Iskanje oddaja
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Vsak teden je v znamenju svetovno znane ustvarjalke ali ustvarjalca.
Premiero za četrto simfonijo je skladatelj načrtoval decembra leta 1936, vendar je bila ta po izidu ostre kritike Lady Mcbeth v Pravdi odpovedana. Večina raziskovalcev je mnenja, da si je Šostakovič s tem rešil življenje. Četrto simfonijo je napisal v povsem drugačnem slogu od tistega, ki sta ga izžarevali predhodni simfoniji. Več skladateljevih glasbenih kolegov je bilo zaskrbljenih, kakšen vtis bo delo napravilo na Stalina, saj je bilo očitno, da presega pravila socialističnega realizma. Na koncu so Šostakovičevo Četrto simfonijo v c-molu op. 43 premierno izvedli šele po Stalinovi smrti.
Premiero za četrto simfonijo je skladatelj načrtoval decembra leta 1936, vendar je bila ta po izidu ostre kritike Lady Mcbeth v Pravdi odpovedana. Večina raziskovalcev je mnenja, da si je Šostakovič s tem rešil življenje. Četrto simfonijo je napisal v povsem drugačnem slogu od tistega, ki sta ga izžarevali predhodni simfoniji. Več skladateljevih glasbenih kolegov je bilo zaskrbljenih, kakšen vtis bo delo napravilo na Stalina, saj je bilo očitno, da presega pravila socialističnega realizma. Na koncu so Šostakovičevo Četrto simfonijo v c-molu op. 43 premierno izvedli šele po Stalinovi smrti.
Poleg Prokofjeva in Stravinskega spada Šostakovič med najopaznejše ruske oziroma nekdanje sovjetske skladatelje 20. stoletja. Njegov opus zajema 15 simfonij (te sestavljajo osrednji del opusa) in 15 godalnih kvartetov. Za violino, klavir in violončelo je prispeval po dva koncerta, večino časa je ustvarjal tudi filmsko glasbo. V njegovem opusu najdemo veliko orkestralnih suit, nekaj skladb za klavir solo ter druga komorna dela.
Poleg Prokofjeva in Stravinskega spada Šostakovič med najopaznejše ruske oziroma nekdanje sovjetske skladatelje 20. stoletja. Njegov opus zajema 15 simfonij (te sestavljajo osrednji del opusa) in 15 godalnih kvartetov. Za violino, klavir in violončelo je prispeval po dva koncerta, večino časa je ustvarjal tudi filmsko glasbo. V njegovem opusu najdemo veliko orkestralnih suit, nekaj skladb za klavir solo ter druga komorna dela.
Skladatelj, pianist, glasbeni pedagog, mirovnik in dirigent Dmitrij Šostakovič je bil zaradi groženj sistema prisiljen spreminjati svojo glasbeno govorico, vendar pa je njegova glasba ves čas ostala tako ali drugače družbeno angažirana in kritična. Le način in neposrednost izražanja sta se spreminjala. V obdobju Stalinovega terorja je svoje mnenje veliko bolj previdno in subtilno vpletal v glasbo, a pozoren poslušalec lahko včasih tudi skozi najbolj vesel ali zmagoslaven patos - kakršen prežema na primer Peto simfonijao- zazna njegovo nasprotovanje brezkompromisnemu terorju tedaj vladajočega režima.
Skladatelj, pianist, glasbeni pedagog, mirovnik in dirigent Dmitrij Šostakovič je bil zaradi groženj sistema prisiljen spreminjati svojo glasbeno govorico, vendar pa je njegova glasba ves čas ostala tako ali drugače družbeno angažirana in kritična. Le način in neposrednost izražanja sta se spreminjala. V obdobju Stalinovega terorja je svoje mnenje veliko bolj previdno in subtilno vpletal v glasbo, a pozoren poslušalec lahko včasih tudi skozi najbolj vesel ali zmagoslaven patos - kakršen prežema na primer Peto simfonijao- zazna njegovo nasprotovanje brezkompromisnemu terorju tedaj vladajočega režima.
Večina Fieldovih skladb se začne, pa tudi konča, tiho. Razlog za to je, da je bil Field virtuozen interpret in skladatelj hkrati. Poleg tega je bil eden najboljših pianistov svoje generacije. Njegovo tiho in skromno obvladovanje instrumenta je bilo zelo nenavadno, pa tudi očarljivo. Njegovo igro so označevali za domačo in prijazno do poslušalcev, opisovali so jo kot ,,sedenje ob domačem ognjišču''. Ni bil karizmatičen zaradi veličastnosti in tehnike, temveč zaradi muzikalnosti in enkratne barve tona.
Večina Fieldovih skladb se začne, pa tudi konča, tiho. Razlog za to je, da je bil Field virtuozen interpret in skladatelj hkrati. Poleg tega je bil eden najboljših pianistov svoje generacije. Njegovo tiho in skromno obvladovanje instrumenta je bilo zelo nenavadno, pa tudi očarljivo. Njegovo igro so označevali za domačo in prijazno do poslušalcev, opisovali so jo kot ,,sedenje ob domačem ognjišču''. Ni bil karizmatičen zaradi veličastnosti in tehnike, temveč zaradi muzikalnosti in enkratne barve tona.
Poleg tega, da je imel John Field za seboj solistično kariero, je bil že uveljavljen tudi kot skladatelj. Njegova dela so izdajali v Rusiji in Londonu, podpisal pa je tudi pogodbo z znano založniško hišo Breitkopf & Hartel, ki jih je pozneje razširila po vsej Evropi. V njih je med drugim uporabljal rusko melodiko, tako kot pozneje Čajkovski in Glinka. V tistem obdobju je izoblikoval tudi svoj glasbeni jezik, za katerega je značilna kromatično izpeljana melodija s spremljavo ob uporabi pedala.
Poleg tega, da je imel John Field za seboj solistično kariero, je bil že uveljavljen tudi kot skladatelj. Njegova dela so izdajali v Rusiji in Londonu, podpisal pa je tudi pogodbo z znano založniško hišo Breitkopf & Hartel, ki jih je pozneje razširila po vsej Evropi. V njih je med drugim uporabljal rusko melodiko, tako kot pozneje Čajkovski in Glinka. V tistem obdobju je izoblikoval tudi svoj glasbeni jezik, za katerega je značilna kromatično izpeljana melodija s spremljavo ob uporabi pedala.
John Field se je rodil v irski protestantski družini. Bil je najstarejši sin. Njegov oče je bil profesionalni violinist, njegov dedek pa organist, od katerega je dobil prvo glasbeno izobrazbo. Fieldovi starši so kaj kmalu prepoznali njegovo nadarjenost in ga poslali k učitelju Tommasu Giordaniju. Ta je bil njegov učitelj leto dni. V tistem obdobju je imel Field tri javne koncerte. Na prvem, 24. marca 1792, so kritiki njegovo igro opisali takole: "Presenetljiva igra za otroka; natančna izvedba pa je bila več kot pričakovana."
John Field se je rodil v irski protestantski družini. Bil je najstarejši sin. Njegov oče je bil profesionalni violinist, njegov dedek pa organist, od katerega je dobil prvo glasbeno izobrazbo. Fieldovi starši so kaj kmalu prepoznali njegovo nadarjenost in ga poslali k učitelju Tommasu Giordaniju. Ta je bil njegov učitelj leto dni. V tistem obdobju je imel Field tri javne koncerte. Na prvem, 24. marca 1792, so kritiki njegovo igro opisali takole: "Presenetljiva igra za otroka; natančna izvedba pa je bila več kot pričakovana."
John Ireland se je rodil 13. avgusta 1879 v mestecu Bowdon blizu Manchestra. Izhajal je iz premožne družine. S štirinajstimi leti se je vpisal na Kraljevi kolidž za glasbo ter študiral klavir in orgle. Štiri leta pozneje je začel študirati kompozicijo v razredu Charlesa Williersa Stanforda. Njegovi sošolci Gustav Holst, Ralph Vaughan Williams, Frank Bridge in Rutland Boughton, pa tudi on sam, so pozneje sodili med pomembnejše angleške skladatelje prve polovice dvajsetega stoletja.
John Ireland se je rodil 13. avgusta 1879 v mestecu Bowdon blizu Manchestra. Izhajal je iz premožne družine. S štirinajstimi leti se je vpisal na Kraljevi kolidž za glasbo ter študiral klavir in orgle. Štiri leta pozneje je začel študirati kompozicijo v razredu Charlesa Williersa Stanforda. Njegovi sošolci Gustav Holst, Ralph Vaughan Williams, Frank Bridge in Rutland Boughton, pa tudi on sam, so pozneje sodili med pomembnejše angleške skladatelje prve polovice dvajsetega stoletja.
John Ireland je imel boleče in žalostno otroštvo, saj so mu starši kmalu umrli. To je močno vplivalo na njegovo življenje. Zaznamovalo je tudi njegovo odraščanje, saj ga je spremljal občutek negotovosti in neizpolnjenosti. Vendar pa se v njegovi ustvarjalnosti pozna na različne načine, ki niso bili vedno negativni. Njegov ostri samokritični duh, hrepenenje po domu in želja, da bi pobegnil iz sedanjosti v daljno preteklost, so močno vplivali na njegov glasbeni slog.
John Ireland je imel boleče in žalostno otroštvo, saj so mu starši kmalu umrli. To je močno vplivalo na njegovo življenje. Zaznamovalo je tudi njegovo odraščanje, saj ga je spremljal občutek negotovosti in neizpolnjenosti. Vendar pa se v njegovi ustvarjalnosti pozna na različne načine, ki niso bili vedno negativni. Njegov ostri samokritični duh, hrepenenje po domu in želja, da bi pobegnil iz sedanjosti v daljno preteklost, so močno vplivali na njegov glasbeni slog.
Zadnjih petnajst let Respighijevega življenja so zaznamovale pogoste turneje. Naprej je potoval po Evropi, pozneje tudi v Združene države Amerike, Brazilijo in Urugvaj. Vzporedno s tem je poučeval na glasbenem konservatoriju Santa Cecilia v Rimu. Ponujeno profesorsko mesto na tej prestižni ustanovi je pravzaprav bilo povod za skladateljevo prelomno selitev v Rim. Leta 1932 je bil Ottorino Respighi izvoljen v italijansko kraljevo akademijo, štiri leta pozneje, pri komaj šestinpetdesetih letih, je nepričakovano umrl. V januarju leta 1936 je zbolel. Po nekaj obiskih pri zdravniku so mu postavili diagnozo: infekcijski endokarditis – bakterijska okužba srca, ki v tistem času še ni bila ozdravljiva. Respighijevo zdravstveno stanje se je v naslednjih štirih mesecih, med katerimi je prejel tri transfuzije krvi in poskusno zdravljenje s sulfonamidi, uvoženimi iz Nemčije, vidno poslabšalo. Umrl je 18. aprila 1936 v Rimu, ob ženi in prijateljih.
Zadnjih petnajst let Respighijevega življenja so zaznamovale pogoste turneje. Naprej je potoval po Evropi, pozneje tudi v Združene države Amerike, Brazilijo in Urugvaj. Vzporedno s tem je poučeval na glasbenem konservatoriju Santa Cecilia v Rimu. Ponujeno profesorsko mesto na tej prestižni ustanovi je pravzaprav bilo povod za skladateljevo prelomno selitev v Rim. Leta 1932 je bil Ottorino Respighi izvoljen v italijansko kraljevo akademijo, štiri leta pozneje, pri komaj šestinpetdesetih letih, je nepričakovano umrl. V januarju leta 1936 je zbolel. Po nekaj obiskih pri zdravniku so mu postavili diagnozo: infekcijski endokarditis – bakterijska okužba srca, ki v tistem času še ni bila ozdravljiva. Respighijevo zdravstveno stanje se je v naslednjih štirih mesecih, med katerimi je prejel tri transfuzije krvi in poskusno zdravljenje s sulfonamidi, uvoženimi iz Nemčije, vidno poslabšalo. Umrl je 18. aprila 1936 v Rimu, ob ženi in prijateljih.
Ko je Mussolini leta 1922 prišel na oblast, je Respighi izbral nevtralno stališče proti fašistični vladi. Njegova naraščajoča mednarodna slava mu je dopuščala nekaj svobode, a hkrati je bil zaradi tega prisiljen pustiti režimu, da njegovo glasbo izkorišča v politične namene. Respighi je v teh letih postajal vse bolj spoštovan umetnik in intelektualec z mednarodnim ugledom, ki se je zavzemal za umetnike, ostrejše nasprotnike fašističnega režima, zlasti za Arthura Toscaninija, da je lahko pred odhodom v Ameriko dirigiral doma. Prav Toscaninijeva izvedba simfonične pesnitve Rimski vodnjaki leta 1918 v Milanu je Respighija zavihtela med najpomembnejše italijanske skladatelje zgodnjega 20. stoletja. Leta 1923 je postal direktor konservatorija svete Cecilije v Rimu. Nikakor ni maral dolgotrajnih administrativnih nalog, ki jih je od njega zahteval položaj. Zato je tri leta pozneje odstopil, da bi več časa posvetil skladanju. Vse do leta 1935 pa je na konservatoriju poučeval predmet napredna kompozicija.
Ko je Mussolini leta 1922 prišel na oblast, je Respighi izbral nevtralno stališče proti fašistični vladi. Njegova naraščajoča mednarodna slava mu je dopuščala nekaj svobode, a hkrati je bil zaradi tega prisiljen pustiti režimu, da njegovo glasbo izkorišča v politične namene. Respighi je v teh letih postajal vse bolj spoštovan umetnik in intelektualec z mednarodnim ugledom, ki se je zavzemal za umetnike, ostrejše nasprotnike fašističnega režima, zlasti za Arthura Toscaninija, da je lahko pred odhodom v Ameriko dirigiral doma. Prav Toscaninijeva izvedba simfonične pesnitve Rimski vodnjaki leta 1918 v Milanu je Respighija zavihtela med najpomembnejše italijanske skladatelje zgodnjega 20. stoletja. Leta 1923 je postal direktor konservatorija svete Cecilije v Rimu. Nikakor ni maral dolgotrajnih administrativnih nalog, ki jih je od njega zahteval položaj. Zato je tri leta pozneje odstopil, da bi več časa posvetil skladanju. Vse do leta 1935 pa je na konservatoriju poučeval predmet napredna kompozicija.
Pripoved o življenju in delu Ottorina Respighija smo včeraj končali v Rimu leta 1913. Tja se je skladatelj preselil zaradi ponujenega profesorskega mesta na glasbenem konservatoriju Santa Cecilia. Italijanska prestolnica ga je v hipu prevzela. V glasbo je začel prevajati močna vizualna doživetja in občutke globoke navezanosti na posamezne dele mesta. Tako je nastala njegova Rimska triologija, v kateri so združene simfonične pesnitve: Rimski vodnjaki, Rimske pinje in Rimski prazniki. Nastajale so v letih od 1917 do 1928. Respighijev razvoj progamskega v glasbi je tako dobil nove razsežnosti. Njegova orkestralna barvitost je vedno bolj spominjala na impresionizem Debussyja in Ravela ter ga celo presegla.
Pripoved o življenju in delu Ottorina Respighija smo včeraj končali v Rimu leta 1913. Tja se je skladatelj preselil zaradi ponujenega profesorskega mesta na glasbenem konservatoriju Santa Cecilia. Italijanska prestolnica ga je v hipu prevzela. V glasbo je začel prevajati močna vizualna doživetja in občutke globoke navezanosti na posamezne dele mesta. Tako je nastala njegova Rimska triologija, v kateri so združene simfonične pesnitve: Rimski vodnjaki, Rimske pinje in Rimski prazniki. Nastajale so v letih od 1917 do 1928. Respighijev razvoj progamskega v glasbi je tako dobil nove razsežnosti. Njegova orkestralna barvitost je vedno bolj spominjala na impresionizem Debussyja in Ravela ter ga celo presegla.
Po vrnitvi v Bologno in dokončanem študiju kompozicije se je Respighi za nekaj let posvetil igranju v godalnem kvartetu Mugellini. Po krajšem bivanju v Nemčiji med letoma 1906 in 1908 se je dokončno vrnil v domovino in se posvetil samo skladanju. Prav med prvim obiskom v Berlinu pa sta se zgodili dve pomembni stvari. Prvič se je s svojim delom predstavil mednarodnemu občinstvu ter doživel lep uspeh. Skladba, ki jo je zaigral, je bila prva iz niza njegovih številnih poznejših transkripcij del skladateljev 17. in 18. stoletja. Šlo je za Respighijevo različico opere Lamento d'Arianna Claudia Monteverdija. Med letoma 1906 in 1908 sta nastala tudi cikel Petih pesmi na staromoden način (Cinque canti all'antica) in Koncert v starem stilu (Concerto in stile antico) za violino in orkester. Ottorino Respighi si je v svoji glasbi prizadeval za obnovitev italijanske glasbene kulture ter se navduševal nad prikritim spajanjem tradicionalnih in novih izraznih sredstev.
Po vrnitvi v Bologno in dokončanem študiju kompozicije se je Respighi za nekaj let posvetil igranju v godalnem kvartetu Mugellini. Po krajšem bivanju v Nemčiji med letoma 1906 in 1908 se je dokončno vrnil v domovino in se posvetil samo skladanju. Prav med prvim obiskom v Berlinu pa sta se zgodili dve pomembni stvari. Prvič se je s svojim delom predstavil mednarodnemu občinstvu ter doživel lep uspeh. Skladba, ki jo je zaigral, je bila prva iz niza njegovih številnih poznejših transkripcij del skladateljev 17. in 18. stoletja. Šlo je za Respighijevo različico opere Lamento d'Arianna Claudia Monteverdija. Med letoma 1906 in 1908 sta nastala tudi cikel Petih pesmi na staromoden način (Cinque canti all'antica) in Koncert v starem stilu (Concerto in stile antico) za violino in orkester. Ottorino Respighi si je v svoji glasbi prizadeval za obnovitev italijanske glasbene kulture ter se navduševal nad prikritim spajanjem tradicionalnih in novih izraznih sredstev.
Ottorino Respighi je znan kot eden najvplivnejših italijanskih skladateljev, pionir italijanske simfonike na prehodu iz devetnajstega v dvajseto stoletje ter prefinjen raziskovalec in občudovalec glasbene literature starejših obdobij. Čeprav je zgodba o njegovih skladateljskih začetkih vsem dobro znana, saj je vanjo vpleten vplivni ruski skladatelj in profesor Rimski-Korsakov, ne moremo spregledati dejstva, da je Respighi že pred njunim srečanjem ustvaril večje število skladb, ki so tako po svoji obsežnosti kot po premišljeni strukturi in obdelavi glasbenega gradiva nakazovale veliko nadarjenost takrat komaj dvajsetletnega violinskega virtuoza.
Ottorino Respighi je znan kot eden najvplivnejših italijanskih skladateljev, pionir italijanske simfonike na prehodu iz devetnajstega v dvajseto stoletje ter prefinjen raziskovalec in občudovalec glasbene literature starejših obdobij. Čeprav je zgodba o njegovih skladateljskih začetkih vsem dobro znana, saj je vanjo vpleten vplivni ruski skladatelj in profesor Rimski-Korsakov, ne moremo spregledati dejstva, da je Respighi že pred njunim srečanjem ustvaril večje število skladb, ki so tako po svoji obsežnosti kot po premišljeni strukturi in obdelavi glasbenega gradiva nakazovale veliko nadarjenost takrat komaj dvajsetletnega violinskega virtuoza.
Holmesova gospodinja gospa Hudson je trpela vrsto let. Ne le, da so v prvo nadstropje ob vseh mogočih urah prihajali raznovrstni obiskovalci, tudi ljudje z nenavadnim in včasih nezaželenim značajem. Njen slavni najemnik je tudi sam imel čudaške navade in njegovo življenje je bilo zelo neredno. Vse to je hudo načelo njeno potrpežljivost. Zagotovo je bil najslabši najemnik v Londonu, saj je imel neverjetno neurejeno stanovanje. Z revolverjem je v sobi izvajal strelske vaje, delal je čudne in pogosto neprijetno zaudarjajoče kemične poskuse in muziciral ob najbolj neprimernih urah.
Holmesova gospodinja gospa Hudson je trpela vrsto let. Ne le, da so v prvo nadstropje ob vseh mogočih urah prihajali raznovrstni obiskovalci, tudi ljudje z nenavadnim in včasih nezaželenim značajem. Njen slavni najemnik je tudi sam imel čudaške navade in njegovo življenje je bilo zelo neredno. Vse to je hudo načelo njeno potrpežljivost. Zagotovo je bil najslabši najemnik v Londonu, saj je imel neverjetno neurejeno stanovanje. Z revolverjem je v sobi izvajal strelske vaje, delal je čudne in pogosto neprijetno zaudarjajoče kemične poskuse in muziciral ob najbolj neprimernih urah.
Sherlock Holmes se je sredi devetdesetih let devetnajstega stoletja kakor številni možje v štiridesetih, začel bolj posvečati preteklosti. Aprila 1895 je nekaj tednov preživel v znanem univerzitetnem mestu, najverjetneje v Oxfordu ali Cambridgeu, ter preučeval stare angleške listine. Novembra istega leta se je ukvarjal tudi s srednjeveško glasbo.
Sherlock Holmes se je sredi devetdesetih let devetnajstega stoletja kakor številni možje v štiridesetih, začel bolj posvečati preteklosti. Aprila 1895 je nekaj tednov preživel v znanem univerzitetnem mestu, najverjetneje v Oxfordu ali Cambridgeu, ter preučeval stare angleške listine. Novembra istega leta se je ukvarjal tudi s srednjeveško glasbo.
Pri preučevanju glasbeniške dejavnosti slavnega detektiva Sherlocka Holmesa se moramo zavedati, da so ohranjeni podatki v veliki meri odvisni od nazorov njegovega prijatelja in sodelavca doktorja Watsona. Ta je izbral le dejstva in primere, ki so se mu zdeli dovolj zanimivi. Gotovo bi imeli danes na voljo več gradiva, če bi dobri doktor na papir spravil tudi primer Smrt kardinala Tosce, ki ga omenja v Črnem petru, če bi se mu zdelo vredno opisati problem Dveh koptskih patriarhov ali če bi pojasnil čudaško prigodo, v kateri so nastopali politik, svetilnik in dresirani kormoran. Oba primera, ki ju je dokumentiral Holmes sam, žal ne omenjata glasbe.
Pri preučevanju glasbeniške dejavnosti slavnega detektiva Sherlocka Holmesa se moramo zavedati, da so ohranjeni podatki v veliki meri odvisni od nazorov njegovega prijatelja in sodelavca doktorja Watsona. Ta je izbral le dejstva in primere, ki so se mu zdeli dovolj zanimivi. Gotovo bi imeli danes na voljo več gradiva, če bi dobri doktor na papir spravil tudi primer Smrt kardinala Tosce, ki ga omenja v Črnem petru, če bi se mu zdelo vredno opisati problem Dveh koptskih patriarhov ali če bi pojasnil čudaško prigodo, v kateri so nastopali politik, svetilnik in dresirani kormoran. Oba primera, ki ju je dokumentiral Holmes sam, žal ne omenjata glasbe.
Slavni detektiv Sherlock Holmes se je veliko ukvarjal z glasbo. Igral je na dragoceno Stradivarijevo violino ter občasno skladal. Obiskoval je koncerte in operne predstave ter se v prostem času posvečal študiju srednjeveške glasbe in renesančne polifonije. A žal se je njegov prijatelj in sodelavec doktor Watson na glasbenem področju izkazal za nekoliko nezanesljivega kronista. Pri izbiri glasbe smo zato uporabili Holmesove lastne detektivske metode ter izkoristili vsak, še tako majhen namig.
Slavni detektiv Sherlock Holmes se je veliko ukvarjal z glasbo. Igral je na dragoceno Stradivarijevo violino ter občasno skladal. Obiskoval je koncerte in operne predstave ter se v prostem času posvečal študiju srednjeveške glasbe in renesančne polifonije. A žal se je njegov prijatelj in sodelavec doktor Watson na glasbenem področju izkazal za nekoliko nezanesljivega kronista. Pri izbiri glasbe smo zato uporabili Holmesove lastne detektivske metode ter izkoristili vsak, še tako majhen namig.
"Moj prijatelj je bil navdušen glasbenik; ni bil le sposoben izvajalec, temveč tudi izvrsten skladatelj. Vse popoldne je blažen sedel v parterju in svoje dolge tanke prste nežno pozibaval v taktu. Zdelo se je, da so njegov mirni nasmeh in brezbrižne sanjave oči v popolnem nasprotju s Holmesom kot slednim psom, s Holmesom kot vztrajnim, ostroumnim in vselej pripravljenim detektivom. Ko sem ga tisti dan v dvorani Saint James gledal zatopljenega v glasbo, sem vedel, da se tistim, ki jim je na sledi, obetajo slabi časi." O skladateljskih podvigih Sherlocka Holmesa imamo žal le poročilo njegovega prijatelja in sodelavca doktorja Watsona, a zgodbe Arthurja Conana Doyla pogosto omenjajo glasbo.
"Moj prijatelj je bil navdušen glasbenik; ni bil le sposoben izvajalec, temveč tudi izvrsten skladatelj. Vse popoldne je blažen sedel v parterju in svoje dolge tanke prste nežno pozibaval v taktu. Zdelo se je, da so njegov mirni nasmeh in brezbrižne sanjave oči v popolnem nasprotju s Holmesom kot slednim psom, s Holmesom kot vztrajnim, ostroumnim in vselej pripravljenim detektivom. Ko sem ga tisti dan v dvorani Saint James gledal zatopljenega v glasbo, sem vedel, da se tistim, ki jim je na sledi, obetajo slabi časi." O skladateljskih podvigih Sherlocka Holmesa imamo žal le poročilo njegovega prijatelja in sodelavca doktorja Watsona, a zgodbe Arthurja Conana Doyla pogosto omenjajo glasbo.
Tudi Marcel Dupré, skladatelj in organist, je nekoč dejal, "da je komponiranje za orkester vse nekaj drugega kot komponiranje za orgle, razen ko govorimo o Cavaillé-Collovih simfoničnih orglah. Če skladatelj ustvarja z mislijo na ta mogočni instrument, mora biti še posebno pazljiv." Marcel Dupré je Cavaillé-Collove orgle spoznal že v otroštvu. Njegov oče je bil namreč organist in prijatelj priznanega izdelovalca, ki jim je orgle postavil kar na njihovem domu.
Tudi Marcel Dupré, skladatelj in organist, je nekoč dejal, "da je komponiranje za orkester vse nekaj drugega kot komponiranje za orgle, razen ko govorimo o Cavaillé-Collovih simfoničnih orglah. Če skladatelj ustvarja z mislijo na ta mogočni instrument, mora biti še posebno pazljiv." Marcel Dupré je Cavaillé-Collove orgle spoznal že v otroštvu. Njegov oče je bil namreč organist in prijatelj priznanega izdelovalca, ki jim je orgle postavil kar na njihovem domu.
Med skladatelji, ki so delovali v Franciji v 19. stoletju in so se kot dobri organisti posvečali predvsem komponiranju za orgle, je bil tudi Eugène Gigout, rojen istega leta kot Charles-Marie Widor, 1844. Svoje prvo glasbeno znanje je dobil kot pevec v zboru katedrale v rojstnem kraju Nancy. Pozneje je bil v Parizu učenec Šole za klasično in cerkveno glasbo, znane tudi kot Niedermayerjeva šola, ki jo je leta 1853 ustanovil skladatelj cerkvene glasbe Louis Niedermeyer. Na šoli so poučevali klavir, orgle, harmonijo, zgodovino glasbe, velik poudarek je bil tudi na gregorijanskem koralu. Med priznanimi profesorji, ki so poučevali na tej ustanovi, je bil tudi skladatelj Camille Saint-Saëns. Eugène Gigout je pozneje na tej šoli tudi sam poučeval, leta 1911, po smrti Félixa-Alexandra Guilmanta, pa je na pariškem Konservatoriju prevzel njegov orgelski razred.
Med skladatelji, ki so delovali v Franciji v 19. stoletju in so se kot dobri organisti posvečali predvsem komponiranju za orgle, je bil tudi Eugène Gigout, rojen istega leta kot Charles-Marie Widor, 1844. Svoje prvo glasbeno znanje je dobil kot pevec v zboru katedrale v rojstnem kraju Nancy. Pozneje je bil v Parizu učenec Šole za klasično in cerkveno glasbo, znane tudi kot Niedermayerjeva šola, ki jo je leta 1853 ustanovil skladatelj cerkvene glasbe Louis Niedermeyer. Na šoli so poučevali klavir, orgle, harmonijo, zgodovino glasbe, velik poudarek je bil tudi na gregorijanskem koralu. Med priznanimi profesorji, ki so poučevali na tej ustanovi, je bil tudi skladatelj Camille Saint-Saëns. Eugène Gigout je pozneje na tej šoli tudi sam poučeval, leta 1911, po smrti Félixa-Alexandra Guilmanta, pa je na pariškem Konservatoriju prevzel njegov orgelski razred.
Charles-Marie Widor je bil zelo dober v orgelski improvizaciji. Temelj zanjo je videl v dobrem poznavanju pedalne tehnike in orgelskih del Johanna Sebastiana Bacha. Prav to znanje je zahteval tudi od svojih učencev. Na pariškem konservatoriju je namreč po smrti Césarja Francka leta 1890 prevzel njegovo mesto učitelja orgel, vendar je to po šestih letih poučevanje opustil in na isti ustanovi postal profesor kompozicije. Med njegovimi učenci so bili nekateri priznani orglavci in skladatelji: Marcel Dupré, Louis Vierne, Charles Tournemire in Edgard Varèse.
Charles-Marie Widor je bil zelo dober v orgelski improvizaciji. Temelj zanjo je videl v dobrem poznavanju pedalne tehnike in orgelskih del Johanna Sebastiana Bacha. Prav to znanje je zahteval tudi od svojih učencev. Na pariškem konservatoriju je namreč po smrti Césarja Francka leta 1890 prevzel njegovo mesto učitelja orgel, vendar je to po šestih letih poučevanje opustil in na isti ustanovi postal profesor kompozicije. Med njegovimi učenci so bili nekateri priznani orglavci in skladatelji: Marcel Dupré, Louis Vierne, Charles Tournemire in Edgard Varèse.
Widorjev oče je bil organist v cerkvi sv. Frančiška Saleškega, zato je prav od njega dobil prvo glasbeno znanje. Družinski prijatelj Widorjevih, napredni izdelovalec orgel Aristide Cavaillé-Coll, je nadarjenemu mladeniču predlagal študij na konzervatoriju v Bruslju. Widor je tam študiral orgle in kompozicijo. Po vrnitvi v Francijo se je Widor preselil v Pariz in pri 24-ih postal "pomočnik organist" skladatelja Camilla Saint-Saënsa v cerkvi, posvečeni Mariji Magdaleni - La Madeleine.
Widorjev oče je bil organist v cerkvi sv. Frančiška Saleškega, zato je prav od njega dobil prvo glasbeno znanje. Družinski prijatelj Widorjevih, napredni izdelovalec orgel Aristide Cavaillé-Coll, je nadarjenemu mladeniču predlagal študij na konzervatoriju v Bruslju. Widor je tam študiral orgle in kompozicijo. Po vrnitvi v Francijo se je Widor preselil v Pariz in pri 24-ih postal "pomočnik organist" skladatelja Camilla Saint-Saënsa v cerkvi, posvečeni Mariji Magdaleni - La Madeleine.