Iskanje
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Po belih in črnih tipkah - veliki pianisti in mojstri klavirske igre; oddaja o pianistih preteklosti, njihovih življenjih, o velikem slogu, moči osebnosti in hipnotični avtentičnosti njihove umetnosti.
Avtor: Klemen Golner
Režiser: Mihael Kozjek
Na turneji po Ameriki je Čajkovskega navdušilo igranje pianistke Adele aus der Ohe. Povabil jo je v Rusijo, da bi ponovila njun uspeh izpred dveh let v Carnegiejevi dvorani, ko sta izvedla skladateljev Prvi klavirski koncert. Tako sta leta 1893 Adele in sestra Mathilde spakirali kovčke ter se odpravili na naporno, več tednov dolgo potovanje. Konec oktobra je bil Sankt Peterburg prizorišče zgodovinskega koncerta. V prvi polovici je bila premierno izvedena Šesta simfonija Čajkovskega, Patetična. Ob žalnem koncu simfonije je pianistka zapisala: "Čajkovski je bil zdrav in srečen, vendar se je zdelo, da v mislih skriva slutnjo nenadne smrti. V odmoru je govoril o Gounodovi smrti in o visoki starosti, ki mu je bila dana. Večkrat je ponovil: Če bi le živel še dvajset let, koliko bi lahko še pisal, kaj vse bi lahko naredil."
Na turneji po Ameriki je Čajkovskega navdušilo igranje pianistke Adele aus der Ohe. Povabil jo je v Rusijo, da bi ponovila njun uspeh izpred dveh let v Carnegiejevi dvorani, ko sta izvedla skladateljev Prvi klavirski koncert. Tako sta leta 1893 Adele in sestra Mathilde spakirali kovčke ter se odpravili na naporno, več tednov dolgo potovanje. Konec oktobra je bil Sankt Peterburg prizorišče zgodovinskega koncerta. V prvi polovici je bila premierno izvedena Šesta simfonija Čajkovskega, Patetična. Ob žalnem koncu simfonije je pianistka zapisala: "Čajkovski je bil zdrav in srečen, vendar se je zdelo, da v mislih skriva slutnjo nenadne smrti. V odmoru je govoril o Gounodovi smrti in o visoki starosti, ki mu je bila dana. Večkrat je ponovil: Če bi le živel še dvajset let, koliko bi lahko še pisal, kaj vse bi lahko naredil."
"Moj novi glasbeni otrok začenja rasti (...)" je Čajkovski zapisal v pismu Nadeždi von Meck oktobra 1879, "(...) in malo po malo se oblikuje njegov značaj. Pišem z velikim navdušenjem, a premišljeno in previdno, ne pa z mrzlično naglico, ki vedno škoduje mojim delom". Novembra je Čajkovski obvestil založnika Petra Jurgensona: "Začel sem delati skice za prvi stavek drugega klavirskega koncerta. Ubogi moj Jurgenson! Kljub temu ne bo nared pred pomladjo." Decembra je Čajkovski iz Pariza odšel v Rim, kjer se je do januarja 1880 ukvarjal s predelavo 2. simfonije in komponiranjem Italijanskega capriccia.
"Moj novi glasbeni otrok začenja rasti (...)" je Čajkovski zapisal v pismu Nadeždi von Meck oktobra 1879, "(...) in malo po malo se oblikuje njegov značaj. Pišem z velikim navdušenjem, a premišljeno in previdno, ne pa z mrzlično naglico, ki vedno škoduje mojim delom". Novembra je Čajkovski obvestil založnika Petra Jurgensona: "Začel sem delati skice za prvi stavek drugega klavirskega koncerta. Ubogi moj Jurgenson! Kljub temu ne bo nared pred pomladjo." Decembra je Čajkovski iz Pariza odšel v Rim, kjer se je do januarja 1880 ukvarjal s predelavo 2. simfonije in komponiranjem Italijanskega capriccia.
Prvi klavirski koncert Petra Iljiča Čajkovskega je bil, podobno kot večina njegovih del, končan v zelo kratkem času. Čajkovski ni bil koncertni pianist, čeprav sodobniki poročajo, da je klavir igral zelo dobro. Na oder je prihajal kot dirigent in nič ni nenavadnega, da je svoj prvi koncert ustvaril šele pri 34. letih, saj ni imel ambicije, da se s svojo skladbo predstavi tudi kot solist, kot na primer Rahmaninov. Čajkovskega je zanimalo mnenje pianistov glede tehnične težavnosti, nerodnosti ali neučinkovitosti, zato je koncert preigral Nikolaju Rubinsteinu in Nikolaju Hubertu. Rubinstein je skladbo ostro skritiziral, saj naj bi imela kompozicijske pomanjkljivosti in premalo jasen tematski material, zato je avtorju predlagal številne popravke. Čajkovski je bil globoko užaljen in zavrnil kakršnekoli spremembo.
Prvi klavirski koncert Petra Iljiča Čajkovskega je bil, podobno kot večina njegovih del, končan v zelo kratkem času. Čajkovski ni bil koncertni pianist, čeprav sodobniki poročajo, da je klavir igral zelo dobro. Na oder je prihajal kot dirigent in nič ni nenavadnega, da je svoj prvi koncert ustvaril šele pri 34. letih, saj ni imel ambicije, da se s svojo skladbo predstavi tudi kot solist, kot na primer Rahmaninov. Čajkovskega je zanimalo mnenje pianistov glede tehnične težavnosti, nerodnosti ali neučinkovitosti, zato je koncert preigral Nikolaju Rubinsteinu in Nikolaju Hubertu. Rubinstein je skladbo ostro skritiziral, saj naj bi imela kompozicijske pomanjkljivosti in premalo jasen tematski material, zato je avtorju predlagal številne popravke. Čajkovski je bil globoko užaljen in zavrnil kakršnekoli spremembo.
Leta 1876 je Čajkovski z bratom Modestom odpotoval v Pariz, nato pa obiskal Bayreuth, kjer je srečal Liszta in Wagnerja. Madžarski mojster je bil nad Čajkovskim navdušen, medtem ko Wagner ni delil njegovega mnenja. To je bilo obdobje globokih osebnih težav in depresije Čajkovskega. Poročil se je z Antonino Ivanovno Miliukovo, svojo obsedeno oboževalko. Njuna katastrofalna zveza je trajala le devet mesecev. Po ločitvi si je skladatelj uspel zagotoviti dolgoročno finančno podporo Nadežde von Meck, vdove železniškega barona; lahko je odstopil s položaja na moskovskem konservatoriju in postal skladatelj s polnim delovnim časom. V tem času je nastajalo delo večjega obsega, njegova Velika sonata v G-duru za klavir.
Leta 1876 je Čajkovski z bratom Modestom odpotoval v Pariz, nato pa obiskal Bayreuth, kjer je srečal Liszta in Wagnerja. Madžarski mojster je bil nad Čajkovskim navdušen, medtem ko Wagner ni delil njegovega mnenja. To je bilo obdobje globokih osebnih težav in depresije Čajkovskega. Poročil se je z Antonino Ivanovno Miliukovo, svojo obsedeno oboževalko. Njuna katastrofalna zveza je trajala le devet mesecev. Po ločitvi si je skladatelj uspel zagotoviti dolgoročno finančno podporo Nadežde von Meck, vdove železniškega barona; lahko je odstopil s položaja na moskovskem konservatoriju in postal skladatelj s polnim delovnim časom. V tem času je nastajalo delo večjega obsega, njegova Velika sonata v G-duru za klavir.
Anton Rubinstein je veljal za enega največjih pianistov svojega časa z več kot sto objavljenimi skladbami, vključno z operami, simfonijami in klavirskimi koncerti. Njegov slog je bil svetovljanski. Oblikovalci okusa v Rusiji pa so bili nacionalni skladatelji. Zgodovina pripoveduje zgodbo o junakih, Mogočni petorki, ki je rusko glasbo pomikala naprej, na Rubinsteina pa gledala kot na pianista, ki je pisal obrtniško in zato upravičeno pozabljeno glasbo.
Anton Rubinstein je veljal za enega največjih pianistov svojega časa z več kot sto objavljenimi skladbami, vključno z operami, simfonijami in klavirskimi koncerti. Njegov slog je bil svetovljanski. Oblikovalci okusa v Rusiji pa so bili nacionalni skladatelji. Zgodovina pripoveduje zgodbo o junakih, Mogočni petorki, ki je rusko glasbo pomikala naprej, na Rubinsteina pa gledala kot na pianista, ki je pisal obrtniško in zato upravičeno pozabljeno glasbo.
