Iskanje
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Oder, oddaja o sočasnem gledališču, želi podrobno in čim bolj celostno spremljati in predstavljati trenutno domače gledališko dogajanje. Prav tako izpostavlja tudi pomembnejša mednarodna gledališka gibanja ter gostovanja tujih gledaliških skupin ali umetnikov pri nas. Ustvarjanje oddaje je aktualno in raziskovalno. ODER se srečuje s produkcijo slovenskih institucionalnih gledaliških hiš, neodvisne scene, plesnim gledališčem, opero ter mejnimi uprizoritvenimi praksami. Vključuje pregled sočasnih premier, pogovore z ustvarjalci, pregled festivalskega dogajanja in napoved pomembnejših prihodnjih dogodkov. Pogledamo tudi, kje gostujejo domači gledališčniki.
Avtor: Petra Tanko
Marinka Poštrak je gledališka ustvarjalka, dramaturginja, ki je v zadnjih dveh desetletjih in pol scela prenovila in odločilno zaznamovala Prešernovo gledališče Kranj. S svojo vizijo je tlakovala pot gledališču, ki živi, diha in se kritično angažirano odziva na družbo iz katere raste. Najsi bo to mesto Kranj, Slovenija, Evropa, svet. Njen mandat vodje umetniškega oddelka se je v Prešernovem gledališču pred dvema letoma iztekel. Na sklepni slovesnosti 54. Tedna slovenske drame, je Marinka Poštrak prejela nagrado Vladimirja Kralja za življenjsko delo, ki jo podeljuje Društvo gledaliških kritikov in teatrologov Slovenije. Pred mikrofon smo jo povabili v oddaji Oder, oddaji o sočasnem gledališču. Vabimo vas k poslušanju pogovora o snovanju kritičnega gledališča, vetru demitizacije, igralskem ansamblu kot stebru in identiteti gledališča in še mnogočem. foto: Nada Žgank, osebni arhiv Marinke Poštrak
Marinka Poštrak je gledališka ustvarjalka, dramaturginja, ki je v zadnjih dveh desetletjih in pol scela prenovila in odločilno zaznamovala Prešernovo gledališče Kranj. S svojo vizijo je tlakovala pot gledališču, ki živi, diha in se kritično angažirano odziva na družbo iz katere raste. Najsi bo to mesto Kranj, Slovenija, Evropa, svet. Njen mandat vodje umetniškega oddelka se je v Prešernovem gledališču pred dvema letoma iztekel. Na sklepni slovesnosti 54. Tedna slovenske drame, je Marinka Poštrak prejela nagrado Vladimirja Kralja za življenjsko delo, ki jo podeljuje Društvo gledaliških kritikov in teatrologov Slovenije. Pred mikrofon smo jo povabili v oddaji Oder, oddaji o sočasnem gledališču. Vabimo vas k poslušanju pogovora o snovanju kritičnega gledališča, vetru demitizacije, igralskem ansamblu kot stebru in identiteti gledališča in še mnogočem. foto: Nada Žgank, osebni arhiv Marinke Poštrak
Trilogijo stripovskih upodobitev dramskih besedil je v slovenskem jeziku izdal Slovenski gledališki inštitut, v slovaškem in poljskem pa sorodni inštituciji iz Bratislave in Varšave. Poudarek projekta je na kulturno-umetnostni vzgoji v srednjih šolah, kaže pa se kot uspešna sinergija umetnostnih jezikov, na eni strani besednega, dramskega in na drugi likovnega, stripovskega. V studio smo povabili avtorja stripa Kralj Ubu ali Poljaki, Cirila Horjaka alias Dr. Horowitza in Sandro Jenko, vodjo pedagoških programov v Slovenskem gledališkem inštitutu. Vabimo vas k poslušanju! vir foto: slogi.si
Trilogijo stripovskih upodobitev dramskih besedil je v slovenskem jeziku izdal Slovenski gledališki inštitut, v slovaškem in poljskem pa sorodni inštituciji iz Bratislave in Varšave. Poudarek projekta je na kulturno-umetnostni vzgoji v srednjih šolah, kaže pa se kot uspešna sinergija umetnostnih jezikov, na eni strani besednega, dramskega in na drugi likovnega, stripovskega. V studio smo povabili avtorja stripa Kralj Ubu ali Poljaki, Cirila Horjaka alias Dr. Horowitza in Sandro Jenko, vodjo pedagoških programov v Slovenskem gledališkem inštitutu. Vabimo vas k poslušanju! vir foto: slogi.si
Tudi na letošnjem Kavč festivalu, ki je potekal med 18. in 24. marcem v Ljubljani in drugih krajih, je gostovala slovaška lutkovna umetnica Katarina Cakova, z umetniškim imenom Katanari. Že več kot desetletje se ukvarja z avtorskim lutkovnim gledališčem, za vsako predstavo ima po en potovalni kovček, format avditorija, ki ji je najbliže, je karseda majhen in intimen. Predstava Cabinet Alive! je zasnovana kot niz prizorov, ki jih naseljujejo različne človeške podobe ter v živa bitja spremenjeni predmeti, ki odigrajo izsek vsak iz svojega življenja, kot si ga je zamislila umetnica. Množica drobnih, na pogled krhkih predmetov in lutk, tako kot lutkovna poetika Katanari, ki stavi na bližino z gledalci, nežne melodije, ki prihajajo iz glasbenih skrinjic, duhovite razrešitve kompleksnih življenjskih situacij, nam prikaže vzpone in padce človeškega vsakdana. Domišljena in obrtno dodelana lutkovna animacija in dramaturgija gledalce popeljeta v čarobni svet. Po predstavi je Katanari povedala nekaj o bitjih, ki so odigrala svoje vloge v predstavi in odgovorila na nekaj vprašanj. Vabimo vas k poslušanju! iz predstave Cabinet Alive!, foto: zasebni arhiv
Tudi na letošnjem Kavč festivalu, ki je potekal med 18. in 24. marcem v Ljubljani in drugih krajih, je gostovala slovaška lutkovna umetnica Katarina Cakova, z umetniškim imenom Katanari. Že več kot desetletje se ukvarja z avtorskim lutkovnim gledališčem, za vsako predstavo ima po en potovalni kovček, format avditorija, ki ji je najbliže, je karseda majhen in intimen. Predstava Cabinet Alive! je zasnovana kot niz prizorov, ki jih naseljujejo različne človeške podobe ter v živa bitja spremenjeni predmeti, ki odigrajo izsek vsak iz svojega življenja, kot si ga je zamislila umetnica. Množica drobnih, na pogled krhkih predmetov in lutk, tako kot lutkovna poetika Katanari, ki stavi na bližino z gledalci, nežne melodije, ki prihajajo iz glasbenih skrinjic, duhovite razrešitve kompleksnih življenjskih situacij, nam prikaže vzpone in padce človeškega vsakdana. Domišljena in obrtno dodelana lutkovna animacija in dramaturgija gledalce popeljeta v čarobni svet. Po predstavi je Katanari povedala nekaj o bitjih, ki so odigrala svoje vloge v predstavi in odgovorila na nekaj vprašanj. Vabimo vas k poslušanju! iz predstave Cabinet Alive!, foto: zasebni arhiv
Tudi tokrat se srečujejo poti odrskih desk in radijske igre. S ponovitvijo oddaje Skozi glas in njegove podobe, Panoptikum glasov Radka Poliča Raca, se poklanjamo režiserju Igorju Likarju, ki je pred kratkim prejel nagrado za življenjsko delo, ki jo podeljuje Radiotelevizija Slovenija. Likar in Polič sta bila tesna umetniška sodelavca, ki sta skupaj ustvarila nekaj monumentalnih radijskih stvaritev. Z njo se prav tako še enkrat spomnimo izjemnega igralca, čigar gledališke stvaritve ostajajo v spominih in dokumentih, radijske pa včasih oddaljene le en klik na naših spletnih straneh. Odlomke iz radijskih iger in oddaj: Ivan Mrak: Spoved lučnim bratom, Dušan Jovanović: Don Juan na psu, Igor Likar: Brisanje resničnosti, Drago Jančar: Disident Arnož in njegovi, Goran Gluvić: Smrt Majakovskega, Aleš Berger: Dadaizem, Kabaret Volatire, Lirika Daneta Zajca in Drago Jančar: Halštat, je povezovalo besedilo režiserja Igorja Likarja, ki je skupaj z Radkom Poličem Racem in drugimi umetniškimi sodelavci ustvaril omenjena radijska dela. Brala sta Maja Šumej in Jure Franko, glasbena oprema Darja Hlavka Godina. Oddajo je leta 2009 posnel Mirko Marinšek, režiral Igor Likar, redaktorica Ingrid Kovač Brus.
Tudi tokrat se srečujejo poti odrskih desk in radijske igre. S ponovitvijo oddaje Skozi glas in njegove podobe, Panoptikum glasov Radka Poliča Raca, se poklanjamo režiserju Igorju Likarju, ki je pred kratkim prejel nagrado za življenjsko delo, ki jo podeljuje Radiotelevizija Slovenija. Likar in Polič sta bila tesna umetniška sodelavca, ki sta skupaj ustvarila nekaj monumentalnih radijskih stvaritev. Z njo se prav tako še enkrat spomnimo izjemnega igralca, čigar gledališke stvaritve ostajajo v spominih in dokumentih, radijske pa včasih oddaljene le en klik na naših spletnih straneh. Odlomke iz radijskih iger in oddaj: Ivan Mrak: Spoved lučnim bratom, Dušan Jovanović: Don Juan na psu, Igor Likar: Brisanje resničnosti, Drago Jančar: Disident Arnož in njegovi, Goran Gluvić: Smrt Majakovskega, Aleš Berger: Dadaizem, Kabaret Volatire, Lirika Daneta Zajca in Drago Jančar: Halštat, je povezovalo besedilo režiserja Igorja Likarja, ki je skupaj z Radkom Poličem Racem in drugimi umetniškimi sodelavci ustvaril omenjena radijska dela. Brala sta Maja Šumej in Jure Franko, glasbena oprema Darja Hlavka Godina. Oddajo je leta 2009 posnel Mirko Marinšek, režiral Igor Likar, redaktorica Ingrid Kovač Brus.
Žirija je med 24 deli, ki so letos prispela na natečaj za nagrado Slavka Gruma, za najboljše izbrala štiri – Prva beseda je mama dramatičarke Tjaše Mislej, Nezakonske matere dramatičarke in scenaristke Ize Strehar, Budnost zimskega jutra gledališkega režiserja Daniela Daya Škufce in delo Najboljša evropska predstava, ki sta ga skupaj napisala bosanski režiser Haris Pašović in Marko Bratuš, umetniški vodja SNG Nova Gorica. Še preden bo 9. aprila, na sklepni slovesnosti 54. Tedna slovenske drame znano, kdo bo nagrado Slavka Gruma prejel, smo v studio povabili avtorici in avtorja nominiranih del, iskali stične točke med njihovimi deli, pretresali položaj sodobne slovenske dramatike in razmišljali o odnosu med besedilom in uprizoritvijo.
Žirija je med 24 deli, ki so letos prispela na natečaj za nagrado Slavka Gruma, za najboljše izbrala štiri – Prva beseda je mama dramatičarke Tjaše Mislej, Nezakonske matere dramatičarke in scenaristke Ize Strehar, Budnost zimskega jutra gledališkega režiserja Daniela Daya Škufce in delo Najboljša evropska predstava, ki sta ga skupaj napisala bosanski režiser Haris Pašović in Marko Bratuš, umetniški vodja SNG Nova Gorica. Še preden bo 9. aprila, na sklepni slovesnosti 54. Tedna slovenske drame znano, kdo bo nagrado Slavka Gruma prejel, smo v studio povabili avtorici in avtorja nominiranih del, iskali stične točke med njihovimi deli, pretresali položaj sodobne slovenske dramatike in razmišljali o odnosu med besedilom in uprizoritvijo.
Z Alešem Janom, radijskim in gledališkim režiserjem, predavateljem na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo ter zaslužnim profesorjem Univerze v Ljubljani, se danes še globlje potapljamo v poetike radijske igre, mednarodna sodelovanja, potovanja in festivale, sodelovanja z drugimi ustvarjalci in študenti. V prvem delu pogovora je Aleš Jan več povedal o uprizarjanju starejših besedil v radijski igri, danes pa vas za uvod vabimo, da prisluhnete odlomku iz Brižinskih spomenikov, podrobneje, interpretaciji slovenskega jezika izpred tisoč in več let, ki jo je za radijsko igro prispeval Tine Logar, slovenski dialektolog in jezikoslovec. Vabimo vas k poslušanju! foto: Aleš Jan, osebni arhiv
Z Alešem Janom, radijskim in gledališkim režiserjem, predavateljem na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo ter zaslužnim profesorjem Univerze v Ljubljani, se danes še globlje potapljamo v poetike radijske igre, mednarodna sodelovanja, potovanja in festivale, sodelovanja z drugimi ustvarjalci in študenti. V prvem delu pogovora je Aleš Jan več povedal o uprizarjanju starejših besedil v radijski igri, danes pa vas za uvod vabimo, da prisluhnete odlomku iz Brižinskih spomenikov, podrobneje, interpretaciji slovenskega jezika izpred tisoč in več let, ki jo je za radijsko igro prispeval Tine Logar, slovenski dialektolog in jezikoslovec. Vabimo vas k poslušanju! foto: Aleš Jan, osebni arhiv
Dolgoletni sodelavec Aleš Jan je radijski in gledališki režiser, ki je na takratni Radio Ljubljana prišel že kot otroški igralec v radijskih igrah in recitacijah. Svojo pot je nadaljeval kot režiser in urednik Uredništva igranega programa in v dolgoletni karieri ustvaril veliko množino radijskih iger, za katere je prejel mnogotere nagrade na festivalih v Evropi in širše in drugih radijskih oddaj. Ob tem je režiral po slovenskih gledaliških in opernih hišah ter predaval radijsko režijo na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo. Je tudi zaslužni profesor Univerze v Ljubljani. Po njegovi bogati umetniški in uredniški poti bomo potovali skozi drobce pripovedi in odlomkov iz radijskih iger: Lovrenc Marušič – pater Romuald, Aleš Jan: Škofjeloški pasijon, Svetlana Makarovič: Mrtvec pride po ljubico – radijsko upodobitev v izvirniku in v islandskem jeziku ter Ivan Cankar: Hlapci, z igralsko bravuro Staneta Severja. Vabimo vas k poslušanju! foto: Aleš Jan, osebni arhiv
Dolgoletni sodelavec Aleš Jan je radijski in gledališki režiser, ki je na takratni Radio Ljubljana prišel že kot otroški igralec v radijskih igrah in recitacijah. Svojo pot je nadaljeval kot režiser in urednik Uredništva igranega programa in v dolgoletni karieri ustvaril veliko množino radijskih iger, za katere je prejel mnogotere nagrade na festivalih v Evropi in širše in drugih radijskih oddaj. Ob tem je režiral po slovenskih gledaliških in opernih hišah ter predaval radijsko režijo na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo. Je tudi zaslužni profesor Univerze v Ljubljani. Po njegovi bogati umetniški in uredniški poti bomo potovali skozi drobce pripovedi in odlomkov iz radijskih iger: Lovrenc Marušič – pater Romuald, Aleš Jan: Škofjeloški pasijon, Svetlana Makarovič: Mrtvec pride po ljubico – radijsko upodobitev v izvirniku in v islandskem jeziku ter Ivan Cankar: Hlapci, z igralsko bravuro Staneta Severja. Vabimo vas k poslušanju! foto: Aleš Jan, osebni arhiv
Prebrati zvočno knjigo je za igralko ali igralca poklicni izziv. A vseeno je drugače, ko posname svojo lastno biografijo. Tokrat govorimo o gledališki in filmski igralki Jožici Avbelj, med drugim prejemnici Borštnikovega prstana za življenjsko delo. Njeno življenje je v biografskem romanu Joži opisala dramaturginja, publicistka in urednica Petra Pogorevc, zdaj pa je po tej knjigi izšla zvočnica, ki je plod sodelovanja ZKP RTV Slovenija, Arsovega igranega programa in založbe Beletrina, režirala jo je Špela Kravogel. Poslušamo jo lahko tudi v Odprti knjigi na Arsu vsak delovnik ob 19. uri. Pogovor na predstavitvi je vodila Kaja Novosel. Foto: Žiga Bratoš
Prebrati zvočno knjigo je za igralko ali igralca poklicni izziv. A vseeno je drugače, ko posname svojo lastno biografijo. Tokrat govorimo o gledališki in filmski igralki Jožici Avbelj, med drugim prejemnici Borštnikovega prstana za življenjsko delo. Njeno življenje je v biografskem romanu Joži opisala dramaturginja, publicistka in urednica Petra Pogorevc, zdaj pa je po tej knjigi izšla zvočnica, ki je plod sodelovanja ZKP RTV Slovenija, Arsovega igranega programa in založbe Beletrina, režirala jo je Špela Kravogel. Poslušamo jo lahko tudi v Odprti knjigi na Arsu vsak delovnik ob 19. uri. Pogovor na predstavitvi je vodila Kaja Novosel. Foto: Žiga Bratoš
Igralka Mirjam Korbar je članica Mestnega gledališča ljubljanskega že vso svojo profesionalno kariero od leta 1987. Preigrala je celo vrsto pretežno nosilnih vlog klasičnega in sodobnega repertoarja. Njena gledališka iniciacija pa je zaznamovana s Tespisovim vozom, mariborskim mladim gledališčem Prve gimnazije pod vodstvom Tomaža Pandurja. Večkrat je bila nagrajena za vloge v gledališču in na filmu, gledališka javnost in gledalci pa si jo zapomnimo po zmeraj premišljenih, prepričljivih in natančno izdelanih vlogah. V pogovoru z Vilmo Štritof sta spregovorili o njeni igralski poti, o Mestnem gledališču ljubljanskem, predvsem pa o njenem dojemanju, ustvarjanju vlog in gledališča. Vabimo vas k poslušanju! na fotografiji Mirjam Korbar kot Yerma v predstavi F. G. Lorca: Yerma, rež. Zvone Šedlbauer, MGL, 1994/95, foto: Tone Stojko
Igralka Mirjam Korbar je članica Mestnega gledališča ljubljanskega že vso svojo profesionalno kariero od leta 1987. Preigrala je celo vrsto pretežno nosilnih vlog klasičnega in sodobnega repertoarja. Njena gledališka iniciacija pa je zaznamovana s Tespisovim vozom, mariborskim mladim gledališčem Prve gimnazije pod vodstvom Tomaža Pandurja. Večkrat je bila nagrajena za vloge v gledališču in na filmu, gledališka javnost in gledalci pa si jo zapomnimo po zmeraj premišljenih, prepričljivih in natančno izdelanih vlogah. V pogovoru z Vilmo Štritof sta spregovorili o njeni igralski poti, o Mestnem gledališču ljubljanskem, predvsem pa o njenem dojemanju, ustvarjanju vlog in gledališča. Vabimo vas k poslušanju! na fotografiji Mirjam Korbar kot Yerma v predstavi F. G. Lorca: Yerma, rež. Zvone Šedlbauer, MGL, 1994/95, foto: Tone Stojko
Prejšnji teden smo odprli zakladnico zgodovine slovenskih uprizoritvenih umetnosti, ki so med letoma 1966 in 2006 prekinjale s tradicijo, kot v svoji knjigi piše dr. Barbara Orel. Po tem, ko smo se posvetili prvemu desetletju omenjenega obdobja, tokrat prisluhnimo začetku poglavja Multimedijsko gledališče, ki ga bo uvedel pogovor z Barbaro Orel. na fotografiji: Pupilija, papa Pupilo pa Pupilčki - rekonstrukcija, foto: Nada Žgank/osebni arhiv
Prejšnji teden smo odprli zakladnico zgodovine slovenskih uprizoritvenih umetnosti, ki so med letoma 1966 in 2006 prekinjale s tradicijo, kot v svoji knjigi piše dr. Barbara Orel. Po tem, ko smo se posvetili prvemu desetletju omenjenega obdobja, tokrat prisluhnimo začetku poglavja Multimedijsko gledališče, ki ga bo uvedel pogovor z Barbaro Orel. na fotografiji: Pupilija, papa Pupilo pa Pupilčki - rekonstrukcija, foto: Nada Žgank/osebni arhiv
Pred kratkim je izšla knjiga Prekinitve s tradicijo v slovenskih uprizoritvenih umetnostih med letoma 1966 in 2006 dr. Barbare Orel, teatrologinje in predavateljice na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo Univerze v Ljubljani. Vabimo vas, da prisluhnete pogovoru z avtorico in poglavju Gledališče in skupnost.
Pred kratkim je izšla knjiga Prekinitve s tradicijo v slovenskih uprizoritvenih umetnostih med letoma 1966 in 2006 dr. Barbare Orel, teatrologinje in predavateljice na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo Univerze v Ljubljani. Vabimo vas, da prisluhnete pogovoru z avtorico in poglavju Gledališče in skupnost.
Na večer pred kulturnim praznikom, bo v Cankarjevem domu v Ljubljani že tradicionalna Prešernova proslava, na kateri bodo podelili najvišja priznanja v umetnosti. Umetniški del proslave režira slovenski koreograf Edward Clug, v sklopu prireditve bodo uprizorili tudi krajšo verzijo njegovega baleta Povodni mož, ki se opira na slovensko mitologijo in pesniško zapuščino Franceta Prešerna. Avtor glasbe je skladatelj Milko Lazar, ki je Ani Rozman zaupal več o samem ustvarjalnem procesu pisanja baletne glasbe. Na fotografiji je prizor iz baletne predstave Povodni mož. Foto: SNG Maribor / Tiberiu Marta
Na večer pred kulturnim praznikom, bo v Cankarjevem domu v Ljubljani že tradicionalna Prešernova proslava, na kateri bodo podelili najvišja priznanja v umetnosti. Umetniški del proslave režira slovenski koreograf Edward Clug, v sklopu prireditve bodo uprizorili tudi krajšo verzijo njegovega baleta Povodni mož, ki se opira na slovensko mitologijo in pesniško zapuščino Franceta Prešerna. Avtor glasbe je skladatelj Milko Lazar, ki je Ani Rozman zaupal več o samem ustvarjalnem procesu pisanja baletne glasbe. Na fotografiji je prizor iz baletne predstave Povodni mož. Foto: SNG Maribor / Tiberiu Marta
Alja Lobnik, direktorica zavoda Maska, in Pia Brezavšček, glavna urednica revije Maska, sta soukurirali cikel YUFU, ki se je januarja odvil v Stari mestni elektrarni – Elektro Ljubljana in v ustvarjalnem laboratoriju Krater v Ljubljani. Cikel YUFU je nadaljevanje večletnega projekta, ki je namenjen preizpraševanju termina jugofuturizem. Sokuratorki sta k sodelovanju povabili več umetnic in umetnikov, ki so premišljevali o tem, kako iz jugoslovanske dediščine črpati emancipatorni potencial za prihodnost, ne da bi pri tem zapadli v (jugo)nostalgijo. Vabljeni k poslušanju! foto: arhiv Maska
Alja Lobnik, direktorica zavoda Maska, in Pia Brezavšček, glavna urednica revije Maska, sta soukurirali cikel YUFU, ki se je januarja odvil v Stari mestni elektrarni – Elektro Ljubljana in v ustvarjalnem laboratoriju Krater v Ljubljani. Cikel YUFU je nadaljevanje večletnega projekta, ki je namenjen preizpraševanju termina jugofuturizem. Sokuratorki sta k sodelovanju povabili več umetnic in umetnikov, ki so premišljevali o tem, kako iz jugoslovanske dediščine črpati emancipatorni potencial za prihodnost, ne da bi pri tem zapadli v (jugo)nostalgijo. Vabljeni k poslušanju! foto: arhiv Maska
“Melkijad, kaj je to neprecenljiva dediščina?” Citiramo napis, ki ga je na družbenih omrežjih zapisal Tomato Košir, grafični oblikovec in prejemnik nagrade Prešernovega sklada za leto 2024, ob slovesu Jurija Součka, prejšnji teden. V spomin vélikemu gledališkemu, filmskemu in radijskemu ter televizijskemu igralcu se danes poklanjamo z Dokumentarno radijsko igro Igra. Igrati. Gledališče., ki jo je Petra Tanko v sodelovanju z Jurijem Součkom pripravila ob njegovi 70-letnici, leta 1999. Odlomke iz kantate Mladost, radijskih iger, poezij ter televizijske oddaje, povezuje Součkova bogata in duhovita pripoved. Vabimo vas k poslušanju! foto: Luka Dekleva, 1999, zasebni arhiv
“Melkijad, kaj je to neprecenljiva dediščina?” Citiramo napis, ki ga je na družbenih omrežjih zapisal Tomato Košir, grafični oblikovec in prejemnik nagrade Prešernovega sklada za leto 2024, ob slovesu Jurija Součka, prejšnji teden. V spomin vélikemu gledališkemu, filmskemu in radijskemu ter televizijskemu igralcu se danes poklanjamo z Dokumentarno radijsko igro Igra. Igrati. Gledališče., ki jo je Petra Tanko v sodelovanju z Jurijem Součkom pripravila ob njegovi 70-letnici, leta 1999. Odlomke iz kantate Mladost, radijskih iger, poezij ter televizijske oddaje, povezuje Součkova bogata in duhovita pripoved. Vabimo vas k poslušanju! foto: Luka Dekleva, 1999, zasebni arhiv
Bogomila Kravos je doktorica literarnih ved, teatrologinja in samostojna raziskovalka. Vse svoje življenje je dejavna na polju slovenske kulture v Trstu, tako na raziskovalnem, kritiškem kot ustanoviteljskem in organizacijskem področju. Med drugim je temeljito raziskala in popisala je zgodovino gledališkega ustvarjanja na tržaškem, in je v naši oddaji nastopila pred kratkim, ko smo se poklonili spominu na Štefko Drolc, ki je svoje formativno igralsko obdobje preživela prav v Trstu, in sicer med letoma 1948 in 1958. Ob tej priložnosti nam je Bogomila Kravos povedala tudi nekaj več o tem obdobju tržaškega gledališča. Tudi tokratna oddaja je deloma nastala v sodelovanju z Ano Perne, teatrologinjo in kustosinjo v Slovenskem gledališkem inštitutu – Gledališkem muzeju. Vabimo vas k poslušanju! na fotografiji: Carlo Goldoni, Primorske zdrahe, Slovensko narodno gledališče za Tržaško ozemlje, režija: Jože Babič in Modest Sancin, premiera: 2. 7. 1955. Vir fotografije: Ikonoteka SLOGI – Gledališki muzej. (Ambientalna postavitev.), izsek
Bogomila Kravos je doktorica literarnih ved, teatrologinja in samostojna raziskovalka. Vse svoje življenje je dejavna na polju slovenske kulture v Trstu, tako na raziskovalnem, kritiškem kot ustanoviteljskem in organizacijskem področju. Med drugim je temeljito raziskala in popisala je zgodovino gledališkega ustvarjanja na tržaškem, in je v naši oddaji nastopila pred kratkim, ko smo se poklonili spominu na Štefko Drolc, ki je svoje formativno igralsko obdobje preživela prav v Trstu, in sicer med letoma 1948 in 1958. Ob tej priložnosti nam je Bogomila Kravos povedala tudi nekaj več o tem obdobju tržaškega gledališča. Tudi tokratna oddaja je deloma nastala v sodelovanju z Ano Perne, teatrologinjo in kustosinjo v Slovenskem gledališkem inštitutu – Gledališkem muzeju. Vabimo vas k poslušanju! na fotografiji: Carlo Goldoni, Primorske zdrahe, Slovensko narodno gledališče za Tržaško ozemlje, režija: Jože Babič in Modest Sancin, premiera: 2. 7. 1955. Vir fotografije: Ikonoteka SLOGI – Gledališki muzej. (Ambientalna postavitev.), izsek
Izraz »male umetnosti« se je v germanski jezikovni različici kleinkunst pojavil v 60. letih minulega stoletja na Nizozemskem, in označeval gledališko umetnost, ki se je ozirala stran od dramskih predlog in četrte stene. Zaznamuje jih ostra in neposredna družbena kritičnost, njihovo najmočnejše orodje je humor. Žanri, ki jih pojem male umetnosti združuje, obsegajo kabaret, improvizacijsko gledališče, novo burlesko, grotesko, stand-up, sodobni cirkus, klovnovstvo, intervencije v javni prostor in ulično gledališče ter dregovske, kvirovske in druge scenske dogodke. Ob knjigi Kaj je tu tako malega?, metodologije beleženja malih umetnosti, ki je izšla ob lanski izdaji festivala Platforma malih umetnosti v produkciji zavoda Emanat, se bomo o malih umetnostih pogovarjali z dr. Zalo Dobovšek, teatrologinjo, raziskovalko, predavateljico in Metodom Zupanom, novinarjem, kritikom, performerjem, ki je skupaj z Mašo Radi Buh souredil pričujoči zbornik. Vabimo vas k poslušanju! foto: Tatovi podob predstavljajo: Mad Jakale v filmu, ki ga nismo videli, foto: Nada Žgank, emanat.si
Izraz »male umetnosti« se je v germanski jezikovni različici kleinkunst pojavil v 60. letih minulega stoletja na Nizozemskem, in označeval gledališko umetnost, ki se je ozirala stran od dramskih predlog in četrte stene. Zaznamuje jih ostra in neposredna družbena kritičnost, njihovo najmočnejše orodje je humor. Žanri, ki jih pojem male umetnosti združuje, obsegajo kabaret, improvizacijsko gledališče, novo burlesko, grotesko, stand-up, sodobni cirkus, klovnovstvo, intervencije v javni prostor in ulično gledališče ter dregovske, kvirovske in druge scenske dogodke. Ob knjigi Kaj je tu tako malega?, metodologije beleženja malih umetnosti, ki je izšla ob lanski izdaji festivala Platforma malih umetnosti v produkciji zavoda Emanat, se bomo o malih umetnostih pogovarjali z dr. Zalo Dobovšek, teatrologinjo, raziskovalko, predavateljico in Metodom Zupanom, novinarjem, kritikom, performerjem, ki je skupaj z Mašo Radi Buh souredil pričujoči zbornik. Vabimo vas k poslušanju! foto: Tatovi podob predstavljajo: Mad Jakale v filmu, ki ga nismo videli, foto: Nada Žgank, emanat.si
O ansambelski igri v Slovenskem mladinskem gledališču, o tem, kaj v sebi nosi pisatelj ali pisateljica in drugih razmislekih o gledališču in svetu, je pred mikrofonom oddaje Oder pripovedovala Draga Potočnjak. Vabimo vas k poslušanju 2. dela pogovora z igralko, dramsko pisateljico, pedagoginjo, ki meni, da mora biti umetnost vselej angažirana. fotografija iz predstave Vsi junaki zbrani, SMG, sez. 2014/15, foto: Miha Fras
O ansambelski igri v Slovenskem mladinskem gledališču, o tem, kaj v sebi nosi pisatelj ali pisateljica in drugih razmislekih o gledališču in svetu, je pred mikrofonom oddaje Oder pripovedovala Draga Potočnjak. Vabimo vas k poslušanju 2. dela pogovora z igralko, dramsko pisateljico, pedagoginjo, ki meni, da mora biti umetnost vselej angažirana. fotografija iz predstave Vsi junaki zbrani, SMG, sez. 2014/15, foto: Miha Fras
Draga Potočnjak je igralka, dramska pisateljica, aktivistka. V Slovenskem mladinskem gledališču je bila zaposlena od konca študija na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo do upokojitve pred nekaj meseci. Ob tem je sodelovala z drugimi slovenskimi gledališči in ustvarila je nekaj vidnih vlog v filmih. Kljub formalnim spremembam ostaja na odru Slovenskega mladinskega gledališča aktivna umetnica. Odrske deske pa jo spremljajo tudi zunaj konkretnih gledaliških prostorov, saj se že od začetka devetdesetih let prejšnjega stoletja pa se posveča tudi pisanju dramatike. Številne njene drame so bile uprizorjene v slovenskih gledališčih, pa tudi zunaj naših meja, zanje pa je prejela tudi več nagrad, med njimi Grumovo nagrado za najboljše slovensko besedilo, za dramo Za naše mlade dame. V tem obdobju je napisala tudi več deset radijskih iger, ki so bile predvajane na naših programih. V svojem pisateljskem delu Draga Potočnjak mnogokrat razkriva dogajanja znotraj zidov poškodovanih družin, odrski izziv pa ji prinaša družbeno in socialno angažirano gledališče. Vabimo vas k poslušanju! Na fotografiji: Vito Weis in Draga Potočnjak v predstavi Krize, r. Žiga Divjak, SMG, sezona 2022/23, foto: Matej Povše, izsek
Draga Potočnjak je igralka, dramska pisateljica, aktivistka. V Slovenskem mladinskem gledališču je bila zaposlena od konca študija na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo do upokojitve pred nekaj meseci. Ob tem je sodelovala z drugimi slovenskimi gledališči in ustvarila je nekaj vidnih vlog v filmih. Kljub formalnim spremembam ostaja na odru Slovenskega mladinskega gledališča aktivna umetnica. Odrske deske pa jo spremljajo tudi zunaj konkretnih gledaliških prostorov, saj se že od začetka devetdesetih let prejšnjega stoletja pa se posveča tudi pisanju dramatike. Številne njene drame so bile uprizorjene v slovenskih gledališčih, pa tudi zunaj naših meja, zanje pa je prejela tudi več nagrad, med njimi Grumovo nagrado za najboljše slovensko besedilo, za dramo Za naše mlade dame. V tem obdobju je napisala tudi več deset radijskih iger, ki so bile predvajane na naših programih. V svojem pisateljskem delu Draga Potočnjak mnogokrat razkriva dogajanja znotraj zidov poškodovanih družin, odrski izziv pa ji prinaša družbeno in socialno angažirano gledališče. Vabimo vas k poslušanju! Na fotografiji: Vito Weis in Draga Potočnjak v predstavi Krize, r. Žiga Divjak, SMG, sezona 2022/23, foto: Matej Povše, izsek
Štefka Drolc, velika slovenska igralka, predstavnica takoimenovane moderne igre, se je v Ponikvi pri Šentjurju rodila 22. decembra 1923. Ob skorajšnji 100. obletnici njenega rojstva smo v njen spomin pripravili posebno oddajo Oder, ki naj še enkrat osvetli velike dosežke igralke, ki je za vselej zaznamovala slovensko gledališče in film. Pripravili smo jo v sodelovanju Tretjega programa Radia Slovenija, Programa Ars in Slovenskega gledališkega inštituta – Gledališkega muzeja. Igralska umetniška pot Štefke Drolc se je začela v mariborski Drami, se nadaljevala in neizbrisen pečat vtisnila v Slovensko stalno gledališče v Trstu, večji del umetniškega angažmaja pa je udejanjila v Slovenskem narodnem gledališču Drama Ljubljana. Njeno ustvarjanje je bilo z roko v roki povezano z velikani slovenske, evropske in ameriške dramatike 20. stoletja. Oddajo začenjamo z odlomkom iz poetične drame Voranc, Daneta Zajca, ko je v uprizoritvi v režiji Mileta Koruna v ljubljanski Drami v sezoni 1979/80 ob njej nastopil Polde Bibič. na fotografiji: Štefka Drolc kot Catherine Sloperjeva v: Henry James – Ruth in Augustus Goetz, Dedinja, r. Jože Babič, SNG za tržaško ozemlje, 1951/52. Vir fotografije: Ikonoteka SLOGI – Gledališki muzej, izsek
Štefka Drolc, velika slovenska igralka, predstavnica takoimenovane moderne igre, se je v Ponikvi pri Šentjurju rodila 22. decembra 1923. Ob skorajšnji 100. obletnici njenega rojstva smo v njen spomin pripravili posebno oddajo Oder, ki naj še enkrat osvetli velike dosežke igralke, ki je za vselej zaznamovala slovensko gledališče in film. Pripravili smo jo v sodelovanju Tretjega programa Radia Slovenija, Programa Ars in Slovenskega gledališkega inštituta – Gledališkega muzeja. Igralska umetniška pot Štefke Drolc se je začela v mariborski Drami, se nadaljevala in neizbrisen pečat vtisnila v Slovensko stalno gledališče v Trstu, večji del umetniškega angažmaja pa je udejanjila v Slovenskem narodnem gledališču Drama Ljubljana. Njeno ustvarjanje je bilo z roko v roki povezano z velikani slovenske, evropske in ameriške dramatike 20. stoletja. Oddajo začenjamo z odlomkom iz poetične drame Voranc, Daneta Zajca, ko je v uprizoritvi v režiji Mileta Koruna v ljubljanski Drami v sezoni 1979/80 ob njej nastopil Polde Bibič. na fotografiji: Štefka Drolc kot Catherine Sloperjeva v: Henry James – Ruth in Augustus Goetz, Dedinja, r. Jože Babič, SNG za tržaško ozemlje, 1951/52. Vir fotografije: Ikonoteka SLOGI – Gledališki muzej, izsek
Plesalca in koreografa Branka Potočana ni potrebno posebej predstavljati. Spomnimo: na slovenski sceni sodobnega plesa je prisoten že od leta 1994 in v tem času je ustvaril blizu 40 avtorskih predstav, tako solov kot z večjimi zasedbami in sodeloval z različnimi režiserji v večini slovenskih institucionalnih gledališč. Za svoje delo je prejel več nagrad doma in na tujem. Poleg plesnega in koreografskega dela vodi tudi festival Rdeči revirji, ki se je v dvajsetih letih iz Hrastnika razširil na vse Zasavje, deluje kot pedagog na področju sodobnega plesa ter organizira delavnice sodobnega cirkusa in druga usposabljanja. Za plesno poetiko Branka Potočana je značilen liričen in melanholičen pristop, ki ga svetlí z odtenki humorja. Svoj plesni odrski jezik prepleta z elementi sodobnih cirkuških praks, v zadnjem času pa se posveča raziskovanju specifičnih negledaliških prostorov. Po dobrem desetletju ga je pred mikrofon povabila Petra Tanko. Vabimo vas k poslušanju! foto: Roman Šipič, vitkar.si/po-sledeh.spomina/
Plesalca in koreografa Branka Potočana ni potrebno posebej predstavljati. Spomnimo: na slovenski sceni sodobnega plesa je prisoten že od leta 1994 in v tem času je ustvaril blizu 40 avtorskih predstav, tako solov kot z večjimi zasedbami in sodeloval z različnimi režiserji v večini slovenskih institucionalnih gledališč. Za svoje delo je prejel več nagrad doma in na tujem. Poleg plesnega in koreografskega dela vodi tudi festival Rdeči revirji, ki se je v dvajsetih letih iz Hrastnika razširil na vse Zasavje, deluje kot pedagog na področju sodobnega plesa ter organizira delavnice sodobnega cirkusa in druga usposabljanja. Za plesno poetiko Branka Potočana je značilen liričen in melanholičen pristop, ki ga svetlí z odtenki humorja. Svoj plesni odrski jezik prepleta z elementi sodobnih cirkuških praks, v zadnjem času pa se posveča raziskovanju specifičnih negledaliških prostorov. Po dobrem desetletju ga je pred mikrofon povabila Petra Tanko. Vabimo vas k poslušanju! foto: Roman Šipič, vitkar.si/po-sledeh.spomina/
V Slovenskem ljudskem gledališču Celje je trenutno na ogled predstava Paradiž, katere avtor je italijanski režiser Mateo Spiazzi. Dogajanje je postavljeno v slovenski dom starejših občanov v manjšem slovenskem kraju. Posebnost predstave so gledališke maske, ki jih igralci nosijo ves čas predstave. Mateo Spiazzi ni neznanec slovenskih odrov. Doslej je režiral že kar nekaj predstav v ljubljanskem in mariborskem lutkovnem gledališču in za svoje delo prejel več nagrad in priznanj. Specializiran je za delo z maskami. Podobne predstave, kot je Paradiž, je režiral že po vsem svetu, zdaj pa je to gledališko poetiko prvič predstavil v SLG Celje. Z režiserjem se je nekaj dni pred premiero pogovarjala Ana Rozman.
V Slovenskem ljudskem gledališču Celje je trenutno na ogled predstava Paradiž, katere avtor je italijanski režiser Mateo Spiazzi. Dogajanje je postavljeno v slovenski dom starejših občanov v manjšem slovenskem kraju. Posebnost predstave so gledališke maske, ki jih igralci nosijo ves čas predstave. Mateo Spiazzi ni neznanec slovenskih odrov. Doslej je režiral že kar nekaj predstav v ljubljanskem in mariborskem lutkovnem gledališču in za svoje delo prejel več nagrad in priznanj. Specializiran je za delo z maskami. Podobne predstave, kot je Paradiž, je režiral že po vsem svetu, zdaj pa je to gledališko poetiko prvič predstavil v SLG Celje. Z režiserjem se je nekaj dni pred premiero pogovarjala Ana Rozman.
Ob 100. obletnici rojstva Milana Butine, slikarja, likovnega teoretika in scenografa je v Slovenskem gledališkem inštitutu na ogled razstava o njegovem scenografskem opusu. V slovenskih gledališčih je ustvarjal v 50-ih in 60-ih letih prejšnjega stoletja, na razstavi iz zbirk Inštituta pa so, poleg makete, njegovih slikarskega stojala, trinožnika in barv, na ogled njegove scenske skice oziroma scenografski osnutki. Ti odražajo tako razvoj avtorjevega likovnega jezika kot razumevanja ploskve in prostora in njunih razmerij. Po razstavi smo se sprehodili s kustosinjo mag. Teo Rogelj. Vabimo vas k poslušanju! na sliki. Sofokles, Kralj Edip, neizvedeno, 1961. Scenografski osnutek: Milan Butina; vir: Ikonoteka SLOGI, izsek
Ob 100. obletnici rojstva Milana Butine, slikarja, likovnega teoretika in scenografa je v Slovenskem gledališkem inštitutu na ogled razstava o njegovem scenografskem opusu. V slovenskih gledališčih je ustvarjal v 50-ih in 60-ih letih prejšnjega stoletja, na razstavi iz zbirk Inštituta pa so, poleg makete, njegovih slikarskega stojala, trinožnika in barv, na ogled njegove scenske skice oziroma scenografski osnutki. Ti odražajo tako razvoj avtorjevega likovnega jezika kot razumevanja ploskve in prostora in njunih razmerij. Po razstavi smo se sprehodili s kustosinjo mag. Teo Rogelj. Vabimo vas k poslušanju! na sliki. Sofokles, Kralj Edip, neizvedeno, 1961. Scenografski osnutek: Milan Butina; vir: Ikonoteka SLOGI, izsek
V času, onkraj časa je naslov knjige, ki se retrospektivno vrača v desetletno obdobje obstoja mednarodnega festivala sodobnega plesa: Cofestivala, in ga, kot je razvidno iz podnaslova: plasti. Publikacija v obzir vzame kronologijo, kuratorske prakse, ustvarjalne in produkcijske kontekste, prostore in presečišča. Gostje oddaje so: Nika Arhar, ki je uredila knjižno izdajo, Dragana Alfirevič in Rok Vevar, ki festival tematsko in kuratorsko oblikujeta. V tem tednu se začne nova edicija festivala.
V času, onkraj časa je naslov knjige, ki se retrospektivno vrača v desetletno obdobje obstoja mednarodnega festivala sodobnega plesa: Cofestivala, in ga, kot je razvidno iz podnaslova: plasti. Publikacija v obzir vzame kronologijo, kuratorske prakse, ustvarjalne in produkcijske kontekste, prostore in presečišča. Gostje oddaje so: Nika Arhar, ki je uredila knjižno izdajo, Dragana Alfirevič in Rok Vevar, ki festival tematsko in kuratorsko oblikujeta. V tem tednu se začne nova edicija festivala.
Pred mikrofonom še gostimo Matejo Bučar, koreografinjo in plesalko, in se z njo pogovarjamo o sodobnoplesni umetnosti, ki jo ustvarja, v sodelovanju s plesalkami, plesalci, vizualnimi in zvočnimi umetniki in drugimi. O odkrivanju odrskih, gledaliških, galerijskih ali zunanjih prostorov in o poigravanju z njihovimi arhitekturnimi, slogovnimi in socialnimi danostmi in konvencijami; o novih in starih tehnologijah, ki služijo komuniciranju določenih zamisli ali sporočil z občinstvom; o posameznih delih in estetskih strategijah koreografskega opusa, ki ga je Mateja Bučar začela ustvarjati za začetku 90-ih let preteklega stoletja. Pogovor nadaljujemo in se s posebnim poudarkom osredotočamo na delo Zelena miza, nastalo leta 2015, o katerem je ob premierni uprizoritvi zgodovinski, filozofski in politični kontekst v svojem besedilu Koreografija za zeleno mizo prispevala Pia Brezavšček. Vabimo vas k poslušanju! foto: prizor iz urbane koreografije Zelena miza, izsek, vir: dum-club.si
Pred mikrofonom še gostimo Matejo Bučar, koreografinjo in plesalko, in se z njo pogovarjamo o sodobnoplesni umetnosti, ki jo ustvarja, v sodelovanju s plesalkami, plesalci, vizualnimi in zvočnimi umetniki in drugimi. O odkrivanju odrskih, gledaliških, galerijskih ali zunanjih prostorov in o poigravanju z njihovimi arhitekturnimi, slogovnimi in socialnimi danostmi in konvencijami; o novih in starih tehnologijah, ki služijo komuniciranju določenih zamisli ali sporočil z občinstvom; o posameznih delih in estetskih strategijah koreografskega opusa, ki ga je Mateja Bučar začela ustvarjati za začetku 90-ih let preteklega stoletja. Pogovor nadaljujemo in se s posebnim poudarkom osredotočamo na delo Zelena miza, nastalo leta 2015, o katerem je ob premierni uprizoritvi zgodovinski, filozofski in politični kontekst v svojem besedilu Koreografija za zeleno mizo prispevala Pia Brezavšček. Vabimo vas k poslušanju! foto: prizor iz urbane koreografije Zelena miza, izsek, vir: dum-club.si
Mateja Bučar je slovenska koreografija in plesalka, ki je svojo umetniško pot začela kot balerina v Operi in baletu SNG v Ljubljani, pozneje in vzporedno je bila članica Plesnega teatra Ljubljana. Baletno izobrazbo je pridobivala doma in v tujini, prav tako tehnike modernega in sodobnega plesa. Z letom 1992 stopi na samostojno umetniško pot koreografinje in plesalke. Od leta 1999 pod okriljem DUM, Društva umetnikov, so njena dela s področij sodobnega plesa in performansa uprizarjana v mednarodnem prostoru. Mateja Bučar je leta 2015 na Trinity Laban konservatoriju za glasbo in ples londonske univerze prejela doktorski naziv na področju teorije estetskih vprašanj v koreografskih praksah. Svoje umetniško delo ustvarja za različne notranje in zunanje ambiente. Več pa v pogovoru, ki ga bomo poslušali v dveh delih. Vabimo vas k poslušanju! fotografija iz predstave Rdeči čeveljci / Rdeči oktober, LGL, 2021, foto: Jaka Varmuž, www.dum-club.si
Mateja Bučar je slovenska koreografija in plesalka, ki je svojo umetniško pot začela kot balerina v Operi in baletu SNG v Ljubljani, pozneje in vzporedno je bila članica Plesnega teatra Ljubljana. Baletno izobrazbo je pridobivala doma in v tujini, prav tako tehnike modernega in sodobnega plesa. Z letom 1992 stopi na samostojno umetniško pot koreografinje in plesalke. Od leta 1999 pod okriljem DUM, Društva umetnikov, so njena dela s področij sodobnega plesa in performansa uprizarjana v mednarodnem prostoru. Mateja Bučar je leta 2015 na Trinity Laban konservatoriju za glasbo in ples londonske univerze prejela doktorski naziv na področju teorije estetskih vprašanj v koreografskih praksah. Svoje umetniško delo ustvarja za različne notranje in zunanje ambiente. Več pa v pogovoru, ki ga bomo poslušali v dveh delih. Vabimo vas k poslušanju! fotografija iz predstave Rdeči čeveljci / Rdeči oktober, LGL, 2021, foto: Jaka Varmuž, www.dum-club.si
»Prstan mora biti iz čistega zlata, težak je 24 gramov,…« se zamisli Branka Gombača spominja Tone Partljič. Do nedavnega je bila druga polovica oktobra v znamenju gledališkega praznovanja – v dolgoletnem rednem terminu je v Mariboru potekal festival Borštnikovo srečanje. Na njem se vsako leto podeljuje najvišje priznanje za življenjsko delo igralkam in igralcem v Sloveniji, Borštnikov prstan. Ob 50-letnici podeljevanja Borštnikovega prstana, leta 2020, sta v sodelovanju s Slovenskim gledališkim inštitutom – Gledališkim muzejem nastali oddaji, v katerih smo predstavili vse dotedanje prejemnice in prejemnike tega najvišjega odličja. Tokrat vam v oddaji Oder – 50 let Borštnikovega prstana, predstavljamo Prejemnice. Avtorici oddaje sta Ana Perne in Petra Tanko. Vabimo vas k poslušanju! na fotografiji: Vida Juvan in Elvira Kralj v: Joseph Kesselring, Arzenik in stare čipke, Drama SNG v Ljubljani, 1963/64. Foto: Vlastja Simončič. Vir: Ikonoteka SLOGI – Gledališki muzej.
»Prstan mora biti iz čistega zlata, težak je 24 gramov,…« se zamisli Branka Gombača spominja Tone Partljič. Do nedavnega je bila druga polovica oktobra v znamenju gledališkega praznovanja – v dolgoletnem rednem terminu je v Mariboru potekal festival Borštnikovo srečanje. Na njem se vsako leto podeljuje najvišje priznanje za življenjsko delo igralkam in igralcem v Sloveniji, Borštnikov prstan. Ob 50-letnici podeljevanja Borštnikovega prstana, leta 2020, sta v sodelovanju s Slovenskim gledališkim inštitutom – Gledališkim muzejem nastali oddaji, v katerih smo predstavili vse dotedanje prejemnice in prejemnike tega najvišjega odličja. Tokrat vam v oddaji Oder – 50 let Borštnikovega prstana, predstavljamo Prejemnice. Avtorici oddaje sta Ana Perne in Petra Tanko. Vabimo vas k poslušanju! na fotografiji: Vida Juvan in Elvira Kralj v: Joseph Kesselring, Arzenik in stare čipke, Drama SNG v Ljubljani, 1963/64. Foto: Vlastja Simončič. Vir: Ikonoteka SLOGI – Gledališki muzej.
Danes je pred nami obsežna monografija Gledališče Möderndorfer, v kateri se avtor, Vinko Möderndorfer, posveča 106 uprizoritvam, ki jih je režijsko zasnoval v dobrih štirih desetletjih režijskega ustvarjanja. Njegovi zapisi so karseda raznovrstni – od razmišljanj o značilnostih in odrskih zakonitostih posameznega žanra ali zvrsti gledališča, razčlemb posameznih dram, zabeležk o rojevanju in razvoju gledališč, do zelo osebno obarvanih krokijev o soustvarjalcih (igralcih, dramatikih, skladateljih, kostumografih in scenografih, dramaturgih, umetniških vodjih, fotografih …) ter do spominov in utrinkov z vaj in gledaliških anekdot. Tu so še uvodni esej dr. Blaža Lukana, intervjuji, odlomki iz gledaliških listov, seznam vseh Möderndorferjevih gledaliških režij s pripadajočimi zasedbami ter popis njegovega ustvarjanja na drugih umetniških področjih. Monografijo izpopolnjuje bogata slikovna oprema, največji del zavzemaj fotografije uprizoritev, umetnikov, dodane so še kostumografske in mizanscenske skice, plakati, likovna dela, ki so navdihnila katero izmed postavitev. Vsebinsko in vizualno bogata ter obsežna monografija v dveh delih je izhodišče za pogovor z Vinkom Möderndorferjem. Vabimo vas k poslušanju! foto: Žiga Koritnik, izsek, vir: mladinsko.com
Danes je pred nami obsežna monografija Gledališče Möderndorfer, v kateri se avtor, Vinko Möderndorfer, posveča 106 uprizoritvam, ki jih je režijsko zasnoval v dobrih štirih desetletjih režijskega ustvarjanja. Njegovi zapisi so karseda raznovrstni – od razmišljanj o značilnostih in odrskih zakonitostih posameznega žanra ali zvrsti gledališča, razčlemb posameznih dram, zabeležk o rojevanju in razvoju gledališč, do zelo osebno obarvanih krokijev o soustvarjalcih (igralcih, dramatikih, skladateljih, kostumografih in scenografih, dramaturgih, umetniških vodjih, fotografih …) ter do spominov in utrinkov z vaj in gledaliških anekdot. Tu so še uvodni esej dr. Blaža Lukana, intervjuji, odlomki iz gledaliških listov, seznam vseh Möderndorferjevih gledaliških režij s pripadajočimi zasedbami ter popis njegovega ustvarjanja na drugih umetniških področjih. Monografijo izpopolnjuje bogata slikovna oprema, največji del zavzemaj fotografije uprizoritev, umetnikov, dodane so še kostumografske in mizanscenske skice, plakati, likovna dela, ki so navdihnila katero izmed postavitev. Vsebinsko in vizualno bogata ter obsežna monografija v dveh delih je izhodišče za pogovor z Vinkom Möderndorferjem. Vabimo vas k poslušanju! foto: Žiga Koritnik, izsek, vir: mladinsko.com
Ob 50-letnici podeljevanja Borštnikovega prstana smo v sodelovanju s Slovenskim gledališkim inštitutom pripravili radijski diptih Prejemnice in Prejemniki Borštnikovega prstana. V oddaji 50 let Borštnikovega prstana – Prejemniki boste slišali odlomke iz najvidnejših stvaritev igralskih velikanov, kot so Vladimir Skrbinšek, prvi prejemnik Borštnikovega prstana, prek Berta Sotlarja, Borisa Kralja, Poldeta Bibiča, Jurija Součka, Radka Poliča Raca, do Borisa Cavazze in drugih izjemnih slovenskih gledaliških umetnikov. Diptih oddaj sta pripravili Ana Perne in Petra Tanko. Vabimo vas k poslušanju! na fotografiji: Janez Škof v: Emil Filipčič, Psiha, Slovensko mladinsko gledališče, 1993/94. Foto: Tone Stojko. Vir: Ikonoteka SLOGI – Gledališki muzej.
Ob 50-letnici podeljevanja Borštnikovega prstana smo v sodelovanju s Slovenskim gledališkim inštitutom pripravili radijski diptih Prejemnice in Prejemniki Borštnikovega prstana. V oddaji 50 let Borštnikovega prstana – Prejemniki boste slišali odlomke iz najvidnejših stvaritev igralskih velikanov, kot so Vladimir Skrbinšek, prvi prejemnik Borštnikovega prstana, prek Berta Sotlarja, Borisa Kralja, Poldeta Bibiča, Jurija Součka, Radka Poliča Raca, do Borisa Cavazze in drugih izjemnih slovenskih gledaliških umetnikov. Diptih oddaj sta pripravili Ana Perne in Petra Tanko. Vabimo vas k poslušanju! na fotografiji: Janez Škof v: Emil Filipčič, Psiha, Slovensko mladinsko gledališče, 1993/94. Foto: Tone Stojko. Vir: Ikonoteka SLOGI – Gledališki muzej.
»Nekje sem prebral, da traja življenje določene gledališke estetike, določenega gledališkega zagona, toliko kot traja življenje nekega psa. Približno deset let. Približno deset let traja gledališki dah.« Tako Vinko Möderndorfer, režiser, dramatik, pesnik, pisatelj in mislec začenja poglavje Življenje nekega psa, v knjigi Gledališče v ogledalu. Vabimo vas k poslušanju! foto: Žiga Koritnik, izsek, vir: https://veza.sigledal.org/
»Nekje sem prebral, da traja življenje določene gledališke estetike, določenega gledališkega zagona, toliko kot traja življenje nekega psa. Približno deset let. Približno deset let traja gledališki dah.« Tako Vinko Möderndorfer, režiser, dramatik, pesnik, pisatelj in mislec začenja poglavje Življenje nekega psa, v knjigi Gledališče v ogledalu. Vabimo vas k poslušanju! foto: Žiga Koritnik, izsek, vir: https://veza.sigledal.org/
Nova gledališka dvorana – manjšega formata – na gradu Turjak obiskovalce vabi k ogledu razstave Mejniki gledališke igre. Bogato in skrbno izbrano fotografsko in zvočno gradivo, videozapisi in odlomki iz pisnih virov sestavljajo novo, stalno razstavo Slovenskega gledališkega inštituta. Gledališki igri na Slovenskem se približuje kronološko, od baroka do danes; primerjalno, z različnimi uprizoritvami Cankarjevih likov: Jermana iz drame Hlapci in Helene iz besedila Za narodov blagor; razkriva iskanja gledaliških ustvarjalcev od 60. let preteklega stoletja do danes, in osvetljuje pedagoške pristope nekdanjih in današnjih predavateljev na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo UL. »Razstava Mejniki gledališke igre je nastala iz želje po približanju igralski umetnosti in si ne domišlja, da bo trdno zgrabila neujemljivo, kot tudi ne, da bo med mejnike zajela vsa raznovrstna pretekla igralska udejanjanja. Ponuditi želi izkušnjo občutenja gledališke igre. Zato je tudi pristop, ki ga ubira razstava, le eden izmed možnih,« je v uvodnem besedilu med drugim zapisala njena avtorica, Ana Perne, teatrologinja in kustosinja v Slovenskem gledališkem inštitutu. Skupaj z avtorico vas vabiva na radijski sprehod po razstavi Mejniki gledališke igre! foto: David Verlič
Nova gledališka dvorana – manjšega formata – na gradu Turjak obiskovalce vabi k ogledu razstave Mejniki gledališke igre. Bogato in skrbno izbrano fotografsko in zvočno gradivo, videozapisi in odlomki iz pisnih virov sestavljajo novo, stalno razstavo Slovenskega gledališkega inštituta. Gledališki igri na Slovenskem se približuje kronološko, od baroka do danes; primerjalno, z različnimi uprizoritvami Cankarjevih likov: Jermana iz drame Hlapci in Helene iz besedila Za narodov blagor; razkriva iskanja gledaliških ustvarjalcev od 60. let preteklega stoletja do danes, in osvetljuje pedagoške pristope nekdanjih in današnjih predavateljev na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo UL. »Razstava Mejniki gledališke igre je nastala iz želje po približanju igralski umetnosti in si ne domišlja, da bo trdno zgrabila neujemljivo, kot tudi ne, da bo med mejnike zajela vsa raznovrstna pretekla igralska udejanjanja. Ponuditi želi izkušnjo občutenja gledališke igre. Zato je tudi pristop, ki ga ubira razstava, le eden izmed možnih,« je v uvodnem besedilu med drugim zapisala njena avtorica, Ana Perne, teatrologinja in kustosinja v Slovenskem gledališkem inštitutu. Skupaj z avtorico vas vabiva na radijski sprehod po razstavi Mejniki gledališke igre! foto: David Verlič
Željko Hrs je svojo profesionalno umetniško pot začel, in letos poleti, z upokojitvijo, tudi sklenil v Slovenskem mladinskem gledališču. Že od začetka osemdesetih let je bil eden od stebrov ansambla, ki je v tem času dosegel veliko mednarodno prepoznavnost. Sodeloval je tudi s Koreodramo Ljubljana, z Radiem in Televizijo Slovenija ter zaigral v več v filmih. Ukvarjal se je tudi z dramaturgijo, zgodovino in teorijo gledališča. Dramaturško je utvarjal v domačih in mednarodnih zasedbah. Bil je mentor podiplomskim študentom na Goldsmiths Collegeu v Londonu in je docent za Zgodovino gledališča na Akademiji za vizualne umetnosti AVA v Ljubljani. Leta 2017 je prejel Župančičevo nagrado, leta 1981 pa študentsko Severjevo nagrado za odrski gib. V pogovoru Željka Hrsa spoznavamo kot razmišljujočega ustvarjalca, katerega stvaritve so vselej rezultati poglobljenega in temeljitega raziskovanja določene snovi. Vabimo vas k poslušanju! Na fotografiji: Stane Tomazin in Željko Hrs v predstavi Glengarry Glen Ross, SMG, 2014, foto: Nejc Saje
Željko Hrs je svojo profesionalno umetniško pot začel, in letos poleti, z upokojitvijo, tudi sklenil v Slovenskem mladinskem gledališču. Že od začetka osemdesetih let je bil eden od stebrov ansambla, ki je v tem času dosegel veliko mednarodno prepoznavnost. Sodeloval je tudi s Koreodramo Ljubljana, z Radiem in Televizijo Slovenija ter zaigral v več v filmih. Ukvarjal se je tudi z dramaturgijo, zgodovino in teorijo gledališča. Dramaturško je utvarjal v domačih in mednarodnih zasedbah. Bil je mentor podiplomskim študentom na Goldsmiths Collegeu v Londonu in je docent za Zgodovino gledališča na Akademiji za vizualne umetnosti AVA v Ljubljani. Leta 2017 je prejel Župančičevo nagrado, leta 1981 pa študentsko Severjevo nagrado za odrski gib. V pogovoru Željka Hrsa spoznavamo kot razmišljujočega ustvarjalca, katerega stvaritve so vselej rezultati poglobljenega in temeljitega raziskovanja določene snovi. Vabimo vas k poslušanju! Na fotografiji: Stane Tomazin in Željko Hrs v predstavi Glengarry Glen Ross, SMG, 2014, foto: Nejc Saje
Mednarodno priznana ameriška učiteljica igre Ivana Chubbuck v knjigi z naslovom Moč igralca predstavlja svojo lastno metodo in inovativno igralsko tehniko.
Mednarodno priznana ameriška učiteljica igre Ivana Chubbuck v knjigi z naslovom Moč igralca predstavlja svojo lastno metodo in inovativno igralsko tehniko.
»Eksperimentalno radijsko ustvarjanje ali z drugim izrazom zvočno ustvarjanje drugačnih estetskih prijemov in sprejemov je sicer že znano v vsej radijski zgodovini«, v knjigi Slišati sliko, videti zvok zapiše Aleš Jan. »Ustvarjalci so kot nemirni duhovi vedno na novo iskali dodatne izrazne možnosti besede in zvoka, spreminjala se je estetska podoba pisanja in zlasti zvočnega ustvarjanja.« nadaljuje Jan. Današnji Oder, oddajo o sočasnem gledališču, ki se prej kot materialnemu prostoru posveča času in etru eksperimentalne radijske igre, je pred štirimi leti pripravila Petra Tanko. V njem ne teži k zaobjemu vsega obsega eksperimentalnega ustvarjanja na našem radiu, temveč se Našemu eksperimentalnemu studiu, ki sta ga v začetku 70-ih let preteklega stoletja spodbudila in desetletje zatem negovala predvsem Rapa Šuklje in Dušan Mauser, ter poznejšim radiofonskim iskanjem približuje v pogovorih: z Zmagom Frecétom, po poklicu tehničnim asistentom v uredništvu igranega programa, po duhu pa pesnikom in večnim iskalcem novih dimenzij bivanja in temu ustreznih radijskih oblik, in z Igorjem Likarjem, režiserjem, pesnikom in radiofonskim piscem, ki je tako v prémosti časa kot v iskanjih neposredni naslednik radiofonskega eksperimentiranja zgoraj omenjenih Mauserja in Šukljetove, režiserke Rosande Sajko ter literarnega radiofonskega ustvarjalca Franeta Puntarja in drugih. Oddajo Dva pomežika eksperimentalni radijski igri in tretjega tretjina bogatijo tudi pripovedi tonskih mojstrov Mira Marinška in Staša Janeža ter skladatelja in glasbenega urednika Bora Turela ter odlomki iz eksperimentalnih radijskih iger in radijskih iger ustvarjenih po principih eksperimenta. Oddajo uvrščamo v sklop oddaj jubileja Ars 60. Vabimo vas k poslušanju!
»Eksperimentalno radijsko ustvarjanje ali z drugim izrazom zvočno ustvarjanje drugačnih estetskih prijemov in sprejemov je sicer že znano v vsej radijski zgodovini«, v knjigi Slišati sliko, videti zvok zapiše Aleš Jan. »Ustvarjalci so kot nemirni duhovi vedno na novo iskali dodatne izrazne možnosti besede in zvoka, spreminjala se je estetska podoba pisanja in zlasti zvočnega ustvarjanja.« nadaljuje Jan. Današnji Oder, oddajo o sočasnem gledališču, ki se prej kot materialnemu prostoru posveča času in etru eksperimentalne radijske igre, je pred štirimi leti pripravila Petra Tanko. V njem ne teži k zaobjemu vsega obsega eksperimentalnega ustvarjanja na našem radiu, temveč se Našemu eksperimentalnemu studiu, ki sta ga v začetku 70-ih let preteklega stoletja spodbudila in desetletje zatem negovala predvsem Rapa Šuklje in Dušan Mauser, ter poznejšim radiofonskim iskanjem približuje v pogovorih: z Zmagom Frecétom, po poklicu tehničnim asistentom v uredništvu igranega programa, po duhu pa pesnikom in večnim iskalcem novih dimenzij bivanja in temu ustreznih radijskih oblik, in z Igorjem Likarjem, režiserjem, pesnikom in radiofonskim piscem, ki je tako v prémosti časa kot v iskanjih neposredni naslednik radiofonskega eksperimentiranja zgoraj omenjenih Mauserja in Šukljetove, režiserke Rosande Sajko ter literarnega radiofonskega ustvarjalca Franeta Puntarja in drugih. Oddajo Dva pomežika eksperimentalni radijski igri in tretjega tretjina bogatijo tudi pripovedi tonskih mojstrov Mira Marinška in Staša Janeža ter skladatelja in glasbenega urednika Bora Turela ter odlomki iz eksperimentalnih radijskih iger in radijskih iger ustvarjenih po principih eksperimenta. Oddajo uvrščamo v sklop oddaj jubileja Ars 60. Vabimo vas k poslušanju!
Ekologija je postala ena osrednjih tem tudi na širokem polju sodobnih uprizoritvenih umetnosti, ki sodelujoče v ustvarjalnem procesu nastajajoče uprizoritve postavljajo tudi v vlogo umetniških aktivistov. Med izvedbenimi pristopi sta danes že uveljavljeni ekološka koreografija, ki se osredotoča na uglaševanje človeškega telesa z okoljem in ekološka dramaturgija. Ob tem se v odnosu do ekologije odpirajo povsem nove vloge telesa, vse bolj umeščenega v neokrnjene prostore narave, ki je tako postala eno osrednjih prizorišč sodobnih performativnih praks. O tem v tokratni oddaji Oder spregovorijo mednarodno uveljavljeni ustvarjalci - dramaturginja Tery Žeželj, režiserka Mateja Kokol, kurator Rickard Borgström ter koreografinja in plesna pedagoginja Mojca Kasjak. Del oddaje je nastal ob spremljanju omizja revije MASKA z naslovom Ekologija med izvedbo in uprizoritvijo na letošnjem Borštnikovem srečanju v Mariboru. Tam je bila Simona Kopinšek, ki je pripravila oddajo. Vabimo vas k poslušanju! naslovnica revije Maska, letn XXXVII., št. 211-212 (zima 2022), foto: Niko Lapkovski
Ekologija je postala ena osrednjih tem tudi na širokem polju sodobnih uprizoritvenih umetnosti, ki sodelujoče v ustvarjalnem procesu nastajajoče uprizoritve postavljajo tudi v vlogo umetniških aktivistov. Med izvedbenimi pristopi sta danes že uveljavljeni ekološka koreografija, ki se osredotoča na uglaševanje človeškega telesa z okoljem in ekološka dramaturgija. Ob tem se v odnosu do ekologije odpirajo povsem nove vloge telesa, vse bolj umeščenega v neokrnjene prostore narave, ki je tako postala eno osrednjih prizorišč sodobnih performativnih praks. O tem v tokratni oddaji Oder spregovorijo mednarodno uveljavljeni ustvarjalci - dramaturginja Tery Žeželj, režiserka Mateja Kokol, kurator Rickard Borgström ter koreografinja in plesna pedagoginja Mojca Kasjak. Del oddaje je nastal ob spremljanju omizja revije MASKA z naslovom Ekologija med izvedbo in uprizoritvijo na letošnjem Borštnikovem srečanju v Mariboru. Tam je bila Simona Kopinšek, ki je pripravila oddajo. Vabimo vas k poslušanju! naslovnica revije Maska, letn XXXVII., št. 211-212 (zima 2022), foto: Niko Lapkovski
V Čedadu v Furlaniji - Julijski Krajini je konec julija potekal 32. mednarodni festival Mittelfest. Festival, ki ga prirejajo že od leta 1991, predstavlja pomembno stičišče in referenčno prizorišče srednjeevropske uprizoritvene umetnosti. V sklopu festivala je bila 27. julija svetovna premiera predstave Marlene o nemški pevki in igralki Marlene Dietrich, ki je bila v času druge svetovne vojne izrazito antinacistično usmerjena. Predstavo je režiral priznani bosanski režiser Haris Pašović, v glavni vlogi je zaigrala srbska igralka in režiserka Mirjana Karanović. Predstava je nastala v koprodukciji festivala Mittelfest, Narodnega gledališča Sarajevo in East West centra in bo 6. septembra svečano otvorila gledališko sezono 2023/2024 v Sarajevu.
V Čedadu v Furlaniji - Julijski Krajini je konec julija potekal 32. mednarodni festival Mittelfest. Festival, ki ga prirejajo že od leta 1991, predstavlja pomembno stičišče in referenčno prizorišče srednjeevropske uprizoritvene umetnosti. V sklopu festivala je bila 27. julija svetovna premiera predstave Marlene o nemški pevki in igralki Marlene Dietrich, ki je bila v času druge svetovne vojne izrazito antinacistično usmerjena. Predstavo je režiral priznani bosanski režiser Haris Pašović, v glavni vlogi je zaigrala srbska igralka in režiserka Mirjana Karanović. Predstava je nastala v koprodukciji festivala Mittelfest, Narodnega gledališča Sarajevo in East West centra in bo 6. septembra svečano otvorila gledališko sezono 2023/2024 v Sarajevu.
Misli o gledališču režiserja Janeza Pipana ob knjigi Zoje Skušek, ki je bila v času prve izdaje skoraj povsem spregledana, nedavno pa je izšla dopolnjena izdaja.
Misli o gledališču režiserja Janeza Pipana ob knjigi Zoje Skušek, ki je bila v času prve izdaje skoraj povsem spregledana, nedavno pa je izšla dopolnjena izdaja.
Več kot 500 nastopajočih, več kot 2000 obiskovalcev, je v štirih dneh, med 27. in 30. julijem, živelo festival Plavajoči grad. Site-specific vizualna umetnost, glasba in performativne umetnosti, delavnice in komunikacija vseh, ki so si delili skupen prostor in čas soustvarjajo posebno festivalsko vzdušje, ki smo ga zabeležili v utrinkih in mislih sodelujočih umetnikov in glasbi Etno Histeria World Orchestra. Vabimo vas k poslušanju! na sliki: projekt Ptice, Marija Bavdaš, Nika Solce, Katanari, foto: Katanari
Več kot 500 nastopajočih, več kot 2000 obiskovalcev, je v štirih dneh, med 27. in 30. julijem, živelo festival Plavajoči grad. Site-specific vizualna umetnost, glasba in performativne umetnosti, delavnice in komunikacija vseh, ki so si delili skupen prostor in čas soustvarjajo posebno festivalsko vzdušje, ki smo ga zabeležili v utrinkih in mislih sodelujočih umetnikov in glasbi Etno Histeria World Orchestra. Vabimo vas k poslušanju! na sliki: projekt Ptice, Marija Bavdaš, Nika Solce, Katanari, foto: Katanari
Ponovno odpiramo debato o problemu, ki vztraja že več desetletij in prizadeva več generacij. Govorili bomo o sodobnem plesu in zunajinstitucionalnih scenskih umetnostih, področjih, na katerih si avtorji in drugi umetniki že predolgo prizadevajo za institucionalizacijo, predvsem pa za ustrezne delovne pogoje, v prvi vrsti vadbene prostore. Pogovoru so se pridružili Branko Potočan in Matjaž Farič, oba plesalca in koreografa zrele generacije, ki v nezadostnih produkcijskih razmerah delujeta domala vso svojo umetniško kariero; Danijela Zajc in Jaka Andrej Vojevec, ustvarjalca mlajše srednje generacija, ki se jima prostori, v katerih delujeta, dobesedno rušijo pred očmi; Goran Završnik je ustvarjalec, producent, organizator in tudi član dialoške skupine na Ministrstvu za kulturo Republike Slovenije ter Kim Komljanec, ki iz predhodnega umetniškega delovanja problematiko pozna, trenutno pa je kot svetovalka ministrice zaposlena na Ministrstvu za kulturo. K sodelovanju smo povabili tudi predstavnike Mestne obline Ljubljana, od koder smo, zaradi pomanjkanja sogovornikov, prejeli pisni odgovor. Problem vadbenih prostorov ima dolgo zgodovino, razlog zakaj o njem danes govorimo, pa je v obvestilu, ki smo ga prejeli od različnih ustvarjalcev in zavodov, govori pa o tem, da so izgubili vadbeni in studijski prostor na Parmovi 25 v Ljubljani. Po besedah Matjaža Fariča je v teh prostorih več kot desetletje nastajala domala vsa ljubljanska zunajinstitucionalna gledališka produkcija in produkcija sodobnega plesa. Vabimo vas k poslušanju! foto: Drago Videmšek
Ponovno odpiramo debato o problemu, ki vztraja že več desetletij in prizadeva več generacij. Govorili bomo o sodobnem plesu in zunajinstitucionalnih scenskih umetnostih, področjih, na katerih si avtorji in drugi umetniki že predolgo prizadevajo za institucionalizacijo, predvsem pa za ustrezne delovne pogoje, v prvi vrsti vadbene prostore. Pogovoru so se pridružili Branko Potočan in Matjaž Farič, oba plesalca in koreografa zrele generacije, ki v nezadostnih produkcijskih razmerah delujeta domala vso svojo umetniško kariero; Danijela Zajc in Jaka Andrej Vojevec, ustvarjalca mlajše srednje generacija, ki se jima prostori, v katerih delujeta, dobesedno rušijo pred očmi; Goran Završnik je ustvarjalec, producent, organizator in tudi član dialoške skupine na Ministrstvu za kulturo Republike Slovenije ter Kim Komljanec, ki iz predhodnega umetniškega delovanja problematiko pozna, trenutno pa je kot svetovalka ministrice zaposlena na Ministrstvu za kulturo. K sodelovanju smo povabili tudi predstavnike Mestne obline Ljubljana, od koder smo, zaradi pomanjkanja sogovornikov, prejeli pisni odgovor. Problem vadbenih prostorov ima dolgo zgodovino, razlog zakaj o njem danes govorimo, pa je v obvestilu, ki smo ga prejeli od različnih ustvarjalcev in zavodov, govori pa o tem, da so izgubili vadbeni in studijski prostor na Parmovi 25 v Ljubljani. Po besedah Matjaža Fariča je v teh prostorih več kot desetletje nastajala domala vsa ljubljanska zunajinstitucionalna gledališka produkcija in produkcija sodobnega plesa. Vabimo vas k poslušanju! foto: Drago Videmšek
»Zanimivo pa je, da plesalec odpre usta in tekst vstopi v plesno predstavo takrat, ko se ples dejansko razveže od jezika oziroma v trenutku, ko jezik izgubi status gospodujoče materialnosti.« To je ena od glavnih misli dr. Bojane Kunst v besedilu Bi slišali mišico, če bi mogla govoriti? O plesu in jeziku, ko analizira zgodovinsko pojmovanje plešočega telesa v odnosu do govorjenega jezika in njuno medsebojno osamosvajanje, s tem pa tudi konstituiranje nove plesne zvrsti. Besedilo je v celoti objavljeno v knjigi Drama, tekst, pisava, ki je pri Knjižnici MGL izšla pred dobrim desetletjem. Vabimo vas k poslušanju! Na fotografiji: Irena Zagoričnik Tomažin: (S)pozaba kaprice, glasovno-plesna predstava, Mesto žensk 2006, foto: Nada Žgank, izsek
»Zanimivo pa je, da plesalec odpre usta in tekst vstopi v plesno predstavo takrat, ko se ples dejansko razveže od jezika oziroma v trenutku, ko jezik izgubi status gospodujoče materialnosti.« To je ena od glavnih misli dr. Bojane Kunst v besedilu Bi slišali mišico, če bi mogla govoriti? O plesu in jeziku, ko analizira zgodovinsko pojmovanje plešočega telesa v odnosu do govorjenega jezika in njuno medsebojno osamosvajanje, s tem pa tudi konstituiranje nove plesne zvrsti. Besedilo je v celoti objavljeno v knjigi Drama, tekst, pisava, ki je pri Knjižnici MGL izšla pred dobrim desetletjem. Vabimo vas k poslušanju! Na fotografiji: Irena Zagoričnik Tomažin: (S)pozaba kaprice, glasovno-plesna predstava, Mesto žensk 2006, foto: Nada Žgank, izsek
Etbin Kristan in gledališče Cankarjeve dobe nosi naslov razstava, ki je trenutno na ogled v prostorih Slovenskega gledališkega inštituta. Manj znani slovenski dramatik in književnik, tudi jugoslovanski politik v času pred prvo svetovno vojno in po njej, sedem desetletij po smrti s tem dobiva vidnost, ob kateri lahko raziskujemo pomen in vpliv njegovega umetniškega delovanja doma in v tujini. Izjemno dinamična Kristanova osebnost se kaže v njegovi plodoviti življenjski poti, ki je poleg domovine segala tudi v Združene države Amerike, kjer je ustanavljal slovenska društva, uprizarjal slovensko dramatiko ter širil slovensko kulturo. Kristanova dramska dela, rokopisi in avtorjeve revialne objave, prevodna dela in dokumenti uprizoritev so izhodišče za pogovor, h kateremu smo pred mikrofon povabili literarno zgodovinarko prof. dr. Katjo Mihurko Poniž, vodjo Raziskovalnega centra za humanistiko na novogoriški Univerzi ter raziskovalko na Znanstvenoraziskovalnem centru SAZU ter Katarino Kocijančič, ki je skupaj s sodelavci Slovenskega gledališkega inštituta pripravila razstavo in objavo Kristanovih dramskih besedil na spletni strani Gledališkega inštituta. Vabimo vas k poslušanju! foto: SLOGI
Etbin Kristan in gledališče Cankarjeve dobe nosi naslov razstava, ki je trenutno na ogled v prostorih Slovenskega gledališkega inštituta. Manj znani slovenski dramatik in književnik, tudi jugoslovanski politik v času pred prvo svetovno vojno in po njej, sedem desetletij po smrti s tem dobiva vidnost, ob kateri lahko raziskujemo pomen in vpliv njegovega umetniškega delovanja doma in v tujini. Izjemno dinamična Kristanova osebnost se kaže v njegovi plodoviti življenjski poti, ki je poleg domovine segala tudi v Združene države Amerike, kjer je ustanavljal slovenska društva, uprizarjal slovensko dramatiko ter širil slovensko kulturo. Kristanova dramska dela, rokopisi in avtorjeve revialne objave, prevodna dela in dokumenti uprizoritev so izhodišče za pogovor, h kateremu smo pred mikrofon povabili literarno zgodovinarko prof. dr. Katjo Mihurko Poniž, vodjo Raziskovalnega centra za humanistiko na novogoriški Univerzi ter raziskovalko na Znanstvenoraziskovalnem centru SAZU ter Katarino Kocijančič, ki je skupaj s sodelavci Slovenskega gledališkega inštituta pripravila razstavo in objavo Kristanovih dramskih besedil na spletni strani Gledališkega inštituta. Vabimo vas k poslušanju! foto: SLOGI
Kaja Lin Jagodič Avguštin je svojo umetniško pot začela na Konservatoriju za glasbo in balet v Ljubljani in tam leta 2009 diplomirala. Plesno izobraževanje je nadaljevala v tujini in se pogumno odpravila v Izrael, kjer je nekaj let plesala v tamkajšnjih sodobno-plesnih skupinah. Po vrnitvi v Slovenijo je sodelovala s Kjaro Starič Wurst ter bila članica njene projektne plesne skupine Kjara's dance project. Izmenično je plesala v tujini in doma ter nastopila na domačih festivalih, kot sta Plesna Nacionala v Španskih borcih ter Fronta sodobnega plesa v Murski Soboti. Ustvarila je dve samostojni avtorski predstavi, leta 2019 predstavo z naslovom Corpus Aurora in leta 2022 Odtujenost.Več pa v pogovoru s Kajo Lin Jagodič Avguštin, vabimo vas k poslušanju!
Kaja Lin Jagodič Avguštin je svojo umetniško pot začela na Konservatoriju za glasbo in balet v Ljubljani in tam leta 2009 diplomirala. Plesno izobraževanje je nadaljevala v tujini in se pogumno odpravila v Izrael, kjer je nekaj let plesala v tamkajšnjih sodobno-plesnih skupinah. Po vrnitvi v Slovenijo je sodelovala s Kjaro Starič Wurst ter bila članica njene projektne plesne skupine Kjara's dance project. Izmenično je plesala v tujini in doma ter nastopila na domačih festivalih, kot sta Plesna Nacionala v Španskih borcih ter Fronta sodobnega plesa v Murski Soboti. Ustvarila je dve samostojni avtorski predstavi, leta 2019 predstavo z naslovom Corpus Aurora in leta 2022 Odtujenost.Več pa v pogovoru s Kajo Lin Jagodič Avguštin, vabimo vas k poslušanju!
12. Spider, festival radikalnih teles, se je letos končal z geslom "Nič nam ni treba!" Mednarodna zasedba plesalcev, performerjev, vizualnih umetnikov, pesnikov, glasbenikov in mislecev je v zavetju ljubljanskega parka Tivoli ponovno vzpostavila alternativno skupnost, ki je napovedala boj zoper kulturo nasilja, kulturo lažnih novic, kulturo izolacije in kulturo izkoriščanja in svoj pogled usmerila proti kulturi umetnosti. V oddaji Oder predstavljamo radijsko reportažo z letošnjega festivala Spider.
12. Spider, festival radikalnih teles, se je letos končal z geslom "Nič nam ni treba!" Mednarodna zasedba plesalcev, performerjev, vizualnih umetnikov, pesnikov, glasbenikov in mislecev je v zavetju ljubljanskega parka Tivoli ponovno vzpostavila alternativno skupnost, ki je napovedala boj zoper kulturo nasilja, kulturo lažnih novic, kulturo izolacije in kulturo izkoriščanja in svoj pogled usmerila proti kulturi umetnosti. V oddaji Oder predstavljamo radijsko reportažo z letošnjega festivala Spider.
»Če imaš zamisel, imaš pravico, da ji slediš, da jo uresničiš,« je povedala Claire Marshall, ena izmed članic britanskega gledališkega kolektiva Forced entertainment. Zanimiv, poglobljen in duhovit pogovor s tremi člani skupine, ki so na festivalu Prestopi gostovali s predstava Real Magic in Quizoola!, smo uredili v dve oddaji Oder.Vabljeni k poslušanju drugega dela. foto: David Schalliol, www.bortstnikovo.si
»Če imaš zamisel, imaš pravico, da ji slediš, da jo uresničiš,« je povedala Claire Marshall, ena izmed članic britanskega gledališkega kolektiva Forced entertainment. Zanimiv, poglobljen in duhovit pogovor s tremi člani skupine, ki so na festivalu Prestopi gostovali s predstava Real Magic in Quizoola!, smo uredili v dve oddaji Oder.Vabljeni k poslušanju drugega dela. foto: David Schalliol, www.bortstnikovo.si
»Če gledaš slab film, se lahko s prijatelji na ta račun šališ in se zabavaš. Če gledaš slabo gledališko predstavo, pa se počutiš potrtega, čutiš se osebno odgovornega za to, kar se dogaja pred tabo,« je ena izmed misli, ki jo je izrekel član britanske gledališke skupine Forced Entertainment, ko so sredi maja gostovali na festivalu Prestopi v Mariboru. Več o skupini in igralcih, ki so gostovali v Mariboru in nas poleg predstav obdarili z zanimivim, poglobljenim in osebnim pogovorom, pa v dveh zaporednih oddajah. Ne preslišite! foto: Real Magic, foto: Hugo Glendinning, www.borstnikovo.si
»Če gledaš slab film, se lahko s prijatelji na ta račun šališ in se zabavaš. Če gledaš slabo gledališko predstavo, pa se počutiš potrtega, čutiš se osebno odgovornega za to, kar se dogaja pred tabo,« je ena izmed misli, ki jo je izrekel član britanske gledališke skupine Forced Entertainment, ko so sredi maja gostovali na festivalu Prestopi v Mariboru. Več o skupini in igralcih, ki so gostovali v Mariboru in nas poleg predstav obdarili z zanimivim, poglobljenim in osebnim pogovorom, pa v dveh zaporednih oddajah. Ne preslišite! foto: Real Magic, foto: Hugo Glendinning, www.borstnikovo.si
V času, ko se Lutkovno gledališče Maribor približuje petdeseti obletnici ustanovitve, so lansko jesen, v okviru Minoritske kulturne četrti, odprli Lutkovni muzej Maribor. V osrednjem delu kaže bogato ustvarjalnost gledališča v skoraj petdesetih letih profesionalnega delovanja, del pa tudi v času pred tem, saj je lutkovna dejavnost v Mariboru živa že več kot stoletje. Zgodovinsko - pedagoška zbirka z izbranimi lutkami, kostumi in scenskimi elementi nagovarja posamezne obiskovalce, organizirane skupine iz vzgojno-izobraževalnih zavodov in tuje obiskovalce. Pred kratkim so v sodelovanju z Društvom za sodobno umetnost X-OP in KIBLA2LAB pripravilo aplikacijo LutkAR, ki prikaze razstavljenih eksponatov snovne kulturne dediščine, nadgrajuje s sodobnimi tehnologijami in novo-medijskimi postopki, razširjeno resničnost. Več o zbrani in izbrani mariborski lutkovni zgodovini pa v pogovoru s Špelo Hren Juhart, sodelavko za odnose z javnostjo in soavtorico muzejske postavitve. Vabimo vas k poslušanju! foto: Lutkovni muzej LGM, izsek
V času, ko se Lutkovno gledališče Maribor približuje petdeseti obletnici ustanovitve, so lansko jesen, v okviru Minoritske kulturne četrti, odprli Lutkovni muzej Maribor. V osrednjem delu kaže bogato ustvarjalnost gledališča v skoraj petdesetih letih profesionalnega delovanja, del pa tudi v času pred tem, saj je lutkovna dejavnost v Mariboru živa že več kot stoletje. Zgodovinsko - pedagoška zbirka z izbranimi lutkami, kostumi in scenskimi elementi nagovarja posamezne obiskovalce, organizirane skupine iz vzgojno-izobraževalnih zavodov in tuje obiskovalce. Pred kratkim so v sodelovanju z Društvom za sodobno umetnost X-OP in KIBLA2LAB pripravilo aplikacijo LutkAR, ki prikaze razstavljenih eksponatov snovne kulturne dediščine, nadgrajuje s sodobnimi tehnologijami in novo-medijskimi postopki, razširjeno resničnost. Več o zbrani in izbrani mariborski lutkovni zgodovini pa v pogovoru s Špelo Hren Juhart, sodelavko za odnose z javnostjo in soavtorico muzejske postavitve. Vabimo vas k poslušanju! foto: Lutkovni muzej LGM, izsek
Nataša Burger, gledališka in filmska igralka, je v Knjižnici MGL pred kratkim izdala knjigo Igrati (se). V njej razgrne svoje profesionalne in intimno filozofske poglede na igralsko umetnost, predstavi pa tudi nekaj vaj za igralke in igralce. Igralski poklic je zanjo neločljivo povezan z življenjem, zahteva nenehno prevpraševanje lastnega jaza, avtentičnosti in razreševanje notranjih konfliktov. Ob izdaji knjige smo Natašo Burger povabili pred mikrofon. Vabimo vas k poslušanju! foto: mgl.si
Nataša Burger, gledališka in filmska igralka, je v Knjižnici MGL pred kratkim izdala knjigo Igrati (se). V njej razgrne svoje profesionalne in intimno filozofske poglede na igralsko umetnost, predstavi pa tudi nekaj vaj za igralke in igralce. Igralski poklic je zanjo neločljivo povezan z življenjem, zahteva nenehno prevpraševanje lastnega jaza, avtentičnosti in razreševanje notranjih konfliktov. Ob izdaji knjige smo Natašo Burger povabili pred mikrofon. Vabimo vas k poslušanju! foto: mgl.si
Spremljevalni program Festivala Borštnikovo srečanje tudi letos obsega več gostovanj gledaliških ustvarjalcev in skupin iz tujine. Mednarodni program je bil prisoten tudi v predfestivalskem dogajanju, v programu Mlado gledališče. Več o gostovanjih tujih gledališčnikov v letošnjem festivalskem Mariboru v pogovoru z Alešem Novakom, direktorjem Festivala Borštnikovo srečanje. Vabimo vas k poslušanju! fotografija iz predstave Projekt Handke, foto: Atdhe Mulla, www.borstnikovo.si
Spremljevalni program Festivala Borštnikovo srečanje tudi letos obsega več gostovanj gledaliških ustvarjalcev in skupin iz tujine. Mednarodni program je bil prisoten tudi v predfestivalskem dogajanju, v programu Mlado gledališče. Več o gostovanjih tujih gledališčnikov v letošnjem festivalskem Mariboru v pogovoru z Alešem Novakom, direktorjem Festivala Borštnikovo srečanje. Vabimo vas k poslušanju! fotografija iz predstave Projekt Handke, foto: Atdhe Mulla, www.borstnikovo.si
Predstavljamo, razpiramo vprašanja in se pogovarjamo o temah, ki v postpandemičnem obdobju prinašajo izzive evropskim gledališčem, kar je bilo vodilo drugega Evropskega gledališkega foruma v Opolah na Poljskem. Številne delavnice, predavanja in pogovori so se zbirali v okviru glavnih tem: odgovornosti do okolja, digitalizacije in vključevanja ranljivih skupin, kar je že nekaj časa na agendi evropske unije. Vendar so visoki predstavniki evropske kulturne politike prisluhnili gledališčnikom z namenom, da skupaj oblikujejo ukrepe, specifične za ta kulturni sektor. Hkrati je potekala tudi konferenca ETC – European Theatre Convention, ki sta se je kot predstavnika vseh slovenskih gledališč, vključenih v to mrežo, udeležila Marko Bratuš, umetniški vodja SNG Nova Gorica, in Jure Novak, direktor Prešernovega gledališča Kranj, ki sta se o tem pogovarjala z Vilmo Štritof, ki se je srečanja na Poljskem tudi udeležila in pripravila oddajo. Vabimo vas k poslušanju!
Predstavljamo, razpiramo vprašanja in se pogovarjamo o temah, ki v postpandemičnem obdobju prinašajo izzive evropskim gledališčem, kar je bilo vodilo drugega Evropskega gledališkega foruma v Opolah na Poljskem. Številne delavnice, predavanja in pogovori so se zbirali v okviru glavnih tem: odgovornosti do okolja, digitalizacije in vključevanja ranljivih skupin, kar je že nekaj časa na agendi evropske unije. Vendar so visoki predstavniki evropske kulturne politike prisluhnili gledališčnikom z namenom, da skupaj oblikujejo ukrepe, specifične za ta kulturni sektor. Hkrati je potekala tudi konferenca ETC – European Theatre Convention, ki sta se je kot predstavnika vseh slovenskih gledališč, vključenih v to mrežo, udeležila Marko Bratuš, umetniški vodja SNG Nova Gorica, in Jure Novak, direktor Prešernovega gledališča Kranj, ki sta se o tem pogovarjala z Vilmo Štritof, ki se je srečanja na Poljskem tudi udeležila in pripravila oddajo. Vabimo vas k poslušanju!
»S tem, ko gojijo avtonomne retorike angažiranja na strokovni in družbeni ravni, pravzaprav najučinkoviteje potrjujejo idejo o tem, da vsaka kompetentna družbena angažiranost črpa bistvo in glavno ost iz lastnega odnosa in pogleda na svet in se šele nato prestrukturira v umetniški akt«, med drugim zapiše teatrologinja dr. Zala Dobovšek, ko preučuje lutkovne opuse Tina Grabnarja, Matije ter Braneta Solceta. V oddaji Oder vas tokrat vabimo vas k poslušanju besedila Tri verzije angažirane prakse: kolektivno, ludistično, protestno. na fotografiji: Matija Solce v predstavi Biti Don Kihot, vir foto: moment.si, izsek
»S tem, ko gojijo avtonomne retorike angažiranja na strokovni in družbeni ravni, pravzaprav najučinkoviteje potrjujejo idejo o tem, da vsaka kompetentna družbena angažiranost črpa bistvo in glavno ost iz lastnega odnosa in pogleda na svet in se šele nato prestrukturira v umetniški akt«, med drugim zapiše teatrologinja dr. Zala Dobovšek, ko preučuje lutkovne opuse Tina Grabnarja, Matije ter Braneta Solceta. V oddaji Oder vas tokrat vabimo vas k poslušanju besedila Tri verzije angažirane prakse: kolektivno, ludistično, protestno. na fotografiji: Matija Solce v predstavi Biti Don Kihot, vir foto: moment.si, izsek
Tokrat je naša gostja ena vidnejših gledaliških igralk mlajše generacije, ki se umetniško udejstvuje tudi v filmu, na radiu in televiziji ter v drugih uprizoritvenih zvrsteh. Stalno mesto v gledališkem ansamblu je zamenjala za delo na svobodi – igra v več odmevnih predstavah in performativnih projektih, znameniti nemški gledališki festival Theatertreffen pa jo je imenoval v svoj mednarodni forum. V oddaji Oder gostimo dramsko igralko Lino Akif.
Tokrat je naša gostja ena vidnejših gledaliških igralk mlajše generacije, ki se umetniško udejstvuje tudi v filmu, na radiu in televiziji ter v drugih uprizoritvenih zvrsteh. Stalno mesto v gledališkem ansamblu je zamenjala za delo na svobodi – igra v več odmevnih predstavah in performativnih projektih, znameniti nemški gledališki festival Theatertreffen pa jo je imenoval v svoj mednarodni forum. V oddaji Oder gostimo dramsko igralko Lino Akif.
