Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Ni najdenih zadetkov.

Rezultati iskanja

Ni najdenih zadetkov.

Rezultati iskanja

Ni najdenih zadetkov.

Rezultati iskanja

Ni najdenih zadetkov.

Filmoteka V živo RTV 365 Raziskujte Več
Domov
Raziskujte
V živo
Oddaje
Podkasti
Glasba
Za otroke
Filmoteka
Zgodovina
Seznami
Naročnine
Več
Domov Raziskujte V živo Oddaje Podkasti Glasba Za otroke Filmoteka Zgodovina
Seznami
Zaključi urejanje
Moje
Moj 365
Zaključi urejanje
Vse naročnine

Skladatelj tedna

Oddaja zaznamuje jutra na Programu Ars. Vsak teden je v znamenju enega izmed svetovno znanih ustvarjalcev. Izbor skladateljev pripravljajo uredniki in sodelavci glasbenega programa.

Zadnji posnetki

Žensko pero v glasbi stoletij, 4. del

19. 8. 2022

Marceline Desbordes Valmore je bila pariška pesnica, igralka in pisateljica, ki je živela in delovala ob koncu 18. in v prvi polovici 19. stoletja. Njene Elegije in romance veljajo za začetek francoske romantične poezije, in morda je prav zato kot edina ženska dobila svoje mesto tudi v znameniti pesniški antologiji Paula Verlaina Les Poetes maudits.

Žensko pero v glasbi stoletij, 3. del

18. 8. 2022

Zdi se, da mračni srednji vek le ni bil tako zelo mračen, kot smo mislili. Ženske, čeprav največkrat skrite za samostanskimi zidovi, so študirale, se izobraževale in izpopolnjevale na številnih področjih. Pri tem pa kljub vsem omejitvam, ki so jih doživljale, niso pozabile na svojo ženskost. Sveta Hildegarda iz Bigna in Kassia iz Konstantinopla sta si v času, ko je bilo to skoraj samoumevno namenjeno le moškim, samozavestno utrli pot v svet glasbe in poezije.

Žensko pero v glasbi stoletij, 2. del

17. 8. 2022

Luč ženske je v srednjem veku kot trubadurka svetila prav tako močno kot njeni moški sodobniki, ženska kot hrepeneča ljubezen, mistična, zaljubljena in ljubljena, mati in končno tudi glasbenica ali pesnica z zvenečo dušo in telesom. V vseh teh podobah se nam prikazuje prek poustvarjalne veličine pevke Montserrat Figueras, od Sibilinih spevov iz 10. stoletja do glasbe srednjeveških trubadurjev, španske zlate dobe iz 16. stoletja ter baskovske in andaluzijske ljudske tradicije.

Žensko pero v glasbi stoletij, 1. del

16. 8. 2022

Žensko pero v glasbi lahko razumemo na več načinov: pesniško, skladateljsko ali morda kot okras v laseh katere izmed grških boginj, na primer Artemide, boginje lova. Bolj kot s kakršnim koli okrasom so sicer boginje radi upodabljali s sulicami, lokom in puščico, tudi z meči. Čeprav redkeje kot moški pa so se dokazovale tudi z umetnostjo, na primer s poezijo in glasbo, s katero so vplivale na svoje sodobnike, na razvoj umetnosti, kulture in družbe na splošno.

Thomas Tallis, 5. del

12. 8. 2022

Tallisova daleč najbolj znana skladba je veličastni motet za štirideset glasov Spem in alium. Nastala je okoli leta 1567, ko je v Londonu spoznal italijanskega skladatelja Alessandra Striggia. Ta je obiskal več evropskih dvorov in na njih predstavil svojo izjemno štiridesetglasno mašo. V protestantskem Londonu je bila katoliška maša nezaželena, zato jo je zamenjal z motetom Ecce beatam lucem za enako število pevcev. Vojvoda Norfolk je ob tej priložnosti menda vprašal, ali bi tudi kakšen angleški skladatelj znal napisati tako posrečeno skladbo, in Tallis je na to pobudo kmalu začel pisati svoj sloviti motet.

Thomas Tallis, 4. del

11. 8. 2022

Thomas Tallis se je moral prilagajati kar štirim vladarjem in njihovim muham. Pisal je glasbo, ki se jim je zdela sprejemljiva, in v miru dočakal osemdeset Iet. Med njegovimi deli so obsežne votivne antifone za Henrika Osmega, krajše skladbe v angleščini za Edvarda Šestega in liturgična glasba za kraljico Marijo. V Elizabetinski dobi je pisal predvsem liturgično glasbo in motete za domačo rabo.

Thomas Tallis, 3. del

10. 8. 2022

Thomas Tallis se je rodil v prvem desetletju šestnajstega stoletja. Po več krajših zaposlitvah kot organist in pevec v poklicnih cerkvenih zborih je leta 1542 postal član angleške kraljeve kapele Chapel Royal. Tam je ostal vse do smrti triinštirideset let pozneje. Živel je v obdobju izrednih političnih in verskih nemirov in služil kar štirim angleškim vladarjem: Henriku Osmemu, Edvardu Šestemu, Mariji Tudor in Elizabeti Prvi. Takrat so v angleško cerkveno glasbo prodirale kompozicijske tehnike s celine. V njej je bilo manj melizmatike in več akordske homofonije, besedilo pa je postajalo vedno pomembnejše za čustveni izraz.

Skladatelj tedna: Thomas Tallis, 2. del

9. 8. 2022

Thomas Tallis velja poleg Williama Byrda za največjega angleškega skladatelja šestnajstega stoletja. Tallis je začel svojo poklicno pot v času, ko je bila cerkvena glasba v Angliji na vrhuncu. V kraljevskih in plemiških kapelah, katedralah, stolnih cerkvah, večjih samostanih in celo župnijskih cerkvah so gojili zapleteno, raznoliko in virtuozno zborovsko glasbo.

Thoma Tallis, 1. del

8. 8. 2022

Angleški renesančni mojster Thomas Tallis velja za enega največjih skladateljev šestnajstga stoletja. V zgodovino se je zapisal predvsem kot avtor sakralne vokalne polifonije in preživelo le malo njegovih del za instrumente s tipkami, čeprav je kar petdeset let svojega dolgega življenja deloval kot organist.

Dmitrij Šostakovič, 5. del

5. 8. 2022

Za Šostakoviča je bilo prelomno leto 1960, ko so ga sprejeli v Komunistično partijo. A za navidezno otoplitvijo po Stalinovi smrti se je skrival še zahrbtnejši partijski načrt. Šostakovič je postal maskota navzven idealne sovjetske povojne komunistične družbe. Na shodih je bil prisiljen brati besedila, ki so mu jih pisali drugi, ter spet pisati glasbo, ki je slavila dosežke komunizma. Skladatelja naj bi sprejem v stranko dokončno zlomil, njegov sin je dejal, da ga je dogodek spravil na rob solz. Tako je bil še vedno prisiljen ohranjati slogovno dvojnost v svojih delih ter se kritike sistema, v katerega je bil zdaj še bolj ujet, lotevati kar se da subtilno.

Dmitrij Šostakovič, 4. del

4. 8. 2022

Skladatelja in njegov glasbeni slog je pomembno zaznamovalo že dogajanje pred drugo svetovno vojno, čas, ko je na oblast prišel Stalin ter začel neizprosno zatirati vse umetnike, ki niso ustvarjali v skladu z njegovimi nazori. V tem času je Partija Šostakoviča prvič javno ožigosala. Svoje komponiranje je bil zato prisiljen prilagoditi zahtevam socialističnega realizma, v njegovem zasebnem življenju pa so zavladali nemir, negotovost in globoka žalost ter jeza nad tiranijo, ki se je vztrajno večala in krepila.

Dmitrij Šostakovič, 3. del

3. 8. 2022

Premiero za šetrto simfonijo je skladatelj načrtoval decembra leta 1936, a je bila ta po izidu ostre kritike Lady Macbeth v Pravdi odpovedana. Večina raziskovalcev meni, da si je Šostakovič s tem rešil življenje. Četrto simfonijo je napisal v povsem drugačnem slogu od tistega, ki sta ga izžarevali predhodni simfoniji. Več skladateljevih glasbenih kolegov je bilo zaskrbljenih, kakšen vtis bo delo napravilo na Stalina, saj je bilo očitno, da presega pravila socialističnega realizma. Na koncu so Šostakovičevo Četrto simfonijo v c-molu op. 43 premierno izvedli šele po Stalinovi smrti.

Dmitrij Šostakovič, 2. del

2. 8. 2022

Poleg Prokofjeva in Stravinskega sodi Šostakovič med najopaznejše ruske oziroma nekdanje sovjetske skladatelje 20. stoletja. Njegov opus zajema 15 simfonij (te sestavljajo osrednji del opusa) in 15 godalnih kvartetov. Za violino, klavir in violončelo je prispeval po dva koncerta, večino časa je ustvarjal tudi filmsko glasbo. V njegovem opusu najdemo veliko orkestralnih suit, nekaj skladb za klavir solo ter druga komorna dela.

Dmitrij Šostakovič, 1. del

1. 8. 2022

Skladatelj, pianist, glasbeni pedagog, mirovnik in dirigent Dmitrij Šostakovič je bil zaradi groženj sistema prisiljen spreminjati svojo glasbeno govorico, vendar je njegova glasba ves čas ostajala tako ali drugače družbeno angažirana in kritična. Le način in neposrednost izražanja sta se spreminjala. V obdobju Stalinovega terorja je svoje mnenje veliko previdneje in subtilneje vpletal v glasbo, a pozoren poslušalec lahko včasih pod najveselejšim ali najzmagoslavnejšim patosom – kakršnega prežema na primer Peta simfonija – zazna njegovo nasprotovanje brezkompromisnemu terorju tedaj vladajočega režima.

John Ireland in John Field, 5. del

29. 7. 2022

Večina Fieldovih skladb se začne, pa tudi konča tiho. Razlog za to je, da je bil Field virtuozen interpret in skladatelj hkrati. Poleg tega je bil eden najboljših pianistov svoje generacije. Njegovo tiho in skromno obvladovanje instrumenta je bilo zelo nenavadno, pa tudi očarljivo. Njegovo igro so označevali za domačo in prijazno do poslušalcev, opisovali so jo kot 'sedenje ob domačem ognjišču'. Ni bil karizmatičen zaradi veličastnosti in tehnike, temveč zaradi muzikalnosti in enkratne barve tona.

John Ireland in John Field, 4. del

28. 7. 2022

Poleg tega, da je imel John Field za seboj solistično kariero, je bil že uveljavljen tudi kot skladatelj. Njegova dela so izdajali v Rusiji in Londonu, podpisal pa je tudi pogodbo z znano založniško hišo Breitkopf & Hartel, ki jih je pozneje razširila po vsej Evropi. V njih je med drugim uporabljal rusko melodiko, tako kot pozneje Čajkovski in Glinka. V tistem obdobju je izoblikoval tudi svoj glasbeni jezik, za katerega je značilna kromatično izpeljana melodija s spremljavo ob uporabi pedala.

John Ireland in John Field, 3. del

27. 7. 2022

John Field se je rodil v irski protestantski družini. Bil je najstarejši sin. Njegov oče je bil profesionalni violinist, njegov dedek pa organist, od njega je dobil prvo glasbeno izobrazbo. Fieldovi starši so kaj kmalu prepoznali njegovo nadarjenost in ga poslali k učitelju Tommasu Giordaniju. Ta je bil njegov učitelj leto dni. V tistem obdobju je imel Field tri javne koncerte. Na prvem, ki je bil 24. marca 1792, so kritiki njegovo igro opisali takole: "Presenetljiva igra za otroka; natančna izvedba pa je bila pričakovana."

John Ireland in John Field, 2. del

26. 7. 2022

John Ireland se je rodil 13. avgusta 1879 v mestecu Bowdon blizu Manchestra. Izhajal je iz premožne družine. S štirinajstimi leti se je vpisal na Kraljevi kolidž za glasbo ter študiral klavir in orgle. Štiri leta pozneje je začel študirati kompozicijo v razredu Charlesa Williersa Stanforda. Njegovi sošolci Gustav Holst, Ralph Vaughan Williams, Frank Bridge in Rutland Boughton, pa tudi on sam, so pozneje sodili med pomembnejše angleške skladatelje prve polovice dvajsetega stoletja.

John Ireland in John Field, 1. del

25. 7. 2022

John Ireland je imel boleče in žalostno otroštvo, saj so mu starši kmalu umrli. To je močno vplivalo na njegovo življenje. Zaznamovalo je tudi njegovo odraščanje, saj ga je spremljal občutek negotovosti in neizpolnjenosti. Vendar pa se v njegovi ustvarjalnosti pozna na različne načine, ki niso bili vedno negativni. Njegov ostri samokritični duh, hrepenenje po domu in želja, da bi pobegnil iz sedanjosti v daljno preteklost, so močno vplivali na njegov glasbeni slog.

Maurice Ravel, 5. del

22. 7. 2022

Balet Dafnis in Hloa je nastal po naročilu Sergeja Djagileva, ki je s svojo skupino Ballets Russes na začetku 20. stoletja osvojil pariško občinstvo in je zato vse od leta 1909 vsako leto pripravil tako imenovano Rusko sezono. Vsako leto je torej potreboval nov scenarij in novo glasbo, zato je Djagilev Ravelu leta 1909 naročil balet Dafnis in Hloa. Skladatelj je hitro napisal klavirski osnutek, nato pa tri leta izdeloval orkestracijo – tako počasi je skladba nastajala zaradi Ravelove pikolovskosti ter zaradi tega, ker se ni mogel uskladiti s koreografom Mihailom Fokinom, ki je za balet napisal tudi scenarij.

Maurice Ravel, 4. del

21. 7. 2022

V četrti oddaji iz cikla Skladatelj tedna spoznavamo dve nasprotni si plati Mauricea Ravela: njegove bolj znane spore s sodobniki in poklone prednikom - skladateljem.

Franz Schubert, 4. del

24. 3. 2022

Jeseni 1822 je Schubert začel pisati skladbo, ki bolj kot katero koli delo iz tega obdobja prikazuje njegovo dozorelo osebnost in izpopolnjen kompozicijski slog, Simfonijo št. 8 v h-molu, »Nedokončano«. Simfonija ima dva stavka, obstajajo pa tudi skice tretjega Menueta. Zakaj simfonije ni dokončal, še vedno ostaja skrivnost, verjetno pa je bil sam skladatelj navdušen nad tem, kar je v tej svoji monumentalni skladbi ta čas dosegel.