Raziskujte
Iskanje raziskuj
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
O svojih spominih bodo pripovedovali trije bratje Suhadolc: najmlajši Janez, legendarni profesor prostoročnega risanja na Fakulteti za arhitekturo, ki je zasnoval in izdelal tudi več sto stolov; Matija, prav tako arhitekt, ki je med drugim avtor načrtov za ureditev številnih samostanskih knjižnic na Slovenskem; in najstarejši, prof. dr. Anton, upokojeni profesor matematike na ljubljanski univerzi ter tudi navdušen botanik, preučevalec in zbiralec različnih vrst lesa. Med drugim se bodo spomnili svojih treh že pokojnih sestra, psihologinje Mete, poročene Krečič; arhitektke in spomeniške konservatorke Nataše, poročene Štupar Šumi, ter zdravnice Andreje, poročene Pipp. Spregovorili bodo tudi o svojih starših. Oče teh šestih otrok, gradbeni inženir in projektant Anton Suhadolc, je bil dve desetletji pred drugo svetovno vojno statik in vodja gradbišč pri največjih projektih arhitekta Jožeta Plečnika (gradnja cerkve v Šiški, stadiona ...) ter Plečnikov tesen prijatelj, obenem pa je samostojno ustvaril tudi več zgradb v Ljubljani. Mama, učiteljica Natalija, izhaja iz v naše kraje davno priseljene italijanske rodbine Sartori, oče pa po mamini strani iz prav tako italijanske družine Peruzzi, v kateri sta bila najbolj znana praded Martin Peruzzi, ki je leta 1875 prvi opozoril strokovnjake Deželnega muzeja Rudolfinum (danes Narodnega muzeja) na zanimive najdbe ostankov kolišč na Barju, ter njegov sin, kipar Svitoslav Peruzzi. Brata Anton in Matija Suhadolc sta bila rojena v desetletju pred drugo svetovno vojno, najmlajši Janez pa med njo. Vsak od bratov je imel zanimivo in ustvarjalno življenjsko pot. Njihove pripovedi v Spominih spremlja na stotine fotografij iz javnih in zasebnih virov. Številne med njimi so bile le redko objavljene. Nekatere fotografije v oddaji pa so bile objavljene prvič. Videti bo mogoče tudi posnetke iz arhivskih dokumentarnih filmov. Spet se napoveduje privlačna freska nekdanjih časov.
O svojih spominih bodo pripovedovali trije bratje Suhadolc: najmlajši Janez, legendarni profesor prostoročnega risanja na Fakulteti za arhitekturo, ki je zasnoval in izdelal tudi več sto stolov; Matija, prav tako arhitekt, ki je med drugim avtor načrtov za ureditev številnih samostanskih knjižnic na Slovenskem; in najstarejši, prof. dr. Anton, upokojeni profesor matematike na ljubljanski univerzi ter tudi navdušen botanik, preučevalec in zbiralec različnih vrst lesa. Med drugim se bodo spomnili svojih treh že pokojnih sestra, psihologinje Mete, poročene Krečič; arhitektke in spomeniške konservatorke Nataše, poročene Štupar Šumi, ter zdravnice Andreje, poročene Pipp. Spregovorili bodo tudi o svojih starših. Oče teh šestih otrok, gradbeni inženir in projektant Anton Suhadolc, je bil dve desetletji pred drugo svetovno vojno statik in vodja gradbišč pri največjih projektih arhitekta Jožeta Plečnika (gradnja cerkve v Šiški, stadiona ...) ter Plečnikov tesen prijatelj, obenem pa je samostojno ustvaril tudi več zgradb v Ljubljani. Mama, učiteljica Natalija, izhaja iz v naše kraje davno priseljene italijanske rodbine Sartori, oče pa po mamini strani iz prav tako italijanske družine Peruzzi, v kateri sta bila najbolj znana praded Martin Peruzzi, ki je leta 1875 prvi opozoril strokovnjake Deželnega muzeja Rudolfinum (danes Narodnega muzeja) na zanimive najdbe ostankov kolišč na Barju, ter njegov sin, kipar Svitoslav Peruzzi. Brata Anton in Matija Suhadolc sta bila rojena v desetletju pred drugo svetovno vojno, najmlajši Janez pa med njo. Vsak od bratov je imel zanimivo in ustvarjalno življenjsko pot. Njihove pripovedi v Spominih spremlja na stotine fotografij iz javnih in zasebnih virov. Številne med njimi so bile le redko objavljene. Nekatere fotografije v oddaji pa so bile objavljene prvič. Videti bo mogoče tudi posnetke iz arhivskih dokumentarnih filmov. Spet se napoveduje privlačna freska nekdanjih časov.
Sproščujoče nočno glasbeno doživetje z najnovejšimi posnetki Evroradia.
Sproščujoče nočno glasbeno doživetje z najnovejšimi posnetki Evroradia.
Domači ljubljenčki so pogosto močno vključeni v družinsko ali posameznikovo življenje, marsikaj se vrti okoli njih. O tem pripovedujejo tudi zbirka sedemvrstičnih pesmi, v katere je avtorica ujela posamezne prizore s sinom in njegovim buldogom v glavni vlogi ter hkrati igrivo zajela osrednje teme vsakega življenja. Igralka Darja Reichman, urednik oddaje Vlado Motnikar, režiser Klemen Markovčič, glasbena opremljevalka Darja Hlavka Godina, ton in montaža Sonja Strenar in Urban Gruden. Posneto januarja 2025.
Domači ljubljenčki so pogosto močno vključeni v družinsko ali posameznikovo življenje, marsikaj se vrti okoli njih. O tem pripovedujejo tudi zbirka sedemvrstičnih pesmi, v katere je avtorica ujela posamezne prizore s sinom in njegovim buldogom v glavni vlogi ter hkrati igrivo zajela osrednje teme vsakega življenja. Igralka Darja Reichman, urednik oddaje Vlado Motnikar, režiser Klemen Markovčič, glasbena opremljevalka Darja Hlavka Godina, ton in montaža Sonja Strenar in Urban Gruden. Posneto januarja 2025.
Kantavtor Chris Eckman je v Cankarjevem domu predstavil novo ploščo The Land We Knew the Best z razširjeno zasedbo, v kateri sodelujejo Žiga Golob, Alastair McNeill, Jana Beltran, Andraž Mazi in Blaž Celarec. Ogledali smo si razstavo Geodialogi Beti Bricelj in Sandija Renka v Mestni galeriji Nova Gorica, kjer umetnika preko del izmenjujeta mnenja, poglede in idejne rešitve. V Plakatni galeriji Figovec v Ljubljani pa so razstavili plakate natečaja Plaktivat pod naslovom Dober dan, kultura. Zmagovalec je Marko Por s plakatom Kulturno leto.
Kantavtor Chris Eckman je v Cankarjevem domu predstavil novo ploščo The Land We Knew the Best z razširjeno zasedbo, v kateri sodelujejo Žiga Golob, Alastair McNeill, Jana Beltran, Andraž Mazi in Blaž Celarec. Ogledali smo si razstavo Geodialogi Beti Bricelj in Sandija Renka v Mestni galeriji Nova Gorica, kjer umetnika preko del izmenjujeta mnenja, poglede in idejne rešitve. V Plakatni galeriji Figovec v Ljubljani pa so razstavili plakate natečaja Plaktivat pod naslovom Dober dan, kultura. Zmagovalec je Marko Por s plakatom Kulturno leto.
Slovenec in njegov francoski znanec z avtobusom potujeta s Štajerske v Ljubljano in se med vožnjo retorično pogovarjata o tem, kakšen je svet okoli njiju. Njuno potovanje poteka kot vožnja skozi duhovni svet, kakršnega je doživela hipijevska generacija v sedemdesetih letih – vključno z vsemi tedanjimi nazorskimi in življenjskimi tendencami, zaradi česar igra z današnjega gledališča zazveni nostalgično arhaično. Režiserka: Mateja Koležnik Dramaturg: Pavel Lužan Tonski mojster: Miro Marinšek Glasbeni oblikovalec: Marko Stopar Borč – Tone Gogala Michel – Borut Veselko Hrapavi glasovi – Alenka Kovačič, Karin Pečelin, Omar Kralič Tanja – Barbara Žefran Moški glas – Marjan Mutić Uredništvo igranega programa Posneto v studiih Radia Slovenija junija 1993.
Slovenec in njegov francoski znanec z avtobusom potujeta s Štajerske v Ljubljano in se med vožnjo retorično pogovarjata o tem, kakšen je svet okoli njiju. Njuno potovanje poteka kot vožnja skozi duhovni svet, kakršnega je doživela hipijevska generacija v sedemdesetih letih – vključno z vsemi tedanjimi nazorskimi in življenjskimi tendencami, zaradi česar igra z današnjega gledališča zazveni nostalgično arhaično. Režiserka: Mateja Koležnik Dramaturg: Pavel Lužan Tonski mojster: Miro Marinšek Glasbeni oblikovalec: Marko Stopar Borč – Tone Gogala Michel – Borut Veselko Hrapavi glasovi – Alenka Kovačič, Karin Pečelin, Omar Kralič Tanja – Barbara Žefran Moški glas – Marjan Mutić Uredništvo igranega programa Posneto v studiih Radia Slovenija junija 1993.
Jukio Mišima (1925, Tokio) velja za enega najpomembnejših povojnih japonskih pisateljev. V njegov literarni opus prištevamo na desetine zgodb, romanov in iger. Poznejše obdobje Mišimovega življenja je zaznamovala predanost nacionalizmu, s katerim je povezana tudi njegova smrt z obrednim samomorom 25. novembra 1970. V oddaji boste slišali več o avtorju ter poslušali interpretacije odlomkov iz njegovih del z naslovi Glasovi morja, Tempelj zlatega paviljona, Skrit med listjem in Morje rodovitnosti. Prevajalci so Edvard Kocbek, Katarina Bogataj Gradišnik in Jasna Škrinjar Taufer, režiserka Elza Rituper, interpreti Maja Šugman, Marijana Klanšek Slovenija, Marko Simčič in Boris Juh, glasbeni opremljevalec Peter Čare, mojster zvoka Jure Culiberg, urednici oddaje Jasna Škrijnar Taufer in Petra Meterc. Posneto leta 1980.
Jukio Mišima (1925, Tokio) velja za enega najpomembnejših povojnih japonskih pisateljev. V njegov literarni opus prištevamo na desetine zgodb, romanov in iger. Poznejše obdobje Mišimovega življenja je zaznamovala predanost nacionalizmu, s katerim je povezana tudi njegova smrt z obrednim samomorom 25. novembra 1970. V oddaji boste slišali več o avtorju ter poslušali interpretacije odlomkov iz njegovih del z naslovi Glasovi morja, Tempelj zlatega paviljona, Skrit med listjem in Morje rodovitnosti. Prevajalci so Edvard Kocbek, Katarina Bogataj Gradišnik in Jasna Škrinjar Taufer, režiserka Elza Rituper, interpreti Maja Šugman, Marijana Klanšek Slovenija, Marko Simčič in Boris Juh, glasbeni opremljevalec Peter Čare, mojster zvoka Jure Culiberg, urednici oddaje Jasna Škrijnar Taufer in Petra Meterc. Posneto leta 1980.
Slovenska zemlja v pesmi in besedi
Z rojstvom se za človeka vse začne, hkrati pa gre za trenutek velike ranljivosti – tako za otroka kot za njegovo mater. V skrbi zanju so zato nekdanje tradicionalne podeželske skupnosti na Slovenskem (do obeh svetovnih vojn) ob rojstvu dajale velik pomen magičnemu mišljenju, šegam in obredju. Z verovanji in obrednimi praksami so namreč skušali zagotoviti otroku srečo in zdravje ter ga obvarovati pred delovanjem zlih sil in urokov. S starimi šegami in obredjem ob rojstvu otroka bo prepletena tokratna oddaja Slovenska zemlja v pesmi in besedi.
Z rojstvom se za človeka vse začne, hkrati pa gre za trenutek velike ranljivosti – tako za otroka kot za njegovo mater. V skrbi zanju so zato nekdanje tradicionalne podeželske skupnosti na Slovenskem (do obeh svetovnih vojn) ob rojstvu dajale velik pomen magičnemu mišljenju, šegam in obredju. Z verovanji in obrednimi praksami so namreč skušali zagotoviti otroku srečo in zdravje ter ga obvarovati pred delovanjem zlih sil in urokov. S starimi šegami in obredjem ob rojstvu otroka bo prepletena tokratna oddaja Slovenska zemlja v pesmi in besedi.
Glasba, gledališče ... in ves ta jazz
Muzikal Mormonova knjiga je verska satira, za katero so scenarij, besedila in glasbo prispevali Trey Parker, Robert Lopez, in Matt Stone (naj vas mimogrede opomnim, da sta Trey Parker in Matt Stone ustvarjalca kultne animirane serije Soouth Park). Po skoraj sedmih letih nastajanja so muzikal prvič uprizorili marca leta 2011 na Broadwayju. Predstava je požela v veliki večini pozitivne kritike in prejela 9 nagrad tony - tudi za najboljši muzikal - in nagrado grammy za najboljši album v kategoriji muzikalov.
Muzikal Mormonova knjiga je verska satira, za katero so scenarij, besedila in glasbo prispevali Trey Parker, Robert Lopez, in Matt Stone (naj vas mimogrede opomnim, da sta Trey Parker in Matt Stone ustvarjalca kultne animirane serije Soouth Park). Po skoraj sedmih letih nastajanja so muzikal prvič uprizorili marca leta 2011 na Broadwayju. Predstava je požela v veliki večini pozitivne kritike in prejela 9 nagrad tony - tudi za najboljši muzikal - in nagrado grammy za najboljši album v kategoriji muzikalov.
Butalski gasilci; Kako sta se skušala Butalec in Tepanjčan Butalci so zbirka humorističnih zgodb, ki jih je Fran Milčinski ustvaril kot satiričen prikaz človeške neumnosti. Prve zgodbe o Butalcih je Fran Milčinski napisal leta 1917, vendar njihovega skupnega izida nikoli ni dočakal. Prva knjiga je izšla šele 17 let po njegovi smrti. Milčinski s pronicljivim humorjem in dovršenim jezikom razkriva družbene neumnosti, ki ostajajo aktualne še danes. Butalci so mojstrski primer slovenske satire, ki združuje smeh in kritiko v brezčasno literarno delo. Butalce so prebrali igralke in igralci Prešernovega gledališča Kranj. Dramaturginja: Marinka Poštrak Lektorica: Mateja Dermelj Glasbena oblikovalka: Darja Hlavka Godina Mojstri zvoka: Sonja Strenar, Urban Gruden in Gal Nagode Režiser zvočne knjige: Alen Jelen Koprodukcija Radio Slovenija – program Ars in Prešernovo gledališče Kranj. Posneto leta 2022.
Butalski gasilci; Kako sta se skušala Butalec in Tepanjčan Butalci so zbirka humorističnih zgodb, ki jih je Fran Milčinski ustvaril kot satiričen prikaz človeške neumnosti. Prve zgodbe o Butalcih je Fran Milčinski napisal leta 1917, vendar njihovega skupnega izida nikoli ni dočakal. Prva knjiga je izšla šele 17 let po njegovi smrti. Milčinski s pronicljivim humorjem in dovršenim jezikom razkriva družbene neumnosti, ki ostajajo aktualne še danes. Butalci so mojstrski primer slovenske satire, ki združuje smeh in kritiko v brezčasno literarno delo. Butalce so prebrali igralke in igralci Prešernovega gledališča Kranj. Dramaturginja: Marinka Poštrak Lektorica: Mateja Dermelj Glasbena oblikovalka: Darja Hlavka Godina Mojstri zvoka: Sonja Strenar, Urban Gruden in Gal Nagode Režiser zvočne knjige: Alen Jelen Koprodukcija Radio Slovenija – program Ars in Prešernovo gledališče Kranj. Posneto leta 2022.
Izmed treh slavnih S-ov: Scheina, Schütza in Scheidta, smo za današnji zborovski mozaik izbrali prvega, torej dela Johanna Hermanna Scheina, natančneje, njegovo zadnjo zbirko motetov z naslovom Israelsbrünnlein/Izraelski vodnjaki oziroma Fontana d'Israel.
Izmed treh slavnih S-ov: Scheina, Schütza in Scheidta, smo za današnji zborovski mozaik izbrali prvega, torej dela Johanna Hermanna Scheina, natančneje, njegovo zadnjo zbirko motetov z naslovom Israelsbrünnlein/Izraelski vodnjaki oziroma Fontana d'Israel.
Škotski simfonični orkester BBC je na koncertu 18. aprila lani v koncertni dvorani City Halls v Glasgowu pod taktirko Ryana Wiggleswortha izvedel Tri pravljične slike iz opere Snežna kraljica Hansa Abrahamsena, Rapsodija na Paganinijevo temo, op. 43 Sergeja Rahmaninova in glasbo za balet Vilinski poljub Igorja Stravinskega. V vlogi solistke je nastopil pianist Stephen Hough.
Škotski simfonični orkester BBC je na koncertu 18. aprila lani v koncertni dvorani City Halls v Glasgowu pod taktirko Ryana Wiggleswortha izvedel Tri pravljične slike iz opere Snežna kraljica Hansa Abrahamsena, Rapsodija na Paganinijevo temo, op. 43 Sergeja Rahmaninova in glasbo za balet Vilinski poljub Igorja Stravinskega. V vlogi solistke je nastopil pianist Stephen Hough.
Slovenski gledališki inštitut letošnje leto v celoti posveča režiserju in dramatiku Dušanu Jovanoviću. V sodelovanju s Cankarjevim domom so tako pripravili prvo pregledno razstavo z naslovom Dušan Jovanović – kulturni terorist. Pri založbi Črna skrinjica je izšla knjiga Vse je eno vse je vseeno, knjižni prvenec Hannah Koselj Marušič, interdisciplinarne umetnice, pesnice, kantavtorice, igralke in filmske ustvarjalke. Nekaj besed namenjamo tudi Evropski prestolnici kulture, v Galeriji mesta Ptuj pa napovedujemo odprtje razstave Koprena svetlobe in barv slovenskega akademskega slikarja Mirka Rajnarja. Zaključujemo z novico, da sta letošnji Slovenski paviljon na 19. beneškem arhitekturnem bienalu zasnovala arhitekta Ana Kosi in Ognen Arsov.Vabljeni k poslušanju!
Slovenski gledališki inštitut letošnje leto v celoti posveča režiserju in dramatiku Dušanu Jovanoviću. V sodelovanju s Cankarjevim domom so tako pripravili prvo pregledno razstavo z naslovom Dušan Jovanović – kulturni terorist. Pri založbi Črna skrinjica je izšla knjiga Vse je eno vse je vseeno, knjižni prvenec Hannah Koselj Marušič, interdisciplinarne umetnice, pesnice, kantavtorice, igralke in filmske ustvarjalke. Nekaj besed namenjamo tudi Evropski prestolnici kulture, v Galeriji mesta Ptuj pa napovedujemo odprtje razstave Koprena svetlobe in barv slovenskega akademskega slikarja Mirka Rajnarja. Zaključujemo z novico, da sta letošnji Slovenski paviljon na 19. beneškem arhitekturnem bienalu zasnovala arhitekta Ana Kosi in Ognen Arsov.Vabljeni k poslušanju!
V oddaji tokrat gostimo Kristino Aleksovo, plesalko, koreografinjo, performerko in nekdanjo članico baletnega ansambla SNG Opera in balet Ljubljana, ki že nekaj let v okvir platforme Via Negativa raziskuje in ustvarja sodobni performans, njena najnovejša plesna predstava Tri četrt človeka pa je premiero doživela lani oktobra. Vabljeni k poslušanju! Foto: Marcandrea
V oddaji tokrat gostimo Kristino Aleksovo, plesalko, koreografinjo, performerko in nekdanjo članico baletnega ansambla SNG Opera in balet Ljubljana, ki že nekaj let v okvir platforme Via Negativa raziskuje in ustvarja sodobni performans, njena najnovejša plesna predstava Tri četrt človeka pa je premiero doživela lani oktobra. Vabljeni k poslušanju! Foto: Marcandrea
Cankarjeva igra Za narodov blagor bo jutri, po več kot treh desetletjih, doživela novo uprizoritev na Velikem odru SNG Drama v režiji Via Tauferja. Igra je bila prvič uprizorjena na Češkem in šele mnogo kasneje na slovenskem odru. Vsakič znova, ko uprizarjamo Cankarja, vedno bolj je aktualen je dejala direktorica in umetniška vodja Drame Vesna Jurca Tadel, ki je igro uvrstila v letošnji program.
Cankarjeva igra Za narodov blagor bo jutri, po več kot treh desetletjih, doživela novo uprizoritev na Velikem odru SNG Drama v režiji Via Tauferja. Igra je bila prvič uprizorjena na Češkem in šele mnogo kasneje na slovenskem odru. Vsakič znova, ko uprizarjamo Cankarja, vedno bolj je aktualen je dejala direktorica in umetniška vodja Drame Vesna Jurca Tadel, ki je igro uvrstila v letošnji program.
V studiu Programa Ars bomo tokrat v živo gostili saksofonista Blaža Trčka in bobnarja Gašperja Bertonclja. Oba sta še veliko več kot samo to, zato ne zamudite pogovora, v katerega se boste lahko vključili po telefonski zvezi tudi vi. Podelili bomo tudi dve brezplačni vstopnici tistemu, ki bo pravilno odgovoril na zastavljeno nagradno vprašanje.
V studiu Programa Ars bomo tokrat v živo gostili saksofonista Blaža Trčka in bobnarja Gašperja Bertonclja. Oba sta še veliko več kot samo to, zato ne zamudite pogovora, v katerega se boste lahko vključili po telefonski zvezi tudi vi. Podelili bomo tudi dve brezplačni vstopnici tistemu, ki bo pravilno odgovoril na zastavljeno nagradno vprašanje.
Skupni jezik svetovnih medijev bi lahko poimenovali z besedo globaleščina. Pod vplivom angleščine, spleta in mednarodnega novičarskega sloga so tudi slovenski mediji. Kakšen odnos imajo do prevzemanja tega skupnega jezika svetovnih medijev lektorji na RTV Slovenija? V katerih primerih je prevzemanje bogatenje, v katerih pa siromašenje slovenščine? Gosta sta lektorja Rok Dovjak in Petra Jordan.
Skupni jezik svetovnih medijev bi lahko poimenovali z besedo globaleščina. Pod vplivom angleščine, spleta in mednarodnega novičarskega sloga so tudi slovenski mediji. Kakšen odnos imajo do prevzemanja tega skupnega jezika svetovnih medijev lektorji na RTV Slovenija? V katerih primerih je prevzemanje bogatenje, v katerih pa siromašenje slovenščine? Gosta sta lektorja Rok Dovjak in Petra Jordan.
Italijanski baročni skladatelj Tomaso Albinoni je bil Izvrsten violinist in zelo produktiven ustvarjalec, ki je napisal več kot osemdeset oper, številne kantate ter veliko inštrumentalnih del: sinfonije, sonate in koncerte. V mnogih je zvok godal povezal s pihali.
Italijanski baročni skladatelj Tomaso Albinoni je bil Izvrsten violinist in zelo produktiven ustvarjalec, ki je napisal več kot osemdeset oper, številne kantate ter veliko inštrumentalnih del: sinfonije, sonate in koncerte. V mnogih je zvok godal povezal s pihali.
Na programu Ars vas v nov dan vedno povabimo z glasbo. Izbor glasbene literature od zgodnje renesanse do zmernih glasbenih tokov 20. stoletja pripravljajo uredniki in sodelavci uredništva za resno glasbo.
Na programu Ars vas v nov dan vedno povabimo z glasbo. Izbor glasbene literature od zgodnje renesanse do zmernih glasbenih tokov 20. stoletja pripravljajo uredniki in sodelavci uredništva za resno glasbo.
Avtorica pesmi z naslovom Pod streho zime, ki jo boste slišali v Liričnem utrinku, je sodobna bolgarska pesnica Ekaterina Josifova, ki se je rodila leta 1941, umrla pa leta 2022. Napisala je nekaj več kot deset pesniških zbirk, pisala pa je tudi za otroke. Pesem Pod streho zime je prevedla Namita Subiotto. Leta 2015, ko smo Utrinek posneli, jo je interpretirala dramska igralka Mojca Funkl.
Avtorica pesmi z naslovom Pod streho zime, ki jo boste slišali v Liričnem utrinku, je sodobna bolgarska pesnica Ekaterina Josifova, ki se je rodila leta 1941, umrla pa leta 2022. Napisala je nekaj več kot deset pesniških zbirk, pisala pa je tudi za otroke. Pesem Pod streho zime je prevedla Namita Subiotto. Leta 2015, ko smo Utrinek posneli, jo je interpretirala dramska igralka Mojca Funkl.
Prvi letošnji koncert cikla 1808, cikel Zvoki mladih in sklepni koncert tečaja saksofona.
Prvi letošnji koncert cikla 1808, cikel Zvoki mladih in sklepni koncert tečaja saksofona.
Na programu Ars vas v nov dan vedno povabimo z glasbo. Izbor glasbene literature od zgodnje renesanse do zmernih glasbenih tokov 20. stoletja pripravljajo uredniki in sodelavci uredništva za resno glasbo.
Na programu Ars vas v nov dan vedno povabimo z glasbo. Izbor glasbene literature od zgodnje renesanse do zmernih glasbenih tokov 20. stoletja pripravljajo uredniki in sodelavci uredništva za resno glasbo.
Sproščujoče nočno glasbeno doživetje z najnovejšimi posnetki Evroradia.
Sproščujoče nočno glasbeno doživetje z najnovejšimi posnetki Evroradia.
Lani, 16. julija je umrla švicarska pianistka Irene Schweizer, stara 83 let. Bila je ena najbolj prepoznavnih predstavnic sodobne improvizirane glasbe, pomembna pianistka svobodne improvizirane glasbe in ena pobudnic enakopravnega sodelovanja jazzovskih glasbenic z moškimi kolegi. Zasnovala je dva glasbena festivala v Švici in ustanovila lastno založniško hišo Intakt.
Lani, 16. julija je umrla švicarska pianistka Irene Schweizer, stara 83 let. Bila je ena najbolj prepoznavnih predstavnic sodobne improvizirane glasbe, pomembna pianistka svobodne improvizirane glasbe in ena pobudnic enakopravnega sodelovanja jazzovskih glasbenic z moškimi kolegi. Zasnovala je dva glasbena festivala v Švici in ustanovila lastno založniško hišo Intakt.
Aleksandar Ristović (1933–1994) danes velja za enega izmed največjih sodobnih srbskih pesnikov. Njegovo poezijo so veliko prevajali, poleg tega so jo tudi uvrstili v številne antologije. V njej pesnik sopostavlja banalno in nadrealno, groteskno in lépo, in sicer z intonacijo, v kateri si satira podaja roko z ranljivostjo. Interpret Aljaž Jovanović, prevajalec Uroš Zupan, režiser Klemen Markovčič, glasbeni opremljevalec Marko Stopar, mojster zvoka Zmago Frece, urednika oddaje Tina Kozin in Matej Juh. Produkcija 2010.
Aleksandar Ristović (1933–1994) danes velja za enega izmed največjih sodobnih srbskih pesnikov. Njegovo poezijo so veliko prevajali, poleg tega so jo tudi uvrstili v številne antologije. V njej pesnik sopostavlja banalno in nadrealno, groteskno in lépo, in sicer z intonacijo, v kateri si satira podaja roko z ranljivostjo. Interpret Aljaž Jovanović, prevajalec Uroš Zupan, režiser Klemen Markovčič, glasbeni opremljevalec Marko Stopar, mojster zvoka Zmago Frece, urednika oddaje Tina Kozin in Matej Juh. Produkcija 2010.
Petra Berčan se kot zmagovalka desetega mednarodnega zin natečaja galerije DobraVaga predstavlja s samostojno razstavo z naslovom Avtoličarji. V galeriji Loža smo si ogledali razstavo Miscellanea: Zgodbe in likovna dela iz depojev Obalnih galerij Piran, pripravili pa smo tudi portret mariborskega akademskega kiparja Marijana Mirta, ki se je vrnil z dvomesečne rezidence v Parizu.
Petra Berčan se kot zmagovalka desetega mednarodnega zin natečaja galerije DobraVaga predstavlja s samostojno razstavo z naslovom Avtoličarji. V galeriji Loža smo si ogledali razstavo Miscellanea: Zgodbe in likovna dela iz depojev Obalnih galerij Piran, pripravili pa smo tudi portret mariborskega akademskega kiparja Marijana Mirta, ki se je vrnil z dvomesečne rezidence v Parizu.
Plesne oddaje – domača produkcija
Senzibilno in z veliko estetike želimo soočiti različne plesne umetnosti s televizijskim jezikom. Pričenjamo z baletom in z vrhunskima baletnima plesalcema Ano Klašnja in Petrom Dorčevskim. Ob kultiviranem, baletnem gibu telesa, razkritem do potankosti, razmišljata o večnih vprašanjih: »Kaj je zame balet – danes? Kdo sem jaz?« … Urednica Danica Dolinar, avtor izvirne glasbe Slavko Avsenik ml., režiser Aleš Verbič.
Senzibilno in z veliko estetike želimo soočiti različne plesne umetnosti s televizijskim jezikom. Pričenjamo z baletom in z vrhunskima baletnima plesalcema Ano Klašnja in Petrom Dorčevskim. Ob kultiviranem, baletnem gibu telesa, razkritem do potankosti, razmišljata o večnih vprašanjih: »Kaj je zame balet – danes? Kdo sem jaz?« … Urednica Danica Dolinar, avtor izvirne glasbe Slavko Avsenik ml., režiser Aleš Verbič.
Amira Medunjanin: Homeland. V tokratni Etnofoniji predstavljamo sveži album bosanske pevke Amire Medunjanin z naslovom Homeland, na katerem ta priznana interpretka sevdalink ne poje tradicionalnih pesmi, marveč popolnoma nove, avtorske skladbe.
Amira Medunjanin: Homeland. V tokratni Etnofoniji predstavljamo sveži album bosanske pevke Amire Medunjanin z naslovom Homeland, na katerem ta priznana interpretka sevdalink ne poje tradicionalnih pesmi, marveč popolnoma nove, avtorske skladbe.
V televizijski studijski upodobitvi glasbene suite Živalski karneval francoskega skladatelja Camillea Saint-Säensa se je pod taktirko Davorina Morija predstavil Simfonični orkester RTV Slovenija. V štirinajstih hudomušnih, barvitih in melodično spevnih stavkih je Camille Saint-Säens z glasbo ponazoril mnogotere živalske karakteristike. V solističnih vlogah so nastopili flavtistka Irena Kavčič, kontrabasist Janez Avšič, violončelistka Maruša Turjak Bogataj ter dva mlada, nadarjena pianista Lana Oprešnik in Nejc Kamplet. Režiser Aljaž Bastič.
V televizijski studijski upodobitvi glasbene suite Živalski karneval francoskega skladatelja Camillea Saint-Säensa se je pod taktirko Davorina Morija predstavil Simfonični orkester RTV Slovenija. V štirinajstih hudomušnih, barvitih in melodično spevnih stavkih je Camille Saint-Säens z glasbo ponazoril mnogotere živalske karakteristike. V solističnih vlogah so nastopili flavtistka Irena Kavčič, kontrabasist Janez Avšič, violončelistka Maruša Turjak Bogataj ter dva mlada, nadarjena pianista Lana Oprešnik in Nejc Kamplet. Režiser Aljaž Bastič.
Obiskali smo arheološko najdišče na območju, kjer bo stala Narodna in univerzitetna knjižnica II v Ljubljani. Tam so v minulem letu našli številne predmete iz časa rimske Emone, ki povedo marsikaj o vsakdanjem življenju v prvih stoletjih našega štetja. Vrči, zidovi, mozaiki, talni estrih - najdbe kažejo, da je bilo tu med prvim in petih stoletjem zelo živahno. V ponedeljek bodo znani tudi predstavniki Slovenije, ki nas bodo zastopali na beneškem arhitekturnem bienalu. Gostili jih bomo v studiu, ko bomo izvedeli več o zmagovalnem projektu. Pogovarjali smo se tudi z bangladeško arhitektko Marino Tabassum, ki se posveča iskanju rešitev za razvoj dostopnih in varnih bivališč ob delti Gangesa. Tamkajšnji prebivalci so namreč zaradi nizke nadmorske višine in podnebnih sprememb ves čas ogroženi in migracije zaradi poplav postajajo stalnica. V galeriji Vžigalica smo si ogledali razstavo Johna Feknerja, znamenitega uličnega umetnika, ki je deloval v New Yorku konec sedemdesetih in v osemdesetih letih 20. stoletja. Eden izmed pionirjev šabloniranja je ustvarjal besedne grafite s šablonami na zapuščenih stavbah New Yorka in z njimi nemalokrat opozarjal na okoljske in družbene težave mesta. Na nedavno končanem Slovenskem knjižnem sejmu so za najlepše oblikovano knjigo razglasili monografijo Žarka Vrezca z naslovom 70 80 90 00 10 20. Predstavljamo, kako je nastajala in kakšne so posebnosti njenega oblikovanja, ki so ga zasnovali v studiubotas.
Obiskali smo arheološko najdišče na območju, kjer bo stala Narodna in univerzitetna knjižnica II v Ljubljani. Tam so v minulem letu našli številne predmete iz časa rimske Emone, ki povedo marsikaj o vsakdanjem življenju v prvih stoletjih našega štetja. Vrči, zidovi, mozaiki, talni estrih - najdbe kažejo, da je bilo tu med prvim in petih stoletjem zelo živahno. V ponedeljek bodo znani tudi predstavniki Slovenije, ki nas bodo zastopali na beneškem arhitekturnem bienalu. Gostili jih bomo v studiu, ko bomo izvedeli več o zmagovalnem projektu. Pogovarjali smo se tudi z bangladeško arhitektko Marino Tabassum, ki se posveča iskanju rešitev za razvoj dostopnih in varnih bivališč ob delti Gangesa. Tamkajšnji prebivalci so namreč zaradi nizke nadmorske višine in podnebnih sprememb ves čas ogroženi in migracije zaradi poplav postajajo stalnica. V galeriji Vžigalica smo si ogledali razstavo Johna Feknerja, znamenitega uličnega umetnika, ki je deloval v New Yorku konec sedemdesetih in v osemdesetih letih 20. stoletja. Eden izmed pionirjev šabloniranja je ustvarjal besedne grafite s šablonami na zapuščenih stavbah New Yorka in z njimi nemalokrat opozarjal na okoljske in družbene težave mesta. Na nedavno končanem Slovenskem knjižnem sejmu so za najlepše oblikovano knjigo razglasili monografijo Žarka Vrezca z naslovom 70 80 90 00 10 20. Predstavljamo, kako je nastajala in kakšne so posebnosti njenega oblikovanja, ki so ga zasnovali v studiubotas.
Radijski dokumentarec govori o osemsto metrov dolgem podzemnem tunelu, ki je v času sarajevske vojne vihre pomenil eksistenčno pomemben koridor za osnovne življenjske potrebščine, gorivo, pa tudi orožje. Predor rešitve pa niso zgolj pretresljive zgodbe posameznikov, ki so se znašli sredi vojne vihre v Sarajevu. Zgodbe o predoru rešitve so sinonim za strahove v nas, vendar so hkrati tudi prispodoba za lepoto in luč, ki posije na koncu tunela. Režiser: Alen Jelen Prevajalka: Tanja Bulajić Dramaturg: Matjaž Briški Tonska mojstrica: Sonja Strenar Glasbena oblikovalka: Darja Hlavka Godina Sinhronizacija v slovenski jezik – Mojca Funkl, Pia Zemljič, Matej Puc, Primož Pirnat, Aleš Kranjec, Sabina Kogovšek, Gaber K. Trseglav, Violeta Tomić in Iztok Drabik Jug Uredništvo igranega programa Koprodukcija z Memorijalnim centrom kantona Sarajevo - muzej Tunel spasa in ŠKUC gledališčem Ljubljana Posneto v studiih Radia Slovenija decembra 2023 Dokumentarna radijska igra je nastala v okviru projekta B-AIR - Zvočna umetnost za dojenčke, malčke in ranljive skupine, ki ga sofinancirata program Ustvarjalna Evropa Evropske Unije in Ministrstvo za kulturo RS
Radijski dokumentarec govori o osemsto metrov dolgem podzemnem tunelu, ki je v času sarajevske vojne vihre pomenil eksistenčno pomemben koridor za osnovne življenjske potrebščine, gorivo, pa tudi orožje. Predor rešitve pa niso zgolj pretresljive zgodbe posameznikov, ki so se znašli sredi vojne vihre v Sarajevu. Zgodbe o predoru rešitve so sinonim za strahove v nas, vendar so hkrati tudi prispodoba za lepoto in luč, ki posije na koncu tunela. Režiser: Alen Jelen Prevajalka: Tanja Bulajić Dramaturg: Matjaž Briški Tonska mojstrica: Sonja Strenar Glasbena oblikovalka: Darja Hlavka Godina Sinhronizacija v slovenski jezik – Mojca Funkl, Pia Zemljič, Matej Puc, Primož Pirnat, Aleš Kranjec, Sabina Kogovšek, Gaber K. Trseglav, Violeta Tomić in Iztok Drabik Jug Uredništvo igranega programa Koprodukcija z Memorijalnim centrom kantona Sarajevo - muzej Tunel spasa in ŠKUC gledališčem Ljubljana Posneto v studiih Radia Slovenija decembra 2023 Dokumentarna radijska igra je nastala v okviru projekta B-AIR - Zvočna umetnost za dojenčke, malčke in ranljive skupine, ki ga sofinancirata program Ustvarjalna Evropa Evropske Unije in Ministrstvo za kulturo RS
Londonski simfonični orkester je na koncertu 19. septembra lani v dvorani Barbican v Londonu s svojim šefom dirigentom sirom Antoniem Pappanom gostil kitajsko pianistko Yujo Wang. Na programu so bili Koncertna uvertura v E-duru Karola Szymanowskega, 2. Klavirski koncert v f-molu Frederica Chopina in Simfonija št. 1 v D-duru Gustava Mahlerja.
Londonski simfonični orkester je na koncertu 19. septembra lani v dvorani Barbican v Londonu s svojim šefom dirigentom sirom Antoniem Pappanom gostil kitajsko pianistko Yujo Wang. Na programu so bili Koncertna uvertura v E-duru Karola Szymanowskega, 2. Klavirski koncert v f-molu Frederica Chopina in Simfonija št. 1 v D-duru Gustava Mahlerja.
O dedcu, babi in svinji, o Cefizlju in policaju; Skušnja v koruzi; Butalski kovač Butalci so zbirka humorističnih zgodb, ki jih je Fran Milčinski ustvaril kot satiričen prikaz človeške neumnosti. Prve zgodbe o Butalcih je Fran Milčinski napisal leta 1917, vendar njihovega skupnega izida nikoli ni dočakal. Prva knjiga je izšla šele 17 let po njegovi smrti. Milčinski s prodornim humorjem in izbrušenim jezikom razkriva družbene neumnosti, ki ostajajo aktualne še danes. Butalci so mojstrski primer slovenske satire, ki združuje smeh in kritiko v brezčasno literarno delo. Butalce so prebrali igralke in igralci Prešernovega gledališča Kranj. Dramaturginja: Marinka Poštrak Lektorica: Mateja Dermelj Glasbena oblikovalka: Darja Hlavka Godina Mojstri zvoka: Sonja Strenar, Urban Gruden in Gal Nagode Režiser zvočne knjige: Alen Jelen Koprodukcija Radio Slovenija – program Ars in Prešernovo gledališče Kranj. Posneto leta 2022.
O dedcu, babi in svinji, o Cefizlju in policaju; Skušnja v koruzi; Butalski kovač Butalci so zbirka humorističnih zgodb, ki jih je Fran Milčinski ustvaril kot satiričen prikaz človeške neumnosti. Prve zgodbe o Butalcih je Fran Milčinski napisal leta 1917, vendar njihovega skupnega izida nikoli ni dočakal. Prva knjiga je izšla šele 17 let po njegovi smrti. Milčinski s prodornim humorjem in izbrušenim jezikom razkriva družbene neumnosti, ki ostajajo aktualne še danes. Butalci so mojstrski primer slovenske satire, ki združuje smeh in kritiko v brezčasno literarno delo. Butalce so prebrali igralke in igralci Prešernovega gledališča Kranj. Dramaturginja: Marinka Poštrak Lektorica: Mateja Dermelj Glasbena oblikovalka: Darja Hlavka Godina Mojstri zvoka: Sonja Strenar, Urban Gruden in Gal Nagode Režiser zvočne knjige: Alen Jelen Koprodukcija Radio Slovenija – program Ars in Prešernovo gledališče Kranj. Posneto leta 2022.
Piše Muanis Sinanović bere Igor Velše. Uveljavljena slovenska publicistka in nagrajena literarna kritičarka Mojca Pišek v esejih v knjigi Globalni južnjaki na podlagi izkušenj s potovanj po tako imenovanem globalnem Jugu, še posebej Latinski Ameriki, razmišlja o razmerju med tem sveta in tako imenovanim globalnim Severom. Besedila, zbrana v knjigi, so izjemno lucidna in dragocena, ko premišljujejo neokolonialne odnose. Nasprotno pa so precej nelucidna, ko obravnavajo lastno izjavljalno pozicijo. V prvem primeru avtorica s pretanjenim in lucidnim pogledom secira mnogoplastnost (neo)kolonialnega pogleda, ki se v svojih povratnih zankah vedno znova vzpostavlja kot samoumeven. Na poteh se znajde v situacijah, ki te odnose jasno izpričujejo, in iz njih povleče spoznanja in potrditve prej obstoječih teoretskih ugotovitev. Gre za srečanja, denimo, s taksistom, ki se imenuje Stalin, ameriškimi turisti v latinskih državah, ameriškimi najemodajalci; v vseh teh se razkrivajo protislovja, ki jih udeleženci ne osvestijo, piska pa jih razkriva na prodoren način, ki mu ne manjka svojstvene angažirane in iskrive igrivosti, v kateri se mešajo jeza, dobrohotna želja po spremembah, solidarnost in intelektualna strast. V teh delih razkriva materialno, zgodovinsko ozadje in logično protislovnost posameznih prepričanj in izjav, ki so del splošnega repertoarja tako imenovanega Zahoda. Zanimiv je tudi prikaz osebne »spreobrnitve«. V prejšnjem življenju nagrajena literarna kritičarka je ameriški in evropski kanon dojemala kot samoumevnega. Navaja primer pisanja nobelovca Johna Steinbecka, ki ji je bilo zelo ljubo, v zadnjih letih pa je ob srečevanju z globalnim Jugom prišla do točke, ko se ji zdi neberljivo, saj je osvestila rasistične in imperialistične implikacije njegovega »velikega dela«. Podoben obrat se zgodi v predstavljanju svoje dežele tujcem. Od začetne posvojitve osamosvojitvene naracije o premagovanju socializma do današnjega sramu, predvsem sramu za druge, ki so ponosni na svoje slovensko poreklo. Vendar je tovrsten sram simptomatičen in pogost pri ljudeh, ki zamenjajo ideologijo. Kot rečeno, se avtorica v knjigi kaže kot odlična opazovalka in slabša samoopazovalka. Slovenijo in sploh prostor nekdanje Jugoslavije zmotno popisuje kot prostor enoznačnega pristajanja na kapitalistične in prozahodne poglede ter zavračanja socialistične preteklosti. Če ta pojav odlično analizira na primeru Vzhodne Evrope, pa se tukaj zatakne. Slovenija je namreč država, v kateri se elite kitijo z rdečimi zvezdami, zaničujejo religijske prakse – kot se mestoma zazdi, da tudi piska tekstov –, preprečujejo razpravo o povojnih pobojih, ministrica za kulturo se udeležuje obletnice ustanovitve komunistične partije, kjer je veliko antiameriškega sentimenta, kjer ljudje solidarizirajo s Palestino in so jugonostalgični. Jugonostalgije je veliko tudi v drugih državah na tem območju, razen morda na Hrvaškem, Srbija pa je še bolj protizahodna kot Slovenija. Ko lucidno opazuje, kako se je pri Čilencih, tudi na levici, vzpostavila vloga žrtve, ki levici preprečuje, da bi učinkovito delovala, tudi sama zapade v vlogo žrtve. Jugoslavijo stereotipno prikazuje kot državo, ki jo je zrušila napačna zavest državljanov, v sodelovanju z zunanjim dejavnikom. Ne upošteva pa problema pomanjkanja izvirnih ekonomskih rešitev, nizke produktivnosti in prevelike zakreditiranosti v zadnji fazi države, ki se je prikrivala s spektaklom kulta osebnosti in popkulturnim kičem. Ne vključi, denimo, možnosti, da obstajajo dobri razlogi, zakaj so Slovenci in drugi narodi želeli izstopiti iz Jugoslavije, razlogi, ki ne izhajajo iz gole zaslepljenosti. Pri tem povzema postjugoslovanski svetovnonazorski marksizem, ki ne problematizira evrocentrične perspektive pri samem Marxu. Ta je razglašal, denimo, da kolonializem prinaša napredek med barbare, in je potreben, da bi vzpostavil buržoazijo kot predpogoj za revolucijo. Industrializacija nastopa kot nedvoumno dobra in potrebna stvar, brez pomislekov o odtujitvi, ki jo prinaša, in neujemanju s svetovnimi nazori domorodcev – ki so pogosto religiozni, kar v knjigi ni ravno pogosto omenjeno. Tako prek zvijačnosti sodobnih evrocentričnih ideoloških binarizmov začne sama pokroviteljsko in polkolonialno obravnavati lastno ljudstvo, ki še zdaleč ni tako nestrpno in omejeno, kot ga predstavlja, obenem pa tudi vsa ljudstva, ki ne verjamejo v pri Marxu od Hegla podedovano idejo velikega Napredka.
Piše Muanis Sinanović bere Igor Velše. Uveljavljena slovenska publicistka in nagrajena literarna kritičarka Mojca Pišek v esejih v knjigi Globalni južnjaki na podlagi izkušenj s potovanj po tako imenovanem globalnem Jugu, še posebej Latinski Ameriki, razmišlja o razmerju med tem sveta in tako imenovanim globalnim Severom. Besedila, zbrana v knjigi, so izjemno lucidna in dragocena, ko premišljujejo neokolonialne odnose. Nasprotno pa so precej nelucidna, ko obravnavajo lastno izjavljalno pozicijo. V prvem primeru avtorica s pretanjenim in lucidnim pogledom secira mnogoplastnost (neo)kolonialnega pogleda, ki se v svojih povratnih zankah vedno znova vzpostavlja kot samoumeven. Na poteh se znajde v situacijah, ki te odnose jasno izpričujejo, in iz njih povleče spoznanja in potrditve prej obstoječih teoretskih ugotovitev. Gre za srečanja, denimo, s taksistom, ki se imenuje Stalin, ameriškimi turisti v latinskih državah, ameriškimi najemodajalci; v vseh teh se razkrivajo protislovja, ki jih udeleženci ne osvestijo, piska pa jih razkriva na prodoren način, ki mu ne manjka svojstvene angažirane in iskrive igrivosti, v kateri se mešajo jeza, dobrohotna želja po spremembah, solidarnost in intelektualna strast. V teh delih razkriva materialno, zgodovinsko ozadje in logično protislovnost posameznih prepričanj in izjav, ki so del splošnega repertoarja tako imenovanega Zahoda. Zanimiv je tudi prikaz osebne »spreobrnitve«. V prejšnjem življenju nagrajena literarna kritičarka je ameriški in evropski kanon dojemala kot samoumevnega. Navaja primer pisanja nobelovca Johna Steinbecka, ki ji je bilo zelo ljubo, v zadnjih letih pa je ob srečevanju z globalnim Jugom prišla do točke, ko se ji zdi neberljivo, saj je osvestila rasistične in imperialistične implikacije njegovega »velikega dela«. Podoben obrat se zgodi v predstavljanju svoje dežele tujcem. Od začetne posvojitve osamosvojitvene naracije o premagovanju socializma do današnjega sramu, predvsem sramu za druge, ki so ponosni na svoje slovensko poreklo. Vendar je tovrsten sram simptomatičen in pogost pri ljudeh, ki zamenjajo ideologijo. Kot rečeno, se avtorica v knjigi kaže kot odlična opazovalka in slabša samoopazovalka. Slovenijo in sploh prostor nekdanje Jugoslavije zmotno popisuje kot prostor enoznačnega pristajanja na kapitalistične in prozahodne poglede ter zavračanja socialistične preteklosti. Če ta pojav odlično analizira na primeru Vzhodne Evrope, pa se tukaj zatakne. Slovenija je namreč država, v kateri se elite kitijo z rdečimi zvezdami, zaničujejo religijske prakse – kot se mestoma zazdi, da tudi piska tekstov –, preprečujejo razpravo o povojnih pobojih, ministrica za kulturo se udeležuje obletnice ustanovitve komunistične partije, kjer je veliko antiameriškega sentimenta, kjer ljudje solidarizirajo s Palestino in so jugonostalgični. Jugonostalgije je veliko tudi v drugih državah na tem območju, razen morda na Hrvaškem, Srbija pa je še bolj protizahodna kot Slovenija. Ko lucidno opazuje, kako se je pri Čilencih, tudi na levici, vzpostavila vloga žrtve, ki levici preprečuje, da bi učinkovito delovala, tudi sama zapade v vlogo žrtve. Jugoslavijo stereotipno prikazuje kot državo, ki jo je zrušila napačna zavest državljanov, v sodelovanju z zunanjim dejavnikom. Ne upošteva pa problema pomanjkanja izvirnih ekonomskih rešitev, nizke produktivnosti in prevelike zakreditiranosti v zadnji fazi države, ki se je prikrivala s spektaklom kulta osebnosti in popkulturnim kičem. Ne vključi, denimo, možnosti, da obstajajo dobri razlogi, zakaj so Slovenci in drugi narodi želeli izstopiti iz Jugoslavije, razlogi, ki ne izhajajo iz gole zaslepljenosti. Pri tem povzema postjugoslovanski svetovnonazorski marksizem, ki ne problematizira evrocentrične perspektive pri samem Marxu. Ta je razglašal, denimo, da kolonializem prinaša napredek med barbare, in je potreben, da bi vzpostavil buržoazijo kot predpogoj za revolucijo. Industrializacija nastopa kot nedvoumno dobra in potrebna stvar, brez pomislekov o odtujitvi, ki jo prinaša, in neujemanju s svetovnimi nazori domorodcev – ki so pogosto religiozni, kar v knjigi ni ravno pogosto omenjeno. Tako prek zvijačnosti sodobnih evrocentričnih ideoloških binarizmov začne sama pokroviteljsko in polkolonialno obravnavati lastno ljudstvo, ki še zdaleč ni tako nestrpno in omejeno, kot ga predstavlja, obenem pa tudi vsa ljudstva, ki ne verjamejo v pri Marxu od Hegla podedovano idejo velikega Napredka.
Piše Marica Škorjanec Kosterca, bere Višnja Fičor. Filozofinja dr. Marija Švajncer, profesorica, je ustvarila bogat opus, ki obsega monografije, eseje in razprave s področja filozofije, pa tudi izvirno leposlovna dela: pesniške zbirke, mladinska dela in romane. V romanu Poteptana ljubezen slika razburkan današnji čas in spremembe z vsemi nasprotji v družbi in življenju posameznika, ki jih prinašajo odmevi vojne v Ukrajini in na Bližnjem vzhodu, politične razmere v državi, ekološke grožnje, pandemija in elementarne nesreče. Vse to občuti in doživlja neimenovana mlada psihoterapevtka, ki svoj poklic razume kot poslanstvo in pomoč ljudem v stiski. Življenje jemlje resno, občutljiva je na odnose med ljudmi, saj tudi nepremišljene besede lahko uničijo prijateljstva. Največ ji pomeni klasična glasba, zlasti Mahler, Chopin in Beethoven, obožuje pa tudi gledališče, posebno balet. Že v otroštvu se je odločila, da bo pomagala drugim, šibkejšim, spoznala je, da je veliko laže biti hudoben kakor pa dober človek. »V tej vnemi, da bi bila trpečim na voljo, … se je ljudem pogosto zdela neumna, če že ne neumna, pa vsaj smešna,« ugotavlja. Do slabosti trenutne politike v državi je strpna in razumevajoča. Nestrpnost do homoseksualcev, temnopoltih, beguncev in muslimanov ji je tuja, vendar o tem ne more govoriti, saj se zaveda, da nima pravice po svoje spreminjati drugih ljudi in jim vsiljevati svojih stališč V središču njenega razgibanega življenja je velika ljubezen, najdragocenejše čustvo, ki se mu brezpogojno predaja in jo povsem osrečuje. Njen moški, tako ga imenuje pisateljica, je postaven samozavesten lepotec, ki je ženskam zelo všeč. Zaljubljena mlada psihoterapevtka ga obožuje, a ob njegovi lepoti in razgledanosti se sama počuti manj vredna. Svojo ljubezen skuša obvarovati pred vsemi ujmami in nevarnostmi. Strogi ukrepi v času epidemije korona virusa so zaradi omejitev gibanja in uvedbe policijske ure vzbujali proteste in demonstracije, ki pa jih je oblast nasilno zatrla. Njen moški je imel do ukrepov drugačne nazore, preziral je slabiče, homoseksualce, nasprotoval je politiki sprejemanja množice migrantov in multikulturnosti. Z ljubezensko zgodbo se kot kratki eseji prepletajo protagonistkina razmišljanja o naravnih nesrečah, neutemeljenem sovraštvu, delitvah na »naše« in »vaše«, nesrečah in zločinih, evtanaziji, umetnosti in »grdem« v literaturi. Kresanja mnenj med ljubimcema se stopnjujejo. Moški zagovarja Nietzschejevo teorijo o nadčloveku, mlada ženska svoje življenje posveča dobremu in živi po etičnih načelih, prepričana, da je na svetu zato, da dela dobro. Ob pogostih žalitvah se iz ponižanja zateka h glasbi in baletnim uprizoritvam Edwarda Cluga in Valentine Turcu. Pripoved o ljubezni in željah po duhovni, ne le telesni ljubezni, ki jo sicer osrečuje, prehaja v tragično kriminalno zgodbo o moškem, ki ga je mlada ženska nadvse ljubila, vendar na njem odkriva vse več slabih lastnosti, zlasti egoizem, skopost in pohlep. Kljub razočaranju ne more zatreti ljubezni, moški jo je vklenil v obroč silnih čustev, potisnil jo je v kletko odvisnosti. Roman Marije Švajncer opisuje odtenke in globino čustev ljubeče ženske. Moški prevzema lastniški odnos, ki se stopnjuje od posmeha, prezira, žalitev do telesnega nasilja. Zgodbo o poteptani ljubezni spremlja dobrohoten humor, kot nasprotje naivnemu pogledu na svet v času, ki podira nekdanje etične vrednote.
Piše Marica Škorjanec Kosterca, bere Višnja Fičor. Filozofinja dr. Marija Švajncer, profesorica, je ustvarila bogat opus, ki obsega monografije, eseje in razprave s področja filozofije, pa tudi izvirno leposlovna dela: pesniške zbirke, mladinska dela in romane. V romanu Poteptana ljubezen slika razburkan današnji čas in spremembe z vsemi nasprotji v družbi in življenju posameznika, ki jih prinašajo odmevi vojne v Ukrajini in na Bližnjem vzhodu, politične razmere v državi, ekološke grožnje, pandemija in elementarne nesreče. Vse to občuti in doživlja neimenovana mlada psihoterapevtka, ki svoj poklic razume kot poslanstvo in pomoč ljudem v stiski. Življenje jemlje resno, občutljiva je na odnose med ljudmi, saj tudi nepremišljene besede lahko uničijo prijateljstva. Največ ji pomeni klasična glasba, zlasti Mahler, Chopin in Beethoven, obožuje pa tudi gledališče, posebno balet. Že v otroštvu se je odločila, da bo pomagala drugim, šibkejšim, spoznala je, da je veliko laže biti hudoben kakor pa dober človek. »V tej vnemi, da bi bila trpečim na voljo, … se je ljudem pogosto zdela neumna, če že ne neumna, pa vsaj smešna,« ugotavlja. Do slabosti trenutne politike v državi je strpna in razumevajoča. Nestrpnost do homoseksualcev, temnopoltih, beguncev in muslimanov ji je tuja, vendar o tem ne more govoriti, saj se zaveda, da nima pravice po svoje spreminjati drugih ljudi in jim vsiljevati svojih stališč V središču njenega razgibanega življenja je velika ljubezen, najdragocenejše čustvo, ki se mu brezpogojno predaja in jo povsem osrečuje. Njen moški, tako ga imenuje pisateljica, je postaven samozavesten lepotec, ki je ženskam zelo všeč. Zaljubljena mlada psihoterapevtka ga obožuje, a ob njegovi lepoti in razgledanosti se sama počuti manj vredna. Svojo ljubezen skuša obvarovati pred vsemi ujmami in nevarnostmi. Strogi ukrepi v času epidemije korona virusa so zaradi omejitev gibanja in uvedbe policijske ure vzbujali proteste in demonstracije, ki pa jih je oblast nasilno zatrla. Njen moški je imel do ukrepov drugačne nazore, preziral je slabiče, homoseksualce, nasprotoval je politiki sprejemanja množice migrantov in multikulturnosti. Z ljubezensko zgodbo se kot kratki eseji prepletajo protagonistkina razmišljanja o naravnih nesrečah, neutemeljenem sovraštvu, delitvah na »naše« in »vaše«, nesrečah in zločinih, evtanaziji, umetnosti in »grdem« v literaturi. Kresanja mnenj med ljubimcema se stopnjujejo. Moški zagovarja Nietzschejevo teorijo o nadčloveku, mlada ženska svoje življenje posveča dobremu in živi po etičnih načelih, prepričana, da je na svetu zato, da dela dobro. Ob pogostih žalitvah se iz ponižanja zateka h glasbi in baletnim uprizoritvam Edwarda Cluga in Valentine Turcu. Pripoved o ljubezni in željah po duhovni, ne le telesni ljubezni, ki jo sicer osrečuje, prehaja v tragično kriminalno zgodbo o moškem, ki ga je mlada ženska nadvse ljubila, vendar na njem odkriva vse več slabih lastnosti, zlasti egoizem, skopost in pohlep. Kljub razočaranju ne more zatreti ljubezni, moški jo je vklenil v obroč silnih čustev, potisnil jo je v kletko odvisnosti. Roman Marije Švajncer opisuje odtenke in globino čustev ljubeče ženske. Moški prevzema lastniški odnos, ki se stopnjuje od posmeha, prezira, žalitev do telesnega nasilja. Zgodbo o poteptani ljubezni spremlja dobrohoten humor, kot nasprotje naivnemu pogledu na svet v času, ki podira nekdanje etične vrednote.
Piše Tatjana Pregl Kobe, bereta Eva Longyka Marušič in Igor Velše. Za razvoj pesniškega jezika Zorana Pevca velja, da je njegova idejna struktura podobna. Nikoli se ni odrekel zavezanosti filozofiji in duhovnim razmislekom, prav tako kot je v njegovi poeziji vselej dosledno navzoče samoizpraševanje. Ocene vsake njegove nove pesniške zbirke navajajo, da gre za nadaljevanje in nadgraditev avtorjevega dosedanjega opusa, ki jemlje iz postmodernističnih in metafizičnih širjav. Vsekakor drži, da se pesnik Zoran Pevec, samohodec, ozira za vedno novimi interpretacijami, izpeljanimi kot enovita celota na podlagi ideje, ki ga vznemiri in ji nato sledi. Vsaka njegova knjiga poezije je enota zase, vse so konceptualno zgrajene na osnovi ene, vodilne ideje, kar razkrivajo že premišljeni naslovi zbirk. Če preskočimo prve knjige Orbis pictus (1986), Zapisi pozabljenih (1996), in Pod silikonskim nebom (2000) ter v zbirki Moški v sobi (2004), začinjeni z rahlo samoironijo, prisluhnemo pesnikovi vsakodnevnosti, preverjanju dvomov in lucidnemu samoizpraševanju, se presenečeni znajdemo v svojevrstnem monologu pesniške zbirke V neki točki (2006), v kateri se Pevec že počasi odreka realnemu. Tako je tudi v neki točki skoraj dve desetletji pozneje kot Edvard Kocbek pesem strnil v preobsežnosti jezika, / v kamen in v nočno hišo / brez oken, brez oči. Radikalna sprememba sledi v zbirki To ni Michel Foucault (2014) z jasno, bolj poetično kot filozofsko aluzijo na Magrittovo slavno sliko To ni pipa, pri čemer gre za razglabljajoč odnos med besedo in vizualnostjo kot prevaro. Pomenski okvir zbirke V sobi na osnovi naslova ni tako berljiv, a tudi te pesmi temeljijo na berljivih podobah in prispodobah, gradijo na odsevanju sodobnega sveta na odblesku preteklosti, se potapljajo v paradokse in praznino različnih časovnih obdobij ter pristajajo v sedanjosti. Še dlje nazaj, k izvoru zahodne misli, k Sokratu in k osvoboditvi od primarnega strahu pred fizično smrtjo je pozivala zbirka z naslovom Kako postati nihče (2018) in podnaslovom melete thanatou, ki je hkrati naslov sklepne pesmi v knjigi. Naslov napeljuje bralca na budistično nirvano, na popolno izpraznjenost. V najnovejši zbirki V sobi pa Pevec, kot pesnik Louis Zukofsky, zapiše: »Lahko se je ločil od sebe, / od poezije nikoli.« Zbirke z začetka dvajsetih let so Pevčevo premočrtno smer še utrdile. Zbirka Na objektivističnem stolu (2021) je zgoščeno razmišljanje, ki na različne načine zaznamuje položaje sodobne družbe, mitsko preteklost in poezijo iz različnih zornih kotov. Za pesniško zbirko Beckett – moj advokat (2022) pa je značilna izgubljenost posameznika v razčlovečenem svetu, v katerem išče lastno identiteto. V njej je Beckett kot advokat ves čas absurdno navzoč med pesnikovimi verzi kot predstavnik nekdanjega, ne tako kaotičnega sveta. Srhljivo ironična verza zadnje pesmi »problem smrti je le umrljivost / sicer pa bi menda kar šlo,« se ujemata tudi z zaključki posameznih družbenokritičnih pesmi, ki niso optimistični. A vendar! V zbirki V sobi Pevec kot Hegel v iskanju lastne neskončnosti ve, da je pisanje poezije ustvarjanje lastnega sveta z besedami, ki zavzeto čakajo – ne na Godota, temveč na lastno razsvetljenje. V tem kontekstu je kot logična nadgradnja dosedanjih zbirk poezije nastajala tudi zbirka pesmi V sobi. Iteracija besedne zveze v sobi je slogovna figura, ki določa ritem pripovedi. S ponavljanjem istih besed v prvi vrstici vsake pesmi Pevec razkriva podobe kot v filmu, kader za kadrom, pri čemer so pomembne njegove posamične poante in razmisleki ob njih, s katerimi posega v njihovo intimo, se z lucidnimi pomisleki tihotapi v njihova sporočila in jih vpenja v samosvojo celoto. Ni presenetljivo, da je za sogovornike izbral štiriindvajset pesnikov, petnajst pesnic, osem filozofov, Platona, ki ni sedel v sobi / temveč v skupnosti Akademije , / na prostem, tri glasbenike, dve pevki in enega pevca ter celo mističarko. Izbral je torej petinpetdeset avtorjev in avtoric različnih umetniških glasov ter jih bralcu v uvodnih verzih predstavil najprej kot poročevalec, v nadaljevanju pa vanje rafinirano vpleta svoja osebna, poetična in filozofska gledišča. Gre torej za premišljeno izbrana intimna vabila, objektiven odnos do izbranih 'gostov v sobi' in subjektiven pogled nanje. Bolje rečeno – za lastno razčiščevanje bivanja v svetu, ki je, kakršen je. V vsaki pesmi je pesnik hkrati biograf in avtobiograf in ravno ta dvojnost je dramaturško privlačna. Jasna in premočrtna je od trenutka, ko se je Zoran Pevec domislil, kako bi prek izbrancev ubesedil svoje stanje duha, svoj lirično-filozofski pogled na svet. Zbirka V sobi ni razdeljena na cikle ali posamezne dele. Pesmi, ki niso enako dolge, gradijo kratki verzi, prefinjeno izpiljeni v tekoči pripovedi brez kitic. Začetek je navadno pripovedno umirjen, nekako na sredini pa se skoraj vsaka pesem prelomi v dramatično poved, ki se navezuje na izbrančeve osebne in umetniške značilnosti, ter se navadno zaključi s pesnikovim povzetkom, razmislekom, komentarjem, poglobljeno poanto. Drzno preigravanje med komentiranjem in vključevanjem pesnikovega eksistencialnega in filozofskega razmišljanja bralca ves čas 'drži v šahu'. Kakšen je Pevčev na prvi pogled prepoznaven upesnjeni svet, se izriše že v vizualni podobi med plešočimi listi spominov, v nadrealistični fotografiji Mana Raya, na drevesu spoznanja, ki mu je zmanjkalo figovih listov, v zadetku tarče natančno v sredino črnega centra, med Kooningovimi in Pollockovimi slikami v newyorškem muzeju moderne umetnosti, na livadi marjetic, kjer vsakdo govori vsakomur, na vrtu, kjer angel hodi v krogu, prekrit z lučjo in temo, ter v temnih sanjah in besedah mraka na osamljenih ustih in v sanje zaviti pisani blazini na armaturi življenja. Prispodobe v zaključkih pesmi so paradoksalne, abstraktne, in celo slavospevne, pomensko se vedno navezujejo na izbranega obiskovalca sobe: »Iz antičnih spisov preberemo, / da je bil Platon njegov učenec / in tako je menil tudi naš največji pesnik, / ko je dejal, / da bi vsak Tomaž hotel biti Šalamun.« Poezija je najbolj izčiščena, izpiljena raba jezika, kjer je vsaka najmanjša beseda pomembna. Zoran Pevec se pri luščenju bistva in plastenju lastnega lirskega nagovora tega v celoti drži. Portreti z njegovimi komentarji so asketsko zgoščeni, iskrivi in poglobljeni. Nobena beseda ni odveč in nič ne manjka.
Piše Tatjana Pregl Kobe, bereta Eva Longyka Marušič in Igor Velše. Za razvoj pesniškega jezika Zorana Pevca velja, da je njegova idejna struktura podobna. Nikoli se ni odrekel zavezanosti filozofiji in duhovnim razmislekom, prav tako kot je v njegovi poeziji vselej dosledno navzoče samoizpraševanje. Ocene vsake njegove nove pesniške zbirke navajajo, da gre za nadaljevanje in nadgraditev avtorjevega dosedanjega opusa, ki jemlje iz postmodernističnih in metafizičnih širjav. Vsekakor drži, da se pesnik Zoran Pevec, samohodec, ozira za vedno novimi interpretacijami, izpeljanimi kot enovita celota na podlagi ideje, ki ga vznemiri in ji nato sledi. Vsaka njegova knjiga poezije je enota zase, vse so konceptualno zgrajene na osnovi ene, vodilne ideje, kar razkrivajo že premišljeni naslovi zbirk. Če preskočimo prve knjige Orbis pictus (1986), Zapisi pozabljenih (1996), in Pod silikonskim nebom (2000) ter v zbirki Moški v sobi (2004), začinjeni z rahlo samoironijo, prisluhnemo pesnikovi vsakodnevnosti, preverjanju dvomov in lucidnemu samoizpraševanju, se presenečeni znajdemo v svojevrstnem monologu pesniške zbirke V neki točki (2006), v kateri se Pevec že počasi odreka realnemu. Tako je tudi v neki točki skoraj dve desetletji pozneje kot Edvard Kocbek pesem strnil v preobsežnosti jezika, / v kamen in v nočno hišo / brez oken, brez oči. Radikalna sprememba sledi v zbirki To ni Michel Foucault (2014) z jasno, bolj poetično kot filozofsko aluzijo na Magrittovo slavno sliko To ni pipa, pri čemer gre za razglabljajoč odnos med besedo in vizualnostjo kot prevaro. Pomenski okvir zbirke V sobi na osnovi naslova ni tako berljiv, a tudi te pesmi temeljijo na berljivih podobah in prispodobah, gradijo na odsevanju sodobnega sveta na odblesku preteklosti, se potapljajo v paradokse in praznino različnih časovnih obdobij ter pristajajo v sedanjosti. Še dlje nazaj, k izvoru zahodne misli, k Sokratu in k osvoboditvi od primarnega strahu pred fizično smrtjo je pozivala zbirka z naslovom Kako postati nihče (2018) in podnaslovom melete thanatou, ki je hkrati naslov sklepne pesmi v knjigi. Naslov napeljuje bralca na budistično nirvano, na popolno izpraznjenost. V najnovejši zbirki V sobi pa Pevec, kot pesnik Louis Zukofsky, zapiše: »Lahko se je ločil od sebe, / od poezije nikoli.« Zbirke z začetka dvajsetih let so Pevčevo premočrtno smer še utrdile. Zbirka Na objektivističnem stolu (2021) je zgoščeno razmišljanje, ki na različne načine zaznamuje položaje sodobne družbe, mitsko preteklost in poezijo iz različnih zornih kotov. Za pesniško zbirko Beckett – moj advokat (2022) pa je značilna izgubljenost posameznika v razčlovečenem svetu, v katerem išče lastno identiteto. V njej je Beckett kot advokat ves čas absurdno navzoč med pesnikovimi verzi kot predstavnik nekdanjega, ne tako kaotičnega sveta. Srhljivo ironična verza zadnje pesmi »problem smrti je le umrljivost / sicer pa bi menda kar šlo,« se ujemata tudi z zaključki posameznih družbenokritičnih pesmi, ki niso optimistični. A vendar! V zbirki V sobi Pevec kot Hegel v iskanju lastne neskončnosti ve, da je pisanje poezije ustvarjanje lastnega sveta z besedami, ki zavzeto čakajo – ne na Godota, temveč na lastno razsvetljenje. V tem kontekstu je kot logična nadgradnja dosedanjih zbirk poezije nastajala tudi zbirka pesmi V sobi. Iteracija besedne zveze v sobi je slogovna figura, ki določa ritem pripovedi. S ponavljanjem istih besed v prvi vrstici vsake pesmi Pevec razkriva podobe kot v filmu, kader za kadrom, pri čemer so pomembne njegove posamične poante in razmisleki ob njih, s katerimi posega v njihovo intimo, se z lucidnimi pomisleki tihotapi v njihova sporočila in jih vpenja v samosvojo celoto. Ni presenetljivo, da je za sogovornike izbral štiriindvajset pesnikov, petnajst pesnic, osem filozofov, Platona, ki ni sedel v sobi / temveč v skupnosti Akademije , / na prostem, tri glasbenike, dve pevki in enega pevca ter celo mističarko. Izbral je torej petinpetdeset avtorjev in avtoric različnih umetniških glasov ter jih bralcu v uvodnih verzih predstavil najprej kot poročevalec, v nadaljevanju pa vanje rafinirano vpleta svoja osebna, poetična in filozofska gledišča. Gre torej za premišljeno izbrana intimna vabila, objektiven odnos do izbranih 'gostov v sobi' in subjektiven pogled nanje. Bolje rečeno – za lastno razčiščevanje bivanja v svetu, ki je, kakršen je. V vsaki pesmi je pesnik hkrati biograf in avtobiograf in ravno ta dvojnost je dramaturško privlačna. Jasna in premočrtna je od trenutka, ko se je Zoran Pevec domislil, kako bi prek izbrancev ubesedil svoje stanje duha, svoj lirično-filozofski pogled na svet. Zbirka V sobi ni razdeljena na cikle ali posamezne dele. Pesmi, ki niso enako dolge, gradijo kratki verzi, prefinjeno izpiljeni v tekoči pripovedi brez kitic. Začetek je navadno pripovedno umirjen, nekako na sredini pa se skoraj vsaka pesem prelomi v dramatično poved, ki se navezuje na izbrančeve osebne in umetniške značilnosti, ter se navadno zaključi s pesnikovim povzetkom, razmislekom, komentarjem, poglobljeno poanto. Drzno preigravanje med komentiranjem in vključevanjem pesnikovega eksistencialnega in filozofskega razmišljanja bralca ves čas 'drži v šahu'. Kakšen je Pevčev na prvi pogled prepoznaven upesnjeni svet, se izriše že v vizualni podobi med plešočimi listi spominov, v nadrealistični fotografiji Mana Raya, na drevesu spoznanja, ki mu je zmanjkalo figovih listov, v zadetku tarče natančno v sredino črnega centra, med Kooningovimi in Pollockovimi slikami v newyorškem muzeju moderne umetnosti, na livadi marjetic, kjer vsakdo govori vsakomur, na vrtu, kjer angel hodi v krogu, prekrit z lučjo in temo, ter v temnih sanjah in besedah mraka na osamljenih ustih in v sanje zaviti pisani blazini na armaturi življenja. Prispodobe v zaključkih pesmi so paradoksalne, abstraktne, in celo slavospevne, pomensko se vedno navezujejo na izbranega obiskovalca sobe: »Iz antičnih spisov preberemo, / da je bil Platon njegov učenec / in tako je menil tudi naš največji pesnik, / ko je dejal, / da bi vsak Tomaž hotel biti Šalamun.« Poezija je najbolj izčiščena, izpiljena raba jezika, kjer je vsaka najmanjša beseda pomembna. Zoran Pevec se pri luščenju bistva in plastenju lastnega lirskega nagovora tega v celoti drži. Portreti z njegovimi komentarji so asketsko zgoščeni, iskrivi in poglobljeni. Nobena beseda ni odveč in nič ne manjka.
Zoran Pevec: V sobi, Marija Švajncer: Poteptana ljubezen, Mojca Pišek: Globalni južnjaki. Recenzije so napisali Tatjana Pregl Kobe, Marica Škorjanec Kosterca in Muanis Sinanović.
Zoran Pevec: V sobi, Marija Švajncer: Poteptana ljubezen, Mojca Pišek: Globalni južnjaki. Recenzije so napisali Tatjana Pregl Kobe, Marica Škorjanec Kosterca in Muanis Sinanović.
Iz slovenske glasbene ustvarjalnosti
Monografska oddaja posvečena odkrivanju življenja in dela izbranega slovenskega skladatelja tedna ali tematsko izbranih del slovenskih skladateljev različnih obdobij, z dodanimi pogovori z glasbenimi (po)ustvarjalci.
Monografska oddaja posvečena odkrivanju življenja in dela izbranega slovenskega skladatelja tedna ali tematsko izbranih del slovenskih skladateljev različnih obdobij, z dodanimi pogovori z glasbenimi (po)ustvarjalci.
Udeleženci izobraževanja Emars master bodo zaigrali ta in prihodnji teden v oddaji Nove glasbene generacije. Emars je ideja o ustvarjanju in povezovanju glasbenikov, ki prek glasbe s svojim delom in različnimi izkušnjami bogatijo svoje znanje. V svoji platformi vključuje poletno šolo za mlade glasbenike, Festival EMARS, in Orkester Tour EMARS, pa tudi izobraževanje Emars master. Ta pomeni najvišjo stopnjo izobraževanja v okviru tega projekta, in sicer mladim glasbenikom vseh starosti omogoča nadgradnjo rednega glasbenega izobraževanja z vrhunskimi profesorji. Poteka vse leto, in sicer glasbeniki poleg običajnega šolanja v glasbenih šolah obiskujejo še redna dodatna srečanja s profesorji izobraževanja Emars. Po končanem izobraževanju potekajo avdicije, na katerih izmed sodelujočih izberejo najboljše mlade udeležence, ti pa potem na zaključnem koncertu nastopijo kot solisti z orkestrom. Lani so na zaključnem koncertu nastopili štirje glasbeniki: flavtistka Marija Obradović, pianista Nejc Kamplet in Lara Oprešnik ter violončelistka Ana Miculinić. Zaigrali so v Studiu 26 Radia Slovenija s Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija in dirigentom Davorinom Morijem. Ta teden poslušamo nastopa pianistov. Nejc Kamplet je za svoj nastop izbral Lisztov prvi Koncert za klavir in orkester v Es-duru, S. 124, Lara Oprešnik pa Rapsodijo v modrem – Rhapsody in Blue Georgea Gershwina.
Udeleženci izobraževanja Emars master bodo zaigrali ta in prihodnji teden v oddaji Nove glasbene generacije. Emars je ideja o ustvarjanju in povezovanju glasbenikov, ki prek glasbe s svojim delom in različnimi izkušnjami bogatijo svoje znanje. V svoji platformi vključuje poletno šolo za mlade glasbenike, Festival EMARS, in Orkester Tour EMARS, pa tudi izobraževanje Emars master. Ta pomeni najvišjo stopnjo izobraževanja v okviru tega projekta, in sicer mladim glasbenikom vseh starosti omogoča nadgradnjo rednega glasbenega izobraževanja z vrhunskimi profesorji. Poteka vse leto, in sicer glasbeniki poleg običajnega šolanja v glasbenih šolah obiskujejo še redna dodatna srečanja s profesorji izobraževanja Emars. Po končanem izobraževanju potekajo avdicije, na katerih izmed sodelujočih izberejo najboljše mlade udeležence, ti pa potem na zaključnem koncertu nastopijo kot solisti z orkestrom. Lani so na zaključnem koncertu nastopili štirje glasbeniki: flavtistka Marija Obradović, pianista Nejc Kamplet in Lara Oprešnik ter violončelistka Ana Miculinić. Zaigrali so v Studiu 26 Radia Slovenija s Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija in dirigentom Davorinom Morijem. Ta teden poslušamo nastopa pianistov. Nejc Kamplet je za svoj nastop izbral Lisztov prvi Koncert za klavir in orkester v Es-duru, S. 124, Lara Oprešnik pa Rapsodijo v modrem – Rhapsody in Blue Georgea Gershwina.
To je knjiga o človeku, ki je zase dejal, da nikoli ni sanjal, je zapisala Urška Perenič v predgovoru nove knjige o opusu Borisa Pahorja. Znanstvena monografija “Jaz pa nikoli nisem sanjal”: opus Borisa Pahorja med življenjem in pisanjem je svojevrsten poklon več avtorjev bližajoči se obletnici konca druge svetovne vojne. V oddaji tudi o knjigi z naslovom Knjigica – Drobci iz življenja dramskega igralca Petra Ternovška in osrednjem razstavnem prostoru Evropske prestolnice kulture centru EPIC, ki bo namenjen interpretaciji 20. stoletja.
To je knjiga o človeku, ki je zase dejal, da nikoli ni sanjal, je zapisala Urška Perenič v predgovoru nove knjige o opusu Borisa Pahorja. Znanstvena monografija “Jaz pa nikoli nisem sanjal”: opus Borisa Pahorja med življenjem in pisanjem je svojevrsten poklon več avtorjev bližajoči se obletnici konca druge svetovne vojne. V oddaji tudi o knjigi z naslovom Knjigica – Drobci iz življenja dramskega igralca Petra Ternovška in osrednjem razstavnem prostoru Evropske prestolnice kulture centru EPIC, ki bo namenjen interpretaciji 20. stoletja.
Nadaljujemo niz oddaj, v katerih predvajamo posnetke z nedavnega božično-novoletnega koncerta Papirniškega pihalnega orkestra Vevče. Ta je 8. decembra nastopil v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma. Koncertni program je imel naslov Pod severnim sijem. Že naslov delno razkriva rdečo nit prazničnega koncerta ljubiteljskega pihalnega orkestra iz Vevč; spored je namreč spletla večinoma glasba skladateljev, ki prihajajo z evropskega severa ali pa so tam našli navdih za svoja dela. Prejšnji teden smo predvajali štiri uvodna, izključno instrumentalna dela sporeda, danes pa smo za predvajanje izbrali naslednje štiri točke programa – pri prvi in tretji izmed njih se je Papirniškemu pihalnemu orkestru Vevče pridružil še Mešani komorni zbor Ljubljanski madrigalisti, ki ga je pripravila zborovodja Alenka Podpečan, zadnjo, četrto točko današnjega izbora pa je izvedel zbor sam. Izbor sestavljajo simfonična pesnitev Finlandija Jeana Sibeliusa, pesem Rdečenosi jelenček Rudolf Johnnyja Marksa, ki jo je v instrumentalno preobleko za pihalni orkester odel Naohiro Iwai, venček božičnih napevov The Spirit of Christmas Jacoba de Haana in slovenska narodna pesem Na gori je moj dom v zborovski uglasbitvi Jana Trilerja. Dirigent je Miha Kosec.
Nadaljujemo niz oddaj, v katerih predvajamo posnetke z nedavnega božično-novoletnega koncerta Papirniškega pihalnega orkestra Vevče. Ta je 8. decembra nastopil v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma. Koncertni program je imel naslov Pod severnim sijem. Že naslov delno razkriva rdečo nit prazničnega koncerta ljubiteljskega pihalnega orkestra iz Vevč; spored je namreč spletla večinoma glasba skladateljev, ki prihajajo z evropskega severa ali pa so tam našli navdih za svoja dela. Prejšnji teden smo predvajali štiri uvodna, izključno instrumentalna dela sporeda, danes pa smo za predvajanje izbrali naslednje štiri točke programa – pri prvi in tretji izmed njih se je Papirniškemu pihalnemu orkestru Vevče pridružil še Mešani komorni zbor Ljubljanski madrigalisti, ki ga je pripravila zborovodja Alenka Podpečan, zadnjo, četrto točko današnjega izbora pa je izvedel zbor sam. Izbor sestavljajo simfonična pesnitev Finlandija Jeana Sibeliusa, pesem Rdečenosi jelenček Rudolf Johnnyja Marksa, ki jo je v instrumentalno preobleko za pihalni orkester odel Naohiro Iwai, venček božičnih napevov The Spirit of Christmas Jacoba de Haana in slovenska narodna pesem Na gori je moj dom v zborovski uglasbitvi Jana Trilerja. Dirigent je Miha Kosec.
Z gosti iz Spominskega centra Sarajevo se pogovarjamo o njihovem delu na področju kulture spomina s poudarkom na muzejskem kompleksu sarajevskega Predora rešitve, ki je Sarajevčanom med vojno nudil varno pot v in iz obleganega mesta. Kako je bil predor zgrajen, kaj je za Sarajevo pomenil in kako danes ohranjati z vojno povezane osebne zgodbe – o tem v oddaji spregovorimo z dr. Ahmedom Kulanićem, direktorjem Spominskega centra Sarajevo, Belmo Ćuzović, kustosinjo v muzejskem kompleksu Predora rešitve, ter Edisom Kolarjem in Midhatom Karićem, prav tako kustosoma v tem muzeju. Pogovor je potekal konec novembra v Muzeju zgodovine Celje v okviru projekta Predor rešitve Radia Slovenija. Fotografija: Spominski center Sarajevo
Z gosti iz Spominskega centra Sarajevo se pogovarjamo o njihovem delu na področju kulture spomina s poudarkom na muzejskem kompleksu sarajevskega Predora rešitve, ki je Sarajevčanom med vojno nudil varno pot v in iz obleganega mesta. Kako je bil predor zgrajen, kaj je za Sarajevo pomenil in kako danes ohranjati z vojno povezane osebne zgodbe – o tem v oddaji spregovorimo z dr. Ahmedom Kulanićem, direktorjem Spominskega centra Sarajevo, Belmo Ćuzović, kustosinjo v muzejskem kompleksu Predora rešitve, ter Edisom Kolarjem in Midhatom Karićem, prav tako kustosoma v tem muzeju. Pogovor je potekal konec novembra v Muzeju zgodovine Celje v okviru projekta Predor rešitve Radia Slovenija. Fotografija: Spominski center Sarajevo
Julia Fischer kot solistka uspešno igra s simfoničnimi orkestri po svetu in v komornih zasedbah, sicer je profesorica violine na Visoki šoli za glasbo münchenske univerze,
Julia Fischer kot solistka uspešno igra s simfoničnimi orkestri po svetu in v komornih zasedbah, sicer je profesorica violine na Visoki šoli za glasbo münchenske univerze,
Skladbe raznolikih zvrsti iz različnih obdobij iz arhiva Radia Slovenija, v izvedbi slovenskih izvajalcev: solistov, komornih glasbenikov in ansamblov ter simfoničnih orkestrov.
Skladbe raznolikih zvrsti iz različnih obdobij iz arhiva Radia Slovenija, v izvedbi slovenskih izvajalcev: solistov, komornih glasbenikov in ansamblov ter simfoničnih orkestrov.
Poslušali bomo glasbo bariton saksofonista Blaža Trčka z njegove nove plošče Pogovarjamo. 19. januarja 2025 jo bo predstavil na koncertu v ljubljanski Cukrarni.
Poslušali bomo glasbo bariton saksofonista Blaža Trčka z njegove nove plošče Pogovarjamo. 19. januarja 2025 jo bo predstavil na koncertu v ljubljanski Cukrarni.
Poslušamo glasbo, ki so jo odigrali slovenski jazzovski glasbeniki v klasičnem klavirskem triu. Na vrsti bodo torej pianisti Marko Petrušič, Gregor Ftičar, Dejan Pečenko, Marko Črnčec, Matic Štemberger in Rok Zalokar.
Poslušamo glasbo, ki so jo odigrali slovenski jazzovski glasbeniki v klasičnem klavirskem triu. Na vrsti bodo torej pianisti Marko Petrušič, Gregor Ftičar, Dejan Pečenko, Marko Črnčec, Matic Štemberger in Rok Zalokar.
James Joyce se je rodil februarja 1882 in umrl na današnji dan leta 1941. Najbolj znan je kot prozaist, zbirki zgodb Dublinčani je sledil roman Umetnikov mladostni portret, v nadaljevanju pa je z romanom Ulikses ustvaril eno temeljnih del modernega romana.Joyce je pisal tudi poezijo. Njegovo pesem Komorna glasba je prevedel Marjan Strojan, v Liričnem utrinku jo interpretira dramski igralec Boris Ostan.
James Joyce se je rodil februarja 1882 in umrl na današnji dan leta 1941. Najbolj znan je kot prozaist, zbirki zgodb Dublinčani je sledil roman Umetnikov mladostni portret, v nadaljevanju pa je z romanom Ulikses ustvaril eno temeljnih del modernega romana.Joyce je pisal tudi poezijo. Njegovo pesem Komorna glasba je prevedel Marjan Strojan, v Liričnem utrinku jo interpretira dramski igralec Boris Ostan.
Na sporedu Telemannov Koncert za oboo, godala in basso continuo v D-duru, Trio za harfo, violino in violončelo v f-molu Louisa Spohra, Simfonija v E-duru Carla Dittersa von Dittersdorfa in Allegro za klavir v h-molu, op. 8 Roberta Schumanna.
Na sporedu Telemannov Koncert za oboo, godala in basso continuo v D-duru, Trio za harfo, violino in violončelo v f-molu Louisa Spohra, Simfonija v E-duru Carla Dittersa von Dittersdorfa in Allegro za klavir v h-molu, op. 8 Roberta Schumanna.
Na sporedu Telemannov Koncert za oboo, godala in basso continuo v D-duru, Trio za harfo, violino in violončelo v f-molu Louisa Spohra, Simfonija v E-duru Carla Dittersa von Dittersdorfa in Allegro za klavir v h-molu, op. 8 Roberta Schumanna.
Na sporedu Telemannov Koncert za oboo, godala in basso continuo v D-duru, Trio za harfo, violino in violončelo v f-molu Louisa Spohra, Simfonija v E-duru Carla Dittersa von Dittersdorfa in Allegro za klavir v h-molu, op. 8 Roberta Schumanna.
Sproščujoče nočno glasbeno doživetje z najnovejšimi posnetki Evroradia.
Sproščujoče nočno glasbeno doživetje z najnovejšimi posnetki Evroradia.