Iskanje oddaja
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Vsak teden je v znamenju svetovno znane ustvarjalke ali ustvarjalca.
Klasično obdobje ameriškega simfonizma se je porodilo sredi najhujše gospodarske krize, nekako na začetku Rooseveltovega New Deala, izzvenelo pa s prihodom Kennedyja in prevlado dodekafonije v ameriški klasični glasbi. Če je bil Virgil Thomson znan predvsem po ljudskem, preprostem izrazu, potem je Roy Harris, ki ga predstavljamo v prvi oddaji, že prvi resnični klasik te glasbe.
Klasično obdobje ameriškega simfonizma se je porodilo sredi najhujše gospodarske krize, nekako na začetku Rooseveltovega New Deala, izzvenelo pa s prihodom Kennedyja in prevlado dodekafonije v ameriški klasični glasbi. Če je bil Virgil Thomson znan predvsem po ljudskem, preprostem izrazu, potem je Roy Harris, ki ga predstavljamo v prvi oddaji, že prvi resnični klasik te glasbe.
V tednu, ko se bližamo kulturnemu prazniku, predstavljamo izbor glasbe slovenskih skladateljev. V peti oddaji je na vrsti glasba Zvonimirja Cigliča: Simfonija št. 1 – Appasionata ter Triptih za srednji glas in orkester.
V tednu, ko se bližamo kulturnemu prazniku, predstavljamo izbor glasbe slovenskih skladateljev. V peti oddaji je na vrsti glasba Zvonimirja Cigliča: Simfonija št. 1 – Appasionata ter Triptih za srednji glas in orkester.
V tednu, ko se bližamo kulturnemu prazniku, predstavljamo izbor glasbe slovenskih skladateljev. V četrti oddaji predvajamo Musiques funebres Primoža Ramovša in Gazele, sedem orkestralnih pesnitev Lucijana Marije Škerjanca.
V tednu, ko se bližamo kulturnemu prazniku, predstavljamo izbor glasbe slovenskih skladateljev. V četrti oddaji predvajamo Musiques funebres Primoža Ramovša in Gazele, sedem orkestralnih pesnitev Lucijana Marije Škerjanca.
V tednu, ko se bližamo kulturnemu prazniku, predstavljamo izbor glasbe slovenskih skladateljev. V tretji oddaji gostimo skladatelja Primoža Ramovša in njegovo Simfonijo št. 3.
V tednu, ko se bližamo kulturnemu prazniku, predstavljamo izbor glasbe slovenskih skladateljev. V tretji oddaji gostimo skladatelja Primoža Ramovša in njegovo Simfonijo št. 3.
V tednu, ko se bližamo kulturnemu prazniku, predstavljamo izbor glasbe slovenskih skladateljev. V prvi oddaji smo predstavili zgodbo o dveh profesorjih, ki sta si bila nasprotnika in tekmeca. To sta bila Slavko Osterc in Lucijan Marija Škerjanc. V drugi oddaji predstavljamo Osterčevega učenca Demetrija Žebreta in Škerjančevega učenca Zvonimirja Cigliča.
V tednu, ko se bližamo kulturnemu prazniku, predstavljamo izbor glasbe slovenskih skladateljev. V prvi oddaji smo predstavili zgodbo o dveh profesorjih, ki sta si bila nasprotnika in tekmeca. To sta bila Slavko Osterc in Lucijan Marija Škerjanc. V drugi oddaji predstavljamo Osterčevega učenca Demetrija Žebreta in Škerjančevega učenca Zvonimirja Cigliča.
V tednu, ko se bližamo kulturnemu prazniku, predstavljamo izbor glasbe slovenskih skladateljev. V prvi oddaji predstavljamo zgodbo o dveh profesorjih, ki sta si bila nasprotnika, tekmeca, celo sovražnika, ki sta svoj nedokončan dvoboj prenesla tudi na rodove njunih naslednikov. To sta bila Slavko Osterc in Lucijan Marija Škerjanc.
V tednu, ko se bližamo kulturnemu prazniku, predstavljamo izbor glasbe slovenskih skladateljev. V prvi oddaji predstavljamo zgodbo o dveh profesorjih, ki sta si bila nasprotnika, tekmeca, celo sovražnika, ki sta svoj nedokončan dvoboj prenesla tudi na rodove njunih naslednikov. To sta bila Slavko Osterc in Lucijan Marija Škerjanc.
Balet Dafnis in Hloa je nastal po naročilu Sergeja Djagileva, ki je s svojo skupino Ballets Russes na začetku 20. stoletja osvojil pariško občinstvo in je zato vse od leta 1909 vsako leto pripravil tako imenovano Rusko sezono. Vsako leto je torej potreboval nov scenarij in novo glasbo, zato je Djagilev Ravelu leta 1909 naročil balet Dafnis in Hloa. Skladatelj je hitro napisal klavirski osnutek, nato pa tri leta izdeloval orkestracijo. Tako počasi je skladba nastajala zaradi Ravelove pikolovskosti in zaradi tega, ker se ni mogel uskladiti s koreografom Mihailom Fokinom, ki je za balet napisal tudi scenarij.
Balet Dafnis in Hloa je nastal po naročilu Sergeja Djagileva, ki je s svojo skupino Ballets Russes na začetku 20. stoletja osvojil pariško občinstvo in je zato vse od leta 1909 vsako leto pripravil tako imenovano Rusko sezono. Vsako leto je torej potreboval nov scenarij in novo glasbo, zato je Djagilev Ravelu leta 1909 naročil balet Dafnis in Hloa. Skladatelj je hitro napisal klavirski osnutek, nato pa tri leta izdeloval orkestracijo. Tako počasi je skladba nastajala zaradi Ravelove pikolovskosti in zaradi tega, ker se ni mogel uskladiti s koreografom Mihailom Fokinom, ki je za balet napisal tudi scenarij.
V četrti oddaji iz cikla Skladatelj tedna spoznavamo dve nasprotni si plati Mauricea Ravela: njegove bolj znane spore s sodobniki ter poklone prednikom – skladateljem.
V četrti oddaji iz cikla Skladatelj tedna spoznavamo dve nasprotni si plati Mauricea Ravela: njegove bolj znane spore s sodobniki ter poklone prednikom – skladateljem.
Ravel je bil očaran nad eksotičnimi kulturami in v svoja dela je rad vpeljeval melodije in ritme ljudske glasbe. Eden izmed njegovih prvih izletov v glasbeni svet zunaj Francije je navdahnila iznajdljiva vezirjeva hči Šeherezada, ki si je s pripovedovanjem zgodb tisočinenkrat podaljšala življenje. Ravel je skladbo z naslovom Šeherezada prvič napisal leta 1889, in sicer Uverturo Šeherezada za simfonični orkester, leta 1903 pa je za mezzosopran in orkester napisal še pesnitve.
Ravel je bil očaran nad eksotičnimi kulturami in v svoja dela je rad vpeljeval melodije in ritme ljudske glasbe. Eden izmed njegovih prvih izletov v glasbeni svet zunaj Francije je navdahnila iznajdljiva vezirjeva hči Šeherezada, ki si je s pripovedovanjem zgodb tisočinenkrat podaljšala življenje. Ravel je skladbo z naslovom Šeherezada prvič napisal leta 1889, in sicer Uverturo Šeherezada za simfonični orkester, leta 1903 pa je za mezzosopran in orkester napisal še pesnitve.
Težko bi rekli, da je Ravel napisal veliko del za veliki simfonični orkester, saj zajemajo le dobro petino njegovega opusa. Pravzaprav ni napisal nobene simfonije, le dva simfonična fragmenta na podlagi baleta Dafnis in Hloa ter dva koncerta. Preostale Ravelove skladbe za orkester imajo programske naslove. Nekatere so bile napisane po naročilu, kot scenska glasba za uprizoritve gledaliških iger ali kot baleti, druge pa so orkestracije del za klavir.
Težko bi rekli, da je Ravel napisal veliko del za veliki simfonični orkester, saj zajemajo le dobro petino njegovega opusa. Pravzaprav ni napisal nobene simfonije, le dva simfonična fragmenta na podlagi baleta Dafnis in Hloa ter dva koncerta. Preostale Ravelove skladbe za orkester imajo programske naslove. Nekatere so bile napisane po naročilu, kot scenska glasba za uprizoritve gledaliških iger ali kot baleti, druge pa so orkestracije del za klavir.
Mauricea Ravela označujemo za francoskega skladatelja, čeprav mu je bila bližja materina baskovska kultura in posredno Španija. Bil je eden izmed izvirnejših glasbenikov zgodnjega 20. stoletja.
Mauricea Ravela označujemo za francoskega skladatelja, čeprav mu je bila bližja materina baskovska kultura in posredno Španija. Bil je eden izmed izvirnejših glasbenikov zgodnjega 20. stoletja.
Edward Elgar je napisal dve simfoniji - ti sta dolgi in prodorni, in čeprav jima skladatelj ni pripisal programa, lahko čutimo, da ju poganja neka zapletena notranja sila, iz katere črpata moč za napet dramatični razvoj, razpoloženjske kontraste, vrhunce in padce. O tem priča tudi skladateljev način snovanja glasbenega toka - bolj kot tematska so zanj namreč značilna nasprotja v značaju, ki spominjajo na spreminjajoče se razpoloženje v kakem programskem delu. Svojo Simfonijo št. 2 je Elgar imenoval tudi "strastno romanje duše" in je s tem celo ohlapno nakazal izhodišče za razvoj dela. Vanj je položil nekaj svojih najglobljih osebnih izpovedi, ki jih je - tako kot nekoč v Enigma variacijah - dobro skril pred poslušalci.
Edward Elgar je napisal dve simfoniji - ti sta dolgi in prodorni, in čeprav jima skladatelj ni pripisal programa, lahko čutimo, da ju poganja neka zapletena notranja sila, iz katere črpata moč za napet dramatični razvoj, razpoloženjske kontraste, vrhunce in padce. O tem priča tudi skladateljev način snovanja glasbenega toka - bolj kot tematska so zanj namreč značilna nasprotja v značaju, ki spominjajo na spreminjajoče se razpoloženje v kakem programskem delu. Svojo Simfonijo št. 2 je Elgar imenoval tudi "strastno romanje duše" in je s tem celo ohlapno nakazal izhodišče za razvoj dela. Vanj je položil nekaj svojih najglobljih osebnih izpovedi, ki jih je - tako kot nekoč v Enigma variacijah - dobro skril pred poslušalci.
Z oratorijem Geroncijeve sanje in Enigma variacijami si je angleški skladatelj Edward Elgar počasi ustvaril ime v angleški glasbi svoje dobe. V obdobju nastanka teh del – to je na začetku 20. stoletja – je zakoračil v štirideseta leta in šele tedaj si je lahko obetal, da bodo njegove skladbe začeli pogosteje uvrščati na spored tudi najboljši londonski orkestri.
Z oratorijem Geroncijeve sanje in Enigma variacijami si je angleški skladatelj Edward Elgar počasi ustvaril ime v angleški glasbi svoje dobe. V obdobju nastanka teh del – to je na začetku 20. stoletja – je zakoračil v štirideseta leta in šele tedaj si je lahko obetal, da bodo njegove skladbe začeli pogosteje uvrščati na spored tudi najboljši londonski orkestri.
Edward Elgar je občudoval pesem Geroncijeve sanje takrat popularnega angleškega pisatelja Johna Henryja Newmana in je dolgo pestoval zamisel o uglasbitvi. Zato ne preseneča, da je naročilo Birminghamskega trienala za leto 1900 izkoristil, da na podlagi Newmanove poezije zloži oratorij. Pesem s katoliško temo očiščenja je imela za Elgarja poseben osebni in univerzalni pomen - hrepenel je po tolažbi, ki bi mu pomagala ukrotiti nemirni temperament in vrniti vero v delo, potem ko mu je neusmiljeno sito visoke družbe velikokrat onemogočilo vstop v londonsko glasbeno življenje. Elgar je v oratorij vnesel vso svojo ustvarjalno in duhovno vnemo.
Edward Elgar je občudoval pesem Geroncijeve sanje takrat popularnega angleškega pisatelja Johna Henryja Newmana in je dolgo pestoval zamisel o uglasbitvi. Zato ne preseneča, da je naročilo Birminghamskega trienala za leto 1900 izkoristil, da na podlagi Newmanove poezije zloži oratorij. Pesem s katoliško temo očiščenja je imela za Elgarja poseben osebni in univerzalni pomen - hrepenel je po tolažbi, ki bi mu pomagala ukrotiti nemirni temperament in vrniti vero v delo, potem ko mu je neusmiljeno sito visoke družbe velikokrat onemogočilo vstop v londonsko glasbeno življenje. Elgar je v oratorij vnesel vso svojo ustvarjalno in duhovno vnemo.
Angleški skladatelj Edward Elgar je svojo kariero začel kot provincialni skladatelj. Britanska prestolnica dolgo ni bila pripravljena sprejeti v svoje kulturno življenje nadarjenega glasbenika s podeželja in zato je precej trpel. Mislil je, da številni malomeščanski predsodki ne dosegajo veličine njegove ustvarjalne moči in da se mu zato godi velika krivica. Čeprav je odraščal v zadnjih desetletjih 19. stoletja, je bil trdno zasidran v starejši romantični tradiciji. Verjel je, da pripada umetniku in vizionarju posebno mesto zunaj družbenega razslojevanja. Zato ga je toliko bolj prizadelo, ko so krogi londonskih izobražencev srečanje z njim zavračali. Zanje je namreč dolgo ostal samo sin "uglaševalca klavirjev" s podeželja, pripadnik trdno zakoličenega nižjega sloja.
Angleški skladatelj Edward Elgar je svojo kariero začel kot provincialni skladatelj. Britanska prestolnica dolgo ni bila pripravljena sprejeti v svoje kulturno življenje nadarjenega glasbenika s podeželja in zato je precej trpel. Mislil je, da številni malomeščanski predsodki ne dosegajo veličine njegove ustvarjalne moči in da se mu zato godi velika krivica. Čeprav je odraščal v zadnjih desetletjih 19. stoletja, je bil trdno zasidran v starejši romantični tradiciji. Verjel je, da pripada umetniku in vizionarju posebno mesto zunaj družbenega razslojevanja. Zato ga je toliko bolj prizadelo, ko so krogi londonskih izobražencev srečanje z njim zavračali. Zanje je namreč dolgo ostal samo sin "uglaševalca klavirjev" s podeželja, pripadnik trdno zakoličenega nižjega sloja.
V Edwardu Elgarju radi vidimo bistvo angleške glasbe, in to upravičeno, saj je dal glasbi otoškega kraljestva močan pečat. O njegovem mestu v njej priča tudi zgodba o srednjem delu njegove prve koračnice iz zbirke Blišč in ceremonija. Ta je med domačim občinstvom postal tako priljubljen, da je neuradno skoraj druga angleška himna.
V Edwardu Elgarju radi vidimo bistvo angleške glasbe, in to upravičeno, saj je dal glasbi otoškega kraljestva močan pečat. O njegovem mestu v njej priča tudi zgodba o srednjem delu njegove prve koračnice iz zbirke Blišč in ceremonija. Ta je med domačim občinstvom postal tako priljubljen, da je neuradno skoraj druga angleška himna.
Palestrina je bil v mladosti organist katedrale v mestu Palestrina blizu RIma. Pri šestindvajsetih se je vrnil v Rim in postal učitelj dečkov, ki so peli v Julijanski kapeli. Štiri leta pozneje ga je papež imenoval v Sikstinsko kapelo, vendar je enega izmed papeževih naslednikov zmotilo, da je bil poročen, in Palestrina je moral poiskati zaposlitev drugje. Po manj uspešnih letih kot vodja kapele bazilike svetega Janeza v Lateranu se je vrnil v baziliko Marije Snežne, kjer je kot deček dobil prvo glasbeno izobrazbo. Pozneje je prevzel vodstvo glasbene kapele v novem Rimskem seminarju in se leta 1571 naposled vrnil v cerkev svetega Petra.
Palestrina je bil v mladosti organist katedrale v mestu Palestrina blizu RIma. Pri šestindvajsetih se je vrnil v Rim in postal učitelj dečkov, ki so peli v Julijanski kapeli. Štiri leta pozneje ga je papež imenoval v Sikstinsko kapelo, vendar je enega izmed papeževih naslednikov zmotilo, da je bil poročen, in Palestrina je moral poiskati zaposlitev drugje. Po manj uspešnih letih kot vodja kapele bazilike svetega Janeza v Lateranu se je vrnil v baziliko Marije Snežne, kjer je kot deček dobil prvo glasbeno izobrazbo. Pozneje je prevzel vodstvo glasbene kapele v novem Rimskem seminarju in se leta 1571 naposled vrnil v cerkev svetega Petra.
Tridentinski koncil je bil skupaj s protireformacijo, ki mu je sledila, osrednji dogodek v katoliškem delu sveta za Palestrinovega življenja. Na koncilu niso sprejeli zakonodaje za reformo cerkvene glasbe, temveč so se odločili samo za načelna stališča in njihovo uresničitev prepustili lokalnim oblastem. Ob koncu koncila leta 1563 so izdali navodila, da je treba iz glasbe odstraniti opolzke in nečiste elemente in da morajo biti duhovna besedila vselej razumljiva ljudstvu.
Tridentinski koncil je bil skupaj s protireformacijo, ki mu je sledila, osrednji dogodek v katoliškem delu sveta za Palestrinovega življenja. Na koncilu niso sprejeli zakonodaje za reformo cerkvene glasbe, temveč so se odločili samo za načelna stališča in njihovo uresničitev prepustili lokalnim oblastem. Ob koncu koncila leta 1563 so izdali navodila, da je treba iz glasbe odstraniti opolzke in nečiste elemente in da morajo biti duhovna besedila vselej razumljiva ljudstvu.
Palestrina je prvo glasbeno izobrazbo dobil v baziliki Marije Snežne v Rimu. V mladosti je bil nekaj let organist katedrale v bližnjem mestu Palestrini, po sedmih letih pa se je vrnil v Rim in postal učitelj v Julijanski kapeli. Štiri leta pozneje ga je papež imenoval v Sikstinsko kapelo brez običajnega preizkusa, in to čeprav Palestrina ni znal peti, poleg tega pa je bil poročen. To je motilo enega izmed papeževih naslednikov in Palestrina si je moral poiskati zaposlitev v drugih rimskih cerkvah.
Palestrina je prvo glasbeno izobrazbo dobil v baziliki Marije Snežne v Rimu. V mladosti je bil nekaj let organist katedrale v bližnjem mestu Palestrini, po sedmih letih pa se je vrnil v Rim in postal učitelj v Julijanski kapeli. Štiri leta pozneje ga je papež imenoval v Sikstinsko kapelo brez običajnega preizkusa, in to čeprav Palestrina ni znal peti, poleg tega pa je bil poročen. To je motilo enega izmed papeževih naslednikov in Palestrina si je moral poiskati zaposlitev v drugih rimskih cerkvah.
Palestrinovo delo je neločljivo povezano z Rimom. Mesto je bilo ob koncu šestnajstega stoletja živahno in polno energije, kar lahko deloma pripišemo odzivu Katoliške cerkve na reformacijo v severni Evropi. Nastala sta nova duhovniška reda jezuitov in oratorijancev in oboji so goreče oznanjali evangelij. Razkošna dela arhitektov, slikarjev, pesnikov, pisateljev in glasbenikov so kazala Cerkev z novo samozavestjo. Tako cerkveni dostojanstveniki kakor plemiči so podpirali umetnost in pogosto tekmovali drug z drugim, kdo bo zaposlil najboljše glasbenike in priredil večje dogodke.
Palestrinovo delo je neločljivo povezano z Rimom. Mesto je bilo ob koncu šestnajstega stoletja živahno in polno energije, kar lahko deloma pripišemo odzivu Katoliške cerkve na reformacijo v severni Evropi. Nastala sta nova duhovniška reda jezuitov in oratorijancev in oboji so goreče oznanjali evangelij. Razkošna dela arhitektov, slikarjev, pesnikov, pisateljev in glasbenikov so kazala Cerkev z novo samozavestjo. Tako cerkveni dostojanstveniki kakor plemiči so podpirali umetnost in pogosto tekmovali drug z drugim, kdo bo zaposlil najboljše glasbenike in priredil večje dogodke.
Giovanni Pierluigi da Palestrina spada poleg Orlanda di Lassa, Byrda in Victorie med največje glasbenike poznega 16. stoletja. Znan je predvsem po mašah in latinskih motetih, vendar se je izkazal tudi kot avtor italijanskih madrigalov. Nobeden izmed njegovih rojakov, ki so asimilirali bogato razvite polifonske tehnike francoskih in flamskih predhodnikov, teh ni bolje ponotranjil in podredil zahtevam glasbene logike.
Giovanni Pierluigi da Palestrina spada poleg Orlanda di Lassa, Byrda in Victorie med največje glasbenike poznega 16. stoletja. Znan je predvsem po mašah in latinskih motetih, vendar se je izkazal tudi kot avtor italijanskih madrigalov. Nobeden izmed njegovih rojakov, ki so asimilirali bogato razvite polifonske tehnike francoskih in flamskih predhodnikov, teh ni bolje ponotranjil in podredil zahtevam glasbene logike.