Iskanje
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Oder, oddaja o sočasnem gledališču, želi podrobno in čim bolj celostno spremljati in predstavljati trenutno domače gledališko dogajanje. Prav tako izpostavlja tudi pomembnejša mednarodna gledališka gibanja ter gostovanja tujih gledaliških skupin ali umetnikov pri nas. Ustvarjanje oddaje je aktualno in raziskovalno. ODER se srečuje s produkcijo slovenskih institucionalnih gledaliških hiš, neodvisne scene, plesnim gledališčem, opero ter mejnimi uprizoritvenimi praksami. Vključuje pregled sočasnih premier, pogovore z ustvarjalci, pregled festivalskega dogajanja in napoved pomembnejših prihodnjih dogodkov. Pogledamo tudi, kje gostujejo domači gledališčniki.
Avtor: Petra Tanko
V Slovenskem ljudskem gledališču Celje je trenutno na ogled predstava Paradiž, katere avtor je italijanski režiser Mateo Spiazzi. Dogajanje je postavljeno v slovenski dom starejših občanov v manjšem slovenskem kraju. Posebnost predstave so gledališke maske, ki jih igralci nosijo ves čas predstave. Mateo Spiazzi ni neznanec slovenskih odrov. Doslej je režiral že kar nekaj predstav v ljubljanskem in mariborskem lutkovnem gledališču in za svoje delo prejel več nagrad in priznanj. Specializiran je za delo z maskami. Podobne predstave, kot je Paradiž, je režiral že po vsem svetu, zdaj pa je to gledališko poetiko prvič predstavil v SLG Celje. Z režiserjem se je nekaj dni pred premiero pogovarjala Ana Rozman.
V Slovenskem ljudskem gledališču Celje je trenutno na ogled predstava Paradiž, katere avtor je italijanski režiser Mateo Spiazzi. Dogajanje je postavljeno v slovenski dom starejših občanov v manjšem slovenskem kraju. Posebnost predstave so gledališke maske, ki jih igralci nosijo ves čas predstave. Mateo Spiazzi ni neznanec slovenskih odrov. Doslej je režiral že kar nekaj predstav v ljubljanskem in mariborskem lutkovnem gledališču in za svoje delo prejel več nagrad in priznanj. Specializiran je za delo z maskami. Podobne predstave, kot je Paradiž, je režiral že po vsem svetu, zdaj pa je to gledališko poetiko prvič predstavil v SLG Celje. Z režiserjem se je nekaj dni pred premiero pogovarjala Ana Rozman.
Ob 100. obletnici rojstva Milana Butine, slikarja, likovnega teoretika in scenografa je v Slovenskem gledališkem inštitutu na ogled razstava o njegovem scenografskem opusu. V slovenskih gledališčih je ustvarjal v 50-ih in 60-ih letih prejšnjega stoletja, na razstavi iz zbirk Inštituta pa so, poleg makete, njegovih slikarskega stojala, trinožnika in barv, na ogled njegove scenske skice oziroma scenografski osnutki. Ti odražajo tako razvoj avtorjevega likovnega jezika kot razumevanja ploskve in prostora in njunih razmerij. Po razstavi smo se sprehodili s kustosinjo mag. Teo Rogelj. Vabimo vas k poslušanju! na sliki. Sofokles, Kralj Edip, neizvedeno, 1961. Scenografski osnutek: Milan Butina; vir: Ikonoteka SLOGI, izsek
Ob 100. obletnici rojstva Milana Butine, slikarja, likovnega teoretika in scenografa je v Slovenskem gledališkem inštitutu na ogled razstava o njegovem scenografskem opusu. V slovenskih gledališčih je ustvarjal v 50-ih in 60-ih letih prejšnjega stoletja, na razstavi iz zbirk Inštituta pa so, poleg makete, njegovih slikarskega stojala, trinožnika in barv, na ogled njegove scenske skice oziroma scenografski osnutki. Ti odražajo tako razvoj avtorjevega likovnega jezika kot razumevanja ploskve in prostora in njunih razmerij. Po razstavi smo se sprehodili s kustosinjo mag. Teo Rogelj. Vabimo vas k poslušanju! na sliki. Sofokles, Kralj Edip, neizvedeno, 1961. Scenografski osnutek: Milan Butina; vir: Ikonoteka SLOGI, izsek
V času, onkraj časa je naslov knjige, ki se retrospektivno vrača v desetletno obdobje obstoja mednarodnega festivala sodobnega plesa: Cofestivala, in ga, kot je razvidno iz podnaslova: plasti. Publikacija v obzir vzame kronologijo, kuratorske prakse, ustvarjalne in produkcijske kontekste, prostore in presečišča. Gostje oddaje so: Nika Arhar, ki je uredila knjižno izdajo, Dragana Alfirevič in Rok Vevar, ki festival tematsko in kuratorsko oblikujeta. V tem tednu se začne nova edicija festivala.
V času, onkraj časa je naslov knjige, ki se retrospektivno vrača v desetletno obdobje obstoja mednarodnega festivala sodobnega plesa: Cofestivala, in ga, kot je razvidno iz podnaslova: plasti. Publikacija v obzir vzame kronologijo, kuratorske prakse, ustvarjalne in produkcijske kontekste, prostore in presečišča. Gostje oddaje so: Nika Arhar, ki je uredila knjižno izdajo, Dragana Alfirevič in Rok Vevar, ki festival tematsko in kuratorsko oblikujeta. V tem tednu se začne nova edicija festivala.
Pred mikrofonom še gostimo Matejo Bučar, koreografinjo in plesalko, in se z njo pogovarjamo o sodobnoplesni umetnosti, ki jo ustvarja, v sodelovanju s plesalkami, plesalci, vizualnimi in zvočnimi umetniki in drugimi. O odkrivanju odrskih, gledaliških, galerijskih ali zunanjih prostorov in o poigravanju z njihovimi arhitekturnimi, slogovnimi in socialnimi danostmi in konvencijami; o novih in starih tehnologijah, ki služijo komuniciranju določenih zamisli ali sporočil z občinstvom; o posameznih delih in estetskih strategijah koreografskega opusa, ki ga je Mateja Bučar začela ustvarjati za začetku 90-ih let preteklega stoletja. Pogovor nadaljujemo in se s posebnim poudarkom osredotočamo na delo Zelena miza, nastalo leta 2015, o katerem je ob premierni uprizoritvi zgodovinski, filozofski in politični kontekst v svojem besedilu Koreografija za zeleno mizo prispevala Pia Brezavšček. Vabimo vas k poslušanju! foto: prizor iz urbane koreografije Zelena miza, izsek, vir: dum-club.si
Pred mikrofonom še gostimo Matejo Bučar, koreografinjo in plesalko, in se z njo pogovarjamo o sodobnoplesni umetnosti, ki jo ustvarja, v sodelovanju s plesalkami, plesalci, vizualnimi in zvočnimi umetniki in drugimi. O odkrivanju odrskih, gledaliških, galerijskih ali zunanjih prostorov in o poigravanju z njihovimi arhitekturnimi, slogovnimi in socialnimi danostmi in konvencijami; o novih in starih tehnologijah, ki služijo komuniciranju določenih zamisli ali sporočil z občinstvom; o posameznih delih in estetskih strategijah koreografskega opusa, ki ga je Mateja Bučar začela ustvarjati za začetku 90-ih let preteklega stoletja. Pogovor nadaljujemo in se s posebnim poudarkom osredotočamo na delo Zelena miza, nastalo leta 2015, o katerem je ob premierni uprizoritvi zgodovinski, filozofski in politični kontekst v svojem besedilu Koreografija za zeleno mizo prispevala Pia Brezavšček. Vabimo vas k poslušanju! foto: prizor iz urbane koreografije Zelena miza, izsek, vir: dum-club.si
Mateja Bučar je slovenska koreografija in plesalka, ki je svojo umetniško pot začela kot balerina v Operi in baletu SNG v Ljubljani, pozneje in vzporedno je bila članica Plesnega teatra Ljubljana. Baletno izobrazbo je pridobivala doma in v tujini, prav tako tehnike modernega in sodobnega plesa. Z letom 1992 stopi na samostojno umetniško pot koreografinje in plesalke. Od leta 1999 pod okriljem DUM, Društva umetnikov, so njena dela s področij sodobnega plesa in performansa uprizarjana v mednarodnem prostoru. Mateja Bučar je leta 2015 na Trinity Laban konservatoriju za glasbo in ples londonske univerze prejela doktorski naziv na področju teorije estetskih vprašanj v koreografskih praksah. Svoje umetniško delo ustvarja za različne notranje in zunanje ambiente. Več pa v pogovoru, ki ga bomo poslušali v dveh delih. Vabimo vas k poslušanju! fotografija iz predstave Rdeči čeveljci / Rdeči oktober, LGL, 2021, foto: Jaka Varmuž, www.dum-club.si
Mateja Bučar je slovenska koreografija in plesalka, ki je svojo umetniško pot začela kot balerina v Operi in baletu SNG v Ljubljani, pozneje in vzporedno je bila članica Plesnega teatra Ljubljana. Baletno izobrazbo je pridobivala doma in v tujini, prav tako tehnike modernega in sodobnega plesa. Z letom 1992 stopi na samostojno umetniško pot koreografinje in plesalke. Od leta 1999 pod okriljem DUM, Društva umetnikov, so njena dela s področij sodobnega plesa in performansa uprizarjana v mednarodnem prostoru. Mateja Bučar je leta 2015 na Trinity Laban konservatoriju za glasbo in ples londonske univerze prejela doktorski naziv na področju teorije estetskih vprašanj v koreografskih praksah. Svoje umetniško delo ustvarja za različne notranje in zunanje ambiente. Več pa v pogovoru, ki ga bomo poslušali v dveh delih. Vabimo vas k poslušanju! fotografija iz predstave Rdeči čeveljci / Rdeči oktober, LGL, 2021, foto: Jaka Varmuž, www.dum-club.si
»Prstan mora biti iz čistega zlata, težak je 24 gramov,…« se zamisli Branka Gombača spominja Tone Partljič. Do nedavnega je bila druga polovica oktobra v znamenju gledališkega praznovanja – v dolgoletnem rednem terminu je v Mariboru potekal festival Borštnikovo srečanje. Na njem se vsako leto podeljuje najvišje priznanje za življenjsko delo igralkam in igralcem v Sloveniji, Borštnikov prstan. Ob 50-letnici podeljevanja Borštnikovega prstana, leta 2020, sta v sodelovanju s Slovenskim gledališkim inštitutom – Gledališkim muzejem nastali oddaji, v katerih smo predstavili vse dotedanje prejemnice in prejemnike tega najvišjega odličja. Tokrat vam v oddaji Oder – 50 let Borštnikovega prstana, predstavljamo Prejemnice. Avtorici oddaje sta Ana Perne in Petra Tanko. Vabimo vas k poslušanju! na fotografiji: Vida Juvan in Elvira Kralj v: Joseph Kesselring, Arzenik in stare čipke, Drama SNG v Ljubljani, 1963/64. Foto: Vlastja Simončič. Vir: Ikonoteka SLOGI – Gledališki muzej.
»Prstan mora biti iz čistega zlata, težak je 24 gramov,…« se zamisli Branka Gombača spominja Tone Partljič. Do nedavnega je bila druga polovica oktobra v znamenju gledališkega praznovanja – v dolgoletnem rednem terminu je v Mariboru potekal festival Borštnikovo srečanje. Na njem se vsako leto podeljuje najvišje priznanje za življenjsko delo igralkam in igralcem v Sloveniji, Borštnikov prstan. Ob 50-letnici podeljevanja Borštnikovega prstana, leta 2020, sta v sodelovanju s Slovenskim gledališkim inštitutom – Gledališkim muzejem nastali oddaji, v katerih smo predstavili vse dotedanje prejemnice in prejemnike tega najvišjega odličja. Tokrat vam v oddaji Oder – 50 let Borštnikovega prstana, predstavljamo Prejemnice. Avtorici oddaje sta Ana Perne in Petra Tanko. Vabimo vas k poslušanju! na fotografiji: Vida Juvan in Elvira Kralj v: Joseph Kesselring, Arzenik in stare čipke, Drama SNG v Ljubljani, 1963/64. Foto: Vlastja Simončič. Vir: Ikonoteka SLOGI – Gledališki muzej.
Danes je pred nami obsežna monografija Gledališče Möderndorfer, v kateri se avtor, Vinko Möderndorfer, posveča 106 uprizoritvam, ki jih je režijsko zasnoval v dobrih štirih desetletjih režijskega ustvarjanja. Njegovi zapisi so karseda raznovrstni – od razmišljanj o značilnostih in odrskih zakonitostih posameznega žanra ali zvrsti gledališča, razčlemb posameznih dram, zabeležk o rojevanju in razvoju gledališč, do zelo osebno obarvanih krokijev o soustvarjalcih (igralcih, dramatikih, skladateljih, kostumografih in scenografih, dramaturgih, umetniških vodjih, fotografih …) ter do spominov in utrinkov z vaj in gledaliških anekdot. Tu so še uvodni esej dr. Blaža Lukana, intervjuji, odlomki iz gledaliških listov, seznam vseh Möderndorferjevih gledaliških režij s pripadajočimi zasedbami ter popis njegovega ustvarjanja na drugih umetniških področjih. Monografijo izpopolnjuje bogata slikovna oprema, največji del zavzemaj fotografije uprizoritev, umetnikov, dodane so še kostumografske in mizanscenske skice, plakati, likovna dela, ki so navdihnila katero izmed postavitev. Vsebinsko in vizualno bogata ter obsežna monografija v dveh delih je izhodišče za pogovor z Vinkom Möderndorferjem. Vabimo vas k poslušanju! foto: Žiga Koritnik, izsek, vir: mladinsko.com
Danes je pred nami obsežna monografija Gledališče Möderndorfer, v kateri se avtor, Vinko Möderndorfer, posveča 106 uprizoritvam, ki jih je režijsko zasnoval v dobrih štirih desetletjih režijskega ustvarjanja. Njegovi zapisi so karseda raznovrstni – od razmišljanj o značilnostih in odrskih zakonitostih posameznega žanra ali zvrsti gledališča, razčlemb posameznih dram, zabeležk o rojevanju in razvoju gledališč, do zelo osebno obarvanih krokijev o soustvarjalcih (igralcih, dramatikih, skladateljih, kostumografih in scenografih, dramaturgih, umetniških vodjih, fotografih …) ter do spominov in utrinkov z vaj in gledaliških anekdot. Tu so še uvodni esej dr. Blaža Lukana, intervjuji, odlomki iz gledaliških listov, seznam vseh Möderndorferjevih gledaliških režij s pripadajočimi zasedbami ter popis njegovega ustvarjanja na drugih umetniških področjih. Monografijo izpopolnjuje bogata slikovna oprema, največji del zavzemaj fotografije uprizoritev, umetnikov, dodane so še kostumografske in mizanscenske skice, plakati, likovna dela, ki so navdihnila katero izmed postavitev. Vsebinsko in vizualno bogata ter obsežna monografija v dveh delih je izhodišče za pogovor z Vinkom Möderndorferjem. Vabimo vas k poslušanju! foto: Žiga Koritnik, izsek, vir: mladinsko.com
Ob 50-letnici podeljevanja Borštnikovega prstana smo v sodelovanju s Slovenskim gledališkim inštitutom pripravili radijski diptih Prejemnice in Prejemniki Borštnikovega prstana. V oddaji 50 let Borštnikovega prstana – Prejemniki boste slišali odlomke iz najvidnejših stvaritev igralskih velikanov, kot so Vladimir Skrbinšek, prvi prejemnik Borštnikovega prstana, prek Berta Sotlarja, Borisa Kralja, Poldeta Bibiča, Jurija Součka, Radka Poliča Raca, do Borisa Cavazze in drugih izjemnih slovenskih gledaliških umetnikov. Diptih oddaj sta pripravili Ana Perne in Petra Tanko. Vabimo vas k poslušanju! na fotografiji: Janez Škof v: Emil Filipčič, Psiha, Slovensko mladinsko gledališče, 1993/94. Foto: Tone Stojko. Vir: Ikonoteka SLOGI – Gledališki muzej.
Ob 50-letnici podeljevanja Borštnikovega prstana smo v sodelovanju s Slovenskim gledališkim inštitutom pripravili radijski diptih Prejemnice in Prejemniki Borštnikovega prstana. V oddaji 50 let Borštnikovega prstana – Prejemniki boste slišali odlomke iz najvidnejših stvaritev igralskih velikanov, kot so Vladimir Skrbinšek, prvi prejemnik Borštnikovega prstana, prek Berta Sotlarja, Borisa Kralja, Poldeta Bibiča, Jurija Součka, Radka Poliča Raca, do Borisa Cavazze in drugih izjemnih slovenskih gledaliških umetnikov. Diptih oddaj sta pripravili Ana Perne in Petra Tanko. Vabimo vas k poslušanju! na fotografiji: Janez Škof v: Emil Filipčič, Psiha, Slovensko mladinsko gledališče, 1993/94. Foto: Tone Stojko. Vir: Ikonoteka SLOGI – Gledališki muzej.
»Nekje sem prebral, da traja življenje določene gledališke estetike, določenega gledališkega zagona, toliko kot traja življenje nekega psa. Približno deset let. Približno deset let traja gledališki dah.« Tako Vinko Möderndorfer, režiser, dramatik, pesnik, pisatelj in mislec začenja poglavje Življenje nekega psa, v knjigi Gledališče v ogledalu. Vabimo vas k poslušanju! foto: Žiga Koritnik, izsek, vir: https://veza.sigledal.org/
»Nekje sem prebral, da traja življenje določene gledališke estetike, določenega gledališkega zagona, toliko kot traja življenje nekega psa. Približno deset let. Približno deset let traja gledališki dah.« Tako Vinko Möderndorfer, režiser, dramatik, pesnik, pisatelj in mislec začenja poglavje Življenje nekega psa, v knjigi Gledališče v ogledalu. Vabimo vas k poslušanju! foto: Žiga Koritnik, izsek, vir: https://veza.sigledal.org/
Nova gledališka dvorana – manjšega formata – na gradu Turjak obiskovalce vabi k ogledu razstave Mejniki gledališke igre. Bogato in skrbno izbrano fotografsko in zvočno gradivo, videozapisi in odlomki iz pisnih virov sestavljajo novo, stalno razstavo Slovenskega gledališkega inštituta. Gledališki igri na Slovenskem se približuje kronološko, od baroka do danes; primerjalno, z različnimi uprizoritvami Cankarjevih likov: Jermana iz drame Hlapci in Helene iz besedila Za narodov blagor; razkriva iskanja gledaliških ustvarjalcev od 60. let preteklega stoletja do danes, in osvetljuje pedagoške pristope nekdanjih in današnjih predavateljev na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo UL. »Razstava Mejniki gledališke igre je nastala iz želje po približanju igralski umetnosti in si ne domišlja, da bo trdno zgrabila neujemljivo, kot tudi ne, da bo med mejnike zajela vsa raznovrstna pretekla igralska udejanjanja. Ponuditi želi izkušnjo občutenja gledališke igre. Zato je tudi pristop, ki ga ubira razstava, le eden izmed možnih,« je v uvodnem besedilu med drugim zapisala njena avtorica, Ana Perne, teatrologinja in kustosinja v Slovenskem gledališkem inštitutu. Skupaj z avtorico vas vabiva na radijski sprehod po razstavi Mejniki gledališke igre! foto: David Verlič
Nova gledališka dvorana – manjšega formata – na gradu Turjak obiskovalce vabi k ogledu razstave Mejniki gledališke igre. Bogato in skrbno izbrano fotografsko in zvočno gradivo, videozapisi in odlomki iz pisnih virov sestavljajo novo, stalno razstavo Slovenskega gledališkega inštituta. Gledališki igri na Slovenskem se približuje kronološko, od baroka do danes; primerjalno, z različnimi uprizoritvami Cankarjevih likov: Jermana iz drame Hlapci in Helene iz besedila Za narodov blagor; razkriva iskanja gledaliških ustvarjalcev od 60. let preteklega stoletja do danes, in osvetljuje pedagoške pristope nekdanjih in današnjih predavateljev na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo UL. »Razstava Mejniki gledališke igre je nastala iz želje po približanju igralski umetnosti in si ne domišlja, da bo trdno zgrabila neujemljivo, kot tudi ne, da bo med mejnike zajela vsa raznovrstna pretekla igralska udejanjanja. Ponuditi želi izkušnjo občutenja gledališke igre. Zato je tudi pristop, ki ga ubira razstava, le eden izmed možnih,« je v uvodnem besedilu med drugim zapisala njena avtorica, Ana Perne, teatrologinja in kustosinja v Slovenskem gledališkem inštitutu. Skupaj z avtorico vas vabiva na radijski sprehod po razstavi Mejniki gledališke igre! foto: David Verlič
Željko Hrs je svojo profesionalno umetniško pot začel, in letos poleti, z upokojitvijo, tudi sklenil v Slovenskem mladinskem gledališču. Že od začetka osemdesetih let je bil eden od stebrov ansambla, ki je v tem času dosegel veliko mednarodno prepoznavnost. Sodeloval je tudi s Koreodramo Ljubljana, z Radiem in Televizijo Slovenija ter zaigral v več v filmih. Ukvarjal se je tudi z dramaturgijo, zgodovino in teorijo gledališča. Dramaturško je utvarjal v domačih in mednarodnih zasedbah. Bil je mentor podiplomskim študentom na Goldsmiths Collegeu v Londonu in je docent za Zgodovino gledališča na Akademiji za vizualne umetnosti AVA v Ljubljani. Leta 2017 je prejel Župančičevo nagrado, leta 1981 pa študentsko Severjevo nagrado za odrski gib. V pogovoru Željka Hrsa spoznavamo kot razmišljujočega ustvarjalca, katerega stvaritve so vselej rezultati poglobljenega in temeljitega raziskovanja določene snovi. Vabimo vas k poslušanju! Na fotografiji: Stane Tomazin in Željko Hrs v predstavi Glengarry Glen Ross, SMG, 2014, foto: Nejc Saje
Željko Hrs je svojo profesionalno umetniško pot začel, in letos poleti, z upokojitvijo, tudi sklenil v Slovenskem mladinskem gledališču. Že od začetka osemdesetih let je bil eden od stebrov ansambla, ki je v tem času dosegel veliko mednarodno prepoznavnost. Sodeloval je tudi s Koreodramo Ljubljana, z Radiem in Televizijo Slovenija ter zaigral v več v filmih. Ukvarjal se je tudi z dramaturgijo, zgodovino in teorijo gledališča. Dramaturško je utvarjal v domačih in mednarodnih zasedbah. Bil je mentor podiplomskim študentom na Goldsmiths Collegeu v Londonu in je docent za Zgodovino gledališča na Akademiji za vizualne umetnosti AVA v Ljubljani. Leta 2017 je prejel Župančičevo nagrado, leta 1981 pa študentsko Severjevo nagrado za odrski gib. V pogovoru Željka Hrsa spoznavamo kot razmišljujočega ustvarjalca, katerega stvaritve so vselej rezultati poglobljenega in temeljitega raziskovanja določene snovi. Vabimo vas k poslušanju! Na fotografiji: Stane Tomazin in Željko Hrs v predstavi Glengarry Glen Ross, SMG, 2014, foto: Nejc Saje
Mednarodno priznana ameriška učiteljica igre Ivana Chubbuck v knjigi z naslovom Moč igralca predstavlja svojo lastno metodo in inovativno igralsko tehniko.
Mednarodno priznana ameriška učiteljica igre Ivana Chubbuck v knjigi z naslovom Moč igralca predstavlja svojo lastno metodo in inovativno igralsko tehniko.
»Eksperimentalno radijsko ustvarjanje ali z drugim izrazom zvočno ustvarjanje drugačnih estetskih prijemov in sprejemov je sicer že znano v vsej radijski zgodovini«, v knjigi Slišati sliko, videti zvok zapiše Aleš Jan. »Ustvarjalci so kot nemirni duhovi vedno na novo iskali dodatne izrazne možnosti besede in zvoka, spreminjala se je estetska podoba pisanja in zlasti zvočnega ustvarjanja.« nadaljuje Jan. Današnji Oder, oddajo o sočasnem gledališču, ki se prej kot materialnemu prostoru posveča času in etru eksperimentalne radijske igre, je pred štirimi leti pripravila Petra Tanko. V njem ne teži k zaobjemu vsega obsega eksperimentalnega ustvarjanja na našem radiu, temveč se Našemu eksperimentalnemu studiu, ki sta ga v začetku 70-ih let preteklega stoletja spodbudila in desetletje zatem negovala predvsem Rapa Šuklje in Dušan Mauser, ter poznejšim radiofonskim iskanjem približuje v pogovorih: z Zmagom Frecétom, po poklicu tehničnim asistentom v uredništvu igranega programa, po duhu pa pesnikom in večnim iskalcem novih dimenzij bivanja in temu ustreznih radijskih oblik, in z Igorjem Likarjem, režiserjem, pesnikom in radiofonskim piscem, ki je tako v prémosti časa kot v iskanjih neposredni naslednik radiofonskega eksperimentiranja zgoraj omenjenih Mauserja in Šukljetove, režiserke Rosande Sajko ter literarnega radiofonskega ustvarjalca Franeta Puntarja in drugih. Oddajo Dva pomežika eksperimentalni radijski igri in tretjega tretjina bogatijo tudi pripovedi tonskih mojstrov Mira Marinška in Staša Janeža ter skladatelja in glasbenega urednika Bora Turela ter odlomki iz eksperimentalnih radijskih iger in radijskih iger ustvarjenih po principih eksperimenta. Oddajo uvrščamo v sklop oddaj jubileja Ars 60. Vabimo vas k poslušanju!
»Eksperimentalno radijsko ustvarjanje ali z drugim izrazom zvočno ustvarjanje drugačnih estetskih prijemov in sprejemov je sicer že znano v vsej radijski zgodovini«, v knjigi Slišati sliko, videti zvok zapiše Aleš Jan. »Ustvarjalci so kot nemirni duhovi vedno na novo iskali dodatne izrazne možnosti besede in zvoka, spreminjala se je estetska podoba pisanja in zlasti zvočnega ustvarjanja.« nadaljuje Jan. Današnji Oder, oddajo o sočasnem gledališču, ki se prej kot materialnemu prostoru posveča času in etru eksperimentalne radijske igre, je pred štirimi leti pripravila Petra Tanko. V njem ne teži k zaobjemu vsega obsega eksperimentalnega ustvarjanja na našem radiu, temveč se Našemu eksperimentalnemu studiu, ki sta ga v začetku 70-ih let preteklega stoletja spodbudila in desetletje zatem negovala predvsem Rapa Šuklje in Dušan Mauser, ter poznejšim radiofonskim iskanjem približuje v pogovorih: z Zmagom Frecétom, po poklicu tehničnim asistentom v uredništvu igranega programa, po duhu pa pesnikom in večnim iskalcem novih dimenzij bivanja in temu ustreznih radijskih oblik, in z Igorjem Likarjem, režiserjem, pesnikom in radiofonskim piscem, ki je tako v prémosti časa kot v iskanjih neposredni naslednik radiofonskega eksperimentiranja zgoraj omenjenih Mauserja in Šukljetove, režiserke Rosande Sajko ter literarnega radiofonskega ustvarjalca Franeta Puntarja in drugih. Oddajo Dva pomežika eksperimentalni radijski igri in tretjega tretjina bogatijo tudi pripovedi tonskih mojstrov Mira Marinška in Staša Janeža ter skladatelja in glasbenega urednika Bora Turela ter odlomki iz eksperimentalnih radijskih iger in radijskih iger ustvarjenih po principih eksperimenta. Oddajo uvrščamo v sklop oddaj jubileja Ars 60. Vabimo vas k poslušanju!
Ekologija je postala ena osrednjih tem tudi na širokem polju sodobnih uprizoritvenih umetnosti, ki sodelujoče v ustvarjalnem procesu nastajajoče uprizoritve postavljajo tudi v vlogo umetniških aktivistov. Med izvedbenimi pristopi sta danes že uveljavljeni ekološka koreografija, ki se osredotoča na uglaševanje človeškega telesa z okoljem in ekološka dramaturgija. Ob tem se v odnosu do ekologije odpirajo povsem nove vloge telesa, vse bolj umeščenega v neokrnjene prostore narave, ki je tako postala eno osrednjih prizorišč sodobnih performativnih praks. O tem v tokratni oddaji Oder spregovorijo mednarodno uveljavljeni ustvarjalci - dramaturginja Tery Žeželj, režiserka Mateja Kokol, kurator Rickard Borgström ter koreografinja in plesna pedagoginja Mojca Kasjak. Del oddaje je nastal ob spremljanju omizja revije MASKA z naslovom Ekologija med izvedbo in uprizoritvijo na letošnjem Borštnikovem srečanju v Mariboru. Tam je bila Simona Kopinšek, ki je pripravila oddajo. Vabimo vas k poslušanju! naslovnica revije Maska, letn XXXVII., št. 211-212 (zima 2022), foto: Niko Lapkovski
Ekologija je postala ena osrednjih tem tudi na širokem polju sodobnih uprizoritvenih umetnosti, ki sodelujoče v ustvarjalnem procesu nastajajoče uprizoritve postavljajo tudi v vlogo umetniških aktivistov. Med izvedbenimi pristopi sta danes že uveljavljeni ekološka koreografija, ki se osredotoča na uglaševanje človeškega telesa z okoljem in ekološka dramaturgija. Ob tem se v odnosu do ekologije odpirajo povsem nove vloge telesa, vse bolj umeščenega v neokrnjene prostore narave, ki je tako postala eno osrednjih prizorišč sodobnih performativnih praks. O tem v tokratni oddaji Oder spregovorijo mednarodno uveljavljeni ustvarjalci - dramaturginja Tery Žeželj, režiserka Mateja Kokol, kurator Rickard Borgström ter koreografinja in plesna pedagoginja Mojca Kasjak. Del oddaje je nastal ob spremljanju omizja revije MASKA z naslovom Ekologija med izvedbo in uprizoritvijo na letošnjem Borštnikovem srečanju v Mariboru. Tam je bila Simona Kopinšek, ki je pripravila oddajo. Vabimo vas k poslušanju! naslovnica revije Maska, letn XXXVII., št. 211-212 (zima 2022), foto: Niko Lapkovski
V Čedadu v Furlaniji - Julijski Krajini je konec julija potekal 32. mednarodni festival Mittelfest. Festival, ki ga prirejajo že od leta 1991, predstavlja pomembno stičišče in referenčno prizorišče srednjeevropske uprizoritvene umetnosti. V sklopu festivala je bila 27. julija svetovna premiera predstave Marlene o nemški pevki in igralki Marlene Dietrich, ki je bila v času druge svetovne vojne izrazito antinacistično usmerjena. Predstavo je režiral priznani bosanski režiser Haris Pašović, v glavni vlogi je zaigrala srbska igralka in režiserka Mirjana Karanović. Predstava je nastala v koprodukciji festivala Mittelfest, Narodnega gledališča Sarajevo in East West centra in bo 6. septembra svečano otvorila gledališko sezono 2023/2024 v Sarajevu.
V Čedadu v Furlaniji - Julijski Krajini je konec julija potekal 32. mednarodni festival Mittelfest. Festival, ki ga prirejajo že od leta 1991, predstavlja pomembno stičišče in referenčno prizorišče srednjeevropske uprizoritvene umetnosti. V sklopu festivala je bila 27. julija svetovna premiera predstave Marlene o nemški pevki in igralki Marlene Dietrich, ki je bila v času druge svetovne vojne izrazito antinacistično usmerjena. Predstavo je režiral priznani bosanski režiser Haris Pašović, v glavni vlogi je zaigrala srbska igralka in režiserka Mirjana Karanović. Predstava je nastala v koprodukciji festivala Mittelfest, Narodnega gledališča Sarajevo in East West centra in bo 6. septembra svečano otvorila gledališko sezono 2023/2024 v Sarajevu.
Misli o gledališču režiserja Janeza Pipana ob knjigi Zoje Skušek, ki je bila v času prve izdaje skoraj povsem spregledana, nedavno pa je izšla dopolnjena izdaja.
Misli o gledališču režiserja Janeza Pipana ob knjigi Zoje Skušek, ki je bila v času prve izdaje skoraj povsem spregledana, nedavno pa je izšla dopolnjena izdaja.
Več kot 500 nastopajočih, več kot 2000 obiskovalcev, je v štirih dneh, med 27. in 30. julijem, živelo festival Plavajoči grad. Site-specific vizualna umetnost, glasba in performativne umetnosti, delavnice in komunikacija vseh, ki so si delili skupen prostor in čas soustvarjajo posebno festivalsko vzdušje, ki smo ga zabeležili v utrinkih in mislih sodelujočih umetnikov in glasbi Etno Histeria World Orchestra. Vabimo vas k poslušanju! na sliki: projekt Ptice, Marija Bavdaš, Nika Solce, Katanari, foto: Katanari
Več kot 500 nastopajočih, več kot 2000 obiskovalcev, je v štirih dneh, med 27. in 30. julijem, živelo festival Plavajoči grad. Site-specific vizualna umetnost, glasba in performativne umetnosti, delavnice in komunikacija vseh, ki so si delili skupen prostor in čas soustvarjajo posebno festivalsko vzdušje, ki smo ga zabeležili v utrinkih in mislih sodelujočih umetnikov in glasbi Etno Histeria World Orchestra. Vabimo vas k poslušanju! na sliki: projekt Ptice, Marija Bavdaš, Nika Solce, Katanari, foto: Katanari
Ponovno odpiramo debato o problemu, ki vztraja že več desetletij in prizadeva več generacij. Govorili bomo o sodobnem plesu in zunajinstitucionalnih scenskih umetnostih, področjih, na katerih si avtorji in drugi umetniki že predolgo prizadevajo za institucionalizacijo, predvsem pa za ustrezne delovne pogoje, v prvi vrsti vadbene prostore. Pogovoru so se pridružili Branko Potočan in Matjaž Farič, oba plesalca in koreografa zrele generacije, ki v nezadostnih produkcijskih razmerah delujeta domala vso svojo umetniško kariero; Danijela Zajc in Jaka Andrej Vojevec, ustvarjalca mlajše srednje generacija, ki se jima prostori, v katerih delujeta, dobesedno rušijo pred očmi; Goran Završnik je ustvarjalec, producent, organizator in tudi član dialoške skupine na Ministrstvu za kulturo Republike Slovenije ter Kim Komljanec, ki iz predhodnega umetniškega delovanja problematiko pozna, trenutno pa je kot svetovalka ministrice zaposlena na Ministrstvu za kulturo. K sodelovanju smo povabili tudi predstavnike Mestne obline Ljubljana, od koder smo, zaradi pomanjkanja sogovornikov, prejeli pisni odgovor. Problem vadbenih prostorov ima dolgo zgodovino, razlog zakaj o njem danes govorimo, pa je v obvestilu, ki smo ga prejeli od različnih ustvarjalcev in zavodov, govori pa o tem, da so izgubili vadbeni in studijski prostor na Parmovi 25 v Ljubljani. Po besedah Matjaža Fariča je v teh prostorih več kot desetletje nastajala domala vsa ljubljanska zunajinstitucionalna gledališka produkcija in produkcija sodobnega plesa. Vabimo vas k poslušanju! foto: Drago Videmšek
Ponovno odpiramo debato o problemu, ki vztraja že več desetletij in prizadeva več generacij. Govorili bomo o sodobnem plesu in zunajinstitucionalnih scenskih umetnostih, področjih, na katerih si avtorji in drugi umetniki že predolgo prizadevajo za institucionalizacijo, predvsem pa za ustrezne delovne pogoje, v prvi vrsti vadbene prostore. Pogovoru so se pridružili Branko Potočan in Matjaž Farič, oba plesalca in koreografa zrele generacije, ki v nezadostnih produkcijskih razmerah delujeta domala vso svojo umetniško kariero; Danijela Zajc in Jaka Andrej Vojevec, ustvarjalca mlajše srednje generacija, ki se jima prostori, v katerih delujeta, dobesedno rušijo pred očmi; Goran Završnik je ustvarjalec, producent, organizator in tudi član dialoške skupine na Ministrstvu za kulturo Republike Slovenije ter Kim Komljanec, ki iz predhodnega umetniškega delovanja problematiko pozna, trenutno pa je kot svetovalka ministrice zaposlena na Ministrstvu za kulturo. K sodelovanju smo povabili tudi predstavnike Mestne obline Ljubljana, od koder smo, zaradi pomanjkanja sogovornikov, prejeli pisni odgovor. Problem vadbenih prostorov ima dolgo zgodovino, razlog zakaj o njem danes govorimo, pa je v obvestilu, ki smo ga prejeli od različnih ustvarjalcev in zavodov, govori pa o tem, da so izgubili vadbeni in studijski prostor na Parmovi 25 v Ljubljani. Po besedah Matjaža Fariča je v teh prostorih več kot desetletje nastajala domala vsa ljubljanska zunajinstitucionalna gledališka produkcija in produkcija sodobnega plesa. Vabimo vas k poslušanju! foto: Drago Videmšek
»Zanimivo pa je, da plesalec odpre usta in tekst vstopi v plesno predstavo takrat, ko se ples dejansko razveže od jezika oziroma v trenutku, ko jezik izgubi status gospodujoče materialnosti.« To je ena od glavnih misli dr. Bojane Kunst v besedilu Bi slišali mišico, če bi mogla govoriti? O plesu in jeziku, ko analizira zgodovinsko pojmovanje plešočega telesa v odnosu do govorjenega jezika in njuno medsebojno osamosvajanje, s tem pa tudi konstituiranje nove plesne zvrsti. Besedilo je v celoti objavljeno v knjigi Drama, tekst, pisava, ki je pri Knjižnici MGL izšla pred dobrim desetletjem. Vabimo vas k poslušanju! Na fotografiji: Irena Zagoričnik Tomažin: (S)pozaba kaprice, glasovno-plesna predstava, Mesto žensk 2006, foto: Nada Žgank, izsek
»Zanimivo pa je, da plesalec odpre usta in tekst vstopi v plesno predstavo takrat, ko se ples dejansko razveže od jezika oziroma v trenutku, ko jezik izgubi status gospodujoče materialnosti.« To je ena od glavnih misli dr. Bojane Kunst v besedilu Bi slišali mišico, če bi mogla govoriti? O plesu in jeziku, ko analizira zgodovinsko pojmovanje plešočega telesa v odnosu do govorjenega jezika in njuno medsebojno osamosvajanje, s tem pa tudi konstituiranje nove plesne zvrsti. Besedilo je v celoti objavljeno v knjigi Drama, tekst, pisava, ki je pri Knjižnici MGL izšla pred dobrim desetletjem. Vabimo vas k poslušanju! Na fotografiji: Irena Zagoričnik Tomažin: (S)pozaba kaprice, glasovno-plesna predstava, Mesto žensk 2006, foto: Nada Žgank, izsek
Etbin Kristan in gledališče Cankarjeve dobe nosi naslov razstava, ki je trenutno na ogled v prostorih Slovenskega gledališkega inštituta. Manj znani slovenski dramatik in književnik, tudi jugoslovanski politik v času pred prvo svetovno vojno in po njej, sedem desetletij po smrti s tem dobiva vidnost, ob kateri lahko raziskujemo pomen in vpliv njegovega umetniškega delovanja doma in v tujini. Izjemno dinamična Kristanova osebnost se kaže v njegovi plodoviti življenjski poti, ki je poleg domovine segala tudi v Združene države Amerike, kjer je ustanavljal slovenska društva, uprizarjal slovensko dramatiko ter širil slovensko kulturo. Kristanova dramska dela, rokopisi in avtorjeve revialne objave, prevodna dela in dokumenti uprizoritev so izhodišče za pogovor, h kateremu smo pred mikrofon povabili literarno zgodovinarko prof. dr. Katjo Mihurko Poniž, vodjo Raziskovalnega centra za humanistiko na novogoriški Univerzi ter raziskovalko na Znanstvenoraziskovalnem centru SAZU ter Katarino Kocijančič, ki je skupaj s sodelavci Slovenskega gledališkega inštituta pripravila razstavo in objavo Kristanovih dramskih besedil na spletni strani Gledališkega inštituta. Vabimo vas k poslušanju! foto: SLOGI
Etbin Kristan in gledališče Cankarjeve dobe nosi naslov razstava, ki je trenutno na ogled v prostorih Slovenskega gledališkega inštituta. Manj znani slovenski dramatik in književnik, tudi jugoslovanski politik v času pred prvo svetovno vojno in po njej, sedem desetletij po smrti s tem dobiva vidnost, ob kateri lahko raziskujemo pomen in vpliv njegovega umetniškega delovanja doma in v tujini. Izjemno dinamična Kristanova osebnost se kaže v njegovi plodoviti življenjski poti, ki je poleg domovine segala tudi v Združene države Amerike, kjer je ustanavljal slovenska društva, uprizarjal slovensko dramatiko ter širil slovensko kulturo. Kristanova dramska dela, rokopisi in avtorjeve revialne objave, prevodna dela in dokumenti uprizoritev so izhodišče za pogovor, h kateremu smo pred mikrofon povabili literarno zgodovinarko prof. dr. Katjo Mihurko Poniž, vodjo Raziskovalnega centra za humanistiko na novogoriški Univerzi ter raziskovalko na Znanstvenoraziskovalnem centru SAZU ter Katarino Kocijančič, ki je skupaj s sodelavci Slovenskega gledališkega inštituta pripravila razstavo in objavo Kristanovih dramskih besedil na spletni strani Gledališkega inštituta. Vabimo vas k poslušanju! foto: SLOGI
Kaja Lin Jagodič Avguštin je svojo umetniško pot začela na Konservatoriju za glasbo in balet v Ljubljani in tam leta 2009 diplomirala. Plesno izobraževanje je nadaljevala v tujini in se pogumno odpravila v Izrael, kjer je nekaj let plesala v tamkajšnjih sodobno-plesnih skupinah. Po vrnitvi v Slovenijo je sodelovala s Kjaro Starič Wurst ter bila članica njene projektne plesne skupine Kjara's dance project. Izmenično je plesala v tujini in doma ter nastopila na domačih festivalih, kot sta Plesna Nacionala v Španskih borcih ter Fronta sodobnega plesa v Murski Soboti. Ustvarila je dve samostojni avtorski predstavi, leta 2019 predstavo z naslovom Corpus Aurora in leta 2022 Odtujenost.Več pa v pogovoru s Kajo Lin Jagodič Avguštin, vabimo vas k poslušanju!
Kaja Lin Jagodič Avguštin je svojo umetniško pot začela na Konservatoriju za glasbo in balet v Ljubljani in tam leta 2009 diplomirala. Plesno izobraževanje je nadaljevala v tujini in se pogumno odpravila v Izrael, kjer je nekaj let plesala v tamkajšnjih sodobno-plesnih skupinah. Po vrnitvi v Slovenijo je sodelovala s Kjaro Starič Wurst ter bila članica njene projektne plesne skupine Kjara's dance project. Izmenično je plesala v tujini in doma ter nastopila na domačih festivalih, kot sta Plesna Nacionala v Španskih borcih ter Fronta sodobnega plesa v Murski Soboti. Ustvarila je dve samostojni avtorski predstavi, leta 2019 predstavo z naslovom Corpus Aurora in leta 2022 Odtujenost.Več pa v pogovoru s Kajo Lin Jagodič Avguštin, vabimo vas k poslušanju!
12. Spider, festival radikalnih teles, se je letos končal z geslom "Nič nam ni treba!" Mednarodna zasedba plesalcev, performerjev, vizualnih umetnikov, pesnikov, glasbenikov in mislecev je v zavetju ljubljanskega parka Tivoli ponovno vzpostavila alternativno skupnost, ki je napovedala boj zoper kulturo nasilja, kulturo lažnih novic, kulturo izolacije in kulturo izkoriščanja in svoj pogled usmerila proti kulturi umetnosti. V oddaji Oder predstavljamo radijsko reportažo z letošnjega festivala Spider.
12. Spider, festival radikalnih teles, se je letos končal z geslom "Nič nam ni treba!" Mednarodna zasedba plesalcev, performerjev, vizualnih umetnikov, pesnikov, glasbenikov in mislecev je v zavetju ljubljanskega parka Tivoli ponovno vzpostavila alternativno skupnost, ki je napovedala boj zoper kulturo nasilja, kulturo lažnih novic, kulturo izolacije in kulturo izkoriščanja in svoj pogled usmerila proti kulturi umetnosti. V oddaji Oder predstavljamo radijsko reportažo z letošnjega festivala Spider.
»Če imaš zamisel, imaš pravico, da ji slediš, da jo uresničiš,« je povedala Claire Marshall, ena izmed članic britanskega gledališkega kolektiva Forced entertainment. Zanimiv, poglobljen in duhovit pogovor s tremi člani skupine, ki so na festivalu Prestopi gostovali s predstava Real Magic in Quizoola!, smo uredili v dve oddaji Oder.Vabljeni k poslušanju drugega dela. foto: David Schalliol, www.bortstnikovo.si
»Če imaš zamisel, imaš pravico, da ji slediš, da jo uresničiš,« je povedala Claire Marshall, ena izmed članic britanskega gledališkega kolektiva Forced entertainment. Zanimiv, poglobljen in duhovit pogovor s tremi člani skupine, ki so na festivalu Prestopi gostovali s predstava Real Magic in Quizoola!, smo uredili v dve oddaji Oder.Vabljeni k poslušanju drugega dela. foto: David Schalliol, www.bortstnikovo.si
»Če gledaš slab film, se lahko s prijatelji na ta račun šališ in se zabavaš. Če gledaš slabo gledališko predstavo, pa se počutiš potrtega, čutiš se osebno odgovornega za to, kar se dogaja pred tabo,« je ena izmed misli, ki jo je izrekel član britanske gledališke skupine Forced Entertainment, ko so sredi maja gostovali na festivalu Prestopi v Mariboru. Več o skupini in igralcih, ki so gostovali v Mariboru in nas poleg predstav obdarili z zanimivim, poglobljenim in osebnim pogovorom, pa v dveh zaporednih oddajah. Ne preslišite! foto: Real Magic, foto: Hugo Glendinning, www.borstnikovo.si
»Če gledaš slab film, se lahko s prijatelji na ta račun šališ in se zabavaš. Če gledaš slabo gledališko predstavo, pa se počutiš potrtega, čutiš se osebno odgovornega za to, kar se dogaja pred tabo,« je ena izmed misli, ki jo je izrekel član britanske gledališke skupine Forced Entertainment, ko so sredi maja gostovali na festivalu Prestopi v Mariboru. Več o skupini in igralcih, ki so gostovali v Mariboru in nas poleg predstav obdarili z zanimivim, poglobljenim in osebnim pogovorom, pa v dveh zaporednih oddajah. Ne preslišite! foto: Real Magic, foto: Hugo Glendinning, www.borstnikovo.si
V času, ko se Lutkovno gledališče Maribor približuje petdeseti obletnici ustanovitve, so lansko jesen, v okviru Minoritske kulturne četrti, odprli Lutkovni muzej Maribor. V osrednjem delu kaže bogato ustvarjalnost gledališča v skoraj petdesetih letih profesionalnega delovanja, del pa tudi v času pred tem, saj je lutkovna dejavnost v Mariboru živa že več kot stoletje. Zgodovinsko - pedagoška zbirka z izbranimi lutkami, kostumi in scenskimi elementi nagovarja posamezne obiskovalce, organizirane skupine iz vzgojno-izobraževalnih zavodov in tuje obiskovalce. Pred kratkim so v sodelovanju z Društvom za sodobno umetnost X-OP in KIBLA2LAB pripravilo aplikacijo LutkAR, ki prikaze razstavljenih eksponatov snovne kulturne dediščine, nadgrajuje s sodobnimi tehnologijami in novo-medijskimi postopki, razširjeno resničnost. Več o zbrani in izbrani mariborski lutkovni zgodovini pa v pogovoru s Špelo Hren Juhart, sodelavko za odnose z javnostjo in soavtorico muzejske postavitve. Vabimo vas k poslušanju! foto: Lutkovni muzej LGM, izsek
V času, ko se Lutkovno gledališče Maribor približuje petdeseti obletnici ustanovitve, so lansko jesen, v okviru Minoritske kulturne četrti, odprli Lutkovni muzej Maribor. V osrednjem delu kaže bogato ustvarjalnost gledališča v skoraj petdesetih letih profesionalnega delovanja, del pa tudi v času pred tem, saj je lutkovna dejavnost v Mariboru živa že več kot stoletje. Zgodovinsko - pedagoška zbirka z izbranimi lutkami, kostumi in scenskimi elementi nagovarja posamezne obiskovalce, organizirane skupine iz vzgojno-izobraževalnih zavodov in tuje obiskovalce. Pred kratkim so v sodelovanju z Društvom za sodobno umetnost X-OP in KIBLA2LAB pripravilo aplikacijo LutkAR, ki prikaze razstavljenih eksponatov snovne kulturne dediščine, nadgrajuje s sodobnimi tehnologijami in novo-medijskimi postopki, razširjeno resničnost. Več o zbrani in izbrani mariborski lutkovni zgodovini pa v pogovoru s Špelo Hren Juhart, sodelavko za odnose z javnostjo in soavtorico muzejske postavitve. Vabimo vas k poslušanju! foto: Lutkovni muzej LGM, izsek
Nataša Burger, gledališka in filmska igralka, je v Knjižnici MGL pred kratkim izdala knjigo Igrati (se). V njej razgrne svoje profesionalne in intimno filozofske poglede na igralsko umetnost, predstavi pa tudi nekaj vaj za igralke in igralce. Igralski poklic je zanjo neločljivo povezan z življenjem, zahteva nenehno prevpraševanje lastnega jaza, avtentičnosti in razreševanje notranjih konfliktov. Ob izdaji knjige smo Natašo Burger povabili pred mikrofon. Vabimo vas k poslušanju! foto: mgl.si
Nataša Burger, gledališka in filmska igralka, je v Knjižnici MGL pred kratkim izdala knjigo Igrati (se). V njej razgrne svoje profesionalne in intimno filozofske poglede na igralsko umetnost, predstavi pa tudi nekaj vaj za igralke in igralce. Igralski poklic je zanjo neločljivo povezan z življenjem, zahteva nenehno prevpraševanje lastnega jaza, avtentičnosti in razreševanje notranjih konfliktov. Ob izdaji knjige smo Natašo Burger povabili pred mikrofon. Vabimo vas k poslušanju! foto: mgl.si
Spremljevalni program Festivala Borštnikovo srečanje tudi letos obsega več gostovanj gledaliških ustvarjalcev in skupin iz tujine. Mednarodni program je bil prisoten tudi v predfestivalskem dogajanju, v programu Mlado gledališče. Več o gostovanjih tujih gledališčnikov v letošnjem festivalskem Mariboru v pogovoru z Alešem Novakom, direktorjem Festivala Borštnikovo srečanje. Vabimo vas k poslušanju! fotografija iz predstave Projekt Handke, foto: Atdhe Mulla, www.borstnikovo.si
Spremljevalni program Festivala Borštnikovo srečanje tudi letos obsega več gostovanj gledaliških ustvarjalcev in skupin iz tujine. Mednarodni program je bil prisoten tudi v predfestivalskem dogajanju, v programu Mlado gledališče. Več o gostovanjih tujih gledališčnikov v letošnjem festivalskem Mariboru v pogovoru z Alešem Novakom, direktorjem Festivala Borštnikovo srečanje. Vabimo vas k poslušanju! fotografija iz predstave Projekt Handke, foto: Atdhe Mulla, www.borstnikovo.si
Predstavljamo, razpiramo vprašanja in se pogovarjamo o temah, ki v postpandemičnem obdobju prinašajo izzive evropskim gledališčem, kar je bilo vodilo drugega Evropskega gledališkega foruma v Opolah na Poljskem. Številne delavnice, predavanja in pogovori so se zbirali v okviru glavnih tem: odgovornosti do okolja, digitalizacije in vključevanja ranljivih skupin, kar je že nekaj časa na agendi evropske unije. Vendar so visoki predstavniki evropske kulturne politike prisluhnili gledališčnikom z namenom, da skupaj oblikujejo ukrepe, specifične za ta kulturni sektor. Hkrati je potekala tudi konferenca ETC – European Theatre Convention, ki sta se je kot predstavnika vseh slovenskih gledališč, vključenih v to mrežo, udeležila Marko Bratuš, umetniški vodja SNG Nova Gorica, in Jure Novak, direktor Prešernovega gledališča Kranj, ki sta se o tem pogovarjala z Vilmo Štritof, ki se je srečanja na Poljskem tudi udeležila in pripravila oddajo. Vabimo vas k poslušanju!
Predstavljamo, razpiramo vprašanja in se pogovarjamo o temah, ki v postpandemičnem obdobju prinašajo izzive evropskim gledališčem, kar je bilo vodilo drugega Evropskega gledališkega foruma v Opolah na Poljskem. Številne delavnice, predavanja in pogovori so se zbirali v okviru glavnih tem: odgovornosti do okolja, digitalizacije in vključevanja ranljivih skupin, kar je že nekaj časa na agendi evropske unije. Vendar so visoki predstavniki evropske kulturne politike prisluhnili gledališčnikom z namenom, da skupaj oblikujejo ukrepe, specifične za ta kulturni sektor. Hkrati je potekala tudi konferenca ETC – European Theatre Convention, ki sta se je kot predstavnika vseh slovenskih gledališč, vključenih v to mrežo, udeležila Marko Bratuš, umetniški vodja SNG Nova Gorica, in Jure Novak, direktor Prešernovega gledališča Kranj, ki sta se o tem pogovarjala z Vilmo Štritof, ki se je srečanja na Poljskem tudi udeležila in pripravila oddajo. Vabimo vas k poslušanju!
»S tem, ko gojijo avtonomne retorike angažiranja na strokovni in družbeni ravni, pravzaprav najučinkoviteje potrjujejo idejo o tem, da vsaka kompetentna družbena angažiranost črpa bistvo in glavno ost iz lastnega odnosa in pogleda na svet in se šele nato prestrukturira v umetniški akt«, med drugim zapiše teatrologinja dr. Zala Dobovšek, ko preučuje lutkovne opuse Tina Grabnarja, Matije ter Braneta Solceta. V oddaji Oder vas tokrat vabimo vas k poslušanju besedila Tri verzije angažirane prakse: kolektivno, ludistično, protestno. na fotografiji: Matija Solce v predstavi Biti Don Kihot, vir foto: moment.si, izsek
»S tem, ko gojijo avtonomne retorike angažiranja na strokovni in družbeni ravni, pravzaprav najučinkoviteje potrjujejo idejo o tem, da vsaka kompetentna družbena angažiranost črpa bistvo in glavno ost iz lastnega odnosa in pogleda na svet in se šele nato prestrukturira v umetniški akt«, med drugim zapiše teatrologinja dr. Zala Dobovšek, ko preučuje lutkovne opuse Tina Grabnarja, Matije ter Braneta Solceta. V oddaji Oder vas tokrat vabimo vas k poslušanju besedila Tri verzije angažirane prakse: kolektivno, ludistično, protestno. na fotografiji: Matija Solce v predstavi Biti Don Kihot, vir foto: moment.si, izsek
Tokrat je naša gostja ena vidnejših gledaliških igralk mlajše generacije, ki se umetniško udejstvuje tudi v filmu, na radiu in televiziji ter v drugih uprizoritvenih zvrsteh. Stalno mesto v gledališkem ansamblu je zamenjala za delo na svobodi – igra v več odmevnih predstavah in performativnih projektih, znameniti nemški gledališki festival Theatertreffen pa jo je imenoval v svoj mednarodni forum. V oddaji Oder gostimo dramsko igralko Lino Akif.
Tokrat je naša gostja ena vidnejših gledaliških igralk mlajše generacije, ki se umetniško udejstvuje tudi v filmu, na radiu in televiziji ter v drugih uprizoritvenih zvrsteh. Stalno mesto v gledališkem ansamblu je zamenjala za delo na svobodi – igra v več odmevnih predstavah in performativnih projektih, znameniti nemški gledališki festival Theatertreffen pa jo je imenoval v svoj mednarodni forum. V oddaji Oder gostimo dramsko igralko Lino Akif.
O prizadevanjih za varno delovno okolje in za enakost spolov v umetniških poklicih je tekla beseda na okrogli mizi Umetna kri, a prave solze, ki jo je na 53. Tednu slovenske drame pripravilo Društvo gledaliških kritikov in teatrologov Slovenije. Tema izhaja iz detekcije psihičnega nasilja pod krinko narave ustvarjalnega procesa, najsi bo to na eni strani psihično ali spolno nadlegovanje in nasilje, na drugi strani pa tudi prekarnost, nerazvita karierna dinamika in druge oblike neenakopravnih položajev, ki jih sledimo v sferi poklicne kulture in umetnosti. Vabimo vas k poslušanju! na fotografiji projekt: Barbara Kapelj: Lastne sobe, foto: Nada Žgank, www.cityofwomen.org
O prizadevanjih za varno delovno okolje in za enakost spolov v umetniških poklicih je tekla beseda na okrogli mizi Umetna kri, a prave solze, ki jo je na 53. Tednu slovenske drame pripravilo Društvo gledaliških kritikov in teatrologov Slovenije. Tema izhaja iz detekcije psihičnega nasilja pod krinko narave ustvarjalnega procesa, najsi bo to na eni strani psihično ali spolno nadlegovanje in nasilje, na drugi strani pa tudi prekarnost, nerazvita karierna dinamika in druge oblike neenakopravnih položajev, ki jih sledimo v sferi poklicne kulture in umetnosti. Vabimo vas k poslušanju! na fotografiji projekt: Barbara Kapelj: Lastne sobe, foto: Nada Žgank, www.cityofwomen.org
Pred obeleževanjem Dneva upora proti okupatorju se še enkrat spomnimo na partizansko gledališče, ki je bilo v času 2. svetovne vojne na področju nekdanje Jugoslavije izjemno živo in dejavno. Razna »frontna gledališča« so z nastopi, predstavami, glasbo in recitacijami dvigala moralo borcem in sejala seme človeškosti med prebivalstvom v težkih razmerah. Na improviziranih prizoriščih in v neobičajnih pogojih je bilo partizansko gledališče polno inovativnih in ustvarjalno edinstvenih rešitev, kombinacij in premislekov, ki jih v knjigi Gledališče upora v nekaterih poglavjih opisuje dr. Aldo Milohnić. Vabimo vas, da prisluhnete izbranim odlomkom! na fotografiji: XIV. divizija, vir: https://partizanskogledalisce.agrft.uni-lj.si/xiv-divizija/
Pred obeleževanjem Dneva upora proti okupatorju se še enkrat spomnimo na partizansko gledališče, ki je bilo v času 2. svetovne vojne na področju nekdanje Jugoslavije izjemno živo in dejavno. Razna »frontna gledališča« so z nastopi, predstavami, glasbo in recitacijami dvigala moralo borcem in sejala seme človeškosti med prebivalstvom v težkih razmerah. Na improviziranih prizoriščih in v neobičajnih pogojih je bilo partizansko gledališče polno inovativnih in ustvarjalno edinstvenih rešitev, kombinacij in premislekov, ki jih v knjigi Gledališče upora v nekaterih poglavjih opisuje dr. Aldo Milohnić. Vabimo vas, da prisluhnete izbranim odlomkom! na fotografiji: XIV. divizija, vir: https://partizanskogledalisce.agrft.uni-lj.si/xiv-divizija/
»Naj živi teater!« pravi gost tokratne oddaje. Zaslužni profesor Univerze v Ljubljani je tudi nagrajenec Prešernovega sklada in prejemnik več Borštnikovih nagrad. Lani je postal nosilec tantadruja za življenjsko delo, pred kratkim pa mu je Združenje dramskih umetnikov Slovenije podelilo eno najpomembnejših stanovskih nagrad – nagrado »Polde Bibič« za življenjsko delo. O spominih na ustvarjanje preko 120 gledaliških predstav, filmskih začetkih in študijskih poteh, pa o poetiki gledališke komunikacije in večletnem pedagoškem delu na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo, v oddaji Oder - naš gost je režiser Dušan Mlakar. (foto: Dušan Mlakar © Peter Uhan, arhiv AGRFT/Drama Ljubljana)
»Naj živi teater!« pravi gost tokratne oddaje. Zaslužni profesor Univerze v Ljubljani je tudi nagrajenec Prešernovega sklada in prejemnik več Borštnikovih nagrad. Lani je postal nosilec tantadruja za življenjsko delo, pred kratkim pa mu je Združenje dramskih umetnikov Slovenije podelilo eno najpomembnejših stanovskih nagrad – nagrado »Polde Bibič« za življenjsko delo. O spominih na ustvarjanje preko 120 gledaliških predstav, filmskih začetkih in študijskih poteh, pa o poetiki gledališke komunikacije in večletnem pedagoškem delu na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo, v oddaji Oder - naš gost je režiser Dušan Mlakar. (foto: Dušan Mlakar © Peter Uhan, arhiv AGRFT/Drama Ljubljana)
Pomembna fascinacija lutkovne umetnosti je pravzaprav osredinjena na določenost neživosti, ki jo z lutkovno animacijo spremenimo v živo. Temu pa sledi vprašanje: Kako percipiramo neživo? O tem bo tekla beseda v tokratni oddaji, ko bomo pred mikrofonom gostili Tjašo Bertoncelj, dramaturginjo, urednico in gledališko kritičarko, specializirano za lutkovno umetnost oziroma umetnost animacije in v nadaljevanju poslušali njeno besedilo Pogoj neživega v lutkarstvu. Vabimo vas k poslušanju! foto: Gregor Kuhar
Pomembna fascinacija lutkovne umetnosti je pravzaprav osredinjena na določenost neživosti, ki jo z lutkovno animacijo spremenimo v živo. Temu pa sledi vprašanje: Kako percipiramo neživo? O tem bo tekla beseda v tokratni oddaji, ko bomo pred mikrofonom gostili Tjašo Bertoncelj, dramaturginjo, urednico in gledališko kritičarko, specializirano za lutkovno umetnost oziroma umetnost animacije in v nadaljevanju poslušali njeno besedilo Pogoj neživega v lutkarstvu. Vabimo vas k poslušanju! foto: Gregor Kuhar
V tokratni oddaji se bomo posvetili zvočnemu gledališču in predstavili izsek iz dogajanja na Festivalu radijske igre za dojenčke, malčke ter ranljive skupine Poslušati skupaj, ki se je začel v nedeljo. Festival je del triletnega projekta B-AIR, kjer devet partnerskih organizacij iz sedmih evropskih držav pod vodstvom Radia Slovenija raziskuje vlogo zvoka v razvoju človeka. Slišali boste štiri zvočne avtoportrete dijakov Centra za izobraževanje, rehabilitacijo in usposabljanje Kamnik, ki so se želeli izraziti in upodobiti sebe s pomočjo raziskovanja izraznosti na področju zvoka, slišanosti in slušnosti. Pri projektu so sodelovali dijaki Nika Lipuš, Melani Pyvovar, Klara Senica, Nail Perviz in Gal Kordič ter režiserka Ana Krauthaker, avtor glasbe Rudi Pančur, glasbena oblikovalka Darja Hlavka Godina, oblikovalka zvoka Sonja Strenar, strokovna sodelavka Maja Poljanšek in igralec Gregor Zorc. Pogovor je vodila Anamarija Štukelj Cusma. Vabljeni k poslušanju. Oddaja je del mednarodnega projekta B-AIR: Zvočna umetnost za dojenčke, malčke in ranljive skupine, ki ga vodi Radio Slovenija in ga sofinancirata program Evropske unije Ustvarjalna Evropa in ministrstvo za kulturo RS. Več o projektu na spletni strani rtvslo.si/b-air in na b-air.infinity.radio
V tokratni oddaji se bomo posvetili zvočnemu gledališču in predstavili izsek iz dogajanja na Festivalu radijske igre za dojenčke, malčke ter ranljive skupine Poslušati skupaj, ki se je začel v nedeljo. Festival je del triletnega projekta B-AIR, kjer devet partnerskih organizacij iz sedmih evropskih držav pod vodstvom Radia Slovenija raziskuje vlogo zvoka v razvoju človeka. Slišali boste štiri zvočne avtoportrete dijakov Centra za izobraževanje, rehabilitacijo in usposabljanje Kamnik, ki so se želeli izraziti in upodobiti sebe s pomočjo raziskovanja izraznosti na področju zvoka, slišanosti in slušnosti. Pri projektu so sodelovali dijaki Nika Lipuš, Melani Pyvovar, Klara Senica, Nail Perviz in Gal Kordič ter režiserka Ana Krauthaker, avtor glasbe Rudi Pančur, glasbena oblikovalka Darja Hlavka Godina, oblikovalka zvoka Sonja Strenar, strokovna sodelavka Maja Poljanšek in igralec Gregor Zorc. Pogovor je vodila Anamarija Štukelj Cusma. Vabljeni k poslušanju. Oddaja je del mednarodnega projekta B-AIR: Zvočna umetnost za dojenčke, malčke in ranljive skupine, ki ga vodi Radio Slovenija in ga sofinancirata program Evropske unije Ustvarjalna Evropa in ministrstvo za kulturo RS. Več o projektu na spletni strani rtvslo.si/b-air in na b-air.infinity.radio
Teden dni pred mednarodnim dnevom gledališča in začetkom 53. Tedna slovenske drame se sprašujejo selektor festivala Rok Bozovičar, Vilma Štritof, selektorica 58. Borštnikovega srečanja in Tadeja Krečič, kakšno je slovensko gledališče ta trenutek in kaj nam prinašata največja gledališka festivala. Kritično in poznavalsko komentirajo postkoronsko dogajanje na naših odrih, izbora tekmovalnih predstav, najbolj izstopajoče značilnosti selektorskih odločitev v luči odsotnosti klasikov in menjave generacij med ustvarjalci.
Teden dni pred mednarodnim dnevom gledališča in začetkom 53. Tedna slovenske drame se sprašujejo selektor festivala Rok Bozovičar, Vilma Štritof, selektorica 58. Borštnikovega srečanja in Tadeja Krečič, kakšno je slovensko gledališče ta trenutek in kaj nam prinašata največja gledališka festivala. Kritično in poznavalsko komentirajo postkoronsko dogajanje na naših odrih, izbora tekmovalnih predstav, najbolj izstopajoče značilnosti selektorskih odločitev v luči odsotnosti klasikov in menjave generacij med ustvarjalci.
Tokrat v oddaji gostimo enega najopaznejših slovenskih ustvarjalcev sodobnega plesa. Ustanovil je prvi stalni ansambel za sodobni ples pri nas, v svojih treh desetletjih delovanja pa je gostoval po vsem svetu. Večkrat nagrajeni umetnik je zdaj tudi dobitnik nagrade Ksenije Hribar za življenjsko delo. O plesni poetiki, ustvarjanju iz svojih lastnih korenin, koreografskem ozaveščanju gibalnih načel ter večnem iskanju svobode in transcendence se bomo pogovarjali s plesalcem in koreografom Iztokom Kovačem. (foto: Iztok Kovač v plesnem filmu "Vrtoglavi ptič" © Žiga Koritnik)
Tokrat v oddaji gostimo enega najopaznejših slovenskih ustvarjalcev sodobnega plesa. Ustanovil je prvi stalni ansambel za sodobni ples pri nas, v svojih treh desetletjih delovanja pa je gostoval po vsem svetu. Večkrat nagrajeni umetnik je zdaj tudi dobitnik nagrade Ksenije Hribar za življenjsko delo. O plesni poetiki, ustvarjanju iz svojih lastnih korenin, koreografskem ozaveščanju gibalnih načel ter večnem iskanju svobode in transcendence se bomo pogovarjali s plesalcem in koreografom Iztokom Kovačem. (foto: Iztok Kovač v plesnem filmu "Vrtoglavi ptič" © Žiga Koritnik)
Katja Legin je v slovenskem prostoru in širše uveljavljena plesno-gledališka ustvarjalka, ki si je po šolanju v Veliki Britaniji ter začetnem angažmaju v plesnem ansamblu En-KnapGroup, začrtala samostojno umetniško pot. Na njej ustvarja lastna in kolektivna odrska dela, iz zadnjega obdobja so: Variacije na počasnost: Time Out, Zavezano, Oh, kako zelo običajno, sodeluje z različnimi plesnimi in gledališkimi umetnicami in umetniki, kot plesalka, performerka, dramaturška svetovalka, kuratorka in drugo. Zaključila je tudi podiplomski študij režije na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo Univerze v Ljubljani, med katerim se je ukvarjala predvsem s projekti, ki so se dotikali vprašanj improvizacije, živosti in performativnih kvalitet, teoretično je svoje raziskovanje zapisala v knjigi Dvojnosti: Performer in njegovo delo, ki je pri Knjižnici Mestnega gledališča ljubljanskega izšla leta 2012. Performans in improvizacija sta še vedno vodilna motiva odrskega ustvarjanja Katje Legin. foto: Marcandrea, www.krusce.si
Katja Legin je v slovenskem prostoru in širše uveljavljena plesno-gledališka ustvarjalka, ki si je po šolanju v Veliki Britaniji ter začetnem angažmaju v plesnem ansamblu En-KnapGroup, začrtala samostojno umetniško pot. Na njej ustvarja lastna in kolektivna odrska dela, iz zadnjega obdobja so: Variacije na počasnost: Time Out, Zavezano, Oh, kako zelo običajno, sodeluje z različnimi plesnimi in gledališkimi umetnicami in umetniki, kot plesalka, performerka, dramaturška svetovalka, kuratorka in drugo. Zaključila je tudi podiplomski študij režije na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo Univerze v Ljubljani, med katerim se je ukvarjala predvsem s projekti, ki so se dotikali vprašanj improvizacije, živosti in performativnih kvalitet, teoretično je svoje raziskovanje zapisala v knjigi Dvojnosti: Performer in njegovo delo, ki je pri Knjižnici Mestnega gledališča ljubljanskega izšla leta 2012. Performans in improvizacija sta še vedno vodilna motiva odrskega ustvarjanja Katje Legin. foto: Marcandrea, www.krusce.si
V drugi oddaji, v kateri se srečujemo s Špelo Trošt, umetnico in producentko, ki je po opravljenem magisteriju iz dramaturgije študij nadaljevala in ga sklenila z doktorsko disertacijo z naslovom Genealogija pojma prisotnosti v uprizoritvenih umetnostih, vas vabimo, da prisluhnete sintezi tega raziskovalnega dela. V njem avtorica preko študij ključnih gledaliških reformatorjev dvajsetega stoletja ter nanašajoč se na filozofska dognanja v zvezi s pojmom prisotnosti, predstavi postopne metamorfoze prisotnosti telesa na stičiščih med gledališčem in performansom, body artom in post-organskim performansom. fotografija s performansa Moja pojavnost nima več ostrih robov, arhiv Zavod Sploh
V drugi oddaji, v kateri se srečujemo s Špelo Trošt, umetnico in producentko, ki je po opravljenem magisteriju iz dramaturgije študij nadaljevala in ga sklenila z doktorsko disertacijo z naslovom Genealogija pojma prisotnosti v uprizoritvenih umetnostih, vas vabimo, da prisluhnete sintezi tega raziskovalnega dela. V njem avtorica preko študij ključnih gledaliških reformatorjev dvajsetega stoletja ter nanašajoč se na filozofska dognanja v zvezi s pojmom prisotnosti, predstavi postopne metamorfoze prisotnosti telesa na stičiščih med gledališčem in performansom, body artom in post-organskim performansom. fotografija s performansa Moja pojavnost nima več ostrih robov, arhiv Zavod Sploh
»Efemeren dogodek, brez spomina, nepovraten potrošek energije, zaznamovan z neposredno prisotnostjo oziroma čisto prisotnostjo.« Vabimo vas k poslušanju pogovora z igralko in performerko, producentko pri društvu Via Negativa in zavodu Sploh, magistrico dramaturških znanosti in doktorico znanosti na področju filozofije in teorije vizualne kulture. S Špelo Trošt smo spregovorili o njenem življenju na odru, za odrom, nasproti odra, z odra k teoriji in s teorijo spet na oder. Pa tudi o ustvarjanju na filmu in videu ter njenim drugim profesionalnim pojavnostim. foto: arhiv Zavod Sploh
»Efemeren dogodek, brez spomina, nepovraten potrošek energije, zaznamovan z neposredno prisotnostjo oziroma čisto prisotnostjo.« Vabimo vas k poslušanju pogovora z igralko in performerko, producentko pri društvu Via Negativa in zavodu Sploh, magistrico dramaturških znanosti in doktorico znanosti na področju filozofije in teorije vizualne kulture. S Špelo Trošt smo spregovorili o njenem življenju na odru, za odrom, nasproti odra, z odra k teoriji in s teorijo spet na oder. Pa tudi o ustvarjanju na filmu in videu ter njenim drugim profesionalnim pojavnostim. foto: arhiv Zavod Sploh
»Dramaturgija je danes bolj kot kdajkoli umetniško cvetoče polje, ki se po eni strani nenehno širi, po drugi pa ga poseljujejo različni diskurzi in prakse, izhajajoči iz drugih družbenih in kulturnih krogov. Hkrati s tem, ko opazujemo, kako se je dramaturgija izluščila iz drame, gledališkega odra, črne škatle in celo uprizoritve v najširšem umetniškem smislu, lahko sledimo tudi temu, kako nanjo vplivajo današnji mediji, kino, splet, upravljanje dela, izobraževalni sistem, popularna glasba, življenjski slogi, organizacija zaznavanja in pozornosti, kakor tudi finančna kriza, protesti, skupščine in samoorganizirane skupnosti, ki so se v zadnjih letih pojavile v Evropi.« V besedilu O krajinski dramaturgiji danes zapiše teoretičarka, dramaturginja in režiserka Ana Vujanović. Z njo se je leta 2019 pogovarjala Saška Rakef, pogovor pa smo prepletli z odlomki iz besedila.
»Dramaturgija je danes bolj kot kdajkoli umetniško cvetoče polje, ki se po eni strani nenehno širi, po drugi pa ga poseljujejo različni diskurzi in prakse, izhajajoči iz drugih družbenih in kulturnih krogov. Hkrati s tem, ko opazujemo, kako se je dramaturgija izluščila iz drame, gledališkega odra, črne škatle in celo uprizoritve v najširšem umetniškem smislu, lahko sledimo tudi temu, kako nanjo vplivajo današnji mediji, kino, splet, upravljanje dela, izobraževalni sistem, popularna glasba, življenjski slogi, organizacija zaznavanja in pozornosti, kakor tudi finančna kriza, protesti, skupščine in samoorganizirane skupnosti, ki so se v zadnjih letih pojavile v Evropi.« V besedilu O krajinski dramaturgiji danes zapiše teoretičarka, dramaturginja in režiserka Ana Vujanović. Z njo se je leta 2019 pogovarjala Saška Rakef, pogovor pa smo prepletli z odlomki iz besedila.
Tokratni gost oddaje je večkrat nagrajeni režiser, ki je režiral domala v vseh slovenskih gledališčih. Na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo kot redni profesor poučuje na katedri za gledališko in radijsko režijo, pred kratkim pa je na odrske deske postavil predstavo Strah in beda Tretjega rajha, ki na tnalo postavlja novodobne oblike fašizma. O večni aktualnosti Brechtovega gledališkega sveta, nočni mori sedanjika, poziciji realnega v teatru in dramaturgiji prevare, smo v živo v studiu 3. programa - programa Ars, govorili z režiserjem Sebastijanom Horvatom.
Tokratni gost oddaje je večkrat nagrajeni režiser, ki je režiral domala v vseh slovenskih gledališčih. Na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo kot redni profesor poučuje na katedri za gledališko in radijsko režijo, pred kratkim pa je na odrske deske postavil predstavo Strah in beda Tretjega rajha, ki na tnalo postavlja novodobne oblike fašizma. O večni aktualnosti Brechtovega gledališkega sveta, nočni mori sedanjika, poziciji realnega v teatru in dramaturgiji prevare, smo v živo v studiu 3. programa - programa Ars, govorili z režiserjem Sebastijanom Horvatom.
Zala Dobovšek, dramaturginja in teatrologinja, znana tudi po svojem preciznem kritičnem pisanju, se je v času svojega doktorskega študija ukvarjala s temo vojne in gledališča. Svojo disertacijo je preoblikovala v knjigo, ki jo je lansko leto izdala pri Knjižnici Mestnega gledališča ljubljanskega. V knjigi Gledališče in vojna je avtorica raziskala gledališko produkcijo, ki je nastajala v obleganem Sarajevu, ter obravnavala predstave Oliverja Frljića, ki je travmo vojne tematiziral v obdobju, ko je ta že minila. Zala Dobovšek je poleg zgodovinske analize v svojo raziskavo vstopila tudi s teoretskega vidika. V oddaji Oder lahko prisluhnete njenemu razumevanju političnosti gledališča in njegovimi estetsko etičnimi razsežnostmi. Foto: MGL
Zala Dobovšek, dramaturginja in teatrologinja, znana tudi po svojem preciznem kritičnem pisanju, se je v času svojega doktorskega študija ukvarjala s temo vojne in gledališča. Svojo disertacijo je preoblikovala v knjigo, ki jo je lansko leto izdala pri Knjižnici Mestnega gledališča ljubljanskega. V knjigi Gledališče in vojna je avtorica raziskala gledališko produkcijo, ki je nastajala v obleganem Sarajevu, ter obravnavala predstave Oliverja Frljića, ki je travmo vojne tematiziral v obdobju, ko je ta že minila. Zala Dobovšek je poleg zgodovinske analize v svojo raziskavo vstopila tudi s teoretskega vidika. V oddaji Oder lahko prisluhnete njenemu razumevanju političnosti gledališča in njegovimi estetsko etičnimi razsežnostmi. Foto: MGL
" V njenem pisanju čutimo velik pisateljski talent. Anna se je zelo zgodaj zavezala pisanju. To je bila njena želja, njena ambicija, njeno veselje, njena nadarjenost, ki jo je čutila kot svoje osebno poslanstvo. Ob prebiranju dnevnika se nehote sprašujemo tudi o tem, koliko talentov, koliko Mozartov, Beethovnov, Michelangelov … koliko izjemnih pisateljev, slikarjev, lahko pokonča genocidna politika. Pa ne samo talentov, koliko življenj, in vsako življenje je vesolje, je izginilo zaradi nespametnega sovraštva, ki ga je generira prav politika. Ne samo včasih. Tudi danes." Tako je ob predstavi Dnevnik Ane Frank, kot je naslov tudi izvirnega dnevniškega zapisovanja deklice, ki je s skupaj s svojo družino in še eno judovsko družino mesece in leta preživljala utesnjena v skrivališču, napisal režiser predstave in avtor dramatizacije Vinko Möderndorfer. O napetih, razburljivih odnosih v stanovanju, ki je zamejeno v odrski prostor, upanju in strahu, da jih bodo nacisti odkrili, več režiser predstave Vinko Möderndorfer, ki je tako v Mini teatru na oder postavil enega najpomembnejših del o zatiranju Judov v prejšnjem stoletju. Z njim se je za oddajo Oder pogovarjala Magda Tušar. Režija in dramatizacija: Vinko Moderndorfer Scenograf: Branko Hojnik Kostumografinja: Meta Sever Video: Atej Tutta Lektor: Jože Faganel Igrajo: Anna Frank: Gaja Filač Margot Frank: Saša Pavlin Stošić Edith Frank: Medea Novak Otto Frank: Tadej Pišek Gospa Van Daan: Barbara Vidovič Gospod Van Daan: Aleš Kranjec Peter Van Daan: Timotej Novaković Gib: Uršula Teržan
" V njenem pisanju čutimo velik pisateljski talent. Anna se je zelo zgodaj zavezala pisanju. To je bila njena želja, njena ambicija, njeno veselje, njena nadarjenost, ki jo je čutila kot svoje osebno poslanstvo. Ob prebiranju dnevnika se nehote sprašujemo tudi o tem, koliko talentov, koliko Mozartov, Beethovnov, Michelangelov … koliko izjemnih pisateljev, slikarjev, lahko pokonča genocidna politika. Pa ne samo talentov, koliko življenj, in vsako življenje je vesolje, je izginilo zaradi nespametnega sovraštva, ki ga je generira prav politika. Ne samo včasih. Tudi danes." Tako je ob predstavi Dnevnik Ane Frank, kot je naslov tudi izvirnega dnevniškega zapisovanja deklice, ki je s skupaj s svojo družino in še eno judovsko družino mesece in leta preživljala utesnjena v skrivališču, napisal režiser predstave in avtor dramatizacije Vinko Möderndorfer. O napetih, razburljivih odnosih v stanovanju, ki je zamejeno v odrski prostor, upanju in strahu, da jih bodo nacisti odkrili, več režiser predstave Vinko Möderndorfer, ki je tako v Mini teatru na oder postavil enega najpomembnejših del o zatiranju Judov v prejšnjem stoletju. Z njim se je za oddajo Oder pogovarjala Magda Tušar. Režija in dramatizacija: Vinko Moderndorfer Scenograf: Branko Hojnik Kostumografinja: Meta Sever Video: Atej Tutta Lektor: Jože Faganel Igrajo: Anna Frank: Gaja Filač Margot Frank: Saša Pavlin Stošić Edith Frank: Medea Novak Otto Frank: Tadej Pišek Gospa Van Daan: Barbara Vidovič Gospod Van Daan: Aleš Kranjec Peter Van Daan: Timotej Novaković Gib: Uršula Teržan
Petro Pogorevc poznamo predvsem kot dramaturginjo v Mestnem gledališču ljubljanskem ter urednico knjižne zbirke Knjižnica MGL. V tokratni oddaji pa jo bomo še malce pobliže spoznali kot pisateljico in avtorico dveh biografskih romanov. Leta 2020 je namreč izšel njen biografski roman o Radku Poliču z naslovom Rac, dve leti kasneje pa še roman o Jožici Avbelj z naslovom Joži. Oba romana štejeta krepko čez 400 strani.
Petro Pogorevc poznamo predvsem kot dramaturginjo v Mestnem gledališču ljubljanskem ter urednico knjižne zbirke Knjižnica MGL. V tokratni oddaji pa jo bomo še malce pobliže spoznali kot pisateljico in avtorico dveh biografskih romanov. Leta 2020 je namreč izšel njen biografski roman o Radku Poliču z naslovom Rac, dve leti kasneje pa še roman o Jožici Avbelj z naslovom Joži. Oba romana štejeta krepko čez 400 strani.
Vabimo vas, da prisluhnete še drugemu delu pogovora z Dragom Ivanušo, ki bo na predvečer Slovenskega kulturnega praznika prejel nagrado Prešernovega sklada. Tokrat bo njegova pripoved obsegala sodelovanja z drugimi glasbeniki in glasbenimi zasedbami, o srečanjih s publiko, pa skladanju za film, in se spet vrnila v gledališče, ko bo umetnik svojo pripoved anekdotično sklenil. Oddajo začenjamo s skladbo iz predstave Cement, ki jo je po besedilu Heinerja Müllerja režiral Sebastijan Horvat v Beograjskem dramskem gledališču. Pogovor je posnel Vladimir Jovanovič, zvočno uredil Franci Moder, pripravila jo je Petra Tanko. foto: Aleksandra Ivanuša, vir: dragoivanusa.com
Vabimo vas, da prisluhnete še drugemu delu pogovora z Dragom Ivanušo, ki bo na predvečer Slovenskega kulturnega praznika prejel nagrado Prešernovega sklada. Tokrat bo njegova pripoved obsegala sodelovanja z drugimi glasbeniki in glasbenimi zasedbami, o srečanjih s publiko, pa skladanju za film, in se spet vrnila v gledališče, ko bo umetnik svojo pripoved anekdotično sklenil. Oddajo začenjamo s skladbo iz predstave Cement, ki jo je po besedilu Heinerja Müllerja režiral Sebastijan Horvat v Beograjskem dramskem gledališču. Pogovor je posnel Vladimir Jovanovič, zvočno uredil Franci Moder, pripravila jo je Petra Tanko. foto: Aleksandra Ivanuša, vir: dragoivanusa.com
Drago Ivanuša se gledališču in gledališki glasbi posveča od sredine 80-ih let preteklega stoletja in je do danes napisal glasbo za okoli 150 gledaliških in plesnih predstav in več kot 20 filmov, kot skladatelj, pianist in raziskovalec digitalnih zvočnih okolij se predstavlja tudi z lastnimi projekti ter z dueti. Redno sodeluje s Sebastijanom Horvatom, velik opus je soustvaril z Dušanom Jovanovićem, Meto Hočevar, Barbaro Hieng Samobor in še mnogimi režiserji dramskega in postdramskega gledališča ter sodeloval tudi z eminentnimi koreografinjami in koreografi sodobnega plesa, na filmu z Janezom Burgerjem, Matevžem Luzarjem, Janom Cvitkovičem in drugimi. Drago Ivanuša bo na predvečer Slovenskega kulturnega praznika prejel nagrado Prešernovega sklada. Ob svojem, izjemno obsežnem opusu pravi: »pa saj to sploh ni delo«. Vabimo vas k poslušanju! foto: Matjaž Vrečko
Drago Ivanuša se gledališču in gledališki glasbi posveča od sredine 80-ih let preteklega stoletja in je do danes napisal glasbo za okoli 150 gledaliških in plesnih predstav in več kot 20 filmov, kot skladatelj, pianist in raziskovalec digitalnih zvočnih okolij se predstavlja tudi z lastnimi projekti ter z dueti. Redno sodeluje s Sebastijanom Horvatom, velik opus je soustvaril z Dušanom Jovanovićem, Meto Hočevar, Barbaro Hieng Samobor in še mnogimi režiserji dramskega in postdramskega gledališča ter sodeloval tudi z eminentnimi koreografinjami in koreografi sodobnega plesa, na filmu z Janezom Burgerjem, Matevžem Luzarjem, Janom Cvitkovičem in drugimi. Drago Ivanuša bo na predvečer Slovenskega kulturnega praznika prejel nagrado Prešernovega sklada. Ob svojem, izjemno obsežnem opusu pravi: »pa saj to sploh ni delo«. Vabimo vas k poslušanju! foto: Matjaž Vrečko
Z današnjo oddajo se poklanjamo spominu na veliko osebnost slovenskega gledališča, dr. Lada Kralja, ki se je pred kratkim od tega sveta poslovil. Lado Kralj je bil teatrolog in univerzitetni profesor, gledališki režiser in ustanovitelj Gledališča Pekarna, enega izmed alternativnih gledališč, ki je ob, takrat že ukinjenem Odru 57 in Eksperimentalnem gledališču Glej, ustanovljenem dobro leto pred Pekarno, v naš prostor prinašal nove gledališke prakse ter predvsem premislek o tem, kaj je gledališče. Lado Kralj je leto in pol pred ustanovitvijo Pekarne preživel na študijskem bivanju v New Yorku, takrat središču progresivnega alternativnega gledališča, bil študent pri znamenitem režiserju in profesorju Richardu Schecknerju in svoja opažanja in spoznanja pozneje udejanjal v novoustanovljenem gledališču. Ivo Svetina, ki je bil prav tako njegov dejaven član, je pred šestimi leti izdal monografijo Gledališče Pekarna, (1971–1978), Rojstvo gledališča iz duha svobode: pričevanje. Izdala jo je Knjižnica Mestnega gledališča ljubljanskega. Takrat smo Lada Kralja in Iva Svetino povabili pred mikrofon in danes vas vabimo k poslušanju ponovitve pogovora. Člani Gledališča Pekarna, vir: SLOGI
Z današnjo oddajo se poklanjamo spominu na veliko osebnost slovenskega gledališča, dr. Lada Kralja, ki se je pred kratkim od tega sveta poslovil. Lado Kralj je bil teatrolog in univerzitetni profesor, gledališki režiser in ustanovitelj Gledališča Pekarna, enega izmed alternativnih gledališč, ki je ob, takrat že ukinjenem Odru 57 in Eksperimentalnem gledališču Glej, ustanovljenem dobro leto pred Pekarno, v naš prostor prinašal nove gledališke prakse ter predvsem premislek o tem, kaj je gledališče. Lado Kralj je leto in pol pred ustanovitvijo Pekarne preživel na študijskem bivanju v New Yorku, takrat središču progresivnega alternativnega gledališča, bil študent pri znamenitem režiserju in profesorju Richardu Schecknerju in svoja opažanja in spoznanja pozneje udejanjal v novoustanovljenem gledališču. Ivo Svetina, ki je bil prav tako njegov dejaven član, je pred šestimi leti izdal monografijo Gledališče Pekarna, (1971–1978), Rojstvo gledališča iz duha svobode: pričevanje. Izdala jo je Knjižnica Mestnega gledališča ljubljanskega. Takrat smo Lada Kralja in Iva Svetino povabili pred mikrofon in danes vas vabimo k poslušanju ponovitve pogovora. Člani Gledališča Pekarna, vir: SLOGI
V Ljubljani je bil pred 70. leti ustanovljen Slovenski gledališki muzej, ki ga že kar nekaj let poznamo kot Slovenski gledališki inštitut. V tej ustanovi, v kateri so odprli tudi razstavo o dramatizacijah Cankarjevega dela Hlapec Jernej in njegova pravica, saj mineva sto let od prve znane odrske priredbe celotnega besedila, so izpostavili, da je Bratko Kreft že takrat, leta 1952, v Glosi ob ustanovitvi Slovenskega gledališkega muzeja predvidel nadaljnji razvoj ustanove: »Skromno začenjamo svoj gledališki muzej, toda temeljni kamen je postavljen. Trdno sem uverjen, da bo iz tega kamna nekoč zrasel hram, ki bo muzej in inštitut. Šele takrat bomo smeli reči, da smo storili za razvoj narodne gledališke umetnosti vse, kar je zanjo poleg izdatne materialne podpore potrebno, kajti mesto gledališke umetnosti je pri vsakem kulturnem narodu v eni izmed najlepših kupol njegovega duhovnega hrama. Tako je bilo že pri starih Grkih, zakaj ne bi bilo tudi pri nas.« Gosta oddaje sta avtorja razstave, dramaturginja in kustosinja mag. Tea Rogelj iz Slovenskega gledališkega inštituta in Aldo Milohnić, izredni profesor na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo, kjer predava zgodovino gledališča.
V Ljubljani je bil pred 70. leti ustanovljen Slovenski gledališki muzej, ki ga že kar nekaj let poznamo kot Slovenski gledališki inštitut. V tej ustanovi, v kateri so odprli tudi razstavo o dramatizacijah Cankarjevega dela Hlapec Jernej in njegova pravica, saj mineva sto let od prve znane odrske priredbe celotnega besedila, so izpostavili, da je Bratko Kreft že takrat, leta 1952, v Glosi ob ustanovitvi Slovenskega gledališkega muzeja predvidel nadaljnji razvoj ustanove: »Skromno začenjamo svoj gledališki muzej, toda temeljni kamen je postavljen. Trdno sem uverjen, da bo iz tega kamna nekoč zrasel hram, ki bo muzej in inštitut. Šele takrat bomo smeli reči, da smo storili za razvoj narodne gledališke umetnosti vse, kar je zanjo poleg izdatne materialne podpore potrebno, kajti mesto gledališke umetnosti je pri vsakem kulturnem narodu v eni izmed najlepših kupol njegovega duhovnega hrama. Tako je bilo že pri starih Grkih, zakaj ne bi bilo tudi pri nas.« Gosta oddaje sta avtorja razstave, dramaturginja in kustosinja mag. Tea Rogelj iz Slovenskega gledališkega inštituta in Aldo Milohnić, izredni profesor na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo, kjer predava zgodovino gledališča.
