Iskanje oddaja
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Portret umetniške in življenjske poti ustvarjalca, glavnih postaj na njegovi poti, umetniških smernic in ciljev. Gostimo umetnike vseh zvrsti, tako s področja literature, scenskih umetnosti, filma, glasbe, arhitekture in vizualne umetnosti.
Slikar in grafik Silvester Plotajs Sicoe se je rodil leta 1965 v Ljubljani, leta 1988 je diplomiral iz slikarstva na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani, kjer je nadaljeval podiplomski študij slikarstva in grafike. Leta 1990 se je študijsko izpopolnjeval pri profesorju Martinu Tissingu na Akademiji Minerva v Groningenu na Nizozemskem. Plotajs je figuralik in kolorist. Navdušuje se nad nemškim ekspresionizmom in ostaja zavezan štafelajski sliki. Vsebinsko upodablja kaotičnost sočasnega urbanega sveta in idole množične kulture. Slika v čistih, živih, močnih barvah z energično potezo čopiča. Piše tudi pesmi in kratka poetična besedila. Zanj bi lahko rekli, da umetnost vidno živi kot le malokateri slovenski umetnik. O svojem delu in življenju pa je aprila 2021, v obdobju pandemije, več povedal v pogovoru z Aleksandro Saško Gruden.
Slikar in grafik Silvester Plotajs Sicoe se je rodil leta 1965 v Ljubljani, leta 1988 je diplomiral iz slikarstva na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani, kjer je nadaljeval podiplomski študij slikarstva in grafike. Leta 1990 se je študijsko izpopolnjeval pri profesorju Martinu Tissingu na Akademiji Minerva v Groningenu na Nizozemskem. Plotajs je figuralik in kolorist. Navdušuje se nad nemškim ekspresionizmom in ostaja zavezan štafelajski sliki. Vsebinsko upodablja kaotičnost sočasnega urbanega sveta in idole množične kulture. Slika v čistih, živih, močnih barvah z energično potezo čopiča. Piše tudi pesmi in kratka poetična besedila. Zanj bi lahko rekli, da umetnost vidno živi kot le malokateri slovenski umetnik. O svojem delu in življenju pa je aprila 2021, v obdobju pandemije, več povedal v pogovoru z Aleksandro Saško Gruden.
Umrla je pesnica Neža Maurer. Rodila se je leta 1930 v Podvinu pri Polzeli, po vojni se je šolala v Žalcu in Celju in potem na učiteljišču v Ljubljani. Pozneje je diplomirala na pedagoški akademiji in filozofski fakulteti. Najprej je delala kot učiteljica, po končanem študiju pa kot novinarka, bila je urednica šolskih oddaj na Televiziji Ljubljana in kulturna urednica pri več revijah. Po upokojitvi se je popolnoma posvetila pisanju. Ustvarjalni opus Neže Maurer je velikanski; pisala je po večini poezijo za odrasle in otroke, pa tudi prozna, publicistična in dramska besedila. Znala se je približati velikemu krogu mladih in manj mladih bralcev. Za svoje ustvarjanje je leta 2010 prejela zlatnik poezije za življenjsko delo. Takrat je Vida Curk s pesnico posnela pogovor in ga začela z vprašanjem, kdaj je napisala prvo pesmico.
Umrla je pesnica Neža Maurer. Rodila se je leta 1930 v Podvinu pri Polzeli, po vojni se je šolala v Žalcu in Celju in potem na učiteljišču v Ljubljani. Pozneje je diplomirala na pedagoški akademiji in filozofski fakulteti. Najprej je delala kot učiteljica, po končanem študiju pa kot novinarka, bila je urednica šolskih oddaj na Televiziji Ljubljana in kulturna urednica pri več revijah. Po upokojitvi se je popolnoma posvetila pisanju. Ustvarjalni opus Neže Maurer je velikanski; pisala je po večini poezijo za odrasle in otroke, pa tudi prozna, publicistična in dramska besedila. Znala se je približati velikemu krogu mladih in manj mladih bralcev. Za svoje ustvarjanje je leta 2010 prejela zlatnik poezije za življenjsko delo. Takrat je Vida Curk s pesnico posnela pogovor in ga začela z vprašanjem, kdaj je napisala prvo pesmico.
Kipar, risar, pesnik, pisatelj in esejist Jiři Bezlaj se je rodil leta 1949 v Ljubljani. Diplomiral je iz kiparstva na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani. Pripravil je več kot 120 samostojnih razstav ali sodeloval na skupinskih razstavah doma in v tujini. Do upokojitve je bil zaposlen kot profesor likovne vzgoje na Gimnaziji Bežigrad v Ljubljani. Izdal je pesniško zbirko Poletje in roman Evangelij za pitbule. Piše tudi eseje na temo umetnosti, vse do upokojitve je bil profesor za likovno umetnost na Bežigrajski gimnaziji. Do 8. maja 2025 je v Bežigrajski galeriji 1 v Ljubljani na ogled njegova razstava igrivih ženskih aktov iz kaširanega papirja na različnih črnih lesenih stojalih z naslovom V ravnotežju. V studio je umetnika povabila Tadeja Krečič.
Kipar, risar, pesnik, pisatelj in esejist Jiři Bezlaj se je rodil leta 1949 v Ljubljani. Diplomiral je iz kiparstva na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani. Pripravil je več kot 120 samostojnih razstav ali sodeloval na skupinskih razstavah doma in v tujini. Do upokojitve je bil zaposlen kot profesor likovne vzgoje na Gimnaziji Bežigrad v Ljubljani. Izdal je pesniško zbirko Poletje in roman Evangelij za pitbule. Piše tudi eseje na temo umetnosti, vse do upokojitve je bil profesor za likovno umetnost na Bežigrajski gimnaziji. Do 8. maja 2025 je v Bežigrajski galeriji 1 v Ljubljani na ogled njegova razstava igrivih ženskih aktov iz kaširanega papirja na različnih črnih lesenih stojalih z naslovom V ravnotežju. V studio je umetnika povabila Tadeja Krečič.
V Slovenski kinoteki še do 6. maja poteka prva pregledna retrospektiva filmov Maje Weiss, prve slovenske režiserke, ki je posnela celovečerni film (to je bil leta 2002 Varuh meje). Maja Weiss je poleg fantastične romantike igranih del, kot so zapisali v Kinoteki, tudi najplodovitejša slovenska dokumentaristka; njeno delo zaznamujeta neomajna etična drža in pozorno obravnavanje žgočih in obrobnih družbenih tem. Na primer v dokumentarcih, kot so Judje na Slovenskem, Kam je izginil delavski razred?, Odkrivanje Skritega spomina Angele Vode, Banditenkinder: slovenskemu narodu ukradeni otroci in Zajeti v izviru – Slovenski otroci Lebensborna, Cesta bratstva in enotnosti. Pa treh filmih, ki se osredotočajo na Sudan in jih je posnela skupaj s Tomom Križnarjem: Nuba, čisti ljudje Dar Fur, vojna za vodo ter Oči in ušesa Boga. Retrospektivo, ki so jo pripravili tudi v sodelovanju s Festivalom dokumentarnega filma in s katero v Kinoteki skušajo prikazati razvoj avtorskega izraza ustvarjalke, ki čez dva dni praznuje šestdesetletnico, so pospremili tudi z razstavo. Pred naš mikrofon pa je Majo Weiss, eno najuspešnejših in cenjenih slovenskih filmskih režiserk, povabila Tina Poglajen.
V Slovenski kinoteki še do 6. maja poteka prva pregledna retrospektiva filmov Maje Weiss, prve slovenske režiserke, ki je posnela celovečerni film (to je bil leta 2002 Varuh meje). Maja Weiss je poleg fantastične romantike igranih del, kot so zapisali v Kinoteki, tudi najplodovitejša slovenska dokumentaristka; njeno delo zaznamujeta neomajna etična drža in pozorno obravnavanje žgočih in obrobnih družbenih tem. Na primer v dokumentarcih, kot so Judje na Slovenskem, Kam je izginil delavski razred?, Odkrivanje Skritega spomina Angele Vode, Banditenkinder: slovenskemu narodu ukradeni otroci in Zajeti v izviru – Slovenski otroci Lebensborna, Cesta bratstva in enotnosti. Pa treh filmih, ki se osredotočajo na Sudan in jih je posnela skupaj s Tomom Križnarjem: Nuba, čisti ljudje Dar Fur, vojna za vodo ter Oči in ušesa Boga. Retrospektivo, ki so jo pripravili tudi v sodelovanju s Festivalom dokumentarnega filma in s katero v Kinoteki skušajo prikazati razvoj avtorskega izraza ustvarjalke, ki čez dva dni praznuje šestdesetletnico, so pospremili tudi z razstavo. Pred naš mikrofon pa je Majo Weiss, eno najuspešnejših in cenjenih slovenskih filmskih režiserk, povabila Tina Poglajen.
Glazerjevo nagrado za življenjsko delo je prejela slikarka Anka Krašna. »Refleksija vrhunske avtorice se kaže v globokih sledeh, ki jih umetnica pušča za seboj, ko se z ustvarjalno mladostno svežino in radovednostjo izogiba kalupom, v katere so ujeti prevladujoči trendi na področju likovne vizualne umetnosti,« so zapisali v utemeljitvi za Glazerjevo nagrado. Slikarka in profesorica Anka Krašna se je rodila leta 1950 v Mariboru. Na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost je diplomirala leta 1976, kjer je tri leta pozneje končala specialistični študij za slikarstvo. Kot redna profesorica za slikarsko oblikovanje je bila do upokojitve leta 2023 zaposlena na mariborski Pedagoški fakulteti. Ustvarja v svojem ateljeju v Miklavžu na Dravskem polju. Doslej se je predstavila na več kot 100 samostojnih razstavah in sodelovala na 340 skupinskih. Anko Krašna je leta 2016 pred mikrofon povabila Aleksandra Saška Gruden.
Glazerjevo nagrado za življenjsko delo je prejela slikarka Anka Krašna. »Refleksija vrhunske avtorice se kaže v globokih sledeh, ki jih umetnica pušča za seboj, ko se z ustvarjalno mladostno svežino in radovednostjo izogiba kalupom, v katere so ujeti prevladujoči trendi na področju likovne vizualne umetnosti,« so zapisali v utemeljitvi za Glazerjevo nagrado. Slikarka in profesorica Anka Krašna se je rodila leta 1950 v Mariboru. Na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost je diplomirala leta 1976, kjer je tri leta pozneje končala specialistični študij za slikarstvo. Kot redna profesorica za slikarsko oblikovanje je bila do upokojitve leta 2023 zaposlena na mariborski Pedagoški fakulteti. Ustvarja v svojem ateljeju v Miklavžu na Dravskem polju. Doslej se je predstavila na več kot 100 samostojnih razstavah in sodelovala na 340 skupinskih. Anko Krašna je leta 2016 pred mikrofon povabila Aleksandra Saška Gruden.
Kot oblikovalec zvoka je Julij Zornik podpisal skoraj 300 filmov, v utemeljitvi nagrade pa je komisija med drugim posebej poudarila mednarodno uspešna filma Morena režiserke Antonete Alamat Kusijanović, ki je bil predstavljen v Cannesu in za katerega je prejel domačo filmsko nagrado vesna za najboljši zvok, ter Babičino seksualno življenje Urške Djukić, ki je osvojil francosko nagrado cezar; pa tudi filme Moja Vesna Sare Kern, Zbudi me Marka Šantića in Tako se je končalo poletje Matjaža Ivanišina; in enega najbolj opaženih filmov iz regije, hrvaški film Juraja Lerotića Varen kraj. Vesno za zvok je prejel tudi za Opazovanje Janeza Burgerja. Julij Zornik se z zvokom ukvarja že 30 let in je samouk. Začel je kot tehnik na radiu RGL, sledila so ozvočenja na koncertih, studijsko delo v sinhronizaciji in pri reklamah, nato pa filmski projekti. Kot piše v utemeljitvi nagrade Prešernovega sklada, je njegovo delo pri filmu prepoznavno in pomembno zlasti zaradi izostrenega umetniškega čuta, s katerim s številnimi zvočnimi elementi podpre in obogati sporočilnost in učinek filmskih del. Pogovarjala se je Tina Poglajen. Urednica oddaje Tadeja Krečič Scholten.
Kot oblikovalec zvoka je Julij Zornik podpisal skoraj 300 filmov, v utemeljitvi nagrade pa je komisija med drugim posebej poudarila mednarodno uspešna filma Morena režiserke Antonete Alamat Kusijanović, ki je bil predstavljen v Cannesu in za katerega je prejel domačo filmsko nagrado vesna za najboljši zvok, ter Babičino seksualno življenje Urške Djukić, ki je osvojil francosko nagrado cezar; pa tudi filme Moja Vesna Sare Kern, Zbudi me Marka Šantića in Tako se je končalo poletje Matjaža Ivanišina; in enega najbolj opaženih filmov iz regije, hrvaški film Juraja Lerotića Varen kraj. Vesno za zvok je prejel tudi za Opazovanje Janeza Burgerja. Julij Zornik se z zvokom ukvarja že 30 let in je samouk. Začel je kot tehnik na radiu RGL, sledila so ozvočenja na koncertih, studijsko delo v sinhronizaciji in pri reklamah, nato pa filmski projekti. Kot piše v utemeljitvi nagrade Prešernovega sklada, je njegovo delo pri filmu prepoznavno in pomembno zlasti zaradi izostrenega umetniškega čuta, s katerim s številnimi zvočnimi elementi podpre in obogati sporočilnost in učinek filmskih del. Pogovarjala se je Tina Poglajen. Urednica oddaje Tadeja Krečič Scholten.
Oddajo namenjamo Nini Rajić Kranjac, gledališki režiserki in letošnji prejemnici nagrade Prešernovega sklada. Nina Rajić Kranjac ustvarja predstave tako v institucionalnih gledališčih kot na neodvisni sceni, s svojo samosvojo poetiko, premišljeno režijo, poglobljenim delom in širokim poljem zanimanja pa vedno znova prepriča številne gledališke komisije, kritike in občinstvo - doma in tudi po svetu. Umetnica je na svoj talent opozorila že v času študija z uprizoritvijo dela tisočdevetsoenainosemdeset (1981) Simone Semenič in z magistrsko uprizoritvijo Zborovanje ptic. Njena uprizoritev Mrakijada je prejemnica Šeligove nagrade na Tednu slovenske drame, Angeli v Ameriki so prejeli Borštnikovo nagrado za najboljšo uprizoritev, njena predstava Solo pa je prejela grand prix Mire Trailović za najboljši uprizoritev na festivalu Bitef. V utemeljitvi za nagrado Prešernovega sklada je komisija izpostavila tri njena dela: Zaprto študijo Ivana Viripajeva, Mrakijado po dramah Ivana Mraka in Angeli v Ameriki Tonyja Kushnerja. Z Nino Rajić Kranjac se je pogovarjala Ana Lorger.
Oddajo namenjamo Nini Rajić Kranjac, gledališki režiserki in letošnji prejemnici nagrade Prešernovega sklada. Nina Rajić Kranjac ustvarja predstave tako v institucionalnih gledališčih kot na neodvisni sceni, s svojo samosvojo poetiko, premišljeno režijo, poglobljenim delom in širokim poljem zanimanja pa vedno znova prepriča številne gledališke komisije, kritike in občinstvo - doma in tudi po svetu. Umetnica je na svoj talent opozorila že v času študija z uprizoritvijo dela tisočdevetsoenainosemdeset (1981) Simone Semenič in z magistrsko uprizoritvijo Zborovanje ptic. Njena uprizoritev Mrakijada je prejemnica Šeligove nagrade na Tednu slovenske drame, Angeli v Ameriki so prejeli Borštnikovo nagrado za najboljšo uprizoritev, njena predstava Solo pa je prejela grand prix Mire Trailović za najboljši uprizoritev na festivalu Bitef. V utemeljitvi za nagrado Prešernovega sklada je komisija izpostavila tri njena dela: Zaprto študijo Ivana Viripajeva, Mrakijado po dramah Ivana Mraka in Angeli v Ameriki Tonyja Kushnerja. Z Nino Rajić Kranjac se je pogovarjala Ana Lorger.
Tako kot za vsa dela Nataša Kramberger, pisateljice, ki se je pred sedmimi leti odločila za ekološko kmetovanje, je tudi za roman Po vsej sili živ značilen preplet sodobnosti in starožitnosti, zavzetosti in srčnosti, verizma in nadrealistične poetičnosti. Zanj je Nataša Kramberger letos prejela nagrado Prešernovega sklada. Z avtorico se je pogovarjal Vlado Motnikar.
Tako kot za vsa dela Nataša Kramberger, pisateljice, ki se je pred sedmimi leti odločila za ekološko kmetovanje, je tudi za roman Po vsej sili živ značilen preplet sodobnosti in starožitnosti, zavzetosti in srčnosti, verizma in nadrealistične poetičnosti. Zanj je Nataša Kramberger letos prejela nagrado Prešernovega sklada. Z avtorico se je pogovarjal Vlado Motnikar.
Pogovore s prejemniki nagrade Prešernovega sklada danes nadaljujemo z glasbenikom in umetnikom v več drugih medijih, kontrabasistom, improvizatorjem, skladateljem, organizatorjem, vodjem Zavoda Sploh Tomažem Gromom.
Pogovore s prejemniki nagrade Prešernovega sklada danes nadaljujemo z glasbenikom in umetnikom v več drugih medijih, kontrabasistom, improvizatorjem, skladateljem, organizatorjem, vodjem Zavoda Sploh Tomažem Gromom.
Pogovor s člani oblikovalskega kolektiva Grupa Ee, ki so med letošnjimi prejemnike nagrade Prešernovega sklada. V komisiji so o kolektivu zapisali, da mu je "v zadnjih letih delovanja z vztrajnim ukvarjanjem z naročniki na področju kulture uspelo ustvariti poseben in zelo izrazit oblikovalski opus, ki ga odlikujejo izjemna inventivnost, sporočilna jasnost in koherentnost". Celostne grafične podobe, ki jih ustvarjajo, so kompleksne, subtilne in udarne hkrati. Ni jih strah ,starih' referenc, pozabljenih tehnik ali nenavadnih formatov. […] Eksperiment, neobremenjeost, drugačnost, odprtost, sposobnost zajemanja iz sodelovanja, iznajdljivost … Vse to so lastnosti delovanja skupine. Ne nazadnje pa gre seveda tudi za jasnost in prepoznavnost oblikovalskega jezika, tehnično dovršenost in konsistentnost; vse skupaj je, gledano kot celota, zanesljivo redkost v današnji družbi." Pogovor z Damjanom Ilićem, Mino Fino in Ivianom Kanom Mujezinovićem je posnela Tesa Drev Juh.
Pogovor s člani oblikovalskega kolektiva Grupa Ee, ki so med letošnjimi prejemnike nagrade Prešernovega sklada. V komisiji so o kolektivu zapisali, da mu je "v zadnjih letih delovanja z vztrajnim ukvarjanjem z naročniki na področju kulture uspelo ustvariti poseben in zelo izrazit oblikovalski opus, ki ga odlikujejo izjemna inventivnost, sporočilna jasnost in koherentnost". Celostne grafične podobe, ki jih ustvarjajo, so kompleksne, subtilne in udarne hkrati. Ni jih strah ,starih' referenc, pozabljenih tehnik ali nenavadnih formatov. […] Eksperiment, neobremenjeost, drugačnost, odprtost, sposobnost zajemanja iz sodelovanja, iznajdljivost … Vse to so lastnosti delovanja skupine. Ne nazadnje pa gre seveda tudi za jasnost in prepoznavnost oblikovalskega jezika, tehnično dovršenost in konsistentnost; vse skupaj je, gledano kot celota, zanesljivo redkost v današnji družbi." Pogovor z Damjanom Ilićem, Mino Fino in Ivianom Kanom Mujezinovićem je posnela Tesa Drev Juh.
Med letošnjimi Prešernovimi nagrajenci in nagrajenkami je prejemnica nagrade Prešernovega sklada tudi vizualna umetnica Nika Autor, ki je diplomirala in magistrirala na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani, doktorirala pa na Akademiji za likovno umetnost na Dunaju. Njena praksa temelji predvsem na eksperimentalnih video in dokumentarnih filmih, filmskih esejih, fotografiji, kolažih, risbah in prostorskih video instalacijah, njena dela pa so bila prikazana na mnogih razstavah in filmskih festivalih tako doma kot v tujini. V središču njenega dela so zamolčane in spregledane zgodbe, prek njih pa raziskuje teme migracij, delavstva, politik spomina. Med drugim je z delom "Novicam se ne odpovemo!" in "Obzornik 63 – Vlak senc" leta 2017 zastopala Slovenijo na Beneškem bienalu. Z umetnico se je pogovarjala Petra Meterc.
Med letošnjimi Prešernovimi nagrajenci in nagrajenkami je prejemnica nagrade Prešernovega sklada tudi vizualna umetnica Nika Autor, ki je diplomirala in magistrirala na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani, doktorirala pa na Akademiji za likovno umetnost na Dunaju. Njena praksa temelji predvsem na eksperimentalnih video in dokumentarnih filmih, filmskih esejih, fotografiji, kolažih, risbah in prostorskih video instalacijah, njena dela pa so bila prikazana na mnogih razstavah in filmskih festivalih tako doma kot v tujini. V središču njenega dela so zamolčane in spregledane zgodbe, prek njih pa raziskuje teme migracij, delavstva, politik spomina. Med drugim je z delom "Novicam se ne odpovemo!" in "Obzornik 63 – Vlak senc" leta 2017 zastopala Slovenijo na Beneškem bienalu. Z umetnico se je pogovarjala Petra Meterc.
Dragan Živadinov je gledališki umetnik, ki je v prvi polovici osemdesetih let nastopil s svojo vizijo odnosov med gledališkimi elementi in z vrhuncem tega obdobja, Krstom pod Triglavom, ki je bil hkrati tudi krst odra Gallusove dvorane Cankarjevega doma, odločno premaknil prostor konflikta iz besedila v likovni odrski jezik ter se od političnega gledališča obrnil v območje estetskega. Sam pravi, da ima v umetnosti dve življenji, v vsem njegovem opusu pa lahko spremljamo nekatere poteze, ki jim namenja posebno pozornost. Bodisi gre za reference iz umetnosti 20. stoletja, s posebnim poudarkom na avantgardah, bodisi za gledališke elemente in njihova razmerja, na primer gledališki prostor in gledalčev pogled, razmerja med govorjenim, vizualnim in gibalnim jezikom ter prizadevanje za abstraktno. Posebno pozornost namenja tudi prototeoretskemu jezikovnemu orodju, ki ga razvija tako v pisnem kot govorjenem jeziku ter v oblikah informansov. Ustvarjanje Dragana Živadinova odločilno zaznamuje mit o Hermanu Potočniku Noordungu in njegovem geostacionarnem satelitu, ki je v središču 50-letne gledališke predstave Noordung 1995‒2045 in je podlaga za postgravitacijsko umetnost zadnjih treh desetletij.
Dragan Živadinov je gledališki umetnik, ki je v prvi polovici osemdesetih let nastopil s svojo vizijo odnosov med gledališkimi elementi in z vrhuncem tega obdobja, Krstom pod Triglavom, ki je bil hkrati tudi krst odra Gallusove dvorane Cankarjevega doma, odločno premaknil prostor konflikta iz besedila v likovni odrski jezik ter se od političnega gledališča obrnil v območje estetskega. Sam pravi, da ima v umetnosti dve življenji, v vsem njegovem opusu pa lahko spremljamo nekatere poteze, ki jim namenja posebno pozornost. Bodisi gre za reference iz umetnosti 20. stoletja, s posebnim poudarkom na avantgardah, bodisi za gledališke elemente in njihova razmerja, na primer gledališki prostor in gledalčev pogled, razmerja med govorjenim, vizualnim in gibalnim jezikom ter prizadevanje za abstraktno. Posebno pozornost namenja tudi prototeoretskemu jezikovnemu orodju, ki ga razvija tako v pisnem kot govorjenem jeziku ter v oblikah informansov. Ustvarjanje Dragana Živadinova odločilno zaznamuje mit o Hermanu Potočniku Noordungu in njegovem geostacionarnem satelitu, ki je v središču 50-letne gledališke predstave Noordung 1995‒2045 in je podlaga za postgravitacijsko umetnost zadnjih treh desetletij.
Akademska kiparka Dragica Čadež je ena najbolj uveljavljenih slovenskih umetnic, ki že več kot šestdeset let ustvarja v domačem in tudi mednarodnem likovnem prostoru. Za svoje delo je prejela številne nagrade in priznanja. Je tudi letošnja dobitnica Prešernove nagrade za življenjsko delo. Mladost je preživela v Mariboru, kjer jo je za kiparsko oblikovanje navdušil priznani kipar Gabrijel Kolbič, poleg njega pa tudi Vlasta Zorko in Slavko Tihec. Bila je prva kiparka, ki se je leta 1982 habilitirala za univerzitetno profesorico na področju kiparstva. Z združevanjem različnih kiparskih tehnik je v slovensko umetnost vnesla nove smernice in jih nadgradila v umetniški skupini Neokonstruktivisti. Njeno polje ustvarjanja obsega predvsem klasične kiparske materiale, hkrati pa je posebno mesto namenila keramiki, ki jo je uveljavila tudi kot ustanoviteljica mednarodnega trienala keramike UNICUM. Z umetnico se je o njeni ustvarjalni poti pogovarjala Aleksandra Saška Gruden.
Akademska kiparka Dragica Čadež je ena najbolj uveljavljenih slovenskih umetnic, ki že več kot šestdeset let ustvarja v domačem in tudi mednarodnem likovnem prostoru. Za svoje delo je prejela številne nagrade in priznanja. Je tudi letošnja dobitnica Prešernove nagrade za življenjsko delo. Mladost je preživela v Mariboru, kjer jo je za kiparsko oblikovanje navdušil priznani kipar Gabrijel Kolbič, poleg njega pa tudi Vlasta Zorko in Slavko Tihec. Bila je prva kiparka, ki se je leta 1982 habilitirala za univerzitetno profesorico na področju kiparstva. Z združevanjem različnih kiparskih tehnik je v slovensko umetnost vnesla nove smernice in jih nadgradila v umetniški skupini Neokonstruktivisti. Njeno polje ustvarjanja obsega predvsem klasične kiparske materiale, hkrati pa je posebno mesto namenila keramiki, ki jo je uveljavila tudi kot ustanoviteljica mednarodnega trienala keramike UNICUM. Z umetnico se je o njeni ustvarjalni poti pogovarjala Aleksandra Saška Gruden.
Tridesetega januarja je minilo sto dvajset let, odkar se je v Ljubljani rodil Božo Vodušek, slovenski pesnik, prevajalec, esejist, jezikoslovec in literarni zgodovinar. Njegove pesmi Rojstvo Adamovo, Ko smo Prometeji neugnani, Bleščeča tihota visokega dne, Odisejski motiv sodijo med največje dosežke povojne poezije, njegovi prevodi Goetheja in Baudelaira pa so izjemno prevajalsko delo. Leta 1967 je za zbirko Izbrane pesmi prejel Prešernovo nagrado. Za oddajo Naši umetniki pred mikrofonom je Tadeja Krečič pred časom sestavila razmišljanja Boža Voduška iz našega radijskega arhiva.
Tridesetega januarja je minilo sto dvajset let, odkar se je v Ljubljani rodil Božo Vodušek, slovenski pesnik, prevajalec, esejist, jezikoslovec in literarni zgodovinar. Njegove pesmi Rojstvo Adamovo, Ko smo Prometeji neugnani, Bleščeča tihota visokega dne, Odisejski motiv sodijo med največje dosežke povojne poezije, njegovi prevodi Goetheja in Baudelaira pa so izjemno prevajalsko delo. Leta 1967 je za zbirko Izbrane pesmi prejel Prešernovo nagrado. Za oddajo Naši umetniki pred mikrofonom je Tadeja Krečič pred časom sestavila razmišljanja Boža Voduška iz našega radijskega arhiva.
V Mali drami Slovenskega narodnega gledališča Drama v Ljubljani je bila 17. januarja letos premiera igre Bog nemškega dramatika Ferdinanda von Schiracha v prevodu Mojce Kranjc in v režiji Petra Petkovška. Osrednja tema je izjemno aktualna in sicer: samomor - sicer zdravega oseminsedemdesetletnika - ob pomoči zdravnika. Peter Petkovšek, letnik 1986, je v Mali drami že režiral lani, ko je skupaj s Tomislavom Zajcem sodeloval pri besedilu Gospa Dalloway, pred tem je delal tudi v Mini Teatru in še prej v celjskem gledališču, sodeloval je tudi z Matejo Koležnik, sicer pa živi in dela v Angliji in tako rekoč vsepovsod po svetu. Za oddajo Naši umetniki pred mikrofonom ga je v studio Radia Slovenija povabila Tadeja Krečič.
V Mali drami Slovenskega narodnega gledališča Drama v Ljubljani je bila 17. januarja letos premiera igre Bog nemškega dramatika Ferdinanda von Schiracha v prevodu Mojce Kranjc in v režiji Petra Petkovška. Osrednja tema je izjemno aktualna in sicer: samomor - sicer zdravega oseminsedemdesetletnika - ob pomoči zdravnika. Peter Petkovšek, letnik 1986, je v Mali drami že režiral lani, ko je skupaj s Tomislavom Zajcem sodeloval pri besedilu Gospa Dalloway, pred tem je delal tudi v Mini Teatru in še prej v celjskem gledališču, sodeloval je tudi z Matejo Koležnik, sicer pa živi in dela v Angliji in tako rekoč vsepovsod po svetu. Za oddajo Naši umetniki pred mikrofonom ga je v studio Radia Slovenija povabila Tadeja Krečič.
Danes slavi jubilej dramski igralec Boris Juh. Rodil se je leta 1935 v Celju. Po končanem študiju na AGRFT je najprej igral v Slovenskem mladinskem gledališču, nastopal je tudi na eksperimentalnih odrih, na Odru 57 in v Gledališču Glej. Leta 1971 je postal član ansambla osrednje slovenske gledališke hiše, ljubljanske Drame, kjer je ostal vse do upokojitve in skozi desetletja ustvaril množico pomembnih vlog. Veliko je nastopal tudi v filmu in na televiziji in seveda na Radiu. Pred desetletjem se je z Borisom Juhom pogovarjala Staša Grahek. Najprej o tem, kako je postal igralec.
Danes slavi jubilej dramski igralec Boris Juh. Rodil se je leta 1935 v Celju. Po končanem študiju na AGRFT je najprej igral v Slovenskem mladinskem gledališču, nastopal je tudi na eksperimentalnih odrih, na Odru 57 in v Gledališču Glej. Leta 1971 je postal član ansambla osrednje slovenske gledališke hiše, ljubljanske Drame, kjer je ostal vse do upokojitve in skozi desetletja ustvaril množico pomembnih vlog. Veliko je nastopal tudi v filmu in na televiziji in seveda na Radiu. Pred desetletjem se je z Borisom Juhom pogovarjala Staša Grahek. Najprej o tem, kako je postal igralec.
Marijana Brecelj, dramska in filmska igralka, je dobitnica nagrade bert za življenjsko delo, ki jo podeljuje Društvo slovenskih režiserjev in režiserk. Nastopila je v filmih, kot so Čisto pravi gusar, Lahko noč, gospodična in Delo osvobaja, ter nadaljevankah, kot so Čokoladne sanje in Najini mostovi. Za vlogo matere v filmu Pod njenim oknom je leta 2003 na Festivalu slovenskega filma v Celju prejela posebno nagrado strokovne žirije in nagrado za igralko leta. »V svojih vlogah ne poskuša biti nekaj drugega, temveč samo drugačna. Z razvito igralsko veščino oziroma z igralsko modrostjo avtentičnost svoje osebne izkušnje prenese v karakterizacijo filmskega lika," so zapisali v utemeljitvi. Ko je film Pod njenim oknom prišel v kinematografe in je Marjana Brecelj dobila nagrado, je Tadeja Krečič igralko povabila v studio Radia Slovenija.
Marijana Brecelj, dramska in filmska igralka, je dobitnica nagrade bert za življenjsko delo, ki jo podeljuje Društvo slovenskih režiserjev in režiserk. Nastopila je v filmih, kot so Čisto pravi gusar, Lahko noč, gospodična in Delo osvobaja, ter nadaljevankah, kot so Čokoladne sanje in Najini mostovi. Za vlogo matere v filmu Pod njenim oknom je leta 2003 na Festivalu slovenskega filma v Celju prejela posebno nagrado strokovne žirije in nagrado za igralko leta. »V svojih vlogah ne poskuša biti nekaj drugega, temveč samo drugačna. Z razvito igralsko veščino oziroma z igralsko modrostjo avtentičnost svoje osebne izkušnje prenese v karakterizacijo filmskega lika," so zapisali v utemeljitvi. Ko je film Pod njenim oknom prišel v kinematografe in je Marjana Brecelj dobila nagrado, je Tadeja Krečič igralko povabila v studio Radia Slovenija.
Operna pevka Milena Morača, nekdanja prvakinja ljubljanske Opere, se je rodila leta 1954. Ob okrogli obletnici poslušamo pogovor, ki ga je leta 2013 z umetnico posnel Dejan Juravić. V bogati umetniški karieri je Milena Morača poustvarila številne nosilne vloge z opernega repertoarja v ljubljanski operno-baletni hiši. Pevka je znala očarati občinstvo z velikim smislom za odrsko igro tako s komičnimi vlogami kot tudi z interpretacijo najbolj tragičnih likov klasične operne literature.
Operna pevka Milena Morača, nekdanja prvakinja ljubljanske Opere, se je rodila leta 1954. Ob okrogli obletnici poslušamo pogovor, ki ga je leta 2013 z umetnico posnel Dejan Juravić. V bogati umetniški karieri je Milena Morača poustvarila številne nosilne vloge z opernega repertoarja v ljubljanski operno-baletni hiši. Pevka je znala očarati občinstvo z velikim smislom za odrsko igro tako s komičnimi vlogami kot tudi z interpretacijo najbolj tragičnih likov klasične operne literature.
Pesnik Aleksander Peršolja se je rodil 20. decembra leta 1944 v kraju Neblo v Goriških Brdih tik ob meji z Italijo. Zdaj živi in ustvarja v Križu pri Sežani. Pesmi je začel objavljati v šestdesetih letih v reviji Perspektive, potem pa v drugih slovenskih literarnih revijah in literarnih zbornikih. Objavil je deset pesniških zbirk, prevode njegovih pesmi pa najdemo v publikacijah v več evropskih jezikih. Vida Curk se je s pesnikom Peršoljo pogovarjala leta 2004.
Pesnik Aleksander Peršolja se je rodil 20. decembra leta 1944 v kraju Neblo v Goriških Brdih tik ob meji z Italijo. Zdaj živi in ustvarja v Križu pri Sežani. Pesmi je začel objavljati v šestdesetih letih v reviji Perspektive, potem pa v drugih slovenskih literarnih revijah in literarnih zbornikih. Objavil je deset pesniških zbirk, prevode njegovih pesmi pa najdemo v publikacijah v več evropskih jezikih. Vida Curk se je s pesnikom Peršoljo pogovarjala leta 2004.
20. decembra se je v Mariboru rodil Fran Žižek, slovenski dramaturg, režiser, gledališki, radijski in televizijski ustvarjalec ter prevajalec. Umrl je leta 2008 v Medvodah. Vsestranski gledališki ustvarjalec, legenda slovenskega gledališča, je leta 1983 prišel tudi v studio tedanjega Radia Ljubljana in pripovedoval o svojem življenju in delu. Za svoje ustvarjanje je dobil največje nagrade in priznanja: dvakrat Prešernovo nagrado, več Borštnikovih priznanj in kar dve državni odlikovanji: red dela s srebrnim vencem in red dela z zlatim vencem. Ko danes poslušamo Frana Žižka, dobimo vpogled ne le v čase slovenskega gledališča, temveč tudi v začetke slovenske televizije in dela na radiu. Dragoceno pričevanje.
20. decembra se je v Mariboru rodil Fran Žižek, slovenski dramaturg, režiser, gledališki, radijski in televizijski ustvarjalec ter prevajalec. Umrl je leta 2008 v Medvodah. Vsestranski gledališki ustvarjalec, legenda slovenskega gledališča, je leta 1983 prišel tudi v studio tedanjega Radia Ljubljana in pripovedoval o svojem življenju in delu. Za svoje ustvarjanje je dobil največje nagrade in priznanja: dvakrat Prešernovo nagrado, več Borštnikovih priznanj in kar dve državni odlikovanji: red dela s srebrnim vencem in red dela z zlatim vencem. Ko danes poslušamo Frana Žižka, dobimo vpogled ne le v čase slovenskega gledališča, temveč tudi v začetke slovenske televizije in dela na radiu. Dragoceno pričevanje.
14. decembra 2014 se je rodil Frane Milčinski – Ježek, nepozabni humorist, igralec, pevec, šansonjer, režiser in radijski ustvarjalec, po katerem se imenuje tudi nagrada, ki jo podeljuje RTV Slovenija za izvirne dosežke in opuse v zvrsteh radijske in televizijske ustvarjalnosti. V radijski hiši je delal od leta 1936 pa vse do smrti leta 1988, vendar kljub temu nikoli ni gostoval v oddaji Naši umetniki pred mikrofonom, da bi v strnjeni obliki predstavil svoje življenje in delo. Ohranjenih pa je veliko drobcev, njegovih nepovezanih pripovedi o sebi in delu, ki ga je imel rad. To so bili nastopi pred občinstvom, pred kamero in pred mikrofonom, da bi razveseljeval ljudi. Nekaj teh drobcev smo že pred leti sestavili v celoto. Ta naj da vsaj slutiti, kakšen je bil Frane Milčinski - Ježek kot človek.
14. decembra 2014 se je rodil Frane Milčinski – Ježek, nepozabni humorist, igralec, pevec, šansonjer, režiser in radijski ustvarjalec, po katerem se imenuje tudi nagrada, ki jo podeljuje RTV Slovenija za izvirne dosežke in opuse v zvrsteh radijske in televizijske ustvarjalnosti. V radijski hiši je delal od leta 1936 pa vse do smrti leta 1988, vendar kljub temu nikoli ni gostoval v oddaji Naši umetniki pred mikrofonom, da bi v strnjeni obliki predstavil svoje življenje in delo. Ohranjenih pa je veliko drobcev, njegovih nepovezanih pripovedi o sebi in delu, ki ga je imel rad. To so bili nastopi pred občinstvom, pred kamero in pred mikrofonom, da bi razveseljeval ljudi. Nekaj teh drobcev smo že pred leti sestavili v celoto. Ta naj da vsaj slutiti, kakšen je bil Frane Milčinski - Ježek kot človek.
Dramski in filmski igralec Saša Tabaković je že od leta 2005 član ansambla SNG Drama Ljubljana. Ustvaril je številne izjemne vloge. Nazadnje smo ga gledali v komediji Hrup za odrom Michaela Frayna, vse do konca meseca pa s Polono Juh nastopata v drami Prah, postavljeni po motivih besedila V prah se povrneš Harolda Pinterja. Pri tem sta sodelovala Eva Mahkovic in Dorian Šilec Petek, ki je tudi režiser predstave. Predstava Prah je drugi del Trilogije erosa, prva je bila V agoniji Miroslava Krleže, postavljena v vilo Zlático. Prah se dogaja v stanovanju na Poljanski cesti v Ljubljani. Vendar Saša Tabaković ni le igralec, je tudi glasbenik in pisec pesmi. Tudi o tem v pogovoru s Tadejo Krečič. Tonska mojstrica je Mirta Belan.
Dramski in filmski igralec Saša Tabaković je že od leta 2005 član ansambla SNG Drama Ljubljana. Ustvaril je številne izjemne vloge. Nazadnje smo ga gledali v komediji Hrup za odrom Michaela Frayna, vse do konca meseca pa s Polono Juh nastopata v drami Prah, postavljeni po motivih besedila V prah se povrneš Harolda Pinterja. Pri tem sta sodelovala Eva Mahkovic in Dorian Šilec Petek, ki je tudi režiser predstave. Predstava Prah je drugi del Trilogije erosa, prva je bila V agoniji Miroslava Krleže, postavljena v vilo Zlático. Prah se dogaja v stanovanju na Poljanski cesti v Ljubljani. Vendar Saša Tabaković ni le igralec, je tudi glasbenik in pisec pesmi. Tudi o tem v pogovoru s Tadejo Krečič. Tonska mojstrica je Mirta Belan.
V Mestnem gledališču ljubljanskem je bila pred dobrim mesecem dni premiera drame Luč ugasne britanskega sodobnika Simona Stephensa (sájmona stívensa). Igra je postavljena v leto 2017, režiral jo je Sebastian Cavazza, to pa je njegov režijski prvenec, če ne štejemo njegove lanske monodrame Shakespeare, pri kateri je bil avtor uprizoritvene zamisli, prevajalec, pisec veznih besedil in igralec. Seveda poznamo Sebastiana Cavazzo predvsem kot dramskega, televizijskega in filmskega igralca, interpreta pred radijskim mikrofonom v radijskih igrah in zvočnih knjigah. Igralca in zdaj tudi režiserja je pred mikrofon povabila Tadeja Krečič. Tonski mojster Jernej Boc, urednica oddaje Tadeja Krečič Scholten
V Mestnem gledališču ljubljanskem je bila pred dobrim mesecem dni premiera drame Luč ugasne britanskega sodobnika Simona Stephensa (sájmona stívensa). Igra je postavljena v leto 2017, režiral jo je Sebastian Cavazza, to pa je njegov režijski prvenec, če ne štejemo njegove lanske monodrame Shakespeare, pri kateri je bil avtor uprizoritvene zamisli, prevajalec, pisec veznih besedil in igralec. Seveda poznamo Sebastiana Cavazzo predvsem kot dramskega, televizijskega in filmskega igralca, interpreta pred radijskim mikrofonom v radijskih igrah in zvočnih knjigah. Igralca in zdaj tudi režiserja je pred mikrofon povabila Tadeja Krečič. Tonski mojster Jernej Boc, urednica oddaje Tadeja Krečič Scholten
Akademik Andrej Jemec je slikar in grafik, univerzitetni profesor, eden osrednjih sodobnih slovenskih slikarjev, dobitnik najpomembnejših nagrad, tudi Prešernove za življenjski opus, na Slovenskem in v tujini. 29. novembra bo praznoval devetdeset let. Ob tem jubileju bo v četrtek na Slovenski matici v Ljubljani slavnostni simpozij, umetnik pa je s tremi razstavami praznoval že lani. Slike je bil naslov razstave v galeriji Staneta Kregarja v Šentvidu nad Ljubljano, Grafike pa naslov razstave v Galeriji Gunclje. V Galeriji Družina na Krekovem trgu v Ljubljani je bila uspešna razstava z naslovom Udarec nedolžnosti. Pred desetimi leti je umetnika pred mikrofon povabila Vida Curk.
Akademik Andrej Jemec je slikar in grafik, univerzitetni profesor, eden osrednjih sodobnih slovenskih slikarjev, dobitnik najpomembnejših nagrad, tudi Prešernove za življenjski opus, na Slovenskem in v tujini. 29. novembra bo praznoval devetdeset let. Ob tem jubileju bo v četrtek na Slovenski matici v Ljubljani slavnostni simpozij, umetnik pa je s tremi razstavami praznoval že lani. Slike je bil naslov razstave v galeriji Staneta Kregarja v Šentvidu nad Ljubljano, Grafike pa naslov razstave v Galeriji Gunclje. V Galeriji Družina na Krekovem trgu v Ljubljani je bila uspešna razstava z naslovom Udarec nedolžnosti. Pred desetimi leti je umetnika pred mikrofon povabila Vida Curk.
Pisateljica Ana Schnabl je avtorica štirih knjig: zbirke kratkih zgodb Razvezani, za katero je prejela nagrado za najboljši prvenec, in romanov Mojstrovina, Plima in še prav svežega September. Stalnica njene proze je poglabljanje v človekova občutja, osebno doživljanje dogajanja v okolici. Več o svojem pisanju pripoveduje Vladu Motnikarju.
Pisateljica Ana Schnabl je avtorica štirih knjig: zbirke kratkih zgodb Razvezani, za katero je prejela nagrado za najboljši prvenec, in romanov Mojstrovina, Plima in še prav svežega September. Stalnica njene proze je poglabljanje v človekova občutja, osebno doživljanje dogajanja v okolici. Več o svojem pisanju pripoveduje Vladu Motnikarju.
Robert Simonišek (1977) je pesnik in kritik, tudi pisatelj in umetnostni zgodovinar. Rodil se je v Celju, študiral je filozofijo in umetnostno zgodovino ter doktoriral na temo findesièclovske umetnosti. Je avtor pesniških zbirk Potopljeni katalog (2003), Avtoportret brez zemljevida (2008), Selitve (2013), Kar dopuščajo čuti (2020) in Vračanje k čistosti (2024). Za to zbirko je dobil Jenkovo nagrado skupaj z Miljano Cunta. Pesnik se v njej osvobaja vsega odvečnega in išče tisto bistveno, brezčasno. Z njim se je pogovarjal Vlado Motnikar.
Robert Simonišek (1977) je pesnik in kritik, tudi pisatelj in umetnostni zgodovinar. Rodil se je v Celju, študiral je filozofijo in umetnostno zgodovino ter doktoriral na temo findesièclovske umetnosti. Je avtor pesniških zbirk Potopljeni katalog (2003), Avtoportret brez zemljevida (2008), Selitve (2013), Kar dopuščajo čuti (2020) in Vračanje k čistosti (2024). Za to zbirko je dobil Jenkovo nagrado skupaj z Miljano Cunta. Pesnik se v njej osvobaja vsega odvečnega in išče tisto bistveno, brezčasno. Z njim se je pogovarjal Vlado Motnikar.
Marija Vogelnik je bila arhitektka, slikarka, likovna in plesna pedagoginja, tudi teoretičarka in kritičarka. S svojim nenavadnim likovnim svetom se je vtisnila v spomin številnim generacijam mladih bralcev. Ilustratorsko pot je začela že leta 1939, prvim letom po 2. svetovni vojni pa je dala neizbrisen pečat z izrazitim odmikom od takrat prevladujočega idealiziranja in romantike. Znana je bila tudi kot plesalka in pozneje plesna teoretičarka in kritičarka. Marija Vogelnik se je rodila 15. oktobra 1914 in umrla leta 2008. Leta 2004 se je z umetnico pogovarjala Vida Curk.
Marija Vogelnik je bila arhitektka, slikarka, likovna in plesna pedagoginja, tudi teoretičarka in kritičarka. S svojim nenavadnim likovnim svetom se je vtisnila v spomin številnim generacijam mladih bralcev. Ilustratorsko pot je začela že leta 1939, prvim letom po 2. svetovni vojni pa je dala neizbrisen pečat z izrazitim odmikom od takrat prevladujočega idealiziranja in romantike. Znana je bila tudi kot plesalka in pozneje plesna teoretičarka in kritičarka. Marija Vogelnik se je rodila 15. oktobra 1914 in umrla leta 2008. Leta 2004 se je z umetnico pogovarjala Vida Curk.
Matjaž Klopčič se je rodil leta 1934 v Ljubljani. Diplomiral je iz arhitekture, a se je že kmalu posvetil filmu in mu ostal zvest vse življenje, kot režiser in tudi kot profesor na akademiji. Prve filme je posnel na prelomu šestdesetih let. Njegovi najbolj znani celovečerni so Na papirnatih avionih, Sedmina, Cvetje v jeseni, Strah, Vdovstvo Karoline Žašler, Dediščina in Moj ata, socialistični kulak. V Slovenski kinoteki je ta čas na sporedu retrospektiva njegovih filmov, poklonili so se mu tudi na Festivalu slovenskega filma v Portorožu. Leta 1982 je Matjaž Klopčič o svoji ustavrjalni poti razmišljal v oddaji Naši umetniki pred mikrofonom.
Matjaž Klopčič se je rodil leta 1934 v Ljubljani. Diplomiral je iz arhitekture, a se je že kmalu posvetil filmu in mu ostal zvest vse življenje, kot režiser in tudi kot profesor na akademiji. Prve filme je posnel na prelomu šestdesetih let. Njegovi najbolj znani celovečerni so Na papirnatih avionih, Sedmina, Cvetje v jeseni, Strah, Vdovstvo Karoline Žašler, Dediščina in Moj ata, socialistični kulak. V Slovenski kinoteki je ta čas na sporedu retrospektiva njegovih filmov, poklonili so se mu tudi na Festivalu slovenskega filma v Portorožu. Leta 1982 je Matjaž Klopčič o svoji ustavrjalni poti razmišljal v oddaji Naši umetniki pred mikrofonom.
Gledališki in filmski igralec Maks Furijan se je rodil septembra leta 1904 v Goričaku. Najprej je kot kot mizar delal v mariborskih železniških delavnicah, od leta 1921 je obiskoval dramatično šolo Milana Skrbinška. V letih od 1929 do 1936 je bil angažiran v Narodnem gledališču v Mariboru, v naslednjih letih je igral v Osijeku, Skopju, Zagrebu, od leta 1947 pa do upokojitve 1962 je bil član ansambla Drame SNG v Ljubljani. Bil je izvrsten v večjih in manjših vlogah; nastopal je tudi v televizijskih nadaljevankah in filmih. Na AGRFT je predaval gledališko šminkanje. Za igralsko umetnost je bil nagrajen tudi z Borštnikovim prstanom. Maks Furijan je umrl leta 1993. Leta 1986 se je za oddajo Naši umetniki pred mikrofonom z njim pogovarjal France Vurnik.
Gledališki in filmski igralec Maks Furijan se je rodil septembra leta 1904 v Goričaku. Najprej je kot kot mizar delal v mariborskih železniških delavnicah, od leta 1921 je obiskoval dramatično šolo Milana Skrbinška. V letih od 1929 do 1936 je bil angažiran v Narodnem gledališču v Mariboru, v naslednjih letih je igral v Osijeku, Skopju, Zagrebu, od leta 1947 pa do upokojitve 1962 je bil član ansambla Drame SNG v Ljubljani. Bil je izvrsten v večjih in manjših vlogah; nastopal je tudi v televizijskih nadaljevankah in filmih. Na AGRFT je predaval gledališko šminkanje. Za igralsko umetnost je bil nagrajen tudi z Borštnikovim prstanom. Maks Furijan je umrl leta 1993. Leta 1986 se je za oddajo Naši umetniki pred mikrofonom z njim pogovarjal France Vurnik.
Igralec, režiser, scenarist Boris Cavazza je ta teden na slavnostnem koncertu ob 75. obletnici Radia Koper v Novi Gorici prejel nagrado Franeta Milčinskega - Ježka za leto 2024. Eden naših največjih dramskih in filmskih igralcev je k številnim nagradam in priznanjem, omenimo vsaj nagrado bert za življenjsko delo na področju filmske igre, pa zlati red za zasluge, s katerim ga je lani odlikoval predsednik republike Borut Pahor, dodal še Ježkovo nagrado za izjemen ustvarjalni opus, saj, kot je zapisano v utemeljitvi nagrade, "tradicijo Ježkovega duha na izvirni način celo presega". V našem radijskem arhivu smo poiskali pogovor z Borisom Cavazzo iz leta 2017, ko se je z umetnikom pogovarjala Tadeja Krečič.
Igralec, režiser, scenarist Boris Cavazza je ta teden na slavnostnem koncertu ob 75. obletnici Radia Koper v Novi Gorici prejel nagrado Franeta Milčinskega - Ježka za leto 2024. Eden naših največjih dramskih in filmskih igralcev je k številnim nagradam in priznanjem, omenimo vsaj nagrado bert za življenjsko delo na področju filmske igre, pa zlati red za zasluge, s katerim ga je lani odlikoval predsednik republike Borut Pahor, dodal še Ježkovo nagrado za izjemen ustvarjalni opus, saj, kot je zapisano v utemeljitvi nagrade, "tradicijo Ježkovega duha na izvirni način celo presega". V našem radijskem arhivu smo poiskali pogovor z Borisom Cavazzo iz leta 2017, ko se je z umetnikom pogovarjala Tadeja Krečič.
Konec septembra je minilo osemdeset let, odkar se je rodil Matjaž Vipotnik, eden naših najpomembnejših grafičnih oblikovalcev. Njegovi plakati in opreme knjig so z izvirnim konceptom, likovno dovršenostjo in s subtilnimi družbenimi učinki prelomno zaznamovali slovensko grafično oblikovanje, posredno tudi našo družbo. Kdo se ne spominja znamenitega plakata z Marxom na kolesu in napisom: »Ali je prihodnost že prišla?« Uveljavil se je že v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko se je vrnil s študija v Italiji, nato je delal na več področjih, posebej pa se spominjamo njegovih gledaliških plakatov in scenografij, knjižnih oprem in celostnih podob kulturnih ustanov. Leta 2012 je prejel Prešernovo nagrado za življenjsko delo. Takrat se je z Matjažem Vipotnikom pogovarjala Vida Curk.
Konec septembra je minilo osemdeset let, odkar se je rodil Matjaž Vipotnik, eden naših najpomembnejših grafičnih oblikovalcev. Njegovi plakati in opreme knjig so z izvirnim konceptom, likovno dovršenostjo in s subtilnimi družbenimi učinki prelomno zaznamovali slovensko grafično oblikovanje, posredno tudi našo družbo. Kdo se ne spominja znamenitega plakata z Marxom na kolesu in napisom: »Ali je prihodnost že prišla?« Uveljavil se je že v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko se je vrnil s študija v Italiji, nato je delal na več področjih, posebej pa se spominjamo njegovih gledaliških plakatov in scenografij, knjižnih oprem in celostnih podob kulturnih ustanov. Leta 2012 je prejel Prešernovo nagrado za življenjsko delo. Takrat se je z Matjažem Vipotnikom pogovarjala Vida Curk.
Nedavno je v dvaindevetdesetem letu starosti umrl skladatelj Igor Štuhec. Po rodu je bil Štajerec iz Kremberka v Slovenskih goricah, študij kompozicije je končal na akademiji za glasbo v Ljubljani kot učenec Lucijana Marije Škerjanca in Matije Bravničarja, potem pa se je izpopolnjeval na Dunaju in v Darmstadtu. V svojih skladbah je razmeroma zgodaj izpričal zanimanje za nove kompozicijske rešitve in sodobne glasbene smeri. Njegov opus obsega simfonična, komorna, zborovska, vokalno-instrumentalna in solistična dela. Leta 2004 je Štuhec prejel nagrado Prešernovega sklada in 2011. Kozinovo nagrado za življenjski opus. Arhivski posnetek je iz leta 1983.
Nedavno je v dvaindevetdesetem letu starosti umrl skladatelj Igor Štuhec. Po rodu je bil Štajerec iz Kremberka v Slovenskih goricah, študij kompozicije je končal na akademiji za glasbo v Ljubljani kot učenec Lucijana Marije Škerjanca in Matije Bravničarja, potem pa se je izpopolnjeval na Dunaju in v Darmstadtu. V svojih skladbah je razmeroma zgodaj izpričal zanimanje za nove kompozicijske rešitve in sodobne glasbene smeri. Njegov opus obsega simfonična, komorna, zborovska, vokalno-instrumentalna in solistična dela. Leta 2004 je Štuhec prejel nagrado Prešernovega sklada in 2011. Kozinovo nagrado za življenjski opus. Arhivski posnetek je iz leta 1983.
Gustav Januš, eden največjih umetniških osebnosti na Koroškem, je 19. septembra dopolnil 85 let. Nekaj dni prej je v galeriji Walker v Bistrici v Rožu odprl razstavo z naslovom Slike dneva; na ogled bodo do konca oktobra. Gustav Januš s pisanjem in slikanjem združuje dve umetnostni zvrsti, ki se prepletata in dopolnjujeta. Prvo pesniško zbirko je objavil leta 1978 pri Državni založbi Slovenije, sledilo jih je še osem pri različnih založbah v Sloveniji in Avstriji. Razstavlja ves čas, za svoje ustvarjanje je dobil številne nagrade, v Sloveniji nazadnje zlatnik poezije leta 2015. Ob umetnikovem jubileju objavljamo pogovor, ki ga je leta 1999 posnela Vida Curk.
Gustav Januš, eden največjih umetniških osebnosti na Koroškem, je 19. septembra dopolnil 85 let. Nekaj dni prej je v galeriji Walker v Bistrici v Rožu odprl razstavo z naslovom Slike dneva; na ogled bodo do konca oktobra. Gustav Januš s pisanjem in slikanjem združuje dve umetnostni zvrsti, ki se prepletata in dopolnjujeta. Prvo pesniško zbirko je objavil leta 1978 pri Državni založbi Slovenije, sledilo jih je še osem pri različnih založbah v Sloveniji in Avstriji. Razstavlja ves čas, za svoje ustvarjanje je dobil številne nagrade, v Sloveniji nazadnje zlatnik poezije leta 2015. Ob umetnikovem jubileju objavljamo pogovor, ki ga je leta 1999 posnela Vida Curk.
Umrl je dr. Henrik Neubauer, baletni plesalec, koreograf, režiser, publicist in pedagog. "Zaradi naštetih zaslug in prizadevanj na številnih področjih umetnosti in kulture, ki so trajno obogatili slovensko kulturno krajino ter okrepili ugled slovenske države v mednarodnem prostoru" je letos prejel Prešernovo nagrado za življenjsko delo. Kot baletni solist je odplesal več kot sedemdeset pomembnih vlog, pozneje je deloval kot koreograf in operni režiser. Bil je umetniški vodja ljubljanskega in mariborskega baleta, direktor ljubljanskega Festivala, profesor na Akademiji za glasbo, končal je tudi medicino in delal kot zdravnik. V njegovem opusu je več kot 40 knjig in okoli 600 strokovnih člankov. O svojem življenju in ljubezni do baletne in glasbene umetnosti je pred letošnjim kulturnim praznikom pripovedoval v pogovoru z Anamarijo Štukelj Cusma.
Umrl je dr. Henrik Neubauer, baletni plesalec, koreograf, režiser, publicist in pedagog. "Zaradi naštetih zaslug in prizadevanj na številnih področjih umetnosti in kulture, ki so trajno obogatili slovensko kulturno krajino ter okrepili ugled slovenske države v mednarodnem prostoru" je letos prejel Prešernovo nagrado za življenjsko delo. Kot baletni solist je odplesal več kot sedemdeset pomembnih vlog, pozneje je deloval kot koreograf in operni režiser. Bil je umetniški vodja ljubljanskega in mariborskega baleta, direktor ljubljanskega Festivala, profesor na Akademiji za glasbo, končal je tudi medicino in delal kot zdravnik. V njegovem opusu je več kot 40 knjig in okoli 600 strokovnih člankov. O svojem življenju in ljubezni do baletne in glasbene umetnosti je pred letošnjim kulturnim praznikom pripovedoval v pogovoru z Anamarijo Štukelj Cusma.
Pesnik Denis Škofič je za svojo tretjo pesniško zbirko Tuskulum, objavljeno pri Cankarjevi založbi, dobil kar dve nagradi: maja Cankarjevo in pred kratkim še Veronikino nagrado. Nagradi sta potrdili, kar so bralke in bralci poezije že vedeli ob branju njegovih pesniških zbirk Sprehajalec ptic (2013), Seganje (2017) in Tuskulum (2023): da je Škofič pesnik s samosvojo poetiko, da se tika z naravo in literaturo ter s kulturo in da zmerom znova išče in najde izvirne načine, kako upesniti izbrana razpoloženja, stanja, trenutke, razmerja. Tudi jezikovno je Škofič izviren: z največjo lahkoto vpisuje v svojo poezijo prekmurske besede: tako po eni strani rešuje prekmurske besede pozabe, hkrati pa širi in poglablja pojmovni, čustveni svet svoje poezije in briše hierarhične meje. Več o sebi, svoji poeziji in še čem pove pesnik v pogovoru z Markom Goljo. Nikar ne zamudite.
Pesnik Denis Škofič je za svojo tretjo pesniško zbirko Tuskulum, objavljeno pri Cankarjevi založbi, dobil kar dve nagradi: maja Cankarjevo in pred kratkim še Veronikino nagrado. Nagradi sta potrdili, kar so bralke in bralci poezije že vedeli ob branju njegovih pesniških zbirk Sprehajalec ptic (2013), Seganje (2017) in Tuskulum (2023): da je Škofič pesnik s samosvojo poetiko, da se tika z naravo in literaturo ter s kulturo in da zmerom znova išče in najde izvirne načine, kako upesniti izbrana razpoloženja, stanja, trenutke, razmerja. Tudi jezikovno je Škofič izviren: z največjo lahkoto vpisuje v svojo poezijo prekmurske besede: tako po eni strani rešuje prekmurske besede pozabe, hkrati pa širi in poglablja pojmovni, čustveni svet svoje poezije in briše hierarhične meje. Več o sebi, svoji poeziji in še čem pove pesnik v pogovoru z Markom Goljo. Nikar ne zamudite.
23. avgusta je akademik Lojze Lebič, slovenski skladatelj in dirigent, dopolnil devetdeset let. Rodil se je v Prevaljah, študiral je arheologijo na filozofski fakulteti v Ljubljani, na akademiji za glasbo pa kompozicijo in dirigiranje. V oddaji Naši umetniki pred mikrofonom iz leta 2004 pripoveduje o svojih prvih letih doma in v njemu tedaj tuji Ljubljani ter o posebnem ozračju mučnih povojnih časov, ko je bilo zanj dogajanje na tedanjem evropskem glasbenem ustvarjanju neznano in daleč. Premik je nastal, med drugim, z delovanjem v skupini Pro musica viva, pa tudi s tečaji za sodobno glasbo v Nemčiji. Lojze Lebič je svoje skladanje izoblikoval iz napetosti med tradicijo in modernostjo v izjemen avtorski opus, prepoznan doma z največjimi nagradami, kot so Prešernova, Kozinova, Župančičeva, pa z zlatim redom za zasluge Republike Slovenije za življenjsko delo; tudi v tujini, saj je, na primer, zunanji član Kraljeve flamske akademije za znanost in umetnost Belgije, Hrvaške akademije znanosti in umetnosti.
23. avgusta je akademik Lojze Lebič, slovenski skladatelj in dirigent, dopolnil devetdeset let. Rodil se je v Prevaljah, študiral je arheologijo na filozofski fakulteti v Ljubljani, na akademiji za glasbo pa kompozicijo in dirigiranje. V oddaji Naši umetniki pred mikrofonom iz leta 2004 pripoveduje o svojih prvih letih doma in v njemu tedaj tuji Ljubljani ter o posebnem ozračju mučnih povojnih časov, ko je bilo zanj dogajanje na tedanjem evropskem glasbenem ustvarjanju neznano in daleč. Premik je nastal, med drugim, z delovanjem v skupini Pro musica viva, pa tudi s tečaji za sodobno glasbo v Nemčiji. Lojze Lebič je svoje skladanje izoblikoval iz napetosti med tradicijo in modernostjo v izjemen avtorski opus, prepoznan doma z največjimi nagradami, kot so Prešernova, Kozinova, Župančičeva, pa z zlatim redom za zasluge Republike Slovenije za življenjsko delo; tudi v tujini, saj je, na primer, zunanji član Kraljeve flamske akademije za znanost in umetnost Belgije, Hrvaške akademije znanosti in umetnosti.
Slavko Jan, gledališki igralec, režiser in pedagog, se je rodil pred 120 leti, umrl pa leta 1987. V gledališču se je uveljavil že v dvajsetih letih prejšnjega stoletja kot igralec, po letu 1945 pa tudi kot režiser Drame Slovenskega narodnega gledališča in njen ravnatelj. Pomembno je bilo tudi njegovo pedagoško delo: na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo je bil od leta 1946 predavatelj za govorno tehniko, pozneje profesor za režijo in tudi njen dekan. Slavko Jan je leta 1980 nastopil pred mikrofonom in pripovedoval o svojem ustvarjalnem življenju; iz vsakega njegovega stavka je čutiti ljubezen do gledališča.
Slavko Jan, gledališki igralec, režiser in pedagog, se je rodil pred 120 leti, umrl pa leta 1987. V gledališču se je uveljavil že v dvajsetih letih prejšnjega stoletja kot igralec, po letu 1945 pa tudi kot režiser Drame Slovenskega narodnega gledališča in njen ravnatelj. Pomembno je bilo tudi njegovo pedagoško delo: na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo je bil od leta 1946 predavatelj za govorno tehniko, pozneje profesor za režijo in tudi njen dekan. Slavko Jan je leta 1980 nastopil pred mikrofonom in pripovedoval o svojem ustvarjalnem življenju; iz vsakega njegovega stavka je čutiti ljubezen do gledališča.
Marko Pogačnik, ki je nedavno dopolnil 80 let, je eden izmed začetnikov konceptualizma na Slovenskem, predvsem pa s svojim ustvarjanjem in delovanjem že leta in desetletja presega antropocentrizem in njegov značilni nihilizem. Nekatera obdobja njegovega delovanja so morda bolj znana, tako njegovo delovanje v skupini OHO ali pa v poljedelski in umetniški komuni v Šempasu. Znano je tudi, da je avtor slovenskega grba. Več o sebi je Marko Pogačnik povedal v pogovoru z Markom Goljo, ki je nastal leta 2012, ko so v Moderni galeriji v Ljubljani pripravili njegovo veliko retrospektivno razstavo z naslovom Življenje umetnosti – umetnost življenja.
Marko Pogačnik, ki je nedavno dopolnil 80 let, je eden izmed začetnikov konceptualizma na Slovenskem, predvsem pa s svojim ustvarjanjem in delovanjem že leta in desetletja presega antropocentrizem in njegov značilni nihilizem. Nekatera obdobja njegovega delovanja so morda bolj znana, tako njegovo delovanje v skupini OHO ali pa v poljedelski in umetniški komuni v Šempasu. Znano je tudi, da je avtor slovenskega grba. Več o sebi je Marko Pogačnik povedal v pogovoru z Markom Goljo, ki je nastal leta 2012, ko so v Moderni galeriji v Ljubljani pripravili njegovo veliko retrospektivno razstavo z naslovom Življenje umetnosti – umetnost življenja.
Ciril Bergles se je rodil julija 1934 v Repčah pri Ljubljani, umrl je leta 2013. Diplomiral je iz slovenistike in anglistike na ljubljanski Filozofski fakulteti; na srednjih šolah je delal kot profesor in ravnatelj. Veliko je prevajal, zelo pomembna je Antologija špansko-ameriške poezije, ki jo je uredil. Najpomembnejša v njegovem življenju pa je bila poezija, ki jo je ne le pisal, temveč je o njej zavzeto in strastno tudi premišljal. Slišali boste, kako je o poeziji in svojem lastnem ustvarjanju razmišljal leta 1998.
Ciril Bergles se je rodil julija 1934 v Repčah pri Ljubljani, umrl je leta 2013. Diplomiral je iz slovenistike in anglistike na ljubljanski Filozofski fakulteti; na srednjih šolah je delal kot profesor in ravnatelj. Veliko je prevajal, zelo pomembna je Antologija špansko-ameriške poezije, ki jo je uredil. Najpomembnejša v njegovem življenju pa je bila poezija, ki jo je ne le pisal, temveč je o njej zavzeto in strastno tudi premišljal. Slišali boste, kako je o poeziji in svojem lastnem ustvarjanju razmišljal leta 1998.
Operna pevka, sopranistka Ondina Otta Klasinc je bila izjemna umetnica, ustvarjala je na slovenskih in tujih odrih. Dragoceno je bilo tudi njeno pedagoško delo. Leta 1999 je oddajo z njo in o njej pripravila Tjaša Krajnc. V pogovoru z njo je Ondina Otta Klasinc med drugim povedala: "Učiš se živeti iz dneva v dan, ne samo kot umetnik, tudi kot človek." Tonska izvedba: Dejan Guzelj in Ivo Smogavec.
Operna pevka, sopranistka Ondina Otta Klasinc je bila izjemna umetnica, ustvarjala je na slovenskih in tujih odrih. Dragoceno je bilo tudi njeno pedagoško delo. Leta 1999 je oddajo z njo in o njej pripravila Tjaša Krajnc. V pogovoru z njo je Ondina Otta Klasinc med drugim povedala: "Učiš se živeti iz dneva v dan, ne samo kot umetnik, tudi kot človek." Tonska izvedba: Dejan Guzelj in Ivo Smogavec.
20. julija je umrl slovenski dirigent Marko Munih, star 88 let. Večkrat nagrajeni dirigent je vodil veliko zasedb, tudi Simfonike RTV Slovenija, komorni zbor takratne RTV Ljubljana in radijski mladinski zbor, pa tudi več drugih zasedb, med drugim orkester Slovenske filharmonije in Akademski pevski zbor Tone Tomšič ter Primorski akademski pevski zbor Vinko Vodopivec, o vsem tem sam pripoveduje v oddaji. Pod njegovo dirigentsko palico so orkestri in zbori posneli številne krstne izvedbe slovenskih del, večino jih je posnel za naš radijski arhiv. 16 let je bil odgovorni urednik in umetniški vodja glasbenih programov na Radiu Slovenija. Posnetek pripovedovanja Marka Muniha je iz leta 1987.
20. julija je umrl slovenski dirigent Marko Munih, star 88 let. Večkrat nagrajeni dirigent je vodil veliko zasedb, tudi Simfonike RTV Slovenija, komorni zbor takratne RTV Ljubljana in radijski mladinski zbor, pa tudi več drugih zasedb, med drugim orkester Slovenske filharmonije in Akademski pevski zbor Tone Tomšič ter Primorski akademski pevski zbor Vinko Vodopivec, o vsem tem sam pripoveduje v oddaji. Pod njegovo dirigentsko palico so orkestri in zbori posneli številne krstne izvedbe slovenskih del, večino jih je posnel za naš radijski arhiv. 16 let je bil odgovorni urednik in umetniški vodja glasbenih programov na Radiu Slovenija. Posnetek pripovedovanja Marka Muniha je iz leta 1987.
21. julija 2024 bo minilo sto let, odkar se je v Šempolaju pri Nabrežini rodil pisatelj Alojz Rebula, eden naših najboljših prozaistov, ki je pisal tudi poezijo in dramatiko. Ustvaril je obsežen in celosten opus. V njegovem središču so romani, med drugimi Senčni ples, V Sibilinem vetru in s kresnikom nagrajeni Nokturno za Primorsko. Bil je vztrajen pisec dnevnikov in esejist, dolgoletni avtor kolumen v tedniku Družina, pa tudi prevajalec in profesor. Z umetnikom se je leta 2011 v Loki pri Zidanem mostu, v rojstni hiši njegove soproge Zore Tavčar, pogovarjal Marko Golja.
21. julija 2024 bo minilo sto let, odkar se je v Šempolaju pri Nabrežini rodil pisatelj Alojz Rebula, eden naših najboljših prozaistov, ki je pisal tudi poezijo in dramatiko. Ustvaril je obsežen in celosten opus. V njegovem središču so romani, med drugimi Senčni ples, V Sibilinem vetru in s kresnikom nagrajeni Nokturno za Primorsko. Bil je vztrajen pisec dnevnikov in esejist, dolgoletni avtor kolumen v tedniku Družina, pa tudi prevajalec in profesor. Z umetnikom se je leta 2011 v Loki pri Zidanem mostu, v rojstni hiši njegove soproge Zore Tavčar, pogovarjal Marko Golja.
Vinko Globokar, slovenski skladatelj, komponist, dirigent, jazzovski glasbenik, pedagog in pozavnist je 7. julija dopolnil devetdeset let. Ob jubileju poslušamo pogovor Vide Curk z umetnikom iz leta 2006. Vinko Globokar, dobitnik Prešernove nagrade, dopisni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti ter častni član Slovenske filharmonije, govori o svojem življenju, ki ga je v veliki meri preživel v Franciji, pa tudi v Nemčiji in Ameriki, predvsem pa razlaga svoje poglede na sodobno glasbo in lastno ustvarjanje.
Vinko Globokar, slovenski skladatelj, komponist, dirigent, jazzovski glasbenik, pedagog in pozavnist je 7. julija dopolnil devetdeset let. Ob jubileju poslušamo pogovor Vide Curk z umetnikom iz leta 2006. Vinko Globokar, dobitnik Prešernove nagrade, dopisni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti ter častni član Slovenske filharmonije, govori o svojem življenju, ki ga je v veliki meri preživel v Franciji, pa tudi v Nemčiji in Ameriki, predvsem pa razlaga svoje poglede na sodobno glasbo in lastno ustvarjanje.
Pesnik in esejist, duhovnik Vladimir Kos se je rodil spomladi leta 1924. Večino življenja je preživel kot misijonar na Japonskem. In pisal pesmi. Objavil je osemnajst pesniških zbirk, med njimi sta tudi Pesmi z japonskih otokov in Ob rahlo tresoči se tokijski harfi, v katerih se, tako kot v vsej njegovi poeziji harmonija narave povezuje s človekovim mestom v kozmosu, lepota stvarstva pa s krščansko transcendenco v ozadju. Leta 2014 je za ti zbirki prejel nagrado Prešernovega sklada. Takrat ga je pred mikrofon povabil Vlado Motnikar.
Pesnik in esejist, duhovnik Vladimir Kos se je rodil spomladi leta 1924. Večino življenja je preživel kot misijonar na Japonskem. In pisal pesmi. Objavil je osemnajst pesniških zbirk, med njimi sta tudi Pesmi z japonskih otokov in Ob rahlo tresoči se tokijski harfi, v katerih se, tako kot v vsej njegovi poeziji harmonija narave povezuje s človekovim mestom v kozmosu, lepota stvarstva pa s krščansko transcendenco v ozadju. Leta 2014 je za ti zbirki prejel nagrado Prešernovega sklada. Takrat ga je pred mikrofon povabil Vlado Motnikar.
Fotograf Damjan Švarc svoja dela z naslovom Kam in nazaj prav zdaj razstavlja v Kabinetu Umetnostne galerije Maribor. Avtor, ki poklicno deluje na področjih portretne, umetniške in arhitekturne fotografije, je tudi eden vrhunskih gledaliških fotografov, zato so razstavo pod kuratorskim očesom dramaturginje in teatrologinje Alje Predan pripravili v okviru letošnjega Borštnikovega srečanja. Švarc v razstavljenih delih pokaže svoj poglobljeni in analitični pristop, hkrati pa izčiščeno in hkrati kontrastno estetiko. Z avtorjem se je o njegovih ustvarjalnih začetkih ter razvoju pogovarjala Aleksandra Saška Gruden.
Fotograf Damjan Švarc svoja dela z naslovom Kam in nazaj prav zdaj razstavlja v Kabinetu Umetnostne galerije Maribor. Avtor, ki poklicno deluje na področjih portretne, umetniške in arhitekturne fotografije, je tudi eden vrhunskih gledaliških fotografov, zato so razstavo pod kuratorskim očesom dramaturginje in teatrologinje Alje Predan pripravili v okviru letošnjega Borštnikovega srečanja. Švarc v razstavljenih delih pokaže svoj poglobljeni in analitični pristop, hkrati pa izčiščeno in hkrati kontrastno estetiko. Z avtorjem se je o njegovih ustvarjalnih začetkih ter razvoju pogovarjala Aleksandra Saška Gruden.
Ivanka Mežan, nestorica slovenskega igralstva, je najnovejša prejemnica nagrade Ita Rina za življenjsko delo na področju avdiovizualne umetnosti. S svojo igralsko karizmo je zaznamovala 33 celovečernih in kratkih filmov ter več kot 50 televizijskih filmov, dram in nadaljevank. »Nagrada je priznanje njenemu 80-letnemu umetniškemu delu pri filmu in zahvala njeni profesionalnosti, čisti etični drži, toplini in srčnosti, s katerimi je presvetlila filmska platna in v nas prebudila večna vprašanja o človeku, umetnosti, ljubezni in svobodi,« je zapisano v utemeljitvi nagrade. Pogovor z Ivanko Mežan je leta 1996 posnel Metod Pevec.
Ivanka Mežan, nestorica slovenskega igralstva, je najnovejša prejemnica nagrade Ita Rina za življenjsko delo na področju avdiovizualne umetnosti. S svojo igralsko karizmo je zaznamovala 33 celovečernih in kratkih filmov ter več kot 50 televizijskih filmov, dram in nadaljevank. »Nagrada je priznanje njenemu 80-letnemu umetniškemu delu pri filmu in zahvala njeni profesionalnosti, čisti etični drži, toplini in srčnosti, s katerimi je presvetlila filmska platna in v nas prebudila večna vprašanja o človeku, umetnosti, ljubezni in svobodi,« je zapisano v utemeljitvi nagrade. Pogovor z Ivanko Mežan je leta 1996 posnel Metod Pevec.
Borštnikov prstan, najvišje slovensko priznanje za igralsko umetnost, letos prejme Branko Šturbej. Že dolgo je eden od nepogrešljivih igralskih stebrov repertoarja ne le ljubljanske Drame, temveč slovenskega dramskega gledališča v najširšem pomenu besede, so ob priznanju zapisali v njegovi domači gledališki hiši. Šturbejev opus je bogat in izjemno raznolik, zaznamujeta ga radovednost, razgledanost, delavnost in strast. Kot profesor dramske igre na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo Branko Šturbej svoje znanje in izkušnje posreduje mladim rodovom. Branka Šturbeja je pred mikrofon povabila Staša Grahek in ga najprej vprašala, kdaj je vedel, da bo postal igralec. Oddajo je posnel Franci Moder. Na fotografiji: Branko Šturbej, ob njem Igor Samobor, Janez Škof in Gregor Baković. William Shakespeare: Kar hočete, Drama SNG Ljubljana, režija Janusz Kica. Avtor fotografije: Peter Uhan. https://www.drama.si/igralec/branko-sturbej/
Borštnikov prstan, najvišje slovensko priznanje za igralsko umetnost, letos prejme Branko Šturbej. Že dolgo je eden od nepogrešljivih igralskih stebrov repertoarja ne le ljubljanske Drame, temveč slovenskega dramskega gledališča v najširšem pomenu besede, so ob priznanju zapisali v njegovi domači gledališki hiši. Šturbejev opus je bogat in izjemno raznolik, zaznamujeta ga radovednost, razgledanost, delavnost in strast. Kot profesor dramske igre na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo Branko Šturbej svoje znanje in izkušnje posreduje mladim rodovom. Branka Šturbeja je pred mikrofon povabila Staša Grahek in ga najprej vprašala, kdaj je vedel, da bo postal igralec. Oddajo je posnel Franci Moder. Na fotografiji: Branko Šturbej, ob njem Igor Samobor, Janez Škof in Gregor Baković. William Shakespeare: Kar hočete, Drama SNG Ljubljana, režija Janusz Kica. Avtor fotografije: Peter Uhan. https://www.drama.si/igralec/branko-sturbej/
Akademska kiparka Vlasta Zorko je nedavno dopolnila devetdeset let. Rodila se je v Mariboru in mu ostaja zvesta vse do danes. Je ena vidnejših slovenskih kipark druge polovice 20. stoletja. Upravičeno jo lahko štejemo za prvo slovensko kiparko obdobja po drugi svetovni vojni, saj je bila med redkimi šolanimi kiparkami prva, ki se je na tem področju tudi uveljavila. Kiparka se je v zavest Mariborčanov in tudi širše vtisnila najbolj s kiparskimi postavitvami v javnem prostoru in tudi z intimnimi in s čustvi prežetimi malimi plastikami. Ko je Umetnostna galerija Maribor leta 2018 pripravila prvo pregledno razstavo njenih del, se je z Vlasto Zorko pogovarjala Aleksandra Saška Gruden.
Akademska kiparka Vlasta Zorko je nedavno dopolnila devetdeset let. Rodila se je v Mariboru in mu ostaja zvesta vse do danes. Je ena vidnejših slovenskih kipark druge polovice 20. stoletja. Upravičeno jo lahko štejemo za prvo slovensko kiparko obdobja po drugi svetovni vojni, saj je bila med redkimi šolanimi kiparkami prva, ki se je na tem področju tudi uveljavila. Kiparka se je v zavest Mariborčanov in tudi širše vtisnila najbolj s kiparskimi postavitvami v javnem prostoru in tudi z intimnimi in s čustvi prežetimi malimi plastikami. Ko je Umetnostna galerija Maribor leta 2018 pripravila prvo pregledno razstavo njenih del, se je z Vlasto Zorko pogovarjala Aleksandra Saška Gruden.
Branko Madžarevič, slovenski književni prevajalec iz francoščine, dolgoletni urednik pri Državni založbi Slovenije in pisec poglobljenih besedil o književnosti in literatih je že dolgo, odkar je prevedel roman Metulj Henrija Charrièra leta 1970, eden osrednjih slovenskih književnih prevajalcev. Sledil je prevod prelomnega romana Potovanje na konec noči Ferdinanda Célinea, pa čez nekaj let Gargántua in Pantagruél Françoisa Rabelaisa (fransvája rablêja). Zadnjih petindvajset let je prevajal tri knjige Esejev poznorenesančnega pisatelja Michela de Montaignea na 1300 straneh. Izšle so nedavno pri založbi Beletrina. O tem gigantskem podvigu in tudi drugih prevodih se z Brankom Madžarevičem pogovarja Tadeja Krečič.
Branko Madžarevič, slovenski književni prevajalec iz francoščine, dolgoletni urednik pri Državni založbi Slovenije in pisec poglobljenih besedil o književnosti in literatih je že dolgo, odkar je prevedel roman Metulj Henrija Charrièra leta 1970, eden osrednjih slovenskih književnih prevajalcev. Sledil je prevod prelomnega romana Potovanje na konec noči Ferdinanda Célinea, pa čez nekaj let Gargántua in Pantagruél Françoisa Rabelaisa (fransvája rablêja). Zadnjih petindvajset let je prevajal tri knjige Esejev poznorenesančnega pisatelja Michela de Montaignea na 1300 straneh. Izšle so nedavno pri založbi Beletrina. O tem gigantskem podvigu in tudi drugih prevodih se z Brankom Madžarevičem pogovarja Tadeja Krečič.
Letošnji prejemnik nagrade tantadruj za življenjsko delo je lektor, prevajalec in dramatik Srečko Fišer. Nagrade tantadruj podeljujejo tri primorska gledališča. Srečko Fišer že več kot štiri desetletja sooblikuje podobo gledališča kot lektor, prevajalec in avtor dramskih besedil. Največ je ustvarjal v novogoriškem gledališču, v vseh slovenskih gledališčih pa igrajo njegove odlične prevode tako sodobnih kot klasičnih iger iz italijanskega, angleškega in francoskega jezika. Prevajal je Tassa, Shakespeara, Michelangela in Petrarco. Vrsto dramskih del je napisal tudi sam – za Medtem po motivih romana Prima Levija je prejel Smoletovo nagrado za najboljše dramsko besedilo. Kot so še zapisali v utemeljitvi tantadruja: ustvarjanje Srečka Fišerja je odlično tako na polju literature kot gledališča, pomenljivo intenzivno pa na njunem stičišču. Vabimo vas, da prisluhnete nekoliko skrajšanemu pogovoru, ki ga je leta 2021 s Srečkom Fišerjem za oddajo Oder posnel Rok Bozovičar.
Letošnji prejemnik nagrade tantadruj za življenjsko delo je lektor, prevajalec in dramatik Srečko Fišer. Nagrade tantadruj podeljujejo tri primorska gledališča. Srečko Fišer že več kot štiri desetletja sooblikuje podobo gledališča kot lektor, prevajalec in avtor dramskih besedil. Največ je ustvarjal v novogoriškem gledališču, v vseh slovenskih gledališčih pa igrajo njegove odlične prevode tako sodobnih kot klasičnih iger iz italijanskega, angleškega in francoskega jezika. Prevajal je Tassa, Shakespeara, Michelangela in Petrarco. Vrsto dramskih del je napisal tudi sam – za Medtem po motivih romana Prima Levija je prejel Smoletovo nagrado za najboljše dramsko besedilo. Kot so še zapisali v utemeljitvi tantadruja: ustvarjanje Srečka Fišerja je odlično tako na polju literature kot gledališča, pomenljivo intenzivno pa na njunem stičišču. Vabimo vas, da prisluhnete nekoliko skrajšanemu pogovoru, ki ga je leta 2021 s Srečkom Fišerjem za oddajo Oder posnel Rok Bozovičar.