Iskanje oddaja
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Vsak teden je v znamenju svetovno znane ustvarjalke ali ustvarjalca.
Čar ameriške klasične umetnosti na vseh področjih, torej tudi glasbe je v tem, da ni sad lahko sledljivega posnemovanja nekega izvirnika, temveč je zlitje, združitev navzven precej lahko določljivih in tudi neskritih, torej prepoznavljivih virov, a je kot taka v svoji končni podobi zatem povsem izvirna, tehtna, enkratna in posebna. V peti oddaji predstavljamo dela Williama Granta Stilla, prvega afroameriškega skladatelja, ki je ustvaril simfonijo, in Dukea Ellingtona, ki se je v svoji glasbi prav tako lotil križanja afroameriških glasbenih vplivov in simfonije.
Čar ameriške klasične umetnosti na vseh področjih, torej tudi glasbe je v tem, da ni sad lahko sledljivega posnemovanja nekega izvirnika, temveč je zlitje, združitev navzven precej lahko določljivih in tudi neskritih, torej prepoznavljivih virov, a je kot taka v svoji končni podobi zatem povsem izvirna, tehtna, enkratna in posebna. V peti oddaji predstavljamo dela Williama Granta Stilla, prvega afroameriškega skladatelja, ki je ustvaril simfonijo, in Dukea Ellingtona, ki se je v svoji glasbi prav tako lotil križanja afroameriških glasbenih vplivov in simfonije.
Čar ameriške klasične umetnosti na vseh področjih, torej tudi glasbe, je v tem, da ni sad lahko sledljivega posnemanja nekega izvirnika, temveč je zlitje, združitev navzven precej lahko določljivih in tudi neskritih, torej prepoznavnih virov, a je kot taka v svoji končni podobi zatem povsem izvirna, tehtna, enkratna in posebna. V četrti oddaji predstavljamo simfonična dela Virgila Thomsona, ki v svoji skoraj stoletje dolgi življenjski zgodbi na svojevrsten način predstavlja usodo ameriške klasične glasbe. Ob someščanu Robertu Russllu Bennettu je bržkone prvi izraziti predstavnik, ki je prišel z ameriškega celinskega zahoda.
Čar ameriške klasične umetnosti na vseh področjih, torej tudi glasbe, je v tem, da ni sad lahko sledljivega posnemanja nekega izvirnika, temveč je zlitje, združitev navzven precej lahko določljivih in tudi neskritih, torej prepoznavnih virov, a je kot taka v svoji končni podobi zatem povsem izvirna, tehtna, enkratna in posebna. V četrti oddaji predstavljamo simfonična dela Virgila Thomsona, ki v svoji skoraj stoletje dolgi življenjski zgodbi na svojevrsten način predstavlja usodo ameriške klasične glasbe. Ob someščanu Robertu Russllu Bennettu je bržkone prvi izraziti predstavnik, ki je prišel z ameriškega celinskega zahoda.
Čar ameriške klasične umetnosti na vseh področjih, torej tudi glasbe je to, da ni sad lahko sledljivega posnemovanja nekega izvirnika, temveč je zlitje, združitev navzven precej lahko določljivih in tudi neskritih, torej prepoznavljivih virov, vendar je kot taka v svoji končni podobi zatem povsem izvirna, tehtna, enkratna in posebna. V tretji oddaji predstavljamo simfonična dela Johna Aldna Carpenterja. Ker je bil vse življenje dobro preskrbljen, je komponiranje razumel bolj ali manj kot zabavo, ki mu je plemenitila duha. Tako se ni kaj dosti ukvarjal s prevladujočimi tokovi v tamkajšnji glasbi. Bil je glasbeni aristokrat s prefinjenim, konservativnim okusom, toda izjemno nadarjen za prijetno zvočno skladnjo ter s prav vizionarskim darom za melodično linijo.
Čar ameriške klasične umetnosti na vseh področjih, torej tudi glasbe je to, da ni sad lahko sledljivega posnemovanja nekega izvirnika, temveč je zlitje, združitev navzven precej lahko določljivih in tudi neskritih, torej prepoznavljivih virov, vendar je kot taka v svoji končni podobi zatem povsem izvirna, tehtna, enkratna in posebna. V tretji oddaji predstavljamo simfonična dela Johna Aldna Carpenterja. Ker je bil vse življenje dobro preskrbljen, je komponiranje razumel bolj ali manj kot zabavo, ki mu je plemenitila duha. Tako se ni kaj dosti ukvarjal s prevladujočimi tokovi v tamkajšnji glasbi. Bil je glasbeni aristokrat s prefinjenim, konservativnim okusom, toda izjemno nadarjen za prijetno zvočno skladnjo ter s prav vizionarskim darom za melodično linijo.
Čar ameriške klasične umetnosti na vseh področjih, torej tudi glasbe, je v tem, da ni sad lahko sledljivega posnemanja nekega izvirnika, temveč je zlitje, združitev navzven precej lahko določljivih in tudi neskritih, torej prepoznavnih virov, a je kot taka v svoji končni podobi zatem povsem izvirna, tehtna, enkratna in posebna. V drugi oddaji predstavljamo simfonična dela Roberta Russlla Bennetta. Že na začetku glasbene kariere je postal najbolj cenjeni orkestrator na Broadwayu. Pravo skladateljsko izobrazbo je pridobil, ko je šel na izpopolnjevanje k Nadii Boulanger v Pariz.
Čar ameriške klasične umetnosti na vseh področjih, torej tudi glasbe, je v tem, da ni sad lahko sledljivega posnemanja nekega izvirnika, temveč je zlitje, združitev navzven precej lahko določljivih in tudi neskritih, torej prepoznavnih virov, a je kot taka v svoji končni podobi zatem povsem izvirna, tehtna, enkratna in posebna. V drugi oddaji predstavljamo simfonična dela Roberta Russlla Bennetta. Že na začetku glasbene kariere je postal najbolj cenjeni orkestrator na Broadwayu. Pravo skladateljsko izobrazbo je pridobil, ko je šel na izpopolnjevanje k Nadii Boulanger v Pariz.
Čar ameriške klasične umetnosti na vseh področjih, torej tudi glasbe je to, da ni sad lahko sledljivega posnemovanja nekega izvirnika, temveč je zlitje, združitev navzven precej lahko določljivih in tudi neskritih, torej prepoznavljivih virov, a je kot taka v svoji končni podobi zatem povsem izvirna, tehtna, enkratna in posebna. Z obravnavo ameriškega simfonizma bomo prikazali najvitalnejši del ustvarjanja klasične glasbe po veličastni dobi evropske romantike. V prvi oddaji predstavljamo simfonična dela Randalla Thompsona.
Čar ameriške klasične umetnosti na vseh področjih, torej tudi glasbe je to, da ni sad lahko sledljivega posnemovanja nekega izvirnika, temveč je zlitje, združitev navzven precej lahko določljivih in tudi neskritih, torej prepoznavljivih virov, a je kot taka v svoji končni podobi zatem povsem izvirna, tehtna, enkratna in posebna. Z obravnavo ameriškega simfonizma bomo prikazali najvitalnejši del ustvarjanja klasične glasbe po veličastni dobi evropske romantike. V prvi oddaji predstavljamo simfonična dela Randalla Thompsona.
Brahmsove Variacije na temo Josepha Haydna so bolj znane kot skladba za orkester z opusom 56a, vendar so bile prvotno napisane za dva klavirja. Skladatelj jih je končal leta 1873 in nato predstavil na zasebnem družabnem srečanju v Bonnu. Z Brahmsom je takrat zaigrala pianistka Clara Schumann. Variacije so povsem avtonomna kompozicija, kljub občasnim vrivkom, ki dajo slutiti simfonično barvo, uresničeno pozneje v orkestrski skladbi. V številnih virih so Variacije opisane kot eden najbolj mojstrskih primerov, kar jih je bilo kdaj napisanih kot oblika variacij.
Brahmsove Variacije na temo Josepha Haydna so bolj znane kot skladba za orkester z opusom 56a, vendar so bile prvotno napisane za dva klavirja. Skladatelj jih je končal leta 1873 in nato predstavil na zasebnem družabnem srečanju v Bonnu. Z Brahmsom je takrat zaigrala pianistka Clara Schumann. Variacije so povsem avtonomna kompozicija, kljub občasnim vrivkom, ki dajo slutiti simfonično barvo, uresničeno pozneje v orkestrski skladbi. V številnih virih so Variacije opisane kot eden najbolj mojstrskih primerov, kar jih je bilo kdaj napisanih kot oblika variacij.
Brahms se ni posvečal le zvokom simfoničnega orkestra, pač pa tudi solističnim instrumentom, kot so klavir, violončelo in violina. Med njimi pa je bil tudi rog, glasbilo, ki ima v Brahmsovi orkestrski, pa tudi komorni glasbi veliko vlogo. Prvič ga je slišal v kapeli Narodne straže v Hamburgu, igral ga je njegov oče. Bogastvo izraznih možnosti roga v romantični glasbi pa je spoznal, ko je slišal igrati prvega hornista Detmoldške dvorne kapele, v kateri je bil sam zaposlen kot zborovodja. Trio za rog ali na kratko Horntrio, kakor ga s prevzetim nemškim izrazom imenujejo tudi glasbeniki pri nas, je napisal pri 32 letih.
Brahms se ni posvečal le zvokom simfoničnega orkestra, pač pa tudi solističnim instrumentom, kot so klavir, violončelo in violina. Med njimi pa je bil tudi rog, glasbilo, ki ima v Brahmsovi orkestrski, pa tudi komorni glasbi veliko vlogo. Prvič ga je slišal v kapeli Narodne straže v Hamburgu, igral ga je njegov oče. Bogastvo izraznih možnosti roga v romantični glasbi pa je spoznal, ko je slišal igrati prvega hornista Detmoldške dvorne kapele, v kateri je bil sam zaposlen kot zborovodja. Trio za rog ali na kratko Horntrio, kakor ga s prevzetim nemškim izrazom imenujejo tudi glasbeniki pri nas, je napisal pri 32 letih.
Ena izmed stvari, po katerih se Johannes Brahms razlikuje od preostalih skladateljev 19. stoletja, je njegovo veliko zanimanje za strogi slog kontrapunkta, variiranja in harmoniziranja koralnih melodij mojstra Bacha in skladateljev pred Bachovim časom. Kot izvajalec, humanist, urednik in cenjen sodelavec najvplivnejših nemških muzikologov je Brahms vse življenje preučeval do tedaj še skoraj neznan in neizveden repertoar stare glasbe iz obdobij renesanse in baroka. Študij pa je močno vplival tudi na njegov odnos do lastnih želja pri skladanju: želja po jasnejši izraznosti in čistosti tehnike kontrapunkta.
Ena izmed stvari, po katerih se Johannes Brahms razlikuje od preostalih skladateljev 19. stoletja, je njegovo veliko zanimanje za strogi slog kontrapunkta, variiranja in harmoniziranja koralnih melodij mojstra Bacha in skladateljev pred Bachovim časom. Kot izvajalec, humanist, urednik in cenjen sodelavec najvplivnejših nemških muzikologov je Brahms vse življenje preučeval do tedaj še skoraj neznan in neizveden repertoar stare glasbe iz obdobij renesanse in baroka. Študij pa je močno vplival tudi na njegov odnos do lastnih želja pri skladanju: želja po jasnejši izraznosti in čistosti tehnike kontrapunkta.
K Brahmsovemu občutku, da je brezdomec, ta ga je spremljal vse življenje, je sodil tudi občutek osamljenosti in pogosto družbene izobčenosti. Kar najdemo o tem zapisanega v pismih, izsledimo tudi v njegovih pesmih in večjih vokalno-inštrumentalnih delih. Temu se zelo približa skladateljeva Rapsodija za alt op. 53 iz leta 1869. Pod vplivom močnih čustvenih pretresov in razočaranja, ko se je zaročila hčerka Clare Schumann Julia, do katere je skrivaj gojil čustva, se je Brahms poglobil v Goethejevo viharniško pesnitev Zimsko potovanje v Harz. Tri kitice, ki jih je oblikoval in uglasbil, govorijo o duševnih bolečinah mladeniča, ki ga svet zaničuje, zato tudi sam začne zaničevati ljudi.
K Brahmsovemu občutku, da je brezdomec, ta ga je spremljal vse življenje, je sodil tudi občutek osamljenosti in pogosto družbene izobčenosti. Kar najdemo o tem zapisanega v pismih, izsledimo tudi v njegovih pesmih in večjih vokalno-inštrumentalnih delih. Temu se zelo približa skladateljeva Rapsodija za alt op. 53 iz leta 1869. Pod vplivom močnih čustvenih pretresov in razočaranja, ko se je zaročila hčerka Clare Schumann Julia, do katere je skrivaj gojil čustva, se je Brahms poglobil v Goethejevo viharniško pesnitev Zimsko potovanje v Harz. Tri kitice, ki jih je oblikoval in uglasbil, govorijo o duševnih bolečinah mladeniča, ki ga svet zaničuje, zato tudi sam začne zaničevati ljudi.
S člankom v muzikološki reviji Neue Zeitschrift fur Musik je Robert Schumann leta 1853 glasbenemu svetu navdušeno predstavil Johannesa Brahmsa. Schumann je željno pričakoval mladega glasbenika, ki bi po več letih čakanja naznanil novo moč glasbe, prežeto z duhom svojega časa. "In je prišel", piše v članku, "mlada kri, nad katere zibelko so bedeli generacije in heroji. Ime mu je Johannes Brahms in prihaja iz Hamburga." Mladi skladatelj je po objavi teh nekaj sicer iskrenih in dobronamernih vrstic čutil zadrego. Dotlej se o njem ni pogovarjal nihče, zdaj pa so ga starejši glasbeniki spremljali s pridržki, strahom in spoštovanjem.
S člankom v muzikološki reviji Neue Zeitschrift fur Musik je Robert Schumann leta 1853 glasbenemu svetu navdušeno predstavil Johannesa Brahmsa. Schumann je željno pričakoval mladega glasbenika, ki bi po več letih čakanja naznanil novo moč glasbe, prežeto z duhom svojega časa. "In je prišel", piše v članku, "mlada kri, nad katere zibelko so bedeli generacije in heroji. Ime mu je Johannes Brahms in prihaja iz Hamburga." Mladi skladatelj je po objavi teh nekaj sicer iskrenih in dobronamernih vrstic čutil zadrego. Dotlej se o njem ni pogovarjal nihče, zdaj pa so ga starejši glasbeniki spremljali s pridržki, strahom in spoštovanjem.
Astor Piazzolla se je rodil leta 1921 v mestu Mar del Plata v Argentini, večino otroštva pa je preživel v New Yorku v Združenih državah Amerike. Tam se je tudi seznanil z jazzom in z glasbo Johanna Sebastiana Bacha. Leta 1937 se je Piazzolla vrnil v Argentino in začel študirati glasbo pri argentinskem skladatelju Albertu Ginasteri. Največja prelomnica v njegovem življenju je bil pa obisk francoske skladateljice Nadie Boulanger v Parizu leta 1954. Piazzolla je pred skladateljico sprva skrival svoje glasbeno poreklo, ko pa je pred njo izvedel enega svojih tangov, mu je Nadia Boulanger svetovala nekaj, kar je dokončno spremenilo glasbeno življenje. Piazzolla je bil namreč prepričan, da je njegova prihodnost v svetu klasične glasbe, obisk Nadie Boulanger mu je pa razkril, da se sam najbolj iskreno izraža prav z glasbo tanga.
Astor Piazzolla se je rodil leta 1921 v mestu Mar del Plata v Argentini, večino otroštva pa je preživel v New Yorku v Združenih državah Amerike. Tam se je tudi seznanil z jazzom in z glasbo Johanna Sebastiana Bacha. Leta 1937 se je Piazzolla vrnil v Argentino in začel študirati glasbo pri argentinskem skladatelju Albertu Ginasteri. Največja prelomnica v njegovem življenju je bil pa obisk francoske skladateljice Nadie Boulanger v Parizu leta 1954. Piazzolla je pred skladateljico sprva skrival svoje glasbeno poreklo, ko pa je pred njo izvedel enega svojih tangov, mu je Nadia Boulanger svetovala nekaj, kar je dokončno spremenilo glasbeno življenje. Piazzolla je bil namreč prepričan, da je njegova prihodnost v svetu klasične glasbe, obisk Nadie Boulanger mu je pa razkril, da se sam najbolj iskreno izraža prav z glasbo tanga.
Astor Piazzolla se je rodil leta 1921 v mestu Mar del Plata v Argentini, večino otroštva pa je preživel v New Yorku v Združenih državah. Tam se je tudi seznanil z džezom in glasbo Johanna Sebastiana Bacha. Leta 1937 se je Piazzolla vrnil v Argentino in začel študij glasbe pri argentinskem skladatelju Albertu Ginasteri, največja prelomnica v njegovem življenju pa je bil obisk pri francoski skladateljici Nadii Boulanger v Parizu leta 1954. Piazzolla je pred skladateljico sprva skrival, da je glasbenik, ko pa je pred njo izvedel enega svojih tangov, mu je Nadia Boulanger ponudila nasvet, ki je dokončno spremenil njegovo glasbeno življenje. Piazzolla je bil namreč prepričan, da je njegova prihodnost v svetu klasične glasbe, obisk pri Nadii Boulanger pa mu je razkril, da se sam najiskreneje izraža prav z glasbo tanga.
Astor Piazzolla se je rodil leta 1921 v mestu Mar del Plata v Argentini, večino otroštva pa je preživel v New Yorku v Združenih državah. Tam se je tudi seznanil z džezom in glasbo Johanna Sebastiana Bacha. Leta 1937 se je Piazzolla vrnil v Argentino in začel študij glasbe pri argentinskem skladatelju Albertu Ginasteri, največja prelomnica v njegovem življenju pa je bil obisk pri francoski skladateljici Nadii Boulanger v Parizu leta 1954. Piazzolla je pred skladateljico sprva skrival, da je glasbenik, ko pa je pred njo izvedel enega svojih tangov, mu je Nadia Boulanger ponudila nasvet, ki je dokončno spremenil njegovo glasbeno življenje. Piazzolla je bil namreč prepričan, da je njegova prihodnost v svetu klasične glasbe, obisk pri Nadii Boulanger pa mu je razkril, da se sam najiskreneje izraža prav z glasbo tanga.
Astor Piazzolla se je rodil leta 1921 v mestu Mar del Plata v Argentini, večino otroštva pa je preživel v New Yorku v Združenih državah Amerike. Tam se je tudi seznanil z jazzom in z glasbo Johanna Sebastiana Bacha. Leta 1937 se je Piazzolla vrnil v Argentino in začel s študijem glasbe pri argentinskem skladatelju Albertu Ginasteri. Največja prelomnica v njegovem življenju pa je bil obisk francoske skladateljice Nadie Boulanger v Parizu leta 1954. Piazzolla je pred skladateljico sprva skrival svoje glasbeno poreklo, ko pa je pred njo izvedel enega svojih tangov, mu je Nadia Boulanger svetovala nekaj, kar je dokončno spremenilo njegovo glasbeno življenje. Piazzolla je bil namreč prepričan, da je njegova prihodnost v svetu klasične glasbe, obisk Nadie Boulanger mu je pa razkril, da se sam najbolj iskreno izraža prav z glasbo tanga.
Astor Piazzolla se je rodil leta 1921 v mestu Mar del Plata v Argentini, večino otroštva pa je preživel v New Yorku v Združenih državah Amerike. Tam se je tudi seznanil z jazzom in z glasbo Johanna Sebastiana Bacha. Leta 1937 se je Piazzolla vrnil v Argentino in začel s študijem glasbe pri argentinskem skladatelju Albertu Ginasteri. Največja prelomnica v njegovem življenju pa je bil obisk francoske skladateljice Nadie Boulanger v Parizu leta 1954. Piazzolla je pred skladateljico sprva skrival svoje glasbeno poreklo, ko pa je pred njo izvedel enega svojih tangov, mu je Nadia Boulanger svetovala nekaj, kar je dokončno spremenilo njegovo glasbeno življenje. Piazzolla je bil namreč prepričan, da je njegova prihodnost v svetu klasične glasbe, obisk Nadie Boulanger mu je pa razkril, da se sam najbolj iskreno izraža prav z glasbo tanga.
Astor Piazzolla se je rodil leta 1921 v mestu Mar del Plata v Argentini, večino otroštva pa je preživel v New Yorku v Združenih državah. Tam se je tudi seznanil z džezom in glasbo Johanna Sebastiana Bacha. Leta 1937 se je Piazzolla vrnil v Argentino in začel študij glasbe pri argentinskem skladatelju Albertu Ginasteri, največja prelomnica v njegovem življenju pa je bil obisk pri francoski skladateljici Nadii Boulanger v Parizu leta 1954. Piazzolla je pred skladateljico sprva skrival, da je glasbenik, ko pa je pred njo izvedel enega svojih tangov, mu je Nadia Boulanger ponudila nasvet, ki je dokončno spremenil njegovo glasbeno življenje. Piazzolla je bil namreč prepričan, da je njegova prihodnost v svetu klasične glasbe, obisk pri Nadii Boulanger pa mu je razkril, da se sam najiskreneje izraža prav z glasbo tanga.
Astor Piazzolla se je rodil leta 1921 v mestu Mar del Plata v Argentini, večino otroštva pa je preživel v New Yorku v Združenih državah. Tam se je tudi seznanil z džezom in glasbo Johanna Sebastiana Bacha. Leta 1937 se je Piazzolla vrnil v Argentino in začel študij glasbe pri argentinskem skladatelju Albertu Ginasteri, največja prelomnica v njegovem življenju pa je bil obisk pri francoski skladateljici Nadii Boulanger v Parizu leta 1954. Piazzolla je pred skladateljico sprva skrival, da je glasbenik, ko pa je pred njo izvedel enega svojih tangov, mu je Nadia Boulanger ponudila nasvet, ki je dokončno spremenil njegovo glasbeno življenje. Piazzolla je bil namreč prepričan, da je njegova prihodnost v svetu klasične glasbe, obisk pri Nadii Boulanger pa mu je razkril, da se sam najiskreneje izraža prav z glasbo tanga.
Astor Piazzolla se je rodil leta 1921 v mestu Mar del Plata v Argentini, večino otroštva pa je preživel v New Yorku v Združenih državah Amerike. Tam se je tudi seznanil z jazzom in z glasbo Johanna Sebastiana Bacha. Leta 1937 se je Piazzolla vrnil v Argentino in začel študirati glasbo pri argentinskem skladatelju Albertu Ginasteri, največja prelomnica v njegovem življenju je bil pa obisk francoske skladateljice Nadie Boulanger v Parizu leta 1954. Piazzolla je pred skladateljico sprva skrival svoje glasbeno poreklo, ko pa je pred njo izvedel enega svojih tangov, mu je Nadia Boulanger ponudila nasvet, ki je dokončno spremenil njegovo glasbeno življenje. Piazzolla je bil namreč prepričan, da je njegova prihodnost v svetu klasične glasbe, obisk Nadie Boulanger mu je pa razkril, da se sam najbolj iskreno izraža prav ziglasbo tanga.
Astor Piazzolla se je rodil leta 1921 v mestu Mar del Plata v Argentini, večino otroštva pa je preživel v New Yorku v Združenih državah Amerike. Tam se je tudi seznanil z jazzom in z glasbo Johanna Sebastiana Bacha. Leta 1937 se je Piazzolla vrnil v Argentino in začel študirati glasbo pri argentinskem skladatelju Albertu Ginasteri, največja prelomnica v njegovem življenju je bil pa obisk francoske skladateljice Nadie Boulanger v Parizu leta 1954. Piazzolla je pred skladateljico sprva skrival svoje glasbeno poreklo, ko pa je pred njo izvedel enega svojih tangov, mu je Nadia Boulanger ponudila nasvet, ki je dokončno spremenil njegovo glasbeno življenje. Piazzolla je bil namreč prepričan, da je njegova prihodnost v svetu klasične glasbe, obisk Nadie Boulanger mu je pa razkril, da se sam najbolj iskreno izraža prav ziglasbo tanga.
Dela Christopha Schaffratha združujejo baročni kontrapunkt z galantnim slogom nemške sentimentalnosti. Leksikograf Ernst Ludwig Gerber ga je leta 1792, skoraj trideset let po smrti, opisal kot komornega glasbenika pred kratkim preminule pruske princese Amalije ter poudaril, da je bil eden najpomembnejših nemških kontrapunktistov. Glasbeni teoretiki so v osemnajstem stoletju veliko razpravljali o kontrapunktu, kompozicijski tehniki kombiniranja tem ali melodij v fugi ali kanonu. Naprednejši pisci so svarili pred izrabljenimi formulami tradicionalne kontrapunktske umetnosti in se zavzemali za oblikovno svobodna zaporedja harmonij kot strukturno podlago kompozicije. Pri presojanju umetniške vrednosti so dodeljevali prednost učinku, ki ga je imela glasba na poslušalce. Bolj konservativni umetniki in kritiki se niso strinjali. Učinek glasbe da je bil resda najpomembnejši, vendar je temeljil na tradicionalnih pravilih vodenja glasov. Ta diskusija je potekala v času, ko je na prizorišče prišel Christoph Schaffrath.
Dela Christopha Schaffratha združujejo baročni kontrapunkt z galantnim slogom nemške sentimentalnosti. Leksikograf Ernst Ludwig Gerber ga je leta 1792, skoraj trideset let po smrti, opisal kot komornega glasbenika pred kratkim preminule pruske princese Amalije ter poudaril, da je bil eden najpomembnejših nemških kontrapunktistov. Glasbeni teoretiki so v osemnajstem stoletju veliko razpravljali o kontrapunktu, kompozicijski tehniki kombiniranja tem ali melodij v fugi ali kanonu. Naprednejši pisci so svarili pred izrabljenimi formulami tradicionalne kontrapunktske umetnosti in se zavzemali za oblikovno svobodna zaporedja harmonij kot strukturno podlago kompozicije. Pri presojanju umetniške vrednosti so dodeljevali prednost učinku, ki ga je imela glasba na poslušalce. Bolj konservativni umetniki in kritiki se niso strinjali. Učinek glasbe da je bil resda najpomembnejši, vendar je temeljil na tradicionalnih pravilih vodenja glasov. Ta diskusija je potekala v času, ko je na prizorišče prišel Christoph Schaffrath.
Dvor pruskega kralja Friderika Velikega je bil od štiridesetih let osemnajstega stoletja naprej pomembno središče, v katerem so se srečevali umetniki, pisatelji, filozofi in učenjaki, saj se je vladar močno zanimal za umetnost. V tem živahnem kulturnem okolju je imela pomembno vlogo tudi glasba. Christoph Schaffrath je preživel velik del življenja v spodbudnem okolju Friderikovega dvora. Pri njem se je zaposlil pri petindvajsetih, ko je bil Friderik še pruski prestolonaslednik, in po desetih letih postal komorni glasbenik kraljeve sestre princese Ane Amalije, ki je živela v Berlinu. Danes jo poznamo tudi po pomembni glasbeni knjižnici; za to zbirko je verjetno skrbel tudi Schaffrath.
Dvor pruskega kralja Friderika Velikega je bil od štiridesetih let osemnajstega stoletja naprej pomembno središče, v katerem so se srečevali umetniki, pisatelji, filozofi in učenjaki, saj se je vladar močno zanimal za umetnost. V tem živahnem kulturnem okolju je imela pomembno vlogo tudi glasba. Christoph Schaffrath je preživel velik del življenja v spodbudnem okolju Friderikovega dvora. Pri njem se je zaposlil pri petindvajsetih, ko je bil Friderik še pruski prestolonaslednik, in po desetih letih postal komorni glasbenik kraljeve sestre princese Ane Amalije, ki je živela v Berlinu. Danes jo poznamo tudi po pomembni glasbeni knjižnici; za to zbirko je verjetno skrbel tudi Schaffrath.
Dela Christopha Schaffratha združujejo baročni kontrapunkt z galantnim slogom nemške sentimentalnosti. Leksikograf Ernst Ludwig Gerber ga je leta 1792, skoraj trideset let po smrti, opisal kot komornega glasbenika pred kratkim preminule pruske princese Amalije ter poudaril, da je bil eden najpomembnejših nemških kontrapunktistov. Glasbeni teoretiki so v osemnajstem stoletju veliko razpravljali o kontrapunktu, kompozicijski tehniki kombiniranja tem ali melodij v fugi ali kanonu. Naprednejši pisci so svarili pred izrabljenimi formulami tradicionalne kontrapunktske umetnosti in se zavzemali za oblikovno svobodna zaporedja harmonij kot strukturno podlago kompozicije. Pri presojanju umetniške vrednosti so dodeljevali prednost učinku, ki ga je imela glasba na poslušalce. Bolj konservativni umetniki in kritiki se niso strinjali. Učinek glasbe da je bil resda najpomembnejši, vendar je temeljil na tradicionalnih pravilih vodenja glasov. Ta diskusija je potekala v času, ko je na prizorišče prišel Christoph Schaffrath.
Dela Christopha Schaffratha združujejo baročni kontrapunkt z galantnim slogom nemške sentimentalnosti. Leksikograf Ernst Ludwig Gerber ga je leta 1792, skoraj trideset let po smrti, opisal kot komornega glasbenika pred kratkim preminule pruske princese Amalije ter poudaril, da je bil eden najpomembnejših nemških kontrapunktistov. Glasbeni teoretiki so v osemnajstem stoletju veliko razpravljali o kontrapunktu, kompozicijski tehniki kombiniranja tem ali melodij v fugi ali kanonu. Naprednejši pisci so svarili pred izrabljenimi formulami tradicionalne kontrapunktske umetnosti in se zavzemali za oblikovno svobodna zaporedja harmonij kot strukturno podlago kompozicije. Pri presojanju umetniške vrednosti so dodeljevali prednost učinku, ki ga je imela glasba na poslušalce. Bolj konservativni umetniki in kritiki se niso strinjali. Učinek glasbe da je bil resda najpomembnejši, vendar je temeljil na tradicionalnih pravilih vodenja glasov. Ta diskusija je potekala v času, ko je na prizorišče prišel Christoph Schaffrath.
Dela Christopha Schaffratha združujejo baročni kontrapunkt z galantnim slogom nemške sentimentalnosti. Leksikograf Ernst Ludwig Gerber ga je leta 1792, skoraj trideset let po smrti, opisal kot komornega glasbenika nedavno preminule pruske princese Amalije ter poudaril, da je bil eden najpomembnejših nemških kontrapunktistov. Glasbeni teoretiki so v osemnajstem stoletju veliko razpravljali o kontrapunktu, kompozicijski tehniki kombiniranja tem ali melodij v fugi ali kanonu. Naprednejši pisci so svarili pred izrabljenimi formulami tradicionalne kontrapunktske umetnosti in se zavzemali za oblikovno svobodna zaporedja harmonij kot strukturno podlago skladbe. Pri presojanju umetniške vrednosti so dodeljevali prednost učinku, ki ga je imela glasba na poslušalce. Bolj konservativni umetniki in kritiki se niso strinjali. Učinek glasbe je bil resda najpomembnejši, a je temeljil na tradicionalnih pravilih vodenja glasov. Ta diskusija je potekala v času, ko je na prizorišče prišel Christoph Schaffrath.
Dela Christopha Schaffratha združujejo baročni kontrapunkt z galantnim slogom nemške sentimentalnosti. Leksikograf Ernst Ludwig Gerber ga je leta 1792, skoraj trideset let po smrti, opisal kot komornega glasbenika nedavno preminule pruske princese Amalije ter poudaril, da je bil eden najpomembnejših nemških kontrapunktistov. Glasbeni teoretiki so v osemnajstem stoletju veliko razpravljali o kontrapunktu, kompozicijski tehniki kombiniranja tem ali melodij v fugi ali kanonu. Naprednejši pisci so svarili pred izrabljenimi formulami tradicionalne kontrapunktske umetnosti in se zavzemali za oblikovno svobodna zaporedja harmonij kot strukturno podlago skladbe. Pri presojanju umetniške vrednosti so dodeljevali prednost učinku, ki ga je imela glasba na poslušalce. Bolj konservativni umetniki in kritiki se niso strinjali. Učinek glasbe je bil resda najpomembnejši, a je temeljil na tradicionalnih pravilih vodenja glasov. Ta diskusija je potekala v času, ko je na prizorišče prišel Christoph Schaffrath.
Christoph Schaffrath sodi med najpomembnejše predstavnike tako imenovane prve berlinske šole. Njegova dela združujejo baročni kontrapunkt z galantnim slogom nemške sentimentalnosti, cenili pa so jih predvsem v salonih berlinskih glasbenih poznavalcev.
Christoph Schaffrath sodi med najpomembnejše predstavnike tako imenovane prve berlinske šole. Njegova dela združujejo baročni kontrapunkt z galantnim slogom nemške sentimentalnosti, cenili pa so jih predvsem v salonih berlinskih glasbenih poznavalcev.
Ljubezenska pisma nemških skladateljev so tokratna tema oddaje Skladatelj tedna. Njihovo življenje, ustvarjanje in čustvovanje spoznavamo skupaj z glasbo, katere nastanek je bil nemalokrat pogojen prav z ljubeznijo, srečno, ali še pogosteje, z nesrečno. Svoja čustva so skladatelji tako izlivali na papir, in če jih zatem ni bilo mogoče izbranem u dekletu izpovedati tudi z živo besedo in dejanji, so jih prelili v glasbo, ki zmore včasih povedati še več ali tisto, česar beseda ne zmore. V peti oddaji predvajamo glasbo Franza Liszta.
Ljubezenska pisma nemških skladateljev so tokratna tema oddaje Skladatelj tedna. Njihovo življenje, ustvarjanje in čustvovanje spoznavamo skupaj z glasbo, katere nastanek je bil nemalokrat pogojen prav z ljubeznijo, srečno, ali še pogosteje, z nesrečno. Svoja čustva so skladatelji tako izlivali na papir, in če jih zatem ni bilo mogoče izbranem u dekletu izpovedati tudi z živo besedo in dejanji, so jih prelili v glasbo, ki zmore včasih povedati še več ali tisto, česar beseda ne zmore. V peti oddaji predvajamo glasbo Franza Liszta.