Iskanje oddaja
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Vsak teden je v znamenju svetovno znane ustvarjalke ali ustvarjalca.
Umetniška in življenjska zgodba Eduarda Tubina se zrcali v nizu desetih simfonij, enega najtehtnejših tovrstnih opusov v prejšnjem stoletju. Tretjo simfonijo je ustvaril leta 1940. Dirigent Olaav Roots je delo označil s temi besedami: "Obup, trdovratnost in sovraštvo, ki so prevzeli ljudstvo, ki je hrepenelo po izgubljeni neodvisnosti, so našli svoj glasbehi izraz v Tubinovi Tretji simfoniji. Ta raste kot strastna himna, ki je močan izraz samozavesti in notranje moči ter hkrati junaški poziv k pravičnosti. Sporočilo je bilo poslušalstvu v hipu jasno in glasbo je nagradilo z navdušenim odobravanjem!"
Umetniška in življenjska zgodba Eduarda Tubina se zrcali v nizu desetih simfonij, enega najtehtnejših tovrstnih opusov v prejšnjem stoletju. Tretjo simfonijo je ustvaril leta 1940. Dirigent Olaav Roots je delo označil s temi besedami: "Obup, trdovratnost in sovraštvo, ki so prevzeli ljudstvo, ki je hrepenelo po izgubljeni neodvisnosti, so našli svoj glasbehi izraz v Tubinovi Tretji simfoniji. Ta raste kot strastna himna, ki je močan izraz samozavesti in notranje moči ter hkrati junaški poziv k pravičnosti. Sporočilo je bilo poslušalstvu v hipu jasno in glasbo je nagradilo z navdušenim odobravanjem!"
Že Prva simfonija Eduarda Tubina s svojo temačno, hkrati pa čvrsto in kleno govorico opozori na močno ustvarjalno osebnost majhnega naroda, ki se je odločil stopiti iz sence neprepoznavnosti, njegova Druga, podnaslovljena "Legendarna", pa je še bolj usmerjena.
Že Prva simfonija Eduarda Tubina s svojo temačno, hkrati pa čvrsto in kleno govorico opozori na močno ustvarjalno osebnost majhnega naroda, ki se je odločil stopiti iz sence neprepoznavnosti, njegova Druga, podnaslovljena "Legendarna", pa je še bolj usmerjena.
Eduard Tubin je največji estonski glasbeni ustvarjalec. Rodil se je 8. junija 1905 v majhni ribiški vasici Torila na estonski obali Čudskega jezera. Njegov oče je bil ribič in krojač, a hkrati tudi ljubiteljski glasbenik, ki je v vaški godbi igral trobento in pozavno. Svojo ljubezen do glasbe je prenesel tudi na otroke in tako je Eduard že zgodaj stopil v stik z glasbo.
Eduard Tubin je največji estonski glasbeni ustvarjalec. Rodil se je 8. junija 1905 v majhni ribiški vasici Torila na estonski obali Čudskega jezera. Njegov oče je bil ribič in krojač, a hkrati tudi ljubiteljski glasbenik, ki je v vaški godbi igral trobento in pozavno. Svojo ljubezen do glasbe je prenesel tudi na otroke in tako je Eduard že zgodaj stopil v stik z glasbo.
Cristóbal de Morales velja za enega največjih španskih skladateljev 16. stoletja. Njegova najbolj priljubljena dela so bile uglasbitve Magnificata, vendar imajo precej zapleteno zgodovino. Vse kaže, da jih je napisal za papeško kapelo, kjer je služboval v letih od 1535 do 1545. Tam so jih v celoti peli kot polifonijo, drugje pa so vsak drugi verz izvajali kot enoglasni koralni napev. Nekaj Moralesovih štiriglasnih uglasbitev je v začetku štiridesetih let 16. stoletja izšlo v Benetkah in Wittenbergu. Ko se je Morales pripravljal, da bo zapustil Rim in se vrnil v rojstno Španijo, je dela objavil kot dvojni Cikel: iz osmih Magnificatov je ustvaril šestnajst skladb, tako da so en cikel sestavljale samo uglasbitve neparnih verzov, drugi cikel pa uglasbitve parnih verzov. S trgovskega stališča je bila taka odločitev smiselna, saj je ustrezala prevladujoči praksi, z glasbenega stališča pa se zdi povsem nerazumljiva.
Cristóbal de Morales velja za enega največjih španskih skladateljev 16. stoletja. Njegova najbolj priljubljena dela so bile uglasbitve Magnificata, vendar imajo precej zapleteno zgodovino. Vse kaže, da jih je napisal za papeško kapelo, kjer je služboval v letih od 1535 do 1545. Tam so jih v celoti peli kot polifonijo, drugje pa so vsak drugi verz izvajali kot enoglasni koralni napev. Nekaj Moralesovih štiriglasnih uglasbitev je v začetku štiridesetih let 16. stoletja izšlo v Benetkah in Wittenbergu. Ko se je Morales pripravljal, da bo zapustil Rim in se vrnil v rojstno Španijo, je dela objavil kot dvojni Cikel: iz osmih Magnificatov je ustvaril šestnajst skladb, tako da so en cikel sestavljale samo uglasbitve neparnih verzov, drugi cikel pa uglasbitve parnih verzov. S trgovskega stališča je bila taka odločitev smiselna, saj je ustrezala prevladujoči praksi, z glasbenega stališča pa se zdi povsem nerazumljiva.
Leta 1544 je Morales v Rimu in Lyonu izdal šestnajst maš v razkošni ediciji in sam skrbno nadziral izdajo. Skladbe so izšle v veličastnem formatu kornih knjig in gregorijanskih misalov, ki meri približno 40 krat 50 centimetrov. Bile so bogato okrašene z lesorezi in grafičnimi okraski v slogu takratnih najimenitnejših glasbenih rokopisov. Že leta 1516 je rimski tiskar hrvaškega porekla Andrea Antico v podobni obliki izdal zbirko petnajstih maš raznih avtorjev in pozneje ga je posnemal pariški založnik Pierre Attaingnant. Morales je zelo verjetno poznal njuni izdaji in s svojo publikacijo postal eden prvih skladateljev, ki je izdal monografsko edicijo, posvečeno izključno lastnim delom.
Leta 1544 je Morales v Rimu in Lyonu izdal šestnajst maš v razkošni ediciji in sam skrbno nadziral izdajo. Skladbe so izšle v veličastnem formatu kornih knjig in gregorijanskih misalov, ki meri približno 40 krat 50 centimetrov. Bile so bogato okrašene z lesorezi in grafičnimi okraski v slogu takratnih najimenitnejših glasbenih rokopisov. Že leta 1516 je rimski tiskar hrvaškega porekla Andrea Antico v podobni obliki izdal zbirko petnajstih maš raznih avtorjev in pozneje ga je posnemal pariški založnik Pierre Attaingnant. Morales je zelo verjetno poznal njuni izdaji in s svojo publikacijo postal eden prvih skladateljev, ki je izdal monografsko edicijo, posvečeno izključno lastnim delom.
Glasbeni teoretik Juan Bermudo je Moralesa poimenoval "Iuč Španije v glasbi". Priporočal je natančen študij njegovih skladb in obljubil, da bo vsak, ki se jim bo posvetil, poplačan z modrostjo. Morales je zapustil najbolj znano uglasbitev besedila Lamentabatur Jacob, ki pripoveduje o Jakobovi žalosti zaradi izgube sinov Jožefa in Benjamina. Po njej so se pri uglasbitvi enakega besedila zgledovali številni poznejši skladatelji in skladba danes velja za enega najlepših in najbolj priljubljenih renesančnih motetov.
Glasbeni teoretik Juan Bermudo je Moralesa poimenoval "Iuč Španije v glasbi". Priporočal je natančen študij njegovih skladb in obljubil, da bo vsak, ki se jim bo posvetil, poplačan z modrostjo. Morales je zapustil najbolj znano uglasbitev besedila Lamentabatur Jacob, ki pripoveduje o Jakobovi žalosti zaradi izgube sinov Jožefa in Benjamina. Po njej so se pri uglasbitvi enakega besedila zgledovali številni poznejši skladatelji in skladba danes velja za enega najlepših in najbolj priljubljenih renesančnih motetov.
Cristóbal de Morales velja za enega največjih španskih skladateljev 16. stoletja. Rodil se je okrog leta 1500 v Sevilji, o njegovi družini ali otroštvu pa ne vemo skoraj ničesar. Morda je kot deček pel v katedralnem zboru svojega rojstnega mesta in v tem primeru so nanj vplivali tamkajšnji glasbeniki Francisco de Peñalosa, Pedro de Escobar in Pedro Fernandez.
Cristóbal de Morales velja za enega največjih španskih skladateljev 16. stoletja. Rodil se je okrog leta 1500 v Sevilji, o njegovi družini ali otroštvu pa ne vemo skoraj ničesar. Morda je kot deček pel v katedralnem zboru svojega rojstnega mesta in v tem primeru so nanj vplivali tamkajšnji glasbeniki Francisco de Peñalosa, Pedro de Escobar in Pedro Fernandez.
Arcangelo Corelli je ustvaril enega najbolj dovršenih in prepoznavnih glasbenih slogov v zgodovini, a je spodbudil toliko posnemovalcev, da poslušalec težko prepozna izvirnost njegovih inovacij. Za življenja je slovel kot eden največjih violinskih virtuozov in slavili so ga kot »novega Orfeja«. A iz ohranjenih notnih zapisov ne moremo prepoznati vseh njegovih odlik, saj je bila zvočna slika nekoč povsem drugačna od zapisane. Melodične linije, ki se zdijo jasne in uravnotežene, so se šibile pod improviziranimi okraski. Takratni čembalisti so preproste harmonije bogatili z raznimi disonancami in včasih uporabljali akorde, v katerih so hkrati zazveneli vsi toni lestvice. Orkestrske zasedbe so bile pogosto veliko večje od pričakovanih in nekateri dokumenti kažejo, da so predpisanim godalom včasih dodajali pihala in trobila.
Arcangelo Corelli je ustvaril enega najbolj dovršenih in prepoznavnih glasbenih slogov v zgodovini, a je spodbudil toliko posnemovalcev, da poslušalec težko prepozna izvirnost njegovih inovacij. Za življenja je slovel kot eden največjih violinskih virtuozov in slavili so ga kot »novega Orfeja«. A iz ohranjenih notnih zapisov ne moremo prepoznati vseh njegovih odlik, saj je bila zvočna slika nekoč povsem drugačna od zapisane. Melodične linije, ki se zdijo jasne in uravnotežene, so se šibile pod improviziranimi okraski. Takratni čembalisti so preproste harmonije bogatili z raznimi disonancami in včasih uporabljali akorde, v katerih so hkrati zazveneli vsi toni lestvice. Orkestrske zasedbe so bile pogosto veliko večje od pričakovanih in nekateri dokumenti kažejo, da so predpisanim godalom včasih dodajali pihala in trobila.
Ko je imel Corelli nekaj več kot dvajset let, se je preselil v Rim in tam deloval večino življenja. Sprva je igral violino v raznih orkestrih, okrog leta 1679 pa se je zaposlil kot komorni glasbenik švedske kraljice Kristine. Ta se je petindvajset let prej odpovedala prestolu, prevzela katoliško vero in se preselila v Italijo. Kot velika ljubiteljica glasbe je podpirala najpomembnejše rimske glasbenike, kot so bili Carissimi, Stradella in Alessandro Scarlatti.
Ko je imel Corelli nekaj več kot dvajset let, se je preselil v Rim in tam deloval večino življenja. Sprva je igral violino v raznih orkestrih, okrog leta 1679 pa se je zaposlil kot komorni glasbenik švedske kraljice Kristine. Ta se je petindvajset let prej odpovedala prestolu, prevzela katoliško vero in se preselila v Italijo. Kot velika ljubiteljica glasbe je podpirala najpomembnejše rimske glasbenike, kot so bili Carissimi, Stradella in Alessandro Scarlatti.
Corelli se je rodil leta 1653 v Fusignanu in večino življenja deloval v Rimu. Že v sedemdesetih letih sedemnajstega stoletja je tam zaslovel kot izvrsten violinist. Pozneje je postal eden najslavnejših violinskih virtuozov svojega časa, izredno pa so ga cenili tudi kot učitelja violine. Njegovi najbolj znani učenci so bili Castrucci, Gasparini, Bonporti, Geminiani in Locatelli.
Corelli se je rodil leta 1653 v Fusignanu in večino življenja deloval v Rimu. Že v sedemdesetih letih sedemnajstega stoletja je tam zaslovel kot izvrsten violinist. Pozneje je postal eden najslavnejših violinskih virtuozov svojega časa, izredno pa so ga cenili tudi kot učitelja violine. Njegovi najbolj znani učenci so bili Castrucci, Gasparini, Bonporti, Geminiani in Locatelli.
Corelli je že za življenja zaslovel po vsej Evropi in med italijanskim glasbeniki prevzel podobno vlogo kakor v Franciji dvajset let starejši Jean-Baptiste Lully. Nenavadno je, da je tak sloves dosegel le s skladanjem instrumentalne glasbe. Zapustil je le violinske sonate, triosonate za dve violini in basso continuo in concerte grosse. Skoraj vsa njegova ohranjena dela so izšla v šestih zbirkah, ki obsegajo po dvanajst skladb.
Corelli je že za življenja zaslovel po vsej Evropi in med italijanskim glasbeniki prevzel podobno vlogo kakor v Franciji dvajset let starejši Jean-Baptiste Lully. Nenavadno je, da je tak sloves dosegel le s skladanjem instrumentalne glasbe. Zapustil je le violinske sonate, triosonate za dve violini in basso continuo in concerte grosse. Skoraj vsa njegova ohranjena dela so izšla v šestih zbirkah, ki obsegajo po dvanajst skladb.
Corelli je zapustil razmeroma malo skladb in se pri komponiranju omejil na tri glasbene oblike: solistične sonate, triosonate in concerte grosse. Za tisk je pripravil le šest zbirk instrumentalne glasbe, njegova v rokopisu ohranjena dela pa lahko preštejemo na prste. Kljub temu je že za življenja zaslovel po vsej Evropi. Postal je najvplivnejši italijanski glasbenik po Monteverdiju in ikona italijanske glasbe, podobno kakor dvajset let starejši Jean-Baptiste Lully, ki je poosebljal francoski slog. Njegove sonate in koncerte so občudovali in preučevali še dolgo po tem, ko so izginile zasedbe, za katere so nastale.
Corelli je zapustil razmeroma malo skladb in se pri komponiranju omejil na tri glasbene oblike: solistične sonate, triosonate in concerte grosse. Za tisk je pripravil le šest zbirk instrumentalne glasbe, njegova v rokopisu ohranjena dela pa lahko preštejemo na prste. Kljub temu je že za življenja zaslovel po vsej Evropi. Postal je najvplivnejši italijanski glasbenik po Monteverdiju in ikona italijanske glasbe, podobno kakor dvajset let starejši Jean-Baptiste Lully, ki je poosebljal francoski slog. Njegove sonate in koncerte so občudovali in preučevali še dolgo po tem, ko so izginile zasedbe, za katere so nastale.
Koechlin se je v zadnjih desetletjih preživljal predvsem kot skladatelj številne izvrstne in ljubke komorne glasbe. Uveljavil se je zlasti z glasbo za pihala in trobila. Bil je tudi izvrsten hornist in je igral tako kromatični rog na ventile kot tudi tradicionalni francoski lovski rog (trompe de chasse) brez ventilov. Za oba je napisal tudi več skladb.
Koechlin se je v zadnjih desetletjih preživljal predvsem kot skladatelj številne izvrstne in ljubke komorne glasbe. Uveljavil se je zlasti z glasbo za pihala in trobila. Bil je tudi izvrsten hornist in je igral tako kromatični rog na ventile kot tudi tradicionalni francoski lovski rog (trompe de chasse) brez ventilov. Za oba je napisal tudi več skladb.
Doktor Fabricius je najpomembnejše delo Charlesa Koechlina in verjetno tudi ena največjih mojstrovin glasbe prejšnjega stoletja. Skladba je nastajala med drugo svetovno vojno, ko se je petinsedemdesetletni skladatelj med nacistično okupacijo Pariza lotil uzvočenja filozofskega knjižnega dela Doktor Fabricius Charlesa Dollfusa.
Doktor Fabricius je najpomembnejše delo Charlesa Koechlina in verjetno tudi ena največjih mojstrovin glasbe prejšnjega stoletja. Skladba je nastajala med drugo svetovno vojno, ko se je petinsedemdesetletni skladatelj med nacistično okupacijo Pariza lotil uzvočenja filozofskega knjižnega dela Doktor Fabricius Charlesa Dollfusa.
Ko je Koechlin že krepko zakorakal v osmo desetletje življenja, ni prav v ničemer zmanjšal intenzivnosti svojega življenja. Za vsakdanje preživetje si je denar služil z zasebnim poučevanjem, na koncu tridesetih je dokončeval svoj izjemni učbenik o orkestraciji, kot skladatelj pa se je lotil novega drznega projekta, uglasbitve slovitega Jeana Cristopha Romaina Rollanda.
Ko je Koechlin že krepko zakorakal v osmo desetletje življenja, ni prav v ničemer zmanjšal intenzivnosti svojega življenja. Za vsakdanje preživetje si je denar služil z zasebnim poučevanjem, na koncu tridesetih je dokončeval svoj izjemni učbenik o orkestraciji, kot skladatelj pa se je lotil novega drznega projekta, uglasbitve slovitega Jeana Cristopha Romaina Rollanda.
Koechlin je bil neomajno neodvisen duh, v prvi polovici življenja z zagotovljeno materialno trdnostjo. Kot prepričan naprednjak se je vseskozi zavzemal za vse, kar se je novega in svežega zgodilo v izjemnih letih francoske glasbe, začenši z Debussyjevim Favnom.. Dostikrat goreča drža do zagovarjanja ali, če je bilo treba, tudi prepiranja za ideale, v katere je verjel, sta ga vodila v dolgoleten spor s krogom Franckovih učencev z D'lndyjem na čelu. Prepir z njim je hkrati pomenil tudi spor z družbo Societe National de Musique, to pa je pomenilo izobčenje iz večine sodobnega glasbenega dogajanja v takratni Franciji. Zato je bil prav Koechlin eden najpomembnejših pobudnikov leta 1909 ustanovljene Neodvisne družbe, Societe Independant, na čelo katere se je postavil njegov učitelj Gabriel Fauré.
Koechlin je bil neomajno neodvisen duh, v prvi polovici življenja z zagotovljeno materialno trdnostjo. Kot prepričan naprednjak se je vseskozi zavzemal za vse, kar se je novega in svežega zgodilo v izjemnih letih francoske glasbe, začenši z Debussyjevim Favnom.. Dostikrat goreča drža do zagovarjanja ali, če je bilo treba, tudi prepiranja za ideale, v katere je verjel, sta ga vodila v dolgoleten spor s krogom Franckovih učencev z D'lndyjem na čelu. Prepir z njim je hkrati pomenil tudi spor z družbo Societe National de Musique, to pa je pomenilo izobčenje iz večine sodobnega glasbenega dogajanja v takratni Franciji. Zato je bil prav Koechlin eden najpomembnejših pobudnikov leta 1909 ustanovljene Neodvisne družbe, Societe Independant, na čelo katere se je postavil njegov učitelj Gabriel Fauré.
Koechlin je bil ena bolj nenavadnih glasbenih osebnosti svojega časa. Izviral je iz ugledne podjetniške družine, to pa mu je skoraj do sredine zelo dolgega življenja omogočalo razmeroma lahko preživetje in skupaj z njim duhovno neodvisnost. Zanimivo je, da Koechlin najprej ni nameraval postati glasbenik, saj je svoje šolanje začel na sloviti pariški Politehniki, kjer so se šolali najboljši naravoslovni znanstveniki svetovnega ugleda. Ker je bil kot otrok precej krhkega zdravja, in ker je v najstniških letih še hudo zbolel za tuberkulozo, je šel za dalj časa na zdravljenje v severno Afriko. Ker je s tem pridelal velik izostanek na strogi politehniki, se je odločil za prepis na pariški konservatorij, kjer ga je poučeval Gabriel Fauré.
Koechlin je bil ena bolj nenavadnih glasbenih osebnosti svojega časa. Izviral je iz ugledne podjetniške družine, to pa mu je skoraj do sredine zelo dolgega življenja omogočalo razmeroma lahko preživetje in skupaj z njim duhovno neodvisnost. Zanimivo je, da Koechlin najprej ni nameraval postati glasbenik, saj je svoje šolanje začel na sloviti pariški Politehniki, kjer so se šolali najboljši naravoslovni znanstveniki svetovnega ugleda. Ker je bil kot otrok precej krhkega zdravja, in ker je v najstniških letih še hudo zbolel za tuberkulozo, je šel za dalj časa na zdravljenje v severno Afriko. Ker je s tem pridelal velik izostanek na strogi politehniki, se je odločil za prepis na pariški konservatorij, kjer ga je poučeval Gabriel Fauré.
Guillaume Dufay je skladatelj, ki ga povezujemo z velikim slogovnim preobratom. Ta je prinesel melodiozno kontrapunktsko govorico pod vplivom angleške glasbe, ki ga glasbeni zgodovinarji opisujejo kot začetek glasbene renesanse. Dufayjev ohranjeni opus obsega približno dvesto presenetljivo raznovrstnih del: od zgodnjih izoritmičnih motetov, ki so nastali v dvajsetih letih trinajstega stoletja, do obsežnih maš na podlagi cantusa firmusa iz šestdesetih in zgodnjih sedemdesetih. Med skladbami so najrazličnejše uglasbitve liturgičnih besedil in posvetne pesmi v italijanščini in francoščini na dvorne, ljudske in priložnostne teme.
Guillaume Dufay je skladatelj, ki ga povezujemo z velikim slogovnim preobratom. Ta je prinesel melodiozno kontrapunktsko govorico pod vplivom angleške glasbe, ki ga glasbeni zgodovinarji opisujejo kot začetek glasbene renesanse. Dufayjev ohranjeni opus obsega približno dvesto presenetljivo raznovrstnih del: od zgodnjih izoritmičnih motetov, ki so nastali v dvajsetih letih trinajstega stoletja, do obsežnih maš na podlagi cantusa firmusa iz šestdesetih in zgodnjih sedemdesetih. Med skladbami so najrazličnejše uglasbitve liturgičnih besedil in posvetne pesmi v italijanščini in francoščini na dvorne, ljudske in priložnostne teme.
Guillaume Dufay je skladatelj, ki ga povezujemo z velikim slogovnim preobratom. Rodil se je blizu Bruslja, v svojem dolgem življenju pa je vseskozi potoval in dolgo živel v Italiji. Kot otrok se je z materjo preselil v Cambrai na severu Francije in začel peti v zboru tamkajšnje katedrale. Pri šestnajstih so mu prisodili skromen dohodek kaplana manjše župnijske cerkve zunaj mestnega obzidja, vendar je le nekaj mesecev pozneje zapustil Francijo. V Italiji se je zaposlil v papeški kapeli in papež Evgen Četrti ga je leta 1436 imenoval za kanonika v Cambraiju. Ta položaj je zahteval pravniško izobrazbo in s papeškim odlokom je dobil tudi to. V Cambrai se je vrnil leta 1439. Tam je ostal enajst let, to pa je bilo najdaljše obdobje, ki ga je preživel na enem kraju.
Guillaume Dufay je skladatelj, ki ga povezujemo z velikim slogovnim preobratom. Rodil se je blizu Bruslja, v svojem dolgem življenju pa je vseskozi potoval in dolgo živel v Italiji. Kot otrok se je z materjo preselil v Cambrai na severu Francije in začel peti v zboru tamkajšnje katedrale. Pri šestnajstih so mu prisodili skromen dohodek kaplana manjše župnijske cerkve zunaj mestnega obzidja, vendar je le nekaj mesecev pozneje zapustil Francijo. V Italiji se je zaposlil v papeški kapeli in papež Evgen Četrti ga je leta 1436 imenoval za kanonika v Cambraiju. Ta položaj je zahteval pravniško izobrazbo in s papeškim odlokom je dobil tudi to. V Cambrai se je vrnil leta 1439. Tam je ostal enajst let, to pa je bilo najdaljše obdobje, ki ga je preživel na enem kraju.
Guillaume Dufay je skladatelj, ki ga povezujemo z velikim slogovnim preobratom. Nekateri v njem vidijo prvega novodobnega glasbenika, saj je s svojimi deli popeljal evropsko glasbo iz srednjega veka v renesanso. Njegov razvoj je najbolj razviden na področju moteta. Izpod njegovega peresa se je ohranilo približno trideset tovrstnih del.
Guillaume Dufay je skladatelj, ki ga povezujemo z velikim slogovnim preobratom. Nekateri v njem vidijo prvega novodobnega glasbenika, saj je s svojimi deli popeljal evropsko glasbo iz srednjega veka v renesanso. Njegov razvoj je najbolj razviden na področju moteta. Izpod njegovega peresa se je ohranilo približno trideset tovrstnih del.
Guillaume Dufay je skladatelj, ki ga povezujemo z velikim slogovnim preobratom. Kakor številni takratni skladatelji je Dufay izviral s severa Francije, z območja, ki ga imenujemo frankoflamsko in ki so mu vladali burgundski vojvode. Veliko časa je preživel v Italiji, kjer so glasbo podpirali radodarni meceni. V to deželo je prvič odpotoval pri dvaindvajsetih, ko se je zaposlil pri Carlu Malatesti v Riminiju. Pisal je glasbo za razne slavnosti na vladarjevem dvoru in v čast drugih članov družine Malatesta.
Guillaume Dufay je skladatelj, ki ga povezujemo z velikim slogovnim preobratom. Kakor številni takratni skladatelji je Dufay izviral s severa Francije, z območja, ki ga imenujemo frankoflamsko in ki so mu vladali burgundski vojvode. Veliko časa je preživel v Italiji, kjer so glasbo podpirali radodarni meceni. V to deželo je prvič odpotoval pri dvaindvajsetih, ko se je zaposlil pri Carlu Malatesti v Riminiju. Pisal je glasbo za razne slavnosti na vladarjevem dvoru in v čast drugih članov družine Malatesta.