Iskanje oddaja
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Vsak teden je v znamenju svetovno znane ustvarjalke ali ustvarjalca.
Angleški baročni mojster John Blow se je rodil sredi sedemnajstega stoletja in je bil deset let starejši od svojega slavnega sodobnika Henryja Purcella. Že v mladih letih je zaslovel kot najpomembnejši angleški glasbenik, pozneje pa je obveljal za enega največjih skladateljev obdobja po ponovni vzpostavitvi monarhije.
Angleški baročni mojster John Blow se je rodil sredi sedemnajstega stoletja in je bil deset let starejši od svojega slavnega sodobnika Henryja Purcella. Že v mladih letih je zaslovel kot najpomembnejši angleški glasbenik, pozneje pa je obveljal za enega največjih skladateljev obdobja po ponovni vzpostavitvi monarhije.
Johann Christoph Friedrich Bach je bil eden izmed štirih sinov Johanna Sebastiana Bacha, ki so se proslavili kot glasbeniki. Za najpomembnejšega skladatelja med Bachovimi sinovi velja Carl Philipp Emanuel, Johannu Christophu Friedrichu pa na splošno pripisujemo enako pomembnost kot Wilhelmu Friedemannu in Johannu Christianu. Bil je najstarejši preživeli sin Johanna Sebastiana in njegove druge žene Anne Magdalene. Večino življenja je deloval kot čembalist in vodja glasbene kapele na dvoru v Bückeburgu, zato so ga že za življenja poimenovali kar »bückeburški Bach«. Sprva je komponiral pod vplivom očetove glasbe, pozneje pa je uporabljal mešanico italijanskega in nemškega sloga, saj je njegov delodajalec grof Wilhelm občudoval predvsem italijansko glasbo.
Johann Christoph Friedrich Bach je bil eden izmed štirih sinov Johanna Sebastiana Bacha, ki so se proslavili kot glasbeniki. Za najpomembnejšega skladatelja med Bachovimi sinovi velja Carl Philipp Emanuel, Johannu Christophu Friedrichu pa na splošno pripisujemo enako pomembnost kot Wilhelmu Friedemannu in Johannu Christianu. Bil je najstarejši preživeli sin Johanna Sebastiana in njegove druge žene Anne Magdalene. Večino življenja je deloval kot čembalist in vodja glasbene kapele na dvoru v Bückeburgu, zato so ga že za življenja poimenovali kar »bückeburški Bach«. Sprva je komponiral pod vplivom očetove glasbe, pozneje pa je uporabljal mešanico italijanskega in nemškega sloga, saj je njegov delodajalec grof Wilhelm občudoval predvsem italijansko glasbo.
Francoski skladatelj Jean-Joseph Cassanea de Mondonville je leta 1734 objavil zbirko čembalskih skladb s spremljavo violine. Sonatam za instrumente s tipkami so izvajalci že prej včasih dodajali violino ali flavto, v Mondonvillovih skladbah pa je bil spremljajoči part nepogrešljiv za glasbeno zasnovo in je skladbe spremenil v prave due ali pogovore enakopravnih partnerjev v galantnem slogu brez imitacijskega kontrapunkta. Novost je kmalu prerasla v nov glasbeni žanr in v šestdesetih letih osemnajstega stoletja so klavirske sonate s spremljavo komponirali po vsej Evropi. Podobne skladbe je komponiral tudi Johann Christoph Friedrich Bach.
Francoski skladatelj Jean-Joseph Cassanea de Mondonville je leta 1734 objavil zbirko čembalskih skladb s spremljavo violine. Sonatam za instrumente s tipkami so izvajalci že prej včasih dodajali violino ali flavto, v Mondonvillovih skladbah pa je bil spremljajoči part nepogrešljiv za glasbeno zasnovo in je skladbe spremenil v prave due ali pogovore enakopravnih partnerjev v galantnem slogu brez imitacijskega kontrapunkta. Novost je kmalu prerasla v nov glasbeni žanr in v šestdesetih letih osemnajstega stoletja so klavirske sonate s spremljavo komponirali po vsej Evropi. Podobne skladbe je komponiral tudi Johann Christoph Friedrich Bach.
Johann Christoph Friedrich je še pred osemnajstim rojstnim dnem postal komorni glasbenik na dvoru grofa Wilhelma Schaumburg-Lippeja v Bückeburgu in tam deloval vse do svoje smrti januarja 1795. Prvih nekaj let sta tamkajšnjo glasbeno kapelo obvladovala italijanski koncertni mojster Colonna in dvorni skladatelj Serinni, leta 1759 pa je njeno vodstvo kot koncertni mojster prevzel Bach. Takrat je prevzel največjo odgovornost za glasbeno življenje na dvoru, a se je moral vseskozi prilagajati vladarjevemu okusu. Neki plemičev sorodnik je pozneje takole opisal razmere: "Grof je cenil le italijanski slog in njegov sijajni Bach mu je znal kot vodja kapele dobro ustreči."
Johann Christoph Friedrich je še pred osemnajstim rojstnim dnem postal komorni glasbenik na dvoru grofa Wilhelma Schaumburg-Lippeja v Bückeburgu in tam deloval vse do svoje smrti januarja 1795. Prvih nekaj let sta tamkajšnjo glasbeno kapelo obvladovala italijanski koncertni mojster Colonna in dvorni skladatelj Serinni, leta 1759 pa je njeno vodstvo kot koncertni mojster prevzel Bach. Takrat je prevzel največjo odgovornost za glasbeno življenje na dvoru, a se je moral vseskozi prilagajati vladarjevemu okusu. Neki plemičev sorodnik je pozneje takole opisal razmere: "Grof je cenil le italijanski slog in njegov sijajni Bach mu je znal kot vodja kapele dobro ustreči."
Johann Christoph Friedrich Bach je danes najmanj znan izmed sinov Johanna Sebastiana Bacha, ki so izbrali skladateljski poklic. Rodil se je leta 1732 v Leipzigu. Tudi on je prvo glasbeno izobrazbo dobil pri očetu. Ko je končal šolanje v Tomaževi šoli, se je po mnenju nekaterih zgodovinarjev podobno kakor starejša brata vpisal na leipziško univerzo in kratek čas študiral pravo, a o tem nimamo zanesljivih podatkov. Pri osemnajstih je na pobudo grofa Schaumburg-Lippeja dobil službo čembalista na dvoru v Bückeburgu, zato so ga pozneje poimenovali preprosto "bückeburški Bach".
Johann Christoph Friedrich Bach je danes najmanj znan izmed sinov Johanna Sebastiana Bacha, ki so izbrali skladateljski poklic. Rodil se je leta 1732 v Leipzigu. Tudi on je prvo glasbeno izobrazbo dobil pri očetu. Ko je končal šolanje v Tomaževi šoli, se je po mnenju nekaterih zgodovinarjev podobno kakor starejša brata vpisal na leipziško univerzo in kratek čas študiral pravo, a o tem nimamo zanesljivih podatkov. Pri osemnajstih je na pobudo grofa Schaumburg-Lippeja dobil službo čembalista na dvoru v Bückeburgu, zato so ga pozneje poimenovali preprosto "bückeburški Bach".
Johann Christoph Friedrich Bach je danes najmanj znan izmed sinov Johanna Sebastiana Bacha, ki so izbrali skladateljski poklic. Le polovica Bachovih dvajsetih otrok je preživela otroštvo. Med štirimi otroki, ki jih je rodila njegova prva žena Maria Barbara, sta bila njegova najstarejša sinova Wilhelm Friedemann in Carl Philipp Emanuel, ki sta pozneje zaslovela kot najpomembnejša glasbenika svojega časa.
Johann Christoph Friedrich Bach je danes najmanj znan izmed sinov Johanna Sebastiana Bacha, ki so izbrali skladateljski poklic. Le polovica Bachovih dvajsetih otrok je preživela otroštvo. Med štirimi otroki, ki jih je rodila njegova prva žena Maria Barbara, sta bila njegova najstarejša sinova Wilhelm Friedemann in Carl Philipp Emanuel, ki sta pozneje zaslovela kot najpomembnejša glasbenika svojega časa.
Glasba skladatelja tega tedna Aleksandra Skrjabina je prepletena s harmonskimi inovacijami, nenavadnimi preobrati in osupljivimi tonalnimi odkritji. Njegovo ustvarjalno razmišljanje vabi pripravljenega poslušalca na intelektualno potovanje, ki se dviga nad preračunano atonalnostjo Arnolda Schonberga ali sofisticiranim svetovljanstvom Igorja Stravinskega. Vzpenjajoča se pot Skrjabinovega razvijanja večtonalnosti je bila v zgodovini glasbene domišljije edinstvena. Njegova osebnost je bila zmes pragmatičnega in nenaravnega, absurdnega.
Glasba skladatelja tega tedna Aleksandra Skrjabina je prepletena s harmonskimi inovacijami, nenavadnimi preobrati in osupljivimi tonalnimi odkritji. Njegovo ustvarjalno razmišljanje vabi pripravljenega poslušalca na intelektualno potovanje, ki se dviga nad preračunano atonalnostjo Arnolda Schonberga ali sofisticiranim svetovljanstvom Igorja Stravinskega. Vzpenjajoča se pot Skrjabinovega razvijanja večtonalnosti je bila v zgodovini glasbene domišljije edinstvena. Njegova osebnost je bila zmes pragmatičnega in nenaravnega, absurdnega.
Skrjabin je v zaporedju svojih poznejših štirih simfoničnih del, za katera je verjel, da lahko vodijo v transformacijo človeške zavesti, razvil atonalni in disonantni glasbeni sistem, ki sta ga navdihovali njegova lastna vrsta misticizma in obsedenost povezovanja glasbenih tonov oziroma tonovskih načinov s specifičnimi barvami.
Skrjabin je v zaporedju svojih poznejših štirih simfoničnih del, za katera je verjel, da lahko vodijo v transformacijo človeške zavesti, razvil atonalni in disonantni glasbeni sistem, ki sta ga navdihovali njegova lastna vrsta misticizma in obsedenost povezovanja glasbenih tonov oziroma tonovskih načinov s specifičnimi barvami.
Aleksander Skrjabin se je že v mladosti zanimal za filozofijo; prebiral je Kanta, Fichteja, Schopenhauerja, Nietzscheja in jezikoslovca Trubeckoja ter se na prehodu iz 19. v 20. stoletje seznanil s teozofskimi nazori Helene Blavatske in razvil izvirno različico vloge ter ciljev umetnosti in glasbe. Teozofija temelji na tem, da je v neskončnem univerzumu vse obstoječe, vsaka bitnost v svojem osnovnem bistvu sorodna kozmični zavesti in da je vsak njegov del živ in poduhovljen. Temeljna ideja teozofije, to je božanske modrosti, je bistvena enotnost vseh bitij.
Aleksander Skrjabin se je že v mladosti zanimal za filozofijo; prebiral je Kanta, Fichteja, Schopenhauerja, Nietzscheja in jezikoslovca Trubeckoja ter se na prehodu iz 19. v 20. stoletje seznanil s teozofskimi nazori Helene Blavatske in razvil izvirno različico vloge ter ciljev umetnosti in glasbe. Teozofija temelji na tem, da je v neskončnem univerzumu vse obstoječe, vsaka bitnost v svojem osnovnem bistvu sorodna kozmični zavesti in da je vsak njegov del živ in poduhovljen. Temeljna ideja teozofije, to je božanske modrosti, je bistvena enotnost vseh bitij.
"Jaz sem Bog! Sem nič, sem igra, sem svoboda, sem življenje. Sem meja, sem vrhunec," to je v svoje skrivne zapise napisal ruski mistik in skladatelj tega tedna Aleksander Skrjabin, ki je na prehodu iz 19. v začetek 20. stoletja ustvaril kalejdoskopski niz ekstatičnih orkestralnih in klavirskih del, katerih moč in pomembnost močno odmevata v zgodovini glasbe in umetniških prizadevanj njegovega stoletja in danes. Njegovi miselni procesi so bili brezmejno zapleteni in so imeli celo priokus solipsizma - subjektivnega idealizma, po katerem obstaja le »moj jaz«. Najbrž ni bilo bolj egocentričnega skladatelja od njega: že od zgodnje mladosti je bil prepričan o svojem potencialno božjem položaju osrednje, če ne celo edine ustvarjalne moči tistega časa, to pa ga je gnalo na pot k umetniško zreli fazi popolnih mojstrovin.
"Jaz sem Bog! Sem nič, sem igra, sem svoboda, sem življenje. Sem meja, sem vrhunec," to je v svoje skrivne zapise napisal ruski mistik in skladatelj tega tedna Aleksander Skrjabin, ki je na prehodu iz 19. v začetek 20. stoletja ustvaril kalejdoskopski niz ekstatičnih orkestralnih in klavirskih del, katerih moč in pomembnost močno odmevata v zgodovini glasbe in umetniških prizadevanj njegovega stoletja in danes. Njegovi miselni procesi so bili brezmejno zapleteni in so imeli celo priokus solipsizma - subjektivnega idealizma, po katerem obstaja le »moj jaz«. Najbrž ni bilo bolj egocentričnega skladatelja od njega: že od zgodnje mladosti je bil prepričan o svojem potencialno božjem položaju osrednje, če ne celo edine ustvarjalne moči tistega časa, to pa ga je gnalo na pot k umetniško zreli fazi popolnih mojstrovin.
Dobrodošli v svetu glasbenega ustvarjanja skladatelja, pianista in vizionarja, ki mu pripisujejo to, da ni nihče presegal njegovega egocentrizma in slave za njegovega življenja, in le peščica jih je bila hitreje prezrta kot on po nenadni in prezgodnji smrti leta 1915, ko bi se bilo v glasbi lahko zgodilo vse mogoče, če se Rusija in Evropa ne bi bili znašli sredi vojne. Kratkih, a izjemno plodovitih 42 let je bilo življenjskih let Aleksandra Skrjabina, leta 1871 v Moskvi rojenega genija. Ta je na prehodu iz 19. v 20. stoletje - še preden so znameniti baleti Djagileva in Stravinskega pretresli javnost in kritike - veljal za najnaprednejšega ruskega skladatelja, k ije skupaj z Richardom Straussom tudi v Evropi stal na čelu glasbenih inovatorjev.
Dobrodošli v svetu glasbenega ustvarjanja skladatelja, pianista in vizionarja, ki mu pripisujejo to, da ni nihče presegal njegovega egocentrizma in slave za njegovega življenja, in le peščica jih je bila hitreje prezrta kot on po nenadni in prezgodnji smrti leta 1915, ko bi se bilo v glasbi lahko zgodilo vse mogoče, če se Rusija in Evropa ne bi bili znašli sredi vojne. Kratkih, a izjemno plodovitih 42 let je bilo življenjskih let Aleksandra Skrjabina, leta 1871 v Moskvi rojenega genija. Ta je na prehodu iz 19. v 20. stoletje - še preden so znameniti baleti Djagileva in Stravinskega pretresli javnost in kritike - veljal za najnaprednejšega ruskega skladatelja, k ije skupaj z Richardom Straussom tudi v Evropi stal na čelu glasbenih inovatorjev.
V Španiji so Glasbeno-scenski žanri imeli dolgo tradicijo in so bili pri občinstvu bolj priljubljeni kot simfonični koncerti. Prevladovali sta dve glasbeno-scenski zvrsti. Prva je bila italijanska opera, druga pa španska operetna zvrst zarzuela, ki je obstajala v dveh oblikah. Zarzuele tipa género grande so bile večdejanke z zgodovinsko vsebino, género chico pa so bile kratke enourne predstave. Sestavljene so bile samo iz enega dejanja in tudi izvajalcev je bilo primemo malo. V slogu género chico so bila napisana tudi prva Albenizova glasbeno-scenska dela.
V Španiji so Glasbeno-scenski žanri imeli dolgo tradicijo in so bili pri občinstvu bolj priljubljeni kot simfonični koncerti. Prevladovali sta dve glasbeno-scenski zvrsti. Prva je bila italijanska opera, druga pa španska operetna zvrst zarzuela, ki je obstajala v dveh oblikah. Zarzuele tipa género grande so bile večdejanke z zgodovinsko vsebino, género chico pa so bile kratke enourne predstave. Sestavljene so bile samo iz enega dejanja in tudi izvajalcev je bilo primemo malo. V slogu género chico so bila napisana tudi prva Albenizova glasbeno-scenska dela.
Španija v 19. stoletju ni vzpostavila bogate simfonične tradicije. Vojne, revolucije in državljanski nemiri so pustili posledice: pomanjkanje orkestrov, koncertne infrastrukture in tudi občinstva. Šele v šestdesetih so nastale prve koncertne družbe, na primer Sociedad des conciertos. Te so izvajale uverture, simfonije, simfonične pesnitve in simfonične skladbe z nacionalno vsebino. Koncerti za solista in orkester so bili redki. V osemdesetih letih si je pridobil pomembno mesto na glasbenem prizorišču Felip Pedrell, ustanovitelj španske nacionalne šole. Ker je nacionalne vsebine najlaže izraziti z zunajglasbeno vsebino, se je posvečal predvsem pisanju oper. Tako so prva simfonična dela v nacionalnem slogu napisali šele njegovi učenci. Najpomembnejši od njih je Manuel de Falla, nekaj orkestrskih del pa je napisal tudi Isaac Albéniz.
Španija v 19. stoletju ni vzpostavila bogate simfonične tradicije. Vojne, revolucije in državljanski nemiri so pustili posledice: pomanjkanje orkestrov, koncertne infrastrukture in tudi občinstva. Šele v šestdesetih so nastale prve koncertne družbe, na primer Sociedad des conciertos. Te so izvajale uverture, simfonije, simfonične pesnitve in simfonične skladbe z nacionalno vsebino. Koncerti za solista in orkester so bili redki. V osemdesetih letih si je pridobil pomembno mesto na glasbenem prizorišču Felip Pedrell, ustanovitelj španske nacionalne šole. Ker je nacionalne vsebine najlaže izraziti z zunajglasbeno vsebino, se je posvečal predvsem pisanju oper. Tako so prva simfonična dela v nacionalnem slogu napisali šele njegovi učenci. Najpomembnejši od njih je Manuel de Falla, nekaj orkestrskih del pa je napisal tudi Isaac Albéniz.
Leta 1893 se je Albeniz, razočaran nad kulturnimi in političnimi razmerami v domači Španiji, z družino preselil v Pariz. Tam je prišel v stik z novimi glasbenimi tokovi. Udeležil se je krstne izvedbe Debussyjevega Preludija k favnovemu popoldnevu. Glasba ga je očarala in takoj se je navdušil za impresionistični slog. Prevzet nad novo zvočno barvo je sklenil, da mora izpopolniti svoje kompozicijsko znanje.
Leta 1893 se je Albeniz, razočaran nad kulturnimi in političnimi razmerami v domači Španiji, z družino preselil v Pariz. Tam je prišel v stik z novimi glasbenimi tokovi. Udeležil se je krstne izvedbe Debussyjevega Preludija k favnovemu popoldnevu. Glasba ga je očarala in takoj se je navdušil za impresionistični slog. Prevzet nad novo zvočno barvo je sklenil, da mora izpopolniti svoje kompozicijsko znanje.
Isaac Albeniz je skladal že od mladih nog. Njegova otroška dela so po večini izgubljena. Muzej glasbe v Barceloni sicer hrani faksimile Vojaške koračnice, ki jo je pri osmih letih posvetil generalu Juanu Primu, toda ta skladba je, razumljivo, kompozicijsko precej preprosta in se jo redko izvaja. V najstniških letih je skladatelj pisal salonsko glasbo. Zgledoval se je po mojstrih evropske klavirske miniature, kot sta Chopin in Liszt. Po Chopinovem zgledu je ustvarjal kratke plesne oblike, kot so valčki, menueti in mazurke. Lotil se je tudi sonatne oblike. V tem obdobju je veliko koncertiral in potoval. Njegovo glavno področje zanimanja je bil pianizem in za skladanje mu ni ostalo dosti časa. Dela iz tega obdobja je pozneje zaničljivo poimenoval "male packarije".
Isaac Albeniz je skladal že od mladih nog. Njegova otroška dela so po večini izgubljena. Muzej glasbe v Barceloni sicer hrani faksimile Vojaške koračnice, ki jo je pri osmih letih posvetil generalu Juanu Primu, toda ta skladba je, razumljivo, kompozicijsko precej preprosta in se jo redko izvaja. V najstniških letih je skladatelj pisal salonsko glasbo. Zgledoval se je po mojstrih evropske klavirske miniature, kot sta Chopin in Liszt. Po Chopinovem zgledu je ustvarjal kratke plesne oblike, kot so valčki, menueti in mazurke. Lotil se je tudi sonatne oblike. V tem obdobju je veliko koncertiral in potoval. Njegovo glavno področje zanimanja je bil pianizem in za skladanje mu ni ostalo dosti časa. Dela iz tega obdobja je pozneje zaničljivo poimenoval "male packarije".
Španski skladatelj Isaac Albeniz je bil pomemben predstavnik španske klavirske glasbe, marsikdo pa ga je imenovalitudi "španski Chopin". Skupaj z Enriquejem Granadosom je bil eden izmed začetnikov španskega nacionalnega sloga.
Španski skladatelj Isaac Albeniz je bil pomemben predstavnik španske klavirske glasbe, marsikdo pa ga je imenovalitudi "španski Chopin". Skupaj z Enriquejem Granadosom je bil eden izmed začetnikov španskega nacionalnega sloga.
Cikel oddaj Skladatelj tedna namenjamo trem najpomembnejšim predstavnikom nizozemske glasbene družine Andriessen. To so Hendrik Andriessen in njegova sinova Louis in Juriaan. V oddaji predstavljamo glasbo Juriana Andriesena.
Cikel oddaj Skladatelj tedna namenjamo trem najpomembnejšim predstavnikom nizozemske glasbene družine Andriessen. To so Hendrik Andriessen in njegova sinova Louis in Juriaan. V oddaji predstavljamo glasbo Juriana Andriesena.
Cikel oddaj Skladatelj tedna namenjamo trem najpomembnejšim predstavnikom nizozemske glasbene družine Andriessen. To so Hendrik Andriessen in njegova sinova Louis in Jurian. V oddaji predstavljamo skladbo De Volharding Louisa Andriessena ter Koncert za flavto in orkester Juriana Andriessena.
Cikel oddaj Skladatelj tedna namenjamo trem najpomembnejšim predstavnikom nizozemske glasbene družine Andriessen. To so Hendrik Andriessen in njegova sinova Louis in Jurian. V oddaji predstavljamo skladbo De Volharding Louisa Andriessena ter Koncert za flavto in orkester Juriana Andriessena.
Cikel oddaj Skladatelj tedna namenjamo trem najpomembnejšim predstavnikom nizozemske glasbene družine Andriessen. To so Hendrik Andriessen in njegova sinova Louis in Juriaan. Louis Andriessen, rojen leta 1939, je eden najbolj znanih in priznanih nizozemskih pa tudi svetovnih skladateljev, po skladateljski drži in gesti pa zanimiv in predvsem duhovit ustvarjalec sodobne glasbe.
Cikel oddaj Skladatelj tedna namenjamo trem najpomembnejšim predstavnikom nizozemske glasbene družine Andriessen. To so Hendrik Andriessen in njegova sinova Louis in Juriaan. Louis Andriessen, rojen leta 1939, je eden najbolj znanih in priznanih nizozemskih pa tudi svetovnih skladateljev, po skladateljski drži in gesti pa zanimiv in predvsem duhovit ustvarjalec sodobne glasbe.
Cikel oddaj Skladatelj tedna namenjamo trem najpomembnejšim predstavnikom nizozemske glasbene družine Andriessen. To so Hendrik Andriessen in njegova sinova Louis in Juriaan. Louis Andriessen, rojen leta 1939, je eden najbolj znanih in priznanih nizozemskih in tudi svetovnih skladateljev, po skladateljski drži in gesti pa zanimiv in predvsem duhovit ustvarjalec sodobne glasbe.
Cikel oddaj Skladatelj tedna namenjamo trem najpomembnejšim predstavnikom nizozemske glasbene družine Andriessen. To so Hendrik Andriessen in njegova sinova Louis in Juriaan. Louis Andriessen, rojen leta 1939, je eden najbolj znanih in priznanih nizozemskih in tudi svetovnih skladateljev, po skladateljski drži in gesti pa zanimiv in predvsem duhovit ustvarjalec sodobne glasbe.
Cikel oddaj Skladatelj tedna namenjamo trem najpomembnejšim predstavnikom nizozemske glasbene družine Andriessen. To so Hendrik Andriessen in njegova sinova Louis in Juriaan.
Cikel oddaj Skladatelj tedna namenjamo trem najpomembnejšim predstavnikom nizozemske glasbene družine Andriessen. To so Hendrik Andriessen in njegova sinova Louis in Juriaan.