Iskanje oddaja
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Vsak teden je v znamenju svetovno znane ustvarjalke ali ustvarjalca.
Georg Muffat je bil škotskega porekla, rojen leta 1653 v kraju Megeve v Savoji. Že zgodaj je iz prve roke spoznal tako francoski kot italijanski glasbeni slog, saj je študiral tako pri Jean-Baptistu Lullyju kot pri Arcangelu Corelliju. Pri petindvajsetih se je zaposlil v Salzburgu kot stolni organist in komorni glasbenik tamkajšnjega knezonadškofa Maksa Gandolfa Kuenburga, zadnjih deset let življenja pa je deloval kot kapelnik v Passauu na Bavarskem. V svojih skladbah je združeval francoski in italijanski slog, obsežne predgovore k svojim zbirkam in navodila izvajalcem pa je objavljal v kar štirih jezikih: francoščini, latinščini, nemščini in italijanščini.
Georg Muffat je bil škotskega porekla, rojen leta 1653 v kraju Megeve v Savoji. Že zgodaj je iz prve roke spoznal tako francoski kot italijanski glasbeni slog, saj je študiral tako pri Jean-Baptistu Lullyju kot pri Arcangelu Corelliju. Pri petindvajsetih se je zaposlil v Salzburgu kot stolni organist in komorni glasbenik tamkajšnjega knezonadškofa Maksa Gandolfa Kuenburga, zadnjih deset let življenja pa je deloval kot kapelnik v Passauu na Bavarskem. V svojih skladbah je združeval francoski in italijanski slog, obsežne predgovore k svojim zbirkam in navodila izvajalcem pa je objavljal v kar štirih jezikih: francoščini, latinščini, nemščini in italijanščini.
Muffat slovi predvsem kot skladatelj glasbe za instrumentalne ansamble. V predgovorih k svojima zbirkama ansambelskih suit FIorilegum primum in FIorilegum secundum je podrobno opisal elemente francoske izvajalske prakse, kot so okraski in načela lokovanja. Ti podatki očitno niso bili namenjeni le njegovim nemškim rojakom, saj jih je objavil v kar štirih jezikih: francoščini, latinščini, nemščini in italijanščini. Njegovi oznaki »N« za močnejšo potezo z lokom navzdol in »V« za šibkejšo potezo navzgor sta nastali kot okrajšavi latinskih besed »nobilis« in »vilis«. Prešli sta v splošno rabo in danes ju v nekoliko spremenjeni obliki uporabljajo godalci po vsem svetu.
Muffat slovi predvsem kot skladatelj glasbe za instrumentalne ansamble. V predgovorih k svojima zbirkama ansambelskih suit FIorilegum primum in FIorilegum secundum je podrobno opisal elemente francoske izvajalske prakse, kot so okraski in načela lokovanja. Ti podatki očitno niso bili namenjeni le njegovim nemškim rojakom, saj jih je objavil v kar štirih jezikih: francoščini, latinščini, nemščini in italijanščini. Njegovi oznaki »N« za močnejšo potezo z lokom navzdol in »V« za šibkejšo potezo navzgor sta nastali kot okrajšavi latinskih besed »nobilis« in »vilis«. Prešli sta v splošno rabo in danes ju v nekoliko spremenjeni obliki uporabljajo godalci po vsem svetu.
Muffat slovi predvsem po skladbah za godalne ansamble, a je sam igral predvsem inštrumente s tipkami. V mladih letih je bil nekaj časa zaposlen kot organist v Molsheimu in pozneje je približno deset let deloval kot organist salzburške stolnice. Sestavil je enega najpomembnejših učbenikov generalnega basa iz sedemnajstega stoletja z neštetimi uporabnimi primeri realizacij in harmonizacij z manjšim in večjim število glasov. Delo nedvomno izhaja iz vsakdanje glasbene prakse in je neprecenljiv dokument za današnje izvajalce stare glasbe.
Muffat slovi predvsem po skladbah za godalne ansamble, a je sam igral predvsem inštrumente s tipkami. V mladih letih je bil nekaj časa zaposlen kot organist v Molsheimu in pozneje je približno deset let deloval kot organist salzburške stolnice. Sestavil je enega najpomembnejših učbenikov generalnega basa iz sedemnajstega stoletja z neštetimi uporabnimi primeri realizacij in harmonizacij z manjšim in večjim število glasov. Delo nedvomno izhaja iz vsakdanje glasbene prakse in je neprecenljiv dokument za današnje izvajalce stare glasbe.
Po besedah njegovega naslednika v Passauu Benedikta Antona Aufschnaiterja je Muffat na področju vokalne glasbe napisal le tri maše, en ofertorij in dve različici antifone Salve Regina. Menda je na smrtni postelji obžaloval, da je napisal tako malo sakralne glasbe. Od naštetih del se je ohranila ena sama, a izredno veličastna skladba, uglasbitev mašnega ordinarija ln larbore requies za štiriindvajset glasov, razdeljenih na dva vokalna ansambla, tri skupine inštrumentov in basso continuo. Avtorstvo skladbe je bilo dolgo vprašljivo in šele pred nedavnim se je izkazalo, da je ohranjeni rokopis napisal Muffat sam.
Po besedah njegovega naslednika v Passauu Benedikta Antona Aufschnaiterja je Muffat na področju vokalne glasbe napisal le tri maše, en ofertorij in dve različici antifone Salve Regina. Menda je na smrtni postelji obžaloval, da je napisal tako malo sakralne glasbe. Od naštetih del se je ohranila ena sama, a izredno veličastna skladba, uglasbitev mašnega ordinarija ln larbore requies za štiriindvajset glasov, razdeljenih na dva vokalna ansambla, tri skupine inštrumentov in basso continuo. Avtorstvo skladbe je bilo dolgo vprašljivo in šele pred nedavnim se je izkazalo, da je ohranjeni rokopis napisal Muffat sam.
Georg Muffat je bil škotskega porekla, rojen leta 1653 v kraju Megeve v Savoji. Več let je študiral v Parizu pri Jean-Baptistu Lullyju in pozneje v Rimu pri Bernardu Pasquiniju in Arcangelu Corelliju. Bil je pravi Evropejec: v svoji glasbi je združeval francoski in italijanski slog, naslove skladb in svoje predgovore pa je objavljal v kar štirih jezikih: francoščini, latinščini, nemščini in italijanščini.
Georg Muffat je bil škotskega porekla, rojen leta 1653 v kraju Megeve v Savoji. Več let je študiral v Parizu pri Jean-Baptistu Lullyju in pozneje v Rimu pri Bernardu Pasquiniju in Arcangelu Corelliju. Bil je pravi Evropejec: v svoji glasbi je združeval francoski in italijanski slog, naslove skladb in svoje predgovore pa je objavljal v kar štirih jezikih: francoščini, latinščini, nemščini in italijanščini.
Skladateljevanje in koncertiranje nista bili ravno običajni dejavnosti za ženske 19. stoletja, in tega se je zavedala tudi Clara Schumann. Nastopanju se kljub temu ni odpovedala tudi po poroki, čeprav je bila to želja njenega moža. Zato pa je prav na njegovo željo še naprej komponirala.
Skladateljevanje in koncertiranje nista bili ravno običajni dejavnosti za ženske 19. stoletja, in tega se je zavedala tudi Clara Schumann. Nastopanju se kljub temu ni odpovedala tudi po poroki, čeprav je bila to želja njenega moža. Zato pa je prav na njegovo željo še naprej komponirala.
Družina Schumann se je leta 1844 preselila v Dresden, ko je Robert tam poskušal pridobiti stalno mesto dirigenta v koncertni ali operni hiši. Žal mu ni uspelo, obenem pa je bil vedno pogosteje bolan in v depresiji. K sreči so živeli v večji hiši, kjer je Clara Schumann lahko vadila klavir v posebni sobi, ne da bi s tem motila moža. Njeno koncertiranje je namreč v resnici vedno bolj postajalo nuja, če je hotela preživeti družino. Kot poročena žena je bila sicer omejena v svojih umetniških prizadevanjih, medtem ko se je Robert kot umetnik razvil v vsej svoji polnosti.
Družina Schumann se je leta 1844 preselila v Dresden, ko je Robert tam poskušal pridobiti stalno mesto dirigenta v koncertni ali operni hiši. Žal mu ni uspelo, obenem pa je bil vedno pogosteje bolan in v depresiji. K sreči so živeli v večji hiši, kjer je Clara Schumann lahko vadila klavir v posebni sobi, ne da bi s tem motila moža. Njeno koncertiranje je namreč v resnici vedno bolj postajalo nuja, če je hotela preživeti družino. Kot poročena žena je bila sicer omejena v svojih umetniških prizadevanjih, medtem ko se je Robert kot umetnik razvil v vsej svoji polnosti.
Obdobje, ki je Claro Schumann najbolj zaznamovalo, in ji hkrati spremenilo življenje, je bil čas njene poroke z Robertom Schumannom. Nedolžno, skoraj še otroško zaljubljenost Clare in Roberta sta kmalu skalila silovita jeza in neodobravanje Clarinega očeta. Ta je zvezi odločno nasprotoval. Stvar je šla tako daleč, da sta se Clara in Robert leta 1840 poročila brez očetovega blagoslova. O obdobju pred tem dogodkom pa govorijo pisma. In glasba, ki je nastajala izpod prstov ljubimcev kot uteha, hrepenenje. Tri romance je začela Clara ustvarjati leta 1838, jih dokončala leta 1839, leta 1840 jih je že natisnil Pietro Mechetti na Dunaju. Posvečene so seveda Robertu Schumannu.
Obdobje, ki je Claro Schumann najbolj zaznamovalo, in ji hkrati spremenilo življenje, je bil čas njene poroke z Robertom Schumannom. Nedolžno, skoraj še otroško zaljubljenost Clare in Roberta sta kmalu skalila silovita jeza in neodobravanje Clarinega očeta. Ta je zvezi odločno nasprotoval. Stvar je šla tako daleč, da sta se Clara in Robert leta 1840 poročila brez očetovega blagoslova. O obdobju pred tem dogodkom pa govorijo pisma. In glasba, ki je nastajala izpod prstov ljubimcev kot uteha, hrepenenje. Tri romance je začela Clara ustvarjati leta 1838, jih dokončala leta 1839, leta 1840 jih je že natisnil Pietro Mechetti na Dunaju. Posvečene so seveda Robertu Schumannu.
Z Robertom Schumannom se je Clara Wieck srečala, ko ji je bilo devet let, in je že javno nastopala v Leipzigu. In čeprav je bil devet let in pol starejši od Clare, je bila v primerjavi z njim veliko spretnejša pianistka. Zaradi poškodbe prstov je Schumann moral namreč opustiti načrte, da bi svoja dela sam predstavljal javnosti, in začel je postajati odvisen od nje. Mlada Clara, ki je bila na poti, da postane svetovno znana pianistka, je postala izvajalka njegovih del, on pa se je raje posvetil komponiranju. Seveda pa sodelovanje med Claro Wieck in Robertom Schumannom ni bilo le glasbeno – vedno bolj sta bila povezana tudi kot prijatelja, človeka.
Z Robertom Schumannom se je Clara Wieck srečala, ko ji je bilo devet let, in je že javno nastopala v Leipzigu. In čeprav je bil devet let in pol starejši od Clare, je bila v primerjavi z njim veliko spretnejša pianistka. Zaradi poškodbe prstov je Schumann moral namreč opustiti načrte, da bi svoja dela sam predstavljal javnosti, in začel je postajati odvisen od nje. Mlada Clara, ki je bila na poti, da postane svetovno znana pianistka, je postala izvajalka njegovih del, on pa se je raje posvetil komponiranju. Seveda pa sodelovanje med Claro Wieck in Robertom Schumannom ni bilo le glasbeno – vedno bolj sta bila povezana tudi kot prijatelja, človeka.
Clara Wieck Schumann se je rodila 13. septembra leta 1819 v Leipzigu v glasbeni družini. Oče Friederich Wieck je bil pianist in cenjen učitelj klavirja, mati nadarjena pevka. Zakonca sta se pozneje ločila, značajsko težaven oče je svojo hčerko glasbeno zatem vzgajal sam, trdno odločen, da iz nje ustvari koncertno pianistko. To se je tudi zgodilo. Clara je poleg velike glasbene nadarjenosti namreč že zgodaj pokazala tudi pripravljenost za trdo delo. Kot otrok ni bila prav zgovorna, z vsem svojim bitjem pa je vsrkavala glasbo iz svojega okolja - to sta bila predvsem mamino petje in očetovo igranje.
Clara Wieck Schumann se je rodila 13. septembra leta 1819 v Leipzigu v glasbeni družini. Oče Friederich Wieck je bil pianist in cenjen učitelj klavirja, mati nadarjena pevka. Zakonca sta se pozneje ločila, značajsko težaven oče je svojo hčerko glasbeno zatem vzgajal sam, trdno odločen, da iz nje ustvari koncertno pianistko. To se je tudi zgodilo. Clara je poleg velike glasbene nadarjenosti namreč že zgodaj pokazala tudi pripravljenost za trdo delo. Kot otrok ni bila prav zgovorna, z vsem svojim bitjem pa je vsrkavala glasbo iz svojega okolja - to sta bila predvsem mamino petje in očetovo igranje.
Čeprav je Korngold ohranjal svoje delo v Evropi in se redno vračal domov na Dunaj, je Amerika leta 1938 postala zanj in za njegovo družino edina izbira. Zaradi naraščajočega nacizma so bili prisiljeni emigrirati v Združene države. Tam si je ustvaril uspešno kariero skladatelja filmske glasbe, s svojimi prihodki je podpiral številne prijatelje in begunce, ki so zbežali pred tiranijo v Evropi, za svoje delo je prejel tudi dva oskarja. V tem obdobju je Korngold skladal zelo malo koncertne glasbe, njegova poznejša klasična dela so tako nastala šele po letu 1946, ko se je skladatelj odločil vrniti se v Evropo.
Čeprav je Korngold ohranjal svoje delo v Evropi in se redno vračal domov na Dunaj, je Amerika leta 1938 postala zanj in za njegovo družino edina izbira. Zaradi naraščajočega nacizma so bili prisiljeni emigrirati v Združene države. Tam si je ustvaril uspešno kariero skladatelja filmske glasbe, s svojimi prihodki je podpiral številne prijatelje in begunce, ki so zbežali pred tiranijo v Evropi, za svoje delo je prejel tudi dva oskarja. V tem obdobju je Korngold skladal zelo malo koncertne glasbe, njegova poznejša klasična dela so tako nastala šele po letu 1946, ko se je skladatelj odločil vrniti se v Evropo.
Leta 1923 se je Korngold posvetil urejanju in aranžiranju operet, med njimi je bilo največ del Johana Straussa. Pri njihovi postavitvi na oder je sodeloval s priznanim gledališkim in filmskim režiserjem Maxom Reinhardtom. Leta 1934 je Korngold na prošnjo Reinhardta, ki je že delal v Združenih državah, prišel v Hollywood, da bi priredil Mendelssohnovo scensko glasbo za Reinhardtovo filmsko različico Sna kresne noči. Leto pozneje, med svojim drugim bivanjem v Ameriki, je Korngold začel komponirati filmsko glasbo za filmska giganta Paramount in Warner Bros. Kmalu zatem je s studiem Warner Brothers podpisal ekskluzivno pogodbo in postal eden prvih svetovno priznanih skladateljev, ki je delal za hollywoodsko filmsko industrijo. Za svoje delo je prejel dva oskarja.
Leta 1923 se je Korngold posvetil urejanju in aranžiranju operet, med njimi je bilo največ del Johana Straussa. Pri njihovi postavitvi na oder je sodeloval s priznanim gledališkim in filmskim režiserjem Maxom Reinhardtom. Leta 1934 je Korngold na prošnjo Reinhardta, ki je že delal v Združenih državah, prišel v Hollywood, da bi priredil Mendelssohnovo scensko glasbo za Reinhardtovo filmsko različico Sna kresne noči. Leto pozneje, med svojim drugim bivanjem v Ameriki, je Korngold začel komponirati filmsko glasbo za filmska giganta Paramount in Warner Bros. Kmalu zatem je s studiem Warner Brothers podpisal ekskluzivno pogodbo in postal eden prvih svetovno priznanih skladateljev, ki je delal za hollywoodsko filmsko industrijo. Za svoje delo je prejel dva oskarja.
Leta 1916 sta bili v Münchnu v tamkajšnjem Narodnem gledališču premierno izvedeni prvi operi Ericha Wolfganga Korngolda z naslovoma Polikratov prstan in Violanta. Korngold je bil takrat star devetnajst let. Njegove skladbe so se izvajale po celotni Evropi, za skladateljev zgodnji in nadvse osupljivi talent pa so slišali tudi v Ameriki, kjer so v tistem času prav tako že izvedli več njegovih del. V letih od 1917 do 1920 je nastalo več novih skladb, med najpomembnejšimi sta zagotovo Korngoldova scenska glasba za Shakespearjevo dramo Mnogo hrupa za nič, op. 11 in njegova prva opera v treh dejanjih z naslovom Mrtvo mesto, op. 12.
Leta 1916 sta bili v Münchnu v tamkajšnjem Narodnem gledališču premierno izvedeni prvi operi Ericha Wolfganga Korngolda z naslovoma Polikratov prstan in Violanta. Korngold je bil takrat star devetnajst let. Njegove skladbe so se izvajale po celotni Evropi, za skladateljev zgodnji in nadvse osupljivi talent pa so slišali tudi v Ameriki, kjer so v tistem času prav tako že izvedli več njegovih del. V letih od 1917 do 1920 je nastalo več novih skladb, med najpomembnejšimi sta zagotovo Korngoldova scenska glasba za Shakespearjevo dramo Mnogo hrupa za nič, op. 11 in njegova prva opera v treh dejanjih z naslovom Mrtvo mesto, op. 12.
Erich Wolfgang Korngold je izhajal iz premožne judovske družine, njegov oče pa je bil priznan glasbeni kritik, ki je deloval na Dunaju. Že pri štirih letih, ko se je družina iz Brna preselila v tedanjo avstro-ogrsko prestolnico, sta oče in sin skupaj igrala na klavir, pri petih pa je Erich zmogel odigrati katero koli melodijo, pri čemer ji je sproti dodajal še akorde in spremljavo. Prve skladbe tega mladega glasbenega genija, kot sta Korngolda poimenovala Richard Strauss in Gustav Mahler, so nastale pri njegovih osmih letih.
Erich Wolfgang Korngold je izhajal iz premožne judovske družine, njegov oče pa je bil priznan glasbeni kritik, ki je deloval na Dunaju. Že pri štirih letih, ko se je družina iz Brna preselila v tedanjo avstro-ogrsko prestolnico, sta oče in sin skupaj igrala na klavir, pri petih pa je Erich zmogel odigrati katero koli melodijo, pri čemer ji je sproti dodajal še akorde in spremljavo. Prve skladbe tega mladega glasbenega genija, kot sta Korngolda poimenovala Richard Strauss in Gustav Mahler, so nastale pri njegovih osmih letih.
Od leta 1877 je Čajkovskega finančno podpirala bogata vdova Nadežda von Meck. Oboževala je skladateljevo glasbo in postala njegova zvesta prijateljica. V 14 letih sta si izmenjala več kot tisoč pisem, vendar se na njeno željo nista nikoli ne srečala ne govorila, če so se njune poti po naključju križale. Razmerje se je razvilo v ljubezen in Čajkovski ji je svobodno pisal o svojih najglobljih čustvih in željah. Po 13 letih je von Meckova nenadoma prekinila razmerje in ga obvestila o svojem finančnem bankrotu. Nekateri to pripisujejo družbeni vrzeli med njima in njeni ljubezni do otrok, ki je nikakor ni želela ogroziti. Čajkovski ji je poslal zaskrbljeno pismo, v katerem jo je prosil za nadaljnje prijateljstvo in ji zagotovil, da ne potrebuje finančnih sredstev. Pismo je ostalo brez odgovora.
Od leta 1877 je Čajkovskega finančno podpirala bogata vdova Nadežda von Meck. Oboževala je skladateljevo glasbo in postala njegova zvesta prijateljica. V 14 letih sta si izmenjala več kot tisoč pisem, vendar se na njeno željo nista nikoli ne srečala ne govorila, če so se njune poti po naključju križale. Razmerje se je razvilo v ljubezen in Čajkovski ji je svobodno pisal o svojih najglobljih čustvih in željah. Po 13 letih je von Meckova nenadoma prekinila razmerje in ga obvestila o svojem finančnem bankrotu. Nekateri to pripisujejo družbeni vrzeli med njima in njeni ljubezni do otrok, ki je nikakor ni želela ogroziti. Čajkovski ji je poslal zaskrbljeno pismo, v katerem jo je prosil za nadaljnje prijateljstvo in ji zagotovil, da ne potrebuje finančnih sredstev. Pismo je ostalo brez odgovora.
Opera je v središču glasbene ustvarjalnosti številnih skladateljev; in bila je tudi pri Petru Iljiču Čajkovskem. Že samo seznam opernih načrtov, ki so zastali v snovanju ali bili zaradi različnih razlogov ovrženi, je dovolj zgovoren. Že s štirinajstimi leti je komponiral opero Hiperbola, komično enodejanko, o kateri pričajo le omembe v pismih. Želel je komponirati opero Vihar, po drami Ostrovskega, ki je bilo skladateljevo najljubše rusko dramsko delo. Na podlagi istega dramatika je pripravljal opero Aleksander Makedonski, pozneje pa se ogreval za številne zgodbe, med katerimi so: Fancesca da Rimini, Othello, Mariannine muhe – po Alfredu de Musetu, Stotnikova hči – po Puškinu, Bajadera – po Goetheju in za kar nekaj oper po zgodbah Mary Ann Evans, ki je ustvarjala pod psevdonimom George Eliot.
Opera je v središču glasbene ustvarjalnosti številnih skladateljev; in bila je tudi pri Petru Iljiču Čajkovskem. Že samo seznam opernih načrtov, ki so zastali v snovanju ali bili zaradi različnih razlogov ovrženi, je dovolj zgovoren. Že s štirinajstimi leti je komponiral opero Hiperbola, komično enodejanko, o kateri pričajo le omembe v pismih. Želel je komponirati opero Vihar, po drami Ostrovskega, ki je bilo skladateljevo najljubše rusko dramsko delo. Na podlagi istega dramatika je pripravljal opero Aleksander Makedonski, pozneje pa se ogreval za številne zgodbe, med katerimi so: Fancesca da Rimini, Othello, Mariannine muhe – po Alfredu de Musetu, Stotnikova hči – po Puškinu, Bajadera – po Goetheju in za kar nekaj oper po zgodbah Mary Ann Evans, ki je ustvarjala pod psevdonimom George Eliot.
V glasbenem opusu Petra Iljiča Čajkovskega je baletna glasba poznana najširšemu občinstvu. Melodije Hrestača in Labodjega jezera so skoraj postale del podzavesti kulturnega kroga, ki prek umetnosti dojema in doživlja čarobnost obstoja. Gib kot prvinski izraz je dobil odsev v neposredni glasbeni govorici, prepleteni z raznovrstnostjo oblik, oseb, karakterjev in zgodb.
V glasbenem opusu Petra Iljiča Čajkovskega je baletna glasba poznana najširšemu občinstvu. Melodije Hrestača in Labodjega jezera so skoraj postale del podzavesti kulturnega kroga, ki prek umetnosti dojema in doživlja čarobnost obstoja. Gib kot prvinski izraz je dobil odsev v neposredni glasbeni govorici, prepleteni z raznovrstnostjo oblik, oseb, karakterjev in zgodb.
Čajkovski ni bil koncertni pianist, čeprav sodobniki poročajo, da je klavir igral zelo dobro. Ker na glasbeno sceno ni prihajal kot instrumentalist, ni nič nenavadnega, da je svoj prvi koncert zložil šele pri štiriintridesetih letih. Prvi klavirski koncert je bil, podobno kot večina skladateljevih del, končan v zelo kratkem času. Delo je preigral Nikolaju Rubinsteinu in Nikolaju Hubertu, da bi pridobil mnenje koncertnih pianistov – virtuozov glede tehnične težavnosti, nerodnosti ali neučinkovitosti. Rubinstein je dal ostro kritično oceno in avtorju predlagal številne popravke. Globoko užaljen zaradi takšne kritike je Čajkovski zavrnil spremembo koncerta in izjavil, da bo objavil natanko takšnega, kot je napisal.
Čajkovski ni bil koncertni pianist, čeprav sodobniki poročajo, da je klavir igral zelo dobro. Ker na glasbeno sceno ni prihajal kot instrumentalist, ni nič nenavadnega, da je svoj prvi koncert zložil šele pri štiriintridesetih letih. Prvi klavirski koncert je bil, podobno kot večina skladateljevih del, končan v zelo kratkem času. Delo je preigral Nikolaju Rubinsteinu in Nikolaju Hubertu, da bi pridobil mnenje koncertnih pianistov – virtuozov glede tehnične težavnosti, nerodnosti ali neučinkovitosti. Rubinstein je dal ostro kritično oceno in avtorju predlagal številne popravke. Globoko užaljen zaradi takšne kritike je Čajkovski zavrnil spremembo koncerta in izjavil, da bo objavil natanko takšnega, kot je napisal.
Leta 1893 je kolera vzela življenje Petru Iljiču Čajkovskemu, enemu najslavnejših ruskih skladateljev. Njegova glasba je pritegnila občinstvo zunaj Rusije z osupljivo neposrednostjo. Zgovorne, uravnovešene brezčasne melodije, usklajene z inventivno uporabo harmonije in orkestracije, so začarale občinstvo za skladateljevega življenja, njihova moč pa tudi več kot 130 let po njegovi smrti ostaja nezmanjšana.
Leta 1893 je kolera vzela življenje Petru Iljiču Čajkovskemu, enemu najslavnejših ruskih skladateljev. Njegova glasba je pritegnila občinstvo zunaj Rusije z osupljivo neposrednostjo. Zgovorne, uravnovešene brezčasne melodije, usklajene z inventivno uporabo harmonije in orkestracije, so začarale občinstvo za skladateljevega življenja, njihova moč pa tudi več kot 130 let po njegovi smrti ostaja nezmanjšana.