Iskanje oddaja
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Vsak teden je v znamenju svetovno znane ustvarjalke ali ustvarjalca.
Karl Amadeus Hartmann je bil edini nemški skladatelj, ki je med 2. svetovno vojno ostal v tretjem rajhu – večina sodobnikov se je izselila v Švico – in vseh 12 let kljuboval Hitlerju in nacističnemu režimu. V nasprotju z večino Münchenčanov, ki so se pretvarjali, da za koncentracijska taborišča niso še nikoli slišali, je živel z vojnimi grozotami in jih tudi po koncu vojne močno podoživljal, tako da so močno zaznamovale njegovo ustvarjanje ter razumevanje in izvajanje glasbe.
Karl Amadeus Hartmann je bil edini nemški skladatelj, ki je med 2. svetovno vojno ostal v tretjem rajhu – večina sodobnikov se je izselila v Švico – in vseh 12 let kljuboval Hitlerju in nacističnemu režimu. V nasprotju z večino Münchenčanov, ki so se pretvarjali, da za koncentracijska taborišča niso še nikoli slišali, je živel z vojnimi grozotami in jih tudi po koncu vojne močno podoživljal, tako da so močno zaznamovale njegovo ustvarjanje ter razumevanje in izvajanje glasbe.
Alessandro in Domenico Scarlatti, oče in sin, sta bila oba izvrstna glasbenika. Pa vendar med seboj tudi zelo različna, morda pa sta prav zato danes toliko bolj prepoznavna in cenjena. Alessandrovo ustvarjanje je bilo široko in plodovito. V njegovem opusu najdemo kopico oper, več kot 600 tako imenovanih komornih kantat in drugih komornih del, poleg tega tudi duhovna in orkestralna dela. Domenico pa se je, kot da bi namenoma oporekal očetu, z izjemo nekaterih sakralnih del, ukvarjal predvsem s komponiranjem za instrumente s tipkami.
Alessandro in Domenico Scarlatti, oče in sin, sta bila oba izvrstna glasbenika. Pa vendar med seboj tudi zelo različna, morda pa sta prav zato danes toliko bolj prepoznavna in cenjena. Alessandrovo ustvarjanje je bilo široko in plodovito. V njegovem opusu najdemo kopico oper, več kot 600 tako imenovanih komornih kantat in drugih komornih del, poleg tega tudi duhovna in orkestralna dela. Domenico pa se je, kot da bi namenoma oporekal očetu, z izjemo nekaterih sakralnih del, ukvarjal predvsem s komponiranjem za instrumente s tipkami.
Alessandro in Domenico Scarlatti, oče in sin, sta bila oba izvrstna glasbenika. Pa vendar med seboj tudi zelo različna, morda pa sta prav zaradi tega danes toliko bolj prepoznavna in cenjena. Alessandrovo ustvarjanje je bilo široko in plodovito. V njegovem opusu najdemo kopico oper, več kot 600 tako imenovanih komornih kantat in drugih komornih del, poleg tega tudi duhovna in orkestralna dela. Domenico pa se je, kot da bi namenoma oporekal očetu, z izjemo nekaterih sakralnih del, ukvarjal predvsem s komponiranjem za inštrumente s tipkami.
Alessandro in Domenico Scarlatti, oče in sin, sta bila oba izvrstna glasbenika. Pa vendar med seboj tudi zelo različna, morda pa sta prav zaradi tega danes toliko bolj prepoznavna in cenjena. Alessandrovo ustvarjanje je bilo široko in plodovito. V njegovem opusu najdemo kopico oper, več kot 600 tako imenovanih komornih kantat in drugih komornih del, poleg tega tudi duhovna in orkestralna dela. Domenico pa se je, kot da bi namenoma oporekal očetu, z izjemo nekaterih sakralnih del, ukvarjal predvsem s komponiranjem za inštrumente s tipkami.
Alessandro in Domenico Scarlatti, oče in sin, sta bila oba izvrstna glasbenika. Pa vendar med seboj tudi zelo različna, morda pa sta prav zato danes toliko bolj prepoznavna in cenjena. Alessandrovo ustvarjanje je bilo široko in plodovito. V njegovem opusu najdemo kopico oper, več kot 600 tako imenovanih komornih kantat in drugih komornih del, poleg tega tudi duhovna in orkestralna dela. Domenico pa se je, kot da bi namenoma oporekal očetu, izjema so nekatera sakralna dela, ukvarjal predvsem s komponiranjem za instrumente s tipkami.
Alessandro in Domenico Scarlatti, oče in sin, sta bila oba izvrstna glasbenika. Pa vendar med seboj tudi zelo različna, morda pa sta prav zato danes toliko bolj prepoznavna in cenjena. Alessandrovo ustvarjanje je bilo široko in plodovito. V njegovem opusu najdemo kopico oper, več kot 600 tako imenovanih komornih kantat in drugih komornih del, poleg tega tudi duhovna in orkestralna dela. Domenico pa se je, kot da bi namenoma oporekal očetu, izjema so nekatera sakralna dela, ukvarjal predvsem s komponiranjem za instrumente s tipkami.
Alessandro in Domenico Scarlatti, oče in sin, sta bila izvrstna glasbenika, vendar med seboj tudi zelo različna. Morda pa sta prav zato danes toliko bolj prepoznavna in cenjena. Alessandrovo ustvarjanje je bilo široko in plodovito. V njegovem opusu najdemo kopico oper, več kot 600 tako imenovanih komornih kantat in drugih komornih del, poleg njih pa tudi duhovna in orkestralna. Domenico pa se je, kot da bi namenoma oporekal očetu, ukvarjal predvsem s pisanjem za glasbila s tipkami, če izvzamemo nekaj sakralnih del.
Alessandro in Domenico Scarlatti, oče in sin, sta bila izvrstna glasbenika, vendar med seboj tudi zelo različna. Morda pa sta prav zato danes toliko bolj prepoznavna in cenjena. Alessandrovo ustvarjanje je bilo široko in plodovito. V njegovem opusu najdemo kopico oper, več kot 600 tako imenovanih komornih kantat in drugih komornih del, poleg njih pa tudi duhovna in orkestralna. Domenico pa se je, kot da bi namenoma oporekal očetu, ukvarjal predvsem s pisanjem za glasbila s tipkami, če izvzamemo nekaj sakralnih del.
Alessandro in Domenico Scarlatti, oče in sin, sta bila oba izvrstna glasbenika. Pa vendar med seboj tudi zelo različna, morda pa sta prav zato danes toliko bolj prepoznavna in cenjena. Alessandrovo ustvarjanje je bilo široko in plodovito. V njegovem opusu najdemo kopico oper, več kot 600 tako imenovanih komornih kantat in drugih komornih del, poleg tega tudi duhovna in orkestralna dela. Domenico pa se je, kot da bi namenoma oporekal očetu, razen nekaterih sakralnih del, ukvarjal predvsem s komponiranjem za instrumente s tipkami.
Alessandro in Domenico Scarlatti, oče in sin, sta bila oba izvrstna glasbenika. Pa vendar med seboj tudi zelo različna, morda pa sta prav zato danes toliko bolj prepoznavna in cenjena. Alessandrovo ustvarjanje je bilo široko in plodovito. V njegovem opusu najdemo kopico oper, več kot 600 tako imenovanih komornih kantat in drugih komornih del, poleg tega tudi duhovna in orkestralna dela. Domenico pa se je, kot da bi namenoma oporekal očetu, razen nekaterih sakralnih del, ukvarjal predvsem s komponiranjem za instrumente s tipkami.
Leopold Mozart je bolj kot glasbeni ustvarjalec danes poznan po svojem pedagoškem delu, z naslovom Poskus temeljite violinske šole. V njej se ni dotikal le tehničnih vidikov igranja na violino, glasbila, ki ga je obvladal brez posebnih šol, ampak je bodočim violinistom na dušo polagal tudi napotke glede muzikalnih izvedb in komponiranja. Kar ne preseneča, saj je bil tudi sam plodovit skladatelj.
Leopold Mozart je bolj kot glasbeni ustvarjalec danes poznan po svojem pedagoškem delu, z naslovom Poskus temeljite violinske šole. V njej se ni dotikal le tehničnih vidikov igranja na violino, glasbila, ki ga je obvladal brez posebnih šol, ampak je bodočim violinistom na dušo polagal tudi napotke glede muzikalnih izvedb in komponiranja. Kar ne preseneča, saj je bil tudi sam plodovit skladatelj.
Vokalna glasba je bila torej v bogatem skladateljskem opusu Leololda Mozarta primerno zastopana, sicer v manjši meri kot instrumentalna, a vendarle je bila sestavni in nepogrešljivi del njegovega ustvarjanja.
Vokalna glasba je bila torej v bogatem skladateljskem opusu Leololda Mozarta primerno zastopana, sicer v manjši meri kot instrumentalna, a vendarle je bila sestavni in nepogrešljivi del njegovega ustvarjanja.
Leopold Mozart naj bi se s skladanjem ukvarjal večino življenja. Po zgodovinskih virih naj bi bil leta 1756 kot glasbeni ustvarjalec že dobro uveljavljen v germanskih deželah oz.na nemškem govornem območju. Mnenja glasbenih strokovnjakov o tem, kako uspešen je bil kot skladatelj, pa so različna.
Leopold Mozart naj bi se s skladanjem ukvarjal večino življenja. Po zgodovinskih virih naj bi bil leta 1756 kot glasbeni ustvarjalec že dobro uveljavljen v germanskih deželah oz.na nemškem govornem območju. Mnenja glasbenih strokovnjakov o tem, kako uspešen je bil kot skladatelj, pa so različna.
Opus Leopolda Mozarta sega od maše do opere, od serenade do naivne programske simfonije, taki sta skladbi z naslovom Kmečka svatba in Vožnja na saneh. Upošteval je pravilo, da je treba "popularno skladati" in tako je pozneje naročal tudi svojemu sinu. Njegova dela so zato po zasnovi jasna, melodije všečne in lahko razumljive, stavki oblikovani preprosto. S tonskim slikanjem različnih žanrov, na primer lovskih in pastirskih prizorov, je svoja dela približal tako dvornim kot grajskim zabavam in predstavam, z naturalističnimi vložki pa poskrbel za vedro in veselo razpoloženje.
Opus Leopolda Mozarta sega od maše do opere, od serenade do naivne programske simfonije, taki sta skladbi z naslovom Kmečka svatba in Vožnja na saneh. Upošteval je pravilo, da je treba "popularno skladati" in tako je pozneje naročal tudi svojemu sinu. Njegova dela so zato po zasnovi jasna, melodije všečne in lahko razumljive, stavki oblikovani preprosto. S tonskim slikanjem različnih žanrov, na primer lovskih in pastirskih prizorov, je svoja dela približal tako dvornim kot grajskim zabavam in predstavam, z naturalističnimi vložki pa poskrbel za vedro in veselo razpoloženje.
Kljub temu, da je Johann Georg Leopold Mozart navadno v senci svojega, mnogo bolj slavnega sina Wolfganga Amadeusa, so njegove zasluge za razvoj glasbene umetnosti precejšnje - ne le, da je ustvaril vrsto instrumentalnih in tudi nekaj vokalnih kompozicij, je tudi avtor slovite violinske šole. Namenjen je vsem, ki se ubadajo z bolj ali manj virtuoznim igranjem na violino, v njej pa glasbeniki še danes lahko najdejo vrsto koristnih napotkov za interpretacijo.
Kljub temu, da je Johann Georg Leopold Mozart navadno v senci svojega, mnogo bolj slavnega sina Wolfganga Amadeusa, so njegove zasluge za razvoj glasbene umetnosti precejšnje - ne le, da je ustvaril vrsto instrumentalnih in tudi nekaj vokalnih kompozicij, je tudi avtor slovite violinske šole. Namenjen je vsem, ki se ubadajo z bolj ali manj virtuoznim igranjem na violino, v njej pa glasbeniki še danes lahko najdejo vrsto koristnih napotkov za interpretacijo.
Pavel Šivic je bil vsestranska glasbena osebnost: skladatelj, pianist, kritik, pedagog, profesor, esejist in prevajalec. Bil je solist ter član različnih komornih zasedb, pa tudi izredno dejaven publicist - svoje strokovne prispevke je objavljal zlasti v revijah Grlica in Naši zbori, za mladino je pisal v reviji Glasbena mladina, bil je tudi dolgoletni kritiški sodelavec časopisa Delo ter RTV Ljubljana. Ob vsem tem pa je bil predan pedagog, profesor na akademiji za glasbo v Ljubljani in bližnji sodelavec Društva glasbenih pedagogov Slovenije. Bil je ustanovitelj, predstojnik in profesor oddelka za glasbeno pedagogiko na akademiji za glasbo v Ljubljani, predvsem pa je bil izredno plodovit skladatelj. Skladal je simfonije, koncerte, kantate, velika glasbenogledališka dela, samospeve, dela za komorne zasedbe, skladbe za klavir, zborovske skladbe in drugo. Bil je prejemnik nagrade Prešernovega sklada ter Župančičeve nagrade mesta Ljubljana, Prešernov nagrajenec in tudi prvi Kozinov nagrajenec.
Pavel Šivic je bil vsestranska glasbena osebnost: skladatelj, pianist, kritik, pedagog, profesor, esejist in prevajalec. Bil je solist ter član različnih komornih zasedb, pa tudi izredno dejaven publicist - svoje strokovne prispevke je objavljal zlasti v revijah Grlica in Naši zbori, za mladino je pisal v reviji Glasbena mladina, bil je tudi dolgoletni kritiški sodelavec časopisa Delo ter RTV Ljubljana. Ob vsem tem pa je bil predan pedagog, profesor na akademiji za glasbo v Ljubljani in bližnji sodelavec Društva glasbenih pedagogov Slovenije. Bil je ustanovitelj, predstojnik in profesor oddelka za glasbeno pedagogiko na akademiji za glasbo v Ljubljani, predvsem pa je bil izredno plodovit skladatelj. Skladal je simfonije, koncerte, kantate, velika glasbenogledališka dela, samospeve, dela za komorne zasedbe, skladbe za klavir, zborovske skladbe in drugo. Bil je prejemnik nagrade Prešernovega sklada ter Župančičeve nagrade mesta Ljubljana, Prešernov nagrajenec in tudi prvi Kozinov nagrajenec.
Pavel Šivic je Tretjo simfonijo napisal med letoma 1987 in 1988. Sestavljajo jo trije krajši stavki, od katerih je vsak posvečen določenemu predstavniku oz. takrat modernemu slogu iz sredine 20. stoletja. Prvi stavek je umirjen Alla breve, ki ga je Šivic označil za Hommage à Maderna. Drugi, prav tako počasni stavek je poimenoval Hommage aux Minimalistes, posvetil ga je torej priljubljenemu kompozicijskemu slogu druge polovice 20. stoletja minimalizmu. Zadnji, živahnejši Vivo stavek pa predstavlja Šivičev poklon Györgyu Ligetiju.
Pavel Šivic je Tretjo simfonijo napisal med letoma 1987 in 1988. Sestavljajo jo trije krajši stavki, od katerih je vsak posvečen določenemu predstavniku oz. takrat modernemu slogu iz sredine 20. stoletja. Prvi stavek je umirjen Alla breve, ki ga je Šivic označil za Hommage à Maderna. Drugi, prav tako počasni stavek je poimenoval Hommage aux Minimalistes, posvetil ga je torej priljubljenemu kompozicijskemu slogu druge polovice 20. stoletja minimalizmu. Zadnji, živahnejši Vivo stavek pa predstavlja Šivičev poklon Györgyu Ligetiju.
Pavel Šivic je v zrelem obdobju komponiranja ustvarjal slogovno neobremenjeno. Ni se oziral na slogovne smeri, ki bi jim bilo v določenem času primemo ali zaželeno slediti. Zlasti od leta 1978, ko se je upokojil kot dolgoletni profesor na Akademiji za glasbo v Ljubljani, je imel Šivic več svobode za komponiranje, pa tudi za publiciranje, ki ga je spremljalo vse od začetka njegove poklicne glasbene poti. V tem zadnjem obdobju, ki traja nekje od sredine 70i-h let pa do njegove smrti leta 1995, je skladatelj aktivno ustvarjal. V tem obdobju je napisal vse svoje solistične koncerte, simfonije ter dela za glasbeno gledališče, pa tudi veliko kantat. Nadaljeval je tudi komponiranje samospevov in skladb za klavir.
Pavel Šivic je v zrelem obdobju komponiranja ustvarjal slogovno neobremenjeno. Ni se oziral na slogovne smeri, ki bi jim bilo v določenem času primemo ali zaželeno slediti. Zlasti od leta 1978, ko se je upokojil kot dolgoletni profesor na Akademiji za glasbo v Ljubljani, je imel Šivic več svobode za komponiranje, pa tudi za publiciranje, ki ga je spremljalo vse od začetka njegove poklicne glasbene poti. V tem zadnjem obdobju, ki traja nekje od sredine 70i-h let pa do njegove smrti leta 1995, je skladatelj aktivno ustvarjal. V tem obdobju je napisal vse svoje solistične koncerte, simfonije ter dela za glasbeno gledališče, pa tudi veliko kantat. Nadaljeval je tudi komponiranje samospevov in skladb za klavir.
Pavel Šivic je bil, kot zapiše tudi sam, v prvi vrsti inštrumentalno usmerjen skladatelj, a življenjske razmere in praktične umetnostne potrebe so ga pripeljale tudi k zborovodstvu. Iz tega je sledil razcvet njegovega ustvarjanja zborovskih skladb. Teh je na koncu napisal približno 150, od tega največ za mešani in moški zbor.
Pavel Šivic je bil, kot zapiše tudi sam, v prvi vrsti inštrumentalno usmerjen skladatelj, a življenjske razmere in praktične umetnostne potrebe so ga pripeljale tudi k zborovodstvu. Iz tega je sledil razcvet njegovega ustvarjanja zborovskih skladb. Teh je na koncu napisal približno 150, od tega največ za mešani in moški zbor.
Pavel Šivic je bil slovenski skladatelj, pianist, kritik, pedagog, esejist in prevajalec. V enajstem zvezku Glasbenopedagoškega zbornika Akademije za glasbo v Ljubljani, ki mu je bil v celoti posvečen, ga Pavel Mihelčič opiše kot neugnanega in ustvarjalnega, Simona Moličnik zapiše, da je bilo njegovo življenje bogata in samolastna premica, vezana na prešernost, čutnost, hudomušnost, bolečino, marljivost in živost, njegova hči Kaja Šivic pa pravi, da je bil Pavel Šivicpredvsem človek akcije, ki se je z lahkoto in brez omahovanja lotil vsega, kar se mu je zdelo potrebno.
Pavel Šivic je bil slovenski skladatelj, pianist, kritik, pedagog, esejist in prevajalec. V enajstem zvezku Glasbenopedagoškega zbornika Akademije za glasbo v Ljubljani, ki mu je bil v celoti posvečen, ga Pavel Mihelčič opiše kot neugnanega in ustvarjalnega, Simona Moličnik zapiše, da je bilo njegovo življenje bogata in samolastna premica, vezana na prešernost, čutnost, hudomušnost, bolečino, marljivost in živost, njegova hči Kaja Šivic pa pravi, da je bil Pavel Šivicpredvsem človek akcije, ki se je z lahkoto in brez omahovanja lotil vsega, kar se mu je zdelo potrebno.
Med letoma 1800 in 1812 je Beethoven napisal osem simfonij. 12 let dolgemu, izrazito ustvarjalnemu obdobju je sledilo 12 let zatišja, in to ne le pri ustvarjanju simfonične glasbe, temveč v celotni skladateljevi ustvarjalnosti. To je bil ne le čas ustvarjalnega oddiha in premisleka, temveč tudi vedno večje priljubljenosti italijanske opere z Rossinijevo na čelu, ki jo je Beethoven naravnost preziral. To je bil tudi čas novih glasbenih tokov, ki so nastali iz vedno močnejše romantične miselnosti. Romantični duhovi so z estetiko svoje izpovednosti vznemirili številne skladatelje, katerih dela so slonela na neposredni klasicistični tradiciji. Tudi Beethovna. Vse to je vplivalo na to, da so skladateljevi privrženci in ljubitelji njegove glasbe dolgo čakali na nastanek 9. simfonije. 7. maja 1824 je vendarle krstno zazvenela na Dunaju.
Med letoma 1800 in 1812 je Beethoven napisal osem simfonij. 12 let dolgemu, izrazito ustvarjalnemu obdobju je sledilo 12 let zatišja, in to ne le pri ustvarjanju simfonične glasbe, temveč v celotni skladateljevi ustvarjalnosti. To je bil ne le čas ustvarjalnega oddiha in premisleka, temveč tudi vedno večje priljubljenosti italijanske opere z Rossinijevo na čelu, ki jo je Beethoven naravnost preziral. To je bil tudi čas novih glasbenih tokov, ki so nastali iz vedno močnejše romantične miselnosti. Romantični duhovi so z estetiko svoje izpovednosti vznemirili številne skladatelje, katerih dela so slonela na neposredni klasicistični tradiciji. Tudi Beethovna. Vse to je vplivalo na to, da so skladateljevi privrženci in ljubitelji njegove glasbe dolgo čakali na nastanek 9. simfonije. 7. maja 1824 je vendarle krstno zazvenela na Dunaju.
Beethoven je sprva deloval kot glasbeni izvajalec oziroma pianist. To je zahtevalo več ur vaj, da je lahko postal klavirski virtuoz. Pozneje, ko se je lotil komponiranja, je potrpežljivo prepisoval številne mojstrovine svojih predhodnikov, kar je bila praksa pri učenju kompozicije. Kmalu je spoznal pomen poznavanja traktatov o glasbi, ki so mu odprli nova vedenja in razumevanja glasbene umetnosti, zIasti iz preteklih časov.
Beethoven je sprva deloval kot glasbeni izvajalec oziroma pianist. To je zahtevalo več ur vaj, da je lahko postal klavirski virtuoz. Pozneje, ko se je lotil komponiranja, je potrpežljivo prepisoval številne mojstrovine svojih predhodnikov, kar je bila praksa pri učenju kompozicije. Kmalu je spoznal pomen poznavanja traktatov o glasbi, ki so mu odprli nova vedenja in razumevanja glasbene umetnosti, zIasti iz preteklih časov.
Beethoven je šele v svojih tridesetih letih ponudil dunajski javnosti svojo prvo simfonijo. To ni naključje. Haydnova in Mozartova glasbena zapuščina nista bili le njegov vir učenja skladateljske obrti in umetnosti, temveč tudi ovira za njegovo simfonično ustvarjalnost. Ta ovira se je zrcalila v neskončno spoštljivem odnosu do vrhunskih stvaritev predhodnikov, ki mu ni dovoljeval snovanja slabših, še manj pa povprečnih simfonij. Beethoven se je čutil poklicanega nadaljevati tradicijo, ki sta jo na Dunaju začela Haydn in Mozart, zato so njegove simfonije zahtevale popolno angažiranost skladatelja, tako da bi vsaj dosegel, če že ne presegel takratno simfonično ustvarjalnost.
Beethoven je šele v svojih tridesetih letih ponudil dunajski javnosti svojo prvo simfonijo. To ni naključje. Haydnova in Mozartova glasbena zapuščina nista bili le njegov vir učenja skladateljske obrti in umetnosti, temveč tudi ovira za njegovo simfonično ustvarjalnost. Ta ovira se je zrcalila v neskončno spoštljivem odnosu do vrhunskih stvaritev predhodnikov, ki mu ni dovoljeval snovanja slabših, še manj pa povprečnih simfonij. Beethoven se je čutil poklicanega nadaljevati tradicijo, ki sta jo na Dunaju začela Haydn in Mozart, zato so njegove simfonije zahtevale popolno angažiranost skladatelja, tako da bi vsaj dosegel, če že ne presegel takratno simfonično ustvarjalnost.