Iskanje oddaja
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Vsak teden je v znamenju svetovno znane ustvarjalke ali ustvarjalca.
Kakor kaže poročilo angleškega glasbenega zgodovinarja Charlesa Burneyja potovanja na Dunaj leta 1772, so Glucka že za življenja priznavali kot izjemnega skladatelja. Burney ga je primerjal z Michelangelom in je objavil svoj prevod njegovega predgovora k operi Alkesta. Kulturni diskurz se je v Parizu skoraj vsak dan ukvarjal z Gluckovo "glasbeno revolucijo". Ta izraz so uporabljali tako njegovi nasprotniki kakor zagovorniki. Leta 1781 so "revolucijo, ki jo je v glasbi izvedel Monsieur le Chevalier Gluck", uporabili kot naslov vrste pamfletov. Ti so govorili tako v prid Glucka kakor proti njemu, a z občutno uredniško naklonjenostjo v njegovo korist.
Kakor kaže poročilo angleškega glasbenega zgodovinarja Charlesa Burneyja potovanja na Dunaj leta 1772, so Glucka že za življenja priznavali kot izjemnega skladatelja. Burney ga je primerjal z Michelangelom in je objavil svoj prevod njegovega predgovora k operi Alkesta. Kulturni diskurz se je v Parizu skoraj vsak dan ukvarjal z Gluckovo "glasbeno revolucijo". Ta izraz so uporabljali tako njegovi nasprotniki kakor zagovorniki. Leta 1781 so "revolucijo, ki jo je v glasbi izvedel Monsieur le Chevalier Gluck", uporabili kot naslov vrste pamfletov. Ti so govorili tako v prid Glucka kakor proti njemu, a z občutno uredniško naklonjenostjo v njegovo korist.
Po uspehih Ifigenije v Avlidi, Orfeja in Evridike in Alkeste se je Gluck z Armido o poklonil operni tradiciji Lulliya in Rameauja z uglasbitvijo kar devetdeset let starega libreta, ki ga je Philippe Ouinault napisal za zadnjo lirično tragedijo Jean-Baptista Lullyja. Odločitev za pomembno besedilo iz starejše francoske operne tradicije s petimi dejanji in obilico spektakularnih učinkov in divertismajev je bila nekaj posebnega. Z Armido se je Gluck izkazal kot vsestranski mojster, napisal je izjemno delo, njegova glasba je vseskozi navdihnjena. Pozneje so jo sicer podcenjevali, sam pa je menil, da je morda njegova najboljša opera.
Po uspehih Ifigenije v Avlidi, Orfeja in Evridike in Alkeste se je Gluck z Armido o poklonil operni tradiciji Lulliya in Rameauja z uglasbitvijo kar devetdeset let starega libreta, ki ga je Philippe Ouinault napisal za zadnjo lirično tragedijo Jean-Baptista Lullyja. Odločitev za pomembno besedilo iz starejše francoske operne tradicije s petimi dejanji in obilico spektakularnih učinkov in divertismajev je bila nekaj posebnega. Z Armido se je Gluck izkazal kot vsestranski mojster, napisal je izjemno delo, njegova glasba je vseskozi navdihnjena. Pozneje so jo sicer podcenjevali, sam pa je menil, da je morda njegova najboljša opera.
V Franciji osemnajstega stoletja so si v razmikih po dvajset let sledili kar trije večji konflikti na področju opere. Sporu med lullisti in ramisti, ki ga je v tridesetih letih povzročila prva opera Jean-Philippa Rameauja, je sredi stoletja sledil tako imenovani "prepir bufonov", v katerem so sodelovali privrženci francoskih in italijanskih skladateljev. Tretji razdor se je pojavil v sedemdesetih letih stoletja, ko so se spopadli gluckisti in piccinnisti, ljubitelji Glucka in Niccolòja Piccinnija.
V Franciji osemnajstega stoletja so si v razmikih po dvajset let sledili kar trije večji konflikti na področju opere. Sporu med lullisti in ramisti, ki ga je v tridesetih letih povzročila prva opera Jean-Philippa Rameauja, je sredi stoletja sledil tako imenovani "prepir bufonov", v katerem so sodelovali privrženci francoskih in italijanskih skladateljev. Tretji razdor se je pojavil v sedemdesetih letih stoletja, ko so se spopadli gluckisti in piccinnisti, ljubitelji Glucka in Niccolòja Piccinnija.
Christoph Willibald Gluck je bil avstrijski skladatelj nemškega rodu, eden najpomembnejših reformatorjev opere v 18. stoletju. Gluck je znan predvsem po reformi opere, s katero se je zavzemal za večjo dramsko izraznost in naravno povezavo glasbeo besedila. V drugi polovici petdesetih let je bil tesno povezan s pesnikom Ranierijem de' Calzabigijem in skupaj sta reformirala opero. Pevci so se morali bolje podrediti zahtevam drame, tradicionalne recitative s čembalsko spremljavo pa so zamenjali izraznejši accompagnati.
Christoph Willibald Gluck je bil avstrijski skladatelj nemškega rodu, eden najpomembnejših reformatorjev opere v 18. stoletju. Gluck je znan predvsem po reformi opere, s katero se je zavzemal za večjo dramsko izraznost in naravno povezavo glasbeo besedila. V drugi polovici petdesetih let je bil tesno povezan s pesnikom Ranierijem de' Calzabigijem in skupaj sta reformirala opero. Pevci so se morali bolje podrediti zahtevam drame, tradicionalne recitative s čembalsko spremljavo pa so zamenjali izraznejši accompagnati.
Christoph Willibald Gluck je bil avstrijski skladatelj nemškega rodu, eden najpomembnejših reformatorjev opere v 18. stoletju. Gluck je znan predvsem po reformi opere, s katero se je zavzemal za večjo dramsko izraznost in naravno povezavo glasbe in besedila. V njegovem času je bila opera pogosto zelo okrašena in osredotočena na virtuoznost pevcev, medtem ko je Gluck želel, da bi bila glasba v službi zgodbe.
Christoph Willibald Gluck je bil avstrijski skladatelj nemškega rodu, eden najpomembnejših reformatorjev opere v 18. stoletju. Gluck je znan predvsem po reformi opere, s katero se je zavzemal za večjo dramsko izraznost in naravno povezavo glasbe in besedila. V njegovem času je bila opera pogosto zelo okrašena in osredotočena na virtuoznost pevcev, medtem ko je Gluck želel, da bi bila glasba v službi zgodbe.
Hildegarda iz Bingna je ena najopaznejših srednjeveških skladateljic in pesnic. Njeno delo je v zadnjem času doživelo pravo renesanso. Leta 1998 je ob devetstoti obletnici njenega rojstva izšla vrsta posnetkov, med drugim tudi zbirka ansambla za srednjeveško glasbo Sequentia.
Hildegarda iz Bingna je ena najopaznejših srednjeveških skladateljic in pesnic. Njeno delo je v zadnjem času doživelo pravo renesanso. Leta 1998 je ob devetstoti obletnici njenega rojstva izšla vrsta posnetkov, med drugim tudi zbirka ansambla za srednjeveško glasbo Sequentia.
Duhovne skladbe Hildegarde iz Bingna pomenijo enega ustvarjalnih vrhuncev oddaljenega srednjega veka. Hildegarda iz Bingna je živela in ustvarjala v dvanajstem stoletju. To stoletje je tudi po zaslugi vitalnosti in estetskega sijaja samostanske umetnosti zaznamoval velik kulturni razcvet, nekakšna umetniška renesansa v malem. Tudi vsestransko iskanje redovnice iz Rupertsberga pri Bingnu, svete Hildegarde, je vpeto v ta okvir. Letnica 1141 zaznamuje usodno prelomnico v njenem življenju, razodetje prvih božanskih vizij, drugo pomembno obdobje pa se je začelo z dograditvijo samostana.
Duhovne skladbe Hildegarde iz Bingna pomenijo enega ustvarjalnih vrhuncev oddaljenega srednjega veka. Hildegarda iz Bingna je živela in ustvarjala v dvanajstem stoletju. To stoletje je tudi po zaslugi vitalnosti in estetskega sijaja samostanske umetnosti zaznamoval velik kulturni razcvet, nekakšna umetniška renesansa v malem. Tudi vsestransko iskanje redovnice iz Rupertsberga pri Bingnu, svete Hildegarde, je vpeto v ta okvir. Letnica 1141 zaznamuje usodno prelomnico v njenem življenju, razodetje prvih božanskih vizij, drugo pomembno obdobje pa se je začelo z dograditvijo samostana.
Svetega Disiboda danes širše skoraj ne poznamo. Njegovo ime je ostalo zapisano v ruševinah večkrat uničenega in večkrat obnovljenega samostana - Disibodenberg blizu mesta Oderheim-am-Glan v deželi Porenje-Pfalška v Nemčiji. Drugi, morda še trdnejši in trajnejši spomenik pa mu je postavila sveta Hildegarda; med več kot 70 duhovnimi deli njenega opusa, ki jih poznamo danes, jih pet časti Disibodovo ime in zapuščino: dve antifoni, dva nenavadno zasnovana responzorija in mašna sekvenca.
Svetega Disiboda danes širše skoraj ne poznamo. Njegovo ime je ostalo zapisano v ruševinah večkrat uničenega in večkrat obnovljenega samostana - Disibodenberg blizu mesta Oderheim-am-Glan v deželi Porenje-Pfalška v Nemčiji. Drugi, morda še trdnejši in trajnejši spomenik pa mu je postavila sveta Hildegarda; med več kot 70 duhovnimi deli njenega opusa, ki jih poznamo danes, jih pet časti Disibodovo ime in zapuščino: dve antifoni, dva nenavadno zasnovana responzorija in mašna sekvenca.
S svojim vsestranskim delom je Hildegarda iz Bingna pomembno vplivala na religiozno, politično in umetniško prizorišče dvanajstega stoletja. Imeli so jo za rensko Sibilo - že ta oznaka pa kaže izjemno spoštovanje, ki ga je uživala sveta Hildegarda med ljudmi, v krogih srednjeveških mistikov, in še posebej in specifično v cerkvenih in političnih krogih. Bila je svetovalka in večkrat tudi kritičarka cerkvenih dostojanstvenikov in kraljev. Bila je ena redkih skladateljic na začetku drugega tisočletja. Po obsegu in tehtnosti bi z njenim glasbenim opusom lahko v njenem času primerjali le opus Petra Abelarda.
S svojim vsestranskim delom je Hildegarda iz Bingna pomembno vplivala na religiozno, politično in umetniško prizorišče dvanajstega stoletja. Imeli so jo za rensko Sibilo - že ta oznaka pa kaže izjemno spoštovanje, ki ga je uživala sveta Hildegarda med ljudmi, v krogih srednjeveških mistikov, in še posebej in specifično v cerkvenih in političnih krogih. Bila je svetovalka in večkrat tudi kritičarka cerkvenih dostojanstvenikov in kraljev. Bila je ena redkih skladateljic na začetku drugega tisočletja. Po obsegu in tehtnosti bi z njenim glasbenim opusom lahko v njenem času primerjali le opus Petra Abelarda.
Theodorakis je v osemdesetih letih prejšnjega stoletja poskrbel za umetniški obrat. Znova se je omejil na zasedbo simfoničnega orkestra, na običajno komorno zasedbo in tradicionalna glasbila klasične glasbe. Slogovno se je celo približal različici modernizma, kakršnega so takrat poznali v Vzhodni Evropi. V svoja dela je vpletel angažirana besedila, največkrat povezana z zelo mračnimi, apokaliptičnimi čustvi, ki so spremljala tedanji svet hladne vojne na vrhuncu oboroževalne tekme.
Theodorakis je v osemdesetih letih prejšnjega stoletja poskrbel za umetniški obrat. Znova se je omejil na zasedbo simfoničnega orkestra, na običajno komorno zasedbo in tradicionalna glasbila klasične glasbe. Slogovno se je celo približal različici modernizma, kakršnega so takrat poznali v Vzhodni Evropi. V svoja dela je vpletel angažirana besedila, največkrat povezana z zelo mračnimi, apokaliptičnimi čustvi, ki so spremljala tedanji svet hladne vojne na vrhuncu oboroževalne tekme.
Canto General je delo, ki ga je Theodorakis ustvaril v svojem pariškem pregnanstvu na začetku sedemdesetih in pomeni odo zmagoslavja človeškega nad vsakršnim nasiljem oblasti. Slogovno Canto General pomeni vrhunec obdobja, v katerem se je Teodorakis ozrl k ljudski glasbi Grčije in vsega sveta, saj je zlagal predvsem dela, v katerih je bil v ospredju človeški glas.
Canto General je delo, ki ga je Theodorakis ustvaril v svojem pariškem pregnanstvu na začetku sedemdesetih in pomeni odo zmagoslavja človeškega nad vsakršnim nasiljem oblasti. Slogovno Canto General pomeni vrhunec obdobja, v katerem se je Teodorakis ozrl k ljudski glasbi Grčije in vsega sveta, saj je zlagal predvsem dela, v katerih je bil v ospredju človeški glas.
Mikis Theodorakis je po zelo razburljvih in v vseh pogledih neverjetnih prvih desetletjih življenja v poznih petdesetih letih prejšnjega stoletja postal mednarodno uveljavljen skladatelj klasične in filmske glasbe. Njegova dela so izvajali na vseh najpomembnejših koncertnih odrih in v glasbenih gledališčih sveta, poleg tega pa so ga lahko poslušali in občudovali tudi obiskovalci svetovnih kinodvoran.
Mikis Theodorakis je po zelo razburljvih in v vseh pogledih neverjetnih prvih desetletjih življenja v poznih petdesetih letih prejšnjega stoletja postal mednarodno uveljavljen skladatelj klasične in filmske glasbe. Njegova dela so izvajali na vseh najpomembnejših koncertnih odrih in v glasbenih gledališčih sveta, poleg tega pa so ga lahko poslušali in občudovali tudi obiskovalci svetovnih kinodvoran.
V današnji in naslednjih oddajah bomo podrobneje postregli s podatki o neverjetni človeški usodi Mikisa Theodorakisa, kjer je Fortuna tako viharno menjavala strani, in predvajali seveda še več glasbe. Ta izjemno plodoviti umetnik je podpisan pod skoraj tisoč petsto del. Pisal je od svetovno znanih in pri milijonih priljubljenih večno zelenih melodij do najbolj zapletenih del resne glasbe.
V današnji in naslednjih oddajah bomo podrobneje postregli s podatki o neverjetni človeški usodi Mikisa Theodorakisa, kjer je Fortuna tako viharno menjavala strani, in predvajali seveda še več glasbe. Ta izjemno plodoviti umetnik je podpisan pod skoraj tisoč petsto del. Pisal je od svetovno znanih in pri milijonih priljubljenih večno zelenih melodij do najbolj zapletenih del resne glasbe.
V tokratnem ciklu oddaj Skladatelj tedna se bomo ozrli po življenju in ustvarjanju Mikisa Theodorakisa, človeka, za katerega se zdi, da tako s svojo podobo dvometrskega orjaka kot z izjemno osebnostjo, neverjetno življenjsko zgodbo in seveda svojim ustvarjanjem sodi bolj v Homerjev ep kot pa med običajne smrtnike iz mesa in krvi.
V tokratnem ciklu oddaj Skladatelj tedna se bomo ozrli po življenju in ustvarjanju Mikisa Theodorakisa, človeka, za katerega se zdi, da tako s svojo podobo dvometrskega orjaka kot z izjemno osebnostjo, neverjetno življenjsko zgodbo in seveda svojim ustvarjanjem sodi bolj v Homerjev ep kot pa med običajne smrtnike iz mesa in krvi.
Za Šostakoviča je bilo prelomno leto 1960, ko so ga sprejeli v Komunistično partijo. A za navidezno "otoplitvijo" po Stalinovi smrti se je skrival še zahrbtnejši partijski načrt. Šostakovič je postal maskota navzven idealne sovjetske povojne komunistične družbe. Na shodih je bil prisiljen brati besedila, ki so mu jih pisali drugi, ter spet pisati glasbo, ki je slavila dosežke komunizma. Skladatelja naj bi sprejem v stranko dokončno zlomil; njegov sin je dejal, da ga je dogodek spravil na rob solz. Tako je bil še vedno prisiljen ohranjati slogovno dvojnost v svojih delih ter se kritike sistema, v katerega je bil zdaj še bolj ujet, lotevati kar se da subtilno.
Za Šostakoviča je bilo prelomno leto 1960, ko so ga sprejeli v Komunistično partijo. A za navidezno "otoplitvijo" po Stalinovi smrti se je skrival še zahrbtnejši partijski načrt. Šostakovič je postal maskota navzven idealne sovjetske povojne komunistične družbe. Na shodih je bil prisiljen brati besedila, ki so mu jih pisali drugi, ter spet pisati glasbo, ki je slavila dosežke komunizma. Skladatelja naj bi sprejem v stranko dokončno zlomil; njegov sin je dejal, da ga je dogodek spravil na rob solz. Tako je bil še vedno prisiljen ohranjati slogovno dvojnost v svojih delih ter se kritike sistema, v katerega je bil zdaj še bolj ujet, lotevati kar se da subtilno.
Skladatelja in njegov glasbeni slog je pomembno zaznamovalo že dogajanje pred drugo svetovno vojno - čas, ko je na oblast prišel Stalin ter začel neizprosno zatirati vse umetnike, ki niso ustvarjali v skladu z njegovimi nazori. V tem času je Partija Šostakoviča prvič javno ožigosala. Svoje komponiranje je bil zato prisiljen prilagoditi zahtevam socialističnega realizma, v njegovem zasebnem življenju pa so zavladali nemir, negotovost in globoka žalost ter jeza nad tiranijo, ki se je vztrajno večala in krepila.
Skladatelja in njegov glasbeni slog je pomembno zaznamovalo že dogajanje pred drugo svetovno vojno - čas, ko je na oblast prišel Stalin ter začel neizprosno zatirati vse umetnike, ki niso ustvarjali v skladu z njegovimi nazori. V tem času je Partija Šostakoviča prvič javno ožigosala. Svoje komponiranje je bil zato prisiljen prilagoditi zahtevam socialističnega realizma, v njegovem zasebnem življenju pa so zavladali nemir, negotovost in globoka žalost ter jeza nad tiranijo, ki se je vztrajno večala in krepila.
Premiero za četrto simfonijo je skladatelj načrtoval decembra leta 1936, vendar je bila ta po izidu ostre kritike Lady Mcbeth v Pravdi odpovedana. Večina raziskovalcev je mnenja, da si je Šostakovič s tem rešil življenje. Četrto simfonijo je napisal v povsem drugačnem slogu od tistega, ki sta ga izžarevali predhodni simfoniji. Več skladateljevih glasbenih kolegov je bilo zaskrbljenih, kakšen vtis bo delo napravilo na Stalina, saj je bilo očitno, da presega pravila socialističnega realizma. Na koncu so Šostakovičevo Četrto simfonijo v c-molu op. 43 premierno izvedli šele po Stalinovi smrti.
Premiero za četrto simfonijo je skladatelj načrtoval decembra leta 1936, vendar je bila ta po izidu ostre kritike Lady Mcbeth v Pravdi odpovedana. Večina raziskovalcev je mnenja, da si je Šostakovič s tem rešil življenje. Četrto simfonijo je napisal v povsem drugačnem slogu od tistega, ki sta ga izžarevali predhodni simfoniji. Več skladateljevih glasbenih kolegov je bilo zaskrbljenih, kakšen vtis bo delo napravilo na Stalina, saj je bilo očitno, da presega pravila socialističnega realizma. Na koncu so Šostakovičevo Četrto simfonijo v c-molu op. 43 premierno izvedli šele po Stalinovi smrti.
Poleg Prokofjeva in Stravinskega spada Šostakovič med najopaznejše ruske oziroma nekdanje sovjetske skladatelje 20. stoletja. Njegov opus zajema 15 simfonij (te sestavljajo osrednji del opusa) in 15 godalnih kvartetov. Za violino, klavir in violončelo je prispeval po dva koncerta, večino časa je ustvarjal tudi filmsko glasbo. V njegovem opusu najdemo veliko orkestralnih suit, nekaj skladb za klavir solo ter druga komorna dela.
Poleg Prokofjeva in Stravinskega spada Šostakovič med najopaznejše ruske oziroma nekdanje sovjetske skladatelje 20. stoletja. Njegov opus zajema 15 simfonij (te sestavljajo osrednji del opusa) in 15 godalnih kvartetov. Za violino, klavir in violončelo je prispeval po dva koncerta, večino časa je ustvarjal tudi filmsko glasbo. V njegovem opusu najdemo veliko orkestralnih suit, nekaj skladb za klavir solo ter druga komorna dela.
Skladatelj, pianist, glasbeni pedagog, mirovnik in dirigent Dmitrij Šostakovič je bil zaradi groženj sistema prisiljen spreminjati svojo glasbeno govorico, vendar pa je njegova glasba ves čas ostala tako ali drugače družbeno angažirana in kritična. Le način in neposrednost izražanja sta se spreminjala. V obdobju Stalinovega terorja je svoje mnenje veliko bolj previdno in subtilno vpletal v glasbo, a pozoren poslušalec lahko včasih tudi skozi najbolj vesel ali zmagoslaven patos - kakršen prežema na primer Peto simfonijao- zazna njegovo nasprotovanje brezkompromisnemu terorju tedaj vladajočega režima.
Skladatelj, pianist, glasbeni pedagog, mirovnik in dirigent Dmitrij Šostakovič je bil zaradi groženj sistema prisiljen spreminjati svojo glasbeno govorico, vendar pa je njegova glasba ves čas ostala tako ali drugače družbeno angažirana in kritična. Le način in neposrednost izražanja sta se spreminjala. V obdobju Stalinovega terorja je svoje mnenje veliko bolj previdno in subtilno vpletal v glasbo, a pozoren poslušalec lahko včasih tudi skozi najbolj vesel ali zmagoslaven patos - kakršen prežema na primer Peto simfonijao- zazna njegovo nasprotovanje brezkompromisnemu terorju tedaj vladajočega režima.
Večina Fieldovih skladb se začne, pa tudi konča, tiho. Razlog za to je, da je bil Field virtuozen interpret in skladatelj hkrati. Poleg tega je bil eden najboljših pianistov svoje generacije. Njegovo tiho in skromno obvladovanje instrumenta je bilo zelo nenavadno, pa tudi očarljivo. Njegovo igro so označevali za domačo in prijazno do poslušalcev, opisovali so jo kot ,,sedenje ob domačem ognjišču''. Ni bil karizmatičen zaradi veličastnosti in tehnike, temveč zaradi muzikalnosti in enkratne barve tona.
Večina Fieldovih skladb se začne, pa tudi konča, tiho. Razlog za to je, da je bil Field virtuozen interpret in skladatelj hkrati. Poleg tega je bil eden najboljših pianistov svoje generacije. Njegovo tiho in skromno obvladovanje instrumenta je bilo zelo nenavadno, pa tudi očarljivo. Njegovo igro so označevali za domačo in prijazno do poslušalcev, opisovali so jo kot ,,sedenje ob domačem ognjišču''. Ni bil karizmatičen zaradi veličastnosti in tehnike, temveč zaradi muzikalnosti in enkratne barve tona.
Poleg tega, da je imel John Field za seboj solistično kariero, je bil že uveljavljen tudi kot skladatelj. Njegova dela so izdajali v Rusiji in Londonu, podpisal pa je tudi pogodbo z znano založniško hišo Breitkopf & Hartel, ki jih je pozneje razširila po vsej Evropi. V njih je med drugim uporabljal rusko melodiko, tako kot pozneje Čajkovski in Glinka. V tistem obdobju je izoblikoval tudi svoj glasbeni jezik, za katerega je značilna kromatično izpeljana melodija s spremljavo ob uporabi pedala.
Poleg tega, da je imel John Field za seboj solistično kariero, je bil že uveljavljen tudi kot skladatelj. Njegova dela so izdajali v Rusiji in Londonu, podpisal pa je tudi pogodbo z znano založniško hišo Breitkopf & Hartel, ki jih je pozneje razširila po vsej Evropi. V njih je med drugim uporabljal rusko melodiko, tako kot pozneje Čajkovski in Glinka. V tistem obdobju je izoblikoval tudi svoj glasbeni jezik, za katerega je značilna kromatično izpeljana melodija s spremljavo ob uporabi pedala.