Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Teden dni pred mednarodnim dnevom gledališča in začetkom 53. Tedna slovenske drame se sprašujejo selektor festivala Rok Bozovičar, Vilma Štritof, selektorica 58. Borštnikovega srečanja in Tadeja Krečič, kakšno je slovensko gledališče ta trenutek in kaj nam prinašata največja gledališka festivala. Kritično in poznavalsko komentirajo postkoronsko dogajanje na naših odrih, izbora tekmovalnih predstav, najbolj izstopajoče značilnosti selektorskih odločitev v luči odsotnosti klasikov in menjave generacij med ustvarjalci.
Teden dni pred mednarodnim dnevom gledališča in začetkom 53. Tedna slovenske drame se sprašujejo selektor festivala Rok Bozovičar, Vilma Štritof, selektorica 58. Borštnikovega srečanja in Tadeja Krečič, kakšno je slovensko gledališče ta trenutek in kaj nam prinašata največja gledališka festivala. Kritično in poznavalsko komentirajo postkoronsko dogajanje na naših odrih, izbora tekmovalnih predstav, najbolj izstopajoče značilnosti selektorskih odločitev v luči odsotnosti klasikov in menjave generacij med ustvarjalci.
Tokrat v oddaji gostimo enega najopaznejših slovenskih ustvarjalcev sodobnega plesa. Ustanovil je prvi stalni ansambel za sodobni ples pri nas, v svojih treh desetletjih delovanja pa je gostoval po vsem svetu. Večkrat nagrajeni umetnik je zdaj tudi dobitnik nagrade Ksenije Hribar za življenjsko delo. O plesni poetiki, ustvarjanju iz svojih lastnih korenin, koreografskem ozaveščanju gibalnih načel ter večnem iskanju svobode in transcendence se bomo pogovarjali s plesalcem in koreografom Iztokom Kovačem. (foto: Iztok Kovač v plesnem filmu "Vrtoglavi ptič" © Žiga Koritnik)
Tokrat v oddaji gostimo enega najopaznejših slovenskih ustvarjalcev sodobnega plesa. Ustanovil je prvi stalni ansambel za sodobni ples pri nas, v svojih treh desetletjih delovanja pa je gostoval po vsem svetu. Večkrat nagrajeni umetnik je zdaj tudi dobitnik nagrade Ksenije Hribar za življenjsko delo. O plesni poetiki, ustvarjanju iz svojih lastnih korenin, koreografskem ozaveščanju gibalnih načel ter večnem iskanju svobode in transcendence se bomo pogovarjali s plesalcem in koreografom Iztokom Kovačem. (foto: Iztok Kovač v plesnem filmu "Vrtoglavi ptič" © Žiga Koritnik)
Katja Legin je v slovenskem prostoru in širše uveljavljena plesno-gledališka ustvarjalka, ki si je po šolanju v Veliki Britaniji ter začetnem angažmaju v plesnem ansamblu En-KnapGroup, začrtala samostojno umetniško pot. Na njej ustvarja lastna in kolektivna odrska dela, iz zadnjega obdobja so: Variacije na počasnost: Time Out, Zavezano, Oh, kako zelo običajno, sodeluje z različnimi plesnimi in gledališkimi umetnicami in umetniki, kot plesalka, performerka, dramaturška svetovalka, kuratorka in drugo. Zaključila je tudi podiplomski študij režije na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo Univerze v Ljubljani, med katerim se je ukvarjala predvsem s projekti, ki so se dotikali vprašanj improvizacije, živosti in performativnih kvalitet, teoretično je svoje raziskovanje zapisala v knjigi Dvojnosti: Performer in njegovo delo, ki je pri Knjižnici Mestnega gledališča ljubljanskega izšla leta 2012. Performans in improvizacija sta še vedno vodilna motiva odrskega ustvarjanja Katje Legin. foto: Marcandrea, www.krusce.si
Katja Legin je v slovenskem prostoru in širše uveljavljena plesno-gledališka ustvarjalka, ki si je po šolanju v Veliki Britaniji ter začetnem angažmaju v plesnem ansamblu En-KnapGroup, začrtala samostojno umetniško pot. Na njej ustvarja lastna in kolektivna odrska dela, iz zadnjega obdobja so: Variacije na počasnost: Time Out, Zavezano, Oh, kako zelo običajno, sodeluje z različnimi plesnimi in gledališkimi umetnicami in umetniki, kot plesalka, performerka, dramaturška svetovalka, kuratorka in drugo. Zaključila je tudi podiplomski študij režije na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo Univerze v Ljubljani, med katerim se je ukvarjala predvsem s projekti, ki so se dotikali vprašanj improvizacije, živosti in performativnih kvalitet, teoretično je svoje raziskovanje zapisala v knjigi Dvojnosti: Performer in njegovo delo, ki je pri Knjižnici Mestnega gledališča ljubljanskega izšla leta 2012. Performans in improvizacija sta še vedno vodilna motiva odrskega ustvarjanja Katje Legin. foto: Marcandrea, www.krusce.si
V drugi oddaji, v kateri se srečujemo s Špelo Trošt, umetnico in producentko, ki je po opravljenem magisteriju iz dramaturgije študij nadaljevala in ga sklenila z doktorsko disertacijo z naslovom Genealogija pojma prisotnosti v uprizoritvenih umetnostih, vas vabimo, da prisluhnete sintezi tega raziskovalnega dela. V njem avtorica preko študij ključnih gledaliških reformatorjev dvajsetega stoletja ter nanašajoč se na filozofska dognanja v zvezi s pojmom prisotnosti, predstavi postopne metamorfoze prisotnosti telesa na stičiščih med gledališčem in performansom, body artom in post-organskim performansom. fotografija s performansa Moja pojavnost nima več ostrih robov, arhiv Zavod Sploh
V drugi oddaji, v kateri se srečujemo s Špelo Trošt, umetnico in producentko, ki je po opravljenem magisteriju iz dramaturgije študij nadaljevala in ga sklenila z doktorsko disertacijo z naslovom Genealogija pojma prisotnosti v uprizoritvenih umetnostih, vas vabimo, da prisluhnete sintezi tega raziskovalnega dela. V njem avtorica preko študij ključnih gledaliških reformatorjev dvajsetega stoletja ter nanašajoč se na filozofska dognanja v zvezi s pojmom prisotnosti, predstavi postopne metamorfoze prisotnosti telesa na stičiščih med gledališčem in performansom, body artom in post-organskim performansom. fotografija s performansa Moja pojavnost nima več ostrih robov, arhiv Zavod Sploh
»Efemeren dogodek, brez spomina, nepovraten potrošek energije, zaznamovan z neposredno prisotnostjo oziroma čisto prisotnostjo.« Vabimo vas k poslušanju pogovora z igralko in performerko, producentko pri društvu Via Negativa in zavodu Sploh, magistrico dramaturških znanosti in doktorico znanosti na področju filozofije in teorije vizualne kulture. S Špelo Trošt smo spregovorili o njenem življenju na odru, za odrom, nasproti odra, z odra k teoriji in s teorijo spet na oder. Pa tudi o ustvarjanju na filmu in videu ter njenim drugim profesionalnim pojavnostim. foto: arhiv Zavod Sploh
»Efemeren dogodek, brez spomina, nepovraten potrošek energije, zaznamovan z neposredno prisotnostjo oziroma čisto prisotnostjo.« Vabimo vas k poslušanju pogovora z igralko in performerko, producentko pri društvu Via Negativa in zavodu Sploh, magistrico dramaturških znanosti in doktorico znanosti na področju filozofije in teorije vizualne kulture. S Špelo Trošt smo spregovorili o njenem življenju na odru, za odrom, nasproti odra, z odra k teoriji in s teorijo spet na oder. Pa tudi o ustvarjanju na filmu in videu ter njenim drugim profesionalnim pojavnostim. foto: arhiv Zavod Sploh
»Dramaturgija je danes bolj kot kdajkoli umetniško cvetoče polje, ki se po eni strani nenehno širi, po drugi pa ga poseljujejo različni diskurzi in prakse, izhajajoči iz drugih družbenih in kulturnih krogov. Hkrati s tem, ko opazujemo, kako se je dramaturgija izluščila iz drame, gledališkega odra, črne škatle in celo uprizoritve v najširšem umetniškem smislu, lahko sledimo tudi temu, kako nanjo vplivajo današnji mediji, kino, splet, upravljanje dela, izobraževalni sistem, popularna glasba, življenjski slogi, organizacija zaznavanja in pozornosti, kakor tudi finančna kriza, protesti, skupščine in samoorganizirane skupnosti, ki so se v zadnjih letih pojavile v Evropi.« V besedilu O krajinski dramaturgiji danes zapiše teoretičarka, dramaturginja in režiserka Ana Vujanović. Z njo se je leta 2019 pogovarjala Saška Rakef, pogovor pa smo prepletli z odlomki iz besedila.
»Dramaturgija je danes bolj kot kdajkoli umetniško cvetoče polje, ki se po eni strani nenehno širi, po drugi pa ga poseljujejo različni diskurzi in prakse, izhajajoči iz drugih družbenih in kulturnih krogov. Hkrati s tem, ko opazujemo, kako se je dramaturgija izluščila iz drame, gledališkega odra, črne škatle in celo uprizoritve v najširšem umetniškem smislu, lahko sledimo tudi temu, kako nanjo vplivajo današnji mediji, kino, splet, upravljanje dela, izobraževalni sistem, popularna glasba, življenjski slogi, organizacija zaznavanja in pozornosti, kakor tudi finančna kriza, protesti, skupščine in samoorganizirane skupnosti, ki so se v zadnjih letih pojavile v Evropi.« V besedilu O krajinski dramaturgiji danes zapiše teoretičarka, dramaturginja in režiserka Ana Vujanović. Z njo se je leta 2019 pogovarjala Saška Rakef, pogovor pa smo prepletli z odlomki iz besedila.
Tokratni gost oddaje je večkrat nagrajeni režiser, ki je režiral domala v vseh slovenskih gledališčih. Na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo kot redni profesor poučuje na katedri za gledališko in radijsko režijo, pred kratkim pa je na odrske deske postavil predstavo Strah in beda Tretjega rajha, ki na tnalo postavlja novodobne oblike fašizma. O večni aktualnosti Brechtovega gledališkega sveta, nočni mori sedanjika, poziciji realnega v teatru in dramaturgiji prevare, smo v živo v studiu 3. programa - programa Ars, govorili z režiserjem Sebastijanom Horvatom.
Tokratni gost oddaje je večkrat nagrajeni režiser, ki je režiral domala v vseh slovenskih gledališčih. Na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo kot redni profesor poučuje na katedri za gledališko in radijsko režijo, pred kratkim pa je na odrske deske postavil predstavo Strah in beda Tretjega rajha, ki na tnalo postavlja novodobne oblike fašizma. O večni aktualnosti Brechtovega gledališkega sveta, nočni mori sedanjika, poziciji realnega v teatru in dramaturgiji prevare, smo v živo v studiu 3. programa - programa Ars, govorili z režiserjem Sebastijanom Horvatom.
Zala Dobovšek, dramaturginja in teatrologinja, znana tudi po svojem preciznem kritičnem pisanju, se je v času svojega doktorskega študija ukvarjala s temo vojne in gledališča. Svojo disertacijo je preoblikovala v knjigo, ki jo je lansko leto izdala pri Knjižnici Mestnega gledališča ljubljanskega. V knjigi Gledališče in vojna je avtorica raziskala gledališko produkcijo, ki je nastajala v obleganem Sarajevu, ter obravnavala predstave Oliverja Frljića, ki je travmo vojne tematiziral v obdobju, ko je ta že minila. Zala Dobovšek je poleg zgodovinske analize v svojo raziskavo vstopila tudi s teoretskega vidika. V oddaji Oder lahko prisluhnete njenemu razumevanju političnosti gledališča in njegovimi estetsko etičnimi razsežnostmi. Foto: MGL
Zala Dobovšek, dramaturginja in teatrologinja, znana tudi po svojem preciznem kritičnem pisanju, se je v času svojega doktorskega študija ukvarjala s temo vojne in gledališča. Svojo disertacijo je preoblikovala v knjigo, ki jo je lansko leto izdala pri Knjižnici Mestnega gledališča ljubljanskega. V knjigi Gledališče in vojna je avtorica raziskala gledališko produkcijo, ki je nastajala v obleganem Sarajevu, ter obravnavala predstave Oliverja Frljića, ki je travmo vojne tematiziral v obdobju, ko je ta že minila. Zala Dobovšek je poleg zgodovinske analize v svojo raziskavo vstopila tudi s teoretskega vidika. V oddaji Oder lahko prisluhnete njenemu razumevanju političnosti gledališča in njegovimi estetsko etičnimi razsežnostmi. Foto: MGL
" V njenem pisanju čutimo velik pisateljski talent. Anna se je zelo zgodaj zavezala pisanju. To je bila njena želja, njena ambicija, njeno veselje, njena nadarjenost, ki jo je čutila kot svoje osebno poslanstvo. Ob prebiranju dnevnika se nehote sprašujemo tudi o tem, koliko talentov, koliko Mozartov, Beethovnov, Michelangelov … koliko izjemnih pisateljev, slikarjev, lahko pokonča genocidna politika. Pa ne samo talentov, koliko življenj, in vsako življenje je vesolje, je izginilo zaradi nespametnega sovraštva, ki ga je generira prav politika. Ne samo včasih. Tudi danes." Tako je ob predstavi Dnevnik Ane Frank, kot je naslov tudi izvirnega dnevniškega zapisovanja deklice, ki je s skupaj s svojo družino in še eno judovsko družino mesece in leta preživljala utesnjena v skrivališču, napisal režiser predstave in avtor dramatizacije Vinko Möderndorfer. O napetih, razburljivih odnosih v stanovanju, ki je zamejeno v odrski prostor, upanju in strahu, da jih bodo nacisti odkrili, več režiser predstave Vinko Möderndorfer, ki je tako v Mini teatru na oder postavil enega najpomembnejših del o zatiranju Judov v prejšnjem stoletju. Z njim se je za oddajo Oder pogovarjala Magda Tušar. Režija in dramatizacija: Vinko Moderndorfer Scenograf: Branko Hojnik Kostumografinja: Meta Sever Video: Atej Tutta Lektor: Jože Faganel Igrajo: Anna Frank: Gaja Filač Margot Frank: Saša Pavlin Stošić Edith Frank: Medea Novak Otto Frank: Tadej Pišek Gospa Van Daan: Barbara Vidovič Gospod Van Daan: Aleš Kranjec Peter Van Daan: Timotej Novaković Gib: Uršula Teržan
" V njenem pisanju čutimo velik pisateljski talent. Anna se je zelo zgodaj zavezala pisanju. To je bila njena želja, njena ambicija, njeno veselje, njena nadarjenost, ki jo je čutila kot svoje osebno poslanstvo. Ob prebiranju dnevnika se nehote sprašujemo tudi o tem, koliko talentov, koliko Mozartov, Beethovnov, Michelangelov … koliko izjemnih pisateljev, slikarjev, lahko pokonča genocidna politika. Pa ne samo talentov, koliko življenj, in vsako življenje je vesolje, je izginilo zaradi nespametnega sovraštva, ki ga je generira prav politika. Ne samo včasih. Tudi danes." Tako je ob predstavi Dnevnik Ane Frank, kot je naslov tudi izvirnega dnevniškega zapisovanja deklice, ki je s skupaj s svojo družino in še eno judovsko družino mesece in leta preživljala utesnjena v skrivališču, napisal režiser predstave in avtor dramatizacije Vinko Möderndorfer. O napetih, razburljivih odnosih v stanovanju, ki je zamejeno v odrski prostor, upanju in strahu, da jih bodo nacisti odkrili, več režiser predstave Vinko Möderndorfer, ki je tako v Mini teatru na oder postavil enega najpomembnejših del o zatiranju Judov v prejšnjem stoletju. Z njim se je za oddajo Oder pogovarjala Magda Tušar. Režija in dramatizacija: Vinko Moderndorfer Scenograf: Branko Hojnik Kostumografinja: Meta Sever Video: Atej Tutta Lektor: Jože Faganel Igrajo: Anna Frank: Gaja Filač Margot Frank: Saša Pavlin Stošić Edith Frank: Medea Novak Otto Frank: Tadej Pišek Gospa Van Daan: Barbara Vidovič Gospod Van Daan: Aleš Kranjec Peter Van Daan: Timotej Novaković Gib: Uršula Teržan
Petro Pogorevc poznamo predvsem kot dramaturginjo v Mestnem gledališču ljubljanskem ter urednico knjižne zbirke Knjižnica MGL. V tokratni oddaji pa jo bomo še malce pobliže spoznali kot pisateljico in avtorico dveh biografskih romanov. Leta 2020 je namreč izšel njen biografski roman o Radku Poliču z naslovom Rac, dve leti kasneje pa še roman o Jožici Avbelj z naslovom Joži. Oba romana štejeta krepko čez 400 strani.
Petro Pogorevc poznamo predvsem kot dramaturginjo v Mestnem gledališču ljubljanskem ter urednico knjižne zbirke Knjižnica MGL. V tokratni oddaji pa jo bomo še malce pobliže spoznali kot pisateljico in avtorico dveh biografskih romanov. Leta 2020 je namreč izšel njen biografski roman o Radku Poliču z naslovom Rac, dve leti kasneje pa še roman o Jožici Avbelj z naslovom Joži. Oba romana štejeta krepko čez 400 strani.
Vabimo vas, da prisluhnete še drugemu delu pogovora z Dragom Ivanušo, ki bo na predvečer Slovenskega kulturnega praznika prejel nagrado Prešernovega sklada. Tokrat bo njegova pripoved obsegala sodelovanja z drugimi glasbeniki in glasbenimi zasedbami, o srečanjih s publiko, pa skladanju za film, in se spet vrnila v gledališče, ko bo umetnik svojo pripoved anekdotično sklenil. Oddajo začenjamo s skladbo iz predstave Cement, ki jo je po besedilu Heinerja Müllerja režiral Sebastijan Horvat v Beograjskem dramskem gledališču. Pogovor je posnel Vladimir Jovanovič, zvočno uredil Franci Moder, pripravila jo je Petra Tanko. foto: Aleksandra Ivanuša, vir: dragoivanusa.com
Vabimo vas, da prisluhnete še drugemu delu pogovora z Dragom Ivanušo, ki bo na predvečer Slovenskega kulturnega praznika prejel nagrado Prešernovega sklada. Tokrat bo njegova pripoved obsegala sodelovanja z drugimi glasbeniki in glasbenimi zasedbami, o srečanjih s publiko, pa skladanju za film, in se spet vrnila v gledališče, ko bo umetnik svojo pripoved anekdotično sklenil. Oddajo začenjamo s skladbo iz predstave Cement, ki jo je po besedilu Heinerja Müllerja režiral Sebastijan Horvat v Beograjskem dramskem gledališču. Pogovor je posnel Vladimir Jovanovič, zvočno uredil Franci Moder, pripravila jo je Petra Tanko. foto: Aleksandra Ivanuša, vir: dragoivanusa.com
Drago Ivanuša se gledališču in gledališki glasbi posveča od sredine 80-ih let preteklega stoletja in je do danes napisal glasbo za okoli 150 gledaliških in plesnih predstav in več kot 20 filmov, kot skladatelj, pianist in raziskovalec digitalnih zvočnih okolij se predstavlja tudi z lastnimi projekti ter z dueti. Redno sodeluje s Sebastijanom Horvatom, velik opus je soustvaril z Dušanom Jovanovićem, Meto Hočevar, Barbaro Hieng Samobor in še mnogimi režiserji dramskega in postdramskega gledališča ter sodeloval tudi z eminentnimi koreografinjami in koreografi sodobnega plesa, na filmu z Janezom Burgerjem, Matevžem Luzarjem, Janom Cvitkovičem in drugimi. Drago Ivanuša bo na predvečer Slovenskega kulturnega praznika prejel nagrado Prešernovega sklada. Ob svojem, izjemno obsežnem opusu pravi: »pa saj to sploh ni delo«. Vabimo vas k poslušanju! foto: Matjaž Vrečko
Drago Ivanuša se gledališču in gledališki glasbi posveča od sredine 80-ih let preteklega stoletja in je do danes napisal glasbo za okoli 150 gledaliških in plesnih predstav in več kot 20 filmov, kot skladatelj, pianist in raziskovalec digitalnih zvočnih okolij se predstavlja tudi z lastnimi projekti ter z dueti. Redno sodeluje s Sebastijanom Horvatom, velik opus je soustvaril z Dušanom Jovanovićem, Meto Hočevar, Barbaro Hieng Samobor in še mnogimi režiserji dramskega in postdramskega gledališča ter sodeloval tudi z eminentnimi koreografinjami in koreografi sodobnega plesa, na filmu z Janezom Burgerjem, Matevžem Luzarjem, Janom Cvitkovičem in drugimi. Drago Ivanuša bo na predvečer Slovenskega kulturnega praznika prejel nagrado Prešernovega sklada. Ob svojem, izjemno obsežnem opusu pravi: »pa saj to sploh ni delo«. Vabimo vas k poslušanju! foto: Matjaž Vrečko
Z današnjo oddajo se poklanjamo spominu na veliko osebnost slovenskega gledališča, dr. Lada Kralja, ki se je pred kratkim od tega sveta poslovil. Lado Kralj je bil teatrolog in univerzitetni profesor, gledališki režiser in ustanovitelj Gledališča Pekarna, enega izmed alternativnih gledališč, ki je ob, takrat že ukinjenem Odru 57 in Eksperimentalnem gledališču Glej, ustanovljenem dobro leto pred Pekarno, v naš prostor prinašal nove gledališke prakse ter predvsem premislek o tem, kaj je gledališče. Lado Kralj je leto in pol pred ustanovitvijo Pekarne preživel na študijskem bivanju v New Yorku, takrat središču progresivnega alternativnega gledališča, bil študent pri znamenitem režiserju in profesorju Richardu Schecknerju in svoja opažanja in spoznanja pozneje udejanjal v novoustanovljenem gledališču. Ivo Svetina, ki je bil prav tako njegov dejaven član, je pred šestimi leti izdal monografijo Gledališče Pekarna, (1971–1978), Rojstvo gledališča iz duha svobode: pričevanje. Izdala jo je Knjižnica Mestnega gledališča ljubljanskega. Takrat smo Lada Kralja in Iva Svetino povabili pred mikrofon in danes vas vabimo k poslušanju ponovitve pogovora. Člani Gledališča Pekarna, vir: SLOGI
Z današnjo oddajo se poklanjamo spominu na veliko osebnost slovenskega gledališča, dr. Lada Kralja, ki se je pred kratkim od tega sveta poslovil. Lado Kralj je bil teatrolog in univerzitetni profesor, gledališki režiser in ustanovitelj Gledališča Pekarna, enega izmed alternativnih gledališč, ki je ob, takrat že ukinjenem Odru 57 in Eksperimentalnem gledališču Glej, ustanovljenem dobro leto pred Pekarno, v naš prostor prinašal nove gledališke prakse ter predvsem premislek o tem, kaj je gledališče. Lado Kralj je leto in pol pred ustanovitvijo Pekarne preživel na študijskem bivanju v New Yorku, takrat središču progresivnega alternativnega gledališča, bil študent pri znamenitem režiserju in profesorju Richardu Schecknerju in svoja opažanja in spoznanja pozneje udejanjal v novoustanovljenem gledališču. Ivo Svetina, ki je bil prav tako njegov dejaven član, je pred šestimi leti izdal monografijo Gledališče Pekarna, (1971–1978), Rojstvo gledališča iz duha svobode: pričevanje. Izdala jo je Knjižnica Mestnega gledališča ljubljanskega. Takrat smo Lada Kralja in Iva Svetino povabili pred mikrofon in danes vas vabimo k poslušanju ponovitve pogovora. Člani Gledališča Pekarna, vir: SLOGI
V Ljubljani je bil pred 70. leti ustanovljen Slovenski gledališki muzej, ki ga že kar nekaj let poznamo kot Slovenski gledališki inštitut. V tej ustanovi, v kateri so odprli tudi razstavo o dramatizacijah Cankarjevega dela Hlapec Jernej in njegova pravica, saj mineva sto let od prve znane odrske priredbe celotnega besedila, so izpostavili, da je Bratko Kreft že takrat, leta 1952, v Glosi ob ustanovitvi Slovenskega gledališkega muzeja predvidel nadaljnji razvoj ustanove: »Skromno začenjamo svoj gledališki muzej, toda temeljni kamen je postavljen. Trdno sem uverjen, da bo iz tega kamna nekoč zrasel hram, ki bo muzej in inštitut. Šele takrat bomo smeli reči, da smo storili za razvoj narodne gledališke umetnosti vse, kar je zanjo poleg izdatne materialne podpore potrebno, kajti mesto gledališke umetnosti je pri vsakem kulturnem narodu v eni izmed najlepših kupol njegovega duhovnega hrama. Tako je bilo že pri starih Grkih, zakaj ne bi bilo tudi pri nas.« Gosta oddaje sta avtorja razstave, dramaturginja in kustosinja mag. Tea Rogelj iz Slovenskega gledališkega inštituta in Aldo Milohnić, izredni profesor na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo, kjer predava zgodovino gledališča.
V Ljubljani je bil pred 70. leti ustanovljen Slovenski gledališki muzej, ki ga že kar nekaj let poznamo kot Slovenski gledališki inštitut. V tej ustanovi, v kateri so odprli tudi razstavo o dramatizacijah Cankarjevega dela Hlapec Jernej in njegova pravica, saj mineva sto let od prve znane odrske priredbe celotnega besedila, so izpostavili, da je Bratko Kreft že takrat, leta 1952, v Glosi ob ustanovitvi Slovenskega gledališkega muzeja predvidel nadaljnji razvoj ustanove: »Skromno začenjamo svoj gledališki muzej, toda temeljni kamen je postavljen. Trdno sem uverjen, da bo iz tega kamna nekoč zrasel hram, ki bo muzej in inštitut. Šele takrat bomo smeli reči, da smo storili za razvoj narodne gledališke umetnosti vse, kar je zanjo poleg izdatne materialne podpore potrebno, kajti mesto gledališke umetnosti je pri vsakem kulturnem narodu v eni izmed najlepših kupol njegovega duhovnega hrama. Tako je bilo že pri starih Grkih, zakaj ne bi bilo tudi pri nas.« Gosta oddaje sta avtorja razstave, dramaturginja in kustosinja mag. Tea Rogelj iz Slovenskega gledališkega inštituta in Aldo Milohnić, izredni profesor na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo, kjer predava zgodovino gledališča.
Igralec Marko Mandić je član ansambla Slovenskega narodnega gledališča Drama Ljubljana, igral je v mnogih domačih in tujih filmih, občasno sodeluje tudi na Radiu Slovenija, intenzivno pa zadnji dve desetletji sodeluje tudi z režiserjem Bojanom Jablánovcem, v dolgoletni raziskavi pod okriljem Vie Negative. V seriji performansov/predstav Viva Mandić, Ekstrakt Mandić Mandić Stroj, Mandić Cirkus in Mandić Cirkus (oblečen), ki je te dni na sporedu Male Drame, raziskujeta in razgaljata mehanizme gledališke igre in igralsko osebnost. Več o njunem sodelovanju sta v pogovoru povedala Marko Mandić in Bojan Jablanovec in pri tem osvetlila tudi 20. obletnico Vie Negative, ki jo prav zdaj obeležujemo. Vabimo vas k poslušanju! fotografija iz predstave MandićCirkus (oblečen), foto: Peter Uhan, www.drama.si
Igralec Marko Mandić je član ansambla Slovenskega narodnega gledališča Drama Ljubljana, igral je v mnogih domačih in tujih filmih, občasno sodeluje tudi na Radiu Slovenija, intenzivno pa zadnji dve desetletji sodeluje tudi z režiserjem Bojanom Jablánovcem, v dolgoletni raziskavi pod okriljem Vie Negative. V seriji performansov/predstav Viva Mandić, Ekstrakt Mandić Mandić Stroj, Mandić Cirkus in Mandić Cirkus (oblečen), ki je te dni na sporedu Male Drame, raziskujeta in razgaljata mehanizme gledališke igre in igralsko osebnost. Več o njunem sodelovanju sta v pogovoru povedala Marko Mandić in Bojan Jablanovec in pri tem osvetlila tudi 20. obletnico Vie Negative, ki jo prav zdaj obeležujemo. Vabimo vas k poslušanju! fotografija iz predstave MandićCirkus (oblečen), foto: Peter Uhan, www.drama.si
Gledališče, umetnost, človek in sočlovek, duhovna veličina, pogum, hvaležnost, vse to in še mnogo več lahko razberemo med zapisi Saše Pavček v njeni novi knjigi z naslovom Živi ogenj gledališča. Nastajala je v času zaprtja gledališč zaradi pandemije, v njej pa avtorica razkriva osebna in intimna doživetja in izkušnje, ki so jo od otroštva do danes zaznamovale in oblikovale v osebo izjemne duhovne in intelektualne širine, sprejemanja in osebne zaveze k dajanju ter iskrive duhovitosti. Več pa v pogovoru s Sašo Pavček. Vabimo vas k poslušanju! na fotografiji: Saša Pavček, foto: Peter Uhan
Gledališče, umetnost, človek in sočlovek, duhovna veličina, pogum, hvaležnost, vse to in še mnogo več lahko razberemo med zapisi Saše Pavček v njeni novi knjigi z naslovom Živi ogenj gledališča. Nastajala je v času zaprtja gledališč zaradi pandemije, v njej pa avtorica razkriva osebna in intimna doživetja in izkušnje, ki so jo od otroštva do danes zaznamovale in oblikovale v osebo izjemne duhovne in intelektualne širine, sprejemanja in osebne zaveze k dajanju ter iskrive duhovitosti. Več pa v pogovoru s Sašo Pavček. Vabimo vas k poslušanju! na fotografiji: Saša Pavček, foto: Peter Uhan
Prav pred kratkim je minilo stoeno leto od rojstva Balbine Battelino Baranovič, gledališke raziskovalke, režiserke, umetniške vodje in ustanoviteljice nekaterih slovenskih gledališč sredi minulega stoletja. Balbini Battelino Baranovič, ki je preminula leta 2015, smo v spomin pripravili oddajo Oder, v kateri smo uporabili odlomke iz avdio zbirke Slovenskega gledališkega inštituta – Gledališkega muzeja: iz posnetka uprizoritve Proces ter pogovorov Primoža Jesenka z režiserko na njenem domu v Lovranu; iz arhiva Radia Slovenija: odlomke iz oddaj Literarni večer: Ameriško gledališče danes, avtorice Balbine Battelino Baranovič, in praznične oddaje ob njeni devetdesetletnici, ki jo je pripravila Neva Zajc. V oddajo so vključeni tudi odlomki iz besedil v gledaliških listih Eksperimentalnega gledališča in iz intervjuja, ki je nastal za zbornik ob 50-letnici Slovenskega mladinskega gledališča. Za sodelovanje se zahvaljujemo tudi Tatjani Coloni, ki je delila spomine na Dramski krožek Mladinskega gledališča, sredi 50-ih let preteklega stoletja. Oddajo sta pripravili Ana Perne s Slovenskega gledališkega inštituta in Petra Tanko. Vabimo vas k poslušanju! Balbina Baranovič Battelino pred leti na njenem domu, vir: fototeka Slovenski gledališki inštitut
Prav pred kratkim je minilo stoeno leto od rojstva Balbine Battelino Baranovič, gledališke raziskovalke, režiserke, umetniške vodje in ustanoviteljice nekaterih slovenskih gledališč sredi minulega stoletja. Balbini Battelino Baranovič, ki je preminula leta 2015, smo v spomin pripravili oddajo Oder, v kateri smo uporabili odlomke iz avdio zbirke Slovenskega gledališkega inštituta – Gledališkega muzeja: iz posnetka uprizoritve Proces ter pogovorov Primoža Jesenka z režiserko na njenem domu v Lovranu; iz arhiva Radia Slovenija: odlomke iz oddaj Literarni večer: Ameriško gledališče danes, avtorice Balbine Battelino Baranovič, in praznične oddaje ob njeni devetdesetletnici, ki jo je pripravila Neva Zajc. V oddajo so vključeni tudi odlomki iz besedil v gledaliških listih Eksperimentalnega gledališča in iz intervjuja, ki je nastal za zbornik ob 50-letnici Slovenskega mladinskega gledališča. Za sodelovanje se zahvaljujemo tudi Tatjani Coloni, ki je delila spomine na Dramski krožek Mladinskega gledališča, sredi 50-ih let preteklega stoletja. Oddajo sta pripravili Ana Perne s Slovenskega gledališkega inštituta in Petra Tanko. Vabimo vas k poslušanju! Balbina Baranovič Battelino pred leti na njenem domu, vir: fototeka Slovenski gledališki inštitut
Pretekli konec tedna se je v Centru kulture Španski borci sklenil Festival plesne ustvarjalnosti mladih ŽIVA, ki ga vsako leto prireja Javni sklad Republike Slovenije za kulturne dejavnosti. V sklopu festivala vsako leto podelijo tudi posebna priznanja za plesno dejavnost, ki se imenujejo Listine Mete Vidmar. Letos sta to nagrado prejela Samo Oleami, plesni dramaturg, kritik in teoretik, ter plesalka in koreografinja Veronika Valdés. Ob tej priložnosti bomo v oddaji Oder ponovili pogovor, ki smo ga z umetnico posneli junija letos. Vabljeni k poslušanju.
Pretekli konec tedna se je v Centru kulture Španski borci sklenil Festival plesne ustvarjalnosti mladih ŽIVA, ki ga vsako leto prireja Javni sklad Republike Slovenije za kulturne dejavnosti. V sklopu festivala vsako leto podelijo tudi posebna priznanja za plesno dejavnost, ki se imenujejo Listine Mete Vidmar. Letos sta to nagrado prejela Samo Oleami, plesni dramaturg, kritik in teoretik, ter plesalka in koreografinja Veronika Valdés. Ob tej priložnosti bomo v oddaji Oder ponovili pogovor, ki smo ga z umetnico posneli junija letos. Vabljeni k poslušanju.
Matija Ferlin o sebi pravi, da je prvenstveno umetnik, ki ustvarja s telesom, meni pa, da je govor del telesa. Cankarjev dom je v koprodukciji z Zavodom Emanat nekaj novembrskih dni namenil opusu tega hrvaškega plesalca, igralca, koreografa in režiserja. Festival Sad sam manifestacija je na ogled ponudil njegovo prvo in zadnjo solo predstavo ter eno njegovih odmevnejših klasično-gledaliških stvaritev. V tokratni oddaji bomo predstavili vsaj delček kreativnega ustvarjanja ta hip enega najbolj vznemirljivih gledaliških ustvarjalcev - Matije Ferlina! (foto: Matija Ferlin, ©Demirel Pašalić)
Matija Ferlin o sebi pravi, da je prvenstveno umetnik, ki ustvarja s telesom, meni pa, da je govor del telesa. Cankarjev dom je v koprodukciji z Zavodom Emanat nekaj novembrskih dni namenil opusu tega hrvaškega plesalca, igralca, koreografa in režiserja. Festival Sad sam manifestacija je na ogled ponudil njegovo prvo in zadnjo solo predstavo ter eno njegovih odmevnejših klasično-gledaliških stvaritev. V tokratni oddaji bomo predstavili vsaj delček kreativnega ustvarjanja ta hip enega najbolj vznemirljivih gledaliških ustvarjalcev - Matije Ferlina! (foto: Matija Ferlin, ©Demirel Pašalić)
V oddaji Oder tokrat o prostorski dimenziji govora, ki je zelo pomembna v gledališki krajini. Te prostore že od nekdaj polni človeški glas, katerega izvorni prostor nastanka je najprej naše telo. O prostorih zvoka bosta tokrat več povedali gostji z Akademija za gledališče, radio, film in televizijo: dr. Katarina Podbevšek in dr. Nina Žavbi, ki sta nedavno uredili monografijo Govor in prostor. O različnih vidikih govora, raznovrstnih odnosih med govorom in prostorom se bo z njima pogovarjala Magda Tušar
V oddaji Oder tokrat o prostorski dimenziji govora, ki je zelo pomembna v gledališki krajini. Te prostore že od nekdaj polni človeški glas, katerega izvorni prostor nastanka je najprej naše telo. O prostorih zvoka bosta tokrat več povedali gostji z Akademija za gledališče, radio, film in televizijo: dr. Katarina Podbevšek in dr. Nina Žavbi, ki sta nedavno uredili monografijo Govor in prostor. O različnih vidikih govora, raznovrstnih odnosih med govorom in prostorom se bo z njima pogovarjala Magda Tušar
Na dan, ko se spominjamo dragih preminulih, se v oddaji Oder spominjamo vélikega umetnika dramske igre in vélikega človeka in srčnega umetniškega sodelavca, mnogo prezgodaj preminulega Jerneja Šugmana. Prvak Slovenskega narodnega gledališča Drama, izjemen radijski interpret, igralec, ki je zaznamoval slovensko filmografijo in segel tudi izven okvirjev televizijskih ekranov, je še v današnjem vsakdanu prisoten v pogovorih in spominu gledaliških kolegov. Spomnimo se ga z odlomki iz njegovih gledaliških in radijskih vlog, od Hamleta, preko Jura v Grmačah in Brechtovega Baala, pa do Dana v poetični Zajčevi drami Otroka reke in drugih; Jerneja Šugmana se spominjamo tudi z njegovimi pričevanji, vse skupaj pa je s premislekom usklajeno in pospremljeno s temeljito analizo, ki jo je napisala Vilma Štritof, ki se podpisuje kot avtorica oddaje. Oddaja je bila posneta januarja 2018. Vabimo vas k poslušanju! na fotografiji: Marko Mandić in Jernej Šugman v predstavi Hlapci, SNG Drama Ljubljana, 2017/18, foto: Peter Uhan, izsek
Na dan, ko se spominjamo dragih preminulih, se v oddaji Oder spominjamo vélikega umetnika dramske igre in vélikega človeka in srčnega umetniškega sodelavca, mnogo prezgodaj preminulega Jerneja Šugmana. Prvak Slovenskega narodnega gledališča Drama, izjemen radijski interpret, igralec, ki je zaznamoval slovensko filmografijo in segel tudi izven okvirjev televizijskih ekranov, je še v današnjem vsakdanu prisoten v pogovorih in spominu gledaliških kolegov. Spomnimo se ga z odlomki iz njegovih gledaliških in radijskih vlog, od Hamleta, preko Jura v Grmačah in Brechtovega Baala, pa do Dana v poetični Zajčevi drami Otroka reke in drugih; Jerneja Šugmana se spominjamo tudi z njegovimi pričevanji, vse skupaj pa je s premislekom usklajeno in pospremljeno s temeljito analizo, ki jo je napisala Vilma Štritof, ki se podpisuje kot avtorica oddaje. Oddaja je bila posneta januarja 2018. Vabimo vas k poslušanju! na fotografiji: Marko Mandić in Jernej Šugman v predstavi Hlapci, SNG Drama Ljubljana, 2017/18, foto: Peter Uhan, izsek
"Nismo bili priljubljeni, ker bi se v časopisih pojavljale naše slikice, priljubljeni smo bili zaradi svojega dela," v svoji biografiji Kot bi Luna padla na Zemljo pove filmska in gledališka igralka Milena Zupančič. S pisateljem Tadejem Golobom sta pred leti ustvarila biografski roman, ki ni le prerez njene osebne življenjske zgodbe, ampak z njim podoživimo širšo polpreteklo zgodovino našega kulturnega prostora. To, kot sama poudarita, ni biografija v smislu: rodila se je, obiskovala šolo, akademijo, nastopala v predstavah, igrala v filmih, dobila vse nagrade … To je biografija, v kateri začutiš njen "drugačen in poseben svet". In vso to pripoved je letos poleti v naših studiih sama prebrala. Pod taktirko režiserja Alena Jelena je nastala zvočna knjiga in ob tej priložnosti smo se na odru Cukrarne na prvem Avdiofestivalu Radia Slovenija pogovarjali z Mileno Zupančič. Foto: Adrijan Pregelj
"Nismo bili priljubljeni, ker bi se v časopisih pojavljale naše slikice, priljubljeni smo bili zaradi svojega dela," v svoji biografiji Kot bi Luna padla na Zemljo pove filmska in gledališka igralka Milena Zupančič. S pisateljem Tadejem Golobom sta pred leti ustvarila biografski roman, ki ni le prerez njene osebne življenjske zgodbe, ampak z njim podoživimo širšo polpreteklo zgodovino našega kulturnega prostora. To, kot sama poudarita, ni biografija v smislu: rodila se je, obiskovala šolo, akademijo, nastopala v predstavah, igrala v filmih, dobila vse nagrade … To je biografija, v kateri začutiš njen "drugačen in poseben svet". In vso to pripoved je letos poleti v naših studiih sama prebrala. Pod taktirko režiserja Alena Jelena je nastala zvočna knjiga in ob tej priložnosti smo se na odru Cukrarne na prvem Avdiofestivalu Radia Slovenija pogovarjali z Mileno Zupančič. Foto: Adrijan Pregelj
V Plesnem teatru Ljubljana smo lahko pretekli konec tedna videli predstavo z naslovom Ona, ki jo je ustvarila plesalka in koreografinja Anamaria Klajnšček. Plesno-glasovni solo performans je raziskovanje ženske entitete, poimenovane Ona, za katero je umetnica zapisala, da je zgrajena iz več nizov plasti in kopice identitet. Ona je čarovnica, sirena, boginja, žival. Je izvorna ženska energija, ki utripa skozi represivne sisteme in se jim ne dovoli podrediti. V tokratni oddaji Oder torej več o predstavi Ona ter o umetnici Anamarii Klajnšček, ki sicer živi in ustvarja med Slovenijo in Barcelono. Na fotografiji: Anamaria Klajnšček
V Plesnem teatru Ljubljana smo lahko pretekli konec tedna videli predstavo z naslovom Ona, ki jo je ustvarila plesalka in koreografinja Anamaria Klajnšček. Plesno-glasovni solo performans je raziskovanje ženske entitete, poimenovane Ona, za katero je umetnica zapisala, da je zgrajena iz več nizov plasti in kopice identitet. Ona je čarovnica, sirena, boginja, žival. Je izvorna ženska energija, ki utripa skozi represivne sisteme in se jim ne dovoli podrediti. V tokratni oddaji Oder torej več o predstavi Ona ter o umetnici Anamarii Klajnšček, ki sicer živi in ustvarja med Slovenijo in Barcelono. Na fotografiji: Anamaria Klajnšček
Preživljati čas plesaje je najnovejša predstava plesalca in koreografa Mateja Kejžarja. Dve plesalki in en plesalec na odru uplesujejo preživljanje časa, ki ga ne merimo z zunanjimi uspehi, osebnimi dosežki ali drugimi valutami. In so pri tem dejavni, sugestivni in odločni. Več o predstavi pa v pogovoru z Matejem Kejžarjem. Vabimo vas k poslušanju! Matej Kejžar: Preživljati čas plesaje Nastopajo: Dora Brkarić, Viktoria Bubalo, Daniel Petković Scenografija in oblikovanje svetlobe: Petra Veber Producent: Žiga Predan Premiera: 14. 9. 2022, Center kulture Španski borci Produkcija: Pekinpah Foto: Matic Lukić
Preživljati čas plesaje je najnovejša predstava plesalca in koreografa Mateja Kejžarja. Dve plesalki in en plesalec na odru uplesujejo preživljanje časa, ki ga ne merimo z zunanjimi uspehi, osebnimi dosežki ali drugimi valutami. In so pri tem dejavni, sugestivni in odločni. Več o predstavi pa v pogovoru z Matejem Kejžarjem. Vabimo vas k poslušanju! Matej Kejžar: Preživljati čas plesaje Nastopajo: Dora Brkarić, Viktoria Bubalo, Daniel Petković Scenografija in oblikovanje svetlobe: Petra Veber Producent: Žiga Predan Premiera: 14. 9. 2022, Center kulture Španski borci Produkcija: Pekinpah Foto: Matic Lukić
Vabimo vas, da prisluhnete drugemu delu besedila Pie Brezavšček Med egom in skrbjo. Nekaj opazk o neodvisni uprizoritveni sceni. Prek modelov umetnika-producenta in etike skrbi svoj premislek avtorica namenja novim generacijam scenskih umetnic in umetnikov in nadaljnjemu razvoju slovenske neodvisne uprizoritvene scene. na fotografiji: MIlan Tomašik, Andreja Rauch Podrzavnik, Jaka Berger v uprizoritvi Posebna izdaja #3, Moderna galerija, 2021, foto: Nada Žgank, vir foto: www.zavod.federacija.si
Vabimo vas, da prisluhnete drugemu delu besedila Pie Brezavšček Med egom in skrbjo. Nekaj opazk o neodvisni uprizoritveni sceni. Prek modelov umetnika-producenta in etike skrbi svoj premislek avtorica namenja novim generacijam scenskih umetnic in umetnikov in nadaljnjemu razvoju slovenske neodvisne uprizoritvene scene. na fotografiji: MIlan Tomašik, Andreja Rauch Podrzavnik, Jaka Berger v uprizoritvi Posebna izdaja #3, Moderna galerija, 2021, foto: Nada Žgank, vir foto: www.zavod.federacija.si
Vabimo vas k poslušanju prvega dela besedila z naslovom Med egom in skrbjo. Nekaj opazk o neodvisni uprizoritveni sceni, ki ga je napisala Pia Brezavšček, trenutna urednica revije Maska. Besedilo zatorej neodvisno uprizoritveno sceno motri s pozicije umeščenosti in aktivno udeležene opazovalke polja neodvisne uprizoritvene scene, »katere spolno pogojene«, zapiše Pia Brezavšček, »generacijske in hierarhične izzive doživljam tudi na lastni koži pri svojem delu kot urednica revije v nedavno generacijsko prenovljenem zavodu Maska. Z neodvisno uprizoritveno sceno mislim na mrežo nevladnih organizacij in posameznic in posameznikov na polju uprizoritvenih umetnosti, ki se je napletla od osamosvojitve države v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja. Avtorica postavi tezo, da se model etike skrbi pojavi v antagonizmu do prevladujočega modela umetnika-producenta, ki se je uveljavil pred desetletji in se po večini še vzdržuje, čeprav se že dogaja menjava generacij in delovanje v spremenjenih družbenih razmerah. Besedilo Med egom in skrbjo. Nekaj opazk o neodvisni uprizoritveni sceni je objavljeno v reviji Dialogi, številka 5 do 6, letnik 58, 2022. na fotografiji: Barka, prostorska postavitev, del projekta Arhitektura sanj, Muzeum - 25 let, oktober - november 2020, www.muzeum.si
Vabimo vas k poslušanju prvega dela besedila z naslovom Med egom in skrbjo. Nekaj opazk o neodvisni uprizoritveni sceni, ki ga je napisala Pia Brezavšček, trenutna urednica revije Maska. Besedilo zatorej neodvisno uprizoritveno sceno motri s pozicije umeščenosti in aktivno udeležene opazovalke polja neodvisne uprizoritvene scene, »katere spolno pogojene«, zapiše Pia Brezavšček, »generacijske in hierarhične izzive doživljam tudi na lastni koži pri svojem delu kot urednica revije v nedavno generacijsko prenovljenem zavodu Maska. Z neodvisno uprizoritveno sceno mislim na mrežo nevladnih organizacij in posameznic in posameznikov na polju uprizoritvenih umetnosti, ki se je napletla od osamosvojitve države v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja. Avtorica postavi tezo, da se model etike skrbi pojavi v antagonizmu do prevladujočega modela umetnika-producenta, ki se je uveljavil pred desetletji in se po večini še vzdržuje, čeprav se že dogaja menjava generacij in delovanje v spremenjenih družbenih razmerah. Besedilo Med egom in skrbjo. Nekaj opazk o neodvisni uprizoritveni sceni je objavljeno v reviji Dialogi, številka 5 do 6, letnik 58, 2022. na fotografiji: Barka, prostorska postavitev, del projekta Arhitektura sanj, Muzeum - 25 let, oktober - november 2020, www.muzeum.si
V spominu so mnogim ostale njegove številne filmske in odrske upodobitve, vulkansko ekspresivna moč, ki se je silovito vrtinčila in izbruhnila, potem pa včasih prešla v vedno tišjo kontemplacijo … S kamero sta bila v zelo prijateljskih odnosih. Ostrina in jasnost misli sta ostali do konca, ko je za knjigo RAC, ki jo je po njegovem pripovedovanja in številnih srečanjih z njim napisala Petra Pogorevc, ter za druge medije odprl okna in vrata svojih spominov na epizode svojega življenja. Slikal je raznobarvne podobe svojega otroštva, slike Bele krajine, kmečkega in mestnega miljeja, v domačih krajih in v tujini. Priklical je evforijo in bolečino prekipevajočih in grenkih ljubezenskih doživetji, lepoto, vzhičenost in trpljenje, s katerimi je živel svojo igralsko umetnost. V oddaji Oder bomo tokrat ponovili pogovor, v kateri je, kmalu po objavi biografskega romana RAC, pripovedoval pred dnevi preminuli legendarni slovenski igralec Radko Polič – Rac, ki je takrat na Radiu Slovenija tudi v obliki zvočne knjige interpretiral vsebino dela Rac. Tako v oddaji, kot v knjigi ne manjka raznoterih registrov iz poglavji iz življenja tega gledališkega in filmskega velikana. Napisale so se v intimi, med svojimi ljudmi, ali v umetniškem svetu.
V spominu so mnogim ostale njegove številne filmske in odrske upodobitve, vulkansko ekspresivna moč, ki se je silovito vrtinčila in izbruhnila, potem pa včasih prešla v vedno tišjo kontemplacijo … S kamero sta bila v zelo prijateljskih odnosih. Ostrina in jasnost misli sta ostali do konca, ko je za knjigo RAC, ki jo je po njegovem pripovedovanja in številnih srečanjih z njim napisala Petra Pogorevc, ter za druge medije odprl okna in vrata svojih spominov na epizode svojega življenja. Slikal je raznobarvne podobe svojega otroštva, slike Bele krajine, kmečkega in mestnega miljeja, v domačih krajih in v tujini. Priklical je evforijo in bolečino prekipevajočih in grenkih ljubezenskih doživetji, lepoto, vzhičenost in trpljenje, s katerimi je živel svojo igralsko umetnost. V oddaji Oder bomo tokrat ponovili pogovor, v kateri je, kmalu po objavi biografskega romana RAC, pripovedoval pred dnevi preminuli legendarni slovenski igralec Radko Polič – Rac, ki je takrat na Radiu Slovenija tudi v obliki zvočne knjige interpretiral vsebino dela Rac. Tako v oddaji, kot v knjigi ne manjka raznoterih registrov iz poglavji iz življenja tega gledališkega in filmskega velikana. Napisale so se v intimi, med svojimi ljudmi, ali v umetniškem svetu.
V razpadajoči Palači Cukrarna v Ljubljani je bila nedavno premiera intermedijske uprizoritve z lutkami Severni sij.Erdman,svojevrstna dramska, gibalna, vizualno – zvočna interpretacija romana pisatelja Draga Jančarja. V predstavi se historični podatki iz dela, ki sodi v slovenski kanon, prepletajo z domišljijskimi elementi, uporabljene so tudi maske... O večpomenskosti uporabljenih motivov, ki upodabljajo kaotičnost sveta nekdaj in danes ter o iskanju zatočišč pred našimi notranjimi in zunanjimi beganji, v oddaji Oder. Gosta bosta Darja Hlavka Godina, ki je predstavi dala zvočno in glasbeno podobo in režiser Primož Ekart, ki je besedilo tudi priredil za odrski prostor. foto: LGL
V razpadajoči Palači Cukrarna v Ljubljani je bila nedavno premiera intermedijske uprizoritve z lutkami Severni sij.Erdman,svojevrstna dramska, gibalna, vizualno – zvočna interpretacija romana pisatelja Draga Jančarja. V predstavi se historični podatki iz dela, ki sodi v slovenski kanon, prepletajo z domišljijskimi elementi, uporabljene so tudi maske... O večpomenskosti uporabljenih motivov, ki upodabljajo kaotičnost sveta nekdaj in danes ter o iskanju zatočišč pred našimi notranjimi in zunanjimi beganji, v oddaji Oder. Gosta bosta Darja Hlavka Godina, ki je predstavi dala zvočno in glasbeno podobo in režiser Primož Ekart, ki je besedilo tudi priredil za odrski prostor. foto: LGL
Tomaž Grom je kontrabasist in raziskovalec tega velikega inštrumenta, njegovih zmožnosti in povezave zvoka in prostora. Je tudi skladatelj gledališke in filmske glasbe ter ustvarjalec na polju scenskih umetnosti, videa in filma. Potuje in gostuje po vsem svetu, glasba pa zanj pomeni način spoznavanja ljudi in medsebojno komunikacijo. Več pa v gledališko-glasbeno-pogovorni oddaji, v kateri je Tomaž Grom, tudi prejemnik letošnje Župančičeve nagrade za zadnje ustvarjalno obdobje, podrobneje razložil svoje poglede na umetnost, ki jo ustvarja. Vabimo vas k poslušanju! foto: Marcandrea, www.sploh.si
Tomaž Grom je kontrabasist in raziskovalec tega velikega inštrumenta, njegovih zmožnosti in povezave zvoka in prostora. Je tudi skladatelj gledališke in filmske glasbe ter ustvarjalec na polju scenskih umetnosti, videa in filma. Potuje in gostuje po vsem svetu, glasba pa zanj pomeni način spoznavanja ljudi in medsebojno komunikacijo. Več pa v gledališko-glasbeno-pogovorni oddaji, v kateri je Tomaž Grom, tudi prejemnik letošnje Župančičeve nagrade za zadnje ustvarjalno obdobje, podrobneje razložil svoje poglede na umetnost, ki jo ustvarja. Vabimo vas k poslušanju! foto: Marcandrea, www.sploh.si
Vprašanje ali lahko ločimo umetnika kot javno osebnost od njegovega umetniškega dela je aktualno v vsakem družbenem obdobju in si ga zastavljamo vedno znova. Skozi prizmo polemiziranja pomena Nobelove nagrade pisatelju Petru Handkeju se tega vprašanja loteva gledališka predstava Projekt Handke ali pravica za Petrove neumnosti, avtorja Jetona Neziraja. Predstavo si je na festivalu Mittelfest, v mesecu juliju, ogledala Aleksandra Saška Gruden in se pogovarjala z avtorjem. Vabimo vas k poslušanju! foto: https://qendra.org
Vprašanje ali lahko ločimo umetnika kot javno osebnost od njegovega umetniškega dela je aktualno v vsakem družbenem obdobju in si ga zastavljamo vedno znova. Skozi prizmo polemiziranja pomena Nobelove nagrade pisatelju Petru Handkeju se tega vprašanja loteva gledališka predstava Projekt Handke ali pravica za Petrove neumnosti, avtorja Jetona Neziraja. Predstavo si je na festivalu Mittelfest, v mesecu juliju, ogledala Aleksandra Saška Gruden in se pogovarjala z avtorjem. Vabimo vas k poslušanju! foto: https://qendra.org
V Stari mestni elektrarni – Elektro Ljubljana in njeni okolici te dni poteka mednarodni festival Mladi levi. 25., jubilejni. Ob obletnici si ekipa zavoda Bunker, ki festival pripravlja, zastavlja vprašanja, »kaj so v četrt stoletja spremenile, so se izboljšale življenjske razmere? Je bil vsak festival najboljši možen?« In svoj premislek nadaljuje, da je »ponavljanje le okvir, ki nam omogoča iskanje resnice, presežnega in novega. Prav s ponovitvijo vedno istega rituala odprtja, predstav, pogovorov, druženja in zaprtja gradimo vztrajnostni moment, ki je potreben, da iz kroga večno istega kdaj prebijemo v novo; onkraj.« O teh in drugih vprašanjih v zvezi z Mladimi levi in zavodom Bunker, ki je v preteklem letu po pretresljivem odhodu dolgoletne direktorice Nevenke Koprivšek, našel nov zagon, sta pred mikrofonom oddaje Oder spregovorili Alma Redžić Selimovič, direktorica zavoda Bunker in Mojca Jug, programska vodja Stare mestne elektrarne in festivala Mladi levi. Vabimo vas k poslušanju! Mojca Jug in Alma Redžić Selimovič, foto: Nada Žgank
V Stari mestni elektrarni – Elektro Ljubljana in njeni okolici te dni poteka mednarodni festival Mladi levi. 25., jubilejni. Ob obletnici si ekipa zavoda Bunker, ki festival pripravlja, zastavlja vprašanja, »kaj so v četrt stoletja spremenile, so se izboljšale življenjske razmere? Je bil vsak festival najboljši možen?« In svoj premislek nadaljuje, da je »ponavljanje le okvir, ki nam omogoča iskanje resnice, presežnega in novega. Prav s ponovitvijo vedno istega rituala odprtja, predstav, pogovorov, druženja in zaprtja gradimo vztrajnostni moment, ki je potreben, da iz kroga večno istega kdaj prebijemo v novo; onkraj.« O teh in drugih vprašanjih v zvezi z Mladimi levi in zavodom Bunker, ki je v preteklem letu po pretresljivem odhodu dolgoletne direktorice Nevenke Koprivšek, našel nov zagon, sta pred mikrofonom oddaje Oder spregovorili Alma Redžić Selimovič, direktorica zavoda Bunker in Mojca Jug, programska vodja Stare mestne elektrarne in festivala Mladi levi. Vabimo vas k poslušanju! Mojca Jug in Alma Redžić Selimovič, foto: Nada Žgank
V Čedadu v Furlaniji - Julijski krajini je konec julija potekal mednarodni festival Mittelfest. Festival, ki ga prirejajo že od leta 1991, združuje gledališče, glasbo in ples ter deluje kot most med srednjeevropskim in balkanskim umetniškim prostorom. Rdeča nit letošnjega festivala se je sukala okrog besede nepredvidljivo. V tem kontekstu je umetniški vodja festivala Giacomo Pedini izbral različne gledališke predstave, koncerte, umetniške performanse, videoinstalacije ter ulične dogodke, ki so se na različnih prizoriščih prikupnega italijanskega mesteca zvrstili v devetih dneh. Na Mittelfestu se vsako leto predstavijo tudi slovenski umetniki. Na glasbenem večeru z naslovom Pusti naj govorijo je skupaj z mednarodno zasedbo glasbenikov nastopila slovenska pevka Tinkara Kovač. V Čedadu pa se je nekaj dni mudila tudi slovenska režiserka Neda Rusjan Bric. Raziskovalni projekt Brezmejno telo je eden osrednjih projektov v okviru Evropske prestolnice kulture 2025.
V Čedadu v Furlaniji - Julijski krajini je konec julija potekal mednarodni festival Mittelfest. Festival, ki ga prirejajo že od leta 1991, združuje gledališče, glasbo in ples ter deluje kot most med srednjeevropskim in balkanskim umetniškim prostorom. Rdeča nit letošnjega festivala se je sukala okrog besede nepredvidljivo. V tem kontekstu je umetniški vodja festivala Giacomo Pedini izbral različne gledališke predstave, koncerte, umetniške performanse, videoinstalacije ter ulične dogodke, ki so se na različnih prizoriščih prikupnega italijanskega mesteca zvrstili v devetih dneh. Na Mittelfestu se vsako leto predstavijo tudi slovenski umetniki. Na glasbenem večeru z naslovom Pusti naj govorijo je skupaj z mednarodno zasedbo glasbenikov nastopila slovenska pevka Tinkara Kovač. V Čedadu pa se je nekaj dni mudila tudi slovenska režiserka Neda Rusjan Bric. Raziskovalni projekt Brezmejno telo je eden osrednjih projektov v okviru Evropske prestolnice kulture 2025.
Mali festivali Telesa Svetovi, Prostori Tokovi in Mali festival psihodrame, ki v avgustu potekajo v Kruščah pri Cerknici, vključujejo delavnice plesa in igre, predavanja, koncerte in psihoterapijo. Idejni okvir temelji predvsem na ustvarjanju prostora skupnosti ter v omogočanju ljudem, da neobremenjeno spoznavajo drug drugega in same sebe. Mali festivali, kot jih imenujejo organizatorji, potekajo v produkciji Studia za raziskavo umetnosti igre, pod umetniškim vodjem režiserja Tomija Janežiča in performerke, plesalke ter koreografinje Katje Legin. Umetnika sta v pogovoru z Ano Lorger povedala, kako razumeta umetniško ustvarjanje, kaj zanju pomeni kreativni proces, kako je ta povezan s psihoterapijo in iz kakšnega filozofskega klobčiča se plete rdeča nit festivalskih dogodkov. Vabimo vas k poslušanju! foto: Lana Požlep, Marcandrea.
Mali festivali Telesa Svetovi, Prostori Tokovi in Mali festival psihodrame, ki v avgustu potekajo v Kruščah pri Cerknici, vključujejo delavnice plesa in igre, predavanja, koncerte in psihoterapijo. Idejni okvir temelji predvsem na ustvarjanju prostora skupnosti ter v omogočanju ljudem, da neobremenjeno spoznavajo drug drugega in same sebe. Mali festivali, kot jih imenujejo organizatorji, potekajo v produkciji Studia za raziskavo umetnosti igre, pod umetniškim vodjem režiserja Tomija Janežiča in performerke, plesalke ter koreografinje Katje Legin. Umetnika sta v pogovoru z Ano Lorger povedala, kako razumeta umetniško ustvarjanje, kaj zanju pomeni kreativni proces, kako je ta povezan s psihoterapijo in iz kakšnega filozofskega klobčiča se plete rdeča nit festivalskih dogodkov. Vabimo vas k poslušanju! foto: Lana Požlep, Marcandrea.
Vabimo vas, da prisluhnete radijski priredbi besedila Ubeseditve obstoječega: »dramatičnost« dokumentarnih, (avto)biografskih in potopisnih materialov, ki ga je napisala Zala Dobovšek, dramaturginja, gledališka kritičarka in teatrologinja. V besedilu avtorica interpretira in analizira primere gledaliških besedil in predlog za uprizoritve Žige Divjaka, Simone Semenič in Marka Požlepa. V celoti je besedilo izšlo v knjigi Drama, tekst, pisava 2 pri Knjižnici Mestnega gledališča ljubljanskega. Foto: Matej Kristovič, Digitalni arhiv FBS
Vabimo vas, da prisluhnete radijski priredbi besedila Ubeseditve obstoječega: »dramatičnost« dokumentarnih, (avto)biografskih in potopisnih materialov, ki ga je napisala Zala Dobovšek, dramaturginja, gledališka kritičarka in teatrologinja. V besedilu avtorica interpretira in analizira primere gledaliških besedil in predlog za uprizoritve Žige Divjaka, Simone Semenič in Marka Požlepa. V celoti je besedilo izšlo v knjigi Drama, tekst, pisava 2 pri Knjižnici Mestnega gledališča ljubljanskega. Foto: Matej Kristovič, Digitalni arhiv FBS
Prejšnji teden se je poslovil Hans Thies Lehmann, mednarodno znani teatrolog, ki je utemeljil pojem postdramskega gledališča. Njegovo temeljno delo z istoimenskim naslovom, iz leta 1999, je prevedeno tudi v slovenski jezik, v prevodu Krištofa Jacka Kozaka je knjiga izšla pri Maski leta 2003. Avtor v njej opisuje in analizira razvoj in preobrate v zahodnem gledališču od šestdesetih let 20. stoletja dalje in raziskuje premik paradigme k formi, ki temelji na performansu. V oddaji Oder bomo prebrali besedilo Od logosa k pokrajini, in je izšel v knjigi Drama, tekst, pisava, ki jo je leta 2008 izdala Knjižnica Mestnega gledališča ljubljanskega. Vabimo vas k poslušanju! foto: vir: www.maska.si
Prejšnji teden se je poslovil Hans Thies Lehmann, mednarodno znani teatrolog, ki je utemeljil pojem postdramskega gledališča. Njegovo temeljno delo z istoimenskim naslovom, iz leta 1999, je prevedeno tudi v slovenski jezik, v prevodu Krištofa Jacka Kozaka je knjiga izšla pri Maski leta 2003. Avtor v njej opisuje in analizira razvoj in preobrate v zahodnem gledališču od šestdesetih let 20. stoletja dalje in raziskuje premik paradigme k formi, ki temelji na performansu. V oddaji Oder bomo prebrali besedilo Od logosa k pokrajini, in je izšel v knjigi Drama, tekst, pisava, ki jo je leta 2008 izdala Knjižnica Mestnega gledališča ljubljanskega. Vabimo vas k poslušanju! foto: vir: www.maska.si
Mestna občina Ljubljana vsako leto podeli naziva častni meščan in častna meščanka. Letos sta naziva pripadla dr. Renati Salecl in Juriju Součku. Igralec Jurij Souček, upokojeni član Slovenskega narodnega gledališča Drama Ljubljana, je svojo intenzivno sled pusti tako na vélikem kot na manjših odrih, saj ga je raziskovalna sla vodila po neuhojenih poteh, velik delež svojega opusa pa je ustvaril tudi v Igranem programu Radia Slovenija ter na Televiziji Slovenija. Vabimo vas, da prisluhnete dokumentarni radijski igri, z naslovom Igra. Igrati. Gledališče., ki jo je Petra Tanko posnela ob umetnikovi 70-letnici, leta 1999. V največji meri jo sestavljajo odlomki iz radijskih iger, te nesnovne kulturne dediščine, ki jo hranimo na originalnih nosilcih in digitalizirano v radijskih depojih. foto: Luka Dekleva, 1999, zasebni arhiv
Mestna občina Ljubljana vsako leto podeli naziva častni meščan in častna meščanka. Letos sta naziva pripadla dr. Renati Salecl in Juriju Součku. Igralec Jurij Souček, upokojeni član Slovenskega narodnega gledališča Drama Ljubljana, je svojo intenzivno sled pusti tako na vélikem kot na manjših odrih, saj ga je raziskovalna sla vodila po neuhojenih poteh, velik delež svojega opusa pa je ustvaril tudi v Igranem programu Radia Slovenija ter na Televiziji Slovenija. Vabimo vas, da prisluhnete dokumentarni radijski igri, z naslovom Igra. Igrati. Gledališče., ki jo je Petra Tanko posnela ob umetnikovi 70-letnici, leta 1999. V največji meri jo sestavljajo odlomki iz radijskih iger, te nesnovne kulturne dediščine, ki jo hranimo na originalnih nosilcih in digitalizirano v radijskih depojih. foto: Luka Dekleva, 1999, zasebni arhiv
Jure Gantar je dramaturg, univerzitetni profesor in raziskovalec komedijskih dramskih zvrsti. Od leta 1992 predava na oddelku za gledališče na Univerzi Dalhousie v Halifaxu v Kanadi. V Sloveniji sta izšli dve njegovi knjigi, prva: Dramaturgija in smeh, leta 1993, druga: Eseji o komediji, pa čisto pred kratkim, obe pri Knjižnici Mestnega gledališča ljubljanskega. Ob tej priložnosti smo ga povabili pred mikrofon in se v pogovoru sprehodili od njegovih zgodnjih raziskovanj, skozi zgodovino komedije in komičnega, do vprašanja dovoljenega in nedovoljenega v različnih družbenopolitičnih okoliščinah. S citatom Jureta Gantarja: »Komedija definira to, kar mi nismo«, vas vabimo k poslušanju! foto: Anja Papuga, rtvslo.si
Jure Gantar je dramaturg, univerzitetni profesor in raziskovalec komedijskih dramskih zvrsti. Od leta 1992 predava na oddelku za gledališče na Univerzi Dalhousie v Halifaxu v Kanadi. V Sloveniji sta izšli dve njegovi knjigi, prva: Dramaturgija in smeh, leta 1993, druga: Eseji o komediji, pa čisto pred kratkim, obe pri Knjižnici Mestnega gledališča ljubljanskega. Ob tej priložnosti smo ga povabili pred mikrofon in se v pogovoru sprehodili od njegovih zgodnjih raziskovanj, skozi zgodovino komedije in komičnega, do vprašanja dovoljenega in nedovoljenega v različnih družbenopolitičnih okoliščinah. S citatom Jureta Gantarja: »Komedija definira to, kar mi nismo«, vas vabimo k poslušanju! foto: Anja Papuga, rtvslo.si
»Mojster« so znanci in tisti, ki so ga le na videz poznali, imenovali arhitekta Jožeta Plečnika, ki je bolj ali manj zatopljen v lastne misli, hodil po ljubljanskih, dunajskih, praških ulicah. Mojster je tudi naslov predstave, ki so jo v produkciji Mestnega gledališča ljubljanskega uprizorili na terasi Gimnazije Jožeta Plečnika v Ljubljani. V studio smo povabili nekatere ustvarjalce predstave, ki odseva obsežen in poglobljen študij Plečnikove bogate korespondence in arhitekture: Jašo Kocelija, režiserja predstave, Darjana Mihajloviča Cerarja, oblikovalca prostora in Evo Mahkovic, dramaturginjo. Vabimo vas k poslušanju! Foto: Mankica Kranjec, www.mgl.si
»Mojster« so znanci in tisti, ki so ga le na videz poznali, imenovali arhitekta Jožeta Plečnika, ki je bolj ali manj zatopljen v lastne misli, hodil po ljubljanskih, dunajskih, praških ulicah. Mojster je tudi naslov predstave, ki so jo v produkciji Mestnega gledališča ljubljanskega uprizorili na terasi Gimnazije Jožeta Plečnika v Ljubljani. V studio smo povabili nekatere ustvarjalce predstave, ki odseva obsežen in poglobljen študij Plečnikove bogate korespondence in arhitekture: Jašo Kocelija, režiserja predstave, Darjana Mihajloviča Cerarja, oblikovalca prostora in Evo Mahkovic, dramaturginjo. Vabimo vas k poslušanju! Foto: Mankica Kranjec, www.mgl.si
Letošnji Festival radikalnih teles Spider je napovedal boj zoper harmonijske strukture. Te razume kot všečno razporeditev delov in misli, ki pa so zares »harmonične« le v striktno določenih kontekstih. Obstaja več harmonij in lestvic? Kdo jih določa? Kot osnovno orožje so izbrali fantastično matematiko. Fantastična matematika je študij vzorcev in nizov. Namesto torej, da bi opazovala in raziskovala po standardnih postopkih, si pri vsakem problemu zastavi posebno operacijo. Mednarodna zasedba umetnikov in intelektualcev je prek načela fantastične matematike predstavila več predstav, filmskih projekcij, performansov in pogovorov. Radikalna telesa so zasedla ljubljanski Tivoli in nam govorila o zaupanju ter nam kazala vse odvode in mutacije, obstoječe in zasanjane načine, kako biti z drugim in kako težo svojega individuuma sprostiti v roke kolektivnega objema. Nastopajoči so nam pokazali, da so predmetom in krajem vnaprej pripisane funkcije le ena izmed opcij ter da svoboda obstaja tudi onkraj svobode. Sram, intima, komemoracija in lastninjenje so izredno fluidne kategorije, ki naj si jih vsak interpretira po svoje. Vsako leto nas po eni strani pušča z vedno večjim cmokom v grlu, saj nam precej surovo kaže, da bo naša prihodnost težko naslikana z barvami, hkrati pa v svojem večnem iskanju lepote ostaja predvsem radikalen. Matic Ferlan je za oddajo Oder pripravil festivalsko reportažo. fotografija iz predstave: Vera Tussing, ''T-dance'', foto: Matija Lukić
Letošnji Festival radikalnih teles Spider je napovedal boj zoper harmonijske strukture. Te razume kot všečno razporeditev delov in misli, ki pa so zares »harmonične« le v striktno določenih kontekstih. Obstaja več harmonij in lestvic? Kdo jih določa? Kot osnovno orožje so izbrali fantastično matematiko. Fantastična matematika je študij vzorcev in nizov. Namesto torej, da bi opazovala in raziskovala po standardnih postopkih, si pri vsakem problemu zastavi posebno operacijo. Mednarodna zasedba umetnikov in intelektualcev je prek načela fantastične matematike predstavila več predstav, filmskih projekcij, performansov in pogovorov. Radikalna telesa so zasedla ljubljanski Tivoli in nam govorila o zaupanju ter nam kazala vse odvode in mutacije, obstoječe in zasanjane načine, kako biti z drugim in kako težo svojega individuuma sprostiti v roke kolektivnega objema. Nastopajoči so nam pokazali, da so predmetom in krajem vnaprej pripisane funkcije le ena izmed opcij ter da svoboda obstaja tudi onkraj svobode. Sram, intima, komemoracija in lastninjenje so izredno fluidne kategorije, ki naj si jih vsak interpretira po svoje. Vsako leto nas po eni strani pušča z vedno večjim cmokom v grlu, saj nam precej surovo kaže, da bo naša prihodnost težko naslikana z barvami, hkrati pa v svojem večnem iskanju lepote ostaja predvsem radikalen. Matic Ferlan je za oddajo Oder pripravil festivalsko reportažo. fotografija iz predstave: Vera Tussing, ''T-dance'', foto: Matija Lukić
Teatrolog dr. Tomaž Toporišič, tudi dramaturg, publicist, esejist, urednik, prevajalec, kritik in univerzitetni predavatelj, je doslej napisal nepreštevno število naslovov knjig in razprav o interaktivnem razmerju drame in gledališča v preteklih obdobjih, preobrazbah literature in medijev gledališča skozi čas in njihov kreativni potencial. Čeprav je v očišču Tomaža Toporišiča gledališče v navezi z literaturo, pa vedno zajema iz sovplivnosti praks v zgodovini vseh umetnosti, iz njihove vezljivosti in semiotičnosti. Pri tem je vedno v dialogu s pomembnimi teoretiki svetovnega formata. Nedavno je izšla njegova znanstvena monografija z naslovom Nevarna razmerja dramatike in gledališča XX. in XXI. stoletja, v kateri na širše svetovni, evropski in slovenski sceni kulture ter družbe nasploh preučuje številne povezave z nekdanjimi in sedanjimi fenomeni gledališča. Oddajo je pripravila Magda Tušar.
Teatrolog dr. Tomaž Toporišič, tudi dramaturg, publicist, esejist, urednik, prevajalec, kritik in univerzitetni predavatelj, je doslej napisal nepreštevno število naslovov knjig in razprav o interaktivnem razmerju drame in gledališča v preteklih obdobjih, preobrazbah literature in medijev gledališča skozi čas in njihov kreativni potencial. Čeprav je v očišču Tomaža Toporišiča gledališče v navezi z literaturo, pa vedno zajema iz sovplivnosti praks v zgodovini vseh umetnosti, iz njihove vezljivosti in semiotičnosti. Pri tem je vedno v dialogu s pomembnimi teoretiki svetovnega formata. Nedavno je izšla njegova znanstvena monografija z naslovom Nevarna razmerja dramatike in gledališča XX. in XXI. stoletja, v kateri na širše svetovni, evropski in slovenski sceni kulture ter družbe nasploh preučuje številne povezave z nekdanjimi in sedanjimi fenomeni gledališča. Oddajo je pripravila Magda Tušar.
V sklopu 57. Borštnikovega srečanja v Mariboru se je odvila mednarodna konferenca, ki je tematizirala gledališče kot učinkovito in uspešno metodo socialne aktivacije ranljivih skupin. Pod naslovom Gledališka vključenost – socialna aktivacija so predavatelji predstavili ne zgolj svoje izkušnje z vključevanjem ranljivih skupin v kreativne procese, ampak tudi učinke tega vključevanja. S sodelujočimi se je pogovarjala Aleksandra Saška Gruden Slovenska popevka, SMG, sezona 2017/18, režija Matjaž Pograjc, foto: Nejc Saje
V sklopu 57. Borštnikovega srečanja v Mariboru se je odvila mednarodna konferenca, ki je tematizirala gledališče kot učinkovito in uspešno metodo socialne aktivacije ranljivih skupin. Pod naslovom Gledališka vključenost – socialna aktivacija so predavatelji predstavili ne zgolj svoje izkušnje z vključevanjem ranljivih skupin v kreativne procese, ampak tudi učinke tega vključevanja. S sodelujočimi se je pogovarjala Aleksandra Saška Gruden Slovenska popevka, SMG, sezona 2017/18, režija Matjaž Pograjc, foto: Nejc Saje
Kot hčerka koreografinje in plesne pedagoginje Jane Kovač Valdés in pantomimika Andresa Valdésa je bila že od mladih nog izpostavljena odrskim umetnostim. Sodobni ples ji je od nekdaj pomenil prostor svobodnega izraza in raziskovanja same sebe. Ljubezen do te plesne zvrsti zdaj uspešno predaja naprej kot plesna pedagoginja v plesnem studiu Intakt, še vedno pa se tudi izobražuje, končuje namreč magisterij na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo v Ljubljani. Njena velika ljubezen je tudi ustvarjanje avtorske glasbe.
Kot hčerka koreografinje in plesne pedagoginje Jane Kovač Valdés in pantomimika Andresa Valdésa je bila že od mladih nog izpostavljena odrskim umetnostim. Sodobni ples ji je od nekdaj pomenil prostor svobodnega izraza in raziskovanja same sebe. Ljubezen do te plesne zvrsti zdaj uspešno predaja naprej kot plesna pedagoginja v plesnem studiu Intakt, še vedno pa se tudi izobražuje, končuje namreč magisterij na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo v Ljubljani. Njena velika ljubezen je tudi ustvarjanje avtorske glasbe.
Tik pred začetkom tekmovalnega programa na 57. festivalu Borštnikovo srečanje, smo pred mikrofon povabili Niko Leskovšek, selektorico tekmovalnega programa, ki pravi, da kakovost uprizoritev kljub težkih razmeram za ustvarjanje v času, ko srečevanja niso dovoljena ali zaželjena, ostaja na visoki ravni. V epidemičnem času so se pojavile nove gledališke in hibridne oblike in nove teme, to pa ne pomeni, da so problematike, ki jih je gledališče razgaljajo pred epidemijo, izginile, še dodaja Nika Leskovšek. Vabimo vas k poslušanju! Aleš Novak, umetniški direktor FBS in Nika Leskovšek, selektorica tekmovalnega programa Foto: Boštjan Lah
Tik pred začetkom tekmovalnega programa na 57. festivalu Borštnikovo srečanje, smo pred mikrofon povabili Niko Leskovšek, selektorico tekmovalnega programa, ki pravi, da kakovost uprizoritev kljub težkih razmeram za ustvarjanje v času, ko srečevanja niso dovoljena ali zaželjena, ostaja na visoki ravni. V epidemičnem času so se pojavile nove gledališke in hibridne oblike in nove teme, to pa ne pomeni, da so problematike, ki jih je gledališče razgaljajo pred epidemijo, izginile, še dodaja Nika Leskovšek. Vabimo vas k poslušanju! Aleš Novak, umetniški direktor FBS in Nika Leskovšek, selektorica tekmovalnega programa Foto: Boštjan Lah
Alja Predan je dramaturginja, prevajalka, urednica in teatrologinja. Njeno več kot tri desetletno delo v gledališču je močno zaznamovalo slovensko gledališko krajino, predvsem z njenim odločnim in vztrajnim tkanjem vezi z umetniki ter gledališkimi strokovnjaki iz tujine. To se je pokazalo predvsem v času, ko je umetniško vodila festival Borštnikovo srečanje. Z Aljo Predan smo se pogovarjali ob prejemu nagrade Vladimirja Kralja za življenjsko delo. Vabimo vas k poslušanju! foto: arhiv Festivala Borštnikovo srečanje
Alja Predan je dramaturginja, prevajalka, urednica in teatrologinja. Njeno več kot tri desetletno delo v gledališču je močno zaznamovalo slovensko gledališko krajino, predvsem z njenim odločnim in vztrajnim tkanjem vezi z umetniki ter gledališkimi strokovnjaki iz tujine. To se je pokazalo predvsem v času, ko je umetniško vodila festival Borštnikovo srečanje. Z Aljo Predan smo se pogovarjali ob prejemu nagrade Vladimirja Kralja za življenjsko delo. Vabimo vas k poslušanju! foto: arhiv Festivala Borštnikovo srečanje
V oddaji Oder se tokrat posvečamo bogastvu in heterogenosti najbolj sodobne dramske pisave. Zdi se namreč, da je besedilno v širokem uprizoritvenem prostoru dobilo nove zagone. Nedavno je izšel zbornik Drama, tekst, pisava 2, ki sta ga uredila Petra Pogorevc in Tomaž Toporišič. Poleg Petre Pogorevc je gost oddaje tudi Jakob Ribič.
V oddaji Oder se tokrat posvečamo bogastvu in heterogenosti najbolj sodobne dramske pisave. Zdi se namreč, da je besedilno v širokem uprizoritvenem prostoru dobilo nove zagone. Nedavno je izšel zbornik Drama, tekst, pisava 2, ki sta ga uredila Petra Pogorevc in Tomaž Toporišič. Poleg Petre Pogorevc je gost oddaje tudi Jakob Ribič.
Po podatkih hrvaškega statističnega urada so ženske nad 65. letom starosti najbolj ogrožena skupina za življenje pod pragom revščine. Bakice oziroma Babice je naslov dokumentarne gledališke predstave, ustvarjene po pričevanjih štirih žensk, ki zbirajo plastenke in jih prodajajo v trgovinah, da bi se preživele. Predstava te dni gostuje na prestižnem nemškem festivalu Theatertreffen, kamor je bila izbrana med več 300 predstavami z vsega sveta. Več pa v pogovoru z režiserko Tjašo Črnigoj. Vabimo vas k poslušanju! Foto: Miradna Legović
Po podatkih hrvaškega statističnega urada so ženske nad 65. letom starosti najbolj ogrožena skupina za življenje pod pragom revščine. Bakice oziroma Babice je naslov dokumentarne gledališke predstave, ustvarjene po pričevanjih štirih žensk, ki zbirajo plastenke in jih prodajajo v trgovinah, da bi se preživele. Predstava te dni gostuje na prestižnem nemškem festivalu Theatertreffen, kamor je bila izbrana med več 300 predstavami z vsega sveta. Več pa v pogovoru z režiserko Tjašo Črnigoj. Vabimo vas k poslušanju! Foto: Miradna Legović
52. teden slovenske drame, ki je med 27. marcem in 8. aprilom potekal v Prešernovem gledališču v Kranju, je tudi to leto nekaj prostora namenil mladim dramatikom in dramatičarkam. Status mladih ustvarjalcev v slovenskih gledališčih je pod resen drobnogled vzel simpozij o mladi dramatiki z naslovom Inflitracija na sceno. V sodelovanju z Društvom gledaliških kritikov in teatrologov Slovenije ga je pripravila in moderirala dramaturginja Nika Švab, prav tako prejemnica nagrade za mlado dramatičarko na 47. Tednu slovenske drame. Na simpoziju se je pogovarjala z Varjo Hrvatin, Izo Strehar, Žigom Divjakom, Jakom Smerkoljem Simonetijem in Nino Kuclar Stiković. Simpozija se je udeležila tudi Ana Lorger, ki je pripravila oddajo. Vabimo vas k poslušanju! foto: Maša Pirc, www.tsd.si
52. teden slovenske drame, ki je med 27. marcem in 8. aprilom potekal v Prešernovem gledališču v Kranju, je tudi to leto nekaj prostora namenil mladim dramatikom in dramatičarkam. Status mladih ustvarjalcev v slovenskih gledališčih je pod resen drobnogled vzel simpozij o mladi dramatiki z naslovom Inflitracija na sceno. V sodelovanju z Društvom gledaliških kritikov in teatrologov Slovenije ga je pripravila in moderirala dramaturginja Nika Švab, prav tako prejemnica nagrade za mlado dramatičarko na 47. Tednu slovenske drame. Na simpoziju se je pogovarjala z Varjo Hrvatin, Izo Strehar, Žigom Divjakom, Jakom Smerkoljem Simonetijem in Nino Kuclar Stiković. Simpozija se je udeležila tudi Ana Lorger, ki je pripravila oddajo. Vabimo vas k poslušanju! foto: Maša Pirc, www.tsd.si
Ples je ena izmed najbolj starodavnih oblik gibanja. Že v tradicionalnih plemenskih kulturah so ples uporabljali kot povezavo z naravo in božanskimi silami. S plesom in glasbo so zaznamovali pomembne mejnike v razvoju človeka. Ples je pospremil rojstvo novega bitja na svet in odhod starega človeka v onstranstvo. Vendarle pa se zdi, da je sodobni človek pozabil plesati. Naravno izražanje s telesom, prepuščanje impulzu ritma, raziskovanje svojega lastnega giba, vse to je postalo v vse bolj statični in zasedeni družbi prava redkost. Zato je mednarodni dan plesa, ki ga praznujemo 29. aprila, priložnost, da se spomnimo na to že skoraj pozabljeno umetnost, ki je lastna vsakomur izmed nas. V tokratni oddaji Oder bosta o svojem doživljanju plesa govorila mlada slovenska plesalca – plesalec sodobnega plesa in plesni pedagog Leon Marič in priznana baletna solistka Nina Noč. Slišali boste tudi slovensko poslanico, ki jo vsako leto ob mednarodnem dnevu plesa pripravijo v Društvu baletnih umetnikov Slovenije. Tokrat jo je prispeval Edi Dežman, baletni solist in pedagog, prejemnik Glazerjeve nagrade za življenjsko delo za leto 2021.
Ples je ena izmed najbolj starodavnih oblik gibanja. Že v tradicionalnih plemenskih kulturah so ples uporabljali kot povezavo z naravo in božanskimi silami. S plesom in glasbo so zaznamovali pomembne mejnike v razvoju človeka. Ples je pospremil rojstvo novega bitja na svet in odhod starega človeka v onstranstvo. Vendarle pa se zdi, da je sodobni človek pozabil plesati. Naravno izražanje s telesom, prepuščanje impulzu ritma, raziskovanje svojega lastnega giba, vse to je postalo v vse bolj statični in zasedeni družbi prava redkost. Zato je mednarodni dan plesa, ki ga praznujemo 29. aprila, priložnost, da se spomnimo na to že skoraj pozabljeno umetnost, ki je lastna vsakomur izmed nas. V tokratni oddaji Oder bosta o svojem doživljanju plesa govorila mlada slovenska plesalca – plesalec sodobnega plesa in plesni pedagog Leon Marič in priznana baletna solistka Nina Noč. Slišali boste tudi slovensko poslanico, ki jo vsako leto ob mednarodnem dnevu plesa pripravijo v Društvu baletnih umetnikov Slovenije. Tokrat jo je prispeval Edi Dežman, baletni solist in pedagog, prejemnik Glazerjeve nagrade za življenjsko delo za leto 2021.
Dino Pešut je hrvaški dramaturg, dramatik in pisatelj. Za svoje ustvarjanje je prejel kar šest državnih nagrad za dramatiko, uveljavil pa se je tudi v tujini. V Ljubljani se je marca mudil v okviru rezidenčnega program festivala Fabula, kjer je predstavil svojo prvo v slovenščino prevedeno knjigo, roman Očetov sinko, vodil pa je tudi delavnico dramskega pisanja. Pred mikrofon oddaje Oder ga je povabil Rok Bozovičar. Vabimo vas k poslušanju! foto: Škuc, vir: rtvslo.si
Dino Pešut je hrvaški dramaturg, dramatik in pisatelj. Za svoje ustvarjanje je prejel kar šest državnih nagrad za dramatiko, uveljavil pa se je tudi v tujini. V Ljubljani se je marca mudil v okviru rezidenčnega program festivala Fabula, kjer je predstavil svojo prvo v slovenščino prevedeno knjigo, roman Očetov sinko, vodil pa je tudi delavnico dramskega pisanja. Pred mikrofon oddaje Oder ga je povabil Rok Bozovičar. Vabimo vas k poslušanju! foto: Škuc, vir: rtvslo.si
V Mariboru so pred dnevi podelili letošnje Glazerjeve nagrade za izjemne dosežke v kulturi in umetnosti. Viliju Ravnjaku, gledališkemu ustvarjalcu in nekdanjemu vodji Drame Slovenskega narodnega gledališča Maribor, so podelili véliko Glazerjevo nagrado za življenjsko delo na področju gledališke umetnosti. Ravnjak, ki že 40 let živi in ustvarja v Mariboru, je duhovno in estetsko zaznamoval mariborski repertoar in tamkajšnjo Dramo uvrstil med pomembne gledališke hiše. Zdaj bo tokratni gost oddaje Oder, ki jo je pripravila Brigita Mohorič. Vabimo vas k poslušanju! foto: arhiv SNG MB
V Mariboru so pred dnevi podelili letošnje Glazerjeve nagrade za izjemne dosežke v kulturi in umetnosti. Viliju Ravnjaku, gledališkemu ustvarjalcu in nekdanjemu vodji Drame Slovenskega narodnega gledališča Maribor, so podelili véliko Glazerjevo nagrado za življenjsko delo na področju gledališke umetnosti. Ravnjak, ki že 40 let živi in ustvarja v Mariboru, je duhovno in estetsko zaznamoval mariborski repertoar in tamkajšnjo Dramo uvrstil med pomembne gledališke hiše. Zdaj bo tokratni gost oddaje Oder, ki jo je pripravila Brigita Mohorič. Vabimo vas k poslušanju! foto: arhiv SNG MB
V zadnji številki revije Maska z naslovom Epizode bolezni najdemo besedilo Simptom kot dogodek plesnega telesa, ki ga je napisala Eva Smrekar. V njem avtorica raziskuje povezave med medicinskimi in znanstvenimi raziskavami histerije ob koncu 19. stoletja in sočasnimi scenskimi umetnostmi ter njihov vpliv na razvoj performativnih umetnosti in novega občinstva v 20. stoletju. Vabimo vas k poslušanju! foto: Nada Žgank / Mesto žensk 2018, izsek
V zadnji številki revije Maska z naslovom Epizode bolezni najdemo besedilo Simptom kot dogodek plesnega telesa, ki ga je napisala Eva Smrekar. V njem avtorica raziskuje povezave med medicinskimi in znanstvenimi raziskavami histerije ob koncu 19. stoletja in sočasnimi scenskimi umetnostmi ter njihov vpliv na razvoj performativnih umetnosti in novega občinstva v 20. stoletju. Vabimo vas k poslušanju! foto: Nada Žgank / Mesto žensk 2018, izsek
Zaustavili se bomo ob lutkovnih predstavah Kaja mora v bolnišnico in Brina ima epilepsijo. Beseda bo tekla o pomenu simbolne igre in pripovedovanja zgodb, pa tudi o vidiku soudeležbe otrok v predstavi ter tistih drugih vprašanjih, ki jih razpira ustvarjanje za to specifično, ranljivo ciljno skupino. Oddajo smo prvič predvajali 16. junija 2020, pripravila jo je Saška Rakef Perko.
Zaustavili se bomo ob lutkovnih predstavah Kaja mora v bolnišnico in Brina ima epilepsijo. Beseda bo tekla o pomenu simbolne igre in pripovedovanja zgodb, pa tudi o vidiku soudeležbe otrok v predstavi ter tistih drugih vprašanjih, ki jih razpira ustvarjanje za to specifično, ranljivo ciljno skupino. Oddajo smo prvič predvajali 16. junija 2020, pripravila jo je Saška Rakef Perko.
Po motivih Andersenove pravljice Stanovitni kositrni vojak je predstavo Temnica režiral Matija Solce. Prostorsko-gledališki dogodek ima nekatere posebnosti, o katerih smo spregovorili z režiserjem, z igralko in igralcema Asjo Kahrimanovič Babnik, Mihom Arhom in Gašperjem Malnarjem ter dramaturgom Benjaminom Zajcem. Vabimo vas k poslušanju! na fotografiji: Gašper Malnar in Asja Kahrimanovič Babnik
Po motivih Andersenove pravljice Stanovitni kositrni vojak je predstavo Temnica režiral Matija Solce. Prostorsko-gledališki dogodek ima nekatere posebnosti, o katerih smo spregovorili z režiserjem, z igralko in igralcema Asjo Kahrimanovič Babnik, Mihom Arhom in Gašperjem Malnarjem ter dramaturgom Benjaminom Zajcem. Vabimo vas k poslušanju! na fotografiji: Gašper Malnar in Asja Kahrimanovič Babnik
52. Teden slovenske drame, največji festival slovenske dramatike s tekmovalnim in spremljevalnim programom predstav, okroglih miz, pogovorov, koncertov bo trajal od 27. marca do 8. aprila. Podeljene bodo nagrade Združenja dramskih umetnikov Slovenije, na sklepni prireditvi v Prešernovem gledališču v Kranju pa nagrade: Grumova in Šeligova, nagrada za najboljšega mladega dramatika pa nagrada po izboru občinstva.Žirija se lahko odloči tudi za nagrado po svojem izboru in podeli nagradi za najboljša igrako in igralca. Selektor letošnjega festivala je Rok Ándres, ki predstavlja in komentira program 52. Tedna slovenske drame.
52. Teden slovenske drame, največji festival slovenske dramatike s tekmovalnim in spremljevalnim programom predstav, okroglih miz, pogovorov, koncertov bo trajal od 27. marca do 8. aprila. Podeljene bodo nagrade Združenja dramskih umetnikov Slovenije, na sklepni prireditvi v Prešernovem gledališču v Kranju pa nagrade: Grumova in Šeligova, nagrada za najboljšega mladega dramatika pa nagrada po izboru občinstva.Žirija se lahko odloči tudi za nagrado po svojem izboru in podeli nagradi za najboljša igrako in igralca. Selektor letošnjega festivala je Rok Ándres, ki predstavlja in komentira program 52. Tedna slovenske drame.
Naslov oddaje smo si izposodili pri istoimenski knjigi Diane Koloini, ki nosi podnaslov Ženske v Molierovih komedijah. Avtorica v njej s podrobno obravnavo izpostavlja vidike, ki jih komediograf povezuje v celote močnih in vplivnih ženskih in jih sopostavlja protagonistom, predstavnikom izrazito patriarhalnega družbenega reda 17. stoletja. K pogovoru o knjigi Slabo poznate naših src tančine smo povabili Diano Koloini. Vabimo vas k poslušanju! foto: Klavdija Figelj, vir: zdus.si
Naslov oddaje smo si izposodili pri istoimenski knjigi Diane Koloini, ki nosi podnaslov Ženske v Molierovih komedijah. Avtorica v njej s podrobno obravnavo izpostavlja vidike, ki jih komediograf povezuje v celote močnih in vplivnih ženskih in jih sopostavlja protagonistom, predstavnikom izrazito patriarhalnega družbenega reda 17. stoletja. K pogovoru o knjigi Slabo poznate naših src tančine smo povabili Diano Koloini. Vabimo vas k poslušanju! foto: Klavdija Figelj, vir: zdus.si
Svet Talije ima bogato zgodovino, njeno bogastvo pa najdemo tudi v človeku, ki se spominja. Zato prisluhnimo Tonetu Partljiču, dolgoletnemu spremljevalcu in predsedniku festivala Borštnikovo srečanje. Njegovo pripoved sta Petra Tanko in teatrologinja Ana Perne s slovenskega gledališkega inštituta zabeležili ob pripravi dveh oddaj ob 50-letnici podeljevanja Borštnikovega prstana, najvišjega priznanja za igralsko umetnost. Jubilejni oddaji prav tako lahko poslušate v našem spletnem arhivu. Vabimo vas k poslušanju! na fotografiji: Borštnikov prstan, najvišje igralsko odličje za življenjsko delo, podeljen Vidi Juvan leta 1977, Zlatarna Celje, 14-karatno zlato, lastnik: Aleš Jan (sin prejemnice prstana igralke Vide Juvan), 27 × 25 × 16 mm, 24 g, hrani Slovenski gledališki inštitut – Gledališki muzej, foto: Andrej Ovsec
Svet Talije ima bogato zgodovino, njeno bogastvo pa najdemo tudi v človeku, ki se spominja. Zato prisluhnimo Tonetu Partljiču, dolgoletnemu spremljevalcu in predsedniku festivala Borštnikovo srečanje. Njegovo pripoved sta Petra Tanko in teatrologinja Ana Perne s slovenskega gledališkega inštituta zabeležili ob pripravi dveh oddaj ob 50-letnici podeljevanja Borštnikovega prstana, najvišjega priznanja za igralsko umetnost. Jubilejni oddaji prav tako lahko poslušate v našem spletnem arhivu. Vabimo vas k poslušanju! na fotografiji: Borštnikov prstan, najvišje igralsko odličje za življenjsko delo, podeljen Vidi Juvan leta 1977, Zlatarna Celje, 14-karatno zlato, lastnik: Aleš Jan (sin prejemnice prstana igralke Vide Juvan), 27 × 25 × 16 mm, 24 g, hrani Slovenski gledališki inštitut – Gledališki muzej, foto: Andrej Ovsec
Svet Talije ima bogato zgodovino, njeno bogastvo pa najdemo tudi v človeku, ki se spominja. Zato prisluhnimo Tonetu Partljiču, dolgoletnemu spremljevalcu in predsedniku festivala Borštnikovo srečanje. Z nekaj anekdotičnimi poudarki obuja duha časa in časti, ki si jo zaslužijo véliki gledališki umetniki. Njegovo pripoved sta Petra Tanko in teatrologinja Ana Perne s Slovenskega gledališkega inštituta zabeležili ob pripravi dveh oddaj ob 50-letnici podeljevanja Borštnikovega prstana, najvišjega priznanja za igralsko umetnost. Jubilejni oddaji so prav tako lahko poslušate v našem spletnem arhivu. na fotografiji: Borštnikov prstan, najvišje igralsko odličje za življenjsko delo, podeljen Vidi Juvan leta 1977, Zlatarna Celje, 14-karatno zlato, lastnik: Aleš Jan (sin prejemnice prstana igralke Vide Juvan), 27 × 25 × 16 mm, 24 g, hrani Slovenski gledališki inštitut – Gledališki muzej (foto: Andrej Ovsec).
Svet Talije ima bogato zgodovino, njeno bogastvo pa najdemo tudi v človeku, ki se spominja. Zato prisluhnimo Tonetu Partljiču, dolgoletnemu spremljevalcu in predsedniku festivala Borštnikovo srečanje. Z nekaj anekdotičnimi poudarki obuja duha časa in časti, ki si jo zaslužijo véliki gledališki umetniki. Njegovo pripoved sta Petra Tanko in teatrologinja Ana Perne s Slovenskega gledališkega inštituta zabeležili ob pripravi dveh oddaj ob 50-letnici podeljevanja Borštnikovega prstana, najvišjega priznanja za igralsko umetnost. Jubilejni oddaji so prav tako lahko poslušate v našem spletnem arhivu. na fotografiji: Borštnikov prstan, najvišje igralsko odličje za življenjsko delo, podeljen Vidi Juvan leta 1977, Zlatarna Celje, 14-karatno zlato, lastnik: Aleš Jan (sin prejemnice prstana igralke Vide Juvan), 27 × 25 × 16 mm, 24 g, hrani Slovenski gledališki inštitut – Gledališki muzej (foto: Andrej Ovsec).
Najprej so bile Razglednice gledališki tekst, pozneje je nastala radijska priredba. Snov črpa iz popotniških izkušenj različnih žensk. Riše, slika in vrezuje različne podobe fotoaparata, ki beleži več kot le pojavno stvarnost. Besedilo je že samo po sebi pot – v različne kraje, prostore, razmerja, srečevanja, skozi različne vizure in k različnim ljudem. Kritiko sedanje nevrotične družbe, ujete v vsakdanjo mehansko rutino, vzpostavi prav s fotografiranjem njenega nasprotja v živopisnosti barv, glasov, pokrajin, ki spreminjajo in razširjajo pogled ter bogatijo zaznavo sveta in ljudi v njem. Tako se v nedramski obliki, nekakšni krpanki, vzpostavljajo nasprotja dojemanj in ravnanj, soočenje ženskega pogleda s patriarhalno zaznamovano zgodovino pa na koncu le oblikuje toliko bolj zavezujoče žensko stališče, kolikor bolj razgalja in s tem ruši patriarhalni, hierarhično oblikovani družbeni vzorec. V pogovoru, ki ga je pripravila dramaturginja Vilma Štritof, so sodelovali Simona Hamer, avtorica, Primož Ekart, režiser, Barbara Cerar, igralka, Darja Hlavka Godina, glasbena oblikovalka in Matjaž Miklič, tonski mojster. Vabimo vas k poslušanju! na fotografji: Simona Hamer, foto: Petra Veber, izsek
Najprej so bile Razglednice gledališki tekst, pozneje je nastala radijska priredba. Snov črpa iz popotniških izkušenj različnih žensk. Riše, slika in vrezuje različne podobe fotoaparata, ki beleži več kot le pojavno stvarnost. Besedilo je že samo po sebi pot – v različne kraje, prostore, razmerja, srečevanja, skozi različne vizure in k različnim ljudem. Kritiko sedanje nevrotične družbe, ujete v vsakdanjo mehansko rutino, vzpostavi prav s fotografiranjem njenega nasprotja v živopisnosti barv, glasov, pokrajin, ki spreminjajo in razširjajo pogled ter bogatijo zaznavo sveta in ljudi v njem. Tako se v nedramski obliki, nekakšni krpanki, vzpostavljajo nasprotja dojemanj in ravnanj, soočenje ženskega pogleda s patriarhalno zaznamovano zgodovino pa na koncu le oblikuje toliko bolj zavezujoče žensko stališče, kolikor bolj razgalja in s tem ruši patriarhalni, hierarhično oblikovani družbeni vzorec. V pogovoru, ki ga je pripravila dramaturginja Vilma Štritof, so sodelovali Simona Hamer, avtorica, Primož Ekart, režiser, Barbara Cerar, igralka, Darja Hlavka Godina, glasbena oblikovalka in Matjaž Miklič, tonski mojster. Vabimo vas k poslušanju! na fotografji: Simona Hamer, foto: Petra Veber, izsek
Jasmina Založnik, dramaturginja in teatrologinja, je za najnovejšo številko revije Maska, s tematskim blokom Epizode bolezni, napisala besedilo z naslovom Igre moči v ozadju konceptualizacije nevarnosti okužbe. V njem riše vzporednice med pojmom okužbe z boleznijo in potencialnim učinkom gibanja kot okužbe in med drugimi poskuša odgovoriti na vprašanje Kako nalezljive so družbene in umetniške prakse ter kakšni so razlogi za njihov uspeh in/ali propad? Vabimo vas k poslušanju! foto: Nada Žgank, izsek
Jasmina Založnik, dramaturginja in teatrologinja, je za najnovejšo številko revije Maska, s tematskim blokom Epizode bolezni, napisala besedilo z naslovom Igre moči v ozadju konceptualizacije nevarnosti okužbe. V njem riše vzporednice med pojmom okužbe z boleznijo in potencialnim učinkom gibanja kot okužbe in med drugimi poskuša odgovoriti na vprašanje Kako nalezljive so družbene in umetniške prakse ter kakšni so razlogi za njihov uspeh in/ali propad? Vabimo vas k poslušanju! foto: Nada Žgank, izsek
V svetu najbolj prepoznavna je kostumsko bogata pekinška opera, polna barvnih pomenov. Temelji na več sto ali celo tisoč let stari dediščini, zgodbe pa govorijo o vojaških in političnih nasprotjih ter drugih bitkah.
V svetu najbolj prepoznavna je kostumsko bogata pekinška opera, polna barvnih pomenov. Temelji na več sto ali celo tisoč let stari dediščini, zgodbe pa govorijo o vojaških in političnih nasprotjih ter drugih bitkah.
V knjigi Zakaj gledališče avtor Jakob Hayner razmišlja o družbeni funkciji umetnosti danes, zmotah, neprevprašanih dogmah v gledališču, njegovem presežku v simbolnem, lastni estetski poziciji, ki se izmika nareku siceršnje koristnosti … Gledališče, pravi, igra svet, kriza gledališča pa je kriza tega sveta in njegove družbene ureditve. O dotični knjigi v Odru razmišljata slovenski režiser Janez Pipan, ki je napisal obsežno spremno besedo, in dramaturginja Mojca Kranjc, ki je Haynerjevo delo prevedla.
V knjigi Zakaj gledališče avtor Jakob Hayner razmišlja o družbeni funkciji umetnosti danes, zmotah, neprevprašanih dogmah v gledališču, njegovem presežku v simbolnem, lastni estetski poziciji, ki se izmika nareku siceršnje koristnosti … Gledališče, pravi, igra svet, kriza gledališča pa je kriza tega sveta in njegove družbene ureditve. O dotični knjigi v Odru razmišljata slovenski režiser Janez Pipan, ki je napisal obsežno spremno besedo, in dramaturginja Mojca Kranjc, ki je Haynerjevo delo prevedla.
Sodobni ples je kot umetniška zvrst v Sloveniji dobro razvit. Izobraževanje na tem področju je možno že od malih nog naprej. V sklopu Umetniške gimnazije Ljubljana je na voljo štiriletni program Sodobni ples. Sicer pa se s spodbujanjem plesne ustvarjalnosti otrok in mladih ukvarjata tudi Plesni studio Intakt in Javni sklad republike Slovenije za kulturne dejavnosti. Gostji tokratne oddaje Oder sta vodja Plesnega studia Intakt, Nataša Tovirac ter Nina Meško, producentka za ples pri JSKD.
Sodobni ples je kot umetniška zvrst v Sloveniji dobro razvit. Izobraževanje na tem področju je možno že od malih nog naprej. V sklopu Umetniške gimnazije Ljubljana je na voljo štiriletni program Sodobni ples. Sicer pa se s spodbujanjem plesne ustvarjalnosti otrok in mladih ukvarjata tudi Plesni studio Intakt in Javni sklad republike Slovenije za kulturne dejavnosti. Gostji tokratne oddaje Oder sta vodja Plesnega studia Intakt, Nataša Tovirac ter Nina Meško, producentka za ples pri JSKD.
Režiser in postgravitacijski umetnik Dragan Živadinov pripoveduje o izhodiščih in nastajanju predstave Zeniteum. Ta bo čez nekaj dni zaznamovala slovesno odprtje Evropske prestolnice kulture Novi Sad 2022, z osrednjim prizoriščem pred zgradbo Banovina, v scenskem dogodku pa bo sodelovalo 60 izvajalcev - zenitistov: igralcev, pevcev in plesalcev. Oddajo smo prepletli z glasbo Dragane Jovanović, srbske skladateljice, ki je tudi avtorica glasbe za predstavo Zeniteum. Vabimo vas k poslušanju! na fotografiji: zgradba Banovina, arhitekta Dragiše Brašovana, zgrajena 1939, je osrednje prizorišče in pomenska referenca v predstavi Zeniteum.
Režiser in postgravitacijski umetnik Dragan Živadinov pripoveduje o izhodiščih in nastajanju predstave Zeniteum. Ta bo čez nekaj dni zaznamovala slovesno odprtje Evropske prestolnice kulture Novi Sad 2022, z osrednjim prizoriščem pred zgradbo Banovina, v scenskem dogodku pa bo sodelovalo 60 izvajalcev - zenitistov: igralcev, pevcev in plesalcev. Oddajo smo prepletli z glasbo Dragane Jovanović, srbske skladateljice, ki je tudi avtorica glasbe za predstavo Zeniteum. Vabimo vas k poslušanju! na fotografiji: zgradba Banovina, arhitekta Dragiše Brašovana, zgrajena 1939, je osrednje prizorišče in pomenska referenca v predstavi Zeniteum.
Med pomembnimi obletnicami minulega leta je bila tudi 100-letnica rojstva Balbine Battelino Baranovič; gledališke raziskovalke, režiserke, umetniške vodje in ustanoviteljice nekaterih slovenskih gledališč sredi minulega stoletja. Balbini Battelino Baranovič v spomin smo pripravili tokratno oddajo Oder, v kateri smo uporabili odlomke iz avdio zbirke Slovenskega gledališkega inštituta – Gledališkega muzeja: iz posnetka uprizoritve Proces ter pogovorov Primoža Jesenka z režiserko na njenem domu v Lovranu; iz arhiva Radia Slovenija: odlomke iz oddaj Literarni večer: Ameriško gledališče danes, avtorice Balbine Battelino Baranovič, in praznične oddaje ob njeni devetdesetletnici, ki jo je pripravila Neva Zajc. V oddajo so vključeni tudi odlomki iz besedil v gledaliških listih Eksperimentalnega gledališča in iz intervjuja, ki je nastal za zbornik ob 50-letnici Slovenskega mladinskega gledališča. Za sodelovanje se zahvaljujemo tudi Tatjani Coloni, ki je delila spomine na Dramski krožek Mladinskega gledališča, sredi 50-ih let preteklega stoletja. Vabimo vas k poslušanju!
Med pomembnimi obletnicami minulega leta je bila tudi 100-letnica rojstva Balbine Battelino Baranovič; gledališke raziskovalke, režiserke, umetniške vodje in ustanoviteljice nekaterih slovenskih gledališč sredi minulega stoletja. Balbini Battelino Baranovič v spomin smo pripravili tokratno oddajo Oder, v kateri smo uporabili odlomke iz avdio zbirke Slovenskega gledališkega inštituta – Gledališkega muzeja: iz posnetka uprizoritve Proces ter pogovorov Primoža Jesenka z režiserko na njenem domu v Lovranu; iz arhiva Radia Slovenija: odlomke iz oddaj Literarni večer: Ameriško gledališče danes, avtorice Balbine Battelino Baranovič, in praznične oddaje ob njeni devetdesetletnici, ki jo je pripravila Neva Zajc. V oddajo so vključeni tudi odlomki iz besedil v gledaliških listih Eksperimentalnega gledališča in iz intervjuja, ki je nastal za zbornik ob 50-letnici Slovenskega mladinskega gledališča. Za sodelovanje se zahvaljujemo tudi Tatjani Coloni, ki je delila spomine na Dramski krožek Mladinskega gledališča, sredi 50-ih let preteklega stoletja. Vabimo vas k poslušanju!
Prazničnemu času ustreza zanimiv in radoživ pogovor z Lejo Jurišić, koreografinjo in plesalko, in Mikom Lazarjem, skladateljem, ki sta maja 2019 premierno predstavila duet z naslovom De facto (pojdi s seboj). Takrat smo se z umetnikoma srečali in poklepetali. Vabimo vas k poslušanju! na fotografiji: Milko Lazar in Leja Jurišić, foto: Petra Veber
Prazničnemu času ustreza zanimiv in radoživ pogovor z Lejo Jurišić, koreografinjo in plesalko, in Mikom Lazarjem, skladateljem, ki sta maja 2019 premierno predstavila duet z naslovom De facto (pojdi s seboj). Takrat smo se z umetnikoma srečali in poklepetali. Vabimo vas k poslušanju! na fotografiji: Milko Lazar in Leja Jurišić, foto: Petra Veber
Gledališče Ane Monro te dni praznuje 40. obletnico ustvarjanja. Začetniki uličnega gledališča pri nas poročajo, da so bili konservativni Ljubljančani vse od njihovih začetkov silno občutljivi nanje. Svoje projekte so morali zato prijavljati policiji, ki jih je redno prepovedovala, a so jih kljub temu redno izvajali. O bogati zgodovini in o tem, kaj je vsak izmed njih ponesel v prihodnost, smo se pogovarjali s člani Gledališča Ane Monro: Mojco Dimec, Andrejem Rozmanom – Rozo ter Gorom Osojnikom, pridružila pa se je tudi Ema Kugler, filmska in vizualna umetnica, njihova sodobnica, sopotnica in prijateljica. Vabimo vas k poslušanju! foto: Ana Monro, vir: facebook.com
Gledališče Ane Monro te dni praznuje 40. obletnico ustvarjanja. Začetniki uličnega gledališča pri nas poročajo, da so bili konservativni Ljubljančani vse od njihovih začetkov silno občutljivi nanje. Svoje projekte so morali zato prijavljati policiji, ki jih je redno prepovedovala, a so jih kljub temu redno izvajali. O bogati zgodovini in o tem, kaj je vsak izmed njih ponesel v prihodnost, smo se pogovarjali s člani Gledališča Ane Monro: Mojco Dimec, Andrejem Rozmanom – Rozo ter Gorom Osojnikom, pridružila pa se je tudi Ema Kugler, filmska in vizualna umetnica, njihova sodobnica, sopotnica in prijateljica. Vabimo vas k poslušanju! foto: Ana Monro, vir: facebook.com
Preteklo soboto so minila 103 leta od smrti Ivana Cankarja. Ob tej priložnosti ne bo odveč še enkrat poslušati pogovor z Janezom Pipanom, ki ga je v sklopu simpozija Stoletje Hlapcev v prostorih Slovenskega gledališkega inštituta vodila Ana Perne. Pipanovi Hlapci so na odru ljubljanske Drame zaživeli konec septembra 2017. V vlogi Jermana je nastopil Marko Mandić, župnika pa je odigral Jernej Šugman. Spominu na gledališkega genija in velikana Jerneja Šugmana, ob četrti obletnici prezgodnje smrti, posvečamo današnjo oddajo. na fotografiji: Marko Mandić in Jernej Šugman v Hlapcih, SNG Drama Ljubljana, sezona 2017/18, foto: Peter Uhan
Preteklo soboto so minila 103 leta od smrti Ivana Cankarja. Ob tej priložnosti ne bo odveč še enkrat poslušati pogovor z Janezom Pipanom, ki ga je v sklopu simpozija Stoletje Hlapcev v prostorih Slovenskega gledališkega inštituta vodila Ana Perne. Pipanovi Hlapci so na odru ljubljanske Drame zaživeli konec septembra 2017. V vlogi Jermana je nastopil Marko Mandić, župnika pa je odigral Jernej Šugman. Spominu na gledališkega genija in velikana Jerneja Šugmana, ob četrti obletnici prezgodnje smrti, posvečamo današnjo oddajo. na fotografiji: Marko Mandić in Jernej Šugman v Hlapcih, SNG Drama Ljubljana, sezona 2017/18, foto: Peter Uhan
"Menim, da moramo biti, če smo dejavni, za svoja dejanja odgovorni; če naredimo burjo, tudi če le v kozarcu vode, moramo to vodo nadomestiti – in to vodo sem potem nadoknadil s svojo krvjo." Tako Siniša Labrović, hrvaški umetnik performansa, ki nadaljuje bogato tradicijo, ki so jo na Hrvaškem utrdili Tomislav Gotovac, Slaven Tolj, Vlasta Delimar in drugi. Labrović živi v Berlinu, njegovo delo pa je močno mednarodno usmerjeno. Na 21. festivalu Mladi levi je ustvaril performans v trajanju Omara. V omari, veliki šest kvadratnih metrov, v Miklošičevem parku v Ljubljani, je preživel devet dni in noči, njegovo bivanje pa je bilo neposredno prenašano na YouTube kanal festivala. Ob tej priložnosti smo se s Sinišo Labrovićem skozi ozko režo na omari pogovarjali o njegovem delu. Vabimo vas k poslušanju!
"Menim, da moramo biti, če smo dejavni, za svoja dejanja odgovorni; če naredimo burjo, tudi če le v kozarcu vode, moramo to vodo nadomestiti – in to vodo sem potem nadoknadil s svojo krvjo." Tako Siniša Labrović, hrvaški umetnik performansa, ki nadaljuje bogato tradicijo, ki so jo na Hrvaškem utrdili Tomislav Gotovac, Slaven Tolj, Vlasta Delimar in drugi. Labrović živi v Berlinu, njegovo delo pa je močno mednarodno usmerjeno. Na 21. festivalu Mladi levi je ustvaril performans v trajanju Omara. V omari, veliki šest kvadratnih metrov, v Miklošičevem parku v Ljubljani, je preživel devet dni in noči, njegovo bivanje pa je bilo neposredno prenašano na YouTube kanal festivala. Ob tej priložnosti smo se s Sinišo Labrovićem skozi ozko režo na omari pogovarjali o njegovem delu. Vabimo vas k poslušanju!
Alja Tkačev je bila samosvoja umetnica, v kateri so se spajali številni talenti. Bila je igralka, interpretka, pesnica, lutkarica, prevajalka, avtorica dramskih zapisov, ustvarjalno energijo pa je širila v vse medije: gledališkega, filmskega, televizijskega in radijskega. V letih od 1962 do 1991 je snovala dnevniške zapiske, ki jih lahko prebiramo v knjižnem izboru z naslovom Igralka s svinčnikom, čeprav celoten opus zajema 183 enot dnevniške proze o dnevnem dogajanju, doživetjih in razmišljanjih. Alja Tkačev ga je sama poimenovala Tabu.
Alja Tkačev je bila samosvoja umetnica, v kateri so se spajali številni talenti. Bila je igralka, interpretka, pesnica, lutkarica, prevajalka, avtorica dramskih zapisov, ustvarjalno energijo pa je širila v vse medije: gledališkega, filmskega, televizijskega in radijskega. V letih od 1962 do 1991 je snovala dnevniške zapiske, ki jih lahko prebiramo v knjižnem izboru z naslovom Igralka s svinčnikom, čeprav celoten opus zajema 183 enot dnevniške proze o dnevnem dogajanju, doživetjih in razmišljanjih. Alja Tkačev ga je sama poimenovala Tabu.
Nedavna razkritja spolnih in psihičnih zlorab v gledališču in izobraževanju, ki so postala del vstopila tudi v prostor javne refleksije, so pomemben korak h kolektivnemu ozaveščanju o tej akutni problematiki. Obstoječe prakse umetniških in izobraževalnih procesov pogosto izhajajo iz močnih hierarhičnih struktur in nadvlade patriarhalnih vzorcev. Vanje se zlahka in pogosto tudi "nevidno" naselijo zlorabe pozicije moči ter spolno in psihično nadlegovanje podrejenih v imenu umetnosti in napredovanja. Temu je bila v okviru 51. Tedna slovenske drame posvečena okrogla miza, z naslovom Spolne in psihične zlorabe v polju gledališča, študijskih procesov in izobraževanja. O razmislekih, ukrepih in akcijah, ki jih izvajata Združenje dramskih umetnikov SLovenije in Društvo slovenskih avdiovizualnih igralcev ter o skupini Rezistenca, ki deluje v okviru Univerze v Ljubljani, v pogovorih z gostjami okrogle mize. Vabimo vas k poslušanju! Okrogla miza: Spolne in psihične zlorabe v polju gledališča, študijskih procesov in izobraževanja Foto: Maša Pirc
Nedavna razkritja spolnih in psihičnih zlorab v gledališču in izobraževanju, ki so postala del vstopila tudi v prostor javne refleksije, so pomemben korak h kolektivnemu ozaveščanju o tej akutni problematiki. Obstoječe prakse umetniških in izobraževalnih procesov pogosto izhajajo iz močnih hierarhičnih struktur in nadvlade patriarhalnih vzorcev. Vanje se zlahka in pogosto tudi "nevidno" naselijo zlorabe pozicije moči ter spolno in psihično nadlegovanje podrejenih v imenu umetnosti in napredovanja. Temu je bila v okviru 51. Tedna slovenske drame posvečena okrogla miza, z naslovom Spolne in psihične zlorabe v polju gledališča, študijskih procesov in izobraževanja. O razmislekih, ukrepih in akcijah, ki jih izvajata Združenje dramskih umetnikov SLovenije in Društvo slovenskih avdiovizualnih igralcev ter o skupini Rezistenca, ki deluje v okviru Univerze v Ljubljani, v pogovorih z gostjami okrogle mize. Vabimo vas k poslušanju! Okrogla miza: Spolne in psihične zlorabe v polju gledališča, študijskih procesov in izobraževanja Foto: Maša Pirc
V pogovoru Jožica Avbelj spregovori o svoji naravi igralke, zahtevah in umetniških standardih, ki jim že vse svoje igralsko življenje sledi ter o umetnosti in umetniških delih, ki jih spremlja kot gledalka in jo navdihujejo. Zelo dobro jo poznamo, tako iz Mestnega gledališča ljubljanskega, kjer se je zaposlila leta 1975, kot iz različnih zunajinstitucionalnih projektov in skupin. Med drugim je sodelovala pri Pupiliji Ferkeverk, gledališču Pekarna, gledališču Glej, sodelovala je z različnimi režiserji v 90-ih letih in pozneje, dandanes pa velikokrat kot igralka sodeluje v projektih svojih študentk in študentov. Poznamo jo tudi iz filmskega sveta, s televizijskih ekranov in radijskih sprejemnikov. Pogovor z igralko Jožico Avbelj smo prekinili z odlomki iz dveh radijskih iger. Prva je Blues, Ernsta Bruuna Olsena, v režiji Hinka Košaka, Jožica Avbelj v vlogi Gerde. Drugi odlomek pa je iz radijske igre za otroke, V ozvezdju postelje, ki jo je napisal Boris A. Novak, režiral Aleš Jan, pripovedovalec je Borih Juh, Satelit Osvajalec pa Niko Goršič. Vabimo vas k poslušanju! fotografija iz predstave: Jaka Smerkolj Simoneti: Le en smaragd, MGL, sezona 2021/2022, foto: Peter Giodani
V pogovoru Jožica Avbelj spregovori o svoji naravi igralke, zahtevah in umetniških standardih, ki jim že vse svoje igralsko življenje sledi ter o umetnosti in umetniških delih, ki jih spremlja kot gledalka in jo navdihujejo. Zelo dobro jo poznamo, tako iz Mestnega gledališča ljubljanskega, kjer se je zaposlila leta 1975, kot iz različnih zunajinstitucionalnih projektov in skupin. Med drugim je sodelovala pri Pupiliji Ferkeverk, gledališču Pekarna, gledališču Glej, sodelovala je z različnimi režiserji v 90-ih letih in pozneje, dandanes pa velikokrat kot igralka sodeluje v projektih svojih študentk in študentov. Poznamo jo tudi iz filmskega sveta, s televizijskih ekranov in radijskih sprejemnikov. Pogovor z igralko Jožico Avbelj smo prekinili z odlomki iz dveh radijskih iger. Prva je Blues, Ernsta Bruuna Olsena, v režiji Hinka Košaka, Jožica Avbelj v vlogi Gerde. Drugi odlomek pa je iz radijske igre za otroke, V ozvezdju postelje, ki jo je napisal Boris A. Novak, režiral Aleš Jan, pripovedovalec je Borih Juh, Satelit Osvajalec pa Niko Goršič. Vabimo vas k poslušanju! fotografija iz predstave: Jaka Smerkolj Simoneti: Le en smaragd, MGL, sezona 2021/2022, foto: Peter Giodani
"Vračam se tja, kjer se je moja gledališka pot začela. /.../ In moja želja je, da popeljem to gledališče v vrh slovenskega gledališča," je med drugim povedala Mirjam Drnovšček, ki je pred kratkim prevzela vodenje Slovenskega narodnega gledališča, po tem, ko je bila desetletje na čelu Prešernovega gledališča v Kranju. K pogovoru jo je povabila Ingrid Kašca Bucik. Vabimo vas k poslušanju! foto: BoBo
"Vračam se tja, kjer se je moja gledališka pot začela. /.../ In moja želja je, da popeljem to gledališče v vrh slovenskega gledališča," je med drugim povedala Mirjam Drnovšček, ki je pred kratkim prevzela vodenje Slovenskega narodnega gledališča, po tem, ko je bila desetletje na čelu Prešernovega gledališča v Kranju. K pogovoru jo je povabila Ingrid Kašca Bucik. Vabimo vas k poslušanju! foto: BoBo
"Velikokrat si želim le sedeti v indijanskem šotoru in čakati na boljše življenje." To ni stavek iz oddaje, v kateri bomo govorili tudi o teži trenutka, ki ga v sebi nosijo odraščajoči ljudje, pač pa je nastal kot spontan izraz med laboratorijskim projektom Mesta žensk in Lutkovnim gledališčem Ljubljana, med vajami za predstavo Vse je v redu, ki so jo sooblikovali mladi gledališki ustvarjalci. Gostji v oddaji bosta predstavnici umetniško pedagoške ekipe Nataša Živković in Sara Šabec, podobe iz gledališko - šolskega življenja v karanteni in posebnost doživetji, ki jih tudi v obdobju nihilističnih občutkov mladi ustvarjalci ne bodo pozabili, pa bodo predstavile dijakinje Sinja Smokvina, Tara Klemenčič Belšak in Špela Čekada.
"Velikokrat si želim le sedeti v indijanskem šotoru in čakati na boljše življenje." To ni stavek iz oddaje, v kateri bomo govorili tudi o teži trenutka, ki ga v sebi nosijo odraščajoči ljudje, pač pa je nastal kot spontan izraz med laboratorijskim projektom Mesta žensk in Lutkovnim gledališčem Ljubljana, med vajami za predstavo Vse je v redu, ki so jo sooblikovali mladi gledališki ustvarjalci. Gostji v oddaji bosta predstavnici umetniško pedagoške ekipe Nataša Živković in Sara Šabec, podobe iz gledališko - šolskega življenja v karanteni in posebnost doživetji, ki jih tudi v obdobju nihilističnih občutkov mladi ustvarjalci ne bodo pozabili, pa bodo predstavile dijakinje Sinja Smokvina, Tara Klemenčič Belšak in Špela Čekada.
Center za teatrologijo in filmologijo Akademije za gledališče, radio, film in televizijo Univerze v Ljubljani, s kratico CTF, je leta 1945 (takrat še kot Odsek za dokumentacijo) ustanovil prof. Filip Kumbatovič - Kalan, ki je vzpostavil tudi smernice Centra, gledališki arhiv pa je bil ustanovljen še v partizanih, v Črnomlju. Poleg prof. Kumbatoviča sta na razvoj Centra vplivala in pustila poseben pečat tudi prof. dr. Marko Marin in prof. dr. Barbara Sušec Michieli. Ena od temeljnih nalog Centra je posredovanje informacij in varovanje arhivskega in dokumentarnega gradiva s področja gledališča, radia, filma in televizije, pa tudi opravljanje strokovnega, razvojnega in raziskovalnega dela. Študentom in drugim zainteresiranim javnostim so v okviru Centra na voljo specializirana knjižnica, arhivsko in dokumentarno gradivo s področja gledališča in filma in videoteka. Avtor Klemen Markovčič. Sogovornika pa strokovna sodelavca Centra Simona Ješelnik in Miha Grum.
Center za teatrologijo in filmologijo Akademije za gledališče, radio, film in televizijo Univerze v Ljubljani, s kratico CTF, je leta 1945 (takrat še kot Odsek za dokumentacijo) ustanovil prof. Filip Kumbatovič - Kalan, ki je vzpostavil tudi smernice Centra, gledališki arhiv pa je bil ustanovljen še v partizanih, v Črnomlju. Poleg prof. Kumbatoviča sta na razvoj Centra vplivala in pustila poseben pečat tudi prof. dr. Marko Marin in prof. dr. Barbara Sušec Michieli. Ena od temeljnih nalog Centra je posredovanje informacij in varovanje arhivskega in dokumentarnega gradiva s področja gledališča, radia, filma in televizije, pa tudi opravljanje strokovnega, razvojnega in raziskovalnega dela. Študentom in drugim zainteresiranim javnostim so v okviru Centra na voljo specializirana knjižnica, arhivsko in dokumentarno gradivo s področja gledališča in filma in videoteka. Avtor Klemen Markovčič. Sogovornika pa strokovna sodelavca Centra Simona Ješelnik in Miha Grum.
Prešernovo gledališče Kranj ima dobre štiri mesece novega direktorja, to je Jure Novak, vsestranski gledališki ustvarjalec, režiser, avtor, prevajalec, performer, pa tudi kolumnist, organizator, mentor ... V začetku gledališke sezone 2021/22 je bila na odru kranjskega gledališča že pripravljena prva premiera Mama Floriana Zellerja v režiji Ivice Buljana. O premieri, predvsem pa o sedanjosti in prihodnosti gledališča se je z Juretom Novakom pogovarjala Tadeja Krečič.
Prešernovo gledališče Kranj ima dobre štiri mesece novega direktorja, to je Jure Novak, vsestranski gledališki ustvarjalec, režiser, avtor, prevajalec, performer, pa tudi kolumnist, organizator, mentor ... V začetku gledališke sezone 2021/22 je bila na odru kranjskega gledališča že pripravljena prva premiera Mama Floriana Zellerja v režiji Ivice Buljana. O premieri, predvsem pa o sedanjosti in prihodnosti gledališča se je z Juretom Novakom pogovarjala Tadeja Krečič.
Kolektiv Beton LTD., v svojem 11-tem letu delovanja ni pripravil predstave, temveč 29-urni dogodek z naslovom Hoppla, wir leben, izgubljena gesta lastnega odstopa. Performans v trajanju, imenovan Predstavnina, so izvedli 25. in 26. septembra v Stari mestni elektrarni – Elektro Ljubljana. Po besedah enega izmed sogovornikov in stalnih sodelavcev kolektiva, je tudi pogovor, ki ga bomo poslušali v današnji oddaji del te predstavnine. Predstavnina je namreč izpeljanka iz besede mišljenina, kar bi v prevodu iz izvirnika pomenilo "tisto, kar se misli". Beton Ltd. je lani praznoval deseto obletnico delovanja, zaradi pričujočih razmer, pa smo se utegnili srečati in se o opusu, ki so ga soustvarili Primož Bezjak, Branko Jordan in Katarina Stegnar s sodelavci, pogovoriti na pragu njihove 11. obletnice. Predstavnina Hoppla, wir leben, izgubljena gesta lastnega odstopa se je s slovesno otvoritvijo začela v soboto ob 17.uri in je trajala do nedelje do 22ih. Enkrat pozno ponoči na stiku sobotne noči z nedeljskim jutrom smo sedeli pred Staro mestno elektrarno in se pogovarjali. Vabimo vas k poslušanju! iz predstave BETON Ltd.: Mahlzeit, foto: Nada Žgank, izsek
Kolektiv Beton LTD., v svojem 11-tem letu delovanja ni pripravil predstave, temveč 29-urni dogodek z naslovom Hoppla, wir leben, izgubljena gesta lastnega odstopa. Performans v trajanju, imenovan Predstavnina, so izvedli 25. in 26. septembra v Stari mestni elektrarni – Elektro Ljubljana. Po besedah enega izmed sogovornikov in stalnih sodelavcev kolektiva, je tudi pogovor, ki ga bomo poslušali v današnji oddaji del te predstavnine. Predstavnina je namreč izpeljanka iz besede mišljenina, kar bi v prevodu iz izvirnika pomenilo "tisto, kar se misli". Beton Ltd. je lani praznoval deseto obletnico delovanja, zaradi pričujočih razmer, pa smo se utegnili srečati in se o opusu, ki so ga soustvarili Primož Bezjak, Branko Jordan in Katarina Stegnar s sodelavci, pogovoriti na pragu njihove 11. obletnice. Predstavnina Hoppla, wir leben, izgubljena gesta lastnega odstopa se je s slovesno otvoritvijo začela v soboto ob 17.uri in je trajala do nedelje do 22ih. Enkrat pozno ponoči na stiku sobotne noči z nedeljskim jutrom smo sedeli pred Staro mestno elektrarno in se pogovarjali. Vabimo vas k poslušanju! iz predstave BETON Ltd.: Mahlzeit, foto: Nada Žgank, izsek
Tokratni Oder namenjamo predstavi Mama, ki je nastala v koprodukciji Prešernovega gledališča Kranj in Mestnega gledališča Ptuj. Gre za večplastno in pretresljivo dramsko besedilo, ki govori o bolečini in osamljenosti mame, ki se spopada s sindromom praznega gnezda. Dramo je napisal francoski dramatik, pisatelj in režiser Florian Zeller, po mnenju britanskega časopisa The Guardian »najbolj fascinanten dramatik našega časa.« Mama je prvi del Zellerjeve družinske trilogije Mama, Oče in Sin. Gre za tematsko nepovezana dela, ki obravnavajo klasične družinske teme na neklasičen način. V slovenskih kinodvoranah lahko prav zdaj gledamo njegov film Oče z Anthonyjem Hopkinsom v glavni vlogi. Dramo o dementnem očetu smo lahko gledali tudi leta 2018 v SLG Celje, prav tako pa je na odru Miniteatra lani zaživela drama Sin, ki bo kmalu dobila tudi svojo filmsko različico. O prvi gledališki izvedbi Mame na slovenskih odrih smo se pogovarjali s prevajalko Suzano Koncut, režiserjem Ivico Buljanom ter glavno igralko Darjo Reichman.
Tokratni Oder namenjamo predstavi Mama, ki je nastala v koprodukciji Prešernovega gledališča Kranj in Mestnega gledališča Ptuj. Gre za večplastno in pretresljivo dramsko besedilo, ki govori o bolečini in osamljenosti mame, ki se spopada s sindromom praznega gnezda. Dramo je napisal francoski dramatik, pisatelj in režiser Florian Zeller, po mnenju britanskega časopisa The Guardian »najbolj fascinanten dramatik našega časa.« Mama je prvi del Zellerjeve družinske trilogije Mama, Oče in Sin. Gre za tematsko nepovezana dela, ki obravnavajo klasične družinske teme na neklasičen način. V slovenskih kinodvoranah lahko prav zdaj gledamo njegov film Oče z Anthonyjem Hopkinsom v glavni vlogi. Dramo o dementnem očetu smo lahko gledali tudi leta 2018 v SLG Celje, prav tako pa je na odru Miniteatra lani zaživela drama Sin, ki bo kmalu dobila tudi svojo filmsko različico. O prvi gledališki izvedbi Mame na slovenskih odrih smo se pogovarjali s prevajalko Suzano Koncut, režiserjem Ivico Buljanom ter glavno igralko Darjo Reichman.
V oddaji Oder bo tokrat gost slovenski igralec Radko Polič Rac, ki bo še enkrat, pred predvajanjem zvočne knjige, pripovedoval o epizodah življenja, ki so se napisale v intimi ali v umetniškem svetu. Nedavno je namreč na Radiu Slovenija snemal interpretacijo vsebine knjige z naslovom Rac, ki je po njegovem pripovedovanju, v obliki biografskega romana, nastala v sodelovanju z avtorico Petro Pogorevc, čez nekaj tednov pa bo predvajana v radijskem mediju.
V oddaji Oder bo tokrat gost slovenski igralec Radko Polič Rac, ki bo še enkrat, pred predvajanjem zvočne knjige, pripovedoval o epizodah življenja, ki so se napisale v intimi ali v umetniškem svetu. Nedavno je namreč na Radiu Slovenija snemal interpretacijo vsebine knjige z naslovom Rac, ki je po njegovem pripovedovanju, v obliki biografskega romana, nastala v sodelovanju z avtorico Petro Pogorevc, čez nekaj tednov pa bo predvajana v radijskem mediju.
"Iz nenehnega srečevanja in križanja različnih principov, ki definirajo njeno delovanje, tako internih kot eksternih, tako kreativnih kot kulturnopolitičnih, tako individualnih kot skupinskih, ravno raste in se krepi njena več kot četrtstoletna potenca, ki ji ni videti, da bi kakor koli uplahnila," je o plesni skupini EN-KNAP, od leta 2007 EN-KNAP Group, med drugim zapisal dr. Blaž Lukan. Njegovo besedilo z naslovom Ples, ki razločno misli tako svoj pretekli kot prihodnji korak, je v celoti objavljeno v monografiji EN-KNAP 1993 – 2020, ki smo jo predstavili z gostova Iztokom Kovačem in Stojanom Pelkom, urednikom knjige. Vabimo vas k poslušanju radijske priredbe besedila. foto: EN-KNAP 1993 – 2020, foto: Andrej Lamut, vir: www. spanskiborci.si
"Iz nenehnega srečevanja in križanja različnih principov, ki definirajo njeno delovanje, tako internih kot eksternih, tako kreativnih kot kulturnopolitičnih, tako individualnih kot skupinskih, ravno raste in se krepi njena več kot četrtstoletna potenca, ki ji ni videti, da bi kakor koli uplahnila," je o plesni skupini EN-KNAP, od leta 2007 EN-KNAP Group, med drugim zapisal dr. Blaž Lukan. Njegovo besedilo z naslovom Ples, ki razločno misli tako svoj pretekli kot prihodnji korak, je v celoti objavljeno v monografiji EN-KNAP 1993 – 2020, ki smo jo predstavili z gostova Iztokom Kovačem in Stojanom Pelkom, urednikom knjige. Vabimo vas k poslušanju radijske priredbe besedila. foto: EN-KNAP 1993 – 2020, foto: Andrej Lamut, vir: www. spanskiborci.si
Pozornost v oddaji Oder danes namenjamo Iztoku Kovaču, plesalcu in koreografu in njegovemu umetniškemu ustvarjalnemu delu s skupino EN-KNAP, pozneje preimenovano v EN-KNAP Group. Pred časom je izšla monografija EN-KNAP 1993 – 2020, besedilno in slikovno bogata knjiga, ki priča o umetniško razmreženi poti plesne skupine in plesnega ansambla, ki sodobni ples misli in udejanja lokalno in globalno. " EN-KNAP pod taktirko Iztoka Kovača je namreč vse prej kot običajen umetniški projekt. Zgodovina umetnosti in zgodovina gledališča imata in bosta imeli z njim neizogibne težave zavoljo dveh vseskozi nasprotujočih si tendenc, ki sta mu imanentni: po eni strani nenehno preizpraševanje lastne umetniške pozicije in razvoja lastne sodobnoplesne estetike, po drugi strani nenehni in tenkočutno intimni dialog s svetovno zgodovino sodobnega plesa. Moč estetike EN-KNAP je natanko v tem, da oba fokusa svojega delovanja prepleta in zbližuje do njune nerazčlenljivosti, da njegova produkcija navzven deluje izjemno čvrsto, kakor da ne bi vznikala na polju napornega in nadvse težavnega formiranja lastnega estetskega izraza. /…/ Center kulture Španski borci so EN-KNAP omogočili, da se njegovi antagonizmi razplamtijo do skrajnosti in da navidezna prostorska umeščenost in omejitev razkrivata njegovo preseganje vsake in vsakršne meje." dr. Uroš Grilc Več o knjigi in skoraj treh desetletjih kontinuiranega dela Iztoka Kovača in EN-KNAP Group pa v pogovoru z Iztokom Kovačem in urednikom knjige Stojanom Pelkom. Vabimo vas k poslušanju! foto: Andrej Lamut, www.spanskiborci.si
Pozornost v oddaji Oder danes namenjamo Iztoku Kovaču, plesalcu in koreografu in njegovemu umetniškemu ustvarjalnemu delu s skupino EN-KNAP, pozneje preimenovano v EN-KNAP Group. Pred časom je izšla monografija EN-KNAP 1993 – 2020, besedilno in slikovno bogata knjiga, ki priča o umetniško razmreženi poti plesne skupine in plesnega ansambla, ki sodobni ples misli in udejanja lokalno in globalno. " EN-KNAP pod taktirko Iztoka Kovača je namreč vse prej kot običajen umetniški projekt. Zgodovina umetnosti in zgodovina gledališča imata in bosta imeli z njim neizogibne težave zavoljo dveh vseskozi nasprotujočih si tendenc, ki sta mu imanentni: po eni strani nenehno preizpraševanje lastne umetniške pozicije in razvoja lastne sodobnoplesne estetike, po drugi strani nenehni in tenkočutno intimni dialog s svetovno zgodovino sodobnega plesa. Moč estetike EN-KNAP je natanko v tem, da oba fokusa svojega delovanja prepleta in zbližuje do njune nerazčlenljivosti, da njegova produkcija navzven deluje izjemno čvrsto, kakor da ne bi vznikala na polju napornega in nadvse težavnega formiranja lastnega estetskega izraza. /…/ Center kulture Španski borci so EN-KNAP omogočili, da se njegovi antagonizmi razplamtijo do skrajnosti in da navidezna prostorska umeščenost in omejitev razkrivata njegovo preseganje vsake in vsakršne meje." dr. Uroš Grilc Več o knjigi in skoraj treh desetletjih kontinuiranega dela Iztoka Kovača in EN-KNAP Group pa v pogovoru z Iztokom Kovačem in urednikom knjige Stojanom Pelkom. Vabimo vas k poslušanju! foto: Andrej Lamut, www.spanskiborci.si
Počitniško razpoloženje v oddaji Oder podaljšujemo z daljšim poročanjem o 16. festivalu Fronta, ki se je zadnji avgustovski teden odvijal v Murski Soboti. Oddajo dopolnjujemo z intervjujem z Anjo Quickert, nemško režiserko, ki je v sodelovanju s skupino Laibach uprizorila muzikal Wir sind das Volk, ki smo si ga v začetku septembra lahko ogledali v Kinu Šiška. Katarina Stegnar v muzikalu Wir sind das Volk, foto: Kaja Brezočnik, www.kinosiska.si
Počitniško razpoloženje v oddaji Oder podaljšujemo z daljšim poročanjem o 16. festivalu Fronta, ki se je zadnji avgustovski teden odvijal v Murski Soboti. Oddajo dopolnjujemo z intervjujem z Anjo Quickert, nemško režiserko, ki je v sodelovanju s skupino Laibach uprizorila muzikal Wir sind das Volk, ki smo si ga v začetku septembra lahko ogledali v Kinu Šiška. Katarina Stegnar v muzikalu Wir sind das Volk, foto: Kaja Brezočnik, www.kinosiska.si
Na Novi pošti v Ljubljani je nedavno kolektiv igralcev premierno uprizoril predstavo Solo. Režirala jo je Nina Rajić Kranjac, za katero mnogi trdijo, da je vodilni glas nove generacije.Tokrat v oddaji Oder o delno avtobiografski predstavi, ki se prepleta s fiktivnimi vložki. Gre za prelomno predstav režiserke, ki v svojem desetem projektu različne pozicije in dogajalne prostore združuje v hibridno gledališko formo, preskuša kaj gledališče kot medij dopušča, kako ga širiti, si postavljati nove in nove izzive.
Na Novi pošti v Ljubljani je nedavno kolektiv igralcev premierno uprizoril predstavo Solo. Režirala jo je Nina Rajić Kranjac, za katero mnogi trdijo, da je vodilni glas nove generacije.Tokrat v oddaji Oder o delno avtobiografski predstavi, ki se prepleta s fiktivnimi vložki. Gre za prelomno predstav režiserke, ki v svojem desetem projektu različne pozicije in dogajalne prostore združuje v hibridno gledališko formo, preskuša kaj gledališče kot medij dopušča, kako ga širiti, si postavljati nove in nove izzive.
Ob menjavi dolgoletnega direktorja berlinskega gledališča Volksbühne Franka Castorfa, leta 2017, ki ga je nasledil dotedanji kurator in direktor galerije Tate Modern v Londonu, Chris Dercon, so bili gledališki krogi po vsej Nemčiji bili ogorčeni in vladalo je splošno mnenje, da bo ta odločitev pomenila radikalen prelom s produkcijskim modelom in politiko slovitega levo usmerjenega berlinskega gledališča. Jeseni 2017, je umetniška skupina Staub zu Glitzer zasedla stavbo – pri tem pa oznanila kolektivno direkturo in spremenila Volksbühne v performativno-diskurzivno prizorišče za razprave o gentrifikaciji -, s čemer se je situacija dodatno zaostrila. Vendar pa je okupacija trajala le nekaj dni, saj je skvoterje kmalu izselila policija. Več o zasedbi gledališča Volksbühne in njenem emancipatornem potencialu pa v besedilu Andreja Mirčeva: Okupacija gledališča Volksbühne ali manjkajoča figura proletariata. Vabimo vas k poslušanju! vir foto: www.textezurkunst.de
Ob menjavi dolgoletnega direktorja berlinskega gledališča Volksbühne Franka Castorfa, leta 2017, ki ga je nasledil dotedanji kurator in direktor galerije Tate Modern v Londonu, Chris Dercon, so bili gledališki krogi po vsej Nemčiji bili ogorčeni in vladalo je splošno mnenje, da bo ta odločitev pomenila radikalen prelom s produkcijskim modelom in politiko slovitega levo usmerjenega berlinskega gledališča. Jeseni 2017, je umetniška skupina Staub zu Glitzer zasedla stavbo – pri tem pa oznanila kolektivno direkturo in spremenila Volksbühne v performativno-diskurzivno prizorišče za razprave o gentrifikaciji -, s čemer se je situacija dodatno zaostrila. Vendar pa je okupacija trajala le nekaj dni, saj je skvoterje kmalu izselila policija. Več o zasedbi gledališča Volksbühne in njenem emancipatornem potencialu pa v besedilu Andreja Mirčeva: Okupacija gledališča Volksbühne ali manjkajoča figura proletariata. Vabimo vas k poslušanju! vir foto: www.textezurkunst.de
»Vsi naši načini, kako mislimo gledališče, so omejeni na kategorije, ki so pravzaprav aristotelske kategorije iz Poetike, lahko bi celo rekli, da smo zapleteni vanje ali ujeti na njihove limanice, pa nihče niti ne pomisli, da bi jih celovito preizprašal,« v knjigi Aristotel ali vampir zahodnega gledališča zapiše klasična filologinja, teoretičarka, znanstvenica in aktivistka gledališča Florence Dupont in nadaljuje: »Če hočemo dekolonizirati odre in si zagotoviti sredstva za razumevanje in spremljanje sprememb, ki pretresajo gledališče na tem začetku 21. stoletja, moramo torej popolnoma, do temeljev dekonstruirati Poetiko ter tako razkriti etnocentrične postulate, ki se danes predstavljajo kot vednost.« O knjigi, ki odpira veliko novih linij za raziskovanje, se je z avtorico spremne besede, dr. Svetlano Slapšak, pogovarjala Magda Tušar.
»Vsi naši načini, kako mislimo gledališče, so omejeni na kategorije, ki so pravzaprav aristotelske kategorije iz Poetike, lahko bi celo rekli, da smo zapleteni vanje ali ujeti na njihove limanice, pa nihče niti ne pomisli, da bi jih celovito preizprašal,« v knjigi Aristotel ali vampir zahodnega gledališča zapiše klasična filologinja, teoretičarka, znanstvenica in aktivistka gledališča Florence Dupont in nadaljuje: »Če hočemo dekolonizirati odre in si zagotoviti sredstva za razumevanje in spremljanje sprememb, ki pretresajo gledališče na tem začetku 21. stoletja, moramo torej popolnoma, do temeljev dekonstruirati Poetiko ter tako razkriti etnocentrične postulate, ki se danes predstavljajo kot vednost.« O knjigi, ki odpira veliko novih linij za raziskovanje, se je z avtorico spremne besede, dr. Svetlano Slapšak, pogovarjala Magda Tušar.
Serijo Dramaturška križišča, v kateri smo se pogovarjali s slovenskimi dramaturginjami in dramaturgi, smo nadgradili z besedilom Nekaj dragocenega, ki ga je napisala dramaturginja Diana Koloini. Objavljeno je kot predgovor h knjigi Dramaturgija in predstava britanskih avtoric Cathy Turner in Synne K. Behrndt, ki je v prevodu Eve Mahkovic v knjižici Mestnega gledališča ljubljanskega izšla leta 2011. Diana Koloini v spremnem besedilu situacijo, ki jo v knjigi opisujeta britanski avtorici, primerja s situacijo in razumevanjem dramaturga pri nas, obenem pa po lastnih teoretskih in praktičnih izkušnjah, opazovanju in premisleku izrisuje podobo, delo in naloge, če povzamemo z eno besedo: mesto dramaturgije in dramaturga v produkcijskem krogotoku gledališke umetnosti. Besedilo je bilo za potrebe radijskega medija nekoliko prirejeno in okrajšano, izvirnik pa je mogoče najti v navedeni knjižni izdaji. Oddajo smo posneli decembra 2014.
Serijo Dramaturška križišča, v kateri smo se pogovarjali s slovenskimi dramaturginjami in dramaturgi, smo nadgradili z besedilom Nekaj dragocenega, ki ga je napisala dramaturginja Diana Koloini. Objavljeno je kot predgovor h knjigi Dramaturgija in predstava britanskih avtoric Cathy Turner in Synne K. Behrndt, ki je v prevodu Eve Mahkovic v knjižici Mestnega gledališča ljubljanskega izšla leta 2011. Diana Koloini v spremnem besedilu situacijo, ki jo v knjigi opisujeta britanski avtorici, primerja s situacijo in razumevanjem dramaturga pri nas, obenem pa po lastnih teoretskih in praktičnih izkušnjah, opazovanju in premisleku izrisuje podobo, delo in naloge, če povzamemo z eno besedo: mesto dramaturgije in dramaturga v produkcijskem krogotoku gledališke umetnosti. Besedilo je bilo za potrebe radijskega medija nekoliko prirejeno in okrajšano, izvirnik pa je mogoče najti v navedeni knjižni izdaji. Oddajo smo posneli decembra 2014.
Zalo Dobovšek, dramaturginja, gledališka kritičarka in teatrologinja, je docentka za področje dramaturgije in študijev scenskih umetnosti na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo. Doktorirala je z disertacijo Gledališče in vojna: temeljna razmerja med uprizoritveno umetnostjo in vojnami na območju nekdanje Jugoslavije v 90. letih 20. stoletja, poleg teoretskega dela pa je Zala Dobovšek redno angažirana tudi kot dramaturginja in soustvarjalka različnih gledaliških predstav. Pogovor je bil v seriji Dramaturška križišča posnet leta jeseni 2014. Vabimo vas k poslušanju! foto: Damjan Švarc
Zalo Dobovšek, dramaturginja, gledališka kritičarka in teatrologinja, je docentka za področje dramaturgije in študijev scenskih umetnosti na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo. Doktorirala je z disertacijo Gledališče in vojna: temeljna razmerja med uprizoritveno umetnostjo in vojnami na območju nekdanje Jugoslavije v 90. letih 20. stoletja, poleg teoretskega dela pa je Zala Dobovšek redno angažirana tudi kot dramaturginja in soustvarjalka različnih gledaliških predstav. Pogovor je bil v seriji Dramaturška križišča posnet leta jeseni 2014. Vabimo vas k poslušanju! foto: Damjan Švarc
Prestopi, mednarodni festival neodvisnih uprizoritvenih umetnosti, se v Mariboru letos odvija petič. Od 29. maja naprej prinaša presenečenja v urbanem vsakdanu, težko pričakovane uprizoritve, druženja v mestu, pogovore, razmisleke, poezijo, ples, lutke in še marsikaj drugega. O tem se je Oder Aleksandra Saška Gruden pogovarjala s članom programske ekipe Zoranom Petrovičem. Vabljeni k poslušanju! foto: Grega Salobir
Prestopi, mednarodni festival neodvisnih uprizoritvenih umetnosti, se v Mariboru letos odvija petič. Od 29. maja naprej prinaša presenečenja v urbanem vsakdanu, težko pričakovane uprizoritve, druženja v mestu, pogovore, razmisleke, poezijo, ples, lutke in še marsikaj drugega. O tem se je Oder Aleksandra Saška Gruden pogovarjala s članom programske ekipe Zoranom Petrovičem. Vabljeni k poslušanju! foto: Grega Salobir
V knjigi Turški lok je zbranih petnajst razprav na temo slovenske drame, ki jih je avtor ob različnih priložnostih napisal v zadnjih desetih letih. Obravnava avtorje različnih generacij, od Vitomila Zupana do današnjih sodobnikov, kot sta Peter Resman ali Simona Semenič. Glavni namen so dekodiranje zametkov postmodernistične in postdramske pisave pri avtorjih starejših generacij ter premisleki o novih načinih pisanja v današnjem času, na nekaterih mestih med njimi vleče tudi vzporednice. V oddajo smo uvrstili tri odlomke iz razprav: Drama kot oblika (iz) "predmiselnega kaosa", v katerem Lukan analizira dramo Zapiski Vitomila Zupana, Gledališče jezika, kot ga piše Milan Jesih, ter Čas v krogu, ki zaznamuje dogajanje in metafizične razsežnosti v drami 24ur Simone Semenič. Uporaba turškega loka kot simbola preciznosti avtorju omogoča vstopiti v dramo in zadeti njen izvirni dramski živec, v oddajo Oder pa se je Blaž Lukan oglasil z osebnimi pogledi na izbrane avtorje. Knjiga je izšla pri Cankarjevi založbi januarja 2020. Vabimo vas k poslušanju. foto: Maj Pavček
V knjigi Turški lok je zbranih petnajst razprav na temo slovenske drame, ki jih je avtor ob različnih priložnostih napisal v zadnjih desetih letih. Obravnava avtorje različnih generacij, od Vitomila Zupana do današnjih sodobnikov, kot sta Peter Resman ali Simona Semenič. Glavni namen so dekodiranje zametkov postmodernistične in postdramske pisave pri avtorjih starejših generacij ter premisleki o novih načinih pisanja v današnjem času, na nekaterih mestih med njimi vleče tudi vzporednice. V oddajo smo uvrstili tri odlomke iz razprav: Drama kot oblika (iz) "predmiselnega kaosa", v katerem Lukan analizira dramo Zapiski Vitomila Zupana, Gledališče jezika, kot ga piše Milan Jesih, ter Čas v krogu, ki zaznamuje dogajanje in metafizične razsežnosti v drami 24ur Simone Semenič. Uporaba turškega loka kot simbola preciznosti avtorju omogoča vstopiti v dramo in zadeti njen izvirni dramski živec, v oddajo Oder pa se je Blaž Lukan oglasil z osebnimi pogledi na izbrane avtorje. Knjiga je izšla pri Cankarjevi založbi januarja 2020. Vabimo vas k poslušanju. foto: Maj Pavček
Alja Tkačev, samosvoja umetnica in oseba, v kateri so se spajali mnogi talenti: bila je igralka, interpretka, pesnica, lutkarica, prevajalka, avtorica dramskih zapisov, ustvarjalno energijo je širila v vse medije: gledališkega, filmskega, televizijskega in radijskega, je v letih 1962 – 1991 snovala dnevniške zapiske, ki jih odslej lahko prebiramo v izboru z naslovom Igralka s svinčnikom. Gre za 183 enot dnevniške proze o dnevnem dogajanju, doživetjih in razmišljanjih, ki jih je Alja Tkačev poimenovala Tabu. Magda Tušar je pred mikrofon povabila teatrologa Primoža Jesenka in slavista Mihaela Glavana. Vabimo vas k poslušanju! Alja Tkačev kot Ona v Človeškem glasu Jeana Cocteauja, Komedijantski atelje, 1958, izsek foto: Ikonoteka SLOGI – Gledališki muzej
Alja Tkačev, samosvoja umetnica in oseba, v kateri so se spajali mnogi talenti: bila je igralka, interpretka, pesnica, lutkarica, prevajalka, avtorica dramskih zapisov, ustvarjalno energijo je širila v vse medije: gledališkega, filmskega, televizijskega in radijskega, je v letih 1962 – 1991 snovala dnevniške zapiske, ki jih odslej lahko prebiramo v izboru z naslovom Igralka s svinčnikom. Gre za 183 enot dnevniške proze o dnevnem dogajanju, doživetjih in razmišljanjih, ki jih je Alja Tkačev poimenovala Tabu. Magda Tušar je pred mikrofon povabila teatrologa Primoža Jesenka in slavista Mihaela Glavana. Vabimo vas k poslušanju! Alja Tkačev kot Ona v Človeškem glasu Jeana Cocteauja, Komedijantski atelje, 1958, izsek foto: Ikonoteka SLOGI – Gledališki muzej
Festival radikalnih teles Spider je junija potekal v svoji jubilejni 10. izvedbi. Zaporedje števk 1 in 0 so razumeli kot osnovo binarnega sistema, tega pa kot bazo digitalnosti, ki predstavlja podstat konceptu letošnjega festivala. Pod geslom "Spet, a nikdar enako" so umetniki iz lanskoletne izvedbe letos dobili ponovno priložnost tematizirati radikalno telo. O tem, kako so se tega lotevali in kaj nam je letošnji Spider ponudil je več zbral Matic Ferlan. Vabimo vas k poslušanju! "Brina - kinestetični spomenik", Leja Jurišić, Bara Kolenc in NO1 na 10. Festivalu Spider foto: Matija Lukić, Spider 2021
Festival radikalnih teles Spider je junija potekal v svoji jubilejni 10. izvedbi. Zaporedje števk 1 in 0 so razumeli kot osnovo binarnega sistema, tega pa kot bazo digitalnosti, ki predstavlja podstat konceptu letošnjega festivala. Pod geslom "Spet, a nikdar enako" so umetniki iz lanskoletne izvedbe letos dobili ponovno priložnost tematizirati radikalno telo. O tem, kako so se tega lotevali in kaj nam je letošnji Spider ponudil je več zbral Matic Ferlan. Vabimo vas k poslušanju! "Brina - kinestetični spomenik", Leja Jurišić, Bara Kolenc in NO1 na 10. Festivalu Spider foto: Matija Lukić, Spider 2021
V Mariboru v s svojem drugem tednu in tekmovalnem delu poteka osrednji slovenski gledališki dogodek Borštnikovo srečanje. Tokrat že 56. po vrsti, ki zaradi prekinitve ob epidemiji predstavlja nerealiziran program iz leta 2020. Selektor tekmovalnega programa Rok Bozovičar je vanj vključil osem predstav od 110 kolikor si jih je ogledal v gledališki sezoni 2019/20. V oddaji Oder bo o poudarkih letošnjega festivala, programu in novostih spregovoril Aleš Novak, umetniški direktor Festivala Borštnikovo srečanje. Pred mikorofon ga je povabila Aleksandra Saška Gruden. Vabimo vas k poslušanju! foto: Boštjan Lah
V Mariboru v s svojem drugem tednu in tekmovalnem delu poteka osrednji slovenski gledališki dogodek Borštnikovo srečanje. Tokrat že 56. po vrsti, ki zaradi prekinitve ob epidemiji predstavlja nerealiziran program iz leta 2020. Selektor tekmovalnega programa Rok Bozovičar je vanj vključil osem predstav od 110 kolikor si jih je ogledal v gledališki sezoni 2019/20. V oddaji Oder bo o poudarkih letošnjega festivala, programu in novostih spregovoril Aleš Novak, umetniški direktor Festivala Borštnikovo srečanje. Pred mikorofon ga je povabila Aleksandra Saška Gruden. Vabimo vas k poslušanju! foto: Boštjan Lah
Dramaturg, umetniški vodja, esejist in gledališki premišljevalec Lojze Filipič (19. 6. 1921–21. 4. 1975) je s svojim delom pomembno zaznamoval slovensko gledališče v desetletjih po drugi svetovni vojni. Velja za utemeljitelja moderne dramaturgije in idejnega očeta Tedna slovenske drame, v okviru katerega se podeljuje tudi po njem poimenovano Grün-Filipičevo priznanje za dosežke v slovenski dramaturgiji. Leta 1955 je v Celju zasnoval Prvi festival slovenske in jugoslovanske sodobne drame in ta pobuda je neposredno vplivala na nastanek jugoslovanskega festivala Sterijevo pozorje v Novem Sadu ter Tedna slovenskih gledališč, danes imenovanega Festival Borštnikovo srečanje. Leta 1972 je v poslanici mariborskemu festivalu med drugim zapisal: »v času vsesplošne odtujenosti in podrejanja človeka tehniki in civilizaciji stroja ohranjati in gojiti pristne in žive stike med ljudmi, med občinstvom in gledališčem, med dvorano in odrom ter dvorano in oder in vse ljudi v dvorani in na odru združevati v nerazdeljeno in nerazdeljivo celoto človeške skupnosti in v skupno doživetje«. Filipičev pogled, slog, njegovo omiko in tenkočutnost obujamo v zvoku odlomkov iz Avdio zbirke Slovenskega gledališkega inštituta in arhiva Radia Slovenija ter misli iz besedil, ki pričajo o zavzetem gledališčniku in velikem humanistu. Oddaja je nastala v sodelovanju s Slovenskim gledališkim inštitutom - Gledališkim muzejem, v soavtorstvu Ane Perne in Petre Tanko. Lojze Filipič v zgodnjih sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. foto: Ikonoteka SLOGI – Gledališki muzej
Dramaturg, umetniški vodja, esejist in gledališki premišljevalec Lojze Filipič (19. 6. 1921–21. 4. 1975) je s svojim delom pomembno zaznamoval slovensko gledališče v desetletjih po drugi svetovni vojni. Velja za utemeljitelja moderne dramaturgije in idejnega očeta Tedna slovenske drame, v okviru katerega se podeljuje tudi po njem poimenovano Grün-Filipičevo priznanje za dosežke v slovenski dramaturgiji. Leta 1955 je v Celju zasnoval Prvi festival slovenske in jugoslovanske sodobne drame in ta pobuda je neposredno vplivala na nastanek jugoslovanskega festivala Sterijevo pozorje v Novem Sadu ter Tedna slovenskih gledališč, danes imenovanega Festival Borštnikovo srečanje. Leta 1972 je v poslanici mariborskemu festivalu med drugim zapisal: »v času vsesplošne odtujenosti in podrejanja človeka tehniki in civilizaciji stroja ohranjati in gojiti pristne in žive stike med ljudmi, med občinstvom in gledališčem, med dvorano in odrom ter dvorano in oder in vse ljudi v dvorani in na odru združevati v nerazdeljeno in nerazdeljivo celoto človeške skupnosti in v skupno doživetje«. Filipičev pogled, slog, njegovo omiko in tenkočutnost obujamo v zvoku odlomkov iz Avdio zbirke Slovenskega gledališkega inštituta in arhiva Radia Slovenija ter misli iz besedil, ki pričajo o zavzetem gledališčniku in velikem humanistu. Oddaja je nastala v sodelovanju s Slovenskim gledališkim inštitutom - Gledališkim muzejem, v soavtorstvu Ane Perne in Petre Tanko. Lojze Filipič v zgodnjih sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. foto: Ikonoteka SLOGI – Gledališki muzej
Ob stoti obletnici prve uprizoritve na odru Šentjakobskega gledališča v Ljubljani, bodo tudi letos 9. junija premierno odigrali dramo Pelikan, Avgusta Strindberga, ki je bilo prvo uprizorjeno besedilo v tem gledališču. Ob pomembnem jubileju smo se o dinamiki Šentjakobskega gledališča v perspektivi stoletja pogovarjali z umetniško vodjo Mojco Kreft in direktorjem gledališča Milanom Golobom. Vabimo vas k poslušanju! foto: http://www.sentjakobsko-gledalisce.si/
Ob stoti obletnici prve uprizoritve na odru Šentjakobskega gledališča v Ljubljani, bodo tudi letos 9. junija premierno odigrali dramo Pelikan, Avgusta Strindberga, ki je bilo prvo uprizorjeno besedilo v tem gledališču. Ob pomembnem jubileju smo se o dinamiki Šentjakobskega gledališča v perspektivi stoletja pogovarjali z umetniško vodjo Mojco Kreft in direktorjem gledališča Milanom Golobom. Vabimo vas k poslušanju! foto: http://www.sentjakobsko-gledalisce.si/
Plastocen – zgodovinska, geološka doba, katere predstavniki so se imenovali plastiščarji. Plastiščarska civilizacija je prešla več faz, najznačilnejša med njimi je zadnja, ko je med materiali za izdelavo orodja in drugih bolj ali manj uporabnih predmetov prevladovala plastika. Po njej so plastiščarji dobili ime, več o tej civilizaciji pa na vodenem ogledu po gledališki razstavi Gledališče človeštva: Plastocen, z režiserjem Jako Andrejem Vojevcem. Vabimo vas k poslušanju! foto: Naga Žgank, Mladi levi 2020
Plastocen – zgodovinska, geološka doba, katere predstavniki so se imenovali plastiščarji. Plastiščarska civilizacija je prešla več faz, najznačilnejša med njimi je zadnja, ko je med materiali za izdelavo orodja in drugih bolj ali manj uporabnih predmetov prevladovala plastika. Po njej so plastiščarji dobili ime, več o tej civilizaciji pa na vodenem ogledu po gledališki razstavi Gledališče človeštva: Plastocen, z režiserjem Jako Andrejem Vojevcem. Vabimo vas k poslušanju! foto: Naga Žgank, Mladi levi 2020
V Učinkih odtujitve se ukvarjam s performansom, nastalim znotraj specifične oblike politične ekonomije, ki je naznanila namero, da preseže delitev na produktivno in neproduktivno delo, na industrijsko in estetsko delo. To politično ekonomijo je nemogoče ločiti od sodobne performativne kulture, ki je na Zahodu še kako dobro poznana, obenem pa se od nje tudi pomembno razlikuje …. Performans ni bil prosto lebdeča umetnostna paradigma, ampak praksa, ki je povezovala. Pod samoupravljanjem raznovrstne človeške akcije in odločitve, te pa so vselej specifične in nikoli proste ideologije. – Branislav Jakovljević: Učinki odtujitve
V Učinkih odtujitve se ukvarjam s performansom, nastalim znotraj specifične oblike politične ekonomije, ki je naznanila namero, da preseže delitev na produktivno in neproduktivno delo, na industrijsko in estetsko delo. To politično ekonomijo je nemogoče ločiti od sodobne performativne kulture, ki je na Zahodu še kako dobro poznana, obenem pa se od nje tudi pomembno razlikuje …. Performans ni bil prosto lebdeča umetnostna paradigma, ampak praksa, ki je povezovala. Pod samoupravljanjem raznovrstne človeške akcije in odločitve, te pa so vselej specifične in nikoli proste ideologije. – Branislav Jakovljević: Učinki odtujitve
V mariborskem Lutkovnem gledališču je na ogled bogata razstava, ki prikazuje telesno rojstvo lutke iz dvodimenzionalnega likovnega dela – skice. Izbrane predstave iz njihove skoraj 50-letne zgodovine, prikažejo različne lutkovne tehnologije, predvsem pa raznolike lutkovne poetike, ki se rojevajo iz likovnih zasnov. Po razstavi smo se sprehodili s Katarino Klančnik Kocutar, direktorico Lutkovnega gledališča Maribor. Vabimo vas k poslušanju! foto: Boštjan Lah, Lutkovno gledališče Maribor
V mariborskem Lutkovnem gledališču je na ogled bogata razstava, ki prikazuje telesno rojstvo lutke iz dvodimenzionalnega likovnega dela – skice. Izbrane predstave iz njihove skoraj 50-letne zgodovine, prikažejo različne lutkovne tehnologije, predvsem pa raznolike lutkovne poetike, ki se rojevajo iz likovnih zasnov. Po razstavi smo se sprehodili s Katarino Klančnik Kocutar, direktorico Lutkovnega gledališča Maribor. Vabimo vas k poslušanju! foto: Boštjan Lah, Lutkovno gledališče Maribor
Vladni odloki v zvezi z gledališkimi ustanovami še vedno dovoljujejo zbiranje le do 10 oseb, pri tem, da je za eno osebo potrebnih 20 kvadratnih metrov. O omejitvah in možnostih za živi dogodek v slovenskih gledališčih v sedanjem trenutku se bomo v oddaji Oder pogovarjali s Tiborjem Miheličem Syedom, direktorjem Slovenskega mladinskega gledališča in Tamaro Bračič iz zavoda Bunker, ki upravlja Staro mestno elektrarno – Elektro Ljubljana še z nekaterimi direktorji slovenskih gledališč in festivalov in gledališkimi ustvarjalci. Gledališče za zaprtimi vrati tudi pred kamero ni gledališče. Vabimo vas k poslušanju! na fotografiji: Gledališki dogodek, srečanje občinstva in ustvarjalcev; iz predstave Juri Muri v Afriki pleše, rež. Ivana Djilas, prod. PTL, 2013/14, foto: Nada Žgank
Vladni odloki v zvezi z gledališkimi ustanovami še vedno dovoljujejo zbiranje le do 10 oseb, pri tem, da je za eno osebo potrebnih 20 kvadratnih metrov. O omejitvah in možnostih za živi dogodek v slovenskih gledališčih v sedanjem trenutku se bomo v oddaji Oder pogovarjali s Tiborjem Miheličem Syedom, direktorjem Slovenskega mladinskega gledališča in Tamaro Bračič iz zavoda Bunker, ki upravlja Staro mestno elektrarno – Elektro Ljubljana še z nekaterimi direktorji slovenskih gledališč in festivalov in gledališkimi ustvarjalci. Gledališče za zaprtimi vrati tudi pred kamero ni gledališče. Vabimo vas k poslušanju! na fotografiji: Gledališki dogodek, srečanje občinstva in ustvarjalcev; iz predstave Juri Muri v Afriki pleše, rež. Ivana Djilas, prod. PTL, 2013/14, foto: Nada Žgank
Drugi nacionalni posvet o kulturno-umetnostni vzgoji na področju gledališča je od 12. do 14. aprila tokrat potekal prek spleta. Posvečen je bil razvoju mladega občinstva in gledališkemu opismenjevanju otrok, mladih in strokovnim sodelavcem v vzgoji, izobraževanju in kulturi. Organizirali so ga: Slovenski gledališki inštitut, Zavod za šolstvo, Ministrstvo za kulturo, Cankarjev dom v Ljubljani s sodelovanjem kulturnih ustanov in ustvarjalcev s področja uprizoritvenih umetnosti. Zato sta bili k pogovoru povabljeni sodelujoči na posvetu: Mojca Jan Zoran, direktorica Slovenskega gledališkega inštituta in Martina Peštaj, razvojna psihologinja, urednica Otroškega in mladinskega programa na naši televiziji. Z njima se je pogovarjala Vilma Štritof. foto: Boštjan Lah, vir: Borštnikovo srečanje
Drugi nacionalni posvet o kulturno-umetnostni vzgoji na področju gledališča je od 12. do 14. aprila tokrat potekal prek spleta. Posvečen je bil razvoju mladega občinstva in gledališkemu opismenjevanju otrok, mladih in strokovnim sodelavcem v vzgoji, izobraževanju in kulturi. Organizirali so ga: Slovenski gledališki inštitut, Zavod za šolstvo, Ministrstvo za kulturo, Cankarjev dom v Ljubljani s sodelovanjem kulturnih ustanov in ustvarjalcev s področja uprizoritvenih umetnosti. Zato sta bili k pogovoru povabljeni sodelujoči na posvetu: Mojca Jan Zoran, direktorica Slovenskega gledališkega inštituta in Martina Peštaj, razvojna psihologinja, urednica Otroškega in mladinskega programa na naši televiziji. Z njima se je pogovarjala Vilma Štritof. foto: Boštjan Lah, vir: Borštnikovo srečanje
Na današnji praznični dan bi v oddaji Oder lahko spregovorili o Slovenskem narodnem gledališču na osvobojenem ozemlju, ki je bilo z odlokom IO OF ustanovljeno v Črnomlju 12. januarja 1944. A ne bomo. Posvetili se bomo drugi temi, ki prav tako ceni osvobojeno ozemlje in ga dandanes najde v breztežnostnem prostoru zemeljske orbite. O postgravitacijski umetnosti, ki je rdeča nit ustvarjanja Dragana Živadinova in je tudi neke vrste upor proti okupatorju – zemeljski, mimetični umetnosti, se je Petra Tanko z Draganom Živadinovom pogovarjala pred enajstimi leti. V pogovoru pa Živadinov navaja – za tisti čas zanimiv, danes pa že preizkušen a vendar raziskovanja vreden - primer umetniškega dela hrvaškega umetnika Daliborja Martinisa. V njegovem projektu, izvedenem konec 70-ih let preteklega stoletja, namreč prepoznamo mišljenje in prakso blizu današnji, ko se z različnimi mediji, poigravamo s časom, uprizarjanjem in ekrani. Vabimo vas k poslušanju ponovitve oddaje! foto: Tone Stojko, vir: http://noordung.blogspot.si
Na današnji praznični dan bi v oddaji Oder lahko spregovorili o Slovenskem narodnem gledališču na osvobojenem ozemlju, ki je bilo z odlokom IO OF ustanovljeno v Črnomlju 12. januarja 1944. A ne bomo. Posvetili se bomo drugi temi, ki prav tako ceni osvobojeno ozemlje in ga dandanes najde v breztežnostnem prostoru zemeljske orbite. O postgravitacijski umetnosti, ki je rdeča nit ustvarjanja Dragana Živadinova in je tudi neke vrste upor proti okupatorju – zemeljski, mimetični umetnosti, se je Petra Tanko z Draganom Živadinovom pogovarjala pred enajstimi leti. V pogovoru pa Živadinov navaja – za tisti čas zanimiv, danes pa že preizkušen a vendar raziskovanja vreden - primer umetniškega dela hrvaškega umetnika Daliborja Martinisa. V njegovem projektu, izvedenem konec 70-ih let preteklega stoletja, namreč prepoznamo mišljenje in prakso blizu današnji, ko se z različnimi mediji, poigravamo s časom, uprizarjanjem in ekrani. Vabimo vas k poslušanju ponovitve oddaje! foto: Tone Stojko, vir: http://noordung.blogspot.si
Gledališče odra, igralca in gledalca, ki je trenutno v nekakšnem zamrznjenem stanju, poskuša nadomestke svoje realnosti in živosti najti s pomočjo drugih medijev. Najraje bi se udrla v zemljo je naslov predstave, ki sicer ni nastala v gledališkem prostoru, ampak je interaktiven uprizoritveni eksperiment, ki ustvarja novo gledališko realnost znotraj virtualnega omrežja.
Gledališče odra, igralca in gledalca, ki je trenutno v nekakšnem zamrznjenem stanju, poskuša nadomestke svoje realnosti in živosti najti s pomočjo drugih medijev. Najraje bi se udrla v zemljo je naslov predstave, ki sicer ni nastala v gledališkem prostoru, ampak je interaktiven uprizoritveni eksperiment, ki ustvarja novo gledališko realnost znotraj virtualnega omrežja.
Letno izide vrsta izvirnih pesniških in pripovednih literarnih del, pa precej manj izvirnih dramskih besedil. Zakaj je pomembno brati dramska besedila in zakaj so knjižne objave dramskih besedil dragocene, sta dve izmed vprašanj, na kateri bosta v tokratni oddaji Oder (v pogovoru z Markom Goljo) odgovorili dramatičarka ter prevajalka Jera Ivanc in dramatičarka Simona Semenič. Nikar ne zamudite.
Letno izide vrsta izvirnih pesniških in pripovednih literarnih del, pa precej manj izvirnih dramskih besedil. Zakaj je pomembno brati dramska besedila in zakaj so knjižne objave dramskih besedil dragocene, sta dve izmed vprašanj, na kateri bosta v tokratni oddaji Oder (v pogovoru z Markom Goljo) odgovorili dramatičarka ter prevajalka Jera Ivanc in dramatičarka Simona Semenič. Nikar ne zamudite.
Pred kratkim smo govorili o prodorni spletni akciji Pismo mojemu igralcu, ki od jesenskega zaprtja gledališč poteka na SiGledal, portalu slovenskega gledališča. Bogat in dragocen dokument časa in uspešna akcija je dobila partnerja in tako vzporedno s Pismi nastajajo tudi Zapisi iz brloga. Pišejo jih gledališki ustvarjalci in nam tako posredujejo svoja razmišljanja in občutenja trenutka ter poglede na gledališko umetnost. Zapisom iz brloga bomo čas namenili v tokratnem Odru. Oddaji Oder: Pismo mojemu igralcu (2. 3. 2021) in Zapisi iz brloga (6. 4. 2021) posvečamo Nevenki Koprivšek, direktorici zavoda Bunker in festivala Mladi levi, praporščakinji slovenske zunajinstitucionalne gledališke scene, ki se je pred nedavnim poslovila. Vabimo vas k poslušanju! vir foto: www.sigledal.si
Pred kratkim smo govorili o prodorni spletni akciji Pismo mojemu igralcu, ki od jesenskega zaprtja gledališč poteka na SiGledal, portalu slovenskega gledališča. Bogat in dragocen dokument časa in uspešna akcija je dobila partnerja in tako vzporedno s Pismi nastajajo tudi Zapisi iz brloga. Pišejo jih gledališki ustvarjalci in nam tako posredujejo svoja razmišljanja in občutenja trenutka ter poglede na gledališko umetnost. Zapisom iz brloga bomo čas namenili v tokratnem Odru. Oddaji Oder: Pismo mojemu igralcu (2. 3. 2021) in Zapisi iz brloga (6. 4. 2021) posvečamo Nevenki Koprivšek, direktorici zavoda Bunker in festivala Mladi levi, praporščakinji slovenske zunajinstitucionalne gledališke scene, ki se je pred nedavnim poslovila. Vabimo vas k poslušanju! vir foto: www.sigledal.si
Nagrado Poldeta Bibiča za življenjsko delo, ki jo podeljuje Združenje dramskih umetnikov Slovenije, je pravkar prejela Darja Hlavka Godina, glasbena opremljevalka, glasbena dramaturginja in režiserka zvoka. Temu ustvarjanju se posveča že štiri desetletja, zadnjih 24 let na radiu Slovenija. »V radijskih igrah in gledaliških uprizoritvah s svojim širokim znanjem, tenkočutnostjo tin bogatimi izkušnjami sodeluje pri razvoju slovenske umetniške radiofonije,« je zapisano v utemeljitvi nagrade. Darja Hlavka Godina je gostja oddaje Oder, z njo se pogovarja Tadeja Krečič. Foto: Karpo Godina
Nagrado Poldeta Bibiča za življenjsko delo, ki jo podeljuje Združenje dramskih umetnikov Slovenije, je pravkar prejela Darja Hlavka Godina, glasbena opremljevalka, glasbena dramaturginja in režiserka zvoka. Temu ustvarjanju se posveča že štiri desetletja, zadnjih 24 let na radiu Slovenija. »V radijskih igrah in gledaliških uprizoritvah s svojim širokim znanjem, tenkočutnostjo tin bogatimi izkušnjami sodeluje pri razvoju slovenske umetniške radiofonije,« je zapisano v utemeljitvi nagrade. Darja Hlavka Godina je gostja oddaje Oder, z njo se pogovarja Tadeja Krečič. Foto: Karpo Godina
V oddaji Oder bomo tokrat govorili o mednarodni organizaciji Ibsen International, ki pospešuje predvsem medkulturne izmenjave na področju scenskih umetnosti med Norveško in Kitajsko, pa tudi drugimi deli sveta. S projekti umetniške in izobraževalne narave na akademski ravni že vrsto let gradi mostove in se povezuje z organizacijami, univerzami, gledališči in institucijami s področja drugih umetniški zvrsti po vsem svetu, tako da je mobilnost njihovih projektov izjemno velika, hkrati pa z imenom Henrika Ibsena, kot enega najpomembnejših evropskih dramatikov druge polovice 19. stoletja, širijo duh svetovljanstva in umetniške produkcije na najvišji ravni. Pri enem izmed projektov Ibsen International, New play, New stage, je sodelovala tudi naša sodelavka, dramaturginja Vilma Štritof. V oddaji bo predstavila svojo izkušnjo sodelovanja pri projektu, velik poudarek pa je tudi na njenem beleženju vtisov o sodobni kitajski kulturi in odrski umetnosti. Na delovnih potovanjih se je pogovarjala s sodelujočimi v projektu, katerih pričevanja pokažejo širši horizont ustvarjanja kulturnih mostov. Za marec in začetek aprila je Vilma Štritof pripravila radijske igre s pogovori z naslovom Obrazi migracij, na katere se navezuje današnja oddaja. Besedila petih tujih avtorjev, ki doživljajo premiere svojih del na našem radiu, namreč prihajajo prav iz te mednarodne delavnice na Kitajskem. Redaktorica Petra Tanko Avtorica Vilma Štritof Posneto julija 2017 na fotografiji: Udeleženci delavnice dramskih besedil na Kitajskem, foto: Osebni arhiv
V oddaji Oder bomo tokrat govorili o mednarodni organizaciji Ibsen International, ki pospešuje predvsem medkulturne izmenjave na področju scenskih umetnosti med Norveško in Kitajsko, pa tudi drugimi deli sveta. S projekti umetniške in izobraževalne narave na akademski ravni že vrsto let gradi mostove in se povezuje z organizacijami, univerzami, gledališči in institucijami s področja drugih umetniški zvrsti po vsem svetu, tako da je mobilnost njihovih projektov izjemno velika, hkrati pa z imenom Henrika Ibsena, kot enega najpomembnejših evropskih dramatikov druge polovice 19. stoletja, širijo duh svetovljanstva in umetniške produkcije na najvišji ravni. Pri enem izmed projektov Ibsen International, New play, New stage, je sodelovala tudi naša sodelavka, dramaturginja Vilma Štritof. V oddaji bo predstavila svojo izkušnjo sodelovanja pri projektu, velik poudarek pa je tudi na njenem beleženju vtisov o sodobni kitajski kulturi in odrski umetnosti. Na delovnih potovanjih se je pogovarjala s sodelujočimi v projektu, katerih pričevanja pokažejo širši horizont ustvarjanja kulturnih mostov. Za marec in začetek aprila je Vilma Štritof pripravila radijske igre s pogovori z naslovom Obrazi migracij, na katere se navezuje današnja oddaja. Besedila petih tujih avtorjev, ki doživljajo premiere svojih del na našem radiu, namreč prihajajo prav iz te mednarodne delavnice na Kitajskem. Redaktorica Petra Tanko Avtorica Vilma Štritof Posneto julija 2017 na fotografiji: Udeleženci delavnice dramskih besedil na Kitajskem, foto: Osebni arhiv
Mestno gledališče Ptuj obeležuje 25. letnico delovanja, začetki gledališke dejavnosti na Ptuju pa segajo še veliko globje v zgodovino, v zgodnje 18. stoletje, ko se omenjajo prve gledališke igre v tem prostoru. Zgodovinski arhiv na Ptuju je v sodelovanju z Mestnim gledališčem Ptuj pripravil razstavo, s katero želi prikazati pestro gledališko dogajanje na Ptuju s pomočjo dokumentov, ki jih hrani v svojih depojih. O teh zgodovinskih trenutkih bosta v oddaji Oder spregovorila avtorica razstave Nataša Majerič Kekec in direktor Mestnega gledališča Ptuj Peter Srpčič. Oddajo je pripravila Aleksandra Saška Gruden. na fotografiji: Wilchelm Reich, Govor malemu človeku, režija Samo M. Strelec. Gledališče Ptuj, 1995/96, foto: Zebec, Stanislav / Zgodovinski arhiv na Ptuju. Na fotografiji Vlado Novak, vir: SiGledal.si
Mestno gledališče Ptuj obeležuje 25. letnico delovanja, začetki gledališke dejavnosti na Ptuju pa segajo še veliko globje v zgodovino, v zgodnje 18. stoletje, ko se omenjajo prve gledališke igre v tem prostoru. Zgodovinski arhiv na Ptuju je v sodelovanju z Mestnim gledališčem Ptuj pripravil razstavo, s katero želi prikazati pestro gledališko dogajanje na Ptuju s pomočjo dokumentov, ki jih hrani v svojih depojih. O teh zgodovinskih trenutkih bosta v oddaji Oder spregovorila avtorica razstave Nataša Majerič Kekec in direktor Mestnega gledališča Ptuj Peter Srpčič. Oddajo je pripravila Aleksandra Saška Gruden. na fotografiji: Wilchelm Reich, Govor malemu človeku, režija Samo M. Strelec. Gledališče Ptuj, 1995/96, foto: Zebec, Stanislav / Zgodovinski arhiv na Ptuju. Na fotografiji Vlado Novak, vir: SiGledal.si
Rasizem z zaznamovanostjo drugega in različnega še zdaleč ni izkoreninjen, družbena klima negotovosti in strahu ga, nasprotno, velikokrat podžge. Črna koža bele maske Frantza Fanona je eno izmed najpomembnejših, temeljnih postkolonialnih del, skozi katerega avtor premisli številne vidike rasnega razlikovanja in etiketiranja drugosti. V oddaji Oder bomo govorili o predstavi v Anton Podbevšek teatru, njen naslov je prav tako Črna koža bele maske, ki navaja nekatera stališča iz knjige, dolgoživost predsodkov in stereotipov pa je izpovedana skozi osebne zgodbe. V oddaji Oder bosta o različnih kontekstih razlikovanj skupin ljudi in posameznikov bosta pripovedovali soustvarjalki predstavi Maša Kagao Knez in Ivana Djlilas
Rasizem z zaznamovanostjo drugega in različnega še zdaleč ni izkoreninjen, družbena klima negotovosti in strahu ga, nasprotno, velikokrat podžge. Črna koža bele maske Frantza Fanona je eno izmed najpomembnejših, temeljnih postkolonialnih del, skozi katerega avtor premisli številne vidike rasnega razlikovanja in etiketiranja drugosti. V oddaji Oder bomo govorili o predstavi v Anton Podbevšek teatru, njen naslov je prav tako Črna koža bele maske, ki navaja nekatera stališča iz knjige, dolgoživost predsodkov in stereotipov pa je izpovedana skozi osebne zgodbe. V oddaji Oder bosta o različnih kontekstih razlikovanj skupin ljudi in posameznikov bosta pripovedovali soustvarjalki predstavi Maša Kagao Knez in Ivana Djlilas
"Hrepenim po času, ko se bom v objem gledališča lahko spet skrila brez maske, ko bom lahko sedela tako blizu odru, da bo obstajala nevarnost, da kateri od igralcev pljune name ali se mi zareži v obraz ali skoči z odra in se postavi iz oči v oči z naključno gledalko ali gledalcem iz prvih vrst." Odlomek iz zapisa Lare Paukovič ter podobni zapisi sestavljajo rubriko Pismo mojemu igralcu, na portalu SiGledal. V oddaji Oder bomo gostili pobudnico akcije Pismo mojemu igralcu, Tamaro Matevc, ki je ob Samu M. Strelcu in Gregorju Matevcu ustanoviteljica in vodja slovenskega gledališkega portala SiGledal ter slišali nekaj Pisem mojemu igralcu, mojemu gledališču, mojemu lučkarju in podobno. Vabimo vas k poslušanju! likovna podoba: SiGledal
"Hrepenim po času, ko se bom v objem gledališča lahko spet skrila brez maske, ko bom lahko sedela tako blizu odru, da bo obstajala nevarnost, da kateri od igralcev pljune name ali se mi zareži v obraz ali skoči z odra in se postavi iz oči v oči z naključno gledalko ali gledalcem iz prvih vrst." Odlomek iz zapisa Lare Paukovič ter podobni zapisi sestavljajo rubriko Pismo mojemu igralcu, na portalu SiGledal. V oddaji Oder bomo gostili pobudnico akcije Pismo mojemu igralcu, Tamaro Matevc, ki je ob Samu M. Strelcu in Gregorju Matevcu ustanoviteljica in vodja slovenskega gledališkega portala SiGledal ter slišali nekaj Pisem mojemu igralcu, mojemu gledališču, mojemu lučkarju in podobno. Vabimo vas k poslušanju! likovna podoba: SiGledal
Zakaj bežiš in kam? Kaj je razlog odhoda in kaj je motiv novega iskanja? Prav zdaj, ko je svet zastal, ko je korona številne teme potisnila v ozadje, je pravi čas, da govorimo tudi o migracijah. V premiernem ciklu Obrazi migracij, ki se na programu Ars začne 1. marca, šest radijskih iger tujih in ene domače avtorice dopolnijo pogovori s strokovnjaki in aktivisti. To nakazuje, da je tokrat v ospredju žgoča problematika, na katero velja opozoriti večplastno in širše – v kombinaciji umetniškega, bolj sublimnega in hkrati v pogovorih bolj analitičnega opisovanja družbenih pojavov. Dramaturginja Vilma Štritof je idejo za projekt dobila kot članica dramaturške ekipe, ki je v okviru norveške agencije za kulturno izmenjavo na področju uprizoritvenih umetnosti pred leti trikrat gostovala na Kitajskem (Peking, Šanghaj, Guangzhou) v daljšem procesu delavnic dramskega pisanja s temo različnih tipov migracij.
Zakaj bežiš in kam? Kaj je razlog odhoda in kaj je motiv novega iskanja? Prav zdaj, ko je svet zastal, ko je korona številne teme potisnila v ozadje, je pravi čas, da govorimo tudi o migracijah. V premiernem ciklu Obrazi migracij, ki se na programu Ars začne 1. marca, šest radijskih iger tujih in ene domače avtorice dopolnijo pogovori s strokovnjaki in aktivisti. To nakazuje, da je tokrat v ospredju žgoča problematika, na katero velja opozoriti večplastno in širše – v kombinaciji umetniškega, bolj sublimnega in hkrati v pogovorih bolj analitičnega opisovanja družbenih pojavov. Dramaturginja Vilma Štritof je idejo za projekt dobila kot članica dramaturške ekipe, ki je v okviru norveške agencije za kulturno izmenjavo na področju uprizoritvenih umetnosti pred leti trikrat gostovala na Kitajskem (Peking, Šanghaj, Guangzhou) v daljšem procesu delavnic dramskega pisanja s temo različnih tipov migracij.
Posvečamo se spletnim pojavnostim gledališča, uprizoritvam, ki se kot živ odrski dogodek odvijejo ne le pred praznim avditorijem, temveč predvsem v spletnem prenosu. V času zaprtja gledaliških dvoran zaradi pandemije covid-19 gledališča na spletu in družbenih omrežjih delijo arhivske posnetke predstav in tako (tudi z drugimi vsebinami) iščejo načine komunikacije ter ohranjanja stika z občinstvi. Nekatera pa na splet selijo tudi živo odigrane ponovitve predstav in premierne uprizoritve. Kako gledališče kljub omejenemu javnemu življenju ohranja svojo živost? Sploh lahko živi v neposrednih spletnih prenosih? Bodo spletni formati prinesli za gledališče trajne posledice? Tudi o tem z direktorjem Slovenskega mladinskega gledališča Tiborjem Miheličem Syedom, članom KUD Moment, igralcem Urošem Kaurinom, kritičarko Niko Arhar in predstavnikom spletne platforme Tretji oder Ladom Bizovičarjem.
Posvečamo se spletnim pojavnostim gledališča, uprizoritvam, ki se kot živ odrski dogodek odvijejo ne le pred praznim avditorijem, temveč predvsem v spletnem prenosu. V času zaprtja gledaliških dvoran zaradi pandemije covid-19 gledališča na spletu in družbenih omrežjih delijo arhivske posnetke predstav in tako (tudi z drugimi vsebinami) iščejo načine komunikacije ter ohranjanja stika z občinstvi. Nekatera pa na splet selijo tudi živo odigrane ponovitve predstav in premierne uprizoritve. Kako gledališče kljub omejenemu javnemu življenju ohranja svojo živost? Sploh lahko živi v neposrednih spletnih prenosih? Bodo spletni formati prinesli za gledališče trajne posledice? Tudi o tem z direktorjem Slovenskega mladinskega gledališča Tiborjem Miheličem Syedom, članom KUD Moment, igralcem Urošem Kaurinom, kritičarko Niko Arhar in predstavnikom spletne platforme Tretji oder Ladom Bizovičarjem.
V oddaji gostimo plesnega zgodovinarja, kritika in publicista Roka Vevarja. Vevar že desetletja spremlja in beleži sodobne scenske prakse, še posebej polje sodobnega plesa, njegove zgodovine in številnih odvodov. Je ustanovitelj posrečeno naslovljenega Začasnega slovenskega plesnega arhiva in član mednarodne plesne mreže Nomad Dance Academy. V svoji prejšnji knjigi je popisal in kontekstualiziral slovensko sodobnoplesno publicistko prve polovice 20. stoletja, njegova zadnja knjiga Ksenija, Xenia: Londonska plesna leta Ksenije Hribar 1960-1978 pa je izšla v sozaložništvu Zavoda Maska, Javnega sklada za kulturne dejavnosti in mreže Nomad Dance Academy. V knjigi, o kateri teče pogovor v oddaji, se Vevar posveča Kseniji Hribar oziroma širšemu kontekstu šestdesetih in sedemdesetih let 20. stoletja, ki jih je plesalka in koreografinja preživela v Londonu, takratni kulturni metropoli, spregovorimo pa tudi o vplivu njenih izkušenj na profesionalizacijo slovenske sodobnoplesne scene.
V oddaji gostimo plesnega zgodovinarja, kritika in publicista Roka Vevarja. Vevar že desetletja spremlja in beleži sodobne scenske prakse, še posebej polje sodobnega plesa, njegove zgodovine in številnih odvodov. Je ustanovitelj posrečeno naslovljenega Začasnega slovenskega plesnega arhiva in član mednarodne plesne mreže Nomad Dance Academy. V svoji prejšnji knjigi je popisal in kontekstualiziral slovensko sodobnoplesno publicistko prve polovice 20. stoletja, njegova zadnja knjiga Ksenija, Xenia: Londonska plesna leta Ksenije Hribar 1960-1978 pa je izšla v sozaložništvu Zavoda Maska, Javnega sklada za kulturne dejavnosti in mreže Nomad Dance Academy. V knjigi, o kateri teče pogovor v oddaji, se Vevar posveča Kseniji Hribar oziroma širšemu kontekstu šestdesetih in sedemdesetih let 20. stoletja, ki jih je plesalka in koreografinja preživela v Londonu, takratni kulturni metropoli, spregovorimo pa tudi o vplivu njenih izkušenj na profesionalizacijo slovenske sodobnoplesne scene.
V tokratni oddaji Oder bomo poskušali ugotoviti kakšno je razmerje med filozofijo in umetnostjo, v središču katere je gledališče, ta »čudni javni kraj«, umetnost dogodka in dejanja, institucija bistvena za državo in njena antiteza. Nedavno je namreč v knjižnici MGL izšla razprava Alaina Badiou-ja Rapsodija za gledališče, ki ji je dodan tudi krajši spis Gledališče in filozofija …
V tokratni oddaji Oder bomo poskušali ugotoviti kakšno je razmerje med filozofijo in umetnostjo, v središču katere je gledališče, ta »čudni javni kraj«, umetnost dogodka in dejanja, institucija bistvena za državo in njena antiteza. Nedavno je namreč v knjižnici MGL izšla razprava Alaina Badiou-ja Rapsodija za gledališče, ki ji je dodan tudi krajši spis Gledališče in filozofija …
V oddaji se pogovarjamo s cirkuško skupino Mismo Nismo, ki je v Tovarni Rog vzpostavila edinstven prostor – nezamenljivo središče cirkuškega dogajanja. Nasilna izpraznitev Roga je skupini odvzela prostor in sredstva delovanja, ob kritiki kulturne politike, ki preveva njihovo ustvarjanje, pa se bolj kot na brutalni cirkus moči osredotočamo predvsem na njihov navdihujoči novi cirkus in njegove potenciale. S člani skupine Mismo Nismo – Evo Zibler, Otonom Korošcem in Tjažem Juvanom – ter njihovo sodelavko, gledališko režiserko Nino Ramšak, govorimo o predstavah »Noise cirkus« in »Žonglerski koncert«, s katerima je kolektiv začrtal razvoj unikatne scenske govorice, podprte s premislekom cirkuških orodij ter drzno in humorno družbeno kritiko. Foto: Jahvo Joža (Cirkobalkana Zagreb 2020)
V oddaji se pogovarjamo s cirkuško skupino Mismo Nismo, ki je v Tovarni Rog vzpostavila edinstven prostor – nezamenljivo središče cirkuškega dogajanja. Nasilna izpraznitev Roga je skupini odvzela prostor in sredstva delovanja, ob kritiki kulturne politike, ki preveva njihovo ustvarjanje, pa se bolj kot na brutalni cirkus moči osredotočamo predvsem na njihov navdihujoči novi cirkus in njegove potenciale. S člani skupine Mismo Nismo – Evo Zibler, Otonom Korošcem in Tjažem Juvanom – ter njihovo sodelavko, gledališko režiserko Nino Ramšak, govorimo o predstavah »Noise cirkus« in »Žonglerski koncert«, s katerima je kolektiv začrtal razvoj unikatne scenske govorice, podprte s premislekom cirkuških orodij ter drzno in humorno družbeno kritiko. Foto: Jahvo Joža (Cirkobalkana Zagreb 2020)
V oddaji se posvečamo enemu manj vidnih gledaliških poklicev, čeprav so njegovi učinki med odrsko najmočnejšimi (in pomenljivimi). »Žlahtni zborni jezik«, kot bi rekel prvi utrjevalec jezikovne podobe slovenskih odrov Oton Župančič. Pogovarjamo se z enim najbolj priznanih gledaliških lektorjev Srečkom Fišerjem, ki ima s skoraj štirimi desetletji lektorskega dela bogate izkušnje s spremembami razumevanja funkcije in posebnosti odrskega govora. Dotaknemo pa se tudi njegovega izjemnega prevodnega opusa. Oddajo je pripravil Rok Bozovičar.
V oddaji se posvečamo enemu manj vidnih gledaliških poklicev, čeprav so njegovi učinki med odrsko najmočnejšimi (in pomenljivimi). »Žlahtni zborni jezik«, kot bi rekel prvi utrjevalec jezikovne podobe slovenskih odrov Oton Župančič. Pogovarjamo se z enim najbolj priznanih gledaliških lektorjev Srečkom Fišerjem, ki ima s skoraj štirimi desetletji lektorskega dela bogate izkušnje s spremembami razumevanja funkcije in posebnosti odrskega govora. Dotaknemo pa se tudi njegovega izjemnega prevodnega opusa. Oddajo je pripravil Rok Bozovičar.
Na začetku leta se je poslovil véliki praktik ter mislec gledališča in družbe Dušan Jovanović. Gledališki režiser in dramatik, a tudi ustanovitelj in umetniški vodja gledališč, ki je obenem vrsto let poučeval na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo ter se kot avtor podpisal pod številne eseje, kolumne, televizijske scenarije in še marsikaj. V Odru se bomo spomnili nekaterih njegovih najvidnejših režijskih in dramskih dosežkov, nagrajenih z Grumovimi nagradami in nagradami Borštnikovega srečanja. Oddaja je bila posneta pred letom dni v počastitev njegovega 80. rojstnega dne. Pripravili sta jo teatrologinja Ana Perne in dramaturginja Petra Tanko. Foto: Miloš Ojdanić (MMC)
Na začetku leta se je poslovil véliki praktik ter mislec gledališča in družbe Dušan Jovanović. Gledališki režiser in dramatik, a tudi ustanovitelj in umetniški vodja gledališč, ki je obenem vrsto let poučeval na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo ter se kot avtor podpisal pod številne eseje, kolumne, televizijske scenarije in še marsikaj. V Odru se bomo spomnili nekaterih njegovih najvidnejših režijskih in dramskih dosežkov, nagrajenih z Grumovimi nagradami in nagradami Borštnikovega srečanja. Oddaja je bila posneta pred letom dni v počastitev njegovega 80. rojstnega dne. Pripravili sta jo teatrologinja Ana Perne in dramaturginja Petra Tanko. Foto: Miloš Ojdanić (MMC)
»Pravljice ne živijo le v neštetih različicah različnih pripovedovalcev, ampak celo v mnogih različicah istega pripovedovalca.« Spremeni se poudarek, spremeni se pomen. Pretočna in živa se ne pusti ujeti v »v dokončne in enopomenske sodbe«. Pravljica, ki je kaj vredna. O pripovedovanju nekoč in danes, o občutku za zgodbo, njeno obliko in njeno sporočilnost pa več v oddaji Oder. Naša gostja bo pesnica, pisateljica in pripovedovalka Anja Štefan. Foto: Urška Boljkovac, LGL (iz lutkovne predstave Štiri črne mravljice po pravljici Anje Štefan)
»Pravljice ne živijo le v neštetih različicah različnih pripovedovalcev, ampak celo v mnogih različicah istega pripovedovalca.« Spremeni se poudarek, spremeni se pomen. Pretočna in živa se ne pusti ujeti v »v dokončne in enopomenske sodbe«. Pravljica, ki je kaj vredna. O pripovedovanju nekoč in danes, o občutku za zgodbo, njeno obliko in njeno sporočilnost pa več v oddaji Oder. Naša gostja bo pesnica, pisateljica in pripovedovalka Anja Štefan. Foto: Urška Boljkovac, LGL (iz lutkovne predstave Štiri črne mravljice po pravljici Anje Štefan)
Kako si delimo prostor in čas? Nekoč je bil človek pokopan tam, kjer je umrl. Je v pesmi Ograjen prostor zapisal Vojo Šindolić. »Sredi travnika, ob vznožju pečine, ob reki, v gozdu – tako si je delil prostor in čas z rastlinami in živalmi, svojimi tovariši na zemlji.« Kako si delimo prostor in čas? »Na eni strani imamo eno vrsto, to je človek, na drugi strani pa 7,77 milijona vrst, ki so živali. To je radikalna nesimetrija. Kajti te živali so si med seboj veliko bolj različne kot so nekatere te živali različne od človeka,« pove filozof Tomaž Grušovnik. O tem, kako si delimo prostor in čas, zvok, besede, tišino – bomo v tokratni oddaji Oder razmišljali na primeru radiofonske dokumentarne igre Glas šakala Pie Brezavšček, Tine Kozin, Barbare Krajnc Avdić, Saške Rakef, Petre Veber in Bojane Šaljić Podešva. Igra, zvočno jo je oblikoval Matjaž Miklič, brala sta Aleksander Golja in Ivan Lotrič, interpretacija poezije Vesna Jevnikar, Blaž Šef in Nataša Živković, bo kot performativna kompozicija za posameznico, prostor in zvok, premierno uprizorjena 31. decembra. Ura in lokacija izvedbe bo individualno usklajena s poslušalko/poslušalcem, v Odru pa lahko poslušate izbrane odlomke iz dela, ki jih bo pospremil pogovor z dramaturginjo Pio Brezavšček in skladateljico Bojano Šaljić Podešva. FOTO: Glas šakala (Petra Veber)
Kako si delimo prostor in čas? Nekoč je bil človek pokopan tam, kjer je umrl. Je v pesmi Ograjen prostor zapisal Vojo Šindolić. »Sredi travnika, ob vznožju pečine, ob reki, v gozdu – tako si je delil prostor in čas z rastlinami in živalmi, svojimi tovariši na zemlji.« Kako si delimo prostor in čas? »Na eni strani imamo eno vrsto, to je človek, na drugi strani pa 7,77 milijona vrst, ki so živali. To je radikalna nesimetrija. Kajti te živali so si med seboj veliko bolj različne kot so nekatere te živali različne od človeka,« pove filozof Tomaž Grušovnik. O tem, kako si delimo prostor in čas, zvok, besede, tišino – bomo v tokratni oddaji Oder razmišljali na primeru radiofonske dokumentarne igre Glas šakala Pie Brezavšček, Tine Kozin, Barbare Krajnc Avdić, Saške Rakef, Petre Veber in Bojane Šaljić Podešva. Igra, zvočno jo je oblikoval Matjaž Miklič, brala sta Aleksander Golja in Ivan Lotrič, interpretacija poezije Vesna Jevnikar, Blaž Šef in Nataša Živković, bo kot performativna kompozicija za posameznico, prostor in zvok, premierno uprizorjena 31. decembra. Ura in lokacija izvedbe bo individualno usklajena s poslušalko/poslušalcem, v Odru pa lahko poslušate izbrane odlomke iz dela, ki jih bo pospremil pogovor z dramaturginjo Pio Brezavšček in skladateljico Bojano Šaljić Podešva. FOTO: Glas šakala (Petra Veber)
Po slovenskih gledališčih poskušajo slediti začrtanim programom, se povsem prilagoditi na razmere in poiskati alternative, ki jih bodo povezovale z gledališko publiko tudi v koronskem, posebnem in prednovoletnem času.
Po slovenskih gledališčih poskušajo slediti začrtanim programom, se povsem prilagoditi na razmere in poiskati alternative, ki jih bodo povezovale z gledališko publiko tudi v koronskem, posebnem in prednovoletnem času.
Čez tri dni bo minilo petdeset let odkar je umrl Stane Sever, veliki slovenski dramski igralec. Ob tej okrogli obletnici se ga spominjamo z zapisom režiserja Aleša Jana z naslovom Stane Sever v radijskem mediju. Program tedanjega radia Ljubljana, zdaj radia Slovenija, je obogatil z izjemnimi interpretacijami poezije, proznih del in dramskih vlog, kar desetletja po njegovi smrti hrani naš arhiv.
Čez tri dni bo minilo petdeset let odkar je umrl Stane Sever, veliki slovenski dramski igralec. Ob tej okrogli obletnici se ga spominjamo z zapisom režiserja Aleša Jana z naslovom Stane Sever v radijskem mediju. Program tedanjega radia Ljubljana, zdaj radia Slovenija, je obogatil z izjemnimi interpretacijami poezije, proznih del in dramskih vlog, kar desetletja po njegovi smrti hrani naš arhiv.
V spomin na dr. Zoro Konjajev, veliko strokovnjakinjo na področju pediatrije in vse življenje dejavno slovensko intelektualko, bomo v oddaji Oder poslušali pričevanja in spomine na Slovensko narodno gledališče na osvobojenem ozemlju. Delovalo je med januarjem 1944 in sredino leta 1945, v Črnomlju. Doktorico Zoro Konjajev, ki je takrat delala kot bolničarka v civilni bolnišnici v Kanižarici ter igralko Ivanko Mežan, ki je aktivna še danes, in je svoje znanje pridobivala na odru Slovenskega narodnega gledališča v Črnomlju, smo pred mikrofon povabili leta 2014, po tem, ko je na Festivalu Borštnikovo srečanje potekal simpozij o partizanskem gledališču. Njuna pripoved je spomin na živo izkušnjo ustvarjalne vneme v najtežjih duhovnih in materialnih pogojih, ki pomeni temelj slovenskega gledališča in širše povojne kulturne krajine. Pogovor začenja dr. Zora Konjajev, ki opisuje začetne pogoje za ustanovitev gledališča in drugih državotvornih in institucij v Črnomlju in njegovi okolici konec leta 1943 in pozneje. Vabimo vas k poslušanju! na fotografiji: udeleženci gledališkega tečaja v Črnomlju (1944). Foto: Vinko Bavec. Vir.: Arhiv CTF UL AGRFT
V spomin na dr. Zoro Konjajev, veliko strokovnjakinjo na področju pediatrije in vse življenje dejavno slovensko intelektualko, bomo v oddaji Oder poslušali pričevanja in spomine na Slovensko narodno gledališče na osvobojenem ozemlju. Delovalo je med januarjem 1944 in sredino leta 1945, v Črnomlju. Doktorico Zoro Konjajev, ki je takrat delala kot bolničarka v civilni bolnišnici v Kanižarici ter igralko Ivanko Mežan, ki je aktivna še danes, in je svoje znanje pridobivala na odru Slovenskega narodnega gledališča v Črnomlju, smo pred mikrofon povabili leta 2014, po tem, ko je na Festivalu Borštnikovo srečanje potekal simpozij o partizanskem gledališču. Njuna pripoved je spomin na živo izkušnjo ustvarjalne vneme v najtežjih duhovnih in materialnih pogojih, ki pomeni temelj slovenskega gledališča in širše povojne kulturne krajine. Pogovor začenja dr. Zora Konjajev, ki opisuje začetne pogoje za ustanovitev gledališča in drugih državotvornih in institucij v Črnomlju in njegovi okolici konec leta 1943 in pozneje. Vabimo vas k poslušanju! na fotografiji: udeleženci gledališkega tečaja v Črnomlju (1944). Foto: Vinko Bavec. Vir.: Arhiv CTF UL AGRFT
“Sodelujte v predstavi, ki se bo zdaj zdaj začela. In ko se boste vrnili domov, s svojimi bližnjimi igrajte v svojih lastnih igrah. Iščite tisto, kar zmeraj prezrete: tisto, kar je očitno. Kajti gledališče ni samo družabni dogodek, je način življenja. Vsak izmed nas je igralec, akter. Ni dovolj, da samo živimo v svetu, moramo ga dejavno spreminjati”, je leta 2009 zapisal Augusto Boal, brazilski režiser in dramatik. V petdesetih letih prejšnjega stoletja med diktaturo brazilske vojske začne Augusto Boal razvijati gledališke tehnike, s pomočjo katerih bi znotraj represivne družbene ureditve odprl prostor javnemu govoru in kritičnemu mišljenju. Opirajoč se na kultno knjigo edukatorja Paula Freiere 'Pedagogika zatiranih', razvije tehnike, ki temeljijo na kolektivnem ustvarjanju in aktivni participaciji občinstva – tehnike, danes poznane pod imenom Gledališče zatiranih. Le-te gledajočega spremenijo v delujočega; paradigmo odgovorov zamenjajo s paradigmo vprašanj; sprožijo kritično analizo družbe. V želji iniciirati spremembe. Ob izidu slovenskega prevoda knjige InExActArt: Autopoietsko gledališče Augusta Boala, priročnik za delo z metodo gledališča zatiranih avtorice dr. Birgit Fritz, lahko v Odru prisluhnete pogovoru z avtorico. Pogovor smo posneli leta 2010, ko je v Sloveniji zasejala prvo seme gledališča zatiranih. Z dr. Birgit Fritz se je pogovarjala Saška Rakef.
“Sodelujte v predstavi, ki se bo zdaj zdaj začela. In ko se boste vrnili domov, s svojimi bližnjimi igrajte v svojih lastnih igrah. Iščite tisto, kar zmeraj prezrete: tisto, kar je očitno. Kajti gledališče ni samo družabni dogodek, je način življenja. Vsak izmed nas je igralec, akter. Ni dovolj, da samo živimo v svetu, moramo ga dejavno spreminjati”, je leta 2009 zapisal Augusto Boal, brazilski režiser in dramatik. V petdesetih letih prejšnjega stoletja med diktaturo brazilske vojske začne Augusto Boal razvijati gledališke tehnike, s pomočjo katerih bi znotraj represivne družbene ureditve odprl prostor javnemu govoru in kritičnemu mišljenju. Opirajoč se na kultno knjigo edukatorja Paula Freiere 'Pedagogika zatiranih', razvije tehnike, ki temeljijo na kolektivnem ustvarjanju in aktivni participaciji občinstva – tehnike, danes poznane pod imenom Gledališče zatiranih. Le-te gledajočega spremenijo v delujočega; paradigmo odgovorov zamenjajo s paradigmo vprašanj; sprožijo kritično analizo družbe. V želji iniciirati spremembe. Ob izidu slovenskega prevoda knjige InExActArt: Autopoietsko gledališče Augusta Boala, priročnik za delo z metodo gledališča zatiranih avtorice dr. Birgit Fritz, lahko v Odru prisluhnete pogovoru z avtorico. Pogovor smo posneli leta 2010, ko je v Sloveniji zasejala prvo seme gledališča zatiranih. Z dr. Birgit Fritz se je pogovarjala Saška Rakef.
18. novembra 2020 mineva 90 let od rojstva Gregorja Strniše, slovenskega pesnika, dramatika, esejista in pisca besedil za popevke. Njegovo dramsko delo se skupaj z deli Daneta Zajca uvršča v vrhunec slovenske poetične drame, posebnost Strniševe poetike pa je metafizična razsežnost, ki pesniku ponuja izhod iz večnega boja človeških dualizmov, na prvem mestu dobrega in zla. Drama Ljudožerci, ki se dogaja v letu konca druge svetovne vojne v Trnovem v Ljubljani, je v tem pogledu najbolj radikalna, tudi podnaslovljena je: Mrtvaški ples. V oddaji Oder danes ponavljamo oddajo Od premiere do premiere, Ljudožerci, ki so jo v Igranem programu - takrat – Radia Ljubljana posneli leta 1988, po premieri Ljudožercev v Primorskem dramskem gledališču, danes Slovenskem narodnem gledališču Nova Gorica. Predstavo je režiral Mile Korun, ki je, skupaj z novogoriškimi igralci, pripravil tudi radijsko izvedbo. Mimogrede, Mile Korun je Ljudožerce režiral trikrat, poleg omenjene še uprizoritvi leta 1977 v Mestnem gledališču ljubljanskem ter v ljubljanski Drami, leta 2002. Urednik oddaj Od premiere do premiere je bil dramaturg Borut Trekman, ki je tudi avtor spremne besede. Vabimo vas k poslušanju! foto: arhiv RTVSLO
18. novembra 2020 mineva 90 let od rojstva Gregorja Strniše, slovenskega pesnika, dramatika, esejista in pisca besedil za popevke. Njegovo dramsko delo se skupaj z deli Daneta Zajca uvršča v vrhunec slovenske poetične drame, posebnost Strniševe poetike pa je metafizična razsežnost, ki pesniku ponuja izhod iz večnega boja človeških dualizmov, na prvem mestu dobrega in zla. Drama Ljudožerci, ki se dogaja v letu konca druge svetovne vojne v Trnovem v Ljubljani, je v tem pogledu najbolj radikalna, tudi podnaslovljena je: Mrtvaški ples. V oddaji Oder danes ponavljamo oddajo Od premiere do premiere, Ljudožerci, ki so jo v Igranem programu - takrat – Radia Ljubljana posneli leta 1988, po premieri Ljudožercev v Primorskem dramskem gledališču, danes Slovenskem narodnem gledališču Nova Gorica. Predstavo je režiral Mile Korun, ki je, skupaj z novogoriškimi igralci, pripravil tudi radijsko izvedbo. Mimogrede, Mile Korun je Ljudožerce režiral trikrat, poleg omenjene še uprizoritvi leta 1977 v Mestnem gledališču ljubljanskem ter v ljubljanski Drami, leta 2002. Urednik oddaj Od premiere do premiere je bil dramaturg Borut Trekman, ki je tudi avtor spremne besede. Vabimo vas k poslušanju! foto: arhiv RTVSLO
Kako iz besedila izluščiti dramaturški ključ, ki določi izbiro lutkovne tehnologije? Kako sporočilo predstave prikazati z oblikami, barvami, uporabljenimi materiali? V tokratni oddaji Oder bomo spregovorili o celostnem oblikovanju lutkovne predstave. Naša sogovornica bo vizualna umetnica, scenografka, kostumografka in slikarka Agata Freyer, ki je oblikovala lutke za več kot 40 lutkovnih predstav, od marionet na žici do lutk tradicionalnega japonskega gledališča bunraku. Po poti Od skice do lutke – istoimenska razstava je bila leta 2015 na ogled v Bežigrajski galeriji – se je z Agato Freyer sprehodila Saška Rakef. Na fotografiji: lutkovna oblikovalka in akademska slikarka Agata Freyer
Kako iz besedila izluščiti dramaturški ključ, ki določi izbiro lutkovne tehnologije? Kako sporočilo predstave prikazati z oblikami, barvami, uporabljenimi materiali? V tokratni oddaji Oder bomo spregovorili o celostnem oblikovanju lutkovne predstave. Naša sogovornica bo vizualna umetnica, scenografka, kostumografka in slikarka Agata Freyer, ki je oblikovala lutke za več kot 40 lutkovnih predstav, od marionet na žici do lutk tradicionalnega japonskega gledališča bunraku. Po poti Od skice do lutke – istoimenska razstava je bila leta 2015 na ogled v Bežigrajski galeriji – se je z Agato Freyer sprehodila Saška Rakef. Na fotografiji: lutkovna oblikovalka in akademska slikarka Agata Freyer
Kako poiskati srednjo mero ali pravo mero, ko nas kaos nevednosti, pomešan z epidemičnim strahom, preobilje informacij, nepoznavanje in nezaupanje v relevantna znanstvena dognanja ali odločitve različnih oblasti, napeljujejo v razlage po načelih teorije zarot? S temi vprašanji so se v ozadju, za spuščeno gledališko zaveso ukvarjali že pred meseci na debatah mednarodnega gledliškega festivala Mladi levi, saj je polje umetnosti morda najbolj varen in svoboden prostor za pogovore in razmisleke o pravih merah in radikalnostih, tako v gledališču kot dejanskosti. Nekaj iskric tokrat v oddaji Oder, ki bo posvečena trem obravnavanim temam, o katerih so pred meseci svojo razmišljanja delili dr. Renata Salecl, Jure Novak, Miloš Kosec, Muanis Sinanović, Katarina Stegnar in Tjaša Pureber.
Kako poiskati srednjo mero ali pravo mero, ko nas kaos nevednosti, pomešan z epidemičnim strahom, preobilje informacij, nepoznavanje in nezaupanje v relevantna znanstvena dognanja ali odločitve različnih oblasti, napeljujejo v razlage po načelih teorije zarot? S temi vprašanji so se v ozadju, za spuščeno gledališko zaveso ukvarjali že pred meseci na debatah mednarodnega gledliškega festivala Mladi levi, saj je polje umetnosti morda najbolj varen in svoboden prostor za pogovore in razmisleke o pravih merah in radikalnostih, tako v gledališču kot dejanskosti. Nekaj iskric tokrat v oddaji Oder, ki bo posvečena trem obravnavanim temam, o katerih so pred meseci svojo razmišljanja delili dr. Renata Salecl, Jure Novak, Miloš Kosec, Muanis Sinanović, Katarina Stegnar in Tjaša Pureber.
Letos mineva petdeset let, odkar je bil na Borštnikovem srečanju prvič podeljen Borštnikov prstan, najvišje stanovsko priznanje za igralski opus. Prva prejemnica je bila Elvira Kralj, prvi prejemnik Vladimir Skrbinšek. S tem znamenitim slovenskim igralcem začenjamo oddajo 50 let Borštnikovega prstana: Prejemniki. To je druga od dveh oddaj, s katerima se posvečamo 50-letnici podeljevanja Borštnikovega prstana. V njej lahko spremljamo izbrane igralske stvaritve, predvsem dialoge med posameznimi prejemniki. Tudi tokrat pripoved in spomini Toneta Partljiča, dolgoletnega sopotnika Borštnikovega srečanja, širijo pogled na gledališki in festivalski utrip preteklih desetletij. Oddaji 50 let Borštnikovega prstana: Prejemnice in Prejemniki sta nastali v sodelovanju Tretjega programa RAS in Slovenskega gledališkega inštituta - gledališkega muzeja, avtorici oddaje sta Petra Tanko in Ana Perne. na fotografiji: Janez Škof v: Emil Filipčič, Psiha, Slovensko mladinsko gledališče, 1993/94. Foto: Tone Stojko. Vir: Ikonoteka SLOGI – Gledališki muzej.
Letos mineva petdeset let, odkar je bil na Borštnikovem srečanju prvič podeljen Borštnikov prstan, najvišje stanovsko priznanje za igralski opus. Prva prejemnica je bila Elvira Kralj, prvi prejemnik Vladimir Skrbinšek. S tem znamenitim slovenskim igralcem začenjamo oddajo 50 let Borštnikovega prstana: Prejemniki. To je druga od dveh oddaj, s katerima se posvečamo 50-letnici podeljevanja Borštnikovega prstana. V njej lahko spremljamo izbrane igralske stvaritve, predvsem dialoge med posameznimi prejemniki. Tudi tokrat pripoved in spomini Toneta Partljiča, dolgoletnega sopotnika Borštnikovega srečanja, širijo pogled na gledališki in festivalski utrip preteklih desetletij. Oddaji 50 let Borštnikovega prstana: Prejemnice in Prejemniki sta nastali v sodelovanju Tretjega programa RAS in Slovenskega gledališkega inštituta - gledališkega muzeja, avtorici oddaje sta Petra Tanko in Ana Perne. na fotografiji: Janez Škof v: Emil Filipčič, Psiha, Slovensko mladinsko gledališče, 1993/94. Foto: Tone Stojko. Vir: Ikonoteka SLOGI – Gledališki muzej.
Letos mineva petdeset let, odkar je bil na Borštnikovem srečanju prvič podeljen Borštnikov prstan, najvišje stanovsko priznanje za igralski opus. Prstan se po zgledu izjemne vloge, ki jo ima Ignacij Borštnik za slovensko gledališče – še posebej kot utemeljitelj slovenske gledališke igralske omike –, vsako leto podeljuje izmenično, kot navaja Pravilnik iz leta 1973, »najzaslužnejšemu slovenskemu dramskemu igralcu ali igralki«. V prvi od dveh oddaj, s katerima se posvečamo 50. obletnici podeljevanja Borštnikovega prstana, lahko spremljamo izbrane igralske stvaritve, predvsem dialoge med posameznimi prejemnicami, medtem ko drugo oddajo sestavljajo zvočni posnetki njihovih igralskih kolegov. Pripoved in spomini Toneta Partljiča, dolgoletnega sopotnika Borštnikovega srečanja, prepletajo izbrane odlomke in vzpostavljajo živ stik med nesnovno kulturno dediščino in današnjim dnem. V oddaji so uporabljeni: gradivo iz arhiva RTV Slovenija in gradivo, ki ga hrani Slovenski gledališki inštitut – Gledališki muzej ter zvočni zapisi iz videoposnetkov predstav v avtorstvu Toneta Stojka. Avtorici oddaje sta Petra Tanko in Ana Perne. Zvočno so jo sooblikovali tonski mojstri Radia Slovenija, končno zvočno podobo je oblikoval Miha Klemenčič. Vezno besedilo je brala Lidija Hartman, glasbena oprema: Marko Šetinc. Posneto v studiih Radia Slovenija in Radia Maribor, med julijem in oktobrom 2020. Oddaji 50 let Borštnikovega prstana: Prejemnice in Prejemniki sta nastali v sodelovanju med Tretjim programom RAS in Slovenskim gledališkim inštitutom - Gledališkim muzejem, avtorici obeh oddaj sta Petra Tanko in Ana Perne. Javno predvajanje na 55. Festivalu Borštnikovo srečanje je bilo 13. oktobra 2020, ob 14.05, v zgornji avli SNG Drame Maribor. na fotografiji: Vida Juvan (Borštnikov prstan 1977) in Elvira Kralj (Borštnikov prstan 1970, prva prejemnica nagrade) v: Joseph Kesselring, Arzenik in stare čipke, režija Žarko Petan, Drama SNG v Ljubljani, sezona 1963/64. Avtor fotografije: Vlastja Simončič vir: Ikonoteka SLOGI – Gledališki muzej.
Letos mineva petdeset let, odkar je bil na Borštnikovem srečanju prvič podeljen Borštnikov prstan, najvišje stanovsko priznanje za igralski opus. Prstan se po zgledu izjemne vloge, ki jo ima Ignacij Borštnik za slovensko gledališče – še posebej kot utemeljitelj slovenske gledališke igralske omike –, vsako leto podeljuje izmenično, kot navaja Pravilnik iz leta 1973, »najzaslužnejšemu slovenskemu dramskemu igralcu ali igralki«. V prvi od dveh oddaj, s katerima se posvečamo 50. obletnici podeljevanja Borštnikovega prstana, lahko spremljamo izbrane igralske stvaritve, predvsem dialoge med posameznimi prejemnicami, medtem ko drugo oddajo sestavljajo zvočni posnetki njihovih igralskih kolegov. Pripoved in spomini Toneta Partljiča, dolgoletnega sopotnika Borštnikovega srečanja, prepletajo izbrane odlomke in vzpostavljajo živ stik med nesnovno kulturno dediščino in današnjim dnem. V oddaji so uporabljeni: gradivo iz arhiva RTV Slovenija in gradivo, ki ga hrani Slovenski gledališki inštitut – Gledališki muzej ter zvočni zapisi iz videoposnetkov predstav v avtorstvu Toneta Stojka. Avtorici oddaje sta Petra Tanko in Ana Perne. Zvočno so jo sooblikovali tonski mojstri Radia Slovenija, končno zvočno podobo je oblikoval Miha Klemenčič. Vezno besedilo je brala Lidija Hartman, glasbena oprema: Marko Šetinc. Posneto v studiih Radia Slovenija in Radia Maribor, med julijem in oktobrom 2020. Oddaji 50 let Borštnikovega prstana: Prejemnice in Prejemniki sta nastali v sodelovanju med Tretjim programom RAS in Slovenskim gledališkim inštitutom - Gledališkim muzejem, avtorici obeh oddaj sta Petra Tanko in Ana Perne. Javno predvajanje na 55. Festivalu Borštnikovo srečanje je bilo 13. oktobra 2020, ob 14.05, v zgornji avli SNG Drame Maribor. na fotografiji: Vida Juvan (Borštnikov prstan 1977) in Elvira Kralj (Borštnikov prstan 1970, prva prejemnica nagrade) v: Joseph Kesselring, Arzenik in stare čipke, režija Žarko Petan, Drama SNG v Ljubljani, sezona 1963/64. Avtor fotografije: Vlastja Simončič vir: Ikonoteka SLOGI – Gledališki muzej.
Po dolgih desetletjih iskanja ustrezne rešitve, se Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo Univerze v Ljubljani končno nasmihajo lepši časi in s tem boljši pogoji za poučevanje umetnosti, zajetih v nazivu. Ob Aškerčevi cesti v Ljubljani, na mestu, kjer je bila do selitve Fakulteta za kemijo, so zgradili popolnoma novo stavbo – kar se je pokazalo kot finančno najustreznejša možnost – ki pa je ohranila vse elemente kulturne dediščine, ki so jo Ljubljani in Sloveniji zapustili Plečnikovi študenti v 30-ih letih minulega stoletja. Na gradbišču nove AGRFT smo se srečali s Tomažem Gubenškom, dekanom Akademije, in se pogovorili tako o novi stavbi kot tudi Akademiji kot ustanovi z določenimi zahtevami in nujnostmi. foto: arhiv UL AGRFT
Po dolgih desetletjih iskanja ustrezne rešitve, se Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo Univerze v Ljubljani končno nasmihajo lepši časi in s tem boljši pogoji za poučevanje umetnosti, zajetih v nazivu. Ob Aškerčevi cesti v Ljubljani, na mestu, kjer je bila do selitve Fakulteta za kemijo, so zgradili popolnoma novo stavbo – kar se je pokazalo kot finančno najustreznejša možnost – ki pa je ohranila vse elemente kulturne dediščine, ki so jo Ljubljani in Sloveniji zapustili Plečnikovi študenti v 30-ih letih minulega stoletja. Na gradbišču nove AGRFT smo se srečali s Tomažem Gubenškom, dekanom Akademije, in se pogovorili tako o novi stavbi kot tudi Akademiji kot ustanovi z določenimi zahtevami in nujnostmi. foto: arhiv UL AGRFT
Novi boji mladih v Klubu dolenjskih visokošolcev in sodobne gledališke vizije.
Novi boji mladih v Klubu dolenjskih visokošolcev in sodobne gledališke vizije.
Gledališka revija Maska je prvič izšla septembra leta 1920, bila je prva gledališka revija v Kraljevini SHS in v Evropi. Žal je po letu dnu ugasnila, vendar se je sredi 80-ih, pod imenom Maske ponovno zbudila, leta 1991 pa si ponovno nadela izvirno ime Maska. Od leta 1985 do danes izhaja kontinuirano. 100-letnica ustanovitve sovpada z izdajo 200. številke Maske. O pionirskem letu in okoliščinah, ki so botrovale nastanku in zatonu revije, bomo v oddaji Oder poslušali besedilo Katarine Kocijančič s Slovenskega gledališkega inštituta. O pomenu in poslanstvu revije Maska v sedanjosti, pa sta spregovorili urednici Pia Brezavšček in Alja Lobnik ter Janez Janša, direktor zavoda Maska. Vabimo vas k poslušanju! vir foto: slogi.si
Gledališka revija Maska je prvič izšla septembra leta 1920, bila je prva gledališka revija v Kraljevini SHS in v Evropi. Žal je po letu dnu ugasnila, vendar se je sredi 80-ih, pod imenom Maske ponovno zbudila, leta 1991 pa si ponovno nadela izvirno ime Maska. Od leta 1985 do danes izhaja kontinuirano. 100-letnica ustanovitve sovpada z izdajo 200. številke Maske. O pionirskem letu in okoliščinah, ki so botrovale nastanku in zatonu revije, bomo v oddaji Oder poslušali besedilo Katarine Kocijančič s Slovenskega gledališkega inštituta. O pomenu in poslanstvu revije Maska v sedanjosti, pa sta spregovorili urednici Pia Brezavšček in Alja Lobnik ter Janez Janša, direktor zavoda Maska. Vabimo vas k poslušanju! vir foto: slogi.si
V Prostorih igre je arhitektka, scenografinja in gledališča režiserka Meta Hočevar »spremenila generacije gledališčnikov in arhitektov, vseh, ki se z zadostno resnostjo ukvarjajo s prostori igre in vsakdana. Tako ne pretiravamo, če izjavimo, da so prostori igre Mete Hočevar spremenili zgodovino in fenomene slovenskega, jugoslovanskega in tudi evropskega gledališča.« Takole je v izčrpni študiji k drugi dopolnjeni izdaji Prostorov igre zapisal dramaturg in gledališki teoretik Tomaž Toporišič. Ta pomembna študija o prostoru v uprizoritvenih umetnostih, ki je prvič izšla leta 1998, pa je letos dobila nadaljevanje – knjigo Prostori mojega časa, ki je izšla v knjižnici MGL. O prostoru kot dramskem liku in vanj vpisanem pletu spominov in izkušenj se bom z Meto Hočevar pogovarjala Saška Rakef. Vabljeni k poslušanju. Na fotografiji: Meta Hočevar Foto: BoBo
V Prostorih igre je arhitektka, scenografinja in gledališča režiserka Meta Hočevar »spremenila generacije gledališčnikov in arhitektov, vseh, ki se z zadostno resnostjo ukvarjajo s prostori igre in vsakdana. Tako ne pretiravamo, če izjavimo, da so prostori igre Mete Hočevar spremenili zgodovino in fenomene slovenskega, jugoslovanskega in tudi evropskega gledališča.« Takole je v izčrpni študiji k drugi dopolnjeni izdaji Prostorov igre zapisal dramaturg in gledališki teoretik Tomaž Toporišič. Ta pomembna študija o prostoru v uprizoritvenih umetnostih, ki je prvič izšla leta 1998, pa je letos dobila nadaljevanje – knjigo Prostori mojega časa, ki je izšla v knjižnici MGL. O prostoru kot dramskem liku in vanj vpisanem pletu spominov in izkušenj se bom z Meto Hočevar pogovarjala Saška Rakef. Vabljeni k poslušanju. Na fotografiji: Meta Hočevar Foto: BoBo
Livija Pandur je gledališka umetnica, dramaturginja in režiserka, ki jo je zaznamovalo delo s svojim bratom, Tomažem Pandurjem. Pa ne zgolj v umetniških vidikih, tevmeč tudi v tem, da se ji je po bratovi tragični smrti odprla samostojna režiserska pot po različnih, prestižnih odrih in gledaliških hišah po vsej Evropi. S predstavo Alkestida, ki jo je lani režirala v Gledališču Marina Držića v Dubrovniku, so gostovali na letošnjem festivalu Ljubljana in ob tej priložnosti je Lidijo Pandur pred mikrofon povabila Martina Černe. Vabimo vas k poslušanju! Katarina Stegnar kot Alkestida v istoimenski predstavi Livije Pandur, mmc rtvslo.si, foto: Aljoša Rebolj
Livija Pandur je gledališka umetnica, dramaturginja in režiserka, ki jo je zaznamovalo delo s svojim bratom, Tomažem Pandurjem. Pa ne zgolj v umetniških vidikih, tevmeč tudi v tem, da se ji je po bratovi tragični smrti odprla samostojna režiserska pot po različnih, prestižnih odrih in gledaliških hišah po vsej Evropi. S predstavo Alkestida, ki jo je lani režirala v Gledališču Marina Držića v Dubrovniku, so gostovali na letošnjem festivalu Ljubljana in ob tej priložnosti je Lidijo Pandur pred mikrofon povabila Martina Černe. Vabimo vas k poslušanju! Katarina Stegnar kot Alkestida v istoimenski predstavi Livije Pandur, mmc rtvslo.si, foto: Aljoša Rebolj
Oder, oddaja o sočasnem gledališču, želi podrobno in čim bolj celostno spremljati in predstavljati trenutno domače gledališko dogajanje. Prav tako izpostavlja tudi pomembnejša mednarodna gledališka gibanja ter gostovanja tujih gledaliških skupin ali umetnikov pri nas. Ustvarjanje oddaje je aktualno in raziskovalno. ODER se srečuje s produkcijo slovenskih institucionalnih gledaliških hiš, neodvisne scene, plesnim gledališčem, opero ter mejnimi uprizoritvenimi praksami. Vključuje pregled sočasnih premier, pogovore z ustvarjalci, pregled festivalskega dogajanja in napoved pomembnejših prihodnjih dogodkov. Pogledamo tudi, kje gostujejo domači gledališčniki.
Oder, oddaja o sočasnem gledališču, želi podrobno in čim bolj celostno spremljati in predstavljati trenutno domače gledališko dogajanje. Prav tako izpostavlja tudi pomembnejša mednarodna gledališka gibanja ter gostovanja tujih gledaliških skupin ali umetnikov pri nas. Ustvarjanje oddaje je aktualno in raziskovalno. ODER se srečuje s produkcijo slovenskih institucionalnih gledaliških hiš, neodvisne scene, plesnim gledališčem, opero ter mejnimi uprizoritvenimi praksami. Vključuje pregled sočasnih premier, pogovore z ustvarjalci, pregled festivalskega dogajanja in napoved pomembnejših prihodnjih dogodkov. Pogledamo tudi, kje gostujejo domači gledališčniki.
Performans, ki zgodbo ustvarja na presečišču fiktivnega in realnega prostora … krajina okoli nas postaja scenografija … šumi našega vsakdana prodirajo v zvočno partituro in soustvarjajo umetniško delo … več o uprizoritvenih možnostih, ki jih geolokacijski večmedijski performans odpira v polju dramaturgije besedila, zvoka, prostora, v pogovoru z umetnico, arhitektko in scenografko Ireno Pivka in skladateljem ter intermedijskim umetnikom Branetom Zormanom. Foto: Cona
Performans, ki zgodbo ustvarja na presečišču fiktivnega in realnega prostora … krajina okoli nas postaja scenografija … šumi našega vsakdana prodirajo v zvočno partituro in soustvarjajo umetniško delo … več o uprizoritvenih možnostih, ki jih geolokacijski večmedijski performans odpira v polju dramaturgije besedila, zvoka, prostora, v pogovoru z umetnico, arhitektko in scenografko Ireno Pivka in skladateljem ter intermedijskim umetnikom Branetom Zormanom. Foto: Cona
Režiser Mile Korun je konec oktobra 2018 praznoval častitljiv osebni jubilej – 90-letnico rojstva. Našemu pomembnemu ustvarjalcu, ki je v slovenskih gledališčih podpisal prek sto režij, zato posvečamo radijski poklon. V sodelovanju z Ano Perne iz Slovenskega gledališkega inštituta smo ga sestavili z izborom zvočnih posnetkov. V Korunovem premišljevanju gledališča gotovo izstopa večkratna obravnava istih dramskih besedil. Tako se bomo tudi v oddaji osredotočili na zgodbo predstav iste dramske osnove. Od Hamleta kot ene paradigmatskih gledaliških predlog, ki se je je Korun režijsko lotil dvakrat, se bomo pomaknili h karakterističnemu dramskemu orisu slovenske doline … pa spet nazaj k Hamletu. Pohujšanje v dolini šentflorjanski ima v režiserjevem opusu posebno mesto. Da bi izvedeli zakaj in kako se je Korun v različnih obdobjih svojega režijskega ustvarjanja loteval znamenite slovenske farse, vas vabimo, da prisluhnete prepletu odlomkov iz Avdio zbirke Slovenskega gledališkega inštituta in arhiva Radia Slovenija. Na fotografiji: Mile Korun ob uprizoritvi Cankarjevega Pohujšanja v dolini šentflorjanski v ljubljanski Drami leta 1965. Vir: Ikonoteka SLOGI – Gledališki muzej.
Režiser Mile Korun je konec oktobra 2018 praznoval častitljiv osebni jubilej – 90-letnico rojstva. Našemu pomembnemu ustvarjalcu, ki je v slovenskih gledališčih podpisal prek sto režij, zato posvečamo radijski poklon. V sodelovanju z Ano Perne iz Slovenskega gledališkega inštituta smo ga sestavili z izborom zvočnih posnetkov. V Korunovem premišljevanju gledališča gotovo izstopa večkratna obravnava istih dramskih besedil. Tako se bomo tudi v oddaji osredotočili na zgodbo predstav iste dramske osnove. Od Hamleta kot ene paradigmatskih gledaliških predlog, ki se je je Korun režijsko lotil dvakrat, se bomo pomaknili h karakterističnemu dramskemu orisu slovenske doline … pa spet nazaj k Hamletu. Pohujšanje v dolini šentflorjanski ima v režiserjevem opusu posebno mesto. Da bi izvedeli zakaj in kako se je Korun v različnih obdobjih svojega režijskega ustvarjanja loteval znamenite slovenske farse, vas vabimo, da prisluhnete prepletu odlomkov iz Avdio zbirke Slovenskega gledališkega inštituta in arhiva Radia Slovenija. Na fotografiji: Mile Korun ob uprizoritvi Cankarjevega Pohujšanja v dolini šentflorjanski v ljubljanski Drami leta 1965. Vir: Ikonoteka SLOGI – Gledališki muzej.
»Lutkovno umetnost doživljam kot komorno glasbo, ki je ustvarjena enako genialno kot velika simfonija, zahteva pa veliko natančnejšo interpretacijo, da nas prepriča,« je v knjigi Vera v lutko zapisal lutkovni režiser in glasbenik Edi Majaron. Njegove lutkovne predstave so bile nagrajene za režijo, scensko glasbo ali celosten vtis na tekmovalnih festivalih, je prejemnik nagrade Prešernovega sklada Republike Slovenije za dosežke na področju lutkovne umetnosti in najvišje nagrade Republike Slovenije za življenjsko delo v vzgoji in izobraževanju; a tisto, kar še posebej odlikuje ustvarjalni opus Edija Majarona, je njegova ne le visoka strokovnost, temveč tudi neizmerna iskrenost in predvsem vera v lutko in vera v umetnost. Ob prihajajoči 80. obletnici njegovega rojstva smo v oddaji Oder z njim spregovorili o glasbi in režiji v lutkovni predstavi. Vabljeni k poslušanju. Na fotografiji: violončelist in režiser Edi Majaron in Agata Freyer, lutkovna oblikovalka in pedagoginja
»Lutkovno umetnost doživljam kot komorno glasbo, ki je ustvarjena enako genialno kot velika simfonija, zahteva pa veliko natančnejšo interpretacijo, da nas prepriča,« je v knjigi Vera v lutko zapisal lutkovni režiser in glasbenik Edi Majaron. Njegove lutkovne predstave so bile nagrajene za režijo, scensko glasbo ali celosten vtis na tekmovalnih festivalih, je prejemnik nagrade Prešernovega sklada Republike Slovenije za dosežke na področju lutkovne umetnosti in najvišje nagrade Republike Slovenije za življenjsko delo v vzgoji in izobraževanju; a tisto, kar še posebej odlikuje ustvarjalni opus Edija Majarona, je njegova ne le visoka strokovnost, temveč tudi neizmerna iskrenost in predvsem vera v lutko in vera v umetnost. Ob prihajajoči 80. obletnici njegovega rojstva smo v oddaji Oder z njim spregovorili o glasbi in režiji v lutkovni predstavi. Vabljeni k poslušanju. Na fotografiji: violončelist in režiser Edi Majaron in Agata Freyer, lutkovna oblikovalka in pedagoginja
Pod umetniškim vodstvom Matije Solceta je tudi letos potekal Plavajoči grad. Če je v preteklih letih naseljeno skulpturo na dan obiskalo več tisoč ljudi, je bilo letos dovoljenih zgolj 400 obiskovalcev. Vendar organizatorjem in umetnikom, ki soustvarjajo to celostno umetnino, ni zmanjkalo ne navdiha ne poguma. Prelep naravni ambient v okolici gradu so za dva dni naselile umetniške instalacije, med in na katerih so nastopili glasbeniki, lutkarji in performerji z vsega sveta. Tematski okvir Zofijin svet se nanaša na zgodbo gospe Zofije, ki je živela v bližini. Za oddajo Oder, oddajo o sočasnem gledališču, smo pripravili pogovore z nekaj sodelujočimi umetnicami in umetniki. Po vrsti si sledijo: Barbara Stupica, Nika Rupnik, Helena Tahir in Andreja Benedejčič, Ana Žerjal, Marko Čeh, Matija Solce, Polona Pečan in Barbara Miše. Vabljeni k poslušanju! foto: Petra Tanko
Pod umetniškim vodstvom Matije Solceta je tudi letos potekal Plavajoči grad. Če je v preteklih letih naseljeno skulpturo na dan obiskalo več tisoč ljudi, je bilo letos dovoljenih zgolj 400 obiskovalcev. Vendar organizatorjem in umetnikom, ki soustvarjajo to celostno umetnino, ni zmanjkalo ne navdiha ne poguma. Prelep naravni ambient v okolici gradu so za dva dni naselile umetniške instalacije, med in na katerih so nastopili glasbeniki, lutkarji in performerji z vsega sveta. Tematski okvir Zofijin svet se nanaša na zgodbo gospe Zofije, ki je živela v bližini. Za oddajo Oder, oddajo o sočasnem gledališču, smo pripravili pogovore z nekaj sodelujočimi umetnicami in umetniki. Po vrsti si sledijo: Barbara Stupica, Nika Rupnik, Helena Tahir in Andreja Benedejčič, Ana Žerjal, Marko Čeh, Matija Solce, Polona Pečan in Barbara Miše. Vabljeni k poslušanju! foto: Petra Tanko
Kaj hoče gledalec videti v gledališču? Je to kar hoče videti gledalec, zavezujoče za igralca? Je zavezujoče za režiserja? Se mora proces podrediti diktatu pričakovanj občinstva, vodstva gledališke hiše ali pa je potrebno zasledovati druge cilje, cilje, ki niso nujno estetska dovršenost predstave, bravurozna igra, dramaturško pričakovana črta. Kaj je napaka v gledališču? Tisto, kar ne zadovolji pričakovanja? Ali tisto kar se izvije pričakovanjem? Prof. Mile Korun, gost tokratne oddaje Oder, v knjigi Končno poročilo o nekončanem Kralju Learu v ljubljanski drami ne podaja odgovorov na ta vprašanja, ne zapisuje definicij, in – čeprav v naslovu zapiše Končno poročilo, je v to končnost že vpisano njeno nadaljevanje – kajti Korunova premišljevanja se ne končajo s piko. Niso trditve, so pronicljivo zastavljena vprašanja. Samemu sebi. In tudi gledališki strokovni in širši javnosti. »Knjiga se ukvarja z analizo nekega procesa in ne morem reči, da sem pri tem prišel do neke absolutne, končne resnice«, v pogovoru pove prof. Mile Korun. V prologu knjige pa zapiše: »Morda gre vseskozi za režijo ene same predstave. In še te nekončane. Po režiserjevi krivdi. Ali volji. Ali zaslugi.« Pri čemer se nam nehote zastavlja vprašanje: Ali ni morda ravno ta nekončana režija tisto, kar premalokrat označimo za uspešno; ali ni tovrstna »neuspešnost« predstave morda tista kvaliteta, ki danes v gledališču in življenju pogosto umanjka, ko zapovedan proces dela in pričakovana pravilnost produkta povozi kompleksnost misli in vprašanj. S profesorjem Miletom Korunom se je pogovarjala Saška Rakef
Kaj hoče gledalec videti v gledališču? Je to kar hoče videti gledalec, zavezujoče za igralca? Je zavezujoče za režiserja? Se mora proces podrediti diktatu pričakovanj občinstva, vodstva gledališke hiše ali pa je potrebno zasledovati druge cilje, cilje, ki niso nujno estetska dovršenost predstave, bravurozna igra, dramaturško pričakovana črta. Kaj je napaka v gledališču? Tisto, kar ne zadovolji pričakovanja? Ali tisto kar se izvije pričakovanjem? Prof. Mile Korun, gost tokratne oddaje Oder, v knjigi Končno poročilo o nekončanem Kralju Learu v ljubljanski drami ne podaja odgovorov na ta vprašanja, ne zapisuje definicij, in – čeprav v naslovu zapiše Končno poročilo, je v to končnost že vpisano njeno nadaljevanje – kajti Korunova premišljevanja se ne končajo s piko. Niso trditve, so pronicljivo zastavljena vprašanja. Samemu sebi. In tudi gledališki strokovni in širši javnosti. »Knjiga se ukvarja z analizo nekega procesa in ne morem reči, da sem pri tem prišel do neke absolutne, končne resnice«, v pogovoru pove prof. Mile Korun. V prologu knjige pa zapiše: »Morda gre vseskozi za režijo ene same predstave. In še te nekončane. Po režiserjevi krivdi. Ali volji. Ali zaslugi.« Pri čemer se nam nehote zastavlja vprašanje: Ali ni morda ravno ta nekončana režija tisto, kar premalokrat označimo za uspešno; ali ni tovrstna »neuspešnost« predstave morda tista kvaliteta, ki danes v gledališču in življenju pogosto umanjka, ko zapovedan proces dela in pričakovana pravilnost produkta povozi kompleksnost misli in vprašanj. S profesorjem Miletom Korunom se je pogovarjala Saška Rakef
Vabimo vas k poslušanju gledališke glasbe Mitja Vrhovnika Smrekarja. Vrhovnik Smrekar je za gledališče začel skladati v zgodnjih 90-ih letih minulega stoletja, njegove začetke pa zaznamuje sodelovanje z režiserjem Matjažem Pograjcem in s skupino Betontanc. Pozneje se je glasbi za gledališče popolnoma posvetil in dandanes sodeluje z najvidnejšimi imeni slovenske in mednarodne gledališke srenje, med njimi z Matejo Koležnik, Ivico Buljanom in Janezom Pipanom. Ti so v uvodu oddaje na kratko povedali nekaj misli o sodelovanju z Mitjo Vrhovnikom Smrekarjem, ki je leta 2017 prejel nagrado Prešernovega sklada za področje scenskih umetnosti. Takrat je bila oddaja, ki jo bomo zdaj slišali, posneta. Prevod je bral Jure Franko, zvočno jo je oblikoval Miha Klemenčič, avtorica oddaje je Petra Tanko. Vabimo vas k poslušanju! foto: osebni arhiv
Vabimo vas k poslušanju gledališke glasbe Mitja Vrhovnika Smrekarja. Vrhovnik Smrekar je za gledališče začel skladati v zgodnjih 90-ih letih minulega stoletja, njegove začetke pa zaznamuje sodelovanje z režiserjem Matjažem Pograjcem in s skupino Betontanc. Pozneje se je glasbi za gledališče popolnoma posvetil in dandanes sodeluje z najvidnejšimi imeni slovenske in mednarodne gledališke srenje, med njimi z Matejo Koležnik, Ivico Buljanom in Janezom Pipanom. Ti so v uvodu oddaje na kratko povedali nekaj misli o sodelovanju z Mitjo Vrhovnikom Smrekarjem, ki je leta 2017 prejel nagrado Prešernovega sklada za področje scenskih umetnosti. Takrat je bila oddaja, ki jo bomo zdaj slišali, posneta. Prevod je bral Jure Franko, zvočno jo je oblikoval Miha Klemenčič, avtorica oddaje je Petra Tanko. Vabimo vas k poslušanju! foto: osebni arhiv
Kdo so kulturni delavci? Nekateri pravijo, da so paraziti. Drugi menijo, da so vir slovenskega obstoja, moči in samozavesti - da so varuhi in izraz identitete naše skupnosti. Kulturni delavci v večini opravljajo umetniško, nematerialno oziroma kognitivno delo. V kontekstu poznega kapitalizma, ki ga zaznamuje sprememba načinov produkcije in delovnih razmerij, lahko model kulturnega delavca beremo kot idealni model neoliberalnih delovnih pogojev, ki ga zaznamujeta fleksibilnost produkcijskih razmerij in prekernost delovnih pogojev. Več v pogovoru s samostojnimi kulturnimi delavkami Niko Arhar, Pio Brezavšček, Katjo Čičigoj in Jasmino Založnik. Oddaja je radijska priredba performativnega avtoreferencialnega predavanja Koreografija kalkulacij, posneta je bila poleti 2012.
Kdo so kulturni delavci? Nekateri pravijo, da so paraziti. Drugi menijo, da so vir slovenskega obstoja, moči in samozavesti - da so varuhi in izraz identitete naše skupnosti. Kulturni delavci v večini opravljajo umetniško, nematerialno oziroma kognitivno delo. V kontekstu poznega kapitalizma, ki ga zaznamuje sprememba načinov produkcije in delovnih razmerij, lahko model kulturnega delavca beremo kot idealni model neoliberalnih delovnih pogojev, ki ga zaznamujeta fleksibilnost produkcijskih razmerij in prekernost delovnih pogojev. Več v pogovoru s samostojnimi kulturnimi delavkami Niko Arhar, Pio Brezavšček, Katjo Čičigoj in Jasmino Založnik. Oddaja je radijska priredba performativnega avtoreferencialnega predavanja Koreografija kalkulacij, posneta je bila poleti 2012.
V oddaji bomo prisluhnili Nevenki Koprivšek, direktorici zavoda Bunker, Tiborju Miheliču Syedu, direktorju Slovenskega mladinskega gledališča in Juretu Novaku, režiserju in performerju in članu umetniškega sveta Gledališča Glej. S sogovorniki smo z različnih vidikov spregovorili o gledališču v času pred-, po- in ob-koronskih ukrepov, čas izzivov in ovir pa razgalja tudi mnoge druge nedoročenosti v kulturnem modelu, ki mora biti gledališču, umetnikom in umetnicam ter drugim umetniškim in neumetniškim sodelavcem v podporo. Vabimo vas k poslušanju! foto: Helena Grahek
V oddaji bomo prisluhnili Nevenki Koprivšek, direktorici zavoda Bunker, Tiborju Miheliču Syedu, direktorju Slovenskega mladinskega gledališča in Juretu Novaku, režiserju in performerju in članu umetniškega sveta Gledališča Glej. S sogovorniki smo z različnih vidikov spregovorili o gledališču v času pred-, po- in ob-koronskih ukrepov, čas izzivov in ovir pa razgalja tudi mnoge druge nedoročenosti v kulturnem modelu, ki mora biti gledališču, umetnikom in umetnicam ter drugim umetniškim in neumetniškim sodelavcem v podporo. Vabimo vas k poslušanju! foto: Helena Grahek
Odgrniti zastirko konformizma, videti in poslušati prikrite zgodbe in odrinjene, spregledane ljudi, žrtve, ki jih meljejo izkoriščevalski, represivni politični sistemi, raziskati, zbirati dokumentarno gradivo, pogledati v obraz resničnim dejstvom in jih postaviti pred gledalca. Žiga Divjak je eden izmed najbolj prodornih režiserjev mlade generacije, ki mu ni težko pogledati v ozadje videza in najti prave vzvode za dejanska, največkrat prikrita in zamolčana stanja na terenih borb za življenje in preživetje.
Odgrniti zastirko konformizma, videti in poslušati prikrite zgodbe in odrinjene, spregledane ljudi, žrtve, ki jih meljejo izkoriščevalski, represivni politični sistemi, raziskati, zbirati dokumentarno gradivo, pogledati v obraz resničnim dejstvom in jih postaviti pred gledalca. Žiga Divjak je eden izmed najbolj prodornih režiserjev mlade generacije, ki mu ni težko pogledati v ozadje videza in najti prave vzvode za dejanska, največkrat prikrita in zamolčana stanja na terenih borb za življenje in preživetje.
»O enotni poetiki v Gleju ne moremo govoriti. Ta je odraz teama ustvarjalcev, ki je zbran okoli določenega projekta. Glej je s svojo specifično naravo le žarišče, vozlišče ali stičišče smeri, ki se določajo znotraj projekta, in če so dovolj močne in provokativne – določajo tudi Glej. Iz identifikacije Gleja z določenimi predstavami pa se lahko sčasoma oblikuje spet avtonomna in zavezujoča poetika. Glej kot pojem je mrtev. Glej so ljudje v njem in njihova Podoba je vsakič hkrati že Podoba Gleja samega.« Tako je leta 1986 razmišljala članica Glejevega upravnega odbora Marinka Poštrak. In prav zato, ker so gledališče ljudje, ki ga ustvarjajo, glasbeno obarvana rojstnodnevna čestitka ob 50-letnici Gleja ne zajema le izbora avtorskih skladb, temveč vključuje tudi spomine njenih ustvarjalcev. V studio sta jih povabili urednica oddaje Oder Petra Tanko in teatrologinja Ana Perne iz Slovenskega gledališkega inštituta – Gledališkega muzeja ter se skupaj ozrli na bogato zgodovino najstarejšega neinstitucionalnega gledališča v slovenskem prostoru, ki bo Abrahama dočakalo točno v četrtek, 25. 6. 2020. fotografija iz predstave Iz principa, foto: Nada Žgank
»O enotni poetiki v Gleju ne moremo govoriti. Ta je odraz teama ustvarjalcev, ki je zbran okoli določenega projekta. Glej je s svojo specifično naravo le žarišče, vozlišče ali stičišče smeri, ki se določajo znotraj projekta, in če so dovolj močne in provokativne – določajo tudi Glej. Iz identifikacije Gleja z določenimi predstavami pa se lahko sčasoma oblikuje spet avtonomna in zavezujoča poetika. Glej kot pojem je mrtev. Glej so ljudje v njem in njihova Podoba je vsakič hkrati že Podoba Gleja samega.« Tako je leta 1986 razmišljala članica Glejevega upravnega odbora Marinka Poštrak. In prav zato, ker so gledališče ljudje, ki ga ustvarjajo, glasbeno obarvana rojstnodnevna čestitka ob 50-letnici Gleja ne zajema le izbora avtorskih skladb, temveč vključuje tudi spomine njenih ustvarjalcev. V studio sta jih povabili urednica oddaje Oder Petra Tanko in teatrologinja Ana Perne iz Slovenskega gledališkega inštituta – Gledališkega muzeja ter se skupaj ozrli na bogato zgodovino najstarejšega neinstitucionalnega gledališča v slovenskem prostoru, ki bo Abrahama dočakalo točno v četrtek, 25. 6. 2020. fotografija iz predstave Iz principa, foto: Nada Žgank
»S tankočutnostjo na pot ozaveščanja o bolezni in njenem zdravljenju« je članek o uprizoritveni umetnosti in delu lutkovnega ustvarjalca, glasbenika in bolnišničnega vzgojitelja Andreja Adameka naslovil psiholog David Gosar. V članku zapiše, da je zelo pomembno, kako otrok in njegovi svojci razumejo bolezen, da je od tega odvisno tudi to, kako uspešno bo njeno premagovanje ali vsaj prilagajanje nanjo. V oddaji Oder bomo govorili o tem, kako lahko v tem procesu pomaga umetnost. Delo z lutko v bolnišničnem okolju nam bo predstavil Andrej Adamek. Zaustavili se bomo ob lutkovnih predstavah Kaja mora v bolnišnico in Brina ima epilepsijo. Spregovorili o pomenu simbolne igre in pripovedovanja zgodb, pa tudi o vidiku soudeležbe otrok v predstavi ter tistih drugih vprašanjih, ki jih razpira ustvarjanje za to specifično, ranljivo ciljno skupino. Na fotografiji: Lutkovni ustvarjalec in bolnišnični vzgojitelj Andrej Adamek z lutko Brino, ki jo je izdelala lutkarica Mateja Šušteršič
»S tankočutnostjo na pot ozaveščanja o bolezni in njenem zdravljenju« je članek o uprizoritveni umetnosti in delu lutkovnega ustvarjalca, glasbenika in bolnišničnega vzgojitelja Andreja Adameka naslovil psiholog David Gosar. V članku zapiše, da je zelo pomembno, kako otrok in njegovi svojci razumejo bolezen, da je od tega odvisno tudi to, kako uspešno bo njeno premagovanje ali vsaj prilagajanje nanjo. V oddaji Oder bomo govorili o tem, kako lahko v tem procesu pomaga umetnost. Delo z lutko v bolnišničnem okolju nam bo predstavil Andrej Adamek. Zaustavili se bomo ob lutkovnih predstavah Kaja mora v bolnišnico in Brina ima epilepsijo. Spregovorili o pomenu simbolne igre in pripovedovanja zgodb, pa tudi o vidiku soudeležbe otrok v predstavi ter tistih drugih vprašanjih, ki jih razpira ustvarjanje za to specifično, ranljivo ciljno skupino. Na fotografiji: Lutkovni ustvarjalec in bolnišnični vzgojitelj Andrej Adamek z lutko Brino, ki jo je izdelala lutkarica Mateja Šušteršič
V knjigi Turški lok je zbranih petnajst razprav na temo slovenske drame, ki jih je avtor ob različnih priložnostih napisal v zadnjih desetih letih. Obravnava avtorje različnih generacij, od Vitomila Zupana do današnjih sodobnikov, kot sta Peter Resman ali Simona Semenič. Poglavitni namen je dekodiranje zametkov postmodernistične in postdramske pisave pri avtorjih starejših generacij ter premisleki o novih načinih pisanja v današnjem času, na nekaterih mestih med njimi vleče tudi vzporednice. V oddajo smo uvrstili tri odlomke iz razprav: Drama kot oblika (iz) »predmiselnega kaosa«, v katerem Lukan analizira dramo Zapiski Vitomila Zupana, Gledališče jezika, kot ga piše Milan Jesih ter Čas v krogu, ki zaznamuje dogajanje in metafizične razsežnosti v drami 24ur Simone Semenič. Uporaba »turškega loka« kot simbola preciznosti avtorju omogoča vstopiti v dramo in zadeti njen izvirni dramski »živec«, v oddajo Oder pa se je Blaž Lukan oglasil z osebnimi pogledi na izbrane avtorje. Vabimo vas k poslušanju! Foto: Maj Pavček
V knjigi Turški lok je zbranih petnajst razprav na temo slovenske drame, ki jih je avtor ob različnih priložnostih napisal v zadnjih desetih letih. Obravnava avtorje različnih generacij, od Vitomila Zupana do današnjih sodobnikov, kot sta Peter Resman ali Simona Semenič. Poglavitni namen je dekodiranje zametkov postmodernistične in postdramske pisave pri avtorjih starejših generacij ter premisleki o novih načinih pisanja v današnjem času, na nekaterih mestih med njimi vleče tudi vzporednice. V oddajo smo uvrstili tri odlomke iz razprav: Drama kot oblika (iz) »predmiselnega kaosa«, v katerem Lukan analizira dramo Zapiski Vitomila Zupana, Gledališče jezika, kot ga piše Milan Jesih ter Čas v krogu, ki zaznamuje dogajanje in metafizične razsežnosti v drami 24ur Simone Semenič. Uporaba »turškega loka« kot simbola preciznosti avtorju omogoča vstopiti v dramo in zadeti njen izvirni dramski »živec«, v oddajo Oder pa se je Blaž Lukan oglasil z osebnimi pogledi na izbrane avtorje. Vabimo vas k poslušanju! Foto: Maj Pavček
Sodobno gledališče, kot ga doživlja in vidi Mala Kline, delujoča v polju uprizoritvenih umetnosti kot plesalka in koreografinja, tudi kot filozofinja in primerjalna komparativistka, je v samem bistvu, kot pravi »način, kako biti skupaj«. Potemtakem je njegova vrednost širša od načina učinkovanja na realnost ali več kot le način spreminjanja družbenega. Meni, da je gledališče kot stroj, ki misli in apelira na gledalca, da bi ta lahko nekaj na novo premislil in izkusil ter to ozavestil. V njenem prvem obsežnejšem teoretskem knjižnem delu Gledališča potencialnosti: med etiko in politiko vizionarsko odpira prostore gledališča prihodnosti.
Sodobno gledališče, kot ga doživlja in vidi Mala Kline, delujoča v polju uprizoritvenih umetnosti kot plesalka in koreografinja, tudi kot filozofinja in primerjalna komparativistka, je v samem bistvu, kot pravi »način, kako biti skupaj«. Potemtakem je njegova vrednost širša od načina učinkovanja na realnost ali več kot le način spreminjanja družbenega. Meni, da je gledališče kot stroj, ki misli in apelira na gledalca, da bi ta lahko nekaj na novo premislil in izkusil ter to ozavestil. V njenem prvem obsežnejšem teoretskem knjižnem delu Gledališča potencialnosti: med etiko in politiko vizionarsko odpira prostore gledališča prihodnosti.
Slovenske organizacije s področja umetnosti in kulture so na evropskih razpisih izredno uspešne. Tudi na področju uprizoritvene umetnosti so evropska sredstva pomemben vir sredstev za delovanje in razvoj, povezana in pogojena pa so z mednarodnim sodelovanjem, z vpetostjo v širši evropski prostor. Gledališča in meje se odpirajo, organizacije, umetniki in odločevalci pa so postavljeni pred zares velik izziv: kako misliti, ohranjati in razvijati mednarodno sodelovanje v prihodnje. Naši gostji sta producentka Alma Selimović iz zavoda Bunker in Mateja Lazar iz Motovile, Centra za spodbujanje sodelovanja v kulturnih in ustvarjalnih sektorjih, ki je od leta 2014 z dejavnostmi svojega Centra Ustvarjalna Evropa v Sloveniji aktivno vpeta v izvajanje ukrepov EU na področju kulture. Z njima se bom pogovarjala Saška Rakef. Na fotografiji: Velika pričakovanja (Beton Ltd.) Avtorica fotografije: Nada Žgank
Slovenske organizacije s področja umetnosti in kulture so na evropskih razpisih izredno uspešne. Tudi na področju uprizoritvene umetnosti so evropska sredstva pomemben vir sredstev za delovanje in razvoj, povezana in pogojena pa so z mednarodnim sodelovanjem, z vpetostjo v širši evropski prostor. Gledališča in meje se odpirajo, organizacije, umetniki in odločevalci pa so postavljeni pred zares velik izziv: kako misliti, ohranjati in razvijati mednarodno sodelovanje v prihodnje. Naši gostji sta producentka Alma Selimović iz zavoda Bunker in Mateja Lazar iz Motovile, Centra za spodbujanje sodelovanja v kulturnih in ustvarjalnih sektorjih, ki je od leta 2014 z dejavnostmi svojega Centra Ustvarjalna Evropa v Sloveniji aktivno vpeta v izvajanje ukrepov EU na področju kulture. Z njima se bom pogovarjala Saška Rakef. Na fotografiji: Velika pričakovanja (Beton Ltd.) Avtorica fotografije: Nada Žgank
Vse se je začelo z golažem iz zajčkov Varje Hrvatin, je besedilo, ki ponuja vpogled v družbene mehanizme, ki trejo posameznika in ga obtežijo s krivdo. Delo je hkrati retrospektivno in slogovno zelo dinamično izpeljano, ponuja več možnih bralnih tokov. V okviru 50. Tedna slovenske drame je bilo spoznano za najboljše besedilo mladega dramatika/dramatičarke.
Vse se je začelo z golažem iz zajčkov Varje Hrvatin, je besedilo, ki ponuja vpogled v družbene mehanizme, ki trejo posameznika in ga obtežijo s krivdo. Delo je hkrati retrospektivno in slogovno zelo dinamično izpeljano, ponuja več možnih bralnih tokov. V okviru 50. Tedna slovenske drame je bilo spoznano za najboljše besedilo mladega dramatika/dramatičarke.
Gledališče je prostor srečanja med uprizoritvijo in gledalcem. Ta misel v teatrologiji ni nova. Novum pa je zagotovo teatrološki pogled, ki ni usmerjen izključno na oder in v uprizoritev, temveč za izhodišče analize gledaliških fenomenov vzame predstavo kot dogodek med gledalcem in igralcem. Ta radikalen obrat v razumevanju recepcije v gledališču, v monumentalni znanstveni študiji Fenomenologija gledališča, razvija eden vodilnih nemških teatrologov Jens Roselt. V Odru smo predstavili Roseltovo teorijo predstave; na njegovo študijo gledališke komunikacije pa smo pogledali tudi skozi prizmo radikalnih sprememb gledaliških paradigm in spreminjajoče se vloge gledalca v gledališču 20.stoletja. Naš gost je bil avtor spremne besede h knjigi Fenomenologija gledališča, režiser in izredni profesor teorije gledališke režije na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo, prof. Janez Pipan.Oddaja je bila posneta januarja 2015. foto: Arhiv MGL/oblikovanje naslovnice Eva Mlinar
Gledališče je prostor srečanja med uprizoritvijo in gledalcem. Ta misel v teatrologiji ni nova. Novum pa je zagotovo teatrološki pogled, ki ni usmerjen izključno na oder in v uprizoritev, temveč za izhodišče analize gledaliških fenomenov vzame predstavo kot dogodek med gledalcem in igralcem. Ta radikalen obrat v razumevanju recepcije v gledališču, v monumentalni znanstveni študiji Fenomenologija gledališča, razvija eden vodilnih nemških teatrologov Jens Roselt. V Odru smo predstavili Roseltovo teorijo predstave; na njegovo študijo gledališke komunikacije pa smo pogledali tudi skozi prizmo radikalnih sprememb gledaliških paradigm in spreminjajoče se vloge gledalca v gledališču 20.stoletja. Naš gost je bil avtor spremne besede h knjigi Fenomenologija gledališča, režiser in izredni profesor teorije gledališke režije na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo, prof. Janez Pipan.Oddaja je bila posneta januarja 2015. foto: Arhiv MGL/oblikovanje naslovnice Eva Mlinar
V svojem referatu se režiser in upokojeni profesor lutkarstva Edi Majaron ukvarjaj z vprašanjem govora lutke in razmišlja o usklajenosti vizualne, gibalne in zvokovne ravni, ki naredi lutko tudi razvidno, prepoznavno. Lutkovno gledališče ima svoje zakonitosti, ki niso pomanjšana kopija dramskega gledališča. Del čarobne moči lutke ali ene od zakonitosti, je tudi govor. Drugačen od odrskega dramskega govora. Ustrezen pač videzu in gibu lutke.Vabljeni k poslušanju oddaje Oder. Oddajo je pripravil Alen Jelen. Na fotografiji: violončelist in režiser Edi Majaron in Agata Freyer, lutkovna oblikovalka in pedagoginja (foto:osebni arhiv)
V svojem referatu se režiser in upokojeni profesor lutkarstva Edi Majaron ukvarjaj z vprašanjem govora lutke in razmišlja o usklajenosti vizualne, gibalne in zvokovne ravni, ki naredi lutko tudi razvidno, prepoznavno. Lutkovno gledališče ima svoje zakonitosti, ki niso pomanjšana kopija dramskega gledališča. Del čarobne moči lutke ali ene od zakonitosti, je tudi govor. Drugačen od odrskega dramskega govora. Ustrezen pač videzu in gibu lutke.Vabljeni k poslušanju oddaje Oder. Oddajo je pripravil Alen Jelen. Na fotografiji: violončelist in režiser Edi Majaron in Agata Freyer, lutkovna oblikovalka in pedagoginja (foto:osebni arhiv)
»Vsak prostor spremenimo v gledališče« je njihov slogan. In čeprav veliko nastopajo v dvoranah, je Gledališče Ane Monro posebej znano kot ulično gledališče. V 80. letih prejšnjega stoletja sta ga začela igralec Andrej Rozman Roza in kipar Marko Kovačič. Danes je to ustvarjalna ustanova, ki med drugim ponuja izobraževanja, sodeluje v številnih mednarodnih projektih in organizira festivale. Le kdo ne pozna Ane Desetnice, festivala uličnega gledališča, ki vsako poletje polni ulice slovenskih mest? Tudi v času izolacije v Gledališču Ane Monro ne počivajo – pripravili so projekt Ana pod oknom. In kdo ve, morda predstavo uprizorijo prav pod vašim. Ob tej priložnosti je vodjo gledališča Gorazda Osojnika pred mikrofon povabil Žiga Bratoš. Na fotografiji: Gledališče Ane Monro
»Vsak prostor spremenimo v gledališče« je njihov slogan. In čeprav veliko nastopajo v dvoranah, je Gledališče Ane Monro posebej znano kot ulično gledališče. V 80. letih prejšnjega stoletja sta ga začela igralec Andrej Rozman Roza in kipar Marko Kovačič. Danes je to ustvarjalna ustanova, ki med drugim ponuja izobraževanja, sodeluje v številnih mednarodnih projektih in organizira festivale. Le kdo ne pozna Ane Desetnice, festivala uličnega gledališča, ki vsako poletje polni ulice slovenskih mest? Tudi v času izolacije v Gledališču Ane Monro ne počivajo – pripravili so projekt Ana pod oknom. In kdo ve, morda predstavo uprizorijo prav pod vašim. Ob tej priložnosti je vodjo gledališča Gorazda Osojnika pred mikrofon povabil Žiga Bratoš. Na fotografiji: Gledališče Ane Monro
Včeraj bi se moral zaključiti 50. Teden slovenske drame, vendar ga je doletela podobna usoda, kot mnoge druge prireditve, ki so jih onemogočile posebne razmere. Nagrade Slavka Gruma za najboljše novo slovensko dramsko besedilo, kot ostale nagrade, tudi še niso podelili, poznamo pa ime nagrajenke. Tjaša Mislej je bila izbrana z absurdno socialno dramo Naše skladišče. Nominirana so bila še dramska besedila Ize Strehar, Simone Semenič, Katarine Morano, Žige Divjaka in Simone Hamer.
Včeraj bi se moral zaključiti 50. Teden slovenske drame, vendar ga je doletela podobna usoda, kot mnoge druge prireditve, ki so jih onemogočile posebne razmere. Nagrade Slavka Gruma za najboljše novo slovensko dramsko besedilo, kot ostale nagrade, tudi še niso podelili, poznamo pa ime nagrajenke. Tjaša Mislej je bila izbrana z absurdno socialno dramo Naše skladišče. Nominirana so bila še dramska besedila Ize Strehar, Simone Semenič, Katarine Morano, Žige Divjaka in Simone Hamer.
Združenje dramskih umetnikov Slovenije je vsako leto tradicionalno ob začetku Tedna slovenske drame izročilo stanovska odličja. Letos, ko je festival zaradi izrednih razmer prestavljen, so nagrajence razglasili na svetovni dan gledališča. V oddaji Oder smo vam predstavili letošnje lavreate. Z njimi se je v oddaji, ki je potekala v živo, pogovarjal Alen Jelen.
Združenje dramskih umetnikov Slovenije je vsako leto tradicionalno ob začetku Tedna slovenske drame izročilo stanovska odličja. Letos, ko je festival zaradi izrednih razmer prestavljen, so nagrajence razglasili na svetovni dan gledališča. V oddaji Oder smo vam predstavili letošnje lavreate. Z njimi se je v oddaji, ki je potekala v živo, pogovarjal Alen Jelen.
Alenka Kraigher se je leta 2009 preselila v New York in leto zatem že nastopila ob zvezdniku Willemu Defoeju v predstavi Idiot Savant v The Public Theatru. Predstavo je režiral Richard Foreman s katerim je Alenka Kraigher pozneje sodelovala še v predstavi Old-Fashioned Prostitutes. Že takoj na začetku svoje igralske kariere je prejela odlične kritike. Alenka Kraigher je v Ljubljani diplomirala filmsko režijo na AGRFT. Z igralko se je pred časom pogovarjal Alen Jelen.Foto: osebni arhiv
Alenka Kraigher se je leta 2009 preselila v New York in leto zatem že nastopila ob zvezdniku Willemu Defoeju v predstavi Idiot Savant v The Public Theatru. Predstavo je režiral Richard Foreman s katerim je Alenka Kraigher pozneje sodelovala še v predstavi Old-Fashioned Prostitutes. Že takoj na začetku svoje igralske kariere je prejela odlične kritike. Alenka Kraigher je v Ljubljani diplomirala filmsko režijo na AGRFT. Z igralko se je pred časom pogovarjal Alen Jelen.Foto: osebni arhiv
Gledališča so v grških helenističnih mestih predstavljala kulturne vrednote, zato še danes v antični mestni zapuščini raziskovalci večkrat poiščejo ostanke tisočletne gledališke arhitekture. S podobnim ciljem se je pred leti v srednjegrško pokrajino Beocija odpravil tudi profesor dr. Božidar Slapšak s Filozofske fakultete v Ljubljani, ki je v kraju Tespije, sicer v okviru skupnega projekta leidenske univerze, odkril del mestnega obzidja in v prostor umestill lokacijo nekdanjega gledališča. Več o svojih odkritjih in arhitekturi antičnega gledališča je povedal v pogovoru z Magdo Tušar.
Gledališča so v grških helenističnih mestih predstavljala kulturne vrednote, zato še danes v antični mestni zapuščini raziskovalci večkrat poiščejo ostanke tisočletne gledališke arhitekture. S podobnim ciljem se je pred leti v srednjegrško pokrajino Beocija odpravil tudi profesor dr. Božidar Slapšak s Filozofske fakultete v Ljubljani, ki je v kraju Tespije, sicer v okviru skupnega projekta leidenske univerze, odkril del mestnega obzidja in v prostor umestill lokacijo nekdanjega gledališča. Več o svojih odkritjih in arhitekturi antičnega gledališča je povedal v pogovoru z Magdo Tušar.
»Če pomislimo, da ima otrok pravico do hrane in varnega zavetja, do izobrazbe in igre, potem lahko dodamo tudi, da ima otrok na poti do svoje uresničitve pravico tudi do kulture in umetnosti. Tako spoznava življenje ne le racionalno, pač pa skozi različne zaznave in čustva na načine, ki mu ponudijo življenje bolj polno in lepo, kot če so za umetnost prikrajšani,« v članku z naslovom Otroci za zdrav in optimalen razvoj potrebujejo umetnost zapiše dr. Tina Bregant. Različnim vidikom razvejanega in kompleksnega področja gledališke produkcije za otroke in mlade bomo pozornost namenili tudi v ciklu oddaj Oder, ki bodo na sporedu enkrat mesečno. V uvodni oddaji bomo osvetlili stanje v širši krajini performativnih praks, namenjenih najmlajšemu občinstvu, predstavili bomo nekaj primerov dobrih praks kulturnovzgojnih projektov in se dotaknili tako umetniških kot tudi produkcijskih izzivov tega pomembnega področja ustvarjanja za najmlajše. Gostji: mag. Mojco Jan Zoran, direktorica Slovenskega gledališkega inštituta in medijska psihologinja, mag. Martina Peštaj, urednica Otroškega in mladinskega programa na Televiziji Slovenija. Nekje drugje, LGL, foto Jaka Varmuž Nagrada za najboljšo otroško predstavo na 18. festivalu uprizoritvenih umetnosti za otroke in mlade Zlata paličica, Ljubljana, 2019
»Če pomislimo, da ima otrok pravico do hrane in varnega zavetja, do izobrazbe in igre, potem lahko dodamo tudi, da ima otrok na poti do svoje uresničitve pravico tudi do kulture in umetnosti. Tako spoznava življenje ne le racionalno, pač pa skozi različne zaznave in čustva na načine, ki mu ponudijo življenje bolj polno in lepo, kot če so za umetnost prikrajšani,« v članku z naslovom Otroci za zdrav in optimalen razvoj potrebujejo umetnost zapiše dr. Tina Bregant. Različnim vidikom razvejanega in kompleksnega področja gledališke produkcije za otroke in mlade bomo pozornost namenili tudi v ciklu oddaj Oder, ki bodo na sporedu enkrat mesečno. V uvodni oddaji bomo osvetlili stanje v širši krajini performativnih praks, namenjenih najmlajšemu občinstvu, predstavili bomo nekaj primerov dobrih praks kulturnovzgojnih projektov in se dotaknili tako umetniških kot tudi produkcijskih izzivov tega pomembnega področja ustvarjanja za najmlajše. Gostji: mag. Mojco Jan Zoran, direktorica Slovenskega gledališkega inštituta in medijska psihologinja, mag. Martina Peštaj, urednica Otroškega in mladinskega programa na Televiziji Slovenija. Nekje drugje, LGL, foto Jaka Varmuž Nagrada za najboljšo otroško predstavo na 18. festivalu uprizoritvenih umetnosti za otroke in mlade Zlata paličica, Ljubljana, 2019
V Gallusovi dvorani Cankarjevega doma si je mogoče ogledati predstavo 2020. Po motivih besedil Yuvala Noaha Hararija jo je na oder postavil režiser Ivica Buljan, nastala je v koprodukciji Cankarjevega doma, ljubljanske Drame in Mestnega gledališča ljubljanskega. Med trinajstimi igralci nastopa tudi Nina Ivanišin, članica ansambla Drame v Ljubljani, ki je letošnja dobitnica nagrade Prešernovega sklada za igralske dosežke v zadnjih treh letih. Tadeja Krečič jo je povabila pred mikrofon, razgovorili sta se o predstavi 2020, pa seveda o nagradah, filmskih vlogah in še marsičem.
V Gallusovi dvorani Cankarjevega doma si je mogoče ogledati predstavo 2020. Po motivih besedil Yuvala Noaha Hararija jo je na oder postavil režiser Ivica Buljan, nastala je v koprodukciji Cankarjevega doma, ljubljanske Drame in Mestnega gledališča ljubljanskega. Med trinajstimi igralci nastopa tudi Nina Ivanišin, članica ansambla Drame v Ljubljani, ki je letošnja dobitnica nagrade Prešernovega sklada za igralske dosežke v zadnjih treh letih. Tadeja Krečič jo je povabila pred mikrofon, razgovorili sta se o predstavi 2020, pa seveda o nagradah, filmskih vlogah in še marsičem.
»Vsi naši načini, kako mislimo gledališče, so omejeni na kategorije, ki so pravzaprav aristotelske kategorije iz Poetike, lahko bi celo rekli, da smo zapleteni vanje ali ujeti na njihove limanice, pa nihče niti ne pomisli, da bi jih celovito preizprašal,« v knjigi Aristotel ali vampir zahodnega gledališča zapiše klasična filologinja, teoretičarka, znanstvenica in aktivistka gledališča Florence Dupont in nadaljuje: »Če hočemo dekolonizirati odre in si zagotoviti sredstva za razumevanje in spremljanje sprememb, ki pretresajo gledališče na tem začetku 21. stoletja, moramo torej popolnoma, do temeljev dekonstruirati Poetiko ter tako razkriti etnocentrične postulate, ki se danes predstavljajo kot vednost.« O knjigi, ki odpira veliko novih linij za raziskovanje, se je z avtorico spremne besede, dr. Svetlano Slapšak, pogovarjala Magda Tušar.
»Vsi naši načini, kako mislimo gledališče, so omejeni na kategorije, ki so pravzaprav aristotelske kategorije iz Poetike, lahko bi celo rekli, da smo zapleteni vanje ali ujeti na njihove limanice, pa nihče niti ne pomisli, da bi jih celovito preizprašal,« v knjigi Aristotel ali vampir zahodnega gledališča zapiše klasična filologinja, teoretičarka, znanstvenica in aktivistka gledališča Florence Dupont in nadaljuje: »Če hočemo dekolonizirati odre in si zagotoviti sredstva za razumevanje in spremljanje sprememb, ki pretresajo gledališče na tem začetku 21. stoletja, moramo torej popolnoma, do temeljev dekonstruirati Poetiko ter tako razkriti etnocentrične postulate, ki se danes predstavljajo kot vednost.« O knjigi, ki odpira veliko novih linij za raziskovanje, se je z avtorico spremne besede, dr. Svetlano Slapšak, pogovarjala Magda Tušar.
»Država uresničuje javni interes za kulturo tudi z registracijo samozaposlenih v kulturi v razvidu ministra, pristojnega za kulturo.« (Iz 24. člena zakona o uresničevanju javnega interesa za kulturo.) O položaju samozaposlenih na področju uprizoritvene umetnosti se bo z dramaturginjo in prevajalko Barbaro Skubic pogovarjala Saška Rakef.
»Država uresničuje javni interes za kulturo tudi z registracijo samozaposlenih v kulturi v razvidu ministra, pristojnega za kulturo.« (Iz 24. člena zakona o uresničevanju javnega interesa za kulturo.) O položaju samozaposlenih na področju uprizoritvene umetnosti se bo z dramaturginjo in prevajalko Barbaro Skubic pogovarjala Saška Rakef.
Posebnosti posameznih delovnih okolij in načinov dela na področju umetnosti in kulture prinašajo značilne vrste poškodb in obolenj. Da bi lahko te bolezni ustrezno obravnavali, pa tudi, da bi lahko zagotovili primerno preventivo, so potrebna – tako kot recimo v medicini športa – tako ustrezna specialistična znanja kot tudi specialistična zdravstvena enota. Pobuda za vzpostavitev slednje zasleduje zelo konkretna cilja: to sta sistemizacija specifičnih sprememb v zdravstvenem stanju in razvrstitve tovrstnih sprememb. Več o tem v tokratni oddaji Oder, v kateri pozdravljam avtorja pobude za ustanovitev specialistične zdravstvene enote za zaposlene v umetnosti in kulturi, dramskega igralca, slikarja in kiparja ddr. Borisa Mihalja, tudi predsednika Združenja dramskih umetnikov Slovenije.
Posebnosti posameznih delovnih okolij in načinov dela na področju umetnosti in kulture prinašajo značilne vrste poškodb in obolenj. Da bi lahko te bolezni ustrezno obravnavali, pa tudi, da bi lahko zagotovili primerno preventivo, so potrebna – tako kot recimo v medicini športa – tako ustrezna specialistična znanja kot tudi specialistična zdravstvena enota. Pobuda za vzpostavitev slednje zasleduje zelo konkretna cilja: to sta sistemizacija specifičnih sprememb v zdravstvenem stanju in razvrstitve tovrstnih sprememb. Več o tem v tokratni oddaji Oder, v kateri pozdravljam avtorja pobude za ustanovitev specialistične zdravstvene enote za zaposlene v umetnosti in kulturi, dramskega igralca, slikarja in kiparja ddr. Borisa Mihalja, tudi predsednika Združenja dramskih umetnikov Slovenije.
O prisotnosti igralcev na odru, ki ni konvencionalna ali pa običajna. O različnih vrstah komunikacije v gledališču, o plastenju in ne ilustraciji življenja na odru … o razstavljanju gledališča. Pa tudi o odgovornosti ustvarjalca do zgodbe, ki se uprizarja, in do občinstva, ki uprizoritvi prisostvuje. Avtor fotografije: Jaka Varmuš
O prisotnosti igralcev na odru, ki ni konvencionalna ali pa običajna. O različnih vrstah komunikacije v gledališču, o plastenju in ne ilustraciji življenja na odru … o razstavljanju gledališča. Pa tudi o odgovornosti ustvarjalca do zgodbe, ki se uprizarja, in do občinstva, ki uprizoritvi prisostvuje. Avtor fotografije: Jaka Varmuš
Koprodukcijska predstava dveh slovenskih gledaliških hiš in Cankarjevega doma o kaosu, naključju, biotehnologiji, algoritmih, dataizmu in drugih motivih v Hararijevih delih.
Koprodukcijska predstava dveh slovenskih gledaliških hiš in Cankarjevega doma o kaosu, naključju, biotehnologiji, algoritmih, dataizmu in drugih motivih v Hararijevih delih.
Ustvarjanje na presečišču glasbenih, uprizoritvenih in intermedijskih umetnosti; osvobajanje od vnaprej danih oblik, sintaks, ritmik in zvočnih spektrov; tveganje, živost, naključnost, nepredvidljivost, odprtost – s pravico do napake. Do procesno in raziskovalno naravnanih del. To je le nekaj stavkov, s katerimi lahko orišemo ustvarjalni pristop kontrabasista, elektrofonika in skladatelja Tomaža Groma, ustanovitelja in programskega vodje zavoda Sploh. Z njim tokrat o pristopu k ustvarjanju, ki ga ne pogojujejo pričakovanja in konvencije, pa tudi ne številke (občinstva, produkcijskih enot, …), pa tudi o improvizaciji, delu z mladimi in še čem. Tunel_foto: Jernej Babnik Romaniuk
Ustvarjanje na presečišču glasbenih, uprizoritvenih in intermedijskih umetnosti; osvobajanje od vnaprej danih oblik, sintaks, ritmik in zvočnih spektrov; tveganje, živost, naključnost, nepredvidljivost, odprtost – s pravico do napake. Do procesno in raziskovalno naravnanih del. To je le nekaj stavkov, s katerimi lahko orišemo ustvarjalni pristop kontrabasista, elektrofonika in skladatelja Tomaža Groma, ustanovitelja in programskega vodje zavoda Sploh. Z njim tokrat o pristopu k ustvarjanju, ki ga ne pogojujejo pričakovanja in konvencije, pa tudi ne številke (občinstva, produkcijskih enot, …), pa tudi o improvizaciji, delu z mladimi in še čem. Tunel_foto: Jernej Babnik Romaniuk
»Vedno se mi zdi, da v radijski igri iščem prostor, širino za potovanje v svetove, ki so na meji z »realnim«, da iščem na nek način »subjektivno, senzorično izkušnjo«, ki bi povedala več, oz. da iščem »napako« v realnem svetu. S tega stališča so otroške radijske igre na nek način odličen material, ki pa je vendar na nek način »zamejen z neko varno linijo«, pove režiserka Ana Krauthaker, ki podpisuje tudi režijo radijske igre za otroke Ta pesem ozdravi ribo. Igro, ki je bila nominirana za prestižno nagrado prix Europa, je glasbeno opremil instrumentalist in skladatelj Luka Hočevar. Ob primerih izbranih radijskih iger za otroke, pa tudi za odrasle, bomo z Ano Krauthaker in Luko Hočevarjem govorili o izzivih umetnosti, ki – v svetu, dominantno usidranem v vizualnem – ustvarja zgolj dražljaje, ki jih prevaja slušna pot. Govorili bomo o zvoku, glasu, besedi, glasbi, načinih poslušanja. Slišali pa boste tudi odlomke iz radijskih iger Ta pesem ozdravi ribo, O kravi, ki je lajala v luno in Srečen. Na fotografiji z leve: Zoja Skoka, režiserka Ana Krauthaker, oblikovalka zvoka Sonja Strenar vir: RTVSLO foto:RTVSLO
»Vedno se mi zdi, da v radijski igri iščem prostor, širino za potovanje v svetove, ki so na meji z »realnim«, da iščem na nek način »subjektivno, senzorično izkušnjo«, ki bi povedala več, oz. da iščem »napako« v realnem svetu. S tega stališča so otroške radijske igre na nek način odličen material, ki pa je vendar na nek način »zamejen z neko varno linijo«, pove režiserka Ana Krauthaker, ki podpisuje tudi režijo radijske igre za otroke Ta pesem ozdravi ribo. Igro, ki je bila nominirana za prestižno nagrado prix Europa, je glasbeno opremil instrumentalist in skladatelj Luka Hočevar. Ob primerih izbranih radijskih iger za otroke, pa tudi za odrasle, bomo z Ano Krauthaker in Luko Hočevarjem govorili o izzivih umetnosti, ki – v svetu, dominantno usidranem v vizualnem – ustvarja zgolj dražljaje, ki jih prevaja slušna pot. Govorili bomo o zvoku, glasu, besedi, glasbi, načinih poslušanja. Slišali pa boste tudi odlomke iz radijskih iger Ta pesem ozdravi ribo, O kravi, ki je lajala v luno in Srečen. Na fotografiji z leve: Zoja Skoka, režiserka Ana Krauthaker, oblikovalka zvoka Sonja Strenar vir: RTVSLO foto:RTVSLO
Med Londonom, Tolminom in Ljubljano nastaja predstava Antigona. V mednarodni igralski ekipi, ki jo vodi režiserka Sanja Gregorčič, sodeluje tudi Gaja Višnar. Antigona je prevod in priredba Jovanovićeve Antigone (Balkanska trilogija) v angleški jezik, z mednarodno zasedbo igralcev iz Italije, Amerike, Britanije in Slovenije. Zgodba sledi klasičnemu antičnemu mitu o bratomoru in prepovedanem pokopu brata izdajalca, le da je postavljena v zasedeno Sarajevo v čas krvave balkanske vojne. Kraljeva družina se skriva v zaklonišču, kjer si Kreon, Jokasta, Antigona in Ismena prepevajo stari jugo rok in kjer prerok Tejrezias napoveduje prihodnost iz straniščne kolibe. Predstava nastaja v spomin na vojne dogodke na ozemlju nekdanje Jugoslavije in v trajen opomin, da je preteklo zgodovino nujno spoštovati in prenašati na nove rodove. Mlado ustvarjalko Gajo Višnar je pred mikrofon povabil Alen Jelen. Beseda bo tekla tudi o življenju in delu slovenske igralke v New Yorku. Na fotografiji: Gaja Višnar, igralka Fotograf: Jordan Matter Photography
Med Londonom, Tolminom in Ljubljano nastaja predstava Antigona. V mednarodni igralski ekipi, ki jo vodi režiserka Sanja Gregorčič, sodeluje tudi Gaja Višnar. Antigona je prevod in priredba Jovanovićeve Antigone (Balkanska trilogija) v angleški jezik, z mednarodno zasedbo igralcev iz Italije, Amerike, Britanije in Slovenije. Zgodba sledi klasičnemu antičnemu mitu o bratomoru in prepovedanem pokopu brata izdajalca, le da je postavljena v zasedeno Sarajevo v čas krvave balkanske vojne. Kraljeva družina se skriva v zaklonišču, kjer si Kreon, Jokasta, Antigona in Ismena prepevajo stari jugo rok in kjer prerok Tejrezias napoveduje prihodnost iz straniščne kolibe. Predstava nastaja v spomin na vojne dogodke na ozemlju nekdanje Jugoslavije in v trajen opomin, da je preteklo zgodovino nujno spoštovati in prenašati na nove rodove. Mlado ustvarjalko Gajo Višnar je pred mikrofon povabil Alen Jelen. Beseda bo tekla tudi o življenju in delu slovenske igralke v New Yorku. Na fotografiji: Gaja Višnar, igralka Fotograf: Jordan Matter Photography
Naš uprizoritveni prostor zaznamujejo zelo bogate, kakovostne in raznovrstne umetniške poetike, ki nastajajo v produkciji nevladnih organizacij. Številne – kljub pogosto težavnim produkcijskim razmeram, ki segajo od finančne do prostorske podhranjenosti – slavijo visoko letnico delovanja. Med njimi je tudi ŠKUC-Gledališče, ki je dan pred iztekom leta 2019 vstopilo v dvajseto leto svojega delovanja. Pred mikrofon smo povabili njegovega umetniškega direktorja, režiserja Alena Jelena. V pogovoru bomo navedli nekatere značilnosti gledališča ŠKUC, govorili pa bomo tudi o širših izzivih delovanja na področju neodvisne umetniške produkcije. Foto: Nada Žgank, predstava Rožnati trikotnik
Naš uprizoritveni prostor zaznamujejo zelo bogate, kakovostne in raznovrstne umetniške poetike, ki nastajajo v produkciji nevladnih organizacij. Številne – kljub pogosto težavnim produkcijskim razmeram, ki segajo od finančne do prostorske podhranjenosti – slavijo visoko letnico delovanja. Med njimi je tudi ŠKUC-Gledališče, ki je dan pred iztekom leta 2019 vstopilo v dvajseto leto svojega delovanja. Pred mikrofon smo povabili njegovega umetniškega direktorja, režiserja Alena Jelena. V pogovoru bomo navedli nekatere značilnosti gledališča ŠKUC, govorili pa bomo tudi o širših izzivih delovanja na področju neodvisne umetniške produkcije. Foto: Nada Žgank, predstava Rožnati trikotnik
»Lutka, osvobojena svoje figuralnosti in določujočih okvirjev, se transcendira v animirano entiteto, odprt medij raznih potencialov. S prelivnostjo v različna snovna stanja in umetniške oblike predstavlja sintezo raznolikih estetskih prijemov in tehnologije.« Gre za citat uvodnika zadnje številke revije Lutka, v kateri so zbrani članki avtorjev, ki se ukvarjajo z različnimi možnostmi gledališča animiranih form, ki jih srečujemo v lutkovnih gledališčih. Gostje oddaje bodo Ajda Rooss, ki sicer umetniško vodi Lutkovno gledališče Ljubljana, Maša Jazbec, ki se med drugim ukvarja z raziskovanjem lutkovne umetnosti in zelo izstopajoča umetnika s prepoznavnima poetikama na področju performativnih in uprizoritvenih praks, tudi lutkovna ustvarjalca Tin Grabnar in Matija Solce.
»Lutka, osvobojena svoje figuralnosti in določujočih okvirjev, se transcendira v animirano entiteto, odprt medij raznih potencialov. S prelivnostjo v različna snovna stanja in umetniške oblike predstavlja sintezo raznolikih estetskih prijemov in tehnologije.« Gre za citat uvodnika zadnje številke revije Lutka, v kateri so zbrani članki avtorjev, ki se ukvarjajo z različnimi možnostmi gledališča animiranih form, ki jih srečujemo v lutkovnih gledališčih. Gostje oddaje bodo Ajda Rooss, ki sicer umetniško vodi Lutkovno gledališče Ljubljana, Maša Jazbec, ki se med drugim ukvarja z raziskovanjem lutkovne umetnosti in zelo izstopajoča umetnika s prepoznavnima poetikama na področju performativnih in uprizoritvenih praks, tudi lutkovna ustvarjalca Tin Grabnar in Matija Solce.
O (ne)sistematičnem uprizarjanju, objavljanju, izobraževanju in strokovnem usposabljanju, pa tudi o stanovskem povezovanju dramatičark in dramatikov smo se pogovarjali z dramatičarko Kim Komljanec.
O (ne)sistematičnem uprizarjanju, objavljanju, izobraževanju in strokovnem usposabljanju, pa tudi o stanovskem povezovanju dramatičark in dramatikov smo se pogovarjali z dramatičarko Kim Komljanec.
V grških helenističnih mestih kulturne vrednote predstavlja tudi gledališče, zato še danes v antični mestni zapuščini raziskovalci večkrat poiščejo ostanke tisočletne gledališke arhitekture. S podobnim ciljem se je pred leti v srednjegrško pokrajino Beocija odpravil tudi prof. dr. Božidar Slapšak s Filozofske fakultete v Ljubljani, ki je v kraju Tespije, sicer v okviru skupnega projekta leidenske univerze, odkril del mestnega obzidja in v prostor umestill lokacijo nekdanjega gledališča.
V grških helenističnih mestih kulturne vrednote predstavlja tudi gledališče, zato še danes v antični mestni zapuščini raziskovalci večkrat poiščejo ostanke tisočletne gledališke arhitekture. S podobnim ciljem se je pred leti v srednjegrško pokrajino Beocija odpravil tudi prof. dr. Božidar Slapšak s Filozofske fakultete v Ljubljani, ki je v kraju Tespije, sicer v okviru skupnega projekta leidenske univerze, odkril del mestnega obzidja in v prostor umestill lokacijo nekdanjega gledališča.
16. aprila 1919 se je v državi Washington v Združenih državah Amerike rodil Merce Cunningham, eden najvplivnejših koreografov 20. stoletja. Bil je prvi, ki je zagovarjal tezo, da lahko ples obstaja neodvisno od glasbe. Ples je razumel kot avtonomno, abstraktno umetnost, kot naključno gibanje v prostoru in času, ki ne govori o ničemer drugem kot o samem sebi. Cunningham je v svoji dolgoletni plesni karieri ustvaril več kot 150 plesnih koreografij in oblikoval gib za več kot 800 prireditev. O njegovi plesni zapuščini in vplivu na celotno umetnost 20. stoletja bomo v oddaji Oder govorili z dramaturginjo in plesno teoretičarko Andrejo Kopač.
16. aprila 1919 se je v državi Washington v Združenih državah Amerike rodil Merce Cunningham, eden najvplivnejših koreografov 20. stoletja. Bil je prvi, ki je zagovarjal tezo, da lahko ples obstaja neodvisno od glasbe. Ples je razumel kot avtonomno, abstraktno umetnost, kot naključno gibanje v prostoru in času, ki ne govori o ničemer drugem kot o samem sebi. Cunningham je v svoji dolgoletni plesni karieri ustvaril več kot 150 plesnih koreografij in oblikoval gib za več kot 800 prireditev. O njegovi plesni zapuščini in vplivu na celotno umetnost 20. stoletja bomo v oddaji Oder govorili z dramaturginjo in plesno teoretičarko Andrejo Kopač.
Potenciali obrobnega komedijskega žanra Oddajo oder tokrat posvečamo obrobnemu odrskemu žanru - stand-up komediji. Gre za popularno komedijsko zvrst, ki morda ne zahteva scensko in tehnično težavnih produkcijskih pogojev, se pa v različnih oblikah pojavlja tako v institucionalnih gledaliških predstavah, televiziji in serijah, zlasti pa v kontekstih popularne kulture. V studio gostimo izkušene stand-up komike Tadeja Toša, Boštjana Gorenca Pižamo in Lucijo Ćirović ter filozofinjo in teoretičarko Jelo Krečič. Foto: IMDb
Potenciali obrobnega komedijskega žanra Oddajo oder tokrat posvečamo obrobnemu odrskemu žanru - stand-up komediji. Gre za popularno komedijsko zvrst, ki morda ne zahteva scensko in tehnično težavnih produkcijskih pogojev, se pa v različnih oblikah pojavlja tako v institucionalnih gledaliških predstavah, televiziji in serijah, zlasti pa v kontekstih popularne kulture. V studio gostimo izkušene stand-up komike Tadeja Toša, Boštjana Gorenca Pižamo in Lucijo Ćirović ter filozofinjo in teoretičarko Jelo Krečič. Foto: IMDb
Ena izmed gledaliških predstav, ki je v zadnjem času v gledališče privabila publiko in jo navdušila, je predstava Ali: Strah ti poje dušo, nenazadnje je pred nekaj tedni, ko se je končalo Borštnikovo srečanje, režiser Sebastijan Horvat prejel tudi posebno nagrado žirije za umetniško gesto, poleg tega pa so predstavo ljubljanske Drame, ki je sicer postavljena v zapuščeno industrijsko halo, člani Društva gledaliških kritikov in teatrologov Slovenije, izbrali tudi za najboljšo predstavo v pretekli sezoni. Prestava, ki ruši stereotipe in se loti kopice predsodkov na družbeni in osebni ravni, je sicer nastala kot gledališka adaptacija znamenitega filma Rainerja Wernerja Fassbinderja Vsi drugi se imenujejo Ali. Gosta oddaje Oder sta Nataša Barbara Gračner in Iztok Drabig Jug, igralca, ki sta za vlogi starejše osamljene vdove in priseljenca iz Maroka, med katerima vzplamtijo močna čustva, tudi prejela nagradi za igro. Pred pogovorom omenjamo še grand prix letošnjega srbskega festivala Bitef.
Ena izmed gledaliških predstav, ki je v zadnjem času v gledališče privabila publiko in jo navdušila, je predstava Ali: Strah ti poje dušo, nenazadnje je pred nekaj tedni, ko se je končalo Borštnikovo srečanje, režiser Sebastijan Horvat prejel tudi posebno nagrado žirije za umetniško gesto, poleg tega pa so predstavo ljubljanske Drame, ki je sicer postavljena v zapuščeno industrijsko halo, člani Društva gledaliških kritikov in teatrologov Slovenije, izbrali tudi za najboljšo predstavo v pretekli sezoni. Prestava, ki ruši stereotipe in se loti kopice predsodkov na družbeni in osebni ravni, je sicer nastala kot gledališka adaptacija znamenitega filma Rainerja Wernerja Fassbinderja Vsi drugi se imenujejo Ali. Gosta oddaje Oder sta Nataša Barbara Gračner in Iztok Drabig Jug, igralca, ki sta za vlogi starejše osamljene vdove in priseljenca iz Maroka, med katerima vzplamtijo močna čustva, tudi prejela nagradi za igro. Pred pogovorom omenjamo še grand prix letošnjega srbskega festivala Bitef.
V tokratnem Odru bomo ponovili oddajo, ki jo je Petra Tanko pred dobrim letom posnela z ustvarjalci predstave "še ni naslova". Predstava je bila na letošnjem 54. Borštnikovem srečanju razglašena za najboljšo uprizoritev pretekle sezone. O posebnostih predstave, ki traja skoraj 10 ur bodo spregovorili igralci Daša Doberšek, Anja Novak, Daniel Day Škufca in Stane Tomazin. Vabljeni k poslušanju!
V tokratnem Odru bomo ponovili oddajo, ki jo je Petra Tanko pred dobrim letom posnela z ustvarjalci predstave "še ni naslova". Predstava je bila na letošnjem 54. Borštnikovem srečanju razglašena za najboljšo uprizoritev pretekle sezone. O posebnostih predstave, ki traja skoraj 10 ur bodo spregovorili igralci Daša Doberšek, Anja Novak, Daniel Day Škufca in Stane Tomazin. Vabljeni k poslušanju!
Likovna dela Mare Kralj, za katera velja, da so nastala »pod patronatom« njenega moža Toneta Kralja, čeprav se je hotela izviti njegovemu ekspresionističnemu vplivu, poznamo zelo slabo, saj so izgubljena, v zasebni lasti, redka pa počivajo v galerijskih depojih. Po bivanju v Parizu se je njen slog nekoliko osamosvojil, saj je postajal barvit, realističen, bolj mehek in topel, kot je bil pred tem. Zvedava umetnica, ki je prehajala od keramike in kiparstva do slikarstva, je moževi senci uhajala tudi s slikanjem na belo svilo z belgijskimi barvnimi svinčniki, najbolj pa je živela za lutkovno gledališče, saj je po letu 1952 likovno zasnovala več kot 230 lutk, številne med njimi je izdelala sama. Zato v oddaji Oder predvsem o njenih marionetah in mimičnih lutkah iz pene in ljubezni do ustvarjenih lutk. Matjaž Loboda je denimo v starih zapisih našel besedilo, ki ga je zapisala Mara o sebi: “Danes se mi zdi, kot da so spomini na začetek dela z lutkami kot prelepe sanje, sanje o neki dobi iskanja najlepšega. Zelo rada slikam, vendar sem po duši in srcu predvsem lutkarica.” Poleg dramaturga in lutkovnega režiserja Matjaža Lobode bodo v oddaji z Univerzo za tretje življenjsko obdobje sodelovale raziskovalke študijskega umetnostnozgodovinskega krožka »Spoznajmo svoje mesto in domovino«, ki deluje v okviru Univerze za tretje življenjsko obdobje: umetnostna zgodovinarka in zgodovinarka mag. Olga Paulič, dr. Vesna Koželj Oblak in Mojca Slana.
Likovna dela Mare Kralj, za katera velja, da so nastala »pod patronatom« njenega moža Toneta Kralja, čeprav se je hotela izviti njegovemu ekspresionističnemu vplivu, poznamo zelo slabo, saj so izgubljena, v zasebni lasti, redka pa počivajo v galerijskih depojih. Po bivanju v Parizu se je njen slog nekoliko osamosvojil, saj je postajal barvit, realističen, bolj mehek in topel, kot je bil pred tem. Zvedava umetnica, ki je prehajala od keramike in kiparstva do slikarstva, je moževi senci uhajala tudi s slikanjem na belo svilo z belgijskimi barvnimi svinčniki, najbolj pa je živela za lutkovno gledališče, saj je po letu 1952 likovno zasnovala več kot 230 lutk, številne med njimi je izdelala sama. Zato v oddaji Oder predvsem o njenih marionetah in mimičnih lutkah iz pene in ljubezni do ustvarjenih lutk. Matjaž Loboda je denimo v starih zapisih našel besedilo, ki ga je zapisala Mara o sebi: “Danes se mi zdi, kot da so spomini na začetek dela z lutkami kot prelepe sanje, sanje o neki dobi iskanja najlepšega. Zelo rada slikam, vendar sem po duši in srcu predvsem lutkarica.” Poleg dramaturga in lutkovnega režiserja Matjaža Lobode bodo v oddaji z Univerzo za tretje življenjsko obdobje sodelovale raziskovalke študijskega umetnostnozgodovinskega krožka »Spoznajmo svoje mesto in domovino«, ki deluje v okviru Univerze za tretje življenjsko obdobje: umetnostna zgodovinarka in zgodovinarka mag. Olga Paulič, dr. Vesna Koželj Oblak in Mojca Slana.
Slovensko gledališče je profesionalno izredno razvejano ter na visoki ravni, posebej če poleg produkcije institucionalnih in neinstitucionalnih gledališč upoštevamo še vso scensko umetnost, ki letno nastane na domačih odrih. Dobra priložnost za vpogled v tovrstno ustvarjanje je gotovo festival kot je Borštnikovo srečanje, ki je ta konec tedna prešel v osrednji, tekmovalni del. O izzivih in priložnostih slovenskega odrskega ustvarjanja, bodo v oddaji Oder spregovorili umetniški direktor Borštnikovega srečanja Aleš Novak, selektor 54. Borštnikovega srečanja Matjaž Zupančič in Nika Bezeljak, mlada režiserka KUD Moment. Oddajo je pripravila Brigita Mohorič.
Slovensko gledališče je profesionalno izredno razvejano ter na visoki ravni, posebej če poleg produkcije institucionalnih in neinstitucionalnih gledališč upoštevamo še vso scensko umetnost, ki letno nastane na domačih odrih. Dobra priložnost za vpogled v tovrstno ustvarjanje je gotovo festival kot je Borštnikovo srečanje, ki je ta konec tedna prešel v osrednji, tekmovalni del. O izzivih in priložnostih slovenskega odrskega ustvarjanja, bodo v oddaji Oder spregovorili umetniški direktor Borštnikovega srečanja Aleš Novak, selektor 54. Borštnikovega srečanja Matjaž Zupančič in Nika Bezeljak, mlada režiserka KUD Moment. Oddajo je pripravila Brigita Mohorič.
Ženski odbor Slovenskega centra PEN je nagrado mira za izjemne dosežke na področju literarnega ustvarjanja letos podelil avtorici dramskih predlog za multimedijske projekte, režiserki in igralki Nedi Rusjan Bric. V utemeljitvi nagrade je bilo tako zapisano, da Neda Rusjan Bric »s svojim poglobljenim in hkrati priljudnim (so)avtorskim delom iz zgodovine tihotapi pomembne (v splošni slovenski zavesti manj poznane ali pozabljene) primorske osebnosti in družbene pojave v slovensko dediščino in tako prek gledaliških in filmskih del postavlja žive opomnike in spomenike državnega pomena«. V oddaji Oder se bomo z njo sprehodili skozi njene avtorske projekte, s katerimi je osvetlila nekatere pozabljene, prezrte ali zanemarjene tematike goriškega prostora.
Ženski odbor Slovenskega centra PEN je nagrado mira za izjemne dosežke na področju literarnega ustvarjanja letos podelil avtorici dramskih predlog za multimedijske projekte, režiserki in igralki Nedi Rusjan Bric. V utemeljitvi nagrade je bilo tako zapisano, da Neda Rusjan Bric »s svojim poglobljenim in hkrati priljudnim (so)avtorskim delom iz zgodovine tihotapi pomembne (v splošni slovenski zavesti manj poznane ali pozabljene) primorske osebnosti in družbene pojave v slovensko dediščino in tako prek gledaliških in filmskih del postavlja žive opomnike in spomenike državnega pomena«. V oddaji Oder se bomo z njo sprehodili skozi njene avtorske projekte, s katerimi je osvetlila nekatere pozabljene, prezrte ali zanemarjene tematike goriškega prostora.
Véliki praktik ter mislec gledališča in družbe Dušan Jovanović danes praznuje 80. rojstni dan. Gledališki režiser in dramatik, a tudi ustanovitelj in umetniški vodja gledališč, ki je obenem vrsto let poučeval na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo ter se kot avtor podpisal pod številne eseje, kolumne, televizijske scenarije in še marsikaj, je ustvaril bogato nesnovno kulturno dediščino. Poleg slovenskih gledališč in Televizije Slovenija, jo hranita tudi Slovenski gledališki inštitut – Gledališki muzej ter Radio Slovenija. Odlomki iz predstav, radijskih iger ter ohranjeni posnetki gledaliških vaj, med katerimi sta teatrologinja Ana Perne in dramaturginja Petra Tanko izbirali in jih za oddajo izbrali, predstavljajo sprehod med najvidnejšimi režijskimi in dramskimi dosežki, nagrajenimi z Grumovimi nagradami ter nagradami Borštnikovega srečanja, ki jih je v več kot petih desetletjih ustvaril Dušan Jovanović. Na fotografiji: Antigona (prem. 15. 10. 1993 v SNG Drama Ljubljana, rež. Meta Hočevar) – foto Tone Stojko/Arhiv SNG Drama Ljubljana; Ikonoteka SLOGI – Gledališki muzej
Véliki praktik ter mislec gledališča in družbe Dušan Jovanović danes praznuje 80. rojstni dan. Gledališki režiser in dramatik, a tudi ustanovitelj in umetniški vodja gledališč, ki je obenem vrsto let poučeval na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo ter se kot avtor podpisal pod številne eseje, kolumne, televizijske scenarije in še marsikaj, je ustvaril bogato nesnovno kulturno dediščino. Poleg slovenskih gledališč in Televizije Slovenija, jo hranita tudi Slovenski gledališki inštitut – Gledališki muzej ter Radio Slovenija. Odlomki iz predstav, radijskih iger ter ohranjeni posnetki gledaliških vaj, med katerimi sta teatrologinja Ana Perne in dramaturginja Petra Tanko izbirali in jih za oddajo izbrali, predstavljajo sprehod med najvidnejšimi režijskimi in dramskimi dosežki, nagrajenimi z Grumovimi nagradami ter nagradami Borštnikovega srečanja, ki jih je v več kot petih desetletjih ustvaril Dušan Jovanović. Na fotografiji: Antigona (prem. 15. 10. 1993 v SNG Drama Ljubljana, rež. Meta Hočevar) – foto Tone Stojko/Arhiv SNG Drama Ljubljana; Ikonoteka SLOGI – Gledališki muzej
V Rimu se je začel 71. festival Prix Italia. Med finalnih sedem iger, ki se v kategoriji radijske igre potegujejo za prestižno glavno nagrado, se je uvrstila tudi igra Treba bi bilo peljati psa na sprehod po besedilni predlogi hrvaškega dramatika Tomislava Zajca. Ob tej priložnosti smo pred mikrofon povabili ustvarjalke radijske igre: tonsko mojstrico Sonjo Strenar, glasbeno opremljevalko Darjo Hlavka Godina, dramaturginjo in avtorico radijske priredbe Vilmo Štritof ter režiserko in avtorico zvočnega scenarija Špelo Kravogel, ki so razmišljale o priredbah besedil za radijski medij, načinih organizacije izkušnje in organizacije pomena v radijski igri, načinih poslušanja, ustvarjanju zvočnega reliefa igre in še čem.
V Rimu se je začel 71. festival Prix Italia. Med finalnih sedem iger, ki se v kategoriji radijske igre potegujejo za prestižno glavno nagrado, se je uvrstila tudi igra Treba bi bilo peljati psa na sprehod po besedilni predlogi hrvaškega dramatika Tomislava Zajca. Ob tej priložnosti smo pred mikrofon povabili ustvarjalke radijske igre: tonsko mojstrico Sonjo Strenar, glasbeno opremljevalko Darjo Hlavka Godina, dramaturginjo in avtorico radijske priredbe Vilmo Štritof ter režiserko in avtorico zvočnega scenarija Špelo Kravogel, ki so razmišljale o priredbah besedil za radijski medij, načinih organizacije izkušnje in organizacije pomena v radijski igri, načinih poslušanja, ustvarjanju zvočnega reliefa igre in še čem.
Tema današnje oddaje je 100-ta številka Dokumentov Slovenskega gledališkega inštituta (prej muzeja), ki je izšla letos spomladi, v 56. letu izhajanja te publikacije. Dokumenti specialistično obravnavajo slovensko gledališko zgodovino, ki se je z ustanovitvijo, sprva revije, pozneje pa zvečine monografskih publikacij, tudi zares formirala. K pogovoru smo povabili dr. Štefana Vevarja, muzejskega svetnika na Slovenskem gledališkem Inštitutu, ki je izbral tudi tri zanimive odlomke iz besedil, objavljenih v Dokumentih leta 1967. Vabimo vas k poslušanju! na sliki: naslovnica revije Dokumenti: Sodobno poljsko gledališče, izsek
Tema današnje oddaje je 100-ta številka Dokumentov Slovenskega gledališkega inštituta (prej muzeja), ki je izšla letos spomladi, v 56. letu izhajanja te publikacije. Dokumenti specialistično obravnavajo slovensko gledališko zgodovino, ki se je z ustanovitvijo, sprva revije, pozneje pa zvečine monografskih publikacij, tudi zares formirala. K pogovoru smo povabili dr. Štefana Vevarja, muzejskega svetnika na Slovenskem gledališkem Inštitutu, ki je izbral tudi tri zanimive odlomke iz besedil, objavljenih v Dokumentih leta 1967. Vabimo vas k poslušanju! na sliki: naslovnica revije Dokumenti: Sodobno poljsko gledališče, izsek
Radikalna telesa so povsod, pravijo organizatorji festivala Spider. Od migrantov do prenaseljenosti našega planeta, ki zbujajo vprašanja o tem, kako se teh nezaželjenih teles znebiti, druga tema, povezana z radikalnostjo teles je vprašanje genetskih sprememb in prihodnosti družbe, ki jo bo oblikovalo dejstvo, da si bodo le nekateri ti lahko privoščili, tretji vidik je plesno telo, ki je radikalno v tem, da ima temeljita znanja o inteligenci telesa in iz tega gradi umetniška dela. Posebnost letošnjega festivala je materialna realizacija plesnega podija, ki ni zgolj fizični objekt, temveč nosilec mnogoterih pomenov. V studio smo povabili Mateja Kejžarja, plesalca in koreografa, umetniškega vodjo festivala Spider, ki je o tem nekaj misli povedal že na novinarski konferenci, danes pa bo svoje misli še razvil in podkrepil z razlago tém, ki ga v umetniškem ustvarjanju zanimajo. fotografija iz predstave Symphonia Harmoniae Caelestium Revelationum, foto: Anna Van Waeg
Radikalna telesa so povsod, pravijo organizatorji festivala Spider. Od migrantov do prenaseljenosti našega planeta, ki zbujajo vprašanja o tem, kako se teh nezaželjenih teles znebiti, druga tema, povezana z radikalnostjo teles je vprašanje genetskih sprememb in prihodnosti družbe, ki jo bo oblikovalo dejstvo, da si bodo le nekateri ti lahko privoščili, tretji vidik je plesno telo, ki je radikalno v tem, da ima temeljita znanja o inteligenci telesa in iz tega gradi umetniška dela. Posebnost letošnjega festivala je materialna realizacija plesnega podija, ki ni zgolj fizični objekt, temveč nosilec mnogoterih pomenov. V studio smo povabili Mateja Kejžarja, plesalca in koreografa, umetniškega vodjo festivala Spider, ki je o tem nekaj misli povedal že na novinarski konferenci, danes pa bo svoje misli še razvil in podkrepil z razlago tém, ki ga v umetniškem ustvarjanju zanimajo. fotografija iz predstave Symphonia Harmoniae Caelestium Revelationum, foto: Anna Van Waeg
Umetnica Samira Kentrić je nedavno v tandemu Eclips na festivalu Mladi levi predstavila problematiko prebežnikov in ljudi, ki na naseljene prostore pridejo drugi.
Umetnica Samira Kentrić je nedavno v tandemu Eclips na festivalu Mladi levi predstavila problematiko prebežnikov in ljudi, ki na naseljene prostore pridejo drugi.
V današnji oddaji nadaljujemo z deljenjem vtisov in misli, ki smo jih v pogovorih z igralci posneli po predstavah, ki so gostovale na 6. Drama Festivalu. Z igralkama Jeleno Šestović in Jeleno Laban smo se pogovarjali o predstavi Kapital, ki jo je uprizoril ansambel Kraljevskega gledališča Zetski dom iz Cetinja v Črni gori, pod režijskim vodstvom Andraša Urbana, o predstavi Šest oseb išče avtorja, ki jo je v zagrebškem Satiričnem gledališču Kerempuh režiral Oliver Frljić, pa smo se pogovarjali z igralcem Jerkom Marčićem. Vabimo vas k poslušanju! foto: iz predstave Kapital, vir: http://montenegrina.net
V današnji oddaji nadaljujemo z deljenjem vtisov in misli, ki smo jih v pogovorih z igralci posneli po predstavah, ki so gostovale na 6. Drama Festivalu. Z igralkama Jeleno Šestović in Jeleno Laban smo se pogovarjali o predstavi Kapital, ki jo je uprizoril ansambel Kraljevskega gledališča Zetski dom iz Cetinja v Črni gori, pod režijskim vodstvom Andraša Urbana, o predstavi Šest oseb išče avtorja, ki jo je v zagrebškem Satiričnem gledališču Kerempuh režiral Oliver Frljić, pa smo se pogovarjali z igralcem Jerkom Marčićem. Vabimo vas k poslušanju! foto: iz predstave Kapital, vir: http://montenegrina.net
Pogovor o glasbi za gledališče, ki jo soustvarjata Jelena Ždrale in Nino de Gleria. vir foto: https://photos.allaboutjazz.com
Pogovor o glasbi za gledališče, ki jo soustvarjata Jelena Ždrale in Nino de Gleria. vir foto: https://photos.allaboutjazz.com
Pred začetkom nove gledališke sezone se bomo posvetili 6. Drama Festivalu, ki je minulo sezono ljubljanske Drame sklenil. Na festivalu smo si ogledali nekaj predstav in o njih poklepetali z ustvarjalci, pogovore pa vam bomo predstavili v današnji in prihodnji oddaji. Otvoritvena predstava Michelangelo, po drami Miroslava Krleže Michelangelo Buonarroti, besedilo sta priredila režiser Sebastijan Horvat in dramaturg Milan Marković Matthis, je bila premierno uprizorjena v okviru lanskih Dubrovniških poletnih iger, v opuščenem samostanu na otoku Lokrumu. Nastala je v koprodukciji Dubrovniških poletnih iger in Hrvaškega narodnega gledališča Ivan pl. Zajc z Reke. Več o njej v nadaljevanju, pozneje pa prisluhnite tudi pogovoru o predstavi Gostišče Eden, ki jo je v Zagrebškem gledališču mladih (ZeKaeM), režiral Arpad Schilling. O njej smo se pogovarjali z igralcem Zoranom Čubrilom. Vabimo vas k poslušanju! foto: Marko Ercegović, HNK Ivan pl. Zajc, Reka, izsek
Pred začetkom nove gledališke sezone se bomo posvetili 6. Drama Festivalu, ki je minulo sezono ljubljanske Drame sklenil. Na festivalu smo si ogledali nekaj predstav in o njih poklepetali z ustvarjalci, pogovore pa vam bomo predstavili v današnji in prihodnji oddaji. Otvoritvena predstava Michelangelo, po drami Miroslava Krleže Michelangelo Buonarroti, besedilo sta priredila režiser Sebastijan Horvat in dramaturg Milan Marković Matthis, je bila premierno uprizorjena v okviru lanskih Dubrovniških poletnih iger, v opuščenem samostanu na otoku Lokrumu. Nastala je v koprodukciji Dubrovniških poletnih iger in Hrvaškega narodnega gledališča Ivan pl. Zajc z Reke. Več o njej v nadaljevanju, pozneje pa prisluhnite tudi pogovoru o predstavi Gostišče Eden, ki jo je v Zagrebškem gledališču mladih (ZeKaeM), režiral Arpad Schilling. O njej smo se pogovarjali z igralcem Zoranom Čubrilom. Vabimo vas k poslušanju! foto: Marko Ercegović, HNK Ivan pl. Zajc, Reka, izsek
Fronta, festival sodobnega plesa, bo konec avgusta v Murski Soboti potekal že štirinajstič. O tem, kako je od središča tovrstne produkcije odmaknjeno urbano okolje zaživelo s festivalom, ki v mesto vsako leto pripelje izbor visoko-kakovostnih sodobnoplesnih predstav iz vse Evrope, pa ne zgolj v gledališče Park, temveč zasede tudi druga notranja in zunanja prizorišča, ulice in trge, smo se pogovarjali s Stankom Polajnerjem, zvestim gledalcem in aktivnim udeležencem v pogovorih z umetniki, ki festival spremlja od vsega začetka ter z Matjažem Faričem, plesalcem in koreografom ter umetniškim vodjem in direktorjem festivala. Vabimo vas k poslušanju! foto: www.flota.si
Fronta, festival sodobnega plesa, bo konec avgusta v Murski Soboti potekal že štirinajstič. O tem, kako je od središča tovrstne produkcije odmaknjeno urbano okolje zaživelo s festivalom, ki v mesto vsako leto pripelje izbor visoko-kakovostnih sodobnoplesnih predstav iz vse Evrope, pa ne zgolj v gledališče Park, temveč zasede tudi druga notranja in zunanja prizorišča, ulice in trge, smo se pogovarjali s Stankom Polajnerjem, zvestim gledalcem in aktivnim udeležencem v pogovorih z umetniki, ki festival spremlja od vsega začetka ter z Matjažem Faričem, plesalcem in koreografom ter umetniškim vodjem in direktorjem festivala. Vabimo vas k poslušanju! foto: www.flota.si
Žiga Lebar je lutkovni tehnolog, ki lutke za gledališče in film izdeluje že skoraj tri desetletja let in je eden najbolj priznanih in kot strokovni sodelavec iskanih lutkovnih tehnologov pri nas. Svojo pot je začel v zgodnjih 90ih letih in je do danes soustvaril približno 70 lutkovnih, gledaliških, opernih in baletnih predstav, razstav, zadnje desetletje pa njegovo delo zaznamuje tudi vstop na področje animiranega filma. Sodeloval je pri predstavah Lutkovnega gledališča Ljubljana, Lutkovnega gledališča Maribor, Slovenskega mladinskega gledališča, gledališča KONJ, SNG Nova Gorica, SNG Celje, Opere in baleta Ljubljana, Gledališča Koper, gledališča LABIRINT, gledališča Glej, Plesnega teatra Ljubljana, Pandur theaters, lutkovne skupine UŠ, lutkovne skupine Koruzno zrno, Pripovednega gledališča gospodične Bazilike, ter pri animiranih filmih Zavoda No History, produkcijskega studia ZVVIKS in Bonobo studia s Hrvaške. predstave in filmi so prejeli mnoge nagrade, četudi je tehnologija lutkovnega snovanja večkrat prezrta ali odmaknjena. foto: osebni arhiv
Žiga Lebar je lutkovni tehnolog, ki lutke za gledališče in film izdeluje že skoraj tri desetletja let in je eden najbolj priznanih in kot strokovni sodelavec iskanih lutkovnih tehnologov pri nas. Svojo pot je začel v zgodnjih 90ih letih in je do danes soustvaril približno 70 lutkovnih, gledaliških, opernih in baletnih predstav, razstav, zadnje desetletje pa njegovo delo zaznamuje tudi vstop na področje animiranega filma. Sodeloval je pri predstavah Lutkovnega gledališča Ljubljana, Lutkovnega gledališča Maribor, Slovenskega mladinskega gledališča, gledališča KONJ, SNG Nova Gorica, SNG Celje, Opere in baleta Ljubljana, Gledališča Koper, gledališča LABIRINT, gledališča Glej, Plesnega teatra Ljubljana, Pandur theaters, lutkovne skupine UŠ, lutkovne skupine Koruzno zrno, Pripovednega gledališča gospodične Bazilike, ter pri animiranih filmih Zavoda No History, produkcijskega studia ZVVIKS in Bonobo studia s Hrvaške. predstave in filmi so prejeli mnoge nagrade, četudi je tehnologija lutkovnega snovanja večkrat prezrta ali odmaknjena. foto: osebni arhiv
Duo Silence je doma in v tujini znana glasbena zasedba, ki že več kot dve desetletji ustvarja glasbo za gledališče, velik opus sta avtorja ustvarila s Tomažem Pandurjem, sta tudi stalna sodelavca Matjaža Pograjca, Aleksandra Popovskega in drugih, njuna scenska glasba sega tudi na področje filma. Duo Silence sodeluje tudi z drugimi glasbenimi zasedbami, najbolj odmevno je njuno sodelovanje s skupino Laibach, Benko in Hladnik pa ustvarjata tudi avtorsko glasbo, ki jo predstavljata na koncertih ter studijskih izdajah albumov. Vabimo vas k poslušanju pogovora z Borisom Benkom in Primožem Hladnikom, v katerem se bomo posvetili izbranim predstavam in drugim dogodkom na njuni umetniški poti. foto: Aljoša Rebolj
Duo Silence je doma in v tujini znana glasbena zasedba, ki že več kot dve desetletji ustvarja glasbo za gledališče, velik opus sta avtorja ustvarila s Tomažem Pandurjem, sta tudi stalna sodelavca Matjaža Pograjca, Aleksandra Popovskega in drugih, njuna scenska glasba sega tudi na področje filma. Duo Silence sodeluje tudi z drugimi glasbenimi zasedbami, najbolj odmevno je njuno sodelovanje s skupino Laibach, Benko in Hladnik pa ustvarjata tudi avtorsko glasbo, ki jo predstavljata na koncertih ter studijskih izdajah albumov. Vabimo vas k poslušanju pogovora z Borisom Benkom in Primožem Hladnikom, v katerem se bomo posvetili izbranim predstavam in drugim dogodkom na njuni umetniški poti. foto: Aljoša Rebolj
Duo Silence je doma in v tujini znana glasbena zasedba, ki že več kot dve desetletji ustvarja glasbo za gledališče, sodeluje z drugimi zasedbami, najbolj odmevno je njuno sodelovanje s skupino Laibach, Benko in Hladnik pa ustvarjata tudi avtorsko glasbo, ki jo predstavljata na koncertih ter studijskih izdajah albumov. Vabimo vas k poslušanju glasbe Dua Silence, prihodnji teden pa k poslušanju pogovora z Borisom Benkom in Primožem Hladnikom, v katerem se bomo posvetili izbranim predstavam in drugim dogodkom na njuni umetniški poti. iz predstave Črni petek (koreografija, režija, ples Branko Potočan), foto Vukašin Šobot, savus.si
Duo Silence je doma in v tujini znana glasbena zasedba, ki že več kot dve desetletji ustvarja glasbo za gledališče, sodeluje z drugimi zasedbami, najbolj odmevno je njuno sodelovanje s skupino Laibach, Benko in Hladnik pa ustvarjata tudi avtorsko glasbo, ki jo predstavljata na koncertih ter studijskih izdajah albumov. Vabimo vas k poslušanju glasbe Dua Silence, prihodnji teden pa k poslušanju pogovora z Borisom Benkom in Primožem Hladnikom, v katerem se bomo posvetili izbranim predstavam in drugim dogodkom na njuni umetniški poti. iz predstave Črni petek (koreografija, režija, ples Branko Potočan), foto Vukašin Šobot, savus.si
V današnjem Odru nadaljujemo in sklepamo niz treh oddaj, v katerih predstavljamo prihodnjo sezono v slovenskih gledaliških inštitucijah. Danes predstavljamo dve lutkovni gledališči, to sta Lutkovno gledališče Ljubljana in Lutkovno gledališče Maribor. Vabimo vas k poslušanju! foto: Pixabay
V današnjem Odru nadaljujemo in sklepamo niz treh oddaj, v katerih predstavljamo prihodnjo sezono v slovenskih gledaliških inštitucijah. Danes predstavljamo dve lutkovni gledališči, to sta Lutkovno gledališče Ljubljana in Lutkovno gledališče Maribor. Vabimo vas k poslušanju! foto: Pixabay
Vida Cerkvenik Bren je gledališka režiserka mlajše srednje generacije, ki jo je po končanem študiju in nekaj izkušnjah dela v gledaliških inštitucijah zanimal predvsem gledališki prostor, ki bi omogočal bolj neposreden stik med gledališkimi ustvarjalci in gledalci. S soustvarjalci so ustanovili KUD Ljud, skupino, ki se je pred dobrim desetletjem podala na pot iskanja oblik neposredne komunikacije in interakcije v obliki gledališkega dogodka, na ulicah, trgih, v čakalnicah, na letališčih in drugje. Svoje izkušnje z interaktivnim uličnim gledališčem je Vida Cerkvenik Bren, strnila v knjigi Why don’t we do it on the road – Zakaj ne bi tega naredili na ulici, osebni vodič po interaktivnem uličnem gledališču. Procesi, postopki, odnosi med ustvarjalci in občinstvom, ter posamezni performerski in uprizoritveni načini so v knjigi natančno opisani, razdelani in utemeljeni in knjiga je hkrati priročnik za ustvarjalce in gledalce. Več o vsebinah pa v naslednjih minutah v pogovoru z Vido Cerkvenik Bren ter Gregom Močivnikom, performerjem, ki v kolektivu Ljud sodeluje od začetka. Vabljeni k poslušanju! ilustracija iz knjige Why don't we do it on the road, avtor: Robin Klengel
Vida Cerkvenik Bren je gledališka režiserka mlajše srednje generacije, ki jo je po končanem študiju in nekaj izkušnjah dela v gledaliških inštitucijah zanimal predvsem gledališki prostor, ki bi omogočal bolj neposreden stik med gledališkimi ustvarjalci in gledalci. S soustvarjalci so ustanovili KUD Ljud, skupino, ki se je pred dobrim desetletjem podala na pot iskanja oblik neposredne komunikacije in interakcije v obliki gledališkega dogodka, na ulicah, trgih, v čakalnicah, na letališčih in drugje. Svoje izkušnje z interaktivnim uličnim gledališčem je Vida Cerkvenik Bren, strnila v knjigi Why don’t we do it on the road – Zakaj ne bi tega naredili na ulici, osebni vodič po interaktivnem uličnem gledališču. Procesi, postopki, odnosi med ustvarjalci in občinstvom, ter posamezni performerski in uprizoritveni načini so v knjigi natančno opisani, razdelani in utemeljeni in knjiga je hkrati priročnik za ustvarjalce in gledalce. Več o vsebinah pa v naslednjih minutah v pogovoru z Vido Cerkvenik Bren ter Gregom Močivnikom, performerjem, ki v kolektivu Ljud sodeluje od začetka. Vabljeni k poslušanju! ilustracija iz knjige Why don't we do it on the road, avtor: Robin Klengel
Igralka Damjana Černe je spregovorila o tem, kako živimo v državi, kakšen je oseben odnos do nje in kako jo gledališčimo.
Igralka Damjana Černe je spregovorila o tem, kako živimo v državi, kakšen je oseben odnos do nje in kako jo gledališčimo.
O pretočnosti uprizoritvenih prostorov, uprizarjanju del slovenskih skladateljev, pa tudi o režiji sodobne opere, vključevanju mladih ustvarjalcev in razvijanju vsebin, ki so relativna novost v operni produkciji, se bo s Katjo Konvalinka, sopranistko in predsednico Slovenskega komornega glasbenega gledališča pogovarjala Saška Rakef. Na fotografiji Katja Konvalinka v operi Dnevnik Ane Frank. Avtorica fotografije: Darja Štravs Tisu.
O pretočnosti uprizoritvenih prostorov, uprizarjanju del slovenskih skladateljev, pa tudi o režiji sodobne opere, vključevanju mladih ustvarjalcev in razvijanju vsebin, ki so relativna novost v operni produkciji, se bo s Katjo Konvalinka, sopranistko in predsednico Slovenskega komornega glasbenega gledališča pogovarjala Saška Rakef. Na fotografiji Katja Konvalinka v operi Dnevnik Ane Frank. Avtorica fotografije: Darja Štravs Tisu.
Praški kvadrienale scenskega oblikovanja in prostora je edinstven mednarodni dogodek, ki raziskuje področja scenografije, kostumografije in gledališke arhitekture. Gre za manifestiacijo, s katero deset dni živi vsa Praga, saj poleg osrednjega programa nacionalnih predstavitev v sekciji Države in regije, kvadrienale ponuja širok razpon umetniških dogodkov, site-specific projektov, pogovornih formatov in predstavitev študentskih dosežkov. Slovenija na kvadrienalu sodeluje sedmič. Instalacijo z naslovom Ukrivljen prostor je s sodelavci pripravila Barbara Novakovič Kolenc, ki je izbrala tudi sodelujoče avtorske projekte. V oddaji Oder vas vabimo, da prisluhnete pogovoru z Barbaro Novakovič Kolenc, posebno pozornost pa je pritegnilo tudi prostorsko in grafično oblikovanje slovenske predstavitve na Praškem kvadrienalu, več o tem pa bosta povedala arhitektka Vladka Ljubanović in oblikovalec Matjaž Wenzel. Na Praškem kvadrienalu se v sekciji PQ pogovori predstavlja tudi program Ars, s projektom Daljave, v avtorstvu Saške Rakef Perko in tine Kozin, ki je bil izveden lani na Letališču Jožeta Pučnika. Vabimo vas k poslušanju! Slovenski paviljon na 14. Praškem kvadrienalu, foto: muzeum.si
Praški kvadrienale scenskega oblikovanja in prostora je edinstven mednarodni dogodek, ki raziskuje področja scenografije, kostumografije in gledališke arhitekture. Gre za manifestiacijo, s katero deset dni živi vsa Praga, saj poleg osrednjega programa nacionalnih predstavitev v sekciji Države in regije, kvadrienale ponuja širok razpon umetniških dogodkov, site-specific projektov, pogovornih formatov in predstavitev študentskih dosežkov. Slovenija na kvadrienalu sodeluje sedmič. Instalacijo z naslovom Ukrivljen prostor je s sodelavci pripravila Barbara Novakovič Kolenc, ki je izbrala tudi sodelujoče avtorske projekte. V oddaji Oder vas vabimo, da prisluhnete pogovoru z Barbaro Novakovič Kolenc, posebno pozornost pa je pritegnilo tudi prostorsko in grafično oblikovanje slovenske predstavitve na Praškem kvadrienalu, več o tem pa bosta povedala arhitektka Vladka Ljubanović in oblikovalec Matjaž Wenzel. Na Praškem kvadrienalu se v sekciji PQ pogovori predstavlja tudi program Ars, s projektom Daljave, v avtorstvu Saške Rakef Perko in tine Kozin, ki je bil izveden lani na Letališču Jožeta Pučnika. Vabimo vas k poslušanju! Slovenski paviljon na 14. Praškem kvadrienalu, foto: muzeum.si
31. maja 1909 so v Slovenskem gledališču v Trstu krstno uprizorili dramo Ivana Cankarja Hlapci. Na dan stote obletnice je Slovenski gledališki inštitut izdal zbornik z naslovom Stoletje Hlapcev, zbirko razprav, pogledov na različne uprizoritvene vidike in režijskih zapisov. Hkrati je to tudi 100. številka Dokumentov Slovenskega gledališkega inštituta, zbirke, ki je temeljna za beleženje slovenske gledališke zgodovine. Namen zbornika Stoletje Hlapcev, ki ga je uredila Diana Koloini, je osvetliti zgodovino uprizarjanja Hlapcev, ki so poleg Cankarjeve komedije Za narodov Blagor njegovo najbolj pogosto uprizarjano dramsko delo. Knjigo otvarja prispevek Roka Andresa, z naslovom Sto let kritiške recepcije Cankarjevih Hlapcev, in to je tema današnje oddaje, v kateri se bomo z Rokom Andresom pogovarjali, pogovoru po dodali odlomke iz njegove študije. Vabimo vas k poslušanju! Gostovanje Hlapcev v Parizu poleti 1956, vir: Ikonoteka SLOGI
31. maja 1909 so v Slovenskem gledališču v Trstu krstno uprizorili dramo Ivana Cankarja Hlapci. Na dan stote obletnice je Slovenski gledališki inštitut izdal zbornik z naslovom Stoletje Hlapcev, zbirko razprav, pogledov na različne uprizoritvene vidike in režijskih zapisov. Hkrati je to tudi 100. številka Dokumentov Slovenskega gledališkega inštituta, zbirke, ki je temeljna za beleženje slovenske gledališke zgodovine. Namen zbornika Stoletje Hlapcev, ki ga je uredila Diana Koloini, je osvetliti zgodovino uprizarjanja Hlapcev, ki so poleg Cankarjeve komedije Za narodov Blagor njegovo najbolj pogosto uprizarjano dramsko delo. Knjigo otvarja prispevek Roka Andresa, z naslovom Sto let kritiške recepcije Cankarjevih Hlapcev, in to je tema današnje oddaje, v kateri se bomo z Rokom Andresom pogovarjali, pogovoru po dodali odlomke iz njegove študije. Vabimo vas k poslušanju! Gostovanje Hlapcev v Parizu poleti 1956, vir: Ikonoteka SLOGI
Med najbolj minimalistične in komorne oblike gledališke umetnosti, ki prihajajo z Japonske, sodi kamišibaj. Pri nas ima interaktivno ustvarjanje dinamičnega sozvočja vse več privržencev.
Med najbolj minimalistične in komorne oblike gledališke umetnosti, ki prihajajo z Japonske, sodi kamišibaj. Pri nas ima interaktivno ustvarjanje dinamičnega sozvočja vse več privržencev.
Ljubljanska, slovenska in svetovna publika se Uroša Kaurina spomni po njegovih vlogah v predstavah Oliverja Frljića v Slovenskem mladinskem gledališču, kjer je bil zaposlen slabo desetletje, in ki še danes z velikim uspehom gostujejo po vseh celinah. Za vlogo v predstavi Preklet naj bo izdajalec svoje domovine, je prejel Borštnikovo nagrado za mladega igralca. Njegovi nepozabni stvaritvi sta tudi koncertni performans Tonight I celebrate, v režiji Bojana Jablanovca in predstavi Heroj 1.0 in 2.0, ki ju je soustvaril z Vitom Weisom. Borštnikovo nagrado za igro je prejel tudi na lanskem Borštnikovem srečanju, za vlogo v predstavi Heroj 2.0 – Predstava vseh predstav. Več o teh vlogah in o prihodnosti, ki jo od začetka te sezone tke v Mariboru, kot član ansambla Lutkovnega gledališča Maribor, pa v pogovoru z Urošem Kaurinom. Vabimo vas k poslušanju! foto: Andrej Petelinšek, Večer
Ljubljanska, slovenska in svetovna publika se Uroša Kaurina spomni po njegovih vlogah v predstavah Oliverja Frljića v Slovenskem mladinskem gledališču, kjer je bil zaposlen slabo desetletje, in ki še danes z velikim uspehom gostujejo po vseh celinah. Za vlogo v predstavi Preklet naj bo izdajalec svoje domovine, je prejel Borštnikovo nagrado za mladega igralca. Njegovi nepozabni stvaritvi sta tudi koncertni performans Tonight I celebrate, v režiji Bojana Jablanovca in predstavi Heroj 1.0 in 2.0, ki ju je soustvaril z Vitom Weisom. Borštnikovo nagrado za igro je prejel tudi na lanskem Borštnikovem srečanju, za vlogo v predstavi Heroj 2.0 – Predstava vseh predstav. Več o teh vlogah in o prihodnosti, ki jo od začetka te sezone tke v Mariboru, kot član ansambla Lutkovnega gledališča Maribor, pa v pogovoru z Urošem Kaurinom. Vabimo vas k poslušanju! foto: Andrej Petelinšek, Večer
Koncertni performans, duet Leje Jurišić in Milka Lazarja, je z naslovom De facto (pojdi s seboj) zaživel na odru Linhartove dvorane Cankarjevega doma. V medsebojnem odrskem prepletu glasbe in plesa, se zrcali predvsem nuja po ustvarjanju, ki s temeljitim poznavanjem zakonitosti vseh treh medijev, plesa, glasbe in odrske prisotnosti, zavestno prestopa meje in pod vprašaj postavlja uveljavljene postopke. Z Lejo Jurišić in Milkom Lazarjem smo se srečali pred Cankarjevim domom, poklepetali in popili kavo. Vabimo vas k poslušanju! foto: arhiv Društva Pekinpah
Koncertni performans, duet Leje Jurišić in Milka Lazarja, je z naslovom De facto (pojdi s seboj) zaživel na odru Linhartove dvorane Cankarjevega doma. V medsebojnem odrskem prepletu glasbe in plesa, se zrcali predvsem nuja po ustvarjanju, ki s temeljitim poznavanjem zakonitosti vseh treh medijev, plesa, glasbe in odrske prisotnosti, zavestno prestopa meje in pod vprašaj postavlja uveljavljene postopke. Z Lejo Jurišić in Milkom Lazarjem smo se srečali pred Cankarjevim domom, poklepetali in popili kavo. Vabimo vas k poslušanju! foto: arhiv Društva Pekinpah
Sodobno neodvisno gledališče, ki ga predstavljajo v letošnji izvedbi festivala Prestopi/Crossings, je odprto, ustvarjalno, vključujoče in brezkompromisno, s posebnim poudarkom na družbenopolitičnem kontekstu, v katerem je nastalo ali ki ga z vsebino nagovarja. Predstave bi lahko opisali kot zabavne, politične ali estetske, vendar so mnogo več. Program, ki ga sestavljajo predstave iz Palestine, Češke, Izraela, Portugalske in Slovenije, bo občinstvo spodbudil k novim premislekom, mnenjem in pogledom. Poslanstvo festivala – razvijati neodvisno gledališče – je pravzaprav posledica želje po odprti, vključujoči in solidarni družbi, družbi brez predsodkov in strahu. Tako nas v uvodu nagovarjajo organizatorji festivala Prestopi, ki se bo v Mariboru začel to soboto in bo potekal do 18. maja. V oddaji Oder ga bo predstavil Zoran Petrovič, ki je del ožje ekipe, ki jo sestavljata še Nika Bezeljak in Uroš Kaurin. Vabimo vas k poslušanju! fotografija iz predstave Viktorija 2.0, foto: Toni Soprano
Sodobno neodvisno gledališče, ki ga predstavljajo v letošnji izvedbi festivala Prestopi/Crossings, je odprto, ustvarjalno, vključujoče in brezkompromisno, s posebnim poudarkom na družbenopolitičnem kontekstu, v katerem je nastalo ali ki ga z vsebino nagovarja. Predstave bi lahko opisali kot zabavne, politične ali estetske, vendar so mnogo več. Program, ki ga sestavljajo predstave iz Palestine, Češke, Izraela, Portugalske in Slovenije, bo občinstvo spodbudil k novim premislekom, mnenjem in pogledom. Poslanstvo festivala – razvijati neodvisno gledališče – je pravzaprav posledica želje po odprti, vključujoči in solidarni družbi, družbi brez predsodkov in strahu. Tako nas v uvodu nagovarjajo organizatorji festivala Prestopi, ki se bo v Mariboru začel to soboto in bo potekal do 18. maja. V oddaji Oder ga bo predstavil Zoran Petrovič, ki je del ožje ekipe, ki jo sestavljata še Nika Bezeljak in Uroš Kaurin. Vabimo vas k poslušanju! fotografija iz predstave Viktorija 2.0, foto: Toni Soprano
Od 22. do 31. marca je na odrih Cankarjevega doma, Vodnikove domačije v Šiški in drugod potekal 22. Pripovedovalski festival, ki ima med tovrstnimi festivali v Evropi enega najdaljših stažev. Tudi letos je ponudil širok nabor vsebin, tako pripovedovalske dogodke – med drugim prvič pripovedovalsko ekskurzijo v Rezijo – kot delavnice in dogodke spletene okrog razumevanja, kaj vse je (lahko) pripovedovanje. Letos je festival drugič potekal pod programskim vodstvom Špele Frlic. Ta je za oddajo Oder spregovorila o snovanju festivalskih dogodkov in izbiri nastopajočih, o produkcijski plati in odzivih, o sodelovanjih in partnerstvih, ki jih festival ustvarja, o kontinuiteti in novostih, ter o razmišljanjih pred in občutenjih po festivalu. S Špelo Frlic se je pogovarjal Ambrož Kvartič. Vabimo vas k poslušanju! foto: Nada Žgank
Od 22. do 31. marca je na odrih Cankarjevega doma, Vodnikove domačije v Šiški in drugod potekal 22. Pripovedovalski festival, ki ima med tovrstnimi festivali v Evropi enega najdaljših stažev. Tudi letos je ponudil širok nabor vsebin, tako pripovedovalske dogodke – med drugim prvič pripovedovalsko ekskurzijo v Rezijo – kot delavnice in dogodke spletene okrog razumevanja, kaj vse je (lahko) pripovedovanje. Letos je festival drugič potekal pod programskim vodstvom Špele Frlic. Ta je za oddajo Oder spregovorila o snovanju festivalskih dogodkov in izbiri nastopajočih, o produkcijski plati in odzivih, o sodelovanjih in partnerstvih, ki jih festival ustvarja, o kontinuiteti in novostih, ter o razmišljanjih pred in občutenjih po festivalu. S Špelo Frlic se je pogovarjal Ambrož Kvartič. Vabimo vas k poslušanju! foto: Nada Žgank
Oder, oddaja o sočasnem gledališču, želi podrobno in čim bolj celostno spremljati in predstavljati trenutno domače gledališko dogajanje. Prav tako izpostavlja tudi pomembnejša mednarodna gledališka gibanja ter gostovanja tujih gledaliških skupin ali umetnikov pri nas. Ustvarjanje oddaje je aktualno in raziskovalno. ODER se srečuje s produkcijo slovenskih institucionalnih gledaliških hiš, neodvisne scene, plesnim gledališčem, opero ter mejnimi uprizoritvenimi praksami. Vključuje pregled sočasnih premier, pogovore z ustvarjalci, pregled festivalskega dogajanja in napoved pomembnejših prihodnjih dogodkov. Pogledamo tudi, kje gostujejo domači gledališčniki.
Oder, oddaja o sočasnem gledališču, želi podrobno in čim bolj celostno spremljati in predstavljati trenutno domače gledališko dogajanje. Prav tako izpostavlja tudi pomembnejša mednarodna gledališka gibanja ter gostovanja tujih gledaliških skupin ali umetnikov pri nas. Ustvarjanje oddaje je aktualno in raziskovalno. ODER se srečuje s produkcijo slovenskih institucionalnih gledaliških hiš, neodvisne scene, plesnim gledališčem, opero ter mejnimi uprizoritvenimi praksami. Vključuje pregled sočasnih premier, pogovore z ustvarjalci, pregled festivalskega dogajanja in napoved pomembnejših prihodnjih dogodkov. Pogledamo tudi, kje gostujejo domači gledališčniki.
»Dramsko besedilo Iskalci zlata v svoji eklektičnosti, zgoščenosti prizorov, širokem naboru motivov, preskokih, nepričakovanih povezavah, v privzdignjenem, na trenutke deklamacijskem jeziku v ozadju skriva natančno strukturo parov, ki si tiho postavljajo eno in isto vprašanje. In zdi se, da na Driadino vprašanje »Kaj je zlato?« kljub ›pravilnemu‹ odgovoru, ki ga poda Herakles, lahko sami iščemo še drugačen odgovor,« je v strokovni utemeljitvi nagrade za najboljšega mladega dramatika na 49. Tednu slovenske drame zapisala žirija. O Iskalcih zlata, ki so – kot jih opredeli žirija za podelitev nagrade – iskalci odnosa, nedosegljivega in neuresničljivega in o iskateljstvu – človeškem in umetniškem – se je z Ano Obreza pogovarjala Saška Rakef.
»Dramsko besedilo Iskalci zlata v svoji eklektičnosti, zgoščenosti prizorov, širokem naboru motivov, preskokih, nepričakovanih povezavah, v privzdignjenem, na trenutke deklamacijskem jeziku v ozadju skriva natančno strukturo parov, ki si tiho postavljajo eno in isto vprašanje. In zdi se, da na Driadino vprašanje »Kaj je zlato?« kljub ›pravilnemu‹ odgovoru, ki ga poda Herakles, lahko sami iščemo še drugačen odgovor,« je v strokovni utemeljitvi nagrade za najboljšega mladega dramatika na 49. Tednu slovenske drame zapisala žirija. O Iskalcih zlata, ki so – kot jih opredeli žirija za podelitev nagrade – iskalci odnosa, nedosegljivega in neuresničljivega in o iskateljstvu – človeškem in umetniškem – se je z Ano Obreza pogovarjala Saška Rakef.
V prvem delu pogovora kostumografinja Bjanka Adžić Ursulov, letošnja prejemnica Prešernove nagrade za življenjsko delo, pripoveduje predvsem o svojem študentskem obdobju, o umetniškem utripu 70.ih in 80-ih let minulega stoletja v Beogradu in širše po Jugoslaviji ter o njej vselej vznemirljivih dramatikih Shakespearju in Čehovu. V tej oddaji pa se pogovor vrti okoli njenih bogatih strokovnih izkušenj, o materialih, ki jih uporablja pri svojem drznem umetniškem delu, bodisi tekstilne bodisi druge narave, kot so na primer les, tekoča guma, sladkorna pena ali smetana. Vabimo vas k poslušanju! Foto: MMC RTV SLO
V prvem delu pogovora kostumografinja Bjanka Adžić Ursulov, letošnja prejemnica Prešernove nagrade za življenjsko delo, pripoveduje predvsem o svojem študentskem obdobju, o umetniškem utripu 70.ih in 80-ih let minulega stoletja v Beogradu in širše po Jugoslaviji ter o njej vselej vznemirljivih dramatikih Shakespearju in Čehovu. V tej oddaji pa se pogovor vrti okoli njenih bogatih strokovnih izkušenj, o materialih, ki jih uporablja pri svojem drznem umetniškem delu, bodisi tekstilne bodisi druge narave, kot so na primer les, tekoča guma, sladkorna pena ali smetana. Vabimo vas k poslušanju! Foto: MMC RTV SLO
Letošnja Prešernova nagrajenka pripoveduje o umetniškem utripu v 70-ih in 80-ih letih minulega stoletja, o Shakespearju in Čehovu ter tekoči gumi, sladkorni peni in smetani kot materialih za kostume. Sedmi in osmi februar sta mimo, slovesnosti ob Slovenskem kulturnem prazniku tudi, zdaj gledališčniki praznujejo na Tednu slovenske drame. Preden pa se posvetimo temam, ki jih prinaša ta festival, se še enkrat spomnimo na letošnjo Prešernovo nagrajenko, kostumografinjo Bjanko Adžić Ursulov. Krajši pogovor z umetnico smo že slišali v naših prazničnih oddajah, danes in prihodnji teden pa vas vabimo, drage poslušalke in poslušalci, k poslušanju integralnega pogovora o bogati umetniški poti Bjanke Adžić Ursulov. Prvi del najinega pogovora zajema študentsko obdobje, vstope na odre v bivši Jugoslaviji, v Sloveniji in tujini, umetnica pa pripoveduje tudi o različnih uprizoritvah njej ljubih dramatikov Shakespearja in Čehova. Prihodnji teden bomo poslušali pripoved o njenih bogatih strokovnih izkušnjah, o materialih, ki jih uporablja pri svojem drznem umetniškem delu. vir foto: MMC RTVSLO
Letošnja Prešernova nagrajenka pripoveduje o umetniškem utripu v 70-ih in 80-ih letih minulega stoletja, o Shakespearju in Čehovu ter tekoči gumi, sladkorni peni in smetani kot materialih za kostume. Sedmi in osmi februar sta mimo, slovesnosti ob Slovenskem kulturnem prazniku tudi, zdaj gledališčniki praznujejo na Tednu slovenske drame. Preden pa se posvetimo temam, ki jih prinaša ta festival, se še enkrat spomnimo na letošnjo Prešernovo nagrajenko, kostumografinjo Bjanko Adžić Ursulov. Krajši pogovor z umetnico smo že slišali v naših prazničnih oddajah, danes in prihodnji teden pa vas vabimo, drage poslušalke in poslušalci, k poslušanju integralnega pogovora o bogati umetniški poti Bjanke Adžić Ursulov. Prvi del najinega pogovora zajema študentsko obdobje, vstope na odre v bivši Jugoslaviji, v Sloveniji in tujini, umetnica pa pripoveduje tudi o različnih uprizoritvah njej ljubih dramatikov Shakespearja in Čehova. Prihodnji teden bomo poslušali pripoved o njenih bogatih strokovnih izkušnjah, o materialih, ki jih uporablja pri svojem drznem umetniškem delu. vir foto: MMC RTVSLO
Ogledali smo si uprizoritev opere Koda L, ki jo je po besedilu Rolanda Barthesa napisal skladatelj Milko Lazar. Uprizoritev je v svoji fragmentarnosti, kot jo narekuje libreto Eve Kraševec, večplastna in celostno učinkovita. Posamezni elementi uprizoritve: glasba, vokalne in gibalne interpretacije ter režija in vizualni elementi: video Nataše Prosenc Stearns, kostumi Belinde Radulovič, svetloba in scenografija odlično sodelujejo, zato se bomo pred mikrofonom oddaje Oder temeljiteje pogovorili z nekaterimi ustvarjalci: s skladateljem Milkom Lazarjem, z libretistko in dramaturginjo Evo Kraševec, videastko Natašo Prosenc Stearns in z režiserjem Roccom. Vabimo vas k poslušanju!
Ogledali smo si uprizoritev opere Koda L, ki jo je po besedilu Rolanda Barthesa napisal skladatelj Milko Lazar. Uprizoritev je v svoji fragmentarnosti, kot jo narekuje libreto Eve Kraševec, večplastna in celostno učinkovita. Posamezni elementi uprizoritve: glasba, vokalne in gibalne interpretacije ter režija in vizualni elementi: video Nataše Prosenc Stearns, kostumi Belinde Radulovič, svetloba in scenografija odlično sodelujejo, zato se bomo pred mikrofonom oddaje Oder temeljiteje pogovorili z nekaterimi ustvarjalci: s skladateljem Milkom Lazarjem, z libretistko in dramaturginjo Evo Kraševec, videastko Natašo Prosenc Stearns in z režiserjem Roccom. Vabimo vas k poslušanju!
V Lutkovnem gledališču Ljubljana Zverinice iz Rezije iz sodobnega sveta, v katerem je veliko lepega in iskrivega, predstava pa ne zakriva slabih reči, ki se dogajajo v gozdu počlovečenih zverinic.
V Lutkovnem gledališču Ljubljana Zverinice iz Rezije iz sodobnega sveta, v katerem je veliko lepega in iskrivega, predstava pa ne zakriva slabih reči, ki se dogajajo v gozdu počlovečenih zverinic.
Gibanica 2019, Nagrada Ksenije Hribar za plesalko: Nataša Živković Nataša Živković je na 9. bienalu slovenske sodobne plesne umetnosti, Gibanica 2019, prejela nagrado Ksenije Hribar za plesalko. Po končani Srednji baletni šoli v Ljubljani se je Nataša Živković preusmerila v sodobni ples in sodelovala s številnimi koreografi in koreografinjami, pozneje je vstopila tudi v gledališče in tako že več kot dve desetletji ustvarja na različnih področjih uprizoritvene umetnosti; od sodobnega plesa, gledališča do performansa. Za njen avtorski prvenec Prva ljubezen, drugič (Preboleti Naceta Junkarja) in njeno plesno-gledališko udejstvovanje je v letu 2009 prejela nagrado Zlata ptica. Je avtorica treh samostojnih odrskih del, sicer pa, od konca 90-ih let minulega stoletja, njena biografija šteje več kot štirideset predstav, ter številna sodelovanja s filmskimi in video ustvarjalkami in ustvarjalci. Nataša Živković je tudi plesna pedagoginja na Srednji vzgojiteljski šoli in umetniški gimnaziji v Ljubljani. Več o njenem delu bomo izvedeli v pogovoru, vabljeni k poslušanju! iz predstave Prva ljubezen, drugič (Preboleti Naceta Junkarja), foto: Nada Žgank
Gibanica 2019, Nagrada Ksenije Hribar za plesalko: Nataša Živković Nataša Živković je na 9. bienalu slovenske sodobne plesne umetnosti, Gibanica 2019, prejela nagrado Ksenije Hribar za plesalko. Po končani Srednji baletni šoli v Ljubljani se je Nataša Živković preusmerila v sodobni ples in sodelovala s številnimi koreografi in koreografinjami, pozneje je vstopila tudi v gledališče in tako že več kot dve desetletji ustvarja na različnih področjih uprizoritvene umetnosti; od sodobnega plesa, gledališča do performansa. Za njen avtorski prvenec Prva ljubezen, drugič (Preboleti Naceta Junkarja) in njeno plesno-gledališko udejstvovanje je v letu 2009 prejela nagrado Zlata ptica. Je avtorica treh samostojnih odrskih del, sicer pa, od konca 90-ih let minulega stoletja, njena biografija šteje več kot štirideset predstav, ter številna sodelovanja s filmskimi in video ustvarjalkami in ustvarjalci. Nataša Živković je tudi plesna pedagoginja na Srednji vzgojiteljski šoli in umetniški gimnaziji v Ljubljani. Več o njenem delu bomo izvedeli v pogovoru, vabljeni k poslušanju! iz predstave Prva ljubezen, drugič (Preboleti Naceta Junkarja), foto: Nada Žgank
Začenja se Gibanica, bienale slovenske sodobne plesne umetnosti. Letos devetič, bo v štirih dnevih na ogled izbor desetih predstav, ki naj bi, po besedah selektoric, prikazal vrhunce slovenske sodobno-plesne umetnosti. Pred mikrofon oddaje Oder smo povabili Pio Brezavšček, predsednico Društva za sodobni ples Slovenije, plesno in dramaturginjo in Žigana Kranjčana, plesalca in koreografa. Z njima smo se pogovarjali na temo Kako gledamo (sodobni) ples. K povabilu se je, zaradi obveznosti le pisno, odzvala tudi Petra Pikalo, ena izmed selektoric letošnjega festivala. Tudi njeno razmišljanje o zastavljenem vprašanju bomo slišali v oddaji. Vabimo vas k poslušanju! fotografija iz predstave: Matija Ferlin: Staging a play: Antigona, foto: Nada Žgank
Začenja se Gibanica, bienale slovenske sodobne plesne umetnosti. Letos devetič, bo v štirih dnevih na ogled izbor desetih predstav, ki naj bi, po besedah selektoric, prikazal vrhunce slovenske sodobno-plesne umetnosti. Pred mikrofon oddaje Oder smo povabili Pio Brezavšček, predsednico Društva za sodobni ples Slovenije, plesno in dramaturginjo in Žigana Kranjčana, plesalca in koreografa. Z njima smo se pogovarjali na temo Kako gledamo (sodobni) ples. K povabilu se je, zaradi obveznosti le pisno, odzvala tudi Petra Pikalo, ena izmed selektoric letošnjega festivala. Tudi njeno razmišljanje o zastavljenem vprašanju bomo slišali v oddaji. Vabimo vas k poslušanju! fotografija iz predstave: Matija Ferlin: Staging a play: Antigona, foto: Nada Žgank
Fotografske podobe Petra Uhana nas že več kot dve desetletji nagovarjajo z zunanjih in notranjih zidov ljubljanske Drame in vseh drugih njihovih slikovnih gradiv. Občasno se Uhan posveti tudi uprizoritvam zunaj »matične« hiše, vsekakor pa njegov umetniški opus globoko zaznamuje gledališče. Več o portretih igralk in igralcev ter fotografijah prizorov iz predstav bo Peter Uhan povedal v oddaji Oder. Vabimo vas k poslušanju! Homer: Iliada, SNG Drama Ljubljana, sezona 2015/16, foto Peter Uhan
Fotografske podobe Petra Uhana nas že več kot dve desetletji nagovarjajo z zunanjih in notranjih zidov ljubljanske Drame in vseh drugih njihovih slikovnih gradiv. Občasno se Uhan posveti tudi uprizoritvam zunaj »matične« hiše, vsekakor pa njegov umetniški opus globoko zaznamuje gledališče. Več o portretih igralk in igralcev ter fotografijah prizorov iz predstav bo Peter Uhan povedal v oddaji Oder. Vabimo vas k poslušanju! Homer: Iliada, SNG Drama Ljubljana, sezona 2015/16, foto Peter Uhan
O predstavi Ariol, gibalni premetanki, ki je nastala po stripovski predlogi in risbo prenesla v scemografski prostor večdimenzionalnosti
O predstavi Ariol, gibalni premetanki, ki je nastala po stripovski predlogi in risbo prenesla v scemografski prostor večdimenzionalnosti
»Dramaturgija je danes bolj kot kdajkoli umetniško cvetoče polje, ki se po eni strani nenehno širi, po drugi pa ga poseljujejo različni diskurzi in prakse, ki izhajajo iz drugih družbenih in kulturnih krogov. Hkrati s tem ko opazujemo, kako se je dramaturgija izluščila iz drame, gledališkega odra, črne škatle in celo uprizoritve v najširšem umetniškem smislu, lahko sledimo tudi temu, kako nanjo vplivajo današnji mediji, kino, splet, upravljanje dela, izobraževalni sistem, popularna glasba, življenjski slog, organizacija zaznavanja in pozornosti, pa tudi finančna kriza, protesti, skupščine in samoorganizirane skupnosti, ki so se v zadnjih letih pojavile v Evropi,« v besedilu O krajinski dramaturgiji danes zapiše teoretičarka, dramaturginja in režiserka Ana Vujanović. Z njo se je pogovarjala Saška Rakef, pogovor pa smo prepletli z odlomki iz besedila.
»Dramaturgija je danes bolj kot kdajkoli umetniško cvetoče polje, ki se po eni strani nenehno širi, po drugi pa ga poseljujejo različni diskurzi in prakse, ki izhajajo iz drugih družbenih in kulturnih krogov. Hkrati s tem ko opazujemo, kako se je dramaturgija izluščila iz drame, gledališkega odra, črne škatle in celo uprizoritve v najširšem umetniškem smislu, lahko sledimo tudi temu, kako nanjo vplivajo današnji mediji, kino, splet, upravljanje dela, izobraževalni sistem, popularna glasba, življenjski slog, organizacija zaznavanja in pozornosti, pa tudi finančna kriza, protesti, skupščine in samoorganizirane skupnosti, ki so se v zadnjih letih pojavile v Evropi,« v besedilu O krajinski dramaturgiji danes zapiše teoretičarka, dramaturginja in režiserka Ana Vujanović. Z njo se je pogovarjala Saška Rakef, pogovor pa smo prepletli z odlomki iz besedila.
Vzgib-esej o izgovorjeni in zamolčani besedi Dramska igralka, nosilka Borštnikovega prstana Saša Pavček bo v oddaji Oder predstavila razmišljanje “Poklon besedi”. Igralka nam bo pripovedovala o izgovorjeni in zamolčani besedi in obudila spomin na igralca in pedagoga Rudija Kosmača. Esej je izšel tudi v njeni knjigi Na odru zvečer. Vabimo vas k poslušanju! foto: Peter Uhan, SNG Drama Ljubljana
Vzgib-esej o izgovorjeni in zamolčani besedi Dramska igralka, nosilka Borštnikovega prstana Saša Pavček bo v oddaji Oder predstavila razmišljanje “Poklon besedi”. Igralka nam bo pripovedovala o izgovorjeni in zamolčani besedi in obudila spomin na igralca in pedagoga Rudija Kosmača. Esej je izšel tudi v njeni knjigi Na odru zvečer. Vabimo vas k poslušanju! foto: Peter Uhan, SNG Drama Ljubljana
Režiser Mile Korun je konec oktobra 2018 praznoval častitljiv osebni jubilej – 90-letnico rojstva. Našemu pomembnemu ustvarjalcu, ki je v slovenskih gledališčih podpisal prek sto režij, zato posvečamo radijski poklon. V sodelovanju z Ano Perne iz Slovenskega gledališkega inštituta smo ga sestavili z izborom zvočnih posnetkov. V Korunovem premišljevanju gledališča gotovo izstopa večkratna obravnava istih dramskih besedil. Tako se bomo tudi v oddaji osredotočili na zgodbo predstav iste dramske osnove. Od Hamleta kot ene paradigmatskih gledaliških predlog, ki se je je Korun režijsko lotil dvakrat, se bomo pomaknili h karakterističnemu dramskemu orisu slovenske doline … pa spet nazaj k Hamletu. Pohujšanje v dolini šentflorjanski ima v režiserjevem opusu posebno mesto. Da bi izvedeli zakaj in kako se je Korun v različnih obdobjih svojega režijskega ustvarjanja loteval znamenite slovenske farse, vas vabimo, da prisluhnete prepletu odlomkov iz Avdio zbirke Slovenskega gledališkega inštituta in arhiva Radia Slovenija. Na fotografiji: Mile Korun ob uprizoritvi Cankarjevega Pohujšanja v dolini šentflorjanski v ljubljanski Drami leta 1965. Vir: Ikonoteka SLOGI – Gledališki muzej.
Režiser Mile Korun je konec oktobra 2018 praznoval častitljiv osebni jubilej – 90-letnico rojstva. Našemu pomembnemu ustvarjalcu, ki je v slovenskih gledališčih podpisal prek sto režij, zato posvečamo radijski poklon. V sodelovanju z Ano Perne iz Slovenskega gledališkega inštituta smo ga sestavili z izborom zvočnih posnetkov. V Korunovem premišljevanju gledališča gotovo izstopa večkratna obravnava istih dramskih besedil. Tako se bomo tudi v oddaji osredotočili na zgodbo predstav iste dramske osnove. Od Hamleta kot ene paradigmatskih gledaliških predlog, ki se je je Korun režijsko lotil dvakrat, se bomo pomaknili h karakterističnemu dramskemu orisu slovenske doline … pa spet nazaj k Hamletu. Pohujšanje v dolini šentflorjanski ima v režiserjevem opusu posebno mesto. Da bi izvedeli zakaj in kako se je Korun v različnih obdobjih svojega režijskega ustvarjanja loteval znamenite slovenske farse, vas vabimo, da prisluhnete prepletu odlomkov iz Avdio zbirke Slovenskega gledališkega inštituta in arhiva Radia Slovenija. Na fotografiji: Mile Korun ob uprizoritvi Cankarjevega Pohujšanja v dolini šentflorjanski v ljubljanski Drami leta 1965. Vir: Ikonoteka SLOGI – Gledališki muzej.
Igralec Gregor Gruden je član igralskega ansambla Mestnega gledališča Ljubljanskega, od študijskih let dalje pa tudi na Radiu Slovenija, v Uredništvu igranega programa, redno uprizarja različne like v radijskih igrah in je pogost bralec in interpret literarnih oddaj. Dober teden dni pred oddajo Večer umetniške besede, za katero je Gregor Gruden izbral besedila, jih prebral in povedal nekaj misli o svojem izboru ter radijskem uprizarjanju, vas vabimo, da prisluhnete daljšemu pogovoru o pogledih na igro pred mikrofonom. foto: mgl.si
Igralec Gregor Gruden je član igralskega ansambla Mestnega gledališča Ljubljanskega, od študijskih let dalje pa tudi na Radiu Slovenija, v Uredništvu igranega programa, redno uprizarja različne like v radijskih igrah in je pogost bralec in interpret literarnih oddaj. Dober teden dni pred oddajo Večer umetniške besede, za katero je Gregor Gruden izbral besedila, jih prebral in povedal nekaj misli o svojem izboru ter radijskem uprizarjanju, vas vabimo, da prisluhnete daljšemu pogovoru o pogledih na igro pred mikrofonom. foto: mgl.si
Petra Tanko si je ogledala prvo januarsko ponovitev predstave Razgaljeno, ki jo je s sodelavci ustvarila plesalka in koreografinja Rosana Hribar. Rosana Hribar RAZGALJENO Koreografija in idejna zasnova: Rosana Hribar Produkcija: Flota Ljubljana; Flota, zavod, Murska Sobota, koprodukcija: Plesni Teater Ljubljana, Zavod Orlandina Premiera: 13.12.2018, Plesni Teater Ljubljana foto: Borut Bučinel
Petra Tanko si je ogledala prvo januarsko ponovitev predstave Razgaljeno, ki jo je s sodelavci ustvarila plesalka in koreografinja Rosana Hribar. Rosana Hribar RAZGALJENO Koreografija in idejna zasnova: Rosana Hribar Produkcija: Flota Ljubljana; Flota, zavod, Murska Sobota, koprodukcija: Plesni Teater Ljubljana, Zavod Orlandina Premiera: 13.12.2018, Plesni Teater Ljubljana foto: Borut Bučinel
Slovenska dramska pisateljica, performerka in dramaturginja Simona Semenič, lanska prejemnica nagrade Prešernovega sklada, je v zadnji tretjini minulega leta več odrske pozornosti dobila s programom Abonma Simona Semenič, na festivalu Mesto žensk, v okviru katerega smo si lahko ogledali in premislili nekatera njena zadnja dela. Prav tako je premiero doživela predstava še ni naslova, ki jo je v Slovenskem mladinskem gledališču režiral Tomi Janežič, druga premiera v Slovenskem gledališču ima naslov jerebika, štrudelj, ples pa še kaj in jo je režiral Janez Janša, tik pred koncem leta pa je Simona Semenič v gledališču Glej uprizorila maratonsko branje svojih del, poimenovala ga je prečiščevalni ritual, z naslovom Do zadnjega. Med drugimi se je delu Semeničeve teoretsko temeljito posvetila teatrologinja Alja Lobnik. V besedilu, ki ga bomo slišali v oddaji Oder, avtorica govori bom o praksi pisanja Simone Semenič, ki se izrazito veže na njeno performativno prakso, torej na tisti del njenega pisanja, ki ga tudi sama izvaja in v katerem se do nerazpoznavnosti zapleteta dramsko besedilo in dogodek: pogosto ne vemo prav dobro, ali dogodek porodi besedilo ali besedilo sproži dogodek, včasih pa celo zavzame druge načine obstoja – recimo besedilo kot prostorska instalacija. V središču zanimanja so njeni solistični performansi, avtobiografsko samouprizarjanje, nekakšni izseki že napisanih besedil iz realnega življenja. Sem med drugim sodijo: Jaz, žrtev, 2007; Še me dej, 2009; Kapelj in Semenič v sestavljanju (2012), Semenič in Bulc naprodaj (2013); drugič, 2014. Dva izmed naštetih performansov sestavljata trilogijo žrtve, jaz, žrtev in drugič, tretjega menda pričakujemo leta 2021, na istem prostoru, kot sta bila izvedena že prva dva – v klubu Gromka. Simona Semenič se ne uprizarja tako, da bi napravila vprašljivo telesno oziroma fizično mejo, kot je značilno recimo zlasti za vso zgodovino praks body arta, v našem prostoru pa recimo za performanse Vie Negative, pri katerih smo prav tako soočeni s strateškimi premiki v uprizarjanju jaza. To mejo Simona Semenič zarisuje nekoliko drugače. Njeno samouprizarjanje je telesno, vendar je to telesno naseljeno v jeziku, jezik nas nagovori telesno. Pisava se levi skozi telo. Več o dramatiki Simone Semenič pa v naslednjih minutah. Vabimo vas k poslušanju! foto: Nada Žgank
Slovenska dramska pisateljica, performerka in dramaturginja Simona Semenič, lanska prejemnica nagrade Prešernovega sklada, je v zadnji tretjini minulega leta več odrske pozornosti dobila s programom Abonma Simona Semenič, na festivalu Mesto žensk, v okviru katerega smo si lahko ogledali in premislili nekatera njena zadnja dela. Prav tako je premiero doživela predstava še ni naslova, ki jo je v Slovenskem mladinskem gledališču režiral Tomi Janežič, druga premiera v Slovenskem gledališču ima naslov jerebika, štrudelj, ples pa še kaj in jo je režiral Janez Janša, tik pred koncem leta pa je Simona Semenič v gledališču Glej uprizorila maratonsko branje svojih del, poimenovala ga je prečiščevalni ritual, z naslovom Do zadnjega. Med drugimi se je delu Semeničeve teoretsko temeljito posvetila teatrologinja Alja Lobnik. V besedilu, ki ga bomo slišali v oddaji Oder, avtorica govori bom o praksi pisanja Simone Semenič, ki se izrazito veže na njeno performativno prakso, torej na tisti del njenega pisanja, ki ga tudi sama izvaja in v katerem se do nerazpoznavnosti zapleteta dramsko besedilo in dogodek: pogosto ne vemo prav dobro, ali dogodek porodi besedilo ali besedilo sproži dogodek, včasih pa celo zavzame druge načine obstoja – recimo besedilo kot prostorska instalacija. V središču zanimanja so njeni solistični performansi, avtobiografsko samouprizarjanje, nekakšni izseki že napisanih besedil iz realnega življenja. Sem med drugim sodijo: Jaz, žrtev, 2007; Še me dej, 2009; Kapelj in Semenič v sestavljanju (2012), Semenič in Bulc naprodaj (2013); drugič, 2014. Dva izmed naštetih performansov sestavljata trilogijo žrtve, jaz, žrtev in drugič, tretjega menda pričakujemo leta 2021, na istem prostoru, kot sta bila izvedena že prva dva – v klubu Gromka. Simona Semenič se ne uprizarja tako, da bi napravila vprašljivo telesno oziroma fizično mejo, kot je značilno recimo zlasti za vso zgodovino praks body arta, v našem prostoru pa recimo za performanse Vie Negative, pri katerih smo prav tako soočeni s strateškimi premiki v uprizarjanju jaza. To mejo Simona Semenič zarisuje nekoliko drugače. Njeno samouprizarjanje je telesno, vendar je to telesno naseljeno v jeziku, jezik nas nagovori telesno. Pisava se levi skozi telo. Več o dramatiki Simone Semenič pa v naslednjih minutah. Vabimo vas k poslušanju! foto: Nada Žgank
»Verjetno je odgovor ena od skrivnosti umetnosti (in življenja), vsekakor pa ni dvoma, da sta Leja Jurišić in Marko Mandić s svojim Skupaj zavzela jasno pozicijo in z močno ter neprecenljivo gesto nagovorila prisotnost opazovalcev. Za več kot le šest ur. Zato lahko brez dvoma zapišemo, da je njun performans eden najpomembnejših domačih uprizoritvenih dogodkov tega časa.« Tako med drugim v kritiki performansa Skupaj zapiše Nika Arhar. Lejo Jurišić smo tik pred koncem leta gledali tudi v predstavi Izumitelj na zemlji, v režiji Bare Kolenc in produkciji Anton Podbevšek teatra. Umetniška dosežka preteklega leta, prav tako pa tudi zgodovina in odmevnost njenega ustvarjanja, Lejo Jurišić uvrščata med najpomembnejše slovenske odrske umetnice in umetnike in zdi se nujno, da njen umetniški kredo s poslušalkami in poslušalci delimo prav na dan novega leta. Vabljeni k poslušanju! Foto: David Lotrič, vir: arhiv Pekinpah
»Verjetno je odgovor ena od skrivnosti umetnosti (in življenja), vsekakor pa ni dvoma, da sta Leja Jurišić in Marko Mandić s svojim Skupaj zavzela jasno pozicijo in z močno ter neprecenljivo gesto nagovorila prisotnost opazovalcev. Za več kot le šest ur. Zato lahko brez dvoma zapišemo, da je njun performans eden najpomembnejših domačih uprizoritvenih dogodkov tega časa.« Tako med drugim v kritiki performansa Skupaj zapiše Nika Arhar. Lejo Jurišić smo tik pred koncem leta gledali tudi v predstavi Izumitelj na zemlji, v režiji Bare Kolenc in produkciji Anton Podbevšek teatra. Umetniška dosežka preteklega leta, prav tako pa tudi zgodovina in odmevnost njenega ustvarjanja, Lejo Jurišić uvrščata med najpomembnejše slovenske odrske umetnice in umetnike in zdi se nujno, da njen umetniški kredo s poslušalkami in poslušalci delimo prav na dan novega leta. Vabljeni k poslušanju! Foto: David Lotrič, vir: arhiv Pekinpah
Slovensko narodno gledališče Drama je s predstavo Hlapci, ki jo je režiral Slavko Jan, poleti leta 1956 gostovalo v Parizu. Predstava je bila izbrana na natečaju, na katerega so se prijavila mnoga uveljavljena jugoslovanska režijska imena in gledališke hiše. Po poročanju francoskih in drugih tujih kritikov, ki so spremljali festival, je bila predstava zelo uspešna, z njo pa se je prvič, v mednarodnem prostoru, omenjalo tudi slovensko gledališče. Več v razpravi Alda Milohnića ter pričevanjih, ki smo jih našli v arhivu oddaje Dvignjena zavesa. Vabimo vas k poslušanju! Na fotografiji: Stane Sever (Jerman), Ančka Levar (Lojzka), Janez Cesar (Kalander), avtor fotografije: Vlastja Simončič, 1948, vir: SLOGI
Slovensko narodno gledališče Drama je s predstavo Hlapci, ki jo je režiral Slavko Jan, poleti leta 1956 gostovalo v Parizu. Predstava je bila izbrana na natečaju, na katerega so se prijavila mnoga uveljavljena jugoslovanska režijska imena in gledališke hiše. Po poročanju francoskih in drugih tujih kritikov, ki so spremljali festival, je bila predstava zelo uspešna, z njo pa se je prvič, v mednarodnem prostoru, omenjalo tudi slovensko gledališče. Več v razpravi Alda Milohnića ter pričevanjih, ki smo jih našli v arhivu oddaje Dvignjena zavesa. Vabimo vas k poslušanju! Na fotografiji: Stane Sever (Jerman), Ančka Levar (Lojzka), Janez Cesar (Kalander), avtor fotografije: Vlastja Simončič, 1948, vir: SLOGI
Tokrat prihaja mrzli veter s severa, z Arktike, kjer je v Arktičnem gledališču najbolj severnega norveškega univerzitetnega mesta Tromso, kot dramaturginja sodelovala Vilma Štritof. Predstava je bila rezultat delavnic dramskega pisanja na temo migracij. Norveška organizacija za mednarodno izmenjavo na področju uprizoritvenih umetnosti Ibsen International je delavnice organizirala v treh kitajskih mestih. Predstava z naslovom Opice na Himalaji je zato vključevala odlomke dramskih besedil vseh osmih avtorjev, udeleženih v procesu pisanja, hkrati pa je predstavljala edinstven mednarodni dogodek ob nastopu mandata umetniške direktorice Inger Buresund, prejšnje direktorice Ibsen International. Predstava je bila igrana v treh jezikih – norveškem, angleškem in kitajskem – in v njej so med drugimi narodnostmi igrali tudi kitajski igralci. Vilma Štritof se je med študijem predstave z uveljavljenim, s Heddo, norveško nacionalno gledališko nagrado, ovenčanim režiserjem Jonom Tombrejem, z umetniško direktorico, s prevajalko in izvršno producentko s Kitajske pogovarjala o Arktičnem gledališču, o programski viziji in o predstavi. Urednica oddaje Petra Tanko Avtorica in režiserka oddaje Vilma Štritof Tonska mojstrica Mirta Berlan Glasbena opremljevalka Darja Hlavka Godina Brala sta Jasna Rodošek in Aleksander Golja Posnetek pesmi Oblak svetlobe in Noči se Jona Fosseja, v prevodu Jane Kocjan, je prebral Milan Štefe, zrežiral Jože Valentič, posnel pa Nejc Zupančič Posneto v studiih Radia Slovenija decembra 2018
Tokrat prihaja mrzli veter s severa, z Arktike, kjer je v Arktičnem gledališču najbolj severnega norveškega univerzitetnega mesta Tromso, kot dramaturginja sodelovala Vilma Štritof. Predstava je bila rezultat delavnic dramskega pisanja na temo migracij. Norveška organizacija za mednarodno izmenjavo na področju uprizoritvenih umetnosti Ibsen International je delavnice organizirala v treh kitajskih mestih. Predstava z naslovom Opice na Himalaji je zato vključevala odlomke dramskih besedil vseh osmih avtorjev, udeleženih v procesu pisanja, hkrati pa je predstavljala edinstven mednarodni dogodek ob nastopu mandata umetniške direktorice Inger Buresund, prejšnje direktorice Ibsen International. Predstava je bila igrana v treh jezikih – norveškem, angleškem in kitajskem – in v njej so med drugimi narodnostmi igrali tudi kitajski igralci. Vilma Štritof se je med študijem predstave z uveljavljenim, s Heddo, norveško nacionalno gledališko nagrado, ovenčanim režiserjem Jonom Tombrejem, z umetniško direktorico, s prevajalko in izvršno producentko s Kitajske pogovarjala o Arktičnem gledališču, o programski viziji in o predstavi. Urednica oddaje Petra Tanko Avtorica in režiserka oddaje Vilma Štritof Tonska mojstrica Mirta Berlan Glasbena opremljevalka Darja Hlavka Godina Brala sta Jasna Rodošek in Aleksander Golja Posnetek pesmi Oblak svetlobe in Noči se Jona Fosseja, v prevodu Jane Kocjan, je prebral Milan Štefe, zrežiral Jože Valentič, posnel pa Nejc Zupančič Posneto v studiih Radia Slovenija decembra 2018
V prejšnji oddaji smo v pogovoru spoznali dr. Majo Murnik, ki v razpravi Performans in gravitacija obravnava umetnost »nad tlemi«, umetnost, ki si prizadeva premagati gravitacijo. Danes vas vabimo, da prisluhnete besedilu, v katerem ob primerih tovrstne umetnostih, razmišlja o treh temah, ki jih imamo za ključne pri razumevanju tovrstne umetnosti: o gravitaciji, ki jo ustvarjalci razumejo kot temeljno silo, ki nas določa in vzpostavlja v Zemljinem okolju in obenem kot usodno silo, ki stoji na poti k osvoboditvi človeka, umetnosti in mišljenja. S sposobnostjo človeka, da se izmuzne na »odprto nebo« (po Virilliu), se vzpostavi pogleda zad drugačno dojemanje prostora in za reorganizacijo pogleda. To vpliva na spremenjeni koncept človekove telesnosti, ki je v članku interpretirana s filozofskega stališča, s pomočjo razširjenega koncepta telesa, ki se naslanja na Merleau-Pontyja. Tretja tematika je vprašanje znanstvene abstrakcije. Besedilo Performans in gravitacija je natisnjeno v reviji Amfiteater, 5. letnik, številka 2, 2017. Vabimo vas k poslušanju! Obred poslavljanja, Gravitacija nič / Biomehanika Noordung, Zvezdno mesto, 1999
V prejšnji oddaji smo v pogovoru spoznali dr. Majo Murnik, ki v razpravi Performans in gravitacija obravnava umetnost »nad tlemi«, umetnost, ki si prizadeva premagati gravitacijo. Danes vas vabimo, da prisluhnete besedilu, v katerem ob primerih tovrstne umetnostih, razmišlja o treh temah, ki jih imamo za ključne pri razumevanju tovrstne umetnosti: o gravitaciji, ki jo ustvarjalci razumejo kot temeljno silo, ki nas določa in vzpostavlja v Zemljinem okolju in obenem kot usodno silo, ki stoji na poti k osvoboditvi človeka, umetnosti in mišljenja. S sposobnostjo človeka, da se izmuzne na »odprto nebo« (po Virilliu), se vzpostavi pogleda zad drugačno dojemanje prostora in za reorganizacijo pogleda. To vpliva na spremenjeni koncept človekove telesnosti, ki je v članku interpretirana s filozofskega stališča, s pomočjo razširjenega koncepta telesa, ki se naslanja na Merleau-Pontyja. Tretja tematika je vprašanje znanstvene abstrakcije. Besedilo Performans in gravitacija je natisnjeno v reviji Amfiteater, 5. letnik, številka 2, 2017. Vabimo vas k poslušanju! Obred poslavljanja, Gravitacija nič / Biomehanika Noordung, Zvezdno mesto, 1999
Dr. Maja Murnik je diplomirana dramaturginja in komparativistka ter doktorica filozofije in teorije vizualne kulture, področje njenega zanimanja in raziskovanja pa so: telo, performans in novomedijska umetnost. V članku Performans in gravitacija, ki je objavljen v spomladanski številki revije Amfiteater, se ukvarja z umetnostjo nad tlemi, s poudarkom na performansu in obravnava nekaj značilnih primerov tovrstne umetnosti, ki si prizadeva premagati gravitacijo. Vabimo vas, da prisluhnete pogovoru z Majo Murnik, v prihodnji oddaji pa njenemu besedilu, z naslovom Performans in gravitacija. Obred poslavljanja, Gravitacija nič / Biomehanika Noordung, Zvezdno mesto, 1999
Dr. Maja Murnik je diplomirana dramaturginja in komparativistka ter doktorica filozofije in teorije vizualne kulture, področje njenega zanimanja in raziskovanja pa so: telo, performans in novomedijska umetnost. V članku Performans in gravitacija, ki je objavljen v spomladanski številki revije Amfiteater, se ukvarja z umetnostjo nad tlemi, s poudarkom na performansu in obravnava nekaj značilnih primerov tovrstne umetnosti, ki si prizadeva premagati gravitacijo. Vabimo vas, da prisluhnete pogovoru z Majo Murnik, v prihodnji oddaji pa njenemu besedilu, z naslovom Performans in gravitacija. Obred poslavljanja, Gravitacija nič / Biomehanika Noordung, Zvezdno mesto, 1999
Janez Pipan je v stoletju Hlapcev, kolikor mineva od njihove praizvedbe, zadnji interpret, ki je to Cankarjevo delo postavil na slovenski poklicni oder. V sezoni 2017/18 je Hlapce režiral v ljubljanski Drami, z Markom Mandićem v vlogi Jermana in mu ob bok postavil Jerneja Šugmana kot Župnika. Po Šugmanovi tragični smrti je v vlogo Župnika zasedel Klemna Slakonjo. Nedavna režija Hlapcev je bila povod za to, da je Janez Pipan kot gost sodeloval na simpoziju Stoletje Hlapcev, ki je pred kratkim potekal v Slovenskem gledališkem inštitutu. Z njim se je pogovarjala teatrologinja Ana Perne. Vabimo vas k poslušanju posnetka, ki smo ga naredili na simpoziju Stoletje Hlapcev! foto: www.drama.si, avtor fotografije: Peter Uhan
Janez Pipan je v stoletju Hlapcev, kolikor mineva od njihove praizvedbe, zadnji interpret, ki je to Cankarjevo delo postavil na slovenski poklicni oder. V sezoni 2017/18 je Hlapce režiral v ljubljanski Drami, z Markom Mandićem v vlogi Jermana in mu ob bok postavil Jerneja Šugmana kot Župnika. Po Šugmanovi tragični smrti je v vlogo Župnika zasedel Klemna Slakonjo. Nedavna režija Hlapcev je bila povod za to, da je Janez Pipan kot gost sodeloval na simpoziju Stoletje Hlapcev, ki je pred kratkim potekal v Slovenskem gledališkem inštitutu. Z njim se je pogovarjala teatrologinja Ana Perne. Vabimo vas k poslušanju posnetka, ki smo ga naredili na simpoziju Stoletje Hlapcev! foto: www.drama.si, avtor fotografije: Peter Uhan
Na 7. CoFestivalu, ki bo potekal med 23. in 29. novembrom v Kinu Šiška in drugih prizoriščih v Ljubljani, bo v ospredju hrvaški umetniški kolektiv BADco. Mednarodno uveljavljeni umetniški kolektiv s področja scenskih umetnosti, ki je v naši regiji nastal v post-jugoslovanskem obdobju, je sicer stari znanec slovenskih odrov, teoretski zaveznik Zavoda Maska, sodelujoč na festivalih Exodos in Pleskavica, v tako strnjeni obliki pa delo tega kolektiva v Sloveniji še ni bilo predstavljeno. V okviru festivala se bodo predstavili s predstavo Spore, instalacijo Časovne bombe in na diskurzivnem forumu. V ospredju bo tudi delo ameriške koreografinje Lucinde Childs, ki ga bodo predstavili skozi sedem njenih zgodnjih del; vse to prav v času, ko v newyorškem Muzeju sodobne umetnosti poteka retrospektivna razstava, posvečena legendarnemu kolektivu Judson Dance Theatre, v katerem je koreografinja začela plesno pot. Nastopili bodo še drugi kolektivi, posameznice in posamezniki, festival pa bosta 23. novembra predstavi Opus in Koreoerotikon, ter (robotska) predstava Robot Nao Dejana Srhoja. Več o posameznih umetnicah in umetnikih in kolektivih ter o predstavah, ki si jih bomo ogledali na CoFestivalu, bosta v oddaji Oder povedala Dragana Alfirevič in Rok Vevar. fotografija iz predstave Spore, foto: Damir Žižić, arhiv BADco.
Na 7. CoFestivalu, ki bo potekal med 23. in 29. novembrom v Kinu Šiška in drugih prizoriščih v Ljubljani, bo v ospredju hrvaški umetniški kolektiv BADco. Mednarodno uveljavljeni umetniški kolektiv s področja scenskih umetnosti, ki je v naši regiji nastal v post-jugoslovanskem obdobju, je sicer stari znanec slovenskih odrov, teoretski zaveznik Zavoda Maska, sodelujoč na festivalih Exodos in Pleskavica, v tako strnjeni obliki pa delo tega kolektiva v Sloveniji še ni bilo predstavljeno. V okviru festivala se bodo predstavili s predstavo Spore, instalacijo Časovne bombe in na diskurzivnem forumu. V ospredju bo tudi delo ameriške koreografinje Lucinde Childs, ki ga bodo predstavili skozi sedem njenih zgodnjih del; vse to prav v času, ko v newyorškem Muzeju sodobne umetnosti poteka retrospektivna razstava, posvečena legendarnemu kolektivu Judson Dance Theatre, v katerem je koreografinja začela plesno pot. Nastopili bodo še drugi kolektivi, posameznice in posamezniki, festival pa bosta 23. novembra predstavi Opus in Koreoerotikon, ter (robotska) predstava Robot Nao Dejana Srhoja. Več o posameznih umetnicah in umetnikih in kolektivih ter o predstavah, ki si jih bomo ogledali na CoFestivalu, bosta v oddaji Oder povedala Dragana Alfirevič in Rok Vevar. fotografija iz predstave Spore, foto: Damir Žižić, arhiv BADco.
Ob skorajšnji stoti obletnici praizvedbe Cankarjevih Hlapcev, je 8. novembra v Slovenskem gledališkem inštitutu in v sodelovanju z Akademijo za gledališče, radio, film in televizijo, potekal simpozij Stoletje Hlapcev. Kot je povedal Janez Pipan, se ob tem besedilu in njegovih uprizoritvah že vse stoletje intenzivno premišljajo razmerja med družbo in gledališčem, pa tudi razmerja med dramatiko in uprizoritvijo. Med predavatelji sta bila tudi Tomaž Toporišič in Igor Žunkovič, katerih vsebine bomo slišali v tokratni oddaji. Naslov predavanja Tomaža Toporišiča je: Interpreti in reinterpreti Hlapcev. O režijskih interpretacijah Hlapcev Mileta Koruna, bile so kar štiri, je med drugim govoril Tomaž Toporišič, še bolj pa se je v njegove režije poglobil Igor Žunkovič. Raziskoval jih je z vidika družbenega odmeva in vpliva. Obe predavanji vam v oddaji Oder ponujamo v (ponovno) poslušanje! foto: Slovenski gledališki inštitut
Ob skorajšnji stoti obletnici praizvedbe Cankarjevih Hlapcev, je 8. novembra v Slovenskem gledališkem inštitutu in v sodelovanju z Akademijo za gledališče, radio, film in televizijo, potekal simpozij Stoletje Hlapcev. Kot je povedal Janez Pipan, se ob tem besedilu in njegovih uprizoritvah že vse stoletje intenzivno premišljajo razmerja med družbo in gledališčem, pa tudi razmerja med dramatiko in uprizoritvijo. Med predavatelji sta bila tudi Tomaž Toporišič in Igor Žunkovič, katerih vsebine bomo slišali v tokratni oddaji. Naslov predavanja Tomaža Toporišiča je: Interpreti in reinterpreti Hlapcev. O režijskih interpretacijah Hlapcev Mileta Koruna, bile so kar štiri, je med drugim govoril Tomaž Toporišič, še bolj pa se je v njegove režije poglobil Igor Žunkovič. Raziskoval jih je z vidika družbenega odmeva in vpliva. Obe predavanji vam v oddaji Oder ponujamo v (ponovno) poslušanje! foto: Slovenski gledališki inštitut
V oddaji zvočno objavljamo pogovor publicistke Jedrt Jež ter plesalca, koreografa in pedagoga Vigurja Gurduja. Tema pogovora je predstava »V vsakem primeru«, ki jo je Gurdu v pretekli sezoni ustvaril z baletnim ansamblom Hrvaškega narodnega gledališča Ivana pl. Zajca na Reki. Pogovor je natisnjen v reviji Dialogi, revija za kulturo in družbo, letnik 54, 2018, številka 3-4. Vabimo vas k poslušanju! foto: Vigur Gurdu, profil na Facebooku
V oddaji zvočno objavljamo pogovor publicistke Jedrt Jež ter plesalca, koreografa in pedagoga Vigurja Gurduja. Tema pogovora je predstava »V vsakem primeru«, ki jo je Gurdu v pretekli sezoni ustvaril z baletnim ansamblom Hrvaškega narodnega gledališča Ivana pl. Zajca na Reki. Pogovor je natisnjen v reviji Dialogi, revija za kulturo in družbo, letnik 54, 2018, številka 3-4. Vabimo vas k poslušanju! foto: Vigur Gurdu, profil na Facebooku
V nedeljo sklenjeno 53. Borštnikovo srečanje je poleg programa predstav in drugih spremljevalnih prireditev, ponudilo tudi blok strokovnih srečanj, simpozijev in okroglih miz, ki so materialne in nematerialne razmere, v katerih ustvarjajo gledališki umetniki doma in na tujem. V oddaji vam ponujamo pogovor z dr. Darkom Lukićem, ki je nastal po njegovem predavanju na simpoziju Izzivi umetniške svobode, v organizaciji Slovenskega centra ITI, International theatre institute, krajše pogovore s Katarino Stegnar, Juretom Novakom in Ivo Babić, ki so med drugimi spregovorili na okrogli mizi Združenja dramskih umetnikov Slovenije, o posledicah morebitne spremembe kulturnega modela na področju uprizoritvenih umetnosti v Sloveniji ter utrinek s simpozija o Politikah umetniškega vodenja v slovenskih gledališčih, ki ga je pripravilo Društvo gledaliških kritikov in teatrologov Slovenije. Vabimo vas k poslušanju! Foto: arhiv 53. Borštnikovega srečanja
V nedeljo sklenjeno 53. Borštnikovo srečanje je poleg programa predstav in drugih spremljevalnih prireditev, ponudilo tudi blok strokovnih srečanj, simpozijev in okroglih miz, ki so materialne in nematerialne razmere, v katerih ustvarjajo gledališki umetniki doma in na tujem. V oddaji vam ponujamo pogovor z dr. Darkom Lukićem, ki je nastal po njegovem predavanju na simpoziju Izzivi umetniške svobode, v organizaciji Slovenskega centra ITI, International theatre institute, krajše pogovore s Katarino Stegnar, Juretom Novakom in Ivo Babić, ki so med drugimi spregovorili na okrogli mizi Združenja dramskih umetnikov Slovenije, o posledicah morebitne spremembe kulturnega modela na področju uprizoritvenih umetnosti v Sloveniji ter utrinek s simpozija o Politikah umetniškega vodenja v slovenskih gledališčih, ki ga je pripravilo Društvo gledaliških kritikov in teatrologov Slovenije. Vabimo vas k poslušanju! Foto: arhiv 53. Borštnikovega srečanja
53. Borštnikovo srečanje je v polnem teku že od začetka prejšnjega tedna. Tekmovalni program se je začel v soboto, deset predstav, ki se potegujejo za Boršnikove nagrade in ki predstavljajo trenutni vpogled v mišljenje in delovanje slovenskega gledališča, je izbrala Zala Dobovšek. foto: Damjan Švarc
53. Borštnikovo srečanje je v polnem teku že od začetka prejšnjega tedna. Tekmovalni program se je začel v soboto, deset predstav, ki se potegujejo za Boršnikove nagrade in ki predstavljajo trenutni vpogled v mišljenje in delovanje slovenskega gledališča, je izbrala Zala Dobovšek. foto: Damjan Švarc
V Slovenskem mladinskem gledališču so sezono začeli s predstavo po besedilu Simone Semenič: še ni naslova. Režiral jo je Tomi Janežič, ki se po desetletju dela na tujem, vrača v slovensko gledališče. O uspešni predstavi, njenem nastanku in posebnostih se bomo pogovarjali z igralkami in igralci, ki so jo soustvarili, med njimi so: Daša Doberšek, Anja Novak, Daniel Day Škufca in Stane Tomazin. Vabimo vas k poslušanju! foto: Žiga Koritnik
V Slovenskem mladinskem gledališču so sezono začeli s predstavo po besedilu Simone Semenič: še ni naslova. Režiral jo je Tomi Janežič, ki se po desetletju dela na tujem, vrača v slovensko gledališče. O uspešni predstavi, njenem nastanku in posebnostih se bomo pogovarjali z igralkami in igralci, ki so jo soustvarili, med njimi so: Daša Doberšek, Anja Novak, Daniel Day Škufca in Stane Tomazin. Vabimo vas k poslušanju! foto: Žiga Koritnik
Simona Semenič, dramska pisateljica in performerka, je letošnja prejemnica nagrade prešernovega sklada, večkratna Grumova nagrajenka, njena besedila so bila prevedena in uprizorjena doma in v tujini. Je avtorica mlade zrele generacije, ki ima močan vpliv na slovensko sodobno dramatiko s svojimi gledališkimi deli, zaslužna pa je tudi za razvoj in samorazvoj dramskega pisanja, najprej s skupino Preglej, pozneje z dramskimi delavnicami na Tednu slovenske drame. Njena značilnost in posebnost pa je tudi v tem, da kot celostna ustvarjalka nekatera dela napiše tudi za lastno izvajanje, je torej tudi performerka in tudi na tem področju eksperimentalna in inovativna. Festival Mesto žensk je letos programski sklop Mesto umetnic posvetil Simoni Semenič, in v njem cikel: Abonma Simona Semenič, v katerem se bodo zvrstili performansi, predstave, predavanja in bralna uprizoritev najnovejšega odrskega dela, revija Amfiteater pa je v sodelovanju s Filozofsko fakulteto Univerze v Ljubljani in Slovenskim gledališkim inštitutom pripravila tudi simpozij o dramatiki Semeničeve, z naslovom Vsak cuka svojo delicijo, mi pa smo pripravili oddajo Oder, v kateri bodo Maja Šorli, Alja Lobnik in Janez Janša na kratko predstavili svoj pogled na dramsko in uprizoritveno poetiko Simone Semenič.
Simona Semenič, dramska pisateljica in performerka, je letošnja prejemnica nagrade prešernovega sklada, večkratna Grumova nagrajenka, njena besedila so bila prevedena in uprizorjena doma in v tujini. Je avtorica mlade zrele generacije, ki ima močan vpliv na slovensko sodobno dramatiko s svojimi gledališkimi deli, zaslužna pa je tudi za razvoj in samorazvoj dramskega pisanja, najprej s skupino Preglej, pozneje z dramskimi delavnicami na Tednu slovenske drame. Njena značilnost in posebnost pa je tudi v tem, da kot celostna ustvarjalka nekatera dela napiše tudi za lastno izvajanje, je torej tudi performerka in tudi na tem področju eksperimentalna in inovativna. Festival Mesto žensk je letos programski sklop Mesto umetnic posvetil Simoni Semenič, in v njem cikel: Abonma Simona Semenič, v katerem se bodo zvrstili performansi, predstave, predavanja in bralna uprizoritev najnovejšega odrskega dela, revija Amfiteater pa je v sodelovanju s Filozofsko fakulteto Univerze v Ljubljani in Slovenskim gledališkim inštitutom pripravila tudi simpozij o dramatiki Semeničeve, z naslovom Vsak cuka svojo delicijo, mi pa smo pripravili oddajo Oder, v kateri bodo Maja Šorli, Alja Lobnik in Janez Janša na kratko predstavili svoj pogled na dramsko in uprizoritveno poetiko Simone Semenič.
O vsebini, estetiki in produkcijskem modelu kraljev in kraljic preobleke, ustvarjalk in ustvarjalcev LGBT skupnosti, ki delujejo pod okriljem kluba Tiffany, se bomo pogovarjali s producentom in performerjem Jernejem Škofom. Avtor fotografije: Simao Bessa
O vsebini, estetiki in produkcijskem modelu kraljev in kraljic preobleke, ustvarjalk in ustvarjalcev LGBT skupnosti, ki delujejo pod okriljem kluba Tiffany, se bomo pogovarjali s producentom in performerjem Jernejem Škofom. Avtor fotografije: Simao Bessa
Obeleževanje 70. obletnice ustanovitve Lutkovnega gledališča Ljubljana je v svojo ustvarjalno zanko ujel lutkovni režiser Matija Solce in z ekipo ustvaril posebno gledališko doživetje, v katerem sodeluje ves igralski in tehnični kolektiv ter uprava LGL-ja, pevski zbori, ki delujejo v Mestnem domu, drugi ustvarjalci ter občinstvo. Praznovanje tako postaja totalno gledališče, site – specific instalacija, skupinska in individualna izkušnja, ki jo vsebinsko niansira zgodba o Mojstru in Margareti in drugi motivi iz istoimenskega romana M.A. Bulgakova. O predstavi Vražji triptih se je z Matijem Solcetom in Tomašem Žižko, vizualnim umetnikom in soavtorjem predstave pogovarjala Petra Tanko. Vabimo vas k poslušanju! foto: LGL
Obeleževanje 70. obletnice ustanovitve Lutkovnega gledališča Ljubljana je v svojo ustvarjalno zanko ujel lutkovni režiser Matija Solce in z ekipo ustvaril posebno gledališko doživetje, v katerem sodeluje ves igralski in tehnični kolektiv ter uprava LGL-ja, pevski zbori, ki delujejo v Mestnem domu, drugi ustvarjalci ter občinstvo. Praznovanje tako postaja totalno gledališče, site – specific instalacija, skupinska in individualna izkušnja, ki jo vsebinsko niansira zgodba o Mojstru in Margareti in drugi motivi iz istoimenskega romana M.A. Bulgakova. O predstavi Vražji triptih se je z Matijem Solcetom in Tomašem Žižko, vizualnim umetnikom in soavtorjem predstave pogovarjala Petra Tanko. Vabimo vas k poslušanju! foto: LGL
V oddaji Oder se bomo pogovarjali z lutkovnim umetnikom Branetom Solcetom. Njegova ustvarjalna obsesija je papir. Že v zgodnjih 80-ih je ustanovil gledališče Papilu (pozneje preimenovano v Papelito) in s predstavami prepotoval Evropo, Japonsko, ZDA, Izrael in širše. Je avtor vseh elementov: režije, scenografije, glasbe, likovne podobe, animacije, njegove predstave pa pripovedujejo brez besed. Poleg lutkovnih miniaturk ga poznamo tudi po velikih lutkah, s katerimi je sodeloval na Protestivalu, med protesti v Ljubljani pozimi 2012 in drugod, naše zadnje srečanje pa je bilo na festivalu Plavajoči grad, zadnji julijski konec tedna na gradu Snežnik. Vabimo vas k poslušanju! fotografija iz predstave Strigu - migu, vir: arhiv LGL
V oddaji Oder se bomo pogovarjali z lutkovnim umetnikom Branetom Solcetom. Njegova ustvarjalna obsesija je papir. Že v zgodnjih 80-ih je ustanovil gledališče Papilu (pozneje preimenovano v Papelito) in s predstavami prepotoval Evropo, Japonsko, ZDA, Izrael in širše. Je avtor vseh elementov: režije, scenografije, glasbe, likovne podobe, animacije, njegove predstave pa pripovedujejo brez besed. Poleg lutkovnih miniaturk ga poznamo tudi po velikih lutkah, s katerimi je sodeloval na Protestivalu, med protesti v Ljubljani pozimi 2012 in drugod, naše zadnje srečanje pa je bilo na festivalu Plavajoči grad, zadnji julijski konec tedna na gradu Snežnik. Vabimo vas k poslušanju! fotografija iz predstave Strigu - migu, vir: arhiv LGL
V Ljubljani, v Stari mestni elektrarni – Elektro Ljubljana te dni poteka festival Mladi levi, 21-ti po vrsti. Na sporedu je, poleg gostujočih predstav iz tujine ter nekaterih domačih, ki smo jim že namenili pozornost v radijskem etru, predstava Heroj 2.0 – predstava vseh predstav. Njena avtorja in izvajalca sta Uroš Kaurin in Vito Weis. Pred leti sta v Slovenskem mladinskem gledališču ustvarila predstavo Heroj 1.0, več o njej, o aktualni, Heroj 2.0 in o zamislih za prihodnost, pa bomo izvedeli v pogovoru z Vitom Weisom. Vabimo vas k poslušanju! foto: www.spanskiborci.si
V Ljubljani, v Stari mestni elektrarni – Elektro Ljubljana te dni poteka festival Mladi levi, 21-ti po vrsti. Na sporedu je, poleg gostujočih predstav iz tujine ter nekaterih domačih, ki smo jim že namenili pozornost v radijskem etru, predstava Heroj 2.0 – predstava vseh predstav. Njena avtorja in izvajalca sta Uroš Kaurin in Vito Weis. Pred leti sta v Slovenskem mladinskem gledališču ustvarila predstavo Heroj 1.0, več o njej, o aktualni, Heroj 2.0 in o zamislih za prihodnost, pa bomo izvedeli v pogovoru z Vitom Weisom. Vabimo vas k poslušanju! foto: www.spanskiborci.si
Participatorne umetniške prakse so eden izmed načinov približevanja občinstvu, pa tudi poskus doseganja novih občinstev. Razvoj občinstev je prednostna naloga na nadnacionalni ravni, s to prioriteto pa imajo opravka tudi odločevalci v nacionalnem okviru; lahko bi rekli, da gre za prioriteto, ki je – tudi glede na razmah umetniških praks tega žanra – v vzponu. In tudi v modi. Hkrati pa je, kot so v kontekstu mednarodnega projekta Create to Connect/Ustvarjati, da bi se povezovali zapisali v zavodu Bunker, razvoj občinstev tudi nujnost, ki se poraja iz položaja v družbeno-politični in kulturno-umetniški realnosti. O participatornih umetniških praksah se bomo pogovarjali z Nevenko Koprivšek in Almo R. Selimović iz zavoda Bunker. Naši sogovorniki pa bodo tudi umetniki, ki ustvarjajo z občinstvi: portugalski umetniški par Ana Borralho in Joam Galante ter Darren O'Donnell in Alice Fleming iz kanadskega kolektiva Mammalian Diving Reflex. Njihovo delo bomo lahko videli tudi v okviru letošnjega programa Mladih levov.\t Avtorica fotografije: Nada Žgank
Participatorne umetniške prakse so eden izmed načinov približevanja občinstvu, pa tudi poskus doseganja novih občinstev. Razvoj občinstev je prednostna naloga na nadnacionalni ravni, s to prioriteto pa imajo opravka tudi odločevalci v nacionalnem okviru; lahko bi rekli, da gre za prioriteto, ki je – tudi glede na razmah umetniških praks tega žanra – v vzponu. In tudi v modi. Hkrati pa je, kot so v kontekstu mednarodnega projekta Create to Connect/Ustvarjati, da bi se povezovali zapisali v zavodu Bunker, razvoj občinstev tudi nujnost, ki se poraja iz položaja v družbeno-politični in kulturno-umetniški realnosti. O participatornih umetniških praksah se bomo pogovarjali z Nevenko Koprivšek in Almo R. Selimović iz zavoda Bunker. Naši sogovorniki pa bodo tudi umetniki, ki ustvarjajo z občinstvi: portugalski umetniški par Ana Borralho in Joam Galante ter Darren O'Donnell in Alice Fleming iz kanadskega kolektiva Mammalian Diving Reflex. Njihovo delo bomo lahko videli tudi v okviru letošnjega programa Mladih levov.\t Avtorica fotografije: Nada Žgank
Še ena gledališka sezona se je poslovila. O tem, kaj smo v preteklih mesecih videli in kako smo na to gledali, smo se pogovarjali z Niko Leskovšek in Nenadom Jelesijevićem. Vabimo vas k poslušanju! iz predstave: L. Jurišić, M. Mandić: Skupaj, foto: Matija Lukić
Še ena gledališka sezona se je poslovila. O tem, kaj smo v preteklih mesecih videli in kako smo na to gledali, smo se pogovarjali z Niko Leskovšek in Nenadom Jelesijevićem. Vabimo vas k poslušanju! iz predstave: L. Jurišić, M. Mandić: Skupaj, foto: Matija Lukić
»Cenzura nikakor ne očisti družbe vsega, kar je v njej slabega. Cenzura očisti javni diskurz – iz njega izbriše pogovor.« Svetlana Mintcheva, strokovnjakinja za cenzuro v umetnosti in direktorica programov pri Nacionalni zvezi proti cenzuri v Združenih državah Amerike, o vprašanju sodobne cenzure razmišlja na primeru sodobnih umetniških praks.
»Cenzura nikakor ne očisti družbe vsega, kar je v njej slabega. Cenzura očisti javni diskurz – iz njega izbriše pogovor.« Svetlana Mintcheva, strokovnjakinja za cenzuro v umetnosti in direktorica programov pri Nacionalni zvezi proti cenzuri v Združenih državah Amerike, o vprašanju sodobne cenzure razmišlja na primeru sodobnih umetniških praks.
Še zadnji teden je v ljubljanski galeriji Kresija na ogled razstava Lutke v maskah, ki jo je ob 35-letnici ustvarjanja pripravila likovna in lutkovna umetnica Eka Vogelnik. Prejšnji teden ste v oddaji lahko prisluhnili prvemu delu pogovora z umetnico, danes vas vabimo k poslušanju drugega dela. Pred mikrofon je Eko Vogelnik povabila Petra Tanko, konec leta 2012. Pogovor bogatijo ljudske pesmi v sodobnih izvedbah, v interpretaciji Brine Vogelnik in njene skupine. Vabimo vas k poslušanju! prizor iz televizijske seriije Bisergora, arhiv MMC RTV SLO
Še zadnji teden je v ljubljanski galeriji Kresija na ogled razstava Lutke v maskah, ki jo je ob 35-letnici ustvarjanja pripravila likovna in lutkovna umetnica Eka Vogelnik. Prejšnji teden ste v oddaji lahko prisluhnili prvemu delu pogovora z umetnico, danes vas vabimo k poslušanju drugega dela. Pred mikrofon je Eko Vogelnik povabila Petra Tanko, konec leta 2012. Pogovor bogatijo ljudske pesmi v sodobnih izvedbah, v interpretaciji Brine Vogelnik in njene skupine. Vabimo vas k poslušanju! prizor iz televizijske seriije Bisergora, arhiv MMC RTV SLO
Lutkovna in likovna umetnica Eka Vogelnik je pripravila retrospektivno razstavo Lutke v maskah, ob 35. letnici lutkovnega ustvarjanja, ki trenutno gostuje v ljubljanski galeriji Kresija. Ob tem vam v poslušanje ponujamo, prav tako retrospektivni pogovor, ki smo ga posneli pred nekaj leti. Eka Vogelnik v njem obširno in poglobljeno pripoveduje o lastni umetniški poti, ter o umetniškem in pedagoškem delu svoje matere, Marije Vogelnik, pogovor pa dopolnjujejo pesmi v interpretaciji Brine Vogelnik, Ekine hčerke. K poslušanju pogovora v dveh delih, vas vabimo danes in prihodnji teden! fotografija iz predstave Kdo je napravil Vidku srajčico, arhiv LGL
Lutkovna in likovna umetnica Eka Vogelnik je pripravila retrospektivno razstavo Lutke v maskah, ob 35. letnici lutkovnega ustvarjanja, ki trenutno gostuje v ljubljanski galeriji Kresija. Ob tem vam v poslušanje ponujamo, prav tako retrospektivni pogovor, ki smo ga posneli pred nekaj leti. Eka Vogelnik v njem obširno in poglobljeno pripoveduje o lastni umetniški poti, ter o umetniškem in pedagoškem delu svoje matere, Marije Vogelnik, pogovor pa dopolnjujejo pesmi v interpretaciji Brine Vogelnik, Ekine hčerke. K poslušanju pogovora v dveh delih, vas vabimo danes in prihodnji teden! fotografija iz predstave Kdo je napravil Vidku srajčico, arhiv LGL
V oddaji Oder se bomo posvetili prihodnji sezoni v dveh slovenskih lutkovnih gledališčih. O repertoarju 2018/19 v Lutkovnem gledališču Ljubljana smo se pogovarjali z umetniško vodjo Ajdo Rooss, v Lutkovnem gledališču Maribor je bila naša sogovornica umetniška direktorica Katarina Klančnik Kocutar. Z oddajo zaokrožamo cikel treh oddaj o gledališki sezoni 2018/19, v slovenskem gledališču. Vabimo vas k poslušanju! Foto: Boštjan Lah, arhiv LGM
V oddaji Oder se bomo posvetili prihodnji sezoni v dveh slovenskih lutkovnih gledališčih. O repertoarju 2018/19 v Lutkovnem gledališču Ljubljana smo se pogovarjali z umetniško vodjo Ajdo Rooss, v Lutkovnem gledališču Maribor je bila naša sogovornica umetniška direktorica Katarina Klančnik Kocutar. Z oddajo zaokrožamo cikel treh oddaj o gledališki sezoni 2018/19, v slovenskem gledališču. Vabimo vas k poslušanju! Foto: Boštjan Lah, arhiv LGM
V organizaciji Društva gledaliških kritikov in teatrologov Slovenije je bila okrogla miza posneta v okviru Tedna slovenske drame v Kranju 30. marca letos. V njej so direktorji slovenskih gledališč, ki ne prihajajo iz osrednjih gledaliških hiš, spregovorili o zagatah v zvezi z vodenjem, pa tudi o festivalih pod njihovim okriljem. Voditelj Primož Jesenko se je pogovarjal z gosti: zgodovinarjem dr. Alešem Gabričem, s Katjo Pegan iz Gledališča Koper, s Tino Kosi iz Slovenskega ljudskega gledališča Celje, s Petrom Srpčićem iz Mestnega gledališča Ptuj ter z Marinko Poštrak in Mirjam Drnovšček iz Prešernovega gledališča Kranj. Oddajo je pripravila Vilma Štritof.
V organizaciji Društva gledaliških kritikov in teatrologov Slovenije je bila okrogla miza posneta v okviru Tedna slovenske drame v Kranju 30. marca letos. V njej so direktorji slovenskih gledališč, ki ne prihajajo iz osrednjih gledaliških hiš, spregovorili o zagatah v zvezi z vodenjem, pa tudi o festivalih pod njihovim okriljem. Voditelj Primož Jesenko se je pogovarjal z gosti: zgodovinarjem dr. Alešem Gabričem, s Katjo Pegan iz Gledališča Koper, s Tino Kosi iz Slovenskega ljudskega gledališča Celje, s Petrom Srpčićem iz Mestnega gledališča Ptuj ter z Marinko Poštrak in Mirjam Drnovšček iz Prešernovega gledališča Kranj. Oddajo je pripravila Vilma Štritof.
V organizaciji Društva gledaliških kritikov in teatrologov Slovenije je bila okrogla miza posneta na Tednu slovenske drame v Kranju 30. marca letos. V tem delu pogovora so direktorji slovenskih gledališč, ki ne prihajajo iz osrednjih gledaliških hiš, spregovorili o snovanju svojih repertoarjev, o strategiji dela z obiskovalci in o njihovem pridobivanju. Izhodišče pogovora je bila ugotovitev, da so gledališča izven večjih centrov oziroma tista, katerih ustanoviteljica ni država, mnogokrat prepuščena svoji iznajdljivosti, različna razmerja financiranja države in lokalnih skupnosti pa vplivajo ne le na vodenje, ampak na celotno delovanje gledališč. Pri tem pa so se v pogovoru razkrile zelo raznolike prakse in pristopi tudi v repertoarnem smislu. Voditelj Primož Jesenko se je pogovarjal z gosti: Katjo Pegan iz Gledališča Koper, s Tino Kosi iz Slovenskega ljudskega gledališča Celje, s Petrom Srpčićem iz Mestnega gledališča Ptuj ter z Marinko Poštrak in Mirjam Drnovšček iz Prešernovega gledališča Kranj. foto: arhiv PGK
V organizaciji Društva gledaliških kritikov in teatrologov Slovenije je bila okrogla miza posneta na Tednu slovenske drame v Kranju 30. marca letos. V tem delu pogovora so direktorji slovenskih gledališč, ki ne prihajajo iz osrednjih gledaliških hiš, spregovorili o snovanju svojih repertoarjev, o strategiji dela z obiskovalci in o njihovem pridobivanju. Izhodišče pogovora je bila ugotovitev, da so gledališča izven večjih centrov oziroma tista, katerih ustanoviteljica ni država, mnogokrat prepuščena svoji iznajdljivosti, različna razmerja financiranja države in lokalnih skupnosti pa vplivajo ne le na vodenje, ampak na celotno delovanje gledališč. Pri tem pa so se v pogovoru razkrile zelo raznolike prakse in pristopi tudi v repertoarnem smislu. Voditelj Primož Jesenko se je pogovarjal z gosti: Katjo Pegan iz Gledališča Koper, s Tino Kosi iz Slovenskega ljudskega gledališča Celje, s Petrom Srpčićem iz Mestnega gledališča Ptuj ter z Marinko Poštrak in Mirjam Drnovšček iz Prešernovega gledališča Kranj. foto: arhiv PGK
Ali razpisi vplivajo na dinamiko umetniškega vodenja in kakšne kompetence morata imeti stroka in administracija, ki jih pripravljata? Svoja razmišljanja bodo podali teoretičarka in dramaturginja Zala Dobovšek, umetnik in umetniški vodja zavoda Maska Janez Janša in producentka Alma R. Selimović iz zavoda Bunker. Z njimi se je pogovarjala Saška Rakef.
Ali razpisi vplivajo na dinamiko umetniškega vodenja in kakšne kompetence morata imeti stroka in administracija, ki jih pripravljata? Svoja razmišljanja bodo podali teoretičarka in dramaturginja Zala Dobovšek, umetnik in umetniški vodja zavoda Maska Janez Janša in producentka Alma R. Selimović iz zavoda Bunker. Z njimi se je pogovarjala Saška Rakef.
»Zelo pomemben korak k postopnemu dvigu zavesti je nova gledališka predstava Odilo. Zatemnitev. Oratorij. avtorjev Petra Mlakarja in Dragana Živadinova«, je v časniku Večer pred nedavnim zapisal Mihael Toš. Sporočilnost in učinek predstave sta usmerjena tako na globalno kot lokalno raven, pri čemer pa mora lokalno delovati tudi katarzično, še posebej ob Odilovi repliki: »Slovenci smo najboljši Nemci« in ob načinu uprizoritve, ki Odilu izreka odločen ne. O temah in vsebinah ter o postopkih, ki so pripeljali do uprizoritve, se bomo v tokratnem Odru, oddaji o sočasnem gledališču, pogovarjali z režiserjem Draganom Živadinovom. Vabimo vas k poslušanju! Foto: Nada Žgank
»Zelo pomemben korak k postopnemu dvigu zavesti je nova gledališka predstava Odilo. Zatemnitev. Oratorij. avtorjev Petra Mlakarja in Dragana Živadinova«, je v časniku Večer pred nedavnim zapisal Mihael Toš. Sporočilnost in učinek predstave sta usmerjena tako na globalno kot lokalno raven, pri čemer pa mora lokalno delovati tudi katarzično, še posebej ob Odilovi repliki: »Slovenci smo najboljši Nemci« in ob načinu uprizoritve, ki Odilu izreka odločen ne. O temah in vsebinah ter o postopkih, ki so pripeljali do uprizoritve, se bomo v tokratnem Odru, oddaji o sočasnem gledališču, pogovarjali z režiserjem Draganom Živadinovom. Vabimo vas k poslušanju! Foto: Nada Žgank
Ob izteku gledališke sezone smo pred mikrofon povabili režiserja Jerneja Lorencija. Že dve desetletji režira po vseh slovenskih gledališčih, njegova prepoznavna gledališka poetika se spreminja in razvija, prejel je več domačih in mednarodnih nagrad. O elementih gledališkega ustvarjanja Jerneja Lorencija in je te raziskoval v posameznih ustvarjalnih obdobjih, sta se pogovarjala s Petro Tanko. Vabimo vas k poslušanju! Foto: Asiana Jurca Avci
Ob izteku gledališke sezone smo pred mikrofon povabili režiserja Jerneja Lorencija. Že dve desetletji režira po vseh slovenskih gledališčih, njegova prepoznavna gledališka poetika se spreminja in razvija, prejel je več domačih in mednarodnih nagrad. O elementih gledališkega ustvarjanja Jerneja Lorencija in je te raziskoval v posameznih ustvarjalnih obdobjih, sta se pogovarjala s Petro Tanko. Vabimo vas k poslušanju! Foto: Asiana Jurca Avci
V zbirki Dokumenti Slovenskega gledališkega inštituta je izšla knjiga Mojce Kreft: V varnem pristanu ustvarjalnega nemira, ki se posveča ustvarjalnemu opusu režiserja Francija Križaja. Njegove režije Smoletove Antigone ter Kozakovih Afere in Dialogov so zaznamovale delovanje Odra 57, nato pa je Križaj več kot tri desetletja deloval večinoma v Slovenskem ljudskem gledališču Celje. O režijskem pristopu in gledališki estetiki, pa tudi o tem, kako zgodoviniti gledališko umetnost, se je Rok Bozovičar pogovarjali z dramaturginjo in teatrologinjo Mojco Kreft, avtorico "gledališke vinjete" Francija Križaja. vizualna podoba: Slovenski gledališki inštitut
V zbirki Dokumenti Slovenskega gledališkega inštituta je izšla knjiga Mojce Kreft: V varnem pristanu ustvarjalnega nemira, ki se posveča ustvarjalnemu opusu režiserja Francija Križaja. Njegove režije Smoletove Antigone ter Kozakovih Afere in Dialogov so zaznamovale delovanje Odra 57, nato pa je Križaj več kot tri desetletja deloval večinoma v Slovenskem ljudskem gledališču Celje. O režijskem pristopu in gledališki estetiki, pa tudi o tem, kako zgodoviniti gledališko umetnost, se je Rok Bozovičar pogovarjali z dramaturginjo in teatrologinjo Mojco Kreft, avtorico "gledališke vinjete" Francija Križaja. vizualna podoba: Slovenski gledališki inštitut
Razpisi za izbor javnih kulturnih programov so temeljni mehanizem podpiranja večinskega dela produkcije neodvisne uprizoritvene umetnosti. Pregled razpisne dokumentacije pogosto pokaže, da so do financiranja upravičeni projekti, ki poleg administrativnih in tehničnih izpolnjujejo tudi vsebinske pogoje. Če so razpisi način umetniškega vodenja – kakšne kompetence mora imeti administracija? Razmislek o tem vprašanju bodo podali umetnica in producentka Teja Reba iz društva Mesto žensk, producent Žiga Predan iz zavoda Pekinpah in teoretik Rok Vevar.
Razpisi za izbor javnih kulturnih programov so temeljni mehanizem podpiranja večinskega dela produkcije neodvisne uprizoritvene umetnosti. Pregled razpisne dokumentacije pogosto pokaže, da so do financiranja upravičeni projekti, ki poleg administrativnih in tehničnih izpolnjujejo tudi vsebinske pogoje. Če so razpisi način umetniškega vodenja – kakšne kompetence mora imeti administracija? Razmislek o tem vprašanju bodo podali umetnica in producentka Teja Reba iz društva Mesto žensk, producent Žiga Predan iz zavoda Pekinpah in teoretik Rok Vevar.
Kako odgovoriti na izziv »over the edge«, kako dejansko biti »čez mejo«, biti prek, onkraj, onstran, toda ne v pomenu izključenosti ali izvzetosti, temveč na podlagi zavestne odločitve o delovanju na »drugi strani«? Na drugi strani prevladujočega modusa produkcije umetnosti. In kaj naj bi pomenil izraz »druga stran«? Kaj so njene značilnosti, kakovost in konotacije, ima označba sploh smisel? Avtor se s temi vprašanji ukvarja po eni strani prek kritike trenda “gradnje občinstva”, po drugi pa med refleksijo lastne izkušnje in performativnih strategij tandema Kitch, v katerem deluje. Med drugim predlaga tudi pristop na ravni ustvarjalne geste, ki jo imenuje performiranje želje, sklene pa z ugotovitvijo, da je onstran obstoječega neka neumetniška uresničitev nemogočega. prizor iz performansa PopParty; koncept in produkcija: Kitch (2017). foto: Nada Žgank
Kako odgovoriti na izziv »over the edge«, kako dejansko biti »čez mejo«, biti prek, onkraj, onstran, toda ne v pomenu izključenosti ali izvzetosti, temveč na podlagi zavestne odločitve o delovanju na »drugi strani«? Na drugi strani prevladujočega modusa produkcije umetnosti. In kaj naj bi pomenil izraz »druga stran«? Kaj so njene značilnosti, kakovost in konotacije, ima označba sploh smisel? Avtor se s temi vprašanji ukvarja po eni strani prek kritike trenda “gradnje občinstva”, po drugi pa med refleksijo lastne izkušnje in performativnih strategij tandema Kitch, v katerem deluje. Med drugim predlaga tudi pristop na ravni ustvarjalne geste, ki jo imenuje performiranje želje, sklene pa z ugotovitvijo, da je onstran obstoječega neka neumetniška uresničitev nemogočega. prizor iz performansa PopParty; koncept in produkcija: Kitch (2017). foto: Nada Žgank
Začasni slovenski plesni arhiv je Rok Vevar, kritik in publicist na področju sodobnega plesa, začel graditi in oblikovati leta 2012, in sicer na svojem domu, v Šiški v Ljubljani. Projekt je v izhodišču zrasel iz avtorjeve lastne potrebe po dokumentaciji in arhivskem gradivu. Gre za umetnice in umetnike in njihove prakse, ki v Republiki Sloveniji niso samo prisotni, ampak izjemno aktivni in dinamični, a v institucionalnem okvirju povečini nimajo ustrezne reprezentacije. S tega vidika je Začasni slovenski plesni arhiv emancipacijsko, aktivistično delo, ki skuša marginaliziranim umetniškim praksam zagotoviti vidnejše mesto, umetnikom, teoretikom in zgodovinarjem pa možnost za nadaljnje rabe njegovih gradiv. Z letošnjim marcem je bil Začasni slovenski plesni arhiv prenesen v varovanje v Muzej sodobne umetnosti Metelkova, kjer Rok Vevar uprizarja živi arhiv v trajanju. Več o gradivih, ki jih hrani Začasni slovenski plesni arhiv in o arhiviranju kot umetniški praksi pa v pripovedi Roka Vevarja. Vabimo vas k poslušanju! foto: Nada Žgank
Začasni slovenski plesni arhiv je Rok Vevar, kritik in publicist na področju sodobnega plesa, začel graditi in oblikovati leta 2012, in sicer na svojem domu, v Šiški v Ljubljani. Projekt je v izhodišču zrasel iz avtorjeve lastne potrebe po dokumentaciji in arhivskem gradivu. Gre za umetnice in umetnike in njihove prakse, ki v Republiki Sloveniji niso samo prisotni, ampak izjemno aktivni in dinamični, a v institucionalnem okvirju povečini nimajo ustrezne reprezentacije. S tega vidika je Začasni slovenski plesni arhiv emancipacijsko, aktivistično delo, ki skuša marginaliziranim umetniškim praksam zagotoviti vidnejše mesto, umetnikom, teoretikom in zgodovinarjem pa možnost za nadaljnje rabe njegovih gradiv. Z letošnjim marcem je bil Začasni slovenski plesni arhiv prenesen v varovanje v Muzej sodobne umetnosti Metelkova, kjer Rok Vevar uprizarja živi arhiv v trajanju. Več o gradivih, ki jih hrani Začasni slovenski plesni arhiv in o arhiviranju kot umetniški praksi pa v pripovedi Roka Vevarja. Vabimo vas k poslušanju! foto: Nada Žgank
Anja Novak je igralka mlajše generacije, ki je od leta 2015 zaposlena v Slovenskem mladinskem gledališču. Predvsem v predstavah mi, evropski mrliči, Idioti, Človek, ki je gledal svet in Pasja procesija je v zadnjih treh letih ustvarila izrazite vloge, poseben igralski, pesniški in glasbeni izraz pa je našla tudi znotraj projekta Dviganje glasu. Za svoje magistrsko delo, z naslovom Imela bi otroke, vrt in petnajst zajcev je prejela akademijsko Prešernovo nagrado, med drugim pa tudi Vesno za vlogo Jasne v kratkem filmu Prespana pomlad. Anja Novak je tudi pesnica, svoje pesmi tudi glasbeno interpretira. Njena besedila so kritična in nemalokrat tudi duhovita. Razmišljujoča mlada umetnica se je pridružila pogovoru v oddaji Oder. Vabimo vas k poslušanju! foto: Luka Kaše
Anja Novak je igralka mlajše generacije, ki je od leta 2015 zaposlena v Slovenskem mladinskem gledališču. Predvsem v predstavah mi, evropski mrliči, Idioti, Človek, ki je gledal svet in Pasja procesija je v zadnjih treh letih ustvarila izrazite vloge, poseben igralski, pesniški in glasbeni izraz pa je našla tudi znotraj projekta Dviganje glasu. Za svoje magistrsko delo, z naslovom Imela bi otroke, vrt in petnajst zajcev je prejela akademijsko Prešernovo nagrado, med drugim pa tudi Vesno za vlogo Jasne v kratkem filmu Prespana pomlad. Anja Novak je tudi pesnica, svoje pesmi tudi glasbeno interpretira. Njena besedila so kritična in nemalokrat tudi duhovita. Razmišljujoča mlada umetnica se je pridružila pogovoru v oddaji Oder. Vabimo vas k poslušanju! foto: Luka Kaše
Smo danes sploh še lahko humani? Je eno od vprašanj, ki jih zastavlja predstava Metamorfoze 4: Črne luknje scenske umetnice in filozofinje Bare Kolenc. Koncept za predstavo je leta 2016 na prestižnem nemškem gledališkem festivalu Theatertreffen prejel glavno nagrado – Werkauftrag des Theatertreffen Stückemarkts, predstava pa je bila nedavno premierno uprizorjena v Slovenskem mladinskem gledališču v koprodukciji s Centrom urbane kulture Kino Šiška in gledališčem Schauspiel Dortmund. O konceptu predstave se je z Baro Kolenc pogovarjala Saška Rakef. Avtor fotografije: Radovan Jaušovec
Smo danes sploh še lahko humani? Je eno od vprašanj, ki jih zastavlja predstava Metamorfoze 4: Črne luknje scenske umetnice in filozofinje Bare Kolenc. Koncept za predstavo je leta 2016 na prestižnem nemškem gledališkem festivalu Theatertreffen prejel glavno nagrado – Werkauftrag des Theatertreffen Stückemarkts, predstava pa je bila nedavno premierno uprizorjena v Slovenskem mladinskem gledališču v koprodukciji s Centrom urbane kulture Kino Šiška in gledališčem Schauspiel Dortmund. O konceptu predstave se je z Baro Kolenc pogovarjala Saška Rakef. Avtor fotografije: Radovan Jaušovec
“Ples je vselej lociran vmes – v neki pogoj skupnosti. Nima lastne pozicije; dar je, ki ga prejmemo brez sprejetja, dar, ki ga damo brez dajanja. Skupaj lahko obstajamo le vmes, v praznih prostorih, črnih luknjah, naših nenehnih nesporazumih, ki vzpostavljajo resničnost. Eno smo lahko le skozi razliko,” je v imenu ustvarjalcev predstave Chorus zapisal režiser Jan Krmelj, o vsebinsko-oblikovni zasnovi pa naslednje: »Izkušamo specifično meditacijo. Morda zveni naivno, a to, kar nastaja, je prosto vsakršne informacijske navlake. Ni vira: vir je Chorus sam. Vstopamo v organizem, za katerega se zdi, da je predtragiški – v njem forma še ni bila ločena od vsebine. Ples in gib še ne vsebujeta razmika. Je čas pred Razliko. Pred Tragedijo. Pred disfunkcionalnostjo. Prisotne so sledi. Pričamo sledem prihodnosti.« Predstava Chorus, ki je nastala v produkciji Kina Šiška v okviru projekta Kulturni evro, je bila premierno uprizorjena lansko jesen. Zaradi njene posebnosti in ker kmalu sledijo ponovitve, se bomo o njej pogovarjali s plesalcema in koreografoma Žiganom Kranjčanom in Gašperjem Kunškom. Vabimo vas k poslušanju! Foto: Urška Boljkovac
“Ples je vselej lociran vmes – v neki pogoj skupnosti. Nima lastne pozicije; dar je, ki ga prejmemo brez sprejetja, dar, ki ga damo brez dajanja. Skupaj lahko obstajamo le vmes, v praznih prostorih, črnih luknjah, naših nenehnih nesporazumih, ki vzpostavljajo resničnost. Eno smo lahko le skozi razliko,” je v imenu ustvarjalcev predstave Chorus zapisal režiser Jan Krmelj, o vsebinsko-oblikovni zasnovi pa naslednje: »Izkušamo specifično meditacijo. Morda zveni naivno, a to, kar nastaja, je prosto vsakršne informacijske navlake. Ni vira: vir je Chorus sam. Vstopamo v organizem, za katerega se zdi, da je predtragiški – v njem forma še ni bila ločena od vsebine. Ples in gib še ne vsebujeta razmika. Je čas pred Razliko. Pred Tragedijo. Pred disfunkcionalnostjo. Prisotne so sledi. Pričamo sledem prihodnosti.« Predstava Chorus, ki je nastala v produkciji Kina Šiška v okviru projekta Kulturni evro, je bila premierno uprizorjena lansko jesen. Zaradi njene posebnosti in ker kmalu sledijo ponovitve, se bomo o njej pogovarjali s plesalcema in koreografoma Žiganom Kranjčanom in Gašperjem Kunškom. Vabimo vas k poslušanju! Foto: Urška Boljkovac
Josef Nadj, sloviti evropski koreograf in plesalec, katerega dela smo že nekajkrat videli na slovenskih odrih, svoje novo delo z naslovom Mračna zveza (po Canard Pekinois) ustvarja s skupino EnKnapGroup. Kratko frazo, kot jo je poimenoval koreograf, je s plesalci EnKnapGroup ustvaril lani in videli smo jo v dvojnem plesnem večeru koreografij Trishe Brown in Josefa Nadja. Predstava se je iz kratke fraze razvila v celovečerno predstavo. Ob tej priložnosti smo se z Josefom Nadjem srečali v Centru kulture Španski borci in se pogovorili o njegovem načinu dela in življenja. Vabimo vas k poslušanju! Foto: Andrej Lamut
Josef Nadj, sloviti evropski koreograf in plesalec, katerega dela smo že nekajkrat videli na slovenskih odrih, svoje novo delo z naslovom Mračna zveza (po Canard Pekinois) ustvarja s skupino EnKnapGroup. Kratko frazo, kot jo je poimenoval koreograf, je s plesalci EnKnapGroup ustvaril lani in videli smo jo v dvojnem plesnem večeru koreografij Trishe Brown in Josefa Nadja. Predstava se je iz kratke fraze razvila v celovečerno predstavo. Ob tej priložnosti smo se z Josefom Nadjem srečali v Centru kulture Španski borci in se pogovorili o njegovem načinu dela in življenja. Vabimo vas k poslušanju! Foto: Andrej Lamut
V Kranju poteka 48. festival Teden slovenske drame. Festival se bo končal v nedeljo, 8. aprila, s sklepno slovesnostjo, na kateri bodo podelili tudi nagrado Slavka Gruma za najboljše slovensko dramsko besedilo. Gre za nagrado, ki jo v okviru Tedna slovenske drame podeljujejo že od leta 1979. Nagrade, pa tudi nominacije za nagrado skupaj z vsakoletnimi utemeljitvami strokovnih komisij, so pomembne na več ravneh. Nagrade in nominacije so pomembno priznanje avtoricam in avtorjem, izbor na natečaj prispelih besedil vsako leto ponuja možnost za refleksijo obstoječih gledaliških praks in pristopov k pisanju za gledališče, pri čemer festival kot celota z različnimi mehanizmi, med njimi je tudi že tradicionalna delavnica dramskega pisanja, pomembno prispeva k razvoju in vidnosti slovenske dramatike in ne nazadnje ponuja zanimiva izhodišča za premislek slovenske gledališke ustvarjalnosti v kontekstu mednarodnih sodobnih gledaliških trendov. V tem kontekstu je v letošnjem programu Tedna slovenske drame zelo zanimiva tudi osrednja tema delavnice dramskega pisanja, in sicer spreminjanje hierarhije v ustvarjalnem procesu, ki je dramatična snov. Kaj nam to razumevanje pisanja za gledališče govori o sodobni gledališki praksi v slovenskem in širšem prostoru? Kaj nam o sodobnih gledaliških praksah pove vsakoletna zbirka besedil, prispelih na natečaj za nagrado Slavka Gruma? In ne nazadnje, kako ob različnih modelih ustvarjalnih procesov misliti nagrado Slavka Gruma, ki je opredeljena kot nagrada za najboljše slovensko dramsko besedilo? Pred mikrofon smo povabili mentorja delavnice dramskega pisanja Mateusza Atmana, predstavnika mlajše generacije poljskih dramskih in gledaliških ustvarjalcev, Marinko Poštrak, dramaturginjo in umetniško vodjo Prešernovega gledališča Kranj, in dramaturga, gledališkega publicista in kritika Blaža Lukana. Z njimi sem se pogovarjala Saška Rakef.
V Kranju poteka 48. festival Teden slovenske drame. Festival se bo končal v nedeljo, 8. aprila, s sklepno slovesnostjo, na kateri bodo podelili tudi nagrado Slavka Gruma za najboljše slovensko dramsko besedilo. Gre za nagrado, ki jo v okviru Tedna slovenske drame podeljujejo že od leta 1979. Nagrade, pa tudi nominacije za nagrado skupaj z vsakoletnimi utemeljitvami strokovnih komisij, so pomembne na več ravneh. Nagrade in nominacije so pomembno priznanje avtoricam in avtorjem, izbor na natečaj prispelih besedil vsako leto ponuja možnost za refleksijo obstoječih gledaliških praks in pristopov k pisanju za gledališče, pri čemer festival kot celota z različnimi mehanizmi, med njimi je tudi že tradicionalna delavnica dramskega pisanja, pomembno prispeva k razvoju in vidnosti slovenske dramatike in ne nazadnje ponuja zanimiva izhodišča za premislek slovenske gledališke ustvarjalnosti v kontekstu mednarodnih sodobnih gledaliških trendov. V tem kontekstu je v letošnjem programu Tedna slovenske drame zelo zanimiva tudi osrednja tema delavnice dramskega pisanja, in sicer spreminjanje hierarhije v ustvarjalnem procesu, ki je dramatična snov. Kaj nam to razumevanje pisanja za gledališče govori o sodobni gledališki praksi v slovenskem in širšem prostoru? Kaj nam o sodobnih gledaliških praksah pove vsakoletna zbirka besedil, prispelih na natečaj za nagrado Slavka Gruma? In ne nazadnje, kako ob različnih modelih ustvarjalnih procesov misliti nagrado Slavka Gruma, ki je opredeljena kot nagrada za najboljše slovensko dramsko besedilo? Pred mikrofon smo povabili mentorja delavnice dramskega pisanja Mateusza Atmana, predstavnika mlajše generacije poljskih dramskih in gledaliških ustvarjalcev, Marinko Poštrak, dramaturginjo in umetniško vodjo Prešernovega gledališča Kranj, in dramaturga, gledališkega publicista in kritika Blaža Lukana. Z njimi sem se pogovarjala Saška Rakef.