Iskanje oddaja
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Portret umetniške in življenjske poti ustvarjalca, glavnih postaj na njegovi poti, umetniških smernic in ciljev. Gostimo umetnike vseh zvrsti, tako s področja literature, scenskih umetnosti, filma, glasbe, arhitekture in vizualne umetnosti.
Pisateljica Ana Schnabl je avtorica štirih knjig: zbirke kratkih zgodb Razvezani, za katero je prejela nagrado za najboljši prvenec, in romanov Mojstrovina, Plima in še prav svežega September. Stalnica njene proze je poglabljanje v človekova občutja, osebno doživljanje dogajanja v okolici. Več o svojem pisanju pripoveduje Vladu Motnikarju.
Pisateljica Ana Schnabl je avtorica štirih knjig: zbirke kratkih zgodb Razvezani, za katero je prejela nagrado za najboljši prvenec, in romanov Mojstrovina, Plima in še prav svežega September. Stalnica njene proze je poglabljanje v človekova občutja, osebno doživljanje dogajanja v okolici. Več o svojem pisanju pripoveduje Vladu Motnikarju.
Robert Simonišek (1977) je pesnik in kritik, tudi pisatelj in umetnostni zgodovinar. Rodil se je v Celju, študiral je filozofijo in umetnostno zgodovino ter doktoriral na temo findesièclovske umetnosti. Je avtor pesniških zbirk Potopljeni katalog (2003), Avtoportret brez zemljevida (2008), Selitve (2013), Kar dopuščajo čuti (2020) in Vračanje k čistosti (2024). Za to zbirko je dobil Jenkovo nagrado skupaj z Miljano Cunta. Pesnik se v njej osvobaja vsega odvečnega in išče tisto bistveno, brezčasno. Z njim se je pogovarjal Vlado Motnikar.
Robert Simonišek (1977) je pesnik in kritik, tudi pisatelj in umetnostni zgodovinar. Rodil se je v Celju, študiral je filozofijo in umetnostno zgodovino ter doktoriral na temo findesièclovske umetnosti. Je avtor pesniških zbirk Potopljeni katalog (2003), Avtoportret brez zemljevida (2008), Selitve (2013), Kar dopuščajo čuti (2020) in Vračanje k čistosti (2024). Za to zbirko je dobil Jenkovo nagrado skupaj z Miljano Cunta. Pesnik se v njej osvobaja vsega odvečnega in išče tisto bistveno, brezčasno. Z njim se je pogovarjal Vlado Motnikar.
Marija Vogelnik je bila arhitektka, slikarka, likovna in plesna pedagoginja, tudi teoretičarka in kritičarka. S svojim nenavadnim likovnim svetom se je vtisnila v spomin številnim generacijam mladih bralcev. Ilustratorsko pot je začela že leta 1939, prvim letom po 2. svetovni vojni pa je dala neizbrisen pečat z izrazitim odmikom od takrat prevladujočega idealiziranja in romantike. Znana je bila tudi kot plesalka in pozneje plesna teoretičarka in kritičarka. Marija Vogelnik se je rodila 15. oktobra 1914 in umrla leta 2008. Leta 2004 se je z umetnico pogovarjala Vida Curk.
Marija Vogelnik je bila arhitektka, slikarka, likovna in plesna pedagoginja, tudi teoretičarka in kritičarka. S svojim nenavadnim likovnim svetom se je vtisnila v spomin številnim generacijam mladih bralcev. Ilustratorsko pot je začela že leta 1939, prvim letom po 2. svetovni vojni pa je dala neizbrisen pečat z izrazitim odmikom od takrat prevladujočega idealiziranja in romantike. Znana je bila tudi kot plesalka in pozneje plesna teoretičarka in kritičarka. Marija Vogelnik se je rodila 15. oktobra 1914 in umrla leta 2008. Leta 2004 se je z umetnico pogovarjala Vida Curk.
Matjaž Klopčič se je rodil leta 1934 v Ljubljani. Diplomiral je iz arhitekture, a se je že kmalu posvetil filmu in mu ostal zvest vse življenje, kot režiser in tudi kot profesor na akademiji. Prve filme je posnel na prelomu šestdesetih let. Njegovi najbolj znani celovečerni so Na papirnatih avionih, Sedmina, Cvetje v jeseni, Strah, Vdovstvo Karoline Žašler, Dediščina in Moj ata, socialistični kulak. V Slovenski kinoteki je ta čas na sporedu retrospektiva njegovih filmov, poklonili so se mu tudi na Festivalu slovenskega filma v Portorožu. Leta 1982 je Matjaž Klopčič o svoji ustavrjalni poti razmišljal v oddaji Naši umetniki pred mikrofonom.
Matjaž Klopčič se je rodil leta 1934 v Ljubljani. Diplomiral je iz arhitekture, a se je že kmalu posvetil filmu in mu ostal zvest vse življenje, kot režiser in tudi kot profesor na akademiji. Prve filme je posnel na prelomu šestdesetih let. Njegovi najbolj znani celovečerni so Na papirnatih avionih, Sedmina, Cvetje v jeseni, Strah, Vdovstvo Karoline Žašler, Dediščina in Moj ata, socialistični kulak. V Slovenski kinoteki je ta čas na sporedu retrospektiva njegovih filmov, poklonili so se mu tudi na Festivalu slovenskega filma v Portorožu. Leta 1982 je Matjaž Klopčič o svoji ustavrjalni poti razmišljal v oddaji Naši umetniki pred mikrofonom.
Gledališki in filmski igralec Maks Furijan se je rodil septembra leta 1904 v Goričaku. Najprej je kot kot mizar delal v mariborskih železniških delavnicah, od leta 1921 je obiskoval dramatično šolo Milana Skrbinška. V letih od 1929 do 1936 je bil angažiran v Narodnem gledališču v Mariboru, v naslednjih letih je igral v Osijeku, Skopju, Zagrebu, od leta 1947 pa do upokojitve 1962 je bil član ansambla Drame SNG v Ljubljani. Bil je izvrsten v večjih in manjših vlogah; nastopal je tudi v televizijskih nadaljevankah in filmih. Na AGRFT je predaval gledališko šminkanje. Za igralsko umetnost je bil nagrajen tudi z Borštnikovim prstanom. Maks Furijan je umrl leta 1993. Leta 1986 se je za oddajo Naši umetniki pred mikrofonom z njim pogovarjal France Vurnik.
Gledališki in filmski igralec Maks Furijan se je rodil septembra leta 1904 v Goričaku. Najprej je kot kot mizar delal v mariborskih železniških delavnicah, od leta 1921 je obiskoval dramatično šolo Milana Skrbinška. V letih od 1929 do 1936 je bil angažiran v Narodnem gledališču v Mariboru, v naslednjih letih je igral v Osijeku, Skopju, Zagrebu, od leta 1947 pa do upokojitve 1962 je bil član ansambla Drame SNG v Ljubljani. Bil je izvrsten v večjih in manjših vlogah; nastopal je tudi v televizijskih nadaljevankah in filmih. Na AGRFT je predaval gledališko šminkanje. Za igralsko umetnost je bil nagrajen tudi z Borštnikovim prstanom. Maks Furijan je umrl leta 1993. Leta 1986 se je za oddajo Naši umetniki pred mikrofonom z njim pogovarjal France Vurnik.
Igralec, režiser, scenarist Boris Cavazza je ta teden na slavnostnem koncertu ob 75. obletnici Radia Koper v Novi Gorici prejel nagrado Franeta Milčinskega - Ježka za leto 2024. Eden naših največjih dramskih in filmskih igralcev je k številnim nagradam in priznanjem, omenimo vsaj nagrado bert za življenjsko delo na področju filmske igre, pa zlati red za zasluge, s katerim ga je lani odlikoval predsednik republike Borut Pahor, dodal še Ježkovo nagrado za izjemen ustvarjalni opus, saj, kot je zapisano v utemeljitvi nagrade, "tradicijo Ježkovega duha na izvirni način celo presega". V našem radijskem arhivu smo poiskali pogovor z Borisom Cavazzo iz leta 2017, ko se je z umetnikom pogovarjala Tadeja Krečič.
Igralec, režiser, scenarist Boris Cavazza je ta teden na slavnostnem koncertu ob 75. obletnici Radia Koper v Novi Gorici prejel nagrado Franeta Milčinskega - Ježka za leto 2024. Eden naših največjih dramskih in filmskih igralcev je k številnim nagradam in priznanjem, omenimo vsaj nagrado bert za življenjsko delo na področju filmske igre, pa zlati red za zasluge, s katerim ga je lani odlikoval predsednik republike Borut Pahor, dodal še Ježkovo nagrado za izjemen ustvarjalni opus, saj, kot je zapisano v utemeljitvi nagrade, "tradicijo Ježkovega duha na izvirni način celo presega". V našem radijskem arhivu smo poiskali pogovor z Borisom Cavazzo iz leta 2017, ko se je z umetnikom pogovarjala Tadeja Krečič.
Konec septembra je minilo osemdeset let, odkar se je rodil Matjaž Vipotnik, eden naših najpomembnejših grafičnih oblikovalcev. Njegovi plakati in opreme knjig so z izvirnim konceptom, likovno dovršenostjo in s subtilnimi družbenimi učinki prelomno zaznamovali slovensko grafično oblikovanje, posredno tudi našo družbo. Kdo se ne spominja znamenitega plakata z Marxom na kolesu in napisom: »Ali je prihodnost že prišla?« Uveljavil se je že v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko se je vrnil s študija v Italiji, nato je delal na več področjih, posebej pa se spominjamo njegovih gledaliških plakatov in scenografij, knjižnih oprem in celostnih podob kulturnih ustanov. Leta 2012 je prejel Prešernovo nagrado za življenjsko delo. Takrat se je z Matjažem Vipotnikom pogovarjala Vida Curk.
Konec septembra je minilo osemdeset let, odkar se je rodil Matjaž Vipotnik, eden naših najpomembnejših grafičnih oblikovalcev. Njegovi plakati in opreme knjig so z izvirnim konceptom, likovno dovršenostjo in s subtilnimi družbenimi učinki prelomno zaznamovali slovensko grafično oblikovanje, posredno tudi našo družbo. Kdo se ne spominja znamenitega plakata z Marxom na kolesu in napisom: »Ali je prihodnost že prišla?« Uveljavil se je že v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko se je vrnil s študija v Italiji, nato je delal na več področjih, posebej pa se spominjamo njegovih gledaliških plakatov in scenografij, knjižnih oprem in celostnih podob kulturnih ustanov. Leta 2012 je prejel Prešernovo nagrado za življenjsko delo. Takrat se je z Matjažem Vipotnikom pogovarjala Vida Curk.
Nedavno je v dvaindevetdesetem letu starosti umrl skladatelj Igor Štuhec. Po rodu je bil Štajerec iz Kremberka v Slovenskih goricah, študij kompozicije je končal na akademiji za glasbo v Ljubljani kot učenec Lucijana Marije Škerjanca in Matije Bravničarja, potem pa se je izpopolnjeval na Dunaju in v Darmstadtu. V svojih skladbah je razmeroma zgodaj izpričal zanimanje za nove kompozicijske rešitve in sodobne glasbene smeri. Njegov opus obsega simfonična, komorna, zborovska, vokalno-instrumentalna in solistična dela. Leta 2004 je Štuhec prejel nagrado Prešernovega sklada in 2011. Kozinovo nagrado za življenjski opus. Arhivski posnetek je iz leta 1983.
Nedavno je v dvaindevetdesetem letu starosti umrl skladatelj Igor Štuhec. Po rodu je bil Štajerec iz Kremberka v Slovenskih goricah, študij kompozicije je končal na akademiji za glasbo v Ljubljani kot učenec Lucijana Marije Škerjanca in Matije Bravničarja, potem pa se je izpopolnjeval na Dunaju in v Darmstadtu. V svojih skladbah je razmeroma zgodaj izpričal zanimanje za nove kompozicijske rešitve in sodobne glasbene smeri. Njegov opus obsega simfonična, komorna, zborovska, vokalno-instrumentalna in solistična dela. Leta 2004 je Štuhec prejel nagrado Prešernovega sklada in 2011. Kozinovo nagrado za življenjski opus. Arhivski posnetek je iz leta 1983.
Gustav Januš, eden največjih umetniških osebnosti na Koroškem, je 19. septembra dopolnil 85 let. Nekaj dni prej je v galeriji Walker v Bistrici v Rožu odprl razstavo z naslovom Slike dneva; na ogled bodo do konca oktobra. Gustav Januš s pisanjem in slikanjem združuje dve umetnostni zvrsti, ki se prepletata in dopolnjujeta. Prvo pesniško zbirko je objavil leta 1978 pri Državni založbi Slovenije, sledilo jih je še osem pri različnih založbah v Sloveniji in Avstriji. Razstavlja ves čas, za svoje ustvarjanje je dobil številne nagrade, v Sloveniji nazadnje zlatnik poezije leta 2015. Ob umetnikovem jubileju objavljamo pogovor, ki ga je leta 1999 posnela Vida Curk.
Gustav Januš, eden največjih umetniških osebnosti na Koroškem, je 19. septembra dopolnil 85 let. Nekaj dni prej je v galeriji Walker v Bistrici v Rožu odprl razstavo z naslovom Slike dneva; na ogled bodo do konca oktobra. Gustav Januš s pisanjem in slikanjem združuje dve umetnostni zvrsti, ki se prepletata in dopolnjujeta. Prvo pesniško zbirko je objavil leta 1978 pri Državni založbi Slovenije, sledilo jih je še osem pri različnih založbah v Sloveniji in Avstriji. Razstavlja ves čas, za svoje ustvarjanje je dobil številne nagrade, v Sloveniji nazadnje zlatnik poezije leta 2015. Ob umetnikovem jubileju objavljamo pogovor, ki ga je leta 1999 posnela Vida Curk.
Umrl je dr. Henrik Neubauer, baletni plesalec, koreograf, režiser, publicist in pedagog. "Zaradi naštetih zaslug in prizadevanj na številnih področjih umetnosti in kulture, ki so trajno obogatili slovensko kulturno krajino ter okrepili ugled slovenske države v mednarodnem prostoru" je letos prejel Prešernovo nagrado za življenjsko delo. Kot baletni solist je odplesal več kot sedemdeset pomembnih vlog, pozneje je deloval kot koreograf in operni režiser. Bil je umetniški vodja ljubljanskega in mariborskega baleta, direktor ljubljanskega Festivala, profesor na Akademiji za glasbo, končal je tudi medicino in delal kot zdravnik. V njegovem opusu je več kot 40 knjig in okoli 600 strokovnih člankov. O svojem življenju in ljubezni do baletne in glasbene umetnosti je pred letošnjim kulturnim praznikom pripovedoval v pogovoru z Anamarijo Štukelj Cusma.
Umrl je dr. Henrik Neubauer, baletni plesalec, koreograf, režiser, publicist in pedagog. "Zaradi naštetih zaslug in prizadevanj na številnih področjih umetnosti in kulture, ki so trajno obogatili slovensko kulturno krajino ter okrepili ugled slovenske države v mednarodnem prostoru" je letos prejel Prešernovo nagrado za življenjsko delo. Kot baletni solist je odplesal več kot sedemdeset pomembnih vlog, pozneje je deloval kot koreograf in operni režiser. Bil je umetniški vodja ljubljanskega in mariborskega baleta, direktor ljubljanskega Festivala, profesor na Akademiji za glasbo, končal je tudi medicino in delal kot zdravnik. V njegovem opusu je več kot 40 knjig in okoli 600 strokovnih člankov. O svojem življenju in ljubezni do baletne in glasbene umetnosti je pred letošnjim kulturnim praznikom pripovedoval v pogovoru z Anamarijo Štukelj Cusma.
Pesnik Denis Škofič je za svojo tretjo pesniško zbirko Tuskulum, objavljeno pri Cankarjevi založbi, dobil kar dve nagradi: maja Cankarjevo in pred kratkim še Veronikino nagrado. Nagradi sta potrdili, kar so bralke in bralci poezije že vedeli ob branju njegovih pesniških zbirk Sprehajalec ptic (2013), Seganje (2017) in Tuskulum (2023): da je Škofič pesnik s samosvojo poetiko, da se tika z naravo in literaturo ter s kulturo in da zmerom znova išče in najde izvirne načine, kako upesniti izbrana razpoloženja, stanja, trenutke, razmerja. Tudi jezikovno je Škofič izviren: z največjo lahkoto vpisuje v svojo poezijo prekmurske besede: tako po eni strani rešuje prekmurske besede pozabe, hkrati pa širi in poglablja pojmovni, čustveni svet svoje poezije in briše hierarhične meje. Več o sebi, svoji poeziji in še čem pove pesnik v pogovoru z Markom Goljo. Nikar ne zamudite.
Pesnik Denis Škofič je za svojo tretjo pesniško zbirko Tuskulum, objavljeno pri Cankarjevi založbi, dobil kar dve nagradi: maja Cankarjevo in pred kratkim še Veronikino nagrado. Nagradi sta potrdili, kar so bralke in bralci poezije že vedeli ob branju njegovih pesniških zbirk Sprehajalec ptic (2013), Seganje (2017) in Tuskulum (2023): da je Škofič pesnik s samosvojo poetiko, da se tika z naravo in literaturo ter s kulturo in da zmerom znova išče in najde izvirne načine, kako upesniti izbrana razpoloženja, stanja, trenutke, razmerja. Tudi jezikovno je Škofič izviren: z največjo lahkoto vpisuje v svojo poezijo prekmurske besede: tako po eni strani rešuje prekmurske besede pozabe, hkrati pa širi in poglablja pojmovni, čustveni svet svoje poezije in briše hierarhične meje. Več o sebi, svoji poeziji in še čem pove pesnik v pogovoru z Markom Goljo. Nikar ne zamudite.
23. avgusta je akademik Lojze Lebič, slovenski skladatelj in dirigent, dopolnil devetdeset let. Rodil se je v Prevaljah, študiral je arheologijo na filozofski fakulteti v Ljubljani, na akademiji za glasbo pa kompozicijo in dirigiranje. V oddaji Naši umetniki pred mikrofonom iz leta 2004 pripoveduje o svojih prvih letih doma in v njemu tedaj tuji Ljubljani ter o posebnem ozračju mučnih povojnih časov, ko je bilo zanj dogajanje na tedanjem evropskem glasbenem ustvarjanju neznano in daleč. Premik je nastal, med drugim, z delovanjem v skupini Pro musica viva, pa tudi s tečaji za sodobno glasbo v Nemčiji. Lojze Lebič je svoje skladanje izoblikoval iz napetosti med tradicijo in modernostjo v izjemen avtorski opus, prepoznan doma z največjimi nagradami, kot so Prešernova, Kozinova, Župančičeva, pa z zlatim redom za zasluge Republike Slovenije za življenjsko delo; tudi v tujini, saj je, na primer, zunanji član Kraljeve flamske akademije za znanost in umetnost Belgije, Hrvaške akademije znanosti in umetnosti.
23. avgusta je akademik Lojze Lebič, slovenski skladatelj in dirigent, dopolnil devetdeset let. Rodil se je v Prevaljah, študiral je arheologijo na filozofski fakulteti v Ljubljani, na akademiji za glasbo pa kompozicijo in dirigiranje. V oddaji Naši umetniki pred mikrofonom iz leta 2004 pripoveduje o svojih prvih letih doma in v njemu tedaj tuji Ljubljani ter o posebnem ozračju mučnih povojnih časov, ko je bilo zanj dogajanje na tedanjem evropskem glasbenem ustvarjanju neznano in daleč. Premik je nastal, med drugim, z delovanjem v skupini Pro musica viva, pa tudi s tečaji za sodobno glasbo v Nemčiji. Lojze Lebič je svoje skladanje izoblikoval iz napetosti med tradicijo in modernostjo v izjemen avtorski opus, prepoznan doma z največjimi nagradami, kot so Prešernova, Kozinova, Župančičeva, pa z zlatim redom za zasluge Republike Slovenije za življenjsko delo; tudi v tujini, saj je, na primer, zunanji član Kraljeve flamske akademije za znanost in umetnost Belgije, Hrvaške akademije znanosti in umetnosti.
Slavko Jan, gledališki igralec, režiser in pedagog, se je rodil pred 120 leti, umrl pa leta 1987. V gledališču se je uveljavil že v dvajsetih letih prejšnjega stoletja kot igralec, po letu 1945 pa tudi kot režiser Drame Slovenskega narodnega gledališča in njen ravnatelj. Pomembno je bilo tudi njegovo pedagoško delo: na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo je bil od leta 1946 predavatelj za govorno tehniko, pozneje profesor za režijo in tudi njen dekan. Slavko Jan je leta 1980 nastopil pred mikrofonom in pripovedoval o svojem ustvarjalnem življenju; iz vsakega njegovega stavka je čutiti ljubezen do gledališča.
Slavko Jan, gledališki igralec, režiser in pedagog, se je rodil pred 120 leti, umrl pa leta 1987. V gledališču se je uveljavil že v dvajsetih letih prejšnjega stoletja kot igralec, po letu 1945 pa tudi kot režiser Drame Slovenskega narodnega gledališča in njen ravnatelj. Pomembno je bilo tudi njegovo pedagoško delo: na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo je bil od leta 1946 predavatelj za govorno tehniko, pozneje profesor za režijo in tudi njen dekan. Slavko Jan je leta 1980 nastopil pred mikrofonom in pripovedoval o svojem ustvarjalnem življenju; iz vsakega njegovega stavka je čutiti ljubezen do gledališča.
Marko Pogačnik, ki je nedavno dopolnil 80 let, je eden izmed začetnikov konceptualizma na Slovenskem, predvsem pa s svojim ustvarjanjem in delovanjem že leta in desetletja presega antropocentrizem in njegov značilni nihilizem. Nekatera obdobja njegovega delovanja so morda bolj znana, tako njegovo delovanje v skupini OHO ali pa v poljedelski in umetniški komuni v Šempasu. Znano je tudi, da je avtor slovenskega grba. Več o sebi je Marko Pogačnik povedal v pogovoru z Markom Goljo, ki je nastal leta 2012, ko so v Moderni galeriji v Ljubljani pripravili njegovo veliko retrospektivno razstavo z naslovom Življenje umetnosti – umetnost življenja.
Marko Pogačnik, ki je nedavno dopolnil 80 let, je eden izmed začetnikov konceptualizma na Slovenskem, predvsem pa s svojim ustvarjanjem in delovanjem že leta in desetletja presega antropocentrizem in njegov značilni nihilizem. Nekatera obdobja njegovega delovanja so morda bolj znana, tako njegovo delovanje v skupini OHO ali pa v poljedelski in umetniški komuni v Šempasu. Znano je tudi, da je avtor slovenskega grba. Več o sebi je Marko Pogačnik povedal v pogovoru z Markom Goljo, ki je nastal leta 2012, ko so v Moderni galeriji v Ljubljani pripravili njegovo veliko retrospektivno razstavo z naslovom Življenje umetnosti – umetnost življenja.
Ciril Bergles se je rodil julija 1934 v Repčah pri Ljubljani, umrl je leta 2013. Diplomiral je iz slovenistike in anglistike na ljubljanski Filozofski fakulteti; na srednjih šolah je delal kot profesor in ravnatelj. Veliko je prevajal, zelo pomembna je Antologija špansko-ameriške poezije, ki jo je uredil. Najpomembnejša v njegovem življenju pa je bila poezija, ki jo je ne le pisal, temveč je o njej zavzeto in strastno tudi premišljal. Slišali boste, kako je o poeziji in svojem lastnem ustvarjanju razmišljal leta 1998.
Ciril Bergles se je rodil julija 1934 v Repčah pri Ljubljani, umrl je leta 2013. Diplomiral je iz slovenistike in anglistike na ljubljanski Filozofski fakulteti; na srednjih šolah je delal kot profesor in ravnatelj. Veliko je prevajal, zelo pomembna je Antologija špansko-ameriške poezije, ki jo je uredil. Najpomembnejša v njegovem življenju pa je bila poezija, ki jo je ne le pisal, temveč je o njej zavzeto in strastno tudi premišljal. Slišali boste, kako je o poeziji in svojem lastnem ustvarjanju razmišljal leta 1998.
Operna pevka, sopranistka Ondina Otta Klasinc je bila izjemna umetnica, ustvarjala je na slovenskih in tujih odrih. Dragoceno je bilo tudi njeno pedagoško delo. Leta 1999 je oddajo z njo in o njej pripravila Tjaša Krajnc. V pogovoru z njo je Ondina Otta Klasinc med drugim povedala: "Učiš se živeti iz dneva v dan, ne samo kot umetnik, tudi kot človek." Tonska izvedba: Dejan Guzelj in Ivo Smogavec.
Operna pevka, sopranistka Ondina Otta Klasinc je bila izjemna umetnica, ustvarjala je na slovenskih in tujih odrih. Dragoceno je bilo tudi njeno pedagoško delo. Leta 1999 je oddajo z njo in o njej pripravila Tjaša Krajnc. V pogovoru z njo je Ondina Otta Klasinc med drugim povedala: "Učiš se živeti iz dneva v dan, ne samo kot umetnik, tudi kot človek." Tonska izvedba: Dejan Guzelj in Ivo Smogavec.
20. julija je umrl slovenski dirigent Marko Munih, star 88 let. Večkrat nagrajeni dirigent je vodil veliko zasedb, tudi Simfonike RTV Slovenija, komorni zbor takratne RTV Ljubljana in radijski mladinski zbor, pa tudi več drugih zasedb, med drugim orkester Slovenske filharmonije in Akademski pevski zbor Tone Tomšič ter Primorski akademski pevski zbor Vinko Vodopivec, o vsem tem sam pripoveduje v oddaji. Pod njegovo dirigentsko palico so orkestri in zbori posneli številne krstne izvedbe slovenskih del, večino jih je posnel za naš radijski arhiv. 16 let je bil odgovorni urednik in umetniški vodja glasbenih programov na Radiu Slovenija. Posnetek pripovedovanja Marka Muniha je iz leta 1987.
20. julija je umrl slovenski dirigent Marko Munih, star 88 let. Večkrat nagrajeni dirigent je vodil veliko zasedb, tudi Simfonike RTV Slovenija, komorni zbor takratne RTV Ljubljana in radijski mladinski zbor, pa tudi več drugih zasedb, med drugim orkester Slovenske filharmonije in Akademski pevski zbor Tone Tomšič ter Primorski akademski pevski zbor Vinko Vodopivec, o vsem tem sam pripoveduje v oddaji. Pod njegovo dirigentsko palico so orkestri in zbori posneli številne krstne izvedbe slovenskih del, večino jih je posnel za naš radijski arhiv. 16 let je bil odgovorni urednik in umetniški vodja glasbenih programov na Radiu Slovenija. Posnetek pripovedovanja Marka Muniha je iz leta 1987.
21. julija 2024 bo minilo sto let, odkar se je v Šempolaju pri Nabrežini rodil pisatelj Alojz Rebula, eden naših najboljših prozaistov, ki je pisal tudi poezijo in dramatiko. Ustvaril je obsežen in celosten opus. V njegovem središču so romani, med drugimi Senčni ples, V Sibilinem vetru in s kresnikom nagrajeni Nokturno za Primorsko. Bil je vztrajen pisec dnevnikov in esejist, dolgoletni avtor kolumen v tedniku Družina, pa tudi prevajalec in profesor. Z umetnikom se je leta 2011 v Loki pri Zidanem mostu, v rojstni hiši njegove soproge Zore Tavčar, pogovarjal Marko Golja.
21. julija 2024 bo minilo sto let, odkar se je v Šempolaju pri Nabrežini rodil pisatelj Alojz Rebula, eden naših najboljših prozaistov, ki je pisal tudi poezijo in dramatiko. Ustvaril je obsežen in celosten opus. V njegovem središču so romani, med drugimi Senčni ples, V Sibilinem vetru in s kresnikom nagrajeni Nokturno za Primorsko. Bil je vztrajen pisec dnevnikov in esejist, dolgoletni avtor kolumen v tedniku Družina, pa tudi prevajalec in profesor. Z umetnikom se je leta 2011 v Loki pri Zidanem mostu, v rojstni hiši njegove soproge Zore Tavčar, pogovarjal Marko Golja.
Vinko Globokar, slovenski skladatelj, komponist, dirigent, jazzovski glasbenik, pedagog in pozavnist je 7. julija dopolnil devetdeset let. Ob jubileju poslušamo pogovor Vide Curk z umetnikom iz leta 2006. Vinko Globokar, dobitnik Prešernove nagrade, dopisni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti ter častni član Slovenske filharmonije, govori o svojem življenju, ki ga je v veliki meri preživel v Franciji, pa tudi v Nemčiji in Ameriki, predvsem pa razlaga svoje poglede na sodobno glasbo in lastno ustvarjanje.
Vinko Globokar, slovenski skladatelj, komponist, dirigent, jazzovski glasbenik, pedagog in pozavnist je 7. julija dopolnil devetdeset let. Ob jubileju poslušamo pogovor Vide Curk z umetnikom iz leta 2006. Vinko Globokar, dobitnik Prešernove nagrade, dopisni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti ter častni član Slovenske filharmonije, govori o svojem življenju, ki ga je v veliki meri preživel v Franciji, pa tudi v Nemčiji in Ameriki, predvsem pa razlaga svoje poglede na sodobno glasbo in lastno ustvarjanje.
Pesnik in esejist, duhovnik Vladimir Kos se je rodil spomladi leta 1924. Večino življenja je preživel kot misijonar na Japonskem. In pisal pesmi. Objavil je osemnajst pesniških zbirk, med njimi sta tudi Pesmi z japonskih otokov in Ob rahlo tresoči se tokijski harfi, v katerih se, tako kot v vsej njegovi poeziji harmonija narave povezuje s človekovim mestom v kozmosu, lepota stvarstva pa s krščansko transcendenco v ozadju. Leta 2014 je za ti zbirki prejel nagrado Prešernovega sklada. Takrat ga je pred mikrofon povabil Vlado Motnikar.
Pesnik in esejist, duhovnik Vladimir Kos se je rodil spomladi leta 1924. Večino življenja je preživel kot misijonar na Japonskem. In pisal pesmi. Objavil je osemnajst pesniških zbirk, med njimi sta tudi Pesmi z japonskih otokov in Ob rahlo tresoči se tokijski harfi, v katerih se, tako kot v vsej njegovi poeziji harmonija narave povezuje s človekovim mestom v kozmosu, lepota stvarstva pa s krščansko transcendenco v ozadju. Leta 2014 je za ti zbirki prejel nagrado Prešernovega sklada. Takrat ga je pred mikrofon povabil Vlado Motnikar.
Fotograf Damjan Švarc svoja dela z naslovom Kam in nazaj prav zdaj razstavlja v Kabinetu Umetnostne galerije Maribor. Avtor, ki poklicno deluje na področjih portretne, umetniške in arhitekturne fotografije, je tudi eden vrhunskih gledaliških fotografov, zato so razstavo pod kuratorskim očesom dramaturginje in teatrologinje Alje Predan pripravili v okviru letošnjega Borštnikovega srečanja. Švarc v razstavljenih delih pokaže svoj poglobljeni in analitični pristop, hkrati pa izčiščeno in hkrati kontrastno estetiko. Z avtorjem se je o njegovih ustvarjalnih začetkih ter razvoju pogovarjala Aleksandra Saška Gruden.
Fotograf Damjan Švarc svoja dela z naslovom Kam in nazaj prav zdaj razstavlja v Kabinetu Umetnostne galerije Maribor. Avtor, ki poklicno deluje na področjih portretne, umetniške in arhitekturne fotografije, je tudi eden vrhunskih gledaliških fotografov, zato so razstavo pod kuratorskim očesom dramaturginje in teatrologinje Alje Predan pripravili v okviru letošnjega Borštnikovega srečanja. Švarc v razstavljenih delih pokaže svoj poglobljeni in analitični pristop, hkrati pa izčiščeno in hkrati kontrastno estetiko. Z avtorjem se je o njegovih ustvarjalnih začetkih ter razvoju pogovarjala Aleksandra Saška Gruden.
Ivanka Mežan, nestorica slovenskega igralstva, je najnovejša prejemnica nagrade Ita Rina za življenjsko delo na področju avdiovizualne umetnosti. S svojo igralsko karizmo je zaznamovala 33 celovečernih in kratkih filmov ter več kot 50 televizijskih filmov, dram in nadaljevank. »Nagrada je priznanje njenemu 80-letnemu umetniškemu delu pri filmu in zahvala njeni profesionalnosti, čisti etični drži, toplini in srčnosti, s katerimi je presvetlila filmska platna in v nas prebudila večna vprašanja o človeku, umetnosti, ljubezni in svobodi,« je zapisano v utemeljitvi nagrade. Pogovor z Ivanko Mežan je leta 1996 posnel Metod Pevec.
Ivanka Mežan, nestorica slovenskega igralstva, je najnovejša prejemnica nagrade Ita Rina za življenjsko delo na področju avdiovizualne umetnosti. S svojo igralsko karizmo je zaznamovala 33 celovečernih in kratkih filmov ter več kot 50 televizijskih filmov, dram in nadaljevank. »Nagrada je priznanje njenemu 80-letnemu umetniškemu delu pri filmu in zahvala njeni profesionalnosti, čisti etični drži, toplini in srčnosti, s katerimi je presvetlila filmska platna in v nas prebudila večna vprašanja o človeku, umetnosti, ljubezni in svobodi,« je zapisano v utemeljitvi nagrade. Pogovor z Ivanko Mežan je leta 1996 posnel Metod Pevec.
Borštnikov prstan, najvišje slovensko priznanje za igralsko umetnost, letos prejme Branko Šturbej. Že dolgo je eden od nepogrešljivih igralskih stebrov repertoarja ne le ljubljanske Drame, temveč slovenskega dramskega gledališča v najširšem pomenu besede, so ob priznanju zapisali v njegovi domači gledališki hiši. Šturbejev opus je bogat in izjemno raznolik, zaznamujeta ga radovednost, razgledanost, delavnost in strast. Kot profesor dramske igre na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo Branko Šturbej svoje znanje in izkušnje posreduje mladim rodovom. Branka Šturbeja je pred mikrofon povabila Staša Grahek in ga najprej vprašala, kdaj je vedel, da bo postal igralec. Oddajo je posnel Franci Moder. Na fotografiji: Branko Šturbej, ob njem Igor Samobor, Janez Škof in Gregor Baković. William Shakespeare: Kar hočete, Drama SNG Ljubljana, režija Janusz Kica. Avtor fotografije: Peter Uhan. https://www.drama.si/igralec/branko-sturbej/
Borštnikov prstan, najvišje slovensko priznanje za igralsko umetnost, letos prejme Branko Šturbej. Že dolgo je eden od nepogrešljivih igralskih stebrov repertoarja ne le ljubljanske Drame, temveč slovenskega dramskega gledališča v najširšem pomenu besede, so ob priznanju zapisali v njegovi domači gledališki hiši. Šturbejev opus je bogat in izjemno raznolik, zaznamujeta ga radovednost, razgledanost, delavnost in strast. Kot profesor dramske igre na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo Branko Šturbej svoje znanje in izkušnje posreduje mladim rodovom. Branka Šturbeja je pred mikrofon povabila Staša Grahek in ga najprej vprašala, kdaj je vedel, da bo postal igralec. Oddajo je posnel Franci Moder. Na fotografiji: Branko Šturbej, ob njem Igor Samobor, Janez Škof in Gregor Baković. William Shakespeare: Kar hočete, Drama SNG Ljubljana, režija Janusz Kica. Avtor fotografije: Peter Uhan. https://www.drama.si/igralec/branko-sturbej/
Akademska kiparka Vlasta Zorko je nedavno dopolnila devetdeset let. Rodila se je v Mariboru in mu ostaja zvesta vse do danes. Je ena vidnejših slovenskih kipark druge polovice 20. stoletja. Upravičeno jo lahko štejemo za prvo slovensko kiparko obdobja po drugi svetovni vojni, saj je bila med redkimi šolanimi kiparkami prva, ki se je na tem področju tudi uveljavila. Kiparka se je v zavest Mariborčanov in tudi širše vtisnila najbolj s kiparskimi postavitvami v javnem prostoru in tudi z intimnimi in s čustvi prežetimi malimi plastikami. Ko je Umetnostna galerija Maribor leta 2018 pripravila prvo pregledno razstavo njenih del, se je z Vlasto Zorko pogovarjala Aleksandra Saška Gruden.
Akademska kiparka Vlasta Zorko je nedavno dopolnila devetdeset let. Rodila se je v Mariboru in mu ostaja zvesta vse do danes. Je ena vidnejših slovenskih kipark druge polovice 20. stoletja. Upravičeno jo lahko štejemo za prvo slovensko kiparko obdobja po drugi svetovni vojni, saj je bila med redkimi šolanimi kiparkami prva, ki se je na tem področju tudi uveljavila. Kiparka se je v zavest Mariborčanov in tudi širše vtisnila najbolj s kiparskimi postavitvami v javnem prostoru in tudi z intimnimi in s čustvi prežetimi malimi plastikami. Ko je Umetnostna galerija Maribor leta 2018 pripravila prvo pregledno razstavo njenih del, se je z Vlasto Zorko pogovarjala Aleksandra Saška Gruden.
Branko Madžarevič, slovenski književni prevajalec iz francoščine, dolgoletni urednik pri Državni založbi Slovenije in pisec poglobljenih besedil o književnosti in literatih je že dolgo, odkar je prevedel roman Metulj Henrija Charrièra leta 1970, eden osrednjih slovenskih književnih prevajalcev. Sledil je prevod prelomnega romana Potovanje na konec noči Ferdinanda Célinea, pa čez nekaj let Gargántua in Pantagruél Françoisa Rabelaisa (fransvája rablêja). Zadnjih petindvajset let je prevajal tri knjige Esejev poznorenesančnega pisatelja Michela de Montaignea na 1300 straneh. Izšle so nedavno pri založbi Beletrina. O tem gigantskem podvigu in tudi drugih prevodih se z Brankom Madžarevičem pogovarja Tadeja Krečič.
Branko Madžarevič, slovenski književni prevajalec iz francoščine, dolgoletni urednik pri Državni založbi Slovenije in pisec poglobljenih besedil o književnosti in literatih je že dolgo, odkar je prevedel roman Metulj Henrija Charrièra leta 1970, eden osrednjih slovenskih književnih prevajalcev. Sledil je prevod prelomnega romana Potovanje na konec noči Ferdinanda Célinea, pa čez nekaj let Gargántua in Pantagruél Françoisa Rabelaisa (fransvája rablêja). Zadnjih petindvajset let je prevajal tri knjige Esejev poznorenesančnega pisatelja Michela de Montaignea na 1300 straneh. Izšle so nedavno pri založbi Beletrina. O tem gigantskem podvigu in tudi drugih prevodih se z Brankom Madžarevičem pogovarja Tadeja Krečič.
Letošnji prejemnik nagrade tantadruj za življenjsko delo je lektor, prevajalec in dramatik Srečko Fišer. Nagrade tantadruj podeljujejo tri primorska gledališča. Srečko Fišer že več kot štiri desetletja sooblikuje podobo gledališča kot lektor, prevajalec in avtor dramskih besedil. Največ je ustvarjal v novogoriškem gledališču, v vseh slovenskih gledališčih pa igrajo njegove odlične prevode tako sodobnih kot klasičnih iger iz italijanskega, angleškega in francoskega jezika. Prevajal je Tassa, Shakespeara, Michelangela in Petrarco. Vrsto dramskih del je napisal tudi sam – za Medtem po motivih romana Prima Levija je prejel Smoletovo nagrado za najboljše dramsko besedilo. Kot so še zapisali v utemeljitvi tantadruja: ustvarjanje Srečka Fišerja je odlično tako na polju literature kot gledališča, pomenljivo intenzivno pa na njunem stičišču. Vabimo vas, da prisluhnete nekoliko skrajšanemu pogovoru, ki ga je leta 2021 s Srečkom Fišerjem za oddajo Oder posnel Rok Bozovičar.
Letošnji prejemnik nagrade tantadruj za življenjsko delo je lektor, prevajalec in dramatik Srečko Fišer. Nagrade tantadruj podeljujejo tri primorska gledališča. Srečko Fišer že več kot štiri desetletja sooblikuje podobo gledališča kot lektor, prevajalec in avtor dramskih besedil. Največ je ustvarjal v novogoriškem gledališču, v vseh slovenskih gledališčih pa igrajo njegove odlične prevode tako sodobnih kot klasičnih iger iz italijanskega, angleškega in francoskega jezika. Prevajal je Tassa, Shakespeara, Michelangela in Petrarco. Vrsto dramskih del je napisal tudi sam – za Medtem po motivih romana Prima Levija je prejel Smoletovo nagrado za najboljše dramsko besedilo. Kot so še zapisali v utemeljitvi tantadruja: ustvarjanje Srečka Fišerja je odlično tako na polju literature kot gledališča, pomenljivo intenzivno pa na njunem stičišču. Vabimo vas, da prisluhnete nekoliko skrajšanemu pogovoru, ki ga je leta 2021 s Srečkom Fišerjem za oddajo Oder posnel Rok Bozovičar.
Letos mineva 100 let od rojstva slikarja in grafika Jožeta Ciuhe. Slikarstvo je študiral na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani, diplomiral je leta 1950. Na univerzi v Rangunu je med letoma 1959 in 1961 študiral budistično kulturo in filozofijo. Jože Ciuha je napisal tudi več literarnih del, čeprav je bil predvsem plodovit in razmišljujoč – ter tudi oblikovan likovni umetnik. Umrl je leta 2015. Leta 1981 je za naš radio pripovedoval o svojem življenju in ustvarjanju.
Letos mineva 100 let od rojstva slikarja in grafika Jožeta Ciuhe. Slikarstvo je študiral na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani, diplomiral je leta 1950. Na univerzi v Rangunu je med letoma 1959 in 1961 študiral budistično kulturo in filozofijo. Jože Ciuha je napisal tudi več literarnih del, čeprav je bil predvsem plodovit in razmišljujoč – ter tudi oblikovan likovni umetnik. Umrl je leta 2015. Leta 1981 je za naš radio pripovedoval o svojem življenju in ustvarjanju.
Osmega maja 2024 je minilo sto deset let, odkar se je v Dolu pri Ljubljani rodil prevajalec Janko Moder. Njegov skoraj nepregledni opus prevodov iz skoraj vseh evropskih jezikov obsega tako dramatiko kot poezijo in prozo. Diplomiral je iz slavistike, nekaj časa je poučeval, med vojno je bil dramaturg v gledališču, po vojni nekaj mesecev zaprt, potem se je preživljal predvsem kot prevajalec in urednik. Kot literat je ustvaril sonetni venec sonetnih vencev z naslovom Sla spomina ter roman Sveta zemlja. Leta 2004, ob njegovi devetdesetletnici, ko je ta roman ponovno izšel, je nastal pogovor, ki ga je posnela Vida Curk.
Osmega maja 2024 je minilo sto deset let, odkar se je v Dolu pri Ljubljani rodil prevajalec Janko Moder. Njegov skoraj nepregledni opus prevodov iz skoraj vseh evropskih jezikov obsega tako dramatiko kot poezijo in prozo. Diplomiral je iz slavistike, nekaj časa je poučeval, med vojno je bil dramaturg v gledališču, po vojni nekaj mesecev zaprt, potem se je preživljal predvsem kot prevajalec in urednik. Kot literat je ustvaril sonetni venec sonetnih vencev z naslovom Sla spomina ter roman Sveta zemlja. Leta 2004, ob njegovi devetdesetletnici, ko je ta roman ponovno izšel, je nastal pogovor, ki ga je posnela Vida Curk.
Na začetku aprila je minilo sto let, odkar se je v Ljubljani rodila pesnica Ada Škerl. Prvo pesniško zbirko, Senca v srcu, je objavila leta 1949. S čustvenostjo in lirizmom, ki sta prežemala njeno poezijo, je prehitevala čas tedaj zapovedanega socialističnega realizma. Odziv kritike ji zato ni bil naklonjen in verjetno se je prav zato pesnica umaknila z literarne scene in objavljala le poredko v revijah. Druga zbirka, Obledeli pasteli, je izšla leta 1965, tretja, Temna tišina, pa leta 1992. Potrdila se je kot mojstrica verzne oblike, v katero je ujela odziv subjekta na dogajanje v sebi in okolici. Pred petimi leti so v zbirki Kondor Mladinske knjige izšle njene zbrane pesmi z naslovom Speči metulji.
Na začetku aprila je minilo sto let, odkar se je v Ljubljani rodila pesnica Ada Škerl. Prvo pesniško zbirko, Senca v srcu, je objavila leta 1949. S čustvenostjo in lirizmom, ki sta prežemala njeno poezijo, je prehitevala čas tedaj zapovedanega socialističnega realizma. Odziv kritike ji zato ni bil naklonjen in verjetno se je prav zato pesnica umaknila z literarne scene in objavljala le poredko v revijah. Druga zbirka, Obledeli pasteli, je izšla leta 1965, tretja, Temna tišina, pa leta 1992. Potrdila se je kot mojstrica verzne oblike, v katero je ujela odziv subjekta na dogajanje v sebi in okolici. Pred petimi leti so v zbirki Kondor Mladinske knjige izšle njene zbrane pesmi z naslovom Speči metulji.
Marca je minilo sto let od rojstva enega najpomembnejših slovenskih pesnikov 20. stoletja Ivana Minattija. Rodil se je v Slovenskih Konjicah. V Ljubljani je začel študirati, takrat pa se je začela vojna in Minatti je odšel v partizane, kar je bila globoka izkušnja zanj. Po vojni je diplomiral na slavistiki, bil je urednik pri Mladinski knjigi in član SAZU. O začetkih svojega pesnjenja je med drugim zapisal: "Partizanska pesem, ki me je obdajala, je bila drugačna od moje: bila je mobilizacijska, udarna, hrupna, prava pesem za tisti čas in takratno rabo. Moja je bila njeno nasprotje, tiha, zaprta se je še bolj zapirala sama vase in se oprijemala svojih korenin v tesnem sozvočju s pokrajino." Bil je izrazit predstavnik intimizma. Oblikovno je prehajal od sklenjenih oblik k svobodnemu verzu. Za njegovo poezijo nasploh pa je značilno globoko in melanholično doživljanje. Leta 1985 je Ivan Minatti za oddajo Naši umetniki pred mikrofonom pripovedoval o svojem življenju in ustvarjanju.
Marca je minilo sto let od rojstva enega najpomembnejših slovenskih pesnikov 20. stoletja Ivana Minattija. Rodil se je v Slovenskih Konjicah. V Ljubljani je začel študirati, takrat pa se je začela vojna in Minatti je odšel v partizane, kar je bila globoka izkušnja zanj. Po vojni je diplomiral na slavistiki, bil je urednik pri Mladinski knjigi in član SAZU. O začetkih svojega pesnjenja je med drugim zapisal: "Partizanska pesem, ki me je obdajala, je bila drugačna od moje: bila je mobilizacijska, udarna, hrupna, prava pesem za tisti čas in takratno rabo. Moja je bila njeno nasprotje, tiha, zaprta se je še bolj zapirala sama vase in se oprijemala svojih korenin v tesnem sozvočju s pokrajino." Bil je izrazit predstavnik intimizma. Oblikovno je prehajal od sklenjenih oblik k svobodnemu verzu. Za njegovo poezijo nasploh pa je značilno globoko in melanholično doživljanje. Leta 1985 je Ivan Minatti za oddajo Naši umetniki pred mikrofonom pripovedoval o svojem življenju in ustvarjanju.
Gustav Gnamuš, eden naših najvidnejših slikarjev, je umrl 12. aprila 2024. Rodil se je leta 1941 v Mežici. Študiral je slikarstvo na akademiji za likovno umetnost v Ljubljani pri profesorjih Sedeju, Miheliču in Stupici. Od leta 1978 je bil predavatelj na njej. Gustav Gnamuš je za svoje ustvarjanje prejel Jakopičevo nagrado, nagrado Prešernovega sklada in leta 2001 največjo, Prešernovo nagrado za celotni opus. Takrat je Aleksandra Saška Gruden posnela pogovor s slikarjem. Ponovno poslušanje - kot hommage velikemu umetniku.
Gustav Gnamuš, eden naših najvidnejših slikarjev, je umrl 12. aprila 2024. Rodil se je leta 1941 v Mežici. Študiral je slikarstvo na akademiji za likovno umetnost v Ljubljani pri profesorjih Sedeju, Miheliču in Stupici. Od leta 1978 je bil predavatelj na njej. Gustav Gnamuš je za svoje ustvarjanje prejel Jakopičevo nagrado, nagrado Prešernovega sklada in leta 2001 največjo, Prešernovo nagrado za celotni opus. Takrat je Aleksandra Saška Gruden posnela pogovor s slikarjem. Ponovno poslušanje - kot hommage velikemu umetniku.
Dramski igralec, dramaturg in pedagog Željko Hrs je letošnji prejemnik nagrade Marije Vere za življenjsko delo, ki jo podeljuje Združenje dramskih umetnikov Slovenije. Vso svojo poklicno gledališko pot je ostal zvest Slovenskemu mladinskemu gledališču, lani se je upokojil. V bogati gledališki karieri je nanizal številne odmevne vloge ter utiral pot modernim raziskovalnim gledališkim praksam. Sodeloval je s Koreodramo Ljubljana, z Radiem in Televizijo Slovenija ter zaigral v več filmih. Ukvarjal se je tudi z dramaturgijo in dramaturško ustvarjal v domačih in mednarodnih zasedbah. Njegovo pedagoško delo se navezuje predvsem na Akademijo za vizualne umetnosti AVA v Ljubljani, kjer je docent za zgodovino gledališča, bil pa je tudi mentor podiplomskim študentom na univerzi Goldsmith v Londonu. Leta 2017 je prejel Župančičevo nagrado za izjemne stvaritve. Z umetnikom se je pogovarjala Ana Rozman. Avtor fotografije je Luka Kaše. https://mladinsko.com/sl/ansambel/igralci/6/zeljko-hrs/
Dramski igralec, dramaturg in pedagog Željko Hrs je letošnji prejemnik nagrade Marije Vere za življenjsko delo, ki jo podeljuje Združenje dramskih umetnikov Slovenije. Vso svojo poklicno gledališko pot je ostal zvest Slovenskemu mladinskemu gledališču, lani se je upokojil. V bogati gledališki karieri je nanizal številne odmevne vloge ter utiral pot modernim raziskovalnim gledališkim praksam. Sodeloval je s Koreodramo Ljubljana, z Radiem in Televizijo Slovenija ter zaigral v več filmih. Ukvarjal se je tudi z dramaturgijo in dramaturško ustvarjal v domačih in mednarodnih zasedbah. Njegovo pedagoško delo se navezuje predvsem na Akademijo za vizualne umetnosti AVA v Ljubljani, kjer je docent za zgodovino gledališča, bil pa je tudi mentor podiplomskim študentom na univerzi Goldsmith v Londonu. Leta 2017 je prejel Župančičevo nagrado za izjemne stvaritve. Z umetnikom se je pogovarjala Ana Rozman. Avtor fotografije je Luka Kaše. https://mladinsko.com/sl/ansambel/igralci/6/zeljko-hrs/
Kipar in večmedijski umetnik Damijan Krácina je v slovenskem in tudi mednarodnem likovnem prostoru dejaven že tri desetletja. Pred kratkim se je v Galeriji Božidarja Jakca – Muzeju moderne in sodobne umetnosti v Kostanjevici na Krki predstavil z razstavo Napačna ladja, kjer je prikazal celostno prostorsko delo, sestavljeno iz novih in starejših del. V središču njegovega zanimanja je evolucija, pogosto upodablja hibridna, iz človeka in živali, pa tudi iz rastlin sestavljena futuristična bitja. O njegovi ustvarjalni poti se je v oddaji Naši umetniki pred mikrofonom z umetnikom pogovarjala Aleksandra Saška Gruden
Kipar in večmedijski umetnik Damijan Krácina je v slovenskem in tudi mednarodnem likovnem prostoru dejaven že tri desetletja. Pred kratkim se je v Galeriji Božidarja Jakca – Muzeju moderne in sodobne umetnosti v Kostanjevici na Krki predstavil z razstavo Napačna ladja, kjer je prikazal celostno prostorsko delo, sestavljeno iz novih in starejših del. V središču njegovega zanimanja je evolucija, pogosto upodablja hibridna, iz človeka in živali, pa tudi iz rastlin sestavljena futuristična bitja. O njegovi ustvarjalni poti se je v oddaji Naši umetniki pred mikrofonom z umetnikom pogovarjala Aleksandra Saška Gruden
V sredo, 27. marca, na mednarodni dan gledališča, se je v Prešernovem gledališču Kranj začel 54. Teden slovenske drame, festival, ki pozornost javnosti usmerja k dramskim besedilom in vrhunskim gledališkim dosežkom. Ob začetku Tedna slovenske drame gostimo v oddaji Naši umetniki pred mikrofonom dramskega igralca Aljošo Trnovška, člana Prešernovega gledališča in dobitnika nagrade julija za izjemno igralsko stvaritev za vlogo Petra v predstavi Deževen dan v Gurlitschu Milana Ramšaka Markovića v režiji Sebastijana Horvata. O tej vlogi, pa tudi o njegovi siceršnji igralski poti je pripovedoval Tadeji Krečič
V sredo, 27. marca, na mednarodni dan gledališča, se je v Prešernovem gledališču Kranj začel 54. Teden slovenske drame, festival, ki pozornost javnosti usmerja k dramskim besedilom in vrhunskim gledališkim dosežkom. Ob začetku Tedna slovenske drame gostimo v oddaji Naši umetniki pred mikrofonom dramskega igralca Aljošo Trnovška, člana Prešernovega gledališča in dobitnika nagrade julija za izjemno igralsko stvaritev za vlogo Petra v predstavi Deževen dan v Gurlitschu Milana Ramšaka Markovića v režiji Sebastijana Horvata. O tej vlogi, pa tudi o njegovi siceršnji igralski poti je pripovedoval Tadeji Krečič
Jana Zupančič je doslej odigrala veliko vodilnih vlog v Mestnem gledališču ljubljanskem, ki je njeno domače gledališče. Za svoje vloge je prejela od akademijske Prešernove nagrade naprej skoraj vsa priznanja, ki jih lahko prejme slovenska igralka ali igralec - nazadnje letos nagrado Prešernovega sklada. To sezono nastopa v Ionescovi Plešasti pevki, v Zahodnem privezu Bernarda-Marie Koltèsa, kmalu jo bomo gledali tudi v Shakespearovi komediji Kakor vam drago. Jana Zupančič je ustvarila opazne vloge v gledališču, na filmu in televiziji - pa tudi na radiu. Pogovor je nastal pred februarsko podelitvijo Prešernovih nagrad.
Jana Zupančič je doslej odigrala veliko vodilnih vlog v Mestnem gledališču ljubljanskem, ki je njeno domače gledališče. Za svoje vloge je prejela od akademijske Prešernove nagrade naprej skoraj vsa priznanja, ki jih lahko prejme slovenska igralka ali igralec - nazadnje letos nagrado Prešernovega sklada. To sezono nastopa v Ionescovi Plešasti pevki, v Zahodnem privezu Bernarda-Marie Koltèsa, kmalu jo bomo gledali tudi v Shakespearovi komediji Kakor vam drago. Jana Zupančič je ustvarila opazne vloge v gledališču, na filmu in televiziji - pa tudi na radiu. Pogovor je nastal pred februarsko podelitvijo Prešernovih nagrad.
Tomato Košir je še kot študent oblikoval idejno zasnovo za logotip Ministrstva za kulturo, ki ga je pozneje tudi dovršil in se še danes razpenja po stavbi. Celostne grafične podobe je zasnoval za številne organizacije, njegova specialnost so tudi tako imenovani vizualni komentarji. Ustvarja za naš Dnevnik, pa za tuje medije, kot so britanski Guardian, italijanski Internazionale in ameriški Politico. Kot so utemeljili ob nagradi Prešernovega sklada, ''področje vizualizacij za naslovnice časopisov od avtorja zahteva zelo hiter odziv na družbena dogajanja ter s tem omejen čas za iskanje in izvedbo rešitev.'' Dodali so, da imajo njegove ilustracije ''izredno sporočilno moč''. So intelektualno pronicljive, pogosto z elementi humorja in ironije, in tudi tehnično-tiskarsko inovativne. Sam pravi, da se dobrega oblikovalca vidnih sporočil težko prepozna po slogu, saj podobo prilagaja vsebini in ne sebi.
Tomato Košir je še kot študent oblikoval idejno zasnovo za logotip Ministrstva za kulturo, ki ga je pozneje tudi dovršil in se še danes razpenja po stavbi. Celostne grafične podobe je zasnoval za številne organizacije, njegova specialnost so tudi tako imenovani vizualni komentarji. Ustvarja za naš Dnevnik, pa za tuje medije, kot so britanski Guardian, italijanski Internazionale in ameriški Politico. Kot so utemeljili ob nagradi Prešernovega sklada, ''področje vizualizacij za naslovnice časopisov od avtorja zahteva zelo hiter odziv na družbena dogajanja ter s tem omejen čas za iskanje in izvedbo rešitev.'' Dodali so, da imajo njegove ilustracije ''izredno sporočilno moč''. So intelektualno pronicljive, pogosto z elementi humorja in ironije, in tudi tehnično-tiskarsko inovativne. Sam pravi, da se dobrega oblikovalca vidnih sporočil težko prepozna po slogu, saj podobo prilagaja vsebini in ne sebi.
Scenaristka in režiserka Sara Kern, prejemnica nagrade Prešernovega sklada, živi v Melbournu v Avstraliji. Leta 2013 je diplomirala iz filmske režije na AGRFT in pred selitvijo v Avstralijo več let delala kot scenaristka za otroški in mladinski program slovenske Radiotelevizije. Mednarodno uspešen je bil leta 2016 že njen kratkometražni film Srečno, Orlo!, za katerega je prejela Štigličev pogled za režijo Društva slovenskih režiserjev. Nagrado Prešernovega sklada so ji podelili za režijo celovečernega prvenca Mója Vesna, ki je bil premierno prikazan v sklopu Generacije Kplus na Berlinalu, na 25. festivalu slovenskega filma v Portorožu je prejel vesno za najboljšo režijo. Filmska zgodba, ki prepleta teme žalovanja, priseljenske izkušnje in prezgodnje odraslosti, je postavljena v predmestje Melbourna, kjer desetletna Mója, ki se ne more sprijazniti z nedavno materino smrtjo, živi s slovenskim očetom in nosečo dvajsetletno sestro Vesno.
Scenaristka in režiserka Sara Kern, prejemnica nagrade Prešernovega sklada, živi v Melbournu v Avstraliji. Leta 2013 je diplomirala iz filmske režije na AGRFT in pred selitvijo v Avstralijo več let delala kot scenaristka za otroški in mladinski program slovenske Radiotelevizije. Mednarodno uspešen je bil leta 2016 že njen kratkometražni film Srečno, Orlo!, za katerega je prejela Štigličev pogled za režijo Društva slovenskih režiserjev. Nagrado Prešernovega sklada so ji podelili za režijo celovečernega prvenca Mója Vesna, ki je bil premierno prikazan v sklopu Generacije Kplus na Berlinalu, na 25. festivalu slovenskega filma v Portorožu je prejel vesno za najboljšo režijo. Filmska zgodba, ki prepleta teme žalovanja, priseljenske izkušnje in prezgodnje odraslosti, je postavljena v predmestje Melbourna, kjer desetletna Mója, ki se ne more sprijazniti z nedavno materino smrtjo, živi s slovenskim očetom in nosečo dvajsetletno sestro Vesno.
Stripar, karikaturist in ilustrator akademski slikar Ciril Horjak alias dr. Horowitz je letos dobil nagrado Prešernovega sklada za stripovski album Kralj Ubu ali Poljaki po znameniti drami Alfreda Jarryja v prevodu Primoža Viteza (izšel je pri Slovenskem gledališkem inštitutu), in (seveda) za mojstrske karikature o sodobnem svetu in njegovih stranpoteh, objavljene v mariborskem Večeru. V oddaji Naši umetniki pred mikrofonom, ki je bila predvajana 21. oktobra lani in je dostopna na spletu - https://ars.rtvslo.si/podkast/nasi-umetniki-pred-mikrofonom/64838718/174995369, je lepo predstavil svojo ustvarjalnost, v tokratni oddaji, ki je nekako komplementarna, pa spregovori o nekaterih življenjskih epizodah. Z njim se pogovarja Marko Golja.
Stripar, karikaturist in ilustrator akademski slikar Ciril Horjak alias dr. Horowitz je letos dobil nagrado Prešernovega sklada za stripovski album Kralj Ubu ali Poljaki po znameniti drami Alfreda Jarryja v prevodu Primoža Viteza (izšel je pri Slovenskem gledališkem inštitutu), in (seveda) za mojstrske karikature o sodobnem svetu in njegovih stranpoteh, objavljene v mariborskem Večeru. V oddaji Naši umetniki pred mikrofonom, ki je bila predvajana 21. oktobra lani in je dostopna na spletu - https://ars.rtvslo.si/podkast/nasi-umetniki-pred-mikrofonom/64838718/174995369, je lepo predstavil svojo ustvarjalnost, v tokratni oddaji, ki je nekako komplementarna, pa spregovori o nekaterih življenjskih epizodah. Z njim se pogovarja Marko Golja.
Na letošnji Prešernovi proslavi v Cankarjevem domu je nagrado Prešernovega sklada prejela operna in koncertna solistka, mezzosopranistka Nuška Drašček, in sicer za delovanje na glasbenem področju v zadnjih treh letih. V pogovoru umetnica pripoveduje, v kakšnih vlogah se najbolje počuti, podrobno opiše tudi sam potek postavitve opere od začetka do odrske uprizoritve, na začetku pogovora pa je povedala tudi, kaj ji prejeta nagrada pomeni. Z Nuško Drašček se pogovarja Alma Kužel.
Na letošnji Prešernovi proslavi v Cankarjevem domu je nagrado Prešernovega sklada prejela operna in koncertna solistka, mezzosopranistka Nuška Drašček, in sicer za delovanje na glasbenem področju v zadnjih treh letih. V pogovoru umetnica pripoveduje, v kakšnih vlogah se najbolje počuti, podrobno opiše tudi sam potek postavitve opere od začetka do odrske uprizoritve, na začetku pogovora pa je povedala tudi, kaj ji prejeta nagrada pomeni. Z Nuško Drašček se pogovarja Alma Kužel.
Pesnica Miljana Cunta je na Prešernovi proslavi v Cankarjevem domu na večer pred kulturnim praznikom dobila nagrado Prešernovega sklada za pesniško zbirko Nekoč smo zašli, zdaj se vračamo. Izšla je lani pri Slovenski matici. To je že četrta pesniška zbirka Miljane Cunta, ki je sicer tudi prevajalka, esejistka, urednica, udeleženka domačih in tujih pesniških festivalov in prejemnica naslova »vitezinja poezije« za leto 2022. Nada Šumi je v utemeljitvi nagrade zapisala: »Poezija Miljane Cunta nosi v sebi eterično lepoto artikulirano zadrževane eksplozije občutkov, ki z milino odpira bralčevo duhovno srce, da v njej potone do samega izvora, in žarči plamenenje življenja in stvarjenja v premenah vidnega in nevidnega sveta.« Miljano Cunta je v studio oddaje Naši umetniki pred mikrofonom povabil Vlado Motnikar. Tehnična izvedba: Vojko Kokot
Pesnica Miljana Cunta je na Prešernovi proslavi v Cankarjevem domu na večer pred kulturnim praznikom dobila nagrado Prešernovega sklada za pesniško zbirko Nekoč smo zašli, zdaj se vračamo. Izšla je lani pri Slovenski matici. To je že četrta pesniška zbirka Miljane Cunta, ki je sicer tudi prevajalka, esejistka, urednica, udeleženka domačih in tujih pesniških festivalov in prejemnica naslova »vitezinja poezije« za leto 2022. Nada Šumi je v utemeljitvi nagrade zapisala: »Poezija Miljane Cunta nosi v sebi eterično lepoto artikulirano zadrževane eksplozije občutkov, ki z milino odpira bralčevo duhovno srce, da v njej potone do samega izvora, in žarči plamenenje življenja in stvarjenja v premenah vidnega in nevidnega sveta.« Miljano Cunta je v studio oddaje Naši umetniki pred mikrofonom povabil Vlado Motnikar. Tehnična izvedba: Vojko Kokot
Pesnica in prevajalka Erika Vouk se je po končani klasični gimnaziji v Mariboru vpisala na študij psihologije in filozofije v Ljubljani. Leta 1980 se je zaposlila v Mariborski knjižnici. Takrat je sodelovala v gledališki skupini Tomaža Pandurja Tespisov voz, kar je v njej prebudilo umetniško žilico, ki jo je razvijala že kot gimnazijka. Po letih ustvarjalnega premora pa je ponovno začela pisati in leta 1984 izdala svojo prvo pesniško zbirko z naslovom Bela Evridika. Njen pesniški opus obsega deset pesniških zbirk za odrasle. Čeprav vse življenje živi v Mariboru, išče navdih v mediteranskem prostoru. Ob pesniških zbirkah za odrasle je izdala tudi pesniško zbirko za otroke. Ob literarnem ustvarjanju je pomembno tudi njeno prevajalsko delo. Potem ko je za Pandurjevo uprizoritev Fausta prevedla nekaj odlomkov drugega dela Fausta, je v naslednjih sedmih letih prevedla vseh 7499 verzov drugega dela Goethejeve mojstrovine. Z Eriko Vouk se je leta 2001 pogovarjala Vida Curk.
Pesnica in prevajalka Erika Vouk se je po končani klasični gimnaziji v Mariboru vpisala na študij psihologije in filozofije v Ljubljani. Leta 1980 se je zaposlila v Mariborski knjižnici. Takrat je sodelovala v gledališki skupini Tomaža Pandurja Tespisov voz, kar je v njej prebudilo umetniško žilico, ki jo je razvijala že kot gimnazijka. Po letih ustvarjalnega premora pa je ponovno začela pisati in leta 1984 izdala svojo prvo pesniško zbirko z naslovom Bela Evridika. Njen pesniški opus obsega deset pesniških zbirk za odrasle. Čeprav vse življenje živi v Mariboru, išče navdih v mediteranskem prostoru. Ob pesniških zbirkah za odrasle je izdala tudi pesniško zbirko za otroke. Ob literarnem ustvarjanju je pomembno tudi njeno prevajalsko delo. Potem ko je za Pandurjevo uprizoritev Fausta prevedla nekaj odlomkov drugega dela Fausta, je v naslednjih sedmih letih prevedla vseh 7499 verzov drugega dela Goethejeve mojstrovine. Z Eriko Vouk se je leta 2001 pogovarjala Vida Curk.
Niz pogovorov s Prešernovima nagrajencema in nagrajenci Prešernovega sklada se začenja z dr. Henrikom Neubauerjem. Vsestranski ustvarjalec: baletni plesalec, koreograf, režiser, publicist in pedagog, je letošnji prejemnik Prešernove nagrade za življenjsko delo. Kot so zapisali v utemeljitvi k nagradi, jo prejme »zaradi mnogih zaslug in prizadevanj na številnih področjih umetnosti in kulture, ki so trajno obogatila slovensko kulturno krajino ter okrepila ugled slovenske države v mednarodnem prostoru«. Kot baletni solist je odplesal več kot sedemdeset pomembnih vlog, pozneje je deloval kot koreograf in operni režiser. Bil je umetniški vodja ljubljanskega in mariborskega baleta, direktor ljubljanskega festivala, profesor na Akademiji za glasbo, končal je tudi študij medicine in vrsto let delal kot zdravnik. V njegovem opusu je več kot 40 knjig in približno 600 strokovnih člankov. Z umetnikom se je pogovarjala Anamarija Štukelj Cusma. Foto: BoBo
Niz pogovorov s Prešernovima nagrajencema in nagrajenci Prešernovega sklada se začenja z dr. Henrikom Neubauerjem. Vsestranski ustvarjalec: baletni plesalec, koreograf, režiser, publicist in pedagog, je letošnji prejemnik Prešernove nagrade za življenjsko delo. Kot so zapisali v utemeljitvi k nagradi, jo prejme »zaradi mnogih zaslug in prizadevanj na številnih področjih umetnosti in kulture, ki so trajno obogatila slovensko kulturno krajino ter okrepila ugled slovenske države v mednarodnem prostoru«. Kot baletni solist je odplesal več kot sedemdeset pomembnih vlog, pozneje je deloval kot koreograf in operni režiser. Bil je umetniški vodja ljubljanskega in mariborskega baleta, direktor ljubljanskega festivala, profesor na Akademiji za glasbo, končal je tudi študij medicine in vrsto let delal kot zdravnik. V njegovem opusu je več kot 40 knjig in približno 600 strokovnih člankov. Z umetnikom se je pogovarjala Anamarija Štukelj Cusma. Foto: BoBo
Mladen Stropnik je v slovenski in mednarodni umetniški prostor vstopil po letu 2001, ko je diplomiral iz slikarstva na ljubljanski ALUO in bil del podiplomske ERAZMUS izmenjave na münchenski akademiji - smer video. Uveljavil se je kot konceptualni umetnik, ki deluje na presečišču slike, risbe, grafike in novejše intermedijske umetnosti. Od srede preteklega leta je Stropnik svoje delo predstavil na treh razstavah, preko katerih je ponudil pogled v tri stebre svojega ustvarjanja. Četrto razstavo in s tem četrti steber svojega dela bo prikazal maja v Mestni galeriji v Ljubljani, ta trenutek pa vse do 8. februarja je izbor njegovih del na ogled v Umetnostni galeriji Maribor. Z umetnikom se pogovarja Aleksandra Saška Gruden.
Mladen Stropnik je v slovenski in mednarodni umetniški prostor vstopil po letu 2001, ko je diplomiral iz slikarstva na ljubljanski ALUO in bil del podiplomske ERAZMUS izmenjave na münchenski akademiji - smer video. Uveljavil se je kot konceptualni umetnik, ki deluje na presečišču slike, risbe, grafike in novejše intermedijske umetnosti. Od srede preteklega leta je Stropnik svoje delo predstavil na treh razstavah, preko katerih je ponudil pogled v tri stebre svojega ustvarjanja. Četrto razstavo in s tem četrti steber svojega dela bo prikazal maja v Mestni galeriji v Ljubljani, ta trenutek pa vse do 8. februarja je izbor njegovih del na ogled v Umetnostni galeriji Maribor. Z umetnikom se pogovarja Aleksandra Saška Gruden.
Tomaž Grom je kontrabasist, improvizator, skladatelj, umetniški vodja Zavoda Sploh, ki je skozi leta s koncertnimi cikli, delavnicami o glasbeni improvizaciji, z intermedijskimi cikli in povezovanjem s skladatelji in interpreti sodobne komponirane glasbe postal močno gonilo domače glasbene scene. Grom pa se je v zadnjih letih razvil tudi kot filmski ustvarjalec in ena od pobud za povabilo v oddajo je bil celovečerni film Ne misli, da bo kdaj mimo, prejemnik velike nagrade 26. Festivala slovenskega filma 2023.
Tomaž Grom je kontrabasist, improvizator, skladatelj, umetniški vodja Zavoda Sploh, ki je skozi leta s koncertnimi cikli, delavnicami o glasbeni improvizaciji, z intermedijskimi cikli in povezovanjem s skladatelji in interpreti sodobne komponirane glasbe postal močno gonilo domače glasbene scene. Grom pa se je v zadnjih letih razvil tudi kot filmski ustvarjalec in ena od pobud za povabilo v oddajo je bil celovečerni film Ne misli, da bo kdaj mimo, prejemnik velike nagrade 26. Festivala slovenskega filma 2023.
Režiser Zvone Šedlbauer se je rodil 7. januarja 1944 v Ljubljani. Študiral je na AGRFT v Ljubljani in se izpopolnjeval v tujini, tudi v ZDA. Od sredine šestdesetih do preloma stoletja je ustvaril okrog 150 odmevnih, pogosto izvrstnih predstav v tako rekoč vseh slovenskih gledališčih; bil je med ustanovitelji gledališča Glej, nekatera gledališča je tudi vodil. Bil je profesor na Akademiji za gledališče, film, radio in televizijo, uveljavil se je tudi kot radijski režiser. Z oddajo Naši umetniki pred mikrofonom se bomo vrnili v leto 1986, ko je Zvone Šedlbauer o sebi pripovedoval v radijskem studiu – in se pokazal kot kritičen premišljevalec o gledališču; marsikatera njegova misel spodbuja k premisleku tudi danes.
Režiser Zvone Šedlbauer se je rodil 7. januarja 1944 v Ljubljani. Študiral je na AGRFT v Ljubljani in se izpopolnjeval v tujini, tudi v ZDA. Od sredine šestdesetih do preloma stoletja je ustvaril okrog 150 odmevnih, pogosto izvrstnih predstav v tako rekoč vseh slovenskih gledališčih; bil je med ustanovitelji gledališča Glej, nekatera gledališča je tudi vodil. Bil je profesor na Akademiji za gledališče, film, radio in televizijo, uveljavil se je tudi kot radijski režiser. Z oddajo Naši umetniki pred mikrofonom se bomo vrnili v leto 1986, ko je Zvone Šedlbauer o sebi pripovedoval v radijskem studiu – in se pokazal kot kritičen premišljevalec o gledališču; marsikatera njegova misel spodbuja k premisleku tudi danes.
Črt Škodlar se je rodil leta 1934 v Smledniku, študiral je umetnostno zgodovino in režijo. Najprej je v lutkovnem gledališču delal kot animator, pozneje kot režiser. Na začetku šestdesetih je prevzel lutkovni oddelek na televiziji, kjer je sodeloval tudi pri drugih oddajah. Ustvaril je vrsto filmov – tudi prvi slovenski celovečerni lutkovni film Zvezdica Zaspanka. Z režiserjem Črtom Škodlarjem se je o njegovem življenju in delu pred leti pogovarjala Ingrid Kovač Brus.
Črt Škodlar se je rodil leta 1934 v Smledniku, študiral je umetnostno zgodovino in režijo. Najprej je v lutkovnem gledališču delal kot animator, pozneje kot režiser. Na začetku šestdesetih je prevzel lutkovni oddelek na televiziji, kjer je sodeloval tudi pri drugih oddajah. Ustvaril je vrsto filmov – tudi prvi slovenski celovečerni lutkovni film Zvezdica Zaspanka. Z režiserjem Črtom Škodlarjem se je o njegovem življenju in delu pred leti pogovarjala Ingrid Kovač Brus.
22. decembra je minilo sto let odkar se je v Ponikvi rodila Štefka Drolc, ena naših največjih dramskih in filmskih igralk. Najprej je bila del igralskega ansambla SNG Maribor, potem je šla v Stalno slovensko gledališče v Trstu, od leta 1960 je bila članica ljubljanske Drame. Njeno ime povezujemo z začetki slovenskega filma, pa naj omenimo vsaj vlogo Francke iz filma Na klancu. Za svoje ustvarjanje je prejela vse največje nagrade, tudi Prešernovo, pa Borštnikov prstan in srebrni častni znak svobode Republike Slovenije. Leta 2003, ko je pripravljala premiero v ljubljanski Drami, jo je Tadeja Krečič povabila v studio in Štefka Drolc je spregovorila o svojih igralskih začetkih že iz otroštva, pa tudi o izkušnjah zrele, izoblikovane igralke. Izjemno pričevanje izjemne umetnice.
22. decembra je minilo sto let odkar se je v Ponikvi rodila Štefka Drolc, ena naših največjih dramskih in filmskih igralk. Najprej je bila del igralskega ansambla SNG Maribor, potem je šla v Stalno slovensko gledališče v Trstu, od leta 1960 je bila članica ljubljanske Drame. Njeno ime povezujemo z začetki slovenskega filma, pa naj omenimo vsaj vlogo Francke iz filma Na klancu. Za svoje ustvarjanje je prejela vse največje nagrade, tudi Prešernovo, pa Borštnikov prstan in srebrni častni znak svobode Republike Slovenije. Leta 2003, ko je pripravljala premiero v ljubljanski Drami, jo je Tadeja Krečič povabila v studio in Štefka Drolc je spregovorila o svojih igralskih začetkih že iz otroštva, pa tudi o izkušnjah zrele, izoblikovane igralke. Izjemno pričevanje izjemne umetnice.
Dramska igralka Mateja Pucko je članica Drame Slovenskega narodnega gledališča v Mariboru. Severjevo nagrado je dobila za celotni opus igralskih stvaritev, posebej pa so omenjene vloge zadnjih treh let v igrah: Farma Orwell, Dogodek v mestu Gogi in To noč sem jo videl. V obrazložitvi nagrade je zapisano: »Njeno igro vedno zaznamuje kompleksen preplet raznolikih vnosov osebnega odnosa in delovnega materiala, ki ustvari markantno odrsko držo, v kateri v sočasju njenega igranja in vzporednosti našega opazovanja poteka niz – na videz nasprotujoče paradoksalnih – občutij, vtisov in učinkov. Kot igralka je načelna, a hkrati senzibilna, na prvi pogled morda zadržana, a v resnici prav v tej gesti najbolj ranljiva, v vsakem primeru pa vedno izjemno psihofizično prisotna in dovzetna, ne glede na režijski format ali uprizoritveni koncept.« Z Matejo Pucko se pogovarja Brigita Mohorič.
Dramska igralka Mateja Pucko je članica Drame Slovenskega narodnega gledališča v Mariboru. Severjevo nagrado je dobila za celotni opus igralskih stvaritev, posebej pa so omenjene vloge zadnjih treh let v igrah: Farma Orwell, Dogodek v mestu Gogi in To noč sem jo videl. V obrazložitvi nagrade je zapisano: »Njeno igro vedno zaznamuje kompleksen preplet raznolikih vnosov osebnega odnosa in delovnega materiala, ki ustvari markantno odrsko držo, v kateri v sočasju njenega igranja in vzporednosti našega opazovanja poteka niz – na videz nasprotujoče paradoksalnih – občutij, vtisov in učinkov. Kot igralka je načelna, a hkrati senzibilna, na prvi pogled morda zadržana, a v resnici prav v tej gesti najbolj ranljiva, v vsakem primeru pa vedno izjemno psihofizično prisotna in dovzetna, ne glede na režijski format ali uprizoritveni koncept.« Z Matejo Pucko se pogovarja Brigita Mohorič.
Zora Stančič je prejela nagrado Ivane Kobilca za življenjsko delo, ki je namenjena ustvarjalcem, članom Društva likovnih umetnikov Ljubljana, ki so z vrhunskimi umetniškimi dosežki ali življenjskim opusom trajno obogatili slovensko vizualno umetnost. V utemeljitvi nagrade beremo, da jo Zora Stančič prejema "za samosvoj in prepoznaven opus, zavezan grafiki v razširjenem polju, skozi katero odločno artikulira refleksijo življenja v vseh njegovih razsežnostih, krhkostih in napakah". Zoro Stančič poznamo predvsem kot grafičarko, toda hkrati kot umetnico, ki se z grafiko nenehno poigrava in jo spaja z drugimi mediji. Povečuje jo, obdeluje ob pomoči računalniških programov, za osnovo uporablja fotografije. Na razstavi Zunaj kroga, ki jo je Zora Stančič spomladi 2020 pripravila v razstavišču Monfort v Portorožu, pa so se grafike prelevile v animacijo, ki z glasbo, besedilom in postavitvijo kamnov zapolnjuje obsežne razstavne prostore. Razstava, ki je zaradi zaprtja ob epidemiji niso mogli odpreti, je bila motivno oprta na Lepo Vido. Takrat se je z umetnico o razstavi in njenem ustvarjanju pogovarjala Iza Pevec.
Zora Stančič je prejela nagrado Ivane Kobilca za življenjsko delo, ki je namenjena ustvarjalcem, članom Društva likovnih umetnikov Ljubljana, ki so z vrhunskimi umetniškimi dosežki ali življenjskim opusom trajno obogatili slovensko vizualno umetnost. V utemeljitvi nagrade beremo, da jo Zora Stančič prejema "za samosvoj in prepoznaven opus, zavezan grafiki v razširjenem polju, skozi katero odločno artikulira refleksijo življenja v vseh njegovih razsežnostih, krhkostih in napakah". Zoro Stančič poznamo predvsem kot grafičarko, toda hkrati kot umetnico, ki se z grafiko nenehno poigrava in jo spaja z drugimi mediji. Povečuje jo, obdeluje ob pomoči računalniških programov, za osnovo uporablja fotografije. Na razstavi Zunaj kroga, ki jo je Zora Stančič spomladi 2020 pripravila v razstavišču Monfort v Portorožu, pa so se grafike prelevile v animacijo, ki z glasbo, besedilom in postavitvijo kamnov zapolnjuje obsežne razstavne prostore. Razstava, ki je zaradi zaprtja ob epidemiji niso mogli odpreti, je bila motivno oprta na Lepo Vido. Takrat se je z umetnico o razstavi in njenem ustvarjanju pogovarjala Iza Pevec.
Oddajo namenjamo nedavno umrlemu dramskemu igralcu Antonu Petjetu. Rodil se je leta 1932 v Gabrovki pri Litiji, po letu 1960 je dobrih deset let deloval v mariborskem gledališču, nato pa je bil do upokojitve član Slovenskega stalnega gledališča v Trstu. Veliko je nastopal tudi v filmih in na televiziji. Takole je svojo umetniško pot opisal leta 2000, ko ga je v oddajo Naši umetniki pred mikrofonom povabila Vida Curk. Za začetek je Anton Petje povedal, kdaj in kako se je pri njem začela želja po igranju.
Oddajo namenjamo nedavno umrlemu dramskemu igralcu Antonu Petjetu. Rodil se je leta 1932 v Gabrovki pri Litiji, po letu 1960 je dobrih deset let deloval v mariborskem gledališču, nato pa je bil do upokojitve član Slovenskega stalnega gledališča v Trstu. Veliko je nastopal tudi v filmih in na televiziji. Takole je svojo umetniško pot opisal leta 2000, ko ga je v oddajo Naši umetniki pred mikrofonom povabila Vida Curk. Za začetek je Anton Petje povedal, kdaj in kako se je pri njem začela želja po igranju.