Iskanje
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Po belih in črnih tipkah - veliki pianisti in mojstri klavirske igre; oddaja o pianistih preteklosti, njihovih življenjih, o velikem slogu, moči osebnosti in hipnotični avtentičnosti njihove umetnosti.
Avtor: Klemen Golner
Režiser: Mihael Kozjek
Pollinijeva interpretacija je vedno temeljila na popolnem spoštovanju zapisanega besedila. Bila je zelo sodobna, brez liričnega odrekanja ali virtuoznih elegij, z izrazno močjo v delu. Ker je bila modernost v njegovem kulturnem ozadju – prihajala je iz družinskega okolja, poznanstev v šestdesetih letih, začenši s tistim z Nonom – Pollini umetnosti in glasbe ni dojemal kot nekaj ločenega od življenja in je zato postal intelektualni umetnik. Javno je izražal svoje ideje ter civilno in politično angažiranost, ko je v sedemdesetih letih igral v šolah in tovarnah ali izražal svoja mnenja, kritična do vietnamske vojne in pozneje do Berlusconijeve vlade.
Pollinijeva interpretacija je vedno temeljila na popolnem spoštovanju zapisanega besedila. Bila je zelo sodobna, brez liričnega odrekanja ali virtuoznih elegij, z izrazno močjo v delu. Ker je bila modernost v njegovem kulturnem ozadju – prihajala je iz družinskega okolja, poznanstev v šestdesetih letih, začenši s tistim z Nonom – Pollini umetnosti in glasbe ni dojemal kot nekaj ločenega od življenja in je zato postal intelektualni umetnik. Javno je izražal svoje ideje ter civilno in politično angažiranost, ko je v sedemdesetih letih igral v šolah in tovarnah ali izražal svoja mnenja, kritična do vietnamske vojne in pozneje do Berlusconijeve vlade.
Ko je leta 1972 pri nemški založbi Deutsche Grammophon izšel komplet Chopinovih etud – op. 10 in 25 – v izvedbi pianista Maurizia Pollinija, je bila glasbena javnost priča novemu izvajalskemu mejniku. Posnetek teh izjemno zahtevnih skladb je dosegal še nikoli prej slišano tehnično dovršenost, izenačenost in eleganco, ki je osupnila ter hkrati v drugi plan postavila njegovo glasbeno občutljivost in suverenost. Pollini je postal sinonim tehnične perfekcije; vsaka njegova poznejša plošča pa je vzbudila predvsem zanimanje v tej smeri.
Ko je leta 1972 pri nemški založbi Deutsche Grammophon izšel komplet Chopinovih etud – op. 10 in 25 – v izvedbi pianista Maurizia Pollinija, je bila glasbena javnost priča novemu izvajalskemu mejniku. Posnetek teh izjemno zahtevnih skladb je dosegal še nikoli prej slišano tehnično dovršenost, izenačenost in eleganco, ki je osupnila ter hkrati v drugi plan postavila njegovo glasbeno občutljivost in suverenost. Pollini je postal sinonim tehnične perfekcije; vsaka njegova poznejša plošča pa je vzbudila predvsem zanimanje v tej smeri.
23. marca letos je svojo življenjsko pot sklenil Maurizio Pollini. Veliki italijanski pianist je soustvarjal, kreiral in definiral temelje pianizma v drugi polovici 20. in v začetku 21. stoletja. V prvi iz niza treh oddaj, posvečenih Polliniju, predvajamo glasbo Beethovna, Schuberta, Chopina in Schumanna v njegovih izvedbah.
23. marca letos je svojo življenjsko pot sklenil Maurizio Pollini. Veliki italijanski pianist je soustvarjal, kreiral in definiral temelje pianizma v drugi polovici 20. in v začetku 21. stoletja. V prvi iz niza treh oddaj, posvečenih Polliniju, predvajamo glasbo Beethovna, Schuberta, Chopina in Schumanna v njegovih izvedbah.
Iz več razlogov le redko slišimo skladbe, ki so zaradi zgodovinskih in geografskih okoliščin ostale oddaljene ali pa so za današnji okus premalo privlačne, da bi vzbudile zanimanje več glasbenikov, pa tudi poslušalcev. To je glasba, ki je prestala preizkus časa, a se ob današnjem hitrem gibanju pozornosti in nagnjenju k instantnim dražljajem največkrat znajde na slepem tiru, kjer so odložene stvari z izgovorom, da je zanje zmanjkalo časa. Na tihem se zavedamo, da bi te umetnine zahtevale nekaj naše dodatne pozornosti, ki je nismo več pripravljeni zamenjati za udobje že znanega. Tokrat pozornost namenjamo glasbi, ki je, objektivno gledano, pozabljena oziroma neznana širšemu koncertnemu občinstvu. Predstavljamo 12 karakternih etud, op. 2 Adolfa von Henselta v izvedbi Piersa Lanea in Fantazijo v e-molu op. 77 Antona Rubinsteina v izvedbi Leslieja Howarda.
Iz več razlogov le redko slišimo skladbe, ki so zaradi zgodovinskih in geografskih okoliščin ostale oddaljene ali pa so za današnji okus premalo privlačne, da bi vzbudile zanimanje več glasbenikov, pa tudi poslušalcev. To je glasba, ki je prestala preizkus časa, a se ob današnjem hitrem gibanju pozornosti in nagnjenju k instantnim dražljajem največkrat znajde na slepem tiru, kjer so odložene stvari z izgovorom, da je zanje zmanjkalo časa. Na tihem se zavedamo, da bi te umetnine zahtevale nekaj naše dodatne pozornosti, ki je nismo več pripravljeni zamenjati za udobje že znanega. Tokrat pozornost namenjamo glasbi, ki je, objektivno gledano, pozabljena oziroma neznana širšemu koncertnemu občinstvu. Predstavljamo 12 karakternih etud, op. 2 Adolfa von Henselta v izvedbi Piersa Lanea in Fantazijo v e-molu op. 77 Antona Rubinsteina v izvedbi Leslieja Howarda.
