisateljica Arundhati Roy iz literarnega sveta umaknila. Vztrajno je zavračala bogate ponudbe za morebitni naslednji roman in se raje povečala družbenim vprašanjem in političnemu aktivizmu. Dvajset let kasneje se je k literaturi vrnila z romanom Ministrstvo za najvišjo srečo, a izkušnje teh dveh desetletij so v romanu močno prisotne. V romanu namreč besedo dobijo številni, ki bi jih zgodba o uspehu sodobne Indije najraje izpustila. Ministrstvo za najvišjo srečo se začne, konča in dobršen del tudi odvija na pokopališču. Nagrobnik je tudi na naslovnici romana, tako v izvirniku kot v slovenskem prevodu. A če je pokopališče na začetku romana samo pokopališče in torej kraj propada ter tudi životarjenja obrobnežev, se skozi roman spremeni v gostišče z imenom Džanat oziroma Raj, kot je v pogovoru v oddaji Sobotno branje izpostavila prevajalka romana Vesna Velkavrh Bukilica. Gre za prostor sobivanja ljudi iz najrazličnejših okolij in tako tudi neke vrste prostor upanja, ki ga sicer Ministrstvo za najvišjo srečo ne zagotavlja v obilju. Še posebej ne v drugem delu, ki se odvija v Kašmirju, paradigmtskem kraju neskončnih vojn in zločinov. Vendar v romanu ne manjka tudi humorja, resda pogosto črnega, obenem pa ponuja vpogled v najrazličnejše vidike skorajda neskončne heterogenosti indijskih zgodb, izkušenj, zgodovin.
Avtobiografija Trajna evidenca, ki jo je napisal žvižgač Edward Snowden, v prevodu Jureta Šešeta je izšla pri založbi Učila, razkriva srhljivo resničnost sodobnega časa. Živimo v globalni družbi množičnega nadzora, ki so ga omogočile informacijske tehnologije. Publicist Lenart J. Kučić: »Pred nami je odločitev, ali nam bodo še naprej prisluškovali le Američani, ali bodo to počeli še Kitajci.«
Avtobiografija Trajna evidenca, ki jo je napisal žvižgač Edward Snowden, v prevodu Jureta Šešeta je izšla pri založbi Učila, razkriva srhljivo resničnost sodobnega časa. Živimo v globalni družbi množičnega nadzora, ki so ga omogočile informacijske tehnologije. Publicist Lenart J. Kučić: »Pred nami je odločitev, ali nam bodo še naprej prisluškovali le Američani, ali bodo to počeli še Kitajci.«
V tokratnem Sobotnem branju smo predstavili enega izmed romanov – gre za Kompas francoskega pisatelja Mathiasa Enarda –, katerih prevod je Suzani Koncut letos prinesel nagrado Prešernovega sklada. Kako je mojstrska prevajalka v slovenščino prelila zgodbo o dunajskem etno-muzikologu srednjih let, ki se, nespečen in hudo bolan, bori s spomini, ljubezenskimi razočaranji in zapletenimi odnosi med Evropo in Orientom, smo v pogovoru z dr. Primožem Vitezom, romanistom, predavateljem na francistiki ljubljanske Filozofske fakultete ter piscem strokovne utemeljitve k nagradi za Suzano Koncut, preverjali v oddaji, ki jo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
V tokratnem Sobotnem branju smo predstavili enega izmed romanov – gre za Kompas francoskega pisatelja Mathiasa Enarda –, katerih prevod je Suzani Koncut letos prinesel nagrado Prešernovega sklada. Kako je mojstrska prevajalka v slovenščino prelila zgodbo o dunajskem etno-muzikologu srednjih let, ki se, nespečen in hudo bolan, bori s spomini, ljubezenskimi razočaranji in zapletenimi odnosi med Evropo in Orientom, smo v pogovoru z dr. Primožem Vitezom, romanistom, predavateljem na francistiki ljubljanske Filozofske fakultete ter piscem strokovne utemeljitve k nagradi za Suzano Koncut, preverjali v oddaji, ki jo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
Med vsemi knjigami, ki so lani ugledale luč sveta pri nas, je najbrž največ prahu dvignila Luciferka, avtobiografija Svetlane Makarovič, ki jo je velika umetnica napisala skupaj z novinarjem Matejem Šurcem in svojim mačkom Kotikom. A če se je pretežni del javnosti ubadal s povsem zunajliterarnimi okoliščinami, ki so pospremile izid Luciferke – s prepirom med Svetlano Makarovič in založbo Beletrina torej –, se je le malokdo posvetil tistemu, kar je v knjigi dejansko zapisanega. In še manj je bilo najbrž takih, ki so se spraševali, s kakšnimi narativnimi in stilističnimi prijemi sta se pisca lotila svojega dela. Ta manko smo skušali nadoknaditi v tokratnem Sobotnem branju. Tako smo se v pogovoru z literarnim kritikom Matejem Bogatajem spraševali, kaj pravzaprav vemo o Svetlani Makarovič zdaj, česar nismo vedeli prej, in koliko estetskega užitka nam Luciferka ob branju ponuja. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
Med vsemi knjigami, ki so lani ugledale luč sveta pri nas, je najbrž največ prahu dvignila Luciferka, avtobiografija Svetlane Makarovič, ki jo je velika umetnica napisala skupaj z novinarjem Matejem Šurcem in svojim mačkom Kotikom. A če se je pretežni del javnosti ubadal s povsem zunajliterarnimi okoliščinami, ki so pospremile izid Luciferke – s prepirom med Svetlano Makarovič in založbo Beletrina torej –, se je le malokdo posvetil tistemu, kar je v knjigi dejansko zapisanega. In še manj je bilo najbrž takih, ki so se spraševali, s kakšnimi narativnimi in stilističnimi prijemi sta se pisca lotila svojega dela. Ta manko smo skušali nadoknaditi v tokratnem Sobotnem branju. Tako smo se v pogovoru z literarnim kritikom Matejem Bogatajem spraševali, kaj pravzaprav vemo o Svetlani Makarovič zdaj, česar nismo vedeli prej, in koliko estetskega užitka nam Luciferka ob branju ponuja. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
Britanski pisatelj, scenarist in komik Adam Kay pove z iskrico v očeh, da je porodništvo najboljša zdravniška specializacija. Hudomušno razloži, da je to edino področje v medicini, kjer se število pacientov ne zmanjša, ampak najmanj podvoji. Kay, ki je svojo službeno pot začel kot mladi zdravnik pripravnik in kasneje kot specialist v britanskih bolnišnicah, je svoj zdravniški vsakdan beležil v obliki dnevniških zapisov. Ti so v slovenščini izšli v knjigi z naslovom »Tole bo bolelo«, ki jo je izdala Mladinska knjiga, prevedla pa Barbara Krevel, tudi sama zdravnica. Delo, ki odstira zabaven, vendar mestoma tudi ganljiv in žalosten vpogled v vsakdanje dogajanje na ginekoloških in porodnih oddelkih javnih britanskih bolnišnic, bosta v oddaji Sobotno branje predstavila Barbara Krevel in Iztok Konc. Foto: Iztok Konc
Britanski pisatelj, scenarist in komik Adam Kay pove z iskrico v očeh, da je porodništvo najboljša zdravniška specializacija. Hudomušno razloži, da je to edino področje v medicini, kjer se število pacientov ne zmanjša, ampak najmanj podvoji. Kay, ki je svojo službeno pot začel kot mladi zdravnik pripravnik in kasneje kot specialist v britanskih bolnišnicah, je svoj zdravniški vsakdan beležil v obliki dnevniških zapisov. Ti so v slovenščini izšli v knjigi z naslovom »Tole bo bolelo«, ki jo je izdala Mladinska knjiga, prevedla pa Barbara Krevel, tudi sama zdravnica. Delo, ki odstira zabaven, vendar mestoma tudi ganljiv in žalosten vpogled v vsakdanje dogajanje na ginekoloških in porodnih oddelkih javnih britanskih bolnišnic, bosta v oddaji Sobotno branje predstavila Barbara Krevel in Iztok Konc. Foto: Iztok Konc
Na posebnem praznovanju pomladi, ki ga za krog znancev, sosedov in prijateljev priiredi šestdesetletna pripovedovalka zgodbe, se v razgretem ozračju pripravlja kriminalno dejanje. Pisateljica, ki se poglablja v ambivaletno naravo človeških odnosov, pokaže na razsežnost dvoličnosti in nenadno sočutja, kjer ga nihče ne pričakuje, niti od sebe.
Na posebnem praznovanju pomladi, ki ga za krog znancev, sosedov in prijateljev priiredi šestdesetletna pripovedovalka zgodbe, se v razgretem ozračju pripravlja kriminalno dejanje. Pisateljica, ki se poglablja v ambivaletno naravo človeških odnosov, pokaže na razsežnost dvoličnosti in nenadno sočutja, kjer ga nihče ne pričakuje, niti od sebe.
Čeprav ima biografske filme Hollywood zelo rad, jih vendarle ne snema kar o vsakem pisatelju. O Davidu Fosterju Wallaceu, čudežnem dečku ameriške proze s konca 20. oziroma začetka 21. stoletja, ga je. Leta 2015 smo si tako lahko ogledali dramo Konec turneje. Kaj je torej takega na Wallaceu, da je prepričal ne le literarne sladokusce, ampak tudi morda najzahtevnejšo, najbolj izbirčno in muhasto publiko na svetu – hollywoodske producente? – Odgovor smo iskali v tokratnem Sobotnem branju, ko smo listali po knjigi To je voda in drugi eseji, izboru iz Wallaceovega esejističnega pisanja, ki ga je za LUD Literatura pripravil naš tokratni gost Jernej Županič. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
Čeprav ima biografske filme Hollywood zelo rad, jih vendarle ne snema kar o vsakem pisatelju. O Davidu Fosterju Wallaceu, čudežnem dečku ameriške proze s konca 20. oziroma začetka 21. stoletja, ga je. Leta 2015 smo si tako lahko ogledali dramo Konec turneje. Kaj je torej takega na Wallaceu, da je prepričal ne le literarne sladokusce, ampak tudi morda najzahtevnejšo, najbolj izbirčno in muhasto publiko na svetu – hollywoodske producente? – Odgovor smo iskali v tokratnem Sobotnem branju, ko smo listali po knjigi To je voda in drugi eseji, izboru iz Wallaceovega esejističnega pisanja, ki ga je za LUD Literatura pripravil naš tokratni gost Jernej Županič. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
Pa smo jo dočakali. V prevodu Anite Jadrič je pri Cankarjevi založbi izšel težko pričakovani četrti, zadnji del neapeljskega cikla Elene Ferrante O izgubljeni deklici. Osupljiva pripoved o življenjskem prijateljstvu med Lilo in Eleno je tako končana. Oddajo Sobotno branje je pripravila Urška Henigman.
Pa smo jo dočakali. V prevodu Anite Jadrič je pri Cankarjevi založbi izšel težko pričakovani četrti, zadnji del neapeljskega cikla Elene Ferrante O izgubljeni deklici. Osupljiva pripoved o življenjskem prijateljstvu med Lilo in Eleno je tako končana. Oddajo Sobotno branje je pripravila Urška Henigman.
Ni gotovo, ali je v vseh letih, kar na Slovenskem knjižnem sejmu podeljujejo nagrado za knjigo leta, kdaj slavilo bolj nenavadno, begajoče, težko opredeljivo in izmuzljivo delo kakor letos, ko je prestižno priznanje pripadlo Vinjetam straholjubca, pod katere se podpisujeta pisateljica in dramaturginja Eva Mahkovic ter ilustratorka in umetnostna zgodovinarka Eva Mlinar. Težko je, na primer, opredeliti že literarno zvrst, s katero imamo tu opravka. Založba, ki za Vinjetami straholjubca stoji, VigeVageKnjige, je, na primer, delo javnosti predstavila kot risoroman, se pravi tisti sodobni hibridni žanr, pri katerem besedila in slike ni mogoče ne ločiti ne enega označiti za absolutno nadrejenega drugemu, saj šele skupaj pripovedujeta zgodbo. Bralkam in bralcem se, nasprotno, ob prvem, še površnem listanju po knjigi kaj lahko zazdi, da je pred nami zbirka le rahlo povezanih, sredobežnih kratkoproznih fragmentov. No, Eva Mahkovic pa je svoja besedila, ki jih zdaj najdemo med platnicami, v enem izmed intervjujev celo označila za groteskno poezijo. Kako torej brati Vinjete straholjubca? – Odgovor smo iskali v pogovoru z avtoricama v tokratnem Sobotnem branju, zadnjem v letu 2019. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
Ni gotovo, ali je v vseh letih, kar na Slovenskem knjižnem sejmu podeljujejo nagrado za knjigo leta, kdaj slavilo bolj nenavadno, begajoče, težko opredeljivo in izmuzljivo delo kakor letos, ko je prestižno priznanje pripadlo Vinjetam straholjubca, pod katere se podpisujeta pisateljica in dramaturginja Eva Mahkovic ter ilustratorka in umetnostna zgodovinarka Eva Mlinar. Težko je, na primer, opredeliti že literarno zvrst, s katero imamo tu opravka. Založba, ki za Vinjetami straholjubca stoji, VigeVageKnjige, je, na primer, delo javnosti predstavila kot risoroman, se pravi tisti sodobni hibridni žanr, pri katerem besedila in slike ni mogoče ne ločiti ne enega označiti za absolutno nadrejenega drugemu, saj šele skupaj pripovedujeta zgodbo. Bralkam in bralcem se, nasprotno, ob prvem, še površnem listanju po knjigi kaj lahko zazdi, da je pred nami zbirka le rahlo povezanih, sredobežnih kratkoproznih fragmentov. No, Eva Mahkovic pa je svoja besedila, ki jih zdaj najdemo med platnicami, v enem izmed intervjujev celo označila za groteskno poezijo. Kako torej brati Vinjete straholjubca? – Odgovor smo iskali v pogovoru z avtoricama v tokratnem Sobotnem branju, zadnjem v letu 2019. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
Nobenega dvoma ni, da imamo ljudje radi zgodbe in da imajo določene zgodbe, določene knjige še prav poseben vpliv. Kot pokaže v knjigi Napisani svet nemški komparativist in filozof, sicer predavatelj primerjalne književnosti na Harvardu, pa lahko literatura tudi povsem neposredno usmerja tok zgodovine. Napisani svet predstavi šestnajst zgodb, ki segajo od najstarejšega literarnega besedila Epa o Gilgamešu, prek ključne vloge, ki jo je imela Iliada pri Aleksandrovem osvajanju sveta, vse do sveta sodobnih prodajnih fenomenov, kot je denimo saga o Harryju Potterju. Naj gre za Šeherezado ali afriški ep Sundžata, za vlogo Benjamina Franklina pri vzponu tiska ali za katero drugo veliko revolucijo v širjenju pisane besede, Napisani svet vedno znova preseneti s kakim nepoznanim, a poljudno predstavljenim koščkom iz bogate zakladnice nenavadnih srečanj med literaturo in zgodovino.
Nobenega dvoma ni, da imamo ljudje radi zgodbe in da imajo določene zgodbe, določene knjige še prav poseben vpliv. Kot pokaže v knjigi Napisani svet nemški komparativist in filozof, sicer predavatelj primerjalne književnosti na Harvardu, pa lahko literatura tudi povsem neposredno usmerja tok zgodovine. Napisani svet predstavi šestnajst zgodb, ki segajo od najstarejšega literarnega besedila Epa o Gilgamešu, prek ključne vloge, ki jo je imela Iliada pri Aleksandrovem osvajanju sveta, vse do sveta sodobnih prodajnih fenomenov, kot je denimo saga o Harryju Potterju. Naj gre za Šeherezado ali afriški ep Sundžata, za vlogo Benjamina Franklina pri vzponu tiska ali za katero drugo veliko revolucijo v širjenju pisane besede, Napisani svet vedno znova preseneti s kakim nepoznanim, a poljudno predstavljenim koščkom iz bogate zakladnice nenavadnih srečanj med literaturo in zgodovino.
Ko so poljsko pesnico Wisławo Szymborsko nekoč vprašali, zakaj je njen opus tako skromen po obsegu – v dobrih šestih desetletjih ustvarjanja je namreč objavila nekaj manj kot 350 pesmi –, je umetnica nepozabno odgovorila, da pač zato, ker ima doma koš za smeti. A tisto, kar navsezadnje je ugledalo luč sveta, je bilo resnično vrhunsko. To so prepoznali tudi švedski akademiki in Szymborski leta 1996 podelili Nobelovo nagrado za književnost. Da se v Stockholmu takrat niso zmotili, se lahko zdaj prepričamo tudi slovenski bralke in bralci, saj smo v branje dobili Radost pisanja, celoten pesniški opus Wisławe Szymborske. Toda: o čem pesnica pravzaprav piše? H katerim temam in vprašanjem se, nepomirjena, vedno znova vrača? Kakšen je, ne nazadnje, njen slog? – Odgovore smo iskali v tokratnem Sobotnem branju, ko smo pred mikrofonom gostili njeno prevajalko, Jano Unuk. Oddajo je priporavil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
Ko so poljsko pesnico Wisławo Szymborsko nekoč vprašali, zakaj je njen opus tako skromen po obsegu – v dobrih šestih desetletjih ustvarjanja je namreč objavila nekaj manj kot 350 pesmi –, je umetnica nepozabno odgovorila, da pač zato, ker ima doma koš za smeti. A tisto, kar navsezadnje je ugledalo luč sveta, je bilo resnično vrhunsko. To so prepoznali tudi švedski akademiki in Szymborski leta 1996 podelili Nobelovo nagrado za književnost. Da se v Stockholmu takrat niso zmotili, se lahko zdaj prepričamo tudi slovenski bralke in bralci, saj smo v branje dobili Radost pisanja, celoten pesniški opus Wisławe Szymborske. Toda: o čem pesnica pravzaprav piše? H katerim temam in vprašanjem se, nepomirjena, vedno znova vrača? Kakšen je, ne nazadnje, njen slog? – Odgovore smo iskali v tokratnem Sobotnem branju, ko smo pred mikrofonom gostili njeno prevajalko, Jano Unuk. Oddajo je priporavil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
Francoski tajni agent Francis Servain Mirković, po materi Hrvat, potuje s kovčkom kočljivih dokumentov iz Milana v Rim. Toda dejansko bralce in bralke popelje v Cono, območje vojn in nasilja, ki se na širšem sredozemskem prostoru razteza od antike do danes. Skozi skorajda neprekinjeni monolog njegovih misli in spominov se na eni strani izriše njegova osebna zgodovina, ki vključuje tudi sodelovanje v balkanskih vojnah na hrvaški strani. Predvsem pa v Coni francoski pisatelj Mathias Enard izriše gosto fresko nenehno ponavljajočih se vojn in nasilja, ki določajo ta prostor že od Homerja naprej. Vse to pa z občutkom za jezik, ki skorajda ne pozna in potrebuje ločil, ter izrednim poznavanjem zgodovine in krajev, ki jih pritegne v Cono. "Pri Mathiasu Enardu je neverjetno, da se teme balkanskih vojn v 90ih letih loteva z neizmerno empatijo in zavzetostjo ter občutkom osebne prizadetosti, kakor se loteva tudi drugih temačnih vidikov evropske zgodovine, ki ga očitno zelo zadevajo," razlaga prevajalka romana Suzana Koncut. Z romanom Cona, ki je nastal leta 2008, je Mathias Enard resnično opozoril nase. Tudi slovenskim bralcem ni neznan, saj imamo v prevodu že njegove Kompas, Alkohol in nostalgija in Pripoveduj jim o bitkah, kraljih in slonih. Roman Cona je izšel v zbirki Roman pri založbi Mladinska knjiga.
Francoski tajni agent Francis Servain Mirković, po materi Hrvat, potuje s kovčkom kočljivih dokumentov iz Milana v Rim. Toda dejansko bralce in bralke popelje v Cono, območje vojn in nasilja, ki se na širšem sredozemskem prostoru razteza od antike do danes. Skozi skorajda neprekinjeni monolog njegovih misli in spominov se na eni strani izriše njegova osebna zgodovina, ki vključuje tudi sodelovanje v balkanskih vojnah na hrvaški strani. Predvsem pa v Coni francoski pisatelj Mathias Enard izriše gosto fresko nenehno ponavljajočih se vojn in nasilja, ki določajo ta prostor že od Homerja naprej. Vse to pa z občutkom za jezik, ki skorajda ne pozna in potrebuje ločil, ter izrednim poznavanjem zgodovine in krajev, ki jih pritegne v Cono. "Pri Mathiasu Enardu je neverjetno, da se teme balkanskih vojn v 90ih letih loteva z neizmerno empatijo in zavzetostjo ter občutkom osebne prizadetosti, kakor se loteva tudi drugih temačnih vidikov evropske zgodovine, ki ga očitno zelo zadevajo," razlaga prevajalka romana Suzana Koncut. Z romanom Cona, ki je nastal leta 2008, je Mathias Enard resnično opozoril nase. Tudi slovenskim bralcem ni neznan, saj imamo v prevodu že njegove Kompas, Alkohol in nostalgija in Pripoveduj jim o bitkah, kraljih in slonih. Roman Cona je izšel v zbirki Roman pri založbi Mladinska knjiga.
Taras Birsa se vrača, in to tretjič, tokrat kot samostojni podjetnik in ne več kot višji kriminalistični inšpektor na ljubljanski policijski upravi. Po Jezeru, ki je v slovenski knjižni prostor prinesel skandinavsko-bohinjski pridih, in Leninovem parku, v katerem reševanje primera poteka v vroči in soparni poletni Ljubljani, avtor Tadej Golob svojega protagonista zdaj usmeri v drug del Ljubljane, Rožno dolino. V kriminalnem romanu Dolina rož, ki je izšel pri Založbi Goga, se bralec že takoj na začetku znajde na prizorišču zločina dvojnega umora s samomorom. Če še niste prebrali knjige in ne želite slišati kvarnikov, predlagamo, da si oddajo, v kateri smo se pogovarjali z avtorjem Tadejem Golobom, zavrtite po branju.
Taras Birsa se vrača, in to tretjič, tokrat kot samostojni podjetnik in ne več kot višji kriminalistični inšpektor na ljubljanski policijski upravi. Po Jezeru, ki je v slovenski knjižni prostor prinesel skandinavsko-bohinjski pridih, in Leninovem parku, v katerem reševanje primera poteka v vroči in soparni poletni Ljubljani, avtor Tadej Golob svojega protagonista zdaj usmeri v drug del Ljubljane, Rožno dolino. V kriminalnem romanu Dolina rož, ki je izšel pri Založbi Goga, se bralec že takoj na začetku znajde na prizorišču zločina dvojnega umora s samomorom. Če še niste prebrali knjige in ne želite slišati kvarnikov, predlagamo, da si oddajo, v kateri smo se pogovarjali z avtorjem Tadejem Golobom, zavrtite po branju.
Britanski novinar in popotnik Simon Reeve že od nekdaj prepozna dobre zgodbe. V svojih popotniških oddajah in dokumentarcih že leta navdušuje s sproščenostjo, človeško toplino in iskrivo radovednostjo. Za britanski BBC je obiskal že 120 dežel; med njimi tudi take, ki jih ne najdemo na uradnih zemljevidih. Potovanja so ga popeljala čez pragozdove, puščave, gorovja in oceane. V odročnih kotičkih srečuje ljudi in posluša njihove zgodbe. »Od prvega dne prve poti sem spoznaval, da je potovanje z odprtimi očmi iskanje tako teme kot svetlobe, pravo zagotovilo za izkušnjo, ki se ti usede v dušo,« beremo v Simonovi knjigi Korak za korakom. V slovenščino jo je prevedel Vid Sagadin Žigon, izšla je pri založbi Aktivni mediji. Za oddajo Sobotno branje sta knjigo prebrala Tomaž Gerden in Iztok Konc.
Britanski novinar in popotnik Simon Reeve že od nekdaj prepozna dobre zgodbe. V svojih popotniških oddajah in dokumentarcih že leta navdušuje s sproščenostjo, človeško toplino in iskrivo radovednostjo. Za britanski BBC je obiskal že 120 dežel; med njimi tudi take, ki jih ne najdemo na uradnih zemljevidih. Potovanja so ga popeljala čez pragozdove, puščave, gorovja in oceane. V odročnih kotičkih srečuje ljudi in posluša njihove zgodbe. »Od prvega dne prve poti sem spoznaval, da je potovanje z odprtimi očmi iskanje tako teme kot svetlobe, pravo zagotovilo za izkušnjo, ki se ti usede v dušo,« beremo v Simonovi knjigi Korak za korakom. V slovenščino jo je prevedel Vid Sagadin Žigon, izšla je pri založbi Aktivni mediji. Za oddajo Sobotno branje sta knjigo prebrala Tomaž Gerden in Iztok Konc.
Tokrat bomo sledili posebnemu pripovednemu slogu romana Leto smrti Ricarda Reisa, ki ga je napisal na današnji dan rojeni portugalski nobelovec José Saramago. V romanu, polnem dvoumnosti in protislovij, ki ga je navdihnil izjemni portugalski umetnik Fernando Pessoa, nas avtor vodi od otipljivo čutnega in resnično stvarnega do iluzorno namišljenega, meje med dejanskim in fiktivnim, onkraj našega dojemanja, pa so zabrisane. Zelo celovito delo, ki prinaša vedno aktualne in univerzalne teme o človeku, je vpeto v primež pomembnih, po večini krvavih, usodnih, prelomnih dogodkov 20. stoletja, do katerih se avtor tudi nazorsko opredeljuje. Roman Leto smrti Ricarda Reisa, ki zaživi na več različnih ravneh, se dogaja v napetih 30. letih prejšnjega stoletja, ko se v stari, utrujeni Evropi širijo nerazumne ideologije in vzpenjajo totalitarizmi. Saramago se v delu odpoveduje klasični romaneskni strukturi, bralec pa je prisiljen loviti njegov notranji ritem pisanja.
Tokrat bomo sledili posebnemu pripovednemu slogu romana Leto smrti Ricarda Reisa, ki ga je napisal na današnji dan rojeni portugalski nobelovec José Saramago. V romanu, polnem dvoumnosti in protislovij, ki ga je navdihnil izjemni portugalski umetnik Fernando Pessoa, nas avtor vodi od otipljivo čutnega in resnično stvarnega do iluzorno namišljenega, meje med dejanskim in fiktivnim, onkraj našega dojemanja, pa so zabrisane. Zelo celovito delo, ki prinaša vedno aktualne in univerzalne teme o človeku, je vpeto v primež pomembnih, po večini krvavih, usodnih, prelomnih dogodkov 20. stoletja, do katerih se avtor tudi nazorsko opredeljuje. Roman Leto smrti Ricarda Reisa, ki zaživi na več različnih ravneh, se dogaja v napetih 30. letih prejšnjega stoletja, ko se v stari, utrujeni Evropi širijo nerazumne ideologije in vzpenjajo totalitarizmi. Saramago se v delu odpoveduje klasični romaneskni strukturi, bralec pa je prisiljen loviti njegov notranji ritem pisanja.
Viktor Olegovič Pelevin velja za enega najboljših sodobnih ruskih pisateljev, pred leti pa so ga na enem izmed tamkajšnjih spletnih portalov celo izglasovali za najpomembnejšega javnega intelektualca današnje Rusije. Temu primerno imamo tudi v slovenščini na voljo že štiri njegove romane in dve kratkoprozni zbirki, prav pred kratkim pa je pri založbi Literarno-umetniškega društva Šerpa izšla še tretja knjiga Pelevinovih zgodb, Rumena puščica. Na prvi pogled se sicer zdi, da imamo bralke in bralci tu opravka z motivno-tematsko povsem raznorodnimi zgodbami – med drugim beremo o mladem Moskovčanu, ki se preobrazi v volkodlaka, pa o birokratih, ki obsesivno igrajo računalniške igrice, ter brezskrbnih potnikih na vlaku, ki hiti proti podrtemu mostu –, a pozorno branje pokaže, da se za bizarnimi, absurdnimi in fantastičnimi povestmi pravzaprav skriva pomenljiva alegorija sodobnega sveta. Kaj nam torej sporoča Pelevin, smo v pogovoru s prevajalcem Rumene puščice, Borutom Kraševcem, preverjali v tokratnem Sobotnem branju. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
Viktor Olegovič Pelevin velja za enega najboljših sodobnih ruskih pisateljev, pred leti pa so ga na enem izmed tamkajšnjih spletnih portalov celo izglasovali za najpomembnejšega javnega intelektualca današnje Rusije. Temu primerno imamo tudi v slovenščini na voljo že štiri njegove romane in dve kratkoprozni zbirki, prav pred kratkim pa je pri založbi Literarno-umetniškega društva Šerpa izšla še tretja knjiga Pelevinovih zgodb, Rumena puščica. Na prvi pogled se sicer zdi, da imamo bralke in bralci tu opravka z motivno-tematsko povsem raznorodnimi zgodbami – med drugim beremo o mladem Moskovčanu, ki se preobrazi v volkodlaka, pa o birokratih, ki obsesivno igrajo računalniške igrice, ter brezskrbnih potnikih na vlaku, ki hiti proti podrtemu mostu –, a pozorno branje pokaže, da se za bizarnimi, absurdnimi in fantastičnimi povestmi pravzaprav skriva pomenljiva alegorija sodobnega sveta. Kaj nam torej sporoča Pelevin, smo v pogovoru s prevajalcem Rumene puščice, Borutom Kraševcem, preverjali v tokratnem Sobotnem branju. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
Tokrat vam predstavljamo roman Sabo je obstal, ki ga je kot sodoben, intimen roman v enem dahu spisal Oto Horvat, rojen leta 1976 v Novem Sadu, sicer tudi prevajalec iz madžarščine, nemščine, italijanščine, ki zdaj živi in dela v Firencah. To žalostinko v poetičnem slogu, kot so jo poimenovali v založbi pri kateri je izšla – Sanje, je uredil Rok Zavrtanik, prevedla pa jo je Dijana Matković. In prav s prevajalko, smo se o pripovedovalcu, ki se sooča s smrtjo ljubljene osebe in kakor Orfej Evridiki sledi svoji ljubezni v globine žalosti, osamljenosti in bolečine, pogovarjali. Horvat, ki bo konec novembra obiskal Slovenijo, tudi Cankarjev dom, je za roman prejel nagrado Biljane Jovanović in nagrado Mirka Kovača ter bil v finalu za Ninovo nagrado 2014. Avtorica oddaje je Liana Buršič
Tokrat vam predstavljamo roman Sabo je obstal, ki ga je kot sodoben, intimen roman v enem dahu spisal Oto Horvat, rojen leta 1976 v Novem Sadu, sicer tudi prevajalec iz madžarščine, nemščine, italijanščine, ki zdaj živi in dela v Firencah. To žalostinko v poetičnem slogu, kot so jo poimenovali v založbi pri kateri je izšla – Sanje, je uredil Rok Zavrtanik, prevedla pa jo je Dijana Matković. In prav s prevajalko, smo se o pripovedovalcu, ki se sooča s smrtjo ljubljene osebe in kakor Orfej Evridiki sledi svoji ljubezni v globine žalosti, osamljenosti in bolečine, pogovarjali. Horvat, ki bo konec novembra obiskal Slovenijo, tudi Cankarjev dom, je za roman prejel nagrado Biljane Jovanović in nagrado Mirka Kovača ter bil v finalu za Ninovo nagrado 2014. Avtorica oddaje je Liana Buršič
Tri popotnice, 49 krajev, 74 zgodb in 256 strani. Knjiga z naslovom Blodnik po Istri: Ne sprašujte za pot, avtoric Agate Tomažič, Tamare Langus in Teje Kleč, opremljena z ilustracijami Milanke Fabjančič, ki je v začetku meseca oktobra izšla v samozaložbi, je potopis, ki ga do zdaj na naših knjižnih policah še ni bilo. Prinaša slogovno zelo različne zgodbe, spomine, nostalgično oziranje v preteklost, osebne vtise, domišljijske zapise, zgodovinske opise, duhovite dovtipe. V samo nekaj tednih po izidu, je knjiga v javnosti požela neznanski uspeh. Kritika, bralke in bralci o Blodniku po Istri govorijo v presežkih, da je bolj zabavno neverjeten kot Štoparski vodnik po vesolju, lahko preberemo, da prinaša tako osebne kot kolektivne spomine, pa humor in solze ganjenosti. Da mu ni para v potopisju. Avtorice same pa so o knjigi zapisale: Usodno bi se ušteli, če bi knjigo imeli za vodnik – če ne drugega, bi hipoma zašli.
Tri popotnice, 49 krajev, 74 zgodb in 256 strani. Knjiga z naslovom Blodnik po Istri: Ne sprašujte za pot, avtoric Agate Tomažič, Tamare Langus in Teje Kleč, opremljena z ilustracijami Milanke Fabjančič, ki je v začetku meseca oktobra izšla v samozaložbi, je potopis, ki ga do zdaj na naših knjižnih policah še ni bilo. Prinaša slogovno zelo različne zgodbe, spomine, nostalgično oziranje v preteklost, osebne vtise, domišljijske zapise, zgodovinske opise, duhovite dovtipe. V samo nekaj tednih po izidu, je knjiga v javnosti požela neznanski uspeh. Kritika, bralke in bralci o Blodniku po Istri govorijo v presežkih, da je bolj zabavno neverjeten kot Štoparski vodnik po vesolju, lahko preberemo, da prinaša tako osebne kot kolektivne spomine, pa humor in solze ganjenosti. Da mu ni para v potopisju. Avtorice same pa so o knjigi zapisale: Usodno bi se ušteli, če bi knjigo imeli za vodnik – če ne drugega, bi hipoma zašli.
Ko so po enoletnem premoru, ki mu je botroval spolni in finančni škandal, ki je pretresel njihovo institucijo, člani švedske akademije, telesa, ki izbira prejemnika Nobelove nagrade za književnost, 10. oktobra letos naposled razglasili nagrajenko za leto 2018, se ni nihče posebej čudil ali razburjal. Kar je, če pomislimo na žolčne odzive, ki zadnja leta pogosto spremljajo odločitev, komu naj pripade najprestižnejša literarna nagrada na svetu, skorajda že presenetljivo. Prestižno priznanje je tokrat očitno šlo v prave roke; prejela ga je svetovno priznana poljska pisateljica, Olga Tokarczuk. Ko pregledujemo njen zdaj ovenčani opus – pet romanov Olge Tokarczuk je v zadnjem desetletju in pol že bilo prevedenih v slovenščino, umetnica pa je leta 2013 prejela tudi našo vilenico –, nikakor ne moremo mimo Jakobovih bukev. Gre za obširen zgodovinski roman, ki ga je pisateljica umestila v 18. stoletje. In čeprav imamo tu opravka z monumentalno fresko o življenju v vzhodni Srednji Evropi pred poltretjim stoletjem, ki se suvereno giblje med različnimi deželami, verami in družbenimi razredi, samo jedro romana predstavlja pripoved o Jakobu Franku in njegovih frankistih – članih skrivnostne, ezoterične in danes večidel pozabljene odpadniške judovske ločine, ki je večidel delovala na vzhodu tedanje Poljske. Prav Jakobovim bukvam smo se posvetili tudi v tokratnem Sobotnem branju in preverjali, zakaj je ta knjiga v očeh svojih bralk in bralcev navsezadnje obveljala za roman, s katerim je Olga Tokarczuk prevetrila oziroma pomladila zvrst zgodovinskega romana. Tako smo v pogovoru z Jano Unuk, ki je delo pred dvema letoma mojstrsko prevedla za založbo KUD Police Dubove, poizvedovali, kako je pisateljica zgodovinski roman prilagodila interesom, potrebam in senzibilnostim 21. stoletja in v isti sapi presegla žanrski model, ki ga je pred dobrim stoletjem pomagal vzpostaviti prvi poljski nobelovec Henryk Sienkiewicz. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
Ko so po enoletnem premoru, ki mu je botroval spolni in finančni škandal, ki je pretresel njihovo institucijo, člani švedske akademije, telesa, ki izbira prejemnika Nobelove nagrade za književnost, 10. oktobra letos naposled razglasili nagrajenko za leto 2018, se ni nihče posebej čudil ali razburjal. Kar je, če pomislimo na žolčne odzive, ki zadnja leta pogosto spremljajo odločitev, komu naj pripade najprestižnejša literarna nagrada na svetu, skorajda že presenetljivo. Prestižno priznanje je tokrat očitno šlo v prave roke; prejela ga je svetovno priznana poljska pisateljica, Olga Tokarczuk. Ko pregledujemo njen zdaj ovenčani opus – pet romanov Olge Tokarczuk je v zadnjem desetletju in pol že bilo prevedenih v slovenščino, umetnica pa je leta 2013 prejela tudi našo vilenico –, nikakor ne moremo mimo Jakobovih bukev. Gre za obširen zgodovinski roman, ki ga je pisateljica umestila v 18. stoletje. In čeprav imamo tu opravka z monumentalno fresko o življenju v vzhodni Srednji Evropi pred poltretjim stoletjem, ki se suvereno giblje med različnimi deželami, verami in družbenimi razredi, samo jedro romana predstavlja pripoved o Jakobu Franku in njegovih frankistih – članih skrivnostne, ezoterične in danes večidel pozabljene odpadniške judovske ločine, ki je večidel delovala na vzhodu tedanje Poljske. Prav Jakobovim bukvam smo se posvetili tudi v tokratnem Sobotnem branju in preverjali, zakaj je ta knjiga v očeh svojih bralk in bralcev navsezadnje obveljala za roman, s katerim je Olga Tokarczuk prevetrila oziroma pomladila zvrst zgodovinskega romana. Tako smo v pogovoru z Jano Unuk, ki je delo pred dvema letoma mojstrsko prevedla za založbo KUD Police Dubove, poizvedovali, kako je pisateljica zgodovinski roman prilagodila interesom, potrebam in senzibilnostim 21. stoletja in v isti sapi presegla žanrski model, ki ga je pred dobrim stoletjem pomagal vzpostaviti prvi poljski nobelovec Henryk Sienkiewicz. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
Letos mineva 40 let od iranske revolucije, ki je spodnesla krvavi prozahodni režim šaha Reze Pahlavija in ga nadomestila s krvavim teokratskim režimom ajatole Homeinija. V senci te obletnice smo se v tokratnem Sobotnem branju posvetili romanu Dezorientalka francosko-iranske pisateljice Négar Djavadi, ki pripoveduje o Iranu skozi prizmo usode štirih generacij svobodomiselne družine Sadr, družine, ki je v najbolj turbulentnih letih iranskega zgodovine 20. stoletja nasprotovala tako šahu kakor Homeiniju. Kolikšno ceno je morala družina za to načelno, nepraktično, neoportunistično držo navsezadnje plačati, smo preverjali v pogovoru s Suzano Koncut, ki je Dezorientalko prevedla, ter z dr. Primožem Šterbencem, ki je romanu pripisal zgodovinsko poglobljeno spremno besedo. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
Letos mineva 40 let od iranske revolucije, ki je spodnesla krvavi prozahodni režim šaha Reze Pahlavija in ga nadomestila s krvavim teokratskim režimom ajatole Homeinija. V senci te obletnice smo se v tokratnem Sobotnem branju posvetili romanu Dezorientalka francosko-iranske pisateljice Négar Djavadi, ki pripoveduje o Iranu skozi prizmo usode štirih generacij svobodomiselne družine Sadr, družine, ki je v najbolj turbulentnih letih iranskega zgodovine 20. stoletja nasprotovala tako šahu kakor Homeiniju. Kolikšno ceno je morala družina za to načelno, nepraktično, neoportunistično držo navsezadnje plačati, smo preverjali v pogovoru s Suzano Koncut, ki je Dezorientalko prevedla, ter z dr. Primožem Šterbencem, ki je romanu pripisal zgodovinsko poglobljeno spremno besedo. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
Če se zazremo v več kot polstoletno zgodovino podeljevanja Sovretove nagrade za najbolje prevedeno leposlovno delo minulega leta, če torej pregledamo seznam knjig, ki so svojim prevajalkam in prevajalcem prinesle prestižno priznanje, hitro ugotovimo, da mojstrice in mojstri prevajanja pravi obseg svojega znanja, veščine in talenta očitno lahko pokažejo takrat, ko prevajajo resnično vrhunska literarna dela. Nič drugače ni letos, ko sta si prestižno priznanje razdelili Breda Biščak (o njenem prevodu romana Avgust dolgo spregledovanega ameriškega klasika Johna Williamsa smo v Sobotnem branju govorili že januarja 2019) in Tatjana Jamnik. Slednja je nagrado prejela za prevod Zgodovine svetlobe, romana, ki govori o nenavadnem in razgibanem življenju svetovno priznanega češkega fotografa prve polovice 20. stoletja, Františka Drtikola. Kako je češkemu pisatelju mlajše srednje generacije, Janu Němcu, uspelo v roman preliti zgodbo o enem izmed pionirjev umetniške fotografije, ki je verjel tako v komunizem kakor v budizem, smo preverjali v tokratnem Sobotnem branju, ko smo pred mikrofonom gostili prav Tatjano Jamnik. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
Če se zazremo v več kot polstoletno zgodovino podeljevanja Sovretove nagrade za najbolje prevedeno leposlovno delo minulega leta, če torej pregledamo seznam knjig, ki so svojim prevajalkam in prevajalcem prinesle prestižno priznanje, hitro ugotovimo, da mojstrice in mojstri prevajanja pravi obseg svojega znanja, veščine in talenta očitno lahko pokažejo takrat, ko prevajajo resnično vrhunska literarna dela. Nič drugače ni letos, ko sta si prestižno priznanje razdelili Breda Biščak (o njenem prevodu romana Avgust dolgo spregledovanega ameriškega klasika Johna Williamsa smo v Sobotnem branju govorili že januarja 2019) in Tatjana Jamnik. Slednja je nagrado prejela za prevod Zgodovine svetlobe, romana, ki govori o nenavadnem in razgibanem življenju svetovno priznanega češkega fotografa prve polovice 20. stoletja, Františka Drtikola. Kako je češkemu pisatelju mlajše srednje generacije, Janu Němcu, uspelo v roman preliti zgodbo o enem izmed pionirjev umetniške fotografije, ki je verjel tako v komunizem kakor v budizem, smo preverjali v tokratnem Sobotnem branju, ko smo pred mikrofonom gostili prav Tatjano Jamnik. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
Dramaturginja, avtorica, oboževalka Taylor Swift in visoke mode Eva Mahkovic je več let na facebooku našla prostor za svoj umetniški izraz, kjer je med drugim v dnevniških zapisih cinično, ironično in z ravno pravšnjo mero humorja reflektirala svoje življenje. Zdaj so ti zapisi objavljeni v knjigi »na tak dan najbolj trpi mastercard« ki jo Urška Henigman predstavlja v tokratni oddaji.
Dramaturginja, avtorica, oboževalka Taylor Swift in visoke mode Eva Mahkovic je več let na facebooku našla prostor za svoj umetniški izraz, kjer je med drugim v dnevniških zapisih cinično, ironično in z ravno pravšnjo mero humorja reflektirala svoje življenje. Zdaj so ti zapisi objavljeni v knjigi »na tak dan najbolj trpi mastercard« ki jo Urška Henigman predstavlja v tokratni oddaji.
Pred dobrimi tridesetimi leti so protestniki na Trgu nebeškega miru v Pekingu med protestnimi parolami vzklikali tudi verze iz pesmi Odgovor kitajskega pesnika, znanega pod psevdonimom Bei Dao. Pesem je nastala kot odgovor na neke druge, prav tako zatrte proteste na istem trgu trinajst let prej, generacije mladih Kitajcev pa so jo v vmesnem času dodobra posvojile. Pesem Odgovor odlično povzema duha tistega časa in pričakovanja mladih po vsestranskem, ne samo ekonomskem odpiranju dežele. Toda njenega avtorja Bei Daa od vsega najbolj zanima odpiranje samega jezika in velja za enega najpomembnejših sodobnih kitajskih pesnikov. Izbor njegove poezije s pomenljivim naslovom Nismo nedolžni je zdaj v prevodu Katje Kolšek izšel v dvojezični izdaji pri založbi Beletrina. Oddajo je pripravla Nina Slaček.
Pred dobrimi tridesetimi leti so protestniki na Trgu nebeškega miru v Pekingu med protestnimi parolami vzklikali tudi verze iz pesmi Odgovor kitajskega pesnika, znanega pod psevdonimom Bei Dao. Pesem je nastala kot odgovor na neke druge, prav tako zatrte proteste na istem trgu trinajst let prej, generacije mladih Kitajcev pa so jo v vmesnem času dodobra posvojile. Pesem Odgovor odlično povzema duha tistega časa in pričakovanja mladih po vsestranskem, ne samo ekonomskem odpiranju dežele. Toda njenega avtorja Bei Daa od vsega najbolj zanima odpiranje samega jezika in velja za enega najpomembnejših sodobnih kitajskih pesnikov. Izbor njegove poezije s pomenljivim naslovom Nismo nedolžni je zdaj v prevodu Katje Kolšek izšel v dvojezični izdaji pri založbi Beletrina. Oddajo je pripravla Nina Slaček.
Roman Pogovori s prijatelji, irske avtorice Sally Rooney, ki je čez noč požel svetovno slavo in postal domala globalni trend, je nedavno v prevodu Vesne Velkovrh Bukilica prišel tudi na slovenske knjižne police. Že na naslovnici knjige piše, da gre za prvenec prve velike milenijske avtorice in literarni kritiki pa zanjo pravijo tudi, da je Jane Austin prekariata in Salinger za generacijo Snapchata. O romanu, ki je izšel pri založbi Sanje, smo govorili z urednico Andrejo Udovč.
Roman Pogovori s prijatelji, irske avtorice Sally Rooney, ki je čez noč požel svetovno slavo in postal domala globalni trend, je nedavno v prevodu Vesne Velkovrh Bukilica prišel tudi na slovenske knjižne police. Že na naslovnici knjige piše, da gre za prvenec prve velike milenijske avtorice in literarni kritiki pa zanjo pravijo tudi, da je Jane Austin prekariata in Salinger za generacijo Snapchata. O romanu, ki je izšel pri založbi Sanje, smo govorili z urednico Andrejo Udovč.
Bretanja, nekoliko odmaknjena in zapostavljena polotoška regija na pogosto vetrovnem, deževnem in meglenem severozahodu Francije, je prizorišče dogajanja romana 353. člen kazenskega zakonika sodobnega pisatelja srednje generacije, Tanguyja Viela. In kakor nakazuje naslov, v pričujočem delu spremljamo zgodbo, ki se vrti okoli zločina. Že v prvih nekaj odstavkih smo bralke in bralci priča umoru – Martial Kermeur, prvoosebni pripovedovalec in glavni junak romana, med ribarjenjem z motornega čolna v morje kakih pet milj stran od obale pahne Antoina Lazeneca in odpelje. Lazenec se v hladni vodi utopi, policija pa, ko odkrije truplo, hitro izsledi krivca. Ta pred preiskovalnim sodnikom svojega dejanja sploh ne taji, temveč vse lepo prizna. Če je torej vse jasno že na prvih straneh, se menda lahko vprašamo, kakšna kriminalka neki je to? Kakšen roman pravzaprav beremo? – Odgovor smo iskali v tokratnem Sobotnem branju, ko smo pred mikrofonom gostili Aleša Bergerja, ki je Vielovo delo prevedel v slovenščino. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
Bretanja, nekoliko odmaknjena in zapostavljena polotoška regija na pogosto vetrovnem, deževnem in meglenem severozahodu Francije, je prizorišče dogajanja romana 353. člen kazenskega zakonika sodobnega pisatelja srednje generacije, Tanguyja Viela. In kakor nakazuje naslov, v pričujočem delu spremljamo zgodbo, ki se vrti okoli zločina. Že v prvih nekaj odstavkih smo bralke in bralci priča umoru – Martial Kermeur, prvoosebni pripovedovalec in glavni junak romana, med ribarjenjem z motornega čolna v morje kakih pet milj stran od obale pahne Antoina Lazeneca in odpelje. Lazenec se v hladni vodi utopi, policija pa, ko odkrije truplo, hitro izsledi krivca. Ta pred preiskovalnim sodnikom svojega dejanja sploh ne taji, temveč vse lepo prizna. Če je torej vse jasno že na prvih straneh, se menda lahko vprašamo, kakšna kriminalka neki je to? Kakšen roman pravzaprav beremo? – Odgovor smo iskali v tokratnem Sobotnem branju, ko smo pred mikrofonom gostili Aleša Bergerja, ki je Vielovo delo prevedel v slovenščino. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
Prvega septembra bo minilo osemdeset let od izbruha druge svetovne vojne. O vzrokih in okoliščinah, ki so privedli do največje morije v zgodovini, je bilo do sedaj napisanih že nič koliko knjig. V tokratnem Sobotnem branju bomo vzeli v precep delo Normana Ohlerja Popolna omama – droge v tretjem rajhu. Nemški publicist med številnimi zgodovinskimi dejstvi, ki jih moramo upoštevati, ko razmišljamo o Hitlerju, nacizmu in vojni, izpostavlja načrtne in sistematične zlorabe mamil tako v nemški vojski kot tudi v nemškem državnem vodstvu. Kako so torej trde droge vplivale na potek svetovnega spopada, je Iztok Konc preveril v pogovoru z zgodovinarjem dr. Andrejem Studnom. Foto: Goran Dekleva
Prvega septembra bo minilo osemdeset let od izbruha druge svetovne vojne. O vzrokih in okoliščinah, ki so privedli do največje morije v zgodovini, je bilo do sedaj napisanih že nič koliko knjig. V tokratnem Sobotnem branju bomo vzeli v precep delo Normana Ohlerja Popolna omama – droge v tretjem rajhu. Nemški publicist med številnimi zgodovinskimi dejstvi, ki jih moramo upoštevati, ko razmišljamo o Hitlerju, nacizmu in vojni, izpostavlja načrtne in sistematične zlorabe mamil tako v nemški vojski kot tudi v nemškem državnem vodstvu. Kako so torej trde droge vplivale na potek svetovnega spopada, je Iztok Konc preveril v pogovoru z zgodovinarjem dr. Andrejem Studnom. Foto: Goran Dekleva
Oddaja je namenjena pogovoru z enim, po navadi pa z dvema sogovornikoma, in sicer o temi, ki je tako ali drugače povezana z literaturo. Največkrat je izhodišče pogovora konkretna knjiga - leposlovna, poljudno-znanstvena ali strokovna - ob kateri nato obravnavamo širšo temo ali problematiko. Ker skuša oddaja slediti sočasnemu dogajanju na literarnem prizorišču, so njeni gostje pogosto tudi aktualni nagrajenci. Takrat sta v njenem središču konkretni avtor in njegov ustvarjalni opus. Oddaja Sobotno branje govori o knjigah na drugačen način. Kakšen? Poslušajte jo.
Oddaja je namenjena pogovoru z enim, po navadi pa z dvema sogovornikoma, in sicer o temi, ki je tako ali drugače povezana z literaturo. Največkrat je izhodišče pogovora konkretna knjiga - leposlovna, poljudno-znanstvena ali strokovna - ob kateri nato obravnavamo širšo temo ali problematiko. Ker skuša oddaja slediti sočasnemu dogajanju na literarnem prizorišču, so njeni gostje pogosto tudi aktualni nagrajenci. Takrat sta v njenem središču konkretni avtor in njegov ustvarjalni opus. Oddaja Sobotno branje govori o knjigah na drugačen način. Kakšen? Poslušajte jo.
Dve leti po prvencu Poletje v gostilni je na policah knjigarn drugi roman pisateljice in publicistke Lare Paukovič Malomeščani, ki je izšel pri založbi Litera. Avtorica tokrat v središče postavi privlačno mlado žensko z univerzitetno izobrazbo, svojim stanovanjem in redno zaposlitvijo v oglaševalski agenciji. Vendar videz vara, za samostojno in neodvisno podobo je vse prej kot navdihujoča, samozavestna, emancipirana posameznica. Oddajo je pripravila Urška Henigman.
Dve leti po prvencu Poletje v gostilni je na policah knjigarn drugi roman pisateljice in publicistke Lare Paukovič Malomeščani, ki je izšel pri založbi Litera. Avtorica tokrat v središče postavi privlačno mlado žensko z univerzitetno izobrazbo, svojim stanovanjem in redno zaposlitvijo v oglaševalski agenciji. Vendar videz vara, za samostojno in neodvisno podobo je vse prej kot navdihujoča, samozavestna, emancipirana posameznica. Oddajo je pripravila Urška Henigman.
Večji ko je vpliv Kitajske na svetovne zadeve, pomembneje se zdi poznati kitajsko miselnost, kitajsko umetnost, kitajsko književnost. Toda: kje neki začeti? Katera vrata, ki vodijo k boljšemu razumevanju veličastne, tritisočletne civilizacije na oni strani Velikega zidu, se najlažje odpirajo? – Številni poznavalci so prepričani, da je specifičnega duha Kitajske najbolje začeti spoznavati ob prebiranju poezije, nastale pred kakimi trinajstimi stoletji, v času dinastije Tang (618-907). Takrat so namreč ustvarjali Li Bai, Du Fu, Wang Wei in drugi, ki so najprej že med samimi kitajskimi pozneje pa tudi med zahodnimi bralci obveljali za umetnike nesmrtnega genija. Zato smo v tokratnem Sobotnem branju v precep vzeli Svet v kaplji rose, prvo neposredno iz klasične kitajščine v slovenščino prevedeno antologijo tangovske lirike, ki jo je za založbo Aristej pred nedavnim pripravila sinologinja dr. Maja Lavrač. Izjemno umetniško moč tega pesništva nam je pomagala razkrivati pesnica, predlanska Jenkova nagrajenka Veronika Dintinjana. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
Večji ko je vpliv Kitajske na svetovne zadeve, pomembneje se zdi poznati kitajsko miselnost, kitajsko umetnost, kitajsko književnost. Toda: kje neki začeti? Katera vrata, ki vodijo k boljšemu razumevanju veličastne, tritisočletne civilizacije na oni strani Velikega zidu, se najlažje odpirajo? – Številni poznavalci so prepričani, da je specifičnega duha Kitajske najbolje začeti spoznavati ob prebiranju poezije, nastale pred kakimi trinajstimi stoletji, v času dinastije Tang (618-907). Takrat so namreč ustvarjali Li Bai, Du Fu, Wang Wei in drugi, ki so najprej že med samimi kitajskimi pozneje pa tudi med zahodnimi bralci obveljali za umetnike nesmrtnega genija. Zato smo v tokratnem Sobotnem branju v precep vzeli Svet v kaplji rose, prvo neposredno iz klasične kitajščine v slovenščino prevedeno antologijo tangovske lirike, ki jo je za založbo Aristej pred nedavnim pripravila sinologinja dr. Maja Lavrač. Izjemno umetniško moč tega pesništva nam je pomagala razkrivati pesnica, predlanska Jenkova nagrajenka Veronika Dintinjana. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
Knjiga Julij avgusta pisatelja in prevajalca Branka Gradišnika bo s svojim podnaslovom Strogo zaupno po Zakavkazju bralce in bralke nemara spomnila na celo vrsto Gradišnikovih del, ki jih prav tako povezuje ta skupni imenovalec, ime strogo zaupno. Tokrat se je Gradišnik z družino odpravil v Gruzijo in Armenijo in sicer pod okriljem turistične agencije. V značilnem Gradišnikovem humornem slogu je tako skoraj več pozornosti namenjene raznim virom turističnega udobja in še bolj neudobja, kot so hoteli, stranišča ali prevozna sredstva, kot pa deželama, po katerih potujejo. Toda, kot pravi Gradišnik, cerkve so si podobne, ljudi pa lahko spoznavaš v nedogled.
Knjiga Julij avgusta pisatelja in prevajalca Branka Gradišnika bo s svojim podnaslovom Strogo zaupno po Zakavkazju bralce in bralke nemara spomnila na celo vrsto Gradišnikovih del, ki jih prav tako povezuje ta skupni imenovalec, ime strogo zaupno. Tokrat se je Gradišnik z družino odpravil v Gruzijo in Armenijo in sicer pod okriljem turistične agencije. V značilnem Gradišnikovem humornem slogu je tako skoraj več pozornosti namenjene raznim virom turističnega udobja in še bolj neudobja, kot so hoteli, stranišča ali prevozna sredstva, kot pa deželama, po katerih potujejo. Toda, kot pravi Gradišnik, cerkve so si podobne, ljudi pa lahko spoznavaš v nedogled.
“Glej, jaz ne predavam in ne dajem miloščine – ko dajem, dajem sebe.” Iskreno, v srčiki biti preprosto in vseobsegajoče. In ravno zato, ker – o sebi, iz sebe – tako avtentično, resničnostno … je lahko tudi za druge. Za slehernika, ki bo pridržal v rokah to človekoljubno poezijo, eno najodmevnejših pesniških zbirk vseh časov, najbolj pomembnega ameriškega pesnika 19. stoletja, ki prav zares slavi in opeva slehernika, naravo, celotno stvarstvo. Letošnja 200. obletnica rojstva Walta Whitmana, tega velikega domoljuba tudi, se zdi odlična priložnost za posodobljeno izdajo njegovih ikoničnih Travnih bilk, ki jih je prevedel Peter Levec, uredil in izdal, tudi oblikoval – založnik Žiga Valetič pri založbi Grafični atelje Zenit. Vabljeni, da prisluhnete pogovoru z založnikom, v oddaji pa bo tudi nekaj Whitmanovih pesniških odlomkov, ki jih je interpretiral Renato Horvat. Avtorica oddaje je Liana Buršič
“Glej, jaz ne predavam in ne dajem miloščine – ko dajem, dajem sebe.” Iskreno, v srčiki biti preprosto in vseobsegajoče. In ravno zato, ker – o sebi, iz sebe – tako avtentično, resničnostno … je lahko tudi za druge. Za slehernika, ki bo pridržal v rokah to človekoljubno poezijo, eno najodmevnejših pesniških zbirk vseh časov, najbolj pomembnega ameriškega pesnika 19. stoletja, ki prav zares slavi in opeva slehernika, naravo, celotno stvarstvo. Letošnja 200. obletnica rojstva Walta Whitmana, tega velikega domoljuba tudi, se zdi odlična priložnost za posodobljeno izdajo njegovih ikoničnih Travnih bilk, ki jih je prevedel Peter Levec, uredil in izdal, tudi oblikoval – založnik Žiga Valetič pri založbi Grafični atelje Zenit. Vabljeni, da prisluhnete pogovoru z založnikom, v oddaji pa bo tudi nekaj Whitmanovih pesniških odlomkov, ki jih je interpretiral Renato Horvat. Avtorica oddaje je Liana Buršič
Freddie Mercury se je kot karizmatičen pevec, pisec besedil in glasbe za vedno vpisal v zgodovino in v srca svojih oboževalk in oboževalcev. O njem še vedno govorijo in pišejo kot o legendi in velikanu rocka. Za vedno bo ostal v spominu nastop skupine Queen in Freddija Mercurya leta 1985 na dobrodelnem koncertu Live Aid za pomoč žrtvam lakote v Etiopiji. Tako kot glasbeno, je bilo pestro tudi njegovo zasebno življenje; od nadarjenega fanta iz Zanzibarja do zvezdnika svetovnega formata in do bolezni, ki se je končala z njegovo smrtjo. O marsičem lahko beremo v novejši biografiji legendarnega pevca z naslovom Freddie Mercury Bohemian rhapsody. Napisala jo je glasbena novinarka in kolumnistka Lesley-Ann Jones, ki je za časopise in njihove priloge o glasbeni sceni poročala od zgodnjih osemdesetih do devetdesetih let. Življenje velikana rokovske glasbe je predstavila iz različnih zornih kotov – o njem nam govorijo glasbeni kolegi, ljudje iz medijev in glasbene industrije, znanci, prijatelji, bližnji. Biografijo izjemnega Freddija Mercurya, predvod je izšel pri založbi Učila, smo za oddajo Sobotno branje prelistali z radijskim glasbenim urednikom Andrejem Prezljem. Foto: Iztok Konc
Freddie Mercury se je kot karizmatičen pevec, pisec besedil in glasbe za vedno vpisal v zgodovino in v srca svojih oboževalk in oboževalcev. O njem še vedno govorijo in pišejo kot o legendi in velikanu rocka. Za vedno bo ostal v spominu nastop skupine Queen in Freddija Mercurya leta 1985 na dobrodelnem koncertu Live Aid za pomoč žrtvam lakote v Etiopiji. Tako kot glasbeno, je bilo pestro tudi njegovo zasebno življenje; od nadarjenega fanta iz Zanzibarja do zvezdnika svetovnega formata in do bolezni, ki se je končala z njegovo smrtjo. O marsičem lahko beremo v novejši biografiji legendarnega pevca z naslovom Freddie Mercury Bohemian rhapsody. Napisala jo je glasbena novinarka in kolumnistka Lesley-Ann Jones, ki je za časopise in njihove priloge o glasbeni sceni poročala od zgodnjih osemdesetih do devetdesetih let. Življenje velikana rokovske glasbe je predstavila iz različnih zornih kotov – o njem nam govorijo glasbeni kolegi, ljudje iz medijev in glasbene industrije, znanci, prijatelji, bližnji. Biografijo izjemnega Freddija Mercurya, predvod je izšel pri založbi Učila, smo za oddajo Sobotno branje prelistali z radijskim glasbenim urednikom Andrejem Prezljem. Foto: Iztok Konc
Veliki srbski književnik druge polovice 20. stoletja, Danilo Kiš, je bil prepričan, da pisatelj mora pa obenem tudi ne sme pisati o politiki. Prepričan je bil, da literatura mora pa obenem tudi ne sme biti prostor, kjer se lahko do konca razmahne čista ustvarjalna domišljija. Verjel je, da mora pisatelj vselej stati sam, da mora biti neodvisen od institucij, ideologij in množic, a da je vseeno usodno odgovoren pred človeštvom. Kako je Kiš ta paradoksalna prepričanja razreševal in kako je iz vsega tega navsezadnje zrasla izjemna umetnost, smo preverjali v tokratnem Sobotnem branju na Prvem, ko smo v precep vzeli zbirko Kiševih esejev Homo poeticus, ki so v prevodu Dijane Matković pred nedavnim izšli pri založbi Beletrina. S prevajalko se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
Veliki srbski književnik druge polovice 20. stoletja, Danilo Kiš, je bil prepričan, da pisatelj mora pa obenem tudi ne sme pisati o politiki. Prepričan je bil, da literatura mora pa obenem tudi ne sme biti prostor, kjer se lahko do konca razmahne čista ustvarjalna domišljija. Verjel je, da mora pisatelj vselej stati sam, da mora biti neodvisen od institucij, ideologij in množic, a da je vseeno usodno odgovoren pred človeštvom. Kako je Kiš ta paradoksalna prepričanja razreševal in kako je iz vsega tega navsezadnje zrasla izjemna umetnost, smo preverjali v tokratnem Sobotnem branju na Prvem, ko smo v precep vzeli zbirko Kiševih esejev Homo poeticus, ki so v prevodu Dijane Matković pred nedavnim izšli pri založbi Beletrina. S prevajalko se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
Kakšen bi bil svet, če bi v njem poleg ljudi živeli tudi mamuti? In to taki mamuti, ki govorijo in se vozijo z letali, ki delajo v tovarnah in na poljih, na univerzah in v knjižnicah, ki pijejo čaj in kockajo? Kako bi se ujeli z ljudmi? Bi tu prihajalo do trenj in izključevanja – ali pa bi se vsi skupaj ujeli v harmoniji in simbiozi? To nenavadno idejo v Mamutih, svojem romanesknem prvencu, vešče preigrava pesnik in prevajalec Jernej Županič. Kakšen svet navsezadnje naslika v knjigi, ki je pred nedavnim prejela ugledno nagrado, Kritiško sito, za najboljše leposlovno delo lanskega leta, smo preverjali v tokratnem Sobotnem branju na Prvem. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
Kakšen bi bil svet, če bi v njem poleg ljudi živeli tudi mamuti? In to taki mamuti, ki govorijo in se vozijo z letali, ki delajo v tovarnah in na poljih, na univerzah in v knjižnicah, ki pijejo čaj in kockajo? Kako bi se ujeli z ljudmi? Bi tu prihajalo do trenj in izključevanja – ali pa bi se vsi skupaj ujeli v harmoniji in simbiozi? To nenavadno idejo v Mamutih, svojem romanesknem prvencu, vešče preigrava pesnik in prevajalec Jernej Županič. Kakšen svet navsezadnje naslika v knjigi, ki je pred nedavnim prejela ugledno nagrado, Kritiško sito, za najboljše leposlovno delo lanskega leta, smo preverjali v tokratnem Sobotnem branju na Prvem. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
Peto romaneskno delo pisateljice Gabriele Babnik že s svojim naslovom Tri smrti aludira tako na notranjo strukturo kot tudi na samo vsebino knjige. Posnemajoč francosko pisateljico Marie N’Diaye in njen roman Tri močne ženske na katerega se z medbesedilnostjo, delo navezuje, so Tri Smrti zasnovane kot triptih treh osrednjih protagonistk. Tako so zapisali pri založbi Beletrina, kjer je delo pred kratkim izšlo. V oddaji Sobotno branje se bomo pogovarjali z avtorico romana Gabrielo Babnik.
Peto romaneskno delo pisateljice Gabriele Babnik že s svojim naslovom Tri smrti aludira tako na notranjo strukturo kot tudi na samo vsebino knjige. Posnemajoč francosko pisateljico Marie N’Diaye in njen roman Tri močne ženske na katerega se z medbesedilnostjo, delo navezuje, so Tri Smrti zasnovane kot triptih treh osrednjih protagonistk. Tako so zapisali pri založbi Beletrina, kjer je delo pred kratkim izšlo. V oddaji Sobotno branje se bomo pogovarjali z avtorico romana Gabrielo Babnik.
So dnevi, ki jih nikoli ne pozabimo. Dnevi, ki usmerijo našo življenjsko pot. So dnevi, ki nas za vedno zaznamujejo. Tak dan je bila za mlado služkinjo Jane praznična materinska nedelja leta 1924. »Bil je marec 1924. Ni bil junij, a dan je bil podoben junijskemu,« je v romanu Materinska nedelja napisal pisatelj Graham Swift. Gre za zgodbo o ljubezni, izgubi in razmerju moči, pa tudi za zgodbo o pametni, svobodomiselni ter iznajdljivi mladi ženski. To je 22-letna služkinja Jane Fairchild. Že več let ima skrivno razmerje z bogatim dedičem s sosednjega posestva Paulom Sheringhamom. Paul jo prav na to materinsko nedeljo prvič povabi k sebi domov, vedoč, da bo hiša prazna in samo njuna, srečanje pa morda zadnje, saj je pred njim poroka s primernejšim dekletom … O kratkem romanu Grahama Swifta Materinska nedelja se bosta v oddaji Sobotno branje pogovarjala prevajalka Katarina Mahnič in Iztok Konc. Foto: Iztok Konc
So dnevi, ki jih nikoli ne pozabimo. Dnevi, ki usmerijo našo življenjsko pot. So dnevi, ki nas za vedno zaznamujejo. Tak dan je bila za mlado služkinjo Jane praznična materinska nedelja leta 1924. »Bil je marec 1924. Ni bil junij, a dan je bil podoben junijskemu,« je v romanu Materinska nedelja napisal pisatelj Graham Swift. Gre za zgodbo o ljubezni, izgubi in razmerju moči, pa tudi za zgodbo o pametni, svobodomiselni ter iznajdljivi mladi ženski. To je 22-letna služkinja Jane Fairchild. Že več let ima skrivno razmerje z bogatim dedičem s sosednjega posestva Paulom Sheringhamom. Paul jo prav na to materinsko nedeljo prvič povabi k sebi domov, vedoč, da bo hiša prazna in samo njuna, srečanje pa morda zadnje, saj je pred njim poroka s primernejšim dekletom … O kratkem romanu Grahama Swifta Materinska nedelja se bosta v oddaji Sobotno branje pogovarjala prevajalka Katarina Mahnič in Iztok Konc. Foto: Iztok Konc
Vse odkar je Donald Trump pred tremi leti stopil na veliki oder globalne politike z obljubo, da bo Ameriko naredil spet veliko, si cel svet poskuša razložiti, kaj se pravzaprav dogaja na oni strani Atlantika. Intelektualci z vseh celin se tako sprašujejo, katere družbene, ekonomske, politične in medijske silnice so sploh omogočile meteorski vzpon newyorškega nepremičninskega milijarderja in zvezdnika televizijskih resničnostnih oddaj ter mu odprle vrata Bele hiše. Sprašujejo se, na kakšne načine se je ameriška veličina pomanjšala, da je Trumpov klic k njeni obnovitvi navsezadnje padel na plodna tla med tamkajšnjimi volivkami in volivci. Med tistimi, ki so se vključili v to debato, je zdaj tudi priznana pesnica in pisateljica mlajše generacije Katja Perat, ki je pred časom pri Cankarjevi založbi izdala zbirko esejev, pomenljivo naslovljeno Naredite Ameriko spet obvladljivo. Zakaj pravzaprav naj bi bila današnja Amerika neobvladljiva, smo v pogovoru s Katjo Perat preverjali v tokratnem Sobotnem branju na Prvem. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
Vse odkar je Donald Trump pred tremi leti stopil na veliki oder globalne politike z obljubo, da bo Ameriko naredil spet veliko, si cel svet poskuša razložiti, kaj se pravzaprav dogaja na oni strani Atlantika. Intelektualci z vseh celin se tako sprašujejo, katere družbene, ekonomske, politične in medijske silnice so sploh omogočile meteorski vzpon newyorškega nepremičninskega milijarderja in zvezdnika televizijskih resničnostnih oddaj ter mu odprle vrata Bele hiše. Sprašujejo se, na kakšne načine se je ameriška veličina pomanjšala, da je Trumpov klic k njeni obnovitvi navsezadnje padel na plodna tla med tamkajšnjimi volivkami in volivci. Med tistimi, ki so se vključili v to debato, je zdaj tudi priznana pesnica in pisateljica mlajše generacije Katja Perat, ki je pred časom pri Cankarjevi založbi izdala zbirko esejev, pomenljivo naslovljeno Naredite Ameriko spet obvladljivo. Zakaj pravzaprav naj bi bila današnja Amerika neobvladljiva, smo v pogovoru s Katjo Perat preverjali v tokratnem Sobotnem branju na Prvem. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
V preteklih letih se je na policah knjigarn pojavilo vse več izdaj s kompleksnimi osrednjimi ženskimi liki. Po teh prodajnih uspešnicah so posneli tudi filme ali serije, med njimi Dekle na vlaku, Majhne laži, Moja genialna prijateljica, Deklina zgodba. Ena najnovejših je drugi roman ameriške pisateljice Celeste Ng Prikriti plameni, po kateri so pravkar začeli snemati miniserijo. Knjigo v oddaji Sobotno branje ob pomoči prevajalke Danice Križman predstavlja Urška Henigman.
V preteklih letih se je na policah knjigarn pojavilo vse več izdaj s kompleksnimi osrednjimi ženskimi liki. Po teh prodajnih uspešnicah so posneli tudi filme ali serije, med njimi Dekle na vlaku, Majhne laži, Moja genialna prijateljica, Deklina zgodba. Ena najnovejših je drugi roman ameriške pisateljice Celeste Ng Prikriti plameni, po kateri so pravkar začeli snemati miniserijo. Knjigo v oddaji Sobotno branje ob pomoči prevajalke Danice Križman predstavlja Urška Henigman.
Nekateri hodijo v gore, da bi osvajali vrhove. Spet drugi hodijo v gore, da bi preizkusili meje svoje psihofizične vzdržljivosti. Tretji hodijo v gore, da bi, preprosto, bolje skrbeli za svoje zdravje. No, pisateljica Nan Shepherd pa je v gore – šlo je za Cairngormse na severovzhodu Škotske – hodila, da bi uvidela, kako Zemlja vidi samo sebe. To, malodane mistično izkušnjo je avtorica popisala v lirično spisanem, meditativno poglobljenem, filozofsko izzivalnem potopisu Živa gora, ki velja za klasiko škotske književnosti 20. stoletja in je, zahvaljujoč prevajalki Mirjam Drev in založbi UMco, pred nedavnim izšel tudi v slovenskem jeziku. Kako je Shepherdovi pravzaprav uspelo pozabiti na lasten »jaz«, preseči omejenosti vsakdanjega mišljenja in čustvovanja in se za nekaj sicer bežnih, a vendarle srečnih hipov združiti v eno z goro, z njenimi pritlikavimi borovci in razgibanimi pobočji, z njenimi muhastimi vetrovi in nepredvidljivimi meglami, s sinkopiranim ritmom njenih letnih časov, smo preverjali v tokratnem Sobotnem branju. Oddajo, v kateri smo pred mikrofonom gostili Mirjam Drev, je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
Nekateri hodijo v gore, da bi osvajali vrhove. Spet drugi hodijo v gore, da bi preizkusili meje svoje psihofizične vzdržljivosti. Tretji hodijo v gore, da bi, preprosto, bolje skrbeli za svoje zdravje. No, pisateljica Nan Shepherd pa je v gore – šlo je za Cairngormse na severovzhodu Škotske – hodila, da bi uvidela, kako Zemlja vidi samo sebe. To, malodane mistično izkušnjo je avtorica popisala v lirično spisanem, meditativno poglobljenem, filozofsko izzivalnem potopisu Živa gora, ki velja za klasiko škotske književnosti 20. stoletja in je, zahvaljujoč prevajalki Mirjam Drev in založbi UMco, pred nedavnim izšel tudi v slovenskem jeziku. Kako je Shepherdovi pravzaprav uspelo pozabiti na lasten »jaz«, preseči omejenosti vsakdanjega mišljenja in čustvovanja in se za nekaj sicer bežnih, a vendarle srečnih hipov združiti v eno z goro, z njenimi pritlikavimi borovci in razgibanimi pobočji, z njenimi muhastimi vetrovi in nepredvidljivimi meglami, s sinkopiranim ritmom njenih letnih časov, smo preverjali v tokratnem Sobotnem branju. Oddajo, v kateri smo pred mikrofonom gostili Mirjam Drev, je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
Besedilo z naslovom Problem povečevanja človeške energije, ki velja za osrednji spis opusa Nikole Tesle, je pred kratkim tudi v slovenskem prevodu izšlo pri založbi ZRC in založbi Litera. O knjigi, z obsežno spremno študijo, ki Teslo predstavi v širšem kontekstu, bomo govorili v tokratni oddaji Sobotno branje. Pred mikrofon smo povabili prevajalca in avtorja spremne študije Tiborja Hrs Pandurja.
Besedilo z naslovom Problem povečevanja človeške energije, ki velja za osrednji spis opusa Nikole Tesle, je pred kratkim tudi v slovenskem prevodu izšlo pri založbi ZRC in založbi Litera. O knjigi, z obsežno spremno študijo, ki Teslo predstavi v širšem kontekstu, bomo govorili v tokratni oddaji Sobotno branje. Pred mikrofon smo povabili prevajalca in avtorja spremne študije Tiborja Hrs Pandurja.
Hjalmar Söderberg slej ko prej ni ime, ki bi na Slovenskem pomenilo prav veliko. Toda Švedi tega svojega pisatelja, dramatika, pesnika in publicista, čigar najpomembnejši roman, Doktor Glas, je pred nedavnim v prevodu Nade Grošelj izšel pri založbi LUD Šerpa, uvrščajo v železni kanon tamkajšnje nacionalne književnosti 20. stoletja. Na Švedskem pač ne manjka ne poklicnih ne ljubiteljskih bralk in bralcev, ki so trdno prepričani, da velja Söderberga po umetniški moči in prepričljivosti postaviti ob bok samemu Augustu Strindbergu, ki seveda tudi pri nas že dolgo uživa status vseevropskega klasika. Kaj torej vedo Švedi, česar ne vemo mi? O čem govori Doktor Glas, s katerim je Söderberg pred 114 leti osvojil skandinavsko bralstvo in postavil trajne temelje svojemu literarnemu slovesu? - To je vprašanje, ki nas je zaposlovalo v tokratnem Sobotnem branju. Gostja pred mikrofonom je bila Söderbergova prevajalka, Nada Grošelj. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
Hjalmar Söderberg slej ko prej ni ime, ki bi na Slovenskem pomenilo prav veliko. Toda Švedi tega svojega pisatelja, dramatika, pesnika in publicista, čigar najpomembnejši roman, Doktor Glas, je pred nedavnim v prevodu Nade Grošelj izšel pri založbi LUD Šerpa, uvrščajo v železni kanon tamkajšnje nacionalne književnosti 20. stoletja. Na Švedskem pač ne manjka ne poklicnih ne ljubiteljskih bralk in bralcev, ki so trdno prepričani, da velja Söderberga po umetniški moči in prepričljivosti postaviti ob bok samemu Augustu Strindbergu, ki seveda tudi pri nas že dolgo uživa status vseevropskega klasika. Kaj torej vedo Švedi, česar ne vemo mi? O čem govori Doktor Glas, s katerim je Söderberg pred 114 leti osvojil skandinavsko bralstvo in postavil trajne temelje svojemu literarnemu slovesu? - To je vprašanje, ki nas je zaposlovalo v tokratnem Sobotnem branju. Gostja pred mikrofonom je bila Söderbergova prevajalka, Nada Grošelj. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
Razvoj sodobne genetike prinaša pomembno novo znanje in odpira številne možnosti uporabe, s tem pa tudi vprašanja, ki terjajo več kot zgolj površen premislek. Genski inženiring danes pogosto zbuja nelagodje. Domišljija je kaj hitro polna predstav o zdizajniranih otrocih, umanjka pa bolj poglobljen premislek, kaj novo znanje dejansko pomeni. Ampak znanstvene revolucije je konec koncev skozi vso zgodovino spremljal odpor in strah. Roman Hvala za škarje slovenske avtorice Tine Bilban se danes nujno potrebnega dialoga med znanostjo, filozofijo in družbo loti preko dinamičnega prepleta zgodb treh protagonistk, filozofinje Meta, znanstvenice Hane in Maše, ki je nosilka redke genske mutacije. Oddajo je pripravila Nina Slaček.
Razvoj sodobne genetike prinaša pomembno novo znanje in odpira številne možnosti uporabe, s tem pa tudi vprašanja, ki terjajo več kot zgolj površen premislek. Genski inženiring danes pogosto zbuja nelagodje. Domišljija je kaj hitro polna predstav o zdizajniranih otrocih, umanjka pa bolj poglobljen premislek, kaj novo znanje dejansko pomeni. Ampak znanstvene revolucije je konec koncev skozi vso zgodovino spremljal odpor in strah. Roman Hvala za škarje slovenske avtorice Tine Bilban se danes nujno potrebnega dialoga med znanostjo, filozofijo in družbo loti preko dinamičnega prepleta zgodb treh protagonistk, filozofinje Meta, znanstvenice Hane in Maše, ki je nosilka redke genske mutacije. Oddajo je pripravila Nina Slaček.
Literarno delo z naslovom Vse, večkrat nagrajene avtorice Janne Teller, v nizu kratkih družbeno angažiranih pripovedi, neizprosno preizprašuje položaj človeka v sodobni družbi. Osem zgodb bralca in bralko sooči s problemom nestrpnosti in predsodkov, umorom in smrtno kaznijo, kulturnimi razlikami, osamljenostjo in vprašanji identitete. O knjigi, ki je nedavno izšla pri založbi Mladinska knjiga, smo se pogovarjali z urednico mladinskega leposlovja Alenko Veler.
Literarno delo z naslovom Vse, večkrat nagrajene avtorice Janne Teller, v nizu kratkih družbeno angažiranih pripovedi, neizprosno preizprašuje položaj človeka v sodobni družbi. Osem zgodb bralca in bralko sooči s problemom nestrpnosti in predsodkov, umorom in smrtno kaznijo, kulturnimi razlikami, osamljenostjo in vprašanji identitete. O knjigi, ki je nedavno izšla pri založbi Mladinska knjiga, smo se pogovarjali z urednico mladinskega leposlovja Alenko Veler.
Med pisatelji, ki so v kontekstu festivala Fabula v začetku marca obiskali Ljubljano, je bil tudi 50-letni francoski avtor Éric Vuillard. Pisatelju, ki se kot scenarist in režiser ustvarjalno sicer posveča tudi filmu, je svetovno odmevnost prineslo leto 2017, ko je za roman Dnevni red prejel francoskega kresnika, nagrado Goncourt. Je pa treba reči, da je odločitev Goncourtove žirije, da s prestižnim priznanjem počasti prav Vuillardov Dnevni red, v Franciji dvignila nemalo prahu. Številni so namreč ugotavljali, da nagrajena knjiga, ki pripoveduje o tridesetih letih prejšnjega stoletja, o vzponu nacizma in sramotni vlogi, ki jo je pri tem odigral nemški velekapital, pravzaprav sploh ni roman, ampak po številnih potezah prej spominja na delo zgodovinsko-dokumentaristične narave. Po svoje tem kritikom pritrjuje nagrajena knjiga sama, saj jo je njen avtor v podnaslovu dvoumno označil kot pripoved in ne, denimo, roman. Zakaj se Goncourtova žirija vendarle ni zmotila, smo preverjali v tokratnem Sobotnem branju. Pred mikrofonom smo gostili Vuillardovega prevajalca, Jaroslava Skrušnýja. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
Med pisatelji, ki so v kontekstu festivala Fabula v začetku marca obiskali Ljubljano, je bil tudi 50-letni francoski avtor Éric Vuillard. Pisatelju, ki se kot scenarist in režiser ustvarjalno sicer posveča tudi filmu, je svetovno odmevnost prineslo leto 2017, ko je za roman Dnevni red prejel francoskega kresnika, nagrado Goncourt. Je pa treba reči, da je odločitev Goncourtove žirije, da s prestižnim priznanjem počasti prav Vuillardov Dnevni red, v Franciji dvignila nemalo prahu. Številni so namreč ugotavljali, da nagrajena knjiga, ki pripoveduje o tridesetih letih prejšnjega stoletja, o vzponu nacizma in sramotni vlogi, ki jo je pri tem odigral nemški velekapital, pravzaprav sploh ni roman, ampak po številnih potezah prej spominja na delo zgodovinsko-dokumentaristične narave. Po svoje tem kritikom pritrjuje nagrajena knjiga sama, saj jo je njen avtor v podnaslovu dvoumno označil kot pripoved in ne, denimo, roman. Zakaj se Goncourtova žirija vendarle ni zmotila, smo preverjali v tokratnem Sobotnem branju. Pred mikrofonom smo gostili Vuillardovega prevajalca, Jaroslava Skrušnýja. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
Zdi se, da je Henry David Thoreau danes, v obdobju, ko se srečujemo s posledicami nebrzdanega porabništva in človekovega nezmernega polaščanja vseh naravnih dobrin, aktualnejši kot kdaj prej. O tem navsezadnje pričajo tudi prevodi njegovih del v slovenščino. Pred tremi leti smo tako dobili knjigo Walden – življenje v gozdu, hvalnico preprostemu življenju v tesnem stiku z naravo, kmalu potem pa Državljansko nepokorščino, v kateri Thoreau razvija misel, da etična drža posamezniku zapoveduje, da se upre nepravičnim zahtevam države. Tudi esej Hoja, ki je v prevodu Anje Radaljac izšel pri založbi Umco, ima vse ključne značilnosti Thoreaujevega pisanja: navidezno preprost in berljiv slog, živ zagovor narave v primeri z dosežki civilizacije ter opozorila, ki so se na podlagi izkušenj iz dobrega stoletja in pol, kolikor je minilo od nastanka tega eseja, po večini izkazala za nadvse upravičena. Oddajo je pripravila Nina Slaček.
Zdi se, da je Henry David Thoreau danes, v obdobju, ko se srečujemo s posledicami nebrzdanega porabništva in človekovega nezmernega polaščanja vseh naravnih dobrin, aktualnejši kot kdaj prej. O tem navsezadnje pričajo tudi prevodi njegovih del v slovenščino. Pred tremi leti smo tako dobili knjigo Walden – življenje v gozdu, hvalnico preprostemu življenju v tesnem stiku z naravo, kmalu potem pa Državljansko nepokorščino, v kateri Thoreau razvija misel, da etična drža posamezniku zapoveduje, da se upre nepravičnim zahtevam države. Tudi esej Hoja, ki je v prevodu Anje Radaljac izšel pri založbi Umco, ima vse ključne značilnosti Thoreaujevega pisanja: navidezno preprost in berljiv slog, živ zagovor narave v primeri z dosežki civilizacije ter opozorila, ki so se na podlagi izkušenj iz dobrega stoletja in pol, kolikor je minilo od nastanka tega eseja, po večini izkazala za nadvse upravičena. Oddajo je pripravila Nina Slaček.
Z digitalnimi tehnologijami opremljena sodobna družba beleži ogromno število informacij o svojih posameznicah in posameznikih. Knjiga Videni antropologa doktorja Dana Podjeda, ki je izšla pri založbi Znanstveno raziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnostim, razkriva, kdo vse zbira, hrani in preprodaja naše podatke, zakaj prostovoljno razkrivamo vedno več, kako delujejo mojstri razkazovanja, od zvezdnikov do politikov, in pojasnjuje, zakaj je razgaljeno človeško telo postalo tako privlačno, da se milijoni naslajajo ob podobah ljudi, ki so slečeni do kože ali celo odrti in postavljeni na ogled. Oddajo je pripravila Urška Henigman.
Z digitalnimi tehnologijami opremljena sodobna družba beleži ogromno število informacij o svojih posameznicah in posameznikih. Knjiga Videni antropologa doktorja Dana Podjeda, ki je izšla pri založbi Znanstveno raziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnostim, razkriva, kdo vse zbira, hrani in preprodaja naše podatke, zakaj prostovoljno razkrivamo vedno več, kako delujejo mojstri razkazovanja, od zvezdnikov do politikov, in pojasnjuje, zakaj je razgaljeno človeško telo postalo tako privlačno, da se milijoni naslajajo ob podobah ljudi, ki so slečeni do kože ali celo odrti in postavljeni na ogled. Oddajo je pripravila Urška Henigman.
Ko mladi Mathieu Lindon v svojih zgodnjih dvajsetih prestopi prag stanovanja slovitega filozofa Michela Foucaulta, se zanj začne vznemirljivo obdobje učenja in raziskovanja pa tudi iskanja, zorenja in sprejemanja. »Bilo mi je triindvajset let in on me je vzgojil,« je zapisal Lindon. Foucaultovo mentorstvo in prijateljstvo sta odločilno usmerila njegovo življenje. Dogodke tistega obdobja je Mathieu Lindon nanizal v romanu z naslovom Kaj pomeni ljubiti. »Michel me je poučeval s tako pretanjeno preudarnostjo, da se nisem niti zavedal, da se učim. Kako biti srečen, živ. In hvaležnosti,« lahko še preberemo v romanu, ki ga predstavljamo v tokratni oddaji Sobotno branje. Osrednji del pripovedi je postavljen na prelom iz sedemdesetih v osemdeseta leta. To je čas seksualne osvoboditve in svobode, je obdobje halucinogenih drog in tripov, čas nebrzdanih nočnih zabav. Knjigo bosta predstavila prevajalec in urednik Brane Mozetič in Iztok Konc.
Ko mladi Mathieu Lindon v svojih zgodnjih dvajsetih prestopi prag stanovanja slovitega filozofa Michela Foucaulta, se zanj začne vznemirljivo obdobje učenja in raziskovanja pa tudi iskanja, zorenja in sprejemanja. »Bilo mi je triindvajset let in on me je vzgojil,« je zapisal Lindon. Foucaultovo mentorstvo in prijateljstvo sta odločilno usmerila njegovo življenje. Dogodke tistega obdobja je Mathieu Lindon nanizal v romanu z naslovom Kaj pomeni ljubiti. »Michel me je poučeval s tako pretanjeno preudarnostjo, da se nisem niti zavedal, da se učim. Kako biti srečen, živ. In hvaležnosti,« lahko še preberemo v romanu, ki ga predstavljamo v tokratni oddaji Sobotno branje. Osrednji del pripovedi je postavljen na prelom iz sedemdesetih v osemdeseta leta. To je čas seksualne osvoboditve in svobode, je obdobje halucinogenih drog in tripov, čas nebrzdanih nočnih zabav. Knjigo bosta predstavila prevajalec in urednik Brane Mozetič in Iztok Konc.
Oddaja je namenjena pogovoru z enim, po navadi pa z dvema sogovornikoma, in sicer o temi, ki je tako ali drugače povezana z literaturo. Največkrat je izhodišče pogovora konkretna knjiga - leposlovna, poljudno-znanstvena ali strokovna - ob kateri nato obravnavamo širšo temo ali problematiko. Ker skuša oddaja slediti sočasnemu dogajanju na literarnem prizorišču, so njeni gostje pogosto tudi aktualni nagrajenci. Takrat sta v njenem središču konkretni avtor in njegov ustvarjalni opus. Oddaja Sobotno branje govori o knjigah na drugačen način. Kakšen? Poslušajte jo.
Oddaja je namenjena pogovoru z enim, po navadi pa z dvema sogovornikoma, in sicer o temi, ki je tako ali drugače povezana z literaturo. Največkrat je izhodišče pogovora konkretna knjiga - leposlovna, poljudno-znanstvena ali strokovna - ob kateri nato obravnavamo širšo temo ali problematiko. Ker skuša oddaja slediti sočasnemu dogajanju na literarnem prizorišču, so njeni gostje pogosto tudi aktualni nagrajenci. Takrat sta v njenem središču konkretni avtor in njegov ustvarjalni opus. Oddaja Sobotno branje govori o knjigah na drugačen način. Kakšen? Poslušajte jo.
Rusko-turška vojna, ki se je odvijala med letoma 1787 in 1792, se je zaključila z odločilno rusko zmago in Otomansko cesarstvo je bilo nastajajoči slovanski velesili prisiljeno odstopiti severne in severozahodne obale Črnega morja. Tam je potem Katarina Velika ustanovila novo pristanišče, ki naj bi Rusiji olajšalo trgovanje v mediteranskem bazenu. Načrt je spektakularno uspel – Odesa, kot se je imenovala nova črnomorska luka, je v naslednjih stotih letih namreč hitro zrasla v eno največjih, najbogatejših pa tudi najbolj kozmopolitskih in etnično pisanih mest orjaškega ruskega imperija. To mesto je danes večidel izgubljeno. Pogromi in prva svetovna vojna, revolucija in stalinski teror, druga svetovna vojna in holokavst pa fiasko sovjetskega planskega gospodarstva in zdaj še vroči rusko-ukrajinski spor, so bistveno zmanjšali svetovni pomen Odese. Ta ni zdaj ne prav velika ne prav bogata ne prav svetovljanska. A nekaj njenega nekdanjega utripa občasno menda še lahko začutimo, med drugim tudi v pisanju Isaaka Bablja, bržčas najpomembnejšega rusko-judovskega pisatelja, čigar Zgodbe iz Odese so pred nedavnim izšle pri založbi Beletrina. Kako je Bablju to uspelo? Kako je odbiral snov, teme in motive? V kakšnem slogu je Babelj pisal v prvi tretjini dvajsetega stoletja, da je navsezadnje uspešno ujel duha nekdanje Odese in ga v svoji kratki prozi ohranil za naš čas? – Odgovore na ta vprašanja smo iskali v pogovoru s Saro Špelec, ki je Zgode iz Odese prevedla v slovenščino in jim pripisala spremno besedo. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
Rusko-turška vojna, ki se je odvijala med letoma 1787 in 1792, se je zaključila z odločilno rusko zmago in Otomansko cesarstvo je bilo nastajajoči slovanski velesili prisiljeno odstopiti severne in severozahodne obale Črnega morja. Tam je potem Katarina Velika ustanovila novo pristanišče, ki naj bi Rusiji olajšalo trgovanje v mediteranskem bazenu. Načrt je spektakularno uspel – Odesa, kot se je imenovala nova črnomorska luka, je v naslednjih stotih letih namreč hitro zrasla v eno največjih, najbogatejših pa tudi najbolj kozmopolitskih in etnično pisanih mest orjaškega ruskega imperija. To mesto je danes večidel izgubljeno. Pogromi in prva svetovna vojna, revolucija in stalinski teror, druga svetovna vojna in holokavst pa fiasko sovjetskega planskega gospodarstva in zdaj še vroči rusko-ukrajinski spor, so bistveno zmanjšali svetovni pomen Odese. Ta ni zdaj ne prav velika ne prav bogata ne prav svetovljanska. A nekaj njenega nekdanjega utripa občasno menda še lahko začutimo, med drugim tudi v pisanju Isaaka Bablja, bržčas najpomembnejšega rusko-judovskega pisatelja, čigar Zgodbe iz Odese so pred nedavnim izšle pri založbi Beletrina. Kako je Bablju to uspelo? Kako je odbiral snov, teme in motive? V kakšnem slogu je Babelj pisal v prvi tretjini dvajsetega stoletja, da je navsezadnje uspešno ujel duha nekdanje Odese in ga v svoji kratki prozi ohranil za naš čas? – Odgovore na ta vprašanja smo iskali v pogovoru s Saro Špelec, ki je Zgode iz Odese prevedla v slovenščino in jim pripisala spremno besedo. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
Volkovi res le malokoga pustijo ravnodušnega – v pozitivnem in negativnem oziru. Naš odnos do njih je prepleten z miti, pol resnicami pa tudi strahom in občudovanjem hkrati. V knjigi, ki jo predstavljamo danes Modrost volkov, ki je izšla pri založbi Mladinska knjiga v prevodu Maruše Murko Keber, se avtorica, priznana nemška poznavalka volkov Elli H. Radinger sprašuje, kako je, če si volk? In nam skozi napete zgodbe – lirično izkušenjske pa seveda faktografsko znanstvene – pripoveduje zgodbe o vrednotah volkov, njihovem družinskem čutu, vodstvenih sposobnostih, zaupanju; skratka, razkriva nam spoznanja o življenju volkov in ugotavlja, kako zelo podobni smo si, ljudje in volkovi. A obenem zatrdi, »da bi bili volkovi verjetno boljši ljudje od nas.« O knjigi in nravi volkov, smo se pogovarjali z odličnim poznavalcem in raziskovalcem volkov pri nas, biologom z ljubljanske Biotehniške fakultete z oddelka za gozdarstvo – dr. Miho Kroflom. Avtorica oddaje je Liana Buršič
Volkovi res le malokoga pustijo ravnodušnega – v pozitivnem in negativnem oziru. Naš odnos do njih je prepleten z miti, pol resnicami pa tudi strahom in občudovanjem hkrati. V knjigi, ki jo predstavljamo danes Modrost volkov, ki je izšla pri založbi Mladinska knjiga v prevodu Maruše Murko Keber, se avtorica, priznana nemška poznavalka volkov Elli H. Radinger sprašuje, kako je, če si volk? In nam skozi napete zgodbe – lirično izkušenjske pa seveda faktografsko znanstvene – pripoveduje zgodbe o vrednotah volkov, njihovem družinskem čutu, vodstvenih sposobnostih, zaupanju; skratka, razkriva nam spoznanja o življenju volkov in ugotavlja, kako zelo podobni smo si, ljudje in volkovi. A obenem zatrdi, »da bi bili volkovi verjetno boljši ljudje od nas.« O knjigi in nravi volkov, smo se pogovarjali z odličnim poznavalcem in raziskovalcem volkov pri nas, biologom z ljubljanske Biotehniške fakultete z oddelka za gozdarstvo – dr. Miho Kroflom. Avtorica oddaje je Liana Buršič
Letos obeležujemo 100-letnico priključitve Prekmurja k matičnemu narodu. V Sobotnem branju se bomo tokrat zazrli v dogajanje na Pariški mirovni konferenci, ki je usodno vplivala na oblikovanje meja Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev, v okvire katere je bil po prvi svetovni vojni vključen pretežen del slovenskega narodnostnega ozemlja. Slovencem je takrat t.i. rapalska meja z Italijo odvzela približno tretjino ozemlja, s plebiscitom leta 1920 pa je Republiki Avstriji dokončno pripadla Koroška. Drugače pa se je odvila zgodba s Prekmurjem. Nedavno tega je pri Ustanovi dr. Štiftarjevi fundaciji izšla knjiga Prekmurje v vrtincu Pariške mirovne konference 1919. Oddajo je pripravil dr. Andrej Stopar.
Letos obeležujemo 100-letnico priključitve Prekmurja k matičnemu narodu. V Sobotnem branju se bomo tokrat zazrli v dogajanje na Pariški mirovni konferenci, ki je usodno vplivala na oblikovanje meja Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev, v okvire katere je bil po prvi svetovni vojni vključen pretežen del slovenskega narodnostnega ozemlja. Slovencem je takrat t.i. rapalska meja z Italijo odvzela približno tretjino ozemlja, s plebiscitom leta 1920 pa je Republiki Avstriji dokončno pripadla Koroška. Drugače pa se je odvila zgodba s Prekmurjem. Nedavno tega je pri Ustanovi dr. Štiftarjevi fundaciji izšla knjiga Prekmurje v vrtincu Pariške mirovne konference 1919. Oddajo je pripravil dr. Andrej Stopar.
Sodobna ruska pisateljica Tatjana Tolstoj je slovensko bralsko občinstvo očarala pred slabimi tremi leti, ko smo zahvaljujoč Urši Zabukovec dobili mojstrski – in tudi nagrajeni – prevod futurističnega, distopičnega, postapokaliptičnega romana Mjausk. Bržčas je prav uspeh tega izjemnega dela botroval odločitvi umetniškega vodstva Fabule, da rusko umetnico v kontekstu že tradicionalnega festivala literatur sveta letos tudi povabijo v Ljubljano. No, ob tej priložnosti pa so pri Beletrini izdali še novo knjigo Tatjane Tolstoj. Gre za zbirko esejev Tuja lepota, ki dokazuje, da je pisateljica resnično umetnica zelo širokega razpona; ne o temah ne o slogu, ki smo jih že spoznali ob Mjausku, v Tuji lepoti namreč ni ne duha ne sluha. So pa zato pred nami nenadoma druga vprašanja, drugi problemi, drugačen pisateljski stil. O čem torej govorijo eseji, zbrani v Tuji lepoti? – To smo v pogovoru z našo prevajalko Tatjane Tolstoj, Uršo Zabukovec, preverjali v tokratnem Sobotnem branju. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
Sodobna ruska pisateljica Tatjana Tolstoj je slovensko bralsko občinstvo očarala pred slabimi tremi leti, ko smo zahvaljujoč Urši Zabukovec dobili mojstrski – in tudi nagrajeni – prevod futurističnega, distopičnega, postapokaliptičnega romana Mjausk. Bržčas je prav uspeh tega izjemnega dela botroval odločitvi umetniškega vodstva Fabule, da rusko umetnico v kontekstu že tradicionalnega festivala literatur sveta letos tudi povabijo v Ljubljano. No, ob tej priložnosti pa so pri Beletrini izdali še novo knjigo Tatjane Tolstoj. Gre za zbirko esejev Tuja lepota, ki dokazuje, da je pisateljica resnično umetnica zelo širokega razpona; ne o temah ne o slogu, ki smo jih že spoznali ob Mjausku, v Tuji lepoti namreč ni ne duha ne sluha. So pa zato pred nami nenadoma druga vprašanja, drugi problemi, drugačen pisateljski stil. O čem torej govorijo eseji, zbrani v Tuji lepoti? – To smo v pogovoru z našo prevajalko Tatjane Tolstoj, Uršo Zabukovec, preverjali v tokratnem Sobotnem branju. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
Pisateljica Assia Djebar v zbirki kratke proze z naslovom Alžirske ženske v svojih sobanah, delu, ki je postalo klasika, pripoveduje o zgodovini žensk, patriarhata, kolonizacije in predstavlja drugačen, utišan in zamolčan pogled na uradno zgodovino. O knjigi, ki je v prevodu Ane Barič Moder, izšla pri založbi Literatura, smo govorili z avtorico spremne besede in komparativistko Katjo Zakrajšek.
Pisateljica Assia Djebar v zbirki kratke proze z naslovom Alžirske ženske v svojih sobanah, delu, ki je postalo klasika, pripoveduje o zgodovini žensk, patriarhata, kolonizacije in predstavlja drugačen, utišan in zamolčan pogled na uradno zgodovino. O knjigi, ki je v prevodu Ane Barič Moder, izšla pri založbi Literatura, smo govorili z avtorico spremne besede in komparativistko Katjo Zakrajšek.
Samo Rugelj je človek, ki rad in veliko piše. Ne le to – je tudi publicist, urednik in založnik. Čeprav pravi, da se vse njegovo življenje bolj ali manj vrti okoli pisanja, pa ni samoumevno, da je zdaj pred nami njegovo prvo leposlovno delo – roman z naslovom Resnica ima tvoje oči. V njem glavnega junaka, elektroinženirja Miha Premrla, ujamemo pred pomembno življenjsko prelomnico – tik pred upokojitvijo. V novem življenjskem obdobju bo imel več časa zase in za svoje načrte ter neizpolnjene želje, si misli. Vendar ima zanj, kot pravi Samo Rugelj, življenje drugačne načrte. Zgodi se tragedija, ki se z glavnim junakom in njegovimi bližnjimi usodno in kruto poigra. Z avtorjem romana Resnica ima tvoje oči se je za oddajo Sobotno branje srečal Iztok Konc.
Samo Rugelj je človek, ki rad in veliko piše. Ne le to – je tudi publicist, urednik in založnik. Čeprav pravi, da se vse njegovo življenje bolj ali manj vrti okoli pisanja, pa ni samoumevno, da je zdaj pred nami njegovo prvo leposlovno delo – roman z naslovom Resnica ima tvoje oči. V njem glavnega junaka, elektroinženirja Miha Premrla, ujamemo pred pomembno življenjsko prelomnico – tik pred upokojitvijo. V novem življenjskem obdobju bo imel več časa zase in za svoje načrte ter neizpolnjene želje, si misli. Vendar ima zanj, kot pravi Samo Rugelj, življenje drugačne načrte. Zgodi se tragedija, ki se z glavnim junakom in njegovimi bližnjimi usodno in kruto poigra. Z avtorjem romana Resnica ima tvoje oči se je za oddajo Sobotno branje srečal Iztok Konc.
Jure Jakob je v slovenski literarni prostor vstopil leta 2003 s pesniško zbirko Tri postaje in sodobni slovenski poeziji nemudoma začrtal nove perspektive. Njegov lirski subjekt je namreč v prvi vrsti opazovalec, tih, natančen in potrpežljiv. In svet, ki ga opazuje - v pomembni meri gre tu za svet narave -, v Jakobovih pesmih dobi novo in nadvse prepričljivo domovanje. Veter, drevesa ali ptice pred tem kot da še nikoli niso uživali tako samozadostne eksistence. Zbirki Tri postaje, za katero je prejel nagrado Modra ptica, so sledile Budnost, Zapuščeni kraji in Delci dela. Za knjigo esejev Hiše in drugi prosti spisi je Jure Jakob pred dobrima dvema letoma prejel Rožančevo nagrado in nagrado Kritiško sito. V zadnjih letih pa je objavil tudi tri pesniške zbirke za otroke. Lakota je tako peta pesniška zbirka za odrasle Jureta Jakoba in v njej, se zdi, se je stik z naravo samo še poglobil. »Kakor da«, kot so zapisali v utemeljitvi nagrade Prešernovega sklada »smo se bralke in bralci nenadoma znašli v novi, do čutov darežljivi, ontološko polni pokrajini.« Pa vendar, to ni naivno navduševanje nad idilično, brezmadežno in nepotvorjeno naravo. Sodobni subjekt je vedno tu in nekje med zamolki vedno ve, da se nekatere rane nikoli ne zaprejo.
Jure Jakob je v slovenski literarni prostor vstopil leta 2003 s pesniško zbirko Tri postaje in sodobni slovenski poeziji nemudoma začrtal nove perspektive. Njegov lirski subjekt je namreč v prvi vrsti opazovalec, tih, natančen in potrpežljiv. In svet, ki ga opazuje - v pomembni meri gre tu za svet narave -, v Jakobovih pesmih dobi novo in nadvse prepričljivo domovanje. Veter, drevesa ali ptice pred tem kot da še nikoli niso uživali tako samozadostne eksistence. Zbirki Tri postaje, za katero je prejel nagrado Modra ptica, so sledile Budnost, Zapuščeni kraji in Delci dela. Za knjigo esejev Hiše in drugi prosti spisi je Jure Jakob pred dobrima dvema letoma prejel Rožančevo nagrado in nagrado Kritiško sito. V zadnjih letih pa je objavil tudi tri pesniške zbirke za otroke. Lakota je tako peta pesniška zbirka za odrasle Jureta Jakoba in v njej, se zdi, se je stik z naravo samo še poglobil. »Kakor da«, kot so zapisali v utemeljitvi nagrade Prešernovega sklada »smo se bralke in bralci nenadoma znašli v novi, do čutov darežljivi, ontološko polni pokrajini.« Pa vendar, to ni naivno navduševanje nad idilično, brezmadežno in nepotvorjeno naravo. Sodobni subjekt je vedno tu in nekje med zamolki vedno ve, da se nekatere rane nikoli ne zaprejo.
Po Jezeru, izjemni literarni uspešnici, ki je duh skandinavskih kriminalk pripeljala v mrzel zimski Bohinj, se Leninov park, drugi del s kriminalistom Tarasom Birso v glavni vlogi, seli v vročo poletno Ljubljano. Tadej Golob je kriminalni roman Leninov park izdal pri založbi Goga, TV Slovenija prav zdaj snema kriminalno serijo Jezero. O uspehu Jezera, televizijski produkciji in seveda Leninovem parku smo se pogovarjali z avtorjem Tadejem Golobom. Vabljeni k poslušanju. Vsi tisti, ki Leninovega parka še niste brali in nočete, da bi vam bralni užitek pokvarilo razkritje nekateri ključnih zgodbenih zapletov, potem vam svetujemo, da oddajo raje poslušate, ko boste knjigo prebrali. foto: Prvi/Urška Henigman
Po Jezeru, izjemni literarni uspešnici, ki je duh skandinavskih kriminalk pripeljala v mrzel zimski Bohinj, se Leninov park, drugi del s kriminalistom Tarasom Birso v glavni vlogi, seli v vročo poletno Ljubljano. Tadej Golob je kriminalni roman Leninov park izdal pri založbi Goga, TV Slovenija prav zdaj snema kriminalno serijo Jezero. O uspehu Jezera, televizijski produkciji in seveda Leninovem parku smo se pogovarjali z avtorjem Tadejem Golobom. Vabljeni k poslušanju. Vsi tisti, ki Leninovega parka še niste brali in nočete, da bi vam bralni užitek pokvarilo razkritje nekateri ključnih zgodbenih zapletov, potem vam svetujemo, da oddajo raje poslušate, ko boste knjigo prebrali. foto: Prvi/Urška Henigman
Pisateljica Sandra Cisneros je s svojim kultnim romanom z naslovom Hiša V ulici Mango, ki pripoveduje o odraščanju dekleta mehiškega rodu v ZDA, zaslovela po vsej Ameriki in tudi drugod po svetu. Od prve izdaje leta 1984 je bilo prodanih več kot 6 miljonov izvodov, avtorica je prejela je vrsto nagrad, knjiga pa je v ZDA postala obvezno branje od osnovne šole do univerze. Prevedena je bila v več kot dvajset jezikov, lani tudi v slovenščino. O romanu, ki je izšel pri založbi Modrijan, smo govorili z literarno kritičarko in avtorico spremne besede Jasno Lasja.
Pisateljica Sandra Cisneros je s svojim kultnim romanom z naslovom Hiša V ulici Mango, ki pripoveduje o odraščanju dekleta mehiškega rodu v ZDA, zaslovela po vsej Ameriki in tudi drugod po svetu. Od prve izdaje leta 1984 je bilo prodanih več kot 6 miljonov izvodov, avtorica je prejela je vrsto nagrad, knjiga pa je v ZDA postala obvezno branje od osnovne šole do univerze. Prevedena je bila v več kot dvajset jezikov, lani tudi v slovenščino. O romanu, ki je izšel pri založbi Modrijan, smo govorili z literarno kritičarko in avtorico spremne besede Jasno Lasja.
Roman Avgust ameriškega pisatelja Johna Williamsa je, kakor pove že naslov, portret prvega rimskega cesarja, ki pa zlagoma prerašča v portret rimske vladajoče elite, dokler se navsezadnje ne razraste v panoramski prikaz življenja v celotnem mediteranskem bazenu v avgustejski dobi. Zgodovinskih romanov pa tudi filmov in televizijskih nadaljevank, ki portretirajo Rim v tem času, v prvem stoletju pred našim štetjem torej, seveda ne manjka, prav nasprotno, vendar pa se zdi, da se ta dela povečini ubadajo z dogajanjem eno generacijo pred cesarjem Avgustom. Bolj kakor prvi cesar umetnike pač privlačita dramatično propadanje republike in njen poglavitni grobar, Julij Cezar. Zakaj se je torej John Williams odločil pisati o Avgustu in ne o Cezarju; zakaj o človeku, ki v družbeno življenje vnaša red, in ne o človeku, ki povzroča kaos? – Odgovor smo v pogovoru z Williamsovo prevajalko Bredo Biščak iskali v tokratnem Sobotnem branju. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
Roman Avgust ameriškega pisatelja Johna Williamsa je, kakor pove že naslov, portret prvega rimskega cesarja, ki pa zlagoma prerašča v portret rimske vladajoče elite, dokler se navsezadnje ne razraste v panoramski prikaz življenja v celotnem mediteranskem bazenu v avgustejski dobi. Zgodovinskih romanov pa tudi filmov in televizijskih nadaljevank, ki portretirajo Rim v tem času, v prvem stoletju pred našim štetjem torej, seveda ne manjka, prav nasprotno, vendar pa se zdi, da se ta dela povečini ubadajo z dogajanjem eno generacijo pred cesarjem Avgustom. Bolj kakor prvi cesar umetnike pač privlačita dramatično propadanje republike in njen poglavitni grobar, Julij Cezar. Zakaj se je torej John Williams odločil pisati o Avgustu in ne o Cezarju; zakaj o človeku, ki v družbeno življenje vnaša red, in ne o človeku, ki povzroča kaos? – Odgovor smo v pogovoru z Williamsovo prevajalko Bredo Biščak iskali v tokratnem Sobotnem branju. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
Kurt Vonnegut je eden velikih ameriških pisateljev 20. stoletja. Morda njegovi najbolj znani deli sta Klavnica 5, roman, ki ga je v letu 1969 izstrelil med literarne zvezde ter Zajtrk prvakov, po katerem je kasneje nastal film. Tudi sicer so njegovi romani, napisal jih je štirinajst, slovenskim bralcem in bralkam precej dobro poznani, saj jih imamo prevedenih kar enajst. Toda prvi dve desetletji svoje pisateljske kariere, se je Vonnegut mojstril predvsem s pisanjem kratkih zgodb, ki jih je objavljal v tedaj popularnih družinskih in ženskih revijah. Tematsko so te zgodbe zato zelo raznorodne, odlikuje jih Vonnegutov izredni občutek za človeka, humor in nadvse dostopen slog pisanja. Slovenski prevod prve polovice Zbranih zgodb, ki so v angleščini izšle pred dvema letoma, so pri založbi Sanje izdali nedavno, še letos se obeta tudi izid druge knjige. Kaj ponujajo današnjemu bralcu in bralki, preverjamo v Sobotnem branju.
Kurt Vonnegut je eden velikih ameriških pisateljev 20. stoletja. Morda njegovi najbolj znani deli sta Klavnica 5, roman, ki ga je v letu 1969 izstrelil med literarne zvezde ter Zajtrk prvakov, po katerem je kasneje nastal film. Tudi sicer so njegovi romani, napisal jih je štirinajst, slovenskim bralcem in bralkam precej dobro poznani, saj jih imamo prevedenih kar enajst. Toda prvi dve desetletji svoje pisateljske kariere, se je Vonnegut mojstril predvsem s pisanjem kratkih zgodb, ki jih je objavljal v tedaj popularnih družinskih in ženskih revijah. Tematsko so te zgodbe zato zelo raznorodne, odlikuje jih Vonnegutov izredni občutek za človeka, humor in nadvse dostopen slog pisanja. Slovenski prevod prve polovice Zbranih zgodb, ki so v angleščini izšle pred dvema letoma, so pri založbi Sanje izdali nedavno, še letos se obeta tudi izid druge knjige. Kaj ponujajo današnjemu bralcu in bralki, preverjamo v Sobotnem branju.
“Šele ko sem dojel, da imam prvinsko potrebo po tišini, sem jo lahko sploh pričel iskati – ležala je tam in me čakala, globoko pod kakofonijo hrupa prometa in misli, glasbe in strojev, iphoneov in ratrakov. Tišina.” Tako svojo pripoved oziroma spraševanja in poskuse najti odgovore na to, kaj je tišina, je za nas gluha ali zgovorna, začne Norvežan Erling Kagge. Pisatelj, založnik in raziskovalec, prvi človek, ki je dosegel vse tri vrhove sveta – severni, južni in goro Everest. Avtor knjige Tišina v času hrupa, ki je izšla pri založbi Vida, pravi, da je izkusil tišino. In v knjigi nam poda 33 odgovorov, kako najti trenutke tišine v vsakdanjem življenju. O avtorju in tej zgovorni svetovni uspešnici smo se pogovarjali s prevajalko in urednico knjige Valentino Smej Novak. V oddaji bodo predstavljeni tudi odlomki iz knjige. Avtorica oddaje je Liana Buršič
“Šele ko sem dojel, da imam prvinsko potrebo po tišini, sem jo lahko sploh pričel iskati – ležala je tam in me čakala, globoko pod kakofonijo hrupa prometa in misli, glasbe in strojev, iphoneov in ratrakov. Tišina.” Tako svojo pripoved oziroma spraševanja in poskuse najti odgovore na to, kaj je tišina, je za nas gluha ali zgovorna, začne Norvežan Erling Kagge. Pisatelj, založnik in raziskovalec, prvi človek, ki je dosegel vse tri vrhove sveta – severni, južni in goro Everest. Avtor knjige Tišina v času hrupa, ki je izšla pri založbi Vida, pravi, da je izkusil tišino. In v knjigi nam poda 33 odgovorov, kako najti trenutke tišine v vsakdanjem življenju. O avtorju in tej zgovorni svetovni uspešnici smo se pogovarjali s prevajalko in urednico knjige Valentino Smej Novak. V oddaji bodo predstavljeni tudi odlomki iz knjige. Avtorica oddaje je Liana Buršič
Ko so konec novembra razglasili, da, skladno z glasovanjem obiskovalk in obiskovalcev 34. slovenskega knjižnega sejma, prestižno nagrado knjiga leta 2018 prejme stripovska biografija Ivan Cankar : podobe iz življenja, se je novica zdela pričakovana in presenetljiva obenem. Pričakovana, kolikor so najrazličnejše kulturne institucije širom po državi poskrbele, da je bila celotna letošnja jesen resnično v znamenju našega največjega pisatelja in stoletnice njegove smrti. Presenetljiva pa, kolikor se že dolgo zdi, da slovenski bralke in bralci čutimo nekakšno nelagodje, iz šolskih klopi podedovano zamero, nemara kar odpor do Cankarja, do njegove osebe in do njegove literature. A očitno so podobe iz Cankarjevega življenja, pod katere se podpisujeta Zoran Smiljanić, ki je strip izrisal, ter Blaž Vurnik, ki je poskrbel za besedilo, znale opraviti z vsemi našimi predsodki in zbuditi živo zanimanje za življenje in delo velikega književnika z vrhniškega Klanca. Kako jim je to uspelo, preverjamo v tokratnem Sobotnem branju. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
Ko so konec novembra razglasili, da, skladno z glasovanjem obiskovalk in obiskovalcev 34. slovenskega knjižnega sejma, prestižno nagrado knjiga leta 2018 prejme stripovska biografija Ivan Cankar : podobe iz življenja, se je novica zdela pričakovana in presenetljiva obenem. Pričakovana, kolikor so najrazličnejše kulturne institucije širom po državi poskrbele, da je bila celotna letošnja jesen resnično v znamenju našega največjega pisatelja in stoletnice njegove smrti. Presenetljiva pa, kolikor se že dolgo zdi, da slovenski bralke in bralci čutimo nekakšno nelagodje, iz šolskih klopi podedovano zamero, nemara kar odpor do Cankarja, do njegove osebe in do njegove literature. A očitno so podobe iz Cankarjevega življenja, pod katere se podpisujeta Zoran Smiljanić, ki je strip izrisal, ter Blaž Vurnik, ki je poskrbel za besedilo, znale opraviti z vsemi našimi predsodki in zbuditi živo zanimanje za življenje in delo velikega književnika z vrhniškega Klanca. Kako jim je to uspelo, preverjamo v tokratnem Sobotnem branju. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
Z našega, nekoliko oddaljenega in površnega gledišča, se morda zdi, kakor da je vso češko književnost po drugi svetovni vojni mogoče povzeti z enim samim imenom – z Milanom Kundero. Vendar pa tovrstno, rokohitrsko sklepanje v slepo pego bralske pozornosti potiska nekaj resničnih velikanov, pisateljev svetovnega formata. Med temi velja omeniti vsaj Bohumila Hrabala z romanom Stregel sem angleškemu kralju ter Josefa Škvoreckega, čigar mojstrski romaneskni prvenec iz leta 1958, Strahopetci, je pred nedavnim izšel pri Cankarjevi založbi. Slednjega smo predstavili v tokratnem Sobotnem branju. Tako smo v pogovoru s prevajalko Nives Vidrih skušali odgovoriti, kako se med platnicami ene knjige staknejo zgodovinski dogodki ob koncu druge svetovne vojne, kritična analiza češkega narodnega značaja, kronična nedosegljivost lepih, mladih deklet in - visoko nad vsem tem - jazz, ki v sebi nosi obljubo osebne svobode in neskaljene kreativnosti. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
Z našega, nekoliko oddaljenega in površnega gledišča, se morda zdi, kakor da je vso češko književnost po drugi svetovni vojni mogoče povzeti z enim samim imenom – z Milanom Kundero. Vendar pa tovrstno, rokohitrsko sklepanje v slepo pego bralske pozornosti potiska nekaj resničnih velikanov, pisateljev svetovnega formata. Med temi velja omeniti vsaj Bohumila Hrabala z romanom Stregel sem angleškemu kralju ter Josefa Škvoreckega, čigar mojstrski romaneskni prvenec iz leta 1958, Strahopetci, je pred nedavnim izšel pri Cankarjevi založbi. Slednjega smo predstavili v tokratnem Sobotnem branju. Tako smo v pogovoru s prevajalko Nives Vidrih skušali odgovoriti, kako se med platnicami ene knjige staknejo zgodovinski dogodki ob koncu druge svetovne vojne, kritična analiza češkega narodnega značaja, kronična nedosegljivost lepih, mladih deklet in - visoko nad vsem tem - jazz, ki v sebi nosi obljubo osebne svobode in neskaljene kreativnosti. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
Konec novembra je Ljubljano v kontekstu 34. slovenskega knjižnega sejma obiskalo kar nekaj zvenečih imen iz tujine, med njimi britanski zgodovinar Keith Lowe pa veliki madžarski romanopisec Peter Nadas in kontroverzni ruski pisatelj Zahár Prilepin. No, v tokratnem Sobotnem branju pa smo pod drobnogled vzeli roman Lazarjeve ženske, ki ga je na sejem prišla predstavit sodobna ruska pisateljica srednje generacije Marina Stepnova. Po besedah njenega prevajalca, Boruta Kraševca, Stepnova v domovini uživa precejšen ugled, prevedli pa so jo tudi že v 28 drugih jezikov. Ta uspeh pisateljica v pomembni meri dolguje prav Lazarjevim ženskam. O čem torej govori njen roman? – Govori o prekletstvu genialnosti, o krhkosti medčloveških odnosov in o magični moči urejenega, toplega doma. Vse to, kajpada, na ozadju velike in strašne ruske zgodovine dvajsetega stoletja. Več o Lazarjevih ženskih pa v oddaji, ki jo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
Konec novembra je Ljubljano v kontekstu 34. slovenskega knjižnega sejma obiskalo kar nekaj zvenečih imen iz tujine, med njimi britanski zgodovinar Keith Lowe pa veliki madžarski romanopisec Peter Nadas in kontroverzni ruski pisatelj Zahár Prilepin. No, v tokratnem Sobotnem branju pa smo pod drobnogled vzeli roman Lazarjeve ženske, ki ga je na sejem prišla predstavit sodobna ruska pisateljica srednje generacije Marina Stepnova. Po besedah njenega prevajalca, Boruta Kraševca, Stepnova v domovini uživa precejšen ugled, prevedli pa so jo tudi že v 28 drugih jezikov. Ta uspeh pisateljica v pomembni meri dolguje prav Lazarjevim ženskam. O čem torej govori njen roman? – Govori o prekletstvu genialnosti, o krhkosti medčloveških odnosov in o magični moči urejenega, toplega doma. Vse to, kajpada, na ozadju velike in strašne ruske zgodovine dvajsetega stoletja. Več o Lazarjevih ženskih pa v oddaji, ki jo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
Jesen vsako leto prinese številne knjižne novosti. Med njimi je letos tudi težko pričakovan slovenski prevod tretjega, do zdaj najboljšega dela Neapeljske tetralogije Elene Ferrante, ki je osvojila številne bralke in bralce po svetu. Zgodbo o burnem prijateljstvu Elene in Lile lahko prav zdaj gledamo tudi na zaslonih. Italijanski RAI in ameriški HBO namreč predvajata prvo sezono nadaljevanke »Moja genialna prijateljica«, ki je nastala po knjižni predlogi in v sodelovanju s skrivnostno avtorico Eleno Ferrante. Knjiga »O tistih, ki bežijo in tistih, ki ostajajo« je v prevodu Anite Jadrič izšla pri Cankarjevi založbi. Več o njej pa tudi o ekranizaciji tetralogije v tokratni oddaji Sobotno branje, ki sta jo pripravila novinarka Urška Henigman in dopisnik iz Rima Janko Petrovec.
Jesen vsako leto prinese številne knjižne novosti. Med njimi je letos tudi težko pričakovan slovenski prevod tretjega, do zdaj najboljšega dela Neapeljske tetralogije Elene Ferrante, ki je osvojila številne bralke in bralce po svetu. Zgodbo o burnem prijateljstvu Elene in Lile lahko prav zdaj gledamo tudi na zaslonih. Italijanski RAI in ameriški HBO namreč predvajata prvo sezono nadaljevanke »Moja genialna prijateljica«, ki je nastala po knjižni predlogi in v sodelovanju s skrivnostno avtorico Eleno Ferrante. Knjiga »O tistih, ki bežijo in tistih, ki ostajajo« je v prevodu Anite Jadrič izšla pri Cankarjevi založbi. Več o njej pa tudi o ekranizaciji tetralogije v tokratni oddaji Sobotno branje, ki sta jo pripravila novinarka Urška Henigman in dopisnik iz Rima Janko Petrovec.
Prav v dneh, ko se del strokovne in širše javnosti sprašuje, ali je mladi kitajski raziskovalec dvema deklicama pred rojstvom spremenil genski zapis, najdemo na policah slovenskih knjigarn in knjižnic svež prevod knjige z naslovom Gen: intimna zgodovina. Avtor poljudno-znanstvenega dela je Pulitzerjev nagrajenec ameriški zdravnik Siddhartha Mukherjee. V svoji novi uspešnici je orisal zgodovino in nakazal prihodnost genetike; vede, ki preučuje naš dedni zapis. Izpostavil je njene svetle dosežke kot tudi škodljive, moralno in etično sporne. Knjigo je prelistal Iztok Konc, njeno vsebino pa komentira prof. Radovan Komel iz Medicinske fakultete v Ljubljani. Pridružite se nam v oddaji Sobotno branje.
Prav v dneh, ko se del strokovne in širše javnosti sprašuje, ali je mladi kitajski raziskovalec dvema deklicama pred rojstvom spremenil genski zapis, najdemo na policah slovenskih knjigarn in knjižnic svež prevod knjige z naslovom Gen: intimna zgodovina. Avtor poljudno-znanstvenega dela je Pulitzerjev nagrajenec ameriški zdravnik Siddhartha Mukherjee. V svoji novi uspešnici je orisal zgodovino in nakazal prihodnost genetike; vede, ki preučuje naš dedni zapis. Izpostavil je njene svetle dosežke kot tudi škodljive, moralno in etično sporne. Knjigo je prelistal Iztok Konc, njeno vsebino pa komentira prof. Radovan Komel iz Medicinske fakultete v Ljubljani. Pridružite se nam v oddaji Sobotno branje.
Kaj nam dogajanje v srednjeveški Perziji lahko pove o današnjem trenutku? Bosanski pisatelj in dramatik Dževad Karahasan meni, da zelo veliko. Za vstopno točko v ta časovno in prostorsko oddaljeni svet si v trilogiji Kaj nam pripoveduje pepel vzame življenje slavnega perzijskega matematika, astronoma, filozofa in pesnika Omarja Hajama. Toda še zdaleč tu nimamo opravka s klasičnim biografskim romanom. Prvi roman trilogije Seme smrti, ki je v prevodu Jane Unuk izšel pri založbi Beletrina, je pravzaprav kriminalka. Mladi astronom Hajam se tako znajde ne samo v nepričakovani vlogi detektiva, sama ta vloga ima zanj nepričakovane posledice. Oddajo je pripravila Nina Slaček
Kaj nam dogajanje v srednjeveški Perziji lahko pove o današnjem trenutku? Bosanski pisatelj in dramatik Dževad Karahasan meni, da zelo veliko. Za vstopno točko v ta časovno in prostorsko oddaljeni svet si v trilogiji Kaj nam pripoveduje pepel vzame življenje slavnega perzijskega matematika, astronoma, filozofa in pesnika Omarja Hajama. Toda še zdaleč tu nimamo opravka s klasičnim biografskim romanom. Prvi roman trilogije Seme smrti, ki je v prevodu Jane Unuk izšel pri založbi Beletrina, je pravzaprav kriminalka. Mladi astronom Hajam se tako znajde ne samo v nepričakovani vlogi detektiva, sama ta vloga ima zanj nepričakovane posledice. Oddajo je pripravila Nina Slaček
Da pred decembrsko stoletnico smrti Ivana Cankarja na naše knjižne police prihaja vse več knjig, povezanih z našim največjim pisateljem, je menda razumljivo. Nekatere so biografske narave, spet druge v ponatisu prinašajo bisere njegove leposlovne zapuščine. No, v tokratnem Sobotnem branju pa smo se posvetili izboru iz Cankarjevega publicističnega, polemičnega, politično angažiranega in družbeno-kritičnega pisanja, ki je pod naslovom Kako sem postal socialist in drugi spisi pred nedavnim izšel pri Mladinski knjigi, v znameniti Knjižnici Kondor. Zakaj je tudi ta del pisateljevega opusa vreden naše današnje bralske pozornosti – pa čeprav gre za spise, ki so globoko potopljeni v družbene, politične in kulturne razmere z začetka dvajsetega stoletja in se na prvi pogled zatorej lahko zdijo precej oddaljeni od vprašanj in dilem sodobnega časa –, smo preverjali v pogovoru z dr. Primožem Vitezom, ki je omenjeni izbor pripravil in mu pripisal spremno besedo. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
Da pred decembrsko stoletnico smrti Ivana Cankarja na naše knjižne police prihaja vse več knjig, povezanih z našim največjim pisateljem, je menda razumljivo. Nekatere so biografske narave, spet druge v ponatisu prinašajo bisere njegove leposlovne zapuščine. No, v tokratnem Sobotnem branju pa smo se posvetili izboru iz Cankarjevega publicističnega, polemičnega, politično angažiranega in družbeno-kritičnega pisanja, ki je pod naslovom Kako sem postal socialist in drugi spisi pred nedavnim izšel pri Mladinski knjigi, v znameniti Knjižnici Kondor. Zakaj je tudi ta del pisateljevega opusa vreden naše današnje bralske pozornosti – pa čeprav gre za spise, ki so globoko potopljeni v družbene, politične in kulturne razmere z začetka dvajsetega stoletja in se na prvi pogled zatorej lahko zdijo precej oddaljeni od vprašanj in dilem sodobnega časa –, smo preverjali v pogovoru z dr. Primožem Vitezom, ki je omenjeni izbor pripravil in mu pripisal spremno besedo. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
Oddaja je namenjena pogovoru z enim, po navadi pa z dvema sogovornikoma, in sicer o temi, ki je tako ali drugače povezana z literaturo. Največkrat je izhodišče pogovora konkretna knjiga - leposlovna, poljudno-znanstvena ali strokovna - ob kateri nato obravnavamo širšo temo ali problematiko. Ker skuša oddaja slediti sočasnemu dogajanju na literarnem prizorišču, so njeni gostje pogosto tudi aktualni nagrajenci. Takrat sta v njenem središču konkretni avtor in njegov ustvarjalni opus. Oddaja Sobotno branje govori o knjigah na drugačen način. Kakšen? Poslušajte jo.
Oddaja je namenjena pogovoru z enim, po navadi pa z dvema sogovornikoma, in sicer o temi, ki je tako ali drugače povezana z literaturo. Največkrat je izhodišče pogovora konkretna knjiga - leposlovna, poljudno-znanstvena ali strokovna - ob kateri nato obravnavamo širšo temo ali problematiko. Ker skuša oddaja slediti sočasnemu dogajanju na literarnem prizorišču, so njeni gostje pogosto tudi aktualni nagrajenci. Takrat sta v njenem središču konkretni avtor in njegov ustvarjalni opus. Oddaja Sobotno branje govori o knjigah na drugačen način. Kakšen? Poslušajte jo.
Dušan Jovanović, avtor knjige, ki jo tokrat predstavljamo – Na stara leta sem vzljubil svojo mamo, ki je izšla pri založbi Beletrina – je eden najbolj plodovitih in nagrajenih slovenskih dramatikov in režiserjev. Po izletih v esejistiko in med kolumne, je vendarle ugledala luč sveta tudi njegova avtobiografija. Požrešen, kot je, zapiše Jovanović v knjigi, od življenja hoče imeti vse! Morda tudi zato pričujoča knjiga ni klasična, po življenjskih obdobjih kontinuirano popredalčkana avtobiografija. Je žanrski hibrid, kjer se avtor posveča vsemu, kar mu je v življenju pomembno. Od ljudi, tudi o množici znanih umetniških ikon piše, pa v insertih - zelo podrobnih, eksplicitno resnicoljubnih - piše o svojem odraščanju, vojaščini, poklicu, družinskem življenju, o odnosu do aktualnih in brezčasnih tem. Zelo naravnost, zelo po svoje. Še kaj več o vsebini in ozadju tega avtentično resnicoljubnega žanrskega hibrida pa v pogovoru z Dušanom Jovanovićem. V oddaji bodo predstavljeni tudi odlomki iz knjige. Avtorica oddaje je Liana Buršič
Dušan Jovanović, avtor knjige, ki jo tokrat predstavljamo – Na stara leta sem vzljubil svojo mamo, ki je izšla pri založbi Beletrina – je eden najbolj plodovitih in nagrajenih slovenskih dramatikov in režiserjev. Po izletih v esejistiko in med kolumne, je vendarle ugledala luč sveta tudi njegova avtobiografija. Požrešen, kot je, zapiše Jovanović v knjigi, od življenja hoče imeti vse! Morda tudi zato pričujoča knjiga ni klasična, po življenjskih obdobjih kontinuirano popredalčkana avtobiografija. Je žanrski hibrid, kjer se avtor posveča vsemu, kar mu je v življenju pomembno. Od ljudi, tudi o množici znanih umetniških ikon piše, pa v insertih - zelo podrobnih, eksplicitno resnicoljubnih - piše o svojem odraščanju, vojaščini, poklicu, družinskem življenju, o odnosu do aktualnih in brezčasnih tem. Zelo naravnost, zelo po svoje. Še kaj več o vsebini in ozadju tega avtentično resnicoljubnega žanrskega hibrida pa v pogovoru z Dušanom Jovanovićem. V oddaji bodo predstavljeni tudi odlomki iz knjige. Avtorica oddaje je Liana Buršič
V tokratni oddaji Sobotno branje bomo predstavili knjigo, ki je izšla konec 19-ega stoletja, natančneje leta 1884, pa je še vedno aktualna kritika človeške družbe. Dežela Ravnina Edwina Abbotta Abbotta ob izidu sicer ni bila spregledana, ni pa tudi požela navdušenja. Vendar je ta satirični roman doživel pravi preporod po objavi splošne teorije relativnosti Alberta Einsteina. Bolj kot vodič v relativnost in večdimenzionalne prostore pa je knjiga, ki je izšla v prevodu Sandija Kodriča pri založbi UMco, še vedno aktualna zaradi svoje lekcije o empatiji, ki jo človeštvo vedno znova pozablja – za razumevanje drugega je treba videti svet z njegovega zornega kota. Oddajo je pripravila Urška Henigman.
V tokratni oddaji Sobotno branje bomo predstavili knjigo, ki je izšla konec 19-ega stoletja, natančneje leta 1884, pa je še vedno aktualna kritika človeške družbe. Dežela Ravnina Edwina Abbotta Abbotta ob izidu sicer ni bila spregledana, ni pa tudi požela navdušenja. Vendar je ta satirični roman doživel pravi preporod po objavi splošne teorije relativnosti Alberta Einsteina. Bolj kot vodič v relativnost in večdimenzionalne prostore pa je knjiga, ki je izšla v prevodu Sandija Kodriča pri založbi UMco, še vedno aktualna zaradi svoje lekcije o empatiji, ki jo človeštvo vedno znova pozablja – za razumevanje drugega je treba videti svet z njegovega zornega kota. Oddajo je pripravila Urška Henigman.
Veliki kolumbijski pisatelj, utemeljitelj magičnega realizma in prejemnik Nobelove nagrade za književnost, Gabriel García Márquez, med slovenskimi bralci slovi predvsem po mojstrskih romanih. To ni nič čudnega, saj Sto let samote in Ljubezen v času kolere brez posebnih pomislekov lahko uvrstimo med najpomembnejše dosežke svetovnega romanopisja po drugi svetovni vojni. Toda García Márquez še zdaleč ni pisal le romanov in kot zdaj dokazuje Dvanajst potohodnikov – ti so luč sveta pred kratkim ugledali pri Mladinski knjigi, v prestižni Knjižnici Kondor –, je pisatelj z zanesljivostjo pravega mojstra obvladal tudi kratkoprozno formo. Seveda pa pričujoče zgodbe bralskega užitka še zdaleč ne budijo zgolj zaradi svoje formalne ali slogovne dovršenosti. Zdi se namreč – kolikor pač svoje protagoniste, po rodu vse do zadnjega Latinoameričane, nezmotljivo umeščajo v mesta in vasi Evrope -, da vztrajno zasledujejo izmuzljivo bistvo latinskoameriške identitete. Kakšne odgovore svojim bralkam in brealcem navsezadnje ponujajo, smo v pogovoru z Vesno Velkovrh Bukilico, ki je Dvanajst potohodnikov prevedla v slovenščino, preverjali v tokratnem Sobotnem branju. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
Veliki kolumbijski pisatelj, utemeljitelj magičnega realizma in prejemnik Nobelove nagrade za književnost, Gabriel García Márquez, med slovenskimi bralci slovi predvsem po mojstrskih romanih. To ni nič čudnega, saj Sto let samote in Ljubezen v času kolere brez posebnih pomislekov lahko uvrstimo med najpomembnejše dosežke svetovnega romanopisja po drugi svetovni vojni. Toda García Márquez še zdaleč ni pisal le romanov in kot zdaj dokazuje Dvanajst potohodnikov – ti so luč sveta pred kratkim ugledali pri Mladinski knjigi, v prestižni Knjižnici Kondor –, je pisatelj z zanesljivostjo pravega mojstra obvladal tudi kratkoprozno formo. Seveda pa pričujoče zgodbe bralskega užitka še zdaleč ne budijo zgolj zaradi svoje formalne ali slogovne dovršenosti. Zdi se namreč – kolikor pač svoje protagoniste, po rodu vse do zadnjega Latinoameričane, nezmotljivo umeščajo v mesta in vasi Evrope -, da vztrajno zasledujejo izmuzljivo bistvo latinskoameriške identitete. Kakšne odgovore svojim bralkam in brealcem navsezadnje ponujajo, smo v pogovoru z Vesno Velkovrh Bukilico, ki je Dvanajst potohodnikov prevedla v slovenščino, preverjali v tokratnem Sobotnem branju. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
Ženske so od nekdaj počele izjemne reči – prekolesarile so svet, izumljale zdravila, se borile za enakopravnost, gradile šole, pisale knjige, ustvarjale umetnine, delale v tovarnah in še in še. Čas je, da na glas povemo, da so pomembno sooblikovale zgodovino, čeprav o marsikaterem njihovem dosežku vemo zelo malo, saj se o njih le redko učimo v šolah – a bi se morali. Tako je v uvodu knjige z naslovom Pogumne punce, zapisala avtorica, direktorica Inštituta 8. marec in aktivistka za enakopravnost, Nika Kovač. Več o knjigi, ki je ta teden izšla pri založbi Mladinska knjiga v oddaji Sobotno branje.
Ženske so od nekdaj počele izjemne reči – prekolesarile so svet, izumljale zdravila, se borile za enakopravnost, gradile šole, pisale knjige, ustvarjale umetnine, delale v tovarnah in še in še. Čas je, da na glas povemo, da so pomembno sooblikovale zgodovino, čeprav o marsikaterem njihovem dosežku vemo zelo malo, saj se o njih le redko učimo v šolah – a bi se morali. Tako je v uvodu knjige z naslovom Pogumne punce, zapisala avtorica, direktorica Inštituta 8. marec in aktivistka za enakopravnost, Nika Kovač. Več o knjigi, ki je ta teden izšla pri založbi Mladinska knjiga v oddaji Sobotno branje.
Pride konj v bar … To je seveda fraza, s katero se začne prenekateri vic. Obenem pa je to tudi naslov, ki ga je mednarodno nagrajevani sodobni izraelski pisatelj, David Grossman, poiskal svojemu zadnjemu romanu. Po svoje se to zdi še kako primerno, saj knjiga vendarle govori o komedijantu, tako imenovanem stand-up komiku, ki kaki dve uri stresa črne šale na odru pred polno dvorano v izraelskem obmorskem mestu Netanja. A kdor tu pričakuje neskaljeno vedrino in brezskrbno lahkotnost, se slej ko prej moti. Grossmanov Pride konj v bar namreč med šalami opravi nekakšno vivisekcijo; pisatelj se z ostrim skalpelom loti tako travmatizirane psihologije svojega glavnega junaka kakor sodobne izraelske družbe in, za nameček, še celotne zahodne kulture poceni spektakla. Več o romanu pa v tokratnem Sobotnem branju, v katerem smo pred mikrofonom gostili Grossmanovega prevajalca, Klemna Jelinčiča Boeto. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
Pride konj v bar … To je seveda fraza, s katero se začne prenekateri vic. Obenem pa je to tudi naslov, ki ga je mednarodno nagrajevani sodobni izraelski pisatelj, David Grossman, poiskal svojemu zadnjemu romanu. Po svoje se to zdi še kako primerno, saj knjiga vendarle govori o komedijantu, tako imenovanem stand-up komiku, ki kaki dve uri stresa črne šale na odru pred polno dvorano v izraelskem obmorskem mestu Netanja. A kdor tu pričakuje neskaljeno vedrino in brezskrbno lahkotnost, se slej ko prej moti. Grossmanov Pride konj v bar namreč med šalami opravi nekakšno vivisekcijo; pisatelj se z ostrim skalpelom loti tako travmatizirane psihologije svojega glavnega junaka kakor sodobne izraelske družbe in, za nameček, še celotne zahodne kulture poceni spektakla. Več o romanu pa v tokratnem Sobotnem branju, v katerem smo pred mikrofonom gostili Grossmanovega prevajalca, Klemna Jelinčiča Boeto. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
Slovenci se konca osemdesetih in začetka devetdesetih let prejšnjega stoletja spominjamo kot srečno vznemirljivega časa, v katerem so se sanje o lepšem, boljšem, materialno bogatejšem življenju za vse prepletale s prihajajočo politično svobodo, pluralizmom, demokracijo in državno neodvisnostjo. Nekaj podobnega so menda čutili ljudje tudi v številnih drugih državah komunističnega bloka. Ne pa tudi, kot med drugim kaže Moskoviada, sveže prevedeni roman sodobnega ukrajinskega pisatelja in lanskoletnega prejemnika nagrade Vilenica, Jurija Andruhoviča, v vseh. V srcu sovjetskega imperija, denimo, je bila atmosfera, prav nasprotno, negotova, tesnobna, zagrenjena. To je sicer dobro vedeti, toda zakaj neki bi se bralke in bralci sploh posvečali romanu, za katerega se leta 2018 zdi, da govori o stvareh, ki vendarle že pripadajo neki oddaljeni preteklosti? Zakaj bi se v svetu, ki mu ritem narekujejo Trump in brexit in množični elektronski nadzor in migrantska in okoljska kriza, posvečali literarnemu delu, ki govori o bridkem koncu realno obstoječega socializma, o koncu sovjetskega imperija? – Odgovor smo iskali v tokratnem Sobotnem branju. Naš gost pred mikrofonom je bil Aljoša Harlamov, ki je za Andruhovičev roman poskrbel po uredniški plati. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
Slovenci se konca osemdesetih in začetka devetdesetih let prejšnjega stoletja spominjamo kot srečno vznemirljivega časa, v katerem so se sanje o lepšem, boljšem, materialno bogatejšem življenju za vse prepletale s prihajajočo politično svobodo, pluralizmom, demokracijo in državno neodvisnostjo. Nekaj podobnega so menda čutili ljudje tudi v številnih drugih državah komunističnega bloka. Ne pa tudi, kot med drugim kaže Moskoviada, sveže prevedeni roman sodobnega ukrajinskega pisatelja in lanskoletnega prejemnika nagrade Vilenica, Jurija Andruhoviča, v vseh. V srcu sovjetskega imperija, denimo, je bila atmosfera, prav nasprotno, negotova, tesnobna, zagrenjena. To je sicer dobro vedeti, toda zakaj neki bi se bralke in bralci sploh posvečali romanu, za katerega se leta 2018 zdi, da govori o stvareh, ki vendarle že pripadajo neki oddaljeni preteklosti? Zakaj bi se v svetu, ki mu ritem narekujejo Trump in brexit in množični elektronski nadzor in migrantska in okoljska kriza, posvečali literarnemu delu, ki govori o bridkem koncu realno obstoječega socializma, o koncu sovjetskega imperija? – Odgovor smo iskali v tokratnem Sobotnem branju. Naš gost pred mikrofonom je bil Aljoša Harlamov, ki je za Andruhovičev roman poskrbel po uredniški plati. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
So knjige, ki ob izidu doživijo velik odziv, potem pa poniknejo v pozabo. In so knjige, za katere se zdi, da bodo zaradi spleta okoliščin ali zato, ker preprosto ni bil pravi trenutek, ostale neopažene. Dokler se morda ne zgodi skoraj pravljičen preobrat in se kot kakšne literarne Trnuljčice ne obudijo v življenje. Težko bi razložili, zakaj je zbirka kratkih zgodb Priročnik za čistilke ameriške pisateljice Lucie Berlin pred tremi leti doživela tolikšen odmev med bralci in pristala med najbolj prodajanimi knjigami leta oziroma, zakaj jo je prej le malokdo poznal. Avtorica je bila namreč že dobro desetletje pokojna in v obdobju njenega literarnega ustvarjanja so jo brali in cenili le v majhnem krogu literarnih navdušencev. S čim torej Priročnik za čistilke, ki je v slovenskem prevodu Pie Prezelj izšel v Modernih klasikih pri Cankarjevi založbi, tako uspešno nagovarja današnje bralce in bralke? Oddajo je pripravila Nina Slaček.
So knjige, ki ob izidu doživijo velik odziv, potem pa poniknejo v pozabo. In so knjige, za katere se zdi, da bodo zaradi spleta okoliščin ali zato, ker preprosto ni bil pravi trenutek, ostale neopažene. Dokler se morda ne zgodi skoraj pravljičen preobrat in se kot kakšne literarne Trnuljčice ne obudijo v življenje. Težko bi razložili, zakaj je zbirka kratkih zgodb Priročnik za čistilke ameriške pisateljice Lucie Berlin pred tremi leti doživela tolikšen odmev med bralci in pristala med najbolj prodajanimi knjigami leta oziroma, zakaj jo je prej le malokdo poznal. Avtorica je bila namreč že dobro desetletje pokojna in v obdobju njenega literarnega ustvarjanja so jo brali in cenili le v majhnem krogu literarnih navdušencev. S čim torej Priročnik za čistilke, ki je v slovenskem prevodu Pie Prezelj izšel v Modernih klasikih pri Cankarjevi založbi, tako uspešno nagovarja današnje bralce in bralke? Oddajo je pripravila Nina Slaček.
»V življenju sem dal precej skoz, zdaj pa sem bolj zdrav kot kdaj koli prej. Do zdravja sem prišel na čuden način. Ponekod se je bilo treba »zrihtat«, ponekod pa je zdravje prišlo, ker sem si rekel, da se za to reč ne bom nikoli več zmenil,« pravi pisatelj in prevajalec Branko Gradišnik. V svoji knjigi z naslovom Iskanje izgubljenega zdravja piše o bolezni in zdravju ter prepleta osebne izkušnje s strokovno literaturo. K poslušanju oddaje Sobotno branje vabljene poslušalke in poslušalci, ki bi se, prosto po Gradišniku, »radi ognili belih halj, belih receptov, belih laži, bele žene in črnih misli«. Z Brankom Gradišnikom, avtorjem knjige Iskanje izgubljenega zdravja, se je pogovarjal Iztok Konc.
»V življenju sem dal precej skoz, zdaj pa sem bolj zdrav kot kdaj koli prej. Do zdravja sem prišel na čuden način. Ponekod se je bilo treba »zrihtat«, ponekod pa je zdravje prišlo, ker sem si rekel, da se za to reč ne bom nikoli več zmenil,« pravi pisatelj in prevajalec Branko Gradišnik. V svoji knjigi z naslovom Iskanje izgubljenega zdravja piše o bolezni in zdravju ter prepleta osebne izkušnje s strokovno literaturo. K poslušanju oddaje Sobotno branje vabljene poslušalke in poslušalci, ki bi se, prosto po Gradišniku, »radi ognili belih halj, belih receptov, belih laži, bele žene in črnih misli«. Z Brankom Gradišnikom, avtorjem knjige Iskanje izgubljenega zdravja, se je pogovarjal Iztok Konc.
Ko se je Evropa srečala z množicami beguncev, ki so si skušali utreti pot v obljubljeno deželo, je roman To so imena nizozemskega pisatelja Tommyja Wieringa nenadoma dobil skorajda preroški status. Ograje na evropskih mejah so v romanu, ki je bil objavljen nekaj let pred izbruhom begunske krize, že utrjene in praktično neprehodne. Presenetljive vzporednice z realnim dogajanjem so nedvomno ustvarile dodatno zanimanje za roman tudi zunaj njegove domovine, toda to še zdaleč ni edini razlog, zakaj je roman To so imena, ki je v slovenskem prevod izšel pri založbi Litera, vreden bralske pozornosti. Teme, ki jih naslavlja, gredo namreč mnogo globlje. Kam popelje svoje bralce, je v oddaji Sobotno branje preverila Nina Slaček.
Ko se je Evropa srečala z množicami beguncev, ki so si skušali utreti pot v obljubljeno deželo, je roman To so imena nizozemskega pisatelja Tommyja Wieringa nenadoma dobil skorajda preroški status. Ograje na evropskih mejah so v romanu, ki je bil objavljen nekaj let pred izbruhom begunske krize, že utrjene in praktično neprehodne. Presenetljive vzporednice z realnim dogajanjem so nedvomno ustvarile dodatno zanimanje za roman tudi zunaj njegove domovine, toda to še zdaleč ni edini razlog, zakaj je roman To so imena, ki je v slovenskem prevod izšel pri založbi Litera, vreden bralske pozornosti. Teme, ki jih naslavlja, gredo namreč mnogo globlje. Kam popelje svoje bralce, je v oddaji Sobotno branje preverila Nina Slaček.
Turbulentno obdobje najstništva je zaznamovano s številnim izzivi za celotno družino. A ni le konfliktno. Je tudi čudovito zvedavo, duhovito in polno sprememb. Kakšne izzive v svojem hormonskem galopu nove Ivane Orleanske in Indiane Jonesi prinašajo v sleherno družino, pa si lahko preberete v knjigi Puberzver, v kateri je nemški pisatelj in scenarist Jan Weiler, oče dveh puberzveri, svoja opažanja in izkušnje strnil v več kratkih, duhovitih in inteligentnih zgodb. Kot so zapisali pri založbi Vida, kjer je knjiga izšla v prevodu Valentine Smej Novak, je Puberzver v Nemčiji doživela že 23 ponatisov in dve nadaljevanki, po knjigi pa so posneli tudi družinski film in televizijsko nadaljevanko. Prisluhnite tokratni oddaji, ki je polna zanimivih pričevanj prevajalke Smej Novakove, slišali pa boste lahko tudi nekaj odlomkov iz knjige. Avtorica oddaje je Liana Buršič
Turbulentno obdobje najstništva je zaznamovano s številnim izzivi za celotno družino. A ni le konfliktno. Je tudi čudovito zvedavo, duhovito in polno sprememb. Kakšne izzive v svojem hormonskem galopu nove Ivane Orleanske in Indiane Jonesi prinašajo v sleherno družino, pa si lahko preberete v knjigi Puberzver, v kateri je nemški pisatelj in scenarist Jan Weiler, oče dveh puberzveri, svoja opažanja in izkušnje strnil v več kratkih, duhovitih in inteligentnih zgodb. Kot so zapisali pri založbi Vida, kjer je knjiga izšla v prevodu Valentine Smej Novak, je Puberzver v Nemčiji doživela že 23 ponatisov in dve nadaljevanki, po knjigi pa so posneli tudi družinski film in televizijsko nadaljevanko. Prisluhnite tokratni oddaji, ki je polna zanimivih pričevanj prevajalke Smej Novakove, slišali pa boste lahko tudi nekaj odlomkov iz knjige. Avtorica oddaje je Liana Buršič
Ko je bil znameniti ruski pisatelj Fjodor Mihailovič Dostojevski še mlad – star je bil vsega 28 let –, je sodeloval v liberalno usmerjenem literarnem krožku Petraševskega. Tam je z drugimi mladimi, napredno mislečimi intelektualci kritično razpravljal o ruski družbi, kulturi in politiki – posebej ostri so bili do avtokratske narave carjeve oblasti in ruskega tlačanstva –, zaradi česar so ga zaprli, mu izrekli smrtno kazen, ga nato v zadnjem hipu, ko je že stal pred strelskim vodom, pomilostili in ga namesto v smrt za štiri leta poslali v Sibirijo, na prisilno delo v katorgo. Izkušnjo življenja v tej carski predhodnici stalinističnega gulaga je Dostojevski nato popisal v Zapiskih iz mrtvega doma, ki so v novem prevodu pred nedavnim izšli pri založbi Beletrina. Gre za delo, ki med širšimi bralskimi množicami sicer ni tako znano kakor, na primer, Bratje Karamazovi, Zločin in kazen ali Idiot, a to še zdaleč ne pomeni, da je slabše od omenjenih romanov. Pravzaprav bi lahko rekli, da se zreli Dostojevski začenja prav z Zapiski iz mrtvega doma. Kaj nam pričujoče delo torej sporoča, smo v pogovoru s prevajalcem Borutom Kraševcem preverjali v tokratnem Sobotnem branju. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
Ko je bil znameniti ruski pisatelj Fjodor Mihailovič Dostojevski še mlad – star je bil vsega 28 let –, je sodeloval v liberalno usmerjenem literarnem krožku Petraševskega. Tam je z drugimi mladimi, napredno mislečimi intelektualci kritično razpravljal o ruski družbi, kulturi in politiki – posebej ostri so bili do avtokratske narave carjeve oblasti in ruskega tlačanstva –, zaradi česar so ga zaprli, mu izrekli smrtno kazen, ga nato v zadnjem hipu, ko je že stal pred strelskim vodom, pomilostili in ga namesto v smrt za štiri leta poslali v Sibirijo, na prisilno delo v katorgo. Izkušnjo življenja v tej carski predhodnici stalinističnega gulaga je Dostojevski nato popisal v Zapiskih iz mrtvega doma, ki so v novem prevodu pred nedavnim izšli pri založbi Beletrina. Gre za delo, ki med širšimi bralskimi množicami sicer ni tako znano kakor, na primer, Bratje Karamazovi, Zločin in kazen ali Idiot, a to še zdaleč ne pomeni, da je slabše od omenjenih romanov. Pravzaprav bi lahko rekli, da se zreli Dostojevski začenja prav z Zapiski iz mrtvega doma. Kaj nam pričujoče delo torej sporoča, smo v pogovoru s prevajalcem Borutom Kraševcem preverjali v tokratnem Sobotnem branju. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
Letos spomladi je odjeknila novica, da je v Keniji poginil zadnji samec severnega belega nosoroga. Vrsta, ki jo zdaj predstavljata le še dve samici, je zapisana neizbežnemu koncu. V tem nikakor ni edina. Naglo zmanjševanje biodiverzitete in izginjanje vrst je danes trend, ki ga lahko spremljamo na vseh koncih sveta. Na najrazličnejše, tudi zelo odmaknjene kotičke planeta se je odpravila tudi ameriška raziskovalna novinarka Elizabeth Kólbert in si skupaj z znanstveniki, ki spremljajo dogajanje v najrazličnejših ekosistemih, ogledala tako sledi nekdanjih velikih izumiranj kot tudi jasne znake današnjega. Rezultat je knjiga Šesto izumrtje: Nenaravna zgodovina, za katero je pred tremi leti prejela Pulitzerjevo nagrado za najboljšo stvarno literaturo. Knjigi, ki je pred nedavnim v prevodu Anje Radaljac izšla pri založbi Umco, se je v oddaji Sobotno branje posvetila Nina Slaček.
Letos spomladi je odjeknila novica, da je v Keniji poginil zadnji samec severnega belega nosoroga. Vrsta, ki jo zdaj predstavljata le še dve samici, je zapisana neizbežnemu koncu. V tem nikakor ni edina. Naglo zmanjševanje biodiverzitete in izginjanje vrst je danes trend, ki ga lahko spremljamo na vseh koncih sveta. Na najrazličnejše, tudi zelo odmaknjene kotičke planeta se je odpravila tudi ameriška raziskovalna novinarka Elizabeth Kólbert in si skupaj z znanstveniki, ki spremljajo dogajanje v najrazličnejših ekosistemih, ogledala tako sledi nekdanjih velikih izumiranj kot tudi jasne znake današnjega. Rezultat je knjiga Šesto izumrtje: Nenaravna zgodovina, za katero je pred tremi leti prejela Pulitzerjevo nagrado za najboljšo stvarno literaturo. Knjigi, ki je pred nedavnim v prevodu Anje Radaljac izšla pri založbi Umco, se je v oddaji Sobotno branje posvetila Nina Slaček.
Neapeljska tetralogija Elene Ferrante je osvojila številne bralke in bralce po svetu. Zgodbo o burnem prijateljstvu Elene in Lile iz revne soseske temperamentnega Neaplja bomo kmalu lahko gledali na zaslonih. Skrivnostna avtorica, ki objavlja s psevdonimom, v sodelovanju s televizijsko hišo HBO namreč snema nadaljevanko, ki naj bi luč sveta ugledala jeseni. Jeseni bomo po napovedih dobili tudi slovenski prevod tretjega dela, v prihodnjih minutah pa več o drugem delu tetralogije – O novem priimku Elene Ferrante, ki je izšel pri Cankarjevi založbi v prevodu Anite Jadrič. Oddajo Sobotno branje je pripravila Urška Henigman.
Neapeljska tetralogija Elene Ferrante je osvojila številne bralke in bralce po svetu. Zgodbo o burnem prijateljstvu Elene in Lile iz revne soseske temperamentnega Neaplja bomo kmalu lahko gledali na zaslonih. Skrivnostna avtorica, ki objavlja s psevdonimom, v sodelovanju s televizijsko hišo HBO namreč snema nadaljevanko, ki naj bi luč sveta ugledala jeseni. Jeseni bomo po napovedih dobili tudi slovenski prevod tretjega dela, v prihodnjih minutah pa več o drugem delu tetralogije – O novem priimku Elene Ferrante, ki je izšel pri Cankarjevi založbi v prevodu Anite Jadrič. Oddajo Sobotno branje je pripravila Urška Henigman.
Robert Louis Stevenson, škotski pisatelj druge polovice devetnajstega stoletja, na Slovenskem seveda ni neznano ime; kako neki bi bilo, ko pa se je Stevenson podpisal pod tako znana in med najširšimi bralskimi množicami priljubljena romana, kot sta Otok zakladov ter Doktor Jekyll in gospod Hyde. No, zdaj pa se Stevenson slovenskim bralkam in bralcem s potopisom Popotovanje z oslico čez Sevene predstavlja še kot izvrsten avtor stvarne proze. Kakor namreč poudarja Anja Radaljac, ki je 140 let star Stevensonov potopis po hribovju južne-osrednje Francije prevedla, gre za eno najbolj znamenitih, odmevnih in vplivnih potopisnih del v angleškem jeziku. In čeprav je motiv potovanja v zahodni literarni tradiciji zelo star – pomislimo samo na Homerjevo Odisejo –, bi na neki način lahko celo rekli, da je Stevenson s Popotovanjem z oslico čez Sevene pravzaprav izumil pohodniški potopis, kakor ga poznamo danes, pohodniški potopis torej, ki brezšivno spaja stvarno poročilo in leposlovno izmišljijo. Po Popotovanju z oslico čez Sevene je s pomočjo Anje Radaljac v tokratnem Sobotnem branju listal Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
Robert Louis Stevenson, škotski pisatelj druge polovice devetnajstega stoletja, na Slovenskem seveda ni neznano ime; kako neki bi bilo, ko pa se je Stevenson podpisal pod tako znana in med najširšimi bralskimi množicami priljubljena romana, kot sta Otok zakladov ter Doktor Jekyll in gospod Hyde. No, zdaj pa se Stevenson slovenskim bralkam in bralcem s potopisom Popotovanje z oslico čez Sevene predstavlja še kot izvrsten avtor stvarne proze. Kakor namreč poudarja Anja Radaljac, ki je 140 let star Stevensonov potopis po hribovju južne-osrednje Francije prevedla, gre za eno najbolj znamenitih, odmevnih in vplivnih potopisnih del v angleškem jeziku. In čeprav je motiv potovanja v zahodni literarni tradiciji zelo star – pomislimo samo na Homerjevo Odisejo –, bi na neki način lahko celo rekli, da je Stevenson s Popotovanjem z oslico čez Sevene pravzaprav izumil pohodniški potopis, kakor ga poznamo danes, pohodniški potopis torej, ki brezšivno spaja stvarno poročilo in leposlovno izmišljijo. Po Popotovanju z oslico čez Sevene je s pomočjo Anje Radaljac v tokratnem Sobotnem branju listal Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
Lov za rumeno majico na največji kolesarski dirki na svetu je v zadnjih desetletjih prežet z aferami, umazanimi igrami v ozadju in neizprosnimi poskusi, da bi krovne zveze kolesarstvo očistile dopinga. V kriminalnem romanu Mrtvi tek se norveški avtor Kurt Aust poda na Dirko po Franciji. Glavni junaki Erik Norse je pomočnik v ekipi Bank White-Team, ki se prvič udeleži največje kolesarske dirke na svetu. Kapetanu moštva mora pomagati osvojiti rumeno majico, hkrati pa v kolesarski karavni pod krinko policiji pomaga odkriti, kdo je ubil kolesarskega mehanika Louisa Bardouxa. Nesrečnik je namreč vedel preveč o umazani igri v kolesarskem svetu. V času, ko je Dirka po Franciji na vrhuncu dogajanja, v oddaji Sobotno branje listamo po kriminalnem kolesarskem romanu Mrtvi tek. Prebral ga je Blaž Mazi.
Lov za rumeno majico na največji kolesarski dirki na svetu je v zadnjih desetletjih prežet z aferami, umazanimi igrami v ozadju in neizprosnimi poskusi, da bi krovne zveze kolesarstvo očistile dopinga. V kriminalnem romanu Mrtvi tek se norveški avtor Kurt Aust poda na Dirko po Franciji. Glavni junaki Erik Norse je pomočnik v ekipi Bank White-Team, ki se prvič udeleži največje kolesarske dirke na svetu. Kapetanu moštva mora pomagati osvojiti rumeno majico, hkrati pa v kolesarski karavni pod krinko policiji pomaga odkriti, kdo je ubil kolesarskega mehanika Louisa Bardouxa. Nesrečnik je namreč vedel preveč o umazani igri v kolesarskem svetu. V času, ko je Dirka po Franciji na vrhuncu dogajanja, v oddaji Sobotno branje listamo po kriminalnem kolesarskem romanu Mrtvi tek. Prebral ga je Blaž Mazi.
“Pustolovščina se lahko začne takoj, ko zaklenete vrata vašega doma.” Tako urednik, publicist in založnik Samo Rugelj vabi na pešpot v svoji najnovejši knjigi. A ne kar neko pešpot, ampak na enodnevno pustolovščino ( s svojo mladostniško prijateljico) iz Ljubljane na “najbolj razvpito, čaščeno in obiskano goro v Sloveniji, na simbol, koncentrat narodovih hrepenenj in sanj ter ekstrakt slovenske samozavesti … Triglav“. Seveda so hodili in pisali že mnogi drugi. A Rugelj, pohodnik in hribolazec že od malega, je ob 240-letnici prvega vzpona na Triglav napisal povsem samosvojo mešanico doživljanj in razmišljanj o hoji (“Hoja spremeni človeka in ga naredi boljšega“), družinskih spominov (“Mama mi je namreč že davno povedala, da je, noseča z menoj, zlezla na Triglav“) odnosov z bližnjimi in lastnih refleksij. Predvsem pa so Triglavske poti, kot so zapisali v založbi UMco, pri kateri je knjiga tudi izšla, svojevrstna oda naravi in prijateljstvu, ki nas popelje v osrčje slovenskih gora in življenje z njimi. Več o vsebini unikatnega potopisa pa z avtorjem Samom Rugljem v tokratni oddaji, ki jo pripravlja Liana Buršič
“Pustolovščina se lahko začne takoj, ko zaklenete vrata vašega doma.” Tako urednik, publicist in založnik Samo Rugelj vabi na pešpot v svoji najnovejši knjigi. A ne kar neko pešpot, ampak na enodnevno pustolovščino ( s svojo mladostniško prijateljico) iz Ljubljane na “najbolj razvpito, čaščeno in obiskano goro v Sloveniji, na simbol, koncentrat narodovih hrepenenj in sanj ter ekstrakt slovenske samozavesti … Triglav“. Seveda so hodili in pisali že mnogi drugi. A Rugelj, pohodnik in hribolazec že od malega, je ob 240-letnici prvega vzpona na Triglav napisal povsem samosvojo mešanico doživljanj in razmišljanj o hoji (“Hoja spremeni človeka in ga naredi boljšega“), družinskih spominov (“Mama mi je namreč že davno povedala, da je, noseča z menoj, zlezla na Triglav“) odnosov z bližnjimi in lastnih refleksij. Predvsem pa so Triglavske poti, kot so zapisali v založbi UMco, pri kateri je knjiga tudi izšla, svojevrstna oda naravi in prijateljstvu, ki nas popelje v osrčje slovenskih gora in življenje z njimi. Več o vsebini unikatnega potopisa pa z avtorjem Samom Rugljem v tokratni oddaji, ki jo pripravlja Liana Buršič
Most vzdihljajev in Doževa palača, trg svetega Marka z istoimensko baziliko pa nepreštevne palače ob kanalu Grande, čez katerega se elegantno pne most Rialto … To so bržčas osrednje znamenitosti, ki si jih vsako leto, vsak dan pravzaprav, v Benetkah ogledujejo nepregledne množice turistov s celega sveta. In vendar mesto v laguni ponuja mnogo več. Če namreč obiskovalec tam, kjer vsi drugi zavijajo levo, zavije desno – ali obratno –, se hitro znajde v vznemirljivem blodnjaku ozkih uličic, mirnih kanalov, temačnih prehodov, pozabljenih mostičev in skritih dvorišč, ki dajejo Benetkam dušo, ki je sodobna turistična industrija še vedno ni ukradla. In prav to izmuzljivo dušo morda najlepšega mesta na svetu v potopisu Benetke, interier, ki je pred nedavnim izšel pri Cankarjevi založbi, zasleduje sodobni španski pisatelj Javier Marías. Ali jo navsezadnje tudi ujame med platnice svoje knjige, smo preverjali v tokratnem Sobotnem branju. Gostja pred mikrofonom je bila Marjeta Drobnič, ki je Benetke, interier prevedla v slovenščino. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
Most vzdihljajev in Doževa palača, trg svetega Marka z istoimensko baziliko pa nepreštevne palače ob kanalu Grande, čez katerega se elegantno pne most Rialto … To so bržčas osrednje znamenitosti, ki si jih vsako leto, vsak dan pravzaprav, v Benetkah ogledujejo nepregledne množice turistov s celega sveta. In vendar mesto v laguni ponuja mnogo več. Če namreč obiskovalec tam, kjer vsi drugi zavijajo levo, zavije desno – ali obratno –, se hitro znajde v vznemirljivem blodnjaku ozkih uličic, mirnih kanalov, temačnih prehodov, pozabljenih mostičev in skritih dvorišč, ki dajejo Benetkam dušo, ki je sodobna turistična industrija še vedno ni ukradla. In prav to izmuzljivo dušo morda najlepšega mesta na svetu v potopisu Benetke, interier, ki je pred nedavnim izšel pri Cankarjevi založbi, zasleduje sodobni španski pisatelj Javier Marías. Ali jo navsezadnje tudi ujame med platnice svoje knjige, smo preverjali v tokratnem Sobotnem branju. Gostja pred mikrofonom je bila Marjeta Drobnič, ki je Benetke, interier prevedla v slovenščino. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
Knjiga drugih, je drugi roman filozofinje, novinarke in pisateljice dr. Jele Krečič. Avtorica se po prvem, izjemno priljubljenem romanu Ni druge vrača z romanom, v katerem se zgodbe protagonistov prepletajo okrog skrivnostne knjige. Roman je izšel pri založbi Beletrina, pogovarjali smo se z avtorico Jelo Krečič.
Knjiga drugih, je drugi roman filozofinje, novinarke in pisateljice dr. Jele Krečič. Avtorica se po prvem, izjemno priljubljenem romanu Ni druge vrača z romanom, v katerem se zgodbe protagonistov prepletajo okrog skrivnostne knjige. Roman je izšel pri založbi Beletrina, pogovarjali smo se z avtorico Jelo Krečič.
28. junija bodo minila 104 leta od sarajevskega atentata, ko sta pod streli Gavrila Principa umrla habsburški prestolonaslednik, Franc Ferdinand, in njegova žena, to pa je, kot vemo, vodilo v izbruh prve svetovne vojne, apokalipse globalnih razsežnosti, v kateri je nato umrlo še kakih 15 milijonov ljudi. Ta usodni dogodek so doslej, povsem pričakovano in razumljivo, temeljito obdelali že številni zgodovinarji, nekajkrat pa so ga v precep vzeli tudi književniki. Enega najnovejših pa tudi bolj nenavadnih poizkusov, kako se s pomočjo literarnih prijemov dokopati do razumevanja, kaj se je konec junija 1914 dejansko zgodilo v glavnem mestu Bosne, bržčas predstavlja roman Sarajevski omnibus Veliborja Čolića. Kako pravzaprav se je bosansko-francoski pisatelj srednje generacije lotil te zahtevne teme, smo preverjali v Sobotnem branju, ki ga je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
28. junija bodo minila 104 leta od sarajevskega atentata, ko sta pod streli Gavrila Principa umrla habsburški prestolonaslednik, Franc Ferdinand, in njegova žena, to pa je, kot vemo, vodilo v izbruh prve svetovne vojne, apokalipse globalnih razsežnosti, v kateri je nato umrlo še kakih 15 milijonov ljudi. Ta usodni dogodek so doslej, povsem pričakovano in razumljivo, temeljito obdelali že številni zgodovinarji, nekajkrat pa so ga v precep vzeli tudi književniki. Enega najnovejših pa tudi bolj nenavadnih poizkusov, kako se s pomočjo literarnih prijemov dokopati do razumevanja, kaj se je konec junija 1914 dejansko zgodilo v glavnem mestu Bosne, bržčas predstavlja roman Sarajevski omnibus Veliborja Čolića. Kako pravzaprav se je bosansko-francoski pisatelj srednje generacije lotil te zahtevne teme, smo preverjali v Sobotnem branju, ki ga je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
»Ko včasih iz službe pridem domov, bi najraje koga ubila. In to v resnici, ne le na papirju,« bolj za šalo kot zares pravi novinarka Mojca Širok. Čeprav jo poznamo kot televizijsko voditeljico in dolgoletno dopisnico iz Rima, pa se nam tokrat predstavlja v povsem novi, drugačni luči. Na knjižnih policah je namreč njena prva kriminalka – politični triler z naslovom Pogodba. Roman nas popelje v vrtinec naročenih umorov, izsiljevanja, korupcije in mafijskega delovanja; resnični dogodki in ozadja se prepletajo s fikcijo. »Ne da mi ne dajo spati, to so teme, ki me zanimajo in se tičejo prav vsakega izmed nas,« pravi Mojca Širok. Kriminalni roman Pogodba je z njo za oddajo Sobotno branje prelistal Iztok Konc. Foto: BoBo
»Ko včasih iz službe pridem domov, bi najraje koga ubila. In to v resnici, ne le na papirju,« bolj za šalo kot zares pravi novinarka Mojca Širok. Čeprav jo poznamo kot televizijsko voditeljico in dolgoletno dopisnico iz Rima, pa se nam tokrat predstavlja v povsem novi, drugačni luči. Na knjižnih policah je namreč njena prva kriminalka – politični triler z naslovom Pogodba. Roman nas popelje v vrtinec naročenih umorov, izsiljevanja, korupcije in mafijskega delovanja; resnični dogodki in ozadja se prepletajo s fikcijo. »Ne da mi ne dajo spati, to so teme, ki me zanimajo in se tičejo prav vsakega izmed nas,« pravi Mojca Širok. Kriminalni roman Pogodba je z njo za oddajo Sobotno branje prelistal Iztok Konc. Foto: BoBo
Roman Madžarski stavek črnogorskega avtorja Andreja Nikolaidisa, je bil lani okronan s priznanjem Meše Selimovića za najboljši roman na področju nekdanje Jugoslavije. Nikoladis, je sicer vodilni član skupine literatov in intelektualcev, ki je poskrbela za preporod sodobne črnogorske literature, dovod sveže misli in prelom s tradicijo. Roman je izšel pri LUD Šerpa. Pred naš mikrofon smo povabili prevajalko Dijano Matković.
Roman Madžarski stavek črnogorskega avtorja Andreja Nikolaidisa, je bil lani okronan s priznanjem Meše Selimovića za najboljši roman na področju nekdanje Jugoslavije. Nikoladis, je sicer vodilni član skupine literatov in intelektualcev, ki je poskrbela za preporod sodobne črnogorske literature, dovod sveže misli in prelom s tradicijo. Roman je izšel pri LUD Šerpa. Pred naš mikrofon smo povabili prevajalko Dijano Matković.
