Iskanje oddaja
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Vsak teden je v znamenju svetovno znane ustvarjalke ali ustvarjalca.
Zadnje in najobsežnejše Osterčevo delo je baletna pantomima Iluzije v treh dejanjih in osmih slikah, ki jo je ustvarjal med letoma 1937 in 1941. Skladatelj je dokončal in v samozaložbi izdal klavirski izvleček. Orkestrsko partituro je dokončal le do začetka pete slike, saj se je po hudi napredujoči bolezni 23. maja 1941 za vedno poslovil.
Zadnje in najobsežnejše Osterčevo delo je baletna pantomima Iluzije v treh dejanjih in osmih slikah, ki jo je ustvarjal med letoma 1937 in 1941. Skladatelj je dokončal in v samozaložbi izdal klavirski izvleček. Orkestrsko partituro je dokončal le do začetka pete slike, saj se je po hudi napredujoči bolezni 23. maja 1941 za vedno poslovil.
Slavko Osterc je bil navdušen zagovornik konstruktivizma in četrtstopenjske glasbe, prepoznaven skladateljski slog pa je razvil tudi z ekspresionističnimi značilnostmi. Slavko Osterc je bil zelo dejaven tudi kot član odbora Mednarodnega združenja za sodobno glasbo ISCM in nekajkrat tudi član žirij za festivalske programe. Pogosto je sodeloval z drugimi ustvarjalci iz nekdanjega jugoslovanskega glasbenega prostora ter s skladatelji in poustvarjalci iz tujine.
Slavko Osterc je bil navdušen zagovornik konstruktivizma in četrtstopenjske glasbe, prepoznaven skladateljski slog pa je razvil tudi z ekspresionističnimi značilnostmi. Slavko Osterc je bil zelo dejaven tudi kot član odbora Mednarodnega združenja za sodobno glasbo ISCM in nekajkrat tudi član žirij za festivalske programe. Pogosto je sodeloval z drugimi ustvarjalci iz nekdanjega jugoslovanskega glasbenega prostora ter s skladatelji in poustvarjalci iz tujine.
V skladateljevem drugem obdobju je slogovni preobrat. Leta 1928 je po komediji Henrija Murgelja napisal enodejanko Iz komične opere, ki vključuje kratko predigro in sedem zaključenih glasbenih točk, med katerimi so govorjeni dramski prizori, petje se izmenjuje z melodramo. Osterčevo najobsežnejše operno delo pa je psihološka glasbena drama v petih dejanjih, Krog s kredo iz leta 1923, ki je nastala po kitajski tradicionalni zgodbi in istoimenski Klabundovi drami.
V skladateljevem drugem obdobju je slogovni preobrat. Leta 1928 je po komediji Henrija Murgelja napisal enodejanko Iz komične opere, ki vključuje kratko predigro in sedem zaključenih glasbenih točk, med katerimi so govorjeni dramski prizori, petje se izmenjuje z melodramo. Osterčevo najobsežnejše operno delo pa je psihološka glasbena drama v petih dejanjih, Krog s kredo iz leta 1923, ki je nastala po kitajski tradicionalni zgodbi in istoimenski Klabundovi drami.
Osterc se je med študijem v Pragi, ki je bila v začetku 20. stoletja eno izmed središč evropske avantgarde, seznanil s sodobnimi pogledi na glasbeno ustvarjanje. Osterčeva estetska usmeritev se je oplemenitila in okrepila z novimi pogledi v neobaročni in neoklasicistični smeri, z elementi konstruktivizma, tehnikami atonalnosti in atematičnosti ter z elementi četrttonske tehnike, skladatelj pa je razvil prepoznaven skladateljski slog tudi z ekspresionističnimi značilnostmi.
Osterc se je med študijem v Pragi, ki je bila v začetku 20. stoletja eno izmed središč evropske avantgarde, seznanil s sodobnimi pogledi na glasbeno ustvarjanje. Osterčeva estetska usmeritev se je oplemenitila in okrepila z novimi pogledi v neobaročni in neoklasicistični smeri, z elementi konstruktivizma, tehnikami atonalnosti in atematičnosti ter z elementi četrttonske tehnike, skladatelj pa je razvil prepoznaven skladateljski slog tudi z ekspresionističnimi značilnostmi.
Skladatelj Slavko Osterc, eden vodilnih ustvarjalcev slovenske glasbe 1. polovice 20. stoletja, je bil izrazit modernist. V prvi polovici 20. stoletja je ustvaril zelo obsežen opus z več kot 170-imi deli različnih zvrsti. Med njimi so številna komorna in simfonična dela, kantate, magnifikat, opere in baletna glasba, klavirske skladbe, samospevi in zborovske skladbe.
Skladatelj Slavko Osterc, eden vodilnih ustvarjalcev slovenske glasbe 1. polovice 20. stoletja, je bil izrazit modernist. V prvi polovici 20. stoletja je ustvaril zelo obsežen opus z več kot 170-imi deli različnih zvrsti. Med njimi so številna komorna in simfonična dela, kantate, magnifikat, opere in baletna glasba, klavirske skladbe, samospevi in zborovske skladbe.
Klasično obdobje ameriškega simfonizma se je porodilo sredi najhujše gospodarske krize, nekako na začetku Rooseveltovega NewDeala, izzvenelo pa s prihodom Kennedyja in prevlado dodekafonije v ameriški klasični glasbi. Peto oddajo namenjamo skladatelju Williamu Schumanu.
Klasično obdobje ameriškega simfonizma se je porodilo sredi najhujše gospodarske krize, nekako na začetku Rooseveltovega NewDeala, izzvenelo pa s prihodom Kennedyja in prevlado dodekafonije v ameriški klasični glasbi. Peto oddajo namenjamo skladatelju Williamu Schumanu.
Klasično obdobje ameriškega simfonizma se je porodilo sredi najhujše gospodarske krize, nekako na začetku Rooseveltovega New Deala, izzvenelo pa s prihodom Kennedyja in prevlado dodekafonije v ameriški klasični glasbi. Četrto oddajo namenjamo skladatelju Howardu Hansonu.
Klasično obdobje ameriškega simfonizma se je porodilo sredi najhujše gospodarske krize, nekako na začetku Rooseveltovega New Deala, izzvenelo pa s prihodom Kennedyja in prevlado dodekafonije v ameriški klasični glasbi. Četrto oddajo namenjamo skladatelju Howardu Hansonu.
Klasično obdobje ameriškega simfonizma se je porodilo sredi najhujše gospodarske krize, nekako na začetku Rooseveltovega New Deala, izzvenelo pa s prihodom Kennedyja in prevlado dodekafonije v ameriški klasični glasbi. Tretjo oddajo namenjamo skladatelju Giuseppu Guttoveggiu, bolj znanemu kot Paul Creston.
Klasično obdobje ameriškega simfonizma se je porodilo sredi najhujše gospodarske krize, nekako na začetku Rooseveltovega New Deala, izzvenelo pa s prihodom Kennedyja in prevlado dodekafonije v ameriški klasični glasbi. Tretjo oddajo namenjamo skladatelju Giuseppu Guttoveggiu, bolj znanemu kot Paul Creston.
Oddaja zaznamuje jutra na Programu Ars. Vsak teden je v znamenju enega izmed svetovno znanih ustvarjalcev. Izbor skladateljev pripravljajo uredniki in sodelavci glasbenega programa.
Oddaja zaznamuje jutra na Programu Ars. Vsak teden je v znamenju enega izmed svetovno znanih ustvarjalcev. Izbor skladateljev pripravljajo uredniki in sodelavci glasbenega programa.
Klasično obdobje ameriškega simfonizma se je porodilo sredi najhujše gospodarske krize, nekako na začetku Rooseveltovega New Deala, izzvenelo pa s prihodom Kennedyja in prevlado dodekafonije v ameriški klasični glasbi. Če je bil Virgil Thomson znan predvsem po ljudskem, preprostem izrazu, potem je Roy Harris, ki ga predstavljamo v prvi oddaji, že prvi resnični klasik te glasbe.
Klasično obdobje ameriškega simfonizma se je porodilo sredi najhujše gospodarske krize, nekako na začetku Rooseveltovega New Deala, izzvenelo pa s prihodom Kennedyja in prevlado dodekafonije v ameriški klasični glasbi. Če je bil Virgil Thomson znan predvsem po ljudskem, preprostem izrazu, potem je Roy Harris, ki ga predstavljamo v prvi oddaji, že prvi resnični klasik te glasbe.
V tednu, ko se bližamo kulturnemu prazniku, predstavljamo izbor glasbe slovenskih skladateljev. V peti oddaji je na vrsti glasba Zvonimirja Cigliča: Simfonija št. 1 – Appasionata ter Triptih za srednji glas in orkester.
V tednu, ko se bližamo kulturnemu prazniku, predstavljamo izbor glasbe slovenskih skladateljev. V peti oddaji je na vrsti glasba Zvonimirja Cigliča: Simfonija št. 1 – Appasionata ter Triptih za srednji glas in orkester.
V tednu, ko se bližamo kulturnemu prazniku, predstavljamo izbor glasbe slovenskih skladateljev. V četrti oddaji predvajamo Musiques funebres Primoža Ramovša in Gazele, sedem orkestralnih pesnitev Lucijana Marije Škerjanca.
V tednu, ko se bližamo kulturnemu prazniku, predstavljamo izbor glasbe slovenskih skladateljev. V četrti oddaji predvajamo Musiques funebres Primoža Ramovša in Gazele, sedem orkestralnih pesnitev Lucijana Marije Škerjanca.
V tednu, ko se bližamo kulturnemu prazniku, predstavljamo izbor glasbe slovenskih skladateljev. V tretji oddaji gostimo skladatelja Primoža Ramovša in njegovo Simfonijo št. 3.
V tednu, ko se bližamo kulturnemu prazniku, predstavljamo izbor glasbe slovenskih skladateljev. V tretji oddaji gostimo skladatelja Primoža Ramovša in njegovo Simfonijo št. 3.
V tednu, ko se bližamo kulturnemu prazniku, predstavljamo izbor glasbe slovenskih skladateljev. V prvi oddaji smo predstavili zgodbo o dveh profesorjih, ki sta si bila nasprotnika in tekmeca. To sta bila Slavko Osterc in Lucijan Marija Škerjanc. V drugi oddaji predstavljamo Osterčevega učenca Demetrija Žebreta in Škerjančevega učenca Zvonimirja Cigliča.
V tednu, ko se bližamo kulturnemu prazniku, predstavljamo izbor glasbe slovenskih skladateljev. V prvi oddaji smo predstavili zgodbo o dveh profesorjih, ki sta si bila nasprotnika in tekmeca. To sta bila Slavko Osterc in Lucijan Marija Škerjanc. V drugi oddaji predstavljamo Osterčevega učenca Demetrija Žebreta in Škerjančevega učenca Zvonimirja Cigliča.
V tednu, ko se bližamo kulturnemu prazniku, predstavljamo izbor glasbe slovenskih skladateljev. V prvi oddaji predstavljamo zgodbo o dveh profesorjih, ki sta si bila nasprotnika, tekmeca, celo sovražnika, ki sta svoj nedokončan dvoboj prenesla tudi na rodove njunih naslednikov. To sta bila Slavko Osterc in Lucijan Marija Škerjanc.
V tednu, ko se bližamo kulturnemu prazniku, predstavljamo izbor glasbe slovenskih skladateljev. V prvi oddaji predstavljamo zgodbo o dveh profesorjih, ki sta si bila nasprotnika, tekmeca, celo sovražnika, ki sta svoj nedokončan dvoboj prenesla tudi na rodove njunih naslednikov. To sta bila Slavko Osterc in Lucijan Marija Škerjanc.
Balet Dafnis in Hloa je nastal po naročilu Sergeja Djagileva, ki je s svojo skupino Ballets Russes na začetku 20. stoletja osvojil pariško občinstvo in je zato vse od leta 1909 vsako leto pripravil tako imenovano Rusko sezono. Vsako leto je torej potreboval nov scenarij in novo glasbo, zato je Djagilev Ravelu leta 1909 naročil balet Dafnis in Hloa. Skladatelj je hitro napisal klavirski osnutek, nato pa tri leta izdeloval orkestracijo. Tako počasi je skladba nastajala zaradi Ravelove pikolovskosti in zaradi tega, ker se ni mogel uskladiti s koreografom Mihailom Fokinom, ki je za balet napisal tudi scenarij.
Balet Dafnis in Hloa je nastal po naročilu Sergeja Djagileva, ki je s svojo skupino Ballets Russes na začetku 20. stoletja osvojil pariško občinstvo in je zato vse od leta 1909 vsako leto pripravil tako imenovano Rusko sezono. Vsako leto je torej potreboval nov scenarij in novo glasbo, zato je Djagilev Ravelu leta 1909 naročil balet Dafnis in Hloa. Skladatelj je hitro napisal klavirski osnutek, nato pa tri leta izdeloval orkestracijo. Tako počasi je skladba nastajala zaradi Ravelove pikolovskosti in zaradi tega, ker se ni mogel uskladiti s koreografom Mihailom Fokinom, ki je za balet napisal tudi scenarij.
V četrti oddaji iz cikla Skladatelj tedna spoznavamo dve nasprotni si plati Mauricea Ravela: njegove bolj znane spore s sodobniki ter poklone prednikom – skladateljem.
V četrti oddaji iz cikla Skladatelj tedna spoznavamo dve nasprotni si plati Mauricea Ravela: njegove bolj znane spore s sodobniki ter poklone prednikom – skladateljem.
Ravel je bil očaran nad eksotičnimi kulturami in v svoja dela je rad vpeljeval melodije in ritme ljudske glasbe. Eden izmed njegovih prvih izletov v glasbeni svet zunaj Francije je navdahnila iznajdljiva vezirjeva hči Šeherezada, ki si je s pripovedovanjem zgodb tisočinenkrat podaljšala življenje. Ravel je skladbo z naslovom Šeherezada prvič napisal leta 1889, in sicer Uverturo Šeherezada za simfonični orkester, leta 1903 pa je za mezzosopran in orkester napisal še pesnitve.
Ravel je bil očaran nad eksotičnimi kulturami in v svoja dela je rad vpeljeval melodije in ritme ljudske glasbe. Eden izmed njegovih prvih izletov v glasbeni svet zunaj Francije je navdahnila iznajdljiva vezirjeva hči Šeherezada, ki si je s pripovedovanjem zgodb tisočinenkrat podaljšala življenje. Ravel je skladbo z naslovom Šeherezada prvič napisal leta 1889, in sicer Uverturo Šeherezada za simfonični orkester, leta 1903 pa je za mezzosopran in orkester napisal še pesnitve.
Težko bi rekli, da je Ravel napisal veliko del za veliki simfonični orkester, saj zajemajo le dobro petino njegovega opusa. Pravzaprav ni napisal nobene simfonije, le dva simfonična fragmenta na podlagi baleta Dafnis in Hloa ter dva koncerta. Preostale Ravelove skladbe za orkester imajo programske naslove. Nekatere so bile napisane po naročilu, kot scenska glasba za uprizoritve gledaliških iger ali kot baleti, druge pa so orkestracije del za klavir.
Težko bi rekli, da je Ravel napisal veliko del za veliki simfonični orkester, saj zajemajo le dobro petino njegovega opusa. Pravzaprav ni napisal nobene simfonije, le dva simfonična fragmenta na podlagi baleta Dafnis in Hloa ter dva koncerta. Preostale Ravelove skladbe za orkester imajo programske naslove. Nekatere so bile napisane po naročilu, kot scenska glasba za uprizoritve gledaliških iger ali kot baleti, druge pa so orkestracije del za klavir.
Mauricea Ravela označujemo za francoskega skladatelja, čeprav mu je bila bližja materina baskovska kultura in posredno Španija. Bil je eden izmed izvirnejših glasbenikov zgodnjega 20. stoletja.
Mauricea Ravela označujemo za francoskega skladatelja, čeprav mu je bila bližja materina baskovska kultura in posredno Španija. Bil je eden izmed izvirnejših glasbenikov zgodnjega 20. stoletja.
Edward Elgar je napisal dve simfoniji - ti sta dolgi in prodorni, in čeprav jima skladatelj ni pripisal programa, lahko čutimo, da ju poganja neka zapletena notranja sila, iz katere črpata moč za napet dramatični razvoj, razpoloženjske kontraste, vrhunce in padce. O tem priča tudi skladateljev način snovanja glasbenega toka - bolj kot tematska so zanj namreč značilna nasprotja v značaju, ki spominjajo na spreminjajoče se razpoloženje v kakem programskem delu. Svojo Simfonijo št. 2 je Elgar imenoval tudi "strastno romanje duše" in je s tem celo ohlapno nakazal izhodišče za razvoj dela. Vanj je položil nekaj svojih najglobljih osebnih izpovedi, ki jih je - tako kot nekoč v Enigma variacijah - dobro skril pred poslušalci.
Edward Elgar je napisal dve simfoniji - ti sta dolgi in prodorni, in čeprav jima skladatelj ni pripisal programa, lahko čutimo, da ju poganja neka zapletena notranja sila, iz katere črpata moč za napet dramatični razvoj, razpoloženjske kontraste, vrhunce in padce. O tem priča tudi skladateljev način snovanja glasbenega toka - bolj kot tematska so zanj namreč značilna nasprotja v značaju, ki spominjajo na spreminjajoče se razpoloženje v kakem programskem delu. Svojo Simfonijo št. 2 je Elgar imenoval tudi "strastno romanje duše" in je s tem celo ohlapno nakazal izhodišče za razvoj dela. Vanj je položil nekaj svojih najglobljih osebnih izpovedi, ki jih je - tako kot nekoč v Enigma variacijah - dobro skril pred poslušalci.
Z oratorijem Geroncijeve sanje in Enigma variacijami si je angleški skladatelj Edward Elgar počasi ustvaril ime v angleški glasbi svoje dobe. V obdobju nastanka teh del – to je na začetku 20. stoletja – je zakoračil v štirideseta leta in šele tedaj si je lahko obetal, da bodo njegove skladbe začeli pogosteje uvrščati na spored tudi najboljši londonski orkestri.
Z oratorijem Geroncijeve sanje in Enigma variacijami si je angleški skladatelj Edward Elgar počasi ustvaril ime v angleški glasbi svoje dobe. V obdobju nastanka teh del – to je na začetku 20. stoletja – je zakoračil v štirideseta leta in šele tedaj si je lahko obetal, da bodo njegove skladbe začeli pogosteje uvrščati na spored tudi najboljši londonski orkestri.