Iskanje oddaja
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Vsak teden je v znamenju svetovno znane ustvarjalke ali ustvarjalca.
György Ligeti velja za enega najvplivnejših in najbolj inovativnih skladateljev dvajsetega stoletja in ga upravičeno postavljamo ob bok zvenečim imenom, kot so Pierre Boulez, Karlheinz Stockhausen, John Cage in Luciano Berio. Njegov glasbeno-umetniški vzpon se je začel v petdesetih letih prejšnjega stoletja, dokončno pa se je uveljavil z iznajdbo kompozicijskega postopka, imenovanega mikropolifonija.
György Ligeti velja za enega najvplivnejših in najbolj inovativnih skladateljev dvajsetega stoletja in ga upravičeno postavljamo ob bok zvenečim imenom, kot so Pierre Boulez, Karlheinz Stockhausen, John Cage in Luciano Berio. Njegov glasbeno-umetniški vzpon se je začel v petdesetih letih prejšnjega stoletja, dokončno pa se je uveljavil z iznajdbo kompozicijskega postopka, imenovanega mikropolifonija.
Miklós Rózsa se je rodil leta 1907 v Budimpešti. njegova mati je bila pianistka, njegov stric pa violinist v budimpeštanski operi. Na željo očeta je na univerzi v Leipzigu sprva študiral kemijo, po enem letu pa je presedlal na študij kompozicije na leipziškem konservatoriju. Leta 1934 ga je Arthur Honneger seznanil s filmsko umetnostjo in priložnostmi, ki se ponujajo v ustvarjanju filmske glasbe in tako je postal eden najbolj cenjenih skladateljev filmske glasbe dvajsetega stoletja in je ta sloves obdržal vse do sedemdesetih let. Med največje glasbene dosežke Miklósa Rózse sodi tudi glasba za film Ben-Hur, ameriški zgodovinski spektakel, posnet leta 1959, ki je osvojil 11 oskarjev, med njimi tudi za glasbo.
Miklós Rózsa se je rodil leta 1907 v Budimpešti. njegova mati je bila pianistka, njegov stric pa violinist v budimpeštanski operi. Na željo očeta je na univerzi v Leipzigu sprva študiral kemijo, po enem letu pa je presedlal na študij kompozicije na leipziškem konservatoriju. Leta 1934 ga je Arthur Honneger seznanil s filmsko umetnostjo in priložnostmi, ki se ponujajo v ustvarjanju filmske glasbe in tako je postal eden najbolj cenjenih skladateljev filmske glasbe dvajsetega stoletja in je ta sloves obdržal vse do sedemdesetih let. Med največje glasbene dosežke Miklósa Rózse sodi tudi glasba za film Ben-Hur, ameriški zgodovinski spektakel, posnet leta 1959, ki je osvojil 11 oskarjev, med njimi tudi za glasbo.
Prve simfonične pesnitve je napisal Hector Berlioz, ki je tudi eden najbolj znanih predstavnikov programske glasbe. Končno obliko in ime je simfonična pesnitev dobila z deli Franza Liszta. Skladatelj ni želel strogo upoštevati formalnih kompozicijskih vzorcev in oblik, ki so prevladovali v tistem času; to sta bili predvsem sonatna oblika in rondo. Sam jih je zasnoval svobodneje. Pri simfonični pesnitvi sta namreč bolj kot sama oblika pomembna sredstvo in namen.
Prve simfonične pesnitve je napisal Hector Berlioz, ki je tudi eden najbolj znanih predstavnikov programske glasbe. Končno obliko in ime je simfonična pesnitev dobila z deli Franza Liszta. Skladatelj ni želel strogo upoštevati formalnih kompozicijskih vzorcev in oblik, ki so prevladovali v tistem času; to sta bili predvsem sonatna oblika in rondo. Sam jih je zasnoval svobodneje. Pri simfonični pesnitvi sta namreč bolj kot sama oblika pomembna sredstvo in namen.
Ferenc Farkas velja za starosto madžarske klasične glasbe. Bil je dolgoletni profesor na Glasbeni akademiji Franza Liszta, v tridesetih je vodil eno od raziskovanj madžarske tradicijske glasbe in zbiral ljudske pesmi. Zavedal se je pomembnosti dela, ki sta ga v tem času že opravljala Bartok in Kodaly. Njegov opus, ki obsega več kot 700 del, je temeljil na madžarski in tudi italijanski glasbeni tradiciji, ki jo je znal svojevrstno vključiti v svoje skladbe.
Ferenc Farkas velja za starosto madžarske klasične glasbe. Bil je dolgoletni profesor na Glasbeni akademiji Franza Liszta, v tridesetih je vodil eno od raziskovanj madžarske tradicijske glasbe in zbiral ljudske pesmi. Zavedal se je pomembnosti dela, ki sta ga v tem času že opravljala Bartok in Kodaly. Njegov opus, ki obsega več kot 700 del, je temeljil na madžarski in tudi italijanski glasbeni tradiciji, ki jo je znal svojevrstno vključiti v svoje skladbe.
Ernő Dohnányi je bil skladatelj, pianist in dirigent. Rodil se je leta 1877 na ozemlju današnje Bratislave. Glasbe se je naprej učil s svojim očetom - profesorjem matematike in amaterskim violončelistom, pri enajstih pa je začel obiskovati ure Carla Forstnerja, ki je deloval kot organist v lokalni kapeli. Pri sedemnajstih je Dohnanyi odšel v Budimpešto in opravil sprejemne izpite za študij na Akademiji za glasbo Franza Liszta. Klavirje študiral pri pianistu Istvánu Thománu, ki je bil naj ljubši Lisztov učenec, kompozicijo pa pri Hansu von Koesslerju, velikemu oboževalcu Brahmsa. Velik vpliv Liszta in Brahmsa je mogoče zaslediti tako v pianistični igri Dohnanyija, kot v njegovih kompozicijah.
Ernő Dohnányi je bil skladatelj, pianist in dirigent. Rodil se je leta 1877 na ozemlju današnje Bratislave. Glasbe se je naprej učil s svojim očetom - profesorjem matematike in amaterskim violončelistom, pri enajstih pa je začel obiskovati ure Carla Forstnerja, ki je deloval kot organist v lokalni kapeli. Pri sedemnajstih je Dohnanyi odšel v Budimpešto in opravil sprejemne izpite za študij na Akademiji za glasbo Franza Liszta. Klavirje študiral pri pianistu Istvánu Thománu, ki je bil naj ljubši Lisztov učenec, kompozicijo pa pri Hansu von Koesslerju, velikemu oboževalcu Brahmsa. Velik vpliv Liszta in Brahmsa je mogoče zaslediti tako v pianistični igri Dohnanyija, kot v njegovih kompozicijah.
Obdobje njenega nastanka sovpada z nenadnim razvojem na področju polifonije. V prejšnjih stoletjih se je večglasje razvijalo zelo počasi, v Parizu pa je v razmeroma kratkem času nastal nov glasbeni jezik, ki sta ga oblikovala skladen ritmični jezik in urejeno zaporedje konsonanc in disonanc. Prvič je poleg tonskih višin treba zapisovati tudi ritmične vzorce in ustvarjati razmeroma kompleksno glasbo.
Obdobje njenega nastanka sovpada z nenadnim razvojem na področju polifonije. V prejšnjih stoletjih se je večglasje razvijalo zelo počasi, v Parizu pa je v razmeroma kratkem času nastal nov glasbeni jezik, ki sta ga oblikovala skladen ritmični jezik in urejeno zaporedje konsonanc in disonanc. Prvič je poleg tonskih višin treba zapisovati tudi ritmične vzorce in ustvarjati razmeroma kompleksno glasbo.
V ciklu Skladatelj tedna se tokrat posvečamo sakralni vokalni glasbi, ki je nastajala v drugi polovici dvanajstega in prvi polovici trinajstega stoletja in je bila povezana z notredamsko katedralo v Parizu. Tam so v razmeroma kratkem času razvili revolucionarne oblike večglasja in bogoslužje obogatili z novimi glasbenimi oblikami. Iz tega obdobja se je obranilo razmeroma veliko skladb, a žal poznamo le dve imeni njihovih avtorjev: Leonin in Perotin.
V ciklu Skladatelj tedna se tokrat posvečamo sakralni vokalni glasbi, ki je nastajala v drugi polovici dvanajstega in prvi polovici trinajstega stoletja in je bila povezana z notredamsko katedralo v Parizu. Tam so v razmeroma kratkem času razvili revolucionarne oblike večglasja in bogoslužje obogatili z novimi glasbenimi oblikami. Iz tega obdobja se je obranilo razmeroma veliko skladb, a žal poznamo le dve imeni njihovih avtorjev: Leonin in Perotin.
Gotske katedrale v severni Franciji še danes pričajo o izrednih ustvarjalnih impulzih, ki so se razvili v dvanajstem stoletju, in so bili hkrati umetniški, duhovni in filozofski. Prežemali so vse oblike kulture in nenazadnje tudi znanost in umetnost glasbe. Skladatelji tako imenovane notredamske šole so delovali v drugi polovici dvanajstega in prvi polovici trinajstega stoletja in so bili povezani z notredamsko katedralo v Parizu. Njihovo delovanje je časovno sovpadalo z graditvijo te mogočne stavbe, ki se je začela leta 1163 in je trajala skoraj stoletje.
Gotske katedrale v severni Franciji še danes pričajo o izrednih ustvarjalnih impulzih, ki so se razvili v dvanajstem stoletju, in so bili hkrati umetniški, duhovni in filozofski. Prežemali so vse oblike kulture in nenazadnje tudi znanost in umetnost glasbe. Skladatelji tako imenovane notredamske šole so delovali v drugi polovici dvanajstega in prvi polovici trinajstega stoletja in so bili povezani z notredamsko katedralo v Parizu. Njihovo delovanje je časovno sovpadalo z graditvijo te mogočne stavbe, ki se je začela leta 1163 in je trajala skoraj stoletje.
V ciklu Skladatelj tedna se tokrat posvečamo sakralni vokalni glasbi, ki je nastajala v drugi polovici dvanajstega in prvi polovici trinajstega stoletja in je bila povezana z notredamsko katedralo v Parizu. To obdobje je bilo izredno pomembno za razvoj polifonije. Takrat so se izoblikovali temelji kontrapunktskih in ritmičnih zakonitosti, ki so prevladovale v naslednjih treh stoletjih in so omogočile nastanek menzuralne notacije, v kakršni so zapisovali poznosrednjeveško in renesančno glasbo.
V ciklu Skladatelj tedna se tokrat posvečamo sakralni vokalni glasbi, ki je nastajala v drugi polovici dvanajstega in prvi polovici trinajstega stoletja in je bila povezana z notredamsko katedralo v Parizu. To obdobje je bilo izredno pomembno za razvoj polifonije. Takrat so se izoblikovali temelji kontrapunktskih in ritmičnih zakonitosti, ki so prevladovale v naslednjih treh stoletjih in so omogočile nastanek menzuralne notacije, v kakršni so zapisovali poznosrednjeveško in renesančno glasbo.
V ciklu Skladatelj tedna se tokrat posvečamo sakralni vokalni glasbi, ki je nastajala v drugi polovici dvanajstega in prvi polovici trinajstega stoletja in je bila povezana z notredamsko katedralo v Parizu. Pred tem je bilo večglasje prepuščeno pevcem kot oblika improvizacije, takrat pa so ga začeli zapisovati pred izvajanjem in ustvarjati glasbena dela v sodobnem pomenu besede.
V ciklu Skladatelj tedna se tokrat posvečamo sakralni vokalni glasbi, ki je nastajala v drugi polovici dvanajstega in prvi polovici trinajstega stoletja in je bila povezana z notredamsko katedralo v Parizu. Pred tem je bilo večglasje prepuščeno pevcem kot oblika improvizacije, takrat pa so ga začeli zapisovati pred izvajanjem in ustvarjati glasbena dela v sodobnem pomenu besede.
Življenjska in umetniška pot Eduarda Tubina se je začela v Estoniji na zahodni obali Čudskega jezera s piskanjem prašičem na paši, končala pa v Stockholmu. Tam se je pol življenja v prostovoljnem izgnanstvu preživljal kot skromen uradnik v knjižnici Drottningholmskega glasbenega gledališča, v kateri je uredil celotno zakladnico švedske baročne glasbe. Osma simfonija sodi med Tubinove najboljše in je bila prva po drugi svetovni vojni, za katero so prvo izvedbo pripravili v njegovi domovini.
Življenjska in umetniška pot Eduarda Tubina se je začela v Estoniji na zahodni obali Čudskega jezera s piskanjem prašičem na paši, končala pa v Stockholmu. Tam se je pol življenja v prostovoljnem izgnanstvu preživljal kot skromen uradnik v knjižnici Drottningholmskega glasbenega gledališča, v kateri je uredil celotno zakladnico švedske baročne glasbe. Osma simfonija sodi med Tubinove najboljše in je bila prva po drugi svetovni vojni, za katero so prvo izvedbo pripravili v njegovi domovini.
Umetniška in življenjska zgodba Eduarda Tubina se zrcali v nizu desetih simfonij, enega najtehtnejših tovrstnih opusov v prejšnjem stoletju. Tretjo simfonijo je ustvaril leta 1940. Dirigent Olaav Roots je delo označil s temi besedami: "Obup, trdovratnost in sovraštvo, ki so prevzeli ljudstvo, ki je hrepenelo po izgubljeni neodvisnosti, so našli svoj glasbehi izraz v Tubinovi Tretji simfoniji. Ta raste kot strastna himna, ki je močan izraz samozavesti in notranje moči ter hkrati junaški poziv k pravičnosti. Sporočilo je bilo poslušalstvu v hipu jasno in glasbo je nagradilo z navdušenim odobravanjem!"
Umetniška in življenjska zgodba Eduarda Tubina se zrcali v nizu desetih simfonij, enega najtehtnejših tovrstnih opusov v prejšnjem stoletju. Tretjo simfonijo je ustvaril leta 1940. Dirigent Olaav Roots je delo označil s temi besedami: "Obup, trdovratnost in sovraštvo, ki so prevzeli ljudstvo, ki je hrepenelo po izgubljeni neodvisnosti, so našli svoj glasbehi izraz v Tubinovi Tretji simfoniji. Ta raste kot strastna himna, ki je močan izraz samozavesti in notranje moči ter hkrati junaški poziv k pravičnosti. Sporočilo je bilo poslušalstvu v hipu jasno in glasbo je nagradilo z navdušenim odobravanjem!"
Že Prva simfonija Eduarda Tubina s svojo temačno, hkrati pa čvrsto in kleno govorico opozori na močno ustvarjalno osebnost majhnega naroda, ki se je odločil stopiti iz sence neprepoznavnosti, njegova Druga, podnaslovljena "Legendarna", pa je še bolj usmerjena.
Že Prva simfonija Eduarda Tubina s svojo temačno, hkrati pa čvrsto in kleno govorico opozori na močno ustvarjalno osebnost majhnega naroda, ki se je odločil stopiti iz sence neprepoznavnosti, njegova Druga, podnaslovljena "Legendarna", pa je še bolj usmerjena.
Eduard Tubin je največji estonski glasbeni ustvarjalec. Rodil se je 8. junija 1905 v majhni ribiški vasici Torila na estonski obali Čudskega jezera. Njegov oče je bil ribič in krojač, a hkrati tudi ljubiteljski glasbenik, ki je v vaški godbi igral trobento in pozavno. Svojo ljubezen do glasbe je prenesel tudi na otroke in tako je Eduard že zgodaj stopil v stik z glasbo.
Eduard Tubin je največji estonski glasbeni ustvarjalec. Rodil se je 8. junija 1905 v majhni ribiški vasici Torila na estonski obali Čudskega jezera. Njegov oče je bil ribič in krojač, a hkrati tudi ljubiteljski glasbenik, ki je v vaški godbi igral trobento in pozavno. Svojo ljubezen do glasbe je prenesel tudi na otroke in tako je Eduard že zgodaj stopil v stik z glasbo.
Cristóbal de Morales velja za enega največjih španskih skladateljev 16. stoletja. Njegova najbolj priljubljena dela so bile uglasbitve Magnificata, vendar imajo precej zapleteno zgodovino. Vse kaže, da jih je napisal za papeško kapelo, kjer je služboval v letih od 1535 do 1545. Tam so jih v celoti peli kot polifonijo, drugje pa so vsak drugi verz izvajali kot enoglasni koralni napev. Nekaj Moralesovih štiriglasnih uglasbitev je v začetku štiridesetih let 16. stoletja izšlo v Benetkah in Wittenbergu. Ko se je Morales pripravljal, da bo zapustil Rim in se vrnil v rojstno Španijo, je dela objavil kot dvojni Cikel: iz osmih Magnificatov je ustvaril šestnajst skladb, tako da so en cikel sestavljale samo uglasbitve neparnih verzov, drugi cikel pa uglasbitve parnih verzov. S trgovskega stališča je bila taka odločitev smiselna, saj je ustrezala prevladujoči praksi, z glasbenega stališča pa se zdi povsem nerazumljiva.
Cristóbal de Morales velja za enega največjih španskih skladateljev 16. stoletja. Njegova najbolj priljubljena dela so bile uglasbitve Magnificata, vendar imajo precej zapleteno zgodovino. Vse kaže, da jih je napisal za papeško kapelo, kjer je služboval v letih od 1535 do 1545. Tam so jih v celoti peli kot polifonijo, drugje pa so vsak drugi verz izvajali kot enoglasni koralni napev. Nekaj Moralesovih štiriglasnih uglasbitev je v začetku štiridesetih let 16. stoletja izšlo v Benetkah in Wittenbergu. Ko se je Morales pripravljal, da bo zapustil Rim in se vrnil v rojstno Španijo, je dela objavil kot dvojni Cikel: iz osmih Magnificatov je ustvaril šestnajst skladb, tako da so en cikel sestavljale samo uglasbitve neparnih verzov, drugi cikel pa uglasbitve parnih verzov. S trgovskega stališča je bila taka odločitev smiselna, saj je ustrezala prevladujoči praksi, z glasbenega stališča pa se zdi povsem nerazumljiva.
Leta 1544 je Morales v Rimu in Lyonu izdal šestnajst maš v razkošni ediciji in sam skrbno nadziral izdajo. Skladbe so izšle v veličastnem formatu kornih knjig in gregorijanskih misalov, ki meri približno 40 krat 50 centimetrov. Bile so bogato okrašene z lesorezi in grafičnimi okraski v slogu takratnih najimenitnejših glasbenih rokopisov. Že leta 1516 je rimski tiskar hrvaškega porekla Andrea Antico v podobni obliki izdal zbirko petnajstih maš raznih avtorjev in pozneje ga je posnemal pariški založnik Pierre Attaingnant. Morales je zelo verjetno poznal njuni izdaji in s svojo publikacijo postal eden prvih skladateljev, ki je izdal monografsko edicijo, posvečeno izključno lastnim delom.
Leta 1544 je Morales v Rimu in Lyonu izdal šestnajst maš v razkošni ediciji in sam skrbno nadziral izdajo. Skladbe so izšle v veličastnem formatu kornih knjig in gregorijanskih misalov, ki meri približno 40 krat 50 centimetrov. Bile so bogato okrašene z lesorezi in grafičnimi okraski v slogu takratnih najimenitnejših glasbenih rokopisov. Že leta 1516 je rimski tiskar hrvaškega porekla Andrea Antico v podobni obliki izdal zbirko petnajstih maš raznih avtorjev in pozneje ga je posnemal pariški založnik Pierre Attaingnant. Morales je zelo verjetno poznal njuni izdaji in s svojo publikacijo postal eden prvih skladateljev, ki je izdal monografsko edicijo, posvečeno izključno lastnim delom.
Glasbeni teoretik Juan Bermudo je Moralesa poimenoval "Iuč Španije v glasbi". Priporočal je natančen študij njegovih skladb in obljubil, da bo vsak, ki se jim bo posvetil, poplačan z modrostjo. Morales je zapustil najbolj znano uglasbitev besedila Lamentabatur Jacob, ki pripoveduje o Jakobovi žalosti zaradi izgube sinov Jožefa in Benjamina. Po njej so se pri uglasbitvi enakega besedila zgledovali številni poznejši skladatelji in skladba danes velja za enega najlepših in najbolj priljubljenih renesančnih motetov.
Glasbeni teoretik Juan Bermudo je Moralesa poimenoval "Iuč Španije v glasbi". Priporočal je natančen študij njegovih skladb in obljubil, da bo vsak, ki se jim bo posvetil, poplačan z modrostjo. Morales je zapustil najbolj znano uglasbitev besedila Lamentabatur Jacob, ki pripoveduje o Jakobovi žalosti zaradi izgube sinov Jožefa in Benjamina. Po njej so se pri uglasbitvi enakega besedila zgledovali številni poznejši skladatelji in skladba danes velja za enega najlepših in najbolj priljubljenih renesančnih motetov.
Cristóbal de Morales velja za enega največjih španskih skladateljev 16. stoletja. Rodil se je okrog leta 1500 v Sevilji, o njegovi družini ali otroštvu pa ne vemo skoraj ničesar. Morda je kot deček pel v katedralnem zboru svojega rojstnega mesta in v tem primeru so nanj vplivali tamkajšnji glasbeniki Francisco de Peñalosa, Pedro de Escobar in Pedro Fernandez.
Cristóbal de Morales velja za enega največjih španskih skladateljev 16. stoletja. Rodil se je okrog leta 1500 v Sevilji, o njegovi družini ali otroštvu pa ne vemo skoraj ničesar. Morda je kot deček pel v katedralnem zboru svojega rojstnega mesta in v tem primeru so nanj vplivali tamkajšnji glasbeniki Francisco de Peñalosa, Pedro de Escobar in Pedro Fernandez.