Iskanje oddaja
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Vsak teden je v znamenju svetovno znane ustvarjalke ali ustvarjalca.
Tudi Marcel Dupré, skladatelj in organist, je nekoč dejal, "da je komponiranje za orkester vse nekaj drugega kot komponiranje za orgle, razen ko govorimo o Cavaillé-Collovih simfoničnih orglah. Če skladatelj ustvarja z mislijo na ta mogočni instrument, mora biti še posebno pazljiv." Marcel Dupré je Cavaillé-Collove orgle spoznal že v otroštvu. Njegov oče je bil namreč organist in prijatelj priznanega izdelovalca, ki jim je orgle postavil kar na njihovem domu.
Tudi Marcel Dupré, skladatelj in organist, je nekoč dejal, "da je komponiranje za orkester vse nekaj drugega kot komponiranje za orgle, razen ko govorimo o Cavaillé-Collovih simfoničnih orglah. Če skladatelj ustvarja z mislijo na ta mogočni instrument, mora biti še posebno pazljiv." Marcel Dupré je Cavaillé-Collove orgle spoznal že v otroštvu. Njegov oče je bil namreč organist in prijatelj priznanega izdelovalca, ki jim je orgle postavil kar na njihovem domu.
Med skladatelji, ki so delovali v Franciji v 19. stoletju in so se kot dobri organisti posvečali predvsem komponiranju za orgle, je bil tudi Eugène Gigout, rojen istega leta kot Charles-Marie Widor, 1844. Svoje prvo glasbeno znanje je dobil kot pevec v zboru katedrale v rojstnem kraju Nancy. Pozneje je bil v Parizu učenec Šole za klasično in cerkveno glasbo, znane tudi kot Niedermayerjeva šola, ki jo je leta 1853 ustanovil skladatelj cerkvene glasbe Louis Niedermeyer. Na šoli so poučevali klavir, orgle, harmonijo, zgodovino glasbe, velik poudarek je bil tudi na gregorijanskem koralu. Med priznanimi profesorji, ki so poučevali na tej ustanovi, je bil tudi skladatelj Camille Saint-Saëns. Eugène Gigout je pozneje na tej šoli tudi sam poučeval, leta 1911, po smrti Félixa-Alexandra Guilmanta, pa je na pariškem Konservatoriju prevzel njegov orgelski razred.
Med skladatelji, ki so delovali v Franciji v 19. stoletju in so se kot dobri organisti posvečali predvsem komponiranju za orgle, je bil tudi Eugène Gigout, rojen istega leta kot Charles-Marie Widor, 1844. Svoje prvo glasbeno znanje je dobil kot pevec v zboru katedrale v rojstnem kraju Nancy. Pozneje je bil v Parizu učenec Šole za klasično in cerkveno glasbo, znane tudi kot Niedermayerjeva šola, ki jo je leta 1853 ustanovil skladatelj cerkvene glasbe Louis Niedermeyer. Na šoli so poučevali klavir, orgle, harmonijo, zgodovino glasbe, velik poudarek je bil tudi na gregorijanskem koralu. Med priznanimi profesorji, ki so poučevali na tej ustanovi, je bil tudi skladatelj Camille Saint-Saëns. Eugène Gigout je pozneje na tej šoli tudi sam poučeval, leta 1911, po smrti Félixa-Alexandra Guilmanta, pa je na pariškem Konservatoriju prevzel njegov orgelski razred.
Charles-Marie Widor je bil zelo dober v orgelski improvizaciji. Temelj zanjo je videl v dobrem poznavanju pedalne tehnike in orgelskih del Johanna Sebastiana Bacha. Prav to znanje je zahteval tudi od svojih učencev. Na pariškem konservatoriju je namreč po smrti Césarja Francka leta 1890 prevzel njegovo mesto učitelja orgel, vendar je to po šestih letih poučevanje opustil in na isti ustanovi postal profesor kompozicije. Med njegovimi učenci so bili nekateri priznani orglavci in skladatelji: Marcel Dupré, Louis Vierne, Charles Tournemire in Edgard Varèse.
Charles-Marie Widor je bil zelo dober v orgelski improvizaciji. Temelj zanjo je videl v dobrem poznavanju pedalne tehnike in orgelskih del Johanna Sebastiana Bacha. Prav to znanje je zahteval tudi od svojih učencev. Na pariškem konservatoriju je namreč po smrti Césarja Francka leta 1890 prevzel njegovo mesto učitelja orgel, vendar je to po šestih letih poučevanje opustil in na isti ustanovi postal profesor kompozicije. Med njegovimi učenci so bili nekateri priznani orglavci in skladatelji: Marcel Dupré, Louis Vierne, Charles Tournemire in Edgard Varèse.
Widorjev oče je bil organist v cerkvi sv. Frančiška Saleškega, zato je prav od njega dobil prvo glasbeno znanje. Družinski prijatelj Widorjevih, napredni izdelovalec orgel Aristide Cavaillé-Coll, je nadarjenemu mladeniču predlagal študij na konzervatoriju v Bruslju. Widor je tam študiral orgle in kompozicijo. Po vrnitvi v Francijo se je Widor preselil v Pariz in pri 24-ih postal "pomočnik organist" skladatelja Camilla Saint-Saënsa v cerkvi, posvečeni Mariji Magdaleni - La Madeleine.
Widorjev oče je bil organist v cerkvi sv. Frančiška Saleškega, zato je prav od njega dobil prvo glasbeno znanje. Družinski prijatelj Widorjevih, napredni izdelovalec orgel Aristide Cavaillé-Coll, je nadarjenemu mladeniču predlagal študij na konzervatoriju v Bruslju. Widor je tam študiral orgle in kompozicijo. Po vrnitvi v Francijo se je Widor preselil v Pariz in pri 24-ih postal "pomočnik organist" skladatelja Camilla Saint-Saënsa v cerkvi, posvečeni Mariji Magdaleni - La Madeleine.
Na začetku 19. stoletja rojeni francoski izdelovalec orgel Aristide Cavaillé - Coll je verjel, da imajo orgle prihodnost le z novimi tonskimi barvami in večjo zvočnostjo, kot jih je v tem času pridobival orkester. Pri konstrukciji orgel je vpeljal številne tehnične novosti, ki so organistu omogočale izvajanje dinamičnih kontrastov, to pa dotlej ni bilo mogoče. Prvi francoski skladatelji, ki so jih navdihnile nove zmožnosti instrumenta, so bili César Franck, Charles-Marie Widor in Félix-Alexandre Guilmant. Pisali so tako imenovane orgelske simfonije, dela za solo orgle v več stavkih.
Na začetku 19. stoletja rojeni francoski izdelovalec orgel Aristide Cavaillé - Coll je verjel, da imajo orgle prihodnost le z novimi tonskimi barvami in večjo zvočnostjo, kot jih je v tem času pridobival orkester. Pri konstrukciji orgel je vpeljal številne tehnične novosti, ki so organistu omogočale izvajanje dinamičnih kontrastov, to pa dotlej ni bilo mogoče. Prvi francoski skladatelji, ki so jih navdihnile nove zmožnosti instrumenta, so bili César Franck, Charles-Marie Widor in Félix-Alexandre Guilmant. Pisali so tako imenovane orgelske simfonije, dela za solo orgle v več stavkih.
V slovenski glasbi je premik v modernizem zaznamoval rod skladateljev, ki se je konec petdesetih in na začetku šestdesetih let šele uveljavljal v javnosti. Izjemoma, kot še nikoli prej v zgodovini slovenske glasbe, je nastopil enotno v skladateljski skupini Pro musica viva, ki bi ji morda lahko našli podobno v tridesetih letih v povezovanju učencev Slavka Osterca ali pa v avantgardistični skupini Klub mladih, v katero je bil od glasbenikov vključen samo Marij Kogoj. Začetke novega je zaznamovalo najprej delovanje Kluba slovenskih komponistov, skupine mladih in nadobudnih skladateljev. Iz te se je potem razvila skupina Pro musica viva. Kljub nasprotovanju akademskega mentorja Lucijana Marije Škerjanca je Petrič s skupino kolegov ustanovil Klub komponistov, s katerim je mlajša skladateljska generacija uveljavljala svoje glasbene nazore, in mu predsedoval.
V slovenski glasbi je premik v modernizem zaznamoval rod skladateljev, ki se je konec petdesetih in na začetku šestdesetih let šele uveljavljal v javnosti. Izjemoma, kot še nikoli prej v zgodovini slovenske glasbe, je nastopil enotno v skladateljski skupini Pro musica viva, ki bi ji morda lahko našli podobno v tridesetih letih v povezovanju učencev Slavka Osterca ali pa v avantgardistični skupini Klub mladih, v katero je bil od glasbenikov vključen samo Marij Kogoj. Začetke novega je zaznamovalo najprej delovanje Kluba slovenskih komponistov, skupine mladih in nadobudnih skladateljev. Iz te se je potem razvila skupina Pro musica viva. Kljub nasprotovanju akademskega mentorja Lucijana Marije Škerjanca je Petrič s skupino kolegov ustanovil Klub komponistov, s katerim je mlajša skladateljska generacija uveljavljala svoje glasbene nazore, in mu predsedoval.
V prvi oddaji cikla Stoletja glasbe na Slovenskem smo začeli sprehod po poteh slovenske glasbe. Danes bomo slišali, kako je bilo na začetku 20. stoletja, osredotočamo pa se na delovanje Antona Lajovca in Marija Kogoja.
V prvi oddaji cikla Stoletja glasbe na Slovenskem smo začeli sprehod po poteh slovenske glasbe. Danes bomo slišali, kako je bilo na začetku 20. stoletja, osredotočamo pa se na delovanje Antona Lajovca in Marija Kogoja.
Zgodovinsko-kronološki pregled slovenske glasbe, ki mu boste lahko sledili do konca tedna, ima v tretji oddaji kot virtualno torišče leto 1750. Leta 1751 je izšla prva knjiga Enciklopedije, najpomembnejše delo razsvetljenstva, ki predstavlja še danes nekakšen manifest človeškega napredka. Nekaj desetletij pozneje je izbruhnila francoska revolucija s svojimi gesli svobode, bratstva in enakosti, že prej pa so se prebivalci angleške kolonije onkraj atlantskega oceana odločili za osamosvojitev. Nekako v tem obdobju se je po Evropi uveljavljal v umetnosti in glasbi klasicizem.
Zgodovinsko-kronološki pregled slovenske glasbe, ki mu boste lahko sledili do konca tedna, ima v tretji oddaji kot virtualno torišče leto 1750. Leta 1751 je izšla prva knjiga Enciklopedije, najpomembnejše delo razsvetljenstva, ki predstavlja še danes nekakšen manifest človeškega napredka. Nekaj desetletij pozneje je izbruhnila francoska revolucija s svojimi gesli svobode, bratstva in enakosti, že prej pa so se prebivalci angleške kolonije onkraj atlantskega oceana odločili za osamosvojitev. Nekako v tem obdobju se je po Evropi uveljavljal v umetnosti in glasbi klasicizem.
Pregled slovenske glasbe, ki smo ga v pvi oddaji začeli z letom 1550 in z glasbo verjetno še danes največjega slovenskega skladatelja Jacobusa Gallusa, se bo zdaj nadaljeval v leto 1650. Medtem ko je v tem letu umrl oče moderne filozofije Rene Descartes, se je v Italiji hitro uveljavljala nova hibridna zvrst - opera, ki se je postavila na stičišče različnih umetnosti: glasbe, gledališča, baleta in figurativnih umetnosti. V Franciji je deloval že vrsto let italijanski priseljenec Gian Battista Lulli, znan kot Jean-Baptiste Lully. V Evropi je baročno obdobje v polnem razvoju in razcvetu.
Pregled slovenske glasbe, ki smo ga v pvi oddaji začeli z letom 1550 in z glasbo verjetno še danes največjega slovenskega skladatelja Jacobusa Gallusa, se bo zdaj nadaljeval v leto 1650. Medtem ko je v tem letu umrl oče moderne filozofije Rene Descartes, se je v Italiji hitro uveljavljala nova hibridna zvrst - opera, ki se je postavila na stičišče različnih umetnosti: glasbe, gledališča, baleta in figurativnih umetnosti. V Franciji je deloval že vrsto let italijanski priseljenec Gian Battista Lulli, znan kot Jean-Baptiste Lully. V Evropi je baročno obdobje v polnem razvoju in razcvetu.
Začenjamo v stoletju ustvarjanja Iacobusa Gallusa, Daniela Lagkhnerja in zvenenja protestantskih napevov ter prve v slovenščini natisnjene knjige, Trubarjevega Catechismusa. Torej v letu 1550, ki je v katekizmu prineslo tudi prvo slovensko pesmarico. Ker glasba vedno bolj ali manj drži ogledalo času, boste tudi v današnjem stoletnem mozaiku slišali za različne vzroke, ki so pripomogli k nastanku izbranih glasbenih stvaritev. Reformatorji so se pomena in vpliva književnosti, šolstva in kulture dobro zavedali: tudi zato je Trubar strani v prvi slovenski knjigi namenil besedilom pesmi, napevi pa so se našli tako ali drugače; nekaj jih je posodil Luther, nekateri izvirajo iz ljudskega izročila, spet drugi so pripotovali iz drugih, predvsem nemških dežel.
Začenjamo v stoletju ustvarjanja Iacobusa Gallusa, Daniela Lagkhnerja in zvenenja protestantskih napevov ter prve v slovenščini natisnjene knjige, Trubarjevega Catechismusa. Torej v letu 1550, ki je v katekizmu prineslo tudi prvo slovensko pesmarico. Ker glasba vedno bolj ali manj drži ogledalo času, boste tudi v današnjem stoletnem mozaiku slišali za različne vzroke, ki so pripomogli k nastanku izbranih glasbenih stvaritev. Reformatorji so se pomena in vpliva književnosti, šolstva in kulture dobro zavedali: tudi zato je Trubar strani v prvi slovenski knjigi namenil besedilom pesmi, napevi pa so se našli tako ali drugače; nekaj jih je posodil Luther, nekateri izvirajo iz ljudskega izročila, spet drugi so pripotovali iz drugih, predvsem nemških dežel.
Pettersson je drugi violinski koncert napisal leta 1979, leto dni pred smrtjo, po naročilu švedskega radia s posvetilom violinistki Idi Haendel, ki ga je tudi premierno izvedla. Pettersson je neposredni televizijski prenos koncerta spremljal doma močno bolan in zatem ustvaril še revidirano različico. Enostavčno razsežno delo traja 55 minut in temelji na samospevu Gott geht uber Wiesen iz njegovega cikla 24 Bosonogih samospevov. Čeprav ima naslov violinski koncert, je obliko solističnega koncerta zabrisal in jo naredil neprepoznavno tako, da je solistični inštrument povsem preplavil z orkestrom.
Pettersson je drugi violinski koncert napisal leta 1979, leto dni pred smrtjo, po naročilu švedskega radia s posvetilom violinistki Idi Haendel, ki ga je tudi premierno izvedla. Pettersson je neposredni televizijski prenos koncerta spremljal doma močno bolan in zatem ustvaril še revidirano različico. Enostavčno razsežno delo traja 55 minut in temelji na samospevu Gott geht uber Wiesen iz njegovega cikla 24 Bosonogih samospevov. Čeprav ima naslov violinski koncert, je obliko solističnega koncerta zabrisal in jo naredil neprepoznavno tako, da je solistični inštrument povsem preplavil z orkestrom.
V letih od 1970 do 1980, po devetmesečni hospitalizaciji zaradi obolelih ledvic, ki jih je prizadelo dolgoletno jemanje zdravil proti artritisu, je Pettersson ustvaril dela, ki jih zaznamuje nespravljivost. Opišemo jih lahko kot razširjene izbruhe besa, nepretrgane izlive obtožb in objokovanje v obliki divjega kričanja. Vse te značilnosti jih ločujejo od skladb iz skladateljevega srednjega ustvarjalnega obdobja, ki z vsemi svojimi hrupnimi izlivi čustvenosti še vedno ohranjajo izrazno spravljivost.
V letih od 1970 do 1980, po devetmesečni hospitalizaciji zaradi obolelih ledvic, ki jih je prizadelo dolgoletno jemanje zdravil proti artritisu, je Pettersson ustvaril dela, ki jih zaznamuje nespravljivost. Opišemo jih lahko kot razširjene izbruhe besa, nepretrgane izlive obtožb in objokovanje v obliki divjega kričanja. Vse te značilnosti jih ločujejo od skladb iz skladateljevega srednjega ustvarjalnega obdobja, ki z vsemi svojimi hrupnimi izlivi čustvenosti še vedno ohranjajo izrazno spravljivost.
Ustvarjalni vzgib za 12. simfonijo je Pettersson dobil leta 1973, ko ga je doletela novica o prevratu v rojstni državi njemu priljubljenega avtorja Pabla Nerude. 11. septembra 1973 so namreč izvedli krvav državni udar na prvega svobodno izvoljenega socialističnega predsednika Salvadorja Allendeja, ki naj bi si istega dne, da bi se izognil zaporu, vzel življenje. Allende je bil simbol upanja ne samo v rojstnem Čilu, temveč tudi po svetu. Kot politik se je zavzemal za demokratične spremembe v delih sveta, ki jih je od začetka stoletja teptal niz diktatur. Dvanajst dni po udaru, 23. septembra 1973, je Neruda umrl za rakom. Pettersson je 12. simfonijo za orkester in zbor z naslovom ""Mrtvi na trgu"" ustvaril na besedilo devetih v švedski jezik prevedenih pesmi iz petega dela knjige pesmi Veliki spev Pabla Nerude.
Ustvarjalni vzgib za 12. simfonijo je Pettersson dobil leta 1973, ko ga je doletela novica o prevratu v rojstni državi njemu priljubljenega avtorja Pabla Nerude. 11. septembra 1973 so namreč izvedli krvav državni udar na prvega svobodno izvoljenega socialističnega predsednika Salvadorja Allendeja, ki naj bi si istega dne, da bi se izognil zaporu, vzel življenje. Allende je bil simbol upanja ne samo v rojstnem Čilu, temveč tudi po svetu. Kot politik se je zavzemal za demokratične spremembe v delih sveta, ki jih je od začetka stoletja teptal niz diktatur. Dvanajst dni po udaru, 23. septembra 1973, je Neruda umrl za rakom. Pettersson je 12. simfonijo za orkester in zbor z naslovom ""Mrtvi na trgu"" ustvaril na besedilo devetih v švedski jezik prevedenih pesmi iz petega dela knjige pesmi Veliki spev Pabla Nerude.
Glasba Allana Pettersona se izmika vsaki splošni označitvi, čeprav je bil v svojem delu vedno tesno povezan s tradicijo. Nikoli ni eksperimentiral. Tudi v času, ko se je večina skladateljev obrnila k serializmu in pozneje k postserializmu, je on še vedno ustvarjal tradicionalne glasbene oblike - simfonije, solistične koncerte, kantate in samospeve. Pa vendar radikalna čustvenost njegove glasbe ustvarja in daje vtis nečesa novega, dotlej neslišanega, nenavadnega, neverjetnega in čudovitega. Petterssonove simfonije so veličastne enostavčne zvočne gmote, ki v povprečju trajajo tri četrt ure. So mogočne, silne glasbene pesnitve o jezi in obtožbah, ki si jih ne moremo zamisliti brez poznoromantične tradicije, zaznamuje pa jih ostrejši način izražanja v glasbi 20. stoletja.
Glasba Allana Pettersona se izmika vsaki splošni označitvi, čeprav je bil v svojem delu vedno tesno povezan s tradicijo. Nikoli ni eksperimentiral. Tudi v času, ko se je večina skladateljev obrnila k serializmu in pozneje k postserializmu, je on še vedno ustvarjal tradicionalne glasbene oblike - simfonije, solistične koncerte, kantate in samospeve. Pa vendar radikalna čustvenost njegove glasbe ustvarja in daje vtis nečesa novega, dotlej neslišanega, nenavadnega, neverjetnega in čudovitega. Petterssonove simfonije so veličastne enostavčne zvočne gmote, ki v povprečju trajajo tri četrt ure. So mogočne, silne glasbene pesnitve o jezi in obtožbah, ki si jih ne moremo zamisliti brez poznoromantične tradicije, zaznamuje pa jih ostrejši način izražanja v glasbi 20. stoletja.
Pettersson zavzema samotno mesto v glasbi 20. stoletja. Bil je navidezno odtujen od kakršne koli šole in vržen v okoliščine, prepredene s kriminalom in pregnanstvom, uporabljal je kompozicijska sredstva prejšnje generacije ter ustvarjal simfonije, samospeve in koncerte. Bolj kot kateri koli skladatelj našega časa je bil sposoben ustvarjati glasbeni testament spiritualnega hrepenenja, ki se upira obstoječi praznini brezdomja, bolezni in ponižanja. Njegovo glasbo označujejo za pesimistično, čeprav je sama po sebi tolažilna in polna upanja, izčrpa nas in razsvetli.
Pettersson zavzema samotno mesto v glasbi 20. stoletja. Bil je navidezno odtujen od kakršne koli šole in vržen v okoliščine, prepredene s kriminalom in pregnanstvom, uporabljal je kompozicijska sredstva prejšnje generacije ter ustvarjal simfonije, samospeve in koncerte. Bolj kot kateri koli skladatelj našega časa je bil sposoben ustvarjati glasbeni testament spiritualnega hrepenenja, ki se upira obstoječi praznini brezdomja, bolezni in ponižanja. Njegovo glasbo označujejo za pesimistično, čeprav je sama po sebi tolažilna in polna upanja, izčrpa nas in razsvetli.
V zadnji oddaji iz cikla Skladatelj tedna obravnavamo neločljiv preplet filozofije, poezije in glasbe v delih srbske skladateljice Ljubice Marić. Posebno se posvečamo enemu največjih del iz njenega opusa, kantati Pesmi prostora, in razkrivamo, kako poetično-filozofski miselni svet Ljubice Marić navdihuje njene močno premišljene skladbe.
V zadnji oddaji iz cikla Skladatelj tedna obravnavamo neločljiv preplet filozofije, poezije in glasbe v delih srbske skladateljice Ljubice Marić. Posebno se posvečamo enemu največjih del iz njenega opusa, kantati Pesmi prostora, in razkrivamo, kako poetično-filozofski miselni svet Ljubice Marić navdihuje njene močno premišljene skladbe.
Muzika oktoiha je eden osrednjih ciklov glasbenega ustvarjanja skladateljice Ljubice Marić. Sestavljajo ga štiri glasbena dela, ki se tesno prepletajo z bizantinsko kulturno dediščino. Skladateljica je namreč pri zasnovi svojih skladb uporabila napeve iz srbske cerkvene glasbene tradicije, ki jih je v svoji zbirki Osmoglasnik notiral Stevan Mokranjac. Ti temeljijo na sistemu osmih modusov. Z Muziko oktoiho se je Ljubica Marić zapisala v zgodovino kot prva skladateljica, ki je pri zasnovi neliturgičnega dela uporabila liturgični vir. Z delom je skoraj preroško nakazala minimalistični slog, ki se je razširil med vzhodnoevropskimi skladatelji po letu 1970, in tako pomembno zaznamovala evropsko glasbeno dediščino druge polovice 20. stoletja.
Muzika oktoiha je eden osrednjih ciklov glasbenega ustvarjanja skladateljice Ljubice Marić. Sestavljajo ga štiri glasbena dela, ki se tesno prepletajo z bizantinsko kulturno dediščino. Skladateljica je namreč pri zasnovi svojih skladb uporabila napeve iz srbske cerkvene glasbene tradicije, ki jih je v svoji zbirki Osmoglasnik notiral Stevan Mokranjac. Ti temeljijo na sistemu osmih modusov. Z Muziko oktoiho se je Ljubica Marić zapisala v zgodovino kot prva skladateljica, ki je pri zasnovi neliturgičnega dela uporabila liturgični vir. Z delom je skoraj preroško nakazala minimalistični slog, ki se je razširil med vzhodnoevropskimi skladatelji po letu 1970, in tako pomembno zaznamovala evropsko glasbeno dediščino druge polovice 20. stoletja.
Opus Ljubice Marić ima pomemben položaj v zgodovini srbske glasbe, pa ne le zaradi umetniške vrednosti, temveč tudi zaradi močnega vpliva na številne mlade skladatelje. Skladateljica v številnih delih uporablja značilnosti tako srbske ljudske kot tudi srbske cerkvene glasbe. Ljubica Marić se je namreč po koncu druge svetovne vojne vedno bolj ukvarjala z glasbeno tradicijo svojega naroda in jo odkrivala. Vedno bolj je kazala naklonjenost baročni glasbi, pa tudi glasbi Bartoka in Stravinskega.
Opus Ljubice Marić ima pomemben položaj v zgodovini srbske glasbe, pa ne le zaradi umetniške vrednosti, temveč tudi zaradi močnega vpliva na številne mlade skladatelje. Skladateljica v številnih delih uporablja značilnosti tako srbske ljudske kot tudi srbske cerkvene glasbe. Ljubica Marić se je namreč po koncu druge svetovne vojne vedno bolj ukvarjala z glasbeno tradicijo svojega naroda in jo odkrivala. Vedno bolj je kazala naklonjenost baročni glasbi, pa tudi glasbi Bartoka in Stravinskega.
Skladateljica Ljubica Marić je delovala v času, ko je Srbija doživljala več političnih sprememb in pretresov in ti so vplivali na njeno ustvarjanje. V glasbi se ji je zdelo najpomembnejše to, da se dotakne poslušalca, kar ji je pri njenem dolgoletnem udejstvovanju dobro uspevalo. Njen opus je močno povezan z njenim osebnim življenjem, o katerem pa, kot o svoji glasbi, ni veliko govorila.
Skladateljica Ljubica Marić je delovala v času, ko je Srbija doživljala več političnih sprememb in pretresov in ti so vplivali na njeno ustvarjanje. V glasbi se ji je zdelo najpomembnejše to, da se dotakne poslušalca, kar ji je pri njenem dolgoletnem udejstvovanju dobro uspevalo. Njen opus je močno povezan z njenim osebnim življenjem, o katerem pa, kot o svoji glasbi, ni veliko govorila.
Ljubica Marić, prva srbska skladateljica in dirigentka, je v svojem dolgem življenju ustvarila opus, ki si je s svojo unikatnostjo in arhaičnostjo utrl pot zunaj srbskih in jugoslovanskih meja. Rojena je bila 18. marca 1909 v Kragujevcu. Njen oče, Pavle Marić, ki je bil po poklicu zobozdravnik, je padel v drugi balkanski vojni, ko je imela komaj štiri leta. V spomin sta se ji vtisnila prizor parade v Beogradu ob vrnitvi vojakov in trenutek, ko je zagledala očetovega konja brez jezdeca. Zvok trobente, ki je ob tem donela, se ji je za vedno vtisnil v srce in odzvanja v nekaterih njenih orkestralnih skladbah.
Ljubica Marić, prva srbska skladateljica in dirigentka, je v svojem dolgem življenju ustvarila opus, ki si je s svojo unikatnostjo in arhaičnostjo utrl pot zunaj srbskih in jugoslovanskih meja. Rojena je bila 18. marca 1909 v Kragujevcu. Njen oče, Pavle Marić, ki je bil po poklicu zobozdravnik, je padel v drugi balkanski vojni, ko je imela komaj štiri leta. V spomin sta se ji vtisnila prizor parade v Beogradu ob vrnitvi vojakov in trenutek, ko je zagledala očetovega konja brez jezdeca. Zvok trobente, ki je ob tem donela, se ji je za vedno vtisnil v srce in odzvanja v nekaterih njenih orkestralnih skladbah.
John Blow je bil eden največjih angleških baročnih skladateljev in je precejšnjo pozornost namenjal cerkveni glasbi. V posvetilu zbirke posvetnih pesmi Amphion Anglicus poznejši kraljici Ani je zapisal: "Vneto pripravljam naslednjo glasbeno daritev na neprimerno boljše teme - s tem mislim na svojo sakralno glasbo in skladbe za bogoslužje. Tem se v mislih posvečam vse življenje; to so sadovi mojega dela, vse ostalo pa je le cvetje ali še bolje, listje."
John Blow je bil eden največjih angleških baročnih skladateljev in je precejšnjo pozornost namenjal cerkveni glasbi. V posvetilu zbirke posvetnih pesmi Amphion Anglicus poznejši kraljici Ani je zapisal: "Vneto pripravljam naslednjo glasbeno daritev na neprimerno boljše teme - s tem mislim na svojo sakralno glasbo in skladbe za bogoslužje. Tem se v mislih posvečam vse življenje; to so sadovi mojega dela, vse ostalo pa je le cvetje ali še bolje, listje."