Iskanje oddaja
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Vsak teden je v znamenju svetovno znane ustvarjalke ali ustvarjalca.
Ta teden se sprehajamo pred pročeljem Glasbene matice Ljubljana, natančneje po Aleji slovenskih skladateljev, ter spoznavamo življenja in zapuščino skladateljev, ki so bili s svojim delom pomembni za razvoj glasbe na Slovenskem. V četrti oddaji pozornost namenjamo Antonu Foersterju, Hugolinu Sattnerju in Vatroslavu Lisinskemu. Anton Foerster in Hugolin Sattner sta vse življenje ustvarjala odmevne posvetne in duhovne skladbe ter sta redno sodelovala z Glasbeno matico, Lisinski pa je kot ikona hrvaške nacionalne glasbe in privrženec ilirskega gibanja svoj glasbeni pečat pustil tudi na slovenskih tleh.
Ta teden se sprehajamo pred pročeljem Glasbene matice Ljubljana, natančneje po Aleji slovenskih skladateljev, ter spoznavamo življenja in zapuščino skladateljev, ki so bili s svojim delom pomembni za razvoj glasbe na Slovenskem. V četrti oddaji pozornost namenjamo Antonu Foersterju, Hugolinu Sattnerju in Vatroslavu Lisinskemu. Anton Foerster in Hugolin Sattner sta vse življenje ustvarjala odmevne posvetne in duhovne skladbe ter sta redno sodelovala z Glasbeno matico, Lisinski pa je kot ikona hrvaške nacionalne glasbe in privrženec ilirskega gibanja svoj glasbeni pečat pustil tudi na slovenskih tleh.
Benjamin Ipavec je bil član znane družine šentjurskih zdravnikov in glasbenikov, ki so pustili pomembno sled v slovenski glasbeni kulturi. Benjamin Ipavec se je v slovensko glasbeno zgodovino zapisal tudi kot eden prvih posvetnih pevovodij in dirigentov, kot prvi slovenski mladinski skladatelj in kot ustvarjalec prve slovenske opere, komorne glasbe in na splošno začetnik različnih zvrsti, najbolj pa je znan po svoji vokalni in zborovski glasbi.
Benjamin Ipavec je bil član znane družine šentjurskih zdravnikov in glasbenikov, ki so pustili pomembno sled v slovenski glasbeni kulturi. Benjamin Ipavec se je v slovensko glasbeno zgodovino zapisal tudi kot eden prvih posvetnih pevovodij in dirigentov, kot prvi slovenski mladinski skladatelj in kot ustvarjalec prve slovenske opere, komorne glasbe in na splošno začetnik različnih zvrsti, najbolj pa je znan po svoji vokalni in zborovski glasbi.
Tokrat se posvečamo skladateljem, katerih doprsne kipe si lahko ogledamo na Aleji slovenskih skladateljev pred Glasbeno matico v središču Ljubljane. Danes sta na vrsti Stevan Mokranjac in Jacobus Gallus. Oba se zdita na nek način oddaljena: Mokranjac geografsko, saj po narodnosti ni bil Slovenec, Gallus pa časovno, saj so vsi drugi na aleji predstavljeni skladatelji delovali v 19. stoletju. Poleg tega ju povezuje še to, da sta pisala liturgično glasbo, predvsem vokalno.
Tokrat se posvečamo skladateljem, katerih doprsne kipe si lahko ogledamo na Aleji slovenskih skladateljev pred Glasbeno matico v središču Ljubljane. Danes sta na vrsti Stevan Mokranjac in Jacobus Gallus. Oba se zdita na nek način oddaljena: Mokranjac geografsko, saj po narodnosti ni bil Slovenec, Gallus pa časovno, saj so vsi drugi na aleji predstavljeni skladatelji delovali v 19. stoletju. Poleg tega ju povezuje še to, da sta pisala liturgično glasbo, predvsem vokalno.
Naša zgodba se začne v letu 1932. Čas Jožeta Plečnika in pomembnih dogodkov za slovensko kulturo. Glasbena matica je takrat slavila 60-letnico obstoja in delovanja založbe, 50-letnico delovanja glasbene šole in 40-letnico delovanja pevskega zbora. Ob tem jubileju je na pobudo Glasbene matice Jože Plečnik uredil stavbo Glasbene matice in park pred poslopjem. Takrat je tudi nastala zamisel za ureditev aleje slovenskih skladateljev. Danes so v njej doprsni kipi desetih skladateljev: Mateja Hubada, Frana Gerbiča, Benjamina Ipavca, Vatroslava Lisinskega, Jacoba Handla Gallusa, Davorina Jenka, Stevana Mokranjca, Hugolina Sattnerja, Antona Foersterja in Emila Adamiča. V prvi oddaji predstavljamo Davorina Jenka, Mateja Hubada in Frana Gerbiča.
Naša zgodba se začne v letu 1932. Čas Jožeta Plečnika in pomembnih dogodkov za slovensko kulturo. Glasbena matica je takrat slavila 60-letnico obstoja in delovanja založbe, 50-letnico delovanja glasbene šole in 40-letnico delovanja pevskega zbora. Ob tem jubileju je na pobudo Glasbene matice Jože Plečnik uredil stavbo Glasbene matice in park pred poslopjem. Takrat je tudi nastala zamisel za ureditev aleje slovenskih skladateljev. Danes so v njej doprsni kipi desetih skladateljev: Mateja Hubada, Frana Gerbiča, Benjamina Ipavca, Vatroslava Lisinskega, Jacoba Handla Gallusa, Davorina Jenka, Stevana Mokranjca, Hugolina Sattnerja, Antona Foersterja in Emila Adamiča. V prvi oddaji predstavljamo Davorina Jenka, Mateja Hubada in Frana Gerbiča.
Kmalu po smrti svojega očeta Johanna Sebastiana se je devetnajstletni Johann Christian odpravil v Italijo, in tam študiral pri Giovanniju Battisti Martiniju. Pritegnila ga je opera, uveljavil se je kot operni skladatelj, se zaradi naročil novih oper pri šestindvajsetih podal v London, in tam preživel večino življenja, podobno kakor natanko pol stoletja pred tem njegov rojak Georg Friedrich Handel. Raven opernih uprizoritev v Angliji ga je sprva nekoliko razočarala, a svetlo prihodnost mu je kmalu zagotovilo zmagoslavje njegovega Oriona, katerega premiero sta obiskala tudi kralj Jurij Tretji in kraljica Charlotte. Uspešna je bila tudi njegova naslednja opera in Bach je kmalu postal kraljičin učitelj glasbe. Poleg tega je z virtuozom na violi da gamba in skladateljem Carlom Friedrichom Ablom organiziral odmeven koncertni cikel, ki so ga poimenovali kar "Bach-Abel".
Kmalu po smrti svojega očeta Johanna Sebastiana se je devetnajstletni Johann Christian odpravil v Italijo, in tam študiral pri Giovanniju Battisti Martiniju. Pritegnila ga je opera, uveljavil se je kot operni skladatelj, se zaradi naročil novih oper pri šestindvajsetih podal v London, in tam preživel večino življenja, podobno kakor natanko pol stoletja pred tem njegov rojak Georg Friedrich Handel. Raven opernih uprizoritev v Angliji ga je sprva nekoliko razočarala, a svetlo prihodnost mu je kmalu zagotovilo zmagoslavje njegovega Oriona, katerega premiero sta obiskala tudi kralj Jurij Tretji in kraljica Charlotte. Uspešna je bila tudi njegova naslednja opera in Bach je kmalu postal kraljičin učitelj glasbe. Poleg tega je z virtuozom na violi da gamba in skladateljem Carlom Friedrichom Ablom organiziral odmeven koncertni cikel, ki so ga poimenovali kar "Bach-Abel".
Johann Christian Bach je pri šestindvajsetih zaradi uprizoritev svojih oper odpotoval v London. Sprva je načrtoval, da bo tam ostal le kakšno leto, vendar je v Angliji preživel večino življenja, zato so ga poimenovali kar "londonski" ali "angleški Bach".
Johann Christian Bach je pri šestindvajsetih zaradi uprizoritev svojih oper odpotoval v London. Sprva je načrtoval, da bo tam ostal le kakšno leto, vendar je v Angliji preživel večino življenja, zato so ga poimenovali kar "londonski" ali "angleški Bach".
Johann Christian Bach je bil najmlajši in najbolj vsestranski sin Johanna Sebastiana Bacha. Izmed vseh Bachovih otrok je bil najmanj podoben očetu in edini, ki je komponiral italijanske opere. Kmalu po očetovi smrti je z neko italijansko pevko nepričakovano odpotoval v Italijo, dobil službo organista v milanski katedrali, in protestantsko vero zamenjal za katoliško. Sprva je komponiral predvsem cerkveno glasbo, kmalu pa se je uveljavil kot operni skladatelj.
Johann Christian Bach je bil najmlajši in najbolj vsestranski sin Johanna Sebastiana Bacha. Izmed vseh Bachovih otrok je bil najmanj podoben očetu in edini, ki je komponiral italijanske opere. Kmalu po očetovi smrti je z neko italijansko pevko nepričakovano odpotoval v Italijo, dobil službo organista v milanski katedrali, in protestantsko vero zamenjal za katoliško. Sprva je komponiral predvsem cerkveno glasbo, kmalu pa se je uveljavil kot operni skladatelj.
Oddaja zaznamuje jutra na Programu Ars. Vsak teden je v znamenju enega izmed svetovno znanih ustvarjalcev. Izbor skladateljev pripravljajo uredniki in sodelavci glasbenega programa.
Oddaja zaznamuje jutra na Programu Ars. Vsak teden je v znamenju enega izmed svetovno znanih ustvarjalcev. Izbor skladateljev pripravljajo uredniki in sodelavci glasbenega programa.
Johann Christian Bach je bil najmlajši sin Johanna Sebastiana Bacha in se je rodil leta 1735, ko je imel Bach petdeset let. Bil je najbolj vsestranski izmed njegovih otrok, najmanj podoben očetu in edini, ki je pisal italijanske opere. Pri devetnajstih je odpotoval v Italijo in pozneje večino življenja preživel v Angliji, zato so ga poimenovali "londonski Bach".
Johann Christian Bach je bil najmlajši sin Johanna Sebastiana Bacha in se je rodil leta 1735, ko je imel Bach petdeset let. Bil je najbolj vsestranski izmed njegovih otrok, najmanj podoben očetu in edini, ki je pisal italijanske opere. Pri devetnajstih je odpotoval v Italijo in pozneje večino življenja preživel v Angliji, zato so ga poimenovali "londonski Bach".
Rosenmüller je vso kariero pisal instrumentalno glasbo in v večjih časovnih razmikih objavil štiri obsežne zbirke ansambelskih plesov, sinfonij in sonat. Tretjo je izdal leta 1667 v Benetkah in v njej je razvidna posrečena mešanica italijanskih in nemških elementov. Nemški sta bogata petglasna zasedba in dolžina uvodnih stavkov, značilno italijanski pa so kontrastni odseki in slog večine plesnih stavkov. Takratne italijanske suite so se po večini začenjale s kratkim enostavčnim preludijem, veliko nemških skladateljev pa je uvodne stavke prav po Rosenmüllerjevem zgledu zasnovalo kot daljšo sestavljeno sonato.
Rosenmüller je vso kariero pisal instrumentalno glasbo in v večjih časovnih razmikih objavil štiri obsežne zbirke ansambelskih plesov, sinfonij in sonat. Tretjo je izdal leta 1667 v Benetkah in v njej je razvidna posrečena mešanica italijanskih in nemških elementov. Nemški sta bogata petglasna zasedba in dolžina uvodnih stavkov, značilno italijanski pa so kontrastni odseki in slog večine plesnih stavkov. Takratne italijanske suite so se po večini začenjale s kratkim enostavčnim preludijem, veliko nemških skladateljev pa je uvodne stavke prav po Rosenmüllerjevem zgledu zasnovalo kot daljšo sestavljeno sonato.
Rosenmüller se je rodil okrog leta 1619 na Saškem in se najprej šolal v rodnem Oelsnitzu. Leta 1640 se je vpisal na teološko fakulteto leipziške univerze in glasbeno izobraževanje nadaljeval pri takratnem kantorju Tomaževe cerkve Tobiasu Michaelu. Kmalu je začel opravljati razne naloge v glasbenem življenju mesta in med drugim deloval kot učitelj na Tomaževi šoli in organist cerkve svetega Nikolaja. Sredi štiridesetih let 17. stoletja je obiskal Italijo, tam dobil pomembne glasbene spodbude ter pod njihovim vplivom in s plemiško podporo kmalu objavil dve zbirki sakralne glasbe.
Rosenmüller se je rodil okrog leta 1619 na Saškem in se najprej šolal v rodnem Oelsnitzu. Leta 1640 se je vpisal na teološko fakulteto leipziške univerze in glasbeno izobraževanje nadaljeval pri takratnem kantorju Tomaževe cerkve Tobiasu Michaelu. Kmalu je začel opravljati razne naloge v glasbenem življenju mesta in med drugim deloval kot učitelj na Tomaževi šoli in organist cerkve svetega Nikolaja. Sredi štiridesetih let 17. stoletja je obiskal Italijo, tam dobil pomembne glasbene spodbude ter pod njihovim vplivom in s plemiško podporo kmalu objavil dve zbirki sakralne glasbe.
Rosenmüller je vse življenje komponiral inštrumentalno glasbo ter jo v nasprotju z vokalnimi skladbami tudi objavljal. Svojo prvo zbirko je izdal leta 1645 pri petindvajsetih, zadnjo pa leta 1682, dve leti pred smrtjo. V obeh poznejših zbirkah je razviden močan vpliv italijanskih skladateljev, kot sta Legrenzi in CavalIi. Zadnja zbirka je izšla leta 1682 v Nürnbergu in je bila posvečena vojvodi Antonu Ulrichu, ki je Rosenmüllerju takrat ponudil službo kapelnika v Wolfenbüttlu in ga verjetno sam odpeljal s seboj v Nemčijo.
Rosenmüller je vse življenje komponiral inštrumentalno glasbo ter jo v nasprotju z vokalnimi skladbami tudi objavljal. Svojo prvo zbirko je izdal leta 1645 pri petindvajsetih, zadnjo pa leta 1682, dve leti pred smrtjo. V obeh poznejših zbirkah je razviden močan vpliv italijanskih skladateljev, kot sta Legrenzi in CavalIi. Zadnja zbirka je izšla leta 1682 v Nürnbergu in je bila posvečena vojvodi Antonu Ulrichu, ki je Rosenmüllerju takrat ponudil službo kapelnika v Wolfenbüttlu in ga verjetno sam odpeljal s seboj v Nemčijo.
Rosenmüller se je kmalu po prihodu v Benetke zaposlil kot pozavnist cerkve svetega Marka ter se po treh letih uveljavil tudi kot skladatelj. Verjetno se je povezal z nemškimi trgovci, ki so bili dobro organizirani in so imeli v mestu svojo podružnico. Morda mu je pri sklepanju poslovnih zvez pomagalo dejstvo, da je bil tudi Leipzig pomembno trgovsko mesto in da je leta 1648 premožnim trgovcem posvetil zbirko duhovnih koncertov. Moral si je zgraditi novo socialno mrežo in tesno se je povezal tudi s svojo nekdanjo domovino.
Rosenmüller se je kmalu po prihodu v Benetke zaposlil kot pozavnist cerkve svetega Marka ter se po treh letih uveljavil tudi kot skladatelj. Verjetno se je povezal z nemškimi trgovci, ki so bili dobro organizirani in so imeli v mestu svojo podružnico. Morda mu je pri sklepanju poslovnih zvez pomagalo dejstvo, da je bil tudi Leipzig pomembno trgovsko mesto in da je leta 1648 premožnim trgovcem posvetil zbirko duhovnih koncertov. Moral si je zgraditi novo socialno mrežo in tesno se je povezal tudi s svojo nekdanjo domovino.
Baročni skladatelj Johann Rosenmüller je bil eden najbolj priljubljenih skladateljev svojega obdobja. Rodil se je okrog leta 1619 na Saškem. Sprva je deloval v Leipzigu, pozneje pa je kar petindvajset let preživel v Benetkah. V Nemčiji so vseskozi visoko cenili njegovo glasbo in bila je zelo pomembna za uveljavitev italijanskega sloga na severu.
Baročni skladatelj Johann Rosenmüller je bil eden najbolj priljubljenih skladateljev svojega obdobja. Rodil se je okrog leta 1619 na Saškem. Sprva je deloval v Leipzigu, pozneje pa je kar petindvajset let preživel v Benetkah. V Nemčiji so vseskozi visoko cenili njegovo glasbo in bila je zelo pomembna za uveljavitev italijanskega sloga na severu.
Tallisova daleč najbolj znana skladba je veličastni motet za štirideset glasov Spem in alium. Nastala je okrog leta 1567, ko je Tallis v Londonu spoznal italijanskega skladatelja Alessandra Striggia. Ta je obiskal več evropskih dvorov in tam predstavil svojo izjemno štiridesetglasno mašo. V protestantskem Londonu je bila katoliška maša nezaželena, zato jo je zamenjal zmotetom Ecce beatam lucem za enako število pevcev. Vojvoda Norfolk je ob tej priložnosti menda vprašal, ali bi tudi kakšen angleški skladatelj znal napisati tako posrečeno skladbo, in Tallis je na to pobudo kmalu začel pisati svoj sloviti motet.
Tallisova daleč najbolj znana skladba je veličastni motet za štirideset glasov Spem in alium. Nastala je okrog leta 1567, ko je Tallis v Londonu spoznal italijanskega skladatelja Alessandra Striggia. Ta je obiskal več evropskih dvorov in tam predstavil svojo izjemno štiridesetglasno mašo. V protestantskem Londonu je bila katoliška maša nezaželena, zato jo je zamenjal zmotetom Ecce beatam lucem za enako število pevcev. Vojvoda Norfolk je ob tej priložnosti menda vprašal, ali bi tudi kakšen angleški skladatelj znal napisati tako posrečeno skladbo, in Tallis je na to pobudo kmalu začel pisati svoj sloviti motet.
Thomas Tallis se je moral prilagajati kar štirim vladarjem in njihovim kapricam. Pisal je glasbo, ki se jim je zdela sprejemljiva, in v miru dočakal osemdeset Iet. Med njegovimi deli so obsežne votivne antifone za Henrika Osmega, krajše skladbe v angleščini za Edvarda Šestega in liturgična glasba za kraljico Marijo. V Elizabetinski dobi je pisal predvsem liturgično glasbo in motete za domačo rabo.
Thomas Tallis se je moral prilagajati kar štirim vladarjem in njihovim kapricam. Pisal je glasbo, ki se jim je zdela sprejemljiva, in v miru dočakal osemdeset Iet. Med njegovimi deli so obsežne votivne antifone za Henrika Osmega, krajše skladbe v angleščini za Edvarda Šestega in liturgična glasba za kraljico Marijo. V Elizabetinski dobi je pisal predvsem liturgično glasbo in motete za domačo rabo.
Thomas Tallis se je rodil v prvem desetletju 16. stoletja. Po več krajših zaposlitvah kot organist in pevec v poklicnih cerkvenih zborih je leta 1542 postal član angleške kraljeve kapele Chapel Royal. Tam je ostal vse do svoje smrti triinštirideset let pozneje. Živel je v času izrednih političnih in verskih nemirov in služil kar štirim angleškim vladarjem: Henriku Osmemu, Edvardu Šestemu, Mariji Tudor in Elizabeti Prvi. Takrat so v angleško cerkveno glasbo prodirale kompozicijske tehnike s celine. V njej je bilo manj melizmatike in več akordske homofonije, besedilo pa je postajalo vedno pomembnejše za čustveni izraz glasbe.
Thomas Tallis se je rodil v prvem desetletju 16. stoletja. Po več krajših zaposlitvah kot organist in pevec v poklicnih cerkvenih zborih je leta 1542 postal član angleške kraljeve kapele Chapel Royal. Tam je ostal vse do svoje smrti triinštirideset let pozneje. Živel je v času izrednih političnih in verskih nemirov in služil kar štirim angleškim vladarjem: Henriku Osmemu, Edvardu Šestemu, Mariji Tudor in Elizabeti Prvi. Takrat so v angleško cerkveno glasbo prodirale kompozicijske tehnike s celine. V njej je bilo manj melizmatike in več akordske homofonije, besedilo pa je postajalo vedno pomembnejše za čustveni izraz glasbe.
Thomas Tallis velja poleg Williama Byrda za največjega angleškega skladatelja šestnajstega stoletja. Tallis je začel svojo poklicno pot v času, ko je bila cerkvena glasba v Angliji na vrhuncu. V kraljevskih in plemiških kapelah, katedralah, stolnih cerkvah, večjih samostanih in celo župnijskih cerkvah so gojili zapleteno, raznovrstno virtuozno zborovsko glasbo.
Thomas Tallis velja poleg Williama Byrda za največjega angleškega skladatelja šestnajstega stoletja. Tallis je začel svojo poklicno pot v času, ko je bila cerkvena glasba v Angliji na vrhuncu. V kraljevskih in plemiških kapelah, katedralah, stolnih cerkvah, večjih samostanih in celo župnijskih cerkvah so gojili zapleteno, raznovrstno virtuozno zborovsko glasbo.
Angleški renesančni mojster Thomas Tallis velja za enega največjih skladateljev šestnajstega stoletja. V zgodovino se je zapisal predvsem kot avtor sakralne vokalne polifonije in preživelo je le malo njegovih del za instrumente s tipkami, čeprav je kar petdeset let svojega dolgega življenja deloval kot organist.
Angleški renesančni mojster Thomas Tallis velja za enega največjih skladateljev šestnajstega stoletja. V zgodovino se je zapisal predvsem kot avtor sakralne vokalne polifonije in preživelo je le malo njegovih del za instrumente s tipkami, čeprav je kar petdeset let svojega dolgega življenja deloval kot organist.
Kakor kaže poročilo angleškega glasbenega zgodovinarja Charlesa Burneyja potovanja na Dunaj leta 1772, so Glucka že za življenja priznavali kot izjemnega skladatelja. Burney ga je primerjal z Michelangelom in je objavil svoj prevod njegovega predgovora k operi Alkesta. Kulturni diskurz se je v Parizu skoraj vsak dan ukvarjal z Gluckovo "glasbeno revolucijo". Ta izraz so uporabljali tako njegovi nasprotniki kakor zagovorniki. Leta 1781 so "revolucijo, ki jo je v glasbi izvedel Monsieur le Chevalier Gluck", uporabili kot naslov vrste pamfletov. Ti so govorili tako v prid Glucka kakor proti njemu, a z občutno uredniško naklonjenostjo v njegovo korist.
Kakor kaže poročilo angleškega glasbenega zgodovinarja Charlesa Burneyja potovanja na Dunaj leta 1772, so Glucka že za življenja priznavali kot izjemnega skladatelja. Burney ga je primerjal z Michelangelom in je objavil svoj prevod njegovega predgovora k operi Alkesta. Kulturni diskurz se je v Parizu skoraj vsak dan ukvarjal z Gluckovo "glasbeno revolucijo". Ta izraz so uporabljali tako njegovi nasprotniki kakor zagovorniki. Leta 1781 so "revolucijo, ki jo je v glasbi izvedel Monsieur le Chevalier Gluck", uporabili kot naslov vrste pamfletov. Ti so govorili tako v prid Glucka kakor proti njemu, a z občutno uredniško naklonjenostjo v njegovo korist.
Po uspehih Ifigenije v Avlidi, Orfeja in Evridike in Alkeste se je Gluck z Armido o poklonil operni tradiciji Lulliya in Rameauja z uglasbitvijo kar devetdeset let starega libreta, ki ga je Philippe Ouinault napisal za zadnjo lirično tragedijo Jean-Baptista Lullyja. Odločitev za pomembno besedilo iz starejše francoske operne tradicije s petimi dejanji in obilico spektakularnih učinkov in divertismajev je bila nekaj posebnega. Z Armido se je Gluck izkazal kot vsestranski mojster, napisal je izjemno delo, njegova glasba je vseskozi navdihnjena. Pozneje so jo sicer podcenjevali, sam pa je menil, da je morda njegova najboljša opera.
Po uspehih Ifigenije v Avlidi, Orfeja in Evridike in Alkeste se je Gluck z Armido o poklonil operni tradiciji Lulliya in Rameauja z uglasbitvijo kar devetdeset let starega libreta, ki ga je Philippe Ouinault napisal za zadnjo lirično tragedijo Jean-Baptista Lullyja. Odločitev za pomembno besedilo iz starejše francoske operne tradicije s petimi dejanji in obilico spektakularnih učinkov in divertismajev je bila nekaj posebnega. Z Armido se je Gluck izkazal kot vsestranski mojster, napisal je izjemno delo, njegova glasba je vseskozi navdihnjena. Pozneje so jo sicer podcenjevali, sam pa je menil, da je morda njegova najboljša opera.
V Franciji osemnajstega stoletja so si v razmikih po dvajset let sledili kar trije večji konflikti na področju opere. Sporu med lullisti in ramisti, ki ga je v tridesetih letih povzročila prva opera Jean-Philippa Rameauja, je sredi stoletja sledil tako imenovani "prepir bufonov", v katerem so sodelovali privrženci francoskih in italijanskih skladateljev. Tretji razdor se je pojavil v sedemdesetih letih stoletja, ko so se spopadli gluckisti in piccinnisti, ljubitelji Glucka in Niccolòja Piccinnija.
V Franciji osemnajstega stoletja so si v razmikih po dvajset let sledili kar trije večji konflikti na področju opere. Sporu med lullisti in ramisti, ki ga je v tridesetih letih povzročila prva opera Jean-Philippa Rameauja, je sredi stoletja sledil tako imenovani "prepir bufonov", v katerem so sodelovali privrženci francoskih in italijanskih skladateljev. Tretji razdor se je pojavil v sedemdesetih letih stoletja, ko so se spopadli gluckisti in piccinnisti, ljubitelji Glucka in Niccolòja Piccinnija.