Iskanje
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Oddaja zaznamuje jutra na Programu Ars. Vsak teden je v znamenju enega izmed svetovno znanih ustvarjalcev. Izbor skladateljev pripravljajo uredniki in sodelavci glasbenega programa.
Čajkovski ni bil koncertni pianist, čeprav sodobniki poročajo, da je klavir igral zelo dobro. Ker na glasbeno sceno ni prihajal kot instrumentalist, ni nič nenavadnega, da je svoj prvi koncert zložil šele pri štiriintridesetih (34) letih.
Čajkovski ni bil koncertni pianist, čeprav sodobniki poročajo, da je klavir igral zelo dobro. Ker na glasbeno sceno ni prihajal kot instrumentalist, ni nič nenavadnega, da je svoj prvi koncert zložil šele pri štiriintridesetih (34) letih.
Leta 1893 je kolera vzela življenje Petru Iljiču Čajkovskemu, enemu najslavnejših ruskih skladateljev. Njegova glasba je pritegnila občinstvo zunaj Rusije z osupljivo neposrednostjo. Zgovorne, uravnovešene brezčasne melodije, usklajene z inventivno uporabo harmonije in orkestracije, so začarale občinstvo za skladateljevega življenja, njihova moč pa tudi 130 let po njegovi smrti ostaja nezmanjšana.
Leta 1893 je kolera vzela življenje Petru Iljiču Čajkovskemu, enemu najslavnejših ruskih skladateljev. Njegova glasba je pritegnila občinstvo zunaj Rusije z osupljivo neposrednostjo. Zgovorne, uravnovešene brezčasne melodije, usklajene z inventivno uporabo harmonije in orkestracije, so začarale občinstvo za skladateljevega življenja, njihova moč pa tudi 130 let po njegovi smrti ostaja nezmanjšana.
Skladateljevanje in koncertiranje nista bili ravno običajni dejavnosti za ženske 19. stoletja, in tega se je zavedala tudi Clara Schumann. Nastopanju se kljub temu ni odpovedala tudi po poroki, čeprav je bila to želja njenega moža. Zato pa je prav na njegovo željo še naprej komponirala.
Skladateljevanje in koncertiranje nista bili ravno običajni dejavnosti za ženske 19. stoletja, in tega se je zavedala tudi Clara Schumann. Nastopanju se kljub temu ni odpovedala tudi po poroki, čeprav je bila to želja njenega moža. Zato pa je prav na njegovo željo še naprej komponirala.
Družina Schumann se je leta 1844 preselila v Dresden, ker je Robert tam poskušal pridobiti stalno mesto dirigenta v koncertni ali operni hiši. Žal mu ni uspelo, obenem pa je bil vedno pogosteje bolan in v depresiji. K sreči so živeli v večji hiši, kjer je Clara Schumann lahko vadila klavir v posebni sobi, ne da bi s tem motila moža. Njeno koncertiranje je namreč v resnici vedno bolj postajalo nuja, če je hotela preživeti družino. Kot poročena žena je bila sicer omejena v svojih umetniških prizadevanjih, medtem ko se je Robert kot umetnik razvil v vsej svoji polnosti.
Družina Schumann se je leta 1844 preselila v Dresden, ker je Robert tam poskušal pridobiti stalno mesto dirigenta v koncertni ali operni hiši. Žal mu ni uspelo, obenem pa je bil vedno pogosteje bolan in v depresiji. K sreči so živeli v večji hiši, kjer je Clara Schumann lahko vadila klavir v posebni sobi, ne da bi s tem motila moža. Njeno koncertiranje je namreč v resnici vedno bolj postajalo nuja, če je hotela preživeti družino. Kot poročena žena je bila sicer omejena v svojih umetniških prizadevanjih, medtem ko se je Robert kot umetnik razvil v vsej svoji polnosti.
Obdobje, ki je Claro Schumann najbolj zaznamovalo in ji hkrati spremenilo življenje, je bil čas njene poroke z Robertom Schumannom. Nedolžno, skoraj še otroško zaljubljenost Clare in Roberta sta kmalu skalila silovita jeza in neodobravanje Clarinega očeta. Ta je zvezi odločno nasprotoval. Stvar je šla tako daleč, da sta se Clara in Robert leta 1840 poročila brez očetovega blagoslova. O obdobju pred tem dogodkom pa govorijo pisma. In glasba, ki je nastajala izpod prstov ljubimcev kot uteha, hrepenenje. Tri romance je začela Clara ustvarjati leta 1838, jih dokončala leta 1839, leta 1840 jih je že natisnil Pietro Mechetti na Dunaju. Posvečene so seveda Robertu Schumannu.
Obdobje, ki je Claro Schumann najbolj zaznamovalo in ji hkrati spremenilo življenje, je bil čas njene poroke z Robertom Schumannom. Nedolžno, skoraj še otroško zaljubljenost Clare in Roberta sta kmalu skalila silovita jeza in neodobravanje Clarinega očeta. Ta je zvezi odločno nasprotoval. Stvar je šla tako daleč, da sta se Clara in Robert leta 1840 poročila brez očetovega blagoslova. O obdobju pred tem dogodkom pa govorijo pisma. In glasba, ki je nastajala izpod prstov ljubimcev kot uteha, hrepenenje. Tri romance je začela Clara ustvarjati leta 1838, jih dokončala leta 1839, leta 1840 jih je že natisnil Pietro Mechetti na Dunaju. Posvečene so seveda Robertu Schumannu.
Z Robertom Schumannom se je Clara Wieck srečala, ko ji je bilo devet let, in je že javno nastopala v Leipzigu. In čeprav je bil devet let in pol starejši od Clare, je bila v primerjavi z njim veliko spretnejša pianistka. Zaradi poškodbe prstov je Schumann moral namreč opustiti načrte, da bi svoja dela sam predstavljal javnosti, in začel je postajati odvisen od nje. Mlada Clara, ki je bila na poti, da postane svetovno znana pianistka, je postala izvajalka njegovih del, on pa se je raje posvetil komponiranju. Seveda pa sodelovanje med Claro Wieck in Robertom Schumannom ni bilo le glasbeno – vedno bolj sta bila povezana tudi kot prijatelja, človeka.
Z Robertom Schumannom se je Clara Wieck srečala, ko ji je bilo devet let, in je že javno nastopala v Leipzigu. In čeprav je bil devet let in pol starejši od Clare, je bila v primerjavi z njim veliko spretnejša pianistka. Zaradi poškodbe prstov je Schumann moral namreč opustiti načrte, da bi svoja dela sam predstavljal javnosti, in začel je postajati odvisen od nje. Mlada Clara, ki je bila na poti, da postane svetovno znana pianistka, je postala izvajalka njegovih del, on pa se je raje posvetil komponiranju. Seveda pa sodelovanje med Claro Wieck in Robertom Schumannom ni bilo le glasbeno – vedno bolj sta bila povezana tudi kot prijatelja, človeka.
Clara Wieck Schumann se je rodila 13. septembra leta 1819 v Leipzigu, v glasbeni družini. Oče Friedrich Wieck je bil pianist in cenjen učitelj klavirja, mati nadarjena pevka. Zakonca sta se pozneje ločila, značajsko težaven oče je svojo hčerko glasbeno zatem vzgajal sam, trdno odločen, da iz nje ustvari koncertno pianistko. To se je tudi zgodilo. Clara je poleg velike glasbene nadarjenosti namreč že zgodaj pokazala tudi pripravljenost za trdo delo. Kot otrok ni bila prav zgovorna, z vsem svojim bitjem pa je vsrkavala glasbo iz svojega okolja – to sta bili predvsem mamino petje in očetovo igranje.
Clara Wieck Schumann se je rodila 13. septembra leta 1819 v Leipzigu, v glasbeni družini. Oče Friedrich Wieck je bil pianist in cenjen učitelj klavirja, mati nadarjena pevka. Zakonca sta se pozneje ločila, značajsko težaven oče je svojo hčerko glasbeno zatem vzgajal sam, trdno odločen, da iz nje ustvari koncertno pianistko. To se je tudi zgodilo. Clara je poleg velike glasbene nadarjenosti namreč že zgodaj pokazala tudi pripravljenost za trdo delo. Kot otrok ni bila prav zgovorna, z vsem svojim bitjem pa je vsrkavala glasbo iz svojega okolja – to sta bili predvsem mamino petje in očetovo igranje.
Zadnjih petnajst let Respighijevega življenja so zaznamovale pogoste turneje. Naprej je potoval po Evropi, pozneje tudi v Združene države Amerike, Brazilijo in Urugvaj. Vzporedno s tem je poučeval na glasbenem konservatoriju Santa Cecilia v Rimu. Ponujeno profesorsko mesto na tej prestižni ustanovi je pravzaprav bilo povod za skladateljevo prelomno selitev v Rim. Leta 1932 je bil Ottorino Respighi izvoljen v italijansko kraljevo akademijo, štiri leta pozneje, pri komaj šestinpetdesetih letih, je nepričakovano umrl. V januarju leta 1936 je zbolel. Po nekaj obiskih pri zdravniku so mu postavili diagnozo: infekcijski endokarditis – bakterijska okužba srca, ki v tistem času še ni bila ozdravljiva. Respighijevo zdravstveno stanje se je v naslednjih štirih mesecih, med katerimi je prejel tri transfuzije krvi in poskusno zdravljenje s sulfonamidi, uvoženimi iz Nemčije, vidno poslabšalo. Umrl je 18. aprila 1936 v Rimu ob ženi in prijateljih.
Zadnjih petnajst let Respighijevega življenja so zaznamovale pogoste turneje. Naprej je potoval po Evropi, pozneje tudi v Združene države Amerike, Brazilijo in Urugvaj. Vzporedno s tem je poučeval na glasbenem konservatoriju Santa Cecilia v Rimu. Ponujeno profesorsko mesto na tej prestižni ustanovi je pravzaprav bilo povod za skladateljevo prelomno selitev v Rim. Leta 1932 je bil Ottorino Respighi izvoljen v italijansko kraljevo akademijo, štiri leta pozneje, pri komaj šestinpetdesetih letih, je nepričakovano umrl. V januarju leta 1936 je zbolel. Po nekaj obiskih pri zdravniku so mu postavili diagnozo: infekcijski endokarditis – bakterijska okužba srca, ki v tistem času še ni bila ozdravljiva. Respighijevo zdravstveno stanje se je v naslednjih štirih mesecih, med katerimi je prejel tri transfuzije krvi in poskusno zdravljenje s sulfonamidi, uvoženimi iz Nemčije, vidno poslabšalo. Umrl je 18. aprila 1936 v Rimu ob ženi in prijateljih.
Ko je Mussolini leta 1922 prišel na oblast, je Respighi izbral nevtralno stališče do fašistične vlade. Njegova naraščajoča mednarodna slava mu je dopuščala nekaj svobode, a hkrati je bil zaradi nje prisiljen pustiti režimu, da njegovo glasbo izkorišča v politične namene. Respighi je v teh letih postajal vse bolj spoštovan umetnik in intelektualec z mednarodnim ugledom, ki se je zavzemal za umetnike, tudi ostrejše nasprotnike fašističnega režima, zlasti za Artura Toscaninija, da je lahko pred odhodom v Ameriko dirigiral doma. Prav Toscaninijeva izvedba simfonične pesnitve Rimski vodnjaki leta 1918 v Milanu je Respighija zavihtela med najpomembnejše italijanske skladatelje zgodnjega 20. stoletja. Leta 1923 je Respighi postal direktor Konservatorija svete Cecilije v Rimu. Skladatelj nikakor ni maral dolgotrajnih administrativnih nalog, ki jih je od njega zahteval ta položaj, zato je tri leta pozneje odstopil, da bi lahko več časa posvetil skladanju. Vse do leta 1935 pa je na konservatoriju poučeval predmet napredne kompozicije.
Ko je Mussolini leta 1922 prišel na oblast, je Respighi izbral nevtralno stališče do fašistične vlade. Njegova naraščajoča mednarodna slava mu je dopuščala nekaj svobode, a hkrati je bil zaradi nje prisiljen pustiti režimu, da njegovo glasbo izkorišča v politične namene. Respighi je v teh letih postajal vse bolj spoštovan umetnik in intelektualec z mednarodnim ugledom, ki se je zavzemal za umetnike, tudi ostrejše nasprotnike fašističnega režima, zlasti za Artura Toscaninija, da je lahko pred odhodom v Ameriko dirigiral doma. Prav Toscaninijeva izvedba simfonične pesnitve Rimski vodnjaki leta 1918 v Milanu je Respighija zavihtela med najpomembnejše italijanske skladatelje zgodnjega 20. stoletja. Leta 1923 je Respighi postal direktor Konservatorija svete Cecilije v Rimu. Skladatelj nikakor ni maral dolgotrajnih administrativnih nalog, ki jih je od njega zahteval ta položaj, zato je tri leta pozneje odstopil, da bi lahko več časa posvetil skladanju. Vse do leta 1935 pa je na konservatoriju poučeval predmet napredne kompozicije.
Pripoved o življenju in delu Ottorina Respighija smo včeraj končali v Rimu leta 1913. Tja se je skladatelj preselil zaradi ponujenega profesorskega mesta na glasbenem konservatoriju Santa Cecilia. Italijanska prestolnica ga je v hipu prevzela. V glasbo je začel prevajati močna vizualna doživetja in občutke globoke navezanosti na posamezne dele mesta. Tako je nastala njegova Rimska triologija, v kateri so združene simfonične pesnitve: Rimski vodnjaki, Rimske pinje in Rimski prazniki. Nastajale so v letih od 1917 do 1928. Respighijev razvoj progamskega v glasbi je tako dobil nove razsežnosti. Njegova orkestralna barvitost je vedno bolj spominjala na impresionizem Debussyja in Ravela ter ga celo presegla.
Pripoved o življenju in delu Ottorina Respighija smo včeraj končali v Rimu leta 1913. Tja se je skladatelj preselil zaradi ponujenega profesorskega mesta na glasbenem konservatoriju Santa Cecilia. Italijanska prestolnica ga je v hipu prevzela. V glasbo je začel prevajati močna vizualna doživetja in občutke globoke navezanosti na posamezne dele mesta. Tako je nastala njegova Rimska triologija, v kateri so združene simfonične pesnitve: Rimski vodnjaki, Rimske pinje in Rimski prazniki. Nastajale so v letih od 1917 do 1928. Respighijev razvoj progamskega v glasbi je tako dobil nove razsežnosti. Njegova orkestralna barvitost je vedno bolj spominjala na impresionizem Debussyja in Ravela ter ga celo presegla.
Po vrnitvi v Bologno in dokončanem študiju kompozicije se je Respighi za nekaj let posvetil igranju v godalnem kvartetu Mugellini. Po krajšem bivanju v Nemčiji med letoma 1906 in 1908 se je dokončno vrnil v domovino in se posvetil izključno komponiranju. Prav med prvim obiskom v Berlinu pa sta se zgodili dve pomembni stvari. Prvič se je s svojim delom predstavil mednarodnemu občinstvu ter doživel lep uspeh. Skladba, s katero se je predstavil, pa je bila prva v nizu njegovih številnih poznejših transkripcij del skladateljev 17. in 18. stoletja. Šlo je za Respighijevo različico opere Lamento d'Arianna Claudia Monteverdija. Med letoma 1906 in 1908 sta nastala tudi cikel Petih pesmi na staromoden način (Cinque canti all'antica) in Koncert v starem slogu (Concerto in stile antico) za violino in orkester. Ottorino Respighi si je v svoji glasbi prizadeval za obnovitev italijanske glasbene kulture ter se navduševal nad prikritim spajanjem tradicionalnih in novih izraznih sredstev.
Po vrnitvi v Bologno in dokončanem študiju kompozicije se je Respighi za nekaj let posvetil igranju v godalnem kvartetu Mugellini. Po krajšem bivanju v Nemčiji med letoma 1906 in 1908 se je dokončno vrnil v domovino in se posvetil izključno komponiranju. Prav med prvim obiskom v Berlinu pa sta se zgodili dve pomembni stvari. Prvič se je s svojim delom predstavil mednarodnemu občinstvu ter doživel lep uspeh. Skladba, s katero se je predstavil, pa je bila prva v nizu njegovih številnih poznejših transkripcij del skladateljev 17. in 18. stoletja. Šlo je za Respighijevo različico opere Lamento d'Arianna Claudia Monteverdija. Med letoma 1906 in 1908 sta nastala tudi cikel Petih pesmi na staromoden način (Cinque canti all'antica) in Koncert v starem slogu (Concerto in stile antico) za violino in orkester. Ottorino Respighi si je v svoji glasbi prizadeval za obnovitev italijanske glasbene kulture ter se navduševal nad prikritim spajanjem tradicionalnih in novih izraznih sredstev.
Oddaja zaznamuje jutra na Programu Ars. Vsak teden je v znamenju enega izmed svetovno znanih ustvarjalcev. Izbor skladateljev pripravljajo uredniki in sodelavci glasbenega programa.
Oddaja zaznamuje jutra na Programu Ars. Vsak teden je v znamenju enega izmed svetovno znanih ustvarjalcev. Izbor skladateljev pripravljajo uredniki in sodelavci glasbenega programa.
Messiaen je leta 1987 začel pisati svoje zadnje delo Razsvetlitve onstranstva in ga končal leto dni pred smrtjo, 1991. Delo je po naročilu newyorskega filharmoničnega orkestra zasnoval za veliki orkester. Messiaen je skladatelj, za katerega je značilen izjemen razvoj ustvarjalne refleksije, kompozicijske misli in tehnike. Zadnje delo je vrhunec tega razvoja, saj vsebuje izjemno dognanost vseh parametrov in vsebin skladateljevega ustvarjanja, hkrati pa je glasbeno posvetilo njegovima ljubeznima: poglobljeni refleksiji o teološki misli in pesmi ptic.
Messiaen je leta 1987 začel pisati svoje zadnje delo Razsvetlitve onstranstva in ga končal leto dni pred smrtjo, 1991. Delo je po naročilu newyorskega filharmoničnega orkestra zasnoval za veliki orkester. Messiaen je skladatelj, za katerega je značilen izjemen razvoj ustvarjalne refleksije, kompozicijske misli in tehnike. Zadnje delo je vrhunec tega razvoja, saj vsebuje izjemno dognanost vseh parametrov in vsebin skladateljevega ustvarjanja, hkrati pa je glasbeno posvetilo njegovima ljubeznima: poglobljeni refleksiji o teološki misli in pesmi ptic.
Messiaena lahko opredelimo kot skladatelja, ki je komponiral predvsem za tri zvočna telesa: klavir, orgle in orkester, in je za njih ustvaril tudi najobsežnejši opus. Pri njegovem ustvarjanju skladb za klavir je pomembno dejstvo, da je bila njegova druga žena ena najboljših francoskih pianistk druge polovice 20. stoletja Yvonne Loriod, ki ji je posvetil večino svojih skladb za klavir solo in v kombinaciji z različnimi zasedbami. Mednje sodi tudi eden najlepših ciklov klavirske glasbe 20. stoletja, Dvajset pogledov na Otroka Jezusa, ki je nastal leta 1944.
Messiaena lahko opredelimo kot skladatelja, ki je komponiral predvsem za tri zvočna telesa: klavir, orgle in orkester, in je za njih ustvaril tudi najobsežnejši opus. Pri njegovem ustvarjanju skladb za klavir je pomembno dejstvo, da je bila njegova druga žena ena najboljših francoskih pianistk druge polovice 20. stoletja Yvonne Loriod, ki ji je posvetil večino svojih skladb za klavir solo in v kombinaciji z različnimi zasedbami. Mednje sodi tudi eden najlepših ciklov klavirske glasbe 20. stoletja, Dvajset pogledov na Otroka Jezusa, ki je nastal leta 1944.
Po vrnitvi iz Gorlitza v maju 1941 se je Messiaen zaposlil kot profesor harmonije na Pariškem konservatoriju, kjer je poučeval do svoje upokojitve leta 1978. Takrat je izdal tudi knjigo Tehnike mojega glasbenega jezika, v kateri je natančno in izčrpno opisal in razložil vse svoje kompozicijske principe in izume, ki pomenijo temelj njegovega ustvarjalnega in umetniškega creda, in so nekako edinstveni v skladateljski misli glasbe 20. stoletja.
Po vrnitvi iz Gorlitza v maju 1941 se je Messiaen zaposlil kot profesor harmonije na Pariškem konservatoriju, kjer je poučeval do svoje upokojitve leta 1978. Takrat je izdal tudi knjigo Tehnike mojega glasbenega jezika, v kateri je natančno in izčrpno opisal in razložil vse svoje kompozicijske principe in izume, ki pomenijo temelj njegovega ustvarjalnega in umetniškega creda, in so nekako edinstveni v skladateljski misli glasbe 20. stoletja.
Leta 1936 so Messiaen, Andre Jolivet, Daniel-Lesur in Yves Baudrier ustanovili skupino Mlada Francija. Njihov manifest je izrazito napadal lahkomiselnost prevladujoče sodobne pariške glasbe in zavračal manifest Jeana Cocteauja Petelin in Harlekin iz leta 1918 ter dajal prednost živi glasbi, ki spodbuja resnost, prijaznost in umetniško natančnost.
Leta 1936 so Messiaen, Andre Jolivet, Daniel-Lesur in Yves Baudrier ustanovili skupino Mlada Francija. Njihov manifest je izrazito napadal lahkomiselnost prevladujoče sodobne pariške glasbe in zavračal manifest Jeana Cocteauja Petelin in Harlekin iz leta 1918 ter dajal prednost živi glasbi, ki spodbuja resnost, prijaznost in umetniško natančnost.
Olivier Eugene Prosper Charles Messiaen se je rodil v Avignonu v Franciji, v izobraženi družini. Bil je starejši od dveh sinov pesnice Cecilije Sauvage in učitelja angleščine Pierra Messiaena, ki je iz angleščine v francoščino prevajal igre Williama Shakespeara. Messiaenova mati je objavljala vrsto svojih pesmi - med njimi sta bili Obetajoča duša in zadnje poglavje cikla Ko se Zemlja vrti, ki jih je posvetila še nerojenemu sinu. Massiaen je pozneje dejal, da so te pesmi nanj močno vplivale in jih je razumel za preroške v povezavi s svojo umetniško kariero.
Olivier Eugene Prosper Charles Messiaen se je rodil v Avignonu v Franciji, v izobraženi družini. Bil je starejši od dveh sinov pesnice Cecilije Sauvage in učitelja angleščine Pierra Messiaena, ki je iz angleščine v francoščino prevajal igre Williama Shakespeara. Messiaenova mati je objavljala vrsto svojih pesmi - med njimi sta bili Obetajoča duša in zadnje poglavje cikla Ko se Zemlja vrti, ki jih je posvetila še nerojenemu sinu. Massiaen je pozneje dejal, da so te pesmi nanj močno vplivale in jih je razumel za preroške v povezavi s svojo umetniško kariero.
Po njegovi zgodnji glasbeni izobrazbi bi sklepali, da bo Händel postal cerkveni glasbenik, on pa se je že takoj odločil drugače. Pri sedemnajstih je na željo pokojnega očeta začel študirati pravo v rodnem Halleju. Hkrati je nastopil poskusno leto kot organist v tamkajšnji stolnici, a si je kmalu premislil in odšel v Hamburg. Prvi večji uspeh je doživel že pri devetnajstih s svojo prvo opero za tamkajšnjo operno hišo, a se je dve leti zatem odpravil v Italijo. Pridobil je zaupanje najpomembnejših rimskih mecenov in po njihovem naročilu komponiral opere, oratorije in kantate. V Anglijo se je prvič odpravil jeseni 1710 in v začetku naslednjega leta očaral londonsko občinstvo z opero Rinaldo.
Po njegovi zgodnji glasbeni izobrazbi bi sklepali, da bo Händel postal cerkveni glasbenik, on pa se je že takoj odločil drugače. Pri sedemnajstih je na željo pokojnega očeta začel študirati pravo v rodnem Halleju. Hkrati je nastopil poskusno leto kot organist v tamkajšnji stolnici, a si je kmalu premislil in odšel v Hamburg. Prvi večji uspeh je doživel že pri devetnajstih s svojo prvo opero za tamkajšnjo operno hišo, a se je dve leti zatem odpravil v Italijo. Pridobil je zaupanje najpomembnejših rimskih mecenov in po njihovem naročilu komponiral opere, oratorije in kantate. V Anglijo se je prvič odpravil jeseni 1710 in v začetku naslednjega leta očaral londonsko občinstvo z opero Rinaldo.
Karel Drugi je vladal od leta 1660 do svoje smrti petindvajset let pozneje. Bil je najstarejši preživeli otrok Karla Prvega, ki so ga obglavili leta 1649. Razglasili so ga za škotskega kralja, a ga je Oliver Cromwell premagal v bitki v Worcestru, zato je Karel devet let preživel v eksilu v Franciji in na Nizozemskem. Po Cromwellovi smrti in ponovni vzpostavitvi monarhije se je vrnil iz Francije in postal eden najbolj priljubljenih angleških kraljev.
Karel Drugi je vladal od leta 1660 do svoje smrti petindvajset let pozneje. Bil je najstarejši preživeli otrok Karla Prvega, ki so ga obglavili leta 1649. Razglasili so ga za škotskega kralja, a ga je Oliver Cromwell premagal v bitki v Worcestru, zato je Karel devet let preživel v eksilu v Franciji in na Nizozemskem. Po Cromwellovi smrti in ponovni vzpostavitvi monarhije se je vrnil iz Francije in postal eden najbolj priljubljenih angleških kraljev.
Karel velja za najbolj kultiviranega angleškega vladarja vseh časov, zato se zdi toliko bolj tragično, da se je njegova vladavina končala z obglavljenjem. Bil je izreden podpornik umetnosti, igral je violo da gamba, in z njim sta najtesneje povezana skladatelja John Coprario in William Lawes.
Karel velja za najbolj kultiviranega angleškega vladarja vseh časov, zato se zdi toliko bolj tragično, da se je njegova vladavina končala z obglavljenjem. Bil je izreden podpornik umetnosti, igral je violo da gamba, in z njim sta najtesneje povezana skladatelja John Coprario in William Lawes.
Kraljica Elizabeta je imela v lasti italijansko glasbilo, ki ga je leta 1594 izdelal beneški mojster Giovanni Antonio Baffo in ga danes hranijo v Narodni umetnostni knjižnici v Londonu. Majhni virginali so bolje ustrezali damam kakor lutnje. V elizabetinem času je v Angliji delovala vrsta skladateljev, ki so se izkazali z glasbo za instrumente s tipkami in jih danes imenujemo virginalisti.
Kraljica Elizabeta je imela v lasti italijansko glasbilo, ki ga je leta 1594 izdelal beneški mojster Giovanni Antonio Baffo in ga danes hranijo v Narodni umetnostni knjižnici v Londonu. Majhni virginali so bolje ustrezali damam kakor lutnje. V elizabetinem času je v Angliji delovala vrsta skladateljev, ki so se izkazali z glasbo za instrumente s tipkami in jih danes imenujemo virginalisti.
Za cikel Skladatelj tedna smo izbrali glasbo, ki je nastajala za razne angleške vladarje od šestnajstega do osemnajstega stoletja. Vsak dan se bomo posvetili glasbi za drugega monarha: Henrika Osmega, Elizabeto Prvo, Karla Prvega, Karla Drugega in Jurija Prvega. Vsi so se zanimali za glasbo in večinoma muzicirali tudi sami: kraljica Elizabeta je igrala virginal, Karel Prvi je bil sijajen gambist, Karel Drugi pa se je ukvarjal s kitaro.
Za cikel Skladatelj tedna smo izbrali glasbo, ki je nastajala za razne angleške vladarje od šestnajstega do osemnajstega stoletja. Vsak dan se bomo posvetili glasbi za drugega monarha: Henrika Osmega, Elizabeto Prvo, Karla Prvega, Karla Drugega in Jurija Prvega. Vsi so se zanimali za glasbo in večinoma muzicirali tudi sami: kraljica Elizabeta je igrala virginal, Karel Prvi je bil sijajen gambist, Karel Drugi pa se je ukvarjal s kitaro.
