Iskanje oddaja
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Vsak teden je v znamenju svetovno znane ustvarjalke ali ustvarjalca.
Ko je Koechlin že krepko zakorakal v osmo desetletje življenja, ni prav v ničemer zmanjšal intenzivnosti svojega življenja. Za vsakdanje preživetje si je denar služil z zasebnim poučevanjem, na koncu tridesetih je dokončeval svoj izjemni učbenik o orkestraciji, kot skladatelj pa se je lotil novega drznega projekta, uglasbitve slovitega Jeana Cristopha Romaina Rollanda.
Ko je Koechlin že krepko zakorakal v osmo desetletje življenja, ni prav v ničemer zmanjšal intenzivnosti svojega življenja. Za vsakdanje preživetje si je denar služil z zasebnim poučevanjem, na koncu tridesetih je dokončeval svoj izjemni učbenik o orkestraciji, kot skladatelj pa se je lotil novega drznega projekta, uglasbitve slovitega Jeana Cristopha Romaina Rollanda.
Koechlin je bil neomajno neodvisen duh, v prvi polovici življenja z zagotovljeno materialno trdnostjo. Kot prepričan naprednjak se je vseskozi zavzemal za vse, kar se je novega in svežega zgodilo v izjemnih letih francoske glasbe, začenši z Debussyjevim Favnom.. Dostikrat goreča drža do zagovarjanja ali, če je bilo treba, tudi prepiranja za ideale, v katere je verjel, sta ga vodila v dolgoleten spor s krogom Franckovih učencev z D'lndyjem na čelu. Prepir z njim je hkrati pomenil tudi spor z družbo Societe National de Musique, to pa je pomenilo izobčenje iz večine sodobnega glasbenega dogajanja v takratni Franciji. Zato je bil prav Koechlin eden najpomembnejših pobudnikov leta 1909 ustanovljene Neodvisne družbe, Societe Independant, na čelo katere se je postavil njegov učitelj Gabriel Fauré.
Koechlin je bil neomajno neodvisen duh, v prvi polovici življenja z zagotovljeno materialno trdnostjo. Kot prepričan naprednjak se je vseskozi zavzemal za vse, kar se je novega in svežega zgodilo v izjemnih letih francoske glasbe, začenši z Debussyjevim Favnom.. Dostikrat goreča drža do zagovarjanja ali, če je bilo treba, tudi prepiranja za ideale, v katere je verjel, sta ga vodila v dolgoleten spor s krogom Franckovih učencev z D'lndyjem na čelu. Prepir z njim je hkrati pomenil tudi spor z družbo Societe National de Musique, to pa je pomenilo izobčenje iz večine sodobnega glasbenega dogajanja v takratni Franciji. Zato je bil prav Koechlin eden najpomembnejših pobudnikov leta 1909 ustanovljene Neodvisne družbe, Societe Independant, na čelo katere se je postavil njegov učitelj Gabriel Fauré.
Koechlin je bil ena bolj nenavadnih glasbenih osebnosti svojega časa. Izviral je iz ugledne podjetniške družine, to pa mu je skoraj do sredine zelo dolgega življenja omogočalo razmeroma lahko preživetje in skupaj z njim duhovno neodvisnost. Zanimivo je, da Koechlin najprej ni nameraval postati glasbenik, saj je svoje šolanje začel na sloviti pariški Politehniki, kjer so se šolali najboljši naravoslovni znanstveniki svetovnega ugleda. Ker je bil kot otrok precej krhkega zdravja, in ker je v najstniških letih še hudo zbolel za tuberkulozo, je šel za dalj časa na zdravljenje v severno Afriko. Ker je s tem pridelal velik izostanek na strogi politehniki, se je odločil za prepis na pariški konservatorij, kjer ga je poučeval Gabriel Fauré.
Koechlin je bil ena bolj nenavadnih glasbenih osebnosti svojega časa. Izviral je iz ugledne podjetniške družine, to pa mu je skoraj do sredine zelo dolgega življenja omogočalo razmeroma lahko preživetje in skupaj z njim duhovno neodvisnost. Zanimivo je, da Koechlin najprej ni nameraval postati glasbenik, saj je svoje šolanje začel na sloviti pariški Politehniki, kjer so se šolali najboljši naravoslovni znanstveniki svetovnega ugleda. Ker je bil kot otrok precej krhkega zdravja, in ker je v najstniških letih še hudo zbolel za tuberkulozo, je šel za dalj časa na zdravljenje v severno Afriko. Ker je s tem pridelal velik izostanek na strogi politehniki, se je odločil za prepis na pariški konservatorij, kjer ga je poučeval Gabriel Fauré.
Guillaume Dufay je skladatelj, ki ga povezujemo z velikim slogovnim preobratom. Ta je prinesel melodiozno kontrapunktsko govorico pod vplivom angleške glasbe, ki ga glasbeni zgodovinarji opisujejo kot začetek glasbene renesanse. Dufayjev ohranjeni opus obsega približno dvesto presenetljivo raznovrstnih del: od zgodnjih izoritmičnih motetov, ki so nastali v dvajsetih letih trinajstega stoletja, do obsežnih maš na podlagi cantusa firmusa iz šestdesetih in zgodnjih sedemdesetih. Med skladbami so najrazličnejše uglasbitve liturgičnih besedil in posvetne pesmi v italijanščini in francoščini na dvorne, ljudske in priložnostne teme.
Guillaume Dufay je skladatelj, ki ga povezujemo z velikim slogovnim preobratom. Ta je prinesel melodiozno kontrapunktsko govorico pod vplivom angleške glasbe, ki ga glasbeni zgodovinarji opisujejo kot začetek glasbene renesanse. Dufayjev ohranjeni opus obsega približno dvesto presenetljivo raznovrstnih del: od zgodnjih izoritmičnih motetov, ki so nastali v dvajsetih letih trinajstega stoletja, do obsežnih maš na podlagi cantusa firmusa iz šestdesetih in zgodnjih sedemdesetih. Med skladbami so najrazličnejše uglasbitve liturgičnih besedil in posvetne pesmi v italijanščini in francoščini na dvorne, ljudske in priložnostne teme.
Guillaume Dufay je skladatelj, ki ga povezujemo z velikim slogovnim preobratom. Rodil se je blizu Bruslja, v svojem dolgem življenju pa je vseskozi potoval in dolgo živel v Italiji. Kot otrok se je z materjo preselil v Cambrai na severu Francije in začel peti v zboru tamkajšnje katedrale. Pri šestnajstih so mu prisodili skromen dohodek kaplana manjše župnijske cerkve zunaj mestnega obzidja, vendar je le nekaj mesecev pozneje zapustil Francijo. V Italiji se je zaposlil v papeški kapeli in papež Evgen Četrti ga je leta 1436 imenoval za kanonika v Cambraiju. Ta položaj je zahteval pravniško izobrazbo in s papeškim odlokom je dobil tudi to. V Cambrai se je vrnil leta 1439. Tam je ostal enajst let, to pa je bilo najdaljše obdobje, ki ga je preživel na enem kraju.
Guillaume Dufay je skladatelj, ki ga povezujemo z velikim slogovnim preobratom. Rodil se je blizu Bruslja, v svojem dolgem življenju pa je vseskozi potoval in dolgo živel v Italiji. Kot otrok se je z materjo preselil v Cambrai na severu Francije in začel peti v zboru tamkajšnje katedrale. Pri šestnajstih so mu prisodili skromen dohodek kaplana manjše župnijske cerkve zunaj mestnega obzidja, vendar je le nekaj mesecev pozneje zapustil Francijo. V Italiji se je zaposlil v papeški kapeli in papež Evgen Četrti ga je leta 1436 imenoval za kanonika v Cambraiju. Ta položaj je zahteval pravniško izobrazbo in s papeškim odlokom je dobil tudi to. V Cambrai se je vrnil leta 1439. Tam je ostal enajst let, to pa je bilo najdaljše obdobje, ki ga je preživel na enem kraju.
Guillaume Dufay je skladatelj, ki ga povezujemo z velikim slogovnim preobratom. Nekateri v njem vidijo prvega novodobnega glasbenika, saj je s svojimi deli popeljal evropsko glasbo iz srednjega veka v renesanso. Njegov razvoj je najbolj razviden na področju moteta. Izpod njegovega peresa se je ohranilo približno trideset tovrstnih del.
Guillaume Dufay je skladatelj, ki ga povezujemo z velikim slogovnim preobratom. Nekateri v njem vidijo prvega novodobnega glasbenika, saj je s svojimi deli popeljal evropsko glasbo iz srednjega veka v renesanso. Njegov razvoj je najbolj razviden na področju moteta. Izpod njegovega peresa se je ohranilo približno trideset tovrstnih del.
Guillaume Dufay je skladatelj, ki ga povezujemo z velikim slogovnim preobratom. Kakor številni takratni skladatelji je Dufay izviral s severa Francije, z območja, ki ga imenujemo frankoflamsko in ki so mu vladali burgundski vojvode. Veliko časa je preživel v Italiji, kjer so glasbo podpirali radodarni meceni. V to deželo je prvič odpotoval pri dvaindvajsetih, ko se je zaposlil pri Carlu Malatesti v Riminiju. Pisal je glasbo za razne slavnosti na vladarjevem dvoru in v čast drugih članov družine Malatesta.
Guillaume Dufay je skladatelj, ki ga povezujemo z velikim slogovnim preobratom. Kakor številni takratni skladatelji je Dufay izviral s severa Francije, z območja, ki ga imenujemo frankoflamsko in ki so mu vladali burgundski vojvode. Veliko časa je preživel v Italiji, kjer so glasbo podpirali radodarni meceni. V to deželo je prvič odpotoval pri dvaindvajsetih, ko se je zaposlil pri Carlu Malatesti v Riminiju. Pisal je glasbo za razne slavnosti na vladarjevem dvoru in v čast drugih članov družine Malatesta.
Guillaume Dufay je skladatelj, ki ga povezujemo z velikim slogovnim preobratom. Ta je prinesel melodiozno kontrapunktsko govorico pod vplivom angleške glasbe, ki ga glasbeni zgodovinarji opisujejo kot začetek glasbene renesanse. Dufayjev ohranjeni opus obsega približno dvesto presenetljivo različnih del: od zgodnjih izoritmičnih motetov, ki so nastali v dvajsetih letih trinajstega stoletja, do obsežnih maš na podlagi cantusa firmusa iz šestdesetih in zgodnjih sedemdesetih let. Med skladbami so najrazličnejše uglasbitve liturgičnih besedil in posvetne pesmi v italijanščini in francoščini na dvorne, ljudske in priložnostne teme.
Guillaume Dufay je skladatelj, ki ga povezujemo z velikim slogovnim preobratom. Ta je prinesel melodiozno kontrapunktsko govorico pod vplivom angleške glasbe, ki ga glasbeni zgodovinarji opisujejo kot začetek glasbene renesanse. Dufayjev ohranjeni opus obsega približno dvesto presenetljivo različnih del: od zgodnjih izoritmičnih motetov, ki so nastali v dvajsetih letih trinajstega stoletja, do obsežnih maš na podlagi cantusa firmusa iz šestdesetih in zgodnjih sedemdesetih let. Med skladbami so najrazličnejše uglasbitve liturgičnih besedil in posvetne pesmi v italijanščini in francoščini na dvorne, ljudske in priložnostne teme.
V ciklu oddaj obravnavamo francoski simfonizem v časovnem okviru skoraj dveh stoletjih in predstavljamo izvirne, svojevrstne, prelomne ustvarjalne dosežke umetniškega okolja, za katero ustvarjanje simfonij sicer ni bilo najznačilnejše. V peti oddaji predvajamo Simfonijo v B-duru Ernesta Chaussona.
V ciklu oddaj obravnavamo francoski simfonizem v časovnem okviru skoraj dveh stoletjih in predstavljamo izvirne, svojevrstne, prelomne ustvarjalne dosežke umetniškega okolja, za katero ustvarjanje simfonij sicer ni bilo najznačilnejše. V peti oddaji predvajamo Simfonijo v B-duru Ernesta Chaussona.
V ciklu oddaj obravnavamo francoski simfonizem v časovnem okviru skoraj dveh stoletij in predstavljamo izvirne, svojevrstne, prelomne ustvarjalne dosežke umetniškega okolja, za katero ustvarjanje simfonij sicer ni bilo najznačilnejše. V četrti oddaji predvajamo Simfonijo po francoskem gorjanskem napevu Vincenta D'lndyja.
V ciklu oddaj obravnavamo francoski simfonizem v časovnem okviru skoraj dveh stoletij in predstavljamo izvirne, svojevrstne, prelomne ustvarjalne dosežke umetniškega okolja, za katero ustvarjanje simfonij sicer ni bilo najznačilnejše. V četrti oddaji predvajamo Simfonijo po francoskem gorjanskem napevu Vincenta D'lndyja.
V ciklu oddaj obravnavamo francoski simfonizem v časovnem okviru skoraj dveh stoletij in predstavljamo izvirne, svojevrstne, prelomne ustvarjalne dosežke umetniškega okolja, za katero ustvarjanje simfonij sicer ni bilo najznačilnejše. V tretji oddaji predvajamo Simfonijo v d-molu Césarja Francka.
V ciklu oddaj obravnavamo francoski simfonizem v časovnem okviru skoraj dveh stoletij in predstavljamo izvirne, svojevrstne, prelomne ustvarjalne dosežke umetniškega okolja, za katero ustvarjanje simfonij sicer ni bilo najznačilnejše. V tretji oddaji predvajamo Simfonijo v d-molu Césarja Francka.
V ciklu oddaj obravnavamo francoski simfonizem v časovnem okviru skoraj dveh stoletij in predstavljamo izvirne, svojevrstne, prelomne ustvarjalne dosežke umetniškega okolja, za katero ustvarjanje simfonij sicer ni bilo najznačilnejše. Hectorja Berlioza danes označujejo z mnogimi laskavimi nazivi: pravijo mu oče sodobnega simfoničnega orkestra, največji instrumentator vseh časov in glasbeni genij. Veliko simfonijo za pihalni orkester je ustvaril ob posebni priložnosti, ko so prepeljali Napoleonove posmrtne ostanke z Otoka svete Helene v pariški Panteon.
V ciklu oddaj obravnavamo francoski simfonizem v časovnem okviru skoraj dveh stoletij in predstavljamo izvirne, svojevrstne, prelomne ustvarjalne dosežke umetniškega okolja, za katero ustvarjanje simfonij sicer ni bilo najznačilnejše. Hectorja Berlioza danes označujejo z mnogimi laskavimi nazivi: pravijo mu oče sodobnega simfoničnega orkestra, največji instrumentator vseh časov in glasbeni genij. Veliko simfonijo za pihalni orkester je ustvaril ob posebni priložnosti, ko so prepeljali Napoleonove posmrtne ostanke z Otoka svete Helene v pariški Panteon.
V ciklu oddaj obravnavamo francoski simfonizem v časovnem okviru skoraj dveh stoletjih in predstavljamo izvirne, svojevrstne, prelomne ustvarjalne dosežke umetniškega okolja, za katero ustvarjanje simfonij sicer ni bilo najznačilnejše. Hectorja Berlioza danes označujejo z mnogimi laskavimi nazivi: pravijo mu oče sodobnega simfoničnega orkestra, največji instrumentator vseh časov in glasbeni genij. V dramatični simfoniji Romeo in Julija je neposredno nadaljeval, kar je ustvaril Beethoven z Deveto.
V ciklu oddaj obravnavamo francoski simfonizem v časovnem okviru skoraj dveh stoletjih in predstavljamo izvirne, svojevrstne, prelomne ustvarjalne dosežke umetniškega okolja, za katero ustvarjanje simfonij sicer ni bilo najznačilnejše. Hectorja Berlioza danes označujejo z mnogimi laskavimi nazivi: pravijo mu oče sodobnega simfoničnega orkestra, največji instrumentator vseh časov in glasbeni genij. V dramatični simfoniji Romeo in Julija je neposredno nadaljeval, kar je ustvaril Beethoven z Deveto.
V zadnji oddaji cikla Skladatelj tedna, ki ga ta teden posvečamo skladateljem, katerih doprsni kipi ponosno stojijo na Aleji skladateljev pred stavbo Glasbene matice Ljubljana, spoznavamo življenje in delo Emila Adamiča.Emil Adamič, eden izmed najpomembnejših slovenskih skladateljev prve polovice 20. stoletja, je bil vse življenje tesno povezan z Glasbeno matico. V tej ustanovi je pridobil svojo prvo formalno glasbeno izobrazbo in po prvi svetovni vojni postal eden izmed najaktivnejših članov društva Glasbene matice. V njem je bil odbornik, tri leta pa je vodil tudi Orkestralno društvo Glasbene matice.
V zadnji oddaji cikla Skladatelj tedna, ki ga ta teden posvečamo skladateljem, katerih doprsni kipi ponosno stojijo na Aleji skladateljev pred stavbo Glasbene matice Ljubljana, spoznavamo življenje in delo Emila Adamiča.Emil Adamič, eden izmed najpomembnejših slovenskih skladateljev prve polovice 20. stoletja, je bil vse življenje tesno povezan z Glasbeno matico. V tej ustanovi je pridobil svojo prvo formalno glasbeno izobrazbo in po prvi svetovni vojni postal eden izmed najaktivnejših članov društva Glasbene matice. V njem je bil odbornik, tri leta pa je vodil tudi Orkestralno društvo Glasbene matice.
Ta teden se sprehajamo pred pročeljem Glasbene matice Ljubljana, natančneje po Aleji slovenskih skladateljev, ter spoznavamo življenja in zapuščino skladateljev, ki so bili s svojim delom pomembni za razvoj glasbe na Slovenskem. V četrti oddaji pozornost namenjamo Antonu Foersterju, Hugolinu Sattnerju in Vatroslavu Lisinskemu. Anton Foerster in Hugolin Sattner sta vse življenje ustvarjala odmevne posvetne in duhovne skladbe ter sta redno sodelovala z Glasbeno matico, Lisinski pa je kot ikona hrvaške nacionalne glasbe in privrženec ilirskega gibanja svoj glasbeni pečat pustil tudi na slovenskih tleh.
Ta teden se sprehajamo pred pročeljem Glasbene matice Ljubljana, natančneje po Aleji slovenskih skladateljev, ter spoznavamo življenja in zapuščino skladateljev, ki so bili s svojim delom pomembni za razvoj glasbe na Slovenskem. V četrti oddaji pozornost namenjamo Antonu Foersterju, Hugolinu Sattnerju in Vatroslavu Lisinskemu. Anton Foerster in Hugolin Sattner sta vse življenje ustvarjala odmevne posvetne in duhovne skladbe ter sta redno sodelovala z Glasbeno matico, Lisinski pa je kot ikona hrvaške nacionalne glasbe in privrženec ilirskega gibanja svoj glasbeni pečat pustil tudi na slovenskih tleh.
Benjamin Ipavec je bil član znane družine šentjurskih zdravnikov in glasbenikov, ki so pustili pomembno sled v slovenski glasbeni kulturi. Benjamin Ipavec se je v slovensko glasbeno zgodovino zapisal tudi kot eden prvih posvetnih pevovodij in dirigentov, kot prvi slovenski mladinski skladatelj in kot ustvarjalec prve slovenske opere, komorne glasbe in na splošno začetnik različnih zvrsti, najbolj pa je znan po svoji vokalni in zborovski glasbi.
Benjamin Ipavec je bil član znane družine šentjurskih zdravnikov in glasbenikov, ki so pustili pomembno sled v slovenski glasbeni kulturi. Benjamin Ipavec se je v slovensko glasbeno zgodovino zapisal tudi kot eden prvih posvetnih pevovodij in dirigentov, kot prvi slovenski mladinski skladatelj in kot ustvarjalec prve slovenske opere, komorne glasbe in na splošno začetnik različnih zvrsti, najbolj pa je znan po svoji vokalni in zborovski glasbi.
Tokrat se posvečamo skladateljem, katerih doprsne kipe si lahko ogledamo na Aleji slovenskih skladateljev pred Glasbeno matico v središču Ljubljane. Danes sta na vrsti Stevan Mokranjac in Jacobus Gallus. Oba se zdita na nek način oddaljena: Mokranjac geografsko, saj po narodnosti ni bil Slovenec, Gallus pa časovno, saj so vsi drugi na aleji predstavljeni skladatelji delovali v 19. stoletju. Poleg tega ju povezuje še to, da sta pisala liturgično glasbo, predvsem vokalno.
Tokrat se posvečamo skladateljem, katerih doprsne kipe si lahko ogledamo na Aleji slovenskih skladateljev pred Glasbeno matico v središču Ljubljane. Danes sta na vrsti Stevan Mokranjac in Jacobus Gallus. Oba se zdita na nek način oddaljena: Mokranjac geografsko, saj po narodnosti ni bil Slovenec, Gallus pa časovno, saj so vsi drugi na aleji predstavljeni skladatelji delovali v 19. stoletju. Poleg tega ju povezuje še to, da sta pisala liturgično glasbo, predvsem vokalno.
Naša zgodba se začne v letu 1932. Čas Jožeta Plečnika in pomembnih dogodkov za slovensko kulturo. Glasbena matica je takrat slavila 60-letnico obstoja in delovanja založbe, 50-letnico delovanja glasbene šole in 40-letnico delovanja pevskega zbora. Ob tem jubileju je na pobudo Glasbene matice Jože Plečnik uredil stavbo Glasbene matice in park pred poslopjem. Takrat je tudi nastala zamisel za ureditev aleje slovenskih skladateljev. Danes so v njej doprsni kipi desetih skladateljev: Mateja Hubada, Frana Gerbiča, Benjamina Ipavca, Vatroslava Lisinskega, Jacoba Handla Gallusa, Davorina Jenka, Stevana Mokranjca, Hugolina Sattnerja, Antona Foersterja in Emila Adamiča. V prvi oddaji predstavljamo Davorina Jenka, Mateja Hubada in Frana Gerbiča.
Naša zgodba se začne v letu 1932. Čas Jožeta Plečnika in pomembnih dogodkov za slovensko kulturo. Glasbena matica je takrat slavila 60-letnico obstoja in delovanja založbe, 50-letnico delovanja glasbene šole in 40-letnico delovanja pevskega zbora. Ob tem jubileju je na pobudo Glasbene matice Jože Plečnik uredil stavbo Glasbene matice in park pred poslopjem. Takrat je tudi nastala zamisel za ureditev aleje slovenskih skladateljev. Danes so v njej doprsni kipi desetih skladateljev: Mateja Hubada, Frana Gerbiča, Benjamina Ipavca, Vatroslava Lisinskega, Jacoba Handla Gallusa, Davorina Jenka, Stevana Mokranjca, Hugolina Sattnerja, Antona Foersterja in Emila Adamiča. V prvi oddaji predstavljamo Davorina Jenka, Mateja Hubada in Frana Gerbiča.
Kmalu po smrti svojega očeta Johanna Sebastiana se je devetnajstletni Johann Christian odpravil v Italijo, in tam študiral pri Giovanniju Battisti Martiniju. Pritegnila ga je opera, uveljavil se je kot operni skladatelj, se zaradi naročil novih oper pri šestindvajsetih podal v London, in tam preživel večino življenja, podobno kakor natanko pol stoletja pred tem njegov rojak Georg Friedrich Handel. Raven opernih uprizoritev v Angliji ga je sprva nekoliko razočarala, a svetlo prihodnost mu je kmalu zagotovilo zmagoslavje njegovega Oriona, katerega premiero sta obiskala tudi kralj Jurij Tretji in kraljica Charlotte. Uspešna je bila tudi njegova naslednja opera in Bach je kmalu postal kraljičin učitelj glasbe. Poleg tega je z virtuozom na violi da gamba in skladateljem Carlom Friedrichom Ablom organiziral odmeven koncertni cikel, ki so ga poimenovali kar "Bach-Abel".
Kmalu po smrti svojega očeta Johanna Sebastiana se je devetnajstletni Johann Christian odpravil v Italijo, in tam študiral pri Giovanniju Battisti Martiniju. Pritegnila ga je opera, uveljavil se je kot operni skladatelj, se zaradi naročil novih oper pri šestindvajsetih podal v London, in tam preživel večino življenja, podobno kakor natanko pol stoletja pred tem njegov rojak Georg Friedrich Handel. Raven opernih uprizoritev v Angliji ga je sprva nekoliko razočarala, a svetlo prihodnost mu je kmalu zagotovilo zmagoslavje njegovega Oriona, katerega premiero sta obiskala tudi kralj Jurij Tretji in kraljica Charlotte. Uspešna je bila tudi njegova naslednja opera in Bach je kmalu postal kraljičin učitelj glasbe. Poleg tega je z virtuozom na violi da gamba in skladateljem Carlom Friedrichom Ablom organiziral odmeven koncertni cikel, ki so ga poimenovali kar "Bach-Abel".
Johann Christian Bach je pri šestindvajsetih zaradi uprizoritev svojih oper odpotoval v London. Sprva je načrtoval, da bo tam ostal le kakšno leto, vendar je v Angliji preživel večino življenja, zato so ga poimenovali kar "londonski" ali "angleški Bach".
Johann Christian Bach je pri šestindvajsetih zaradi uprizoritev svojih oper odpotoval v London. Sprva je načrtoval, da bo tam ostal le kakšno leto, vendar je v Angliji preživel večino življenja, zato so ga poimenovali kar "londonski" ali "angleški Bach".
Johann Christian Bach je bil najmlajši in najbolj vsestranski sin Johanna Sebastiana Bacha. Izmed vseh Bachovih otrok je bil najmanj podoben očetu in edini, ki je komponiral italijanske opere. Kmalu po očetovi smrti je z neko italijansko pevko nepričakovano odpotoval v Italijo, dobil službo organista v milanski katedrali, in protestantsko vero zamenjal za katoliško. Sprva je komponiral predvsem cerkveno glasbo, kmalu pa se je uveljavil kot operni skladatelj.
Johann Christian Bach je bil najmlajši in najbolj vsestranski sin Johanna Sebastiana Bacha. Izmed vseh Bachovih otrok je bil najmanj podoben očetu in edini, ki je komponiral italijanske opere. Kmalu po očetovi smrti je z neko italijansko pevko nepričakovano odpotoval v Italijo, dobil službo organista v milanski katedrali, in protestantsko vero zamenjal za katoliško. Sprva je komponiral predvsem cerkveno glasbo, kmalu pa se je uveljavil kot operni skladatelj.
Oddaja zaznamuje jutra na Programu Ars. Vsak teden je v znamenju enega izmed svetovno znanih ustvarjalcev. Izbor skladateljev pripravljajo uredniki in sodelavci glasbenega programa.
Oddaja zaznamuje jutra na Programu Ars. Vsak teden je v znamenju enega izmed svetovno znanih ustvarjalcev. Izbor skladateljev pripravljajo uredniki in sodelavci glasbenega programa.