Iskanje oddaja
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Vsak teden je v znamenju svetovno znane ustvarjalke ali ustvarjalca.
Sergeja Kusevickega kontrabasisti cenijo kot skladatelja temeljne literature za svoje glasbilo in hkrati kot virtuoza, ki je precej spremenil mišljenje o tem velikem in "okornem" inštrumentu. Številni ruski in evropski skladatelji 20. stoletja, ki so bili deležni njegovega zavezništva in mecenstva, so se ob pomoči Kusevickega uveljavili ter pridobili ugled. V svetu glasbe pa ostaja Sergej Kusevicki najbolj znan kot dirigent. Predvsem kot dirigent Bostonskega simfoničnega orkestra, ki ga je vodil malo manj kot trideset sezon.
Sergeja Kusevickega kontrabasisti cenijo kot skladatelja temeljne literature za svoje glasbilo in hkrati kot virtuoza, ki je precej spremenil mišljenje o tem velikem in "okornem" inštrumentu. Številni ruski in evropski skladatelji 20. stoletja, ki so bili deležni njegovega zavezništva in mecenstva, so se ob pomoči Kusevickega uveljavili ter pridobili ugled. V svetu glasbe pa ostaja Sergej Kusevicki najbolj znan kot dirigent. Predvsem kot dirigent Bostonskega simfoničnega orkestra, ki ga je vodil malo manj kot trideset sezon.
Janáček je kot ploden skladatelj vokalno-inštrumetalne glasbe napisal veliko kantat, vendar je med njimi izrazitejša Glagolska maša, ki jo je dokončal leta 1926. Maša ima osem stavkov: Uvod , Gospod, usmili se, Slava, Vera, Svet, Jagnje božje, Orgle solo in lntrada.
Janáček je kot ploden skladatelj vokalno-inštrumetalne glasbe napisal veliko kantat, vendar je med njimi izrazitejša Glagolska maša, ki jo je dokončal leta 1926. Maša ima osem stavkov: Uvod , Gospod, usmili se, Slava, Vera, Svet, Jagnje božje, Orgle solo in lntrada.
Lepega sončnega dne leta 1925 je Leoš Janáček poslušal vojaško godbo, ki je igrala v parku mesteca Písek. Dobro uigrana instrumentalna skupina je med drugim igrala fanfare in te so v Janačku vzbudile živo zanimanje, ne samo zaradi glasbe, ampak tudi zato, ker so godbeniki pri izvajanju vstali. Leta 1926 so ga prosili, naj napiše kratko skladbo ob praznovanju sokolskih slavnosti. Ta pobuda je sprožila skladateljevo domišljijo in v treh tednih je nastala petstavčna skladba: Simfonietta s fanfarami.
Lepega sončnega dne leta 1925 je Leoš Janáček poslušal vojaško godbo, ki je igrala v parku mesteca Písek. Dobro uigrana instrumentalna skupina je med drugim igrala fanfare in te so v Janačku vzbudile živo zanimanje, ne samo zaradi glasbe, ampak tudi zato, ker so godbeniki pri izvajanju vstali. Leta 1926 so ga prosili, naj napiše kratko skladbo ob praznovanju sokolskih slavnosti. Ta pobuda je sprožila skladateljevo domišljijo in v treh tednih je nastala petstavčna skladba: Simfonietta s fanfarami.
Janáček se je rodil 3. julija 1854 v moravski vasici Hukvaldy in umrl 12. avgusta 1928 v Ostravi. Njegovo življenje se časovno ujema z ustvarjalnim obdobjem Francka, Debussyja, Ravela, Stravinskega, pa tudi Verdija in Puccinija. Skoraj nobenega vpliva glasbe teh skladateljev ne najdemo v njegovi glasbi. Bil je izjemno samosvoja glasbena osebnost in tega se v današnjem času vedno bolj zavedamo. Njegove skladbe so prodrle na vse svetovne koncertne in operne odre, sodobni zvočni mediji nam omogočajo primerjave izvedb pomembnih orkestralnih, opernih in komornih ansamblov. Janaček je živel v Brnu, Pragi, rojstni vasici Hukvaldy in v Luhačovicah. V zrelih letih svojega ustvarjanja je obiskal tudi Benetke in Anglijo. Glavnina njegove ustvarjalnosti pa je vezana na Moravsko: rad je poudarjal, da je moravski Čeh.
Janáček se je rodil 3. julija 1854 v moravski vasici Hukvaldy in umrl 12. avgusta 1928 v Ostravi. Njegovo življenje se časovno ujema z ustvarjalnim obdobjem Francka, Debussyja, Ravela, Stravinskega, pa tudi Verdija in Puccinija. Skoraj nobenega vpliva glasbe teh skladateljev ne najdemo v njegovi glasbi. Bil je izjemno samosvoja glasbena osebnost in tega se v današnjem času vedno bolj zavedamo. Njegove skladbe so prodrle na vse svetovne koncertne in operne odre, sodobni zvočni mediji nam omogočajo primerjave izvedb pomembnih orkestralnih, opernih in komornih ansamblov. Janaček je živel v Brnu, Pragi, rojstni vasici Hukvaldy in v Luhačovicah. V zrelih letih svojega ustvarjanja je obiskal tudi Benetke in Anglijo. Glavnina njegove ustvarjalnosti pa je vezana na Moravsko: rad je poudarjal, da je moravski Čeh.
V komornem opusu Leoša Jánačka, ki ga kot druge odlikuje izrazita individualna skladateljska gesta, izstopata dva godalna kvarteta. Oba sta prava glasbena bisera. Prvi godalni kvartet je Janáček napisal po literarni predlogi Leva Nikolajeviča Tolstoja Kreutzerjeva sonata.
V komornem opusu Leoša Jánačka, ki ga kot druge odlikuje izrazita individualna skladateljska gesta, izstopata dva godalna kvarteta. Oba sta prava glasbena bisera. Prvi godalni kvartet je Janáček napisal po literarni predlogi Leva Nikolajeviča Tolstoja Kreutzerjeva sonata.
Janáček se je rodil 3. julija 1854 v moravski vasici Hukvaldy in umrl 12. avgusta 1928 v Ostravi. Njegovo življenje se časovno ujema z ustvarjalnostjo Francka, Debussyja, Ravela, Stravinskega, pa tudi Verdija in Puccinija. Skoraj nobenega vpliva glasbe teh skladateljev ne najdemo v njegovi glasbi. Bil je izjemno samosvoja glasbena osebnost in tega se v današnjem času vedno bolj zavedamo. Njegove skladbe so prodrle na vse svetovne koncertne in operne odre, sodobni zvočni mediji nam omogočajo primerjave izvedb pomembnih orkestralnih, opernih in komornih. ansamblov. Janaček je živel med Brnom, Prago, rodno vasico Hukvaldy in Luhačovicami. V zrelih letih svojega ustvarjanja je obiskal tudi Benetke in Anglijo. Glavnina njegove ustvarjalnosti pa je vezana na Moravsko - rad je poudarjal, da je moravski Čeh.
Janáček se je rodil 3. julija 1854 v moravski vasici Hukvaldy in umrl 12. avgusta 1928 v Ostravi. Njegovo življenje se časovno ujema z ustvarjalnostjo Francka, Debussyja, Ravela, Stravinskega, pa tudi Verdija in Puccinija. Skoraj nobenega vpliva glasbe teh skladateljev ne najdemo v njegovi glasbi. Bil je izjemno samosvoja glasbena osebnost in tega se v današnjem času vedno bolj zavedamo. Njegove skladbe so prodrle na vse svetovne koncertne in operne odre, sodobni zvočni mediji nam omogočajo primerjave izvedb pomembnih orkestralnih, opernih in komornih. ansamblov. Janaček je živel med Brnom, Prago, rodno vasico Hukvaldy in Luhačovicami. V zrelih letih svojega ustvarjanja je obiskal tudi Benetke in Anglijo. Glavnina njegove ustvarjalnosti pa je vezana na Moravsko - rad je poudarjal, da je moravski Čeh.
Po njegovi zgodnji glasbeni izobrazbi bi sklepali, da bo Händel postal cerkveni glasbenik, on pa se je že takoj odločil drugače. Pri sedemnajstih je na željo pokojnega očeta začel študirati pravo v rojstnem Halleju. Hkrati je nastopil poskusno leto kot organist v tamkajšnji stolnici, vendar si je kmalu premislil in odšel v Hamburg. Prvi večji uspeh je dosegel že pri devetnajstih s svojo prvo opero za tamkajšnjo operno hišo, dve leti zatem pa se je odpravil v Italijo. Pridobil je zaupanje najpomembnejših rimskih mecenov in po njihovem naročilu komponiral opere, oratorije in kantate. V Anglijo se je prvič odpravil jeseni 1710 in v začetku naslednjega leta očaral londonsko občinstvo z opero Rinaldo.
Po njegovi zgodnji glasbeni izobrazbi bi sklepali, da bo Händel postal cerkveni glasbenik, on pa se je že takoj odločil drugače. Pri sedemnajstih je na željo pokojnega očeta začel študirati pravo v rojstnem Halleju. Hkrati je nastopil poskusno leto kot organist v tamkajšnji stolnici, vendar si je kmalu premislil in odšel v Hamburg. Prvi večji uspeh je dosegel že pri devetnajstih s svojo prvo opero za tamkajšnjo operno hišo, dve leti zatem pa se je odpravil v Italijo. Pridobil je zaupanje najpomembnejših rimskih mecenov in po njihovem naročilu komponiral opere, oratorije in kantate. V Anglijo se je prvič odpravil jeseni 1710 in v začetku naslednjega leta očaral londonsko občinstvo z opero Rinaldo.
Karel Drugi je vladal od leta 1660 do svoje smrti petindvajset let pozneje. Bil je najstarejši preživeli otrok Karla Prvega, ki so ga obglavili leta 1649. Razglasili so ga za škotskega kralja, a ga je Oliver Cromwell premagal v bitki v Worcestru, zato je Karel devet let preživel v izgnanstvu v Franciji in na Nizozemskem. Po Cromwellovi smrti in ponovni vzpostavitvi monarhije se je vrnil iz Francije in postal eden najbolj priljubljenih angleških kraljev.
Karel Drugi je vladal od leta 1660 do svoje smrti petindvajset let pozneje. Bil je najstarejši preživeli otrok Karla Prvega, ki so ga obglavili leta 1649. Razglasili so ga za škotskega kralja, a ga je Oliver Cromwell premagal v bitki v Worcestru, zato je Karel devet let preživel v izgnanstvu v Franciji in na Nizozemskem. Po Cromwellovi smrti in ponovni vzpostavitvi monarhije se je vrnil iz Francije in postal eden najbolj priljubljenih angleških kraljev.
Karel velja za najbolj kultiviranega angleškega vladarja vseh časov, zato se zdi toliko bolj tragično, da se je njegova vladavina končala z obglavljenjem. Bil je izreden podpornik umetnosti, igral je violo da gamba in z njim sta najtesneje povezana skladatelja John Coprario in William Lawes.
Karel velja za najbolj kultiviranega angleškega vladarja vseh časov, zato se zdi toliko bolj tragično, da se je njegova vladavina končala z obglavljenjem. Bil je izreden podpornik umetnosti, igral je violo da gamba in z njim sta najtesneje povezana skladatelja John Coprario in William Lawes.
Kraljica Elizabeta je imela v lasti italijansko glasbilo, ki ga je leta 1594 izdelal beneški mojster Giovanni Antonio Baffo in ga danes hranijo v Narodni umetnostni knjižnici v Londonu. Majhni virginali so bolje ustrezali damam kakor lutnje. V Elizabetinem času je v Angliji delovala vrsta skladateljev, ki so se izkazali z glasbo za instrumente s tipkami in jih danes imenujemo virginalisti.
Kraljica Elizabeta je imela v lasti italijansko glasbilo, ki ga je leta 1594 izdelal beneški mojster Giovanni Antonio Baffo in ga danes hranijo v Narodni umetnostni knjižnici v Londonu. Majhni virginali so bolje ustrezali damam kakor lutnje. V Elizabetinem času je v Angliji delovala vrsta skladateljev, ki so se izkazali z glasbo za instrumente s tipkami in jih danes imenujemo virginalisti.
Oddaja zaznamuje jutra na programu Ars. Vsak teden je v znamenju katerega izmed svetovno znanih ustvarjalcev. Izbor skladateljev pripravljajo uredniki in sodelavci glasbenega programa.
Oddaja zaznamuje jutra na programu Ars. Vsak teden je v znamenju katerega izmed svetovno znanih ustvarjalcev. Izbor skladateljev pripravljajo uredniki in sodelavci glasbenega programa.
Čar ameriške klasične umetnosti na vseh področjih, torej tudi glasbe je v tem, da ni sad lahko sledljivega posnemovanja nekega izvirnika, temveč je zlitje, združitev navzven precej lahko določljivih in tudi neskritih, torej prepoznavljivih virov, a je kot taka v svoji končni podobi zatem povsem izvirna, tehtna, enkratna in posebna. V peti oddaji predstavljamo dela Williama Granta Stilla, prvega afroameriškega skladatelja, ki je ustvaril simfonijo, in Dukea Ellingtona, ki se je v svoji glasbi prav tako lotil križanja afroameriških glasbenih vplivov in simfonije.
Čar ameriške klasične umetnosti na vseh področjih, torej tudi glasbe je v tem, da ni sad lahko sledljivega posnemovanja nekega izvirnika, temveč je zlitje, združitev navzven precej lahko določljivih in tudi neskritih, torej prepoznavljivih virov, a je kot taka v svoji končni podobi zatem povsem izvirna, tehtna, enkratna in posebna. V peti oddaji predstavljamo dela Williama Granta Stilla, prvega afroameriškega skladatelja, ki je ustvaril simfonijo, in Dukea Ellingtona, ki se je v svoji glasbi prav tako lotil križanja afroameriških glasbenih vplivov in simfonije.
Čar ameriške klasične umetnosti na vseh področjih, torej tudi glasbe, je v tem, da ni sad lahko sledljivega posnemanja nekega izvirnika, temveč je zlitje, združitev navzven precej lahko določljivih in tudi neskritih, torej prepoznavnih virov, a je kot taka v svoji končni podobi zatem povsem izvirna, tehtna, enkratna in posebna. V četrti oddaji predstavljamo simfonična dela Virgila Thomsona, ki v svoji skoraj stoletje dolgi življenjski zgodbi na svojevrsten način predstavlja usodo ameriške klasične glasbe. Ob someščanu Robertu Russllu Bennettu je bržkone prvi izraziti predstavnik, ki je prišel z ameriškega celinskega zahoda.
Čar ameriške klasične umetnosti na vseh področjih, torej tudi glasbe, je v tem, da ni sad lahko sledljivega posnemanja nekega izvirnika, temveč je zlitje, združitev navzven precej lahko določljivih in tudi neskritih, torej prepoznavnih virov, a je kot taka v svoji končni podobi zatem povsem izvirna, tehtna, enkratna in posebna. V četrti oddaji predstavljamo simfonična dela Virgila Thomsona, ki v svoji skoraj stoletje dolgi življenjski zgodbi na svojevrsten način predstavlja usodo ameriške klasične glasbe. Ob someščanu Robertu Russllu Bennettu je bržkone prvi izraziti predstavnik, ki je prišel z ameriškega celinskega zahoda.
Čar ameriške klasične umetnosti na vseh področjih, torej tudi glasbe je to, da ni sad lahko sledljivega posnemovanja nekega izvirnika, temveč je zlitje, združitev navzven precej lahko določljivih in tudi neskritih, torej prepoznavljivih virov, vendar je kot taka v svoji končni podobi zatem povsem izvirna, tehtna, enkratna in posebna. V tretji oddaji predstavljamo simfonična dela Johna Aldna Carpenterja. Ker je bil vse življenje dobro preskrbljen, je komponiranje razumel bolj ali manj kot zabavo, ki mu je plemenitila duha. Tako se ni kaj dosti ukvarjal s prevladujočimi tokovi v tamkajšnji glasbi. Bil je glasbeni aristokrat s prefinjenim, konservativnim okusom, toda izjemno nadarjen za prijetno zvočno skladnjo ter s prav vizionarskim darom za melodično linijo.
Čar ameriške klasične umetnosti na vseh področjih, torej tudi glasbe je to, da ni sad lahko sledljivega posnemovanja nekega izvirnika, temveč je zlitje, združitev navzven precej lahko določljivih in tudi neskritih, torej prepoznavljivih virov, vendar je kot taka v svoji končni podobi zatem povsem izvirna, tehtna, enkratna in posebna. V tretji oddaji predstavljamo simfonična dela Johna Aldna Carpenterja. Ker je bil vse življenje dobro preskrbljen, je komponiranje razumel bolj ali manj kot zabavo, ki mu je plemenitila duha. Tako se ni kaj dosti ukvarjal s prevladujočimi tokovi v tamkajšnji glasbi. Bil je glasbeni aristokrat s prefinjenim, konservativnim okusom, toda izjemno nadarjen za prijetno zvočno skladnjo ter s prav vizionarskim darom za melodično linijo.
Čar ameriške klasične umetnosti na vseh področjih, torej tudi glasbe, je v tem, da ni sad lahko sledljivega posnemanja nekega izvirnika, temveč je zlitje, združitev navzven precej lahko določljivih in tudi neskritih, torej prepoznavnih virov, a je kot taka v svoji končni podobi zatem povsem izvirna, tehtna, enkratna in posebna. V drugi oddaji predstavljamo simfonična dela Roberta Russlla Bennetta. Že na začetku glasbene kariere je postal najbolj cenjeni orkestrator na Broadwayu. Pravo skladateljsko izobrazbo je pridobil, ko je šel na izpopolnjevanje k Nadii Boulanger v Pariz.
Čar ameriške klasične umetnosti na vseh področjih, torej tudi glasbe, je v tem, da ni sad lahko sledljivega posnemanja nekega izvirnika, temveč je zlitje, združitev navzven precej lahko določljivih in tudi neskritih, torej prepoznavnih virov, a je kot taka v svoji končni podobi zatem povsem izvirna, tehtna, enkratna in posebna. V drugi oddaji predstavljamo simfonična dela Roberta Russlla Bennetta. Že na začetku glasbene kariere je postal najbolj cenjeni orkestrator na Broadwayu. Pravo skladateljsko izobrazbo je pridobil, ko je šel na izpopolnjevanje k Nadii Boulanger v Pariz.
Čar ameriške klasične umetnosti na vseh področjih, torej tudi glasbe je to, da ni sad lahko sledljivega posnemovanja nekega izvirnika, temveč je zlitje, združitev navzven precej lahko določljivih in tudi neskritih, torej prepoznavljivih virov, a je kot taka v svoji končni podobi zatem povsem izvirna, tehtna, enkratna in posebna. Z obravnavo ameriškega simfonizma bomo prikazali najvitalnejši del ustvarjanja klasične glasbe po veličastni dobi evropske romantike. V prvi oddaji predstavljamo simfonična dela Randalla Thompsona.
Čar ameriške klasične umetnosti na vseh področjih, torej tudi glasbe je to, da ni sad lahko sledljivega posnemovanja nekega izvirnika, temveč je zlitje, združitev navzven precej lahko določljivih in tudi neskritih, torej prepoznavljivih virov, a je kot taka v svoji končni podobi zatem povsem izvirna, tehtna, enkratna in posebna. Z obravnavo ameriškega simfonizma bomo prikazali najvitalnejši del ustvarjanja klasične glasbe po veličastni dobi evropske romantike. V prvi oddaji predstavljamo simfonična dela Randalla Thompsona.
Brahmsove Variacije na temo Josepha Haydna so bolj znane kot skladba za orkester z opusom 56a, vendar so bile prvotno napisane za dva klavirja. Skladatelj jih je končal leta 1873 in nato predstavil na zasebnem družabnem srečanju v Bonnu. Z Brahmsom je takrat zaigrala pianistka Clara Schumann. Variacije so povsem avtonomna kompozicija, kljub občasnim vrivkom, ki dajo slutiti simfonično barvo, uresničeno pozneje v orkestrski skladbi. V številnih virih so Variacije opisane kot eden najbolj mojstrskih primerov, kar jih je bilo kdaj napisanih kot oblika variacij.
Brahmsove Variacije na temo Josepha Haydna so bolj znane kot skladba za orkester z opusom 56a, vendar so bile prvotno napisane za dva klavirja. Skladatelj jih je končal leta 1873 in nato predstavil na zasebnem družabnem srečanju v Bonnu. Z Brahmsom je takrat zaigrala pianistka Clara Schumann. Variacije so povsem avtonomna kompozicija, kljub občasnim vrivkom, ki dajo slutiti simfonično barvo, uresničeno pozneje v orkestrski skladbi. V številnih virih so Variacije opisane kot eden najbolj mojstrskih primerov, kar jih je bilo kdaj napisanih kot oblika variacij.
Brahms se ni posvečal le zvokom simfoničnega orkestra, pač pa tudi solističnim instrumentom, kot so klavir, violončelo in violina. Med njimi pa je bil tudi rog, glasbilo, ki ima v Brahmsovi orkestrski, pa tudi komorni glasbi veliko vlogo. Prvič ga je slišal v kapeli Narodne straže v Hamburgu, igral ga je njegov oče. Bogastvo izraznih možnosti roga v romantični glasbi pa je spoznal, ko je slišal igrati prvega hornista Detmoldške dvorne kapele, v kateri je bil sam zaposlen kot zborovodja. Trio za rog ali na kratko Horntrio, kakor ga s prevzetim nemškim izrazom imenujejo tudi glasbeniki pri nas, je napisal pri 32 letih.
Brahms se ni posvečal le zvokom simfoničnega orkestra, pač pa tudi solističnim instrumentom, kot so klavir, violončelo in violina. Med njimi pa je bil tudi rog, glasbilo, ki ima v Brahmsovi orkestrski, pa tudi komorni glasbi veliko vlogo. Prvič ga je slišal v kapeli Narodne straže v Hamburgu, igral ga je njegov oče. Bogastvo izraznih možnosti roga v romantični glasbi pa je spoznal, ko je slišal igrati prvega hornista Detmoldške dvorne kapele, v kateri je bil sam zaposlen kot zborovodja. Trio za rog ali na kratko Horntrio, kakor ga s prevzetim nemškim izrazom imenujejo tudi glasbeniki pri nas, je napisal pri 32 letih.
Ena izmed stvari, po katerih se Johannes Brahms razlikuje od preostalih skladateljev 19. stoletja, je njegovo veliko zanimanje za strogi slog kontrapunkta, variiranja in harmoniziranja koralnih melodij mojstra Bacha in skladateljev pred Bachovim časom. Kot izvajalec, humanist, urednik in cenjen sodelavec najvplivnejših nemških muzikologov je Brahms vse življenje preučeval do tedaj še skoraj neznan in neizveden repertoar stare glasbe iz obdobij renesanse in baroka. Študij pa je močno vplival tudi na njegov odnos do lastnih želja pri skladanju: želja po jasnejši izraznosti in čistosti tehnike kontrapunkta.
Ena izmed stvari, po katerih se Johannes Brahms razlikuje od preostalih skladateljev 19. stoletja, je njegovo veliko zanimanje za strogi slog kontrapunkta, variiranja in harmoniziranja koralnih melodij mojstra Bacha in skladateljev pred Bachovim časom. Kot izvajalec, humanist, urednik in cenjen sodelavec najvplivnejših nemških muzikologov je Brahms vse življenje preučeval do tedaj še skoraj neznan in neizveden repertoar stare glasbe iz obdobij renesanse in baroka. Študij pa je močno vplival tudi na njegov odnos do lastnih želja pri skladanju: želja po jasnejši izraznosti in čistosti tehnike kontrapunkta.
K Brahmsovemu občutku, da je brezdomec, ta ga je spremljal vse življenje, je sodil tudi občutek osamljenosti in pogosto družbene izobčenosti. Kar najdemo o tem zapisanega v pismih, izsledimo tudi v njegovih pesmih in večjih vokalno-inštrumentalnih delih. Temu se zelo približa skladateljeva Rapsodija za alt op. 53 iz leta 1869. Pod vplivom močnih čustvenih pretresov in razočaranja, ko se je zaročila hčerka Clare Schumann Julia, do katere je skrivaj gojil čustva, se je Brahms poglobil v Goethejevo viharniško pesnitev Zimsko potovanje v Harz. Tri kitice, ki jih je oblikoval in uglasbil, govorijo o duševnih bolečinah mladeniča, ki ga svet zaničuje, zato tudi sam začne zaničevati ljudi.
K Brahmsovemu občutku, da je brezdomec, ta ga je spremljal vse življenje, je sodil tudi občutek osamljenosti in pogosto družbene izobčenosti. Kar najdemo o tem zapisanega v pismih, izsledimo tudi v njegovih pesmih in večjih vokalno-inštrumentalnih delih. Temu se zelo približa skladateljeva Rapsodija za alt op. 53 iz leta 1869. Pod vplivom močnih čustvenih pretresov in razočaranja, ko se je zaročila hčerka Clare Schumann Julia, do katere je skrivaj gojil čustva, se je Brahms poglobil v Goethejevo viharniško pesnitev Zimsko potovanje v Harz. Tri kitice, ki jih je oblikoval in uglasbil, govorijo o duševnih bolečinah mladeniča, ki ga svet zaničuje, zato tudi sam začne zaničevati ljudi.
S člankom v muzikološki reviji Neue Zeitschrift fur Musik je Robert Schumann leta 1853 glasbenemu svetu navdušeno predstavil Johannesa Brahmsa. Schumann je željno pričakoval mladega glasbenika, ki bi po več letih čakanja naznanil novo moč glasbe, prežeto z duhom svojega časa. "In je prišel", piše v članku, "mlada kri, nad katere zibelko so bedeli generacije in heroji. Ime mu je Johannes Brahms in prihaja iz Hamburga." Mladi skladatelj je po objavi teh nekaj sicer iskrenih in dobronamernih vrstic čutil zadrego. Dotlej se o njem ni pogovarjal nihče, zdaj pa so ga starejši glasbeniki spremljali s pridržki, strahom in spoštovanjem.
S člankom v muzikološki reviji Neue Zeitschrift fur Musik je Robert Schumann leta 1853 glasbenemu svetu navdušeno predstavil Johannesa Brahmsa. Schumann je željno pričakoval mladega glasbenika, ki bi po več letih čakanja naznanil novo moč glasbe, prežeto z duhom svojega časa. "In je prišel", piše v članku, "mlada kri, nad katere zibelko so bedeli generacije in heroji. Ime mu je Johannes Brahms in prihaja iz Hamburga." Mladi skladatelj je po objavi teh nekaj sicer iskrenih in dobronamernih vrstic čutil zadrego. Dotlej se o njem ni pogovarjal nihče, zdaj pa so ga starejši glasbeniki spremljali s pridržki, strahom in spoštovanjem.