Iskanje oddaja
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Vsak teden je v znamenju svetovno znane ustvarjalke ali ustvarjalca.
Začenjamo v stoletju ustvarjanja Iacobusa Gallusa, Daniela Lagkhnerja in zvenenja protestantskih napevov ter prve v slovenščini natisnjene knjige, Trubarjevega Catechismusa. Torej v letu 1550, ki je v katekizmu prineslo tudi prvo slovensko pesmarico. Ker glasba vedno bolj ali manj drži ogledalo času, boste tudi v današnjem stoletnem mozaiku slišali za različne vzroke, ki so pripomogli k nastanku izbranih glasbenih stvaritev. Reformatorji so se pomena in vpliva književnosti, šolstva in kulture dobro zavedali: tudi zato je Trubar strani v prvi slovenski knjigi namenil besedilom pesmi, napevi pa so se našli tako ali drugače; nekaj jih je posodil Luther, nekateri izvirajo iz ljudskega izročila, spet drugi so pripotovali iz drugih, predvsem nemških dežel.
Začenjamo v stoletju ustvarjanja Iacobusa Gallusa, Daniela Lagkhnerja in zvenenja protestantskih napevov ter prve v slovenščini natisnjene knjige, Trubarjevega Catechismusa. Torej v letu 1550, ki je v katekizmu prineslo tudi prvo slovensko pesmarico. Ker glasba vedno bolj ali manj drži ogledalo času, boste tudi v današnjem stoletnem mozaiku slišali za različne vzroke, ki so pripomogli k nastanku izbranih glasbenih stvaritev. Reformatorji so se pomena in vpliva književnosti, šolstva in kulture dobro zavedali: tudi zato je Trubar strani v prvi slovenski knjigi namenil besedilom pesmi, napevi pa so se našli tako ali drugače; nekaj jih je posodil Luther, nekateri izvirajo iz ljudskega izročila, spet drugi so pripotovali iz drugih, predvsem nemških dežel.
Pettersson je drugi violinski koncert napisal leta 1979, leto dni pred smrtjo, po naročilu švedskega radia s posvetilom violinistki Idi Haendel, ki ga je tudi premierno izvedla. Pettersson je neposredni televizijski prenos koncerta spremljal doma močno bolan in zatem ustvaril še revidirano različico. Enostavčno razsežno delo traja 55 minut in temelji na samospevu Gott geht uber Wiesen iz njegovega cikla 24 Bosonogih samospevov. Čeprav ima naslov violinski koncert, je obliko solističnega koncerta zabrisal in jo naredil neprepoznavno tako, da je solistični inštrument povsem preplavil z orkestrom.
Pettersson je drugi violinski koncert napisal leta 1979, leto dni pred smrtjo, po naročilu švedskega radia s posvetilom violinistki Idi Haendel, ki ga je tudi premierno izvedla. Pettersson je neposredni televizijski prenos koncerta spremljal doma močno bolan in zatem ustvaril še revidirano različico. Enostavčno razsežno delo traja 55 minut in temelji na samospevu Gott geht uber Wiesen iz njegovega cikla 24 Bosonogih samospevov. Čeprav ima naslov violinski koncert, je obliko solističnega koncerta zabrisal in jo naredil neprepoznavno tako, da je solistični inštrument povsem preplavil z orkestrom.
V letih od 1970 do 1980, po devetmesečni hospitalizaciji zaradi obolelih ledvic, ki jih je prizadelo dolgoletno jemanje zdravil proti artritisu, je Pettersson ustvaril dela, ki jih zaznamuje nespravljivost. Opišemo jih lahko kot razširjene izbruhe besa, nepretrgane izlive obtožb in objokovanje v obliki divjega kričanja. Vse te značilnosti jih ločujejo od skladb iz skladateljevega srednjega ustvarjalnega obdobja, ki z vsemi svojimi hrupnimi izlivi čustvenosti še vedno ohranjajo izrazno spravljivost.
V letih od 1970 do 1980, po devetmesečni hospitalizaciji zaradi obolelih ledvic, ki jih je prizadelo dolgoletno jemanje zdravil proti artritisu, je Pettersson ustvaril dela, ki jih zaznamuje nespravljivost. Opišemo jih lahko kot razširjene izbruhe besa, nepretrgane izlive obtožb in objokovanje v obliki divjega kričanja. Vse te značilnosti jih ločujejo od skladb iz skladateljevega srednjega ustvarjalnega obdobja, ki z vsemi svojimi hrupnimi izlivi čustvenosti še vedno ohranjajo izrazno spravljivost.
Ustvarjalni vzgib za 12. simfonijo je Pettersson dobil leta 1973, ko ga je doletela novica o prevratu v rojstni državi njemu priljubljenega avtorja Pabla Nerude. 11. septembra 1973 so namreč izvedli krvav državni udar na prvega svobodno izvoljenega socialističnega predsednika Salvadorja Allendeja, ki naj bi si istega dne, da bi se izognil zaporu, vzel življenje. Allende je bil simbol upanja ne samo v rojstnem Čilu, temveč tudi po svetu. Kot politik se je zavzemal za demokratične spremembe v delih sveta, ki jih je od začetka stoletja teptal niz diktatur. Dvanajst dni po udaru, 23. septembra 1973, je Neruda umrl za rakom. Pettersson je 12. simfonijo za orkester in zbor z naslovom ""Mrtvi na trgu"" ustvaril na besedilo devetih v švedski jezik prevedenih pesmi iz petega dela knjige pesmi Veliki spev Pabla Nerude.
Ustvarjalni vzgib za 12. simfonijo je Pettersson dobil leta 1973, ko ga je doletela novica o prevratu v rojstni državi njemu priljubljenega avtorja Pabla Nerude. 11. septembra 1973 so namreč izvedli krvav državni udar na prvega svobodno izvoljenega socialističnega predsednika Salvadorja Allendeja, ki naj bi si istega dne, da bi se izognil zaporu, vzel življenje. Allende je bil simbol upanja ne samo v rojstnem Čilu, temveč tudi po svetu. Kot politik se je zavzemal za demokratične spremembe v delih sveta, ki jih je od začetka stoletja teptal niz diktatur. Dvanajst dni po udaru, 23. septembra 1973, je Neruda umrl za rakom. Pettersson je 12. simfonijo za orkester in zbor z naslovom ""Mrtvi na trgu"" ustvaril na besedilo devetih v švedski jezik prevedenih pesmi iz petega dela knjige pesmi Veliki spev Pabla Nerude.
Glasba Allana Pettersona se izmika vsaki splošni označitvi, čeprav je bil v svojem delu vedno tesno povezan s tradicijo. Nikoli ni eksperimentiral. Tudi v času, ko se je večina skladateljev obrnila k serializmu in pozneje k postserializmu, je on še vedno ustvarjal tradicionalne glasbene oblike - simfonije, solistične koncerte, kantate in samospeve. Pa vendar radikalna čustvenost njegove glasbe ustvarja in daje vtis nečesa novega, dotlej neslišanega, nenavadnega, neverjetnega in čudovitega. Petterssonove simfonije so veličastne enostavčne zvočne gmote, ki v povprečju trajajo tri četrt ure. So mogočne, silne glasbene pesnitve o jezi in obtožbah, ki si jih ne moremo zamisliti brez poznoromantične tradicije, zaznamuje pa jih ostrejši način izražanja v glasbi 20. stoletja.
Glasba Allana Pettersona se izmika vsaki splošni označitvi, čeprav je bil v svojem delu vedno tesno povezan s tradicijo. Nikoli ni eksperimentiral. Tudi v času, ko se je večina skladateljev obrnila k serializmu in pozneje k postserializmu, je on še vedno ustvarjal tradicionalne glasbene oblike - simfonije, solistične koncerte, kantate in samospeve. Pa vendar radikalna čustvenost njegove glasbe ustvarja in daje vtis nečesa novega, dotlej neslišanega, nenavadnega, neverjetnega in čudovitega. Petterssonove simfonije so veličastne enostavčne zvočne gmote, ki v povprečju trajajo tri četrt ure. So mogočne, silne glasbene pesnitve o jezi in obtožbah, ki si jih ne moremo zamisliti brez poznoromantične tradicije, zaznamuje pa jih ostrejši način izražanja v glasbi 20. stoletja.
Pettersson zavzema samotno mesto v glasbi 20. stoletja. Bil je navidezno odtujen od kakršne koli šole in vržen v okoliščine, prepredene s kriminalom in pregnanstvom, uporabljal je kompozicijska sredstva prejšnje generacije ter ustvarjal simfonije, samospeve in koncerte. Bolj kot kateri koli skladatelj našega časa je bil sposoben ustvarjati glasbeni testament spiritualnega hrepenenja, ki se upira obstoječi praznini brezdomja, bolezni in ponižanja. Njegovo glasbo označujejo za pesimistično, čeprav je sama po sebi tolažilna in polna upanja, izčrpa nas in razsvetli.
Pettersson zavzema samotno mesto v glasbi 20. stoletja. Bil je navidezno odtujen od kakršne koli šole in vržen v okoliščine, prepredene s kriminalom in pregnanstvom, uporabljal je kompozicijska sredstva prejšnje generacije ter ustvarjal simfonije, samospeve in koncerte. Bolj kot kateri koli skladatelj našega časa je bil sposoben ustvarjati glasbeni testament spiritualnega hrepenenja, ki se upira obstoječi praznini brezdomja, bolezni in ponižanja. Njegovo glasbo označujejo za pesimistično, čeprav je sama po sebi tolažilna in polna upanja, izčrpa nas in razsvetli.
V zadnji oddaji iz cikla Skladatelj tedna obravnavamo neločljiv preplet filozofije, poezije in glasbe v delih srbske skladateljice Ljubice Marić. Posebno se posvečamo enemu največjih del iz njenega opusa, kantati Pesmi prostora, in razkrivamo, kako poetično-filozofski miselni svet Ljubice Marić navdihuje njene močno premišljene skladbe.
V zadnji oddaji iz cikla Skladatelj tedna obravnavamo neločljiv preplet filozofije, poezije in glasbe v delih srbske skladateljice Ljubice Marić. Posebno se posvečamo enemu največjih del iz njenega opusa, kantati Pesmi prostora, in razkrivamo, kako poetično-filozofski miselni svet Ljubice Marić navdihuje njene močno premišljene skladbe.
Muzika oktoiha je eden osrednjih ciklov glasbenega ustvarjanja skladateljice Ljubice Marić. Sestavljajo ga štiri glasbena dela, ki se tesno prepletajo z bizantinsko kulturno dediščino. Skladateljica je namreč pri zasnovi svojih skladb uporabila napeve iz srbske cerkvene glasbene tradicije, ki jih je v svoji zbirki Osmoglasnik notiral Stevan Mokranjac. Ti temeljijo na sistemu osmih modusov. Z Muziko oktoiho se je Ljubica Marić zapisala v zgodovino kot prva skladateljica, ki je pri zasnovi neliturgičnega dela uporabila liturgični vir. Z delom je skoraj preroško nakazala minimalistični slog, ki se je razširil med vzhodnoevropskimi skladatelji po letu 1970, in tako pomembno zaznamovala evropsko glasbeno dediščino druge polovice 20. stoletja.
Muzika oktoiha je eden osrednjih ciklov glasbenega ustvarjanja skladateljice Ljubice Marić. Sestavljajo ga štiri glasbena dela, ki se tesno prepletajo z bizantinsko kulturno dediščino. Skladateljica je namreč pri zasnovi svojih skladb uporabila napeve iz srbske cerkvene glasbene tradicije, ki jih je v svoji zbirki Osmoglasnik notiral Stevan Mokranjac. Ti temeljijo na sistemu osmih modusov. Z Muziko oktoiho se je Ljubica Marić zapisala v zgodovino kot prva skladateljica, ki je pri zasnovi neliturgičnega dela uporabila liturgični vir. Z delom je skoraj preroško nakazala minimalistični slog, ki se je razširil med vzhodnoevropskimi skladatelji po letu 1970, in tako pomembno zaznamovala evropsko glasbeno dediščino druge polovice 20. stoletja.
Opus Ljubice Marić ima pomemben položaj v zgodovini srbske glasbe, pa ne le zaradi umetniške vrednosti, temveč tudi zaradi močnega vpliva na številne mlade skladatelje. Skladateljica v številnih delih uporablja značilnosti tako srbske ljudske kot tudi srbske cerkvene glasbe. Ljubica Marić se je namreč po koncu druge svetovne vojne vedno bolj ukvarjala z glasbeno tradicijo svojega naroda in jo odkrivala. Vedno bolj je kazala naklonjenost baročni glasbi, pa tudi glasbi Bartoka in Stravinskega.
Opus Ljubice Marić ima pomemben položaj v zgodovini srbske glasbe, pa ne le zaradi umetniške vrednosti, temveč tudi zaradi močnega vpliva na številne mlade skladatelje. Skladateljica v številnih delih uporablja značilnosti tako srbske ljudske kot tudi srbske cerkvene glasbe. Ljubica Marić se je namreč po koncu druge svetovne vojne vedno bolj ukvarjala z glasbeno tradicijo svojega naroda in jo odkrivala. Vedno bolj je kazala naklonjenost baročni glasbi, pa tudi glasbi Bartoka in Stravinskega.
Skladateljica Ljubica Marić je delovala v času, ko je Srbija doživljala več političnih sprememb in pretresov in ti so vplivali na njeno ustvarjanje. V glasbi se ji je zdelo najpomembnejše to, da se dotakne poslušalca, kar ji je pri njenem dolgoletnem udejstvovanju dobro uspevalo. Njen opus je močno povezan z njenim osebnim življenjem, o katerem pa, kot o svoji glasbi, ni veliko govorila.
Skladateljica Ljubica Marić je delovala v času, ko je Srbija doživljala več političnih sprememb in pretresov in ti so vplivali na njeno ustvarjanje. V glasbi se ji je zdelo najpomembnejše to, da se dotakne poslušalca, kar ji je pri njenem dolgoletnem udejstvovanju dobro uspevalo. Njen opus je močno povezan z njenim osebnim življenjem, o katerem pa, kot o svoji glasbi, ni veliko govorila.
Ljubica Marić, prva srbska skladateljica in dirigentka, je v svojem dolgem življenju ustvarila opus, ki si je s svojo unikatnostjo in arhaičnostjo utrl pot zunaj srbskih in jugoslovanskih meja. Rojena je bila 18. marca 1909 v Kragujevcu. Njen oče, Pavle Marić, ki je bil po poklicu zobozdravnik, je padel v drugi balkanski vojni, ko je imela komaj štiri leta. V spomin sta se ji vtisnila prizor parade v Beogradu ob vrnitvi vojakov in trenutek, ko je zagledala očetovega konja brez jezdeca. Zvok trobente, ki je ob tem donela, se ji je za vedno vtisnil v srce in odzvanja v nekaterih njenih orkestralnih skladbah.
Ljubica Marić, prva srbska skladateljica in dirigentka, je v svojem dolgem življenju ustvarila opus, ki si je s svojo unikatnostjo in arhaičnostjo utrl pot zunaj srbskih in jugoslovanskih meja. Rojena je bila 18. marca 1909 v Kragujevcu. Njen oče, Pavle Marić, ki je bil po poklicu zobozdravnik, je padel v drugi balkanski vojni, ko je imela komaj štiri leta. V spomin sta se ji vtisnila prizor parade v Beogradu ob vrnitvi vojakov in trenutek, ko je zagledala očetovega konja brez jezdeca. Zvok trobente, ki je ob tem donela, se ji je za vedno vtisnil v srce in odzvanja v nekaterih njenih orkestralnih skladbah.
John Blow je bil eden največjih angleških baročnih skladateljev in je precejšnjo pozornost namenjal cerkveni glasbi. V posvetilu zbirke posvetnih pesmi Amphion Anglicus poznejši kraljici Ani je zapisal: "Vneto pripravljam naslednjo glasbeno daritev na neprimerno boljše teme - s tem mislim na svojo sakralno glasbo in skladbe za bogoslužje. Tem se v mislih posvečam vse življenje; to so sadovi mojega dela, vse ostalo pa je le cvetje ali še bolje, listje."
John Blow je bil eden največjih angleških baročnih skladateljev in je precejšnjo pozornost namenjal cerkveni glasbi. V posvetilu zbirke posvetnih pesmi Amphion Anglicus poznejši kraljici Ani je zapisal: "Vneto pripravljam naslednjo glasbeno daritev na neprimerno boljše teme - s tem mislim na svojo sakralno glasbo in skladbe za bogoslužje. Tem se v mislih posvečam vse življenje; to so sadovi mojega dela, vse ostalo pa je le cvetje ali še bolje, listje."
John Blow je bil eden največjih angleških baročnih skladateljev. Njegovo glasbo so nekoč izjemno cenili, danes pa je na splošno manj znana, saj jo je pozneje zasenčila slava njegovega deset let mlajšega sodobnika Henryja Purcella. Za življenja sta bila Blow in Purcell zelo dobra prijatelja. Blow se je nekoč odpovedal službi organista Westminstrske opatije, zato da je njegovo delo lahko prevzel Purcell. V nekaterih skladbah je prevzel Purcellove zamisli, slovita Purcellova opera Dido in Enej pa je prav nasprotno nastala po vzoru Blowove edine opere Venera in Adonis, ki je najzgodnejša ohranjena opera v angleškem jeziku.
John Blow je bil eden največjih angleških baročnih skladateljev. Njegovo glasbo so nekoč izjemno cenili, danes pa je na splošno manj znana, saj jo je pozneje zasenčila slava njegovega deset let mlajšega sodobnika Henryja Purcella. Za življenja sta bila Blow in Purcell zelo dobra prijatelja. Blow se je nekoč odpovedal službi organista Westminstrske opatije, zato da je njegovo delo lahko prevzel Purcell. V nekaterih skladbah je prevzel Purcellove zamisli, slovita Purcellova opera Dido in Enej pa je prav nasprotno nastala po vzoru Blowove edine opere Venera in Adonis, ki je najzgodnejša ohranjena opera v angleškem jeziku.
Glavni razlog za to, da Blowovo glasbo danes na splošno slabo poznamo, je dejstvo, da ga je pozneje močno zasenčil njegov deset let mlajši prijatelj in kolega Henry Purcell. Krivdo lahko pripišemo tudi uničujoči kritiki, ki jo je več kot šestdeset let po njegovi smrti objavil veliki glasbeni zgodovinar Charles Burney. Blowa je opisal kot zmedenega in površnega harmonizatorja, kot kontrapunktist pa naj bi si jemal neprimerno veliko svobode. V njegovi glasbi je našel številne moteče disonance. Danes ugotavljamo, da te niso sodile le v Blowov osebni slog. Uporabljali so jih številni angleški sodobniki in tudi sam Parceli. Podobno kot Claudio Monteverdi je Blow te disonance uporabljal zaradi izraznosti.
Glavni razlog za to, da Blowovo glasbo danes na splošno slabo poznamo, je dejstvo, da ga je pozneje močno zasenčil njegov deset let mlajši prijatelj in kolega Henry Purcell. Krivdo lahko pripišemo tudi uničujoči kritiki, ki jo je več kot šestdeset let po njegovi smrti objavil veliki glasbeni zgodovinar Charles Burney. Blowa je opisal kot zmedenega in površnega harmonizatorja, kot kontrapunktist pa naj bi si jemal neprimerno veliko svobode. V njegovi glasbi je našel številne moteče disonance. Danes ugotavljamo, da te niso sodile le v Blowov osebni slog. Uporabljali so jih številni angleški sodobniki in tudi sam Parceli. Podobno kot Claudio Monteverdi je Blow te disonance uporabljal zaradi izraznosti.
John Blow je bil eden izmed dečkov, ki so jih po vrnitvi Karla Drugega in ponovni vspostavitvi monarhije leta 1660 sprejeli kot pevce v novoustanovljeno kraljevo kapelo. Štirinajst let pozneje se je tja vrnil kot odrasel mož in kmalu postal glavni učitelj pojočih dečkov, pozneje pa tudi eden izmed treh orgarnistov kapele. Obe službi je obdržal do konca življenja. Poučeval je več generacij angleških glasbenikov in med njegovimi učenci so bili skladatelji, kot so Daniel Purcell, Jeremiah Clarke in William Croft. Slovel je predvsem kot avtor cerkvene glasbe, po tridesetem letu pa je komponiral tudi za posvetne priložnosti in njegove pesmi za glas in basso continuo so izhajale v raznih zbirkah.
John Blow je bil eden izmed dečkov, ki so jih po vrnitvi Karla Drugega in ponovni vspostavitvi monarhije leta 1660 sprejeli kot pevce v novoustanovljeno kraljevo kapelo. Štirinajst let pozneje se je tja vrnil kot odrasel mož in kmalu postal glavni učitelj pojočih dečkov, pozneje pa tudi eden izmed treh orgarnistov kapele. Obe službi je obdržal do konca življenja. Poučeval je več generacij angleških glasbenikov in med njegovimi učenci so bili skladatelji, kot so Daniel Purcell, Jeremiah Clarke in William Croft. Slovel je predvsem kot avtor cerkvene glasbe, po tridesetem letu pa je komponiral tudi za posvetne priložnosti in njegove pesmi za glas in basso continuo so izhajale v raznih zbirkah.
Angleški baročni mojster John Blow se je rodil sredi sedemnajstega stoletja in je bil deset let starejši od svojega slavnega sodobnika Henryja Purcella. Že v mladih letih je zaslovel kot najpomembnejši angleški glasbenik, pozneje pa je obveljal za enega največjih skladateljev obdobja po ponovni vzpostavitvi monarhije.
Angleški baročni mojster John Blow se je rodil sredi sedemnajstega stoletja in je bil deset let starejši od svojega slavnega sodobnika Henryja Purcella. Že v mladih letih je zaslovel kot najpomembnejši angleški glasbenik, pozneje pa je obveljal za enega največjih skladateljev obdobja po ponovni vzpostavitvi monarhije.
Johann Christoph Friedrich Bach je bil eden izmed štirih sinov Johanna Sebastiana Bacha, ki so se proslavili kot glasbeniki. Za najpomembnejšega skladatelja med Bachovimi sinovi velja Carl Philipp Emanuel, Johannu Christophu Friedrichu pa na splošno pripisujemo enako pomembnost kot Wilhelmu Friedemannu in Johannu Christianu. Bil je najstarejši preživeli sin Johanna Sebastiana in njegove druge žene Anne Magdalene. Večino življenja je deloval kot čembalist in vodja glasbene kapele na dvoru v Bückeburgu, zato so ga že za življenja poimenovali kar »bückeburški Bach«. Sprva je komponiral pod vplivom očetove glasbe, pozneje pa je uporabljal mešanico italijanskega in nemškega sloga, saj je njegov delodajalec grof Wilhelm občudoval predvsem italijansko glasbo.
Johann Christoph Friedrich Bach je bil eden izmed štirih sinov Johanna Sebastiana Bacha, ki so se proslavili kot glasbeniki. Za najpomembnejšega skladatelja med Bachovimi sinovi velja Carl Philipp Emanuel, Johannu Christophu Friedrichu pa na splošno pripisujemo enako pomembnost kot Wilhelmu Friedemannu in Johannu Christianu. Bil je najstarejši preživeli sin Johanna Sebastiana in njegove druge žene Anne Magdalene. Večino življenja je deloval kot čembalist in vodja glasbene kapele na dvoru v Bückeburgu, zato so ga že za življenja poimenovali kar »bückeburški Bach«. Sprva je komponiral pod vplivom očetove glasbe, pozneje pa je uporabljal mešanico italijanskega in nemškega sloga, saj je njegov delodajalec grof Wilhelm občudoval predvsem italijansko glasbo.
Francoski skladatelj Jean-Joseph Cassanea de Mondonville je leta 1734 objavil zbirko čembalskih skladb s spremljavo violine. Sonatam za instrumente s tipkami so izvajalci že prej včasih dodajali violino ali flavto, v Mondonvillovih skladbah pa je bil spremljajoči part nepogrešljiv za glasbeno zasnovo in je skladbe spremenil v prave due ali pogovore enakopravnih partnerjev v galantnem slogu brez imitacijskega kontrapunkta. Novost je kmalu prerasla v nov glasbeni žanr in v šestdesetih letih osemnajstega stoletja so klavirske sonate s spremljavo komponirali po vsej Evropi. Podobne skladbe je komponiral tudi Johann Christoph Friedrich Bach.
Francoski skladatelj Jean-Joseph Cassanea de Mondonville je leta 1734 objavil zbirko čembalskih skladb s spremljavo violine. Sonatam za instrumente s tipkami so izvajalci že prej včasih dodajali violino ali flavto, v Mondonvillovih skladbah pa je bil spremljajoči part nepogrešljiv za glasbeno zasnovo in je skladbe spremenil v prave due ali pogovore enakopravnih partnerjev v galantnem slogu brez imitacijskega kontrapunkta. Novost je kmalu prerasla v nov glasbeni žanr in v šestdesetih letih osemnajstega stoletja so klavirske sonate s spremljavo komponirali po vsej Evropi. Podobne skladbe je komponiral tudi Johann Christoph Friedrich Bach.
Johann Christoph Friedrich je še pred osemnajstim rojstnim dnem postal komorni glasbenik na dvoru grofa Wilhelma Schaumburg-Lippeja v Bückeburgu in tam deloval vse do svoje smrti januarja 1795. Prvih nekaj let sta tamkajšnjo glasbeno kapelo obvladovala italijanski koncertni mojster Colonna in dvorni skladatelj Serinni, leta 1759 pa je njeno vodstvo kot koncertni mojster prevzel Bach. Takrat je prevzel največjo odgovornost za glasbeno življenje na dvoru, a se je moral vseskozi prilagajati vladarjevemu okusu. Neki plemičev sorodnik je pozneje takole opisal razmere: "Grof je cenil le italijanski slog in njegov sijajni Bach mu je znal kot vodja kapele dobro ustreči."
Johann Christoph Friedrich je še pred osemnajstim rojstnim dnem postal komorni glasbenik na dvoru grofa Wilhelma Schaumburg-Lippeja v Bückeburgu in tam deloval vse do svoje smrti januarja 1795. Prvih nekaj let sta tamkajšnjo glasbeno kapelo obvladovala italijanski koncertni mojster Colonna in dvorni skladatelj Serinni, leta 1759 pa je njeno vodstvo kot koncertni mojster prevzel Bach. Takrat je prevzel največjo odgovornost za glasbeno življenje na dvoru, a se je moral vseskozi prilagajati vladarjevemu okusu. Neki plemičev sorodnik je pozneje takole opisal razmere: "Grof je cenil le italijanski slog in njegov sijajni Bach mu je znal kot vodja kapele dobro ustreči."
Johann Christoph Friedrich Bach je danes najmanj znan izmed sinov Johanna Sebastiana Bacha, ki so izbrali skladateljski poklic. Rodil se je leta 1732 v Leipzigu. Tudi on je prvo glasbeno izobrazbo dobil pri očetu. Ko je končal šolanje v Tomaževi šoli, se je po mnenju nekaterih zgodovinarjev podobno kakor starejša brata vpisal na leipziško univerzo in kratek čas študiral pravo, a o tem nimamo zanesljivih podatkov. Pri osemnajstih je na pobudo grofa Schaumburg-Lippeja dobil službo čembalista na dvoru v Bückeburgu, zato so ga pozneje poimenovali preprosto "bückeburški Bach".
Johann Christoph Friedrich Bach je danes najmanj znan izmed sinov Johanna Sebastiana Bacha, ki so izbrali skladateljski poklic. Rodil se je leta 1732 v Leipzigu. Tudi on je prvo glasbeno izobrazbo dobil pri očetu. Ko je končal šolanje v Tomaževi šoli, se je po mnenju nekaterih zgodovinarjev podobno kakor starejša brata vpisal na leipziško univerzo in kratek čas študiral pravo, a o tem nimamo zanesljivih podatkov. Pri osemnajstih je na pobudo grofa Schaumburg-Lippeja dobil službo čembalista na dvoru v Bückeburgu, zato so ga pozneje poimenovali preprosto "bückeburški Bach".
Johann Christoph Friedrich Bach je danes najmanj znan izmed sinov Johanna Sebastiana Bacha, ki so izbrali skladateljski poklic. Le polovica Bachovih dvajsetih otrok je preživela otroštvo. Med štirimi otroki, ki jih je rodila njegova prva žena Maria Barbara, sta bila njegova najstarejša sinova Wilhelm Friedemann in Carl Philipp Emanuel, ki sta pozneje zaslovela kot najpomembnejša glasbenika svojega časa.
Johann Christoph Friedrich Bach je danes najmanj znan izmed sinov Johanna Sebastiana Bacha, ki so izbrali skladateljski poklic. Le polovica Bachovih dvajsetih otrok je preživela otroštvo. Med štirimi otroki, ki jih je rodila njegova prva žena Maria Barbara, sta bila njegova najstarejša sinova Wilhelm Friedemann in Carl Philipp Emanuel, ki sta pozneje zaslovela kot najpomembnejša glasbenika svojega časa.