Iskanje oddaja
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Vsak teden je v znamenju svetovno znane ustvarjalke ali ustvarjalca.
"Ernest Bloch se mi je vedno zdel kot eno izmed sedmih čudes. Kot Herkules je na svojih ramenih nosil svet ekstaze in bolečine. Zdelo se je tudi, da je v popolnem sožitju s prostranimi razgledi in nazobčanimi vrhovi švicarskih Alp, ob katerih se je rad fotografiral (bil je izjemen fotograf, eden prvih navdušencev nad Leico!). Enake občutke je izžareval na plaži Agate, prežeti z bučečimi pacifiškimi valovi. Bogovi so ga oblikovali v nadčloveškem kalupu – preroške velikosti in vizije, moči in vitalnosti, ki je presegala običajne smrtnike." Yehudi Menuhin.
"Ernest Bloch se mi je vedno zdel kot eno izmed sedmih čudes. Kot Herkules je na svojih ramenih nosil svet ekstaze in bolečine. Zdelo se je tudi, da je v popolnem sožitju s prostranimi razgledi in nazobčanimi vrhovi švicarskih Alp, ob katerih se je rad fotografiral (bil je izjemen fotograf, eden prvih navdušencev nad Leico!). Enake občutke je izžareval na plaži Agate, prežeti z bučečimi pacifiškimi valovi. Bogovi so ga oblikovali v nadčloveškem kalupu – preroške velikosti in vizije, moči in vitalnosti, ki je presegala običajne smrtnike." Yehudi Menuhin.
Blochov študij je bil intenziven in raznovrsten, poleg violine in kompozicije je študiral tudi Dalcrozejevo evritmiko – metodo poučevanja glasbe, ki jo je v zgodnjem 20. stoletju iznašel švicarski glasbenik in predavatelj Émile Jaques-Dalcroze. V času svojega glasbenega izpopolnjevanja je bival v Bruslju, Münchnu, Frankfurtu in Parizu, poučevali so ga ugledni profesorji in glasbeniki, med njimi tudi violinski virtuoz Eugene Ysaÿe. Leta 1916 ga je plesalka Maud Allan najela kot vodjo orkestra svoje plesne skupine – za veliko ameriško turnejo. Od takrat se Ernest Bloch nikoli ni zares vrnil v Evropo. V Ameriki je Bloch kmalu dosegel pomembne uspehe kot skladatelj in dirigent, nekaj let pozneje tudi kot direktor novega glasbenega inštituta Cleveland. Leta 1924 je prejel ameriško državljanstvo.
Blochov študij je bil intenziven in raznovrsten, poleg violine in kompozicije je študiral tudi Dalcrozejevo evritmiko – metodo poučevanja glasbe, ki jo je v zgodnjem 20. stoletju iznašel švicarski glasbenik in predavatelj Émile Jaques-Dalcroze. V času svojega glasbenega izpopolnjevanja je bival v Bruslju, Münchnu, Frankfurtu in Parizu, poučevali so ga ugledni profesorji in glasbeniki, med njimi tudi violinski virtuoz Eugene Ysaÿe. Leta 1916 ga je plesalka Maud Allan najela kot vodjo orkestra svoje plesne skupine – za veliko ameriško turnejo. Od takrat se Ernest Bloch nikoli ni zares vrnil v Evropo. V Ameriki je Bloch kmalu dosegel pomembne uspehe kot skladatelj in dirigent, nekaj let pozneje tudi kot direktor novega glasbenega inštituta Cleveland. Leta 1924 je prejel ameriško državljanstvo.
Ernest Bloch je bil švicarsko-ameriški skladatelj, ki je za svojega življenja užival velik ugled in veljal za enega najizvirnejših skladateljev 20. stoletja. Pri šestih letih je od mame dobil flavto, leto dni pozneje pa je že napisal svoje prve skladbice – z notacijo, ki si jo je izmislil sam. Pri devetih letih je začel učenje violine ter pokazal izreden talent. Njegov prvi mentor je bil priznani švicarski violinist Louis Rey, ki je Blocha poučeval tudi na Ženevski glasbeni akademiji. Pozneje je svoje znanje izpopolnjeval še v Bruslju – tam je bil njegov mentor violinski virtuoz Eugene Ysaÿe. Toda Ernest Bloch se je že pri enajstih letih, ko je začel obiskovati Ženevski glasbeni konservatorij, odločil, da bo postal skladatelj. Najzgodnejša skladba v njegovem opusu je Andante za godalni kvartet, ki jo je napisal leta 1895 – star je bil petnajst let.
Ernest Bloch je bil švicarsko-ameriški skladatelj, ki je za svojega življenja užival velik ugled in veljal za enega najizvirnejših skladateljev 20. stoletja. Pri šestih letih je od mame dobil flavto, leto dni pozneje pa je že napisal svoje prve skladbice – z notacijo, ki si jo je izmislil sam. Pri devetih letih je začel učenje violine ter pokazal izreden talent. Njegov prvi mentor je bil priznani švicarski violinist Louis Rey, ki je Blocha poučeval tudi na Ženevski glasbeni akademiji. Pozneje je svoje znanje izpopolnjeval še v Bruslju – tam je bil njegov mentor violinski virtuoz Eugene Ysaÿe. Toda Ernest Bloch se je že pri enajstih letih, ko je začel obiskovati Ženevski glasbeni konservatorij, odločil, da bo postal skladatelj. Najzgodnejša skladba v njegovem opusu je Andante za godalni kvartet, ki jo je napisal leta 1895 – star je bil petnajst let.
Pasijon po Luki Krzysztofa Pendereckega je po mnenju velike večine njegovo najboljše delo. Nastalo je v prvi polovici šestdesetih let, v obdobju, ko se je mladi Poljak še vzpenjal na prestol svetovne glasbene avantgarde.
Pasijon po Luki Krzysztofa Pendereckega je po mnenju velike večine njegovo najboljše delo. Nastalo je v prvi polovici šestdesetih let, v obdobju, ko se je mladi Poljak še vzpenjal na prestol svetovne glasbene avantgarde.
Notranje in zunanje metamorfoze so Krzysztofa Pendereckega popeljale od glasbenega ultramodernista do glasbenega ultrakonservativca. Kot da bi se zavedal, da ni pravi neoromantik, temveč v najboljšem primeru le nadaljevalec glasbe Šostakoviča, je v poznem opusu poskrbel za še temeljitejšo preobrazbo svoje glasbe v eklektični pozni romantizem. Osmo simfonijo je naslovil Pesmi prehajanja, v njej pa je uglasbil dvanajst pesmi velikanov nemške literature od Goetheja do Rilkeja.
Notranje in zunanje metamorfoze so Krzysztofa Pendereckega popeljale od glasbenega ultramodernista do glasbenega ultrakonservativca. Kot da bi se zavedal, da ni pravi neoromantik, temveč v najboljšem primeru le nadaljevalec glasbe Šostakoviča, je v poznem opusu poskrbel za še temeljitejšo preobrazbo svoje glasbe v eklektični pozni romantizem. Osmo simfonijo je naslovil Pesmi prehajanja, v njej pa je uglasbil dvanajst pesmi velikanov nemške literature od Goetheja do Rilkeja.
Poljski rekviem je najobsežnejša skladba te vrste Krzysztofa Pendereckega. Delo je nastajalo v daljšem obdobju, začenši z Lacrimoso, ki jo je ustvaril leta 1980. Zatem je dodajal stavke in jih posvečal aktualnim dogodkom iz tedaj precej burnega dogajanja ali pa bolečim dogodkom iz poljske bližnje preteklosti. Sam naslov Poljski rekviem izdaja kar nacionalno pomembnost, ki mu jo je skladatelj namenil kot nekakšno črno mašo poljskemu narodu v tragičnem 20. stoletju. Skladbo je dokončal leta 1993, ob prvi izvedbi pa je bila pospremljena z izjemnim zanimanjem vse glasbene javnosti.
Poljski rekviem je najobsežnejša skladba te vrste Krzysztofa Pendereckega. Delo je nastajalo v daljšem obdobju, začenši z Lacrimoso, ki jo je ustvaril leta 1980. Zatem je dodajal stavke in jih posvečal aktualnim dogodkom iz tedaj precej burnega dogajanja ali pa bolečim dogodkom iz poljske bližnje preteklosti. Sam naslov Poljski rekviem izdaja kar nacionalno pomembnost, ki mu jo je skladatelj namenil kot nekakšno črno mašo poljskemu narodu v tragičnem 20. stoletju. Skladbo je dokončal leta 1993, ob prvi izvedbi pa je bila pospremljena z izjemnim zanimanjem vse glasbene javnosti.
Krzysztof Penderecki niti v času stalinistične Poljske pod predsedstvom maršala Rokosovskega niti v poststalinističnih časih Gomulkove odjuge ni skrival svoje globoke vernosti. Biti predan katolik v sicer eni najbolj katoliških držav sveta tedaj ni bilo ravno priporočljivo. Umetnik je velikokrat precej naravnost nakazal, da je njegova mladostna modernistična glasba upor zoper uradno zapovedano estetiko socrealizma v glasbi. Modernizem, povezan z liturgično glasbo, pa je tako rekoč dvojen upor in enkratna politična gesta, ki pa je v danem trenutku rodila neverjetne umetnine.
Krzysztof Penderecki niti v času stalinistične Poljske pod predsedstvom maršala Rokosovskega niti v poststalinističnih časih Gomulkove odjuge ni skrival svoje globoke vernosti. Biti predan katolik v sicer eni najbolj katoliških držav sveta tedaj ni bilo ravno priporočljivo. Umetnik je velikokrat precej naravnost nakazal, da je njegova mladostna modernistična glasba upor zoper uradno zapovedano estetiko socrealizma v glasbi. Modernizem, povezan z liturgično glasbo, pa je tako rekoč dvojen upor in enkratna politična gesta, ki pa je v danem trenutku rodila neverjetne umetnine.
Penderecki je navdih za skladbo Jutranjice dobil ob preučevanju starodavnega obrednega pravoslavnega petja Razkoinikova v stari cerkveni slovanščini na estonski obali Čudskega jezera. Komponirati jih je začel leta 1970 in je v tem letu tudi končal prvi del skladbe, ki ga je posvetil velikemu ameriško-madžarsko-judovskemu dirigentu Eugenu Ormandyju, vendar ta s prvo izvedbo ni imel nič, saj sta delo prva izvedla zbor in orkester Zahodnonemškega radia pod vodstvom Andrzeja Markowskega, ki sta delo tudi naročila. Skladba je bila dobro sprejeta, namenjena pa je bila za drugi del velikonočne trilogije.
Penderecki je navdih za skladbo Jutranjice dobil ob preučevanju starodavnega obrednega pravoslavnega petja Razkoinikova v stari cerkveni slovanščini na estonski obali Čudskega jezera. Komponirati jih je začel leta 1970 in je v tem letu tudi končal prvi del skladbe, ki ga je posvetil velikemu ameriško-madžarsko-judovskemu dirigentu Eugenu Ormandyju, vendar ta s prvo izvedbo ni imel nič, saj sta delo prva izvedla zbor in orkester Zahodnonemškega radia pod vodstvom Andrzeja Markowskega, ki sta delo tudi naročila. Skladba je bila dobro sprejeta, namenjena pa je bila za drugi del velikonočne trilogije.
Georg Muffat je bil škotskega porekla, rojen leta 1653 v kraju Megeve v Savoji. Že zgodaj je iz prve roke spoznal tako francoski kot italijanski glasbeni slog, saj je študiral tako pri Jean-Baptistu Lullyju kot pri Arcangelu Corelliju. Pri petindvajsetih se je zaposlil v Salzburgu kot stolni organist in komorni glasbenik tamkajšnjega knezonadškofa Maksa Gandolfa Kuenburga, zadnjih deset let življenja pa je deloval kot kapelnik v Passauu na Bavarskem. V svojih skladbah je združeval francoski in italijanski slog, obsežne predgovore k svojim zbirkam in navodila izvajalcem pa je objavljal v kar štirih jezikih: francoščini, latinščini, nemščini in italijanščini.
Georg Muffat je bil škotskega porekla, rojen leta 1653 v kraju Megeve v Savoji. Že zgodaj je iz prve roke spoznal tako francoski kot italijanski glasbeni slog, saj je študiral tako pri Jean-Baptistu Lullyju kot pri Arcangelu Corelliju. Pri petindvajsetih se je zaposlil v Salzburgu kot stolni organist in komorni glasbenik tamkajšnjega knezonadškofa Maksa Gandolfa Kuenburga, zadnjih deset let življenja pa je deloval kot kapelnik v Passauu na Bavarskem. V svojih skladbah je združeval francoski in italijanski slog, obsežne predgovore k svojim zbirkam in navodila izvajalcem pa je objavljal v kar štirih jezikih: francoščini, latinščini, nemščini in italijanščini.
Muffat slovi predvsem kot skladatelj glasbe za instrumentalne ansamble. V predgovorih k svojima zbirkama ansambelskih suit FIorilegum primum in FIorilegum secundum je podrobno opisal elemente francoske izvajalske prakse, kot so okraski in načela lokovanja. Ti podatki očitno niso bili namenjeni le njegovim nemškim rojakom, saj jih je objavil v kar štirih jezikih: francoščini, latinščini, nemščini in italijanščini. Njegovi oznaki »N« za močnejšo potezo z lokom navzdol in »V« za šibkejšo potezo navzgor sta nastali kot okrajšavi latinskih besed »nobilis« in »vilis«. Prešli sta v splošno rabo in danes ju v nekoliko spremenjeni obliki uporabljajo godalci po vsem svetu.
Muffat slovi predvsem kot skladatelj glasbe za instrumentalne ansamble. V predgovorih k svojima zbirkama ansambelskih suit FIorilegum primum in FIorilegum secundum je podrobno opisal elemente francoske izvajalske prakse, kot so okraski in načela lokovanja. Ti podatki očitno niso bili namenjeni le njegovim nemškim rojakom, saj jih je objavil v kar štirih jezikih: francoščini, latinščini, nemščini in italijanščini. Njegovi oznaki »N« za močnejšo potezo z lokom navzdol in »V« za šibkejšo potezo navzgor sta nastali kot okrajšavi latinskih besed »nobilis« in »vilis«. Prešli sta v splošno rabo in danes ju v nekoliko spremenjeni obliki uporabljajo godalci po vsem svetu.
Muffat slovi predvsem po skladbah za godalne ansamble, a je sam igral predvsem inštrumente s tipkami. V mladih letih je bil nekaj časa zaposlen kot organist v Molsheimu in pozneje je približno deset let deloval kot organist salzburške stolnice. Sestavil je enega najpomembnejših učbenikov generalnega basa iz sedemnajstega stoletja z neštetimi uporabnimi primeri realizacij in harmonizacij z manjšim in večjim število glasov. Delo nedvomno izhaja iz vsakdanje glasbene prakse in je neprecenljiv dokument za današnje izvajalce stare glasbe.
Muffat slovi predvsem po skladbah za godalne ansamble, a je sam igral predvsem inštrumente s tipkami. V mladih letih je bil nekaj časa zaposlen kot organist v Molsheimu in pozneje je približno deset let deloval kot organist salzburške stolnice. Sestavil je enega najpomembnejših učbenikov generalnega basa iz sedemnajstega stoletja z neštetimi uporabnimi primeri realizacij in harmonizacij z manjšim in večjim število glasov. Delo nedvomno izhaja iz vsakdanje glasbene prakse in je neprecenljiv dokument za današnje izvajalce stare glasbe.
Po besedah njegovega naslednika v Passauu Benedikta Antona Aufschnaiterja je Muffat na področju vokalne glasbe napisal le tri maše, en ofertorij in dve različici antifone Salve Regina. Menda je na smrtni postelji obžaloval, da je napisal tako malo sakralne glasbe. Od naštetih del se je ohranila ena sama, a izredno veličastna skladba, uglasbitev mašnega ordinarija ln larbore requies za štiriindvajset glasov, razdeljenih na dva vokalna ansambla, tri skupine inštrumentov in basso continuo. Avtorstvo skladbe je bilo dolgo vprašljivo in šele pred nedavnim se je izkazalo, da je ohranjeni rokopis napisal Muffat sam.
Po besedah njegovega naslednika v Passauu Benedikta Antona Aufschnaiterja je Muffat na področju vokalne glasbe napisal le tri maše, en ofertorij in dve različici antifone Salve Regina. Menda je na smrtni postelji obžaloval, da je napisal tako malo sakralne glasbe. Od naštetih del se je ohranila ena sama, a izredno veličastna skladba, uglasbitev mašnega ordinarija ln larbore requies za štiriindvajset glasov, razdeljenih na dva vokalna ansambla, tri skupine inštrumentov in basso continuo. Avtorstvo skladbe je bilo dolgo vprašljivo in šele pred nedavnim se je izkazalo, da je ohranjeni rokopis napisal Muffat sam.
Georg Muffat je bil škotskega porekla, rojen leta 1653 v kraju Megeve v Savoji. Več let je študiral v Parizu pri Jean-Baptistu Lullyju in pozneje v Rimu pri Bernardu Pasquiniju in Arcangelu Corelliju. Bil je pravi Evropejec: v svoji glasbi je združeval francoski in italijanski slog, naslove skladb in svoje predgovore pa je objavljal v kar štirih jezikih: francoščini, latinščini, nemščini in italijanščini.
Georg Muffat je bil škotskega porekla, rojen leta 1653 v kraju Megeve v Savoji. Več let je študiral v Parizu pri Jean-Baptistu Lullyju in pozneje v Rimu pri Bernardu Pasquiniju in Arcangelu Corelliju. Bil je pravi Evropejec: v svoji glasbi je združeval francoski in italijanski slog, naslove skladb in svoje predgovore pa je objavljal v kar štirih jezikih: francoščini, latinščini, nemščini in italijanščini.
Skladateljevanje in koncertiranje nista bili ravno običajni dejavnosti za ženske 19. stoletja, in tega se je zavedala tudi Clara Schumann. Nastopanju se kljub temu ni odpovedala tudi po poroki, čeprav je bila to želja njenega moža. Zato pa je prav na njegovo željo še naprej komponirala.
Skladateljevanje in koncertiranje nista bili ravno običajni dejavnosti za ženske 19. stoletja, in tega se je zavedala tudi Clara Schumann. Nastopanju se kljub temu ni odpovedala tudi po poroki, čeprav je bila to želja njenega moža. Zato pa je prav na njegovo željo še naprej komponirala.
Družina Schumann se je leta 1844 preselila v Dresden, ko je Robert tam poskušal pridobiti stalno mesto dirigenta v koncertni ali operni hiši. Žal mu ni uspelo, obenem pa je bil vedno pogosteje bolan in v depresiji. K sreči so živeli v večji hiši, kjer je Clara Schumann lahko vadila klavir v posebni sobi, ne da bi s tem motila moža. Njeno koncertiranje je namreč v resnici vedno bolj postajalo nuja, če je hotela preživeti družino. Kot poročena žena je bila sicer omejena v svojih umetniških prizadevanjih, medtem ko se je Robert kot umetnik razvil v vsej svoji polnosti.
Družina Schumann se je leta 1844 preselila v Dresden, ko je Robert tam poskušal pridobiti stalno mesto dirigenta v koncertni ali operni hiši. Žal mu ni uspelo, obenem pa je bil vedno pogosteje bolan in v depresiji. K sreči so živeli v večji hiši, kjer je Clara Schumann lahko vadila klavir v posebni sobi, ne da bi s tem motila moža. Njeno koncertiranje je namreč v resnici vedno bolj postajalo nuja, če je hotela preživeti družino. Kot poročena žena je bila sicer omejena v svojih umetniških prizadevanjih, medtem ko se je Robert kot umetnik razvil v vsej svoji polnosti.
Obdobje, ki je Claro Schumann najbolj zaznamovalo, in ji hkrati spremenilo življenje, je bil čas njene poroke z Robertom Schumannom. Nedolžno, skoraj še otroško zaljubljenost Clare in Roberta sta kmalu skalila silovita jeza in neodobravanje Clarinega očeta. Ta je zvezi odločno nasprotoval. Stvar je šla tako daleč, da sta se Clara in Robert leta 1840 poročila brez očetovega blagoslova. O obdobju pred tem dogodkom pa govorijo pisma. In glasba, ki je nastajala izpod prstov ljubimcev kot uteha, hrepenenje. Tri romance je začela Clara ustvarjati leta 1838, jih dokončala leta 1839, leta 1840 jih je že natisnil Pietro Mechetti na Dunaju. Posvečene so seveda Robertu Schumannu.
Obdobje, ki je Claro Schumann najbolj zaznamovalo, in ji hkrati spremenilo življenje, je bil čas njene poroke z Robertom Schumannom. Nedolžno, skoraj še otroško zaljubljenost Clare in Roberta sta kmalu skalila silovita jeza in neodobravanje Clarinega očeta. Ta je zvezi odločno nasprotoval. Stvar je šla tako daleč, da sta se Clara in Robert leta 1840 poročila brez očetovega blagoslova. O obdobju pred tem dogodkom pa govorijo pisma. In glasba, ki je nastajala izpod prstov ljubimcev kot uteha, hrepenenje. Tri romance je začela Clara ustvarjati leta 1838, jih dokončala leta 1839, leta 1840 jih je že natisnil Pietro Mechetti na Dunaju. Posvečene so seveda Robertu Schumannu.
Z Robertom Schumannom se je Clara Wieck srečala, ko ji je bilo devet let, in je že javno nastopala v Leipzigu. In čeprav je bil devet let in pol starejši od Clare, je bila v primerjavi z njim veliko spretnejša pianistka. Zaradi poškodbe prstov je Schumann moral namreč opustiti načrte, da bi svoja dela sam predstavljal javnosti, in začel je postajati odvisen od nje. Mlada Clara, ki je bila na poti, da postane svetovno znana pianistka, je postala izvajalka njegovih del, on pa se je raje posvetil komponiranju. Seveda pa sodelovanje med Claro Wieck in Robertom Schumannom ni bilo le glasbeno – vedno bolj sta bila povezana tudi kot prijatelja, človeka.
Z Robertom Schumannom se je Clara Wieck srečala, ko ji je bilo devet let, in je že javno nastopala v Leipzigu. In čeprav je bil devet let in pol starejši od Clare, je bila v primerjavi z njim veliko spretnejša pianistka. Zaradi poškodbe prstov je Schumann moral namreč opustiti načrte, da bi svoja dela sam predstavljal javnosti, in začel je postajati odvisen od nje. Mlada Clara, ki je bila na poti, da postane svetovno znana pianistka, je postala izvajalka njegovih del, on pa se je raje posvetil komponiranju. Seveda pa sodelovanje med Claro Wieck in Robertom Schumannom ni bilo le glasbeno – vedno bolj sta bila povezana tudi kot prijatelja, človeka.
Clara Wieck Schumann se je rodila 13. septembra leta 1819 v Leipzigu v glasbeni družini. Oče Friederich Wieck je bil pianist in cenjen učitelj klavirja, mati nadarjena pevka. Zakonca sta se pozneje ločila, značajsko težaven oče je svojo hčerko glasbeno zatem vzgajal sam, trdno odločen, da iz nje ustvari koncertno pianistko. To se je tudi zgodilo. Clara je poleg velike glasbene nadarjenosti namreč že zgodaj pokazala tudi pripravljenost za trdo delo. Kot otrok ni bila prav zgovorna, z vsem svojim bitjem pa je vsrkavala glasbo iz svojega okolja - to sta bila predvsem mamino petje in očetovo igranje.
Clara Wieck Schumann se je rodila 13. septembra leta 1819 v Leipzigu v glasbeni družini. Oče Friederich Wieck je bil pianist in cenjen učitelj klavirja, mati nadarjena pevka. Zakonca sta se pozneje ločila, značajsko težaven oče je svojo hčerko glasbeno zatem vzgajal sam, trdno odločen, da iz nje ustvari koncertno pianistko. To se je tudi zgodilo. Clara je poleg velike glasbene nadarjenosti namreč že zgodaj pokazala tudi pripravljenost za trdo delo. Kot otrok ni bila prav zgovorna, z vsem svojim bitjem pa je vsrkavala glasbo iz svojega okolja - to sta bila predvsem mamino petje in očetovo igranje.
Čeprav je Korngold ohranjal svoje delo v Evropi in se redno vračal domov na Dunaj, je Amerika leta 1938 postala zanj in za njegovo družino edina izbira. Zaradi naraščajočega nacizma so bili prisiljeni emigrirati v Združene države. Tam si je ustvaril uspešno kariero skladatelja filmske glasbe, s svojimi prihodki je podpiral številne prijatelje in begunce, ki so zbežali pred tiranijo v Evropi, za svoje delo je prejel tudi dva oskarja. V tem obdobju je Korngold skladal zelo malo koncertne glasbe, njegova poznejša klasična dela so tako nastala šele po letu 1946, ko se je skladatelj odločil vrniti se v Evropo.
Čeprav je Korngold ohranjal svoje delo v Evropi in se redno vračal domov na Dunaj, je Amerika leta 1938 postala zanj in za njegovo družino edina izbira. Zaradi naraščajočega nacizma so bili prisiljeni emigrirati v Združene države. Tam si je ustvaril uspešno kariero skladatelja filmske glasbe, s svojimi prihodki je podpiral številne prijatelje in begunce, ki so zbežali pred tiranijo v Evropi, za svoje delo je prejel tudi dva oskarja. V tem obdobju je Korngold skladal zelo malo koncertne glasbe, njegova poznejša klasična dela so tako nastala šele po letu 1946, ko se je skladatelj odločil vrniti se v Evropo.
Leta 1923 se je Korngold posvetil urejanju in aranžiranju operet, med njimi je bilo največ del Johana Straussa. Pri njihovi postavitvi na oder je sodeloval s priznanim gledališkim in filmskim režiserjem Maxom Reinhardtom. Leta 1934 je Korngold na prošnjo Reinhardta, ki je že delal v Združenih državah, prišel v Hollywood, da bi priredil Mendelssohnovo scensko glasbo za Reinhardtovo filmsko različico Sna kresne noči. Leto pozneje, med svojim drugim bivanjem v Ameriki, je Korngold začel komponirati filmsko glasbo za filmska giganta Paramount in Warner Bros. Kmalu zatem je s studiem Warner Brothers podpisal ekskluzivno pogodbo in postal eden prvih svetovno priznanih skladateljev, ki je delal za hollywoodsko filmsko industrijo. Za svoje delo je prejel dva oskarja.
Leta 1923 se je Korngold posvetil urejanju in aranžiranju operet, med njimi je bilo največ del Johana Straussa. Pri njihovi postavitvi na oder je sodeloval s priznanim gledališkim in filmskim režiserjem Maxom Reinhardtom. Leta 1934 je Korngold na prošnjo Reinhardta, ki je že delal v Združenih državah, prišel v Hollywood, da bi priredil Mendelssohnovo scensko glasbo za Reinhardtovo filmsko različico Sna kresne noči. Leto pozneje, med svojim drugim bivanjem v Ameriki, je Korngold začel komponirati filmsko glasbo za filmska giganta Paramount in Warner Bros. Kmalu zatem je s studiem Warner Brothers podpisal ekskluzivno pogodbo in postal eden prvih svetovno priznanih skladateljev, ki je delal za hollywoodsko filmsko industrijo. Za svoje delo je prejel dva oskarja.
Leta 1916 sta bili v Münchnu v tamkajšnjem Narodnem gledališču premierno izvedeni prvi operi Ericha Wolfganga Korngolda z naslovoma Polikratov prstan in Violanta. Korngold je bil takrat star devetnajst let. Njegove skladbe so se izvajale po celotni Evropi, za skladateljev zgodnji in nadvse osupljivi talent pa so slišali tudi v Ameriki, kjer so v tistem času prav tako že izvedli več njegovih del. V letih od 1917 do 1920 je nastalo več novih skladb, med najpomembnejšimi sta zagotovo Korngoldova scenska glasba za Shakespearjevo dramo Mnogo hrupa za nič, op. 11 in njegova prva opera v treh dejanjih z naslovom Mrtvo mesto, op. 12.
Leta 1916 sta bili v Münchnu v tamkajšnjem Narodnem gledališču premierno izvedeni prvi operi Ericha Wolfganga Korngolda z naslovoma Polikratov prstan in Violanta. Korngold je bil takrat star devetnajst let. Njegove skladbe so se izvajale po celotni Evropi, za skladateljev zgodnji in nadvse osupljivi talent pa so slišali tudi v Ameriki, kjer so v tistem času prav tako že izvedli več njegovih del. V letih od 1917 do 1920 je nastalo več novih skladb, med najpomembnejšimi sta zagotovo Korngoldova scenska glasba za Shakespearjevo dramo Mnogo hrupa za nič, op. 11 in njegova prva opera v treh dejanjih z naslovom Mrtvo mesto, op. 12.
Erich Wolfgang Korngold je izhajal iz premožne judovske družine, njegov oče pa je bil priznan glasbeni kritik, ki je deloval na Dunaju. Že pri štirih letih, ko se je družina iz Brna preselila v tedanjo avstro-ogrsko prestolnico, sta oče in sin skupaj igrala na klavir, pri petih pa je Erich zmogel odigrati katero koli melodijo, pri čemer ji je sproti dodajal še akorde in spremljavo. Prve skladbe tega mladega glasbenega genija, kot sta Korngolda poimenovala Richard Strauss in Gustav Mahler, so nastale pri njegovih osmih letih.
Erich Wolfgang Korngold je izhajal iz premožne judovske družine, njegov oče pa je bil priznan glasbeni kritik, ki je deloval na Dunaju. Že pri štirih letih, ko se je družina iz Brna preselila v tedanjo avstro-ogrsko prestolnico, sta oče in sin skupaj igrala na klavir, pri petih pa je Erich zmogel odigrati katero koli melodijo, pri čemer ji je sproti dodajal še akorde in spremljavo. Prve skladbe tega mladega glasbenega genija, kot sta Korngolda poimenovala Richard Strauss in Gustav Mahler, so nastale pri njegovih osmih letih.