Iskanje oddaja
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Vsak teden je v znamenju svetovno znane ustvarjalke ali ustvarjalca.
Cikel oddaj Skladatelj tedna namenjamo trem najpomembnejšim predstavnikom nizozemske glasbene družine Andriessen. To so Hendrik Andriessen in njegova sinova Louis in Juriaan. V oddaji predstavljamo glasbo Juriana Andriesena.
Cikel oddaj Skladatelj tedna namenjamo trem najpomembnejšim predstavnikom nizozemske glasbene družine Andriessen. To so Hendrik Andriessen in njegova sinova Louis in Juriaan. V oddaji predstavljamo glasbo Juriana Andriesena.
Cikel oddaj Skladatelj tedna namenjamo trem najpomembnejšim predstavnikom nizozemske glasbene družine Andriessen. To so Hendrik Andriessen in njegova sinova Louis in Jurian. V oddaji predstavljamo skladbo De Volharding Louisa Andriessena ter Koncert za flavto in orkester Juriana Andriessena.
Cikel oddaj Skladatelj tedna namenjamo trem najpomembnejšim predstavnikom nizozemske glasbene družine Andriessen. To so Hendrik Andriessen in njegova sinova Louis in Jurian. V oddaji predstavljamo skladbo De Volharding Louisa Andriessena ter Koncert za flavto in orkester Juriana Andriessena.
Cikel oddaj Skladatelj tedna namenjamo trem najpomembnejšim predstavnikom nizozemske glasbene družine Andriessen. To so Hendrik Andriessen in njegova sinova Louis in Juriaan. Louis Andriessen, rojen leta 1939, je eden najbolj znanih in priznanih nizozemskih pa tudi svetovnih skladateljev, po skladateljski drži in gesti pa zanimiv in predvsem duhovit ustvarjalec sodobne glasbe.
Cikel oddaj Skladatelj tedna namenjamo trem najpomembnejšim predstavnikom nizozemske glasbene družine Andriessen. To so Hendrik Andriessen in njegova sinova Louis in Juriaan. Louis Andriessen, rojen leta 1939, je eden najbolj znanih in priznanih nizozemskih pa tudi svetovnih skladateljev, po skladateljski drži in gesti pa zanimiv in predvsem duhovit ustvarjalec sodobne glasbe.
Cikel oddaj Skladatelj tedna namenjamo trem najpomembnejšim predstavnikom nizozemske glasbene družine Andriessen. To so Hendrik Andriessen in njegova sinova Louis in Juriaan. Louis Andriessen, rojen leta 1939, je eden najbolj znanih in priznanih nizozemskih in tudi svetovnih skladateljev, po skladateljski drži in gesti pa zanimiv in predvsem duhovit ustvarjalec sodobne glasbe.
Cikel oddaj Skladatelj tedna namenjamo trem najpomembnejšim predstavnikom nizozemske glasbene družine Andriessen. To so Hendrik Andriessen in njegova sinova Louis in Juriaan. Louis Andriessen, rojen leta 1939, je eden najbolj znanih in priznanih nizozemskih in tudi svetovnih skladateljev, po skladateljski drži in gesti pa zanimiv in predvsem duhovit ustvarjalec sodobne glasbe.
Cikel oddaj Skladatelj tedna namenjamo trem najpomembnejšim predstavnikom nizozemske glasbene družine Andriessen. To so Hendrik Andriessen in njegova sinova Louis in Juriaan.
Cikel oddaj Skladatelj tedna namenjamo trem najpomembnejšim predstavnikom nizozemske glasbene družine Andriessen. To so Hendrik Andriessen in njegova sinova Louis in Juriaan.
John Lewis je v svojem skladateljskem eklekticizmu iskal povezave med baročno in sodobno džezovsko glasbo. Navdih je našel tudi v baročnih glasbenih oblikah. Želel si je, da bi se njegove skladbe lahko primerjale z improviziranimi soli. Baročni slog je namreč primerljiv z bebopovskim, zasnovan na ponavljajočih se ritmičnih vzorcih, ki jih zapolnjujejo akordi. Lewis je svoj neoklasicistični koncept uporabil tudi na svojih samostojnih ploščah iz osemdesetih let dvajsetega stoletja.
John Lewis je v svojem skladateljskem eklekticizmu iskal povezave med baročno in sodobno džezovsko glasbo. Navdih je našel tudi v baročnih glasbenih oblikah. Želel si je, da bi se njegove skladbe lahko primerjale z improviziranimi soli. Baročni slog je namreč primerljiv z bebopovskim, zasnovan na ponavljajočih se ritmičnih vzorcih, ki jih zapolnjujejo akordi. Lewis je svoj neoklasicistični koncept uporabil tudi na svojih samostojnih ploščah iz osemdesetih let dvajsetega stoletja.
Leta 1974, ko se je Modem Jazz Quartet dokončno oziroma začasno, kot se je izkazalo pozneje, umaknil z glasbenega prizorišča, je umetniški vodja zasedbe John Lewis začel univerzitetno kariero, občasno pa je tudi snemal samostojne glasbene projekte. Kansas City Breaks se imenuje njegova solistična plošča iz leta 1982. Posnel jo je s sekstetom, v katerega je povezal zanimive glasbenike: flavtista Franka Wessa, violinista Joeja Kennedyja, kitarista Howarda Collinsa, basista Marca Johnsona in bobnarja Shellyja Manna. Repertoar je bil sestavljen samo iz Lewisovih skladb.
Leta 1974, ko se je Modem Jazz Quartet dokončno oziroma začasno, kot se je izkazalo pozneje, umaknil z glasbenega prizorišča, je umetniški vodja zasedbe John Lewis začel univerzitetno kariero, občasno pa je tudi snemal samostojne glasbene projekte. Kansas City Breaks se imenuje njegova solistična plošča iz leta 1982. Posnel jo je s sekstetom, v katerega je povezal zanimive glasbenike: flavtista Franka Wessa, violinista Joeja Kennedyja, kitarista Howarda Collinsa, basista Marca Johnsona in bobnarja Shellyja Manna. Repertoar je bil sestavljen samo iz Lewisovih skladb.
John Lewis je bil eden najpomembnejših pianistov in skladateljev dvajsetega stoletja. Njegov slog igranja je bil ritmično razgiban, natančen, melodičen in prefinjen. V svojem komponiranju je povzel tudi prvine baročne glasbe – še posebej uspešno v zasedbi Modern Jazz Quartet. Za več desetletij so njeni člani postali vodilna zasedba komornega jazza, znameniti po izjemno uspelem zlitju evropske klasične in sodobne jazzovske forme. S svojim izjemno uglajenim igranjem in nenazadnje tudi ugledno pojavo – vsi oblečeni v frake in metuljčke – so bili zelo uspešni tudi med ljubitelji klasične glasbe.
John Lewis je bil eden najpomembnejših pianistov in skladateljev dvajsetega stoletja. Njegov slog igranja je bil ritmično razgiban, natančen, melodičen in prefinjen. V svojem komponiranju je povzel tudi prvine baročne glasbe – še posebej uspešno v zasedbi Modern Jazz Quartet. Za več desetletij so njeni člani postali vodilna zasedba komornega jazza, znameniti po izjemno uspelem zlitju evropske klasične in sodobne jazzovske forme. S svojim izjemno uglajenim igranjem in nenazadnje tudi ugledno pojavo – vsi oblečeni v frake in metuljčke – so bili zelo uspešni tudi med ljubitelji klasične glasbe.
Skladbe, ki jih je John Lewis namenil svoji primarni zasedbi - Modem Jazz Quartetu, so bile globoko zasidrane v evropski klasični tradiciji - predvsem baroku, ki je prav tako uporabljal elemente improvizacije. Modem Jazz Quartet je leta 1958 zasnoval album European Windows, posneli so ga ob spremljavi Newyorškega komornega simfoničnega orkestra.
Skladbe, ki jih je John Lewis namenil svoji primarni zasedbi - Modem Jazz Quartetu, so bile globoko zasidrane v evropski klasični tradiciji - predvsem baroku, ki je prav tako uporabljal elemente improvizacije. Modem Jazz Quartet je leta 1958 zasnoval album European Windows, posneli so ga ob spremljavi Newyorškega komornega simfoničnega orkestra.
John Aaron Lewis je bil rojen 3. maja 1920 v La Grangeu v državi Illinois. Klavir je začel igrati pri sedmih letih. Študiral je antropologijo in glasbo na univerzi v New Mexicu. Leta 1942 je šel v vojsko in se tam spoprijateljil s poznejšim prvim bobnarjem Modem Jazz Quarteta, Kennyjem Clarkom. Po koncu vojne ga je prav Clarke uvedel v Gillespijev veliki orkester, v katerem je na klavirju nadomestil večno nezanesljivega Buda Powlla, za orkester pa je tudi aranžiral.
John Aaron Lewis je bil rojen 3. maja 1920 v La Grangeu v državi Illinois. Klavir je začel igrati pri sedmih letih. Študiral je antropologijo in glasbo na univerzi v New Mexicu. Leta 1942 je šel v vojsko in se tam spoprijateljil s poznejšim prvim bobnarjem Modem Jazz Quarteta, Kennyjem Clarkom. Po koncu vojne ga je prav Clarke uvedel v Gillespijev veliki orkester, v katerem je na klavirju nadomestil večno nezanesljivega Buda Powlla, za orkester pa je tudi aranžiral.
Pasijon po Luku Krzysztofa Pendereckega je po mnenju velike večine njegovo najboljše delo. Nastalo je v prvi polovici šestdesetih let, v obdobju, ko se je mladi Poljak še vzpenjal na prestol svetovne glasbene avantgarde.
Pasijon po Luku Krzysztofa Pendereckega je po mnenju velike večine njegovo najboljše delo. Nastalo je v prvi polovici šestdesetih let, v obdobju, ko se je mladi Poljak še vzpenjal na prestol svetovne glasbene avantgarde.
Notranje in zunanje metamorfoze so Krzysztofa Pendereckega popeljale od glasbenega ultramodernista do glasbenega ultrakonservativca. Kot da bi se zavedal, da ni pravi neoromantik, temveč v najboljšem primeru le nadaljevalec glasbe Šostakoviča, je v poznem opusu poskrbel za še temeljitejšo preobrazbo svoje glasbe v eklektični pozni romantizem. Osmo simfonijo je naslovil Pesmi prehajanja, v njej pa je uglasbil dvanajst pesmi velikanov nemške literature od Goetheja do Rilkeja.
Notranje in zunanje metamorfoze so Krzysztofa Pendereckega popeljale od glasbenega ultramodernista do glasbenega ultrakonservativca. Kot da bi se zavedal, da ni pravi neoromantik, temveč v najboljšem primeru le nadaljevalec glasbe Šostakoviča, je v poznem opusu poskrbel za še temeljitejšo preobrazbo svoje glasbe v eklektični pozni romantizem. Osmo simfonijo je naslovil Pesmi prehajanja, v njej pa je uglasbil dvanajst pesmi velikanov nemške literature od Goetheja do Rilkeja.
Poljski rekviem je najobsežnejša skladba te vrste Krzysztofa Pendereckega. Delo je nastajalo v daljšem obdobju, začenši z Lacrimoso, ki jo je ustvaril leta 1980. Zatem je dodajal stavke in jih posvečal aktualnim dogodkom iz tedaj precej burnega dogajanja ali pa bolečim dogodkom iz poljske bližnje preteklosti. Sam naslov "Poljski rekviem" izdaja kar nacionalno pomembnost, ki mu jo je skladatelj namenil kot nekakšno črno mašo poljskemu narodu v tragičnem 20. stoletju. Skladbo je dokončal leta 1993, ob prvi izvedbi pa je bila pospremljena z izjemnim zanimanjem vse glasbene javnosti.
Poljski rekviem je najobsežnejša skladba te vrste Krzysztofa Pendereckega. Delo je nastajalo v daljšem obdobju, začenši z Lacrimoso, ki jo je ustvaril leta 1980. Zatem je dodajal stavke in jih posvečal aktualnim dogodkom iz tedaj precej burnega dogajanja ali pa bolečim dogodkom iz poljske bližnje preteklosti. Sam naslov "Poljski rekviem" izdaja kar nacionalno pomembnost, ki mu jo je skladatelj namenil kot nekakšno črno mašo poljskemu narodu v tragičnem 20. stoletju. Skladbo je dokončal leta 1993, ob prvi izvedbi pa je bila pospremljena z izjemnim zanimanjem vse glasbene javnosti.
Krzysztof Penderecki niti v času stalinistične Poljske pod predsedstvom maršala Rokosovskega niti v poststalinističnih časih Gomulkove odjuge ni skrival svoje globoke vernosti. Biti predan katolik v sicer eni najbolj katoliških držav sveta tedaj ni bilo ravno priporočljivo. Umetnik je velikokrat precej naravnost nakazal, da je njegova mladostna modernistična glasba upor zoper uradno zapovedano estetiko socrealizma v glasbi. Modernizem, povezan z liturgično glasbo, pa je tako rekoč dvojen upor in enkratna politična gesta, ki pa je v danem trenutku rodila neverjetne umetnine.
Krzysztof Penderecki niti v času stalinistične Poljske pod predsedstvom maršala Rokosovskega niti v poststalinističnih časih Gomulkove odjuge ni skrival svoje globoke vernosti. Biti predan katolik v sicer eni najbolj katoliških držav sveta tedaj ni bilo ravno priporočljivo. Umetnik je velikokrat precej naravnost nakazal, da je njegova mladostna modernistična glasba upor zoper uradno zapovedano estetiko socrealizma v glasbi. Modernizem, povezan z liturgično glasbo, pa je tako rekoč dvojen upor in enkratna politična gesta, ki pa je v danem trenutku rodila neverjetne umetnine.
Penderecki je navdih za skladbo Jutranjice dobil ob preučevanju starodavnega obrednega pravoslavnega petja Razkoinikova v stari cerkveni slovanščini na estonski obali Čudskega jezera. Komponirati jih je začel leta 1970 in v tem letu je tudi končal prvi del skladbe, ki ga je posvetil velikemu ameriško-madžarsko-judovskemu dirigentu Eugenu Ormandyju. Vendar ta s prvo izvedbo ni imel nič, saj sta delo prva izvedla zbor in orkester Zahodnonemškega radia pod vodstvom Andrzeja Markowskega, ki sta delo tudi naročila. Skladba je bila dobro sprejeta, namenjena pa je bila za drugi del velikonočne trilogije.
Penderecki je navdih za skladbo Jutranjice dobil ob preučevanju starodavnega obrednega pravoslavnega petja Razkoinikova v stari cerkveni slovanščini na estonski obali Čudskega jezera. Komponirati jih je začel leta 1970 in v tem letu je tudi končal prvi del skladbe, ki ga je posvetil velikemu ameriško-madžarsko-judovskemu dirigentu Eugenu Ormandyju. Vendar ta s prvo izvedbo ni imel nič, saj sta delo prva izvedla zbor in orkester Zahodnonemškega radia pod vodstvom Andrzeja Markowskega, ki sta delo tudi naročila. Skladba je bila dobro sprejeta, namenjena pa je bila za drugi del velikonočne trilogije.
Prvo obdobje Gubajduline zaznamujejo zlasti specifična obravnava tonskih vrst, poudarjeno delo s fizikalnimi razsežnostmi zvoka, preplet raznovrstnih avantgardnih prijemov in uglasbljanje religioznih simbolov. V drugem ustvarjalnem obdobju se je skladateljica podrobneje posvetila obravnavi ritma. Z uporabo zaporedja Fibonaccijevih števil je razvila koncept tako imenovane ritmične forme. Z raziskovanjem podobnih številčnih serij se je v Gubajdulini zbudilo tudi zanimanje za mističnost števil.
Prvo obdobje Gubajduline zaznamujejo zlasti specifična obravnava tonskih vrst, poudarjeno delo s fizikalnimi razsežnostmi zvoka, preplet raznovrstnih avantgardnih prijemov in uglasbljanje religioznih simbolov. V drugem ustvarjalnem obdobju se je skladateljica podrobneje posvetila obravnavi ritma. Z uporabo zaporedja Fibonaccijevih števil je razvila koncept tako imenovane ritmične forme. Z raziskovanjem podobnih številčnih serij se je v Gubajdulini zbudilo tudi zanimanje za mističnost števil.
Violinist Gidon Kremer je s krstno izvedbo Koncerta za violino in orkester, poimenovanega Offertorium Sofije Gubajduline, na Dunaju leta 1981 poskrbel, da jo je spoznala širša evropska javnost. Poslušalci so bili prevzeti nad pozornost vzbujajočo lepoto njene glasbe. Od poznih 80. let prejšnjega stoletja je Gubajdulina deležna mednarodne prepoznavnosti.
Violinist Gidon Kremer je s krstno izvedbo Koncerta za violino in orkester, poimenovanega Offertorium Sofije Gubajduline, na Dunaju leta 1981 poskrbel, da jo je spoznala širša evropska javnost. Poslušalci so bili prevzeti nad pozornost vzbujajočo lepoto njene glasbe. Od poznih 80. let prejšnjega stoletja je Gubajdulina deležna mednarodne prepoznavnosti.
Študijska pot Sofije Gubajduline je bila polna kritik in negotovosti. K temu, naj sledi svoji glasbeni govorici, jo je spodbujal Dmitrij Šostakovič, ki je bil v času njenega študija predsednik državnega izpitnega odbora. Sofija Gubajdulina je leta 1954 končala šolanje na konservatoriju v Kazanu, nato pa nadaljevala študij na prestižnem moskovskem konservatoriju, kjer je leta 1961 magistrirala. Po študiju se je preživljala s pisanjem filmske glasbe za sovjetske filme, ki pa ji je, kot pravi sama, prineslo vsaj nekaj eksperimentalne svobode.
Študijska pot Sofije Gubajduline je bila polna kritik in negotovosti. K temu, naj sledi svoji glasbeni govorici, jo je spodbujal Dmitrij Šostakovič, ki je bil v času njenega študija predsednik državnega izpitnega odbora. Sofija Gubajdulina je leta 1954 končala šolanje na konservatoriju v Kazanu, nato pa nadaljevala študij na prestižnem moskovskem konservatoriju, kjer je leta 1961 magistrirala. Po študiju se je preživljala s pisanjem filmske glasbe za sovjetske filme, ki pa ji je, kot pravi sama, prineslo vsaj nekaj eksperimentalne svobode.
Duhovni nazori Sofije Gubajduline so skladateljici že v študijskih letih povzročali nemalo težav. Uradno ateistična Sovjetska zveza je bila v tistem času povsem nastrojena do vsakogar, ki pri komponiranju ni upošteval rigidnih politično motiviranih estetskih smernic, ki so poveličevale socialistični realizem. Sofija Gubujdulina v več intervjujih pripoveduje, kako so v študentskih domovih, kjer so redno izvajali racije, na skrivaj pregledovali partiture Cagea, Ivesa in Stravinskega, ki so bile strogo prepovedane.
Duhovni nazori Sofije Gubajduline so skladateljici že v študijskih letih povzročali nemalo težav. Uradno ateistična Sovjetska zveza je bila v tistem času povsem nastrojena do vsakogar, ki pri komponiranju ni upošteval rigidnih politično motiviranih estetskih smernic, ki so poveličevale socialistični realizem. Sofija Gubujdulina v več intervjujih pripoveduje, kako so v študentskih domovih, kjer so redno izvajali racije, na skrivaj pregledovali partiture Cagea, Ivesa in Stravinskega, ki so bile strogo prepovedane.
Skladateljica sama večkrat navaja, da je bila za njen kompozicijski razvoj odločilna versko-kulturna raznovrstnost, ki jo je spremljala že od otroštva. Njen oče je bil Tatar, mama Rusinja. Rodila se je v Čistopolju, Tatarski avtonomni republiki Sovjetske zveze. Bila je vnukinja muslimanskega mule. V tridesetih letih 20. stoletja je bila verska toleranca v uradno ateistični Sovjetski zvezi tako nizka, da je očetu Gubajduline grozila zaporna kazen samo zato, ker je bil sin muslimanskega duhovnika. Sofija je imela judovskega učitelja, zelo hitro pa se je seznanila tudi z nemško glasbeno kulturo.
Skladateljica sama večkrat navaja, da je bila za njen kompozicijski razvoj odločilna versko-kulturna raznovrstnost, ki jo je spremljala že od otroštva. Njen oče je bil Tatar, mama Rusinja. Rodila se je v Čistopolju, Tatarski avtonomni republiki Sovjetske zveze. Bila je vnukinja muslimanskega mule. V tridesetih letih 20. stoletja je bila verska toleranca v uradno ateistični Sovjetski zvezi tako nizka, da je očetu Gubajduline grozila zaporna kazen samo zato, ker je bil sin muslimanskega duhovnika. Sofija je imela judovskega učitelja, zelo hitro pa se je seznanila tudi z nemško glasbeno kulturo.
Johann Michael Haydn je zadnjo postajo življenja preživel v Salzburgu, kjer je delal celih 43 let, potem ko je leta 1763 v dvornem orkestru salzburškega nadškofa dobil mesto organista in koncertnega mojstra. V tem času je veliko sodeloval tudi z gledališčem salzburške benediktinske univerze. Tako ne preseneča, da je napisal tudi nekaj del za gledališče in oper. Potem ko je Wolfgang Amadeus Mozart leta 1781 prekinil s salzburškim dvorom, je Michael zasedel njegovo mesto dvornega organista in koncertnega mojstra.
Johann Michael Haydn je zadnjo postajo življenja preživel v Salzburgu, kjer je delal celih 43 let, potem ko je leta 1763 v dvornem orkestru salzburškega nadškofa dobil mesto organista in koncertnega mojstra. V tem času je veliko sodeloval tudi z gledališčem salzburške benediktinske univerze. Tako ne preseneča, da je napisal tudi nekaj del za gledališče in oper. Potem ko je Wolfgang Amadeus Mozart leta 1781 prekinil s salzburškim dvorom, je Michael zasedel njegovo mesto dvornega organista in koncertnega mojstra.