Iskanje oddaja
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Predstavljamo domače in mednarodno gledališko dogajanje, spremljamo produkcijo slovenskih državnih in mestnih gledališč, nevladne scene, plesnih gledališč, opere ter mejnih uprizoritvenih praks. Naši gosti so ustvarjalci, umetnice in umetniki, teoretiki in raziskovalci sodobnega gledališča.
Avtor: Petra Tanko
Nedavni strokovni kolokvij z naslovom V goščavi kapitalizma – Sveta Ivana Klavniška danes, ki je bil na pobudo Založbe /*cf. v sodelovanju z raziskovalnim programom AGRFT in Slovenskim mladinskim gledališčem vključen v humanistični program Cankarjevega doma ob ljubljanski premieri in slovenski praizvedbi te esejistične drame, je bil zastavljen kot multidisciplinarni diskurzivni dogodek. Z dvema od predavateljev, teatrologoma Aldom Milohnićem in Jakobom Ribičem, se bo pogovarjala dramaturginja Vilma Štritof. Vabimo vas k poslušanju!
Nedavni strokovni kolokvij z naslovom V goščavi kapitalizma – Sveta Ivana Klavniška danes, ki je bil na pobudo Založbe /*cf. v sodelovanju z raziskovalnim programom AGRFT in Slovenskim mladinskim gledališčem vključen v humanistični program Cankarjevega doma ob ljubljanski premieri in slovenski praizvedbi te esejistične drame, je bil zastavljen kot multidisciplinarni diskurzivni dogodek. Z dvema od predavateljev, teatrologoma Aldom Milohnićem in Jakobom Ribičem, se bo pogovarjala dramaturginja Vilma Štritof. Vabimo vas k poslušanju!
V spomin Eki Vogelnik, gledališki in likovni umetnici, ki se je poslovila pred nekaj dnevi, vas vabimo k poslušanju pogovora, ki opisuje več kot štiri-desetletno umetniško pot Eke Vogelnik. Izrisuje jo njena izrazita avtorska poetika, ki zaznamuje slovenski kulturni prostor, v medijih gledališča, lutkovnega gledališča, filma, televizije, knjižne ilustracije, grafičnega oblikovanja, ter tudi pisane besede, v nekaterih proznih besedilih, radijskih igrah in pesmih. V pogovoru, ki smo ga posneli pred dobrim desetletjem, je Eka Vogelnik spregovorila o ustvarjanju in pedagoškem delu, o družini, od koder njena ustvarjalnost izvira in kateri sama daruje svoje talente, hčerki pa z lastnimi umetniškimi in izraznimi potmi to družinsko življenje nadaljujeta. foto: Miran Juršič
V spomin Eki Vogelnik, gledališki in likovni umetnici, ki se je poslovila pred nekaj dnevi, vas vabimo k poslušanju pogovora, ki opisuje več kot štiri-desetletno umetniško pot Eke Vogelnik. Izrisuje jo njena izrazita avtorska poetika, ki zaznamuje slovenski kulturni prostor, v medijih gledališča, lutkovnega gledališča, filma, televizije, knjižne ilustracije, grafičnega oblikovanja, ter tudi pisane besede, v nekaterih proznih besedilih, radijskih igrah in pesmih. V pogovoru, ki smo ga posneli pred dobrim desetletjem, je Eka Vogelnik spregovorila o ustvarjanju in pedagoškem delu, o družini, od koder njena ustvarjalnost izvira in kateri sama daruje svoje talente, hčerki pa z lastnimi umetniškimi in izraznimi potmi to družinsko življenje nadaljujeta. foto: Miran Juršič
Ivan Peternelj je igralec, plesalec, koreograf in režiser, ki od sredine 90-ih let prejšnjega stoletja ustvarja v Slovenskem mladinskem gledališču in na zunajinstitucionalni sceni. Gledališke vloge oblikuje s pretanjenim posluhom za besedne in nebesedne vsebinske enote, ki jih v procesu razgradnje in ponovne sinteze oblikuje s komaj opaznim odmikom in pri tem ustvarja vselej nove in drugačne igralske izraze. Pri tem ga podpirata muzikaličnost in obvladovanje telesa, tako da nekatere njegove trenutke na odru opazujemo skoraj kot nesnovne. V kritikah beremo o njegovi kvaliteti povezovanja gibalnega in verbalnega instrumentarija, poleg tega pa tudi o izrazitih potezah humorja in hudomušnosti, strašljivosti, liričnosti, poetičnosti, o učinkovitem soustvarjanju odrskih atmosfer, komentiranju, ironiji, satiri, domišljeni obrazni in telesni mimiki, in tako naprej. Od kod izvira njegova ljubezen do gledališča, kako ga je pot vodila naprej, kakšno gledališče ima rad, kaj ga žene v režijo in tovrstno izpovedovanje avtorskih zamisli in še več, v pogovoru z Ivanom Peterneljem. Vabimo vas k poslušanju! foto: Luka Kaše, https://sigledal.org/
Ivan Peternelj je igralec, plesalec, koreograf in režiser, ki od sredine 90-ih let prejšnjega stoletja ustvarja v Slovenskem mladinskem gledališču in na zunajinstitucionalni sceni. Gledališke vloge oblikuje s pretanjenim posluhom za besedne in nebesedne vsebinske enote, ki jih v procesu razgradnje in ponovne sinteze oblikuje s komaj opaznim odmikom in pri tem ustvarja vselej nove in drugačne igralske izraze. Pri tem ga podpirata muzikaličnost in obvladovanje telesa, tako da nekatere njegove trenutke na odru opazujemo skoraj kot nesnovne. V kritikah beremo o njegovi kvaliteti povezovanja gibalnega in verbalnega instrumentarija, poleg tega pa tudi o izrazitih potezah humorja in hudomušnosti, strašljivosti, liričnosti, poetičnosti, o učinkovitem soustvarjanju odrskih atmosfer, komentiranju, ironiji, satiri, domišljeni obrazni in telesni mimiki, in tako naprej. Od kod izvira njegova ljubezen do gledališča, kako ga je pot vodila naprej, kakšno gledališče ima rad, kaj ga žene v režijo in tovrstno izpovedovanje avtorskih zamisli in še več, v pogovoru z Ivanom Peterneljem. Vabimo vas k poslušanju! foto: Luka Kaše, https://sigledal.org/
V drugem delu pogovora z režiserko Tjašo Črnigoj, soavtorico niza predavanj-performansov Spolna vzgoja II, ki je večkrat prepričala občinstvo in kritiško javnost in na festivalih doma in v tujini prejela več nagrad, se še poglobimo v omenjeno odrsko delo, dotikamo pa se tudi predstave Punce. Tematsko in oblikovno sledi predhodnemu delu, vendar poleg tematiziranja preteklosti angažirano gleda v prihodnost. Ob razmišljanju o njenem gledališkem delu, režiserka razkriva svoje poglede na ustvarjanje gledališča in njegovo poslanstvo v javnost. Vabimo vas k poslušanju!
V drugem delu pogovora z režiserko Tjašo Črnigoj, soavtorico niza predavanj-performansov Spolna vzgoja II, ki je večkrat prepričala občinstvo in kritiško javnost in na festivalih doma in v tujini prejela več nagrad, se še poglobimo v omenjeno odrsko delo, dotikamo pa se tudi predstave Punce. Tematsko in oblikovno sledi predhodnemu delu, vendar poleg tematiziranja preteklosti angažirano gleda v prihodnost. Ob razmišljanju o njenem gledališkem delu, režiserka razkriva svoje poglede na ustvarjanje gledališča in njegovo poslanstvo v javnost. Vabimo vas k poslušanju!
Režiserka Tjaša Črnigoj je z ekipo igralk in drugih gledaliških umetnic ustvarila niz petih predavanj-performansov z naslovom Spolna vzgoja II, ki z različnih zornih kotov in skozi raznolike uprizoritvene prakse osvetljujejo pravico do seksualnega užitka kot temeljno spolno pravico v okviru človekovih pravic. Izjemen uspeh tega gledališkega dela, ki temelji na osebnih zgodbah in pogovorih s strokovnjaki z različnih področij, odražajo ne zgolj mnenja in zadovoljstvo gledalk in gledalcev temveč tudi nagrade občinstva in kritiške javnosti na letošnjih festivalih doma in v tujini. Pred mikrofonom zato tokrat gostimo Tjašo Črnigoj. Vabimo vas k poslušanju!
Režiserka Tjaša Črnigoj je z ekipo igralk in drugih gledaliških umetnic ustvarila niz petih predavanj-performansov z naslovom Spolna vzgoja II, ki z različnih zornih kotov in skozi raznolike uprizoritvene prakse osvetljujejo pravico do seksualnega užitka kot temeljno spolno pravico v okviru človekovih pravic. Izjemen uspeh tega gledališkega dela, ki temelji na osebnih zgodbah in pogovorih s strokovnjaki z različnih področij, odražajo ne zgolj mnenja in zadovoljstvo gledalk in gledalcev temveč tudi nagrade občinstva in kritiške javnosti na letošnjih festivalih doma in v tujini. Pred mikrofonom zato tokrat gostimo Tjašo Črnigoj. Vabimo vas k poslušanju!
Tomaž Toporišič, slovenski dramaturg, esejist, gledališki teoretik, univerzitetni učitelj, se v svojem delu temeljito posveča branju in razbiranju tako besednih kot odrskih umetnosti zadnjih 50 let. V tokratnem besedilu, z naslovom: Dekonstrukcije nasprotja med reprezentacijo in prezentacijo od neoavantgarde do pomilenija: od Pupilije, Jesiha in Jovanovića do Zupančiča, Živadinova, Frljića, Semenič in Divjaka, raziskuje, kako se je v času od neoavantgarde do postpostdramskega manifestirala želja povedati zgodbe. Zanima ga, kakšne oblike redramatizacije, refiguracije in rekarakterizacije gledaliških strojev še vedno producira sodobna uprizoritvena paradigma. V besedilu razgrinja načine, kako se avtorice in avtorji intenzivno posvečajo refleksiji samih sebe, svojih besedil in kontekstov ter recepcije in pri tem kot avtorice - rapsodke vzpostavljajo neposreden dialog z bralkami in bralci, gledalkami in gledalci, svojimi bodočimi interpreti. Vabimo vas k poslušanju!
Tomaž Toporišič, slovenski dramaturg, esejist, gledališki teoretik, univerzitetni učitelj, se v svojem delu temeljito posveča branju in razbiranju tako besednih kot odrskih umetnosti zadnjih 50 let. V tokratnem besedilu, z naslovom: Dekonstrukcije nasprotja med reprezentacijo in prezentacijo od neoavantgarde do pomilenija: od Pupilije, Jesiha in Jovanovića do Zupančiča, Živadinova, Frljića, Semenič in Divjaka, raziskuje, kako se je v času od neoavantgarde do postpostdramskega manifestirala želja povedati zgodbe. Zanima ga, kakšne oblike redramatizacije, refiguracije in rekarakterizacije gledaliških strojev še vedno producira sodobna uprizoritvena paradigma. V besedilu razgrinja načine, kako se avtorice in avtorji intenzivno posvečajo refleksiji samih sebe, svojih besedil in kontekstov ter recepcije in pri tem kot avtorice - rapsodke vzpostavljajo neposreden dialog z bralkami in bralci, gledalkami in gledalci, svojimi bodočimi interpreti. Vabimo vas k poslušanju!
»Performativni dan rad išče teater in umetnost tam, kjer ju na prvi pogled ni. In to počne v ambientih, ki so vse prej kot »oder«. Zato se Trubarjeva 3 za en dan preoblikuje v večplastni teritorij, ki postane gledališče, a ne docela; ki spominja na galerijo, a ne povsem; ki ostane akademija, a še malo več.« Tako beremo v spremnem besedilu, ko se odpravimo na Performativni dan, ki je potekal v petek, 4. oktobra, v sklopu festivala AGRFT, Akademije za gledališče, radio, film in televizijo Univerze v Ljubljani. Performativni dan je zasnovala doc. dr. Zala Dobovšek, predavateljica za predmet Performans, ki nam je podelila vodstvo, svoja razmišljanja, vprašanja in poglede, ki se odpirajo ob ustvarjenih performativnih dejanjih. Vabimo vas k poslušanju! fotografija iz performansa Urše Majcen: Koža, foto: AGRFT UL
»Performativni dan rad išče teater in umetnost tam, kjer ju na prvi pogled ni. In to počne v ambientih, ki so vse prej kot »oder«. Zato se Trubarjeva 3 za en dan preoblikuje v večplastni teritorij, ki postane gledališče, a ne docela; ki spominja na galerijo, a ne povsem; ki ostane akademija, a še malo več.« Tako beremo v spremnem besedilu, ko se odpravimo na Performativni dan, ki je potekal v petek, 4. oktobra, v sklopu festivala AGRFT, Akademije za gledališče, radio, film in televizijo Univerze v Ljubljani. Performativni dan je zasnovala doc. dr. Zala Dobovšek, predavateljica za predmet Performans, ki nam je podelila vodstvo, svoja razmišljanja, vprašanja in poglede, ki se odpirajo ob ustvarjenih performativnih dejanjih. Vabimo vas k poslušanju! fotografija iz performansa Urše Majcen: Koža, foto: AGRFT UL
17. mednarodni bienalni festival sodobne lutkovne umetnosti Lutke 2024 je konec septembra v Ljubljano pripeljal izbor najbolj kakovostnih in inovativnih predstav evropske lutkovne produkcije. O festivalu, novih uprizoritvenih principih lutkarstva, pa tudi pomenu lutke smo se pogovarjali z Benjaminom Zajcem. Hišni dramaturg Lutkovnega gledališča Ljubljana, dramaturg, kritik in performer je bil eden od treh selektorjev letošnje edicije festivala.
17. mednarodni bienalni festival sodobne lutkovne umetnosti Lutke 2024 je konec septembra v Ljubljano pripeljal izbor najbolj kakovostnih in inovativnih predstav evropske lutkovne produkcije. O festivalu, novih uprizoritvenih principih lutkarstva, pa tudi pomenu lutke smo se pogovarjali z Benjaminom Zajcem. Hišni dramaturg Lutkovnega gledališča Ljubljana, dramaturg, kritik in performer je bil eden od treh selektorjev letošnje edicije festivala.
V oddaji gostimo gledališko režiserko Nino Rajić Kranjac, eno izmed najbolj vidnih in najuspešnejših režiserk mlajše generacije. Njene predstave so s samosvojim gledališkim jezikom, raziskovalno naravnanostjo in družbenimi temami prepričale premnoge žirije pomembnih gledaliških festivalov kot sta to na primer Borštnikovo srečanje in mednarodni festival Bitef. V oddaji boste izvedeli, kako Nina Rajić Kranjac razmišlja o ustvarjalnem procesu, času in prostoru v gledališču. Vabljeni k poslušanju!
V oddaji gostimo gledališko režiserko Nino Rajić Kranjac, eno izmed najbolj vidnih in najuspešnejših režiserk mlajše generacije. Njene predstave so s samosvojim gledališkim jezikom, raziskovalno naravnanostjo in družbenimi temami prepričale premnoge žirije pomembnih gledaliških festivalov kot sta to na primer Borštnikovo srečanje in mednarodni festival Bitef. V oddaji boste izvedeli, kako Nina Rajić Kranjac razmišlja o ustvarjalnem procesu, času in prostoru v gledališču. Vabljeni k poslušanju!
Mini teater, ljubko, majhno gledališče na eni izmed najlepših ulic v središču Ljubljane letos praznuje 25 let delovanja. Leta 1999 sta ga ustanovila Robert Waltl in Ivica Buljan z namenom, da bi okrepila ustvarjanje v postdramskem gledališču in gledališču za mlado občinstvo. Letno si predstave Mini teatra ogleda več kot 25.000 gledalcev, v četrt stoletja pa so tam skupno uprizorili kar 151 predstav. Gosta tokratne oddaje Oder sta ustanovitelja tega gledališča, Robert Waltl in Ivica Buljan.
Mini teater, ljubko, majhno gledališče na eni izmed najlepših ulic v središču Ljubljane letos praznuje 25 let delovanja. Leta 1999 sta ga ustanovila Robert Waltl in Ivica Buljan z namenom, da bi okrepila ustvarjanje v postdramskem gledališču in gledališču za mlado občinstvo. Letno si predstave Mini teatra ogleda več kot 25.000 gledalcev, v četrt stoletja pa so tam skupno uprizorili kar 151 predstav. Gosta tokratne oddaje Oder sta ustanovitelja tega gledališča, Robert Waltl in Ivica Buljan.
Pisanje v sklopu delavnic dramskega pisanja je v zadnjem času eden od stalno navzočih in vse bolj priljubljenih pristopov snovanja izvirnega dramskega besedila. O prednostih tovrstnega ustvarjanja, pomenu za avtorice in avtorje, pa tudi o izkušnji mentoriranja in vprašanju avtorstva se pogovarjamo z dramatičarko, dramaturginjo in mentorico delavnic dramskega pisanja Simono Hamer.
Pisanje v sklopu delavnic dramskega pisanja je v zadnjem času eden od stalno navzočih in vse bolj priljubljenih pristopov snovanja izvirnega dramskega besedila. O prednostih tovrstnega ustvarjanja, pomenu za avtorice in avtorje, pa tudi o izkušnji mentoriranja in vprašanju avtorstva se pogovarjamo z dramatičarko, dramaturginjo in mentorico delavnic dramskega pisanja Simono Hamer.
Krpanje nevidnega je projekt Ivane Müller in Bojane Kunst. Gre za serijo javnih intervencij, performansov, kolektivnih akcij, s katerimi umetnici skušata vzpostaviti povezave med različnimi resničnostmi mesta, opozoriti na moč lokalnih skupnosti, ki tvorijo mesto, in navsezadnje ustvariti imaginarni zemljevid pokrpanega, »popravljenega« mesta. Projekt in predstava sta bila del nedavno končanega festivala Mladi levi, Bojana Kunst pa ju predstavlja v tokratni oddaji Oder. Foto: Nada Žgank
Krpanje nevidnega je projekt Ivane Müller in Bojane Kunst. Gre za serijo javnih intervencij, performansov, kolektivnih akcij, s katerimi umetnici skušata vzpostaviti povezave med različnimi resničnostmi mesta, opozoriti na moč lokalnih skupnosti, ki tvorijo mesto, in navsezadnje ustvariti imaginarni zemljevid pokrpanega, »popravljenega« mesta. Projekt in predstava sta bila del nedavno končanega festivala Mladi levi, Bojana Kunst pa ju predstavlja v tokratni oddaji Oder. Foto: Nada Žgank
Ravnateljica Slovenskega narodnega gledališča Drama Ljubljana Vesna Jurca Tadel v tokratnem pogovoru spregovori o svoji repertoarni politiki, o izzivih vodenja osrednje slovenske gledališke hiše in aktualne selitve ob obnovi Drame na novo lokacijo.
Ravnateljica Slovenskega narodnega gledališča Drama Ljubljana Vesna Jurca Tadel v tokratnem pogovoru spregovori o svoji repertoarni politiki, o izzivih vodenja osrednje slovenske gledališke hiše in aktualne selitve ob obnovi Drame na novo lokacijo.
V oddaji gostimo Tiborja Miheliča Syeda, kulturologa, glasbenika, nekdanjega direktorja Slovenskega mladinskega gledališča in trenutnega direktorja Kina Šiška. V oddaji se bomo posvetili delovanju in razvoju Slovenskega mladinskega gledališča v obdobju, ko je bil Tibor Mihelič Syed njegov direktor, premišljevali o vlogi tega gledališča v prejšnjih sezonah in danes ter se spraševali, kakšna je pravzaprav vloga direktorja gledališča z javnim repertoarjem in stalnim igralskim ansamblom, ki pa se po vsebini še vedno razlikuje od klasičnega dramskega gledališkega programa. Vabljeni k poslušanju! Foto Sandi Fišer, Mediaspeed
V oddaji gostimo Tiborja Miheliča Syeda, kulturologa, glasbenika, nekdanjega direktorja Slovenskega mladinskega gledališča in trenutnega direktorja Kina Šiška. V oddaji se bomo posvetili delovanju in razvoju Slovenskega mladinskega gledališča v obdobju, ko je bil Tibor Mihelič Syed njegov direktor, premišljevali o vlogi tega gledališča v prejšnjih sezonah in danes ter se spraševali, kakšna je pravzaprav vloga direktorja gledališča z javnim repertoarjem in stalnim igralskim ansamblom, ki pa se po vsebini še vedno razlikuje od klasičnega dramskega gledališkega programa. Vabljeni k poslušanju! Foto Sandi Fišer, Mediaspeed
Kitajska opera se razlikuje od naše zahodne tradicije, saj pogosto vključuje tudi akrobacijo in značilno mimiko, poleg glasbenih in dramskih učinkov pa posebne pomene vnašajo tudi barve in prepoznavni liki. Med mnogimi različicami in oblikami je najbolj uveljavljena pekinška opera, ki temelji na več sto ali celo tisoč let stari dediščini, zgodbe pa govorijo o vojaških in političnih nasprotjih. O kitajski operi se je Magda Tušar leta 2022 pogovarjala s sinologinjo Mino Grčar. Foto: Pixabay
Kitajska opera se razlikuje od naše zahodne tradicije, saj pogosto vključuje tudi akrobacijo in značilno mimiko, poleg glasbenih in dramskih učinkov pa posebne pomene vnašajo tudi barve in prepoznavni liki. Med mnogimi različicami in oblikami je najbolj uveljavljena pekinška opera, ki temelji na več sto ali celo tisoč let stari dediščini, zgodbe pa govorijo o vojaških in političnih nasprotjih. O kitajski operi se je Magda Tušar leta 2022 pogovarjala s sinologinjo Mino Grčar. Foto: Pixabay
Z arheologom dr. Božidarjem Slapšakom se pogovarjamo o antičnem gledališču, njegovi monumentalni arhitekturi, prelomnih tehničnih rešitvah ter družbenih in kulturnih ozadjih. Pred leti je v kraju Tespije v srednjegrški pokrajini Beociji, sicer v okviru skupnega projekta leidenske univerze, odkril del mestnega obzidja in zarisal v prostor lokacijo nekdanjega gledališča. Dr. Slapšaka je leta 2019 pred mikrofonom povabila Magda Tušar. Foto: Pixabay
Z arheologom dr. Božidarjem Slapšakom se pogovarjamo o antičnem gledališču, njegovi monumentalni arhitekturi, prelomnih tehničnih rešitvah ter družbenih in kulturnih ozadjih. Pred leti je v kraju Tespije v srednjegrški pokrajini Beociji, sicer v okviru skupnega projekta leidenske univerze, odkril del mestnega obzidja in zarisal v prostor lokacijo nekdanjega gledališča. Dr. Slapšaka je leta 2019 pred mikrofonom povabila Magda Tušar. Foto: Pixabay
6. julija letos je minilo 100 let od rojstva gledališke igralke, režiserke, publicistke in prevajalke Drage Ahačič, preminule leta 2022. Rodila se je v Črnomlju, se nato šolala v Ljubljani, po kapitulaciji Italije pa je leta 1943 odšla v partizane. Tam se je kot članica kulturno-propagandnih skupin srečala z odrom in nastopanjem. O svojih gledaliških začetkih na osvobojenem ozemlju, nadaljevanju gledališke kariere, bivanju v Parizu in pozneje svojemu delovanju na polju pedagoškega dela v Pionirskem domu je leta 2003 pripovedovala Vidi Curk.
6. julija letos je minilo 100 let od rojstva gledališke igralke, režiserke, publicistke in prevajalke Drage Ahačič, preminule leta 2022. Rodila se je v Črnomlju, se nato šolala v Ljubljani, po kapitulaciji Italije pa je leta 1943 odšla v partizane. Tam se je kot članica kulturno-propagandnih skupin srečala z odrom in nastopanjem. O svojih gledaliških začetkih na osvobojenem ozemlju, nadaljevanju gledališke kariere, bivanju v Parizu in pozneje svojemu delovanju na polju pedagoškega dela v Pionirskem domu je leta 2003 pripovedovala Vidi Curk.
Merce Cunningham, je bil eden najvplivnejših koreografov 20. stoletja. Bil je prvi, ki je zagovarjal tezo, da lahko ples obstaja neodvisno od glasbe. Ples je razumel kot avtonomno, abstraktno umetnost, ki ne govori o ničemer drugem kot o samem sebi. V oddaji Oder je o znamenitem umetniku spregovorila dramaturginja in plesna teoretičarka Andreja Kopač.
Merce Cunningham, je bil eden najvplivnejših koreografov 20. stoletja. Bil je prvi, ki je zagovarjal tezo, da lahko ples obstaja neodvisno od glasbe. Ples je razumel kot avtonomno, abstraktno umetnost, ki ne govori o ničemer drugem kot o samem sebi. V oddaji Oder je o znamenitem umetniku spregovorila dramaturginja in plesna teoretičarka Andreja Kopač.
V oddaji Oder lahko slišite pogovor s plesalko in koreografinjo Kajo Lin Jagodič Avguštin. Diplomantka Konservatorija za glasbo in balet se je našla predvsem v sodobni plesni zvrsti in ustvarila več samostojnih avtorskih predstav. Meni, da je ples nekaj najbolj naravnega in da se mu moramo enostavno prepustiti.
V oddaji Oder lahko slišite pogovor s plesalko in koreografinjo Kajo Lin Jagodič Avguštin. Diplomantka Konservatorija za glasbo in balet se je našla predvsem v sodobni plesni zvrsti in ustvarila več samostojnih avtorskih predstav. Meni, da je ples nekaj najbolj naravnega in da se mu moramo enostavno prepustiti.
V začetku letošnjega leta je minilo 110 let od rojstva Vitomila Zupana, slovenskega pisatelja, pesnika, dramatika, prevajalca. Ob tej priložnosti bomo v oddaji Oder spregovorili o Zupanovi dramatiki. »Zupan vidi dramatiko kot prostor, ki mu skozi dramske osebe omogoča premišljevanja in sopostavljanja različnih življenjskih principov. Njegove osebe so vedno individualisti, posamezniki, kolektivizem mu je tuj, pri čemer ga ves čas zanima, kaj je bistvo človeka, kaj je na dnu, ambivalentnost znotraj človeka, njegova temna in svetla stran, angel in žival, zato prikazuje eksistencialno skrajno zaostrene situacije, v katerih se dramska oseba odloča med dobrim in zlim, med željo in močjo.« Tako med drugim zapiše dr. Mateja Pezdirc Bartol, ki je Zupanovo dramatiko raziskovala skozi prizmo oblakov in pištol. Pred mikrofon jo je pred devetimi leti povabila Staša Grahek. Vabimo vas k poslušanju! na fotografiji: z razstave ob 100-letnici rojstva Vitomila Zupana, Slovenski gledališki inštitut 2014, vir:slogi.si
V začetku letošnjega leta je minilo 110 let od rojstva Vitomila Zupana, slovenskega pisatelja, pesnika, dramatika, prevajalca. Ob tej priložnosti bomo v oddaji Oder spregovorili o Zupanovi dramatiki. »Zupan vidi dramatiko kot prostor, ki mu skozi dramske osebe omogoča premišljevanja in sopostavljanja različnih življenjskih principov. Njegove osebe so vedno individualisti, posamezniki, kolektivizem mu je tuj, pri čemer ga ves čas zanima, kaj je bistvo človeka, kaj je na dnu, ambivalentnost znotraj človeka, njegova temna in svetla stran, angel in žival, zato prikazuje eksistencialno skrajno zaostrene situacije, v katerih se dramska oseba odloča med dobrim in zlim, med željo in močjo.« Tako med drugim zapiše dr. Mateja Pezdirc Bartol, ki je Zupanovo dramatiko raziskovala skozi prizmo oblakov in pištol. Pred mikrofon jo je pred devetimi leti povabila Staša Grahek. Vabimo vas k poslušanju! na fotografiji: z razstave ob 100-letnici rojstva Vitomila Zupana, Slovenski gledališki inštitut 2014, vir:slogi.si
»Ob razpadu Avstro-Ogrske monarhije, 22. novembra 1918, so se v Ljubljano vrnili vojaki, ki so oslepeli na bojiščih. Tri mesece kasneje so imeli prvi gledališki nastop.« Datirano s koncem prve svetovne vojne se začenja opis in popis gledališke dejavnosti slepih in slabovidnih v Sloveniji. V témo se je poglobil Dušar Brešar in popisal vso gledališko dejavnost nekaj več kot enega stoletja. Vabimo vas k poslušanju! fotografija iz predstave A. Nicolai: Oh, te nore ženske, režija Alenka Bole Vrabec, zasebni arhiv Dušana Brešarja
»Ob razpadu Avstro-Ogrske monarhije, 22. novembra 1918, so se v Ljubljano vrnili vojaki, ki so oslepeli na bojiščih. Tri mesece kasneje so imeli prvi gledališki nastop.« Datirano s koncem prve svetovne vojne se začenja opis in popis gledališke dejavnosti slepih in slabovidnih v Sloveniji. V témo se je poglobil Dušar Brešar in popisal vso gledališko dejavnost nekaj več kot enega stoletja. Vabimo vas k poslušanju! fotografija iz predstave A. Nicolai: Oh, te nore ženske, režija Alenka Bole Vrabec, zasebni arhiv Dušana Brešarja
Predstava Konec sveta v treh dejanjih režiserke Selme Spahić, ki je nastala v koprodukciji Zagrebškega gledališča mladih, Beograjskega dramskega gledališča, Slovenskega narodnega gledališča Maribor in festivala Borštnikovo srečanje, tam je bila tudi premierno uprizorjena, je združila dramska besedila Kristine Kegljen, Katje Gorečan in Tijane Grumić ter na odru razgrnila različne oblike ekonomskega, družinskega in institucionalnega nasilja, žal še kako prisotnega v sodobni družbi. O tem, kako so ustvarjalke iz Hrvaške, Srbije in Slovenije na odru iz različnih regionalnih perspektiv tematizirale nasilje nad ženskami, so spregovorile Selma Spahić, režiserka predstave, Katja Gorečan, avtorica slovenskega besedila in igralki v predstavi: Rina Pleteršek in Špela Setničar. Vabljeni k poslušanju!
Predstava Konec sveta v treh dejanjih režiserke Selme Spahić, ki je nastala v koprodukciji Zagrebškega gledališča mladih, Beograjskega dramskega gledališča, Slovenskega narodnega gledališča Maribor in festivala Borštnikovo srečanje, tam je bila tudi premierno uprizorjena, je združila dramska besedila Kristine Kegljen, Katje Gorečan in Tijane Grumić ter na odru razgrnila različne oblike ekonomskega, družinskega in institucionalnega nasilja, žal še kako prisotnega v sodobni družbi. O tem, kako so ustvarjalke iz Hrvaške, Srbije in Slovenije na odru iz različnih regionalnih perspektiv tematizirale nasilje nad ženskami, so spregovorile Selma Spahić, režiserka predstave, Katja Gorečan, avtorica slovenskega besedila in igralki v predstavi: Rina Pleteršek in Špela Setničar. Vabljeni k poslušanju!
V ljubljanskem parku Tivoli se v sredo, 19. junija začenja 13. festival radikalnih teles Spider. Kritično pronicljivi mednarodni umetniški festival, ki v Slovenijo pripelje najaktualnejša imena evropske sodobno-plesne scene, bo v treh dneh skupno ponudil 27 dogodkov, poleg plesnih predstav in performansov se obetajo še filmske projekcije, koncert, DJ-seti ter t.i. radikalni pogovori o perečih družbenih temah. Festival letos poteka z geslom Brneči algoritmi jate. V oddaji Oder gostimo direktorja festivala Žigo Predana in umetniškega vodjo Mateja Kejžarja.
V ljubljanskem parku Tivoli se v sredo, 19. junija začenja 13. festival radikalnih teles Spider. Kritično pronicljivi mednarodni umetniški festival, ki v Slovenijo pripelje najaktualnejša imena evropske sodobno-plesne scene, bo v treh dneh skupno ponudil 27 dogodkov, poleg plesnih predstav in performansov se obetajo še filmske projekcije, koncert, DJ-seti ter t.i. radikalni pogovori o perečih družbenih temah. Festival letos poteka z geslom Brneči algoritmi jate. V oddaji Oder gostimo direktorja festivala Žigo Predana in umetniškega vodjo Mateja Kejžarja.
Spremljevalni program 59. festivala Borštnikovo srečanje ponuja tudi dve razstavi gledaliških fotografij – Damjana Švarca v Umetnostni galeriji Maribor in Toneta Stojka v Medetaži SNG Maribor. Ob tej priložnosti je Slovenski gledališki inštitut pripravil pogovor o gledališki fotografiji. O pomenu in nastajanju te podzvrsti fotografije, se je z obema ustvarjalcema pogovarjala muzejska svetovalka v Umetnostni galeriji Maribor Breda Kolar Sluga. Bredo Kolar Sluga in Damjana Švarca je pred mikrofon povabila Aleksandra Saška Gruden. Vabimo vas k poslušanju! na fotografiji: Dušan Jovanović, Kdo to poje Sizifa, SNG Drama Ljubljana, premiera 12. 1. 1997. Foto: Tone Stojko; vir: SLOGI.
Spremljevalni program 59. festivala Borštnikovo srečanje ponuja tudi dve razstavi gledaliških fotografij – Damjana Švarca v Umetnostni galeriji Maribor in Toneta Stojka v Medetaži SNG Maribor. Ob tej priložnosti je Slovenski gledališki inštitut pripravil pogovor o gledališki fotografiji. O pomenu in nastajanju te podzvrsti fotografije, se je z obema ustvarjalcema pogovarjala muzejska svetovalka v Umetnostni galeriji Maribor Breda Kolar Sluga. Bredo Kolar Sluga in Damjana Švarca je pred mikrofon povabila Aleksandra Saška Gruden. Vabimo vas k poslušanju! na fotografiji: Dušan Jovanović, Kdo to poje Sizifa, SNG Drama Ljubljana, premiera 12. 1. 1997. Foto: Tone Stojko; vir: SLOGI.
Vili Ravnjak, dramaturg, umetniški vodja, pedagog, dramatik in teoretik je bil skoraj štiri desetletja tesno povezan z mariborskim Talijinim hramom. V njem je bil dva mandata tudi umetniški vodja. Dolgo in podrobno pa je raziskoval tudi njegovo zgodovino, ki jo je po nekaj že prej izdanih publikacijah lani strnil in izdal v knjigi Talijin hram v Mariboru pri Založbi Pivec. V drugem delu pogovora se posvečamo Ravnjakovi poklicni poti, povezani z mariborskim gledališčem. Vabimo vas k poslušanju! foto: Jure Eržen, www.zenmeditacija.si
Vili Ravnjak, dramaturg, umetniški vodja, pedagog, dramatik in teoretik je bil skoraj štiri desetletja tesno povezan z mariborskim Talijinim hramom. V njem je bil dva mandata tudi umetniški vodja. Dolgo in podrobno pa je raziskoval tudi njegovo zgodovino, ki jo je po nekaj že prej izdanih publikacijah lani strnil in izdal v knjigi Talijin hram v Mariboru pri Založbi Pivec. V drugem delu pogovora se posvečamo Ravnjakovi poklicni poti, povezani z mariborskim gledališčem. Vabimo vas k poslušanju! foto: Jure Eržen, www.zenmeditacija.si
Vili Ravnjak je doštudiral dramaturgijo, vendar je širil in razvejal njeno polje v več smereh. Težko bi bilo našteti njegove številne aktivnosti, povezane z gledališčem. Povod za pogovor v oddaji Oder je lanski izid njegove knjige z naslovom Talijin hram v Mariboru. Prav na zgodovino mariborskega gledališča s specifičnim zgodovinskim ozadjem se bo osredotočil prvi del pogovora z njim. V njem je preživel skoraj štiri desetletja kot dramaturg in dvakratni umetniški vodja. Oddajo je pripravila in vodila Vilma Štritof. Vabimo vas k poslušanju! na fotografiji: naslovnica knjige Talijin hram v Mariboru, izdala: založba Pivec, izsek
Vili Ravnjak je doštudiral dramaturgijo, vendar je širil in razvejal njeno polje v več smereh. Težko bi bilo našteti njegove številne aktivnosti, povezane z gledališčem. Povod za pogovor v oddaji Oder je lanski izid njegove knjige z naslovom Talijin hram v Mariboru. Prav na zgodovino mariborskega gledališča s specifičnim zgodovinskim ozadjem se bo osredotočil prvi del pogovora z njim. V njem je preživel skoraj štiri desetletja kot dramaturg in dvakratni umetniški vodja. Oddajo je pripravila in vodila Vilma Štritof. Vabimo vas k poslušanju! na fotografiji: naslovnica knjige Talijin hram v Mariboru, izdala: založba Pivec, izsek
Koncert za rojstni dan. Tako so v Narodnem gledališču Nova Gorica poimenovali nedeljski komično-glasbeni večer, kot sta si ga zamislila Tereza Gregorič in Jakob Šfiligoj ob praznovanju 30-letnice sedanje stavbe gledališča in 20-letnice statusa narodnega gledališča. Trinajst igralcev ansambla, vseh tudi izvrstnih pevcev, je nastopilo z interpretacijo uglasbenih besedil iz že uprizorjenih predstav, kot so Čarovnik iz Oza, Beraška opera, Rokovnjači, Pašjon, Tutošomato, Tridesetletnice, Realisti in mnoge druge. Avtor aranžmajev je Anže Vrabec. Hkrati si je mogoče v rotundi gledališča ogledati razstavo tridesetih gledaliških fotografij novogoriških predstav iz obdobja od 1994 do 2023. Avtorji fotografij so Foto atelje Pavšič Zavadlav, Peter Uhan, Urška Boljkovac, Manja Zore, Jaka Varmuž, Blaž Erzetič in Mankica Kranjec. O zgodovini in pomenu SNG Nova Gorica pa tudi o praznovanju se z direktorico gledališča Mirjam Drnovšček pogovarja Tadeja Krečič.
Koncert za rojstni dan. Tako so v Narodnem gledališču Nova Gorica poimenovali nedeljski komično-glasbeni večer, kot sta si ga zamislila Tereza Gregorič in Jakob Šfiligoj ob praznovanju 30-letnice sedanje stavbe gledališča in 20-letnice statusa narodnega gledališča. Trinajst igralcev ansambla, vseh tudi izvrstnih pevcev, je nastopilo z interpretacijo uglasbenih besedil iz že uprizorjenih predstav, kot so Čarovnik iz Oza, Beraška opera, Rokovnjači, Pašjon, Tutošomato, Tridesetletnice, Realisti in mnoge druge. Avtor aranžmajev je Anže Vrabec. Hkrati si je mogoče v rotundi gledališča ogledati razstavo tridesetih gledaliških fotografij novogoriških predstav iz obdobja od 1994 do 2023. Avtorji fotografij so Foto atelje Pavšič Zavadlav, Peter Uhan, Urška Boljkovac, Manja Zore, Jaka Varmuž, Blaž Erzetič in Mankica Kranjec. O zgodovini in pomenu SNG Nova Gorica pa tudi o praznovanju se z direktorico gledališča Mirjam Drnovšček pogovarja Tadeja Krečič.
Letos praznuje 30-letnico delovanja Društvo za sodobni ples Slovenije. Ustanovljeno je bilo maja leta 1994, pobude za ustanovitev takšnega društva pa so se pojavile že sredi 80. let. Njegova prva predsednica je bila Ksenija Hribar. Društvo deluje kot strokovno društvo aktivnih ustvarjalcev sodobnega plesa na nacionalnem nivoju in si od vsega začetka prizadeva za strokovno utemeljeno sodelovanje z odgovornimi institucijami v Sloveniji v procesu sprejemanja odločitev, ki se tičejo področja sodobnega plesa. Razvija in podpira dejavnosti za razvoj teorije, kritike in zgodovinjenja sodobnega plesa, organizira javna predavanja, okrogle mize, delavnice in sodeluje pri različnih manifestacijah doma in v tujini. Podpira dejavnosti za vzpostavitev ustreznih ustanov za izobraževanje in druge institucionalne, prostorske in kadrovske infrastrukture za sodobni ples pri nas. Ob 30-letnici Društva za sodobni ples Slovenije sta se povabilu pred mikrofon odzvala člana upravnega odbora Teja Reba in Rok Vevar. Vabimo vas k poslušanju! Svetovni dan plesa 2024, foto: Nada Žgank
Letos praznuje 30-letnico delovanja Društvo za sodobni ples Slovenije. Ustanovljeno je bilo maja leta 1994, pobude za ustanovitev takšnega društva pa so se pojavile že sredi 80. let. Njegova prva predsednica je bila Ksenija Hribar. Društvo deluje kot strokovno društvo aktivnih ustvarjalcev sodobnega plesa na nacionalnem nivoju in si od vsega začetka prizadeva za strokovno utemeljeno sodelovanje z odgovornimi institucijami v Sloveniji v procesu sprejemanja odločitev, ki se tičejo področja sodobnega plesa. Razvija in podpira dejavnosti za razvoj teorije, kritike in zgodovinjenja sodobnega plesa, organizira javna predavanja, okrogle mize, delavnice in sodeluje pri različnih manifestacijah doma in v tujini. Podpira dejavnosti za vzpostavitev ustreznih ustanov za izobraževanje in druge institucionalne, prostorske in kadrovske infrastrukture za sodobni ples pri nas. Ob 30-letnici Društva za sodobni ples Slovenije sta se povabilu pred mikrofon odzvala člana upravnega odbora Teja Reba in Rok Vevar. Vabimo vas k poslušanju! Svetovni dan plesa 2024, foto: Nada Žgank
V bolognjskem gledališču Arena del sole, nacionalnega gledališča Emilila – Romagna, je bila 18. aprila premierno uprizorjena predstava Sveta Ivana Klavniška. Malo manj kot sto let po nastanku Brechtovega komada, je to prva deloma tudi slovenska uprizoritev Svete Ivane Klavniške, saj je med koproducenti tudi Slovensko mladinsko gledališče, od koder prihaja del igralske zasedbe. Predstavo sta zasnovala Agata Tomšič in Davide Sacco, člana kolektiva ErosAntEros, ki ima domicil v Raveni. Z njima smo se pogovarjali o njunem dosedanjem gledališkem delu v Italiji in na mednarodnem podiju, o Sveti Ivani Klavniški ter prihajajočem festivalu Polis, ki ga prav tako vodita. Vabimo vas k poslušanju! foto: Daniela Neri
V bolognjskem gledališču Arena del sole, nacionalnega gledališča Emilila – Romagna, je bila 18. aprila premierno uprizorjena predstava Sveta Ivana Klavniška. Malo manj kot sto let po nastanku Brechtovega komada, je to prva deloma tudi slovenska uprizoritev Svete Ivane Klavniške, saj je med koproducenti tudi Slovensko mladinsko gledališče, od koder prihaja del igralske zasedbe. Predstavo sta zasnovala Agata Tomšič in Davide Sacco, člana kolektiva ErosAntEros, ki ima domicil v Raveni. Z njima smo se pogovarjali o njunem dosedanjem gledališkem delu v Italiji in na mednarodnem podiju, o Sveti Ivani Klavniški ter prihajajočem festivalu Polis, ki ga prav tako vodita. Vabimo vas k poslušanju! foto: Daniela Neri
Na letošnjih 32. Dnevih komedije, ki so bili konec februarja v Celju, je slavila predstava Paradiž v izvedbi SLG Celje in režiji italijanskega režiserja Matea Spiazzija, in sicer tako po izboru občinstva kot po izboru strokovne žirije. Predstava bo meseca maja še na sporedu gledališča, zato bomo v tokratni oddaji Oder ponovili pogovor, ki ga je režiserjem Mateom Spiazzijem nekaj dni pred premiero, decembra 2023, posnela Ana Rozman.
Na letošnjih 32. Dnevih komedije, ki so bili konec februarja v Celju, je slavila predstava Paradiž v izvedbi SLG Celje in režiji italijanskega režiserja Matea Spiazzija, in sicer tako po izboru občinstva kot po izboru strokovne žirije. Predstava bo meseca maja še na sporedu gledališča, zato bomo v tokratni oddaji Oder ponovili pogovor, ki ga je režiserjem Mateom Spiazzijem nekaj dni pred premiero, decembra 2023, posnela Ana Rozman.
Marinka Poštrak je gledališka ustvarjalka, dramaturginja, ki je v zadnjih dveh desetletjih in pol scela prenovila in odločilno zaznamovala Prešernovo gledališče Kranj. S svojo vizijo je tlakovala pot gledališču, ki živi, diha in se kritično angažirano odziva na družbo iz katere raste. Najsi bo to mesto Kranj, Slovenija, Evropa, svet. Njen mandat vodje umetniškega oddelka se je v Prešernovem gledališču pred dvema letoma iztekel. Na sklepni slovesnosti 54. Tedna slovenske drame, je Marinka Poštrak prejela nagrado Vladimirja Kralja za življenjsko delo, ki jo podeljuje Društvo gledaliških kritikov in teatrologov Slovenije. Pred mikrofon smo jo povabili v oddaji Oder, oddaji o sočasnem gledališču. Vabimo vas k poslušanju pogovora o snovanju kritičnega gledališča, vetru demitizacije, igralskem ansamblu kot stebru in identiteti gledališča in še mnogočem. foto: Nada Žgank, osebni arhiv Marinke Poštrak
Marinka Poštrak je gledališka ustvarjalka, dramaturginja, ki je v zadnjih dveh desetletjih in pol scela prenovila in odločilno zaznamovala Prešernovo gledališče Kranj. S svojo vizijo je tlakovala pot gledališču, ki živi, diha in se kritično angažirano odziva na družbo iz katere raste. Najsi bo to mesto Kranj, Slovenija, Evropa, svet. Njen mandat vodje umetniškega oddelka se je v Prešernovem gledališču pred dvema letoma iztekel. Na sklepni slovesnosti 54. Tedna slovenske drame, je Marinka Poštrak prejela nagrado Vladimirja Kralja za življenjsko delo, ki jo podeljuje Društvo gledaliških kritikov in teatrologov Slovenije. Pred mikrofon smo jo povabili v oddaji Oder, oddaji o sočasnem gledališču. Vabimo vas k poslušanju pogovora o snovanju kritičnega gledališča, vetru demitizacije, igralskem ansamblu kot stebru in identiteti gledališča in še mnogočem. foto: Nada Žgank, osebni arhiv Marinke Poštrak
Trilogijo stripovskih upodobitev dramskih besedil je v slovenskem jeziku izdal Slovenski gledališki inštitut, v slovaškem in poljskem pa sorodni inštituciji iz Bratislave in Varšave. Poudarek projekta je na kulturno-umetnostni vzgoji v srednjih šolah, kaže pa se kot uspešna sinergija umetnostnih jezikov, na eni strani besednega, dramskega in na drugi likovnega, stripovskega. V studio smo povabili avtorja stripa Kralj Ubu ali Poljaki, Cirila Horjaka alias Dr. Horowitza in Sandro Jenko, vodjo pedagoških programov v Slovenskem gledališkem inštitutu. Vabimo vas k poslušanju! vir foto: slogi.si
Trilogijo stripovskih upodobitev dramskih besedil je v slovenskem jeziku izdal Slovenski gledališki inštitut, v slovaškem in poljskem pa sorodni inštituciji iz Bratislave in Varšave. Poudarek projekta je na kulturno-umetnostni vzgoji v srednjih šolah, kaže pa se kot uspešna sinergija umetnostnih jezikov, na eni strani besednega, dramskega in na drugi likovnega, stripovskega. V studio smo povabili avtorja stripa Kralj Ubu ali Poljaki, Cirila Horjaka alias Dr. Horowitza in Sandro Jenko, vodjo pedagoških programov v Slovenskem gledališkem inštitutu. Vabimo vas k poslušanju! vir foto: slogi.si
Tudi na letošnjem Kavč festivalu, ki je potekal med 18. in 24. marcem v Ljubljani in drugih krajih, je gostovala slovaška lutkovna umetnica Katarina Cakova, z umetniškim imenom Katanari. Že več kot desetletje se ukvarja z avtorskim lutkovnim gledališčem, za vsako predstavo ima po en potovalni kovček, format avditorija, ki ji je najbliže, je karseda majhen in intimen. Predstava Cabinet Alive! je zasnovana kot niz prizorov, ki jih naseljujejo različne človeške podobe ter v živa bitja spremenjeni predmeti, ki odigrajo izsek vsak iz svojega življenja, kot si ga je zamislila umetnica. Množica drobnih, na pogled krhkih predmetov in lutk, tako kot lutkovna poetika Katanari, ki stavi na bližino z gledalci, nežne melodije, ki prihajajo iz glasbenih skrinjic, duhovite razrešitve kompleksnih življenjskih situacij, nam prikaže vzpone in padce človeškega vsakdana. Domišljena in obrtno dodelana lutkovna animacija in dramaturgija gledalce popeljeta v čarobni svet. Po predstavi je Katanari povedala nekaj o bitjih, ki so odigrala svoje vloge v predstavi in odgovorila na nekaj vprašanj. Vabimo vas k poslušanju! iz predstave Cabinet Alive!, foto: zasebni arhiv
Tudi na letošnjem Kavč festivalu, ki je potekal med 18. in 24. marcem v Ljubljani in drugih krajih, je gostovala slovaška lutkovna umetnica Katarina Cakova, z umetniškim imenom Katanari. Že več kot desetletje se ukvarja z avtorskim lutkovnim gledališčem, za vsako predstavo ima po en potovalni kovček, format avditorija, ki ji je najbliže, je karseda majhen in intimen. Predstava Cabinet Alive! je zasnovana kot niz prizorov, ki jih naseljujejo različne človeške podobe ter v živa bitja spremenjeni predmeti, ki odigrajo izsek vsak iz svojega življenja, kot si ga je zamislila umetnica. Množica drobnih, na pogled krhkih predmetov in lutk, tako kot lutkovna poetika Katanari, ki stavi na bližino z gledalci, nežne melodije, ki prihajajo iz glasbenih skrinjic, duhovite razrešitve kompleksnih življenjskih situacij, nam prikaže vzpone in padce človeškega vsakdana. Domišljena in obrtno dodelana lutkovna animacija in dramaturgija gledalce popeljeta v čarobni svet. Po predstavi je Katanari povedala nekaj o bitjih, ki so odigrala svoje vloge v predstavi in odgovorila na nekaj vprašanj. Vabimo vas k poslušanju! iz predstave Cabinet Alive!, foto: zasebni arhiv
Tudi tokrat se srečujejo poti odrskih desk in radijske igre. S ponovitvijo oddaje Skozi glas in njegove podobe, Panoptikum glasov Radka Poliča Raca, se poklanjamo režiserju Igorju Likarju, ki je pred kratkim prejel nagrado za življenjsko delo, ki jo podeljuje Radiotelevizija Slovenija. Likar in Polič sta bila tesna umetniška sodelavca, ki sta skupaj ustvarila nekaj monumentalnih radijskih stvaritev. Z njo se prav tako še enkrat spomnimo izjemnega igralca, čigar gledališke stvaritve ostajajo v spominih in dokumentih, radijske pa včasih oddaljene le en klik na naših spletnih straneh. Odlomke iz radijskih iger in oddaj: Ivan Mrak: Spoved lučnim bratom, Dušan Jovanović: Don Juan na psu, Igor Likar: Brisanje resničnosti, Drago Jančar: Disident Arnož in njegovi, Goran Gluvić: Smrt Majakovskega, Aleš Berger: Dadaizem, Kabaret Volatire, Lirika Daneta Zajca in Drago Jančar: Halštat, je povezovalo besedilo režiserja Igorja Likarja, ki je skupaj z Radkom Poličem Racem in drugimi umetniškimi sodelavci ustvaril omenjena radijska dela. Brala sta Maja Šumej in Jure Franko, glasbena oprema Darja Hlavka Godina. Oddajo je leta 2009 posnel Mirko Marinšek, režiral Igor Likar, redaktorica Ingrid Kovač Brus.
Tudi tokrat se srečujejo poti odrskih desk in radijske igre. S ponovitvijo oddaje Skozi glas in njegove podobe, Panoptikum glasov Radka Poliča Raca, se poklanjamo režiserju Igorju Likarju, ki je pred kratkim prejel nagrado za življenjsko delo, ki jo podeljuje Radiotelevizija Slovenija. Likar in Polič sta bila tesna umetniška sodelavca, ki sta skupaj ustvarila nekaj monumentalnih radijskih stvaritev. Z njo se prav tako še enkrat spomnimo izjemnega igralca, čigar gledališke stvaritve ostajajo v spominih in dokumentih, radijske pa včasih oddaljene le en klik na naših spletnih straneh. Odlomke iz radijskih iger in oddaj: Ivan Mrak: Spoved lučnim bratom, Dušan Jovanović: Don Juan na psu, Igor Likar: Brisanje resničnosti, Drago Jančar: Disident Arnož in njegovi, Goran Gluvić: Smrt Majakovskega, Aleš Berger: Dadaizem, Kabaret Volatire, Lirika Daneta Zajca in Drago Jančar: Halštat, je povezovalo besedilo režiserja Igorja Likarja, ki je skupaj z Radkom Poličem Racem in drugimi umetniškimi sodelavci ustvaril omenjena radijska dela. Brala sta Maja Šumej in Jure Franko, glasbena oprema Darja Hlavka Godina. Oddajo je leta 2009 posnel Mirko Marinšek, režiral Igor Likar, redaktorica Ingrid Kovač Brus.
Žirija je med 24 deli, ki so letos prispela na natečaj za nagrado Slavka Gruma, za najboljše izbrala štiri – Prva beseda je mama dramatičarke Tjaše Mislej, Nezakonske matere dramatičarke in scenaristke Ize Strehar, Budnost zimskega jutra gledališkega režiserja Daniela Daya Škufce in delo Najboljša evropska predstava, ki sta ga skupaj napisala bosanski režiser Haris Pašović in Marko Bratuš, umetniški vodja SNG Nova Gorica. Še preden bo 9. aprila, na sklepni slovesnosti 54. Tedna slovenske drame znano, kdo bo nagrado Slavka Gruma prejel, smo v studio povabili avtorici in avtorja nominiranih del, iskali stične točke med njihovimi deli, pretresali položaj sodobne slovenske dramatike in razmišljali o odnosu med besedilom in uprizoritvijo.
Žirija je med 24 deli, ki so letos prispela na natečaj za nagrado Slavka Gruma, za najboljše izbrala štiri – Prva beseda je mama dramatičarke Tjaše Mislej, Nezakonske matere dramatičarke in scenaristke Ize Strehar, Budnost zimskega jutra gledališkega režiserja Daniela Daya Škufce in delo Najboljša evropska predstava, ki sta ga skupaj napisala bosanski režiser Haris Pašović in Marko Bratuš, umetniški vodja SNG Nova Gorica. Še preden bo 9. aprila, na sklepni slovesnosti 54. Tedna slovenske drame znano, kdo bo nagrado Slavka Gruma prejel, smo v studio povabili avtorici in avtorja nominiranih del, iskali stične točke med njihovimi deli, pretresali položaj sodobne slovenske dramatike in razmišljali o odnosu med besedilom in uprizoritvijo.
Z Alešem Janom, radijskim in gledališkim režiserjem, predavateljem na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo ter zaslužnim profesorjem Univerze v Ljubljani, se danes še globlje potapljamo v poetike radijske igre, mednarodna sodelovanja, potovanja in festivale, sodelovanja z drugimi ustvarjalci in študenti. V prvem delu pogovora je Aleš Jan več povedal o uprizarjanju starejših besedil v radijski igri, danes pa vas za uvod vabimo, da prisluhnete odlomku iz Brižinskih spomenikov, podrobneje, interpretaciji slovenskega jezika izpred tisoč in več let, ki jo je za radijsko igro prispeval Tine Logar, slovenski dialektolog in jezikoslovec. Vabimo vas k poslušanju! foto: Aleš Jan, osebni arhiv
Z Alešem Janom, radijskim in gledališkim režiserjem, predavateljem na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo ter zaslužnim profesorjem Univerze v Ljubljani, se danes še globlje potapljamo v poetike radijske igre, mednarodna sodelovanja, potovanja in festivale, sodelovanja z drugimi ustvarjalci in študenti. V prvem delu pogovora je Aleš Jan več povedal o uprizarjanju starejših besedil v radijski igri, danes pa vas za uvod vabimo, da prisluhnete odlomku iz Brižinskih spomenikov, podrobneje, interpretaciji slovenskega jezika izpred tisoč in več let, ki jo je za radijsko igro prispeval Tine Logar, slovenski dialektolog in jezikoslovec. Vabimo vas k poslušanju! foto: Aleš Jan, osebni arhiv
Dolgoletni sodelavec Aleš Jan je radijski in gledališki režiser, ki je na takratni Radio Ljubljana prišel že kot otroški igralec v radijskih igrah in recitacijah. Svojo pot je nadaljeval kot režiser in urednik Uredništva igranega programa in v dolgoletni karieri ustvaril veliko množino radijskih iger, za katere je prejel mnogotere nagrade na festivalih v Evropi in širše in drugih radijskih oddaj. Ob tem je režiral po slovenskih gledaliških in opernih hišah ter predaval radijsko režijo na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo. Je tudi zaslužni profesor Univerze v Ljubljani. Po njegovi bogati umetniški in uredniški poti bomo potovali skozi drobce pripovedi in odlomkov iz radijskih iger: Lovrenc Marušič – pater Romuald, Aleš Jan: Škofjeloški pasijon, Svetlana Makarovič: Mrtvec pride po ljubico – radijsko upodobitev v izvirniku in v islandskem jeziku ter Ivan Cankar: Hlapci, z igralsko bravuro Staneta Severja. Vabimo vas k poslušanju! foto: Aleš Jan, osebni arhiv
Dolgoletni sodelavec Aleš Jan je radijski in gledališki režiser, ki je na takratni Radio Ljubljana prišel že kot otroški igralec v radijskih igrah in recitacijah. Svojo pot je nadaljeval kot režiser in urednik Uredništva igranega programa in v dolgoletni karieri ustvaril veliko množino radijskih iger, za katere je prejel mnogotere nagrade na festivalih v Evropi in širše in drugih radijskih oddaj. Ob tem je režiral po slovenskih gledaliških in opernih hišah ter predaval radijsko režijo na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo. Je tudi zaslužni profesor Univerze v Ljubljani. Po njegovi bogati umetniški in uredniški poti bomo potovali skozi drobce pripovedi in odlomkov iz radijskih iger: Lovrenc Marušič – pater Romuald, Aleš Jan: Škofjeloški pasijon, Svetlana Makarovič: Mrtvec pride po ljubico – radijsko upodobitev v izvirniku in v islandskem jeziku ter Ivan Cankar: Hlapci, z igralsko bravuro Staneta Severja. Vabimo vas k poslušanju! foto: Aleš Jan, osebni arhiv
Prebrati zvočno knjigo je za igralko ali igralca poklicni izziv. A vseeno je drugače, ko posname svojo lastno biografijo. Tokrat govorimo o gledališki in filmski igralki Jožici Avbelj, med drugim prejemnici Borštnikovega prstana za življenjsko delo. Njeno življenje je v biografskem romanu Joži opisala dramaturginja, publicistka in urednica Petra Pogorevc, zdaj pa je po tej knjigi izšla zvočnica, ki je plod sodelovanja ZKP RTV Slovenija, Arsovega igranega programa in založbe Beletrina, režirala jo je Špela Kravogel. Poslušamo jo lahko tudi v Odprti knjigi na Arsu vsak delovnik ob 19. uri. Pogovor na predstavitvi je vodila Kaja Novosel. Foto: Žiga Bratoš
Prebrati zvočno knjigo je za igralko ali igralca poklicni izziv. A vseeno je drugače, ko posname svojo lastno biografijo. Tokrat govorimo o gledališki in filmski igralki Jožici Avbelj, med drugim prejemnici Borštnikovega prstana za življenjsko delo. Njeno življenje je v biografskem romanu Joži opisala dramaturginja, publicistka in urednica Petra Pogorevc, zdaj pa je po tej knjigi izšla zvočnica, ki je plod sodelovanja ZKP RTV Slovenija, Arsovega igranega programa in založbe Beletrina, režirala jo je Špela Kravogel. Poslušamo jo lahko tudi v Odprti knjigi na Arsu vsak delovnik ob 19. uri. Pogovor na predstavitvi je vodila Kaja Novosel. Foto: Žiga Bratoš
Igralka Mirjam Korbar je članica Mestnega gledališča ljubljanskega že vso svojo profesionalno kariero od leta 1987. Preigrala je celo vrsto pretežno nosilnih vlog klasičnega in sodobnega repertoarja. Njena gledališka iniciacija pa je zaznamovana s Tespisovim vozom, mariborskim mladim gledališčem Prve gimnazije pod vodstvom Tomaža Pandurja. Večkrat je bila nagrajena za vloge v gledališču in na filmu, gledališka javnost in gledalci pa si jo zapomnimo po zmeraj premišljenih, prepričljivih in natančno izdelanih vlogah. V pogovoru z Vilmo Štritof sta spregovorili o njeni igralski poti, o Mestnem gledališču ljubljanskem, predvsem pa o njenem dojemanju, ustvarjanju vlog in gledališča. Vabimo vas k poslušanju! na fotografiji Mirjam Korbar kot Yerma v predstavi F. G. Lorca: Yerma, rež. Zvone Šedlbauer, MGL, 1994/95, foto: Tone Stojko
Igralka Mirjam Korbar je članica Mestnega gledališča ljubljanskega že vso svojo profesionalno kariero od leta 1987. Preigrala je celo vrsto pretežno nosilnih vlog klasičnega in sodobnega repertoarja. Njena gledališka iniciacija pa je zaznamovana s Tespisovim vozom, mariborskim mladim gledališčem Prve gimnazije pod vodstvom Tomaža Pandurja. Večkrat je bila nagrajena za vloge v gledališču in na filmu, gledališka javnost in gledalci pa si jo zapomnimo po zmeraj premišljenih, prepričljivih in natančno izdelanih vlogah. V pogovoru z Vilmo Štritof sta spregovorili o njeni igralski poti, o Mestnem gledališču ljubljanskem, predvsem pa o njenem dojemanju, ustvarjanju vlog in gledališča. Vabimo vas k poslušanju! na fotografiji Mirjam Korbar kot Yerma v predstavi F. G. Lorca: Yerma, rež. Zvone Šedlbauer, MGL, 1994/95, foto: Tone Stojko
Prejšnji teden smo odprli zakladnico zgodovine slovenskih uprizoritvenih umetnosti, ki so med letoma 1966 in 2006 prekinjale s tradicijo, kot v svoji knjigi piše dr. Barbara Orel. Po tem, ko smo se posvetili prvemu desetletju omenjenega obdobja, tokrat prisluhnimo začetku poglavja Multimedijsko gledališče, ki ga bo uvedel pogovor z Barbaro Orel. na fotografiji: Pupilija, papa Pupilo pa Pupilčki - rekonstrukcija, foto: Nada Žgank/osebni arhiv
Prejšnji teden smo odprli zakladnico zgodovine slovenskih uprizoritvenih umetnosti, ki so med letoma 1966 in 2006 prekinjale s tradicijo, kot v svoji knjigi piše dr. Barbara Orel. Po tem, ko smo se posvetili prvemu desetletju omenjenega obdobja, tokrat prisluhnimo začetku poglavja Multimedijsko gledališče, ki ga bo uvedel pogovor z Barbaro Orel. na fotografiji: Pupilija, papa Pupilo pa Pupilčki - rekonstrukcija, foto: Nada Žgank/osebni arhiv
Pred kratkim je izšla knjiga Prekinitve s tradicijo v slovenskih uprizoritvenih umetnostih med letoma 1966 in 2006 dr. Barbare Orel, teatrologinje in predavateljice na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo Univerze v Ljubljani. Vabimo vas, da prisluhnete pogovoru z avtorico in poglavju Gledališče in skupnost.
Pred kratkim je izšla knjiga Prekinitve s tradicijo v slovenskih uprizoritvenih umetnostih med letoma 1966 in 2006 dr. Barbare Orel, teatrologinje in predavateljice na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo Univerze v Ljubljani. Vabimo vas, da prisluhnete pogovoru z avtorico in poglavju Gledališče in skupnost.
Na večer pred kulturnim praznikom, bo v Cankarjevem domu v Ljubljani že tradicionalna Prešernova proslava, na kateri bodo podelili najvišja priznanja v umetnosti. Umetniški del proslave režira slovenski koreograf Edward Clug, v sklopu prireditve bodo uprizorili tudi krajšo verzijo njegovega baleta Povodni mož, ki se opira na slovensko mitologijo in pesniško zapuščino Franceta Prešerna. Avtor glasbe je skladatelj Milko Lazar, ki je Ani Rozman zaupal več o samem ustvarjalnem procesu pisanja baletne glasbe. Na fotografiji je prizor iz baletne predstave Povodni mož. Foto: SNG Maribor / Tiberiu Marta
Na večer pred kulturnim praznikom, bo v Cankarjevem domu v Ljubljani že tradicionalna Prešernova proslava, na kateri bodo podelili najvišja priznanja v umetnosti. Umetniški del proslave režira slovenski koreograf Edward Clug, v sklopu prireditve bodo uprizorili tudi krajšo verzijo njegovega baleta Povodni mož, ki se opira na slovensko mitologijo in pesniško zapuščino Franceta Prešerna. Avtor glasbe je skladatelj Milko Lazar, ki je Ani Rozman zaupal več o samem ustvarjalnem procesu pisanja baletne glasbe. Na fotografiji je prizor iz baletne predstave Povodni mož. Foto: SNG Maribor / Tiberiu Marta
Alja Lobnik, direktorica zavoda Maska, in Pia Brezavšček, glavna urednica revije Maska, sta soukurirali cikel YUFU, ki se je januarja odvil v Stari mestni elektrarni – Elektro Ljubljana in v ustvarjalnem laboratoriju Krater v Ljubljani. Cikel YUFU je nadaljevanje večletnega projekta, ki je namenjen preizpraševanju termina jugofuturizem. Sokuratorki sta k sodelovanju povabili več umetnic in umetnikov, ki so premišljevali o tem, kako iz jugoslovanske dediščine črpati emancipatorni potencial za prihodnost, ne da bi pri tem zapadli v (jugo)nostalgijo. Vabljeni k poslušanju! foto: arhiv Maska
Alja Lobnik, direktorica zavoda Maska, in Pia Brezavšček, glavna urednica revije Maska, sta soukurirali cikel YUFU, ki se je januarja odvil v Stari mestni elektrarni – Elektro Ljubljana in v ustvarjalnem laboratoriju Krater v Ljubljani. Cikel YUFU je nadaljevanje večletnega projekta, ki je namenjen preizpraševanju termina jugofuturizem. Sokuratorki sta k sodelovanju povabili več umetnic in umetnikov, ki so premišljevali o tem, kako iz jugoslovanske dediščine črpati emancipatorni potencial za prihodnost, ne da bi pri tem zapadli v (jugo)nostalgijo. Vabljeni k poslušanju! foto: arhiv Maska
“Melkijad, kaj je to neprecenljiva dediščina?” Citiramo napis, ki ga je na družbenih omrežjih zapisal Tomato Košir, grafični oblikovec in prejemnik nagrade Prešernovega sklada za leto 2024, ob slovesu Jurija Součka, prejšnji teden. V spomin vélikemu gledališkemu, filmskemu in radijskemu ter televizijskemu igralcu se danes poklanjamo z Dokumentarno radijsko igro Igra. Igrati. Gledališče., ki jo je Petra Tanko v sodelovanju z Jurijem Součkom pripravila ob njegovi 70-letnici, leta 1999. Odlomke iz kantate Mladost, radijskih iger, poezij ter televizijske oddaje, povezuje Součkova bogata in duhovita pripoved. Vabimo vas k poslušanju! foto: Luka Dekleva, 1999, zasebni arhiv
“Melkijad, kaj je to neprecenljiva dediščina?” Citiramo napis, ki ga je na družbenih omrežjih zapisal Tomato Košir, grafični oblikovec in prejemnik nagrade Prešernovega sklada za leto 2024, ob slovesu Jurija Součka, prejšnji teden. V spomin vélikemu gledališkemu, filmskemu in radijskemu ter televizijskemu igralcu se danes poklanjamo z Dokumentarno radijsko igro Igra. Igrati. Gledališče., ki jo je Petra Tanko v sodelovanju z Jurijem Součkom pripravila ob njegovi 70-letnici, leta 1999. Odlomke iz kantate Mladost, radijskih iger, poezij ter televizijske oddaje, povezuje Součkova bogata in duhovita pripoved. Vabimo vas k poslušanju! foto: Luka Dekleva, 1999, zasebni arhiv
Bogomila Kravos je doktorica literarnih ved, teatrologinja in samostojna raziskovalka. Vse svoje življenje je dejavna na polju slovenske kulture v Trstu, tako na raziskovalnem, kritiškem kot ustanoviteljskem in organizacijskem področju. Med drugim je temeljito raziskala in popisala je zgodovino gledališkega ustvarjanja na tržaškem, in je v naši oddaji nastopila pred kratkim, ko smo se poklonili spominu na Štefko Drolc, ki je svoje formativno igralsko obdobje preživela prav v Trstu, in sicer med letoma 1948 in 1958. Ob tej priložnosti nam je Bogomila Kravos povedala tudi nekaj več o tem obdobju tržaškega gledališča. Tudi tokratna oddaja je deloma nastala v sodelovanju z Ano Perne, teatrologinjo in kustosinjo v Slovenskem gledališkem inštitutu – Gledališkem muzeju. Vabimo vas k poslušanju! na fotografiji: Carlo Goldoni, Primorske zdrahe, Slovensko narodno gledališče za Tržaško ozemlje, režija: Jože Babič in Modest Sancin, premiera: 2. 7. 1955. Vir fotografije: Ikonoteka SLOGI – Gledališki muzej. (Ambientalna postavitev.), izsek
Bogomila Kravos je doktorica literarnih ved, teatrologinja in samostojna raziskovalka. Vse svoje življenje je dejavna na polju slovenske kulture v Trstu, tako na raziskovalnem, kritiškem kot ustanoviteljskem in organizacijskem področju. Med drugim je temeljito raziskala in popisala je zgodovino gledališkega ustvarjanja na tržaškem, in je v naši oddaji nastopila pred kratkim, ko smo se poklonili spominu na Štefko Drolc, ki je svoje formativno igralsko obdobje preživela prav v Trstu, in sicer med letoma 1948 in 1958. Ob tej priložnosti nam je Bogomila Kravos povedala tudi nekaj več o tem obdobju tržaškega gledališča. Tudi tokratna oddaja je deloma nastala v sodelovanju z Ano Perne, teatrologinjo in kustosinjo v Slovenskem gledališkem inštitutu – Gledališkem muzeju. Vabimo vas k poslušanju! na fotografiji: Carlo Goldoni, Primorske zdrahe, Slovensko narodno gledališče za Tržaško ozemlje, režija: Jože Babič in Modest Sancin, premiera: 2. 7. 1955. Vir fotografije: Ikonoteka SLOGI – Gledališki muzej. (Ambientalna postavitev.), izsek
Izraz »male umetnosti« se je v germanski jezikovni različici kleinkunst pojavil v 60. letih minulega stoletja na Nizozemskem, in označeval gledališko umetnost, ki se je ozirala stran od dramskih predlog in četrte stene. Zaznamuje jih ostra in neposredna družbena kritičnost, njihovo najmočnejše orodje je humor. Žanri, ki jih pojem male umetnosti združuje, obsegajo kabaret, improvizacijsko gledališče, novo burlesko, grotesko, stand-up, sodobni cirkus, klovnovstvo, intervencije v javni prostor in ulično gledališče ter dregovske, kvirovske in druge scenske dogodke. Ob knjigi Kaj je tu tako malega?, metodologije beleženja malih umetnosti, ki je izšla ob lanski izdaji festivala Platforma malih umetnosti v produkciji zavoda Emanat, se bomo o malih umetnostih pogovarjali z dr. Zalo Dobovšek, teatrologinjo, raziskovalko, predavateljico in Metodom Zupanom, novinarjem, kritikom, performerjem, ki je skupaj z Mašo Radi Buh souredil pričujoči zbornik. Vabimo vas k poslušanju! foto: Tatovi podob predstavljajo: Mad Jakale v filmu, ki ga nismo videli, foto: Nada Žgank, emanat.si
Izraz »male umetnosti« se je v germanski jezikovni različici kleinkunst pojavil v 60. letih minulega stoletja na Nizozemskem, in označeval gledališko umetnost, ki se je ozirala stran od dramskih predlog in četrte stene. Zaznamuje jih ostra in neposredna družbena kritičnost, njihovo najmočnejše orodje je humor. Žanri, ki jih pojem male umetnosti združuje, obsegajo kabaret, improvizacijsko gledališče, novo burlesko, grotesko, stand-up, sodobni cirkus, klovnovstvo, intervencije v javni prostor in ulično gledališče ter dregovske, kvirovske in druge scenske dogodke. Ob knjigi Kaj je tu tako malega?, metodologije beleženja malih umetnosti, ki je izšla ob lanski izdaji festivala Platforma malih umetnosti v produkciji zavoda Emanat, se bomo o malih umetnostih pogovarjali z dr. Zalo Dobovšek, teatrologinjo, raziskovalko, predavateljico in Metodom Zupanom, novinarjem, kritikom, performerjem, ki je skupaj z Mašo Radi Buh souredil pričujoči zbornik. Vabimo vas k poslušanju! foto: Tatovi podob predstavljajo: Mad Jakale v filmu, ki ga nismo videli, foto: Nada Žgank, emanat.si
O ansambelski igri v Slovenskem mladinskem gledališču, o tem, kaj v sebi nosi pisatelj ali pisateljica in drugih razmislekih o gledališču in svetu, je pred mikrofonom oddaje Oder pripovedovala Draga Potočnjak. Vabimo vas k poslušanju 2. dela pogovora z igralko, dramsko pisateljico, pedagoginjo, ki meni, da mora biti umetnost vselej angažirana. fotografija iz predstave Vsi junaki zbrani, SMG, sez. 2014/15, foto: Miha Fras
O ansambelski igri v Slovenskem mladinskem gledališču, o tem, kaj v sebi nosi pisatelj ali pisateljica in drugih razmislekih o gledališču in svetu, je pred mikrofonom oddaje Oder pripovedovala Draga Potočnjak. Vabimo vas k poslušanju 2. dela pogovora z igralko, dramsko pisateljico, pedagoginjo, ki meni, da mora biti umetnost vselej angažirana. fotografija iz predstave Vsi junaki zbrani, SMG, sez. 2014/15, foto: Miha Fras
Draga Potočnjak je igralka, dramska pisateljica, aktivistka. V Slovenskem mladinskem gledališču je bila zaposlena od konca študija na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo do upokojitve pred nekaj meseci. Ob tem je sodelovala z drugimi slovenskimi gledališči in ustvarila je nekaj vidnih vlog v filmih. Kljub formalnim spremembam ostaja na odru Slovenskega mladinskega gledališča aktivna umetnica. Odrske deske pa jo spremljajo tudi zunaj konkretnih gledaliških prostorov, saj se že od začetka devetdesetih let prejšnjega stoletja pa se posveča tudi pisanju dramatike. Številne njene drame so bile uprizorjene v slovenskih gledališčih, pa tudi zunaj naših meja, zanje pa je prejela tudi več nagrad, med njimi Grumovo nagrado za najboljše slovensko besedilo, za dramo Za naše mlade dame. V tem obdobju je napisala tudi več deset radijskih iger, ki so bile predvajane na naših programih. V svojem pisateljskem delu Draga Potočnjak mnogokrat razkriva dogajanja znotraj zidov poškodovanih družin, odrski izziv pa ji prinaša družbeno in socialno angažirano gledališče. Vabimo vas k poslušanju! Na fotografiji: Vito Weis in Draga Potočnjak v predstavi Krize, r. Žiga Divjak, SMG, sezona 2022/23, foto: Matej Povše, izsek
Draga Potočnjak je igralka, dramska pisateljica, aktivistka. V Slovenskem mladinskem gledališču je bila zaposlena od konca študija na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo do upokojitve pred nekaj meseci. Ob tem je sodelovala z drugimi slovenskimi gledališči in ustvarila je nekaj vidnih vlog v filmih. Kljub formalnim spremembam ostaja na odru Slovenskega mladinskega gledališča aktivna umetnica. Odrske deske pa jo spremljajo tudi zunaj konkretnih gledaliških prostorov, saj se že od začetka devetdesetih let prejšnjega stoletja pa se posveča tudi pisanju dramatike. Številne njene drame so bile uprizorjene v slovenskih gledališčih, pa tudi zunaj naših meja, zanje pa je prejela tudi več nagrad, med njimi Grumovo nagrado za najboljše slovensko besedilo, za dramo Za naše mlade dame. V tem obdobju je napisala tudi več deset radijskih iger, ki so bile predvajane na naših programih. V svojem pisateljskem delu Draga Potočnjak mnogokrat razkriva dogajanja znotraj zidov poškodovanih družin, odrski izziv pa ji prinaša družbeno in socialno angažirano gledališče. Vabimo vas k poslušanju! Na fotografiji: Vito Weis in Draga Potočnjak v predstavi Krize, r. Žiga Divjak, SMG, sezona 2022/23, foto: Matej Povše, izsek
Štefka Drolc, velika slovenska igralka, predstavnica takoimenovane moderne igre, se je v Ponikvi pri Šentjurju rodila 22. decembra 1923. Ob skorajšnji 100. obletnici njenega rojstva smo v njen spomin pripravili posebno oddajo Oder, ki naj še enkrat osvetli velike dosežke igralke, ki je za vselej zaznamovala slovensko gledališče in film. Pripravili smo jo v sodelovanju Tretjega programa Radia Slovenija, Programa Ars in Slovenskega gledališkega inštituta – Gledališkega muzeja. Igralska umetniška pot Štefke Drolc se je začela v mariborski Drami, se nadaljevala in neizbrisen pečat vtisnila v Slovensko stalno gledališče v Trstu, večji del umetniškega angažmaja pa je udejanjila v Slovenskem narodnem gledališču Drama Ljubljana. Njeno ustvarjanje je bilo z roko v roki povezano z velikani slovenske, evropske in ameriške dramatike 20. stoletja. Oddajo začenjamo z odlomkom iz poetične drame Voranc, Daneta Zajca, ko je v uprizoritvi v režiji Mileta Koruna v ljubljanski Drami v sezoni 1979/80 ob njej nastopil Polde Bibič. na fotografiji: Štefka Drolc kot Catherine Sloperjeva v: Henry James – Ruth in Augustus Goetz, Dedinja, r. Jože Babič, SNG za tržaško ozemlje, 1951/52. Vir fotografije: Ikonoteka SLOGI – Gledališki muzej, izsek
Štefka Drolc, velika slovenska igralka, predstavnica takoimenovane moderne igre, se je v Ponikvi pri Šentjurju rodila 22. decembra 1923. Ob skorajšnji 100. obletnici njenega rojstva smo v njen spomin pripravili posebno oddajo Oder, ki naj še enkrat osvetli velike dosežke igralke, ki je za vselej zaznamovala slovensko gledališče in film. Pripravili smo jo v sodelovanju Tretjega programa Radia Slovenija, Programa Ars in Slovenskega gledališkega inštituta – Gledališkega muzeja. Igralska umetniška pot Štefke Drolc se je začela v mariborski Drami, se nadaljevala in neizbrisen pečat vtisnila v Slovensko stalno gledališče v Trstu, večji del umetniškega angažmaja pa je udejanjila v Slovenskem narodnem gledališču Drama Ljubljana. Njeno ustvarjanje je bilo z roko v roki povezano z velikani slovenske, evropske in ameriške dramatike 20. stoletja. Oddajo začenjamo z odlomkom iz poetične drame Voranc, Daneta Zajca, ko je v uprizoritvi v režiji Mileta Koruna v ljubljanski Drami v sezoni 1979/80 ob njej nastopil Polde Bibič. na fotografiji: Štefka Drolc kot Catherine Sloperjeva v: Henry James – Ruth in Augustus Goetz, Dedinja, r. Jože Babič, SNG za tržaško ozemlje, 1951/52. Vir fotografije: Ikonoteka SLOGI – Gledališki muzej, izsek
Plesalca in koreografa Branka Potočana ni potrebno posebej predstavljati. Spomnimo: na slovenski sceni sodobnega plesa je prisoten že od leta 1994 in v tem času je ustvaril blizu 40 avtorskih predstav, tako solov kot z večjimi zasedbami in sodeloval z različnimi režiserji v večini slovenskih institucionalnih gledališč. Za svoje delo je prejel več nagrad doma in na tujem. Poleg plesnega in koreografskega dela vodi tudi festival Rdeči revirji, ki se je v dvajsetih letih iz Hrastnika razširil na vse Zasavje, deluje kot pedagog na področju sodobnega plesa ter organizira delavnice sodobnega cirkusa in druga usposabljanja. Za plesno poetiko Branka Potočana je značilen liričen in melanholičen pristop, ki ga svetlí z odtenki humorja. Svoj plesni odrski jezik prepleta z elementi sodobnih cirkuških praks, v zadnjem času pa se posveča raziskovanju specifičnih negledaliških prostorov. Po dobrem desetletju ga je pred mikrofon povabila Petra Tanko. Vabimo vas k poslušanju! foto: Roman Šipič, vitkar.si/po-sledeh.spomina/
Plesalca in koreografa Branka Potočana ni potrebno posebej predstavljati. Spomnimo: na slovenski sceni sodobnega plesa je prisoten že od leta 1994 in v tem času je ustvaril blizu 40 avtorskih predstav, tako solov kot z večjimi zasedbami in sodeloval z različnimi režiserji v večini slovenskih institucionalnih gledališč. Za svoje delo je prejel več nagrad doma in na tujem. Poleg plesnega in koreografskega dela vodi tudi festival Rdeči revirji, ki se je v dvajsetih letih iz Hrastnika razširil na vse Zasavje, deluje kot pedagog na področju sodobnega plesa ter organizira delavnice sodobnega cirkusa in druga usposabljanja. Za plesno poetiko Branka Potočana je značilen liričen in melanholičen pristop, ki ga svetlí z odtenki humorja. Svoj plesni odrski jezik prepleta z elementi sodobnih cirkuških praks, v zadnjem času pa se posveča raziskovanju specifičnih negledaliških prostorov. Po dobrem desetletju ga je pred mikrofon povabila Petra Tanko. Vabimo vas k poslušanju! foto: Roman Šipič, vitkar.si/po-sledeh.spomina/