Iskanje
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Predzadnja oddaja iz niza pogovorov s Prešernovima nagrajencema in z nagrajenci Prešernovega sklada prinaša pogovor Urbana Tarmana z režiserjem in scenaristom Matevžem Luzarjem, letošnjim prejemnikom nagrade Prešernovega sklada. Nagrado je Matevž Luzar prejel za celovečerni igrani film Orkester, v katerem je prepletel pet zgodb ali vinjet članov pihalnega orkestra iz svojega domačega kraja, Zagorja ob Savi, ki potuje na avstrijski festival pihalne godbe, in jih z blago ironijo spletel v organsko celoto.
Predzadnja oddaja iz niza pogovorov s Prešernovima nagrajencema in z nagrajenci Prešernovega sklada prinaša pogovor Urbana Tarmana z režiserjem in scenaristom Matevžem Luzarjem, letošnjim prejemnikom nagrade Prešernovega sklada. Nagrado je Matevž Luzar prejel za celovečerni igrani film Orkester, v katerem je prepletel pet zgodb ali vinjet članov pihalnega orkestra iz svojega domačega kraja, Zagorja ob Savi, ki potuje na avstrijski festival pihalne godbe, in jih z blago ironijo spletel v organsko celoto.
Med nagrajenci Prešernovega sklada 2023 je pisatelj Dušan Jelinčič. Nagrado jeprejel za roman Šepet nevidnega morja, dvanajst tablet svinca, v katerem, kot navaja utemeljitev, se pisatelj »dotika vprašanja preživetja slovenskega človeka sredi skrajnega nasilja, ki ga je udejanjila fašistična genocidna politika«. O nagrajenem romanu oziroma o vsem literarnem opusu se z Dušanom Jelinčičem pogovarja Vlado Motnikar:
Med nagrajenci Prešernovega sklada 2023 je pisatelj Dušan Jelinčič. Nagrado jeprejel za roman Šepet nevidnega morja, dvanajst tablet svinca, v katerem, kot navaja utemeljitev, se pisatelj »dotika vprašanja preživetja slovenskega človeka sredi skrajnega nasilja, ki ga je udejanjila fašistična genocidna politika«. O nagrajenem romanu oziroma o vsem literarnem opusu se z Dušanom Jelinčičem pogovarja Vlado Motnikar:
V ciklu letošnjih Prešernovih nagrajencev in nagrajencev Prešernovega sklada bomo danes prisluhnili pogovoru z glasbenikom Dragom Ivanušo. Skladatelj in pianist kot gledališki ustvarjalec deluje že od konca 80. let preteklega stoletja, v 90. je kot skladatelj filmske glasbe dejavno soustvarjal slovenske filme nove generacije slovenskih filmskih umetnikov, napisal je številne samostojne kompozicije za komorne glasbene sestave in orkestre ter izpeljal več avtorskih glasbenih in glasbeno-gledaliških projektov. Njegova biografija do danes šteje okoli 130 gledaliških in plesnih predstav, pri katerih je sodeloval z nekaterimi najboljšimi slovenskimi režiserji in režiserkami, med njimi so: Dušan Jovanović, Meta Hočevar, Janez Pipan, Barbara Hieng Samobor ter Sebastijan Horvat, s katerim kontinuirano sodelujeta ves čas in je zapisal: ‘Glasba skladatelja Draga Ivanuše je ekspresivna, eklektična, nepredvidljiva, pa vendar konceptualna, zmeraj vpeta v notranje razloge, ki se povezujejo in komunicirajo s sodobnim poslušalcem, za katerega ima njegova glasba močno in natančno dramaturgijo ter vznemirljivo vsebino’. Med koreografi in koreografinjami, s katerimi je Ivanuša sodeloval, beremo imena: Iztok Kovač, Simone Sandroni, Sanja Nešković Peršin, Tanja Zgonc, Matjaž Farič in drugi. Zasledimo tudi seznam 23. filmov, ki jih je ustvarjal s ključnimi filmskimi režiserji, kot so Janez Burger, Jan Cvitkovič, Damjan Kozole, danes pa sodeluje tudi z mlajšo generacijo najvidnejših filmskih ustvarjalcev. Nagrado Prešernovega sklada za leto 2023 je Drago Ivanuša prejel za projekte, ustvarjene med letoma 2019 in 2022, najvidnejši med njimi pa so: Anja Golob in Drago Ivanuša; ideja projekta je združiti poezijo in glasbo na način, ki presega zgolj branje ob glasbi, obravnava glasbo kot poezijo in v poeziji raziskuje njeno melodičnost in ritmičnost. MAGNETIK, ki prinaša muziciranje samosvojih posameznikov, ki skozi Ivanuševe kompozicije iščejo privlačnost in nasprotja, skupnost in odmik. Glasba za gledališke projekte: ALI – Strah ti poje dušo, po besedilu Reinerja Wernerja Fassbinderja in CEMENT tetralogija po besedilu Heinerja Müllerja, vsi v režiji Sebastijana Horvata ter La Bête Humaine: Drago Ivanuša – solo klavir, kompozicija, ki temelji na filmu Jeana Renoirja, posnetem leta 1938 po romanu La Bête Humaine (Človek zver) Émila Zolaja. Ivanuša izhaja iz postavke, da klavir »zelo natančno in celovito odzvanja družbo«. Več o tem projektu ter svoji umetniški viziji in pogledih na glasbo in gledališče je Drago Ivanuša povedal v pogovoru s Petro Tanko. Vabimo vas k poslušanju!
V ciklu letošnjih Prešernovih nagrajencev in nagrajencev Prešernovega sklada bomo danes prisluhnili pogovoru z glasbenikom Dragom Ivanušo. Skladatelj in pianist kot gledališki ustvarjalec deluje že od konca 80. let preteklega stoletja, v 90. je kot skladatelj filmske glasbe dejavno soustvarjal slovenske filme nove generacije slovenskih filmskih umetnikov, napisal je številne samostojne kompozicije za komorne glasbene sestave in orkestre ter izpeljal več avtorskih glasbenih in glasbeno-gledaliških projektov. Njegova biografija do danes šteje okoli 130 gledaliških in plesnih predstav, pri katerih je sodeloval z nekaterimi najboljšimi slovenskimi režiserji in režiserkami, med njimi so: Dušan Jovanović, Meta Hočevar, Janez Pipan, Barbara Hieng Samobor ter Sebastijan Horvat, s katerim kontinuirano sodelujeta ves čas in je zapisal: ‘Glasba skladatelja Draga Ivanuše je ekspresivna, eklektična, nepredvidljiva, pa vendar konceptualna, zmeraj vpeta v notranje razloge, ki se povezujejo in komunicirajo s sodobnim poslušalcem, za katerega ima njegova glasba močno in natančno dramaturgijo ter vznemirljivo vsebino’. Med koreografi in koreografinjami, s katerimi je Ivanuša sodeloval, beremo imena: Iztok Kovač, Simone Sandroni, Sanja Nešković Peršin, Tanja Zgonc, Matjaž Farič in drugi. Zasledimo tudi seznam 23. filmov, ki jih je ustvarjal s ključnimi filmskimi režiserji, kot so Janez Burger, Jan Cvitkovič, Damjan Kozole, danes pa sodeluje tudi z mlajšo generacijo najvidnejših filmskih ustvarjalcev. Nagrado Prešernovega sklada za leto 2023 je Drago Ivanuša prejel za projekte, ustvarjene med letoma 2019 in 2022, najvidnejši med njimi pa so: Anja Golob in Drago Ivanuša; ideja projekta je združiti poezijo in glasbo na način, ki presega zgolj branje ob glasbi, obravnava glasbo kot poezijo in v poeziji raziskuje njeno melodičnost in ritmičnost. MAGNETIK, ki prinaša muziciranje samosvojih posameznikov, ki skozi Ivanuševe kompozicije iščejo privlačnost in nasprotja, skupnost in odmik. Glasba za gledališke projekte: ALI – Strah ti poje dušo, po besedilu Reinerja Wernerja Fassbinderja in CEMENT tetralogija po besedilu Heinerja Müllerja, vsi v režiji Sebastijana Horvata ter La Bête Humaine: Drago Ivanuša – solo klavir, kompozicija, ki temelji na filmu Jeana Renoirja, posnetem leta 1938 po romanu La Bête Humaine (Človek zver) Émila Zolaja. Ivanuša izhaja iz postavke, da klavir »zelo natančno in celovito odzvanja družbo«. Več o tem projektu ter svoji umetniški viziji in pogledih na glasbo in gledališče je Drago Ivanuša povedal v pogovoru s Petro Tanko. Vabimo vas k poslušanju!
Pianist Alexander Gadjiev iz Gorice je nagrado Prešernovega sklada prejel za izjemne umetniške dosežke v zadnjih treh letih, in sicer za solistične recitale in izvedbe klavirskih koncertov z orkestri na slovenskih in tujih odrih.
Pianist Alexander Gadjiev iz Gorice je nagrado Prešernovega sklada prejel za izjemne umetniške dosežke v zadnjih treh letih, in sicer za solistične recitale in izvedbe klavirskih koncertov z orkestri na slovenskih in tujih odrih.
Akademski slikar Nikolaj Beer, ki že vrsto let živi v Izlakah, je v svoji podobi posebej zavezan rodnemu Goričkemu – rodil se je leta 1945 v Križevcih. Za njim je skoraj polstoleten opus, v katerem pa se ni oziral na trende. Ekspresivno in mistično upodablja njive, naravo in kdaj ljudi v njej. V slike kdaj vnese še rokopise citatov in aforizmov. Med njegovimi zgledi najdemo na primer Vincenta van Gogha. Beer se je v vlogi mentorja udeležil tudi številnih kolonij pri nas in čez mejo. Nagrado Prešernovega sklada je prejel za cikel razstav v letih 2021 in 2022: Vračanje h koreninam v Kvartirni hiši v Celju in v galeriji Insula v Izoli ter za Izbrana dela 1986–2021 v Mestni hiši v Kranju. V utemeljitvi so poudarili ponovno obujeni genius loci panonske zemlje, pa tudi, da je njegova avtentično izrazna ustvarjalnost daleč presegla lokalno raven. Z umetnikom se pogovarja Žiga Bratoš. FOTO: Lovro Rozina
Akademski slikar Nikolaj Beer, ki že vrsto let živi v Izlakah, je v svoji podobi posebej zavezan rodnemu Goričkemu – rodil se je leta 1945 v Križevcih. Za njim je skoraj polstoleten opus, v katerem pa se ni oziral na trende. Ekspresivno in mistično upodablja njive, naravo in kdaj ljudi v njej. V slike kdaj vnese še rokopise citatov in aforizmov. Med njegovimi zgledi najdemo na primer Vincenta van Gogha. Beer se je v vlogi mentorja udeležil tudi številnih kolonij pri nas in čez mejo. Nagrado Prešernovega sklada je prejel za cikel razstav v letih 2021 in 2022: Vračanje h koreninam v Kvartirni hiši v Celju in v galeriji Insula v Izoli ter za Izbrana dela 1986–2021 v Mestni hiši v Kranju. V utemeljitvi so poudarili ponovno obujeni genius loci panonske zemlje, pa tudi, da je njegova avtentično izrazna ustvarjalnost daleč presegla lokalno raven. Z umetnikom se pogovarja Žiga Bratoš. FOTO: Lovro Rozina
Eno izmed dveh letošnjih Prešernovih nagrad je prejela Ema Kugler, multidisciplinarna umetnica, ki sta jo za nagrado predlagali tako komisija za uprizoritvene umetnosti kot tudi komisija za avdiovizualne umetnosti. Ema Kugler svoja dela, ki niso vezana le na en medij, ustvarja že štiri desetletja, prejela je že impresivno število nagrad, tudi na pomembnih mednarodnih festivalih, največ pa za svoj celovečerni film Človek s senco izpred štirih let. Med drugim je leta 2008 prejela nagrado Prešernovega sklada, leta 2020 pa Štigličevo nagrado za življenjsko delo. Foto: BoBo
Eno izmed dveh letošnjih Prešernovih nagrad je prejela Ema Kugler, multidisciplinarna umetnica, ki sta jo za nagrado predlagali tako komisija za uprizoritvene umetnosti kot tudi komisija za avdiovizualne umetnosti. Ema Kugler svoja dela, ki niso vezana le na en medij, ustvarja že štiri desetletja, prejela je že impresivno število nagrad, tudi na pomembnih mednarodnih festivalih, največ pa za svoj celovečerni film Človek s senco izpred štirih let. Med drugim je leta 2008 prejela nagrado Prešernovega sklada, leta 2020 pa Štigličevo nagrado za življenjsko delo. Foto: BoBo
To je zgodba. Zgodba o človeku. Tako o svojem delu pravi Herman Gvardjančič, čeprav figure pri njem skoraj ne najdemo. A o ljudeh in o sebi pripoveduje s podobami, ki izhajajo iz narave. Letošnji prejemnik Prešernove nagrade za življenjsko delo je prepoznaven predvsem po svojih temačnih krajinah s poudarjeno, ekspresivno slikarsko ali risarsko potezo. Približa se abstrakciji, a se od nje tudi odmakne, saj, kot pravi sam, z abstrakcijo ne more povedati zgodbe Sorškega polja. Pri tem ne gre za prepoznavnost motiva, temveč za občutja človeka, kar so opazili tudi številni pisci, ki so njegovo krajino označili za psihogram umetnikovih duševnih stanj, kot psihično vizijo, kot prostor, ki ne more razrešiti psihičnih travm, naravo, ki se ne zmeni za človekovo usodo. Prav človek pa bo naravo uničil, je prepričan Gvardjančič, ki se v svojem slikarstvu dotika tudi požarov v Avstraliji in na Krasu. Foto: umetnikov osebni arhiv
To je zgodba. Zgodba o človeku. Tako o svojem delu pravi Herman Gvardjančič, čeprav figure pri njem skoraj ne najdemo. A o ljudeh in o sebi pripoveduje s podobami, ki izhajajo iz narave. Letošnji prejemnik Prešernove nagrade za življenjsko delo je prepoznaven predvsem po svojih temačnih krajinah s poudarjeno, ekspresivno slikarsko ali risarsko potezo. Približa se abstrakciji, a se od nje tudi odmakne, saj, kot pravi sam, z abstrakcijo ne more povedati zgodbe Sorškega polja. Pri tem ne gre za prepoznavnost motiva, temveč za občutja človeka, kar so opazili tudi številni pisci, ki so njegovo krajino označili za psihogram umetnikovih duševnih stanj, kot psihično vizijo, kot prostor, ki ne more razrešiti psihičnih travm, naravo, ki se ne zmeni za človekovo usodo. Prav človek pa bo naravo uničil, je prepričan Gvardjančič, ki se v svojem slikarstvu dotika tudi požarov v Avstraliji in na Krasu. Foto: umetnikov osebni arhiv
Dramski in filmski igralec Janez Starina je imel zanimivo in bogato ustvarjalno pot; doma z Jagnjenice v občini Radeče, se je po burnem življenjskem obdobju vpisal na ljubljansko Akademijo za gledališče, radio, film in televizijo in nastopal na odrih že kot študent, nato pa bil več let v novogoriškem in celjskem gledališču ter v Mestnem gledališču ljubljanskem, igral je v filmih in na televiziji, lani smo ga gledali v nanizanki V imenu ljudstva. Za svoje ustvarjanje je dobil številne nagrade: bil je debitant leta 1979, pa žlahtni komedijant, prejel je Borštnikovo in nagrado Združenja dramskih umetnikov Slovenije. Letos bo Janez Starina dopolnil petinsedemdeset let, v Novi Gorici, kjer živi, ga je obiskala Tadeja Krečič.
Dramski in filmski igralec Janez Starina je imel zanimivo in bogato ustvarjalno pot; doma z Jagnjenice v občini Radeče, se je po burnem življenjskem obdobju vpisal na ljubljansko Akademijo za gledališče, radio, film in televizijo in nastopal na odrih že kot študent, nato pa bil več let v novogoriškem in celjskem gledališču ter v Mestnem gledališču ljubljanskem, igral je v filmih in na televiziji, lani smo ga gledali v nanizanki V imenu ljudstva. Za svoje ustvarjanje je dobil številne nagrade: bil je debitant leta 1979, pa žlahtni komedijant, prejel je Borštnikovo in nagrado Združenja dramskih umetnikov Slovenije. Letos bo Janez Starina dopolnil petinsedemdeset let, v Novi Gorici, kjer živi, ga je obiskala Tadeja Krečič.
Ko je bil Vincenc Gotthardt leta 2021 s svojim romanom Na drugem koncu sveta nominiran za kresnika, je završalo (Kdo je Gotthardt?, Si bral?). Ko je pisatelj leta 2022 dobil lastovko, nagrado programa Ars za najboljšo kratko zgodbo za svojo zgodbo Pod barvami na sliki, je bilo presenečenje že manjše. Toda tudi z nagrajeno zgodbo je avtor dokazal, da nominacija ni bila naključje. To pa še ni vse: Vincenc Gotthardt, ki je po poklicu urednik pri tedniku Nedelja (izhaja v Celovcu), po duši pa umetnik, je tudi slikar. O tem svojem dvojnem iskanju pripoveduje v pogovoru z Markom Goljo za oddajo Naši umetniki pred mikrofonom. Nikar ne zamudite.
Ko je bil Vincenc Gotthardt leta 2021 s svojim romanom Na drugem koncu sveta nominiran za kresnika, je završalo (Kdo je Gotthardt?, Si bral?). Ko je pisatelj leta 2022 dobil lastovko, nagrado programa Ars za najboljšo kratko zgodbo za svojo zgodbo Pod barvami na sliki, je bilo presenečenje že manjše. Toda tudi z nagrajeno zgodbo je avtor dokazal, da nominacija ni bila naključje. To pa še ni vse: Vincenc Gotthardt, ki je po poklicu urednik pri tedniku Nedelja (izhaja v Celovcu), po duši pa umetnik, je tudi slikar. O tem svojem dvojnem iskanju pripoveduje v pogovoru z Markom Goljo za oddajo Naši umetniki pred mikrofonom. Nikar ne zamudite.
Nedavno je v 95. letu umrl Ivo Belec, direktor fotografije in snemalec pri mnogih slovenskih filmih petdesetih in šestdesetih let. Umetniško sodelovanje med njim, direktorjem fotografije Ivanom Marinčkom in režiserjem Francetom Štiglicem se je začelo s filmom Na svoji zemlji. Belec je bil tudi snemalec prvega slovenskega barvnega filma, sredi šestdesetih pa je odšel na televizijo, kjer je nadaljeval svoje delo in bil mentor številnim rodovom mladih snemalcev. Z Ivom Belcem se je leta 2001 pogovarjala Ingrid Kovač Brus. Foto: Kristina Bursač / ZFS
Nedavno je v 95. letu umrl Ivo Belec, direktor fotografije in snemalec pri mnogih slovenskih filmih petdesetih in šestdesetih let. Umetniško sodelovanje med njim, direktorjem fotografije Ivanom Marinčkom in režiserjem Francetom Štiglicem se je začelo s filmom Na svoji zemlji. Belec je bil tudi snemalec prvega slovenskega barvnega filma, sredi šestdesetih pa je odšel na televizijo, kjer je nadaljeval svoje delo in bil mentor številnim rodovom mladih snemalcev. Z Ivom Belcem se je leta 2001 pogovarjala Ingrid Kovač Brus. Foto: Kristina Bursač / ZFS
Na prvi dan novega leta je umrl Mako Sajko, slovenski scenarist in filmski režiser. V spomin nanj bomo poslušali pogovor, ki ga je leta 2007, ob režiserjevi 80-letnici, pripravila Ingrid Kovač Brus. Režiral je večinoma kratke in dokumentarne filme s socialnimi temami, najpogosteje po lastnem scenariju. Leta 1969 je prejel nagrado Prešernovega sklada za »režijo dokumentarnih filmov, posebej za film Samomorilci, pozor!«, leta 2009 Badjurovo nagrado za življenjsko delo in leta 2021 še Nagrado Franceta Štiglica, ki jo podeljuje Društvo slovenskih režiserjev. V utemeljitvi nagrade so med drugim zapisali: "Resnično izjemen v tej za dokumentarce nerodovitni grudi je bogati opus Maka Sajka […]: niz klasik, ogrlica filmskih biserov na nehvaležnem vratu slovenske kinematografije. In kljub temu, da so združeni posamezniki političnega sistema Sajkovo ustvarjanje nasilno ovirali in nazadnje prekmalu prekinili, je ustvaril zavidljiv opus (žal le) kratkometražnih filmov." Njegovi filmi še vedno delujejo sveže - tako zaradi tematike, ki si jo je izbiral, kot tudi zaradi filmskega izraza.
Na prvi dan novega leta je umrl Mako Sajko, slovenski scenarist in filmski režiser. V spomin nanj bomo poslušali pogovor, ki ga je leta 2007, ob režiserjevi 80-letnici, pripravila Ingrid Kovač Brus. Režiral je večinoma kratke in dokumentarne filme s socialnimi temami, najpogosteje po lastnem scenariju. Leta 1969 je prejel nagrado Prešernovega sklada za »režijo dokumentarnih filmov, posebej za film Samomorilci, pozor!«, leta 2009 Badjurovo nagrado za življenjsko delo in leta 2021 še Nagrado Franceta Štiglica, ki jo podeljuje Društvo slovenskih režiserjev. V utemeljitvi nagrade so med drugim zapisali: "Resnično izjemen v tej za dokumentarce nerodovitni grudi je bogati opus Maka Sajka […]: niz klasik, ogrlica filmskih biserov na nehvaležnem vratu slovenske kinematografije. In kljub temu, da so združeni posamezniki političnega sistema Sajkovo ustvarjanje nasilno ovirali in nazadnje prekmalu prekinili, je ustvaril zavidljiv opus (žal le) kratkometražnih filmov." Njegovi filmi še vedno delujejo sveže - tako zaradi tematike, ki si jo je izbiral, kot tudi zaradi filmskega izraza.
Sredi decembra 2022 so v Moderni galeriji v Ljubljani odprli razstavo z naslovom Abstrakcija in likovna teorija Marijana Tršarja. Ob stoti obletnici umetnikovega rojstva so na razstavi soočili dve področji njegovega delovanja: likovno prakso in teorijo. Marijan Tršar (1922-2010) je v Moderni galeriji tokrat predstavljen drugič; prvič je razstavljal leta 1953 v okviru Skupine 1953. Leta 1988 je Marijan Tršar v oddaji Naši umetniki pred mikrofonom razmišljal o svojem življenju in ustvarjanju. Foto: Marijan Tršar, Dvonogi ne-predmet, 2007, akril na platno, 185 × 145 cm. Foto: Blaž Zupančič (izrez). Vir: Moderna galerija https://www.mg-lj.si/si/razstave/3612/abstrakcija-in-likovna-teorija/
Sredi decembra 2022 so v Moderni galeriji v Ljubljani odprli razstavo z naslovom Abstrakcija in likovna teorija Marijana Tršarja. Ob stoti obletnici umetnikovega rojstva so na razstavi soočili dve področji njegovega delovanja: likovno prakso in teorijo. Marijan Tršar (1922-2010) je v Moderni galeriji tokrat predstavljen drugič; prvič je razstavljal leta 1953 v okviru Skupine 1953. Leta 1988 je Marijan Tršar v oddaji Naši umetniki pred mikrofonom razmišljal o svojem življenju in ustvarjanju. Foto: Marijan Tršar, Dvonogi ne-predmet, 2007, akril na platno, 185 × 145 cm. Foto: Blaž Zupančič (izrez). Vir: Moderna galerija https://www.mg-lj.si/si/razstave/3612/abstrakcija-in-likovna-teorija/
Dramski in filmski igralec Borut Veselko je že enajst let član igralskega ansambla Prešernovega gledališča v Kranju, pred tem je bil devet let direktor tega gledališča. Jeseni je prejel nagrado julija, ki jo podeljuje gledališče skupaj z Gorenjskim glasom in Mestno občino Kranj za najboljšega igralca pretekle sezone. Bil je igralec leta na Slovenskem filmskem maratonu v Portorožu in dobil tudi vesno za najboljšega igralca leta 2001, pa več viktorjev za najboljšega televizijskega voditelja. V tej sezoni igra Borut Veselko v osmih predstavah Prešernovega gledališča Kranj, za vlogi očeta v Meji sneženja Marka Sosiča in očeta v igri Mama Floriana Zellerja je bilo v utemeljitvi nagrade julija zapisano, "da je bilo v obeh vlogah mogoče zaznati predvsem notranjo moč igralca in njegov poglobljeni razmislek". Pred mikrofon je igralca Boruta Veselka povabila Tadeja Krečič.
Dramski in filmski igralec Borut Veselko je že enajst let član igralskega ansambla Prešernovega gledališča v Kranju, pred tem je bil devet let direktor tega gledališča. Jeseni je prejel nagrado julija, ki jo podeljuje gledališče skupaj z Gorenjskim glasom in Mestno občino Kranj za najboljšega igralca pretekle sezone. Bil je igralec leta na Slovenskem filmskem maratonu v Portorožu in dobil tudi vesno za najboljšega igralca leta 2001, pa več viktorjev za najboljšega televizijskega voditelja. V tej sezoni igra Borut Veselko v osmih predstavah Prešernovega gledališča Kranj, za vlogi očeta v Meji sneženja Marka Sosiča in očeta v igri Mama Floriana Zellerja je bilo v utemeljitvi nagrade julija zapisano, "da je bilo v obeh vlogah mogoče zaznati predvsem notranjo moč igralca in njegov poglobljeni razmislek". Pred mikrofon je igralca Boruta Veselka povabila Tadeja Krečič.
Karpo Godina, slovenski režiser, scenarist, direktor fotografije in montažer je dobitnik številnih največjih nagrad, 6. decembra pa je v Beogradu prejel še zlati pečat Jugoslovanske kinoteke za izjemen prispevek h kinematografiji. Ob tem je bila pripravljena okrogla miza s predstavitvijo publikacije o njegovem delu, predvajali so njegove kratke filme ter dokumentarni film Karpopotnik režiserja Matjaža Ivanišina. Kratki filmi Karpa Godine, kot sta Piknik v nedeljo in Gratinirani možgani Pupilije Ferkeverk ter celovečerna filma Splav meduze, Rdeči boogie ali Kaj ti je deklica ter Umetni raj so namreč pomemben del tako slovenske kot tudi evropske filmske dediščine. Z Umetnim rajem se je Godina uvrstil celo v uradni del canskega festivala, močan odmev pa je imel že njegov filmski prvenec Splav meduze. Leta 2018 je Karpo Godina prejel nagrado Franceta Štiglica za življenjsko delo na področju filmske in televizijske režije. Takrat se je z umetnikom pogovarjal Matej Juh.
Karpo Godina, slovenski režiser, scenarist, direktor fotografije in montažer je dobitnik številnih največjih nagrad, 6. decembra pa je v Beogradu prejel še zlati pečat Jugoslovanske kinoteke za izjemen prispevek h kinematografiji. Ob tem je bila pripravljena okrogla miza s predstavitvijo publikacije o njegovem delu, predvajali so njegove kratke filme ter dokumentarni film Karpopotnik režiserja Matjaža Ivanišina. Kratki filmi Karpa Godine, kot sta Piknik v nedeljo in Gratinirani možgani Pupilije Ferkeverk ter celovečerna filma Splav meduze, Rdeči boogie ali Kaj ti je deklica ter Umetni raj so namreč pomemben del tako slovenske kot tudi evropske filmske dediščine. Z Umetnim rajem se je Godina uvrstil celo v uradni del canskega festivala, močan odmev pa je imel že njegov filmski prvenec Splav meduze. Leta 2018 je Karpo Godina prejel nagrado Franceta Štiglica za življenjsko delo na področju filmske in televizijske režije. Takrat se je z umetnikom pogovarjal Matej Juh.
Tjaša Železnik se je na začetku svoje igralske poti uveljavila predvsem s televizijskimi in filmskimi vlogami, bila je tudi televizijska voditeljica. Igrala je v SLG Celje, že leta pa je dragocena članica ansambla Mestnega gledališča ljubljanskega, kjer je v zadnjih nekaj sezonah ustvarila vrsto zanimivih in močnih vlog. O svojem življenju in ustvarjanju ter o svojem pogledu na igralsko umetnost je pripovedovala tik pred premiero Priestleyjevega Neznanca na velikem odru MGL decembra 2022. Na fotografiji: Tjaša Železnik v vlogi Marthe v predstavi Ta obraz (avtorica Polly Stenham, režija Tijana Zinajić, sezona 2020/21). Foto: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/ta-obraz/#gallery-597-11
Tjaša Železnik se je na začetku svoje igralske poti uveljavila predvsem s televizijskimi in filmskimi vlogami, bila je tudi televizijska voditeljica. Igrala je v SLG Celje, že leta pa je dragocena članica ansambla Mestnega gledališča ljubljanskega, kjer je v zadnjih nekaj sezonah ustvarila vrsto zanimivih in močnih vlog. O svojem življenju in ustvarjanju ter o svojem pogledu na igralsko umetnost je pripovedovala tik pred premiero Priestleyjevega Neznanca na velikem odru MGL decembra 2022. Na fotografiji: Tjaša Železnik v vlogi Marthe v predstavi Ta obraz (avtorica Polly Stenham, režija Tijana Zinajić, sezona 2020/21). Foto: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/ta-obraz/#gallery-597-11
Dramska igralka Miranda Caharija se je rodila 21. oktobra 1942 v Križu pri Trstu. Šolala se je v Nabrežini in Trstu. Že med šolanjem je nastopala v Slovenskem stalnem gledališču v Trstu in v sezoni 1960/1961 postala njegova stalna članica - njeno ustvarjanje naslednjih desetletij je večinoma vezano prav na to gledališče. Oblikovala je desetine gledaliških vlog, nastopala pa je tudi na filmu, med drugim je igrala glavno vlogo v filmu Eva Francija Slaka. Za življenjsko delo je Miranda Caharija leta 2017 prejela nagrado tantadruj, že leta 2005 pa Borštnikov prstan, najvišje priznanje, ki ga lahko prejme slovenski gledališki igralec za svoj prispevek k slovenski gledališki ustvarjalnosti. V utemeljitvi je bilo med drugim zapisano, da je bilo že zgodaj mogoče ugotoviti, da je tržaški ansambel z Mirando Caharija dobil karakterno igralko, ki se enako domiselno in z lucidnim temperamentom znajde v najrazličnejših dramskih žanrih. Tistega leta se je z Mirando Caharija pogovarjala Vida Curk; igralko je najprej vprašala, kako je, ko se igralec ali igralka ozre na dolgo prehojeno umetniško pot. Foto: Marko Modic / Arhiv SLOGI
Dramska igralka Miranda Caharija se je rodila 21. oktobra 1942 v Križu pri Trstu. Šolala se je v Nabrežini in Trstu. Že med šolanjem je nastopala v Slovenskem stalnem gledališču v Trstu in v sezoni 1960/1961 postala njegova stalna članica - njeno ustvarjanje naslednjih desetletij je večinoma vezano prav na to gledališče. Oblikovala je desetine gledaliških vlog, nastopala pa je tudi na filmu, med drugim je igrala glavno vlogo v filmu Eva Francija Slaka. Za življenjsko delo je Miranda Caharija leta 2017 prejela nagrado tantadruj, že leta 2005 pa Borštnikov prstan, najvišje priznanje, ki ga lahko prejme slovenski gledališki igralec za svoj prispevek k slovenski gledališki ustvarjalnosti. V utemeljitvi je bilo med drugim zapisano, da je bilo že zgodaj mogoče ugotoviti, da je tržaški ansambel z Mirando Caharija dobil karakterno igralko, ki se enako domiselno in z lucidnim temperamentom znajde v najrazličnejših dramskih žanrih. Tistega leta se je z Mirando Caharija pogovarjala Vida Curk; igralko je najprej vprašala, kako je, ko se igralec ali igralka ozre na dolgo prehojeno umetniško pot. Foto: Marko Modic / Arhiv SLOGI
Pred dnevi je v 85. letu umrl fotograf Joco Žnidaršič. Njegovo izjemno fotoreportersko delo je povezano predvsem s časopisom Delo, kjer je bil od leta 1974 do upokojitve tudi urednik fotografije. Vseeno njegove fotografije poznamo vsi. V fotografski objektiv je ujel desetine najpomembnejših dogodkov, ki so zaznamovali naš čas. Leta 2021, ob 30-letnici osamosvojitve Slovenije, so v Cankarjevem domu pripravili razstavo njegovih ikoničnih fotografij. Takrat se je z Jocem Žnidaršičem pogovarjal Žiga Bratoš. Dvanajstega junija 1991 je skupina gorskih reševalcev na Triglavu, kjer je bilo še veliko snega, izkopala vrh Aljaževega stolpa in izobesila slovensko zastavo. Ta je bila brez grba, pa tudi brez zvezde, saj še ni bila sprejeta odločitev o simbolih nove države. Avtor zamisli in fotografije je bil Joco Žnidaršič.
Pred dnevi je v 85. letu umrl fotograf Joco Žnidaršič. Njegovo izjemno fotoreportersko delo je povezano predvsem s časopisom Delo, kjer je bil od leta 1974 do upokojitve tudi urednik fotografije. Vseeno njegove fotografije poznamo vsi. V fotografski objektiv je ujel desetine najpomembnejših dogodkov, ki so zaznamovali naš čas. Leta 2021, ob 30-letnici osamosvojitve Slovenije, so v Cankarjevem domu pripravili razstavo njegovih ikoničnih fotografij. Takrat se je z Jocem Žnidaršičem pogovarjal Žiga Bratoš. Dvanajstega junija 1991 je skupina gorskih reševalcev na Triglavu, kjer je bilo še veliko snega, izkopala vrh Aljaževega stolpa in izobesila slovensko zastavo. Ta je bila brez grba, pa tudi brez zvezde, saj še ni bila sprejeta odločitev o simbolih nove države. Avtor zamisli in fotografije je bil Joco Žnidaršič.
23. novembra pred osemdesetimi leti se je rodil Andrej Capuder, pesnik, pisatelj, esejist, prevajalec, profesor francoske književnosti na Filozofski fakulteti, politik in diplomat. Leta 2011 je izšla knjiga pesmi doktorja Andreja Capudra z naslovom Rimski soneti. Takrat je s Tadejo Krečič posnel pogovor o pesniški zbirki, v kateri je v stotih sonetih upesnil svoje razmisleke ob doživljanju mesta Rima, kjer je delal kot slovenski veleposlanik. Hkrati se je kot erudit in mislec dotaknil še marsikatere druge tematike… znova objavljeni pogovor kot hommage slovenskemu literatu, prevajalcu Dantejeve Božanske komedije in profesorju ob osemdeseti obletnici rojstva.
23. novembra pred osemdesetimi leti se je rodil Andrej Capuder, pesnik, pisatelj, esejist, prevajalec, profesor francoske književnosti na Filozofski fakulteti, politik in diplomat. Leta 2011 je izšla knjiga pesmi doktorja Andreja Capudra z naslovom Rimski soneti. Takrat je s Tadejo Krečič posnel pogovor o pesniški zbirki, v kateri je v stotih sonetih upesnil svoje razmisleke ob doživljanju mesta Rima, kjer je delal kot slovenski veleposlanik. Hkrati se je kot erudit in mislec dotaknil še marsikatere druge tematike… znova objavljeni pogovor kot hommage slovenskemu literatu, prevajalcu Dantejeve Božanske komedije in profesorju ob osemdeseti obletnici rojstva.
Dramski igralec Anton Petje je bil desetletja eden od stebrov Slovenskega stalnega gledališča v Trstu. Rodil se je 30. oktobra leta 1932 v Gabrovki, najprej je študiral medicino, potem pa se scela posvetil najprej študiju igre in nato igralskemu poklicu. Oblikoval je ogromno vlog, s posebnim občutkom je ustvarjal komične like. Leta 2014 je za svoje ustvarjanje prejel nagrado tantadruj. Pogovor z igralcem je leta 2000, po njegovi upokojitvi, pripravila Vida Curk.
Dramski igralec Anton Petje je bil desetletja eden od stebrov Slovenskega stalnega gledališča v Trstu. Rodil se je 30. oktobra leta 1932 v Gabrovki, najprej je študiral medicino, potem pa se scela posvetil najprej študiju igre in nato igralskemu poklicu. Oblikoval je ogromno vlog, s posebnim občutkom je ustvarjal komične like. Leta 2014 je za svoje ustvarjanje prejel nagrado tantadruj. Pogovor z igralcem je leta 2000, po njegovi upokojitvi, pripravila Vida Curk.
25. oktobra 2022 je minilo sto let odkar se je v Novi vasi pri Markovcu rodil Ivan Marinček, direktor fotografije, ki je po drugi svetovni vojni s Francetom Štiglicem posnel prvi slovenski igrani celovečerec Na svoji zemlji, leta 1951 z Jožetom Galetom prvega Kekca in leta 1963 prvi slovenski barvni film - Srečno, Kekec. Ivan Marinček je tudi avtor fotografije prvega črnobelega filma v cinemaskopu Ne joči, Peter in prvega cinemaskopa v barvah, filma Amandus. Kot profesionalec se je poslovil leta 1977 z Bevčevo uspešnico To so gadi. Preminil je pred dvema letoma. Leta 2011 se je z Ivanom Marinčkom pogovarjala Ingrid Kovač Brus.
25. oktobra 2022 je minilo sto let odkar se je v Novi vasi pri Markovcu rodil Ivan Marinček, direktor fotografije, ki je po drugi svetovni vojni s Francetom Štiglicem posnel prvi slovenski igrani celovečerec Na svoji zemlji, leta 1951 z Jožetom Galetom prvega Kekca in leta 1963 prvi slovenski barvni film - Srečno, Kekec. Ivan Marinček je tudi avtor fotografije prvega črnobelega filma v cinemaskopu Ne joči, Peter in prvega cinemaskopa v barvah, filma Amandus. Kot profesionalec se je poslovil leta 1977 z Bevčevo uspešnico To so gadi. Preminil je pred dvema letoma. Leta 2011 se je z Ivanom Marinčkom pogovarjala Ingrid Kovač Brus.
V začetku oktobra je minilo 110 let od rojstva igralke in pesnice Mile Kačič. Odraščala je v skromnih razmerah, študirala je solopetje in dramsko igro na Državnem konservatoriju v Ljubljani in nekaj semestrov tudi na AGRFT. Njeno gledališko nastopanje je tesno povezano z ljubljansko Dramo, kjer je ustvarjala od leta 1945 do upokojitve 1970. Veliko je igrala tudi na filmu, v radijskem arhivu pa hranimo desetine literarnih oddaj in iger, v katerih je slišati njen glas. Ni bila samo igralka - pisala je rahločutno poezijo, predvsem z motivi ljubezni, materinstva in smrti. Mila Kačič je umrla leta 2000. Leta 1983 se je v oddaji Naši umetniki pred mikrofonom ozrla po svoji življenjski in ustvarjalni poti. Foto: BoBo
V začetku oktobra je minilo 110 let od rojstva igralke in pesnice Mile Kačič. Odraščala je v skromnih razmerah, študirala je solopetje in dramsko igro na Državnem konservatoriju v Ljubljani in nekaj semestrov tudi na AGRFT. Njeno gledališko nastopanje je tesno povezano z ljubljansko Dramo, kjer je ustvarjala od leta 1945 do upokojitve 1970. Veliko je igrala tudi na filmu, v radijskem arhivu pa hranimo desetine literarnih oddaj in iger, v katerih je slišati njen glas. Ni bila samo igralka - pisala je rahločutno poezijo, predvsem z motivi ljubezni, materinstva in smrti. Mila Kačič je umrla leta 2000. Leta 1983 se je v oddaji Naši umetniki pred mikrofonom ozrla po svoji življenjski in ustvarjalni poti. Foto: BoBo
Kot bi luna padla na zemljo je naslov biografije ene najbolj prepoznavnih in priljubljenih slovenskih gledaliških in filmskih igralk - Milene Zupančič; izšla je leta 2018. Zdaj je biografija - napisal jo je Tadej Golob - tudi Arsova Odprta knjiga; vsak večer ob 19h jo prebira Milena Zupančič sama. Ob izidu biografije se je z igralko pogovarjal Rok Bozovičar - o njeni bogati igralski karieri, o stereotipih o igralskem poklicu, materinstvu in še čem – tudi o nastanku te knjige. Foto: Peter Uhan https://commons.wikimedia.org/wiki/File:Milena_Zupan%C4%8Di%C4%8D_2016.jpg
Kot bi luna padla na zemljo je naslov biografije ene najbolj prepoznavnih in priljubljenih slovenskih gledaliških in filmskih igralk - Milene Zupančič; izšla je leta 2018. Zdaj je biografija - napisal jo je Tadej Golob - tudi Arsova Odprta knjiga; vsak večer ob 19h jo prebira Milena Zupančič sama. Ob izidu biografije se je z igralko pogovarjal Rok Bozovičar - o njeni bogati igralski karieri, o stereotipih o igralskem poklicu, materinstvu in še čem – tudi o nastanku te knjige. Foto: Peter Uhan https://commons.wikimedia.org/wiki/File:Milena_Zupan%C4%8Di%C4%8D_2016.jpg
Borut Krajnc je profesionalen fotoreporter tednika Mladina, njegove fotografije pa smo si med drugim lahko ogledali tudi v knjigi Sramota, knjigi, posvečeni protestom, protestnicam in protestnikom proti ukrepom Vlade Janeza Janše. Seveda pa knjiga Sramota ni edini Krajnčev avtorski projekt v minulih letih (med drugim je pripravil tudi odlično razstavo o izbrisanih). Več o svoji fotografiji in sebi bo Borut Krajnc povedal v oddaji Naši umetniki pred mikrofonom. Nikar ne zamudite.
Borut Krajnc je profesionalen fotoreporter tednika Mladina, njegove fotografije pa smo si med drugim lahko ogledali tudi v knjigi Sramota, knjigi, posvečeni protestom, protestnicam in protestnikom proti ukrepom Vlade Janeza Janše. Seveda pa knjiga Sramota ni edini Krajnčev avtorski projekt v minulih letih (med drugim je pripravil tudi odlično razstavo o izbrisanih). Več o svoji fotografiji in sebi bo Borut Krajnc povedal v oddaji Naši umetniki pred mikrofonom. Nikar ne zamudite.
Dramski in filmski igralec Peter Boštjančič praznuje 1. oktobra sedemdeset let. V svojem dolgem in bogatem ustvarjalnem času je največ vlog odigral v celjskem in mariborskem gledališču in dobil številne nagrade, tudi nagrado Marija Vera za življenjsko delo in pred dvema letoma Borštnikov prstan. V utemeljitvi Borštnikovega prstana je Blaž Lukan zapisal: »Boštjančič se nenehno zaveda bivanjske teže, profesionalne resnosti in etične odgovornosti igre, ki jo praviloma spremljajo nezadovoljnost, dvom, strah in vztrajno iskanje smisla.« S Petrom Boštjančičem se pogovarja Brigita Mohorič.
Dramski in filmski igralec Peter Boštjančič praznuje 1. oktobra sedemdeset let. V svojem dolgem in bogatem ustvarjalnem času je največ vlog odigral v celjskem in mariborskem gledališču in dobil številne nagrade, tudi nagrado Marija Vera za življenjsko delo in pred dvema letoma Borštnikov prstan. V utemeljitvi Borštnikovega prstana je Blaž Lukan zapisal: »Boštjančič se nenehno zaveda bivanjske teže, profesionalne resnosti in etične odgovornosti igre, ki jo praviloma spremljajo nezadovoljnost, dvom, strah in vztrajno iskanje smisla.« S Petrom Boštjančičem se pogovarja Brigita Mohorič.
25. septembra 1932 se je v Ljubljani rodil kipar Janez Pirnat, tudi risar in grafik. Njegov oče je bil kipar Nikolaj Pirnat, mama pa pisateljica Nada Kraigher. Leta 1959 je diplomiral iz kiparstva na ljubljanski akademiji, izpopolnjeval se je, med drugim, tudi v Združenih državah Amerike, živel in ustvarjal je v Ljubljani in v Istri. Razstavljal je v številnih krajih Jugoslavije, pa tudi v tujini. Njegove spomenike, spominske kipe in reliefe imamo v Ljubljani, tu največ, pa tudi v Kanalu ob Soči, v Novi Gorici, v Idriji, na Prevojah pri Šentvidu, na Banjšicah in v Šenčurju. Janez Pirnat je umrl lani, leta 1999 pa se je z njim pogovarjala Vida Curk.
25. septembra 1932 se je v Ljubljani rodil kipar Janez Pirnat, tudi risar in grafik. Njegov oče je bil kipar Nikolaj Pirnat, mama pa pisateljica Nada Kraigher. Leta 1959 je diplomiral iz kiparstva na ljubljanski akademiji, izpopolnjeval se je, med drugim, tudi v Združenih državah Amerike, živel in ustvarjal je v Ljubljani in v Istri. Razstavljal je v številnih krajih Jugoslavije, pa tudi v tujini. Njegove spomenike, spominske kipe in reliefe imamo v Ljubljani, tu največ, pa tudi v Kanalu ob Soči, v Novi Gorici, v Idriji, na Prevojah pri Šentvidu, na Banjšicah in v Šenčurju. Janez Pirnat je umrl lani, leta 1999 pa se je z njim pogovarjala Vida Curk.
Avgusta 2022 je minilo sto deset let odkar se je v Ribici rodil Bojan Adamič, skladatelj, dirigent, pianist in aranžer, eden izmed prvih profesionalnih navdušencev nad jazzom na Slovenskem in že pred vojno član velikega jazzovskega orkestra. Po vojni je postal utemeljitelj in soustvarjalec slovenske zabavne glasbe, popevke, šansona, izredno veliko je ustvarjal na področju filmske in scenske glasbe. Ustanovil je Plesni orkester Radia Ljubljana, ki ga danes poznamo kot Big Band RTV Slovenija. Nenehno je ustvarjal in sicer glasbo vseh žanrov. Še leta 1995, na koncu življenjske poti, je napisal glasbo Requiem Frana Milčinskega in poslednjo glasbo za kratkometražni film »Neme podobe slovenskega filma«. Bojan Adamič je dobil številne nagrade, omenimo vsaj Prešernovo nagrado za ustvarjalni opus v filmu in zabavni glasbi leta 1979. Dve leti pozneje, ko se je Bojan Adamič upokojil po dolgoletnem delu v naši radijski hiši, je posnel pripoved o svojem življenju in delu.
Avgusta 2022 je minilo sto deset let odkar se je v Ribici rodil Bojan Adamič, skladatelj, dirigent, pianist in aranžer, eden izmed prvih profesionalnih navdušencev nad jazzom na Slovenskem in že pred vojno član velikega jazzovskega orkestra. Po vojni je postal utemeljitelj in soustvarjalec slovenske zabavne glasbe, popevke, šansona, izredno veliko je ustvarjal na področju filmske in scenske glasbe. Ustanovil je Plesni orkester Radia Ljubljana, ki ga danes poznamo kot Big Band RTV Slovenija. Nenehno je ustvarjal in sicer glasbo vseh žanrov. Še leta 1995, na koncu življenjske poti, je napisal glasbo Requiem Frana Milčinskega in poslednjo glasbo za kratkometražni film »Neme podobe slovenskega filma«. Bojan Adamič je dobil številne nagrade, omenimo vsaj Prešernovo nagrado za ustvarjalni opus v filmu in zabavni glasbi leta 1979. Dve leti pozneje, ko se je Bojan Adamič upokojil po dolgoletnem delu v naši radijski hiši, je posnel pripoved o svojem življenju in delu.
Dvajsetega julija je minilo 90 let, odkar se je v vasi Podgora v Poljanski dolini rodil pisatelj Vladimir Kavčič. Kot deček je doživel drugo svetovno vojno in ji posvetil veliko svojega pisanja. Bil je urednik pri založbi Borec, vodil je tudi republiški komite za kulturo, predvsem pa je bil pisatelj. Njegova prva knjiga, mladinsko delo Vaška komanda, je izšla leta 1955, sledila je vrsta ambicioznih, kompleksnih in tudi obsežnih romanov. V nekem intervjuju je Vladimir Kavčič povedal, da je njegov najljubši roman zgodovinska parabola Pustota, verjetno najpomembnejši pa leta 1973 objavljeni roman o dachauskih procesih Zapisnik. Leta 2014 je - nedolgo pred smrtjo - prejel Prešernovo nagrado za življenjsko delo. Ob podelitvi Prešernove nagrade se je s pisateljem Vladimirjem Kavčičem pogovarjal Marko Golja.
Dvajsetega julija je minilo 90 let, odkar se je v vasi Podgora v Poljanski dolini rodil pisatelj Vladimir Kavčič. Kot deček je doživel drugo svetovno vojno in ji posvetil veliko svojega pisanja. Bil je urednik pri založbi Borec, vodil je tudi republiški komite za kulturo, predvsem pa je bil pisatelj. Njegova prva knjiga, mladinsko delo Vaška komanda, je izšla leta 1955, sledila je vrsta ambicioznih, kompleksnih in tudi obsežnih romanov. V nekem intervjuju je Vladimir Kavčič povedal, da je njegov najljubši roman zgodovinska parabola Pustota, verjetno najpomembnejši pa leta 1973 objavljeni roman o dachauskih procesih Zapisnik. Leta 2014 je - nedolgo pred smrtjo - prejel Prešernovo nagrado za življenjsko delo. Ob podelitvi Prešernove nagrade se je s pisateljem Vladimirjem Kavčičem pogovarjal Marko Golja.
28. avgusta je minilo devetdeset let odkar se je v Gorišnici rodil Zlatko Šugman, dramski in filmski igralec, ki bo ostal v dolgem spominu zaradi kreacij v filmih in na televiziji. Omenimo tu le znamenitega Dekamerona ali Male oglase, pa legendarne slovenske filme, kot so Tistega lepega dne, Ne joči, Peter ali Vdovstvo Karoline Žašler. Igral je v več slovenskih gledališčih, zadnja leta v Mestnem gledališču ljubljanskem in bil nedosežen predvsem v komičnih likih. Zlatko Šugman je dobil vse največje nacionalne nagrade, omenimo vsaj Prešernovo nagrado in Borštnikov prstan. Zadnjo vlogo v Mestnem gledališču ljubljanskem je odigral v sezoni 1998/99, igral je župana v Cankarjevem Pohujšanju v dolini Šentflorjanski in takrat je Metod Pevec z Zlatkom Šugmanom posnel pogovor.
28. avgusta je minilo devetdeset let odkar se je v Gorišnici rodil Zlatko Šugman, dramski in filmski igralec, ki bo ostal v dolgem spominu zaradi kreacij v filmih in na televiziji. Omenimo tu le znamenitega Dekamerona ali Male oglase, pa legendarne slovenske filme, kot so Tistega lepega dne, Ne joči, Peter ali Vdovstvo Karoline Žašler. Igral je v več slovenskih gledališčih, zadnja leta v Mestnem gledališču ljubljanskem in bil nedosežen predvsem v komičnih likih. Zlatko Šugman je dobil vse največje nacionalne nagrade, omenimo vsaj Prešernovo nagrado in Borštnikov prstan. Zadnjo vlogo v Mestnem gledališču ljubljanskem je odigral v sezoni 1998/99, igral je župana v Cankarjevem Pohujšanju v dolini Šentflorjanski in takrat je Metod Pevec z Zlatkom Šugmanom posnel pogovor.
Na začetku avgusta je umrl Kostja Gatnik, vsestranski likovni ustvarjalec: ilustrator in stripar, pa tudi slikar, grafični oblikovalec in fotograf. Mnogi ga poznajo predvsem po stripovskem albumu Magna purga iz leta 1977, morda manj znano pa je, da je Kostja Gatnik že v šestdesetih letih dvajsetega stoletja naredil vrsto plakatov za rock koncerte in da je leta 1991 oblikoval Častni znak Republike Slovenije. Njegove ilustracije in naslovnice so obogatile številne slovenske knjige za odrasle in otroke, na primer slikanico Gal v galeriji Svetlane Makarovič. "Isti avtor je naredil znak Hermes Softlaba, plakat za Ljubljansko banko, Magno Purgo in ilustriral pravljico Hansa Christiana Andersena. To zmorejo le redki oblikovalci in ilustratorji. Seveda pa je za takšno širino nujen zelo raznolik izrazni jezik. Kljub tej raznovrstnosti je vsaka oblikovalska ali ilustratorska stvaritev Kostje Gatnika vrhunska, virtuozna, domiselna in duhovita." je zapisal Peter Skalar. Kostja Gatnik je dobil več nagrad: Prešernovo in Levstikovo nagrado za življenjsko delo ter v sklopu slovenskega bienala ilustracije tudi nagrado Hinka Smrekarja za življenjsko delo. Leta 2022 se je s Kostjo Gatnikom pogovarjal Marko Golja.
Na začetku avgusta je umrl Kostja Gatnik, vsestranski likovni ustvarjalec: ilustrator in stripar, pa tudi slikar, grafični oblikovalec in fotograf. Mnogi ga poznajo predvsem po stripovskem albumu Magna purga iz leta 1977, morda manj znano pa je, da je Kostja Gatnik že v šestdesetih letih dvajsetega stoletja naredil vrsto plakatov za rock koncerte in da je leta 1991 oblikoval Častni znak Republike Slovenije. Njegove ilustracije in naslovnice so obogatile številne slovenske knjige za odrasle in otroke, na primer slikanico Gal v galeriji Svetlane Makarovič. "Isti avtor je naredil znak Hermes Softlaba, plakat za Ljubljansko banko, Magno Purgo in ilustriral pravljico Hansa Christiana Andersena. To zmorejo le redki oblikovalci in ilustratorji. Seveda pa je za takšno širino nujen zelo raznolik izrazni jezik. Kljub tej raznovrstnosti je vsaka oblikovalska ali ilustratorska stvaritev Kostje Gatnika vrhunska, virtuozna, domiselna in duhovita." je zapisal Peter Skalar. Kostja Gatnik je dobil več nagrad: Prešernovo in Levstikovo nagrado za življenjsko delo ter v sklopu slovenskega bienala ilustracije tudi nagrado Hinka Smrekarja za življenjsko delo. Leta 2022 se je s Kostjo Gatnikom pogovarjal Marko Golja.
Pred dnevi je dopolnil osemdeset let eden najmarkantnejših slovenskih igralcev Radko Polič Rac. Bil je eden najopaznejših igralcev ljubljanske Drame, igral pa je tudi po drugih gledališčih in nastopil v številnih filmih. Leta 2020 je v sodelovanju igralca in dramaturginje Petre Pogorevc nastal življenjepis z naslovom Rac: biografski roman o življenju igralca Radka Poliča, ki je izšel pri založbi Beletrina, lani jeseni pa je na Radiu Slovenija nastala tudi zvočna knjiga, ki jo je posnel Radko Polič sam. Takrat je Magda Tušar za oddajo Oder posnela daljši intervju, ki vam ga danes ponujamo v nekoliko skrajšani obliki; pogovor sta začela prav z radijsko zvočno knjigo. Foto: BoBo
Pred dnevi je dopolnil osemdeset let eden najmarkantnejših slovenskih igralcev Radko Polič Rac. Bil je eden najopaznejših igralcev ljubljanske Drame, igral pa je tudi po drugih gledališčih in nastopil v številnih filmih. Leta 2020 je v sodelovanju igralca in dramaturginje Petre Pogorevc nastal življenjepis z naslovom Rac: biografski roman o življenju igralca Radka Poliča, ki je izšel pri založbi Beletrina, lani jeseni pa je na Radiu Slovenija nastala tudi zvočna knjiga, ki jo je posnel Radko Polič sam. Takrat je Magda Tušar za oddajo Oder posnela daljši intervju, ki vam ga danes ponujamo v nekoliko skrajšani obliki; pogovor sta začela prav z radijsko zvočno knjigo. Foto: BoBo
Gledališki in filmski igralec Demeter Bitenc se je rodil pred sto leti, umrl pa leta 2018; svojo dolgo in bogato igralsko pot je začel v gledališču, deset let je igral v ljubljanski Drami. Zatem je kot svobodni filmski umetnik nastopal v slovenskih in jugoslovanskih filmih pa tudi v tujih produkcijah in ustvaril več kot 200 markantnih likov. V oddaji Naši umetniki pred mikrofonom je leta 2003 v pogovoru z Markom Goljo zanimivo in duhovito razmišljal o svojem življenju in delu. Foto: BoBo: Srdjan Živulović
Gledališki in filmski igralec Demeter Bitenc se je rodil pred sto leti, umrl pa leta 2018; svojo dolgo in bogato igralsko pot je začel v gledališču, deset let je igral v ljubljanski Drami. Zatem je kot svobodni filmski umetnik nastopal v slovenskih in jugoslovanskih filmih pa tudi v tujih produkcijah in ustvaril več kot 200 markantnih likov. V oddaji Naši umetniki pred mikrofonom je leta 2003 v pogovoru z Markom Goljo zanimivo in duhovito razmišljal o svojem življenju in delu. Foto: BoBo: Srdjan Živulović
Mineva 110 let od rojstva pisateljice in prevajalke Mire Mihelič. Rodila se je v Splitu in prvih nekaj otroških let ob slovenskemu očetu in hrvaški materi sploh ni znala slovensko. Potem pa je začela brati in slovenski jezik ne samo osvojila, temveč tudi izmojstrila. Postala je ena najpomembnejših slovenskih prevajalk 20. stoletja in avtorica kakih desetih romanov, predvsem iz meščanskega življenja. Silno pomembno je bilo tudi njeno delovanje v mednarodnem PEN. Leta 1980, pet let pred smrtjo, je bila Mira Mihelič gostja oddaje Naši umetniki pred mikrofonom, v kateri je spregovorila o svojem življenju in delu.
Mineva 110 let od rojstva pisateljice in prevajalke Mire Mihelič. Rodila se je v Splitu in prvih nekaj otroških let ob slovenskemu očetu in hrvaški materi sploh ni znala slovensko. Potem pa je začela brati in slovenski jezik ne samo osvojila, temveč tudi izmojstrila. Postala je ena najpomembnejših slovenskih prevajalk 20. stoletja in avtorica kakih desetih romanov, predvsem iz meščanskega življenja. Silno pomembno je bilo tudi njeno delovanje v mednarodnem PEN. Leta 1980, pet let pred smrtjo, je bila Mira Mihelič gostja oddaje Naši umetniki pred mikrofonom, v kateri je spregovorila o svojem življenju in delu.
Pesnik in duhovnik Vladimir Kos (1924-2022) se je rodil v Murski Soboti, odraščal je v Mariboru. Med vojno se je znašel v Ljubljani, bil je interniran v Gonarsu, po vojni pa je odšel čez mejo in že v avstrijskem Lienzu izdal svojo prvo pesniško zbirko. Študiral in doktoriral je iz teologije v Rimu in postal misijonar - pa ne v Afriki ali med Eskimi, kot je nameraval, temveč na Japonskem; tam je od sredine petdesetih let do nedavne smrti živel, ustvarjal in predaval. Izdal je skoraj trideset pesniških zbirk, pisal je tudi esejistiko. Leta 2014 je za pesniški zbirki Pesmi z japonskih otokov in Ob rahlo tresoči se tokijski harfi prejel nagrado Prešernovega sklada. Foto: BoBo
Pesnik in duhovnik Vladimir Kos (1924-2022) se je rodil v Murski Soboti, odraščal je v Mariboru. Med vojno se je znašel v Ljubljani, bil je interniran v Gonarsu, po vojni pa je odšel čez mejo in že v avstrijskem Lienzu izdal svojo prvo pesniško zbirko. Študiral in doktoriral je iz teologije v Rimu in postal misijonar - pa ne v Afriki ali med Eskimi, kot je nameraval, temveč na Japonskem; tam je od sredine petdesetih let do nedavne smrti živel, ustvarjal in predaval. Izdal je skoraj trideset pesniških zbirk, pisal je tudi esejistiko. Leta 2014 je za pesniški zbirki Pesmi z japonskih otokov in Ob rahlo tresoči se tokijski harfi prejel nagrado Prešernovega sklada. Foto: BoBo
Vse do 25. avgusta si je na Bledu mogoče ogledati tri razstave akademske slikarke Ejti Štih: v Galeriji Stolp na Blejskem gradu predstavlja cikel Kokošji rod, v Galeriji Melite Vovk je na ogled cikel Konflikti, v preddverju Festivalne dvorane pa cikel Rdeče in zlato. Ejti Štih se je v Ljubljani leta 1957 slikarki Meliti Vovk in književniku Bojanu Štihu. Študirala je na ljubljanski likovni akademiji. Že skoraj štiri desetletja živi in ustvarja v Boliviji, v mestu Santa Cruz de la Sierra, kjer je v opuščeni policijski postaji ustvarila likovno galerijo. Poleg slikanja se ukvarja tudi z ilustracijo za knjige, revije, časopise, z gledališko kostumografijo in scenografijo ter s kiparskimi inštalacijami. Pogosta tematika njenega ustvarjanja je socialna in zelo aktualna, kot je videti na blejskih razstavah: pandemija covid 19, splav, revščina, zlorabe žensk, položajev, politike. V oddaji Naši umetniki pred mikrofonom se je z Ejti Štih pred petimi leti pogovarjala Aleksandra Saška Gruden.
Vse do 25. avgusta si je na Bledu mogoče ogledati tri razstave akademske slikarke Ejti Štih: v Galeriji Stolp na Blejskem gradu predstavlja cikel Kokošji rod, v Galeriji Melite Vovk je na ogled cikel Konflikti, v preddverju Festivalne dvorane pa cikel Rdeče in zlato. Ejti Štih se je v Ljubljani leta 1957 slikarki Meliti Vovk in književniku Bojanu Štihu. Študirala je na ljubljanski likovni akademiji. Že skoraj štiri desetletja živi in ustvarja v Boliviji, v mestu Santa Cruz de la Sierra, kjer je v opuščeni policijski postaji ustvarila likovno galerijo. Poleg slikanja se ukvarja tudi z ilustracijo za knjige, revije, časopise, z gledališko kostumografijo in scenografijo ter s kiparskimi inštalacijami. Pogosta tematika njenega ustvarjanja je socialna in zelo aktualna, kot je videti na blejskih razstavah: pandemija covid 19, splav, revščina, zlorabe žensk, položajev, politike. V oddaji Naši umetniki pred mikrofonom se je z Ejti Štih pred petimi leti pogovarjala Aleksandra Saška Gruden.
Filmski, televizijski in gledališki igralki Silvi Čušin so na Igralskem filmskem festivalu Kranj podelili nagrado za življenjsko delo Ite Rine – priznanje, poimenovano po prvi slovenski filmski zvezdi. Pri Društvu slovenskih avdiovizualnih igralcev so pri tem zapisali, da igralske stvaritve Silve Čušin »podirajo vse negativne stereotipe slovenske filmske igre«, saj na ekranu »vedno deluje naravno, prepričljivo, živo in nepredvidljivo«, in dodali, da so zaščitni znak njenega dela »preciznost, subtilnost, mirnost in neverjeten občutek za filmski jezik«. Za življenjsko delo je pred nekaj leti že dobila Borštnikov prstan, največje priznanje za igralsko umetnost na Slovenskem, ki ga podeljuje Borštnikovo srečanje v Slovenskem narodnem gledališču Maribor, tokrat pa je fokus na njenem delu na filmu in televiziji. Med drugim je nastopila v filmih, kot so Sanremo, Jaz sem Frenk, Izbrisana, Ivan, Inferno, Srečen za umret, 9:06, Estrellita – pesem za domov, Predmestje, sodeluje pa tudi pri filmu Šterkijada Igorja Šterka, ki je še v produkciji. S Silvo Čušin se je pogovarjala Tina Poglajen. Foto: Peter Uhan
Filmski, televizijski in gledališki igralki Silvi Čušin so na Igralskem filmskem festivalu Kranj podelili nagrado za življenjsko delo Ite Rine – priznanje, poimenovano po prvi slovenski filmski zvezdi. Pri Društvu slovenskih avdiovizualnih igralcev so pri tem zapisali, da igralske stvaritve Silve Čušin »podirajo vse negativne stereotipe slovenske filmske igre«, saj na ekranu »vedno deluje naravno, prepričljivo, živo in nepredvidljivo«, in dodali, da so zaščitni znak njenega dela »preciznost, subtilnost, mirnost in neverjeten občutek za filmski jezik«. Za življenjsko delo je pred nekaj leti že dobila Borštnikov prstan, največje priznanje za igralsko umetnost na Slovenskem, ki ga podeljuje Borštnikovo srečanje v Slovenskem narodnem gledališču Maribor, tokrat pa je fokus na njenem delu na filmu in televiziji. Med drugim je nastopila v filmih, kot so Sanremo, Jaz sem Frenk, Izbrisana, Ivan, Inferno, Srečen za umret, 9:06, Estrellita – pesem za domov, Predmestje, sodeluje pa tudi pri filmu Šterkijada Igorja Šterka, ki je še v produkciji. S Silvo Čušin se je pogovarjala Tina Poglajen. Foto: Peter Uhan
Borut Gombač je knjižničar in zelo vsestranski umetnik, ki piše za bralke in bralce različnih generacij in se dokazuje v različnih literarnih vrstah. To med drugim pomeni, da umetnik na začetku ustvarjanja teksta ne ve, kako se bo tekst razvil. Za svoje ustvarjalnost je prejel kar nekaj nagrad, njihov razpon pa je precejšen: med drugim je postal basador basovskih znanosti, dobil je Glazarjevo listino in Veronikino nagrado za pesniško zbirko S konico konice jezika, kar nekaj nagrad je dobil tudi za svoje pravljice na Radiu Slovenija. Posebno priznanje umetniku je izid njegovih izbranih pesmi z naslovom Razmerje med strunami in s tehtno spremno besedo Muanisa Sinanovića pri Kulturnem centru Maribor. Toda naj je kulturniški sistem v dovoljšni meri prepoznal njegovo delo (ali ne), je dejstvo, da je umetnik v svojem delu zelo ustvarjalen, presenetljiv, igriv, hkrati pa v svojo poezijo smiselno in učinkovito vtke modrostne in refleksivne verze. In tak je Borut Gombač v pogovoru z Markom Goljo. Nikar ne zamudite.
Borut Gombač je knjižničar in zelo vsestranski umetnik, ki piše za bralke in bralce različnih generacij in se dokazuje v različnih literarnih vrstah. To med drugim pomeni, da umetnik na začetku ustvarjanja teksta ne ve, kako se bo tekst razvil. Za svoje ustvarjalnost je prejel kar nekaj nagrad, njihov razpon pa je precejšen: med drugim je postal basador basovskih znanosti, dobil je Glazarjevo listino in Veronikino nagrado za pesniško zbirko S konico konice jezika, kar nekaj nagrad je dobil tudi za svoje pravljice na Radiu Slovenija. Posebno priznanje umetniku je izid njegovih izbranih pesmi z naslovom Razmerje med strunami in s tehtno spremno besedo Muanisa Sinanovića pri Kulturnem centru Maribor. Toda naj je kulturniški sistem v dovoljšni meri prepoznal njegovo delo (ali ne), je dejstvo, da je umetnik v svojem delu zelo ustvarjalen, presenetljiv, igriv, hkrati pa v svojo poezijo smiselno in učinkovito vtke modrostne in refleksivne verze. In tak je Borut Gombač v pogovoru z Markom Goljo. Nikar ne zamudite.
Tomaž Grom o sebi pravi, da »glasbo dojema kot medij komunikacije, ne kot estetski užitek. Išče razloge za muziciranje. Brezkompromisno drega v aktualni družbeni prostor. Glasba je zanj iskanje, so nepojasnjena vprašanja, pretakanje zamisli, negotove situacije. Kompozicija je improvizacija. Improvizacija mu daje prostor, da odbluzi, da dela napake, da se izgublja in iznajdeva intrigantne rešitve.« Tomaž Grom je prejemnik Župančičeve nagrade za zadnje ustvarjalno obdobje in je gost oddaje Naši umetniki pred mikrofonom, v studio ga je povabila Petra Tanko. Vabimo vas k poslušanju! Foto: Špela Trošt
Tomaž Grom o sebi pravi, da »glasbo dojema kot medij komunikacije, ne kot estetski užitek. Išče razloge za muziciranje. Brezkompromisno drega v aktualni družbeni prostor. Glasba je zanj iskanje, so nepojasnjena vprašanja, pretakanje zamisli, negotove situacije. Kompozicija je improvizacija. Improvizacija mu daje prostor, da odbluzi, da dela napake, da se izgublja in iznajdeva intrigantne rešitve.« Tomaž Grom je prejemnik Župančičeve nagrade za zadnje ustvarjalno obdobje in je gost oddaje Naši umetniki pred mikrofonom, v studio ga je povabila Petra Tanko. Vabimo vas k poslušanju! Foto: Špela Trošt
Slovenski pesnik, pisatelj in dramatik Marij Čuk je 23. junija dopolnil sedemdeset let. Rodil se je v Dolini pri Trstu, zdaj živi v Hruševici na Krasu in v Trstu. Je avtor osmih pesniških zbirk in štirih romanov, za roman Prah je dobil pred tremi leti nagrado Vstajenje, za prevod Črnega obroča pa nedavno drugo vsedržavno italijansko nagrado Nabokov, če omenimo samo najvidnejši priznanji. Marij Čuk je tudi literarni in gledališki kritik, delal je kot novinar in urednik in je stalni sodelavec uredništva za kulturo na tretjem programu Ars radia Slovenija. Marija Čuka je pred mikrofon povabila Tadeja Krečič.
Slovenski pesnik, pisatelj in dramatik Marij Čuk je 23. junija dopolnil sedemdeset let. Rodil se je v Dolini pri Trstu, zdaj živi v Hruševici na Krasu in v Trstu. Je avtor osmih pesniških zbirk in štirih romanov, za roman Prah je dobil pred tremi leti nagrado Vstajenje, za prevod Črnega obroča pa nedavno drugo vsedržavno italijansko nagrado Nabokov, če omenimo samo najvidnejši priznanji. Marij Čuk je tudi literarni in gledališki kritik, delal je kot novinar in urednik in je stalni sodelavec uredništva za kulturo na tretjem programu Ars radia Slovenija. Marija Čuka je pred mikrofon povabila Tadeja Krečič.
"V meni je bilo vedno hotenje, da bi se približal temu, kar zahteva režiser, obenem pa sem si želel tudi svobodo, je v pogovoru z Rokom Bozovičarjem med drugim povedal Ivo Barišič, prejemnik letošnjega Borštnikovega prstana, najvišjega igralskega priznanja. Foto: Miloš Vujinovič/BOBO
"V meni je bilo vedno hotenje, da bi se približal temu, kar zahteva režiser, obenem pa sem si želel tudi svobodo, je v pogovoru z Rokom Bozovičarjem med drugim povedal Ivo Barišič, prejemnik letošnjega Borštnikovega prstana, najvišjega igralskega priznanja. Foto: Miloš Vujinovič/BOBO
Z oddajo Naši umetniki pred mikrofonom se poklanjamo radijski režiserki Rosandi Sajko Korun, ki je umrla pred dnevi. Rodila se je leta 1930 v Celju, že v študentskih letih se je pridružila tedanjemu Radiu Ljubljana - najprej kot napovedovalka, kmalu pa je postala režiserka. Njen opus obsega ogromno iger za otroke in odrasle, zelo pomembno je tudi njeno eksperimentalno delo za radijski medij. Rosanda Sajko sodi med tiste radijske ustvarjalce, zaradi katerih je slovenska radijska igra dosegla izjemno visoko raven. Foto: Ars/Lučka Gruden
Z oddajo Naši umetniki pred mikrofonom se poklanjamo radijski režiserki Rosandi Sajko Korun, ki je umrla pred dnevi. Rodila se je leta 1930 v Celju, že v študentskih letih se je pridružila tedanjemu Radiu Ljubljana - najprej kot napovedovalka, kmalu pa je postala režiserka. Njen opus obsega ogromno iger za otroke in odrasle, zelo pomembno je tudi njeno eksperimentalno delo za radijski medij. Rosanda Sajko sodi med tiste radijske ustvarjalce, zaradi katerih je slovenska radijska igra dosegla izjemno visoko raven. Foto: Ars/Lučka Gruden
Pisatelj Boris Pahor je bil neutruden pričevalec 20. stoletja; o svojih življenjskih izkušnjah – mnoge so bile bridke - je veliko pripovedoval, jih je pa tudi prelil v književnost in ustvaril izjemen literarni opus, dragocen za slovensko, evropsko in svetovno literaturo. Foto: © Claude Truong-Ngoc / Wikimedia Commons
Pisatelj Boris Pahor je bil neutruden pričevalec 20. stoletja; o svojih življenjskih izkušnjah – mnoge so bile bridke - je veliko pripovedoval, jih je pa tudi prelil v književnost in ustvaril izjemen literarni opus, dragocen za slovensko, evropsko in svetovno literaturo. Foto: © Claude Truong-Ngoc / Wikimedia Commons
Meta Kušar je diplomirala iz slovenščine in srbohrvaščine na Univerzi v Ljubljani. Napisala je vrsto pesniških zbirk, med njimi so Madeira, Svila in lan, Jaspis in Vrt - za slednjo je leta 2015 prejela Veronikino nagrado. Lani je izšla njena najnovejša zbirka z naslovom Zmaj. Meta Kušar je tudi poglobljena premišljevalka o poeziji, umetnosti in življenju - leta 2012 je za zbirko esejev z naslovom Kaj je poetično ali ura ilegale prejela Rožančevo nagrado. Takrat se je z njo pogovarjal Vlado Motnikar.
Meta Kušar je diplomirala iz slovenščine in srbohrvaščine na Univerzi v Ljubljani. Napisala je vrsto pesniških zbirk, med njimi so Madeira, Svila in lan, Jaspis in Vrt - za slednjo je leta 2015 prejela Veronikino nagrado. Lani je izšla njena najnovejša zbirka z naslovom Zmaj. Meta Kušar je tudi poglobljena premišljevalka o poeziji, umetnosti in življenju - leta 2012 je za zbirko esejev z naslovom Kaj je poetično ali ura ilegale prejela Rožančevo nagrado. Takrat se je z njo pogovarjal Vlado Motnikar.
Igralec Lotos Vincenc Šparovec na mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega uprizarja gledališki dokumentarec Človek v morju – v njem živo pripoveduje o resničnem dogodku, ko je kot študent sredi oceana z ladje padel v morje. V monoprojektu Človek v morju Lotos Vincenc Šparovec prvič stoji sam na odru, pravi. O njegovih vlogah, igranju in odnosu do gledališča se je z njim pogovarjala Staša Grahek. Na fotografiji: Lotos Vincenc Šparovec v Zimski poroki H. Levina (Peter Giodani) MGL
Igralec Lotos Vincenc Šparovec na mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega uprizarja gledališki dokumentarec Človek v morju – v njem živo pripoveduje o resničnem dogodku, ko je kot študent sredi oceana z ladje padel v morje. V monoprojektu Človek v morju Lotos Vincenc Šparovec prvič stoji sam na odru, pravi. O njegovih vlogah, igranju in odnosu do gledališča se je z njim pogovarjala Staša Grahek. Na fotografiji: Lotos Vincenc Šparovec v Zimski poroki H. Levina (Peter Giodani) MGL
25. aprila 2022 je umrl akademski slikar France Slana, star petindevetdeset let. Bil je eden naših najstarejših in najplodovitejših slikarjev. Poznamo ga po značilnih motivih mest in krajin, živali – mnogim je bil znan kot slikar petelinov, mačk ali rib –, ženskih aktov, Don Kihotov, tihožitij ali čolnov in je bil izjemno priljubljen. Skupaj s slikarji kot so Vida Fakin, Milan Rijavec, Milan Bizovičar in drugi, je bil prva povojna generacija, ki je študirala na ljubljanski Akademiji likovnih umetnosti. Njegov profesor je bil, med drugimi, Gabrijel Stupica. Za svoje ustvarjanje je prejel številne nagrade, med drugim tudi nagrado Prešernovega sklada. V svojem intimističnem, čustveno doživetem slikarstvu variira motive, ki so nemalokrat zasidrani v domači slovenski tradiciji. Čeprav preizkuša najrazličnejše tehnike, se v abstrakcijo spusti le redko. Temelj njegovega slikarstva je risba. Naslikal je številne oljne slike, velika ljubezen pa je bil predvsem akvarel. Slana je imel številne razstave doma in v tujini. Razstavljal je v Zimbabveju, Kairu, na Malti ter širom po ZDA. Bostonska Art Grallery je odkupila njegov akvarel.
25. aprila 2022 je umrl akademski slikar France Slana, star petindevetdeset let. Bil je eden naših najstarejših in najplodovitejših slikarjev. Poznamo ga po značilnih motivih mest in krajin, živali – mnogim je bil znan kot slikar petelinov, mačk ali rib –, ženskih aktov, Don Kihotov, tihožitij ali čolnov in je bil izjemno priljubljen. Skupaj s slikarji kot so Vida Fakin, Milan Rijavec, Milan Bizovičar in drugi, je bil prva povojna generacija, ki je študirala na ljubljanski Akademiji likovnih umetnosti. Njegov profesor je bil, med drugimi, Gabrijel Stupica. Za svoje ustvarjanje je prejel številne nagrade, med drugim tudi nagrado Prešernovega sklada. V svojem intimističnem, čustveno doživetem slikarstvu variira motive, ki so nemalokrat zasidrani v domači slovenski tradiciji. Čeprav preizkuša najrazličnejše tehnike, se v abstrakcijo spusti le redko. Temelj njegovega slikarstva je risba. Naslikal je številne oljne slike, velika ljubezen pa je bil predvsem akvarel. Slana je imel številne razstave doma in v tujini. Razstavljal je v Zimbabveju, Kairu, na Malti ter širom po ZDA. Bostonska Art Grallery je odkupila njegov akvarel.
Dramski igralec Marko Mandić, prvak ljubljanske Drame, je eden tistih odrskih umetnikov, ki je tudi iskalec razsežnosti in možnosti človeka na odru - pred očmi gledalca, drugega človeka. To uresničuje z vsako vlogo, ki jo odigra, prav posebej pa z različnimi projekti zunaj matičnega gledališča ali v povezavi z Dramo. Tako je že pred več kot desetimi leti nastal performans MandićStroj; do zdaj ga je odigral že skoraj stokrat, zanj dobil številne nagrade, 6. maja 2022 pa je na velikem odru ljubljanske Drame uprizoril novi performans MandićCirkus, v katerem je z režiserjem Bojanom Jablanovcem in v koprodukciji Drame z društvom Via Negativa nanizal nanovo premišljene in obdelane delce predstav od prve Indijc hoče v Bronx Israela Horovitza v režiji Mateje Koležnik leta 1996 do lanskega Nočnega pisca Jana Fabra. Dan pred premiero je Marka Mandića v studio povabila Tadeja Krečič.
Dramski igralec Marko Mandić, prvak ljubljanske Drame, je eden tistih odrskih umetnikov, ki je tudi iskalec razsežnosti in možnosti človeka na odru - pred očmi gledalca, drugega človeka. To uresničuje z vsako vlogo, ki jo odigra, prav posebej pa z različnimi projekti zunaj matičnega gledališča ali v povezavi z Dramo. Tako je že pred več kot desetimi leti nastal performans MandićStroj; do zdaj ga je odigral že skoraj stokrat, zanj dobil številne nagrade, 6. maja 2022 pa je na velikem odru ljubljanske Drame uprizoril novi performans MandićCirkus, v katerem je z režiserjem Bojanom Jablanovcem in v koprodukciji Drame z društvom Via Negativa nanizal nanovo premišljene in obdelane delce predstav od prve Indijc hoče v Bronx Israela Horovitza v režiji Mateje Koležnik leta 1996 do lanskega Nočnega pisca Jana Fabra. Dan pred premiero je Marka Mandića v studio povabila Tadeja Krečič.
Tržaški pisatelj Milan Lipovec ni zelo znano ime slovenske književnosti. Rodil se je leta 1912 v Trstu, kjer je večinoma tudi živel. V Trstu je končal meščansko in eno leto trgovske šole, leta 1929 je odšel v Ljubljano, najprej je delal kot knjigovodja, pozneje pa kot stavec. Med vojno je bil interniran, tudi po vojni je delal kot stavec. Pisati in objavljati je začel leta 1938 – predvsem novele in črtice. Sodeloval je pri časopisu Zaliv, tudi kot urednik. Napisal je dva romana: Ljudje ob cesti leta 1961 in Leseno jadro leta 1976, štiri leta prej pa zgodovinsko pripoved Čubejska prigoda. V oddaji Naši umetniki pred mikrofonom boste slišali pogovor, ki ga je s pisateljem Milanom Lipovcem leta 1997, samo nekaj mesecev pred njegovo smrtjo, posnela Tadeja Krečič. Pogovoru pa smo dodali še odlomek iz Lipovčeve Čubejske prigode, ki govori o Janezu iz Kastva, avtorju znamenitega Mrtvaškega plesa, Hrastoveljske freske iz leta 1490.
Tržaški pisatelj Milan Lipovec ni zelo znano ime slovenske književnosti. Rodil se je leta 1912 v Trstu, kjer je večinoma tudi živel. V Trstu je končal meščansko in eno leto trgovske šole, leta 1929 je odšel v Ljubljano, najprej je delal kot knjigovodja, pozneje pa kot stavec. Med vojno je bil interniran, tudi po vojni je delal kot stavec. Pisati in objavljati je začel leta 1938 – predvsem novele in črtice. Sodeloval je pri časopisu Zaliv, tudi kot urednik. Napisal je dva romana: Ljudje ob cesti leta 1961 in Leseno jadro leta 1976, štiri leta prej pa zgodovinsko pripoved Čubejska prigoda. V oddaji Naši umetniki pred mikrofonom boste slišali pogovor, ki ga je s pisateljem Milanom Lipovcem leta 1997, samo nekaj mesecev pred njegovo smrtjo, posnela Tadeja Krečič. Pogovoru pa smo dodali še odlomek iz Lipovčeve Čubejske prigode, ki govori o Janezu iz Kastva, avtorju znamenitega Mrtvaškega plesa, Hrastoveljske freske iz leta 1490.
Kamila Volčanšek je avtorica, ki slovenski likovni prostor že več desetletij bogati kot slikarka in ilustratorka sveže igrivih podob. Konec lanskega leta je za svoj obširen življenjski opus prejela nagrado Ivane Kobilca, ki jo podeljuje Društvo likovnih umetnikov Ljubljana. Njeno delo je v tem času na ogled v sklopu skupinske razstave Vračanje pogleda v Galeriji Cukrarna. Kamilo Volčanšek je v oddajo Naši umetniki pred mikrofonom povabila Aleksandra Saška Gruden.
Kamila Volčanšek je avtorica, ki slovenski likovni prostor že več desetletij bogati kot slikarka in ilustratorka sveže igrivih podob. Konec lanskega leta je za svoj obširen življenjski opus prejela nagrado Ivane Kobilca, ki jo podeljuje Društvo likovnih umetnikov Ljubljana. Njeno delo je v tem času na ogled v sklopu skupinske razstave Vračanje pogleda v Galeriji Cukrarna. Kamilo Volčanšek je v oddajo Naši umetniki pred mikrofonom povabila Aleksandra Saška Gruden.
Drugega aprila je umrl slikar, akademik Emerik Bernard. Rodil se je leta 1937 v Celju. Leta 1965 je končal Akademijo za likovno umestnost v Ljubljani in tri leta pozneje specialko pri profesorju Gabrielu Stupici. Do upokojitve leta 2006 je bil na tej ustanovi redni profesor za slikarstvo. 2001 je bil izvoljen za izrednega člana Slovenske akademije znanosti in umetnosti in 2007 za rednega. Prejel je veliko priznanj in nagrad – med njimi leta 1997 Prešernovo nagrado; takrat se je z umetnikom pogovarjala Vida Curk. Foto: Amir Muratović, RTV Slovenija
Drugega aprila je umrl slikar, akademik Emerik Bernard. Rodil se je leta 1937 v Celju. Leta 1965 je končal Akademijo za likovno umestnost v Ljubljani in tri leta pozneje specialko pri profesorju Gabrielu Stupici. Do upokojitve leta 2006 je bil na tej ustanovi redni profesor za slikarstvo. 2001 je bil izvoljen za izrednega člana Slovenske akademije znanosti in umetnosti in 2007 za rednega. Prejel je veliko priznanj in nagrad – med njimi leta 1997 Prešernovo nagrado; takrat se je z umetnikom pogovarjala Vida Curk. Foto: Amir Muratović, RTV Slovenija
Dramski in filmski igralec Vlado Novak je bil odličen že leta 1990 v svoji prvi filmski vlogi kot Karol Gatnik v Umetnem raju Karpa Godine, tako kot veliko prej na gledaliških deskah predvsem mariborskega gledališča (prvo Borštnikovo nagrado je dobil leta 1985 za vlogo Simona Vebra v Velikem briljantnem valčku Draga Jančarja), pozneje pa se je zmerom znova potrjeval kot vrhunski karakterni igralec, kateremu gledalke in gledalci verjamemo in si ga tudi zapomnimo. Več o sebi, svojem otroštvu, študiju in oblikovanju vloge, bo priljubljeni igralec, dobitnik Borštnikovega prstana, povedal v oddaji Naši umetniki pred mikrofonom v pogovoru z Markom Goljo. Foto: Igor Napast https://commons.wikimedia.org/wiki/File:Vlado_Novak_2019.jpg
Dramski in filmski igralec Vlado Novak je bil odličen že leta 1990 v svoji prvi filmski vlogi kot Karol Gatnik v Umetnem raju Karpa Godine, tako kot veliko prej na gledaliških deskah predvsem mariborskega gledališča (prvo Borštnikovo nagrado je dobil leta 1985 za vlogo Simona Vebra v Velikem briljantnem valčku Draga Jančarja), pozneje pa se je zmerom znova potrjeval kot vrhunski karakterni igralec, kateremu gledalke in gledalci verjamemo in si ga tudi zapomnimo. Več o sebi, svojem otroštvu, študiju in oblikovanju vloge, bo priljubljeni igralec, dobitnik Borštnikovega prstana, povedal v oddaji Naši umetniki pred mikrofonom v pogovoru z Markom Goljo. Foto: Igor Napast https://commons.wikimedia.org/wiki/File:Vlado_Novak_2019.jpg
Olga Kacjan se je rodila v Zemunu v Srbiji leta 1952. Diplomirala je na AGRFT v Ljubljani, že kot študentka je nastopala v filmu in postala prepoznavna predvsem zaradi vloge Katice v filmu Povest o dobrih ljudeh. Kot svobodna umetnica je gostovala v številnih slovenskih in tujih gledaliških, tudi v eksperimentalnih, in v okviru jugoslovanske zunajinstitucionalne skupine Kazalište, pozorište, gledališče, teater s sedežem v Zagrebu. Največji del svojega štiridesetletnega gledališkega ustvarjanja je preživela v Slovenskem mladinskem gledališču. Olga Kacjan je prejela številne nagrade, leta 2012 Župančičevo za življenjsko delo, leto pozneje pa tudi Borštnikov prstan, največje priznanje, kar jih na Slovenskem lahko dobi dramska igralka ali igralec iz rok svojih kolegov. Takrat se je z igralko Olgo Kacjan pogovarjala Tadeja Krečič.
Olga Kacjan se je rodila v Zemunu v Srbiji leta 1952. Diplomirala je na AGRFT v Ljubljani, že kot študentka je nastopala v filmu in postala prepoznavna predvsem zaradi vloge Katice v filmu Povest o dobrih ljudeh. Kot svobodna umetnica je gostovala v številnih slovenskih in tujih gledaliških, tudi v eksperimentalnih, in v okviru jugoslovanske zunajinstitucionalne skupine Kazalište, pozorište, gledališče, teater s sedežem v Zagrebu. Največji del svojega štiridesetletnega gledališkega ustvarjanja je preživela v Slovenskem mladinskem gledališču. Olga Kacjan je prejela številne nagrade, leta 2012 Župančičevo za življenjsko delo, leto pozneje pa tudi Borštnikov prstan, največje priznanje, kar jih na Slovenskem lahko dobi dramska igralka ali igralec iz rok svojih kolegov. Takrat se je z igralko Olgo Kacjan pogovarjala Tadeja Krečič.
Jette Ostan Vejrup je nagrado Prešernovega sklada dobila za več premiernih vlog v zadnjih treh letih. Bila je, na primer Klitajmestra v uprizoritvi Ta nesrečni rod Zinnie Harris, v režiji Ivane Djilas, Imelda Marcos v uprizoritvi Taka sem kot vi, rada imam jabolka Theresie Walser, v režiji Borisa Ostana, nastopila je v več vlogah v uprizoritvi Sedem dni Katarine Morano in Žige Divjaka, v režiji Žige Divjaka, pa tudi v več vlogah v uprizoritvi 2020 po motivih Yuvala Noaha Hararija, v režiji Ivice Buljana. V obrazložitvi nagrade je zapisano, da Jette Ostan Vejrup »razpira prostore umetniških kreacij z nezgrešljivo melodiko odrske pojavnosti, ki sloni na izčiščeni formi igralske pripovednosti in je s svojim pretehtano niansiranim izrazom tudi izrazito detajlna, subtilna in globoko izpovedna. Zdi se, da igro organsko nosi v sebi, odlikuje jo tenkočutno upravljanje z igralsko energijo, kjer so premišljeni vsaka gesta in pogled, besede in gib, v njih pa odmeva tudi pronicljiva uglašenost z igralskimi partnerji in celostno logiko uprizoritve.«
Jette Ostan Vejrup je nagrado Prešernovega sklada dobila za več premiernih vlog v zadnjih treh letih. Bila je, na primer Klitajmestra v uprizoritvi Ta nesrečni rod Zinnie Harris, v režiji Ivane Djilas, Imelda Marcos v uprizoritvi Taka sem kot vi, rada imam jabolka Theresie Walser, v režiji Borisa Ostana, nastopila je v več vlogah v uprizoritvi Sedem dni Katarine Morano in Žige Divjaka, v režiji Žige Divjaka, pa tudi v več vlogah v uprizoritvi 2020 po motivih Yuvala Noaha Hararija, v režiji Ivice Buljana. V obrazložitvi nagrade je zapisano, da Jette Ostan Vejrup »razpira prostore umetniških kreacij z nezgrešljivo melodiko odrske pojavnosti, ki sloni na izčiščeni formi igralske pripovednosti in je s svojim pretehtano niansiranim izrazom tudi izrazito detajlna, subtilna in globoko izpovedna. Zdi se, da igro organsko nosi v sebi, odlikuje jo tenkočutno upravljanje z igralsko energijo, kjer so premišljeni vsaka gesta in pogled, besede in gib, v njih pa odmeva tudi pronicljiva uglašenost z igralskimi partnerji in celostno logiko uprizoritve.«
Na dan začetka 25. pripovedovalskega festivala v ljubljanskem Cankarjevem domu, je uvodni dogodek pripravila pobudnica festivala in ena od začetnic profesionalnega pripovedovanja Anja Štefan, letošnja nagrajenka Prešernovega sklada. »Njene priredbe ljudskih pravljic in avtorska dela so že vstopila v kanonizirano zakladnico slovenskih besedil, ki presegajo okvir literature za otroke,« poudarja utemeljitev nagrade in dodaja, da je Anja Štefan »s svojim delom na področju pripovednega izročila in sodobne mladinske književnosti pomembno obogatila slovenski kulturni prostor«. Ob podelitivi nagrade se je z Anjo Štefan pogovarjal Vlado Motnikar.
Na dan začetka 25. pripovedovalskega festivala v ljubljanskem Cankarjevem domu, je uvodni dogodek pripravila pobudnica festivala in ena od začetnic profesionalnega pripovedovanja Anja Štefan, letošnja nagrajenka Prešernovega sklada. »Njene priredbe ljudskih pravljic in avtorska dela so že vstopila v kanonizirano zakladnico slovenskih besedil, ki presegajo okvir literature za otroke,« poudarja utemeljitev nagrade in dodaja, da je Anja Štefan »s svojim delom na področju pripovednega izročila in sodobne mladinske književnosti pomembno obogatila slovenski kulturni prostor«. Ob podelitivi nagrade se je z Anjo Štefan pogovarjal Vlado Motnikar.
Skladatelj in dirigent Damijan Močnik je mednarodno prepoznaven glasbeni ustvarjalec. Letos je prejel nagrado Prešernovega sklada za bogat opus vokalne in vokalno inštrumentalne glasbe, ki jo je ustvaril v zadnjih treh letih. Predstavitve njegovih skladb sta pripravila Francoski radio in Radio SWR iz Stuttgarta, v okviru projektov Evropske zveze radijskih postaj jo je bilo mogoče slišati tudi v več državah po Evropi. Z Damijanom Močnikom se je pogovarja la Anamarija Štukelj Cusma.
Skladatelj in dirigent Damijan Močnik je mednarodno prepoznaven glasbeni ustvarjalec. Letos je prejel nagrado Prešernovega sklada za bogat opus vokalne in vokalno inštrumentalne glasbe, ki jo je ustvaril v zadnjih treh letih. Predstavitve njegovih skladb sta pripravila Francoski radio in Radio SWR iz Stuttgarta, v okviru projektov Evropske zveze radijskih postaj jo je bilo mogoče slišati tudi v več državah po Evropi. Z Damijanom Močnikom se je pogovarja la Anamarija Štukelj Cusma.
»Ni preproste in kratke definicije, ki bi me označevala, razen morda te, da sem težko ulovljiv«, pravi umetnik Dušan Kirbiš. Neoekspresionizem, modernizem in postmodernizem je nekaj oznak, s katerimi pisci povezujejo njegovo delo, a zdi se, da te ne povedo dovolj. Med drugim tudi zato, ker je akademski slikar v štirih desetletjih svojega ustvarjanja prešel različne pristope – od tesnobnih krajin v osemdesetih do bolj poudarjenega razmišljanja o statusu umetnosti in mediju slike, kamor lahko umestimo tako zanj značilno vpeljavo besed na slikarsko površino, kot različne oblike mrež, ki lomijo enotnost naslikane podobe. Po izobrazbi je akademski slikar, a posega po različnih medijih – poleg slik so to še objekti, skulpture, instalacije in fotografije. S svojimi najnovejšimi slikami-objekti posega v samo bistvo in na začetek likovne misli, piše v obrazložitvi strokovne komisije, ki mu je nagrado Prešernovega sklada namenila za razstavo O izvoru podob v Galeriji mesta Ptuj, na kateri je predstavil dela iz štirih desetletij svojega ustvarjanja. Foto: Galerija mesta Ptuj
»Ni preproste in kratke definicije, ki bi me označevala, razen morda te, da sem težko ulovljiv«, pravi umetnik Dušan Kirbiš. Neoekspresionizem, modernizem in postmodernizem je nekaj oznak, s katerimi pisci povezujejo njegovo delo, a zdi se, da te ne povedo dovolj. Med drugim tudi zato, ker je akademski slikar v štirih desetletjih svojega ustvarjanja prešel različne pristope – od tesnobnih krajin v osemdesetih do bolj poudarjenega razmišljanja o statusu umetnosti in mediju slike, kamor lahko umestimo tako zanj značilno vpeljavo besed na slikarsko površino, kot različne oblike mrež, ki lomijo enotnost naslikane podobe. Po izobrazbi je akademski slikar, a posega po različnih medijih – poleg slik so to še objekti, skulpture, instalacije in fotografije. S svojimi najnovejšimi slikami-objekti posega v samo bistvo in na začetek likovne misli, piše v obrazložitvi strokovne komisije, ki mu je nagrado Prešernovega sklada namenila za razstavo O izvoru podob v Galeriji mesta Ptuj, na kateri je predstavil dela iz štirih desetletij svojega ustvarjanja. Foto: Galerija mesta Ptuj
Steakhouse, animirana mojstrovina Špele Čadež se loteva zahtevne teme družinskega nasilja, psihičnega nasilja, ki je nekaj nevidnega. S filmom je želela pogledata v zasebnost para, v ozračje zaprtega stanovanja, neizrečenih besed in strahu. Zanj je letos prejela nagrado Prešernovega sklada. »Špela Čadež potencial animacije in brezmejnih svetov, ki jih ta ponuja, izkoristi v celoti, in ga velikopotezno postreže gledalcu. Kratki film Steakhouse je obrtno dovršen, zvočno bogat in režijsko popoln izdelek,« je v utemeljitvi nagrade zapisala strokovna komisija za avdiovizualne umetnosti Prešernovega sklada. Režiserka in avtorica animiranih filmov Špela Čadež je za film prejela vrsto mednarodnih nagrad. Steakhouse je bil prikazan, nagrajen ali nominiran na festivalih v Locarnu, na Festivalu slovenskega filma, Liffu, Ottawi, na vodilnih ameriških nagradah za animirani film Annie, zadnja in deseta v vrsti nagrad je posebna omemba mednarodne žirije na največjem festivalu kratkega filma na svetu, v Clermont-Ferrandu. Špelo Čadež je pred mikrofon povabil Urban Tarman
Steakhouse, animirana mojstrovina Špele Čadež se loteva zahtevne teme družinskega nasilja, psihičnega nasilja, ki je nekaj nevidnega. S filmom je želela pogledata v zasebnost para, v ozračje zaprtega stanovanja, neizrečenih besed in strahu. Zanj je letos prejela nagrado Prešernovega sklada. »Špela Čadež potencial animacije in brezmejnih svetov, ki jih ta ponuja, izkoristi v celoti, in ga velikopotezno postreže gledalcu. Kratki film Steakhouse je obrtno dovršen, zvočno bogat in režijsko popoln izdelek,« je v utemeljitvi nagrade zapisala strokovna komisija za avdiovizualne umetnosti Prešernovega sklada. Režiserka in avtorica animiranih filmov Špela Čadež je za film prejela vrsto mednarodnih nagrad. Steakhouse je bil prikazan, nagrajen ali nominiran na festivalih v Locarnu, na Festivalu slovenskega filma, Liffu, Ottawi, na vodilnih ameriških nagradah za animirani film Annie, zadnja in deseta v vrsti nagrad je posebna omemba mednarodne žirije na največjem festivalu kratkega filma na svetu, v Clermont-Ferrandu. Špelo Čadež je pred mikrofon povabil Urban Tarman
"Klasični filolog in prevajalec akademik prof. dr. Kajetan Gantar se v slovensko kulturno zgodovino zapisuje z veličastnim prevajalskim opusom. Kot prevajalec sodi med naše najpomembnejše, ki si niso le požrtvovalno naložili posredniške in razlagalske naloge, temveč jim je bilo dano to nalogo opravljati z umetniškim čutom, s posluhom za slogovne razpone in odtenke izvirnih besedil, predvsem pa z neomajno jezikovno samozavestjo, z vero v izrazno moč slovenščine," je med drugim zapisano v utemeljitvi letošnje Prešernove nagrade za življenjsko delo. Seznam njegovih prevodov antične književnosti in filozofije ter razlag in študij je izjemen. Kajetan Gantar s svojim prevajalskim delom Slovencem široko odpira vrata v svet antike. Foto: BoBo
"Klasični filolog in prevajalec akademik prof. dr. Kajetan Gantar se v slovensko kulturno zgodovino zapisuje z veličastnim prevajalskim opusom. Kot prevajalec sodi med naše najpomembnejše, ki si niso le požrtvovalno naložili posredniške in razlagalske naloge, temveč jim je bilo dano to nalogo opravljati z umetniškim čutom, s posluhom za slogovne razpone in odtenke izvirnih besedil, predvsem pa z neomajno jezikovno samozavestjo, z vero v izrazno moč slovenščine," je med drugim zapisano v utemeljitvi letošnje Prešernove nagrade za življenjsko delo. Seznam njegovih prevodov antične književnosti in filozofije ter razlag in študij je izjemen. Kajetan Gantar s svojim prevajalskim delom Slovencem široko odpira vrata v svet antike. Foto: BoBo
Dr. Mirka Cudermana smo desetletja doživljali na koncertnih odrih, na predavanjih in v radijskih studiih na zborovskih snemanjih ter ga - posledično - poslušali na številnih posnetkih. Vsepovsod je pustil opazno sled. Portret zbrovodje, dirigenta, muzikologa in duhovnika dr. Mirka Cudermana, ki je, kot je zapisano v utemeljitvi Prešernove nagrade "s svojim poustvarjalnim, muzikološkim, pedagoškim in organizacijskim delom temeljno zaznamoval slovensko (zborovsko) glasbo zadnjih desetletij", predstavlja glasbena urednica Brigita Rovšek.
Dr. Mirka Cudermana smo desetletja doživljali na koncertnih odrih, na predavanjih in v radijskih studiih na zborovskih snemanjih ter ga - posledično - poslušali na številnih posnetkih. Vsepovsod je pustil opazno sled. Portret zbrovodje, dirigenta, muzikologa in duhovnika dr. Mirka Cudermana, ki je, kot je zapisano v utemeljitvi Prešernove nagrade "s svojim poustvarjalnim, muzikološkim, pedagoškim in organizacijskim delom temeljno zaznamoval slovensko (zborovsko) glasbo zadnjih desetletij", predstavlja glasbena urednica Brigita Rovšek.
Stanko Kristl se je rodil leta 1922 v Ljutomeru, diplomiral je leta 1954 in bil nato med drugim asistent pri profesorju Edvardu Ravnikarju, v poznejših letih pa profesor na Fakulteti za arhitekturo. S svojimi deli je trajno oblikoval vsakdanji prostor Ljubljane in drugih slovenskih mest; odlikujejo jih skrbno premišljeni tlorisi, ovoji stavb s pretehtanimi likovnimi elementi in funkcionalnost. Ta je posebej izrazita pri javnih stavbah, zlasti bolnišnicah. Med njegova vrhunska dela sodi Klinični center v Ljubljani. Stanko Kristl je Prešernov, Župančičev in Plečnikov nagrajenec, leta 2018 je prejel tudi Srebrni red za zasluge Republike Slovenije.
Stanko Kristl se je rodil leta 1922 v Ljutomeru, diplomiral je leta 1954 in bil nato med drugim asistent pri profesorju Edvardu Ravnikarju, v poznejših letih pa profesor na Fakulteti za arhitekturo. S svojimi deli je trajno oblikoval vsakdanji prostor Ljubljane in drugih slovenskih mest; odlikujejo jih skrbno premišljeni tlorisi, ovoji stavb s pretehtanimi likovnimi elementi in funkcionalnost. Ta je posebej izrazita pri javnih stavbah, zlasti bolnišnicah. Med njegova vrhunska dela sodi Klinični center v Ljubljani. Stanko Kristl je Prešernov, Župančičev in Plečnikov nagrajenec, leta 2018 je prejel tudi Srebrni red za zasluge Republike Slovenije.
Meta Hočevar je ena najpomembnješih slovenskih gledaliških ustvarjalk zadnjih desetletij, saj se je podpisala pod več kot dvesto scenografij, kostumografij in režij ter za svoje delo prejela številna domača in tuja priznanja. Po študiju se je sprva ukvarjala z arhitekturo, pozneje pa se je začela vse bolj posvečati gledališču, najprej kot scenografka, nato kot izjemna režiserka. Je avtorica vrste odmevnih gledaliških predstav v Sloveniji in tujini, med pomembnejšimi so predstave, izvedene v okviru festivala Wiener Festwochen (Dušan Jovanović: Antigona, adaptacija Ibsenove Divje račke: Družinski album in Jukio Mishima: Obisk), režije in scenografije v SNG Drama Ljubljana, med njimi največ dela Daneta Zajca, Gregorja Strniše, Dominika Smoleta in Dušana Jovanovića. Kot scenografka je sodelovala z gledališči v Združenih državah Amerike, Nemčiji, Avstriji, Italiji, Rusiji, Grčiji in drugod. V knjigah Prostori igre in Prostori mojega časa se ukvarja s prostorom in časom v gledališču in arhitekturi. Je izjemno občutljiva arhitektka in premišljevalka prostora, ki je s svojim delom in mislijo pomembno zaznamovala slovensko kulturo. Z umetnico se pogovarja Tadeja Krečič.
Meta Hočevar je ena najpomembnješih slovenskih gledaliških ustvarjalk zadnjih desetletij, saj se je podpisala pod več kot dvesto scenografij, kostumografij in režij ter za svoje delo prejela številna domača in tuja priznanja. Po študiju se je sprva ukvarjala z arhitekturo, pozneje pa se je začela vse bolj posvečati gledališču, najprej kot scenografka, nato kot izjemna režiserka. Je avtorica vrste odmevnih gledaliških predstav v Sloveniji in tujini, med pomembnejšimi so predstave, izvedene v okviru festivala Wiener Festwochen (Dušan Jovanović: Antigona, adaptacija Ibsenove Divje račke: Družinski album in Jukio Mishima: Obisk), režije in scenografije v SNG Drama Ljubljana, med njimi največ dela Daneta Zajca, Gregorja Strniše, Dominika Smoleta in Dušana Jovanovića. Kot scenografka je sodelovala z gledališči v Združenih državah Amerike, Nemčiji, Avstriji, Italiji, Rusiji, Grčiji in drugod. V knjigah Prostori igre in Prostori mojega časa se ukvarja s prostorom in časom v gledališču in arhitekturi. Je izjemno občutljiva arhitektka in premišljevalka prostora, ki je s svojim delom in mislijo pomembno zaznamovala slovensko kulturo. Z umetnico se pogovarja Tadeja Krečič.
Nagrajenka Sklada Staneta Severja 2021 za igralske stvaritve v poklicnih gledališčih je Marjuta Slamič, dolgoletna članica novogoriškega umetniškega ansambla, za vlogo Bogdane v komediji jerebika, štrudelj, ples pa še kaj Simone Semenič. Nastala je v koprodukciji Slovenskega narodnega gledališča Nova Gorica in Slovenskega mladinskega gledališča. »Največja odlika predstave je užitek igranja, veselje do igre, ki ga vseskozi izžarevajo nastopajoči in se preliva v publikum. Zdi se, da je središče te razigranosti Marjuta Slamič v vlogi Bogdane, da je prav ona tista, ki vseskozi poganja dogajanje, mu daje takt in spodbuja radoživost. V vlogi farovške gospodinje je dar za naravno in detajlirano podajanje – tako tipičen za Marjutino igro pred kamero – nadgradila s smislom za komično, čutnostjo in primorskim temperamentom. Marjuta Slamič je Bogdano oblikovala s toplino in pretanjenim razumevanjem »malega človeka«,« je zapisano v utemeljitvi nagrade. Z igralko Marjuto Slamič se pogovarja Ingrid Kašca Bucik.
Nagrajenka Sklada Staneta Severja 2021 za igralske stvaritve v poklicnih gledališčih je Marjuta Slamič, dolgoletna članica novogoriškega umetniškega ansambla, za vlogo Bogdane v komediji jerebika, štrudelj, ples pa še kaj Simone Semenič. Nastala je v koprodukciji Slovenskega narodnega gledališča Nova Gorica in Slovenskega mladinskega gledališča. »Največja odlika predstave je užitek igranja, veselje do igre, ki ga vseskozi izžarevajo nastopajoči in se preliva v publikum. Zdi se, da je središče te razigranosti Marjuta Slamič v vlogi Bogdane, da je prav ona tista, ki vseskozi poganja dogajanje, mu daje takt in spodbuja radoživost. V vlogi farovške gospodinje je dar za naravno in detajlirano podajanje – tako tipičen za Marjutino igro pred kamero – nadgradila s smislom za komično, čutnostjo in primorskim temperamentom. Marjuta Slamič je Bogdano oblikovala s toplino in pretanjenim razumevanjem »malega človeka«,« je zapisano v utemeljitvi nagrade. Z igralko Marjuto Slamič se pogovarja Ingrid Kašca Bucik.
Najnovejši dobitnik nagrade Staneta Severja je Blaž Setnikar, dramski igralec, član ansambla Prešernovega gledališča v Kranju in sicer za vlogi Osvalda Alvinga v Strahovih Henrika Ibsena v režiji Igorja Vuka Torbice in Slehernika v Škofjeloškem pasijonu patra Romualda - Lovrenca Marušiča v režiji Jerneja Lorencija. »Sodobnost in aktualnost Setnikarjeve igre ni le v osebnostni kompleksnosti, temveč predvsem v natančni odmerjenosti in uravnoteženosti med psihološkimi nasprotji,« je zapisano v utemeljitvi nagrade, v kateri preberemo tudi, da ima Blaž Setnikar »izvirno igralsko izraznost.« Umetnika igre je pred mikrofon povabila Tadeja Krečič:
Najnovejši dobitnik nagrade Staneta Severja je Blaž Setnikar, dramski igralec, član ansambla Prešernovega gledališča v Kranju in sicer za vlogi Osvalda Alvinga v Strahovih Henrika Ibsena v režiji Igorja Vuka Torbice in Slehernika v Škofjeloškem pasijonu patra Romualda - Lovrenca Marušiča v režiji Jerneja Lorencija. »Sodobnost in aktualnost Setnikarjeve igre ni le v osebnostni kompleksnosti, temveč predvsem v natančni odmerjenosti in uravnoteženosti med psihološkimi nasprotji,« je zapisano v utemeljitvi nagrade, v kateri preberemo tudi, da ima Blaž Setnikar »izvirno igralsko izraznost.« Umetnika igre je pred mikrofon povabila Tadeja Krečič:
Kristino Brenk, pisateljico, prevajalko in izjemno vplivno urednico na Mladinski knjigi, kjer je desetletja skrbela za otroške knjige, je Pavle Učakar, dolgoletni likovni urednik in letošnji Schwentnerjev nagrajenec, imenoval mamaočka vsega, kar imamo danes na področju knjig za otroke. Kristina Brenk se je rodila pred 110. leti v Horjulu, umrla pa leta 2009. S pogovorom, ki ga je dve leti pred njeno smrtjo posnela Vida Curk, se spominjamo njenega bogatega življenja in dela. Foto: Uredništvo dokumentarnih filmov TVS
Kristino Brenk, pisateljico, prevajalko in izjemno vplivno urednico na Mladinski knjigi, kjer je desetletja skrbela za otroške knjige, je Pavle Učakar, dolgoletni likovni urednik in letošnji Schwentnerjev nagrajenec, imenoval mamaočka vsega, kar imamo danes na področju knjig za otroke. Kristina Brenk se je rodila pred 110. leti v Horjulu, umrla pa leta 2009. S pogovorom, ki ga je dve leti pred njeno smrtjo posnela Vida Curk, se spominjamo njenega bogatega življenja in dela. Foto: Uredništvo dokumentarnih filmov TVS
Gustav Gnamuš, eden naših najizrazitejših slikarjev, se je rodil 18. novembra 1941 v Mežici. Študiral je slikarstvo na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani pri profesorjih Sedeju, Miheliču in Stupici. Od leta 1978 je bil predavatelj na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani. Pred dvajsetimi leti je za svoj slikarski opus prejel Prešernovo nagrado, pogovor z umetnikom pa je takrat posnela Aleksandra Saška Gruden.
Gustav Gnamuš, eden naših najizrazitejših slikarjev, se je rodil 18. novembra 1941 v Mežici. Študiral je slikarstvo na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani pri profesorjih Sedeju, Miheliču in Stupici. Od leta 1978 je bil predavatelj na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani. Pred dvajsetimi leti je za svoj slikarski opus prejel Prešernovo nagrado, pogovor z umetnikom pa je takrat posnela Aleksandra Saška Gruden.
Spominjamo se koroškega pesnika, pisatelja, dramatika in prevajalca Janka Messnerja – te dni mineva sto let od njegovega rojstva. Messnerja je globoko zaznamovala izkušnja Slovenca med nemško govorečo večino, mu je pa tudi pomagala, da je postal uporen človek in plodovit ustvarjalec. O svoji pretresljivi življenjski zgodbi in ustvarjalni poti je nekaj let pred smrtjo s svojo značilno odkritostjo pripovedoval Vidi Curk.
Spominjamo se koroškega pesnika, pisatelja, dramatika in prevajalca Janka Messnerja – te dni mineva sto let od njegovega rojstva. Messnerja je globoko zaznamovala izkušnja Slovenca med nemško govorečo večino, mu je pa tudi pomagala, da je postal uporen človek in plodovit ustvarjalec. O svoji pretresljivi življenjski zgodbi in ustvarjalni poti je nekaj let pred smrtjo s svojo značilno odkritostjo pripovedoval Vidi Curk.
Akademska slikarka Mateja Kavčič je umetnica, ki je v svojem delu zavezana naravi in ustvarjanju svojevrstnih prostorov, ki jih gradi iz materialov, najdenih v naravnem okolju. V zadnjih štirih mesecih je svoje delo prikazala na treh razstavah: na samostojni v Studiu Umetnostne galerije Maribor (UGM Studio), predstavila pa se je še na mednarodnem bienalu Etikete v Novem mestu in v stolpu gradu Rajhenburg. Ukvarja se tudi z ilustracijo - nazadnje je z ilustracijami opremila knjigo Saše Pavček. Fotografija je z razstave Mateje Kavčič Drevo v gradu Rajhenburg https://matejakavcicslikarka.wordpress.com/
Akademska slikarka Mateja Kavčič je umetnica, ki je v svojem delu zavezana naravi in ustvarjanju svojevrstnih prostorov, ki jih gradi iz materialov, najdenih v naravnem okolju. V zadnjih štirih mesecih je svoje delo prikazala na treh razstavah: na samostojni v Studiu Umetnostne galerije Maribor (UGM Studio), predstavila pa se je še na mednarodnem bienalu Etikete v Novem mestu in v stolpu gradu Rajhenburg. Ukvarja se tudi z ilustracijo - nazadnje je z ilustracijami opremila knjigo Saše Pavček. Fotografija je z razstave Mateje Kavčič Drevo v gradu Rajhenburg https://matejakavcicslikarka.wordpress.com/
Uroš Fürst je dramski igralec, eden izmed prvakov ansambla ljubljanske Drame. V več kot dvajsetih letih je odigral številne vloge domače in tuje dramatike sodobnega in preteklih obdobij. To sezono ga gledamo na velikem odru kot Vilija v drami Požigalci, nastali po igri Maxa Frischa Dobrnik in požigalci, pa kot pripovedovalca v interaktivni predstavi Vse sijanje stvari Duncana Macmillana. Prav o teh dveh predstavah, pa tudi o tistih, ki še prihajajo, se je z Urošem Fürstom pogovarjala Tadeja Krečič. foto: Peter Uhan
Uroš Fürst je dramski igralec, eden izmed prvakov ansambla ljubljanske Drame. V več kot dvajsetih letih je odigral številne vloge domače in tuje dramatike sodobnega in preteklih obdobij. To sezono ga gledamo na velikem odru kot Vilija v drami Požigalci, nastali po igri Maxa Frischa Dobrnik in požigalci, pa kot pripovedovalca v interaktivni predstavi Vse sijanje stvari Duncana Macmillana. Prav o teh dveh predstavah, pa tudi o tistih, ki še prihajajo, se je z Urošem Fürstom pogovarjala Tadeja Krečič. foto: Peter Uhan
Akademik Zorko Simčič, pisatelj, dramatik, pesnik in esejist, je 19. novembra dopolnil sto let. Ob tem jubileju objavljamo pogovor Tadeje Krečič iz leta 1996. Takrat se je Zorko Simčič po dolgih letih izseljenstva v Argentini vrnil domov v Slovenijo in postal Ljubljančan. Rodil se je v Mariboru, na svoje pisanje je opozoril že v mladih letih, potem je pisal ves čas, za roman Človek na obeh straneh stene je dobil nagrado Prešernovega sklada, leta 2013 pa Prešernovo nagrado za bogat ustvarjalni opus in letos Srebrni red za zasluge Republike Slovenije.
Akademik Zorko Simčič, pisatelj, dramatik, pesnik in esejist, je 19. novembra dopolnil sto let. Ob tem jubileju objavljamo pogovor Tadeje Krečič iz leta 1996. Takrat se je Zorko Simčič po dolgih letih izseljenstva v Argentini vrnil domov v Slovenijo in postal Ljubljančan. Rodil se je v Mariboru, na svoje pisanje je opozoril že v mladih letih, potem je pisal ves čas, za roman Človek na obeh straneh stene je dobil nagrado Prešernovega sklada, leta 2013 pa Prešernovo nagrado za bogat ustvarjalni opus in letos Srebrni red za zasluge Republike Slovenije.
Pisateljica Manka Kremenšek Križman je avtorica štirih zbirk odličnih kratkih zgodb (Odhajanja (2004), Dvoriščna okna (2009), Vzporedni svetov in Tujci (2021)) ter petkratna zmagovalka natečaja Radia Slovenija za najboljšo kratko zgodbo. Več o svojem ustvarjanju čustveno in socialno obarvanih zgodb pove avtorica v intervjuju z Markom Goljo. Nikar ne zamudite.
Pisateljica Manka Kremenšek Križman je avtorica štirih zbirk odličnih kratkih zgodb (Odhajanja (2004), Dvoriščna okna (2009), Vzporedni svetov in Tujci (2021)) ter petkratna zmagovalka natečaja Radia Slovenija za najboljšo kratko zgodbo. Več o svojem ustvarjanju čustveno in socialno obarvanih zgodb pove avtorica v intervjuju z Markom Goljo. Nikar ne zamudite.
Pisateljica Manka Kremenšek Križman je avtorica štirih zbirk odličnih kratkih zgodb (Odhajanja (2004), Dvoriščna okna (2009), Vzporedni svetov in Tujci (2021)) ter petkratna zmagovalka Natečaja Radia Slovenija za najboljšo kratko zgodbo. Več o svojem ustvarjanju čustveno in socialno obarvanih zgodb pove avtorica v intervjuju z Markom Goljo. Nikar ne zamudite.
Pisateljica Manka Kremenšek Križman je avtorica štirih zbirk odličnih kratkih zgodb (Odhajanja (2004), Dvoriščna okna (2009), Vzporedni svetov in Tujci (2021)) ter petkratna zmagovalka Natečaja Radia Slovenija za najboljšo kratko zgodbo. Več o svojem ustvarjanju čustveno in socialno obarvanih zgodb pove avtorica v intervjuju z Markom Goljo. Nikar ne zamudite.
V 92. letu je umrl Vasja Predan, gledališki kritik, esejist in teatrolog. Rodil se je 6. februarja 1930 v Vitomarcih, na Filozofski fakulteti v Ljubljani je diplomiral iz slavistike in se zaposlil kot dramaturg na TV Ljubljana, nato je bil do leta 1992 urednik pri Naših razgledih. Pisal je gledališke in literarne kritike pa tudi eseje in komentarje o dramaturških in gledaliških vprašanjih, spremne besede h knjižnim objavam dramskih in drugih besedil ter esejistične portrete ustvarjalcev. Pogosto je sodeloval v strokovnih žirijah, bil je selektor festivalov Borštnikovo srečanje v Mariboru in Sterijevo pozorje v Novem Sadu. Veliko svojih ocen, esejev in zapisov je izdal tudi v knjigah. Za svoje delo je dvakrat prejel Tomšičevo nagrado, nagrado Prešernovega sklada, Sterijevo nagrado, ob 80-letnici pa leta 2010 Župančičevo nagrado za življenjsko delo. Leta 2015 je na Tednu slovenske drame v Kranju dobil Grün-Filipičevo priznanje, leta 2016 pa je bil prvi dobitnik nagrade Vladimirja Kralja za življenjsko delo, ki jo podeljuje Društvo gledaliških kritikov in teatrologov. Vasja Predan je bil tudi dragocen sodelavec kulturnega uredništva našega Radia. V oddaji Naši umetniki pred mikrofonom boste slišali del pogovora, ki ga je z Vasjem Predanom leta 2010 za oddajo Oder posnela Petra Tanko. Vasja Predan je najprej povedal, kaj sam razume kot najpomembnejše pri svojem delu.
V 92. letu je umrl Vasja Predan, gledališki kritik, esejist in teatrolog. Rodil se je 6. februarja 1930 v Vitomarcih, na Filozofski fakulteti v Ljubljani je diplomiral iz slavistike in se zaposlil kot dramaturg na TV Ljubljana, nato je bil do leta 1992 urednik pri Naših razgledih. Pisal je gledališke in literarne kritike pa tudi eseje in komentarje o dramaturških in gledaliških vprašanjih, spremne besede h knjižnim objavam dramskih in drugih besedil ter esejistične portrete ustvarjalcev. Pogosto je sodeloval v strokovnih žirijah, bil je selektor festivalov Borštnikovo srečanje v Mariboru in Sterijevo pozorje v Novem Sadu. Veliko svojih ocen, esejev in zapisov je izdal tudi v knjigah. Za svoje delo je dvakrat prejel Tomšičevo nagrado, nagrado Prešernovega sklada, Sterijevo nagrado, ob 80-letnici pa leta 2010 Župančičevo nagrado za življenjsko delo. Leta 2015 je na Tednu slovenske drame v Kranju dobil Grün-Filipičevo priznanje, leta 2016 pa je bil prvi dobitnik nagrade Vladimirja Kralja za življenjsko delo, ki jo podeljuje Društvo gledaliških kritikov in teatrologov. Vasja Predan je bil tudi dragocen sodelavec kulturnega uredništva našega Radia. V oddaji Naši umetniki pred mikrofonom boste slišali del pogovora, ki ga je z Vasjem Predanom leta 2010 za oddajo Oder posnela Petra Tanko. Vasja Predan je najprej povedal, kaj sam razume kot najpomembnejše pri svojem delu.
Kdo se boji roza barve? je naslov najnovejše razstave slikarke Ksenije Čerče. V galeriji UGM Studio, ki deluje v okviru Umetnostne galerije Maribor, bo na ogled do 27. novembra. Ksenija Čerče je leta 2002 magistrirala iz slikarstva na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. Pred tem je študirala Oblikovanje oblačil in tekstilij, leta 2003 pa je prejela Fulbrightovo štipendijo in je magistrirala iz videa in sound arta na Purchase College State University of New York v Združenih državah Amerike. V umetniškem izrazu Ksenije Čerče so opazne te izkušnje z različnih področij. Njeno primarno zanimanje za dvodimenzionalno sliko širi naklonjenost performansu in body artu, to pa se nadaljuje v video in zvočni umetnosti. Kot je povedala v pogovoru z Aleksandro Saško Gruden, se z vsakim izmed teh področij ukvarja posebej in jih med sabo ne prepleta. Vabimo vas, da prisluhnete oddaji Naši umetniki pred mikrofonom, v kateri je avtorica več povedala tudi o razstavi Kdo se boji roza barve?, s katero izpostavlja vprašanje o pomenu slikarstva danes.
Kdo se boji roza barve? je naslov najnovejše razstave slikarke Ksenije Čerče. V galeriji UGM Studio, ki deluje v okviru Umetnostne galerije Maribor, bo na ogled do 27. novembra. Ksenija Čerče je leta 2002 magistrirala iz slikarstva na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. Pred tem je študirala Oblikovanje oblačil in tekstilij, leta 2003 pa je prejela Fulbrightovo štipendijo in je magistrirala iz videa in sound arta na Purchase College State University of New York v Združenih državah Amerike. V umetniškem izrazu Ksenije Čerče so opazne te izkušnje z različnih področij. Njeno primarno zanimanje za dvodimenzionalno sliko širi naklonjenost performansu in body artu, to pa se nadaljuje v video in zvočni umetnosti. Kot je povedala v pogovoru z Aleksandro Saško Gruden, se z vsakim izmed teh področij ukvarja posebej in jih med sabo ne prepleta. Vabimo vas, da prisluhnete oddaji Naši umetniki pred mikrofonom, v kateri je avtorica več povedala tudi o razstavi Kdo se boji roza barve?, s katero izpostavlja vprašanje o pomenu slikarstva danes.
Mineva 90 let od rojstva Kajetana Koviča - pesnika, pisatelja, prevajalca. Poezijo je začel pisati v gimnaziji. Leta 1953 se je uveljavil s 26. pesmimi, objavljenimi v skupinski zbirki z naslovom Pesmi štirih. Objavil je vrsto pesniških zbirk od intimističnih do takih, v katerih so v središču filozofska in eksistencialna vprašanja, približal se je absurdu in se ustalil v klasiki. Pisal je tudi prozo, daljšo in krajšo, zelo pomembno pa je bilo tudi njegovo ustvarjanje za mlade. Bil je tudi izvrsten prevajalec - omenimo samo Rilkeja, Trakla in Holana. Vabimo vas, da prisluhnete dragoceni oddaji iz našega arhiva; gre za zapis, h kateremu so Kajetana Koviča leta 1987 povabili tedanji sodelavci radijskega uredništva za kulturo. V njem je Kajetan Kovič iskreno in pronicljivo razmišljal o svojem delu, ustvarjanju in življenju nasploh.
Mineva 90 let od rojstva Kajetana Koviča - pesnika, pisatelja, prevajalca. Poezijo je začel pisati v gimnaziji. Leta 1953 se je uveljavil s 26. pesmimi, objavljenimi v skupinski zbirki z naslovom Pesmi štirih. Objavil je vrsto pesniških zbirk od intimističnih do takih, v katerih so v središču filozofska in eksistencialna vprašanja, približal se je absurdu in se ustalil v klasiki. Pisal je tudi prozo, daljšo in krajšo, zelo pomembno pa je bilo tudi njegovo ustvarjanje za mlade. Bil je tudi izvrsten prevajalec - omenimo samo Rilkeja, Trakla in Holana. Vabimo vas, da prisluhnete dragoceni oddaji iz našega arhiva; gre za zapis, h kateremu so Kajetana Koviča leta 1987 povabili tedanji sodelavci radijskega uredništva za kulturo. V njem je Kajetan Kovič iskreno in pronicljivo razmišljal o svojem delu, ustvarjanju in življenju nasploh.
Milena Usenik (1934) se je po uspešni športni karieri usmerila v slikarstvo, študirala pa je na Akademiji za likovno umetnost. S svojimi slikami je sodelovala na mnogih skupinskih in samostojnih razstavah doma in v tujini. Je dobitnica nagrade Riharda Jakopiča za življenjsko delo. Z umetnico se je pogovarjala Vida Curk.
Milena Usenik (1934) se je po uspešni športni karieri usmerila v slikarstvo, študirala pa je na Akademiji za likovno umetnost. S svojimi slikami je sodelovala na mnogih skupinskih in samostojnih razstavah doma in v tujini. Je dobitnica nagrade Riharda Jakopiča za življenjsko delo. Z umetnico se je pogovarjala Vida Curk.
Mineva 80 let od rojstva slikarke in grafičarke Metke Krašovec. Na slovensko likovno prizorišče je opazno vstopila na začetku 70. let. V slikah, grafikah in risbah je ustvarila obsežen opus logičnih in sklenjenih sklopov. Njena dela so prepoznavna; izoblikovala je izrazito lastno poetiko; pogosto jo označujejo kot samohodko. Leta 2012 ji je Moderna galerija v Ljubljani kot prvi umetnici pripravila veliko pregledno razstavo. Metka Krašovec je bila več kot tri desetletja profesorica na Akademiji za likovno umetnost, leta 2015 je postala članica Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Za svoje delo je prejela vrsto nagrad, med drugim nagrado Prešernovega sklada in Jakopičevo nagrado, nazadnje pa leta 2017, komaj leto pred smrtjo, Prešernovo nagrado za življenjsko delo. Takrat se je z umetnico pogovarjala Maja Žel Nolda.
Mineva 80 let od rojstva slikarke in grafičarke Metke Krašovec. Na slovensko likovno prizorišče je opazno vstopila na začetku 70. let. V slikah, grafikah in risbah je ustvarila obsežen opus logičnih in sklenjenih sklopov. Njena dela so prepoznavna; izoblikovala je izrazito lastno poetiko; pogosto jo označujejo kot samohodko. Leta 2012 ji je Moderna galerija v Ljubljani kot prvi umetnici pripravila veliko pregledno razstavo. Metka Krašovec je bila več kot tri desetletja profesorica na Akademiji za likovno umetnost, leta 2015 je postala članica Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Za svoje delo je prejela vrsto nagrad, med drugim nagrado Prešernovega sklada in Jakopičevo nagrado, nazadnje pa leta 2017, komaj leto pred smrtjo, Prešernovo nagrado za življenjsko delo. Takrat se je z umetnico pogovarjala Maja Žel Nolda.
Pesnik, kritik, pisatelj in umetnostni zgodovinar Robert Simonišek je za delo Pejsaži – sanjati na soncu (Družina) prejel Rožančevo nagrado za najboljšo knjigo esejev. "Moje življenje je bilo v prehajanju, moje delo je bilo in še zmeraj je začasno," piše Simonišek o ustvarjanju v eseju Moja soba. Pisanje esejev dojema na tri načine. "Prvi je senzacionalnističen, ko si avtor pač izbira teme, ki bodo odmevale. Objektivistični način pisanja je tak, da se v njem približujemo že skoraj znanstveni publicistiki. Zadnji tip pisanja je intimističen. V ospredju intimističnega pisanja so introspekcija, avtorefleksija in osebne skice. Pretekle izkušnje predstavljajo otnološki temelj, je pa tak način vzpostavljanja besedila manj dramatičen od prvih dveh," dodaja Simonišek, ki je leta 2016 že dobil Rožančevo nagrado za zbirko esejev Trk prostorov (LUD Literatura). V utemeljitvi je žirija, ki so jo sestavljali Manca Košir, Vlado Motnikar, Jonatan Vinkler, Nada Šumi in predsednica Ifigenija Simonović, zapisala, da je Simonišek književnik in umetnostni zgodovinar in oboje se vsebinsko in slogovno čuti tudi v njegovih esejih. K tematiki pristopa pesniško svobodno z obilo asociacij in hkrati racionalno premišljeno, besedila zaznamujejo avtorjevo pretanjeno čutenje, natančno opazovanje, introspekcijo, globinski premislek in pretehtano argumentiranje. Oddajo je pripravil Blaž Mazi. foto: Bobo
Pesnik, kritik, pisatelj in umetnostni zgodovinar Robert Simonišek je za delo Pejsaži – sanjati na soncu (Družina) prejel Rožančevo nagrado za najboljšo knjigo esejev. "Moje življenje je bilo v prehajanju, moje delo je bilo in še zmeraj je začasno," piše Simonišek o ustvarjanju v eseju Moja soba. Pisanje esejev dojema na tri načine. "Prvi je senzacionalnističen, ko si avtor pač izbira teme, ki bodo odmevale. Objektivistični način pisanja je tak, da se v njem približujemo že skoraj znanstveni publicistiki. Zadnji tip pisanja je intimističen. V ospredju intimističnega pisanja so introspekcija, avtorefleksija in osebne skice. Pretekle izkušnje predstavljajo otnološki temelj, je pa tak način vzpostavljanja besedila manj dramatičen od prvih dveh," dodaja Simonišek, ki je leta 2016 že dobil Rožančevo nagrado za zbirko esejev Trk prostorov (LUD Literatura). V utemeljitvi je žirija, ki so jo sestavljali Manca Košir, Vlado Motnikar, Jonatan Vinkler, Nada Šumi in predsednica Ifigenija Simonović, zapisala, da je Simonišek književnik in umetnostni zgodovinar in oboje se vsebinsko in slogovno čuti tudi v njegovih esejih. K tematiki pristopa pesniško svobodno z obilo asociacij in hkrati racionalno premišljeno, besedila zaznamujejo avtorjevo pretanjeno čutenje, natančno opazovanje, introspekcijo, globinski premislek in pretehtano argumentiranje. Oddajo je pripravil Blaž Mazi. foto: Bobo
20. septembra 2021 je v Trstu preminil Klavdij Palčič, slovenski grafik, slikar, kipar, scenograf, ilustrator in kostumograf. Rodil se je v Trstu 5. avgusta leta 1940. Tam je obiskoval gimnazijo, potem pa študiral na umetniškem liceju v Benetkah. V šestdesetih letih je bil soustanovitelj tržaške umetniške skupine Raccordosei pri kulturni organizaciji Arte viva. V istem času je poučeval risanje in umetnostno zgodovino na slovenskih šolah v Trstu in Gorici. Leta 1977 je ustanovil grafični atelje Graficenter pri Založništvu tržaškega tiska. Za svoje ustvarjanje je leta 1984 prejel nagrado Prešernovega sklada. Dolga leta je bil predsednik Slovenske kulturno-gospodarske zveze. Prav zdaj je v tržaškem Kulturnem domu na ogled razstava Palčičevih del, s katero sta umetnika ob 80-letnici rojstva počastili Slovenska kulturno-gospodarska zveza in Slovensko stalno gledališče v Trstu. S Klavdijem Palčičem se je leta 2000 pogovarjala Vida Curk
20. septembra 2021 je v Trstu preminil Klavdij Palčič, slovenski grafik, slikar, kipar, scenograf, ilustrator in kostumograf. Rodil se je v Trstu 5. avgusta leta 1940. Tam je obiskoval gimnazijo, potem pa študiral na umetniškem liceju v Benetkah. V šestdesetih letih je bil soustanovitelj tržaške umetniške skupine Raccordosei pri kulturni organizaciji Arte viva. V istem času je poučeval risanje in umetnostno zgodovino na slovenskih šolah v Trstu in Gorici. Leta 1977 je ustanovil grafični atelje Graficenter pri Založništvu tržaškega tiska. Za svoje ustvarjanje je leta 1984 prejel nagrado Prešernovega sklada. Dolga leta je bil predsednik Slovenske kulturno-gospodarske zveze. Prav zdaj je v tržaškem Kulturnem domu na ogled razstava Palčičevih del, s katero sta umetnika ob 80-letnici rojstva počastili Slovenska kulturno-gospodarska zveza in Slovensko stalno gledališče v Trstu. S Klavdijem Palčičem se je leta 2000 pogovarjala Vida Curk
Mako Sajko je prejemnik letošnje nagrade Franceta Štiglica za življenjsko delo na področju filmske in televizijske režije, ki jo podeljuje Društvo slovenskih režiserjev. V utemeljitvi nagrade so med drugim zapisali: "Resnično izjemen v tej za dokumentarce nerodovitni grudi je bogati opus Maka Sajka […]: niz klasik, ogrlica filmskih biserov na nehvaležnem vratu slovenske kinematografije. In kljub temu, da so združeni posamezniki političnega sistema Sajkovo ustvarjanje nasilno ovirali in nazadnje prekmalu prekinili, je ustvaril zavidljiv opus (žal le) kratkometražnih filmov." Njegovi filmi še vedno delujejo sveže - tako zaradi tematike, ki si jo je izbiral, kot tudi zaradi filmskega izraza. Vabimo vas, da prisluhnete pogovoru z Makom Sajkom, ki ga je leta 2007, ob režiserjevi 80-letnici, pripravila Ingrid Kovač Brus.
Mako Sajko je prejemnik letošnje nagrade Franceta Štiglica za življenjsko delo na področju filmske in televizijske režije, ki jo podeljuje Društvo slovenskih režiserjev. V utemeljitvi nagrade so med drugim zapisali: "Resnično izjemen v tej za dokumentarce nerodovitni grudi je bogati opus Maka Sajka […]: niz klasik, ogrlica filmskih biserov na nehvaležnem vratu slovenske kinematografije. In kljub temu, da so združeni posamezniki političnega sistema Sajkovo ustvarjanje nasilno ovirali in nazadnje prekmalu prekinili, je ustvaril zavidljiv opus (žal le) kratkometražnih filmov." Njegovi filmi še vedno delujejo sveže - tako zaradi tematike, ki si jo je izbiral, kot tudi zaradi filmskega izraza. Vabimo vas, da prisluhnete pogovoru z Makom Sajkom, ki ga je leta 2007, ob režiserjevi 80-letnici, pripravila Ingrid Kovač Brus.
V oddaji Naši umetniki pred mikrofonom predstavljamo vizualno umetnico Zvonko T. Simčič. Ustvarjalka, ki je na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani študirala slikarstvo, je nato našla svoj izraz v različnih medijih. V svojem ustvarjanju povezuje video, intermedijsko umetnost, instalacijo, performans, fotografijo in petje, povsod je čutiti močan vpliv osebne izkušnje in širšega socialnega prostora. V obsežnem projektu Hiša na hribu, ki ga je leta 2015 zasnovala in izvedla z umetnikom Francem Cegnarjem (ta je letos poleti umrl) in umetnostno zgodovinarko Petjo Grafenauer, je svoje ideje združila z vsebino kraja. Povabili so še druge ustvarjalce in letos izpeljali že sedmo izdajo skupinskega umetniškega projekta Hiša na hribu. Ta je do 20. septembra na ogled v hiši pri sv. Marjeti v kraju Žlebe pri Medvodah. Več o projektu in o svojem ustvarjanju je Zvonka Simčič povedala Aleksandri Saški Gruden.
V oddaji Naši umetniki pred mikrofonom predstavljamo vizualno umetnico Zvonko T. Simčič. Ustvarjalka, ki je na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani študirala slikarstvo, je nato našla svoj izraz v različnih medijih. V svojem ustvarjanju povezuje video, intermedijsko umetnost, instalacijo, performans, fotografijo in petje, povsod je čutiti močan vpliv osebne izkušnje in širšega socialnega prostora. V obsežnem projektu Hiša na hribu, ki ga je leta 2015 zasnovala in izvedla z umetnikom Francem Cegnarjem (ta je letos poleti umrl) in umetnostno zgodovinarko Petjo Grafenauer, je svoje ideje združila z vsebino kraja. Povabili so še druge ustvarjalce in letos izpeljali že sedmo izdajo skupinskega umetniškega projekta Hiša na hribu. Ta je do 20. septembra na ogled v hiši pri sv. Marjeti v kraju Žlebe pri Medvodah. Več o projektu in o svojem ustvarjanju je Zvonka Simčič povedala Aleksandri Saški Gruden.
Letošnji zlatnik poezije so za izjemni pesniški opus pred dnevi v Celju podelili Milanu Jesihu. Prvi zbirki Uran v urinu, gospodar! sta sledili Legende in Usta, nedvomen vrhunec pa je Jesihovo pesnjenje doseglo s knjigami Soneti, Soneti drugi, Jambi in Maršal. S pesnikom se je leta 2012 pogovarjal Marko Golja.
Letošnji zlatnik poezije so za izjemni pesniški opus pred dnevi v Celju podelili Milanu Jesihu. Prvi zbirki Uran v urinu, gospodar! sta sledili Legende in Usta, nedvomen vrhunec pa je Jesihovo pesnjenje doseglo s knjigami Soneti, Soneti drugi, Jambi in Maršal. S pesnikom se je leta 2012 pogovarjal Marko Golja.
Dirigent Marko Letonja je eden izmed dirigentov, ki stalno gostuje po velikih svetovnih opernih in koncertnih hišah. Svojo profesionalno pot je začel kot šef dirigent orkestra Slovenske filharmonije, nato je vodil simfonične orkestre v Baslu, na Tasmaniji in v Strasbourgu, zdaj je šef dirigent bremenskega simfoničnega orkestra. Rodil se je avgusta leta 1961 v Mariboru, odraščal je na Ravnah na Koroškem, tam si je pridobil prvo glasbeno izobrazbo, jo nadaljeval v Mariboru in študiral v Ljubljani pri maestru Antonu Nanutu, izpopolnjeval pa na Dunaju pri Otmarju Suitnerju, na primer. Marka Letonjo je leta 2012 pred mikrofon povabila Vida Curk.
Dirigent Marko Letonja je eden izmed dirigentov, ki stalno gostuje po velikih svetovnih opernih in koncertnih hišah. Svojo profesionalno pot je začel kot šef dirigent orkestra Slovenske filharmonije, nato je vodil simfonične orkestre v Baslu, na Tasmaniji in v Strasbourgu, zdaj je šef dirigent bremenskega simfoničnega orkestra. Rodil se je avgusta leta 1961 v Mariboru, odraščal je na Ravnah na Koroškem, tam si je pridobil prvo glasbeno izobrazbo, jo nadaljeval v Mariboru in študiral v Ljubljani pri maestru Antonu Nanutu, izpopolnjeval pa na Dunaju pri Otmarju Suitnerju, na primer. Marka Letonjo je leta 2012 pred mikrofon povabila Vida Curk.
Tomaž Šalamun, ki se je rodil pred osemdesetimi leti in je umrl leta 2014, je gotovo eden najpomembnejših in najprepoznavnejših slovenskih pesnikov - ne le doma, tudi v tujini. Rodil se je v Zagrebu, mladost je preživel na Primorskem, v Kopru je končal gimnazijo, na Filozofski fakulteti v Ljubljani je diplomiral iz umetnostne zgodovine. Njegov pesniški opus je v vseh pogledih izjemen. Pozornost je zbudil že prvo zbirko pesmi POKER, v pogovoru, ki je bil posnet februarja 1999 ob podelitvi Prešernove nagrade za življenjsko delo, pa sta se z izpraševalcem Marjanom Strojanom najprej spomnila njegove druge pesniške zbirke Namen pelerine, ki je izšla leta 1968.
Tomaž Šalamun, ki se je rodil pred osemdesetimi leti in je umrl leta 2014, je gotovo eden najpomembnejših in najprepoznavnejših slovenskih pesnikov - ne le doma, tudi v tujini. Rodil se je v Zagrebu, mladost je preživel na Primorskem, v Kopru je končal gimnazijo, na Filozofski fakulteti v Ljubljani je diplomiral iz umetnostne zgodovine. Njegov pesniški opus je v vseh pogledih izjemen. Pozornost je zbudil že prvo zbirko pesmi POKER, v pogovoru, ki je bil posnet februarja 1999 ob podelitvi Prešernove nagrade za življenjsko delo, pa sta se z izpraševalcem Marjanom Strojanom najprej spomnila njegove druge pesniške zbirke Namen pelerine, ki je izšla leta 1968.
Minljivost – hommage Tisnikarju je naslov razstave, ki so jo v Koroški galeriji likovnih umetnosti odprli maja, na ogled pa bo še do 26. septembra. Jože Tisnikar, slikar samouk, ki je živel med letoma 1928 in 1998 je ustvaril izjemen ustvarjalni opus, ki je ves uglašen na minljivost človeškega življenja. Ob razstavi so v Galeriji Slovenj Gradec zapisali: »Samosvoja, neponovljiva in neposnemljiva likovna zgodba trpkega tipanja po končnih resnicah človekove eksistence […] je […] neusahljiv vrelec navdiha za snovanje novih projektov, osredotočenih na eno izmed osrednjih zbirk slovenjgraške galerije z naslovom »HOMMAGE TISNIKARJU«, […] ki v spomin na velikega slikarja združuje dela slovenskih in tujih ustvarjalcev sorodne umetniške poetike. Zbirka Hommage Tisnikarju vključuje 66 Tisnikarjevih slik in risb, ob njih pa še dela drugih avtorjev, med njimi Mirsada Begića, Bogdana Borčića, Zdenka Huzjana, Zorana Mušiča, Valentina Omana … Vabimo vas, da v oddaji Naši umetniki pred mikrofonom prisluhnete pogovoru, ki ga je z umetnikom malo pred smrtjo leta 1998 posnel radijski kolega Ernest Ružič, ki ga od lani tudi ni več med nami.
Minljivost – hommage Tisnikarju je naslov razstave, ki so jo v Koroški galeriji likovnih umetnosti odprli maja, na ogled pa bo še do 26. septembra. Jože Tisnikar, slikar samouk, ki je živel med letoma 1928 in 1998 je ustvaril izjemen ustvarjalni opus, ki je ves uglašen na minljivost človeškega življenja. Ob razstavi so v Galeriji Slovenj Gradec zapisali: »Samosvoja, neponovljiva in neposnemljiva likovna zgodba trpkega tipanja po končnih resnicah človekove eksistence […] je […] neusahljiv vrelec navdiha za snovanje novih projektov, osredotočenih na eno izmed osrednjih zbirk slovenjgraške galerije z naslovom »HOMMAGE TISNIKARJU«, […] ki v spomin na velikega slikarja združuje dela slovenskih in tujih ustvarjalcev sorodne umetniške poetike. Zbirka Hommage Tisnikarju vključuje 66 Tisnikarjevih slik in risb, ob njih pa še dela drugih avtorjev, med njimi Mirsada Begića, Bogdana Borčića, Zdenka Huzjana, Zorana Mušiča, Valentina Omana … Vabimo vas, da v oddaji Naši umetniki pred mikrofonom prisluhnete pogovoru, ki ga je z umetnikom malo pred smrtjo leta 1998 posnel radijski kolega Ernest Ružič, ki ga od lani tudi ni več med nami.
O kiparstvu Petra Černeta je likovni kritik Aleksander Bassin zapisal, da je zanj značilna nekakšna romantična ironija, ki se kaže v brezmejni igri z različnimi formami, kar pa je vedno veljalo tudi za nadrealizem in fantastiko. V oddaji Naši umetniki pred mikrofonom objavljamo pogovor s kiparjem, ki ga je leta 2001 posnela Vida Curk.
O kiparstvu Petra Černeta je likovni kritik Aleksander Bassin zapisal, da je zanj značilna nekakšna romantična ironija, ki se kaže v brezmejni igri z različnimi formami, kar pa je vedno veljalo tudi za nadrealizem in fantastiko. V oddaji Naši umetniki pred mikrofonom objavljamo pogovor s kiparjem, ki ga je leta 2001 posnela Vida Curk.
O kiparstvu Petra Černeta je likovni kritik Aleksander Bassin zapisal, da je zanj značilna nekakšna romantična ironija, ki se kaže v brezmejni igri z različnimi formami, kar pa je vedno veljalo tudi za nadrealizem in fantastiko. V oddaji Naši umetniki pred mikrofonom boste slišali pogovor z umetnikom, ki ga je leta 2001 posnela Vida Curk.
O kiparstvu Petra Černeta je likovni kritik Aleksander Bassin zapisal, da je zanj značilna nekakšna romantična ironija, ki se kaže v brezmejni igri z različnimi formami, kar pa je vedno veljalo tudi za nadrealizem in fantastiko. V oddaji Naši umetniki pred mikrofonom boste slišali pogovor z umetnikom, ki ga je leta 2001 posnela Vida Curk.
Letos mineva 90 let od rojstva kiparja, slikarja in grafika Janeza Boljke. Rodil se je v Subotici, leta 1956 je diplomiral na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje, tam je pri profesorjih Riku Debenjaku in Karlu Putrihu končal tudi podiplomski študij. S svojimi kiparskimi deli je najbolj zaznamoval Ljubljano, kjer je živel in ustvarjal. Umrl je leta 2013. V Arsovem arhivu hranimo zanimivo oddajo iz leta 1981, v kateri se je Janez Boljka spominjal svojih ustvarjalnih začetkov, zelo živo pa opisal tudi svoje ustvarjanje znotraj stisk sodobnega časa in oblikovanje upodobitev Cankarja, o katerih so takrat potekale javne polemike.
Letos mineva 90 let od rojstva kiparja, slikarja in grafika Janeza Boljke. Rodil se je v Subotici, leta 1956 je diplomiral na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje, tam je pri profesorjih Riku Debenjaku in Karlu Putrihu končal tudi podiplomski študij. S svojimi kiparskimi deli je najbolj zaznamoval Ljubljano, kjer je živel in ustvarjal. Umrl je leta 2013. V Arsovem arhivu hranimo zanimivo oddajo iz leta 1981, v kateri se je Janez Boljka spominjal svojih ustvarjalnih začetkov, zelo živo pa opisal tudi svoje ustvarjanje znotraj stisk sodobnega časa in oblikovanje upodobitev Cankarja, o katerih so takrat potekale javne polemike.
Akademski kipar Róman Makšé sodi med vidne slovenske ustvarjalce, ki so zavezani minimalizmu, hkrati pa je za njegova kiparska dela značilna ne le povezanost s prostorom temveč tudi z arhitekturo. Izbor njegovih del smo v začetku leta imeli priložnost videti v sklopu razstave Praznine v Galeriji Društva likovnih umetnikov Ljubljane, kjer je razstavljal skupaj z Ervinom Potočnikom. Makše je študiral kiparstvo na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje Univerze v Ljubljani. Ves čas je dejaven tudi na področju pedagogike in je od leta 2001 zaposlen kot profesor za področje kiparstva na Pedagoški fakulteti v Ljubljani. O svojem življenju in delu je govoril z Aleksandro Saško Gruden.
Akademski kipar Róman Makšé sodi med vidne slovenske ustvarjalce, ki so zavezani minimalizmu, hkrati pa je za njegova kiparska dela značilna ne le povezanost s prostorom temveč tudi z arhitekturo. Izbor njegovih del smo v začetku leta imeli priložnost videti v sklopu razstave Praznine v Galeriji Društva likovnih umetnikov Ljubljane, kjer je razstavljal skupaj z Ervinom Potočnikom. Makše je študiral kiparstvo na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje Univerze v Ljubljani. Ves čas je dejaven tudi na področju pedagogike in je od leta 2001 zaposlen kot profesor za področje kiparstva na Pedagoški fakulteti v Ljubljani. O svojem življenju in delu je govoril z Aleksandro Saško Gruden.
27. junija pred devetdesetimi leti se je v Postojni rodil Alojz Srebotnjak, slovenski skladatelj in pedagog; preminil je konec leta 2010 v Ljubljani. Bil je eden najpomembnejših skladateljev sodobne slovenske resne glasbe. Na Akademiji za glasbo v Ljubljani je študiral kompozicijo v razredu prof. Lucijana Marije Škerjanca, izpopolnjeval se je v Rimu, v Parizu, Londonu in v Sieni. Bil je redni profesor za kompozicijo na Akademiji za glasbo v Ljubljani; od upokojitve pa je imel naziv zaslužnega profesorja. Za svoje delo je prejel mnogo nagrad, tudi največjo pri nas: Prešernovo nagrado za življenjsko delo leta 1999, pa tudi Kozinovo in Župančičevo nagrado. S skladateljem Alojzem Srebotnjakom se je leta 1999 pogovarjal Igor Krivokapič.
27. junija pred devetdesetimi leti se je v Postojni rodil Alojz Srebotnjak, slovenski skladatelj in pedagog; preminil je konec leta 2010 v Ljubljani. Bil je eden najpomembnejših skladateljev sodobne slovenske resne glasbe. Na Akademiji za glasbo v Ljubljani je študiral kompozicijo v razredu prof. Lucijana Marije Škerjanca, izpopolnjeval se je v Rimu, v Parizu, Londonu in v Sieni. Bil je redni profesor za kompozicijo na Akademiji za glasbo v Ljubljani; od upokojitve pa je imel naziv zaslužnega profesorja. Za svoje delo je prejel mnogo nagrad, tudi največjo pri nas: Prešernovo nagrado za življenjsko delo leta 1999, pa tudi Kozinovo in Župančičevo nagrado. S skladateljem Alojzem Srebotnjakom se je leta 1999 pogovarjal Igor Krivokapič.
Na 56. Borštnikovem srečanju v Mariboru je dramska igralka Jette Ostan Vejrup dobila Borštnikov prstan, najvišje priznanje za igralski opus na Slovenskem. Nagrajenka, po rodu z Danske, je prišla v Slovenijo že pred več kot tremi desetletji in leta 1989 prvič nastopila v Eksperimentalnem gledališču Glej. V 90. letih 20. stoletja je kot "svobodnjakinja" ustvarjala in nastopala v slovenskih institucionalnih in neinstitucionalnih gledališčih. Štirinajst let pozneje je postala stalna članica igralskega ansambla Mestnega gledališča ljubljanskega; dobila je več nagrad in priznanj tako v Sloveniji kot v tujini. Prav v Mestnem gledališču ljubljanskem je pred dvema letoma soustvarila tudi predstavo Sedem dni Katarine Morano in Žiga Divjaka, v kateri igra več vlog, in je bila na tekmovalnem sporedu dan pred zaključno slovesnostjo Borštnikovega srečanja. »Jette Ostan Vejrup je s svojim prodorom v slovenski gledališki prostor nedvomno razširila njegove meje: s človeško toplino in z neulovljivo kompleksnostjo, igralskim perfekcionizmom, prepletenim z bolečino samoironije in nalezljivo sproščenostjo humorja, z izkušnjo "tujke" v tem, kar se vsem ostalim lahko zdi "domače" ali "samoumevno", je slovensko gledališko krajino obogatila za nove odrske izkušnje, pri tem pa je slovenskemu gledalcu in gledalki ponudila možnost primerjave, širila meje poznavanja sveta okrog nas in na stežaj razprla prostor dialoga, ki je pravzaprav izhodiščni ustvarjalni impulz gledališke umetnosti,« je zapisano v obrazložitvi nagrade. Z dobitnico Borštnikovega prstana se je pogovarjala Tadeja Krečič Scholten:
Na 56. Borštnikovem srečanju v Mariboru je dramska igralka Jette Ostan Vejrup dobila Borštnikov prstan, najvišje priznanje za igralski opus na Slovenskem. Nagrajenka, po rodu z Danske, je prišla v Slovenijo že pred več kot tremi desetletji in leta 1989 prvič nastopila v Eksperimentalnem gledališču Glej. V 90. letih 20. stoletja je kot "svobodnjakinja" ustvarjala in nastopala v slovenskih institucionalnih in neinstitucionalnih gledališčih. Štirinajst let pozneje je postala stalna članica igralskega ansambla Mestnega gledališča ljubljanskega; dobila je več nagrad in priznanj tako v Sloveniji kot v tujini. Prav v Mestnem gledališču ljubljanskem je pred dvema letoma soustvarila tudi predstavo Sedem dni Katarine Morano in Žiga Divjaka, v kateri igra več vlog, in je bila na tekmovalnem sporedu dan pred zaključno slovesnostjo Borštnikovega srečanja. »Jette Ostan Vejrup je s svojim prodorom v slovenski gledališki prostor nedvomno razširila njegove meje: s človeško toplino in z neulovljivo kompleksnostjo, igralskim perfekcionizmom, prepletenim z bolečino samoironije in nalezljivo sproščenostjo humorja, z izkušnjo "tujke" v tem, kar se vsem ostalim lahko zdi "domače" ali "samoumevno", je slovensko gledališko krajino obogatila za nove odrske izkušnje, pri tem pa je slovenskemu gledalcu in gledalki ponudila možnost primerjave, širila meje poznavanja sveta okrog nas in na stežaj razprla prostor dialoga, ki je pravzaprav izhodiščni ustvarjalni impulz gledališke umetnosti,« je zapisano v obrazložitvi nagrade. Z dobitnico Borštnikovega prstana se je pogovarjala Tadeja Krečič Scholten:
Prvi dobitnik nagrade Ita Rina za življenjsko delo, ki jo je podelilo Društvo slovenskih avdiovizualnih igralcev, je igralec Ivo Barišič, do upokojitve prvak Slovenskega narodnega gledališča Nova Gorica. Barišičevo poklicno delo je bilo v osnovi posvečeno gledališču, izjemno močan pečat pa je pustil tudi pri filmu. Ob podelitvi nagrade je izšla tudi monografija, pod katero se podpisuje Marcel Štefančič. Iva Barišiča je ob nagradi pred mikrofon povabila Ingrid Kašca Bucik.
Prvi dobitnik nagrade Ita Rina za življenjsko delo, ki jo je podelilo Društvo slovenskih avdiovizualnih igralcev, je igralec Ivo Barišič, do upokojitve prvak Slovenskega narodnega gledališča Nova Gorica. Barišičevo poklicno delo je bilo v osnovi posvečeno gledališču, izjemno močan pečat pa je pustil tudi pri filmu. Ob podelitvi nagrade je izšla tudi monografija, pod katero se podpisuje Marcel Štefančič. Iva Barišiča je ob nagradi pred mikrofon povabila Ingrid Kašca Bucik.
Letos mineva 80 let od rojstva pisatelja in nevropsihiatra dr. Jožeta Felca. Bil je izjemno zanimiva in mnogostranska osebnost. Rodil se je v rudarski družini v Idriji, študiral na ljubljanski medicinski fa ku lte ti in postal nevropsihiater. Več kot 40 let je bil zaposlen v idrijski psihiatrični bolnišnici. Bil pa je tu d i pisatelj in pesnik; objavljal je v M ladih potih, Naši sodobnosti, Idrijskih razgledih in reviji Kaplje - to je tu d i urejal. Napisal je vrsto odm evnih rom anov in zbirk kratke proze, med njim i om enim o samo novele Dom mojega doma, spom insko prozo Živeti življenje in roman Sova v krošnji. Umrl je leta 2010. Z dr. Jožetom Felcem se je leta 2001 pogovarjala Ingrid Kovač Brus.
Letos mineva 80 let od rojstva pisatelja in nevropsihiatra dr. Jožeta Felca. Bil je izjemno zanimiva in mnogostranska osebnost. Rodil se je v rudarski družini v Idriji, študiral na ljubljanski medicinski fa ku lte ti in postal nevropsihiater. Več kot 40 let je bil zaposlen v idrijski psihiatrični bolnišnici. Bil pa je tu d i pisatelj in pesnik; objavljal je v M ladih potih, Naši sodobnosti, Idrijskih razgledih in reviji Kaplje - to je tu d i urejal. Napisal je vrsto odm evnih rom anov in zbirk kratke proze, med njim i om enim o samo novele Dom mojega doma, spom insko prozo Živeti življenje in roman Sova v krošnji. Umrl je leta 2010. Z dr. Jožetom Felcem se je leta 2001 pogovarjala Ingrid Kovač Brus.
Meta Hočevar je ena najvidnejših slovenskih gledaliških ustvarjalk zadnjih desetletij, saj se je podpisala pod več kot dvesto scenografij, kostumografij in režij ter za svoje delo prejela številna domača in tuja priznanja. Po študiju se je sprva ukvarjala z arhitekturo, kasneje pa se je pričela vedno bolj posvečati gledališču, najprej kot scenografka, kasneje kot izjemna režiserka. Je avtorica vrste odmevnih gledaliških predstav v Sloveniji in tujini, med pomembnejšimi so predstave, izvedene v okviru festivala Wiener Festwochen (Dušan Jovanović: Antigona, adaptacija Ibsenove Divje račke: Družinski album in Jukio Mishima: Obisk), režije in scenografije v SNG Drama Ljubljana, med njimi največ dela Daneta Zajca, Gregorja Strniše, Dominika Smoleta in Dušana Jovanovića. Kot scenografka je sodelovala z gledališči v ZDA, Nemčiji, Avstriji, Italiji, Rusiji, Grčiji in drugod. V knjigah Prostori Igre in Prostori mojega časa se ukvarja s prostorom in časom v gledališču in arhitekturi. Je izjemno občutljiva arhitektka in premišljevalka prostora, ki je s svojim delom in mislijo pomembno zaznamovala naše mesto.
Meta Hočevar je ena najvidnejših slovenskih gledaliških ustvarjalk zadnjih desetletij, saj se je podpisala pod več kot dvesto scenografij, kostumografij in režij ter za svoje delo prejela številna domača in tuja priznanja. Po študiju se je sprva ukvarjala z arhitekturo, kasneje pa se je pričela vedno bolj posvečati gledališču, najprej kot scenografka, kasneje kot izjemna režiserka. Je avtorica vrste odmevnih gledaliških predstav v Sloveniji in tujini, med pomembnejšimi so predstave, izvedene v okviru festivala Wiener Festwochen (Dušan Jovanović: Antigona, adaptacija Ibsenove Divje račke: Družinski album in Jukio Mishima: Obisk), režije in scenografije v SNG Drama Ljubljana, med njimi največ dela Daneta Zajca, Gregorja Strniše, Dominika Smoleta in Dušana Jovanovića. Kot scenografka je sodelovala z gledališči v ZDA, Nemčiji, Avstriji, Italiji, Rusiji, Grčiji in drugod. V knjigah Prostori Igre in Prostori mojega časa se ukvarja s prostorom in časom v gledališču in arhitekturi. Je izjemno občutljiva arhitektka in premišljevalka prostora, ki je s svojim delom in mislijo pomembno zaznamovala naše mesto.
Renato Quaglia je pesnik, ki piše v enem najbolj svojevrstnih slovenskih narečij, v rezijanščini. Rodil se je v Solbici v Reziji pred osemdesetimi leti. Študiral je bogoslovje v Vidmu in Veroni, več let je živel in delal kot duhovnik – delavec v severni Italiji in drugod po Evropi, po letu 1969 pa se je odpovedal duhovniškemu poklicu. Na Mednarodnem inštitutu ''Lúmen vítae'' in na univerzi v Louvainu v Belgiji je študiral psiho-sociologijo. Od začetka 70-ih let se je v domači dolini angažiral pri obujanju gospodarskega, zlasti pa narodnostnega in duhovnega življenja. Napisal je več pesniških zbirk in knjigo esejev z naslovom Rezija: jezik zemlje, jezik kruha. Z Renatom Quaglio se je pogovarjala Ingrid Kovač Brus.
Renato Quaglia je pesnik, ki piše v enem najbolj svojevrstnih slovenskih narečij, v rezijanščini. Rodil se je v Solbici v Reziji pred osemdesetimi leti. Študiral je bogoslovje v Vidmu in Veroni, več let je živel in delal kot duhovnik – delavec v severni Italiji in drugod po Evropi, po letu 1969 pa se je odpovedal duhovniškemu poklicu. Na Mednarodnem inštitutu ''Lúmen vítae'' in na univerzi v Louvainu v Belgiji je študiral psiho-sociologijo. Od začetka 70-ih let se je v domači dolini angažiral pri obujanju gospodarskega, zlasti pa narodnostnega in duhovnega življenja. Napisal je več pesniških zbirk in knjigo esejev z naslovom Rezija: jezik zemlje, jezik kruha. Z Renatom Quaglio se je pogovarjala Ingrid Kovač Brus.
Od četrtka, 27. maja naprej je v foyeru Slovenskega narodnega gledališča v Novi Gorici na ogled razstava z naslovom: Nedvomno… Marija Vidau. Na njej bo mogoče videti kostume Marije Vidau, ki je z novogoriškim gledališčem sodelovala vse od leta 1975. Občudovati bo moč njen smisel za kombinacijo različnih, tudi nenavadnih materialov ter posluh za režiserjeve želje in pozornost do zahtev igralcev; zanje mora biti kostum pomoč, ne pa ovira. Marija Vidau je pred dvema letoma prejela nagrado Poldeta Bibiča Združenja dramskih umetnikov Slovenije in takrat jo je pred mikrofon povabila Neva Zajc
Od četrtka, 27. maja naprej je v foyeru Slovenskega narodnega gledališča v Novi Gorici na ogled razstava z naslovom: Nedvomno… Marija Vidau. Na njej bo mogoče videti kostume Marije Vidau, ki je z novogoriškim gledališčem sodelovala vse od leta 1975. Občudovati bo moč njen smisel za kombinacijo različnih, tudi nenavadnih materialov ter posluh za režiserjeve želje in pozornost do zahtev igralcev; zanje mora biti kostum pomoč, ne pa ovira. Marija Vidau je pred dvema letoma prejela nagrado Poldeta Bibiča Združenja dramskih umetnikov Slovenije in takrat jo je pred mikrofon povabila Neva Zajc
20. marca je minilo sto let odkar se je v Ljubljani rodil Primož Ramovš in sicer v družini Frana Ramovša, slovenskega slavista, poznejšega predsednika Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Primož Ramovš sodi med vodilne ustvarjalce sodobne glasbe. Napisal je dolgo vrsto izključno instrumentalnih del - orkestralnih, koncertantnih za najrazličnejše instrumente, komornih in solističnih. Zanj je značilna zelo impulzivna in kontrastov polna, pri tem pa sveža tonska govorica. Njegove začetne kompozicije so nastale v duhu neoklasicizma, kasnejše pod vplivom ekspresionizma in serialne glasbe. Ramovš je začetnik slovenske glasbene avantgarde. Delal je v knjižnici slovenske akademije znanosti in umetnosti in tudi poučeval. Kot organist je leta redno igral pri bogoslužju v uršulinski in frančiškanski cerkvi ter v ljubljanski stolnici. Bil je član Slovenske akademije znanosti in umetnosti in Evropske akademije znanosti in umetnosti v Salzburgu. Za svoje življenjsko delo je prejel Prešernovo in Kozinovo nagrado, leta 1988 je postal častni član Slovenske filharmonije.
20. marca je minilo sto let odkar se je v Ljubljani rodil Primož Ramovš in sicer v družini Frana Ramovša, slovenskega slavista, poznejšega predsednika Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Primož Ramovš sodi med vodilne ustvarjalce sodobne glasbe. Napisal je dolgo vrsto izključno instrumentalnih del - orkestralnih, koncertantnih za najrazličnejše instrumente, komornih in solističnih. Zanj je značilna zelo impulzivna in kontrastov polna, pri tem pa sveža tonska govorica. Njegove začetne kompozicije so nastale v duhu neoklasicizma, kasnejše pod vplivom ekspresionizma in serialne glasbe. Ramovš je začetnik slovenske glasbene avantgarde. Delal je v knjižnici slovenske akademije znanosti in umetnosti in tudi poučeval. Kot organist je leta redno igral pri bogoslužju v uršulinski in frančiškanski cerkvi ter v ljubljanski stolnici. Bil je član Slovenske akademije znanosti in umetnosti in Evropske akademije znanosti in umetnosti v Salzburgu. Za svoje življenjsko delo je prejel Prešernovo in Kozinovo nagrado, leta 1988 je postal častni član Slovenske filharmonije.
Slovenski pesnik, novinar in filmski kritik Peter Kolšek se je rodil 17. maja leta 1951 v Celju. Umrl je 3. maja 2019. Je avtor osmih pesniških zbirk, zadnje z naslovom Slavospevi, ki jih pojejo vrane iz leta 2017, kritiških in kolumnističnih knjig, med njimi zbirke kolumn Vaserkeber in druge zgodbe, epistoralnega romana Navadna razmerja, ki sta ga napisala skupaj z Brino Švigelj-Mérat, več pesniških antologij, pa dokumentarno esejistične monografije Reci tvoji roki, da jo poljubljam, v kateri se je lotil Cankarjevega odnosa do žensk. S Petrom Kolškom se je leta 2011 pogovarjal Marjan Strojan.
Slovenski pesnik, novinar in filmski kritik Peter Kolšek se je rodil 17. maja leta 1951 v Celju. Umrl je 3. maja 2019. Je avtor osmih pesniških zbirk, zadnje z naslovom Slavospevi, ki jih pojejo vrane iz leta 2017, kritiških in kolumnističnih knjig, med njimi zbirke kolumn Vaserkeber in druge zgodbe, epistoralnega romana Navadna razmerja, ki sta ga napisala skupaj z Brino Švigelj-Mérat, več pesniških antologij, pa dokumentarno esejistične monografije Reci tvoji roki, da jo poljubljam, v kateri se je lotil Cankarjevega odnosa do žensk. S Petrom Kolškom se je leta 2011 pogovarjal Marjan Strojan.
Dramska igralka Vesna Slapar je članica ansambla Prešernovega gledališča v Kranju. Prepričljivo nastopa tudi v filmu, na radiu in televiziji in že zelo dolgo sinhronizira risanke za najmlajše. Je dobitnica Severjeve nagrade, pa nagrade Združenja dramskih umetnikov Slovenije. V pogovoru s Tadejo Krečič razkriva tudi, kako se kot ena izmed igralk Prešernovega gledališča v Kranju sooča s težavami med epidemijo.
Dramska igralka Vesna Slapar je članica ansambla Prešernovega gledališča v Kranju. Prepričljivo nastopa tudi v filmu, na radiu in televiziji in že zelo dolgo sinhronizira risanke za najmlajše. Je dobitnica Severjeve nagrade, pa nagrade Združenja dramskih umetnikov Slovenije. V pogovoru s Tadejo Krečič razkriva tudi, kako se kot ena izmed igralk Prešernovega gledališča v Kranju sooča s težavami med epidemijo.
Oddajo namenjamo akademskemu slikarju Stojanu Graufu, ki trenutno predstavlja svoja dela v razstavišču Umetnostne galerije Maribor UGM Studio. Naslov razstave je „Zemlja ni človekova last, človek je last zemlje“ in je del spremljevalnega programa EKO 8, mednarodnega trienala umetnosti in okolja, ki se bo v Mariboru začel v drugi polovici maja. V ustvarjanju Stojana Graufa in tudi na tej razstavi je opazna njegova tesna povezanost z naravo. Ta ni le njegova muza ali občasna spremljevalka, temveč organski del ustvarjalnega procesa in neločljiv del risb, slik in instalacij.
Oddajo namenjamo akademskemu slikarju Stojanu Graufu, ki trenutno predstavlja svoja dela v razstavišču Umetnostne galerije Maribor UGM Studio. Naslov razstave je „Zemlja ni človekova last, človek je last zemlje“ in je del spremljevalnega programa EKO 8, mednarodnega trienala umetnosti in okolja, ki se bo v Mariboru začel v drugi polovici maja. V ustvarjanju Stojana Graufa in tudi na tej razstavi je opazna njegova tesna povezanost z naravo. Ta ni le njegova muza ali občasna spremljevalka, temveč organski del ustvarjalnega procesa in neločljiv del risb, slik in instalacij.
Pred dnevi je umrla dramska igralka Ljerka Belak. Po študiju na ljubljanski igralski akademiji je dolgo nastopala v Slovenskem ljudskem gledališču v Celju, pozneje tudi v Mestnem gledališču ljubljanskem. V naklonjen spomin gledalcev se je zapisala tudi s televizijskimi in filmskimi vlogami. Njena posebna ljubezen pa je bil radio. Bila je voditeljica radijskih oddaj pa tudi senzibilna interpretka literarnih besedil. V oddaji Naši umetniki pred mikrofonom bomo ponovili pogovor, ki ga je leta 2015 - takrat je Ljerka Belak prejela Borštnikov prstan - z igralko posnela Tadeja Krečič. Foto: MMC RTV SLO/Ksenja Tratnik
Pred dnevi je umrla dramska igralka Ljerka Belak. Po študiju na ljubljanski igralski akademiji je dolgo nastopala v Slovenskem ljudskem gledališču v Celju, pozneje tudi v Mestnem gledališču ljubljanskem. V naklonjen spomin gledalcev se je zapisala tudi s televizijskimi in filmskimi vlogami. Njena posebna ljubezen pa je bil radio. Bila je voditeljica radijskih oddaj pa tudi senzibilna interpretka literarnih besedil. V oddaji Naši umetniki pred mikrofonom bomo ponovili pogovor, ki ga je leta 2015 - takrat je Ljerka Belak prejela Borštnikov prstan - z igralko posnela Tadeja Krečič. Foto: MMC RTV SLO/Ksenja Tratnik
Slikar in grafik Silvester Plotajs Sicoe je leta 1988 je diplomiral iz slikarstva na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani ter tam nadaljeval podiplomski študij slikarstva in grafike. Leta 1990 se je študijsko izpopolnjeval pri profesorju Martinu Tissingu na Akademiji Minerva v Groningenu na Nizozemskem. Plotajs je figuralik in kolorist. Navdušen nad nemškim ekspresionizmom ostaja zavezan štafelajski sliki. Vsebinsko upodablja kaotičnost sočasnega urbanega sveta in idole množične kulture. Slika v čistih, živih, močnih barvah z energično potezo čopiča. Piše tudi pesmi in kratka poetična besedila. Zanj bi lahko rekli, da umetnost vidno živi, kot malokateri slovenski umetnik. O svojem delu in življenju pa je več povedal v pogovoru z Aleksandro Saško Gruden.
Slikar in grafik Silvester Plotajs Sicoe je leta 1988 je diplomiral iz slikarstva na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani ter tam nadaljeval podiplomski študij slikarstva in grafike. Leta 1990 se je študijsko izpopolnjeval pri profesorju Martinu Tissingu na Akademiji Minerva v Groningenu na Nizozemskem. Plotajs je figuralik in kolorist. Navdušen nad nemškim ekspresionizmom ostaja zavezan štafelajski sliki. Vsebinsko upodablja kaotičnost sočasnega urbanega sveta in idole množične kulture. Slika v čistih, živih, močnih barvah z energično potezo čopiča. Piše tudi pesmi in kratka poetična besedila. Zanj bi lahko rekli, da umetnost vidno živi, kot malokateri slovenski umetnik. O svojem delu in življenju pa je več povedal v pogovoru z Aleksandro Saško Gruden.
Nedavno je umrla fotografinja Zora Plešnar, ena najpomembnejših slovenskih fotografinj prejšnjega stoletja. Avtorica, po poklicu pedagoginja in vseskozi članica Fotokluba Maribor, je sodelovala na več kot 700 skupinskih in samostojnih razstavah doma in po svetu ter prejela 135 nagrad in pohval. Sodila je med predstavnice tako imenovane črne fotografije na Slovenskem; ustvarjala je po večini v črno-beli fotografski tehniki. Prav zdaj si je v Pilonovi galeriji v Ajdovščini mogoče ogledati obsežnejši izbor njenih del. Razstava bo odprta do 2. maja. Zora Plešnar je leta 2015 svoje delo in življenje predstavila v pogovoru z Aleksandro Saško Gruden.
Nedavno je umrla fotografinja Zora Plešnar, ena najpomembnejših slovenskih fotografinj prejšnjega stoletja. Avtorica, po poklicu pedagoginja in vseskozi članica Fotokluba Maribor, je sodelovala na več kot 700 skupinskih in samostojnih razstavah doma in po svetu ter prejela 135 nagrad in pohval. Sodila je med predstavnice tako imenovane črne fotografije na Slovenskem; ustvarjala je po večini v črno-beli fotografski tehniki. Prav zdaj si je v Pilonovi galeriji v Ajdovščini mogoče ogledati obsežnejši izbor njenih del. Razstava bo odprta do 2. maja. Zora Plešnar je leta 2015 svoje delo in življenje predstavila v pogovoru z Aleksandro Saško Gruden.
Violinistka Lana Trotovšek je mlajša slovenska vrhunska glasbena poustvarjalka iz Ljubljane. Že od leta 2005 let živi in uspešno dela v Londonu, koncertira v Združenem kraljestvu, po Evropi in širše po svetu. Je zmagovalka mednarodnih tekmovanj in prejemnica številnih nagrad. (Iz violine je diplomirala na ljubljanski Akademiji za glasbo, študij je nadaljevala na Univerzi za glasbo Mozarteum v Salzburgu, na Kraljevem kolidžu za glasbo in na Konservatoriju za glasbo in ples Trinity L'aban v Londonu, kjer je že vrsto let profesorica violine.) V duih s klavirjem in v klavirskem Triu Greenwich ter drugih zasedbah nastopa v uglednih koncertnih dvoranah. Kot solistka koncertira z uveljavljenimi evropskimi orkestri. Februarja letos je prejela nagrado Prešernovega sklada za umetniške dosežke zadnjih treh let. Glasbena urednica Tjaša Krajnc se je z violinistko Lano Trotovšek pogovarjala o njenem umetniškem delu in nagrajenih glasbenih dosežkih. Foto: Alenka Slavinec
Violinistka Lana Trotovšek je mlajša slovenska vrhunska glasbena poustvarjalka iz Ljubljane. Že od leta 2005 let živi in uspešno dela v Londonu, koncertira v Združenem kraljestvu, po Evropi in širše po svetu. Je zmagovalka mednarodnih tekmovanj in prejemnica številnih nagrad. (Iz violine je diplomirala na ljubljanski Akademiji za glasbo, študij je nadaljevala na Univerzi za glasbo Mozarteum v Salzburgu, na Kraljevem kolidžu za glasbo in na Konservatoriju za glasbo in ples Trinity L'aban v Londonu, kjer je že vrsto let profesorica violine.) V duih s klavirjem in v klavirskem Triu Greenwich ter drugih zasedbah nastopa v uglednih koncertnih dvoranah. Kot solistka koncertira z uveljavljenimi evropskimi orkestri. Februarja letos je prejela nagrado Prešernovega sklada za umetniške dosežke zadnjih treh let. Glasbena urednica Tjaša Krajnc se je z violinistko Lano Trotovšek pogovarjala o njenem umetniškem delu in nagrajenih glasbenih dosežkih. Foto: Alenka Slavinec
Dr. Brane Senegačnik s sugestivno pesniško govorico, izrazito ritmično in muzikalno, razpira temeljna bivanjska vprašanja, tako da se hkrati vrača tudi k samim izvorom poezije. Pesniška zbirka Pogovori z nikomer, za katero je Senegačnik prejel nagrado Prešernovega sklada, je po mnenju dr. Matije Ogrina vrh njegovega dosedanjega ustvarjanja: je vrhunski glas čiste lirske poezije, ki je hkrati modernistična, impresivna, izpovedna in bivanjska. Z Branetom Senegačnikom tokrat predvsem o liriki in tišini, ki se v njegovi poeziji razrašča v ontološko razsežnost v pogovoru s Tino Kozin.
Dr. Brane Senegačnik s sugestivno pesniško govorico, izrazito ritmično in muzikalno, razpira temeljna bivanjska vprašanja, tako da se hkrati vrača tudi k samim izvorom poezije. Pesniška zbirka Pogovori z nikomer, za katero je Senegačnik prejel nagrado Prešernovega sklada, je po mnenju dr. Matije Ogrina vrh njegovega dosedanjega ustvarjanja: je vrhunski glas čiste lirske poezije, ki je hkrati modernistična, impresivna, izpovedna in bivanjska. Z Branetom Senegačnikom tokrat predvsem o liriki in tišini, ki se v njegovi poeziji razrašča v ontološko razsežnost v pogovoru s Tino Kozin.
Režiser Tomi Janežič, ki trenutno ustvarja v Oslu, je po daljši odsotnosti živo umetniško laboratorijsko delo pri nas uresničil z odmevnima celodnevnima predstavama »še ni naslova« v Slovenskem mladinskem gledališču, pri kateri je sodeloval s Simono Semenič, in Sedem vprašanj o sreči, pri kateri je poleg Mladinskega sodelovalo tudi Lutkovno gledališče Ljubljana. Tomiju Janežiču klasične repertoarne predstave niso izziv, daleč od običajnih predstav pa je tudi njegova vloga režiserja, saj se njegova navzočnost ne neha s premiero. Tomi Janežič, gledališki režiser in pedagog, tudi v sedanjih neprijaznih razmerah išče možnosti za prenovo gledališča. Z njim se je pogovarjala Magda Tušar. Foto: MMC RTV SLO / Miloš Ojdanić
Režiser Tomi Janežič, ki trenutno ustvarja v Oslu, je po daljši odsotnosti živo umetniško laboratorijsko delo pri nas uresničil z odmevnima celodnevnima predstavama »še ni naslova« v Slovenskem mladinskem gledališču, pri kateri je sodeloval s Simono Semenič, in Sedem vprašanj o sreči, pri kateri je poleg Mladinskega sodelovalo tudi Lutkovno gledališče Ljubljana. Tomiju Janežiču klasične repertoarne predstave niso izziv, daleč od običajnih predstav pa je tudi njegova vloga režiserja, saj se njegova navzočnost ne neha s premiero. Tomi Janežič, gledališki režiser in pedagog, tudi v sedanjih neprijaznih razmerah išče možnosti za prenovo gledališča. Z njim se je pogovarjala Magda Tušar. Foto: MMC RTV SLO / Miloš Ojdanić
Med letošnjimi prejemniki nagrade Prešernovega sklada je tudi Matjaž Ivanišin, ki se je do zdaj posvečal predvsem dokumentarni filmski obliki. Njegovi filmi Karpopotnik, Playing Men in Vsaka dobra zgodba je ljubezenska zgodba kot tudi njegov prvi celovečerni igrani film Oroslan so bili nagrajeni tako na Slovenskem filmskem festivalu kot mednarodno. Za oddajo Naši umetniki pred mikrofonom se je z njim pogovarjala Tesa Drev Juh.
Med letošnjimi prejemniki nagrade Prešernovega sklada je tudi Matjaž Ivanišin, ki se je do zdaj posvečal predvsem dokumentarni filmski obliki. Njegovi filmi Karpopotnik, Playing Men in Vsaka dobra zgodba je ljubezenska zgodba kot tudi njegov prvi celovečerni igrani film Oroslan so bili nagrajeni tako na Slovenskem filmskem festivalu kot mednarodno. Za oddajo Naši umetniki pred mikrofonom se je z njim pogovarjala Tesa Drev Juh.
Oznaka umetnik črnine nakazuje, da je Sandi Červek najbolj prepoznaven po svojih osupljivih črnih slikah, ki se izmikajo pogledu - odboj svetlobe s slik se namreč spreminja z gledalčevo pozicijo. Te slike ponazarjajo način, kako razum gleda neskončnost ter zrcalijo brezmejno in nevidno v zamejenem in vidnem, sta le dve izmed številnih misli piscev o slikah, ki jih je umetnik začel ustvarjati konec osemdesetih let prejšnjega stoletja. A nagrado Prešernovega sklada prejme za razstavo 1+1=11 v Galeriji mesta Ptuj, ki je prikazala, da je razpon njegovega ustvarjanja širši od zgolj črnih slik, saj se Sandi Červek neredko humorno dotika tudi vsakdanjega življenja. Foto: MRTV SLO/ Miloš Ojdanić
Oznaka umetnik črnine nakazuje, da je Sandi Červek najbolj prepoznaven po svojih osupljivih črnih slikah, ki se izmikajo pogledu - odboj svetlobe s slik se namreč spreminja z gledalčevo pozicijo. Te slike ponazarjajo način, kako razum gleda neskončnost ter zrcalijo brezmejno in nevidno v zamejenem in vidnem, sta le dve izmed številnih misli piscev o slikah, ki jih je umetnik začel ustvarjati konec osemdesetih let prejšnjega stoletja. A nagrado Prešernovega sklada prejme za razstavo 1+1=11 v Galeriji mesta Ptuj, ki je prikazala, da je razpon njegovega ustvarjanja širši od zgolj črnih slik, saj se Sandi Červek neredko humorno dotika tudi vsakdanjega življenja. Foto: MRTV SLO/ Miloš Ojdanić
Med letošnjimi nagrajenci Prešernovega sklada je tudi ekipa treh arhitektov: to so Blaž Budja, Rok Jereb in Nina Majoranc. Nagrado so prejeli za dva projekta: Materinski dom v Ljubljani in Poslovno zgradbo podjetja TEM Čatež, tovarne stikal in vtičnic. Kot med drugim piše v utemeljitvi, z objektom, ki je zasnovan kot razširitev poslovno-proizvodne cone, avtorjem uspe ohraniti veliko spoštovanja do krajevnega okolja. Na drugi strani pa je materinski dom, ki je prejel že Plečnikovo nagrado 2017, mogoče označiti za sproščeno in optimistično arhitekturno stvaritev, ki dopusti življenju, da stopi v ospredje. V biroju Jereb in Budja arhitekti so osredotočeni tako na podrobnosti kot na širšo skupnost, družbo, kajti arhitektura je zanje družbena odgovornost, kot sami pravijo. Nagrajence je pred mikrofon povabil Žiga Bratoš
Med letošnjimi nagrajenci Prešernovega sklada je tudi ekipa treh arhitektov: to so Blaž Budja, Rok Jereb in Nina Majoranc. Nagrado so prejeli za dva projekta: Materinski dom v Ljubljani in Poslovno zgradbo podjetja TEM Čatež, tovarne stikal in vtičnic. Kot med drugim piše v utemeljitvi, z objektom, ki je zasnovan kot razširitev poslovno-proizvodne cone, avtorjem uspe ohraniti veliko spoštovanja do krajevnega okolja. Na drugi strani pa je materinski dom, ki je prejel že Plečnikovo nagrado 2017, mogoče označiti za sproščeno in optimistično arhitekturno stvaritev, ki dopusti življenju, da stopi v ospredje. V biroju Jereb in Budja arhitekti so osredotočeni tako na podrobnosti kot na širšo skupnost, družbo, kajti arhitektura je zanje družbena odgovornost, kot sami pravijo. Nagrajence je pred mikrofon povabil Žiga Bratoš
Feri Lainšček, avtor okoli tridesetih romanov, desetine pesniških zbirk ter številnih mladinskih knjig in radijskih iger, je Prešernovo nagrado za življenjsko delo prejel pri 61 letih. V svojih delih najpogosteje pripoveduje o življenju preprostih ljudi, lirično upodablja njihove ljubezni in hrepenenja ter išče arhetipske značilnosti panonskega sveta. Romani Ki jo je megla prinesla, Petelinji zajtrk, Namesto koga roža cveti, Ločil bom peno od valov, Muriša in drugi, vse do pred nekaj meseci izdanega Kurjega pastirja, so našli pot do različnih bralcev, šest izmed njih tudi s pomočjo filmske priredbe. Svojo literarno pot razgrninja v pogovoru z Vladom Motnikarjem.
Feri Lainšček, avtor okoli tridesetih romanov, desetine pesniških zbirk ter številnih mladinskih knjig in radijskih iger, je Prešernovo nagrado za življenjsko delo prejel pri 61 letih. V svojih delih najpogosteje pripoveduje o življenju preprostih ljudi, lirično upodablja njihove ljubezni in hrepenenja ter išče arhetipske značilnosti panonskega sveta. Romani Ki jo je megla prinesla, Petelinji zajtrk, Namesto koga roža cveti, Ločil bom peno od valov, Muriša in drugi, vse do pred nekaj meseci izdanega Kurjega pastirja, so našli pot do različnih bralcev, šest izmed njih tudi s pomočjo filmske priredbe. Svojo literarno pot razgrninja v pogovoru z Vladom Motnikarjem.
V mnogim neopazni baročni palači v stari Ljubljani ima atelje akademik Marko Mušič. Ogromni pulti, strop, za katerega se zdi, da je nad njim le še streha, kopica maket in pole papirja. To je tudi pri 80. letih življenje enega najplodovitejših arhitektov na Balkanu. Prejemnik Prešernove nagrade za življenjsko delo se bo še naprej zavzemal za pravo mesto arhitekture v družbi. V Jugoslaviji je ustvarjal veliko modernistično arhitekturo, se po osamosvojitvi posvetil sakralnim obeležjem, ljubljanskim Žalam in spominskemu parku Teharje. Veliko priznanje za svoja dela je Mušič doživel z izborom na veliko razstavo jugoslovanske arhitekture v Muzeju sodobne umetnosti MoMA v New Yorku pred dvema letoma. Nedokončanje njegovega projekta za novo Narodno in univerzitetno knjižnico v Ljubljani pripisuje »jalovosti« slovenske države. Oddajo je pripravil Blaž Mazi. foto: Žiga Živulovič jr./BOBO
V mnogim neopazni baročni palači v stari Ljubljani ima atelje akademik Marko Mušič. Ogromni pulti, strop, za katerega se zdi, da je nad njim le še streha, kopica maket in pole papirja. To je tudi pri 80. letih življenje enega najplodovitejših arhitektov na Balkanu. Prejemnik Prešernove nagrade za življenjsko delo se bo še naprej zavzemal za pravo mesto arhitekture v družbi. V Jugoslaviji je ustvarjal veliko modernistično arhitekturo, se po osamosvojitvi posvetil sakralnim obeležjem, ljubljanskim Žalam in spominskemu parku Teharje. Veliko priznanje za svoja dela je Mušič doživel z izborom na veliko razstavo jugoslovanske arhitekture v Muzeju sodobne umetnosti MoMA v New Yorku pred dvema letoma. Nedokončanje njegovega projekta za novo Narodno in univerzitetno knjižnico v Ljubljani pripisuje »jalovosti« slovenske države. Oddajo je pripravil Blaž Mazi. foto: Žiga Živulovič jr./BOBO
Literatura Brede Smolnikar izhaja iz resničnega sveta, kot kronistka je, ki na videz dokumentarno zapisuje dogodke in pripovedi iz družinskega ali lokalnega spomina, a z domišljijo in poetskim jezikom prenesene v literarni svet, v fikcijo torej. Preplet realne in fiktivne resnice jo je pred leti pripeljal pred sodišče z obtožbo obrekovanja. Ustvarjanje Brede Smolnikar je zato mogoče videti tudi kot vztrajen in neomajen boj za lastni umetniški izraz in svobodo pisanja, ki nikoli ne privoli na nobene ne osebne ne uredniške in ne ideološke kompromise. Z Bredo Smolnikar se pogovarja Vlado Motnikar.
Literatura Brede Smolnikar izhaja iz resničnega sveta, kot kronistka je, ki na videz dokumentarno zapisuje dogodke in pripovedi iz družinskega ali lokalnega spomina, a z domišljijo in poetskim jezikom prenesene v literarni svet, v fikcijo torej. Preplet realne in fiktivne resnice jo je pred leti pripeljal pred sodišče z obtožbo obrekovanja. Ustvarjanje Brede Smolnikar je zato mogoče videti tudi kot vztrajen in neomajen boj za lastni umetniški izraz in svobodo pisanja, ki nikoli ne privoli na nobene ne osebne ne uredniške in ne ideološke kompromise. Z Bredo Smolnikar se pogovarja Vlado Motnikar.
10. januarja je Televizija Slovenija začela predvajati televizijsko nadaljevanko Primeri inšpektorja Vrenka. Scenarij je napisal Avgust Demšar, pisec prepoznavnih in berljivih detektivskih romanov. Demšar je svoj prvi detektivski roman Olje na balkonu objavil leta 2007, desetega z naslovom Cerkev pa lani. V tem obdobju je pisatelj prehodil pot od precej kratkega in zgoščenega romana do obsežnega in kompleksnega (kot da bi tekmoval sam s sabo). Več o sebi, svojih začetkih in tudi o tem, kaj mu pomeni pisanje detektivk, pove avtor v oddaji Naši umetniki pred mikrofonom, v pogovoru z Markom Goljo. Nikar ne zamudite.
10. januarja je Televizija Slovenija začela predvajati televizijsko nadaljevanko Primeri inšpektorja Vrenka. Scenarij je napisal Avgust Demšar, pisec prepoznavnih in berljivih detektivskih romanov. Demšar je svoj prvi detektivski roman Olje na balkonu objavil leta 2007, desetega z naslovom Cerkev pa lani. V tem obdobju je pisatelj prehodil pot od precej kratkega in zgoščenega romana do obsežnega in kompleksnega (kot da bi tekmoval sam s sabo). Več o sebi, svojih začetkih in tudi o tem, kaj mu pomeni pisanje detektivk, pove avtor v oddaji Naši umetniki pred mikrofonom, v pogovoru z Markom Goljo. Nikar ne zamudite.
Na ploščadi Ajdovščina v Ljubljani si prav zdaj lahko ogledamo dela akademskega slikarja Bojana Bense. Na velikih tiskih, napetih na ogrodje kocke, razkriva navdušenje nad barvo in naravo. Barva je v vseh razsežnostih in intenzivnosti njegov najbolj značilni likovni izraz. Bensa je leta 1980 diplomiral na ljubljanski Akademiji likovnih umetnosti in leta 1983 dokončal magisterij. Študijsko se je izpopolnjeval tudi v tujini, v Parizu in v Berlinu. Je prejemnik številnih priznanj doma in v tujini, leta 2014 je dobil nagrado Majskega salona Zveze društev slovenskih likovnih umetnikov. Z Bojanom Benso se pogovarja Aleksandra Saška Gruden.
Na ploščadi Ajdovščina v Ljubljani si prav zdaj lahko ogledamo dela akademskega slikarja Bojana Bense. Na velikih tiskih, napetih na ogrodje kocke, razkriva navdušenje nad barvo in naravo. Barva je v vseh razsežnostih in intenzivnosti njegov najbolj značilni likovni izraz. Bensa je leta 1980 diplomiral na ljubljanski Akademiji likovnih umetnosti in leta 1983 dokončal magisterij. Študijsko se je izpopolnjeval tudi v tujini, v Parizu in v Berlinu. Je prejemnik številnih priznanj doma in v tujini, leta 2014 je dobil nagrado Majskega salona Zveze društev slovenskih likovnih umetnikov. Z Bojanom Benso se pogovarja Aleksandra Saška Gruden.
Neža Maurer je začela pisati pesmi že kot najstnica, vendar je prvo pesniško zbirko Skorja dlani in skorja kruha objavila šele leta 1969. Potem so se knjige poezije tako za otroke kot za odrasle kar vrstile, samo zbirk za odrasle je več kot dvajset. Pa ne le poezije, tudi proze, pisala je publicistična besedila, delala kot novinarka, prevajalka in urednica. V več kot šestdesetletnem ustvarjanju je dobila številne nagrade, leta 2010 zlatnik poezije za življenjsko delo.
Neža Maurer je začela pisati pesmi že kot najstnica, vendar je prvo pesniško zbirko Skorja dlani in skorja kruha objavila šele leta 1969. Potem so se knjige poezije tako za otroke kot za odrasle kar vrstile, samo zbirk za odrasle je več kot dvajset. Pa ne le poezije, tudi proze, pisala je publicistična besedila, delala kot novinarka, prevajalka in urednica. V več kot šestdesetletnem ustvarjanju je dobila številne nagrade, leta 2010 zlatnik poezije za življenjsko delo.
Sredi decembra je umrl Ivan Marinček - Žan, filmski snemalec, mojster črno-bele fotografije. Rodil se je 25. oktobra leta 1922 v Novi vasi pri Ptuju. Kot direktor fotografije je posnel 17 celovečernih igranih filmov, njegova filmografija pa obsega prek 80 kratkih, dokumentarnih in igranih filmov. Kot direktor fotografije je Ivan Marinček po drugi svetovni vojni s Francetom Štiglicem posnel prvi slovenski igrani celovečerec Na svoji zemlji, leta 1951 z Jožetom Galetom prvega Kekca in leta 1963 prvi slovenski barvni film - Srečno, Kekec. Je tudi avtor fotografije prvega črnobelega filma v cinemaskopu Ne joči, Peter in prvega cinemaskopa v barvah, filma Amandus. Vabimo vas k poslušanju ponovitvi oddaje Naši umetniki pred mikrofonom, v kateri se je z Ivanom Marinčkom leta 2011 pogovarjala Ingrid Kovač Brus.
Sredi decembra je umrl Ivan Marinček - Žan, filmski snemalec, mojster črno-bele fotografije. Rodil se je 25. oktobra leta 1922 v Novi vasi pri Ptuju. Kot direktor fotografije je posnel 17 celovečernih igranih filmov, njegova filmografija pa obsega prek 80 kratkih, dokumentarnih in igranih filmov. Kot direktor fotografije je Ivan Marinček po drugi svetovni vojni s Francetom Štiglicem posnel prvi slovenski igrani celovečerec Na svoji zemlji, leta 1951 z Jožetom Galetom prvega Kekca in leta 1963 prvi slovenski barvni film - Srečno, Kekec. Je tudi avtor fotografije prvega črnobelega filma v cinemaskopu Ne joči, Peter in prvega cinemaskopa v barvah, filma Amandus. Vabimo vas k poslušanju ponovitvi oddaje Naši umetniki pred mikrofonom, v kateri se je z Ivanom Marinčkom leta 2011 pogovarjala Ingrid Kovač Brus.
Na začetku decembra je akademik Niko Grafenauer, pesnik, prevajalec, esejist, urednik, dopolnil osemdeset let. Ob tem jubileju mu je namenil posebno pozornost letošnji 36., Slovenski knjižni sejem. Grafenauerjeva pesniška zbirka Štukature iz leta 1975 pomeni vrhunec modernizma na Slovenskem. Z zbirkama Palimpsesti in Izbrisi je soustvarjal postmodemizem ob koncu osemdesetih let. Vsi poznamo njegovega Pedenjpeda in pesmi za otroke, zbirka Skrivnosti pa ne nagovarja le najstnikov, ampak vsakogar posebej, saj upesnjuje neotipljive pojave in občutja, s katerimi je prepreženo človekovo doživljanje resničnosti pa tudi fiktivnih, irealnih vzgibov in predstav. Niko Grafenauer je bil ključna osebnost na poti k samostojni, demokratični Sloveniji. Z umetnikom se je pogovarjal Marko Golja.
Na začetku decembra je akademik Niko Grafenauer, pesnik, prevajalec, esejist, urednik, dopolnil osemdeset let. Ob tem jubileju mu je namenil posebno pozornost letošnji 36., Slovenski knjižni sejem. Grafenauerjeva pesniška zbirka Štukature iz leta 1975 pomeni vrhunec modernizma na Slovenskem. Z zbirkama Palimpsesti in Izbrisi je soustvarjal postmodemizem ob koncu osemdesetih let. Vsi poznamo njegovega Pedenjpeda in pesmi za otroke, zbirka Skrivnosti pa ne nagovarja le najstnikov, ampak vsakogar posebej, saj upesnjuje neotipljive pojave in občutja, s katerimi je prepreženo človekovo doživljanje resničnosti pa tudi fiktivnih, irealnih vzgibov in predstav. Niko Grafenauer je bil ključna osebnost na poti k samostojni, demokratični Sloveniji. Z umetnikom se je pogovarjal Marko Golja.
13. decembra je minilo sedemdeset let odkar se je rodila Marija Lucija Stupica, slikarka in ilustratorka, v družini likovnih umetnikov Marlenke in Gabrijela Stupica. Študirala je na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost in tam tudi opravila slikarsko specialko. Že med študijem se je začela posvečati knjižni ilustraciji in leta 1973 dobila Levstikovo nagrado za knjigo Kraljična na zrnu graha Hansa Christiana Andersena. Velikim pravljičarjem je sledila tudi pozneje, hkrati pa ilustrirala knjige drugih svetovnih in slovenskih klasikov ter sodobnih pesnikov in pisateljev. Marija Lucija Stupica je eno največjih imen ilustracije na Slovenskem; dobila je vse najpomembnejše nagrade, tudi nagrado Prešernovega sklada, in sodelovala na številnih razstavah doma in v tujini. Kot eni najvidnejših svetovnih ilustratorjev so ji na Mednarodni razstavi ilustracij v italijanskem mestecu Sarmede leta 2003 posthumno pripravili veliko retrospektivno razstavo. Z Marijo Lucijo Stupica se je leta 1999 pogovarjala Tadeja Krečič.
13. decembra je minilo sedemdeset let odkar se je rodila Marija Lucija Stupica, slikarka in ilustratorka, v družini likovnih umetnikov Marlenke in Gabrijela Stupica. Študirala je na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost in tam tudi opravila slikarsko specialko. Že med študijem se je začela posvečati knjižni ilustraciji in leta 1973 dobila Levstikovo nagrado za knjigo Kraljična na zrnu graha Hansa Christiana Andersena. Velikim pravljičarjem je sledila tudi pozneje, hkrati pa ilustrirala knjige drugih svetovnih in slovenskih klasikov ter sodobnih pesnikov in pisateljev. Marija Lucija Stupica je eno največjih imen ilustracije na Slovenskem; dobila je vse najpomembnejše nagrade, tudi nagrado Prešernovega sklada, in sodelovala na številnih razstavah doma in v tujini. Kot eni najvidnejših svetovnih ilustratorjev so ji na Mednarodni razstavi ilustracij v italijanskem mestecu Sarmede leta 2003 posthumno pripravili veliko retrospektivno razstavo. Z Marijo Lucijo Stupica se je leta 1999 pogovarjala Tadeja Krečič.
Igralka o izzivih igralskega poklica od odločitve za igralstvo do danes, ko je virus zaprl gledališča. Kako se lotiti nove vloge, še posebej zahtevnih likov? Ali vloga osvobaja ali obremenjuje? Kako nastaja predstava Kons: novi dobi z besedili Srečka Kosovela? Darja Reichman je članica ansambla Prešernovega gledališča v Kranju. Prav zdaj sodeluje pri predstavi Kons: novi dobi, odrski priredbi zapisov Srečka Kosovela, kot sta si jo zamislila Katarina Morano in Žiga Divjak. To sezono igra tudi v Škofjeloškem pasijonu in v igri Naše skladišče Tjaše Mislej. V kranjskem gledališču ustvarja že petindvajset let, pred tem je bila v Slovenskem ljudskem gledališču v Celju, igrala je v filmih, na televiziji, naš radijski arhiv hrani veliko oddaj z njenimi interpretacijami. Prejela je več nagrad, med njimi Borštnikovo in nagrado Združenja dramskih umetnikov Slovenije. Takrat je bilo v utemeljitvi nagrade zapisano, da je »Darja Reichman ustvarjalka izredno širokega igralskega razpona.« Z Darjo Reichman se pogovarja Tadeja Krečič.
Igralka o izzivih igralskega poklica od odločitve za igralstvo do danes, ko je virus zaprl gledališča. Kako se lotiti nove vloge, še posebej zahtevnih likov? Ali vloga osvobaja ali obremenjuje? Kako nastaja predstava Kons: novi dobi z besedili Srečka Kosovela? Darja Reichman je članica ansambla Prešernovega gledališča v Kranju. Prav zdaj sodeluje pri predstavi Kons: novi dobi, odrski priredbi zapisov Srečka Kosovela, kot sta si jo zamislila Katarina Morano in Žiga Divjak. To sezono igra tudi v Škofjeloškem pasijonu in v igri Naše skladišče Tjaše Mislej. V kranjskem gledališču ustvarja že petindvajset let, pred tem je bila v Slovenskem ljudskem gledališču v Celju, igrala je v filmih, na televiziji, naš radijski arhiv hrani veliko oddaj z njenimi interpretacijami. Prejela je več nagrad, med njimi Borštnikovo in nagrado Združenja dramskih umetnikov Slovenije. Takrat je bilo v utemeljitvi nagrade zapisano, da je »Darja Reichman ustvarjalka izredno širokega igralskega razpona.« Z Darjo Reichman se pogovarja Tadeja Krečič.
Akademska kiprka Dragica Čadež svoja dela v tem času predstavlja na pregledni razstavi v Mestni galeriji v Ljubljani. Čadeževa je na Akademiji za upodabljajočo umetnost v Ljubljani zaključila študij kiparstva in diplomirala ter opravila specialko pri akademskem slikarju Borisu Kalinu. Ustvarja malo in monumentalno plastiko v lesu in glini in sodi med najvidnejše slovenske moderniste. Od leta 1963 je sodelovala na več sto razstavah, umetniških delavnicah in kiparskih simpozijih doma in v mednarodnem prostoru. V dosedanjem več kot petdesetletnem ustvarjanju je prejela številne nagrade, med drugimi leta 1986 nagrado Prešernovega sklada in leta 2003 Žagarjevo nagrado za življenjsko delo na področju šolstva. Od leta 1989 je aktivno delovala na področju pedagogike in leta 2004 prejela naziv zaslužna profesorica Univerze v Ljubljani. Je pobudnica, ustanoviteljica in organizatorka Mednarodnega trienala keramike UNICUM. Z umetnico se je pogovarjala Aleksandra Saška Gruden.
Akademska kiprka Dragica Čadež svoja dela v tem času predstavlja na pregledni razstavi v Mestni galeriji v Ljubljani. Čadeževa je na Akademiji za upodabljajočo umetnost v Ljubljani zaključila študij kiparstva in diplomirala ter opravila specialko pri akademskem slikarju Borisu Kalinu. Ustvarja malo in monumentalno plastiko v lesu in glini in sodi med najvidnejše slovenske moderniste. Od leta 1963 je sodelovala na več sto razstavah, umetniških delavnicah in kiparskih simpozijih doma in v mednarodnem prostoru. V dosedanjem več kot petdesetletnem ustvarjanju je prejela številne nagrade, med drugimi leta 1986 nagrado Prešernovega sklada in leta 2003 Žagarjevo nagrado za življenjsko delo na področju šolstva. Od leta 1989 je aktivno delovala na področju pedagogike in leta 2004 prejela naziv zaslužna profesorica Univerze v Ljubljani. Je pobudnica, ustanoviteljica in organizatorka Mednarodnega trienala keramike UNICUM. Z umetnico se je pogovarjala Aleksandra Saška Gruden.
22. novembra je v Lenartu v Slovenskih goricah preminil škof Jožef Smej, star osemindevetdeset let. Poleg opravljanja svojega osnovnega poklica je bil tudi literarni zgodovinar, pisatelj, prevajalec iz francoščine, latinščine, nemščine in madžarščine ter pesnik. Posebej se je ukvarjal z raziskovanjem kulturne in slovstvene zgodovine Prekmurja, prekmurskega jezika in duhovnikov, pisateljev ter politikov kot so Mikloš Küzmič, Štefan Küzmič, Jožef Klekl st., in drugi. Napisal je biografiji Mikloša Küzmiča in Ivana Baša, župnika v Bogojini, ko je arhitekt Jože Plečnik tam prezidal prejšnjo cerkev in je nastala njegova znamenita arhitektura, kot jo poznamo danes. Z Jožefom Smejem se je leta 1990 pogovarjal Milan Skledar.
22. novembra je v Lenartu v Slovenskih goricah preminil škof Jožef Smej, star osemindevetdeset let. Poleg opravljanja svojega osnovnega poklica je bil tudi literarni zgodovinar, pisatelj, prevajalec iz francoščine, latinščine, nemščine in madžarščine ter pesnik. Posebej se je ukvarjal z raziskovanjem kulturne in slovstvene zgodovine Prekmurja, prekmurskega jezika in duhovnikov, pisateljev ter politikov kot so Mikloš Küzmič, Štefan Küzmič, Jožef Klekl st., in drugi. Napisal je biografiji Mikloša Küzmiča in Ivana Baša, župnika v Bogojini, ko je arhitekt Jože Plečnik tam prezidal prejšnjo cerkev in je nastala njegova znamenita arhitektura, kot jo poznamo danes. Z Jožefom Smejem se je leta 1990 pogovarjal Milan Skledar.
Slikar, filozof in teoretik Sergej Kapus je dopolnil sedemdeset. Diplomiral je na ljubljanski Filozofski fakulteti na oddelku za umetnostno zgodovino in sociologijo, ustvarja pa slike, ki v večplastnih gostih nanosih in v igrah s prostorsko iluzijo lovijo gledalčev pogled. Z združevanjem razmišljanja in slikanja poudarja fizično naravo barve in vpeljuje njeno drugačno razumevanje. Je tudi avtor teoretičnih in kritičnih spisov o modernem slikarstvu in profesor. Leta 1991 je v Moderni galeriji pripravil razstavo Podoba in snov, leta 1998 pa je ista galerija izdala njegovo monografijo o Jožefu Petkovšku. Pregled njegovega ustvarjanja je bil leta 2002 na ogled v Moderni galeriji v Ljubljani. Takrat je Aleksandra Saška Gruden z umetnikom posnela pogovor.
Slikar, filozof in teoretik Sergej Kapus je dopolnil sedemdeset. Diplomiral je na ljubljanski Filozofski fakulteti na oddelku za umetnostno zgodovino in sociologijo, ustvarja pa slike, ki v večplastnih gostih nanosih in v igrah s prostorsko iluzijo lovijo gledalčev pogled. Z združevanjem razmišljanja in slikanja poudarja fizično naravo barve in vpeljuje njeno drugačno razumevanje. Je tudi avtor teoretičnih in kritičnih spisov o modernem slikarstvu in profesor. Leta 1991 je v Moderni galeriji pripravil razstavo Podoba in snov, leta 1998 pa je ista galerija izdala njegovo monografijo o Jožefu Petkovšku. Pregled njegovega ustvarjanja je bil leta 2002 na ogled v Moderni galeriji v Ljubljani. Takrat je Aleksandra Saška Gruden z umetnikom posnela pogovor.
Akademski slikar Vojko Pogačar bo dopolnil sedemdeset let. Rodil se je v Krškem, živi in ustvarja v Mariboru. Diplomiral je na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost, pozneje pa se je posvetil ne le slikarstvu in grafiki, ampak tudi oblikovanju. Vojko Pogačar je imel več kot 90 samostojnih in čez 160 skupinskih razstav. Leta 2016 je prejel častni doktorat Univerze v Mariboru. Od leta 2019 je predsednik Društva likovnih umetnikov Maribor in podpredsednik Zveze društev slovenskih likovnih umetnikov. Z umetnikom se je leta 2010 pogovarjala Vida Curk.
Akademski slikar Vojko Pogačar bo dopolnil sedemdeset let. Rodil se je v Krškem, živi in ustvarja v Mariboru. Diplomiral je na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost, pozneje pa se je posvetil ne le slikarstvu in grafiki, ampak tudi oblikovanju. Vojko Pogačar je imel več kot 90 samostojnih in čez 160 skupinskih razstav. Leta 2016 je prejel častni doktorat Univerze v Mariboru. Od leta 2019 je predsednik Društva likovnih umetnikov Maribor in podpredsednik Zveze društev slovenskih likovnih umetnikov. Z umetnikom se je leta 2010 pogovarjala Vida Curk.
Slikar Klavdij Zornik se je rodil pred 110. leti v Kopru, starši so bili iz vasi Čezsoča pri Bovcu. Leta 1924, v obdobju fašizma, se je družina preselila v Maribor, zato se je imel slikar bolj za Štajerca kot Primorca. Leta 2005 se je s Klavdijem Zornikom o njegovi vznemirljivi in vse prej kot lahki življenjski in umetniški poti pogovarjala Vida Curk. Klavdij Zornik je skoraj stoleten umrl leta 2009.
Slikar Klavdij Zornik se je rodil pred 110. leti v Kopru, starši so bili iz vasi Čezsoča pri Bovcu. Leta 1924, v obdobju fašizma, se je družina preselila v Maribor, zato se je imel slikar bolj za Štajerca kot Primorca. Leta 2005 se je s Klavdijem Zornikom o njegovi vznemirljivi in vse prej kot lahki življenjski in umetniški poti pogovarjala Vida Curk. Klavdij Zornik je skoraj stoleten umrl leta 2009.
Nedavno je umrl Jože Spacal, vsestranski likovni umetnik: slikar, grafik, ustvarjalec mozaikov in scenograf. Bil je edinstven med slovenskimi likovnimi umetniki je uspel doseči sintezo klasičnih in sodobnih postopkov. Osemindvajset let je deloval kot scenograf v naši RTV hiši. Pred leti je Jožeta Spacala k oddaji Naši umetniki pred mikrofonom povabila Vida Curk.
Nedavno je umrl Jože Spacal, vsestranski likovni umetnik: slikar, grafik, ustvarjalec mozaikov in scenograf. Bil je edinstven med slovenskimi likovnimi umetniki je uspel doseči sintezo klasičnih in sodobnih postopkov. Osemindvajset let je deloval kot scenograf v naši RTV hiši. Pred leti je Jožeta Spacala k oddaji Naši umetniki pred mikrofonom povabila Vida Curk.
Niko Kralj je bil eden najpomembnejših slovenskih oblikovalcev 20. stoletja. Znan je zlasti njegov naslonjač Rex, ki sodi med najboljše slovenske oblikovalske izdelke dvajsetega stoletja in temelji na iznajdbi krivljenja perforiranih vezanih plošč; tudi Kraljevo drugo pohištvo temelji na sistenih zložljivih elementov v serijski izdelavi in na univerzalnosti montažnih sklopov. Leta 2000 je Niko Kralj za oddajo Naši umetniki pred mikrofonom pripravil zapis o svojem življenju, v katerem je razmišljal tudi o svojih oblikovalskih izhodiščih. Foto: Rex Kralj https://www.rtvslo.si/kultura/arhitektura-in-oblikovanje/kraljevi-kozolci-ob-100-letnici-rojstva-poklon-oblikovalcu-stola-rex-v-dezeli-kozolcev/535397
Niko Kralj je bil eden najpomembnejših slovenskih oblikovalcev 20. stoletja. Znan je zlasti njegov naslonjač Rex, ki sodi med najboljše slovenske oblikovalske izdelke dvajsetega stoletja in temelji na iznajdbi krivljenja perforiranih vezanih plošč; tudi Kraljevo drugo pohištvo temelji na sistenih zložljivih elementov v serijski izdelavi in na univerzalnosti montažnih sklopov. Leta 2000 je Niko Kralj za oddajo Naši umetniki pred mikrofonom pripravil zapis o svojem življenju, v katerem je razmišljal tudi o svojih oblikovalskih izhodiščih. Foto: Rex Kralj https://www.rtvslo.si/kultura/arhitektura-in-oblikovanje/kraljevi-kozolci-ob-100-letnici-rojstva-poklon-oblikovalcu-stola-rex-v-dezeli-kozolcev/535397
Tenorist Rajko Koritnik, operni in koncertni pevec in pedagog, se je rodil 24. avgusta 1930 v Lozicah. Tam je leta 2007 tudi umrl. Bil je skoraj tri desetletja izjemno priljubljeni član ljubljanske Opere. Od leta 1983 naprej je poučeval petje in vzgojil izjemne soliste. Za svoje ustvarjanje je dobil Rajko Koritnik leta 1982 nagrado mesta Ljubljane, deset let pozneje pa Betettovo nagrado. Pogovor z umetnikom je leta 2003 posnela Vida Curk.
Tenorist Rajko Koritnik, operni in koncertni pevec in pedagog, se je rodil 24. avgusta 1930 v Lozicah. Tam je leta 2007 tudi umrl. Bil je skoraj tri desetletja izjemno priljubljeni član ljubljanske Opere. Od leta 1983 naprej je poučeval petje in vzgojil izjemne soliste. Za svoje ustvarjanje je dobil Rajko Koritnik leta 1982 nagrado mesta Ljubljane, deset let pozneje pa Betettovo nagrado. Pogovor z umetnikom je leta 2003 posnela Vida Curk.
Miha Vipotnik je slikar, režiser, videast in večmedijski ustvarjalec. Nekateri ga imajo za pionirja video umetnosti na Slovenskem. Njegov več desetletni avtorski opus sta predstavila Slovenska kinoteka in zavod za sodobno umetnost SCCA. Videti je bilo mogoče njegov eksperimentalni video Videogram 4 iz leta 1976, ki pomeni začetek eksperimentalnega videa in večmedijske umetnosti. Predstavljenih je bilo tudi več Vipotnikovih umetniških inštalacij, multimedijskih in interdisciplinarnih projektov ter dokumentarnih in politično angažiranih filmov. Miha Vipotnika je pred mikrofon povabila Tina Poglajen.
Miha Vipotnik je slikar, režiser, videast in večmedijski ustvarjalec. Nekateri ga imajo za pionirja video umetnosti na Slovenskem. Njegov več desetletni avtorski opus sta predstavila Slovenska kinoteka in zavod za sodobno umetnost SCCA. Videti je bilo mogoče njegov eksperimentalni video Videogram 4 iz leta 1976, ki pomeni začetek eksperimentalnega videa in večmedijske umetnosti. Predstavljenih je bilo tudi več Vipotnikovih umetniških inštalacij, multimedijskih in interdisciplinarnih projektov ter dokumentarnih in politično angažiranih filmov. Miha Vipotnika je pred mikrofon povabila Tina Poglajen.
Letošnji dobitnik Borštnikovega prstana, največjega priznanja za igralsko umetnost na Slovenskem je Peter Boštjančič, dramski in filmski igralec ter gledališki mentor. Čeprav je upokojen, še vedno igra, prav zdaj pripravlja Shakespeareovo igro Romeo in Julija v mariborskem gledališču. Tu in v celjskem gledališču je odigral največ vlog. Svojo igralsko pot je začel že kot dijak, nadaljeval pa na ljubljanski akademiji, za vlogo Hamleta je dobil študentsko Prešernovo nagrado. Priznanj je sledilo še veliko, poleg Borštnikovih tudi nagrada Marija Vera za življenjsko delo združenja dramskih umetnikov Slovenije. V utemeljitvi Borštnikovega prstana je Blaž Lukan zapisal: »Boštjančič se nenehno zaveda bivanjske teže, profesionalne resnosti in etične odgovornosti igre, ki jo praviloma spremljajo nezadovoljnost, dvom, strah in vztrajno iskanje smisla.« S Petrom Boštjančičem se pogovarja Brigita Mohorič.
Letošnji dobitnik Borštnikovega prstana, največjega priznanja za igralsko umetnost na Slovenskem je Peter Boštjančič, dramski in filmski igralec ter gledališki mentor. Čeprav je upokojen, še vedno igra, prav zdaj pripravlja Shakespeareovo igro Romeo in Julija v mariborskem gledališču. Tu in v celjskem gledališču je odigral največ vlog. Svojo igralsko pot je začel že kot dijak, nadaljeval pa na ljubljanski akademiji, za vlogo Hamleta je dobil študentsko Prešernovo nagrado. Priznanj je sledilo še veliko, poleg Borštnikovih tudi nagrada Marija Vera za življenjsko delo združenja dramskih umetnikov Slovenije. V utemeljitvi Borštnikovega prstana je Blaž Lukan zapisal: »Boštjančič se nenehno zaveda bivanjske teže, profesionalne resnosti in etične odgovornosti igre, ki jo praviloma spremljajo nezadovoljnost, dvom, strah in vztrajno iskanje smisla.« S Petrom Boštjančičem se pogovarja Brigita Mohorič.
Med nagrajenci na letošnjem festivalu slovenskega filma je tudi Koni Steinbacher, ki je prejel Badjurovo nagrado za življenjsko delo. Čisto sveži osemdesetletnik - jubilej je obhajal 1. oktobra – ima za seboj polnih 60 let filmskega dela, ki ga je posvetil animiranemu filmu. Odličen mentor in avtor se lahko pohvali z najpomembnejšimi nagradami iz jugoslovanskih časov, a tudi slovenskih ne manjka na seznamu priznanj. Še zmeraj je aktiven, letos ima nov film, v delu pa že naslednjega. Poslušajmo, kaj je o svojem filmskem življenju povedal Nevi Zajc. Foto: FSF/Jožef Fabjan/RTVSLO
Med nagrajenci na letošnjem festivalu slovenskega filma je tudi Koni Steinbacher, ki je prejel Badjurovo nagrado za življenjsko delo. Čisto sveži osemdesetletnik - jubilej je obhajal 1. oktobra – ima za seboj polnih 60 let filmskega dela, ki ga je posvetil animiranemu filmu. Odličen mentor in avtor se lahko pohvali z najpomembnejšimi nagradami iz jugoslovanskih časov, a tudi slovenskih ne manjka na seznamu priznanj. Še zmeraj je aktiven, letos ima nov film, v delu pa že naslednjega. Poslušajmo, kaj je o svojem filmskem življenju povedal Nevi Zajc. Foto: FSF/Jožef Fabjan/RTVSLO
Pisatelj Florjan Lipuš se je rodil v bližini Železne Kaple leta 1937; pri šestih letih je izgubil mater, ki so jo nacisti odpeljali v koncentracijsko taborišče, od koder se ni vrnila. Šolal se je v marijanišču na Plešivcu in najprej študiral bogoslovje, pozneje pa je končal učiteljišče in do upokojitve delal kot učitelj v slovenskih šolah na avstrijskem Koroškem. Objavljati je začel v šestdesetih letih, dvajset let je urejal revijo Mladje. Čeprav je po izidu romana Boštjanov let leta 2003 rekel, da je napisal že vse, je na srečo vendar zatem izdal še Mirne duše in Gramoz. Florjan Lipuš je za literarno ustvarjanje leta 2004 prejel najvišje slovensko priznanje, Prešernovo nagrado, leta 2018 pa še avstrijsko državno nagrado, ki so jo pospremili z utemeljitvijo: »V svoji literaturi Lipuš obravnava upor proti nacionalsocializmu, izgon in poboj koroških Slovencev, podcenjevanje slovenske manjšine s strani večinskega prebivalstva, pa tudi reševanje izginevanja slovenskih besed in besednih zvez kot osnovo za novo samozavestno identiteto.« Zato vas danes, ob 100-letnici koroškega plebiscita, vabimo, da prisluhnete pogovoru s pisateljem, ki ga je pred leti pripravila Vida Curk. Foto: BoBo
Pisatelj Florjan Lipuš se je rodil v bližini Železne Kaple leta 1937; pri šestih letih je izgubil mater, ki so jo nacisti odpeljali v koncentracijsko taborišče, od koder se ni vrnila. Šolal se je v marijanišču na Plešivcu in najprej študiral bogoslovje, pozneje pa je končal učiteljišče in do upokojitve delal kot učitelj v slovenskih šolah na avstrijskem Koroškem. Objavljati je začel v šestdesetih letih, dvajset let je urejal revijo Mladje. Čeprav je po izidu romana Boštjanov let leta 2003 rekel, da je napisal že vse, je na srečo vendar zatem izdal še Mirne duše in Gramoz. Florjan Lipuš je za literarno ustvarjanje leta 2004 prejel najvišje slovensko priznanje, Prešernovo nagrado, leta 2018 pa še avstrijsko državno nagrado, ki so jo pospremili z utemeljitvijo: »V svoji literaturi Lipuš obravnava upor proti nacionalsocializmu, izgon in poboj koroških Slovencev, podcenjevanje slovenske manjšine s strani večinskega prebivalstva, pa tudi reševanje izginevanja slovenskih besed in besednih zvez kot osnovo za novo samozavestno identiteto.« Zato vas danes, ob 100-letnici koroškega plebiscita, vabimo, da prisluhnete pogovoru s pisateljem, ki ga je pred leti pripravila Vida Curk. Foto: BoBo
Te dni mineva 100 let od rojstva Karla Pečka, slovenjgraškega akademskega slikarja, pedagoga in vsestranskega kulturnega delavca. Poučeval je na nižji gimnaziji v Slovenj Gradcu, sodeloval je pri ustanovitvi Umetnostnega paviljona - predhodnika Koroške galerije likovnih umetnosti, dolgo je bil njen ravnatelj. Vodil je tudi Zavod za kulturo v Slovenj Gradcu. Kot ravnatelj je oblikoval mednarodni program in kot mentor prispeval k uveljavitvi nekaterih koroških umetnikov, med njimi Jožeta Tisnikarja. V svoje okolje je samozavestno vnašal odprtost, širil mednarodna obzorja in tudi kot likovni umetnik spodbujal svobodno razmišljanje. Kljub angažiranemu delovanju je ostajal ves čas predvsem slikar, posebej znane so njegove upodobitve bližnje Uršlje gore. Leta 2006 je bila v Koroški galeriji likovnih umetnosti velika pregledna razstava njegovih del; takrat je Karla Pečka k pogovoru povabila Vida Curk. Najprej ga je vprašala, kaj ga je usmerilo na umetniško pot. Foto: BoBo
Te dni mineva 100 let od rojstva Karla Pečka, slovenjgraškega akademskega slikarja, pedagoga in vsestranskega kulturnega delavca. Poučeval je na nižji gimnaziji v Slovenj Gradcu, sodeloval je pri ustanovitvi Umetnostnega paviljona - predhodnika Koroške galerije likovnih umetnosti, dolgo je bil njen ravnatelj. Vodil je tudi Zavod za kulturo v Slovenj Gradcu. Kot ravnatelj je oblikoval mednarodni program in kot mentor prispeval k uveljavitvi nekaterih koroških umetnikov, med njimi Jožeta Tisnikarja. V svoje okolje je samozavestno vnašal odprtost, širil mednarodna obzorja in tudi kot likovni umetnik spodbujal svobodno razmišljanje. Kljub angažiranemu delovanju je ostajal ves čas predvsem slikar, posebej znane so njegove upodobitve bližnje Uršlje gore. Leta 2006 je bila v Koroški galeriji likovnih umetnosti velika pregledna razstava njegovih del; takrat je Karla Pečka k pogovoru povabila Vida Curk. Najprej ga je vprašala, kaj ga je usmerilo na umetniško pot. Foto: BoBo
Grega Mastnak je akademski slikar in avtor animiranih filmov. Leta 1998 je končal slikarsko specialko na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. Že med študijem se je izpopolnjeval na Filmski akademiji FAMU v Pragi na oddelku za animirani film. Bil je redni zunanji sodelavec tednika Mladina. Med letoma 2002 in 2009 je bil režiser, scenarist in vodja animacije priljubljene risane serije Bizgeci. Leto pozneje je ustanovil svojo produkcijsko hišo OZOR, zavod za gibljive slike, v okviru katere je pred kratkim nastala nova risana serija Princ Ki-Ki-Do. Ta je bila letos v ospredju natečaja Živel strip! Živela animacija!. Za svoje delo je Mastnak prejel številne nagrade in priznanja, med drugimi vesno za najboljši animirani film na festivalu slovenskega animiranega filma v Portorožu in nagrado zlata panda za producenta za najbolj inovativen animirani film Bizgeci na televizijskem festivalu v Sečuanu. Umetnika je pred mikrofon povabila Aleksandra Saška Gruden.
Grega Mastnak je akademski slikar in avtor animiranih filmov. Leta 1998 je končal slikarsko specialko na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. Že med študijem se je izpopolnjeval na Filmski akademiji FAMU v Pragi na oddelku za animirani film. Bil je redni zunanji sodelavec tednika Mladina. Med letoma 2002 in 2009 je bil režiser, scenarist in vodja animacije priljubljene risane serije Bizgeci. Leto pozneje je ustanovil svojo produkcijsko hišo OZOR, zavod za gibljive slike, v okviru katere je pred kratkim nastala nova risana serija Princ Ki-Ki-Do. Ta je bila letos v ospredju natečaja Živel strip! Živela animacija!. Za svoje delo je Mastnak prejel številne nagrade in priznanja, med drugimi vesno za najboljši animirani film na festivalu slovenskega animiranega filma v Portorožu in nagrado zlata panda za producenta za najbolj inovativen animirani film Bizgeci na televizijskem festivalu v Sečuanu. Umetnika je pred mikrofon povabila Aleksandra Saška Gruden.
Vsestranska slovenska umetnica Ema Kugler je lani predstavila svoj peti celovečerni film Človek s senco, ki je pred začetkom pandemije koronavirusne bolezni že obkrožil svet, podelili pa so mu tudi več nagrad. Njene filme pri nas pogosto označujejo za eksperimentalne in za videoart, sama pa obe oznaki odločno zavrača, saj v njih ne eksperimentira s filmskim ali videomedijem, temveč samo pripoveduje z vizualnimi podobami, vsekakor bolj kot z besedami. Nekateri so jo označili tudi za umetnico "renesančnega tipa", saj svoje filme sama ne le napiše in režira, temveč jih tudi montira, producira ter skrbi za kostumografijo, scenografijo, rekvizite in še kaj. V dneh, ko so film Človek s senco predstavili na festivalu Kino Otok v Izoli in Ljubljani, se je z njo o njenem delu, filmskem prostoru, pa tudi problematični zapostavljenosti nekonvencionalnih filmskih pripovedi v mehanizmih financiranja in distribucije pri nas pogovarjala Tina Poglajen
Vsestranska slovenska umetnica Ema Kugler je lani predstavila svoj peti celovečerni film Človek s senco, ki je pred začetkom pandemije koronavirusne bolezni že obkrožil svet, podelili pa so mu tudi več nagrad. Njene filme pri nas pogosto označujejo za eksperimentalne in za videoart, sama pa obe oznaki odločno zavrača, saj v njih ne eksperimentira s filmskim ali videomedijem, temveč samo pripoveduje z vizualnimi podobami, vsekakor bolj kot z besedami. Nekateri so jo označili tudi za umetnico "renesančnega tipa", saj svoje filme sama ne le napiše in režira, temveč jih tudi montira, producira ter skrbi za kostumografijo, scenografijo, rekvizite in še kaj. V dneh, ko so film Človek s senco predstavili na festivalu Kino Otok v Izoli in Ljubljani, se je z njo o njenem delu, filmskem prostoru, pa tudi problematični zapostavljenosti nekonvencionalnih filmskih pripovedi v mehanizmih financiranja in distribucije pri nas pogovarjala Tina Poglajen
Pred dnevi so v Ljubljani, na Prekmurskem trgu, odkrili spomenik, posvečen priključitvi Prekmurja matičnemu narodu. Ustvaril ga je Zoran Srdić Janežič; njegovo delo je snovanje in izdelava lutk v Lutkovnem gledališču Ljubljana, kjer je zaposlen kot vodja delavnic, hkrati pa pripravlja odmevne samostojne razstave in sodeluje v skupinskih predstavitvah. Z Zoranom Srdićem Janežičem se je o njegovem umetniškem razvoju in delu pogovarjala Aleksandra Saška Gruden. Foto: Arhiv MOL; Nik Rovan
Pred dnevi so v Ljubljani, na Prekmurskem trgu, odkrili spomenik, posvečen priključitvi Prekmurja matičnemu narodu. Ustvaril ga je Zoran Srdić Janežič; njegovo delo je snovanje in izdelava lutk v Lutkovnem gledališču Ljubljana, kjer je zaposlen kot vodja delavnic, hkrati pa pripravlja odmevne samostojne razstave in sodeluje v skupinskih predstavitvah. Z Zoranom Srdićem Janežičem se je o njegovem umetniškem razvoju in delu pogovarjala Aleksandra Saška Gruden. Foto: Arhiv MOL; Nik Rovan
Gost oddaje Naši umetniki pred mikrofonom bo duhovnik in skladatelj Avgust Ipavec, ki je letos junija dopolnil 80 let. Živi in ustvarja na Dunaju, še vedno pa je vpet tudi v duhovniško službo, ki močno zaznamuje njegovo razmišljanje in ustvarjanje. Pogovor s skladateljem je leta 2018 na Dunaju posnela Polona Gantar; takrat mu je predsednik republike Borut Pahor za izjemne glasbene stvaritve in promocijo slovenske kulture v tujini podelil medaljo za zasluge.
Gost oddaje Naši umetniki pred mikrofonom bo duhovnik in skladatelj Avgust Ipavec, ki je letos junija dopolnil 80 let. Živi in ustvarja na Dunaju, še vedno pa je vpet tudi v duhovniško službo, ki močno zaznamuje njegovo razmišljanje in ustvarjanje. Pogovor s skladateljem je leta 2018 na Dunaju posnela Polona Gantar; takrat mu je predsednik republike Borut Pahor za izjemne glasbene stvaritve in promocijo slovenske kulture v tujini podelil medaljo za zasluge.
Ladko Korošec je bil eden osrednjih slovenskih opernih pevcev druge polovice prejšnjega stoletja. Petje je študiral na Glasbeni akademiji v Ljubljani pri profesorju Juliju Betettu, ob tem je obiskoval tudi dramsko šolo. Za svoje ustvarjanje je prejel Betettovo in večkrat Prešernovo nagrado. Vabimo vas, da prisluhnete arhivski oddaji Naši umetniki pred mikrofonom, v kateri je Ladko Korošec zdaj že davnega leta 1980 takole razmišljal o svojem življenju in delu. Foto: https://www.kulturnidom-zagorje.si/o-kcdd/spominska-soba-ladka-korosca.html
Ladko Korošec je bil eden osrednjih slovenskih opernih pevcev druge polovice prejšnjega stoletja. Petje je študiral na Glasbeni akademiji v Ljubljani pri profesorju Juliju Betettu, ob tem je obiskoval tudi dramsko šolo. Za svoje ustvarjanje je prejel Betettovo in večkrat Prešernovo nagrado. Vabimo vas, da prisluhnete arhivski oddaji Naši umetniki pred mikrofonom, v kateri je Ladko Korošec zdaj že davnega leta 1980 takole razmišljal o svojem življenju in delu. Foto: https://www.kulturnidom-zagorje.si/o-kcdd/spominska-soba-ladka-korosca.html
Čez nekaj dni bo dopolnil 80 let eden najbolj priljubljenih slovenskih prozaistov in dramatikov Tone Partljič. Njegove so med drugim ponarodela komedija Moj ata, socialistični kulak, večkrat ponatisnjena pripovedna zbirka za mlade bralce Hotel sem prijeti sonce ter obsežna zgodovinska romaneskna freska Sebastjan in most. Tone Partljič je po srcu pripovedovalec, kar boste slšali tudi v pogovoru z Markom Goljo, ki je nastal leta 2016, ko je Tone Partljič prejel Prešernovo nagrado za življenjsko delo. Avtor še vedno vneto ustvarja – v zadnjih letih so izšle kar tri njegove knjige: Ljudje iz Maribora, Ne bom jih pozabil in Pesnica. Foto: MMC RTV SLO/ Miloš Ojdanić
Čez nekaj dni bo dopolnil 80 let eden najbolj priljubljenih slovenskih prozaistov in dramatikov Tone Partljič. Njegove so med drugim ponarodela komedija Moj ata, socialistični kulak, večkrat ponatisnjena pripovedna zbirka za mlade bralce Hotel sem prijeti sonce ter obsežna zgodovinska romaneskna freska Sebastjan in most. Tone Partljič je po srcu pripovedovalec, kar boste slšali tudi v pogovoru z Markom Goljo, ki je nastal leta 2016, ko je Tone Partljič prejel Prešernovo nagrado za življenjsko delo. Avtor še vedno vneto ustvarja – v zadnjih letih so izšle kar tri njegove knjige: Ljudje iz Maribora, Ne bom jih pozabil in Pesnica. Foto: MMC RTV SLO/ Miloš Ojdanić
V terminu oddaje Naši umetniki pred mikrofonom bomo ponovili pogovor, ki ga je leta 2000 s tržaškim slikarjem in grafikom Klavdijem Palčičem posnela Vida Curk. Petega avgusta bo umetnik dopolnil 80 let; rodil se je v Trstu, tam je končal gimnazijo, nato pa je študiral na umetniškem liceju v Benetkah. Že iz srednje šole pa je poznal slikarja Avgusta Černigoja in prav s spominom na prvo srečanje z njim je začel svojo pripoved. Foto: Mednarodna likovna delavnica Piran
V terminu oddaje Naši umetniki pred mikrofonom bomo ponovili pogovor, ki ga je leta 2000 s tržaškim slikarjem in grafikom Klavdijem Palčičem posnela Vida Curk. Petega avgusta bo umetnik dopolnil 80 let; rodil se je v Trstu, tam je končal gimnazijo, nato pa je študiral na umetniškem liceju v Benetkah. Že iz srednje šole pa je poznal slikarja Avgusta Černigoja in prav s spominom na prvo srečanje z njim je začel svojo pripoved. Foto: Mednarodna likovna delavnica Piran
Do konca avgusta je v Moderni galeriji v Ljubljani na ogled razstava s kompleksnim naslovom RAZSTAVA | INTROSPEKTIVA: V.S.S.D. (VEŠ SLIKAR SVOJ DOLG, 1985–1995) +– ALEN OŽBOLT (DELA 1995–2018). Današnjo oddajo Naši umetniki pred mikrofonom zato namenjamo Alenu Ožboltu, ustvarjalcu, ki se je izobraževal na Akademiji likovnih umetnosti v Zagrebu in Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani; med letoma 1884 in 1995 je deloval v umetniški skupini Veš, slikar, svoj dolg (V.S.S.D.), odtlej deluje samostojno. Z umetniškimi projekti in razstavami se predstavlja doma in v tujini, leta 2003 je prejel nagrado Prešernovega sklada, objavil pa je tudi več avtorskih 'vizualnih esejev' in daljših teoretskih besedil o umetnosti. Je tudi izredni profesor za kiparstvo na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. Z njim se je leta 2013 pogovarjala Aleksandra Saška Gruden. Foto: Druga razstava tandema Veš slikar svoj dolg, galerija Škuc, 1986/87. Foto: Miha Škerlep http://www.mg-lj.si/si/razstave/2786/razstava-v-s-s-d-in-alen-ozbolt/
Do konca avgusta je v Moderni galeriji v Ljubljani na ogled razstava s kompleksnim naslovom RAZSTAVA | INTROSPEKTIVA: V.S.S.D. (VEŠ SLIKAR SVOJ DOLG, 1985–1995) +– ALEN OŽBOLT (DELA 1995–2018). Današnjo oddajo Naši umetniki pred mikrofonom zato namenjamo Alenu Ožboltu, ustvarjalcu, ki se je izobraževal na Akademiji likovnih umetnosti v Zagrebu in Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani; med letoma 1884 in 1995 je deloval v umetniški skupini Veš, slikar, svoj dolg (V.S.S.D.), odtlej deluje samostojno. Z umetniškimi projekti in razstavami se predstavlja doma in v tujini, leta 2003 je prejel nagrado Prešernovega sklada, objavil pa je tudi več avtorskih 'vizualnih esejev' in daljših teoretskih besedil o umetnosti. Je tudi izredni profesor za kiparstvo na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. Z njim se je leta 2013 pogovarjala Aleksandra Saška Gruden. Foto: Druga razstava tandema Veš slikar svoj dolg, galerija Škuc, 1986/87. Foto: Miha Škerlep http://www.mg-lj.si/si/razstave/2786/razstava-v-s-s-d-in-alen-ozbolt/
Do konca avgusta je v Moderni galeriji v Ljubljani na ogled razstava s kompleksnim naslovom RAZSTAVA | INTROSPEKTIVA: V.S.S.D. (VEŠ SLIKAR SVOJ DOLG, 1985–1995) +– ALEN OŽBOLT (DELA 1995–2018). Današnjo oddajo Naši umetniki pred mikrofonom zato namenjamo Alenu Ožboltu, ustvarjalcu, ki se je izobraževal na Akademiji likovnih umetnosti v Zagrebu in Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani; med letoma 1884 in 1995 je deloval v umetniški skupini Veš, slikar, svoj dolg (V.S.S.D.), odtlej deluje samostojno. Z umetniškimi projekti in razstavami se predstavlja doma in v tujini, leta 2003 je prejel nagrado Prešernovega sklada, objavil pa je tudi več avtorskih 'vizualnih esejev' in daljših teoretskih besedil o umetnosti. Je tudi izredni profesor za kiparstvo na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. Z njim se je leta 2013 pogovarjala Aleksandra Saška Gruden. Foto: Druga razstava tandema Veš slikar svoj dolg, galerija Škuc, 1986/87. Foto: Miha Škerlep http://www.mg-lj.si/si/razstave/2786/razstava-v-s-s-d-in-alen-ozbolt/
Do konca avgusta je v Moderni galeriji v Ljubljani na ogled razstava s kompleksnim naslovom RAZSTAVA | INTROSPEKTIVA: V.S.S.D. (VEŠ SLIKAR SVOJ DOLG, 1985–1995) +– ALEN OŽBOLT (DELA 1995–2018). Današnjo oddajo Naši umetniki pred mikrofonom zato namenjamo Alenu Ožboltu, ustvarjalcu, ki se je izobraževal na Akademiji likovnih umetnosti v Zagrebu in Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani; med letoma 1884 in 1995 je deloval v umetniški skupini Veš, slikar, svoj dolg (V.S.S.D.), odtlej deluje samostojno. Z umetniškimi projekti in razstavami se predstavlja doma in v tujini, leta 2003 je prejel nagrado Prešernovega sklada, objavil pa je tudi več avtorskih 'vizualnih esejev' in daljših teoretskih besedil o umetnosti. Je tudi izredni profesor za kiparstvo na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. Z njim se je leta 2013 pogovarjala Aleksandra Saška Gruden. Foto: Druga razstava tandema Veš slikar svoj dolg, galerija Škuc, 1986/87. Foto: Miha Škerlep http://www.mg-lj.si/si/razstave/2786/razstava-v-s-s-d-in-alen-ozbolt/
Do konca avgusta je v Moderni galeriji v Ljubljani na ogled razstava s kompleksnim naslovom RAZSTAVA | INTROSPEKTIVA: V.S.S.D. (VEŠ SLIKAR SVOJ DOLG, 1985–1995) +– ALEN OŽBOLT (DELA 1995–2018). Današnjo oddajo Naši umetniki pred mikrofonom zato namenjamo Alenu Ožboltu, ustvarjalcu, ki se je izobraževal na Akademiji likovnih umetnosti v Zagrebu in Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani; med letoma 1884 in 1995 je deloval v umetniški skupini Veš, slikar, svoj dolg (V.S.S.D.), odtlej deluje samostojno. Z umetniškimi projekti in razstavami se predstavlja doma in v tujini, leta 2003 je prejel nagrado Prešernovega sklada, objavil pa je tudi več avtorskih 'vizualnih esejev' in daljših teoretskih besedil o umetnosti. Je tudi izredni profesor za kiparstvo na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. Z njim se je leta 2013 pogovarjala Aleksandra Saška Gruden. Foto: Druga razstava tandema Veš slikar svoj dolg, galerija Škuc, 1986/87. Foto: Miha Škerlep http://www.mg-lj.si/si/razstave/2786/razstava-v-s-s-d-in-alen-ozbolt/
Do konca avgusta je v Moderni galeriji v Ljubljani na ogled razstava s kompleksnim naslovom RAZSTAVA | INTROSPEKTIVA: V.S.S.D. (VEŠ SLIKAR SVOJ DOLG, 1985–1995) +– ALEN OŽBOLT (DELA 1995–2018). Današnjo oddajo Naši umetniki pred mikrofonom zato namenjamo Alenu Ožboltu, ustvarjalcu, ki se je izobraževal na Akademiji likovnih umetnosti v Zagrebu in Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani; med letoma 1884 in 1995 je deloval v umetniški skupini Veš, slikar, svoj dolg (V.S.S.D.), odtlej deluje samostojno. Z umetniškimi projekti in razstavami se predstavlja doma in v tujini, leta 2003 je prejel nagrado Prešernovega sklada, objavil pa je tudi več avtorskih 'vizualnih esejev' in daljših teoretskih besedil o umetnosti. Je tudi izredni profesor za kiparstvo na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. Z njim se je leta 2013 pogovarjala Aleksandra Saška Gruden. Foto: Druga razstava tandema Veš slikar svoj dolg, galerija Škuc, 1986/87. Foto: Miha Škerlep http://www.mg-lj.si/si/razstave/2786/razstava-v-s-s-d-in-alen-ozbolt/
Do konca avgusta je v Moderni galeriji v Ljubljani na ogled razstava s kompleksnim naslovom RAZSTAVA | INTROSPEKTIVA: V.S.S.D. (VEŠ SLIKAR SVOJ DOLG, 1985–1995) +– ALEN OŽBOLT (DELA 1995–2018). Današnjo oddajo Naši umetniki pred mikrofonom zato namenjamo Alenu Ožboltu, ustvarjalcu, ki se je izobraževal na Akademiji likovnih umetnosti v Zagrebu in Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani; med letoma 1884 in 1995 je deloval v umetniški skupini Veš, slikar, svoj dolg (V.S.S.D.), odtlej deluje samostojno. Z umetniškimi projekti in razstavami se predstavlja doma in v tujini, leta 2003 je prejel nagrado Prešernovega sklada, objavil pa je tudi več avtorskih 'vizualnih esejev' in daljših teoretskih besedil o umetnosti. Je tudi izredni profesor za kiparstvo na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. Z njim se je leta 2013 pogovarjala Aleksandra Saška Gruden. Foto: Druga razstava tandema Veš slikar svoj dolg, galerija Škuc, 1986/87. Foto: Miha Škerlep http://www.mg-lj.si/si/razstave/2786/razstava-v-s-s-d-in-alen-ozbolt/
Do konca avgusta je v Moderni galeriji v Ljubljani na ogled razstava s kompleksnim naslovom RAZSTAVA | INTROSPEKTIVA: V.S.S.D. (VEŠ SLIKAR SVOJ DOLG, 1985–1995) +– ALEN OŽBOLT (DELA 1995–2018). Današnjo oddajo Naši umetniki pred mikrofonom zato namenjamo Alenu Ožboltu, ustvarjalcu, ki se je izobraževal na Akademiji likovnih umetnosti v Zagrebu in Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani; med letoma 1884 in 1995 je deloval v umetniški skupini Veš, slikar, svoj dolg (V.S.S.D.), odtlej deluje samostojno. Z umetniškimi projekti in razstavami se predstavlja doma in v tujini, leta 2003 je prejel nagrado Prešernovega sklada, objavil pa je tudi več avtorskih 'vizualnih esejev' in daljših teoretskih besedil o umetnosti. Je tudi izredni profesor za kiparstvo na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. Z njim se je leta 2013 pogovarjala Aleksandra Saška Gruden. Foto: Druga razstava tandema Veš slikar svoj dolg, galerija Škuc, 1986/87. Foto: Miha Škerlep http://www.mg-lj.si/si/razstave/2786/razstava-v-s-s-d-in-alen-ozbolt/
Do konca avgusta je v Moderni galeriji v Ljubljani na ogled razstava s kompleksnim naslovom RAZSTAVA | INTROSPEKTIVA: V.S.S.D. (VEŠ SLIKAR SVOJ DOLG, 1985–1995) +– ALEN OŽBOLT (DELA 1995–2018). Današnjo oddajo Naši umetniki pred mikrofonom zato namenjamo Alenu Ožboltu, ustvarjalcu, ki se je izobraževal na Akademiji likovnih umetnosti v Zagrebu in Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani; med letoma 1884 in 1995 je deloval v umetniški skupini Veš, slikar, svoj dolg (V.S.S.D.), odtlej deluje samostojno. Z umetniškimi projekti in razstavami se predstavlja doma in v tujini, leta 2003 je prejel nagrado Prešernovega sklada, objavil pa je tudi več avtorskih 'vizualnih esejev' in daljših teoretskih besedil o umetnosti. Je tudi izredni profesor za kiparstvo na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. Z njim se je leta 2013 pogovarjala Aleksandra Saška Gruden. Foto: Druga razstava tandema Veš slikar svoj dolg, galerija Škuc, 1986/87. Foto: Miha Škerlep http://www.mg-lj.si/si/razstave/2786/razstava-v-s-s-d-in-alen-ozbolt/
Do konca avgusta je v Moderni galeriji v Ljubljani na ogled razstava s kompleksnim naslovom RAZSTAVA | INTROSPEKTIVA: V.S.S.D. (VEŠ SLIKAR SVOJ DOLG, 1985–1995) +– ALEN OŽBOLT (DELA 1995–2018). Današnjo oddajo Naši umetniki pred mikrofonom zato namenjamo Alenu Ožboltu, ustvarjalcu, ki se je izobraževal na Akademiji likovnih umetnosti v Zagrebu in Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani; med letoma 1884 in 1995 je deloval v umetniški skupini Veš, slikar, svoj dolg (V.S.S.D.), odtlej deluje samostojno. Z umetniškimi projekti in razstavami se predstavlja doma in v tujini, leta 2003 je prejel nagrado Prešernovega sklada, objavil pa je tudi več avtorskih 'vizualnih esejev' in daljših teoretskih besedil o umetnosti. Je tudi izredni profesor za kiparstvo na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. Z njim se je leta 2013 pogovarjala Aleksandra Saška Gruden. Foto: Druga razstava tandema Veš slikar svoj dolg, galerija Škuc, 1986/87. Foto: Miha Škerlep http://www.mg-lj.si/si/razstave/2786/razstava-v-s-s-d-in-alen-ozbolt/
Predstavil se nam bo Jiři Kočica, akademski kiparj, pedagog in pisatelj, ki je bil za svoj roman Izvirnik nominiran za nagrado kresnik 2020. Kočica je odraščal v Rogaški Slatini, na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani pa je diplomiral in pozneje opravil specializacijo na področju kiparstva. Od nekdaj ga odlikuje umetnostna angažiranost, ki presega zgolj umetniško ustvarjanje: zanimajo ga različni umetnostni vidiki, teorije in dejavnosti. Pri svojem umetniškem snovanju v kontekstu z načrtovano umetnino vedno odkriva samega sebe, ponotranji čiste misli in jih skozi ustvarjanje realizira v sporočila. Z avtorjem se o njegovem odraščanju in delu pogovarja Aleksandra Saška Gruden.
Predstavil se nam bo Jiři Kočica, akademski kiparj, pedagog in pisatelj, ki je bil za svoj roman Izvirnik nominiran za nagrado kresnik 2020. Kočica je odraščal v Rogaški Slatini, na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani pa je diplomiral in pozneje opravil specializacijo na področju kiparstva. Od nekdaj ga odlikuje umetnostna angažiranost, ki presega zgolj umetniško ustvarjanje: zanimajo ga različni umetnostni vidiki, teorije in dejavnosti. Pri svojem umetniškem snovanju v kontekstu z načrtovano umetnino vedno odkriva samega sebe, ponotranji čiste misli in jih skozi ustvarjanje realizira v sporočila. Z avtorjem se o njegovem odraščanju in delu pogovarja Aleksandra Saška Gruden.
Na začetku meseca junija je minilo devetdeset let odkar se je rodil slovenski dramski igralec Lojze Rozman, dolgoletni član ansambla ljubljanske Drame Slovenskega narodnega gledališča v Ljubljani.Ob tej okrogli obletnici bomo lahko slišali njegovo pripovedovanje, ki ga je posnel Metod Pevec leta 1988, ko je Lojze Rozman dobil Borštnikov prstan, največje priznanje za dramskega igralca na Slovenskem.
Na začetku meseca junija je minilo devetdeset let odkar se je rodil slovenski dramski igralec Lojze Rozman, dolgoletni član ansambla ljubljanske Drame Slovenskega narodnega gledališča v Ljubljani.Ob tej okrogli obletnici bomo lahko slišali njegovo pripovedovanje, ki ga je posnel Metod Pevec leta 1988, ko je Lojze Rozman dobil Borštnikov prstan, največje priznanje za dramskega igralca na Slovenskem.
Četrtega junija je minilo 110 let od rojstva Antona Dermote, opernega in koncertnega pevca, orglavca in pedagoga. V današnji oddaji Naši umetniki pred mikrofonom boste slišali dragocen arhivski posnetek Dermotove pripovedi o lastni bogati življenjski in umetniški poti. Nastal je leta 1986, tri leta pred umetnikovo smrtjo. Foto: © Opera Musica http://www.sigic.si/110-letnica-tenorista-antona-dermote-1910-1989-.html
Četrtega junija je minilo 110 let od rojstva Antona Dermote, opernega in koncertnega pevca, orglavca in pedagoga. V današnji oddaji Naši umetniki pred mikrofonom boste slišali dragocen arhivski posnetek Dermotove pripovedi o lastni bogati življenjski in umetniški poti. Nastal je leta 1986, tri leta pred umetnikovo smrtjo. Foto: © Opera Musica http://www.sigic.si/110-letnica-tenorista-antona-dermote-1910-1989-.html
Sredi maja je preminil pesnik Bert Pribac, poznan predvsem kot izseljeniški pesnik, saj je štirideset let preživel v Avstraliji, kamor se je z ženo in otrokom umaknil po sporih s takratno oblastjo. Potem se je spet naselil v Slovenijo, v rodne Srgaše nad Izolo. Pisal je že pred odhodom v tujino, a to njegovo delo je utonilo v pozabo, v izseljenstvu pa je ustvarjal naprej. Tam je izdal dve pesniški zbirki - Bronasti tolkač in V kljunu golobice, leta 1991 pa prvo zbirko v Sloveniji - Prozorni ljudje, leta 2008 ji je sledila še zbirka Vonj po jasminu. Pogovor Vide Curk z umetnikom je nastal, ko so izšle njegove ljubezenske pesmi v zbirki Kiss me/poljubi me, Koštabona.
Sredi maja je preminil pesnik Bert Pribac, poznan predvsem kot izseljeniški pesnik, saj je štirideset let preživel v Avstraliji, kamor se je z ženo in otrokom umaknil po sporih s takratno oblastjo. Potem se je spet naselil v Slovenijo, v rodne Srgaše nad Izolo. Pisal je že pred odhodom v tujino, a to njegovo delo je utonilo v pozabo, v izseljenstvu pa je ustvarjal naprej. Tam je izdal dve pesniški zbirki - Bronasti tolkač in V kljunu golobice, leta 1991 pa prvo zbirko v Sloveniji - Prozorni ljudje, leta 2008 ji je sledila še zbirka Vonj po jasminu. Pogovor Vide Curk z umetnikom je nastal, ko so izšle njegove ljubezenske pesmi v zbirki Kiss me/poljubi me, Koštabona.
Pogovor s kiparjem Marjanom Keršičem - Belačem je nastal leta 2000, ko je umetnik še vneto ustvarjal. Takrat se je z njim pogovarjala Vida Curk. Na fotografiji: Marjan Keršič: V zasedi (osnutek za spomenik NOB v Kočevju), 1953 https://museums.eu/collection/object/23547/v-zasedi-osnutek-za-spomenik-nob-v-kocevju
Pogovor s kiparjem Marjanom Keršičem - Belačem je nastal leta 2000, ko je umetnik še vneto ustvarjal. Takrat se je z njim pogovarjala Vida Curk. Na fotografiji: Marjan Keršič: V zasedi (osnutek za spomenik NOB v Kočevju), 1953 https://museums.eu/collection/object/23547/v-zasedi-osnutek-za-spomenik-nob-v-kocevju
Med letošnjimi dobitniki nagrad tantadruj, ki jih podeljujejo primorska gledališča, je tudi dramski igralec Jurij Drevenšek.Komisijo je prepričal z vlogo radijskega novinarja v drami Na valovih Saše Pavček v režiji Alena Jelena. Gre za koprodukcijo Slovenskega stalnega gledališča Trst in ŠKUC gledališča v sodelovanju s Cankarjevim domom. Kot piše v utemeljitvi, Drevenšek "na malem odru tržaškega gledališča premišljeno in občuteno stopnjuje intenzivnost svoje vloge: spočetka je na videz neroden, utrujen, naiven,… postopoma, načrtno in nezadržno pa razgalja zlaganost in pokvarjenost vzvišene, vase zagledane, zaslužkarske, nemoralne pevke ". Jurija Drevenška je pred mikrofon povabila Neva Zajc.
Med letošnjimi dobitniki nagrad tantadruj, ki jih podeljujejo primorska gledališča, je tudi dramski igralec Jurij Drevenšek.Komisijo je prepričal z vlogo radijskega novinarja v drami Na valovih Saše Pavček v režiji Alena Jelena. Gre za koprodukcijo Slovenskega stalnega gledališča Trst in ŠKUC gledališča v sodelovanju s Cankarjevim domom. Kot piše v utemeljitvi, Drevenšek "na malem odru tržaškega gledališča premišljeno in občuteno stopnjuje intenzivnost svoje vloge: spočetka je na videz neroden, utrujen, naiven,… postopoma, načrtno in nezadržno pa razgalja zlaganost in pokvarjenost vzvišene, vase zagledane, zaslužkarske, nemoralne pevke ". Jurija Drevenška je pred mikrofon povabila Neva Zajc.
Pesnica in prevajalka Ana Pepelnik je do danes podpisala pet odmevnih izvirnih knjig poezije, doslej zadnja med njimi, Tehno (2017), je bila nominirana za Jenkovo in Veronikino nagrado. Uveljavila se je tudi kot prevajalka poezije, v slovenščino prevaja predvsem ameriško poezijo, v knjigah so, med drugimi, tako izšli njeni prevodi Sylivie Plath, Jamesa Tata in Walta Whitmana. Prevaja tudi poezijo slovenskih avtorjev v angleščino, prevod knjige Koža Toneta Škrjanca, pod katerega se je podpisala z Matthewom Rohrerjem, je bil leta 2014 uvrščen med deset tujejezičnih prevodov v angleščino nominiranih za nagrado PEN American Award. Ob tem počne še marsikaj drugega, na primer sodeluje v impro nastopih s Tomažem Gromom in Primožem Čučnikom.
Pesnica in prevajalka Ana Pepelnik je do danes podpisala pet odmevnih izvirnih knjig poezije, doslej zadnja med njimi, Tehno (2017), je bila nominirana za Jenkovo in Veronikino nagrado. Uveljavila se je tudi kot prevajalka poezije, v slovenščino prevaja predvsem ameriško poezijo, v knjigah so, med drugimi, tako izšli njeni prevodi Sylivie Plath, Jamesa Tata in Walta Whitmana. Prevaja tudi poezijo slovenskih avtorjev v angleščino, prevod knjige Koža Toneta Škrjanca, pod katerega se je podpisala z Matthewom Rohrerjem, je bil leta 2014 uvrščen med deset tujejezičnih prevodov v angleščino nominiranih za nagrado PEN American Award. Ob tem počne še marsikaj drugega, na primer sodeluje v impro nastopih s Tomažem Gromom in Primožem Čučnikom.
Akademski slikar Jože Šubic je začel aktivno razstavljati v času razcveta t.i. nove podobe, ki jo je zaznamoval povratek k figuraliki v ekspresivni stilizaciji. Prav figura oziroma ženska figura je ključen motiv njegovega opusa, ki je iz slikarstva prešel v kiparstvo, predvsem zaradi zanimanja za različne materiale. Šubic v svojem delu pogosto odpira erotične teme, pri čemer razmišlja tudi o tabujih ter te teme vpenja v družbeni kontekst. Z njim se je pogovarjala Izidora Pevec. Foto: ZDSLU
Akademski slikar Jože Šubic je začel aktivno razstavljati v času razcveta t.i. nove podobe, ki jo je zaznamoval povratek k figuraliki v ekspresivni stilizaciji. Prav figura oziroma ženska figura je ključen motiv njegovega opusa, ki je iz slikarstva prešel v kiparstvo, predvsem zaradi zanimanja za različne materiale. Šubic v svojem delu pogosto odpira erotične teme, pri čemer razmišlja tudi o tabujih ter te teme vpenja v družbeni kontekst. Z njim se je pogovarjala Izidora Pevec. Foto: ZDSLU
Likovni umetnik Črtomir Frelih na svojem Facebook profilu že dolgo dnevno deli hipne risbe lisic, ki komentirata našo dnevno realnost – v zadnjem času seveda tudi epidemijo. Lisici v humornem tonu odpirata veliko ključnih tem trenutnega časa: občutek nadzora, delo učiteljev, vlogo medijev, komentirata ukrepe za zajezitev epidemije in razmišljata, kako doživljamo čas. Humor je navzoč tudi v nekaterih drugih njegovih delih, a seveda še zdaleč ne v vseh. Frelih namreč v svojem opusu pogosto odpira eksistencialna vprašanja, ustvarja pa predvsem v mediju grafike. Pri tem ga je vedno zanimalo tehnično eksperimentiranje, motivno pa na njegovih delih najdemo predvsem figuro, ki se včasih skoraj staplja s prostorom, saj nenehno raziskuje prav odnos med figuro in prostorom. Fotografija iz osebnega arhiva.
Likovni umetnik Črtomir Frelih na svojem Facebook profilu že dolgo dnevno deli hipne risbe lisic, ki komentirata našo dnevno realnost – v zadnjem času seveda tudi epidemijo. Lisici v humornem tonu odpirata veliko ključnih tem trenutnega časa: občutek nadzora, delo učiteljev, vlogo medijev, komentirata ukrepe za zajezitev epidemije in razmišljata, kako doživljamo čas. Humor je navzoč tudi v nekaterih drugih njegovih delih, a seveda še zdaleč ne v vseh. Frelih namreč v svojem opusu pogosto odpira eksistencialna vprašanja, ustvarja pa predvsem v mediju grafike. Pri tem ga je vedno zanimalo tehnično eksperimentiranje, motivno pa na njegovih delih najdemo predvsem figuro, ki se včasih skoraj staplja s prostorom, saj nenehno raziskuje prav odnos med figuro in prostorom. Fotografija iz osebnega arhiva.
: Pred dobrim mesecem dni je preminila Alenka Bole Vrabec, vrhunska književna prevajalka, nagrajena s Sovretovo nagrado, po osnovnem poklicu pa dramska igralka, najprej zaposlena v Slovenskem mladinskem gledališču. Ker pa se je Alenka Bole Vrabec več desetletij posvečala gledališkemu ljubiteljstvu na Gorenjskem, je bila tudi režiserka in idejni vodja. Pred osmimi leti je Vida Curk z Alenko Bole Vrabec posnela pogovor. Tako kot vedno in še nekaj dni pred smrtjo je bila umetnica polna energije. Oddaja v spomin na Alenko Bole Vrabec, ki nam je v slovenskih prevodih približala literarne mojstrovine Gabriela Garcie Marquesa, Carlosa Fuentesa, Camilla Joseja Celle, Miguela Angela Asturiasa in drugih avtorjev.
: Pred dobrim mesecem dni je preminila Alenka Bole Vrabec, vrhunska književna prevajalka, nagrajena s Sovretovo nagrado, po osnovnem poklicu pa dramska igralka, najprej zaposlena v Slovenskem mladinskem gledališču. Ker pa se je Alenka Bole Vrabec več desetletij posvečala gledališkemu ljubiteljstvu na Gorenjskem, je bila tudi režiserka in idejni vodja. Pred osmimi leti je Vida Curk z Alenko Bole Vrabec posnela pogovor. Tako kot vedno in še nekaj dni pred smrtjo je bila umetnica polna energije. Oddaja v spomin na Alenko Bole Vrabec, ki nam je v slovenskih prevodih približala literarne mojstrovine Gabriela Garcie Marquesa, Carlosa Fuentesa, Camilla Joseja Celle, Miguela Angela Asturiasa in drugih avtorjev.
23. marca 2020 je v petinosemdesetem letu starosti preminil dramski igralec Janez Bermež. Bil je član ansambla Slovenskega ljudskega gledališča v Celju od konca študija leta 1962 do upokojitve. Kot igralski steber gledališča je odigral številne izjemne karakterne vloge. Zanje je prejel več nagrad in priznanj, med katerimi velja omeniti predvsem Borštnikov prstan za življenjsko delo leta 1998. Takrat je Tadeja Krečič z dramskim igralcem Janezom Bermežem posnela pogovor.
23. marca 2020 je v petinosemdesetem letu starosti preminil dramski igralec Janez Bermež. Bil je član ansambla Slovenskega ljudskega gledališča v Celju od konca študija leta 1962 do upokojitve. Kot igralski steber gledališča je odigral številne izjemne karakterne vloge. Zanje je prejel več nagrad in priznanj, med katerimi velja omeniti predvsem Borštnikov prstan za življenjsko delo leta 1998. Takrat je Tadeja Krečič z dramskim igralcem Janezom Bermežem posnela pogovor.
“Odločna, impulzivna ter duhovita grafična risba Zore Stančič je vnesla v strogi in obvladani slog ljubljanske grafične šole novo figuralno sproščenost – močni in gosti obrisi, figure v očitno vsakdanjem svetu in pozneje prevod tega razvidnega sveta v navidezne abstrakcije, vse to je razodelo njeno vztrajno in agilno umetniško osebnost.” Tako je že pred časom njeno ustvarjanje opisal Tomaž Brejc. Zoro Stančič še vedno poznamo predvsem kot grafičarko, toda hkrati kot umetnico, ki se z grafiko nenehno poigrava in jo spaja z drugimi mediji. Povečuje jo, obdeluje ob pomoči računalniških programov, za osnovo uporablja fotografije, na razstavi Zunaj kroga pa so se grafike prelevile v animacijo, ki z glasbo, besedilom in postavitvijo kamnov zapolnjuje obsežne prostore razstavišča Monfort v Portorožu. Tam je namreč umetnica, tik preden so se zaradi epidemije zaprli muzeji in galerije, postavila razstavo, ki se tematsko naslanja na motiv Lepe Vide. Odprtje bi moralo biti teden pozneje, pa ga seveda ni bilo.
“Odločna, impulzivna ter duhovita grafična risba Zore Stančič je vnesla v strogi in obvladani slog ljubljanske grafične šole novo figuralno sproščenost – močni in gosti obrisi, figure v očitno vsakdanjem svetu in pozneje prevod tega razvidnega sveta v navidezne abstrakcije, vse to je razodelo njeno vztrajno in agilno umetniško osebnost.” Tako je že pred časom njeno ustvarjanje opisal Tomaž Brejc. Zoro Stančič še vedno poznamo predvsem kot grafičarko, toda hkrati kot umetnico, ki se z grafiko nenehno poigrava in jo spaja z drugimi mediji. Povečuje jo, obdeluje ob pomoči računalniških programov, za osnovo uporablja fotografije, na razstavi Zunaj kroga pa so se grafike prelevile v animacijo, ki z glasbo, besedilom in postavitvijo kamnov zapolnjuje obsežne prostore razstavišča Monfort v Portorožu. Tam je namreč umetnica, tik preden so se zaradi epidemije zaprli muzeji in galerije, postavila razstavo, ki se tematsko naslanja na motiv Lepe Vide. Odprtje bi moralo biti teden pozneje, pa ga seveda ni bilo.
Gost današnje oddaje Naši umetniki pred mikrofonom je radijski in gledališki režiser Aleš Jan, ki mu je Združenje dramskih umetnikov Slovenije letos namenilo nagrado Polde Bibič za življenjsko delo. Janov ustvarjalni opus obsega velikansko število gledaliških in radijskih režij. Režira radijske igre za otroke in odrasle; z našo radijsko hišo sodeluje že od leta 1949. Kot režiser je sodeloval tudi z mnogimi tujimi radijskimi postajami. Vzporedno z radijskim delom je doslej režiral v mnogih slovenskih gledališčih, pomembno pa je tudi njegovo pedagoško delo na ARGFT. Slišali boste pogovor, ki ga je leta 2013 z dragocenim sodelavcem našega radia posnela Staša Grahek. Foto: slogi
Gost današnje oddaje Naši umetniki pred mikrofonom je radijski in gledališki režiser Aleš Jan, ki mu je Združenje dramskih umetnikov Slovenije letos namenilo nagrado Polde Bibič za življenjsko delo. Janov ustvarjalni opus obsega velikansko število gledaliških in radijskih režij. Režira radijske igre za otroke in odrasle; z našo radijsko hišo sodeluje že od leta 1949. Kot režiser je sodeloval tudi z mnogimi tujimi radijskimi postajami. Vzporedno z radijskim delom je doslej režiral v mnogih slovenskih gledališčih, pomembno pa je tudi njegovo pedagoško delo na ARGFT. Slišali boste pogovor, ki ga je leta 2013 z dragocenim sodelavcem našega radia posnela Staša Grahek. Foto: slogi
Letošnjo igralsko nagrado Združenja dramskih umetnikov »Marija Vera« prejme igralka Marijana Brecelj. V utemeljitvi so med drugim zapisali, da je Marijana Brecelj kot ena najprepoznavnejših in najmarkatnejših igralk slovenskega gledališkega prostora v svoji bogati gledališki in filmski karieri vse od šestdesetih let prejšnjega stoletja ustvarila več kot sto gledaliških vlog in nastopila v več kot petdesetih celovečernih filmih, nadaljevankah ter radijskih igrah. … V najširšem spektru vlog in ustvarjanju v žanrsko raznolikih uprizoritvah se Marijana Brecelj ni ustavila niti pred največjimi izzivi. V oddaji Naši umetniki pred mikrofonom boste slišali pogovor, ki ga je z Marjano Brecelj leta 2003 – takrat je na festivalu slovenskega filma za vlogo v filmu Pod njenim oknom Metoda Pevca prejela posebno nagrado - pripravila Tadeja Krečič.
Letošnjo igralsko nagrado Združenja dramskih umetnikov »Marija Vera« prejme igralka Marijana Brecelj. V utemeljitvi so med drugim zapisali, da je Marijana Brecelj kot ena najprepoznavnejših in najmarkatnejših igralk slovenskega gledališkega prostora v svoji bogati gledališki in filmski karieri vse od šestdesetih let prejšnjega stoletja ustvarila več kot sto gledaliških vlog in nastopila v več kot petdesetih celovečernih filmih, nadaljevankah ter radijskih igrah. … V najširšem spektru vlog in ustvarjanju v žanrsko raznolikih uprizoritvah se Marijana Brecelj ni ustavila niti pred največjimi izzivi. V oddaji Naši umetniki pred mikrofonom boste slišali pogovor, ki ga je z Marjano Brecelj leta 2003 – takrat je na festivalu slovenskega filma za vlogo v filmu Pod njenim oknom Metoda Pevca prejela posebno nagrado - pripravila Tadeja Krečič.
Februarja je minilo 90 let od rojstva pisatelja Saša Vuge. Rodil se je v Mostu na Soči, maturiral na gimnaziji v Šempetru pri Gorici, se leta 1949 vpisal na Filozofsko fakulteto v Ljubljani, kjer je leta 1956 diplomiral iz slovenistike in primerjalne književnosti. Že leta 1949 se je na RTV Ljubljana zaposlil kot napovedovalec in voditelj oddaj, pozneje pa je bil televizijski dramaturg in urednik za igrani program. Njegovo prvo objavljeno delo je bila mladinska povest Škorenjček Matevžek leta 1955. Napisal je vrsto romanov, med njimi Veter nima cest (1958), zgodovinski roman Erazem Predjamski (1978), Opomin k čuječnosti (1997); Vugov zadnji roman Sveti Anton Prašičkar je izšel 2015. Saša Vuga je prejel več nagrad, med njimi leta 1998 Prešernovo. Umrl je decembra 2016. Vabimo vas, da v oddaji Naši umetniki pred mikrofonom prisluhnete razmišljanju Saše Vuge, ki smo ga posneli leta 1988.
Februarja je minilo 90 let od rojstva pisatelja Saša Vuge. Rodil se je v Mostu na Soči, maturiral na gimnaziji v Šempetru pri Gorici, se leta 1949 vpisal na Filozofsko fakulteto v Ljubljani, kjer je leta 1956 diplomiral iz slovenistike in primerjalne književnosti. Že leta 1949 se je na RTV Ljubljana zaposlil kot napovedovalec in voditelj oddaj, pozneje pa je bil televizijski dramaturg in urednik za igrani program. Njegovo prvo objavljeno delo je bila mladinska povest Škorenjček Matevžek leta 1955. Napisal je vrsto romanov, med njimi Veter nima cest (1958), zgodovinski roman Erazem Predjamski (1978), Opomin k čuječnosti (1997); Vugov zadnji roman Sveti Anton Prašičkar je izšel 2015. Saša Vuga je prejel več nagrad, med njimi leta 1998 Prešernovo. Umrl je decembra 2016. Vabimo vas, da v oddaji Naši umetniki pred mikrofonom prisluhnete razmišljanju Saše Vuge, ki smo ga posneli leta 1988.
Pesnik, pisatelj, esejist in prevajalec Josip Osti, rojen leta 1945 v Sarajevu, je bil že pred selitvijo v Slovenijo leta 1990 vnet ambasador slovenske poezije, več kot dve desetletji pa tudi sam ustvarja v slovenščini. Izdal je skupaj 37 pesniških zbirk, 11 proznih knjig in 29 esejističnih. Leta 1994 je bil nagrajenec Vilenice, prejel pa je tudi Veronikino, Župančičevo, Jenkovo in številne druge nagrade. Prihodnji teden bo praznoval 75 let in ob tej priložnosti ga je Vlado Motnikar povabil v oddajo Naši umetniki pred mikrofonom. Foto: BoBo
Pesnik, pisatelj, esejist in prevajalec Josip Osti, rojen leta 1945 v Sarajevu, je bil že pred selitvijo v Slovenijo leta 1990 vnet ambasador slovenske poezije, več kot dve desetletji pa tudi sam ustvarja v slovenščini. Izdal je skupaj 37 pesniških zbirk, 11 proznih knjig in 29 esejističnih. Leta 1994 je bil nagrajenec Vilenice, prejel pa je tudi Veronikino, Župančičevo, Jenkovo in številne druge nagrade. Prihodnji teden bo praznoval 75 let in ob tej priložnosti ga je Vlado Motnikar povabil v oddajo Naši umetniki pred mikrofonom. Foto: BoBo
Nedavno je dopolnil osemdeset let arhitekt Boris Podrecca (30. januar 1940, Beograd). Ta tržaški Slovenec, ki že od svojega devetnajstega leta, torej več desetletij, živi na Dunaju, na samosvoj način, čeprav ga imajo številni za postmodernista, nadaljuje Plečnikovo in Fabianijevo arhitekturno dediščino. S svojimi številnimi arhitekturnimi idejami in deli, od graditev do obnov, je pustil pečat v številnih mestih po svetu, predvsem v Evropi, nekaj njegovih del pa je tudi v Sloveniji: v Ljubljani (kavarna Platana, hotel in konferenčno središče Mons, Žitni most idr.), Mariboru (Medicinska fakulteta), Piranu (obnova Tartinijevega trga), Ajdovščini (Kulturni center) itd. Na Dunaju je njegov pečat najopaznejši, saj je skupaj z arhitektoma Gustavom Peichlom in Rudolfom Webrom projektiral nebotičnik Millennium Tower, eno najvišjih zgradb v Avstriji. Sicer so se te dni Podrecci na Dunaju poklonili s pregledno razstavo njegovega opusa zadnjega desetletja v Ringturmu; bila je odlično sprejeta. Ob tej priložnosti se je z Borisom Podrecco pogovarjal Gregor Podlogar. Foto: Boris Podrecca na odprtju razstave v Ostravi leta 2011 Avtor: Antonín Dvořák
Nedavno je dopolnil osemdeset let arhitekt Boris Podrecca (30. januar 1940, Beograd). Ta tržaški Slovenec, ki že od svojega devetnajstega leta, torej več desetletij, živi na Dunaju, na samosvoj način, čeprav ga imajo številni za postmodernista, nadaljuje Plečnikovo in Fabianijevo arhitekturno dediščino. S svojimi številnimi arhitekturnimi idejami in deli, od graditev do obnov, je pustil pečat v številnih mestih po svetu, predvsem v Evropi, nekaj njegovih del pa je tudi v Sloveniji: v Ljubljani (kavarna Platana, hotel in konferenčno središče Mons, Žitni most idr.), Mariboru (Medicinska fakulteta), Piranu (obnova Tartinijevega trga), Ajdovščini (Kulturni center) itd. Na Dunaju je njegov pečat najopaznejši, saj je skupaj z arhitektoma Gustavom Peichlom in Rudolfom Webrom projektiral nebotičnik Millennium Tower, eno najvišjih zgradb v Avstriji. Sicer so se te dni Podrecci na Dunaju poklonili s pregledno razstavo njegovega opusa zadnjega desetletja v Ringturmu; bila je odlično sprejeta. Ob tej priložnosti se je z Borisom Podrecco pogovarjal Gregor Podlogar. Foto: Boris Podrecca na odprtju razstave v Ostravi leta 2011 Avtor: Antonín Dvořák
Oblikovanju se nagrade Prešernovega sklada ne poklonijo pogosto. Nejc Prah, ki jo je za svoje oblikovalske dosežke v zadnjih treh letih dobil letos, ima glede na svojo starost – rojen je leta 1989 – zavidljivo biografijo, predvsem pa samosvoj pristop, ki mestoma igrivo krši oblikovalske konvencije. Njegov grafični jezik spaja ilustracijo, fotografijo in eksperimentalno, včasih komaj berljivo tipografijo. Kot beremo v obrazložitvi žirije, so projekti in kvalitete, za katere dobi nagrado, naslednji: »navdušujoče identitete 33. grafičnega bienala in dogodkov Koordinate zvoka, drzni prelomi, izzivalne naslovnice, pomenljive infografike in energične ilustracije v revijah Bloomberg Businessweek, celostna podoba Axis Mundi, samostojna razstava Mal za hec mal za res.«
Oblikovanju se nagrade Prešernovega sklada ne poklonijo pogosto. Nejc Prah, ki jo je za svoje oblikovalske dosežke v zadnjih treh letih dobil letos, ima glede na svojo starost – rojen je leta 1989 – zavidljivo biografijo, predvsem pa samosvoj pristop, ki mestoma igrivo krši oblikovalske konvencije. Njegov grafični jezik spaja ilustracijo, fotografijo in eksperimentalno, včasih komaj berljivo tipografijo. Kot beremo v obrazložitvi žirije, so projekti in kvalitete, za katere dobi nagrado, naslednji: »navdušujoče identitete 33. grafičnega bienala in dogodkov Koordinate zvoka, drzni prelomi, izzivalne naslovnice, pomenljive infografike in energične ilustracije v revijah Bloomberg Businessweek, celostna podoba Axis Mundi, samostojna razstava Mal za hec mal za res.«
Med letošnjimi nagrajenci Prešernovega sklada je bil tudi pri nas in po svetu delujoč kostumograf Alan Hranitelj, ki je lani navdušil s postavitvijo razstave Vzporedni svetovi Alana Hranitelja. O vzporednih svetovih umetnik, ki se z dvomi ne ukvarja veliko, saj si od nekdaj zaupa, pravi, da bivajo v vsakem izmed nas, vendar mora biti človek odprt za to, da si dovoli videti in slišati. Razstava, ki je sledila že mnogim drugim zelo odmevnim, je bila za mnoge praznik kostumografije, stvaritve pa so bile označene kot presežek umetniške imaginacije. Njegov opus obsega več sto gledaliških, opernih, baletnih in sodobno plesnih kostumografij, s svojimi magičnimi, poetičnimi in razkošnimi stvaritvami pa je očaral tudi gledalce cirkuških predstav ter vstopal v prostore filmske in televizijske produkcije.
Med letošnjimi nagrajenci Prešernovega sklada je bil tudi pri nas in po svetu delujoč kostumograf Alan Hranitelj, ki je lani navdušil s postavitvijo razstave Vzporedni svetovi Alana Hranitelja. O vzporednih svetovih umetnik, ki se z dvomi ne ukvarja veliko, saj si od nekdaj zaupa, pravi, da bivajo v vsakem izmed nas, vendar mora biti človek odprt za to, da si dovoli videti in slišati. Razstava, ki je sledila že mnogim drugim zelo odmevnim, je bila za mnoge praznik kostumografije, stvaritve pa so bile označene kot presežek umetniške imaginacije. Njegov opus obsega več sto gledaliških, opernih, baletnih in sodobno plesnih kostumografij, s svojimi magičnimi, poetičnimi in razkošnimi stvaritvami pa je očaral tudi gledalce cirkuških predstav ter vstopal v prostore filmske in televizijske produkcije.
V nizu pogovorov z letošnjimi nagrajenci Prešernovega sklada se predstavlja dramska igralka Nina Ivanišin, članica ansambla Drame Slovenskega narodnega gledališča v Ljubljani. Nagrado Prešernovega sklada je prejela za vloge, ustvarjene v zadnjih treh letih na matičnem odru. Bila je Antigona, Lojzka v Hlapcih, Nežka v Linhartovem Matičku, Agata Schwarzkobler v Visoški kroniki. To sezono jo gledamo, med drugim, v drami Pljuča Duncana Macmillana na odru Male drame. O tem je Primož Jesenko zapisal: »V sodobni drami Pljuča z dovršenim občutkom za tempo osmišlja replike eruptivno in s prezentnostjo, ki drzno prepleta ravni resničnosti. Ekspresivnost igre Nine Ivanišin podpira neizrečeni podtekst, ki sega onkraj videnega in povedanega.« Pred mikrofon jo je povabila Tadeja Krečič.
V nizu pogovorov z letošnjimi nagrajenci Prešernovega sklada se predstavlja dramska igralka Nina Ivanišin, članica ansambla Drame Slovenskega narodnega gledališča v Ljubljani. Nagrado Prešernovega sklada je prejela za vloge, ustvarjene v zadnjih treh letih na matičnem odru. Bila je Antigona, Lojzka v Hlapcih, Nežka v Linhartovem Matičku, Agata Schwarzkobler v Visoški kroniki. To sezono jo gledamo, med drugim, v drami Pljuča Duncana Macmillana na odru Male drame. O tem je Primož Jesenko zapisal: »V sodobni drami Pljuča z dovršenim občutkom za tempo osmišlja replike eruptivno in s prezentnostjo, ki drzno prepleta ravni resničnosti. Ekspresivnost igre Nine Ivanišin podpira neizrečeni podtekst, ki sega onkraj videnega in povedanega.« Pred mikrofon jo je povabila Tadeja Krečič.
Prejemnik Prešernove nagrade za življenjsko delo Milko Šparemblek se kot koreograf, dramaturg in režiser uvršča v sam svetovni vrh baletnih in plesnih umetnikov, ki so s svojim ustvarjanjem pomembno vplivali na razmišljanje o plesu v današnjem času. S svojimi častitljivimi 91-timi leti in sedmimi desetletji dolgo ustvarjalno potjo je najstarejši še dejaven koreograf na svetu. Njegov ustvarjalni opus obsega več kot sto petdeset baletnih, opernih in dramskih predstav, ki jih je postavil v 45-ih različnih gledališčih po svetu, ter številnih umetniških filmov in izvirnih televizijskih stvaritev. Mednarodni ugled si je pridobil tudi kot baletni mojster Baleta 20. stoletja Mauricea Béjarta v Bruslju, kot direktor baleta Metropolitanske opere v New Yorku, direktor baleta Gulbenkian v Lizboni, direktor baleta v Lyonu in direktor baleta v Hrvaškem narodnem gledališču v Zagrebu. V oddaji Naši umetniki pred mikrofonom boste slišali nekaj odlomkov iz portreta Milka Šparembleka, ki ga je za Televizijo Slovenija pripravila Danica Dolinar. Izbrala jih je Jedrt Jež Furlan. Foto: arhiv SNG Opera in balet Ljubljana
Prejemnik Prešernove nagrade za življenjsko delo Milko Šparemblek se kot koreograf, dramaturg in režiser uvršča v sam svetovni vrh baletnih in plesnih umetnikov, ki so s svojim ustvarjanjem pomembno vplivali na razmišljanje o plesu v današnjem času. S svojimi častitljivimi 91-timi leti in sedmimi desetletji dolgo ustvarjalno potjo je najstarejši še dejaven koreograf na svetu. Njegov ustvarjalni opus obsega več kot sto petdeset baletnih, opernih in dramskih predstav, ki jih je postavil v 45-ih različnih gledališčih po svetu, ter številnih umetniških filmov in izvirnih televizijskih stvaritev. Mednarodni ugled si je pridobil tudi kot baletni mojster Baleta 20. stoletja Mauricea Béjarta v Bruslju, kot direktor baleta Metropolitanske opere v New Yorku, direktor baleta Gulbenkian v Lizboni, direktor baleta v Lyonu in direktor baleta v Hrvaškem narodnem gledališču v Zagrebu. V oddaji Naši umetniki pred mikrofonom boste slišali nekaj odlomkov iz portreta Milka Šparembleka, ki ga je za Televizijo Slovenija pripravila Danica Dolinar. Izbrala jih je Jedrt Jež Furlan. Foto: arhiv SNG Opera in balet Ljubljana
Fotograf Stojan Kerbler je osrednja osebnost slovenske fotografije. Njegov opus je čudovita freska bivanja in življenja haloških ljudi in predstavlja resnično vrednoto nacionalnega pomena, o kateri se lahko poenoti strokovna in tudi laična javnost, je zapisano v utemeljitvi za Prešernovo nagrado, ki jo prejema umetnik s Ptujske gore, ki živi na Ptuju. Kerbler je bil vse življenje dejaven v fotografskih klubih. Leta 1963 je bil v Ljubljani med soustanovitelji Fotogrupe ŠOLT, po diplomi se je včlanil v Fotoklub Maribor. Za cikel Haložani je leta 1979 prejel nagrado Prešernovega sklada. O kakovosti njegovega dela pričajo tudi druge domače in mednarodne nagrade in naklonjenost opazovalcev njegovih fotografij; te v ospredje vedno postavljajo človeka. Stojan Kerbler je v svoj dom sprejel že mnoge mlade fotografe, ki so prišli po nasvet in pomoč, na njegovih vratih pa je pozvonila tudi novinarka Irena Kodrič Cizerl. Foto: Srečko Trstenjak https://commons.wikimedia.org/wiki/File:Stojan-Kerbler-portret.jpg
Fotograf Stojan Kerbler je osrednja osebnost slovenske fotografije. Njegov opus je čudovita freska bivanja in življenja haloških ljudi in predstavlja resnično vrednoto nacionalnega pomena, o kateri se lahko poenoti strokovna in tudi laična javnost, je zapisano v utemeljitvi za Prešernovo nagrado, ki jo prejema umetnik s Ptujske gore, ki živi na Ptuju. Kerbler je bil vse življenje dejaven v fotografskih klubih. Leta 1963 je bil v Ljubljani med soustanovitelji Fotogrupe ŠOLT, po diplomi se je včlanil v Fotoklub Maribor. Za cikel Haložani je leta 1979 prejel nagrado Prešernovega sklada. O kakovosti njegovega dela pričajo tudi druge domače in mednarodne nagrade in naklonjenost opazovalcev njegovih fotografij; te v ospredje vedno postavljajo človeka. Stojan Kerbler je v svoj dom sprejel že mnoge mlade fotografe, ki so prišli po nasvet in pomoč, na njegovih vratih pa je pozvonila tudi novinarka Irena Kodrič Cizerl. Foto: Srečko Trstenjak https://commons.wikimedia.org/wiki/File:Stojan-Kerbler-portret.jpg
Gost oddaje je nagrajenec Prešernovega sklada Rok Biček, filmski režiser, scenarist, montažer in producent. Nagrado Prešernovega sklada Biček prejema za svoj drugi celovečerni film, dokumentarec Družina. Kot je v obrazložitvi zapisala Mateja Valentinčič, je film Družina “boleče intimna, a hkrati univerzalna psihosocialna kronika odraščanja v deprivilegiranem okolju, kar je režiser snemal celo desetletje. Vstopanje v odraslost je mučno za vsakogar, za otroke iz disfunkcionalnih družin pa še bolj.” V pogovoru z Urbanom Tarmanom je Rok Biček pojasnil, zakaj ne želi več komentirati slovenske filmske politike. Od premiere svojega celovečernega prvenca Razredni sovražnik se je namreč pogosto javno angažiral za izboljšanje razmer filmskega ustvarjanja, vendar je spoznal, da to nikogar ne zanima. “Če bi koga od odločevalcev, ki lahko kaj spremenijo, to zanimalo, bi že spremenil,” je dejal Rok Biček v oddaji Naši umetniki pred mikrofonom.
Gost oddaje je nagrajenec Prešernovega sklada Rok Biček, filmski režiser, scenarist, montažer in producent. Nagrado Prešernovega sklada Biček prejema za svoj drugi celovečerni film, dokumentarec Družina. Kot je v obrazložitvi zapisala Mateja Valentinčič, je film Družina “boleče intimna, a hkrati univerzalna psihosocialna kronika odraščanja v deprivilegiranem okolju, kar je režiser snemal celo desetletje. Vstopanje v odraslost je mučno za vsakogar, za otroke iz disfunkcionalnih družin pa še bolj.” V pogovoru z Urbanom Tarmanom je Rok Biček pojasnil, zakaj ne želi več komentirati slovenske filmske politike. Od premiere svojega celovečernega prvenca Razredni sovražnik se je namreč pogosto javno angažiral za izboljšanje razmer filmskega ustvarjanja, vendar je spoznal, da to nikogar ne zanima. “Če bi koga od odločevalcev, ki lahko kaj spremenijo, to zanimalo, bi že spremenil,” je dejal Rok Biček v oddaji Naši umetniki pred mikrofonom.
»Prevajalski opus Suzane Koncut je serija konsistentnih jezikovnih gest, ki francosko literarno in znanstveno kulturo približujejo slovenski javnosti, njihovo avtorico pa uvrščajo med najbolj poglobljene slovenske prevajalce in prevajalke srednje generacije,« je med drugim zapisano v obrazložitvi odločitve, da Suzana Koncut prejme nagrado Prešernovega sklada za prevode francoskih literarnih in teoretskih besedil v zadnjih treh letih. Svojo prevajalsko poetiko, ki sta jo dolga leta sooblikovala ples in koreografija, bo Suzana Koncut podrobneje predstavila v tokratni oddaji. Avtor fotografije: Miha Fras
»Prevajalski opus Suzane Koncut je serija konsistentnih jezikovnih gest, ki francosko literarno in znanstveno kulturo približujejo slovenski javnosti, njihovo avtorico pa uvrščajo med najbolj poglobljene slovenske prevajalce in prevajalke srednje generacije,« je med drugim zapisano v obrazložitvi odločitve, da Suzana Koncut prejme nagrado Prešernovega sklada za prevode francoskih literarnih in teoretskih besedil v zadnjih treh letih. Svojo prevajalsko poetiko, ki sta jo dolga leta sooblikovala ples in koreografija, bo Suzana Koncut podrobneje predstavila v tokratni oddaji. Avtor fotografije: Miha Fras
Z oddajo Naši umetniki pred mikrofonom začenjamo niz pogovorov z nagrajenci Prešernovega sklada in Prešernovima nagrajencema za življenjsko delo. Tokrat se bo Primož Trdan pogovarjal z Lukom Juhartom, akordeonistom, zadnje čase pa tudi skladateljem. »Luka Juhart v glasbi ne išče delnih rešitev. Glasba zanj ni kariera, ampak nujnost, ki ga vodi med interpretacijo, ustvarjanjem, improviziranjem in poživljanjem glasbene scene.« je zapisano v obrazložitvi za nagrado Prešernovega sklada.
Z oddajo Naši umetniki pred mikrofonom začenjamo niz pogovorov z nagrajenci Prešernovega sklada in Prešernovima nagrajencema za življenjsko delo. Tokrat se bo Primož Trdan pogovarjal z Lukom Juhartom, akordeonistom, zadnje čase pa tudi skladateljem. »Luka Juhart v glasbi ne išče delnih rešitev. Glasba zanj ni kariera, ampak nujnost, ki ga vodi med interpretacijo, ustvarjanjem, improviziranjem in poživljanjem glasbene scene.« je zapisano v obrazložitvi za nagrado Prešernovega sklada.
Mineva sto let od rojstva skladatelja, dirigenta, glasbenega publicista in pedagoga Cirila Cvetka. Rodil se je v Vučji vasi pri Ljutomeru. Leta 1948 je na ljubljanski Akademiji za glasbo diplomiral iz dirigiranja in kompozicije, nato se je izpopolnjeval v Pragi in Parizu. V letih 1945-1947 je bil vodja glasbenega oddelka in dirigent Komornega zbora Radia Ljubljana, zatem vodja umetniškega oddelka in umetniški direktor Triglav filma. Med letoma 1951 in 1955 je bil dirigent in direktor mariborske Opere, od leta 1956 je deloval v ljubljanski Operi. Bil je tudi direktor Slovenske filharmonije ter direktor in umetniški direktor ljubljanske Opere. Na ljubljanski Akademiji za glasbo je predaval osnove dirigiranja in zborovstva ter vodil njen operni studio. Kot dirigent obsežnega opernega in koncertnega repertoarja se je odlikoval po tehnični preciznosti in zvesti interpretaciji. Obsežna je tudi njegova publicistična dejavnost. V oddaji Naši umetniki pred mikrofonom boste slišali, kako je leta 1993 Ciril Cvetko pripovedoval o svojem življenju in delu.
Mineva sto let od rojstva skladatelja, dirigenta, glasbenega publicista in pedagoga Cirila Cvetka. Rodil se je v Vučji vasi pri Ljutomeru. Leta 1948 je na ljubljanski Akademiji za glasbo diplomiral iz dirigiranja in kompozicije, nato se je izpopolnjeval v Pragi in Parizu. V letih 1945-1947 je bil vodja glasbenega oddelka in dirigent Komornega zbora Radia Ljubljana, zatem vodja umetniškega oddelka in umetniški direktor Triglav filma. Med letoma 1951 in 1955 je bil dirigent in direktor mariborske Opere, od leta 1956 je deloval v ljubljanski Operi. Bil je tudi direktor Slovenske filharmonije ter direktor in umetniški direktor ljubljanske Opere. Na ljubljanski Akademiji za glasbo je predaval osnove dirigiranja in zborovstva ter vodil njen operni studio. Kot dirigent obsežnega opernega in koncertnega repertoarja se je odlikoval po tehnični preciznosti in zvesti interpretaciji. Obsežna je tudi njegova publicistična dejavnost. V oddaji Naši umetniki pred mikrofonom boste slišali, kako je leta 1993 Ciril Cvetko pripovedoval o svojem življenju in delu.
18. decembra 1999 je umrl Peter Levec, slovenski pesnik in prevajalec. Njegov najpomembnejši prevod so Travne bilke ameriškega pesnika Walta Whitmana. Ob dvajseti obletnici smrti se bomo Petra Levca spomnili v oddaji Naši umetniki pred mikrofonom. Začel je pesniti že v gimnazijskih letih. Leta 1945 je izdal zbirko Koraki v svobodo. Oblikovno in snovno usmeritev je delno nadaljeval v zbirki Zeleni val, delno pa je čutiti premik v subjektivizem,ki razkriva njegovo doživljanje vojne. V Brezkončnem marcu iz leta 1971 je izboru prejšnjih pesmi dodal nekaj osebnih refleksij o splošni človeški težnji po notranjem ravnovesju.
18. decembra 1999 je umrl Peter Levec, slovenski pesnik in prevajalec. Njegov najpomembnejši prevod so Travne bilke ameriškega pesnika Walta Whitmana. Ob dvajseti obletnici smrti se bomo Petra Levca spomnili v oddaji Naši umetniki pred mikrofonom. Začel je pesniti že v gimnazijskih letih. Leta 1945 je izdal zbirko Koraki v svobodo. Oblikovno in snovno usmeritev je delno nadaljeval v zbirki Zeleni val, delno pa je čutiti premik v subjektivizem,ki razkriva njegovo doživljanje vojne. V Brezkončnem marcu iz leta 1971 je izboru prejšnjih pesmi dodal nekaj osebnih refleksij o splošni človeški težnji po notranjem ravnovesju.
Mirko Mahnič, dramaturg, gledališki režiser, pisatelj, nekdanji predavatelj odrskega jezika in dolgoletni lektor v ljubljanski Drami, se je rodil leta 1919, pred stotimi leti torej, preminil je lani. Bil je v veliki meri gledališki človek, avtor več knjig s tega področja, omenimo vsaj zadnjo obsežno študijo v dveh knjigah z naslovom Položaj slovenske gledališke omike 1941 - 45. Vendar je pisal tudi leposlovje: spomine, pričevanja, razmisleke, tudi dva romana: Prešeren na Silbi in Nestrohnjena svetloba. Ob letošnji okrogli obletnici je pri Mladinski knjigi izšla druga knjiga njegovih dnevniških besedil z naslovom Zapisi 1948 - 1958. Ko je imel Mirko Mahnič dvainosemdeset let, ga je pred mikrofon povabil Vlado Motnikar.
Mirko Mahnič, dramaturg, gledališki režiser, pisatelj, nekdanji predavatelj odrskega jezika in dolgoletni lektor v ljubljanski Drami, se je rodil leta 1919, pred stotimi leti torej, preminil je lani. Bil je v veliki meri gledališki človek, avtor več knjig s tega področja, omenimo vsaj zadnjo obsežno študijo v dveh knjigah z naslovom Položaj slovenske gledališke omike 1941 - 45. Vendar je pisal tudi leposlovje: spomine, pričevanja, razmisleke, tudi dva romana: Prešeren na Silbi in Nestrohnjena svetloba. Ob letošnji okrogli obletnici je pri Mladinski knjigi izšla druga knjiga njegovih dnevniških besedil z naslovom Zapisi 1948 - 1958. Ko je imel Mirko Mahnič dvainosemdeset let, ga je pred mikrofon povabil Vlado Motnikar.
Petindvajsetega decembra bo minilo 120 let od rojstva skladatelja Matije Tomca. Rodil se je v Kapljišču v Beli krajini. Šolal se je najprej v Novem mestu, nato na Škofijski klasični gimnaziji v Šentvidu. Poleg šole je igral violo in rog, kasneje je tudi orgle. Leta 1920 je po maturi vstopil v bogoslovje. Posvečen je bil leta 1923; najprej je opravljal delo kaplana v Mokronogu in se nato odločil za študij kompozicije in orgel na Dunaju. Po vrnitvi leta 1930 je bil profesor na Škofijski gimnaziji v Šentvidu, zatem pa na Klasični gimnaziji v Ljubljani. Po ukinitvi gimnazije je še eno leto ostal v Ljubljani, potem pa je odšel v Domžale. Orgle je poučeval na glasbenem konservatoriju in na Akademiji za glasbo v Ljubljani. Kot pedagog se je upokojil leta 1948, nato je bil župnik v Domžalah. Tomc je bil predvsem zborovski skladatelj. Njegovo glasbeno delo je zelo raznoliko: od maš, različnih skladb za liturgične potrebe za različne sestave od mešanih, moških, ženskih zborov, do skladb za otroške zbore. Leta 1947 je napisal opero Krst pri Savici, ki je na premierno koncertno izvedbo čakala 45 let. Od večjih del je napisal še 7 kantat. Najpomembnejši sta Križev pot (1942) in Stara pravda (1956). Vabimo vas, da v oddaji Naši umetniki pred mikrofonom prisluhnete, kako je o svojem življenju leta 1981 razmišljal takrat 81-letni skladatelj Matija Tomc. Umrl je leta 1986.
Petindvajsetega decembra bo minilo 120 let od rojstva skladatelja Matije Tomca. Rodil se je v Kapljišču v Beli krajini. Šolal se je najprej v Novem mestu, nato na Škofijski klasični gimnaziji v Šentvidu. Poleg šole je igral violo in rog, kasneje je tudi orgle. Leta 1920 je po maturi vstopil v bogoslovje. Posvečen je bil leta 1923; najprej je opravljal delo kaplana v Mokronogu in se nato odločil za študij kompozicije in orgel na Dunaju. Po vrnitvi leta 1930 je bil profesor na Škofijski gimnaziji v Šentvidu, zatem pa na Klasični gimnaziji v Ljubljani. Po ukinitvi gimnazije je še eno leto ostal v Ljubljani, potem pa je odšel v Domžale. Orgle je poučeval na glasbenem konservatoriju in na Akademiji za glasbo v Ljubljani. Kot pedagog se je upokojil leta 1948, nato je bil župnik v Domžalah. Tomc je bil predvsem zborovski skladatelj. Njegovo glasbeno delo je zelo raznoliko: od maš, različnih skladb za liturgične potrebe za različne sestave od mešanih, moških, ženskih zborov, do skladb za otroške zbore. Leta 1947 je napisal opero Krst pri Savici, ki je na premierno koncertno izvedbo čakala 45 let. Od večjih del je napisal še 7 kantat. Najpomembnejši sta Križev pot (1942) in Stara pravda (1956). Vabimo vas, da v oddaji Naši umetniki pred mikrofonom prisluhnete, kako je o svojem življenju leta 1981 razmišljal takrat 81-letni skladatelj Matija Tomc. Umrl je leta 1986.
V letošnjem letu se spominjamo tudi sto desete obletnice rojstva Mare Kralj, slovenske slikarke, ilustratorke in oblikovalke lutk. Rodila se je na Dunaju pesnici Vidi Jeraj in glasbeniku Karlu Jeraju, poročena je bila s slikarjem Tonetom Kraljem. V slikarstvu se je izpopolnjevala v Parizu in Italiji, v oblikovanju filmskih lutk pa v Pragi. Prav lutke so bile velika ljubezen Mare Kralj. O vsem tem govori v pogovoru z Vido Curk, posnetem ob umetničini devetdesetletnici.
V letošnjem letu se spominjamo tudi sto desete obletnice rojstva Mare Kralj, slovenske slikarke, ilustratorke in oblikovalke lutk. Rodila se je na Dunaju pesnici Vidi Jeraj in glasbeniku Karlu Jeraju, poročena je bila s slikarjem Tonetom Kraljem. V slikarstvu se je izpopolnjevala v Parizu in Italiji, v oblikovanju filmskih lutk pa v Pragi. Prav lutke so bile velika ljubezen Mare Kralj. O vsem tem govori v pogovoru z Vido Curk, posnetem ob umetničini devetdesetletnici.
Slikar Franc Zupet - Krištof se je rodil 30. oktobra 1939 v Ljubljani. Obiskoval je ljubljansko klasično gimnazijo, najprej je študiral arhitekturo, potem umetnostno zgodovino, nato se je vpisal na Akademijo za likovno umetnost v Ljubljani. Kot slikar dela v svobodnem poklicu. Od šestdesetih let podpisuje svoja dela z imenom Krištof, ki mu ga je dal književnik Ivan Mrak; ta je s svojo ženo, kiparko Karlo Bulovec-Mrak močno zaznamoval Zupetovo ustvarjanje. Zupet ustvarja predvsem portrete. S slikarjem Krištofom Zupetom se je za oddajo Naši umetniki pred mikrofonom leta 2014 pogovarjala Vida Curk. Fotografija iz dokumentarnega filma Krištof Zupet: slikar https://4d.rtvslo.si/arhiv/dokumentarni-portret/174399539
Slikar Franc Zupet - Krištof se je rodil 30. oktobra 1939 v Ljubljani. Obiskoval je ljubljansko klasično gimnazijo, najprej je študiral arhitekturo, potem umetnostno zgodovino, nato se je vpisal na Akademijo za likovno umetnost v Ljubljani. Kot slikar dela v svobodnem poklicu. Od šestdesetih let podpisuje svoja dela z imenom Krištof, ki mu ga je dal književnik Ivan Mrak; ta je s svojo ženo, kiparko Karlo Bulovec-Mrak močno zaznamoval Zupetovo ustvarjanje. Zupet ustvarja predvsem portrete. S slikarjem Krištofom Zupetom se je za oddajo Naši umetniki pred mikrofonom leta 2014 pogovarjala Vida Curk. Fotografija iz dokumentarnega filma Krištof Zupet: slikar https://4d.rtvslo.si/arhiv/dokumentarni-portret/174399539
Dvanajstega novembra je minilo sto let od rojstva slovenskega režiserja Franceta Štiglica. V zgodovino kinematografije se je zapisal s filmi Na svoji zemlji, Balada o trobenti in oblaku, Dolina miru, Ne joči Peter in drugimi; bil je nominiranec za oskarja leta 1961. V radijskem arhivu hranimo dragocen posnetek iz leta 1982, na katerem je France Štiglic razmišljal in pripovedoval o svojem življenju, ustvarjanju in okoliščinah, ki so ga oblikovale. Slišali ga boste v oddaji Naši umetniki pred mikrofonom. Foto: Arhiv Slovenske kinoteke
Dvanajstega novembra je minilo sto let od rojstva slovenskega režiserja Franceta Štiglica. V zgodovino kinematografije se je zapisal s filmi Na svoji zemlji, Balada o trobenti in oblaku, Dolina miru, Ne joči Peter in drugimi; bil je nominiranec za oskarja leta 1961. V radijskem arhivu hranimo dragocen posnetek iz leta 1982, na katerem je France Štiglic razmišljal in pripovedoval o svojem življenju, ustvarjanju in okoliščinah, ki so ga oblikovale. Slišali ga boste v oddaji Naši umetniki pred mikrofonom. Foto: Arhiv Slovenske kinoteke
Oddajo Naši umetniki pred mikrofonom posvečamo dramskemu in filmskemu igralcu Vladu Novaku. 12. novembra bo namreč v Slovenski kinoteki prejel nagrado bert za življenjsko delo na področju filmske in televizijske igre. Ustvaril je več kot šestdeset filmskih vlog, v gledališču pa vsaj še dvakrat več, Društvo slovenskih režiserjev mu nagrado podeljuje, kot je bilo zapisano, ker je Vlado Novak “vedno z dušo in srcem pri stvari”. Igralca, ki je že dobil številne nagrade, tudi nagrado Prešernovega sklada iIn Borštnikov prstan leta 2014, je pred mikrofon povabil Marko Golja.
Oddajo Naši umetniki pred mikrofonom posvečamo dramskemu in filmskemu igralcu Vladu Novaku. 12. novembra bo namreč v Slovenski kinoteki prejel nagrado bert za življenjsko delo na področju filmske in televizijske igre. Ustvaril je več kot šestdeset filmskih vlog, v gledališču pa vsaj še dvakrat več, Društvo slovenskih režiserjev mu nagrado podeljuje, kot je bilo zapisano, ker je Vlado Novak “vedno z dušo in srcem pri stvari”. Igralca, ki je že dobil številne nagrade, tudi nagrado Prešernovega sklada iIn Borštnikov prstan leta 2014, je pred mikrofon povabil Marko Golja.
Mineva 90 let od rojstva pesnika Daneta Zajca. Za njegov enkratni ustvarjalni opus je značilno tesnobno videnje sveta, ki ni le filozofsko, temveč tudi osebno. To potrjuje tudi dragoceni posnetek razmišljanja z naslovom Občutja, ki ga je leta 1984 za oddajo Naši umetniki pred mikrofonom prebral pesnik Dane Zajc sam. Foto: BoBo
Mineva 90 let od rojstva pesnika Daneta Zajca. Za njegov enkratni ustvarjalni opus je značilno tesnobno videnje sveta, ki ni le filozofsko, temveč tudi osebno. To potrjuje tudi dragoceni posnetek razmišljanja z naslovom Občutja, ki ga je leta 1984 za oddajo Naši umetniki pred mikrofonom prebral pesnik Dane Zajc sam. Foto: BoBo
19. septembra je Gustav Januš, slovenski pesnik, slikar in prevajalec, ki živi in dela na avstrijskem Koroškem, dopolnil osemdeset let. V tem času je imel ustvarjalec razstavo slik z naslovom Slike dneva/Čez rob v galeriji Šikoronja v Rožeku, pri celovški Mohorjevi je izšla knjiga njegovih zgodnjih stvaritev Brez kategorij. V oddaji objavljamo pogovor Vide Curk z Gustavom Janušem.
19. septembra je Gustav Januš, slovenski pesnik, slikar in prevajalec, ki živi in dela na avstrijskem Koroškem, dopolnil osemdeset let. V tem času je imel ustvarjalec razstavo slik z naslovom Slike dneva/Čez rob v galeriji Šikoronja v Rožeku, pri celovški Mohorjevi je izšla knjiga njegovih zgodnjih stvaritev Brez kategorij. V oddaji objavljamo pogovor Vide Curk z Gustavom Janušem.
»Igralska predanost, vrhunskost in unikatnost.« Tako so gledališki strokovnjaki označili več desetletno odrsko ustvarjanje Marinke Štern, dramske igralke. V nedeljo, 27. oktobra, si bo na zaključni slavnosti Borštnikovega srečanja v Mariboru nadela Borštnikov prstan, najvišje priznanje, kar ga more dobiti slovenska igralka ali igralec. Marinka Štern je najgloblje in najdlje povezana s Slovenskim mladinskim gledališčem. Prav tam je ustvarila največje vloge, ki jih pomnimo še danes: Arkadina v Utvi Antona Pavloviča Čehova, Susn v istoimenski Achternbuschevi drami, Penelopa v Tauferjevi igri Odisej in sin, odigrala je tudi izvrstne filmske vloge, zadnje čase smo jo gledali v televizijskih nanizankah Usodno vino in Reka ljubezni, arhiv radia Slovenija pa hrani številne radijske igre in literarne oddaje z njenimi interpretacijami. Ob najvišjem igralskem priznanju se z Marinko Štern v oddaji Naši umetniki pred mikrofonom pogovarja Tadeja Krečič.
»Igralska predanost, vrhunskost in unikatnost.« Tako so gledališki strokovnjaki označili več desetletno odrsko ustvarjanje Marinke Štern, dramske igralke. V nedeljo, 27. oktobra, si bo na zaključni slavnosti Borštnikovega srečanja v Mariboru nadela Borštnikov prstan, najvišje priznanje, kar ga more dobiti slovenska igralka ali igralec. Marinka Štern je najgloblje in najdlje povezana s Slovenskim mladinskim gledališčem. Prav tam je ustvarila največje vloge, ki jih pomnimo še danes: Arkadina v Utvi Antona Pavloviča Čehova, Susn v istoimenski Achternbuschevi drami, Penelopa v Tauferjevi igri Odisej in sin, odigrala je tudi izvrstne filmske vloge, zadnje čase smo jo gledali v televizijskih nanizankah Usodno vino in Reka ljubezni, arhiv radia Slovenija pa hrani številne radijske igre in literarne oddaje z njenimi interpretacijami. Ob najvišjem igralskem priznanju se z Marinko Štern v oddaji Naši umetniki pred mikrofonom pogovarja Tadeja Krečič.
Konec septembra je minilo devetdeset let od rojstva pesnika in prevajalca Janeza Menarta. Veseli smo, da v našem arhivu hranimo dragocen posnetek razmišljanja Janeza Menarta, ki je nastal leta 1981, ko je imel pesnik nekaj čez petdeset let in je bil na vrhuncu svojega ustvarjanja. Iz njegovega pripovedovanja veje značilen humor, s katerim se je Menart loteval tudi manj prijetnih spoznanj, povezanih srednjeletnim obdobjem in življenjem nasploh. V oddaji omenjeni urednik je bil Ciril Stani.
Konec septembra je minilo devetdeset let od rojstva pesnika in prevajalca Janeza Menarta. Veseli smo, da v našem arhivu hranimo dragocen posnetek razmišljanja Janeza Menarta, ki je nastal leta 1981, ko je imel pesnik nekaj čez petdeset let in je bil na vrhuncu svojega ustvarjanja. Iz njegovega pripovedovanja veje značilen humor, s katerim se je Menart loteval tudi manj prijetnih spoznanj, povezanih srednjeletnim obdobjem in življenjem nasploh. V oddaji omenjeni urednik je bil Ciril Stani.
Gost v oddaji Naši umetniki pred mikrofonom je Matjaž Ivanišin, eden najbolj samosvojih filmskih ustvarjalcev pri nas. Do zdaj se je posvečal predvsem dokumentarni filmski formi. Njegovi filmi Karpopotnik, Playing Men in Vsaka dobra zgodba je ljubezenska zgodba so bili nagrajeni doma in v tujini. Ivanišinov prvi celovečerni igrani film Oroslan je bil uvrščen v tekmovalni program 72. Mednarodnega filmskega festivala v Locarnu, Milivoj Miki Roš pa je za vlogo v filmu prejel nagrado za najboljšega stranskega igralca na letošnjem 22. Festivalu slovenskega filma. Matjaž Ivanišin s filmom nadaljuje svojo pot, na kateri se ne boji raziskovanja novih smernic na področju filmske umetnosti. Z Matjažem Ivanišinom se je pogovarjala Tesa Drev. Foto:https://www.film-center.si/sl/film-v-sloveniji/filmi/oseba/1323/matjaz-ivanisin/
Gost v oddaji Naši umetniki pred mikrofonom je Matjaž Ivanišin, eden najbolj samosvojih filmskih ustvarjalcev pri nas. Do zdaj se je posvečal predvsem dokumentarni filmski formi. Njegovi filmi Karpopotnik, Playing Men in Vsaka dobra zgodba je ljubezenska zgodba so bili nagrajeni doma in v tujini. Ivanišinov prvi celovečerni igrani film Oroslan je bil uvrščen v tekmovalni program 72. Mednarodnega filmskega festivala v Locarnu, Milivoj Miki Roš pa je za vlogo v filmu prejel nagrado za najboljšega stranskega igralca na letošnjem 22. Festivalu slovenskega filma. Matjaž Ivanišin s filmom nadaljuje svojo pot, na kateri se ne boji raziskovanja novih smernic na področju filmske umetnosti. Z Matjažem Ivanišinom se je pogovarjala Tesa Drev. Foto:https://www.film-center.si/sl/film-v-sloveniji/filmi/oseba/1323/matjaz-ivanisin/
19. septembra je Gustav Januš, slovenski pesnik, slikar in prevajalec, ki živi in dela na avstrijskem Koroškem, dopolnil osemdeset let. Prav zdaj ima ustvarjalec razstavo slik z naslovom Slike dneva/Čez rob v galeriji Šikoronja v Rožeku, pri celovški Mohorjevi je izšla knjiga njegovih zgodnjih stvaritev Brez kategorij. V oddaji Naši umetniki pred mikrofonom bomo slišali pogovor Vide Curk z Gustavom Janušem. vir fotografije: https://www.google.com/search?q=gustav+janu%C5%A1%2C+bobo&tbm=isch&ved=2ahUKEwjRxuTZru7kAhUFeFAKHfdoAqgQ2-cCegQIABAA&oq=gustav+janu%C5%A1%2C+bobo&gs_l=img.12...0.0..13...0.0..0.0.0.......0......gws-wiz-img.cqbxFfZ8w1o&ei=WZ6MXZG2HoXwwQL30YnACg&bih=858&biw=1680#imgrc=-C_QSCT0tGy5_M
19. septembra je Gustav Januš, slovenski pesnik, slikar in prevajalec, ki živi in dela na avstrijskem Koroškem, dopolnil osemdeset let. Prav zdaj ima ustvarjalec razstavo slik z naslovom Slike dneva/Čez rob v galeriji Šikoronja v Rožeku, pri celovški Mohorjevi je izšla knjiga njegovih zgodnjih stvaritev Brez kategorij. V oddaji Naši umetniki pred mikrofonom bomo slišali pogovor Vide Curk z Gustavom Janušem. vir fotografije: https://www.google.com/search?q=gustav+janu%C5%A1%2C+bobo&tbm=isch&ved=2ahUKEwjRxuTZru7kAhUFeFAKHfdoAqgQ2-cCegQIABAA&oq=gustav+janu%C5%A1%2C+bobo&gs_l=img.12...0.0..13...0.0..0.0.0.......0......gws-wiz-img.cqbxFfZ8w1o&ei=WZ6MXZG2HoXwwQL30YnACg&bih=858&biw=1680#imgrc=-C_QSCT0tGy5_M
Oddajo Naši umetniki pred mikrofonom namenjamo umetnostnemu zgodovinarju in fotografu Mirku Kambiču - avgusta je minilo 100 let od njegovega rojstva. Mirko Kambič je leta 1946 je diplomiral na Teološki fakulteti v Ljubljani, leta 1959 še na Filozofski fakulteti, kjer je tudi magistriral. Bil je urednik pri Sava filmu v Ljubljani, v osemdesetih je na Filozofski fakulteti v Ljubljani predaval zgodovino fotografije. Po letu 1954 se je posvetil barvni fotografiji, veliko je slikal in razstavljal, predvsem v tujini. Utemeljil je raziskovanje zgodovine fotografije na Slovenskem in objavil veliko razprav in člankov. Leta 2014 so Mirku Kambiču v Buenos Airesu podelili priznanje mednarodne zveze za fotografsko umetnost FIAP, prejel je tudi nagrado Izidorja Cankarja, ki jo podeljuje Slovensko umetnostnozgodovinsko društvo, in Puharjevo nagrado za življenjsko delo na področju fotografije. Umrl je leta 2017. Vabimo vas, da prisluhnete pogovoru z Mirkom Kambičem, ki ga je leta 2014 z njim posnela Vida Curk. Foto: BoBo
Oddajo Naši umetniki pred mikrofonom namenjamo umetnostnemu zgodovinarju in fotografu Mirku Kambiču - avgusta je minilo 100 let od njegovega rojstva. Mirko Kambič je leta 1946 je diplomiral na Teološki fakulteti v Ljubljani, leta 1959 še na Filozofski fakulteti, kjer je tudi magistriral. Bil je urednik pri Sava filmu v Ljubljani, v osemdesetih je na Filozofski fakulteti v Ljubljani predaval zgodovino fotografije. Po letu 1954 se je posvetil barvni fotografiji, veliko je slikal in razstavljal, predvsem v tujini. Utemeljil je raziskovanje zgodovine fotografije na Slovenskem in objavil veliko razprav in člankov. Leta 2014 so Mirku Kambiču v Buenos Airesu podelili priznanje mednarodne zveze za fotografsko umetnost FIAP, prejel je tudi nagrado Izidorja Cankarja, ki jo podeljuje Slovensko umetnostnozgodovinsko društvo, in Puharjevo nagrado za življenjsko delo na področju fotografije. Umrl je leta 2017. Vabimo vas, da prisluhnete pogovoru z Mirkom Kambičem, ki ga je leta 2014 z njim posnela Vida Curk. Foto: BoBo
V oddaji Naši umetniki pred mikrofonom danes gostimo slikarja Mitjo Ficka. V Sloveniji in tujini uveljavljenega slikarja je močno zaznamovalo otroštvo na podeželju Prlekije, po končani osnovni šoli se je preselil v Maribor, pozneje je v Ljubljani študiral slikarstvo na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje. Specialko je opravil pri profesorici Metki Krašovec. Ta ga je spodbudila, da se odcepi od akademskih vzorcev, kar mu je uspelo na večmesečnem potovanju po Balkanu in Bližnjem Vzhodu. Pozneje je Mitja Ficko svoj drugi ustvarjalni poligon našel v Leipzigu, kjer ima v poslopju Spinnerei – nekdanji bombažni predilnici, danes pa je to umetniško mesto v malem z ateljeji, galerijami in drugimi razstavnimi in družabnimi prostori – tudi svoj atelje. Mitja Ficka je pred mikrofon povabila Petra Tanko. Zaprti vrt, 2009 - 2016, olje na platnu, 270 x 404 cm, izsek
V oddaji Naši umetniki pred mikrofonom danes gostimo slikarja Mitjo Ficka. V Sloveniji in tujini uveljavljenega slikarja je močno zaznamovalo otroštvo na podeželju Prlekije, po končani osnovni šoli se je preselil v Maribor, pozneje je v Ljubljani študiral slikarstvo na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje. Specialko je opravil pri profesorici Metki Krašovec. Ta ga je spodbudila, da se odcepi od akademskih vzorcev, kar mu je uspelo na večmesečnem potovanju po Balkanu in Bližnjem Vzhodu. Pozneje je Mitja Ficko svoj drugi ustvarjalni poligon našel v Leipzigu, kjer ima v poslopju Spinnerei – nekdanji bombažni predilnici, danes pa je to umetniško mesto v malem z ateljeji, galerijami in drugimi razstavnimi in družabnimi prostori – tudi svoj atelje. Mitja Ficka je pred mikrofon povabila Petra Tanko. Zaprti vrt, 2009 - 2016, olje na platnu, 270 x 404 cm, izsek
11. septembra leta 1929 se je v Ljubljani rodil Primož Kozak, slovenski dramatik in esejist, avtor gledaliških iger kot so Dialogi, Proces, Afera in Legenda o svetem Che, ki se uvrščajo med vrhunce tedanjega pisanja za gledališče na Slovenskem. Vendar je Primož Kozak pisal tudi pronicljive eseje in je dobil za knjigo Peter Klepec v Ameriki nagrado Prešernovega sklada. Bil je tudi filmski in televizijski scenarist, napisal je dramatizaciji Ptičkov brez gnezda Frana Milčinskega in Hlapca Jerneja Ivana Cankarja. V oddaji Naši umetniki pred mikrofonom govori Primož Kozak o sebi, svojem delu in položaju umetnika v družbi ter o vrednotah povojne slovenske družbe sploh. Fotografija: https://www.google.com/search?biw=1680&bih=858&tbm=isch&sxsrf=ACYBGNQOs2i_bPBV-lyADDLlleWsbE1fYg%3A1567778479660&sa=1&ei=r2ZyXeP3J82tkwWtzoCYCA&q=primo%C5%BE+kozak+bobo&oq=primo%C5%BE+kozak+bobo&gs_l=img.12...2613.4118..6360...0.0..0.230.612.4j0j1......0....1..gws-wiz-img.......35i39j0i24.LKd1F-bzbR0&ved=0ahUKEwiji_f6rbzkAhXN1qQKHS0nAIMQ4dUDCAY#imgrc=NovZ41esi_cyMM:&spf=1567778606893
11. septembra leta 1929 se je v Ljubljani rodil Primož Kozak, slovenski dramatik in esejist, avtor gledaliških iger kot so Dialogi, Proces, Afera in Legenda o svetem Che, ki se uvrščajo med vrhunce tedanjega pisanja za gledališče na Slovenskem. Vendar je Primož Kozak pisal tudi pronicljive eseje in je dobil za knjigo Peter Klepec v Ameriki nagrado Prešernovega sklada. Bil je tudi filmski in televizijski scenarist, napisal je dramatizaciji Ptičkov brez gnezda Frana Milčinskega in Hlapca Jerneja Ivana Cankarja. V oddaji Naši umetniki pred mikrofonom govori Primož Kozak o sebi, svojem delu in položaju umetnika v družbi ter o vrednotah povojne slovenske družbe sploh. Fotografija: https://www.google.com/search?biw=1680&bih=858&tbm=isch&sxsrf=ACYBGNQOs2i_bPBV-lyADDLlleWsbE1fYg%3A1567778479660&sa=1&ei=r2ZyXeP3J82tkwWtzoCYCA&q=primo%C5%BE+kozak+bobo&oq=primo%C5%BE+kozak+bobo&gs_l=img.12...2613.4118..6360...0.0..0.230.612.4j0j1......0....1..gws-wiz-img.......35i39j0i24.LKd1F-bzbR0&ved=0ahUKEwiji_f6rbzkAhXN1qQKHS0nAIMQ4dUDCAY#imgrc=NovZ41esi_cyMM:&spf=1567778606893
Željko Kozinc je izjemno vsestranski avtor. Kot scenarist se je podpisal pod vrsto zanimivih scenarijev – po njegovih scenarijih je Božo Šprajc posnel družbenokritična filma Krč (1979) in Dih (1983), Jane Kavčič otroški film Učna leta izumitelja Polža (1982), Andrej Mlakar pa Christophoros (1985), ki tematizira spravo med nekdanjima sovražnikoma. Zelo obsežen je Kozinčev pripovedni opus, katerega razpon sega od vojnih travm do sodobnosti, njegova poezija pa se sicer navezuje na intimistično izkušnjo in tradicijo, vendar jo prenavlja in posodablja z modernističnimi intervencijami. Njegova najnovejša zbirka Pomlad kot zmeraj tako predstavlja avtorja kot pesnika, ki še ni rekel poslednje besede. Še najbolj znan in bran je umetnik po svojih potopisih, hvalnicah domovini in njenim lepotam ter zanimivostim. Toda čeprav so njegovi potopisi pisani kot spodbuda morebitnim izletnikom, se Kozinc ne odpove osebnim komentarjem, kot na primer v besedilu o jasi Kunč. Ob okroglem jubileju se je z Željkom Kozincem pogovarjal Marko Golja. Vabljeni k poslušanju. Foto: Marko Golja
Željko Kozinc je izjemno vsestranski avtor. Kot scenarist se je podpisal pod vrsto zanimivih scenarijev – po njegovih scenarijih je Božo Šprajc posnel družbenokritična filma Krč (1979) in Dih (1983), Jane Kavčič otroški film Učna leta izumitelja Polža (1982), Andrej Mlakar pa Christophoros (1985), ki tematizira spravo med nekdanjima sovražnikoma. Zelo obsežen je Kozinčev pripovedni opus, katerega razpon sega od vojnih travm do sodobnosti, njegova poezija pa se sicer navezuje na intimistično izkušnjo in tradicijo, vendar jo prenavlja in posodablja z modernističnimi intervencijami. Njegova najnovejša zbirka Pomlad kot zmeraj tako predstavlja avtorja kot pesnika, ki še ni rekel poslednje besede. Še najbolj znan in bran je umetnik po svojih potopisih, hvalnicah domovini in njenim lepotam ter zanimivostim. Toda čeprav so njegovi potopisi pisani kot spodbuda morebitnim izletnikom, se Kozinc ne odpove osebnim komentarjem, kot na primer v besedilu o jasi Kunč. Ob okroglem jubileju se je z Željkom Kozincem pogovarjal Marko Golja. Vabljeni k poslušanju. Foto: Marko Golja
V oddaji lahko slišimo Jelko Reichman, ilustratorko, ki že dolga desetletja bogati ilustrirane knjige zgodb in pesmi otrok, včasih tudi odraslih. Kdo ne pozna njenih najbolj priljubljenih ilustracij knjig Moj prijatelj Piki Jakob in Maček Muri Kajetana Koviča, Miškolin Josipa Ribičiča in Šivilja in škarjice Dragotina Ketteja? In naštevali bi lahko še in še. Jelka Reichman se je rodila pred osemdesetimi leti v Ljubljani. Ob jubileju je izšla nova knjiga z naslovom Rasla je Jelka, v kateri so zbrane pesmi slovenskih pesnikov in ljudske pesmi, ki jih je Jelka Reichman ilustrirala. Jelka Reichman je za svoje delo prejela številne nagrade, med njimi nagrado Hinka Smrekarja za življenjsko delo, Levstikovo nagrado za življenjsko delo, Župančičevo nagrado za življenjsko delo. V oddaji Naši umetniki pred mikrofonom se z umetnico pogovarja Barbara Jurkovšek.
V oddaji lahko slišimo Jelko Reichman, ilustratorko, ki že dolga desetletja bogati ilustrirane knjige zgodb in pesmi otrok, včasih tudi odraslih. Kdo ne pozna njenih najbolj priljubljenih ilustracij knjig Moj prijatelj Piki Jakob in Maček Muri Kajetana Koviča, Miškolin Josipa Ribičiča in Šivilja in škarjice Dragotina Ketteja? In naštevali bi lahko še in še. Jelka Reichman se je rodila pred osemdesetimi leti v Ljubljani. Ob jubileju je izšla nova knjiga z naslovom Rasla je Jelka, v kateri so zbrane pesmi slovenskih pesnikov in ljudske pesmi, ki jih je Jelka Reichman ilustrirala. Jelka Reichman je za svoje delo prejela številne nagrade, med njimi nagrado Hinka Smrekarja za življenjsko delo, Levstikovo nagrado za življenjsko delo, Župančičevo nagrado za življenjsko delo. V oddaji Naši umetniki pred mikrofonom se z umetnico pogovarja Barbara Jurkovšek.
V tednu, ko se spominjamo priključitve Prekmurja k matičnemu narodu, je tudi oddaja Naši umetniki pred mikrofonom namenjena avtorju, ki je bil življenjsko in ustvarjalno povezan s Prekmurjem - pisatelju Ferdu Godini, ki je živel med letoma 1912 in 1994. Rodil se je v družini z enajstimi otroki v Dolnji Bistrici. Po gimnaziji v Ljubljani in Mariboru je študiral pravo. Do leta 1941 se je posvečal književnosti, nato se je pridružil NOB in med drugim organiziral OF v Prekmurju. Po drugi svetovni vojni je delal kot urednik, samostojni književnik, upravnik Slovenske matice, dramaturg in novinar. Njegovo delo sta zaznamovala tako socialni realizem kot rodno Prekmurje; opisoval je predvsem življenja malih ljudi. Njegovi najpomembnejši deli sta romana Bele tulpike in Babilon ljubezni in sovraštva. Pisal je tudi novele, mladinsko literaturo in publicistiko. V oddaji Naši umetniki pred mikrofonom boste slišali pisateljevo razmišljanje, ki smo ga na Radiu posneli leta 1982.
V tednu, ko se spominjamo priključitve Prekmurja k matičnemu narodu, je tudi oddaja Naši umetniki pred mikrofonom namenjena avtorju, ki je bil življenjsko in ustvarjalno povezan s Prekmurjem - pisatelju Ferdu Godini, ki je živel med letoma 1912 in 1994. Rodil se je v družini z enajstimi otroki v Dolnji Bistrici. Po gimnaziji v Ljubljani in Mariboru je študiral pravo. Do leta 1941 se je posvečal književnosti, nato se je pridružil NOB in med drugim organiziral OF v Prekmurju. Po drugi svetovni vojni je delal kot urednik, samostojni književnik, upravnik Slovenske matice, dramaturg in novinar. Njegovo delo sta zaznamovala tako socialni realizem kot rodno Prekmurje; opisoval je predvsem življenja malih ljudi. Njegovi najpomembnejši deli sta romana Bele tulpike in Babilon ljubezni in sovraštva. Pisal je tudi novele, mladinsko literaturo in publicistiko. V oddaji Naši umetniki pred mikrofonom boste slišali pisateljevo razmišljanje, ki smo ga na Radiu posneli leta 1982.
Oddajo namenjamo pisatelju Marjanu Tomšiču, ki je pred dnevi dopolnil 80 let. Rodil se je na Štajerskem, že desetletja pa živi na Primorskem. Tudi njegova literatura je povezana z okoljem Šavrinskih Brd, tako v vsebini kot v jeziku. Vabimo vas, da prisluhnete pogovoru, ki ga je z Marjanom Tomšičem leta 2009 posnel Matej Juh.
Oddajo namenjamo pisatelju Marjanu Tomšiču, ki je pred dnevi dopolnil 80 let. Rodil se je na Štajerskem, že desetletja pa živi na Primorskem. Tudi njegova literatura je povezana z okoljem Šavrinskih Brd, tako v vsebini kot v jeziku. Vabimo vas, da prisluhnete pogovoru, ki ga je z Marjanom Tomšičem leta 2009 posnel Matej Juh.
Ta mesec bo minilo sto trideset let odkar je umrl Danilo Lokar, slovenski pisatelj, Primorec. V oddaji zato objavljamo pogovoru s pisateljem, ki ga je leta 1986 posnel Denis Poniž, literarni zgodovinar in veliki poznavalec Lokarjevega dela. Danilo Lokar se je rodil leta 1892 v Ajdovščini. Po poklicu je bil zdravnik, ko se je upokojil, se je posvetil svojemu drugemu poklicu: pisanju. Lokarjev opus knjig kratkih zgodb, novel, pa tudi romanov, je izjemen. Leta 1958 je dobil Prešernovo nagrado, v kateri je bilo zapisano: »Njegova proza pomembno dopolnjuje najboljšo tradicijo sodobnega slovenskega realizma.«
Ta mesec bo minilo sto trideset let odkar je umrl Danilo Lokar, slovenski pisatelj, Primorec. V oddaji zato objavljamo pogovoru s pisateljem, ki ga je leta 1986 posnel Denis Poniž, literarni zgodovinar in veliki poznavalec Lokarjevega dela. Danilo Lokar se je rodil leta 1892 v Ajdovščini. Po poklicu je bil zdravnik, ko se je upokojil, se je posvetil svojemu drugemu poklicu: pisanju. Lokarjev opus knjig kratkih zgodb, novel, pa tudi romanov, je izjemen. Leta 1958 je dobil Prešernovo nagrado, v kateri je bilo zapisano: »Njegova proza pomembno dopolnjuje najboljšo tradicijo sodobnega slovenskega realizma.«
V oddaji Naši umetniki pred mikrofonom objavljamo pogovor z dramsko igralko Mirando Caharija, ki je dobila nagrado tantadruj za življenjsko delo. Kot članica Stalnega slovenskega gledališča Trst več kot štiri desetletja, je zamejstvu in igranju v tem okolju popolnoma predana. V njenem opusu je najti kakih 160 vlog, med njimi številne, ki zahtevajo poglobljeno razumevanje in vživljanje v karakter interpretirane vloge in v katerih je moč začutiti kompleksnih ženskih likov, v katerih je lahko Miranda Caharija v popolnosti izrazila svojo umetniško in igralsko zrelost. Igrala je tudi v filmih, z izjemnim uspehom v filmu Eva Francija Slaka, na primer. Za svoje ustvarjanje je dobila najvišja priznanja, med drugim tudi Borštnikov prstan leta 2005. Z Mirando Caharija se je pogovarjala Vida Curk
V oddaji Naši umetniki pred mikrofonom objavljamo pogovor z dramsko igralko Mirando Caharija, ki je dobila nagrado tantadruj za življenjsko delo. Kot članica Stalnega slovenskega gledališča Trst več kot štiri desetletja, je zamejstvu in igranju v tem okolju popolnoma predana. V njenem opusu je najti kakih 160 vlog, med njimi številne, ki zahtevajo poglobljeno razumevanje in vživljanje v karakter interpretirane vloge in v katerih je moč začutiti kompleksnih ženskih likov, v katerih je lahko Miranda Caharija v popolnosti izrazila svojo umetniško in igralsko zrelost. Igrala je tudi v filmih, z izjemnim uspehom v filmu Eva Francija Slaka, na primer. Za svoje ustvarjanje je dobila najvišja priznanja, med drugim tudi Borštnikov prstan leta 2005. Z Mirando Caharija se je pogovarjala Vida Curk
Enaindvajsetega junija je minilo 30 let od smrti pisatelja in zdravnika Danila Lokarja. Rodil se je leta 1892 v Ajdovščini in kot otrok izkusil težke socialne razmere. Gimnazijo je obiskoval v Gorici, na Dunaju je končal študij medicine. Kot zdravnik je služboval v več krajih, od leta 1925 v Ajdovščini. Med drugo svetovno vojno je bil pregnan v italijansko Medejo, po kapitulaciji Italije pa se je pridružil primorskim partizanom. Kmalu po vojni se je kot zdravnik upokojil in se povsem posvetil pisateljevanju.Pisal je predvsem dolge novele, ki so pogosto avtobiografsko obarvane. Pisateljsko sta Lokarja določala psihološki realizem in ekspresionizem. Za zbirko novel Sodni dan na vasi je leta 1959 prejel Prešernovo nagrado.Vabimo vas, da v dragoceni arhivski oddaji Naši umetniki pred mikrofonom prisluhnete, kako je Danilo Lokar leta 1984 - pet let pred smrtjo - obudil spomine na rano mladost, predvsem na starša, ki sta se zelo različno spopadala z življenjem. foto: Danilo Lokar, Jela Lokar, Veno Pilon ob zadnji retrospektivni razstavi Vena Pilona v Ajdovščini l. 1966 Zbirka upodobitev znanih Slovencev NUK https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:IMG-NH24938C
Enaindvajsetega junija je minilo 30 let od smrti pisatelja in zdravnika Danila Lokarja. Rodil se je leta 1892 v Ajdovščini in kot otrok izkusil težke socialne razmere. Gimnazijo je obiskoval v Gorici, na Dunaju je končal študij medicine. Kot zdravnik je služboval v več krajih, od leta 1925 v Ajdovščini. Med drugo svetovno vojno je bil pregnan v italijansko Medejo, po kapitulaciji Italije pa se je pridružil primorskim partizanom. Kmalu po vojni se je kot zdravnik upokojil in se povsem posvetil pisateljevanju.Pisal je predvsem dolge novele, ki so pogosto avtobiografsko obarvane. Pisateljsko sta Lokarja določala psihološki realizem in ekspresionizem. Za zbirko novel Sodni dan na vasi je leta 1959 prejel Prešernovo nagrado.Vabimo vas, da v dragoceni arhivski oddaji Naši umetniki pred mikrofonom prisluhnete, kako je Danilo Lokar leta 1984 - pet let pred smrtjo - obudil spomine na rano mladost, predvsem na starša, ki sta se zelo različno spopadala z življenjem. foto: Danilo Lokar, Jela Lokar, Veno Pilon ob zadnji retrospektivni razstavi Vena Pilona v Ajdovščini l. 1966 Zbirka upodobitev znanih Slovencev NUK https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:IMG-NH24938C
Suzana Brborović je slikarka mlajše generacije, ki je po končanem študiju na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani, leta 2016 zaključila tudi dvoletni mojstrski študij slikarstva na Akademiji za likovno umetnost v Leipzigu. Po končanem študiju je v Leipzigu tudi ostala. A samo začasno, pravi. Za svoje delo je prejela študentsko Prešernovo nagrado leta 2012 in Essl Art Award CEE 2011. Od leta 2010 redno razstavlja na samostojnih in skupinskih razstava v Sloveniji in zunaj nje. Njena dela so v več mednarodnih javnih zbirkah, kot sta Essl muzej v Avstriji in Bayer Kultur v Nemčiji, prav tako tudi v zasbenih. Pri delu izhaja iz vsakdanjika: privlačita jo industrijska arhitektura in arhitekturna zapuščina, kot jo je spoznavala že v domačem Kranju, med bivanjem v Leipzigu pa se je ob soočenju z arhitekturno dediščino tamkajšnjega okolja začela širše spraševati o urbanizmu in njegovi funkciji znotraj modernega mesta, prepletenega z zgodovino. Njena zadnja predstavitev v Sloveniji je bila na razstavi Čas brez nedolžnosti. Novejše slikarstvo v Sloveniji, na začetku tega leta v Moderni galeriji. K pogovoru v oddaji Naši umetniki pred mikrofonom jo je povabila Petra Tanko. Na sliki: Intersection (iz serije Bridge Countries), akril in črnilo na platnu, 140 x 280 cm, 2018, izsek
Suzana Brborović je slikarka mlajše generacije, ki je po končanem študiju na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani, leta 2016 zaključila tudi dvoletni mojstrski študij slikarstva na Akademiji za likovno umetnost v Leipzigu. Po končanem študiju je v Leipzigu tudi ostala. A samo začasno, pravi. Za svoje delo je prejela študentsko Prešernovo nagrado leta 2012 in Essl Art Award CEE 2011. Od leta 2010 redno razstavlja na samostojnih in skupinskih razstava v Sloveniji in zunaj nje. Njena dela so v več mednarodnih javnih zbirkah, kot sta Essl muzej v Avstriji in Bayer Kultur v Nemčiji, prav tako tudi v zasbenih. Pri delu izhaja iz vsakdanjika: privlačita jo industrijska arhitektura in arhitekturna zapuščina, kot jo je spoznavala že v domačem Kranju, med bivanjem v Leipzigu pa se je ob soočenju z arhitekturno dediščino tamkajšnjega okolja začela širše spraševati o urbanizmu in njegovi funkciji znotraj modernega mesta, prepletenega z zgodovino. Njena zadnja predstavitev v Sloveniji je bila na razstavi Čas brez nedolžnosti. Novejše slikarstvo v Sloveniji, na začetku tega leta v Moderni galeriji. K pogovoru v oddaji Naši umetniki pred mikrofonom jo je povabila Petra Tanko. Na sliki: Intersection (iz serije Bridge Countries), akril in črnilo na platnu, 140 x 280 cm, 2018, izsek
Junija je dopolnil 80 let akademski slikar in grafik Ivo Mršnik, ki kontinuirano ustvarja že več desetletij; za svoje delo je lani prejel nagrado Ivane Kobilca za življenjsko delo - posebej so omenili njegovo prepričljivo umetniško držo in potovanje s tokom časa. Rodil se je v Knežaku pri Ilirski Bistrici. Leta 1968 je na Akademiji za likovno umetnost diplomiral iz slikarstva, nato pa še na grafični specialki. Zaposlen je bil na Pedagoški fakulteti v Ljubljani, kjer je od leta 1998 do upokojitve poučeval risanje ter grafiko z metodiko. Razstavljal je na več kot stotih samostojnih in skupinskih razstavah in prejel tudi nagrade za grafiko in risbo. O svoji ustvarjalni poti se je Ivo Mršnik lani pogovarjal z Aleksandro Saško Gruden. foto: Galerija Lek
Junija je dopolnil 80 let akademski slikar in grafik Ivo Mršnik, ki kontinuirano ustvarja že več desetletij; za svoje delo je lani prejel nagrado Ivane Kobilca za življenjsko delo - posebej so omenili njegovo prepričljivo umetniško držo in potovanje s tokom časa. Rodil se je v Knežaku pri Ilirski Bistrici. Leta 1968 je na Akademiji za likovno umetnost diplomiral iz slikarstva, nato pa še na grafični specialki. Zaposlen je bil na Pedagoški fakulteti v Ljubljani, kjer je od leta 1998 do upokojitve poučeval risanje ter grafiko z metodiko. Razstavljal je na več kot stotih samostojnih in skupinskih razstavah in prejel tudi nagrade za grafiko in risbo. O svoji ustvarjalni poti se je Ivo Mršnik lani pogovarjal z Aleksandro Saško Gruden. foto: Galerija Lek
Akademski slikar Dušan Kirbiš je pred kratkim serijo najnovejših del prikazal v galeriji Kazemate na Ljubljanskem gradu, kjer je v svoji značilni avtopoetiki ponudil razmislek o aktualni govorici podobe kot kulturnem, psihičnem in materialnem proizvodu. Kirbiš je eden osrednjih predstavnikov postmodernizma na Slovenskem, del njegovega opusa se uvršča v neo-ekspresionizem. Študiral je slikarstvo na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani kjer je med leti 1978 in 1982 opravil slikarsko in grafično specialko. Študijsko se je izpopolnjeval v Berlinu, Londonu, New Yorku in drugod. Leta 2000 je pridobil naziv redni profesor za področje likovne teorije in barvnih študij na Naravoslovnotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani. O svojem življenju in delu je več povedal v pogovoru z Aleksandro Saško Gruden. Foto: Neda Žgank
Akademski slikar Dušan Kirbiš je pred kratkim serijo najnovejših del prikazal v galeriji Kazemate na Ljubljanskem gradu, kjer je v svoji značilni avtopoetiki ponudil razmislek o aktualni govorici podobe kot kulturnem, psihičnem in materialnem proizvodu. Kirbiš je eden osrednjih predstavnikov postmodernizma na Slovenskem, del njegovega opusa se uvršča v neo-ekspresionizem. Študiral je slikarstvo na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani kjer je med leti 1978 in 1982 opravil slikarsko in grafično specialko. Študijsko se je izpopolnjeval v Berlinu, Londonu, New Yorku in drugod. Leta 2000 je pridobil naziv redni profesor za področje likovne teorije in barvnih študij na Naravoslovnotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani. O svojem življenju in delu je več povedal v pogovoru z Aleksandro Saško Gruden. Foto: Neda Žgank
Nedavno je dopolnil 80 let režiser Dušan Mlakar. Svojo bogato kariero je skoraj v celoti namenil gledališču - kot gledališki režiser, tudi scenograf, umetniški vodja in gledališki direktor in navsezadnje kot profesor gledališke režije na Akademiji za gledališče, film, radio in televizijo. Njegov režijski opus je obširen in kvaliteten; v zadnjih letih režira predvsem v ljubiteljskih gledališčih. Vabimo vas, da v oddaji Naši umetniki pred mikrofonom prisluhnete, kako je leta 1996, ko je ustvarjal na večini slovenskih gledaliških odrov, Dušan Mlakar pripovedoval o svoji ustvarjalni poti pa tudi o sodobnem gledališču.
Nedavno je dopolnil 80 let režiser Dušan Mlakar. Svojo bogato kariero je skoraj v celoti namenil gledališču - kot gledališki režiser, tudi scenograf, umetniški vodja in gledališki direktor in navsezadnje kot profesor gledališke režije na Akademiji za gledališče, film, radio in televizijo. Njegov režijski opus je obširen in kvaliteten; v zadnjih letih režira predvsem v ljubiteljskih gledališčih. Vabimo vas, da v oddaji Naši umetniki pred mikrofonom prisluhnete, kako je leta 1996, ko je ustvarjal na večini slovenskih gledaliških odrov, Dušan Mlakar pripovedoval o svoji ustvarjalni poti pa tudi o sodobnem gledališču.
Barbara Pešut je prepoznavno in odlično sooblikovala in sooblikuje tako slovensko popevko kot poezijo in pripovedništvo. Med drugim je napisala besedilo za hit Samo ljubezen skupine Sestre, objavila pa je tudi več pesniških zbirk in pripovednih del. Leta 2005 je tako izšel (pod psevdonimom Eva Pacher) njen kratki roman Čudoviti klon, v katerem je drzno združila žanr utopije in trde erotike. Pozneje se je k erotiki še večkrat vrnila, zmerom sugestivno, berljivo, tudi provokativno in humorno, tako s pesniškimi zbirkami Prej, potem, potem, prej (2009), Granit žafran (2014) in Eksplicitne (2016) ter z zbirko kratkih zgodb Jebopisi (2018, pod psevdonimom). Leta 2016 je objavila avtobiografsko delo Prva polovica: slastne četrtine, letos pa tudi avtobiografsko obarvano delo Pisma iz JLA, ki je med drugim hvalnica ljubezni. Pogovor z umetnico, ki navkljub hudi bolezni z izjemno voljo vztraja in ustvarja, je na njenem domu v Šiški posnel Marko Golja. Foto: Mateja Jordović Potočnik
Barbara Pešut je prepoznavno in odlično sooblikovala in sooblikuje tako slovensko popevko kot poezijo in pripovedništvo. Med drugim je napisala besedilo za hit Samo ljubezen skupine Sestre, objavila pa je tudi več pesniških zbirk in pripovednih del. Leta 2005 je tako izšel (pod psevdonimom Eva Pacher) njen kratki roman Čudoviti klon, v katerem je drzno združila žanr utopije in trde erotike. Pozneje se je k erotiki še večkrat vrnila, zmerom sugestivno, berljivo, tudi provokativno in humorno, tako s pesniškimi zbirkami Prej, potem, potem, prej (2009), Granit žafran (2014) in Eksplicitne (2016) ter z zbirko kratkih zgodb Jebopisi (2018, pod psevdonimom). Leta 2016 je objavila avtobiografsko delo Prva polovica: slastne četrtine, letos pa tudi avtobiografsko obarvano delo Pisma iz JLA, ki je med drugim hvalnica ljubezni. Pogovor z umetnico, ki navkljub hudi bolezni z izjemno voljo vztraja in ustvarja, je na njenem domu v Šiški posnel Marko Golja. Foto: Mateja Jordović Potočnik
To pomlad je Glazerjevo nagrado za življenjsko delo - nagrado podeljuje Mestna občina Maribor - prejel slikar Bogdan Čobal. Rodil se je leta 1942, leta 1967 je na slikarskem oddelku ljubljanske Akademije za likovno umetnost diplomiral pri Maksimu Sedeju. Slišali boste arhivski pogovor, v katerem je leta 1999 Bogdan Čobal iskrivo in pronicljivo razmišljal o ustvarjanju - svojem in nasploh. Z njim se je pogovarjala Vida Curk.
To pomlad je Glazerjevo nagrado za življenjsko delo - nagrado podeljuje Mestna občina Maribor - prejel slikar Bogdan Čobal. Rodil se je leta 1942, leta 1967 je na slikarskem oddelku ljubljanske Akademije za likovno umetnost diplomiral pri Maksimu Sedeju. Slišali boste arhivski pogovor, v katerem je leta 1999 Bogdan Čobal iskrivo in pronicljivo razmišljal o ustvarjanju - svojem in nasploh. Z njim se je pogovarjala Vida Curk.
V Muzeju novejše zgodovine Slovenije v Ljubljani so nedavno odprli razstavo z naslovom Edi Šelhaus. Retrospektiva. Z njo zaznamujejo stoletnico rojstva enega najbolj znanih slovenskih fotoreporterjev. V Muzeju hranijo večino Šelhausovega fotografskega fonda iz njegovega več kot šestdesetletnega ustvarjalnega obdobja od druge svetovne vojne do začetka 21. stoletja. V oddaji Naši umetniki pred mikrofonom pa boste slišali pogovor, ki ga je z Edijem Šelhausom ob njegovi devetdesetletnici posnela Ingrid Kovač Brus. na fotografiji: Edi Šelhaus; avtor ni znan https://fototekamnzs.com/2019/05/07/edi-selhaus-portret/
V Muzeju novejše zgodovine Slovenije v Ljubljani so nedavno odprli razstavo z naslovom Edi Šelhaus. Retrospektiva. Z njo zaznamujejo stoletnico rojstva enega najbolj znanih slovenskih fotoreporterjev. V Muzeju hranijo večino Šelhausovega fotografskega fonda iz njegovega več kot šestdesetletnega ustvarjalnega obdobja od druge svetovne vojne do začetka 21. stoletja. V oddaji Naši umetniki pred mikrofonom pa boste slišali pogovor, ki ga je z Edijem Šelhausom ob njegovi devetdesetletnici posnela Ingrid Kovač Brus. na fotografiji: Edi Šelhaus; avtor ni znan https://fototekamnzs.com/2019/05/07/edi-selhaus-portret/
V oddaji Naši umetniki pred mikrofonom gostimo Marijo Vidau, upokojeno kostumografko iz Trsta in letošnjo dobitnico nagrade Polde Bibič Združenja dramskih umetnikov Slovenije. Na področju kostumografije je v svojem dolgoletnem ustvarjanju pomembno oblikovala umetniške usmeritve Slovenskega stalnega gledališča iz Trsta, kjer je delal ves čas in v prepletanju tradicije in inovativnosti oblikovala prepoznaven slog, ki ga je prenašala tudi v druga gledališča. Z Marijo Vidau se pogovarja Neva Zajc. FOTO: https://www.google.com/search?q=Marija+Vidau&source=lnms&tbm=isch&sa=X&ved=0ahUKEwi-8duji6DiAhVCx4UKHfGaCpgQ_AUIDigB&biw=1184&bih=528#imgrc=wjbhwqomEo-aXM:&spf=1558011006904
V oddaji Naši umetniki pred mikrofonom gostimo Marijo Vidau, upokojeno kostumografko iz Trsta in letošnjo dobitnico nagrade Polde Bibič Združenja dramskih umetnikov Slovenije. Na področju kostumografije je v svojem dolgoletnem ustvarjanju pomembno oblikovala umetniške usmeritve Slovenskega stalnega gledališča iz Trsta, kjer je delal ves čas in v prepletanju tradicije in inovativnosti oblikovala prepoznaven slog, ki ga je prenašala tudi v druga gledališča. Z Marijo Vidau se pogovarja Neva Zajc. FOTO: https://www.google.com/search?q=Marija+Vidau&source=lnms&tbm=isch&sa=X&ved=0ahUKEwi-8duji6DiAhVCx4UKHfGaCpgQ_AUIDigB&biw=1184&bih=528#imgrc=wjbhwqomEo-aXM:&spf=1558011006904
V Mestni galeriji v Ljubljani se s pregledno razstavo del naslovljeno „Cuts“ predstavlja Marjan Gumilar, akademski slikar, ki ga tokrat gostimo v oddaji Naši umetniki pred mikrofonom. Gumilar velja za enega naših najprepričljivejših raziskovalcev možnosti slike z izhodišči v izkušnji modernistične abstrakcije, ki si vprašanja o statusu slike zastavlja skozi vpetost v tukaj in zdaj. Med letoma 1976–80 je študiral na Visoki šoli za telesno kulturo v Ljubljani, nato pa slikarstvo na Akademiji za likovno umetnost, Univerze v Ljubljani. Študijsko je nekajkrat potoval v Pariz, ter bival tudi v New Yorku. Ob avtorskem delu od leta 2007 deluje kot profesor na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje. Za svoje delo je prejel več nagrad in priznanj, nazadnje pred dvema letoma nagrado Riharda Jakopiča za življenjsko delo. Z njim se je o njegovi ustvarjalni poti pogovarjala Aleksandra Saška Gruden. Foto: http://www.google.com/url?sa=i&rct=j&q=&esrc=s&source=images&cd=&cad=rja&uact=8&ved=0ahUKEwjGyIrehaDiAhVB6uAKHT7RBiQQMwg-KAMwAw&url=http%3A%2F%2Fwww.aluo.uni-lj.si%2Fnovica%2Fmarjan-gumilar-dobitnik-jakopiceve-nagrade-2017%2F&psig=AOvVaw3LAU_VmmRRWrrzCMUHOaIV&ust=1558095916353474&ictx=3&uact=3
V Mestni galeriji v Ljubljani se s pregledno razstavo del naslovljeno „Cuts“ predstavlja Marjan Gumilar, akademski slikar, ki ga tokrat gostimo v oddaji Naši umetniki pred mikrofonom. Gumilar velja za enega naših najprepričljivejših raziskovalcev možnosti slike z izhodišči v izkušnji modernistične abstrakcije, ki si vprašanja o statusu slike zastavlja skozi vpetost v tukaj in zdaj. Med letoma 1976–80 je študiral na Visoki šoli za telesno kulturo v Ljubljani, nato pa slikarstvo na Akademiji za likovno umetnost, Univerze v Ljubljani. Študijsko je nekajkrat potoval v Pariz, ter bival tudi v New Yorku. Ob avtorskem delu od leta 2007 deluje kot profesor na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje. Za svoje delo je prejel več nagrad in priznanj, nazadnje pred dvema letoma nagrado Riharda Jakopiča za življenjsko delo. Z njim se je o njegovi ustvarjalni poti pogovarjala Aleksandra Saška Gruden. Foto: http://www.google.com/url?sa=i&rct=j&q=&esrc=s&source=images&cd=&cad=rja&uact=8&ved=0ahUKEwjGyIrehaDiAhVB6uAKHT7RBiQQMwg-KAMwAw&url=http%3A%2F%2Fwww.aluo.uni-lj.si%2Fnovica%2Fmarjan-gumilar-dobitnik-jakopiceve-nagrade-2017%2F&psig=AOvVaw3LAU_VmmRRWrrzCMUHOaIV&ust=1558095916353474&ictx=3&uact=3
V Umetnostni galeriji Maribor je na ogled retrospektivna razstava fotografij Zore Plešnar, najvidnejše slovenske fotografinje sedemdesetih in osemdesetih let prejšnjega stoletja. Leta 1925 rojena avtorica, po poklicu pedagoginja, vseskozi pa članica Fotokluba Maribor, je doslej sodelovala na več kot 700 skupinskih in samostojnih razstavah doma in po svetu ter prejela 135 nagrad in pohval. Sodi med predstavnike tako imenovane črne fotografije na Slovenskem; ustvarjala je večinoma v črno-beli fotografski tehniki. Vabimo vas, da prisluhnete pogovoru, ki ga je s fotografinjo pred nekaj leti posnela Aleksandra Saška Gruden. Foto: Zora Plešnar, iz cikla Mimo, Mimo V, Mimo LJ, 1982, srebrobromidna fotografija na papirju, foto: Marko Tušek (izrez) http://www.ugm.si/razstave/zora-plesnar-retrospektiva-3143/
V Umetnostni galeriji Maribor je na ogled retrospektivna razstava fotografij Zore Plešnar, najvidnejše slovenske fotografinje sedemdesetih in osemdesetih let prejšnjega stoletja. Leta 1925 rojena avtorica, po poklicu pedagoginja, vseskozi pa članica Fotokluba Maribor, je doslej sodelovala na več kot 700 skupinskih in samostojnih razstavah doma in po svetu ter prejela 135 nagrad in pohval. Sodi med predstavnike tako imenovane črne fotografije na Slovenskem; ustvarjala je večinoma v črno-beli fotografski tehniki. Vabimo vas, da prisluhnete pogovoru, ki ga je s fotografinjo pred nekaj leti posnela Aleksandra Saška Gruden. Foto: Zora Plešnar, iz cikla Mimo, Mimo V, Mimo LJ, 1982, srebrobromidna fotografija na papirju, foto: Marko Tušek (izrez) http://www.ugm.si/razstave/zora-plesnar-retrospektiva-3143/
V oddaji Naši umetniki pred mikrofonom gostimo igralca Vladimirja Jurca, dolgoletnega člana Slovenskega stalnega gledališča v Trstu, ki je konec marca prejel nagrado Marija Vera Združenja dramskih umetnikov Slovenije za življenjsko delo. Na tržaškem odru nastopa že več kot 35 let in je eden nosilcev tamkajšnjega repertoarja. Preživel je dobre in težke dni tega gledališča in mu ostaja zvest še danes. Z njim se je pogovarjala Neva Zajc. foto: https://www.google.com/search?q=vladimir+jurc&source=lnms&tbm=isch&sa=X&ved=0ahUKEwim1q-Giu7hAhVhposKHXPeDToQ_AUIDigB&biw=1680&bih=858#imgrc=1gSkBH3Yw0LNmM:&spf=1556292698649
V oddaji Naši umetniki pred mikrofonom gostimo igralca Vladimirja Jurca, dolgoletnega člana Slovenskega stalnega gledališča v Trstu, ki je konec marca prejel nagrado Marija Vera Združenja dramskih umetnikov Slovenije za življenjsko delo. Na tržaškem odru nastopa že več kot 35 let in je eden nosilcev tamkajšnjega repertoarja. Preživel je dobre in težke dni tega gledališča in mu ostaja zvest še danes. Z njim se je pogovarjala Neva Zajc. foto: https://www.google.com/search?q=vladimir+jurc&source=lnms&tbm=isch&sa=X&ved=0ahUKEwim1q-Giu7hAhVhposKHXPeDToQ_AUIDigB&biw=1680&bih=858#imgrc=1gSkBH3Yw0LNmM:&spf=1556292698649
Vladimir Leben je slovenski slikar srednje generacije, ki večino svojega opusa gradi na "slikarstvu s klasičnimi upodobitvenimi tehnikami, zlasti figuralne kompozicije s kompleksnimi narativnimi in simbolnimi vsebinami," zapiše kritik Brane Kovič in nadaljuje: "Ta način slikarskega razmišljanja odlikuje dela Vladimirja Lebna, ki domiselno in duhovito ter včasih provokativno in kritično razpira širok tematski in motivni razpon svojih videnj in umevanj bivanjskih in kulturnih vprašanj." Na slikah Vladimirja Lebna najpogosteje srečujemo živali, njihove pojave, pogledi in medsebojne konstelacije pa tvorijo metaforične, žive in sporočilno odprte narativne strukture. Poleg slikarstva njegov opus obsega tudi objekte, ilustracije, animacije in kratke animirane filme. Njegovo delo Plesoči medvedi smo pred kratkim videli na razstavi Čas brez nedolžnosti. Novejše slikarstvo v Sloveniji, v Moderni galeriji, trenutno pa so tri njegova platna na ogled v spodnji avli Cankarjevega doma, v rubriki Likovni kritiki izbirajo, razstavlja pa tudi na 13. Slovenskem bienalu ilustracije. Vladimirja Lebna je pred mikrofon povabila Petra Tanko. Vabimo vas k poslušanju! Nevidni delavci (detajl), olje na platnu, 130x150cm, 2012
Vladimir Leben je slovenski slikar srednje generacije, ki večino svojega opusa gradi na "slikarstvu s klasičnimi upodobitvenimi tehnikami, zlasti figuralne kompozicije s kompleksnimi narativnimi in simbolnimi vsebinami," zapiše kritik Brane Kovič in nadaljuje: "Ta način slikarskega razmišljanja odlikuje dela Vladimirja Lebna, ki domiselno in duhovito ter včasih provokativno in kritično razpira širok tematski in motivni razpon svojih videnj in umevanj bivanjskih in kulturnih vprašanj." Na slikah Vladimirja Lebna najpogosteje srečujemo živali, njihove pojave, pogledi in medsebojne konstelacije pa tvorijo metaforične, žive in sporočilno odprte narativne strukture. Poleg slikarstva njegov opus obsega tudi objekte, ilustracije, animacije in kratke animirane filme. Njegovo delo Plesoči medvedi smo pred kratkim videli na razstavi Čas brez nedolžnosti. Novejše slikarstvo v Sloveniji, v Moderni galeriji, trenutno pa so tri njegova platna na ogled v spodnji avli Cankarjevega doma, v rubriki Likovni kritiki izbirajo, razstavlja pa tudi na 13. Slovenskem bienalu ilustracije. Vladimirja Lebna je pred mikrofon povabila Petra Tanko. Vabimo vas k poslušanju! Nevidni delavci (detajl), olje na platnu, 130x150cm, 2012
Letošnji prejemnik nagrade Riharda Jakopiča za življenjsko delo, ki jo že 50 let podeljujejo slovenskim likovnih umetnikom in umetnicam, je Milan Erič - slikar, ilustrator, animator ter profesor risanja in slikanja na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje. Za njegovo ustvarjalnost, katere temelj je risba, so značilni karikatura, družbena kritika, humor in tehnična inovativnost. S pogostim soustvarjalcem Zvonkom Čohom sta za, lahko bi rekli kar znameniti, prvi slovenski celovečerni risani film Socializacija bika? poleg več drugih nagrad leta 1999 prejela nagrado Prešernovega sklada. Vsestranski umetnik Milan Erič je letos prejel še veliko nagrado Hinka Smrekarja na Slovenskem bienalu ilustracije za likovni del knjige Kaj je zeleno in leti po zraku: upodobitve ugank ljubljanskih osnovnošolcev. Z letošnjim dvojnim lavreatom se je za oddajo Naši umetniki pred mikrofonom pogovarjal Žiga Bratoš. Foto: Vertigo
Letošnji prejemnik nagrade Riharda Jakopiča za življenjsko delo, ki jo že 50 let podeljujejo slovenskim likovnih umetnikom in umetnicam, je Milan Erič - slikar, ilustrator, animator ter profesor risanja in slikanja na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje. Za njegovo ustvarjalnost, katere temelj je risba, so značilni karikatura, družbena kritika, humor in tehnična inovativnost. S pogostim soustvarjalcem Zvonkom Čohom sta za, lahko bi rekli kar znameniti, prvi slovenski celovečerni risani film Socializacija bika? poleg več drugih nagrad leta 1999 prejela nagrado Prešernovega sklada. Vsestranski umetnik Milan Erič je letos prejel še veliko nagrado Hinka Smrekarja na Slovenskem bienalu ilustracije za likovni del knjige Kaj je zeleno in leti po zraku: upodobitve ugank ljubljanskih osnovnošolcev. Z letošnjim dvojnim lavreatom se je za oddajo Naši umetniki pred mikrofonom pogovarjal Žiga Bratoš. Foto: Vertigo
Miha Avanzo je pesnik in prevajalec. V sedemdesetih letih dvajsetega stoletja je objavil pesniško zbirko Pravica skazica (1973) in navdušil bralke in bralce poezije z na prvi pogled preprosto liriko, ki se je tikala s humorjem. Poetiko prvenke je nato razvil še v zbirkah Deklice (1975) in Marnje (1978), nato pa je kot pesnik umolknil za štiri desetletja. Toda tudi v tem dolgem obdobju je ostal v stiku s poezijo: prevedel je vrsto pesnic in pesnikov z angloameriškega govornega področja, med drugim Sylvio Plath, Williama Carlosa Williamsa, W. S. Merwina in Lawrencea Ferlinghettija; prevedel je še precej poljudnih in pripovednih del, tudi nekaj kriminalk. Ob pesnikovi sedemdesetletnici je izšla njegova zbirka Rorschach, ki vsebuje izbor iz njegove zgodnje lirike in lirike, nastale v letih njegovega pesniškega »molka«. Več o svoji poeziji in sebi je Avanzo povedal v oddaji Naši umetniki pred mikrofonom, v pogovoru z Markom Goljo, prebral pa je tudi pesmi Kako napišeš pesmico in Drevje. Nikar ne zamudite,
Miha Avanzo je pesnik in prevajalec. V sedemdesetih letih dvajsetega stoletja je objavil pesniško zbirko Pravica skazica (1973) in navdušil bralke in bralce poezije z na prvi pogled preprosto liriko, ki se je tikala s humorjem. Poetiko prvenke je nato razvil še v zbirkah Deklice (1975) in Marnje (1978), nato pa je kot pesnik umolknil za štiri desetletja. Toda tudi v tem dolgem obdobju je ostal v stiku s poezijo: prevedel je vrsto pesnic in pesnikov z angloameriškega govornega področja, med drugim Sylvio Plath, Williama Carlosa Williamsa, W. S. Merwina in Lawrencea Ferlinghettija; prevedel je še precej poljudnih in pripovednih del, tudi nekaj kriminalk. Ob pesnikovi sedemdesetletnici je izšla njegova zbirka Rorschach, ki vsebuje izbor iz njegove zgodnje lirike in lirike, nastale v letih njegovega pesniškega »molka«. Več o svoji poeziji in sebi je Avanzo povedal v oddaji Naši umetniki pred mikrofonom, v pogovoru z Markom Goljo, prebral pa je tudi pesmi Kako napišeš pesmico in Drevje. Nikar ne zamudite,
Dramski igralec Jurij Souček je 5. aprila praznoval visoki življenjski jubilej, devetdesetletnico. V svoji generaciji igralcev je predvsem odločilno zaznamoval naše radijske valove. Več kot 200 radijskih iger najdemo v njegovem opusu in veliko število literarnih oddaj. Tudi gledališki opus je izjemno obširen in ne vezan le na ljubljansko Dramo, v kateri je bil član ansambla. Vselej ga je vleklo tudi eksperimentiranje, tako igralsko kot režijsko. Za oddajo Naši umetniki pred mikrofonom je Jurij Souček napisal besedilo o svojem igranju in ga tudi prebral. foto: MMC/ Srdjan Zivulovic/ Bobo
Dramski igralec Jurij Souček je 5. aprila praznoval visoki življenjski jubilej, devetdesetletnico. V svoji generaciji igralcev je predvsem odločilno zaznamoval naše radijske valove. Več kot 200 radijskih iger najdemo v njegovem opusu in veliko število literarnih oddaj. Tudi gledališki opus je izjemno obširen in ne vezan le na ljubljansko Dramo, v kateri je bil član ansambla. Vselej ga je vleklo tudi eksperimentiranje, tako igralsko kot režijsko. Za oddajo Naši umetniki pred mikrofonom je Jurij Souček napisal besedilo o svojem igranju in ga tudi prebral. foto: MMC/ Srdjan Zivulovic/ Bobo
Koreografinja, plesalka in plesna pedagoginja Sinja Ožbolt je prejemnica letošnje nagrade Ksenije Hribar za izjemne dosežke na področju sodobnega plesa, ki jo podeljuje Društvo za sodobni ples Slovenije. Je ena izmed naslednic Ksenije Hribar, ki se je zavzemala za to, da bi sodobni ples dobil enako veljavo kot druge umetnostne zvrsti. Kot Hribarjevi tudi Sinji Ožbolt Plesni teater Ljubljana predstavlja ustvarjalno domovanje. Vabimo vas, da v oddaji Naši umetniki pred mikrofonom prisluhnete pogovoru, ki ga je s Sinjo Ožbolt leta 2013 posnela Petra Tanko. Foto:Španski borci
Koreografinja, plesalka in plesna pedagoginja Sinja Ožbolt je prejemnica letošnje nagrade Ksenije Hribar za izjemne dosežke na področju sodobnega plesa, ki jo podeljuje Društvo za sodobni ples Slovenije. Je ena izmed naslednic Ksenije Hribar, ki se je zavzemala za to, da bi sodobni ples dobil enako veljavo kot druge umetnostne zvrsti. Kot Hribarjevi tudi Sinji Ožbolt Plesni teater Ljubljana predstavlja ustvarjalno domovanje. Vabimo vas, da v oddaji Naši umetniki pred mikrofonom prisluhnete pogovoru, ki ga je s Sinjo Ožbolt leta 2013 posnela Petra Tanko. Foto:Španski borci
Tržaška pisateljica Evelina Umek piše za mladino in odrasle, tako kratke zgodbe kot romane, tako biografska dela (na primer o Marici Nadlišek Bartol) kot (tudi) o svoji osebni izkušnji. Pomemben je tudi njen prevajalski opus, med drugim je prevedla dela Itala Calvina, Dacie Maraini in Giannija Rodarija. Književnica je maturirala v rojstnem mestu, nato pa je študirala slavistiko na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Za (takratno) Televizijo Ljubljana je prispevala vrsto scenarijev za otroške oddaje, objavila je precej otroških del, pisanju za odrasle pa se je intenzivneje posvetila v novem stoletju. Leta 2003 je objavila zbirko Mandrija in druge zgodbe (zanjo je prejela tržaško nagrado Vstajenje), nato pa še vrsto romanov, v katerih je narodnost pogosto osrednja tematika. Pisateljica je tako ustvarila vrsto živih in vznemirljivih človeških usod in tako obogatila galerijo človeških usod v sodobni slovenski literaturi, predvsem pa bralkam in bralcem, ki bolj malo vedo o življenju Slovenk in Slovencev na Tržaškem, približala preveč odmaknjen svet. Ob njenem okroglem življenjskem jubileju se je z Evelino Umek pogovarjal Marko Golja. Vabljeni k poslušanju tukaj in zdaj. Foto: Marko Golja
Tržaška pisateljica Evelina Umek piše za mladino in odrasle, tako kratke zgodbe kot romane, tako biografska dela (na primer o Marici Nadlišek Bartol) kot (tudi) o svoji osebni izkušnji. Pomemben je tudi njen prevajalski opus, med drugim je prevedla dela Itala Calvina, Dacie Maraini in Giannija Rodarija. Književnica je maturirala v rojstnem mestu, nato pa je študirala slavistiko na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Za (takratno) Televizijo Ljubljana je prispevala vrsto scenarijev za otroške oddaje, objavila je precej otroških del, pisanju za odrasle pa se je intenzivneje posvetila v novem stoletju. Leta 2003 je objavila zbirko Mandrija in druge zgodbe (zanjo je prejela tržaško nagrado Vstajenje), nato pa še vrsto romanov, v katerih je narodnost pogosto osrednja tematika. Pisateljica je tako ustvarila vrsto živih in vznemirljivih človeških usod in tako obogatila galerijo človeških usod v sodobni slovenski literaturi, predvsem pa bralkam in bralcem, ki bolj malo vedo o življenju Slovenk in Slovencev na Tržaškem, približala preveč odmaknjen svet. Ob njenem okroglem življenjskem jubileju se je z Evelino Umek pogovarjal Marko Golja. Vabljeni k poslušanju tukaj in zdaj. Foto: Marko Golja
Gost oddaje Naši umetniki pred mikrofonom je skladatelj Tomaž Svete, letošnji nagrajenec Prešernovega sklada za glasbo. V oddaji, ki jo je pripravila Tjaša Krajnc, pripoveduje o svojem skladateljskem pristopu, glasbeni govorici in snovanju treh nagrajenih del: Koncertu za dve violini in godalni orkester, komorni operi Ada in filozofsko-humanistični operi Antigona.
Gost oddaje Naši umetniki pred mikrofonom je skladatelj Tomaž Svete, letošnji nagrajenec Prešernovega sklada za glasbo. V oddaji, ki jo je pripravila Tjaša Krajnc, pripoveduje o svojem skladateljskem pristopu, glasbeni govorici in snovanju treh nagrajenih del: Koncertu za dve violini in godalni orkester, komorni operi Ada in filozofsko-humanistični operi Antigona.
Igralki Maruši Majer so nagrado Prešernovega sklada podelili za vlogo v filmu Ivan Janeza Burgerja in za ustvarjene vloge v zadnjih treh letih. Od ljudske Veronike v Studiu City, ambiciozne kriminalistke Irene Novak v gledališki kriminalni seriji Praznina spomina ter razočarane Laure v Pijanih v MGL, predstavnice futurističnega sistema v srbskem znanstveno-fantastičnem filmu Ederlezi Rising, policistke, ki odkriva svojo spolno identiteto v TV-seriji Več po oglasih, pa do sodelovanja v mnogih otroških predstavah Mini teatra in Slovenskega mladinskega gledališča ter v številnih avtorskih predstavah neodvisnega gledališča, npr. kot hladnokrvna Nikita v Gledališču Glej, ki se ukvarja z družbeno odgovornostjo, v projektih o Spinozi v produkciji Zavoda Muzeum ter v projektih Dragana Živadinova. Pred kratkim je nastopila v enem prvih slovenskih filmov virtualne resničnosti V jami, ki je imel premiero na beneškem filmskem festivalu. Marušo Majer je pred mikrofon povabila Tesa Drev. Na fotografiji je Maruša Majer v predstavi Ivanov A.P. Čehova Foto: Peter Uhan
Igralki Maruši Majer so nagrado Prešernovega sklada podelili za vlogo v filmu Ivan Janeza Burgerja in za ustvarjene vloge v zadnjih treh letih. Od ljudske Veronike v Studiu City, ambiciozne kriminalistke Irene Novak v gledališki kriminalni seriji Praznina spomina ter razočarane Laure v Pijanih v MGL, predstavnice futurističnega sistema v srbskem znanstveno-fantastičnem filmu Ederlezi Rising, policistke, ki odkriva svojo spolno identiteto v TV-seriji Več po oglasih, pa do sodelovanja v mnogih otroških predstavah Mini teatra in Slovenskega mladinskega gledališča ter v številnih avtorskih predstavah neodvisnega gledališča, npr. kot hladnokrvna Nikita v Gledališču Glej, ki se ukvarja z družbeno odgovornostjo, v projektih o Spinozi v produkciji Zavoda Muzeum ter v projektih Dragana Živadinova. Pred kratkim je nastopila v enem prvih slovenskih filmov virtualne resničnosti V jami, ki je imel premiero na beneškem filmskem festivalu. Marušo Majer je pred mikrofon povabila Tesa Drev. Na fotografiji je Maruša Majer v predstavi Ivanov A.P. Čehova Foto: Peter Uhan
Dušan Kastelic je priznan slovenski ilustrator, stripovski avtor in ustvarjalec animiranih filmov, ki se kot vrhunski umetnik dokazuje v vsem svojem filmskem opusu, od prvega animiranega filma, Perkmandeljc do zadnjega Celica, ki ga je ustvaril leta 2017; s slednjim se je uveljavil tudi kot nesporen avtor svetovnega formata. Njegove filme poleg tehnične dovršenosti zaznamujejo tudi močne zgodbe. Z Dušanom Kastelicem se je za oddajo Naši umetniki pred mikrofonom pogovarjal Žiga Bratoš. Na fotografiji: Celica Dušana Kastelica
Dušan Kastelic je priznan slovenski ilustrator, stripovski avtor in ustvarjalec animiranih filmov, ki se kot vrhunski umetnik dokazuje v vsem svojem filmskem opusu, od prvega animiranega filma, Perkmandeljc do zadnjega Celica, ki ga je ustvaril leta 2017; s slednjim se je uveljavil tudi kot nesporen avtor svetovnega formata. Njegove filme poleg tehnične dovršenosti zaznamujejo tudi močne zgodbe. Z Dušanom Kastelicem se je za oddajo Naši umetniki pred mikrofonom pogovarjal Žiga Bratoš. Na fotografiji: Celica Dušana Kastelica
Dirigentko Martino Batič je v svetovno zborovsko orbito izstrelila nagrada Erica Ericsona, kmalu zatem je na oder pripeljala zbor Opere SNG Ljubljana, pred tem je bila korepetitorica Akademskega zbora Tone Tomšič, še prej je vodila pevce na koru v Ajdovščini. Najprej pa je v osnovnošolski zvezek zapisala obljubo, da jo glasba tako nagovarja, da si bo izbrala glasbeni poklic. Zdaj je dirigentka Zbora Francoskega radia v Parizu. Z Martino Batič se je za oddajo Naši umetniki pred mikrofonom pogovarjala Brigita Rovšek. foto: Martina Batič (Darja Štravs Tisu / JSKD)
Dirigentko Martino Batič je v svetovno zborovsko orbito izstrelila nagrada Erica Ericsona, kmalu zatem je na oder pripeljala zbor Opere SNG Ljubljana, pred tem je bila korepetitorica Akademskega zbora Tone Tomšič, še prej je vodila pevce na koru v Ajdovščini. Najprej pa je v osnovnošolski zvezek zapisala obljubo, da jo glasba tako nagovarja, da si bo izbrala glasbeni poklic. Zdaj je dirigentka Zbora Francoskega radia v Parizu. Z Martino Batič se je za oddajo Naši umetniki pred mikrofonom pogovarjala Brigita Rovšek. foto: Martina Batič (Darja Štravs Tisu / JSKD)
Gosta oddaje, ki jo je pripravila Neva Zajc, sta prejemnika nagrade Prešernovega sklada za leto 2019 arhitekta Aljoša Dekleva in Tina Gregorič. foto: Home at Arsenale, 2016 http://dekleva-gregoric.com/
Gosta oddaje, ki jo je pripravila Neva Zajc, sta prejemnika nagrade Prešernovega sklada za leto 2019 arhitekta Aljoša Dekleva in Tina Gregorič. foto: Home at Arsenale, 2016 http://dekleva-gregoric.com/
Jure Jakob že vse od izida prvenca, knjige poezije Tri postaje, zanjo je prejel nagrado zlata ptica, velja za enega izmed naših najbolj priljubljenih pesnikov. Po štirih knjigah poezije se je preusmeril k esejistiki in za zbirko esejev Hiše in drugi prosti spisi (2015) prejel Rožančevo nagrado in nagrado kritiško sito. Nagrado Prešernovega sklada mu je prinesla peta knjiga poezije, zbirka Lakota. Kot je v svoji utemeljitvi med drugim zapisala komisija, Jakob v njej »ostaja zvest svoji motiviki, ki jo povečini črpa iz narave in vaškega ali primestnega okolja, pa tonu svojega glasu, ki ga krasijo preprostost, izčiščenost, preciznost in zanesljivost v izrekanju, ter svoji problematiki: kako seči čezse; kako se z jezikom dotakniti sveta tam zunaj, ne da bi se pri tem kar koli poškodovalo; kako narediti, da bo tudi upesnjeni svet živ, resničen, otipljiv; kje, nenazadnje, sredi tega sveta najti prostor za človeka?« O svoji poetiki, opusu in ustvarjanju se je pogovarjal s Tino Kozin.
Jure Jakob že vse od izida prvenca, knjige poezije Tri postaje, zanjo je prejel nagrado zlata ptica, velja za enega izmed naših najbolj priljubljenih pesnikov. Po štirih knjigah poezije se je preusmeril k esejistiki in za zbirko esejev Hiše in drugi prosti spisi (2015) prejel Rožančevo nagrado in nagrado kritiško sito. Nagrado Prešernovega sklada mu je prinesla peta knjiga poezije, zbirka Lakota. Kot je v svoji utemeljitvi med drugim zapisala komisija, Jakob v njej »ostaja zvest svoji motiviki, ki jo povečini črpa iz narave in vaškega ali primestnega okolja, pa tonu svojega glasu, ki ga krasijo preprostost, izčiščenost, preciznost in zanesljivost v izrekanju, ter svoji problematiki: kako seči čezse; kako se z jezikom dotakniti sveta tam zunaj, ne da bi se pri tem kar koli poškodovalo; kako narediti, da bo tudi upesnjeni svet živ, resničen, otipljiv; kje, nenazadnje, sredi tega sveta najti prostor za človeka?« O svoji poetiki, opusu in ustvarjanju se je pogovarjal s Tino Kozin.
Danes praznuje Boris Cavazza, eden najpomembnejših slovenskih gledaliških in filmskih igralcev. S svojim izjemnim opusom je v minulih desetletjih zaznamoval slovenski gledališki in filmski prostor, pomembno je tudi njegovo pedagoško delo, Oblikoval je ogromno odmevnih vlog – v filmu prvič v Peti zasedi kot politkomisar Ilija, za vedno pa si ga bomo zapomnili po njegovih izvrstnih upodobitvah likov v filmih To so gadi in Vdovstvo Karoline Žašler ali Kormoran in Primer Feliks Langus, dveh delih, za katera je sam napisal scenarij. Efemernejše, a morda še pomembnejše od filmskih so njegove mnoge gledališke vloge. Za svoje ustvarjanje je Boris Cavazza prejel mnogo nagrad in priznanj. Z današnjo oddajo Naši umetniki pred mikrofonom pa se vračamo v daljno leto 1985, ko je Boris Cavazza v studiu Radia Ljubljana takole razmišljal o umetniškem ustvarjanju. Foto Peter Uhan
Danes praznuje Boris Cavazza, eden najpomembnejših slovenskih gledaliških in filmskih igralcev. S svojim izjemnim opusom je v minulih desetletjih zaznamoval slovenski gledališki in filmski prostor, pomembno je tudi njegovo pedagoško delo, Oblikoval je ogromno odmevnih vlog – v filmu prvič v Peti zasedi kot politkomisar Ilija, za vedno pa si ga bomo zapomnili po njegovih izvrstnih upodobitvah likov v filmih To so gadi in Vdovstvo Karoline Žašler ali Kormoran in Primer Feliks Langus, dveh delih, za katera je sam napisal scenarij. Efemernejše, a morda še pomembnejše od filmskih so njegove mnoge gledališke vloge. Za svoje ustvarjanje je Boris Cavazza prejel mnogo nagrad in priznanj. Z današnjo oddajo Naši umetniki pred mikrofonom pa se vračamo v daljno leto 1985, ko je Boris Cavazza v studiu Radia Ljubljana takole razmišljal o umetniškem ustvarjanju. Foto Peter Uhan
Oddajo posvečamo filmskemu in gledališkemu režiserju Boštjanu Hladniku. Rodil se je 30. januarja pred devetdesetimi leti. Boštjan Hladnik je posnel deset celovečernih igranih filmov in tretjino omnibusa ter vrsto krajših igranih in dokumentarnih del. Že z leta 1961 posnetim prvencem, s filmom Ples v dežju, je ustvaril najpomembnejši in najodmevnejši modernistični film na Slovenskem. Leto pozneje je zrežiral prvi slovenski nizko proračunski film Peščeni grad. Za nemškega producenta je posnel vizualno razgibano melodramo Erotikon in precej gledljivo komedijo Maibritt. Sledili so popartistično obarvani Sončni krik, erotična drama Maškarada in morda z absurdnim gledališčem navdahnjena komedija Ko pride lev. S socialno dramo Bele trave je Hladnik vznejevoljil nekdanje oblastnike. Z bizarno komedijo Ubij me nežno pa je znova dokazal, da je mojster nenavadnih domislic in spretnih prehodov iz stvarnega sveta v svet domišljije. Čas brez pravljic pripoveduje o družini v vihri vojne. V omnibusu Post scriptum je zrežiral zgodbo o umetniku, ki spozna, da ne dohaja več sodobne umetnosti. Z Boštjanom Hladnikom se je leta 2001 pogovarjal Marko Golja.
Oddajo posvečamo filmskemu in gledališkemu režiserju Boštjanu Hladniku. Rodil se je 30. januarja pred devetdesetimi leti. Boštjan Hladnik je posnel deset celovečernih igranih filmov in tretjino omnibusa ter vrsto krajših igranih in dokumentarnih del. Že z leta 1961 posnetim prvencem, s filmom Ples v dežju, je ustvaril najpomembnejši in najodmevnejši modernistični film na Slovenskem. Leto pozneje je zrežiral prvi slovenski nizko proračunski film Peščeni grad. Za nemškega producenta je posnel vizualno razgibano melodramo Erotikon in precej gledljivo komedijo Maibritt. Sledili so popartistično obarvani Sončni krik, erotična drama Maškarada in morda z absurdnim gledališčem navdahnjena komedija Ko pride lev. S socialno dramo Bele trave je Hladnik vznejevoljil nekdanje oblastnike. Z bizarno komedijo Ubij me nežno pa je znova dokazal, da je mojster nenavadnih domislic in spretnih prehodov iz stvarnega sveta v svet domišljije. Čas brez pravljic pripoveduje o družini v vihri vojne. V omnibusu Post scriptum je zrežiral zgodbo o umetniku, ki spozna, da ne dohaja več sodobne umetnosti. Z Boštjanom Hladnikom se je leta 2001 pogovarjal Marko Golja.
7. januarja je minilo devetdeset let odkar se je rodil ugledni psiholog doktor Vid Pečjak , ki se je uveljavil tudi kot pripovednik. Za otroke je (med drugim) napisal povest Drejček In trije marsovčki, za odrasle pa (predvsem) znanstvenofantastična besedila, med njimi roman Roboti so med nami (1974) In zbirko zgodb Kam je izginila Ema Lauš (1980), omenimo pa še zbirki Doktor živih in mrtvih (2004) , Zadnji odpor ali Iskanje lepe Helene (2007). Ob pisateljevi petinsedemdesetletnici se je z Vidom Pečjakom pogovarjal Marko Golja.
7. januarja je minilo devetdeset let odkar se je rodil ugledni psiholog doktor Vid Pečjak , ki se je uveljavil tudi kot pripovednik. Za otroke je (med drugim) napisal povest Drejček In trije marsovčki, za odrasle pa (predvsem) znanstvenofantastična besedila, med njimi roman Roboti so med nami (1974) In zbirko zgodb Kam je izginila Ema Lauš (1980), omenimo pa še zbirki Doktor živih in mrtvih (2004) , Zadnji odpor ali Iskanje lepe Helene (2007). Ob pisateljevi petinsedemdesetletnici se je z Vidom Pečjakom pogovarjal Marko Golja.
edavno je dopolnil 70 let slikar Rudi Španzel. Diplomiral je leta 1971 na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani pri prof. Maksimu Sedeju. Leta 1973 je končal specialko za slikarstvo pri prof. Janezu Berniku, leta 1975 pa specialko za grafiko pri prof. Marjanu Pogačniku. Španzel je eden najboljših in najbolj iskanih slovenskih portretistov. V njegovih delih prihajata posebej do izraza realizem in simbolika. S slikarjem se je o njegovem življenju in ustvarjanju pred leti pogovarjal Marko Golja. foto: https://www.facebook.com/photo.php?fbid=4286967287016&set=a.1516388424276&type=3&theater
edavno je dopolnil 70 let slikar Rudi Španzel. Diplomiral je leta 1971 na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani pri prof. Maksimu Sedeju. Leta 1973 je končal specialko za slikarstvo pri prof. Janezu Berniku, leta 1975 pa specialko za grafiko pri prof. Marjanu Pogačniku. Španzel je eden najboljših in najbolj iskanih slovenskih portretistov. V njegovih delih prihajata posebej do izraza realizem in simbolika. S slikarjem se je o njegovem življenju in ustvarjanju pred leti pogovarjal Marko Golja. foto: https://www.facebook.com/photo.php?fbid=4286967287016&set=a.1516388424276&type=3&theater
Novembra je dopolnil osemdeset let eden pomembnejših sodobnih slovenskih likovnih ustvarjalcev, slikar in grafik Franc Novinc. Po Šoli za oblikovanje je leta diplomiral na Akademiji za likovno umetnost. Delal je kot restavrator in nato svobodni umetnik. Leta 1986 je bil izvoljen za docenta, potem za izrednega in leta 1996 za rednega profesorja za risanje in slikanje na ALU. Vabimo vas, da v oddaji Naši umetniki pred mikrofonom prisluhnete, kako je Franc Novinc pred mnogimi leti - oddajo smo posneli leta 1987 - razmišljal in pripovedoval o svojem ustvarjanju.
Novembra je dopolnil osemdeset let eden pomembnejših sodobnih slovenskih likovnih ustvarjalcev, slikar in grafik Franc Novinc. Po Šoli za oblikovanje je leta diplomiral na Akademiji za likovno umetnost. Delal je kot restavrator in nato svobodni umetnik. Leta 1986 je bil izvoljen za docenta, potem za izrednega in leta 1996 za rednega profesorja za risanje in slikanje na ALU. Vabimo vas, da v oddaji Naši umetniki pred mikrofonom prisluhnete, kako je Franc Novinc pred mnogimi leti - oddajo smo posneli leta 1987 - razmišljal in pripovedoval o svojem ustvarjanju.
Pred dnevi je dopolnil 60 let pisatelj in režiser Marko Sosič. Vabimo vas, da v oddaji Naši umetniki pred mikrofonom prisluhnete pogovoru, ki ga je leta 2012 - takrat je izšel njegov roman Ki od daleč prihajaš v mojo bližino - z njim pripravila Tina Kozin. Po tistem je Marko Sosič leta 2014 izdal še Kratki roman o snegu in ljubezni, letos pa roman z naslovom Kruh, prah. Vabimo vas, da prisluhnete njegovemu razmišljanju o lastni pisateljski poti in poetiki.
Pred dnevi je dopolnil 60 let pisatelj in režiser Marko Sosič. Vabimo vas, da v oddaji Naši umetniki pred mikrofonom prisluhnete pogovoru, ki ga je leta 2012 - takrat je izšel njegov roman Ki od daleč prihajaš v mojo bližino - z njim pripravila Tina Kozin. Po tistem je Marko Sosič leta 2014 izdal še Kratki roman o snegu in ljubezni, letos pa roman z naslovom Kruh, prah. Vabimo vas, da prisluhnete njegovemu razmišljanju o lastni pisateljski poti in poetiki.
Pred dnevi je dopolnil 60 let pisatelj in režiser Marko Sosič. Vabimo vas, da v oddaji Naši umetniki pred mikrofonom prisluhnete pogovoru, ki ga je leta 2012 - takrat je izšel njegov roman Ki od daleč prihajaš v mojo bližino - z njim pripravila Tina Kozin. Po tistem je Marko Sosič leta 2014 izdal še Kratki roman o snegu in ljubezni, letos pa roman z naslovom Kruh, prah. Vabimo vas, da prisluhnete njegovemu razmišljanju o lastni pisateljski poti in poetiki.
Pred dnevi je dopolnil 60 let pisatelj in režiser Marko Sosič. Vabimo vas, da v oddaji Naši umetniki pred mikrofonom prisluhnete pogovoru, ki ga je leta 2012 - takrat je izšel njegov roman Ki od daleč prihajaš v mojo bližino - z njim pripravila Tina Kozin. Po tistem je Marko Sosič leta 2014 izdal še Kratki roman o snegu in ljubezni, letos pa roman z naslovom Kruh, prah. Vabimo vas, da prisluhnete njegovemu razmišljanju o lastni pisateljski poti in poetiki.
Ivo Mršnik je akademski slikar in grafik, ki kontinuirano ustvarja že več desetletij; za svoje delo je nedavno prejel nagrado Ivane Kobilca - posebej za prepričljivo umetniško držo in potovanje s tokom časa. Rodil se je leta 1939 v Knežaku pri Ilirski Bistrici. Leta 1968 je na Akademiji za likovno umetnost diplomiral iz slikarstva, nato pa še na grafični specialki. Zaposlen je bil na Pedagoški fakulteti v Ljubljani, kjer je od leta 1998 do upokojitve poučeval risanje ter grafiko z metodiko. Razstavljal je na več kot stotih samostojnih in skupinskih razstavah in prejel tudi nagrade za grafiko in risbo. O svoji ustvarjalni poti se je Ivo Mršnik pogovarjal z Aleksandro Saško Gruden.
Ivo Mršnik je akademski slikar in grafik, ki kontinuirano ustvarja že več desetletij; za svoje delo je nedavno prejel nagrado Ivane Kobilca - posebej za prepričljivo umetniško držo in potovanje s tokom časa. Rodil se je leta 1939 v Knežaku pri Ilirski Bistrici. Leta 1968 je na Akademiji za likovno umetnost diplomiral iz slikarstva, nato pa še na grafični specialki. Zaposlen je bil na Pedagoški fakulteti v Ljubljani, kjer je od leta 1998 do upokojitve poučeval risanje ter grafiko z metodiko. Razstavljal je na več kot stotih samostojnih in skupinskih razstavah in prejel tudi nagrade za grafiko in risbo. O svoji ustvarjalni poti se je Ivo Mršnik pogovarjal z Aleksandro Saško Gruden.
V Moderni galeriji v Ljubljani je na ogled retrospektivna razstava del fotografa Stojana Kerblerja - enega najpomembnejših fotografov na Slovenskem v zadnjih petdesetih letih. Retrospektiva je prvi tako obsežen pregled v nizu njegovih razstav. Zajema širok časovni razpon Kerblerjevega ustvarjanja, od poznih petdesetih let minulega stoletja do leta 2014. V oddaji Naši umetniki pred mikrofonom boste slišali razmišljanje Stojana Kerblerja, ki ga je leta 1999 posnela Aleksandra Saška Gruden. Foto: izrez iz fotografije Stojana Kerblerja z naslovom Bolečina, 1969; Portreti s ptujskih ulic http://www.stojankerbler.com
V Moderni galeriji v Ljubljani je na ogled retrospektivna razstava del fotografa Stojana Kerblerja - enega najpomembnejših fotografov na Slovenskem v zadnjih petdesetih letih. Retrospektiva je prvi tako obsežen pregled v nizu njegovih razstav. Zajema širok časovni razpon Kerblerjevega ustvarjanja, od poznih petdesetih let minulega stoletja do leta 2014. V oddaji Naši umetniki pred mikrofonom boste slišali razmišljanje Stojana Kerblerja, ki ga je leta 1999 posnela Aleksandra Saška Gruden. Foto: izrez iz fotografije Stojana Kerblerja z naslovom Bolečina, 1969; Portreti s ptujskih ulic http://www.stojankerbler.com
Anja Štefan je za svojo zbirko pesmi Drobtine iz mišje doline, ki jo je ilustrirala Alenka Sottler, septembra 2018 prejela nagrado večernica za najboljše izvirno otroško in mladinsko leposlovno delo. Nominirana je tudi za prestižno spominsko nagrado Astrid Lindgren (ALMA), ki jo podeljuje Švedski svet za umetnost. V oddaji Naši umetniki pred mikrofonom je govorila o svojem otroštvu, o razliki med branjem in pripovedovanjem, pa tudi o toplih odzivih bralcev na njeno delo. Z njo se je pogovarjala Ana Rozman.
Anja Štefan je za svojo zbirko pesmi Drobtine iz mišje doline, ki jo je ilustrirala Alenka Sottler, septembra 2018 prejela nagrado večernica za najboljše izvirno otroško in mladinsko leposlovno delo. Nominirana je tudi za prestižno spominsko nagrado Astrid Lindgren (ALMA), ki jo podeljuje Švedski svet za umetnost. V oddaji Naši umetniki pred mikrofonom je govorila o svojem otroštvu, o razliki med branjem in pripovedovanjem, pa tudi o toplih odzivih bralcev na njeno delo. Z njo se je pogovarjala Ana Rozman.
Nedavno je slavila lep jubilej ilustratorka Marjanca Jemec Božič, avtorica nekaterih klasičnih podob iz slovenske likovne zakladnice. Njene stvaritve že dolgo veljajo za klasiko. S svojimi ilustracijami je dala novo razsežnost Pavčkovemu Juriju Muriju, Ribičičevi Nani mali opici, Suhodolčanovemu Piku dinozavru in še mnogim drugim literarnim delom. V našem arhivu hranimo oddajo Naši umetniki pred mikrofonom, v kateri je Marjanca Jemec Božič zdaj že davnega leta 1983 razmišljala o svojih umetniških začetkih in o tem, kaj jo je zavezalo ilustraciji. Razmišljala je tudi o danes skoraj pozabljenem mediju televizijske ilustracije. Foto http://www.mladinska.com/zlata_macja_preja/ilustratorji
Nedavno je slavila lep jubilej ilustratorka Marjanca Jemec Božič, avtorica nekaterih klasičnih podob iz slovenske likovne zakladnice. Njene stvaritve že dolgo veljajo za klasiko. S svojimi ilustracijami je dala novo razsežnost Pavčkovemu Juriju Muriju, Ribičičevi Nani mali opici, Suhodolčanovemu Piku dinozavru in še mnogim drugim literarnim delom. V našem arhivu hranimo oddajo Naši umetniki pred mikrofonom, v kateri je Marjanca Jemec Božič zdaj že davnega leta 1983 razmišljala o svojih umetniških začetkih in o tem, kaj jo je zavezalo ilustraciji. Razmišljala je tudi o danes skoraj pozabljenem mediju televizijske ilustracije. Foto http://www.mladinska.com/zlata_macja_preja/ilustratorji
Oddaja v obliki pogovora z izbranim umetnikom predstavi preplet njegove življenjske in umetniške poti, glavne postaje na tej poti, umetniške smernice in cilje. Predstavlja umetnike vseh zvrsti, tako s področja literature, scenskih umetnosti, glasbe, likovnosti, pa tudi novejših umetniških zvrsti, kot je recimo spletna umetnost.
Oddaja v obliki pogovora z izbranim umetnikom predstavi preplet njegove življenjske in umetniške poti, glavne postaje na tej poti, umetniške smernice in cilje. Predstavlja umetnike vseh zvrsti, tako s področja literature, scenskih umetnosti, glasbe, likovnosti, pa tudi novejših umetniških zvrsti, kot je recimo spletna umetnost.
Pesnik, pisatelj, urednik in publicist Andrej Hočevar se je doslej podpisal pod šest pesniških zbirk, zadnja med njimi, Seznam, je bila nominirana za Veronikino nagrado. Zelo odmevna pa je bila tudi njegova prva – in za zdaj še edina – prozna knjiga, zbirka kratke proze Dvojna napaka. V oddaji Naši umetniki pred mikrofonom bo Andrej Hočevar razmišljal o razmerju med prozo in poezijo, o svojem opusu, predvsem pa tudi o tem, kdo pravzaprav so umetniki in kdaj oziroma zakaj so ‘naši’ – če seveda to sploh so. Andreja Hočevarja je v studio Radia Slovenija povabila Tina Kozin.
Pesnik, pisatelj, urednik in publicist Andrej Hočevar se je doslej podpisal pod šest pesniških zbirk, zadnja med njimi, Seznam, je bila nominirana za Veronikino nagrado. Zelo odmevna pa je bila tudi njegova prva – in za zdaj še edina – prozna knjiga, zbirka kratke proze Dvojna napaka. V oddaji Naši umetniki pred mikrofonom bo Andrej Hočevar razmišljal o razmerju med prozo in poezijo, o svojem opusu, predvsem pa tudi o tem, kdo pravzaprav so umetniki in kdaj oziroma zakaj so ‘naši’ – če seveda to sploh so. Andreja Hočevarja je v studio Radia Slovenija povabila Tina Kozin.
V nekdanji samostanski cerkvi Galerije Božidar Jakac v Kostanjevici na Krki je do 25. novembra 2018 na ogled razstava del fotografa Branka Cvetkoviča z naslovom NE-PROSTOR | Nični PROSTOR. Branko Cvetkovič je po izobrazbi ekonomist, se je pa že kmalu povsem posvetil fotografiji. Uveljavil se je z arhitekturno fotografijo; kot je zapisal Peter Krečič, je v zadnjem obdobju »nekatera svoja raziskovalna izhodišča radikaliziral tako v smeri likovnega raziskovanja arhitekturnega notranjega prostora kot v smeri premišljanja o razmerju med svetlobo in doživljanjem arhitekture«. Z razstavo fotografij v nekdanji samostanski cerkvi v Kostanjevici na Krki se umetnik loteva tudi temeljnih vprašanj življenja, smrti in onostranstva. Z Brankom Cvetkovičem se je za oddajo Naši umetniki pred mikrofonom pogovarjala Aleksandra Saška Gruden. Foto:http://www.galerija-bj.si/obcasne-razstave/razstave/samostanska_cerkev/
V nekdanji samostanski cerkvi Galerije Božidar Jakac v Kostanjevici na Krki je do 25. novembra 2018 na ogled razstava del fotografa Branka Cvetkoviča z naslovom NE-PROSTOR | Nični PROSTOR. Branko Cvetkovič je po izobrazbi ekonomist, se je pa že kmalu povsem posvetil fotografiji. Uveljavil se je z arhitekturno fotografijo; kot je zapisal Peter Krečič, je v zadnjem obdobju »nekatera svoja raziskovalna izhodišča radikaliziral tako v smeri likovnega raziskovanja arhitekturnega notranjega prostora kot v smeri premišljanja o razmerju med svetlobo in doživljanjem arhitekture«. Z razstavo fotografij v nekdanji samostanski cerkvi v Kostanjevici na Krki se umetnik loteva tudi temeljnih vprašanj življenja, smrti in onostranstva. Z Brankom Cvetkovičem se je za oddajo Naši umetniki pred mikrofonom pogovarjala Aleksandra Saška Gruden. Foto:http://www.galerija-bj.si/obcasne-razstave/razstave/samostanska_cerkev/
Janez Škof Dobitnik Borštnikovega prstana za igralski opus Na letošnji zaključni slavnosti 53. Borštnikovega srečanja, osrednjega slovenskega gledališkega festivala v Mariboru, je Borštnikov prstan dobil Janez Škof, dramski igralec, član ansambla ljubljanske Drame in muzikant. Ob veliki nagradi pravi, da mu je malo nerodno in do izraza »slava« prezirljivo zamahne z roko. Tak je, Janez Škof, »igralski genij, ki v svojih stvaritvah prirodno združuje apoliničnost in dionizičnost,« kot je zapisala Saša Pavček. Na odru z navidezno lahkotnostjo ustvarja like, ki jih ne pozabimo več: Klementa Juga v Jančarjevem Klementovem padcu, doktorja Fausta v Goethejevem Faustu, Jurija v Šeligovi Svatbi, služkinjo, soprogo v Lubichevem Ko sem bil mrtev. Je pa tudi interpret slovenske poezije ob spremljavi diatonične harmonike, ki se je je naučil igrati sam in igra ter poje v skupini Čompe. Pred mikrofon radia Slovenija je Janeza Škofa ob velikem priznanju povabila Tadeja Krečič.
Janez Škof Dobitnik Borštnikovega prstana za igralski opus Na letošnji zaključni slavnosti 53. Borštnikovega srečanja, osrednjega slovenskega gledališkega festivala v Mariboru, je Borštnikov prstan dobil Janez Škof, dramski igralec, član ansambla ljubljanske Drame in muzikant. Ob veliki nagradi pravi, da mu je malo nerodno in do izraza »slava« prezirljivo zamahne z roko. Tak je, Janez Škof, »igralski genij, ki v svojih stvaritvah prirodno združuje apoliničnost in dionizičnost,« kot je zapisala Saša Pavček. Na odru z navidezno lahkotnostjo ustvarja like, ki jih ne pozabimo več: Klementa Juga v Jančarjevem Klementovem padcu, doktorja Fausta v Goethejevem Faustu, Jurija v Šeligovi Svatbi, služkinjo, soprogo v Lubichevem Ko sem bil mrtev. Je pa tudi interpret slovenske poezije ob spremljavi diatonične harmonike, ki se je je naučil igrati sam in igra ter poje v skupini Čompe. Pred mikrofon radia Slovenija je Janeza Škofa ob velikem priznanju povabila Tadeja Krečič.
Baletna plesalka Lidija Sotlar se je rodila leta 1929 v Kruševcu, v Ljubljano je prišla v času druge svetovne vojne. Bila je prva slovenska profesionalna plesalka, ki se je izšolala v slovenski baletni šoli. Kot balerina je v ljubljanski operni hiši ustvarila več kot šestdeset likov širokega baletnega repertoarja tako temperamentnih kot nežnih, liričnih. Bila je odlična pedagoginja številnih generacij slovenskih baletnikov. Leta 2006 je objavila knjigo Spomini balerine. Za svoje delo je leta 1997 prejela Nagrado Lydie Wisiak in leta 2009 Župančičevo nagrado za življenjsko delo. V oddaji Naši umetniki pred mikrofonom iz leta 1981 pripoveduje o svoji profesionalni in življenjski poti.
Baletna plesalka Lidija Sotlar se je rodila leta 1929 v Kruševcu, v Ljubljano je prišla v času druge svetovne vojne. Bila je prva slovenska profesionalna plesalka, ki se je izšolala v slovenski baletni šoli. Kot balerina je v ljubljanski operni hiši ustvarila več kot šestdeset likov širokega baletnega repertoarja tako temperamentnih kot nežnih, liričnih. Bila je odlična pedagoginja številnih generacij slovenskih baletnikov. Leta 2006 je objavila knjigo Spomini balerine. Za svoje delo je leta 1997 prejela Nagrado Lydie Wisiak in leta 2009 Župančičevo nagrado za življenjsko delo. V oddaji Naši umetniki pred mikrofonom iz leta 1981 pripoveduje o svoji profesionalni in življenjski poti.
V oddaji Naši umetniki pred mikrofonom bomo gostili akademsko kiparko Vlasto Zorko. Umetnica se je rodila leta 1934 v Mariboru, ki mu ostaja zvesta vse do danes. Je ena vidnejših slovenskih kipark druge polovice 20. stoletja. Upravičeno jo lahko štejemo za prvo slovensko kiparko obdobja po drugi svetovni vojni, saj je bila med redkimi šolanimi kiparkami prva, ki se je na tem področju tudi uveljavila. Kiparka se je v zavest Mariborčanov in tudi širše vtisnila najbolj s kiparskimi postavitvami v javnem prostoru pa tudi z intimnimi in s čustvi prežetimi malimi plastikami. Letos je Umetnostna galerija Maribor pripravila prvo pregledno razstavo njenih del. Z Vlasto Zorko se je pogovarjala Aleksandra Saška Gruden. Foto: Branko Senjor, izrez arhiv kiparke
V oddaji Naši umetniki pred mikrofonom bomo gostili akademsko kiparko Vlasto Zorko. Umetnica se je rodila leta 1934 v Mariboru, ki mu ostaja zvesta vse do danes. Je ena vidnejših slovenskih kipark druge polovice 20. stoletja. Upravičeno jo lahko štejemo za prvo slovensko kiparko obdobja po drugi svetovni vojni, saj je bila med redkimi šolanimi kiparkami prva, ki se je na tem področju tudi uveljavila. Kiparka se je v zavest Mariborčanov in tudi širše vtisnila najbolj s kiparskimi postavitvami v javnem prostoru pa tudi z intimnimi in s čustvi prežetimi malimi plastikami. Letos je Umetnostna galerija Maribor pripravila prvo pregledno razstavo njenih del. Z Vlasto Zorko se je pogovarjala Aleksandra Saška Gruden. Foto: Branko Senjor, izrez arhiv kiparke
Pesnik, pisatelj, prevajalec, urednik in aktivist Brane Mozetič je svojo prvo pesniško zbirko Sneguljčica je sedem palčkov objavil že kot dijak leta 1976, dve leti pozneje je v samozaložbi izdal zbirko Soledadési, v zgodnjih osemdesetih letih je sodeloval v Škucevem literarnem zborniku in Pesniškem almanahu mladih, nato pa je sledila vrsta pesniških zbirk, med drugim Zaklinjanja (1987), Banalije (2003) in Nedokončane skice neke revolucije (2013). Mozetič je objavil tudi nekaj pripovednih del, tako za otroke in za odrasle, prevedel je vrsto avtorjev, med drugim Rimbauda, Geneta in Foucaulta ter uredil kar nekaj antologij s homoerotično motiviko. Ob svoji šestdesetletnici bo Brane Mozetič v oddaji Naši umetniki pred mikrofonom, v pogovoru z Markom Goljo, med drugim pripovedoval o svojem otroštvu, odkrivanju poezije, ustvarjanju, pa tudi o tem, kakšno mesto ima v slovenski kulturi in kaj mu pomenijo prevodi v tuje jezike, prebral pa bo še pesem, ki se začne z verzom Sanjam, da sem panter. Nikar ne zamudite. Foto: Diana Anđelić
Pesnik, pisatelj, prevajalec, urednik in aktivist Brane Mozetič je svojo prvo pesniško zbirko Sneguljčica je sedem palčkov objavil že kot dijak leta 1976, dve leti pozneje je v samozaložbi izdal zbirko Soledadési, v zgodnjih osemdesetih letih je sodeloval v Škucevem literarnem zborniku in Pesniškem almanahu mladih, nato pa je sledila vrsta pesniških zbirk, med drugim Zaklinjanja (1987), Banalije (2003) in Nedokončane skice neke revolucije (2013). Mozetič je objavil tudi nekaj pripovednih del, tako za otroke in za odrasle, prevedel je vrsto avtorjev, med drugim Rimbauda, Geneta in Foucaulta ter uredil kar nekaj antologij s homoerotično motiviko. Ob svoji šestdesetletnici bo Brane Mozetič v oddaji Naši umetniki pred mikrofonom, v pogovoru z Markom Goljo, med drugim pripovedoval o svojem otroštvu, odkrivanju poezije, ustvarjanju, pa tudi o tem, kakšno mesto ima v slovenski kulturi in kaj mu pomenijo prevodi v tuje jezike, prebral pa bo še pesem, ki se začne z verzom Sanjam, da sem panter. Nikar ne zamudite. Foto: Diana Anđelić
Edi Berk s svojimi rešitvami oblikovanja znakov, logotipov, celostnih grafičnih podob, knjig, katalogov, letnih poročil, različnih brošur in publikacij, vinskih etiket in druge embalaže, koledarjev, plakatov, poštnih znamk, denarja itn. je eden najvidnejših grafičnih oblikovalcev na Slovenskem. Svojo pot je začel na ljubljanski Fakulteti za arhitekturo, kmalu po diplomi pa se je posvetil samo grafičnemu oblikovanju. S kolegom Andrejem Mlakarjem sta ustanovila studio Krog. Njegova dela so objavljena v več kot 170. strokovnih knjigah širom po svetu, v razstavnih katalogih razstav in nekaterih strokovnih revijah. Izdale so jih znane založbe, kot so Graphis, Rockport, PIE Books iz Tokia, Supon iz Washingtona, Art Direcotor’s Club iz New Yorka, Kashiwashobo, Graphic-sha in druge. Edi Berk je imel svoja dela razstavljena na več kot devetdesetih razstavah v New Yorku, Tokiju, Londonu, Parizu, Varšavi, Richmondu, Brnu, Monsu, Toyami, Mexicu Cityju, Moskvi in drugje. Je je dobitnik več nagrad in preko 1000 priznanj. V letu 1993 je prejel nagrado Prešernovega sklada za delo na področju vidnih sporočil. Grafičnega oblikovalca Edija Berka je pred mikrofon povabila Tadeja Krečič.
Edi Berk s svojimi rešitvami oblikovanja znakov, logotipov, celostnih grafičnih podob, knjig, katalogov, letnih poročil, različnih brošur in publikacij, vinskih etiket in druge embalaže, koledarjev, plakatov, poštnih znamk, denarja itn. je eden najvidnejših grafičnih oblikovalcev na Slovenskem. Svojo pot je začel na ljubljanski Fakulteti za arhitekturo, kmalu po diplomi pa se je posvetil samo grafičnemu oblikovanju. S kolegom Andrejem Mlakarjem sta ustanovila studio Krog. Njegova dela so objavljena v več kot 170. strokovnih knjigah širom po svetu, v razstavnih katalogih razstav in nekaterih strokovnih revijah. Izdale so jih znane založbe, kot so Graphis, Rockport, PIE Books iz Tokia, Supon iz Washingtona, Art Direcotor’s Club iz New Yorka, Kashiwashobo, Graphic-sha in druge. Edi Berk je imel svoja dela razstavljena na več kot devetdesetih razstavah v New Yorku, Tokiju, Londonu, Parizu, Varšavi, Richmondu, Brnu, Monsu, Toyami, Mexicu Cityju, Moskvi in drugje. Je je dobitnik več nagrad in preko 1000 priznanj. V letu 1993 je prejel nagrado Prešernovega sklada za delo na področju vidnih sporočil. Grafičnega oblikovalca Edija Berka je pred mikrofon povabila Tadeja Krečič.
Oddajo namenjamo pesniku, publicistu in literarnemu zgodovinarju Francetu Piberniku. Rodil se je 2. septembra 1928 v Suhadolah pri Komendi. Šolal se je na klasični gimnaziji v Ljubljani, med vojno pa v nemških šolah okupirane Gorenjske; maturiral je na gimnaziji Kranj 1949. Leta 1955 je diplomiral iz slavistike na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Najprej je bil do leta 1958 profesor na nižji gimnaziji na Dobrovem v Brdih, nato do upokojitve na gimnaziji v Kranju. Leta 1960 je objavil prvo samostojno pesniško zbirko Bregovi ulice. Leta 1993 je izšla njegova najbolj dognana pesniška zbirka Ajdova znamenja. Osrednja tema njegovega literarnozgodovinskega raziskovanja so zamolčani pesniki iz časa druge vojne in po njej. Napisal je monografije o Mauserju, Balantiču, Hribovšku, Jalnu, Udoviču. France Pibernik je bil gost oddaje Naši umetniki pred mikrofonom leta 1988.
Oddajo namenjamo pesniku, publicistu in literarnemu zgodovinarju Francetu Piberniku. Rodil se je 2. septembra 1928 v Suhadolah pri Komendi. Šolal se je na klasični gimnaziji v Ljubljani, med vojno pa v nemških šolah okupirane Gorenjske; maturiral je na gimnaziji Kranj 1949. Leta 1955 je diplomiral iz slavistike na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Najprej je bil do leta 1958 profesor na nižji gimnaziji na Dobrovem v Brdih, nato do upokojitve na gimnaziji v Kranju. Leta 1960 je objavil prvo samostojno pesniško zbirko Bregovi ulice. Leta 1993 je izšla njegova najbolj dognana pesniška zbirka Ajdova znamenja. Osrednja tema njegovega literarnozgodovinskega raziskovanja so zamolčani pesniki iz časa druge vojne in po njej. Napisal je monografije o Mauserju, Balantiču, Hribovšku, Jalnu, Udoviču. France Pibernik je bil gost oddaje Naši umetniki pred mikrofonom leta 1988.
Leta 2011 je izšla knjiga pesmi doktorja Andreja Capudra z naslovom Rimski soneti. Takrat je pesnik, pisatelj, esejist, prevajalec, profesor francoske književnosti na Filozofski fakulteti, politik in diplomat s Tadejo Krečič posnel pogovor o pesniški zbirki, v kateri je v stotih sonetih upesnil svoje razmisleke ob doživljanju mesta Rima, kjer je delal kot veleposlanik republike Slovenije. Hkrati se je kot erudit in mislec dotaknil še marsikatere druge tematike... pogovor objavljamo v oddaji Naši umetniki pred mikrofonom kot hommage pravkar preminulemu slovenskemu literatu, prevajalcu Dantejeve Božanske komedije in profesorju.
Leta 2011 je izšla knjiga pesmi doktorja Andreja Capudra z naslovom Rimski soneti. Takrat je pesnik, pisatelj, esejist, prevajalec, profesor francoske književnosti na Filozofski fakulteti, politik in diplomat s Tadejo Krečič posnel pogovor o pesniški zbirki, v kateri je v stotih sonetih upesnil svoje razmisleke ob doživljanju mesta Rima, kjer je delal kot veleposlanik republike Slovenije. Hkrati se je kot erudit in mislec dotaknil še marsikatere druge tematike... pogovor objavljamo v oddaji Naši umetniki pred mikrofonom kot hommage pravkar preminulemu slovenskemu literatu, prevajalcu Dantejeve Božanske komedije in profesorju.
Nagrado Metoda Badjure za življenjsko delo na področju filmske ustvarjalnosti letos prejema režiser in scenarist Tugo Štiglic, ki sodi med najbolj prepoznavna imena slovenskega mladinskega filma. Že v otroštvu je odigral eno glavnih vlog v Dolini miru (1956), enem najpomembnejših in mednarodno najuspešnejših slovenskih filmov. Režiral ga je Tugov oče France Štiglic, pri katerem je Tugo, sicer diplomirani umetnostni zgodovinar, pozneje delal kot asistent režije. Zaslovel je s celovečernim prvencem Poletje v školjki leta 1986, ki mu je dve leti pozneje sledilo prav tako uspešno nadaljevanje. Po osamosvojitvi je posnel dva igrana TV filma po literarnih predlogah: Nasmeh pod pajčolanom (1993) po noveli Milana Puglja in Tantadruj (1994) po noveli Cirila Kosmača. Leta 1998 je posnel film Patriot po scenariju Igorja Karlovška in ustvaril enega redkih slovenskih akcijskih filmov, ki v slogu in vizualni govorici spominja na popularne ameriške trilerje iz 80-ih in 90-ih let. Pozneje je posnel še tri mladinske filme: TV film Dvojne počitnice (2001) po istoimenski predlogi Braneta Dolinarja, Pozabljeni zaklad (2002) po romanu Ivana Sivca in TV film Črni bratje (2010) po povesti Franceta Bevka, s katerim se je vrnil k temi upora proti fašizmu pred 2. svetovno vojno. V desetletjih delovanja na RTV Slovenija je režiral vrsto dokumentarnih, reportažnih, propagandnih in etnografskih filmov ter radijskih iger. S Tugom Štiglicem se je leta 2006 pogovarjala Ingrid Kovač Brus. foto:Žiga Živulović jr./BoBo
Nagrado Metoda Badjure za življenjsko delo na področju filmske ustvarjalnosti letos prejema režiser in scenarist Tugo Štiglic, ki sodi med najbolj prepoznavna imena slovenskega mladinskega filma. Že v otroštvu je odigral eno glavnih vlog v Dolini miru (1956), enem najpomembnejših in mednarodno najuspešnejših slovenskih filmov. Režiral ga je Tugov oče France Štiglic, pri katerem je Tugo, sicer diplomirani umetnostni zgodovinar, pozneje delal kot asistent režije. Zaslovel je s celovečernim prvencem Poletje v školjki leta 1986, ki mu je dve leti pozneje sledilo prav tako uspešno nadaljevanje. Po osamosvojitvi je posnel dva igrana TV filma po literarnih predlogah: Nasmeh pod pajčolanom (1993) po noveli Milana Puglja in Tantadruj (1994) po noveli Cirila Kosmača. Leta 1998 je posnel film Patriot po scenariju Igorja Karlovška in ustvaril enega redkih slovenskih akcijskih filmov, ki v slogu in vizualni govorici spominja na popularne ameriške trilerje iz 80-ih in 90-ih let. Pozneje je posnel še tri mladinske filme: TV film Dvojne počitnice (2001) po istoimenski predlogi Braneta Dolinarja, Pozabljeni zaklad (2002) po romanu Ivana Sivca in TV film Črni bratje (2010) po povesti Franceta Bevka, s katerim se je vrnil k temi upora proti fašizmu pred 2. svetovno vojno. V desetletjih delovanja na RTV Slovenija je režiral vrsto dokumentarnih, reportažnih, propagandnih in etnografskih filmov ter radijskih iger. S Tugom Štiglicem se je leta 2006 pogovarjala Ingrid Kovač Brus. foto:Žiga Živulović jr./BoBo
Pred dnevi je v 94. letu umrl Ciril Zlobec - bil je pisatelj, publicist, prevajalec, tudi politik, član Slovenske akademije znanosti in umetnosti, najprej in predvsem pa pesnik. V spomin nanj bomo predvajali arhivsko oddajo iz leta 1982, v kateri je Ciril Zlobec na vrhuncu moči razmišljal o svojem življenju in ustvarjanju - predvsem pesniškem.
Pred dnevi je v 94. letu umrl Ciril Zlobec - bil je pisatelj, publicist, prevajalec, tudi politik, član Slovenske akademije znanosti in umetnosti, najprej in predvsem pa pesnik. V spomin nanj bomo predvajali arhivsko oddajo iz leta 1982, v kateri je Ciril Zlobec na vrhuncu moči razmišljal o svojem življenju in ustvarjanju - predvsem pesniškem.
Šestnajstega avgusta je minilo 90 let od rojstva gledališkega režiserja Mirana Herzoga. Rodil se je v Ljubljani, študiral je filmsko režijo, vendar se je pozneje povsem posvetil gledališču - ne samo kot režiser, temveč tudi kot gledališki pedagog. Režiral je v vseh slovenskih gledališčih pa tudi drugod po nekdanji Jugoslaviji. Čeprav gledališka umetnost morda najhitreje utone v pozabo, se je Miran Herzog z mnogimi svojimi režijami vendarle globoko vtisnil v slovenski gledališki spomin; za svoje ustvarjanje pa je leta 1969 tudi prejel nagrado Prešernovega sklada. Vabimo vas, da prisluhnete oddaji Naši umetniki pred mikrofonom in v njej arhivskemu posnetku razmišljanja režiserja Mirana Herzoga iz leta 1985. Miran Herzog je umrl leta 2001. Foto: Jules Verne – Pavel Kohout, V osemdesetih dneh okoli sveta, režija Miran Herzog, Mladinsko gledališče, 1971
Šestnajstega avgusta je minilo 90 let od rojstva gledališkega režiserja Mirana Herzoga. Rodil se je v Ljubljani, študiral je filmsko režijo, vendar se je pozneje povsem posvetil gledališču - ne samo kot režiser, temveč tudi kot gledališki pedagog. Režiral je v vseh slovenskih gledališčih pa tudi drugod po nekdanji Jugoslaviji. Čeprav gledališka umetnost morda najhitreje utone v pozabo, se je Miran Herzog z mnogimi svojimi režijami vendarle globoko vtisnil v slovenski gledališki spomin; za svoje ustvarjanje pa je leta 1969 tudi prejel nagrado Prešernovega sklada. Vabimo vas, da prisluhnete oddaji Naši umetniki pred mikrofonom in v njej arhivskemu posnetku razmišljanja režiserja Mirana Herzoga iz leta 1985. Miran Herzog je umrl leta 2001. Foto: Jules Verne – Pavel Kohout, V osemdesetih dneh okoli sveta, režija Miran Herzog, Mladinsko gledališče, 1971
Predstavljamo akademsko kiparko Alenko Vidrgar. Ustvarjalka, ki je v zadnjem času na likovno prizorišče pri nas vnesla kamnite zveneče skulpture, bo naslednji teden te predstavila na razstavi v galeriji Zveze društev slovenskih likovnih umetnikov (ZDSLU), hkrati pa bodo glasbeniki Slovenskega tolkalnega projekta (STOP) ob njenih skulpturah pripravili glasbeni dogodek. Vidrgarjevo je poleg kiparstva, keramike, grafike in vizualnih komunikacij že v času študija na likovni akademiji pritegnila tudi fotografija; po končanem študiju leta 1985 je to štiri leta poučevala na Srednji šoli za oblikovanje in fotografijo. Zdaj deluje kot svobodna umetnica. Za svoje delo je prejela več nagrad in priznanj, zadnje lani prav za kamnite zveneče skulpture Sekcije kiparjev in umetnikov, ki delujejo v javnem prostoru pri ZDSLU. Z Alenko Vidrgar se je o njenem ustvarjanju pogovarjala Aleksandra Saška Gruden.
Predstavljamo akademsko kiparko Alenko Vidrgar. Ustvarjalka, ki je v zadnjem času na likovno prizorišče pri nas vnesla kamnite zveneče skulpture, bo naslednji teden te predstavila na razstavi v galeriji Zveze društev slovenskih likovnih umetnikov (ZDSLU), hkrati pa bodo glasbeniki Slovenskega tolkalnega projekta (STOP) ob njenih skulpturah pripravili glasbeni dogodek. Vidrgarjevo je poleg kiparstva, keramike, grafike in vizualnih komunikacij že v času študija na likovni akademiji pritegnila tudi fotografija; po končanem študiju leta 1985 je to štiri leta poučevala na Srednji šoli za oblikovanje in fotografijo. Zdaj deluje kot svobodna umetnica. Za svoje delo je prejela več nagrad in priznanj, zadnje lani prav za kamnite zveneče skulpture Sekcije kiparjev in umetnikov, ki delujejo v javnem prostoru pri ZDSLU. Z Alenko Vidrgar se je o njenem ustvarjanju pogovarjala Aleksandra Saška Gruden.
Savo Sovre, slikar in grafik ter violonist se je rodil 7. julija 1928 v Ormožu. Po osnovni šoli v Vuzenici in Ljubljani ter gimnaziji, ki jo je končal ob koncu druge svetovne vojne v Ljubljani, je do leta 1953 obiskoval Akademijo za likovno umetnost na koncu v specialki Gabrijela Stupice; hkrati je končal srednjo glasbeno šolo violine, izpopolnjeval se je v Parizu v grafični šoli Maxa Friedländerja. Razstavljal je v Sloveniji in v Stockholmu. Veliko je ilustriral in opremljal tiskane izdaje: knjige in časopise. Savo Sovre je bil tudi vrhunski plavalec, zato je leta 1981 Franek Trefalt posnel z umetnikom in športnikom intervju, ki ga objavljamo ob devetdesetletnici rojstva vsestranskega ustvarjalca in športnika. Septembra bodo v Galeriji DLUL na Bregu v Ljubljani odprli razstavo njegovih najpomembnejših del.
Savo Sovre, slikar in grafik ter violonist se je rodil 7. julija 1928 v Ormožu. Po osnovni šoli v Vuzenici in Ljubljani ter gimnaziji, ki jo je končal ob koncu druge svetovne vojne v Ljubljani, je do leta 1953 obiskoval Akademijo za likovno umetnost na koncu v specialki Gabrijela Stupice; hkrati je končal srednjo glasbeno šolo violine, izpopolnjeval se je v Parizu v grafični šoli Maxa Friedländerja. Razstavljal je v Sloveniji in v Stockholmu. Veliko je ilustriral in opremljal tiskane izdaje: knjige in časopise. Savo Sovre je bil tudi vrhunski plavalec, zato je leta 1981 Franek Trefalt posnel z umetnikom in športnikom intervju, ki ga objavljamo ob devetdesetletnici rojstva vsestranskega ustvarjalca in športnika. Septembra bodo v Galeriji DLUL na Bregu v Ljubljani odprli razstavo njegovih najpomembnejših del.
Konec julija je dopolnil 70 let pesnik in pisatelj Marjan Pungartnik. Rodil se je na zahodnem obrobju Pohorja, kar je zaznamovalo njegovo poznejše ustvarjanje. Diplomiral je iz novinarstva, že desetletja pa se ob pisanju ukvarja tudi z mentorskim in uredniškim delom. Urejal je številne publikacije in vpeljal prvo slovensko literarno spletno revijo Locutio. Z Marjanom Pungartnikom se je pred desetletjem pogovarjala Vida Curk. foto:http://www.locutio.si/avtorji.php?ID=215
Konec julija je dopolnil 70 let pesnik in pisatelj Marjan Pungartnik. Rodil se je na zahodnem obrobju Pohorja, kar je zaznamovalo njegovo poznejše ustvarjanje. Diplomiral je iz novinarstva, že desetletja pa se ob pisanju ukvarja tudi z mentorskim in uredniškim delom. Urejal je številne publikacije in vpeljal prvo slovensko literarno spletno revijo Locutio. Z Marjanom Pungartnikom se je pred desetletjem pogovarjala Vida Curk. foto:http://www.locutio.si/avtorji.php?ID=215
Junija je minilo devetdeset let od rojstva Žara Tušarja, filmskega in televizijskega snemalca in direktorja fotografije. Po srednji šoli v Ljubljani je med letoma 1951 in 1967 delal v svobodnem poklicu, nato pa je bil do leta 1988 zaposlen v nacionalni televizijski hiši. Samostojno je posnel več kot 35 kratkih filmov, sodeloval je pri snemanju 22 celovečernih slovenskih filmov, med drugim pri Vesni, Kekcu, Jari gospodi, Trenutkih odločitve, Dolini miru in Ne čakaj na maj. Pomemben je tudi njegov televizijski opus, ki obsega okrog 250 dokumentarnih in igranih oddaj; med najbolj odmevnimi sta bili nadaljevanki Bratovščina Sinjega galeba in Cvetje v jeseni. Žaro Tušar je umrl lani. Vabimo vas, da v oddaji Naši umetniki pred mikrofonom prisluhnete pogovoru, ki ga je s pomembnim soustvarjalcem slovenskega filma in televizije pred desetletjem posnel Matej Juh.
Junija je minilo devetdeset let od rojstva Žara Tušarja, filmskega in televizijskega snemalca in direktorja fotografije. Po srednji šoli v Ljubljani je med letoma 1951 in 1967 delal v svobodnem poklicu, nato pa je bil do leta 1988 zaposlen v nacionalni televizijski hiši. Samostojno je posnel več kot 35 kratkih filmov, sodeloval je pri snemanju 22 celovečernih slovenskih filmov, med drugim pri Vesni, Kekcu, Jari gospodi, Trenutkih odločitve, Dolini miru in Ne čakaj na maj. Pomemben je tudi njegov televizijski opus, ki obsega okrog 250 dokumentarnih in igranih oddaj; med najbolj odmevnimi sta bili nadaljevanki Bratovščina Sinjega galeba in Cvetje v jeseni. Žaro Tušar je umrl lani. Vabimo vas, da v oddaji Naši umetniki pred mikrofonom prisluhnete pogovoru, ki ga je s pomembnim soustvarjalcem slovenskega filma in televizije pred desetletjem posnel Matej Juh.
Oddajo tokrat posvečamo dramski igralki Štefki Drolc, legendi slovenskega gledališča, filma, radia in televizije, ki se je pred nedavnim poslovila s tega sveta, stara skoraj petindevetdeset let. Na odrskih deskah osrednjih slovenskih gledališč od Maribora do Trsta in Ljubljane in tudi na eksperimentalnih odrih je odigrala najvidnejše vloge v delih slovenske in svetovne dramatike. Kot filmska igralka je debitirala že leta 1948 v filmu Na svoji zemlji, igrala pa je še v filmih Na klancu, Naš avto, Cvetje v jeseni, Povest o dobrih ljudeh, Draga moja Iza, Deklica in drevo, če omenimo le nekatere. Njene vloge v radijskih igrah in literarnih oddajah, ki jih hranimo v radijskem arhivu, so nepreštevne. Kot hommage veliki igralki objavljamo pogovor Tadeje Krečič s Štefko Drolc iz leta 2003.
Oddajo tokrat posvečamo dramski igralki Štefki Drolc, legendi slovenskega gledališča, filma, radia in televizije, ki se je pred nedavnim poslovila s tega sveta, stara skoraj petindevetdeset let. Na odrskih deskah osrednjih slovenskih gledališč od Maribora do Trsta in Ljubljane in tudi na eksperimentalnih odrih je odigrala najvidnejše vloge v delih slovenske in svetovne dramatike. Kot filmska igralka je debitirala že leta 1948 v filmu Na svoji zemlji, igrala pa je še v filmih Na klancu, Naš avto, Cvetje v jeseni, Povest o dobrih ljudeh, Draga moja Iza, Deklica in drevo, če omenimo le nekatere. Njene vloge v radijskih igrah in literarnih oddajah, ki jih hranimo v radijskem arhivu, so nepreštevne. Kot hommage veliki igralki objavljamo pogovor Tadeje Krečič s Štefko Drolc iz leta 2003.
Tokrat smo pred mikrofon povabili gledališko in filmsko igralko Marjuto Slamič, članico Slovenskega narodnega gledališča Nova Gorica. Številnim nagradam je letos dodala še nagrado tantadruj za igralski dosežek minule sezone, ki jo podeljujejo tri gledališke hiše: SNG Nova gorica, Gledališče Koper in Slovensko stalno gledališče Trst. Z dramsko igralko Marjuto Slamič se pogovarja Ingrid Kašca Bucik.
Tokrat smo pred mikrofon povabili gledališko in filmsko igralko Marjuto Slamič, članico Slovenskega narodnega gledališča Nova Gorica. Številnim nagradam je letos dodala še nagrado tantadruj za igralski dosežek minule sezone, ki jo podeljujejo tri gledališke hiše: SNG Nova gorica, Gledališče Koper in Slovensko stalno gledališče Trst. Z dramsko igralko Marjuto Slamič se pogovarja Ingrid Kašca Bucik.
V oddaji Naši umetniki pred mikrofonom predstavljamo akademskega kiparja Draga Tršarja, ki je svojim opusom, ta se napaja predvsem v abstrakciji, pomembno zaznamoval slovensko in evropsko kiparstvo. Ob njegovi devetdesetletnici so že lansko leto pripravili Medinstitucionalni projekt MONUMENT. Del njegovega ustvarjanja so predstavili v Galeriji Prešernovih nagrajencev za likovno umetnost Kranj, dela na japonskem papirju so bila do nedavnega na ogled v Galeriji Murska Sobota, prav zdaj je v Moderni galeriji postavljena pregledna razstava njegovega monumentalnega kiparstva Monumentalnost in množica. Od 6. julija naprej so Tršarjeva dela na ogled tudi v piranski Mestni galeriji; naslov razstave je: Morje ob morju. Tršar, ki je poznan predvsem po velikih javnih plastikah in portretih množic, kot sta Spomenik revoluciji in cikel Manifestanti, je, kot je povedal v pogovoru z Aleksandro Saško Gruden, še danes aktiven in vsak dan obišče svoj atelje:
V oddaji Naši umetniki pred mikrofonom predstavljamo akademskega kiparja Draga Tršarja, ki je svojim opusom, ta se napaja predvsem v abstrakciji, pomembno zaznamoval slovensko in evropsko kiparstvo. Ob njegovi devetdesetletnici so že lansko leto pripravili Medinstitucionalni projekt MONUMENT. Del njegovega ustvarjanja so predstavili v Galeriji Prešernovih nagrajencev za likovno umetnost Kranj, dela na japonskem papirju so bila do nedavnega na ogled v Galeriji Murska Sobota, prav zdaj je v Moderni galeriji postavljena pregledna razstava njegovega monumentalnega kiparstva Monumentalnost in množica. Od 6. julija naprej so Tršarjeva dela na ogled tudi v piranski Mestni galeriji; naslov razstave je: Morje ob morju. Tršar, ki je poznan predvsem po velikih javnih plastikah in portretih množic, kot sta Spomenik revoluciji in cikel Manifestanti, je, kot je povedal v pogovoru z Aleksandro Saško Gruden, še danes aktiven in vsak dan obišče svoj atelje:
Letos mineva 90 let od rojstva in 20 let od smrti slikarja Jožeta Tisnikarja. Ti okrogli obletnici z različnimi dogodki obeležujejo v Mislinji, njegovem rojstnem kraju, osrednja prireditev pa je spominska razstava v Koroški galeriji likovnih umetnosti v Slovenj Gradcu, odprta od 29. junija do 23. septembra, ko si bo moč ogledati slike z značilnimi motivi krokarjev, temačnih podob mrtvih, pogrebov, krajin in avtoportretov. Gre za dela izjemne ekspresivne moči, ki jih stroka prišteva med največje slikarske dosežke slovenske in evropske figuralne modernistične umetnosti. "Zaznamovati hočem človekove poslednje ure, pa tiste, ki ostajajo za njimi, in tudi, kaj se s tem bitjem dogaja naprej, zakaj prepričan sem, da na nek način živi dalje. Nemogoče je, da bi se kar tako razblinil," je zapisal Tisnikar ob eni izmed svojih značilnih slik. Malo pred smrtjo je Ernest Ružič posnel z Jožetom Tisnikarjem pogovor, ki ga objavljamo v oddaji Naši umetniki pred mikrofonom.
Letos mineva 90 let od rojstva in 20 let od smrti slikarja Jožeta Tisnikarja. Ti okrogli obletnici z različnimi dogodki obeležujejo v Mislinji, njegovem rojstnem kraju, osrednja prireditev pa je spominska razstava v Koroški galeriji likovnih umetnosti v Slovenj Gradcu, odprta od 29. junija do 23. septembra, ko si bo moč ogledati slike z značilnimi motivi krokarjev, temačnih podob mrtvih, pogrebov, krajin in avtoportretov. Gre za dela izjemne ekspresivne moči, ki jih stroka prišteva med največje slikarske dosežke slovenske in evropske figuralne modernistične umetnosti. "Zaznamovati hočem človekove poslednje ure, pa tiste, ki ostajajo za njimi, in tudi, kaj se s tem bitjem dogaja naprej, zakaj prepričan sem, da na nek način živi dalje. Nemogoče je, da bi se kar tako razblinil," je zapisal Tisnikar ob eni izmed svojih značilnih slik. Malo pred smrtjo je Ernest Ružič posnel z Jožetom Tisnikarjem pogovor, ki ga objavljamo v oddaji Naši umetniki pred mikrofonom.
Gost oddaje Naši umetniki pred mikrofonom bo duhovnik in skladatelj Avgust Ipavec. Konec maja mu je predsednik republike Borut Pahor za izjemne glasbene stvaritve in promocijo slovenske kulture v tujini podelil medaljo za zasluge. Skladatelj Avgust Ipavec živi in ustvarja na Dunaju, še vedno pa je vpet tudi v duhovniško službo, ki močno zaznamuje njegovo razmišljanje in ustvarjanje. Tam ga je obiskala in se z njim pogovarjala Polona Gantar. Foto: Tamino Petelinšek Urad predsednika Republike Slovenije
Gost oddaje Naši umetniki pred mikrofonom bo duhovnik in skladatelj Avgust Ipavec. Konec maja mu je predsednik republike Borut Pahor za izjemne glasbene stvaritve in promocijo slovenske kulture v tujini podelil medaljo za zasluge. Skladatelj Avgust Ipavec živi in ustvarja na Dunaju, še vedno pa je vpet tudi v duhovniško službo, ki močno zaznamuje njegovo razmišljanje in ustvarjanje. Tam ga je obiskala in se z njim pogovarjala Polona Gantar. Foto: Tamino Petelinšek Urad predsednika Republike Slovenije
v začetku junija so v Ljubljani podelili Kozinove nagrade – za zaokrožen skladateljski opus je Društvo slovenskih skladateljev letos nagradilo skladatelja, klarinetista in pedagoga Uroša Rojka. Vabimo vas, da prisluhnete pogovoru z umetnikom, ki ga je leta 2014 pripravil Marko Šetinc. foto: http://www.sigic.si/prejemnik-kozinove-nagrade-za-leto-2018-je.html
v začetku junija so v Ljubljani podelili Kozinove nagrade – za zaokrožen skladateljski opus je Društvo slovenskih skladateljev letos nagradilo skladatelja, klarinetista in pedagoga Uroša Rojka. Vabimo vas, da prisluhnete pogovoru z umetnikom, ki ga je leta 2014 pripravil Marko Šetinc. foto: http://www.sigic.si/prejemnik-kozinove-nagrade-za-leto-2018-je.html
Konec maja so v Slovenskem narodnem gledališču Nova Gorica podelili gledališke nagrade tantadruj - skupaj jih podeljujejo tri primorska gledališča: Gledališče Koper, SNG Nova Gorica in Slovensko stalno gledališče Trst. Prve tantadruje za primorske gledališke dosežke so podelili leta 2011 v Trstu. Letos je Tantadruja za življenjsko delo prejel dramski igralec Bine Matoh, tudi nosilec Boršnikovega prstana, ki je bil več kot 35 let vodilni igralec in prvak v Slovenskem narodnem gledališču Nova Gorica. Z njim se je pogovarjala Ingrid Kašca Bucik. Njun pogovor dopolnjuje Matohov monolog iz drame Krst pri Savici Dominika Smoleta, v kateri je leta 1994 nastopil kot Patriarh oglejski. S Smoletovim Krstom v režiji Janeza Pipana so takrat odprli novo gledališče v Novi Gorici. foto: SNG Nova Gorica https://sng-ng.si/ansambel/upokojeni_clani_v_uprizoritvah/2005032515023217/
Konec maja so v Slovenskem narodnem gledališču Nova Gorica podelili gledališke nagrade tantadruj - skupaj jih podeljujejo tri primorska gledališča: Gledališče Koper, SNG Nova Gorica in Slovensko stalno gledališče Trst. Prve tantadruje za primorske gledališke dosežke so podelili leta 2011 v Trstu. Letos je Tantadruja za življenjsko delo prejel dramski igralec Bine Matoh, tudi nosilec Boršnikovega prstana, ki je bil več kot 35 let vodilni igralec in prvak v Slovenskem narodnem gledališču Nova Gorica. Z njim se je pogovarjala Ingrid Kašca Bucik. Njun pogovor dopolnjuje Matohov monolog iz drame Krst pri Savici Dominika Smoleta, v kateri je leta 1994 nastopil kot Patriarh oglejski. S Smoletovim Krstom v režiji Janeza Pipana so takrat odprli novo gledališče v Novi Gorici. foto: SNG Nova Gorica https://sng-ng.si/ansambel/upokojeni_clani_v_uprizoritvah/2005032515023217/
Predsednik republike Borut Pahor je z zlatim redom za zasluge odlikoval igralca Borisa Cavazzo za izjemen ustvarjalni opus, s katerim je v minulih desetletjih odločilno zaznamoval slovenski gledališki in filmski prostor, pa tudi za predano pedagoško delo na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo. Boris Cavazza je v svoji petdesetletni karieri na področju filma, radia, televizije in gledališča nanizal vrsto odmevnih vlog – v filmu prvič v Peti zasedi kot politkomisar Ilija, za vedno pa si ga bomo zapomnili po njegovih izvrstnih upodobitvah likov v filmih To so gadi in Vdovstvo Karoline Žašler ali Kormoran in Primer Feliks Langus, dveh delih, za katera je sam napisal scenarij.Lani jeseni je legendarni igralec prejel nagrado bert za življenjsko delo na področju filmske in televizijske igre. Takrat se je z Borisom Cavazzo pogovarjal Matej Juh in ga uvodoma vprašal, kakšen je njegov najzgodnejši spomin na željo, da bi postal igralec. foto: Peter Uhan
Predsednik republike Borut Pahor je z zlatim redom za zasluge odlikoval igralca Borisa Cavazzo za izjemen ustvarjalni opus, s katerim je v minulih desetletjih odločilno zaznamoval slovenski gledališki in filmski prostor, pa tudi za predano pedagoško delo na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo. Boris Cavazza je v svoji petdesetletni karieri na področju filma, radia, televizije in gledališča nanizal vrsto odmevnih vlog – v filmu prvič v Peti zasedi kot politkomisar Ilija, za vedno pa si ga bomo zapomnili po njegovih izvrstnih upodobitvah likov v filmih To so gadi in Vdovstvo Karoline Žašler ali Kormoran in Primer Feliks Langus, dveh delih, za katera je sam napisal scenarij.Lani jeseni je legendarni igralec prejel nagrado bert za življenjsko delo na področju filmske in televizijske igre. Takrat se je z Borisom Cavazzo pogovarjal Matej Juh in ga uvodoma vprašal, kakšen je njegov najzgodnejši spomin na željo, da bi postal igralec. foto: Peter Uhan
Vinko Möderndorfer je izjemno vsestranski umetnik, ki se je podpisal pod vrsto pesniških zbirk, romanov, kratkih zgodb, dram in komedij, esejističnih zbirk, filmskih, televizijskih, opernih, lutkovnih in gledaliških režij ter še pod kaj. Za svoje ustvarjanje je prejel vrsto nagrad, nazadnje Grumovo nagrado za (tako avtor) ljubezensko dramo v dveh dejanjih in z dvema epilogoma z naslovom Romeo in Julija sta bila begunca. Tako je ponovno dokazal, da ga vznemirja sodobnost in stiska slehernika, še zlasti tistega na socialnem obrobju. Vznemirja pa ga tudi preteklost – o tem priča njegov roman Druga preteklost, obsežen, več kot osemsto strani dolg roman o dvajsetem stoletju in dilemah, ki jih zastavlja ta tematika. Več o sebi in svojem bogatem opusu je umetnik povedal v pogovoru z Markom Goljo, prebral pa je tudi pesem Kaj sta mi dala starša. Vabljeni k poslušanju tukaj in zdaj.
Vinko Möderndorfer je izjemno vsestranski umetnik, ki se je podpisal pod vrsto pesniških zbirk, romanov, kratkih zgodb, dram in komedij, esejističnih zbirk, filmskih, televizijskih, opernih, lutkovnih in gledaliških režij ter še pod kaj. Za svoje ustvarjanje je prejel vrsto nagrad, nazadnje Grumovo nagrado za (tako avtor) ljubezensko dramo v dveh dejanjih in z dvema epilogoma z naslovom Romeo in Julija sta bila begunca. Tako je ponovno dokazal, da ga vznemirja sodobnost in stiska slehernika, še zlasti tistega na socialnem obrobju. Vznemirja pa ga tudi preteklost – o tem priča njegov roman Druga preteklost, obsežen, več kot osemsto strani dolg roman o dvajsetem stoletju in dilemah, ki jih zastavlja ta tematika. Več o sebi in svojem bogatem opusu je umetnik povedal v pogovoru z Markom Goljo, prebral pa je tudi pesem Kaj sta mi dala starša. Vabljeni k poslušanju tukaj in zdaj.
