Iskanje oddaja
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Vsak teden je v znamenju svetovno znane ustvarjalke ali ustvarjalca.
Od leta 1877 je Čajkovskega finančno podpirala bogata vdova Nadežda von Meck. Oboževala je skladateljevo glasbo in postala njegova zvesta prijateljica. V 14 letih sta si izmenjala več kot tisoč pisem, vendar se na njeno željo nista nikoli ne srečala ne govorila, če so se njune poti po naključju križale. Razmerje se je razvilo v ljubezen in Čajkovski ji je svobodno pisal o svojih najglobljih čustvih in željah. Po 13 letih je von Meckova nenadoma prekinila razmerje in ga obvestila o svojem finančnem bankrotu. Nekateri to pripisujejo družbeni vrzeli med njima in njeni ljubezni do otrok, ki je nikakor ni želela ogroziti. Čajkovski ji je poslal zaskrbljeno pismo, v katerem jo je prosil za nadaljnje prijateljstvo in ji zagotovil, da ne potrebuje finančnih sredstev. Pismo je ostalo brez odgovora.
Od leta 1877 je Čajkovskega finančno podpirala bogata vdova Nadežda von Meck. Oboževala je skladateljevo glasbo in postala njegova zvesta prijateljica. V 14 letih sta si izmenjala več kot tisoč pisem, vendar se na njeno željo nista nikoli ne srečala ne govorila, če so se njune poti po naključju križale. Razmerje se je razvilo v ljubezen in Čajkovski ji je svobodno pisal o svojih najglobljih čustvih in željah. Po 13 letih je von Meckova nenadoma prekinila razmerje in ga obvestila o svojem finančnem bankrotu. Nekateri to pripisujejo družbeni vrzeli med njima in njeni ljubezni do otrok, ki je nikakor ni želela ogroziti. Čajkovski ji je poslal zaskrbljeno pismo, v katerem jo je prosil za nadaljnje prijateljstvo in ji zagotovil, da ne potrebuje finančnih sredstev. Pismo je ostalo brez odgovora.
Opera je v središču glasbene ustvarjalnosti številnih skladateljev; in bila je tudi pri Petru Iljiču Čajkovskem. Že samo seznam opernih načrtov, ki so zastali v snovanju ali bili zaradi različnih razlogov ovrženi, je dovolj zgovoren. Že s štirinajstimi leti je komponiral opero Hiperbola, komično enodejanko, o kateri pričajo le omembe v pismih. Želel je komponirati opero Vihar, po drami Ostrovskega, ki je bilo skladateljevo najljubše rusko dramsko delo. Na podlagi istega dramatika je pripravljal opero Aleksander Makedonski, pozneje pa se ogreval za številne zgodbe, med katerimi so: Fancesca da Rimini, Othello, Mariannine muhe – po Alfredu de Musetu, Stotnikova hči – po Puškinu, Bajadera – po Goetheju in za kar nekaj oper po zgodbah Mary Ann Evans, ki je ustvarjala pod psevdonimom George Eliot.
Opera je v središču glasbene ustvarjalnosti številnih skladateljev; in bila je tudi pri Petru Iljiču Čajkovskem. Že samo seznam opernih načrtov, ki so zastali v snovanju ali bili zaradi različnih razlogov ovrženi, je dovolj zgovoren. Že s štirinajstimi leti je komponiral opero Hiperbola, komično enodejanko, o kateri pričajo le omembe v pismih. Želel je komponirati opero Vihar, po drami Ostrovskega, ki je bilo skladateljevo najljubše rusko dramsko delo. Na podlagi istega dramatika je pripravljal opero Aleksander Makedonski, pozneje pa se ogreval za številne zgodbe, med katerimi so: Fancesca da Rimini, Othello, Mariannine muhe – po Alfredu de Musetu, Stotnikova hči – po Puškinu, Bajadera – po Goetheju in za kar nekaj oper po zgodbah Mary Ann Evans, ki je ustvarjala pod psevdonimom George Eliot.
V glasbenem opusu Petra Iljiča Čajkovskega je baletna glasba poznana najširšemu občinstvu. Melodije Hrestača in Labodjega jezera so skoraj postale del podzavesti kulturnega kroga, ki prek umetnosti dojema in doživlja čarobnost obstoja. Gib kot prvinski izraz je dobil odsev v neposredni glasbeni govorici, prepleteni z raznovrstnostjo oblik, oseb, karakterjev in zgodb.
V glasbenem opusu Petra Iljiča Čajkovskega je baletna glasba poznana najširšemu občinstvu. Melodije Hrestača in Labodjega jezera so skoraj postale del podzavesti kulturnega kroga, ki prek umetnosti dojema in doživlja čarobnost obstoja. Gib kot prvinski izraz je dobil odsev v neposredni glasbeni govorici, prepleteni z raznovrstnostjo oblik, oseb, karakterjev in zgodb.
Čajkovski ni bil koncertni pianist, čeprav sodobniki poročajo, da je klavir igral zelo dobro. Ker na glasbeno sceno ni prihajal kot instrumentalist, ni nič nenavadnega, da je svoj prvi koncert zložil šele pri štiriintridesetih letih. Prvi klavirski koncert je bil, podobno kot večina skladateljevih del, končan v zelo kratkem času. Delo je preigral Nikolaju Rubinsteinu in Nikolaju Hubertu, da bi pridobil mnenje koncertnih pianistov – virtuozov glede tehnične težavnosti, nerodnosti ali neučinkovitosti. Rubinstein je dal ostro kritično oceno in avtorju predlagal številne popravke. Globoko užaljen zaradi takšne kritike je Čajkovski zavrnil spremembo koncerta in izjavil, da bo objavil natanko takšnega, kot je napisal.
Čajkovski ni bil koncertni pianist, čeprav sodobniki poročajo, da je klavir igral zelo dobro. Ker na glasbeno sceno ni prihajal kot instrumentalist, ni nič nenavadnega, da je svoj prvi koncert zložil šele pri štiriintridesetih letih. Prvi klavirski koncert je bil, podobno kot večina skladateljevih del, končan v zelo kratkem času. Delo je preigral Nikolaju Rubinsteinu in Nikolaju Hubertu, da bi pridobil mnenje koncertnih pianistov – virtuozov glede tehnične težavnosti, nerodnosti ali neučinkovitosti. Rubinstein je dal ostro kritično oceno in avtorju predlagal številne popravke. Globoko užaljen zaradi takšne kritike je Čajkovski zavrnil spremembo koncerta in izjavil, da bo objavil natanko takšnega, kot je napisal.
Leta 1893 je kolera vzela življenje Petru Iljiču Čajkovskemu, enemu najslavnejših ruskih skladateljev. Njegova glasba je pritegnila občinstvo zunaj Rusije z osupljivo neposrednostjo. Zgovorne, uravnovešene brezčasne melodije, usklajene z inventivno uporabo harmonije in orkestracije, so začarale občinstvo za skladateljevega življenja, njihova moč pa tudi več kot 130 let po njegovi smrti ostaja nezmanjšana.
Leta 1893 je kolera vzela življenje Petru Iljiču Čajkovskemu, enemu najslavnejših ruskih skladateljev. Njegova glasba je pritegnila občinstvo zunaj Rusije z osupljivo neposrednostjo. Zgovorne, uravnovešene brezčasne melodije, usklajene z inventivno uporabo harmonije in orkestracije, so začarale občinstvo za skladateljevega življenja, njihova moč pa tudi več kot 130 let po njegovi smrti ostaja nezmanjšana.
"Le čemu zmeraj ti pastirji? Povsod vidiš same pastirje." Tako naveličano vzklikne gospod Jourdain v Molièrovi komediji "Žlahtni meščan", ko mu učitelj glasbe predstavi skupino pevcev in mu naroči, naj si predstavlja, da so oblečeni v pastirje. Njegov komentar je razumljiv, saj so v glasbi takrat že dolgo prevladovale bukolične teme. Prvi poskusi prekomponiranih uglasbitev pastirske poezije so se v Franciji ujemali z oživitvijo pastoralnih dram sredi 17. stoletja. V Charpentierjevi komorni operi "Treba se je smejati in prepevati" ali "Razprava pastirjev" nastopajoči pastirji in pastirice niso individualne osebnosti, temveč poosebljajo človeške lastnosti.
"Le čemu zmeraj ti pastirji? Povsod vidiš same pastirje." Tako naveličano vzklikne gospod Jourdain v Molièrovi komediji "Žlahtni meščan", ko mu učitelj glasbe predstavi skupino pevcev in mu naroči, naj si predstavlja, da so oblečeni v pastirje. Njegov komentar je razumljiv, saj so v glasbi takrat že dolgo prevladovale bukolične teme. Prvi poskusi prekomponiranih uglasbitev pastirske poezije so se v Franciji ujemali z oživitvijo pastoralnih dram sredi 17. stoletja. V Charpentierjevi komorni operi "Treba se je smejati in prepevati" ali "Razprava pastirjev" nastopajoči pastirji in pastirice niso individualne osebnosti, temveč poosebljajo človeške lastnosti.
Drugače kakor nekateri sodobniki, ki so sloveli kot virtuozi na instrumentih s tipkami, lutnji ali violi da gamba, Charpentier ni imel svojega najljubšega instrumenta, temveč je nastopal le kot pevec. V primerjavi s svojim sijajnim opusom vokalne glasbe je zapustil zelo malo instrumentalnih skladb. Kot pevec je nastopal predvsem v službi guiške vojvodinje Marije Lotarinške, saj je bil pri njej zaposlen kar osemnajst let. Ta plemkinja je bila strastna ljubiteljica glasbe in je v svoji palači vzdrževala manjši glasbeni ansambel. Charpentier je v svojih rokopisih zraven vsakega glasu po navadi navedel ime glasbenika, ki ga je izvajal. Svoj glas je večinoma označil z okrajšavo Charp.
Drugače kakor nekateri sodobniki, ki so sloveli kot virtuozi na instrumentih s tipkami, lutnji ali violi da gamba, Charpentier ni imel svojega najljubšega instrumenta, temveč je nastopal le kot pevec. V primerjavi s svojim sijajnim opusom vokalne glasbe je zapustil zelo malo instrumentalnih skladb. Kot pevec je nastopal predvsem v službi guiške vojvodinje Marije Lotarinške, saj je bil pri njej zaposlen kar osemnajst let. Ta plemkinja je bila strastna ljubiteljica glasbe in je v svoji palači vzdrževala manjši glasbeni ansambel. Charpentier je v svojih rokopisih zraven vsakega glasu po navadi navedel ime glasbenika, ki ga je izvajal. Svoj glas je večinoma označil z okrajšavo Charp.
Charpentierjev triindvajset let mlajši sodobnik François Couperin je zase trdil, da je bil v Franciji prvi, ki je napisal sonato po italijanskem zgledu ter v njej združil Corellijev in Lullyjev slog. Pod skladbo se je sprva podpisal s psevdonimom Francesco Coperuni in jo objavil šele petintrideset let po nastanku. Toda prva znana tovrstna skladba izpod peresa francoskega skladatelja je Charpentierjeva sonata za osem instrumentov, ki je nastala že okrog leta 1685, več let pred nastankom Couperinove sonate. Verjetno so jo izvajali glasbeniki guiške vojvodinje Marije Lorenske, pri kateri je bil Charpentier zaposlen kar osemnajst let.
Charpentierjev triindvajset let mlajši sodobnik François Couperin je zase trdil, da je bil v Franciji prvi, ki je napisal sonato po italijanskem zgledu ter v njej združil Corellijev in Lullyjev slog. Pod skladbo se je sprva podpisal s psevdonimom Francesco Coperuni in jo objavil šele petintrideset let po nastanku. Toda prva znana tovrstna skladba izpod peresa francoskega skladatelja je Charpentierjeva sonata za osem instrumentov, ki je nastala že okrog leta 1685, več let pred nastankom Couperinove sonate. Verjetno so jo izvajali glasbeniki guiške vojvodinje Marije Lorenske, pri kateri je bil Charpentier zaposlen kar osemnajst let.
"Bil sem glasbenik; med dobrimi sem veljal za dobrega, med nevednimi pa za nevednega." Tako je zapisal francoski skladatelj Marc-Antoine Charpentier v eni svojih najbolj nenavadnih skladb, latinski kantati z naslovom "Epitaphium Carpentarii" ali "Charpentierjev nagrobni napis". V kratkem stavku občutimo nekoliko grenkobe. Charpentier si je gotovo želel nekoliko več slave in malenkost manj truda in nepravičnosti. Dolgo je stal v senci svojega enajst let starejšega sodobnika Jean-Baptista Lullyja in vsi učbeniki glasbene zgodovine mu namenjajo neprimerno manj pozornosti. A sodeč po številu posnetkov in koncertnih izvedb je njegova glasba danes veliko bolj priljubljena od Lullyjeve.
"Bil sem glasbenik; med dobrimi sem veljal za dobrega, med nevednimi pa za nevednega." Tako je zapisal francoski skladatelj Marc-Antoine Charpentier v eni svojih najbolj nenavadnih skladb, latinski kantati z naslovom "Epitaphium Carpentarii" ali "Charpentierjev nagrobni napis". V kratkem stavku občutimo nekoliko grenkobe. Charpentier si je gotovo želel nekoliko več slave in malenkost manj truda in nepravičnosti. Dolgo je stal v senci svojega enajst let starejšega sodobnika Jean-Baptista Lullyja in vsi učbeniki glasbene zgodovine mu namenjajo neprimerno manj pozornosti. A sodeč po številu posnetkov in koncertnih izvedb je njegova glasba danes veliko bolj priljubljena od Lullyjeve.
Marc-Antoine Charpentier se je rodil leta 1643 v Parizu. Bil je sposoben, zanesljiv in plodovit glasbenik. To mu je pomagalo k precejšnji slavi in mu zagotovilo razne pomembne položaje v Parizu, nikoli pa ni dobil službe na dvoru sončnega kralja Ludvika Štirinajstega. Tam ga je prehitel enajst let starejši in nadvse ambiciozni Jean-Baptiste Lully. Zaradi Lullyjeve slave je Charpentier po smrti padel v pozabo in šele med oživljanjem baročne glasbe v dvajsetem stoletju se je izkazal za enega najbolj nadarjenih in najbolj vsestranskih francoskih skladateljev. Odtlej je prekosil Lullyja in postal največ izvajan francoski skladatelj sedemnajstega stoletja.
Marc-Antoine Charpentier se je rodil leta 1643 v Parizu. Bil je sposoben, zanesljiv in plodovit glasbenik. To mu je pomagalo k precejšnji slavi in mu zagotovilo razne pomembne položaje v Parizu, nikoli pa ni dobil službe na dvoru sončnega kralja Ludvika Štirinajstega. Tam ga je prehitel enajst let starejši in nadvse ambiciozni Jean-Baptiste Lully. Zaradi Lullyjeve slave je Charpentier po smrti padel v pozabo in šele med oživljanjem baročne glasbe v dvajsetem stoletju se je izkazal za enega najbolj nadarjenih in najbolj vsestranskih francoskih skladateljev. Odtlej je prekosil Lullyja in postal največ izvajan francoski skladatelj sedemnajstega stoletja.
V svojem prekratkem življenju je Felix Mendelssohn ustvaril res obsežen glasbeni opus. A ni le komponiral, temveč se je ukvarjal še s številnimi drugimi, bolj ali manj po večini glasbenimi dejavnostmi. 26. maja 1833 je na primer vodil prireditev na glasbenem festivalu v Düsseldorfu s takim uspehom, da so ga imenovali za direktorja novega gledališča. A je zaradi nesoglasij z vodstvom odšel v Frankfurt ter tam prevzel vodenje zbora sv. Cecilije. Bivanje v Frankfurtu je Mendelssohnu omogočilo tudi drugo prijateljsko srečanje s skladateljem Gioachinom Rossinijem. Medtem pa je skočil še na tretji obisk v London.
V svojem prekratkem življenju je Felix Mendelssohn ustvaril res obsežen glasbeni opus. A ni le komponiral, temveč se je ukvarjal še s številnimi drugimi, bolj ali manj po večini glasbenimi dejavnostmi. 26. maja 1833 je na primer vodil prireditev na glasbenem festivalu v Düsseldorfu s takim uspehom, da so ga imenovali za direktorja novega gledališča. A je zaradi nesoglasij z vodstvom odšel v Frankfurt ter tam prevzel vodenje zbora sv. Cecilije. Bivanje v Frankfurtu je Mendelssohnu omogočilo tudi drugo prijateljsko srečanje s skladateljem Gioachinom Rossinijem. Medtem pa je skočil še na tretji obisk v London.
Potovati danes največkrat ni nič posebno težkega, včasih pa ni bilo tako. Treba se je bilo usesti v kočijo, potem morda tudi na ladjo, dneve in noči ali celo tedne in mesece. Na popotnike so prežale ovire vseh vrst, če drugega ne, vremenske. Vendar se niso dali, vse za to, da bi slišali tega ali onega priznanega umetnika, njegove skladbe ali virtuozne interpretacije. Novih doživetij in glasbenih spoznanj je bil seveda željan tudi Mendelssohn. Tako se je najprej pri svojih šestnajstih, leta 1825, z očetom Abrahamom odpravil v Pariz.
Potovati danes največkrat ni nič posebno težkega, včasih pa ni bilo tako. Treba se je bilo usesti v kočijo, potem morda tudi na ladjo, dneve in noči ali celo tedne in mesece. Na popotnike so prežale ovire vseh vrst, če drugega ne, vremenske. Vendar se niso dali, vse za to, da bi slišali tega ali onega priznanega umetnika, njegove skladbe ali virtuozne interpretacije. Novih doživetij in glasbenih spoznanj je bil seveda željan tudi Mendelssohn. Tako se je najprej pri svojih šestnajstih, leta 1825, z očetom Abrahamom odpravil v Pariz.
Felix Mendelssohn si je z zglednim muziciranjem in ustvarjanjem že v zgodnji mladosti zgladil življenjsko pot. Meščanskemu občinstvu so bile njegove skladbe najljubše, obdan je bil s prijatelji in občudovali so ga največji duhovi tedanje dobe. Tudi Goethe je bil med njimi. Prvič sta se srečala leta 1821.
Felix Mendelssohn si je z zglednim muziciranjem in ustvarjanjem že v zgodnji mladosti zgladil življenjsko pot. Meščanskemu občinstvu so bile njegove skladbe najljubše, obdan je bil s prijatelji in občudovali so ga največji duhovi tedanje dobe. Tudi Goethe je bil med njimi. Prvič sta se srečala leta 1821.
Mladi Felix Mendelssohn Bartholdy, pravzaprav Jacob Ludwig Felix, ta vsestranski glasbeni ustvarjalec iz prve polovice 19. stoletja, nikoli ni bil nič drugega kot mlad, saj je umrl že pri osemintridesetih letih. Ustvaril pa je zelo veliko. V glasbeno življenje se je trdno zasidral že kot otrok in v zgodnji mladosti ustvaril nekaj svojih najbolj genialnih del. Mednje vsekakor spada Uvertura k Shakesparjevemu Snu kresne noči. V njej je kljub mladosti pokazal vso dovršenost umetniške invencije.
Mladi Felix Mendelssohn Bartholdy, pravzaprav Jacob Ludwig Felix, ta vsestranski glasbeni ustvarjalec iz prve polovice 19. stoletja, nikoli ni bil nič drugega kot mlad, saj je umrl že pri osemintridesetih letih. Ustvaril pa je zelo veliko. V glasbeno življenje se je trdno zasidral že kot otrok in v zgodnji mladosti ustvaril nekaj svojih najbolj genialnih del. Mednje vsekakor spada Uvertura k Shakesparjevemu Snu kresne noči. V njej je kljub mladosti pokazal vso dovršenost umetniške invencije.
Nemški skladatelj, pianist, organist in dirigent Felix Mendelssohn se je rodil v ugledni in premožni judovski družini, in sicer leta 1809, kot drugi izmed štirih otrok. Vsi so bili pozneje glasbeniki. Sploh je bilo to okolje, v katerem so glasbo cenili kot vir navdiha in življenjski vzor. Starši so glasbeni razvoj svojih otrok podpirali – oče Abraham je bil bogat židovski bankir, mati Leah, rojena Solomon, je izvirala iz družine industrialca. Tudi ded Moses, filozof in velik prijatelj razsvetljenskega dramatika Lessinga, je bil podpornik umetnosti. Potem je bila tu še teta, prva očetova sestra, poročena s hannovrskim filozofom Friedrichom von Schleglom. Druga je živela v Parizu. Tam je bila lastnica salona – v njih pa se je včasih igralo in pelo, skratka veliko muziciralo.
Nemški skladatelj, pianist, organist in dirigent Felix Mendelssohn se je rodil v ugledni in premožni judovski družini, in sicer leta 1809, kot drugi izmed štirih otrok. Vsi so bili pozneje glasbeniki. Sploh je bilo to okolje, v katerem so glasbo cenili kot vir navdiha in življenjski vzor. Starši so glasbeni razvoj svojih otrok podpirali – oče Abraham je bil bogat židovski bankir, mati Leah, rojena Solomon, je izvirala iz družine industrialca. Tudi ded Moses, filozof in velik prijatelj razsvetljenskega dramatika Lessinga, je bil podpornik umetnosti. Potem je bila tu še teta, prva očetova sestra, poročena s hannovrskim filozofom Friedrichom von Schleglom. Druga je živela v Parizu. Tam je bila lastnica salona – v njih pa se je včasih igralo in pelo, skratka veliko muziciralo.
Zadnje in najobsežnejše Osterčevo delo je baletna pantomima Iluzije v treh dejanjih in osmih slikah, ki jo je ustvarjal med letoma 1937 in 1941. Skladatelj je dokončal in v samozaložbi izdal klavirski izvleček. Orkestrsko partituro je dokončal le do začetka pete slike, saj se je po hudi napredujoči bolezni 23. maja 1941 za vedno poslovil.
Zadnje in najobsežnejše Osterčevo delo je baletna pantomima Iluzije v treh dejanjih in osmih slikah, ki jo je ustvarjal med letoma 1937 in 1941. Skladatelj je dokončal in v samozaložbi izdal klavirski izvleček. Orkestrsko partituro je dokončal le do začetka pete slike, saj se je po hudi napredujoči bolezni 23. maja 1941 za vedno poslovil.
Slavko Osterc je bil navdušen zagovornik konstruktivizma in četrtstopenjske glasbe, prepoznaven skladateljski slog pa je razvil tudi z ekspresionističnimi značilnostmi. Slavko Osterc je bil zelo dejaven tudi kot član odbora Mednarodnega združenja za sodobno glasbo ISCM in nekajkrat tudi član žirij za festivalske programe. Pogosto je sodeloval z drugimi ustvarjalci iz nekdanjega jugoslovanskega glasbenega prostora ter s skladatelji in poustvarjalci iz tujine.
Slavko Osterc je bil navdušen zagovornik konstruktivizma in četrtstopenjske glasbe, prepoznaven skladateljski slog pa je razvil tudi z ekspresionističnimi značilnostmi. Slavko Osterc je bil zelo dejaven tudi kot član odbora Mednarodnega združenja za sodobno glasbo ISCM in nekajkrat tudi član žirij za festivalske programe. Pogosto je sodeloval z drugimi ustvarjalci iz nekdanjega jugoslovanskega glasbenega prostora ter s skladatelji in poustvarjalci iz tujine.
V skladateljevem drugem obdobju je slogovni preobrat. Leta 1928 je po komediji Henrija Murgelja napisal enodejanko Iz komične opere, ki vključuje kratko predigro in sedem zaključenih glasbenih točk, med katerimi so govorjeni dramski prizori, petje se izmenjuje z melodramo. Osterčevo najobsežnejše operno delo pa je psihološka glasbena drama v petih dejanjih, Krog s kredo iz leta 1923, ki je nastala po kitajski tradicionalni zgodbi in istoimenski Klabundovi drami.
V skladateljevem drugem obdobju je slogovni preobrat. Leta 1928 je po komediji Henrija Murgelja napisal enodejanko Iz komične opere, ki vključuje kratko predigro in sedem zaključenih glasbenih točk, med katerimi so govorjeni dramski prizori, petje se izmenjuje z melodramo. Osterčevo najobsežnejše operno delo pa je psihološka glasbena drama v petih dejanjih, Krog s kredo iz leta 1923, ki je nastala po kitajski tradicionalni zgodbi in istoimenski Klabundovi drami.
Osterc se je med študijem v Pragi, ki je bila v začetku 20. stoletja eno izmed središč evropske avantgarde, seznanil s sodobnimi pogledi na glasbeno ustvarjanje. Osterčeva estetska usmeritev se je oplemenitila in okrepila z novimi pogledi v neobaročni in neoklasicistični smeri, z elementi konstruktivizma, tehnikami atonalnosti in atematičnosti ter z elementi četrttonske tehnike, skladatelj pa je razvil prepoznaven skladateljski slog tudi z ekspresionističnimi značilnostmi.
Osterc se je med študijem v Pragi, ki je bila v začetku 20. stoletja eno izmed središč evropske avantgarde, seznanil s sodobnimi pogledi na glasbeno ustvarjanje. Osterčeva estetska usmeritev se je oplemenitila in okrepila z novimi pogledi v neobaročni in neoklasicistični smeri, z elementi konstruktivizma, tehnikami atonalnosti in atematičnosti ter z elementi četrttonske tehnike, skladatelj pa je razvil prepoznaven skladateljski slog tudi z ekspresionističnimi značilnostmi.
Skladatelj Slavko Osterc, eden vodilnih ustvarjalcev slovenske glasbe 1. polovice 20. stoletja, je bil izrazit modernist. V prvi polovici 20. stoletja je ustvaril zelo obsežen opus z več kot 170-imi deli različnih zvrsti. Med njimi so številna komorna in simfonična dela, kantate, magnifikat, opere in baletna glasba, klavirske skladbe, samospevi in zborovske skladbe.
Skladatelj Slavko Osterc, eden vodilnih ustvarjalcev slovenske glasbe 1. polovice 20. stoletja, je bil izrazit modernist. V prvi polovici 20. stoletja je ustvaril zelo obsežen opus z več kot 170-imi deli različnih zvrsti. Med njimi so številna komorna in simfonična dela, kantate, magnifikat, opere in baletna glasba, klavirske skladbe, samospevi in zborovske skladbe.
Klasično obdobje ameriškega simfonizma se je porodilo sredi najhujše gospodarske krize, nekako na začetku Rooseveltovega NewDeala, izzvenelo pa s prihodom Kennedyja in prevlado dodekafonije v ameriški klasični glasbi. Peto oddajo namenjamo skladatelju Williamu Schumanu.
Klasično obdobje ameriškega simfonizma se je porodilo sredi najhujše gospodarske krize, nekako na začetku Rooseveltovega NewDeala, izzvenelo pa s prihodom Kennedyja in prevlado dodekafonije v ameriški klasični glasbi. Peto oddajo namenjamo skladatelju Williamu Schumanu.
Klasično obdobje ameriškega simfonizma se je porodilo sredi najhujše gospodarske krize, nekako na začetku Rooseveltovega New Deala, izzvenelo pa s prihodom Kennedyja in prevlado dodekafonije v ameriški klasični glasbi. Četrto oddajo namenjamo skladatelju Howardu Hansonu.
Klasično obdobje ameriškega simfonizma se je porodilo sredi najhujše gospodarske krize, nekako na začetku Rooseveltovega New Deala, izzvenelo pa s prihodom Kennedyja in prevlado dodekafonije v ameriški klasični glasbi. Četrto oddajo namenjamo skladatelju Howardu Hansonu.