Iskanje oddaja
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Vsak teden je v znamenju svetovno znane ustvarjalke ali ustvarjalca.
Rodion Ščedrin je deloval v poznosovjetskem okolju omike, v dobi, ki jo lahko označimo za srebrni vek, torej z enako oznako, kot jo muzikologija uporablja za rod ruskih skladateljev poznega devetnajstega stoletja, ki so nasledili velikane iz Peterice ter Petra Iliča Čajkovskega: oba Tanjejeva, Arenski, Ipolitov-Ivanov, Ljadov, Grečanjinov in seveda Glazunov. Tudi drugi srebrni rod se je proslavil z izjemnim poznavanjem in obvladovanjem zvočne literature, od šestdesetih let dvajsetega stoletja so se drzno pridružili tedaj najbolj svežim in sodobnim usmeritvam v glasbi, v osemdesetih pa skoraj na ukaz postali prva vrsta glasbenega postmodernizma, ki se je morda porodil kar v tedanji Sovjetski zvezi z glasbo danes vse premalo priznanega Borisa Čajkovskega. To je bil hkrati rod ustvarjalcev, ki so nemalokrat ustvarjali po naročilu najuglednejših zahodnih dirigentov in orkestrov, čeprav je bilo središče njihovega delovanja še vedno trdno zasidrano v domačem glasbenem okolju.
Rodion Ščedrin je deloval v poznosovjetskem okolju omike, v dobi, ki jo lahko označimo za srebrni vek, torej z enako oznako, kot jo muzikologija uporablja za rod ruskih skladateljev poznega devetnajstega stoletja, ki so nasledili velikane iz Peterice ter Petra Iliča Čajkovskega: oba Tanjejeva, Arenski, Ipolitov-Ivanov, Ljadov, Grečanjinov in seveda Glazunov. Tudi drugi srebrni rod se je proslavil z izjemnim poznavanjem in obvladovanjem zvočne literature, od šestdesetih let dvajsetega stoletja so se drzno pridružili tedaj najbolj svežim in sodobnim usmeritvam v glasbi, v osemdesetih pa skoraj na ukaz postali prva vrsta glasbenega postmodernizma, ki se je morda porodil kar v tedanji Sovjetski zvezi z glasbo danes vse premalo priznanega Borisa Čajkovskega. To je bil hkrati rod ustvarjalcev, ki so nemalokrat ustvarjali po naročilu najuglednejših zahodnih dirigentov in orkestrov, čeprav je bilo središče njihovega delovanja še vedno trdno zasidrano v domačem glasbenem okolju.
Eden temeljnih pojmov, ko govorimo o Johnu Cageu, je nedoločenost. Ta se nanaša na možnost, da se interpreti glasbenega dela sami odločijo o nekaterih natančno opredeljenih parametrih, ali o glasbenem gradivu, njegovem zaporedju, o uporabljenih glasbilih in zasedbah ali pa na primer o dolžini izvedbe. Nedoločenost se v Cageevih delih pojavlja vse od petdesetih let naprej. Sprva je ta doktrina nastala iz izkušnje z zen budizmom in njegovim vsesprejemajočim in dopuščajočim odnosom posameznika do sveta. Nekoliko pozneje, ob koncu šestdesetih let, je nedoločenost v njegovo delo pronicala tudi skozi njegovo delno prerojeno dojemanje umetnosti in družbe. Vlogo umetnika je dojemal v smislu ponujanja idej za to, kako je mogoče zvoke in glasbo razumeti v kontekstu življenja znotraj skupnosti, družbe. Po analogiji med družbenimi položaji in glasbeno izvedbo so postali glasbeniki v njegovih skladbah, kot sta cikla Song Books, odgovorni in odločujoči del izvedbe, prav tako kot je družbena pravičnost utemeljena že na ravni posameznika.
Eden temeljnih pojmov, ko govorimo o Johnu Cageu, je nedoločenost. Ta se nanaša na možnost, da se interpreti glasbenega dela sami odločijo o nekaterih natančno opredeljenih parametrih, ali o glasbenem gradivu, njegovem zaporedju, o uporabljenih glasbilih in zasedbah ali pa na primer o dolžini izvedbe. Nedoločenost se v Cageevih delih pojavlja vse od petdesetih let naprej. Sprva je ta doktrina nastala iz izkušnje z zen budizmom in njegovim vsesprejemajočim in dopuščajočim odnosom posameznika do sveta. Nekoliko pozneje, ob koncu šestdesetih let, je nedoločenost v njegovo delo pronicala tudi skozi njegovo delno prerojeno dojemanje umetnosti in družbe. Vlogo umetnika je dojemal v smislu ponujanja idej za to, kako je mogoče zvoke in glasbo razumeti v kontekstu življenja znotraj skupnosti, družbe. Po analogiji med družbenimi položaji in glasbeno izvedbo so postali glasbeniki v njegovih skladbah, kot sta cikla Song Books, odgovorni in odločujoči del izvedbe, prav tako kot je družbena pravičnost utemeljena že na ravni posameznika.
Skozi petdeseta in šestdeseta leta je John Cage postopno postal umetnik, ki je s prepričljivo retoriko in presenetljivimi, celo šokantnimi, toda natančno artikuliranimi mislimi zasedal osrednje mesto v sodobnih umetniških snovanjih povojnih Združenih držav. Ko je v začetku petdesetih let v knjigi orakljev Ji Džing našel način, kako v glasbo na konstruktiven način vpeljati naključje, je temeljito posegel v dejanje skladanja glasbe. S tem je dokončno izstopil iz miselnega okvira zahodne glasbene umetnosti in tudi iz skladateljskih krogov, ki so na stari celini oblikovali sodobno glasbeno govorico.
Skozi petdeseta in šestdeseta leta je John Cage postopno postal umetnik, ki je s prepričljivo retoriko in presenetljivimi, celo šokantnimi, toda natančno artikuliranimi mislimi zasedal osrednje mesto v sodobnih umetniških snovanjih povojnih Združenih držav. Ko je v začetku petdesetih let v knjigi orakljev Ji Džing našel način, kako v glasbo na konstruktiven način vpeljati naključje, je temeljito posegel v dejanje skladanja glasbe. S tem je dokončno izstopil iz miselnega okvira zahodne glasbene umetnosti in tudi iz skladateljskih krogov, ki so na stari celini oblikovali sodobno glasbeno govorico.
Leta 1937 je John Cage v eseju Prihodnost glasbe: Credo zapisal te preroške besede: "Verjamem, da se bo uporabljanje hrupa pri ustvarjanju glasbe nadaljevalo in da bo naraščalo, vse dokler ne dosežemo glasbe, ki bo ustvarjena ob pomoči električnih instrumentov. V preteklosti je bila točka nesoglasja med disonanco in konsonanco, v bližnji prihodnosti pa bo med hrupom in tako imenovanimi glasbenimi zvoki. Sedanje metode pisanja glasbe, predvsem tiste, ki se osredotočajo na harmonijo, bodo postale neuporabne za skladatelja, ki se bo posvečal celotnemu zvočnemu polju."
Leta 1937 je John Cage v eseju Prihodnost glasbe: Credo zapisal te preroške besede: "Verjamem, da se bo uporabljanje hrupa pri ustvarjanju glasbe nadaljevalo in da bo naraščalo, vse dokler ne dosežemo glasbe, ki bo ustvarjena ob pomoči električnih instrumentov. V preteklosti je bila točka nesoglasja med disonanco in konsonanco, v bližnji prihodnosti pa bo med hrupom in tako imenovanimi glasbenimi zvoki. Sedanje metode pisanja glasbe, predvsem tiste, ki se osredotočajo na harmonijo, bodo postale neuporabne za skladatelja, ki se bo posvečal celotnemu zvočnemu polju."
Preparirani klavir v glasbi Johna Cagea se tesno navezuje na njegove takratne delovne obveznosti. Cage je od leta 1937 redno deloval kot spremljevalec različnih plesnih skupin. Najprej je to delo opravljal na Kolumbijski univerzi v rojstnem Los Angelesu, nato pa tudi v Seattlu, v katerem je spoznal Mercea Cunninghama, plesalca in koreografa, ki je pozneje postal njegov življenjski in umetniški sopotnik. V Cunninghamovi skupini, pa tudi drugod, je Cage hkrati z možnostmi povezovanja plesa in glasbe odkrival tudi sorodne ritmične sestavine obeh umetnosti. Plesne predstave je praviloma spremljal s tolkalsko skupino, v katero je vse pogosteje vnašal manj običajna glasbila in zvočila; od azijskih tolkal pa do instrumentov, narejenih iz odpadnega materiala.
Preparirani klavir v glasbi Johna Cagea se tesno navezuje na njegove takratne delovne obveznosti. Cage je od leta 1937 redno deloval kot spremljevalec različnih plesnih skupin. Najprej je to delo opravljal na Kolumbijski univerzi v rojstnem Los Angelesu, nato pa tudi v Seattlu, v katerem je spoznal Mercea Cunninghama, plesalca in koreografa, ki je pozneje postal njegov življenjski in umetniški sopotnik. V Cunninghamovi skupini, pa tudi drugod, je Cage hkrati z možnostmi povezovanja plesa in glasbe odkrival tudi sorodne ritmične sestavine obeh umetnosti. Plesne predstave je praviloma spremljal s tolkalsko skupino, v katero je vse pogosteje vnašal manj običajna glasbila in zvočila; od azijskih tolkal pa do instrumentov, narejenih iz odpadnega materiala.
John Milton Cage se je rodil 5. septembra 1912 v Los Angelesu. Zdi se, da sta Cagea, neskončno radovednega, prijaznega in vselej strpnega umetnika, pomembno določili že osebnosti njegovih staršev. Njegov oče John starejši je bil izumitelj, ki je med drugim zasnoval eno prvih različic podmornice, mati Lucretia pa je bila novinarka Los Angeles Timesa z izrazitim socialnim čutom. Na kolidžu Pomona je študiral pisanje, vendar je kljub očitni nadarjenosti in podpori profesorjev študij opustil ter se raje odpravil v Evropo, kjer je študiral arhitekturo, se ukvarjal s slikarstvom, poezijo ter tudi glasbo. Po približno letu in pol se je vrnil v Združene države, kjer se je dokončno odločil za študij kompozicije. Vendar se nikoli ni omejeval le na glasbo in tako je večino svojega življenja dejavno posegal na področja vizualnih umetnosti, plesa, večmedijskih dogodkov ali literature.
John Milton Cage se je rodil 5. septembra 1912 v Los Angelesu. Zdi se, da sta Cagea, neskončno radovednega, prijaznega in vselej strpnega umetnika, pomembno določili že osebnosti njegovih staršev. Njegov oče John starejši je bil izumitelj, ki je med drugim zasnoval eno prvih različic podmornice, mati Lucretia pa je bila novinarka Los Angeles Timesa z izrazitim socialnim čutom. Na kolidžu Pomona je študiral pisanje, vendar je kljub očitni nadarjenosti in podpori profesorjev študij opustil ter se raje odpravil v Evropo, kjer je študiral arhitekturo, se ukvarjal s slikarstvom, poezijo ter tudi glasbo. Po približno letu in pol se je vrnil v Združene države, kjer se je dokončno odločil za študij kompozicije. Vendar se nikoli ni omejeval le na glasbo in tako je večino svojega življenja dejavno posegal na področja vizualnih umetnosti, plesa, večmedijskih dogodkov ali literature.
György Ligeti velja za enega najvplivnejših in najbolj inovativnih skladateljev dvajsetega stoletja in ga upravičeno postavljamo ob bok zvenečim imenom, kot so Pierre Boulez, Karlheinz Stockhausen, John Cage in Luciano Berio. Njegov glasbeno-umetniški vzpon se je začel v petdesetih letih prejšnjega stoletja, dokončno pa se je uveljavil z iznajdbo kompozicijskega postopka, imenovanega mikropolifonija.
György Ligeti velja za enega najvplivnejših in najbolj inovativnih skladateljev dvajsetega stoletja in ga upravičeno postavljamo ob bok zvenečim imenom, kot so Pierre Boulez, Karlheinz Stockhausen, John Cage in Luciano Berio. Njegov glasbeno-umetniški vzpon se je začel v petdesetih letih prejšnjega stoletja, dokončno pa se je uveljavil z iznajdbo kompozicijskega postopka, imenovanega mikropolifonija.
Miklós Rózsa se je rodil leta 1907 v Budimpešti. njegova mati je bila pianistka, njegov stric pa violinist v budimpeštanski operi. Na željo očeta je na univerzi v Leipzigu sprva študiral kemijo, po enem letu pa je presedlal na študij kompozicije na leipziškem konservatoriju. Leta 1934 ga je Arthur Honneger seznanil s filmsko umetnostjo in priložnostmi, ki se ponujajo v ustvarjanju filmske glasbe in tako je postal eden najbolj cenjenih skladateljev filmske glasbe dvajsetega stoletja in je ta sloves obdržal vse do sedemdesetih let. Med največje glasbene dosežke Miklósa Rózse sodi tudi glasba za film Ben-Hur, ameriški zgodovinski spektakel, posnet leta 1959, ki je osvojil 11 oskarjev, med njimi tudi za glasbo.
Miklós Rózsa se je rodil leta 1907 v Budimpešti. njegova mati je bila pianistka, njegov stric pa violinist v budimpeštanski operi. Na željo očeta je na univerzi v Leipzigu sprva študiral kemijo, po enem letu pa je presedlal na študij kompozicije na leipziškem konservatoriju. Leta 1934 ga je Arthur Honneger seznanil s filmsko umetnostjo in priložnostmi, ki se ponujajo v ustvarjanju filmske glasbe in tako je postal eden najbolj cenjenih skladateljev filmske glasbe dvajsetega stoletja in je ta sloves obdržal vse do sedemdesetih let. Med največje glasbene dosežke Miklósa Rózse sodi tudi glasba za film Ben-Hur, ameriški zgodovinski spektakel, posnet leta 1959, ki je osvojil 11 oskarjev, med njimi tudi za glasbo.
Prve simfonične pesnitve je napisal Hector Berlioz, ki je tudi eden najbolj znanih predstavnikov programske glasbe. Končno obliko in ime je simfonična pesnitev dobila z deli Franza Liszta. Skladatelj ni želel strogo upoštevati formalnih kompozicijskih vzorcev in oblik, ki so prevladovali v tistem času; to sta bili predvsem sonatna oblika in rondo. Sam jih je zasnoval svobodneje. Pri simfonični pesnitvi sta namreč bolj kot sama oblika pomembna sredstvo in namen.
Prve simfonične pesnitve je napisal Hector Berlioz, ki je tudi eden najbolj znanih predstavnikov programske glasbe. Končno obliko in ime je simfonična pesnitev dobila z deli Franza Liszta. Skladatelj ni želel strogo upoštevati formalnih kompozicijskih vzorcev in oblik, ki so prevladovali v tistem času; to sta bili predvsem sonatna oblika in rondo. Sam jih je zasnoval svobodneje. Pri simfonični pesnitvi sta namreč bolj kot sama oblika pomembna sredstvo in namen.
Ferenc Farkas velja za starosto madžarske klasične glasbe. Bil je dolgoletni profesor na Glasbeni akademiji Franza Liszta, v tridesetih je vodil eno od raziskovanj madžarske tradicijske glasbe in zbiral ljudske pesmi. Zavedal se je pomembnosti dela, ki sta ga v tem času že opravljala Bartok in Kodaly. Njegov opus, ki obsega več kot 700 del, je temeljil na madžarski in tudi italijanski glasbeni tradiciji, ki jo je znal svojevrstno vključiti v svoje skladbe.
Ferenc Farkas velja za starosto madžarske klasične glasbe. Bil je dolgoletni profesor na Glasbeni akademiji Franza Liszta, v tridesetih je vodil eno od raziskovanj madžarske tradicijske glasbe in zbiral ljudske pesmi. Zavedal se je pomembnosti dela, ki sta ga v tem času že opravljala Bartok in Kodaly. Njegov opus, ki obsega več kot 700 del, je temeljil na madžarski in tudi italijanski glasbeni tradiciji, ki jo je znal svojevrstno vključiti v svoje skladbe.
Ernő Dohnányi je bil skladatelj, pianist in dirigent. Rodil se je leta 1877 na ozemlju današnje Bratislave. Glasbe se je naprej učil s svojim očetom - profesorjem matematike in amaterskim violončelistom, pri enajstih pa je začel obiskovati ure Carla Forstnerja, ki je deloval kot organist v lokalni kapeli. Pri sedemnajstih je Dohnanyi odšel v Budimpešto in opravil sprejemne izpite za študij na Akademiji za glasbo Franza Liszta. Klavirje študiral pri pianistu Istvánu Thománu, ki je bil naj ljubši Lisztov učenec, kompozicijo pa pri Hansu von Koesslerju, velikemu oboževalcu Brahmsa. Velik vpliv Liszta in Brahmsa je mogoče zaslediti tako v pianistični igri Dohnanyija, kot v njegovih kompozicijah.
Ernő Dohnányi je bil skladatelj, pianist in dirigent. Rodil se je leta 1877 na ozemlju današnje Bratislave. Glasbe se je naprej učil s svojim očetom - profesorjem matematike in amaterskim violončelistom, pri enajstih pa je začel obiskovati ure Carla Forstnerja, ki je deloval kot organist v lokalni kapeli. Pri sedemnajstih je Dohnanyi odšel v Budimpešto in opravil sprejemne izpite za študij na Akademiji za glasbo Franza Liszta. Klavirje študiral pri pianistu Istvánu Thománu, ki je bil naj ljubši Lisztov učenec, kompozicijo pa pri Hansu von Koesslerju, velikemu oboževalcu Brahmsa. Velik vpliv Liszta in Brahmsa je mogoče zaslediti tako v pianistični igri Dohnanyija, kot v njegovih kompozicijah.
Obdobje njenega nastanka sovpada z nenadnim razvojem na področju polifonije. V prejšnjih stoletjih se je večglasje razvijalo zelo počasi, v Parizu pa je v razmeroma kratkem času nastal nov glasbeni jezik, ki sta ga oblikovala skladen ritmični jezik in urejeno zaporedje konsonanc in disonanc. Prvič je poleg tonskih višin treba zapisovati tudi ritmične vzorce in ustvarjati razmeroma kompleksno glasbo.
Obdobje njenega nastanka sovpada z nenadnim razvojem na področju polifonije. V prejšnjih stoletjih se je večglasje razvijalo zelo počasi, v Parizu pa je v razmeroma kratkem času nastal nov glasbeni jezik, ki sta ga oblikovala skladen ritmični jezik in urejeno zaporedje konsonanc in disonanc. Prvič je poleg tonskih višin treba zapisovati tudi ritmične vzorce in ustvarjati razmeroma kompleksno glasbo.
V ciklu Skladatelj tedna se tokrat posvečamo sakralni vokalni glasbi, ki je nastajala v drugi polovici dvanajstega in prvi polovici trinajstega stoletja in je bila povezana z notredamsko katedralo v Parizu. Tam so v razmeroma kratkem času razvili revolucionarne oblike večglasja in bogoslužje obogatili z novimi glasbenimi oblikami. Iz tega obdobja se je obranilo razmeroma veliko skladb, a žal poznamo le dve imeni njihovih avtorjev: Leonin in Perotin.
V ciklu Skladatelj tedna se tokrat posvečamo sakralni vokalni glasbi, ki je nastajala v drugi polovici dvanajstega in prvi polovici trinajstega stoletja in je bila povezana z notredamsko katedralo v Parizu. Tam so v razmeroma kratkem času razvili revolucionarne oblike večglasja in bogoslužje obogatili z novimi glasbenimi oblikami. Iz tega obdobja se je obranilo razmeroma veliko skladb, a žal poznamo le dve imeni njihovih avtorjev: Leonin in Perotin.
Gotske katedrale v severni Franciji še danes pričajo o izrednih ustvarjalnih impulzih, ki so se razvili v dvanajstem stoletju, in so bili hkrati umetniški, duhovni in filozofski. Prežemali so vse oblike kulture in nenazadnje tudi znanost in umetnost glasbe. Skladatelji tako imenovane notredamske šole so delovali v drugi polovici dvanajstega in prvi polovici trinajstega stoletja in so bili povezani z notredamsko katedralo v Parizu. Njihovo delovanje je časovno sovpadalo z graditvijo te mogočne stavbe, ki se je začela leta 1163 in je trajala skoraj stoletje.
Gotske katedrale v severni Franciji še danes pričajo o izrednih ustvarjalnih impulzih, ki so se razvili v dvanajstem stoletju, in so bili hkrati umetniški, duhovni in filozofski. Prežemali so vse oblike kulture in nenazadnje tudi znanost in umetnost glasbe. Skladatelji tako imenovane notredamske šole so delovali v drugi polovici dvanajstega in prvi polovici trinajstega stoletja in so bili povezani z notredamsko katedralo v Parizu. Njihovo delovanje je časovno sovpadalo z graditvijo te mogočne stavbe, ki se je začela leta 1163 in je trajala skoraj stoletje.
V ciklu Skladatelj tedna se tokrat posvečamo sakralni vokalni glasbi, ki je nastajala v drugi polovici dvanajstega in prvi polovici trinajstega stoletja in je bila povezana z notredamsko katedralo v Parizu. To obdobje je bilo izredno pomembno za razvoj polifonije. Takrat so se izoblikovali temelji kontrapunktskih in ritmičnih zakonitosti, ki so prevladovale v naslednjih treh stoletjih in so omogočile nastanek menzuralne notacije, v kakršni so zapisovali poznosrednjeveško in renesančno glasbo.
V ciklu Skladatelj tedna se tokrat posvečamo sakralni vokalni glasbi, ki je nastajala v drugi polovici dvanajstega in prvi polovici trinajstega stoletja in je bila povezana z notredamsko katedralo v Parizu. To obdobje je bilo izredno pomembno za razvoj polifonije. Takrat so se izoblikovali temelji kontrapunktskih in ritmičnih zakonitosti, ki so prevladovale v naslednjih treh stoletjih in so omogočile nastanek menzuralne notacije, v kakršni so zapisovali poznosrednjeveško in renesančno glasbo.
V ciklu Skladatelj tedna se tokrat posvečamo sakralni vokalni glasbi, ki je nastajala v drugi polovici dvanajstega in prvi polovici trinajstega stoletja in je bila povezana z notredamsko katedralo v Parizu. Pred tem je bilo večglasje prepuščeno pevcem kot oblika improvizacije, takrat pa so ga začeli zapisovati pred izvajanjem in ustvarjati glasbena dela v sodobnem pomenu besede.
V ciklu Skladatelj tedna se tokrat posvečamo sakralni vokalni glasbi, ki je nastajala v drugi polovici dvanajstega in prvi polovici trinajstega stoletja in je bila povezana z notredamsko katedralo v Parizu. Pred tem je bilo večglasje prepuščeno pevcem kot oblika improvizacije, takrat pa so ga začeli zapisovati pred izvajanjem in ustvarjati glasbena dela v sodobnem pomenu besede.
Življenjska in umetniška pot Eduarda Tubina se je začela v Estoniji na zahodni obali Čudskega jezera s piskanjem prašičem na paši, končala pa v Stockholmu. Tam se je pol življenja v prostovoljnem izgnanstvu preživljal kot skromen uradnik v knjižnici Drottningholmskega glasbenega gledališča, v kateri je uredil celotno zakladnico švedske baročne glasbe. Osma simfonija sodi med Tubinove najboljše in je bila prva po drugi svetovni vojni, za katero so prvo izvedbo pripravili v njegovi domovini.
Življenjska in umetniška pot Eduarda Tubina se je začela v Estoniji na zahodni obali Čudskega jezera s piskanjem prašičem na paši, končala pa v Stockholmu. Tam se je pol življenja v prostovoljnem izgnanstvu preživljal kot skromen uradnik v knjižnici Drottningholmskega glasbenega gledališča, v kateri je uredil celotno zakladnico švedske baročne glasbe. Osma simfonija sodi med Tubinove najboljše in je bila prva po drugi svetovni vojni, za katero so prvo izvedbo pripravili v njegovi domovini.
Umetniška in življenjska zgodba Eduarda Tubina se zrcali v nizu desetih simfonij, enega najtehtnejših tovrstnih opusov v prejšnjem stoletju. Tretjo simfonijo je ustvaril leta 1940. Dirigent Olaav Roots je delo označil s temi besedami: "Obup, trdovratnost in sovraštvo, ki so prevzeli ljudstvo, ki je hrepenelo po izgubljeni neodvisnosti, so našli svoj glasbehi izraz v Tubinovi Tretji simfoniji. Ta raste kot strastna himna, ki je močan izraz samozavesti in notranje moči ter hkrati junaški poziv k pravičnosti. Sporočilo je bilo poslušalstvu v hipu jasno in glasbo je nagradilo z navdušenim odobravanjem!"
Umetniška in življenjska zgodba Eduarda Tubina se zrcali v nizu desetih simfonij, enega najtehtnejših tovrstnih opusov v prejšnjem stoletju. Tretjo simfonijo je ustvaril leta 1940. Dirigent Olaav Roots je delo označil s temi besedami: "Obup, trdovratnost in sovraštvo, ki so prevzeli ljudstvo, ki je hrepenelo po izgubljeni neodvisnosti, so našli svoj glasbehi izraz v Tubinovi Tretji simfoniji. Ta raste kot strastna himna, ki je močan izraz samozavesti in notranje moči ter hkrati junaški poziv k pravičnosti. Sporočilo je bilo poslušalstvu v hipu jasno in glasbo je nagradilo z navdušenim odobravanjem!"
Že Prva simfonija Eduarda Tubina s svojo temačno, hkrati pa čvrsto in kleno govorico opozori na močno ustvarjalno osebnost majhnega naroda, ki se je odločil stopiti iz sence neprepoznavnosti, njegova Druga, podnaslovljena "Legendarna", pa je še bolj usmerjena.
Že Prva simfonija Eduarda Tubina s svojo temačno, hkrati pa čvrsto in kleno govorico opozori na močno ustvarjalno osebnost majhnega naroda, ki se je odločil stopiti iz sence neprepoznavnosti, njegova Druga, podnaslovljena "Legendarna", pa je še bolj usmerjena.
Eduard Tubin je največji estonski glasbeni ustvarjalec. Rodil se je 8. junija 1905 v majhni ribiški vasici Torila na estonski obali Čudskega jezera. Njegov oče je bil ribič in krojač, a hkrati tudi ljubiteljski glasbenik, ki je v vaški godbi igral trobento in pozavno. Svojo ljubezen do glasbe je prenesel tudi na otroke in tako je Eduard že zgodaj stopil v stik z glasbo.
Eduard Tubin je največji estonski glasbeni ustvarjalec. Rodil se je 8. junija 1905 v majhni ribiški vasici Torila na estonski obali Čudskega jezera. Njegov oče je bil ribič in krojač, a hkrati tudi ljubiteljski glasbenik, ki je v vaški godbi igral trobento in pozavno. Svojo ljubezen do glasbe je prenesel tudi na otroke in tako je Eduard že zgodaj stopil v stik z glasbo.