Iskanje oddaja
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Vsak teden je v znamenju svetovno znane ustvarjalke ali ustvarjalca.
Mihovil Logar se je rodil 6. oktobra 1902 na Reki. Kompozicijo je študiral v Pragi pri Jozefu Suku. Zaradi fašističnega nasilja v rojstnem kraju se je po študiju, leta 1927, preselil v Beograd. Tam je ostal do konca življenja. Bil je profesor, najprej na tedanji srednji glasbeni šoli. Takoj po vojni je bil izvoljen za izrednega, potem pa tudi rednega profesorja na Glasbeni akademiji v Beogradu, kjer delal vse do leta 1972. Poleg profesorskih dejavnosti je opravljal tudi funkcijo predsednika Združenja skladateljev Srbije, pogosto je nastopal kot pianist ter bil dejaven na področju glasbene publicistike. Svoje prve kritike je prispeval za časopis Maska, ki je začel izhajati leta 1920. Takrat komaj osemnajstletni Logar je za Masko napisal kritiko koncerta Marija Kogoja. Skladatelj je umrl v svojem 96. letu starosti v Beogradu, svoja zadnja dela pa je napisal okoli leta 1990, torej le osem let pred smrtjo.
Mihovil Logar se je rodil 6. oktobra 1902 na Reki. Kompozicijo je študiral v Pragi pri Jozefu Suku. Zaradi fašističnega nasilja v rojstnem kraju se je po študiju, leta 1927, preselil v Beograd. Tam je ostal do konca življenja. Bil je profesor, najprej na tedanji srednji glasbeni šoli. Takoj po vojni je bil izvoljen za izrednega, potem pa tudi rednega profesorja na Glasbeni akademiji v Beogradu, kjer delal vse do leta 1972. Poleg profesorskih dejavnosti je opravljal tudi funkcijo predsednika Združenja skladateljev Srbije, pogosto je nastopal kot pianist ter bil dejaven na področju glasbene publicistike. Svoje prve kritike je prispeval za časopis Maska, ki je začel izhajati leta 1920. Takrat komaj osemnajstletni Logar je za Masko napisal kritiko koncerta Marija Kogoja. Skladatelj je umrl v svojem 96. letu starosti v Beogradu, svoja zadnja dela pa je napisal okoli leta 1990, torej le osem let pred smrtjo.
Leta 1902 se je na Reki rodil Mihovil Logar, srbski skladatelj s slovenskimi koreninami, ki je svoj glasbeni jezik razvijal pod vplivi novih glasbenih tokov 20. stoletja, s katerimi se je seznanil med študijem kompozicije v Pragi. Kot piše Adriana Sabo v svojem članku z naslovom Skladatelji slovenskega rodu v Srbiji, se je Logar, tako kot drugi praški učenci, na Češkem srečal s tedaj aktualnimi glasbenimi idejami, ki so zajemale širjenje tonalitete z bogato uporabo kromatike, komponiranje atonalnih in atematskih stvaritev ter sproščanje forme. Zato lahko najzgodnejše obdobje Logarjevega ustvarjanja opisujemo s pojmoma modernistično in ekspresionistično.
Leta 1902 se je na Reki rodil Mihovil Logar, srbski skladatelj s slovenskimi koreninami, ki je svoj glasbeni jezik razvijal pod vplivi novih glasbenih tokov 20. stoletja, s katerimi se je seznanil med študijem kompozicije v Pragi. Kot piše Adriana Sabo v svojem članku z naslovom Skladatelji slovenskega rodu v Srbiji, se je Logar, tako kot drugi praški učenci, na Češkem srečal s tedaj aktualnimi glasbenimi idejami, ki so zajemale širjenje tonalitete z bogato uporabo kromatike, komponiranje atonalnih in atematskih stvaritev ter sproščanje forme. Zato lahko najzgodnejše obdobje Logarjevega ustvarjanja opisujemo s pojmoma modernistično in ekspresionistično.
Kot piše skladateljica in muzikologinja Adriana Sabo v članku Skladatelji slovenskega rodu v Srbiji, je za razumevanje skladateljske poetike Mihovila Logarja treba razsvetliti odnos, ki ga je tedanja država imela do glasbe in umetnosti nasploh. Po drugi svetovni vojni in prihodu Komunistične partije Jugoslavije na oblast se je v kulturi nove države opazila želja po definiranju glasbenega kanona in po redefiniranju pojma srbske glasbe nasploh. Državne strukture so si v tem obdobju prizadevale, da bi določile vse dele človeškega delovanja in nanje vplivale, tudi na glasbo.
Kot piše skladateljica in muzikologinja Adriana Sabo v članku Skladatelji slovenskega rodu v Srbiji, je za razumevanje skladateljske poetike Mihovila Logarja treba razsvetliti odnos, ki ga je tedanja država imela do glasbe in umetnosti nasploh. Po drugi svetovni vojni in prihodu Komunistične partije Jugoslavije na oblast se je v kulturi nove države opazila želja po definiranju glasbenega kanona in po redefiniranju pojma srbske glasbe nasploh. Državne strukture so si v tem obdobju prizadevale, da bi določile vse dele človeškega delovanja in nanje vplivale, tudi na glasbo.
Zaradi fašističnega nasilja v rojstni Reki se je Mihovil Logar po koncu študija v Pragi preselil v Beograd. Tam je ostal do konca življenja. Bil profesor, najprej na tedanji srednji glasbeni šoli. Takoj po vojni je bil izvoljen za izrednega, potem pa tudi rednega profesorja na Glasbeni akademiji v Beogradu, kjer bil vse do leta 1972. Poleg profesorskih dejavnosti je opravljal tudi funkcijo predsednika Združenja skladateljev Srbije, pogosto je nastopal kot pianist in bil dejaven na področju glasbene publicistike. Svoje prve kritike je prispeval za časopis Maska, podnaslovljen »gledališka revija«, ki je začel izhajati leta 1920. Takrat komaj osemnajstletni Logar je za Masko napisal kritiko koncerta Marija Kogoja.
Zaradi fašističnega nasilja v rojstni Reki se je Mihovil Logar po koncu študija v Pragi preselil v Beograd. Tam je ostal do konca življenja. Bil profesor, najprej na tedanji srednji glasbeni šoli. Takoj po vojni je bil izvoljen za izrednega, potem pa tudi rednega profesorja na Glasbeni akademiji v Beogradu, kjer bil vse do leta 1972. Poleg profesorskih dejavnosti je opravljal tudi funkcijo predsednika Združenja skladateljev Srbije, pogosto je nastopal kot pianist in bil dejaven na področju glasbene publicistike. Svoje prve kritike je prispeval za časopis Maska, podnaslovljen »gledališka revija«, ki je začel izhajati leta 1920. Takrat komaj osemnajstletni Logar je za Masko napisal kritiko koncerta Marija Kogoja.
Mihovil Logar se je rodil 6. oktobra 1902 na Reki. Kompozicijo je študiral v Pragi, naprej v razredu Karla Boleslava Jiráka in pozneje pri Jozefu Suku. Ob Mihailu Vukdragoviću, Ljubici Marić, Milanu Ristiću, Stanojlu Rajičiću in drugih je Mihovil Logar pripadal tako imenovani Praški skupini skladateljev, ki je bila izjemnega pomena za razvoj srbske povojne glasbe. Praga je skladateljem odprla pogled na sodobne glasbene tokove, ki so bili aktualni v tedanjih glasbenih centrih v Avstro-Ogrski, Franciji in Italiji. Zaradi fašističnega nasilja na Reki se je Logar po študiju v Pragi leta 1927 preselil v Beograd. Tam je ostal do konca življenja.
Mihovil Logar se je rodil 6. oktobra 1902 na Reki. Kompozicijo je študiral v Pragi, naprej v razredu Karla Boleslava Jiráka in pozneje pri Jozefu Suku. Ob Mihailu Vukdragoviću, Ljubici Marić, Milanu Ristiću, Stanojlu Rajičiću in drugih je Mihovil Logar pripadal tako imenovani Praški skupini skladateljev, ki je bila izjemnega pomena za razvoj srbske povojne glasbe. Praga je skladateljem odprla pogled na sodobne glasbene tokove, ki so bili aktualni v tedanjih glasbenih centrih v Avstro-Ogrski, Franciji in Italiji. Zaradi fašističnega nasilja na Reki se je Logar po študiju v Pragi leta 1927 preselil v Beograd. Tam je ostal do konca življenja.
Tokrat dajemo besedo lažjemu glasbenemu žanru in predvajamo odlomke iz najbolj znanih operet. V peti oddaji poslušamo odlomke iz slovenskih spevoiger in operet, in sicer iz spevoigre Tičnik Benjamina Ipavca ter operet Princesa Vrtoglavka Josipa Ipavca, Smuk in Študentje smo Danila Bučarja, Planinska roža Radovana Gobca in Melodije srca Janka Gregorca.
Tokrat dajemo besedo lažjemu glasbenemu žanru in predvajamo odlomke iz najbolj znanih operet. V peti oddaji poslušamo odlomke iz slovenskih spevoiger in operet, in sicer iz spevoigre Tičnik Benjamina Ipavca ter operet Princesa Vrtoglavka Josipa Ipavca, Smuk in Študentje smo Danila Bučarja, Planinska roža Radovana Gobca in Melodije srca Janka Gregorca.
Franz Lehar, skladatelj avstrijsko-madžarskega rodu s svojimi prvimi operetami ni doživljal kakšnih posebnih uspehov, pač pa mu je veliki met uspel s krstno predstavo operete Vesela vdova leta 1905 na Dunaju. Tega velikanskega uspeha mu kljub nekaterim zelo uspelim operetam, kot so Grof Luksemburški, Eva, Frasquita in Carjevič, ni uspelo ponoviti vse do leta 1929, ko so v Berlinu uprizorili njegovo novo odrskoglasbeno delo Dežela smehljaja.
Franz Lehar, skladatelj avstrijsko-madžarskega rodu s svojimi prvimi operetami ni doživljal kakšnih posebnih uspehov, pač pa mu je veliki met uspel s krstno predstavo operete Vesela vdova leta 1905 na Dunaju. Tega velikanskega uspeha mu kljub nekaterim zelo uspelim operetam, kot so Grof Luksemburški, Eva, Frasquita in Carjevič, ni uspelo ponoviti vse do leta 1929, ko so v Berlinu uprizorili njegovo novo odrskoglasbeno delo Dežela smehljaja.
Dolga leta na Dunaju živeči Imre Kálmán je kot avtor neštetih operet največje uspehe dosegal z odrsko-glasbenimi deli, v katerih je na eni strani pozornost namenjal dunajskemu valčku, na drugi pa glasbi madžarskih Romov. Opereto Grofica Marica je Kálmán napisal leta 1924. Čeprav je zelo skrbno izbiral librete za svoje operete in je to eno njegovih najboljših del, ni imel ravno sreče – poslušalci morajo biti zares dobrohotni, da spregledajo in preslišijo nekaj očitnih nesmislov.
Dolga leta na Dunaju živeči Imre Kálmán je kot avtor neštetih operet največje uspehe dosegal z odrsko-glasbenimi deli, v katerih je na eni strani pozornost namenjal dunajskemu valčku, na drugi pa glasbi madžarskih Romov. Opereto Grofica Marica je Kálmán napisal leta 1924. Čeprav je zelo skrbno izbiral librete za svoje operete in je to eno njegovih najboljših del, ni imel ravno sreče – poslušalci morajo biti zares dobrohotni, da spregledajo in preslišijo nekaj očitnih nesmislov.
Po vsebinski strani so Offenbachove operete manj sentimentalne kot Straussove, vsebine in glasba pa so morda celo duhovitejše in v številnih primerih parodične. Rad je segal po sižejih iz antike in se seveda norčeval iz legendarnih junakov, še bolj pa iz sodobnikov, ki so s svojimi ne vedno krepostnimi življenjskimi navadami spominjali na včasih malce pokvarjene prebivalce Olimpa in kar klicali pero satiri ka. Preden je Offenbach napisal svoje zadnje in najpomembnejše odrsko-glasbeno delo, opero Hoffmannove pripovedke, je ustvaril več kot sto operet, krajših oper in glasbenih skečev ter dosegal uspeh za uspehom.
Po vsebinski strani so Offenbachove operete manj sentimentalne kot Straussove, vsebine in glasba pa so morda celo duhovitejše in v številnih primerih parodične. Rad je segal po sižejih iz antike in se seveda norčeval iz legendarnih junakov, še bolj pa iz sodobnikov, ki so s svojimi ne vedno krepostnimi življenjskimi navadami spominjali na včasih malce pokvarjene prebivalce Olimpa in kar klicali pero satiri ka. Preden je Offenbach napisal svoje zadnje in najpomembnejše odrsko-glasbeno delo, opero Hoffmannove pripovedke, je ustvaril več kot sto operet, krajših oper in glasbenih skečev ter dosegal uspeh za uspehom.
Tokrat dajemo besedo lažjemu glasbenemu žanru in predvajamo odlomke iz najbolj znanih operet, kot so Netopir, Lepa Helena, Grofica Marica in Dežela smehljaja, zvrsti torej, ki je pri nas že več kot pol stoletja zapostavljena. Predstavljamo najpomembnejše operetne skladatelje, kot so Johann Strauss, Jacques Offenbach, Imre Kalman, Franz Lehar in drugi. V prvi oddaji bomo poslušamo odlomke iz operete Netopir Johanna Straussa.
Tokrat dajemo besedo lažjemu glasbenemu žanru in predvajamo odlomke iz najbolj znanih operet, kot so Netopir, Lepa Helena, Grofica Marica in Dežela smehljaja, zvrsti torej, ki je pri nas že več kot pol stoletja zapostavljena. Predstavljamo najpomembnejše operetne skladatelje, kot so Johann Strauss, Jacques Offenbach, Imre Kalman, Franz Lehar in drugi. V prvi oddaji bomo poslušamo odlomke iz operete Netopir Johanna Straussa.
V ciklu Skladatelj tedna se sprehajamo skozi stoletja z božično glasbo srednjega veka, renesanse in baroka. Za četrti in zadnji del cikla smo izbrali glasbo iz Italije, Francije, Nemčije in Anglije od druge polovice sedemnajstega do začetka devetnajstega stoletja.
V ciklu Skladatelj tedna se sprehajamo skozi stoletja z božično glasbo srednjega veka, renesanse in baroka. Za četrti in zadnji del cikla smo izbrali glasbo iz Italije, Francije, Nemčije in Anglije od druge polovice sedemnajstega do začetka devetnajstega stoletja.
V ciklu Skladatelj tedna se sprehajamo skozi stoletja z božično glasbo srednjega veka, renesanse in baroka. V tretjem delu je na vrsti glasba iz Anglije, Italije in Nemčije s konca šestnajstega in začetka sedemnajstega stoletja.
V ciklu Skladatelj tedna se sprehajamo skozi stoletja z božično glasbo srednjega veka, renesanse in baroka. V tretjem delu je na vrsti glasba iz Anglije, Italije in Nemčije s konca šestnajstega in začetka sedemnajstega stoletja.
V ciklu Skladatelj tedna se sprehajamo skozi stoletja z božično glasbo srednjega veka, renesanse in baroka. Za drugi del cikla z naslovom Božična glasba skozi stoletja smo izbrali božične motete in maše največjih skladateljev šestnajstega stoletja Giovannija Pierluigija da Palestrina, Williama Byrda, Tomasa Luisa de Victorie in flamskega mojstra Cipriana de Roreja.
V ciklu Skladatelj tedna se sprehajamo skozi stoletja z božično glasbo srednjega veka, renesanse in baroka. Za drugi del cikla z naslovom Božična glasba skozi stoletja smo izbrali božične motete in maše največjih skladateljev šestnajstega stoletja Giovannija Pierluigija da Palestrina, Williama Byrda, Tomasa Luisa de Victorie in flamskega mojstra Cipriana de Roreja.
V ciklu Skladatelj tedna se sprehajamo skozi stoletja z božično glasbo srednjega veka, renesanse in baroka. Prva oddaja je posvečena vokalni glasbi iz Anglije in Francije od dvanajstega do petnajstega stoletja.
V ciklu Skladatelj tedna se sprehajamo skozi stoletja z božično glasbo srednjega veka, renesanse in baroka. Prva oddaja je posvečena vokalni glasbi iz Anglije in Francije od dvanajstega do petnajstega stoletja.
Kot največje presenečenje francoskega simfonizma je Henri Sauguet, prvak skladateljske skupine, ki jo je na zadnje dni življenja ob sebi zbral Eric Satie – sicer velemojster glasbene miniature, skoraj "protominimalist" – tako imenovane "šole iz Arcueila", kraja, v katerem je Satie tiste dni tudi prebival in umrl. Verjetno Satie niti slutil ni, da bo njegov varovanec iz Akvitanije le dvajset let po njegovi smrti zložil francosko različico "Leningrajske simfonije".
Kot največje presenečenje francoskega simfonizma je Henri Sauguet, prvak skladateljske skupine, ki jo je na zadnje dni življenja ob sebi zbral Eric Satie – sicer velemojster glasbene miniature, skoraj "protominimalist" – tako imenovane "šole iz Arcueila", kraja, v katerem je Satie tiste dni tudi prebival in umrl. Verjetno Satie niti slutil ni, da bo njegov varovanec iz Akvitanije le dvajset let po njegovi smrti zložil francosko različico "Leningrajske simfonije".
Arthur Honegger je bil podoben primer kot dobrega pol stoletja prej César Franck: German, ki se je zavestno odločil delovati v galskem duhovnem, jezikovnem in civilizacijskem okolju. Honegger je v sodobno francosko glasbo vpeljal globoko tragičnost, dramatičnost in ekspresivni humanizem, s katerimi se je bolj kot sodobnim nemškim skladateljem približal tistim z vzhoda Evrope - Sovjetske zveze, Poljske in Madžarske.
Arthur Honegger je bil podoben primer kot dobrega pol stoletja prej César Franck: German, ki se je zavestno odločil delovati v galskem duhovnem, jezikovnem in civilizacijskem okolju. Honegger je v sodobno francosko glasbo vpeljal globoko tragičnost, dramatičnost in ekspresivni humanizem, s katerimi se je bolj kot sodobnim nemškim skladateljem približal tistim z vzhoda Evrope - Sovjetske zveze, Poljske in Madžarske.
Darius Milhaud se je simfonij lotil zelo pozno, pri sedeminštiridesetih, in to potem, ko se je prej ves čas oznanjal za enega njenih največjih nasprotnikov in jo na glas označeval za suhoparno tevtonsko umetnost, tako tujo njegovemu sončnemu provansalskemu duhu. V tem početju je šel tako daleč, da je na začetku dvajsetih let prejšnjega stoletja zložil cel niz tako imenovanih minutnih simfonij – skladb, ki so namenoma pretirano kratke, pogosto izrazno plitve in brez želje po simfoničnem razvoju glasbenega tkiva.
Darius Milhaud se je simfonij lotil zelo pozno, pri sedeminštiridesetih, in to potem, ko se je prej ves čas oznanjal za enega njenih največjih nasprotnikov in jo na glas označeval za suhoparno tevtonsko umetnost, tako tujo njegovemu sončnemu provansalskemu duhu. V tem početju je šel tako daleč, da je na začetku dvajsetih let prejšnjega stoletja zložil cel niz tako imenovanih minutnih simfonij – skladb, ki so namenoma pretirano kratke, pogosto izrazno plitve in brez želje po simfoničnem razvoju glasbenega tkiva.
Med letoma 1890 in 1940 je s pojavom umetnosti Claudea Debussyja in za njim še vseh tako imenovanih glasbenih impresionistov francosko glasbeno ustvarjanje po dolgem času prevzelo nemškemu svetovno prvenstvo in odločilno vplivalo na celotno svetovno glasbeno ustvarjanje na področju klasične glasbe.
Med letoma 1890 in 1940 je s pojavom umetnosti Claudea Debussyja in za njim še vseh tako imenovanih glasbenih impresionistov francosko glasbeno ustvarjanje po dolgem času prevzelo nemškemu svetovno prvenstvo in odločilno vplivalo na celotno svetovno glasbeno ustvarjanje na področju klasične glasbe.
Na prehodu v 20. stoletje, s pojavom tako imenovanega glasbenega impresionizma, ko se je francoska glasba dokončno otresla vplivov nemške, so francoski skladatelji ustvarili nekatere izjemne simfonične mojstrovine. V prvi oddaji predvajamo Simfonijo v C-duru Paula Dukasa.
Na prehodu v 20. stoletje, s pojavom tako imenovanega glasbenega impresionizma, ko se je francoska glasba dokončno otresla vplivov nemške, so francoski skladatelji ustvarili nekatere izjemne simfonične mojstrovine. V prvi oddaji predvajamo Simfonijo v C-duru Paula Dukasa.
Oktobra 1839 je skladatelj v svoj dnevnik med drugim zapisal: "Aurorine oči so zastrte. Ne žarijo, razen kadar igram; tedaj je svet jasen in lep. Moji prsti lahko drsijo po tipkah, njeno pero hiti prek papirja. Ona lahko piše in hkrati posluša muziko." A David Nice piše: "Kaže, da se tisti, ki so poznali par Chopin–Sand, niso mogli odločiti, kdo v tem paru je žrtev in kdo kača; tako enega kot drugega so občasno označevali za vampirja."
Oktobra 1839 je skladatelj v svoj dnevnik med drugim zapisal: "Aurorine oči so zastrte. Ne žarijo, razen kadar igram; tedaj je svet jasen in lep. Moji prsti lahko drsijo po tipkah, njeno pero hiti prek papirja. Ona lahko piše in hkrati posluša muziko." A David Nice piše: "Kaže, da se tisti, ki so poznali par Chopin–Sand, niso mogli odločiti, kdo v tem paru je žrtev in kdo kača; tako enega kot drugega so občasno označevali za vampirja."